1. Na gimnaziji v Celju

Domača Prašnikarjeva šola ni zadostovala za vstop v latinsko šolo ali gimnazijo, trebalo je dovršiti vsaj tretji razred takratne mestne ljudske šole ali normalke. O veliki noči l. 1814 je Anton Slomšek vzel slovo od domače hiše, od očeta in matere, od bratov in sester, in šel v Celje, kjer je stopil v tretji razred mestne normalke. Pomenljivo je bilo to slovo, ne da bi se zavedel, da se je s tem korakom nekako odrekel pravicam prvorojenca, da bi kdaj postal gospodar na lepem Slomu. Njegova življenjska pot je krenila v drugo smer.

V ljubki pesmici »Rožice in valovi« opeva Slomšek pogovor med cvetlicami in potočkom, ki mimo njih šumlja. Cvetlice prosijo valčke v potoku, naj ostanejo pri njih in naj ne hitijo proč. Valčki pa rožicam odgovorijo: Ne moremo ostati pri vas, nam se mudi, naša pot je še dolga, hiteti moramo v globoko morje in tam se okopati. Tam se bomo spremenili v soparje, dvignili se bomo visoko proti nebu. Veter nas bo v oblakih nesel čez gore in doline pa se bomo vrnili k vam in kakor blaga rosa rosili na vas in vaše sestrice. — Takim valčkom je bil podoben od doma se poslavljajoči Slomšek. Slovo je bilo težko, zapustiti je bilo treba toplo in varno gnezdo ljube domače hiše pa iti k tujim, neznanim ljudem. Mnogokaj ga je v domačem kraju vabilo: Ostani tu, ne hodi v tuji svet. A neka skrivna sila ga je gnala, da si v širokem svetu nabere čednosti in učenosti in potem kakor blaga rosica rosi božji blagoslov na svoje rojake.

Spočetka mu je delala v celjski šoli nekoliko težave nemščina, a s svojo nadarjenostjo in marljivostjo je kmalu premagal vse ovire. Ohranilo se je še spričevalo za drugi tečaj tretjega razreda, iz katerega zvemo, da mu je bil učitelj ravnatelj normalke Benedikt Šluga , katehet pa Franc Ksaver Schneider , poznejši celjski opat. Iz vedenja je dobil prav dobro. Učnih predmetov je po takratnem redu bilo kar – 18. Verouk je obsegal tri predmete: katekizem, zgodbe sv. pisma in razlago evangelijev. Iz vseh treh je dobil prav dobro. Branje je obsegalo nemško in latinsko tiskano in pisano besedilo, iz vsega je dobil prav dobro, enako tudi iz računstva. Iz lepopisja, nemške in latinske pisave je dobil dobro; posebno lepe pisave Slomšek nikdar ni imel. Iz pravopisja in nemške slovnice je imel zopet prav dobro. Iz spisja, branja in pisanja narekovanih latinskih besed zopet dobro. Ob koncu spričevala stoji opazka, da ta učenec zasluži, biti uvrščen v prvi razred z odliko in nagrado. Tako je torej z odliko končal tretji razred takratne ljudske šole in v jeseni 1814 je stopil v prvi razred celjske gimnazije. Kako mu je šlo v prvem gimnazijskem razredu, o tem se spričevalo ni ohranilo, vsekakor ga je končal z dobrim uspehom, bil je vedno med odličnjaki. Ohranilo pa se je spričevalo prvega polletja drugega razreda z dne 8. aprila 1816 – takrat je namreč bil konec prvega polletja – in tu je dobil iz vseh predmetov prvi red z odliko in bil med vsemi odličnjaki na tretjem mestu. A prav v drugem razredu ga je zadel strahovit udarec. O božičnih počitnicah, ki so takrat bile precej kratke, je bil še doma in je zapustil očeta in mater zdrava, ko se je vračal v Celje. Ni slutil, kaj se je doma zgodilo kmalu po njegovem odhodu. Dne 2. januarja mu je po kratki in hudi bolezni (zaradi hudega poroda) umrla blaga mati. Šele teden dni pozneje mu je Prašnikar prinesel strašno novico, da je njegova mati že pokopana. Grozno ga je potrla ta novica; udaril je v glasen jok. Tu ga ravnatelj gimnazije, Tomaž Hirsch , prijazno prime za roko in pokaže na gospoda Prašnikarja, češ, ta gospod bo za naprej tvoja mati. Tako je tudi bilo. Umirajoča mati je še mislila na svojega prvorojenca in milo prosila Prašnikarja, naj skrbi za njenega Toneta, potem rada in lahko umrje. Blagi gospod je bil globoko ganjen in je materi slovesno obljubil, da bo skrbel zanj, in je tudi besedo držal. Očetu tako že prej ni bilo ljubo, da je šel najstarejši sin v šole, sedaj ga je hotel na vsak način pridržati doma. A Prašnikar je zopet zastavil svojo vplivno besedo in pregovoril očeta, da je pustil Antona naprej studirati. Zato je Slomšek vse svoje življenje Prašnikarja cenil kot svojega največjega dobrotnika na zemlji in je pozneje kot škof pri nekih duhovnih vajah očitno priznal, da bi brez pomoči tega plemenitega duhovnika nikdar ne bil prišel do studij in ne dosegel svojega cilja.

Kljub strašnemu udarcu Slomšek ni popustil v svojih studijah in je končal baš tisto, zanj tako strašno polletje z odličnim uspehom. A v njegovem dijaškem življenju nastopi sedaj velika sprememba. Dokler je živela blaga mati, ga ni pustila stradati, a drugače je bilo, ko je ni bilo več. Že tako precej trdi oče je rajši dajal manj nego več, zlasti še, ker mu sinovo studiranje ni bilo po godu. Prišle so potem zaporedoma slabe letine; zemlja je slabo rodila, nastala je vsepovsod lakota, celo sicer premožne hiše so trpele pomanjkanje. Tako se je podpora od doma vedno bolj krčila, posebno še, ko se je oče l. 1818 drugič oženil. Nova gospodinja je, kakor se zdi, dobila v hiši precej oblasti in tako je Antonu odgrizla še zadnjo podporo domače hiše. Prašnikar je sicer storil zanj, kolikor je mogel, a bil je sam siromak. Tako je dijak Slomšek moral večkrat stradati in si pomagati s poučevanjem slabših dijakov, kar je navadno zelo nehvaležno delo. Kljub svojemu siromaštvu je bil radodaren do drugih. Imel je med drugimi zelo nadarjenega, a siromašnega sošolca Luka Gerliča . Temu je velikodušno odstopil večerjo, sam pa se je zadovoljil z vodo in suhim kruhom.

Značilno je zanj, kako je porabil vsako priliko, kjer se je dalo kaj koristnega naučiti. Na glavni šoli v Celju je bil takrat tudi tečaj za učiteljske kandidate. Ohranilo se je spričevalo te glavne šole, iz katerega je razvidno, da je Slomšek poleg obilice gimnazijskih naukov obiskoval še ta tečaj za učiteljske kandidate in je dne 8. avgusta 1817 dobil prav dobro spričevalo, s katerim je bil usposobljen in priporočen kot domači učitelj učencev nižjih šol. Tako si je potem s poukom služil svoj kruh. Zaradi pomanjkanja in mnogega bedenja je sicer zdravi mladenič čisto shujšal, postal bled in mršav, bila ga je sama kost in koža. Bati se je bilo, da dobi jetiko. Dečkom, ki pridejo s svežega zraka na deželi, mestni zrak ne stori dobro, začno hirati in mnogi shirajo, če se mu ne privadijo. Pa ga je Bog obvaroval in ohranil za velike reči. Ko si je s poukom nekaj zaslužil, zlasti ko je postal domači učitelj dveh sinov plemenite Uhlove rodbine, Antona in Ferdinanda, se mu je položaj zboljšal.

Materina smrt in neugodne prilike, ki so nastopile po materini smrti, so napravile nanj velik vtis. Že po naravi resnoben je postal še resnejši. Vzljubil je še bolj samoto, iskal je tolažbe v molitvi pri Bogu. Ko je Kosar pisal Slomšekov življenjepis, so mu takrat še živi sošolci pripovedovali, da so ga večkrat našli v cerkvi, ko je klečal na golih tleh in v globoki pobožnosti molil s povzdignjenimi rokami. Njegovo edino upanje in veselje je bilo, postati čimprej duhovnik. Poleg molitve so mu bile knjige najljubše prijateljice. — S kako resnimi rečmi se je bavil že v tretjem gimnazijskem razredu, spričuje še njegov ohranjeni rokopis iz leta 1817 (v tem letu je Slomšek dokončal tretji razred). To je zbirka raznih domačih zdravil, poslovenjena iz knjige nekega Filipa Ekéja (Hecquetja) in drugih virov. Spis je še pozneje nadaljeval, zadnji zapisek je povzet iz »Novic« l. 1845. Prevajanje iz Ekéjeve knjige je bila zanj dobra vaja v slovenščini, obenem pa so se mu priljubile prirodne vednosti. Zato je pozneje kot šolski nadzornik in pisatelj tako toplo gojil to stroko, kar med takratnimi šolniki ni bilo v navadi.

Tudi v počitnicah mu je bila tiha samota najljubša. Sedel je in bral pod domačo košato lipo, ali pa se je s knjigo v roki sprehajal po lepem gričku sv. Ožbalda; od cerkovnika si je izprosil ključ in vsak dan opravil v cerkvici svojo molitev. Deloma pa je prebil počitnice pri svojem dobrotniku Prašnikarju. Odkar je v očetni hiši gospodinjila »pisana mati«, je čutil, da ga ni rada gledala doma, zato je v počitnicah bival večinoma pri Prašnikarju, ki je medtem postal župnik v Olimju.

Takratne gimnazije so bile nekoliko drugače urejene kakor dandanes. Popolna gimnazija je štela samo šest razredov; današnji sedmi in osmi razred je nadomeščal dvoletni modroslovni tečaj, ki je tvoril nekaj srednjega med gimnazijo in vseučiliščem. Take modroslovne šole so bile le po večjih mestih, kakor v Gradcu, v Celovcu, v Ljubljani, v Zagrebu. Pa tudi šestrazredne gimnazije niso bile povsod enake. V manjših mestih so štele le pet razredov, manjkal je namreč današnji četrti razred; iz tretjega so prestopili dijaki takoj v »višjo gimnazijo«, v današnji peti razred, ki se je zval »prvo leto humanistike«, ker so tu studirali zlasti latinske pesnike in govornike. Tako je bilo tudi v Celju. Slomšek je v letih 1814 do 1817 dokončal prve tri razrede in je v jeseni 1817 stopil v prvo leto humanistike. Od l. 1815 je oskrboval pouk v pesništvu in govorništvu v petem in šestem razredu oziroma v prvem in drugem letu humanistike Ljubljančan Anton Zupančič , ki je poleg Prašnikarja najbolj vplival na duševni razvoj Slomšekov. Slomšek sam ga takole opisuje: »Bil je odličen, živahen pesnik. Skrbno je zbiral starinske spomine, rimske starožitnosti in slovenske znamenitosti, popisoval dogodivščine domačih krajev, povedal iz svojih zakladov mnogotero jagodo lepoznanja ter budil ljubav do domovine in slovenskega naroda. Bil je Zupančič za tisto dobo iskren Slovenec, ki je prvi dramil svoje učence, naj se lotijo materinega jezika, ki je zapuščen spal v prahu. On je dal prvi v peti in šesti šoli čitati slovenske Vodnikove in Jarnikove pesmi, katerih učenec in prijatelj je bil. Sam vrl govornik, nas je vadil vsak teden po dve uri krasorečja, spočetka nam sam kazal, kako se mora čisto izgovarjati, z glasom vstajati in padati, kako se z rokami in celim životom ponašati. Ko smo začeli sami poskušati, je vsakemu prijazno povedal napake in nas vadil popravljati, hvalil in naznanjal posebne darove za blagor in slavo domovine. Akoravno učitelj lepoznanstva, ni zatajeval krščanstva, ni preveč povzdigoval poganstva, kakor je pri mnogih hudobna šega. Ena beseda iz ust učitelja, ki je nosil sicer posvetno suknjo, pa o cerkvenih rečeh govoril pohvalno, nam je več izdala kakor cela nedeljska govorica duhovnega gospoda. V takih letih omahljive mladosti je učitelju prav lahko podreti mladeniču z nekolikimi besedami sveto vero, pa jo tudi globoko vsaditi v srce, da je nobena, še tako velika nevihta ne omaja.«

Ljubezen do rodnega jezika je sicer prinesel Slomšek že iz domače hiše in iz Prašnikarjeve šole, a pod Zupančičevim vplivom se je ta vnema dvignila in prišla v pravi tir, zlasti je še dobil pobudo in podvig njegov pesniški in govorniški dar.

Iz l. 1818 in 1819, ko je Slomšek studiral prvo in drugo leto humanistike, so ohranjena tri spričevala, podpisana od ravnatelja Tomaža Hirscha in Zupančiča, in sicer za prvo polletje prvega razreda humanistike z dne 17. aprila 1818 in obeh polletij drugega razreda z dne 17. aprila in 14. septembra 1819. Iz vseh predmetov in iz vedenja ima Slomšek vedno prvi red z odliko. V teh dveh razredih so takrat poučevali naslednje predmete: verouk, razlaganje latinskih pisateljev in pesnikov, grški jezik, zemljepisje in zgodovino in matematiko (računstvo).

Kot učenec zadnjega gimnazijskega razreda se je podvrgel posebni skušnji, ki jo je prestal z odličnim uspehom in 15. septembra 1819 je dobil spričevalo, da je sposoben postati domači učitelj za dijake nižjih treh gimnazijskih razredov. Medtem ko je v prejšnjih razredih zavzemal med odličnjaki navadno tretje mesto, je v šestem razredu vse prekosil in postal prvi odličnjak.

2. V modroslovni šoli

Z drugim polletjem 1819 je meseca septembra dokončal gimnazijske studije v Celju, v jeseni istega leta je odšel v Ljubljano in se vpisal v prvi tečaj modroslovja ali filozofije. Meseca marca 1820 je že delal izpite za prvo polletje. Ravnatelj modroslovnega učilišča v Ljubljani je bil takrat Matija Ravnikar, poznejši tržaško­koprski škof, profesorje pa je imel: Elija Robiča iz grškega jezikoslovja, Franca Ksaverija Richterja iz splošne zgodovine, Janeza Kersnika iz matematike. Iz matematike je dobil prvi red, iz ostalih predmetov pa prvi red z odliko. Na ljubljanskem liceju mu je bil sošolec France Prešeren , naš slovenski pesnik, s katerim sta postala dobra prijatelja.

Slomšekova srčna želja je bila, priti čimprej do cilja, da bi postal duhovnik. Zvedel je, da se v Senju v hrvatskem Primorju lahko v enem letu izvršita oba modroslovna tečaja. Tako bi eno leto pridobil. Konec prvega polletja je zato zapustil Ljubljano in jo mahnil proti Senju. Žal se nam ni ohranila o tem zanimivem potovanju na »sinjo Adrijo« nobena črtica, kod in kako je potoval, kako se je preživljal v Senju. Ohranila pa so se spričevala, ki jih je dobil v Senju konec šolskega leta 1820. Iz teh spričeval vidimo, da je bil ravnatelj »liceja za početno modroslovje in prirodoslovje« takrat senjski kanonik Filip Friderik pl. Adelstein , doktor modroslovja in prava, obenem profesor matematike in fizike. Profesor modroslovja je bil neki A. Cimiotti , po imenu sodeč, Italijan. Profesor občne zgodovine, Franjo Matejčič , je bil podravnatelj senjskega škofijskega semenišča. Iz vseh predmetov, izvzemši splošno zgodovino, je dobil Slomšek vedno odličen red, posebej še naglašajo spričevala, da je bilo njegovo vedenje vsega priporočila vredno. Zanimivo pa je, da je spričevalo iz fizike in matematike datirano 14. avgusta, iz modroslovja 10. avgusta, iz splošne zgodovine pa šele 18. novembra 1821. Očividno je to spričevalo šele naknadno zahteval in je iz tega predmeta dobil samo prvi red brez odlike, dasi mu je bila sicer zgodovina priljubljen predmet. — Bivanje v Senju je bilo za Slomšeka velikega pomena, četudi je trajalo samo nekaj mesecev. Spoznal je nove razmere in življenje v primorskih mestih. Kakor je bila njegova navada, porabiti vsako priliko, kjer se je dalo kaj dobrega naučiti, se je tu seznanil s hrvatskim pa tudi z italijanskim jezikom, ker se je v primorskih mestih mnogo italijanski govorilo. Svojega bivanja v Senju se spominja ob koncu svojega živijenja v neki pridigi l. 1861, kjer pravi, da se je kot mlad dijak vozil po morju in kratko časa bival v primorskem mestu, v goli, kameniti okolici. Ko se je potem vrnil v svojo drago domačijo, zagledal zelene gaje, rodovitno polje in vesele vinske gorice, se je od veselja razjokal in poljubil zemljo, kjer je tekla njegova zibelka. Tako mu je bila ljuba domača dežela.»Drobtinice«, 1863, str. 12.

Z veselo nado, da bo v jeseni že lahko stopil v bogoslovnico, se je ob koncu šolskega leta iz vročega in kamenitega Primorja vrnil v svojo zeleno domovino. Kratko se je pomudil na očetovem domu, neprijazni mačehi ni hotel dolgo delati napotja, odšel je potem k svojemu dobrotniku Prašnikarju v Olimje ob Sotli. Sedaj ali po prvem letu bogoslovja je menda zložil pesem: »Ulimja«, ki je ostala v rokopisu. Obsega 9 kitic po 8 vrstic. Iz vsebine kitic 6 do 9 moremo sklepati, da je pesem nastala kmalu po nastopu župnika Prašnikarja (24. aprila 1819), o katerem pravi v zadnji (9.) kitici :

En pastir zdaj tebe vodi, Kterga jes črez vse štimam, Vsel k veselju njemu bodi, Kterga raj, ko slato 'mam! O deb' velko let štivila Vidva skup se veselila, Tok perpravlen dosti let Vama slavo sim zapet!

V pripombi k besedama »En pastir« pravi, da je to njegov mladostni vzgojitelj, častitljiv prijatelj otrok, kateremu se mora več duhovnikov zahvaliti, da so prišli naprej.

Konec počitnic 1820 se je napotil Slomšek v Celovec. Škofijstvo ga je sprejelo v bogoslovnico in v tiskanem škofijskem seznamu za l. 1821 je med bogoslovci prvega letnika tudi Anton Slomšek. Toda škofijstvo je moralo seznam novo sprejetih bogoslovcev predložiti vladi oziroma ilirskemu guberniju (namestništvu) v Ljubljani, kamor je takrat spadal Celovec. Tam so pa modri gospodje ugenili, da »inozemska spričevala« v avstrijskih deželah ne veljajo. V takratnih časih so vso državo vladali po enem kopitu; ko je bila pa prilika, koga oškodovati, so bile dežele »ogrske krone« mahoma »inozemske«. Zaradi tega je moral Slomšek še v Celovcu dovršiti drugi tečaj modroslovja. Tudi ta spričevala so se ohranila. Ni bilo dovolj, da je moral še celo leto porabiti za drugi tečaj, ampak tudi za drugo polletje prvega tečaja je moral skušnje ponoviti. Tako je 30. novembra 1820 z odliko napravil skušnjo iz grškega jezikoslovja, 3. decembra pa prav tako z odliko iz verouka; iz ostalih predmetov o teh naknadnih skušnjah ni spričeval, ali pa so mu jih morda spregledali. V šolskem letu 1820/21 je potem končal še drugi tečaj z odličnimi redi, le iz fizike in občne zgodovine je imel v prvem polletju prvi red brez odlike, v drugem pa iz grškega jezikoslovja. Na celovškem liceju so bili njegovi profesorji: ravnateljsko službo je začasno vodil in obenem poučeval matematiko Matija Ahacel , pozneje tesni prijatelj Slomšekov, verouk je poučeval Kazimir Seiz , ki je predaval tudi grško jezikoslovje, modroslovje M. Aman , fiziko Bonaventura Häfele , občno zgodovino Blaž Bisslen . Leta 1821 je nastopil novi ravnatelj Ag. Fladung . Iz neznanega razloga je konec drugega polletja 1821, 7. septembra, iz matematike položil zasebni izpit in dobil prvi red brez odlike.

S tem so bile latinske šole končane, pot v široki svet mu je bila odprta, treba je bilo izbrati si poklic. V tem oziru Slomšek ni imel nobenih borb in dvomov, od mladega je že čutil poklic za duhovski stan. S pridnim učenjem si je nabral potrebnega znanja, ohranil pa tudi nepopačeno srce. Z radostnim srcem je po počitnicah 1821 stopil v celovško bogoslovnico, ki je bila že od l. 1811 skupna za krško in lavantinsko škofijo.

Tačas je še drug važen dogodek posegel v njegovo življenje: medtem ko je v Celovcu studiral zadnje leto modroslovja, mu je doma 16. marca 1821 umrl oče.

Z očetovo smrtjo in s koncem latinskih šol je zaključen prvi odsek Slomšekovega življenja. Trije činitelji so v tem razdobju izobličili njegov značaj in določili smer nadaljnjega življenja in delovanja: domača hiša, Prašnikar in Zupančič. Od očeta in matere je dobil globoko vernost, resnobo pa ljubezen do dela in reda, pri Prašnikarju se je navzel vneme za šolo in ljubezni do mladine, pri Zupančiču pa se je naučil ceniti in gojiti materinski jezik.

Ko je 21 letni mladenič stopil v bogoslovno šolo, je bil v nekem pogledu po svojih nazorih že zrel mož.

1. Novomašnik

Leta 1822 je bivši lavantinski škof Leopold II. Maksimilijan grof Firmian postal nadškof dunajski, novi škof Franc Cimerman je bil sicer imenovan že 19. maja 1824, toda posvečen je bil šele 12. septembra istega leta, zato je podelil lavantinskim bogoslovcem to leto višje redove krški škof Jakob Pavlič . Med njimi je bil tudi naš Slomšek. Pustimo njega samega govoriti o njegovem posvečenju in o novi maši. V njegovi zapuščini se je namreč našel prej neznani zvezček, ki ima 16 strani in v katerega si je novomašnik Slomšek zapisal razne izreke, ki naj bi mu bili vodilo v duhovskem življenju in delovanju. Razen tega je začel prav z dnevom svojega mašniškega posvečenja pisati (večinoma v latinskem jeziku) nekak dnevnik, ki obsega tri zvezke in sega od 8. septembra 1824 do 1. januarja 1831. Pod naslov: »Milost mojega dostojanstva« je zapisal: »Spomni se: 'Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam' (Mat 11, 29). — Dne 28. avgusta 1824 sprejel poddijakonat in s tem se I. obvezal na večno devištvo. 'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali' (Mat 5, 8). 'Če imaš kakšnekoli čednosti in sloviš po kakšnemkoli delu, če nimaš pasu čistosti, boš vse vlekel po zemlji' (sv. Jeronim). II. zavezal se na opravljanje brevirja. 'Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo' (Mat 26, 41). 'Velika je moč čiste molitve' (sv. Avguštin). 'Moj jarem je sladek in moje breme lahko.'«

Diakonat je sprejel 5. septembra 1824 in s tem postal služabnik evangelija in sv. krsta.

Dne 8. septembra 1824, na praznik Marijinega rojstva, je bil posvečen v mašnika. K temu prevažnemu dogodku svojega življenja je pripisal besede: »'Ti si duhovnik na vekomaj' (Hebr 7, 17); — 'To storite v moj spomin!' 'Prejmite sv. Duha, katerim odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerim pridržite, so jim pridržani' (Jan 29). — 'Veste, kaj sem vam storil?' (Jan 13, 12). — 'Bodite moji posnemovalci kakor jaz Kristusov' (1 Kor 4, 16; 11, 1).

Posvečena so moja usta, naj govore svete reči! Posvečene so moje roke, naj delajo le svete reči! Posvečene so moje oči, naj gledajo le nebeške reči. 'Jaz živim, pa ne več jaz, temveč Kristus živi v meni' (Gal 2, 20).«

V takem duhovnem razpoloženju je Slomšek sprejel sv. mašniški red. V svoj dnevnik je pa zapisal: »Posvečen za duhovnika, sem začel duhovsko službo, ojačen z milostjo božjo in pobožnostjo svoje duše.«

O svoji prvi sv. maši je zapisal v dnevnik: »V Olimju sem ob velikanski udeležbi ljudstva daroval Bogu prvo daritev sv. maše, zatopljen v premišljevanje vzvišenosti sv. opravila.« V Olimju je bil od l. 1819 župnik Slomšekov največji dobrotnik Jakob Prašnikar. V znak hvaležnosti in vdanosti je tedaj opravil pri njem svojo primicijo. Lepa in prostorna olimska cerkev je bila ta dan pretesna, toliko ljudstva je privabila nova sv. maša iz Štajerske in sosedne hrvatske strani. Še dolgo pozneje je ostala ob Sotli Slomšekova nova sv. maša ljudem v spominu. Sam je zapisal dragocene podatke o zunanjem poteku svoje nove maše, še bolj pa o svojem dušnem razpoloženju na ta dan. Svojo novo mašo je pel 16. nedeljo po binkoštih, dne 26. septembra 1824. Cerkvena svečanost je trajala od pol enajste ure do dveh popoldne. Slavnostni govor je imel župnik Prašnikar sam, ki je bil novomašniku za duhovnega očeta, medtem ko je njegovo rajno mater nadomestovala kot duhovna mati Ana Pregl . Prvi družici, ki sta mu nosili novomašniški venec in šopek, sta bili pa Marija Breznik in Marija Šmid . Ne samo na Slovenskem, tudi v nemških škofijah je bila takrat grda navada, da se je ob primicijah plesalo. Slomšek pravi v svojem dnevniku, da se je temu uprl in plesa ni dovolil. Župnik ga je v tem podpiral, dekan pa je nasvetoval, naj dovoli plesanje. »Primicija naj ljudi bolj spodbuja kakor pa raztresa, naj bo prizor za angele in ne komedija časovnega duha,« je pisal Slomšek pozneje kot škof dekanu Stojanu l. 1847.

Prašnikarjeva pridiga ob Slomšekovi novi sv. maši se je še ohranila v njegovi zapuščini. Prašnikar jo je krasno in dobesedno spisal in jo gotovo dal novomašniku za spomin. Nekaj preroškega ima ta pridiga za poznejše Slomšekovo življenje. Ima uvod, tri dele in zaključek. Šestnajsto nedeljo po binkoštih, ko je pel Slomšek novo mašo, beremo evangelij sv. Luke, kako so si izbirali sedeže; pridigar si je vzel iz njega rek: »Prijatelj, pomakni se više!« in to obrnil na novomašnika: »'Anton, pomakni se više!' Rojen si sicer iz nizkega stanu, zapuščen od staršev, ker jih je Bog zgodaj poklical k sebi, poniževal si sam sebe, bil si doslej zvest služabnik božji, zato te je Bog povišal in čez veliko postavil. Počastil te je pred svetom, toda ta čast ne bo zastonj, sedež, na katerega si se usedel, ni mehak. Postavljen si na svečnik, da boš svetil vsemu svetu s svojim vedenjem in s svojim naukom; učenik boš krščanskemu ljudstvu, tolažnik žalostnim, zdravnik na duši bolnim.« — Prašnikarjevim očem je bilo takrat zakrito, da se v tem šibkem novomašniku skriva bodoči lavantinski škof in voditelj slovenskega ljudstva. V polnem pomenu so se nad njim izpolnile besede: »Prijatelj, pomakni se više!« V prvem delu svoje pridige je Prašnikar pokazal dostojanstvo mašniškega stanu najprej iz starega zakona, potem iz ustanovitve novozakonskega duhovstva po Kristusu. Nato pa je obrnil besedo na novomašnika: »Preljubi moj Anton! Novoposvečeni mašnik, prepričan sem, da visokost in častitljivost duhovskega stanu sam dobro poznaš, spoznaj pa tudi milost božjo, da te je Gospod izbral za najimenitnejši stan, da si maziljenec Gospodov …«

V drugem delu pridige govori o težavah duhovskega stanu in lepo obrne na novomašnika, da se mu tudi doslej ni baš dobro godilo, in pri tem navede važne podatke iz njegove mladosti, ki smo jih že omenili v prvem poglavju. Nedvomno so izvabile solze novomašniku in poslušavcem pridigarjeve besede o očetu in materi: »Ali se spomniš na tisto uro, ko sem prišel k tebi v Celje in ti naznanil, da nimaš več matere? A to še ni bilo vse. Božja previdnost je v kratkih letih tudi tvojega očeta poklicala s sveta; zdaj si bil popolnoma zapuščen, nisi imel drugega kakor Boga v nebesih in doma polno hišo majhnih bratov in sester. Postal si popolna sirota; sam si nisi mogel pomagati, pa bi moral skrbeti še za svoje majhne brate in sestre … Zdaj si svoj cilj dosegel, ali nikar ne misli, da je sedaj tvojih težav konec. Zdaj se šele nove začnejo. Doslej si skrbel sam za svojo dušo, za naprej boš moral skrbeti tudi za druge.«

Ginljivo je tudi, kako mu ob koncu drugega dela pridigar stavi na srce, naj bo v svojem novem stanu zvest služabnik Gospodov: »Moj novoposvečeni mašnik! Težka butara duhovskega stanu tudi tebe čaka, pa nikar ne obupaj, ampak kar si izvolil, srčno začni, srčno nadaljuj, pa boš tudi srečno dokončal. Ljubezen bode vse premagala, v križih in nadlogah naj ti bode tvoj križani Zveličar zgled. — O bodi, moj Anton, prosim te, zvesti služabnik Gospodov, zvesti delivec sv. zakramentov, vojskuj se kakor zvest vojak za postavo božjo. Kakor si bil do zdaj zgled mladeničem, tako bodi za naprej zgled vsem, kateri bodo tvoji skrbi izročeni.«

V tretjem delu pridige je omenil, kako doživlja duhovnik v izvrševanju svojega poklica tudi tolažbo in veselje. V sklepu se pa zopet obrne na novomašnika, češ, največje veselje te čaka v večnosti, kjer ti bodo prišle nasproti vse duše, katere boš spravil na pot pravičnosti. Nato ga opomni, koga se naj posebno spomni izmed živih in mrtvih pri svoji prvi sveti daritvi. Končno ga prosi, naj se spomni tudi njega kot svojega zvestega prijatelja. Kakor je do zdaj imel do njega posebno zaupanje, naj gleda, da bo tudi na svojo starost imel veselje nad svojim novomašnikom. In sklenil je prelepo pridigo z besedami starega Simeona: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov.«

To niso bile samo lepo govorjene besede, ampak kakor je bil Slomšek vedno in povsod mož dejanja, tako je tudi izpolnil naročila svojega pridigarja pri novi maši, bil je res zvest služabnik Gospodov in – na visoko postavljen.

V kakem duhu in v kakem notranjem razpoloženju je Slomšek opravil svojo prvo sveto daritev, spričuje njegov zapisek, kjer je izlil čuvstva svojega pobožnega srca ob novi maši. Premišljevaje prelepi psalm 18, ki se začenja z besedami: »Nebesa pripovedujejo slavo božjo in dela njegovih rok oznanja nebo«, dostavlja naslednje misli kot neposredno pripravo k prvi sv. maši: »Delo mojih rok naj posveti Bog! Telo in kri Kristusovo naj po meni posveti Bog! Pojte slavo posvečenim darovom vsi njegovi angeli, tresite se pred Stvarnikom vsega stvarstva! Molite Zveličarja vsi njegovi odrešenci! Objame naj me duhovnika nebo, da se poviša, razveselijo vice, blagoslovi zemlja, poveliča sveta Cerkev. Po Jezusu, Odrešeniku in Zveličarju sveta. — Slava večnemu Zveličarju, mojemu Jezusu!« — Zadnje besede je zapisal slovenski, drugo latinski. »Zlata ura, moj Jezus. Jaz sem tvoj, ti si moj!« je zapisal zopet slovenski.

Ko so po končanem opravilu novomašnika v častnem spremstvu duhovnih sobratov, belo oblečenih deklic in številnega ljudstva, med slovesnim zvonjenjem in pokanjem topičev spremljali iz cerkve, se je njegova duša zatopila v svete misli, ki si jih je zapisal za izhod iz cerkve: najprej je z Marijo v svoji notranjosti zapel: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen, in je sveto njegovo ime« (Lk 1). — »Svetloba vzhaja pravičniku, in veselje njim, ki so pravega srca. Veselite se, pravičniki, v Gospodu, in ga hvalite in slavite svetost njegovo« (Ps 96). In zopet ponovi že prej omenjeni psalm 18. Potem nadaljuje svoje premišljevanje z naslednjimi zdihljaji: »Jezus, živež moj nebeški, bodi tolažba moji duši, dokler ne bo Bog sam moja gostija in moja slava. — Ves si meni izročen, vzemi tudi mene vsega! Revna rozga sem, a po tebi, trti, bom spopolnil vse. Kot učeniku bodi mi vlita tvoja ljubav, po tebi bodi čast pastirja cenjena. — Svet je meni križan in jaz svetu.« Potem psalm 102: »Hvali Gospoda, moja duša, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime.« »Glejte, jagnje božje! Kakor ovca je bil gnan v zaklanje in kakor jagnje pred njim, ki ga striže, brez glasu, ni odprl svojih ust. — Njim, ki ljubijo Boga, se vse na dobro izide.«

V takem duhovnem razpoloženju, ki bi delalo čast vsakemu mašniku svetniku, je Slomšek opravil svojo prvo sveto mašo.

Slovesnost primicije je bila končana; slovesno zvonjenje je utihnilo, pesmi umolknile, gostje se razšli, novomašnik je nastopil trnjevo pot duhovskega življenja in delovanja. Pa si je že ob novi maši jasno začrtal pot. Prav k tistim mislim, ki so ga navdajale pri prvi sv. maši, si je pripisal tudi vodilne misli za vse svoje duhovsko življenje. Tu beremo: »Pridiguj, pomagaj, delaj dobro, moli; ne boj se, dalo se ti bo v tisti uri.« — »Varuj se sladkanja žensk, sveta, mesa, pijančevanja in vseh strasti, posebej še jezljivosti in častihlepnosti.« — »Kar boš zasadil, bo gnalo in raslo po priprošnji Device Marije, sv. Frančiška, sv. Antona in vseh svetnikov. Moj mir bo vedno s teboj.«

Na potu duhovskega življenja je prav posebno pazil na sv. čistost. V istem zapisku, kjer je izlil svoja novomašniška čuvstva in sklepe, si je zapisal, večinoma s svetopisemskimi besedami, tudi molitev za dar sv. čistosti. Zapisal si je pa tudi sredstva za ohranitev sv. čistosti: 1. Popolno se darovati ljubezni Jezusovi. Molitev je poživitev čistosti, oddih duši. 2. V težkih skušnjavah, vsiljivih nečistih predstavah in slabih priložnostih – beži! 3. Post je ohladitev žgoče poželjivosti, okrepitev duše, smrt greha, podlaga čistosti. (Izrek sv. Ambrozija.) 4. Varovati se lenobe in brezdelja. — Slomšek si je trdno začrtal, točno in zvesto izpolnjevati dolžnosti duhovskega stanu. Pridigovanje, spovedovanje, pouk mladine, obiskovanje bolnikov itd. dá duhovniku veliko dela. Vendar mu včasi še preostane kaj prostega časa. Kako si je Slomšek začrtal, uporabiti prosti čas? Na dveh mestih svojega zapisnika si stavlja kot nalogo, v preostalem prostem času – gojiti slovenščino, to se pravi, brati in spisovati slovenske knjige, in sicer v čast božjo in v prid ljudstva. — Človeku ni dobro biti samemu, stoji že na prvih straneh sv. pisma. Kdor nima žene in družine, mu je nadomestilo iskreno prijateljstvo. Slomšek je zelo cenil prijateljstvo, kakor bomo imeli priliko videti več zgledov v tem spisu.

Kot splošno ravnilo si je zapisal: Pot v dobrem je najbolj vama. In v nemškem jeziku si je zapisal: Bodi zvest v majhnem! V okrepitev si je predstavil posledice greha na trpečem Zveličarju: Če se tako godi na zelenem lesu, kaj bo šele na suhem?

Sklene pa svoje novomašniške načrte z Zveličarjevimi besedami: »Blagor ti, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil.«

Naslednjo nedeljo po svoji premiciji je imel Slomšek slovesno opravilo v domači cerkvi svoje rojstne župnije na Ponikvi. V svojem zapisniku pripomni, da je odklonil pridigo, ki bi jo kdo govoril njemu v čast kot novomašniku. Opravil je pridigo sam.

Ostalo mu je le še nekaj tednov počitnic. Medtem je obiskoval sosedne župnije in v svojem dnevniku pravi, da je bil povsod kot novomašnik častno sprejet: »Tako se časti vreden duhovnik.«

V svojem dnevniku pravi dalje, da je imel 21. oktobra, prav na praznik sv. Uršule, pridigo pri drameljski podružnici sv. Uršule, na lepem gričku s prekrasnim razgledom. Ta pridiga se je še ohranila v njegovi ostalini. Govoril je o lepih zgledih, s katerimi nam svetniki kakor zvezde mornarjem kažejo pravo pot po viharnem morju v nebeško domovino. Navzočnih je bilo več duhovnikov, ki so strogo pazili na besede mladega pridigarja, tako glede na obliko kakor na vsebino, pa so bili zadovoljni duhovniki kakor tudi verniki. Neka ženica se mu je po pridigi s solzami zahvalila za lepe besede, ki so se poslušavcem globoko vtisnile v srce. »To pa pripisujem samo Bogu ne pa svojemu trudu in znanju,« pripominja Slomšek v svojem dnevniku. Zadnjo nedeljo oktobra, ki je bila zahvalna nedelja, bi imel pridigovati pri Sv. Vidu pri Grobelnem. Zaradi deževja pa je nastala tako silna povodenj, da ni mogel iz Ponikve tja.

Tako so mu potekle novomašniške počitnice; v začetku novembra se je takrat začelo novo šolsko leto. Moral je nazaj v Celovec, da dokonča še zadnje leto bogoslovnih studij. Semeniški predstojniki so mu odkazali cerkev v bolnici elizabetink, kamor naj bi hodil maševat. Sestre elizabetinke so ga sprejele z vsem spoštovanjem in jim je vse leto hodil maševat. Ker še ni imel spovedne pravice, bolnikov ni mogel spovedovati, pač pa se je večkrat namerilo, da je stal ob postelji umirajočega in mu molil molitve za umirajoče. »Tako sem se naučil spoznavati smrt in od umirajočega sem se učil – živeti,« je zapisal v svoj dnevnik. — Zbolela je na smrt tudi neka sestra. Sestre so molile zanjo, on pa je opravil za bolnico sv. mašo. Bog ji je povrnil zdravje. »Tako sem se zopet naučil, kaj dela živa vera v Kristusa,« je zapisal zopet v svoj dnevnik. Vsak, vesel ali žalosten dogodek je znal Slomšek obrniti v svoj dušni prid.

Kot četrtoletnik bogoslovja je delal prave čudeže s časom. V bogoslovnih predmetih je dobil povsod odličen red; poleg tega je poučeval bogoslovce tudi to leto v slovenščini, kar mu je vzelo precej časa, ker se je moral vendar tudi sam nekaj pripravljati, brati slovenske knjige in popravljati naloge. Kot bogoslovec četrtega letnika je zapisal v svojo pesmarico za god takratnemu spiritualu Gašparju Albrehtu pesem »Zvezda svetih treh kraljev«, proti koncu leta, pred odhodom iz bogoslovnice, pa za slovo dveh zvestih prijateljev (bil je pač to on sam in pa tovariš Jeseničnik) pesem »Tersa dva; podoba duhovskih prijatlov«. Pa še je našel časa, da je hodil poslušat na državni licej pouk o kmetijstvu. Licejsko ravnateljstvo mu je 10. avgusta 1825 dalo spričevalo, da je pouk o kmetijstvu zelo marljivo obiskoval in v prvem in drugem polletju prestal skušnjo z odličnim uspehom. Poleg tega je moral večkrat prevzeti še pridige in iti na pomoč celo na deželo. Tako je na novega leta dan 1825 pridigoval v Celovcu v cerkvi Sv. Duha. »Pridiga je bila všeč Korošcem, ko bi jim le tudi hasnila!« beremo v njegovem dnevniku. Na nedeljo sedemdesetnico (tretjo pred postom) pa je pridigoval celo v celovški stolnici. Napravil je tako izborno, da so ga takoj prišteli k najboljšim pridigarjem. »O tem pa jaz nisem prepričan,« pripomni Slomšek v svojem dnevniku. O veliki noči je šel na pomoč župniku pri Sv. Vidu ob Glini. S prvo pridigo se je tako prikupil, da so si ga župljani in dekan želeli za kaplana, kar je bilo pa že zato nemogoče, ker je Sv. Vid v krški škofiji in bi Slomšek zato moral prestopiti iz lavantinske v krško škofijo. Namesto njega je prišel k Sv. Vidu za kaplana njegov prijatelj Jeseničnik, ki je bil Slomšeku zadnje leto bogoslovja posebno ljub in ki ga Slomšek imenuje celo svojega svetovavca, brez katerega ni nič važnejšega ukrenil. O binkoštih pa so ga poslali na pomoč obolelemu župniku v Vetrinju.

Med mnogostranskim delom mu je bliskoma poteklo zadnje leto bogoslovnih studij, približal se je konec šolskega leta. Kot voditelj slovenskih tečajev je »svoja slovenska predavanja slovesno zaključil v navzočnosti ravnateljstva, od katerega je dobil lepo spričevalo, ki se v prevodu glasi:

Častiti gospod Slomšek!

Veliko ste se trudili štiri leta s poučevanjem svojih tovarišev v slovenščini. Dosegli ste velike uspehe, kakršnih nikdo pričakovati ni mogel. S svojo gorečnostjo in ljubeznivostjo ste vcepili v mlada srca potrebno ljubezen do onega jezika, v katerem bodo gospodje morali kmalu učiti in z ljudstvom občevati. Sedaj se znajo vsi dobro izraziti, več jih je tudi v pisavi popolnoma zmožnih materinega jezika.

V imenu Prevzvišenega in v imenu vsega ravnateljstva Vam torej prisrčno čestitam in se Vam obenem zahvaljujem za preveliki trud, ki ste ga imeli pri poučevanju. Bog Vam stotero povrni, kar ste dobrega storili iz čistega navdušenja za izoliko svojih tovarišev in v prospeh dušnega pastirstva!

Iskrena hvaležnost moja in vseh Vaših tovarišev Vas bo spremljala po potu Vašega življenja, katero naj Bog blagoslovi!

Ravnateljstvo bogoslovnice je naznanilo tudi vladi, da je Slomšek skozi štiri leta poučeval bogoslovce slovenščino. Vlada je to vzela ne samo v vednost, ampak je Slomšeku izrekla tudi toplo zahvalo za njegov trud. — Ravnateljstvo c. kr. glavne šole pa mu je 30. junija 1838, ko je prosil za Vuzenico, izdalo lepo spričevalo, da je kot bogoslovec v šolskem letu 1824/5 v nedeljski šoli deloval točno, s hvalevredno marljivostjo in izredno spretnostjo.

Proti koncu šolskega leta je došel v Celovec novoimenovani lavantinski stolni prošt Janez Pavel Ješenak . Slomšek mu je v bogoslovnici pred zbranimi duhovniki in bogoslovci izrekel izborno sestavljeno čestitko na podlagi reka: »Blagor ti, zvesti hlapec …«

V tem času mu je došla od lavantinskega škofijstva zelo laskava ponudba, naj gre na Dunaj nadaljevat svoje studije. Tako častno ponudbo bi pač kdo drug sprejel z obema rokama, skromni in ponižni Slomšek jo je odklonil, češ, da mu je ljubše dušno pastirstvo, za doktorski klobuk pa mu ni mar.

Ko je napravil po končanih studijah še pismeno nalogo za pridobitev spovedne pravice, se je poslovil od celovške bogoslovnice, kjer je prebil štiri leta. Bila so to truda polna pa plodovita leta. S potrebnim znanjem in čednostmi se je Slomšek oborožil za svoje bodoče duhovsko delovanje.

Iz Celovca je šel najprej na sedež lavantinskega škofijstva k Sv. Andražu, kjer so mu rekli, da bo kmalu nastavljen; kam, tega mu niso povedali. Šel je potem na kratke počitnice k svojemu preljubemu duhovnemu očetu in dobrotniku, župniku Prašnikarju v Olimje, kjer je imel na veliko Gospojnico, ko je v Olimju glavni shod, slavnostno pridigo. Kmalu potem je šel v Ljubljano, kakor pravi v svojem dnevniku, v zadevah slovenskega slovstva in je med potom obiskal prijatelja Pintarja in Jakoba Strašeka. Ko se je vrnil v Olimje, je dobil 27. avgusta od škofijstva odlok, da je nastavljen za kaplana na Bizeljskem, ali kakor se je takrat reklo: pri Sv. Lovrencu v Krajini.

2. Kaplan na Bizeljskem

»Bil sem razžaloščen pa v Bogu potolažen,« je zapisal Slomšek v svoj dnevnik, ko je sprejel odlok, da mora na Bizeljsko. Za mladega duhovnika je prva službena postojanka posebno važna in mnogokrat odločilna za vse njegovo službovanje. Krasna je bizeljska okolica, toda v tistih časih, ko je Slomšek prišel tja za kaplana, bizeljska župnija ni bila na najboljšem glasu. Ni manjkalo v župniji blagih in plemenitih duš, kakor se je tudi Slomšek sam prepričal, vobče pa je šel glas o bizeljski župniji, da je tam doma pijanstvo, nečistovanje in – bahaštvo. Versko življenje je bilo mrtvo in mlačno, poleg tega pa se je bohotno razpaslo vprav ogabno praznoverstvo. Noben mlad duhovnik si ni želel priti za kaplana na Bizeljsko, ne samo radi razmer v župniji, ampak tudi radi sitnega in zanikarnega župnika. Na Bizeljskem je bil od 26. aprila 1821 do smrti 1. novembra 1841 za župnika Ludovik Batistik , rojen pri Sv. Petru pri Gorici l. 1785. Bil je popolnoma jožefinskega duha. Še v začetku 20. stoletja so živeli starejši duhovniki, ki so še od starejših sprejeli izročilo, kako malopriden duhovnik je bil ta Batistik. Še pred njegovo smrtjo so prišle nelepe reči na dan. Slomšeku je bil dobro znan, ker je bil Batistik od 1812 do 1814 kaplan na Ponikvi, ko je Slomšek hodil k sv. maši še streč in pa k Prašnikarju v šolo. Batistiku kajpa ni bilo za šolo, zato ni bil učitelj Slomšeku, pač pa mu je mladi Slomšek stregel pri sv. maši. Sedaj pride k njemu za kaplana. Za Slomšeka je bila ta nastava trda poskušnja. On, najboljši bogoslovec tistih let, mora za kaplana v tako razvpito župnijo! Še pozneje, l. 1842 kot nadžupnik v Vuzenici, pravi, da mu je bilo odločeno, začeti dušno pastirstvo na eni najtežavnejših postojank. Pobude in zgleda za dobro je bilo malo ali nič, pač pa vse polno priložnosti za popivanje in druge nerodnosti. V takih razmerah je treba res popolnoma zrelega in utrjenega značaja, da se sam ne okuži. Od škofijstva pa je bila ta nastavitev velika zaupnica. Pri škofijstvu so računali na njegov trdni značaj in globoko pobožnost in so bili prepričani, da bo goreči Slomšek tudi v teh razmerah zdržal in po možnosti delal za zboljšanje verskega življenja v bizeljski župniji. In niso se varali.

Svojo prvo službo je nastopil baš na obletnico svojega mašniškega posvečenja, 8. septembra 1825. Bizeljske razmere so mu bile pač znane že iz Olimja, ki ni daleč od Bizeljskega. Niso ga oplašile; pogumno se je lotil dela in začel orati zapuščeno ledino. Kmalu po prihodu, 13. septembra, je bila pred dekanom šolarska skušnja v zelo borni šoli. Novodošli kaplan, ki otrok še ni mogel poznati, je moral izpraševati; dekan je bil zadovoljen in je povabil Slomšeka, naj ga pride večkrat obiskat in naj ga vpraša za svet, če bo potrebno. Bizeljska župnija je takrat še spadala pod kozjansko dekanijo, katero je od l. 1809 do smrti 1834 vodil učeni Pavel Kočevar . Šolsko leto je bilo sedaj zaključeno, novo se je začelo šele v začetku novembra. Medtem je Slomšek že zaslovel po vsej sotelski dolini kot izboren pridigar. Iz domače in sosednih župnij so ljudje vreli k njegovim pridigam in tako je ljudi privabil v cerkev. V tem sta pa prišla najprej navzkriž z župnikom. V svojem dnevniku pravi Slomšek, da je župnik že po njegovi prvi pridigi sploh nehal pridigovati. On ga je opozoril na versko nevednost in brezbožnost, ki vlada v župniji, pa ni dal veljati. Zato je pa on sam tudi pri ranem opravilu imel vsaj kratko razlago nedeljskega evangelija (homilijo). Posebno je pretresla vse njegova pridiga, ki jo je imel na vernih duš dan prvo leto svojega bivanja na Bizeljskem. Več dni je ta pridiga hodila ljudem po glavi, o njej so razmišljali in se pogovarjali. Pridiga je še ohranjena in ima dva dela: I. »Verne duše trpijo ne le zavoljo sebe, ampak tudi zavoljo nas.« II. »Verni kristjani na zemlji moremo pomagati dušam v vicah.«

Kmalu potem je zopet nastal spor z župnikom, ki kaže, v kako težavnem položaju je bil mladi kaplan Slomšek pri tem človeku. V nekem pogovoru se je župnik zaničljivo in obrekljivo izrekel o Slomšekovem zelo ljubem prijatelju Jakobu Strašeku, takrat kaplanu v sosednih Pišecah, češ, kako je ta človek mogel biti posvečen. Slomšek se je zavzel za obrečenega tovariša. Župnika pa je to, da se mu kaplan upa ugovarjati, tako razjezilo, da ves dan ni hotel več z njim govoriti. Miroljubni in ponižni Slomšek ni maral sovraštva pa je župnika prosil odpuščanja, če ga je morda razžalil. Nato se je občutljivi župnik pomiril.

Nastopil je z novembrom začetek šolskega leta. Slomšek je več nedelj zaporedoma v pridigah rotil in spodbujal starše, naj pošljejo svoje otroke v šolo. Nasprotovalo pa je občinsko predstojništvo, ki ni uvidevalo potrebe po šoli in ni hotelo prispevati za nabavo šolskih potrebščin. Pač pa se je za nedeljsko šolo oglasilo toliko mladine obojega spola, da je zmanjkalo prostora.

Adventni čas mu je prinesel novega dela in nove priložnosti, da stori kaj dobrega. Ob nedeljah v adventu je v pridigah bičal poglavitne pregrehe, ki so se razpasle v bizeljski župniji: pijanščina, nečistovanje, sovraštvo in tožarjenje, bahaštvo. Govoril je tako živo in prepričevalno, da se je poslušavcem večkrat izvil iz prsi glasni »ah«! »Ko bi le ta ah! sledil vselej, preden se greh stori!« pripomni Slomšek v svojem dnevniku.

Medtem je zaslovel Slomšek že tudi kot spovednik. Domači in tuji župljani so kar oblegali njegovo spovednico in mu z velikim zaupanjem odkrivali svoje večkrat davno zastarele dušne rane. Ob adventnih nedeljah se je včasi zgodilo, da je od zgodnjega jutra do pol ene, izvzemši seveda pozno opravilo, sedel v spovednici, potem je zaužil malo kosilce, ob eni je že imel nedeljsko šolo, potem pa še v cerkvi krščanski nauk in litanije z blagoslovom. Ob nedeljah popoldne je bil včasi čisto izčrpan, pa je moral večkrat še k bolnikom. Drugo nedeljo v adventu je šel pridigovat v Olimje. Doma ga je nadomestoval neki frančiškan iz Brežic. Ko je ta stopil na prižnico, je nastal po cerkvi glasen jok. Vsi so namreč mislili, da je Slomšek prestavljen in da je že odšel. »Ko bi le moje besede padle na dobro zemljo in prelite solze pokropile sad dobrih del!« je pripisal v svoj dnevnik.

Po novem letu 1826 je nabavil z velikim trudom s pomočjo župljanov za šolo nove klopi; celo župnik ga je v tem hvalevredno podpiral. O pustnem času ga je čakalo novo delo: velikonočno izpraševanje pa pouk ženinov in nevest. Vse je moral Slomšek sam opraviti. Tu je imel priliko spoznati, kako slabo so ljudje poučeni v verskih resnicah. V bizeljski župniji je takrat celo z zakonsko zvestobo slabo stalo. Pri velikonočnem izpraševanju je prav resno prijel može in žene. Zaradi njegovih pridig in opominov so se mnogi res poboljšali in zapustili pregrešno življenje. — V postnem času je bila takrat navada, da so po župnijah zaporedoma prirejali spovedne shode. Sešli so se vsi sosedni duhovniki in v enem dnevu opravili vso župnijo, drugi dan pa drugo. Slomšek se je prepričal, da gre to včasi kaj naglo in površno, pa je pozneje kot kanonik pregovoril škofa Kutnarja, da je take shode odpravil. L. 1826 o veliki noči se je začelo sveto leto (l. 1825 je bilo namreč sveto leto v Rimu). Za pridobitev odpustkov svetega leta je bilo predpisanih pet procesij in seveda prejem sv. zakramentov. Vse je moral Slomšek sam opraviti, župnik kot zakrknjen jožefinec ni šel blizu, ni se zmenil ne za procesije ne za odpustke. Prvo procesijo je imel na belo nedeljo, zadnjo pa zadnjo nedeljo aprila (30. aprila). »Mnoge grešnike je sveto leto privedlo k pokori,« je zapisal Slomšek v svoj dnevnik. Kakor jubilejne, tako je tudi prošnje procesije križevega tedna sam opravil in vsakokrat pridigoval. Na Florijanovo 4. maja so ob njegovi pridigi tekle obilne solze.

Kako žalostno je bilo takrat med bizeljsko mladino, kaže primer, ki ga je Slomšek zapisal v svoj dnevnik. Pri pomladanski kopi v vinogradu je bilo ob neki priliki deset deklet, ki so se očitno ponašale s svojo sramoto in se norčevale iz nekaterih maloštevilnih, ki še niso padle. Slomšek si je tedaj sestavil resen opomin za svoje učenke v nedeljski šoli in jim ga dvakrat prebral in dodal, da bi ga silno bolelo, če bi zvedel, da je katera njegovih učenk postala nečistnica. To je dekleta tako prijelo, da so ga naprosile, naj opravi zanje sveto mašo, da bi si obvarovale sveto čistost. Šel je potem z njimi na Svete gore in je tam maševal v ta namen.

Tisto leto je bila na Bizeljskem birma. Škof Franc Ignac Cimerman je prišel tja 15. junija, drugi dan je bila birma. Iz škofovega zapisnika zvemo, da je bila takrat bizeljska župnija kaj težavna; štela je okoli 4000 duš in imela šest podružnic, kamor je hodil kaplan od časa do časa maševat. Škofu je posebno ugajala mnogoštevilno obiskovana šola. O župniku si je škof zapisal, da je v prejšnjih časih njegov dobri sloves zelo trpel, da je lahkomiseln in robat, o kaplanu Slomšeku pa, da je v vsakem pogledu zgleden duhovnik. Tudi tokrat mu je škof v pogovoru ponudil, naj gre na Dunaj studirat. Slomšek se je tudi tokrat za ponudbo dostojno zahvalil, ker ga je bolj veselilo dušno pastirstvo kakor doktorski klobuk. Ko bi bil Slomšek odšel na višje nauke na Dunaj, bi pri svoji nadarjenosti in marljivosti lahko postal slovit učenjak, morda tudi škof lavantinski ali kje drugod, nikdar bi pa ne postal našemu ljudstvu to, kar je sedaj: njegov neprekosljivi učitelj in vodnik.

V duhu jožefinizma vzgojeni mlačni duhovniki so Slomšeka radi njegove gorečnosti imeli za strogega prenapeteža. Vesten in točen je bil Slomšek v izpolnjevanju svojih dolžnosti, bil je pač strog sam proti sebi, nikakor pa ni bil kak prenapet, mrk in odljuden posebnež. Ni sicer iskal zabave in kratkočasja po gostilnah in dvomljivih pivskih družbah, rajši je doma bral in studiral, a bil je veselega srca v pošteni družbi dobrih prijateljev, bodisi posvetnih ali duhovnih sobratov. Take prijateljske sestanke večkrat omenja za časa svojega bivanja na Bizeljskem. Med drugimi je bil v prijateljskem razmerju s plemenito rodovino Mandelstein, ki je bila lastnica bizeljske graščine; posebna dobrotnica mu je bila zelo priletna gospa Alojzija Mandelstein (Slomšek jo imenuje patriarhalno mamico). Za god (21. junija) ji je zložil pesem (gotovo v nemškem jeziku), ki jo je z veseljem sprejela in je ugajala vsem, ki so ji prišli čestitat. — Slomšek je res znal postati vsem vse. Z nedolžnimi otroki je občeval prav otroško, kakor bi bil sam otrok, prijazno in priljudno se je razgovarjal s preprostimi možaki in ženicami; če pa je prišel v odlično družbo, ni bil v zadregi, znal se je fino in vljudno vesti, ne da bi priliznjeno sklanjal hrbet pred odlično gospodo. Pri njem ni bilo nič prisiljenega, vse je pritekalo nekako naravno iz njegove osebnosti.

Dne 25. julija se je z Mandelsteinovo družino peljal v Olimje na godovanje svojega dobrotnika Prašnikarja, kateremu je prej v pismu naznanil, kakšne goste dobi. Zgodilo se je pa, da Prašnikar ni dobil pisma in je na dan svojega godu odšel od doma. Vendar je njegova pridna gospodinja goste pogostila, kakor je mogla; bili so prav dobre volje, dasi godovnjaka ni bilo med njimi. Pri tej priliki je pripomnil Slomšek v svojem dnevniku, da je Prašnikar v Olimju živel v veliki revščini.

Ne samo v soseščino, ampak tudi dalje je hodil Slomšek pomagat. Na porciunkulo, dne 2. avgusta, je pomagal spovedovati pri kapucinih v Celju. Od zgodnjega jutra do ene popoldne je sedel v spovednici, vmes je pri slovesni maši, katero je imel nadžupnik Balon, s svojim tovarišem Lukom Geličem stregel, potem je šel nazaj v spovednico in šele po eni je šel sam maševat. Tukaj pri kapucinih se je ta dan sešel z dekanom pri Novi cerkvi, vitezom Jakominijem, h kateremu je naslednje leto prišel za kaplana. Dekan mu je naznanil, da mu je pred kratkim umrli novocerkovški kaplan Jernej Jekl sporočil svoje knjige. — Iz Celja se je potem vračal peš nazaj na Bizeljsko; pot je bila dolga in zelo naporna, pravi v svojem dnevniku. Pa jo je še hitro prehodil, zakaj 5. avgusta, na praznik Marije Snežnice, je že zopet spovedoval in maševal na Sv. gorah ob Sotli. Kmalu potem se je raznesel glas, da bo odšel na Dunaj na višje nauke, kar je privabilo brez števila laskajočih se častivcev, ki so mu že naprej prerokovali o visokih časteh in se mu že priporočali. Slomšek je vse to prav hladno sprejemal; ko bi bil hotel, bi kajpa lahko šel na Dunaj. Sedaj si je pa na tihem mislil: če se človeku sreča nasmehne, ima takoj dovolj prijateljev in častivcev.

Na praznik velike Gospojnice, 15. avgusta, je šel zopet na pomoč v Olimje, kjer je ta dan glavni shod. Imel je jutrnjo pridigo o nebesih, ki je bila ljudem silno všeč, slovesno pozno opravilo s pridigo pa je imel stolni prošt Ivan Pavel Ješenak , ki je bil poprej župnik v Olimju in je sedaj kot prošt prišel pozdravit svoje nekdanje župljane in se poslovit od njih. Popoldne so se pri odhodu zbrali vsi župljani, ga prosili za očetovski blagoslov in nobeno oko ni ostalo suho. »To je pohvala pravičnega, to je plačilo dobrega pastirja,« pripomni Slomšek v svojem dnevniku.

Z Bizeljskega je 21. avgusta s svojim sosedom Strašekom napravil izlet v Zagreb, kjer je zlasti občudoval starodavno stolnico, ki je bila videti kakor kaka trdnjava. Graja pa hrvatsko malomarnost, trdosrčnost hrvatske gospode pa nesnago po cerkvah in po hišah.

Meseca avgusta istega leta je zapisal v svojem dnevniku še tale dva dogodka: Pritisnila je precejšnja suša in župljani so ga naprosili, da bi šli na Sv. gore prosit za dež. On je tam maševal in popoldne je res padlo precej dežja. Stvar je zbudila pozornost. Neki graščinski pisač si je dovolil zlobno opazko: Farji so gledali na tlakomer in ko so videli, da živo srebro pada, so hitro napravili procesijo za dež. Slomšek mirno pripomni: Procesija je bila vendar tri dni poprej naznanjena in nihče ni mogel vedeti, da bo baš ta dan dež. Nekoliko pozneje so pa Pišečani napravili procesijo na Sv. gore. Pridružil se jim je Slomšek in tokrat imel tam tudi pridigo. Še isti dan je zopet padlo obilo dežja in je suša ponehala.

Pred praznikom Marijinega rojstva je zopet spovedoval na Sv. gorah. Zvečer se je vrnil domov, kjer sta ga obiskali dve sestri, drugi dan je imel jutrnje opravilo, potem je moral nazaj na Sv. gore, kjer je imel slavnostno pridigo. V nedeljo 17. septembra je bil slovesni sklep šole. Otroci so mislili, da Slomšek odide, pa so zagnali velikanski jok.

Za Slomšekov mili značaj je značilna tudi naslednja poteza: Dne 24. septembra je bil naprošen za slavnostnega pridigarja pri novi maši Andreja Gabrona. Pa se je zadnji hip ponudil za pridigarja Matej Hamerlic , župnik v Bučah, češ, Slomšek se bo že umaknil. Marsikoga bi to užalilo in ozlovoljilo, Slomšeka pa to ni prav nič razburilo, mirno je prepustil pridigo drugemu. Učinek je bil ta, da je postal tisti gospod Slomšekov največji prijatelj in ga za naprej visoko čislal. »Kako dobro je biti ponižen in popustljiv v dovoljenih rečeh,« pripomni Slomšek v dnevniku. Skrbno spisana pridiga je še dandanes ohranjena.

Zaradi svoje točnosti in vestnosti je imel tudi med župljani nasprotnike. Tako je nekemu bogatemu posestniku 4. oktobra šel čestitat za god. Ta robatež pa ga je nahrulil, da nima nobene pravice, pobirati zbirco. Ob času trgatve je pobiral mošt, ker drugih dohodkov ni bilo kakor zrnska in vinska zbirca, pa pripomni, da je skusil mnogo ponižanja in se prepričal, kako svet slabo izkazuje hvaležnost Bogu in duhovniku, in pripomni: »Duhovnik bi moral svojo čast prodati in jo odstopiti kakemu ciganu, če bi hotel imeti plačan svoj trud.« Podobno je skušal pri šoli. Začetek šolskega leta je napravil čim slovesnejši: otroci so prejeli sv. zakramente, bila je šolarska maša in pridiga, a Slomšek pripomni v svojem dnevniku: »Pa sem žel zato nehvaležnosti dovolj!«

Tisto jesen je bil tudi prestavljen njegov dobri prijatelj, pišečki kaplan Jakob Strašek, v Vojnik. Slomšek je močno žaloval za njim, a čez nekaj mesecev sta zopet postala soseda. Pred odhodom sta šla skupaj obiskat videmskega dekana, Jurija Aliča , slovenskega pisatelja. Ker je bil Slomšek že znan kot ljubitelj slovenske knjige, ga je dekan zelo prijazno sprejel in mu s ponosom pokazal svoja slovstvena dela. Mož je bil precej častihlepen in je mnogo dal na svoje pisateljevanje. Istočasno se je prišel dekanu predstavit novi rajhenburški kaplan, prej omenjeni novomašnik Gabron. Tega pa je dekan sprejel zelo trdo in neprijazno. »Pokazala se je oholost predstojnika in neprevidnost podložnika,« pripomni Slomšek.

O svojem lastnem slovstvenem delovanju na Bizeljskem Slomšek v svojem dnevniku ni nič zabeležil, tudi njegov najstarejši življenjepisec F. Kosar ne poroča nič o tem. Najbrž je na Bizeljskem nastala neobjavljena »Novoletnica«, gotovo pa čestitka za god Gašparju Albrehtu: »Zvezda sv. treh kraljev«, kjer pravi, da se oglaša »od straže hrovaške«. Ni pa gotovo, ali je poslovenil iz nemškega že v bogoslovnici ali na Bizeljskem dve pesmici, ki jih je objavil v Drobtinicah 1858: »Hod človeškiga serca: pot od prijaznosti do ljubezni« in pa »Časna reva«. V pesmarici sta vpisani pred »Novoletnico«. Mogoče je, da je že med leti 1825 do 1827 na Bizeljskem začel prevajati Pesem o zvonu nemškega pesnika Schillerja, a dokončal je prevod šele pri Novi cerkvi. V čas, ko je Slomšek bival na Bizeljskem, stavi dr. Medved znano zdravico »Slovenc Slovenca vabi«, češ, da so jo na Bizeljskem prvič peli pod vodstvom Slomšeka samega. V Ahaclovi zbirki je označena kot »predelana iz stare štajerske pesmi«. Prav tako misli, da je na Bizeljskem nastala znana pesem »En hribček bom kupil« in da je to Slomšekova izvirna pesem. Nastala pa je nekje v okolici sv. Heme l. 1812. V Ahaclovi zbirki je označena kot pomnožena po stari štajerski. Že njena oblika in vsebina daje slutiti, da ji je bila za podlago narodna pesem. Mogoče, da jo je prepesnil Slomšek že na Bizeljskem; ker pa do l. 1833 – do prve izdaje Ahaclove zbirke – nikjer ni bila tiskana, se je pela kot »nova« tudi pri Novi cerkvi. — Na Bizeljskem se je pač mnogo pilo, pa tudi pelo. Slomšek je opazil, da je bila vsebina teh pesmi včasi prav umazana in nedostojna, napevi pa niso bili slabi. Slomšeku je bilo veliko na tem, da slovensko ljudstvo dvigne, požlahtni in olika, zato je predelal narodne pesmi, iztrebil iz njih nedostojno navlako in jim dal dostojno, pa vendar veselo vsebino. Ker so bile te pesmi vzete iz ljudstva in prilagojene ljudstvu, so se tudi silno prikupile in poslale narodne pesmi.

V adventnem času l. 1826 je imel pridige o štirih poslednjih rečeh, ki so prinesle veliko sadu, kakor so pričali župljani sami. Na praznik brezmadežnega spočetja Marijinega je imel zopet neljub spor z župnikom. Neka gospa Karničnik je darovala cerkvi nov velum (ogrinjalo pri blagoslovih z Najsvetejšim). Domišljavi in robati župnik je mislil, da ima samo on pravico rabiti ta velum, ki ni bil podarjen njemu, temveč cerkvi. Slomšek je pravkar hotel iti k oltarju, ko ga je župnik nahrulil, da nima pravice, rabiti ta velum. Čez dva dni potem je zopet prišel s tem. Slomšek samo pripomni: »Nisem jeze povračal z jezo.«

Poleg tega neznosnega človeka je bil mladi Slomšek res pravi mučenec. Goreč in delaven v svojem poklicu bi pač potreboval vsaj dobro besedo in prijazen obraz; vnet je bil že takrat za slovensko slovstvo in dobro bi mu delo, če bi se mogel včasi o tem kaj pogovoriti, toda za take reči Batistik ni imel nobenega smisla. V svoji stiski se je zatekel k svojemu spovedniku, župniku pri Sv. Petru pod Sv. gorami, Andreju Reji , naj mu svetuje, kaj mu je storiti, ker vidi, da ga župnik ne mara. Ne zaveda se prav nič, da bi mu bil kaj žalega storil. Reja mu je svetoval, naj se obrne s pismom na kakega prijatelja pri škofijstvu in prosi za prestavitev. Komaj se je vrnil domov od spovedi, ga je župnik že zopet nahrulil in se drl nad njim. Tokrat mu je Slomšek mirno odvrnil, naj mu vendar pove, kaj je zakrivil, da ga tako črti. Nato mu je župnik očital, zakaj ne položi računov o denarjih, ki jih je nabral za cerkev, dalje, da se ne pozna več, kdo je na Bizeljskem župnik in kdo kaplan, potem mu je vrgel v obraz prejšnjega pišečkega kaplana Strašeka, češ, da se je o njem (župniku) zaničljivo izrazil, da je popolna ničla, naposled je prišel zopet s tistim velumom. Vse to mu je Slomšek točko za točko stvarno ovrgel in mu nato stavil vprašanje: »Torej kaj je pravi vzrok, da tako grdo postopate z menoj?« Nato je župnik obmolknil in nakrat spremenil svoje mišljenje. K temu pripomni Slomšek kot življenjsko pravilo: Večkrat je dobro, upreti se zlu, toda modro in previdno. Sklenil je pa, prositi za prestavitev v nadi, da dobi župnika, ki ga bo ne samo za silo trpel, ampak tudi – ljubil. Vendar se je hotel o tem še posvetovati s svojim duhovnim očetom Prašnikarjem. Medtem je od adventnega napora čez božične praznike obolel in na novo leto 1827 je radi bolečin v prsih le z veliko težavo pridigoval, vendar je njegova krepka narava kmalu premagala bolezen, ki bi bila lahko postala usodna za njegovo življenje.

Dne 4. januarja je šel k svojemu vzgojitelju Prašnikarju, ki mu je dal isti nasvet kakor Reja, naj zasebno, s pismom na kakega prijatelja pri škofijstvu prosi za prestavitev. Sklenila sta, da naj piše svojemu bivšemu spiritualu, takrat že kanoniku Albrehtu. Ko se je Slomšek vrnil domov, je doživel nemajhno presenečenje: župnik ga je sprejel z največjo ljubeznivostjo in se opravičeval radi svojega prejšnjega trdega postopanja, češ, da ne more premagovati svoje jeze.

Slomšek je točno izpolnjeval še naprej svoje dušnopastirske dolžnosti, prepustivši mirno svojo nadaljnjo usodo božji volji. V postnem času je spovedoval dan za dnem, ne samo doma in v sosednjih župnijah, temveč tudi onstran Sotle na Hrvatskem, ker so za veliko noč sosednji štajerski duhovniki dobili spovedno pravico tudi v zagrebški škofiji. Pri velikonočnem izpraševanju je v svoje veselje opazil, da so ljudje o verskih resnicah bolj poučeni kakor prejšnje leto.

Dne 3. aprila – na tiho nedeljo – proti večeru mu je pošta prinesla odlok škofijstva, da je prestavljen z Bizeljskega k Novi cerkvi. »Župnija žaluje, sovražniki se vesele,« pravi Slomšek v svojem dnevniku. Poleg župnika je imel v župniji več nasprotnikov, ker je bilo njegovo neomadeževano in pobožno življenje in goreče delovanje glasna obsodba njih malopridnega življenja.

»Gospod Anton odidejo od nas,« se je bliskoma razširilo po vsej župniji. Na cvetno nedeljo je bil nepopisen jok v nedeljski šoli in mnogo ljudi iz sosednih župnij je ta dan prišlo na Bizeljsko, ker so mislili, da se bo gospod Anton že ta dan poslovil. Pa se še ni. Delal je naprej, kakor bi se nič ne bilo zgodilo. Veliki teden se je veliko trudil, da bi Bizeljčanom napravil prav ličen božji grob. Na veliki petek je imel proti večeru pridigo, potem križev pot, nato so peli neko pesem o sedmerih besedah Zveličarjevih; pesem je ljudem zelo ugajala; najbrž jo je sestavil in ji dal napev Slomšek sam. Tudi na veliko noč je imel pridigo o velikonočnem evangeliju, popoldne pa o daritvi sv. maše v nabito polni cerkvi. Na velikonočni ponedeljek je imel pridigo doma in potem še na Sv. gorah, nato je šel v Olimje k Prašnikarju. Med tednom potem je opravil še šolarsko spoved; na belo nedeljo je pri pridigi na njegove besede: »Mir vam bodi!« nastal splošen jok, moral je zelo previdno govoriti, da s kako besedo ni vzbudil splošnega jokanja. Popoldne pa je imel zadnjikrat nedeljsko šolo, in sicer samo z dečki, katerim je polagal na srca vodila za poznejše življenje.

Zaključili pa so šolo z naslednjo pesmijo:

Tri rožice v našem vrtu cveto: Glej, prva je roža veselja, Naj vselej opleta nam našo glavó. Pravična naj spolni se želja! Tri rožice v našem vrtu cveto: Nedolžnosti lil'ja je druga. Lepota to našega srca naj bo, da vest nam kaj hud'ga ne žuga. Tri rožice v našem vrtu cveto: Zeleni je rožmarin tretja. Na grobu naj našem ta vsajena bo, Zelena od veka do veka!

V Ahaclovi zbirki je ta pesem označena kot »štajerska«, ob koncu pa je podpisan Slomšek. Po slogu in po duhu odgovarja popolnoma Slomšekovemu miselnemu krogu, torej jo je zložil Slomšek na Bizeljskem, če ne morda že prej kot bogoslovec. Dne 24. aprila je bila tudi šolska skušnja in s tem je bilo končano Slomšekovo šolsko delovanje na Bizeljskem. Približala se je ura slovesa; zadnje dni se je po vsej župniji govorilo le o njegovem odhodu.

Isti dan, ko je bila šolska skušnja, je bil z najožjimi prijatelji povabljen v Karničnikov vinograd, kjer so žalostno in veselo slavili odhodnico. Dne 28. aprila je odposlal svoje skromno pohištvo in v nedeljo 29. aprila je imel slovesno opravilo. Med pridigo je nastal v cerkvi tak jok in stok, da sploh ni mogel govoriti. Ljudje so ves dan oblegali njegovo stanovanje in se poslavljali od njega, edino župnika ni bilo videti. Drugi dan se je poslovil v župnišču in odšel v Karničnikov vinograd in si še enkrat – s solzami v očeh – ogledal prekrasno okolico in jo blagoslovil. V župnišče se ni več vrnil, prenočil je menda v graščini, kjer je bilo drugi dan, 30. aprila, žalostno slovo od rodovine Mandelstein, ki mu je dala na razpolago kočijo do Olimja. Med potom je na Sv. gorah opravil sveto mašo in se poslovil od tega svetišča, kjer je tolikokrat pridigoval in spovedoval. Nato je šel v Kozje poslovit se od dekana, ki se je pri slovesu razjokal. Šele proti večeru je prišel v Olimje. Drugi dan, 1. maja, je maševal pri podružnici sv. Filipa v Selah, kjer je bil ta dan sejem. Ondi se je sešel s svojim naslednikom na Bizeljskem, Filipom Kolarjem, in ga obvestil o vsem potrebnem. V Podčetrtku je obiskal svojo duhovno mater Ano Pregl , kjer so se prav dobro imeli. Dne 2. maja je po opravljeni sv. maši šel iz Podčetrtka v Šmarje, kjer je bil pri kosilu. Potem je pri Sv. Vidu pri Grobelnem obiskal častitljivega starčka, nekdanjega kalobskega župnika Mihaela Zagajšeka . Tam ga je pa že čakal ponikovski župnik Ferdinand Feichtinger , ki ga je s svojim vozom odpeljal na Ponikvo, kjer je obiskal tudi domačo hišo in bil drugi dan med svojimi domačimi pri obedu. Potem se je napotil naravnost proti svoji novi postojanki in se med potom oglasil v Vojniku, kjer sta se s prijateljem in bivšim sosedom Strašekom radostno pozdravila.

3. Kaplan pri Novi cerkvi

Prvi sprejem pri Novi cerkvi ni bil posebno prijazen. Došel je tja že proti večeru 3. maja in dekan vitez Jakomini ga je najprej oštel, zakaj ni že prej prišel. Ko se je opravičil, mu je očital, zakaj ni pisal. Slomšek mu je bil sicer po Strašeku dal naznaniti čas svojega prihoda, toda dekanu to ni zadostovalo. Potem je pa vladalo med njima najlepše razmerje. Jakomini je bil visoko izobražen mož in vnet duhovnik, pa tudi pisatelj; pisal je latinsko, nemško in slovensko. Po njegovem očetu se še dandanes v Gradcu imenuje Jakominijev trg, ker si je tam postavil – takrat – najlepšo hišo. Bil je pa tudi lastnik graščin Blagovna in Anderburg pri Sv. Juriju pri Rifniku. Dekan Jakomini je bil ob Slomšekovem prihodu k Novi cerkvi star že 72 let, zato je imel redno po dva kaplana. Od 5. septembra 1826 do 11. septembra 1827 je bil prvi kaplan pri Novi cerkvi Kajetan Schwarzl , za drugega pa od 28. oktobra 1826 Franc Novak , poznejši nadžupnik pri Sv. Martinu pri Slovenjgradcu. Tega je škofijstvo 4. aprila 1827 prestavilo v Celje in na njegovo mesto je prišel Slomšek, ki je bil za drugega kaplana le do 11. septembra 1827, ko je Schwarzl odšel za provizorja k Sv. Martinu v Rožni dolini. Tako je postal potem Slomšek prvi kaplan, za drugega pa je prišel k Novi cerkvi Gregor Miklavzin .

Ker je bil župnik že star in je imel z dekanijskimi posli dovolj opravka, je dejanski vodil upravo župnije prvi kaplan in kot tak se je Slomšek, kakor sam pravi v svojem dnevniku, zelo veliko naučil.

Tretjo nedeljo po veliki noči, dne 6. maja, se je v jutrnji pridigi prvič predstavil župljanom Nove cerkve in se jim že s prvo pridigo prikupil. Dekan ga je točno obvestil o redu službe božje in o šegah v novocerkovški župniji. Tako je Slomšek začel svoje dušnopastirsko delo z enako gorečnostjo kakor prej na Bizeljskem. Tukaj mu župnik ni delal nobenih težav, marveč ga je podpiral in blagohotno opozarjal na morebitne pomanjkljivosti. Tako Slomšek prostodušno pripoveduje v svojem dnevniku, da ga je nekoč dekan pokaral, da je predolgo pridigoval, pa mu tega ni zameril, marveč krivdo pripisal sebi, češ, prav ti bodi, ker si se premalo pripravil. Četrto nedeljo po veliki noči je pridigoval o človekovem namenu in je tokrat žel posebno pohvalo plemenite gospe Resingen , graščakinje lemberške. Sredi maja je došel k Novi cerkvi stolni prošt Ješenak, ki je hotel poravnati neki spor v župniji. Ostal je dalje časa tam in imel priliko, večkrat poslušati Slomšekove pridige, ki so mu zelo ugajale; na vnebohod se je ob njegovi pridigi naravnost solzil. Prošt je gotovo odnesel najboljše vtise o Slomšeku in je o tem pripovedoval pri škofijstvu, kar je bilo odločilno za Slomšekovo nadaljnjo usodo. Spovedancev, beremo v dnevniku, je bilo vsako nedeljo zelo veliko.

Na praznik sv. Petra in Pavla ga je pri Novi cerkvi obiskala neka Bizeljanka, od katere je zvedel, da mu je bil župnik nekaj časa naklonjen, potem pa je padel v staro sovraštvo in ga psoval, celo preklinjal in mu očital vse mogoče izmišljene reči. Dne 22. julija je šel s sosedom Strašekom obiskat v Olimje svojega dobrotnika Prašnikarja, ki mu je pri tej priliki izrazil željo, naj bi šel k njemu za kaplana, ker sam ne more več obvladovati olimske župnije. (Mimogrede omeni v svojem dnevniku, da so bile meseca julija tisto leto silne povodnji, zlasti Mura in Drava sta narasli, kakor nihče ni pomnil, in strela je na mnogih krajih udarila v hiše, v živino in ljudi.)

Dne 5. avgusta je tako učinkovito pridigoval o gizdavosti, da so ženske novocerkovške in vojniške župnije poskrile neke robce, ki so bili takrat v modi, in jih niso upale več nositi. Kakor prej na Bizeljskem, tako je sedaj pri Novi cerkvi rad hodil pridigovat v sosedne župnije. Tako je 26. avgusta, na Jernejevo nedeljo, ki je patron vojniške župnije, pridigoval v Vojniku o sili, ki jo trpi božje kraljestvo, in žel veliko pohvalo od dekana in drugih. 1. oktobra je pridigoval v Črešnjicah, kjer se je bila rodila njegova mati; o Martinovem pa pri Sv. Martinu v Rožni dolini, kjer se je pri njegovi pridigi celo dekan solzil. Dne 19. novembra je šel v Konjice obiskat svoja dva draga prijatelja Vodušeka in Galjufa, ki sta bila tam kaplana. Nadžupnik in dekan Anton Batistik ga je zelo prijazno sprejel. Drugi dan si je ogledal razvaline žičkega samostana in ob pogledu na podrto cerkev zapisal bolestno opazko: »Kjer so se nekdaj razlegale svete pesmi, sedaj sikajo kače«, dasi jih ob njegovem obisku – pozno v novembru – pač ni bilo videti.

Dne 30. novembra je šel na sejem v Celje, kjer je izročil videmskemu dekanu Aliču prevod neke knjige z gospodarsko vsebino. Slomšek pravi o tem prevodu, da mu je bil »prava slovenska pokora«, ker mu je pomanjkanje primernih izrazov delalo težave. Ta gospodarska knjižica pa menda nikdar ni izšla, vsaj Glaser in Simonič je ne poznata.

Na novo leto 1828 je napravil velikanski vtis na poslušavce s pridigo o računu, ki ga bo Bog imel z nami. K temu pripomni v svojem dnevniku: »Moj sloves raste, ko bi le ne pojemala moja modrost.«

Dne 11. januarja si je zapisal naslednji značilni dogodek: Ta dan se je z dekanom in vojniškim župnikom peljal v Celje, šli so čestitat plemeniti gospe Resingen , graščakinji lemberški. Pri odhodu je prišel Slomšek v neljubo zadrego. Vojniški župnik je namreč ponižno poljubil graščakinji roko, on pa, dasi najmlajši, tega ni hotel storiti, ker se ne spodobi, da bi duhovnik ženskam roke poljuboval (razen morda lastni materi). — Pri velikonočnem izpraševanju, ki ga je sam opravil, se je prepričal, da so ljudje bili manj poučeni v krščanskem nauku kakor na Bizeljskem zadnje leto. Kvečjemu so znali le navadne molitve. Dekan je namreč stal na stališču, da je za navadne ljudi dovolj, če vedo, kar je za zveličanje neobhodno potrebno. »Ali Zveličar nič drugega ni učil?« pripomni Slomšek. Tudi pri izpraševanju ženinov in nevest se je prepričal, da so bili pomanjkljivo poučeni. Ker je on več zahteval, si je nakopal precej stara gospa Alojzija Mandelstein . V postnem času je bilo silno veliko spovedovanja doma in pri sosednih cerkvah, celo v precej oddaljenem Vitanju. V domači župniji je opazil, da so ljudje manj hodili k njegovi spovednici. Iz njegovih pridig so namreč sklepali, da je precej strog. Zato pa so k njemu prihajali z velikim zaupanjem resnični spokorniki in pa taki, ki niso imeli težkih grehov na vesti; drugi, ki jim ni bilo do resnega poboljšanja, so se ga izogibali. Nekaj pa je pripisoval tudi tej okoliščini, da je z mnogimi postal že preveč znan.

Ko je bilo velikonočno delo opravljeno, je šel 28. aprila na potovanje, najprej v Konjice obiskat svoja že imenovana prijatelja, potem v Špitalič in na Sladko goro, kjer je opravil sv. mašo, od ondod v Kostrivnico, kjer ga je župnik vzel s seboj v gorico in tam so obhajali odhodnico kaplana Perca. Potem je šel na Slatino in k Sv. Križu, kjer je hotel pozdraviti nadžupnika Pintarja in obiskati tovariša Antona Rajca, pa je slabo naletel: nobenega ni bilo doma in gospodinja ga je na pragu prav neprijazno sprejela. Obrnil se je in šel v gostilno iskat prenočišča. Drugi dan je šel z Rajcem v Olimje, kjer je našel župnika Prašnikarja povsem pobitega, vse si je že pripravil za smrt. Slomšek mu je rekel: »Čemu tolika duševna pobitost, kaj to pomaga?« In mož se je zopet opogumil. 1. maja je zopet maševal pri Sv. Filipu v Selah in obiskal gospo Karničnik in svojo duhovno mater Ano Pregl. Potem je šel k Sv. Petru pod Sv. gorami, na Bizeljsko tokrat ni šel, marveč je krenil v Šmarje, potem na Ponikvo pa čez Dramlje in Vojnik domov. Kmalu potem je meseca maja nevarno zbolel njegov dobri prijatelj, vojniški kaplan Strašek. Pregnal se je z delom, zlasti v zimskem in postnem času. Začel je bruhati kri in ni več ozdravel. Odšel je na svoj dom k Sv. Petru na Medvedovem selu, kjer je umrl že 22. junija 1830. Bolnemu prijatelju v tolažbo je Slomšek spesnil pesem »Hudo vreme«, o kateri izrečno pravi, da je nastala po Strašekovi obolelosti l. 1829.To pesem je potem objavil v prvem letniku »Drobtinic« l. 1846 str. 76–82.

Zaporednost, po kateri so vpisane pesmi v njegovo rokopisno pesmarico, pomeni pač tudi njih časovni postanek. Pred pesmijo »Hudo vreme«, ki je nastala v poletju 1829, pa za ono »Dober dušni pastir«, ki jo je zložil za zlato mašo dekana Jakominija pred 19. marcem istega leta, je v pesmarici vpisanih več nabožnih in svetnih pesmi, ki so torej nastale po 19. marcu, pa pred »Hudim vremenom«. Te pesmi so: »Jezus dušni ženin«, postna pesem o trpljenju Kristusovem (po nemškem izvirniku), »Sedem Jezusovih besedi na križu« (ta pesem bo pač tista, ki so jo že na Bizeljskem peli na veliki petek, Slomšek jo je menda še izpilil in potem vpisal v svojo pesmarico), pesem po krščanskem nauku, »Sedajni svet« (po nemškem izvirniku), pesem pred šolo in po šoli, »Železo in kladvo«, pogrebna pesem. Za temi sledi prevod Schillerjeve »Pesmi o zvonu«, iz česar je sklepati, da je ta prevod dokončal pri Novi cerkvi, nekje v pozni spomladi 1829; prevajal pa je to pesnitev že na Bizeljskem. Za »Pesmijo o zvonu sledé v pesmarici še: »Dobro jutro«, »Sveti večer«, » Večernica« (Glejte, že solnce zahaja – po nemškem izvirniku), »Hvalen bodi Jezus Kristus«, »Nevesta Jezusova«, »Juternica«, »Velikonočna pesem«, »Večnost«, » Jezus dušni ženin« (drugič), »Boštjan golfan«. V osnutku so te pesmi kajpa lahko nastale že poprej, a opiljene in spopolnjene je Slomšek prepisal v svojo zbirko pesmi spomladi in poleti 1829.

Bolnega prijatelja Strašeka je ob nedeljah in praznikih hodil Slomšek nadomestovat v Vojnik. Na praznik sv. Rešnjega Telesa, 5. junija, pa bi bil skoraj umrl dekan Jakomini, dali so mu že sv. popotnico, vendar mu je zopet odleglo. Njegova bolezen je bila povod, da je 18. junija nenadoma prišel na obisk ravnatelj škofijske pisarne Franc Fridrih . Obisk pa ni veljal samo dekanu, ampak odlični gospod se je hotel prepričati o Slomšekovem delovanju, o katerem je dober glas prišel na uho tudi gospodom pri konzistoriju, kjer so že imeli svoje namene z novocerkovškim kaplanom.

Na Petrovo, 29. junija, je imel Slomšek pridigo pri Sv. Martinu s takim uspehom, da so mu navzočni duhovniki čestitali kot »slovenskemu Ciceronu« in ga nagovarjali, naj svoje pridige izda v tisku. To je bila prva pobuda za izdajo »Hrane evangeljskih naukov«, ki je potem izšla I. 1835, ko je bil Slomšek že spiritual v Celovcu.

Meseca julija je dekana zopet zadela lahna kap, a zdravnik mu je hitro pustil na žili in ga rešil. Tri dni pozneje se je že s Slomšekom na vozu nekam peljal, pa sta se prevrnila, kar pa dekanu ni škodovalo; po tistem tresljaju se mu je zdravje nasprotno še zboljšalo. Dekanovi sorodniki so bili pa prepričani, da je smrt neizogibna in so že delali načrte, kako si bodo delili. — Dne 26. julija je Slomšek doživel veselo presenečenje: prišla ga je iz Podčetrtka obiskat njegova duhovna mati Pregl, in to baš na svoj god (Ana). O porciunkuli je zopet pomagal spovedovati pri kapucinih v Celju, imel je tudi slavnostno pridigo. Takoj drugi dan pa ga je prišel obiskat Prašnikar.

O šoli pri Novi cerkvi omenja le to, da je 21. septembra 1828, na kvatrno nedeljo, popoldne bila šolska skušnja in da je bil dekan zelo zadovoljen. Po spričevanju J. Gorenšeka, krojača in narodnega pevca v Vitanju, sosedni župniji Nove cerkve, je Slomšek pri Novi cerkvi svoje učence in učenke marljivo vadil v cerkvenem petju, zlasti so Gorenšeku ostale v spominu tri mašne pesmi: »Z nebes poglej«, »Bog Sabaot« in »Pred Bogom pokleknimo«.

Nastopile so počitnice in Slomšek je 29. septembra odpotoval v Laško, da obišče svoje prijatelje in znance. Meseca oktobra je moral zaporedoma k Sv. Martinu v Rožni dolini nadomestovat hudo bolnega župnika Bernarda Novaka , ki ga je tudi pripravil na smrt. Umrl je 4. novembra 1828; pri njegovem pogrebu je Slomšek imel prvič pogrebni govor in je prevzel tudi dolžnost izvršitelja oporoke. — Dne 19. decembra je dekana znovič zadela kap, pa ga je zdravnik tudi tokrat rešil. V adventnem času je zopet pridigoval kakor prej na Bizeljskem o poglavitnih grehih v novocerkovški župniji. — Ob koncu leta 1828 je zapisal v dnevnik: »Preteklo leto je bilo za mene srečno; bil sem zdrav in vesel na duši in telesu. V svojih studijah sem napredoval in ljubezen vernikov se mi je pomnožila. — Tako stojim pred sodbo sveta, ko bi le tako tudi pred bodočo sodbo! Bogu bodi hvala za vse in njegovemu neskončnemu usmiljenju se izročam v novem letu 1829.«

In res je bilo leto 1829 važno v njegovem življenju. To zimo bi ga bila skoraj zadela usoda prijatelja Strašeka. Na praznik sv. Marjete Kortonske, ki se pri Novi cerkvi od nekdaj posebno časti, je s tako vnemo pridigoval, da bi si bil skoraj pokvaril prsi. Dne 19. marca je pa Nova cerkev imela izredno slovesnost: priletni dekan je praznoval svojo zlato sv. mašo. Vse priprave je oskrbel Slomšek, imel je tudi slavnostno pridigo in zložil za to slavnost še neobjavljeno pesem »Dober dušni pastir«. Osebno je šel vabit okrožnega glavarja in druge veljake v Celju in okolici. Nazadnje bi pa skoraj moral sam plačati stroške. Sosedje so ga spodbujali, naj le priredi dekanu v čast veliko svečanost, v ta namen bodo že zbirali prispevke. Toda na svetu je že tako: obljubi se lahko in rado, na izpolnitev obljube pa se pozabi. Najbrž je potem dekan sam poravnal stroške.

Slomšek je tačas slovel že daleč okoli kot izboren pridigar, ob slovesnih prilikah so ga na vse strani vabili. Dne 23. aprila 1829 je bil umeščen na župnijo Sv. Martina v Rožni dolini njegov bivši tovariš pri Novi cerkvi, Kajetan SchwarzI . Slavnostno pridigo je imel Slomšek.Pozneje, l. 1840, jo je objavil v svoji knjigi »Mnemosynon slavicum«, str. 155–162.

Kot mlad kaplan se je moral maja 1829 podvreči v Celju izpitu, da mu je škofijstvo moglo podaljšati spovedno pravico. Dobil je zopet odliko iz vseh predmetov.

V juniju je napravil zopet večje potovanje. Obiskal je najprej svoje prijatelje v Laškem, potem je šel čez Loko v Posavje, obiskal Brežice, od tam je šel v Pišece, potem na Bizeljsko, kjer so ga stari znanci z velikim veseljem pozdravili. Z radostjo se je spominjal prejšnjih srečnih časov, ki jih je tu preživel. Pri Sv. Petru je obiskal župnika Rejo; nadaljnjega potovanja ne omenja v svojem dnevniku, gotovo je pa obiskal pri tej priliki tudi Prašnikarja v Olimju in se najbrž čez Šmarje vrnil domov; 15. junija je že bil zopet pri Novi cerkvi. 13. julija je pa šel z župnikom Schwarzlom v Šoštanj, kmalu potem je šel na obisk k Strašeku, Prašnikarju in kozjanskemu dekanu Kočevarju.

Dr. Medved je v svoji knjigi (str. 87–88) podal opis, kakšen je bil Slomšek kot kaplan pri Novi cerkvi. Priobčil mu ga je baje rajni lavantinski stolni prošt Ignacij Orožen († 1900), ki je, pravi, videl Slomšeka 9. junija 1828 v Celju pri pogrebu opata Franca HobeInika. Toda Orožen (rojen I. 1819 v Laškem) je bil takrat star šele devet let, zato je menda to zvedel od koga drugega. Po tem opisu je bil kaplan Slomšek visok, vitek po postavi z rdečo, zdravo barvo v obrazu, čeden v lice. Dolgi lasje so mu v kodrih padali čez ramena. Na glavi je nosil visok starodoben klobuk (cilinder). Dolga črna suknja mu je segala do gležnjev. Obuvalo so mu bili takrat običajni čevlji z visokimi svetlimi obodi (saré).

Dne 3. avgusta je dobila Nova cerkev nepričakovano visok obisk: pripeljal se je lavantinski škof Cimerman s kanonikom Albrehtom. Ta obisk je nekaj pomenil, česar menda takrat nista slutila ne dekan in ne Slomšek. Po kosilu sta se hitro odpeljala nazaj. Čez nekaj tednov je bilo jasno, po kaj sta bila visoka gospoda prišla k Novi cerkvi. V krško-lavantinskem bogoslovnem semenišču v Celovcu je lavantinska škofija morala dajati izmed svoje duhovščine spirituala ali duhovnega voditelja. Leta 1829 v jeseni je to mesto postalo prazno, ker je takratni spiritual Franc Ksaver Filip Schneider septembra 1829 postal mestni župnik in opat celjski. Iskali so torej za to prevažno službo moža, ki bi bil sposoben za to mesto. Škofijstvo je svoje oči obrnilo na novocerkovškega kaplana Slomšeka. Le en pomislek so imeli nekateri zoper to imenovanje: Slomšek je bil še razmeroma mlad. On sam pravi, da so to službo ponujali nekemu dekanu in župniku, pa sta oba odklonila. Pomislek radi Slomšekove mladosti je izginil; po svojem vedenju in delovanju je bil Slomšek že zrel mož. Ni bil še sicer dolgo v duhovski službi, toda v teh kratkih letih si je z vestnim pastirovanjem nabral toliko skušnje, da so mu lahko z mirno vestjo poverili prevažno nalogo vzgojitelja duhovniškega naraščaja. Kot dušni pastir, kot spovednik in učitelj je dobil jasen vpogled v globino ljudske duše, spoznal je svetle in temne strani verskega in nravnega življenja med ljudstvom, pa tudi med duhovniki, zato bi kot spiritual lahko učil bogoslovce, kako naj delujejo in česa naj se varujejo.

Najprej je zvedel od sevniškega kaplana Antona Cisla 9. oktobra, da je določen za spirituala, tri dni pozneje, 12. oktobra, ga je na potu v Vojnik srečal poštni sel in mu izročil odlok škofijstva, s katerim je bil imenovan za spirituala v Celovcu. Ko je zvečer pokazal odlok dekanu, je tega navdala žalost. Tovariša Miklavzina je vprašal: »Ali naj grem?« Ta mu je kratko odgovoril: »Kdor je za to poklican, naj gre!« Dekanu starčku se je bil zelo priljubil s svojim vestnim in marljivim delovanjem in blagim značajem. Ob neki priliki se je sešlo pri dekanu več duhovnikov. Prišel je čas kosila; juha je bila že na mizi. V tem pride glas, da treba iti previdevat bolnika. Slomšek je vstal, ne da bi se dotaknil jedi ali kaj zagodrnjal, molče je šel, kamor je bil klican. Ko je odšel, je dekan rekel: »Vse vas imam rad, ali najljubši mi je vendar Tonče. Kaj bo še iz tega gospoda? Ta bo še enkrat škof!«

Drugo noč, ko je že imel odlok za spirituala v rokah, je bil klican k bolniku. Šel je brez obotavljanja; bilo je to njegovo zadnje kaplansko opravilo. Otožni občutki so mu pri tem napolnili srce.

Prišla je zopet bridka ura slovesa. Najprej je pohitel v Olimje k svojemu ljubemu duhovnemu očetu Prašnikarju, ki je imel pač veliko veselje, da je njegov učenec in gojenec poklican v tako odlično in važno službo. Med potom se je poslovil na očetovskem domu tudi od svojih bratov in sester in se razjokal nad nehvaležnostjo brata Valentina. Pri Sv. Petru pod Sv. gorami se je poslovil zlasti od tovariša Rajca, v Podčetrtku pa od svoje duhovne matere Ane Pregl. Za Bizeljsko ni imel več časa, šel je naravnost v Loče in tam je zvedel, da je nagle smrti umrl črešnjiški župnik Jožef Avgustiner . Nemudoma se je tedaj odpravil v Konjice in drugi dan z Vodušekom na pogreb v Črešnjice, kjer se je sešlo devet duhovnikov, s katerimi se je Slomšek prisrčno poslovil. Dne 21. oktobra je prišel k Novi cerkvi že Slomšekov naslednik Franc Juvančič , ki je takoj prevzel vse posle. Pri obedu so Slomšeka že imeli za gosta in ne več za domačega kaplana. Zvečer jih je povabil na odhodnico še neki Kuzman, prišla sta tudi prijatelja Gorišek in Schwarzl. Z veselimi pesmimi se je Slomšek poslovil od štajerske dežele.

Tako je bilo zaključeno Slomšekovo dve in polletno delovanje pri Novi cerkvi. »Bil sem srečen pri delu, hvaležen v srcu, obdan z mnogimi prijatelji,« je zapisal v svoj dnevnik. »Novocerkovška župnija je hvale vredna; v njej je dobro pomešano s slabim, po večini je pa župnija vendar dobra. Moje besede so radi sprejemali in ne brez sadu, kakor mi je skušnja pokazala. Spokorniki so prihajali iz vsega sosedstva. — Dekan je bil od srca dober, toda kakor je pri starcih navada, hvalil je le stare čase.« Z njim se na tem svetu nista več videla, ker je umrl že 28. marca 1830.

O svojem bivanju pri Novi cerkvi pravi tudi, da so mu bile »muze (pesniške vile) prijateljice«; zlagal je torej pri Novi cerkvi pesmi. Katere pesmi so poleg prej naštetih nastale baš pri Novi cerkvi, je težko reči, ker so v tisku izšle šele pozneje v Ahaclovi zbirki. V svojem dnevniku pravi, da ga je o neki priliki ravnatelj celjske normalne šole, Simon Rudmaž , prosil, naj bi mu sestavil nekaj pesmic za šolarje, ki bi izšle kot dodatek k abecedniku. Toda abecednika Rudmaž nikdar ni izdal torej tudi ne vemo, ali mu je Slomšek res sestavil kaj pesmi ali ne.

Tisti čas, ko je Slomšek bival pri Novi cerkvi, je v slovenskem slovstvu besnel tako imenovani »abecedni boj«. Stara Bohoričeva pisava ni več ugajala; iskali so neko novo, slovenskemu jeziku bolj primerno pisavo. Ljubljanski profesor Fran Metelko je izumil za nekatere glasove nove črke. Ta pisava se je po njem imenovala »metelčica«. Na štajerskem je pa Peter Dajnko izumil svojo pisavo. Vnel se je srdit boj med temi abecedami. Slomšeku je bil ta boj zoprn, bil pa je nasproten dajnčici in je zagovarjal bohoričico, dokler ni prišla v veljavo »gajica«. Kot kaplan pri Novi cerkvi je že posegal v ta boj.

Pri Novi cerkvi je sestavil tudi križev pot, ki se je prepisoval, pa ga je potem Jos. Zabukošek izdal pod svojim imenom in ga je zato Slomšek javno imenoval tatu.

Dne 23. oktobra je zapustil Novo cerkev in šel v spremstvu župnika Schwarzla k Sv. Ilju pri Velenju po slovo k župniku Korenu, kjer sta bila pri kosilu in so se med veselimi pesmimi ločili. Potem sta šla naprej in do večera prišla že do Št. Janža pri Dravogradu, kjer sta prenočila. Drugo jutro se je Schwarzl poslovil in šel nazaj, Slomšek pa je bil opoldne že v samostanu v Št. Pavlu, od koder je popoldne šel na sedež škofije, k Sv. Andražu, kjer so ga zelo prijazno sprejeli. Drugi dan, 25. oktobra, ga je konzistorialni ravnatelj Fridrih vzel s seboj na izlet k Sv. Mihaelu pri Wolfsbergu, kjer so bili prav dobre volje. Dne 26. oktobra se je napotil v Celovec in naslednjega dne je stopil zopet čez prag bogoslovnice, katero je bil zapustil pred štirimi leti. Ravnateljstvo ga je zelo prijazno sprejelo, motil pa ga je mestni ropot, ker je bil na deželi vajen tihega miru.

1. Prvo potovanje 1833

2. Drugo počitniško potovanje l. 1834

Po dolgi pripravi se je odtrgal od svojih poslov in 11. septembra popoldne zapustil Celovec. Peljal se je s pliberškim poštnim vozom in dospel okoli devetih zvečer v Pliberk. Ker v gostilni ni bilo prostora, je moral v pozni uri iskati prenočišče pri dekanu, ki ga je zelo prijazno sprejel. Slučajno je prav takrat prenočeval tam tudi njegov prijatelj župnik Parian.

Naslednje popoldne je šel naravnost v Mežo, kjer je pri svojem dobrem prijatelju, župniku v Meži, ostal pri kosilu; imela sta prav prijetne dušnopastirske pogovore. Popoldne je nastopil svojo pot na planine. Po tretji uri je prišel kažipot in šla sta v hribe. Prepričal se je, kako težavna pota ima prevaljski kaplan pri previdevanju bolnikov. V večernem mraku – spremljevavec se je medtem vrnil – je prišel do kmeta Naravnika pod Sv. Uršulo, ki pa mu ni mogel dati prenočišča, ampak ga je spremljal še uro hoda dalje na štajersko stran k velikemu planinskemu kmetu Plešivčniku, kamor sta prišla okoli devetih zvečer. Bil je prav po domače postrežen. V skrbeh, da bi zjutraj ne zaspal, je prebedel vso noč v neki starinski čumnati. Ko se ga je okoli treh zjutraj loteval spanec, so ga pa zbudili mlatiči s svojim enoličnim pikapokanjem. Okoli štirih se je oglasil veličastni veliki zvon pri Sv. Uršuli in iz višave pošiljal jutrnji pozdrav v globoke doline. Odpravil se je na pot; domača dekla mu jo je kazala in nesla kruh in vino za zajtrk. Pot je bila od začetka strma, ko sta pa prišla do zadnje kmečke koče, cerkovnikove, je šlo laže. Hrib je postajal vedno bolj pust, razgled pa prostejši. Ko sta se povzpela na zadnjo strmino, je pokazalo vzhajajoče sonce izza daljnih gora nekje na Hrvaškem ali Ogrskem svojo veliko krvavordečo oblo. Obstala sta in gledala nekaj časa veličastni prizor. Okoli pol šestih sta bila že pri cerkvi. Slomšeka je iznenadila lepa planota na vrhu, štiri dobro ohranjena stanovanjska poslopja, zlasti pa veličastna cerkev sv. Uršule.

Cerkovnikov sluga, ki je prebival vse poletje do kvatrne nedelje v jeseni pri Uršuli, si sam kuhal in živel neprostovoljno kot puščavnik, ju je sprejel v svoji čumnati in bil vesel, da vidi zopet človeka, ker po cele dneve ni videl nikogar. Njegova služba je bila, vsako jutro zvoniti zoper slabo vreme. — Slomšek se je pripravljal na sv. mašo. Veliki zvon je s svojim veličastnim glasom oznanjal daleč naokoli, da bo sv. opravilo, toda nihče se ni mogel odzvati; ljudje so prebivali pregloboko doli, da bi mogli priti k sv. maši. Le tri osebe so bile v cerkvi: Slomšek sam, cerkovnikov sluga in dekla, ki ga je spremila. Nerodno je bilo to, da sluga ni znal prav nič streči pri sv. maši. Slomšek si je moral sam odgovarjati; na dano znamenje je sluga hitel v zvonik in zvonil h glavnim delom sv. maše. Po opravljeni pobožnosti so vsi trije použili preprosti zajtrk, ki ga je dekla prinesla s seboj: črn kruh in vino.

Nato si je Slomšek ogledal z najvišje točke prekrasen razgled. Proti severozapadu nas pozdravlja kot sosed Golovec, pod njegovimi nogami se razprostira kakor podolgovat zelen travnik lepa Lavantinska dolina. Iz daljave je pozdravil Slomšek ljubi Sv. Andraž, takrat lavantinsko škofijsko prestolnico, in v duhu vse tiste, ki so mu ondi bili mili in dragi. Proti zapadu se je videl del Vrbskega jezera, podoben srebrnemu žarku, in vsa pliberška okolica; proti kranjski strani so kipele kvišku sive sestre Radoha in Ojstrica z Obirjem. Proti jugu je bilo razgrnjeno vse celjsko okrožje, proti vzhodu pa Ptujsko polje in marenberška okolica. Graški Schloßberg se pa radi višinskih soparov ni videl.

Prostorna cerkev je razdeljena v tri ladje. Zidali so jo za časa ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki jo je posvetil l. 1602. Sv. Uršula slovi po svojem krasnem zvonjenju. Najmanjši in najstarejši zvon je iz l. 1584, veliki je iz l. 1701, srednji pa iz l. 1705. Največji tehta 30 stotov, baje ga je 30 parov volov vleklo na vrh. Visoki zvonik na zapadni strani so morali odstraniti, ker je vsak čas udarila vanj strela; postavili so nižji zvonik nad zakristijo. Med vsemi cerkvami lavantinske škofije stoji ta najviše.

Po deveti uri je Slomšek zapustil veličastno goro. Cerkovnikov sluga ga je opozoril, da je naslednji dan, v nedeljo, glavni shod na Gori Oljki v Savinjski dolini. Zato je Slomšek ubral pot proti Šoštanju, da bi mogel priti drugo jutro na Goro Oljko. V najhujši vročini (l. 1834 je bilo izredno vroče in suho) je šel po samotnih krajih in okoli dveh popoldne je dospel v Zavodnje, kjer ga je provizor Križ prijazno sprejel in mu postregel, kolikor je mogel. Do večera je prišel potem v Šoštanj, kjer ga e župnik Karg spet ljubeznivo sprejel. Drugi dan, v nedeljo, ga je slovesno zvonjenje na vse zgodaj zbudilo. Odpravil se je tešč na pot; župnik mu je oskrbel moža, ki mu je kazal pot. Šla sta čez šoštanjski hrib med ljubkimi vinogradi, kjer je že grozdje zorelo. Pogled na vinograde je vzbudil Slomšeku prijetne spomine iz mladih dni, veselil se je, ko je zopet videl z grozdjem obloženo trto, ker na Koroškem vinogradov ni. Spomnil se je stare pesmi, ki jo je v mladosti tolikokrat pel: »Na svetu lepše rožce ni, kak je ta vinska trta … veselje mojega srca …«

Po dveh urah sta bila že na Gori Oljki, kjer je pravkar rečiški župnik, takrat znani pesnik Jožef Lipold, na prižnici razvijal svoje govorniške talente. Domači župnik ga je naprosil, da bi imel slovesno jutrnje opravilo, kar je Slomšek po Lipoldovi pridigi tudi storil. Pevski kor so zasedli godci, a pravega soglasja med njegovim petjem in godbo ni bilo. Ko je po maši stopil na prosto, so se od vseh strani zgrnili krog njega znanci in ga obsuli s stoterimi vprašanji, zlasti, če bo šel kaj v spovednico. Župnik ga je moral naravnost iztrgati ljudem, da ga je povedel k zajtrku. Ponudil mu je pozno slovesno pridigo. Slomšek kot dober govornik bi bil pač svojo nalogo častno rešil, toda njemu je pridigovanje bilo resna in sveta stvar in je odklonil, češ, to bi se reklo Boga skušati. Slovesno pozno mašo je imel polzelski župnik, pridigo pa sosedni župnik pri Sv. Andražu nad Polzelo, Kočevar . Prej omenjeni Lipold je medtem zunaj na prostem še enkrat pridigoval. Slomšek pa je šel spovedovat in nastala je taka gneča, da bi bili skoraj polomili spovednico. Spovedoval je tako dolgo, da ga je moral župnik izvleči iz spovednice, ko je bil že čas kosila. Pri obedu navzočni duhovniki so bili nekam pobiti, ker prav takrat je pošiljalo celjsko okrožno glavarstvo duhovnikom ukore radi tega, ker so vodili procesije na Goro Oljko in v Kokarje. Slomšek jih je skušal tolažiti, kakor je znal in mogel. Končno je poskrbel za dobro voljo pesnik Lipold, ki je začel peti in pripovedovati svoje najnovejše pesniške proizvode. Imel je s seboj nekega bogoslovca, ki mu je nosil velikanski sveženj pesmi in mu pomagal peti.

Po kosilu si je Slomšek ogledal cerkev, katero hvali kot lepo stavbo iz 18. stoletja. Na velikem oltarju mu je ugajala slika Jezusa na Oljski gori, najbolj pa izklesana skupina: Jezus med dvanajsterimi pri zadnji večerji. Omenja tudi spodnjo cerkev z oltarjem, ki predstavlja Kristusov grob. Do časov cesarja Jožefa II. (1780–1790) je bil pri tej cerkvi nastavljen ravnatelj in še dva duhovnika, ki so oskrbovali božjo službo. Zadnji tak ravnatelj Lesjak je umrl kot župnik na Frankolovem. Nadalje kratko opiše kra sen razgled z Gore Oljke: vsa Savinjska dolina od Mozirja do Celja je razprostrta pred očmi. Proti vzhodu sega oko preko nizkih gričev do blizu Šmarja. Na druge strani zapirajo razgled visoke gore.

Okoli petih so se razšli; Slomšek je šel prenočevat k blagemu župniku Kočevarju pri Sv. Andražu, ki ga je drugi dan spremil do Sv. Ilja pri Velenju, kjer sta se ločila. Slomšek je šel po Helfenberškem dolu, mimo Kačjeka na Dobrno k svojemu staremu prijatelju, župniku Gregorju Miklavzinu, katerega hvali radi njegove delavnosti in podjetnosti, kakor pri prejšnjem potovanju. Proti večeru je šel iz Dobrne k Novi cerkvi; župnik ga je spremil do meje med dobrnsko in novocerkovško župnijo. V Lembergu sta se ločila. Tu omeni Slomšek nekaj važnih zgodovinskih podatkov o Lembergu, ki stoji pod gradom enakega imena. Sedaj majhna vas je bila nekdaj trg, pa se je radi siromaštva odpovedala trškim pravicam, ker so bila z njimi združena nekatera bremena. Redek zgled skromnosti, pripominja Slomšek. Isti večer, 15. septembra namreč, je prišel k Novi cerkvi, a župnika zopet ni našel doma, bil je pa vendar kot stari znanec prijazno sprejet. Ob tej prilki je zapisal v svoj potopis nekatere zanimive zgodovinske podatke, ki so se ohranili takrat še v izročilu, a jih naše zgodovinske knjige ne poznajo. — Novo cerkev so – po tem izročilu – nekdaj imeli vitezi templarji. Pred prezidavo župnišča je bilo v štirioglatem stolpu, kjer je sedaj »škofova soba«, dvanajst kamenitih sedežev, kjer so templarji imeli svoja zborovanja. — Potok Socka je nekdaj tvoril tukaj jezero, zato se Nova cerkev v starih listinah imenuje Sv. Lenart na jezeru, podobno kakor Šmarje pri Jelšah. — Cerkev je dobila svoj o sedanjo obliko pod župnikoma Gorjupom in Jakominijem. Ta je dal vse zvonove v svoji dekaniji po Jožefu II. zaprtih podružnic zliti v velike zvonove za celjsko mestno cerkev, a delo se je ponesrečilo, zvonovi so bili tako slabi, da so jih pometali iz zvonika in naročili nove in manjše.

V novocerkovški župniji so bile nekdaj tri podružnice, pa vse tri so za časa Jožefa II. podrli. V vojniški župniji so podrli dve. Takratni dekan Jakomini je bil nekoliko pregoreč v izvrševanju cesarskih odlokov glede zapiranja podružnic. V dobrnski župniji so hoteli zapreti podružnico sv. Miklavža, pa je občina ugovarjala. Ko je prišel dekan, da bi jo razposvetil, so se ženske oborožile z gnojnimi vilami, ključe je pa vzel v shrambo dobrnski graščak. Prav nihče ni hotel dekanu pomagati, da bi prišel v cerkev, zato je zunaj na vseh štirih stenah udaril s kladivcem in proglasil cerkev za razposvečeno. Ko je dekan odšel, je pa dal župnik vabiti k sv. maši in jo je opravil. S tem je bila cerkev vnovič posvečena. Pozneje so poslali četo vojakov, a pred cerkev so se postavile z vilami oborožene ženske. Poveljnik čete je dal vojaka dostojen odgovor, češ, vojaštvo ni za to, da se bije z ženskami. Odkorakal je s četo nazaj v Celje, cerkev pa je ostala. Dekan je na stare dni večkrat obžaloval svojo mladostno preveliko gorečnost v zapiranju cerkvá.

Dne 16. septembra je Slomšek obiskal Vojnik, ki ga imenuje »elegantnega«, pripominja tudi, da je tu v bližini rojstni kraj (Arclin) slavnega zgodovinarja Popoviča .

Iz Vojnika je šel Slomšek v Stranice, kjer je prenočil, drugi dan pa naprej v Konjice, kjer se je sestal z višjim šolskim nadzornikom Juvančičem. Iz Konjic je v spremstvu kaplana Pevica obiskal gospo Juvančič v Jamnah, s katero se je mnogo menil o starih časih in o svojem očetu, ki je bil pri tej gospe v mladih letih poslovodja. O Konjicah pravi, da so eden najlepših trgov celjskega okrožja. Tu sta bila doma dva pisatelja 18. stoletja: Bartholotti in Krasnik . O konjiški preteklosti je še zapisal naslednjo dogodbo: Visoko v Konjiški gori je bila luknja, v kateri je neki pastirček ujel najlepše postrvi in jih prinesel na trg na prodaj. Nikomur pa ni hotel povedati, kje je dobil te ribe. Tedaj ga je nekdo zasledoval in ga zasačil v tisti luknji, baš ko je spuščal vrv v globočino, da bi zajel ribe. Zasledovavec je napravil šum in deček se je tako prestrašil, da je padel v globino in nikdar več ga ni bilo na svetlo. Zato so pred votlino napravili rešetko in tako je nastala pravljica, da je Konjiška gora obdana z železnim obročem, da zmaj ne more iz nje in zato tudi duhovniki vsak dan opravljajo sv. mašo v cerkvi sv. Jurija.

Proti večeru istega dne se je napotil čez precej visoko in strmo Konjiško goro v Špitalič. Na pol pota mu je že prišel župnik nasproti, tudi iz Loč je došel župnik Galjuf in tako so se sešli v Špitaliču trije tovariši Ponikovljani in med veselim petjem in pogovorom preživeli lep večer. Drugi dan je nadaljeval svoje potovanje skozi žičko dolino, tu pa potopis preneha. Nadaljevanje je bilo izgubljeno že takrat, ko je Kosar pisal Slomšekov življenjepis.

Ti potopisi so bili namenjeni ravnatelju škofijske pisarne Fridrihu , ki jih je izročil Kosarju, ko je pisal Slomšekov življenjepis, opis drugega potovanja se je najbrž pri Fridrihu zgubil. Smer tega drugega potovanja pa zvemo iz ohranjenih Slomšekovih računov. Tam je namreč l. 1834 zabeležen izdatek 59 gld. 25 kr., ki jih je porabil na potovanju v Gorico in v Videm na Furlanskem, torej je ob tej priliki obiskal primorske in najbrž tudi Rezijanske Slovence. Njih narečje je Slomšek poznaval in se nanj večkrat oziral v svojih slovenskih predavanjih.

3. Tretje potovanje čez Koroško, Kranjsko, Hrvatsko, Medjimurje, Spodnje Štajersko l. 1837

Slovstveno delovanje v Vuzenici

Sredi vsakovrstnih vsakdanjih skrbi in v samotnem podeželskem kraju se tudi najidealnejši človek lahko povsakdanji in odloži pero. Ne tako nadžupnik Slomšek. Prav v tem času, ko je imel kot župnik in dekan polne roke posla, je ustvaril dela, ki mu zagotavljajo častno mesto med poljudnimi pisatelji, vzgojniki in šolniki.

Prvo delo, ki ga je izdal kot nadžupnik v Vuzenici, je »Mnemosynon slavicum« – Spomin slovenski – svojim nekdanjim učencem in nekdanjim prijateljem posvetil Anton Slomšek. Knjiga je izšla pri Janezu Leonu v Celovcu leta 1842. Skupiček od te knjige je bil namenjen semeniški knjižnici v Celovcu.

S tem delom je hotel Slomšek nekako ostati v zvezi s svojimi bivšimi gojenci. Knjiga naj bi bila nekak priročnik duhovnikom pri deljenju sv. zakramentov in raznih drugih opravilih, s katerimi ima duhovnik vsak čas opraviti. Najprej podaja obred pri sv. krstu v latinskem jeziku in s slovenskimi nagovori in pojasnili. Potem sledi vpeljevanje mater, zopet s slovesnim nagovorom in pojasnilom. Precej obsežen je navod za prvo sv. obhajilo otrok. Prvi obrazec z nagovorom in pesmimi mu je sestavil njegov bivši gojenec, potem prijatelj Mihael Stojan , drugi in tretji nagovor pa Slomšekov rojak in dobrotnik, bivši kalobski župnik Mihael Zagajšek . Za tem sledi pouk o svetem zakonu s štirimi nagovori, ki jih je sestavil njegov vzgojitelj Jakob Prašnikar . Dodana je tudi pesem o svetem zakonu:

Prelepo drevce zeleni, Poganja žlahtne vrhe tri. Itd. (12 kitic po 6 vrstic).

Po Kosarjevem mnenju so ta in druge pesmi v tej knjigi Slomšekove, a gotovo ni. Potem slede pogrebni obredi s slovensko razlago in nagovori za otroke in odrasle s pesmimi – posebej je še nagovor ob pogrebu dušnega pastirja in drug govor ob pogrebu župnika (govoril ga je Slomšekov prijatelj Matija Vodušek ). Potem je pogrebni govor za umrlega Franca Rosarja , učitelja v Ločah pri Konjicah, ki je umrI 23. maja 1838, in Karla Poseka , graščaka na Pogledu, pod katerim se je na ribniku vdrl led, utonil je in bil pokopan 13. januarja 1838. Bil je velik dobrotnik revežev. Voduškova sta tudi dva naslednja priložnostna govora: pri polaganju temeljnega kamena za cerkveni zvonik v Špitaliču in ob njega dograditvi (1. julija 1838). Zaključek tvorijo štiri pridige Slomšeka samega. Prvo je imel ob posvečevanju novega oltarja v cerkvi sv. Martina pri Celovcu 12. novembra 1837, druga in tretja sta novomašniški pridigi, ki ju je imel kot spiritual Jožefu Šlutu 12. avgusta 1838, in Jakobu Stepišniku , svojemu nasledniku na škofijskem sedežu, 19. avgusta 1838.

Ob takratnem pomanjkanju primernih slovenskih knjig je to delo duhovnikom zelo koristilo. V razmeroma lepem jeziku so imeli dober pripomoček za razlaganje svetih obredov in vzorce za govore ob raznih prilikah.

Med Slomšekovimi spisi iz vuzeniške dobe omenjajo tudi »Filotejo« sv. Frančiška Saleškega (dr. Medved, Simonič, a ta pozna že pravega prevajavca – M. Stojana). Po objavi Slomšekovih pisem je sedaj znan ves postanek slovenskega prevoda »Filoteje« in njegovo razmerje do Slomšeka. Misel, da se naj prevede to delo na slovenski, je priobčil Slomšeku Janez Miklau , župnik v Žvabeku na Koroškem, a že prej se je bil lotil prevajanja Slomšekov šolski tovariš Luka Gerlič , a njegov prevod ni bil poraben. Hranil ga je Slomšek in ga dal na razpolago Mihaelu Stojanu, ki ga je pridobil za prevajanje Filoteje. Pa ni »prevod iz francoščine«, kakor piše dr. Medved (str. 125), temveč po nemškem prevodu, ki ga je priredil Janez Peter Silbert . Stojanu je pomagal takratni dijak Peter Cizej , ki je pozneje postal duhovnik in umrl kot kurat v Reki 1882. Slomšek je imel rokopis skoraj tri leta na svoji pisalni mizi. Opozoril je prevajavca zlasti na dve pomanjkljivosti: 1. Izvirnik je bil spisan za izobraženo francosko občinstvo, slovenski prevod je namenjen preprostemu slovenskemu ljudstvu, zato treba misli bolj poljudno povedati; 2. slovenski prevod se pretesno oklepa nemškega besedila. V tem smislu naj Stojan rokopis popravi. Začetka februarja 1841 je bil rokopis že v rokah tiskarja Leona v Celovcu in knjiga je izšla spomladi leta 1842. Slomšek ji je na željo Stojana in založnika spisal predgovor. Slomšekovo ime je takrat že zelo slovelo in so od njegovega priporočila pričakovali obilnejšega naročevanja. V podrobnosti Slomšek ni popravljal prevoda, ker ni imel časa, temveč je dal le splošna navodila, zato se Filoteja radi samega uvoda ne more šteti med Slomšekove spise.

Kot vuzeniški nadžupnik je pripravil Slomšek tudi drugo izdajo »Hrane evangelskih naukov«, ki je v prvi izdaji že davno pošla. Predgovor k drugi izdaji je datiran 1. julija 1843, a izšla je šele leta 1846, ko Slomšek ni bil več v Vuzenici.

Najznamenitejše Slomšekovo delo iz vuzeniške dobe, v nekem pogledu krona vseh njegovih del, je knjižica »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«, ki je izšla prvič pri Andreju Leykamu v Gradcu leta 1842 in obsega XX+292 strani in štiri podobe. Drugi natis je tiskal Jožef Blasnik v Ljubljani leta 1848, tretjega pa Jan. Leon v Celovcu 1867.

Naravnost občudovati moramo Slomšekovo delavnost, da je sredi mnogostranskega dela in vsakovrstnih skrbi še našel časa, da je spisal to zlato knjižico. Glavni del knjižice je pač nastal leta 1841, ker prve mesece 1842 se je že tiskala. Dne 1. aprila tistega leta toži prijatelju Stojanu, da tisk v Gradcu počasi napreduje, ker je zbolel Anton Murko , ki je opravljal popravke. Prva izdaja je izšla v 4000 izvodih, pa je je leta 1846 že primanjkovalo. Glede druge izdaje je pisal Slomšek 20. marca 1847 opatu Vodušku, naj bi jo priredil takratni ravnatelj celjske glavne šole Sorčič ter jo spopolnil; »če le ne bo knjiga potem preobsežna in predraga za začetnike,« pripomni Slomšek. Izšla je potem druga izdaja nespremenjena, edino bohoričica je zamenjana z gajico. Izšla je v Celju 1848, tiskal pa jo je ljubljanski tiskar Jožef Blasnik. Tudi tretja izdaja leta 1867 je vsebinsko nespremenjena, le uvod je nekoliko razširjen in slovniške oblike prilagojene tedanjemu slovenskemu jeziku. Pozneje ni več prišlo do nove izdaje. Šolske razmere so se znatno spremenile, knjiga, dasi sama na sebi izvrstna, je vendarle bila dete svojega časa in prikrojena takratnim razmeram. Čisti dohodek je bil namenjen celjski glavni šoli, ki je pa založbo prodala tiskarju Leonu.

Kardinal Schwarzenberg je dal »Blažeta in Nežico« prevesti na češki jezik, iz Moskve so takoj naročili 80 izvodov, na petrograjskem vseučilišču so knjigo dolgo rabili kot pomožno knjigo pri vzgojeslovju. Knjiga ni bila spisana za šole, kakor jih imamo dandanes, ampak za nedeljske šole. Javnih šol je bilo pred l. 1848 malo in kolikor jih je bilo, so bile nemške; slovenski otroci niso imeli od njih skoraj nobenega prida. Pri ljudstvu take šole niso bile priljubljene; v dobi, ko so podložniki še morali hoditi na tlako v graščine, so otroke potrebovali doma in jih niso zlahka pustili ob delovnikih v šolo. Kot nadomestilo redne šole naj bi služile nedeljske. Vsako nedeljo so se eno uro pred popoldanskim opravilom zbrali otroci pa tudi že nekoliko odrasla mladina v kaki sobi, če ni bilo šole, in tam jih je kaplan z učiteljem, ki je bil navadno cerkovnik, poučeval v branju, pisanju in drugih najpotrebnejših rečeh. V večjih župnijah, kjer je bilo več duhovnikov, je bil pouk tudi eno uro pred poznim opravilom predpoldne. Da bi pokazal, kaj in kako naj se poučuje v teh šolah, je Slomšek spisal »Blažeta in Nežico«. Suhoparno učno snov je vpletel v mično pripovedno obliko, v zgodbi o »Blažetu in Nežici« je nazorno pokazal, kaj sta se v nedeljski šoli koristnega in za življenje potrebnega naučila. Dasiravno je bila knjižica, kakor Slomšek sam pravi v nekem pismu na Voduška, v prvi vrsti namenjena duhovnikom in učiteljem, ki so vodili nedeljske šole, so jo vendar s koristjo brali tudi drugi. Tisočeri so ob tej knjigi dobili veselje do uka, šole in knjige. Za splošno omiko ljudstva je bila ta knjiga neprecenljive vrednosti. Ob sedanjem razvoju šolstva knjiga ni več tako potrebna, kakor je bila svoj čas, vendar imajo njena vzgojeslovna načela trajno vrednost.

»Blaže in Nežica« in drugi podobni Slomšekovi spisi nimajo samo tega namena, da bi otrokom bistrili glave in jih naredili učene, ampak predvsem, da bi se jim srce požlahtnilo, da bi bili plemeniti značaji, dobri, pobožni kristjani. Bog, vera v Boga, ljubezen do njega, strah pred grehom, to je glavna misel vseh njegovih mladinskih spisov. »K večji časti božji, naši predragi mladini pa v zveličanje – naj se vse godi« – so sklepne besede v predgovoru k »Blažetu in Nežici«. »Zvesto Bogu služiti, pridno delati in se greha varovati, to je pravo blago«, pravi prav tako v uvodu k isti knjigi.

Pripovedna vsebina te znamenite knjige je kratko tale:

V Loki na Dolenjskem je živel nad potokom Bistrico reven, pa pošten kočar Mlinarič s svojo pridno ženo Anico. Imela sta dvoje otrok, Blažeta in Nežico. Nek zimski večer sta otroka gnala kravico na vodo, obenem pa sta hotela materi prinesti vode od mlina, ki je stal ob potoku. Tu pridrevi kopica otrok, deklice gredo mirno svojo pot, dečki pa planejo na led v zmrzlem potoku, med njimi Lojze, graščinskega gospoda Kamenskega sinček. Kar se pod njim vdere led in voda ga nese na žleb naravnost pod mlinsko kolo. Dečki se prestrašijo in se razbeže. Blaže hitro skoči in zapre zatvornico. Kolo je že zagrabilo Lojzeta, pa je v istem hipu zastalo, ker mu je vode zmanjkalo. Nežica hitro skoči po očeta, ki potegne nezavestnega dečka izpod mlinskega kolesa. Sosedje prihitijo in hočejo otroka na glavo postaviti, da bi se voda zlila iz njega. K sreči je bila zraven Florijanova Barica, ki je prav zadnjo nedeljo v šoli slišala, kako se mora utopljencem pomagati; ne smemo jih na glavo postavljati, marveč lepo varno jih moramo položiti na trebuh, glavo malo nagniti, potem čelo vzdigniti, da se voda izcedi. Potem pa v toplo posteljo z njim pa ga treba dobro drgniti po vsem životu, zlasti po podplatih in srčni jamici. Skozi cevko mu treba pihati v nosnico, medtem pa drugo nosnico zatisniti. Potem mu treba v usta vpihniti sveže sape, medtem pa ga lahno za nos prijeti. Tako so napravili z Lojzetom; polagoma so se začele žilice gibati, začel je po malem dihati, nato ga toplo odenejo. V tem pride zdravnik in pohvali Barico, da je tako modro svetovala in rešila ponesrečenca. »Kako dobro je pač za mlade ljudi, če se v šoli kaj naučé!«

Ker je bil Lojze slab, je moral ostati nekaj časa pri Mlinaričevih. Florijanova Barica je doma naučila Blažeta in Nežico brati. Tako sta delala bolnemu Lojzetu z branjem kratek čas. Neko nedeljo pride gospod kaplan obiskat bolnega Lojzeta in vidi, da ima Blaže knjigo v rokah. Vpraša ga, če hodi v šolo. Nežica odgovori, da ne utegneta; pozimi pomaga Blaže očetu, ona pa materi, poleti pa paseta vaško živino, da si zaslužita obleke. Gospod ju pohvali, a pripomni, da bi bilo škoda, če bi se kaj več ne naučila. Ob nedeljah nimata kaj zamuditi, naj prideta torej v nedeljsko šolo. O božiču lahko takoj stopita že v drugi oddelek, ker brati že znata. Nato pride tudi Lojzetov oče, gospod Kamenski, obiskat sinčka. Tudi ta prigovarja staršem, naj le dajo otroka v nedeljsko šolo, on ju bo oblekel od nog do glave, ker sta rešila njegovega sina, in jima nakupil vse, kar potrebujeta za šolo.

Oče Mlinarič je bil tega zelo vesel. Ko je prišla nedelja, ko sta imela prvič iti v šolo, jima dá moder nauk: »V šolo bosta hodila, ne, da bi se grdih reči naučila. Kaj pomaga veliko znati, pa se slabo zadržati, glave prebrisane, srca pa grdega biti; znati pisati in brati, vsakemu odgovor dati, moliti pa ne! Ako bi kdaj od vaju kaj takega učakal, bi vama v šolo stopiti ne dal.«

V šoli sta dobila črno tablico pa kredo in sta se začela učiti pisati in drugo, kar je najpotrebnejše v življenju. Blaže in Nežica sta se pridno učila. Ko sta zapustila šolo, se je šel Blaže učit mizarstva, potem je odšel po svetu, delal v Milanu na Laškem, kjer je imel dober zaslužek, ostal je pa vedno priden in pošten. Nežica je bila pestunja v neki graščini, kjer se je gospodi tako priljubila, da so jo imeli kakor za svojo hčer in so jo omožili z grajskim oskrbnikom. Po letih se je Blaže vrnil z Laškega z lepim premoženjem in dobil za ženo pridno in pošteno hčerko svojega nekdanjega mojstra, z njo pa tudi lepo posestvo njenih staršev. »Bodi Bogu hvala za vse,« je rekel Blaže, »posebno za nauk, ki smo ga v mladih letih imeli. Bolje so nas starši in učitelji z naukom oskrbeli, kakor če bi nam bili tisoče zapustili. Zdaj poskušamo, kar smo svoje dni brali: Česar se v mladosti naučiš, s tem se za starost oskrbiš.«

Razdelitev učne snovi v knjigi »Blaže in Nežica« oziroma v nedeljskih šolah ni bila mogoča po današnjih urnikih, kjer se vrste uro za uro razni predmeti, ker je bila za pouk določena le po ena ura vsako nedeljo. Slomšek je pa znal snov razvrstiti na mojstrski način glede na razpoloženje učencev in na zveze z zunanjimi dogodki, z letnimi časi in prazniki. O božičnem prazniku ljudje radi gredo k polnočnici in si med potom svetijo. Na to naveže nauk, kako naj pazijo, da se ogenj ne zatrosi. Ob novem letu nekaj šolarjev in šolaric zapusti šolo in gre v službo. Na to se naveže nauk, kako se treba vesti v službi med tujimi ljudmi. — Huda zima je, da drevje poka – dobra prilika za nauk, kako se vesti, če koga hudo zebe, in kaj storiti, če kdo zmrzne. — Nezdrava mlačna zima je, veliko ljudi zboli – sledi nauk o obiskovanju bolnikov. — O pustnem času se ljudje ženijo in se vabijo na gostije – primerna prilika za nauk, kako se treba na svatovščinah dostojno vesti. — Na pustno nedeljo je nastal nekje ogenj – naslednjo nedeljo sledi nauk, kako se treba ognja varovati in kaj storiti, če gori. — Neki praznoverec je hodil v stari grad zaklade kopat, pa so ga pri tem cigani opeharili – nauk: v zemlji so res zakladi, treba jih le dvigniti – z umno sadjerejo – nauk o sadjereji. — Sončni in lunini mrki dajo priložnost, da se učencem razložijo ti pojavi. — V vasi nastopijo koze – prava prilika za pouk o cepljenju koz. — V poletnem času strela udari v zvonik in ubije cerkovnika – sledi nauk, kako se treba vesti ob hudi uri in kako pomagati od strele zadetemu človeku. — V župniji pobije toča, krive so čarovnice in Bog ve, kdo vse – poda se nauk zoper praznoverstvo in čarovništvo in razloži, kako toča nastane. — Na Dolenjskem se je pojavila griža – sledi takoj nauk, kako se varovati te bolezni in kako se vesti ob času kužnih bolezni. — V Lazah se je pojavil stekel pes – takoj prvo nedeljo pouk o steklini. — Nekdo se je obesil – kako pomagati obešencu, če še ni mrtev; v nedeljski šoli se razloži in poudari še pregrešnost samomora.

Kdor hoče pravično soditi o »Blažetu in Nežici«, mora imeti pred očmi, da je knjižica spisana za nedeljske šole na kmetih. V tem okviru obsega knjižica približno vse, kar je bilo kmetskemu otroku v takratnih razmerah potrebno vedeti in kar je služilo njegovi vzgoji. Kot zadnji in najvišji cilj, na katerega naj bosta usmerjena um in srce mladega človeka, je Bog, razmerje do Boga ožarja vse drugo: razmerje do bližnjega, do sebe, do zunanje narave.

Človek je družabno bitje in brez družbe ne more živeti. »Vesela družba je velik dar božji,« če je seveda poštena in dostojna. Otroci naj bodo veseli pa pošteni in dostojni družabniki. — »Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti smrdi.« — »Ako ti kaj zamrzi, tiho deset odštej, prej ko kaj rečeš. Tako se jeza ohladi in sovraštvo ugasne.« — »Kdor o drugih preveč pozveduje, rad sam sebe pozabi.« — Gospod kaplan pohvali dekleta, ki so imela čedno pisavo, a zraven jih opomni: »Ne bilo bi prav, lepo pisati, doma pa vse nesnažno imeti,« pa jim da navodila, kako naj skrbijo za snago.

Ljubezen in usmiljenje mora človek imeti tudi do zunanje narave, zlasti do živalstva in rastlinstva. »Tudi živina mora svojo pravico imeti. Konj pravi: V breg ne tiraj me, navzdol ne jezdi me, po ravnem goni me, v hlevu ne pozabi me.« »Ljudje z ljubo živinico grdo ravnajo, ki pogosto prav ne spoznajo, k čemu jo je Bog ustvaril.« Kaj nežno govori o ptičicah in kaže, kako grdo in trdosrčno je, pticam gnezda razdirati in mladiče krasti iz gnezda. »Živinca je božja stvar, božji dar.« — Ljubezen do rastlinstva: »Tudi drevce živi, kakor malo dete.« »Več od zlata in srebra nam drevje dobrega dá.« »Drevje, božjo stvar, Bog živi; usmiliti se nam mora, ako smo otroci božji.« »O nikar me ne olamaj, hočem ti sladkega sadja dati,« kliče sadno drevo porednemu paglavcu, ki s kamenjem in palico lomi vejice.

Nedeljske šole s priročnikom »Blaže in Nežica« so imele čudovit uspeh. Razmeroma v kratkem času so se mladi ljudje veliko naučili. Vzrok je pač v tem, ker je učence in učitelje vodila ljubezen in vnema do uka. Lenuhov in porednežev v nedeljskih šolah niso trpeli, ker niso bile obvezne. Kdor je hotel, je lahko prišel, a potem je moral tudi izpolnjevati svoje dolžnosti kot učenec, če ne, so ga izključili, kar pač ni bilo častno; kdor je imel le količkaj čuta za svojo čast, je gledal, da ni prišlo do tega. To je veliko pomagalo do dobrega uspeha.

Kot dekanijski šolski nadzornik je Slomšek imel priliko, spoznati vso pomanjkljivost takratne ljudske vzgoje in izobrazbe, pa je s to knjižico podal ljudstvu, duhovnikom in učiteljem izborno sredstvo, da se ljudska izomika in vzgoja dvigne.

Tudi vlada je 10. novembra 1841 izrekla Slomšeku posebno zahvalo in priznanje, da si je »zlasti s svojimi poljudnimi slovenskimi spisi in z nedeljskimi šolami pridobil velikih zaslug za versko in nravno izobrazbo mladine na deželi«. Slomšek je v resnici ustanovitelj slovenskega mladinskega slovstva. Sicer je bilo že prej nekaj mladinskih spisov, toda v pravem pomenu je šele Slomšek pokazal, kako treba pisati za mladino in je modro računil: med starejšimi ljudmi jih je bilo malo, ki so znali brati in pisati; staro drevo se dá težko upogniti, na mladini sloni bodočnost, v njej je trebalo zbuditi veselje do branja in izobrazbe. V tem je velika Slomšekova zasluga.

Kot vuzeniški nadžupnik in dekan je Slomšek prav s knjigo »Blaže in Nežica« postal neprekosljiv vzgojitelj in učitelj slovenskega ljudstva. Nastaja vprašanje, v kakem razmerju je Slomšek z drugimi najznamenitejšimi vzgojitelji in mladinskimi pisatelji tiste dobe?

Večkrat slišimo in beremo, da je Slomšek kot vzgojitelj učenec in pristaš švicarskega vzgojitelja in šolnika Ivana Henrika Pestalozzija (1746–1827). Res, da so med njima neke podobnosti in skupnosti, a nikakor ne moremo trditi, da je Slomšek stal zavestno pod Pestalozzijevim vplivom. Kot dijak in bogoslovec je obiskoval Slomšek v Celju in v Celovcu učiteljske tečaje, pa je mogoče, da so bili njegovi učitelji kolikor toliko pod vplivom Pestalozzijevih idej. Praktično usmerjeni Slomšek je bil rojen vzgojitelj pa se ni veliko ukvarjal z učenimi razpravami o vzgojnih in šolskih vprašanjih. Pestalozzi je pač stal pod vplivom Rousseau-jevim (izg. Rusó), sicer ga je pa napotilo do njegovih vzgojnih načel in naukov opažanje pomanjkljivosti takratne šolske in domače vzgoje. V Slomšekovi knjižnici ni najti ne Rousseau-jevih in ne Pestalozzijevih del, pač pa je Slomšek z bistrim očesom opažal, kako žalostno sliko je dajalo takratno naše šolstvo in kako slaba je bila domača vzgoja, ki je glavno skrb obračala na to, da otroci postanejo dobri pastirji in težaki. V dveh važnih točkah se ujemata Pestalozzi in Slomšek: ustvaritev čednostnega značaja in verskega čuta je Pestalozziju najvišji cilj vzgoje, podobno Slomšek usmerja vse vzgojno in izobraževalno delo na večni in zadnji cilj človekov. A zato se ni treba zatekati k Pestalozziju, to sledi samo po sebi iz krščanstva. Druga skupna točka je nazornost pouka in smisel za prirodne vede (realije). Videli smo, da je že dijak Slomšek kazal veselje do tega in prevajal medicinsko in prirodoslovno knjigo. Kakor Pestalozzi, pričakuje tudi Slomšek od dobre domače in šolske vzgoje zboljšanje človeške družbe. Tudi v tem se ujemata, da predmet vzgojnega dela ni človeštvo sploh, marveč poedinec (individuum) in po njem človeška družba. Vendar pa tako Pestalozzi kakor Slomšek upoštevata tudi človekovo družabnost. Človek ima kot poedinec svoj zadnji cilj in svoje nedotakljive osebne pravice, vendar je kot človek po naravi navezan na družbo, zato se mora tudi vzgoja ozirati na dejanski položaj, ki ga zavzema poedinec kot član družbe. V tem oziru se Pestalozzi in Slomšek razlikujeta od Rousseau-ja, ki mu je družabnost le posledica razvoja in nekaj pritaknjenega, česar prvotno ni bilo v človeški naravi. To stališče pa zopet sledi samo po sebi iz krščanstva in ni treba, da bi ga bil Slomšek povzel od Pestalozzija.

A so tudi znatne razlike med Slomšekom in Pestalozzijem. Ta je v zgodnji mladosti izgubil očeta, pomanjkanje očetovske vzgoje ga je spremljalo vse življenje; zato pri njem samem pogrešamo eno izmed glavnih zahtev vzgojnega nauka, namreč skladen razvoj vseh človekovih zmožnosti in sil. Pri domači vzgoji skoraj prezira sodelovanje očetovo, v njegovi osebnosti prevladuje ženskost. Živel je popolnoma pod varstvom svoje matere in v mladih letih nikdar ni prišel z zapečka domače hiše. V praktičnih rečeh, zlasti gospodarskih, je bil Pestalozzi skrajno neroden; njegovo znanje je bilo dokaj pomanjkljivo, zlasti mu je manjkalo zgodovinskega pregleda; včasih je tratil moči in čas za stvari, ki so bile že zdavnaj znane. Vse drugače Slomšek. Ta je zgubil starše, ko je bila njegova domača vzgoja že zaključena, zato se v njegovi osebnosti lepo druži materina globoka pobožnost, živahna veselost in dobrosrčnost pa očetova gospodarstvenost, resnobnost in trezna preračunjenost z dejanskimi razmerami. Vse to odseva tudi iz njegovih vzgojeslovnih načel. Kar je pisal, govoril in delal, vse je praktično usmerjeno, za zgolj učenjaško razglabljanje mu ni mar. Baš zaradi te praktične usmerjenosti imajo vsi njegovi spisi, tudi taki, ki se ne bavijo izrečno z vzgojo, vendar le vzgojno tendenco, kakor n. pr. življenjepisi, pesmi, pridige.

Četudi ne moremo trditi, da je Slomšek popolnoma samonikel in izviren, kakor tudi Pestalozzi ni, je vendar vzrasel iz domačih tal, ker se je naslonil na bedne domače razmerice in potrebice in jim znal najti zdravila iz zaklada obče krščanske kulture.

Glede na družabno plat človekovega bitja je Slomšek vedno in povsod spoštoval avktoriteto, brez katere ni mogoč družabni red, zlasti pa ne vzgoja. Z druge strani pa je obsojal tudi hlapčevsko sužnost, ki kvari značaj, goji nezaupnost do oblasti in iz hlapčevskih sužnjev dela goljufe, ki svoje gospodarje in predstojnike opeharijo, kjer je le prilika. Prevelika strogost pri vzgoji in pouku več škoduje kakor koristi. »Učitelj, ki svoje šolce (šolarje) po trinoško strahuje, je toči podoben, ki mlado setev pobije; njegova setev dobrega sadu ne obrodi.«

Tudi samostojnost treba vzgajati v mladini; zato pravi, da je lepo in pametno, če starši kako reč prepustijo otrokom, da se sami brigajo zanjo, n. pr. velikega vzgojnega pomena je, če otrok sam vsadi ali vcepi kako sadno drevesce in ga neguje kot »svoje«, ali kako mlado živalco, ki z njim raste in je »njegova«. Otrok ima s tem veselje, pa tudi skrb, ki ga potem spremlja v življenju. Pač pa je v vzgojnih in mladinskih spisih mnogokaj povzel iz nemških pisateljev Mih. Iv. Sailerja , Jaisa in Krištofa Šmida . Iz slednjega je povzeto tudi pismo, ki ga mladi Blaže piše iz tujine sestri Nežici.

1. Nastop škofovske službe

Dne 4. maja je pošta prinesla celjskemu opatu pismo od nadškofa in kardinala v Solnogradu. Odprl ga je in v njem je stalo:

Solnograd, 28. aprila 1846.

Velečastiti gospod!

Po klicanju Sv. Duha, po zrelem in mirnem premisleku in posvetu sem prišel do jasnega in trdnega prepričanja, da svoji dolžnosti, dati ovdoveli škofiji nadpastirja, ne morem bolje zadostiti, kakor da pozovem Vas, velečastiti, da prevzamete to sveto službo.

Vem, da Vam s tem ne prinesem nikake radostne vesti in da Vas navdaja težnja, naj bi ta kelih šel mimo Vas, toda prosim Vas, pomislile, da niste nikdar storili prav nobenega koraka, da bi dospeli do tega častnega mesta, da mene ne vodijo nobeni človeški, svetni, časni oziri pri izbiri Vaše osebe, temveč da so različne duhovske stanovske dolžnosti in službe, ki ste jih iz pokorščine prevzeli in Bogu po volji izpolnjevali, baš Vas storile sposobnega pred vsemi drugimi za škofovsko službo.

Njegovo Veličanstvo cesar je že mojo namero, Vas poklicati k pastirski službi, s popolnim zaupanjem odobril, zatorej pričakujem v kratkem Vašo izjavo, da morem potem storiti nadaljnje javne korake.

Vi se boste pač pomišljali, prevzeti to breme, pred katerim se tresejo angelska ramena; toda Gospod je pač nas slabe ljudi izbral za posodo svoje resnice in milosti, mi mu hočemo kot taki služiti, kakor nas kliče; kdor njemu služi, bo vladal, kdor je njemu pokoren, bo zmagal. Torej v imenu božjem, roke k delu! Kdor sam sebe žrtvuje, služi najlepše Onemu, ki je sam sebe žrtvoval.

Še enkrat Vas prosim za skorajšnjo izjavo in ostajam z iskrenim spoštovanjem

Vam vdani

Friderik l. r.

kardinal in nadškof.

Na to pismo je Slomšek odgovoril še isti dan, ko ga je prejel. Njegov odgovor se glasi:

Vaša Eminenca!

Prečastiti knez, nadškof, milostljivi gospod!

Iz pokorščine do svojega rajnega nadpastirja, katerega voljo tudi po smrti častim, sem zapustil 23. prejšnjega meseca, umeščen na opatijsko mestno župnijo v Celju, meni ljubo Koroško in sem prišel v svojo novo župnijo v Celju dne 25. istega meseca, pa sem s svojo novo postojanko prav tako zadovoljen kakor srečen, ker sem si pridobil vdanost svoje ljubljene črede, pa upam ob svoji zibeli najti tudi svoj grob, če je tako Bogu všeč.

Nepričakovani visoki klic, s katerim me je Vaša Eminenca s pismom 28. preteklega meseca, sprejetim 4. tega meseca, tako milostno počastila, da naj prevzamem pastirsko palico ovdovele lavantinske škofije iz Vaših rok, me navdaja s strahom, da me Vaša Eminenca, s katero nisem imel sreče priti v bližnje stike, ne pozna dovolj, da mi izroča tako visoko čast in mi nalaga tako težavno breme – navdaja me s skrbjo, da ne bom vreden tako važne svete službe.

V tej svoji skrbi sem šel na grob sv. mučenika in škofa Maksimiliana, klical sem Boga za razsvetljenje, prosil sem preblaženo Devico in patrona moje župnije za priprošnjo, pa mi je poslalo jasno: pokorno naj se vdam v voljo svojih predstojnikov.

Pokorščino sem prisegel kot duhovnik, pokorno hočem služiti Cerkvi, iti hočem, kamor me moji predstojniki kličejo, v njihovih sklepih častim voljo božjo. Če je volja božja, da postanem škof svoje materne škofije lavantinske, je tudi moja volja. Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Ko ta svoj sklep spoštljivo priobčujem Vaši Eminenci, ne neham prositi Boga, naj v svojem usmiljenju milostno prepreči to izvolitev, če bi ne bila k njegovi časti in k našemu zveličanju. Prosim pa tudi Vašo Eminenco z otroškim zaupanjem, da me preidete, kakor hitro Vaša Eminenca najde sposobnejšega moža za lavantinsko škofijo, z iskrenim zagotovilom, da bom svojega nadpastirja rajši slušal, kakor pa sam vladal, le iz otroške vdanosti sem pripravljen kot škof vladati.

Poljubljam spoštljivo Vaši Eminenci roke za nezasluženo, meni izkazano zaupanje in gledam mirno, na vse pripravljen, v bodočnost.

Vaši Eminenci prevdano pokorni

Anton Slomšek l. r.

opat in mestni župnik.

Nadškofu ni zadostovala Slomšekova nekam pogojna in neodločna izjava in mu je pisal 22. maja novo zaupno pismo, v katerem pravi, da je vzel v pretres od njega navedene pomisleke, pa ni prišel do kakšnega drugačnega sklepa. Ponovno ga torej poziva, naj se vda sklepom božje previdnosti, naj zapusti majhno celjsko čredo pa se posveti veliki čredi cele škofije. — Slomšek je odgovoril še istega dne, ko je pismo prejel, namreč 25. maja, in javil svojo privolitev, ker vidi v nadškofovem sklepu voljo božjo.

V istem pismu naznanja, da želi najpozneje 15. junija zapustiti Celje, ker kot opat in župnik tako ne more nič več važnejšega storiti. Medtem je še kot opat 22. maja umestil svojega dragega prijatelja Stojana na župnijo Braslovče. To je bilo njegovo zadnje delo, ko je bil celjski opat.

Teden dni pozneje, 30. maja, mu je kardinal nadškof naznanil, da bo še isti dan izvršil imenovanje; ker bo šel pa uradni odlok imenovanja svojo dolgo uradno pot, naj se ima že po prejemu tega pisma za imenovanega lavantinskega škofa in naj si pripravi vse potrebno.

***

Nepopisno veselje je zavladalo med duhovščino in ljudstvom v lavantinski škofiji in tudi v sosednih, v krški, ljubljanski in sekovski, ko se je zvedelo, da je Slomšek imenovan za škofa. On sam piše nadškofu, da mu to splošno veselje daje tolažbo in pogum za težko breme, ki ga čaka.

»Novice« so pisale v štev. 24, 1846, str. 96: »Veselo veselo oznanilo. Izpolnila so se voščila, ki jih je pred kratkim izrazil neki J. D.: 'Brez dvombe jih (nadškofa) bo božja Previdnost, ki jo enodušno prosimo, v tem težavnem poklicu na moža vpotila, kterega vsi v srcu nosimo.'«

Slomšek je prosil nadškofa, naj mu on določi dan potrditve in posvetitve, nadškof pa je želel, naj ga on sam predlaga. Nato je Slomšek naznanil, da zapusti Celje 15. junija, se pomudi kaka dva dni v Gradcu, da napravi potrebne obiske, okoli 20. junija bi bil že v Solnogradu. Zato je predlagal, naj bi bila potrditev 23. junija, posvetitev pa na Petrovo, 29. junija. Če bi pa ta dan bila kaka zapreka, naj bo posvetitev 5. ali 12. julija. Potrditev je bila končno določena na praznik Marijinega obiskovanja, 2. julija, posvetitev pa peto nedeljo po binkoštih (nedelja krščanske pravičnosti), 5. julija, torej na dan, ko so na Moravskem že prej obhajali praznik sv. apostolov Cirila in Metoda in ga sedaj obhajamo tudi pri nas.

Tako je za celjskega opata po kratkih tednih prišla ura slovesa, 15. junija ob desetih dopoldne. Ob prihodu ga Celjani niso mogli slovesno sprejeti, tem slovesnejši je bil odhod. Takega slavja Celje še ni videlo. Vsi cesarski in mestni uradniki, vse šole, meščanstvo, velikansko število ljudstva in duhovnikov je prišlo k slovesu. Od njegove sobe pa do voza na kolodvoru, v katerega je imel vstopiti, je stal na obeh straneh gost špalir praznično oblečenih ljudi.

Ko je stopil Slomšek iz opatije v spremstvu desetih duhovnikov, so zazvonili vsi zvonovi celjskih cerkvá. Ko se je približal župni cerkvi, prodre nagloma in molče vrsto ljudi, pohiti v cerkev in se vrže na kolena pred Najsvetejšim ter v solze zalit pobožno moli.

Ljudstvo je bilo globoko ganjeno. Tako so ga nekdaj v isti cerkvi kot dijaka večkrat videli klečati na golih tleh pred oltarjem. Menda pa ga je tudi ob tem svečanem slovesu navdajala slutnja, da je to zanj cvetna nedelja, za katero pride veliki petek. Kdo naj opiše čustva, ki so polnila njegovo nežno dušo na poti iz Celja! Vlak je drdral mimo Sloma, skozi okno je Slomšek gledal svoj rojstni dom in v duši so mu vstajali zaporedoma spomini iz zgodnje mladosti. Tamle z grička ga je prijazno pozdravljala bela cerkvica sv. Ožbalda, kjer je nekdaj kot pastirček živinico pasel in svojim mladim tovarišem pridigoval. In sedaj ga pot pelje v daljni Solnograd, da prejme pastirsko palico čez širno lavantinsko vladikovino. Iz vlaka je gledal pot, po kateri je nekdaj hodil v cerkev streč in v Prašnikarjevo šolo, kjer si je položil temelj za vse življenje. Ob postaji Ponikvi je zagledal župnijsko cerkev svetega Martina, kjer je bil krščen, kjer je prejel prvo sv. obhajilo, kjer je bil birman. Tam blizu cerkve pa počivata na opuščenem pokopališču dragi oče in blaga mati. Vlak hiti naprej. Ko se ustavi na postaji Pragersko, se mu vzbudi spomin na blagega Prašnikarja: tam za cerkvijo sv. Štefana na Spodnji Polskavi počiva že skoraj štiri leta v hladni gomili njegov največji dobrotnik in vzgojitelj. O, ko bi še živel, bi videl, kako se izpolnjujejo njegove preroške besede, ki jih je nekdaj rekel staršem: »Bodete videli, vaš Tonček bo še velik gospod.«

Do Gradca ga je spremljalo šestnajst duhovnikov. Na vseh postajah, kjer je vlak stal, so ga pozdravljali duhovniki s svojimi verniki. V Mariboru ga je pozdravilo več koroških lavantinskih duhovnikov, med njimi kanonik Wiery, ki ga je potem spremljal v Solnograd. V Gradcu ga je čakaIa na kolodvoru kočija graškega škofa, ki ga je zelo prijazno pozdravil kot novega tovariša v službi. Ko je opravil svoje posle v Gradcu, je hitel naprej na Dunaj. Iz Dunaja se je peljal s parnikom do Linca. Tudi tu so se mu pač vzbujali spomini, kako se je pred trinajstimi leti vozil na svojem prvem velikem potovanju (leta 1833) kot spiritual z navadno veslaško ladjo v nasprotni smeri – iz Linca na Dunaj. Od Linca se je vozil po suhem do Solnograda – železnice takrat tam še ni bilo.

Nedaleč od Solnograda stoji na srednje visokem, z gozdom obraslem gričku božjepotna cerkev Marija Plain. Poleg cerkve je benediktinski samostan. V ta tihi samostan se je zaprl Slomšek in opravil duhovne vaje. Ko je pozneje, l. 1856 obiskoval kot apostolski sovizitator benediktinske samostane na Solnograškem, se je v nekem nagovoru dotaknil tudi svojih duhovnih vaj v Mariji Plain. Rekel je: »Bilo je prve dni meseca julija 1846, ko sem se v benediktinskem samostanu Marija Plain pripravljal na škofovsko posvečenje. Ogledoval sem tam dolgo vrsto podob svetih redovnikov reda sv. Benedikta, kakor sv. Ruperta, sv. Bonifacija, sv. Kiliana i. dr.; prehodil sem v duhu zgodovino več ko trinajstih stoletij, z ljubkega grička sem pregledal blagoslov, ki ga je ta red razširil čez mesto Solnograd in okolico, pa sem vzkliknil s sv. Bernardom: 'O, kdo mi da videti zopet veličje reda sv. Benedikta kakor v starih dnevih?' Okrepčan in izpodbujen po premišljevanju apostolske delavnosti teh svetih redovnikov sem takrat sklenil, samega sebe kot škof popolnoma posvetiti apostolskemu poklicu, zanj živeti in umreti.« Ta sklep je bil sad Slomšekovih duhovnih vaj pred škofovskim posvečenjem. Temu sklepu je ostal zvest do konca svojega življenja. Bil je v pravem pomenu – apostolski škof.

Po opravljenih duhovnih vajah mu je tedaj kardinal nadškof Friderik Schwarzenberg podelil polnost in krono zakramenta sv. reda – škofovsko posvečenje.

Pri škofovskem posvečenju morata biti poleg škofa posvetitelja navzočna še dva škofa kot soposvetitelja. To apostolsko službo sta pri Slomšekovi posvetitvi izvršila linški škof Tomaž Ziegler in solnograški pomožni škof Alojzij Hoffmann. Iz lavantinske škofije je k posvetitvi v Solnograd – brez kakega dogovora – prihitelo dvanajst duhovnikov. Bili so to: Valentin Predonik, župnik v Žalcu in upravitelj celjske dekanije; Tomaž Koren, župnik in dekan v Starem trgu; Andrej Urek, župnik in dekan v Škalah; Anton Žuža, župnik in dekan v Slovenski Bistrici; Anton Galuf, nadžupnik in dekan v Vuzenici; Franc Novak, nadžupnik pri Sv. Martinu pri Slovenjgradcu; Matija Vodušek, ravnatelj glavne šole v Celju; Andrej Zdolšek, župnik na Vranskem; Franc Perko, župnik v Makolah; Anton Plevnik, župnik v Vitanju; Vinko Novak, župnik na Spodnji Polskavi; Mihael Plaskan, provizor mestne župnije v Celju.

Nadškof je bil teh »dvanajsterih apostolov« kaj vesel in jih je prijazno sprejel kot goste. To mu je bilo dokaz, da je Slomšekovo imenovanje bilo res z veseljem sprejeto v lavantinski škofiji. Pri posvetitvi je v cerkvi pred vsem občinstvom Predonik v izborni latinski besedi izrekel zahvalo nadškofu, da je dal lavantinski škofiji tako izvrstnega in milega moža za nadpastirja.

Dan pred posvečenjem, dne 4. julija, je pisal Slomšek iz Solnograda takratnemu spiritualu Mihaelu Piklu, da bo ob vrnitvi svojim bogoslovcem v Celovcu podelil nižje redove, naj jih torej pripravi za to.

Dne 7. julija je zapustil Solnograd ter se v spremstvu kanonika Wierya napotil proti Celovcu. Do Vrbe sta mu prišla naproti ravnatelj celovške bogoslovnice Janez Witzeling in spiritual Mihael Pikel. Ko so se pripeljali do Poreč, so začeli na vseh straneh pokati topiči – tu so se mu poklonili benediktinci. Potem so se skupaj peljali v Celovec, kjer je bil Slomšek škofov gost.

Celovški bogoslovci so mu kot novemu lavantinskemu nadpastirju priredili lepo svečanost s petjem in govori v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Fran Kosar , navdušeni častivec Slomšekov in pozneje njegov prvi življenjepisec, je za to priliko spesnil posebno pesem, v kateri proslavlja novega nadpastirja, mu zagotavlja vdanost, pokorščino in spoštovanje. Dne 12. julija je bogoslovcem podelil novi škof nižje redove.

Po končanih obredih se je še pred poldnevom odpeljal iz Celovca v Št. Andraž. Na meji lavantinske škofije ga je čakala velika množica ljudstva ter šestnajst voz svetne in duhovne gospode. Ob cesti so po vseh občinah čakali škofa verniki s svojimi duhovniki, po vseh bližnjih cerkvah so zvonili, po gričih pa pokali topiči. V Velikovcu se mu je poklonila tudi duhovščina pliberške dekanije. Na vrhu grebinjskega hriba ga je že čakala v kočijah gospoda iz Št. Andraža; zunaj mesta šolska mladina s v svojimi učitelji, ob mestnih vratih pa duhovščina stoIne cerkve.

Dne 19. julija (sedmo nedeljo po binkoštih) je bil slovesno ustoličen. Te slovesnosti se je udeležilo 74 duhovnikov iz Koroške in Štajerske, nekaj celó iz krške in sekovske škofije. Slovesnost se je začela ob osmi uri v loretski cerkvi na zgornjem koncu mesta s tiho sv. mašo. Po maši pa se je pomikala procesija med streljanjem in slovesnim zvonjenjem skozi mesto proti stolnici. Najprej so korakali možje s cehovskimi zastavami, potem dvanajst parov belo oblečenih deklic z rdečimi trakovi čez rame, za njimi pa duhovščina, nato škof pod nebom, za njim pa dostojanstveniki in drugo ljudstvo.

Ko so bili prebrani nadškofovi odloki, je nagovoril novega škofa upravitelj škofije po Kutnarjevi smrti, stolni prošt Franc Fridrich s prisrčnim nagovorom, v katerem je med drugim rekel, da je Slomšeka »vedno spremljal z očetovsko ljubeznijo«. Pa tudi on je visoko cenil prošta in v svojih pismih ga vedno imenuje »naš dobri prošt«.

Takoj po nastopu se je novi škof krepko lotil dela. Prve dni avgusta je posvetil lavantinske novomašnike, na katere je škofija že težko čakala radi pomanjkanja duhovnikov. Takoj nato je šel na birmovanje ter je to leto obiskal dekanije: Konjice, Novo cerkev, Rogatec, Šmarje in Stari trg. V dekaniji Nova cerkev je 15. avgusta posvetil tudi novo cerkev na Dobrni. Bila je prva cerkev, ki jo je Slomšek posvetil. Postavil jo je njegov bivši tovariš pri Novi cerkvi, podjetni župnik Gregor Miklavzin .

Pripoveduje se, da je bil Miklavzin trikrat v sanjah opomnjen, naj pozida na Dobrni novo Marijino cerkev, Slomšek, ki še ni bil škof, da jo bo posvetil. Pa se je zgodilo tako.

Še isto jesen je prišel kot romar v Ruše nad Mariborom (ki niso bile v njegovi škofiji) na »ruško nedeljo« (prvo po prazniku Marijinega rojstva). Ob zgodnji jutrnji zori je že šel v spovednico, potem pa je imel pridigo in slovesno mašo.

Veliko skrbi je imel novi škof z ureditvijo gospodarskih zadev v škofiji. Z dovoljenjem vlade si je moral izposoditi 6000 gld., da si je mogel nabaviti vse potrebno. Kardinal nadškof je izrazil željo, naj po možnosti pridrži osobje prejšnjih dveh škofov. Slomšek je odgovoril, da bo to storil, ako mu ne bodo višje dolžnosti naložile spremembe. Vobče da bo moral škofijsko gospodarstvo zelo poenostaviti, da bo dobil sredstev za velike potrebe, ki jih ima vladikovina. Svoje osebne potrebe je omejil do skrajnosti, da mu je ostalo tem več sredstev za druge dobre namene in potrebe. Ker je bil dobrnski župnik Miklavzin zelo praktičen mož, je želel Slomšek, da bi prosil za kanonikat in bi tako nadzoroval škofijsko gospodarstvo. Ta se je nerad vdal škofovi želji, pa ni dolgo zdržal, že leta 1850 je šel rajši za župnika k Sv. Martinu pri Šaleku. Pomogel je pa vendar škofu v prvih težavah.

Ob svojem nastopu na sedež lavantinskih škofov je bil Slomšek v najlepših moških letih, star 46 let, telesno čil in zdrav, poln plemenitih misli in blagih načrtov. Za vodilno geslo pri svojem škofovanju si je izbral izrek sv. Ignacija Lojole: »Vse k večji časti božji in zveličanju duš.«

Natančneje je svoj načrt razvil v dvojnem nastopnem pastirskem listu. Prvi je spisan v gladkem latinskem jeziku za duhovščino. V uvodu pravi, da mu daje pogum in tolažbo ob nastopu odgovornosti polne službe dosedanja ljubezen in izraz iskrenega splošnega veselja, ko je bil vprav on izbran za nadpastirja lavantinske škofije. Nato razlaga, kako naj duhovniki sodelujejo za prvi del njegovega gesla, da bo res vse k večji časti božji. 1. Zavedajo naj se, da je duhovski stan Bogu posvečeni stan. Oče nebeški nas je ustvaril za sebe. Bog Sin nas je postavil za delivce božjih skrivnosti v svojem kraljestvu. Sv. Duh nas je posvetil za svoje templje. Zavedajoč se dostojanstva svojega Bogu posvečenega stanu, mora duhovnik z otroško ljubeznijo ljubiti sveto katoliško Cerkev, ki je naša mati in učiteljica. Spoštovati mora njene naprave. Častitljivo mora biti duhovniku ime sv. očeta papeža, s spoštovanjem treba govoriti o škofih, dolžno spoštovanje je treba dajati vsem, ki predstavljajo kako cerkveno dostojanstvo. Kdor hoče, da se Bog časti v svojih duhovnikih, mora tudi sam častiti svoj stan. Kdor zaničuje službo, ki jo sam opravlja, je sam zaničevanja vreden. Da bodo verniki spoštovali duhovnike kot služabnike božje, ne smejo ti dajati pohujšanja v svojem življenju, v vsem svojem nastopu naj bodo resnobni, prijazni, dostojni; njih obleka bodi primerna duhovniškemu stanu, brez vsake nečimurnosti, pa tudi zanikarnosti. Zato potrjuje vse naredbe svojih prednikov glede duhovniškega življenja. (Te naredbe je zbral in pomnožiI z novimi ter jih izdal v posebni zbirki l. 1850.) — 2. Bog se časti, če so v redu in snažne hiše božje in cerkvena oprava. Gospodar se pozna po tem, kakšna je njegova hiša, dušni pastir pa po cerkvi. — 3. Skrbi se naj za posvečevanje dnevov Gospodovih. Mnogokrat ljudje ob nedeljah in praznikih služijo mamonu, popoldne pa krivim bogovom pijančevanja, pretepov, nečistosti itd. — O drugem delu gesla, »vse k zveličanju duš«, pravi: A. Predvsem vse k zveličanju lastne duše. Kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojo dušo, ki je po božji podobi ustvarjena. Duhovnik, ki hoče doseči samoposvetitev, mora: 1. negovati znanost. »Vzemi soncu svetlobo, vzemi duhovniku znanje, pa si bodeta enaka.« »Božje razodetje bodi sonce naše vednosti, modroslovje pa mesec, ki prejema svojo svetlobo od sonca.« — 2. Po izreku sv. Bernarda znanost sama brez ljubezni napihuje, ljubezen brez znanja zablodi, znanje z ljubeznijo zida. Ljubezen je skupek vseh čednosti, je »vez popolnosti«. Neomadeževano bodi duhovnikovo življenje, brez sence kakega nedovoljenega razmerja do žensk, brez umazane dobičkarije in lakomnosti, da bi se o vsakem duhovniku moglo reči kakor o sv. Martinu: »Martin, tukaj siromašen in ponižen, gre bogat v nebo«. 3. Svetilka ugasne, če ji ne prilivamo olja, tudi čednost peša, če ji ne dajemo hraniva. Sredstvo za ohranitev in napredek čednosti je molitev. Riba brez vode umre, duhovnik brez molitve shira. Posebno priporoča vestno opravljanje brevirja, kar se je v tistih časih rado zanemarjalo; po možnosti naj se moli brevir skupno. Pred jedjo in po jedi naj se moli na glas. Poleg ustne molitve je duhovniku potrebno premišljevanje, potem pa pogostno prejemanje zakramenta sv. pokore. S čistim srcem in čistimi rokami naj duhovniki vsak dan opravljajo brezmadežno daritev sv. maše. Tudi priporoča duhovnikom vsakoletne duhovne vaje in druge podobne sestanke. — B. Zveličanje drugih. Duhovnik bo pred večnim sodnikom moral dajati odgovor ne samo zase, temveč tudi za tiste, ki so bili izročeni njegovi skrbi. Dolžnost duhovnikova je: 1. Oznanjevati besedo božjo, tako odraslim kakor mladini, v cerkvi in šoli. Zato dušnim pastirjem toplo priporoča skrb za šolo. — 2. Izročeni čredi marljivo in skrbno deliti sv. zakramente. Tu Slomšek odločno obsoja pretirano strogost mrkega janzenizma (posebna, deloma krivoverska struja, imenovana po Janzeniju, škofu ipernskem v Belgiji [†1638], v naših deželah se je združila z jožefinizmom in silno strogo postopala posebno glede zakramenta sv. pokore in sv. obhajila), ki grešnikov ne vodi na pot pokore, marveč jih odbija in žene v obup. Prav tako pa svari pred nasprotnim, pred preveliko popustljivostjo. — 3. Gojiti treba bratovščine in pobožne družbe. Svarijo pa naj duhovniki vernike pred napačnim, včasi praznovernim pobožnjaštvom, ki raznim napačnim in praznovernim molitvam pripisuje večjo moč kakor zakramentom. — Da se nevedno ljudstvo, kjer ni pravih šol, vendar nekaj izobrazi, priporoča nedeljske šole, ki so se v lavantinski škofiji začele pred kakimi 20 leti. — Ob koncu se obrača na svoje kanonike, na dekane in šolske nadzornike, na župnike in kaplane, na bogoslovce, naj mu bodo zvesti pomočniki v vinogradu Gospodovem. »Ne bom vas imenoval služabnikov, ampak svoje prijatelje, ker veste vse, kaj hočem delati med vami. Vi bodete moji prijatelji, če bodete storili, kar vam nalagam v imenu Tistega, ki me je poslal. — Sprejmite z dobrim srcem to pozdravno pismo, da bo vse, kar sem rekel, k večji časti božji in k zveličanju duš.«

V pismu dekanu Stojanu v Braslovčah daje že prvo leto svojega škofovanja lepo navodilo: »Gospodje dekani naj se nikdar ne presilijo in prenaglijo; naj pa bodo tudi neumorno čuječi, naj opominjajo, prosijo in če treba, naznanijo škofu.«

Takoj naslednje leto so se morale začeti dušnopastirske konference, za koroški del tudi duhovne vaje pri Sv. Andražu, medtem ko so za štajerski del takrat morale še izostati, ker ni bilo dobiti primernega prostora. Stroške za skromno pogostitev udeležencev je povrnil škof.

Pastirski list za ljudstvo je bil spisan v nemškem in slovenskem jeziku. Posebno slovenski list je pisan z izredno milino in toplino, zelo domače in preprosto. Tako lepega pastirskega lista – za tisti čas – v gladki slovenščini Slovenci dotlej še niso slišali. Ponatisnile so ga s škofovim dovoljenjem tudi »Novice«.

V začetku lista Slomšek pozdravlja vernike s starim krščanskim pozdravom »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«, jim v duhu poda roko in prosi Boga, da bi on bil vesel svoje škofije, oni pa svojega škofa; naj bi dolgo let skupaj živeli k časti božji in zveličanju svojih duš.

Nato povzame primero iz domačega kmetskega življenja, iz vinogradništva: »Lepa vinska gorica vinograda Kristusovega je lavantinska škofija, ki se po koroški in štajerski deželi razlega, blizu štirikrat sto tisoč duš ima«; to je žlahtno trsje, med katerim je tudi on sam zrasel, si vsakovrstne službe poskusil in je sedaj prevzel službo višjega pastirja in hišnika velikega vinograda Gospodovega. Da bi svojo službo zvesto opravljal, potrebuje dobrih delavcev, to so duhovniki, učitelji, starši, gospodarji in gospodinje. Te kliče, da mu pomagajo.

I. Gorico lavantinske škofije treba pridno okopavati z nauki svete katoliške vere, ki nam sveti v večno življenje. »Največja bogatija, najdražji zaklad, najlepša čast je katoliška vera … Vaš dom, vi starši ljubi, naj bo za vaše otroke prva šola, da jih v krščanskem nauku skrbno poučujete in po krščansko vzgojujete. Dobra krščanska vzgoja otrok mi največ na srcu leži!« Za dobro vzgojo priporoča štiri pripomočke: prvi je pouk. Otroke treba vsega naučiti, kar je mladim ljudem potrebno in kar se njihovim letom prilega. Matere, ko otroke še na prsih držijo, naj jim pripovedujejo o detetu Jezusu, očetje, ko prvi košček kruha režejo otroku, naj mu pokažejo na nebeškega očeta. »Vse človek rad pozabi, vse pozemeljsko lahko izgubi, le materin nauk pa očetova svaritev mu ostaneta vse žive dni.« — Drugi pripomoček je posvaritev, če se otroci kaj pregreše, morda iz nevednosti. Zlasti je treba skrbeti, da mladih ljudi sveta sramežljivost ne zapusti. — Tretji pripomoček je strahovanje, po potrebi šiba. Bolje je, da oče in mati tepeta otroke, kakor da bi jim pozneje tuja palica pela. Preklinjati pa nikar otrok! »Očetov blagoslov otrokom hiše podpira, materina kletev jih pa podira.« — Četrti pripomoček je molitev; starši morajo moliti za otroke pa jim dober zgled dajati.

Potem se obrača na gospodarje in gospodinje, naj skrbe svoji družini za krščanski pouk in lepo vedenje. Naj ne puste, da bi se jim hlapci in dekle pri živini sami poživinili.

Poleg domače hiše in župne cerkve je šola prva dobrota župnije. »Otrokom za šolo skrbeti, je naša sveta dolžnost … Vsak dober nauk več velja ko zlato in srebro … Potuhe pa otrokom doma nikar ne dajajte, če jih šolski gospodje v strah vzamejo, kar je prav … Ako se pri otrokih slabi nagoni, razvade in svojeglavnost zarana ne potrebijo, postanejo sirovine, grdi staršem in učiteljem, sebi in drugim nadloga, vsej deželi nesreča … Šola, v kateri se otrokom svoja volja da, kaj ne velja!«

II. Trsje treba tudi pleti in obvezovati. Kar je za trte toplota in mokrota, to je za kristjana posvečujoča milost božja, ki se nam deli po svetih zakramentih. Človek, ki je po krstu smrtno grešil, je odrezana mladika, le po zakramentu sv. pokore postane zopet živa. Zakrament sv. pokore je potrebno sprejeti, kadar je človek v smrtnem grehu, dobro in koristno pa tudi, če ima male grehe, ki slabijo dušo. Posebno važno je stališče, ki ga je zavzel Slomšek že v svoji prvi pastirski poslanici glede pogostnega sv. obhajila. Njegovo stališče je popolnoma v duhu tridentinskega cerkvenega zbora ter se lepo ujema z odlokom, ki ga je 59 let pozneje, dne 20. decembra 1905, izdala glede pogostnega in vsakdanjega sv. obhajila koncilska kongregacija. Na vprašanje: »Kolikokrat nam je dobro in potreba k svetemu obhajilu iti?« odgovarja Slomšek: »Pogosteje ko je, ako le vredno, boljše bo, kakor vam spovednik naroči.« Glede pogojev za pogostno sv. obhajilo se sklicuje na sv. Frančiška Saleškega, da treba biti brez smrtnega greha pa ne imeti nagnjenja do malih grehov. Nadalje piše: »Kakor kristjani mizo božjo opuščajo, v krščanski ljubezni pešajo. Zato sveta mati katoliška Cerkev opominja, prosi in priporoča po usmiljenju našega Boga, naj kristjani skrbijo, ta nebeški kruh prav pogosto, vredno prejemati, ter škofom in mašnikom naroča, prav to vernike učiti. Pogosto in vredno sveto obhajilo vam torej tudi jaz, vaš škof, priporočam, vas k sveti božji mizi vabim ter vas pri ljubezni Jezusovi rotim, da radi in skrbno sami hodite, pa tudi svoje otroke in podložnike vadite, z Ijubim Jezusom v presvetem zakramentu združiti se.«

Nadalje priporoča, ob nedeljah in praznikih redno zahajati k službi božji ter dostojno posvečevati dneve Gospodove. Kakor nalašč za naše čase veljajo besede: »Ni prav, se ob nedeljah in praznikih po krčmah potikati, rajati, ali v slabe tovaršije (in brezbožne družbe, bi bil današnje dni Slomšek dostavil) zahajati. Dajte Bogu, kar je božjega, in bo tudi Bog dal, kar je vam potrebnega.« — Kaj bi pač Slomšek rekel dandanes, ko tisočeri ob delavnikih nimajo dela in zaslužka, zato pa podli sebičneži brez potrebe delajo in dajo delati ob dnevih Gospodovih! Ker ljudje ne dado Bogu, kar je božjega, tudi ne dobivajo, kar jim je potrebno, in leži nad vsem gospodarstvom neko prekletstvo.

Končno priporoča vsem molitev, zasebno kakor skupno in družinsko, na glas.

III. V zadnjem delu svoje nastopne poslanice svari Slomšek vernike pred raznim plevelom, pred napakami in pregrehami. Našteva naslednje napake in razvade: prevzetljiva gizdost, kajenje tobaka pri mladini, kužno žganje, ki ga »ljudje pijejo kakor vodo, pa si dušo zalijejo in truplo zažgejo«, prešuštovanje in vsako nečisto dejanje, lažnivost in zvijačnost, pravdanje in tožarjenje. »Tožbe in pravde so krvave sovražnice krščanske ljubezni in v soseski večjo nesrečo napravijo kakor ogenj. Vselej je boljša kratka sprava kakor pa dolga pravda. V tožbah ljudje zdivjajo, v pravdah ubožajo, in vinograda toča nikdar toliko ne zatre ko pravda hišo.«

Nasprotno pa priporoča vernikom ljubezen in spoštovanje do dušnih pastirjev pa do postavne deželske gosposke.

Proti koncu je zapisal besede, ki jih je kratko pred smrtjo ponovil pri duhovnih vajah v Rogaški Slatini: »Poglejte, sonce življenja našega hitro zahaja; dan se bo nagnil in približal večer našega dela v vinogradu Gospodovem.«

Z obema pastirskima listoma nam je Slomšek sam podal snov in razdelitev, kako si naj ogledamo in presodimo zgodovino njegovega škofovanja.

2. Leto 1848

Meseca februarja 1848 je v Parizu izbruhnila vstaja, ki je pahnila s prestola kralja Ludovika Filipa Orleanskega . Kmalu je završalo po vsej Evropi in iskra je padla tudi v Avstrijo, kjer je vladalo od konca Napoleonovih vojsk popolno mrtvilo pod težko roko ministra Metternicha in njegovega okostenelega, z jožefinskimi nazori prepojenega samodrštva. Takratni cesar Ferdinand, osebno dobrohoten, pa slaboten človek, je moral, prisiljen po dunajskih nemirih 14. marca, odpustiti ministra Metternicha in 15. marca je izdal ustavo oziroma obljubil, jo v najkrajšem času v podrobnosti izvesti. Prekucijski pokret pa s tem ni bil ustavljen, ampak je kakor plaz drevil naprej in segel tudi na versko cerkveno področje. Z ene strani so padle spone, ki so dotlej zadrževale vsak razmah verskega življenja, z druge strani so se pa zaradi odprave predhodne tiskovne cenzure sprostile sile in strasti, ki so imele izrazito protiversko in proticerkveno smer. Cerkev je stala nenadoma pred velikimi in težkimi nalogami novega časa. Nasproti puhlemu in polovičarskemu jožefinizmu se je natihoma in polagoma vršil v versko-nravnem področju preporod, ki mu je dal podnet zlasti Klement Marija Hofbauer , član družbe redemptoristov ali »ligvorjancev«. A tudi jezuiti so podpirali novo strujo. Zato se je ves srd starega liberalizma in brezverskega radikalizma obrnil proti ligvorijancem in jezuitom ter njihovim prijateljem. V Gradcu je bil predmet strastnih napadov ondotni škof Roman Sebastijan Zängerle , znan kot odločen pristaš redemptoristov. V istem smislu je pa deloval tudi Slomšek. Zato ga radikalno vsenemški graški list »Volkszeitung für demokratische Interessen« v nekem podtaknjenem pismu porogljivo imenuje »ligvorjanskega škofa«. Ko so v Gradcu pregnali jezuite, se je po Celovcu razglasilo, da sta Slomšek in šentpavelski benediktinski prelat obljubila ali celó dala streho pregnancem. Nato je dal Slomšek v »Klagenfurter Zeitung« naslednjo izjavo: »Izjavljam, potem ko sem zaslišal predstojništvo šentpavelskega samostana, da na tej govorici ni čisto nič resnice, ker se ne na mene ne na prelata ni nihče obrnil s tako prošnjo ali željo … In končno, če bi bili imenovani pregnanci tudi došli, ali bi bil zločin, tem revežem za nekaj dni dati streho iz krščanske ljubezni? Ali bi ne bila naša dolžnost, tudi krivično preganjanim judom storiti enako delo ljubezni? Sprejeti krivično preganjane je častna dolžnost.«

V majhnem mestu Sv. Andražu ni prišlo do rabuk, tembolj je vrelo v Celovcu in v spodnještajerskih mestih, Mariboru, Ptuju in Celju. Graški in dunajski listi so prinašali strupene dopise iz spodnještajerskih mest; v Celju je bil na sumu profesor Praš, brat dveh graških duhovnikov in potem kanonikov, da je pošiljal dopise iz Celja v graške in dunajske liste. V Celju je izdajal nemški tednik ter hotel nekako posredovati med Nemci in Slovenci, vendar je ob vsaki priliki pikal škofa in slovensko duhovščino. Graška »Styria« je Slomšeka imenovala »slovanskega vojvodo«, celjskega opata Voduška in laškega nadžupnika Žužo pa njegova pomagača. Položaj je bil za Slomšeka veliko težavnejši kakor za škofe v čisto nemških škofijah, ker se je tu poleg drugih napetosti pridružilo še narodnostno vprašanje. »Tako se ne dá več v miru živeti: svete vojske se moramo prijeti. Ali se bomo držali Nemcev ali Slovencev? Le Slovencev, kar je prav. Nemci nam žugajo materno krv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti,« – piše Slomšek Vodušku 2. junija 1848.

Pa tudi iz slovenskih vrst ni manjkalo puščic. V čeških »Narodnih Novinah« je 1848 izšel dopis iz Ljubljane, ki govori o nekem škofu, od katerega so se Slovenci mnogo nadejali, pa jih je varal; odpustil je 20 bogoslovcev, »ker so se zavzeli za svoj narod«. Članek cika na nekega mlajšega škofa in to je med Slovenci bil le Slomšek, ki je šele dve leti nosil škofovsko kapo. Ta članek so potem 12. avgusta 1848 prinesle tudi Gajeve »Narodne Novine« v Zagrebu. Slomšeku se je s tem člankom storila očitna krivica. Nikogar ni odpustil radi tega, ker »se je zavzel za svoj narod«.

O tej zadevi piše opatu Vodušku 2. junija 1848: »Kaj celovški bogoslovci uganjajo, je vam (celjski duhovščini) tudi znano. Hudič ima povsodi svojo obilno setvo. Priden Pikel (spiritual) bo duhovšnico zapustil … Pa tudi škof bo vsem svojeglavnim bogoslovcem slovo dal. Boljše nobenih, kakor malopridnih duhovnikov v sedanjih časih.« V pismu 8. junija pa vpraša opata, kaj misli duhovščina o peticiji celovških bogoslovcev. V nekem drugem pismu hvali četrtoletnike, da niso potegnili z drugimi.

Ta peticija se je ohranila; podpisalo jo je 69 bogoslovcev (v poštev prihajajo le lavantinski), naslovljena je na kn. šk. ordinariat in obsega petnajst točk. Škofijstvo jo je poslalo v izjavo ravnateljstvu zavoda. Uvodoma pravijo, da »sedanja semeniška vzgoja ne odgovarja več zahtevam, ki jih dandanes stavita država in Cerkev na dušne pastirje in ljudske učitelje. Naj se torej duhovska izobrazba in vzgoja času primerno preustroji.« Potem naštevajo svoje želje. V prvi točki zahtevajo, naj se spiritual Pikel, ki se jim zdi prestrog, nadomesti z drugim, bolj milim, ki bo po očetovsko ravnal z bogoslovci. V drugi točki zahtevajo, naj se uvedejo v tednu neobvezne ure za vajo v cerkvenem govorništvu za vse letnike. V tretji točki žele, da se preuredi knjižnica ter nabavijo nabožni in politični listi. K tej točki je ravnateljstvo pripomnilo, da knjižnica ne dobiva nobenih prispevkov od vlade, zato se ne more nič nabaviti, bogoslovcem je pa vedno na razpolago zasebna knjižnica predstojnikov. V četrti točki so zahtevali prost izhod iz zavoda. Ravnateljstvo odgovarja, da imajo dovolj prilike, občevati z zunanjim svetom, red pa v takem zavodu mora biti in že radi varnosti ne morejo biti vrata kar tako odprta, ker bi lahko prišli v hišo tudi nepoklicani ljudje (tatovi). Od ostalih točk je zanimiva sedma, kjer izražajo željo, da se v zavodu ustanovi stolica za slovenski jezik. K temu pripomni ravnateljstvo, da bi to bilo zelo želeti. Ostale točke se nanašajo na notranji hišni red, skušnje, dnevni red, službo božjo. Razen odstranitve spirituala in prostega izhoda ni peticija vsebovala nič posebnega.

Slomšek sam je prišel v Celovec in osebno vodil preiskavo. Dne 16. maja je pisal z vizitacije v Libeličah spiritualu Piklu, da bi mu daljno bivanje v bogoslovnici utegnilo zagreniti življenje, zato mu da na prosto, da prosi za kako izpraznjeno mesto. Pikel je postal potem mestni župnik v Brežicah. Kakor poroča neimenovani sodobnik v »Novicah« (1862, stran 384, Spomin na grobu A. Olibana), je bilo odpuščenih osemnajst bogoslovcev, med njimi Oliban, najbrž eden izmed kolovodij. A škof in spiritual sta se pokazala dovolj velikodušna in širokosrčna. Spiritual je prosil škofa, naj prizanese mladim ljudem, njega pa porabi v kaki drugi službi; pozneje je sam priznal, da se je včasi prenaglil in prestrogo postopal. Bogoslovci so bili sprejeti nazaj.

Zadeva je bila s tem poravnana; poročilo o odpustu dvajsetih bogoslovcev radi tega, ker so se »zavzeli za svoj narod«, je popolnoma izmišljeno. Če primerjamo škofijski seznam iz leta 1848 in 1849, vidimo, da so bili četrtoletniki leta 1848 vsi (16) posvečeni in nastavljeni v dušnem pastirstvu. Od tretjeletnikov 1848 pogrešamo v naslednjem letu štiri. Med temi je bil neki vitez pl. Holzapfel-Wasen iz Gradca, eden je bil iz Ljubljane, eden iz Gornjega grada in eden iz Virja na Hrvaškem. Ni znano, ali so sami izstopili, ali so bili odpuščeni, ker se take spremembe v bogoslovnih zavodih ponavljajo leto za letom. Iz drugega letnika je bil odpuščen Anton Oliban, ki pa je bil na Bleiweisovo priporočilo leta 1850 zopet sprejet in posvečen že leta 1851. Od prejšnjih drugoletnikov manjkata 1849 še dva; eden je bil iz Linca, eden pa Štajerec, zato so pa vstopili od nekod trije drugi. V prvem letniku je bilo pa leta 1848 v vsem petnajst bogoslovcev, od teh je eden, neki Eduard Račič, studiral kot lavantinski bogoslovec v Ljubljani. Ta in še štirje drugi niso v seznamu leta 1849, vstopili so pa trije drugi. Radi zavzemanja za svoj narod pa ni bil nihče odpuščen, najmanj pa omenjena dva Nemca.

Odločno se je pa Slomšek postavil po robu, ko so mu hoteli bogoslovce vtakniti v »narodnn gardo«, svoj letnik pa naj bi končali brez skušenj. Celjskemu opatu piše 19. marca, da jih rajši pošlje domov in naj zasebno studirajo. Do tega pa ni prišlo, šli so samo na velikonočne počitnice in potem prinesli s seboj obvestilo, kako je ponekod razburil ljudi Slomšekov pastirski list »Svetla resnica v zmešani svet«.

Med ljudstvom na deželi je v lavantinski škofiji le tu in tam prišlo do rabuk in izgredov. Nemoteno je Slomšek to leto birmoval v Podjunski dolini, v gornjegrajski in škalski dekaniji. V prej že omenjenem pismu iz Libelič pravi, da je našel med ljudstvom veliko tolažbe in zadoščenje za sramočenje v nemških listih, vendar v nekem drugem pismu pravi, da se ne sme pred ljudmi niti črhniti o »dači«. Najbolj je razburjalo ljudi vprašanje o odvezi podložništva in rešitvi zemljišč.

Ko so ljudje nekaj zvedeli o matičnih dogodkih na Dunaju, o cesarskem manifestu, o »konstituciji« (pod to besedo so si domišljali vse mogoče reči) pa o »frajosti«, so se jim kali glave mešale. Več ko tisočletni podložniki so mislili: zdaj je konec graščinske oblasti, konec vseh dajatev, tlake, desetine, pristojbin in kazni. Sedaj lahko vsak dela, kar hoče. »Frajost!« Pa so prišli še razni postopači in hujskači, ki so pihali na žerjavico, češ, vsega je konec, svobodni ste! Drugi so pa godli prav nasprotno: zanaprej boste plačevali dvakrat več davkov; dozdaj ste imeli nad seboj samo enega gospoda (graščaka), v bodoče jih boste imeli pet sto! Ljudje so bili čisto zbegani. Ko začuti povprečni človek brez globlje srčne in umske izomike, da so popustile uzde, ki so ga dozdaj držale, udejstvuje svojo »prostost« predvsem v alkoholu, v spolnih izgredih in v oškodovanju tuje imovine. Tako je prišlo, kakor pravi Apih (Slovenci in 1848), »do grdega razsajanja in živinskega obnašanja nekaterih ljudi«.

Glede na vse to piše Slomšek Stojanu 19. marca: »Žalostnih časov smo včakali; pa skušali v naših krajih šele jih bomo, kedar se bojo vse zmote ino krivice med nas prihomotale. Zdaj je šele začetek.«

Med nemškimi škofljani na Koroškem je bilo še precej mirno, bolj je vrelo med Slovenci na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Prošta v Tinjah so s kamenjem obmetavali, benediktinskega upravitelja samostanskih posestev v Dobrli vesi so spodili, tudi v Celovcu so razgrajali, pliberškemu dekanu so zmetali vozove v potok in mu pobili okna. V puhenštanjski graščini pri Vuzenici so hoteli podložniki iz Ribnice ubiti graščaka Kometerja, pa jim je ušel, zato so se pa znosili nad njegovim davkarjem. Razgrajače je hujskal in napajal neki vuzeniški tržan, ki je svoj čas delal že Slomšeku kot nadžupniku veliko sitnosti.

V tej babilonski zmešnjavi je povzdignil škof Slomšek svoj glas s pastirskim listom »Svetla resnica v zmešani svet«, ki ga je izdal 2. aprila 1848 in ukazal brati ljudstvu na velikonočno nedeljo in ponedeljek, ker je bil nekoliko dolg. V nekaterih krajih, kjer so razni hujskači naščuvali ljudstvo, so razjarjeni kmetje prišli po prvem branju nad župnika, rekoč, da si prepovedo nadaljnje branje tega lista. Drugod so župniku grozili z mačjo godbo. Škof je pa pisal glede tega razburjenja nekemu prijatelju: »Rekel sem – in rešil svojo dušo.« Storil je svojo nadpastirsko dolžnost in ljudem jasno povedal resnico ter obsodil nezakonito počenjanje. Ko so se ljudje nekoliko streznili, so sami uvideli: škof ima vendarle prav.

Naj navedemo nekoliko odstavkov iz te znamenite poslanice! Uvodoma naglaša Slomšek pomen veselih velikonočnih praznikov, ki nas opominjajo, naj zapustimo pregreho, krivico poravnamo in se z Bogom spravimo. V tem je prava krščanska svoboda, ki je podlaga vsaki drugi svobodi. Potem nadaljuje:

»Veliko let ste kmetje želeli, naj bi se vam davki preložili in olajšali. Slišali ste in tudi lahko brali, da so naš svetli cesar sklenili, nam novo ustavo ali konštitucijo dati in vam kolikor mogoče stan olajšati. Namesto da bi po krščansko Boga zahvalili in pa kakor pametni možje lepo potrpeli, da bi se jim obljuba izpolnila … so po nekaterih krajih po gradovih razbijali, razsajali, se grozili in svojo gosposko lasali … Ali je to prav? To ni po krščansko, moder človek tega ne stori, le razbojniki tako delajo in pa ljudje, katere je hudi duh obsedel.«

Na to zavrača najnavadnejše robate ugovore razdraženih ljudi: »Gospoda nas dere in goljufa; mi nismo dolžni toliko davkov plačevati, ne tlake delati ne desetine dajati.« Škof opozarja na znano vprašanje Judov: »Ali se sme cesarju davek dajati?« in pa na odgovor Zveličarjev: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« — Brez davkov ni bilo, kar svet stoji, in ne bo, dokler bo svet stal.

Pa »tlake ne bomo delali! … Bog vam daj srečo; tlaka je po enih krajih res velika in težavna. Ali ste pa že slišali, kako je svoje dni tlaka huda bila? — Tako grozne tlake zdaj med nami ni, pa tudi ta bo po malem jenjala; samo potrpite, da bo višja gosposka vse uravnala, kakor je prav.«

»Brez desetine hočemo biti! Bog vam daj srečo! Veliko desetine je že nehalo …« Na to dokazuje iz svetega pisma, da je desetina najstarejša oblika davščine. Desetino so dajali Judje, z desetino so tudi kristjani vzdrževali svoje duhovnike. »Dajal boš groznemu vojaku, kar nečeš dati duhovniku; kar ne dobi Kristus, dobi fiskus (država) … Le potrpite, da vam bo desetino cesarska oblast preložila« – in se najde drug dohodek za duhovnike in druge, ki so doslej od desetine živeli. »Ne bo vam sreče prineslo, da bi vaši pastirji stradali, ker bi jim vi ne odštevali, kar jim desetine gre, dokler desetina preklicana ne bo. Do zdaj še ni; zaupamo pa v kratkem, da bo preložena. Kdor si pa sam pravico dela, on je razbojnik, ali pa tat. Bog nas tega varuj!«

»Gospoda nas goljufa in nam krivico dela. Krivica pa ni bila prav in nikoli ne bo … Tudi jaz pravim tako: pravica mora biti … Res je med gospodo goljufov kakor med kmeti. Ali ni bil med dvanajstimi apostoli tudi Judež tat in izdajalec? Jezusa je krivični oblastnik dal na križ pribiti. Vendar Jezus ni kIel ne grozil, ampak je bil pokoren do smrti na križu. Kdor se oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja in si pogubljenje nakopava, uči sv. Pavel.«

»Škof lahko govori, ker pri obloženi mizi sedi, se v kočiji vozi in ne ve, kako se ubogim kmetom godi.«

Na to odgovarja s spomini iz svoje mladosti: »Tudi mene je kmetska mati povila in na slamo položila. Do trinajstega leta sem bil ubog hlapčič. Prešibek za pluženje sem oraču gonil, sem mlatil in kosil ter sem si kakor vi zmesnega kruha užil. Pa vam povem, da sem bil bolj zdrav in vesel, kakor sem zdaj na škofovskem sedežu. Dobro vem za vaše težave, pa tudi za svoje. Vozim se res z dvema konjema, ali ne zase, ampak za vas,« ker mora veliko in daljnih krajev obiskati. Pa če konjev ne bo imel več, bo pa šel peš ob palici in če tega ne bo mogel več, ga naj pa neso. Res ima gosposko mizo, pa ne za sebe, za druge, ker mora svoje goste primerno pogostiti. In če to izgubi, bo zopet zadovoljen z zmesnim kruhom. Teh izgub se ne boji, boji se pa, da v teh nevarnih časih izgubi mnogo svojih ovčic.

V spomin jim kliče žalostni izid kmetskih uporov v letih 1515, 1573, 1635. »Pravica mora biti, pa mora od Boga po višji gosposki priti … Pravica mora biti, za hudobne in dobre. Potrpežljivim dobro – razbojnikom pa gorje. Če si bodo ljudje sami pravico delali, ne bo dolgo, pa bo sin očeta vrgel čez prag in hlapec svojega gospodarja pregnal od hiše. Ali bo to pravica? Ljudje ne pomislijo, kaj strašnega počenjajo … Zdaj so začeli posvetneži brez vere in Boga bogaboječe mašnike črtiti, jih preganjati, jim celó prepovedovati pridige in nauke, ki jim niso po volji. Ali ne spoznate, da nam za sveto vero gre. Kjer se pa tare sveta vera in prava krščanska ljubezen umira, tam tudi pravice ni.«

»Preljube duše!« pravi škof ob koncu svoje poslanice, »veselo veliko noč vam želim in za pet krvavih ran Jezusovih vas prosim, uslišite me tri reči, če hočete srečni biti: Potrpite in sami sebi pravice ne delajte … Prenašajte se medsebojno in svoje dolžnosti izpolnjujte … Ne dajte se hudobnim šuntarjem, podpihovalcem in zapeljivcem zapeljati … Kot višji pastir svoje ovčice prosim, ker me za vas skrbi … Spregovoril sem in rešil svojo dušo!«

Škofova tehtna beseda je veliko zalegla in ljudi obvarovala pred nepremišljenimi dejanji, ki bi imela hude posledice.

Izbruhe razpaljenih strasti in prostaške izgrede je Slomšek obsojal in pred njimi svaril, nikakor pa ni zastopal kakega starokopitnega stališča do upravičenih in koristnih preosnov.

Opatu Vodušku piše 27. marca med drugim: »Duhovščina se ne sme kazati sovražne upravičenim preosnovam, ampak jih naj skuša navrniti v dobro Cerkve, vendar tako, da je ne zajame vrtinec omotičnosti.« Če torej želijo občine ali družbe kako cerkveno slovesnost, naj se le dovoli, pod pogojem seveda, da bo vse v redu. Željam ljudstva treba v teh viharnih časih ustreči v vsem, kar ni zoper vest ali ni pogubno za dušno pastirstvo. Zaradi odveze podložništva in zemljiške rešitve so mnogi župniki in cerkve trpeli občutno gmotno škodo. Škof jih tolaži in osrčuje, naj radovoljno vzamejo to žrtev nase, ker gre za občno blaginjo ljudstva. Ko je Slomšek zvedel, da zbirajo »Slovjani« na Spodnjem Štajerskem podpise za neko peticijo, piše Vodušku 2. julija:Rkp. popravek: 2. jun. »Ne poznam sicer natanko, kaka podpisila Slovjani po vaših krajih iščejo, ako pa ni kaj očitno nevarnega, le podpisujte in pomagajte, pa varno.« Svari pa seveda pred tistimi nevarnimi »podirači«, ki so duhovnikom ženske obetali in ponujali, kruh pa jim izmikali, kakor se je godilo na Hrvaškem in Češkem. Ker je na Hrvaškem »ilirski pokret« leta 1848 zašel precej na levo, je pač tu iskati razloga, da se je Slomšek izrekel proti zvezi s Hrvati, pa tudi proti Frankfurtu, dasi je sicer bil prijatelj »Ilircev«, saj jih je še leta 1837 obiskal v Zagrebu in še pozneje, ko je bil nadžupnik v Vuzenici, je bil Stanko Vraz njegov gost. Najbolj se mu je zamerila med hrvatsko duhovščino tista proticerkvena struja, ki je zagrebškemu škofu Havliku dala veliko skrbi in žalosti.Deželić, Kardinal Havlik. Zagreb 1929, str. 93, 103.

Ko je bilo na tem, da se sestane državni zbor, je graška duhovščina sestavila spomenico in prošnjo za svobodo Cerkve. Slomšek piše o tem celjskemu opatu 20. junija, da bo tudi on razposlal v podpis enako peticijo, ki naj jo podpišejo tudi občine, ne samo duhovniki. Nihče se pa ne sme siliti k podpisu, dušnim pastirjem je na prosto dano, ali in kako se naj zbirajo podpisi. S prižnic ne kaže priporočati podpisov. »Prisiljena reč ne stori dobro.« V pismu na opata Voduška 27. septembra pravi, da je peticija obsegala tri točke in da se je njegov (škofov) načrt izjalovil, imel je pa priliko, spoznati svoje občine in njih pastirje. »Tudi to je dragocen nauk.« Ta peticija je pač tista, ki jo je razposlal s posebno okrožnico na duhovščino 24. avgusta 1848. Naslovljena je na državni zbor ter vsebuje: 1. ugovor zoper ločitev šole od Cerkve; 2. ugovor zoper odpravo verskih redov; 3. ugovor zoper prodajo in zaplembo cerkvenega imetja.

Krožila je tudi za podpisovanje neka »velika peticija« na državni zbor za ohranitev starega reda. Slomšek je duhovščini odločno odsvetoval, podpisati to peticijo, češ, duhovščini tako radi očitajo nazadnjaštvo, taki podpisi bi bili le povod, da bi nasprotniki pri ljudstvu osumili duhovščino.

Neosnovana je torej trditev, »da se je Slomšek v teh viharnih časih ustavljal sploh vsem novim težnjam.« Nikakor ne! Ustavljal se je le pretiranim skrajnostim z ene ali druge strani. Prav tako moramo zavrniti očitek, da je »strogo zavrnil celó učitelje, ki so prosili boljših plač in pa oprostitve od cerkovniške službe« (Brinar, A. M. Slomšek kot pedagog, str. 27). Ta očitek gre iz knjige v knjigo, pa je popolnoma neutemeljen. O tej stvari je pisal Slomšek pod imenom »Ljubomir« v »Novicah« 1848, stran 108–109. V članku pa ni niti besedice zoper zboljšanje učiteljskih plač. Baš nasprotno! Slomšek piše dobesedno: »Želijo boljši kos kruha dobiti. Tega jim vsak iz srca želi, in po pravici.« Brinar se sklicuje vprav na ta članek, pa je naravnost nepojmljivo, kako je mogel priti do očitka, da je Slomšek »strogo« zavrnil zahtevo po zboljšanju učiteljskih plač!

V prej omenjeni peticiji na državni zbor zoper ločitev šole od cerkve o plačah sploh ni govora, pač pa je krožila z znanjem škofovim neka druga peticija, kjer je bilo govora tudi o zboljšanju učiteljskih plač. Na Jurijevo 1848 namreč piše Slomšek Vodušku, da je konjiški nadžupnik odrekel podpis neke peticije, ker je tam bilo govora o zboljšanju plač učiteljem, ne pa tudi župnikom. Potemtakem bi imeli več razlogov za pritožbo zoper »strogo« zavrnitev – duhovniki kakor pa učitelji!

Če pa je bil Slomšek zoper ločitev šole od Cerkve, je bila to njegova sveta dolžnost. Stvar se mora presojati iz takratnih razmer. Šole so uspevale, kjer so se duhovniki zanje brigali; ljudje niso marali šol, duhovniki so s svojim ugledom pripravili starše, da so pošiljali otroke v šolo. Potem pa naj bi škof morda priporočal ločitev šole od Cerkve! Pa Slomšek je bil zoper oprostitev učiteljev od cerkovniške službe! V navedenem članku v »Novicah« Slomšek pobija trditev, da je cerkovniška služba nekaj nečastnega. Za nižja opravila so učitelji tako imeli sluge, njih glavna naloga kot cerkovnikov je bilo orglanje in petje v cerkvi. To vendar ni nič sramotnega. Baš tu je imel učitelj lepo priložnost, gojiti pri ljudstvu umetniški čut za glasbo in petje. Stvar se mora zopet presojati iz takratnih razmer. Več dohodkov je imel učitelj od cerkovniške kakor od šolske službe. Z lepim petjem in orglanjem si je najbolj pridobil ljudstvo, in to se je prav posebno poznalo zlasti pri zbiricah.

Glede šolskih zadev je sklical Slomšek k Sv. Andražu 23. novembra 1849 k posvetovanju katehete in učitelje. Zborovanje je otvoril škof sam z lepim nagovorom, v katerem je razvil svoje nazore o šoli in vzgoji glede na nove časovne razmere. Da bi se v šole spravilo novo življenje, je priporočala šolnikom tudi vlada, naj se večkrat shajajo in posvetujejo o šolskih zadevah.

V svojem govoru opozarja Slomšek zbrane učitelje 1. na Kristusa kot najvišjega vzgojitelja in prijatelja otrok. O dotedanjih šolah pravi, da so bile pogosto le mrzle ledenice, v katerih je zamrlo vse višje duševno življenje. Enostransko so razvijale le razum, srce šolske mladeži je ostalo mrzlo. Tako ne sme iti dalje. Uspešen razvoj šolstva in vzgoje zahteva 2. složno sodelovanje Cerkve in šole; zato Slomšek obsoja njuno ločitev. Mogoče da so poedini duhovniki zanemarili šolo in zakrivili nje nedostatke, Cerkvi na sploh se to ne more očitati. Cerkev je bila šoli vedno mati. Največ šol – zlasti na deželi – je ustanovila Cerkev. 3. Šola mora vzgajati državljane za nebesa, pa tudi za državo. Učitelji naj gojijo pri šolarjih tudi domoljubje in zvestobo do vladarja.

Ozirati se je treba na novodobne razmere in uredbe. Novi čas je med drugim prinesel občno vojaško dolžnost. Učitelji naj pri moški mladini zatirajo tisto mržnjo do vojaškega stanu, ki je vladala prej, ko so vojake lovili. Mladeniči naj bodo ponosni, če morejo kot vojaki služiti domovini in jo braniti.

Slomšek se dotakne tudi narodnostnega in jezikovnega vprašanja. Do tega vprašanja učitelji ne smejo biti brezbrižni. Slovenskemu jeziku se je dotlej godila velika krivica, ker je bil čisto izključen iz šole. Znanje vsakega jezika je zaklad, toda materinski jezik je svetišče in podlaga prave vzgoje. Ljudske šole pa naj ne bodo samo učilnice, marveč tudi vzgojevalnice. Pozdravlja obljubo vlade, ki je obljubila učiteljem boljše plače. Naj bi z zboljšanjem plač dobili tudi boljših učiteljev.

Res »težke preskušnje«, kakor pravi Slomšek v nekem pismu, je prineslo leto 1848 za ljudstvo, za duhovščino in v največji meri – za škofa. Slomšek je te viharne valove srečno prebrodil. »Delajmo, kar je prav, pa se nikogar ne bojmo; držimo se tem trdneje Boga in Cerkve, čim manj opore imamo v svetu,« piše opatu Vodušku 5. julija, ko so mu celjski nemškutarji priredili »mačjo godbo«. — Slomšek ni samo tarnal nad »žalostnimi časi«, ampak je bistro spoznal časovne potrebe in jim skušal odpomoči. V novih razmerah se je pokazala velikanska važnost tiska. Že 10. marca piše dekanu Stojanu, da bi bil potreben tedenski ali mesečni časopis. Ko je potem v Ljubljani dr. Pogačar začel izdajati nemški list in »Slovenski cerkveni časopis« (od 1849 »Zgodnja Danica«), Slomšek ni ustanovil posebnega lista, ker ni maral, da bi se moči cepile, ampak je priporočal in podpiral ljubljanska lista. Konec avgusta 1848 je solnograški nadškof, kardinal Schwarzenberg, sklical škofe svoje nadškofije v Solnograd na posvetovanje o perečih časovnih zadevah. Pri teh posvetovanjih je tudi Slomšek vneto sodeloval. Škofje so izdali skupni pastirski list, s katerim so vernike opozorili na nevarnosti, ki jim prete. V listu izražene misli opravičujejo domnevo, da ga je sestavil Slomšek sam, ker vanj je imel predsednik kardinal nadškof posebno zaupanje. Ta posvetovanja so bila le priprava za glavna posvetovanja vseh avstrijskih škofov, ki so se vršila na Dunaju 1849.

Prekucija leta 1848 je bila vržena ob tla. »Topovi so potlačili radikalne glave, niso pa spreobrnili src,« piše Slomšek 25. novembra 1848. To je naloga verske obnove.

Pod imenom »Ljubomir« je v prvem letniku Cerkvenega časopisa objavil tri članke: v štev. 3, 4, 5, 6 in 7 »Krščanski nauk od nekrščanskih bukev«, za tisti čas zelo primeren članek. V štev. 6 je članek »Milo potožilo«, kjer se pritožuje zoper napade na duhovščino od strani Slovencev samih. »Kaj so vam storili, Slovenci vi, vaši dušni pastirji?« vprašuje ponovno. In končno: »Slovensko ljudstvo, kaj te je tako omamilo, da jih sovražiš, ki tebe ljubijo, ino ljubiš one, ki te pogosto sovražijo?« — Znana slaba poteza v duši našega ljudstva je, da kakemu pritepencu in sleparju rajši verjame kakor najboljšemu domačemu prijatelju! V štev. 24 je članek »Novi časi, novi grehi«. Starim sedmerim poglavitnim grehom se je v novejšem času pridružilo še troje novih, in ti so: 1. slaba volitev poslancev v državni zbor. V nekaterih krajih so res volili pametne in poštene može, mnogokje pa nesposobne in malopridne kričače, iz česar izvira mnogo zla. »Dolgo smo čakali, pa boljega nismo učakali.« 2. Branje škodljivih knjig in zapeljivih časnikov, ki zastrupljajo ljudstvo. 3. Prekucija starih, dobro spoznanih pravic. Ljudje bi radi vse imeli, pa nič dali!

3. Verska obnova škofije

Da se versko in nravno življenje poživi in vzdrži na višini, je v prvi vrsti odvisno od tega, kako duhovščina izvršuje svoje dušnopastirske dolžnosti. Tudi najbolj goreči in sveti škof ne more sam vsega storiti; nujno potrebuje sodelovanja svojih duhovnikov. Umstveno dovolj izobražena ter nravno neoporečna, dobra in vestna duhovščina je v pravem pomenu sol škofije. Kakor je Slomšek neumorno skrbel za dobro umstveno in nravno vzgojo duhovskega naraščaja, tako je skrbno pazil tudi na to, da se duhovniki po končanih studijah v dušnem pastirstvu ne zanemarijo. S končanimi studijami v bogoslovnici se uk ne konča, konča se šele – ob grobu, je bil Slomšekov izrek. Da bi duhovniki v pastirski službi nadaljevali svoje izobraževanje, temu namenu naj bi služile vsakoletne bogoslovne naloge, ki so jih morali duhovniki izdelati pismeno, in pa dušnopastirski sestanki ali »pastoralne konference«.

Prve je na Slomšekovo pobudo upeljal že škof Kutnar, Slomšek je to uredbo pridržal in jo strogo izvajal; šele predzadnje leto svojega življenja se je dal pregovoriti, da je odvezal od teh nalog vsaj starejše, v službi že preizkušene duhovnike. Vprašanja je določal sam ter vzel vso stvar zelo resno. Pismeno izdelano nalogo je dobil kak starejši gospod v oceno, potem se je ocena z nalogo vred poslala na škofijstvo v višjo oceno, naposled je vse dobil škof sam v svoje roke in vse točno pregledal. Če je bila katera neugodna, je ves spis prebral sam, da se ne bi komu krivica storila. Če je našel, da je neugodna ocena opravičena, je omilil vsaj preostre izraze; če je pa bila prestroga, so jo morali popraviti.

Pri izbiri vprašanj se je oziral vedno na dejanske potrebe v dušnem pastirstvu, vendar je dajal tudi znanstvene naloge, kjer je moral pisec studirati in misliti, kak pomen ima zadevno vprašanje za praktično pastirstvo. Najboljše izdelke, zlasti pridigarske in katehetično vzgojne vsebine, je objavljal v »Drobtinicah« ter s tem dajal piscem pobudo in veselje do dela.

V spopolnitev bogoslovnih pismenih nalog je uvedel on sam, in sicer takoj prvo leto po svojem nastopu, pastoralne konference. Te konference naj bi bile prijateljski sestanki in posveti po raznih dekanijah o vprašanjih dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva. Za tri najbližje dekanije se je vršila vsakoletna konferenca v prestolnici sami. Vsi udeleženci so bili škofovi gostje. V ostalem delu škofije so imele po dve do tri dekanije skupne konference. Vodil jih je dekan zadevnega kraja. Določeno je bilo sedem krajev za take konference, ki so se včasi tudi menjavali. Tako je bila za braslovško in gornjegrajsko dekanijo konferenca redno v Braslovčah, za celjsko in sosedne dekanije v Celju, drugi taki »konferenčni« kraji so bili Videm ob Savi, Rogatec, Slovenska Bistrica, Sv. Martin pri Slovenjgradcu.

Dnevni red teh sestankov je bil natančno določen. 1. Ob osmi uri so se zbrali udeleženci na določenem prostoru ter odmolili najprej tretjo uro iz brevirja. Če je prišel h konferenci škof sam ali kak odposlanec škofijstva, je predsedoval on, sicer je predsedoval domači dekan. — 2. Potem je dekan prebral in po potrebi pojasnil morebitne naredbe in naročila škofijstva. — 3. Kak mlajši gospod je prebral eno ali dve pismeni nalogi, ki jih je izdelal kdo drug. O prebrani nalogi se je razvil razgovor. — 4. Nato so molili »šesto uro« iz brevirja. — 5. Sledil je razgovor o dušnopastirskih zadevah, ki so jih udeleženci predložili ustno ali pismeno in jih je dekan potem predložil škofijstvu. Kdor je hotel staviti samostojen važnejši predlog, je moral prej javiti dekanu. Prazno dlakocepljenje, hudomušno zabavljanje in zbadanje je bilo prepovedano. 6. Končno so prišle na vrsto morebitne težave, ki so jih imeli dušni pastirji v svojih župnijah, ali dvomi, kako to in ono ukreniti. Če se take reči niso mogle zadostno rešiti na konferenci, jih je moral dekan sporočiti škofijstvu. — Končala se je konferenca z »deveto uro«, lahko tudi v cerkvi.

Te konference bi naj gojile med duhovniki tudi prijateljsko vzajemnost, zaupnost in složnost ter dvigale njih verskonravno življenje. Škof pa je hotel dati svojim duhovnikom tudi priliko, da se porazgovorijo in povedo svoje mnenje o raznih zadevah v škofiji ter da se razčistijo razna vprašanja iz cerkvenega prava in nravoslovja. Škofijske naredbe, ki jih je izdal Slomšek, tudi res mnogokrat slonijo na sklepih dekanijskih konferenc, češ, tako in tako se je želelo na konferencah. Obenem naj bi bile te konference nekaka predšola in priprava za škofijsko sinodo, ki jo je Slomšek želel sklicati, pa ga je smrt prehitela. Zadnje leto svojega življenja je za dekanijske konference izrečno stavil vprašanje: »Kake predmete želi duhovščina, da se obravnavajo pri morebitni sinodi?«

V svojem velikodušju je nosil Slomšek sam stroške, ki jih je imel dekan s pogoščanjem udeležencev konferenc; kosilo je moralo biti po želji škofovi kratko in preprosto. Tako je n. pr. ponovno poslal po 12 ali 20 gld. takratne veljave braslovškemu dekanu in celjskemu opatu. Nekateri dekani so se odrekli povračilu v prid dijaškemu podpornemu društvu v Celju, pozneje pa semenišču. Kakor izdelane bogoslovne naloge, je tudi sklepe dekanijskih konferenc škof sam prestudiral in rešil. Zato je pa tudi poznal do dna duše svojo duhovščino, njene svetle pa tudi senčne strani ter zlasti skušal iztrebiti navlako, ki se je vlekla še od jožefinskih časov sem, ter dušnopastirsko delovanje napeljati na neomajna načela katoliške Cerkve. Pa je znal tudi v najtežjih časovnih razmerah dajati svoji duhovščini pravilne smernice, da je dajala Bogu, kar je božjega, in domovini, kar je njenega.

V nravnem pogledu je vplival Slomšek zelo blagodejno na svojo duhovščino z zasebnim dopisovanjem, ki ga je stalo veliko truda in časa, a na ta način je bil v ozkem in očetovskem stiku s svojimi duhovniki. Omenjeno je že, kako je ostal v zvezi z novomašniki, ki jih je sam posvetil. Starejši so pa bili večinoma njegovi vrstniki in gojenci, ko je bil spiritual. V najrazličnejših položajih in zadevah je bil moder svetovavec in tolažnik. Bolnega duhovnika, ki mu je potožil, da ne more nič storiti v dušnem pastirstvu, tolaži, naj le gleda svojo bolezen z očmi svete vere, pa mu ne bo manjkalo tolažbe. Tudi on lahko trpi in moli za Cerkev, to je tudi mnogo in več, kakor biti navaden težak v vinogradu Gospodovem. Večkrat je imel opraviti z domišljavimi, občutljivimi in svojeglavnimi ljudmi, pa Slomšek jim je znal v svojih pismih povedati resnico, a na moder način, da se je nesoglasje lepo poravnalo. Nastopili so večkrat kočljivi primeri, kjer je morala govoriti neizprosna pravica. Zopet je znal Slomšek z očetovskimi pismi pripraviti krivca, da je priznal krivdo in se je zadeva uredila brez zgledovanja in pohujšanja, ki bi ga moral povzročiti strogi pravni proces.

Za najodličnejše sredstvo za nravno povzdigo duhovščine in obnovitev pristnega svečeniškega duha je pa imel Slomšek duhovne vaje. Videli smo, da je že kot kanonik pripravil vse, da se tudi v lavantinski škofiji po zgledu sekovske uvedejo vsakoletne duhovne vaje, toda škofova smrt je to preprečila; ko je pa v juliju 1846 sam zasedel škofovsko stolico, je bilo za tisto leto že prepozno. Pač pa je izdal že naslednje leto, 11. aprila 1847, razglas, da se uvedejo v lavantinski škofiji duhovne vaje.

Dne 9. novembra 1846 je novi papež Pij IX. v svojem apostolskem pismu priporočil škofom, naj skrbe, da se bo duhovščina bolj in bolj posvečevala, da se potem tudi ljudstvo ob izpodbudnem zgledu duhovščine poživi v veri in utrdi v čednosti, ker le v veri trdno in nravno čisto ljudstvo bo nepremagljiv branik proti sovražnim navalom novejšega časa. Kot sredstvo za nravni prerod duhovščine je papež med drugim zlasti priporočil duhovne vaje za duhovnike, za ljudstvo pa podvojeno gorečnost v pouku verskonravnih resnic in marljivo deljenje svetih zakramentov.

Na podlagi tega je Slomšek povabil svojo duhovščino k prvim duhovnim vajam, ki so se vršile v škofovi prestolnici od 13. do 17. septembra 1847. Vodil jih je sloveči spiritual graške bogoslovnice, dr. Alojz Schlör. Ker pa je bilo mnogim duhovnikom predaleč k Sv. Andražu in bi tudi ne bilo prostora za vse, je Slomšek sam naprosil graško škofijstvo, da so se tudi lavantinski duhovniki smeli udeležiti duhovnih vaj v Gradcu. Tistim duhovnikom pa, ki se niso mogli ali hoteli udeležiti skupnih duhovnih vaj, je priporočil, naj jih opravijo sami v kakem samostanu. Od tega leta so se vršile duhovne vaje redno vsako leto pri Sv. Andražu, samo l. 1848 so morale izostati radi homatij tistega leta. L. 1851 so se vršile duhovne vaje pri Sv. Andražu in v Brežicah v frančiškanskem samostanu, od leta 1853 pa v Rogaški Slatini in doma, po preselitvi v Maribor pa samo v Rogaški Slatini.

Duhovnih vaj pri Sv. Andražu se je udeleževal sam v polnem pomenu od zgodnjega jutra do večera, pa tudi k drugim duhovnim vajam je navadno prišel, če ga niso zadrževali drugi nujni posli. Če pa ni mogel sam, je poslal svojega zastopnika. Pri Sv. Andražu so bili vsi udeleženci njegovi gostje. Tudi drugod je hotel prevzeti stroške sam, pa so se duhovniki uprli, da to ne gre, in le nerad se je vdal pod pogojem, da nihče ni primoran plačati stroškov; kar je manjkalo, je poravnal sam, ker so zmogli revni duhovniki komaj stroške za potovanje. Kadar je bil navzočen pri duhovnih vajah, je imel vedno sam uvodni in sklepni govor, vmes pa navadno tudi v popoldanskih urah razmotrivanja (konsideracije) o praktičnih vprašanjih in dejanskih razmerah v škofiji in sploh v katoliški Cerkvi. Njegovi govori so bili polni apostolskega duha, moči in gorečnosti. Njegovo bistro oko je opazilo vsako napako, prostodušno je odkrival rane, a vsekdar z očetovsko ljubeznijo in milobo. V svojih nagovorih je rabil nazorne in slikovite podobe ter jih znal duhovito obračati na človeške razmere, da ga je bilo veselje poslušati. Celo voditelji duhovnih vaj so ga radi poslušali, in tako je neki slavni vodja duhovnih vaj vzkliknil ob koncu zbranim duhovnikom: »Hvalite Boga, da imate takega škofa; je v resnici apostolski, svet mož.«

Kako pa je Slomšek skrbel za verskonravno obnovo ljudstva? Kot učitelj in pastir svojih vernikov je storil Slomšek veliko več, kakor mu je velevala njegova služba. Ni bil samo vladika, ampak, kakor so ga že v življenju imenovali, vesoljni župnik ali župnik vseh župnikov. V svoji prestolnici, pri Sv. Andražu, in pozneje v Mariboru je kot navaden župnik ali kaplan opravljal dušnopastirske posle, zlasti pridigovanje in spovedovanje.

Pridigarska služba mu je bila tako resna, da je štel za svojo vestno dolžnost, pridigovati ne samo, kadar je to zahtevala njegova služba, ob vizitacijah in velikih praznikih, temveč ob vsaki priliki. Če ga nekaj tednov ni bilo na prižnici, je bila njegova vest že nemirna in vprašal je svoje omizje: »Kdo pa pridiguje prihodnjo nedeljo? Povejte mu, da bom jaz prihodnjo nedeljo pridigoval, ker že dolgo nisem.« Ko so ga opozorili, naj si vendar prizanaša, ker ima že tako dovolj poslov in so za to drugi gospodje nastavljeni, je zmajal z glavo in resno odvrnil: »Dolžnost škofova je, oznanjati božjo besedo ne samo po drugih, ampak tudi sam.« Če je kdo od stolne duhovščine zbolel ali je želel kam odpotovati, pa si je iskal namestnika, mu je škof, če je le zvedel za to, hitro sporočil, da ga bo sam namestoval. Tako pri Sv. Andražu, kakor pozneje v Mariboru je večkrat zaporedoma prevzel celo vrsto pridig, zlasti je to rad storil v adventnem in postnem času. Pa njegove pridige so tudi imele veliko privlačno moč. Če se je zvedelo: danes bo Slomšek pridigoval, je bila cerkev navadno polna.

Kar se na prižnici začne, se konča v spovednici. Pravi namen pridige je vprav ta, da grešnika gane, da se potrka na prsi in poklekne k spovednici ter se spravi z Bogom. Zato je tudi Slomšek polagal velikansko važnost na spovednico. Ob vsaki priliki je priporočal pogostni prejem zakramenta svete pokore, pa je tudi res v stolni župniji od leta do leta raslo število spovedancev, dasi župnija ni bila posebno velika. Ob navadnih nedeljah in praznikih je imelo v stolnici dovolj dela po osem do deset spovednikov, pa še včasi niso vsi spovedanci prišli na vrsto. Prišli so tudi ljudje z dežele in želeli opraviti svojo pobožnost. Ko so pa našli že vse spovednice oblegane, so po slugi sporočili škofu, da bi radi šli k spovedi. Nemudoma je bil škof v spovednici v svoji domači kapeli. Kadar so bile pa kake posebne pobožnosti ali stanovske spovedi, je takoj po maši šel v spovednico in tako dolgo spovedoval, da so prišli vsi na vrsto.

Posebno pozornost je posvečal šolski mladini. Katehetom je dajal navodila, kako naj pripravljajo mladino na sveto spoved, zlasti na prvo sveto obhajilo. Ker je bila takrat šola v cerkveni oblasti, je prišel Slomšek med letom večkrat v mestne šole ter spregovoril spodbudne besede učiteljem in šolarem. Če je bil doma, je sam prisostvoval šolskim skušnjam ob koncu leta. Značilen je zanj naslednji dogodek. Leta 1862 je na svoj god, 17. januarja, bil je njegov zadnji god na tem svetu, prišel že zjutraj k svojemu prijatelju Marku Glaserju, župniku in častnemu kanoniku pri Sv. Petru niže Maribora, češ da bo pri njem obhajal svoj god. Hotel se je doma izogniti praznemu in večkrat hinavskemu čestitanju. Po kratkem razgovoru se je župnik oprostil in šel po svojih opravkih. Proti poldnevu gre trkat na škofovo sobo, a škofa ni bilo v sobi. Iskal ga je po vsem župnišču in zunaj okoli župnišča, škofa ni bilo nikjer. Začel se je bati, ni li škof natihoma odšel nazaj v Maribor. Stolpna ura je odbila dvanajst in zazvonilo je poldne. Nato se vsuje iz šole čopor šolskih otrok in med njimi – škof Slomšek. Pri mizi ga vpraša župnik: »Prevzvišeni, kje ste pa bili vse dopoldne?« »V šoli!« je odgovoril škof. »Lepše pač ne morem svojega godu obhajati kakor med ljubo nedolžno mladino.«

Dušnopastirske razmere in potrebe so tako pisane in mnogovrstne, da jim z navadnimi sredstvi v cerkvi in v šoli ni mogoče zadostiti. Potrebno je, da stopi dušni pastir v osebni stik s svojimi župljani. To je tako imenovano zasebno ali domače dušno pastirstvo, ki je zlasti po večjih krajih silno važno in potrebno. Tudi na to je Slomšek kot škof obračal svojo pozornost. Njegova hiša je bila vedno vsem odprta. Od zgodnjega jutra do večera so ljudje prihajali k njemu v vsakovrstnih, včasih kočljivih zadevah, potrpežljivo jih je poslušal in dajal modre nasvete. Na ta način se je marsikatera stvar čisto preprosto rešila, ki bi v uradnem poslovanju šla drugo in počasno pot. Pa tudi na dom je hodil rad obiskovat ljudi, zlasti če so pri hiši imeli bolnika. V Mariboru je še do nedavna živelo več ljudi, deloma še sedaj žive, ki so pripovedovali, kako je Slomšek prišel večkrat na obisk k njihovim staršem. Ob taki priliki je nekoč v neki družini našel dijaka in je vprašal domače: »Kdo je pa ta?« Vedel je namreč, da ni domači sin. Rekli so mu, da je dijak pete gimnazije. Slomšek ga je prijazno nagovoril in vprašal, kakšnemu poklicu se misli posvetiti. »Duhovnik bi rad postal,« je bil odgovor. Škof mu je dajal poguma. Dijak je res postal duhovnik in je umrl kot dekan v Zavrču (Josip Kralj). Svoje sprehode je navadno tako uredil, da je med potom obiskal kako družino. Tako je nekoč prišel v Mariboru k nekemu meščanu, ki je vprav vozil na vrtu v vozičku svojo malo hčerko. Ostala sta na vrtu. Med pogovorom je voziček zastal in otrok se je začel jokati. Slomšek pravi v svoji otroški preprostosti: »Pustite, bom pa jaz voziček vozil«, in otrok je utihnil.

Človeška narava je taka, da je vsakdanje reči ne mikajo in ne vlečejo; potrebuje nekaj novega, izrednega. Če je tudi dušni pastir vesten v svoji službi, dober pridigar in spovednik, ljudem postane sčasoma vsakdanji. V vsaki župniji se dobe ljudje, ki se odtujijo krščanskemu življenju, se oklenejo grude, se zakopljejo v blato svojih grešnih navad in zakrknejo v njih. Drugi postanejo mlačni in v svoji vsakdanjosti ne morejo presoditi svojega dušnega stanu. Treba izrednih sredstev, da se zbudé iz svojega spanja. Táko izborno sredstvo za verskonravno probujo so misijoni. Pred letom 1848 je bilo prirejanje misijonov nemogoče, ker je jožefinski duh mislil, da so nevarni državnemu redu. Tudi dandanes se dobe krščanstvu sovražni ljudje, zagovorniki mesene prostosti in pregrehe, zlasti časniki določenih struj, ki jim je misijon nekaj zoprnega in strašnega. Pa niti ne pomislijo, kako neumno je njihovo mišljenje. Je li kaj hudega in škodljivega, če se ljudje zaradi misijona kaj poboljšajo, če se omeji brezumno pijančevanje, če prenehajo divjaški pokolji, če se sovražniki spravijo, divji zakoni razdero ali spremene v prave zakone, če se krivica poravna itd.?

Slomšek je bil velik prijatelj domačih misijonov. Sam je kot misijonar prehodil – z misijonskim križem v roki – skoro vso svojo škofijo. Leto 1848 je prineslo več prostosti tudi verskemu življenju. Toda razburkani valovi revolucije tega leta so se morali prej nekoliko pomiriti, da se je moglo začeti z misijoni. Ko so se razmere nekoliko uredile in duhovi pomirili, je Slomšek leta 1850 priredil prvi misijon v stolni župniji pri Sv. Andražu. Vodili so ga očetje redemptoristi v prostorni loretski cerkvi. Našla se je seveda v mestecu tolpa pijancev in razuzdancev, ki so javno zasramovali škofa in misijonarje. Slomšek je prenašal to z občudovanja vrednim mirom in velikodušjem. Kakor se pripoveduje, je bilo ozadje tega nasprotovanja tole. Pri Sv. Andražu je biI neki medičar, ki je prodajal sveče za obe cerkvi. Ker so pa bile sveče zelo slabe, mu je škof sporočil, naj izdeluje boljše sveče, pa jih zato tudi lahko draže računa. Umazani mož je potem res sveče podražil, ostale so pa slabe kakor poprej. Nato mu je Slomšek odpovedal naročilo in zanaprej dal kupovati sveče v Ljubljani. To je pa sebičnega malomeščana strašno ujezilo in iskal je prilike, da se maščuje. Ob misijonu je najel in napojil šentandraško poulično drhal, da je priredila pred škofijo »mačjo godbo«. Škofa slučajno takrat ni bilo doma. Nenadoma se odpro vrata in iz škofije se vsujejo domači hlapci s palicami ter prislonijo vsakemu »demonstrantu« nekaj gorkih na hrbet. Eden izmed razgrajačev, znani pijanček v mestu, je pozneje šaljivo rekel: »Godli smo slabo, a bili smo dobro plačani.« Mislil je namreč na prejete bunke.

Ta vmesni pripetljaj prav nič ni motil ne škofa ne misijona. Škof sam je od zgodnjega jutra do poznega večera z majhnimi presledki sedel v spovednici. Uspeh misijona je bil velikanski. A Slomšek je dobro poznal človeško slabost, kako hitro se pozabijo dobri sklepi. Zato je že leta 1852 misijon ponovil. Tokrat so prevzeli delo domači duhovniki, največ pa škof sam: prevzel je začetni in sklepni govor, stanovske pouke, največ drugih govorov, pridno je spovedoval in sam delil slovesno skupno sveto obhajilo.

Nato so se vrstili misijoni na deželi. Nič manj ko na štirinajstih krajih je Slomšek sam vodil misijon ali vsaj sodeloval pri njem. Prva je prišla na vrsto njegova rojstna župnija Ponikva, kjer se je vršil misijon kvatrni teden po binkoštih leta 1851. Slomšek si je izbral četo vnetih duhovnikov iz lavantinske in sekovske škofije, ki so sloveli kot govorniki in spovedniki, da so mu pomagali pri ljudskih misijonih. Predmet za pridige in razpored misijona je določil sam. Pri ponikovskem misijonu je bil vodja sekovski duhovnik Glaser Marko, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. O tem misijonu je poročala ljubljanska »Zgodnja Danica« v številki 27. 3. julija 1851 ter našteva tudi imena sodelujočih duhovnikov: iz sekovske škofije jih je bilo osem, iz lavantinske poleg škofa pet, med njimi opat Vodušek. Ti so v glavnem tvorili tisto »misijonsko družbo«, ki si jo je Slomšek izbral za prirejanje ljudskih misijonov. O drugih misijonih ni natančnejših poročil, ker je Slomšek po poročilu o ponikovskem misijonu v svoji ponižnosti in skromnosti prepovedal, v časnike poročati o misijonih, češ, tako hvaljenje vzame delu božji blagoslov. Ohranil nam je pa očividec Kosar seznam po Slomšeku prirejenih misijonov in podatke o njih poteku. To in ono je zapisano tudi v kronikah posameznih župnij. Za ponikovskim misijonom, ki je napravil silen vtisk in se končal s sveto birmo, so se vrstili tile misijoni: leta 1853 pri Sv. Lenartu v gornji lavantinski dolini, kjer so sodelovali že celjski lazaristi. Septembra istega leta je sledil misijon s sveto birmo v Starem trgu pri Slovenjgradcu. Leta 1852 ni bilo misijona radi posledic težke škofove bolezni v prejšnjem letu. Leta 1854 je sledil misijon v Vitanju, kjer je nekaj let poprej razburila župnijo izmišljena prikazen Marijina na neki smreki, o čemer bomo govorili na drugem mestu. Leta 1856 so izostali misijoni, ker je bil škof zaposlen z vizitacijami benediktinskih samostanov v tujih škofijah. Leta 1857 je bil misijon in potem birma v Slovenski Bistrici, kar je ostalo ljudem dolga leta v živem spominu. Več misijonov to leto ni zaznamovanih, ker je škof imel še opravka z vizitacijo samostanov. Leta 1858 je bil že meseca marca misijon v nekdaj Slomšekovi župniji – v Vuzenici. Vodil ga je škof sam. O tem poroča vuzeniška kronika, da je bila udeležba velikanska in uspeh sijajen. Nepopisen vtisk je napravilo na ljudstvo, ko je dal nadžupnik škofu v roke misijonski križ in je škof s tem križem v roki stopil na prižnico ter ljudem razložil pomen misijona. Kakor zamaknjen je škof vprl oči v križ in prosil: »O Jezus, kolikor stopinj sem napravil, da sem prišel sem, toliko duš mi daj!« Pomagali so pri tem nepozabnem misijonu zlasti duhovniki iz Mislinjske doline. Še istega leta je bil meseca junija nemški in slovenski misijon v Velikovcu, septembra pa zopet nemški in slovenski v Celju (nemškega so imeli jezuitje). Leta 1859 je imel Slomšek čez glavo skrbi s selitvijo v Maribor, vendar je mislil tudi na misijone ter želel še pred odhodom v Maribor opraviti misijon in vizitacijo pri Sv. Martinu pri Slovenjgradcu. Vendar je moral ta misijon izostati, ker so nastopili nepričakovani zadržki. Deloma radi velike zaposlenosti deloma radi slabega zdravja škof ni mogel več tako misijonariti kakor poprejšnja leta. Pa mu tudi ni bilo več treba, ker so sedaj pridno prirejali misijone celjski lazaristi. Zadnji misijon, pri katerem je sam osebno sodeloval, je bil v Mariboru leta 1860 v stolnici v nemškem, v Alojzijevi cerkvi v slovenskem jeziku.

Pri teh misijonih je največkrat sam nosil tudi gmotne stroške ali je vsaj župniku dal podporo. Pridigarje in spovednike je za take misijone, kjer je sam sodeloval, tudi sam pismeno povabil. Pred začetkom misijona je imel vselej posvetovanje z duhovniki spovedniki in le tisti so smeli med misijonom spovedovati, ki so se bili udeležili posvetovanja radi enakega postopka. Začetni in sklepni govor je vselej pridržal sebi, enako tudi vse stanovske nauke. Najprej so prišli na vrsto otroci – do šestnajstega leta, ki so bili že za spoved. Pouk je imel čisto katehetičen značaj. Škof je izpraševal, otroci so odgovarjali. V tem je bil Slomšek pravi mojster. Neobičajna prikazen škofa v njegovi opravi bi otroka sicer lahko oplašila, a Slomšek si je znal pridobiti že v nekaj trenotkih popolno zaupanje otrok, da so si bili v hipu kakor stari najboljši znanci. Lepo je z njimi izprašal vest o deseterih zapovedih božjih, potem jim je razložil dele zakramenta svete pokore pa pripravo na sveto obhajilo. Potem so govorili za njim polagoma obljube poboljšanja. Dal jim je točna navodila, kako naj se vedejo zvečer, kako v jutro na dan svetega obhajila. Naj se lepo umijejo in kolikor mogoče praznično oblečejo. Dekleta naj imajo na glavi venček iz cvetlic, dečki pa rožmarinovo vejico v roki. Preden gredo od doma, naj poljubijo očetu in materi roko ter prosijo odpuščanja, če so jih razžalili, pa obljubijo poboljšanje. »Ali bodete tako storili? Jutri vas bom vprašal. Kateri bi tega ne storil, ne bo smel k procesiji.«

Pouk za mladeniče in sploh samske osebe moškega spola je obsegal naslednje točke: 1. Imenitnost mladeniškega stanu. Zgled: mladi Tobija. 2. Dolžnosti mladeniča. 3. Nevarnosti. Navodilo. Slovesna obljuba. »Stopite jutri srčno in pogumno pod zastavo Kristusovo. Bodite vojaki Kristusovi in ne zavezniki pekla in zapeljivega sveta.«

Dekletom je govoril: I. o časti in imenitnosti deviškega stanu; II. o sedmerih smrtnih sovražnikih devištva; III. o osmerem veselju deviškega stanu. IV. Posebej je spregovoril besedo graje in tolažbe padIim dekletom, kako naj posnemajo Marijo Magdaleno. »Dekleta rada ubogajo, prepričan sem, da bodete tudi mene ubogale.«

Pouk za može in vdovce: I. moža čast in oblast; II. moževe dolžnosti. Zgledi: potrpežljivi Job, stari Tobija, evangeljski stotnik, pravični Abraham.

: I. dvoje vrst: dobre žene – sreča za človeštvo, za družine, za občino, za državo in Cerkev – slabe žene – nesreča; II. Dolžnosti krščanske žene. Sedem zvezd naj diči glavo krščanske žene: 1. pobožnost, 2. zakonska ljubezen, 3. zakonska zvestoba, 4. potrpežljivost. 5. materinska skrb za otroke in služinčad, 6. složnost s sosedi, 7. ljubezen do reda. — III. Navodilo za življenje. Zgled sv. Monike.

Še na en sloj je Slomšek pri misijonih obrnil svojo pozornost, to so berači. V cerkvenem govorništvu je on ustanovitelj posebne vrste govorov – za berače. V tem pouku je postavil Slomšek beračem pred oči naslednje točke: I. revežev poklic: tu je duhovito obrnil nanje znano evangeljsko naročilo, ko povabljeni niso hoteli priti na gostijo: pojdite brž na ceste in razkrižja ter pripeljite semkaj kruljeve; II. beračeve dolžnosti; krščansko uboštvo se mora opirati: na bogovdanost in potrpežljivost. Ubogi v duhu morajo: 1. biti zadovoljni s svojim revnim stanom; 2. s sprejetimi darovi; 3. morajo moliti za svoje dobrotnike; 4. potrpežljivo prenašati uboštvo, starost in bolezen; 5. skrbeti za milost božjo. III. Sedem glavnih beraških grehov: 1. lakomnost; 2. zavist; 3. nezmernost; 4. nehvaležnost, 5. laž in prevara; 6. tatvina; 7. telesna in duševna lenoba. IV. Navodila za življenje: 1. vsakdanja molitev; 2. vsako nedeljo in praznik biti pri sv. maši; 3. vsaj vsake kvatre sprejeti sv. zakramente; 4. ob velikonočnem času priti k domačemu župniku po spovedni listek, da bo župnik vsaj vedel, kje hodijo po svetu; 5. molitev za srečno smrtno uro.

Slomšek je dobro poznal beraško navado; ob cerkvenih svečanostih se jih nabere od vseh vetrov, a malo jih je, ki bi videli cerkev znotraj. Slomšek je tedaj dal razglasiti, da bo tega in tega dne pouk in spoved za berače, potem skupno obhajilo in vsakdo, ki se bo udeležil, bo dobil od škofa miloščino. ln res je škof sam na koncu razdelil miloščino ter z vsakim beračem spregovoril nekaj prijaznih besed in mu dal Marijino svetinjico na vrvici.

Bil je ganljiv prizor – ta beraška pobožnost. Zbralo se jih je včasi po 80 do 100 z vsakovrstnimi telesnimi hibami, pa tudi na pol slaboumni, zanemarjeni, nekateri nravno celó propadli. Sredi te čudne skupščine pa knezoškof v svoji opravi! Čudovito se je znal prilagoditi tem duševnim in telesnim revežem. Govoril jim je zdaj milo očetovsko zdaj resno in grozeče, pa celó preprosto, in česar jim ni mogel dopovedati z besedo, je izrazil z vedenjem in spreminjanjem glasu, da so ga mogli razumeti in si vzeti k srcu zanje potrebne in zveličavne nauke. Če je delil obhajilo sam, so duhovniki slepe, hrome in slabotne reveže vodili k obhajilni mizi, da so škofu olajšali obhajanje.

Zadel je pa tudi v sršenovo gnezdo, ko je beračem našteval njihove grehe. Nekoč so mu celó z berglami grozili! Potresel je pa vendarle njih vest.

Pri mariborskem misijonu je imel poseben nauk tudi za viničarje, katerim tudi ni ugajalo, ko jih je opozoril, da nimajo samo »pravic« do gospodarjev, ampak tudi dolžnosti in – grehe, če ne vrše vestno svojega poklica.

Poleg nravne obnove ljudstva je Slomšek z misijoni zasledoval še drug cilj, da namreč duhovnike zdrami iz njihove zaspanosti in mlačnosti ter jim pokaže, kako treba skrbeti za dušni blagor vernikov. Marsikateri duhovnik se je po misijonih navdušil in dobil novo gorečnost ter si zaželel, tudi v svoji župniji prirediti misijon ali vsaj v manjšem obsegu ljudske duhovne vaje. Zato je Slomšek prirejal misijone po večjih župnijah in na različnih krajih, da je tako dal priliko duhovnikom v raznih delih škofije, seznaniti se z misijoni.

Ta namen je tudi dosegel. Kakor se je v ljudstvu po misijonih zboljšalo in dvignilo versko in nravno življenje, tako so tudi duhovniki začeli ceniti to napravo ter so razni župniki začeli prirejati misijone, zlasti odkar so bili na razpolago lazaristi v Celju.

Tako zasluži Slomšek v polnem pomenu časten naziv »misijonskega škofa«.

Slomšek je dobro vedel, da se mora začeti prava obnova poedinca kakor celote od znotraj. Zato je s poukom in večkratnim sprejemanjem svetih zakramentov skušal dvigniti verskonravno življenje vernikov in duhovnikov. Pa se je pri tem posluževal v smislu določil tridentinskega cerkvenega zbora tudi zunanjih sredstev kakor so: lepota hiše božje, dostojno opravljanje službe božje, verske družbe in bratovščine pa škofovske vizitacije.

Kakor poprej kot nadžupnik v Vuzenici je kot škof z vso vnemo gledal na lepoto hiše božje. »Kdor za hišo božjo skrbi, si najlepši spomenik pripravlja in si bo odprl vrata nebeška«, je bilo njegovo načelo. Močno ga je bolelo ob nastopu, da je bila stolnica pri Sv. Andražu tako revna in zanemarjena. Takoj je sam daroval 1000 gld., da bi se popravil vsaj prednji del z velikim oltarjem. Enako je daroval 1000 gld. za popravilo sicer dragocene, a obrabljene škofovske oprave. V pastirskih listih, pri duhovnih vajah in misijonih, pri vizitacijah in drugih prilikah je vedno in vedno silil, naj se slabe, pretesne in polpodrte cerkve popravijo ali pozidajo nove, vse pa naj bodo snažne in dostojno opravljene. Če je videl, da ima kaka župnija dobro voljo, pa je siromašna, je omejil svojo zahtevo na najnujnejše in je sam kaj prispeval, včasi je pa manjkalo potrebne odločnosti in podjetnosti, v takem primeru je bodril in obljubil svoj prispevek, če se bodo lotili dela. Kjer je pa opazi] pomanjkanje dobre volje in malomarnost, je tudi ostreje nastopil in zagrozil, da cerkev zapre, kar je nekajkrat tudi res storil. Kjer so ljudje bili požrtvovalni in vneti, jih je pohvalil v posebnem pismu, kakor n. pr. Dobovčane pa župljane pri Sv. Martinu v Rožni dolini, ki so se vkljub nasprotovanju starokopitnega župnika lotili prepotrebne stavbe nove cerkve.

Za svojega šestnajstletnega škofovanja je posvetil dvajset deloma popravljenih in povečanih, deloma na novo postavljenih cerkvá. Posvečevanje cerkva mu je bilo največje veselje. Nobeno slabo vreme, noben še tako visok hrib ga ni mogel zadržati, da bi ne šel posvečevat cerkve, če je bil za to naprošen.

Prva cerkev, ki jo je kot škof posvetil – nekaj tednov po svoji posvetitvi – je bila župna cerkev Marijinega vnebovzetja na Dobrni. Postavil jo je njegov ljubi prijatelj in bivši tovariš pri Novi cerkvi, Gregorij Miklavzin. V najhujšem dežju je prišel škof 14. avgusta 1846 na Dobrno ter drugi dan, na veliko Gospojnico, posvetil lepo in prostorno cerkev ter imel prekrasno pridigo, medtem ko je prvo slovesno mašo v novi cerkvi imel župnik sam. Cerkvena svečanost je trajala skoro do dveh popoldne.

Razen dobrnske je v sedanji lavantinski škofiji posvetil še naslednje cerkve (in kapele): 24. junija 1849 župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Razborju ob Savi, 24. septembra 1849 sv. Martina na Pohorju (popravljeno), 4. oktobra 1849 župnijsko cerkev Device Marije v Kostrivnici, 1851 podružnično cerkev Sv. Križa pri Dravogradu, 1854 župnijsko cerkev Sv. Duha v Artičah, 1856 podružnico sv. Ožbalda v svoji rojstni župniji, katero je dal sam povečati in popraviti kot drag spomenik iz svojih otroških let z dvema novima oltarjema Device Marije in sv. Marka, v spomin svojim staršem; 1858 župnijsko cerkev sv. Martina v Rožni dolini; 1860 podružnico sv. Urbana v župniji Kamnici pri Mariboru; 28. oktobra 1860 župnijsko cerkev Sv. Petra v Savinjski dolini, 28. junija 1861 podružnico sv. Miklavža pri Mozirju, 28. oktobra 1861 Hlebovo Marijino podružnico na Smolniku v župniji Ruše, 30. julija 1862 grajsko kapelo Device Marije v Slivnici, 8. avgusta 1862 romarsko cerkev Sv. Križa pri Belih vodah, 21. septembra 1862 podružnico sv. Rozalije pri Kostrivnici. Razen tega še tri cerkve in eno kapelo v gornji Lavantinski dolini. Dal je tudi pobudo in blagoslovil temeljni kamen za dve veličastni cerkvi: v Dobovi in pri Sv. Križu pri Rogaški Slatini, toda njune posvetitve ni več učakal.

Da se služba božja dostojno vrši, je v prvi vrsti odvisno od duhovnika samega, ki mora točno poznati zadevna cerkvena bogoslužna (liturgična) pravila. Že kot spiritual je Slomšek skrbno gledal na to, da se bogoslovci dobro nauče teh pravil kakor tudi pravilnega bogoslužnega petja. Kot škof je strogo nadziral zadevni pouk v bogoslovnici, oziroma je sam hodil poučevat bogoslovce, ko je bil že v Mariboru. Pri župnijskih izpitih je vedno sam izpraševal iz bogoslužja in cerkvenega petja, za pastoralne konference je večkrat razpisoval tudi vprašanja iz bogoslužja.

V cerkvenem petju se z njim začenja čisto nova doba. V Slomšeku je našlo ljudsko cerkveno petje vnetega zagovornika in prenovitelja. Kakor je v svetnem ljudskem petju skušal nadomestiti umazano blago z dostojnimi pesmimi, tako je tudi v cerkvenem petju skušal popraviti, dvigniti in požlahtniti, kar je bilo v glasbenem ali jezikovnem oziru pomanjkljivo ali manj vredno. Ker je bil sam izvrsten pevec in muzikalično dobro izobražen, je sam sestavljal in skladal cerkvene pesmi ter si izbral med duhovniki in učitelji može, ki so mu pri tem pomagali. Najbolj znane so njegove blagoslovne in misijonske pesmi pa »Oče naš« pred pridigo. Kajpak imajo napevi in besedilo večkrat predlogo v takratnih nemških pesmih.

Še pred selitvijo od Sv. Andraža je za nemški del škofije izdal cerkveno pesmarico »Kirchliches Liederbüchlein« (110 strani). Tiskal jo je Jož. Kienreich v Gradcu. Na naslovnem listu stoji, da je pesmarico izdala Marijina kongregacija pri Sv. Andražu z dovoljenjem lavantinskega škofijstva, a nedvomno je pri tem Slomšek sam največ sodeloval. Pesmi so tiskane brez not, ker za nemško petje so orglavci imeli na razpolago pesmarico, ki jo je za sekovsko škofijo leta 1835 izdal z notami J. Duck. Večina pesmi je tudi povzeta iz te pesmarice.

Za slovenski del škofije je Slomšek dal zbirati besedilo in napeve in tako pripravljal posebno slovensko cerkveno pesmarico. O urejevanju napevov za cerkvene pesmi vsebuje zanimive podatke pismo, ki ga je pisal leta 1875 takratni ravnatelj deškega semenišča in bogoslovni profesor v Mariboru Ivan Skuhala izdajatelju Slomšekovih spisov Mih. Lendovšeku. Zvedel jih je od stolnega organista Peregrina Maniha, ki je prišel s Slomšekom od Sv. Andraža ter mu je bil v glasbenih rečeh desna roka. Po Manihovem poročilu je Slomšek zložil najmanj deset napevov, v resnici veliko več, toda takih napevov nikdar ni hotel lastiti sebi, katerih ni popolnoma sam zložil. Če mu je prišel na uho kak nov napev, je poklical k sebi Maniha in ga opozoril, kaj bi se naj v napevu spremenilo. Pa sta poskušala: škof je zaigral melodijo na glasovirju, Manih je pa poslušal, potem je zaigral Manih in škof poslušal. Če še ni bila stvar dovolj preizkušena, je škof stopil v kot k peči – radi primerne razdalje – in zapel, Manih pa je pisal note za njim, nato je stopil Manih k peči in zapel, škof pa ga je spremljal po zapisanih notah z glasovirjem. Če se je vse ujemalo, je šel napev v tiskarno. Včasi je od prvotnega napeva ostal samo začetek, včasi kaka vrstica, včasi le rahel spomin. Kakor pesmi je Slomšek tudi napeve pilil in popravljal, pa je táko pesem in melodijo označil kot »staro domačo« ali »narodno«. Tudi blagoslovne pesmi so tako nastale; učitelji in duhovniki so mu od raznih strani poslali pesmi z napevi. Slomšek jih je pregledal, opilil in uredil. Manih pa še glasbeno spopolnil in šle so v tisk. Glede tega dela je Manih izrekel značilno opombo: »Slomšek je delal, čast pa prepuščal drugim.« Preden se je pa zbralo vse potrebno gradivo, ga je prehitela smrt in vsa stvar je potem zaspala.

Izumetničenemu, teatralnemu petju v cerkvi Slomšek ni bil prijatelj. Cerkev ni koncertna dvorana, marveč hiša molitve. Pesem bodi vzgojno sredstvo, ki naj vnema srca k pobožnosti in dviga duha k Bogu. Svete pesmi naj bi »budile strune srčne pobožnosti« in po njih naj bi »vsa verna občina plavala v enem duhovnem veselju ter pela in pila iz živega vira svete vere nebeške čute pobožnega večnega življenja«.

Leta 1853 je razpisal na 10 let po 5 gld. konvencijskega denarja nagrade za vsako dekanijo za tisto šolo, ki bi se najbolj odlikovala v cerkvenem petju. V tistem razpisu pravi: »Moja iskrena želja je, da se šolska mladež pridno vadi v dostojnem, spodbudnem petju, ki navdušuje za vero, resnico, čednost, iz katerega lije ljubezen do domovine in njenega vladarja; na ta način se bo požlahtnilo ljudsko in cerkveno petje.«

Dobro mu je bilo znano, kako so nesposobni in zanikarni orglavci pačili cerkveno petje s proizvodi, ki so bili po vsebini in po napevu brez vsake vrednosti in nedostojni za hišo božjo. Proti nerednostim na pevskih korih je nastopil z vso svojo nadpastirsko oblastjo.

Kot bivši dušni pastir in potem kot škof je opazil razne nedostatke in zlorabe v cerkvenem redu. Močno je grajal zlasti, da v mnogih cerkvah verniki obeh spolov pomešani skupaj stoje ali celo sede v klopeh, pri čemer se dogajajo razne nespodobnosti. Zahteval je, da morajo biti verniki v cerkvi ločeni po spolih. Pravtako je prepovedal, da bi pevke hodile na kor med moške; zanje je zahteval poseben prostor doli v cerkvi. Opazil je dalje, da se skupne molitve v cerkvi opravljajo z veliko naglico in čisto mehanično. Zaukazal je, naj se moli počasi in dostojno; bogoslovci so morali že v bogoslovnici z ljudstvom počasi moliti in škof je neredko sam prišel v cerkev nadzorovat, kako se moli. Da bi se ne dolgočasili tisti, ki pred določeno uro pridejo v cerkev, ali pa se zunaj poslanjali, je zaukazal, naj se četrt ure pred začetkom službe božje dá znamenje z zvonom in začne moliti rožni venec, ki se naj moli menjaje, to je, en del moli naprej duhovnik oziroma njegov namestnik, ljudstvo pa odgovarja. Neposredno pred pridigo se moli očenaš in zdravamarija, enako po pridigi. Na mnogih krajih so bili (in so še) v navadi »spomini«, to je, molilo se je za rajne z navedbo njih imena. Ta molitev se je včasi raztegnila brez konca in kraja ter ni bila več molitev, ampak dolgočasno blebetanje. Slomšek je naročil, naj pri večjem številu spominov vzamejo po tri do deset imen skupaj, potem se naj molijo tako številčno omejeni očenaši počasi in dostojno. Tudi drugače je zboljšal in spopolniI že nekoliko zastareli in nerodni red službe božje. Novi red je stopil v veljavo 1. julija 1854.

Slomšek je bil tudi sovražnik premnogih »shodov« pri raznih podružnih cerkvah. Imel je tehten razlog za to. Pri takih shodih se je grdo popivalo, plesalo, razgrajalo, ponavljali so se krvavi pretepi in druge nespodobnosti. Mladi ljudje so silili na shode, da so se izmuznili nadzorstvu svojih staršev. Povod takim shodom ni bila morda pobožnost in skrb za čast božjo, marveč umazana dobičkarija krčmarjev in raznih kramarjev. Slomšek je že leta 1851 grajal te razvade ob »lepih nedeljah«, »žegnanjih« in podobnih prireditvah, ki so bile v kvar veri in nravnosti. Ob takih prilikah se je tudi brezumno streljalo, zgodilo se je pri tem veliko nesreč, da so mnogi ostali pohabljeni svoje žive dni, in motila se je s tem služba božja. Zato je dušnim pastirjem prepovedal oznanjevati take vsakoletne shode v sosednih župnijah; ljudje naj zahajajo v svojo lastno župnijsko cerkev. Pri podružnicah naj se opravlja služba božja ob nedeljah in praznikih le po dvakrat na leto, razen če kake stare navade in ustanove ali škofijske naredbe zahtevajo večkratno opravilo. Nikakor pa se ne smejo pri podružnicah uvajati novi shodi! Streljanje na večer pred prazniki in med službo božjo je bilo prepovedano. Enako tudi necerkvena godba, ki je prihajala na shode le zato, da se je potem plesalo.

Kakor je bil strog proti neredom in razvadam pri cerkveni službi, tako je tudi odločno nastopal proti raznim pojavom praznoverja, ki je ogražalo čistost vere med ljudstvom in izpostavljalo zasmehu verske svetinje. Že prej smo omenili, kako je škofa Kutnarja napotil, da je nastopil proti praznovernim navadam, sam je pisal proti temu v prvem letniku »Drobtinic«.

Leta 1851 je vzbudilo med ljudstvom veliko razburjenja »Marijino prikazovanje« na neki smreki pri Vitanju. Iz umazane dobičkarije so si vso reč izmislili kramarji in krčmarji. Od ust do ust je šlo, da se na neki smreki v samotni hosti prikazuje Marija. Lahkoverni, novotarij in nenavadnih reči željni ljudje so vzeli laž in prevaro za golo resnico. Že so krožile med ljudmi podobice in tiskane molitve o novi »božji poti«, trumoma so vreli ljudje od vseh strani k »sveti smreki«. Zastonj so dušni pastirji svarili in poučevali ljudstvo, državna oblast je dala smreko pred množico posekati in ljudi z vojaško silo razgnati. Nič ni pomagalo; razburjenje je postajalo vedno večje, vedno številneje so ljudje romali k »sveti smreki«. Ko vse nič ni izdalo, je povzdignil škof Slomšek svoj glas.

Najprej je dal zadevo natančno preiskati in je dobil popolnoma jasne dokaze, da je vse sleparija, laž in prevara. Potem je izdal poseben pastirski list, v katerem je razkrinkal prevaro, izrekel svojo sodbo ter zagrozil s strogimi cerkvenimi kaznimi tistim, ki bi še naprej hodili obiskovat »sveto smreko«. — Preiskava je dognala, da je le majhno število tistih, ki trde, da so videli »prikazen«, in še ti so dajali tako zmedene in nejasne odgovore, da se iz njih ni moglo razbrati nič resničnega in nadnaravnega. O kakem čudežu ni bilo govora, nihče ni dosegel pri smreki kake milosti, nihče se ni na podlagi teh »prikazni« poboljšal. Pri obiskovavcih ni bilo nikake prave pobožnosti, ampak le radovednost, raztresenost in zijalost. Malokdo je šel še drugokrat tja. Najbližji sosedi niso mogli navesti nobene veljavne priče. O deklici, ki je trdila, da je prva videla »prikazen«, se je dognalo, da je nagnjena k laži in prevari; njeni sorodniki so si obetali od tega masten dobiček. Na podlagi vsega tega je Slomšek izrekel sodbo, da noben pravoveren kristjan ne sme več »romati« na tisti kraj. Zlobnim, trdovratnim, svojeglavnim in nepokornim ljudem pa, ki bi še koga vabili tja, je napovedal izobčenje iz katoliške Cerkve. Škof je spregovoril in mahoma je nastala velika tihota, nihče se ni več zmenil za – vitanjsko smreko.

***

Ker je človek po naravi družabno bitje, dobivajo tudi človeške misli in zadeve, ki se tičejo poedinca ali celote, družabno obliko. Znanstvo, trgovina, obrt, umetnost, politika, celó zabave se udejstvujejo po družbah, ker se z združenimi močmi laže doseže smoter. Za človeka najvažnejša zadeva pa je vera, zato so poleg drugih potrebne in opravičene tudi verske družbe oziroma bratovščine. Od starodavnih časov so v katoliški Cerkvi cvetele razne verske družbe, ki so na poprišču dejanske krščanske ljubezni, pa tudi za izomiko, znanost in umetnost veliko dobrega storile. Ob času cesarja Jožefa II. so bile vse bratovščine zatrte in njih imetje zaplenjeno. Nastala je velika praznina, ki se je vlekla tja do leta 1848, ker je bilo pod železnim državnim absolutizmom, ki je bil prežet od jožefinskega duha, zelo težavno ustanoviti kako družbo, zlasti še versko. Leta 1848 so stari okovi padli, a nastale so tudi nove nevarnosti. Nastopili so krivi preroki, ki so širili med ljudstvo brezbožne, komunistične, prevratne, nenravne nazore in ustanavIjali taka društva. Kakor je Slomšek jasno spoznal potrebo šole in tiska, tako je spoznal tudi potrebo času primernih družb. Kot škofu mu je morala biti na srcu predvsem vera in nravnost. Zato je tudi na vso moč pospeševal in priporočal družbe, katerih namen je bil, spričo nevarnosti novega časa ohraniti v ljudstvu krščansko vero in poštenost.

Že leta 1847 je v nekem pismu pohvalil opata Voduška, ker je v Celju vpeljal bratovščino presv. Srca Jezusovega in prečistega Srca Marijinega. Ta bratovščina je bila v jožefinskih časih izrečno prepovedana in še dolgo pozneje jo je državna oblast gledala z neprijaznim očesom. Slomšek pravi, naj bi ta bratovščina obnovila čisto ljubezen do Zveličarja ter z združeno molitvijo izprosila poboljšanje zakrknjenih grešnikov. V to bratovščino naj bi se sprejemali le res vzorni možje in mladeniči, žene in dekleta, to naj bi bila nekaka izbrana čista (elita) v župniji; biti član te bratovščine, bi naj bilo nekaj častnega. »To bratovščino rad vidim, uradno je poznati ne smem, jo priporočam, ali je ne zapovedujem, ker taka reč se ne dá zapovedovati. S to nežno rastlino treba tudi nežno ravnati, ona naj bo branik proti pokvarjenosti današnjega časa.«

Od leta 1848 naprej je posebno priporočal ustanavljanje katoliških društev, kakor so se ustanavljala tudi po raznih nemških škofijah, v lavantinski škofiji pa pod imenom »družbe sv. Križa«. S to družbo je hotel nekako strniti že nekoliko zastarelo družbo »krščanskega nauka« iz časov Marije Terezije, ki je bila povsod večinoma že zaspala, dasi ni bila prepovedana. Slomšek je nekoliko prenaredil stara pravila in jih prilagodil novejšemu času glede na namen katoliških društev. Zadel je na mnoge ovire. Duhovniki kakor ljudstvo so se v dolgi dobi mrkega državnega absolutizma odvadili društvenemu življenju in niso mogli pojmiti, kaj početi s temi društvi. »Od vseh strani prihajajo vprašanja,« piše Slomšek opatu Vodušku leta 1850, »kako in kaj s tem početi? Mnogim župnikom sem že poslal načrt za pravila, a življenja jim ne morem dati. Kdor o tem nič ne bere in nič ne razmišlja, ne čuti potrebe take družbe in tudi ne sprevidi, kako bi jo ustanovil.« Ovire ga pa niso oplašile. »Trdno sem sklenil ne prej mirovati, dokler družba (krščanskega nauka) ne požene korenin v naši škofiji,« je pisal v nekem pismu Vodušku. Z mladino je treba začeti. »Mlade ljudi naredimo za apostole; po njih se bodo zastarani pomladili.«

Poleg drugih je vpeljal že Slomšek v svojo škofijo »Detinstvo Jezusovo« med šolsko mladino. Že leta 1851 je izrekel željo, naj Mihael Plaskan po vzorcu olomuške škofije spiše o tem članek za »Drobtinice«.

Kakor poroča kronika frančiškanskega samostana v Nazarju v Savinjski dolini, je okoli leta 1850 obudil tudi tretji red sv. Frančiška, ki je bil istotako pod Jožefom II. zatrt in je le natihoma še tu in tam životaril.

Mislil je tudi na karitativno delovanje. »Revščine je toliko,« piše leta 1849 v pastirskem listu, »da ji ne more odpomoči ne duhovnik sam ne ubožni zavod. Z združenimi močmi – po društvu – se pa lahko veliko zgodi.« Opozarja na stare diakone in diakonise pa na številne družbe sv. Vincencija Pavelskega. Prav iz karitativnih ozirov, iz skrbi za zapuščeno mladino je ustanovil v Mariboru društvo katoliških gospá in si želel tudi podobno moško društvo, česar pa ni učakal.

Društva bi naj gojila tudi izobraževalno delo. Leta 1848 je avstrijskim narodom prineslo ustavo, a ljudje niso vedeli, kaj s tem početi. Navadna šola in cerkev ne moreta sami ljudi poučiti o državljanskih pravicah in dolžnostih, to se naj stori po društvih, to je delo zlasti katoliških društev. Vse cerkvi in državi nevarne težnje morajo ostati tuje katoliškim društvom.

O misijonski Leopoldovi družbi in o bratovščini sv. Cirila in Metoda bomo govorili na drugem mestu.

***

Škofovske vizitacije. Ni dovolj, da vrtnar zasadi drevesca in drugo rastlinje, pogledati mora večkrat, kako rastejo, treba jih zalivati, odstraniti škodljivi mrčes, obrezati nepotrebne poganjke, vzravnati, kar je skrivljeno, privezati, kar se ne more samo držati pokonci. Zato beremo, kako je apostol Pavel skrbno obiskoval krščanske občine, ki jih je bil ustanovil. Zato tudi tridentinski cerkveni zbor zabičuje škofom med drugim, naj z vso marljivostjo obiskujejo svojo škofijo. Slomšek je za lavantinsko škofijo nekak Karol Boromejski. Visoko je cenil odloke tridentinskega cerkvenega zbora in jih skušal v vsem obsegu uveljaviti v svoji škofiji. Kakor v drugih ozirih je tudi v obiskovanju škofije kazal res apostolsko gorečnost, posnemajoč tudi v tem oziru svojega vzornika, sv. Frančiška Saleškega. Slomšeku ni bila nobena gora previsoka, nobena pot pretežavna, nobeno vreme preslabo, nobeno stanovanje prerevno in pretesno. Ko so ga zadnja leta močno zapuščale moči in ga je napadala huda bolezen, so ga njegovi prijatelji in častivci prosili in rotili, naj si vendar prizanaša in opusti vizitacijo najtežavnejših župnij, a odgovoril je z besedami sv. Frančiška Saleškega: »Ni potrebno, da živim, potrebno pa je, da vršim svojo dolžnost.«

Spremljajmo ga nekoliko na njegovih apostolskih potih. Še preden je bil posvečen za škofa, so ga že skrbele vizitacije. Kardinala nadškofa je prosil, naj se posvetitev izvrši čimprej, češ posvetiti treba novomašnike, na katere škofija že težko čaka, in obiskati treba štiri dekanije, ki že od leta 1838 niso imele škofovske vizitacije. Komaj je zasedel škofovski prestol, je izdal na duhovščino okrožnico o vizitacijah z resnim opominom, naj si župniki ne delajo prevelikih stroškov s sijajnimi obedi ob času vizitacije in birme. Kosilo naj bo preprosto; kvečjemu tri do štiri jedi smejo priti na mizo. Za sebe še tega ni zahteval, dovoljeval pa je radi povabljenih gostov. Zadovoljil se je s preprostim stanovanjem; če je kje našel razkošno opremljeno stanovanje, ga je vznejevoljilo. Zgodilo se je, da je našel župnišče kot podrtijo in v njem ni bilo mogoče prebivati. S svojim spremljevavcem vred je moral prenočiti v tesni kaplaniji, pa je bil zadovoljen. Prva leta je jedel sam v svoji sobi in smeli so mu prinesti le tri jedi, šele proti koncu je šel pozdravit goste. Pozneje je sicer jedel z drugimi gosti, a nikdar se ni dotaknil več jedi, kakor je bilo predpisano. Vstal je navadno hitro in šel na svoje opravilo ali pa se pripravljat na nadaljnjo pot.

V hribovitih krajih je navadno hodil peš; tako je n. pr. rajni ruški župnik Wurzer pripovedoval, kako je od Marenberga prišel peš na Remšnik, drugi dan pa šel peš nazaj. Spremljalo ga je več mladih duhovnikov. Med potom so našli zložen kup obtesanih brun pa so posedli nanj in malo počivali. Slomšek jim je kakor oče razlagal razne dušnopastirske zadeve. Ob tej priliki ga je eden od spremljevavcev vprašal, kako misli o bodočnosti slovenščine. Pa je Slomšek izrekel z veliko resnobo preroške besede: »Slovenščina bo napredovala, ali vera med Slovenci bo pešala.«

Njegov prihod je bil navadno v popoldanskih urah. Kjer so ga čakali s procesijo, je stopil z voza, če se je vozil, začel moliti rožni venec in šel v cerkev, kjer je bil blagoslov. Takoj nato pa je šel v šolo. Katekizem je navadno sam izpraševal; hodil je po šoli gori in doli ter vprašal prav vsakega šolarja. Potem je narekoval za diktat ali dal narekovati jedrnate stavke, ki si jih je večkrat med potom zapisal. Tako zbirko izrekov je objavil v Drobtinicah leta 1853. Drugi dan zjutraj, če je bila nedelja ali praznik, je šel med zgodnjo službo božjo v spovednico in če tam ni bilo kaj opraviti, je sedel v bližnjo klop ter z ljudstvom molil in prepeval, obenem pa točno opazoval, kako duhovnik opravlja svete skrivnosti, ali dovolj dostojno, in kako organist orgla, kakšno je petje. Če je opazil kake napake, je nanje vedno v mili obliki opozoril, navadno v obliki nedolžne šale. Okoli osme ure je bil slovesen vhod in začela se je cerkvena kateheza šoli odraslih in starejših ljudi. Župniku oziroma katehetu je pustil staviti le nekaj vprašanj, potem je sam povzel izpraševanje. Kateheza je navadno dolgo trajala, včasi poldrugo uro. Izpraševal je vse povprek, mlado in staro, moške in ženske. Kakor se še spominjajo najstarejši ljudje, je bil silno točen in se je hotel natančno prepričati, kako so ljudje poučeni v krščanskem nauku. Vkljub svoji natančnosti si je pri odraslih kakor pri otrocih pridobil izredno zaupanje; vse se je gnetlo krog njega, vsakdo si je štel v čast, če je bil vprašan in je imel priliko škofu odgovoriti. Po katehezi je imel tiho sv. mašo, potem je bil kratek nagovor na birmance, botre in starše birmancev o pomenu svete birme. Zelo spodbudno in pobožno je opravljal birmske molitve. Iz Sevnice ob Savi se je ohranilo poročilo nekega birmanca, pozneje duhovnika frančiškanskega reda, da je bil škof pri teh molitvah kakor zamaknjen. Šele po birmi je imel glavno pridigo, kjer je z apostolsko prostodušnostjo pograjal, kar je v župniji našel graje vrednega, in pohvalil, kar je bilo dobrega. Da bi mogel prav presoditi položaj v župniji, je moral župnik sestaviti spomenico o svoji župniji ter navesti vse svetle in temne strani pa mu je vročiti že na prejšnji postaji. V njegovi dobrosrčni naravi je bilo, da je rajši hvalil kakor grajal, a včasi je postal tudi prav oster, zlasti če so ljudje slabo znali krščanski nauk, če je opazil pri službi božji zanikarnost in mlačnost, v cerkvi nered in nesnago ali grde razvade med ljudstvom. V takih primerih je znal govoriti tako močno in v tako ostrih izrazih, da so ljudje stali kakor okameneli v cerkvi. Po končanem cerkvenem opravilu si je večkrat ovil kolar s črno ruto, naprsni križ vtaknil pod suknjo ter šel po vasi ali trgu gledat, če ljudje morda ne razsajajo po gostilnah. Če mu je le količkaj čas pripuščal, je takoj sestavil rešitev o birmi, dokler je imel še vse v svežem spominu. Ko se je vrnil domov, jo je dal na čisto prepisati in čez nekaj dni je že imel župnik rešitev v rokah. Rešitve so bile zelo natančne, njegovemu paznemu očesu se ni nič moglo izmuzniti.

Vizitacije, ki jih je opravil Slomšek v času svojega šestnajstletnega škofovanja, so se vršile po temle redu: Leta 1846 dekanije: Nova cerkev (izvzemši župnijo Novo cerkev sámo), Konjice, Rogatec, Šmarje pri Jelšah, Sv. Martin pri Slovenjgradcu. Leta 1847 dekanije: Videm ob Savi, Kozje; o prvi dekaniji pravi v nekem pismu, da je našel mnogo tolažljivega, v drugi pa precej kamenja, ki se ne dá hitro izruvati. Istega leta Sv. Andraž na Koroškem, Sv. Lenart v lavantinski dolini, Celje. Leta 1848: Škale, Gornji grad, Pliberk, Dobrla ves, Velikovec. Leta 1849: Braslovče, Vuzenica, Laško. Več jih to leto ni mogel opraviti, ker je bil dolgo časa na Dunaju pri škofovskih konferencah. Leta 1850: Sv. Andraž na Koroškem, Wolfsberg na Koroškem, Slovenska Bistrica. Leta 1851: Konjice, Nova cerkev (župnija), Šmarje. Leta 1852: Celje; v Starem trgu namenjena vizitacija in misijon sta morala to leto izostati, pač radi škofove slabosti po hudi bolezni v jeseni 1851. Leta 1853: Sv. Lenart v lavantinski dolini, Sv. Martin pri Slovenjgradcu (Stari trg), Rogatec. Leta 1854: Sv. Andraž, Pliberk, Velikovec, Wolfsberg, Gornji grad, Kozje, Laško, Videm. Leta 1855: Dobrla ves, Škale (Braslovče so morale odpasti, ker je do septembra razsajala kolera). Leta 1856: Braslovče. Vizitacija v drugih dekanijah je morala to leto odpasti, ker je škof kot apostolski sovizitator obiskoval benediktinske samostane. Leta 1857: Celje, Slovenska Bistrica, Nova cerkev, Konjice, Vuzenica. Leta 1858: Šmarje, Celje. Leta 1859: Sv. Martin pri Slovenjgradcu (Stari trg). Druge vizitacije so to leto odpadle radi priprav za selitev v Maribor. — Po dovršeni preselitvi so prišle na vrsto tudi nove dekanije iz sekovske škofije. Leta 1860: Kozje, Rogatec, Maribor, Fram, Hoče, Jarenina, Marenberg, Velika Nedelja, Zavrč. Škof je hotel dobiti čimprej vpogled v nove župnije, zato je to leto opravil silno obsežno vizitacijo. Leta 1861: Gornji grad, Videm, Sv. Jurij ob Ščavnici (Ljutomer), Ptuj. Leta 1862: Laško, Škale.

***

Po vizitacijah pride škof le bolj poredkoma v stik s svojimi ovčicami, zato so že apostoli pošiljali pastirska pisma krščanskim občinam, h katerim niso mogli osebno priti. Tudi škofje se obračajo do svojih vernikov po pastirskih listih, zlasti o postnem času pa ob posebno važnih, veselih ali žalostnih prilikah.

Slomšekovi pastirski listi so nekaj čisto posebnega. Slomšek ne podaja v njih svoje učenosti, ne lovi se za bleščečim se govorniškim nakitjem, temveč govori kakor oče prav preprosto, razumljivo, kratko o verskih resnicah in dušnopastirskih zadevah, ki se mu zde glede na časovne razmere posebno važne.

Kak vtisk so napravili na ljudstvo Slomšekovi pastirski listi, je priča očividec Fran Kosar, ki je leta 1863, torej leto dni po škofovi smrti, pisal v »Drobtinicah« (str. 187): »Saj še pomnite, dragi bravci! kako ste se vselej tistih časov in praznikov veselili, kadar ste se novega pastirskega lista nadejali, in kako nadležno ste dušne pastirje prosili, da bi pastirske liste med vas delili ali vam jih vsaj posojevali. Ali se morete spomniti, da je bila kedaj kaka huda sila ali nevarnost, da bi vas škof s pastirskim listom ne bili obiskali in kakor oče potolažili?«

Za duhovnike kakor za ljudstvo je imel tudi v najtežjih položajih očetovske besede tolažbe in dobrega sveta. Čim besneje so se sovražniki zaganjali v Cerkev in njene naprave, tem odločneje je povzdigoval Slomšek svoj glas in opominjal duhovnike, naj žive in delajo dostojno svojega stanu, da ne bodo imeli nasprotniki opravičeno kaj grajati, ljudstvo pa naj ne verjame krivim prerokom. Bil je v pravem pomenu čuječ stražar na Sionski gori, ki je hitro opazil vsako nevarnost in sumljivo kretnjo v sovražnem taboru ter opozoril nanjo svojo čredo.

Po vsebini in postanku se dado Slomšekovi pastirski listi razdeliti v tri skupine: 1. postni pastirski listi; 2. pastirski listi ob raznih cerkvenih in nabožnih priložnostih; 3. pastirski listi o socialnih in domoljubnih zadevah.

4. Delni bogoslovni zavod pri Sv. Andražu. Skrb za dijake

Skrb za dober duhovski naraščaj je ena poglavitnih nalog vsakega škofa. Slomšeku je bilo to silno resna in sveta zadeva. Duhovsko semenišče je imenoval punčico svoje škofije in gojence je navadno pozdravljal: »Vi ste moje veselje«. Močno je pogrešal duhovsko semenišče v svoji bližini pri Sv. Andražu, kjer bi bogoslovce potreboval tudi pri slovesnih škofovskih opravilih. Vsako leto je vsaj enkrat obiskal svoje gojence v Celovcu. Če je bil kak bogoslovec v sili, je spiritual Pikel imel naročilo, da mu na škofov račun dá podporo. Mnogo je Slomšek premišljeval, kako bi vsaj zadnji letnik mogel dobiti k Sv. Andražu. Upanja pa ni bilo veliko, ker je bila vlada v takih zadevah navadno nedostopna. Zvedel je pa, da se je tržaškemu škofu Jerneju Legatu posrečilo, da je spravil četrti letnik tržaških bogoslovcev iz skupnega semenišča v Gorici v Trst, kjer so odprli tak delni zavod že 15. novembra 1849. Slomšek se je obrnil 5. marca 1850 s pismom na tržaškega škofa, naj mu poroča, kako je to dosegel. Ta mu je odgovoril 9. marca 1850, da se je obrnil najprej na mestni magistrat v Trstu in mu razložil, da je za škofijo velikega pomena, če si svoje duhovnike vsaj v zadnjem letniku vzgoji doma; potrebuje pa jih tudi v stolnici pri slovesnih opravilih. Zaprosil je, naj mu magistrat poskrbi za potrebne prostore in za letnih 600 gld. kot plačo profesorjem. Magistrat je rade volje oboje dovolil, kakor hitro bi politična oblast dovolila premestitev četrtega letnika iz Gorice v Trst. Nato se je obrnil na cesarja Ferdinanda, naj dovoli, da se od zneska, ki ga dobiva osrednje semenišče v Gorici, odtegne znesek za 10 tržaških gojencev. Preden se je kaj zgodilo, so prišle homatije leta 1848 in cesar Ferdinand je odstopil. Leta 1849 se je ministrstvo skušalo izogniti tej zadevi in jo zavleči. Škof je takoj sestavil svoj predlog, v katerem je utemeljil svojo zahtevo, in res je vlada z odlokom 28. septembra 1849 dovolila, da se četrti letnik prenese v Trst. Pri Slomšeku je bila stvar drugačna. Mestni svet majhnega mesta Sv. Andraža ni mogel poskrbeti za prostore, še manj kaj prispevati v denarju. Vse to je moral prevzeti škof sam. Po mnogih težavah je res dosegel, da je vlada 16. aprila 1850 dovolila, prenesti četrti letnik iz Celovca k Sv. Andražu ter je tisti del prispevkov nakazala novemu zavodu. V jeseni 1850 se je tedaj otvoril četrti letnik pri Sv. Andražu in tako so bodoči dušni pastirji vsaj zadnje leto svojih studij dokončali neposredno pred škofovimi očmi, ki je tako imel priliko, natančneje jih spoznati. Nastanil je bogoslovce v svoji lastni palači, dal jim na razpolago tudi svoj krasni vrt. Opravo so dobili deloma iz Celovca, drugo je pomagala nabaviti duhovščina. Ravnatelj in spiritual sta imela pravtako hrano in stanovanje v škofiji, profesor pastirstva je dobival na leto 100 gld. plače ali pa prosto stanovanje. Ostale predmete so predavali stolni kanoniki in korni vikarji brezplačno. Škof sam je večkrat prišel predavat. Gojenci so se vedno že vnaprej veselili na četrto leto svojih studij, ko so mogli iti v bližino svojega dobrega škofa, ki je bil očetovsko mil ter je četrtoletnikom dovolil nekoliko več prostosti, da so se tako navadili na svobodo zunaj zavoda, v katero so imeli kmalu stopiti. Proti prestopkom pa je bil zelo strog in je zahteval točen red, kakor je bil sam zgled reda in točnosti.

Slomšek je ostal v zvezi z novoposvečenimi duhovniki tudi potem, ko so zapustili zavod, in si z njimi dopisoval. Od leta 1856 je zahteval od novomašnikov lastnoročno pismeno zagotovilo, s katerim se je vsak obvezal pred Bogom in svojo vestjo, da v duhovskem stanu ne bo iskal svoje časti, bogastva in zložnosti, temveč bo z vsem srcem iskal le večjo čast božjo in zveličanje duš. Svojim predstojnikom je moral zagotoviti zvestobo in pokorščino, pri morebitnih ukorih skromnost in ponižnost, v zoprnostih vdanost in potrpežljivost, v vsem pa vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti. V istem zagotovilu se je novomašnik tudi obvezal, da bo vsak dan premišljevaje prebral vsaj eno poglavje iz sv. pisma in kak odlomek iz Hoje za Kristusom ali kake druge izpodbudne katoliške knjige. (Slomšek je imel navado, da je novomašnikom podaril za spomin knjigo sv. Alfonza Ligvorskega »Priročnik za duhovnike« s posvetilom: »Preljubemu sinu v Kristusu N. N. Anton, škof. Zaradi tega te opominjam, da poživiš božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok. 2 Tim 1, 6«). Dalje se je moral obvezati, da si bo vsak večer izprašal vest, vsak mesec vsaj enkrat opravil sveto spoved in vsako leto tridnevne duhovne vaje. Na obletnico svojega posvečenja je moral poročati škofu, kako izpolnjuje te obveznosti in škof mu je vsekdar odgovoril. Če je bil na dobrem glasu in vesten v izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga je škof po nekaterih letih odvezal te obveznosti, kar je bilo znamenje posebnega zaupanja.

Pa ne samo za bogoslovce, temveč tudi za dijake je po očetovsko skrbel, tako za gimnazijce, izmed katerih je upal dobiti bogoslovce, kakor za učiteljske pripravnike, od katerih je pričakoval dobrih učiteljev. Ko je Slomšek 1846 zasedel škofijsko stolico, je bila v lavantinski škofiji v Celju edina gimnazija, iz katere je dobival zlasti štajerski del škofije duhovski naraščaj. Na Koroškem je bila sicer v Št. Pavlu benediktinska nižja gimnazija, a je bila slabo obiskovana in v njej ni bilo pravega reda; slovenski del škofije ni imel od nje prav nič. Škof je pa tudi dobro vedel, s kakimi težavami se morajo boriti revni slovenski dijaki in kako mnogo se jih radi neugodnih razmer poizgubi. Zato je že leta 1849 s posebno okrožnico pozval duhovščino, naj podpira pridne dijake celjske gimnazije. Prav takrat je prosvetni minister grof Leon Thun preosnoval avstrijske gimnazije ter jih razširil na osem razredov. Prejšnji dveletni »modroslovni tečaj«, ki je bil nekaj srednjega med gimnazijo in visoko šolo, je odpadel. Šlo je za to, ali bo v Celju samo nižja gimnazija, ali pa se spopolni do celotnega zavoda z osmimi razredi. Celjani sami so bili do tega važnega vprašanja nekam ravnodušni. Slomšek jih je vzdramil in se odločno potegnil za to, da je Celje dobilo višjo gimnazijo. Sam je daroval v ta namen 1000 gld. Leta 1851 je celjska gimnazija imela že osem razredov, zato se je tudi znatno pomnožilo število dijaštva. Na pobudo in z izdatno podporo Slomšekovo se je tedaj ustanovilo nekako dijaško podporno društvo, ki pa ni bilo društvo v pravem pomenu, ker ni imelo ne pravil ne odbora in ni bilo oblasti prijavljeno. Radovoljne doneske je pobiralo škofijstvo, podpore pa sta delila celjski opat Matija Vodušek in gimnazijski veroučitelj Ivan Grašič. To so prvi početki poznejšega dijaškega semenišča. Ta način podpiranja se je prvo leto dobro obnesel, dijaki so bili hvaležni. Zato je duhovščina še naprej rada pošiljala prostovoljne darove, škof sam je bil glavni dobrotnik. Na koncu leta 1850 je pa pozval duhovnike, naj v svojih župnijah izberejo nadarjene in pridne dečke ter jih pripravijo za latinske šole. Dečkom na deželi je radi pomanjkanja potrebne predizobrazbe bilo zelo težko stopiti v gimnazijo, kjer je bil ves pouk nemški. Brez zadostnega dotoka dijaškega naraščaja bi bilo zastonj podporno društvo in pa prav takrat na novo odprta delna duhovščnica pri Sv. Andražu.

Slomšek je imel že takrat pred očmi ustanovitev semenišča v smislu naročil tridentinskega cerkvenega zbora, tembolj ker so sosedne škofije že imele take zavode. Toda lavantinska škofija je bila prerevna, da bi mogla na mah zbrati potrebni znesek za ustanovitev semenišča. Za takratne razmere naj bi ga torej nadomeščalo podporno društvo. To društvo je skrbelo tudi za dobra in zanesljiva dijaška stanovanja. Z novim letom 1852 je najelo za gimnazijce skupno stanovanje, kar je bil važen korak k ustanovitvi pravega semenišča. Slomšek se je sedaj odločil, da namesto podpornega društva, ki je sproti porabljalo slučajno došle darove, ustanovi stalen dijaški zavod (konvikt), ki naj bi se imenoval »Maksimilijanišče« (Maximilianum). V ta namen je razposlal 13. avgusta 1852 posebno vabilo duhovnikom, kjer poudarja: »Dobri duhovniki se ne rodijo, ampak se morajo vzgojiti.«

V štirih letih je Slomšek daroval za ta zavod 12.619 gld., stolni kapitelj pa 2111 gld., večje ali manjše zneske tudi drugi duhovniki, tako da je ustanovna vsota v štirih letih narasla na 20.662 gld.

S šolskim letom 1855/56 se je dotedanji »deški zavod« prekrstil v »Maksimilijanišče«. Dečki pa so imeli v zavodu le stanovanje in večerjo, kosilo so si morali iskati po hišah dobrih celjskih meščanov. Vse to je bilo še vedno le zasebno in poskusno podjetje brez odobrenja državne oblasti. Ob nekem novem volilu »Maksimilijanišču« je začela vlada 1858 povpraševati, kaj je s tem zavodom in zakaj še ni oblastno potrjen. Škofijstvo je tedaj samo pojasnilo vladi, da to ni kako društvo v pravem pomenu, temveč le prostovoljno pobiranje podpor za revne dijake; tako imenovani »konvikt« ali »Maksimilijanišče« je pa le poskus, da se ustanovi pravo semenišče. Vlada je sedaj zahtevala, naj se ustanovi javno podporno društvo z oblastvenim odobrenjem.

Medtem se je leta 1859 škofijski sedež prestavil v Maribor, nastale so čisto nove razmere in potrebe. V škofiji sta bili sedaj dve popolni gimnaziji, celjska v »stari« in mariborska v »novi« lavantinski škofiji. »Maksimilijanišče« je moralo od svojega sklada izplačati krški škofiji za celovško semenišče 3753 gld. 8 kr., ki so jih darovali koroški duhovniki, nasprotno pa je lavantinski škof prejel od sekovskega 9900 gld., ki so jih nabrali za graško semenišče slovenski duhovniki v onem delu škofije, ki je sedaj prišel pod lavantinsko škofijo. Iz graškega semenišča so prestopili v lavantinsko škofijo samo štirje gojenci, ki jih je lavantinsko škofijstvo sprejelo v Mariboru v popolno oskrbo.

Obresti od imenovane vsote, ki jo je graški škof izplačal, niti od daleč niso zadostovale za vzdrževanje gojencev, ki jih je bilo treba sprejeti glede na novi obseg škofije v večjem številu, zato se je Slomšek zopet zaupno obrnil na duhovščino novega dela škofije 21. avgusta 1861 za prispevke, da se ustanovi semenišče tudi za novi del škofije s sedežem v Mariboru. Požrtvovalni duhovniki »nove« lavantinske škofije so podpisali 8671 gld., škof sam je dodal 2000 gld. ter je še leta 1861 kupil za novi zavod neko hišo na Glavnem trgu v Mariboru. Kakor je celjskemu zavodu dal ime po celjskem škofu mučencu »Maksimilijanišče«, tako je novi zavod v Mariboru dobil ime po ptujskem škofu mučencu sv. Viktorinu – »Viktorinišče«.

Ker je vlada vztrajala pri svoji zahtevi, da se ustanovi pravo društvo oziroma semenišče, se je Slomšek odločil, da ustanovi semenišče pod dvojnim imenom »Maximilianum-Victorinum«. Sam je sestavil osnutek za ustanovo in ga 12. decembra 1861 predložil vladi. Namestništvo je pa zahtevalo, naj se točno ločita glavnici »Maksimilijanišča« in »Viktorinišča« ter se natančneje pojasni njih nastanek in razvoj. Preden se je to moglo zgoditi, je Slomšek zatisnil oči. Po vsem tem pa se sme vendarle po vsej pravici imenovati ustanovitelj dijaškega semenišča.

Zelo je bil Slomšeku pri srcu tudi učiteljski naraščaj, kar je pri tako velikem mladinoljubu in izbornem šolniku umljivo. Za najpotrebnejšo izobrazbo ljudskošolskih učiteljev je v Celju obstajal dveletni pripravniški tečaj. Slomšek je posvečal kot škofijski nadzornik posebno pažnjo temu zavodu ter je prisostvoval izkušnjam ob koncu šolskega leta sam, če mu je le bilo mogoče. Nekaj mesecev potem, ko je postal škof, piše opatu Vodušku, naj poišče dobrega učitelja glasbe, ki bo na zavodu poučeval; najti se pa mora tudi sklad, iz katerega bo dobival plačo. Pozneje so zadevo uredili tako, da je oskrboval petje in orglanje v opatijski cerkvi in se mu je zato zboljšala plača, pripravnike pa je moral poučevati v glasbi brezplačno. Obenem pa opozarja opata, da je treba skrbeti tudi za to, da tečaj dobi dovolj sposobnih učencev. Kajpak so bili ti učenci večinoma iz revnih slojev, zato je obstajal poseben »pripravniški sklad« za podporo revnih učencev pripravniškega tečaja. Temu skladu je Slomšek prepustil skupiček »Drobtinic« ter mu v založbo prepustil svojo knjižico »Blaže in Nežica«. Ko je leta 1850 vlada hotela vpeljati to knjižico v šole in jo prevzeti v založbo šolskih knjig, je Slomšek zahteval, da se imenovanemu skladu dá primerna odškodnina. Upravljal je ta sklad v sporazumu s škofijskim nadzornikom celjski opat. Slomšek je ponovno daroval v ta sklad po 100 gld. Že leta 1851 je pa napovedal, da se celjski dveletni tečaj ne bo mogel dolgo držati glede na to, da je v Mariboru obstajal samo enoletni tečaj, in je seveda vsakdo rajši v Mariboru opravil enoletni tečaj, kakor pa v Celju dveletnega. Zato je določil Slomšek leta 1855, da zanaprej dobiva skupiček od »Drobtinic« Mohorjeva družba, kar se lahko zgodi tembolj brez boli, ker pripravnikov v Celju ni več. Tako je celjski zavod prenehal zaradi pomanjkanja učencev.

5. Družba duhovnikov misijonarjev sv. Vincencija Pavelskega ali lazaristi v Celju

Kakor smo videli, si je škof Slomšek veliko prizadeval, z misijoni dvigniti versko življenje in zboljšati nravnost ljudstva. Ob takratnem pomanjkanju duhovnikov pa je bilo težko dobiti dovolj spretnih misijonskih pridigarjev in spovednikov. Da temu odpomore, je Slomšek sprejel v svojo škofijo misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega ali lazariste.

Ustanovitelj te družbe je slavni apostol krščanske ljubezni, sv. Vincencij Pavelski (1576–1660). Imenujejo se tudi lazaristi, po nekdaj glavnem zavodu sv. Lazarja v Parizu. Namen te družbe je, da zlasti ljudstvo na deželi uči in navaja lepo krščansko živeti. Leta 1760 je dunajski škof in kardinal Krištof Anton Migazzi poklical lazariste na Dunaj, toda takratni Cerkvi in samostanom sovražni duh jih ni trpel; čez pet let so morali zapustiti Dunaj in avstrijske dežele sploh. Šele v sredini 19. stoletja so vprav Slovenci pripomogli, da se je družba zopet naselila v bivših avstrijskih deželah. Leta 1843 so poklicali učenega in pobožnega duhovnika sekovske škofije, Janeza Nepomuka Klajžarja, vikarja v Ptuju, doma od Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, za duhovnega voditelja v Gradec na novoustanovljeni zavod usmiljenih sester, katerim je ustanovitelj pravtako sv. Vincenc Pavelski. Kot duhovni voditelj se je Klajžar vglobil v življenje in delovanje sv. Vincencija ter je dobil sam veselje do njegove misijonske družbe. Leta 1850 je spremljal dve sestri v Pariz. Tam se je še natančneje seznanil z družbo in se še bolj vnel za misijonski poklic. Naslednje leto je zopet odšel v Pariz, da bi tam napravil noviciat. Pridružila sta se mu še dva druga, blaga slovenska duhovnika sekovske škofije, njegov rojak Jakob Horvat in Anton Žohar, kaplan pri Št. Ilju v Slovenskih goricah. Leta 1852 so se oglasili zopet trije duhovniki za družbo, dva iz sekovske in eden iz lavantinske škofije. Prvi trije so meseca avgusta 1852 končali noviciat in se vrnili v domovino, a takratni sekovski škof Rauscher si ni upal sprejeti misijonarjev v svojo škofijo. Odbor, ki je pripravljal naselitev lazaristov v avstrijske dežele, se je tedaj obrnil na lavantinskega škofa, ki je z veseljem in brez pomišljanja sprejel ponudbo. Za naselitev novih redovnikov je grof Klement Brandis ponudil svojo graščino Freistein pri Spodnji Polskavi, a Slomšek se je odločil za Sv. Jožefa nad Celjem. Ko pa je nemška liberalna mestna občina delala sitnosti, je mislil na Petrovče. Končno pa je vendar ostalo pri Celju. Kmalu so se našli velikodušni dobrotniki, ki so pripomogli, da se je pripravilo vsaj najnujnejše. Slomšek sam je za prvo silo daroval 1000 gld., pozneje še večkrat. Dosegel je tudi, da je bivši cesar Ferdinand s svojo ženo Ano daroval 4000 gld. Izmed duhovščine so si posebno prizadevali za naselitev lazaristov Marko Glaser, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru, konjiški nadžupnik Josip Rozman in stolni kanonik Mihael Pikel i. dr.

Dne 26. septembra 1852 je Slomšek v slovesni procesiji spremil prve misijonarje: Klajžarja, Horvata in Žoharja iz celjske opatije k sv. Jožefu ter jih v krasni pridigi predstavil vernikom. Del Celjanov je vnaprej nasprotoval novim redovnikom, Slomšek pa pravi v nekem pismu opatu Vodušku, da je vprav to nasprotovanje znamenje, da je naprava dobra, ker čim boljša je stvar, tem prej zadene na nasprotstvo. Škofija je pa dobila z njimi dobre sodelavce pri verskonravni obnovi. Leto za letom so po raznih župnijah prirejali misijone in duhovne vaje za razne stanove. Hodili so pa na pomoč tudi v sosedne škofije. Naselitev lazaristov v Celju je bila sploh prva v bivših avstrijskih deželah.

6. Slomšekovo sodelovanje pri cerkveni in šolski preosnovi Slovstveno delovanje

Leto 1848 je mejnik politične pa tudi cerkvene zgodovin e i v bivši Avstriji. V cerkveni politiki je prenehal vsaj najhujši pritisk ozkosrčnega in starokopitnega jožefinizma, nastopile so pa tudi čisto nove razmere in potrebe, do katerih je cerkvena oblast morala zavzeti času primerno stališče. Zlasti dvoje vprašanj je nujno zahtevalo rešitev: oblikovanje verskonravnega življenja v novih razmerah in pa šolstvo. Kot prva priprava so se vršila posvetovanja škofov solnograške nadškofije, potem pa na Dunaju vseh avstrijskih škofov. Od leta 1849 pa tja do leta 1858 je moral Slomšek mnogokrat na Dunaj, v Solnograd in drugam v važnih zadevah, ki se niso tikale neposredno njegove škofije. Pri vseh takratnih važnejših pojavih cerkveno-političnega življenja srečavamo Slomšeka, ki ni samo miren gledavec, marveč povsod dejanski posega v razprave. Komaj se je vrnil 20. aprila 1849 iz Solnograda, je že moral zapustiti 25. aprila Sv. Andraž. Napotil se je v Maribor, odtod z vlakom v Gradec, kjer se je nekoliko pomudil, potem pa na Dunaj. Pred odhodom je pisal opatu Vodušku v Celje, da razgovori pred skupnimi posvetovanji vzbujajo dobre upe. »Kako dolgo ostanemo na Dunaju, ve samo Bog. Predmeti, ki se imajo obravnati, so tako važni in imajo tako velike posledice, da mi postaja kar tesno, če na to mislim.« Upal je, da se bo do binkošti že lahko vrnil ter po Telovem nastopil svoje vizitacijsko potovanje po škofiji. A prišlo je Telovo, 7. junija, in zborovanja še ni bilo konec. Na Dunaju je vladala nepopisna vročina, v predmestjih se je javljala vedno močneje kolera. Nekateri škofje so že zapuščali neznosno dunajsko soparico. Slomšek je vztrajal in še 7. junija, po sijajni telovski procesiji, katere so se udeležili dvor in vsi škofje, ki so bili še na Dunaju, piše, da še ne ve, kdaj se bo mogel vrniti, upa pa, da v 8 do 10 dneh. Zaključena so bila posvetovanja šele 17. junija. Sklepe zbranih škofov je deloma potrdil cesar 18. in 23. aprila 1850. O priliki teh posvetovanj se je Slomšek seznanil s takratnimi avstrijskimi škofi ter z nekaterimi sklenil ozko prijateljstvo; posebno je Slomšeka vzljubil litomeriški škof Jernej Hille. Slomšek je že takrat slovel kot apostolsko goreč škof in kot izboren govornik. Leta 1850 je imel Slomšek pri posvetitvi novega solnograškega nadškofa Josipa Tarnoczya slavnostno pridigo v solnograški stolnici, enako tudi leta 1858 pri posvetitvi krškega škofa Valentina Wierya.

Leta 1854 je moral zopet uradno na Dunaj, 19. aprila se je v spremstvu kanonika Pikla napotil k poročnim slavnostim mladega cesarja. O tem nam je Pikel v svojem dnevniku ohranil nekatere podrobnosti. Prvo noč sta med potom prenočila v Reichenfelsu pri Slomšekovem prijatelju, župniku Paganiju, rojenem Čehu. Drugi dan sta se peljala čez Knittelfeld in Leoben do Brucka, kjer sta prenočila v Klančarjevi gostilni. Klančar je bil po rodu Slovenec, doma iz Novega mesta. S ponosom jima je razkazoval krstne darove svojih dveh hčerk; starejši je bila namreč botra nadvojvodinja Marija Luiza, mlajši pa nadvojvodinja Sofija. Dne 21. aprila sta ob pol sedmih zvečer prišla že na Dunaj ter se nastanila pri kapucinih. Dne 22. aprila sta videla prihod cesarske neveste v Schönbrunn, drugi dan ob petih popoldne je bil slovesen vhod neveste v cesarski grad v mestu samem. Ob sedmi uri zvečer je bila poroka v cerkvi sv. Avguština. Poročal je dunajski nadškof Rauscher, ki je izrekel poročencema krasen nagovor. Prisostvovalo je poleg neštevilnih državnih dostojanstvenikov 70 nadškofov, škofov, opatov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, vsi z mitrami. Dne 27. aprila se je ob 12. uri poklonilo cesarju in cesarici odposlanstvo koroške dežele. V tem poslanstvu sta bila tudi Slomšek in Pikel. Poklonili so se tudi cesarjevim staršem. Dne 2. maja zvečer sta se odpeljala proti Mariboru, naslednji dan sta napravila izlet k škofovemu vinogradu pri Mariboru, 4. maja zjutraj ob šesti uri sta odrinila iz Maribora ter bila ob sedmih zvečer že pri Sv. Andražu.

V začetku aprila 1855 je odšel Slomšek zopet za dalje časa na Dunaj radi posvetovanj glede konkordata. Spremljal ga je zopet kanonik Pikel, ki je tokrat zastopal krško škofijo, ker je bil krški škof star in bolehav. Pikel ni dolgo zdržal v dunajskem zraku. Slomšek pa je vztrajal do konca ter dejanski posegal v razprave.

Dne 18. avgusta 1855 je bil konkordat podpisan in slovesno razglašen. Naslednje leto je bilo sklicano novo zborovanje vseh avstrijskih škofov, ki bi naj določilo, kako se bo konkordat v vseh podrobnostih izvršil. Začelo se je drugo nedeljo po veliki noči in je trajalo še v majniku. Ves ta čas je bil Slomšek na Dunaju, vmes je o binkoštnih praznikih obiskal Moravsko. Višek škofovskega zborovanja je bila slovesna avdienca pri cesarju, katere se je udeležil tudi Slomšek. Škofje so izročili vladarju zahvalno adreso za sklenjeni konkordat. Kardinal Schwarzenberg je nagovoril cesarja latinski in tudi cesar je odgovoril v gladki latinščini. Proti koncu maja so mnogi škofje že zapustili Dunaj, drugi so ga želeli kmalu zapustiti, ker »dunajski zrak je bil v vsakem oziru zadušljiv«, piše Slomšek 30. maja celjskemu opatu. On je vztrajal zopet do konca in se vrnil domov šele v začetku junija.

Po letu 1848 se je tudi mnogo govorilo o škofijskih zborih ali sinodah, o katerih niti duhovniki niso imeli jasnih pojmov, ker so v zadnjem polstoletju prišle čisto iz navade. »Škofijske sinode se bodo nedvomno zopet upeljale,« piše Slomšek 4. aprila 1849, »in lavantinska škofija ne bo zaostala.« Gojil je to misel ves čas ter je mislil sklicati dvojno sinodo: za gornji del škofije pri Sv. Andražu, za spodnji (celjski) del pa v Laškem. Toda mnogoteri posli so ga leto za letom klicali izven škofije, vmes je prišla njegova bolezen, potem pa priprave za selitev. Po preselitvi v Maribor je zopet povzel misel na sinodo ter je za leto 1862 razpisal vprašanje, kaj želi duhovščina, da bi se obravnavalo na škofijskem zboru. Preden je mogel to izvršiti, mu je smrt ugasnila življenje.

***

Slovel je pa Slomšek v širokem svetu tudi kot veščak prve vrste na šolskem in vzgojnem poprišču. Prav v tem področju je imel pri preosnovi srednjega in osnovnega šolstva vplivno besedo in obilo dela. Razmere za šolstvo so bile takrat zelo neugodne. Ljudstvo ni imelo veselja do šole in ni umevalo nje pomena, manjkalo je sposobnih učnih moči in v ustroju takratne šole same je bilo mnogokaj pomanjkljivega.

Kar je bilo pred letom 1848 v lavantinski škofiji šol, so jih ustanovili in vodili večinoma duhovniki. Bile so trojne vrste. Od časov Marije Terezije sèm je državna in deželna oblast ustanavljala šole, ki so se imenovale »trivialne« šole, ljudske šole v poznejšem pomenu. Takih šol pa je bilo pri nas zelo malo in kar jih je bilo, so bile čisto nemške. Omejene so bile le na mesta in trge. Da se pa tudi ljudstvu na deželi dá najpotrebnejši pouk, so duhovniki vpeljali »nedeljske šole«. Pa tudi to še ni zadostovalo. Slomšek je kot škofijski nadzornik in kot škof duhovnikom nujno priporočal, naj skušajo pridobiti ljudi, da si ustanovijo občinske šole. Večje in premožnejše občine naj bi si postavile na lastne stroške šolska poslopja ter same vzdrževale redno šolo. Takih »občinskih« šol je bilo leta 1849 v škofiji 18, od teh so tri oskrbovali svetni učitelji, ki so bili obenem cerkovniki, 15 pa so jih prostovoljno oskrbovali duhovniki. Poleg teh je bilo še 109 začetnih nedeljskih šol, kjer so zopet z majhnimi izjemami poučevali duhovniki sami.

Od leta 1849 do 1860 je bil avstrijski učni minister grof Leon Thun, kateremu gre velika zasluga, da je na izboren način preosnoval vse avstrijsko šolstvo. Pri tem važnem in težavnem poslu mu je bil moder svetovavec škof Slomšek. Thun sam je izjavil v nekem pismu, da noče »v tej zadevi (v šolstvu) ničesar ukreniti, preden ne vpraša Slomšeka za svet«. V koliki meri je Slomšek vplival na preosnovo šolstva in na ministrove naredbe, je dandanes težko reči, ker je dopisovanje med Slomšekom in Thunom, kakor vse kaže, uničeno. Slomšek je stal odločno na edino pametnem stališču, naj se začetni pouk vrši v materinem jeziku.

Preosnova šolstva pa je nemogoča brez preosnove šoIskih knjig. Dne 3. decembra 1849 piše Slomšek opatu Vodušku: »Tudi mene je učno ministrstvo počastilo z delom, ki je za moja ramena pretežavno, in v tem oziru ne maram delati sam zase, marveč z združenimi močmi.« Lotil se je tedaj nelahkega dela: predelave in pregledovanja šolskih knjig za ljudske šole. Izbral si je med duhovniki in učitelji spretne sodelavce: tako opata Voduška, ki je bil prej ravnatelj glavne šole v Celju. Vodušek mu je pomagal zlasti pri predelavi malega katekizma. Izmed učiteljev pa je izbral Josipa Rozmana, Josipa Drobniča in Kosarja, celjskega učitelja Ivana Kranjca, ki je iz »Blažeta in Nežice« napravil nekak izvleček: »Mali Blaže«, in dobil od Slomšeka nalogo, da sestavi abecednik, računice i. dr., nadalje zglednega šoštanjskega nadučitelja Petra Musija in braslovškega nadučitelja Antona Kodermana, ki je bil strokovnjak zlasti v vinogradništvu ter o tem pisal za Veliko berilo in Ponovilo.

V naslednjem naštevamo šolske knjige, ki jih je Slomšek sestavil ali vsaj uredil in predložil ministrstvu. 1. Mali katekizem. Imamo dve izdaji (po Simoniču). Leta 1850 je izšel na Dunaju »Katekizem za male šole. Od lavantinskega škofijstva popravljen«. Popravljal ga je seveda največ Slomšek sam. Leta 1852 je pri Geigerju v Celju izšla že tretja izdaja tega katekizma. Leta 1854 pa je na Dunaju izšel »Mali katekizem«, ki ga je sestavil Slomšek sam. Ta katekizem je dolgo pilil in Slomšeku pomagal zlasti opat Vodušek, vendar vseh njegovih predlogov škof ni mogel sprejeti. Želel je, da bi ta katekizem postal skupen za vse slovenske škofije, pa ga je mislil predložiti v potrjenje tudi goriškemu nadškofijstvu, da bi tako postal veljaven tudi za škofije goriške cerkvene pokrajine. A to se mu ni posrečilo, ker so hodili gospodje v Ljubljani, Gorici in Trstu svojo pot. Vsekakor je bila plemenita Slomšekova namera, vsaj pri katekizmu doseči enotnost med Slovenci.

2. Berila ali Listi in evangelii u nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta. V Beču 1854. — V pismu na Voduška dne 12. marca 1850 pravi Slomšek, da je odposlal ministrstvu tudi pregledane slovenske evangelije. To bo pač pod zgornjim naslovom navedena knjiga listov in evangelijev, ki je sicer ne navajajo med Slomšekovimi deli.

3. Malo berilo za slovensko-nemške šole. Izšlo je na Dunaju v c. kr. založbi šolskih knjig leta 1853. — Dne 22. februarja 1851 piše celjskemu opatu, da je »malo berilo« (v rokopisu) pripravljeno, a da ni z njim zadovoljen, ker da je taka naloga pretežavna za človeka, ki ni sam strokovnjak, to je, ki se dejanski ne ukvarja s poukom otrok. Preteklo je že pač precej let, kar je Slomšek kot kaplan in kot nadžupnik deloval kot šolnik pri otrokih, zato mu ni bilo lahko, vglobiti se zopet popolnoma v otroško mišljenje. Pomagalo mu je pač to, da je bil že od narave rojen šolnik in vzgojitelj.

4. Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda (razreda). V Beču 1855. — Prve dni leta 1851 piše celjskemu opatu, da bi se sedaj moral lotiti sestave novega berila, a je imel pomisleke, ker je že preveč zaostal v slovenščini in se ne more prav vglobiti v nove šolske razmere. A konec aprila piše istemu, da dela na berilu za drugi razred. Medtem je prišlo poletno delo, vizitacije i. dr., v jesen pa njegova težka bolezen, zato berilo v novembru še ni bilo končano, upal pa ga je končati do velike noči. Istočasno je pripravljal berilo tudi za slovensko-nemške šole.

5. Veliko berilo za slovensko-nemške šole, ki je izšlo na Dunaju v c. kr. založbi šolskih knjig 1856, pa zopet 1857 in 1858. — V tej knjigi je na eni strani slovensko besedilo, na drugi strani pa nemški prevod slovenskega berila. Tako so se učenci najlaže učili nemškega jezika.

6. Nemška slovnica za slovenske šole. Na Dunaju 1852, 1853.

7. Slovensko-nemška slovnica. Meseca februarja 1853 piše Slomšek Vodušku, da je pravkar zaposlen s sestavo »Slovensko-nemške slovnice«, ki si jo je mislil kot dodatek k slovensko-nemškemu Berilu. To torej ni samostojna knjižica, marveč le dodatek kratke slovenske slovnice k berilu. Ministrska naredba iz petdesetih let je namreč zavrgla suhoparne samostojne slovnice za drugi in tretji razred. Slomšek je pač izdal nemško slovnico kot posebno knjigo, da se otroci po njej uče tujega (nemškega) jezika, a za materinski jezik je v smislu ministrske naredbe dodal berilu le nekaj najnujnejših slovniških pravil.

8. Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole na kmetih. U Beču, 1854. — Dokler ni bilo po deželi rednih ljudskih šol, so jih nadomestovale nedeljske šole in dajale mladini potrebne začetne nauke. Ko so se pa namnožile redne šole, so nedeljske šole prevzele vlogo nadaljevalnih in ponavljalnih šol. Temu namenu naj bi služilo Ponovilo kot priročna knjiga duhovnikom in učiteljem v nedeljskih šolah, obenem pa naj bi bilo, kakor pravi Slomšek v »omembi« (predgovoru), »lepo vodilo za mlade Slovence in Slovenke, glavo prebrisati, srce ožlahtniti, ohraniti zdravo dušo in telo, in pa pridne, delavne roke«. Knjiga bi naj bila mlademu človeku na potu življenja luč in potni tovariš. Zato ima na prvem mestu zgodovino katoliške Cerkve in pa ponovilo vsega krščanskega nauka. To naj bo navod k pobožnemu in čednostnemu življenju, ker to je temelj srečnega časnega in večnega življenja. Zgodovino je spisal za »Ponovilo« Franc Kosar, »Navod pobožnega življenja in lepega zadržanja« je pa priredil po nemškem spisu briksenskega škofa Bernarda Galura Felicijan Globočnik. Nato sledi v »Ponovilu« spisovnik, točen navod, kako se pišejo različna pisma, zasebna in javna. Spisal ga je Matija Majar. Na četrtem mestu je »številoslovje« ali računstvo, navod za računanje v najrazličnejših zadevah, s katerimi ima opraviti kmetski človek. Spisatelj tega odstavka ni naveden, najbrž ga je sestavil Slomšek sam. Zelo obširen je peti odstavek, ki podaja navod za vse mogoče panoge kmetijstva. Spisal ga je šoštanjski nadučitelj Peter Musi, nauk o vinogradništvu pa braslovški nadučitelj Anton Koderman. Potem sledi pouk o zemljepisju, ki ga je spisal Josip Drobnič. Zadnji odstavek ima naslov »Ljubezen domovine«. Ker pisatelj ni naveden, ga je najbrž spisal Slomšek sam.

Knjiga je sicer precej obširna, obsega 742 strani; v drugi izdaji je bila razdeljena v dva zvezka. Bila je neprecenljive vrednosti za šoli odraslo kmetsko mladino in bi bila koristna tudi za današnje čase, ko se po istem kopitu šola mladina v velikih mestih, tovarniških krajih in na kmetih.

9. Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. To knjigo je založila že Družba sv. Mohorja v Celovcu leta 1853. Slomšek je leta in leta zbiral pesmi in napeve ter je s to knjigo zelo povzdignil šolsko in ljudsko petje.

Sestavljanje in urejevanje šolskih knjig ga je stalo silno veliko truda in časa; še na svoje tako priljubljene »Drobtinice« med tem časom ni mogel misliti, ker mu je spisovanje in urejevanje šolskih knjig jemalo ves prosti čas. Oddahnil si je pač, ko je 23. februarja 1853 v pismu na Voduška mogel izraziti nado, da bo do prihodnje velike noči s šolskimi knjigami končal ter bo »Boga hvalil, da je morda vendar vsaj zrnce doprinesel k šolski izobrazbi naše ljube mladeži«. Za svoje truda polno in zamudno delo je pa žel malo hvaležnosti. Njegove šolske knjige so obveljale le za lavantinsko škofijo, torej se rabile le na Koroškem in Štajerskem. Kranjci jih niso marali sprejeti. Primorci so se ravnali navadno po Kranjcih, oziroma Kranjcem so bile ljubše tržaške šolske knjige. Slomšek je vedno in povsod imel pred očmi vse Slovence, potegoval se je za enoten jezik in enotno pisavo. Celó ministrstvo je takrat stalo na tem stališču ter je bilo v tem pogledu bolj slovensko kakor Ijubljanski Slovenci, med katerimi je bila močna in vplivna stranka, ki se je krčevito držala svoje »kranjske šprahe« ter je vložila celo ugovor na Dunaju zoper vpeljavo Slomšekovih učnih knjig. Pa tudi v domači škofiji mnogi duhovniki in učitelji niso bili zadovoljni z njegovimi šolskimi knjigami. Razlog temu pa ni bila pomanjkljivost Slomšekovih knjig, marveč omejenost in starokopitnost takratnih šolskih krogov. Njegovim berilom so očitali, da podajajo preveč tvarine, mislili so predvsem na prirodne reči (realije). Slomšeku je določala okvir takratna šolska postava z dne 2. septembra 1848, ki sicer ni bistveno spremenila stare postave iz leta 1805, vendar kaže tudi precejšen napredek, zlasti glede realij in jezikovnega pouka. Slomšek je že prej cenil realije, pri urejevanju šolskih knjig pa se je moral ozirati tudi na šolsko postavo. Taka »novotarija« pa seveda ni ugajala krogom, ki so zrasli s staro šolo. Zopet drugi so pogrešali v berilih zgodb svetega pisma. Tudi ta očitek ni bil opravičen. Slomšek svetopisemskih zgodb ni odpravil iz šolskih knjig, le omejil jih je na to, kar je primerno otroškemu pojmovanju in jih postavil na njih mesto: v abecednik, katekizem in Ponovilo. Hipnih in prenaglih skokov in prevratov Slomšek sploh ni maral, ljubil je pa napredek v naravnem razvoju, ki gradi na preteklosti naprej, ne da bi se morali izbrisati vsi sledovi preteklosti. To bi se reklo razdirati in ne graditi.

Ko je videl, da mnogi ne spoznavajo vrednosti in namena njegovih beril ter jih ne znajo rabiti, je spisal »Kratko navodilo za malo in veliko berilo« (Drobtinice 1861, stran 275 do 287). Drugi so pa že takrat spoznali, da za šolo in za domači pouk ni boljših knjig, kakor je Malo in Veliko berilo. Kakšne misli so vodile Slomšeka pri sestavljanju in urejevanju šolskih knjig, razodeva v pismu dr. Bleiweisu z dne 12. maja in 19. decembra 1855, ko so bile knjige že končane. Zaveda se, da njegovo delo ni vsem po volji, zlasti Kranjci niso zadovoljni z jezikom; pripominja pa, da slovnica ni njegova, ampak je oblike zaukazalo učno ministrstvo, tam je pa takrat že imel veljavno besedo slavni dr. Miklošič. Z druge strani pa si je tudi v svesti, da si je prizadeval, kolikor je mogel, »srca naših otrok oživiti in požlahtniti; pa tudi um in pamet naše drage mlade razjasniti, naj bi bila šola deci jutrnja zarja srečnega življenja, časnega in večnega. Mislim, da je to ljudske šole poklic: naj bo berilo učiteljem kažipot! … Moje misli in želje so bile, po berilih otroke z vsemi stvarmi seznaniti, ki deco obdajajo, pa tudi po stvareh otroško srce in oko na Stvarnika obrniti, od katerega jih imamo, in oživiti šolo za življenje … Moj namen je bil z abecednikom učencem um in srce odpreti v prvem odredu (razredu), v drugem z malim berilom mlada srca ogreti za Boga, vero in domovino; v tretjem odredu jim glave razjasniti in pokazati, česar je mladini vedeti potreba, ki še ne ve, kam kdaj pride«.

Glede na dejanske razmere je bil Slomšek proti temu, da bi se nemščina popolnoma odstranila iz ljudskih šol, potrebno je »namreč pred vsem slovenščino na noge postaviti in na materni jezik gospodarjevega (nemškega) dodevati – in mladini skozi domača vrata v sosedno hišo odpirati«.

Ako bi se bila takrat nemščina popolnoma izključila iz osnovnih šol, bi bil učinek ta, da bi ljudje v industrijskih krajih pa v bližini mest in trgov pošiljali svoje otroke v nemške šole, slovenske pa bi stale prazne. Posebno odločno pa se je uprl Slomšek temu, da bi se pouk verouka v šoli rabil kot sredstvo, da se otroci nauče tujega jezika. Verouk se naj poučuje le v tistem jeziku, ki se rabi v cerkvi. Zato dvojezičnih katekizmov ni dovoljeval.

***

Kakor je bilo že omenjeno, je Slomšek že kot kanonik hotel ustanoviti društvo za izdajanje dobrih knjig po vzorcu dunajske mehitaristovske družbe, pa mu je vlada to zabranila. Mesto tega je začel leta 1846 izdajati »Drobtinice«, a misli na ustanovitev družbe za izdajanje knjig ni opustil. Kakor hitro je leta 1848 zapihal svobodnejši veter, je takoj povzel svojo misel o ustanovitvi družbe, toda v viharnih dogodkih 1848–1849 ni bilo mogoče, kaj takega izvesti. Ko so nastopili mirnejši časi, se je Slomšekova zamisel udejstvila – z ustanovitvijo Mohorjevega društva. Ne samo, da se je to društvo rodilo iz Slomšekove zamisli, on je tudi dejanski pripomogel do njega. Že leta 1850 je priobčil to svojo namero Andreju Einspielerju in Antonu Janežiču. O veliki noči 1851 je pa povabil k sebi Andreja Einspielerja, da sta se natančneje dogovorila o tej zadevi. Na Slomšekovo pobudo so potem 1. septembra leta 1851 celovški rodoljubi objavili v Janežičevi »Slovenski Bčeli« oglas za ustanovitev »društva, katero bode knjige za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjalo«. Stvar pa le ni šla naprej. Dne 23. januarja 1853 piše Slomšek celjskemu opatu, da so ob njegovem godu (17. januarja) prišli iz Celovca štirje odlični voščivci, da je imel z njimi dolgo posvetovanje o Mohorjevem društvu. Zraven pa pripomni, da se je, žal, prepričal, da se družba niti za korak ni pomeknila dalje, kakor jo je on spravil. »Mnogo besed v časnikih, pa malo dejanja.« Dne 17. marca 1852 pa piše dr. Bleiweisu, da gre v Celovcu vse po polževo; Mohorjevo društvo dobiva mnogo naročnikov, a delavnih moči je premalo. Boji se, da bi Celovčani ne opešali. Rokopisov ne manjka, a kaj vrlega in obče koristnega še ne pozna. Takrat društvo še ni bilo potrjeno, šele z odlokom 28. oktobra 1853 ga je vlada potrdila pod imenom »Društvo sv. Mohora«. Prvo leto se je priglasilo 785 udov. Udnina je znašala na leto 3 gld., za ljudskošolske učitelje na deželi in za učence ter dijake pa samo 1 gld. 30 kr. Po prvem navdušenju je število udov naglo padalo. Proti koncu leta 1855 piše Slomšek, da Mohorjevo društvo vidno pojema. Do leta 1859, ko je Slomšek zapustil Koroško, je imelo društvo v vsem 5204 ude, tisto leto pa samo 263. Vendar je v tej kratki dobi izdalo in razposlalo med ljudstvo 20.252 knjig. Slomšek je takoj od začetka društvo gmotno podpiral. Kot »prvi pozdrav« je poslal 500 gld., leta 1855 pa je namenil dohodke »Drobtinic« Mohorjevemu društvu. Vzrok nazadovanju je bila deloma razmerno visoka udnina po 3 gld. na leto. Na to najbrž meri Slomšekova opomba v nekem pismu, da vodstvo Mohorjevega društva gleda le na zbiranje denarja. Šele leta 1860 se je društvo preosnovalo v cerkveno bratovščino ter se odslej imenuje »Družba sv. Mohorja«. Med prvimi knjigami, ki jih je društvo izdalo, je Slomšekova »Šola vesela lepega petja …« (1853). Naslednje leto je pa začela izdajati Sveto pismo stare zaveze. Nov prevod sv. pisma je bil med Slomšekovimi književnimi načrti še iz prejšnjih let. Že leta 1845 si je o tem dopisoval s Stojanom in se posvetoval z benediktincem Placidom Javornikom. Slomšek je napravil načrt in porazdelil poedine knjige sv. pisma v prevajanje raznim duhovnikom; 20 jih je bilo iz lavantinske, 5 iz sekovske škofije, nekatere naj bi privzeli še s Kranjskega.Njih imena glej v »Arhivu za zgodovino in narodopisje«, knj. I., stran. 67. Javornik se je takoj lotil dela ter že leta 1848 izdal prvih dvajset poglavij prve Mozesove knjige, pozneje še ostala poglavja do konca knjige (21–50). Leta 1854 je pa »Društvo sv. Mohora« izdalo še drugo in tretjo Mozesovo knjigo. Javornikovo delo pa ni ugajalo, zdelo se je preučeno in preokorno za širše sloje. Zato je »Društvo sv. Mohora« ustavilo nadaljnje izdajanje. Od ostalih prevajavcev so le nekateri izvršili svojo nalogo, nekateri bolje, drugi slabše. Leta 1855 pa je ljubljanski škof Alojzij Wolf sklenil, izdati nov prevod sv. pisma. Delo je vodil Jurij Volc, sodelovali so samo duhovniki iz ljubljanske škofije. Dne 20. avgusta 1855 piše Slomšek celjskemu opatu, naj sporoči Fel. Globočniku in Ulagi, da ustavita prevajanje sv. pisma, »ker Kranjci ne potrebujejo našega dela«. Ko je potem leta 1857 izšel prvi in drugi zvezek novega prevoda, ga je Slomšek velikodušno pozdravil, kakor piše v pismu Bleiweisu 25. februarja 1857: »… tudi Sveto Pismo je čedno, izvrstno delo in mi toliko dopade, da mi ni žal, da smo to izdajo Kranjcem prepustili; prepričan sem, da bi mi ne mogli kaj takega tako čedno dovršiti.« Kjer se je kaj dobrega storilo, je bil Slomšek vselej vesel, četudi mu je kdo, kakor pravi pregovor, »travo pred nogami pokosil«. Tesnosrčne zavisti in častihlepne ljubosumnosti ni poznal.

Leta 1853 in 1854 je izdal Slomšek svoje po obsegu največje delo »Življenje svetnikov« v dveh zvezkih. Tiskano je bilo pri Jos. A. Kienreichu v Gradcu. Zamislil je to delo že kot spiritual v Celovcu ter si je našel številne sodelavce, katerim je razdelil obdelavo poedinih svetnikov. Ti sotrudniki so bili: Jurij Caf, Jernej Ciringer, Peter Cizej, Felicijan Globočnik, Štefan Kocjančič, Fran Kosar, Mihael Pikel, Matevž Ravnikar, Fran Sorčič, Mihael Stojan, Josip Ulaga. Glavni del pa je Slomšek pridržal zase, zlasti popravo in urejevanje skupnega dela, kar ga je stalo mnogo, mnogo truda. V pismu opatu Vodušku z dne 17. avgusta 1853, ko je bil prvi zvezek že v tisku, toži, da »nepopolno delo sodelavcev povzroča njemu in dobremu Piklu (ki mu je pomagal) mnogo opravka in ju hoče zadušiti«. Kakor poroča sodobnik Kosar, je Slomšek sam prebral in uredil vse rokopise in povrh opravljal korekture; ker mu ni ostajalo za to časa, je delal ponoči in si – pri takratni slabi razsvetljavi – pokvaril sicer dobre oči, da je zadnja leta le s težavo z naočniki mogel kaj brati. Knjiga je bila namenjena predvsem kmečkim ljudem in malim rokodelcem. Glede na to je tudi izbral snov, ki bi te sloje najbolj zanimala. Knjigo krasijo tudi lične slike raznih svetnikov, kar vrednost knjige zelo povzdiguje.

Dasiravno je bil silno zaposlen z neštetimi deli in z velikopoteznimi cerkveno političnimi vprašanji, je imel pazno oko tudi za male potrebe svojih vernikov. Leta 1852 je bilo razpisano sveto leto. Slomšek je tedaj spisal in izdal pri Leonu v Celovcu knjižico »Oznanilo in opravilo slovenskih molitev zadobiti popolnoma odpustek svetega leta po naročilu sv. očeta Pija IX. za lavantinsko škofijo.« — Leta 1855 je izdal pri Eduardu Liegelu v Celovcu knjižico »Popoldanja služba za katoliške kristjane«. — Razen tega so »Drobtinice« vsako leto prinašale njegove prispevke, pisal je tudi v »Zgodnjo Danico« in druge liste.

Če pomislimo, da so mu v tem razdobju 1849–1859 vzela mnogo časa mnogotera potovanja in dolgotrajna posvetovanja v Solnogradu in na Dunaju, da mu je leta 1851 težka bolezen zlomila življenjsko moč ter se mu večkrat ponovila – tako n. pr. leta 1852 na potu v Gradcu – nadalje običajni uradni posli, potem vizitacije samostanov, o čemer bo v naslednjem govor, pa da je še našel časa za tako obsežno slovstveno delovanje, moramo tudi za to razdobje reči: Slomšek je delal čudeže s časom.

7. Slomšekove zasluge za vesoljno Cerkev

Vsak škof, ki dobro vodi svojo škofijo in vestno izpolnjuje svoje dolžnosti v okviru lastne škofije, deluje posredno tudi v prospeh celokupne katoliške Cerkve. Škof, ki je poln apostolske gorečnosti, kakor je bil Slomšek, pa ne omeji svojega delovanja samo na svojo škofijo, njega »žene ljubezen«, kakor pravi apostol Pavel, ljubezen do Boga in bližnjega, da raztegne svoje delo tudi preko mej svoje vladikovine. V treh rečeh je Slomšek usmeril svoje delovanje preko mej lavantinske škofije naravnost v prid vesoljne Cerkve: a) s podpiranjem prekomorskih misijonov; b) z molitveno bratovščino sv. Cirila in Metoda za cerkveno edinstvo; c) z apostolsko vizitacijo benediktinskih samostanov v avstrijskih deželah.

a) Videli smo že, da je bil Slomšek v pravem pomenu misijonski škof, ker je na vso moč pospeševal domače misijone ter je sam osebno premisijonaril skoraj vso škofijo. A njegova skrb za zveličanje duš in razširjanje božjega kraljestva se je obračala tudi na tista ljudstva, ki še sede v smrtni senci nevere in malikovavstva. On sam ni mogel iti misijonarit v prekomorske dežele, a živo se je zanimal za prekomorske misijone v Afriki in Ameriki. Za prekomorske misijone je bil Slomšek vnet že kot spiritual v Celovcu, kakor je bilo že omenjeno, in je marsikaterega svojih gojencev navdušil za vzvišeni poklic misijonstva. Kot škof je leta 1850 izdal knjižico »Povaba na botrino katoliškim misijonam pomagati« (Jan. Leon, Celovec 1850). Prav posebno se je zanimal za indijanskega misijonarja Friderika Barago. Osebno sta se oba velika in sveta moža spoznala, ko je Baraga 1854 ob svoji drugi vrnitvi v Evropo obiskal tudi Slomšeka pri Sv. Andražu, pač zato, ker je bil Slomšek znan kot velik prijatelj in podpornik misijonov. O tem obisku je zapisal kanonik Pikel v svoj dnevnik tole: »Dne 29. marca 1854 je proti večeru prišel Baraga k Slomšeku na obisk, dne 30. marca ob 1 uri popoldne je zopet zapustil Sv. Andraž.« Zraven pripomni: »Častitljiva, prav prijazna prikazen, v resnici apostolski mož.« S seboj je vzel 12 duhovnikov, seveda ne samo iz lavantinske, temveč tudi iz drugih škofij. Iz lavantinske škofije sta se mu pridružila le dva brata Reša iz Poreč ob Vrbskem jezeru, a sta se mu v New Yorku izneverila; nista šla misijonarit med Indijance, temveč sta delovala med ameriškimi Nemci.

Baraga je prišel k Sv. Andražu iz Celja preko Slovenjgradca. Slomšek mu je dal nedvomno znatno podporo, ker polaga Baraga potem v svojih pismih Slomšeku nekako račun, kako je porabil v misijonske namene darovani denar. Kakor Leopoldinsko društvo je Slomšek gmotno podpiral tudi druge misijonske naprave. Čeprav je imel v škofiji po letu 1848 precejšnje pomanjkanje duhovnikov, je vendar vsakemu duhovniku rad dal odpustnico, če se je oglasil za misijone. Spomladi leta 1850 se je odpravljal na misijone v Pensilvanijo v Ameriki vitanjski kaplan Jurij Gostenčnik. Slomšek piše ob tej priliki celjskemu opatu: »Blagi naš misijonar Gostenčnik bo pri Vas od naše škofije slovo vzel: tudi Vi se poslovite od njega v mojem imenu. Bil je zvest in trden delavec na tem svetu, zaupam, da bo tudi na onem (namreč v Ameriki). Njegov spomin nam bodi v slavo in blagoslov božji! Poljubite lepe noge, ki gredo oznanjevat mir – oznanjevat blagor ljudem, ki v smrtni senci sede.«

Kakor za ameriške, je odpustil Slomšek tudi za afriške misijone več misijonarjev. Leta 1851 sta šla z glasovitim Knobleharjem v Afriko misijonarit dva mlada lavantinska duhovnika, videmski kaplan Oton Trabant in bogoslovec Jernej Možgan, ki je pravkar dovršil bogoslovje. Slomšek ju je odpustil z željo, »naj bodeta po svojem velikodušnem sklepu v blagoslov tudi naši škofiji«. Oba sta kmalu podlegla prevelikim naporom in nezdravemu afriškemu podnebju.

Kako so cenili Slomšeka kot prijatelja misijonov, kaže naslednja dogodba. Za afriške misijone se je odločil tudi Slomšekov ljubi prijatelj, ljubljanski duhovnik Luka Jeran, a je že na potu v osrednjo Afriko v Kairi nevarno zbolel. Moral se je naglo vrniti domov, da ne bi podlegel smrtonosni bolezni. Izprosil si je pa odkupljenega zamorskega dečka, ki ga je odstopila neka plemenita gospa proti temu, da ji misijonska družba odkupi kako deklico. Jeran je vzel zamorčka za svojega in mu je dal ime »Jeran Kranjski«. Rodil se je bil v deželi Senaar ob Modri reki v osrednji Afriki leta 1846 ali 1847. Materi je bilo ime Hadmal – služabnica božja. Oče mu je bil zgodaj umrl. Nekoč so navalili na bivališče mirnih črncev brezsrčni lovci na sužnje. Borne koče so jim zažgali, ljudi nekaj pomorili, druge pa odvedli v sužnost. Gonili so jih po raznih mestih in končno prignali v Kairo ter jih postavili na trg kakor živino. Tega dečka z materjo vred je odkupila neka katoliška gospa. Mati je kmalu nato zbolela in umrla, pa je bila na smrtni postelji krščena na ime Marija. Dečka je torej vzel Jeran s seboj v Ljubljano in ga začel poučevati v krščanskem nauku. Napredoval je tako dobro, da so ga čez tri mesece in pol že lahko krstili. Dne 17. decembra 1854 je ljubljanski škof Anton Alojz Wolf slavil svoj zlati jubilej. Ob tej slovesni priliki bi naj bil krščen, obhajan in birman Jeranov zamorček. K slovesnosti so povabili tudi Slomšeka, ki je kot »misijonski škof« dečka krstil in obhajal, ljubljanski škof zlatomašnik pa mu podelil zakrament sv. birme. Ta ljubka svečanost je bila najlepše priznanje Slomšeku radi njegove vneme za razširjanje svetega evangelija med neznabožci.

b) Velike in plemenite misli, ki so takrat navdajale krščanski svet, je skušal Slomšek presaditi na domača tla in jih tu udejstviti. Leta 1848 je papež Pij IX. s posebno okrožnico povabil vzhodne, od katoliške Cerkve ločene kristjane k vesoljni cerkveni edinosti. V zahodnih deželah je nato nastal živahen pokret za cerkveno edinstvo; v Parizu, v Bruslju, v Rimu in celó na Angleškem so nastale posebne družbe, katere so imele namen, pospeševati cerkveno edinost med vzhodno in zapadno Cerkvijo. To misel je povzel tudi Slomšek in sklenil, ustanoviti molitveno družbo ali bratovščino pod imenom sv. bratov Cirila in Metoda. Meseca septembra 1851 so bile napovedane duhovne vaje pri frančiškanih v Brežicah. To priliko je hotel Slomšek porabiti ter ondi zbranim duhovnikom razložiti svojo namero ter »vsaditi v predragi vrt naše matere katoliške Cerkve žlahtno drevo bratovščine sv. Cirila in Metoda«.

Dne 8. septembra 1851 je pisal od Sv. Andraža mestnemu župniku v Brežice, da odpotuje 11. ali 12. septembra od Sv. Andraža in bo v Celju prisostvoval župnijskemu izpitu, potem bo napravil kratek izlet v Ljubljano, 21. septembra bo od Zidanega mosta potoval do Vidma (železnice Zidani most–Zagreb takrat še ni bilo) in tam prenočil, 22. pa bo prišel v Brežice ter pripeljal s seboj karmelita p. Serapijona Vencla, ki je imel voditi v Brežicah duhovne vaje za duhovnike. Pa je spremenil svoj potni načrt. Dva dni pozneje, 10. septembra, piše celjskemu opatu, da bo drugi dan, 11.septembra, šel v Celovec, iz Celovca 12. na obisk ljubljanskega škofa na njegovi graščini Goričane, 13. bi se mudil v Ljubljani, 14. bi pa prišel z večernim vlakom v Celje. Opata prosi, naj mu zopet odstopi običajno stanovanje v opatiji (sobico v vzhodnem oglu), kjer bo ostal do 21., potem bo pa nadaljeval potovanje z imenovanim karmelitom v Videm in iz Vidma 22. v Brežice.

Toda človek obrača, Bog pa obrne. Kaj se mu je na potu zgodilo, ne omenja ne Kosar ne dr. Medved. Nekaj pojasnila nam dá neimenovani pisec (ki pa ni morda Kosar, ker v opombi pravi, da je pisal na podlagi Kosarjeve knjige) članka »Slomšek škofijski nadzornik, kanonik in opat« v »Zgodnji Danici« 1883, str. 35–36. Zvedel je naslednje podatke od patra H. Venedika, benediktinca, ki se je poklonil škofu v Tržiču, ko je prišel čez Ljubelj s Koroškega. Bil je čisto bled in se mu je poznalo na obličju, da je hudo bolan. Med potom na Ljubelj je stopil iz kočije ter nekaj časa šel peš v breg. Razgret je potem sedel v kočijo in se prehladil. Z veliko težavo je nadaljeval pot do Celja, kjer je pri opatu moral v posteljo in je pet dni visel med življenjem in smrtjo. Ležal je potem več tednov težko bolan v Celju, kjer sta ga zdravila dr. Kočevar in dr. Neckerman. Ta bolezen ga je mučila do smrti. Dr. Kočevar mu je že leta 1851 rekel, da mu je sojenih kvečjemu še deset let življenja, če bo pazil nase. Iz leta 1861 je ohranjeno pismo, v katerem neki p. Vinko Černik daje Slomšeku recept za mažo, s katero se zdravi poškodba trebušne mrene (kila, hernia). Govornikom se mnogokrat zgodi, da jim poči trebušna mrena, bolezen pa z vso silo nastopi šele počasi. Tako se je najbrž Slomšek kdaj pri govoru poškodoval, na potu pa je zaradi prehlada bolezen v polnem obsegu izbruhnila. Šele sredi oktobra se je mogel vrniti v Št. Andraž. Duhovnih vaj se torej ni mogel udeležiti, marveč je po njih voditelju sporočil zbranim duhovnikom svojo namero, ustanoviti bratovščino sv. Cirila in Metoda. Fr. Kosar, ki se je osebno udeležil tistih duhovnih vaj, popisuje, kako pretresljiv vtisk je napravil na vse glas o smrtno nevarni škofovi bolezni in pa sporočilo o njegovi želji, ustanoviti molitveno družbo sv. Cirila in Metoda. »V globoko žalost zatopljeni,« pravi Kosar, »in z največjim spoštovanjem smo poslušali presenetljivo povabilo in če se prav spominjam, so takoj pristopili k družbi vsi udeleženci duhovnih vaj.« Bog je odtegnil gorečemu škofu veselje in tolažbo, ki bi jo imel, če bi bil osebno navzočen, da mu je tem večje zasluženje prihranil pri sebi, z druge strani je pa vprav klic ob robu groba ležečega škofa toliko bolj ganil duhovnike in vernike, da so se tem rajši oklenili nove družbe.

Kaki politični nagibi so bili pri ustanovitvi te družbe popolnoma izključeni, apostolskega škofa so vodili pri tem zgolj verski oziri in pa dejanska krščanska ljubezen do ločenih bratov.

Ohrabren s tem prvim uspehom se je Slomšek obrnil v Rim, da je papež potrdil družbo in jo obdaroval z odpustki. Dne 1. julija 1852 je bila družba že potrjena in sedaj se je začelo živahno nabiranje udov. Za sedež je bila družbi določena cerkev sv. Jožefa nad Celjem. Prvotno je zapisoval ude pri škofijstvu kanonik Pikel, leta 1853 pa so to prevzeli lazaristi pri sv. Jožefu. Bratovščina se je nagloma razširila ne le po lavantinski škofiji, marveč tudi po čeških škofijah, med Slovaki, v Galiciji, celo med Ogri in Nemci. Bratovski praznik je bil 9. marca, ker je bil takrat na ta dan nastavljen praznik sv. bratov Cirila in Metoda. Leta 1860 je družba štela že 34.260 udov. Slomšek je ob bratovskem prazniku leto za letom poročal o njeni rasti v »Zgodnjo Danico«, pa tudi v razne nemške liste.

Leta 1858 so tudi nemški škofje v Paderbornu, Münstru in Hildesheimu sklenili, v svojih škofijah ustanoviti molitvene družbe za zedinjenje vzhodne Cerkve. Za družbenega patrona so določili sv. Petra. Slomšek je to v pismu na münsterskega škofa z veseljem pozdravil v imenu 27.000 udov Ciril-Metodove družbe in prosil, naj mu pošiljajo poročila o svoji družbi in njeno glasilo, ki so ga mislili ustanoviti. Münsterski škof mu je odgovoril zelo prijazno in pohvalil njegovo apostolsko gorečnost ter priznal, da je Slomšek prvi v nemškem jeziku (enako pa tudi v slovenskem) sprožil misel molitvene družbe za zedinjenje razkolnikov in jo tudi dejanski izvršil.

V čeških škofijah in v ljubljanski škofiji se je novejši čas bratovščina preosnovala v »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda«. Krasno uspeli shodi na Velehradu so lep sad plemenite cirilometodijske misli, ki jo je zasejal Slomšek in s tem storil res apostolsko delo za vesoljno Cerkev. Bil je v tem oziru predhodnik papežev Leona XIII. in Pija XI., velikih zagovornikov cerkvenega edinstva.

c) Dne 25. junija 1852 je papež Pij IX. zaukazal apostolsko vizitacijo vseh samostanov v takratnih avstrijskih deželah. Za glavnega vizitatorja je imenoval praškega nadškofa, kardinala Schwarzenberga. To svoje imenovanje je kardinal naznanil Slomšeku 16. oktobra istega leta ter ga pozval, naj mu pošlje poročilo o samostanih v svoji škofiji. Slomšek je odgovoril 18. novembra 1852 v izborno sestavljeni spomenici, v kateri izraža svoje veselje, da je ta važen posel poverjen kardinalu, nato pa točno oriše položaj samostanov v lavantinski škofiji, katerih je bilo takrat pet: benediktinski samostan pri Sv. Pavlu v Lavantinski dolini, kateremu je bil pridružen profesorski zbor benediktinskih redovnikov v Celovcu, frančiškanska samostana v Nazarju in v Brežicah ter kapucinska samostana v Wolfsbergu na Koroškem in v Celju. Obnove so potrebni vsi, pravi Slomšek. Nato razvije globoko zamišljen načrt, kako naj se redovno življenje prenovi in na kaj naj bi se posebno ozirala zaukazana apostolska vizitacija. Slomšek niti slutil ni, kako breme si je s tem poročilom nakopal. Kardinal namreč ni mogel sam obiskovati vseh samostanov, ampak je potreboval pomagačev – sovizitatorjev. Iz svoje škofije mu je Slomšek kot take nasvetoval: kanonika Mihaela Pikla, šentpavelskega benediktinca p. Otona Habermanna ter celjskega kapucinskega gvardijana p. Andreja Dolinška. Nehote je Slomšek s svojim poročilom kardinalu pokazal, da je prav on najbolj usposobljen, prevzeti nelahki posel sovizitatorja. Kardinal mu je odgovoril 29. decembra istega leta s pripombo, da redovnika nobenega ne sprejme za sovizitatorja, ker bi zadel na nepremagljive težave, na zavist in druge človeške slabosti. Vizitator mora imeti škofovsko dostojanstvo, da bo imel dovolj ugleda. Posamezni dobri redovniki in svetni duhovniki se pa lahko vzamejo za spremljevavce, svetovavce in tajnike. V istem pismu je kardinal Slomšeku ponudil službo sovizitatorja benediktinskih samostanov v avstrijskih deželah.

To povabilo je Slomšeku povzročilo velik duševni boj. V svoji tenkovestnosti je imel za svojo dolžnost, kakor piše kardinalu 10. januarja 1853, kot škof delati v blagor Cerkve in žrtvovati tudi svoje življenje, z druge strani je pa čutil, da so njegove moči zaradi težke bolezni 1851 zlomljene in bi ne bil sposoben zadovoljivo rešiti težko nalogo apostolskega vizitatorja in bi sploh niti ne dočakal konca vizitacije. Prepustil je pa odločitev kardinalovi volji: če poveri to veliko nalogo boljšim močem, mu bo iz srca hvaležen za prizanesljivost, če pa misli, da mora vprav njemu izročiti ta posel, je pripravljen prevzeti vsako žrtev.

Kardinal je upošteval Slomšekovo slabo zdravstveno stanje, a ni poveril vizitacije komu drugemu, marveč jo je odložil, češ da se ne mudi tako hudo, pa ga je prijazno povabil, naj spomladi 1853 pride v češka kopališča in si tam utrdi zdravje. Slomšek se menda ni poslužil tega vabila, pač pa je bil spomladi 1852 na Češkem in najbrž tudi v kopeli, ker piše 18. novembra 1852 Marku Glaserju, da je bil vprav na praznik sv. Janeza Nepomuka v zlati Pragi. Bil je potem ponovno na Češkem in si je dopisoval ne samo s praškim kardinalom, marveč tudi z drugimi češkimi škofi, s katerimi se je bil seznanil že leta 1849 na Dunaju.

Leta 1852 je torej kardinal prizanesel bolnemu Slomšeku, katerega je tudi solnograški nadškof naravnost prosil, naj glede na svoje slabo zdravje ne prevzema vizitacije samostanov. Naslednja leta se je pa Slomšeku zdravje nekoliko zboljšalo, dasiravno popolnoma ni več ozdravel. Zato ga je kardinal 27. decembra 1855 zopet vprašal, bi li ne hotel sedaj prevzeti vizitacije benediktinskih samostanov. Slomšek je dal 6. januarja 1856 odgovor, vreden apostolskega škofa: da z veseljem in ljubeznijo sprejme službo sovizitatorja benediktinskih samostanov v Avstriji, pri čemer ga navdaja le želja, storiti kaj v čast božjo in v prospeh njegove svete Cerkve ter prispevati kako zrnce v procvit tako vplivnega reda. Obiskati je trebalo 19 benediktinskih opatij. Slomšek je pripomnil, da je to za enega vizitatorja preveč, ker bi se morala vizitacija vleči skozi več let, tembolj, ker se bodo škofom namnožili posli radi konkordata, ki se je prav takrat sklepal, vrhtega so čakale Slomšeka še mučne skrbi s preselitvijo škofijskega sedeža. Predlagal je torej, naj se vizitacija benediktinskih opatij poveri trem vizitatorjem: eden bi naj prevzel benediktinske samostane v solnograški nadškofiji, drugi v dunajski, tretji pa v čeških in moravskih škofijah oziroma v praški in olomuški nadškofiji.

Na to je imenoval kardinal 7. februarja 1856 Slomšeka za sovizitatorja in mu priznal, da je vizitacija vseh benediktinskih samostanov za enega škofa pretežavna, zatorej se zadovolji, če prevzame Slomšek samostane solnograške nadškofije, dunajsko nadškofijo bo poveril drugemu vizitatorju, češke in moravske samostane bo pa ob svojem času pridelil dunajskemu ali solnograškemu vizitatorju. Končno se je pa stvar tako zasukala, da je moral Slomšek sam prevzeti vse tri skupine. In vse to je opravil s tenkovestno natančnostjo v dveh letih, 1856 in 1857. Zopet je tudi tu občudovanja vredna njegova delavnost in požrtvovalnost. Neizmerno duševnega in telesnega napora ga je stala ta vizitacija. Ob takratnem pomanjkanju železnic je bilo potovanje težavno in počasno. Brezštevilnih pisarij je bilo treba pred vsako vizitacijo, med vizitacijo in po vizitaciji. Najprej je bilo treba obvestiti predstojništvo vsakega samostana, kdaj bo vizitacija; Slomšek je navadno zahteval, da so menihi opravili pred vizitacijo duhovne vaje. Treba je bilo obvestiti tudi škofa, v katerega škofiji se je nahajal samostan. Najtežavnejša je bila vizitacija sama. Vglobiti se je bilo treba v duhá benediktinskih pravil ter v razmere samostana in njegovega osebja. Začetkoma in ob sklepu je imel Slomšek prisrčen nagovor na redovno družino. Vsak dan je po sv. maši imel premišljevanje, potem je začel zasliševati posamezne redovnike. Tu je bilo treba silne pozornosti, previdnosti in skrajne potrpežljivosti, ker je imel opraviti z vsakovrstnimi ljudmi, tudi takimi, ki jim vizitacija in obnova redovnega življenja nikakor ni bila po godu. Zasliševanje je trajalo ves dan z majhnim presledkom opoldne. Kosilo je imel vedno skupno s samostansko družino in med jedjo se je moralo kaj brati. Zvečer je sklenil zasliševanje zopet s premišljevanjem, šele po večerji je molil svoj brevir, ponoči pa urejeval in spisoval, kar je po dnevu zvedel. Pri njegovih telesnih težavah je bilo to dolgotrajno sedenje silno mučno. Na podlagi poizvedb si je moral v kratkem času ustvariti sodbo o gmotnem in nravnem položaju samostana, pri čemer je bilo treba veliko modrosti, ker je moral dati o izvršeni vizitaciji rešitev predstojništvu, škofu in glavnemu vizitatorju. Kakor spričujejo še ohranjeni zapiski o teh vizitacijah, je vse sestavljal sam, njegov spremljevalec (kanonik Pikel, na Tirolskem pa dr. Vošnjak) je potem njegove rešitve na čisto prepisoval. Mnogoteri popravki in dostavki v njegovih rokopisih kažejo, kako zelo je bilo treba paziti na vsak izraz, da ni bilo povedano ne preveč ne premalo in da se ni komu zgodila krivica.

Prvi je prišel na vrsto rajhradski (Rajhrad – nemški Raigen) samostan v brnski škofiji na Moravskem. Ta samostan je vizitiral od 10. do 14. maja 1856, ko se je dalje časa mudil na Dunaju. Tu je našel najlepši red. Brnskemu škofu je o tem poročal z Dunaja 27. maja 1856 ter mu čestital, da ima v svoji škofiji tako vzoren samostan, ki je sedež učenosti in pobožnosti.

Meseca avgusta istega leta ga je pot peljala na Tirolsko, kjer je trebalo obiskati tri samostane. Od 20. do 28. avgusta je vizitiral priorat v Griesu in opatijo v Muri v tridentinski škofiji. Tudi tu je našel vse v redu. Tridentinski škof je povabil Slomšeka, naj ga obišče v Tridentu, a ni znano, ali se je odzval temu vabilu. Od 24. do 27. avgusta je vizitiral Marienberg pri Meranu; tu je nasvetoval, naj si postavijo večjo redovno cerkev, sicer je bilo vse v redu. Od 29. avgusta do 2. septembra je bila vizitacija v Fiechtu, o katerem pripominja, da zadnji čas nekoliko popušča v dobrem, in priporoča, naj se odpuste iz redovne zveze ter sprejmejo med svetno duhovščino nekateri redovniki, ki so že dalje časa živeli izven samostana, ker bi nezadovoljneži delali le nered v samostanu, če bi jih poklicali nazaj.

V jeseni 1856 so prišli na vrsto štajerski in solnograški samostani. Od 13. do 15. septembra je vizitiral Št. Lambert v sekovski škofiji ob koroško-štajerski meji, potem od 23. do 25. septembra od Št. Lamberta odvisni samostan Marijino Celje. Vmes je obiskal od 17. do 21. septembra Admont. V obeh je našel podobne nedostatke: oba samostana sta imela veliko raztresenih in osamljenih župnij, na katerih so bili nastavljeni benediktinski redovniki, ki leta in leta niso videli maternega samostana ter so se čisto odtujili redovnemu življenju. Slomšek je nasvetoval, naj red take župnije prepusti svetnim duhovnikom, vsekakor pa se morajo v pastirstvu delujoči redovniki od časa do časa vrniti v samostan. Še slabše je bilo z redovniki, ki so kot profesorji delovali na raznih državnih zavodih, živeli zelo posvetno in spravljali svoj red v slab glas. Vizitator naroča, naj sprejema red profesure le tam, kjer ima svoje hiše, kjer profesorji lahko skupno žive kot redovniki. Od 1. novembra 1856 so morali vsi redovni profesorji na kakršnihkoli zavodih nositi redovno obleko.

Pozno v jeseni je obiskal dva samostana na Solnograškem; od 30. oktobra do 2. novembra opatijo sv. Petra v Solnogradu, od 3. do 7. novembra samostan Michaelbeuern pri Solnogradu, nato zopet sv. Petra v Solnogradu od 7. do 13. novembra. Naznanilo svojega prihoda je sklenil z lepimi besedami: »V ljubezni in miru Jezusovem prihajam in želim enak ljubezni poln sprejem.« V častitem, starem samostanu sv. Petra v Solnogradu je bil samostanski red zelo propadel, v Michaelbeuernu se je stvar obračala na bolje, v obeh pa je bila potrebna volitev novih opatov. Od te izvolitve je bilo odvisno, ali se bodo razmere v obeh samostanih zboljšale.

Končno je obiskal še to leto od 26. do 29. novembra benediktinski samostan v svoji škofiji pri Št. Pavlu v Lavantinski dolini, kjer je našel med menihi stranko, ki je imela samostan za »deteljišče in ne za šolo čednosti in učenosti«. Moral je pripomniti, da mu »ni nič tako zoprno kakor nezadovoljni, med seboj razdvojeni in s samostanskimi razmerami sprti menihi.« Vendar se mu je zdela končna sodba glavnega vizitatorja kardinala na podlagi njegovega lastnega poročila prestroga, zakaj Slomšek je bil mož, ki je presojal ljudi in njihove slabosti vedno z milejše strani. Za leto 1856 je bilo s tem vizitacijsko delo zaključeno.

Bilo je znamenje velikega zaupanja, a za Slomšeka zelo naporno, da mu je kardinal dne 19. junija leta 1857 poveril vizitacijo treh čeških samostanov v praški nadškofiji, in sicer samostana Braunau v kraljevogradski škofiji ob prusko-šlezijski meji, ki je imel s samostanom sv. Marjete ali Břevnovim pri Pragi skupnega opata, samostan Klatový v budĕjoviški škofiji in Emaus v Pragi. Kardinal je tudi želel, da bi prevzel Slomšek še benediktinske opatije v dunajski nadškofiji. Slomšek je odgovoril, da bo češke samostane vizitiral v avgustu, glede samostanov dunajske nadškofije pa se je opravičil, da mu to ne bo mogoče, ker bo zahtevala že dolgo nameravana razmejitev škofij, preselitev škofijskega sedeža v Maribor in ustanovitev nove bogoslovnice »vse njegove denarne, telesne in duševne moči, pri najboljši volji se ne bo mogel posvetiti drugim opravilom«, zato misli, da je pred Bogom in pred ljudmi dovolj opravičen, če je prisiljen, nadaljnjo vizitacijo samostanov odkloniti.

Samostan Braunau je vizitiral od 17. do 21. avgusta ter je iz Prage poročal škofu, da je samostan našel v najlepšem redu, enako tudi v Břevnovu (od 22. do 25. avgusta); pripomnil je le, naj se skrbno gleda na verskonravni napredek bratov laikov, da ne bo pod svetnimi skrbmi in opravili shiralo njih duševno življenje.

Praški samostan Emaus in njemu pridruženi zbor profesorjev benediktincev je vizitiral od 26. do 29. avgusta ter na svojo žalost našel, da je ta samostan v nravnem oziru globoko padel, mnogi redovniki so se že popolnoma odtujili redovnemu življenju, drugi so bili v nevarnosti, da se mu pravtako odtujijo.

Dolgo so se vlekla pogajanja radi vizitacije opatij v dunajski nadškofiji. Za zgornjeavstrijske opatije je kardinal določil linškega škofa Franca Josipa Rudigiera, a ta je odklonil, ker zlasti v Kremsmünster ni maral iti; imel je namreč z ondotnim opatom že neprijetne nastope. Nato je kardinal hotel odložiti vizitacijo teh samostanov na prihodnje leto. To je pa odločno odsvetoval kardinalov tajnik, p. Teodorik Hag, ki je dobro poznal ondotne razmere ter vedel, v kako težavnem položaju so tisti menihi, ki so želeli obnovo redovnega življenja, nasproti onim, ki o tem niso hoteli nič slišati. V pozni jeseni 1857 se je tedaj kardinal odločil za vizitacijo ter je poveril zopet Slomšeku vizitacijo Kremsmünstra, Lambacha in dunajskih Šotov, a Rudigier je vizitiral samostane v sankthipolitski škofiji.

Vizitacijo v Kremsmünstru je Slomšek opravil od 27. oktobra do 3. novembra ter je kmalu potem v Lincu sestavil za opata precej obširno rešitev. Vizitacija je ugotovila, da so se začele razmere zadnji čas obračati na bolje. Vizitator je dal v rešitvi točne nasvete, kako naj se odpravijo razni nedostatki in redovno življenje dvigne. V pismih na kardinala in na linškega škofa pravi, da samostan razpolaga z izvrstnimi močmi ter da zlasti med mlajšimi redovniki vlada dober duh.

Od 3. do 5. novembra je bila vizitacija v Lambachu. Tukaj je bilo samo 16 redovnikov, kakor pravi Slomšek v poročilu na kardinala, a skoraj brez vsake redovne vzgoje. Dvigniti bi se mogel ta samostan le, če bi dobil dobrega opata.

Zadnja vizitacija je bila pri Šotih na Dunaju od 7. do 11. novembra. Tukaj je našel Slomšek najslabše razmere. V svojem poročilu na kardinala pravi, da na vsej svoji apostolski vizitaciji nikjer ni našel takega obnovi sovražnega, proticerkvenega, upornega duha kakor tukaj.

S tem poročilom, pisanim 12. novembra 1857 na Dunaju, je Slomšek zaključil svoje apostolsko vizitacijsko delo ter se kardinalu zahvalil za izkazano zaupanje. Kardinal pa je tudi njemu izrekel toplo zahvalo in lepo priznanje, da je bil »najdelavnejši vršivec apostolske vizitacije« in da si je s tem truda polnim delom »vložil mnoge diamante v krono, ki ga čaka v onstranskem življenju«. Kakor so pripovedovali očividci, je ohranil Slomšek vkljub vsem naporom in telesnim težavam vedno vedrega duha in dobro voljo, zavedajoč se, da dela za čast božjo in v prid svete Cerkve. V tem pogledu je bil pripravljen na vsako žrtev. Bil je torej res apostolski škof ne samo v mejah svoje škofije, ampak tudi pred obličjem vesoljne Cerkve.

8. Premestitev škofijskega sedeža v Maribor

Eno najpomembnejših, pa tudi najtežavnejših del, kar jih je dovršil škof Slomšek, je preselitev škofijskega sedeža od Sv. Andraža v Lavantinski dolini na Koroškem v Maribor.

Na današnjem slovenskem ozemlju, kolikor spada v Jugoslavijo, so bile v rimski dobi tri škofije: v Emoni (Ljubljani), Celju in Ptuju. Razen teh je bilo na Koroškem več škofij. Vse te škofije so pod strašnimi udarci preseljevanja narodov v 6. in 7. stoletju zaniknile. Ko so bili divji Avari premagani in naši predniki pokristjanjeni, ni bilo na slovenskem ozemlju nobene škofije. Za naše zemlje sta se potegovala Solnograd in Oglej. Leta 811, dne 14. junija, je cesar Karol Veliki izrekel velevažno razsodbo, da naj bo Drava meja med oglejsko in solnograško cerkveno pokrajino. Kar je na severni oziroma na levi strani Drave, spada pod solnograškega nadškofa, kar je pa na desni strani, spada pod oglejskega škofa, ki je imel naslov »očaka« (patriarha). Tako so bili Slovenci razkosani in podvrženi tuji, nemški in italijanski škofovski oblasti. Toda tako velikanskega ozemlja ni mogel uspešno upravljati ne solnograški nadškof ne oglejski patriarh. Zato je ustanovil najprej solnograški nadškof Gebhard leta 1072 na Koroškem krško škofijo s sedežem v Krki na gornjem Koroškem, kjer se je že zgodaj začelo ponemčevanje. Ko so se ljudje namnožili, je bil Solnograd prisiljen, ustanoviti še nove škofije, tako leta 1218 sekovsko škofijo na gornjem Štajerskem, leta 1228 pa lavantinsko škofijo s sedežem pri Sv. Andražu v Lavantinski dolini. Na Kranjskem je papež Pij II. – proti volji patriarhovi – leta 1462 ustanovil novo škofijo v Ljubljani. Te škofije pa so imele le majhen obseg. Toda lavantinski in sekovski škof sta bila obenem namestnika ali vikarja solnograškega nadškofa, lavantinski na južnem Koroškem, sekovski pa na Štajerskem. Tako je ostalo do časov Marije Terezije in Jožefa II. Po prizadevanju cesarice Marije Terezije je bil leta 1751 oglejski patriarhat zatrt in ustanovljena v Gorici nova nadškofija, kateri so bile podrejene tudi slovenske dežele od furlanske meje do Drave, izvzemši nekatere, kakor otoki raztresene župnije po Kranjskem in Štajerskem, ki so bile priklopljene ljubljanski škofiji.

Večja sprememba v razdelitvi in razmejitvi škofij je sledila pod cesarjem Jožefom II. leta 1786. Solnograški nadškof je moral na Koroškem in Štajerskem odstopiti svoje škofovske pravice krškemu, lavantinskemu in sekovskemu škofu, pridržal je samo nadškofovsko ali metropolitansko oblast. Lavantinska škofija je na Koroškem dobila – takrat še skoraj popolnoma slovensko – velikovško okrožje, na Štajerskem pa celjsko. Goriška nadškofija je bila leta 1788 zatrta in namesto nje ustanovljena nadškofija v Ljubljani. Sekovska škofija, katere sedež se je prenesel iz Sekove (Sekau) v Gradec, je dobila graško in mariborsko politično okrožje, za zgornji del Štajerske pa je bila ustanovljena nova škofija v Leobnu, pa je bila po smrti Jožefa II. zopet ukinjena. Mariborsko okrožje je obsegalo vse slovensko ozemlje med Muro in Dravo in segalo celó preko Drave. Meja med lavantinsko in sekovsko škofijo je šla po vrhu gorovja, ki je pod Avstrijo delalo mejo med Koroško in Štajersko deželo, in je niže Dravograda dosegla Dravo, ki je potem tvorila mejo do Vuhreda. Niže Vuhreda se je mejna črta povzpela na vrh Pohorja, med Framom in Sv. Martinom na Pohorju se je spustila zopet v ravnino ter šla mimo Pragerskega pa med Majšpergom in Ptujsko goro mimo Žetal. Blizu izvira Sotle je dosegla bivšo štajersko-hrvatsko mejo. To je bila tudi meja med celjskim in mariborskim okrožjem.

Ta razmejitev škofij je bila za Slovence zelo krivična, pa tudi nenaravna ter se je morala prej ali slej spremeniti. Blizu četrt milijona Slovencev v graškem in mariborskem okrožju je prišlo pod čisto nemško sekovsko škofijo. Pri tej razdelitvi niso odločevali ne verski ne narodni in ne prosvetni oziri; glavna stvar je bilo ponemčevanje Slovencev. V sekovski škofiji so bili Slovenci vedno škofljani druge vrste. Pošiljali so jim duhovnike, ki niti očenaša niso znali slovenski moliti. Škofje so bili zaporedoma trdi Nemci in slovensko ljudstvo ni nikdar slišalo božje besede iz ust svojega nadpastirja. Tudi so dobivali višje in boljše službe v škofiji le nemški duhovniki. Tako je prišel v stolni kapitelj v vseh sedemdesetih letih, kar je vladala sekovska škofija nad Slovenci, en sam Slovenec, mestni župnik mariborski, dr. Andrej Kavčič (1808).

Tudi lavantinska škofija je prišla po tej razdelitvi v nenaraven in težaven položaj. Prej je imela le majhen obseg in razen slovenske marenberške dekanije, ki jo je sedaj odstopila sekovski škofiji, je imela nemško prebivalstvo. Sedaj pa je dobila slovensko velikovško in celjsko okrožje, nastalo je veliko pomanjkanje slovenščine zmožne duhovščine. Celjsko okrožje je dobivalo prej duhovnike s Kranjskega in Goriškega, po novi razmejitvi škofij je to odpadlo. V lavantinski škofiji ni bilo takrat nobene gimnazije, Celje je namreč dobilo nižjo gimnazijo šele leta 1809, zato ni bilo naraščaja za duhovski stan, starejši duhovniki pa so odmirali in stopali v pokoj. Nenaravno je bilo tudi to, da je bil sedež škofije daleč gori na Koroškem, skoraj ob severnem robu škofije, ki se je raztezala doli do Sotle. Občevanje s škofom je bilo silno otežkočeno. To so tudi pri vladi čutili, zato so z novo razmejitvijo škofije mislili prestaviti tudi sedež škofije od Sv. Andraža v Celje, a temu se je uprl takratni lavantinski škof, ki je opozoril, da bo potem koroškemu delu škofije škofova stolica preveč od rok. S tako preselitvijo torej obema deloma škofije ne bi bilo ustreženo. Povrh pa je opozoril na velike stroške, ker bi bilo treba v Celju staviti novo škofovo palačo, stanovanje za kanonike in stavbo za bogoslovnico, medtem ko je pri Sv. Andražu že stala lepa rezidenca in so bila škofova posestva skoraj vsa krog Sv. Andraža. Ostal je torej sedež škofije pri Sv. Andražu, čutili so pa vsi, da stalno tako ne more ostati.

Vnovič je to vprašanje splavalo na površje leta 1804, ko je bilo na tem, da zatró leobensko škofijo. Bila sta dva načrta: sekovski škof naj prevzame gornještajerske kraje, odstopi pa ves mariborski okraj, ki se s celjskim vred priključi lavantinski škofiji. Kar je na Koroškem dotlej spadalo pod lavantinsko škofijo, prevzame krška škofija, sedež lavantinske škofije se pa prenese na Spodnje Štajersko, v Celje, Ptuj, Maribor ali Slovensko Bistrico. Po drugem predlogu pa naj bi se lavantinska škofija sploh ukinila, oziroma takratni škof naj bi se preselil v Leoben in prevzel pod svojo oblast ozemlje leobenske škofije, vso ostalo Štajersko z mariborskim in celjskim okrožjem vred bi pa prevzel sekovski škof. Koroški del lavantinske škofije bi pripadel krški škofiji. Slednji predlog je lavantinski škof Leopold II. grof Firmian, na dunajskem dvoru zelo ugledna oseba, učinkovito spodbil. Resno je prišel v poštev le prvi predlog. Rešiti je bilo treba le še vprašanje, kam se naj prestavi škofovski sedež. Po mnogostranskem ugibanju se je vsa pozornost obrnila na Maribor in na Ptuj. Cesar Franc I. si je leta 1807 sam ogledal v Mariboru in Ptuju stavbe, ki bi sodile za škofovo rezidenco in za druge potrebščine, pa se je odločil za Maribor. Vse je bilo pripravljeno; okrožni glavar je dobil navodila, naj zadevo podpira in pospešuje, izdelani so bili že načrti in proračuni, končno je pa vse obtičalo. Prišle so dolgotrajne in za Avstrijo nesrečne vojske z Napoleonom, ki so potegnile vso pozornost nase ter izčrpale državne in zasebne blagajne. Po končanih vojskah so prišle zaporedoma slabe letine z lakoto in draginjo. Vprašanje preselitve škofijskega sedeža je popolnoma zaspalo.

Leta 1822 se je zgodila sprememba na lavantinski škofijski stolici. Po 22letnem škofovanju je bil škof Firmian imenovan za dunajskega nadškofa. Tokrat je cesar sam sprožil vprašanje preselitve lavantinskega škofijskega sedeža. Glavno vprašanje je bilo zopet: kam? Tehtnica se je tokrat precej nagibala na stran Slovenske Bistrice. To se je pričakovalo s tem večjo gotovostjo, ker je bil leta 1824 imenovan za škofa Franc Ignac Zimmermann, rojen Bistričan. A zgodilo se je vprav nasprotno, škof se je menda spomnil znanega izreka, da »nihče ni prerok v svojem domačem kraju«, pa ni maral iti v Bistrico. Vendar so se vlekla pogajanja še do leta 1832.

Po dolgotrajnih pogajanjih in brezuspešnih poskusih je odločil cesar leta 1832 »enkrat za vselej«, kakor je zapisano v tistem odloku, naj se obravnave radi selitve škofijskega sedeža prekinejo in naj sedež škofije ostane pri Sv. Andražu. Naslednja desetletja res nihče ni mislil na to. Med tem je začelo narodnostno vprašanje vedno močneje trkati na vrata in Slovenci so vedno težje prenašali veliko krivico, ki se jim je zgodila s priključitvijo k nemški škofiji, kakor je krepko izrazil znani štajerski zgodovinar, malonedeljski župnik Anton Krempl: »Bog mi daj doživeti slovenskega škofa, potem se rad preselim od tod.« On tega ni učakal, a dve leti po njegovi smrti je postal škof Slomšek, ki je bil poklican, da zbere vse štajerske Slovence pod svoje žezlo. Vprašanje je splavalo znova na površje leta 1848, ko so si sekovski Slovenci zaželeli priti pod lavantinskega škofa. Slomšek piše Vodušku 2. junija, da je mariborska duhovščina poslala vprašat, če bi jih hotel vzeti v svojo skrb. »Ne branim se ne, pa tudi ne silim,« je bilo takrat njegovo stališče. V burnih dogodkih takratnega časa je to vprašanje stopilo v ozadje, a zaspalo ni več. Le Slomšek je imel pogum, to vprašanje spet na novo sprožiti ter ga izpeljati s krepko voljo vkljub vsem težavam in oviram. Ugodna rešitev te zamotane zadeve je bila v prvi vrsti odvisna od lavantinskega škofa samega, kakor to izrečno poudarja nadškof Tarnoczy v svojem pismu na vlado dne 21. julija 1853, kjer pravi med drugim: »Težave v tej zadevi so take, da za srečno rešitev zahtevajo res popolnega soglasja in največje požrtvovalnosti od lavantinskega škofa. Ali prav ta temeljni pogoj, radi katerega so se deloma izjalovili prejšnji poskusi, je sedaj v razveseljivi meri tu. Knezoškof Anton Martin Slomšek mi je dal ne le popolno pritrditev, temveč izrazil tudi nujno željo, da se tej kričeči potrebi enkrat odpomore.«

Pa tudi takratni solnograški nadškof Maksimilian Josip Tarnoczy ima pri tem velike zasluge; brez njegovega vplivnega posredovanja bi bilo najbrž vse obtičalo. Ne samo, da ni bil nasproten premestitvi, temveč je stvar krepko podpiral, tako pri dunajski vladi kakor v Rimu, kjer je leta 1857 osebno posredoval ter tako dolgo pritiskal, dokler mu niso dali pismenega zagotovila, da se bo zadeva ugodno rešila. Sam je zavračal ugovore, ki jih je stavila sekovska škofija proti izločitvi slovenskih župnij na Štajerskem. Po pravici je pisal mariborski župan Otmar Reiser v zahvalnem pismu na Slomšeka 12. februarja 1858: »Imeni Tarnoczy in Slomšek ostaneta pri nas in naših potomcih neumrljivi.«

Vprašanje nove razmejitve škofij in premestitve škofijskega sedeža je stopilo v ospredje kmalu po Slomšekovem nastopu. Misel in želja, dobiti slovenskega škofa, je natihoma vedno tlela v srcih sekovskih Slovencev. Nadškof Tarnoczy je visoko čislal Slomšeka in kmalu po njegovem nastopu so se začeli potrebni razgovori. Vse je bilo pripravljeno, da se je vprašanje resno vzelo v pretres, ko so se polegli politični nemiri in je nastopil za to ugoden čas. Duhovniki in verniki niso več pustili te zadeve izpred oči. Prihajala so pisma in prošnje, iz katerih odseva obča želja štajerskih Slovencev ob Muri in Dravi, ki so bili pod sekovsko škofijo, da bi dobili vprav Slomšeka za škofa ter da bi svojo prestolnico prenesel v njih sredino.

Dne 21. julija 1853 je nadškof v izborno sestavljeni spomenici predložil graški namestniji, naj se začno obravnave zastran nove razmejitve škofij in premestitve lavantinskega škofijskega sedeža. V predstavki je prav nazorno opisan takratni nenaravni položaj lavantinske škofije: škofijski sedež je ob skrajni severni meji škofije, kjer ni bilo takrat nobene železnice. Škofija je imela le tri nemške in 17 slovenskih dekanij. Nemške duhovnike so mogli rabiti le v nemških dekanijah, za slovenske pa je primanjkovalo duhovnikov. Motila je tudi različnost dežele. Dasi so bili Štajerci in Korošci že blizu 70 let skupaj v isti škofiji, so vendar na Štajerskem rojeni duhovniki imeli kot nekako pregnanstvo, če so jih prestavili na Koroško, nasprotno so se Korošci na Štajerskem čutili nekam tujce.

Preden se je vlada odločila in dovolila zadevna pogajanja, je bilo treba dati brez števila pojasnil in zagotovil. Zlasti glede gmotnih stroškov preselitve vlada ni hotela prevzeti prav nobene obveznosti. Slomšeku je ta zadeva povzročala nepopisne skrbi in žrtve. Večkrat je bolestno vzdihnil: »Za mojo osebo je ta selitev le žrtev. Jaz ne bom nič dobrega doživel, morda moji nasledniki; mene čakajo le trudi in skrbi.«. Tri glavne težave je omenil nadškof sam v svoji predstavki na vlado, in te so bile: a) v mariborskem okrožju ni bilo v nobenem mestu primernih prostorov za škofovsko rezidenco in za kanoniška stanovanja; b) skoraj vsa škofovska posestva so bila na Koroškem; c) na novo zaokrožena škofija bo brezpogojno potrebovala lastno bogoslovno semenišče in šolo, kar bo seveda veliko stalo; kje najti primerne prostore in denarna sredstva? Pa še druge težave so se kopičile druga na drugo. Celo v stolnem kapitlju so starejši kanoniki nasprotovali selitvi, kar je umljivo; star človek se ne seli rad in lega Sv. Andraža je res krasna. Trebalo je pač moža železne volje in jeklenega značaja, ki je znal svojo osebo postaviti v službo dobre stvari in ga težave niso plašile.

Ko je stvar postala resna, se je Gradec nenadoma spomnil svojih Slovencev in ugovarjal proti izločitvi slovenskih dekanij, češ da iz teh krajev dobiva največ in najboljših duhovnikov. Odkod bo potem dobival duhovski naraščaj? S tem je pa sam sebe udaril po ustih. Nadškof je sam dobro zavrnil ta ugovor: če res sekovska škofija dobiva iz slovenskih krajev največ in najboljših duhovnikov, je vendar čudno, da je v graškem dijaškem semenišču tako malo dečkov iz slovenskih župnij mariborskega okrožja; če odtod škofija dobiva »najboljše« duhovnike, kako je to, da je v dolgi dobi od 1786 do 1850 postal en sam slovenski duhovnik stolni kanonik? Ali tedaj ni resnično, da bi sekovska škofija dobivala »največ in najboljših« duhovnikov iz slovenskih krajev, ali pa je Slovence nalašč zapostavljala. Resnično je bilo slednje: Slovenci so bili v sekovski škofiji »manj vredni«, škofljani druge vrste. Nemci, četudi sicer dobrega duha, niso mogli pojmiti, da je za Slovence krivično, kar se je njim zdelo pravično. Vsakemu narodu naj bi se božja beseda oznanjevala v njegovem jeziku in v dostojni obliki, a po nemškem (in italijanskem) poganskem pojmovanju bi Slovenci morali biti izvzeti, za njih naj bi vodila pot do zveličanja le skozi nemščino (in italijanščino)! Bil je le čin naravne in krščanske pravičnosti, če so štajerski Slovenci leta 1859 dobili svojo škofijo; brez te pridobitve bi bil sekovski del Slovencev – izgubljen.

Dne 27. junija 1854 je vlada odgovorila na nadškofovo predstavko, da se pogajanja lahko začno. Dne 26. oktobra 1856 je cesar načeloma sprejel nadškofov predlog glede razmejitve škofij na Koroškem in Štajerskem in glede premestitve škofijskega sedeža.

Precej dolgo se je pretresalo vprašanje: kam naj se prestavi škofijski sedež, v Maribor ali Celje? Nekaj časa se je tehtnica nagibala k Celju. Tudi Slomšek sam osebno je bil bolj za Celje, saj je bila tu blizu njegova zibelka, tu je studiral gimnazijo, bil v bližini kaplan in nekaj časa celjski opat. Že leta 1849 je pisal opatu Vodušku: »Ker ni misliti kmalu na preselitev škofijskega sedeža, sem sklenil, vsako leto vsaj nekaj mesecev prebivati v Celju.« V ta namen je mislil najeti vse zgornje nadstropje tako imenovanega Kapunovega dvorca, kakor hitro bi bilo na razpolago, a do tega ni prišlo. Po letu 1850 je nastalo veliko pomanjkanje stanovanj v Celju. V teh okoliščinah škof ni hotel najeti stanovanja v imenovanem dvorcu, »dokler je toliko ljudi brez stanovanja«. Pozneje so mislili kupiti Vučinekovo hišo. Ker je pa hotela lastnica te hiše izkoristiti priliko, so vprav zato opustili misel, škofovski sedež prestaviti v Celje, kakor piše Slomšek opatu Vodušku 19. novembra 1854: »Trdoba in neprijaznost posestnice one hiše je glavni razlog, da se je sedaj pozornost obrnila – na Maribor.« Kake druge hiše za rezidenco v Celju takrat ni bilo najti, medtem ko je Maribor stavil ugodnejše ponudbe. Tukaj sta se za stvar zavzela zlasti okrožni in okrajni glavar pa mestni župan Otmar Reiser in Marko Glaser, župnik pri Sv. Petru. Za nakup in popravo škofovske rezidence je darovala mariborska mestna občina 20.000 gld., meščani so potem še zasebno zložili 11.000 gld., okrožni in okrajni glavar sta pa nabrala nad 20.000 gld. in duhovščina novega dela škofije 10.000 gld. Za škofovo rezidenco so kupili enonadstropno hišo vštric mestne župne cerkve od grofov Jugny (izg. Žinjí). Dvignili so potem hišo še za eno nadstropje in prizidali na dvorišču še dvonadstropno krilo s hišno kapelico brezmadežne Device Marije. S tem je bila odstranjena glavna težava, kam prestaviti škofijski sedež, in Maribor je bil določen kot bodoča škofijska prestolnica.

Dne 16. in 20. maja 1857 je tudi Rim potrdil premestitev škofijskega sedeža in novo razmejitev škofij. Dosedanja stolnica pri Sv. Andražu se poniža za navadno župnijsko cerkev, mestna župnijska cerkev v Mariboru sv. Janeza Krstnika se pa poviša za stolnico; škofijski patron ostane apostol Andrej, pravice solnograškega nadškofa ostanejo nedotaknjene.

Stvar pa vendar ni šla naprej. Za izvršitelja papeškega odloka je bil določen dunajski nuncij, ki se mu pa nič ni mudilo. K sreči je potem prepustil izvršitev solnograškemu nadškofu, ki je bil pravi mož za to. Rešiti je pa bilo še eno vprašanje, ob katerem bi se bila malone razbila vsa pogajanja. Medtem ko se je kot meja med krško in lavantinsko škofijo brez težav priznala deželna meja med Koroško in Štajersko, je na Štajerskem delala razmejitev med sekovsko in lavantinsko škofijo velike preglavice.

Osnovno načelo, radi katerega se je sploh začelo pogajanje, je bilo narodnostno načelo: slovenski kraji na Štajerskem naj dobe svojo in nemški svojo škofijo. Dosledno je Slomšek zahteval, da se lavantinski škofiji priključijo tudi župnije s slovenskim prebivalstvom v graškem političnem okrožju, sekovski škof in vlada pa sta stala na stališču, naj bo politična meja med graškim in mariborskim okrožjem tudi bodoča meja med lavantinsko in sekovsko škofijo. Slomšekova zahteva je bila popolnoma upravičena ter so jo podpirali tudi duhovniki in verniki obmejnih krajev. Če se potegne politična meja kot meja škofij, bi prišlo v sekovsko škofijo 12 župnij, ki so potrebovale slovenske duhovnike in okoli 30.000 Slovencev bi bilo obsojenih, da zgube svoj materinski jezik v cerkvi. Pričakovati je bilo namreč, da sekovska škofija po novi razdelitvi ne bo imela več dovolj slovenskih duhovnikov, medtem ko je vsak lavantinski duhovnik znal nemški in bi torej lahko postregel maloštevilnim Nemcem, ki bi prišli pod lavantinsko škofijo. Lavantinski škofiji naj bi se priključile naslednje župnije iz graškega okrožja: Apače, Marija Snežna, Špilje, Gomilica, Lučane, Sv. Duh na Ostrem vrhu, Kapla, Arvež, Travnik (Wies), Ivnica, Sv. Lovrenc na RadIju, Sv.Ožbald pri Ivnici. Apače so bile v južnem delu čisto slovenske, severni del župnije mešan, Marija Snežna je bila popolnoma slovenska in je na trikratno prošnjo župljanov 1. julija 1871 naknadno prišla pod lavantinsko škofijo. Špiljski župljani so sami poslali prošnjo na jareninskega dekana, naj Špilje priklopijo lavantinski škofiji. Prošnjo utemeljujejo s tem, da so Slovenci. Gomilica je bila v prvi četrti 19. stoletja še popolnoma slovenska, še leta 1858 so bile štiri vasi popolnoma slovenske, med njimi Gomilica sama. V lučanski župniji so najmanj štiri petine župljanov govorile slovenski, le v Lučanah in v dveh majhnih sosednih občinah se je deloma govorilo nemški, a še ti Nemci, večinoma priseljenci, so kot krčmarji in trgovci z ljudstvom morali govoriti slovenski. Sv. Duh in Kapla sta bili takrat čisto slovenski župniji in se je tudi služba božja vršila v slovenskem jeziku. Župnije Arvež, Travnik, Ivnica so bile takrat že večinoma ponemčene, vendar je bilo še silno veliko Slovencev, pri ivniški podružnici sv. Antona na Radlju je bila celó slovenska služba božja. Župniki teh župnij so vedno morali klicati na pomoč slovenske duhovnike, zato je gomilski župnik postavil pravilno načelo: kjer je v obmejnih župnijah potrebno slovensko pastirovanje, naj se župnija priklopi lavantinski škofiji, ker bo le ta sposobna skrbeti za obe narodnosti. Tudi iz radgonske okolice so občine Potrna, Žetinci, Dedonjci, Zenkovci in Gorica prosile za priključitev k lavantinski škofiji, ker so bile čisto slovenske.

Toda sekovski škof se je krčevito držal politične meje med obema okrožjema, ker je vedel, da je vlada za njim. Ko je Slomšek videl, da je v nevarnosti sploh ves načrt – v razmerah, kakor so se razvile po letu 1860, ne bi prišlo nikdar več do tega – je s krvavečim srcem »za sedaj« priznal okrožno mejo kot škofijsko, z izrečnim pridržkom, da se mora to svoj čas popraviti. A Slomšek je prej zatisnil oči; edino Marija Snežna je dosegla popravek in šele mirovna pogodba po svetovni vojski je nekoliko popravila, kar se je zagrešilo l. 1859.

Slomšek se je zavedal posledic, ako bi se izjalovila takratna razmejitev škofij. Kmalu po letu 1859 je zagrizeni nemški liberalizem postal vsemogočen. Sv. Andraž je bil kot škofovska prestolnica za stalno nemogoč. Prišlo bi prej ali slej do drugačne premestitve. Obveljal bi najbrž drugi načrt iz leta 1804. Morda že po Slomšekovi smrti bi bili vso Koroško priključili krški škofiji, kakor je sedaj, lavantinsko škofijo pa bi zatrli, oziroma jo prenesli v Leoben na Gornjem Štajerskem, vso slovensko Štajersko pa bi podvrgli sekovski škofiji. Usoda štajerskih Slovencev bi bila enaka oni koroških. V cerkveni in državni upravi bi bila široko odprta vrata ponemčevanju.

Dne 4. oktobra 1858 je Slomšek zadnjikrat zbral okrog sebe koroške duhovnike. Slovo je bilo pretresljivo. Ko je škof vprašal, kako naj se porabijo doneski, ki so jih podpisali za semenišče koroški duhovniki, kateri sedaj izstopijo iz lavantinske škofije, so vsi soglasno izjavili, da prepuste te zneske na poljubno uporabo njemu – v spomin in zahvalo. Ganjen se je Slomšek zahvalil za ta izraz vdanosti in zvestobe, toda v svojem velikodušju je izjavil, da darila ne more sprejeti, ker tudi krška škofija potrebuje semenišče. Nič niso izdale prošnje, naj vendar obdrži to za svojo že takó potrebno škofijo; nesebični Slomšek je dal natančno izločiti koroške doneske ter jih je izročil krškemu škofijstvu. Končno je opomnil duhovnike, naj bodo vdani novemu nadpastirju, kakor so bili doslej njemu, in je sklenil z besedami: »Mene pozabite, a mojih naukov ne pozabite!« Molče in s solzami v očeh so se razšli. Neki častitljivi koroški duhovnik je zunaj rekel sobratom ves objokan: »Zadnjih besed pa škofu ne morem nikdar odpustiti. Kako nam more tako trdo povelje dati, da bi mi njega pozabili! Nikdar ga ne bomo pozabili!« — Sicer je pa Slomšek enake besede spregovoril tudi takrat, ko se je poslavljal kot nadžupnik od vuzeniških župljanov.

Res je nekaj žalostno resnobnega v tem slovesu! Štajerski Slovenci so bili z novo razmejitvijo škofij rešeni, koroški pa prepuščeni na milost in nemilost nemški krški škofiji. Nadškof Tarnoczy je takrat sicer izjavil, da bo odslej lahko mirno imenoval za sekovsko škofijo trde Nemce za škofe in mu bo treba iskati slovenščine zmožnega škofa le za lavantinsko in krško škofijo, a to so ostale le besede. Takratni krški škof Valentin Wiery je sicer znal za silo slovenski; bil je lavantinski duhovnik, sicer Nemec, pa se je pod Slomšekom kot spiritualom naučil slovenski, pri njegovih naslednikih se pa ni prav nič gledalo na to, da bi vsaj razumeli tudi slovenski.

Dne 22. oktobra 1858 so se zbrali škofje krški, lavantinski in sekovski pri nadškofu v Solnogradu ter v posebnem, šest členov obsegajočem »solnograškem dogovoru« natančneje določili čas in način izvršitve papeških odlokov. V § 1. je določen čas: 1. junija 1859 preide koroški del dosedanje lavantinske škofije pod oblast krškega škofa, 1. septembra istega leta pa pridejo dosedaj sekovske dekanije mariborskega okrožja pod oblast lavantinskega škofa. V § 2. se določa meja med lavantinsko in sekovsko škofijo ter se izrečno priznava, da je meja po političnih okrožjih nezadostna in le začasna ter je stvar obeh škofov, da popravita, kar je pomanjkljivega, a Gradec o tem nikdar ni hotel nič slišati, izvzemši Marijo Snežno. Ostali členi določajo, da se smejo duhovniki v šestih letih vrniti v svojo staro škofijo, nadalje ugotavljajo patronatske pravice in deška semenišča. Za novo bogoslovnico sta morala prispevati enaka zavoda v Gradcu in v Celovcu nekaj premičnin, primerno številu bogoslovcev, ki so prešli v lavantinsko škofijo.

Spomladi 1859 se je začela selitev od Sv. Andraža v Maribor, deloma po suhem na vozovih deloma na splavih po Dravi od Labuda. Vse selitvene stroške je nosil Slomšek sam. Na večer pred praznikom vnebohoda Gospodovega, dne 31. maja 1859, so se v stolnici pri Sv. Andražu slovesno zaključile korne molitve stolnih kanonikov, drugi dan je bivša stolnica prešla pod oblast krškega škofa in nehala biti stolnica – za vselej. V začetku junija so pri Sv. Andražu zaključili tudi šolsko leto za bogoslovce četrtega letnika. Takratni ravnatelj Mihael Pikel se je takoj preselil v Maribor, da je mogel nadzorovati delo v bodoči bogoslovnici, spiritual Franc Kosar pa je šel na poučno potovanje ter si ogledal najznamenitejša bogoslovna semenišča, da bi se čim bolje uredilo novo bogoslovno semenišče v Mariboru.

Škof se je ob koncu junija in začetku julija mudil v Rogaški Slatini, da bi si utrdil svoje zdravje. Iz Slatine je 9. julija pisal Piklu v Maribor, da bo okoli 20. poslal od Sv. Andraža uradnika v Maribor, da pripravi ondi vse potrebno za pisarniško uradovanje, ker s 15. avgustom naj bi pri Sv. Andražu prenehalo škofijsko uradno poslovanje in od tega dne so morali vse vloge pošiljati v Maribor. Ko se je škof vrnil iz Rogaške Slatine, je bival večinoma na svojem posestvu Thürnu zunaj Sv. Andraža, ker je bilo v prestolnici radi selitve vse navzkriž, pravi Babilon, kakor pravi Slomšek v nekem pismu. Dne 14. avgusta je pisal iz Thürna zadnje pismo Piklu, še isti večer je zapustil s težkim srcem ta ljubki kraj in ga nikdar več ni videl.

Na veliko Gospojnico se je Slomšek v pridigi poslovil od Sv. Andraža, slovesno mašo pa je imel stolni dekan.

Drugi dan je odšel proti Mariboru, kamor je dospel čisto natihoma 19. avgusta. Med potom se je pomudil v svoji dragi Vuzenici. Dne 28. avgusta se je po vseh cerkvah, ki so imele priti iz sekovske v lavantinsko škofijo, prebralo zadnje pastirsko pismo sekovskega škofa, s katerim se je poslovil od svojih slovenskih vernikov ter jim priporočil vdanost in pokorščino do novega nadpastirja. Na večer pred angelsko nedeljo, dne 3. septembra, je slovesno zvonjenje od 6. do 7. ure zvečer po vseh cerkvah novega dela škofije naznanjalo veseli dogodek, da so vsi štajerski Slovenci sedaj združeni pod žezlom lavantinskega škofa. Istega dne je škof s stolnim kapitljem opravil prve slovesne večernice v lepo obnovljeni mestni župni cerkvi, ki je sedaj postala stolnica ali katedrala. Veliki oltar se je kar bleščal v zlatu in srebru; dal ga je prenoviti neimenovani dobrotnik za 3000 gld. Vsa popravila pri novi stolnici so stala okroglo 15.000 gld.

Mariborsko pevsko društvo je priredilo pred škofijsko palačo zvečer podoknico in razsvetljavo. S tem so se pozno zvečer 3. septembra zaključile svečanosti tega dneva. Drugi dan, 4. septembra, so na vse zgodaj ob angelskem pozdravu zagrmeli topiči in daleč okoli naznanjali, da je za mariborsko mesto napočil velepomembni zgodovinski dan, ko bo prvi mariborski škof zasedel svoj prestol. Meščanska godba je po mariborskih ulicah igrala veselo budnico; vse je bilo najslovesneje razpoloženo. Kmalu so prihajale od vseh strani v mesto množice podeželskega ljudstva od blizu in daleč, da bi prisostvovale izredni svečanosti. O pol deveti uri je škof v Alojzijevi cerkvi prisostvoval tihi sveti maši, pred katero je blagoslovil krasno novo sliko sv. Alojzija, ki jo je naročilo s pomočjo raznih dobrotnikov (tudi Slomšek je daroval 100 gld.) gimnazijsko ravnateljstvo, ker ima gimnazijska mladež v tej cerkvi službo božjo. Krog škofa je bil zbran ves stolni kapitelj, predstavniki mariborskih odličnjakov, zastopniki vseh dekanij in množica ljudstva, kolikor ga je mogla cerkev obseči. Po sveti maši se je razvila veličastna procesija od Alojzijeve cerkve po glavnem trgu skozi Gosposko in Šolsko ulico (sedaj ulica 10. oktobra) v stolnico. Sprevod sta otvorili župniji Kamnica in Sv. Peter z zastavami, potem sta sledili predmestni župniji sv. Marije in sv. Magdalene, potem stolna župnija z različnimi cehi in zastavami, nato okoli 100 duhovnikov iz vseh dekanij, stolni kapitelj, za njim škof pod nebom, spremljan od treh dostojanstvenikov v škofovskih kapah: stolnega prošta in dekana ter celjskega opata. Za škofom so šli zastopniki raznih oblasti in zopet nepregledna množica ljudstva iz vseh slojev. V stolnici je bil ob velikem oltarju napravljen nov prestol v gotskem slogu, ob straneh prestola pa kipa sv. Maksimiliana in sv. Viktorina, celjskega in ptujskega škofa v davni rimski dobi. Ko je škof zasedel svoj prestol, mu je takratni upravitelj mariborske dekanije v imenu novega dela škofije v latinskem nagovoru izrazil spoštovanje ter s poljubom prstana izkazal vdanost in pokorščino. Škof je odgovoril z izbranim latinskim govorom, sestoječim se iz skoraj samih svetopisemskih izrekov. Nato je stopil Slomšek na prižnico ter imel prekrasen govor na vernike na podlagi reka »Slava Bogu na višavah, mir ljudem na zemlji«. Uvodoma je pozdravil prijazno, z zeleno vinsko trto ovenčano mesto Maribor, ki je ta dan slavilo praznik, kakršnega njegovi očetje niso videli in ga tudi otroci ne bodo več doživeli. Pozdravil je novi del škofije, kateremu so izpolnjene dolgoletne želje; v njegovi sredi je sedaj postavljen škofovski sedež. Iz tega vzvišenega mesta se bo odslej razlegal glas nadpastirjev, iz tega častitega kraja bodo odslej lavantinski škofje s svojo pastirsko palico pasli čredo Gospodovo. »Kdo more pojmiti pomembnost tega lepega dneva? Kdo more doumeti dalekosežnost tega, za našo domovino tako veselega dogodka?… Širiti večjo čast božjo, prinašati in dajati mir ljudem, to je moja velika naloga, radi katere sem prišel v vašo sredino.«

V nadaljnjem govoru razmotriva: I. Kaj pričakujejo verniki od njega? II. Kaj pričakuje on kot škof od njih? III. Kaj pričakuje Bog od njih in od njega?

l. Človeške želje so tako različne, da vsem ne more nihče ustreči, tudi škof ne. Kar pa po pravici vsi od njega pričakujejo in kar jim tudi hoče biti, to je:

1. Oznanjevavec miru, resničnega miru, kakor ga je Zveličar dal svojim. Zato bodi njegov prvi pozdrav od oltarja: »Mir vam!« in njegov zadnji vzdihljaj: »Mir bodi z vami!« — 2. Delivec božjih skrivnosti. Nova stolnica bodi srčna kamrica, iz katere se bo raztekala kri po vsem životu obsežne škofije. — 3. Vidni angel varuh, saj se v Skrivnem razodetju škof imenuje angel svoje cerkve. – »O da bi se mi posrečilo, vas vse privesti k onemu vzvišenemu cilju, za katerega nas je ustvaril in nas poklical troedini Bog!«

II. Kot ljubeči oče pričakuje 1. ljubeče otroke. »Na večer svojega živIjenja sem zapustil s svojim zvestim stolnim kapitljem lepo deželo, zapustili smo pepel svojih očetov (grobove prejšnjih škofov) in mnogo ljubečih src duhovnih otrok, iz ljubezni do vas smo prišli v vašo sredo. Če najdemo vašo ljubezen, najdemo vse, kar more škof pričakovati od svojih škofljanov … Prišel sem k vam, da vas kot oče blagoslavljam in ko me bodete prej ali slej pokopali, bode tudi takrat moj očetovski blagoslov ostal pri vas.« — 2. Kot nadpastir pričakuje poslušnih ovac, ki bodo njegov glas rade slušale. Nihče mu naj ne zameri, če bo svojo dolžnost izpolnjeval. Naj se ne zgodi, da bi moral jokati nad njimi kakor nekdaj Jezus nad Jeruzalemom. — 3. Pričakuje radodarnih in požrtvovalnih src. Pohvalo izreče vsem, ki so res mnogo storili, da je prišlo do preselitve škofovskega sedeža, a novo urejena škofija ima še veliko potreb. Škof ne išče za sebe, kar je njihovega, ampak le njihove duše za večnost.

III. Bog pa pričakuje: l. Globoko vernih škofljanov, bogatih krščanskih čednosti in dobrih del. Današnja človeška družba je bolna, zelo bolna, odtod neprestani stresljaji, nemiri, upori, nezadovoljstvo. — 2. Hišni očetje in matere, gospodarji in gospodinje, učitelji in vzgojitelji naj v pravem duhu vzgajajo mladino, ker tej pripada bodočnost. — 3. Kakor je sedaj vsa spodnještajerska dežela združena v eni škofiji, tako naj bodo tudi škofljani med seboj eno srce in ena duša.

K sklepu je rekel: »V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico, še malo, pa me bodete nesli h grobu. Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju pa tudi klicala k sodbi. O, skrbite, da vas bom tisti odločilni dan mogel vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: 'Vsi so tukaj!' Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem na vekomaj. Amen.«

S slovesno škofovo mašo in zahvalno pesmijo se je končala veličastna in velepomembna svečanost. Slomšeka je čakalo zopet novo delo in trpljenje.

9. Ustanovitev bogoslovnega semenišča in učilišča v Mariboru

Med vsemi težavami, ki jih je imel Slomšek s selitvijo škofijskega sedeža, mu je delala največ skrbi in zahtevala največ žrtev ustanovitev bogoslovnega semenišča in učilišča v novi prestolnici, v Mariboru.

Že nadškof Tarnoczy je v večkrat omenjeni spomenici na vlado poudarjal, da je zadnji čas, da tudi znatno povečana lavantinska škofija dobi svoje bogoslovno učilišče. Tudi papeški odlok o premestitvi škofijskega sedeža naroča, naj se v novi prestolnici ustanovi bogoslovno semenišče in učilišče po določilih tridentinskega cerkvenega zbora.

Gmotno vprašanje je kajpak delalo velike težave, ki pa vendar niso bile nepremagljive. Za 50 lavantinskih gojencev v Celovcu in pri Sv. Andražu je vlada že dotlej plačevala po 80 gld., enako tudi za bogoslovce iz mariborskega okrožja v Gradcu. To je trebalo samo prenesti na Maribor. Povrh je papeški odlok naročil lavantinskemu škofu, naj del skupička za prodane nepremičnine pri Sv. Andražu porabi za bogoslovno učilišče. Porabilo se je v ta namen 14.000 gld.

Minister za uk in bogočastje je že 19. julija 1857 načeloma dovolil ustanovitev novega zavoda, vendar je vlada želela, naj dva letnika ostaneta v Celovcu ali Gradcu. Tako polovičarsko rešitev je Slomšek odklonil. S tem so hoteli doseči samo to, da bi se bogoslovci čimbolj navzeli nemškega duha in v tem duhu potem delovali. Za delno kritje profesorskih plač je Slomšek iz svojega določil 20.000 gld. pod pogojem, da se zavod otvori še pred njegovo smrtjo.

Drugo težavo je delalo vprašanje primernih prostorov. Tudi tu je Slomšek hitro našel zadovoljivo rešitev. Že leta 1854 je opozoril na bivše jezuitsko poslopje poleg Alojzijeve cerkve, kjer je bilo takrat vojaško vzgojevališče. Opremni in popravilni stroški so bili preračunjeni na deset tisoč goldinarjev. Slomšek se je obvezal, da te stroške sam poravna s pomočjo duhovščine mariborske okolice. Ko je tedaj vprašanje preselitve škofijskega sedeža dozorevalo, se je Slomšek 11. novembra 1857 obrnil s prošnjo naravnost na cesarja, naj dovoli, da se bivše jezuitsko poslopje, ki je bilo last »študijskega sklada«, porabi za bogoslovnico. Prošnja je imela uspeh. Po cesarskem ukazu se je vojaško vzgojevališče že 1. maja 1858 preselilo v Strass pri Špilju, prostor za bogoslovni zavod je bil torej prazen.

Dne 10. decembra 1857 je Slomšek predložil graškemu namestništvu svoje predloge glede ustanovitve bogoslovnega zavoda v Mariboru. Dolgo se je pletlo, koliko naj »verski sklad« plača »študijskemu skladu« za prepustitev jezuitskega poslopja in Alojzijeve cerkve. Šele leta 1862 je verski sklad odkupil poslopje za 12.000 gld. v ta namen, da se v njem stalno namesti bogoslovno učilišče. Slomšek ni čakal na rešitev počasnih državnih uradov. Ministrovo načelno dovoljenje in cesarjevo privoljenje je imel pa je urno delal naprej. Zopet se je zaupno obrnil na vernike in duhovnike za pomoč in našel je lep odziv. Popraviti je bilo treba tudi silno zanemarjeno Alojzijevo cerkev, ki naj bi postala semeniška cerkev. V ta namen se je v treh letih nabralo okoli 11.000 gld. Vrhtega so mariborske gospe izdelale in podarile mnogo cerkvenega perila, nekaj cerkvene oprave so pa spravili iz loretske cerkve pri Sv. Andražu za Alojzijevo cerkev. Po vsej škofiji se je za zavod pobiralo perilo, posteljnina in druge potrebščine, mnogi duhovniki so darovali knjige, nekateri pa denar.

Popravila pri cerkvi in na ostalem poslopju so se vršila v poletju 1858 in nadaljevala leta 1859 ter bila do julija v glavnem končana. Meseca avgusta sta se že lahko nastanila v zavodu ravnatelj Pikel in spiritual Kosar. Gradbena dela je nadzoroval Marko Glaser, župnik pri Sv. Petru, dokler ni prišel od Sv. Andraža ravnatelj sam.

Približal se je za vso škofijo veseli dan otvoritve novega zavoda. Dne 10. oktobra 1859 so se prvič zbrali gojenci – bilo jih je 39 – v novem, za silo urejenem semenišču. Naslednjega dne popoldne so se začele duhovne vaje; škof Slomšek sam je slovesno zapel »Pridi, Stvarnik Sv. Duh!« ter z vsemi profesorji prisostvoval prvemu premišljevanju. Naslednje dni je gojencem prebral in razložil modro sestavljena semeniška pravila. Dne 14. oktobra je bil sklep duhovnih vaj; prišel je zopet škof sam ter med sveto mašo delil gojencem sveto obhajilo. Potem je stopil na prižnico in imel na ravnateljstvo, na profesorje in gojence slovesni otvoritveni govor, ki ostane kot nekaka njegova oporoka vodilo za ta zavod za vse čase. Iz tega govora jasno odseva visoko in plemenito mišljenje apostolskega škofa o nalogah novega zavoda. Za rek si je izbral besede apostola Pavla (1 Kor 3, 7): »Zatorej ni nič, kateri sadi, in nič, kateri zaliva, ampak, kateri daje rast, Bog« in pa besede psalmistove (Ps 126, 1): »Ako Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo, kateri jo zidajo.« Nato v prvem delu svojega govora razvija misel, naj bo Maribor v bodoče za lavantinsko škofijo to, kar sta bila nekdaj za naše kraje Oglej in Solnograd: drevesnica čednosti in učenosti, izobraževališče za bogovnete glasnike, ki bodo z veselim oznanilom evangelija širili srečo in blagoslov čez zelene vinske gorice, od snežnikov karantanskih do ravnin stare Panonije. V drugem delu govora govori o skali, na katero treba zidati; ta skala je živa, neomajna vera, kakršno sta nekdaj imela domača škofa mučenca, celjski Maksimilian in ptujski Viktorin. Potem navezuje to na učne predmete, ki se bodo učili v novem zavodu. Z vero pa mora biti združeno tudi lepo nravno krščansko življenje, k čemur dajejo zopet navodilo razne panoge bogoslovnih studij, kakor nravoslovje, cerkveno pravo, pastirstvo. »Čednost in učenost bodi ščit naše hiše.«

V tretjem in zadnjem delu daje sklepne opomine: »In sedaj izročam v tej slovesni uri najdražji vrt vse naše škofije vaši skrbi in negi, častiti gospodje ravnatelj in profesorji, ta z velikim trudom in mnogimi žrtvami ustanovljeni zavod, da postane drevesnica čednosti in učenosti za ljubo mater škofijo lavantinsko, ki zasluži vso našo ljubezen in požrtvovalnost. Rešitev te visoke in važne naloge je častna naloga za učitelje kakor za učence.«

Poleg otvoritvenega govora je za Slomšeka posebno značilno prekrasno razmišljanje ob začetku šolskega leta 1861. Govoril je o trojni ljubezni dobrega duhovnika. Na podlagi Kristusovih besed: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj«, je priporočal gojencem: 1. ljubezen do svete katoliške Cerkve. Ta ljubezen se naj dejanski kaže v podpiranju zunanjih in prirejanju domačih misijonov, v gorečnosti v dušnem pastirstvu, v obrambi svete Cerkve in njenih naprav, v vdanosti do Sv. očeta. 2. ljubezen do lavantinske škofije. Graja tiste, ki imajo navado, da hvalijo vse, kar je v drugih škofijah, grajajo in objedajo pa vse, kar je doma. Za zgled stavi mladim gospodom ljubezen in požrtvovalnost starejše lavantinske duhovščine, ki je svoj čas z velikimi žrtvami pomagala ustanoviti celjsko gimnazijo, leta 1810 bogoslovnico v Celovcu, 1850 ustanovitev četrtega letnika pri Sv. Andražu in končno prevzela velike žrtve ob preselitvi leta 1859. Ljubezen do domače škofije naj kažejo zlasti s tem, da skrbe za dober naraščaj, podpirajoč pridne in nadarjene dijake. Za zgled jim navaja svojega kateheta in dobrotnika, kaplana Prašnikarja, brez katerega bi on sam nikdar ne postal duhovnik. »Pojdi in tudi ti tako stori!« Ljubezen do svoje škofije kažejo tudi s spoštovanjem do svojega škofa, pri tem pa pripomni, da ne misli na svojo osebo, »ker jaz bom med vami le še kratko časa«. Preroške besede so se izpolnile že po sklepu istega šolskega leta. 3. priporoča ljubezen do domovine. To ne sme biti prazna beseda, temveč naj obsega ljubezen do lastnega ljudstva in njegovega jezika pa spoštovanje do vladarja, do zakonite oblasti in domovinskih naprav.

Ta dva govora sta Slomšekova duhovna oporoka glede vzgoje lavantinskega duhovskega naraščaja, iz njih se vidi, v kako plemenitem duhu si je zamišljal mariborsko visoko šolo in njeno delovanje.

Zadnja tri leta, ki jih je preživel v Mariboru, ni nikdar opustil duhovnih vaj za bogoslovce; sam je imel po več premišljevanj, v katerih jim je na srce polagal, naj bodo dobri dušni pastirji.

Pobožnih in učenih duhovnikov si je želel škof Slomšek, kakor je to kratko in jedrnato izrazil v § 72. hišnih pravil. S tem zavodom je imel posebno veselje; svojemu nekdanjemu sošolcu Lovru Stupici piše 20. januarja 1862: »Odkar je škofijski sedež 1859 prestavljen iz Koroškega v Maribor, živim v večjem mestu, imam tudi večje skrbi in stroške; imam pa to tolažbo, da sem v svoji domačiji ter imam lasten bogoslovni zavod«.

Kosar, ki je bil prvi spiritual v novi bogoslovnici, pripoveduje, da je škof prišel, če je bil doma, po dvakrat, trikrat in še večkrat na teden v bogoslovnico. Imel je sam predavanja za bogoslovce, zlasti o dušnopastirskih zadevah in o cerkvenem govorništvu. Zanimal se je prav za vse zadeve v hiši, pogovarjal se sedaj z bogoslovci, sedaj s predstojniki; pogledal je v obednico, kako je s hrano, drugič je sam na koru molil, večkrat je prisostvoval popoldanskemu blagoslovu ob nedeljah in praznikih, bodisi na koru med bogoslovci bodisi spodaj v cerkvi med ljudstvom. V Alojzijevo cerkev že od nekdaj zahaja posebno mestna služinčad. Poslušal je večkrat pridige in krščanski nauk, ki so jih imeli bogoslovci, in petje. Posebno ga je veselilo, če je vsa cerkev lepo pela.

Po svoji, v tem zavodu vzgojeni duhovščini vrši lavantinska škofija že nad 70 let svoje versko, nravno in prosvetno poslanstvo. Zlasti v eni točki je lavantinska duhovščina ostala zvesta navodilu Slomšekovemu: izšla je iz ljudstva, za to ljudstvo delala, z njim čutila, zanj trpela, ga vzgajala, budila in organizirala.

10. Slomšekova zadnja leta v Mariboru

Prejšnja prestolnica, Sv. Andraž, je bila majhno podeželsko mesto, tudi stari Maribor je spadal med majhna pokrajinska mesta, kjer je skozi stoletja enakomerno in mirno potekalo malomeščansko, pol mestno pol kmetsko življenje, ki se je sukalo v ozkem kolobarju osebne dobičkarije in uživanja; le tuintam so dolgočasno enoličnost prekinili sovražni vpadi (Turki in Madjari, potem Francozi), veliki požari, pomori in medsebojne pravde. V dobi pa, ko je prestavil Slomšek semkaj škofijski sedež, je bil Maribor, odkar je stekla južna železnica proti jugu, že v močnem razmahu ter je polagoma dobival značaj velikega mesta. S tem so se pa javljale tudi temne sence veliko mestnega življenja. Slomšek piše svojemu šolskemu prijatelju Josipu Graheku nekaj mesecev pred svojo smrtjo: »Na svojem novem sedežu imam veliko skrbi in izdatkov ter sem zdaj šele postal pravi revež.«

V novi prestolnici ob Dravi je čakalo mnogo, mnogo dela; v mnogoterem oziru je bilo treba graditi vse iznova. Najprej je hotel Slomšek prenoviti srca vernikov. V ta namen je že v prvem postnem času po svojem prihodu, 1860, priredil v Mariboru dvojni misijon, v stolnici v nemškem jeziku, v Alojzijevi cerkvi pa v slovenskem. Kakor pri drugih misijonih, je tudi tu prevzel uvodni govor in pa več stanovskih govorov, povrh je pridno pomagal v spovednici. O tem je izdal posebno knjižico, »Spomin sv. misijona« (Ed. Janžič, Maribor, 1860).

Prišel je potem mesec majnik. Pri Sv. Andražu je že pred leti vpeljal v loretski cerkvi majniško pobožnost ali šmarnice. V Mariboru dotlej še niso bile v navadi. Slomšek jih je vpeljal takoj leta 1860. Vsak večer je bila pridiga z litanijami in blagoslovom. Uvodni in sklepni govor je imel Slomšek sam, pa tudi vmes več govorov. Ker se ni vedelo, kako se bodo Mariborčani odzvali, so se vršile šmarnice prvo leto za poskus v Alojzijevi cerkvi. Uspeh je bil tako ugoden, da so se naslednja leta vršile šmarnice v stolnici, ki je bila navadno polna. Do današnjega dne je ostala ta pobožnost mariborskemu prebivalstvu priljubljena. Spremlja jo blagoslov Slomšekov, ki je bil tukaj njen začetnik.

Ker je škofija sedaj obstajala iz dveh delov, ki sta imela različno preteklost in različne bogoslužne običaje, je nastala nujna potreba skupnega molitvenika za očitno službo božjo, kolikor se je vršila v slovenskem (in nemškem) jeziku. Temu je Slomšek odpomogel z izdajo knjige »Sveto opravilo očitne službe božje za lavantinsko škofijo« (Maribor, E. Janžič, 1860), na katero je mislil že leta 1848. Združitev vseh štajerskih Slovencev pod žezlom lavantinskega škofa so pozdravili z veseljem tako v starolavantinskem kakor v bivšem sekovskem delu, a naravno je, da je ostalo po dolgih stoletjih ločenosti neko nesoglasje in nekaka odtujenost med »staro« in »novo« lavantinsko škofijo. Ta razlika se je vlekla še precej dolgo, dokler ni izumrl starejši rod. Slomšekovemu paznemu očesu to ni bilo neznano. Dne 10. januarja 1861 je poročal nadškofu o stanju svoje škofije in se dotaknil tudi te stvari. Piše namreč: »Še vlada med obema deloma novozdružene škofije neka ločenost kot posledica vzgoje in dosedanjega disciplinarnega postopanja, kar je dalo povod nesporazumom, a je pričakovati, da bo ob dobrodušnem značaju lavantinske duhovščine in slovenskega ljudstva to neprijetno stanje v kratkem prenehalo.« Redoljubni in natančni Slomšek se je nekaterim bolj posvetno mislečim duhovnikom iz sekovske škofije zdel – prestrog. V resnici pa je znal Slomšek s svojo modrostjo in previdnostjo izgladiti te neenakosti. Tako piše dobremu prijatelju Novaku pri Sv. Martinu v Mislinjski dolini, ki je mislil prositi za izpraznjeno nadžupnijo Hoče, da se pred letom dni po novi ureditvi škofije ne bodo vršile nobene prestave iz »stare« škofije v »novo« in obratno. Hoče so namreč spadale prej pod Gradec. Pa je res potem dobil hoško župnijo »sekovec« dr. Murko.

V vedno bolj rastočem Mariboru je Slomšek opazil veliko zapuščene mladine, ki se je potikala po ulicah. Kot velikemu vzgojitelju in mladinoljubu so se v srce smilili zapuščeni otroci. Sklenil je, potrkati na mehka materinska srca in organizirati skrb za zapuščeno mladino. Ugodna prilika se mu je nudila ob sklepu mariborskega misijona. Deputacija mestnih gospá se mu je prišla zahvalit za misijon. Pri tej priložnosti je položil gospem na srce ustanovitev dobrodelnega ženskega društva, ki bi naj skrbelo za revno in zapuščeno žensko mladino, obenem je izrazil upanje, da bodo gospe posnemali tudi možje in ustanovili podobno društvo tudi za moško mladino. Škofovemu pozivu so se gospe lepo odzvale in že 7. aprila 1860 je bilo društvo ustanovljeno pod imenom »Katoliško društvo gospá«, ki je kmalu vsaj v majhnem okviru začelo skrbeti za revne deklice. To društvo je potem po Slomšekovi smrti pripomoglo, da so se v Maribor naselile šolske sestre, predvsem iz karitativnih namenov.

Leta 1860 se je v takratni Avstriji zgodila velika sprememba. Po porazu na bojnem polju leta 1859 je cesar 20. oktobra dal avstrijskim deželam ustavo. Dolgo pridušene politične strasti so tedaj butnile na dan. Na podlagi konkordata je bila prepustila vlada v času absolutizma škofom precej pravic, zlasti na šolskem področju. Za Slovence na Štajerskem je bilo to zelo ugodno, ker je Slomšek pospeševal slovensko ljudsko šolstvo. Od cesarja dano ustavo je minister Schmerling kmalu prikrojil tako, da je bilo zagotovljeno gospostvo graščakom in mestom, kjer je imel nemški liberalizem svojo glavno oporo. Apostolsko goreči in Slovencem naklonjeni, pa tudi za Nemce pravični Slomšek je postal na mah predmet strupenega sovraštva in strastnih napadov od strani pobesnelega nemškega liberalizma. Mariborčani nemškega liberalnega tabora so kaj kmalu pozabili, kaj so dobili s škofijskim sedežem in kako je njih župan Reiser zagotavljal, da ostane Slomšekovo ime nesmrtno pri njih in njih potomcih. Napadali so ga v graških in dunajskih časnikih, pa tudi pri vladi so ga črnili in tožili. Slomšek je o svojih težavah najrajši molčal in tiho trpel, vendar se v pismih na svoje dobre prijatelje tuintam dotakne težavnih razmer, ki so nastale zanj po letu 1860. Tako piše kmalu po novem letu 1862 prijatelju iz šolskih let, Josipu Graheku: »Kar nam bodočnost obeta, so le težke preizkušnje in viharji; ko bi jih le z božjo pomočjo srečno prestali!« V svojem zadnjem pismu prijatelju Bleiweisu v Ljubljani pa piše 1. avgusta 1862: »Vi, prijatelj, ne veste, kake nadloge pri nas imamo, vendar zaupam, da nas ne bodo potlačile: za temo se nadjam luči.« Kakor v drugih primerih, tudi sedaj sovražno nasprotovanje ni zlomilo njegovega duha, imel je čisto vest in ostal je neupogljiv v svojih verskih in narodnih načelih in ni ga zapustilo upanje, da končno zmaga dobra in pravična stvar.

Spomladi leta 1861 so se v naglici izvršile volitve v deželne zbore, ki so potem volili poslance za državni zbor. Volitve so – zlasti pri nas – izpadle tako, kakor je želel takrat vsemogočni nemški liberalizem. Po takratni ustavi so bili tudi škofje člani deželnih zborov in gosposke zbornice na Dunaju. Slomšek je to svojo pravico imel za vestno nalogo in se je redno udeleževal sej štajerskega deželnega zbora in gosposke zbornice. Prijetno ni bilo to opravilo. Dne 31. marca 1861 piše solnograškemu nadškofu, da mu ta čas ni mogoče potovati v Rim radi slabega zdravja in ker sodi, da je glede na Cerkvi sovražno mišljenje ministra Schmerlinga navzočnost v državnem zboru bolj potrebna kakor potovanje v Rim. Štirinajst dni pozneje pa piše sošolcu in prijatelju Graheku: »Od začetka tega meseca sem v Gradcu v deželnem zboru in proti koncu tega meseca moram na Dunaj v državni zbor, mesto da bi doma opravljal potrebne vizitacije. Kako neprijetno je sedeti tu med brezbožneži, katerim sem trn v očesu, si lahko predstavljaš; pa vse žrtve bi človek rad prenesel, ko bi se le moglo upati na dober uspeh. A Bog bo sprejel našo voljo za delo in popravil naše napake.«

Iz malo prijetnega in neprijaznega okolja v Gradcu in na Dunaju je meseca junija prišel zopet med svoje ljube in vdane vernike. Dne 18. junija je na prijaznem vinorodnem griču nad Mariborom v kamniški župniji posvetil podružno cerkev sv. Urbana. Po končanem cerkvenem opravilu je škof nenadoma nekam izginil; župnik je bil v skrbeh, da je morda natihoma odšel domov. Pa so ga končno izsledili v gruči postarnih očancev in mamic, s katerimi se je prav po domače prijazno razgovarjal in jih povpraševal po njih domačih razmerah, jih tolažil in jim dajal modre nasvete. Ljudje so bili do solz ganjeni radi njegove res očetovske ljubeznivosti. Po preprostem kosilu pri nekem kmetu se je vrnil domov.

Dne 27. oktobra 1861 je v Rušah blagoslovil dva zvonova za cerkev na Smolniku, popoldne je šel peš v spremstvu desetih duhovnikov na 823 m visoki Smolnik, prenočil pri Luki Hlebu ter drugi dan opravil posvetitev cerkve, ki je trajala od sedmih do pol dvanajstih, nato je maševal in šel zopet peš nazaj. (Ruška kronika II. 104.)

Tri dni pozneje je bil že na vizitaciji v krasnem planinskem kraju, v Solčavi, kjer je zapisal v spominsko knjigo: »Pri svoji tretji in poslednji obiskavi 21. rožnega cveta (junija) 1861.«

Zadnja leta, ki jih je preživel v Mariboru, so se njegove misli vedno bolj obračale v večnost. Na njegovem obrazu so se videle bolestne poteze, posledica telesnih in duševnih bolečin. A radi tega ni postajal siten in nestrpen, marveč je bil vedno ljubezniv in vesel, pač pa je ob vsaki priliki poudarjal, da so dnevi njegovega življenja šteti.

Njegovi dobri prijatelji iz mladih let so legali drug za drugim v grob. Leta 1861, dne 13. avgusta, je umrl njegov zvesti prijatelj, stolni dekan Gašpar Albrecht. Slomšek ga je visoko čislal kot svojega nekdanjega spirituala in je imel za njim prisrčen nagrobni govor, ki je izšel tudi v tisku pri Kienreichu v Gradcu pod naslovom: »Das letzte Lebewohl am Grabe des Hochwürdigen Herrn Kaspar Albrecht, infulirten Domdechanten von Lavant …« Slomšek je potem vsak teden vsaj enkrat obiskal njegov grob. Še tista jutra, ko ga je popoldne napadla smrtna bolezen, je že na vse zgodaj bil na pokopališču in molil na grobu dragega prijatelja.

V adventnem času 1861 je imel Slomšek v stolnici zaporedoma še preko božičnih praznikov sedem govorov o nebesih, da bi, kakor je rekel, v tvarne reči utopljena srca dvignil kvišku. V stolnici je kajpak pridigoval nemški, spisal pa je te pridige v slovenščini in jih pridno pilil ter jih namenil za »Drobtinice«. Pred svojim odhodom v Rim jih je v skrbno zaprtem zavoju izročil ravnateljstvu bogoslovnice s pripombo, da mu jih morajo vrniti, če pride srečno iz Rima, da jih še spopolni. Ko se je vrnil, jih je takoj zahteval nazaj, a ni več našel časa, da bi še kaj popravljal. Po njegovi smrti so našli zavoj še nerazvezan. Objavljene so pa v »Drobtinicah« leta 1863. Pridige o nebesih so njegovo zadnje slovstveno delo.

O binkoštih leta 1862 je nameraval papež Pij IX. proglasiti za svetnike 27 japonskih mučencev, ki so v 16. stoletju na Japonskem umrli mučeniške smrti za Kristusovo vero. Da bi se to izvršilo čim slovesneje, je papež povabil v Rim vse nadškofe in škofe. Tudi Slomšek, dasi prileten, slaboten in bolehav, se je odločil za dolgo in težavno pot v večno mesto. Odpravljal se je na pot v trdni misli, da bo na potu podlegel svoji bolezni in se ne bo nikdar več vrnil. Potovanje v Rim je bilo v takratnih razmerah zelo naporno in celo nevarno. Pred odhodom je točno vse uredil za primer svoje smrti. Prijazno pa resnobno se je poslovil od svojih kanonikov in od mestne duhovščine, stopil tudi v bogoslovnico in se poslovil od svojih ljubih bogoslovcev ter se priporočil njihovi molitvi. Ker so bile ob večerih šmarnice v stolni cerkvi, je večer pred svojim odhodom stopil na prižnico ter se poslovil od mariborskega prebivalstva s tako prisrčnim nagovorom, da se je solzila vsa cerkev. Od drugih vernikov po škofiji pa se je poslovil s prav tako prisrčnim pastirskim listom, v katerem opozarja na trojno potovanje, ki ga mora opraviti vsak katoliški škof. Prvo potovanje je obiskovanje ovčic po raznih župnijah, po globokih dolinah in strmih planinah. To potovanje je doslej srečno opravljal z božjo pomočjo, mnoge župnije je obiskal po trikrat, druge po dvakrat, gotovo pa vsako, tudi najmanjšo, vsaj enkrat ter tam delil zakrament svete birme in oznanjeval božjo besedo. — Drugo je potovanje v Rim, na grobove prvakov apostolov Petra in Pavla ter h Kristusovemu namestniku. Radi mnogih skrbi in poslov je to potovanje dolgo odlagal, a sedaj se je odločil, nastopiti dolgo in nevarno pot, da ga ne prehiti smrt ali pa še višja in slabotnejša starost. — Tretje potovanje je potovanje v neskončno večnost. Kdaj bo treba to nastopiti, ve le Bog. To pa ve, da je že blizu ura, ko bo zaslišal glas: »Daj račun od svojega hiševanja!« — Nato razpravlja, kaj bi imel prav posebno opraviti v Rimu. Tam bo poročal sv. očetu, da je v njegovi škofiji ohranjena še čista vera; pohvalil bo svoje vernike, kako lepo skrbijo za lepoto hiše božje, gojijo lepo petje, po otroško časte Mater božjo, pogostoma prejemajo svete zakramente, pristopajo k bratovščinam, podpirajo misijone, molijo za svetega očeta. Prosil pa bo sv. očeta, naj blagoslovi njegovo škofijo, da bi se v njej vedno ohranila čista in neskaljena sveta vera, naj blagoslovi različne narode, posebno Slovence, da ne bo narod tlačil naroda in brat delal bratu krivice. Imel se bo pa tudi pritožiti pri sv. očetu, in ta obtožba bo obsegala poglavitne grehe našega časa. K sklepu se pa obrača s trojno prošnjo na vernike: Varujte se greha, varujte se pohujšanja in zapeljivcev pa molite za mene, kakor bom jaz za vas molil na grobu prvakov apostolov. »Če pa je božja volja, da se več ne vrnem, pa upam, da bom v nebesih molil za vas.«

Prejšnji večer je opravil še sveto spoved in drugo jutro zgodaj, 16. maja, je čisto natihoma odrinil z vlakom proti Dunaju. Potoval je kot nepoznanec pod tujim imenom »mestni župnik mariborski«. Spremljal ga je samo njegov strežaj. Ker so bile razmere v zgornji Italiji takrat zelo nevarne, je moral ubrati daljšo pot čez Dunaj. Od Dunaja je potoval naprej čez Monakovo na Švicarsko, kjer je obiskal Zürich, Solothurn, Ženevo, potem na Francosko čez Lyon, Avignon v Marseille (Marsej). Tu se je vkrcal na ladjo; ker na parniku ni bilo več prostora, se je moral peljati na jadrnici, ki jo je gnal veter. Z isto ladjo se je vozilo tudi več francoskih duhovnikov, ki so od kapetana zvedeli, da je Slomšek škof. Komaj je ladja zaplula, so ga prišli prosit v njegovo izbico, naj bi šel na krov in jim za srečno pot zapel pesem »Zdrava, morska zvezda«. Rad jim je ustregel in z ganljivo pobožnostjo so odpeli vso pesem in odgovarjajoče molitve. Ladja je plula srečno naprej, obstali so nekoliko v Genovi, v Pisi in Livornu. Dne 31. maja zvečer je bil že v Rimu, kjer se je nastanil v znanem avstrijskem zavodu, Santa Maria dell' Anima, kjer so stanovali še trije nadškofje in dvanajst drugih škofov.

Pri papežu si je izprosil posebno avdienco ter se mu zahvalil, ker je dovolil premestitev škofijskega sedeža. Papež je bil o tej zadevi prav dobro poučen in je pohvalil škofa za njegovo požrtvovalnost v tej zadevi. Ko mu je poročal o globoki vernosti škofljanov, je bil papež vidno vzradoščen. Posebej je omenil škof dobrodelno društvo gospá ter prosil zanje posebnega blagoslova. Papež je dvignil roke in podelil ta blagoslov, pri tem je pa škofa vprašal, če ima v škofiji kaj verskih zavodov za vzgojo mladine. Škof se je opravičil, da to do sedaj ni bilo mogoče, ker se je še le pred kratkim izvršila selitev, ki je zahtevala vso skrb in nešteto stroškov, povrh pa je bilo treba skrbeti še za bogoslovno in dijaško semenišče. Papež je bil s tem zadovoljen in mu priporočil, naj poskrbi za vzgojne zavode, kakor hitro bo mogoče. V priznanje njegovih zaslug mu je papež podelil visoko odlikovanje; imenoval ga je za prisednika apostolskega sedeža in rimskega meščana.

Ko je opravil v Rimu svoje uradne reči in svojo pobožnost, se je po isti poti vrnil v domovino. Na Dunaju je v krogu dobrih prijateljev in znancev popolnoma mirno in vdano izrekel slutnjo svoje bližnje smrti: »Bil sem v Rimu, sedaj bom pa umrl.« Dne 20. junija, bilo je v petek, je prišel z vlakom v Maribor ter šel peš od kolodvora in okoli desete ure opravil v stolnici sveto mašo v zahvalo za srečno potovanje.

Takoj drugi dan je že šel v bogoslovnico ter pozdravil gojence in nadaljeval prekinjena predavanja. V nedeljo 22. junija je priredil svečano pojedino častnikom polka Kinskega, ki so se pravkar vrnili iz Italije.

Na praznik Petra in Pavla (29. junija) je imel v stolnici slovesno mašo, pred mašo pa pridigo, v kateri je prisrčno pozdravil mariborske prebivalce. Govoril je s tako vnemo, da mu je za hip zastal glas. Bila je to njegova zadnja pridiga v stolnici. Druge škofljane je zopet pozdravil s posebnim pastirskim listom, v katerem je obravnaval vprašanje: Kaj si videl v Rimu in kaj nam imaš povedati o sv. očetu?

Na predvečer pred praznikom sv. Vincencija Pavelskega (18. julija) je pa sklical članice gospejnega društva ter jim podelil od papeža izprošeni blagoslov, obenem pa jim je sporočil želje sv. očeta po vzgojnem zavodu in izrazil upanje, da bodo gospe to tudi izvršile. Dva meseca pozneje so spustili rakev mrtvega škofa v grobnico, a misel, ki jo je Slomšek prinesel iz Rima, ni zamrla. Gospem je bila ta njegova zadnja želja sveta in tako so se lotile dela. Iz tega se je rodil zavod šolskih sester v Mariboru, ki se je razrasel v mogočno drevo; lahko rečemo, da ga je zasadil Slomšek.

Dne 27. julija je podelil bogoslovcem v stolnici zadnjikrat mašniški red.

Dne 30. julija je posvetil grofa Klementa Brandisa grajsko kapelo v gradu Slivnici pri Mariboru. Drugi dan po posvečenju je grofov sin Erik, član družbe Jezusove, imel v novoposvečeni kapeli svojo prvo sveto mašo in po maši poročil svojega starejšega brata z baronico Terezijo Gudenus.

Ob porciunkuli (1. in 2. avgusta) je vkljub svoji slabosti pomagal pri kapucinih v Celju, spovedoval, pridigoval in pel slovesno sveto mašo. Iz Celja se je takoj vrnil v Maribor, kjer je bila 3. avgusta slavnostna »Beseda« za obletnico ustanovitve mariborske Čitalnice. Slavnosti se je udeležilo okoli pet sto gostov, med njimi tudi škof Slomšek. Potem je pa šel na vizitacijo v škalsko dekanijo. Ob tej priliki je posvetil 8. avgusta na 1044 m visokem hribu v župniji Bele vode romarsko cerkvico Sv. Križa. Med opravilom mu je bilo tako slabo, da je prosil mozirskega župnika, poznejšega stolnega prošta Ignacija Orožna: »Kažite mi s prstom vrstice v knjigi, ker mi je vse temno pred očmi.« Po končani posvetitvi ni mogel več pridigovati, kakor bi bil rad in so ljudje koprneče želeli. Duhovnikom, ki so mu stregli pri svetem opravilu, je rekel otožno: »Tako, sedaj še ne morem več cele službe božje opraviti. Kako rad sem govoril, sedaj nimam več moči! Vidite, bratje, kam človek slednjič pride!« Hitro po končanem opravilu je dal Orožnu ondotno spominsko knjigo, rekoč: »Vpisal sem v to knjigo nekaj besed v spomin na današnjo posvetitev. Vzemite knjigo in naj se vsi duhovniki, ki so stregli pri opravilu, podpišejo.« Bilo jih je – brez škofa – 12. Orožen odpre knjigo in vidi vpisano pesem, ki jo je Slomšek zložil v spomin na to svečanost. Glasi se:

Pohvala sv. križa O križ! na visoko postavljen zastava premage si nam! Visoko nam bodi pozdravljen, zaupanje naše si ti. Zastonj krivoverci trušijo in škripajo s svoj'mi zobmi; kristjani le k tebi hitijo, Slovencev zaupanje si. Hudobni se tebe bojijo in vrag te od nekdaj črti; pa verni se te veselijo: brez križa zveličanja ni! Na gori bandero častito v doline globoke glediš, sovražnikom svojim srdito se š'roko po svetu smejiš. Držimo se svetega križa, svet križ nam nebesa odpre; svet križ nas nebesom približa, le s križem v nebesa se gre!

Ta pesem je bila labodji spev, zadnja v Slomšekovem življenju. Po končanem opravilu je moral leči. Ko je bolečina popustila, je vstal in šel v družbo ter bil pri preprostem kosilcu med duhovniki in kmeti dobre volje. Ko se je poslavljal, je rekel s tresočim se glasom cerkvenim ključarjem in drugim kmetom, ki so bili navzoči: »Sedaj pa z Bogom, ljubi možje, ne bodete me več videli.« Ob teh besedah so – sicer trdni hribovci – popadali na kolena, začeli glasno jokati in mu med poljubljanjem s solzami orosili roko. Žalostili so se najbolj nad besedami, da »ga ne bodo več videli«. In tako je bilo!

Vrnil se je slaboten v Maribor in imel sam 18. avgusta, na cesarjev rojstni dan, slovesno opravilo. Nato je šel po nasvetu zdravnikovem na Slatino, da bi se nekoliko okrepčal za naslednjo vizitacijo v laški dekaniji. Tamkaj ga je obiskal častni kanonik Marko Glaser, ki je v svojih zapiskih zapisal, da je na Slatini škofa znovič hudo napadla stara bolezen in bi bil že takrat skoraj umrl. Ko mu je odleglo, je takoj drugi dan odšel na birmovanje. Med potom je pri Sv. Juriju ob južni železnici tamkajšnjemu rojaku, bogoslovcu Francu Žličarju, ki poprej ob skupnem posvečenju še ni imel zakonite starosti, podelil mašniški red.Tako »Zgodnja Danica« leta 1862, str. 211, ki stavi to posvečenje na 1. september. Marko Glaser v svojih beležkah pa pravi, da se je to zgodilo na Ponikvi, v rojstni župniji Slomšekovi. Datum 1. september je v »Zgodnji Danici« najbrž pomota, ker označujejo poznejši škofijski seznami 31. avgust kot dan posvetitve. Ta dan je bila tisto leto nedelja. Izjemen kraj in čas posvetitve je menda bil povod, da so pozabili navesti v škofijskem seznamu za leto 1863 čas Žličarjevega posvečenja. To je bil zadnji od Slomšeka posvečeni duhovnik.

Nato je hodil Slomšek po hriboviti laški dekaniji v skrajno slabem vremenu. Na treh krajih ga je napadla bolezen in moral je leči. Kakor hitro mu je malo odleglo, je nadaljeval svojo apostolsko pot. Duhovniki so videli njegovo slabost in ga pomilovali ter prosili, naj si vendar prizanaša in naj odloži birmovanje na ugodnejši čas. On pa je odgovoril kakor nekdaj sv. Frančišek Saleški: »Ni potrebno, da živim, potrebno pa je, da svoje dolžnosti vršim.« Radi slabih prometnih zvez je moral hoditi večinoma peš. Tako je v najhujšem dežju in blatu prišel peš od Sv. Miklavža v Laško, kjer ga je čakalo ljudstvo in uradništvo. Vkljub slabemu potu in upehanosti – tudi pri Sv. Miklavžu ga je bolezen prisilila v posteljo – je bil dobre volje in je šaljivo rekel: »No, tako blatnega škofa še pač niste videli!«

Po kratkem odmoru je šel zopet na Slatino k duhovnim vajam, ki jih je vodil jezuit o. Janez Stöger in so trajale od 15. do 19. septembra (od ponedeljka zvečer do petka zjutraj) ter je krepko in vneto imel času zelo primerne nagovore, a kakor sploh zadnja leta, so bili tudi ti govori vseskozi prepojeni s »smrtnimi mislimi«. V uvodnem govoru je poklical sebi in poslušavcem v spomin svoj prvi pastirski list, kjer je primerjal škofijo vinogradu, ki ga je treba obdelovati. »Sonce mojega življenja in mnogih mojih sodelavcev se je nagnilo k zatonu; čutim, da ne bom več dolgo med vami. Kmalu bo gospod vinograda zaukazal svojemu oskrbniku – smrti, da nas odpokliče, da dobimo zasluženo plačilo … Zato je skrajni čas, da si ogledamo, kako smo obdelovali in negovali naši skrbi izročeni vinograd, da zamujeno s podvojeno marljivostjo nadomestimo in zgrešeno popravimo, dokler nam veliki hišni oče ne odvzame vinograda ter ga da drugim viničarjem, ki mu bodo donašali boljše sadeže … Gre torej predvsem za zvestobo do Boga, ker tej je prav posebno posvečen naš stan … Kaj bi nas moglo na smrtni postelji bolj tolažiti kakor zavest – ko bi le ne bila varljiva! – da smo bili zvesti v svojem stanu, kaj bi nam moglo smrt bolj osladiti kakor klic 'Blagor ti, dobri in zvesti hlapec! pojdi v veselje svojega Gospoda!' Spominjam se nazaj za več ko pol stoletja in mnogi mojih vrstnikov so z menoj spremili v grob celi zarod. Devet in trideset let sem duhovnik, šestnajst let škof. Koliko sprememb v tem kratkem času, koliko velikega se je v tem času storilo, ko bi le bilo vse v resnici dobro in najboljše!« Ves govor je bil resno izpraševanje vesti za govornika in za poslušavce, kako so v minulih letih izpolnjevali dolžnosti svojega stanu.

Pretresljiv je bil tudi sklepni govor ob koncu duhovnih vaj. Začetek in konec je bil slovenski, vmes pa je govoril nemški. V prvem delu razprave je govoril o sovražnikih Cerkve in krščanskega reda v človeški družbi ter njihovem orožju, v drugem delu pa je dajal navodila, kako se bojevati v tem boju. Dotaknil se je tudi perečega narodnostnega vprašanja, ki je takrat razburjalo duhove in radi katerega so nasprotniki napadali Slomšeka in njegovo duhovščino. Jasno in odločno je v tem govoru začrtal svoja načela o tem kočljivem vprašanju. To je nekako njegova oporoka o domoljubju in rodoljubju. — Najprej priporoča zvestobo in zaupanje do vladarja in njegove hiše. Potem svari pred prenaglo sodbo in obsodbo obstoječe ustave, ker bi se s tem dajal le povod sovražnikom za sumničenje, obrekovanje in napadanje od strani sovražnikov. Ustava je enkrat dana ter daje državljanom – in državljani so tudi katoliški duhovniki – določene pravice in svoboščine. To so ustavna tla, na katerih treba izvojevati in braniti najsvetejše pravice sv. katoliške Cerkve. Nato se pa dotakne narodnostnega in jezikovnega boja, ki se je razvnel bolj kakor kje drugod vprav v lavantinski škofiji. »Od pamtiveka še ni v toliki meri kakor leta 1862 vrela nemška kri v žilah nekaterih vročekrvnežev, ki so Nemci po rodu ali pa odpadu. Zdi se, da ne morejo prenašati prav nobenega podviga in napredka Slovencev v jeziku in omiki. Ker raznarodovanje in umiranje slovenstva ne napreduje več v tisti meri kakor prejšnja stoletja, zato hočejo s pomočjo laži in sumničenja s silo onemogočiti vsak procvit Slovencev … Mrzi mi malik poganskega nacionalizma, kateremu se dandanes na Ogrskem, v Italiji in tudi drugod žrtvujejo največje svetinje, spoštujem in častim pa naravne posebnosti vsakega ljudstva kot dar božji in zato tudi materni jezik vsakega ljudstva kot prvo sredstvo njegove izomike. Podlaga vsake naravne ljudske izobrazbe je negovanje narodovega jezika; brez tega ostane ljudstvo le v zibeli svoje izobrazbe … Zato pozdravlja z veseljem vsak pravično misleč človek razvoj in napredek našega materinskega jezika in narodne izobrazbe, tembolj katoliški duhovnik. Kdo nam more to zameriti?« — Končno je povzel vse svoje narodno politično naziranje v tri stavke, ki naj bodo vodilo njegovim duhovnikom: a) Kar ti nečeš, da bi tebi storili, tudi ti drugim ne stori. b) Bodite modri kakor kače in preprosti kakor golobi. c) Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil. »To sem vam povedal, da vsi razumete in se spomnite, da sem vam to povedal jaz, vaš škof.«

K sklepu je molil tri očenaše; prvega v latinskem jeziku v zahvalo za vse pri duhovnih vajah sprejete milosti; drugi očenaš je molil v nemškem jeziku za vse odsotne sobrate; tretjega, v slovenskem jeziku, za tistega, ki bo izmed navzočih prvi umrl. In ta je bil on sam! Podobno se je zgodilo pobožnemu in učenemu graškemu spiritualu dr. Schlöru, ki je pri nekih duhovnih vajah tudi molil za tistega, ki bo prvi umrl, pa je bil to sam.

Duhovne vaje so bile končane, duhovniki so se razšli na vse strani, ne sluteč, da škofa ne bodo več videli živega … On je še ostal na Slatini, ker je naslednjo nedeljo posvetil novo podružnico sv. Rozalije v kostrivniški župniji blizu Slatine. Soboto je porabil za to, da se je peljal – v hudem dežju – na božjo pot na Ptujsko goro, katero je imel v najblažjem spominu iz mladih let iz pripovedovanja svoje blage matere. Proti večeru je prispel v Kostrivnico in bil pri večerji izredno živahen in vesel, da se je navzočim duhovnikom kar čudno zdelo. Proti svoji navadi je ostal dolgo v njihovi družbi. Saj je bilo zadnjikrat!

Drugi dan, 21. septembra, je posvetil cerkvico sv. Rozalije, pa se ni več dobro počutil. Po pripovedovanju leta 1933 še živečega Gregorija Hrepevnika, ki je škofa takrat vozil in mu pri mizi stregel, je odšel škof brez obeda, ker se ni dobro počutil.

11. Slomšekova blažena smrt

Smrt je odmev življenja. »Kakršno življenje, takšna smrt,« pravi stari pregovor. Sveto in Bogu vdano je bilo Slomšekovo življenje, sveta in blažena je bila tudi njegova smrt. Vse okoliščine neposredno pred smrtjo, ob smrti in po smrti kažejo, da je bila Slomšekova smrt res dragocena pred Gospodom (Ps 115, 15).

S smrtjo se je Slomšek že zdavna spoprijaznil, ni mu prišla nepričakovano, s strahom in grozoto. Telesno zlomljen, a duševno veder se je v nedeljo, 21. septembra 1862, proti večeru vrnil v Maribor. Nikomur ni nič potožil o svojih težavah. Drugi dan, v ponedeljek, je povabil predstojništvo bogoslovnice – bili so to ravnatelj Mihael Pikel, podravnatelj dr. Josip Ulaga in spiritual Fran Kosar – v svoj vinograd blizu Maribora. Videlo se je, da se ne počuti dobro, užival je prav malo, sicer pa je bil dobre volje in je šaljivo pripovedoval, kako se je tudi on v mladih letih udeležil tako imenovane »abecedne vojske«. Drugi dan, v torek, je dopoldne kakor navadno opravljal svoje posle in bil opoldne z drugimi pri mizi, ne da bi z besedo potožil o svojih težavah. Po kosilu je pa legel, kar sicer ni bila njegova navada. Nihče ni ničesar slutil. Slučajno pride eden njegovih uradnikov po nekem opravilu v škofovo sobo in najde škofa v postelji, stokajočega v strašnih bolečinah. Poklicani zdravnik dr. Lovro Modrinjak spozna nevarnost bolezni: zamotalo se je črevesje (hernia incarcerata). V takem primeru se dá bolniku kapljica živega srebra, ki polagoma leze naprej in odmotava zamotano črevesje. Kakor je pozneje pripovedoval očividec, častni kanonik Glaser, je dal zdravnik tudi Slomšeku kapljico živega srebra. Ali bodisi da je bila kapljica nekoliko prevelika ali pa črevesje bolnikovo že preslabo, zdravilo ni pomagalo, marveč le pospešilo smrt. Noč od torka na sredo je potekla v strašnih bolečinah in brez spanja, šele proti jutru mu je nekoliko odleglo.

V sredo zjutraj je dal škof poklicati že ob peti uri svojega spovednika, spirituala Kosarja. Ko spovednik pristopi k postelji in vpraša bolnika, kako se počuti, je mirno in vdano, pa med težkim stokanjem odgovoril: »Ali je že nastopilo ohromenje v drobovini ali pa bo kmalu nastopilo. Želim opraviti sveto spoved, da bova brez skrbi vi in jaz.« Spoved je sicer opravil šele pred nekaj dnevi pri duhovnih vajah, vendar je hotel še enkrat pred človeškim sodnikom spovednikom urediti svojo vest, preden stopi pred vsevednega večnega Sodnika. Po opravljeni spovedi je do osme ure prebil sam v tihi in globoki molitvi. Ob osmi uri mu je stolni župnik Josip Kostanjevec prinesel sveto popotnico. Oglasil se je veliki zvon in ljudje so kar strmeli, ker nihče ni slutil, da je škofu tako hudo. Najsvetejše so spremljali vsi kanoniki z gorečimi svečami. Ko se je sprevod bližal bolniški sobi, se je škof vkljub silnim bolečinam dvignil iz postelje, si oblekel talar ter na tleh kleče s povzdignjenimi rokami prejel sveto popotnico. Na to se je zopet slekel in vlegel v posteljo ter si dal podeliti sveto poslednje olje. Pri molitvah je sam razločno odgovarjal. Sprejel je tudi papežev blagoslov za umirajoče.

Dopoldne je poteklo še precej mirno. Glava je postala že dopoldne mrzla kakor led in sproti so mu morali brisati mrzli pot z lica. Kmalu po poldnevu so bolečine močno narasle in moči so naglo pojemale. Okoli tretje ure stopi zopet spovednik k bolniški postelji, bolnik pa popolnoma vdan v voljo božjo reče: »Molite za mene, zdi se, da je zadnja ura.« Proti peti uri sta ga obiskala brata grofa Ferdinand in Henrik Brandis. Pri odhodu reče Ferdinand, da upa, da ga bo drugi dan našel boljšega, bolnik pa resno odvrne: »Škof nima nič dobrega na svetu.« Ko mlajši brat pripomni, da ga škofija potrebuje, četudi si sam želi umreti, Slomšek ponižno odvrne: »Na enem človeku pač ni kaj ležeče,« in pristavi: »Tako sem slab, da skoraj ne morem govoriti.«

Oči je imel ves čas skoraj neprenehoma uprte v podobo žalostne Matere božje, ki jo je v življenju tako zelo častil. Proti večeru so se pokazala znamenja, da je smrt neizogibna. Ko je pristopil k postelji njegov posebno ljubi prijatelj, častni kanonik Glaser, ga je prijazno pogledal in mu rekel: »Ste tudi prišli bolnika obiskavat?« Glaser je ostal pri njem celih pet ur in ga prosil, da bi smel ostati pri njem tudi čez noč, bolnik pa tega ni dovolil, češ: »Vi ste sami slabi; morebiti ta noč ne bo še poslednja mojega trpljenja.« Podal mu je slabotno, že mrzlo roko. Videla sta se zadnjikrat na tem svetu. Tudi domače mariborske duhovnike je prosil, naj si radi njega nikar ne pritrgujejo spanja; le ko ga je prosil njegov spovednik, če bi smel ostati, prošnji ni ugovarjal in je molče privolil. Od šeste do sedme ure zvečer je bila v stolnici pred izpostavljenim Najsvetejšim molitvena ura za hudo bolnega škofa. Ko mu je spovednik to povedal, mu je bilo v veliko tolažbo. Po molitveni uri je prišlo obiskat visokega bolnika nekaj mariborskih duhovnikov, ki so mu bili posebno ljubi, med njimi ravnatelj Pikel. Prijazno jih je pogledal in se ljubeznivo nasmehljal ter rekel v slovenskem jeziku: »Ste po slovo prišli?«

Po osmi uri so navzoči stopili v sosedno sobo, da bi malo povečerjali. Čez kake četrt ure prihiti gospod, ki je ostal pri bolniku, in pravi: »Zdaj bo pa resnica!« Zdravnik potipa žilo in ugotovi: Smrt je blizu! Ura je bila blizu pol devetih. Ko obstopijo posteljo, vpraša bolnik svojega spovednika: »Gospod, ste vi?« — »Jaz sem!« Spovednik vpraša bolnika, če mu je ljubo, da mu kaj na glas molijo. Škof kratko odgovori: »Molite!« Kanoniki in drugi duhovniki ter družina so napolnili bolniško sobo, pokleknili krog postelje ter molili lavretanske litanije. Škof je prijel za mrtvaško svečo in nekaj časa razločno odgovarjal: »Prosi za nas,« nenadoma pa odgovor izostane. Zdravnik pošepeta, da umira, hitro so začeli moliti molitve za umirajoče. Bolnik še široko odpre oči, pogleda po navzočih, globoko zasope, lahno zapre oči, kakor bi hotel zadremati in povsem mirno izdihne svojo dušo v roke svojega Stvarnika. Pravi smrtni boj ni trajal čez šest minut.

Slomšek je bil mrtev! V sredo je zagledal luč sveta, v sredo 24. septembra, na praznik Marije Plačnice (de Mercede) je končal svoje pozemeljsko življenje. V mrtvaški sobi je nastal glasen jok in stok, vse se je gnetlo okoli postelje, da bi še vsak enkrat poljubil roko, ki je tako po očetovsko delila blagoslov. Priletni stolni prošt Fridrich je pristopil ter mu zatisnil oči – že tretjemu škofu. Isto uslugo ljubezni je storil namreč tudi škofoma Cimermanu in Kutnarju. Škofov služabnik je pripomnil, da je umrl prav tisto uro, ko je sicer opravljal s svojo družino v domači kapeli večerno molitev.

V četrtek in petek je ležal na mrtvaškem odru v veliki dvorani škofijske palače. Kakor je izjavil neki očividec, je bil na odru izredno lepega in prijaznega obraza. Trumoma so ga hodili kropit oba dneva ljudje vseh stanov in slojev in glasno jokali ob mrtvaškem odru.

Pogreb je bil v soboto, 27. septembra, ob deseti uri. Veličasten je bil njegov prvi slovesni vhod v mariborsko stolnico, še veličastnejši pa je bil njegov zadnji izhod. Radi nedeljskega opravila je bilo v soboto mnogim duhovnikom nemogoče, udeležiti se pogreba, mnogo jih je moralo ponoči potovati v Maribor in zopet ponoči nazaj; v oddaljene župnije, kjer ni bilo ne pošte ne brzojava, se še zvedelo ni za smrt, vendar je bilo pri pogrebu 195 duhovnikov, 28 bogoslovcev in 3 knezoškofi: graški, celovški in ljubljanski. Sprevod je vodil in slovesno mrtvaško mašo opravil graški škof Otokar Marija Attems. med njegovo mašo sta pri stranskih oltarjih maševala celovški škof Valentin Wiery in ljubljanski Jernej Vidmar. Iz Gradca je prišlo k sprevodu tudi pet kanonikov, med njimi častni kanonik in vseučiliščni prefesor dr. Matija Robič. Pogrebni govor je imel v stolnici takratni lavantinski stolni dekan, dr. Jakob Stepišnik, ki je opravil s tem, kakor je rekel, dolžno hvaležnost do rajnega. Slomšek je namreč pridigoval kot spiritual njemu pri novi maši v cerkvi sv. Jožefa nad Celjem 19. avgusta 1838. Okoli dvanajste ure so dvignili krsto v stolnici. Niso je peljali z mrtvaškim vozom. Župniki so marveč hoteli izkazati visokemu in dragemu rajnemu zadnjo čast in ljubezen s tem, da so ga na svojih ramah nesli na mestno pokopališče. Nepregleden sprevod se je pomikal od stolnice skozi Šolsko ulico (sedaj Ulica 10. oktobra), spodnjo Gosposko ulico, po Glavnem trgu mimo mestne hiše, šel po Koroški cesti in na to krenil po sedanji Strossmajerjevi ulici na pokopališče. Najprej so šli za križem preužitkarji mestne bolnice in ubožnice, ki so zgubili dobrotnega očeta, potem dekleta nadaljevalne šole za ročna dela, meščani in možje z dežele, mestna godba, občinski zastop, slovenska in nemška pevska društva, duhovščina, stolni kapitelj in kanoniki sosednih škofij, nato škofje. Sprevod je vodil graški škof Attems. Potem so šli nosivci s krsto, za njo sorodniki in osebje škofovske palače, nato civilne in vojaške oblasti, oficirski zbor polka Kinskega polnoštevilno, potem članice gospejnega društva in drugo ženstvo. Po ulicah, koder se je pomikal sprevod, so bile vse trgovine zaprte. Med zvonjenje vseh mariborskih zvonov in petje pogrebnih pesmi se je mešalo glasno stokanje in jokanje. V svoji oporoki je rajni določil, naj ga pokopIjejo na pokopališču tiste župnije, kjer bo umrl, in sicer naj ga položijo v preprosto, ne polirano rakev iz mehkega lesa in mu napravijo grob sredi med drugimi verniki. Rakev je bila res iz mehkega lesa in črno pobarvana. Iz velikega spoštovanja do rajnega nadpastirja je stolni kapitelj sklenil, pripraviti mu grobnico v pokopališčni kapeli žalostne Matere božje. Ker je smrt prišla tako nenadoma, so kopali in zidali v četrtek ves dan in vso noč od petka na soboto. Za slovo sta mu ob grobu zapeli nemško in slovensko pevsko društvo – v najlepši slogi. Slovenski čitalniški pevci so zapeli Jenkovo »Blagor mu«. Bila je to prva slovenska nagrobna pesem na mariborskem pokopališču ter je napravila naravnost presunljiv vtisk. Pogrebni obredi so trajali do blizu poldruge ure popoldne. Polagoma se je ljudstvo razšlo, grobnica je ostala še odprta.

Potem se je zgodilo nekaj nezaslišanega.

Na pokopališče so se pritepli poulični capini – sami od sebe ali od koga najeti, to se danes ne da več dognati – stopili k odprti grobnici in pljuvali vanjo, rekoč: »To imaš sedaj, ti slovenski svetnik!« — Vse to je videl in slišal Janez Brglez, ki je pomagal svojemu očetu pri napravi grobnice in se po pogrebni svečanosti še mudil na pokopališču. — Podoben izbruh nizkotne sirovosti se je dogodil leta 1848 v Gradcu pri pogrebu sekovskega škofa Romana Sebastiana Zängerla, ki je bil po rojstvu in po mišljenju vendar trd Nemec. Ko so mrtvo truplo vozili po graških ulicah na pokopališče, se je med gledavce vrinila drhal, ki je klicala: »Ven z mrhovino!«Sentzer, Fürstbischof Roman Sebastian Zängerle, str. 376. Bilo bi krivično, tako nizkotne pojave popoganjenega nemštva šteti na račun vsega nemškega naroda, osvetljujejo pa nravno in srčno kakovost tistih ljudi, ki so v življenju in po smrti metali blato na Slomšeka ter z vsemi mogočimi sredstvi do najnovejšega časa snovali pogin slovenskega ljudstva, katero je skušal Slomšek dvigniti do prave krščanske izomike.

***

Ob njegovem grobu je vzidana v steno na evangeljski strani oltarja pokopališke kapelice Žalostne Matere božje marmornata plošča z latinskim napisom, ki ga je sestavil njegov naslednik Jakob Stepišnik sam in se v prevodu glasi:

Anton Martin Slomšek knezoškof lavantinski, rojen v župniji Ponikva 26. novembra 1800, duhovnik 8. septembra 1824, za škofa posvečen 5. julija 1846, kot prvi stoloval v Mariboru od 4. septembra 1859, umrl 24. septembra 1862. N. v m. p.

Na Slomšekov 62. rojstni dan 36. novembra 1862 mu je hotela duhovščina pokloniti dragoceno pastirsko palico kot priznanje res zvestemu in apostolskemu nadpastirju.

Ko je pa došla pastirska palica v Maribor, je Slomšek že počival v hladni grobnici. Palica je res umetniško delo. Napravil jo je zlatar Rainer na Dunaju iz čistega srebra, pa je pozlačena; stala je 1330 gld. Ob zadnjem spodnjem gumbu je latinski napis: Antonio Martino, Principi Episcopo Lavantino, Pastori vigilanti clerus dioecesanus in tesseram profundae reverentiae et grati animi 1862. Po slovensko: Antonu Martinu, knezoškofu lavantinskemu, čuječemu pastirju škofijska duhovščina v znak globokega spoštovanja in hvaležnega srca 1862.

V sločini je kipec Matere božje z Detetom v naročju, ki ga klečé molita dva keruba. Pod sločino so štirje gotski baldahinčki, pod njimi pa kipci: sv. Anton puščavnik, Slomšekov krstni patron, sv. Martin, Slomšekov birmski patron, sv. Andrej, zavetnik lavantinske škofije, in sv. Janez Krstnik, patron mariborske stolnice.Zgodnja Danica 1863, str. 5.

12. Iz Slomšekove oporoke

Spisal jo je na svoj zadnji rojstni dan, 26. novembra 1861. Obsega pet točk, uvod in zaključek. V § 1. priporoča svojo dušo Bogu in pobožnemu spominu svojih prijateljev in škofljanov ter naroča glede svojega pogreba, kakor je spredaj povedano. V § 2. imenuje svojega zakonitega naslednika za splošnega dediča svojega premičnega in nepremičnega oziroma živega in mrtvega imetja, kakor dobesedno pravi oporoka, ker lastnih nepremičnih posestev ali hiš ni imel. To določbo opravičuje s tem, da kar ima, ima le od škofije, hoče pa naslednika tudi odškodovati, če so se morda dohodki že tako slabo dotirane škofije zaradi selitve v Maribor kaj skrčili. V § 3. našteva sporočila (legate), ki jih ima naslednik izplačati: 1.–3. otrokom svojih treh sester, skupni znesek 2500 gld. Druge sorodnike je dovolj obdaroval že v življenju. 4. Ubožnemu zavodu pri Sv. Andražu sporoči 2000 gld. v ta namen, da nakupi ubožno hišo, dokler se pa to ne zgodi, naj se obresti od te glavnice vsako leto izroče mestnim gospem pri Sv. Andražu, da jih razdele revežem. 5. Za reveže tiste župnije, kjer bo umrl in bo pokopan, določi kot glavnico 1000 gld., povrh še 300 gld. tistim revežem, ki se bodo udeležili njegovega pogreba. 6. K ustanovi za vzdrževanje onemogle škofijske služinčadi določi 2000 gld.; polovico obresti od te glavnice dobiva do smrti njegov oskrbnik, druga polovica se razdeli med ostale. 7. Služinčadi, ki bo ob času njegove smrti še dejanski v službi, sporoči: tistim, ki so manj kot pet let v službi, celoletno plačo, povrh morebitne zaostanke; tistim, ki so nad pet let v službi, pa dvojno celoletno plačo. 8. Svojemu dvornemu kaplanu 500 gld. in uro, katero si sam izbere iz njegove zapuščine. Tistemu duhovniku, ki mu bo stal ob strani ob smrti, sporoči za spomin tudi uro in shrambo za sv. ostanke (relikviarij).To sporočilo je dobil Fran Kosar. Zlato uro je pred kakimi desetimi leti odkupilo Zgodovinsko društvo in je sedaj v mestnem muzeju v Mariboru. — Frančiškanski samostan v Nazaretu hrani kot dragocen spominek rožni venec, na katerega je Slomšek vsak dan molil, in pa gosje pero, s katerim je podpisal listino o posvetitvi cerkve sv. Križa pri Belih Vodah. Oboje je njegov tajnik Modrinjak, poznejši prošt ptujski, poklonil ge. Antoniji Florjančič, ta pa 1908 samostanu. 9. Svoje perilo in obleko, izvzemši škofovsko opravo, prepusti stolnemu župniku, da jo razdeli po svoji uvidevnosti. 10. Gospejnemu društvu sporoči 1000 gld. V § 4. določa, naj se poravnajo vse pristojbine za našteta sporočila iz zapuščine. V § 5. določa za izvršitelja oporoke mariborski stolni kapitelj.

Ganljiv je zaključek oporoke:

»Naj Oče luči, od katerega prihaja vsak dober dar, potrdi to mojo poslednjo voljo, naj blagoslovi mojega naslednika in vso ljubo lavantinsko škofijo, njene zavode in naprave, meni pa naj podeli najvišjo in zadnjo milost, da bi pred njegovim prestolom s svojo priprošnjo mogel koristiti tej škofiji.«

13. Slomšekova zunanjost

Od tistih redkih, ki so prišli v ožji stik s Slomšekom, živi še sedaj, leta 1934, menda edini Grega Hrepevnik v župniji Sv. Križa pri Rogaški Slatini, rojen 10. marca 1842. Leta 1862 je bil za hlapca pri svetokriškem nadžupniku Janezu Kalinu. Mož ima še v svoji visoki starosti nenavadno dober spomin in se Slomšeka spominja, kakor bi ga še pred kratkim videl. Če je škof prišel na birmovanje v rogaško dekanijo, je stanoval najrajši na Slatini, potem ga je pa nadžupnik s svojimi iskrimi konji dal voziti v sosedne župnije. Iz Poljčan na Slatino ga je navadno vozil poljčanski voznik Detiček, na Slatini pa Hrepevnik. L. 1862, dne 17. marca, pol leta pred smrtjo, je Slomšek blagoslovil pri Sv. Križu temeljni kamen za novo župno cerkev in je ob tej priliki tako lepo pridigoval, da so se ljudje jokali. Glas mu je bil srednje močan, petje lahno in ubrano. Iz pridige si je Hrepevnik posebno zapomnil stavek, ki ga je večkrat ponovil: »Bodite pametni, bodite krotki, bodite ponižni!« — Na vprašanje: Kakšne postave je bil Slomšek, visoke ali majhne? je odgovoril Hrepevnik: »Srednje, prej visok kakor majhen.« — Kakšen pa je bil, ali je bil bled in suh? »Bil je vitek, rdečeličen, ne debel in ne presuh.« Hrepevnik je tudi stregel pri mizi in se spominja, da je škof zelo malo jedel, a od vsake jedi vzel kaj majhnega. Merico navadnega namiznega vina, ki je bila predenj postavljena, je polagoma izpil. Med potom navadno ni govoril, ampak premišljeval ali občudoval lepoto okolice. Sicer pa je bil izredno ljubezniv in prijazen, tudi z njim, dasi je bil hlapec, je tako prijazno govoril, kakor bi bila dobra znanca.

Tudi tinjski prošt Serajnik je pripovedoval, da je bil Slomšek visokorasel, vitek mož rožnatega obraza. Enako ga opisuje njegov prvi življenjepisec Kosar, ki dostavlja, da je bil vkljub svoji preprostosti na prižnici in pred oltarjem veličastna, dostojanstvena postava, zlasti da je imel čudovito iskro oko in srebrno zvonki glas.

Kako ga pa slike predstavljajo? Kolikor znano, je najstarejša slika nastala nedolgo potem, ko je postal škof. Predstavlja ga kot vitkega mladega moža z drobno glavo in podolgovatim obrazom. Slikar je podpisan: H. Hanson. S to sliko, ki je bila tudi litografirana, pa se zdi, škof sam ni bil zadovoljen. Leta 1853 ga je prosil Bleiweis, naj bi mu poslal svojo sliko za njegov koledar, pa mu je odgovoril, da sploh nima prave slike, »ker znana slika iz leta 1847 se ni posrečila; prijateljem njunim bi bilo slabo postreženo, če bi bil na sliki le podpis dobro zadet, in bi si vsak mislil: tako ne izgleda naš Slomšek«. Naj torej Bleiweis potrpi, da si omisli boljšo sliko. — Vendar Hansonova izvina slik a i visi še danes v škofijski rezidenci med vrsto lavantinskih škofov. Litografirana slika (ki jo je priobčil tudi Dom in svet leta 1900) se pa nahaja še po župniščih. Morda je mislil Slomšek s svojo opazko na kako drugo, nam neznano sliko. Hansonovo sliko vidite na strani 22, litografijo pa na strani 26.

Med starejše slike Slomšeka kot škofa spada ona, ki smo jo objavili na str. 59 prvega dela naše knjige. Slika je sedaj last gospodične Pavle Slugove, trgovke v Celju. Slika je prišla v Celje iz Braslovč ter je visela nekdaj v cerkovnikovem stanovanju. Zato utegne biti ta slika delo Ignacija Župana, samoukega slikarja in cerkovnika v Braslovčah za časa dekana Stojana (1848–1863). Še kot kanonik je pisal Slomšek leta 1845 Stojanu, takrat še župniku na Gomilskem, da da Županu podporo, če gre v slikarsko šolo. A do tega ni prišlo. Že kot škof piše v jeseni 1846 zopet Stojanu: »Pač škoda, da niste Župana v šolo dali.« Napravil je nekaj risb za Slomšekove Drobtinice in najbrž tudi to sliko.

Iz leta 1850 je senčna (tuširana) risba, ki jo je napravil neki Aleksander Nepocitec. Glava, poprsna obleka (muceta) in desna roka od zapestja so črne, kolar in roket bela, naprsni križec in prstan ter obreza knjige v desni roki pozlačeni. Risba nam kaže le profil z desne strani. Slomšek te slike očividno ni upošteval. Prinašamo jo na strani 40.

Leta 1859 je dunajski jezuit Friderik Rinn napravil dve njegovi sliki. Na obeh je obraz obrnjen nekoliko z leve na desno. Ena slika sega blizu do kolen, druga obsega samo poprsje. (Glej stran 106.)

L. 1860 dne 12. novembra piše Marija Tunner iz Gradca nekemu kanoniku v Mariboru (najbrž Piklu), da je videl njen oče pred kratkim v neki izložbi škofovo sliko, ki pa je prava nakaza. Zato prosi kanonika, naj izposluje pri škofu, da žrtvuje dve do tri ure njenemu očetu, da napravi boljšo sliko. Tunner je bil znameniti slikar tistega časa. Ali je napravil Slomšeku sliko, ni znano. Morda je Tunnerjeva slika tista, ki jo priobčujemo na tejle strani. Poklonil jo je bojda neki mariborski kanonik nekemu meščanu v Novem mestu, od tam jo je leta 1934 odkupila Cirilova tiskarna v Mariboru. Slika kaže veščega slikarja in tak je bil Tunner.

Najbolj zanesljivo sliko so prinesle »Drobtinice« za l. 1863 in nemški Kosarjev življenjepis. Kosar jo zelo hvali, torej že verno predstavlja rajnega, a ni povedal, čigava je. Morda je ta Tunnerjeva. Vidite jo na čelu prvega zvezka naše knjige. Ko so naročili pri Zajcu škofov spomenik za mariborsko stolnico, so stavili pogoj, da mora spomenik točno predstavljati Slomšeka. Ker je bil odbor z izdelanim umotvorom zadovoljen, je znamenje, da spomenik po resnici predstavlja Slomšeka. Za izdelavo spomenika je dal sliko Marko Glaser, čigava je bila, ne vemo. Končno je najmerodajnejša njegova fotografija iz zadnjih let njegovega življenja (str. 128). V licu kaže nekake bolestne poteze, ker je zadnja leta telesno in duševno silno veliko trpel, čeprav vdano in tiho, kakor smo že slišali.

Slika na tejle strani je last prevzvišenega škofa lavantinskega. Po izročilu jo je naslikal neki bogoslovec (ali dijak), čigar ime se danes ne dá več določiti. Menda isti je po smrti Slomšekovi napravil sliko za prvo številko »Lipice«, z roko pisanega lista mariborskih bogoslovcev. Med svetovno vojsko je bogoslovnico zasedlo vojaštvo in nekdo je ukradel prvi letnik »Lipice«. Tako se sedaj ne dá več določiti, če je isti slikar napravil tudi to oljnato sliko. Sedaj že rajni Friderik Leyer, čigar oče je bil v Mariboru knjigotržec in v čigar hišo je Slomšek večkrat zahajal, je zagotavljal, da ta slika dobro predstavlja Slomšeka, kakor je bil; imel je bojda bolj »kmetski« obraz.

Pozneje nastale slike nimajo pomena za vprašanje, kakšen je bil Slomšek.

14. V sluhu svetosti

Kakšen naj bo katoliški škof v Cerkvi božji, je s krepkimi potezami orisal veliki apostol Pavel v prvem listu Timoteju (3, 2–7): »Škof mora biti brez graje: trezen, razumen, dostojen, gostoljuben, sposoben za poučevanje; ne pijanec ne pretepavec, ampak krotak; ne prepirljiv ne lakomen; svoji hiši dober predstojnik.« Titu piše podobno (1, 7–9): »Škof mora kot božji oskrbnik biti brez graje, ne prevzeten ne togoten ne pijanec ne pretepavec ne pohlepen po dobičku, ampak gostoljuben, dobrotljiv, zmeren, pravičen, svet, zdržen, ki se drži zanesljive besede, ki je v skladu z naukom, da bo zmožen z zdravim poukom tudi opominjati in prepričevati tiste, ki ugovarjajo.« — Med vprašanji, na katera je treba odgovoriti, preden se začne proces za proglasitev božjega služabnika za blaženega, je tudi ta opomin, se li strinja njegovo življenje in delovanje s tem apostolskim opominom.

Kako je torej v tem pogledu s Slomšekom?

Prav naravno je, da hoče človek kot voditelj, vzgojitelj, predstojnik, dušni pastir sebi podrejene ljudi oblikovati po sebi, da delajo, ravnajo in mislijo kakor on. Dobri starši žele, da bi njih otroci bili pridni, da bi živeli in delali kakor oni. In dober otrok se rad ravna po zgledu in nauku svojih staršev, češ, tako so delali in nas učili oče, mati. Toda radi človeške slabosti in omejenosti je med naukom in dejanjem mnogokrat velika razlika. Starši in predstojniki dajejo večkrat lepe nauke, a njih življenje in delovanje ni vselej tako. Le prepogostoma se morajo v tem pogledu uporabiti besede Zveličarjeve: »Kar vas učijo, storite, po njih delih pa se nikar ne ravnajte.«

Če si natančneje ogledamo Slomšekovo življenje in delovanje, lahko opazimo dvoje: Prvič želi, da bi po njegovem zgledu bili vsi dobri, pridni, pobožni, srečni na tem in onem svetu. Osnovna misel vseh njegovih del in spisov je: vse naše življenje bodi posvečeno Bogu in bližnjemu. Drugič pa vidimo čudovito skladnost med Slomšekovimi besedami in njegovim dejanjem. Če beremo Slomšekove spise, zlasti njegove pridige, vzgojne sestavke, pesmi, takoj čutimo: to ni samo naučeno, dobro namišljeno in lepo povedano, temveč je izraz lastnega doživetja, to prihaja iz globine srca, to je bilo pri njem najprej doživeto, potem šele povedano.

Lahko se zgodi, da ima kdo naraven govorniški dar pa naredi sijajen govor ali napiše ognjevit članek, toda čuti se, da je to lepo povedano, dejanski v njegovem življenju pa ni tako. Če pa beremo na primer Slomšekov »Življenja srečen pot« ali »Krščansko devištvo« ali razne pridige in vzgojne spise, čutimo takoj: tako je mogel pisati in govoriti le tisti, ki je sam hodil že v mladosti po potu čednosti in se mu je studilo mIadinsko razuzdano življenje. Iz vseh njegovih spisov diha globoka, pristna pobožnost in miloba, iskrena Ijubezen do Boga in ljudi, zlasti do mladine, in srčna želja, dvigniti svoje ljudstvo in ga privesti k Bogu.

Slomšeka je že okolica njegove mladosti, zlasti globoko verna mati, vzgajala k bogoljubnemu življenju in svetosti. Kraj, kjer je preživel svojo mladost, je bil od sveta oddaljen, ker takrat še ni bilo železnice; po stari rimski cesti, ki je šla blizu Sloma, pa ni bilo posebnega prometa. Sicer je bilo tudi takrat na kmetih mnogo senčnih strani v nravnem življenju, a to so bile izjeme; kjer so bile rodovine zdrave in poštene, so ljudje živeli preprosto, polni strahu božjega. Ti ljudje niso poznali razjedajočih dvomov, ki jih širi danes v najbolj zakotne kraje knjiga, časopisje, občevanje z mesti in širokim svetom. V takem preprostem, rekli bi, »deviškem« ozračju je preživel Slomšek svoja mlada leta, ki so mu ostala neizbrisna za vse življenje.

Spremljali smo ga doslej na njegovi življenjski poti kot dijaka in bogoslovca, ki je bil vsem vzor; videli smo, kaka vodila si je začrtal kot novomašnik za svoje duhovsko življenje, kako je resnično tudi vestno izpolnjeval svoje dolžnosti kot kaplan, kot spiritual, župnik in kanonik. Ko je postal škof, je storil pri duhovnih vajah pred posvečenjem trden sklep, popolnoma se žrtvovati svojemu apostolskemu poklicu. Njegova dela kot dela škofa izpričujejo, da je temu svojemu sklepu ostal zvest. Njegovo geslo: »Vse k večji časti božji in k zveličanju duš« ni bilo samo lepa beseda, temveč dejanje.

Slomšek je bil mož globoke in žive vere. Kot največjo dobrino na tem svetu je cenil milost svete vere in poklic v katoliško Cerkev. Za to dobroto se ni mogel Bogu dovolj zahvaliti. Zlasti je vsako leto svoj rojstni dan porabil v to, da se je Bogu zahvalil za milost svetega krsta in za to, da je ud svete Cerkve. Ko je bival še pri Sv. Andražu, se je že prejšnji večer – navadno peš – umaknil na svoje posestvo Thürn ter tam v tihi samoti z molitvijo in premišljevanjem praznoval svoj rojstni in krstni dan. Ko se je pa preselil v Maribor, se je ob svojem rojstnem dnevu navadno odpeljal na Ponikvo, da je tam, kjer je bil krščen, opravil sveto daritev. Včasi se je zaprl ta dan tudi v samostan pri Sv. Jožefu nad Celjem, ali pa je šel k svojemu prijatelju Marku Glaserju ter tam v Marijini cerkvi na Gori opravil sveto mašo, potem pa šel v šolo med nedolžno mladino.

V pridigi za 12. nedeljo po binkoštih imenuje sveto vero »modro učiteljico v življenju«, da lahko veselo in srečno živimo vse svoje žive dni. V isti pridigi imenuje vero »najslajšo tolažnico v trpljenju«. V uvodu k »Apostolski hrani« pravi: »Sveta vera tudi po naših krajih umira; varujte in ohranite jo, da vam umrla ne bo. Ob sveto vero biti – in pa luč sredi teme ugasniti – kam se boš popotnik podal?« Zato milo prosi za svoje ljudstvo: »Bog nam daj pravo vero ohraniti in jo mlajšim zapustiti, po smrti pa v nebesih gledati, kar na tem svetu verujemo! Bog nam daj to srečo!« Kako vera, ki ni prazna beseda in čustvena pena, človeka res osrečuje ter mu je vodnica in tolažnica v življenju, je dokaz vprav on sam; vkljub neštetim težavam in skrbem je bil vedno vesele narave.

Prav iz globoke in trdne vere v predobrega Boga izvira njegovo neomahljivo zaupanje v božje usmiljenje, pa tudi v uspeh in zmago dobre in pravične stvari. Iz vsega njegovega žitja in bitja, iz njegovih spisov in dejanj diha neka ljubka veselost; tu ni strahopetnega omahovanja in črnoglednega obupavanja. Lepo je to svoje zaupljivo in veselo naziranje o dogajanju na svetu in borbah, ki jih mora dobra stvar izvojevati, izrazil s kratkim in jedrnatim stavkom v nekem pismu Mihaelu Piklu: »Vse, kar je trpko na svetu, ima svoj dan vstajenja.«

Iz izredno žive in globoke vere in neomajnega zaupanja v božjo pomoč je naravno kipela njegova goreča ljubezen do Boga in do bližnjega. Dokaz temu so vsa njegova dela, vse besede, vse življenje. Pravi in zadnji razlog vseh njegovih del, samozatajevanja, požrtvovalnosti, tudi rodoljubja je ljubezen božja. Po pravici obrača nanj njegov prvi življenjepisec Kosar lepe besede Gregorija Velikega: »Kjer je ljubezen, dela velike reči in če ne dela velikih reči, ni ljubezen.« Izvršil je božji služabnik v resnici velike reči, h katerim ga je priganjala ljubezen, ki v delu in žrtvah ne pozna meje.

Slomšekova vera, združena z neomajnim zaupanjem in ljubeznijo, je res gore prestavljala.

Ker je bil Slomšek tako popolnoma prežet z vero, zaupanjem in ljubeznijo do Boga, je umljivo, da je bil tudi v polnem pomenu mož molitve. Njegov zadnji telesni strežaj Rebrnak je izpovedal o njem: »Silno veliko so molili, ponoči vstajali k molitvi in se bičali.« Ob navadnih dneh, ko je bil doma, je opravil ob šesti uri daritev svete maše, na katero se je pripravljal z gorečo notranjo molitvijo ali premišljevanjem, v svojem »redu škofovskega življenja« si je določil, da že pred mašo izmoli prvo malo uro iz brevirja (primo), po maši pa ostale ure. Če je le bilo mogoče, je prisostvoval ob osmi uri korni maši. Četrt ure pred dvanajsto je obiskal Najsvetejše ter opravil posebno izpraševanje vesti. Ko so popoldne kanoniki molili večernice in sklepno molitev, je prišel zopet v svoj oratorij (molilnico). Proti večeru je – navadno skupno s svojim kaplanom – molil jutrnjice in hvalnice. Pri mizi se je molilo vedno na glas. Po večerji je šel med svojo družino ter z njo opravil večerno molitev in glavno izpraševanje vesti; ob nedeljah in praznikih ter v postnem času jim je tudi kaj bral iz kake izpodbudne knjige. Prav posebno je častil žalostno Mater božjo ter večkrat zaupno obračal oči na njeno sliko, ki je visela ob njegovi postelji.

O njegovi zatopljenosti pri molitvi moramo omeniti iz časa, ko je bil še pri Sv. Andražu tale dogodek: Neko jutro je prihitel v kuhinjo ves bled in prestrašen njegov sluga, rekoč: »Škof so čisto trdi v kapeli in se ne premaknejo.« Bil je zamaknjen.

Kakor s časom je delal prave čudeže tudi s svojim imetjem. Dohodki lavantinskih škofov so bili od nekdaj skromni. Ker je Slomšek sam zase imel zelo skromne potrebe, mu je bilo mogoče, podpirati reveže in dobre namene. Njegova darežljivost ni bila tista naravna dobrosrčnost, ki postaja včasi že napaka in se da zlorabljati od malopridnežev, za resnične in nujne potrebe ima pa prazne roke. Njegova priletna teta Marjeta, materina sestra, je morala dajati miloščino beračem, njegov dvorni kaplan pa je moral skrbeti za skrite ubožce, ki so se sramovali beračiti in so natihoma pomanjkanje trpeli. Slomšek je tudi rad podpiral revne in bolehne duhovnike. Nikdar nihče ni iskal zastonj pomoči pri njegovi dobrotljivosti in darežljivosti. — Kar je skrivaj dobrega storil po nauku svojega nebeškega Učenika, da naj »levica ne ve, kar stori desnica« (Mat 7, 3), ve le Bog sam in on, ki na skrivnem vidi, mu je tudi povrnil.

Iz ljubezni do Boga in do bližnjega pa iz gorečnosti za vzvišeni poklic je izvirala njegova neutrudljiva delavnost, ki je najbrž tudi pripomogla, da so mu moči predčasno opešale. Nikdar ga nihče ni videl brez dela, bodisi doma ali na potovanju. Njegovo načelo je bilo: »Delajmo, dokler je čas, počivali bomo v grobu.« V svojem »redu za škofovsko življenje« si je zapisal še drugo vodilo: »Delaj – ne to, kar je prijetno, ampak, kar je najbolj potrebno.«

V krotkosti in milobi ter ponižnosti je posnemal Slomšek svojega vzornika, sv. Frančiška Saleškega. Kakor vsaka resnična čednost je tudi resnična ponižnost velika modrost. Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse resnična ponižnost, kar se kaže kot ponižnost. Vzemimo kateregakoli svetnika in ga postavimo v okoliščine, v katerih je Slomšek živel in deloval, pa bi težko bilo najti način, da bi svetnik na popolnejši način gojil krotkost in ponižnost, kakor jo je Slomšek. Nikdar se ni ponašal in bahal s svojimi talenti in uspehi; pred božjim veličastvom spoznava svojo ničnost, vse pripisuje le Bogu, le njemu daje v vsem čast in hvalo, sebi pa želi, da bi vselej prav spoznal in izpolnil voljo božjo. Volja božja pa se očituje po glasu vesti, po božjih in cerkvenih zapovedih, po naročilih in naredbah zakonite oblasti. Služabnik božji Anton Martin nikdar ni rinil v ospredje, temveč je pripuščal svojim predstojnikom, da razpolagajo z njim in mu odkažejo mesto, ki so o njem sodili, da je zanj sposoben. Nadškofu kardinalu ponovno piše, da v njegovih naredbah vidi voljo božjo, čeprav bi mu bilo ljubše, druge slušati, kakor pa sam zapovedovati.

Če so mu odkazali kako častno in odgovornosti polno službo, se ni trdovratno upiral, gledal je v sklepih zakonitih predstojnikov voljo božjo, vedoč, da Bog porablja tudi slabotne ljudi, da po njih izvrši svoje velike sklepe.

Obsoja pa Slomšek tisto napačno »ponižnost«, ki je v resnici le hlinjenost, ki pod plaščem »ponižnosti« v resnici išče pohvale ljudi in je znotraj polna napuha. Za tako spako ponižnosti je Slomšek skoval prav primeren izraz »grbasta ponižnost«. Ko je namreč nekoč ob birmovanju pred kosilom odkazal gostom njih prostore, so se vsi branili odličnejših sedežev. Tedaj jim je škof vznejevoljen vzkliknil: »To je grbasta ponižnost!«

O napuhu in ponižnosti pravi v neki pridigi: »Če sami sebe hvalimo, je naša hvala prazna, pregrešna, zakaj če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, sam sebe zapeljuje … O bodimo ponižni, bratje in sestre moje. Ponižni v mislih, besedah in dejanju, saj smo le prah in pepel. Le mala iskrica je naša pamet in modrost in še ta je božji dar, kakor vse, kar imamo. Napuh je oče vse nesreče, ponižnost pa mati vsega zveličanja.«

Zaradi svoje ponižnosti je bil Slomšek tudi čisto hladnokrven nasproti napadom, sumničenju in sramotenju po sovražnih časnikih, nejevoljen pa je bil, če ga je kdo po časnikih hvalil, češ, tako hvaljenje vzame delu ves božji blagoslov. Rajši je bral v časniku napad na svojo osebo kakor pa pohvalo.

Večkrat je imel sam s seboj hude boje, če je kdo prekršil zakon in red, obenem pa razžalil njegovo osebo. Kot predstojnik bi moral grajati in kaznovati, kot kristjan pa je v svoji ponižnosti in krotkosti mislil, da mora prizanesti in potrpeti. Za prvo se je odločil, če je bil prestopek prehud in so njegovi svetovavci silili vanj, da mora izbrati strožjo stran; navadno pa je zmagala njegova ponižnost in prizanesljivost ali je vsaj omilila grajo in kazen.

V zvezi s ponižnostjo je bilo njegovo samozatajevanje, njegova skromnost, ljubezen do uboštva, požrtvovalnost in dobrodelnost. Kakor sv. Frančišek Saleški je bil tudi Slomšek precej nagle narave, ki je hitro vzkipela. Po trdem boju je ugnal svojo naravo in je postal zgled krotkosti in samozatajevanja. Videli smo zglede njegovega samozatajevanja že prej, ko smo govorili o njem kot spiritualu. Pa je tudi kot škof zatajeval samega sebe in živel zelo skromno. Nekoč je prišlo k njemu odposlanstvo neke občine s prošnjo, naj tamkajšnjo podružnico povzdigne v župnijo. Okoliščine pa so bile take, da škof prošnji ni mogel ustreči. Nato mu eden izmed odposlancev zabrusi v obraz: »Če nam tega ne dovolite, niste vredni, da ste škof!« Na to drzno robatost je vzel škof v roke križec, ki mu je visel na prsih, ter molče nekaj časa gledal na Križanega, potem je pa namignil, da je avdience konec. Kmalu nato pa pošlje za možaki slugo in pokliče nazaj prav tistega, ki si je dovolil ono opazko, mu stisne v roko 10 gld. in reče: »Ker vaši prošnji ne morem ustreči, vam pa hočem povrniti vsaj potne stroške.«

Kakor nekdaj kot kaplan in spiritual je tudi kot škof večino dneva prebil v sobici, ki je bila komaj večja kakor kaka samostanska celica. Spal je tudi kot škof na slamnici in si sam postiljal. Šele po preselitvi v Maribor so mu glede na njegovo bolehavost podteknili žimnico. Pustil jo je, da bi ne žalil dobre volje svoje služinčadi. Tako si je tudi zadnja leta njegov telesni strežaj po nedolžni zvijači prilastil pravico, da mu napravlja posteljo. V svoji sobici je še kot škof imel isto preprosto pohištvo kakor nekdaj kot kaplan: trdi stol, ki se je dal porabiti tudi kot klečalnik. Ta stol se še danes hrani v škofijski palači. Omaro je bil poklonil ob svojem nastopu v Celju nekemu duhovniku, pa jo je potem kot škof spet odkupil iz druge roke, ker je bil tisti gospod medtem že umrl. Njegov stari klavir so ob selitvi od Sv. Andraža hoteli postaviti v ropotarnico, škof je ugovarjal, morali so ga vzeti v Maribor in ga je rabil še do smrti.

Kakor v prejšnjih službah, je tudi kot škof nosil prav preprosto obleko, ki je bila pač snažna, a iz navadnega blaga. Talar je bil navadno iz enakega sukna, kakor so ga bogoslovci dobivali za talarje. Le za slovesne prilike in javne nastope kot cerkveni dostojanstvenik si je omislil boljšo obleko. Kakor si je kot novomašnik spisal navodila za svoje duhovsko življenje, tako tudi kot škof. Tudi ta spisek se je še ohranil in ima (v latinskem jeziku) naslov: Red škofovskega življenja. Tu je točno določen dnevni red za molitve, studiranje in sprehode ob navadnih dnevih, ko je bil doma. Za vsak petek si je določil post in šibanje pred spanjem. Postil se je pa ne samo ob petkih in drugih večjih postih, ampak vsak teden po dvakrat, ob sredah in petkih, enkrat za sebe, enkrat za svoje vernike, da bi zadostil božji pravičnosti. Šibal se tudi ni samo ob petkih, temveč je imel šibo vedno pri sebi v – postelji. Ko so mrtvega vzdignili iz njegove postelje, so našli v njej šibo, je pripovedoval njegov zadnji sluga Matija Rebrnak.

Njegova hrana je bila vedno preprosta. Kot škof je imel pri mizi dnevno nekaj gospodov, mnogokrat tudi goste; radi njih je bila miza nekoliko boljša. V svojem prej omenjenem »redu« je določil tudi jedilni list: juho, meso (goveje) s prikuho, pečenko s solato, nekaj sadja. Glede pijače je določil: »Ne pij nikdar drugega kakor namizno vino, le pri slovesnih prilikah za zdravico še posebno vino … Pojedine prirejaj le redko: praviloma 1. januarja, 17. januarja (njegov god), 19. aprila (rojstni dan cesarja Ferdinanda) in 4. oktobra (god cesarja Franca Jožefa I.). Sicer je bil zelo gostoljuben; stare in bolehave duhovnike je večkrat vabil, naj pridejo k njemu na oddih. Njegov dvorni kaplan je moral skrbeti, da gostom ni nič manjkalo.

Za spanje si je določil v zimskem času 8, v poletnem 7 ur, dejanski je pa spal veliko manj; šele zadnja leta je na nasvet zdravnikov radi oslabelosti moral nekoliko podaljšati čas za počitek. Za pravilo si je pa vzel: nikdar ne ležati v mehki in topli, pernati postelji!

***

Svoje pobožnosti in svojih čednosti pa ni razobešal na veliki zvon; v njegovem življenju ni nič pretiranega, nič enostranskega. Posnemal je v tem božjega Zveličarja, ki se je veselil z veselimi in žaloval z žalostnimi. Čisto naravno pa je pronicala njegova bogoljubnost v vse njegovo bitje. Sodobniki so ga čislali kot dobrega kristjana in vrlega, vestnega duhovnika, a še več; videli so, da presegajo njegove vrline in čednosti navadno stopnjo, njegovo življenje so presojali ne le kot vzorno, marveč kot svetniško. Čeprav so šli njegovi sodobniki že zdavnaj za njim v grob, imamo vendar več prič, da so Slomšeka imeli že v življenju za svetega moža, oziroma so bili prepričani, da bo iz njega svetnik.

Te izjave se nanašajo na čas deloma pred smrtjo deloma po smrti.

Njegov bivši gojenec, dobri in goreči duhovnik Mihael Stojan, umrl 1863 kot dekan v Braslovčah, je dobro poznal svojega nekdanjega spirituala in si mnogo z njim dopisoval, pa ga že leta 1838 v nekem pismu primerja s poljskim svetnikom sv. Janezom Kancijem (20. oktobra). Slomšek je kajpak odločno odklonil to izjavo kot laskanje, pripomnil pa je, da si hoče prizadevati, posnemati sv. Janeza Kancija. Vsekakor je Stojanova izjava znak, kakšno mnenje so imeli že takrat o Slomšeku ljudje, ki so ga dobro poznali. Častitljivi starček, leta 1902 v starosti štiri in devetdesetih let umrli tinjski prošt Lovro Serajnik, je bil tudi Slomšekov gojenec v celovški bogoslovnici, pa je večkrat rekel: »Slomšek so bili svet gospod, veliko so molili, se zelo postili, sovražili nečistost in pijančevanje; mi bogoslovci smo jih imeli za svetega, no, pa saj tudi bodo enkrat za svetnika proglašeni.«

Neka gospa E. W. je Slomšeka še poznala in je izjavila svojemu župniku, da se dobro spominja, kako so ljudje govorili: »Ta (namreč Slomšek) bo še svetnik.«

Slomšekov šolski tovariš, upokojeni župnik Josip Grahek, je po škofovi smrti poslal Kosarju na uporabo za življenjepis Slomšekova pisma in škofa v dopisu na Kosarja imenuje svetniškega škofa. Kot šolski tovariš ga je poznal že v mladih letih. Če bi bil opazil na njem kak madež, bi pač za njegovo poznejše delovanje rabil kak drug pohvalni izraz, ne pa »svetniški« (heiligmäßig). V njegovih očeh je bilo torej Slomšekovo življenje – sveto.

Janez Kalin, nadžupnik pri Sv. Križu pri Rogaški Slatini (1848–1865), je zapisal pred svojim odhodom od Sv. Križa, tri leta po Slomšekovi smrti, ko je bilo vsako osebno laskanje izključeno, v ondotno župnijsko kroniko, da mu je bila župnija Sv. Križa leta 1848 podeljena »od velikega in svetega knezoškofa Antona Martina Slomšeka«. Kakor v življenju, so Slomšeka tudi takoj po smrti ljudje imeli ne samo za običajno dobrega, marveč naravnost za svetega moža. Marko Glaser, ki je v jutro po Slomšekovi smrti prišel v škofijsko palačo, je zapisal tole:

»S solzami v očeh mi je pripovedovala družina, ki je bila pri smrti, kako strašna žalost jih je zadela. Neka služkinja je rekla: Za tisoč goldinarjev bi ne dala te sreče, da sem videla, kako svetnik umira. Sveto in mirno so živeli in povsod ljubezen delili, zaupamo, da se tamkaj s svetniki veselijo v nebesih.«

Isti je v novoletni pridigi 1863 obravnaval vprašanje: »Kaj smo v starem letu zgubili in kaj pridobili?« — »Mnoge zakonce je ločila smrt, možje so zgubili žene, žene svoje može. Mnogo otrok je osirotelo, mnogo staršev zgubilo svoje otroke, ki so šli pred njimi v večnost. Mnogo revežev je smrt rešila njih trpljenja, mnogo bogatinov je moralo zapustiti vse časno. In kaj so vzeli s seboj? Njih dela gredo z njimi. Največja izguba pa je za nas in ne samo za nas – ker 400.000 otrok je izgubilo najboljšega očeta – da je našega preljubljenega nadpastirja vzelo leto 1862. Nenadomestljiva izguba! Dobili smo pa z njimi svetnika in priprošnjika v nebesih.« Tesni prijatelji poznajo drug drugega ne samo po dobri, marveč tudi po slabi strani. Marsikaj je zunanjemu svetu prikrito in neznano, kar je znano ozkemu prijatelju. Zato je velike važnosti, da dolgoletni in iskreni prijatelj govori o Slomšeku ne samo kot res plemenitem človeku, marveč kot svetniku, in to na resnem svetem kraju, v novoletni pridigi. Glaser navaja v svojem zapisu tudi izrek nekega duhovitega moža, ki ga pa po imenu ne imenuje: »Mislim, da je bil (Slomšek) med osemdesetimi avstrijskimi škofi eden najvrednejših. Visoko je bil postavljen, bil je knez in škof, pa tako ponižen kakor otrok, imel je veliko oblast, pa je bil tako očetovsko mil; pri vseh svojih dohodkih tako reven za sebe, tako darežljiv za reveže. Močno je ljubil vse, pa vendar so ga mnogi prezirali in sovražili.«

S to mislijo začenja svoj podlistek o Slomšeku profesor Karol Riek v mariborskem nemškem listu »Correspondent für Untersteiermark« štev. 67, 15. novembra 1862: »Predkratkim smo odnesli v grob plemenitega, pa preziranega moža, o katerem je bilo prav pred smrtjo mnogo govorjenja, čeprav je bil skromnost sama, morda celó preskromen, to mu morajo priznati tudi njegovi sovražniki.«

Drug mož, ki je natančno poznal Slomšekovo zasebno življenje in javno delovanje, je bil Fran Kosar, ki je prvi obširneje spisal njegov življenjepis v nemškem in slovenskem jeziku. Kosar je bil vseskozi resnoben in pobožen mož, pa je Slomšeka do svoje smrti (1894) visoko čislal. Kot duhovni vodja mariborskih šolskih sester je v pridigah večkrat rekel – starejše sestre se tega še dobro spominjajo – da bo Slomšek prišel še na oltar. L. 1893 si je mariborska Čitalnica omislila veliko Slomšekovo sliko in želela to sliko odkriti s slavnostnim govorom. Prišlo je odposlanstvo h Kosarju, naj bi on prevzel ta govor. Kosar pa je bil takrat bolan in ni mogel ustreči prošnji. Rekel je pa ob tej priliki odposlanstvu: »Slomšek še pač vedno raste in bo rasel, dokler ne zraste iz njega svetnik božji, ki ga bomo častili na oltarjih.«

Tudi pokojni prošt Randl v Dobrli vesi je rekel o neki priliki še sedaj živečemu župniku v lavantinski škofiji, ko sta govorila o Slomšeku: »Slomšek je svetnik v nebesih.«

Kako splošna je bila žalost nad Slomšekovo smrtjo in kako je bil čislan, kaže poročilo dr. Josipa Vošnjaka, moža sicer liberalnega mišljenja. Bil je leta 1862 zdravnik v Šmarju pri Jelšah. Drugi dan po Slomšekovi smrti je šel okoli enajste ure po trgu in srečal cerkvenega ključarja Lipovška. Vprašal ga je, zakaj tako močno zvonijo. »Ali še nisi slišal? Škof Slomšek so umrli!« — »Ne morem popisati,« pravi dalje Vošnjak, kako me je pretresla ta v resnici grozna vest. Slomšek je umrl, on, ki nam je bil svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala pot, po kateri naj hodimo … Vsi, ki so kdaj z njim občevali, so z največjim navdušenjem govorili o njegovi ljubeznivosti in gorečnosti za Boga in narod«.

Kosar je svojo nemško knjigo o Slomšeku poslal tudi Francu Schwitzerju, podravnatelju bogoslovnice v Gradcu. Ta se mu je 1. februarja 1864 zahvalil za darilo ter pripomnil: »Zanj (za Slomšeka) sem imel vedno veliko spoštovanje, sedaj stoji v mojih očeh kakor svetnik.«

Vzorni ljubljanski duhovnik in zaslužni slovenski pisatelj Josip Marn pa pravi v svojem pismu 15. jan. 1863 Kosarju, »da je naš rajni vladika Slomšek bil res drugi Metod (alter Methodius)«, in je prosil Kosarja za spis, v katerem bi primerjal Slomšekovo delovanje z Metodovim. Primera bi bila opravičena, a Kosar ni dospel do tega.

Še leta 1907 je pisal izdajatelju Slomšekovih spisov, Mihaelu Lendovšeku, drug duhovnik ljubljanske škofije, Franc Perpar, župnik pri Sv. Trojici poleg Mokronoga: »Slomšek je svetnik! Tega moramo biti prepričani vsi, četudi še ni kanoniziran.«

Usoda mnogih, sicer zaslužnih ljudi je ta, da padejo v pozabljenost, ko se nad njihovim truplom zagrne gomila. Neredko se njih zasluge celó nalašč potiskajo v stran in skušajo zatemniti. Slomšekov spomin pa je ostal svetel in živ.

Že proti koncu leta 1865 je poseben odbor razposlal navdušen oklic, naj bi se Slomšeku postavil dostojen spomenik. Oklic je imel lep odziv. V kratkih letih se je nabralo nad 10.000 gld. in s tem denarjem so postavili tri spomenike. Prvi je preprosta plošča iz rumenkastega marmorja na pročelju Slomšekove rojstne hiše, kakor smo omenili že v začetku prvega dela te knjige. Drugi, prav lični spomenik iz črnkastega marmorja je vzidan na evangeljski strani glavnega oltarja v ponikovski župni cerkvi z doprsnim Slomšekovim kipom in z napisom:

Anton Martin Slomšek, sin kmeta Marka Slomšeka in Marije Zorkove, rojeni na Slomu v Unišah l. 1800, kršeni v tej cerkvi, duhovnik l. 1824, korar 1844, opat Celjski – škof Lavantinski 1846, kinč sv. Cerkve, čast domovine, apostol Slovencev – so umrli v Mariboru l. 1862. – – – Slaven Jim vsikdar spomin ostane na zemlji Slovenski.

Tretji in največji spomenik so mislili postaviti na kakem javnem trgu v Mariboru, a zagrizeni nemški liberalni mestni svet tega ni dovolil. Postavili so ga tedaj v stolnici na listni strani velikega oltarja. Spomenik je iz kararskega marmorja ter predstavlja Slomšeka v naravni velikosti kot govornika; desnico drži na prsih, levico opira na kup knjig. Nad kipom so lepi gotski okraski, ob levi in desni sta dve črni marmorni plošči, na kateri se vpisujejo imena umrlih, v Mariboru stolujočih lavantinskih škofov. Pod kipom je napis v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku:

Latinski: Antonio Martino Slomšek Ecclesiae egregio episcopo, pastori optimo. (A. M. Sl., Cerkve izvrstnemu škofu, pastirju predobremu.)

Nemški: Dem Gründer des Bischofsitzes in Marburg.

Slovenski: Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku, hvaležni Slovenci.

Nad vrati pokopališke kapelice so v spomin sedemdesetletnice njegove smrti vzidali ploščo iz sivkastega marmorja z modrikastimi pegami in z napisom:

Služabniku božjemu škofu Antonu Martinu Slomšeku v spomin sedemdesetletnice njegove blažene smrti 1862 24. IX. 1932 Slava venčaj mu grob (Iz 11, 10).

***

Pri sodobnikih je bilo splošno prepričanje, da je bila Slomšekova smrt smrt pravičnega in svetega moža. Sedaj je preteklo že več ko 70 let, kar počiva njegovo truplo v grobnici na mariborskem pokopališču. Za njim je že odšel v večnost skoraj ves rod, ki mu je bil Slomšek nadpastir, le tu in tam še životari kak starec ali starica, ki se še spominjata Slomšeka in ki ju je še on birmal. Za njim so šli v grob tudi že trije lavantinski škofje. Kmalu ne bo nikogar več, ki bi še lahko rekel, da je Slomšeka videl in slišal. A njegov spomin še ni umrl in ne bo umrl. Mnogo se je o njem že govorilo in pisalo od njegove smrti do danes. Slavili so ga kot iskrenega rodoljuba in ljudskega buditelja, kot plodovitega pisatelja in odličnega cerkvenega kneza, priznavajo mu neoporečno prvenstvo med slovenskimi vzgojitelji (pedagogi) in mladinoljubi. Mnogotere so res njegove vrline in zasluge, a v duši našega ljudstva ima njegova častitljiva oseba še višji nadzemski sij, svetniški značaj. Slovensko ljudstvo vidi v njem svojega svetnika.

Vsak narod ima od Boga svoje darove, duševne in telesne svojstvenosti, poseben način, po katerem udejstvuje v sebi po večnih resnicah božje kraljestvo in izpolnjuje svojo, od Boga določeno zgodovinsko nalogo. Zato se svetništvo prav dobro ujema z narodnim obeležjem in narodno svojstvenostjo. Skupina vseh duševnih in telesnih posebnosti, ki jih ima kak narod, se imenuje »narodni duh (genij)«. V svetnikih doseže »narodni duh ali genij« svoj višek, zato so svetniki tako ozko spojeni z življenjem in zgodovino narodov. Tudi svetnik je sin svojega naroda in svojega časa. Ko se je slavila 700 letnica smrti sv. Frančiška Asiškega, so ga Italijani, tako državni kakor cerkveni krogi, poveličevali kot nekako poosebljenost italijanstva. Tako je Madjarom njihov kralj sv. Štefan vzor in znamenje (simbol) madjarstva, je res »njihov« svetnik, podobno Bonifacij in Rupert Nemcem, Patrik Ircem itd. Vsakdo ve, kaj pomeni Francozom njihova Devica Orleanska, kaj Čehom sv. Vaclav. Znameniti češki zgodovinar Pekař je ob tisočletnici Vaclavove smrti pisal, da je češčenje sv. Vaclava obvarovalo češki narod pred materializacijo, to je pred tem, da se narod ni pogreznil zgolj v tvarne, vsakdanje reči in meseno uživanje. Narod brez višjih ciljev in plemenitih misli je namreč mrtev. Njegovi svetniki pa mu dvigajo dušo.

Če imajo torej drugi narodi »svoje« svetnike, zakaj bi Slovenci ne smeli imeti svojega slovenskega svetnika? Kar je v našem ljudstvu blagega in plemenitega, je nekako v višji meri osredotočeno v Slomšeku, v njem pa se tudi odraža vse trpljenje, poniževanje in krivice, ki jih je moralo slovensko ljudstvo prestati od svojih sovražnikov. Zato se pa tudi ljudstvo z zaupanjem priporoča njegovi priprošnji. Pred kapelo, ki hrani njegov grob, vidimo dan za dnem vernike vseh slojev, mlade in stare, ki se v svojih stiskah, nadlogah in potrebah priporočajo priprošnji božjega služabnika, in mnogi so že izkusili, da se jim je kaka težavna stvar kar na lahek način razpletla.

Rimska kongregacija svetih obredov je zato dovolila, da se začne s pripravami za proces Slomšekove beatifikacije, to je proglašenja za blaženega. Ko se to zgodi, se bodo v polnem obsegu izpolnile Prašnikarjeve preroške besede, ki jih je izrekel v svoji pridigi ob Slomšekovi novi maši: »Postavljen si na svečnik, da boš svetil vsemu svetu s svojim vedenjem in s svojim naukom, učenik boš vernikom, tolažnik žalostnim, zdravnik na duši bolnim.«