Glasbena folklora Prlekije

Josip Dravec Glasbena folklora Prlekije Pesmi Druga, elektronska, pregledana izdaja Uredila Mojca Kovačič in Matija Ogrin Elektronske znanstvene monografije(eZmono) Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU 2017

O pripravi zvočne knjige »Glasbena folklora Prlekije«

Josip Dravec (* 25. 9. 1912, Martjanci, † 2. 4. 1996, Zagreb)

Minilo je dvajset let, odkar je umrl Josip Dravec, glasbenik, ki je zgodnejši del svojega življenja posvetil zbiranju in raziskovanju slovenskih ljudskih pesmi v Prlekiji in Prekmurju. Josip Dravec je rojen v Martjancih, v Prekmurju, vendar je večno svojega poznejšega življenja preživel v Zagrebu, na Hrvaškem. Ljudskemu izročilu se je posvečal v zgodnejšem obdobju, vendar poklicno tega dela ni nikoli opravljal, saj je deloval kot profesor violine in orkestrski glasbenik – violinist v orkestru Hrvatskega narodnega kazališta in orkestru Zagrebačke filharmonije. Prav zato je bil s strani glasbene folkloristike tudi nekoliko pozabljen. Nikakor pa nista bili pozabljeni dve njegovi temeljni glasbeno-folkloristični monografiji: Glasbena folklora Prlekije in Glasbena folklora Prekmurja, ki sta še danes vir za številne raziskave (gradivo je namreč obdelano glasbenoanalitično in vsebinsko razvrščeno) in diplomske naloge, za pevce ljudskih pesmi ipd.

Nova izdaja

S ponovno izdajo Dravčeve monografije Glasbena folklora Prlekije, prvotno je izšla pri SAZU v zbirki Dela leta 1981, želimo obuditi spomin na njegovo delo in hkrati ponuditi zbrano gradivo širši slovenski javnosti. Za tovrstno knjigo, ki je obsežna tako z glasbenoanalitičnega kot tudi besedilnega vidika, elektronska izdaja omogoča nekatere dobrodošle možnosti, kakor iskanje po ključnih besedah in po celotnem besedilu, kar je pogosta želja tistih, ki iščejo posamezno pesem ali posamezne vidike pesmi med množico gradiva.

V letu 2014 je Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU od avtorjeve hčere Jasne Dravec Braun v dar prejel terenske zvočne posnetke, ki jih je Josip Dravec posnel med zbiranjem gradiva v Prlekiji. Terenski posnetki so velika pridobitev in obogatitev do sedaj znanega notnega zapisa pesmi, saj omogočajo uvid v interpretacijo, način petja in druge posebnosti, ki jih z notnim zapisom težko zaobjamemo. Zato smo elektronski objavi knjige dodali tudi zvočne posnetke. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da gre za terenske posnetke, katerih prvotni namen je bila le objava notnih primerov in glasbena analiza napevov. Tako so v nekaterih primerih ti posnetki pomanjkljivi, pri drugih pa je slišati, da se je Dravec med snemanjem pomikal od pevca do pevca, zato so posamezni glasovi mestoma močneje slišni (npr. posnetek št. 369/362). Morebitnim poustvarjalcem pa bodo vsekakor v pomoč pri ponovnem oživljanju pesmi.

Ljudsko pesemsko gradivo iz Prlekije je v notni in zvočni obliki v tej izdaji na voljo številnim poustvarjalcem slovenske ljudske glasbe. S to izdajo, ki oživlja spomin na Josipa Dravca ob 20. obletnici njegove smrti, bomo počastili njegovo delo in prispevek h glasbeni folkloristiki – in upamo, da bo zaživelo tudi med poustvarjalci ljudske glasbe v Prlekiji in širše po Sloveniji.

Potek dela

Digitalizacijo prvotne Dravčeve monografije iz leta 1982 in optično pretvorbo znakov v besedilo je izvedla Biblioteka SAZU.

Besedilno gradivo je v urejevalniku besedil pripravil Tadej Murkovič, član Kulturnega društva Anton Krempl iz Male Nedelje, ki je s prijavo na razpis Javnega sklada Republike Slovenije pridobilo tudi del sredstev za izdajo knjige. Strokovno vodstvo in pripravo zvočnega gradiva smo nudili na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU (dr. Mojca Kovačič in Peter Vendramin), slikovno gradivo ter zvočno gradivo pa je dokončno uredil Tadej Murkovič. Pretvorbo teksta v zapis XML-TEI in redakcijo oznak za medsebojno sklicevanje sta pripravila Jernej Kusterle in dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki je pripravil uredniško zasnovo elektronske monografije. Zahtevno povezavo več sto slikovnih, zvočnih in besedilnih datotek monografije je opravil Jan Jona Javoršek ter jo postavil na splet.

dr. Mojca Kovačič Ljubljana, 18. januarja 2017

UVOD IN ANALIZA GRADIVA

Prlekija je splošno znano ime za del severovzhodne Slovenije med Muro in Dravo. V Prlekiji govorijo prleško narečje, ki je del panonske ali severovzhodne štajerske narečne skupine, imenuje pa se po eni svojih značilnosti, po časovnem prislovu prle (iz: prvle, pórv-ie - prej), ki ga pozna tudi prekmursko narečje. Po njem se prebivalci imenujejo Prleki, pokrajina pa Prlekija. Obe imeni sta imeli sprva bolj šaljiv značaj, sčasoma pa so ju začeli uporabljati tudi kot zemljepisno ime, še bolj pa sta dobili veljavo za označitev te pokrajine kot jezikovne in kulturne enote v publicistiki in javnem življenju. Druge značilnosti, ki budijo v Prlekih samih zavest svojskosti, sosedje pa v njih spoznavajo različnost prleškega značaja in življenja, so še posebno: hiter, odsekan govor, kratki, ozki vokali, kar soglaša z njihovim veselim, vedrim značajem, ki se izraža v posebni ljubezni do petja in šale. Končno naj omenimo, da so Prleki ohranili do zadnjega časa mnoge starinske oblike ljudskega življenja v snovni, družbeni in duhovni kulturi, značilne za slovensko panonsko območje.

Prlekijo geografi različno omejujejo. Ponavadi štejejo k njej Mursko polje, vzhodne Slovenske gorice, njih osrednji del in večino Ptujskega polja.

B. Belec, Prlekija. Enciklopedija Jugoslavije 6, Zagreb, 1965, 622.

S. Ilešič, O geografski individualnosti Prlekije v luči razvoja kmetskih naselij in njihovega zemljišča. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 45−16.

Jezikoslovci pa jo označujejo nekoliko natančneje.

Fr. Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana 1931, 36-37.

Fr. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. VII Dialekti, Ljubljana 1935, 177-182

, R. Kolarič, Slovenska narečja na Štajerskem. Pogovori jeziku in slovstvu. Maribor, 1955, 58. R. Kolarič, Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, 630 sl. . Gradivo, objavljeno v zbirki, je iz področja, ki se na severu razteza do Mure. Ta ga tako jezikovno kot kulturno bolj veže s Prekmurjem, kot pa loči od njega. Na vzhodu meji Prlekija na hrvaško Medmurje (Medjimurje), s katerim ima prav tako mnogo skupnega. Južna meja tega področja gre od Središča ob Dravi ob železniški progi in Dravi do Velike Nedelje, a zahodna od tukaj naprej ob Pesnici skoro do Gradišča, od tod pa po ptujski cesti do Radgone. Glede na začetek tega odstavka je treba navedeno južno in zahodno mejo Prlekije imeti bolj za omejitev področja pri nabiranju pesmi za to zbirko, kot pa za pravo mejo tega dela Prlekije.

V zemljepisnem pogledu ta pokrajina ni enotna, saj je Mursko polje ravninsko in prehaja v gorice, ki se vrstijo proti jugovzhodu, od Radgone prek Kapele do Jeruzalema. Med griči in hribi ležijo doline z močvirnimi travniki na dnu, medtem ko so njive v višjih legah. Zemlja je dokaj ilovnata, ponekod tudi peščena in sorazmerno rodovitna. Severna stran hribov je proti vrhu pokrita z gozdovi, južna in zahodna pa z rodovitnimi sadovnjaki in vinogradi, po prleško: z goricami. Podnebje je pod izrazitim panonskim vplivom, s hladnimi zimami in vročim, suhim poletjem.

Prebivalci Prlekije so podjetni, delavni in nadarjeni ljudje, o čemer priča tako njihov napredek v gospodarstvu, kot dolga vrsta pomembnih rojakov: pesnikov, pisateljev, jezikoslovcev, slovstvenih zgodovinarjev, filozofov, politikov itd. Razgibano kulturno in narodnostno življenje Prlekov že v preteklosti poudarja rojak Matija Murko, ki obenem s psihologom Antonom Trstenjakom naglaša tudi njihovo veselo naravo, izživljajoče se v petju in šali, ki spremljata njihovo delo, njihove praznike in šege. M. Murko, Spomini. Ljubljana 1951, 10−15. A. Trstenjak, Karakterološka podoba slovenjegoriškega človeka. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, 72 sl. Prlek in pesem sta neločljiva. Če jih je več skupaj, že zapȏjejo - in tako je bilo od nekdaj, kar so videli in slišali že davni tuji opazovalci Prlekije.

Razvoj ljudske glasbe v Prlekiji moremo zasledovati šele od tretjega desetletja devetnajstega stoletja sèm. Iz tistega časa imamo prve pisane podatke o prvih zapisovalcih prleških ljudskih pesmi. Ohranjeni so sicer dokazi, da so se posamezniki tudi prej že zanimali za ljudsko pesem v Prlekiji. Eden od teh je bil pesnik Leopold Volkmer (1741-1816), duhovnik in poučni pisatelj, doma iz Ljutomera. Služboval je v raznih mestih; največ v Ptuju in pri Vrbanu v Slovenskih goricah, kjer je imel svojo šolo, kar je za tisti čas zelo pomembno. Kot pisatelj je v začetku prevajal terezijanske pesmarice, potem pa je dobil veselje do pesnikovanja. Prizadeval si je pisati verze na način ljudskih pesmi, posebno s kmečko tematiko, kar mu pa zavoljo poučnosti ni najbolj uspelo. Zapisov ljudskih pesmi ni zapustil. Domnevati pa moremo vendar, da je Volkmer dobro poznal ljudske pesmi svoje pokrajine. Zaradi njih ljudskega tona je pozneje P. Dajnko nekatere njegove pesmi objavil kot »narodne« v svoji pesmarici, ne da bi bil navedel, katere so to.

Prvi, ki je trdil, da je zapisoval prleške ljudske pesmi in jih je kot take tudi objavil, je Peter Dajnko (1787-1873). Dajnko je bolj pomemben zaradi prizadevanja, da je za svoje narečje, v katerem je pisal nabožne in šolske knjige, uvedel posebne znake v črkopisu, ki ga imenujejo dajnčico. Za vzhodnoštajersko narečje je sestavil tudi nemško pisano slovnico. V zbirki »Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem« (Radgona, 1827) je zapisal v predgovoru (datiranem 1825), da je pričel zbirati ljudske pesmi na poziv dunajskega vladnega svetnika J. Sonnleithnerja za glasbeno družbo na Dunaju. Dajnko je res poslal »Družbi igranjskih priatelov« (»Gesellschaft der Musikfreunde in Wien«) zbirko pesmi, katerih napeve mu je zapisal učitelj pri Kapeli Andraš Šef (1795-1871), kar potrjuje Dajnko sam, ko pravi: … »sem tüdi jas ne nikakega trüda maral, naše slovenske narodne pesmi, tak dobro pobožne, kak tüdi posvetne, zred pevoglasi, kere je Andraš Šef spisal, spraviti, kelko potrebno pobolšati, ino na igranjsko drüžbo poslati.«

Ali so v tej knjigi objavljene pesmi res bile zapisane od pevcev iz ljudstva, za to nimamo dokaza, moremo pa sklepati iz Dajnkove zahvale pevcem: »Tüdi vsim pevcem, keri so na mojo prošnjo iz vnogoterih stanov eden drügega primarili k meni priti ino svoje pesmi dati zapisati, povem mojo serčno hvalo.« Toda ti »pevci« bi razen nekaj izjem lahko bili tudi verzifikatorji, ki so mu dali svoja besedila. Kajti slovstveni zgodovinarji soglasno menijo, da so skoro vse v knjigi objavljene pesmi delo Volkmerja in mogoče tudi drugih pesnikov, le da jim je Dajnko predelal vsebino v moralno poučnem smislu, ohranil pa jim je vsaj nekaj ljudske oblike. Mislijo tudi, da je ljudske pesmi, kolikor jih je v zbirki, prav tako predelal. Saj to sam priznava v navedenem citatu, da jih je »poboljšal« (»… i kelko potrebno pobolšati«), ker je pač nameraval z izdajo predelanih ljudskih pesmi in umetnih verzifikacij izriniti ljubezenske, svobodno se izražajoče ljudske pesmi. Fr. Kidrič, Dajnko Peter. Slovenski biografski leksikon I, Ljubljana, 1925 - 32, 111−116. Že Vraz je trdil, da je pristna ljudska pesem v Dajnkovi pesmarici le »Nesrečni türski snoboki« (NPI, Zagreb 1839).

Žal še danes ne poznamo rokopisa zbirke, ki jo je Dajnko poslal na Dunaj, in zato ne vemo, ali je njena vsebina bila enaka vsebini pesmarice, objavljene v Radgoni. Pač pa je dr. V. Vodušek iz Glasbeno narodopisnega inštituta v Ljubljani odkril, da imajo v dunajskih arhivih notni rokopis prej omenjenega učitelja Šefa iz Kápele. Mikrofilmski posnetek tega rokopisa, ki ima sto posvetnih in sto nabožnih pesmi (z melodijo in besedilom), ima naslov: »Melodien auf Violin zu Kirchen- und anderen Erbauungsliedern bey Katholischen Christen vom slawischen Volksstamme im Herzogthume Steyermark. Aus dem Munde des Landvolkes aufgefasst von Andreas Schöff, Schulmeister zu Kapellen bey Radkersburg« (1825). Iz tehničnih razlogov mikrofilm še ni kopiran, zato sem prepisal le dva napeva, ki sta varianti še danes dobro znanih ljudskih pesmi v Prlekiji, in ju objavljam za primerjavo hkrati s svojim zapisom.

Primerjava prve pesmi kaže, da napeva obeh primerov skoro od note do note soglašata v melodiji in ritmu vse do predzadnjega takta, ko Šefov primer privede melodijo z razloženim akordom na dominanti do konca na toniki, medtem ko ostane drugi napev v isti legi in se konča na terci tonike. Ne vemo, ali so po Šefu zapisane napeve res tako peli, saj je z današnjega vidika naravno, da se tak napev končuje na terci tonike, ker je to gornji glas pri dvoglasnem petju, kot vidimo na nekaterih primerih pričujoče zbirke (npr. napev št. 164, 165). Zelo verjetno se zdi, da so tudi tedaj v Prlekiji peli večglasno, in če je pevec pel gornji glas, je najbrž končal napev na terci tonalitete. To pa je Šefa mogoče motilo ali se mu je zdelo nepravilno, zato je zadnja takta popravil.

Drugi primer, »Lübezniva, mati vi«, prav tako kaže, da gre za varianti iste pesmi in ju je moč takoj prepoznati, čeprav ju loči časovna daljava stopetdesetih let. Ker besedili pod Šefovima zapisoma soglašata z ustreznim besedilom teh pesmi v Dajnkovi pesmarici (razen ene besede v tretji in četrti vrstici), bi to govorilo za to, da so Šefovi napevi melodije k pesmim, ki jih je objavil Dajnko.

Za pravega zapisovalca ljudskih pesmi v Prlekiji moremo imeti šele Stanka Vraza (1810-1851). Kot rojak iz Ceróvca pri Ljutomeru in romantični pesnik, navdušen ob podobnih prizadevanjih pri drugih Slovanih, se je lotil zbiranja ljudskih pesmi pri Slovencih, predvsem v svoji domači prleški pokrajini, ki jo imenuje »mali Štajer«. O Vrazovem pomembnem delu in vrednosti njegovih zapisov so mnogo pisali (Beranič, Štritov idr.). Zato bomo tu navedli le nekatere podatke, kolikor je potrebno za razvojni pregled zbiranja in objavljanja ljudskih pesmi v Prlekiji do danes. Po izjavi v predgovoru njegove zbirke moremo sklepati, da je Vraz resno opravljal to delo in da ni varčeval ne s trudom ne z denarjem. Takole pravi med drugim: »Odlučio sam, da sastavim jedno zarcalo, u kojem će polag mogućnosti sakupljene biti sve zrake narodnoga života gornjih Ilirah.« In dalje: »… da polag mogućnosti odgovorim zadaći mojoj, odabrah si načelo: narisati obraz naše bratje Slovencah tako kako jest; predstaviti stvari u prirodjenoj njihovoj naravnoj opravi, bez ikakva umetna belila ili rumenila, t. j. bez da išto silom vremena izopačeno polepšam …« S. Vraz, Narodne pešni ilirske, Zagreb, 1839, XVI-XVII. Vraz je pričel zbirati pesmi l. 1833 in je pozneje razen domače pokrajine obiskal s tem namenom tudi druge slovenske dežele. Ali se je Vraz držal svojih načel, ki si jih je tako pravilno zamislil? Kot danes vemo, ne docela. Tudi on je pogosto prirejal besedila zapisov po svojem okusu, kot pravi Beranič: »Vraz je narodne pesmi vedno na novo spreminjal in pilil.« D. Beranič, Vrazovi zapisi narodnih melodij. Časopis za zgodovino in narodopisje VII, Maribor, 1910, 231-270. Te spremembe pa niso takega značaja kot pri Dajnku, zato moremo Vrazove zapise kljub vsemu tudi danes imeti za uporabne. Posebno vprašanje so Vrazovi zapisi napevov Ljudskih pesmi. Beranič misli, da so to pravzaprav le zasnutki, in pravi: »Vraz je vrgel v naglici na papir, kar je ravno mogel.« D. Beranič, n. d. 242. Tudi Vraz sam se je zavedal, da ni kos nalogi zapisovati ljudske napeve. Tako je iz Podčetrtka pisal Erbenu: »Napeve te počeo sam kupiti zajedno uz pesme. To sabiranje vrlo me je mnogo stalo muka, jerbo ja sam u tom poslu (tako rekuč) samouk.« S. Vraz, Dela V, 349. Vendar pa Beranič kasneje pravi: »Večinoma pa so pogreški taki, da se dajo še dandanes spoznati, pogosto z večjo ali manjšo sigurnostjo odstraniti.« D. Beranič, v op. 7, n. d. str. 243. Tudi muzikolog dr. Božidar Širola je menil, da so Vrazovi zapisi napevov melodično natančni, toda slabo ritmizirani. B. Širola, Hrvatska narodna glazba. Zagreb, 1942 in J. Bezič, Raznolik glazbeni svijet šire okolice Donje Stubice. Narodna umjetnost, knjiga X, Zagreb, 1973. Dr. Jerko Bezić pa je v svoji razpravi pokazal, da je ritmika Vrazovih zapisov v določenih primerih lahko tudi pravilna.

Na podlagi tega moremo reči, da si je Vraz pridobil velike zasluge s svojimi zapisi ljudskih napevov. Kljub popravkom v besedilih, in čeprav se je pri zapisovanju napevov pokazala njegova slaba strokovnost, so vendarle tako besedila kot napevi uporabni za primerjavo s stanjem in značajem današnje ljudske glasbe v tej pokrajini.

Vraz je izdal svoje tekste leta 1839 v Zagrebu z naslovom: »Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske«. V zbirki je okoli šestdeset pesmi iz Prlekije, kar je označil z navedbo kraja nad pesmijo. Sicer pa priča o njihovem izvoru tudi prleško narečje. K. Štrekelj je pozneje vse te pesmi, kot tudi druge iz Vrazove zapuščine, objavil v svoji zbirki »Slovenske narodne pesmi« (I-IV, Ljubljana 1895-1923). Tam je poleg drugih 85 pesmi, ki imajo splošno oznako »Štajerska«, 275 zapisov iz Prlekije z navedbo kraja, kjer jih je Vraz zapisal. Največ (219) jih je iz njegovega rojstnega kraja Ceróvca, 36 iz Ljutomera in 20 iz drugih krajev. Ker je nekaj njegovih pesmi objavil pozneje še F. Kuhač, moremo reči, da je Vraz zapisal v rodni pokrajini okoli 280 pesmi. Besedila teh pesmi so sicer podana v čistem narečju, vendar danes ne moremo dognati, ali so mu pevci zares tako peli ali pa jih je tudi glede tega popravljal. Moremo le domnevati, da so mu jih res tako peli, saj niso imeli vzroka, da bi ne bili, o čemer bomo govorili še na koncu razprave. Danes moremo na terenu najti od vseh Vrazovih zapisov le nekaj variant. V pričujoči zbirki je vsega 32 takih pesmi.

Za Vrazom dolgo nimamo nikakih podatkov o glasbeni folklori v Prlekiji. Šele proti koncu stoletja se spet pojavijo zapisi prleških pesmi. V sedemdesetih letih preteklega stoletja je potoval po Štajerskem Franjo Kuhač (1834-1911), zapisal tu nekaj pesmi, toda nobena ni iz Prlekije. Pozneje je v svoji zbirki »Južnoslovjenske narodne popievke« (Zagreb, 1878-1881) objavil več Vrazovih zapisov iz njegove zapuščine v Matici hrvatski v Zagrebu. Ti primeri so povečini prav iz Vrazove rojstne pokrajine, tudi takrat, ko Kuhač piše, da so od drugod, ker to dokazuje narečje besedila pa tudi značaj napevov.

Nekoliko kasneje je zapisoval ljudske napeve v več krajih Slovenije znani češki muzikolog in slikar Ludvik Kuba (1863-1956). Obiskal je tudi Ptuj z okolico, toda v ožjo Prlekijo ni prišel. V njegovem zborniku »Slovanstvo ve svych zpèvech« je nekaj pesmi iz ptujske okolice, katerih variante je še danes moč najti v Prlekiji.

V zbirki Karla Štreklja SNP je objavljenih več pesmi iz Prlekije. To so že omenjeni Vrazovi zapisi, pri katerih je v opombah objavljenih tudi 136 napevov. Od drugih zapisovalcev iz tega območja je Štrekelj objavil 374 pesmi. Največ jih je poslal bogoslovec Josip Kranjc (151), zapisane pri Sv. Jurju ob Ščavnici (danes Videm), v Precetincih in Seliščih. Druge so zapisali: Josip Tušak (44), Avgust Lah (18), Josip Klemenčič (16) pri Cerkvenjaku; Josip Štuhec iz Ljutomera (12), Nik. Vrabl (8) iz Središča in Žamenec, Fran Mohonč iz okolice Ljutomera (8 z melodijami), Alojz Trstenjak iz Pušenec in Središča (12), Davorin Trstenjak iz Kraljevec, Obreža, Središča, Jurja in od drugod (27), Josip Buncar iz Sčavniške doline (6), Fr. Tušek iz Cvetkovec (5) (z melodijami po zapisih Domicijana Serajnika), Josip Žmavc (5) od Kapele, Domicijan Serajnik več zapisov (12 jih je z melodijami) ter še cela vrsta drugih s posameznimi zapisi (M. Valjavec, V. Šparavec, S. Hauptman, K. Štrekelj, A, Cajnko, I. Kolarič, A. Kocijan, A. Korošec, Fr. Bertholc, I. Ozmec, J. Siebinger, I. Macun in še nekateri).

V začetku tega stoletja so tudi v Prlekiji pričeli vneteje nabirati ljudske pesmi. Tedanje avstrijsko ministrstvo za uk in bogočastje je organiziralo odbore za zbiranje ljudskih pesmi. Imeli so namen izdati skupno zbirko pesmi vseh narodov avstrijske polovice avstroogrske monarhije. (Ogrska in njene dežele v to akcijo niso bile vključene.) Na pobudo »Slovenskega delovnega odbora« (1905) so tudi v Prlekiji pričeli posamezniki zbirati ljudske pesmi in jih pošiljati odboru v Ljubljano. Najvnetejši med njimi je bil učitelj Fran Zacherl, ki je v okolici Ljutomera zapisal 400 pesmi. Pri nekaterih mu je besedila zapisal župnik Peter Skuhala ali pa pevci sami, napeve pa Zacherl. Prizadeven zbiralec je bil tudi učitelj Gabrijel Majcen, ki je zapisal 324 pesmi iz Cerkvenjaka, Veržeja in okolice. Razen teh dveh so pesmi zapisovali še: Franc Karbaš (121) iz okolice Ormoža; organist Franc Zemljič (50) iz okolice Ormoža, Jurja ob Ščavnici in Benedikta; učitelj Rudolf Vrabl (65) od Miklavža in drugih krajev Prlekije; Štefan Miklin (53) iz raznih krajev Prlekije in Domicijan Serajnik (15) iz Cvetkovec. Skupno je bilo takrat zapisanih 1028 besedil in napevov. Vsi ti zapisi so ohranjeni in registrirani v Glasbeno narodopisnem inštitutu v Ljubljani (GNI, zdaj Glasbeno narodopisna sekcija ISN SAZU). Največ pesmi je iz let 1905 in 1907, nekatere so tudi iz poznejšega časa, nekaj pa jih je že s konca prejšnjega stoletja. Zbiranje pesmi za odbor je polagoma ponehavalo zavoljo pomanjkanja denarja za honorarje zapisovalcem, z začetkom prve svetovne vojske pa je docela prenehalo. Kvaliteta zapisov teh prizadevnih ljudi je različna, kar je bilo odvisno od njihove glasbene izobrazbe. Zapisi so glede intervalov videti precej pravilni, toda glede ritma so (kljub natančnim navodilom odbora v Ljubljani) pod vplivom tedanjega pojmovanja, da mora melodija ohraniti ves čas takt iste vrste. Za večje ritmične spremembe so uporabljali predvsem korone, zelo redko pa tudi mešane takte. Najboljši od teh zapisov so napevi učitelja Zacherla in Majcna. Nekatere njihove variante so skoro iste pesmi, kot jih moremo najti v pričujoči zbirki, ki so prepisane z magnetofonskega traku. Ti zapisi pričajo, da se je veliko število pesmi, ki jih danes pojo v Prlekiji, pelo tod tudi tedaj, toda besedila pesmi so bila tedaj daljša in zato tudi vsebinsko popolnejša. V času med vojskama je zbiranje v Prlekiji zopet prenehalo. Samo posamezniki so priložnostno zapisali kako pesem in včasih najdemo katero obdelano za zbor in kot tako objavljeno. Po zadnji vojski so sodelavci GNI v Ljubljani posneli v raznih krajih Prlekije do leta 1973 218 pesmi. Transkribirane in katalogizirane hranijo v arhivu GNI. Tam je prav tako 37 pesmi, ki jih je v istem času zapisala v teh krajih Tončka Maroltova. Če prištejemo k tem še mojih 750 pesmi, ki sem jih posnel v Prlekiji med leti 1962 in 1968, tedaj znaša število zapisov in posnetkov ljudskih pesmi iz Prlekije okoli 2435. Zelo pomembno je dejstvo, da ima med temi zapisi nad dva tisoč primerov besedila tudi napev, s čimer se more pohvaliti redko katera podobno velika druga pokrajina Slovenije.

Pesmi za to zbirko sem pričel zbirati najprej zato, ker menim, da bom z njihovo objavo in analizo prispeval k boljšemu poznavanju celotne glasbene folklore v Sloveniji. Zakaj šele tedaj, ko bodo dovolj raziskani posamezni manjši predeli, bodisi da se s svojimi značilnostmi razlikujejo od drugih pokrajin ali so enaki, bomo mogli misliti na kriterije splošnega značaja. Prleško območje ljudskih pesmi sem si izbral tudi zato, ker sem želel nadaljevati z delom v pokrajini, ki se geografsko in kulturno drži Prekmurja, katerega ljudsko vokalno glasbo sem že prej obdelal. Dravec, Glasbena folklora Prekmurja - Pesmi. Ljubljana, 1957 (Dela II. razr. SAZU 11, ISN 2). Končno tudi zaradi tega, ker sem menil, da mi je prleški dialekt kot Prekmurcu blizu in ne bom imel večjih težav pri stiku z ljudmi ob terenskem delu, kot tudi ne pri transkripciji besedil z zvočnih posnetkov.

Slovenci v Prlekiji pojejo ljudske pesmi najraje pri delu na polju od pomladi do jeseni, pozimi pa pri delu, ki ga opravljajo v zaprtih prostorih: pri lupanju (luščenju) bučnega semena, pri česanju perja in drugih opravilih, ko se zbere več ljudi. Pesmi tudi ne manjka pri raznih gostijah: pri krstitkih, na gostüvanju, na sedmini, na kolinah, ob godovih in drugih slovesnih priložnostih.

Takoj na začetku terenskega dela sem se vprašal, katere od pesmi, ki jih Prleki pojô, bi utegnile biti prave domače in kakšne značilnosti bi morale le-te imeti, da bi jih mogli šteti za pristno prleške. Ker je pravilne sodbe moč izreči šele po analizi zbranega gradiva, sem določil vrstni red prvenstva po splošnih merilih glasbene folkloristike o teh vprašanjih in na podlagi dotedanjega dela na terenu. Tako sem menil, da moramo dati prvenstvo tistim pesmim, ki imajo besedila v domačem, prleškem narečju, napeve pa z značilnostmi glasbene folklore panonskega stilnega območja. Nato sledijo pesmi, o katerih je moč dognati, da so nastale v tem območju ne glede na druge značilnosti; za temi pa pridejo take, v katerih se iz raznih vzrokov meša prleško narečje s knjižnim jezikom, končno pa vse ostale, ki imajo lastnosti prave ljudske pesmi.

Pri terenskem delu sem uporabil skušnje svojega prejšnjega dela pri zbiranju pesmi. Ko sem prišel v vas, sem se začel pogovarjati s prvim mimoidočim ali s kom, ki sem ga videl pri delu ob hiši. Od njih sem izvedel, kateri ljudje v vasi radi ob vsaki priložnosti pojô in se pri tem posebno odlikujejo. Ko sem obiskal take pevce, so vsi po kratkem pojasnilu radi privolili, da zapojo pesmi, ki so jih znali, na koncu pa so dali podatke o sebi in tudi o pesmih, če so kaj vedeli o njih. Nekateri pevci znajo več kot sto pesmi. Navadno imajo odličen posluh, tako da odstopanja v intonaciji ni bilo, razen v dveh, treh primerih, kar je povedano v opombah te knjige. Vsi pevci, ki so mi peli, so kmetje, razen nekaj izjem. Mnogi od njih imajo besedila zapisana v rokopisnih pesmaricah, ki jih ljubosumno varujejo kot dragocenost, od katere se neradi ločijo. Táko staro pesmarico sem videl pri Francu Juranoviču v Banovcih, izvira pa iz leta 1891. V njej so na začetku pesmi, ki jih je v tem in naslednjem letu zapisal Jernej Juranovič, ko je služil v avstroogrski vojski. Te pesmi so po vsebini povečini iz vojaškega življenja ali govore o slovesu od domačih in od ljube. Med njimi jih je nekaj tudi v nemškem jeziku. Druge pesmi so bile zapisane kasneje, na začetku tega stoletja, vpisovali pa so jih drugi pevci. Med njimi so poleg vojaških in ljubezenskih tudi šaljive, nabožne in nekaj pripovednih. V drugih pesmaricah, ki sem jih videl in ki izvirajo navadno tudi iz prvih desetletij tega stoletja ali so poznejše, je poleg raznih pravih ljudskih pesmi tudi dosti prepisov umetnih pesmi. Npr. naslednje: J. Virk (št. 146), Slovensko dekle; F. Cimperman, Lovčev raj; S. Gregorčič, Pri zibelki, Vilhar, Planinarica in druge. Te pesmi je moč tudi danes slišati, pevci so se jih oprijeli, radi jih pojô in jih imajo za ljudske, ker najpogosteje niti ne vedo, da so to dela znanih pesnikov, včasih pa tudi skladateljev (npr. Aljaža).

Pesmi sem snemal na magnetofonske trakove in jih potem prepisal v notno pisavo. Prepisi z magnetofonskega traku imajo vsekakor prednost, ker so - čeprav niso popolni - ritmično in intervalno natančnejši kot neposredni zapisi po pevčevem petju. Vseh pesmi, ki sem jih posnel, nisem mogel vzeti v pričujočo zbirko in sem dal prednost tistim, ki so vsebinsko popolnejše, melodično pa zanimivejše. Izpustil sem take, ki so po melodiji in besedilu variante objavljenih in se od njih le malo razlikujejo, pa tudi take, ki jih ni moč imeti za ljudske pesmi. Tako je ostalo za objavo 570 napevov in 515 tekstov. Razlika glede števila napevov in besedil je nastala zato, ker ne navajam besedil tistih pesmi, ki imajo enaka ali popolnejša besedila že pri drugih variantah. Napeve takih pesmi pa sem upošteval zaradi posebnosti v melodiki ali ritmiki, ne glede na to, da so besedila podobna.

Pesmi v pričujoči zbirki so prikaz današnjega stanja glasbene folklore v Prlekiji, tj. iz let 1962-1968.

Zbirka je urejena tako, da so v prvi del uvrščeni napevi pesmi s prvo kitico teksta, v drugi del pa samo besedila pesmi. Tako je vsak del celota zase, zaradi česar je zbirka bolj pregledna tako z glasbenega kot s tekstovnega vidika.

Pri vsakem napevu sta dve številki. Prva pomeni tekočo številko napeva v zbirki, druga pa tekočo številko ustreznega besedila. Enako so označena tudi besedila.

Napevi so v zbirki razvrščeni po muzikološkem načelu od najbolj preprostih ritmičnih tipov do bolj sestavljenih; teksti pesmi pa so razvrščeni po tekstnih načelih, po vsebini in motivih.

Strokovna analiza zbirke je delana po podobni metodi, ki sem jo uporabil pri prekmurski zbirki. J. Dravec, op. 12. Za to sem se odločil, ker so tudi zbirke sosednih območij Prlekije - Hrvaškega Zagorja in Medmurja (avtor dr. V. Žganec) - prirejene po istih osnovnih načelih. V. Žganec, Narodne popijevke Hrvatskog Zagorja. JAZU, Zagreb, Napjevi, 1950. Tekstovi, 1952., V. Žganec, Etnomuzikološka študija. JAZU, Zagreb, 1971., V. Žganec, Medjimurje u svojim pjesmama. Zagreb, 1957. Objava gradiva na ta način bo poenostavila primerjalno preučevanje glasbene folklore vsega navedenega širšega področja.

A. ANALIZA NAPEVOV

Znano je, da pevci ljudskih pesmi pri vsakem ponovnem petju pesmi nekoliko menjavajo ritem posameznih delov napeva, včasih pa nastanejo tudi intervalske razlike, kar pomeni, da je vsako petje nova verzija iste pesmi.

Napevi v pričujoči zbirki so torej podoba samo enega petja, ene glasbene izvedbe pesmi.

Vsi napevi v zbirki so transponirani na skupni »tonus finalis« g¹, zato da bi jih mogli laže primerjati. Pri praktični uporabi bo treba tiste napeve, ki so s tem postopkom postali prenizki ali previsoki (npr. pesem št. 295), spet prilagoditi obsegu človeškega glasu. Včasih so pevci (posebno starejši) med odstavki ali stavki v napevu, zaradi težav pri vdihu ali iz drugih vzrokov, naredili večji oddih, kot je to sicer navadno pri petju. V takih primerih to ni posebej zabeleženo s pavzo, temveč z vejico . Na koncu napeva je dodana originalna višina tona (OTF - originalni tonus finalis), s katerim so pevci pesem končali, kakor tudi formule strukture melodičnih vrstic in oblike pétih kitic. Nad napevom je metronomska oznaka tempa.

I. MELODIJA

Za napev pesmi uporabljajo mlajši pevci v Prlekiji najpogosteje splošno znani izraz melodija, starejši pevci pa še besedo »viža«, kije v rabi tudi v ostalih slovenskih pokrajinah.

1.) Intonacija

Napevi pesmi iz Prlekije se gibljejo v naravnih intervalih v okviru diatonike, pa tudi pentatonike in tetratonike ter oligotonskih tonalnih osnov. V nekaj izjemah imamo primere nedoločene intonacije (napevi št. 1, 221, 329, 548), kar je označeno s puščico nad posameznimi toni. Najpogostejši postop napeva je v velikih in malih sekundah, malih in velikih tercah in čistih kvartah; drugih intervalov je vse manj, čim večji so. Tako se npr. interval male in velike sekste pojavlja še 313-krat, male septime 85-krat, none pa le enkrat. Če upoštevamo, da se prav ti večji intervali pojavljajo le v nekaterih primerih, zato pa povečkrat v istem napevu (npr. napev št. 391, 430) in če še bežno pregledamo notno sliko v zbirki, moremo reči, da se večina napevov giblje v zares postopnih ozkih intervalih, s čimer se ustvarja tipična vokalna melodija pri napevih pesmi iz Prlekije.

Posledica tujih vplivov, ki jih tu opazimo, je uporaba intervala zmanjšane kvinte. Pojav tega intervala imamo v napevu 64-krat, v kadenci na koncu napeva pa 30-krat in sicer v skoku iz IV. stopnje navzdol na VII. stopnjo. Taka kadenca je značilnost srednjeevropskega melosa (npr. napev št. 188, 414, 430). Drugih disonantnih intervalov napevi ljudskih pesmi v Prlekiji ne vsebujejo. Izjemno nastopi samo nekajkrat povečana kvarta (npr. napev št. 379).

2.) Initialis

Ljudske pesmi iz Prlekije se začenjajo zelo pogosto na kvarti izpod tonike. To je značilno dejstvo, ker je takih pesmi v tej zbirki precej (35,6%). Pri mnogih je to predtakt, ki ustreza anakruzi v tekstu. Pojav tolikih pesmi s to značilnostjo se zdi posledica vpliva govornega akcenta slovenskega jezika, pa tudi ljudske in umetne glasbe srednje Evrope na napeve iz Prlekije. Druga največja skupina so pesmi z začetkom na tonih toničnega trizvoka. Pesmi z začetki na ostalih lestvičnih tonih je le majhno število.

Takle je pregled vseh primerov v pričujoči zbirki:

z začetkom na toniki tonalitete 30 napevov z začetkom na sekundi tonalitete 5 napevov z začetkom na terci tonalitete 90 napevov z začetkom na kvarti tonalitete - napevov z začetkom na kvinti tonalitete 134 napevov z začetkom na kvarti izpod tonike tonalitete 203 napevi z začetkom na seksti tonalitete 1 napev z začetkom na septimi tonalitete - napevov z začetkom na oktavi tonike 7 napevov SKUPNO 570 napevov

3.) Razloženi akord

Pesmi ki uporabljajo v gibanju melodije tudi razloženi akord, je v tej zbirki 245. Razlikujemo dva različna načina pojavljanja razloženega akorda v napevih iz Prlekije. Pri prvem se razloženi trizvok pojavlja samo v določenih delih napeva, v glavnem v začetku, ali še kdaj, medtem ko se v drugih delih napev giblje tako, da si različni, pretežno ozki intervali sledijo drug za drugim. V drugi skupini je napev grajen skoraj v celoti iz razloženih akordov, ki jasno kažejo na funkcijo tonike in dominante. V tem primeru gre očitno za melodiko alpskega folklornega področja (npr. št. 543), ki so jo prinesli semkaj iz drugih slovenskih krajev ali pa je pesem nastala tod pod vplivom alpske melodike.

Razloženi akord se pojavlja:

samo na začetku napeva pri 74 napevih na začetku in v napevu pri 124 napevih samo v napevu pri 47 napevih SKUPNO 245 napevov

4.) Melodične kadence

Za odkrivanje značilnosti napeva so pomembne melodične kadence, tj. gibanje dveh ali več zadnjih tonov melodije.

a) Finalis tonika

Pri pesmih, ki imajo finalis na toniki, prevladujejo primeri, pri katerih se napev končuje s toni mi-re-do in taki s pomikom prek vodilnega tona na toniko. Pojav vodilnega tona je ena od karakteristik durske tonalitete v takih napevih. Drugih kombinacij v tej skupini je manj in niso posebno značilne. Mogoče bi kazalo posebej omeniti še pesmi, ki se končajo s ponavljanjem istega tona, čeprav jih je zelo malo (16), toda take vsebuje ljudska tematika sosednje Hrvaške pa tudi Srbije, kjer je to pogost pojav.

V tej skupini se torej napev konča:

s ponavljanjem na istem tonu 16 napevov prek II. stopnje na toniko 89 napevov prek vodilnega tona na toniko 118 napevov prek mi-re-do 115 napevov s skokom s terce na toniko 8 napevov s skokom z dolnje kvarte na toniko 7 napevov SKUPNO 353 napevov

b) Finalis na terci tonike

Pesmi s finalisom na terci tonike je manj. Najštevilnejši primeri v tej skupini so tisi, pri katerih se napev giblje postopno prek V. in IV. stopnje na terco tonike. Ta ton označujemo kot tonično terco tedaj, kadar se melodična krivulja napeva giblje tako, da lahko govorimo o določeni funkciji toniki durske tonalitete, čeravno se gibanje melodije konča na terci. Posebna skupina napevov (30) so tisti, pri katerih se melodija spusti neposredno od V. stopnje na terco tonike. Take kadence in prej omenjeno gibanje prek V. in IV. na III. stopnjo dajo tem melodijam poseben prizvok mehkobe, kar je bilo opaženo že tudi v sosednih prekmurskih ljudskih pesmih. J. Dravec, op. 12, n. d. str XXIX.

Druga značilnost v tej skupini je kadenciranje melodije prek male sekunde na terco tonike pri primeru, ki ima za podlago starejšo tonalno osnovo (nap. št. 471). Recitativna konstrukcija tega enoglasnega napeva in mala sekunda na koncu gibanja melodije, kakor tudi nekateri drugi prej omenjeni napevi s starejšo tematiko v besedilu, s tipično panonsko melodiko in kadenciranjem prek male sekunde na terco tonike, dajejo raziskovalcu elemente za domnevo, da so v preteklosti Slovenci v Prlekiji peli svoje ljudske pesmi tudi v koralnih modusih, čeravno jih danes tam ni moč najti, in da so se sčasoma take melodije transformirale v dursko tonaliteto. To domnevo lahko podpremo še s tem: Če je v sosednih krajih Prlekije - v Hrvaškem Zagorju in Medmurju, nekaj tudi v Prekmurju, dosti pa v vsem panonskem področju - zapisano precej pesmi v koralnih modusih in v novejših mol lestvicah (Žganec, V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Medjimurja. Zagreb, 1916, 1924., V. Žganec, op. 14 in 15., V. Žganec, op. 14 in 15. Židovec, Fr. Židovec, Hrvatske narodne popijevke iz kotara Djurdjevac (svjetovne). Rokopis pri JAZU. Zagreb. Dravec J. Dravec, op. 12, n. d. str. 3−14. in drugi), potem je možno, da so imeli v preteklosti prleški Slovenci tudi tako melodiko.

Melodije s finalisom na terci tonike so v mnogih primerih vodilni glas v dvoglasnem petju. Zaradi tega nekateri uredniki zbirk ljudskih pesmi vse melodije, ki se končujejo na terci tonike razvrščajo v G-dur tonaliteto s finalisom na h¹, čeravno sicer upoštevajo sistematizacijo napevov na podlagi kadenc s finalisom na g¹ po metodi Ilmari Krohna. Toda pri pesmih v vzporednih tercah ter tudi v primerih z majhnimi odstopanji moremo največkrat vzeti za samostojni napev zgornji ali spodnji glas, ne da bi pesem zaradi tega izgubila avtentičnost. Pa tudi za pevca, ki je pesem pel enoglasno, je njegov napev vselej prava melodija; odločil se je zanjo, ko je pričel peti, ne glede na to, kateremu glasu bi pripadala v dvoglasju, čeprav je mogoče, da je spontano zapel prav tisti glas, ki ga ima navado peti pri dvoglasnem petju.

Zavoljo tega in zaradi lažje primerjave vseh napevov so tudi tisti napevi v zbirki, ki se končujejo na terci tonike, transponirani na finalis g¹, in je potem njih tonaliteta Es-dur.

V tej skupini kadencirajo:

s ponavljanjem na istem tonu 4 napevi prek II. stopnje na terco tonike 4 napevi prek IV. stopnje na terco tonike 57 napevov postopno prek V. in IV. na terco tonike 118 napevov skokovito iz V. st. na terco tonike 30 napevov SKUPNO 213 napevov

c) Finalis na kvinti tonike

S finalisom na kvinti tonike se konča samo en napev (št. 563). To je melodija, pri kateri pripadajo vsi toni razloženemu durskemu trizvoku. Zaključek napeva na kvinti tonike preseneča in je zgolj naključje v repertoarju ljudskega pevca v Prlekiji.

Pregled vseh teh skupin po njihovi številčnosti:

finalis na toniki 353 napevov finalis na terci tonike 213 napevov finalis na kvinti tonike 1 napev SKUPNO 567 napevov

5.) Melodični okraski (melizmi)

Pravih melizmov v ljudskih pesmih iz Prlekije ni mnogo. Te glasbene značilnosti nastopajo v 52 pesmih ali v ok. 9% vseh primerov. Predložek (Vorschlag ) nastopa vsega v dveh pesmih (napev št. 406, 439); stranski udar za glavno noto (Nachschlag ) kot nekak slabo izpeti ton nastopa v 15 napevih (npr. napev št. 159); portando, tj. nejasno izražena vrsta tonov med dvema zaporednima intervaloma nastopa v 32 napevih (npr. napev št. 288, 297, 407). Navadno je v ljudskih pesmih iz Prlekije za vsak zlog besedila le en ton. Vendar opažamo pri 110 pesmih ali ok. 19 %, da se en zlog poje tudi čez dva jasno izražena različna tona, v treh primerih pa čez tri tone (napev št. 7, 2, 223). To je prav tako svojevrsten melodični okras. Včasih je to navaden izmenični ton (npr. napev št. 129, 473) ali vez med dvema sosednjima sekundama ali tercama (npr. napev št. 198, 272), a v enem primeru celo skok na seksto in septimo (napev št. 430).

Iz navedenih podatkov je moč sklepati, da melodični okraski niso neka bistvena prvina v napevih iz Prlekije. Ker pa nastopajo skoro pri tretjini vseh pesmi (ok. 28 %), jih moremo imeti za dejavnike, ki precej vplivajo na fiziognomijo melodij tega področja.

6.) Ambitus napevov

Ena od značilnosti, po kateri moremo določati starost napeva, je lahko tudi njegov obseg. S precejšnjo verjetnostjo namreč domnevamo, da so napevi manjšega obsega starejši, napevi večjega obsega pa mlajši. Objavljeni pa so bili tudi napevi, ki nas včasih navajajo na drugačne zaključke.

Glede na obseg pokaže analiza naslednje:

v obsegu terce 2 napeva v obsegu kvarte 23 napevov v obsegu kvinte 60 napevov v obsegu sekste 130 napevov v obsegu septime 153 napevov v obsegu oktave 114 napevov v obsegu none 72 napevov v obsegu decime 9 napevov v obsegu undecime 7 napevov SKUPNO 570 napevov

Iz gornjega pregleda moremo sklepati, da kaže dosti melodij iz Prlekije značilnosti starejšega melosa. Veliko je takih, ki se gibljejo v obsegu ozkih in srednjih intervalov, tj. od terce do septime (368), mnogo pa jih je tudi, ki ta obseg presegajo (202), kar govori za domnevo, da so povečini novejše, z močneje razgibano melodijo.

7.) Tonalna analiza

Največ melodij v tej zbirki se giblje v diatoniki, medtem ko njih manjše število uporablja tudi druge oblike tonskega izražanja. Nekaterim melodijam pa zaradi maloštevilnih tonov ni moč določiti tonalitete. Med temi imamo eno bitonsko v obsegu terce (št. 569), eno trikordalno, tudi v obsegu terce (št. 329) in eno tritonsko v obsegu kvarte (št. 1). Triintrideset pesmi pa je takih, katerih melodični sestav delno ali popolnoma sloni na tetratoniki ali pentatoniki.

Ker so vse pesmi v zbirki transponirane na skupni finalis g¹, se glede tonalitete pokaže naslednje: Pesmi s finalisom na toniki so v G-tonaliteti; pesmi s finalisom na terci tonike so v Es-tonaliteti; pesmi s finalisom na kvinti tonike so v C-tonaliteti.

Pri posameznih napevih niso vselej zastopani vsi toni lestvice. Največ je takih, ki se gibljejo v manjših lestvičnih izsekih: v trikordih, tetrakordih, pentakordih, heksakordih in heptakordih (402), ena pa je tudi, kot je že povedano, bitonska. Manjše število napevov uporablja vse tone lestvice do oktave ali jo celo presega (175). Od lestvičnih izsekov nastopa največkrat heksakord (177), kar je treba posebno poudariti, ker je to tudi značilnost pesmi sosednjega Prekmurja, Hrvatskega Zagorja ter drugih hrvaških pokrajin, imajo pa jo tudi pesmi drugih evropskih narodov.

Pesmi v G-tonaliteti

Vse melodije pesmi v tej tonaliteti se končujejo na toniki, oziroma osrednjem tonu melodije. Sem spadajo pesmi v G-duru, potem nekaj pesmi s snovjo v tetratoniki in nekatere, ki kažejo v svojem melodijskem gibanju karakteristike anhemitonske pentatonike.

a) Pesmi v G-duru

Ta skupina je najštevilnejša v zbirki (320). Med njimi je največ takih pesmi, ki po strukturi melodije in ritma, pa tudi po vsebini teksta spadajo med starejše oblike ljudskega izražanja tega območja.

b) Tetratonske

Pesmi te zbirke, ki so grajene v tetratonskem sistemu, imajo za podlago tetratoniko tipa d¹ - g¹ - a¹ - h¹ - d². Med njimi so stare svatbene, baladne in druge pesmi. Nekatere od njih so po vsebini in metru teksta iz mlajše dobe, vendar jim je melodija grajena na podlagi tetratonike, le da je sčasoma sprejela nekaj dopolnilnih (pien) tonov. V čisti tetratoniki so napevi št. 303, 304, 306, 79 (nap. prve kitice) 255, 285 in 464 ; s kvarto kot pien tonom so napevi št. 84, 142, 153, 239, 257, 305 in 361; s pien tonom na VII. stopnji so napevi št. 206 in 215.

c) Pentatonske

Melodije pesmi te zbirke, katerih tonalni sestav je anhemitonska pentatonika, imajo za podlago naslednjo pantatonsko vrsto: (d¹ - e¹ / g¹ - a¹ - h¹ - d² - e² / g²), pri čemer je piknon velike terce vedno g¹ - a¹ - h¹, tonus finalis pa g¹. Nekateri označujejo tako pentatoniko kot do-pentatoniko. Čiste, dosledno izvedene pentatonike v melodijah te zbirke ni, ker se povsod pojavljajo dopolnilni, prehodni ali menjalni (pien) toni, ki so prišli v uporabo pri postopnem transformiranju melodij iz pentatonskega sestava v dijatonski tonski sestav. Ne glede na dopolnilne tone pa je iz gibanja melodije vendar mogoče razpoznati pentatonsko osnovo. Napevi, ki imajo kvarto (c²) kot pien ton so: št. 198,208,209,210 (var. št. 209 brez kvinte), 232,449,469; napevi z dvema pien tonoma (c² in fis¹ ali fis²) so: št. 258, 271, 439 in 667; napevi, pri katerih je prvi del še v čisti pentatoniki, v drugem pa so že karakteristike dur tonalitete, so: št. 55, 56, 81, 82, 189 in 190. Sodeč po vsebini besedila, po obliki kitic in po funkciji, so tudi v tej skupini zelo stare pesmi, toda tudi novejše. Temu se ni čuditi, kajti upoštevati moramo, da je staro tonalno obeležje ljudskih pesmi prisotno ponekod v celoti, a največkrat prekrito z novo snovjo še dolgo potem, ko je nastopila doba novega tonalnega izražanja.

Pri tem je treba opozoriti še na to, da najdemo pesmi z značilnostmi tetratonike in pentatonike največ v krajih na Murskem polju, tj. tistem delu Prlekije, ki se dotika Prekmurja, kjer je bilo tudi zapisano več pesmi s tem tonskim izražanjem. V drugih krajih Prlekije najdemo take pesmi bolj redko.

Pesmi v Es-tonaliteti

Melodije pesmi v tej tonaliteti se končajo na terci tonične harmonije.

1. Pesmi v Es-duru. Napevov pesmi v Es-duru imamo dosti manj kakor v pesmih v G-duru (213). Tudi tukaj najdemo dosti napevov z značilnostmi starejše glasbene tradicije, z druge strani pa pri nekaterih občutimo tuji vpliv v ritmu in melodiji, posebno alpsko akordične melodike. O drugih važnih karakteristikah teh pesmi smo že govorili v poglavju »Melodične kadence«.

Pesmi v C-tonaliteti

Z značilnostjo melodije, ki se konča na kvinti tonične harmonije, je v pričujoči zbirki samo ena pesem (št. 563), in je zaradi tega v C-tonaliteti. Kot smo že omenili, je ne moremo imeti za značilnost Prlekije, temveč kot domislico ljudskega pevca tega kraja.

* * *

Ljudske pesmi iz Prlekije ne poznajo alteracije, saj je samo nekaj primerov višanja in nižanja pri menjalnih tonih, pa tudi prave modulacije ni. Le pri treh pesmih (št. 7, 87, 308) imamo preprosto, neposredno melodično modulacijo, kjer je prva polovica napeva v C-duru, druga pa v G-duru.

II. RITEM

Muzikalni ritem je globoko vsajen v srcu preprostega ljudskega pesnika, melodije ljudskih pesmi pa imajo pogosto ritem enak z metrom verzov, včasih pa imajo svojega, ne glede na besedilo. V naslednjem bo prikazan ritem napevov ljudskih pesmi v Prlekiji glede na taktovne skupine, kot tudi druge ritmične značilnosti in tempo napeva.

1. Pregled taktov

a) Napevi z enakimi takti:

v 2/4 taktu 183 napevov v 4/4 taktu 14 napevov v 3/4 taktu 61 napevov v 3/8 taktu 36 napevov v 6/8 taktu 78 napevov v 9/8 taktu 2 napeva v 5/8 taktu 18 napevov v 7/8 taktu 2 napeva SKUPNO 394 napevov

b) Napevi z mešanimi takti:

1. Enakomerno menjavanje taktov 16 napevov 2. Napevi, ki nimajo iste vrste taktov, toda se le čuti neka urejenost taktov 110 napevov 3. Napevi z nepravilnim menjavanjem različnih taktov 50 napevov SKUPNO 176 napevov

Skupno:

napevi z enakimi takti 394 napevov napevi z mešanimi takti 176 napevov SKUPNO 570 napevov

Kot vidimo iz gornjega pregleda, so najštevilnejša skupina napevi z enakimi takti (68,3%), med njimi pa jih je največ takih v 2/4 taktu. V to skupino so vračunani tudi taki napevi, ki imajo v nekem svojem delu neznatne ritmične razširitve. Take nepravilnosti se najpogosteje pojavljajo kot podaljšana nota na koncu stavka ali na koncu fraze (npr. napev št. 138, 320, 373, 409). Pevec je verjetno želel s tem še močneje poudariti konec enega dela napeva. Take majhne nepravilnosti nastanejo še, ko pevec namesto četrtinke s piko in z osminko pòje polovinko in četrtinko (npr. napev št. 146). V 7/8 taktu sta dva napeva (št. 537 in 24), ki sta varianti znanih pesmi. Napev št. 537 je »ponarodela« varianta Skuhalove pesmi v 3/4 taktu. Kot tako jo poznajo skoro vsi prebivalci Prlekije in očitno je, da je pevec te variante zadnjo osminko v frazi podaljšal na četrtinko ter je tako nastal 7/8 takt. Pri napevu št. 24 je podobno. Ker sta primera izjemi, ju ne moremo imeti za neko posebnost Prlekije. Vendar pa ti primeri dokazujejo, da ljudski pevec včasih občuti potrebo po novem oblikovanju že znanih pesmi splošnega repertoarja.

Obstoj 3/8 takta (ok. 3,1 %) tudi na tem območju dokazuje, da je ta vrsta stare mere razširjena skoraj na vsem ozemlju Slovenije. Hrovatin, Glasbene prvine slovenskih ljudskih napevov. Posebni odtis iz Etnologa XVI 1943, Ljubljana, 1944, 17.

Napevov z mešanimi takti je tudi precejšnje število (31,1 %). Med njimi je najmanj takih primerov, pri katerih se različni takti enakomerno menjavajo. To so pesmi v

kombinaciji 2+3/4 (npr. napev št. 200, 204); 3+4(3+2+2)/4 (npr. napev št. 149) in 3+2/4 (npr. napev št. 471). V tej skupini je še šest pesmi v 6+9/8 taktu. Zanje velja podobno kot za primere v 7/8 taktu, tj. razširjenje fraze na zadnjem tonu (npr. napev št. 437, 452, 510).

V skupini z mešanimi takti so najštevilnejši tisti napevi, ki nimajo iste vrste taktov, toda se pri njih vendar čuti neka urejenost. Povečini so to pesmi, ki imajo le dve vrsti taktov (npr. napev št. 342, 564). Nekaj pesmi te skupine pa ima zelo heterogeno strukturo taktov. Menjavanje je pogosto raznovrstno in nepravilno, kot npr. pri napevih št. 239, 346, 443 in podobno. Pri pregledu večjega števila napevov iz te skupine vidimo, da je ta heterometričnost nastala iz jezikovno akcentskih vzrokov. Prizadevanje, da se poudarjena doba takta v kar moč velikem številu primerov uskladi s poudarkom v besedilu, je privedlo do raznih kombinacij taktov, kar se odraža v njihovem nepravilnem menjavanju. Sicer se pa po oblikah ritmičnih figur v frazah vidi, da bi mnoge od teh pesmi mogle biti od začetka do konca v enakem taktu.

2. Razmerje med ritmom melodije in ritmom besedila

V Prlekiji prevladujejo pesmi s trohejskim ritmom (73,4%), medtem ko jih je z daktilskim dokaj manj (23%). Besedil s trohejskim ritmom je največ v pesmih v 2/4 taktu (46,2%), nato v 3/4 taktu (22,6%); v drugih merah pa jih je mnogo manj (izraženo v odstotkih): 4/4 = 6,4%; 6/8 = 8,8%; 3/8 = 2,1%; 5/8= 3,3%, raznih mešanih kombinacij pa 10,6%.

Pri pesmih z daktilskim ritmom so najštevilnejše pesmi v 6/8 taktu (36,6%), nato v 3/8 taktu (28,2%) in v 3/4 taktu (10,7%), kar je tudi razumljivo, ker je daktil trizložna mera. Nekoliko daktilskih besedil je tudi v 2/4 taktu (6,9%), v raznih drugih taktovnih kombinacijah pa še 15,3%.

3. Sinkopa

Sinkopa se kot ritmična figura pojavlja v pesmih iz Prlekije samo v 14 napevih (npr. napev št. 138, 443), vanje je verjetno prišla s pesmimi, ki so jih prinesli v Prlekijo od drugod, ali pa je nastala pod tujim vplivom.

4. Predtakt

Predtakt kot glasbeno-ritmični ekvivalent anakruze besedil nastopa v pesmih iz Prlekije dokaj pogosto, kar v 204 pesmih (35,6 %). Takih pesmi, ki imajo predtakt na začetku in med napevom, je 186 (32,5%), 18 (3,2%) pa je takih, ki imajo predtakt samo med napevom.

Iz analize posameznih napevov vidimo, da je predtakt iz enega tona ( ) nastal v vseh vrstah taktov tam, kjer se pojavlja na začetku metrične vrstice nepoudarjen zlog, ki je v zvezi z besednim akcentom. Pri pesmih z dvema tonoma pred glavno dobo v taktu ( ) je drugače. Če sta oba zloga besedila, ki pripadata tem tonom, v taki poziciji, da ju imamo za nepoudarjena, tedaj imamo to tudi za predtakt (v besedilu: dvojna anakruza; npr. napev št. 81, 131, 191). Če pa je prvi od teh zlogov poudarjen in drugi nepoudarjen, tedaj to ni več predtakt, marveč prenos glavnega ritmičnega akcenta (iktusa) na mesto, kjer je bil prej stranski akcent V. Vodušek, Anakruza v slovenski ljudski pesmi. Zbornik XII. kongresa jugosl. folkloristov, Ljubljana 1968, 303-313. (npr. napev št. 372, 387). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 57 (9,9%). Isto velja tudi za pesmi s predtaktom iz treh tonov (), ki ustrezajo trem zlogom besedila, samo da je tu pred prejšnjim poudarjenim in nepoudarjenim zlogom še en nepoudaijen kot nekakšen pravi predtakt pred nepravim (npr. napev št. 374). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 14 (2,5%). Potrebno je pripomniti, da ta vrsta predtakta nastopa največ pri 3/4taktu, medtem ko ga pri 2/4 sploh ni. Da je domneva o prenosu glavnih akcentov na stranske v tem primeru pravilna, potrjujejo tudi nekateri napevi v tej zbirki, npr. št. 383 in 350. Ti napevi imajo sicer vsi enako ritmično strukturo, toda poudarki so razvrščeni različno v taktovne skupine, npr.:

itd.

Taka različna razvrstitev v taktovne skupine je najpogosteje utemeljena s prizadevanjem, da bi akcent glavne besede v verzu prišel na prvo dobo v taktu. Zapisovalci se pogosto ravnajo tako zavoljo subjektivnega gledanja na to vprašanje.

5. Ritmični tipi

Napevi pesmi te zbirke so razvrščeni po ritmičnih tipih, za katere je kot podlaga vzeta metrična struktura teksta prve melodične vrstice vsake pesmi ne glede na morebitne ritmične spremembe kasneje v napevu (razen v izjemah, ki so posebej obravnavane). Ker se podpisano besedilo pod melodično (zvočno) vrstico ne ujema vselej z literarnim verzom, marveč je krajše, npr. zgrajeno iz polovice verza ali na drug način, ni nujno, da je npr. besedilo pod tipom šesterca tudi literarni šesterec, temveč je lahko samo prva polovica dvanajsterca ali prvi del distiha šesterec-peterec ali pa kakšna druga kombinacija. Ritmičnih tipov je v notnem delu te zbirke 115. Njihove notne sheme so prikazane z notnimi primeri nad vsako skupino pesmi, ki pripadajo določenemu tipu.

Pri razvrščanju napevov v zbirko obstoji možnost, da nekatere variante določene melodije ne pridejo skupaj, kljub temu da se samo malo razlikujejo. Zavoljo tega smo v pričujoči zbirki pri razvrščanju napevov v ritmične tipe včasih upoštevali izjeme, kar pa prej navedenega načela razvrščanja bistveno ne menja, toda v marsičem pride tako skupaj, kar je podobno in sorodno. Na primer:

a) Pod določen ritmični tip so razvrščene melodične vrstice s končnimi toni razne dolžine, če so se sicer v drugem ujemale. Ta neenakost na koncu melodičnih vrstic je v tipih prikazana s podaljšanim lokom pri najkrajši noti končnega tona

().

b) Ker v tej zbirki pri določanju verznih tipov po številu zlogov ni bila upoštevana anakruza, zato pri razvrščanju melodičnih vrstic v ritmične tipe tudi ni bil upoštevan predtakt, ekvivalent anakruze. Tako pridejo skupaj melodije, ki so sicer enake, le da nekatere imajo predtakt, druge pa ne. Kadar so torej pod istim ritmičnim tipom napevi brez predtakta in napevi s predtaktom, potem je nota predtakta v shemi takšnega ritmičnega tipa v oklepaju. Kadar pa se predtakt javlja dosledno v vseh napevih istega tipa, potem ni v oklepaju. Če je več predtaktov neenake dolžine pod istim tipom, tedaj je pri najkrajši noti v predtaktu postavljen lok ( )

c) Variante, ki bi zaradi neenakih ritmičnih kvantitet morale biti ločene, so postavljene skupaj, če imajo skupne osnovne ritmične motive, ki so ogrodje vse pesmi (npr. svatbene: napevi od št. 55-59; lovske: napevi št. 116, 117 in dr.).

d) Nekatere pesmi, ki so si bližnje variante, toda imajo v melostihu prve melodične vrstice različno število zlogov in bi zaradi tega morale biti ločene, so postavljene pod isti tip. Na primer:

Napeva št. 12 in 13 sta skoraj enaka, toda zaradi različnega teksta je pri prvem melostih peterec, pri drugem pa šesterec. (Ker sta to dve zdravici, bi ju mogoče morali obravnavati kot dve različni pesmi, toda pevke so ju pele skupaj, zato sta obravnavani kot ena pesem.)

Pri napevih št. 106 in 107 je podobno. V besedilu in ritmu so sicer majhne razlike, toda oba napeva imata drugi melostih v obliki šesterca, zato sta postavljeni pod ta tip.

Pri napevu št. 110 je melostih šesterec, pri št. 111 pa osmerec, ker ima ena beseda dva zloga več. Po vsem drugem je očitno, da gre za isto pesem in sta torej uvrščeni pod tip šesterca. Podobno je pri napevih št. 201 in 202 ; 465 in 466.

e) Pesem št. 160 je tekstovno popolnejša, njena varianta št. 161 pa ima samo nekaj kitic in se začenja s četrto kitico pesmi št. 160. Kljub razlikam v četrti kitici prve pesmi in prve kitice druge, imata primera isto ritmično osnovo in sta postavljena skupaj.

f) Pri napevih št. 478, 514 in 511 je za določanje tipa vzet prvi melostih druge kitice. Pri prvem in drugem napevu zato, ker se ostale kitice pojo na ta napev, pri tretjem pa, ker ritem v vsej pesmi stalno variira, ogrodje v besedilu pa je daktilski deseterec.

g) Pri pesmih, v katerih ima uvod besedilo, ki se stalno ponavlja, nismo tipa določali po uvodu, marveč po tistem delu, ki ima spremenljivo besedilo (npr. napev št. 310 in 311). Pri pesmih št. 3, 150, 337 in 339 je uvod posebno konstruiran in je za določanje ritmičnega tipa vzet del, kjer se pesem resnično začenja.

h) V skupino osmercev so na koncu tega tipa razvrščene pesmi, ki imajo za podlago stari slovanski metrični obrazec, tim. tridelni osmerec, in to ne glede na dolžino melostiha, zato da je moč spremljati njihovo preoblikovanje od osnovne oblike

() v nove metrične sheme. To so napevi od št. 455 do 460 in od št. 461 do 463.

i) Pri pesmih, ki imajo na koncu verza kratek dodatni refren, smo ravnali na dva načina:

- kadar je melodija, ki zajema literarni verz in refrenski dodatek oblikovna enota, tedaj smo tudi besedilo šteli kot enoto, kot eno vrstico, in pesem uvrstili pod ritmični tip, ki ima enako ritmično ogrodje in enako število zlogov. Npr. št. 484/348 je uvrščena med deseterce, ne med osmerce, kamor bi spadala po samem besedilu, ker se dvozložni refren poje na kadenco melodične vrstice;

- kadar je del napeva v ritmu (včasih tudi melodično) nad literarnim verzom enak ritmičnemu tipu, ki je zastopan z večjim številom primerov v zbirki (npr. pri osmercih), del napeva nad refrenskim dodatkom pa je ritmično in melodično posebna enota, tedaj smo pesem uvrstili pod tip, kamor bi spadala, če bi refrena ne bilo (npr. št. 316/181 in 317/210), čeprav bi se taka pesem, ki ima dodatni refren, kot smo navedli, tudi lahko tretirala kot samostojen tip.

j) Nekatere pesmi, ki imajo besedilo z enako vsebino in podobne napeve, bi morale biti skupaj, toda niso tako razvrščene, ker se v ritmu znatno razlikujejo in imajo zaradi tega razne vrste taktov. Na primer: napev št. 192 je v 2/4 taktu, napev št. 259 pa v 6/8 taktu; drugi spet imajo isto besedilo, toda docela različne napeve. Npr. št. 233 3/4, št. 268 6/8; št. 307 2/4, št. 384 3/4; št. 538 3/4, št. 561 6/8.

6. Tempo

V Prlekiji povečini pojejo v tempu giusto, tj. v striktnem ritmu, le izjemoma se pojavlja rubato in parlando. Pri vseh napevih je zapisana metronomska oznaka tempa. Če jih primerjamo, vidimo, da je bilo največ pesmi te zbirke zapetih srednje hitro, 70 do 100 metričnih enot v minuti (43,6%), medtem ko je počasnejših in hitrejših manj, nekako enako (28,8% oz. 27,6%). Zdi se, da se tudi v tem kaže, kako so Prleki vedri in vesele narave, toda znajo se premagati in redko se prenaglijo.

III. GLASBENO OBLIKOVANJE KITIC V LJUDSKI PESMI

V večini pesmi te zbirke se oblika (literarnih) kitic sklada z obliko pétih kitic, tj. z besedilom, kot se poje. Pri nekaterih pesmih pa se péta kitica razlikuje od tekstovne, ker ljudski pevci včasih ponavljajo verze ali njihove dele, pa tudi kitice v celoti (npr. dvovrstične), ali dodajajo refrenske vložke in tako iz tekstovne kitice naredijo pevsko. To se dogaja posebno pri nekitičnih besedilih in pri pesmi z dvovrstično in trivrstično kitico.

Na besedila tekstovnih kitic, ki so primerna za petje ali prirejena na prej povedani način, ljudski pevci ustvarjajo melodije pesmi. Če ima péta kitica bolj zapleteno obliko, bo tudi napev pesmi bolj bogato oblikovan. Včasih pa pevci za besedilo vzamejo melodijo iz že obstoječega izročila. Če gre pri tem za daljši napev, sestavljen iz več delov, kot jih ima tekstovna kitica, mora biti tudi péta kitica daljša. Vsakemu verzu péte kitice (melostihu) povečini ustreza ena melodična (zvočna) vrstica, tj. odstavek melodije pesmi.

Glasbeni elementi, iz katerih pevci v Prlekiji oblikujejo melodije pétim kiticam, oziroma njih manjšim delom, melostihom, so najpogosteje fraze iz dveh, redkeje iz treh taktov v počasnem tempu. V hitrem jih je lahko tudi dvakrat več. Te kratke glasbene misli se lahko ponavljajo v celoti ali delno ali variirano na sekvenci ali še drugače. Včasih npr. uporabljajo konstrukcijo, ki ni fraza, ampak del melodije s polkadenco na koncu. V nekaterih primerih pa z besedilom, ki pripada delu melodije, še ni izražena celotna misel, zato je treba odrediti obseg melodične vrstice samo po načelih glasbenih elementov, posebno kadenc na koncu vrstic.

Glede na število melodičnih vrstic so melodije pesmi iz Prlekije dvovrstične, trivrstične, štirivrstične itn.

Njih številčno razmerje je tako:

dvovrstičnih 18 napevov trivrstičnih 23 napevov štirivrstičnih 370 napevov petvrstičnih 22 napevov šestvrstičnih 38 napevov sedemvrstičnih 20 napevov osemvrstičnih 72 napevov devetvrstičnih 6 napevov desetvrstičnih 1 napev SKUPNO 570 napevov

Iz tega pregleda vidimo, da so najštevilnejši napevi s štirimi melodijskimi vrsticami, ostalih pa je dokaj manj. Pri štirivrstičnih so pa zopet najpogostejši obrazci A B A B s 106 primeri, A A B C z 82 primeri in A B C D s 47 primeri.

V tej zbirki je tudi devet napevov, katerih melodijske vrstice so iz istih prvin. Te so:

A A 3 primeri A A + coda 2 primera A A A A 3 primeri A As A A As As A 1 primer (št. 152)

Te oblike, ki so zgrajene s ponavljanjem iste fraze, nam kažejo ostanke najstarejšega načina izražanja, ki se je ohranil v Prlekiji. V drugih slovenskih pokrajinah je tega tudi malo. Obrazce AAB (11 primerov), AAAB (32 primerov), AABA (20 primerov) in AABB (7 primerov) moremo imeti za primere razvijanja napeva od preproste oblike do bolj zloženih kombinacij (npr. A B C D itd.).

Iz vsega tega moremo sklepati, da je razen maloprej navedene arhaičnosti in nekoliko pesmi s preprosto dvovrstično obliko AB (15 primerov), pri gradnji oblikovne strukture melodij prisoten vpliv zahodnoevropske svetne in cerkvene glasbe. To je posebno moč čutiti v mnogodelnosti in simetričnosti največjega števila napevov, pravilni gradaciji in v avtentičnih kadencah na koncu melodičnih vrstic.

Melodične vrstice so v zbirki označene z velikimi črkami iz začetka abecede (npr. ABAB, AABC, ABCD). Samo v nekaj primerih posamezna črka označuje tudi dve krajši mel. vrstici (npr. št. 2, 5, 6, 8). Nadrobnejša raziskovanja in primerjanje drugih prvin posameznih delov napeva, po katerih se napevi še razlikujejo med seboj (npr. variirano ponavljanje iste fraze, sekvence ipd.) niso posebej upoštevana, toda ta svojstva so vendarle naznačena v obrazcu pod notnimi primeri (npr. A B Av Bs Asv., kjer pomeni Av - variirano ponovitev ; Bs - ponovitev na sekvenci ; Asv = variirana ponovitev na sekvenci).

Da bi bila razčlenitev napeva v zapisu vidnejša, so melodične vrstice označene z loki. Pri mnogih melodijah, posebno pri tistih, ki obsegajo več kot štiri melodične vrstice (zlasti pri osemvrstičnih), so z daljšimi črtkanimi loki razmejeni večji melodični odstavki, ki - večkrat ne glede na tekst - jasneje kažejo pravo oblikovno zgradbo napeva. Črtkani loki povezujejo tudi dve krajši melodični vrstici v primerih, kadar se v tekstu k drugi melodični vrstici ponavlja prvi del daljšega verza z anakruzo (npr. št. 2, 8), ali pa označujejo krajše tekst, vrstice, ki spadajo pod eno melodično vrstico (npr. št. 477, 509, 523).

Glede zgoraj omenjenega označevanja posameznih melodičnih vrstic s črkami (ABCB in drugo), moramo upoštevati, da to največkrat niso tisti elementi (stavki - v našem primeru največkrat, prej omenjeni melodični odstavki, razmejeni z črtkanimi loki), ki se v glasbenem oblikoslovju priznavajo kot sestavne enote glasbene oblike, marveč le začetne glasbene misli, ki so podlaga vrsticam péte kitice, iz katerih se oblikujejo večje glasbene celote. Glasbeno oblikovno gledano, je največji del napevov v pričujoči zbirki enostavna preprosta dvodelna pesem, v nekaj primerih tudi tridelna (npr. napev št. 385, 412, 429), ne glede na to, Koliko imajo melodičnih vrstic.

IV. VEČGLASJE

Slovenci v Prlekiji pojo najraje večglasno. Kakor hitro se snideta dva pevca, že dobi napev spremljajoči glas, če se jih pa sestane več in so med njimi tudi dobri pevci, bo pesem zazvenela triglasno.

V tej zbirki je objavljenih 107 večglasnih napevov, od teh jih je 82 dvoglasnih, 24 triglasnih in eden štiriglasen; drugi so enoglasni, ker so bili posneti od posameznih pevcev.

Za ženske glasove uporabljajo v Prlekiji najpogosteje povsod znane nazive: prvi, drugi, tretji glas. Izjema je le severovzhodni del Prlekije, kjer je v nekaterih vaseh moč slišati za prvi glas: »na mladó«, za drugi glas pa: »na staró« (Boreci, Gornje Krapje, Selišči), enako kot v sosednjem Prekmurju. Za glasove moškega petja, ki je skoro vselej triglasno, uporabljajo nazive kot v ostalih pokrajinah Slovenije. V prleškem narečju pravijo: »Eden de naprej peja, eden de prek vleka tenki glas, eden de pa peja bas« (Sodinci); ali pa: »Eden de naprej popeva, eden de prek jèma, tretji de pa sekunta« (Lukavci, Radgona).

Starejša oblika večglasnega petja v Prlekiji je dvoglasno petje v paralelnih tercah. To je napogosteje moč slišati tedaj, ko pojejo ženske same ali ženska in moški. Odmikanje od paralelizma je dovolj pogosto, tako da jih je od 82 napevov le 10, ki se gibljejo ves čas v samih tercah, eden pa tudi v sekstah. Kljub temu pogostemu odstopanju od petja v paralelnih tercah je moč opaziti, da si ga pevci prizadevajo čim bolj ohraniti. Tega ne delajo le tedaj, ko se spremljajoči glas skuša nekoliko svobodneje razmahniti bodisi iz harmonskih razlogov ali zavoljo bolj razvite pevčeve muzikalnosti. Najpogostejši odmiki so pravzaprav tisti, ko z večjim skokom v melodiji preidejo na gibanje v sekstah in narobe (npr. napev št. 244, 385, 426, 433). Včasih nastane odmik v tem, da pevec izpolni razmak do sledeče note s prehodnim tonom, kot na primer pri pesmi št. 539

itd.,

medtem ko je pri pesmi št. 436 drugi glas naredil večji premik iz harmonskih razlogov:

itd.

S tem je poudaril svoj glas ter odstopil od ustaljenega vzporednega gibanja. Vsi ti odmiki od paralelizmov se dogajajo okviru konzonantnih intervalov, redko najdemo tudi disonantne odnose med glasovi. Poleg kakega prehodnega tona v spremljajočem glasu so to najpogosteje toni dominantnega septakorda, največkrat v kadenci pred finalisom, redkeje v sredini. Nekaj primerov:

Napev št. 19:

Napev št. 407:

Napev št. 218:

Napev št. 80:

Navadno je povsod po Slovenskem tako, da vodilni glas pesem začne, drugi pa mu nekoliko pozneje sledi. V Prlekiji pa pevci pri petju dvoglasnih pesmi najpogosteje začnejo vsi hkrati. Samo v devetih primerih od osemdesetih v tej zbirki je prvi začel vodilni glas in mu je sledil drugi glas za osminko ali četrtinko kasneje, v dveh primerih pa celo za melodično vrstico pozneje. Čez polovico dvoglasnih pesmi se začenja z intervalom terce, kar je tudi razumljivo, ker je to uvod v nadaljnje gibanje glasov v razmaku tega intervala. Štirinajst se jih začne s seksto, devet unisono, posamezne pa še drugače. Vse to so toni toničnega kvintakorda, tako da je moč občutiti takoj na začetku, v kakšni tonaliteti se bo napev gibal. Podobno je tudi pri kadenciranju na koncu napeva. Drugi glas se končuje vedno tako, da se dokončno utrdi tonaliteta pesmi. Če se vodilni glas konča na terci tonalitete, ga drugi redno spremlja s toniko, če pa vodilni glas kadencira na toniki, ga spremljajoči glas sledi na spodnji seksti ali terci tonalitete. Ena pesem se konča unisono na toniki.

1.) Triglasne

Pri triglasnem petju tretji glas tudi samo nekajkrat vstopi kasneje (npr. napev št. 44, 98, 328), medtem ko druga dva glasova začneta takoj skupaj peti. Pri večini pesmi vsi pevci začenjajo takoj skupno peti. Pri teh se največ pesmi začenja unisono (10), nato s toničnim kvintakordom (7) in dve s toničnim kvartsekstakordom. Nekaj drugačnih začetkov je med tistimi primeri, pri katerih začenja tretji glas pozneje.

Pri triglasnem petju se prvi in drugi glas gibljeta v glavnem v paralelnih tercah in sekstah z odmiki, o katerih je bil govor pri dvoglasnem petju. Pri ženskem petju je vodilni glas skoro vselej prvi glas, medtem ko je pri petju moških vodilni glas navadno srednji glas, prvi pa gre kot stranski prek njega. Razvoj tretjega glasu, ki se je po vsem sodeč pozneje pridružil že razvitemu dvoglasju, moremo najbolje opazovati v naših primerih pri pesmih z mešanimi glasovi. Moški glas kot tretji kaže tu tri načine prilagajanja ženskim glasovom:

a) pôje v oktavi s prvim ženskim glasom in tako dobimo razmerje terce med prvima dvema glasovoma oz. sekste med drugim in tretjim glasom, kar je neke vrste fauxbourdona (npr. napev št. 130, 145, 515);

b) spremlja s toni tonike in dominante ženske glasove, ki se gibljejo izmenoma v tercah in sekstah (npr. napev št. 128, 164);

c) giblje se svobodneje tako, da dopolnjuje latentne harmonije prvega in drugega glasu (npr. napev št. 165, 388, 503).

Iz teh primerov je moč lepo spremljati razvoj triglasnega petja v Prlekiji od nižje do bolj razvite oblike. Ta pot razvoja se je verjetno gibala pod vplivom instrumentalne glasbe, najprej orgel, v novejšem času harmonike in drugih glasbil, kot tudi sodelovanja nekaterih pevcev pri organiziranem zbornem petju.

Akordika triglasnih pesmi se giblje v okviru tonične in dominantne harmonije, redko tudi subdominantne (npr. napev št. 295, 388, 421). Prehodne disonantne harmonije se pojavljajo samo na posameznih mestih, ko se tretji glas drži npr. toničnega tona, drugi glasovi pa se gibljejo po svoje kot v primeru pod a) ali b), medtem ko imamo pri c) nepopolni dominantni sepakord ob kadenciranju.

Napev št. 352:

Napev št. 523:

Napev št. 421:

Treba je še poudariti, da imamo pri napevu št. 515 v drugem taktu akord brez terce, kar je samo izjemen primer v kadenci; pri napevu št. 406 uporablja spremljajoči tretji glas poleg dominante in tonike tudi terco ter na njej tudi kadencira, kar je prav tako nenavadno in izjemen pojav; pri pesmi št. 146 se pa tretji glas spušča v šestem taktu do malega e, v sklopu subdominantne harmonije, v sedmem taktu pa do malega d, kar je tudi redek primer za navaden, nešolan ženski glas, hkrati pa dokaz, kolikšne so glasovne možnosti ljudskih pevcev.

Alteracija in modulacija je bila omenjena že prej in smo poudarili, da je ljudska pesem ne pozna kot posebno značilnost. Če se vendarle izjemno kdaj pojavi, je to znamenje, da izvira napev iz umetne glasbe ali pa ga je pod vplivom umetne glasbe zložil izobražen pevec. Tak primer je napev št. 253. Tu je alterirana IV. stopnja in s tem dobimo v Es duru d-mol akord na začetku devetega takta, v naslednjih treh taktih pa modulira na dominanto. To je »ponarodela« pesem, ki se je v Prlekiji udomačila in jo pevci radi pojô.

Pri terenskem delu so mi starejši pevci trdili, da v Prlekiji od nekdaj pojejo samo dvoglasno in triglasno (A. Dunaj, roj. 1887, Lukavci), toda danes se mora kdaj pa kdaj slišati tudi štiriglasje s podvajanjem tona kvintakorda na kakšnem izrazitem mestu, pri dalj časa zadržanem akordu, ali pa tako štiriglasno petje, kakšrnega so se pevci naučili pri zborovskem petju.

B. ANALIZA TEKSTOV (DELNA)

I. RAZVRSTITEV PESMI

Ljudska pesem je bila stoletja sestavni del vsakdanjega življenja preprostega človeka in je imela velik pomen za zadovoljevanje njegovih glasbeno estetskih potreb, pa tudi za izražanje njegovih želja, prizadevanj in težav. Ljudska pesem je to še danes, čeprav v manjši meri zavoljo splošnega napredka in močno spremenjenega načina življenja.

Da bi bila vsebina pesmi čim pregledneje in nazorneje prikazana, so besedila v tej zbirki razvrščena v posebne skupine po vsebini in snovi. Razvrščanje je bilo pri nekaterih pesmih težavno, ker bi po svojih motivih sodile hkrati v dve skupini, zato se zdi, kot bi ne ravnali zmeraj dosledno.

Pregled besedil po vsebinski razvrstitvi in število primerov v skupinah:

1. Rodoljubne 8 pesmi 2. Delovne 35 pesmi 3. Vinske in zdravice 52 pesmi 4. Ženitovanjske 32 pesmi 5. Šaljive 141 pesmi 6. Vojaške 23 pesmi 7. Pesmi v zvezi z naravo 33 pesmi 8. Ljubezenske 70 pesmi 9. Pripovedne 64 pesmi 10. Mrliške 9 pesmi 11. Obredne 19 pesmi 12. Otroške 16 pesmi 13. Razne 13 pesmi SKUPNO 515 pesmi

1.) Rodoljubne

To je manjša skupina pesmi, katerih vsebina je pogosto vzvišenega značaja (npr. pesem št. 5). V njih pojejo o mladeničih, ki so ponosni, da so Slovenci in so pripravljeni braniti domovino ter žrtvovati zanjo tudi življenje (pesem št. 1, 2); o slovenskem dekletu, ki je lepo, bistro in milo (št. 3, 4); o lepoti kmečkega doma in žalosti mladeniča, ki mora zapustiti domovino ter oditi v daljni svet (št. 6, 7).

2.) Delovne

Te pojejo o delu v goricah, kot je rezanje, kopanje, škropljenje itd., ena govori tudi o težkem življenju viničarja, ki je odvisen od gospodarja vinograda (št. 15). Nekatere pesmi pojo o delu na polju, travniku in doma po žetvi ter o kolinah. V to skupino spadajo tudi pesmi o obrnikih: kovaču, mlinarju, zidarju itd. Na koncu je dodana še pesem, ki govori o odhajanju ljudi v tujino (Brazilija), o njihovih upih ob odhodu ter o razočaranju v novi deželi.

3.) Vinske in zdravice

V tej skupini so najprej pesmi, ki jih pojo ob kozarcu vina in ki so verjetno ob takih priložnostih tudi nastale; sledijo jim zdravice - napitnice, ki izražajo želje za dobro zdravje ali skorajšnjo ženitev itd. Nazadnje so pesmi, katerih motivika je sicer v zvezi s pitjem.

4.) Ženitovanjske

Obrednih po vsebini in hkrati ženitovanjskih pesmi v Prlekiji nisem našel. Poznajo le nekaj navadnih ali neobveznih, ki pa jih pojejo opolnoči pri snemanju venca nevesti in ob nevestinem odhodu od doma na ženinov dom. Te pesmi so znotraj skupine razvrščene takole: prve so tiste, v katerih se izraža želja po ženitvi, nato one o pripravah za svatbo (»pozavčin«, pesem št. 106), sledijo pesmi o poteku svatbe (snemanje venca, pesem št. 117) in na koncu so pesmi ob nevestinem slovesu od doma in sorodnikov (npr. pesem št. 124).

5.) Šaljive

To je najštevilnejša skupina pesmi v tej zbirki. V njih se izraža različno razpoloženje od lahkotne satire na sosedne vasi (npr. pesem št. 132) do grobih naturalističnih opažanj o posameznikih (pesem št. 268) in smešnih zgodbic iz zakonskega življenja (npr. pesem št. 258). V to skupino so postavljene tudi šaljive pesmi o živalih in druge, ki jih starejši pojo otrokom. Ker so pesmi te skupine bolj krajevnega značaja kot druge, zato jih je med njimi največ v čistem domačem narečju.

6.) Vojaške

V tej skupini so pesmi, katerih snov in vsebina je zajeta iz vojaškega življenja. Take so npr. o novačenju, ki je bilo nekoč navadno spomladi (pesem št. 269), o odhodu k vojakom jeseni (pesem št. 276); ali o slovesu od družine in ljubice. Pesem št. 278 pripoveduje, kako so nekoč fante lovili in jih nasilno gnali k vojakom, mnoge pa pojo o fantovem strahu, da bo umrl v vojski in se ne bo nikoli več vrnil domov.

7.) Pesmi v zvezi z naravo

V teh pesmih je vsebina močneje povezana z naravo in dogajanjem v njej. Pojejo o zelenih travnikih, o pticah pod nebom, o čebelah na cvetu in o drugih podobah iz narave. Vse to se prepleta z lahkotno erotiko, tako da bi mnoge pesmi te skupine po motiviki sodile tudi v naslednjo skupino. Ob koncu te skupine so uvrščene tudi pesmi s snovjo iz lovskega življenja.

8.) Ljubezenske

Za šaljivkami je ta skupina najštevilnejša v zbirki. V teh pesmih se izraža ljubezen v vseh razvojnih stopnjah, od naivnega medsebojnega draženja prek ljubezenske igre do realističnih oblik ljubezni. Razvrščene so po motivih tako, da so na prvem mestu tiste, v katerih mladenič in dekle hrepenita ali se veselita čiste ljubezni; nato so pesmi, ki govorijo o tem, kako dragi ali draga zapustita drug drugega, in končno so tiste, ki pripovedujejo, kako je prevarano dekle ostalo sámo z otrokom, prepuščena sramotenju in težavam, ki jih povzročajo domači, sorodstvo in okolica.

9.) Pripovedne

V teh pesmih je poudarek na zgodbi in so zato daljše. Po tematiki so bodisi legendarne (npr. pesem št. 395, 403) ali pripovedujejo o družinskih dogodkih (npr. pesem št. 423) ali pa jim je snov ljubezen (npr. pesem št. 419). Nekatere izmed pesmi te skupine so znane tudi v drugih slovenskih pokrajinah ter v sosednji Hrvaški in pri drugih južnih Slovanih ali celo pri drugih evropskih narodih. Med pesmimi te skupine so tudi take, o katerih moremo zavoljo melodike in metrike besedila domnevati, da so nastale v prleških krajih ali vsaj na Štajerskem. Z. Kumer. Balada o nevesti detomorilki. Ljubljana 1963 (Dela II. razr. SAZU 17, ISN 6). To je npr. pesem »Kelnerica in študent« (št. 401). V Prlekiji pa še najdemo pripovedne pesmi, ki so posebnost Štajerske in tako tudi Prlekije. To so tim. »slóva« (obsmrtnice, Kapela: spominske). Z. Kumer, Ljudska pesem panonskega območja. Panonski zbornik, M. Sobota 1966, 47−48. Te pesmi pojejo o raznih nesrečah, ki so se dogodile v teh krajih in se vse končajo s smrtjo. Poleg opisa dogodka se v njih ponesrečenec ali bolnik poslavlja od družine in znancev, na koncu pa jih opominja, naj vzamejo njegovo nesrečno usodo za opomin vsi, ki so ostali v življenju. Usoda teh pesmi je različna. Nekatere izginejo kmalu ob svojem nastanku, druge, ki pripovedujejo o dogodkih, kakršni se v življenju lahko večkrat dogodijo, pa se ohranijo in se širijo v domači pokrajini ali jih včasih prenesejo celo v druge pokrajine. Nekatere od njih sčasoma izgubijo podrobne podatke o ponesrečenem in kraju dogodka, ostane pa zgodba s splošnim opisom nesreče in tako se prvotna obsmrtnica počasi preoblikuje v navadno pripovedno pesem. Tak primer je pesem »Fekonja« (št. 432),

Z. Kumer, Štajerska slovesa in njih mesto v evropski ljudski poeziji. Svet med Muro in Dravo, Maribor 1969, 111−118.

Z. Kumer, Fekonja. Slovenski etnograf XVI - XVIII, Ljubljana, 1964, 115.

ki pripoveduje, kako je mladenič iz ljubosumnosti ubil svojo drago. Znana je povsod po Prlekiji, Prekmurju in vseh drugih slovenskih pokrajinah.

Pesmi te skupine so razdeljene v dve podskupini: na splošne pripovedne in na »slóva«; v podskupinah pa so pesmi razvrščene po motivih.

Splošne pripovedne pesmi so razdeljene takole:

a) pesmi z vojaškimi motivi, v katerih se pripoveduje o borbi proti sovražniku, o ranjenem junaku, o deklici-vojaku in drugo;

b) pesmi z različno motiviko: o grešni Nežiki, ki vliva vodo v vino, o duši pred peklom, o ptičici svarilki, o vragovi nevesti, o fantu, ki odseka ljubici roko, in druge;

c) pesmi, v katerih je ljubezen širše prikazana kot v tistih, ki so uvrščene v skupino ljubezenskih pesmi in se pogosto končujejo z ubojem iz ljubosumnosti;

d) pesmi, v katerih zaporniki tožijo zavoljo težav v ječi in hrepene po svobodi;

e) pesmi o hudobni mačehi

Slóva:

a) umor iz ljubosumnosti;

b) na vodi, s puško, na mlatilnici, z ognjem itd.

c) smrt zaradi raznih bolezni.

10.) Mrliške

Te pesmi razmišljajo o smrti in zagrobnem življenju. Zato so primerne za petje ob mrliču. Nekatere med njimi še danes pojo in imajo svojo vlogo tudi pri pogrebu, toda ne tako strogo ustaljeno, da bi jih mogli imeti za obredne. Tako npr. pesem »Kaj je človek na tem svetu« (št. 404) in »Fse, kar živi na svetu« (št. 460) pojo, ko umrlega neso iz njegovega doma (Cerkvenjak, Trbegovci). Pevka druge pesmi, Ana Štuhéc (r. 1889) mi je rekla, da zdaj to pesem pri njih redko pojo, ampak samo besedilo pogosto recitirajo kot pogrebni govor. Ona sama je to pesem recitirala pred 15 leti ob smrti svoje sosede. Pesem »O, duša, idi k svojemu Bogu« (št. 465) pojejo v nekaterih vaseh na pokopališču, ko umrlega spuščajo v grob (Cerkvenjak, Kapela). Pri tej priliki pojo tudi po vsej Sloveniji dobro znano pesem »Gozdič je že zelen« (št. 466 in 467). Pevka Alojzija Škrlec (r. 1887) iz Ljutomera mi je pripovedovala, da so se nekoč po stari navadi zbrali zvečer v hiši umrlega družina, sorodniki, prijatelji in sosedi. Včasih so bdeli ob njem vso noč. Da bi si skrajšali čas, so se pogovaijali o rajnem pa tudi peli prigodne pesmi resne vsebine - predvsem mrliške, slóva in druge, največ pa cerkvene pesmi. To šego bedenja pri mrliču so potem opuščali in se je danes samo še v nekaterih vaseh držijo, drugod so jo opustili.

11.) Obredne

Obrednih pesmi je v tej zbirki malo, pa še od ohranjenih so le nekatere popolne, medtem ko so druge le ostanki, včasih tako okrnjeni, da je komaj mogoče razbrati vsebino. Največ jih je novoletnih, nato svečniške, ena jurjevska, dve pustni in nekaj florjanskih. Na koncu je ena zagovorna, ki so jo peli, da bi si pridobili naklonjenost višjih sil in si tako zavarovali vinograde in setev pred nesrečo (št. 468).

Koledniške šege so prav tako polagoma opuščali povsod, kjer se je uveljavljalo sodobno življenje. Tudi v Prlekiji so mi pevci rekli, da le tuintam prihajajo koledniki v domove (gl. op. pri št. 477, 478, 479, 483, 485). Posebnih pesmi, ki bi jih peli pri kresovanju, nisem našel. Dokler so še žgali kresove, so pri tem peli pesmi različne vsebine, toda med zadnjo vojsko so to navado prepovedali, zato je po njej niso več obnovili. Samo še redkokje kurijo kres (gl. op. pri št. 120, 446).

12.) Otroške

V to skupino so uvrščene uspavanke, ki jih matere pojò otrokom, in šaljive otroške pesmi, ki jih pojejo med igranjem.

13.) Razne

Sem so uvrščene pesmi, ki bi jih zaradi njihove vsebine in snovi težko postavili v katero drugo skupino. Dalje so tu zbrane pesmi, ki niso enotne, marveč so sestavljene iz več pesmi, zato je njihova vsebina večkrat težko umljiva. Med njimi je tudi plesna pesem z eno kitico in je zato brez določne vsebine ter ne sodi v katero od drugih skupin.

Razen te plesne so v zbirki še štiri pesmi, ki so jih nekoč peli pri plesu, toda ker je to majhno število, nisem zanje predvidel posebne skupine, ampak jih po vsebini uvrstil v druge skupine. Pravih pesmi iz NOB, ki bi bile nastale na tem področju, nisem našel. Tu so peli partizanske pesmi, prinesene iz drugih pokrajin.

II. METRIČNO-RITMIČNA ANALIZA BESEDIL

Osnovno načelo metro-ritmične analize vrstic v tej zbirki je menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. Dolžina in kračina vokala ni upoštevana. Poudarjeni in nepo- udarjeni zlogi se družijo v stopice po dva ali po tri, tj. v trohejske in daktilske, ustrezno ritmičnim enotam v napevu, sestavljenim iz ene poudarjene in ene nepoudarjene dobe ali iz ene poudarjene in dveh nepoudarjenih.

V ljudskih pesmih iz Prlekije se poudarki v besedilu in napevu najpogosteje krijejo, včasih pa le ne, vsaj ne v vseh delih besedila. V takih primerih je bil za določanje metruma besedila odločilen ritem napeva, saj tudi ljudski pevci žrtvujejo besedni naglas glasbenemu poudarku, ne da bi jih napačno poudarjanje besed pri petju motilo. Na to je bilo treba opomniti, ker bi sicer včasih bilo videti, da so vrstice po poudarku besedila nelogično definirane.

Pri določanju vrste verzov po številu zlogov (šesterec, sedmerec itd.) nepoudarjenega zloga na začetku ne upoštevamo, marveč začnemo šteti od prvega poudarjenega zloga. Če je v začetku verza nepoudarjen zlog, ga štejemo kot anakruzo V. Vodušek, op. 24. (npr. sedmerec z anakruzo).

Tak način obravnavanja vrstic se mogoče ne zdi docela opravičen pri tistih pesmih, kjer imajo vse vrstice anakruzo (npr. pesem št. 243, 405), ker tako npr. iz osmerca po načelu poetike naredimo po naših načelih sedmerec z anakruzo. Sicer pa je takih pesmi v zbirki sorazmerno malo, v primeri z velikim številom takih, pri katerih je anakruza fakultativna, se pravi, da jo nekatere vrstice imajo, druge pa ne. Prav tu se pokaže uporabnost takega načina določevanja vrstic, ker se le tako navidezna neenotnost in raznovrstnost verzov razodene kot urejenost.

V ljudskih pesmih iz Prlekije znatno prevladuje trohejski ritem (72,4%), daktilskega je vidno manj (21,7%), nekaj primerov pa je tudi takih, v katerih nastopata oba (5,9%).

Pri pesmih s trohejskim ritmom je najštevilnejši obrazec osmerec, sam v 25 primerih, kombiniran s sedmercem kot distih 8-7 pa v 101 primeru. Kot samostojna vrstica je osmerec najpogosteje zastopan v šaljivih pesmih (14), medtem ko jih je v drugih skupinah le po nekaj primerov. Distih 8-7 ali tim. »romarski verz« je najštevilnejša metrična struktura v ljudskih pesmih iz Prlekije. Ker spada med novejše, od drugod prevzete metrične obrazce na Slovenskem, V. Vodušek, Neka zapažanja o baladnim napevima na području Slovenije. Rad V. kongresa folklorista Jugoslavije u Zaječaru i Negotinu 1958. Beograd, 1960, 109‒118. tudi pesmi, ki so zložene v njem, ne morejo biti zelo stare.

Čeprav se »romarski verz« pojavlja v velikem številu v vseh skupinah pesmi, vendar je najpogostejši v pripovednih pesmih (24). To je razumljivo, ker jih je med temi mnogo, ki so po vsebini in funkciji očitno novejšega nastanka (slóva). Prav tako je močno zastopan tudi v šaljivih pesmih (18). V vojaških in ljubezenskih pesmih ga najdemo le v nekaj primerih. V zbirki so tudi pesmi, kjer je osmerec kombiniran z drugimi vrsticami, npr. 8-8-8-5.

Naslednji najštevilnejši trohejski metrični obrazec je sedmerec v 49 primerih. V pričujoči zbirki je najpogostejši v šaljivih pesmih (19), od katerih jih je nekaj v domačem narečju (npr. pesem št. 136, 138, 143, 156, 189, 190). Mogoče je naključje, da je v tej zbirki v tej skupini ta verz najštevilnejši, ker sedmerec velja na Slovenskem za tipično baladni verz in je eden od najstarejših metričnih obrazcev. V. Vodušek, v op. 29, n. d. str. 1 10. Tudi v pričujoči zbirki je zastopan v starejših pripovednih pesmih s 13 primeri (npr. pesem št. 399, 400, 401, 403, 440). Nekateri od teh so vsebinsko že v porušeni obliki. Od drugih kombinacij opazimo še distih sedmerca s šestercem (7-6) ali tim »vagantski verz« z 18 primeri (npr. pesem št. 162, 172, 247), nekaj manj pa je primerov zveze sedmerca s petercem (7-5), znane tudi kot »angleški baladni verz«.

Šestercev kot samostojnih vrstic je malo, vsega 8 primerov (npr. pesem št. 70, 86, 219, 497), čeprav je ta metrični obrazec svojski prav v tej pokrajini in v sosednem Prekmurju, kar je razumljivo, ker velja za tipično panonskega in ga strokovnjaki uvrščajo med najstarejše slovanske metrične sheme. Pet primerov tega obrazca je v šaljivih pesmih, trije pa so v pripovednih. Šesterec s petercem (6-5) ali tim. »nibelunški verz« je zastopan z 28 primeri. Ta obrazec zopet najdemo najpogosteje v šaljivih pesmih (9), nato v delovnih (6) in ljubezenskih (6). Petercev kot samostojnih vrstic je tudi vsega 8 primerov (npr. pesem št. 74, 330, 492).

Trohejskih devetercev in desetercev kot samostojnih vrstic je nepomembno malo. Prvi nastopa le v dveh primerih (pesem št. 130, 481), drugi pa v sedmih (npr. pesem št. 330, 344). Pač pa se pojavljata v raznih, številčno prav izjemnih kombinacijah kot del heterosilabičnih kitic novejših pesmi, včasih delno umetnih in plod verzifikacije kakšnega vaškega učitelja ali organista (npr. pesem št. 267, [10-10-9-9], 185, [11-11-9-12]). Kar velja za deveterec in deseterec, velja tudi za vrstice z večjim številom zlogov.

Čeprav je pesmi z daktilskim ritmom mnogo manj kot s trohejskim, je vendarle tudi ta skupina pomembna, ker spadajo vanjo zelo stari metro-ritmični obrazci. Največ pesmi v daktilskem ritmu vsebuje tim. »alpsko poskočno vrstico« ali bolje »poskočno kitico«, sestavljeno iz raznih kombinacij daktislskih četvercev, petercev ali šestercev. V. Vodušek, Alpske poskočne pesmi v Sloveniji. Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI, Bled 1959, Ljubljana 1960, 55-78. Od 30 besedil s takimi vrsticami jih je nekaj med pivskimi (6), ženitovanjskimi (3), šaljivimi (8), ljubezenskimi (3), rodoljubnimi (3), delovnimi (4), otroškimi (2). To so po večini pesmi, ki so od drugod prenesene v to pokrajino in tu udomačene, mnoge med njimi so sprejele tudi jezikovne značilnosti Prlekije. Nekaj pa je tudi takih, ki so po tem vzorcu nastale v Prlekiji. Največkrat se druži peterec s četvercem (5-4), v 14 primerih (npr. pesem št. 159, 347).

Za poskočnimi vrsticami je številčno največ daktilskh desetercev ( '_ _ _'_ _ _'_ _ _'_ ) z 12 primeri. Najdemo jih: štiri med ljubezenskimi (npr. pesem št. 336, 389), tri med pripovednimi (št. 415, 450) in še v petih drugih skupinah po en primer. Ta tip deseterca je iz mlajše razvojne dobe in je nastal po združitvi poskočnih vrstic. V. Vodušek, n. d. v op. 31. Pomembno je, da so v pesmih iz Prlekije poleg takega deseterca ohranjeni ostanki starega slovanskega metričnega obrazca tim. »lirskega deseterca«( '_ _ _'_ _ '_ _ _'_ _ ). V. Vodušek, Arhaični slovanski peterec-deseterec v slovenski ljudski pesmi. Slovenski etnograf XII, Ljubljana, 1959, 181 sl. Najpopolnejša v tem obrazcu je pesem št. 294 z dvema kiticama besedila, medtem ko jih pri drugih petih (pesem št. 120, 340, 367,412, 471) najdemo kot posamezne vrstice, kombinirane v kitici z vrsticami drugih obrazcev. Ena od teh pesmi je obredna, ena svatbena, ena pripovedna, dve pa sta ljubezenski. Pri nekaterih od teh pesmi potrjuje njihovo arhaičnost tudi rastoči ritem ( ) v napevu. Distih osmerca s sedmercem (8-7) je v osmih besedilih. Kot vidimo, je v primeri z distihom 8-7 pri trohejskih vrsticah (101) to nenavadno majhno število; najdemo ga posamič v raznih skupinah (npr. pesem št. 115). Med osmerskimi vrsticami moramo posebej poudariti obstoj starega slovanskega obrazca, tim. »tridelnega osmerca« (3-2-3). V njem ni mnogo primerov, toda že njihov obstoj potrjuje navzočnost stare pevske tradicije iz prejšnjih stoletij v pesmih, ki jih še danes pojo v tej deželi. Najbolj je ohranjena v tem obrazcu pesem št. 475, ki je kolednica z melodijo v tipičnem triosminskem ritmu ) kar se docela krije z obrazcem vrstice ('_ _ _ '_ _ '_ _ _ ).Druga pesem v tem obrazcu je stara balada o pastorku in mačehi, št. 430. Toda tu je ritem napeva že nekoliko spremenjen, s tem v zvezi pa tudi metrum vrstice. Pesmi št. 238 in 381 sta podobni tej, toda le na začetku, medtem ko pozneje nastopijo druge metrične sheme. Tu je treba poudariti, da imamo pesmi, v katerih se jasno uveljavlja obrazec tridelnega osmerca kot podlaga, toda te pesmi so iz raznih vzrokov po preobrazbi dobile nekoliko spremenjeno metrično sestavo. To so pesmi št. 204, 409 in -/457. Pri njih je prišlo do razširitve tako, da se zadnji trije zlogi ponavljajo (3 2 3 3) in nastane nova shema iz enajstih zlogov. Pri pesmi št. 439 je ta razširitev v srednjem delu vrstice, tako da se trohejska stopica ponovi (3 2 2 3) in nastane obrazec iz desetih zlogov ('_ _ _ '_ _'_ _'_ _ _), drugačen od prej omenjenega daktilskega deseterca. Razen tega je v zbirki še nekaj primerov, pri katerih opazimo ostanke tega starega metričnega obrazca, npr. v pesmi št. 135 (začetek druge kitice) in 204. V kiticah s heterosilabičnimi vrsticami so tudi daljše daktilske vrstice v raznih kombinacijah, okoli 50 različnih. Posebno mnogo je takih, v katerih se daktilski deseterec menjava z drugimi vrsticami, npr. s sedmercem, z devetercem, z enajstercem, z dvanajstercem in dr.

Pesmi z mešanim metrom, v katerih so tako trohejske kot daktilske vrstice, je v zbirki 25, največ med šaljivimi (9) in vinskimi (10). Kot primer lahko navedemo naslednje: pesem št. 207 ima dve vrstici v daktilskem ritmu, dve pa v trohejskem; pesem št. 364 ima prvi dve in četrto vrstico v trohejskem ritmu, tretjo pa v daktilskem. Podobno je v pesmi št. 87. V pesmi št. 244 je osmerec kombiniran s petercem. Prva dva osmerca sta v daktilskem ritmu, tretji pa v trohejskem z eno izjemo. Verjetno pa je tudi tu bil prej trohejski ritem in se je vrstica glasila: »Jej, jej, jej, preljub' moj mož …«, toda pevka je zavoljo mešanja narečja in knjižnega jezika pela »preljubi moj mož …« in je s tem porušila tok trohejskega ritma. Pesem št. 421 je vsa v trohejskem ritmu, samo pripev je daktilski. Pri nekaterih pesmih spremembe ne nastopajo v vseh kiticah enako, kar se vidi iz napeva, kjer je drugačni ritem vrstice označen z dodanimi drobnimi notami (npr. napev št. 78, 469 in drugi).

Poleg tistega, kar je bilo že povedano v zvezi z anakruzo, ki nastopa na začetku metrične strukture vrstice kot nepoudarjen zlog, je treba spomniti še na to, da je to posledica govornega akcenta prleškega narečja kot tudi slovenskega jezika sploh.

III. ANALIZA OBLIKE BESEDILA

1.) Konstrukcija kitic

Iz analize oblike besedila vidimo, da je največ kitic zgrajenih iz štirih vrstic. Za temi sledijo po številčnosti pesmi z dvovrstičnimi kiticami in pesmi, zložene v tim. pripovedni obliki. Pesmi s trivrstičnimi kiticami so bolj redkost. Pesmi v pripovedni (nekitični) obliki imajo vsebino obširneje podano, pripovedni značaj je v njih bolj poudarjen in so zato zložene tako, da si vrstice sledijo druga za drugo brez ureditve v kitice. Pesmi v tej obliki in dvovrstične izpričujejo najpogosteje značaj starine z lepoto izbranih izrazov in z načinom pripovedovanja. Štirivrstične kitice so sestavljene pogosto iz verznih dvojic (distihov) ali tudi iz štirih posameznih verzov, ki so enako dolgi, ali je zadnji krajši. Pesmi s kiticami iz več kot štirih vrstic je manj. Pri njih so nekateri verzi (največkrat 3. in 4. vrstica) znatno krajši. V zbirki je tudi osem pesmi, ki imajo kitice z neenakim številom vrstic. Nekaj pesmi pa je tudi naraščajočih, tj. takih, pri katerih se število vrstic od kitice do kitice veča.

Število kitic v pesmih je različno. Nekatere imajo le eno ali dve kitici. To so - razen redkih izjem - ostanki daljših pesmi, ki so jih pevci pozabili (gl. opombo za zadnjo kitico pesmi) ali pa so se že tako skrajšane naučili od drugih pevcev. Pri eni taki kratki pesmi je daljša varianta navedena iz drugega vira (pesem št. 467), pri nekaterih pa so posamezne kitice, bodisi zato, ker vsebina ni docela jasna ali iz kakega drugega vzroka, uvrščene v opombe (npr. pri št. 99). Poleg kratkih pesmi z nekaj kiticami so v zbirki tudi dolge pesmi s sedemnajstimi (npr. pesem št. 438, 445) in celo z dvajsetimi kiticami (pesem št. 123).

Vrstice v kiticah so pogosto povezane z rimami ali z asonancami.

2.) Refren

V pesmih iz Prlekije refren ni pogost pojav. Najdemo ga v 122 primerih (23,7%).

Od teh so:

1. Rodoljubne 4 pesmi z refrenom 2. Delovne 6 pesmi z refrenom 3. Vinske in zdravice 15 pesmi z refrenom 4. Ženitovanjske 7 pesmi z refrenom 5. Šaljive 57 pesmi z refrenom 6. Vojaške - pesmi z refrenom 7. Pesmi v zvezi z naravo 11 pesmi z refrenom 8. Ljubezenske 9 pesmi z refrenom 9. Pripovedne 3 pesmi z refrenom 10. Mrliške - pesmi z refrenom 11. Obredne - pesmi z refrenom 12. Otroške 8 pesmi z refrenom 13. Razne 2 pesmi z refrenom SKUPNO 122 pesmi z refrenom

Iz tega pregleda vidimo, da je refren najpogostejši pri šaljivih pesmih. Pri drugih ga najdemo samo v nekaj primerih, v nekaterih skupinah pa ga sploh ni. Značilno je, da ima zelo malo ljubezenskih pesmi iz Prlekije refren, medtem ko je v drugih slovenskih pokrajinah prav v teh pesmih najpogostejši. Z. Kumer, Oblici refrena u slovenačkoj narodnoj pesmi. Zvuk št. 31−32, Beograd, 1959.

Refren se lahko na razne načine dodaja pesmim. V pesmih iz Prlekije je na koncu kitice zastopan v 69 primerih (13,4%). Po vsebini prevladujejo med temi šaljive pesmi, nato pivske in ljubezenske s 6 primeri. V ostalih skupinah so po dva, trije primeri. Vrinjeni refren najdemo v 29 primerih (5,6%). Tak refren je v besedilu lahko samostojna vrstica ali pa stoji sredi vrstice ali na njenem koncu. Tudi taki primeri so najbolj pogosti med šaljivimi pesmimi, nato so pivske s 7 primeri in pesmi o naravi s 4 primeri. V ostalih skupinah sta po en ali dva primera, v pripovednih, delovnih in rodoljubnih pesmih pa takega refrena sploh ni. Kot tretja oblika so pesmi, pri katerih je refren kombinacija prvega in drugega načina. V zbirki je 26 (4,7%) primerov kombiniranega refrena. Tudi med temi prevladujejo po vsebini šaljive pesmi z 18 primeri. Ostale skupine ga poznajo le v posameznih primerih.

Ponavadi je refren sestavljen iz zlogov brez posebnega smisla. Pesmi s takim refrenom je v zbirki 75 (14,5%). V tridesetih pesmih je to dodan refren, pri 28 vrinjeni refren, pri 17 pa kombinacija obeh. Zelo pogosto je refren sestavljen iz posameznih besed ali vrstic, včasih pa zavzema celo kitico. Te vrste refren je v zbirki zastopan s 34 (6,6%) primeri. Od teh je 24 dodanih refrenov in le v eni pesmi je vrinjen. Pri 9 primerih je kombinacija obeh načinov. Pesmi, ki imajo refrene sestavljene iz zlogov brez posebnega smisla in iz besed, je 15 (2,9%) in vsi nastopajo na koncu pesmi kot dodani refreni.

3.) Razmerje med obliko napeva in obliko besedila

Za ponazoritev razmerja med obliko napeva in obliko besedila je v notnem delu zbirke pod vsakim napevom izpisana njuna formula (npr. ABCD : MNOP). Za obliko napeva so vzete začetne črke abecede (ABCD itd.), za obliko besedila pa črke iz sredine (MNOP itd.). Veliki R označuje vselej posamezno vrstico refrena, mali r pa je oznaka za vrinjeni ali dodani refren. Številke pod formulo za besedilo pomenijo število zlogov v vrstici (v skladu z načelom, podanim na str. 23 drugi odstavek in na str. 32 tretji odstavek). Da bi bila vidna razlika med pevsko in tekstovno kitico v pesmih, kjer po obliki nista enaki, je na začetku besedila v kurzivi tiskana pevska kitica z vsemi ponavljanji in dodatki.

Ponavadi se v pesmih število vrstic pétih kitic ujema s številom melodičnih vrstic v napevu. Toda redko ustreza v njih določeno število različnih melodičnih vrstic v napevu enakemu številu različnih vrstic v besedilu. Kot primer naj bo analiza gradiva štirivrstičnih pesmi, katerih je največ (370) in je samo pri 41 pesmih to razmerje. V drugih primerih uporabljajo ljudski pevci glede razmerja med napevom in besedilom veliko število raznih kombinacij. Med njimi so take, ki so zastopane le z enim ali nekaj primeri, druge pa so bolj pogoste in jih najdemo v isti kombinaciji v velikem številu. Za potrdilo tega še sledeči podatek. Iz formule za kitično strukturo teksta pod napevom se vidi, da je 310 (54,4%) pesmi s kiticami iz štirih različnih vrstic (MNOP). Le-te so v 265 primerih takole prilagojene obliki napeva:

Melodija Besedilo

A A A B

M N O P

19 primerov A A B A 18 primerov A B A B 72 primerov A A B C 73 primerov A B A C 34 primerov A B C B 8 primerov A B C D 41 primerov SKUPNO 265 primerov

Iz gornjega prikaza vidimo, da ima skoraj polovica pesmi v zbirki z isto obliko kitice (MNOP) samo sedem različnih obrazcev napeva. Od teh imajo trije dve različni melodični vrstici (109), trije tri (115) in en obrazec je s štirimi različnimi melodičnimi vrsticami. Od drugih različnih kombinacij medsebojnega razmerja med napevom in besedilom omenimo le nekatere, ki so zavoljo svojega sestava posebno opazne. Najpreprostejša oblika je AA : MM, v kateri se ponavljata samo ena fraza in ena vrstica. To najdemo v pesmi št. 471/481. V pesmi št. 232/419 ima napev, prav tako eno melodično vrstico, kitica besedila pa je sestavljena iz štirih različnih vrstic AAAA : MNOP; v pesmi št. 152/480 je enako, le število vrstic je večje: AAAAAAA : MNOPSTU. Dalje so kombinacije, kjer je napev iz štirih različnih melodičnih vrstic, tekstovna kitica pa iz dveh ABCD : MNMN (pesem št. 362/369). Pri večini dvovrstičnih in trivrstičnih napevov je tudi razmerje besedila enako AB : MN (npr. pesem št. 469/133, 464/130, 473/135, 567/446 in druge), toda so tudi izjeme, kot npr. št. 222/318, AB : MM. Ob pregledu primerov moremo dognati, da ima obrazec napeva bolj redko več kot štiri različne melodične vrstice, medtem ko je pri besedilu to nekoliko pogostoje. V takem primeru uporablja napev razne kombinacije štirih melodičnih vrstic (npr. pesem št. 366/60, AB ABCD : MNOPST ali št. 349/268 ABCCCD : MNOPST).

Glede razmerja med besedili z refrenom in napevom vlada prav tako velika različnost. Ker je besedil z refrenom v zbirki razmeroma malo, zato se tudi iste kombinacije ne morejo pojavljati v večjem številu. Ponavadi je vsak obrazec drugačen, le v kakih desetih primerih je nekaj istih kombinacij.

IV. O NAREČJU V ZAPISIH BESEDIL

Slovenci v Prlekiji govore vzhodnoštajersko, prleško narečje. Toda le manjše število pesmi v tej zbirki je zloženo v čistem prleškem narečju. Največ besedil je v mešanici knjižnega in narečnega govora. Nekateri primeri so variante pesmi iz drugih slovenskih pokrajin, ki so sčasoma prevzele značilnosti tega območja. Druge pa so stare domače pesmi, ki so pod vplivom šole, cerkve, tiska, radia itd. prevzele značilnosti knjižnega ježka. Razen teh je v zbirki majhno število pesmi, ki so zložene v docela knjižnem jeziku. To so ali novejše variante iz drugih pokrajin Slovenije ali novejše pesmi domačih pevcev, ki so jih sami zložili pod vplivom knjižnega jezika.

Težko je reči, kdaj so začele prihajati pesmi iz drugih pokrajin v Prlekijo m kdaj so tu začeli ustvariati nove ljudske pesmi v knjižnem jeziku namesto v domačem narečju. Glede tega moremo le domnevati. Verjetno je, da so Prleki v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Dajnkovem in Vrazovem času še peli svoje pesmi v narečju. K temu nas navaja misel: če so imeli nekaj učbenikov, cerkvenih knjig in koledar v svojem narečju, tedaj so gotovo tudi v njem peli, ker še ni bilo drugih vplivov. Na tako stanje pa so vplivali tudi drugi dejavniki. Prometnih zvez v današnjem pomenu takrat ni bilo, voz in kočija sta bila edini prevozni sredstvi in kmet kot podložnik fevdalca ni smel brez dovoljenja zapustiti svojega kraja. Bil je prisiljen, da si sam preskrbi vse svoje vsakdanje potrebščine, življenje pa si je polepšal s petjem pesmi, ki jih je sam ustvarjal v svojem narečju.

Spremembe so se začele pojavljati verjetno nekako v štindesetih letih XIX. stoletja po dokončni prepovedi tiskanja knjig v dajnčici 1838. leta. Potem so začeli uvajati tudi gajico, utrjevalo se je vedno bolj ljudsko šolstvo in tudi v Prlekijo so začele prihajati knjige v knjižnem jeziku. Osvoboditev kmeta po l. 1848 je bila zelo pomembna, ker so lahko odtlej svobodno hodili iz kraja v kraj za zaslužkom. Tako so sedaj, razen romanja v druge kraje, tudi na ta način prihajali v stik z drugimi narečji in prinašali domov pesmi iz drugih pokrajin.

V 70. letih preteklega stoletja so začeli prinašati v prleško ljudsko glasbo novosti pevski zbori narodnih čitalnic, ki so jih ustanavljali v večjih krajih (v Ljutomeru 1868). Ob koncu stoletja so bili pevski zbori tudi že po vaseh, v začetku le moški, pozneje tudi ženski: v Cezanjevcih ok. 1890, v Bučkovcih ok. 1892, v Radgoni in v Vidmu (tedaj Sv. Jurij) ob Ščavnici ok. 1895, v Veržeju in Kapeli ok. 1900, v Križevcih ok. 1905, v Vučji vesi ok. 1906. Ti zbori so poleg budnic in drugih prigodnih pesmi peli povečini stilizirane skladbe ljudskih pesmi iz vse Slovenije. To je gotovo vplivalo tudi na to, da so od drugod prinesene pesmi ostale take kakršne so jih prvič slišali. Pevcem se je začelo dozdevati, da je petje v zboru lepše, in so verjetno začeli tako skladati tudi svoje nove pesmi. K temu so prispevali tudi cerkveni zbori, ki jih imajo še danes v nekaterih župnijah.

Pesmi, ki so bile zapisane ob koncu prejšnjega stoletja v Prlekiji in ki jih je Štrekelj objavil v svoji zbirki SNP (gl. str. 13.), so še povečini zložene v domačem narečju, toda pri mnogih moremo, vsaj v manjši meri že opaziti, vpliv knjižnega jezika zavoljo dejstev, ki smo jih navedli.

Nadaljnje spremembe besedila v pesmih iz Prlekije moremo opazovati v zapisih iz začetka tega stoletja, ko je zbiranje pesmi organiziral »Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi« v Ljubljani. Ob pregledovanju teh zapisov iz Prlekije sem opazil, da je med njimi že mnogo pesmi, v katerih se mešajo oblike knjižnega jezika z narečnimi, pa tudi takih, v katerih je skoro čist knjižni jezik. Kolikor pa je pri tem nedoslednosti, se zdi da so posledica tega kako je kdo vestno izpolnil svojo nalogo pri zapisovanju besedil. Navodila odbora v Ljubljani so strogo terjala, da je treba med ljudstvom vse zapisati tako, kot pojejo. Nekaj je gotovo: ker je Prlekija majhno območje, je stanje glasbene folklore moralo biti vsaj približno enako na vsem ozemlju, zato bi tudi zapisi vseh zapisovalcev morali biti dokaj enaki. Da temu ni tako, je posebno vidno pri zapisih učitelja Zacherla in pri tistih, katerih besedilo je zapisal župnik Peter Skuhala, napeve pa Zacherl. Zdi se, da sta besedila popravljala zato, da bi imela čimbolj domačo, prleško podobo. To velja posebno za Skuhalo, ki je bil velik rodoljub in dober verzifikator v prleščni. To domnevo je potrdil tudi upokojeni učitelj Franc Karbaš (r. 1886) od Miklavža pri Ormožu, ki je bil med zapisovanjem pesmi za to zbirko še edini živ od tedanjih zapisovalcev ljudskih pesmi v Prlekiji za odbor v Ljubljani. Odločno je zatrdil, da je sam vsa besedila zapisal tako, kakor jih je slišal, in prav med njegovimi zapisi je mnogo besedil, ki se glede jezika razlikujejo med seboj.

Od omenjenih zapisov z začetka tega stoletja pa vse do pričujoče zbirke ni večje skupine zapisov, po katerih bi mogli spremljati nadaljnje spremembe v jeziku ljudskih pesmi iz Prlekije. Če primerjamo tiste zapise z besedili v naši zbirki, tedaj vidimo, da je v njih več besedil v čistem narečju kot v pričujoči zbirki. To je morda posledica novejšega političnega in kulturnega razvoja med Slovenci, saj je po osvoboditvi izpod avstro-ogrske vlade in zedinjenju Slovencev vpliv knjižnega jezika narastel ne le v kulturi nasploh, marveč tudi v ljudskih pesmih. Od drugod prinesenih ljudskih pesmi se zdaj laže naučijo, ker jih radio in televizija prinašata od vsepovsod, pa tudi magnetofonski posnetki na deželi niso več redkost. Ljudje se zdaj mimogrede naučijo novih pesmi. To pa odriva stare domače pesmi v pozabo ali pa sprejemajo vanje izraze in oblike iz knjižnega jezika. Tudi če kdo zloži kaj novega, je to v knjižnem jeziku, čeprav z nekaterimi narečnimi izrazi, pač glede na izobraženost posameznika, ki je ustvaril novo pesem.

Čeprav v tej zbirki ni veliko pesmi v čistem prleškem narečju, je vendar v njih še dovolj takih oblik in narečnih izrazov, ki so manj znani in jih je potrebno razložiti, da bi objavljena besedila bolje razumeli. Manj znane besede in fraze so razložene v posebnem slovarčku na koncu zbirke, druga potrebna pojasnila pa podajam v naslednjem:

a) V nekaterih pesmih iz okolice Radgone nastopata dvoglasnik ou in ei namesto dolgega ó in é v drugih govorih in knjižnem jeziku: npr. vrouči, okouli v pesmih št. 105, 268; meila (imela), zveidla v pesmih št. 245, 268.

b) Ena od splošnih značilnosti prleškega dialekta je, da samoglasnik -u- v dolgih zlogih preide v -ü-, npr. küha, düša v pesmih št. 250, 258.

c) Trdi l na koncu besede preide v -a ali -o, npr. dao, če je pa pred njim -i-, izgovarjajo: bija, bijo (tudi bio), npr. pesem št. 225, 227,228, 230, 260; zelo redko se -l na koncu besede sliši kot bilabialni -u-: biu, slišau, npr. pesem št. 375. Najpogosteje ta končni -l- v pesmih izgovarjajo nespremenjen, npr. pesem št. 311, 313 in dr. To je ena od značilnosti te pokrajine pri petju ljudskih pesmi, ki se je ne drže samo zelo redki mlajši posamezniki pod vplivom knjižnega jezika (gl. op. k št. 419). Ker so besedila v tej zbirki pisana fonetično (razen redkih izjem, kot npr.: mož, ne: moš, kot izgovarjajo), je treba torej tudi končni -l brati tako, kot je zapisan, ne glede na izgovor v knjižnem jeziku ali v drugih narečjih, sicer bi dobili docela napačno predstavo o izgovoru v prleških ljudskih pesmih.

d) V besedilih te zbirke pogosto uporabljamo lok pri predlogih. To pomeni, da predloga ne izgovarjajo samostojno, marveč skupaj s sosednjo besedo, bodisi kot -v-, če stoji pred samoglasniki in zvenečinimi soglasniki, npr. v‿gobci (pesem št. 324), v‿goro (št. 162), ali kot -f-, če je pred nezvenečimi soglasniki, npr.: f‿srce, f‿šumo (pesem št. 323, 324). Ponekod pa je lok postavljen zato, da bi bolje razumeli smisel besedila, kadar predlogu -s- sledi beseda, ki se enako začenja, pa pevci izgovarjajo tako, da predloga sploh ni slišati (npr. sobom, svojo) in je ta pri takih besedah v besedilu zbirke dodan npr.: s‿sobom s‿svojo v pesmih št. 106, 322.

e) Za akcentuacijo besed ne uporabljamo posebnih znamenj in tudi ne označujemo vseh poudarkov, marveč samo tiste dolge in kratke vokale v zlogih, pri katerih se poudarek v narečnem izgovoru razlikuje od onega v knjižnem jeziku, obenem pa ni v nasprotju s poudarjeno dobo v napevu. To se je zdelo potrebno zato, da bi tudi tisti, ki teh pesmi ne bo pel, marveč bo le bral besedila zavoljo vsebine ali iz kakih drugih vzrokov, dobil vsaj približen vtis o načinu izgovarjanja prleških besed. Zavoljo petja to ne bi bilo potrebno, ker se poudarki v besedilu že tako podrejajo poudarkom v napevu.

Vsa druga vprašanja glede narečja ne sodijo v okvir tega dela, marveč v področje jezikoslovja. Sicer pa besedila ljudskih pesmi nikoli niso (in ne morejo biti) zapisana tako natančno, da bi mogla biti gradivo za študij narečja.

* * *

Če naj na koncu na kratko povzamemo dognanja iz analiz gradiva zbirke ljudskih pesmi iz Prlekije, predvsem po današnjem stanju, moramo najprej upoštevati, da je Prlekija samo del širšega zemljepisnega področja, zato v svoji glasbeni folkori ne more imeti nekih posebno izrazitih lastnosti. Sicer pa smo ugotovili:

Melodika, kakršno je moč danes slišati v Prlekiji - razen nekaterih izjem alpskega melosa - se je v glavnem izoblikovala že v tridesetih letih preteklega stoletja, odkar imamo prve zapise iz te pokrajine (Šef, Vraz). Do danes se ni bistveno spremenila. Ostala je slovanska in panonska, kakršna po svojem etničnem in zemljepisnem položaju tudi mora biti. Po svoji ožji karakteristiki je najbližja prvenstveno melodiki sosednjega Prekmurja, nato pa melodiki ostalega Štajerskega, Hrvatskega Zagorja in podravskega področja, razen Medmurja. Ta melodika je vokalnega tipa. Njene značilnosti so postopni majhni in srednji intervali. Glede obsega se giblje največ v srednjih intervalih. Če se posamezni deli melodije ponavljajo v sekvencah, je to najraje na gornji ali dolnji sekundi. Prleki pojejo največ dvoglasno, zelo pogosto pa tudi triglasno. Preprosti dvodobni in tridobni takti so zastopani enakomerno. Največ napevov je v durski tonaliteti, samo v tridesetih primerih so ohranjeni ostanki tetratonike in anhemitonske pentatonike. Akordika je docela preprosta in se giblje v mejah toničnega in dominantnega akorda, oblika napeva pa je simetrična in najpogosteje štiridelna. Seveda so povsod tudi izjeme, bodisi glede ritma, tonalitete in oblike, vendar bistveno ne spreminjajo podobe napevov, kakršno smo tu označili.

Glede vsebine besedil je treba poudariti, da šaljive pesmi močno prevladujejo nad ostalimi. Po številu jim sledijo ljubezenske, pripovedne, pivske in druge. Najstarejše primere najdemo med obrednimi, pripovednimi in svatbenimi pesmimi. Vsebina pesmi je zajeta predvsem iz splošno človeške tematike, včasih krajevno omejena (slóva), včasih pa širše znana in jo najdemo tudi v pesmih drugih pokrajin ali pri drugih narodih. Med starimi metričnimi shemami je z nekaj primeri zastopan trohejski šesterec, ki je značilen za panonsko območje. Zastopan je tudi baladni sedmerec, ki je značilen še za druge slovenske pokrajine, stari slovanski metrični obrazec, tim. »tridelni osmerec« ter lirski deseterec. Dandanes v pesmih iz Prlekije prevladujejo besedila s sorazmerno novejšimi shemami, ki so prevzete od drugih narodov. Med njimi je najštevilnejši distih osmerca s sedmercem ali tim. »romarski verz«.

Kot je videti iz gradiva te zbirke, prleški Slovenci niso opustili svoje ljudske pesmi in je verjetno ne bodo kmalu opustili. Vendar zaradi tehnične preobrazbe vasi in velikih sprememb življenja sploh ljudska pesem polagoma izgublja svojo življenjsko moč in številčnost. Skupno delo, ob katerem je prej živela kot njega stalna spremljevalka, prevzemajo stroji, večerno zbiranje v prostem času in ob praznikih, ko so peli stari in mladi, pa nadomešča poslušanje radia in gledanje televizije. Tudi petje fantov na vasi je utihnilo. Ljudska pesem sicer počasi, toda nezadržno izginja iz vsakdanjega življenja ter se umika bolj mestnim oblikam zabave. Docela preminila pa vendar ne bo nikoli v kulturi naroda, ostala bo kot trajen spomenik neke dobe, kot izraz narodovega življenja in duševnosti v nekem razdobju njegove zgodovine. Želim in upam, da bo tudi pričujoča zbirka ljudskih pesmi iz Prlekije prispevala k temu in da bo vez med kulturno dediščino današnjih ter prihodnjih rodov, hkrati pa tudi koristno gradivo pri raziskovanju celotne glasbene folklore Slovenije.

Ob koncu se zahvaljujem vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri delu, zlasti svojim pevcem, ki so vselej radi zapeli, kar so znali. Zahvalo sem dolžan dr. Zmagi Kumrovi, znanstvenemu svetniku v Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU in drugim sodelavcem te ustanove, kakor tudi akademiku dr. Vinku Žgancu in dr. Jerku Beziću, znanstvenemu sodelavcu v Institutu za narodnu umjetnost v Zagrebu, ki so mi pomagali s strokovnimi nasveti pri delu. Hvaležen sem rajnemu profesorju Leopoldu Stanéku, prleškem rojaku, za pregled besedil, in dr. Vilku Novaku za sodelovanje pri končni ureditvi zbirke. Končno se zahvaljujem Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU, kjer so mi dali na vpogled dotlej zbrano gradivo iz Prlekije, posebno pa Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je gmotno omogočila izdajo in opremo te zbirke.

Josip Dravec MUSICAL FOLKLORE OF PRLEKIJA SONGS Summary

The Prlekija is the north-eastern region of the Styrian province of Slovenia, in the Socialist Federal Republic of Yugoslavia; it extends south of the river Mura, first over green plains, then after some ten kilometers, over hill-country, characteristic of the entire region. Between them, one valley lies beside the other, and on their bottoms are fields and pasture-grounds. The hills are wooded on their northern slopes; and the western slopes are covered with fertile orchards and vineyards.

The Prlekija Slovenes are gifted, honest working-people, cheerful, always jocose, and fond of sin¬ging. The number ist about 70.000.

The first records of local folksongs there date from the twenties of the 19th century. Later on in the 19th and particularly in the early 20th century, recording activity considerably expanded, so that at present, besides the collection mentioned, there are about 2.400 folksongs recorded from this region. It has to be emphasized that these are mostly instances with recorded melodies in addition to the texts. From the entire material, about 400 songs have been published together with songs from other regions of Slovenia in the Vraz and Štrekelj collection, i.e. mainly texts alone, whereas the rest of the material is kept in the archives of Institute for Musical Ethnography in Ljubljana.

This collection is the first to publish texts with melodies only from this region. It has been the result of eight years' work. At the same time, it represents the folk music heritage of the Prlekija such as it exists there in our days.

All songs have been recorded on tape and then transcribed into musical notation. All except a few instances were sung by peasants of various ages. With 750 recordings, the collection comprises 570 melodies and 515 texts, the former arranged in the first and the latter in the second part. At the head of each melody and above each text there are two numbers, the first indicating its position in the res¬pective part of the collection, and the second standing for the corresponding text or melody.

The melodies of the songs are arranged according to musicological principles from the simplest rhythmical types up to the broader and move complex tunes; and the texts are strung together by li¬terary principles, i.e. by their content and motifs.

The melodies

All melodies of the songs have been transposed into the common ,tonus finalis' g1, and at the and the actual tone is added, which the singers used to end the song, i. e. the O.T.F. = original tonus finalis. This is followed by a formula showing the relationship between the form of the melody and the form of the strophe. e. g. ABCD : MNOP.

1.) Intervals

The melodies of the Prlekija songs move in western diatonic intervals. The most frequent melodic used are intervals major and minor seconds, major and minor thirds and perfect fourths. The larger the interval, the less frequently it appears.

2.) Range

Most of these melodies move within the compass of narrow and medium intervals from thirds to sevenths, and can therefore be treated as older instances. The others have a samewhat broader range - even beyond an octave - which could possibly be from the influence of modern art music, especially instrumental.

3.) Scales

Most melodies of the songs in this collection move within the diatonic scale, and of the rest, are several in both the tetratonic and anhemitonic pentatonic systems. Melodies in ancient church modes and those in modern minor tonality are lacking in this region.

All the collected melodies have been transposed into a common finalis of 'g¹' Most frequently found are melodies which end on G-tonic and which are therefore in a so-called G tonality (i. e. 320 examples).

Then come songs which are based on the tetratonic system, mostly in the following pattern: d-g-a-h-d, and pentatonic with the pattern of d-e-g-a-h-d-e-g. Both of these and on G which functions as a tonic (do - pentatonic).

There are only a few melodies in a purely tetratonic system, while most are permeated with in − between tones (piens tones). There exist no songs in a purely pantatonic system. In all of them the pien tones emerge, but nevertheless their structure in such that we can treat them as pentatonic.

Melodies which end on G-acting as the 3rd degree of a major scale are classified in a so-called E??? tonality (213 examples). Songs with other tonal characteristics are lacking in this collection.

4.) Meter – times

The Prlekija melodies show three groups with respect to meter:

a) Songs with equal time (68 %), mostly two-four;

b) songs with mixel time (31 %), comprising both, songs with evenly changing time (e. g. no. 204, 471), and songs with more freely changing times but which still maintain a certain organization into time groups (e. g. no. 342; and

c) a very small group of melodies with very heterogeneous time structure (e. g. no. 239, 443).

5.) Grace notes and syncopations

Grace - notes are rather rare in Prlekija songs. Only 52 instances show this musical characteristic (appoggiatura, turn, prtando and others). Syncopation, also, is only found with exception in these songs.

6.) Anacrusis (up - beat)

Unlike grace-notes and syncopation, the anacrusis (up-beat) as the musical-rhythmical equivalent of anacrusis in the text, appears fairly frequently (35 %), due to stress in the Prlekija dialect and the Slovene language.

7.) Form (content structure)

The form of the melody grows logically out of the musical principles, and frequently unites with the meter and content of the lines. In this collection it is most often quadripartite (72 %). Other combinationes are notably fewer.

Besides other combinations there are some tunes structurally composed of the same elements, e. g. AA, AAA, AAAA. This hints at remnants of the oldest mode of expression, which has in numerous countries already disappeared, but has been preserved in this region. Combinations as AAB, AAAB and AABA may be considered to be instances of tune structures from simple forms towards more complex combinations. To mark the parts of the form of a tune (marked by a arched line), the letters of the alphabet have been chosen as symbols; to mark a sequence, the letter 's' has been used, e. g. A, As; and for a varied phrase the letter 'v', e. g. A, Av. Both can be used together, e. g. A, Asv. It must be emphasized that these symbols in this collection do not have the meaning recognized by musicology as basic units of musical form, but just elements to constitute major formal wholes. The marks used here, e. g. ABAB, are according to the science of musical forms most frequently only AB, i. e. a musical period, and therefore most of the tunes in this collection are actually small bipartite - and in a few cases, tripartite - songs.

8.) Part singing

The Slovenes of the Prlekija are fond of part singing. As soon as there are two singers, the melody gets its accompaniment, and if more singers meet, including proficient singers, the song is sure to be performed in three voices.

The older way of part-singing is in two voices, singing in parallel thirds or sixths, frequently with slight divergences in parallelism. When women sing in three voices, the leading voice is nearly always the first one; with men singing, the leading voice is usually the middle one, and the first voice has a supporting role, above it. With singing in three voices, there are two types of execution, an older and a more recent one. In the older type the 3ʳᵈ voice doubles one of the voices in parallel thirds either the upper voice in its lower octave, or the lower voice in its upper octave. The more recent type of singing in three voices consists of an accompaniment for the two main voices in (in thirds) by a 3ʳᵈ voice in tonic and dominant. Finally there is an even more recent kind, where the third voice moves more freely to complete the harmony of the first and second voices. This type has arisen under the influence of instrumental music and trhrough the participation of some singers in organized choral singing.

9.) Rythmical Patterns

Since similar rhythms unity the melodies, the tunes of the songs in this collection have been arranged according to rythmical patterns based on the first melodic line in each song regardless of eventual rhythmical changes in the later course of the tune. The collection affords 115 such rhythmical patterns in the melodic section. Their note schemes are shown by examples of notes, e. g. above each group of songs belonging under definite type.

In any system of arranging collected melodies it is possible that some variants of a given melody, owing to small divergences, are not juxtaposed. Hence, in arranging the melodies in this collection into rhythmical types slight divergences have been made that do not essentially alter the criterion of the arrangement and largerly permit what is similar and related to be together. This mainly relates to those instances where some variants in a meter show differences in the number of their syllables, e. g. one being hexasyllabic and the other heptasyllabic, and they are juxtaposed in the collection. Or a given variant has an up-beat and another has not; they are also juxtaposed. Two melodies having the same rhythmical character but which have differing final tones are marked with a lengthening arc below the example of the shortest note, e. g. etc. When a melody under the same type has different grace notes, this is marked in a similar way, e. g. .

The texts

The texts in this collection have been arranged according to their content into 13 groups, i. e.: patriotic, working, carousing, nuptial, comic, military, nature loving, love songs, narrative, funeral, ritual, children's and miscellaneous songs. The content of the Prlekija folksongs has a character common with the peoples of other regions in Slovenia and Europe. The songs of this collection include some special songs of the Prlekija, i. e. the so-called 'slóva', which relate certain misfortunes that occurred in those parts, e. g. in the river, with shotguns, with fire, etc. Actual epics do not exist any more in the Prlekija.

For the analysis of the Poetic lines, the principle of stressed and unstressed syllables has been taken into account. In this connection, among the classical meters only trochees and dactyls have been considered, as they are by their stresses adequate to the units of melody, where either one stressed and one unstressed syllable, or one stressed and two unstressed syllables always alternate. More often than not, the stresses of text and melody in the Prlekija folksongs coincide; wherever they do not, the rhytm of the melody has been decisive for establishing the meter. Through analysis it has been established that in the Prlekija songs trochaic rhythm (72%) largely prevails over dactylic rhythm (21,7%). There are also a few instances where both rhythms are present. With trochees, octosyllabic lines are the most frequent, i. e. mostly as couplets 8+7. The next most frequent rhythm is the heptasyllabic line which is characteristic of the lines of the Slovene ballad. The hexasyllabic trochaic line is found less frequently, yet it is characteristic of Prlekija and neighboring Prekmurje. Dactylic lines mostly appear in various combinations in the so-called 'poskočica lines' (leaping lines) as tetra-, penta- and hexasyllabic lines. Singers use them in numerous combinations while composing their songs. They are followed, frequently by dactylic octosyllabic lines, decasyllabic and other combinations. Among the dactylic lines there are a few instances of so-called lyric decasyllabic lines

( '_ _ _ '_ _ '_ _ _ '_ _ ) and tripartite octosyllabic lines ( '_ _ _ ' _ _ ' _ _ _ ) which belong under the most ancient Slavic metric schemata.

Refrains are infrequent in the Prlekija songs. They appear only in 122 (23.7%) instances.

In the formal text v. melody relation, the folk singers use a large number of combinations, including some occurring only once, and others that are quite frequent, very often found in the same combination. Let the following example suffice: The texts include 310 instances of the MNOP type, and they are represented with only seven combinations among the melodies, i. e. AAAB, AABA, ABAB, AABC, ABAC, ABCB and ABCD. (For the texts, the symbols have been taken from of the alphabet, e. g. MNOPST, etc. and 'R' always means a refrain.)

This collection was comprised with the intention of serving as a proof that the traditional folksongs of the Prlekija Slovenes are being preserved by the people of this area. Slowly these folksongs are yielding their position in every day life to more urban pastimes. But traditional folksongs shall never completely fade away from Slovenian culture, remaining, at least, as an ever-present treasure through collections of tapes and transcriptions.

(Translation: Mary C. Brass)

1. NOTNI PRIMERI (NAPEVI)

ČETVERCI

TIP ŠT. 1

TIP ŠT. 2

TIP ŠT. 3

TIP ŠT. 4

TIP ŠT. 5

PETERCI

TIP ŠT. 6

TIP ŠT. 7

TIP ŠT. 8

TIP ŠT. 9

TIP ŠT. 10

TIP ŠT. 11

TIP ŠT. 12

TIP ŠT. 13

TIP ŠT. 14

TIP ŠT. 15

TIP ŠT. 16

TIP ŠT. 17

ŠESTERCI

TIP ŠT. 18

TIP ŠT. 19

TIP ŠT. 20

TIP ŠT. 21

TIP ŠT. 22

TIP ŠT. 23

TIP ŠT. 24

TIP ŠT. 25

TIP ŠT. 26

TIP ŠT. 27

SEDMERCI

TIP ŠT. 28

TIP ŠT. 29

TIP ŠT. 30

TIP ŠT. 31

TIP ŠT. 32

TIP ŠT. 33

TIP ŠT. 34

TIP ŠT. 35

TIP ŠT. 36

OSMERCI

TIP ŠT. 40

TIP ŠT. 41

TIP ŠT. 42

TIP ŠT. 43

TIP ŠT. 44

TIP ŠT. 45

TIP ŠT. 46

TIP ŠT. 47

TIP ŠT. 48

TIP ŠT. 49a

TIP ŠT. 49b

TIP ŠT. 50

TIP ŠT. 51

TIP ŠT. 52

TIP ŠT. 53

TIP ŠT. 54

TIP ŠT. 55

TIP ŠT. 56

TIP ŠT. 57

TIP ŠT. 58

TIP ŠT. 59

TIP ŠT. 60

TIP ŠT. 61

TIP ŠT. 62

TIP ŠT. 63

TIP ŠT. 64

TIP ŠT. 65

TIP ŠT. 66

TIP ŠT. 67

TIP ŠT. 68

TIP ŠT. 69

TIP ŠT. 70

DEVETERCI

TIP ŠT. 71

TIP ŠT. 72

TIP ŠT. 73

TIP ŠT. 74

TIP ŠT. 75

TIP ŠT. 76

TIP ŠT. 77

TIP ŠT. 78

TIP ŠT. 79

TIP ŠT. 80

TIP ŠT. 81

DESETERCI

TIP ŠT. 82

TIP ŠT. 83

TIP ŠT. 84

TIP ŠT. 85

TIP ŠT. 86

TIP ŠT. 87

TIP ŠT. 88

TIP ŠT. 89

TIP ŠT. 90

TIP ŠT. 91

TIP ŠT. 92

TIP ŠT. 93

TIP ŠT. 94

TIP ŠT. 95

TIP ŠT. 96

TIP ŠT. 97

ENAJSTERCI

TIP ŠT. 98

TIP ŠT. 99

TIP ŠT. 100

TIP ŠT. 101

TIP ŠT. 102

TIP ŠT. 103

TIP ŠT. 104

TIP ŠT. 105

TIP ŠT. 106

TIP ŠT. 107

TIP ŠT. 108

TIP ŠT. 109

TIP ŠT. 110

TIP ŠT. 111

TIP ŠT. 112

TIP ŠT. 113

ŠTIRINAJSTERCI IN PETNAJSTERCI

TIP ŠT. 114

TIP ŠT. 115

RAZNE

2. TEKSTI (Z OPOMBAMI IN VIRI)

RODOLJUBNE

1.225

Slovenski fantje saj smo mi, po naših žilah teče kri, pa za našo domovino! Slovenska dikleta ljubimo, po drugih se ne oziramo, pa najlepše so Slovenke!

Posnetek 24. 2. 1963. Pel Križanič Anton, rojen leta 1925, kmet, Hrastje - Mota. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od očeta. V napevu se občuti značaj meščanske pesmi.

2.488

Gdor ima srce, zna za dom, solze, za slovenske domovine raj; zanjo rad živim, zanjo hrepenim, njo, le njo bom ljubil vekomaj! Pripev: Trara, rara, trara, rarara; rara, rara, rara, trarara! Čvrst Slovencev rod, Čist prebiva tod, oj prijaznost čista tu cveti! Fsak prijatlja ma, zvest objema ga, to navada stara tukaj je! Pripev: Trara, rara, …

Posnetek 21. 8. 1963. Pel Škrobar Franc, rojen leta 1892, kmet, Cven. Pesmi se je pevec naučil v šolskih letih od znancev. Ima jo za zelo staro, ne ve pa, če je umetna, čeprav kažeta na to besedilo in melodija. Zložil jo je Blaž Potočnik in je pozneje ponarodela. Pevec je pel v 6/8 ritmu, original pa je verjetno bil v 2/4 punktiranem ritmu ( ).

Var.: Rzb. št. 666, Lukavci; Beg, str. 18.

3.145

Venček na glavi se bliska ti s‿kitice z‿rožic zelenih, slovensko dekle; z‿rožic zelenih, slovensko dekle! Venček na glavi se bliska ti s͜͜‿kitice͜ z‿rožic zelenih, slovensko dekle! Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličice krasi, slovensko dekle! Dokler človeški rod biva po zemli tod, bode slovelo slovensko dekle!

(Več niso znale.)

Posnetek 16. 23. 1962. Pele: Škorjanec Monika, rojena leta 1904, Štrakl Kristina, roj. Filipič 1. 1937, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetice, Križevci.

Pevke so se pesmi naučile v mladosti. Je splošno znana po vsej Prlekiji in jo imajo za ljudsko, čeprav je originalno besedilo Virkovo, tiskano že v Razlagovi »Pesmarici« (Gradec, 1863). Pesem ima tam osem kitic. Značilnost besedila je stalna rečenica v četrti vrstici kitice »Slovensko dekle«.

Var.: Beg, str. 30.

4.146

Venček na glavi se bliska iz kitice z‿rožic zelenih, slovensko dekle! Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličice krasi, slovensko dekle! Svetla kot svit neba plamena ftrinjata f‿tvojih očeh se, slovensko dekle! Zalo kot rožica, srca pobožnega, bistre glave je slovensko dekle! Kakor vijolce cvet razveseljuje svet modro, ponižno slovensko dekle! Lepo kot angelji, f‿cvetu nedolžnosti slatko prepeva slovensko dekle.

Posnetek 15. 8. 1963. Pele: Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, Žabot Frančiška, rojena leta 1895, in Stramič Antonija, rojena leta 1904, kmetice, Videm ob Ščavnici. Pevke so se pesmi naučile v mladosti na paši. Sedaj se redko poje. Po prvi svetovni vojski so jo radi peli. Imela je pomen narodne budnice. Prvo in drugo kitico so pevke dobro vedele, druge kitice pa so prepisane iz rokopisne pesmarice pevke Žabot. Drugo glej pri št. 3. 145.

5.324

Naj viharja moč razsaja, hraste cepi, skale taja, pahe zemle naj zdrobi; vendar kakor siva skala sred viharja trdno stala večna bo Slovencev čast! Naj ves svet se zoperstavi, narodu pravice davi in fkovati ga želi; slave zora bo svetila, zob verige razdrobila večna bo Slovencev čast! Naj mrtvaški strup jezika nas srdito f‿sŕce pika, naj le slabo govori; vzeti nam ne more slave, ne ftajiti bistre glave; večna bo Slovencev čast! Záto mi, Slovenje sini, zvesti svoji domovini jedno srce bodimo! Če nam je ljubezen mati, ino sloga nas pobrati, večna bo Slovencev čast!

Posnetek 27. 3. 1963. Pela Novak Jakob, rojen leta 1898 in Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmeta, Banovci.

Pesmi sta se pevca naučila od starejših moških v vasi. Pevec Juranovič mi je povedal, da so jo radi peli zato, ker je njena vsebina zbujala odpor proti ponemčevanju Slovencev v času avstroogrske monarhije. Napev in besedilo prve in druge kitice sta pevca pela na pamet, ostalo besedilo je prepisano iz rokopisne pesmarice iz prejšnjega stoletja, ohranjene pri pevcu Juranoviču. Ponarodela pesem. Originalno besedilo je Virkovo, tiskano v Razlagovi »Pesmarici« 1863 v Gradcu.

Var.: Beg, str. 26. Glej opombe pri št. -/325; str. 486.

6.4

Oj, kmečki moj dom, kako si krasan! Kako me izvablaš iz vinskih ravan! Za mejstne palače jas tebe ne dam, oj, kmečki moj dom, kako si krasan! Oj, kmečki moj dom, krog tebe fsak dan zabavo veselo najrajši imam. Tu sejem in žanjem in trto sadim, z živalco in vincem pa se poživim.

(Več ni znala.)

Posnetek 19. 8. 1963. Pela Stajnko Julijana, rojena Kranjc leta 1894, kmetica, Vogričevci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v rojstni vasi. Melodija ima meščanski značaj, ker je to malo spremenjena Aljaževa pesem »Oj, Triglav moj dom, kako si krasan«. Pesem je ponarodela in jo povsod radi pojejo.

7.408

Žalost mene premaguje, ker zapustil bom svoj dom, šel bom daleč f‿tuje kraje, več prišel nazaj ne bom. Domovina, domovina, mili moj slovenski kraj, Bog ve, ktera bo ravnina grob dajala mi kedaj! Zbogom, oče ino mati, zbogom, ljuba ljubica, ti boš pa doma ostala, jas pa moram odrajžati! Zbogom, oče ino mati, spomnite se kaj na mé, saj na vas bo tu v‿daljavi moje mislilo srce!

>(Več nista znali.)

Posnetek 19. 4. 1963. Peli Stojko Ivanka, rojena Vrbanjščak leta 1936, in Nemec Marija, rojena Mihalič leta 1933, delavki, Lukavci (Dom).

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od svojih staršev. Pevka Nemec je povedala, da je to pesem slišala peti že svojo babico. Sedaj se pri njih ne poje več. Besedilo pesmi, razen tretje kitice malo spremenjeno (2. verz 2. in 1. verz 4. kitice) je iz Jenkove pesmi »Pred odhodom«.

Var.: Kumer, PSD, št. 274.

8.49

Sem lüšten, sem lüšten, paj lubico imam, z‿njoj plešen, z‿njoj plešen, in drugo, kaj znam. Poskočin z nogó, zamanen z rokó; smo lűštni, veseli v‿domači deželi, smo sami Slovenci, naj Bog nas živi!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od svoje matere (um. 1916 v 65. letu). Plesna pesem. Tukaj je uvrščena zato, ker ni posebne skupine za plesne pesmi, po vsebini pa jo lahko damo med domoljubne. V Prekmurju jo izvajajo pod imenom »Sotiš«.

Var.: Dravec, »Prekmurski plesi« (rokopis melodija) GNI. Ljubljana. Marija Šuštar, »Slovenski ljudski plesi Prekmurja«, Ljubljana 1968, str. 9 in 41. Objavljen pod imenom »Muzolin« (Mrzolin).

DELOVNE

9.147

Kadar mi koplemo, vriskamo, pojemo; vriskamo, pojemo, vince pijemo!

Posnetek 27. 7. 1964. Peli Ana Sok, rojena Klajžar leta 1907, in Petek Frančiška, rojena Sok leta 1935, kmetici, Polenšak.

Pesmi se je pevka Sok naučila pri delu v goricah, hčerka Frančiška pa od nje. S to pesmijo so izzivali gospodarja, naj jim prinese pijačo. Napev je varianta splošno znane pesmi »Gremo na Štajersko …«.

10.492

Jas pa v‿gorice grem, gorice grem; jas pa v‿gorice grem, gorice grem. Kaj boš pa dela tam? Kopa bom sam. Kaj boš pa dela tam? Kopa bom sam. Jas pa v‿gorice grem. »Kaj boš pa dela tam?« Kopa bom sam. Jas pa v‿gorice grem. »Kaj boš pa dela tam?« Reza bom sam. (Naprej se delajo kitice tako, da se spremeni beseda, ki označuje novo vrsto dela v zvezi s trto). Na primer: Veza bom sam. škropa, štuca, trga, preša, itd. Zadnja kitica pa se glasi: Jas pa f‿pivnico grem. » Kaj boš pa dela tam?« Pija bom sam.

Posnetek 16. 12. 1962. Peli: Škorjanec Monika, rojena leta 1904, Štrakl Marica, rojena leta 1925, Štrakl Marta, rojena Jureš leta 1899, in Štrakl Jože, rojen leta 1897, kmetovalci, Križevci.

Pesmi sta se pevki Škorjanec Monika in Štrakl Marica naučili pri trgatvi v Brebrovniku pri Ormožu od viničarjev poleti 1962. Od njih pa so se naučili drugi domačini, ki jim je pesem zelo všeč.

Var.: Kumer, PSD, št. 233.

11.191

V‿gorice grem, v‿gorice grem! Po goricah sma hodila, se rezati učila. Gdor rezat ne bo znao, domò ga bom nagnao! V‿gorice grem, v‿gorice grem! Po goricah sma hodila, se kopati učila. Gdor kòpat ne bo znao, domò ga bom nagnao! (Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu zmeraj spremeni delo.) Na primer: se špricati učila, brati, pretakati itd.

Posnetek 28. 7. 1964. Pela Štrucl Alojzija, rojena Rozman leta 1922, viničarka. Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev.

Var. Rzb. št. 684 (besedilo), Juršinci.

12.427

Jas pa hodim rad v‿gorice, jas pa hodim rad v‿gorice, kjer krog zidane pivnice raste vinska trtica. Jas pa hodim rad v‿gorice, kjer krog zidane pivnice raste vinska trtica. Tam okoli vežem, plejem, in tud se na soncu grejem. Sonce grozdje omeči. Ko pa grozdi dozorijo, s ode z vincem napolnijo, ki se g' težak veseli.

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Sok Ana, rojena Klajžar leta 1907, kmetica, Polenšak. Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri delu v goricah, ko so vezali trto. Pesem ima za staro. Besedilo je lepo, a verjetno umetno.

13.262

To je veselje Štajerca, če Bog mu slatkega vinca da. Juhé, juhé, zavriska rad, se žalosti ni treba bat! Ko zima jemle že slovo, obreže Štajerec trs lepo. Juhé, juhé, cirónek reznik, boš dao nam grozdja spet velik. In kadar pride Martin svet, vesel pogleda f‿svojo klet. Juhé, juhé, ti žlahtno blago, boš dalj mi žulje celilo.

Posnetek 31. 1. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica Radgona. Pesmi se je pevka naučila od pevke Lizike Pelcl iz Polic (+1960 v 76. 1.). Pravila je, da je to stara pesem in da se sedaj ne poje več. Besedilo je heterosilabično, podlaga pa je porušeni sedmerec. V tretji vrstici druge kitice najdemo neznano obliko »cirónek reznik«. Pleteršnik je nima. Pevka pa je povedala, da pomeni na kratko obrezana mladika na trti.

14.14

Sneg že gre z gore, le vinjake v‿roké, pa ojstro nabrűsi si ga tako, ka se ne poreže še keri v‿rokó! Ko pride prva kop, nam delo gre od rok; le mótike na ramo in hajdmo nad kop in s‿soboj še vzamemo nekaj otrok. Ko pride druga kop, ne nűcamo otrok; le sami ti mladi, lűšni, fajn lidjé, ka se ne potere v‿goricah mladjé. Naj virta Bog živi, ko začne špricati, ko grozdje cveti in prijetno diši. Če žejo trpi, naj se trs posiši! Ko pride zima, mraz, tud jas mon čas, za pečicoj sedim in košarice gradim in fčosih še kerega zofca strelim. Je žalosten moj stan, katerga jas imam, pa vendar čast, hvalo Bogu svojmu dam, ki mene je postavio f‿ta viničarski stan!

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Rajh Lojzka, rojena Fekonja leta 1914, kmetica, Ljutomer. Pesmi se je pevka naučila od starke Majerič, ki je umrla pred 15 leti. Misli, da je to stara domača

15.20

Al jas uboga stvar, jas vencer morem biti, ne smem na tábrh iti, ga dòma mam fsigdar. Jas dòma mam več dela kak kerište težak, če k njemu se ne štelam, zagvišno sen sirmák. Obrezano že mam, al kop mi kaj zadene, oj trešlika me tere, kak se jas nje bojim! Oj vencer ti sirmaški, kak delaš ti zastonj, pa drugi pravijo, da še pijanec sem!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Pesmi se je pevka naučila od viničarjev v domači gostilni. Pravi, da je pesem zelo stara, mogoče več kot 100 let. Ko so prišli iz Ljutomera gosti k njim v gostilno v Radomerje, so radi plačali vino »vencarjem«, da so jim to pesem zapeli. V pesmi se govori o tem, kako težko je bilo življenje viničarjev. Bili so od posestnikov zatirani nižji sloj. Za druge so delali, sami pa so živeli v pomanjkanju. Običajno je viničar hodil k svojemu gospodarju na dnino (»tábrh«), k drugim pa ni smel iti. Metro-ritmična podlaga pesmi je 6-5, vendar precej porušena, tako da je takoj v začetku peterec namesto šesterca in je zaradi tega pesem prisla pod ritmični tip peterca.

Var.: Rzb. št. 581, Strjanci.

16.64

Küri pojejo, zarjo zovejo, vüni je beli den. Stani, Micika, zbüdi Frančeka, ka de polagat ša. Malo graholke, sühe detelce, ka do mu rajši pile.

(Več ni znala.)

Posnetek 26. 2. 1963. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta 1925, kmetica, Banovci. Pesmi se je pevka naučila na paši od starejših ljudi. Lepa in prava domača prleška pesem.

Var.: Štrekelj, št. 1865 (zapisal Vraz).

17.487

Lastavice in škrjančki žvrgolijo svojo jutranjo molitvico, z glasnim petjem tudi nas budijo, da bi fstali in častili Bòga s pesmico. Klasje zrelo se nam že priklanja, kakor vosek žito rumeni; že zavžili dosti smo si spanja, hitro stante, srp zdaj v róke, svetlo se dani! Urška hiti, njiva je prostrana, Treza tud zadosti ne hiti, omedleva küštrava Polona, pridne Neže srp zdaj hitro sem in tja leti. Hvala Bogu, rano smo požele, da bi zmeraj tako pridne ble, pač se bodo matere smejale, kadar bomo zopet na rumeno polje šle!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Sovjak. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev in jo ima za staro. Pesem je res starejša ker govori o žetvi s srpi, to pa pomnijo le še najstarejši domačini.

Var.: Rzb. št. 391

18.46

Mlaci že grejo, kaj kuhala bom? Perušje nabrala, če začimba bo! Štruklece kuhala, … (Naprej ni znala.)

Posnetek 31.1. 1964. Pela Uršič Ana, rojena Šef leta 1887, kmetica, Središče ob Dravi.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev. Že sredi 19. stoletja so prenehali v teh krajih mlatiti z živino, ki je hodila po žitu, in so uvedli ročno mlatenje s cepci. Mlatili so vedno fantje in mlajši možje, ki so jim rekli »mlaci« (ali »mlatci«). Mlatiči navadno niso bili plačani z denarjem, temveč z zrnjem (10. del). Nekako na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa so mlatiče nadomestili z mlatilnimi stroji. Po vsem tem lahko imamo pesem res za staro.

Var. besedila: GNI 0-167; Štrekelj, Dodatek IV, št. 224.

19.293

Brž, mlatiči, mi fstanite, brž, da delo gre spod rok, cepce kar v‿roké vzemite, vdarte pika poka pok! Ti obračaj, jas bom stresel, Jožek zmetal f‿kot širok, Tonek cepce bo navezal, kmal bo pika poka pok! Ko smo delo dokončali, cepce vržimo iz rok in zapojmo Bogu hvalo, srečni pika poka pok!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Po metrumu besedila (8-7) je iz mlajšega časa. Vsebinsko razlago glej pri št. 18/46.

20.192

Pri sosedu se že kadi, tja prišel bode gnes orač. Obeda naj se veseli, ker prhkih, bode dobil pogač. Pripev: A njemu bode kukafca veselo še zakukala: »Kuku, kuku, kuku, kuku, kuku, ku-kukofca!«

(Več ni znala.)

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Noršinci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v družbi na Cvenu. V četrti vrstici je pevka pela »pržge« namesto prhkih pogač, ker ni razumela besedila, pa je to popravljeno. V napevu se občuti vpliv umetne glasbe. V prvem delu pripeva melodija modulira na dominanto, kar ni navadno v ljudski glasbi tega kraja. Popolnejše besedilo glej št. 21/259.

Var.: Rzb. št. 506, Boračeva.

21.259

Pri sósedi se že kadi, kaj zutra dojšo bode orač. Fsaki se toga veseli, kaj prhkih bode dobil pogač. Pripev: Al te de njemu kukafca veselo zapopevala: Kuku kukuku kukuku, ku-kuku, kukavica! Z‿gorice lepo vün diši, kaj trta kmalu obrodi. Fsaki se toga veseli, kaj grozdje bomo trgali. Pripev: Pa prišo bo jesenski čas, bo teklo z‿lagva vino v‿nas. Kuku kukuku, kukuku, ku-kuku , kukavica!

Posnetek 31. 1. 1964. Pel Sakelšek Anton, rojen leta 1912, kmet in vaški harmonikar, Središče ob Dravi.

Pesmi se je pevec naučil pred dvajsetimi leti od znancev. Napev je enak kakor pri št. 20/192, samo je v (6/8) taktu.

Pri št. 506 Rzb iz Boračeva je še ena kitica in se glasi:

Pripev: Kak lepo vedro se dani, že beli dan pozdravlja nas. Zdaj spati več nas ne pusti. zdaj le na delo, drag je čas! Skoz okno pa je kukafca najlepšo pesem prepevala: Kuku, kuku, kuku, kuku kuku, kukafca!

22.422

»Rad bi vedeo, káko kmetič, rad bi vede, káko kmetič poseje svoj ovs; rad bi vedeo, kako kmetič poseje svoj ovs.« »Vidiš takle, káko kmetič, vidiš takle, káko kmetič poseje svoj ovs; vidiš takle, káko kmetič poseje svoj ovs!« »Rad bi vedeo, kako kmetič poseje svoj ovs!« »Vidiš takle, kako kmetič poseje svoj ovs!« »Rad bi vedeo, káko kmetič požanje svoj ovs!« »Vidiš takle, kako kmetič požanje svoj ovs!«

(Besedilo pesmi se zmeraj ponavlja, samo se v kontekstu spremeni beseda. Na primer: mlati, prodaje, zapije, se bije ženoj itd.).

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Maguša Angela, rojena leta 1910, kmetica, Noršinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med starejšimi ljudmi. Najrajši jo pojo na kmečkih gostijah. Pri petju pevci z rokami prikazujejo, kako se delo opravlja. Npr.: pri žetvi mahajo z rokami, kakor da kosijo itd.

Var.: Štrekelj, Dodatek, IV, št. 161.

23.104

Kosa je rjava, trafca je žilava, jas pa le odzaja kimam no kosim. Kak se meni streže, tak meni kosa reže, dekla piti nese, mimo méne gre. Stric naprej kosijo, jim jojca doj visijo, jas pa le za njim režem ga počas.

Posnetek 28. 2. 1963. Pel Štefanec Ivan, rojen leta 1898, kmet, Krištanci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti med kosci.

Var.: Rzb. št. 462; GNI 0-6005, (Mekotnjak zapis 1. 1909). Štrekelj, št. 7247 (zapisal Vraz), 7250 (tudi melodija).

24.105

Kosa je rjava, kosec pa za vraga! Jas pa le odzaja šmickam no kosim. Gazda piti nese, mimo méne nese. Jas pa le odzaja šmickam no kosim. Stric naprej kosijo, jim jajčka dol visijo. Jas pa le odzaja šmickam no kosim.

Posnetek 2. 9. 1966. Peli Štampar Franc, rojen leta 1922, in Klajnčar Jože, rojen leta 1907, kmeta, Jastrebci pri Kogu.

Pesmi sta se pevca naučila v otroških letih od starejših koscev.

Var. kakor pri št. 23/104 in Štrekelj, št. 7251.

25.137

Lahko noč, lahko noč, Bog nam svojo daj pomoč! Zaj smo delo dokončali, da bi tudi slatko spali! Fsa vročina zdaj je proč, lahko noč! Spravmo se, spravmo se, roke si podaj mo še! Naj sovraštvo fsako mine, fsaka jeza s‿srca zgine, prej ko solnce zašlo bo za goro!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Podplatnik Anica, rojena Caf leta 1908, kmetica, Sejanci. Po pripovedovanju pevke so to pesem radi peli zvečer, ko so šli z dela domov. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev in je ponarodela Slomškova varianta.

Var. GNI 0-655, (Tomaž 1907); M. Ahacel, »Koroške in štajerske pesmi« str. 16; Slomšek, Lahko noč! (o.e., str. 90); Hozian, str. 47; Dravec, Prekmurske, št. 22.

26.99

Veseli čas prihaja, ko mati zgodaj fstaja, ma dost skrbi in dost trpi, potico f‿peč že fsaja. Prašička smo zredili, na tla ga položili, okol voglof, okoi plotof za njim pa smo hodili. Prašič široko zija, z debelim repom vija, še fse poje današnji dan, zaklal ga bo Matija. Klobase so narjene, so materi zročene, so gvircane, so prprane, pa niso še pečene. Prišel bo tudi godec, dobil bo svinjski gobec, le pridi k nam, še rep ti dam, bo dober za želodec. Sidimo za mizo, pokličimo še Lizo, da žlice razdelila bo, ker juha je že blizu!

Posnetek 25. 2. 1963. Peli Škrget Marija, rojena Lipovec leta 1909, in Rajner Frančiška, rojena Stenjko leta 1912, kmetici, Spodnje Krapje.

Pesmi sta se pevki naučili od babic v mladosti, ko so sedeli za pečjo. Menijo, da je zelo stara. V njihovem kraju jo vsi znajo peti in ji pravijo »pesem za koline«.

Var. GNI 0-5386 (Miklavž pri Ormožu, 1910) in GNI, M. št. 22678 (Rački vrh).

27.313

Keri če koline meti, more dosta si zadeti! Hojladrala, hojladra, hojladrala, hojladra. Keri če koline meti, mora dosti si zadeti! Preden mož žival zakole, si zavžije dost nevóle. Te mi dajo fest žganice, jas si plüjem na pešice. Tak je on nad menoj čampa, da bi meja jas dva krampa. Jas se zderen: Dveri gor! Pujcek pa mi vujde v‿dvor. Jas pa f‿koti le čepin, pa besede ne velin!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Šrol Jožefa, rojena leta 1895, kmetica, Bodislavci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svojega očeta.

Var. GNI 0-260 (Pristava, 1907) in 0-9478 (Miklavž pri Ormožu; besedila).

28.356

Snočka smo račün imeli, k ak mo zütra prašička klali. Fsaki je na méne kazo: »Ti boš nam po levi gazjo!« Nisen vüpo ga prijeti, že leti mi drek po peti. To de moja zadnja vüra, če'š se ti tak z menon güra.

(Več ni znal.)

Posnetek 30. 11. 1963. Pel Plohl Vincenc, rojen leta 1900, viničar, Kajžar pri Miklavžu (Ormož). Pesmi se je pevec naučil v mladosti od Jurija Miklošiča, mesarja (+1956 v 80. l.).

Var. GNI 0-261 (Kamenščak. 1907, besedilo).

29.92

Mesarje zjutraj prišeo in se prismejao: »Preden bo pol ure, prašiča bom zaklao! Le nič se ga ne bojmo, močno pri vratih stojmo! Kak hitro bode gori stao, za rep ga bom popao! kakor stari meh. « Ljudje pa že prašiča kótajo po tleh, mesar okoli fini, kakor stari meh. »Le nič tako ne fini, brž mu nož porini! Tamkaj dekla že čepi, s krničko čaka kri!«

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Trstenjak Marija, rojena Kranjc leta 1909, delavka, Boračeva. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med dekleti. Pesem ima za staro.

30.45

Mati zakliče pridne deklíče: »Hitro fstanile, pojdite prat!« Mati zakliče pridne deklíče: »Hitro fstanite, pojdite prat! Srajce, rokafce, rute in peče, prte poberte, prat se mudi! Žehto končale, lug ste isprale; le na perišče pojdite prat! Dobro ožmite, lepo splahnite! Belo ko sneg se bleščalo bo!«

Posnetek 21. 7. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v domači hiši. Besedilo je od Jožefa Lipolda, ponarodelo pa je verjetno po ljudskošolski rabi. Pevka mi je povedala, da je bil žehlják visok škaf, ki je držal do 90l. Na dnu je imel luknjo, skozi katero je odtekala umazana voda (lüg). Stal je na lesenih nogah (»nogáče«), tako da so lahko luknjo odpirali, kadar so hoteli vodo izpustiti. Pevki sem tudi prebral naslove in ji povedal vsebino pesmi, ki jih je S. Vraz zapisal v Prlekiji in med drugimi pesmimi izdal 1839 v Zagrebu. Poznala je samo eno, ki mi jo je že prej pela.

31.490

Ko sen plela len, mislila si sen: Škoda moje je mladosti, da ne mine brez britkosti, mislila si sen Ko sen plela mak, škoda na stokrat: Škoda moje je mladosti, da ne mine brez britkosti, škoda na stokrat!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci. Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev, v tej vasi v navadni govorici pravijo »sn« (s[e]n) namesto sem, včasih se pa sliši skoraj kot »sin«.

32.6

Smo trije bile, smo vino pile, smo jele meso kak krava seno. Zdaj bi pa jele mačka no psa, či ne bi kosmata bila.

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Fras Antonija, rojena Stejnko leta 1899, gospodinja, Veržej. Pesmi se je pevka naučila okoli leta 1905, ko je kot otrok hodila okoli teric pri delu.

33.529

»Predi mi, predi, hčerkica moja, jas ti bom küpila fürtoh novi!« »Ne bom prela, pa nemrem presti, ker mene, mene moj palček boli!« »Predi mi, predi, hčerkica moja, jas ti bom küpila robec novi!« »Ne bom prela, pa nemrem presti, ker mene, mene moj palček boli!«

(Najprej se delajo kitice tako, da se v drugem verzu zmeraj spremeni ime stvari). Na primer: Jas ti bom küpila obleko, šolnje, štunfe. itd.

Posnetek 30. 7. 1966. Pela Lašič Marija, rojena Fekonja leta 1931, kmetica, Spodnji Ivanjci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od drugih prelj, ko je tudi sama predla. Pri Štreklju je razvrščena med ljubezenske (št. 1196).

34.327

Ker bode nas obiskalo tolko gostov, družba mala, hajd na noge, kuharce, tak potica peče se! Moke bele takoj prinesi, kvasa tudi še zamesi; mleka, masla in soli, jajec eno, dve al tri! Mandlov ne bomo rezali, slatkih še rozin prebrali; tolčimo slatkor drobno in ga zmešajmo f‿testó! Oj, kako nam je skipelo, da ga gledat je veselo; čakati ne smemo več, kar s potico hitro f‿peč! Peči, peči se, potica, lepo prosim kuharica; teško čakamo jo fsi, prosim, zvolte, gdor želi!

Posnetek 31. 1. 1964. Pela Matjašič Marica, rojena Zbiša leta 1919, gospodinja, Radgona. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere kot osemletni otrok. Misli, da je pesem stara. Zdaj se ne poje več.

35.71

Vleči, vleči dreto, tuči, tuči klin! Vleči, vleči dreto, tuči, tuči klin!

Posnetek 31. 1. 1964. Pela Uršič Ana, rojena Šef leta 1887, kmetica, Središče ob Dravi.

Šoštarska pesem (šusterpolka). Peli so jo pri plesu. Pevka mi je pripovedovala, da so plesali navadno polko na napev te pesmi. Vmes so v določenem času pokleknili na eno nogo, z rokami pa delali, kot da bi vlekli dreto; potem so tolkli z roko po kolenu, kot da bi zabijali klinčke v čevlje. Zraven so peli besedilo te pesmi. Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi Obrežu od znancev.

36.35

Poslušam kovača, kak kladvo obrača; ga tolče in krega, da daleč se zlega. Pripev: Bunka ti, bunka ti, močni ropot. (Naprej ni znala.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Pesmi se je pevka naučila pred 60 leti v domači gostilni. Misli, da je stara. Sodeč po besedilu in napevu je pesem novejša, mogoče tudi šolska.

Var.: Rbz. št. 216, Kamenščak; 398, Bučkovci; 580, Strjanci.

47.384

(Odlomek) Keri meni dobro plača, mu zapojem od kovača. Jas od jega dosti ven, črni je kakor voglén! Pripev: Kuja, kuja, cin, cin, cin; kuja, kuja,cin,cin,cin, kuja,kuja,kufer,srebro, cincelin !

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 7. Pela Nemec Jožefa, rojena Roškar leta 1904, kmetica, Podgorci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši. Pesem ima za staro domačo. Še zdaj jo je včasih slišati.

Var.: Rzb. 216, 398, 580 (besedila). Več o tej pesmi in drugih o kovaču glej: Z. Kumer: Štajerska ljudska »Pesem od kovača«. Prleški zbornik. 1969, Ljutomer. Var. Štrekelj, št. 7303-7313; Kumer, PSD, št. 325.

38.308

Čujte pesem od kovača, črn je, hujši od rogača, vendar k njemu fsak rad gre po potrebno orodje!

Pripev:

Kuje, kuje cin, cin cin, kuje, kuja: cin, cin, cin! Čujte pesem od kovača, črn je, hujši od rogača, vendar k njemu fsak rad gre po potrebno orodje! Če že komu cvek ošpiči, že zasluži po grošiči, keri vino pije rad, naj se ide včit kovat. Kmet brez njega némre biti in gospod se ne voziti. On naredi pa iglò, samo šment naj šiva z‿njo!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev.

Var. kakor pri št. 37 in GNI M-22680 (Rački vrh); Kumer, PSD, št. 325. Gl. opom. pri št. 37.

39.307

Če bi gdo mi dobro plača, bi zapel mu od kovača, jas od njega dosti vem, če vam le povedat smem. On pa kuje bum, bum, bum, kuje, kuje pil bom, bom; dnar mu fsak dan v‿mošjo gre, pije lehko, kelko če! Kmet brez njega nemre biti, ne gospod se kam voziti; tüdi nüca ga orač, fsaki mešter, še kopač! On pa kuje bum, bum, bum, kuje, kuje pil bom, bom; dnar mu fsak dan v‿mošjo gre, pije lehko, kelko če!

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Štegmüller Matilda, rojena leta 1888, kmetica in šivilja, Kamenščak. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Slišala jo je tudi dostikrat peti v vaški gostilni pri »Ficku«.

Var.: kakor pri št. 37 in 38.

40.326

Vino ino pa žganica, pa orehova povitica, to za jüžno mora bit, pa zidar še nije sit! Če k potrebi on zaj ide, tri frtale vür ne pride, potli še si fajfo pše, pomalen gor na rüšče gre. Pozimi se pečenka skrije, glažek malo gdaj nalije; pregovor mu tak veli: süha grüška mu diši. Če zidarof ne bi meli, te po lükjah bi živeli; Bog te živi, oj, zidar, pij pa jej, pa slüži dnar!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel Muršič Maks, rojen leta 1899, kmet, Šalinci. Zidarska pesem. Pevec se je je naučil v domači vasi od zidarjev. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 32; Štrekelj, Dodatek, str. 296, št. 11.

41.552

Mlinari najbolj cigajnsko živijo, lepega zrnja od lűdi dobijo. Mlinarja to najbolj veseli, če kmeti pô žakla mele fali.

Posnetek 30. 7. 1966. Pel Kavčič Alojz, rojen leta 1903, kmet, Gornji Ivanjci. Pesmi se je pevec naučil pred 40 leti od znancev.

42.114

Kmet se hüdo toži, da nemre biti f‿koži, ma zmeraj briftošl v‿roki, zato je lehko sloki. Rihtar k‿rami pride, predno gre od hiše, provi: »Plačaj dačo, vači greš f‿kobačo!« »Kak mo jo, vragi, plača, ker je velka dača, raj se v‿oštarijo skrijem, pa tam za hojčje pijem.« Šakucar mu krave šteje, svinja se mu smeje, kunje se mu vnoža, ker je samo kost in koža.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, Vučja vas. Pesmi se je pevec naučil pred 40 leti od Alojza Domajnka, kmeta iz Bučečovec (+ 1950 v 70. letu).

Var.: Štrekelj, št. 7237-7239.

43.359

Hajd na noge, hajd na barko, idemo v‿Brazilijo! Nova najšla se dežela, tam za oceanom je. Več je tamkaj sladne kave kak pri nas kamenčekof, ni na sveti tolko trave, kakor tam je biserof. Tam dekleta ino žene, tam čez noč bogate so. Naj bo stara ali mlada, fsaka tam kraljica bo! Tamkaj fantje ino možje, tam čez noč bogati so. Fsa j' dežela v‿jedni roži, osrečila fse nas bo! Vun iz mesta tja f‿puščavo nas birači tirajo, (to)je obljubljena dežela, kjer zverine tulijo. Tam ni cerkve ni kapele, onkraj ceste križa ni. Tam ni pesmice vesele, večna luč jim ne gori.

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pevec se je pesmi naučil v mladosti in misli, da je bila zložena okoli leta 1890, ko so se ljudje iz Prlekije in od drugod začeli na veliko seliti v Ameriko. Sedaj se ne poje več. V prvem delu besedilo govori o tem, kako so si ljudje sami zamišljali novo deželo ali pa so jim jo tako prikazovali tisti, ki so jih nagovarjali na pot. V drugem delu (5. in 6. kitica) pa se že občuti domotožje in kesanje zaradi odhoda v tujino, kjer so prepuščeni samovolji tujcev in težkemu delu v surovi naravi.

VINSKE IN ZDRAVICE

44.153

Vino, vino pelajo, tri polovnjake v‿Radgono; eden ma bele brgušice, te drügi pa črni klobuk.

(Več ni.)

Posnetek 24. 2. 1963. Pel Misleta Franc, rojen leta 1893, kmet, Hrastje - Mota. Pesmi se je pevec naučil od svojega očeta okoli leta 1910. Misli, da je zelo stara.

45.226

Pripélali so furmani en sodček sladga vinca, pripélali do bregeca, opešala živinca. Pripregli so konjičke tri, vozi, vozi, Micka ti! Düo, düo, bistahé, vozi, vozi najnaprej! Oha!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka dekla, Videm ob Ščavnici. Pesmi se je pevka naučila na gostiji.

Var.: Rbz. št. 273; Kumer, Ribniške, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 5722-38; Kumer, PSD. št. 338.

46.228

Pripeljali so furmani en sodček sladga vinca; pripeljali do bréga so, opešala živinca. Pripregli so konjičke tri, vozi, vozi, Franček ti! Düjo, düjo, bistahár, ti si našim konjem par!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Podplatnik Anica, rojena Caf leta 1908, kmetica, Sejanci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti, ko je imela 15 let.

Var.: Rbz. št. 273; Kumer, Ribniške, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 5722-38.

47.29

Na prednjem oltarju ena ptičica sedi, pa f‿ klunčku ma glažek, ga Frančeki zroči. Bog oče ga je sadil, Bog sin ga je krstil, Bog sveti Duh posvetil, ga Frančeki zročil. Bog živi, Bog živi, Bog živi do neba, le spiti ga, le spiti ga, le spiti ga do dna!

Posnetek 15. 8. 1963. Peli Štuhéc Ana, rojena Karba leta 1889, in Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetici, Videm ob Ščavnici.

Napitnice sta se pevki naučili v mladosti na gostiji od znancev.

48.40

(Odlomek) Že čriček prepeva, ne more več spat, ftrgatef veleva, spet pojdemo brat. Pripev: Slatko vince piti, to me veseli, dobre volje biti svoje žive dni; svoje žive dni, brezen fse skrbi, to me srčno veseli.

(Več ni znala.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Lukavci (Dom). Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Peli so jo pri kopanju »goric«. Pevka ima pesem za zelo staro.

Var.: v napevih št. 41. Popolnejše besedilo in variante glej pri št. 49.

49.53

En hribček bom kupil bom trsek sadil, bom trsek sadil, pa bom trsek sadil. Prijatle povabil, pa sam ga bom pil, pa sam ga bom pil, pa zakaj? En hribček bom kupil, bom trsek sadil, prijatle povabil, pa sam ga bom pil. Tam gori za hramom en trsek stoji, je z grozdjem obložen, da komaj drži. Že čriček prepeva, ne more več spat, ftrgatef veleva, spet pojdimo brat. Konjički škrebljajo, ker vozijo teško, ker vince peljajo, je močno, slatko. Le pijmo, le pijmo, to vince slatko; ker vince je slatko kot čisto zlato!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Irgolič Roza, rojena leta 1880, viničarka, Črešnjevci. Pesmi se je pevka naučila v goricah pri delu. Priredil jo je, kakor je splošno znano, A. Slomšek po bizeljski ljudski pesmi. Znana je tudi povsod po drugih krajih Slovenije.

Var. besedila: M. Ahacel, »Koroške in štajerske«, str. 66; Beg, str. 118; Razlag, Pesmarica, str. 48 ; Štrekelj, št. 5477 in druge; Kuba, št. 54.

50.231

Lepše rože ni na svet kak je ta vinska trta. Pozimi spi, spomlad cveti, v‿jesen se grozdje trga. Ko druge rožice cveto, nobena ni tak žlahtna. En čas cveto, se posuše, a minejo brez sadja. Na hribčku je nasajena, od kmétiča je obrezana. Od kmétiča je obrezana, od Jezusa darvana. Zatorej, bratje, poskusmo ga, kak nam je obrodilo! Bog daj, da‿b še od zaj naprej obilen sad rodilo! Nobene dobre volje ni, da ne bi bla spošt/o/vana, nobene svete maše ni, da ne bi bla darovana.

Posnetek 22. 8. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pesmi sta se pevki naučili v šolskih letih od svojega očeta. Oče je bil dober pevec in je zelo rad pel. Pesem imata pevki za staro. Poje pa se že bolj poredkoma.

Var.: Rzb. št. 500 Radgona in 538 Benedikt; M. Ahacel »Koroške in štajerske«, str. 61; Štrekelj, 5502 in druge.

51.113

Slovenc Slovenca vabi: »Če se ti pit ne gabi, vè pridi v‿goro k nam, smo dobre vole tam!« Vinograd obdelovati Slovenec mora znati; gdor delal praf ne bo, naj pije le vodo! Visoke so gorice in žlahtne so trtice; gdor delal praf ne bo, naj pije le vodo!

(Več ni znala.)

Posnetek 30. 7. 1966. Pela Habjanič Ivana, rojena leta 1906, kmečka dekla, Spodnji Ivanjci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v vasi Radvenci. Ponarodela Slomškova pesem. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 47; M. Ahacel, »Koroške in štajerske«, str. 62; Beg, str. 121.

52.33

Iz zemle gre f‿trto, lavindi, vundi trta, trti, trtú, lavindijo, oj trta, živio! Iz trge gre v‿listje, lavindi, vundi listje, listi, listu, lavindijo, oj listje, živio! Iz listja gre v‿grozdje, lavindi, vundi grozdje, grozdi, grozdu, lavindijo, oj grozdje, živio! Iz grozdja gre f‿škafe, lavindi, vundi f‿škafe, škafi, škafu, lavindijo, oj škafi, živio! Iz škafa gre v‿brente, lavindi, vundi v‿brente, brente, brentú, lavindijo, oj brente, živio! Iz brente gre f‿kadi, lavindi, vundi f‿kadi, kadi, kadú, lavindijo, oj kadi, živio! Iz kadi gre f‿sode, lavindi, vundi f‿sode, sodi, sodú, lavindijo, oj sodi, živio! Iz sodof gre v‿glaže, lavindi, vundi v‿glaže, glaži, glažú, lavindijo, oj glaži, živio! Iz glaža gre v‿glavo, lavindi, vundi v‿glavo, glavi, glavú, lavindijo, oj glava, živio! Iz glafce gre f‿pete, lavindi, vundi f‿pete, peti, petú, lavindijo, oj pete, živio! Iz pete gre v‿zemlo, lavindi, vundi v‿zemlo, zemli, zemlú, lavindijo, oj zemla, živila!

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Stojko Ivanka, rojena Vrbanjščak leta 1936, delavka, Lukavci (Dom).

Pevka se ie pesmi naučila od znancev pri delu v goricah v Jeruzalemu …

Var.: Kumer, Ribniške, št. 52; Kumer, PSD. št. 267 m 268; GNI, 14577 m M-25023. Ritmično in tekstovno varianto pojo tudi Francozi.

53.329

Žeja, žeja se ji pravi, ki nas komije ona davi. Žeja, žeja!

(Več ni.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Pesmi se je pevka naučila v domači gostilni od trgovskih pomočnikov iz Ljutomera, ko je imela 10 let. V napevu se občuti nestabilna intonacija, kar je zaznamovano s puščico.

54.83

Nikol ne bom pozabil očetka mojega, ki vedno mi je pravil: »Moj sin, le pijmo ga!« On, starček je bil, je vince rad pil, kozarček si je spraznil, si drugega nalil!

Posnetek 19. 4. 1963. Pel Gorički Ignac, rojen leta 1905, kmet, Presika. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje matere. Drugo kitico je najprej povedal tako, kot je zapisana, zadnji del pa je pozneje pel takole:

Kozarček ga je spraznil, s tem Boga je častil.

Var.: Beg, str. 113; Štrekelj, št. 5808 in druge.

(Venček)

55A.84

Nigdar ne bom pozabil očeta svojega, ki mene je povabil na visoke goré, kjer so žlahtne trté, kjer slatko vince rasté za same fajn možé.

55B.202

To vinsko kaplico zdaj hočemo popiti zavezo staro bratofsko želimo ponoviti.

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti v goricah. Pravzaprav je »venček«, sestavljen iz dveh samostojnih pesmi. Včasih pevci pojejo več zdravic eno za drugo, kot da bi bila ena pesem. Tako je tudi tukaj. Napevi pa so različni in so morali biti zaradi tega razvrščeni po ritmičnih tipih v razne skupine. Druga pesem je Orožnova, ponarodela.

Var.: Beg, str. 113 in 110; Štrekelj, št. 5808 in druge.

56.201

To žlahtno vinsko kaplico zdaj hočemo popiti, zavezo staro bratovsko želimo ponoviti; četudi tu, namesto spat, nas svetli dan posije. Morbiti je to zajdjokrat, kaj skupaj smo ga pili! Sen zmeraj ljubil zvesto vas, čeglih smo ne spoznani. Do vas je srce fsaki čas gorelo, bratje dragi! Zato pa dajmo se spoznat, da smo si bratci bili! Morbiti je to zajdjokrat, kaj skupaj smo ga pili! Pa pride noč in pride dan, da spet okol mo stali in desne roke si drgoč kak stari znanci dali. Zapeli bomo tistokrat in Bogu zahvalili. Da ni še blo to zajdjokrat, kaj skupaj smo ga pili!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci. Pesmi se je pevka naučila kot desetletni otrok od svojega očeta, ki je bil veseljak in je bila to njegova napitnica. Pevka ima pesem za staro. Danes nihče več ne poje cele. (Glej št. 55/B.) Orožnova pesem, ponarodela.

57.7

Oj vinček, hoj, hoj, bod dober z menoj! Nikar me ne vrži pod mizo nocoj! Ko‿b sodof ne‿b blo, tud čepof ne‿b blo in vince bi teklo z‿majolke samo! Pa čepek, ha, ha, odbiti se da in vince z‿majolke po curku kapla.

Posnetek 28. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci. Zdravice se je pevka naučila kot otrok med znanci. Znana pivska pesem. Var.: Beg, str. 108; Štrekelj. Dodatek, št, 38; Kumer, Ribniške, št. 169, kjer je napev podan dvo- glasno v G-duru.

Var.: Beg, str. 110.

58.245

Oj vince, ti prežlahtna stvar, kolk špasof narediš, marskterega bahačeka pod mizo zavališ! O joj, jo joj, o joj, jo joj, tako se godi, komu vince diši, ga drugi dan želodec in glafca boli!

Posnetek 7. 8. 1967. Pela Kumer Elizabeta, rojena Polak leta 1899, kmetica, Ceróvec. Napitnice se je pevka naučila v otroških letih od svojega očeta.

59.365

Mi smo štirje fsi pastirje, radi vince pijemo. Kar imamo, fse prodamo, fse za vince dajemo!

(Več ni.)

Posnetek 28. 7. 1964. Pela Smodiš Alojzija, rojena Plohl leta 1921, viničarka, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev.

Var.: Beg, str. 114. Pri Štreklju je to en del iz kolednice št. 4829-1830.

60.366

Mi smo štirje kak pastirje, radi vince pijemo. Radi gremo v‿oštarijo, tan veselo pojemo. Keri pa nas ne trpijo, pa jim nos razbijemo!

Posnetek 27. 7. 1964. Pel Šumenjak Jože, rojen leta 1899, kovač, Bresnica. Pevec se je pesmi naučil v mladosti od znancev. Var.: Beg, str. 114.

61.8

(Venček) Čez pedeset let, čez pedeset let, té ne de več mene, nej črejvlof nej drejt! Nej črejvlof nej drejt, čez pedeset let! Smo ga že pili, pa še ga bomo, dokler na svetu živeli bomo! Pipipi-pijmo ga, pipipi-pijmo ga! Pipipi-pijmo, dokler živimo, saj ne dobimo kaple ga tam!

Posnetek 1. 2. 1964. Peli Šostar Ljudmila, rojena Veber leta 1903, in Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetici, Radgona.

Zdravice sta se pevki naučili v mladih letih od znancev. To je pravzaprav tudi »venček« iz več pesmi, a tako povezan in zapet v enakem tempu, da naredi vtis ene same pesmi. Pravi poskočni verzi. V začetku jih lahko štejemo za daktilske 301 root 20 0 0 0 0 S 2,3 0,0 3:58.31 btrfs-transacti četverce in peterce, pozneje pa so peterci zraščeni skupaj v deseterce (5 + 5).

62.48

Poslušaj, sredina, kaj virt nam guči, da nemo do sèpa nič vina pili. Le slečmo doj sükje in vržmo na stran, sméknimo k sèpi, doléfka je tan!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Šalamon Terezija, rojena Perger leta 1901, kmetica, Gibina. Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri kopanju goric. Povedala je, da je »sep« nasuta zemlja (nasip) na gornjem kraju vinograda in da včasih kmet pravi: »Tam gori pri sèpu je vino, ko pridete do njega, boste pili in jeli.«

63.100

Litrček je prazen, ne gremo mi narazen! Ne gremo mi domo, dok kukafca še pela nam bo!

Posnetek 2. 9. 1966. Pel Klajnčar Jože, rojen leta 1907, kmet, Jastrebci pri Kogu. Zdravice se je pevec naučil v mladosti v družbi znancev.

Var.: Rzb. št. 12, 13, Ljutomer; 41, Kapela; 54, Veržej; 291, Grabonoš; 315, Stara Gora; 454, Hardék.

64.474

Hej, Micka, le rukni ga, cukni ga, v žakel potukni ga, ker dobro je vince za fse žejne lüdí.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela Marin Ana, rojena Sunčič leta 1904, kmetica. Boreci. Napitnice se je pevka naučila na gostiji.

65.304

I, i, i, kuklo bi pili! Kak ste teško to pozabli, ki ste nas to‿sem povabli. I, i, i, kuklo bi pili! I, i, i, kuklo bi pili! O, o, o, al že skor kaj bo? E, e, e, virt že z ročko gre. U, u, u, držte se redu! A, a, a, nikši vrag nam nič ne da!

Posnetek 2. 2. 1964. Peli Leopold Marija, rojena Kurbus leta 1912, kmetica, in Leopold Elizabeta, rojena leta 1946, učenka učiteljišča v Mariboru, Ihova.

Pesmi se je pevka Marija Leopold naučila v mladosti v rojstni vasi, hčerka Elizabeta pa od nje. Pevka in tudi drugi prisotni so mi povedali, da je pri njih še v navadi, da pojejo fantje na vasi, kar je drugod v Prlekiji že redkost. Zbere se 5 do 6 fantov in pojejo novejše slovenske pesmi pa tudi hrvaške in srbske, ki so se jih naučili pri vojakih.

66.305

I, i, i, virta vüha zlo boli. Da bi on za to fse veda, on bi se za láse teza. I. i, i, virta vüha zlo boli. I, i, i, virta viiha zlo boli. Da bi on za to fse veda, on bi se za läse teza. U, u, u, pojmo hvalo, čast Bogu, Jezus in Marija pa si v‿nebesih pojeta! E, e, e, zdaj pa fse na virta gre! Vzemte klüče, ite f‿klet, glažek mora bit nalejt! O, o, o, püča skoro prazen bo! Zàkaj ste nas sim pozvali, či nan nete piti dali? A, a, a, midva pa sva bratca dva, slatko vince pijeva, dobre volje bodeva!

Posnetek 8. 8. 1967. Pel Trdina Vlado, rojen leta 1923, elektromonter, Radgona. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje matere.

67.269

Na mizi svetla luč gori, pred tabo pa, Franček, en glažek stoji; klukluklu, kluklukluk, naj se speljuje, naj se to vince po grlu speljuje, naj se speljuje, naj se spelja, se de nam virt po drügega ša!

Posnetek 13. 8. 1963. Pela Kšela Marija, rojena Gregorc leta 1922, kmetica, Berkovci.

Pevka se je zdravice naučila v mladosti v rojstni vasi Čakovi.

Var.: Rzb. št. 645, Mihalovci; GNI, 0-5387, Miklavž pri Ormožu 1. 1910.

68.11

»Bratec, kaj maš to?« »Polno kupico!« Le hitro jo ispiti in dobre volje biti! (Zadnji dve vrstici se ponavljata, dokler vsi ne spijejo kozarcev.) Kam je šlo? spili ga smo. Takše si brate meti želi(je)mo, keri tak radi pijejo vino. Pijmo ga, pijmo ga, saj nam diši!

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Ferenc Marija, rojena Osterc leta 1903, kmetica, Veržej. Napitnice se je pevka naučila na »gostüvanji«. Misli, da je domača in stara. Zložena je iz dveh delov s prehodom (venček). Napev drugega dela je enak napevu št. 69 c. V besedilu tega dela je popačena oblika »želijemo« od želimo. Pevka je povedala, da to mesto zmeraj tako pojejo.

(Venček)

69a.545

Klu-klu-klu, klu-klu-klu, klu-klu-klu kluje. naj se ti z‿glažeka vince speluje! Naj se speluje, naj se spela, saj de že Franček po drügega ša!

69b.94

Prelepo ime Franček, Bog te naj živi, primi glažek v‿róke, s latko se napij! Le ga piti no zavžiti, le ga piti no zavžiti; pa kam je šlo? Spili ga smo!

69c.527

Takse si bratce meti želi(je)mo, keri nam radi pijejo vino, pimo ga, pimo ga, saj nam diši!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel Muršič Maks, rojen leta 1899, kmet, Šalinci. Čeravno metro-ritmična oblika teksta ni enaka, je napitnica sestavljena iz več pesmi v »venček«, napevi pa so oddeljeni zaradi muzikološkega principa, razvrstitve napevov po ritmičnih tipih. Pri št. 69 C je spačena oblika »želijemo« iz želimo in je zaradi tega verz enajsterec. Tudi drugod tako pojò. Pesmi se je pevec naučil na gostijah.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 38; Štrekelj, št. 5673-74 in druge.

70.97

Micka, stara kluka, piti si ne upa, čaka na povelje, da si spolni želje. Pripev: Živio, živio, Slovenci, živio. Slovenke, živio! Micka, stara kluka, piti si ne upa, čaka na povelje, da si spolni želje. Sosed naš debeli, zdaj ti bomo peli! Hitro gor stanite, mu na zdravje pijte! Imamo tud Lisjaka, je žejen kakor spaka. Če mu ne damo piti, nam kure če vmoriti.

Posnetek 31. 1. 1964. Pela Volf Micika rojena Grosman leta 1923, posestnica, Zbigovci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Napev te pesmi ni uvrščen v zbirko, ker je enak napevu pesmi št. 86/97.

Pri pesmi Rzb. 454 je še ena kitica, ki se glasi:

Franček glatka koža, ga Micka rada boža, vino mu nalije, da se ne polije.

Var,. Dravec, Prekmurske, št. 51, 52 (besedilo). Rzb. št. 13, Ljutomer; 54, Veržej; 291, Grabonoš; 315, Stara Gora.

71.98

Micka naj pokaže, kak se grlo maže! Potle po navadi pijmo ga fsi radi! Pripev: Živio, živio, Slovenci, živio, Slovenke, živio! Micka naj pokaže, kak se grlo maže! Potle po navadi pijmo ga fsi radi! Micka, stara klüka, piti si ne vüpa, čaka na povelje, spolni svoje želje. Franček teško čaka, da si grlo zmaka. Hitro dajte piti, žejo si gasiti! Sosed naš s planine, tukaj so vročine! Sè jih pogasite, z vincem jih gasite! Tonek najtimlajši pije ga najrajši. Glej, da varno piješ, da se ne poliješ! Franc ma zvesto ženo, sprazni kupco eno, da bomo spoznali, da se z ženo hvali. Micka pa ma moža, ki jo rad poboža. Če ga maš kaj rada, spij zdaj vince rada! Tam je eden suhec, mrzel ma trebuhec. Vince te bo grelo, pij ga praf debelo!

Posnetek 24. 7. 1964. Pele: Štagar Alojzija, rojena Majcen leta 1918, Leben Marija, rojena leta 1930, in Štagar Julijana, rojena Kosi leta 1890, Senešci.To so splošno znane napitnice. Pevka Julijana Štagar se jih je naučila že v mladosti na gostijah v rojstni vasi, pevki Štagar Alojzija in Leben pa od znancev v Senešch.

Var.: Rzb. št. 13, 54, 41, 291. Dravec, Prekmurske, št. 51, 52 (besedilo).

72.354

Čuj ti, Micka, kaj se kuješ, kaj se z‿vinca tak norčuješ; se držiš tako, kot bi jezna bla, kot da‿b vinca pit ne šla! Primi kupico, glaž ma luknico, popi to krasno majolkico! Le pij, le pij, teisti glaž, katerga f‿svojih rokah maš!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Videm ob Ščavnici. Zdravice, ki je sestavljena iz dveh pesmi, se je pevka naučila l. 1904 v Ivanjcih na primiciji duhovnika Antona Lasbaheija. Var.: Štrekelj, št. 5771.

73.178

Sraka ima dugi rep pa lepo pisan' perje, Franček, primi kupico, da ti jo ne poserje!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Zdravice se je pevka naučila na gostiji.

74.10

»Franček, kaj maš to?« »Polno kupico!« Pripev: Le hitro jo ispiti, to če nas veseliti! »Franček, kaj maš to?« »Prazno kupico!« Pripev: Ta prasec dobro piti zna, ki jo je spraznil dol do dna! (Pesem se ponavlja, samo ime se spremeni. Izvaja se tako, da prvi verz in pripev pojo vsi prisotni, odgovarja pa tisti, ki ga v začetku imenujejo.)

Posnetek 26.11. 1963. Peli Novak Milica, rojena leta 1941, in Kukol Anton, rojen leta 1908, kmeta, Banovci. Pesmi sta se pevca naučila od znancev na gostiji (»gostüvanji«).

75.13

Franček po imeni, nikar mi ne zameri, če ti jaz glažek v‿roke podam! Jezus je med nami, Marija je za nami, spreljubi vset Jožef na strani stoji. Pripev: Živio, živio, vün ga spi, živio, živio, vün ga spi, živio, živio, vün ga spi, pa druzega nali!

Posnetek 9. 8. 1963. Pela Šijanec Terezija, rojena leta 1887, kmetica, Čakova. Napitnice se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi v Dragotincih na »gostüvanji«.

76.12

Anika, pij, pij, pa drugo si nalij, nikol ne pozabi na Jezusa ti! Jezus je mali, Marija je med nami svet Jožef na desnoj strani stoji. Pripev: Dviga, dviga, vün ga spij; dviga, dviga, vün ga spij! Dviga, dviga, vün ga spij pa druzega nalij!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Napitnice se je pevka naučila v mladosti. Slišala jo je peti v domači gostilni. Pri pripevu je pela »dvün ga spij« namesto »vün« (ven) ga spij in je to popravljeno. Var.: Štrekelj, št. 5992 in druge.

77.357

Fse svetnike počastimo, svetga Jurija najpoprej, farmanca iz jurjoške fare, če še‿j vinca u glašku kaj? Pripev: Le pij ga dal naprej, le pij ga dal naprej, dokler je vinca u glašku kaj!

Posnetek 9. 8. 1963. Pela Belec Pepika, rojena Korošec leta 1920, kmetica, Čakova. Pesmi se je pevka naučila v družbi od znancev.

78.154

Miza je na štir voglé, glažek gre okoli nje, pij ga, pij ga, Franček ti, sam Bog te naj živi!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Salamon Terezija, rojena Perger leta 1901, kmetica, Gibina. Pesmi se je pevka naučila na gostiji v družbi.

79.229

Kolko kaplic, tolko let Bog nam daj na svet živet! Živio, oj živio, naj Slovenci živijo! (: Mnoga leta krepko živi, mnoga leta, živio! :)

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, Vučja vas.

Po pripovedovanju pevca se ta zdravica poje in igra na svatbi, kadar gosti nazdravijo ženinu, nevesti, starešinam, staršem novoporočencev itd. Ob vzkliku »Bog naj živi …« muzika takoj zaigra in vsi zapojo »Mnoga leta …«. Pojo posebno takrat, ko nevesta pripenja ženinu kito rožmarina na prsi. Pred tem mu pravi: »Dragi ženin, jas sem ti prinesla mali dar, (prinesla je na »taleri« [krožniku] kozarec vina in zraven šopek rožmarina). Kaj pa si ti meni prinesel?« Ženin odgovori: »Zakonsko ljubezen, zvestobo pa mir božji!«

Zdravice se je pevec naučil peti in igrati leta 1918 od muzikanta Jakoba Čuka (+1930 v 50. letu).

80.264

Na zdravje naši Toniki, sam Bog jo naj živi! Starši so te gor zredili, da bi te tudi omožili, da bi na tvojem gostüvanji praf dobro vino pili!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Mohorič Tonika, rojena leta 1929, kmetica. Napitnice se je pevka naučila od znancev na gostiji.

Var.: GNI, 0-2974, (Kamenščak, 1907).

81.486

Ena kupica slatga vinčeca semtertja po mizi je privandrala. Le popijmo ga, le zavžijmo ga, na zdravje našoj Aniki! Pripev: Anika neče piti, prav dobre volje biti; prešmentana pijanka, pa kaj še s tebe bo, če se poboljšala ti ne boš?

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Napitnice se je pevka naučila v mladosti v domači gostilni. Poje se v družbi za zabavo.

Var.: GNI, 0-2941 in 0-2949 (Kamenščak, 1909); Kumer, Ribniške, št. 41; Štrekelj, št. 5604-05.

82.494

Bog živi, Bog živi fse dobre ljudi, da bi dolgo živeli in srečni bili! Bog poživi fse okol; Bog poživi fse okol, ali Frančeka najbol!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Šoster Ljudmila, rojena Veber leta 1903, kmetica, Radgona. Zdravice se je pevka naučila v mladosti v družbi.

83.480

Našo Johaniko naj Bog živi, mnogo let naj jo živi! Kakor vijolica naj cveti! Torej, Johanika: rukni ga, cukni ga, v žakel posmukni ga, vince je dobro pit, tralala-la!

Posnetek 28. 8. 1964. Pela Novak Ivanka, rojena Plohl 1. 1912, kmetica, Vuzmetinci. Zdravice se je pevka naučila na gostiji v domači vasi. Zaradi imena v besedilu pod notami prvega takta je en zlog preveč in je zaradi tega takt nepravilen.

84.19

Bog živi Miciko našo kuharco, ki ima rdeči nos kak paradajzof zos! Pripev: Oj vinca, oj vinca, oj vinca rumenga, ha, ha; vinčeca, vinčeca, vinca rumenga! (Besedilo pesmi in pripev se zmeraj ponavljata, samo ime se v začetku spremeni.)

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Mohorič Ignac, rojen leta 1900, in Golob Konrad, rojen leta 1921, kmeta, Cerkvenjak.

Zdravice sta se pevca naučila v mladosti v družbi.

Var.: mei. napeva št. 18.

85.18

Pripev: Oj vince, vince, oj vince rumeno, ha há, vince, vince, oj vince rumeno! Gdor pije alkohol, ta íma glavobol. Gdor je rudečih lic, ta pije slivovic. Gdor hoče baba bit, ta mora kavo pit, ker babe so že fse na kavo vajene. Gdor hoče žaba bit, ta mora vodo pit, ker žabe so že fse na vodo vajene.

Posnetek 24. 7. 1964. Pela Vajngerl Marija, rojena leta 1907, kmetica, Velika Nedelja. Pesmi se je pevka naučila pred 40 leti od svojega strica (+ 1935 v 55. letu). Povedala je, da še danes sliši na gostijah.

Var.: mei. nap. št. 19.

86.97

Hajdmo, lubi brati, dan se nam že krati, kar tako ne stojmo, eno si zapojmo! Pripev: Živio, živio, Slovenci, živio, Slovenke, živio! Hajdmo, lubi brati, an se nam že krati, kar tako ne stojmo, eno si zapojmo! Dokler smo še mladi, smo veseli radi, kadar starost dojde, pa veselje pojde. Kupce si nalijmo, pametno jih pijmo, naj le gre okroglo, dokler bode moglo! Janeza napijmo, srečo mu želimo; Oče milostivi dolg naj te živi! Micka naj pokaže, kak se grlo maže, potlej po navadi pijemo fsi radi. Franček teško čaka, da si grlo zmaka, hitro dajte piti, žejo pogasiti!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Onešek Terezija, rojena Rozman leta 1903, kmetica, Gornje Krapje. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na »gostiivanji«.

Var.: Rzb. št. 13, Ljutomer; št. 41, Kapela; št. 49, Precetinci; št. 54, Veržej; št. 291, Grabonoš.

87.292

Mi smo zjutraj rano fstali, fsak svoj štos na ramo djali. Pá bomo šli na jelenčekof log! P logi smo hodili smo zajčeke lovili Smo čuli en glas, pa smo misli(li), da je špas, pa vendar je moral jelenček doj past.

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Ljutomer. …

Pesmi se je pevka naučila v mladih dneh v družbi na Cvenu. Misli, da je zelo stara. V drugi kitici je pevka zaradi napeva skrajšala besedo »mislili« na »misli«, pa je zadnji zlog dopisan, da bi bilo besedilo razumljivo.

88.22

(Odlomek) Pa ribam dobro gre, ki žeje ne trpé; pa pijejo vodo, pa nič ne pojo. Pa voda se skali, zalije jim oči in sladko vince nam srce hladi.

Posnetek 14. 12. 1962. Pel Ropoša Franc, rojen leta 1915, kmet, Veržej.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od starega ribiča Matije Grantoša iz Veržeja (+1941 v 72. letu).

89.21

To mene veseli, da smo še zdravi fsi, ki tu prebivamo, si glaške nalivamo! Čeglih man dosta let, se čen med vas zaštet ino veselo pesem vam zapet, juhé! Ta zlata kaplica je tak kak roužica, se v‿glašku tu bleišči, men srce ohladi. Al jaz pa pijem rad, veseli vinski brat. Naj boude Bogu hvaa tisočkrat, juhé! Ribam dobro gre, ki žeje ne trpé, ker pijejo vodou, si nič ne pojejo. Al voda se skali, to ribce žalosti, to slatko vince men srce hladi, juhé! Pa pride grenka smrt, moj hramec bo zaprt. Ko bom jas pokopan, moj hram pa bo prodan. Jaz v‿zemli bom trohnel, tam né bom vince pil, tam bo hladen grob srce hladil.

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona. Pesmi se je pevka naučila v otroških letih od znancev.

90.430

Oja, kadar jas mrja bom, oja, vinca več pil ne bom; oja, dente me notri v‿grob, oja, litrič na grob! Kadar jas mrja bom, vinca več pil ne bom; dente me notri v‿grob, litrič na grob! Žena bo mimo šla, milo se jokala: »F‿stani, preljubi moj, pil še ga boš!« Kér bo tam mimo ša, fsaki bo reka tak: »To je bil vinski brat, pil ga je rad!«

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Rantaša Micika, rojena leta 1916, kmetica, Grabonoš. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

Var.: GNI, 0-5381 (Miklavž, 1910), 0-2964 in 2968 (Kamenščak, 1909). Rzb. št. 304, 518; Štrekelj, št. 5989 in druge.

91.111

Dere bode Franček vmrja, ga bodo pokopali pod te vinske gantare. Što de mimo teka, sakši bode reka: »Tu je en velki pijanec doma!« Pripev: Vivat, vivat, vün ga spi, vivat, vivat, vün ga spi, vivat, vivat, vün ga spi pa drügega nali!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel Muršič Maks, rojen leta 1899, kmet, Šalinci. Pesmi se je pevec naučil na »gostüvanji« od znancev. Metrum besedila je šesterec, toda zaradi vrinjenega imena (Franček) je prvi verz podaljšan na osmerec. Var. kakor pri št. 92.

92.110

Gda de Ludvik vmrja, ga bomo pokopali pod te vinske gantare. Keri bode mimo teko, fsaki bode reko: »Tü je en vinski prijatel doma!« Odprite se, pipe, odškrnite se, čepi, naj se to vince po grlu pocingla! Pripev: Cingla, cingla, cingla, cingla,cingla,cingla, naj se to vince po grlu pocingla!

Posnetek 28. 7. 1964. Peli Štrucl Alojzija, rojena Rozman leta 1922, in Smodiš Alojzija, rojena Plohl leta 1921, viničarki, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti v rojstni vasi. Se zmeraj jo radi pojejo. Povedali sta mi tudi, da pri njih pravijo za tiste pevke, ki so posebno nadarjene in imajo lep glas: »Lepo poje kak matica« (čebelna).

Var.: Rzb. 304 Sovjak; 518 Radgona. Kuhač, št. 1332-33; Zganec, Kajkavske, št. 280; Medjimur- ske, št. 46, Zagorske, št. 51 a; Dravec, Prekmurske, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 6023-28; Deželic, Pjes- marica (1918) št. 800.

93.34

Na pragi je stala, je s kluči cingetála; cinglala, se štimála, da trojno vino má. To prvo je po krajcari, ga pijejo le vajncari; ga pijejo le vajncari, ki penez nimajo. To drugo po desetici, ga pijejo le pajbiči; pajbiči in deklici, ki f‿krčmo hodijo. To tretjo je po kroni, ga pijejo baroni; ga pijejo baroni in drugi fajn lidje.

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Videm ob Ščavnici. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Lepa stara domača pesem.

Var. besedila: GNI, 0-6001 (Logarovci); Štrekelj, št. 6091, 6093 in druge.

94.276

Veliko pijancof na svet, da ne bi se dalo preštet; gdor pije ga rad, ni nigdar bogat, ni treba tatof se mu bat. Dokler še je ledik, še gre, ni treba se bat mu žene, al refček je ta, gdor ženo ima, ker zmeraj nad njim godrnja. On virta spoštuje zelo, nič manj pa njegovo gospo, zatorej oba obrajtata ga, dokler on kaj penez ima. Ako pa denarja ni več in če je še dafka preveč, cel svet se vrti, fse to mu se zdi, in fčasih pod mizo zaspi. Ako pa pijanček umre, dobi tudi parte lepé, al zvest je bil član, je bil fsak dan po dvakrat al trikrat pijan. Gospod ga požegnali so, so vzeli med vince vodo, kak hudo‿b pač blo, ko vedel bi on to, ker on je sovražil vodo.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak. Pesmi se je pevka naučila v rojstni vasi Murščaku v mladosti.

95.453

Je ahtundzehcigar guter vajn, če bolj ga piješ, pá praviš, da‿j fajn. Gdaj spiješ en glažek al pa dva, po tretjem pa v‿bIato capljaš! F‿soboto se fantje menijo, kam v nedeljo pojdejo. Seveda fsi ahtundzehcigar pit, potem pa še plesat svoj šrit. V‿nedeljo še f‿cerkef pogledajo in mežnarju ogle podpirajo. Ker se bojijo, da bi se podrl, že dolgo, kar zidan je bil. F‿pondeljek se virti kregajo, ker hlapci nič ne delajo. Saj tega je ahtundzehcigar kriv, ker se ga je preveč napiu. F‿tork pa z grajščine pride papir, če ne plačaš ti štibre, pa pojde kvantir. »Kako jo bom plačo, sem denarce zapiu, pa ahtundzehcigar dober je biu!« F‿sredo se ženske kregajo, ker prazne piskre gledajo. »Bom piskre prodala, še jas bom šla pit, pa jas in moj dedek sva kvit!« F‿četrtek z graščine pride birič, fse kote natakne, saj najde tak nič. To bajto naj vzame, jo nese, kam če, saj vredna pet grošef al šest.

Posnetek 29. 11. 1963. Pela Paušner Frančiška, rojena Pintarič leta 1922, kmetica, Hardek (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila pred 30 leti v družbi.

ŽENITOVANJSKE

96.485

Prlek si je nekaj zmisla, zmisla, Prlek si je nekaj zmisla, zmisla, Prlek si je nekaj zmisla, zmisla, in naredio je ta špas, in naredio in naredio in naredio je ta špas. Prlek si je nekaj zmisla in naredio je ta špas. Se pred pustom je oženio in povabio v ‿goste nas. Mlada sneha je plesala in veseli ženin z njo. Pozvačin je uckao, rajao, pili vince smo slatko!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Pušenjak Anica, rojena leta 1939, kmetica, Gornje Krapje. Pesmi se je pevka naučila v vasi od starejših. Lepa domača, a novejša pesem (verzi 8-7).

97.141

Fašenk že blűzi gre, se treba ženiti, pa mi neče nišče v‿ógledi priti!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje. Pesmi se je pevka naučila v domači gostilni v mladosti. Mogoče bi jo po vsebini morah razvrstiti med obredne, ker pa se tukaj govori o času pred poroko, je razporejena med svatovske.

Var.: Štrekelj, Dodatek IV, št. 26.

98.140

(Odlomek) To fašenk že bűzi gre, treba mi je žene! Tistoj ma v‿ógledi šla, ktera ma mošje tri srebrnih tolarof! (več ni znal.)

Posnetek 26. 7. 1964. Pel Brumen Stanko, rojen leta 1901, kmet, Sejanci. Odlomek pesmi št. 99. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od soseda Jožefa Geča (+1935 v 70. letu) in jo ima za staro. Drugo glej pri št. 99.

99.139

»Fašenk že blűzi gre, treba mi je žene! Šla ma, paj, v‿ogledi; kera ma mošje tri srebrnih tolarof, (k)tistoj ma šla. Če de rdeča kak v‿žiti cveteči mak, lepa kak rožica, pisana trutrca, te ma, paj, f‿sredo k joj vógledi šla. V‿Mačkofcih je doma, vrednosti nekaj ma: sifkasto mujciko, šekasto pujciko, v‿lici je róbava, k tistoj ma šla.« »Kaj si prebiraš tak, šepasti mali bak! Kera ma tolare, gruba, rdeča je, najnč ne pogleda te, šepasti bak!« Prišla sta v‿ógledi, komaj Balaž zguči, že jidva Barbara z bernicoj pokala. Komaj da vujšla sta bita domò.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri (Ljutomer).

Ponarodela pesem, ki jo je zložil Peter Skuhala. Znana je povsod po Prlekiji, pa tudi v sosednjem Prekmurju. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sestre, ki je bila v službi (kuharica) pri Skuhali v Ljutomeru. Na terenu sem dobil original Skuhalove pesmi; tam je še ena kitica, četrta po vrsti in se glasi:

Za te je Miškova zdrüčena Barbara priličen najbol par, kakši si ti pajbar priličen par.

V GNI sem pod št. 0-288 e našel tudi melodijo te pesmi, ki jo je Skuhala skupaj s tekstom poslal nabiralnemu odboru v Ljubljano 1. 1907. Pod melodijo piše: Pesem zložil P. Skuhala. Melodija po staroj že pozablenoj narodnoj pesmi. Samo ena kitica, še je zelo redkim znana:

Micka Kovačeva pila b' nič plačala. Pija bi vsak hudič plača pa nič, nič.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 58; Štrekelj, Dodatek, str. 296, št. 26. Glej opombe pri št. 225.

100.79

Od fašenka večera vam hočem zaj zapet, ker fsaka baba hoče še letos móža met. Al zdaj pa le dobila je kozlička praf rogatega za svojega moža. Če taka baba merje, fsak rekel bo tako: da sedem let ji jezik še v‿grobu migal bo. Fsa žlahta se posolzi, al možu pa se dobro zdi, da se vraga znebi.

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Pintarič Antonija, rojena Pihler, leta 1916, kmetica, Očeslavci. Pevka je trdila, da je napev in besedilo te pesmi zložila sama v mladosti, stara šestnajst let, ko je pasla krave in ji je bilo dolgočasno. Po vsebini prve kitice bi jo morda tudi lahko uvrstili med obredne pesmi.

101.363

Fašenk se že približuje, fsako dékle se toži, si nemilo premišluje, kak de živejla na stare dni! Dokler si še dékle mlado, fsaki fant se ti smeji. Ko pa grataš stara baba, cejli svejt se te boji! Oj, nesrečni kralj Herodež, ti si fsega tega krif, si v jeruzalemskem mestu tolko fantof pomoril!

Posnetek 2. 2. 1964. Pela Križan Avguština, rojena Kožar leta 1919, kmetica, in Križan Ivan, rojen leta 1902, kmet, Ščavnica.

Pesmi se je pevec Križan Ivan naučil pred petdesetimi leti v rojstni vasi od znancev, njegova žena Avguština pa od njega. Razporedili bi jo lahko tudi med obredne; ker pa so pri svatbenih take, ki govore o času pred poroko, je pesem tukaj. Pevka poje oktavo nižje, kot je zapisano v notah v paralel-tercah z moškim, kar ni navadno pri petju ženske z moškim glasom.

102.436

Veseli fašenk že se bliža, fsako dékle se solzi, ker si zmeraj premišljuje, kaj pa bo na stare dni. Fsako dékle je veselo, če se mlado omoži, da se z možem pogovarja, dela kratke si noči. Oj, nesrečni kralj Herodež, on je fsega tega krif, ker je v‿mestu Betlehemu mlade fante pomorio. Kak te bojo dekleta klele, ko bo prišeo sodnji dan, ker ne bodo možef imele, premišljavale ledik stan. Ve deklice, sirotice, vaši spomini so zdaj proč; ve ostale ste samice, pisanke za veko noč!

Posnetek 27. 8. 1964. Peli Sok Ana, rojena Klajžar leta 1907, in Petek Frančiška, rojena Sok leta 1935, kmetici, Polenšak.

Pesmi se je pevka Sok Ana naučila v mladosti od znancev, njena hči Francka pa od nje. Pesem imata za staro. Se zmeraj jo radi pojejo. Pevki sta mi tudi pravili, da pri njih za Štefanovo, novo leto, tri kralje in svečnico še zmeraj hodijo koledniki pet po hišah. Pravijo jim »koledjaki«.

Var.: Rzb. št. 633 (Juršinci). Gl. opombi pri št. 101.

103.194

Na klinu visi kiklica, na drobno je nabrana. Rasti, rasti, deklica, da praf ti bo postala! Pripev: Trala, lala, lala la, trala, lala, leja; trala, lala, lala la, dedrajla, lala la ! Na klinu visi kiklica, na drobno je nabrana, rasti, rasti, deklica, da praf ti bo postala! Na hribčku majhna cerkvica, svet Anton tam kraljuje, k njemu bom jas romala, da on mi posvetuje. Praf lepo pokleknila bom pred njegof oltarček, praf milo poprosila bom: Daj mi ljub moj parček! Svet Anton me uslišao bo in dao mi bo možička, jas pa mu zredila bom debela dva prašička. Sem pinkala, sem bonkala tam doli po Hrvackem z enim mladim pukažon, barusastim Hrvatom. Hrvati so mi pravili, da sem stara baba, f‿špegel sem se gledala, venda pa sem mlada!

Posnetek 30. 7. 1966. Pela Fleisinger Marija, rojena Zorko leta 1938. kmetica, Spodnji Ivanjci. Pesmi se je pevka naučila od materine sestrične v rojstni vasi (58 let).

Var.: Kumer, Ribniške, št. 496.

104.160

Oj, prelüba mati vi, srce moje zlo trpi; vi najbolje veite, kak se trošta deite! Jas pa ne morem jest nej pit, püstite mene oženit! Brez moža mi nej živet, že sem stara dvajset let! Znam kühati no presti in lepo hižo zmesti. Drügo me naj mož naviči, čem ga lepo bogati! »Hčerka moja, nej tako, ti sküšnjavam daj slovo! Ženla bi se rada, pa si še premlada! Ti ne veiš, kaj ti gučiš, zakon je en velki križ!« K Svetim trem kralom kirfat bom šla, tiste bom lépo prosila: sveti trije krali, vi boste meni dali, kaj jas prisrčno vzdihujem tü, da bon potroštana šla domou! Sveti Anton, prosim te, ti že dugo poznaš me! Kolkokrat sem k tebi šla, pintek masla ofrala. Sprosi mi enega od Bogá, da mi skoro snoboke da! Kaj pa z Jürjem bi bilou, če bi on mi sprosa tou? Jega še bom prosila, ka bi se oženila, letos moža da dobim, vači ga za skoz zgibim. Še na vas sem zmislila, tüdi vas bom prosila: Lükaš, Primuš in Matjaš, Lenart, Bolfenk in Andraš, sprosite mi vi moža, če le cele brgüše ma! Sveti Tomaš, pa še ti, vseh se nemrem zmisliti: Sveti Imbra no Boštjan, Filip, Rupert no Urban, sprósite mi vi moža, če le robačo ima! K vam, svetnicam, zdaj bižim, tu pred vami že klečim: Gera, Lenka, Barbara, Urša, Neža, Agata, sprosite mi vi moža, čeglih že seiro brado ma! Zdaj sem si že sprosila, kaj sem tak dugo čakala! Zdaj sem že dobila, kaj sem si prosila. Drüga pa si naj skrbi, kero hrbet zlo srbi!

Posnetek 28. 7. 1964. Pel Karbaš Franc, rojen leta 1886, šolski nadzornik v pokoju, Miklavž pri Ormožu.

Besedilo prvih dveh kitic je pel pevec na pamet, drugo pa je prepisano iz njegovega rokopisa. Pesem je popolnejša kot druge variante, vsebina pa razširjena.

Var.: mei. št. 161. Rzb. št. 397, Bučkovci; 503, Boračeva; GNI 0-5408 (Miklavž pri Ormožu, 1910); Štrekelj, št. 8284-98; Kumer, Ribniške, št. 126; Kumer, PSD, št. 155; Dravec, Prekmurske, št. 242.

105.195

Jas, uboga deklica, vzdihujem noč in dan, fsa žalostna, objokana za svoj ledik stan. Fsa žalostna, objokana, zato ker nemam moža. Ker neman moža, da b'me troštal, za mé velik nadlog prestal in reišil me težaf. - »Jas pa, žena zakonska, dekletam tak svet vam dam: Ne želite za mouževe iz vaših ledik stana. O, vam dekletam dobro je, al nam ženam je le gorje. Sem se omožila, se jokam, za svoj veseli ledik stan žalujem noč in dan!« Tako lahko govori, katera ma moža. Ona ne ve, kaj prestoji ena revna deklica. Oh, kaj pa te na starost bo, če kruha treba stradat bo. Če se jas mlada omožim, od mouža lep penzjon dobim, te s‿ten lahko živim. Žmajhlála bi se jas okouli svojega moža. Bi rada ga ubougala in mu pokorna bla. Bi žjin le v‿oštarijo šla, bi vince pila zraun njega. Če se opijanim še tako, moj mož pa meni dober bo, bo nesel me domou. - Žmajhlala bi se jas okouli svojega moža. Pa kaj da mi nič ne velja, ker mrha drüge ma. Za drügimi je mrtef ves, al mene gleda kakor pes. Če jas kaj z drügmi govorim, če nič kaj hudega ne storim, po hrpti jih dobim.

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Lizike Pelcl (Štefanova Liza) iz Polic.

Var.: Štrekelj, št. 8299-8305.

106.279

Pozafčin je lušno biti, rad se veselim, poskočiti, norce briti vedno si želim. Svoj klobuček okrasiti mora pozafčin, na gostijo vabit iti srčno si želim. K palici srebrni zvonček spretno pritrdim, od vasi do vasice kličem in zvonim: K vam prihaja Štraklof Joško, vneti pozafčin, da vam ženina, neveste želje sporočim. Ženil se bo Jurkof Franček tja na Prekmursko, vabit pride Štraklof Joško s‿svojo palico. K palici srebrni zvonček milo cinketa, Bog naj živi domačijo Štajer, Prekmursko. Danes vabim za sosede, drugič pa za sé, kvišku prekmurske vasice, fse za mano gre. Bistra Mura naj nas veže, brate in sestré, brat naj bratu rad ustreže, da mu f‿svate gre! Hišice lepo pomeste, bistre Prékmurke, bosmane f‿peči zložite in pogačice! Ta čas, fantje, naprezite bistre cuzeke, ta čez Muro poletite v lepe Križefce.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela Marin Ana, rojena Sunčič leta 1904, kmetica, Boreci. Pesmi se je pevka naučila pred 30 leti v družbi drugih pevcev. Glavno besedo imata na prleškem »gostüvanji« »pozafčina«. Imata dolgo palico s šopom zvezanih raznobarvnih dolgih trakov na vrhu. Ko zbirata svate, delata po cesti različne norčije, plešeta in trobita na trobento, kar se vse navaja v tej pesmi. Pevka mi je še povedala, da pri njih pojejo največ dvoglasno, včasih pa tudi triglasno. Za melodijo pravijo »viža«. Za prvi glas »na mladou«, za drugi »na starou«. Ne ve, kdo je to pesem zložil.

107.342

O, prelüba naša mati, tan sen grejo naši svati! Janškovič je najteprvi, Draškovič pa je te drügi, Jaka pa te tretji. O, prelüba naša mati, kaj do jeli naši svati? »Janškovič de ja šelato, Draškovič pa samo prato, Jaka pa košice!« O, prelüba naša mati, di do spali naši svati? »Janškovič de na blazini, Draškovič na perutnini, Jaka pa pod mizo!«

(Več ni.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevec naučil na svatbi v mladosti v vasi Kokolajnščak. Poje se za šalo, misli pa, da je zelo stara. Pevec, ki je v mladosti bil učitelj, mi je še povedal, da v Prlekiji nikdar ni slišal peti ljudske pesmi v molu.

108.164

Mi pa mamo ženiha, lüšnega, veselega, hopsasa no rajsasa, gostüvanje se vživa! (Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu zmeraj spremeni oseba.) Na primer: Mi pa mamo snehico, svatofce, zafčine, küharice, muzikante, itd.

Posnetek 11. 8. 1963. Peli: Klobasa Marija, rojena leta 1920, Holc Terezija, rojena Kolarič leta 1921, kmetici, in Holc Vinko, rojen leta 1923, uslužbenec, Stara gora.

Pesmi so se pevci naučili na gostiji in jo še zmeraj radi pojo.

Prvi in drugi glas napeva te pesmi in napeva pesmi št. 109 sta popolnoma enaka, tretji glas pa je pri obeh precej različen in sta zaradi tega oba napeva vzeta v zbirko.

Var.: Štrekelj, III. št. 5263, Dodatek, str. 331, št. 12. Danjko, Posvetne na Štajerskem št. 22; Dra- vec. Prekmurske, št. 66; GNI M 22676. Rzb. št. 15, Ljutomer, št. 55, Veržej; št. 599, Bresnica; Kumer, PSD, št. 113.

109.165

Mi pa mamo štir koté, f‿sakšen koti so gostje. Pripev: Hopsasa no drajsasa, gostüvanje se v živa ! Mi pa mamo štir koté, f‿sakšen koti so gostje. Mi pa mamo ženiha, lűšnega, veselega. Mi pa mamo snehico, lűšno in veselo. (Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu oseba spremeni. Na primer: drüžbar, kelnerce, muzikante in druge, ki so prisotni na gostiji.)

Posnetek 16. 12. 1962. Peli: Štrakl Marica, rojena leta 1925, Štrakl Kristina, rojena Filipič leta 1937, in Štrakl Josip, rojen leta 1897, poljedelci, Križevci.

Pesem je povsod po Prlekiji splošno znana in so se je pevci naučili v vasi na gostijah in v družbah.

Variante in opombe glej pri št. 108.

110.119

Veseli glas se sliši pri Senčaijevi hiši; hajlí, jelí, jeló, saj brž gostija bo! Zdaj Slavica se ženi, nevesta po imeni; hajlí, jelí, jeló, nevesta mlada bo! Zdaj Šutja pa je muva, kaj zajtrk je zamuda; hajlí, jelí, jeló, večerja bojša bo! (Naprej ni znala.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak. Priložnostna pesem za poroko. Pevka se je je naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Misli, da je stara.

111.249

Nevesta, čuj gnes par besed, ker prišla si na lepi zgled; deviško boš spremenjena, postaneš žena zakonska! Si trgala si rožice, ki so ti na veselje ble, Marijo hvali gnes lepo, ki vodla te je za rokó. Do zdaj si bila deklica, od zdaj boš žena zakonska; gnes dala možu si rokó, do smrti sta eno telo!

Posnetek 26. 2. 1963. Peli Novak Milica, rojena leta 1941, in Marinič Jožefa, rojena leta 1944, kmečki dekleti, Banovci.

Pesmi sta se pevki naučili od starejših ljudi v vasi; poje se na gostiji, preden snemajo »snehi« venec z glave.

Var.: GNI 0-5984 (Logarovci, 1909); Hozian, »Spomini«, str. 60; Rzb. št. 509, Boračeva.

112.250

Nevesta, čuj gnes par besed, gnes prišla si na lepi sled! Z‿deklice boš spremenjena, postaneš žena zakonska! Dekliški stan gnes zapustiš, le glej, da Bogu ga zročiš! Marijo hvali gnes lepo, ki te je vodla za rokó! Do zdaj si dékle svoje blo, veselo si prepevalo! Si trgalo si rožice, ki so ti na veselje ble. Po logu so prepevale še zraven tebe ptičice, pozdravljale so te z glavo, ker bilo dékle si mlado. Današnji dan dokónčan je, veselje odletelo je, se rožice osipljejo, ki mlada leta venčajo. Razpléteni so venčeki, ki so te dékle kinčali; ne smeš jih žena več nositi, za fsel' je moraš zapustiti! O, drag cveteči venec tvoj še djala z glave boš nocoj! Le to ti naj veselje da, da nisi prej zgubila ga! Prevzetnost pusti fso na stran, zdaj v‿zakonski si stopila stan, gnes moži dala si roko, do smrti sta eno telo. Si bila pridna deklica, boš tudi žena zakonska. Le v‿božjo voljo se podaj, Bog tebi fselej srečo daj! Bog vama daj vesele dni do vajinih grobof in sreča vama naj rosi nebeški blagoslof!

Posnetek 30. 8. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Besedilo je (razen prvih dveh kitic, ki jih je pel pevec), prepisano iz rokopisne pesmarice pevčeve sestre Julijane Pušenjak (r. l. 1980). Pesmi se je pevec naučil od svoje žene po poroki 1914. leta. Navadno so jo peli na svatbi. Po snemanju je pevec povedal: »Dere sen jas mladi bija, te smo nobenih nemških pesmi ne popevali. Popevali smo samo slovenske pesmi pa še to bole tak po prleškem.«

Variante kakor pri št. 111.

113.15

Gnes f‿tej hišici smo skupaj zbrani fsi pri ženinu in nevesti; nevesto še krasi le venc nedolžnosti, zapojmo novem pari slovo od mladosti! So oče v‿večnost šli, le mati so ostali; spoštujte lepo njih v‿njihovi starosti, zapojmo novem pari slovo od mladosti!

(Več ni znala.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, kmetica, Trbegovci. Pesmi se je pevka naučila kot otrok v rojstni vasi. Imajo za zelo staro. Besedilo se poje na napev pesmi št. 114/15.

Var.: Rzb. št. 535.

114.15

Gnes f‿toti hišici smo skupaj zbrani fsi pri ženinu, nevesti! Smo dobre volje fsi pri vinski kaplici, zapojmo novom paru slovo od mládosti. Kak rožca z vrteča sta gnes odišla dva iz ledičnega stana. Nevesti se krasi le venc nedolžnosti, daruj ga danes zadnjič Mariji milostni! Gostje sprèmili so jih f‿farno cerkvico tja sveti Doroteji, kjer mlada dva zaróčenca obljubila zvestobo sta si do groba hladnega. Ne boš več deklica, nevesta ljubljena, ne ženin več mladenič: postal si danes mož, nevesta žena! Le bodita si zvesta do konca vajnih dni! Starešina, blagi mož, imajo dosti rož tam f‿šopeku nabranih, pa vendar lepših ni, kak tri so iz visočin, ki hočejo gnes dati jih vama za spomin. Ta prva rožica ljubezen zakonska: sprejmita to darilo, v‿nadlogah naj cveti; če Bog to dopusti, gotovo vama bode to fse premagati! Ta druga rožica ki vama Jezus da, je zakonskega míra: kjer ljubi mir bedi, tam Bog blagoslof deli in srečno fsako hišo Na svetu naredi. Ta tretja rožica, Marija gnadliva veli se njoj edinost: v edinosti sta bla Marija z Jožefom in prišla sta obadva f‿prelep nebeški raj. Na zadnje naj velja Fsem f‿toti hišici, Ki smo se skupaj zbrali: Fsi, botrina, sósedi In tota žlahta fsa, Korajžno si zapojmo Slovensko živio!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Cizerl Kata, rojena leta 1944, kmečko dekle, Gabernik. Priložnostna svatbena pesem, samo popolnejša od št. 113. Pevka se je je naučila na bratovi svatbi. Pri njih se včasih pravi »zapojmo smešno« (šaljivo).

Var.: Rzb. št. 535, Ihova.

115.450

Draga nevesta, vesela bila si rada fsak čas! Pesmice rada si pela, Bogu, Mariji na čast. Danes boš fse zapustila, pesmi in zlato mladost, enkrat še britko vzdihnila: »Zbogom, moj' srečna prostost! Zbogom, dekliška mi leta, zbogom, moj venček krasàn! Zadnjič mi glavo opleta, tebi, Marija, ga dam!« Ženin in draga nevesta, služita Bogu fse dni! Bodita zmiraj si zvesta, Bog vaju ne zapusti!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Prebevšek Elica, rojena leta 1932, kmečko dekle, Zgornje Verjane pri Gradišču.

Pesmi se je pevka naučila, ko je imela 15 let. Pesem se še zmeraj poje.

116.350

Jezus slatki, čas je kratki, rože že vejüjejo, lepi cveti na ten sveti gnes se osipavajo. Gnešnja glava se obdava s čistin vencen dragih rož; jutro teče in se reče, nigdar najšla jih ne boš! Le poglete, kan gnes grete, kak je duga tota pot! Kakša žmeča še vas sreča, kak dokončali te hod! Fsak poroči Bogu oči svoje dneve mladosti! Pri oltari svojen pari pa obljupte vernost fsi!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci. Stara, lepa ženitovanjska pesem. Pevka se je je naučila v mladosti od znancev na neki svatbi. Sedaj se več ne poje.

117.52

Ura se bliža, katera je viža, djati boš mogla venček z glavé; zdaj ga izroči k večnemi oči, venček v‿nebesih meti on če. Če kaka nadloga ti pride od koga f‿tem zakonskem stanu od zdaj, te zauplivo, potrpežlivo Bog vaju spremljaj, vaju f‿svet raj!

(Več ni znala.)

Posnetek 9. VIII. 1963. Pela Belec Pepika, rojena Korošec leta 1920, kmetica, Čakova. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Misli, da je zelo stara.

118.382

Mati te je poškropila z blagoslovljeno vodó, milo se je zasolzila, svatje vriskajo, pojo! Srečno hodi mi, nevesta, v‿novo dobo pred oltar! Glatka ti je danes cesta, ali svet je poln prevar. Ti ne veš, kaj še te čaka, človek stalno srečen ni! Danes poje, jutri plaka, malo ti je jasnih dni. Prstan se ti na roki sveti, danes ti je še lahak. Morda ti postane k‿leti temen, tesen in težak. Cvetja naj nebo natrosi ti med trnjem tu pa tam! Fsak svoj križ najlažje nosi, če naloži si ga sam!

Posnetek 1. 12. 1963. Pele: Veselič Marija, rojena Lešničar leta 1925, Zidarič Julijana, rojena Lešničar leta 1930, in Rajh Angela, rojena Šulek leta 1906, kmetice, Ormož.

Pesmi so se pevke naučile v otroških letih na svatbi. Pesem pojejo, ko nevesta odhaja od doma k poroki.

119.399

Hočemo vam zaj zapeti, mest neveste slóvo vzeti. S‿samskega stanu spremljam jo lepo proti svetmu zakonu. Micka Soko je nevesta bila zmiraj Bogu zvesta. Zato zdaj prišla je ovenčana do oltarja svetega. Venček nji še je k znaménju, da je f‿samskem še življenju. Zato skrbela‿j, da‿b ovenčana šla do svetga zakona. Bila zmeraj si vesela, rada pesmice si pela. Ljuba je mladost, ma veselja dost, Jezus ma nad njoj radost. Moraš zdaj naprej si vzeti, v‿zakonu drugač živeti. Prosta‿s bla do zdaj, danes je tega kraj! Mlada leta, srečno zdaj! Druge njene tovaršice, tudi zanjo dans prosite večnega Boga, da bi srečna bla do vzdihljaja zadnjega! Ljubi ženin in nevesta, bota zmiraj Bogu zvesta! Ne pozabita, kar obljubila sta vpričo večnega Boga! Preden pa iz cerkve gresta, na Marijo se oglasta! Rečmo fsi na glas: Prosi ti za nas zdaj in pa na večni čas! Tudi rodbina ljubljena, mi ne bodi pozabljena: Oče, mati, odpustite (fse)mi vi, zdaj se moramo ločiti!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Mohorič Tonika, rojena leta 1927, in Mohorič Ignac, rojen leta 1900, kmeta, Cerkvenjak.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti, hčerka pa od njega. Pojejo jo v cerkvi po končani poroki vsi prisotni.

120.58

(Odlomek) Sneha lübléna, zdaj si že žena, v‿ledičncm stani nisi zdaj več; venec proč djala, v‿zakon podala, to je ja resen žalostna reč!

(Več ni znala.)

Posnetek 28. 7. 1964. Pela Smodiš Alojzija, rojena Plohl leta 1921, viničarka, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na svatbi. Pesem se poje se sedaj opolnoči pri snemanju venca nevesti. Pevka mi je še povedala, da pri njih vžigajo kresove za veliko noč, v novejšem času pa tudi za 1. maj in 29. november. Pri pogrebu pojejo samo pevci, ne vsi prisotni.

Var.: Rzb. št. 476; Dravec, Prekmurske, št. 76.

121.57

(Popolnejša) Sneha lubléna, zdaj si že žena, v‿ledičnem stani nisi zdaj več; venček‿s' oddjala, v‿zakon podala, to je zares ena žalostna reč! Do zdaj si bila bolje vesela, rožice brala sama za sé; zdaj boš je brala, dečici dala, to bode tvojo fso veseljé! Zakonske žene, zemte vi mene f‿svojo tovarštvo rade med sé! Če nam trošt zmenjka, Bog nam ga šenka, ka bomo pridne, skrbne za fse!

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Noršinci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v Ljutomeru. Tudi svatovska pesem, ki se poje opolnoči, ko nevesta odloži venec.

Var.: Rgb. št. 476 Ormož; Dravec, Prekmurske, št. 76.

122.27

Oj, sneha lubléna, kaj misliš si zdaj, da ledik veselje za zmeraj je fkraj, fso tisto veselje, ki dost ga je blo, že jemle na veke zdaj tebi slovo. Postala si žena, več nisi deklič, ti s fanti, dekleti zdaj nemaš več nič, fso tisto veselje, ki dost ga je blo, že jemle na veke zdaj tebi slovo. Tud mater lubléno zdaj ti zapustiš, da v‿njihovem varstvu zdaj več ne živiš; fsigdar si vesela k njim prišla domu, al zdaj ti dom drugi pokazani bo!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, kmetica, Trbegovci.

Odlomek popolnejše pesmi št. 123. Pevka se je pesmi naučila na gostiji od znancev. Po njenem poje, ko »starešina« govori, nevesta pa se poslavlja od doma.

123.56

O, ženin predragi, ti zmisli si zdaj, da ledig veselja na fsigdar je fkraj. Fse druge težave in velke skrbi fsaki f‿tem stanu praf hitro dobi. Kaj sta obljubila, to storta fsigdar, da ne zapustita en druzga nigdar. Tam Jezus na strani je zvoljeni rad, kateri si prosijo njegovi gnad. O, sneha ljubljena, kaj misliš si ti, si f‿srcu nemirna, pa kaj se ti zdi. Ko roža cvetoča si bila do zdaj, pretečena leta ne grejo nazaj. Zeleni tvoj venček dol vzeti ti bo in nigdar več djani na tvojo glavó. Postala si žena, več nisi dekle, pri fantu, dekletah zdaj nimaš več nič. Tud starše ljubljene zdaj ti zapustiš, da v njihovem varstvu zdaj več ne živiš. Fsigdar si vesela k njim prišla domo, al zdaj ti dom drugi pokazani bo. Lepo in milo jim reči tako: »Ljubljeni vi oče, zahvalim za to! Ki dost ste na skrbi imeli me vi, mi fsigdar v‿nevoli (k)pomoči bili. Ljubljena vi mati, fse vaše skrbi naj Jezus v nebesih vam fse poplati. Nič drugo ne rečem, le molte za me, da laže bom križe prenašala fse. Še fantom, dekletom gnes roko podam, le vživajte srečno vaš ledični stan. Če kerga al kero razžalila sem, zdaj prosim vas lepo, otpuste mi fse. Med vami vesela sem bila fsigdar, al zdaj sem dobila svoj zvoljeni par. Al zdaj se pa, ženin, tebi vzroke zročim, na fsigdar pri tebi tolažbo dobim.« Kaj sta obljubila, to storta fsigdar, da ne zapustita en druzga nigdar. Tak večnem gospodu dopadlo se bo, te bo vaju vzeja gor v‿sveto nebo.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, Vučja vas.

Pevec mi je povedal, da pojo to pesem na svatbi. Začnejo že pred polnočjo. Opolnoči, še med petjem, sname ženin nevesti venec z glave in ga obesi na steno pred križ ali podobo. Potem ženin m nevesta zaplešeta pred gosti. Pesmi se je pevec naučil v mladosti na svatbi.

124.495

Zdaj pa od mater jas vzemem slovo in vam podam še to desno roko. Pripev: Pojd, Marija, z mano na novi moj dom; pojd, Marija, z mano na novi moj dom! Zdaj še od očeta jas vzemem slovo in vam podam še to desno roko. Pripev: Pojd, Marija, z mano na novi moj dom; pojd, Marija, z mano na novi moj dom! Naprej se delajo kitice tako, da se zmeraj v prvi vrstici spremeni oseba. Na primer: brata, sestre, žlahte itd. (Pripev je zmeraj enak.)

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Hanžel Štefka, rojena Malek leta 1929, kmetica, Drakovci. Pevka se je pesmi naučila kot otrok na svatbi od znancev. Poje se, ko nevesta odhaja od doma.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 71.

125.404

Ko otrok (si) mirno počivala do zdaj v‿naročju maternem, al zdaj pa boš slovo jemala, roko podala bodeš fsem. Do negdaj rožice si brala, al zdaj pa trnje našla boš, si pesmi slatke prepevala, z daj te obdaja skrb pofsod. Očeta, mater zapustila, ki zate zmer skrbeli so; si zmiraj jim pokorna bila, zdaj mož imel oblast bo fso! Sestrice, bratce zapustila, f‿kateri družbi zmer si bila; od žalosti se krči srce, pod tujo streho bodeš šla. Pa v‿voljo božjo bodi vdana, z veseljem stopi v‿zakon svet; saj tudi tukaj so odprta ti vrata gor v‿nebeški vrt!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Rajner Frančiška, roj. Stenjko 1. 1912, kmetica, Spodnje Krapje. Pesmi se je pevka naučila v mladosti. To pesem zapojo pod oknom fantje in dekleta nevesti v slovo zvečer pred poroko.

126.252

Oj, hišica očetova, Bog živi te! Zdaj se ločiti morava, Bog živi te! Al tega nihče ne pove, al te kedaj bom vidla še, Bog živi te. Bog živi te! Oj, hišica očetova, zdaj se ločiti morava! Al tega nihče ne pove, al te kedaj bom vidla še. Srce pa moje ti zvesto do konca dnij ostalo bo. Skazala si mi milosti, ki moč jih pozabiti ni. Ne zabi ti me, zvesti dom, četudi te ostavla bom! Naj noč in dan pri men mudé se ljube tvoje misli fse! Bog živi te še enkrat zdaj, pozdravljam te, domovja raj! Obvaruj naju Bog oba, ohrani zvestega srca!

Posnetek 30. 8. 1964. Pela Pušenjak Julijana, rojena Dunaj leta 1890, kmetica, in Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi sta se pevca naučila od znancev v rojstni vasi Cezanjevci okoli l. 1910. Prvi dve kitici sta pevca pela, drugi dve sta prepisani iz rokopisne pesmarice. Pesem se poje, ko nevesta ali novomašnik odhaja od hiše.

Var.: Rzb. št. 34; Noršinci, Hozian, Spomini, str. 66; Štrekelj, Dodatek II, A, št. 60.

127.322

Dragi oče starešina, primte zdaj za kupcu vina! Le poište mošnico, zmislite na muziko! Družba naj se vam ne mili, pet jürjof vam, vidim, z‿žepa sili. Le ga, le ga dajte nam, drugače se zgubiti zna! Dragi no prelübi gosti, ven, da mate penez dosti. Le mečte doláre na talir, čeglih so velki kakor sir. Prosim botra ino strica, vüjca in pa vas, tetica, dente gor en lepi dar, to vam, pr moj düši, nede veki kvar. Mi muzikanti smo siromaki, penez nimamo nigdar, vragi, dice mamo duma dvojne trüge, babe pa manje kak brlüge.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet in vaški muzikant, Vučja vas. Pesem godcev (muzikantov) na svatbi. Pevec se je je naučil od znancev godbenikov pred petdesetimi letj.

Var.: Štrekelj, št. 5399 in druge.

ŠALJIVE

128.526

Prlek je priša Prleka prosit, ka bi Prlek priša Prleka nosit, ka je Prlekof Prlek mrja prè!

(Več ni.)

Posnetek 1. 2. 1964. Peli Šoster Ljudmila, rojena Veber leta 1903, in Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetici, Radgona.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev. Poje se za šalo.

129.502

Prelubi svet Lotmerk kako si ti lep, maš majheno faro pa lepih deklet. Pa nikoli več, pa nikoli več, ne gremo iz Lotmerka preč!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje.

Pesmi se je pevka naučila v domači vasi, ko je imela 30 let. Največ so jo peli v družbah. Pesem je tudi drugod znana, največ z začetkom »Preljubi svet Lenart …«. Tukaj je objavljena pod št. 503, ker je posneta večglasno.

130.464

Radomerci zgodaj stanejo, po brezji kobilce naganjajo. Z jošovim plugi orjejo, z brezovimi lanci zavirajo. Šment ga je zmisla, šment ga je da, sam radomerski Henrih je ž‿jin ora.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Potočnik Anica, rojena Huber leta 1911, gospodinja, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri trgatvi grozdja. Radi jo pojo, ker se z njo norčujejo iz sosedov Radomerčanov. (Radomerje, vas v vzhodni Prlekiji.) Var.: GNI, 0-6054, (Radomeqe, 1909); Štrekelj, št. 8608.

131.466

Boračofčari zjutraj zgodaj fstajajo, živino po vési naganjajo, Franček za roglé, Peter za bedré, Rudek pa nema več gé prijet.

(Več ni.)

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Trstenjak Marija, rojena Kranjc leta 1909, delavka, Boračeva.

Vsebina pesmi nam govori o norčevanju iz ljudi domače vasi. Namesto imen, navedenih v tej pesmi, so peli imena kmetov, ki se med seboj niso trpeli. Pesmi se je pevka naučila v domači vasi kot otrok.

132.467

Brebróvničari rano fstajajo, kunje na pašo ženejo, Janežič za vüha, Kotjak za rep, Tomašič Matjašek pa nima gé prijet. Z jošovimi lanci zavirajo, z brezovimi plügi orjejo. Zlodi je je vidjo, zlodi je je znó, Tomašič Matjašek pa ž‿njimi je orao!

Posnetek 30. 11. 1963. Pel Plohi Vincenc, rojen leta 1900, delavec-viničar, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. V pesmi se prebivalci iz sosednjih vasi norčujejo iz vaščanov v Brebrovniku. Tam so bili bogati kmetje, ki so zjutraj prepozno vstajali. Pevec mi je tudi rekel, da mu je kovač iz Vinskega Vrha Martin Vavpotič povedal, da je on to pesem zložil (»naštudiral«) l. 1917.

133.469

Kralofci rano stanüjejo, kunje po Liskànji naganjajo. Rajši bi gnojeka delali, kaj bi si sràko nasejali. Klokečof Peter pri zajzi stoji, debelega raka za mustače drži. Grum ga je vzeja, grum ga je da, kralofski Markec ž‿jin de ora. Kralofski Markec gre f‿foringo, v‿Radgono pela rajtmana. »Ti pa boš, baba, z nama šla, da boš nama jarke koračala!« Klokečof mlin se venkráj drži, grum se mi močno dol tišči. Püsti, aj, püsti, grum, Klokečof mlin, da še keroj babi kaj pogibin! Klokečof Peter gre po vratéh, na rami nese debeli péh. Dere nede mleja, te pa de pha, da bi babam rajtinge da.

(Več ni.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevec naučil pri kmečkem delu od starejših žensk. Besedilo govori o norčevanju med sosednjimi vasmi. Pevec je sam poznal osebe, ki so navedene v pesmi. Var.: Štrekelj, št. 8609, 8613, 8614.

134.468

Telečje tace pa svinjsko vühó, to majo Bresničari najbolšo meso! Jošove so plüge si delali, z brezovimi lanci zavirali. Ferenc ga je meja, Jupi ga je da, Lackof Tina je ž jin ora! Sèbeka so ime ne nücali, te so ga vlačit triicali.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na gostiji od vaškega muzikanta. Pesem se norčuje iz ljudi sosednje vasi. Danes je nihče več ne poje.

135.473

Sivjački mlinar na bregi sedi, pa raka za mustače drži. Rak mu je spüsta fso vodó, mlinar je odiša k ženki domò. »Püsti mi, püsti malo še mlin, da še malo zrnje gibin. Malo bon mleja, malo bon pha, da leži pri ženki odgovor bom da!«

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Šrol Jožefa, rojena leta 1895, kmetica, Bodislavci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od neznane starke iz Kuršinec, ko so se vozili v toplice pri Ptuju. Sovjak je hrib pri Stari gori v Prlekiji.

136.247

Mi smo mi, pa nej smeti, mi smo sami Kükafci! Raufati se hočemo, bežati pa nočemo! Mi pa ne bomo prvi začeli, to je od nas prvi glas! Če pa nas keri kaj razjezi, pa mu nos razbijemo!

Posnetek 30. VII. 1964. Pel Kondrič Ignac, rojen leta 1910, kmet Kukava.

Pesem domače vasi, ki se je je pevec naučil v mladosti med fanti v vasi.

137.555

Tam v‿negofski vési so lágodni ljudje, lečejo okoli kak divje zveri. Kak hitro na svet se že narodi, že z nožem, s pištolico k meši leti. Kur Jože se piše, vam dobro je znan, od drugih fantičof najbolj je štiman. (Več se ni spomnil.)

Posnetek 12. 8. 1963. Pel Škrlec Anton, rojen leta 1897, kmet, Štavešinci. Pevec se je pesmi naučil v mladosti od staršev. Prebivalci njegove rojstne vasi Negova so tedaj bili na glasu kot vaški pretepači. Mešani metrum. Prvi verz je enajsterec z anakruzo, podlaga besedilu pa je daktilski deseterec. Dve vrstici druge kitice, koliko jih je, se pojeta na drugi del napeva 1. kitice.

138.193

Poslušajte, Strjánčari, kak močni so Brsničari, se pridejo f‿Strjánce bit, pa sakšnemi trepeče rit. Tan je bija en škarjot, ki Kajfaši je kaza pot, Iljaš pa je krave zva, kaj nebi kera v‿zelje šla!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strajanci. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere, ona pa od nekega možaka z imenom »Mikša«. Ta je bili na glasu kot vaški pretepači. Mešani metrum. Prvi verz je enajsterec z anakruzo, podlaga besedilu nil to pesem, da jih je jezil. Umrl je pred 100 leti. Napev pesmi je splošno znana slovenska pesem.

139.70

Tü pri Miklóši lüšno je, pa bo, keri bude prišo, nede jemi žao! Keri je pravičen, naj se ne boji, makar poleg jega pet butelk stoji. Pije naj pomalen, keko mu diši, makar türško kavo, ki se tan dobi!

Posnetek 30. 11. 1963. Pela Trstenjak Anica, rojena Plohl leta 1935, delavka, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na pustni veselici. Pesem o domači vasi.

140.547

Strejanci, Žamenci dobro živijo, ki si po Brnci ribe lovijo! Pripev: Tralala, tralala, tralala, leja; tralala,tralala,lalalala! Strejanci, Žamenci dobro živijo, ki si po Brnci ribe lovijo! Mezgofci majo veliko veselja do lüka pa česneka, pa še do zelja. Ajnzere, cvajere štejejo od tam, stòtjake devljejo f‿hišo za tram! Hodmo pogledat v železne Moškajnce, tam pa mo dobli masne gibajnce. Prolenk, teletna, fse se dobi, keri ma peneze, naj se zglasi. Gajofci, duga ves kakor je žakel, fsoki ma v guti prirašeni hrakel. Sofčari, toti pač dobro živijo, ki si tam f‿čreti živino redijo. Tibafci, toti so strašno bogati, pomladi, v jeseni do kolen so v‿blati. Keri je toto pesem si zmisla, naj bi mu lübi Bog grehe doj zbrisa.

Posnetek 30. 7. 1964. Pela Šegula Mimica, rojena Lah leta 1925, kmetica. Polenci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje babice (+1933 v 86. letu).

141.553

Fara tomášofska zmer je slovela, kruha in vina dovolj je imela. Poglejmo vesnice in tudi bregé, fsak, kteremu dobro po srednjem, še gre! Safčarji lehko fkriž roke držijo, ki si tam f‿čreti živino redijo; dobrega vina natakajo f‿klet, tiho si hodijo tolarof štet. Rücmance, Trnofce mam pa z enim štükom, fsak je gospod pod svojim klobükom! Teško se najde dober k vam pot, kam se obrneš, tam vidiš sam plot. Lahonci, vaša dolina tüdi‿j' lepa, peščena zemla pa dostikrat slepa; lahonsko vino van grije telo, če ga ne nese, pa ga kota domò. Hodmo kre Küngite in črez Žvabe, pridemo dol do ključarofske Grabe: boljše je leto, bolj njiva rodi, dol od Senika jin dež pognoji. Grm in Hranigofci, travniki vaši, konji in krave so radi na paši. Fse driige vesnice sem že imenoval, svetega Tomaža pa bom spoštoval!

Posnetek 23. 8. 1964. Pel Meško Ivan, rojen leta 1880, kmet, Ključarevci (Grabe). Pesmi se je pevec naučil kot pastir pred 50 leti. Povedal mi je, da so jo že tedaj povsod v okolici peli. Misli, da je besedilo in melodijo zložil nadučitelj pri Tomažu, Majcen (Glej opombe pri št. 142). Pevec mi je še povedal, da so prej pri njih za božič in novo leto hodili »koledarji« po hišah, sedaj jih ni več.

Var. pri št. 142.

142.554

Fara tomášofska zmer je slovela, kruha in vina dovolj je imela. Glejmo vesnice in tudi bregé, fsakšemu dobro po srednjem še gre! Sejančar prodo obdelane njive, travnike lepe in veverice žive, šume, gorice in pune kleti, srebrne dnarje pa skrite drži. Tud bratonečka vas neče ostati, hiše ma lepe na pisanoj trati; fsaki je bògat, je kmet al želar, mala vés tiidi in lepi je par. Sàfčari lejko fskriž róke držijo, ki si tan f‿čreti živino redijo; dobrega vina nakotajo f‿klet, tiho pa hodijo tolarjef štet. Ràkofci tüdi praf dobro živijo, f‿tihi dolini se skriti držijo; samo da komaj k vam najde se pot, kam se obrnem, tam vidim sam plot! Rücmanci, pri vas je tiidi dobrota, čeglih je v‿bregih mnoga sirota; kmetof je malo, pa fsak je bogat, f‿Senčak in rucmanski vrh gre fsak rad. Mèzgofce, Trnofce mam z enim štükom, fsaki gospod je pod svojim klobükom; f‿tihi dolini jim nič ne fali, k meši se tüdi predaleč ne zdi. Hodmi še f‿koračko lepo dolino, tam ma fsak farman po smrt domovino; zato jih grajati nigdo ne sme, dobro jim ide ponoči, podné! Malo dol niže so že Prešetani, travnikof meje so bolj pod bregámi; pa če ga pitaš, če kaj mu fali, fsaki de reka, da dobro živi. Grm in Hranigofci, travniki vaši, kunji in krave so radi na paši; proti ne stavi se vini noben, radi ga pijejo noč ino den! Lahonci, vaša dolina je lepa, peščena zemlja pa dostikrat slepa; lahonsko vino nagreje telo, če ga ne nese, ga kota domò. Hodmo kre Küngüte in čez Žvabe, pridemo doj do kljüčarofske Grabe; boljše je leto, bolj njiva rodi, dol od Senika vam dež pognoji. Večje vesnice sem zdaj imenüval, Svetga Tomaža pa bolj bom spoštüval. Kak nam pri Svetem Tomaži kaj gre, lehno fsak farman v nedelo izve!

Posnetek 26. 7. 1964. Pela Zemljič Veronika, rojena Veldin leta 1920, kmetica, in Žemljic Jože, rojen 1. 1906, kmet in organist, Tomaž.

To je po vsem kraju dobro znana pesem, ki jo pevci radi pojejo. Zložil jo je Jožef Majcen (roj. okoli 1820), nadučitelj pri Sv. Tomažu pri Ormožu okoli leta 1850. Kmalu je ponarodela. V šolski kroniki pri Sv. Tomažu je tudi zapisano vse besedilo.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti od znancev. Pevka Zemljič Veronika je imela besedilo prepisano iz kronike.

Var.: GNI 0-6040 (Logarovci, 1909). Štrekelj, Dodatek, str. 745 št. 29.

143.277

Kaj pač kmeti fali? Kmeti pač nič ne fali: štibro plačuje, kruh si kupuje, nazodnje pa je f‿kojho zaprt. Kaj pač želori fali? Želori pač nič ne fali: za peč si doj sede, po fajfo si ségne, s fajfe tobaka kadi. Kaj pač lisici fali? Lisici pač nič ne fali: vv‿lukno se ftegne, po puro si ségne, puran pa pravi: furt, furt. Kaj pač gospodi fali? Gospodi pač nič ne fali: pismo napiše, rit si z njim zbriše, kmet pa mu ceringu da. Ju, ju!

Posneto 30. 8. 1968. Pel Alojz Lebar, rojen leta 1903, kmet in vaški muzikant, Vučja vas.

Pesmi se je pevec naučil pred 50 leti od Alojza Domajnka, kmeta iz Bučečovec (+1950 v 70. letu).

Var.: Štrekelj, št. 7015 (zapisal Vraz).

144.150

Trojnar! Trojnar ma dost otrok, mèle pa nič na kup! Trojnar! Trojnar mora bit moj! Hlačke ma štofnate, z meloj pošpricane, Trojnar! Trojnar mora bit moj! Mlinček že obstoji, voda okrog peči. Trojnar! Trojnar mora bit moj! Koza se pri peč suši, Lojzek pa je doji! Trojnar! Trojnar mora bit moj! (Več se ni spomnil.)

Posnetek 1. 9. 1966. Pel Golob Konrad, rojen leta 1921, kmet, Cerkvenjak.

Pesem so zložili vaški fantje iz Cerkvenjaka, med katerimi je bil tudi pevec sam. Trojnar je bil mlinar v Andrencih blizu Cerkvenjaka. Po pripovedovanju pevca so se fantje iz njega zato norčevali, ker je imel rad dekle, ki je bila dosti mlajša od njega. Napev je kompomran v mamri umetne pesmi z refrenom v začetku in na koncu kitice.

145.209

Tat je le en vražji düh, v‿noči išče lücki krüh. Svojega pa nima, da zánjega ne dela, da je majüh.

(Več ni.)

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavnič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila od znancev. Poje se na zabavah za šalo. Besedo tat je pevka izgovaijala kot »tot«. Prvi del napeva ima za podlago staro znano melodijo. Glej: Dravec. Prekmurske, št. 202 in 203.

Var. št. -/208.

146.256

Pa birum, birum, Barbara, pa meni je torba fkrodjena; tan v‿Banofcih pri Büdjovih mi f‿štibelci visi. Pa vrag je vašoj mačeti, f‿torbi je bija lük pa sir; f‿torbi je bija lük pa sir, tubóka pun mehir.

Posnetek 26. 2. 1963. Peli Novak Milica, rojena leta 1941, in Marinič Jožefa, rojena leta 1944, kmečki dekleti, Banovci.

Pesmi sta se pevki naučili od starejših ljudi na vasi. Poje se za šalo na gostijah in pri delu. Lepa domača pesem!

147.61

Jüri in Marko, jela sta jarko pečeno. Ja, race, purane, same izbrane, pečene! V rožlini pri mlini pili smo vino in rozòl. Ja, v‿mesti pri peki jeli krüh mehki in žemló. Madžar potanca, vdari, Polánca po zobé. »Ja, o ti Polánec, grdi čubanec pičasti! Ja, te boš ti veda, kak boš ti hoda f‿Hàloze na gosti!«

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci.

Pesmi se je pevka naučila pri delu od znancev. Besedilo vsebinsko ni jasno. Podoba je, da je zloženo iz delov več pesmi (kontaminacija).

148. 60

Jűri Sinarski k‿svetem Andraši k meši je ša. Tam si je rekel vino prinesti ino meso. Vino je spija, méso je poja, nožič je fkra. Micika tja prišla, rada bi pila, on pa ni da! Kožih mu sleče, zmeri mu pleča z bikovicoj.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak.

Pevka se je pesmi naučila v rojstni vasi Murščaku od znancev. Ima jo za staro. V Murščaku jo še zmerajo pojo.

Var.: Štrekelj, št. 8667 (Jurij ob Sčavnici) in 8668 (Ljutomer).

149.570

Mi smo meli eno tele. Se smo meli! Tisti tele je meo veka vüha. Se je mejo! Tista vüha so meli v‿gostilni za traktore. Se so meli! Pripev: Al vete, vete, šali moháli, šali moháli, hep, hepe, pep; šali moháli, šali moháli, šali moháli, hep! Tisti tele je meo veke oči. Se je mejo! Tiste oči so meli v‿gostilni, ka so na jé gledali. Se so meli! Pripev: Al vete, … Tisti tele je meo veko kožo. Se je mejo! Tisto kožo so meli v‿gostilni, ka so se odevali. Se so meli! Pripev: Al vete, …

(Več ni.)

Posnetek 30. 11. 1963. Pela Štrucl Trezika, rojena Plohl leta 1910, kmetica, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti na svatbi. Pojo jo tako, da eden začne naprej, potem pa vsi drugi odgovarjajo. Pojejo jo za šalo. Na nekaterih mestih nalašč malo popačijo besedilo, da bi bila pesem bolj smešna.

Var.: GNI, 0-2955 (Podgradje, 1908).

150.306

Če mo srečno f‿kaso prošli, te mo ž‿njimi že odišli; trala-lala, lalala, trala-lala, lalala!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladih dneh. Peli sojo za »hec« (šalo) in šaljivo imenovali »Tatovska himna«.

151.246

Revni smo restantje mi, kak nas zjedajo vüši! So kosmate fse kakor veverce, pa nam ne verjamete! Vüš je praf poceni živad, nič ni treba zanjo dat; pri vüšifcih le, če se fsedeš kje, pa nalezeš hitro nje. Vüš je praf nemirna živad, treba jo je le spoznat: f‿srajci, gatah te rita, brše, pše in s čeljüstmi seka te. Kadar bomo s kajhe šli, tukli bomo si vüši: z gatami na plot, v‿roke fsak en hlod, pa bo spet fsak svoj gospod!

Posnetek 25. 7. 1964. Pel Zemljic Jože, rojen leta 1906, kmet in vaški organist, Tomaž.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. Njegova žena je trdila, da jo je slišala peti svojega dedka (+1930 v 80. letu).

152.477

Ste vidli barona, haha-haha? Jas sen ga vida, pa se smejá. Veke mustače ma, ne bi jih leki da, če bi mu plača štiristo rajnš. Van kunja je jaha tak na šprancir, f‿trovi se zgene nekši hudir. Kunja se splašita, strašita óbidva, vujša mu kunj je, beža skoké. Pribeža je f‿šumo, gosti ba les, kunj pa je beža skoka kak bes. Te pa zadela je čuba barona se f‿hrastovo vejo, proč odleti. Pa kaj buš brez čube zdaj, siromak, norca bi dela ž jega se fsak. Zato pa v‿Gradec gre, taksi so tan možje, kteri to znajo narediti fse. Od žive kokoši mésa en kos njemu prišili notri pod nos. Kakša bla prle, paj, takša je čuba zaj, samo da perje rase iž‿jé. Od potli pa nosi toti gospod brke pod nosom ino perot. Či pa bi ti še, paj, t akše mustače raj, v Groci si čubu delati daj!

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi. Spesnil jo je Peter Skuhala, župnik v Ljutomeru, in objavil 1. 1907 v »Popevkah« (samozaložba Maribor). Pesem je ponarodela m je še sedaj zelo razširjena med ljudstvom; pozna jo vsa Prlekija. Radi jo pojo pri kolinah in drugem delu zaradi njene komične vsebine. Glej opombe pri št. 225.

Var.: GNI, 0-237 (Ljutomer, 1900) in M-št. 677 (Raški vrh); Kumer, PSD, št. 322.

153.278

Poglejmo na starešinof hram, kak jeste on v‿zemljo fkopán, da skoraj se mu hoče podreti, samo da je s‿šibjon spotpreti. Poglejmo na starešina ta, kak konje on forati zna, okoli njih fini no skéče, ker nibeden pelati mu neče. Poglejmo na starešínof dvor, kak je sakrmensko on nor, okoli hiše on babo je ploda, še prle kak se mu je sinek naroda. A starešin' van je 'n velki kaljún, on strja je f‿Püconci zvon, pa pril kak bode on mra si bode vse kučte spotŕa

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet jn vaški muzikant, Vučja vas.

Pesmi se je pevec naučil pred 50 leti od vaškega godca Jakoba Čuka (+1930 v 50. letu). Puconci je vas v Prekmurju.

154.478

»Dobro jutro, dobro jutro, gospod kaplan, vam nekaj za povedati mam!« »Koga pa takšnega?« »Mi žena umrla nocojšnjo noč, naj sveti joj nebeška luč!« »Bla huda?« »Bla huda, bla huda, gospod kaplan, se kregala je noč in dan!« »Hočeš pokopat?« »Pokopat, pokopat, gospod kaplan, joj težak kamen na glafco djat!« »Še ženja?« »Oj, ženja, oj, ženja, gospod kaplan, za drugo ženo, jakšo, že znam!«

Posnetek 21. 4. 1963. Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil od znancev. Prejšnje čase so jo radi peli, sedaj se pa že redko sliši. Vse kitice razen prve imajo vrstice v devetercih in je ta vzet za podlago pri ritmičnem tipu v notnem delu zbirke.

Var.: GNI. 0-2969 (Podgradje, 1907); Rzb. št. 212 Banovci; Štrekelj, št. 8671 (Ljutomer).

155.569

Mežnar stopi na dva kora pa gleda, če nesejo od kod koga: »Če nesejo bogáca te mo meli pipole, pápole, žametne kápole; če pa srmaka, te pa le v jamo ž‿jin!«

(Več ni.)

Posnetek 25. II. 1963. Pela Onešek Terezija, rojena Rožman leta 1903, kmetica, Gornje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere v Policah.

156.156

Mežnar ma en lüšten stan, on si poje fsaki dan; žalost ga ne spremeni, čeglih mrtvo fse leži. Kmet se mrtveca boji, mežnar se ga veseli; če le pride pravit gdo, njemu je veselje to. Če pa krüha mu sfali, farmanon gre in veli: »Prosim, dajte v‿žakel kaj, po‿oblübi ko negdaj.« Kmet mu z glajte grabit gre, vrže mu pešici dve: »To ti iz ljubezni dam, ker pač jas tüd malo mam!« Mežnar kislo se drži, drügmu hrami spet hiti, kjer lidjé so boljših rok in njim bolje žegnal bo. »Vi pa, dobri farmani, radi dajte školniki, kar za njegov stan pač gre, Bog vam naj polona fse!«

Posnetek 26. 7. 1964. Pel Zemljič Jože, rojen leta 1906, kmet in organist, Tomaž.

Pesmi se je pevec naučil v družbi drugih organistov. Radi jo pojejo na gostijah za šalo. Povedal je tudi, da so prej pri mrliču peli učitelji, ki so bili obenem organisti, sedaj pa je mežnar in organist pri njih ena oseba. Iz vsebine se vidi, da je pesem res stara; tudi metrična struktura - čisti sedmerec - to potrjuje. Iz napeva bi bilo moč sklepati, da je pevec pel drugi glas.

157.302

»Jas sen fašenk starga časa, tan, kje masna je klobasa, tan, kje štruja zabrni, me že hénkar tan drži! Kaj ti misliš, pepelnica, kaj si résan ti kraljica, da jas moram tiho bit, se z‿veseljon tebi skrit?« »Pepelnica nisem menje, fsén povekšan van živlenje, kažem cesto gor v nebo, kje pa, fašenk, ti maš to?« Fašenk se je ženit ša, mimo ene hiže ša, nešče ga je notri zva, ki je v‿zoli kašo pha. »Kom pa ideš, fašenk, ti, tü smo fčasi k redi tri!« Najtomlajšo si jo vzeo, polek stola v drek je seo!

Posnetek 30. 11. 1963. Pela Plohl Ana, rojena Pajek leta 1899, delavka, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Sedaj se redko poje, samo včasih za šalo. Ker je zgubila svojo prvotno funkcijo obredne pesmi in je drugi del sploh druga pesem (parodija na obredno št. 480), je uvrščena tukaj med šaljive.

Var.: GNI, 0-262 (Kamenščak, 1907) in 0-5407 (Miklavž pri Ormižu, 1910); Sterkelj, Dodatek, str. 745, št. 40. Rzb. št. 428, Cven; št. 435, Babinci; št. 493, Radgona.

158.376

»Jas sen fašenk, kaj na sveti, man koline, vino f‿kleti in s pečenkoj se mastin, kaj na sveti si želin. Jas sen fašenk starga časa, tan kjer masna je klobasa. Če kje struna zabrni, tan me zlodi že drži!« »Jas sen pepelnica bolje, fsen podaljšam vam živlenje. Kažem cesto gor v‿nebo, kje pa, fašenk, ti maš to?« »Jas sen fašenk že ves sèri, t an pri mater sen f‿kanjeri, tan kjer siri notri so, se za poste čuvajo. Oče, mati, f‿kratkem časi dajte nama dve klobasi, kaj ma nesla si domo, da za najni konec bo! Oče, mati, Bog vam plati! Neman van kaj drügo dati, naj van to zadosti bo, da van peč poderemo!«

Posnetek 24. 7. Pela Vajngerl Marija, rojena 1907, kmetica Velika Nedelja. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere. Pravi, da se poje še tu in tam in jo ima za staro domačo prleško. Tudi ta pesem bi spadala prej med obredne, ker pa ima danes še samo šaljivo-zabavni značaj in se največ poje na gostijah, je uvrščena med šaljivke kakor prejšnja. Var.: kakor pri št. 157.

159.37

Prešmentane citre, kak lepo pojo, so mene zmotile, še tebe bodo, praf zares! Pripev: Pa fse za voljo, fse za voljo, čindarajsa sa, oj čindarajsa sa!

(Več nista vedela.)

Posnetek 15. 1963. Pela Korošak Monika, rojena Caf leta 1905, gospodinja, in Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti na »gostüvanji« (svadbi). Pevec Korošak, ki je bil v mladosti učitelj, sedaj pa je poljedelec, mi je povedal, da pri njih ženske, če so same, pojo največ dvoglasno in samo včasih triglasno; če so pa še moški zraven, potem pojo zmerej triglasno. Misli, da tretji glas moški največ pojejo zato, ker ne vedo dobro besedila in potem kar tako zraven vlečejo bas (muvijo). Nikdar ni slišal peti pri njih narodne pesmi v molu.

Var. bes., Hozian, Spomini, str. 86. Šterkelj, št. 3659-3666 (3660 zapisal Vraz).

160.184

Jas pa nekaj novega mam! Kaj pa takšnega? Ene gosli. Kak pa tiste pojejo? Cigo migo, mačko strigo, tak pa pojejo gosli moje. Jas pa nekaj novega mam! Kaj pa takšnega? Ene citre. Kak pa tiste pojejo? Cincrlincin, cincrlincin, tak pa pojejo citre moje. Jas pa nekaj novega mam! Kaj pa takšnega? Ene žrmle. Kak pa tiste pojejo? Bog nas vari hujdega leta, tak pa pojejo žrmlje moje. Jas pa nekaj novega mam! Kaj pa takšnega? Enega psička, Kak pa tisti poje? Beižte, fantje, beižte, fantje, tak pa poje psiček mali. Jas pa nekaj novega mam! Kaj pa takšnega? Eno mlado ženko. Kak pa tista poje? Ljubi moj, bodi moj, tak pa poje mlada ženka.

Posnetek 27. 6. 1966. Pela Kovačec Marija, rojena leta 1895, kmetica, Juršinci. Pesmi se je pevka naučila na gostiji v mladosti od znancev. Družabna pesem: prvi napove, drugi vpraša, prvi spet odgovarja; drugi vpraša, zbor odgovarja.

Var.: Hozian, Spomini, str. 34; GNI, 0-257 (Kamenščak, 1907).

161.534

Jas bi lüšten bija, če bi mel štrument, bi si muzigu špila, kak en pravi šment! Priprev (pri vsaki kitici) Trala,lala,lala, trala,lala,lala, trala,lala,lala-la. Zàto si štundiran, kaj bi küpa jas, no si vün prebiran, kaj ma lepši glas. Šel bi gor na vrbco, vrezal žveglico ta mi je pregrda, da bi piskal ž‿njo! Da bi moga priti gé do bezgofca, to bi bila lepša, fajna žveglica! Žvegla je prekünštna, kaj mi je storit, ša bi rajši v‿mesto küpa si klarnet. Če s klarnetom piskam, je pretenki glas, no si vün premislin, mel bi rajši bas. Bas pa je predragi, kaj bi jas pa ž‿jin, rajši čen dobiti kaki vetrof mlin. Če pa veter vleče, to pač tak drdrá, tega nečen meti, ven kaj bojšega. Küpa bon si méhe, tote pač so fajn, bodo tak mi peile kak klopotec z blajn. Moram pa premislit dénok dobro jas, ker še tüdi gosle majo lepi glas. Z goslimi bi meja štiri strünice, tou je ena figa, rajši citrice! Meni pamet pravi, küpi glasovi, lehko gor postaviš vino ino bir. Se napijen bira, te pa rečen joj lajne bon si küpa, majo rajtl coj. Lajne pa goniti, to me vari Boug, rajši čen dobiti kaki tüdlzok. Tüdlzoka štimat tos is mir cu tum, rajši bon si küpa kaki pomprdun. Dénok pa je voutel celi pomprdun záto v‿rit me piši toti celi klump!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

Var.: Rzb. št. 370 Videm; Štrekelj, Dodatek IV, št. 40.

162.106

Ali ste ga videli, mojga sinka Janka; ali ste ga videli mojga sinka Janka? Ali ste ga videli, mojga sinka Janka? Eni so mi pravili, da je v‿goro beža, ven je on ne jelen, da bi v‿goro beža, Eni so mi pravili, da je v‿mlako skaka, ven je on ne žaba, da bi v‿mlako skaka!

Posnetek 30. 8. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti, ną paši od tete Elize Dunaj (+1910 v 70. letu).

Var.: GNI, 0-6004 (Cezanjevci, 1909). Štrekelj ima to pesem med pripovednimi od št. 894-901.

163.107

Al ste ga vidle, mojga sinka Janka; al ste ga vidle, mojga sinka Janka, Janka, mojga sinka Janka? »Al ste ga vidle, mojga sinka Janka?« »Nismo ga vidle niti čule glasa!« Njega vodijo tri Turčine mlade. Prva mu kaže: »Janko, v‿goro beži!« »Saj nisem jelen, da bi v‿goro bežal.« Druga mu kaže: »Janko, v‿mlako skoči!« »Saj nisem žaba, da bi v‿mlako skakal.« Tretja mu kaže: »Janko, fse prodaja.« »Saj nisem baba, da bi fse prodajal.« Štrta mu kaže: »Janko je junak, ki rad vince pije, pije!«

Posnetek 21. 8. 1963. Pel Škrobar Franc, rojen leta 1892, kmet, Cven.

Pesmi se je pevec naučil v otroških letih od znancev in jo ima za zelo staro. Pesem ima obliko enajsterca oziroma distihon 5/6, razen zadnjih dveh verzov, pa je kljub temu uvrščena med šesterce po tipu v glasbenem delu zbirke, ker se vidi, da je ista kot št. 162. V prvem verzu je razlika samo v tem, da ima pesem št 162. v začetku besedo »ali«, ta pesem pa ima »al«.

Variante kakor pri št. 162.

164.284

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati; (huj, haj, huj, haj, po zeleni trati.) Marko skače po zeleni trati, v rokah nosi seden žutih zlatih.

(Več ni znala.)

Posnetek 26.2. 1963. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta 1925, kmetica, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. To je splošno znana pesem v Prlekiji. Vsi jo radi pojo, celo starejši, in jo imajo za svojo. To pa trdijo tudi v Prekmurju na Dolinskem, kjer jo imajo v šali celo za svojo himno.

Var.: Vraz NPL, str. 196; Kuhač III, št. 907; Štrekelj, št. 5443; Žganec, Zagorske od št. 292 b do 292g (mei); GNI, 0-266, (Rajžihar, 1907); Hozian, Spomini, str. 52; Dravec, Prekmurske, št. 64, 65; Beg, str. 70; Kumer, PSD, št. 143.

165.285

Marko skače, Marko skače po zeleni trati; aj, aj, a-aj, po zeleni trati. Marko skače po zeleni trati, neje meja gate no robače. Sen ga gnala v ulico na tanec, sen ga gnala sen dvanajstin šviljan. Fsi ga glejte, kak je nacifroni!

(Več ni znala.)

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Potočnik Anica, rojena Huber leta 1911, gospodinja, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti. Njena vsebina je malo drugačna od drugih variant te pesmi. Pevka misli, da gre tu za Marka - medveda z nekdanjega ljutomerskega mestnega grba. V tem grbu je namreč prikazan medved, kako ga ženejo (držijo) na verigi, on pa pleše.

Var.: GNI, 0-266 (Rajžihar, 1907). Tam se pesem začne takole:

Ciganice, ciganice ge mate cigane. Almja, hoja, ge mate cigane?

Druge variante melodije kakor pri št. 164.

166.287

»Hodi sen, hodi sen, ka va f‿küper pasla; hm, ha, tralala ka va fküper pasla!« »Hodi sen, hodi sen, ka va fküper pasla!« »Nečen iti, nečen iti, ka bi krüh me znora. Sen imela, sen imela, celi laket platna. Sen ga dala, sen ga dala tén dvanajstin šveljan. So zešile, so zešile gače no robače.«

Posnetek 17. V8. 1963. Pela Fürst Marica, rojena Ros 1. 1887, učiteljica v pokoju, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti med otroki v rojstni vasi.

Variante melodije kakor pri št. 164.

167.286

Jas sem mela, jas sem mela Jürja Brankoviča; hm ja, o ja, Jürja Brankoviča. Jas sem mela, jas sem mela Jürja Brankoviča. Nije meja, nije meja gate no robače. Jas sem mela, jas sem mela sedem lakti platna. Sem ga gnala, sem ga gnala fsem dvanajstim šveljam. So zašile, so zašile gate no robače. Ga poglejte, ga poglejte, kak je nacifrani! Doj po prsih, doj po prsih cincleki cinclajo. Doj po hrpti, doj po hrpti bimbleki bimblajo!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Holc Vinko, rojen leta 1923, in Holc Anton, rojen leta 1925, uslužbenca, Stara gora.

Pesmi sta se pevca naučila od svoje matere. Sedaj se ne poje več. Melodija in deloma tudi besedilo sta enaka kot pri pesmi, »Marko skače …« št. 164. Nista vedela povedati, zakaj se v prvem distihu navaja priimek Brankovič.

168.288

Baba deda, baba deda po strnišči pase; hm, ja, ja, ja, po strnišči pase! Baba deda po strnišči pase: »Zdaj se pasi, grda ti mrcina, dokler neš pogina! Ten te gnala f‿Čakovec na sejem, bon ti küpla celi laket platna; bon ga dala sen dvanajstin šveljan: do zašile robaču do pupka, do zašile gate do kolena. - Zaj ga glejte, kak je nacifroni: dol po prsah špice mu miglajo, dol po hrpti pantlci cifrajo!« - Baba deda žene proti domi, baba deda žene notri f‿štalo; baba dedi z listjom mu nastele: »Zdaj pa leži, grda ti mrcina, dokler neš pogina!«

Posnetek 28. 7. 1964. Pela Smodiš Alojzija, rojena Plohl leta 1921, viničarka, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Variante mel. in deloma tudi besedilo kakor pri št. 165. Pevka mi je še povedala, da so to leto za Novo leto in svečnico še bili pri njih koledniki iz Medjimuija. Peli so in igrali na tamburice svečensko pesem in Marijine pesmi.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 119 in 120.

169.290

Gdaj za rihtara zvolili so me naši moži fsi, te sen se jas močno štima, gdaj sen nove hlače ima, črevle nove pa na rum, tak kak moj gospocki kum! Hoda sen f‿hraščicu gledat, gde bi kaj želoda blo. Da bi ga luden odali, mi pa pišence glodali, pa še vino k‿coj pili, vén to kasa fse plati.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Lešnik Terezija, rojena leta 1893, kmetica, Strjanci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med vaško mladino. Pevki je znano, da je pesem zložil Peter Skuhala, duhovnik iz Ljutomera.

Var.: Skuhala, Štajerske, str. 14. Maribor 1907; GNI, 0-275, kjer Zacherl pise: Pesem zložil Peter Skuhala, melodija po staroj narodnoj pesmi, od katerih je le malo kitic več znanih, to je

»Dere večer domo priden, te man jas prevelki strah, ......»

Ta pesem in melodija sta še danes dobro znani.

Glej št. 258/289: GNI, 0-221 (Ljutomer, 1896). Gl. opombe pri št. 225.

170/291

170.291

Gda je Miško se rodija, te je gosti dežek ša. To pa takšin je na škodo, pije vino raj kak vodo, da je te pijonec prè, keri v deži zleže se. Velki je pocajti zrasa, zraven je kak sveča sta. Zna kositi, zna orati; zna kositi, zna orati, pa najlepši je pajbar, žmetno bi mu najša par. Dokeč ledičen je bija, rad je malo vina pija. Zdaj pa je vzeja Katico, pa mu fse je minolo!

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Alojzija Škrlec, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Ljutomer.

Tudi to pesem je zložil P. Skuhala. Melodija je varianta pesmi št. 169.

Pesmi se je pevka naučila 1. 1921 v Ljutomeru od učitelja Mikla. Opombe glej pri št. 225.

171.169

Jas sem praf vesela bla, sem s Horvatom plesat šla, sakojačko po hrváčko, (tralalalalala, lalala!) Horvat se s torbo narodi, torbe tud ne zapusti. Lubi svojo Kato ljubo, (tralalalalala, lalala!)

Posnetek 2. 2. 1964. Pela Križan Avguština, rojena Kožar leta 1919, kmetica, Ščavnica. Pesmi se je pevka naučila, ko so koruzo ličkali (lüpali).

Var.: GNI, 0-6048 (Krapje, 1909).

172.177

Nije riba nije rak, ki po vodi plava; nima fant dekleta rad, če ga zapeljava. Tancala sta, tancala, doli na Hrvacken z jednin mladin fantičom, barusastin Hrvatom. Tan so meni pravili, da sen stara baba, vu špigel san se gledala, pa sen lepa, mlada!

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Magdič Julijana, rojena Stegmüler leta 1891, kmetica, Kamenščak. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med kopači v »goricah«. Sestavljena je iz dveh pesmi. Kitice od druge naprej so variante pesmi št. 173.

173.176

Plésala sen, plésala, doli po Hrvackem; jùhej, Madžarica, doli po Hrvackem! Plesala sen, plesala, doli po Hrvackem. Z enim mladim fantičem, z rusoskim junakom! Fsi lidje mi pravijo, da sen stara baba! F‿špegel sen se gledala, pa sen lejpa, mlada!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila od znancev.

174.330

»Mama, idejo kotam!« »Muči, hčerka, bodo te buháli!« «Mama, mam, bi bolelo!« »Muči, hčerka, to bo tebi hasnilo!« Prosejači u tem prvem mraku je zaigral, (prosejači) v ganku čardaša, čardaša, ko je Milka z Jankom plesat šla. »Štrukli so se malo ogoreli, hodi, Milči, zato bomo jeli! Milči moj, Milči moj, ti se mene, ti se mene nič ne boj!«

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Magdič Julijana, rojena Stegmüler leta 1891, kmetica, Kamenščak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Peli so jo najrajši za šalo. V napevu se čuti vpliv madžarske ljudske glasbe. Posebnost je tudi v tem, da se napev konča v 1. kitici s fmahsom na toniki, v 2. in 3. kitici s fmalisom na terci, zadnja pa spet na toniki. V začetku druge kitice poje pevka »prosejači«. Ni jasno, kakšen pomen ima to, verjetno gre za hrvaško besedo »prosjači« (berači).

175.157

Jas man konja bistrega, kaj je šik za handlara, ž‿jin se pelan, kon se čen, čeglih sakši den. Jas se pelan dol na Cven, nekaj novega zazvén, tan so mi ponüjali fajn dikline tri. Tan pa je bogati kmet, ima zrnja punu klet; tan so mi ponüjali fajn dikline tri. Prva pa je kelnarca, drüga pa je küharca, tretja pa je lubica mojega srca.

Posnetek 27.2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila od znancev na vasi.

Var.: GNI, 0-251 (Cven, 1907); M-22686 (Rački vrh); Hozian, Spomini, str. 31.

176.158

Jas man konja bistrega, kak je šik za handlara, z njim se pelan, kan se čen, naj či fsakši dén. Da pa jas na handl gren, dosti novega zazven, kaj po sveiti se godi, vsèfelé reči. Dol na Mürsko poule gren, dosti žita küpit čen, tan so mi ponüjali fajn dekline tri. Dol na Mürsken bògat pek mrja, leto dni je gnes, vdova si želi moža, no praf liišnega. Tan pa mene čaka že v‿beli šalici kafé, poulek pa je vdouvica kakor roužica. »O, prelübi handlar moj, češ pri meni spat nicoj; češ pri meni spat nicoj, ljubi handlar moj?« Tega pa se jas bojim, kaj se zgodlo ovokrat, julija šestnajstega, leta dvajstega? Ena kmetica je tam porodila naenóuk, porodila naenóuk čétvero otrouk« Jas pa rajši handlar bom, dober, skrben handlar bom, jas pa rajši handlar bom za nebeški tron!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Šoster Ljudmila, rojena Veber leta 1903, kmetica, Radgona.

Pevka se je pesmi naučila kot otrok od starejših pri ličkanju (čehanju) koruze. Trdila je, da se vsebina sedme kitice nanaša na leto 1820, kar bi kazalo, da je pesem zelo stara.

Var. kakor pri št. 175.

177.180

Lani sen se óženila, letos pa me griva; hudga moža sen dobila, hujši j kak kopriva. Koprivo dèno mraz vmori, moža pa ne more, ki si za pečjoj sedi pa si buhe kole. Zdaj že vem, kaj stòrla bom, na sejen bom ga gnala, tam ga bom zataušala ali pa ga prodala. Za fal ceno pa ga ne dam, rajši ga domo pelam, še rajši bom ga mela pa fejst ga bom nabila.

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Štuhéc Ana, rojena Karba leta 1889, in Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetici, Videm ob Ščavnici.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev.

Var.: GNI, 0-6003, (Cezanjevci, 1909); Dravec; Prekmurske, št. 119, 120; Deželic, Pjesmarica (1918), št. 898; Glonar SP, št. 112; Kumer, PSD, št. 157.

178.101

Preljuba mi soseda, si vidla mojga deda? Aha, aha, aha pa sen ga videla. Preljuba mi soseda, si vidla mojga deda? Hlače ma do kólen, nos pa kakor šolen. Mustače ma rjave, oči pa ma krvave. Hlače ma ledrnate, šolje pa papirnate.

Posnetek 16. 12. 1962. Peli Škorjanec Monika, rojena leta 1904, gospodinja, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetica, Križevci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti pri delu. Povedali sta, da pesem kdaj pa kdaj še zmeraj pojejo.

179.315

Ded je babo f‿koš nabasa, kukafca, doj po plači jo je nesa, kukafca; ded je babo f‿koš nabasa, doj po plači jo je nesa, kukafca! Ded je babo f‿koš nabasa, doj po plači jo je nesa. Baba s koša lükala, doj po dedi cükala. Ded je babo dómu nesa, dòma jo je v‿ror obesa. »Tukaj bodi, stari hrt, dokler nede prišla smrt!« Baba v‿rori tak prdela, da je vojka fsa sprhnela. Baba se je oživela, pa je deda v jajce vjela!

(Več ni.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak.

Pesmi se je pevka naučila v domači vasi od znancev pri kopanju »goric«. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 95; Orel, SNPP, št. 3.

180.155

Žena ide na gosti, moža pa doma pusti; ti moj mož, duma boš, kuri, rece, pasa boš.

(Več nista znali.)

Posnetek 23. II. 1963. Peli Kolbl Antonija, rojena leta 1940, in Vrbanjšček Štefka, rojena leta 1944. kmetici, Bučečovci.

Pesmi sta se pevki naučili na »gostüvanji« v domači vasi.

181.316

Baba ide na gostijo, kukica, deda pa doma pisti, kukica. »Tü ostani, stari hrt, dokler po té ne pride smrt. kukica!«Baba ide na gostijo, deda pa doma pisti: »Tü ostani, stari hrt, dokler po té ne pride smrt!« Baba pride na gostijo, ded pa že za vratmi stoji. Baba deda zagledala, te sta se ta vün tirala. Ded je babo v‿rol obesio, baba v‿roIi tri dni visi. Baba z‿rola dol letela, deda fsega pokadila.

Posnetek 31.1. 1964. Pel Sakelšek Anton, rojen leta 1912, kmet in vaški harmonikar, Središče ob Dravi.

Pevec se je pesmi naučil pred 25 leti. Misli, da je stara.

182.186

Po cesti gre en stari ded, hmtadrata, stari ded, hmtadrata, stari ded. Po cesti gre en stari ded, na hrptu nosi strgan koš. Sreča ga čevljarček mlad: »Fprašal bi te srčno rad, če nosiš dreto al smolo?« »Ne nosim drete ne smolé, jas nosim svojo ženkico, ki nije štela kühati, zdaj mora s koša lükati pa po dedi cükati.«

(Več ni znala.)

Posnetek 26. 2. 1963. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta 1925, kmetica, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila pri delu.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 253 (besedilo); Štrekelj, IV, str. 747, št. 93 (začetni verzi); Beg, str. 183; Dravec, Prekmurske, št. 243 (mei.); Kumer, PSD, št. 321.

183.30

Preljubi moj sosed, posodi mi kolo, je baba pijana, ne more domo. Kaj misliš, kaj rajtaš, da sama si ti, si takega kmeta, ki žabe lovi. Tolige so preslabe, pa tragle so prešvoh, je baba preteška, ne more domo. Kaj misliš, kaj rajtaš, da sama si ti, pri svinjski kopanji ti gliha stoji

Posnetek 25. 2. 1963. Pel Kokl Matija, rojen leta 1903, kmet in vaški kolar, Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od starejših. V družbi jo še zmeraj radi pojo. Var.: GNI, 0-5966 (Podgradje, 1909); Dravec, Prekmurske, št. 82/11.

184.336

Gjaj, gjaj, gjaj, zelje, repa, graj; slane ribe no polenta to je beteg moj!

(Več ni.)

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Onešek Terezija, rojena Rozman leta 1903, kmetica, Gornje Krapje. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere, le-ta pa v »goricah« pri delu.

Var.: kakor pri št. 185.

185.74

Ko sen jas imela starega moža, pogače sen si pekla, bodi, bodi, gda! Zdaj pa imam mladega moža, kruheca, pa kruheca pa malo, malo gda! Zibelka teče, palica brni, tak se meni poleg mladega godi! O, jo, joj, repa no fižol, slane ribe, friške fige, to je živež moj!

Posnetek 29. 8. 1964. Pela Bogša Bronislava, rojena Kotnik leta 1935, kmetica, Mihalovci.

Pevka se je pesmi naučila od starke Marije Zadravec leta 1945 (takrat 72-letne). Za šaljivo pesem pri njih pravijo »šegava pesem«.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 111.

186.476

Mela sen, mela mladga moža, miške so prišle, zgrabile so ga. Jas pa sen tekla hitro za njim, miške so smuknile v‿luknico ž‿njim. Pripev: Daj, daj srček nazaj, daj, daj deda nazaj!

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Rajner Ana, rojena Zemlič leta 1908, poljska delavka, Veržej.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti pri delu v goricah. Najrajši so jo peli pri stiskanju grozdja (prešanju).

Var.: Kumer, Ribniške, št. 128.

187.333

Mati pogače pečejo, pa meni nič ne rečejo, jas pa le počas pa pojdem k ljupci v‿vas. Doma so stare babe, reglajo kakor žabe; tri dni pa pol ne gremo mi domo. Doma so stari dedi, reglajo kak medvedi; tri dni pa pol ne gremo mi domo.

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Kokl Marta, rojena leta 1945, vaško dekle, Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila v vasi od starejših. Radi jo pojo na gostiji. Pevka mi je tudi povedala, da pravijo pri njih tistim, ki vabijo na gostijo, »poskačini« ali »zastavljaki«. Imajo palice pa trobento.

Kontaminacija dveh pesmi, zaradi tega besedilo metro-ritmično ni enotno.

188.170

Ko sem bio mladi fant, bil sem hujši kak hudič pripev: Hojladrila, hojledra bil sem hujši kak hudič. Ko sem bio mlaid fant, bil sem hujši kak hudič. Preko plota skakal sem, u koprive padel sem. Koprive so me žéžgale, mlade punce ljubile. Mladi punci prstan zlat, stari babi štrik za vrat.

Posnetek 26. 2. 1963. Pel Kukol Anton, rojen leta 1908, kmet, Banovci. Pevec je trdil, da je pesem sam zložil 1929. leta, ko je bil pri vojakih, imel je dosti časa in si jo je zmislil za šalo. Njegova trditev ni verjetna, ker je bila pesem zapisana tudi v Sev. Ameriki. Hozian, Spomini (1961), str. 41.

189.185

Po cest pa grejo drotoši, po cest pa grejo ( curiburi, radiburi, rece-cajza, radivojce), drotoši. Po cest pa grejo drotoši. Kaj pa bojo delali? Piskre bojo rinkali. Kaj pa bojo s piskrami? Žüpo bojo kühali.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Kožar Apolonija, rojena leta 1902, kmetica, Sovjak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

190.172

Stara mati, dober dén, stara mati, činguli, rajngoli, dober dén! Stara mati, dober dén, mote kaj za krpati? »Eno štoru rajnglico!« »Keko bo to koštalo?« Pet goldinarjef, nekaj par. Piši se, ti baba, v‿rit, kühaj v‿rajngli lükjasti!

Posnetek 29. 8. 1964. Pela Bogša Bronislava, rojena Kotnik leta 1935, kmetica, Mihalovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Lukman Štefke, starke, ki je bila doma od Miklavža pri Ormožu.

Var.: Žganec, Zagorske, št. 247 a in 247 b. Dravec, Prekmurske, št. 381. Var. melodija znana tudi na Francoskem (Schönberg, »Jeanne d'Are«).

191.472

Oj ti muha, kak si ti suha, druzga te ni kakor same kosti. Pripev: Hojladrija, hojladrija, hojladrija-dru hojladrija, drija-dra. Oj ti muha, kak si ti suha, druzga te ni kakor same kosti. Prišli so, prišli so štirje mesarji, komaj so muho to suho zaklali. Prišla je, prišla je faroška dèkla, komaj je zvlekla pluča in jetra. Prišeo je, prišeo je faroški Miha, da je pogleda, če muha še diha.

Posnetek 13. 8. 1963. Pela Perša Karel, rojen leta 1910, in Perša Karel mlajši, rojen leta 1938, kmeta, Selišči.

Pesmi se je Perša Karel mlajši naučil v vasi med fanti, oče pa od njega.

Var.: GNI, M-23442; Kumer, PSD, št. 337.

192.91

Moj oča so mi rekli: »Oženi se, moj sin! Tam gori na planincah oženi se, moj sin!« »Kako se bom oženiu, k' nobene ne poznam? Tam gori na planincah nobene ne poznam. Če eno velko vzamem, bom nüco lojtro kcoj. Tam gori na planincah bom nüco lojtro kcoj. Če eno malo vzamem, se mi f‿pojstelci zgubi. Tam gori na planincah se mi f‿pojstelci zgubi. Če eno süho vzamem, objemao bom kosti. Tam gori na planincah objemao bom kosti. Če eno debelo vzamem, se mi na solncu rastopi. Tam gori na planincah se mi na solncu rastopi. Če eno bogato vzamem, m' jo ukradejo tatje. Tam gori na planincah m'jo ukradejo tatje. Zato se ne bom ženiu, raj ledik bom ostau. Tam gori na planincah raj ledik bom ostau.

Posnetek 1. 12. 1963. Pele: Veselič Marija, rojena Lešničar leta 1925, Zidarič Julijana, rojena Lešničar leta 1930, in Rajh Angela, rojena Šulek leta 1906, kmetice, Ormož.

Pesmi so se pevke naučile v otroških letih v rojstni vasi od znancev.

Var.: GNI, 0-231 (Rajžihar, 1907); Dravec, Prekmurske, št. 112; Kuhač, št. 588; Štrekelj, od št. 1946 do 1953; Beg, str. 72.

193.509

(Odlomek) V‿rastrgani koči smo bili doma, s‿slamoj pokriti, štiri okence ima; smo slabo živeli, krüha nič meli, večkrat nan hujdo je šlo! Moj oče so bili en košof pletač, jas sen bio njihov najmlajši pomagač, slamo sen puca, klasje beštuca, vitre namakao že san!

Posnetek 27. VII. 1964. Peli Ana Sok, rojena Klajžar leta 1907, in Petek Francka, rojena Sok leta 1935, kmetici, Polenšak.

Pesmi se je pevka Sok naučila v mladosti od znancev, hčerka Francka pa od nje. Imata jo za zelo staro. Odlomek ponarodele pesmi Jurija Vodovnika. Popolnejšo glej pri št. 194.

194.120

(Popolnejša) Jas sem Vojàkof Juri, s‿Kamúre sen doma, v‿rastrgani kočuri štir okence ima. Lena cesarica je moja mati bla, ko božja je pravica, je tudi s‿sveta šla. Minulo je štirdeset let, odkar so bli na totem svet, al zdaj so v‿večnost dolgo šli kjer bodo enkrat fsi. Moj stari rajni oče s bili cimerman, popravlali so koče fsem murskim furmanom. Tud majrofe in žage popravlali so, mline vmes, so bili pintar in kovač, nazadnje še cokljač.

Posnetek 8. 8. 1967. Pel Njivar Janko, rojen leta 1926, vulkaniser, Radgona.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti v Negovi od svoje prababice. Ponarodela pesem Jurija Vodovnikova.

Var.: Štrekelj št 8675 Pevec v prvi kitici napačno navaja »s Kamure sen doma«, pri Štreklju je »s Komra« V drugi kitici pa namesto »lena cesarica« pride »Helena cesarica«; Var. še: Kumer, Ribniške, št. 254; Kumer, PSD. št. 324.

195.166

Oh, poglejte, fsi ludje, káko zaj na svetu gre; káko se na pol vojskuje, fsaka srota prevzetuje, kmečko dékle, kmečki fant nosi zdaj gospocki gvant! Kakor nosi se gospod, hodi hlapec tudi svoj pot; nosi ramice visoke, tiste turnaste klobuke, tiste kape šiltaste nose žene paverske. Črn klobuk za njega ni, druge sorte ga dobi, ga dobi še take robe, kak so tiste sühe gobe, ki po dóbravah rastó in jih ofce ne jedo. Fantje f‿cerkef pridejo, z‿žepof pa jim gledajo velke fajfe in mehirji kakor kos(e)cem vodirji, bukvic pa ni videt tam, ker jih je moliti sram. Tud poglejmo ženski spol, vidimo ga gor in dol! V oblačilih nove šege, prave vragove telige. Če glih novo jejnko ima, čes en mesec ne velja. Kadar k meši spravla se, fse poprej pogledat če. Če je lepo jasno vreme, najtolepšo jejnko vzeme; če pa megla se kadi, hitro gvant se spremeni. Neka z‿bukvic brat ne zna, robec namest bukvic ma. Paternoštra se sramuje, roženkranc tudi zametuje, fajgl v roki žuti tam, ker jo je moliti sram. Kmetič maslo, špek proda, da za nove gvante da. Dòma stiska na fse viže, rajši jé borove špiže, da oblečen praf lepo povzdiguje on glavo.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Sovjak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Ima jo za zelo staro. Sedaj se ne poje več.

196.345

Me smo bile tri sestrice, od ranga jutra do temice nekaj smo se spomenjále, kruh, pogače si jemale. Prva reče: »Pite, kuma, pri nas nega nič računa!« Druga k Bogu gor zdihava, tretja v‿ročko pogledava. Svoje može smo fkanile, smo rekle, da smo f‿cerkvi bile, me pa nismo f‿cerkvi bile, smo f‿kleti siatko vince pile. Zdaj domu smo pricapljale in pred vratmi fkup opale, tja pred kumen smo stopile in si janke sušile. Mojga moža je fkanilo, je mislil, da je vreče bilo, to pa nije vreče bilo, pijano babče se valilo.

Posnetek 26.2. 1963. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta 1925, kmetica, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Alojzije Žnidarič iz Grab pri Ljutomeru. Misli, da je zelo stara. Zložil jo je narodni buditelj in pesnik Štefan Modrinjak (rojen 1774 v Središču, u. 1827 kot župnik pri Sv. Miklavžu pri Ormožu). Pesem je hitro ponarodela in je znana razen v Prekmurju tudi v sosednjem Hrvatskem Zagoiju. Več o Modrinjaku glej Slovenski etnograf 1956, str. 203 ss.

Var.: Dravec, Prekmurske, št.92; Žganec, Zagorske, št. 407 in 451 d: Štrekelj IV, Dodatek, str 746, št. 73. GNI, 0-2921 (Kamenščak, 1909); Kumer, PSD, št. 318.

197.347

Mogla bi iti svoji kumi, pa mi nekaj v‿glavi šumi. Nisem dobro se naspala, ker ponoči sem kašlala. Mi smo bile tri sestrice, od ranga jutra do temice. Svoje može smo fkanile, rekle, da smo f‿cerkvi bile, mi pa nismo f‿cerkvi bile, smo f‿kleti siatko vince pile. N ekaj smo se spominjále in pogače si jemále. Prva reče: »Pite, kuma, tu ni treba nič računa!« Druga k Bogu gor zdihuje, tretja v‿ročko pogleduje. Štrta svojga moža toži, peta pa po lagvi ruži. Vinska moč jo je fkanila, samo pet pintof ga je spila. Zaj k domi smo prikašljale, smo pred vrati fkup spale. Smo se zvrnile na pleča, smo ležale tak kak vreča. Ko domu smo se vrnile, f‿kuhnjo smo se zmotale. Se na kumen naslonile, da smo janjke si sušile.

Posnetek 30. 8. 1964. Pela Pušenjak Julijana, rojena Dunaj leta 1890, kmetica, Lukavci.

Pesmi se je pevka naučila leta 1908 na svatbi svoje sestrične. Zdaj se ne poje več. Pevka je pela prve tri kitice, druge pa so prepisane iz njene rokopisne pesmarice. Metroritmična struktura pesmi je osmerec, v prvem verzu prve kitice pa je deveterec. Verjetno je prej bilo »Mogla b' iti svoji kumi«.

Var. kakor pri št. 196.

198.205

Ko babe skupaj pridejo, si tako govorijo, si čenčajo, si predejo fse forme ropotijo. Ta prva pravi od kruha, ta druga, kaj si kuha, ta tretja pa od svojga moža potepuha. Ta štrta to zasliši in pravi: »V‿rit se piši! Če bi od moža tepna bla, té nisen več pri hiši!« Ta peta coj priteče, al ta je najbolj sveta: »Meni se prašiča gunila, če veš mi kje za pera!« Ta šesta to zasliši: »Ali jas ti vem za pera, ali jas ti vem za pera, na oni kraj jezéra. 𝄆 Jas sen eno gunila, dvanajst jih je imela. 𝄇 Gdor toto pesem poje, se med svetnike šteje; če pa jo babe slišijo, so fse od jeze blede.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v Murščaku od znancev pri kopanju »goric«.

199.224

Midva bratca revna sva, oba sva lepa kundeta, to se zna! Skupaj f‿šolo sva hodila in tako sva se menila: »Benjamin, ti boš kaplan, jas pa modrijan!« Midva bratca revna sva, oba sva lepa kundeta, to se zna! Tud po svetu sva hodila, vidla Dunaj, Budapešt, ker sva dolge prste mela, vidla tudi sva arešt.! Midva bratca revna sva, oba sva lepa kundeta, to se zna!

Posnetek 21. 8. 1963. Pel Škrobar Franc, rojen leta 1892, kmet, Cven. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev.

200.122

Da sva si mija brata, to nama se pozna, da rdeče nóse imama od samga špirita. Pripev: HoIadrija, holadrija, holadrija, holadrijaja , presnet, falot! Da sva si mija brata, to nama se pozna, da rdeče nóse imama od samga špirita. Če‿u vasi gdo umerje, pa pridejo po naj, da mija zapojèma to zadno pot u raj. Kedaj pa boma mrla, ne boma pela več, tan dol se boma grela pri najtiveški peč. Še bol ga boma srala, kak sma ga na tem svet, hudiču nagajala, ga cukala za rep.

(Več ni znala.)

Posnetek 14. 8. 1963. Pela Novak Antonija, rojena Holc leta 1923, kmetica, Slaptinci.

Pesmi se je pevka naučila v šolskih letih od svoje babice.

201.514

Na velkem travniku je blo dosti koscov, so notri vozili, glih tolko vozov. Tam kmetič zdaj drugih ne prosi, fsak svojo otavo si znosi. V‿nedelo zvečer sem ša z‿vrha domo, po eni stezici za drugo brvjo; pa me vince močno prevzelo, zapičim se v‿blato debelo. Zdaj žena me krega, za norca me ma, pa vini še pravemu uržuh ne zna. Pa bole se krega no kone, še ona se v‿blato zasunę. »Prelübi moj možek, pomagaj mi vün!« O, žnablava baba, namoči si klün! O, zlata prešmentana sraga, kak ona človeka premaga!

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Potočnik Anica, rojena Huber leta 1911. gospodinja, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila od učitelja Cirila Mikla iz Ljutomera, velikega ljubitelja prleških pesmi. Umrl leta 1959 v 70. letu. Pevka misli, da je pesem zelo stara domača. Ima tudi poseben naslov: »Sušno leto«. V začetku je besedilo bolj razširjeno in se pravi metrum vidi šele pri drugi kitici, zato je uvrščena med deseterce.

Var. in pombe glej pri št. 202.

202.506

Oča nebeški na megli sidi, pa nas s ten dežon tak lepo škropi. Ker zemla je globoko süha, ta trava zažgana se plejha. Pastirček pa žene živinco navzdol, ker neče se pasti in gleda okol. Pastirček ne poje, ne vriska, on žali za lačnega bika. Uboga živinca, le kaj bo s teboj, nan de že leži, al tebi de joj, ker mi mo te mogli zaklati, vači ti nede prestati. Virt pa že pojde iz vrha domou, čez malo brvico, čez malo vodou, pa vino mu mouč je odzelo, zapiči se v‿blato debelo. Baba ga krega, za norca ga ma, da nigi nikakšnega reda ne zna, al baba ga krega, ga kune, še sama se v‿blato zasune. »Žlabrava baba, namoči si klün!« »Prelübi moj dedec, potegni me vün!« Prelüba požegnana sraga, kak ona človeka premaga!

Posnetek 8. 8. 1967. Pel Trdina Vlado, rojen leta 1923, elektromonter. Radgona. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje babice.

Var.: GNI, 0^271, Cven. Tu navaja zapisovalec Fr. Zacherl, da je bila pesem zložena 1834. leta. Spesnil jo je neki Čeh, ki je hodil po vaseh in igral na harfo. Tedaj je bilo sušno leto in so v gostilni prosili, naj zapoje kaj o suši. Tako je pesem nastala. O tem je pripovedovala Petru Skuhali njegova mati Mica, ki je bila tedaj v gostilni, Skuhala pa je povedal Zacherlu. Hozian, Spomini, str. 64.

203.459

Lani smo pipali repico, repico, letos pa zibali Pepico, Pepico. Lani smo pipali repico, letos pa zibali Pepico! Lani so mi pravili lubica, letos mi pravijo kurvica. Lani so me klicali: Hodi jest, hodi pit! Letos mi pravijo: Piš nas v‿rit!

Posnetek 30. 7. 1966. Pela Lašič Marija, rojena Fekonja leta 1931, kmetica, Spodnji Ivanjci.

Pesmi se je pevka naučila pred 15 leti pri Mali Nedelji od znancev.

204.458

Lani sem pleta lük in mak, lük in mak, letos mi zrasel je mali knap, mali knap! Pripev: Kam pa to ide, kam to gre, kam to gre moje to lanjsko lüblenje. Lani sem plela lük in mak, letos mi zrasel je mali knap! Lani so mi pravili Marica, letos mi pravijo mamica. Lani so mi pravili: Pojdi spat! Letos mi pravijo: Pojdi prat!

(Več ni znala.)

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Rajner Frančiška, rojena Stenjko leta 1912, kmetica, Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi v vasi. Radi jo pojo v družbi pri »kožühanji« in ob drugih priložnostih.

Var.: Kuhač, št. 646; Štrekelj, od št. 2277 do 2282 (2280 iz Ceróvca zapisal Vraz); Žganec, Zagorske, št. 632; Dravec, Prekmurske, št. 103.

205.299

Gda terilja srat odide, eno vüro tan čepi. Da nazaj k pečnici pride, fse okoli jé smrdi!

(Več ni znala.)

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti med tericami. Danes je ne pojo več.

Var.: Štrekelj, št. 7279 in 7270, Dodatek IV, št. 43 in 66. Dravec, Prekmurske, št. 130.

206.174

Toti pa tak lepo gre, lepo gre, lepo gre; toti pa tak lepo gre, lepo gre, na finge.

(Več ni znal)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pesem teric. Pele so jo vsakemu, ki je šel mimo koče, kjer so terice sušile in trle lan (»lešnice«), S tem so se norčevale iz njega in ga dražile. Če pa je prišel preblizu, so tekle za njim in ga posipale s »pozderjem«, ki ga ni bilo lahko očistiti z obleke. To so naredile tudi tistemu, ki jih je jezil. Pesem se več ne poje, ker teric dandanes ni več. Zbadljivke se je pevec naučil od teric kot otrok.

Var.: Štrekelj, št. 7280, 7283.

207.50

Smo fantje veseli, smo fantje mladi, pod lipicoj zelenoj se znajdemo mi! Pod lipicoj zelenoj mojo dékle sloni; jas hočem jo pofprašati, kako se joj godi. »Al kaj me to fprašaš, nič za me ne daš, po oštarijah hodiš, pri kelnarcah ležiš! Al kaj bom začela, f‿klošter bom šla ter nüna bom postala in molila Boga!« Če boš ti nüna, jas bom menih, skupaj boma spala, saj nama nede greh!

Posnetek 24. 7. 1964. Pel Kandrič Ivan, rojen leta 1907, kmet, Mihovci pri Veliki Nedelji.

Pevec mi je povedal, da je to pesem, besedilo in napev, zložil skupaj s fanti iz domače vasi okoli leta 1922. Pozneje so se je naučili tudi mlajši. Danes se ne poje več. V prvem delu napeva je čutiti vpliv alpske melodike z daktilskim ritmom, v drugem pa je trohejski ritem z bolj domačo melodijo.

208.544

Mujcek naš, ne hodi gor po lestvici! Tan špeh visi, tan fse smrdi, po čelen Radomerji.

(Več ni.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje.

Zbadljivke se je pevka naučila v mladosti v domači vasi.

209.283

Mujcek je skoz okno lüka, trala lalala, kak je hlapec deklo süka, trala lalala!

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti od znancev pri delu. S pesmijo so drag drugega dražili.

Var.: GNI, 0-263 (Rajžihar, 1907).

210.317

Kaj ti je, moj sivi mujcek, o-jo-joj, da se tak nemilo jočeš, o-jo-joj? Kaj ti je, moj sivi mujcek, da se tak nemilo jočeš? »Dekla me je pòkrivila, da sen s peči prato fkradel! Dekla pa jo je ukradla, pa jo f‿štalo hlapci dala!«

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri.

Šaljivke se je pevka naučila pri delu v mladosti. Pevka mi je tudi povedala, da so nekdaj na splošno rajši peli kakor danes.

Var.: GNI, 0-263, (Rajžihar, 1907) in 0-6056, (Podgradje, 1908); Štrekelj, Dodatek, str. 745, št. 42; Dravec, Prekmurske, št. 379.

211.442

Dekla je klobaso fkradla, pa jo je hlapci dala; oj, mujcek, mujcek, mujcek moj! Krivec jas nečem biti, ne‿m je klobasa v riti; oj, mujcek, mujcek, mujcek moj!

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti.

Variante kakor pri št. 210.

212.479

Naš mujcek je ljupco imeo, mjao, mjao, fsako noč vasovatje odšeo, mjao, mjao; prišeo je domo ves zaspan, mjao, mjao, ko mežnar odzvonio je dan, mjao, mjao! Naš mujcek je ljupco imeo, fsako noč vasovat je odšeo; prišeo je domo ves zaspan, ko mežnar odzvonio je dan. Zbolela mu je ljupca močno, o joj, če več zdrava ne bo! Naš mujcek je tarnat začeo, nobene več miške ni vjeo. In ko res vzame jo smrt, okoli se plazi potrt; živlenje sovražit začne, f‿soboto obesil se je. V‿nedeljo, ko k maši smo šli, smo vidli, da mujcek visi; gdor videl, to rekel je fsak, da mujceka vzeja je vrag. To žalost v eksempel povem fsem mladim brezskrbnim ljudem: Če dolgo živet vam je mar, zaljubit se nigdar, nigdar.

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Rajner Frančiška, rojena Stenjko leta 1912, kmetica, Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila od dedka v mladosti v Grlavi (+ 1930 v 88. letu). Pesem je Jenkova, ponarodela in jo ljudstvo rado poje. Pri tej varianti je zanimiva četrta kitica, ki ni Jenkova, marveč jo je zložil ljudski pevec, pa se kljub temu zelo dobro vključuje v Jenkovo besedilo.

Var.: RZB. št. 424, Cven.

213.78

Srečali smo mravlo, smo mislil(i), da gospa, ki ma tak sipke nogice in tak preščekeni lamp, lamp, lamp; ki ma tak sipke nogice in tak preščekeni lamp. Srečali smo mravlo, smo mislili, da je gospa, ki ma tak šipke nogice in tak preščekeni lamp. Srečali smo žabo, smo mislili, da je grof, ki ma tak zeleno sukjico kak jurjoški grof. Srečali smo bika, smo mislili, da je pek, ki ma tak lepo žemlico kak jurjoški Kreft.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Potočnik Anica, rojena Huber leta 1911, gospodinja, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi. V pesmi se navaja prleško krajevno ime in se že po tem vidi, da je res pristna domača.

Var.: Štrekelj, št. 8633 (od Ljutomera) in druge.

214.500

Kokot na plot zleti, ( k i k ir i k i ) dekla ga že lovi, ( k i k i r i k i ! ) Kokot na plot zleti, dekla ga že lovi! Kokot na taleri, zdravo prijatelji! Kokot že pečen je, al še kaj vinca je? (Naprej ni znal.)

Posnetek: 1. 12. 1963. Pel Heidenkumer Avgust, rojen leta 1912, uradnik, Ormož.

Pesmi se je pevec naučil kot otrok od znancev. Prisotni pevec Roman Žličar je povedal, da je pri njih navada, reči o čem starem, da je »staro kak Lotmerk«.

215.499

Picek je zgodaj stal, kikiriki, piške na pašo gnal, kikiriki ; picek je zgodaj stal, kikiri, kikiri, piške na pašo gnal, kikiriki. Picek je zgodaj stal, piške na pašo gnal. Grejo k potočecu, pijejo vodico. Picek domov hiti, dekla ga že lovi. Perje mu snamejo, f‿peč ga potaknejo. Picek je že pečen, na taler položen. Picek na tàleri, zraven gospod sedi. Pa še bo Micika liter natočila.

Posnetek 25.2. 1963. Pela Dolamič Marija, rojena Farkaš leta 1898, kmetica, Gornje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od očeta. Meni, da je to stara pesem. Pri njih pravijo krožniku »talir« (daj mi talir).

Var.: Štrekelj, št. 5323.

216.498

Kokla pa že sedi, kikiriki, skoraj bo tjedne tri, kikiriki; kokla pa že sedi, kikiri, kikiri, skoraj bo tjedne tri, kikiriki! Kokla pa že sedi, skoraj bo tjedne tri. Grejo potočnici, pijejo vodico. Picek domo hiti, dekla ga že lovi. Dekla ga že lovi, hitro ga umori. Perje mu vzamejo, f‿peč ga potaknejo. S‿peči ga vzamejo, na talar položijo. Picek na talari, zraven gospod sedi. Picek je že pečen, na taler položen. Pa še bo Micika liter natočila. Baba, če tih ne boš, po piskri dobila boš!

Posnetek 24.2. 1963. Pel Bratkovič Avgust, rojen leta 1916, kmet, Hrastje - Mota.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od starih ljudi. Misli, da je stara. Redko se se poje. Var. kakor pri št. 215.

217.212

Puž začel je rogle gnat, šnajdari po bregi trepetat; puž začel je rogle gnati, šnajdari po bregi trepetati. Pripev: O, jo-joj, o, jo-joj! Puž začel je rogle gnat, šnajdari po bregi trepetat. Puž začel se sliniti, šnajdari po bregi finiti. Dokič toti svet de stao, šnajdar de se puža bao!

Posnetek 11. VIII. 1963. Pel Holc Vinko, rojen leta 1923, kmet, Stara gora. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje matere.

218.211

Šuštari so na štero šli, slepega puža so srečali, (Joj, joj, j oj ! ) Šuštari so na štero šli, slepega puža so srečali. Puž se začeja sliniti, šuštari po bregi finiti. Puž pokaže jin rogé, šuštari kopita odlože. Puž je začeja sline tiščati, šuštari pa f‿hlače spüščati.

Posnetek 24. 7. 1964. Pela Vajngerl Marija, rojena leta 1907, kmetica, Velika Nedelja.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v rojstni vasi.

Var.: Štrekelj, št. 8637.

219.76

Čuk se je oženio, tralala, tralala! Sova ga je vzela, hopsasa; sova ga je vzela, hopsasa! Čuk se je oženio, sova ga je vzela. Čuk pa sovo fpraša; »Kolko dota znaša?« »Eno bučo vina, enga petelina!« »Vino bova spila, bučo pa razbila!«

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Rozmarič Kristina, rojena Osterc leta 1913, kmetica, Veržej.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti med otroki. Povedala je tudi, da pri njih največ pojo, kadar »kožühajo« koruzo in na »gostüvanji« (gostiji). Primer je varianta pesmi o čukovi svatbi, ki je znana

tudi v drugih krajih.

Var. kakor pri št. 220.

220.77

Čuk se je oženio, tralala, sova ga je vzela, hopsasa!

Čuk se je oženio,

sova ga je vzela.

Čuk sedi na veji,

sova na vereji.

Sova čuku miga,

češ, pa se vzemiva!

Čuk pa sovo fpraša:

»Kolko dota znaša?«

»Eno bučo vina,

enga petelina!«

»Vino bova spila,

ročko pa ubila!«

Sinica bla družica,

k' ma rudeča lica.

Osel starešina,

tam za mizo kima.

Lisica je bla teta,

Ki je kruhek gnetla.

S krempli ga je mesla,

Z repom usadila.

Psi so bili godci,

Z velikimi godci.

Mačka je bla dekla,

Jedi z mize vlekla.

Zajc je vino točil,

Suha grla močil.

Kos ma rdečo kapo

Vin ga ma pod sapo.

Komar pa z muho pleše,

Da se zemla trese.

Muha ga spotakne,

Nogo si izmakne.

Grejo po zdravnika,

sila je velika.

Preden ta priteče,

muhi kri odteče.

Kar je čuk priženil, s

ova fse zapila!

»Kaj si pa storila,

mošnjo si spraznila!«

Posnetek 30. 7. 1964, Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Besedilo te pesmi je prepisano iz rokopisne pesmarice, samo prve tri kitice je pel pevec. Pesmi se je naučil v mladosti od znancev.

Var.: Beg, str. 153; Štrekelj, št. 1002 (zapisal Vraz) in druge. Kuba, VII, št. 73.

221.162

Zajček bi se ženil rad, ko b‿si znal nevesto zbrat. Pripev. Živ, živ, živ, žvrgoliu, da bi ga še piu! Zajček bi se ženil rad, ko‿b si znal nevesto zbrat. Lisica bi družica bla, tak lepo plesati zna. Sraka bi kelnarca bla, lepi beli fürtok ma. Mačka pa bi dekla bla, tak lepo pomivat zna. Kosi pa bi godci bli, k' majo dolge kljune fsi.

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere. Napev ima tendenco k drugem glasu.

222.533

Kos pa je ženih, lerajla, lalala; pa on je lehko ženih, trala, lalala, lepo črno sükjo ma, poglejte, kak se mu poda! Letrajlala, lerajla, lalala; letrajla, lala lala, trajla, lalala! Kos pa je ženih; pa on je lehko ženih, lepo črno sükjo ma, poglejte, kak se mu poda! Žuna pa je sneha; pa ona lehko sneha, lepo žuto jejnko ma, poglejte, kak se joj poda! Sraka pa je küharca; pa ona lehko küharca, lepi beli fürtok ma, poglejte, kak se joj poda! Sinica pa je svatefca; pa ona lehko svatefca, lepo drobno glafco ma, poglejte, kak se joj poda! Zovec pa je pozafčin; pa on je lehko pozafčin, lepe duge nóge ma, da lehko sin pa tan casra.

(Več ni znala.)

Posnetek 11. 8. 1962 Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri (Ljutomer).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi.

Var.: GNI, 0-5409 (Miklavž pri Ormožu, 1910); Hozian, Spomini, str. 27; Štrekelj, št. 988 (zapisal Vraz) m druge; Orel, SNPP, št. 65; Dravec, Prekmurske, št. 383; Kumer, Ribniške, št. 50; Žganec Zagorske, št. 589; Zganec, Kajkavske, št. 325.

223.532

Prvo večer gospa večerjo ima: eno tico, jérebico; to in to, gospocka tica to! Drugo večer gospa večerjo ima: dva goloba, eno tico jerebico; to in to, gospocka tica to! Tretjo večer gospa večerjo ima: tri grlice, dva goloba, eno tico, jerebico; to in to gospocka tica to! Štrto večer gospa večerjo ima: štiri race, tri grlice, dva goloba, eno tico jerebico; to in to, gospocka tica to! Peto večer gospa večerjo ima: pet recäkof, perotnjàkof, štiri race, tri grlice, (itd. kakor v 4. kitici Šesto večer gospa večerjo ima: šest voličef z volčicami, pet recäkof, perotnjàkof, (itd. kakor v 5. kitici) Sedmo večer gospa večerjo ima: sedem òfcic z òfcicami, šest voličef z volčicami, (itd, kakor v 6 kitici) Osmi večer gospa včerjo ima: osem krafcic s krafčicami, sedem òfcic z òfcicami, (itd, kakor v 7. kitici) Deveto večer gospa večerjo ima: devet srnčic s srnčicami, osem krafcic s krafčicami, (itd. kakor v 8. kitici) Deseto večer gospa večerjo ima. Fse pojela, kar je imela!

(Več ni znala.)

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Vrbnjak Marjeta, rojena leta 1942, kmečko dekle, Moravci.

Pesmi se je pevka naučila v šolskih letih od tete Matilde (63 let). Splošno znana pesem, tudi drugih krajih Slovenije.

Van: Štrekelj, št. 7533 (Pri Ljutomeru - zapisal Vraz); Kuhač, V, št. 1725 (poje se po vsej C maciji); Žganec, Zagorske, št. 408; Dravec, Prekmurske, št. 388: Hozian, Spomini, str. 111.

224.392

Prvo leto, ko sem služil, eno koklo sem prislužil. Moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Drugo leto, ko sem služil, eno račko sem prislužil. Moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Tretje leto, ko sem služil, eno gosko sem prislužil. Moja goska krivonoska, moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Štrto leto, ko sem služil, eno kozo sem prislužil. Moja koza mekeke, moja goska krivonoska, moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Peto leto, ko sem služil, eno ofco sem prislužil. Moja ofca bebebe, moja koza mekeke, moja goska krivonoska, moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Šesto leto, ko sem služil, enga konjčka sem prislužil. Moj konjiček vozi me, moja ofca bebebe, moja koza mekeke, moja goska krivonoska, moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali. Sedmo leto, ko sem služil, gruntec majhen sem prislužil. Majhen gruntec živi me, moj konjiček vozi me, moja ofca bebebe, moja koza mekeke, moja goska krivonoska, moja račka zmeraj tačka, moja kokla (špikla, špokla) piščeta vali.

Posnetek 30. 8. 1964. Pela Pušenjak Julijana, rojena Dunaj leta 1890, kmetica, Lukavci.

Besedilo te pesmi je razen prvih treh kitic, ki jih je pela pevka, prepisano iz njene rokopisne pesmarice. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev.

Var.: Štrekelj, od št. 7518 do 7532; Žganec, Kajkavske, št. 331; Žganec, Medžimurske, št. 619; Žganec, Zagorske, št. 356; Kumer, Ribniške, št. 54 in 55; Dravec, Prekmurske, št. 387; GNI, 0-246, (Kamenščak, 1907).

225.535

Gda sen mali bo, te je lüšno blo,mleko sen rad pio, beli močnik jó. V‿robači sen skako, glasno se smejó, trla lala, lala jo! Jaho sen rad, jaho konja šibeja, z njim po trati skako, hrzo sem na glas. Luštno je jahati, ihahajuhej, trala, lala, lala, lej! Platno sen sišio, poleg škafa sto, puf, sen f‿škafi bio, pio sen vodó. Br, br, br, frfralo mi je nad glavoj, trala lala, lala loj! Mlado puro dóbio, to ponos je moj, plavati navadio, hajdi v‿mlako z‿joj! Te se mi zalije, ti parteka ti, trala lala, lala, li! Šteli so me mati, skrita za voglon, šibicoj nažgati, gda jas prišo bon. Jas pa sen se skrio, vujšo, ha, ha, ha, trala, lala, lala, la!

Posnetek 28 8. 1964. Pela Novak Ivanka, rojena Plohl leta 1912 kmetica, Vuzmetinci.

Splošno znana pesem v Prlekiji. Verjetno ni domačina, kije ne bi znal petr. Zložil jo je Peter Skuhala duhovnik iz Ljutomera, in je kmalu ponarodela.

Skuhala je bil rojen na Cvenu (1847-1914), dolgo let je bil župnik pri Veliki Nedelji pri Ormožu, na zadnie pa od 1895) je živel v Ljutomeru kot upokojenec. Ni priznan slovenski pesnik toda bil je zelo spreten verzifikator in navdušen narodnjak. Zložil je dosti lepih pesmi v domačem - prleskem narečju iih okrasil z lepimi pesniškimi podobami, tako da so nekatere postale prave m zelo priljubljene ljudske pesmi. Skuhala je izdal v samozaložbi v Mariboru 1907 svoje pesmi pod naslovom: »Popevte« po muropoljskem ali panonsko-slovenskem narečju zlozil Peter Skuhala. Leta 1910. pa je izdal »Povesti, črtice in nekatere pesmi« (143 strani) tudi v domačem narccju. Kakor ^ primerov je melodije za svoje tekste Skuhala največkrat vzel od drugih ljudskih pesmi. Nekatere je tudi sam zložil, a učitelj Zacherl mu jih je napisal. Ena takih je tudi melodija te pesmi; v primerku ki ga je Zacherl poslal nabiralnemu odboru v Ljubljano (GNI, 0-252, 1907), je namreč zapisano pod črto: melodiio in pesem zložil Peter Skuhala.

Pesmi se je pevka naučila kot otrok od vrstnikov. Pn petju se večkrat sliši, da poje »bijo«, včasih pa tudi »bio«. Pevka ima tudi rokopisno pesmarico z več sto pesmimi, a so največ splosno slovenske, v čisti knjižni obliki. Med njimi so tudi umetne pesmi.

226.536

Gda sen mali bio, te je lüšno blo, te sen mleko pio, beli močnik jó. V‿robači sen skako, glasno se smijó, trala, lila, lila-lo! Držo se za jejnko materi sen jas, se potekno f‿plenko, opo na obraz. V‿blati sen se koto ves poštrofani, trala, lila, Iila-Ii! Mlado puro dóbio, to ponos je moj, plavati navadio, hajdi v‿mlako ž‿njoj. Pa se mi zaleje, ti partika ti, trala, lila, lila-li! Šteli so me mati, skrita za voglon, šibicoj nažgati, gdo jas priša bon. Jas pa sen se strašija, vujša, hahaha, jihov Peter Skuhala!

Posnetek 11. 2. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica. Železne dveri.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sestre, kuharice pri župniku Skuhali, ki je pesem zložil Pesem radi pojo za šalo, posebno pa na gostijah. Glej opombe pri št. 225.

227.282

Dere sem jas mali bija, te je lüšno bio, kolca sem po hiš potaka, varval mačkico. Pripev: Hojladri, hojladra, hojladrija, hojIadro; hojladri, hojladra, hojladrija, dro! Dere sem jas mali bija, te je lüšno blo, kolca sem po hiš potaka, varval mačkico. Dere sem cigana vida, te je bija joj, te sem skaka kak podgana f‿parmo al za gnoj! Oča pa so rekli: »Franček, dobro maš glavó! Saj že znaš gibance jesti, štrükle no mesó! Mati so mi nabasali krüha no klobas. Oča so me zapelali v‿Marpruk f‿štrti klas. (Naprej niso znali.)

Posnetek 1. 12. 1963. Peli: Breznik Ivan, rojen leta 1928, kmet, Masten Ivan, rojen leta 1902, kmet, in Heidenkumer Avgust, rojen leta 1912, uradnik, Ormož.

Pesmi so se pevci naučili v otroških letih od znancev.

Pesem je spesnil Jakob Gomilšak (1843-1906), duhovnik, rojen v Bišu pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah, umrl v Trstu. Gomilšak je bil navdušen domoljub in dober verzifikator. Pesem je bila objavljena že leta J 898 in 1899 v Tržaškem Brivcu pod naslovom »Pridni študent« in z opombo »Štajerska narodna«. Še dandanes je splošno znana in zelo priljubljena narodna pesem v Prlekiji. Gomil- škova je tudi znana pesem »Slovenec sem«, objavljena v Slovenskem Glasniku leta 1866. Kot popularna narodna budnica z Ipavčevim napevom je skoraj ponarodela.

Večjo razpravo o pesmi »Dare sen še mali bija« in o Gomilšku je napisal Leopold Stanék in jo objavil v Slovenskem etnografa 11, 1958, 69-100. Navaja več variant te pesmi. Varianta tudi GNI, M. št. 22683; RZB. Št. 26, Ljutomer; Kumer, PSD, št. 323.

228.281

Fse kar leze po‿ten sveti, napni vüha zlo, da boš čülo zaj zapeti pesen visoko! Pripev: Tralala, tralala, tralalala lalala; tralala, tralala, tralalalala! Fse kar leze po‿ten sveti, napni vüha zlo, da boš čülo zaj zapeti pesen visoko! Pesen hüjša kak ropoče seden glühih mačk, da se fsaka miška joče, škriple fsaka klop. Dere sen jas mali bija, te je lüšno blo, kolca sen po hiš potaka, varval mačkico. Dere so mi jajnko slekli, že bregüšice, f‿Svetje so me f‿šolo vlekli, oj, ta grozen strah! Večkrat je šiba pela lepše kak kokot, drva v‿mene so letela al pa kakši hlod. Dere so cigoni prišli, te je bija joj, te sen beža kak podgana f‿parmo al za gnoj. Seden let sen hlače trga po šolskih klopeh, nafča sen se nekaj brati, šteti do deset. Te so naša mati rekli, »Dobro moš glavo, dobro znoš pogače jesti, štrükle no meso!« Mati so mi nabasali krüha no klobos, oča pa me zapelali v‿Marpruk f‿štrti klos. Nije fsakši za gospoda, žmeten zlo je vük, deco f‿školo phat je škoda, rojeno za plüg. Zdaj ste čüli, poslušalci, kakši sen jas frič, vüha mon kak stori zofci, samo v glovi nič.

(Več ni znala.)

Posnetek 8. VIII. 1963. Pela Muršič Cvetka, rojena leta 1943, kmečko dekle, Šalinci.

Pesmi se je pevka naučila kot otrok od svoje tete Micike (+ 1955 v 65. letu). V četrti kitici poje »f‿Svetje«, pa ni vedla pojasniti, kaj to pomeni.Verjetno gre za Svetinje pri Jeruzalemu. Glej opombe pri št. 227.

229.109

Ule, ule, ule, pure pasa na zelenoj trti, do kolena v blati. Nekaj pršišjalo, po meni zbafjàlo, al ba küšar ali kača al brgüšna hlača.

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Berger Ljudimila, rojena Kožar leta 1927, kmetica, Okoslavci.

Pesmi se je pevka naučila od svoje matere, ki je bila pri snemanju prisotna, toda zaradi starosti ni več mogla peti. Povedala je, da se je pesmi naučila od svojega dedka.

230.563

Čűja sen jas ftiča peti, pa je bija kuščer; pa sen ga po glavi bükna, pa je kűščer v‿lükjo smükna. (več ni.)

Posnetek 14. 12. 1962. Pel Rozmarič Franc, rojen leta 1898, kmet, Veržej. Šaljivke se je pevec naučil okoli leta 1920, ko je prišel iz jetništva po prvi svetovni vojni. Pesem je slišal peti svojega sovaščana Slavka Osterca, slovenskega skladatelja. Radi so jo peli pri pijači ali pa zvečer na vasi. Pesem je značilna po tem, da se napev konča na kvinti tonike.

231.206

Kovač si je prižgao tobak, kovač sije prižgao tobak in sedel sije za pečjak. Či ne, či daj, či no, če ne drgači bo! Kovač si je prižgao tobak in sedel si je za pečjak. Ali žena mu je skühala koruznih žganjkof piskra dva. Na strehi je zapeo kokot in f‿hišo stopi mlad gospod. »Od kod ste, mladi vi gospod, da vam do nas je znana pot?« »Prihajam z‿mesta dalnega od vašega študenteka!« »Al dela, al se kaj uči, al pije al tobak kadi?« »Praf dobro ga že piti zna in fajfo vedno v ustih ma!«

Posnetek 28. 8. 1964. Pela Novak Ivanka, rojena Plohl leta 1912, kmetica, Vuzmetinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Besedilo, ki je precej pomanjkljivo, je iz spevoigre »Kovačev študent« Vinka Vodopivca. Nekdaj so pesem radi prepevali dijaki na primicijah.

Var.: Kuhač, IV, št. 1409; Štrekelj, Dodatek, str. 299, št. 83; Deželic, Pjesmarica (1918) št. 811 ; Orel, SNPP, št. 57; Kumer, Ribniške, št. 255; Dravec, Prekmurske, št. 124, 125 m 126.

232.320

Tobak je ena žlahtna trava, bolj je slatka kakor med, ne bolela te bo glava, ča kadil ga boš sto let. Ena baba se prevzame, fajfe tri ga iskadi, mož, tobak, pa jo prevzame ter za plot jo zakadi. Glejte babo, kak pijana tam za plotom zdaj leži, jajnke ima fse posrane, bolj kak hùpkač zdaj smrdi!

Posnetek 20. 4. 1963. Pel Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmet, Banovci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od koscev. Ima jo za zelo staro.

233.175

Kovači so zamazani, pintari pijani, širokoritni šoštari, šnajdari štimani. Fsaka bi rada frajla bla, nobena ne kmetica, široko rit bi nosila ko pitana prašiča. Cicke si napenjajo, da lepše jin stojijo, fanton se nastavljajo, ki se z‿njih smejijo. Po goščavi se sprehajajo kakor črne vrane, fante tamkaj čakajo in se jim smejijo.

Posnetek 25. 2. 1963. Pel Kokl Matija, rojen leta 1903, kmet, Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od drugih fantov. Stara pesem, včasih jo še tudi pojejo.

Var.: Štrekelj. št. 7293.

234.171

Poslušajte zdaj vi ljudje, kak nam zdaj na svetu gre, hudo se nam povračuje, sakši stan se pozdiguje; kmečko dékle, kmečki fant, nosi zdaj gospocki gvant. Dere (de) kakšni svetek pà, švelja dosti dela ma; stare sorte cajk küpüje, v‿nove mode predeluje, če le tečas nove ma, dokeč moda joj velja. Tam fantiči fkup stojijo in si oni tak gučijo, keroj jenka bolj stoji, tista se jim jakša zdi. Tam dekline fkup stojijo in si one tak gučijo: »Lančke mate srebrne, vür pa v‿žepu nimate!«

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Štegmüler Matilda, rojena leta 1888 kmetica, Kamenščak. Pevka se je pesmi naučila v mladosti od svoje matere, ki je bila zelo dobra pevka (+ 1939 v 76. letu).

235.102

Pintara bi mela, pa on je ne za mé, da on bi me nabija ponoči no podné, ponoči no podné! Pintara bi mela, pa on je ne za mé, da on bi me nabija ponoči no podné! Šoštara bi mela, pa on je ne za mé, da on bi mene klinčka ponoči no podné! Tišlara bi mela, pa on je ne za mé, da on bi mene hobla ponoči no podné! Žnidara bi mela, pa on je ne za mé, da on bi mene pika ponoči no podné!

Posnetek 28. 2. 1963. Pel Štefanéc Ivan, rojen leta 1898, kmet, Krištanci.

Pevec se je pesmi naučil v mladosti od svojega očeta. Ima jo za zelo staro.

Var.: Štrekelj, št. 1076, 1083 (zapisal Vraz) in druge.

236.497

Lisica je lajala, vuk je pa fpil, jazbec je lisici ftiča v‿rit ril. Pripev: Tralala, tralala, tralalala; tralala, tralala, tralalala.

Posnetek 14. 12. 1962. Pel Rozmarič Franc, rojen leta 1898, kmet, Veržej.

Šaljivke se je pevec naučil v mladosti na vasi.

Var.: Štrekelj, IV, št. 7947; Kumer, Ribniške, št. 498.

237. 542

Tam na bregi žuta kuča, ( t a t a t a, ) žuta kuča, (tatata), žuta kuča (ta). Tam na bregi žuta kuča, f‿toj kuči stara majka. Tota majka ima čerko; k totoj čerki hodi mlinar, vetri so jo napuhali.

Posnetek 14. 12. 1962. Pel Rozmarič Franc, rojen leta 1898, kmet, Veržej.

Pevec se je pesmi naučil kot fant v družbi. Pesem ima za staro.

Var.: Žganec, Zagorske, št. 646; M. Tome, Igraj kolce (Pesmarica 1948) št. 38; Dravec, Prekmurske, št. 100.

238.463

Ko sen bla stara petnajst let, tè sen šla z jagri notri f‿klet. Zdaj pa sen ščrblava, rit mi je brbrava, tidli-dlin, tidli-dlin, Sevrova hči, tako, tako, še ni blo tako.

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Šaljivke se je pevec naučil leta 1910 med lovci. Pel jo je starec Sever (70 let) in zraven igral na harmoniko.

Var.: Štrekelj, št. 6046 (zapisal Vraz v Ceróvcu).

239.31

Sen videl 'no dékle, je neslo vodó, sen hlače ta vrga, sen leta za njo! Pripev: Ko pridem jas k tebi ponoč, brez hlač, po oknu potrkam gredoč, brez hlač! Potem pa se doj naslonim, brez hlač, pri tebi praf slatko zaspim, brez hlač! Ko zjutraj se prebudim, brez hlač, praf žalostno se držim, brez hlač! Dekleta ne vidim tu več, brez hlač, grem žalosten od okenca preč, brez hlač!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti pri delu od znancev.

240.505

Sosedof je Nacek šel k Nežiki v jas, tiri rata, rararara ! Sosedof je Nacek šel k Nežiki v‿vas; na okno potrka, odpirat mu gre. Ko Nacek začel je od ljubezni goret, mu je Nežka skoz okno pokazala rit. »Te zobje bolijo, oj, Nežka, pokaž, da takšno zateklo obličje imaš?« Se Nežka skoz okno potihem spezdi, a Nacek si misli, da Nežka diši. A Nacek si misli, da Nežkin je ksiht, pritisne poljubček na nago jej rit A končno je Nacek le spoznao, da Nežki je nago rit poljubovao! Se Nacek zadere skoz okno srdit: »Hudič naj vzame smrdljivo ti rit!«

Posnetek 26. 7. 1964. Pel Zemljič Jože, rojen leta 1906, kmet in organist, Tomaž. Pesmi se je pevec naučil od Jožefa Paniča, doma iz Središča ob Dravi (+ 1963 v 78. letu). Povedal je, da pesem ljudje radi poslušajo na gostijah. Kadar jo zapoje, prosijo, naj jo ponovi.

241.274

Če zdresiraš osla sam, daje huncvrt fseh muh poln, f‿cirkusu se čudi fse: Tacga osla pa še ne! Poneveri dnar gospod, gre v Ameriko od tod, preden ladja odpelja, grehof svojih se skesa. Pred sodnijo pride zdaj s celo fsoto mož nazaj, pa sodnik začudi se: Tacga osla pa še ne! Janez ljubi Marico, pride k njej f‿kamrico, dekle pa fsa blažena hitro lučko ugasnila. Janez kakor štor stoji, f‿tla poveša si oči, pa nahruli ga dekle: Tacga osla pa še ne!

Posnetek 26.2. 1963. Pel Sršen Jakob, rojen leta 1917, kmet, Banovci.

Pesmi se je pevec naučil pri vojakih od drugih fantov. Besedilo in melodija kažeta, da je novejša in da ni dolgo, odkar je prišla v Prlekijo.

242.443

Imel sem jas ljubici zbrano, sirota ni vedla kam spat, je mene praf lepo prosila: »Bi smela pri tebi snovat?« Al jas pa sem skrbel za ženo, odejo pokrival čez njo, po steni mušice pobijal, po trebuhu stenice lovil. Al enkrat nalezla je mraza, ko mene še dòma ni blo, po trebuhu je močno zatekla, kakor padla bi doli z neba. Oj Franček, ti Franček, ti Franček, pa vendar oženi se z njo, župan ti bo dal dovoljenje, pritisni svoj pečat na njo!

Posnetek 20. 4. 1963. Pela Sovič Inka, rojena leta 1929, kmečko dekle, Mota. Pesmi se je pevka naučila kot otrok od Cilike Kranjčeve, ta pa od svoje matere. Pesem imajo v domači vasi za zelo staro. Ker jo drugi znajo slabo peti, družba večkrat prosi, da jim jo zapoje.

243.188

Če mož brez žene f‿krčmo gre, tralala, kmal ona še za njim pridre, tralala, »Pober, baraba, se domu, tralala boš piti plačuvao komu, tralala« Če mož brez žene f‿krčmo gre, kmal ona še za njim pridre! »Pober, baraba, se domu, boš piti plačuvao komu!« Oj, kakše ste pa punčke vé, ki jete rade fse kofé: Še kratka ji je kiklca, pa fsaka fanta že štima. Oj, kakšni ste pa fantje vi, še mlečen zob, pa že kadi! V‿gostilni pije šnops pa bir in s punčko hodi na šprancir. Če se preveč štimata dva, ljubezen hitro se konča. Ljubezen traja kratek čas al v‿zipki kmal se čuje glas: Mama, kofé!

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Potočnik Anica, rojena Huber leta 1911, gospodinja, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na kmečki gostiji. Pravi, da je vesela pesem, »za hec«

Var.: Rzb. št. 151, Banovci.

244.449

Žena je küro zaklala, možu pa škrample podala: »Jej, jej, jej, preljubi moj mož, da bolj debeli boš!«

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Šalamon Terezija, rojena Perger leta 1901, kmetica, Gibina.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev.

Var.: Štrekelj, št. 8442-45; Kumer, Ribniške, št. 61.

245.381

Moj možiček je prašiček, kero vidi, fsakšno ma. Če bi koza fürtoh meila, bi tüdi reka: tos is majn!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

246.115

Nekaj van čen zapeti, kak je zaj na sveti: glava je preteška, pete pa so kviški! Mož se f‿krčmo skrije, tan za hojko pije. Naj se les spodira, guč ne da mi mira.

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Sok Ana, rojena Klajžar leta 1907, kmetica, Polenšak. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere (+ 1947 v 74. letu). Prvi verz druge kitice je izjemoma popravljen: dodana je beseda »mož«, ker vsebina sicer ne bi bila jasna.

247.181

Stara sen, nevolna sen, delati ne moren, piti, jesti, tancati, to še fse premoren. Mati so mi pravili, da sen grda, stara, f‿špigel sen se gledala, pa sen gruba, mlada!

(Več nista vedeli.)

Posnetek 17. 8. 1963. Peli Benko Slavica, rojena Karba leta 1920, in Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetici, Bučkovci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev in je v tistem kraju splosno znana. Var.: GNI, 0-633 (Tomaž, 1907).

248.364

Taka kakor moja žena, reči smem, da ni nobena. Drugo je ne veseli, kakor (da) lepša bila bi. Zjutraj, ko se zgodaj fstane, ogledalo v‿roko vzame. Se pogleda, če še je, kot sinoči bila je. Škatlic pred seboj nastavi, sam ne vem, kak se jim pravi. Po obraz namaže se, da človeka groza je. Čevlje ozke si obuje, da jih komaj dol sezuje. Kurje óko jo boli za lepoto vse trpi. Klobuček si na glafco dene, taka je kot pustno šeme; a nazadne pajčolan, to ni baba, je puran! Jas ubogi pa možiček, še bolj ubogi je mošniček! Ko žena pravi, tega ni, ljubi možek, kupi mi!

Posnetek 29. 11. 1963. Pela Paušner Frančiška, rojena Pintarič leta 1922, kmetica, Hardek, Ormož.

Pesmi s eje pevka naučila v rojstni vasi od starejše sestre Milike. Starejši ljudje jo še včasih pojejo. Pevka misli, da je pesem stara.

Var.: Štrekelj, št. 8439-40; Kumer, Ribniške, št. 70; Kumer, PSD, št. 159.

249.311

O ja, stari ded, starga deda nečen met; mladga fanta pod odejo, starga deda gor na vejo! O ja, stari ded, starga deda nečen met! Mladmu fantu liter vina, starmu dedu terpentina! O ja, stari ded, starga deda nečen met! Mladmu fantu prstan zlat, starmu dedu štrik na vrat! O ja, stari ded, starga deda nečen met!

Posnetek 1. 2. 1964. Peli Šoster Ljudimila, rojena Veber leta 1903. in Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetici, Radgona.

Pesmi sta se pevki naučili v otroških letih od znancev.

250.310

O, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet, deklo sen za ženo vzeja, pa sen se v‿nevolo fpleja. Do devetih spi hmajüha, vün ne vüpa brez kožüha; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Žüpo küha do podné, pa še tisto za svinje; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Klüč mi vzame, f‿klet mi gre, vino toči f‿se črpe; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Rjovo puško bon nabija (pa‿n) totega zlodjo dol strlija; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet?

Posnetek 8. 8. 1963. Pela Muršič Cvetka, rojena leta 1943, kmečko dekle, in Maršič Maks, rojen leta 1899, kmet, Šalinci.

Pesmi se je pevka Cvetka naučila od očeta, oče pa od znancev v domači vasi.

Var.: GNI, 0-5998 (Podgradje, 1909); Štrekelj, št. 8423. 8424.

251.309

Deklo sen za ženo vzeja, f‿to nevolo sen se spleja; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Zjutraj stane kak majüha, vün ne vujple brez kožüha; o, jas bogi kmet, ka si hočem zaj začet? Od vujtra na dopoldné žüpo küha za svijé; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Klüč mi fkradne, f‿klet mi gre, vino toči f‿fse črpe; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Je pijana kak rugana, malo gda da ni poscana; o, jas bogi kmet, kaj si hočem zaj začet? Kožo man pri küžnari, deca pa so fsi bosi; o, jas bogi kmet, kaj si hočem jaz začet?

(Več ni znala.)

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka naučila od svojega očeta pred 1. svetovno vojno. Pravi, da jo rada poje in jo tudi drugi radi poslušajo. Pri rokopisni varianti št. 621 od Miklavža pri Ormožu sta še dve kitici:

Kadar ona žgance küha, te mi notri f‿pisker plüva. Svetga Vida prosa bon, da se babe reša bon!

Var.: GNI, 0-5998, (Podgradje, 1909.); Štrekelj, št. 8423-24.

252.561

Jas sem hodla na Vogŕsko na prejo, pa me je do vüzma nej bilo domo. Pa še té bi ne bi rada šla, pa nisem mela poštenja. Ko sem prišla lani jas ta dol, fsaki lüšten Voger bija je le moj. Zaj nibeden več me ne pozna, pravi, da sem načišna. Ko sem prišla potli jas domo, mati mene grdo gledajo tako: »Pa kaj si si naredila, vraga, da si tak otečena?« Oče pridejo z vrhóf domo, mene gledajo tako: »Po to si si ti na Vogrsko šla, da boš pozimi zibala!«

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Marije Nemec iz Dragotinec (+ 1962 v 75. letu). Misli, da je pesem zelo stara. Glej opombe pri št. 253.

253.538

Jas sen hodla na Vogrsko na prejo, pa me zaj do vüzma nej bilo domo. Pa še zaj bi ne bi rada šla domo, pa nej sen mejla poštenja. Gda z‿opŕvega sen prišla jas ta doj, či kakšni lüšten priša, baje fčasi moj. Zaj pa skoro nobeden več me ne pozna, pravi, da sen načišna. Zato mogla sen podati se domo, ka bi rada vedla, kaj gdo reka bo. Oča pravijo: »Al si nücala zlodjá, da si tak razrašena?« Te s kopí je priša tüdi brat domo, jas s prijaznostjo jem čem podat roko. Pravi mi: »Po tou si na Vogrsko šla, ka boš v zimi zibala?« Samo moja sestra bla je‿usmiljena, ona mene je najbolj preštimala. Pravi: »Sestra, ti si močno betežna, ka si tak otečena!«

Posnetek 31.1. 1964. Peli Volf Micika, rojena Grosman leta 1923, in Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetici, Radgona.

Pesmi se je pevka Črnko Genika naučila v Policah od znancev, pevka Volf Micika pa od nje. Pevka Črnko ima pesem za zelo staro in prleško. V prvem verzu se navaja, da je »hodila na Vogrsko, na prejo«. To pomeni, da je hodila v sosednje Prekmurje, ker je spadalo pred prvo svetovno vojno Prekmurje k Ogrski, Prlekija pa k Štajerski.

254.75

Gda sen se jas ženo, je žalostno bilou, je žalostno bilou. Plesali bi radi, pa muzige ni bio; plesali bi radi, pa muzige ni bio! Gda sen se jas ženo, je žalostno bilou, plesali bi radi, pa muzige ni bio! F‿prven kouti vrana, v drügen glih tako, f‿tretjen stara baba me gleda praf hudo. Peč se‿m je podrla, kaj mo si začeja, baba mi je mrla, zdaj sen praf veseo!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila kot otrok v vasi Police.

255.28

Ta stara košara

bi se rada štimala, ker lušne in fletne je fante imela. So lušni in fletni in tudi bolj pametni. Jas revež neumen s toj baboj zdaj trpim. »Če ne boš zvesta baba, va mela vrajži ples; če ne boš praf storila, nucao bom jas les. Če eno dve prebijem, ti hrbet močno zvijem, fso naglost, neumnost, sama sebi krivec boš!« »Oh, ti preljub moj mož, saj storjo tega ne boš; se veš, da ženski hrbet ima po devet kož! So tudi taki bili, ki k meni so hodili; praf lušni in fletni, a ti si jim verjeo!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Sodec Hedviga, rojena leta 1941, delavka, Precetinci.

Pevka se je pesmi naučila v domači vasi od starejših ljudi.

256.26

»Jas refka sem stara, pa zaj te že poznam; prepozno me griva, ker zaj te že imam! Ne morem si pomagat, ker meni je za cagat. Oh, naglost neumna, jas tebi uržuhd dam! Zastonj je tebi jokat in misliti na to, moj mož pač moraš biti, me ljubiti zvesto! 𝄆 Fse križe z menom nesti, jemati, gladovati! 𝄇 »Preljuba moja žena, kaj praviš, resen je! Če ne boš boljša baba, ma mela vraiži ples! Če ne boš praf storila, ma s palco se gostila, bo peila kot streila, da hrbet spremeni!« »Preljubi moj mož, saj storil nič ne boš, saj veš, da ženski hrbet ma fsaki dèvet kož; če eno, dve prebiješ, si močno palco zviješ. Nič meni, sam sebe, sam sebe žalil boš!« »Je ena stvar na sveti, je niše nej šteo meti, to babo na ramo sam vrag je meni djal. So lušne, so fletne, so bole spametne, jas reivež neumni, s hujdičem zaj trpim!« »Jas nisem košara, sem' stara štrmá, po cest se sprehajam kak ena gospa. Pa proč me nemreš djati, pri meni moreš spati, na veke, do smrti sem tvoja, hopsasa!«

Posnetek 2. 2. 1964. Peli Leopold Marija, rojena Kurbus leta 1912, kmetica, in Leopold Elizabeta, rojena leta 1946, učenka, Ihova.

Pesmi se je pevka Leopold Marija naučila v mladosti v domači vasi od znancev, hči Elizabeta pa od nje.

Var.: Štrekelj, št. 8466 (od Juija ob Sčavnici) in druge.

257.17

Ko sem jas ledik biu, te sem praf lušten biu. Ledrala ralaraj, ledrala lajraraj, Iarala rajlala. Al zdaj sem oženjen, praf močno žalosten. Oj, takšna si ti, presneta Nežka ti! Ko sem jas ledik biu, te sem praf lušten biu. Al zdaj sem oženjen, praf močno žalosten. Negdaj en Baláž biu, ki je rad žganje piu, me tako našmeral, da sem to Nežko vzel. Fsaki petek juter mi Nežka dela puter, f‿soboto ga proda in fse za žganje da. En liter žganja spila, premočno se napila. Se v mlako je zvrnila, fse žabe vün splodila. Jas sem ti že poveda, da bom si palco vreza. Jas tebe hočem biti in teb' do živga priti. Po hrbti al po riti, kod koder doleti. »Preljubi ti moj mož, moj hrbet ma dèvet kož, če eno mi prebiješ, sam sebi palco zviješ. Nič meni, le sebi krivico delal boš!«

Posnetek 24. 7. 1964. Pela Vajngerl Marija, rojena leta 1907, kmetica, Velika Nedelja. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

258.289

Kadar zvečer dòmo pridem, te je pač en velki strah. Žena meni tak klepeče, da mi kuča fsa trepeče, jas pa smüknem f‿kot za peč, toga nečem čüti več. Žena meni predgo dela, mi fso virstvo vün pove: »Nega mèle, nega krüha, neman jope, ne kožüha, f‿piskri nega nič soli, eksekucija tü stoji!« Jas si malo premišlüjem, žena resan praf gučí. Dugi čejo me požreti, koča se mi če podreti, peč se malo fküp drži, gè jo primem, fküp zleti. Oštarjaš me je spitava, če sen snoči tepen bija. Zlo močno je ropotala, malo doj po vühi pala. Jas pa vem za boljši kraj, v‿oštarijo grem nazaj. Oštarjaš pa bi jas bija, te bi jas pač srečen bija, sen no ta po kleti skaka, vino v glažeke na taka. Draga düša naj živi, če kero kaplico dobi! Mešnik bi jas tüdi bija, te bi jas pač srečen bija. V delavnikih bi mešüva, f‿svetke lüdi špotüva: Neste sen, kaj keri ma, küri, jajca no meso! Župan bi jas tüdi bija, te bi jas pač srečen bija. Župan se f‿kočiji vozi, rihtara pa zlodi nosi. Župan je brezi fse skrbi, keri tolar še dobi.

Posnetek 15. 8. 1963. Pel Korošak Anton, rojen leta 1904. gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici. .

Pesmi se je pevec naučil od starke Neže Roškar (81 let), ta pa še v mladosti od očeta. Pri njih se ne poje več.

Var.: Štrekelj, št. 8537 in 8538; Deželic, Pjesmarica (1918) št. 810; Dravec, Prekmurske, št. 127; GNI, 0-5399 (Miklavž pri Ormožu, 1910).

259.266

Ko sva zvečer sedela, sva se pogovarjala, kako va gospodarila in otroke vzgajala. A zdaj je prišlo fse drugač, jas vrezo sem kóribač. Ókrog hiše jo plodím, otpustke ji delim. Na njivi raste praprota, po hiši skače lakota; če je žena lena, jas sem len, je že tako na svet!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Sodec Hedviga, rojena leta 1941, delavka, Precetinci.

Pevka se je pesmi naučila od starejših in misli, da je domača, ker so tudi pri njih ljudje, kakršne omenja besedilo. Ker so vsi verzi prve kitice razen prvega - po naših metro-ritmičmh načelih sedmerci smo pesem uvrstili med sedmerce. (Glej napev.)

260.80

»Oh, kak mene griva, da tebe jas poznam! Prepozno me že griva, ker zdaj te že imam. Ne morem si pomagat, čeglih mi je za cagat. To babo na ramo sem, hopsasa, si dao!« »Naj bom še kakšna koli, sem grda furmasta, po sobi gor španciram kot ena fajn gospa. Proč me ne moreš dati, pri meni moreš spati. Do smrti na svetu sem tvoja, hopsasa«!

Posnetek 30. 11. 1963. Peli Paušner Frančiška, rojena Pintarič leta 1922, kmetica, in Lah Pavla, rojena Zemljak leta 1918, gospodinja, Ormož.

Pesmi sta se pevki naučili v družbi od znancev.

261.470

Lenjsko zimo sen se žena, hm; lenjsko zimo sen se žena, (spod žage!) Lenjsko zimo sen se žena, letos pa mi je umrla. Zdaj pa sen si drügo vzeja, tota pa mene zdaj nič ne boga. - Jas jo tožin na sodnijo, na sodniji tako so rekli: »Idi f‿šumo po brezovačo, pa jo vdäri po hrgači!«

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci.

Pesem je pevka čula peti pevke od Cerkvenjaka in si jo je tedaj zapomnila. Kaj pomeni refren »s pod žage«, ni vedela povedati.

262.237

O, čudovita glíhenga, ki mož in žena eno sta: on vile rabi, ona grablje; on srači srake, ona vrable; o n pase kozo, ona kravo; on z zóbi jamra, ona z glavo. Al je le to lepa glihenga, kadar sveti zakon takšno ima! O, čudovita glihenga, ki mož in žena eno sta: on praho orje, ona seja; on snope čuka, ona veja; on štreje zožehta, ona pere; on grozdje zoble, ona pa bere; on platno zlaga, ona péha; on travo piple, ona pa méha. Al je le to lepo glihenga, kadar sveti zakon takšno ima! O, čudovita glihenga, ki mož in žena eno sta: on zelje trebi, ona rible; on glajte snaži, ona kible; on črevle blati, ona snaži; on norce špota, ona kaže; on šalo goni, ona smeha; on f‿krčmi karta, ona špeha. Al je le to lepa glihenga, kadar sveti zakon takšno ima!

Posnetek 26. 7. 1964. Pel Zemljič Jože, rojen leta 1906, kmet in vaški organist, Tomaž.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svojega očeta. Pravi, dajo radi pojejo na kolinah in gostijah. Besedilo je zelo preprosto, verjetno delo neznanega organista in ima malo literarne vrednosti.

Var.: Štrekelj, št. 8341 (od Ljutomera).

263.373

»Gnes šče sem diklina zvesta, jutri pa bom že nevesta; bom si f‿kuhji piskre štela in še kera je bürkla cela. Ti brlűga precartljiva, hujčje si po guti zriva, hrastje pa krčmaron šenka, dòma pa ti kruha menjka!« »Dol si fsedi, ljuba ženka, da ti nede jezik klenka; pij pri nama vino slatko, da bo nama bolje kratko! Ti se dosti kcoj ne ftiči, tvoja reč me fčasih piči. Ti mi daješ loško repo, tan me čaka pišče lepo!« »Ti prasica, ti pijona, grünt si ves po guti zriva, streha pa ti rebra kaže, naj se tebi gut namaže!«

Posnetek 23. 2. 1963. Pela Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetica, Bučečovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v družbi. Meni, da je zelo stara domača prleška pesem.

264.312

»Jas sen s‿fanta ženin pósta, ženin pa bom danes osta. Jutri bom že mož skrbljivi, dobre vole, ženka, živi!« »Jas pa z‿deklice nevesta, jutri bom pa žena zvesta. Bom po kühnji piskre šteila, če de kera bürkla ceila.« »Tvoja reč me fčasih piči, ravno tak se coj ne ftiči! Ti ne veš, kaj j' kje pri hrami, pa si že z glavoj pri trami!« »Ti pa mi to vün razloži, kake mühe maš ti v‿glavi, ka mo veidla se ravnati, gda začeja boš mrmrati!« »Gdaj bom pijan, te me püsti, in z jezikom me ne hujsti! Jesti pa mi moreš dati in še mehko gor postlati!« »Oj, pijana ti brlüga, te de se začela drüga! Če boš mi pijanec grata, f‿hišo né boš šao skozi vrata!« »Čake, baba, tota, nède, jas čen jesti s‿svoje sklede! Saj sen gospodar od hiše, meni nema gučat niše!« »Saj si gospodar od hiše, dug se ti na više piše. Streha ti že rebra kaže, da se le tvoj gut namaže!« »Gdaj sen žeden, moren piti, k stüdenci ne moren iti. Trešlika je v‿mrzli voudi, tista meni močno škoudi!« »Oj, ti küga precartliva, hrastje si po guti zliva! Hujčje pa krčmari šenka, dòma pa nam krüha menka!« »Jas ne jen doma nič krüha, indi se mi boljše küha. Ti mi davleš loško repo, f‿krčmi jen pa piško lepo!« »Da bi se ti rit predrla, kedar žereš tak do grla! Dòma nam živina strada, deca kvekajo od glada!« »Dol si sedi, lüba ženka, naj ti jezik več ne klenka! Pij pri meni vince slatko, ka de nama bole kratko!« »Eno malo bon le pila, se še duma né je sila. Kaj pa mate še za jesti, nekaj mogli te prnèsti!« »Hitro ali spij poliček in mesa pojej en košček! Te pa grema, pejnez nega, brž je čisto, prazno fsega!« »Hanjžofca še neisma pila, saj krčmari nede sila. Saj ma potli fse fkiip dala, gda ma kravico prodala!« »Zaj jas ven, kaj maš ti v‿glavi, tebe vrag naj s‿krčme spravi! Ti še hujša si pijenjka, tebi de šla z riti jenjka!«

Posnetek 31.1. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila od Terezije Vreča iz Sčavnice (+ 1915 v 60. letu). Imajo za staro prleško. Zdaj se ne poje več.

Var. št. 263 in Rzb. št. 420, Vogričevci.

265.355

Čujte, kak en mož je živel, da mu žena je voditelj; žena hlače nosila, moža v‿jenki smešila. Žena gre v‿vas v‿gostijo, mesarijo, klobasijo, moža pa doma pusti in mu ojstro naroči: »Najprej hišo boš pometal, potlam karuzjače snedel; zgodaj ženi koze past, var, da gdo ne pride krast!« Žena ko iz hiše ide, nekaj ji na misel pride, notri f‿kleti pisker meda je, vrne se, domu še gre. »Nekaj mam še naročiti, notri f‿kleti je pokriti pisker strupa hudega, var, da ne poskusiš ga!« Možje zvesto fse ispolnil, koze je na pašo zgonil, volk pa eno mu je vzel, on se joče, kaj b' začel. »To bo žena zopet huda, kregala se bo brez truda, vem, kaj bodem naredil, pisker strupa bom ispil!« Žena pride fsa pijana, mož pa tam na postelj jamra. Ojstro ga je fprašala: »Kak si čuval kaj doma?« Mož je strahoma povedal, da mu volk je kozo snedel. »Čakaj, ti zavijem vrat!« Mož pa skoči ven takrat. Zunaj si pod okno fsede, žena svojo f‿hiši prede; zlila mu je na glavo s‿škafa zmazano vodo. Mož pa pravi: »To je sreča, da po megli nije toča, praf pohleven dež to je, to še sreča je za mé!«

(Več ni.)

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Bogdan Julijana, rojena Potočnik leta 1904, kmetica, Kamenščak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev na »kožühanji«. Besedilo je zložil pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik in je ponarodela (1791-1858).

Var.: Kumer, Ribniške, št. 252. Varianta besedila v zbirki napev. št. 328.

266.447

»Ne hodi ti k meni ponouči, le pridi ti rajši skoz dén! Ponouči te čakajo fantje pofsod, nevarna za tebe je pot!« Al kaj mi je zdaj za storiti, da k lupci ponouči ne smem? Podnevi bi hoda, pa te me je sram, še rajši zapustil jo bom. Ali lubica mi je tak rekla: »Ti mene zapustit ne smeš! Pa rajši ie stópima v‿zakonski stan, da žihar pri meni boš spal!« Fprašal sem stare tovarše, kako je kaj zakonski stan, al oča že rečejo meni tako, da kjeti me grivalo bo. Fantič pa nije nič maral, iz njega je biti htel mož. Mož lahko doma pri babi leži, mu treba nič delati ni. Zdaj pa gren k ljupci f‿svatje, potem pa koj v farof letim, al tam bodo oznanili f‿cerkvi trikrat, da hočem pri babi ležat. »Gostje že grejo iz cerkve, al midva ostanema tu! Molima, prosima še midva Boga, da dosti otrok nama da!« »Nevesta, ah, ti si neumna, ki tolko otrok si želiš, al jas pa mo mola in prosa Boga, da malo pa pridnih nama da!« Na gostiji rejs luštno je bilo, smo pili in plesali tud, al godci so zagodli nevesti tako, da kjeti že zibala bo! Nevesta se je rejs nasmejala in mislila si je tako: Bom v‿posteli ležala, bom jejla meso, pa vino še pila k‿coj bom! Saj kurje meso je res dobro, pa vino tud nekaj velja. Prešmentana baba nič druzga ne jej pa še vino piti coj če! Če de se mi tako godilo, te lahko me grivalo bo. Baba mi f‿posteli ležala bo, al jas pa mo skrba za njo!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starke Terezije Vreča iz Ščavnice.

267.482

In ko je ljubi Bog ta svet ustvaril, ga z opicami, ptičkami obdaril, postavil pa še Adama je vmes, da bi bil ves svet popolnjen res. In ko čez čas Bog Adama pofpraša, kako se on na svetu ponaša, potoži Adam Bogu žalostno, škoda zame, da sem vedno sam. A Bog stori, zaspanec ga premaga, izdere rebro kar mu iz strani, glej, že Eva tu pred njim stoji! A ko čez čas Bog Adama pofpraša, kako se on na svetu kaj ponaša, klikne Adam Bogu prav vesel: »Stvari, stvari mnogo takih žen!« A ko čez čas Bog Adama spet fpraša, kako se on na svetu kaj ponaša potoži Adam Bogu žalostno, mu življenje razloži tako: »Posedala bi, dremala in spala, namesto da bi šivala in prala. Lepo te prosim, usmiljeni moj Bog, ftakni rebro meni zopet not.« A Bog pa se nasmehne in mu pravi: »Verjamem ti, da sit si nje do glave, a za pokoro moraš ženo imet, z njo praf pridno množit grešni svet!«

Posnetek 24. 2. 1963. Pel Križanič Anton, rojen leta 1925, kmet, Hrastje - Mota.

Pesmi se je pevec naučil od starejše sestre. Zdaj se redko poje, je pa po slovenskem splošno znana.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 71.

268.349

Bija je imeniten Voger, ki je dosta penez meja. Žito je po sveti voza, fal ga drža, dosta trža; da sta mela on in konj jesti, piti fse zastonj. Tá f‿cesarske magacine on najrajši voza je. Cesarica to je zvejdla, močno Vogri zapovejdla: »Gnes pri meni obed maš no še vinca pintni glaž!« Pri obejdi fse je vredi, samo eno praf ne gre. Vouger začne bit napeti in ne vej si kaj začeti; fčasi tiho se spezdi, samo da le ne smrdi. On pomalen poprdáva, ker je preveč napeti bija. Pride jemi prdec vrouči, jemi žüpa f‿hlače pouči; zdaj ne vej, kaj bi začeo, ker je pune hlače meo. Ženskam začne to smrdeti, fse od mize fstanejo. Hodijo tan gor in doli, išejo ta smrad okoli, pa ne zvejo denok več, gé leži pokopan ftič. Vouger tega se navoli, ženskin guč, pa babji krič. »Kaj te, babe, regetale, vén se nejste ve posrale; jas na srejdi v‿jen sidin, pa besedo ne zgučin!«

Posnetek 31.1. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila, ko je imela 18 let, od znancev. Pravi, da jo mora večkrat peti na gostijah, ker je drugi ne znajo, radi pa jo poslušajo. Pesem ima za zelo staro. Vsi prvi verzi v kiticah so osmerci, samo v prvi je izjemoma deveterec (zaradi narečnega izgovora »bija« - bil), zato pesem lahko uvrstimo med osmerce.

Var.: Štrekelj, IV, Dodatek, št. 7; Dravec, Prekmurske, št. 135.

VOJAŠKE

269.517

Srečni so časi, zelena pomlad, fsak se raduje, je star ali mlad; ptičice pojejo, rožice cvetejo, fse si povikšuje čast, hvala Bogu! Fsak pričakuje že velike noči, ko se mladina pisank veseli. Pisanka letošnja moja je žalostna, ktero mi svetli je cesar poslal. Na njej je napisano moje ime, fantič pripravljen na štelingo gre. Mamca se jočejo, gdo jih tolažil bo? Marija, obriši jim solzno oko! Srečno ostanite, starši vi, bratje, prijatelji, sestrice vé! Bog ve, kak bom prestal, ko sem še fantič mlad, če bom res mogel jas biti vojak. Zdrave ostanite, deklice vé, vé boste pesmice pevale še, gotje fantom nam, mi smo za vojaški stan, pesmice pela bo sabljica nam.

Posnetek 27.2. 1963. Pel Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmet, Banovci. Besedilo te pesmi je prepisano iz rokopisne pesmarice Jerneja Juranoviča, kjer jo je zapisal pevec Novak leta 1909. Pesmi se je pevec naučil v domači vasi od znancev, znal pa je zapeti samo prvo kitico.

Var.: GNI, 0-234 (Kamenščak, 1907).

270.8

Mi smo se skupaj zbrali, sami mladi fantiči, da bi še enkrat zapeli to žalostno slovo. Prešmencano črnilo pa prešmentano pero, ki je mene zapisalo k vojaškemu stanu. Pa gdo bo listje grabil, pa gdo bode trafco žel, gdo bo tebe, dékle, ljubil, ko bom jas k vojakom šel? Pa gdo bo listje grabil, pa jas sam bom trafco žel, sam bom tebe, dekle, ljubil, ko bom jas nazaj prišel!

Posnetek 28. 2. 1963. Pela Makovec Marija, rojena leta 1921, šivilja, Grlava. Pesmi se je pevka naučila v mladosti v domači vasi od fantov. Znal jo je peti tudi navzoči Ivan Štefanec (64 let) iz Krištanec. Peli so jo že v času njegove mladosti.

Var.: Beg, str. 127; GNI, 0-5359; Štrekelj, št. 6881, (6882 tudi mei.) in druge.

271.82

Mi smo se skupaj zbrali, sami mladi fantiči, da bi eno si zapeli za to žalostno slovo. Cesarski odlar pravi, da je gor zapisano, na leta tri nas vabi, da služit pojdemo. Vesela aleluja je prišla k nam, do nas, od presvitlega cesarja je prišla pisanka. Če nam pa hujdo pojde, bomo pisali domo, le isproste nam, dekleta, da nam bode bolše šlo!

Posnetek 30 7. 1966. Pel Petek Franc, rojen leta 1915, kmet, Kunova.

Pesmi se je pevec naučil v šolskih letih od svoje matere (+1957 v 74. letu). Pesem je uvrščena v zbirko zaradi drugačnega začetka 3., 4. in 5. kitice, v drugem pa je enaka po melodiji in ritmu var. št. 270/81.

Var.: GNI, 0-5398 (Miklavž pri Ormožu); Beg, str. 127. Druge var. gl. pn št. 270.

272.210

Danes je en takši dén, da bom jas soldatom šel. Prišli so, prišli, štirje, rumeni soldati so bili. Puške doli devlejo, meni tako pravijo: »Kaj se boš umikal, se se ti bo šikal soldaški stan!« Puške gor si devlejo, mene s‿seboj spravljajo, na Kranjsko in Ljubljansko pred kapitana soldaškega. Cesar na dvorišči stoji, mlade fante si gledi. Fantje so fantje, so luštni no veseli, so sami fajn ludje. Gdor bo toto pesem pel, tisti ne bo greha‿mel. Slobodno jo poje tja do ljube svoje, gdaj gre k nji v‿vas.

Posnetek 30. 8. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Besedilo te pesmi je prepisano iz rokopisne pesmarice. Pevec, ki je zapel le prvi dve kitici, se je je naučil v mladosti v rojstni vasi Cezanjevcih od znancev.

Var.: Štrekelj, 6761, 6762 in druge.

273.496

Kaj si je zmisla naš cesar, naš kral; kaj si je zmisla naš cesar, naš kral? Šest regementof je fantof fkup zbral: te lepše, te jakše, te zauberiše.

(Več ni znal.)

Posnetek 27. 7. 1966. Pel Herga Janez, rojen leta 1885, kmet, Gabernik.

Pesmi se je pevec naučil od znancev leta 1906., ko je odhajal k vojakom.

Var.: GNI, 0-298 (Pristava pri Ljutomeru, 1907); Kumer, Ribniške, št. 217 in 218. Štrekelj, št. 1522, 1523 (zapisal Vraz) in druge.

Pevec mi je tudi povedal, da pravijo pri njih kolędnikom »koledjaki«. Prej so zmeraj hodili iz Ku- kove in od drugod, sedaj jih že dve leti ni bilo.

274.220

Na nebu zvezde sevajo, na vasi fantje pevajo; pojo lepo, pojo glasno, pri srcu pa jim je hudo. Kaj ne bi bilo jim hudo, kaj ne bi bilo jim teško, od doma se poslavljajo, na vojsko se odpravljajo. Adi, adijo, mamica, adi, adijo, sestra, brat, adi, adijo, sestra, brat, sedaj se vidmo zadnjikrat! Adi, adijo, ljubica, in tvoja mehka postelja! Adi, adijo, rožni cvet, al vidim še te gdaj?

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915, kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Še zdaj je priljubljena. Pevka misli, da je pesem stara. Prvi dve kitici sta Gregorčičevi, drugi dve pa iz neke druge pesmi.

Var.: Rzb. št. 458, Miklavž; Beg, str. 130.

275.493

Pojbič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k soldatom imet: kako bom soldat, sem fantič premlad, ne morem še puške držat! Pri fari zvonovi praf milo pojo, od ljubih prijatlof pa jemlem slovo; jas jemlem slovo, da Bog ve kako, nazaj me nikol več ne bo! Očka in mamka pa jočeta se, ker vidita fante preoblečene fse; preoblečeni so, na vojsko gredo, nazaj jih nikoli več ne bo! Bratec in sestra pa jokata se, od bratca preljúbljenga ločujeta se: Oj, bratec ti moj, nikar ne žaluj, saj prideš tud ti za menoj! F‿kasarno sem stopil korajžen, vesel, sem puško zagledal, sem jokat začel. Oj, srček ti moj, nikar ne žaluj, z veseljem zavriskaj, zapoj!

Posnetek 3. 2. 1964. Peli Ferš Marija, rojena Skamlič leta 1907, in Kavčič Kristina, rojena Rozman leta 1913, kmetici, Lomanoše.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od matere. Sedaj se že bolj redko poje, prej pa so jo radi peli. Znana narodna pesem tudi drugod po Sloveniji.

Var.: Štrekelj, št. od 6950-6985.

276.446

I (Odlomek) Oktober se že približuje, gdaj fantje k vojakom do šli, al mamca potice že snuje, kaj bodo si s‿sóboj vzeli. Al očka že štejejo dnarce, kaj bodo za rajžo dali, naj fsaki žepe nabaše, brez dnarcef pač luštno več ni.

(Več ni znal.)

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci. Pevec se je pesmi naučil med fanti, ko so šli k vojakom leta 1904. Peli so jo zato, ker so šli oktobra zdoma. Popolnejše besedilo ima pevec zapisano v rokopisni pesmarici z naslovom: »Štajerski fantje« in je tukaj pod II. priložena.

Var.: Rzb. št. 279; Čakova; Hozian, Spomini, str. 66; Štrekelj, Dodatek II, A št. 60, 42;

II (Popolnejša) Oj, pridte fsi, štajerski fantje, kaj bomo zapeli na glas, dekleta iz spanja vzbudili, kaj bodo poslušale nas. Oktober se že približuje, gdaj fantje k vojakom do šli, al mamca potice že snuje, kaj bodo si s‿sóboj vzelí. Al očka že štejejo dnarce, kaj bodo za rajžo dali, naj fsaki žepe nabaše, brez denarcef pač luštno več ni. Po dolinah bom siciral, po planinah se bom oziral, k je ravno poljé, žalostno srce, tam znabiti moje dékle gre. Zdaj jas moram dolta iti ino tebe zapustiti. Kak je te britko moje srce blo, da jas moram jemati slovo. Kje so hribi in doline, kje so reke in planine? Preljubi fantič moj, pridi nazaj, bom ti dala lepi pušlc svoj. Fant na okno je potrkal in je svojo ljubico zezvál: »Fstani, ljupca, gor, jas sem prišel nocoj še zadnjokrat govorit! Ljupca se je gori fstala, fantiču roko podala. »Srečno, fantič moj, Bog naj bo s teboj kak žalostno je bilo nicoj!« Zdaj pustim poznane kraje in odidem v daljne kraje. Srečno ostante vi fsi, prijatelji ino še tudi lotmerški farmani!

Prepisana iz rokopisne pesmarice pevca Dunaj Alojza, Lukavci.

277.395

Ena ptička priletela, vrh kasarne si je fsela. Ona poje, žvrgoli, fse mlade fante gor zbudi. Mladi fantje, gor stajajte, eno pisemce spisajte: do očeta, matere, do svoje ljupce zaljubljene. Mladi fantje so gor stajali, eno pisemce spisali: do očeta, matere, do svoje ljupce zaljubljene. Očka so na pragu stali, eno pisemce so brali. Očka pisemce bero, se mamca milo jokajo. »Eno mašo bom plačala, ki se bo za sinka brala; mašnik bode mašo bral, moj sinko pa na straži stal. Kolk noči jas nisem spala, ko sem tebe previjala; kolk noči pa še ne bom, ko tebe vidla več ne bom!«

Posnetek 19. 4. 1963. Peli Gregorič Terezija, rojena Jesenik leta 1934, in Ladič Ivanka, rojena Stanič leta 1892, kmetici, Lukavci (Dom).

Pesmi se je pevka Gregorič naučila v mladosti v Jeruzalemu od znancev, a pevka Ladič jo zna še iz Primorske.

Var.: Štrekelj, št. 1834 in od št. 7063 do 7088; Žganec, Zagorske, št. 355 b in 355 c; Kumer, Ribniške, št. 220; Hozian, Spomini, str. 22; Dravec, Prekmurske, št. 151; Beg, str. 124; Kumer, PSD, št. 282.

278.394

Ena ptička priletela, na kasarno si je fsela. Ptička poje, žvrgoli, fse mlade fante gor budi. Mladi fantje, gor fstająjte, eno pisemce spisájte: do očeta, matere, do svoje lupce zaljubljene! Očka so na pragu stali, drobno pisemce so brali. Očka pisemce bero, se mamca milo jokajo. »Kolk noči jas nisem spala, ko sem tebe previjala; kolk noči pa še ne bom, ko tebe vidla več ne bom. Eno mašo bom plačala, ki se bo za sina brala; mašnik bode mašo bral, moj sin pa bo na straži stal.« Kam se bomo fanti skrili, kadar bodo nas lovili; kamerkol se skrijemo, povsod jim v‿roke pridemo. Rihtari so pa biriči, ker so hujši kak hudiči; ker nas notri dajajo, duše si zapravlajo. Puške nam bodo v roke dali, pulfer bodo za nami peljali, fsaki more ladati ino more streljati. Svetle sablje nam že brusijo, da bi sovražnika poskusili. O, Marija Zagorska, prosi za‿nas Jezusa! O, ti štajerska dežela, kak si lušna in vesela; f‿kateri sem se jas rodil, Bog ve kje bom smrt storil. Al na polju, al na cesti, sam Bog ve, v katerem mesti. Naj bo truplo kjerkol če, sam da duša k Bogu gre.

Posnetek 26.2. 1963. Pel Kukol Anton, rojen leta 1908, kmet, Banovci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev v vasi. Napev in besedilo do 6. kitice je pel na pamet, ostalo besedilo pa je prepisano iz pevčeve rokopisne pesmarice.

Variante glej pri št. 277.

279.390

(Odlomek) Oj, ti štajerska dežela, kak si lušna in vesela! Komaj se ozeleniš, mladim fantom žalost striš. Komaj se drefce ozelenilo, vam pa fantom oznanilo, da je prišo tisti čas, ko vas kliče vojske glas. Samo zavoljo domovine zeme cesar staršem sine. Mlad odide, Bog ve kam, to, oh, to je bridkost staršem nam!

(Več ni znala.)

Posnetek 29. VII. 1964. Pela Škrlec Alojzija, rojena Laden leta 1887, gospodinja (babica), Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere (+ 1924 v 87. letu). Znana vojaška pesem.

Var.: Štrekelj, št. 6862-79; Hozian, Spomini, str. 17 in 50; Kumer, Ribniške, št. 211; Beg, str. 126; Rzb. št. 179, Banovci.

280.389

Ljuba si, pomlad zelena, kak si lepo rascvetena; brž ko se ozeleniš, ljubim fantom žalost striš. Ko se drevje ozelnuje, ljubim fantom napoveduje, da je prišel tisti čas, ki jih kliče vojske glas. Za to brambo domovine vzame cesar staršem sine, božja sveta volja je, da le fant k‿soldatom gre. Mater, očeta zapustiti, se od doma posloviti, mlad oditi bogve kam, to je britko fantom nam! Ne vemo, kam bi se podali, kam nas bodo zdaj pognali. Al še pridemo gdaj domu, to je skrito fsakemu. Ne vemo, kje smrt je bela zdaj in kje nas bo objela, al bo mirna naša smrt, al bo gdo od krogle strt. Bobni bodo ropotali, pot krvavi oznamvali. Takrat, oj, preljubi dom, nate zadnjič mislil bom. Krogle živžgat bodo jele, bombe in granate pele. Takrat zadnjič čez goro mojo pozdravilo bo. Mater, očeta v duhu objamem, zadnjikrat slovo še vzamem, desno roko jim podam, kam sirota grem, ne znam. Zbogom, bratec in sestrica, puška bode mi desnica! Z vami južnal več ne bom, kruh vojaški jedel bom. Zbogom, rojstna ti vesnica in domača ti cerkvica, zadnjič vam podam roko, če me več nazaj ne bo! Tud cesarski vi vojaki, zdaj mi boste novi brati! Puško, sablo, bajonet mora fsagdo zdaj imet. Boben nas že zbuduje, božja volja se spolnuje, fant fsak mora bit vojak, cesar nas potrebuje rad.

Posnetek 30. 8. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci. Prvi dve kitici je pevec zapel, drugo besedilo pa je prepisano iz rokopisne pesmarice. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev, ki so šli k vojakom. Sedaj se ne poje več.

Variante kakor pri št. 279.

281.340

Človek na ta svet je rojen, že si zvoli kaki stan, ni pa tukaj samostalen, tudi tu ni njegov dom. Komaj pa mladenič pričaka, da že šteje dvajset let, ga usoda huda čaka, da ga cesar hoče met. Fara jürjofska premila, kaj se ti zgodilo je, dosti fantof si zgubila, kteri vandrajo od té. Ljube matere, očeti, hvala vam za trud in skrb, ktero z nami ste imeli vedno že od mladih nog. Dragi brati, ljube sestre, vam podajamo roké, črez pretekle tote leta ste veseli z družino. Tudi fanti in dekleta, ki ostali ste doma, teško vas je zapustiti, ki ljubimo s‿srca vas. Kje si fara, ti ostala, lepa fara jürjoska! Daleč si nas fante dala iskat svojga grobčeka. Svitli cesar nas povabi k sebi za služabnika, krivi tega nismo mi, božja volja se zgodi. In na straži tam vojaški bomo mogli večkrat stat in pa tudi meč orjaški hrabro hočemo držat. Srečno, srečno, Bog nas vodi čez planine in dolé, na desni strani angelj hodi, kadar stopamo naprej. Če pa po božji volji nas ne‿b bilo več nazaj, takrat Jezus in Marija sprejmita nas f‿sveti raj!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Videm ob Ščavnici.

Napev in besedilo prve in druge kitice te pesmi je pela pevka napamet, ostalo besedilo pa je prepisano iz njene rokopisne pesmarice.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Mati ji je pripovedovala, da je to pesem zložil še v prejšnjem stoletju njen nečak Janez Dokl, kmečki fant, pred odhodom k vojakom.

282.393

Če pogledam jas po sveti, zame več veselja ni, v‿noči čujem ftičke peti, žalostno njih petje je. Rože lepo rascvetene po zelenem travniki, tudi drevje lepo žene, fsaka stvar se veseli. Ali mene pa ne gene ptičic mila pesmica, tudi roža rascvetena več veselja mi ne da. Kaj veselja sem jas meja pri svojih starših dolgo let, zdaj od njih slovo sem vzeja v letu petindvajseten. Srečno, oče ino mati, bratje ino sestre tri, jas čem róko vam podati no odvandrati od vas. Kakšno žalost zdaj občuti srce, ktero ljubi vas, da bi fse mi odpustili, to je moje prošje glas. Srečno tudi vi, pajbiči, bote čistega srca, da vam duše Bog zveliča, gda se s‿sveta ločite! Tudi srečno, fse dekline, če vam čiste duše so, tè Marija na višini lepi venec splela bo. Srečno, farmani prelubi, žene ljube, kaj vas je, in pa tudi v‿ledik stani, kteri nas poznali ste. Srečno tudi, cela žlahta, znanci in prijatelji; moje srce nima trošta, da bi se še videli! Človek je na totem sveti kak ta roža v‿ogradi, kadar vjutro v lepem cvéti, na večer se posuši. Tudi mi zdaj tu stojimo kak ta roža v‿ogradi, sovražnika se ne bojimo, Bog nam bodi smileni! Fsi kanoni so že polni, s kuglami naloženi, naj se le zapoved spolni, kero cesar meti če. Kje si, fara, ti ostala, lepa fara lotmerška, daleč si nas fante gnala iskat svojga grobčeka!

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj ALojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil na paši v mladosti od svoje tete. Povedal mi je, da mu je ta pesem zelo všeč, ker vsebina govori o tem, kako so se fantje poslavljali od domačih in od sorodnikov pred odhodom k vojakom. Zdaj se ne poje več. Napev in besedilo prvih kitic je pevec zapel, drugo besedilo pa je prepisano iz njegove rokopisne pesmarice.

283.267

Štirnajsto leto, ti si tu, nigdar ne boš pozableno! Poznejši rod, ki bo te bral, se, vojska, tebe bode bal. V nedelo, ko smo pri meši bli, se zunaj cerkve razglasi, da cesar zaukazal je, da fsak vojak na vojsko gre. Pondelek bilo julija popoldne sedenindvajstega, se zbralo dosti je ljudi, na kolodvor jih spremlali. A starši, ko so slišali, da njihov sin jih zapusti, se milo so razjokali: »Sej danes zadnjič skupaj smo!« »Oj, zbogom, ljuba žena ti, ne prideš iz spomina mi! V trenutku, ko umiral bom, še zadnjič nate mislil bom! Otroci naj te ubogajo, saj majo samo mamico! Njih oče branit gre njih dom, zdaj za cesarja boj in dom. Oj, kak bi pač veselo blo, da vojske strašne ne bi blo! Bi fkup prebivali, veselje vživali fse svoje žive dni!« Sovražnik nam mira ne da, krvave boje zmir pela. Zmir krogle žvižgajo, vojaki padajo, za dom kri točijo. Krščanski mož, predragi sin, zapustila domač sta hrib! Bratec, poslovi se od svoje sestrice, fantič od deklice! Krščanski mož od doma gre in ženi še naročil je; »Za otroke skrbi mi ter uči lepo njih! Ločiti se moramo fsi!« »Predragi otročiči vi otrokom oče naroči, le bogajte lepo predrago mamico, ki z vami ostala bo!«

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica Juršinci. Pesem o začetku prve svetovne vojne (1914). Pesmi se je pevka naučila od deklet v vasi Gabermk. Povedala je, da so jokali, ko so jo peli.

284.16

Gdaj mi siciramo, parado delamo. K nam pridejo gospodje: oficir, kaprol, na sred stoji major in fsi ti drugi okol, naokol!

(Več ni znal.)

Posnetek 27. II. 1963. Pel Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmet, Banovci.

Pesmi se je pevec naučil leta 1909 pri vojakih. Povedal mi je še, da so prej stare pesmi peli bolj počasi, zategovali so (»bole zategnjene«), sedaj pa bolj hitro pojo. Pred prvo svetovno vojno so peli bolj domače pesmi, »kranjske« in druge so začeli ceniti šele po vojni. Prinesli so jih vojaki

Var.: GNI, 0-6000 (Cezanjevci, 1909, šest kitic), 0-5389 (Miklavž pri Ormožu, 1910).

285.131

Moj lubi je prijahal konjička belega, na okno je potrkal: »Ali, luba, si doma?« »Le idi gor po gajnki, na oknu najdeš ključ, ž‿jin boš si gor odpiral jas pa bom prižgala luč. Pri men si doli sedi na mojo desno stran, kaj boš mi ti povedal, kaj je vojaški stan!« »Ali jas bi ti povedal, kaj je vojaški stan, da bi jas zagvišno vedel, če sem tvoj lubi sam.« »Ja, žiher mi verjameš, da samo tebe imam, če si glih v‿vojaškem stanu z orožjem ves obdan.« »Če me krugla ne zadene, me sabla ne vmori, se bom nazaj povrnil, si mojo dekle ti!«

Posnetek 28. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

286.151

Solnce gre za goro, močno je žalostno; solnce gre za goro, močno je žalostno, močno je žalostno. Solnce gre za goro, močno je žalostno. Saj lehko je žalostno, ker je črez vojsko šlo. - Krogla pa prileti, fantič na stran leži. Sable leskečejo, fantje trepečejo. Sable si brusijo, s Turki se skusijo.

(Več ni znala.)

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Šalamon Terezija, rojena Perger leta 1901, kmetica, Gibina.

Pesmi se je pevka naučila od starejših ljudi v času prve svetovne vojne. Ima jo za zelo staro.

Var.: GNI, 0-654 (Tomaž, 1907). Beg, str. 135; Štrekelj, št. 685 (zapisal Vraz) in druge; Kumer, PSD, št. 377.

287.128

Tam za turškim gričem, tam je dost fantičef, se za nas vojskujejo. Očka ljubeznivi, saj vi niste krivi, da jas moram hit soldat. Oh, adijo, očka, oh, adijo, mamca, oh, adijo, sestra, brat, zdaj se vidmo zadnjokrat! Žena, tu je roka, skrbi za otroka, mene več nazaj ne bo! Tam so črni dimi, tam se nič ne vidi, kamor krogla prileti. Krogla priletela, f‿srce me zadela in me teško ranila.

Posnetek 26.2. 1963. Peli: Novak Milica, rojena leta 1941, Škrlec Kristina, rojena Košič leta 1906, in Kukol Anton, rojen leta 1908, kmetje, Banovci.

Pevci imajo pesem za zelo staro. Povedali so, da je bila pri njih znana od nekdaj. Naučili so se je v vasi od znancev. Besedilo je zapisano tudi v rokopisni pesmarici pevca Antona Kukola iz leta 1891. Pesem je znana tudi drugje po Sloveniji. ,

Var.: Rzb. št. 457 Miklavž; Štrekelj, IV, str. 216, št. 31; Kumer, Ribniške, št. 223 (tu glej tudi druge podatke); Kumer, PSD, št. 289, Beg, str. 136.

288.334

Mati piše pismo belo: »Sin, si živ, ne pišeš nič?« Pismo f‿štajersko deželo f‿kljunčku nese drobni ptič. Tam so gore za Karpati, ni ljudi, ni belih hiš, tam se droben ftič ustavi, pismo drobno ispusti. »Reci materi ljubljeni, da je meni dobro tu! Naj še ona pride k meni, jas ne moren več domu!« Mati čaka, (čaka) ino čaka, kje bi sin tak dolgo bil in fsa žalostna zaplaka, ko izve, da ni več živ!

Posnetek 19. 8. 1963. Pela Vrabl Katarina, rojena Markoja 1900, kmetica, Radoslavci. Pesmi se je pevka naučila v Radoslavcih od znancev. Ima jo za staro

289.414

Noč je že in luna sije, svitla luna, kras noči, polje daljno razsvetljuje, kjer junak mrtef leži. Bil je vedno prvi v‿vojski, kjer se hrabro je boril, kjer junak že marsikteri pokoj večni je dobil. Moč je roko zapustila, bojevat ne more več, f‿smrti mu je ovenela, padel z nje je svetli meč. Jenjalo je srce biti, glas zastal v grlu je, ko je hotel zgovoriti zadnje te besedice: »Zbogom, luba domovina, starši, bratje in sestré, kličem vam na robu groba: ne pozabite na mé!« Naj le sije tiha luna, svitla luna, kras noči, polje daljno razsvetljuje kjer junak mrtef leži.

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v otroških letih od svoje matere (+1914 v 50. letu). Pesem ima za staro, a je zdaj ne pojo več.

Var.: Rzb. št. 199, Grlava.

290.253

Cvete dekletu rožmarin, oj rožmarin zelen, ne našel bi v‿deželah treh fant goršega noben. Oj, cveti, cveti, rožmarin, in duhti skozi vas! Pod okno pride fantič zal: »Zdaj moram v‿boj krvav, daj rožmarina lepega še šopek mi f‿pozdrav! Ko bodo puške pokale, na té mi bo spomin!« In dékle v‿oknu skloni se, vršič utrga mlad, pa solzna fsa ga fantiču pripne za gumbič zlat. »Na rožmarinček, fantič moj, ker ljubim te srčno!« Pa slanca mrzla pala je na širno, širno plan in vjutro bil je rožmarin na oknu ves požgan. Oj, plakaj, plakaj, dékle ti, oj zbogom, rožmarin! Ko bil je rožmarin požgan, zadele krogle tri f‿srce so fanta in vršič mu pal je f‿črno kri. Oj, sijaj, zlato solnce ti, na mrtvi rožmarin!

Posnetek 17. 8. 1963. Pele: Vrbnjak Marjeta, rojena leta 1942, kmečko dekle, Vrbnjak Alojzija, rojena leta 1910, in Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915, kmetice, Moravci.

Pesmi sta se pevki Alojzija in Terezija Vrbnjak naučili v mladosti od znancev, pevka Marjeta pa od matere Alojzije. Prvi dve kitici so pevke zapele, preostalo besedilo pa je prepisano iz njihove rokopisne pesmarice.

Pevke so mi tudi pokazale vojaško dopisno karto. Na njej sta na eni strani naslikana dva prizora iz vsebine te pesmi (vojaki imajo avstrijsko uniformo), na drugi strani pa je natisnjeno vse besedilo pesmi, pod njo pa je podpisan avtor general Rudolf Maister.

Pesem je ponarodela in jo pevci radi pojo. V napevu pa se čuti vpliv umetne glasbe. Metrum besedila je dvanajsterec, pa ni napisan v treh vrsticah, temveč v šestih zaradi grafične simetrije.

Var.: Beg, str. 133: Rzb. št. 640, Loperšice.

291.425

Ko smo prišli f‿Sarajevo, ko smo prišli v‿Banja Luko, fsi Turki so nas gledali. Oj, fantje, kaj bode zdaj? Zjutraj ob deveti uri, ko smo prišli f‿Sarajevo, zvonovi iz kloštra premilo pojo, premilo pojejo! Ko se beli dan naznanja, so že Turki fsi pred nami in nam ponujajo oster meč, z njim sekajo glavice preč. Dvanodvajstega avgusta, ko je bila v‿Bosni vojska, smo mi dragonari prvi bili med Türki divjimi. Fantje, vi se nič ne bojte, le sigurno se vojskujte! Če vam odsekajo glavice preč, saj te vas ne bode več! Čujte, tam en jager fpije, kri mu grozno zaroke lije. Pa on še kliče na svojga Boga: »Usmil se reveža!« Doli tam v‿Bosni, znate, tam so naši ljubi bratje, ki se za nas vojskujejo, za našo domivino!

Posnetek 29. 7. 1964. Peli Zacherl Minka, rojena leta 1894, profesorica v pokoju, in Zacherl Slavica, rojena leta 1895, učiteljica v pokoju, Lutomer.

Pesem ima za vsebino avstroogrsko okupacijo Bosne v prejšnjem stoletju (1878) in sojo verjetno tudi v tistem času zložili. Pevki sta se pesmi naučili v mladosti od očeta. Tedaj sojo radi povsod peli. Pevka Minka, kije upokojena profesorica glasbe, mi je povedala, da nikdar ni slišala peti ljudske pesmi v Prlekiji v molu.

Var.: Rzb. št. 665 Lukavci; Štrekelj, Dodatek, II. B, št. 42; Dravec, Prekmurske, št. 156; GNI, 0-3109 (Podgradje, 1899); Kumer, PSD, št. 294.

PESMI V ZVEZI Z NARAVO

292.564

Kaj pa dela dékle na travniku, rečem jas; Kaj pa dela dékle na travniku, rečem jas; kaj pa dela dékle na travniku, na zelenem, na zelenem travniku. Kaj pa dela dékle na travniku, na zelenem, na zelenem travniku? Rožice bom trgala, (trgala), na zelenen, na zelenen travniku.

(Več ni znala.)

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Pučko Ljudmila, rojena leta 1912, kmetica, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila pred 50 leti na paši od drugih otrok.

Var.: Beg, str. 61.

293.445

Kak lušno je pač na tem svetu, moj hramek na trati stoji, okoli je trafca zelena, al to me najbolj veseli.

(Več ni znala.)

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Hojs Marija, rojena leta 1899, poljska delavka, Kapela.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših v svojem kraju.

Var.: Štrekelj, Dodatek, str. 298, št. 63; Orel, SNPP. št. 36; Dravec, Prekmurske, št. 176; Hozian, Spomini, str. 117.

294.530

Poglejmo po svetu ptičke lubléne, kadar bo pri nas bukef zelena, tak se fse začne lepo glasiti, fsaka svoj par želi si dobiti. Ptičke pod nebom lepo žveglajo ino nam lepe navüke dajo, da bi pravično, verno živeli, večkrat si lepe pesmi zapeli.

(Več ni znal.)

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti na paši od svoje tete.

Var.: Štrekelj, št. 2318; Žganec, Medjimurske, št. 614; Dravec, Prekmurske, št. 167 in 168; GNI, 0-233 (Pristava, 1907).

295.562

O kristjani, kolko koli vas je tu, da bi toto pesem si poslušali òd‿te drobne male stvarce, čelice, ki ma tako lepe letance. Ko jutranja zarja že napoči, čelica iz svoje hiše skoči in zleti na ta široki grešni svet, si nabira z rožic med. Tudi nobena maša se ne služi, da se ne bi nekaj od tega fkraj zelo, tiste sveče, kak so f‿cerkvi žegnane, si bodo naše düše svetile. (Naprej ni znala.)

Posnetek 9. 8. 1963. Pela Belec Pepika, rojena Korošec leta 1920, kmetica Čakova.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

Var.: Štrekelj, III, Dodatek, str. 850, št. 31 ; Hozian, Spomini, str. 67; Dravec, Prekmurske, št. 183.

296.383

Na planince koza naša hodi se najrajši past; tam ji tekne sočna paša, mehka trava gre ji f‿slast!

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Nemec Jožefa, rojena Roškar leta 1904, kmetica, Podgorci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti med otroki. V začeku napeva ni dobro intonirala, pa je za zbirko vzeta varianta, ki se je je pozneje držala.

297.377

Pástirica krafce pase, ona ima svoje špase. Pastirc pa pravi: Juhéj, juhéj, na planincah lušno je! Na planincah lušno biti, tam je dosti mleka piti. Pastirc pa pravi: Juhéj, juhéj, na planincah lušno je! Pástirica žgance kuha, notri pade ena muha. Pastirc pa pravi: Juhéj, juhéj, tote žgance sama jej! (Najprej ni znal.)

Posnetek 13. 8. 1963. Pel Ajlec Janez, rojen leta 1927, kmet, Selišči.

Pevec se je pesmi naučil kot otrok na paši od starejšega brata. Prisotna Alojzija Gonzi (66 let) je povedala, da so to pesem peli že takrat, ko je bila še otrok.

Var.: Beg, str. 182; Rzb. št. 430, Cven;" št.-/378 v zbirki; Kuba VII št 52

298.213

Dékle je po vodo šlo na visoke planine. Vodo je zajemala, je ribico zajela. Ribica jo je prosila, »Oj pusti me živeti!« Deklica bla smilena, je ribico pustila. Ribica vesela bla, (je) v‿vodo je skočila.

Posnetek 2. 2. 1964. Pel Križan Ivan, rojen leta 1902, kmet, Ščavnica.

Pesmi se je pevec naučil pred petdesetimi leti v domači vasi od znancev.

Var.: Rzb. št. 409 Radgona, Orel SNPP, št. 73; Žganec, Zagorske, št. 225 a in 225 b; Štrekelj, II. št. 2257, Glonar SP, št. 27; Dravec, Prekmurske, št. 260 in 260 a; Kumer, Ribniške, št. 95.

299.343

Po polju sen se jas sprehajal sen videl, kak lepo tan rožce cvetejo. Pripev: Z to pa rečem jas: lepa je mladost; lepa je mladost, ne pride več nazaj! Po polju sen se jas sprehajal, sen videl, kak lepo tan rožce cvetejo. Kre Dravce sen se jas sprehajal, sen videl, kak lepo tan ribce plavajo. Po logu sen se jas sprehajal, sen videl, kak lepo tan tičice pojo.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Bezjak Apolonija, rojena Hrgula leta 1884, kmetica, in Bezjak Jakob rojen leta 1879, kmet, Sodinci.

Pevca sta se pesmi naučila v mladosti, vsak v svoji rojstni vasi od znancev. Pesem imata za staro.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 189 in 190.

300.187

Spomlad se men tak lušno zdi, lušno zdi, ker ptičke lepo pojejo, pojejo; ker ptičke lepo pojejo in rožce lepo cvetejo, to je veselje! Spomlad se men tak lušno zdi, ker ptičke lepo pojejo; ker ptičke lepo pojejo in rožce lepo cvetejo, to je veselje! Polet se men tud luštno zdi, pšenica zlata rumeni; pšenica zlata rumeni, žanjica jo požet hiti, to je veselje! V jesen se men tud luštno zdi, ker takrat grozdje dozori. Si grozdje fsi potrgamo in mošte f‿sode spravlamo, to je veselje! Pozim se men tud luštno zdi, prašička v zimi kolemo; prašička v‿zimi kolemo in klobase si nadevamo, to je veselje!

Posnetek 19. 8. 1963. Pela Stajnko Julijana, rojena Kranjc leta 1894, kmetica, Vogričevci.

Pesmi se je pevka naučila od znancev v rojstni vasi.

301.143

Solnce črez hribček gre, luna pa za gore: zvezdice presvetlé se potopé. Pripev: ( Trajlara, laraa, rajIara, lala;) zvezdice presvetlé, se potopé. Solnce črez hribček gre, luna pa za gore; zvezdice presvetle se potopé. Solnce črez hribček gre, rožice se bude, v‿rosi pa njih glavé krasno blišče. Solnce črez hribček gre, ptičice žvrgolé, žarko se veselé, k nebu leté. Solnce črez hribček gre, pesmi v‿nebo doné, rajtati tudi sme moje srcé!

Posnetek 27. 2. 1963. Pel Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmet Banovci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti na paši od znancev. Besedilo je zložil M. Vilhar in je ponarodelo.

Var.: Beg, str. 167.

302.233

Ko ptičica sen pevala, sen slatke sanje sanjala. Pripev: O zdaj pa zdaj, pa nigdar več, veselje moje preč je preč. (Odlomek) Ko ptičica sen pevala, sen slatke sanje sanjala. Rožice moje miljene, so zale vence spletale.

(Več nista vedla.)

Posnetek25. 7. 1964. Pela Bezjak Apolonija, rojena Hrgula leta 1884, kmetica, in Bezjak Jakob, rojen leta 1879, kmet, Sodinci.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti vsak v svoji rojstni vasi od znancev. Besedilo je zložil M. Vilhar; je ponarodela in je tudi drugje znana. Ko sem pevca vprašal, kakšne pesmi so v njegovi mladosti največ peli, je odgovoril: »Največ smo peli same tote domače, prleške pesmi. To smo peli gda smo kožühali, repo obrezovali, košice lüščili: pa tak gda smo dobre vole bili.«

Var.: Rzb. 563; Beg. št. "229; Kuba, št. 27.

303.234

Ko ptičica sem pevala, sem slatke sanje sanjala. Pripev: Oh, zdaj pa zdaj, pa nigdar več, veselje moje preč je, preč. Ko ptičica sem pevala, sem slatke sanje sanjala. Cvetela sem kot rožica, nebeškim žarkom ljubljena. Rožice moje miljene so zale vence spletale. Očesci lesketali sta ko zvezdi dve, ko solnca dva. Le pod menoj še biva mir, krog mene pa ga ni nikjer. Srce pa tja, le tja želi, kjer angel, angel moj leži!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta'1925 in Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmeta, Banovci.

Pesmi sta se pevca naučila od znancev in jo še pojejo. Zapela sta samo prve tri kitice. Drugo je prepisano iz rokopisne pesmerice iz leta 1877, ohranjene pri pevcu Francu Juranoviču. Pesem je tam napisana 1. 1919. Besedilo je zložil M. Vilhar. Ponarodela je in je znana tudi v drugih krajih Slovenije.

Var.: Rzb. št. 563 Sodinci; Beg, str. 229; Kuba, št. 27.

304.67

Snežec siple, pada tiho na poljé, oj, gdor nima doma, njemu zdaj gorje! Ftiček lačen skače semtertja po tleh, oj, kako je mrzel, mrzel beli sneg! Zajec lačen v‿grmih išče hrane si in otožen čaka tople pomladi.

Posnetek 27.2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

Var.: Besedilo pri napevu št. 68 v zbirki.

305.254

Oj, Bolfenk, ti prelepa vas, ti si planine naše kras! Na hribčku lepa bela vas, ti si planine naše kras! Ko zadnjič sem oprafke meo, praf pozno sem domou šeo ter mahnio sem ga urnih nog na dobro znani borof log.

Posnetek 2. 9. 1966. Pel Ivanuša Vinko, rojen leta 1929, kmet, Kog.

Pesmi se je pevec naučil med vaškimi fanti leta 1945. Po pripovedovanju pevca jo je zložil domači fant Maks Plohi, ko so bili zvečer fantje zbrani za petje na vasi. V melodiji se čuti vpliv meščanske glasbe; ritmično tudi ni ustaljena, kar se vidi iz razmerja med prvo in drugo kitico.

Hrvaška meja (Medjimuije) je od Koga samo 1 km daleč, a po pripovedovanju pevca se pri njih kljub temu ne čuti vpliv hrvaških pesmi. Pojejo samo slovenske, medtem ko v Medjimurju razen svojih pojejo tudi dosti slovenskih pesmi.

306.159

Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala; mirno, svobodno, lubó po planincah naj cvetó. Ako bi jo ftrgala, rožica bi vmirala, glavico obesila, solnca ne bi fčakala. Tudi jas sem rožica, v‿božji vrtec fsájena, skrivam se zdaj tú, zdaj tam, trgati pa se ne dam. Rožic ne bom trgala, srca so nedolžnega, naj z menoj še vživajo mir, ljubezen, svobodo!

Posnetek 27.2. 1963. Pel Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmet, Banovci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti na paši od znancev. Ima jo za zelo staro in je povedal, da je že 30 let ni slišal peti. Napev in besedilo prve in druge kitice je zapel, ostalo besedilo pa je prepisano iz njegove rokopisne pesmarice. Besedilo je zložil M. Vilhar in je ponarodelo. Pesem je bila nekoč splošno znana.

Var.: Beg, str. 145; Razlag, Pesmarica (1863) str. 110.

307.431

Mrzli veter tebe žene, drobna ptičica, od nas, ki znad lipice zelene pela si mi kratek čas. Fsako jutro, ptička moja, rano si prepevala, fsako noč je pesem tvoja slatko me zazibala. Zdaj pa iz zvonika line zadnjo pesem žvrgoliš, ker čez hribe in doline f‿tople kraje si želiš. Tja, kjer toplo solnce sije, kjer nobene zime ni, tja naj veter te zavije, tam prijatelj moj živi. Oh, povej mu, lubka moja, da fse dobro mu želim; da ljubezen ni minila in ne bo, dokler živim! Zleti tüdi, lubezniva, v ono malo mestice, mile solze kjer preliva srce moje sestrice!

Posnetek 21. 8. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Prve tri kitice so variante Orožnove pesmi, zadnje tri pa je dodal neznan ljudski pevec.

Var.: Beg, str. 174; GNI, 0-3080 (Ljutomer, 1907); Razlag, Pesmarica (1863) str. 90. Drugo melodijo te pesmi glej pod št. 298.

308.420

Za britkost in za trplenje hvali, človek, ti Bogá, žalost obrodi veselje, tuga srca polahni. Tam, kjer žgoče solnce peče, vinska jagoda zori; tam, kjer trnje je bodeče, lepa rožica cveti. Človek naj preveč ne žaluje, če križi ga teže, saj trplenje oznanuje lepše dneve nam svetle!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Rantaša Micika, rojena leta 1961, kmetica, Grabonoš. Pevka se je pesmi naučila od znancev v sosednji vasi. Povedala mi je, da zna okoli 100 ljudskih pesmi, vendar ji je ta pesem najljubša od vseh.

309.400

Oj, ti preljuba vinska trta, ti si veselje mojga srca! Prek morja si priplavala, od Jezusa požegnana. Oj, ti preljuba vinska trta, ti si veselje mojga srca! Pozimi spiš, polet cvetiš, v jeseni lagve napolniš. Oj, ti preljuba vinska trta, ti si veselje mojga srca! Od moža si obrezana, od Jezusa pożegnana. Oj, ti preljuba vinska trta, ti si veselje mojga srca! Od fantov si okopana, od Jezusa pożegnana. Oj, ti preljuba vinska trta, ti si veselje mojga srca! Od deklet si povezana, od Jezusa požegnana.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od kopačev v goricah. Ima jo za staro domačo. Var.: GNI, 0-5405 (Miklavž pri Ormožu, 1910); Hozian, Spomini, str. 69; Ahacel, koroške in štajerske, str. 64.

310.87

(Odlomek) Preljubi sveti Urban, ti dober naš mejaš, v‿goricah ti stanuješ in žlahtno grozdje maš. Pripev: Le zori ga in medi ga, boš dal nam dober mošt!

Posnetek 31.1. 1964. Pela Uršič Ana, rojena Šef leta 1887, kmetica, Središče ob Dravi.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi Obrežu od znancev.

Var.: Rzb. št. 263 Lukaci; Ahacel, Koroške in štajerske (1833), str. 67; Razlag, Pesmarica, str. 13.

311.85

Preljubi sveti Urban, ti dober naš mejaš, v‿goricah ti stanuješ in žlahtno grozdje maš. Pripev: Le zori ga in medi ga, boš dal nam dober mošt! Veselo na hribčku (te) fsak kmetic počasti in krog podobe tvoje rad brajdo naredi. Pripev: Le varuj nam, oskrbi nam v‿gorice žlahten sad!

(Več ni znala.)

Posnetek 24. 7. 1964. Pela Štagar Julijana, rojena Kosi leta 1890, kmetica, Senešci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri delu v goricah. Ima jo za staro.

312.475

Priša de, priša sveti Mihal, grozdje bo zoril, jas bom ga bral. Pripev: Ej, kumek moj dragi, zdaj se napij, saj enkrat nas ne bode, zdaj si ga vžij! Priša de, priša sveti Martin, vince bo krstil, jas bom ga pil. Pripev: Ej, kumek …

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Bogdan Julijana, rojena Potočnik leta 1904, kmetica, Kamenščak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v domači vasi. Radi so jo peli na gostijah. Var. kakor pri št. 313.

313.149

Škrjanček zažvrgoli s poljske ravnine, kmetica gor budi: Pojte na njive! Prepelica se oglasi s poljske ravnine, deklice gor budi: Pojte na njive! V‿jutro pa, ko je pet, prišlo jih je devet, mele so srpe, začele so žet. Prišel bo sveti Vid, črešnje zorijo; fantje po travnikih rožce kosijo, fsaki ima koso, s‿jo nabrusil bo. Prišel bo svet Urban v‿naše gorice, s‿slatkega grozdja mo prešali vince. Pršel bo svet Martin, z‿mošta bo storil vin; žegnal ga bo Martin, jas ga bom pa pil En tjeden po novem let, takrat bo boljši svet; takrat se ženil bo fantič z dekletom. Kmetič zapregel bo, takrat praf lušno bo, jas pa zavriskal bom: ju-ju, ju-hu-hu!

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Ropoša Franc, rojen leta 1915, in Topolovec Slavko, rojen leta 1929, kmeta, Veržej.

Pesmi se je pevec Ropoša naučil pri šestnajstih letih od Jožefa Šmitlehneija, posestnika iz Veržeja (+1935 v 80. letu), pevec Topolovec pa v domači vasi od fantov.

Var.: Rzb. 188 Banovci, in 286, Grabonoš; Štrekelj, od št. 7223 do 7226 in 7246; Zganec, Zagorske, št. 161; Orel, SNP, št. 54; Kumer, Ribniške, št. 262; Kumer, PSD, št. 232; Dravec, Prekmurske, št. 178 in 179; Hoazin, Spomini, str. 78.

314.551

Preljuba si ti spomlad, kak si vesela, ptičica skoraj že fsaka bo pela. Prišla bo kukafca, ki nas bo klicala: »Kmetič, le pojd orat, ženska sejat!« Prišel bo sveti Vid, črešnje zorijo, kosci po travnikih rožce kosijo. Fsak fant ima kosó, ostro nabrušeno, predno pa dojde svit, grejo kosit. Prepelica že prepeli v‿rumeni pšenici, deklice gor budi zjutraj ob sviti; ko pa je urca pet, prišlo jih je devet, vzele so srpe, začele so žet! Prišel bo svet Mihal v naše gorice, s‿slatkega grozdja mo prešali vince; prišel bo svet Martin, z‿mošta de gratal vin, jas pa ga bom pil! Prišel bo svet Božič, pred novim bo letom, fantič se bo ženil z našim dekletom; kmet bo koline mel, zraven bo vriskal, pel: Juhu, hu hu!

Posnetek 10. 7. 1963. Pela Rožman Fefika, rojena Tišler leta 1922, kmetica Grabonoš.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi na paši. Četrta vrstica 4. in 5. kitice se poje samo na zadnji takt v napevu. Variante kakor pri št. 313.

315.265

Zeleni gozd je lovčev raj, prekrasen res je gozd, frče tam ptice s‿kraja f‿kraj in hvalijo svoj gozd. Pripev: Trara, trara, trarara rara, rarara! Zeleni gozd je lovcev raj, prekrasen res je gozd, frče tam ptice s‿kraja‿kraj in hvalijo svoj gozd. Studenec iz skalin kipi, vrši tja f‿temni gozd, po drevju listje vmes šumi, šumi ves širni gozd. Oj ptičji glas, oj šum vode, in tvoj šepet, oj gozd, to dviga lovčevo srce, da ljubi tebe gozd!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Novak Jakob, rojen leta 1898, in Juranovič Franc, rojen leta 1887, Banovci.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti od mlatičev. Besedilo zlozil J. Cimperman in je ponarodelo.

Var.: Beg, str. 143; Štrekelj, Dodatek, IV, št. 227.

316.42

Jager pa jaga, pa kaj mi pomaga, ptička na vej visi, strelil jo bom. Ptička zletela na javor se fsela. Lepa je senčica javorjeva.

(Več ni znala.)

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Maguša Angela, rojena leta 1910, kmetica, Noršinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših.

Var.: Beg, str. 140.

317.223

(Odlomek) Lepo mi poje črni kos, ha, ha, ha, ha! Lepo mi poje črni kos, oj, črni kos, oj, črni kos! Lepo mi poje črni kos, tam v zelenem bukovju. Prišla sta pa jagra dva, da bi kosa streljala.

(Več nista znali.)

Posnetek 15. 8. 1963. Peli Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, in Stramič Antonija, rojena leta 1904, kmetici, Videm ob Ščavnici.

Pesmi sta se pevki naučili na paši. Metrum besedila je sedmerec z anakruzo, melodični vrstici pa je dodan še refren iz štirih zlogov. Pesem je uvrščena med sedmerce, da bi bila skupaj z varianto 318.

Var.; Štrekelj, od št. 940 do 942; Dravec, Prekmurske, št. 172; Beg, str. 140; GNI, 0-271 (Cven, 1907); Kumer, Ribniške, št. 145; Rzb. št. 30. Noršinci; št 407, Bučkovci; št. 653, Lukavci. Kumer, PSD. št. 356; Gl. opombe pri št. 319.

318.222

(popolnejša) Praf lepo poje črni kos, oj črni, črni kos, oj, črni kos! Praf lepo poje črni kos, oj tam v‿zelenem bukovju. Za njim pa gresta jagra dva. »Ne streljajta, oj jagra dva, jas vaj hočem podučit, kako se kteri ženil bo: Ne jemli stare babe si, da ona j zmeraj mrmrasta; ne jemli mlade vdove ti, ker ona j zmeraj žalostna! Le jemli mlado dekle si, kaj ona j‿zmeraj vesela!«

Posnetek 28.2. 1963. Pel Štefanec Ivan, rojen leta 1898, kmet, Krištanci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti v fantovski druščini. Misli, da je zelo stara. Var. kakor pri št. 317. Glej opombe št. 319.

319.402

Po logu teče, po logu leče ena mlada žunica. (Lalala,lalala,lalala,lalala,) ena mlada žunica! Po logu leče ena mlada žunica, za njoj pa hodi eden mladi jagerček. 𝄆 »Ne strelaj name 𝄇 jas te nekaj podvüčim: ne jemli da si stare babe, ona je puna kreganja! Ne jemli da si mlade vdove, ona je puna žalosti! Le si vzemi lüštno mlado, ona je puna veselja!«

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Noršinci.

Pesmi se je pevka naučila v mladih dneh v okolici Ljutomera. Pesmi št. 317-320 imajo pripovedni značaj in bi jih lahko uvrstili med pripovedne, ker pa je njih vsebina v zvezi z naravo, so razvrščene tukaj.

Var.: Vraz NPI, str. 133; Štrekelj, št. 926 (iz Cerovca - zapisal Vraz) in druge od št. 925 do 939; Žganec, Zagorske, od št. 483 a do 438 c; Žganec, Medjimurske, št. 35, 231 m 232; GNI, 0-269 (Ljutomer, 1907); Dravec, Prekmurske, št. 271, 272, 273; Rzb. št. 30. Noršmci; št. 407, Buckovci; št. 653, Lukavci.

320.2

Po vrt šprancira, po vrt šprancira jeden mladi jagerček; ( hojlerajIa, hojIerijala!) Po vrt šprancira jeden mladi jagerček, nad njim se suče jeden lepo pisan ptič. »Ne strelaj mene, ne strelaj mene, eno srečo ti povem: stare babe si ne jemli, ona‿j zmeraj gundrava! Mlade vdove si pač ne jemli, ona j zmeraj žalostna! Mlado dekle si pač zemi, ona j‿polna veselja!«

Posnetek 12. 8. 1963. Pel Škrlec Anton, rojen leta 1897, kmet, Stavešnci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti v rojstni vasi od znancev. Pevna kitica se sprva oblikuje tako kot kaže vzorec v kurzivi, pozneje pa od vsakega verza posebej.

Opombe in variante glej pri št. 319.

321.261

Lisica je praf zvita zver, v‿skalovju ima svoj kvantér. Pa z repom mahlja, pa s kremplji praská, pa fpraša, če j‿lovec doma. Bum, bum! A lovec tam na štor sedi, od straha skoraj omedli, ko vidi lisjaka, se spomni, da puškico ma. Bum, bum!

(Več ni.)

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, Radomerje.

Pesmi se je pevka naučila pred petdesetimi leti v domači gostilni od lovcev. Tudi njen oče in mož sta bila lovca.

Var.: Beg, št. 175.

322.559

Jas sem lušten jager, ímam Šámbora, imam eno dékle z gornjega pola doma. Tam, kjer rogacja cvete no se zeleni, na tistem hramu moje dékle spi. Gdaj pozimi vuki silno tulijo, te jas kosmato kapo denem na glavó. Močno se potbistrim svojim šámborom, ino grem nad jé z golúmbišem.

Posnetek 7. 8. 1967. Pela Kumer Elizabeta, rojena Polak leta 1899, kmetica, Ceróvec.

Pesmi se je naučila v otroških letih od svojega očeta(+ 1918 v 50 letu). Glede na metrum teksta bi bolj ustrezal 9/8 takt, toda zaradi melodije je primernejša razdelitev ritma v 6/8 takt.

323.117

Torbo man na rami, puško med rokami, s‿sobom pa tudi maloga peseka. Oves se razširja, zajec vun pridirja, fkresnem no strelim, poleg pogodim. Pa še idem f‿šumo, tam pa vidim žuno in tudi njo si hočem vloviti.

Posnetek 2. 9. 1966. Pel Klajnčar Jože, rojen leta 1907, kmet, Jastrebci pri Kogu. Pesmi se je pevec naučil v mladosti med lovci.

Trdil je, da pri njih pojo samo slovenske pesmi, čeravno je medjimurska (hrvaška) meja samo 500 m daleč. Na drugi strani meje pa da pojejo več slovenskih pesmi in manj svojih pravih mediimurskih.

Var.: GNI, 0-5396 (Miklavž pri Ormožu, 1910); Hozian, Spomini, str. 32.

324.116

Puško mam na rami, torbo pod rokami, no za séboj pa tudi peseka. Tiho grem po poli, gledam gor no doli, jeli ne bi šla gé pečenkica. Tiho po ravnini l isica proti meni, v‿gobci si drži mlade reče tri. Puško mam navrto, ta na njo uprto, čezen njó strlin, v‿glavo jo trofim. Zdaj sem dobre vole, grem na veko pole, rečem peseki zajce iskati. Oves se razširja, jazbec k men pridirja, ino njega si hočem vlóviti. Puško mam navrto, ta na njeg uprto, še za njin strlin, f srce ga trofim. Zdaj domu jas iden, k svoji ženki priden, naj pečenkica bode pečena! Malo si počinem no si slatko vžijem, to me veseli stvari loviti!

Posnetek 14. 8. 1963. Pela Novak Antonija, rojena Holc leta 1923, kmetica, Slaptinci.

Pesmi se je pevka naučila pred 40 leti v Juršincih pri svoji babici (+1930 v 92. letu). Pevka pesem za zelo staro.

Variante pri št. 323.

LJUBEZENSKE

325.197

Poljupček je edna čudna stvar, razburi célo kri. Pripev: Oj, Franček, moj si, moj si, moj si, moj si, moj! Mi ni za pit, mi ni za jest, poljupček mi diši! Pripev: Oj, Franček …

Posnetek 24. 2. 1963. Bratkovič Avgust, rojen leta 1916, kmet, Hrastje - Mota. Pevec je prišel v Hrastje-Moto leta 1918 s starši. Pesmi se je tukaj naučil v mladosti od sovaščanke Ane Lasbacher.

326.54

Al tista je moja, ki po travniku gre, ma bele rokafce in črne roké. To je mojo dekle!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Ingolič Roza, rojena leta 1880, viničarka, Črešnjevci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti. Peli so jo fantje dekletom, ko so šli z dela. Ker so imele zamazane roke, so se iz njih norčevali. Melodijo imenujejo pri njih »viža«, vendar pravi pevka, da je to po »kmečko«. Zadnja nota v napevu ima nedoločeno višino. Giblje se med g1 in fis1.

327.214

Viselo je, viselo, aj, jabolko radeče; viselo je, viselo, aj, jabolko rudeče. Viselo je, viselo, aj, jabolko rudeče. Dékle jo je ftrgalo, pa fantiču je dalo.

(Več ni znala.)

Posnetek 13. 8. 1962. Pela Hojs Marija, rojena leta 1899, poljska delavka, Kapela.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev pri kopanju v goricah. Ta pesem in št. 298 imata enaka napeva in ju v Prekmurju pojejo skupaj kot eno pesem, drugje pa kot dve pesmi kot v Prlekiji. Pevka je trdila, da je pesem izrazito ljubezenska, zato je uvrščena na to mesto.

Var. glej pri št. 298.

328.136

Čuk sedi, čuk sedi na zeleni veji; čuk sedi, čuk sedi na zeleni veji. Čuk sedi, čuk sedi na zeleni veji. »Pojdi sem, pojdi sem, devojčica mala!« »Jas bi šla, jas bi šla, pa sem še premlada!«

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Maguša Angela, rojena leta 1910, kmetica, Noršinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših. Znana je tudi po drugih krajih Slovenije.

Var.: Štrekelj, št. 1001; Orel SNPP. št. 29; Žganec, Zagorske, od št. 78a do 78d in št. 79; Kumer, Ribniške, št. 159; Dravec, Prekmurske, št. 203; Rzb. št. 81, Križevci; št. 208, Krištanci.

329.541

Sejaj, sejaj, draga ljuba, bajžulek na toj širokoj gredici, med zeleni travici!

(Več ni znala.)

Posnetek 31.1. 1964. Pela Uršič Ana, rojena Šef leta 1887, kmetica. Središče ob Dravi.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti na svatbi od znancev. Var.: Kuhač, št. 939; Deželic, Pjesmarica (1865), št. 470; Štrekelj. od št. 5309 do 5316; Žganec, Kajkavske, št. 107; Žganec, Medjimurske, št. 47, 48, 49, 50; Dravec, Prekmurske, št. 214, 215, 216 (besedila).

330.489

Tamkaj za vasjo, tamkaj za goro, v‿mirni bajtici lučka še gori. Moje tam dekle misli še na mé, k njej le vedno žene me srce! Tamkaj za vasjo, tamkaj za goro, v‿mirni bajtici lučka še gori. Moje vse želje k njej le hrepene, k njej le vedno žene me srce!

(Več ni znal)

Posnetek 2. 9. 1966. Pel Klajnčar Jože, rojen leta 1907, kmet, Jastrebci pri Kogu. Pesmi se je pevec naučil v rojstni vasi okoli l. 1928. Trdi, da jo zdaj ne pojejo več.

331.255

Ne ven kaj bi od veselja praf lušnega zapeti zna, kaj sen spoznavati začel, kaj Bog ljubezen je spočeja. Že dvaindvajset let živin, pa za veselje še ne ven, še nisen spozna ljubice, da mi srce razveseljuje.

Posnetek 23. 2. 1963. Pela Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetica, Bučečovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših vaščanov, ki so jo tedaj radi peli. Misli, da je zelo stara.

Var.: GNI, 0-5981 (Cezanjevci, 1909); Štrekelj. št. 1925 (zap. pri Sv. Juiju).

332.424

Na oknu deva je slonela, ki komaj šestnjast let je štela; na glavi šest je kit imela, na levo tri, na desno tri. Po cesti fantič mlad prihaja, doma iz dalnega je kraja; šest brk pod nosom vetrič maja, na levo tri, na desno tri. Pod srajco se ljubezen vname, poljubof šest dekletu vzame; poljubof šest dekletu vzame, na levo tri, na desno tri. Očetu se zelo zameri, ker živel je po stari veri, fantiču šest klofut odmeri, na levo tri, na desno tri.

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Kovačec Marija, rojena leta 1895, kmetica, Juršinci.

Pesmi se je pevka naučila od znancev. Je novejša pesem, ki se še ni prav udomačila.

333.560

Dol s planince gledal ravno sem poljé, radostno naenkrat mi poskoč srcé. Tam mi dela doli, kjer mi vir šumlja, moja ljubica, ki me pozna. Ko tako zamišljen dol s planince grem, njen obraz pomakne k mojim se očem. Tam mi dela doli, kjer mi vir šumlja, moja ljubica, ki me pozna. Vržem v‿zrak klobuk, zavriskam praf glasno, ona pa pridirja k meni na goró. Vrže srp iz rok, obstane pred menoj: »Bog te živi, pravi, ljubček moj!« Jas pa deklico za roko sem prijel, srčno njo poljubil ter sem jo objel: »Deklica ti moja, ti si moj zaklad, tebe le na svetu imam rad!«

Posnetek 7. 8. 1967. Peli Kavčič Elizabeta, rojena Velnar leta 1904, in Feguš Mimica, rojena Kumer leta 1931, kmetici, Ceróvec.

Pevka Kavčič Elizabeta se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev, pevka Fegus pa od nje. Radi jo pojejo, vendar ni izvirno ljudska in slovenska, čeravno je ponarodela. Izvirnik je nemška pesem z naslovom »Die Kapplar Alm«.

Var.: Rzb. št. 161, Banovci; Kumer, Ribniške, št. 201.

334.135

Tebi naj se glasi spev goreči moj, ti najljubša v‿vasi, slušaj me nocoj! Daj da te objamem, od ljubezni vnet, da te s‿sabo vzamem, roža si deklet! Pridi, oh, le pridi, brez strahu sedaj, in zaupno sedi k meni v‿naročaj! Rožico gojiti hočem zvest vrtnar, ljupček veren biti hočem ti fsigdar!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Benko Slavica, rojena Karba leta 1920. kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Besedilo je od Funtka. Napisal ga je za Ipavčevo spevoigro (opero) »Teharski plemiči« (1892). Pevka je v začetku pela: »Tebi naj se glasi, teb ljubeči boj« namesto: »Tebi naj se glasi, spev goreči moj«, ker m razumela besedila.

335.173

Pa sem gleda z bréga tá po široken poli, gé se gible deklica sen pa tan po doli. Ona pase kravice, jünce no telice, pa si poje pesmice, močno veseli se. Priletela žuna je, na drevo je sela, začne tudi ona še, tak joj je zapela: »Daleč tan na gori je Vanek starše meja, grub ti je no bogat je, tebe de si vzeja. Pet še let boš čakala, s‿tòboj de se ziša, boš za jin že plakala, tè de Vanek priša. On de reka: »Zefika, zàkaj pa se jočeš? Zlati prstan bon ti da, če ga meti hočeš. Z‿mènoj boš nevesta šla, pašo zapüstila, buma si roké dala, pred altar stopila!« Tak je žuna provila, pa je odletela, pa se je zasméjala Zefika vesela.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sestre, ta pa pri župniku P. Skuhali v Ljutomeru, ki je pesem tudi zložil. V-Prlekiji ni tako znana kot nekatere druge Skuhalove pesmi. Tiskana 1907, »Popevke«, samozaložba, Maribor. Glej opombe pri št. 225.

336.510

Po polju mi hodi en jagerček mlad, začéja je ptičico k sebi klicat: »Jas pa to ptičko rad živo bi vjel, zato sem jo loviti začel. Ptičico lepo privadil sem jas, da f‿srcu zapela je pesem na glas; njenega petja sem bijo vesel, zato sem jo loviti začel. Ptičico lepo mi drug je prevzel, če mei bi tisoče, bi zanjo naštel. Jas pa za ptičkom praf žalosten sem, se britko zajokal že sem! Ptička spoznala je hitro moj glas, srcu zapela je pesem na glas; njenega petja sem bijo vesel, sem veselo zavriskal, zapel. »Ptičica tota si, deklica ti, zalubleno srce mi zate gori. Pesmica tota ti naj bo f‿spomin, da zate v ljubezni živim!«

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Šumenjak Genovefa, rojena Markovič leta 1900, kmetica, Bresnica.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti med starejšimi.

337.5

Oj, Anica ti, pa kaj ti fali, si žüpiko jela, te lampek boli? Si jezna na mé, na mojo srce, saj enkrat bo minilo fse!

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Pintarič Lizika, rojena leta 1948, kmečko dekle, Očeslavci.

Pesmi se je pevka naučila od sovaščanov.

338.200

(Odlomek) Sva pevala, sva vriskala, na srce se pritiskala, živela kot golopčka dva, fso srečo vživala.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Fuks Marija, rojena Zorec leta 1897, kmetica, Stara cesta (Kamenščak pri Ljutomeru).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Besedilo je odlomek št. 339, a pevka tega ni vedela; trdila je, da je pesem zmeraj samo tako slišala peti. V resnici je napev te pesmi drugačen kakor pri št. 339.

339.124

Negdaj v starih časih praf luštno je bilo: v‿oštarijo sem zahajal, sem slatko vince pil. Pa komaj sem si ljupco zbral, že cesar mi je pošto dal, sem moga ljupco zapustit, cesarja služit it! - Tri leta so minola in hauptman mi je djal: »Domov se boš povrnil, jas ti bom urlap dal. Oj, fantič mlad, bil si fajn soldat, pri men si sukal sablico, od zdaj boš ljubico!« - Kako je hauptman rekel, tako je tudi bilo. Domu sem se zatekel, spet ljubil ljubico. Sva pevala, sva vriskala, na srce se pritiskala, živela kak golopčka dva, fso srečo vživala!

Posnetek 30. 8. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. Zapel je le prvi dve kitici, tretja pa je prepisana iz rokopisne pesmarice iz prejšnjega stoletja.

Var.: Štrekelj, od št. 7037-39; Hozian, Spomini, str. 61; Kumer, Ribniške, št. 224; Beg, str. 128; Rzb. št. 277, Šalinci; št. 329, Stavešinci; št. 531, Ščavnica; št. 611, Vinski vrh pri Miklavžu.

340.43

Javor se zible, javor se gible, lepa je senčica javorjeva. Poleg pa stóji lepa mladenka, lepa mladenka, joj (je) Micka ime. Pód njim pa leži mladi mladenič, mladi mladenič, njem Franček ime.

(Več nista znali.)

Posnetek 12. VIII. 1962. Peli Pučko Ljudmila, rojena leta 1912, in Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetici, Ljutomer.

Pesmi sta se pevki naučili pri delu v goricah.

Var.: GNI, 0-220 (Kajžar pri Ljutomeru, 1907); Hozian, Spomini, str. 31; Vraz, NPI, str. 128; Štrekelj, od št. 1220 do 1223 in od št. 1255-1272; Grum, LPP, II. zv. št. 7; Kumer, Ribniške, št. 241; Dravec, Prekmurske, št. 232; Rzb. št. 340, Selišči; št. 555, Velika Nedelja.

341.44

Veter potpihne, javor zazible, lepa je senčica javorjeva. Pripev: Tralala lala tralala lala, lepa je senčica javorjeva. Veter potpihne, javor, zazible, lepa je senčica javorjeva. F‿senčici stóji pisani štàmpet, pisani štàmpet, je visoko postlan. Nà‿njem pa spava mlada mladenka, mlada mladenka, joj (je) Julka ime.

(Več niso znale.)

Posnetek 24. 7. 1964. Pele: Štagar Alojzija, rojena Majcen leta 1918, Leben Marija, rojena leta 1930, in Štagar Julijana, rojena Kosi leta 1890, kmetice, Senešci.

Pesmi so se pevke naučile v mladosti pri delu od znancev.

Var. kakor pri št. 340.

342.238

Oj, deklica, povej mi to, al ljubiš mene ti samo; al ljubiš mene ti samo, potem pač meni lahko bo! Odkar sem šel jas pod goro, tja h koči beli za vasjo, miru več v‿mojem srcu ni, kedo je kriv? Oj, dékle ti! Če v‿družbi bivam ali sam, oj, dekle, v‿mislih te imam in mirno moje prej srce nemirno zdaj je ko morje. In ko pod okencem sem stal, prejel od tebe šopek v‿dar; zeleni šopek rožmarin, srce je polno bolečin. Si zelen šopek dala mi, z njim upanje užgala si; oj, deklica, če pridem gdaj, rudeč mi šopek ti podaj! Ne vem, ne vem, kako je to, pa mora biti že tako, da je ljubezen božji dar, ljubezen čista kot kristal.

Posnetek 26.2. 1963. Pel Sršen Jakob, rojen leta 1917, kmet, Banovci.

Pesmi se je pevec naučil od znanke s Pristave. Poje zelo zategnjeno, tako da postane pesem ritmično raztrgana.

343.134

Petelinček lepo poje, se dela beli dan, jas grem od lubice svoje, ves truden in zaspan. Presneta ta ljubezen, kaj daleč me pelja! Tri urce mam do doma, kedaj še bom jas doma?

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Šumenjak Genovefa, rojena Markovič leta 1900, kmetica, in Šumenjak Jože, rojen leta 1899, kovač, Bresnica.

Pevec Jože Šumenjak se je pesmi naučil pri petnajstih letih od starejsih fantov, pevka Genovefa Šumenjak pa v mladosti v svoji rojstni vasi Stonjci od znancev.

344.483

Bom povila šopek rožmarina, bom povila šopek rožmarina, bom povila šopek rožmarina, holadrija, holadrija, drum! Bom povila šopek rožmarina, pa ne vem še, komu bi ga dala. Biserjancu bi ga mogla dati, Biseijanci sami so pijanci! Komaj se izleže, že za litrom seže.

(Več ni.)

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Korošak Monika, rojena Caf leta 1905, in Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pevca sta se pesmi naučila na vaški zabavi v Biseijanih.

Var.: Štrekelj, št. 8577.

345.353

Jüri Benko, vzemi Lenko, pridno ženko boš imeo! Rada papika, rada pipika, rada f‿senci hajčika. Vüra bije tri, vüra bije tri, dékla fanta gor büdi. Bolj ga gor büdi, bolj ga gor büdi, bolj se fantič k njoj tišči.

Posnetek 16. 8. 1963. Pela Fürst Marica, rojena Ros leta 1887, učiteljica v pokoju, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti doma v Vučji vasi od znancev.

Var.: Kuba, VII, št. 39

346.429

Moja kosa je rjava, pa ne reže trauce več; moja dékle je šegava, pa me noče ljubit več. Mrzle rožce, ojstre kose, trauca dobro se kosi; jas pa vedno premišlujem kaj mi delaš, dékle ti!

Posnetek 12. 8. 1962. Pel Pevec Alojz, rojen leta 1918, kmet, Ljutomer.

Pesmi se je pevec naučil med kosci od Matije Krausa, viničaija (+ 1930). Kositi je začel, ko je imel okoli 10 let. Melodija te pesmi ni panonskega značaja, temveč ima značaj alpskega melosa.

347.47

Kre lešja sem hoda, sem lešnike bra, sem v‿žepe nadeva, sem jih lübici da. Bod moja, bod moja, bom ti lešnike da, če moja ne boš, pa jih dobila ne boš!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Kovačec Marija, rojena leta 1895, kmetica, Juršinci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

348.484

Mojo dékle je še mlado, ja, ja, mojo dékle je še mlado, ja, ja, mojo dékle je še mlado, ja, ja, komaj staro šestnajst let, komaj staro šestnajst let! Mojo dékle je še mlado, komaj staro šestnajst let! Štiri leta še počaka jo bom, ka de stara dvajset let! Cela žlahta mi jo brani, ker je revnega stanu! Naj mi branijo jo, ja, al pa nej, moja je in moja bo, moja bila, moja bo!

Posnetek 25. 7. 1964. Peli Pučko Marija, rojena Antolič leta 1892, in Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetici, Strjanci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti pri delu. Splošno znana ljubezenska pesem. Var.: Kumer, Ribniške, št. 233; Beg, str. 72.

349.144

Mrzlo je zunaj že, sneg mi v obraz leti. Pridi, oj deklica, duri odpri! Samo pri tebi še, druge poti ne znam, dékle, odpri, odpri meni svoj hram! »Tega pač nigdar ne, duri odpret ne grem! Ljubček bi karal me, to vam povem. Ljubčku jas zvesta fčeraj sem list njegov citala, kmalu da pride domu!« Zvesta ostala si, deklica, praf imaš! Bliže me glej v obraz, da me spoznaš! Duri odprla je, gledala me v obraz. Ona objela me, njo sem jas!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Kovačec Marija, rojena leta 1895, kmetica, Juršinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od brata.

350.439

Sem šetala, pogledala, v‿belem gradu trafco brala; v‿belem gradu trafco brala, sivu faj! Sem šetala, pogledala, v‿belem gradu trafeo brala. Tii sen ljubi konja ješe, konja jaše, s‿sabloj maše. Svoji ljubi, gor pomori, to travico na glavico.

Posnetek 21. VIII. 1963. Pel Škrobar Franc, rojen leta 1892, kmet, Cven.

Pesmi se

je pevec naučil v mladosti med vaškimi fanti. Besedila ni znal dobro in ga je v začetku druge kitice tako zamešal, da je bil nujen popravek kot pri varianti 351.

Var.: Hozian, Spomini, str. 87; Štrekelj, št. 1044, 1045 in 1046; Žganec, Zagorske, št. 367, 488, 489, 490; Dravec, Prekmurske, št. 228. 229.

351.341

Šetala sem gori, doli, v belem gradu trafco žela. Šetala sem gori, doli. sivu faj, v ‿belem gradu trafcn žela, hoja , hoj ! Šetala sem gori, doli, v belem gradu trafco žela. Sem nažela, povezala, svojga ljubga zagledala. Tod moj ljubi konja jaše, konja jaše, s‿sabljoj maše. Stop, moj ljubi, s konja doli, mi pomori trafco gori. Če jas stopim doli s konja, jas ti zvabim venca tvojga. Venca tvojga zelenoga, z rožmarina spletenega

Posnetek 26.2. 1963. Pel Novak Jakob, rojen leta 1898, kmet, Banovci.

Pesmi se je pevec naučil leta 1915 od koscev, ki so pri njih kosili.

Var.: glej pri št. 350.

352.508

Ko pomlad se bliža, se fse veseli, ko drobna ptičica žvrgoli, al ona si poje praf žalostno, za zadjo rajžico. Zbogom, zbogom, lubica, in tvoja bela postelca, kolikokrat sem se pri tebi naspal, al zdaj bom pa slovo jemal. Zbogom, zbogom, očka vi in mati moja, dobra vi, zdaj bi jas mogel za vas skrbet, pa moram iti med svet!

(Več ni znal.)

Posnetek 20. 4. 1963. Pel Slavič Jože, rojen leta 1887, kmet, Cven.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. Spominja se, da so to pesem peli fantje l. 1906. ko so šli k vojakom (na »štelingo«).

353.396

Le nocoj še, lunca mila, razsvetluj mi pot temnó, danes bodeva se ločila, k ljubi grem jemat slovo! Vzdrami, ljubica, se vzdrami, stani, če že spavaš mi, stisni z mehkimi rokami enkrat še me na srce! Enkrat še ljubezen piti iz oči in ust mi daj, daj f‿slovo se poljubiti, Bog ve, al še bom te gdaj! Daleč pojdem f‿kraje tuje, znance pustil bom in dom, srce mi po njih žaluje, drugo že pozabil bom. Če se joka, naj se joka, meni tudi je hudo, če v‿britkosti srce poka, solze naj slade slovo!

Posnetek 26.2. 1963. Pel Novak Jakob, rojen leta 1898, kmet, Banovci.

Pevec se je pesmi naučil od znancev v vasi. Imajo za staro. Besedilo je Stritarjevo in ponarodelo. Pevčev oče (+ 1908) si ga je zapisal v rokopisno pesmarico.

Var.: Beg, str. 221; Rbz. 366; GNI, 0-2946 (Podgradje, 1909); Kumer, Ribniške, št. 193 (besedilo). V zbirki, napev št. 418.

354.481

Teče mi vodica noč in dan od tega mosta zidanega. Tam se je deklica vmivala, milo se j' jokala. »Si se jokala pa še se boš, kadar bom jas na vojsko ša, z‿enega kraja v en drügi kraj, nede me več nazaj! Kakšen pa, ljubica, pušlček bo, kadar bom jas na vojsko ša?« »Z‿rožmarina zelenega, fajglna plavega!« »Zakaj pa, deklica, s plavega, zàkaj pa ne z‿rudečega?« »Zato iz plavega, plavega, ker sem jas žalostna!«

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri delu v goricah. Pri ponavljanju je v prvi kitici namesto »zmivala« pela »vmujvala«.

Var.: GNI, 0-227 (Pristava, 1907) in M 22666 (Rački vrh); Hozian, Spomini, str. 115; Štrekelj, št. 1497; Orel, SNPP, št. 42; Dravec, Prekmurske, št. 148; Kumer, Ribniške, št. 190.

355.148

Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj, varuj me ti nocoj, angelček moj! Hišca ob cest stoji, notri pa dékle spi, mimo pa fantič gre gor jo budi. Dékle je žalostno, srce je ranjeno, srce je ranjeno, moglo bo mret. Srce je ranjeno, močno je žalostno, dékle bo moglo v‿grobu trohnet.

Posnetek 24. 2. 1963. Peli Bratkovič Avgust, rojen leta 1916, in Misleta Franc, rojen leta 1893, kmeta, Hrastje - Mota.

Pesmi so se pevci naučili v mladosti. Sedaj se pri njih ne poje več.

Var.: Kumer, PSD, št. 449.

356.543

Obljubil ti z mano si venčeke plesti, ko rožce rodila bo mila pomlad. Pripev: Al mogla sem čakati in prizanesti, se venček ljubezni ni zvil! Obljubil ti z mano si venčeke plesti, ko rožce rodila bo mila pomlad. Obljubil ti z mano si trafco kositi po logu zelenem, kjer ptičke pojo. Obljubil ti z mano si venčeke plesti, ko polje jesensko nam mraz je zakril. Sedaj pa le klasje, zelenje nabiraj in pleti jih zame za hladni moj grob! Začelo mi je oko mračno umirat, te Milica vab' na pokop!

Posnetek 21. 8. 1963. Pel Škrobar Franc, rojen leta 1892, kmet, Cven.

Pesmi se je pevec naučil kot osemletni otrok od svoje matere (+1934 v 83. letu). Znala jo je peti tudi babica. Pevec misli, da je pesem zaradi tega stara.

357.358

»Dobro večer, ljupca moja, ino tudi postelj tvoja! Le obrni se, ali le obrni se, če si se naspala že!« »Jas se nisem še naspala, celo noč sem premišlevala. Men se dolgo zdi, ali men se dolgo zdi, da te ni bio tri noči!« »Kaj se ti bo dolgo zdelo, če me tri noči ni bilo; kaj pa takrat bo, ali kaj pa takrat bo, ko bom jas jemal slovo? Slóvo treba bo jemati, f‿tuje kraje se podati: siva suknjica ali svetla sablica, to bo moja ljubica!« Od veselja sem zavriskal in na srce jo pritiskal. Ker me rada‿ima, ali ker me rada‿ima, skupaj bova spančkala.

Posnetek 17. 8. 1963. Peli Hanžel Štefka, rojena Malek leta 1929, in Petek Ana, rojena leta 1907, kmetici, Drakovci.

Pevki sta se pesmi naučili v mladosti v domači vasi. Imajo jo za staro. V vasi jo še sedaj radi pojejo.

358.38

Oh, nocoj pa oh, nocij, ko mesec svetil bo, bo prišel fantič moj od me jemat slovo. Pripev: Trajla, lala, lalala, trala, lala, lalala; trala, lala, lalala, bo prišel fantič moj, od me jemat slovo. Oh, nocoj pa oh, nocoj, ko mesec svetil bo, bo prišel fantič moj od mene jemat slovo. Čez ravno to polje, kjer glatke so steze, po njih moj ljubi gre, po njih moj fantič gre. Klobuček ma na glav, za njim pa listek bel, ta listič pa pomen, da cesar bo ga vzel. Ko psi zalajajo po vasi praf na glas, ljudem naznanjajo, da gre moj fantič v‿vas. Petelinček je zapel, danica je prišla, je dragi slovo vzel, jas sem se jokala. O ne jokaj, deklica, ne žali mi srca, črez kratkih osem let se bova vidla spet. Osem let minolo je, ali mojga fanta ni, pod mojim okencem že trafca zeleni.

Posnetek 25. 2. 1963. Pel Kokl Matija, rojen leta 1903, kmet in vaški kolar, Spodnje Krapje. Pesmi se je pevec naučil, ko je bil še šolar. Misli, da je stara. Radi jo še sedaj pojo. Prvotno besedilo je Jenkovo (»Zadnji večer«, 1856) spesnjeno po ljudskem zgledu.

Var.: Štrekelj, št. 1475-83: Kumer, Ribniške, št. 141; Beg, str. 128.

359.557

Snočkaj je lunca praf milo sijala, snočkaj bla lupca praf luštna, vesela. Fantje so k lupcam šli, lepo prepevali, ljupce pa rade poslušale so. Snočkaj sem nekaj pri ljupci pozabil, fajfco tobaka pri njoj sem iskadil, Fajfico za zglavnik djao, zjutraj praf zgodaj fstao, ino sme prišel brez fajfce domo. Sedaj pa mi, ljubica, zdrava ostani, najne ljubezni nikdar ne pozabi! Podaj mi desno roko, srčece praf zvesto, najna ljubezen na veke naj bo!

Posnetek 30. VII. 1966. Pel Petek Franc, rojen leta 1915, kmet, Kunova. Pesmi se je pevec naučil v šolskih letih od svoje matere (+ 1957 v 74. letu).

360.51

Le pridi, le pridi, sem sama doma, ker očka in mamca f‿toplice sta šla! Če prideš ti sam, večerjo ti dam, če prideta dva, naženem oba!

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915, kmetica, Bučkovci.

Plesna pesem. Ples plešejo v parih. Tri korake na levo, potem se obrnejo in tri korake nazaj, na desno.

Pevka se je plesa s pesmijo vred naučila v mladosti od znancev.

361.127

Tam dol na ravnem polju sloji, stoji en beli grad, en beli, beli grad; tam dol na ravnem polju stoji en beli grad. Tam dol na ravnem polju stoji en beli grad. Za gradom se šprancira en mladi fantič. Skoz okno doli gleda ena mlada deklica. »Le pridi gori k meni, saj sama, (sama) sem doma!« »Jas bi že prišel k tebi, pa se bojim zaspat!« »Ne boj se nič zaspati, saj imam petelinčke tri.«

(Več ni znal.)

Posnetek 13. 8. 1963. Pel Gomzi Ivan, rojen leta 1934, kmet, Selišči.

Pesmi se je pevec naučil med vaškimi fanti.

Var.: Vraz, NPI, str. 57: Štrekelj, št. 155 in od 146-151; Orel, SNPP, št. 12; Dravec, Prekmurske, št. 217 in 218; Hozian, Spomini, str. 108.

362.96

Moj fantič je prijahal konjička belega, na okno je potrkal: »Ali, ljupca, si doma?« Doma, doma sem, ali tebe ne poznam! »Če bi jas zagvüšno vedel, ali sem tvoj ljubi sam.« (Naprej nista znala.)

Posnetek 13. V8. 1963. Pela Perša Karel, rojen leta 1910, in Perša Karel mlajši, rojen leta 1938. kmeta, Selišči.

Pesmi se je Karel Perša naučil v mladosti v svoji rojstni vasi Slaptincih, sin pa od njega. Še sedaj je priljubljena.

Var.: Štrekelj, št. 1296-1316; Kumer, Ribniške, št. 98.

363.387

Ko so fantje bli veseli, ko so fantje na vasi peli. Jas pa nisem pel, nisem bil vesel, pa tudi nisem zraven šel. Luč na nebu že vgašuje, petje fantof otihuje. Dobro vem za pot, ker sem hodil tod (k) svoji ljupci na isprehod.

Posnetek 12. 8. 1962. Peli Pučko Ljudmila, rojena leta 1912, in Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetici, Ljutomer.

Pevki sta se pesmi naučili v mladosti v domačem kraju. Odlomek besedila je varianta pesmi, ki jo je zložila okoli 1892 pesnica Ljudmila Poljančeva, doma iz Kápele. Pesem je ponarodela. Od prvotnih 13 kitic sta tukaj ostali samo dve (Glej članek Milice Š. Ostroške, Kdo je spesnil narodno pesen »Ko so fantje proti vasi šli« … Jutro, 16. 5. 1937.)

Var.: Kumer, Ribniške, št. 114.

364.133

Pod lipico zeleno se dékle jokalo, je fantu na prsih slonelo, nemilo prosilo. »Preljubi ti moj fantič, kaj ti mi govoriš, saj veš, da sem bila jas tvoja, zakaj me zapustiš?« »Zakaj si mi verjela, nesrečna deklica, saj veš, da si bila prerevna, da bi lahko moja bla!« »Če bila sem prerevna, da bi me poročil, zakaj nisi pod lipco zeleno bogate polj ljubil?« Preljubi ti moj fantič, še en poljub mi daj, da se najna ljubezen povrne, kak bila je negdaj!«

Posnetek 15. 8. Pela Novak Antonija, rojena Holc leta 1923, kmetica, Slaptinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sošolk.

365.558

Dékle ob studencu prala si je gvant, mimo pa prijaše eden mladi fant. »Le pridi, pridi, dékle, sem, da ti nekaj jas povem, če hočeš moja biti, te vzamem to jesen!« Nekaj bi ti rekla, pa bilo bi te sram, nekaj bi ti rekla, pa bilo bi te sram. Žen, ženit se ti želiš, na svetu kome sam živiš, saj f‿celi fari nobene ne dobiš!«

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Rantaša Micika, rojena leta 1916, kmetica, Grabonoš.

Pesem je tudi drugod znana. Pevka se je je naučila od znancev pri delu.

Var.: GNI, 0-248 (Pristava, 1907); Kumer, Ribniške, št. 103.

366.88

Bistra voda teče, mi pere dékle gvant, fantič mimo teče, korajžen kak soldat. »Le pojdi, dékle, sem, jas nekaj ti povem, če hočeš moja biti, te vzamem to jesen!« »Nekaj bi ti povedala, pa bilo bi te sram, kaj sem jas zazvedila za tvoj srmáčki stan. Kak slabo ti živiš, ženiti se želiš, zagvišno v‿našoj fari nobene ne dobiš!«

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje tete. Sedaj se pri njih ne poje več. Var.: besedila kakor pri št. 365.

367.519

Fsi so prihajali, njega ni blo, da bi on vedel, da bi on vedel; fsi so prihajali, njega ni blo, da bi on vedel, kako m‿je hujdo! Fsi so prihajali, njega ni blo, da bi on vedel, kako m‿je hujdo! Fse so podajale fantom roké, jas pa sen plakala, sama sem bla. Mamca f‿kamrici kregal so me, jas pa sen plakala sama doma.

Posnetek 21. 7. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja. Banovci.

Pesmi se je pevka naučila doma v družbi sester.

Pevka mi je tudi povedala, da so »dumlatke« slavili jeseni, ko so opravili vse delo in zmlatili še ajdo. Za gostijo so se dobro pripravili. Zaklali so prašička, spekli potice in seveda poskrbeli za dobro pijačo. »Dumlatki« so bili navadno v nedeljo, ko je več časa. Med gostijo in potem so peli različne ljudske pesmi. Drugi dan po gostiji pa je gospodar peljal delavcem na dom njih zaslužek, določeni del pridelka. Zaslužek so imenovali »mertik«. Delavci so se že spomladi z gospodarjem pogodili zanj za vse delo: košnjo, žetev, mlatitev, trgatev in drugo. Besedilo pesmi je precej spremenjeno in porušeno.

Var.: Beg, str. 101.

368.518

Fsi so prihajali, njega ni blo, jas pa sen čakala sama doma. Zvezdice so prišle, lunca prišla, jas pa sen čakala sama doma. Druge imele so fante lepé, jas pa jokala sen do belega dne. Mamica f‿kamrici so me tolažili, jas pa točila sen grenke solze. Ko pa on prišel bo, podal mi roko, bode ozdravljeno srce mojo!

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Peti jo zna tudi Marica Fürst (roj. l. 1887), učiteljica v pokoju, ki je bila pri snemanju prisotna. Naučila se je je v mladosti v rojstni vasi. Var.: Beg, str. 101.

369.362

Eno drefce mi je zraslo, drefce zeleno; eno drefce mi je, mi je zraslo, drefce zeleno. Eno drefce mi je zraslo, drefce zéleno. Pod tem drefcem hladna senca, hladna senčica. Notri spava moje dékle, jas pa zraven nje. Ona mene pofprašuje, gdaj se ženil bom. Jas se né bom nigdar ženil, ledik bom ostal.

Posnetek 8. 8. 1967. Peli: Trdina Vlado, rojen leta 1923, Anžel Jernej, rojen leta 1929, Klobasa Mirko, rojen leta 1913, Grosman Mirko, rojen leta 1921, Sabotin Jože, rojen leta 1929, in Njivar Janko, rojen leta 1926, delavci, Radgona.

Pesmi so se pevci naučili v mladosti od starejših.

Var.: Rbz. št. 202, Krištanci; Kumer. PSD. št. 78 in 79.

370.280

Zraslo mi je eno drefce, tanko, visoko; zraslo mi je eno drefce, tanko, visoko. Zraslo mi je eno drefee, tanko, visoko, tam je stala moja ljupca, jas pa poleg nje. Ona me je spraševala, gdaj se ženil bom. Ženil bom se v‿jeseni, če sam Bog mi da. »Kam si djala tisti prsten, ki sen ti ga dal?« »Dala sen ga pozlatarju, da ga pozlati!« Jas se nigdar ne bom ženil, ledik bom ostal, ledik bom ostal!

Posnetek 16. 12. 1962. Peli Škorjanec Monika, rojena leta 1904, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetici, Križevci.

Pesmi se je pevka Škorjanec naučila v mladosti od matere, pevka Štrakl pa od nje. Pesem se sedaj že redko poje.

Pevki sta v prvi vrstici zmeraj peli »drevce tako visoko« in trdili, da tako mora biti. Toda v drugih variantah te pesmi je zmeraj »tanko, visoko«. Pevki sta mi še povedali, da se pri njih največ poje dvo- glasno ali tudi triglasno, če jih pride več skupaj.

Var.: Rzb. št. 202, Krištanci.

371.24

Dekle, zakaj tajiš, da sama ti ležiš, na slamci se pozna, da sta ležala dva.

Posnetek 27. 7. 1966. Pel Herga Janez, rojen leta 1885, kmet, Gabernik.

Pevec se je pesmi naučil v fantovskih letih od znancev.

372.546

Micka me vabila gor‿tan na štale, meni se dobro zdi, da ma me rada. Prišo sen, najšo sen lepo postlano, Micke pa goreh ni, lalala, lala! Slama poscana bla, da je smrdela, krava pa lačna bla, pa jo je jela.

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Kožar Marija, rojena Vršič leta 1883, kmetica, Okóslavci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starega očeta (+1910 v 83. letu).

373.375

Kelkokrat jas k tebi zàjden, fsigdar pri tebi druzga najden. Jas pa tega ne trpin in te rajši zapustin!

(Več ni znala.)

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v okolici Ljutomera.

374.452

Nocoj ena lüštna noč bíla, k a sen jas pri lubici spa, celo noč me je lubica grela, a v jütro me zeblo kak psa. Moja je lepša kak tvoja, al moja ma črne oči, ko moja na pernici spančka, a tvoja na slamci smrči.

Pesmi se je pevec Vlado Trdina naučil v mladosti od znancev, drugi pevci pa od njega. To je edina pesem v zbirki, pri kateri je napev štiriglasen. Zgornja dva glasova se gibljeta v paralelnih tercah kot pri dvoglasju, tretji in četrti glas pa se držita v glavnem tonike in dominante in sta podlaga zgornjima glasovoma.

Var.: Štrekelj, št. 1090 (Sv. Jurij ob Ščavnici).

375.183

Snoči sem na vasi biu, na oni kraj potoka, slišau sem nemili glas, se mojo dékle joka. Le joči se, le joči se, saj si sama kriva, saj si mela fantiča, zakaj si ga pustila? Nije riba, nije rak, ki po vodi plava, fantič nima lupce rad, ker jo zapelava.

Posnetek 1. 12. 1963. Peli: Breznik Ivan, rojen leta 1928, Masten Ivan, rojen leta 1902, in Heidenkumer Avgust, rojen leta 1912, uradniki, Ormož.

Pesmil ki je splošno znana, tudi v Prlekiji, so se pevci naučili v mladosti od znancev. Var.: Štrekelj, od št. 2251-57; Kumer, Ribniške, št. 109 in 186; GNI, 0-5994 (Podgradje, 1909); Hozian, Spomini, str. 101; Beg, str. 92. Pesem so peli kot eno, čeprav se po besedilu vidi, da je sestavljena iz več različnih.

376.182

Snoči sem na vasi bio, na oni kraj potoka, slišo sem nemili glas, da s' mojo dekle joka. »Le joči se, le jokaj se, saj si si sama kriva; saj si mela fantiča, zakaj s' ga zapustila?! »Rožmarin se že suši, bo drugo farbo doba, moj fantič se (pa) veseli, bo drugo dékle doba. Le ljubijo, le ljubi jo, saj je ne bodeš dolgo, priša bode tisti čas, zapustit jo boš moga!« »Zibika je zrezana z‿bukovega lésa; ti boš sinka zibala iz tvojega telesa!« »F‿senčici počivala in sinka bom dojila, Bogu bom zahvalila, da sem ga porodila.« Brezof les je lepo bel, al perje je zeleno, ledik stan je res vesel, če je le pošteni. »Fse rožce bom potrgala in pušlc naredila za svojga ljubga fantiča, ki bom ga zapustila. Srečen ostani, ljupček moj, na mene ne pozabi, če boš drugo dékle zbral f‿tvojem soldačkem stani!«

Posnetek, 27. 2. 1963. Pela Novak Jakob, rojen leta 1898, in Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmeta, Banovci.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti v domači vasi od znancev. Napev in besedilo prve in druge kitice sta pela napamet, ostalo besedilo pa je prepisano iz rokopisne pesmarice iz prejšnjega stoletja, last Jerneja Juranoviča. Besedilo ni enotno temveč sestavljeno iz odlomkov več pesmi.

Var.: glej pri št. 375.

377.421

Rože je na vrtu plela, pela pesem sije glasno; pela pesem sije glasno, živo v‿lice zarudela, ko je stopili fantič pred njo: al ko je stopil on, al ko je stopil on, al ko je stopiu fantič pred njo. Rože je na vrtu plela, pela pesem si je glasno, živo v‿lice zarudela, ko je stopiu fantič pred njo. »Daj mi, dékle, cvetko zalo, da na prsi si jo pripnem, za spomin cvetličico zalo, predno f‿tuje kraje jas grem!« Kito cvetja mu je dala, s‿cvetjem dala mu je srce, sama v‿vrtu je ostala, on po svetu šel je od nje. Čez ograjo vrtno gleda, mimo íde mnogo ljudi; deva bleda, deva mlada, njega od nikoder več ni!

Posnetek 17. 8. 1963. Pele: Vrbnjak Marjeta, rojena leta 1942, kmečko dekle, Vrbnjak Alojzija, rojena leta 1910. in Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915, kmetici, Moravci.

Pesmi so se pevke naučile v mladosti od svojih mater. Besedilo je Gregorčičevo (»Njega ni«) in ponarodelo.

Var.: GNI, M. 22674; Beg, str. 212.

378.73

Tam na vrtni gredi raste rožmarin, pridi ob slovesu, dam ti ga f‿spomin! Deni na srce ga, čuvaj ga skrbno, morda gdaj ob njem ti rosno bo oko! Rožmarin povene, ž jin spomin bo vzet, tudi ti boš nosil f‿srcu veli cvet. Hočeš mož postati in se oženit, z‿rožmarina pušelc si moraš pridobit!

Posnetek 12. 8. 1963. Peli Berger Ljudmila, rojena Kožar leta 1927, in Kožar Marija, rojena Vršič leta 1883, kmetici, Okoslavci.

Pesmi se je pevka Kožar Marija (r. 1883) naučila v mladosti od znancev, hči Berger Ljudmila roj. Kožar pa od nje. Pesem je spesnila Ljudmila Poljanec in jo kot ponarodelo v Prlekiji radi pojejo. Pri varianti Rzb. št. 566 je še ena kitica, ki se glasi:

Vsaka roža vene, tudi rožmarin, fse na svetu mine, ostane le spomin.

Var.: Beg, str. 91.

379.428

Dékle, daj mi glažek vodé, da si umijem srce svoje; srce umil si bom, srce umil si bom, da tebe ljubil več ne bom! Dékle, daj mi glažek vodé, da si umijem srce svoje; srce umil si bom, da tebe ljubil več ne bom! Dékle, daj mi glažek vodé, da si umijem usta svoje; usta umil si bom, da te poljubljal več ne bom! Dékle, daj mi glažek vodé, da si umijem roke svoje; roke umil si bom, da te objemal več ne bom! Dékle, daj mi glažek vodé, da si umijem noge svoje; noge umil si bom, da k tebi hodil več ne bom!

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Fuks Marija, rojena Zorec leta 1897, kmetica, Desnjak.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev pri delu v Desnjaku. Var.: Hozian, Spomini, str. 17.

380.275

Pod okencem tvojim stojim in zadnji pozdraf ti želim. Zakaj si me ti zapustila, srce ranila, da počlo mi bo? Na kolenih pred tabo klečim, te prosim, ozri se na mé; obljube ti moje ispolni, za te živeti, le to si želim! Oh, draga, prepozno je že, drugo dekle mi je dalo srce, al nje jas nikol ne bom ljubil, s teboj umreti, le to si želim!

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Lukavci (Dom). Pesmi se je pevka naučila v rojstni vasi od znancev. Pojo jo še danes.

381.462

Pšenička po polju rumeni, moj fantič se z drugoj veseli. Pa naj se, naj se veseli, mene pa srce ne boli! Čeravno sem ga ljubila zvesto, mi vendar napravio grenko slovo; če tebi dopade se drugi obraz, te lahko pozabim tudi jas. Pšenička po polju že zori, al tebe pod moje okno več ni, fse so povehnole rožice té, ki davno cvetele so za tebé. Še eno pozabla nigdar ne bom, čeravno grem z drugim pred oltar, na urice zlate, srečne dni, ko bil si še ti, srčece ti! Al enkrat bo prišeo radosten dan, ko se bode valjala pšenička ta. Pšenička po polju se kosi, moj fantič si mene nazaj želi!

Posnetek 20. 4. 1963. Pela Sovič Inka, rojena leta 1929, kmečko dekle, Mota. Pesmi se je pevka naučila med mladino pri delu, ko je imela 15 let.

382.419

Nekoč spoznal sem te, o dékle, do smrti se zaljubil v‿te; ljubezni rane so me pekle, misleč, da samo mene ljubiš ti. Ali britko, britko sem se varal, misleč, da samo mene ljubiš ti; zavoljo drugih (si me) zapustila, zarad prokletih si ljudi! Ali meni srce si ranila, ki le po tebi hrepeni.

(Več ni znal.)

Posnetek 24.2. 1963. Pel Križanič Anton, rojen leta 1925, kmet, Hrastje-Mota. Pesmi se je pevec naučil od starejših na paši. Zdaj se še redko poje. Meni, da je pesem stara. Besedilo nepopolno. Tretja vrstica v drugi kitici vsebinsko ni jasna pa je v oklepaju dodan popravek.

383.126

Stoji na bregu dékle, ozira se nazaj, ker mora zapustiti preljubi domači kraj. Pripev: Preljubi, predragi, preljubi domači kraj! Stoji na bregu dékle, ozira se nazaj, ker mora zapustiti preljubi domači kraj. V‿valove bom skočila, ki zdaj tako šume, drug drugmu šepetajo: Oj, nesrečno ti dekle! »Oj, zbogom, vas domača, oj, zbogom, mamca vi, vi boste doma ostali, jas pa moram odrajžati! Kaj mar mi je za življenje, kaj mar veselje mi, če pa me on ne ljubi, za kterega srce gori!«

(Več ni znala.)

Posnetek 28.2. 1963. Pela Makovec Marija, rojena leta 1921, gospodinja in šivilja, Grlava.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v domači vasi od fantov. Sodeč po besedilu in napevu je pesem novejša.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 119 in 120.

384.565

Bledi mesec spremla svetlo zvezdo Dánico, ko jas zvečer stojim pred svojoj spalnicoj; lunca, sijaj, mi odgovor daj, kje, o kje si, zvezda moje sreče, zdaj? Kaj za srečo se oziraš, tužno mi srcé, veš, da prave sreče nima svet za mé; lunica, sijaj, mi odgovor daj, kje, o kje si, zvezda moje sreče, zdaj? Tudi men je zvezda sreče negdaj sevala, ko sem jas v‿mladosti pesmice prepevala. Prišel mi neznan je oblak teman, zagrnil zvezdo sreče moje bogve kam!

(Več nista znali.)

Posnetek 10. 8. 1963. Peli Rožman Fefika, rojena Tišler leta 1922, in Rantaša Micika, rojena 1916, kmetici, Grabonoš.

Pesmi sta se pevki naučili od znancev. Besedilo je novejše in verjetno umetno, avtorja pa nisem mogel dognati.

385.66

Ta moja pesem zdaj srce zlehkóti mi, da fsem na znanje dà kraj žalosti. Pri srci me boli, me bode, reže, žge; me grize, me diši, mraz tere me. Pa kumi bi se jas potoža zaj kres to, ljudje se mi na glas že smejejo. Vam, dobrim ptičicam, ki tudi lübite, vam, lepim rožicam, potožim se! Saj vi me čule ste po doli indi še, da sem jas fsakokrat le peja rad. Ste vidli Ajnčiko kre mene hoditi, ste čuli na mlado sikuntati. »Ljubljena Ajnčika, eno malo ti postoj, ti boš zdihovala jaj, jaj, no jaj, prepozno bode tè fsa tvoja grivenga, le zdaj povrni se kak grešnica! Sem bija praf fantič, sem storil fse za té, sem ne pogerval nič kak le srce, al ti si ga meni navek obljubila, da bi bla v‿zakoni posvečena. Le mi roko podaj, saj v‿ogen grem za té, ti prstan mi nazaj daj, mi daj srce; zastonj prebiraš si, ti nega jakšega, še zmeraj boš se ti zveličala!«

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Prvi dve kitici je pel pevec, druge so prepisane iz njegove rokopisne pesmarice. Pesmi se je naučil na paši od svoje tete, ona pa od drugih. Pravila mu je, da je to pesem zložil učitelj Adamič iz neke bližnje vasi za svoje dekle, Anjčiko. Zdaj je nihče več ne poje, znajo jo še samo njegove sestre. Po besedilu je videti, da ga je zložil slab verzifikator, napev pa ima značaj ljudske pesmi.

Var.: GNI, 0-6026 (Cezanjevci 1909, pela Liza Dunaj, 60 let).

385.66

Slafček milo je naglašal pesmi mili glas. Jas pod oknom sem jo fprašal: »Smem it k tebi spat?« - Milo me je pogledovala, nič se ni nasmehovala in rekla je: »Saj nis več moj!« Še enkrat zakliče Milko: »Glej, kak temna je noč! Razprostira svoja krila, domov mje ni mogoč!« - Tam stoji, srcu nagaja, bleda kakor prej ostane in goni me od okna proč. Slafček zadnjo je prepeval, ko črez vrt sem šel, jas pri oknu sem prisegel, da me več ne bo! - Še za mano boš hodila, grenke sozle boš točila, al prepozno bode to!

Posnetek 22. VIII. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pevki sta se pesmi naučili od svojega očeta (+1939 v 40. letu).

387.332

Jas kličem tebe iz daljave in prosim: Dragi, vrni se! Vesel' življenje ni več zame, jas ljubim samo te! F‿srcu mi le ti ostaneš, do konca mojih kratkih dni. Fsa sreča in ljubezen zame si samo mi ti! Obljubil meni si zvestobo in rekel si, da ljubiš me. Ostale so mi laži tvoje in spomin na té! Morda enkrat žal ti bode, ali takrat prepozno bo! Srce počasi pozabilo bo, kar bilo je enkrat. Kar s' hotel, dosegel si pri meni, ker vedel si, da ljubim te. Srečen bil si f‿tisti uri, a pozneje nič več!

Posnetek 22. 8. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pesmi sta se pevki naučili med drugo svetovno vojno od znancev. Novejša pesem z metrično strukturo 8-7-8-5.

388.367

Nad vasjo je čredo pasla, f‿srcu ji je fstal nemir, s hrepenjenjem v‿dol je zrla, kjer je vriskal mlad pastir. »Ko bi sreča zdaj hotela, da bi šla ž‿njin pred oltar, doli f‿koči bi živela, črede pasla več nigdar!« Sreča željo ispolnila, ali sama prišla ni; doli f‿koči mlada žena žalostno na hrib strmi. »Ko bi mogla, ko bi znala, rada šla bi spet nazaj! Rada spet bi čredo pasla, kot jo pasla sem negdaj!«

Posnetek 21. 8. 1963. Pela Kosi Katarina, rojena Špur leta 1883, kmetica, Cven.

Pesmi se je pevka naučila na paši od znancev. Spesnil jo je Silvin Sardenko. Ponarodela.

Var.: Beg, str. 79.

389.512

Kak luštno je pač za te mlade ljudi, kateri pošteno pri starših živi; kateri pošteno pri starših živi, ja, tistim pač nič ne fali! Pri bistrem studenc eno dékle stoji in vodo zajema, se milo solzi. »Povej mi, povej mi, oj, deklica ti, pa kaj maš tak solzne oči?« »Pa kaj me to fprašaš, saj dobro sam veš, ker sinek se joče, mi v‿zipki leži, ker sinek se joče, mi v‿zipki leži, zato mam tak solzne oči!« Po cesti pa pride en jagerček mlad in začne to deklico k sebi klicat: »Le pojdi sem, dékle, ti nekaj povem, podaj mi to rožico sem!« Deklica njemu tako odgovori: »Ta rožca zdaj še za odtrgat ni, ta rožca zdaj še za odtrgat ni, ker zdaj še najlepše cveti!« Po cesti pa pride drug jagerček mlad in začne to deklico na okence zvat: »Le pojdi sem k okni, podaj mi to luč, ma vidla, kak svetla je noč!« »Jas rada bi dala iz celga srca, pa kaj, da lehternca šajbice ma, bi znala nesreča prirajžati sem, bi šajbica zlomila se. Ja, tak so mi pravili stari ljudje, da posoda nigdar nič prida ni. Posodila sem in dobila svoj Ion, do smrti ga pomnila bom!«

Posnetek 21. IV. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci. Pesmi se je pevec naučil v mladosti v rojstni vasi od svoje tete. Pravi, da so jo zmeraj radi peli. Napev in besedilo prvih dveh kitic je pel napamet, ostalo besedilo pa je prepisano iz njegove rokopisne pesmarice.

Var.: Štrekelj, št. 1281-84; Kumer, Ribniške, št. 99; GNI, 0-5991 (Cezanjevci, 1909).

390.525

Deklica v‿ogradi rožce sadi, fantič pa mimo gre pa joj veli: »Trgaj mi rožice, delaj mi pušelček, če si še dékle za mé!« »Jas pa že rožce natrgane mam, pušelc bi delala, pa ga ne znam. Svilo kupila bom, pušelc povila bom, pridi si ponjga zvečer!« (Naprej nista znali.)

Posnetek 24. 7. 1964. Peli Štagar Alojzija, rojena Majcen, leta 1918, in Leben Marija, rojena leta 1930, kmetici, Senešci.

Pesmi se je pevka Štagar Alojzija naučila v rojstni vasi od koscev, pevka Leben Marija pa na paši od znancev.

Var.: Štrekelj, od št. 2033 do 2054; Kuhač, 1. št. 176; Žganec, Zagorske, št. 614; Orel SNPP, št. 55; GNI, 0-642 (Tomaž, 1907); Rzb. št. 35, Kapela; št. 405, Bučkovci; št. 505, Boračeva; Kumer, PSD, št. 80-81 in 82. Dravec, Prekmurske, št. 276 in 277; Beg, str. 53; Hozian, Spomini, str. 10.

391.523

Deklica v‿ogradi rože sadi, fantič pa mimo gre pa joj veli: »Trgaj mi rožice, delaj mi pušelček, če si še moje dekle!« »Jas pa že rožce natrgane mam, pušlc bi delala, pa ga ne znam. Svilo kupila bom, pušelc povila bom, pridi si ponjga zvečer!« Fantič je prišel pod okence stat, dekle ni htela odgovora dat. »Čakaj, ti deklica, ti se boš jokala, jas pa se bom ti smejal!« Neje minilo še meseca dva, dekle povilo je fantiča dva. Pismo napisala, milo ga prosila, naj bi si zmisla na njo.

Posnetek 16. XII. 1962. Pele: Škorjanec Monika, rojena leta 1904, Štrakl Marta, rojena Jureš leta 1899, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetice, Križevci.

Pevke znajo pesem od mladih dni in jo še danes povsod radi pojo.

Var.: glej pri št. 390.

392.189

Je fse veselo, kar živi, kar živi, kar živi, al moje srce vendar ni, vendar ni, vendar ni. Je fse veselo, kar živi, al moje srce vendar ni, al moje srce vendar ni, trala -la, lalala! Je fse veselo, kar živi, al moje srce vendar ni! Bom šivala, bom štrikala in svojga sinka zibala. Le spa vaj, spa vaj, sinek moj, saj boš falot kak oča tvoj! Bom fse prodala, kar imam, in šla po svetu, kamor znam. Bom šla Lto mesto marpruško, na to zeleno tratico.

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci. Pesmi se je pevka naučila od znancev pri delu v domači hiši.

Var.: Štrekelj, št. 2365-2378; Beg, str. 226 (začetek); Dravec, Prekmurske, št. 272; GNI, 0-219 (Pristava, 1907).

393.121

Nekoč sirota mlada sprehajat sem se šla, od daleč pa zagledam fantiča zalega. Čim bliže mi prihaja, tem lepši se mi zdi, ko pa do mene pride, pozdraf mi lep zroči. Na klop sva si doj sedla pod senco hrastovo, tako sva se ljubila, da še nigdar tako! Ko sinček bo dorastel, bo ljubil praf tako, kot moj je ljubil mene pod senco hrastovo!

Posnetek 19. IV. 1963. Pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer leta 1920, delavka, Murščak. Pevka se je pesmi naučila v Murščaku od znancev. Ima jo za staro.

394.454

Ko sem bla stara šesnajst let, hoteo me imet je celi svet, zdaj sem pa stara dvajset let, moram že sinka jas imet. Očka so kleli, tepli me, mamca nad mano jokali se; moji se mene sramovali so, tuji za manoj kazali so. Al je men tega treba biló, detece milo, dete siatko; meni premladi deklici, neporočeni mamici? Tist, ki je ljubi oča tvoj, bil je le ljubi samo moj, odšeo je po sveti, Bog ve kam, mene in tebe blo ga je sram. Tisti, ki pod nebom ptice živi, tudi naj tebe, sinko, živi! Ce blo te treba ali ne, vendar bom zvesto ljubila te.

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Novak Antonija, rojena Holc leta 1923, kmetica, Slaptinci.

Pesmi se je pevka naučila kot otrok od sošolk. Besedilo je Prešernovo, razen prve kitice, ki drugim tudi dobro prilega. Pesem je ponarodela in jo radi pojo povsod po Prlekiji. Var.: Kumer, Ribniške, št. 137.

PRIPOVEDNE

395.438

Izidor ofčice pasel, lepo žvižgal lepo pel. Tingel tin, tingel, tinge! ton, tingel tin, tingel, tingel ton; tingel tin, tingel, tingel ton, tingel tin. ton! Izidor ofčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel. Ko ofčice je zapustil, stopil je v‿vojaški stan. Lepo je cesarju služil, lepše še gospod Bogú. Praf zvesto je Bógu služil, lepo živel, lepše umrl. Zjutraj so ga pokopali, zvečer že je trafca bla. Zvečer so jo pokosili, zjutraj še je lepša bla.

Posnetek 30. 8. 1968. Pela Lukman Antonija, rojena Pučko leta 1900, kmetica, Lahonci.

Pesmi se je pevka naučila še v predšolski dobi od matere (+1935 v 78. letu). Imajo za staro vendar jo še zmeraj radi pojejo. Legenda se nanaša na sv. Izidorja - kmeta, pozneje vojaka, zavetnika Madrida,ki je živel v 12. stoletju.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 315, (tam tudi gl. širše opombe o sv. Izidorju); GNI, M. št. 22685; Ho- zian, Spomini, str. 32; Štrekelj, št. 586-602.

396.242

Stoji, stoji tam Beli grad, za gradom teče rdeča kri; za gradom teče rdeča kri, da bi gnala mlinske kamne tri. - Ošabni Turk se mu smeji in Laudonu tak govori: »Si prišel mene iskati al prišel zajce si lovit?« »Ne prišel zajce sem lovit, al prišel tebe sem častit! S‿svincem in zrni bom kropil i n črnim prahom bom kadil!« Cesarske puške pokajo in turške góspe jokajo; Cesarski bombe mečejo, se Turki z‿grada vlečejo. Glej, kak mogočni Laudon je premagal fse sovražnike, in dokler Beli grad stoji, naj slava Laudonu slovi!

Posnetek 15. VIII. 1963. Peli Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, in Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetici, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka Žabot naučila v mladosti na gostiji od znancev, pevka Štuhec pa od svojega starega očeta. Pesem se nanaša na avstrijskega vojskovodjo Lavdona, ki je leta 1789 v vojni proti Turkom zavzel Beograd. Znana je povsod po Sloveniji.

Var.: Ahacel, Koroške in štajerske (1833) str. 100; Štrekelj, št. 29-31; GNI, 0-650 (Tomaž, 1907); Kumer, Ribniške, št. 222.

397.129

Na karpatski gori sviša plamen doli; na karpatski gori šviga plamen doli. Na karpatski gori šviga plamen doli, mimo pa prijaše trideset junakov. Fsi so čvrsti, mladi, samo eden ranjen. Ranjeni pa prosi: »Skopljite mi jamo, skopljite mi jamo, tam pri Svetem Ivanu! Sabljo na globoko, puško na široko!«

(Več nista znali.)

Posnetek 12. 8. 1962. Peli Pučko Ljudmila, rojena leta 1912, in Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetici, Ljutomer.

Pesmi so se pevke naučile v mladih letih. Besedilo je odlomek št. 398.

Var.: Vraz, NPI, str. 91 ; Kuhač, od št. 949 dalje; Štrekelj, št. 254-265; Žganec, Zagorske, št. 24b, 24i, 84c in od 106a do 106d (teksti), 124a, c, 158; Sašelj, Bisernice I, št. 13a, II, št. 12; Istarske, št. 5; Dravec, Prekmurske, št. 326. Kumer, Ribniške, št. 115 in 116.

398.130

Tam dol j karpatski gori šviga plamen doli; tam dol f karpatski gori šviga plamen doli. Tam dol f‿karpatski gori šviga plamen doli. Po cesti pa prijaše trideset vojakov; fsi so čvrsti, zdravi, samo eden (je) ranjen. Ranjen milo prosi: »Skopljite mi jamo pri Svetem Ivanu! Puško na globoko, sablo na široko! Vanjo položite moje grešno télo, zunaj pa pustite mojo desno roko! Zanjo privežite mojga konja vranca! Naj se konjič joče, če se ljubica noče!« Draga bi jokala, ko‿b za tebe znala! Konjič zarezgeče, ljubica zatrepeče.

Posnetek 25. II. 1963. Peli: Kokl Marta, rojena leta 1925, Rajner Frančiška, rojena Stenjko leta 1912, in Kokl Matija, rojen leta 1903, kmetje, Spodnje Krapje.

Pesmi so se pevci naučili v vasi, kjer je splošno znana in jo radi pojo ob vsaki priložnosti.

Variante glej pri št. 397.

399.198

To drügo fse na vojsko gre, samo ti, stari Nikola, ne; to drügo fse na vojsko gre, samo ti, stari Nikola, ne. To drügo fse na vojsko gre, samo ti, stari Nikola, ne! Ona pa ima dvanajst ščerí, sina pa ni nobenega. Najmlajša si je zvolila: »Küpte mi, oča, konjiča, küpte mi, oča, konjiča, da bodem jas na vojsko šla!« Oča so ji küpili konjiča, tak bistrega kak ftičico, tak friškega kak ribico. Enkrat je kunja česala, praf lépo je popevala: »Že seden let na vojski sen, pa še me nigdo ne pozna, al sen devojka al vojak.« To je slišal mladi soldat, mladi soldat, jen kamarad. Je tekel hitro k hauptmani ino mu to povedat če: »Kaj za vojake vendar maš, da še jih vendar ne poznaš, al je devojka al je vojak!«

Posnetek 27.11. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Ima jo za zelo staro. Zdaj je nihče več ne zna. Pevkina mati je trdila, da je morala dekle, o kateri govori pesem, 12 let služiti pri vojakih; tako so ji pripovedovali stari ljudje, ko je bila še majhna. V resnici je bila prvotna dosmrtna vojaška služba v stari Avstriji skrajšana šele s patentom nadvojvode Karla leta 1804. Odtlej so služili pri pehoti 10 let, pri konjenici 12 let, pri artileriji in drugod 14 let.

Var.: Štrekelj, št. 56.

400.271

Imel je oča sine tri, da bi mu pomagali; da bi mu pomagali na njegove stare dni. Imel je oče sine tri, da bi mu pomagali na njegove stare dni. Prvi sin je bil študent, je študiral osem let, to deveto moga mret. Drugi sin je bil vojak, dvanajst let na straži stal, trinajsto v‿večnost se podal. Tretji sin je bil bolan, ležal je že leto dan, smrti si je prosil sam. Ležal je in zdihoval: »O Marija, Jezus moj, živ in mrtef vedno tvoj!« Oča se razžalosti nad njegove sine tri, ko so v‿dolgo večnost šli.

Posnetek 16. 8. 1963. Pela Žajdela Rozalija, rojena Kump leta 1911, kmetica, Jamna (Videm ob Ščavnici).

Pesmi s eje pevka naučila v mladosti od svojega očeta (+1933 v 53. letu). Pesem je novejša, znana tudi drugod po Sloveniji.

Var.: Štrekelj, št. 706-10; Hozian, Spomini, str. 65; Kumer, Ribniške, št. 378.

401.272

Tü cen pa mi greta štüdenta dva, od črne šole šolara; od črne šote šolara. Tü cen pa mi greta štüdenta dva, od črne šole šolara. »Dober večer ti Bog daj, prelepa mlada kelnarca! Fse kaj‿š naju pogervala, fse to ti bova poplačala!« »Nič drügo vaj nen pogervala, kak tri reči bom vaj pitala: Kam tiste düše pridejo, ki vodo med vino mešajo? Kam tiste düše pridejo, ki matere deco zapravlajo? Kam tiste düše pridejo, ki Bogu na milost cagajo?« »Oj, Neža, Neža, Nežika, ven nisi ti toga delala!« »Če ne bi toga delala, vaj ne bi toga pitala!« »Goriš, goriš, gorela boš, zveličana nigdar ne boš!«

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila od svoje matere. Ima jo za zelo staro in jo še sedaj vsi radi pojejo. Vsi verzi, razen prvega, po metričnem principu, ki je v zbirki uporabljen, imajo po sedem zlogov, zato je pesem uvrščena pod sedmerec.

Var.: Vraz. NPI, str. 124; Štrekelj, št. 392 in druge; Hozian, Spomini, str. 72; Dravec. Prekmurske, št. 319; GNI, M - št. 2684.

402.25

»Sinek Martinek, gé si bija ti nicoj?« »Draga mati, lüba mati, na zelenen travniki!« »Sinek Martinek, kaj si vida ti nicoj?« »Draga mati, lüba mati, tri bele ženice!« »Sinek Martinek, kaj so tiste delale?« »Draga mati, lüba mati, glovo so mi rezale!« »Sinek Martinek, kon si tisto glovo dja?« »Draga mati, lüba mati, zákopa sen jo!«

Posnetek 16. XII. 1962. Pela Škorjanec Monika, rojena leta 1904, gospodinja, Križevci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere. Misli, da je zelo stara, kar dokazuje tudi prleško narečje.

Var.: Štrekelj, št. 159 (zapisal Vraz). Varianta je bila zapisana tudi v Beltincih v Prekmurju l. 1889. O tem glej razpravo: Dr. Maja Boškovič-Stulli »Balada o pastini i tri vještice«. Narodno stvaralaštvo- Folklor, št. 25, str. 20, Beograd (1968). Najdemo jo tudi v drugih krajih in deželah.

403.257

Düšica se obrnola, proti pekli stopala: tiho tan je trkala, da je satan ne bi čul. Satan jo je hitro čul, dveri na stežaj odprl. »Pojdi, pojdi, düšica, kon si si zaslüžila! Po grešni poti hodila, rada ti si plesala; zaj pa bodeš plesala po žarečem pekleci!« Düšica je vmirala, dugo premišlavala, dugo premišlavala, kon bi se obrnola. Proti nebeson stopala, tiho tam je trkala, tiho tam je trkala, da je Jezus ne bi čul. Jezus jo je hitro čul, dveri ji je dol zaprl. »Pojdi, pojdi, düšica, kon si si zaslužila!«

Posnetek 16. 12. 1962. Pela Škorjanec Monika, rojena leta 1904, gospodinja, Križevci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere. Sedaj se ne poje več. Meni, da je pesem zelo stara.

Var.: Hozian, Spomini, str. 19; Kumer, Ribniške, št. 381 in 382; Kumer, PSD. št. 472in 473.

404.339

Ena ptička, ena ptička priletela iz dežele, iz dežele, oj, Štajerske. Ena ptička priletela iz dežele Štajerske, lepo pesem je zapela od Marije, od Jezusa. Al‿s jo ptička izmišljevala, al‿s jo peti slišala? »Jas je nisem izmišljevala, peti sem jo slišala, pela sta jo dva zidarja, ki sta cerkef zidala. To pa nista bla zidarja, bila sta, oj, dva angela!«

Posnetek 14. 12. 1962. Pel Ropoša Franc, rojen leta 1915, kmet, Veržej.

Pevec se je pesmi naučil v 16. letu med fanti. Meni, da je stara. Balada je znana tudi v drugih krajih po Slovenskem.

Var.: Kuba, VII, št. 65; Kumer, Ribniške, št. 310 (tu glej tudi več podatkov o tej pesmi); Kumer, PSD, št. 486.

405.273

𝄆 Marija z Vògerskega gre na Svete Žalostne gore! 𝄇 Marija z Vògerskega gre na Svete žalostne gore. Po polju pa en fantič gre, prelepo poje in žvrgla, še lepše si igra. Marija ga je srečala, praf lepo ga je fprašala: »Pa kaj si, fantič, tak vesel, kaj si tak lepo pesem pel?« »Kaj ne bi bil pa jas vesel, ki sem pri svetoj maši bil? Oj, tam sem videl Jezusa, Marijo in Jožefa. Pred njim šume čebelice, za njim cveto cvetičice. Za njim gredo sirotice, od ljudi zavržene!«

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Bernarda, rojena Marinič leta 1914, kmetica, Vičanci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere (+ 1950 v 76. letu). Misli, da je stara. Prvotno besedilo se nanaša na sv. Bernarda, ki je bil že 1. 1174 proglašen za svetnika. V mlajših var. se svet- nikovo ime ne omenja več, ampak je njegovo mesto zavzel »fantič« (mlad)

Var - GNI M 22675; Hozian, Spomini, str. 80; Štrekelj, št. 657-73; Kumer, Ribniške, št. 318; Rzb. št. 36, Kapela; št. 377. Bučkovci; 470, Ormož; 565, Vičanci; 680, Juršmci; 705, Cerkvenjak.

406.235

Prelepo polje široko, po polju pa en fantič gre, pa on si poje tak lepo, kak da bi igral na žveglo. Marija ga je srečala, praf lepo ga je pitala: »Zakaj si, fantič, tak vesel, kaj si tak lepo pesem pel?« »Kaj ne bi bija jas vesel, saj sen pri sveti meši bil! Pa tan sen vida Jezusa, Marijo, svetga Jožefa. Pred njim so cvele rožice, za njim so šle sirotice; sirotice zapüščene, od lüdi ste zavržene!

Posnetek 16. XII. 1962. Peli Škorjanec Monika, rojena leta 1904, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetici, Križevci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od starejših ljudi v vasi. Se zmeraj jo pojo tam m v drugih vaseh. Besedilo je varianta št. 405. ima pa povsem drugačen napev in je bila zato uvrščena v zbirko.

Var.: kakor pri št. 405.

407.397

Teče, teče bistra voda, bistra voda Donava; teče, teče bistra voda, bistra voda Donava. Teče, teče bistra voda Donava, po njej pa plava ena barka pisana, v‿njej se vozi, o, Marija smiljena. Za njoj pa plava eden grešnik prevelik. »Kaj si storil, da tak velke grehe maš?« Očeta, mater sem umoril, sestra pa mi vušla je!« »Kleči, kleči ino moli seden dolgih let!«

Posnetek 16. XII. 1962. Peli Škorjanec Monika, rojena leta 1904, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetici, Križevci.

Pesmi se je pevka Škorjanec naučila od svoje matere (+1954 v 73. letu), pevka Štrakl pa v vasi, kjer je pesem splošno znana.

Var.: Štrekelj, od št. 484-190; Šašelj, Bisernice I, št. 20a, b, II, št. 22a, b; Marolt, št. 3; Broz-Ba- sanec I, št. 13; Kurelac, št. 485; DVM, št. 15, str. 152; Kumer, Ribniške, št. 366 (opombe). Več o tej pesmi glej v knjigi I. Grafenaueija Spokoijeni grešnik. Dela II razr. SAZU, 19, ISN 8, Ljubljana 1965

408.398

Teče. leče bistra voda, bistra voda Donava; teče, teče bistra voda, bistra voda Donava. Teče, teče bistra voda, bistra voda Donava; po njoj pa plava ena barka pisana. Na njej se vozi eden grešnik prevelik, za njim se vozi, oj, Marija, oj, Marija usmiljena. »Oj, mladenič, kaj si storil, da tak velke grehe maš?« »Očeta, mater sem umoril, sestra komaj vujšla je!« »Oj, mladenič, dol poklekni in boš klečal seden let!« Seden let je že preteklo in Marija tan mimo gre. »Oj, mladenič, stani gori grehi so ti otpuščeni!« »Oj, Marija, kak bom stanil, do pojasa v‿zemlji sen.« »Pridi, pridi, hud viharič, in rastresi truplo mu!« Hud viharje pritekel in rastresel truplo mu.

Posnetek 26. 2. 1963. Pela Škrlec Kristina, rojena Košič leta 1906, in Kukol Anton, rojen leta 1908, kmeta, Banovci.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti od starejših. Mislita, da je zelo stara. Danes jo le redki še pojejo.

Variante in opombe glej pri št. 407; Kumer, PSD, št. 476 in 477.

409.456

Zidajte, oča, stüdenec, stüdenec; zidajte, oča, stüdenec! Lehko de prišla po vodó, po vodo, lehko de prišla po vodó! Zidajte, oča, stüdenec, lehko de prišla po vodó! Nije je bilo po vodó, srce je mojo žalostno. Zidajte, oča, cerkvico, lehko de prišla k mešiki! Nije je bilo k mešiki, srce je mojo žalostno. Zidajte, oča, kamrico, lehko de prišla k meni spat! Nije je bilo k meni spat, srce je mojo žalostno.

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Pesmi se je pevec naučil pri delu v mladosti od svoje tete. Pesem je znana tudi v osrednji Sloveniji, pojo pa jo tudi Hrvati, Srbi, Bolgari in Ukrajinci. Variante poznajo tudi Mažari, Grki, Italijani, Skoti in Danci.

Variante, zapisane pri nas: GNI, 0-766 in 6699; Vraz, NP1, str. 93; Štrekelj, št. 113; Zganec, Zagorske, št. 416, 417f in 663a; Hozian, Spomini, str. 129; Dravec, Prekmurske, št. 253 in 254.

410.241

(Odlomek) Stoji, stoji tam lipica, pod njo je hladna senčica, pod senco miza kamena, na štiri ogle rezana. Okoli mize stoliči, prelepi stoli pisani, na njih pa fantiči sede, med njimi deklice mlade.

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladih letih od svojih domačih. Pesem o ptičici svarilki je znana tudi drugod po Slovenskem.

Var.: Vraz, NPL, str. 130 in 182; Deželic, Pjesmarica (1865) št. 497; Kuhač, I, št. 120 (besedilo Vraz); Štrekelj, od št. 795-806; Kuba, VII, št. 87; Razlag, »Pesmarica«, (1863), str. 73; Kumer, PSD, št. 409 in 410; Kumer, Ribniške, št. 114; Dravec, Prekmurske, št. 175; Beg, str. 96.

411.240

Stoji, stoji tam lipica, pod lipoj hladna senčica; al f‿senc je miza kamnata, na štiri vogle zrezana. Okoli mize stoleci, prelepi stoli pisani; na njih sedijo fantiči, med njimi mlade deklice. Prijazno se pomenkvajo, si slatko vince točijo, si slatko vince točijo, deviški stan zapravlajo. Zdaj priletela ptičica, oj, drobna ptička pisana, si sela je na lipico, si pela takšno pesmico: »Dekličice, noričice, ki fantom fse verjamete, vam beli grad obetajo, še črne kuče nimajo!« »Oj, čakaj, čakaj, ftičica! Ti drobna ptička pisana: če tebe fanti vlòvijo, ti zlato perje spiplejo!« »Če mene fanti vlòvijo, mi zlato perje spiplejo, jas spet v‿zeleni gaj zletim, si novo perje podredim. Tam bom po vejah skakala, dekličem milo spevala: jas bom ostala pisan ftič, al ti pa né boš več deklic!«

Posnetek 27. II. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Variante glej pri št. 410.

412.528

Lenčika mlada čredo je pasla, zraven sosedova detel je rasla; Lenčiko silijo trudne oči, ona si vleže ter slatko zaspi. Nato pa mladi sosed priteče, Lenčiko gor zbudi ino ji reče: »Ti si mi spasla detel mojó, jas pa ti vzamem čredo za njo!« Lenčika mlada dol pokleknila, mladga soseda praf lepo prosila: »Pusti mi, pusti mi čredo mojó, ona je združena vedno z menoj!« »Kaj bodo mamca moja začeli, če ne bodo mene in črede imeli? Mamica štejejo šestdeset let, oni ne morejo brez mene živet!« »Tebe in mamco bomo peljali, za gospodinjo te bomo pozvali: ti boš moja žena, jas pa tvoj mož, Lenčika mlada za vedno mi boš!«

Posnetek 29. VIII. 1964. Pela Jesenik Marija, rojena Kosi leta 1902, kmetica, Mekotnjak.

Pesmi, ki je novejša, ponarodela, se je pevka naučila v mladosti pri delu od znancev. V Prlekiji jo radi pojejo, znana pa je tudi v drugih krajih. Izvirno besedilo je Jenkovo.

Var.: Rzb. št. 94 Bučečovci; Hozian, Spomini, str. 46; Kumer, Ribniške, št. 343.

413.540

Frančeki je stvarnik bistro glàvo da, močno télo, lepo lice ino pa jako dobro pamet, srce iz zlata, pa nagnenje, da bi f‿šolo ša. Mati je sirota, oče siromak, rada bi ga f‿šolo dala, ali kak? Kelko je otrokof, telko komaj žlic, krüha malo, v‿mošnji penez nič. Pa duhovni oče so se smilili, f‿šolo so ga dáli in potpisali. Kelko niso zmogli farmešter sami, so poslali jim prijateli. Leto teče, šola pa zrèd leton gre, pa se Franček šola, da je veselje. F‿šoli čehok drüge daleč prekosi, prvo premijo fsegdar on dobi. V‿zakon ga je vzela lepa Micika, vrla pa bogata, stana žlahtnega. Rada sta se mela, srčno lübila, srečna sta nezgrüntano bila.

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890, kmetica, Železne dveri (Ljutomer).

Pevka se je pesmi naučila od sestre, ki je služila pri P. Skuhali v Ljutomeru, avtorju besedila. Znana je manj kot druge Skuhalove pesmi, pevci znajo ponavadi samo prvo kitico.

Var.: Skuhala »Popevke« 1907, Maribor. Glej opombe pri št. 225.

414.230

Po cest prijaše mlad vojak, na ramci puško nosi. Do vrh ceste prijezdil je, za pušelček je prosil. »Al dobro jutro, deklica, danes boš mi pušelc dala iz rožmarina zelenega, iz fajglna rudečega!« »Jas sem vezala pušelček, danes je minilo sedem let, ko je moj ljubi fant na vojsko šel, ne vem, je živ ali mrtev?« »Jas sem tam zraven njega bil, ko mu je glafca padla. Njegov klobuk sem‿s jas gor pobral in djal na svojo glavico. Hvala tebi, deklica, da si mi tak zvesta bila! Do zdaj si bila ti zvesta ljubica, od zdaj boš žena moja!«

Posnetek 22. 8. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pesmi sta se pevki naučili od znancev pri poljskem delu med drugo svetovno vojno. Zdaj jo le še redki pojejo. Vsebina besedila med četrto in peto kitico ni jasna. V pesmi št. 703 (Rzb) je na tem mestu še ena kitica, ki zgodbo

pojasni:

Se je dekle f‿stran obrnilo, se milo zajokalo. »Let sedem sem ga čakala, let sedem bom žalovala.«

Var.: Vraz, NPI, str. 60; Kuhač, 1, št. 104, III, št. 973; Štrekelj, od št. 773 do 794; Šašelj, Bisernice, II, št. 35; Haupt-Schmaler I, št. 43, II, št. 15 (luž.-srb.); Bartoš-Janaček, št. 103; Köhler-Meier, št. 117; Marriage, št. 4; Hozian, Spomini, str. 76; Dravec, Prekmurske, št. 159; Kumer, Ribniške, št. 330/B.

415.501

»Sestra, le stani. na pašo boš šla, boš gnala dva vola in kunjiče tri!« Sestra ni stala, na pašo ni šla. »Bog daj, da bi spala do črnga pekla!« Brat zel (je) oralo in kunjiče tri in šel na njivo za próso orat. Ko je to prvo brazdo vün spreora, pristopa je k jemi en zelen gospod. »Brat, pusti oralo in pojdi domu, da tvoja sestrica Brat ni pustil oralo, ni šel domu, »Da sestrica moja premlada še je!« Ko je to drügo brazdo oral, priletel je k jemi en črni kavran. Ko je to tretjo brazdo spreoral, priletel je k jemi en beli golob. Brat püsta oralo in šel je domu. v dvorišči zagleda tri erdeče koči. Na prvi kočiji mu sestra sedi, objokana v‿rokaj en glažek drži. »Predragi moj bratec, na, pij še enkrat v imeni Boga in svetga Duha!«

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Rojko Marija, rojena leta 1892, kmečka delavka, Lukavci (Dom).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v vasi Grabah. Znana je tudi v Prekmuiju in drugod.

Var.; GNI, 0-1486 in 0-5965; Žganec, Zagorske, št. 457, 567; Štrekelj, I, od 195-200; Dravec. Prekmurske, št. 345; Hozian, Spomini, str. 98; Kumer, PSO, št. 360.

416.511

»Al dobri večer, sosed moj, pa kaj se zgodilo pri nas nocoj?« »Eden fantič je bil, praf lepo je pel, fse ljubice mlade gorje zbudil!« - »Le odpri, le odpri mi, ljubica, gor, da bodem si legel pri tebi dol!« »Ne odprem, ne odprem, pa tudi ne smem, ker slišijo očka, očka ljubljén!« - »Al, ljupca, podaj mi skoz okno roko, da vzel bom od tebe zadnjo slovo!« - Al ljupca podala je fantu roko, ali fantič odsekal j' pri lakti roko. »Naj sakšni takšni se to zgodi, katera ljubi fantiče tri! Vesela si bila, ko vince si pila, ali zdaj pa napij se svoje krvi!«

Posnetek 22. 8. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pesmi sta se pevki naučili v družbi vaške mladine med drugo svetovno vojno. Zdaj jo le še včasih pojejo.

Var.: GNI, 0-5990 (Cezanjevci, 1909); Štrekelj, od št. 215 do 218; Zganec, Kajkavske, št. 167; Žganec, Zagorske, št. 135c in 104; Dravec, Prekmurske, št. 332.

417.248

Na zemlo plul je vesne dih, v grmovju sneva slafček tih, ko na raspotju za vasjo sem segeo zadnjič ji v‿roko. »Ne jokaj, dékle, saj ti zvest ostao bom f‿hrupu tujih mest! Dokler ne vrnem se na dom, ti slednji teden pisal bom!« Ihte je dékle šla domov in čakalo na list njegof, in res je teden ne minil, ža pismonoša se oglasil. Na prvem listu dva, trije so tolažili ji srce. Tokrat bil je zadnji list, ki je ugasnil plamen čist. »Oh, mamca, mamca, vse zaman, za biti ni mi noč in dan! Tu f‿prsih strašno peče me in v glavci močno me boli!« Odletel lastovic je roj, odnesel leto za seboj. Tam v‿beli hiši sred vasi na odru mlad mrlič leži. Kraj odra mati se solzi, kraj nje edina prava hči. Od sten odmeva tožen jok, zaman, ker mrtefje otrok. Po smrti list je bil prišel, ki je na kratko razodel, da naj ne čaka ga nigdar, on stopa z drugo pred oltar.

Posnetek 2. 9. 1966. Pela Rubin Magdalena, rojena leta 1944, kmečko dekle, Kog.

Pesmi se je pevka naučila od Eme Rubin (35 let) na »kožühanju« pred petimi leti. Sodeč po besedilu in napevu je pesem novejša.

Pevka in njena stara mati Otilija Rubin, rojena leta 1886, sta mi povedali, da pri njih pojejo samo slovenske pesmi, čeravno je vas samo 1 km daleč od hrvaške meje. Hrvaških (medjimurskih) ne znajo peti. Nasprotno, na Hrvaškem poleg svojih pojejo tudi slovenske pesmi.

418.215

(Odlomek.) Prelep je mladi vrtnar bil, ki v‿vrtu rože je sadil; je pridno delal, bil vesel in zraven tako pesem pel.

(Več ni znala.)

Posnetek 13. VIII. 1962. Pela Hojs Marija, rojena leta 1899, poljska delavka, Kapela.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od starejših pri ličkanju koruze in meni, da je stara. Osnova besedila je ljudska pesem o graščakovem vrtnarju, ki pa jo je S. Jenko prepesnil in se je njegova predelava povsod razširila. Jenkovo besedilo je bilo objavljeno leta 1860 v Slov. Glasniku pod naslovom »Knezov zet«. Razpravo o tej baladi je objavil Marko Terseglav pod naslovom: »Jenkov knezov zet in ljudska balada o graščakovem vrtnarju« (Traditiones 4/1975, str. 15. Ljubljana, 1977). Popolnejše besedilo glej pri št. 419.

Var.: GNI, 0-646 (Tomaž, 1907); Štrekelj, št. 115; Hozian, Spomini, str. 20; Kumer, Ribniške, št. 278.

419.232

Prelep je mladi vrtnar bil, na vrtu rože je sadil, je pridno delal, bil vesel in zraven si je pesmi pel. »Najlepšo rožo bom si zbral, da svojoj ljubi bom jo dal, čeravno sem zdaj reven kmet, enkrat še bodem knezov zet!« Pri oknu stal je gospodar in slišal, kaj je pel vrtnar, po udih ga je stresel mraz, od jeze bil mu bled obraz. »Le semkaj, semkaj, moj vrtnar!« tako je klical gospodar, dozdaj si bil ti vrtnar moj, al zdaj pa greš na lov z menoj! Le vzemi puško risano in pojdi z mano na goro, da ustreliva volčiča, ki trga mlada jagnjeta!« Na gori je skovikal ptič, po reki plaval je mrlič.

(Več ni znala.)

Posnetek 28. II. 1963. Pela Makovec Marija, rojena leta 1921, gospodinja in šivilja, Grlava.

Pesmi se je pevka naučila od očeta (+ 1946 v 76. letu), ni pa znala več kot samo prvo kitico. Besedilo je dopolnila njena mati Terezija, stara 76 let (zaradi bolezni v dihalih ni mogla peti), ki se je pesmi naučila v mladosti. Pri petju prve kitice je pevka trdi 1 na koncu besed izgovaijala kot bilabialni u, mati pa kot 1; za objavo smo sprejeli to izgovarjavo. Variante in opombe glej pri št. 418.

420.403

Po gozdu lovec s puško hodi, ko krasno jutro se dani. Po suhem listju varno hodi, toda zverine ne sledi. Kaj danes lovca je zadelo, to vidi se mu na obraz, njegovo je obličje bledo, ko hod po gozdu prav počas. Po stezici pa nékdo pride, mu listje pod nogami šumi, a lovčevo prebledo lice se koj v‿rudeče spremeni. Po stezici devojka pride, prijazno se mu nasmehlja, a lovec ji nasproti pride, tresočo ji roko poda. »Ah, kaj ti je, moj ljubi dragi, da f‿solzah plava ti oko, in prej, ko meni si podajal, imel tresočo si roko?« »Nikar se danes me ne fstraši, saj nekaj ti povedat mam, da te ljubiti jas ne morem, da te ljubiti jas ne smem. Oh, kar povem, se mi ne fstraši, da vzeti te nigdar ne smem. Saj drugega boš ti ljubila, ljubila boš njegov objem!« »Oh ne, oh ne, moj ljubi dragi, tega storiti mi ne smeš! Rajš vidim, da življenje vzameš, življenje vzameš mi mlado!« In pri tej priči puška poči, devojka mrtva zgrudi se, in predno ko s‿sveta se loči, poljubi vroče zadnjič še. Pokopal zdaj je svojo ljubo, potem na grob pokleknil je. Solze je točil za izgubo, katero sam zakrivil je. Na grob leseni križ postavi, krog njega rožce nasadi. Od ljube svoje se ne loči, na njenem grobu smrt stori.

Posnetek 30. 8. 1964. Pela Dunaj Pepca, rojena Štrakl leta 1927, kmetica, Lukavci.

Besedilo te pesmi je prepisano iz rokopisne pesmarice Julijane Pušenjak (rojena leta 1890). Pevka je zapela samo prvi dve kitici. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev v rojstni vasi. Prisotni pevec Alojz Dunaj (r. 1883) jo je tudi poznal. Pesem je novejša in jo pevci radi pojo.

Var.: GNI, 0-5978 (Cezanjevci, 1909); Rzb. št. 72 in 194; Kumer, Ribniške, št. 341.

421.405

Tam na štajerski deželi bla je ena deklica, Urška so jo imenovali, lepša bla kot rožica. Pripev: Hm-tadra, Uršika, hm-tadra, Uršika, hm-tadra, Uršika, tralala la! Tam na štajerski deželi bla je ena deklica, Urška so jo imenovali, lepša bla kot rožica. K njej pa pride hauptman Gašpar, jo lepo nagovori: »Urška, al češ moja biti, tja do konca mojih dni?« Urška pa je bla štimana, trdovratnega srca, je ljubezen zametvala oficirskega moža. Hauptman pištolco z‿žepa vzame, pulfra gor še nadrobi, Urško še enkrat objame, potlej pa oba fstreli.

Posnetek 11. 8. 1963. Peli: Korošak Marta, rojena leta 1943, kmečko dekle, Korošak Monika, rojena Cafleta 1905, gospodinja, in Korošak Anton, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), Videm ob Ščavnici.

Pesmi sta se pevca Korošak Monika in Anton naučla v mladosti na gostiji, hči Marta pa od njiju. Po pripovedovanju pevcev mora med petjem pripeva »Hmtadra Uršika« vsak drugi od gostov pri mizi vstati in spet sesti. Kdor pozabi ali se zmoti, mora za kazen piti. Pesem navadno pojo po polnoči, da svate malo zdrami iz dremeža.

Var.: GNI, M. št. 22667 (Rački vrh); Hozian, Spomini, str. 110; Štrekelj, Dodatek, str. 748, št 120; Kumer, PSD, št. 162.

422.423

En študent je dékle ljubil, ljubil jo je seden let; en študent je dékle ljubil, ljubil jo je seden let. En študentje dékle ljubil, ljubil jo je seden let. Po maturi ji je pisal, da jo bo za ženo vzel; svoji mamici je pisal, da bo novo mašo pel. Prvič kelih gor povzdigne, dékle pade, omedli; drugič kelih gor povzdigne, dékle mrtvo že leži. Svojo mamico je prosil, če jo poškropiti sme, nanjo pade, jo objame, že obema zvon zvoni. Lepše ni na svet ljubezni, kakor je študentofska, večje ni na svet goljufije, kakor je študentofska.

Posnetek 10. VIII. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi. Sedaj je ne pojo več. Znana je tudi drugod po Sloveniji. Metrična struktura besedila (8/7) in melodija razodevata, da je pesem novejša

Var.: Štrekelj, od št. 426-739; Kumer, Ribniške, št. 326 in 327

423.337

Lansko let, lansko let sem se oženil! Lansko let sem se oženil, pa eno mlado sem si vzel. Lansko let sem se oženil, pa eno mlado sem si vzel. Pa še tista mi je umrla, sam večni Bog mi jo je vzel. Druzga nič mi ni pustila kot eno malo detece. Ljuba žena vstani gori da mi ti dete nadojiš. Ljubi mož le pojdi dómu, dòma ti dete siatko spi. Marija ga je nadojila, sam Jezus ga zazibal je.

Posnetek 30. 11. 1968. Pela Juranovič Tilika, rojena Smodiš leta 1925, kmetica, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev. Pozneje mi je povedala, da je pomotoma zapela »mlado detece«, namesto »malo detece«.

Var.: Kuhač V, št. 1961; Štrekelj, št. 320 (Od Ormoža) in druge; Zganec, Zagorske, od št. 345a do 345c in št. 447; Zganec, Medjimurske, št. 326; Orel, SNPP, št. 18; Kumer, Ribniške, št. 373-377; Kumer, PSD, št. 506; Dravec, Prekmurske, št. 311.

424.379

En ofčár je ofce pasel na zelenem travniki. K jemi pride mlado dete: »Vi ste pravi vüjec moj!« »Kak bi to mogoče bilo, samo eno sestro man, pa še danes pri poroki lepi beli venec ma!« - Ofčar ofce domu žene, dete pa kré njega gre, ofčar ofce f‿štalo žene, dete zraven f‿hišo gre. - »Dober večer, gostüvanjci, samo mojoj materi ne! Dobro zdravje, starejšini, mojoj materi pak ne!« Sneha je na to strmela, ki poznala je skrivnost, kaj je ona že storila s tremi malimi fantiči. Enega je porodila pri enem kupu gnojeca, tistega je tam pustila, pri tistem kupu gnojeca. Drugega je porodila pri enoj bistri vodici. Tistega je tam pustila, pri tistoj bistroj vodici. »Mene pa je porodila pri enoj votloj bukvici. Mrzli vetri so pihljali, mrzla rosa tepla me, angeli me gor redili, Marija me nadajala. Če mi tega ne vèrjete, naj zapoje vam kokot!« - Kak je dete to izreklo, že zapoje tam kokot.

Posnetek 30. VIII. 1964. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Prvih sedem vrstic je pevec zapel, drugo besedilo pa je prepisano iz rokopisne pesmarice njegove sestre Julijane Pušenjak (rojena leta 1890). Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. Imajo za staro.

Pesem o detomorilki poznajo vsi evropski narodi. Več o njej glej v razpravi: Z. Kumer, Balada o nevesti detomorilki. Ljubljana 1963, Dela 17 II raz. SAZU.LSN 6.

Var.: Štrekelj, št. 177 (Iz Ljutomerske okolice - zapisal Vraz) in druge; Žganec, Zagorske, št. 310, od 348a do 349, št. 483 in št. 728; Žganec, Medjimurske, št. 106; Kumer, Ribniške, od št. 288 do 290; Dravec, Prekmurske, št. 317; GNI, 0-6007 (Cezanjevci, 1909); Hozian, Spomini, str. 55; Rzb. št. 373.

425.380

En pastirček krave pase na zelenem travniku, en pastirček krave pase na zelenem travniku. En pastirček krave pase na zelenem travniku. K njemu pride eno dekle pa tako mu govori: »Kaj pa delaš tu, pastirček, na zelenem travniku?« »Krave pasem, krave pasem na zelenem travniku!« Ko pastirček dómu žene, svati ga pozdravljajo. »Dobro večer, gostovanci, samo moja mati ne!« Gosti pa se spogledajo. »Kera tvoja mati je?« »Moja mati je tista, ki tak lepi venec ma!« »Če sem res jas tvoja mati, naj se venec spremeni!« Komaj ona to izreče, venec bil je ves žareč. »Saj me niste imeli samega, imeli ste nas otroke tri. P rvega ste v‿vodo vrgli, naj ga ribce pojedo; drugega ste v‿gozd odnesli, naj ga zverine rastrgajo; mene pa ste tu pustili na zelenem travniku!« Petelinček na mizo skoči in zapoje trikrat: kikiriki!

Posnetek 24.11. 1963. Pela Vohar Dragica, rojena leta 1949, kmečko dekle, Hrastje-Mota.

Pesmi se je pevka naučila od starejših v vasi. Po snemanju so prisotne starejše žene povedale, da je pesem zelo stara in da imata melodija in besedilo več variant.

Opombe in variante glej pri št. 424.

426.335

Drugi ludje k meši grejo, lepo so oblečeni, mi pa bogi smo restantje, močno smo zaklenjeni. Da bi moja mamca znali, kak se meni zdaj godi, ne bi jeli, ne bi pili, samo jokali se bi! Da bi moja ljupca vedla, kak se meni zdaj godi, ne bi jela, ne bi pila, samo jokala se bi!

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Šumenjak Genovefa, rojena Markovič leta 1900, kmetica, in Šumenjak Jože, rojen leta 1899, kovač, Bresnica.

Pesmi se je pevec Šumenjak Jože naučil v mladosti od znancev, njegova žena Genovefa pa od njega. Je novejša, restantovska.

Var.: Štrekelj, št. 7383; Kumer, PSD, št. 334.

427.168

Eno jezero osemsto oseminštiridesetega leta je to bilo, ko so fantje no restantje iz Branéka šli. - Prvi so šli na Gradec gor, pa ti drügi pa nad Ormož dol. Pa žalost gor, pa žalost dol, to pač nas veseli! Pa z lanci so si binglali, pa z lanci so si cinglali, pa to je blo takšno veseljé, kak dere zlodi s‿pekla gre. Kaj te, boge zaj viši, kaj si boste začele vi, ko smo fantje no restantje iz Branéka odšli?

Posnetek 28. 7. 1964. Pel Karbaš Franc, rojen leta 1886, šolski nadzornik v pokoju, Miklavž pri Ormožu.

Pevec se je pesmi naučil od Cirila Mikla, šolskega upravitelja iz Ljutomera, ta pa mu je povedal, da jo je slišal peti pri Sv. Duhu (v Prlekiji). Vsebinsko ozadje besedila je zgodovinsko, saj govori o revolucionarnem letu 1848. Pevec Franc Karbaš, upokojeni šolski upravitelj, meni, da se pesem nanaša na čas, ko je bila ukinjena tlaka. Takrat so kmete, ki so jih graščaki kaznovali in kazni še niso odslužili, odpeljali iz Branéka (graščina pri Cezanjevcih v Prlekiji) v državne zapore. Besedilo je metrično zelo porušeno, podlaga pa je baladni sedmerec, značilen za starejše pripovedne pesmi. Karbaš mi je tudi povedal, da nikdar ni slišal peti v Prlekiji ljudskih pesmi v molu ali v drugi tonaliteti, marveč vednò v duru.

428.441

Oj, kristjani, poslušajte našga brata mili glas, f‿temni ječi on vzdihuje, ker ne more več do nas! Kolko nas je tu restantov, fsak ima po leto dni, polno nas je po nedolžnem, oni pa so krivi nej. Drugi ludi mimo grejo, lépo so oblečeni, mi ubogi smo restanti, močno fsi zaklenjeni. Če bi človek prej premislil, kaj restant prestat ima, bi se hudega ogibal kak jezika kačjega. Kruh imamo s‿slabe moke, s kébri je pomešani, mi ubogi smo restanti, močno smo zaklenjeni!

Posnetek 23.2. 1963. Pela Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetica, Bučečovci.

Pesmi se je pevka naučila v otroških letih.

Povedala mi je tudi, da so v njenih otroških letih okoli hodili koledniki, ženske in moški iz drugih far; peli so razne pesmi. Za dar so dobili denar, meso, klobase, jajčka in drugo. Hodili so za Novo leto in za svečnico. Največ jih je bilo od Tomaža pri Ormožu, iz Prekmurja in od drugod. Od njih so se otroci naučili dosti pesmi. Koledovanje se je pri njih končalo med drugo svetovno vojno.

429.369

Mati ziblje, lepo poje, dete milo se smehlja; še ne ve za tuge svoje, ne za žalosti srca. Mati vmerje, zlata mama, milo joče deklica; po širokem svetu sama se ozira Milica. Tam na grob ji venec dene z žlahtnih rožic lep, cveteč. Z vencem deklica povene, njo zdaj nič ne loči več.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela Marin Ana, rojena Sunčič leta 1904, kmetica, Boreci. Pevka se je pesmi naučila od ljudi v vasi in jo še zdaj pojo. Besedilo je zložil Razlag in objavil v »Pesmarici« (Gradec, 1863). Vsebuje še eno kitico, ki je objavljena kot tretja in se glasi:

Le za mamo srce bije, mamo išče le oko. Mami le ljubezen klije, mama, usta kličejo.

430.461

»Pšenica na polju že zori, mamica moja v‿grobu spi. O, preljuba mamica vi, zàkaj ste me zapústili?« - Detece šlo je k cerkvici, mežnar tam beli dan zvoni. »O, preljubi mežnar vi, povejte, kje moja mamica spi?« - »Idi, ti dete, tja na grob, 𝄆 tam boš ti našlo jamico, 𝄇 notri pa svojo mamico!« Detece vzelo iglico in kopalo jamico. Že je kopalo cele tri dni, pa še do mamice prišlo ni. - »Pojdi, ti dete, tja domo, tam boš ti našlo mačeho! Ona ti bo dala kruheka, ona ti bo dala vodico!« Detece prosilo kruheka, mačeha mu dala kamena. Sonce je za goro šlo, dete je še na tešče bio. Detece prosilo vodico, mačeha vzela šibico, tak dolgo ga je šibala, da ga je kri polivala. - Dete ne pòzna mačehe, dókler ma svojo mamico, ko pa že mamica v‿grobu spi, takrat se dete prebudi.

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka naučila od znancev. Pesem o siroti, ki gre na materin grob potožit o grdem ravnanju mačehe, je k nam pripotovala iz Češke (Štrekelj, št. 351) že v prvi polovici prejšnjega stoletja. Kmalu je ponarodela in jo še danes povsod po Slovenskem pojo v raznih variantah z večjimi ali manjšimi spremembami.

Var.: Štrekelj, št. 341, 343 (Vraz), 349 in druge; Glonar SŽ, str. 134; Haupt-Schmaler II, št. 102 (luž. srb.); Žganec, Kajkavske, št. 333; Žagorske, št. 511, 512a, 516; Medjimurske, št. 109; Kumer, Ribniške, št. 300; Dravec, Prekmurske, št. 307, 308 in 309.

431.103

Ata, ata, ata, kje so manica zlata, kje so manica zlata, mamica? »Ata, ata, ata, kje so manica zlata?« »Mamca so zaspali, ne bodo več gor stali!« Dete zelo iglo, šlo je na gomilo, šlo je na gomilo k mamici. Z iglo je kopalo, do truge prikopalo, do truge prikopalo, do mamice. »Anka, idi dómu, saj maš drugu mamu!« »Kaj mi hasni tista mati, če vi ne morte fstati, mamica!« Kadar kruh mi reže, trikrat ga pogleda, trikrat ga pogleda, mamica! Vi ste mi rezali, še s putrom namazali. Kadar srajco pere, se nad ménoj dere. Vi ste mi jo prali, lepo še popeglali, lepo še popeglali, mamica! Kadar mene češe, mi kri po čeli teče. Vi ste me česali, siatko poljubvali, slatko poljubvali, mamica!« Dete se sklonilo, leglo na gomilo; angeli so prišli, dete so odnesli, dete so odnesli f‿sveti raj!

(Več ni.)

Posnetek 28. 2. 1963. Pela Polanič Greta, rojena Muršič leta 1926, kmetica, Krištanci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od svojega očeta. Opombe in variante glej pri št. 430.

432.416

Po cest pa pride en mladenič, po imeni Fékonja; po cest pa pride en mladenič, po imeni Fékonja. Po cest pa pride en mladenič, po imeni Fékonja, on je ljubo mater prosil: »Vaša ščer bo z menoj šla!« »Ne pustim je, ne pustim je, bosta dolgo hodila!« »Nemo dolgo ne hodila, hitro pridemo nazaj!« Ko sta v‿oštarijo prišla, liter vina naroči. Ko so prvič zaigrali, ona z drugim plesat gre. Ko so s plesom gor henjali, hitro k njemi skočila: »Lubi dragi, ne zameri, to je pravi sosed moj!« On pa ná‿to nič ne reče, sam čemer ga že ima: »Luba moja, luba draga, grema malo na šprancir!« Ko sta sredi šume prišla, on ji ná‿to pravi: »Tü si, luba, doj poklekni, tvoja zadnja ura bo!« Ná‿to vzame ojster nožič, ji odreže glafco proč!

Posnetek 28. 2. 1963. Pel Štefanéc Ivan, rojen leta 1898 kmet, Krištanci. .

Pesem je nastala na Štajerskem, mogoče ravno v Prlekiji, ker je tukaj znan priimek Fekonja. Prvotno je bila samo navadno »slovo«, kot so druga slovesa, sčasoma pa se je razširila v druge kraje Slovenije kjer so ime izpustili ali ga izmenjali; ostala je samo še zgodba in jo kot tako lahko imamo za navadno narodno pripovedno pesem, kot primer preuvrstrtve mrliške pesmi v pripovedno. Več o tej pesmi glej: Z. Kumer, Fekonja, Slovenski etnograf XVI/XVI1 (1963-1964).

Pevec se je pesmi naučil v domači vasi od starejsih znancev

Var.: Orel SNPP, št. 19; Glonar, SZ, str. 226; Kumer, Ribniške, št. 336, Kumer, PSD, št. 412, Dravec, Prekmurske, št. 291 in 292; Hozian, Spomini, str. 44.

433.415

»Oj mladina, kam zahajaš, kadar solnce doli gre?« »Ljuba mamca, na plesišče, tam kjer polko špilajo!« -Ko sta prišla na plesišče, prec je z drügim plesat šla. »Ljubi moj, mi ne zameri, to je pravi sosed moj!« On pa ná‿to nič ne reče, sam f‿sebi govori. Čez nekaj časa pa ji reče: »Pojdi z mano na špancir!« - Ko sta prišla sredi gozda, sredi gozda bukovga: »Tu si, draga, dol poklekni, tu bo tvoja grenka smrt!« Fant potegne ostri meč, odseka ljupci glafco preč. - Tako se ljubici zgodi, katera ljubi fante tri. Ljubi fantje in dekleta, tole mejte za spomin, katera ljupca ljubga ma, naj pa gre še plesat ž‿jim!

Posnetek 19. IV. 1963. Pela Gregorič Terezija, rojena Jesenik leta 1934, kmetica, Lukavci (Dom).

Pesmi se je pevka naučila v vasi Jeruzalem od starejših ljudi. Ima jo za zelo staro. Opombe in variante glej pri št. 432.

434.294

V Domavi pri enoj hiši strašna groza se godi, mož nesrečni svojo ženo f‿strašnoj smrti umori. Ni se mu zadosti vidlo, da jo f‿krvi tu gledi, vzel je mrtvo télo in na štreko položi.

(Več ni znala.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela Brenkovič Julijana, rojena Muhič leta 1886, kmetica, Drakovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Pravi, da je zgodba resnična in da se je pripetila v Dornavi pri Ptuju.

435.432

V‿Drakofcih, na sredi vasi. luč nesrečna še gori; tam pri Špenglarjevi hiši ljupček ljubico ustreli. Na večer ob smi uri ona je vesela bla. O kak nesrečna krogla bila, ktera jo je fstrelila.

(Več nista vedeli.)

Posnetek 22. 8. 1963. Peli Vršič Ida, rojena Gaberc leta 1927, in Klobasa Gizela, rojena Gaberc leta 1929, kmetici, Pristava.

Pesmi se je pevka Gizela Klobasa naučila pri delu na vinogradniškem posestvu od drugih deklet I. 1950, sestra Ida Vršič pa od nje.

436.433

V‿Drakofcih, tam sredi vasi luč nesreči že gori, tam pri Špindlarjevi hiši ljupček ljupco ustreli. Fsa družina je strmela, luč pa je ugasnila, ona fsa je sprebledela, zgrudila se je na tla. Franček, Gustek k njej pristopi in jo začne klicati: »Fstani, fstani, sestra draga, ne zatisni še oči!« »Zdaj hudobnež je odbežao k njeni materi na dom. »Odpri, odpri, mati, vrata, sinka še poljubio jas bom!«

(Več nista znali.)

Posnetek 25. 2. 1963. Peli Velnar Ema, rojena leta 1940, in Pušenjak Anica, rojena leta 1939, kmetici, Gornje Krapje.

Pevka Velnar se je pesmi naučila od starejše sestre, pevka Pušenjak pa od nje. Ta varianta je popolnejša kot št. 435, vendar v zadnji kitici vsebina ni jasna. Verjetno gre za to, da je morilec hotel še videti svojega otroka, preden ga zaprejo.

Pevke so mi še povedale, da pri njih najrajši pojo dvoglasno, pa tudi triglasno, če jih je vec skupaj. Tretji glas »basira«; če gre melodija navzgor, tedaj basirajo »na dol«.

437.218

Dvanajst deklet čez Dravco gre, kak jim se zapove. Enajst jih več nazaj ne gre, al kje pa so oné? Ne vem, kaj bi si jas začel, kaj bi povedal vam, ker slišal sem en mili glas u bližnjem otoku tam. - Celi dan korajžno delajo, ne mislijo na smrt, ne vejo, da tam v‿Dravci jim je strašen grob odprt. Ko notri v‿ladjo stopijo, so fse lesele ble, pa ladja jim prevrže se, al zdaj so notri fse. - Le ena je tak srečna bla, da prišla je z‿vodé, one pa Boga prosijo, držijo gor roké. »Pomagaj, draga Anica!« kričijo fse na glas. »Jas rada bi vam pomagala, pa nemrem tá do vas!«

Posnetek 17. 8. 1963. Peli Karba Frančiška, rojena leta 1891, in Benko Slavica, rojena Karba leta 1920, kmetici, Bučkovci.

Pesmista se pevki naučili v mladosti od znancev. Menita, da je zelo stara. Pesem je splošno znana v Prlekiji. Čeravno je bila prvotno obsmrtnica (slovo), bi jo danes lahko imeli za pravo pripovedno. Povsod jo znajo in jo radi pojo.

Var.: Rzb. 27 in 591; Orel, SNPP, št. 21; Hozian, Spomini, str. 18; Dravec, Prekmurske, št. 288.

438.239

Ne vem, kaj bi začel si jas, kaj bi popeval vam, ker žalosten se čuje glas v‿veliki vodi tam. Oh, srce mene zlo boli in ves trepečem že, gdaj čujem, kaj se tam godi, oh Jezus, smili se! Tam več deklin je k Dravi šlo, kak bio njim rečeno, edenajst njih več domu ne gre, oh, kde pa so oné? Cel dan veselo delajo, sam Bog gledi na njé, in si veselo pojejo, kaj k božjoj časti je. Veselo vl‿adjo stopijo, ne mislijo na smrt, ne vejo, kaj tam v‿Dravi bo njim strašen grob odprt. Pa čujte, kaj se zgodilo je, gdaj prek se pélajo, oh, ladja njim prevrže se, no zdaj so v‿vodi fse! Oh, kaki krič, oh, kaki joč je bil zdaj čuti tam, oh, pridi, Jezus, na pomoč, oh, pridi, pridi k nam! Le samo dve tak srečni sta, da prideta z‿vode in z milim srcom gledata, vzdigavata roké. »Pomagaj, ljuba Nanika!« kričijo fse na glas. »Oh, kak bom vam pomagala, da nemrem tá do vas!« In ker so brez pomoči ble, brez trošta fsakega, so trupla na‿dno v‿vodo šle, njih duše pred Boga. Oh, kak vam zdaj pri srci bo, vi zvoljeni ljudje, ker močno fsem se smilijo te vboge deklice. Največ pa mate žalosti, ljubljeni starši vi, in dosti britkosti za ftòpljene kčeri. Pa čujte, kaj vam pravijo, gdaj jemlejo slovo, zdaj v‿večnost se odpravlajo: »Nas né bo več domu! Vas zadnjokrat objamemo, ljubljeni starši vi, zdaj fkup mi več ne pridemo, naj Bog vam fse plati. Oh, ljubi brati, sestre ve, ki še na sveti ste, zdaj srečno zadnjokrat gnes mi podamo vam roké! Preljube tovarišice ve, iz vasi grmoške, za nas vas zdaj srce boli, skoz smo si dobre ble! Če koga smo na sveti gdaj znabit razžalile, naj odpusti nam iz srca, mi smo odpustle fse!«

Posnetek 26.2. 1963. Pel Novak Jakob, rojen leta 1898, kmet, Banovci. Napev in besedilo prve kitice te pesmi je pevec zapel, drugo besedilo pa je prepisano iz rokopisne pesmarice Petra Novaka iz l. 1892.

Opombe in variante glej pri št. 437.

439.522

Fsaki den slišimo novega kaj, fčasih veselje al žalost najraj. Kam se obrneš kol, dosti pofsod nevol, križa se ogniti nemreš nikol. Jas vam od ene dikline povem, ki doživela nesrečen je dén. Zdrava od doma gre, srota za to ne ve, da jo smrt v‿vodi počakati če. Zjutraj kak da bi že znala za to, lepo je vzela od doma slovo. Slatko si zgovori: »Gé si, moj bratec ti, kak se ti kaj pri soldakih godi?« S tem se vesela na delo poda, v‿vročem pregloboko v‿vodo je šla. Zmanjka ji lastna moč, kredi bla ni pomoč, Micika, tvoje življenje je proč! Njene tovaršice iščejo jo, ona pa plava pod hladno vodo. Oče prestrašeni čejo pomagati, ali hčer lüba več ne zgovori. »Kje ste bli, stariši, klicala sem, roke zdigavala iz globočin. Če bi pritekli vi, rešli bi svojo hči, ktera na briitifi mrtva leži! Drügo mi nemrete pomagati, molte, da pridem ta v‿zvoleni raj! Tan bom jas prosila lübega Jezusa, da vam srečnejšo smrt enkrat poda!«

Posnetek 31.1. 1964. Pela Šoster Ljudmila, rojena Veber leta 1903, gospodinja, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila v otroških letih od znancev. Slišala je praviti svojo mater, da je bila to resnična zgodba in da se je pripetila, ko je bila ona še otrok (+1945 v 80. letu).

Ta pesem je ena lepših »sloves«; posebno prve štiri kitice, kijih verjetno največ pojo. Ritem verzov je daktilski deseterec, ki se v 3. vrstici razširi v dvanajsterec, besede izbrane. Melodija ni originalna, temveč od znane pesmi »Micika v‿ogradi rože sadi«.

Var.: Štrekelj, Dodatek A (a).

440.199

Srečal sem študente tri, kaj so se v‿Muro kopat šli, splavávajo kak ribice in žalostno dokončajo. Veselo so od doma šli, praf luštno so prepevali; fse se veselje spremeni, se Anton Jurkovič ftopi. Pa on si zove na pomoč svojga pajdaš(a) Andrašiča; Škrjanec tudi ta biži, da hoče mu pomagati. »Oj, ti nemila smrt, kaj si mela name takšno srd, kaj nisi štela čakati, da bi jas prišel ven z‿vodé! Zbogom, brati in sestré, zbogom, mati, očka vi; Bog daj, da bi se videli tam gor pri ljubem Jezusi!«

Posnetek 24. 2. 1963. Pel Senica Martin, rojen leta 1908, kmet, Hrastje-Mota. Pesmi se je pevec naučil pri delu v Hrastju Moti.

Var.: GNI, 0-6010 (Podgradje, 1908); Hozian, Spomini, št. 100; Dravec, Prekmurske, št. 287; Kumer, PSD, št. 455.

441.515

(Odlomek.) V‿miklošefskoj fari en fantič je mlad, prebrisane glave, učio se je rad; veselo je bilo njegovo srce, al Tonček mu je bilo ime.

Posnetek 24. 2. 1963. Peli: Misleta Jožefa, rojena Žunič leta 1901, Bratkovič Avgust rojen leta 1916, in Misleta Franc, rojen leta 1893, kmetje, Hrastje-Mota.

Pesmi so se pevci naučili v mladosti od starejših. Pravijo, da je zgodba resnična. Besedilo te variante je odlomek, popolnejše glej pri št. 442. Čeravno vsebinsko nepopolna varianta, smo jo sprejeli v zbirko, ker je triglasna. V drugem taktu napeva je akord brez terce, kar je slučajno in ni prleška značilnost.

442.513

V‿vidovski fari bil fantiček mlad, bistrega uma, učil se je rad. Veselo je bilo njegovo srce in Tonček mu je bilo ime. Pa kaj se je s‿tega z‿en špajs naredil, fantič obesil je puško na klin. Puška je počila, srce je tròfila, fantič zaj mrtef leži.

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci. Pesmi se je pevka naučila kot otrok od znancev. Nesreča s puško je v »slovesih« redko omenjena; največkrat pripovedujejo o nesrečah na polju ali pri delu.

443.196

»Zakaj nocoj tak žalosno mi bleda luna sije? Od mene jemle že slovo, ker moral bom umreti!« Ko truden dela dokonča, želel si je počitka. Nesreča mira mu ne da, si puško v‿roke vzame. K nesreči pade mu na tla, ga v‿nogo je ranila; z‿globoke rane mu teče kri, »Pomagaj, žena mila!« Še v‿noč je moral v‿bolnico, zapustil ženo mlado, nazaj se nigdar več vrnil ni med svojo deco milo. Ko prvič ga obiskat šla, fsa žalosna nesrečna, z veseljem jo pozdravil je, še lepše jo potroštal. Ko drugič ga obiskat šla z očeton je njegovim, na odru najde mrtvega in zvon mu slóvo poje. »Angelica in Milica, ve bosta prišle k meni, mi rožice natrgale in rožmarin zeleni!«

Posnetek 30. 11. 1963. Pela Trstenjak Anica, rojena Plohl leta 1935, delavka, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Resnična zgodba. Pesmi se je pevka naučila pred 10 leti. V vas jo je prinesla Kolomančič Marija iz Brebrovnika, zložila pa njena prijateljica med drugo svetovno vojno.

444.204

V‿Radoslafcih poznamo poštene Lahove, pa žalostne jih vidimo, poglejmo, kaj jim je! Gostijo so pripravljali za sestro Miciko, veseli skupaj zbrani bli na predvečer še so. Brat Peter šel je zvečer spat, pa žalosten je bil; pa žalosten za sestrico ni mogel mirovat. Zato pa se na pot podal prijateljem v‿drugo vas, med potjo pa je smrt prestal, ga Bog je vzel od nas!

Posnetek 24. 2. 1963. Pela Vrbnjak Alojzija, rojena Žitek leta 1912, kmetica, Hrastje-Mota.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših v družbi. Stari ljudje jo pojejo še včasih.

445.338

Matija Žumbar, kam potuješ, zàkaj v‿noči z‿doma greš? Nič ne vidiš, nič ne čuješ, sam za svojo smrt ne veš. Fantom vidi se veselo, v‿noči iti v‿drugo vés, pa ponočno fsako delo dosti ma nesreče vmes. Da je dòma slatko spati, to vam povedat ni, praf se Bogi v roke dati tud na trdi postelji. Hlapci po navadi spijo bliz živine največkrat, če njo skrivno zapustijo, grejo svoje smrti zvat. Tak Matjažu se zgodilo, f‿pridni hiši služil je, gospodarjem fsem je milo, da tak zdraf po smrt si gre. On iz groba fantom pravi: »Fse vam iz srca odpustim, tud med vami ves krvavi tukaj zdaj slatko zaspim!« On črez Dravo služit ide z‿lepe fare barbarske, pa črez Dravo več ne pride z‿lepe fare polenske. Tam so njemu grob naredli. Človek fsak svoj del dobi, kak da neki ne bi vedli, da srce tud celo ni. Táko nespodobno delo zgodi se v‿vési braclovski in na daleč zagrmelo, groza je obišla fse. Mislimo si, kak težavno je za starše toti glas, dete njih, na srci zdravo, jemle si slovo od nas. Ena sestra in dva brata, ki so si praf dobri bli, ne gledijo več na vrata, od kod Matjaž priša bi. To se njemu je zgodilo, star je bil on dvajset let, dosti križef ga zagnilo, ker je bil k vojakom štet. »Tudi tebi, svet, odpuščam, ker si mi srce prebil, res da hudo smrt poskušam, pa mi bodi Bog ti mil! Lepše se med séboj mejte! Jas bi lahko bil še zdraf, nagla jeza, dobro veste, nigdar nič ne stori praf. S tem ste storli mi krivico, da sem nespovedan bil, stopim k Bogu na pravico, rešnje télo nisem vžil. Srečno, fanti in dekleta, srečno, cela safska vés, gospodarji, gospodinje, to za slóvo dam vam gnes! Lépo se za fse zahvalim, ne pozabite na mé, za te velke ino male moja smrt naj vzgled vam je!«

Posnetek 26.2. 1963. Pel Novak Jakob, rojen leta 1898, kmet, Banovci.

Napev in besedilo prvih dveh kitic je pevec zapel, druge so prepisane iz rokopisne pesmarice Jerneja Juranoviča iz leta 1891. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od mlatičev.

Var.: Hozian, Spomini, str. 52; Štrekelj, Dodatek B, št. 42.

446.567

(Odlomek) Milo pólenski zvonovi zadnjo pesem pojejo, Franca Zorka pa k pokoji mladi fantje nesejo!

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 7. 1964. Pela Sok Ana, rojena Klajžar leta 1907, kmetica, Polenšak. Pevka mi je povedala, da je pesem zložena po resničnem dogodku, ki se je pripetil okoli leta 1910 v vasi Žamenci fara Polenšak, zato se besedilo začne z verzom »Milo pólenski zvonovi …«. Brat ponesrečenega Franca Zorka je še živ in ga pevka pozna. Pesmi se je naučila v mladosti. To slovo je eno od najbolj znanih v Prlekiji. Metro-ritmična oblika teksta je 8-7, melodična vrstica pa teija petnajsterec, zato je pesem uvrščena v ta ritmični tip.

Pevka mi je še rekla, da pri njih za veliko noč še kurijo kresove, za Janzevo (24. junija) pa ne več.

447.568

Milo pólenski zvonovi zadnjo pesem pojejo, Franca Zorka pa (k) pogrebi mladi fantje nesejo! Bil je on v‿najlepši dobi, star še petindvajset let, pa ponoči gre s tovaršem, še to noč zapustil svet. Franc Zorko na štale ide, zraven gor po seni šel, po nesreči pa na hakel pade, prsi z njim si je predrl. »Jezus, Jezus!« milo kliče, z velkim glasom zakriči: »Kaj se meni je zgodilo, da tak strašno me boli?«

Posnetek 23. 2. 1963. Pela Senčar Terezija, rojena Klemenčič leta 1907, kmetica, Bučečovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od stare matere. Zgodba je resnična. Glej opombe pri št. 446. Pri var. RZB. št. 508 (Boračeva) je na kraju še ena kitica, ki je tukaj m, m se glasi:

Oča, mati so pritekli, da bi še ga rešili. S tihoj žalostjoj so rekli: »Kaj se tebi zgodlo je?«

448.549

Človek predragi, ko v‿jutro gor fstaneš, nisi obvarvan, da zvečer greš spat, zna biti za uro več se ne ganeš, moral boš svečo že v‿rokah držat! Gor na mašini ta prva je bila, ona podavala snopje je tam, al ko pa je ura ednajst odbila, zgrabi ji roko notri do ram. Hitro priskočijo drugi k pomoči, da je rešijo strašnih nevol, al ona se z milim glasom oglasi: »Za mene umreti najboljše bi blo!«

Posnetek 18. 4. 1963. Peli Bogdan Julijana, rojena Potočnik leta 1904, in Magdič Julijana, rojena Stegmiüler leta 1891, kmetici, Kamenščak.

Pevki sta se pesmi naučili, v mladosti od znancev. Povedali sta, da se je opisano pripetilo v Ljutomeru l. 1910 pri gospodarju Šumaku, ko so mlatili pšenico. Pevka Magdič se spominja tega dogodka.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 284.

449.548

Človek predragi, ko zjutraj gor staneš, nisi obvarvan, da zvéčer greš spat, zna biti za uro da več se ne ganeš, moral boš svečo že v‿roki držat. Pesmica znana fsem fantom, dekletom, ki nam pretstavlja najlepši izgled. Hitro spreminjajo lica se mlada, čeravno ti klije najlepša mladost. V‿nedeljo popoldne na dirki je bila, ona vesela Johana Mavric. Starši so hteli k pomoči jo imeti, a Bog pa je z njo drugače ravnal. F‿pondeljek zarano se s postelje spravi, ona vesela k mašini je šla, fse tovarišice z veseljem pozdravi, dobro je jutro še voščila fsem. Gor na mašini ta prva je bila, ona podajala snopje je coj. Ko pa je urca ednajsta odbila, zgrabi se roka ji notri do ram. Skočijo drugi le hitro k pomoči, da bi j' odrešili, če je mogoč, ali že roka od nje se odloči, gre po mašini na drugi stran dol. Sestrica Trezika f‿slüžbo je šla. Ko je izvedela strašne reči, svojo je sestro še tisti dan vidla, ktera nesrečna fsa f‿krvi leži.

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Pintarič Antonija, rojena Pihler, leta 1916, kmetica, Očeslavci.

Pevka se je pesmi naučila od znancev. Kdaj pa kdaj se pri njih še sedaj poje. Besedilo ni izbrušeno ker se pesem verjetno m dosti pela. Besede so trde, brez pesniške lepote, samo gola zgodba.

Opombe glej pri št. 448.

450.521

Fsaki dan slišimo novega kaj, fčasi veselje in žalost najraj. Kam se ozre oko, pofsod je zadost nevol, križa se zognoti nemre nikol. Tak si je mislilo neko dekle, da se ne bode zgodilo ji nič. Ide brez fse skrbi, starše doma pusti in se nanaša na svoje moči. Štebiha Lojzijo jo klicali ste, v‿Desnjaki doma, al mrtva je že. Zvrne se voz na njo z drvami tak močno, da za pomagati ni več bilo. Solnce odišlo je že za goro, ona pa Lkrvi vzdihuje teško: »Marija ti, toto noč bodi mi na pomoč, moje živlenje nocoj bode proč! Da bi jas starše ubogala bolj, ne bi se fcakala tolkih nevol. F‿štiriindvajset' let moram zapustit svet in zadnjič podati vam mrzlo roko!«

Posnetek 30. 11. 1963. Pela Štrucl Trezika, rojena Plohl leta 1910, kmetica, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila pred 40 leti od svoje matere. Zgodba je resnična, mati je poznala osebo, ki se navaja v pesmi.

Var.: Štrekelj, Dodatek A (b).

451.437

Poslušajte, vi kristjani, kaj na svetu se godi, skoraj ni mi moč začeti, preveč srce me boli. Kosi Franc je bil mladenič, kakršnega Bog želi, v edenindvajstem leti pa ga smrt že pokosi. Starši z doma se peljajo, sinu pa še naroče, jabolka, ki že zorijo, mora jih otresti fse. Vreme pa tist dan deževno, drevje bilo mokro je, vendar se poda na delo, rad uboga stariše. Pa nesreča ne praznuje, kar se tu pokaže spet, z dréva pade, se pobije, da ne ve za božji svet. Šele čez nekoliko časa z‿nezavesti zdrami se in na noge si pomaga, pa boli ga močno fse. Osem dni od tega časa kliče on duhovnika, kteri mu zavžiti dajo tolažnika večnega. Mirno od zdaj fse prenaša bolečine velike, starši, prijatli, znanci so dobili upanje. A zaman so fsa zdravila, zadna ura bliža se. Mati v‿žalosti je fpila, žalostno je bilo fse. Mirno on zaspi v‿Gospodu, sliši se premili jok, saj živlenje se vgasnilo, staršem tako ljubljeno. In na odru ga mrtvaškem lepi venci kinčajo, tud cezanjefski gasilci dajo vence mu f‿slovo. In k večnemu počitku mladi fantje ga neso, ga zročijo hladni zemlji, kjer za mir in pokoj bo. Starši, nič ne žalujte, ampak voljno trpite, angelja v‿nebesih mate, saj je živel tak lepo! Oj mladina, premišlujmo, kak na svetu se godi, danes se še veselimo, jutri nam je končati! Mi pa, ki smo mladi fantje, njega v‿zgled si vzemimo, ko nas Bog poklical bode, nam ločitef večna bo!

Posnetek 21. 4. 1963. Pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet, Lukavci.

Napev in besedilo prvih dveh kitic je pevec zapel, drugo besedilo je prepisano iz njegove rokopisne pesmarice.

Pevec pravi, da je pesem sam zložil v mladosti v spomin svojemu tovarišu Francu Kosiju iz Cezanjevec, ki se je smrtno ponesrečil. Čeravno mi je zatrjeval, da je pazil na rimo, se vendar čuti, da je pesem zlagal preprost verzifrkator.

452.550

Prišel je praznik presvetga imena, rana daritef se f‿cerkvi vrši, zdaj se nesreča zgodi nezrečena, tukaj f‿Trbégofcih fsak se solzi. Juri Korošec se vozil je v‿mesto, zdrav ino krepek se vrača domo, našel med potom do smrti je cesto, on se pri sosedu vleže f‿seno. Zjutraj začele so štale goreti, zgoraj za njega pač nišče ni znal, sam pa ni mogel se smrti oteti, zato on v ogni živlenje konča.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, kmetica, Trbegovci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Ozadje vsebine je resničen dogodek, ki se je pripetil pred 60 leti v njeni vasi Mala Nedelja.

453.385

Čujte pesem od nesrečne smrti Micke Simonič! Bog jo vzel v livade večne v seli svet razdjavni. Mirno, vdano je živela s pridnim možem dvanajst let; ko pa vojska se začela, mož je bil k vojakom vzet. Žalostna za možem vedno delo je opravlala. Prosila Bogá je vedno, da bi vojska nehala. Ni pa tega doživela, prišlo je drugače ž‿njo; mož, ki ga domu želela, je že v‿grobu našel jo. - Temna noč je svet objela junija šestnajstega, luč do polnoči je mela, ko je možu pisala. Trudna, zmučena od dela, legla se k počitku je. Luč, ki dalje je gorela, vnela fse svetilka je. Plamen vnel je postelj celo, kjer otroka spala sta. Ko ju peči je začelo, rada bi ju rešila. Glejte materno ljubezen, ki j' otroka branila, sama smrtno si bolezen z ognjem je nakopala! Grozno fsa se je opekla, fsa obleka ji zgori. Kamor šla je, kri ž nje tekla, iz stopinj se kri cedi. Ni še fstala zjutraj zarja, že se zvonček oglasi, Jezus dušo iz telesa je za večno ji krepil.

Posnetek 31. 7. 1966. Peli Rajh Frančiška, rojena Knaflič leta 1912, in Petkovič Terezija, rojena Knaflič leta 1916, kmetici, Vučja vas.

Besedilo pesmi govori o dogodku v času prve svetovne vojne. Pevki sta povedali, da se je nesreča pripetila v vasi Drakovci v Prlekiji. Četrta vrstica v začetku ni jasna in pevka ni znala pojasniti, kaj pomenijo besede »v seli svet razdjavni«. (Mogoče »Vesoljni svet v daljavi?«.)

Pesmi sta se pevki naučili v otroških letih od svoje matere (+1947 v 68. letu).

454.434

»Vzemi, vzemi, prstan z roke«, pravi deklica žalosno. Gledam te v obličje bledo, ker mi mamica branijo. En mladenič f‿hiišo stopi, beli križ v‿rokah drži, za njim pa štirje mladi fantje belo trügico nesejo. »Zbogom ljuba, zbogom draga, zame nisi stvarjena; na onkraj groba se bova vidla, tan se zopet snideva!«

Posnetek 16. 12. 1962. Peli Škorjanec Monika, rojena leta 1904, in Štrakl Marica, rojena leta 1925, kmetici, Križevci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti pri delu. Mislita, da je stara. Še sedaj jo po vasi radi pojo.

455.451

Poslušaj, predraga mladina,

in pojte na brütif večkrat,

fsak križec te tu opominja,

da pojdemo v‿zemlo fsi spat!

Gnes Tilika Veberič pravi

in daje fsem lepi izgled,

posebno, mladina, pa tebi,

kak hitro pač mine ta svet.

Je bila vdana in pridna,

jo radi imeli ste fsi,

nikogar ni preveč žalila,

le ljubila fse je lepo.

F‿cvetju mladosti je živela,

štiriindvajset še komaj let,

pa že jo je smrt prehitela,

pridružila k mrličem se je.

Je vdano in tiho trpela

in vdano prenašala fse,

sedaj pa fjej hudi bolezni

odprl se je hladni ji grob.

V‿zadnjih dneh tega življenja

prejela je angelski kruh,

s katerim je duša presrečna

se ločila s tega sveta.

Ko njej je že sveča gorela,

je klicala sveto ime, je djala:

»O, Jezus premili,

usmili se danes čez mé!«

Oh čujte, mati in bratec,

sosedje, prijatelji fsi,

vi znanci in žlahta predraga,

kaj Tilika vam govori!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Onešek Terezija, rojena Rožman leta 1903, kmetica, Gornje Krapje.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstnem kraju. Povedala je, da se je dogodek primeril v Negovi. Za pust (fašenk) so šli plesat in Tilika je vroča sedla na beton pa se je prehladila. Pesem je pevki pel Tilikin brat in se je je od njega naučila.

456.410

Oj, mladina ti premila, čuj zdaj moje pesmi glas, kak sem mlada (svet) zapustila, ločit moram se od vas! Grenka moja je ločitef, ker prezgodaj moram mret, Jezus mene v‿nébo kliče, k sebi hoče me imet. Komaj v osemnajstem letu sem prestopila čez prag, télo mlado in cvetečo mi obdaje smrtni mrak. Zdaj podajam mrzlo roko, luba mati, vam f‿slovo, ki ste večkrat solzo vročo potočili žalostno! To imate zgled od mene, fantje in dekleta vi, smrti nigdo ne prežene, tud vas lahko umori!

Posnetek 20. 4. 1963. Pel Slavič Jože, rojen leta 1887, kmet, Cven.

Po trditvi pevca je napev in besedilo te pesmi zložil l. 1905 Anton Trojnar 48 ur po smrti Marije Sever iz njihove vasi. Pesem so fantje potem peli pri njenem pogrebu; takrat je bil med njimi in odtlej se pesmi spominja.

457.504

Poslušaj, poslušaj, predragi kristjan, ti nekaj novga povedati mam, od jedne mlade deklice, ki letos umrla je! Al ona je mislila v‿zakon stopit, veliko veselja si s tem pridobit, al zdaj pa jo spremlajo f‿črno zemljo, da tamkaj počivala bo. Al ona si je zbirala ženina med fanti celega sveta, pa zbrala si je ženina preljubega Jezusa. Kak lep je venček zakonski, še lepši je venček nedolžnosti, ki bode njoj na glafco djan, na njeno to desno stran. Zdaj mlada mladenka že v‿grobu leži in mladi mladenič na grobu kleči; če bi imel kamenito srce, bi moral točiti solze!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Rožman Fefika, rojena Tišler leta 1912, kmetica, Grabonoš.

Pesmi se je pevka naučila v rojstni vasi pri delu.

Var.: Hozian, Spomini, str. 82.

458.370

Ure zlate, kam ste stekle, in presrečni mladi dni, ko smo še pri svojih stariših veselo si prepevali. Bilo nas je dvanajst otrok, hvala lepa starišem, ki so zdrave nas zredili, večni Bog jim naj plati! Z‿naše družbe izgubili sestrico smo Juliko. Srce njej je blo veselo, rado je prepevalo! Triindvajset let bla stara, ko vzela zdomi je slovo, svojmu ženinu podala roko in srce zvesto. Alojz Kavčič, mož njen dragi, fse za njo bi rad storil, on še tolko se potrudi, v‿Gradec gre pomoč iskat. Dva otroka f‿hladni zemlji njena že počivata, pri tretjem pa ni blo pomoči, ž‿jin je f‿hladno zemlo šla.

Posnetek 23. 8. 1963. Pela Škrlec Alojzija, rojena Hladen leta 1887, gospodinja (babica), Ljutomer.

Napev in besedilo te pesmi je pevka sama zložila, ko je imela 16 let in ji je sestra umrla na porodu. Po trditvi pevke so pesem nekaj časa zelo radi peli, sedaj pa je več nihče ne zna.

MRLIŠKE

459.138

Fse naj se žalosti, stari in mladi fsi, če praf premislimo to smrt nesmileno. Si stari ali mlad, bogat al siromak, fürst, grof ali soldat, ta smrt te pride klat. Tam zlati oficir pred smrtjoj nima mir, keri prevladat zna svojga sovražnika. Boji se njega fse, ta smrt ne straši se, gre k jemu naravnost, ga pokosi pojdoč. Pa smrt še tüdi gre k prostim soldatom še, jim reče: »Zdaj postoj, ti moraš it z menoj! Dol deni orožje in hodi zdaj kre mé, od regimenta sen jas, tebe meti čem!« »Soldat ma f‿teli moč, le, smrt, od mene proč, man v rokah sablo, gvir, o smrt, le daj mi mir! Sen nekemi glavo ta vrgel na zemló, le proč od mene, smrt, maš dale pot odprt!« Ta smrt mu reče: »Zdaj le voljno se podaj, še večje vladafce sen spravila fkraj. Tvoje telo no drob bo šlo Lte mrzli grob, sè, kar živi na svet, ob uri more mret.« Ta smrt še ide ta, di so mala dečica, no jih odzeme proč, ne zbrani jih staršof joč. »So tak kak rožice nedolžnega srca, morejo it z menoj, prhneti pod zemloj. Fse more z menoj it in f‿prah se spremenit, veliki, mladi, fsi, visoki, nisoki, cesari, krali fsi, papeži, mešniki, device cartane, s‿soboj zemen fse.« O, človek cartani, le praf premisli si, si zdraf ali bolén, morbit je tvoj zadnji dén. Bodi pripravleni, te né boš zgübleni, tè bo ti lehka smrt in sveti raj odprt!

Posnetek 28. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Meni, da je zelo stara. Sedaj se ne poje več.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 318.

460.93

Fse, kar živi na svetu, je le en kratek čas, fse mora slóvo vzeti in zapustiti nas. Tud jas se zdaj odpravlam, zemen od vas slovo, se v‿dolgo večnost spravlam, me več nazaj ne bo. Fse meni odpustite, kar vas razžalila sem, kakor tud vi želite, sem odpustila fsem. Tud vi ne veste časa, gdaj prišel bo Gospod, ga bode duša vaša poklicana od tod.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela Štuhec Ana, rojena Karba leta 1889, kmetica, Trbegovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Pesem so peli, ko so mrliča nesli iz hiše Sedaj je ne pojo vec, le besedilo včasih kdo recitira pri pogrebu

461.207

Rasti, rasti, rožmarin, ti deviški drag spomin! Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al pa suh. Kadar jas umrla bom, venec lep imela bom; z‿rožmarina zelenga, fajglna rudečega. Na pare bom položena, belo bom oblečena; venec pa bo lep zelen men na glafco položen. Že zvonovi mil pojo, mene pa (k) pogreb neso; v‿grobu počivala bom, več sestric imela bom. Tam sodnik prikazal se, po pravici sodil fse; dobre djal na desno stran, hudobne pa na levo stran.

Posnetek 26.2. 1963. Pela Škrlec Kristina, rojena leta 1906, kmetica, Banovci. Pesmise je pevka naučila od starejših ljudi. Obsmrtnica je znana tudi v drugih krajih Slovenije.

Var.: Štrekelj, od št. 6250 do 6268; Hozian, Spomini, str. 89; Kumer. Ribniške, št. 353 354 in 355; Kumer. PSD, št. 451; Beg, str. 218.

462.260

Nocoj sem jas to zadnjokrat pri svoji materi, al jutri bodo prišli že štirje po mé. Tè do mene nesli od moje matere; od moje ljube matere k toj beloj cerkvici. Tam do me doj djali, okoli gledali. Okoli bodo gledali in grobec iskali. Ko grobeca ne najdejo, eno jamo skoplejo. Eno jamo so skopali, me notri djáli so. Notri so me djáli, s prstjoj zasipali. S prstjoj so me zasipali in grejo domo. Dòma pijejo in jejo in dobre vole so, na dušo pa ne zmislijo, kaj v‿večnosti bo. Ko bi jas mogla saj enkrat še domò, te bi si oni zmislili na mé, na mojo düšo!

Posnetek 1.2. 1964. Pela Trstenjak Marija, rojena Kranjc leta 1909, delavka, Boračeva.

Po pripovedovanju pevke je bila v njihovi vasi prej navada, da so zvečer na domu mrliča peli cerkvene in tudi druge pesmi z ustrezno vsebino. Ena takih mrliških je bila tudi ta. Če so jo peli poročeni osebi, so v prvem verzu prve kitice spremenili besedilo, n.pr. »Nocoj sem jas to zadnjokrat pri svoji ženi …«. Petja pri mrliču zdaj ni več in pojo samo še na pokopališču pri pokopu, a tedaj cerkvene pesmi.

Pevka se je pesmi naučila od znancev, ko so peli zvečer pri mrliču. Var.: Štrekelj, št. 6340.

463.23

Oh, fse me žalosti v dolini souznati, sveča mi dogori, mi pravi: Vmeri ti! Trobenta angelof mi je zatroubila, pred sodbo božjo me povabila. Živeo sem dvajset let, na totem reivnem sveit. Al zdaj pa moram mreit in se med mrtve štet. Trügo mi delajo, telo v‿njo devajo, al düša bo pred sodbo božjo šla. Zdaj nesejo me tá, gé mrtvi so doma, tam je za fsakega hiša pripravlena. Me tá prinesejo, me dol položijo se Boga molijo in zame prosijo. Jas moram tu ostat, f‿tei jamči mirno spat, dokler me nè‿bo svet prišao angel zvat! Naj Bog mi odpusti moje hudobnosti, katere storil sem f‿prevzetnosti! Fantje, dekleta vi, žifte v‿nedolžnosti, varujte greha se, ki k sodbi vas pelja! Jezus, Marija pa vam veinec spleitata, na glavo gor vam ga polagata. Kristjani zvoljeni, fsak kter tu mimo gre, mi bodte smiljeni, naj moli rad za mé! Tou vam naprej povem, fsi bote prišli sem, kdaj prišel bo za vas ti zadnji čas.

Posnetek 1.2. 1964. Pela Črnko Genika, rojena Horvat leta 1897, kmetica, Radgona.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starke Trezike Vreča iz Sčavnice. Pevka ima pesem za zelo staro. Povedala je, da so jo peli v vasi Police pri hiši, kjer so imeli mrliča, ko je ona bila mlada. Sedaj pojo samo na pokopališču pri pogrebu. Var.: Štrekelj, Dodatek B, št. 114.

464.386

Kaj je človek na tem svetu, zelo kratek čas živi! Komaj začne on živeti, proti grobu že hiti. Fsa zdravila tega svéta smrti ga ne rešijo, ker prešteta so mu leta, kteri svet zapustiu bo. Čas življenja hitro teče, dan za dnevom odbeži. Pride grenka smrt in reče: »Človek, pojdi v‿večnost ti!« Učite se fsi od mene: kar ste vi zdaj, bla sem jas! Kak se v‿meni nič ne gane, tak bo vam za kratek čas! Dosti truda ste imeli, gdaj ležala sem bolana. Za zdravila ste skrbeli, iskali je noč in dan. Vendar, ker na celem svetu ni pomoči zoper smrt, sklenjeno je fsem umreti, že me čaka grob odprt. Zato slovo moram vzeti, sorodniki in sosedi! Srečno, zbogom na tem svetu, tamkaj bomo se videli! Srečno, ljubi mož, žlahta in pa fsi prijatelji! Če sem kterega pozabila, prosim, naj mi odpusti! Srečno sedaj fsi ostanite, ki ste mene póznali, in v ljubezni me ohrante, proste Boga za me fsi! Zdaj počivat jas odidem s truplom f‿svoj mrtvaški dom, pa se z vami zopet snidem pred sodnikom Jezusom. Vzdignite, pogrebci, mene in k počitku zaneste me! Naj se truplo k miru dene, v‿zemljo naj počivat gre! Mojo dušo, Jezus ljubi, f‿tvoje roke izročim! Ti po svoji jo obljubi tam pridruži zvoljenim!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Mohorič Tonika, rojena leta 1929, in Mohorič Ignac, rojen leta 1900, kmeta, Cerkvenjak.

Te mrliške pesmi se je pevec Mohorič naučil pred petdesetimi leti v domači vasi, njegova hči Tonika pa od njega. Pesem se po pripovedovanju pevca poje na domu mrliča, ko ga vzdignejo in nesejo od hiše. Pojejo vsi prisotni. Pevec Mohorič ima pesem za zelo staro.

Var.: Rzb. št. 501.

465.566

O, duša, idi k svojemu Bogu, ki te je stvaril, le idi k Sinu božjemu, ki tebe je odrešil, le idi k Duhu svetemu, ki tebe je posvetil! Bog te naj vzame k svojemu Bogu gor f‿sveto nebo! To télo zdaj pokoplimo po krščajnski navadi, revni duši pa želimo, naj bo pri Bogu v‿gnadi! Na strašni sodni dén Bog daj veselo skupaj priti braton in sestran, večni raj želimo zadobiti.

Posnetek 25. 8. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti pred 70 leti na pokopališču. Sedaj je že več kot 20 let ni slišala peti.

Enako besedilo z enakim napevom (Rzb št. 710) mi je pel Ignac Mohorič, rojen leta 1900, iz Cer- kvenjaka. Po njegovem pripovedovanju se ta pesem poje takrat, ko mrliča spuščajo v jamo. Po stari navadi pojejo vsi prisotni.

466.65

Gozdič je že zelen, travnik je razcveten, ptički pdo nebom veselo pojo. Ptički, jas fprašam vas, al bo že skor pomlad, al bo že skoraj zelena pomlad.

(Več ni znala.)

Posnetek 2. 9. 1966. Pela Rubin Magdalena, rojena leta 1944, kmečko dekle, Kog.

Pesmi se je pevka naučila v domači vasi od znancev. Njena stara mati Otilija Rubin, rojena leta 1886, kije bila pri snemanju prisotna, mi je rekla, da so pesem peli v Kogu že v njenih mladih letih

Znana je tudi drugod po Sloveniji. Največ jo pojejo na pokopališču kot nagrobnico.

Var.: Štrekelj, od št. 2402-2414: Hozian, Spomini, str. 27; Kumer, Ribniške, št. 352; Kumer, PSD. št. 447; Beg, str. 230.

466.65

(Popolnejša.) Gozdič je že zelen, travnik je razcveten, ptički pod nebom veselo pojo. V oknu obrazek bled kakor ovenjen cvet, žalostn gleda na jasno nebo. Pravijo, da pomlad, čudežen skriva sad, kdor ga okusi, na veke je mlad. V oknu sloni dekle, kdaj ji pomlad cvete? Pesem pomladna odmeva z livad. Ptički, jaz vprašam vas: »Al bo že skor pomlad, al bo že skoraj zelena pomlad? Vstala bom tisti hip, pojdem čez dol in hrib. Pojdem, poiščem si ta čudežni sad. Pride velika noč, spet obraz cvetoč; spet bom vesela in blažena V svilo napravljena z vencem proslavljena, na praznik Vstajenja tja v cerkev bon šla!« »Pomlad že prišla bo, tebe pa več ne bo, djali te bodo v to črno zemljo. Kadar Vstajenja dan v grobu bo praznovan, prah se predrami z nebeško močjo Dotlej pa spala boš, takrat pa vstala boš. Pojdeš vkušat ta čudežni sad.« Pomlad čez grob hiti, dekle pa v grobu spi; na njo pa čaka vstajenja pomlad.

Prepisana iz rokopisne pesmarice Juranoviča Franca iz Banovec. rojen leta 1887. Pevci znajo navadno samo nekaj kitic te pesmi, zato je tu priloženo popolnejše besedilo. Pesem je bila prvotno romanca, pa je sčasoma postala obsmrtnica. Lahko se poje na napev št. 466. Variante glej tudi pri tej številki.

OBREDNE

468.297

Sveti Jožef, stari možek, dolgo sivo brado ima. Z brado giblje, dejte ziblje, smiljenega Jezusa.

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Lipič Ana, rojena Rihtarič leta 1910, kmetica, Boračeva. Pesmi se je pevka naučila v mladosti in je stara narodna božična. Ponekod jo matere pojo otrokom, pa jo imajo zato za otroško pesem.

Var.: Štrekelj, od št. 4829 do 4845; Kumer, Ribniške, št. 408; Dravec, Prekmurske, št. 374; Kuba, VII, št. 67.

469.244

To staro leto minilo, opolnoči od nas je šlo, oglednimo se še za njim, ohranimo spomin! Predragi, razveselte se, veselo Novo leto je! Naj fsak pozdravlja fsakega v imenu Jezusa!

Posnetek 31. 7. 1966. Peli Rajh Frančiška, rojena Knaflič leta 1912, in Petkovič Terezija, rojena Knaflič leta 1916, kmetici, Vučja vas.

Pesmi sta se pevki naučili leta 1936 od vaških muzikantov, ko so hodili za Novo leto po hišah koledovat. V napevu se tu in tam čuti tendenca k 3/4 taktu, v kakršnem so pesem verjetno prej peli. Var.: Rzb. št. 225, Kamenščak.

470.412

Čujte danes po fsem sveti, nekaj novega se godi: sivi starček slóvo jemle, mlado dete se rodi! Sivi starček, staro leto, v jamo večnosti hiti, mlado dete, Novo leto, pa med nami oživi!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Ima jo za zelo staro. Var.: GNI, M-22671 (Rački vrh).

471.531

Zopet minolo jedno je leto, nam se vrnilo nigdar ne bo! Minio je, minlo, fse je prešteto, kaj smo storili dobro al zlo. Miniu pa tudi negdo (je) med nami, ki biu dans leto z nami vesel. Zdaj že počiva v‿glóboki jami, z jega postal bo prah in pepel. Tužno po svetu mož pogleduje, nekoga išče, vendar zastojn. Z malmi otroci joče, vzdihuje: »Zgubli smo mater, oh, to je joj!« Žena, ti imaš srce praf žalno, solze za solze točiš zastojn. »Moža več nega!« kliče tud glasno, kak zapuščena rejva si res! Pride sin, kliče: »Gej so moj oče?« Nega jih, nega, več jih ne bo! Fse je zastojn in fse ni mogoče, smrt jih nazaj povrnla ne bo! Torej, mili Jezus, tebi se zročimo, danes posebno ino fsak dan, ali smo mrtvi ali živimo, tvoji smo fselej, tvoje je fse!

Posnetek 2. 2. 1964. Pela Križan Avguština, rojena Kožar leta 1919, kmetica in Križan Ivan, rojen leta 1902, kmet, Ščavnica.

Pesmi sta se pevca naučila v domači vasi pred več leti od kolednikov, ki so hodili na večer pred Novim letom po hišah koledovat. Moški je pel v falsetu oktavo više kot je zapisano v notah, torej pravzaprav za terco nad ženskim glasom, kar ni navadno pri ljudskih pevcih. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 364.

472.368

Mi veseli Novo leto radi bi zapeli vam, rojeno je dete sveto, bod veseli fsak kristjan! Čuli smo zvonove peti starmu letu za slovo, tak do tudi nam zapeli, gda do djáli nas v‿zemlo. Kje so tisti, ki so lani z nami vred veseli bli, letos pa so pokopani, križ na grobu jim stoji. Mož pa pravi svoji ženi: »Ljuba, zapustil te bom! Črna zemla bo na meni, križ na grobu stal mi bo!« O, preljubi otročiči, kak ste zdaj zapuščeni! Starše so vam tá zanesli, kjer je mir in rajnih dom. Zdaj pa zbogom ostanite, mi od vas odidemo! Staro leto je minólo, Novo že pozdravla nas!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci.

Pevka se je pesmi naučila od kolednikov pred 25 leti. Nekateri novoletni koledniki jo še zmeraj pojo.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 364.

473.89

Mi bomo vam zapeli prelepo pesmico: morbit bi nam vi dali kakšno klobasico. Zdaj virt nam je prinesa vüha ino rep, to nije nič donesa, oj, ti sakrménski ded! K jednim hodmo dale, tan vidmo vekši hram! So vekše svinje klali, kaj bodo dali nam. Če neste nič še klali, pa nekaj deno bo! Nam bote zeksar dali, še skoro to jakšo bo!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič leta 1880, kmetica, Strjanci.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti na svatbi od znancev. Peli pa sojo tudi novoletni koledniki za šalo pod oknom. Prava melodija je pri druai kitici in se na ta napev pojejo tudi druge.

Var.: GNI, 0-5394 (Miklavž pri Ormožu, 1910).

474.90

Mi mo vam zapejli praf lepo in glasno, če boste nam kaj dali, znabit klobasico. Če neste še nič klali, pa nekaj drügo bo, pa boste krofle dali, to skor to bljšo bo! Virt nam je prnesa vüho ino rep, nam drügo ne donesa, oj, ti hudirof ded! Baba f‿koti se reži: »Jas neman nič za vas, pojte zbogom, lumpi vi, da za vas še ni klobas!« Lidje so reisen skoupi, ne dajo radi nam, prašički pa so slouki, le žerte f‿saki sam! Lidje so reisen taki, ne vem, kaj reka bi, ne dajo nič srmaki, še v‿rit ga vrta bi! Mi zdaj gremo dalje, tam je lepši hram, tam znabit so vekše klali, da bodo dali nam!

Posnetek 3. 2. 1964. Pela Kavčič Kristina, rojena Rožman leta 1913, kmetica, Lomanoše.

Pevka se je pesmi naučila od svoje matere kot otrok (+ 1957 v 71. letu). Povedala je, da je pesem včasih še slišati, vendar zelo redko.

Varianto in opombe glej pri št. 473.

475.455

Mi pa smo čüli praviti, da ste prašička davili; zato smo sem pricápali, da bi ga radi papali. Gledajte nas kozlé nazaj, kak mamo male peneze; zato smo sem pricápali, da bi ga radi papali. Gledajte nas skoz oknice, kak mamo male jopice; zato smo sem pricápali, da bi ga radi papali!

(Več ni.)

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Pesmi se je pevka naučila od tovarišic v Rožičkem vrhu. Imajo za staro. Peli so jo otroci-koledniki za šalo.

476.448

(Odlomek) Svečenca blizu nam teče, mi smo pač dobri ludje, mati Marija nam reče nekaj zapeti od nje.

(Več ni znala.)

Posnetek 25.2. 1963. Pela Škrget Marija, rojena Lipovec leta 1912, kmetica. Spodnje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila od dekleta, ki je služila pri njih, ko je bila ona še majhna. Skupaj sta tudi hodili koledovat k sosedom.

Var.: GNI, 0-2972 (Podgradje, 1909).

477.331

Tam v‿nebeškem paradiži lepa lilija cveti in od nje zdaj v‿vašoj hiši hočemo zapeti mi. Svečnica se približuje, mali Jezus rojen je, to rad fsaki človek čuje, glas od božje matere. Dobro veste, kak godilo se je njoj na sveto noč, skoro se njo zapustilo, nigdo njoj ne da pomoč. Sveti Jožef je na strani, straha poln ino skrbi, njo pred hudo zimo brani v‿betlehemski štalici. Zdaj pa zbogom, stari, mladi, mi odidemo od vas, le ostante v‿boži gnadi, bote srečni fsaki čas!

Posnetek 21 8. 1963. Pela Kosi Katarina, rojena Špur, leta 1883, kmetica, Cven. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od kolednikov. Povedala je, da so pesem peli pred svečnico. Hodili so od hiše do hiše in po petju dobili darila. Prišli pa so iz drugih vasi, Male Nedelje, od Ptuja, iz Prekmurja in od drugod.

478.516

Bote veseli, fsi verni ludje, svečenski praznik že blizu gre, naj bo pozdravljeni, vi pa pripravljeni, rečmo: »Marija, podaj nam rokó!« Skoro dopolni se štirdeset dni, Mojzes f‿postavi lepo govori, Mati naj f‿tempel gre, zeme tud dar kre sé, sveča prižgana f‿spomin joj gori. Ona je Jezusa zela v‿roké, Jožef gre v‿dalno pot tud kre nje, nese goloba dva, Bogu tam v dar poda, Simeon stari pa gleda to fse. Luč razsvetlena prisveti tud nam, svečo tud prižge gnes fsaki kristjan; svetimo v daino pot, več nas ne bo od tod, Jezus obljubi tam bolši nam stan. Záto Mariji se zročmo fsigdar, ona za nas ma pripravljeni dar, Jezusa v rokah ma, tudi ga nam poda, oj, ne zapustimo njega nigdar. Oče in mati, od nas se poda Jezus, Marija, ki f‿tempel sta šla, ište zmir takšno pot, polna je vseh dobrot, po njoj zveličanje priti se zna. Fante, dekleta darujmo zdaj, Jezus če meti vas tam vekomaj, prejme vas za roko, pelje f‿sveto nebo, tamkaj veselja nigdar ne bo fkraj. Za to dobroto darujemo vas, Jezusa kličemo fselej na glas, da enkrat v‿večnosti, blaženi svečnici, mati Marija bo prišla po nas.

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Onešek Terezija, rojena Rožman leta 1903, kmetica. Gornje Krapje.

Pesmi se je pevka naučila od novoletnih in svečniških kolednikov. Povedala je, da koledniki sedaj redko pridejo. Leta 1962. so prišle iz Prekmurja (Trnje) deklice in so pri njih pele Marijine pesmi ter pobirale v dar jajca, klobase in še kakšen dinar vmes.

479.556

Svečenska ljuba Marija in mati, ti si nas htejla sem f‿hišo pozvati, naj bi zapejle, kak f‿tempel potuješ, svojga otroka Gospodu daruješ. Štirideset dni od božiča priteče, tedaj postava od Mojzesa reče, naj se v‿Jeruzalem templ približa, se pred Gospodom praf lepo poniža. Gdaj te peljale ve k maši otroke, lepo nedolžno naj dvignejo roke! Kažte jim angelce ino Marijo, kažte jim sveče, kak lepo gorijo! Toto luč vidijo stari in mladi, fsak dan se svejti tam gor na oltari. Nihče ne more si néba odprejti, kteri si s toto svetlobo ne svejti! Gdaj bo polela mrtvaška nas rosa, tedaj bo živlenje odrezala kosa. Tedaj nam, Marija, daj večno luč v roke, svetla nam bodo nebesa visoke! Zdaj smo vam svečensko pesem zapejle, slovo od Marije, od vas smo zdaj zele. Jezus, Marija nas brani, gdaj bomo f‿sveta nebesa poslani!

Posnetek 3. II. 1964. Pela Ferš Marija, rojena Skamlič leta 1907, kmetica, Lomanoše.

Pesmi se je pevka naučila od pevk, ki so hodile od Benedikta pet po hišah pred svečnico. Pevka je l. 1964. še sama hodila koledovat s to pesmijo.

480.152

Fašenk se je ženit ša, mimo ene hiše ša, neše ga je notri zva: »Hitro hodi, fašenk, sen, jas za tri ti švelje ven. Tu sen jas in moja sestra, mati za pečjoj sedi!«

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica, Bučkovci.

Pustna pesem. Pevka se je je naučila v mladosti od starejše sestre.

Var.: Hozian, Spomini, str. 22; Dravec, Prekmurske, št. 57.

481.471

Za debelo repo, dugi len; za debelo repo, dugi len.

(Več nista znali.)

Posnetek 26. 2. 1963. Peli Miklošič Helena, rojena leta 1953, in Kosi Jelica, rojena leta 1954, učenki, Banovci.

Koledniška pustna pesem. Posnetek je bil narejen na pust 26. 2. 1963, ko sem snemal druge pesmi v Banovcih. K hiši sta prišla otroka, našemljena v obleke starejših žensk, na obrazu pa sta imela masko. Prijela sta se za roke, skakala okoli po hiši in pela to pesem. Nazadnje sta od gospodinje dobila v dar potice in nekaj denatja. Besedilo čaranja za bogate pridelke je odlomek pesmi »oračev« in bi otroka pravzaprav morala peti: »Mi vam oijemo za debelo repo, dugi len«, pa tega nista znala. Pesmi sta se naučila od staršev. Namesto »peti« pravijo v tej vasi »popevati«.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 59 in 60.

482.123

Oj, Juri, sveti Juri, odpri nam duri, da bo trava rasla in se krava pasla, icika s teletom pa ciizika z‿žrbetom!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Šalamon Terezija, rojena Perger leta 1901, kmetica, Gibina.

Pastirska pesem. Pevka se je je naučila v mladosti na paši od znancev. V Prlekiji je sv. Jurij znan predvsem kot varuh živine. Zato je Jurjevo pastirski praznik, na katerega ženejo živino prvič na pašo. Sv. Juri torej odpre živini hleve, kar se v tej pesmi v začetku izrecno navaja. Manj znan pa je v Prlekiji jurjevski kres. V drugi polovici prejšnjega stoletja so na Jurjevo še kurili kresove, sedaj pa ni nikjer več te navade.

483.296

Hvalen bodi, Jezus Kristos, to je naš te prvi glas, vi pa rečte: »Na fse veke, lubi Jezus, bod pri nas!« Eno mesto zlo gori, ludstvo grozno zakriči, svet Frjon je vlil vodó, ogen je pogasnil ž‿njo. Virt pa naj prinese kluč, če je tema, prižge luč! Gospodinja pa naj po jejca gre, da mo pražili mi cvrtje.

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica. Juršinci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od kolednikov v svoji vasi. Florjanski koledniki so samo moški. Se zdaj pridejo včasih pet na Florijanovo (4. 5.), je povedala pevka. Prej je bila navada, da so se zvečer pred sv. Florijanom fantje zbrali, šli po vasi in pred vsako hišo zapeli pesem na čast sv. Florijanu. Kolednike so obdarovali z jajci, slanino in jabolčnikom, da je bila hiša tisto leto obvarovana ognja. Sedaj se jejo že precej pozabilo, le tu in tam še pridejo koledniki, kot je omenila pevka.

Var.: Štrekelj, št. 4982; Rzb. št. 285, Čakova; št. 536, Ihova; št. 714, Zgornje Verjane; Kumer, PSD, št. 227 (besedilo).

484.352

Hvaljen bodi, Jezus Kristos, to je naš te prvi glas, vi pa rečte: »Na fse veke bodi, Jezus, ti pri nas!« Hitro fstante in poglejte, kaj se f‿kamrici godi, maček že po klobaso seže in baruse si masti! Sveti Florjan mogel mreti, on je strašno smrt prestal, so ga slekli, v ogen vrgli ino spekli mu telo. Fse mo vzeli, kar te dáli, naj so jajca al meso, če pa bote piti dàli, pa še dosti rajši smo!

Posnetek 15. 8. 1963. Pele: Štuhéc Ana, rojena Karba leta 1889, Žabot Frančiška, rojena leta 1895, in Stramič Antonija, rojena leta 1904, kmetice, Videm ob Ščavnici.

Kolednice so se pevke naučile v mladosti od znancev, pevka Žabot pa se je pesmi naučila od Janeza Vučina iz Ženika (+1918 v 40. letu).

Variante in opombe glej pri št. 483.

485.216

Dober večer vam Bog daj, kristjani, poslušajte zdaj, kaj bomo vam zapeli mi od svetega Florjana fantje tri! Tam dol na polju vas gori, svet Florjan vidi, pogasi, žehtare tri vode polij' z božjo močjo on ogen pogasi. Spominjajte še se na to, kaj lansko leto je bilo, f‿tem času maja štrtega obhaja se god Florjana svetega! Tak tudi letos prišli smo, marbit nas k letu več ne bo, živlenje naše pogori, svet Florjan se v‿nebesih veseli. Zdaj pa prosimo za dar, jajec več, klobas en par! Denar bi tudi dobro blo, darujte pač, kaj vaša volja bo! Če pa nete nič dali, pa mo van steno dol drli. Tralala,lala,lala,la; tralala, lala, lala, lala, la!

Posnetek 30. 7. 1966. Pela Fleissinger Marija, rojena Zorko leta 1938, kmetica, Spodnji Ivanjci.

Kolednice se je pevka naučila v vasi Drbetinci leta 1954 od fantov, ki so hodili koledovat na Florijanovo.

Variante in opombe glej pri št. 483.

486.3

Jezus Kristus, Marija! Amen! Prekriži nas, Bog, s to pravo roko, s to pravoj vero, prekriži nas, Jezus, Marija! Občuvaj nam, fse vinske gore, fso žitno poljé, občuvaj nam, Jezus. Marija! Obvaruj nas, Bog, pred hudo točo, pred hudo meglo, občuvaj nas, Jezus, Marija! Nigdar nas ne zapusti, oh, Jezus, vir sladkosti, zdaj no poslednji čas, bodi, Jezus ti, pri nas!

Posnetek 7. 8. 1967. Pela Kavčič Elizabeta, rojena Velnar leta 1904, kmetica, Ceróvec.

Prošnja za vreme. Pesmi se je pevka naučila okoli leta 1925 od znancev v rojstnem kraju. Sedaj se ne poje več. Prej so jo peli pri kopanju goric. Ko je bila zadnja kop opravljena (navadno pri hiši), so vsi pokleknili, moški so sneli klobuke, se prijeli za reznike in zapeli to pesem. Potem se je začela gostija, ki je trajala pozno v noč. Napev ima dvodelno obliko s kratkim uvodom. Druga in tretja kitica se pojeta na prvi del napeva. Napev četrte kitice (coda) ima cerkveni značaj.

OTROŠKE

487.1

Ninaj, nanaj, detece, zasanjaj; ninaj, nanaj, detece, zasanjaj!

(Več ni.)

Posnetek 25. 2. 1963. Pela Škrget Marija, rojena Lipovec leta 1912, kmetica, Spodnje Krapje. Otroška uspavanka; pevka se je je naučila v otroških letih od babice v Mekotnjaku pri Ljutomeru.

488.62

Aja, tutaja, zipka se maja, v‿zipki pa mali Zlatko leži!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela Trstenjak Marija, rojena Kranjc leta 1909, delavka, Boračeva.

Uspavanke se je pevka naučila kot mlado dekle, pela jo je svojim otrokom, pozneje pa tudi vnuku Zlatku.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 430, 431, 432 (besedilo); Kumer, PSD, št. 178.

489.63

Aja, tutaja, zipka se maja, v‿zipki naš maček mali leži.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela Marin Ana, rojena Sunčič leta 1904, kmetica, Boreci.

Besedilo je pevka nekje slišala, napev pa sama zložila. Uspavanko je pela svojim otrokom.

Varianto besedila glej pri št. 488.

490.258

Ajaj, ajaj, detece, zápri, zápri očke tvoje! Kličem, kličem angelce kličem, dete moje!

(Več ni.)

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Kranjc Marija, rojena Jelen leta 1902, kmetica, Noršinci.

Uspavanko je pevka v mladosti sama zložila. Pela jo je svojim otrokom. V napevu se občuti vpliv umetne glasbe. Pevka je več let pela v pevskem zboru.

491.36

Huha, huhóka, na polju ziboka, rdeči so zvončeki, srebrni potačeki.

Posnetek 29. 8. 1964. Pela Kotnik Marija, rojena Slavinec leta 1894, kmetica, Mihalovci.

Pevka je povedala, da je besedilo in napev sama zložila. Medtem, besedilo je varianta pesmi objavljene pri Štreklju (št. 7805) in se vidi da je pevka nekatere besede spremenila ali se jih je napačno naučila. Na mesto »Huha, huhóka, na polju zibóka,« je pri Štreklju: »Ziba zibóka, na poli je huhoka«. Pevka je še pravila, da je imela leseno zibelko z lesenimi kolesi (potačeki) in je pesem pela svojim otrokom.

492.39

Le spi, le spi, le spi, mala Mirka ti! Ko se prebudiš, te čaka teški križ. Le spi, le spi, le spi, mala Mirka ti!

(Več ni.)

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Maguša Angela, rojena leta 1910, kmetica, Noršinci.

Napev in besedilo pesmi je pevka sama zložila v mladosti. Pela jo je svoji hčerki Mirki. V napevu se občuti vpliv umetne glasbe. »Le spi, le spi nebeško dete ti, …«, uglasbil S. Premrl.

493.460

Spavaj mi, spavaj, sinko, sinko moj, kakor je spaval očka tvoj!

Posnetek 12. 8. 1962. Pela Pučko Ljudmila, rojena leta 1912, kmetica, Ljutomer.

Pesmi se je pevka naučila kot otrok v domači vasi od drugih otrok in je odlomek besedila št. 494.

494.190

Le spavaj, spavaj, sinko moj, sinko moj, sinko moj, da ne boš falot kak očka tvoj, očka tvoj, očka tvoj; tralalala, lalala! Le spavaj, spavaj, sinko moj, da ne boš falot kak očka tvoj. Bom šivala, bom štrikala, bom svojga sinka zibala.

(Več nista znali.)

Posnetek 23. 2. 1963. Peli Vrbanjšak Jožefa, rojena Horvat leta 1924, in Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetici, Bučečovci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti. Radi jo pojejo še sedaj v družbi. Pri snemanju je bilo navzočih več ljudi, pa so nekateri pomagali peti drugi glas melodije.

Var.: Rzb. št. 74, Boreči; Žganec, Zagorske, št. 170; Dravec, Prekmurske, št. 370 in 371.

495.344

Vihar sovražen svet pretresa, razsaja f‿srcih divji boj, nad zipko jasna so nebesa, v‿nedolžnem srcu je pokoj. »Saj ko porasteš, dete malo, drugače bode mnogokaj, da bi le vedno mi ostalo nedolžno, čisto, kak si zdaj!«

(Več ni znala.)

Posnetek 14. 12. 1962. Pela Antonija Fras, rojena Stejnko leta 1899, gospodinja, Veržej.

Besedilo pesmi je Gregorčičevo, vendar le 4. in 5. kitica. Pevka mi je povedala, da je pesem nekje videla in se ji je zdela tako lepa, da je sama sestavila napev in potem pela svojim otrokom. To je bilo v času prve svetovne vojne.

496.9

Naš mujcek je ša v‿Rogatec po sol. Če ga dugo ne bo, zapráva jo bo! - Le idi, Martin, poglej, če mujcek gé gre! - Mujcek že to‿sen cvrli, pa ne nese solí!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Šrol Jožefa, rojena leta 1895, kmetica, Bodislavci. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svojega očeta.

Var.: Štrekelj, št. 7952 (zapisal Vraz).

497.95

Mujcek drota prosi, 𝄆 cin, cin, cimbola, cimbo , cimbo, cimbola. 𝄇 Mujcek drota prosi. Kaj de mujcek s droton? Piskre de si veza. Kaj de mujcek s piskron? Žgance de si küha!

(Več ni.)

Posnetek 17. 8. 1963. Pela Šrol Jožefa, rojena leta 1895, kmetica, Bodislavci. Pesmi se je pevka naučila od svojega očeta. Oče je bil čevljar in je zelo rad pel, zlasti šaljive pesmi. Pevka je rekla, da je bil »smešničar«.

498.108

Didl, didl, dasa, pujcike sem pasa; didl, didl, dükovji, na sredi v enem bükovji. Didl, didl, duka, priša je vuka; didl, didl, dekošo, vzeja mi je prékošo. Didl, didl, diska, fse sem poiska, didl, didl, dékoše, nigi né‿blo prekoše; didl, didl, duka, najte, vrane, vuka! Didl, didl, dili, mati so me bili, didl, didl, delo, nič me ne bolelo; didl, didl, doka, dèno sem se joka!

Posnetek 12. 8. 1963. Pela Berger Ljudmila, rojena Kožar leta 1927, kmetica, Okóslavci.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere (rojena leta 1883), mati, ki je bila pri snemanju navzoča, pa od svojega očeta. Pesem imajo za zelo staro. Zdaj je ne pojo več.

499.295

Palček šlapka na gostijo, muha z‿muhkom ženi se. Murčki z luknic se smejijo, striček Anjo ščeka se. On pa vzame si piščalko, čviričarko med zobe: čviri, čviri, čviri, čari jim zasvirao je! Ko pritiska na pol pota, tu se nekaj mu zgodi, f‿pajčevino se zamota, za mustače obvisi. Palček brca in kobaca, z glave kapka mu zleti. Čviri , čviri, čviri, čari pajek se smeji! Veverica, brzoskoka, gleda ga, kak se poti. Tam na veji kiha cmoka: »Palček, kam se ti mudi?« Palček pa se le skobacao, pajeka je zaprašio. Čviri, čviri, čviri , čari pajek pa zbeži!

Posnetek 1. 12. 1963. Peli: Rajh Angela, rojena Šulek leta 1906, Trstenjak Jožefa, rojena Puklavec leta 1935, kmetici, in Polak Stanko, rojen leta 1908, kmet, Ormož.

Pesmi se je pevka Rajh Angela naučila v mladosti v rojstni vasi Humu, pevka Trstenjak Jožefa pa od nje. Pevec Polak Stanko pozna pesem že iz ostroških let. Največ jo pojo na »gostüvanji«. Besedilo v četrti vrstici prve kitice ni jasno in pevci niso vedeli povedati, kaj bi tam moralo biti Var.: GNI, M št. 22683 (Rački vrh).

500.318

Jas si bon šivanko küpa, kaj, kaj, kaj ; jas si bon šivanko küpa, kaj, kaj, kaj ! Jas si bon šivanko küpa. Kaj pa tebi šivanka bude? S‿šivanko bun si žakel šiva. Kaj pa tebi žakel bude? V‿žakel bun karuzu sipa. Kaj pa tebi karuza bude? S karuzo bun prašiča redija. On bo meni màstek dova, z masti bun si kola maza. Kaj pa tebi kola budu? Na kolah bun si babo voza. Notri v‿mlako bun jo zvrna, žabe bodo lepo pele, gdo do mojo babo jele.

Posnetek 27. 7. 1966. Pela Toplak Ana, rojena Čeh leta 1900, kmetica, Juršinci. Pevka ima pesem za zelo staro, naučila pa se je je kot otrok od znancev.

501.319

Jas pa bom koruzo püva, trajlala; jas pa bom koruzo püva, trajlala! Jas pa bom koruzo püva, s‿koruze bom polento peko. Kaj pa boš s polento dela? S polento bom Taljana fotra! Kaj pa bo Taljan ti dela? Taljan de meni ciga dela! S ciga bom jas türen püva, f‿türen bom jas zvon obesa! Kaj pa boš ti z‿zvonom dela? Z‿zvonom bom hudiča straša!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela Prebevšak Elica, rojena leta 1932, kmečko dekle, Zgornje Verjane pri Gradišču.

Pesmi se je pevka naučila kot šolarka od sosede Klare Mlinaric (65 let). Najrajši jo pojejo mlajši pevci, kadar jeseni ličkajo koruzo.

502.411

Mlado jagnje lepo belo, gre za materjo veselo, s kače, šparke si drobni in po trati se vrti. Starka pravi: »Oh, ne skakaj in po trati se ne takaj, lahko kam se zaletiš, šipko nogico zdrobiš!« Dete starke ne posluša, raje samo si poskuša, se prekucne v jamico in si zlomi nogico. Jagnje nogico zlomilo, milo jafkalo in fpilo: »Oj, otroci, bogajte svoje skrbne matere!«

Posnetek 11. 8. 1963 Pela Žabot Frančiška, rojena leta 1895, kmetica, Sovjak.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev. Sedaj je ne pojo več. Besedilo te pesmi je nekoliko prirejena Slomškova pesem o neubogljivem jagnjetu.

RAZNE

503.132

Predragi čas veselja, oj, sreča mladih let, za tabo gre mi želja, ko skušam britki svet! Mladost, kako mi mine hitro ispred oči, veseli čas mladosti, oj, čas najlepših dni! Oj, nade polna leta, kak hitro ste odšla, lepote cvetja vneta povene rožica!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Slovo od mladosti. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

504.251

Oj, čas ljubljéni, kje si ti, ko združeni smo mi bili? Zastonj po tem zdihujem jas, ker tebe več ne bo nazaj. Oh, mile ure, kje ste vé, zakaj tak kratke ste bilé, da ste tak hitro minile, kedaj se boste vrnile? Zato zdihujem milo jas, veseli čas želim nazaj, dokler pa to se ne zgodi, na mé počakajte fse dni!

Posnetek 18. 4. 1963. Pela Magdič Julijana, rojena Stegmüler leta 1891, kmetica, Kamenščak.

Premišljevanje o lepih dneh. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere (+1939 v 76. letu).

505.440

Sprehajala tam po vrtu se v‿jesen je deklica, žalovala, ko fsahnila lepa ji je rožica. »Kje si, luba rožca moja, ki cvetela si lepo, ali me bodeš zapustila?« Fpraša dékle žalostno. »Nisi ti me rasžalila«, pravi mila rožica, »ti prijateljica edina bila si mi, deklica! Moji dnevi so minuli, nastopila je jesen, cvetje mi bo zamorila, položila v‿grob leden. Deklica, glej tudi tebi čas mladosti naglo gre, mlada leta, lepo lice bo minilo kmalu te. Zdaj še mlada, ko cvetlica rascvetena tu stojiš, slatko kakor jas pomladi svoje mlade dni živiš. Prihitela bo minljivost, tebe kot mene zdaj, cvetje ti bo zamorila, odpelala v‿zlati raj!«

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Prelog Ana, rojena Slavič leta 1895, gospodinja, Banovci.

Premišljevanje o minljivosti sveta. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Ima jo za staro. Zdaj jo redko pojo.

Var.: Rzb. št. 549, Velika Nedelja.

506.72

Jedno rožco ljubim, v‿mojem srcu spi, koder grem, me spremlja, meni se smeji. Dom' je pri otrocih in v‿nebesih je, v srcah zadovoljnost rožci je ime. F‿križih in težavah roko ji podam, dòma in na polju njo za varha imam. Bogatin požrešni vlači fkup blago, men je zadovoljnost ljupša kot zlato. F‿hiši ni kraljeva zipka tekla mi, vendar f‿hišo mojo solnce mi sveti. Tam, kjer mir prebiva, fse pokojno spi, naj še bo na slamci al na pernici. Moja bogatija je le mir vesti, rožica na polju me modrost uči; fsako drefce f‿cvetju me razveseli, rožica na polju me modrost uči.

Posnetek 18. 4. 1963. Peli Bogdan Julijana, rojena Potočnik leta 1904, in Magdič Julijana, rojena Štegmiiler leta 1891, kmetici, Kamenščak.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev. Tudi mati pevke Magdič jo je znala peti. Primer novejše pesmi, kakršne so si dekleta rada prepisovala zaradi sentimentalne vsebine.

507.351

Snočkaj so se fantje stepli pod zelenoj lipicoj. Lalajla lajlala, lalajla lajlala, pod zelenoj lipicoj! Snočkaj so se fantje stepli pod zelenoj lipicoj. Pa naj se stepejo, pa naj se stepejo, saj ga mojga ni blo tam! Sredi mojga srca raste ena bela rožica. Če ne boš je zalivala, se gotovo posuši. »S čim jo bodem zalivala, nimam vinca ne vodé. Pa jo bodem zalivala s‿svojmi britkimi solzami!«

Posnetek 28. 8. 1964. Pela Novak Ivanka, rojena Plohl leta 1912, kmetica, Vuzmetinci.

Pesem je pevka pela kot eno, čeravno sta po besedilu dve. Prvi dve kitici sta odlomek besedila, ki ga najdemo popolnejšega v drugih izdajah n.pr. Kumer, Ribniške, št. 199 in 200), nadaljnje kitice pa spadajo k drugi pesmi.

508.219

Sirota jas okrog blodim ubog cigansk otrok, f‿samoti tihi se solzim, kjer čuva mene Bog. Ko sem na vasi se igral, nigdo ni maral me, nigdo mi roke ni podal, le fsak me karal je. Zato pa hodim f‿temni log, kje ptički žvrgole, tam zabi m´ tuge in nadlog, užaljeno srce. Če mati moja v‿grobu spi. Bog daj ji večni mir, saj boljša mati še živi, ki zvesto čuva me.

Posnetek 23. 2. 1963. Peli Vrbanjšak Jožefa, rojena Horvat leta 1924, in Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetici, Bučečovci.

Pesmi sta se pevki naučili v otroških letih. Menita, da je stara, ker jo je že mati pevke Kolbl (79) rada pela v mladosti in enako drugi starejši ljudje. Še zdaj jo radi pojo v družbi.

Var.: Rzb. št. 171, Banovci. Tam jo imajo zapisano v rokopisni pesmarici iz leta 1877 in je še ena (kot tretja) kitica in se glasi:

Sprejmite, prosim, me med sé, kako vas rad imam, a rekli so mi le smejé: »Cigan naj bo le sam!«

509.221

Na nebu zvezde sevajo, na vasi fantje pevajo; pojo lepo, pa pojo glasno, pri srcu pa jim je hujo. Ko lansko let sem tam mimo šel, na oknu nagelček je cvetel, lepo cvetel, pa lepo dohtel, pri oknu pa negdo slonel. Ko druzgo let sem spet mimo šel, na oknu nagel ni več cvetel, nič več cvetel, nič več dohtel, pri oknu nišče ni slonel.

(Več ni znal.)

Posnetek 28. 11. 1963. Pel Štefanec Ivan, rojen leta 1898, kmet, Krištanci.

Tudi ta pesem je sestavljena iz dveh, pevec jo je pa pel kot eno. Prva kitica je iz Gregorčičeve pesmi »Oj z Bogom ti planinski svet« (glej Beg, str. 130), drugi dve sta pa iz neke druge. Zaradi kontaminacije pride tudi do neskladja v ritmu napeva med prvo m drugo kitico. Pesmi se je pevec naučil med kosci.

510.539

Negdaj sem si mislil, da študiral bom, dolgo sabljo nosil, hodil na šprancir. Zdaj pa sem kovač, črni kak roglač, to na svetu pride fse drugač. Negdaj sem si mislil, da bom oficir, dolgo sabljo nosil, hodil na šprancir. Zdaj pa sem pastir, štor je moj kvartir, šiba, gajžla je moj gvir. Negdaj sem si mislil, da se ženil bom, ljupko ženko dobil, ktero ljubil bom. Zdaj pa ni tako, kak si misli gdo, mlado ženko drugi ljubijo.

(Več nista znali.)

Posnetek 13. 8. 1963. Peli Kšela Marija, rojena Gregorec leta 1922, in Štuhec Alojzija, rojena Šiško leta 1907, kmetici, Berkovci.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev.

Var.: Štrekelj, Dodatek, str. 307, št. 232; Kumer, Ribniške, št. 256.

511.407

Gornji del murskega polja, komisije lotmerške, si poglednimo pajbäre, ki nas gor na dvajset je! Radi gremo v oštarijo, tam veselo pojemo, tistim pa, ki nas črtijo, mi njim nos raskolemo. Mi bi radi mir imeli, se kak bratje ljubili, da bi drugi z nam tak hteli, večkrat bi bli veseli. Bučanci, Verženci, no niže Banofci in Krapajci, fse brni od naše viže, če se dobro nam godi. Kteri pri nas svoje išče, šinfa dečke banofske, tisti k sebi naj pripiše, če od nas krvavi gre. Mi smo ravno kak vojaki, branimo si svojo vés, naših rok se vari fsaki, ovači dobil bo kak pes! Mi smo si kak dobri brati, fsi smo si enega oče, naj pri božjem dari klati pač je za človeka né. Virt, prinesi še pint vina, hajnžovec še more bit, kteri pa nas za ljubo nima, tisti pa ga né sme pit! Glažeke še si nalijmo, fse pojbare živi Bog in na zdravje se napijmo, pa natočmo še ednók!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela Novak Jakob, rojen leta 1898, in Juranovič Franc, rojen leta 1887, kmeta, Banovci.

Prigodnica. Napev in besedilo prvih dveh kitic sta pevca zapela, drugo besedilo pa je prepisano iz rokopisne pesmarice Jerneja Juranoviča iz leta 1891. Po besedilu v narečju se vidi, da je pesem domača, prleška; tudi melodija je stara, ker je dvodelna in se mora ponavljati, da bi se lahko zapelo vse besedilo. Verzifikacija preprosta.

512.374

Štirje fantje smo se zbrali, po jedno ladjo vinca šli. Ladja se je prevrnila, vince je po vodi šlo! Pijmo, pijmo, fantje, vince, voda naj na stran stoji! Gospodar naj pije vodo, ki za vince ne trpi. Gospodar druzga ne dela, kakor karta in špijá. Vu te črne bukve gleda, siromaka gor luka. Siromak gre pred sodno hišo, gledat, kaj se tam godi. Siromak pravice išče, nazadjo pa po rit dobi!

Posnetek 30. 11. 1963. Pel Plohi Vincenc, rojen leta 1900, viničar, Kajžar pri Miklavžu (Ormož).

Pesem je sestavljena iz več delov. Prvi dve kitici sla zdravica, drugo besedilo, ki se vsebinsko ujema z drugo kitico zdravice, pa je dodano. Omenja položaj delavcev nasproti gospodarju in pravici na sodniji.

Pesmi se je pevec naučil leta 1923 med vaškimi fanti. Najrajši so jo peli, ko so šli zjutraj rano kosit.

513.321

Tak se pleše kosmatača, ker bo meni zeksar plača; ker pa zeksarja nema, tisti pa naj krajcar da!

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915, kmetica, Bučkovci.

Plesna pesem. Ples se pleše v parih: dva koraka na levo in obrat, potem dva koraka na desno in spet obrat. Obrne se vselej takrat, ko je v melodiji pavza. .

Pevka se je pesmi in plesa naučila v mladosti od znancev. Ker med petjem ni plesala, je melodijo ritmično neenakomerno pela. Za objavo je bilo to popravljeno.

Pevka je povedala, da mladina dandanes ne zna več plesati tega plesa. Pac pa se ga je spominjala slučajno navzoča Marica Fürst (rojena 1887), učiteljica v pokoju, doma iz Vučje vasi.

514.323

Jas sem eno srečno dete, sem pri peči največkrat, rad igram, to dobro veste, da ne ftegnem skoraj spat. Ko harmoniko potegnem, ž e prijatlof mam po sto, skoraj, piti ga ne ftegnem, fsak mi glaž tišči v‿rokó. Samo radi mi plačujte, ne ostajajte na dolg, stari pregovor spoštujte, dolg je najteveči volk.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel Lebar Alojz, rojen leta 1903, kmet in vaški muzikant, Vučja vas.

Pesem vaškega muzikanta. Pevec ki je godbenik, se je pesmi naučil pred 50 leti od Jakoba Čuka (+1930 v 50. letu).

515.167

Židof je po vesi ša, kmet pa ga je notri zva: »Židof, hodi hitro sem!« »Jas pa vün potem ne smem!« Pripev: Trala-lala, lalala, trala-lala, lalala; trala-lala, lalal, trala-lala, lalala! Židof je po vesi ša, kmet pa ga je notri zva: »Židof, hodi hitro sem!« »Jas pa vün potem ne smem!« Židof notri f‿hišo gre, tan ga zgrabi za saré. »Nesrečni Židof, kaj storiš, da mlatcom dómlatke moriš?« Židof smeje se na glas, reče: »Tega nečem jas! Saj si veke svinje kla, kam pa si klobase dja?« »Eno hlapec, eno ksel, ena pade v‿moj kajér, dekla pa še nema nič, ona kleje kak hujdič!« V‿leti, da se zlo megli, te že kmeta čemeri: »Nesrečni mlateč, ge si bija, da si telko zamidija?« Hodmo gledat parmo tja, tam je velka muzika; miši vujška skačejo pa mertik si pretačejo!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela Zver Frančiška, rojena leta 1902, kmečka delavka, Videm ob Ščavnici.

Stara pesem, vsebinsko ni povsod jasna. Zadnji dve kitici bi lahkto bili tudi iz kakšne druge pesmi. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starke Marije Nemec iz Dragotinec (+1962 v 75. letu) in jo ima za zelo staro.

Pevka mi je pripovedovala, da je bila v prejšnjih časih tudi pri njih navada prirediti ob koncu žetve gostijo, imenovano »dumlatki« (gl. opombo k št. 367). Take »dumlatke« so javno predstavljali leta 1957 v Vidmu ob Ščavnici. Ob tej priložnosti so na odru peli tudi pesem »Židof je po vesi ša«. Z njo so se norčevali iz tistih kmetov, ki niso pravočasno zmlatili žita. Pri varianti Rzb. št. 281 (Čakova) je na kraju še ena kitica:

Nič te naj ne bode sram, če ti mlateč pride f‿hram, deni ga na tisto stran, kjer je sedel boter sam.

Var.: Štrekelj, Dodatek, str. 749, št. 144.

3. PRILOGE

KRATICE

Ahacel = Matija Ahacel, Pesmi po Koroškim in Štajerskim znane. Celovec 1852. Bartoš-Janaček = Narodni pisnè moravské. Praha 1901. Beg = A. Beg, Slovenska pesmarica, Celje 1928.

Dajnko = Peter Dajnko, Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem. Radgona 1827. Deželic, Pjesmarica = Djuro Stj. Deželic, Pjesmarica ili sbirka rado pjevanih pjesamah, Zagreb 1865 i 1918.

Dravec, Prekmurske = Josip Dravec, Glasbena folklora Prekmuija, pesmi, Ljubljana 1957. Clonar SP = Slovenska pesmarica, sestavil Jože Glonar, Ljubljana 1940.

Grum NPP = Danijel Grum, Narodne pesmi iz Prekmurja, I. zv. 1953, II. zv. 1954, Murska Sobota.

GNI = Glasbeno narodopisni institut (sedaj glasbeno narodopisna sekcija ISN pri SAZU), Ljubljana. Haupt-Schmaler = L. Haupt-J. E. Schmaler, Volkslieder der Sorben in der Ober und Nieder-Lausitz,

I, II, Grima, 1841, 1843. Neudruck, Berlin 1953. Hozian, Spomini = Gizela Hozian, Spomini mladosti. Chicago 1961.

Köhler-Meier = C. Köhler-J. Meier, Volkslieder von der Mosel und Saar, L Halle a. S. 1896. Kuba = Ludvik Kuba, Slovanstvo ve svyh zpèvech, kniha VII. Pisnè Slovinské 1890. Kuhač = Fr. Š. Kuhač, Južnoslovjenske narodne popievke, I-IV, Zagreb 1878-1881. Kumer, Ribniške = Zmaga Kumer, Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v ribniški dolini. Maribor 1968.

Kumer, PSD = Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele. Maribor 1975.

Kurelac = Fr. Kurelac, Jačke ili narodne pesme. Zagreb 1871.

Marriage = M. E. Marriage, Volkslieder aus der Badischen Pfalz, Halle 1902.

Orel SNPP = Rihard Orel, Slovenske narodne pesmi iz Prekmurja, Ljubljana 1936.

Razlag, Pesmarica = J. R. Razlag, Pesmarica na svetlo dana 1863 v Gradcu.

Rzb. = Rokopisni primeri tele zbirke pri avtorju.

Skuhala = Peter Skuhala, Popevke (teksti), Maribor 1910.

Šašelj, Bisernice = I. Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, I, II, Ljubljana 1906, 1909.

Štrekelj = Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi. I-IV. Ljubljana 1895-1923.

Vraz NPI = Stanko Vraz, Narodne pesni ilirske koje se pjevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i

zapadnoj strani Ugarske. Zagreb 1839. Žganec, Kajkavske = Vinko Žganec, Hrvatske narodne pjesme kajkavske, Matica Hrvatska, Zagreb 1950.

Žganec, Zagorske = Vinko Žganec, Narodne popijevke Hrvatskog Zagoq'a. Zagreb 1950 napevi, 1952 tekstovi.

Žganec, Medjimurske = V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Medjimurja, Zagreb 1916, 1924.

OPOMBE IN VIRI

Tukaj so navedeni opombe in viri le za pesmi, ki nimajo besedila v tekstnem delu zbirke, kjer so opombe pri vsaki pesmi posamezno, temveč samo napeve v notnem delu zbirke s pripadajočim besedilom. Takih primerov je 55. Zaporedne številke so številke napevov.

Posnetek 30. novembra 1963, Ormož; peli Paušner Frančiška, rojena Pintarič leta 1922, kmetica, in Lah Pavla, rojena Zemljak leta 1918, gospodinja. Pesmi sta se naučili po drugi svetovni vojni pri trgatvi v okolici Huma. Vsebina pesmi je ista kot pri pesmi št. 52, napev pa je ritmično malo drugačen in dvoglasen.

Posnetek 12. avgusta 1963, Stavešinci; pel Škrlec Anton, rojen leta 1897, kmet. Pesmi se je naučil kot otrok od starejših ljudi v rojstni vasi Negova. Besedilo je enako kot pri št. 49, napev pa je podoben napevu št. 40, samo da je pevec drugo četrtinko v taktu zmeraj podaljšal za eno osminko in je tako nastal 7/8 takt. To je delal dosledno, tudi pri ponavljanju pesmi. Opombe glej pri št. 49.

Posnetek 23. februarja 1963, Bučečovci; pela Kolbl Frančiška, rojena Meglič leta 1911, kmetica. Pesmi se je naučila na »gostüvanji«. Poje se opolnoči, ko vzamejo nevesti venec z glave. Po pripovedovanju pevke je to slovesen trenutek; pesem poje samo en muzikant in nekaj svatov z njim, drugi pa so vsi tiho in mirni. Besedilo treh kitic je po vsebini isto kot 3., 5. in 7. kitica pesmi št. 123. Napev se ujema z napevom št. 56, samo ta je v ⅝ taktu, oni pa v ⅜ taktu.

Posnetek 1. decembra 1963, Ormož; pela Trstenjak Jožefa, rojena Puklavec leta 1935, kmetica. Pevka se je pesmi naučila od starejših žensk na svatbi leta 1951. Pesem pojejo opolnoči pri snemanju venca nevesti. Razen besedila, ki je pisano pod note, je še ena kitica, po vsebini enaka 2. kitici pesmi št. 121. Pesem je objavljena zaradi različnega napeva: konča se na terci tonike, pri drugih variantah pa je finalis na toniki.

Posnetek 28. februaija 1963, Grlava; pela Makovec Marija, rojena leta 1921, gospodinja in šivilja. Pesmi se je naučila v mladosti od šolskih otrok. Besedila je znala le toliko, kolikor ga je zapisanega pod napevom. Pesem je dodana zaradi različnega napeva. Več besedila glej pri št. 304.

Posnetek 24. julija 1964, Velika Nedelja; pel Meško Franc, rojen leta 1922, organist. Pesmi se je naučil okoli leta 1950 med mladino v rojstni vasi. Misli, da je stara. Besedilo je po vsebini enako kakor pri pesmi št. 161, napev pa povsem drugačen, v 2/4 taktu, zato je pesem uvrščena v zbirko. Var.: Rzb. št. 370, Videm.

Posnetek 21. aprila 1963, Lukavci; pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet. Pesmi se je naučil v mladosti v »goricah« od znancev. Besedilo isto kot pri št. 311 in se lahko poje na isti napev. Napev te pesmi pa je nekoliko drugačen kot druge variante in je zato prevzet v zbirko. Var.: št. 310/87 in 311/85.

112

Posnetek 27. julija 1966, Juršinci; pela Toplak Ana, rojena Čeh (leta 1900), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev pri delu v goricah. Besedilo je tako kot drugi del št. 11, napev pa je malo drugačen; vendar je oblika kitic tudi tukaj enaka. Poskočni verzi so šesterci in peterci z dvojno anakruzo v začetku.

118

Posnetek 28. avgusta 1964, Loperšice; pel Keček Jožef, rojen leta 1887, kmet. Pesmi se je naučil v mladih letih od znancev. Znal je samo dve kitici besedila št. 291/425, melodija te pesmi pa je povsem drugačna kot pri oni in je zaradi tega objavljena. Pesem govori o avstrijski okupaciji Bosne v prejšnjem stoletju (1878). Po pripovedovanju pevca pesem šc sedaj kdaj zapojo stari možje, če so dobre volje. Pa tudi »rekruti« jo zapojejo, ko se hočejo izkazati, da znajo stare pesmi. Navadno pravijo: »Eno staro še vdrapnimo!« Var. glej pri št. 291.

125

Posnetek 2. februarja 1964, Ščavnica; pel Križan Ivan, rojen leta 1902, kmet. Pesmi se je naučil v otroških letih od znancev. Napev in vsebina pesmi sta z majhnimi razlikami (augmentacija) podobna pesmi št. 339. Var. tudi glej tam.

142

Posnetek 27. februarja 1963, Banovci; pela Prelog Ana, rojena Slavič (leta 1895), gospodinja. Pesmi se je naučila v mladosti od svoje matere. Besedilo je isto kot pri pesmi št. 313/149, napev pa ritmično nekoliko drugačen, v 9/8 taktu. Var. tudi glej tam.

161

Posnetek 1. februarja 1964, Radgona; .pela Črnko Genika, rojena Horvat (leta 1897), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od starke Terezije Vreča iz Ščavnice. Besedilo je delno enako kot pri št. 104/160 in se začne s kitico, ki je tam četrta »K Svetin tren kralom kirfat mo šla«. Po tej kitici je pesem tudi najbolj znana med ljudstvom. Napev je po značaju enak in se konča na terci, medtem ko se pri napevu št. 160 konča na toniki. Var. glej tudi pri št. 104.

161

Posnetek 27. julija 1964, Bresnica; pela Šumenjak Genovefa, rojena Markovič (leta 1900), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti na svatbi. Besedilo je tako kot pri drugih variantah (108/164 in 109/165), melodija pa je malo drugačna in je pesem zato vzeta v zbirko. Var. glej pri št. 108.

179

Posnetek 21. aprila 1963, Lukavci; pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet. Pesmi se je naučil že v starejših letih od znancev. Znal je samo dve kitici. V njegovi rokopisni pesmarici ima pesem naslov; »Nezadovoljna žena«. Besedilo pesmi je enako kakor pri št. 177, napev pa je podoben napevu št. 180. Var. glej pri št. 177.

203

Posnetek 3. februarja 1964, Benedikt; pel Vahčič Rudolf, rojen leta 1908, duhovnik. Pesmi se je naučil kot kaplan pri Juriju ob Ščavnici od starega župnika, prleškega rojaka Franca Štuheca (+1953 v 78. letu). Besedilo pesmi je enako kot pri št. 50/231, napev pa se ujema z njo samo v drugem delu, v prvem je drugačen in v drugem taktovem načinu. Var. glej pri št. 50.

208

Posnetek 28. julija 1964, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož); pela Štrucl Alojzija rojena Rozman (leta 1922), viničarka. Pesmi se je naučila v mladosti od svojega očeta. Besedila ni znala več kot je zapisanega pod napev in ga verjetno tudi ni več, ker je to kratka šaljivka; ujema se s št. 145/209. Tudi napev je v prvem delu enak tej pesmi, v drugem pa nekoliko drugačen. Glej opombe pri št. 145.

217

Posnetek 2. februarja 1964, Ihova; pela Leopold Marija rojena Kurbus (leta 1912), kmetica. Pesmi se je naučila od znancev. Besedilo in napev sta podobna kot pri št. 485/216, samo v tonaliteti je razlika. Napev št. 217 je v G-duru, št. 216 pa v Es-duru. Pevka mi je povedala, da pesem še sedaj pojo na Florijanovo. Ko koledniki pridejo, dobijo jajca, klobase in druga darila. V njeni vasi znajo tudi pesem »Kaj je človek na tem svetu«. Pojejo jo na pokopališču in doma, ko pridejo po mrliča, zadnje čase pa tudi v cerkvi, ker je prirejena za orgle.

227

Posnetek 8. avgusta 1963, Šalinci; pel Muršič Maks, rojen leta 1899, kmet. Zdravice se je naučil na gostiji od znancev. Znal je samo besedilo, ki je pisano pod napev, in je podobno besedilu pri št. 46/228. Napev je onemu podoben samo po ritmu, sicer pa se od njega razlikuje tudi po tonaliteti. Var.: Kumer, PSD, št. 338.

236

Posnetek 1. septembra 1966, Cerkvenjak; pela Mohorič Ignac, rojen leta 1900, in Golob Konrad (rojen leta 1921), kmeta. Pesmi sta se naučila v mladosti od znancev. Napev in besedilo sta z majhnimi razlikami podobna pesmi št. 406/235. Tam glej tudi variante. V začetku napeva bi morali zaradi naglasa v besedilu taktnice postaviti drugače, toda drugo besedilo zahteva tako razdelitev takta.

243

Posnetek 18. aprila 1963, Kamenščak; pela Bogdan Julijana, rojena Potočnik (leta 1904), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od kolednikov. Besedilo je enako kot pri št. 469/244, samo kitice so zamenjane Napeva sta melodično tudi enaka, ritmično pa različna. Zato sta obe pesmi vzeti v zbirko.

263

Posnetek 30. novembra 1963, Ormož; pela Paušner Frančiška, roj. Pintarič (leta 1922), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti v rojstni vasi Pavlovci od starčka Polenka (70 let), ko so delali olje iz bučnih semen. Besedilo je enako kot prve tri kitice pesmi št. 406/235, napev pa se razlikuje od drugih variant.

268

Posnetek 14. avgusta 1963, Slaptinci; pela Novak Antonija, rojena Holc (leta 1923), kmetica. Pesmi se je naučila od Grabarjeve Micike (40 let). Pri njih se zdaj ne poje več. Besedilo je enako kot pri št. 290/253, napev je pa popolnoma drugačen in je pesem zato sprejeta v zbirko. Glej opombe pri št. 290.

270

Posnetek 29. avgusta 1964, Mihalovci; pela Kotnik Marija, rojena Slavinec (leta 1894), kmetica. Zdravice se je pevka naučila v mladosti na gostiji od znancev. Napev in besedilo sta podobna pesmi št 67/269. Razlika je npr. v kadenci: št. 270 se konča na terci, št. 269 pa na tomki tonalitete, kar dokazuje, da ni vsaka melodija, ki je v Es-duru in konča s terco tonalitete, hkrati zgornji glas (terca) melodije v G-duru. Var.: Rzb. št. 336, Berkovci; št. 450, Noršinci.

298

Posnetek 21. avgusta 1963, Banovci; pela Prelog Ana, rojena Slavič (leta 1895), gospodinja. Besedilo je enako kot pri št. 307/431, melodija pa drugačna. Obe melodiji je pela ista pevka.

300

Posnetek 22 avgusta 1963, Babinci; pela Filipič Marija, rojena Nedl (leta 1899), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od svoje babice (+ 1914 v 82. letu). Ima jo za zelo staro. Besedilo je enako kot pri št. 157, napev pa je drugačen in je zato samo ta sprejet v zbirko. Var. pri št. 157.

301

Posnetek 31. januarja 1964, Radgona; pela Črnko Genika, rojena Horvat (leta 1897), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od Lizike Pelclove iz Polic (+1960 v 76. letu) in jo ima za staro. Sedaj jo že bolj redko pojo. Besedilo pesmi je enako kot prve tri kitice št. 157, napev pa je drugačen m je zaradi tega sprejet v zbirko. Var. glej pri št. 157.

303

Posnetek 21. avgusta 1963, Cven; pela Kosi Katarina, rojena Špur (leta 1883), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od očeta (+1916 v 73. l.), ki je bil dober pevec. Besedilo je enako kot prva in tretja kitica št. 158, napev pa je drugačen, podoben napevu št. 313. Zaradi tega je uvrščen v zbirko. Var. glej pri št. 157.

314

Posnetek 29. avgusta 1964, Mihalovci; pela Bogša Bronislava, rojena Kotnik (leta 1935), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od sosede Marije Fajfar (77 let). Besedila je znala le toliko, kolikor je podpisano pod notami in je enako začetku pesmi št. 27 in 28. Pesem je objavljena zaradi različnega napeva.

325

Posnetek 11. avgusta 1962, Ljutomer; peli Potočnik Anica, rojena Huber (leta 1911), gospodinja in Žnidarič Genovefa (rojena leta 1890), kmetica. Pesmi sta se naučili v mladosti od znancev. Znali sta le dve kitici, ki sta enaki prvi in zadnji kitici št. 5. Napev je z majhnimi razlikami v dvoglasju in v ritmu podoben napevu št. 324.

Pevka Potočnik mi je trdila, da je melodijo za to pesem zložil Ivan Dragotin Huber iz Ljutomera, njen stari oče. Pesem da so prvič peli leta 1868 ob času prvega »Tabora« v Ljutomeru. Pozneje se je pesem udomačila in jo starejši še zmeraj radi pojo. Besedilo je Virkovo in tiskano že leta 1863 v Razlagovi pesmarici.

Minka Zacherlova, upokojena profesorica glasbe, mi je pripovedovala, da je po drugi svetovni vojni prvo šolsko uro vprašala otroke v osnovni šoli, kdo zna kakšno narodno pesem. Pa je neka učenka začela peti to pesem. Torej se je pesem širila tudi v novejših časih od starejših na mlajše in v njih budila domoljubje. Glej opombe pri št. 5.

328

Posnetek 31. januarja 1964, Radgona; pela Šoster Ljudmila, rojena Veber (leta 1903), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti med otroki. Znala je samo tri kitice besedila št. 265, napev pa je različen in je zato vzet v zbirko. Opombe in var. glej pri št. 265.

346

Posnetek 18. aprila 1963, Kamenščak; pela Bogdan Julijana, rojena Potočnik (leta 1904), kmetica. Pesmi se je naučila od znancev. Besedilo je isto kot druga in četrta kitica pri št. 197. napev pa je podoben napevu št. 347 in 348. Var. in opombe glej pri št. 196.

348

Posnetek 28. julija 1964, Miklavž pri Ormožu; pela Zavratnik Lojzika, rojena leta 1905, gospodinja. Pesmi se je naučila v mladosti od svoje matere. Besedilo je enako kot prva in četrta kitica št. 197, napev pa je varianta št. 346 in 347. Var. in opombe glej pri št. 196.

360

Posnetek 1. septembra 1966, Zgornje Verjane pri Gradišču; pela Podbevšek Elica, rojena leta 1932, kmečko dekle. Pesmi se je naučila od kolednikov za Florijanovo. Pred tremi leti so pri njih še hodili koledovat, zdaj jih pa ni več. Besedilo pesmi je enako kot pri št. 484, napev pa različen in je zato vzet v zbirko. Opombe in var. glej pri št. 483.

361

Posnetek 28. februarja 1963, Krištanci; pel Štefanec Ivan, rojen leta 1898, kmet. Pesmi se je naučil v mladosti med vaškimi fanti. Pripovedoval je, da se je zbralo 20-25 fantov iz njihove in sosednjih vasi in so ves večer peli. Besedilo pesmi je podobno št. 370, napev pa je podoben napevu št. 362 in delno tudi št. 360.

371

Posnetek 25. julija 1964, Strjanci; pela Petek Antonija, rojena Janžekovič (leta 1880), kmetica. Pesmi se je naučita v mladosti od znancev. Znala je štiri kitice besedila št. 264, napev pa je ritmično podoben št. 372 in 373; nasprotno ima besedilo št. 264 popolnoma drugačen napev.

372

Posnetek 19. avgusta 1963, Vogričevci; pela Stajnko Julijana rojena Kranjc (leta 1894), kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od staršev. Besedilo pesmi je po vsebini enako, kakor je pri št. 264, napev pa je podoben napevu št. 373 in drugim.

378

Posnetek 21. avgusta 1963, Cven; peli Kosi Katarina roj. Špur (leta 1883) in Škrobar Franc (rojen leta 1892), kmeta. Pesmi sta se naučila v mladosti. Besedilo je enako kakor prvi dve kitici št. 297/377, napev pa je drugačen in še dvoglasno zapet. Zato je pesem uvrščena v zbirko.

388

Posnetek 12. avgusta 1962, Ljutomer. Pevca in drugi podatki kot pri št. 363, le da je sodelovala še pevka Potočnik Anica rojena Huber (leta 1911). Napev je podoben napevu št. 387 z malimi ritmičnimi spremembami. Ker je zapet triglasno, je sprejet v zbirko.

391

Posnetek 27. februarja 1963, Banovci; pela Prelog Ana, rojena Slavič (leta 1895), gospodinja. Pesmi se je naučila v mladosti od svoje matere. Znala je samo delno besedilo št. 280, napev prve kitice pa je pela v krajših notnih vrednostih in bolj figurativno; šele v drugi kitici je ujela pravi ritem napeva, ki je podoben št. 390. Var. glej pri št. 279.

401

Posnetek 18. avgusta 1963, Bučkovci; pela Karba Frančiška, rojena leta 1891, kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti v zimskih večerih pri luščenju bučnega semenja. Besedilo je enako št. 319, napev pa je ritmično enak napevu št. 402; ker je melodično nekoliko drugačen, je bil dodan zbirki.

406

Posnetek 9. avgusta 1963, Čakova; pela Belec Pepika, rojena Korošec (leta 1920), kmetica. Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi. Pojejo jo zvečer pred Florijanovim (4. maja) pod oknom. Besedilo, ki ga je tri kitice, je enako št. 484, napev pa ni podoben nobenemu napevu besedila (št. 483, 485,484) in je zato uvrščen v zbirko.

409

Posnetek 24. julija 1964, Velika Nedelja; pela Vajngerl Marija, rojena leta 1907, kmetica. Pesmi se je naučila kot 10-letni otrok od svoje matere (+1949, 76 I.). Sedaj je ne pojo več. Stiri kitice, ki jih je pevka znala, so enake, kot so pri št. 505, napev pa je po melodiji in ritmu različen in je zato dodan zbirki.

413

Posnetek 28. februarja 1963, Grlava; pela Makovec Marija, rojena leta 1921, gospodinja in šivilja. Pesmi se je naučila v mladosti na vasi med fanti. Besedilo je enako kot pri št. 289, napev pa je ritmično nekaj drugačen.

417

Posnetek 1. decembra 1963, Ormož; pel Polak Stanko, rojen leta 1908, kmet. Pesmi se je naučil v rojstni vasi od znancev. Besedilo je enako kot pri št. 433, napev pa ni podoben nobenemu, kar jih je v zvezi s tem besedilom (št. 415 in 416). Var. glej pri št. 432.

418

Posnetek 15. avgusta 1963, Slaptinci; pela Novak Antonija, rojena Holc (leta 1923), kmetica. Pesmi se je naučila v otroških letih od znancev. Besedilo je enako kot pri št. 353, napev pa melodično drugačen in zato dodan zbirki. Opombe in var. glej pri št. 353.

435

Posnetek 30. julija 1964, Juršinci; pela Zavec Genika, rojena Rojko (leta 1912), gospodinja. Pesmi se je naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Besedila je znala samo toliko, kot ga je zapisanega pod napevom. To je hkrati prva kitica pesmi št. 102/436. Napev pa se samo delno ujema z onim.

Pevka mi je povedala, da pri njih, ko opolnoči vzamejo nevesti venec z glave, zapojo »Dans v toti hišici smo skupaj zbrani fsi«. Ko pa nevesta odhaja od hiše, pojejo »Oj hišica očetova«. Mož pevke Feliks Zavec je organist že 18 let. Prej je bil v Vitomarcih, sedaj pa v Juršincih. Rekel mi je, da v tem kraju nikdar ni slišal peti ljudske pesmi v molu.

444

Posnetek 24. februarja 1963, Hrastje Mota; pel Misleta Franc, rojen leta 1893, kmet. Pesmi se je naučil v mladosti od očeta (+1934 v 85. letu). Besedila ni znal več, kot je pisanega pod notami, to pa je enako tretji in četrti vrstici druge kitice pesmi št. 202/506. Pesem je dodana zaradi različnega napeva.

457

Posnetek 19. avgusta 1963, Radoslavci; pela Vrabl Katarina, rojena Markója (leta 1900), kmetica. Pesmi se je naučila od znancev. Besedilo je enako kot prvi dve kitici št. 204/458, podoben je tudi napev.

465

Posnetek 13. decembra 1962, Radomerje; pela Pihler Ana, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica. Pesmi se je naučila v mladosti v domači gostilni. S to pesmijo so se vaščani drugih vasi norčevali iz Radomerčarjev. Besedilo in napev sta podobna pesmi št. 130/464 le zadnji dve vrstici sta drugačni: »Vrag ga je vzeja, vrag ga je da, - radomerski Belec je ž‿jin ora«.

491

Posnetek 28. julija 1964, Vinski vrh pri Miklavžu (Ormož); peli Štrucl Alojzija, rojena Rozman (leta 1922), in Smodiš Alojzija, rojena Plohl (leta 1921), viničarki. Pesmi sta se naučili v mladosti pri delu v goricah. Še sedaj jo po vsej okolici radi pojejo. Besedilo je enako kot pri št. 10/492, napev je podoben, samo da je v večjih notnih vrednostih (augmentacija).

503

Posnetek 27. julija 1964, Podgorci; peli; Bednički Elizabeta, rojena Očakar (leta 1902), Horvat Elizabeta, rojena Šegula (leta 1929), kmetici, in Notersberg Vinko (rojen leta 1934), kmet. Pesmi so se naučili od znancev. Besedilo je delno enako kot pri št. 129/502. Pesem je dodana zbirki, ker je posnetek triglasen.

507

Posnetek 21. aprila 1963, Lukavci; pel Dunaj Alojz, rojen leta 1883, kmet. Pesmi se je naučil v mladosti od svoje tete. Imajo za staro. Besedilo, kolikor gaje znal, je po vsebini enako kot pri št. 202. V začetku je pel še dva verza (»Pastirček ne poje ne krika, - se joče črez lačnega bika«), ki sta tudi del te pesmi. Napev je po ritmu enak napevu št. 506, melodijo pa ima nekoliko drugačno. Glej opombe pri št. 202.

520

Posnetek 19. aprila 1963, Lukavci (dom); pela Smodiš Antonija, rojena Štelcer (leta 1920), delavka. Pesmi se je naučila od znancev v rojstni vasi Murščaku. Povedala je tudi, da je vsebina pesmi resnična zgodba. Besedilo je enako pesmi št. 450/521. napev pa je varianta.

524

Posnetek 13. avgusta 1962, Kapela pri Radencih; pela Hojs Marija, rojena leta 1899, poljska delavka. Pesmi se je naučila kot otrok pri ličkanju koruze. Besedilo je enako kot pri št. 390, napev pa je podoben napevu št. 523. Razlika je le v tem, da je napev te pesmi v ⅝ taktu, napev one pa v 6/8 taktu. Zato sta oba sprejeta v zbirko.

537

Posnetek 31. januarja 1964, Radgona; pela Šoster Ljudmila, rojena Veber (leta 1903), gospodinja. Pesmi se je naučila v otroških letih od znancev. Pevki je znano, da je to pesem zložil P. Skuhala. Besedilo je enako kot pri drugih variantah te pesmi (št. 225, 226), napev pa se razlikuje v tem, da ima zadnjo noto v taktu zmeraj podaljšano za eno osminko in tako nastane rastoči ritem, ki je značilen za starejšo glasbeno folkloro. Glej opombe pri št. 225.

Posebna opomba k strani 197

Obrazec rit. tipa (št. 87) pesmi št. 487/17 je bil prej prirejen po 1. mel. vrstici 1. kitice. Potem pa je popravljen, tako da ustreza prvi melod. vrstici druge kitice in je sedaj podoben obrazcu rit. tipa št. 85. Pesem bi sedaj lahko prišla tudi pod ta tip, vendar se to ni zgodilo, da ne bi rušili razvrstitve v zbirki, ki je bila že v dokončni obliki.

PEVCI

Seznam pevcev je narejen po abecedi ne glede na to, če je bila pesem zapeta enoglasno ali večglasno. Pesmi, ki so objavljene v zbirki, je pelo 218 pevcev. Številke, ki so navedene pri vsakem imenu, pomenijo besedila, razen tistih, ki imajo črto pred seboj (npr. -185) in pomenijo napev, ki nima teksta v zbirki.

Ajlec Janez, roj. 1927 v Selišči, kmet. Ima dober posluh in rad poje. Pel je pesem št. 297.

Anžel Jernej, rojen 1929 v Cerkvenjaku, živi v Radgoni, šofer. Navdušen pevec. Sodeluje v »Radgonskem oktetu«. Sodeloval je pri petju večglasnih pesmi št. 369, 374.

Bednički Elizabeta, roj. Očakar (leta 1902) v Podgorcih, kmetica. Največ pesmi se je naučila kot otrok. Pela je prvi glas pri pesmi št. -/503.

Belec Pepika, rojena Korošec (leta 1920) v Dragotincih, primožena v Čakovo pri Ormožu, kmetica. Pevka ima izredno dober posluh in lep glas. Pesmi se je naučila v mladosti od svoje matere, ki je bila tudi odlična pevka. Pela je pesmi št. 77, 117, 295.

Benko Slavica, rojena Karba (leta 1920) v Moravcih, primožena v Bučkovce, kmetica. Pesmi se je naučila od svoje matere in od vrstnic v dekliških letih. Nekaj let je bila tudi cerkvena pevka. Ima rokopisno pesmarico (zvezek) z naslovom »Pesmarica vseh vrst pesmi«. Zraven novejših ljudskih pesmi najdemo tam dosti umetnih pesmi, pa še celo popevke. Pela je pesmi št. 247, 334, 437.

Berger Ljudmila, rojena Kozar (leta 1927) v Okoslavcih, kmetica. Pesmi se je naučila od svoje matere, ta pa od svojega dedka. Pri dvoglasnih pesmih je pela 1. glas. Več let je sodelovala tudi v cerkvenem pevskem zboru. Pela je pesmi št. 229, 378, 498.

Bezjak Apolonija, rojena Hrgula (leta 1884) v Sodincih, kmetica. Pesmi se je naučila v mladosti od starejših ljudi. Pela je z možem pesem št. 302.

Bezjak Jakob, rojen leta 1879 v Trgovišču pri Veliki Nedelji, doma v Sodincih, kmet. Harmoniko je začel igrati s 14 leti, pozneje pa je pri godbi na pihala igral Es klarinet. Leta 1916 so šli vsi člani godbe v vojsko in se ni vrnil nobeden razen njega. Godbo so sestavljali: Es-klarinet, B-klarinet (»klaret«), krilovka 1 in II, baskrilovska, trompeta B in Es in Es bas, veliki in mali boben. Igrali so na gostijah, procesijah, veselicah in drugod. Pevec mi je povedal, da so v njegovi mladosti peli največ domače pesmi, nemških pa nikdar. Pel je s svojo ženo pesem št. 302.

Bogdan Julijana, rojena Potočnik (leta 1904) v Kamenščaku pri Ljutomeru, kmetica, na glasu kot dobra pevka. Povedala je, da zna peti več sto pesmi. Pela je pesmi št. 265, 448, 506.

Bogša Bronislava, rojena Kotnik (leta 1935) v Mihalovcih, kmetica. Največ pesmi se je naučila od starke Marije Fajfar in Marije Zadravec. Ima odličen posluh. Poje že 15 let v cerkvenem pevskem zboru (alt) pri Svetinjah. Pela je pesmi št. 185, 190, -/314.

Bratkovič Avgust, rojen leta 1916 v Petrijancu, živi od leta 1918 v Hrastju-Mota, kmet. Ima lep tenor in odličen posluh. Zmeraj je rad pel. Pel je pesmi št. 216, 225, 355, 441.

Brenkovič Julijana, rojena Muhič

Pripovedovala je, da je bila prej tako dobra pevka, da je pesem takoj znala, če jo je samo enkrat slišala. Pela je pesem št. 434.

Breznik Milan, rojen leta 1928 v Ormožu, kmet. Sodeloval je pri petju večglasnih pesmi št. 227, 375.

Brumen Stanko, rojen leta 1901 v Sejancih, kmet. Pelje pesem št. 98.

Cizerk Kata, rojena leta 1944 v Gaberniku, kmečko dekle. Na glasu kot dobra pevka z lepim glasom. Pesmi zmeraj rada poje. Pela je pesem št. 114.

Črnko Genika, rojena Horvat (leta 1897) v Zbigovcih, od 1908 do 1956 živela v Policah, potem je posestvo prodala in se naselila v Radgoni, kmetica. V radgonskem okraju splošno znana kot imenitna pevka ljudskih pesmi. Ima odličen posluh, veliko veselje do petja in zna veliko pesmi. Največ se jih je naučila v vasi Polica od stark Trezike Vreča (+1915 v 60. letu) in Lizike Pelcl (I. 960 v 76. letu). Od svojega 14. leta poje v cerkvenem pevskem zboru. Pela je pesmi št. 61, 89, 105. 128, 161, 173, 245, 253, 254, 264, 266, 268, 463. 449, -/161, -/301.

Dolamič Marija, rojena Farkaš (leta 1989) v Ilijaševcih pri Križevcih), poročena v Gornjem Krapju, kmetica. Pesmi se je učila od očeta. Pela je pesem št. 215.

Dunaj Alojz, rojen leta 1883 v Cezanjevcih, od leta 1919 živi v Lukavcih, kmet. Čeravno star čez 80 let, je še zmeraj živahen in delaven človek. Zelo muzikalen pevec; včasih igra tudi na violino. Zmeraj je rad pel pesmi pri delu in drugih priložnostih. Zna jih zelo veliko in je eden tistih pevcev, ki so mi zapeli največ pesmi. Sodeloval je tudi pri Slovenskem pevskem društvu v Ljutomeru; od svojega 16. leta naprej poje v cerkvenem pevskem zboru. Največ pesmi se je naučil v mladosti v rojstni vasi od svoje tete Lize Dunaj (+1910 v 70. letu). Tudi sam se je skušal v zlaganju pesmi, kar se mu pa ni najbolj posrečilo (št. 451). Pel je pesmi št. 112, 126, 154, 162, 220, 238, 272, 276, 280, 282, 294, 366, 385, 389, 409, 451, -/85, -/179, -/507.

Dunaj Pepca, rojena Štrakl (leta 1927) v Križevcih, primožena v Lukavce, kmetica. Njen oče je navdušen pevec, pa tudi ona rada poje. Pela je pesem št. 420.

Feguš Mimica, rojena Kumer (leta 1931) v Cerovcu, kmetica. Pela je pesem št. 333.

Ferš Marija, rojena Skamlič (leta 1907) pri Benediktu, živi od 1936 v Lomanoših, kmetica. Pesmi rada poje, največ se jih je naučila v mladosti od vrstnic. Pela je pesmi št. 275, 479.

Ferenc Marija, rojena Osterc (leta 1903) v Veržeju, gospodinja, sestra skladatelja Slavka Osterca. Nadarjena pevka s prijetnim glasom. Pela je pesem št. 68.

Fleissinger Marija, rojena Zorko (leta 1938) v Derbetincih, poročena v Spodnjih Ivanjcih, kmetica. Vesela pevka, zmeraj pripravljena za petje. Ima odličen posluh in zna dosti pesmi. Pela je pesmi št. 103, 485.

Fras Antonija, rojena Stejnko (leta 1899) v Veržeju, gospodinja. Rada poje pesmi. Skušala se je tudi v zlaganju melodije (nap. št. 344). Pela je pesmi št. 32, 495.

Fuks Marija, rojena Zorec (leta 1897) v Desjaku pri Ljutomeru, kmetica. V zadnjem času živi v »Domu onemoglih« v Lukavcih, kjer je narejen posnetek pesmi. Pesmi se je naučila v rojstni vasi in je zmeraj rada pela. Pela je pesmi št. 338, 379.

Fürst Marica, rojena Ros (leta 1887) v Vučji vasi, učiteljica v pokoju, nastanjena v Mariboru. Zna dosti pesmi in ima kljub starosti še zmeraj prijeten glas. Največ pesmi se je naučila v rojstni vasi. nekaj pa tudi v drugih krajih Prlekije, kjer je učiteljevala. V Bučkovcih, kjer je bila na počitnicah, so narejeni posnetki pesmi. Pela je pesmi št. 166, 345.

Golob Konrad, rojen leta 1921 v Cerkvenjaku, kmet. Pel je pesmi št. 84, 144, -/236.

Gomzi Ivan, rojen leta 1934 v Selišči, kmet. Pevec ima odličen posluh ter zelo močen in sočen bas. Zanimivo je, da imajo v tej vasi vsi moški lepe in močne glasove. Pel je pesem št. 361.

Gorički Ignac, rojen leta 1905 v Presiki, od 1960 živi v »Domu onemoglih« v Lukavcih, kjer je pesem št. 54, ki jo je zapel, posneta. Naučil se je je v rojstni vasi.

Gregorič Terezija, rojena Jesenik (leta 1934) v Gornjem Krapju, poročena v Jeruzalemu, kmetica. Pesmi je zmeraj rada pela, enako kot njena mati. Naučila se jih je v Jeruzalemu, kjer živi od 1936. leta. Ob času snemanja je bila v »Domu onemoglih« v Lukavcih. Pela je pesmi št. 277, 433.

Grosman Mirko, rojen leta 1921 v Radgoni, zidar. Sodeloval je pri snemanju večglasnih pesmi št. 369, 374.

Habjanič Ivana, rojena leta 1906 v Gradišču, kmečka dekla. Ker je revna, služi od mladih dni pri drugih ljudeh v raznih krajih Prlekije. Ob času snemanja je bila v službi v Spodnjih Ivanjcih. Pela je zmeraj rada, pesmi pa se je naučila v raznih krajih. Pela je pesem št. 51.

Hanžel Štefka, rojena Malek (leta 1929 v Moravcih), poročena v Drakovcih. Pela je pesmi št. 124, 357.

Heidenkumer Avgust, rojen leta 1912 v Ormožu, uradnik. Nadarjen pevec, ima odličen posluh in lepo poje. V cerkvenem zboru poje bas. Pesmi se je naučil med znanci. Pel je pesmi št. 214, 227, 375.

Herga Janez, rojen leta 1885 v Gabemiku, kmet. Pel je pesmi št. 273, 371.

Hojs Marija, rojena leta 1899 pri Kapeli, kmečka dekla. Ob času snemanja je bila telesno že slabotna, astmatična in je živela v »Domu počitka« v Rakičanu v Prekmurju. Sem je prišla, ko je ostala brez sredstev za življenje. Delala je do starosti pri eni hiši pri Kapeli, ko pa je lastnica posestvo prodala, je bolna in stara ostala na cesti. Pesmi se je naučila doma pri Kapeli. Pela je pesmi št. 293, 327, 418, -/524.

Holc Terezija, rojena Kolarič (leta 1921) v Noričkem vrhu pri Stari Gori, kmetica. Pela je pesem št. 108.

Holc Vinko, rojen leta 1923 v Stari Gori, živi v Mariboru, uslužbenec. Ima odličen posluh in lep glas (bas). Največ pesmi se je naučil od svoje matere, ki je tudi dobra pevka. Pel je pesmi št. 108, 167, 217.

Holc Anton, rojen leta 1925 v Stari Gori, uslužbenec. Pesmi se je naučil od svoje matere. Rad poje in se veseli petja. Pel je pesem št. 168.

Horvat Elizabeta, rojena Šegula (leta 1929) v Polencih, poročena v Podgorcih, kmetica. Sodelovala pri petju večglasne pesmi št. -/503.

Irgolič Roza, rojena leta 1880 v Črešnjevcih pri Radgoni, viničarka. Ker je bila viničarska hči, se je največ pesmi naučila pri delu v vinogradu. Ob času snemanja je bila v »Domu počitka« v Rakičanu v Prekmurju. Pela je pesmi št. 50, 326.

Ivanuša Vinko, rojen leta 1929 v Kogu pri Središču ob Dravi, kmet. Ima zelo lep glas in lepo poje. Pesmi se je učil v mladosti med vrstniki. Pel je pesem št. 305.

Jesenik Marija, rojena Kosi (leta 1902) v Lahonščaku, poročena v Mekotnjaku pri Ljutomeru, kmetica. V svojem kraju splošno znana kot dobra in vneta pevka. Največ pesmi se je naučila v mladosti med starejšimi. Pela je več pesmi, v zbirki je objavljena samo ena, št. 412.

Juranovič Franc, rojen leta 1887 v Banovcih, kmet. Čeravno zelo star, je še navdušen pevec. Ima odličen posluh pa tudi dober spomin. V mladosti je dosti bral in se tako sam izobraževal. Tudi za risanje je bil nadarjen. Ima staro rokopisno pesmarico, v kateri je, ko je bil pri vojakih (1909), risal karikature. Največ pesmi se je naučil v mladosti od starejših in med vrstniki na paši. Povedal mi je »Fčasi smo tak popevali, da so liidje zijali, pa še krave so posliišale.« Pel je pesmi št. 5, 232, 269, 284, 301, 303, 306, 315, 511.

Juranovič Tilika, rojena Smodiš (leta 1925) v Spodnji Moti, poročena v Banovcih, kmetica. Pesmi se je naučila v rojstni vasi med znanci. Pela je pesmi št. 16, 165, 183, 196, 303, 423.

Kandrič Ivan, rojen leta 1907 v Mihovcih pri Veliki Nedelji, kmet. Ima odličen posluh. Pel je pesem št. 207.

Karba Frančiška, rojena leta 1891 v Bučkovcih, kmetica. Navdušena pevka z velikim repertoaijem. Največ pesmi se je naučila v mladosti pri raznem delu. Od 14. leta dalje poje v cerkvenem zboru pa tudi v zboru prosvetnega društva. Pela je pesmi št. 8, 38, 150, 247, 392, 406, 410, 437, 470, 480, -/401.

Karbaš Franc, rojen leta 1886 v Gornji Radgoni, živi pri Miklavžu pri Ormožu, šolski nadzornik v pokoju. Od vseh, ki so v Prlekiji zapisovali narodne pesmi za »Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi« v Ljubljani leta 1905, je on še edini živ. Povedal mi je, da je bil navdušen za to delo, ker ga je veselilo, da se bo narodno blago, ki ga bo zbral, ohranilo. Odbor je plačeval krono za vsako pesem. Pel je pesmi št. 104, 427.

Kavčič Alojz, rojen leta 1903 v Gornjih Ivanjcih, kmet. Znan pevec v svojem kraju. Pel je pesem št. 41.

Kavčič Elizabeta, rojena Velnar (leta 1904) v Ilovcih, poročena v Ceróvcu, kmetica. Največ pesmi se je naučila v rojstnem kraju od znancev. Pela je pesmi št. 333, 486.

Kavčič Kristina, rojena Rozman (leta 1913) v Lomanoših, kmetica. Rada in dobro poje. Največ pesmi se je naučila od svoje matere. Pela je pesmi št. 275, 474.

Kéček Jožef, rojen leta 1887 v Frankovcih, doma v Loperšicah, kmet. Pel pesem št. -/117.

Klajnčar Jože, rojen leta 1907 v Vodrancih, doma v Jastrebcih, kmet. Muzikalen pevec. Pel je pesmi št. 24, 63, 323, 330.

Klobasa Gizela, rojena Gaberc (leta 1929) v Pristavi, kmetica. Največ pesmi se je naučila od svojega očeta, ki je bil tudi dober pevec. Rada poje in ima prijeten glas. Povedala mi je, da sta s sestro med vojno tako lepo peli pred hišo, da so se mimoidoči ustavljali in poslušali. Pela je pesmi št. 50, 386, 387, 414, 416, 435.

Klobasa Marija, rojena Kosi (leta 1900) v Lahoncih, poročena pri Stari Gori. Sodelovala je pri petju večglasne pesmi št. 108.

Klobasa Mirko, rojen leta 1923 v Ljutomeru, živi v Radgoni, kmet. Ima lep glas in dober posluh. Sodeluje v »Radgonskem oktetu«. Pel je pesmi št. 369, 374.

Kokl Matija, rojen leta 1903 v Gornji Bistrici v Prekmurju, naseljen od 1909 v Spodnjem Krapju, kolar in kmet. Veseljak. Zmeraj je pripravljen za petje in šalo. Največ pesmi se je naučil med vrstniki v mladosti. Pel je pesmi št. 183, 233, 358, 398.

Kokl Marta, rojena leta 1945 v Spodnjem Krapju, kmečko dekle. Dobro poje sopran, spodbudo za petje, pa ji daje oče. Pela je pesmi št. 187, 398.

Kolbl Antonija, rojena leta 1940 v Bučečovcih, kmetica. Sodelovala je pri petju večglasne pesmi št. 180.

Kolbl Frančiška, rojena Meglič 1911 v Vučji vasi, poročena v Bučečovcih, kmetica. Navdušena pevka z velikim repertoarjem. Največ pesmi se je naučila v svoji rojstni vasi od starejših in vrstnic. Pela je pesmi št. 180, 263, 331. 428, 494, 508, -/55.

Kondrič Ignac, rojen leta 1910 v Prerodu, doma na Kukavi. Pelje pesem št. 136.

Korošak Anton, rojen leta 1904 pri Vidmu ob Ščavnici. učitelj-kmetovalec. Učiteljevanje je opustil že v mladosti in se zdaj ukvarja samo z gospodarstvom. Zelo muzikalen pevec z izredno dobrim posluhom. Zna dosti pesmi, ki se jih je naučil v mladosti doma med starejšimi in vrstniki. Povedal mi je tudi, da pri njih ženske pojejo največ dvoglasno, samo včasih triglasno, moški pa zmeraj triglasno. Nikdar ni slišal, da bi ljudje v njegovem kraju peli pesmi v molu. To je potrdila tudi upokojena učiteljica Kocmutova. Korošak je nekaj časa pel tudi v cerkvenem in prosvetnem zboru. Pel je pesmi št. 107, 159, 133, 206, 258, 344, 421.

Korošak Monika, rojena Caf (leta 1905) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, poročena v Vidmu ob Ščavnici, gospodinja. Muzikalna pevka. Pela je s svojim možem pesmi št. 159, 344, 421.

Korošak Marta, rojena leta 1943 pri Vidmu ob Ščavnici, kmečko dekle. Pela je s svojimi starši pesem št. 421.

Kosi Jelica, rojena leta 1954 v Grabah pri Ljutomeru, učenka. Najmlajša pevka, ki mi je pela pesmi. Pela in plesala je primer št. 481.

Kosi Katarina, rojena Špur (leta 1883) v Moti, poročena v Cvenu, kmetica. V mladosti je zelo rada pela, pesmi pa se je največ naučila na paši in pri delu v rojstni vasi. Pela je pesmi št. 388, 477, -/303.

Kotnik Marija, rojena Slavinec (leta 1894) v Mihalovcih, kmetica. Čeravno že starejša, še zmeraj lepo poje. Pela je pesmi št. 491, -/270.

Kovačec Marija, rojena leta 1895 v Spodnjem Velovleku pri Pacinju. Od leta 1906 živi v Juršincih. Povedala mi je, da je v mladosti zelo rada pela in znala prek sto pesmi, sedaj pa jo je že spomin zapustil. Ima odličen posluh in še zmeraj lep glas. Več let je pela tudi pri cerkvenem zboru. Pela je pesmi št. 160, 332, 347, 349.

Kozar Apolonija, rojena leta 1902 v Sovjaku, kmetica. Na glasu je kot dobra pevka. Pela je pesem št. 189.

Kozar Marija, rojena Vršič (leta 1883) v Vitomarcih, poročena v Okoslavcih, kmetica. Zmeraj je rada pela, znala dosti pesmi, sedaj pa jo že spomin zapušča. Pela je pesmi št. 372, 378.

Kranjc Marija, rojena Jelen 1902 v Noršincih, kmetica. Petje ji je zmeraj bilo pri srcu. Skušala se je tudi v zlaganju pesmi. Pela je pesem št. 490.

Križan Avguština, rojena Kozar (leta 1919) pri Benediktu, poročena v Ščavnici, kmetica. Največ pesmi se je naučila od starejših pri delu v Ščavnici in od svojega moža, ki je odličen pevec. Pela je pesmi št. 101, 168, 471.

Križan Ivan, rojen leta 1902 v Ščavnici, kmet. Pesmi se je naučil v rojstni vasi. Ima zelo lep glas (tenor) in je zmeraj rad pel. Pel je pesmi št. 101, 298, 471, -/124.

Križanič Anton, rojen leta 1925, doma v Hrastju Mota, kmet. Največ pesmi se je naučil v domači hiši od očeta in sestre. Ima dober glas, poje pa preveč skoz nos (nazalno). Pel je pesmi št. 1, 267, 382.

Kšela Marija, rojena Gregorec (leta 1922) v Čakovi pri Ormožu, poročena v Berkovcih, kmetica. Največ pesmi se je naučila v rojstni vasi od starejših. Pela je pesmi št. 67, 510.

Kukol Anton, rojen leta 1908 v Cvenu, doma v Banovcih, kmet. Na glasu je kot dober pevec in šaljivec. Skušal se je tudi v zlaganju pesmi (št. 189). Pelje pesmi št. 74, 188, 278, 287, 408.

Kumer Elizabeta, rojena Polak (leta 1899) v Mihalovcih, poročena v Ceróvcu, kmetica. Zmeraj je rada pela. Oče je bil vaški muzikant, igral je klarinet, pa so se otroci učili od njega peti. Pevka mi je povedala, da so se fantje nekdaj zbirali zvečer pri kapeli zraven Vrazovih in peli pesmi včasih prek polnoči. Sedaj tega ni več, ker so se fantje razšli na tuje in v mesta, kjer si iščejo zaslužek. Pela je pesmi št. 58, 322.

Ladič Ivanka, rojena Stanič (leta 1892) v Podgradu, kmetica. Pela je drugi glas pri splošno znani slovenski pesmi št. 277, ki se je je naučila na Primorskem. V Prlekiji živi od leta 1918, ob času snemanja pa je bila v »Domu onemoglih« v Lukavcih

Lah Pavla, rojena Zemljak (leta 1918) v Ormožu, gospodinja. Na glasu kot dobra pevka z odličnim posluhom. Že več let poje pri cerkvenem in posvetnem zboru. Tudi matije zelo dobra pevka. Pela je pesmi št. 260, -/31.

Lašič Marija, rojena Fekonja (leta 1931 ) v Spodnjih Ivancih, kmetica. Pela je pesmi št. 33, 203.

Lebar Alojz, rojen leta 1903 v Vučji vasi, kmet in vaški muzikant. Zelo muzikalen pa tudi znan šaljivec. Igra klarinet, saksofon in harmoniko. Igrati se je učil v Radgoni in od 18. leta zmeraj igra po gostijah in drugih prireditvah v Prlekiji in Prekmurju. Povedal mi je, da je bila nekdaj navada, da so muzikanti uganjali burke na svatbi. Navadno je to bilo po polnoči, ko je bilo veselje na vrhuncu. Podkovali so konja, klali bika, gonili žirafo po hiši, predstavljali župnika in ministranta in drugo. Lebar zna zaigrati okoli 30 koračnic, 40 valčkov, 40 polk, prleške plese in peti okoli 50 pesmi. Največ pesmi se je naučil od godcev Jakoba Čuka in Jožeta Čuka. Pel je pesmi št. 42, 79, 123, 143, 153, 514.

Leben Marija, rojena leta 1930 v Radgoni, živi v Senešcih, kmetica. Sodelovala je pri petju večglasnih pesmi št. 71, 341, 390.

Leopold Elizabeta, rojena 1946 v Ihovi, dijakinja učiteljišča. Ima dober posluh in lep glas. Pesmi se je naučila od starejših v vasi in od svoje matere, s katero je skupaj pela pesmi št. 65, 256.

Leopold Marija, rojena Kurbus (leta 1912) v Ihovi, kmetica. Navdušena pevka z lepim glasom; zmeraj je rada pela ljudske pesmi. Pela je pesmi št. 65, 256, -/217.

Lešnik Terezija, rojena leta 1893 v Podgradju pri Ljutomeru, doma v Strjancih, kmetica. Pela je pesem št. 169.

Lipič Ana, rojena Rihtarič (leta 1910) v Boračevi, kmetica. Največ pesmi se je naučila med vrstniki v dekliških letih. Nekaj let je bila cerkvena pevka. Pela je pesem št. 468.

Lukman Antonija, rojena Pučko (leta 1900) v Ilovcih pri Ormožu, poročena v Lahoncih, kmetica. Ima dober posluh in veselje do petja. Pela je pesem št. 395.

Magdič Julijana, rojena Štegmüler (leta 1891) v Kamenščaku pri Ljutomeru, kmetica. Na glasu kot dobra pevka. Večino pesmi se je naučila od svoje matere, ki je bila tudi navdušena pevka ljudskih pesmi. Pela je pesmi št. 172, 174, 448, 504, 506.

Maguša Angela, rojena leta 1910 v Noršincih, kmetica. Ima izredno dober posluh in zelo občuteno poje. Nastopala je tudi kot solistka na raznih prireditvah. Pesmi se je naučila v mladosti od starejših in od vrstnic. Pela je pesmi št. 22, 316, 328, 492.

Makovec Marija, rojena leta 1921 v Grlavi, gospodinja in šivilja. Pevka z velikim repertoarjem. Poje tudi v cerkvenem in posvetnem zboru. Pela je pesmi št. 270, 383, 419, -/413.

Marin Ana, rojena Sunčič (leta 1904) v Borecih, kmetica. Bila je vesela in takoj pripravljena peti, ko je slišala, da snemam pesmi zato, da se ohranijo in ne izgube. Ima zelo dober posluh in je bila v mladosti znana pevka. Sedaj zaradi bolezni težko poje. Pela je pesmi št. 64, 106, 429, 489.

Marinič Jožefa, rojena leta 1944 v Banovcih, kmečko dekle. Ima lep glas in lepo poje. Pela je pesmi št. 111, 146.

Masten Ivan, rojen leta 1902 v Pušincih

Matjašič Marica, rojena Sbisa (leta 1919) v Radgoni, kmetica. Pela je pesem št. 34.

Meško Franc, rojen leta 1922 v Hajndlu. Živi v Veliki Nedelji, organist. Muzikalen pevec z lepim glasom. Pesmi se je naučil v rojstni vasi. Pel je pesem št. -/68.

Meško Ivan, rojen leta 1880 v Ključarovcih, po domače na Grmu, kmet. Zaradi starosti težko diha, pa se to občuti pri ritmu napeva. Pevec je brat slovenskega pisatelja Ksaverja Meška. Med drugim mi je povedal, da so v njegovi mladosti pri njih dosti peli, sedaj se pa narodna pesem opušča. Pel je pesem št. 141.

Miklošič Helena, rojena leta 1953 v Grabah pri Ljutomeru

Misleta Franc, rojen leta 1893 v Hrastju Moti, kmet. Veseljak, pesmi je zmeraj rad pel. Največ se jih je naučil v družbi. Pel je pesmi št. 44, 335, 441, -/444.

Misleta Jožefa, rojena Žunič (leta 1901) v Hrastju Moti. kmetica. Sodelovala je pri petju večglasne pesmi št. 441.

Mohorič Ignac, rojen leta 1900 v Cerkvenjaku, kmet in organist. Pevec z velikim repertoarjem, ima odličen posluh in je zmeraj rad pel ljudske pesmi. Muzikalen je in čeravno je preprost človek, igra orgle v cerkvi pri Cerkvenjaku, česar se je naučil od svojega pokojnega brata, ki je bil poklicni organist. Pel je pesmi št. 84, 119, 464, -/236.

Mohorič Tonika, rojena leta 1929 v Cerkvenjaku, kmetica. Na glasu je kot dobra pevka: k petju pa jo je spodbujal oče. Pela je pesmi št. 80, 119, 464.

Muršič Cvetka, rojena leta 1943 v Šalincih, kmečko dekle. Zelo muzikalna pevka z lepim glasom. Pela je pesmi št. 228, 250.

Muršič Maks rojen leta 1899 v Šalincih, kmet. Pesmi je od mladih dni zmeraj rad pel, naučil pa se jih je največ na vasi od znancev. Več let je bil tudi pevec v cerkvenem in posvetnem pevskem zboru. Povedal mi je tudi, da so prej ljudje bolj peli kot sedaj. Pelje pesmi št. 40, 69, 91, 250, -/227.

Nemec Jožefa, rojena Roškar (leta 1904) v Cvetkovcih, poročena v Podgorcih, kmetica. Največ pesmi se je naučila kot otrok med vrstniki. Pela je pesmi št. 37, 296.

Nemec Marija, rojena Mihalič (leta 1933) v Logarovcih, delavka. Ob času snemanja je bila zaposlena v »Domu počitka« v Lukavcih. Pela je pesem št. 7.

Njivar Janko, rojen leta 1926 v Mariboru, živi v Radgoni, vulkanizer. Muzikalen pevec. Je član »Radgonskega okteta«. Pesmi se je naučil v Negovi od prababice in v Radgoni od znancev. Pel je pesmi št. 194, 369, 374.

Notersberg Vinko, rojen leta 1931 v Predavi, doma v Podgorcih, kmet. Ima odličen posluh in dobro igra na harmoniko. Sodeloval pri petju večglasne pesmi št. -/503.

Novak Antonija, rojena Holc (leta 1923) v Kokolanjščaku, poročena v Slaptincih, kmetica. Pevka ima zelo dober posluh, zaradi bolezni v grlu pa precej šibak glas. Petje jo zelo veseli in me je po prvem snemanju sama vabila, naj se še oglasim, da mi bo pela še druge pesmi. Naučila se jih je v mladosti od znancev. Pela je pesmi št. 200, 324, 364, 394, -/268, -/418.

Novak Ivanka, rojena Plohl (leta 1912) pri Miklavžu (Kajžar) pri Ormožu, poročena v Vuzmetincih, kmetica. Na glasu kot dobra pevka z velikim repertoarjem. Ima rokopisno pesmarico z več sto pesmimi, ki so največ splošno slovenske v čisti knjižni obliki. Vmes je tudi nekaj umetnih. Pesmi, ki jih je pela, se je naučila v rojstni vasi. To so št. 83, 225, 231, 507.

Novak Jakob, rojen leta 1898 v Banovcih, kmet. Zelo muzikalen in nadarjen pevec, ima odličen posluh in lep glas. Pesmi je pel z veseljem, naučil pa se jih je v mladosti od znancev v domači Vasi. Ima staro rokopisno pesmarico iz prejšnjega stoletja. Pel je pesmi št. 5, 315, 351, 353, 376, 438, 445, 511.

Novak Milica, rojena leta 1941 v Banovcih, kmečko dekle. Ima lep glas in zna dosti novejših pesmi. Pela je pesmi št. 74, 111, 146, 287.

Onešek Terezija, rojena Rožman (leta 1903) v Policah pri Radgoni, poročena v Gornjem Krapju, kmetica. Ima zelo dober posluh in spomin. Pravi, da je zmeraj rada pela, pa tudi za snemanje je bila takoj pripravljena in vesela, da se z njeno pomočjo lahko ohrani nekaj starine. Pela ie pesmi št. 86, 155, 184, 455, 478.

Paušner Frančiška, rojena Pintarič (leta 1922) v Pavlovcih, poročena v Hardéku pri Ormožu, kmetica. V vasi velja za dobro pevko, ki zna dosti pesmi. V mlajših letih je pela v vaškem prosvetnem pevskem zboru, v cerkvenem pa poje že 25 let. Pela je pesmi št. 95, 248, 260, -/31, -/263.

Perša Karel, rojen leta 1910 v Slaptincih, kmet. Ima izredno lep glas, enako njegov sin Karel mlajši, rojen leta 1938. Dostikrat pojeta skupaj in je njuno petje tako lepo, da ju vsi vaščani radi poslušajo. Pela sta pesmi št. 191, 362.

Petek Ana, rojena leta 1907 v Drakovcih, kmetica. Sodelovala pri petju večglasne pesmi št. 357.

Petek Antonija, rojena Janžekovič (leta 1880) v Strjancih, kmetica. Čeravno že 86-letna, je še zmeraj čila in zdrava. Dobro vidi in ima odličen posluh. V mladih letih je pela več let v cerkvenem pevskem zboru. Povedala mi je še, da so bili tam, kjer je ona pela, vsi veseli, ker je s svojo veselo naravo vplivala na ljudi okoli sebe. Znala je okoli 300 pesmi. Pela je pesmi št. 31 56, 116 134 138 205 309, 348, 465, 473, -/371.

Petek Bernarda, rojena Marinič (leta 1914) v Seneščih, poročena v Vičancih, kmetica. Zmeraj je rada pela pesmi. Mati je tudi bila dobra pevka. Pela je pesem št. 405.

Petek Franc, rojen leta 1915 v Šteingori pri Benediktu, doma v Kunovi, kmet. Največ pesmi se je naučil v šolskih letih od svoje matere. Pel je pesmi št. 271, 359.

Petek Francka, rojena Sok (leta 1935) v Polenšaku, gospodinja. Nadarjena pevka. Največ pesmi se je naučila od svoje matere, ki je tudi vneta pevka, s katero je pela dvoglasno. Pela je pesmi št. 9, 12, 102, 193.

Petkovič Terezija, rojena Knaflič (leta 1916) v Vučji vasi, kmetica. Rada poje ljudske pesmi in je bila takoj pripravljena za snemanje, njenemu možu pa to ni bilo preveč všeč. Pela ie pesmi št. 453, 469.

Pevec Alojz, rojen leta 1918 v Radomerju pri Ljutomeru, kmet. Ima zelo lep. glas in lepo poje. Pel je pesem št. 346.

Pihler Ana, rojena leta 1892 v Radomerju, gostilničarka in posestnica. Na glasu kot dobra pevka z velikim repertoarjem. Največ pesmi se je naučila v mladosti v domači gostilni. Povedala mi je, da je začela peti že s petimi leti. Ob času snemanja je bila v »Domu počitka« v Rakičanu v Prekmurju. Pela je pesmi št. 15, 36, 53, 81, 97, 129, 208, 321, -/465.

Pintarič Antonija, rojena Pihler (leta 1916) v Očeslavcih, kmetica. Nadarjena pevka, skušala se je tudi v zlaganju pesmi (št. 101). Pela je pesmi št. 100, 449.

Pintarič Lizika, rojena leta 1948 v Očeslavcih, kmečko dekle. Pela je pesem št. 337.

Plohl Ana, rojena Pajek (leta 1899) v Vinskem vrhu pri Miklavžu, poročena v Kajžarju pri Miklavžu (Ormož), viničarka-gospodinja. Pesmi je zmeraj rada pela. Pela je pesem št. 157.

Plohl Vincenc, rojen leta 1900 v Kajžarju pri Miklavžu (Ormož), viničar. Zmeraj je rad pel pesmi. Sedaj ima grlo že malo hrapavo, posluh pa še dober. Povedal mi je, da so v njegovi mladosti dosti peli fantje na vasi. Zvečer so se zbrali na določenem kraju in peli »od srca in za veselje«. Teh pesmi se še sedaj spominja, petja pa danes ni več, nihče ne poje, razen po gostilnah. Pel je pesmi št. 28, 132, 512.

Podplatnik Anica, rojena Caf (leta 1908) pri Tomažu, poročena v Sejancih. Oče je bil veseljak in navdušen pevec, ki je tudi otroke spodbujal k petju. Peti je začela, ko ji je bilo pet let. Več let je pela pri cerkvenem in posvetnem pevskem zboru. Največ pesmi se je naučila v rojstni vasi. Pela je pesmi št. 25, 46.

Polak Stanko, rojen leta 1908 v Veličanah, kmet. Pel je pesmi št. 499, -/417.

Polanič Greta, rojena Muršič leta 1926 v Šalincih, poročena v Krištancih, kmetica. Pesmi zelo rada poje in tudi njen oče slovi v domači vasi in v okolici kot dober pevec. Pela je pesem št. 431.

Potočnik Anica, rojena Huber (leta 1911) v Ljutomeru, gospodinja. Zelo navdušena pevka, ima odličen posluh in smisel za lepo petje. Izhaja iz glasbeno nadarjene družine, pa tudi mož je rad imel glasbo in je igral klavir. Pela je pesmi št. 130, 165, 201, 213, 243, -/325, -/388.

Prebevšek Elica, rojena leta 1932 v Zgornjih Verjanih pri Gradišču, kmečko dekle. Muzikalna pevka, ima lep glas. Pela je pesmi št. 115, 501, -/360.

Prelog Ana, rojena Slavič (leta 1895) v Grabah pri Ljutomeru, poročena v Banovcih, gospodinja. Na glasu kot zelo dobra pevka z velikim repertoarjem (300 pesmi). Največ pesmi se je naučila od svoje matere in pri raznih priložnostih drugod. Pela je pesmi št. 19, 30. 55, 57, 145, 175, 221, 285, 289, 304, 307, 367, 399, 401, 411, 459, 503, 505, -/142. -/298, -/391.

Pučko Ljudmila, rojena leta 1912 v Kumerski grabi pri Ljutomeru, kmetica. Vneta pevka, zna dosti pesmi. Pela je pesmi št. 340. 363, 397, 292, 493, -/388.

Pučko Marija, rojena Antolič (leta 1892) v Strjancih, kmetica. Sodelovala pri petju več- glasne pesmi št. 348.

Pušenjak Anica, rojena leta 1939 v Gornjem Krapju, kmečko dekle. Muzikalna pevka z lepim glasom. Pela je pesmi št. 96, 436.

Pušenjak Julijana, rojena Dunaj (leta 1890) v Cezanjevcih, poročena v Lukavcih, kmetica. Ima odličen posluh in je zmeraj rada pela pesmi. Znala je okoli 200 pesmi, sedaj jo pa že zapušča spomin. Pesmi se je naučila v rojstni vasi. Pela je pesmi št. 126, 197, 224.

Rajh Angela, rojena Šulek (leta 1906) v Humu, kmetica. Ima odličen posluh in je zmeraj rada pela. Zna okoli 150 pesmi. Pela je pesmi št. 118, 192, 499.

Rajh Frančiška, rojena Knaflič (leta 1912) v Vučji vasi, kmetica. Na glasu kot dobra pevka z odličnim posluhom. Največ pesmi se je naučila od svoje matere, ki je bila tudi dobra pevka. Pela je pesmi št. 453, 469.

Rajh Lojzka, rojena Fekonja (leta 1914) v Slamnjaku pri Ljutomeru, kmetica. Pela je pesem št. 14.

Rajner Ana, rojena Zemljič (leta 1908) v Vidmu ob Ščavnici, poljska delavka. Velja za dobro pevko, ki zna veliko pesmi. Pela je pesem št. 186.

Rajner Frančiška, rojena Stenjko (leta 1912) v Grlavi, poročena v Spodnjem Krapju, kmetica. Zna dosti pesmi in rada poje. Pela je pesmi št. 26, 125, 204, 398, 412.

Rantaša Micika, rojena leta 1916 v Drakovcih. od 10. leta živi v Grabonošu pri Ljutomeru, kmetica. Pevka z dobrim posluhom in z veseljem za ljudsko pesem. Zna peti okoli 100 pesmi. Pela je pesmi št. 90, 308, 365.

Rojko Marija, rojena leta 1892 v Srednji Bistrici v Prekmurju, od 7. leta je živela v Prlekiji po raznih vaseh kot kmečka dekla. Pesmi se je naučila pri delu. Ob času snemanja je bila v »Domu onemoglih« v Lukavcih. Pela je pesem št. 415.

Ropoša Franc, rojen leta 1915 v Dokležovju, živi v Veržeju od otroških let, kmet. Ima odličen posluh in lep sonoren bariton. Povedal mi je, da je pred letom dni zapel v gostilni s prijateljem za stavo 100 ljudskih pesmi. Pel je pesmi št. 88, 313, 404.

Rozmarič Franc, rojen leta 1898 v Veržeju, kmet. Navdušen pevec z dobrim posluhom. Pel je pesmi št. 230, 236, 237.

Rozmarič Kristina, rojena Osterc (leta 1913) v Veržeju, kmetica. V vasi slovi kot dobra pevka, ki zna dosti pesmi. Pela je pesem št. 219.

Rožman Fefika, rojena Tišler (leta 1922) v Grabšincih, poročena v Grabonošu, kmetica. Pela je pesmi št. 314, 384.

Rubin Magdalena, rojena leta 1944 v Kogu pri Središču ob Dravi, kmečko dekle. Rada poje in je bila vesela, da tudi nekaj njenega pride v zbirko. Pela je pesmi št. 417, 466.

Sabotin Jože, rojen leta 1929 v Radgoni, uslužbenec. Ima lep glas in dober posluh. Poje pri »Radgonskem oktetu«. Sodeloval je pri petju večglasnih pesmi št. 369, 374.

Sakelšek Anton, rojen leta 1912 v Podlehniku pri Ptuju, živi v Središču ob Dravi že 30 let. Muzikalen in nadarjen pevec. Igra harmoniko na vaških gostijah. Povedal mi je, da se danes ne poje več toliko kot nekdaj; kino, radio, televizija in drugo ljudi odvrača od petja. Na veselicah pa stare plese nadomeščajo z novimi, modernimi, z rumbo, sambo, twistom in drugimi. Trdil je, da se ne čuti vpliv medjimurske ljudske pesmi, čeravno je meja samo en kilometer daleč. Prleške pa se pojo na oni strani meje. Pel je pesmi št. 21, 181.

Senčar Terezija, rojena Klemenčič (leta 1907) v Štrigovi, od leta 1910 naseljena v Bučečovcih, kmetica. Največ pesmi se je naučila od svoje matere, kije bila tudi dobra pevka. Pela je pesem št. 447.

Senica Martin, rojen leta 1908 v Ižakovcih v Prekmurju, od leta 1957 živi v Hrastju Moti, kmet. Vnet pevec ljudskih pesmi. Pesem, ki jo je pel, se je naučil v Prlekiji od znancev. Pel je pesem št. 440.

Slavič Jože, rojen leta 1887 na Cvenu, kmet. Bister in napreden gospodar. Muzikalen pevec z lepim in zelo močnim glasom. V mladosti je nekaj let pel v pevskem zboru. Pelje pesmi št. 352, 456.

Smodiš Antonija, rojena Štelcer (leta 1920) v Murščaku, zaposlena kot delavka v »Domu onemoglih« v Lukavcih. Nadarjena pevka z velikim repertoarjem. Zmeraj je rada pela; v zadnjem času pa je že dosti pesmi pozabila. Več časa je pela pri mladinskem pevskem zboru v Radencih. Pela je pesmi št. 48, 94, 110, 148, 179, 198, 380, -/520.

Smodiš Alojzija, rojena Plohl (leta 1921) na Vinskem vrhu pri Miklavžu (Ormož), kmetica. Slovi kot dobra pevka. Ima odličen posluh in je povedala, da je znala več sto pesmi, sedaj pa jih je že dosti pozabila. Tudi vsa njena družina je vneta za petje; vsi so veseli in radi pojejo. Prisotna mati pevke (88 let) pa je rekla, da so v njeni mladosti bolj po domače peli kot sedaj, niso toliko v šolo hodili in niso imeli stikov z drugimi kraji. Pela je pesmi št. 59, 92, 120. 168, -'491.

Sodec Hedviga, rojena leta 1941 v Precetincih, zaposlena v »Domu počitka« v Rakičanu v Prekmurju, delavka. Ima zelo dober posluh in rada poje. Pesmi se je naučila v rojstni vasi. Pela je pesmi št. 252, 259.

Sok Ana, rojena Klajžar (leta 1907) v Slomih pri Polenšaku, kmetica. Ima odličen posluh, glas pa ji že malo drhti. Od mladih dni je rada pela. Njo in sestro so vaščani zaradi petja prosili naj prideta delat. Znala je okoli 200 pesmi, sedaj pa se ne spominja več vseh. Pela je pesmi št. 9, 12, 102, 193, 246, 446.

Sovič Inka, rojena 1929 v Moti, kmetica. Ima lep glas (alt) in rada poje pesmi. Pela je tudi v vaškem posvetnem pevskem zboru na prireditvah. Pela je pesmi št. 242, 381.

Sršen Jakob, rojen leta 1917 v Veržeju, doma v Banovcih, kmet. Pel je pesmi št. 241, 342.

Stajnko Julijana, rojena Kranjc (leta 1894) v Trnovcih, poročena v Vogričevcih, kmetica. Pevka z dobrim posluhom in z veseljem za ljudsko pesem. Pri hiši imajo rokopisno pesmarico. Pesmi, ki jih je pela, se je naučila v rojstni vasi. To so št. 6, 300, -/372.

Stojko Ivanka, rojena Vrbanjščak (leta 1936) v Žerovincih, odrasla na Cvenu, ob času snemanja pa je bila zaposlena v »Domu onemoglih« v Lukavcih kot delavka. Velja za dobro pevko z lepim glasom. Pela je pesmi št. 7, 52.

Stramič Antonija, rojena leta 1904 v Blagušu, doma v Grabonoškem vrhu, kmetica. Muzi kalna pevka. Ima lep alt globokega registra in pravi, da najrajši poje tretji glas pri večglasnem petju. Njen oče je bil tudi dober pevec in je otroke spodbujal k petju. Če kateri ni hotel peti, je moral za kazen klečati. Pela je pesmi št. 4, 317, 484.

Šalamon Terezija, rojena Perger (leta 1901) v Gibini, kmetica. Rada poje in zna dosti pesmi. Povedala mi je, da pri njih sedaj ne pojo več starih pesmih. Včasih prosijo mlajši starejše ljudi, naj zapojejo katero staro; mladina jih rada posluša, peti pa ne zna. Pela je pesmi št. 62, 78, 244, 286, 482.

Šegula Mimica, rojena Lah (leta 1925) v Polencih, kmetica. Napredna gospodinja in dobra pevka. Pela je pesem št. 140.

Šijanec Terezija, rojena leta 1887 v Dragotincih, doma v Čakovi, kmetica. Pevka, navdušena za ljudsko pesem. V mladosti se je nekaj časa učila igrati harmonij. Pela je pesem št. 75.

Škorjanec Monika, rojena leta 1904 v Ljutomeru, doma v Križevcih, gospodinja. Ima odličen posluh in se takoj popravi, če morda kaj zgreši. Od mladosti poje pri cerkvenem pevskem zboru. Zna peti okoli 200 ljudskih pesmi. Spomnila se je, da je pred več leti pela Tončki Maroltovi iz Ljubljane, ki je zapisovala v Prlekiji, ne ve pa več, katere pesmi so to bile. Pela je pesmi št. 3, 178. 402, 403, 406, 407, 454, 370, 391.

Škrget Marija, rojena Lipovec (leta 1909) v Mekotnjaku pri Ljutomeru, poročena v Spodnjem Krapju, kmetica. Največ pesmi se je naučila v rojstni vasi od svoje babice. Pela je pesmi št. 26, 476, 487.

Škrlec Alojzija, rojena Hladen (leta 1887) v Ljutomeru, gospodinja (babica). Nadarjena pevka, ki ima smisel za lepo pesem. Kljub starosti ima še čist in naraven glas. Med drugo s vetovno vojno je bila aretirana in poslana v taborišče Ravensbrück. Zlaga tudi umetne pesmi, ki govorijo o razmerah v taborišču in o drugem. Pela je pesmi št. 20, 87, 121, 170, 279, 319, 373, 458.

Škrlec Anton, rojen leta 1897 v Negovi, doma v Stavešincih, kmet. Ima zelo močen in sočen bas in odličen posluh. Pesmi je zmeraj rad pel, naučil pa se jih je v mladosti v rojstni vasi. Pel je pesmi št. 137, 320, -/40.

Škrlec Kristina, rojena Košič (leta 1906) v Krapju, poročena v Banovcih, kmetica. V vasi velja za dobro pevko z lepim glasom. Pela je pesmi št. 287, 461.

Škrobar Franc, rojen leta 1892 na Cvenu, kmet. V mladosti je zelo rad pel in znal dosti pesmi, sedaj pa jih je že dosti pozabil. Povedal mi je, da pri njih najrajši pojo dvoglasno. Triglasno samo tedaj, če pride zraven kak dober basist. Pel je pesmi št. 2, 163, 199, 350, 357, -/378.

Šoster Ljudmila, rojena Veber (leta 1903) v Radgoni, gospodinja-kmetica. Na glasu kot dobra pevka z velikim repertoaijem. V mladosti je nekaj časa igrala v dramski družini v Radgoni. Pela je pesmi št. 61, 82, 128, 176, 439, 449, -/328, -/537.

Šrol Jožefa, rojena leta 1895 v Kuršincih, doma v Bodislavcih, kmetica. Slovi kot dobra pevka. Oče je bil vnet pevec in je tudi otroke spodbujal k petju. Največ pesmi se je naučila od njega. Pela je pesmi št. 27, 135, 496, 497.

Štagar Alojzija, rojena Majcen (leta 1918) v Sejancih, poročena v Senešcih, kmetica. Pesmi poje z veseljem. Tudi mati je dobra pevka. Pela je pesmi št. 71, 341, 390.

Štagar Julijana, rojena Kosi (leta 1890) v Ključarovcih, poročena v Senešcih, kmetica. Slovi kot dobra pevka, v mladosti je pet let pela v cerkvenem pevskem zboru. Pela je pesmi št. 311, 341, 390.

Štampar Franc, rojen leta 1927 v Jastrebcih, kmet. Sodeloval pri petju dvoglasne pesmi št. 24.

Štefanéc Ivan, rojen leta 1898 v Krištancih, kmet. Vesele narave, navdušen pevec, ki zna veliko pesmi. Največ se jih je naučil v mladosti med vaškimi fanti (»čehi«), Pel je pesmi št. 23. 235, 318, 432, 509, -/361.

Štegmüler Matilda, rojena leta 1888 v Kamenščaku pri Ljutomeru, šivilja in kmetica. V vasi velja za dobro pevko. Znala je dosti pesmi, sedaj jo pa že spomin zapušča. Največ pesmi se je naučila od svoje matere, ki je bila znana pevka. Pela je pesmi št. 40, 234.

Štrakl Jože, rojen leta 1897 v Križevcih, kmet. Bister človek, napreden gospodar in veseljak. Pesmi je zmeraj rad pel, pa tudi vsa njegova družina. V mladih letih je igral na odru. Pel je pesmi št. 10, 109.

Štrakl Kristina, rojena Filipič (leta 1937) v Babincih, poročena v Križevcih, kmetica. Dobra pevka iz pevske družine. Pela je pesmi št. 3, 109, 391.

Štrakl Marica, rojena leta 1925 v Križevcih, kmetica. Nadarjena pevka z lepim glasom iz znane pevske družine. Pela je dvoglasne pesmi s pevko Škorjanec Moniko: št. 3. 109, 178, 370, 391, 406, 407, 454.

Štrucl Alojzija, rojena Rozman (leta 1922) v Zasavcih, poročena na Vinskem vrhu pri Miklavžu (Ormož), viničarka. Od malega je rada pela. Pela je pesmi št. 11, 92, -/208. -/491.

Štrucl Terezija, rojena Plohl (leta 1910) na Kajžarju pri Miklavžu (Ormož), kmetica. Pela je pesmi št. 149, 450.

Štuhec Alojzija, rojena Šiško (leta 1907) v Kokoričih, poročena v Berkovcih, kmetica. Dobra pevka iz pevske družine. Pela je pesem št. 510.

Štuhec Ana, rojena Karba (leta 1899) v Mali Nedelji, poročena v Trbegovcih. Slovi kot dobra pevka z velikim repertoarjem. Pesmi se je naučila ob raznih priložnostih. Pela je pesmi št. 4, 17, 47, 113, 122, 177, 317, 396, 452, 460, 484.

Šumenjak Genovefa, rojena Markovič (leta 1900) v Stonjcih, poročena v Bresnici, kmetica. Ima odličen posluh in lep, zveneč glas. Še zmeraj rada poje, kadar pase krave in pri drugem delu. Večkrat poje skupaj z možem. Pela je pesmi št. 336, 343, 426. -/163.

Šumenjak Jože, rojen leta 1899 v Bresnici, kovač. Slovi kot dober pevec. Pripovedoval mi je, da je bila njegova družina zmeraj navdušena za petje. Pozimi, kadar je bil hud mraz, so se vsi, oče, mati in pet otrok, spravili na »krüšno« kmečko peč in tam gori peli do desetih zvečer, včasih pa še dalj. Ko so bili že lačni, so pojedli pol velikega hleba črnega kmečkega kruha. Otroci so še sedaj dobri pevci. V mladosti je vedel dosti pesmi, zdaj jih je pa že precej pozabil. Pel je pesmi št. 60, 343, 426.

Toplak Ana, rojena Čeh (leta 1900) v Juršincih, kmetica. V vsej okolici je znana kot dobra pevka. Ima odličen posluh in veliko veselje do petja. Zna okoli 150 pesmi, naučila pa se jih je pri raznih priložnostih, npr. poljskem delu, gostijah in drugje. Pela je pesmi št. 239, 261, 283, 148, 442, 472, 483, 500, -/111.

Topolovec Slavko, rojen leta 1929 v Veržeju, kmet. Muzikalen pevec. Malo zna igrati tudi na kitaro. Sodeloval je pri petju dvoglasne pesmi št. 313.

Trdina Vlado, rojen leta 1923 v Radgoni, elektromonter. Ima izvrsten posluh in veliko veselje do petja. Vodja »Radgonskega okteta«. Pel je pesmi št. 66, 202, 369, 374.

Trstenjak Anica, rojena Plohl (leta 1935) v Kajžarju pri Miklavžu (Ormož), delavka. Pela je pesmi št. 139, 433.

Trstenjak Jožefa, rojena Puklavec (leta 1935) v Frankovcih, kmetica. Velja za dobro pevko z lepim glasom. Pela je pesmi št. 499, -/58.

Trstenjak Marija, rojena Kranjc (leta 1909) v Boračevi, delavka. Med sovaščani slovi kot izvrstna pevka. Ima lep glas in dober posluh. Nekaj časa je pela tudi v cerkvenem pevskem zboru pri Kapeli. Pela je pesmi št. 29, 131, 462, 488.

Uršič Ana, rojena Šef (leta 1887) v Obrežu pri Ormožu, poročena v Središču ob Dravi, kmetica. Zmeraj je rada pela pesmi in rada jih poje še zdaj, če pride v veselo družbo. Pela je pesmi št. 18, 35, 310, 329.

Vahčič Rudolf, rojen leta 1908 v Vidmu, duhovnik pri Benediktu. Ima veselje do petja in zelo lep glas. V Prlekijo je prišel kot mlad kaplan in se je pesmi, ki jo je pel, tukaj naučil. To je št. -/203.

Vajngerl Marija, rojena leta 1907 na Runeču, doma pri Veliki Nedelji, kmetica. Ima veselje do petja. Povedala mi je, da zna okoli 200 pesmi. Poje sopran v posvetnem in cerkvenem pevskem zboru pri Veliki Nedelji. Največ pesmi se je naučila v mladosti v rojstni vasi. Pela je pesmi št. 85, 158, 218, 257, -/409.

Velnar Ema, rojena leta 1940 v Gornjem Krapju, kmečko dekle. Sodelovala je pri petju večglasne pesmi št. 436.

Veselič Marija, rojena Lešničar (leta 1925) v Pušincih, poročena v Ormožu, kmetica. Rada in dobro poje. Pela je pesmi št. 118, 192.

Vohar Dragica, rojena leta 1949 v Melincih v Prekmurju, živi v Hrastju Moti. Pesem, ki jo je pela, se je tukaj naučila od starejših ljudi. To je št. 425.

Volf Micika, rojena Grosman (leta 1923) v Lastomercih, poročena v Zbigovcih, kmetica. Velja za dobro pevko, ki zna dosti pesmi. Zmeraj je rada pela. Pela je pesmi št. 70, 253.

Vrabl Katarina, rojena Markoja (leta 1900) v Srednji Bistrici v Prekmurju, od 10. leta živi v Radoslavcih, kmetica. Za petje ima veliko veselje, posluh pa slabši. Pesmi, ki jih je pela, se je naučila v Radoslavcih med vrstnicami. To so št. 288, -/457.

Vrbanjšak Jožefa, rojena Horvat (leta 1924) v Betlehemu (USA), vrnila se je 1930, poročena v Bučečovcih. Pela pri večglasnih pesmih št. 494, 508.

Vrbanjšček Štefka, rojena leta 1944 v Bučečovcih, kmečko dekle. Pela pri večglasni pesmi št. 180.

Vrbnjak Alojzija, rojena Žitek (leta 1912) v Hrastju Moti, kmetica. Ima dober posluh in rada poje pesmi. Pela je pesem št. 444.

Vrbnjak Alojzija, rojena leta 1910 v Moravcih, kmetica. Pevka je navdušena za ljudsko pesem. Ima lep glas. Sodelovala s sestro in hčerko pri petju večglasnih pesmi št. 290, 377.

Vrbnjak Marjeta, rojena leta 1942 v Moravcih. kmečko dekle. Velja za dobro pevko in je iz pevske družine. Največ pesmi se je naučila od matere in tete, s katenma skupaj poje. Pela je pesmi št. 290, 223, 377.

Vrbnjak Terezija, rojena leta 1915 v Moravcih, kmetica. Lepo poje in zna dosti pesmi. V mladih letih je rada plesala, pa se je naučila plesnih pesmi, ki jih je pela. Čeravno m nikdar pela v pevskem zboru, ima poseben smisel za petje tretjega glasu pri večglasnem petju. Pela je pesmi št. 274, 290, 360, 377, 513.

Vršič Ida, rojena Gaberc (leta 1927) v Pristavi, kmetica. Največ pesmi se je naučila od svojega očeta ki je bil dober pevec. Ima prijeten glas. Najrajši poje s sestro, ki je tudi znana pevka (glej Klobasa Gizela). Pela je pesmi št. 50, 386, 387, 414, 416, 435.

Zacherl Minka, rojena leta 1894 v Ljutomeru, profesorica glasbe v pokoju. Izhaja iz izrazito glasbene družine. Oče je bil učitelj, pevovodja in zbiratelj ljudskih pesnnv Prlekiji (glej uvod) Zelo aktivna v kulturno prosvetnem delu. V mlajših letih je bila duša glasbenega življenja v Ljutomeru in okolici. Pela je s sestro pesem št. 291.

Zacherl Slavica, rojena leta 1895 v Ljutomeru, učiteljica v pokoju. Muzikalna pevka. Sestra prejšnje. Pela je s sestro pesem št. 291.

Zavrtnik Lojzika, rojena leta 1905 v Cezanjevcih, gospodinja. Slovi kot dobra pevka. Večino pesmi se je naučila od matere. Pela je pesem št. -/345.

Zemljič Jože, rojen leta 1906 pri Tomažu (Ormož), organist in gospodar. Ima lep glas in odličen posluh. Od mladosti se ukvarja z glasbo. Tudi njegov oče je bil organist in zbiralec narodnih pesmi v svojem kraju. Povedal mi je, da se pri njih največ poje dvoglasno, včasih pa tudi triglasno. Nikdar ni slišal, da bi kdo pel v tem kraju ljudske pesmi v molu. Pel je pesmi št. 142, 151, 156, 240, 262.

Zemljič Veronika, rojena Veldin (leta 1920) v Pršetincih, poročena pri Tomažu, gospodinja. Pela je z možem pesem št. 142.

Zidarič Julijana, rojena Lešničar (leta 1930) v Pušincih, kmetica. Navdušena pevka z lepim glasom. Pela je pesmi št. 118, 192.

Zver Frančiška, rojena leta 1902 v Okoslavcih. živi v Vidmu ob Ščavnici, kmečka dekla. Ima odličen posluh in slovi kot dobra pevka z velikim repertoaijem. Ker je bila revna, je od mladih dni služila pri drugih ljudeh v raznih krajih Prlekije, pa se je tam naučila večino pesmi. Pela je pesmi št. 45, 73, 251, 422, 430, 475, 515.

Žabot Frančiška, rojena leta 1895 v Blagušu, od šolskih let živi v Sovjaku, kmetica. Znana pevka z velikim repertoarjem. Ima lep glas in odličen posluh. Največ pesmi se je naučila v mladosti od starejših. Pela je 30 let v cerkvenem pevskem zboru. Pela je pesmi št. 4, 17, 47, 72, 93 177 195 281, 396, 502.

Žajdela Rozalija, rojena Kump (leta 1911) v Ženiku, poročena v Jamni, kmetica. Velja za dobro pevko v vasi. Največ pesmi se je naučila od očeta. Pela je pesem št. 400.

Žavec Genika, rojena Rojko (leta 1912) v Vitomarcih (Sv. Andraž), poročena v Juršincih, gospodinja. Muzikalna pevka. Njen mož je organist in dober pevec. Pela je pesem št. -/435.

Žnidarič Genovefa, rojena leta 1890 pri Železnih dverih pri Ljutomeru, od leta 1914 živi v Radomerju, kmetica. Vneta pevka, ki zna dosti pesmi. Od otroških let je zmeraj rada pela. Kljub težkemu življenju je vedra. Pela je največ pesmi Petra Skuhale, prleškega ljudskega pesnika; naučila se jih je od svoje sestre. Pela je pesmi št. 99, 152, 210, 222, 226, 335, 340, 354, 363, 397.

SLOVARČEK NAREČNIH IZRAZOV IN OBLIK

aja zvočni izraz brez pomena

ba bil je

bak trap, nesrečnež

baruse brke

barusasti brkat

bernica palica tistega, ki šepa

beteg bolezen

betežna bolna

beštuca obrezal

bezovec bezgovina

birači zbiralci, vodje

biži beži

bodi gda kadarkoli bogati ubogati

bógi ubogi

bojde bode

brbrava klepetava

brgüše široke hlače iz domačega platna

buhali napastovali, nadlegovati

buma bova

cagat obupati

cajg, cajk vrsta močnega blaga, hlačevina

ceringa potrošek; jed in pijača

cesra skaklja

ciga, cigel opeka

cinclajo cingljajo, zvonkljajo

cincleki obeski, trakovi

cironek reznik na kratko obrezana mladika na trti

coj zraven

coutla potepuha

čuka vlači

cükati scati

cüzika kobila

čehek fantiček

čen hočem, bom

če pa tè če boste

črevli škornji

čubanec človek z debelimi ustnicami

da kadar

de bo, bode

deklina, diklina dekle, deklica

dènok vendarle

dere, dare ko

di kjer, kje

diši duši

dohtel dehtel

doj dol

doji molze

dokič dokler

dolévka vrč z držajem

do šli bodo šli

drdra ropota

drgoč znova, drugič

drotoši piskrovezi

duge dolge

dúma doma, domov

ednok enkrat

eksempelj zgled

farof župnišče

farmani farani

fašenk pust f

fčasi včasih

Ferenc (madž.) Franc

finiti sopihati

fkresnem vžgem

f‿križ križem

fkrodjena ukradena

fküp skupaj

foringa vožnja

fotra hrani

Frjon Florijan

fsaja vsaja

fse felé vse vrste

f‿Svetje v Svetinje

f‿trovi v travi

furmani vozniki s konjsko vprego

gajžla bič

ganjg hodnik

gda, gdo ko

gdaj ko, kadar

gé, gej kje, kjer

gibajnci posebno okusna pogača

gibin zgubim

giht udarec

glajta star sod za zrnje

gliha enaka

glihenga primerjava

gnada milost

gnes danes

gnešnja današnja

golumbiš krogla

goreh zgoraj, gori

gor‿tam tja gor

graj fižol

grata, grataš postal, postaneš

grda furmasta grde oblike

griva me se kesam

grivalo me bo žal mi bo

grivenga kesanje

gruba, groba lepa, čedna (kak je gruba = kak je lepa)

guč govor

guči, gučijo govori, se pogovarjajo

gut grlo, goltanec

gvant obleka, perilo

gvir puška

hajčika spančka

hakel klin

handl kupčija, trgovina

handlara mešetarja, prekupčevalca

hanjžovec vino, blagoslovljeno na Janževo (Ivanovo)

hauptman stotnik

henjali končali

hénkar rabelj, krvnik

hmajüha lenoba

hojka bor

hrakel pljunek

hraščina hrastov gozd

hrgača hrbet

htejla hotela

huhóka (huhati = zibati)

huncvrt porednež, falot

ide gre

icika kravica

indi(še) drugje (še)

ište išče

jajnka, janjka krilo

jakši,a lepši,a

járka jarica, mlada kokoš

jega njega

jéger lovec; vojak lovskega bataljona

jele začele

jemi mu

jen njen

jó jedel

jošov,e jelšev,e

jüg jug (veter)

ka, kaj da. kar, ker

kačura kočica

kajér, kanjer torba

Kajfaš Kajfež

kajha zapor

kaj so ki so

kak je šik kot se spodobi

kaljun prebrisanec

kape šiltaste kape s ščitki

kaže pravi

k coj zraven

kčeri hčere

kébri ščurki

keko koliko

ker, kera kdor, katera

kerišté katerikoli

keroj kateri

kibl posoda za maščobo

kirfat, kirfanje romat, romanje

kleti prihodnje leto klün kljun

knap otrok nezakonske matere

kobača gajba za kokoši

koči kočija

kole kolje, pobija

kom, kon kam, kamor

kome komaj

komi trgovski pomočnik

kónčati umreti

kopanja korito

kota valja

kotani vojaki

košice kosti

k‿rami k hrami

krati krajša

kre poleg, kraj, ob

k‿redi pripravljeno

kre me ob meni

kre nje ob njej

kre sé ob sebi

kres to čez to, o tem

krikati vriskati

krofli krapi, krofi

ksel pomočnik

ksiht obraz

kuča koča, hiša

kučte kolki

kafer baker

kukla jabolčnik

kuma botra

kamen, komen ognjišče

kumi komu

kune kolne, preklinja

kunje konje

kükafci prebivalci vasi Kukava

küri kokoši

küšar kuščar

lagev sod

lagodni hudobni

lamp vamp. trebuh

lampek trebušček

lanci verige

ledrnate usnjene

lehternca majhna svetilka s steklenim ohišjem

lejko lahko

leki mogoče, menda

len lan

les gozd

letance krila

Liskanja ime brega pri vasi Kraljevci

loško (repo) drobno; slabo zabeljeno

Lótmerk Ljutomer

ludi, lüdi ljudi

lun, Ion plačilo

lücki tuj

lüščili luščili

lüpali (koruzo) ličkali

mà ima

ma šla bova šla

mače, ta mačka, ke

majrof marof, pristava

majüh lenuh

manje lene

maruse brke, mustače

mehe harmoniko

mela moka

menje manj

meo imel

mlaci mlatiči

mo bomo

mogel,-a,-o moral,-a,-o

mon imam

moren moram

moži možje

mrja je umrl

muva je godrnjal je

nacifroni načičkan

načišna drugačna; noseča

nade ne bo

naenouk naenkrat

na finge stopa na prste

nah potem

naj naju

na jé na nje

najnč niti

najte najdite

na mladó peti z visokim glasom

nan nam

našmeral namazal, pretental

narodi se rodi se

naviči nauči

nàvike nauke

navoli se naveliča se

na vöke na veke

navrto napeto

nega ni

nede ne bo

neje, nije ni

nej šteo ni hotel

nekemi nekateremu

nemo ne bomo

nen ne bom

nesen, neisen nisem

neš ne boš

neše, nešče nekdo

nevóle skrbi, težave

nezgrüntano neskončno

nigi,-e nikjer

nikši noben

nišče nihče

obuduje budi

odali prodali

odiar orel

odzaja odzadaj

ofrala darovala

opo padel

ostavla zapustila

ošpiči ošili

oštarjaš gostilničar

otečena otekla

ovači sicer

pa da, ker

pà spet

paj ti (fant)

pajb, pajbar fant

pajn pa bom

parma listnjak

parte trake, osmrtnice

parteka (medmet) šment

papika papca

papole jesti

pasa pasel

paverske kmečke

peča robec iz navadnega platna

peh tolkač, npr. pri pripravi mošta iz sadja

peha pri pranju tolče z lesenim tolkačem »pehom«

per merjasec

perušje solata in druga zelenjava

peseka psička

pešice dlani

pint, pintek bokal; mera za tekočino

pipika pupca

piple puli

pipole misli na pijačo

pisanke pirhi

pisti, püsti pusti

pitati vprašati

pivnica klet v vinogradu

podvüčin poučim

pogervati zahtevati

pogibin pokvarim

pujbič fantek

pojte pojdite

pojte zbogom odidite

polahni olajša

pomenk(a)vajo pogovarjajo

pomprdon bombardon

poroči priporoči

potačeki kolesa

potanca zapleše

polela polila, oblila

potli potem

povehnoti oveniti

povitica potica

po vühi po ušesu

prata pečenka

pravi sosed najbližji, prvi sosed

pravičen pošten

prè baje

prle prej

preščeknjeni preščipnjen

preštimala prepoznala

prešvoh preslab

pršišjalo zašuštelo

prosejači (verjetno od hrv. prosjači) berači

pše baše, suva

pujcike prašičke

pulfr smodnik

puž polž

püča sod

püva sadi, goji

rajnglica kozica, posoda za kuhanje

rajtaš govoriš, nameravaš

rajtel ročica za kolo lajn

rajtinga račun, obračun

ramice ramena

raufati pretepati

rece race

resan zares

restant arestant

rihtar župan, sodnik

rita se brca se

robava nagubana, grda

robača srajca

ročka vrč za vino

rogacija akacija

roglé roge

rol, ror dimnik

rom, rum rob podplata

rozol rozalija (liker)

rusoskim ruskim

rugana ko da pade kos hloda

rüšče, rušt trami

na rüšče na streho

sakojačko vsake vrste

sakramenski presneti

sakši vsak

sé semkaj

sè vse

sé de saj bo

se ne ftiči se ne mešaj vmes

sen no ta sem pa tja

sèp nasip, nasuta zemlja, gornji dei goric ali grabice

se speluje teče

sèri siv

se živim se preživljam

s‿fali zmanjka

siciramo vadimo, ekserciramo

sikuntati spremljati

skeče vzdihuje

slokač suh človek

smeknimo potegnimo

sneha nevesta

snuboki snubci

spale fkup padle skupaj

splavavajo igraje plavajo

spipljejo spulijo

spomenjale pomenkavale

srakana pevel, podoben prosu

srmački siromašen, reven

sto miza

strlin strelim

stvari živali

sükje suknje

svaja prepir

ša, šo šel

šajbice šipe, šipice

šakucar cenilec, rubežnik

Šambor (Sandor) ime psa

ščekati bevkati (Pl.)

ščer, ščeri hči, hčera

ščrblava škrbasta

šegava muhasta, trmasta

še ženja še bi se ženil

šikal pristajal

šinjek tilnik

škarjot Iškaijot, izdajalec, biblijska oseba

škatlič škatla

školnik učitelj

škrample kremplje

šlapka caplja

šmickam kosim, da kosa žvižga

špajs, špas šala, burka

šparke špargle

špeha luka, kuka

špija opazuje, luka

špiže jedi (brez okusa)

špota krega, zmerja

šrit korak (pri plesu)

štampet postelj

štela, šteli hotela, li

štelati se potruditi se, pohiteti

štera obrtniško delo na domu

štiblec mala soba v stanovanju

štos (na rame) orožje

štreka proga

štrik vrv

štrüja, struja struna

Šutja ime

ta tja

tabrh dnina

tàkaj kotali

talar, taler krožnik

talige, tolige samokolnica

tanec ples

tan sèn semkaj

té (drügi) ta (drugi)

tè tedaj

tečas do tedaj

téli telesu

ten potem, tedaj

tepna tepena

tolži toži, prigovarja

tragle nosila za zaklanega prašička

traktor hork

trešlika, trešelka mrzlica

trinkn piti

trofiti zadeti

trot žica

trücali silili

trüge voz z velikim lesenim ali pletenim košem

trütrica marjetica

tuboka tobaka

turmaste stolpaste

tü cen (sem) semkaj

tüdlzok dude

uržuh (d) vzrok, težava

va bova

vači sicer

vajn vino

veke velike

velin rečem

vén saj

vencer, vencar viničar

venkraj postrani

verej kol v plotu

veselca veslica, lopata za mešanje žgancev

vete, veite veste

vija maha, miga

vinjak viničarski nož

virt gospodar

virstvo gospodarstvo

vitre šibe za koše

vivat živio

vmajüh lenuh

voglen oglje

vojka vrv, s katero ženejo krave na pašo

vrate ozare

vrla pridna

v‿trinjat svetlikat

vujša ušel

vujtra jutra

vük nauk

vüni zunaj

vüpam upam

vüra ura

vüši uši

zába zabela

zabi pozabi

zàjden slučajno pridem

zajza jez pri mlinu

zataušala zamenjala

zauberiše čedne

zazvén izvem

zbafjalo zlezlo

zela,-o vzela,-o

z enim štükom na en mah

ziša sestal, srečal

zlehkoti olajša

zno znal, spoznal

zognoti se ognite se

zola vrsta hišice, kjer so kašo delali

zovec zajec

zred vred

z vrhof iz kleti v goricah

žametne kapole misli na mašniške kape

žeden žejen

žehta pranje perila

ž‿joj z njo

želar siromašen kmet, četrtgruntar

žihar smel boš

žlabrava blebetava

žmajhlala prilizovala

žmeča teža, breme

žmetno težko

žrbéžrebe

žrmle domači mlin za zrnje

žuna žolna

žvegla piščal

KAZALO PESMI PO KRAJIH Babinci: -/300 Banovci: 5, -/391, -/298, 16, 19, 30, 55, 57, 74, -/142, 111, 145, 146, 164, 175, 182, 188, 196, 221, 232, 241, 269, 278, 284, 285, 287, 289, 301, 303, 304, 306, 307, 315, 342, 351, 353, 367, 376, 399, 401, 408, 411, 423, 438, 445, 459, 461, 481, 503, 505, 511 Benedikt: -/203 Berkovci: 67, 510 Bodislavci: 27, 135, 496, 497 Boračeva: 29, 131, 462, 468, 488 Boreci: 64, 106, 429, 489 Bresnica: 60, 336, 343, 426, -/161 Bučečovci: -/55, 180, 263, 331, 428, 447, 494, 508 Bučkovci: 8, 38, 150, 166, 209, 211, 247, 274, 334, 345, 360, 368, 392, 410, 437, 470, 480, 513, -/401 Cerkvenjak: 84, -/236, 119, 144, 464 Ceróvec: 58, 322, 333, 486 Cven: 2, 163, 199, 350, 352, 356, 388, 456, 477, -/378, -/303 Čakova: 75, 77, -/406, 117, 295 Črešnjevci: 49, 326 Desnjak: 379 Drakovci: 124, 357, 434 Gabernik: 114, 272, 371 Gibina: 62, 78, 244, 286, 482 Gornje Krapje: 86, 96, 155, 184, 215, 436, 455, 478 Gornji Ivanjci: 41 Grabonoš: 90, 308, 314, 365, 384 Grlava: -/68, -/413, 270, 383, 419 Hardek: 95, 248 Hrastje - Mota: 1, 44, 216, 267, 325, 355 Hrastje Mota: -/444 Hrastje-Mota: 382, 425, 440, 441, 444 Ihova: 65, 256, -/217 Jamna: 400 Jastrebci: 24, 323 Jastrebci pri Kogu: 63, 330 Juršinci: 147, 160, 239, 261, 283, 332, 347, 349, 442, 472, 483, 500, -/435, -/112 Juršincih: -/435 Kajžar pri Miklavžu: 28, 132, 139, 149, 157, 443, 450, 512 Kamenščak: 39, 172, 174, 234, 265, 312, 448, 504, 506, -/346, -/243 Kapela: 293, 327, 418 Kapela pri Radencih: -/524 Ključarevci: 141 Kog: 305, 417, 466 Krištanci: 23, 235, 318, 431, 432, 509, -/361 Križevci: 3, 10, 109, 178, 370, 391, 402, 403, 406, 407, 454 Kukava: 136 Kunova: 271, 359 Lahonci: 395 Ljutomer: 14, 87, 130, 165, 170, 201, 213, 243, 279, 292, 340, 346, 363, 373, 397, 458, 493, -/325 Ljutomer.: -/388 Lomanoše: 275, 474, 479 Loperšice: -/118 Lukavci: -/86, 7, -/520, -/507, 43, 48, 52, -/179, 112, 126, 154, 162, 197, 220, 224, 238, 272, 276, 276, 277, 280, 282, 294, 339, 366, 380, 385, 389, 409, 415, 420, 424, 433, 451 Lutomer: 291 Mekotnjak: 412 Mihalovci: -/314, 185, 190, 491, -/270 Mihovci pri Veliki Nedelji: 207 Miklavž pri Ormožu: -/348, 104, 427 Moravci: 223, 289, 377 Mota: 242, 381 Murščak: 94, 110, 147, 179, 198, 393 Noršinci: 20, 22, 121, 316, 319, 328, 490, 492 Očeslavci: 100, 337, 449 Okoslavci: 229, 378 Okóslavci: 372, 498 Ormož: -/59, 118, 192, 214, 227, 260, 375, 499, -/417, -/32, -/263 Pavlovci: -/263 Podgorci: -/503, 47, 296 Polenci: 140 Polenšak: 9, 12, 102, 193, 246, 446 Precetinci: 255, 259 Presika: 54 Pristava: 50, 387, 414, 416, 435 Radgona: -/537, -/328, -/301, 13, 34, 61, 66, 82, 89, 105, 128, 161, 173, 176, 194, 245, 248, 253, 254, 264, 266, 268, 369, 374, 439, 463, -/161 Radomerje: -/465, 15, 36, 53, 76, 81, 97, 129, 208, 321 Radoslavci: -/444, 288 Sejanci: 25, 46, 98 Selišči: 191, 297, 361, 362 Senešci: 71, 311, 341, 390 Slaptinci: -/418, -/268, 200, 324, 364, 394 Sodinci: 299, 302 Sovjak: 17, 189, 195, 502 Spodnje Krapje: 26, 125, 183, 187, 204, 212, 232, 358, 398, 476, 487 Spodnji Ivanjci: 33, 51, 103, 203, 485 Središče ob Dravi: 18, 21, 35, 181, 310, 329 Stara cesta: 338 Stara gora: 108, 167, 217 Stavešinci: -/41 Stavešnci: 320 Strajanci: 138 Strjanci: -/371, 31, 56, 116, 134, 169, 205, 309, 348, 465, 473 Šalinci: 40, 69, 91, 228, 250, -/227 Ščavnica: -/125, 101, 171, 298, 471 Ščavnice: -/161 Štavešinci: 137 Tomaž: 142, 151, 156, 240, 262 Trbegovci: 113, 122, 452, 460 Velika Nedelja: 85, -/69, -/409, 158, 218, 257 Veržej: 32, 68, 88, 186, 219, 230, 236, 236, 313, 404, 495 Vičanci: 405 Videm ob Ščavnici: 4, 45, 47, 72, 73, 93, 107, 133, 159, 177, 206, 251, 252, 258, 281, 317, 344, 396, 421, 422, 430, 475, 484, 515 Vinski vrh pri Miklavžu: -/491, -/208, 11, 59, 92, 120, 168 Vitomarcih: -/435 Vogričevci: 6, -/372, 300 Vučja vas: 42, 79, 123, 127, 143, 153, 453, 469, 514 Vuzmetinci: 83, 225, 231, 507 Zbigovci: 70 Zgornje Verjane pri Gradišču: -/360, 115, 501 Železne dveri: 99, 152, 210, 222, 226, 335, 354, 413

KAZALO PESMI PO ZAČETKIH BESEDILA Ajaj, ajaj, detece: 490 Aja, tutaja: 488 Aja, tutaja: 489 Al dobri večer, sosed moj: 416 Ali ste ga videli: 162 Al jas uboga stvar: 15 Al ste ga vidle: 163 Al tista je moja: 326 Angelček varuh moj: 355 Anika, pij, pij: 76 Ata, ata, ata, kje so manica zlata: 431 Baba deda, baba deda: 168 Baba ide na gostijo, kukica: 181 Bija je imeniten Voger: 268 bi se rada štimala: 255 Bistra voda teče: 366 Bledi mesec spremla svetlo zvezdo Dánico: 384 Bog živi, Bog živi fse: 82 Bog živi Miciko: 84 Bom povila šopek rožmarina: 344 Boračofčari zjutraj zgodaj fstajajo: 131 Bote veseli, fsi verni ludje: 478 Bratec, kaj maš to?«: 68 Brebróvničari rano fstajajo: 132 Brž, mlatiči, mi fstanite: 19 Če bi gdo mi dobro plača: 39 Če mo srečno f‿kaso prošli: 150 Če mož brez žene f‿krčmo gre, tralala: 243 Če pogledam jas po sveti: 282 Če zdresiraš osla sam: 241 Čez pedeset let: 61 Človek na ta svet je rojen: 281 Človek predragi, ko v‿jutro gor fstaneš: 448 Človek predragi, ko zjutraj gor staneš: 449 Čűja sen jas ftiča peti: 230 Čujte danes po fsem sveti: 470 Čujte, kak en mož je živel: 265 Čujte pesem od kovača: 38 Čujte pesem od nesrečne: 453 Čuj ti, Micka, kaj se kuješ: 72 Čuk sedi, čuk sedi: 328 Čuk se je oženio: 219 Čuk se je oženio, tralala: 220 Danes je en takši dén: 272 Da sva si mija brata: 200 Ded je babo f‿koš nabasa, kukafca: 179 Dekla je klobaso fkradla: 211 Dékle, daj mi glažek vodé: 379 Dékle je po vodo šlo na visoke planine: 298 Dékle ob studencu prala si je gvant: 365 Dekle, zakaj tajiš: 371 Deklica v‿ogradi rožce sadi: 390 Deklica v‿ogradi rože sadi: 391 Deklo sen za ženo vzeja: 251 Dere bode Franček vmrja: 91 Dere sem jas mali bija: 227 Didl, didl, dasa: 498 Dober večer vam Bog daj: 485 Dobro jutro, dobro jutro, gospod kaplan: 154 Dobro večer, ljupca moja: 357 Dol s planince gledal ravno sem poljé: 333 Draga nevesta, vesela: 115 Dragi oče starešina: 127 Drugi ludje k meši grejo: 426 Düšica se obrnola: 403 Dvanajst deklet čez Dravco gre: 437 Ena kupica slatga vinčeca: 81 Ena ptička, ena ptička priletela: 404 Ena ptička priletela: 277 Ena ptička priletela: 278 En hribček bom kupil: 49 Eno drefce mi je zraslo: 369 En ofčár je ofce pasel: 424 Eno jezero osemsto: 427 En pastirček krave pase: 425 En študent je dékle ljubil: 422 Fara tomášofska zmer je slovela: 142 Fara tomášofska zmer je slovela: 141 Fašenk se je ženit ša: 480 Fašenk se že približuje: 101 Fašenk že blűzi gre: 99 Fašenk že blűzi gre: 97 Frančeki je stvarnik bistro glàvo da: 413 Franček, kaj maš to?«: 74 Franček po imeni: 75 Fsaki dan slišimo novega kaj: 450 Fsaki den slišimo novega kaj: 439 Fse kar leze po‿ten sveti: 228 Fse, kar živi na svetu: 460 Fse naj se žalosti, stari in mladi fsi: 459 Fse svetnike počastimo: 77 Fsi so prihajali, njega ni blo: 367 Fsi so prihajali, njega ni blo: 368 Gda de Ludvik vmrja: 92 Gda je Miško se rodija: 170 Gdaj mi siciramo: 284 Gdaj za rihtara zvolili: 169 Gda sen mali bio: 226 Gda sen mali bo: 225 Gda sen se jas ženo: 254 Gda terilja srat odide: 205 Gdor ima srce: 2 Gjaj, gjaj, gjaj: 184 Gnes f‿tej hišici: 113 Gnes f‿toti hišici: 114 Gnes šče sem diklina zvesta: 263 Gornji del murskega polja: 511 Gozdič je že zelen: 466 Hajdmo, lubi brati: 86 Hajd na noge, hajd na barko: 43 Hej, Micka: 64 Hočemo vam zaj zapeti: 119 Hodi sen, hodi sen: 166 Huha, huhóka: 491 Hvalen bodi, Jezus Kristos: 483 Hvaljen bodi, Jezus Kristos: 484 I: 276 I, i, i: 66 I, i, i, kuklo bi pili!: 65 Imel je oča sine tri: 400 Imel sem jas ljubici zbrano: 242 In ko je ljubi Bog ta svet ustvaril: 267 Izidor ofčice pasel: 395 Iz zemle gre f‿trto: 52 Jager pa jaga: 316 Jas bi lüšten bija: 161 Jas kličem tebe iz daljave: 387 Jas man konja bistrega: 175 Jas man konja bistrega: 176 Jas pa bom koruzo püva, trajlala: 501 Jas pa hodim rad v‿gorice: 12 Jas pa nekaj novega mam!: 160 Jas pa v‿gorice grem, gorice grem: 10 Jas refka sem stara: 256 Jas sem eno srečno dete: 514 Jas sem hodla na Vogŕsko na prejo: 252 Jas sem lušten jager, ímam Šámbora: 322 Jas sem mela, jas sem mela: 167 Jas sem praf vesela bla: 171 Jas sem Vojàkof Juri: 194 Jas sen fašenk, kaj na sveti: 158 Jas sen fašenk starga časa, tan: 157 Jas sen hodla na Vogrsko na prejo: 253 Jas sen s‿fanta ženin pósta: 264 Jas si bon šivanko küpa: 500 Jas, uboga deklica: 105 Javor se zible, javor se gible: 340 Je ahtundzehcigar guter vajn: 95 Jedno rožco ljubim, v‿mojem srcu spi: 506 Je fse veselo, kar živi, kar živi, kar živi: 392 Jezus Kristus, Marija! Amen!: 486 Jezus slatki, čas je kratki: 116 Jüri Benko, vzemi Lenko: 345 Jüri in Marko: 147 Kadar mi koplemo: 9 Kadar zvečer dòmo pridem: 258 Kaj je človek na tem svetu: 464 Kaj pač kmeti fali?: 143 Kaj pa dela dékle na travniku, rečem jas: 292 Kaj ti je, moj sivi mujcek, o-jo-joj: 210 Kak lušno je pač na tem svetu: 293 Kak luštno je pač za te mlade ljudi: 389 Kelkokrat jas k tebi zàjden: 373 Ker bode nas obiskalo: 34 Keri če koline meti: 27 Keri meni dobro plača: 47 Klu-klu-klu, klu-klu-klu, klu-klu-klu kluje: 69 Kmet se hüdo toži: 42 Ko babe skupaj pridejo: 198 Kokla pa že sedi, kikiriki: 216 Kokot na plot zleti, ( k i k ir i k i ): 214 Kolko kaplic, tolko let: 79 Ko otrok (si) mirno počivala: 125 Ko pomlad se bliža, se fse veseli: 352 Ko ptičica sem pevala: 303 Ko ptičica sen pevala: 302 Kosa je rjava: 23 Kosa je rjava: 24 Ko sem bio mladi fant: 188 Ko sem bla stara šesnajst let: 394 Ko sem jas ledik biu: 257 Ko sen bla stara petnajst let: 238 Ko sen jas imela starega moža: 185 Ko sen plela len: 31 Ko smo prišli f‿Sarajevo: 291 Ko so fantje bli veseli: 363 Kos pa je ženih, lerajla, lalala: 222 Ko sva zvečer sedela: 259 Kovač si je prižgao tobak: 231 Kralofci rano stanüjejo: 133 Kre lešja sem hoda: 347 Küri pojejo: 16 Lahko noč, lahko noč: 25 Lani sem pleta lük in mak, lük in mak: 204 Lani sen se óženila: 177 Lani smo pipali repico, repico: 203 Lansko let: 423 Lastavice in škrjančki žvrgolijo: 17 Lenčika mlada čredo je pasla: 412 Lenjsko zimo sen se žena, hm: 261 Le nocoj še, lunca mila: 353 Lepo mi poje črni kos: 317 Le pridi, le pridi: 360 Lepše rože ni na svet: 50 Le spavaj, spavaj, sinko moj: 494 Le spi, le spi, le spi: 492 Lisica je lajala: 236 Lisica je praf zvita zver: 321 Litrček je prazen: 63 Ljuba si, pomlad zelena: 280 Mama, idejo kotam!«: 174 𝄆 Marija z Vògerskega gre: 405 Marko skače, Marko skače: 164 Marko skače, Marko skače: 165 Matija Žumbar, kam potuješ: 445 Mati piše pismo belo: 288 Mati pogače pečejo: 187 Mati te je poškropila: 118 Mati zakliče: 30 Mati ziblje, lepo poje: 429 Mela sen, mela mladga moža: 186 Mesarje zjutraj prišeo: 29 Me smo bile tri sestrice: 196 Mežnar ma en lüšten stan: 156 Mežnar stopi na dva kora: 155 Mi bomo vam zapeli: 473 Micka me vabila: 372 Micka naj pokaže: 71 Micka, stara kluka: 70 Midva bratca revna sva: 199 Milo pólenski zvonovi: 447 Milo pólenski zvonovi: 446 Mi mo vam zapejli: 474 Mi pa mamo štir koté: 109 Mi pa mamo ženiha: 108 Mi pa smo čüli praviti: 475 Mi smo meli eno tele: 149 Mi smo mi, pa nej smeti: 136 Mi smo se skupaj zbrali: 271 Mi smo se skupaj zbrali: 270 Mi smo štirje fsi pastirje: 59 Mi smo štirje kak pastirje: 60 Mi smo zjutraj rano fstali: 87 Mi veseli Novo leto: 472 Miza je na štir voglé: 78 Mlaci že grejo: 18 Mlado jagnje lepo belo: 502 Mlinari najbolj cigajnsko živijo: 41 Mogla bi iti svoji kumi: 197 Moja kosa je rjava: 346 Moj fantič je prijahal: 362 Moj lubi je prijahal: 285 Moj možiček je prašiček: 245 Moj oča so mi rekli: 192 Mojo dékle je še mlado, ja, ja: 348 Mrzli veter tebe žene: 307 Mrzlo je zunaj že: 349 Mujcek drota prosi: 497 Mujcek je skoz okno lüka: 209 Mujcek naš: 208 Nad vasjo je čredo pasla: 388 Naj viharja moč razsaja: 5 Na karpatski gori: 397 Na klinu visi kiklica: 103 Na mizi svetla luč gori: 67 Na nebu zvezde sevajo: 509 Na nebu zvezde sevajo: 274 Na oknu deva je slonela: 332 Na planince koza naša: 296 Na pragi je stala: 93 Na prednjem oltarju: 47 Naš mujcek je ljupco imeo, mjao, mjao: 212 Naš mujcek je ša: 496 Našo Johaniko naj Bog živi: 83 Na velkem travniku je blo dosti koscov: 201 Na zdravje naši Toniki: 80 Na zemlo plul je vesne dih: 417 Negdaj sem si mislil, da študiral bom: 510 Negdaj v starih časih: 339 Ne hodi ti k meni ponouči: 266 Nekaj van čen zapeti: 246 Nekoč sirota mlada: 393 Nekoč spoznal sem te, o dékle: 382 Ne vem, kaj bi začel si jas: 438 Ne ven kaj bi od veselja: 331 Nevesta, čuj gnes par besed: 111 Nevesta, čuj gnes par besed: 112 Nigdar ne bom pozabil: 55 Nije riba nije rak: 172 Nikol ne bom pozabil: 54 Ninaj, nanaj: 487 Nocoj ena lüštna noč bíla, k: 374 Nocoj sem jas to zadnjokrat: 462 Noč je že in luna sije: 289 Obljubil ti z mano si venčeke plesti: 356 Oča nebeški na megli sidi: 202 O, čudovita glíhenga: 262 Od fašenka večera: 100 O, duša, idi k svojemu Bogu, ki te je stvaril: 465 Oh, fse me žalosti: 463 Oh, kak mene griva: 260 Oh, nocoj pa oh, nocij: 358 Oh, poglejte, fsi ludje: 195 Oja, kadar jas mrja bom: 90 Oj, Anica ti: 337 O, jas bogi kmet: 250 Oj, Bolfenk, ti prelepa vas: 305 Oj, čas ljubljéni, kje si ti: 504 Oj, deklica, povej mi to: 342 Oj, hišica očetova, Bog živi te!: 126 Oj, Juri, sveti Juri: 482 Oj, kmečki moj dom, kako si krasan!: 6 Oj, kristjani, poslušajte: 428 Oj mladina, kam zahajaš: 433 Oj, mladina ti premila: 456 Oj, prelüba mati vi: 104 Oj, sneha lubléna, kaj misliš si zdaj: 122 Oj ti muha: 191 Oj, ti preljuba vinska trta: 309 Oj, ti štajerska dežela: 279 Oj vince, ti prežlahtna stvar: 58 Oj vinček, hoj, hoj: 57 O kristjani, kolko koli vas je tu: 295 O, prelüba naša mati: 107 O, ženin predragi: 123 Pa birum, birum, Barbara: 146 Palček šlapka na gostijo: 499 Pa ribam dobro gre: 88 Pa sem gleda z bréga tá: 335 Pástirica krafce pase: 297 Petelinček lepo poje: 343 Picek je zgodaj stal, kikiriki: 215 Pintara bi mela: 235 Plésala sen, plésala: 173 Po cesti gre en stari ded: 182 Po cest pa grejo drotoši: 189 Po cest pa pride en mladenič: 432 Po cest prijaše mlad vojak: 414 Pod lipico zeleno: 364 Pod okencem tvojim stojim: 380 Poglejmo na starešinof hram: 153 Poglejmo po svetu ptičke lubléne: 294 Po gozdu lovec s puško hodi: 420 Pojbič sem star šele osemnajst let: 275 Poljupček je edna čudna stvar: 325 Po logu teče, po logu leče: 319 Po polju mi hodi en jagerček mlad: 336 Po polju sen se jas sprehajal: 299 Poslušaj, poslušaj, predragi kristjan: 457 Poslušaj, sredina: 62 Poslušajte, Strjánčari: 138 Poslušajte, vi kristjani: 451 Poslušajte zdaj vi ljudje: 234 Poslušam kovača: 36 Po vrt šprancira: 320 Pozafčin je lušno biti, rad se veselim: 106 Praf lepo poje črni kos: 318 Predi mi, predi, hčerkica moja: 33 Predragi čas veselja: 503 Prelep je mladi vrtnar bil: 418 Prelep je mladi vrtnar bil: 419 Prelepo ime Franček: 69 Prelepo polje široko: 406 Preljuba mi soseda: 178 Preljuba si ti spomlad, kak si vesela: 314 Preljubi moj sosed: 183 Preljubi sveti Urban: 311 Preljubi sveti Urban: 310 Prelubi svet Lotmerk: 129 Prešmentane citre: 159 Pripélali so furmani: 45 Pripeljali so furmani: 46 Pripev: 85 Pri sósedi se že kadi: 21 Pri sosedu se že kadi: 20 Priša de, priša sveti Mihal: 312 Prišel je praznik presvetga imena: 452 Prlek je priša Prleka prosit: 128 Prlek si je nekaj zmisla, zmisla: 96 Prvo leto, ko sem služil: 224 Prvo večer gospa večerjo ima: 223 Pšenica na polju že zori: 430 Pšenička po polju rumeni: 381 Puško mam na rami: 324 Puž začel je rogle gnat: 217 Rad bi vedeo, káko kmetič: 22 Radomerci zgodaj stanejo: 130 Rasti, rasti, rožmarin: 461 Revni smo restantje mi: 151 Rože je na vrtu plela: 377 Rožic ne bom trgala: 306 Sejaj, sejaj, draga ljuba, bajžulek: 329 Sem lüšten, sem lüšten: 8 Sem šetala, pogledala: 350 Sen videl 'no dékle: 239 Sestra, le stani: 415 Sinek Martinek: 402 Sirota jas okrog blodim: 508 Sivjački mlinar na bregi sedi: 135 Slafček milo je naglašal: 385 Slovenc Slovenca vabi: 51 Slovenski fantje saj smo mi: 1 Smo fantje veseli: 207 Smo trije bile: 32 Sneg že gre z gore, le vinjake v‿roké: 14 Sneha lubléna, zdaj si že žena: 121 Sneha lübléna, zdaj si že žena: 120 Snežec siple: 304 Snoči sem na vasi bio: 376 Snoči sem na vasi biu: 375 Snočkaj je lunca praf milo sijala: 359 Snočkaj so se fantje stepli: 507 Snočka smo račün imeli, k: 28 Solnce črez hribček gre: 301 Solnce gre za goro: 286 Sosedof je Nacek: 240 Spavaj mi, spavaj: 493 Spomlad se men tak lušno zdi, lušno zdi: 300 Sprehajala tam po vrtu: 505 Sraka ima dugi rep: 73 Srečali smo mravlo: 213 Srečal sem študente tri: 440 Srečni so časi, zelena pomlad: 269 Stara mati, dober dén: 190 Stara sen, nevolna sen: 247 Ste vidli barona, haha-haha?: 152 Stoji na bregu dékle: 383 Stoji, stoji tam Beli grad: 396 Stoji, stoji tam lipica: 410 Stoji, stoji tam lipica: 411 Strejanci, Žamenci dobro živijo: 140 Sva pevala, sva vriskala: 338 Svečenca blizu nam teče: 476 Svečenska ljuba Marija in mati: 479 Sveti Jožef, stari možek: 468 Šetala sem gori, doli: 351 Škrjanček zažvrgoli: 313 Štirje fantje smo se zbrali: 512 Štirnajsto leto, ti si tu: 283 Šuštari so na štero šli: 218 Taka kakor moja žena: 248 Tak se pleše kosmatača: 513 Takse si bratce meti želi(je)mo: 69 Tam dol j karpatski gori: 398 Tam dol na ravnem polju: 361 Tamkaj za vasjo, tamkaj za goro: 330 Tam na štajerski deželi: 421 Tam na vrtni gredi: 378 Tam v‿nebeškem paradiži: 477 Tam v‿negofski vési so lágodni ljudje: 137 Tam za turškim gričem: 287 Tat je le en vražji düh: 145 Tebi naj se glasi: 334 Teče. leče bistra voda: 408 Teče mi vodica noč in dan: 354 Teče, teče bistra voda: 407 Telečje tace pa svinjsko vühó: 134 Tobak je ena žlahtna trava: 232 To drügo fse na vojsko gre: 399 To fašenk že bűzi gre: 98 To je veselje Štajerca: 13 To mene veseli: 89 Torbo man na rami: 323 To staro leto minilo: 469 Toti pa tak lepo gre: 206 To vinsko kaplico: 55 To žlahtno vinsko kaplico: 56 Trojnar!: 144 Tü cen pa mi greta štüdenta dva: 401 Tü pri Miklóši: 139 Ule, ule, ule: 229 Ura se bliža, katera je viža: 117 Ure zlate, kam ste stekle: 458 V Domavi pri enoj hiši: 434 V‿Drakofcih, na sredi vasi: 435 V‿Drakofcih, tam sredi vasi: 436 Veliko pijancof na svet: 94 Venček na glavi se: 3 Venček na glavi se: 4 Veseli čas prihaja: 26 Veseli fašenk že se bliža: 102 Veseli glas se sliši: 110 Veter potpihne: 341 V‿gorice grem, v‿gorice grem!: 11 Vihar sovražen svet pretresa: 495 Vino ino pa žganica: 40 Vino, vino pelajo: 44 Viselo je, viselo: 327 Vleči, vleči dreto: 35 V‿miklošefskoj fari en fantič je mlad: 441 V‿Radoslafcih poznamo: 444 V‿rastrgani koči smo bili doma: 193 V‿vidovski fari bil fantiček mlad: 442 Vzemi, vzemi, prstan z roke«: 454 Za britkost in za trplenje: 308 Za debelo repo, dugi len: 481 Zajček bi se ženil rad: 221 Zakaj nocoj tak žalosno: 443 Zdaj pa od mater: 124 Zeleni gozd je lovčev raj: 315 Zidajte, oča, stüdenec, stüdenec: 409 Zopet minolo jedno je leto: 471 Zraslo mi je eno drefce: 370 Žalost mene premaguje: 7 Že čriček prepeva: 48 Žeja, žeja se ji pravi: 53 Žena ide na gosti: 180 Žena je küro zaklala: 244 Židof je po vesi ša: 515

KAZALO NAPEVOV PO RITMIČNIH TIPIH

ČETVERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 1

1 2

2 3

3 4

4 5

5-9

PETERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 6

10-24 7

25-37 8

38 9

39 10

40, 41 11

42-44 12

45 13a

46-56 13b

57-63 15

64 16

65 17

ŠESTERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 18

67-124 19

125-127 20

128 21

129-135 22

136, 137 23

138, 139 24

140-142 25

143-146 26

147-150 27

151

SEDMERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 28

152-211 29

212-222 30

223 31

224, 225 32

226 33

227 34a

228-251 34b

252-255 36

256-273 37

274 38

275 39

276-278

OSMERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 40

279-330 41

331 42

332 43

333 44

334, 335 45

336 46

337 47

338-341 48

342-344 49a

345-370 49b

371-417 50

418, 419 51

420, 421 52

422 53

423-427 54

428 55

429 56

430 57

431 58

432-438 59

439-440 60

441 61

442 62

443 63

444-452 64

453 65

454 66

455 67

456-458 68

459 69

460 70

461-463

DEVETERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 71

464-467 72

468 73

469 74

470 75

471 76

472 77

473 78

474 79

475-477 80

478-480 81

481

DESETERCI

ŠTEVILKA TIPA RITMIČNI TIP NAPEV ŠT. 82

482 83

483 84

484 85

485 86

486 87

487 88

488, 489 89

490 90

491, 492 91

493 92

494 93

495 94

496-525 95

526-529 96

530 97

531

ENAJSTERCI

532 99

533 100

534-540 101

541, 542 102

543 103

544 104

545 105

546-554 106

555 107

556, 557 108

558 109

559-561 110

562

DVANAJSTERCI IN TRINAJSTERCI

111

563 112

564 113

565

ŠTIRINAJSTERCI IN PETNAJSTERCI

114

566 115

567, 568