Zgodovina slovenskega slovstva I–IV. Prvi del Elektronska izdaja Karel Štrekelj Besedilo za izdajo pripravili in z opombami opremili člani uredništva Darko Dolinar Andrijan Lah Matija Ogrin Majda Stanovnik Vera Troha Luka Vidmar Fanika Vrečko Edvard Vrečko Fotografija in digitalni faksimile Marko Zaplatil Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti Karl-Franzens-Universität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik Odsek za tehnologije znanja IJS Ljubljana, Gradec/Graz 2012-06-06 ISBN xyxy

Avtorske pravice za to izdajo ureja licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.

This work is licenced under the Creative Commons licence Attribution-ShareAlike 2.5 Slovenia.

 http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/ezmono:ks/VIEW/

Vir elektronske izdaje je izvirni rokopis Karla Štreklja, ki ga hrani knjižnica Inštitut za slavistiko Univerze Karla in Franca v Gradcu, sign: 2374/1-4.

 slovenščina latinščina nemščina starocerkvenoslovanščina 2012-09-09Matija Ogrin Urejanje strukture, redakcija opomb. 2012-06-06Matija Ogrin Pretvorba besedila I. dela ZSS v zapis TEI, redakcija strukture. Zgodovina slovenskega slovstva I-IV. Prvi del Elektronska monografija Karel Štrekelj Besedilo za izdajo pripravili in z opombami opremili člani uredniškega odbora Darko Dolinar Andrijan Lah Matija Ogrin Majda Stanovnik Vera Troha Luka Vidmar Fanika Vrečko Edvard Vrečko Elektronske znanstvene monografije (eZMono) Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti Karl-Franzens-Universität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik 2012
Predgovor

Karel Štrekelj (1859–1912), slavist, jezikoslovec in narodopisec, je bil eden prvih slovenskih literarnih zgodovinarjev in univerzitetnih profesorjev na področju literarne vede. Ko je na univerzi v Gradcu predaval slovansko filologijo, je v štirih semestrih predavanj okrog 1900 zgoščeno predstavil Zgodovino slovenskega slovstva. To so bila prva univerzitetna predavanja o slovenski literaturi v slovenskem jeziku.

Lepo izgotovljen rokopis ZSS v štirih obsežnih zvezkih (cca. 1250 strani rokopisa) z avtorjevimi lastnoročnimi popravki vsebuje popoln pregled slovenske književnosti od Brižinskih spomenikov do Gregorčiča. Štrekljeva predavanja so mejnik v razvoju slovenistike – tako glede univerzitetnega poučevanja slovenske literature kakor z gledišča temeljnih del slovenske literarne zgodovine.

Ta elektronska izdaja prinaša delovno verzijo prvega od štirih delov Štrekljeve ZSS v kritičnem prepisu z minimalno redakcijo.

Matija Ogrin Ljubljana, 6. junija 2012
I. del
Zgodovina slovenskega slovstva Uvod
I Obseg predmeta. – Obdelanost zgodovine slovenskega slovstva
Vprašanja slovstvene zgodovine, proučevanje literature „občne“ in literatur narodnih

(Po Pypinu)

V rokopisu tu sledi uvodni odstavek, ki ga je avtor pozneje prečrtal: „Pojem slovstvene zgodovine je moderen pojem. Kot vnanja zgodovina pisateljev nastopa ona sicer že v starih pisateljih in po njih učenju se kaže zanimanje zanjo vnovič v Bizantiju in v literaturi zapadni, kjer se od dobe preporoda (renaissance) po čvrsto se razvijajočem preučevanju klasičnih starin izcimlja naposled tudi predstava literarne zgodovine kot celotne zgodovine poezije in znanosti in sploh umstvenega življenja narodovega (Pypin 32).“

Nobeno dosedanjih stoletij ni pojavilo toliko preiskav o vsebini in razvoju literature, kakor jih je devetnajsto stoletje – in to gledé njene celote, to je občne literature sploh, kakor tudi gledé njenih delov, to je narodnih (nacijonalnih) slovstev. Misel o občni literaturi, težnja, sestaviti si občno predstavo o literaturah vseh narodov – iz te težnje se je pod vplivom filozofično-historičnih teorij izcimila tudi težnja, ustanoviti razvoj ene celotne poetične struje v vsem človeštvu – ta misel ni nikdar prej vzbujala znanostne vedoželjnosti v tako mogočni meri; prej te misli in težnje celó ni bilo, ker do devetnajstega stoletja ni bilo skoraj nikakih točnih poročil o dejanstvenem gradivu te ogromne množine raznoplemenskih literatur, kakoršna se kaže znanostnemu preiskovanju sedaj. Pod vplivom raznih pogojev, ki so nastopili v našem stoletju in so bili deloma popolnoma neznani prejšnjim vekom, celo silno probujenemu XVIII. stoletju, – kakor je npr. cela vrsta novejših narodnih preporodov, potem poetični romantizem, ki je skušal razširiti motive in pravila poezije; dalje mogočni razvitek filologije, ki je odkrila popolnoma nove predmete in metode literaturno-kulturnega preiskavanja; naposled nenavadna razširba potovanj, ki so omogočila preiskavanje prej skorajda nedostopnih narodov, in sploh razširba mednarodnih razmer – vsled teh in enakih faktorjev se je preiskavanje polastilo take množine novih dejstev, kakoršna je bila prej popolnoma neznana, in vsled tega se je izcimila popolnoma nova brezmejna znanost ali vrsta znanosti, katerih namen so preiskave na različnih poljih literature, vzete v najširšem smislu te besede. Vendar se je pokazala v tem vprašanju taka kompliciranost, da se je nova znanost, odloživši za sedaj splošno presojanje, obrnila zadnji čas pred vsem na preučevanje narodnih literatur.

Novejša literarna zgodovina teži torej pred vsem, objeti poetično stvarjanje po vsem njegovem narodnem (nacijonalnem) obsegu, počenši od prvih pojavov v stari narodni poeziji; ne omejevaje se na čisto umetnostno polje, privzema drugič v preiskovanje bližnje sorodne pojave narodnega in družabnega mišljenja in čuvstva, smatrajoč gradivo literature kot gradivo za psihologijo naroda in društva; <naposled preučuje ta zgodovina tudi literarne pojave primerjavno>, kako jih narod izposoja od naroda.

Stavek, označen z < >, stoji pri Pypinu na str. 31. Zadnje besede so Štrekljevo dodatno pojasnilo; Pypin pravi: „… eta istorija izučaet’ javlenija literatury sravnitel’no v’ meždunarodnom’ vzaimodeistvii.“

(Različna stališča in obseg preučevanja); literatura kot umetnost; kot psihologija naroda.

Množica novih stališč ali novih predmetov, katere je bilo treba povzeti v zgodovinsko-literarno preučevanje, je bila tolika, da so se stari okvirji tega preučevanja že v kratkem pokazali pretesne in nepripravne. To preučevanje je privzelo pred vsem narodno poezijo in vso ž njo zvezano različnost narodnih običajev in poročil, najdavnejših narodnih starin in jezika, tako da se je po tem moral prejšnji pojem o literaturi radikalno premeniti; in ne samo to, stopivši na to pot, se je skušalo zgodovinsko preiskovanje vedno bolj vglobiti v procese in razmere narodnega življenja, tako da je moral naposled pravi literaturni element odstopiti v drugo vrsto za široko napostavljeno vprašanje o „narodni psihologiji“, katera se je zopet tesno spajala s čisto naturalističnimi znanostmi, kakor je antropologija; študije o jeziku, o katerem se je priznalo, da je veliko bolj važno orodje narodne poezije in literature, kakor se je mislilo prej, so nam zgradile poprej neznano znanost o zgodovini jezika, katera se je zopet na polju preiskovanja zvokov približala naturalističnim študijam (v fizijologiji) in se v študijah o prirodi ritma narodne poezije in literaturnega verza obrnila k teoriji muzike; študije same vsebine literaturnih izdelkov, kjer so se prejšnji preiskovavci zadovoljevali samo z nedoločnim pokazovanjem na njih odnošaje do resničnega življenja (ker so bili prepričani, da je „literatura samo odsev društva“), so zahtevale mnogo natančnejšo določbo društvenih pogojev, ki so delovali na pisatelja in ves sklad (na vso zvezo) literature, tako da so začeli na polje historično-literaturnih študij stopati v veliko veči meri kakor prej pogoji narodnega in društvenega življenja.

Ko se je tako nenavadno razširil obseg predmetov, zahtevajočih malo po malo posebnega mesta v študijah literature, se je moralo seveda izpremeniti tudi stališče njene zgodovine. Na njeno mesto se je postavilo zdaj nekaj novega, ki daleč presega njene prejšnje razmere; toda to novo je bilo tako široko in raznolično, da ni učena praktika do današnjega dne še določila točnih mej oddelkom nove znanosti in njene celotne definicije. Kakor se vidi, se ustanavlja ta splošna predstava, katera obsega vse različne študije o jeziku v vseh njegovih zvezah s prvotno starino, z narodno poezijo in z običaji, potem študije o spominkih literature z vsemi njih odnošaji k zgodovinskemu življenju, k zlasti literaturnim predajam in smerim, strujam,

Beseda „strujam“ je vpisana pozneje nad „smerim“; Pypin ima „napravlenijam“.

k osebni usodi in delovanju pisatelja in pa z mednarodnimi odnošaji, naposled z nravstveno-poetično dejalnostjo naroda, ki se izraža v besedah, – ta splošna predstava se ustanavlja pod nazivalom filologije, katera obsega potemtakem poleg vsestranskega preučevanja nad vsem jezika in literature tudi še mnoge predele arheologije, kulturne zgodovine, psihologije, umetnosti itd. V takem širokem smislu, kot celo zgodovino dušnega življenja narodov, je predstavljal filologijo že Viljem Humboldt, in v podobnem obsegu jo razumeva današnja nemška znanost ž njenim navadnim teženjem po vsestranski preiskavi in opredelbi (definiciji).

Zgodovina literature kot del „filologije“

Slovstvena zgodovina se kaže kot oddelek te obširne znanosti, in kot njen del jo obdajajo vsi tisti različni pogoji preiskovanja, katere šteje filologija za neobhodne v svojem obsegu. Tudi slovstvena zgodovina se kaže s svoje strani kot zgodovina dušnega življenja narodovega, toda samó v bolj tesnem krogu izdelkov v besedi.

O gradivu slovstvene zgodovine

Prašanje o obsegu slovstvene zgodovine se je zgodovinarjem vrivalo že davno. Sprva se je zgodovinsko preiskovanje literature izcimilo na polju klasične literature (deloma tudi na polju preiskav cerkvene literature): ko je šlo za restavracijo klasične literature, je bilo važno, zbrati vse ostanke slavnih literatur, ki so se zdele bogat vir poduku za novejše narode; za klasičnega filologa so bili važni vsakateri ostanki starih spominkov, in res litteraria (bodoče gradivo slovstvene zgodovine) je obsegala vse te spominke, katere so začeli pozneje zaznamovati z nazivalom spominkov „pismenosti“. To so bili – takó – stara epopeja, lirika in drama – kakor dela zgodovinska, pravni spominki in naposled vsi ostanki stare pismenosti, vsi „fragmenti“, ki so mogli omogočiti, da bi se restavriralo, kar je izgubljenega, ali obuditi vsaj zanimivost v jezikovnem oziru. Prve literarne zgodovine so brez razločevanja naštevale spominke pismenosti, bile so navadni katalogi pisateljev in njih del. Šele pozneje so bili iz splošne mase spominkov pismenosti izločeni tisti, ki so bili zares literarnega pomena, spominki poetičnega delovanja in tiste proze, kateri je bila priznana neka umetnostna vrednost. Naposled se je v slovstveno zgodovino pripuščala samo umetnostna literatura: zgodovina slovstva je bila samo zgodovina umetnostnega delovanja v najožjem smislu; to je bila zgodovinsko-umetnostna kritika, katere namen je bila zgodovina napredka umetnostnega delovanja, pri čemer se ni samo izključevalo vse, kar ne spada naravnost v predel umetnostnega delovanja, ampak so se izključevala tudi dela drugotne (sekundarne) vrednosti, katera niso kazala omenjenega napredka. Lahko si je torej misliti, da ostane zunaj tega strogo začrtanega okvirja marsikaj, kar se pokaže pri podrobnejši preiskavi za nesumljivo in bistveno zgodovinsko-literaturno zanimivost.

Na polju zgodovinsko-umetnostne kritike, ki je že razširila svoj obseg v primerjavi z ravnokar omenjenim stališčem, se je pojavilo prašanje, kako ravnati kritiki sami. Praša se, s kakimi zahtevami gledé pisatelja in njegovega dela mora preiskovavec pristopiti k slovstvenemu spominku, kako opredeliti osebnost pisatelja, pomen njegovega dela in njih zgodovinsko ceno v splošnem teku literature? Slovstvena historiografija je objavila že več važnih del, katerih število se je v poslednjih desetletjih v najnovejšem času še pomnožilo; v njih številu so se pojavili med drugim celotni pregledi posameznih literatur ali njih več ali manj obširnih dob; mnoga teh del so si pridobila slavo najizvrstnejših del historične kritike (tako n. pr. Gervinusova zgodovina nemške poezije, Hettnerjeva zgodovina XVIII. stoletja, Tiknorjeva zgodovina španske literature, Tainova in Ten-Brinkova zgodovina angleške literature in dr.); pojavilo se je mnogo važnih monografij o posameznih pisateljih – in vendar ne gledé na to nahajamo v delih najbolj kompetentnih specijalistov priznavo, da je prašanje o pravih nalogah slovstvene zgodovine še zmerom temno. Znani literarni historik Ten-Brink odgovarja na prašanje o nalogah slovstvene zgodovine, da je „poskus, osvetliti to prašanje, zdaj tem bolj potreben, ker ne moremo tajiti, da je sedanji čas sploh zelo pomanjkljivo orijentiran o tem prašanju in se vrhu zelo malo zanima za nje.“ (Über die Aufgaben der Litteraturgeschichte. Rede gehalten… von dem Rector Dr. Bernhard ten Brink, o. ordentlicher Prof. Professor der englischen Phil. Philologie , Strassburg 1891, str. 5).

V prašanju o historično-literaturni kritiki so napravila poslednji čas poseben vtisek dela Tainova, izmed katerih je glavno njegova zgodovina angleškega slovstva. Taine je kritični nastopnik Saint-Boefa,

Štreklju je bilo to ime po vsej verjetnosti neznano, ker ga ni mogel pravilno razvozlati iz ruskega fonetičnega zapisa „Sent’-Bëv“.

kateri je v ogromnem številu svojih kritičnih študij, neredkoma zelo natančnih in bistroumnih, študiral vsako delo ob enem z življenjem pisateljevim; bijografija se je pokazala vselej neobhodni komentar dela in je bila za Saint-Beufa tako neobhodna, da se je branil preiskovati dela takega pisatelja, čegar bijografija mu je bila neznana. Taine nasproti je mislil, da nam pisateljeva dela, do dobra preiskana, podajejo vsa glavna dejstva njegovega značaja. Hkratu je šel Taine v splošnem pojmovanju slovstvenega razvitka nerazmerno dalje od svojega prednjika in sploh prednjikov v francoski literaturi, in to neodvisno od obširnih preiskav, kakoršne so se vršile na tem polju zlasti v nemški literaturi; prišel je k širokemu stališču, katero se je do neke mere skladalo z nemškimi predstavami o nalogah „filologije“. Slovstvena zgodovina je morala postati psihologija naroda. Taine pravi: „Historični dokumenti so samo kazalci, s katerih pomočjo je mogoče znova si zgraditi vidno osebnost; telesni in vidni človek je samo pokazalo, s katerega pomočjo je študirati nevidnega in notranjega človeka; kakošnost in dejanja notranjega in nevidnega človeka so posledek nekih splošnih načinov mišljenja in čuvstvovanja; troja je prvotna sila: rasa, družba,

„Družba“ je popravek namesto prvotnega prečrtanega „sreda“ za Tainov „milieu“; tu gre očitno za Štrekljevo razumevanje te kategorije, kajti tudi Pypin ima „sreda“.

 moment; zgodovina je problem psihologične mehanike in v nekaterih predelih je mogoče videti naprej itd.; – prvotne sile se porazdeljujejo na neki določen način, med njimi obstoji vzajemnost. Historično vprašanje se nam stavi tako: Ko je kaka dana literatura, filozofija, društvo, umetnost, kak določeni razred umetnosti, v čem obstoji nravstveno stanje, katero jih proizvaja? Kaki pogoji rase, momenta in družbe so najbolj sposobni, proizvesti to nravsteno stanje? Nravstveno stanje je za vsako teh formacij in za vsako njeno vejo posebno; določeno stanje je za umetnosti sploh in za vsako vrsto umetnosti, za arhitekturo, za slikarstvo, za skulpturo, za muziko, za poezijo; vsaka teh formacij ima svoj poseben zarodek v obširnem polju človeške psihologije; vsaka ima svoj zakon in vsled tega zakona vzkali, se izcimlja, morda slučajno tudi sama, v tem ko njene sosedke spé … Pravila te človeške rastilnosti mora sedaj iskati zgodovina; treba je sestaviti to posebno psihologijo vsake posebne formacije; treba je sestaviti popolno sliko teh blagodejno vplivajočih pogojev. Nič pa ni delikatnejše in težavnejše: Montesquieu je poskusil to, toda ob njegovem času je bila zgodovina še preveč nova, da bi se mu bilo posrečilo; takrat tudi še slutili niso potí, katero je izbrati, in še le v sedanjem času jo komaj začenjamo spoznavati. Kakor je astronomija v bistvu naloga mehanike in fizijologija – naloga kemije, tako je v bistvu naloga psihologije.“ (Taine, Histoire de la littérature anglaise, I. predgovor).

Odgovor na prašanje, kakor je je stavil Taine, je bilo velik korak naprej po širini historičnih nazorov, ker je v slovstveni zgodovini nazadnje vendar zares treba iskati odseva psihologičnega življenja narodovega. Naravno je bilo torej pričakovanje, da bo to stališče izzvalo ne malo ugovorov glede same mase tistih odnošajev, kateri so zahtevali historičnega objasnila in so se mogli objasniti na jako različne načine. Tak ugovor je bila knjiga Hennequina „La critique scientifique“; druge ugovore je objavil sedanji francoski kritik Faguet v posmrtni oceni delovanja Taineovega in drugi. V stvari sami se dadó, pravi on, taki komplicirani pojavi, kakor so literaturni fakti, preučevati tudi drugači, in dejstvo prvotnih sil (forces primordiales), kakor so rasa, družba in moment, to dejstvo je tako široko in ob enem tako nepojetno,

nepojetno: pojeten (Pleteršnik): begreiflich, razumljiv; nepojeten – nerazumljiv.

da postane njega definicija lahko sporna. Če je rekel Taine, da hoče iskati v slovstveni zgodovini psihologijo naroda, je Hennequin predlagal, zameniti to ravnanje z drugim ter opredeliti psihologijo naroda ali določenih njegovih stanov po tistih knjigah, katere so bile priljubljeno berilo, ter je trdil, da družba nikakor ne dela velikih pisateljev ali slikarjev, ker so se mnogi izmed njih postavili naravnost v nasprotje in razpor s svojo družbo… Kakor se zdi, so imeli nazori Tainovi malo vspeha ali so bili le malo zapaženi na Nemškem, toda v zadnjem času so našli tudi tam vročega priznanja. Karakteristike Taineove morejo dati povod ugovorom – pravi eden izmed nemških literarnih historikov – toda resnica ostane to, da so to edine karakteristike, delane po zares znanstvenem načelu. Nihče, ki se bo pozneje zanimal za podobne predmete, ne more zanikati nenavadne ostroumnosti in točnosti v preiskavah Taineovih. Pri njem nahajamo množico faktičnih trditev, ki se dado kontrolirati, v tem ko nahajamo pri drugih slovstvenih zgodovinarjih večinoma samo srečno odgonetko, katera zadene resnico samo instinktivno. Pri tem bi ne smeli nikdar pozabiti, da stojimo namreč na samem početku podob-nega preiskovanja literature, – dasi so se prva dela Taineova pojavila pred tridesetimi in več leti, je ostal on vendar do sedanjega časa skoraj brez naslednikov, – in (tudi ne smemo zabiti), da moramo pričakovati od te vrste preiskovanja tem bolj zanesljivih in znamenitih posledkov, čem dalje se povzdignemo v poznavanju človeškega duha in njegovih različnih operacij … Zlasti pri nas (Nemcih) je bil ocenjen Taine zelo malo in po našem mnenju je – pač smešno je to – vzrok temu največ njegova kolorirana in slepeča pisava. Vnanja stran mu je večinoma tako bogata in prikupljiva, da lahko popolnoma oblada naše zanimanje ter nam brani, baviti se s pomenom vsebine. Zato tudi sluje Taine sploh za najbolj blestečega stilista in enega prvih pisateljev moderne Francoske, toda le malo ljudi ga pozna kot globokega in originalnega misleca, ki je v svojih delih razsejál nenavadno plodovitih vzpodbudkov; zatorej bi bilo koristno, ako bi se njegovi nazori razložili kje v suhoparnem, treznem šolskem jeziku" in to je storil ta pisatelj sam, Wets, v spisu „Ueber Litteraturgesch. Litteraturgeschichte . Eine Kritik von Ten Brink's Rede 'Ueber die Aufgabe der Literaturgeschichte' von Dr. W. Wets, Privatdoc. Privatdocent an der Univ. Universität Strassburg,“ Worms, str. 60-62.

Zgodovinskoslovstvena kritika je stopila na nove poti na različni način, kar kaže nedvojbeno, da se v bodoče popolnoma izpremeni vsa metoda. Taki so na primer v francoski literaturi nenavadno zanimivi poskusi Guyot-a (M. Guyot, L'art au point de vue sociologique), kjer se zopet pripisuje velika važnost psihologičnemu momentu; dalje spada sem že omenjeno delo Hennequina, knjiga Brunetière-a (L'évolution des genres dans l'histoire de la litterature T. I. Introduction. L'évolution de la critique depuis la Renaissance jusqu'à nos jours, Paris 1890). V ti knjigi je hotel Brunetière za razvoj literature uporabiti občni zakon evolucije ter objasniti ž njim premeno in naravni preporod literaturnih vrst v raznih zgodovinskih dobah, za kar so se literarni historiki dosedaj premalo zanimali itd. Na drugi strani se je v vseh velikih evropskih literaturah, da, tudi v manjših, nenavadno razvilo, zlasti, kakor se zdi, pod vplivom nemške znanosti, preučevanje narodno-poetičnih elementov literature, zvezanih na eno stran s poezijo srednjega veka, na drugo stran pa – z današnjo narodno tradicijo, za katero so pričeli rabiti angleško nazivalo folklore (znanje narodovo, ne o narodu). V prvem oziru se je po znanostnem preiskovanju odkrivala po vsem obsegu gromada srednjevečne tradicije, katera je bila cela stoletja hrana evropejskih narodov in katera spričuje nesumljivo nekedanje priobčevanje tradicije ne samo v krogu evropejskih narodov, ampak tudi z narodi daljnega vzhoda. To je bil nov podvig zgodovinsko-literarnega preučevanja v malo poznano stroko poetičnega stvarjanja, kakor tudi narodnega bistva in psihologije. Odkar se je odkrila ta poprej skoraj nepoznana stroka, so se vrgli na njo povsod neštevilni preiskovavci in posebna učena društva, katerih dela – med drugim z mnogimi posebnimi zborniki in izdajami – kažejo že zdaj tako bogato gradivo, da se dá komaj pregledati. Ako tudi je neodvisno od tega zgodovinsko-slovstveno preiskovanje prišlo do sklepa, da mora predstavljati slovstvena zgodovina narodovo psihologijo, je tukaj vodilo naravnost na to misel to, da je preiskovanje poetičnih tradicij neprenehoma imelo opraviti z brezimenskimi tvorbami, s predstavami, živečimi v narodnih masah.

Razumljivo je, da je tedaj, ko so v preiskovanju stali v prvi vrsti interesi nacijonalne psihologije, fakti stvarjanja vsega naroda, odnošaji kulturne zgodovine, samo od sebe bolj odstopalo tisto izključno estetično stališče, katero je gospodovalo poprej v prvi vrsti literarne zgodovine. To stališče se je ustanovilo tako rekoč na izbranih delih, na olikani

Popravljeno iz „omikani“.

literaturi in taki, ki je samo stvar viših razredov, kjer je ne gledé na preteklost te literature, na njene začetke, in tudi ne brigaje se za umetnostne instinkte mas, bilo samo zmeriti ta izbrana dela na merilu dane estetike, retorike in poetike. Nekedaj ni taka slovstvena zgodovina niti hotela poznati srednjega veka in ga tudi ni poznala (kakor ni n. pr. na Ruskem poznala literature pred Petrom Velikim niti ne narodne literature) – s poznejšega stališča se mora to šteti za veliko pomanjkljivost, kar tudi v resnici je. Vendar se ne sme tajiti, da ni novo stališče dosedanjega časa še ustanovilo svoje metode in svoje opredelbe znanosti. Že zgoraj smo omenili besed enega izmej najkompetentnejših literarnih historikov, kateremu se je zdelo, da niso naloge slovstvene zgodovine, v nje sedanjih zahtevah, še dovolj pojašnjene. Isto priznavo nahajamo v posebni razpravi o metodi literarne zgodovine v znanem monumentalnem delu germanista Paula, „Grundriss der germ. germanischen Phil. Philologie “. V poglavju o metodiki filologije je zavzelo seveda zelo važno mesto prašanje o metodiki literarne zgodovine, in odtod hočemo navesti nekoliko posnetkov (Grundriss III. Metodik 6, pg. 215 ff).

II

Pisatelj dotične razprave, Paul, pravi v samem začetku, da je komaj mogoče, točno opredeliti naloge slovstvene zgodovine. Pojem "literatura" je negotov, in vsaka definicija more vzbuditi kake ugovore. V prejšnjih časih, ko se je bila komaj izcimila misel o slovstveni zgodovini, se je ž njo (literaturo) razumeval kompleks vsega pisanega, namenjenega za javnost, zgodovina knjig: očividno bi ona v tem širokem zmislu obsegala mnogo stvari, ki nimajo niti literaturne niti zgodovinske zanimivosti, ali so samo malenkostne in posebne. Novejše obdelave slovstvene zgodovine zelo omejujejo to knjižno gradivo, celó tedaj, kadar se literatura jemlje v najširšem pomenu. Nekateri (n. p. Gervinus) so jo mislili omejiti v zgodovino poezije. „Vendar je lahko dokazati, kako težavno je izvesti tako omejitev. Tedaj bi se smela v krog slovstvene zgodovine uvesti samó tista dela, katerih namen je – da rečemo to na kratko – v tem, da vzbujajo čuvstvo (Gemüt) in domišljijo. Toda poezija, katera izključuje vsaki drugi namen razen estetičnega učinka, poezija, katera se je predstavljala kot ideal Goetheja in Schillerja v dobi njih vkupnega delovanja, ta nikakor ni normalni pojav in je pač komaj želeti, da bi to postalo normalno. Ni Schiller ni Goethe nista mogla v svoji lastni praktiki ostati zvesta teoriji. Tendencije verske, nravstvene, politične in socijalne, osebne želje, ljubezen in sovraštvo so že izdavna iskale svojega izraza v poeziji in nikakor ne vselej v njeno škodo. Slovstveni zgodovinar, naj bi se tudi želel omejiti samo z estetičnim namenom, ne more puščati v nemar teh postranskih namenov, in to celo tedaj ne, kadar bi bili, kakor se večkrat zgodi, taki, da njih vmešavanje škodi namenom poezije.“ Na drugi strani se more težnja po estetičnem učinku javljati ne samo kot glavna namera, kateri se pridružujejo še drugi nameni; ta težnja se more tudi podvreči sedanjemu namenu dela kot postranska namera, kar je zopet mogoče na razne načine, ne da bi se škodilo tem namenom. Tako npr. more delo, čegar avtor si je za namen postavil podučno sliko, biti obenem umetnostno, in pri tem odlično umetnostno delo, in v tem smislu zahteva mesta v tako zvani lepi literaturi. V starih časih je bila tudi navada, predmete, ki so po svojem bistvu le malo pripravni za poetično obdelovanje, vendar obravnavati v metrični obliki, in zato so jih do gotove meje obdelovali celo s pomočjo stilističnih sredstev poezije… Potemtakem je popolna oddelitev in osamočena (izolirana) obravnava poetične vsebine v literaturi nemogoča. Tukaj ne smemo iti dalje, kakor da postavimo morda to poetično vsebino v sredo preiskovanja. Morda bo mogoče lože priti k odmejitvi gradiva, katero mora zadobiti mesto v literarni zgodovini, po drugi poti, zlasti če se ono razdeli po občinstvu, do katerega se obračajo literarna dela, in če se tako v njega zgodovino vzprejme vse, kar se obrača do celega naroda ali vsaj do njegovih slojev z določeno splošno srednjo omiko, ter se izključi samo literatura specijalna in profesijonalna." Toda tudi ta meja ne bo zanesljiva in bo tu in tam negotova.

Ako je torej neobhodno potrebno omejiti obseg literature v enem odnošaju, je tudi neobhodno potrebno ga razširiti v drugem. Nazivalo „literatura“ je izbrano po nekoliko drugotnem (sekundarnem) znaku (litera pismo), kateri ne pristoji neobhodno delom duha, zgrajenim v gradivu jezika. Pismo je samo sredstvo, da se tako delo ohrani v tisti obliki, v kateri je bilo prvikrat narejeno. Preden je bilo mogoče, rabiti to sredstvo, je izpolnjevalo isto nalogo ustno izročilo (tradicija). To ustno izročilo se je pridržalo še tudi potem, ko je mogoče, rabiti pismo; za narodno poezijo se je sprva

Štrekelj ima »sprava«.

smatralo celo za normalno, potem se je vedno bolj omejevalo, toda popolnoma izpodrinjeno ni bilo nikdar. Negledé na dobesedni pomen "literature" (po naše "pismenstvo"), moramo všteti vanjo vse to, kar je zadobilo določeno obliko v jeziku in se je v tej obliki ohranilo in razširjalo, seveda pred vsem narodne pesmi, pa tudi zdravilne in čaralne zagovore, juridične formule in najpripro-stejše izdelke te vrste, kakor so pregovori, tekoče šale i.t.d. Toda tudi takih del ne moremo izključiti, kjer je v celoti ohranjena samo kompozicija, med tem ko se njih izražanje v besedah bolj ali manj izpreminja: povedke, pravljice, anekdote in druge povesti, ki se priobčujejo v nevezani besedi. Pesmi za slučaj, katere so določene samo za dani trenotek in izginejo ž njim, in zlasti improvizacijo bi bilo izključiti iz literature po ravnokar podanem pojasnilu tega pojma; vendar jih ni pustiti v nemar, "kolikor morejo biti znane, ker se poslužujejo istih sredstev, kakor vsaka druga poezija."

Tu stoji v rokopisu znak, podoben velikemu X, katerega pomena se ni dalo razbrati.

„Literatura ima v odnošaju k drugim poljem kulture svojo določeno samostojnost. Za nje razvoj so v prvi vrsti važni dogodki, ki se vršé v nji sami, vpliv, kateri nastane po enem delu na drugo. Na drugi strani pa je literatura odvisna od vsega življenja narodovega in deluje tudi ona sama na to življenje. Zato se nje razvoj ne more popolnoma razumeti, ako se preiskuje osamljeno; pa še posebej nekatere stroke so ž njo v najtesnejši zvezi. Zgodovina poezije se ne dá misliti brez zgodovine načina, kako se ona priobčuje in razširja. Zgodovina drame mora obsegati zgodovino scene in dramatične umetnosti. Sprva je bila poezija vselej določena za muzikalno izvajanje, in tudi pozneje še – vsaj do neke meje; tam torej, kjer je tako, ima muzika vpliv na nje obliko, in ta vpliv je treba preštudirati, kolikor je to mogoče. V podobnih odnošajih je bila poezija k plesu, dasi sta bila poezija in ples ločena še bolj zgodaj in strože. Za literaturo v pravem pomenu je nenavadno važen razvoj pisma in tiska, pa tudi knjižne trgovine. Izvrševanje poezije po različnih načinih je navezano na določene slučaje, na religijozni kult, na narodne praznike in igre; zgovornost izvira iz splošnega verskega, političnega, sodnega življenja. Zato je naravno, iskati pogoje literarne delavnosti pred vsem, v kolikor je to mogoče, v življenju in razvoju pesnikov in pisateljev. V koliko se smejo vpletati v preiskovanje drugi kulturni odnošaji, to je zelo odvisno od svojstva literature. Pred vsem gre za to, kako tesni so nje odnošaji k življenju, kako obširen je krog predmetov, katere ta literatura obsega. V vsakem primeru je poezija glavni vir, da spoznavamo posebni značaj čuvstva vsakega naroda in vsakega veka. Zgodovina poezije se ne da misliti brez zgodovine življenja tega čuvstva (čudi), in zato se morajo primerjati tudi drugi njega izrazi. V tem oziru služijo razen del drugih umetnosti v novejšem času posebno dobro zlasti pisma in dnevniki, zlasti če so neodvisni od vsakega neposrednega odnošaja k literaturi.“

V nadaljnji razložbi preiskuje Paul različna prašanja, kakoršna nastajajo pri obdelovanju slovstvene zgodovine: o njenih "virih", v katerih se javljajo slovstvena dela sama; o preučevanju samih spominkov glede različnih odnošajev, po njih vnanji usodi, vsebini in obliki; o neobhodni potrebnosti, da se podá točna karakteristika pisatelja in dela, o kompoziciji, jeziku, estetični vrednosti dela; o avtorstvu; kjer to ni dognano, kakor napr. v dobah, ko je še več ali manj gospodovala brezimenost (anonimnost) slovstvenih del; o zahtevah literarne bijografije itd. Naposled prehaja k prašanju o samem načrtu slovstveno-literarnega dela. „Tiste niti, ki spajajo med seboj različne literarne pojave, se prepletajo tako raznovrstno, da je za literarnega historika zelo težavno, sestaviti si o njih jasno predstavo, še teže pa, priobčiti jo drugim v nepretrgani, skladni sliki. Vsaki načrt (vsaka dispozicija), naj se nam zdi še tako pripravna, je zvezana z nepriličnostmi. Popolnoma obladati gradivo je mogoče samo tedaj, kadar se po večkratni obdelavi zastran njega porazdelitve uporabijo na nje gradivu razna mogoča stališča drugo za drugim.“ Tako je mogoče ustanoviti načrt razložbe po posameznih osebah pisateljev. To bi bilo pripravno zavoljo tega, ker bi bi bilo pri tem mogoče, načrtati posebnost pisatelja in postopni razvoj njegovega značaja: njegova dela se tako postavijo v zvezo z njegovo usodo in s splošnim razvitkom njegovega duha; taka razložba bo bijografična, z navedbo vseh tistih historičnih pogojev, kakor jih zahteva obširna bijografija. Ako bi hotel historik podati za vsakega pisatelja podrobno razložbo vseh pogojev njegovega razvitka, bi bilo pri velikem številu pisateljev mnogo ponavljanja, zato ta način ni pripraven za celotno razložbo literature. Mogoče je tudi, porazdeliti razložbo po vrstah literarnih del, pri čemer bi se dalo posebno jasno pokazati na posebnosti vsakega dela, toda pri takem razlaganju bi se mnogokaj moralo siloma raztrgati, kar je med sabo v tesni zvezi, pa se ne nanaša na dotično literarno vrsto. Jako pripravno vtegne biti včasi razdelitev literarnih prikazni po krajih, v katerih so se rodile; toda to je mogoče samo v posebnih primerih ter se ne more uporabljati za celotno razložbo literatur, kakor tudi ne more vsegdar doseči namena za razdelitev gradiva po literarnih šolah. V nobenem primeru, zavr-šuje Paul, ne bo najboljši mogoči celotni pregled dosežen, ako se drži preiskovavec mehanično samo enega določenega načrta. Načrt se mora prilegati posebnim odnošajem v zgodovinskem razvoju. Pri tem je postaviti na sredo ne le del samih, ampak to, kar jim je v podstavo in čegar posledek so ona. V tem zlasti obstoji tudi to, čegar razvitek je treba preiskati"… (Pypin 1-14).

III

Preučevanje slovenske literarne zgodovine ni doživelo vseh faz, kakor jih nahajamo v literarnih zgodovinah drugih večih evropskih narodov. Ostalo je pri nas skoraj popolnoma še na prvi stopinji, na zgodovini  »knjig»;  govoriti tudi skoraj ne moremo o literarnih zgodovinah in monografijah, ki bi bile osnovane na kakem drugačnem višem stališču, estetičnem, kulturnozgodovinskem; knjižne zgodovine, ki bi se približevala bolj širokemu, filologičnemu stališču, nimamo še nobene (1904) in je tako kmalu, morda še trideset let, tudi ne moremo pričakovati, dokler se ne izkrči pot za njo z dobrimi monografijami. Da smo tako dolgo ostali na najniži stopinji, tega so krivi razni vzroki, ležeči deloma zunaj nas, deloma pa tudi v nas samih.  »Do podrobnega raziskavanja o idejah in umetnostnih idealih, o posameznostih pesniškega izraževanja se še nismo popeli. Večinoma smo obtičali v enostranskem estetikovanju in medsebojnem prepisovanju, brigamo se navadno samo za zunanjost, za bijografske in zgodovinske podatke.» (Oblak).

Ker vendar tudi dosedanji trudi utegnejo hraniti v sebi kako zrnce, je potrebno njih znanje tudi še dandanes s stališča zgodovinskega razvoja te znanosti. Prvi začetki literarne naše zgodovine spadajo v XVII. stoletje: podaje jih kranjski ethnograf Valvasor

Štrekelj popravil iz »Valvazor«.

v svojem delu  »Ehre des Herzogthums Krain, Knjiga VI. str. 345-370 pod naslovom: Von den crainerischen Scribenten«. Na prvem mestu

Neberljive 3-4 besede, najbrž kaka bibliografska navedba.

 imenuje Cirila in Metoda, „deren Jener die Cyrillischen Buchstaben, dieser aber die Crabatisch und windische erfunden, auch die heilige Bibel in seine Muttersprache übersetzt ingleichen die Mess und andre Kirchen-Ceremonien in die sclavonische Sprach gebracht hat“.

Prvi od njiju je iznašel cirilske črke, drugi pa hrvaške in slovenske. Tudi Sveto pismo je prevedel v svoj materni jezik, ravno tako pa je v slovanski jezik prenesel mašne in druge cerkvene obrede. (Trubar, Hren Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem, ur. Luka Vidmar, Ljubljana 2009, str. 117)

 Za tema pride baron Herberstein, ker je znal slovenski, za njim kot četrti Truber, izmed čegar del imenuje Valvasor 9, med njimi tudi sveto pismo, katerega pa ni poznal: „Es mus dieselbe mit Cirylischer

Prav: Cyrillischer.

 oder Glagolitischer Schrift gedruckt worden sein“,

Ta je morala biti natisnjena v cirilski ali glagolski pisavi. (Trubar, Hren Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem, ur. Luka Vidmar, Ljubljana 2009, str. 121)

 kakor tiči spomin Truberjevega sodelovanja pri izdajah hrvaškega sv. pisma. Od drugih protest. protestantskih pisateljev omenja Bohoriča, čegar latinski pisane Arcticae horulae služijo „gleichsam für eine Grammatik“, precej obširno opisuje Dalmatina;

Marginalija »Thalberg!!« opozarja na pregled kranjskega slovstva, ki ga je pod naslovom Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium v letih 1715–1719 pisal Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg.

 od katoliških pisateljev pozna Hrena, Mikca, Čandika, Glaviniča, Schön-lebna in Kastelca.

Drugi, ki nam podaja košček slovenskega slovstva, je neki Johann Leonhard Frisch, rektor gimnazije v Berolinu, kateri se je začel kakor drugi Nemci v začetku prejšnjega stoletja zanimati za Slovane. Izdal je nekoliko disertacij in programov o slovanskih jezikih, o postanku glagolice, o narečju lužiških Srbov in Polabanov na Lüneburškem. Našega slovstva se tiče „Historiae linguae sclavonicae continuatio secunda continens Historiam dialecti Venedicae meridionalis sive Vinidorum in Provinciis Austriae vicinis nimirum in Carinthia, Stiria, Carniola, Istria et Marchia Vinidorum“.

Prevod: "Drugi del Zgodovine slovanskega jezika, ki vsebuje Zgodovino južnega slovenskega narečja ali narečja Slovencev v sosednjih avstrijskih deželah, torej vsekakor Slovencev na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, v Istri in Slovenski krajini. (Berlin, Gaeberdtus, 1726)

To je govor, ki ga je imel o priliki, ko je nastopil kot nov subrector svoje gimnazije leta 1729. V uvodu razlaga „cur lingua Venedica tam diu nobis ignota et una cum gente sua tam contempta iacuerit“,

Prevod: "Zakaj nam je ostal slovenski jezik skupaj z narodom tako dolgo neznan in tako zaničevan"

 pri čemer pa meša zgodovino severnih Slovanov (Polabanov) s slovensko. Ta linguae Venedorum neglectus

Prevod: "Zanemarjanje slovenskega jezika"

 je jenjal še le, „postquam purioris Euangelici luminis radii ad illos penetrarunt“.

Prevod: "potem ko so do njih prodrli žarki čistejše evangeljske luči"

O slovenščini in slovenskem slovstvu govori samo na 3 straneh, omenivši 6 del Truberjevih, katerega zelo povzdiguje: »vir celeberrimus primus Truber, Germanus inter hos Venedos natus, nomine et omine primus: Fuit enim primus Euangelicae puritatis praeco in Carniola et primus qui de cultura huius dialecti solicitus versionem Sacrae Scripturae et aliorum in Ecclesia necessariorum librorum pro viribus promovit; fuit primus qui has gentes usum characterum Latinorum, toti Europae fere communium docuit, & ob has causas tanquam alter Cyrillus de Sclavonica lingua optime meritus, primis etiam laudibus ornandus est«.

Prevod: "Nadvse slavni Primož Trubar, rojen kot Nemec med temi Slovenci, je bil prvi tako imensko kakor simbolično. Bil je namreč prvi glasnik evangeljske čistosti na Kranjskem in prvi, ki je – prizadevajoč si za razvoj tega narečja – po svojih močeh podpiral prevod Svetega pisma in drugih knjig, potrebnih v Cerkvi. Bil je prvi, ki je ta ljudstva naučil rabe latinskih črk, skupnih skoraj vsej Evropi, in si iz teh razlogov kot drugi Ciril pridobil največje zasluge za slovanski jezik, prav tako pa si zasluži prvo hvalo."

 Dalje omenja delovanja Dalmatinovega in Bohoričevega; obsoja se s protestantovskega stališča pisateljevega »zelus perversus Thomae Croenii, qui Trubero in Carniola tanquam persecutor ejus et hostis omnium Ecclesiae Lutheran. reliquiarum successit, cursum Euangelii & simul culturae Venedicae linguae in his terris diu impedivit.«

Prevod: "Sprevržena gorečnost Tomaža Hrena, ki je na Kranjskem nasledil Trubarja kot njegov preganjalec in sovražnik vseh ostankov luteranske Cerkve, je za dolgo časa zavrla napredovanje evangelija in obenem razvoj slovenskega jezika v teh deželah."

 Od katoliških pisateljev omenja Hrena, Mikeza, Schonlebna, Kastelca (in pri tem cituje Valvazorja II. p. 360). Naposled omenja še nekaj del v ilirsko dalmatinskem jeziku, slovarja Vrančičevega in Loderekerjevega, ter raje preide naposled na Venede sive Vinide in Hungaria, to je na Slovake, o katerih pa ne ve nič posebnega povedati.

Enake vrednosti kakor Frischov spis utegne biti meni nepoznani sestavek Christiana Henrika Hase, De lingua Carnorum et Illyricorum slavonica castioribus nostratium sacris initiata, inprimis de Augustanae conversionis

Prav: confessionis.

versione eadem dialecto exarata, oratio solennis Jenae declamata. Jenae 1759.

Prevod: "O slovanskem jeziku Karnijcev in Ilirov, ki so ga v bogoslužje uvedli nadvse pobožni duhovniki iz naših dežel, posebej o prevodu augsburške veroizpovedi, zapisanem prav v tem jeziku, slavnostni govor, povedan v Jeni 1759."

4o, 28 str.

III

Bolj važni od te etnološke zmešnjave so nekateri spisi s konca XVIII. stoletja. Med temi je najprej omeniti knjigo p. patra Marka »Bibliotheca Carnioliae«. Knjiga ima dva dela, uvod in kranjske pisatelje, razpostavljene po abecednem redu. S konca XVIII. stoletja je to prvi obširnejši pregled kranjske biblijografije; hrani ga v rokopisu študijska knjižnica ljubljanska; zgodovinsko društvo za Kranjsko ga je izdalo leta 1862 kot prilogo svojih Mittheilungen pod naslovom: Marci a S. Paduano (Er. Aug. Disc. Ord. Prof.) Bibliotheca Carnioliae, in qua reperiuntur scriptores, qui vel ipsi, vel eorum opera in Carniolia primum lucem aspexerunt; vel alias in vel de Carniolia scripserunt, ordine alphabetica;

Prav: alphabetico.

seu ad formam bibliothecae pro alphabeti scrinia dispositi, pro varia ex eis et historica et critica, et chronologica notitia, atque eruditione capessenda. »Collectis oritur Novus«.

Prevod: "Marka od sv. Antona Padovanskega, profesa reda bosonogih avguštincev eremitov, Biblioteka Kranjske, v kateri se nahajajo pisatelji, ki so ali sami prvič uzrli luč na Kranjskem ali pa njih dela ali pa so sicer na ali o Kranjskem pisali, razvrščeni po abecednem redu oziroma v obliki biblioteke po tokih abecede za zajetje tako zgodovinskih kakor kritičnih in kronoloških podatkov in znanja o njih. Z zbiranjem vznikne Novi. (Marko Pohlin: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae, ur. Jože Faganel, Ljubljana 2003, str. 433)

Laibach 1862. Sprejel je p. Marko v svojo biblioteko ne samo kranjske, ampak tudi druge iz bližnjih dežel »Carinthos, Vindos, Forojulienses, Istros etc. usque ad maris Adriatici litora conterminos scriptores in hanc Bibliothecam assumo«.

Prevod: "V to biblioteko sprejemam Korošce, Slovence, Furlane, Istrane itd., bližnje pisce vse do obal Jadranskega morja." (Marko Pohlin: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae, ur. Jože Faganel, Ljubljana 2003, str. 435)

 Ta pregled je urejen, kakor pravi že naslov, po abecednem redu pisateljev, oziroma dela, če je anonimno. Vsaka črka sestavlja posebno omaro, npr. Alphiteca (Scrinium I. sub litera A); začenja se z Abrahamom à St. Clara .

Nečitljiva beseda.

 – V dostavku pripoveduje Dimitz iz Intelligenzblatta, da se med Pohlinovimi rokopisi nahaja tudi „eine krainerische Litteraturgeschichte, die er zum Drucke bestimmt hatte und nun in der Bibliothek der Theres. Theresianischen Ritter-Akademie in Wien aufbewahrt wird“.

Kranjska literarna zgodovina, ki jo je pripravil za tisk in ki jo sedaj hranijo v knjižnici terezijanske viteške akademije.

 Ker v Bibl. Carnioliae Pohlin

o kakem takem delu ne omenja sam ničesar, imamo si misliti, da je ta „Krain. Litteraturgesch.“ isto kar „Bibliotheca Carnioliae“.

Zelo važno delo je Schnurrerjev spis „Slavischer Bücherdruck in Würtemberg in 16. Jahrh. Jahrhundert ,“ Tübingen 1799, 128 str., iz katerega so zajemali dolgo naši biblijografi. Za starejšo dobo je važna slovnica Kopitarja, kateri je prvi začel pretresati slovenske pisatelje glede jezika. Slovenskemu slovstvu je v nji odmerjen uvod do str. XLVIII, potem §§ 2-5, kjer se razpravlja zlasti orthografija, in Nachschrift (str. 385 do konca), kjer popisuje knjige, ki jih je našel, prišedši na Dunaj, v dvorni knjižnici. Mnogo njih je tukaj omenjenih prvič. Tudi drugi Kopitarjevi spisi, n. pr. „Hesychii glossographi epistomistes Russus“ in „Glagolita Clozianus“, obsegajo marsikaj, kar spada v našo stroko. Ob Kopitarjevem in po Kopitarjevem času so se začeli tudi drugi Slovani ozirati na naše slovstvo, tako Dobrovský v svoji „Slavin“ in „Slovanka“ (1808, 1814-15) in Šafařík v Gesch. Geschichte der slav. slavischen Sprache und Literatur 1826.

Nekaj malega nahajamo tudi v Vodnikovi knjigi „Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Görz“, Wien 1809 u.1812, v novi izdaji jo je oskrbel prof. Richter l. 1825.

Metelkov pregled v slovnici sloni večinoma na Kopitarjevih podatkih.

Pripravljal je prof. Metelko tudi posebno delo „Pismenica ali zgodovinsko razvitje in razcvetje slovenskega jezika z njega najimenitnejšimi spominki od začetkov pisanja do sedanjega časa.“ Marn, ki je pregledal Metelkove rokopise, piše o osnovi tega dela: „Predgovor govori o stari in novi slovenščini“ (kar je Metelko deloma objavil v MHVK 1856: Die ältesten schriftlichen Denkmäler der Slaven), „malikoslovju po Hanušu (Die Wiss. Wissenschaft des Slav. Slavischen Mythus) .“

Nečitljiva beseda v vrinjenem oklepaju.

Pismenica sama se začenja s staroslovensko slovnico v metelčici, obsega brižinske (karantanske) ostanke in odlomke iz raznih spominkov (Ostromir, Reims, Suprasel, Glagol. Glagolita Cloz. Clozianus , Emaus-Evang. Emaus-Evangelium v več slov. slovanskih jezikih in o Samaritanu). Slovensko pismenstvo njegovo je le sem ter tje z nekimi pristavki poslovenjeno knjigopisje Čopovo, katero mu je bil v rokopisu posodil Kastelic, in katero je česko nekoliko oznanjeno v Čas. Časopisu Čes. Českeho Muzeum 1833-34 in 1859-60, ter natisnjeno v

Šafaříkovi Geschichte der südslavischen Literatur I. Bd., 1864, herausgeg. herausgegeben v. von Jos. Josef Jireček. „Mit einer Emsigkeit, die Achtung verdient, trug Čop alles zusammen,

wessen er über slowenische (windische) Bücher habhaft werden konnte, und schickte im Juni 1831 die über 100 Folioseiten starke Handschrift seinem gelehrten Freunde zur beliebigen Benutzung zu, poroča Jireček. In Kopitar, kateri je poslal spis Šaf. Šafaríku v Novi Sad, je pisal: „Es sind herrliche Beiträge, und ich zweifle ob Sie sonst woher eine so brave Vorarbeit erhalten haben können. Zhóp ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichsgesichtskreis.“

Gl. Paul Jos. Šafařík’s Geschichte der südslawischen Literatur, 1, Slowenisches und glagolitisches Schriftthum, Prag 1864, str. IV.

Prepis rokopisa je imel tudi Costa, košček sem ga videl v Vodnikovem rokopisu!!

Kopitarjeva in Metelkova slovnica pa Šafarikovi spisi so dolgo časa bili edini vir vsem, ki so poročali o slovenskem slovstvu v našem jeziku. Prvi je to storil M. Matija Majar l. 1846; spis so priobčile Drobtinice l. 1849 str. 204-216, o čemer so pisale Novice in Slovenija. Določen je spis bolj mladini in namerava podati malo sliko dotedanjih trudov za slov. slovensko literaturo. Posebne vrednosti seveda nima, kakor tudi ne spis Janeza Valjavca „Slovenska slovstvena zgodovina“ v Slov. Slovenski Bčeli l. 1853., str. 208-216,

Str. 208 ali 108? Kontrolirati! Piše 108. ??

sestavljen po predavanjih Metelka, po Šafaříku in Jungmanu; podaje nam kratek pregled slovstva do leta 1848. Ta dva spisa sta bila poleg starejših, zgoraj že imenovanih podstava Janežičevemu pregledu slov. slovenskega slovstva v 1. izdaji njegove slovnice l. 1854, str. 117-155. Ta pregled je ostal dolgo časa edini pomoček za učenje slov. slovenskega slovstva v naših šolah.

Tudi znani slovenski uskok Vincencij Fer. Ferreri Klun je napisal kratek pregled slovenskega slovstva v nemškem jeziku ter ga je dal prevesti v ruščino, v katerem jeziku je izšel l. l859 v časniku «Russkaja beseda»; pozneje ga je nekoliko predelanega priobčil v “Oesterreichische Revue“ 1864. III. 76-100, V 52-66, od koder se je tudi posebej ponatisnil. Na ta članek se je mnogo oziral Pypin, deloma polemizujoč zoper njega.

L. 1860. je izšel v programu goriške realke spis Frančiška Zakrajšeka «Abriss der slovenischen Literaturgeschichte», namenjen bolj mladini in sestavljen po Janežiču. Istega leta je v kratkem načrtal v češkem jeziku razvoj slovenskega slovstva od leta 1830 naprej Václav Křižek v Časopisu Museuma Českého XXXIV. str. 366. Leto pozneje je izjavil P.

P = pater ? Ja. Pater Ladislav Hrovat.

Ladislav v Novicah (1861, 330 dd) svoje misli o slovenskem berilu in podal nekak načrt slovenskega slovstva; isti je napisal v programu novomeške gimnazije 1877-78 sestavek

Prečrtano.

 „Slovenski dom“, v katerem so nekatere misli o slovstveni zgodovini. Novega seveda ali nepoznane tvarine ni iskati v takih spisih; spisi so vendar zanimivi zastran nazorov, ki jih je imel mož o slov. slovenski lit. literarni zgodovini.

Tudi ko je Jireček izdal Čopovo-Šafaříkovo biblijografijo, se niso povzdignile študije o naši literaturi. Največ še je storil za bijografično-estetični pregled prof. Levec, ki si je za svoje učence sestavil sam posebna predavanja, katera so se potem z goriške gimnazije v prepisih širile tudi drugam ter so s svojim živim pripovedovanjem vzbujala povsod veselje do predmeta. Posamezne životopise je Levec potem objavil v Zvonu Stritarjevem l. 1879. (Vodnika, Prešerna, Jenka, Čopa), nekaj jih še objavlja v  Knezovi knjižnici (Valjavec, Koseski); prvega in najobširnejšega v Soči (Valentin Stanič).

Levec je mimo tega priobčil v Ljubljanskem Zvonu mnogo virov za slovensko literaturo, posebno za životopis Prešernov, ter je dandanes najboljši poznavatelj našega slovstva.

Ob istem času je začel po svoje opisovati življenje raznih slovenskih pisateljev

v znanem Jezičniku Jožef Marn. S to knjigo si je pridobil Marn za naše slovstvo največ zaslug med vsemi našimi literarnimi historiki. Pri vseh knjižnih in životopisnih vesteh so navedeni dosledni viri, iz katerih so zajete. Vendar Marn svojih virov ni prepisaval kar brez premisleka, ampak večkrat popravlja njih napačne trditve. Ker je prijateljski občeval z Bleiweisom, kateremu je izrečno posvečen XVI. letnik ob njegovi sedemdesetletnici, je Marn pozvedel za marsikatere maloznane književne novice, katere je razumno porabil v svojih životopisih ter jih tako otel pozabljivosti; brez tega občevanja bi nam bil marsikateri psevdonim ostal zakrit za vselej.

Prvi letniki Jezičnika (I-VIII) obsegajo «pomenke o slovenskem pisanju»: «z jezikom brez jeze» je hotel rešetati pisavo tedanjih pisateljev; ko je svojim pomenkom dal naslov Jezičnik, takrat še ni mislil priobčevati v «Tovarišu» književno-zgodovinskih študij, zakaj tem se naslov Jezičnik kar nič ne prilega. Marn sam pravi, da jezičnik je tisti, kdor zna dobro govoriti, komur jezik gladko in namazano teče, kakor kacemu jezičnemu dohtarju. Leta 1871. je opustil jezikoslovne predmete v obče ter se lotil književne zgodovine.

IV

Najprej je postavil trajen spomenik svojemu učitelju Metelku s svojo obširno študijo «Metelko v slovenskem slovstvu»; v nji je zlasti razbistril slovečo abecedno vojsko, v kateri pa se črnilo ni prelivalo samo zaradi črk, ampak tudi zaradi drugih važnih književnih načel. Niti Vodnik niti Prešeren nista v našem slovstvu opisana tako celotno kakor Metelko. Za Metelkom je opisal Hitzingerja, v XIII. zvezku je podal sliko ravnatelja Čeha Nečáska in svojega učenca Antona Umka, ki mu je posnemanja vreden vzgled mladim pisateljem. Nato se je lotil Marn opisovanja preporodne dobe naše književnosti; opisal je po vrsti Pohlina, Vodnika (XIV.), Kranjsko Čbelico, dr. Jak. Jakoba Zupana, škofa Ravnikarja, ter vzporedil usodo Zupanovo in Prešernovo (XV.). Nastopna dva letnika razpravljata o starejših književnikih in sotrudnikih Noviških Ravnikarju Poženčanu, Mat. Matiji Vrhovcu, Mih. Mihaelu Vrnetu, Juriju Kobetu, Juriju Varlu, Antonu Žaklju, Ant. Antonu Olibanu, Ant. Antonu Likarju, Frančišku Jeriši in Leonu Vončini (XVI, XVII). Ker se je leta 1880 praznovala stoletnica Kopitarjevega rojstva, je hotel oživiti z njegovim životopisom spomin v Slovencih, in ker sta Čop in Prešeren v ozki književni zvezi ž njim, je raztegnil svojo razpravo tudi na ta dva (XVIII). V XIX. letniku je nadaljeval pregled Novičarjev: opisal Fr. Franceta Malavašiča in pesnika Fr. Franceta Svetličiča, potem starejše književnike Jožefa Žemljo, Bernarda Tomšiča, in dr. Simona Klančnika, svojega vrstnika dr. Jož. Jožefa Rogana in dva v mladosti umrla slov. slovenska pesnika Mat. Matijo Lotriča in Engelmana - Nožarjevega. Za sedemdesetletnico je Miklošiču posvetil XX. letnik Jezičnika, v katerem je priobčil študijo «Novice in dr. Janez Bleiweis».

Mnogokrat se je očitalo Marnu, da opisuje posamezne književnike brez prave pragmatične zveze, vsacega posamič, tako da njegovi opisi ne dado bravcu nobenega pravega pregleda. Ti popolnoma pravični očitki so ga najbrž napotili, da je začel spisovati pregledno zgodovino slovenske književnosti od srede XVI. veka do svojih dni XIX. veka. Seveda je imel pri tem še drug namen. Iz predgovora k XIX. letniku Jezičnikovemu se vidi jasno, da mu je presedala preglasna hvala slovenskih protestantovskih pisateljev, priobčena v nemških spisih in celo v šolskih knjigah, zatorej je hotel pisateljem katoliške dobe pripomoči do prave veljave, zlasti pa, kar povdarja na mnogih mestih, pisateljem duhovskega stanu osvojiti tiste zasluge, ki so si jihj pridobili s svojimi časih že pozabljenimi spisi. To svojo namero je hotel doseči z razpravami, priobčenimi pod naslovom «Knjiga slovenska v dobah XVI., XVII., XVIII. in XIX. veka» A-F. V prvem zvezku (XXI) razpravlja o slovenskih pisateljih od Truberja do Janeza Krstnika Lionellija Svetokriškega; v drugem (XXII) opisuje petdeset pisateljev od patra Hippolita do Vodnika; v tretjem (XXIII) drugih petdeset pisateljev od Vodnika do Bl. Blaža Potočnika; v četrtem (XXIV) oseminpetdeset pisateljev od Slomška do Koseskega, v petem (XXV) enainsedemdeset pisateljev od Janežiča do Fr. S.

Prav: Fran Serafin Cimperman.

Cimpermana. S šestim zvezkom (XXVI) je prekinil opisovanje novoslovenskih pisateljev in posegel nazaj v IX. vek ter podal Slovencem zgodovinski pregled staroslovenskega slovstva; gledé stare slovenščine in vprašanj, ki so ž njo v dotiki, stoji pisatelj v obče na stališču Kopitarjevem, Miklošičevem in Šafaříkovem in mu niso znane novejše preiskave. V VII. (XXVII.) zvezku je postavil spomenik prijatelju Jeranu ter je s tem prvič opisal še živečega pisatelja; v tem ko je dotlej govoril samo o mrtvih. Velika sreča je bila za našo slovstveno zgodovino, da je Marn živel veliko let v prijateljskem občevanju kakor z Bleiweisom tako z Jeranom ter tako lahko pozvedel o vsakem važnejšem tudi brezimenem spisu v njiju listih, kdo ga je spisal.  To prijateljsko razmerje med Marnom in obema urednikoma, razsežno znanje po vsi deželi s svojimi duhovskimi tovariši in bivšimi učenci, njegov dober spomin in živo zanimanje za vse knjige in spise, ki so zadnjih petdeset let s Slovenci prišli na dan, vse to nam je otelo mnogo zanimivih in karakterističnih literarnih črtic, katerih bi morda pozneje ne mogel zaslediti nihče drugi. – V osmem zvezku «knjige slovenske» (XXVIII.) je, kakor pravi, «nekaj iz starega znanja in osebnega spoštovanja, nekaj po pravilu, da več oči več vidi, in nekaj tudi zato, da se čitajo pisatelji skupaj v Knjigi slovenski», opisal sedemnajst pisateljev, med njimi Einspielerja, Majerja, Muršeca, Trstenjaka, Volčiča, Cigaleta, Levstika, Schwegla, Dežmana, Tuška, Erjavca, Mandelca, Jenka itd. Deveti zvezek je posvečen mladinskim pisateljem in odgojevalcem (Navratilu, Praprotniku, Močniku, Tomšiču, Levičniku, Cegnarju). V desetem zvezku Knjige slovenske (XXX.) je podal književno sliko dvajsetih večinoma živečih pisateljev, svojih znancev in prijateljev, med njimi zlasti Valjavca in Trdino in naposled na smrtni postelji tudi samega sebe.

Ako le po vrhu pregledamo Jezičnik, začuditi se moramo neizmerni pridnosti Marnovi. V nji je nakopičeno sila znanstvenega gradiva, premnogo maloznanih stvari je otetih pozabljivosti, mnogo novih iznesenih na dan, in kar je mnogo vredno, podatki Marnovi so zanesljivi, njegove navedbe točne. Seveda ima Jezičnik tudi svoje hibe. Očitalo se mu je po pravici, da zajema svoje gradivo samo iz tiskanih spisov, da popolnoma prezira pisane vire in listine, da je njegova pisava prelapidarna, da ni med posameznimi razdelki in dobami prave pragmatične zveze, da rad zbada in ujeda po strani in ne jemlje v poštev posvetnih književnikov, ampak da rad opisuje pisatelje duhovskega stanu. Vse to je res, in tudi Marn ni tega tajil, ampak po svoje zagovarjal. Njegovo načelo je bilo: vsak pisatelj naj se sodi po svojih delih, ne pa po svojem življenju, kar ni popolnoma resnično, zlasti ne za slovstveno zgodovino, zlasti ne pri pesnikih, katerih ne moremo temeljito umeti, ako ne poznamo njih življenja. Zato so bijografični podatki v Jezičniku zelo skromni; tem veča hvala pa gre Marnu, da je razumno in največ v kronološkem redu naštel in ocenil spise posameznih pisateljev, natanko navedel mesta, od koder je zajemal, da je vsakega pisatelja pokazal v zgledih njegove pisave. Gledé tendencije, s katero je pisal svoje razprave, pravi v predgovoru k XXX. letniku: «Poglavitna namera moja zlasti v poslednjih letnikih bila je očitno ta, da bi posvetni rojaki nekoliko bolj se ozirali na slovstvo duhovsko in cerkveno. Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek, sveta in posvetna knjiga – to še le je narodu popolnoma slovstvo!“

Za Riegerjev «Naučný slovnik» je spisal J.

Ivan.

Macun 1863. l. razpravo o slovenski literaturi. Ista tvarina, pomnožena z nadaljnimi pobirki, je dala vrsta sestavkov v Zagrebških «Narodnih novinah» meseca sept. septembra in okt. oktobra l. l863, št. 211-230 z naslovom: «Kratak pregled slovenske literature». Iz teh sestavkov se je napravil potem poseben odtisek z naslovom «Kratak pregled slovenske literature sa dodanim rečnikom za Slovence». Zagreb. 120. Str. 102.

Isti pisatelj nam je 20 let pozneje, t. j. 1883. leta, podal «Književno zgodovino slovenskega Štajerja», ki je bila sprva namenjena za «Slov. «Slovenski Štajer», katerega je začela izdajati Matica slovenska; posvečena je Miklošiču. Macun je vtaknil v svojo zgodovino tudi več pisateljev, ki so stežka bili Slovenci, dasi so bili rojeni na slovenskem Štajerju. Ker se je Macun sam skušal prepričati o vsaki knjigi, katere se vé da ni vselej dobil v roke, je njegov spis kolikor toliko zanesljiv; nekaj hib je popravil Fekonja v «Ljubljanskem Zvonu» 1884. Knjiga nam v nekoliko nedovršeni obliki podaja marsikaj zanimivega in deloma čisto novega gradiva.

Za starejše, posebno protestantsko slovstvo je prijavljenih več notic v „Mittheilungen des historischen Vereins für Krain“ 1846-1868; 1848 so bili presledki. Hvalo smo dolžni za nje Augustu Dimitzu, H. Henriku E. Etbinu Costi, Th. Theodorju Elzeju, Petru Radiču in drugim. Prva veča zbirka starih listin, ki se nanaša na začetek reformacije pri nas, je izšla leta 1874. Izdal jo je sedanji vseučiliški knjižničar v Zagrebu Iv. Ivan Kostrenčić z naslovom: „Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren l559-1565. Gesammelt und herausgegeben von Ivan K. Mit Unterstützung der kaiserl. Akad. der Wissenschaften. Wien 1874.“ Te listine se razširjajo samo na Ungnadovo dobo jugoslovanskega tiskarstva na Virtemberškem; prepisane so iz vseučiliške knjižnice tubinške, kamor jih je dal shraniti Ungnad sam in kjer jih je v naglici rabil že konci preteklega stoletja Schurrer. Za osvetljavo protestantske dobe so neizmerne važnosti.

Sploh si je za zgodovino protestantovske dobe pridobil največih zaslug Teodor Elze. Glavni njegovi sem spadajoči spisi so ti-le: „Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts“. Wien 1863. 60 str. Tam nam podaje životopise: 1. Primoža Truberja (1-29), 2. Sebastiana Krela (30-32); 3. M. Magistra Christopha Spindlerja (33-49); 4. Bartholomeja Simpliciusa (50-51) in 5. M. Magistra Felicijana Truberja (52-60). Napake te knjižice je Elze popravil v svojih poznejših spisih, kolikor je bilo mogoče. Drugi Elzejev strokovnjaški spis je „Primus Truber und die Reformation in Krain“ v Herzogovi „Realenciklopaedie für protestantische Theologie und Kirche“ Bd. XXI. Gotha 1866. 80. (360-379). Ta spis podaja na devetnajstih straneh sliko protestantstva na Kranjskem. Na navedena spisa se je pridno oziral A. August Dimitz, spisovaje svojo zgodovino kranjsko. Posebno zanimiv je tretji spis: „Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Festschrift von Theodor Elze“. Tübingen, Fries 1877, IV + 109 str. Ta ukoviti spis je pojasnil, kako je bilo mogoče, da se je tako hitro udomačila na Kranjskem Lutrova vera; prinesel je Elzeju diplomo častnega doktorstva, katero mu je poslalo v priznanje vseučilišče v Tübingnu. V „Jahrbuchu der Gesellschaft für die Gesch. Geschichte des Protestantismus in Oesterreich“ je objavil: Die Anfänge des Protestantismus in Krain 1880., potem Paul Wiener, Mitreformator in Krain, Gebundener des Evangeliums in Wien, erster evan. evangelischer Bischof in Siebenbürgen 1882.; Die frühesten Opfer des Protestantismus in Kärnten 1883; Die slovenischen protestantischen Gesangbücher des 16. Jahrhunderts 1884.; Zur Geschichte der Reformation in Krain 1891; Die slovenischen protestantischen Katechismen des XVI. Jahrhunderts 1893; D. Die slov. slovenischen prot. protestantischen Postillen 1893; Die slov. slovenischen protestant. protestantischen Bibelbücher des 16. Jahrh. Jahrhunderts 1895.

Marginalija »Dimitz«

Velike cene in neobhodna je pri preučevanju zgodovine slovenskega slovstva kranjska zgodovina Dimčeva: „Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf die Culturentwicklung.“ Von August Dimitz. Laibach 1874-1876. v II. zvezkih. Njeni podatki so tako natančni, da se vsakdo lahko zanese na nje; seveda se Dimitz ne spušča v pretres del; zlasti za reformacijsko dobo, kjer mu je Elze pripravljal pot, je dober vir. Tudi je neprecenljiv za kulturno zgodovino Kranjske, ker je v njegovo delo vsprejeto več ali manj vse, kar so za kranjsko kulturno zgodovino objavile kranjske in štajerske Mittheilungen des historischen Vereins.

Za starejšo dobo je najti nekaj podatkov v knjižici Albina Arka “Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani“, 1875. 160 25, kakor tudi v biblijografičnem spisu Velimira Gaja “Knjižnica Gajeva“, U Zagrebu 1875., v kateri popisuje pisatelj bogato knjižnico svojega očeta, kjer se nahaja marsikatera slovenska književna redkost; Gajeva knjižnica je prešla potem

Nedokončan stavek.

Imenovati nam je dalje „Zgodovino slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij pl. Kleinmayr.“ V Celovcu 1881. 228 str. To knjigo je ob svojem času zadela huda kritika in to od 2 strani; obsodil jo je Jagić, toda zlasti bolj zavoljo njenega staroslovenskega dela, posebno hudo pa je prijel pisatelja Levstik v I. l. letniku Ljublj. Ljubljanskega Zvona. Njegova kritika – včasi resda preosebna – je sama lep prispevek k zgodovini slovenskega slovstva: wertvolle Anzeige eines werthlosen Buches; die Abschnitte über Prešern, Vodnik und namentlich über Vesel-Koseski stellen der kritischen Schärfe des Referenten ein glänzenden Zeugniss aus, pravi Jagić (Archiv VI. 493). Rabiti se sme seveda le z veliko opreznostjo.

Istega leta kakor Kleinmayerjeva zgodovina slov. slovenskega slovstva je izšel tudi še drugi pregled naše literature, ne sicer tako obširen, vendar nekoliko boljši, namreč sestavek dr. Fr. Franca Simoniča v Šumanovi knjigi „Die Slovenen (Teschen, Procháska): Die slovenische Literatur, str. 123-172.“ Posebnega seveda ne smemo pričakovati v njem; vriva se v ta pregled preveč majhnih nepoznanih pisateljev in važnejši so se preveč bagatelno obravnavali.

Leta 1885. je podal ljudskim učiteljem navod, kako naj obravnavajo slov. slovensko slovstvo v ljudski šoli, Janko Leban s svojo knjižico «Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli»; tvarina je obdelana kolikor toliko zanesljivo za namen, ki si ga je izbral pisatelj, vendar ni brez stvarnih pogreškov.

V Miklošičevem berilu za osmi razred 1868 je podal pregled predprotestantovske dobe Miklošič sam, pregled novejše literature pak Ivan Navratil. Oba imata vsaj to prednost, da podajata zanesljive date, dasi so tudi te precej revne, zlasti glede moderne literature; v drugi izdaji (1881.) ...

Nedokončan stavek.

Istega leta je izšla Pypinova literarna zgodovina vseh slovanskih narodov, katera pa se je v drugi izdaji l. 1879–1880 popolnoma predelala in pomnožila: „Istorija slavjanskih literatur A. N. Pypina i V. D. Spasoviča. St. Peterburg bei Stasjulevicz“. V ti 2. izdaji je izpuščena zgodovina velikoruske literature, katero je namerjal izdati Pypin v posebnem zvezku, pak se mu je med tem narastla na 4 zvezke. Ta druga ruska izdaja je izšla tudi v nemškem prevodu Pjehovem (Traugott Pech, Lužičan). Ta nemška izdaja je celo bolj priporočati od ruske, ker je v nekaterih stvareh popravljena. Ideja Pypina, ko je pisal to delo, v katerem je nam Slovencem odmerjen sila majhen prostor, ideja pisatelja je bila ravnopravnost, katero naj bi uživali Slovani tako med seboj, kakor med drugimi narodi; namen mu je, tudi neslovanskemu svetu dokazati, da slovansko gibanje v sedanjem veku (naša renaissance) ne nasprotuje civilizaciji, ampak jo mariveč pospešuje.

Marginalija: (Levec)

Jagić piše o tej knjigi (Archiv V. 2. 324): „Selbst abgesehen von dem hohen Interesse der Darstellung, wird dieses Werk durch die reichen bibliographischen Einweisungen, durch die gewissenhafte Berücksichtigung der einschlägigen weil zerstreuten und nur mit grosser Mühe erlangten Literatur ein unentbehrlicher Rathgeber für alle werden, die sich auf dem weiten Felde der slavischen Literaturen einigermassen zurecht finden wollen.“

Če ocenjujemo samo z vidika predstavitve, bo to delo zaradi bogatih bibliografskih napotkov, zaradi vestnega upoštevanja ustrezne strokovne literature, ki je raztresena in jo je mogoče zbrati le z veliko truda, nepogrešljiv svetovalec za vse, ki si želijo, da bi se kolikor toliko dobro znašli na širokem področju slovanskih literatur.

Žalibog je v tem trenutnem delu ravno naša slovenska književnost najmanj temeljito razložena. Pypin ne pozna niti Marnovega Jezičnika niti Stritarjeve ocene Prešernovih poezij. Glavni vir mu je bil Macunov starokopitni, z ozkosrčnega stališča pisani članek v Češkem naučnem Slovniku. Kakor Macun očita tudi Pypin Prešernu po krivici, da ni imel razuma za slovanstvo in njega razvoj ter da je ostal čisto lokalen gorenjsko-slovenski pisatelj; Koseski je ne samo prvak slovenskemu pesništvu, ampak celo – politični voditelj (!) svojega naroda. Malavašič, Muršec, Majar, Vrtovec so mu horvatski pisatelji. Tudi končna sodba o Slovencih ni resnična.

V isto dobo kakor prva izdaja Pypinove literarne zgodovine sodi Ljubićevo «Ogledalo književne povjesti jugoslavenske», II zv. Ljubić se ravna skoraj edino po spisu Macunovem, in je njegov pregled ravno tako medel, kakor pisatelja, na katerega se je naslanjal.

Veliko boljši in dovršenejši je karakteristika slovenskega slovstva, ki jo je podal profesor dr. Gregor Krek v znanem delu cesarjeviča Rudolfa „Oesterreich-Ungarn in Wort und Bild“ (Kärnten u. und Krain 1891, 429–449); dobro nam je orisal Vodnika, Prešerna in Slomšeka, za natančnejšo in podrobnejšo sliko pa mu je bilo odmerjeno premalo prostora. Od njega imamo tudi kratko karakteristiko slovenske poezije v knjigi „Slavische Anthologie“, izišli v Cotta’sche Bibliothek der Weltliteratur, Stuttgart pred 4 leti.

Zgolj oseb novejših slovenskih pisateljev, kakor njih književnega delovanja in razvoja se tičejo slike, katere podaje znani Ahasver po slovenski domovini Vatroslav Holz v knjižici „Spomini na znamenite može slovenske“. Trst 1892. 120 128 str., ponatisek iz Edinosti. Knjižica obsega marsikaj zanimljivih posebnostij za književnega zgodovinarja.

Za zgodovino slovenske dramatike je poleg I. zvezka „Slovenske Talije“, obsegajoče „Priročno knjigo za glediške diletante“ 1868, najvažnejši knjiga Trstenjakova „Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti.“ V Ljubljani l892, 198 str., v kateri deli slovensko dramatiško zgodovino v dve dobi: od Linharta do ustanovitve dramatičnega društva; od ustanovitve dramatičnega društva do njegove petindvajsetletnice, tretja doba pa se je pričela z otvoritvijo novega deželnega gledališča. Obe dobi opisuje T. Trstenjak na podlagi različnih virov precej točno ter se ozira v začetku na skromne početke naše dramatike.

Leta 1894. je začela izhajati „Zgodovina slovenskega slovstva“ Glaserjeva, katera se dokonča to leto. Slovenci so pričakovali, da se ž njo vendar enkrat zadela široka vrzel v naši slovstveni zgodovini, da dobimo v nji pragmatično pisani pregled dosedanjega našega slovstva. Toda hudo so se motili. Seveda da ne more biti pisatelj, ker nimamo skoraj nikakih kritičnih monografij posameznih dob, odgovoren za vse pomanjkljivosti, vendar pa se sme zahtevati od njega kritična in samostojna obdelava nakopičene tvarine – in na to stran je Glaserjeva zgodovina popolnoma nepovoljna. Zastonj iščeš v nji samostojnosti, kritične izbire in obdelave gradiva: samo to zaslugo ima, da je pridno zbral daleč raztreseno in večkrat v različnih časnikih skrito tvarino. Od tod izvira tudi toliko protislovij. Nasproti bijografičnemu in biblijografičnemu balastu se literarnozgodovinska stran popolnoma izgubi; ves tekst je preprežen z naslovi iz knjig. Imenitni podatki iz življenja posameznih pisateljev stoje poleg manj važnih. Ravno najbolj hvaljeno stran Glaserjeve zgodovine, namreč pridno navajanje vseh mest, kjer se v dosedanjem našem slovstvu govori o dotični stvari, kazi nenavadna nemarnost v citatih; poprek računši je skoraj ena četrt citatov napačna, vihravo odklobuštrana. O vsaki trditvi Glaserjevi se mora bravec sam prepričati, ni najmanjše stvarce mu ni zategadelj verjeti, in dasi je knjiga stala pisavca toliko časa in truda, rezultat vendar ni dosti veči, kakor – zgodovine Kleinmayrjeve. Tudi za biblijografijo ne smemo šteti te knjige ravno zavoljo mnogih netočnosti v navajanju: tudi po Glaserjevi knjigi ostane nam slovenska biblijografija – pium desiderium! Pri posameznih dobah dela Glaser dolge zgodovinske uvode, v katere tlači iz občne zgodovine stvari, ki niso s slovstveno zgodovino v nobeni zvezi in morda celo z občno zgodovino ne, n. p. s koliko tisoč topovi je šel Diebič na Poljake. Z eno besedo, delo Glaserjevo je na vse strani nekritično in pri nenatančnosti podat-kov njegovih se je bati, da se bodo pogreški presajali še tudi dalje v kake nove preglede. Glaser ne pozna nobene karakteristike, nobene razporedbe tvarine: vse je neka pusta mešanica brez soli.

Iz novejše dobe je omeniti tudi šolsko literarno zgodovino v Sketovi «Čitanki za sedmi in osmi razred srednjih šol»; sestavljena je iz spisov različnih pisateljev. Kolikor toliko je še precej srečna sestava in obdelava do sedaj pridobljenih rezultatov ter se naslanja sploh na Levčeva predavanja. Podaje se nam majhna in važnejše dobe slovstvene zgodovine obsegajoča slika; vsaki dobi je po posebno poglavje posvečeno tudi še važnejšim reprezentantom in najznamenitejšim slovstvenim prikaznim. Najslabši obdelana je najnovejši z Novicami začenjajoča doba.

V

Prijetno se od Glaserjeve zgodovine razlikujejo «Pisma o književnosti kod Slovenaca. Napisao prof. Andra Gavrilović (XXXVI. izdanje Čupićeve zadužbine). U Beogradu 1895, XVI. 180,» v katerih se srbskemu občinstvu razlaga slov. slovensko slovstvo. Pisatelj se je osvobodil vsega nepotrebnega biblijografičnega balasta, v čemer daleč nadkriljuje Glaserja. Knjižica nam seveda ne podaje vseh dob naše slovstvene zgodovine, obdelanih enakomerno, ampak se ozira skoraj samo na zgodovino XIX. stol. stoletja. Samo to slovstvo predstavlja po Gavriloviću narodnega duha in narodno intelligencijo. Starejša doba, jezik, domovina, kratek zgodovinski pregled, to je obravnavano v prvih dveh pismih. Pisatelj dobro pozna novejše slov. slovensko slovstvo. Spis je spretna kombinacija raznih slovenskih sestavkov, pisatelj pa si je vedel povsod ohraniti svojo sodbo. Ta sodba je večinoma trezna in primerna; panegirike se je ohranil pisatelj prostega. Zlasti obravnava vsebino in obliko literarnih proizvodov, manj pa že tendencije; upliv tujih vzorov, zavisnost od duha časovega se navadno ne omenja. Gavrilovićeva pisma vendar niso globoke literarne študije, on si ne domišlja, da podaja zgodovino razvoja literature slovenske: ampak so samo tako rekoč izvleček iz raztresenih slovenskih sestavkov o novejši literaturi (Oblak, v Archivu XVIII. 305).

Za zgodovino slovenskega časopisja so poleg Jenkovega «Časnikarstvo in naši časniki», izdanega leta 1884 v Ljubljani kot ponatisek iz Slov. Slovenskega Naroda in pisanega na podstavi Wuttkeja, imenovati zlasti I. Vrhovnikov spis «O stoletnici Vodnikovih Ljublj. Ljubljljanskih Novic» (O Ljubljani 1897. l.). Isti pisatelj nam je podal v knjižnici sv. Cirila in Metoda natančen životopis Janeza Ciglerja, prvega našega pripovednika.

Leto 1898. nam je doneslo naposled nov pregled slovenskega slovstva, namreč Murkov v članku Jihoslované Ottovega Naučnega slovnika zv. XIII. str. 403-421, torej slovstvo na 18 straneh. Ta Murkov pregled je dosedaj že z ozirom na omejeni prostor še najnatančnejši in se še najbolj ozira na ideje, ki so vodile naše pisatelje. Vse Murkove trditve seveda niso resnične, n. p. da so se vsi naši predigarji, Janez Krstnik, Jernej Bassar in oče Rogerij, ravnali po znanem Abrahamu à Sta Clara; to velja deloma samo o prvem, ne pa o obeh zadnjih, ki sta jako resna in neprijazna dovtipu na prižnici in igranju z besedami, kakoršno je lastno nemškemu pridigarju. Kranjski pregovori Janeza Miheliča so po Murku izšli v Ljubljani l. 1780, kar pa ni res; l. 1779 je izšla v Pisanicah samo njegova „  Mila pesm, katero je on k, hvali teh pregovorov pejl  “; njegovi „  Kraynski pregovori (Adagia carniolica)  “, katere omenja kot rokopis Pohlin v Bibl. Bibliotheci Carnioliae, niso bili tiskani in bogvé kam so se poizgubili; Repež ne spada v Pohlinovo dobo, ampak v katoliško zraven Stržinarja, itd. Za slovensko literarno zgodovino je zlasti važen drugi Murkov spis „Deutsche Einflüsse auf die böhm. böhmische Romantik“, kjer se v prvem poglavju ozira tudi na nas: „Die ersten Reflexe der Deutschen Romantik bei den Südslaven“ (1-13), in životopis Miklošičev „Miklosich’s Jugend- und Lehrjahre“ (v Forschungen zur neueren Litteraturgeschichte, Festgabe für Richard Heinzel, 1898), v katerem je za naše slovstvo posebno važno poglavje IV: „Die nationalpatriotischen, litterarischen und wissenschaftlichen Bestrebungen in Graz“.

S tem sem naštel nekoliko virov za slovensko literarno zgodovino; mnogo stvari pa je še raztresenih po raznih časopisih in drugih spisih. Mnogo dobrega obsegajo Novice (v novejšem času životopis Wolfov in druge malenkosti, ki jih najdete prilično zaznamovane pri Glaserju); potem Slov. Slovenski Glasnik. Bolj pa se je začelo gojiti životopisje v novejših naših leposlovno-znanstvenih listih Zvonu, Ljublj. Ljubljanskem Zvonu, Domu in svetu. Stritar je npr. podal v svojem Zvonu estetično kritično oceno Sim. Simona Jenka, Fr. Frana Levstika, Jurčiča, Kodra; Iv. Ivan Gornik (baje takrat učitelj na Koroškem) pretres Vošnjakovih novel (Skalčevih). Bolj na široki podlagi so se objavljale životopisne razprave v Kresu in drugih listih:

Kres I. Stolica slovenskega jezika na graškem liceju. Sp. Spisal Macun.

III. Nekaj drobtinic o St. Stanku Vrazu (J. (Janko Pajek), Jarnikova zapuščina (Scheinigg), Stanko Vraz, pesnik in pisatelj slovenski (Fekonja), Prvo slovensko društvo in njega ustanovitelj J. Janez N. Nepomuk Primic (Radič),

IV. Urban Jarnik (Scheinigg), Juri Vega (Vrečko), Donesek k zgodovini cesarskih ukazov v slovenskem jeziku (Radič), Matija Ahacelj (J. Scheinigg), Stanko Vraz, zbiratelj slov. slovenskih nar. narodnih pesni (Fek. (Fekonja )

V. Luka Zima, Jarnej Francelj (Dr. Križan), Jovan Koseski in Anton Žuža V. Komavnar, Stanko Vraz, slovenski rodoljub (Fek. (Fekonja ), O. Gutsman (Scheinigg). Nov donesek k slovstvenej zgodovini slov., v katerem poroča Radič o Kerszhanskih lepih Molitvah Tulščakovih 1579. Kajkavski pisatelji in njihovi spisi (A. Fekonja).

VI. Črtice iz S. Jenkovega življenja in pesmi iz njegove zapuščine. Žvab piše o prvem kranjskem tiskarju Ivanu Manelu. Sket poroča o netiskanem prevodu Legend Martina Kohema. Pajek o neznanem rokopisu Jožefa Hasla in Scheinigg o donesku k abecedni vojski, kako so škofje uradno umorili metelčico.

V Ljubljanskem Zvonu nahajamo zakladnico prispevkov za slovstveno zgodovino skoraj v vsaki številki v „Listku“, preveč bi nas oddaljilo, ako bi hoteli navajati vse to; dovolj bo, če navedemo najvažnejše životopise in kritične ocene naših pisateljev:

V I. letniku nahajamo poleg že omenjenega več prispevkov za Prešernov životopis in nekaj nepoznanih njegovih napisov in epigramov; spis o njegovem Senani; literarnozgod. literarnozgodovinske vrednosti nima Zupanov spis „Iz Preširnovega življenja“, (tudi v II. letniku), neka poetična hoteča biti zmes resnice in domišljije; velike cene je razprava Žvabova o Popoviću, ki je ostala žalibog nedovršena – zaradi načina, kako je pripovedovana.

V II. letniku opisuje Fr. Fran Levec zelo simpatično pesnika Virka in podaje več prilogov za Prešernov životopis (pisma Čelakovskemu). – Levstik piše o Riharju in dokazuje, da pisatelja Rihtarja ni bilo (252). Levec podaje oceno Gregorčičevih poezij. Lazar podaje vest o rokopisu pesni Simona Jenka; črtice o Paskalu Skrbincu iz peresa Wiesthalerjevega, Levec o A. Antonu Einspielerju.

V III. letniku je za ideje naših pisateljev važen spis Celestinov, ki nam je tedaj podal tudi v Viencu posebno monografijo o Fr. Francetu Prešernu; Zvonov spis nosi naslov „Naše obzorje“ ter pretresa razmerij, katerim so se vdali naši pisatelji od Prešerna sem: Naše obzorje se najbolj razvidi iz našega življenja in razvitka, v ta namen si je nabral potrebno gradivo iz Levstika, Jenka, Stritarja in Jurčiča. Levec poroča o Pavlu Wienerju po Elzeju, Žvab pa podaja priloge k slovenski bibliografiji.

V IV. letniku podaje Žvab črtico o Trubarju in Cimperman zagovarja zoper Gestrina (t. j. Tine Črva) svojo razlago Prešernovega Senana. Andrej Fekonja piše o Truberju župniku? v Loki in o prvi slov. slovenski pisateljici Josipini Turnogradski.

V V. letniku je kratek životopis Krilanov in obširen životopis dr. Jakoba Zupana od Wiesthalerja. Andrej Fekonja pa piše po povodu petdesetletnice preporoda jugoslovenske književnosti o Slovencih v književni vzajemnosti s Hrvati. Levec razlaga dve Vodnikovi pesmi in en epigram.

V VI. letniku je omeniti spisa Fekonja o Evangeliih iz l. 1777 in Žvaba o Drobnem spisku Truberjevem, pa Japljevo pismo Lindeju, kakor Žvabove “Knjižne redkosti slovenske“. Dober pregled najstarejšega slovstva podaje A. Andrej Fekonja v spisu: “O početkih slovenske književnosti“. Razen tega je tam še več drobnosti: Nekaj o škofa Hrena spisih, o slov. slovenskem rokopisu iz l. 1799, iz leta 1611 itd.

V VII. pripoveduje Oblak o doslej neznani knjigi slovenski v koroškem narečji, ki se hrani v minoritskem samostanu v Gradcu; znamenit je spis Levčev o Frančišku Erjavcu. Anton Raič piše o Ivanu baronu Ungnadu, Vilibald Zupančič o franč. Jeriši. Objavlja se pismo Stanka Vraza Jos. Josipu Roštlapilu, Radič pa piše o slovenskih proslavah v ljublj. ljubljanskem gledališču od 1789 do l850. leta.

V VIII. letniku so najvažnejši Levčevi prilogi K Prešernovemu životopisu in istega pisatelja Spomini o Jožefu Jurčiču.

V IX. piše Pintar O akrostihih v Prešernovih Sonetih; Stritar priobčuje Spomine o Levstiku, Levec priobčuje listine in pisma iz Vodnikovega življenja, Jož. Jožef Lendovšek pa nekaj iz ostaline Prešernove. Karakteristiko Vodnikovo podaje Fr. Fran Wiesthaler in Vošnjak piše o Jurčiču v Mariboru.

V X. zvezku poroča Levec o Davorinu Trstenjaku, Zamejski opisuje življenje Petra Podreke in A. Andrej Fekonja piše o reformaciji v Slovencih (toda ne oziraje se na spise Elzejeve). Vošnjak nadaljuje spomine o Jožefu Jurčiču in Fekonja poroča o Vramca Predečtvih in Postili; Funtek ocenja delovanje Jožefa Cimpermana.

V XI. zvezku piše Levec o pesmi  „Kje so moje rožice“, Fekonja pa podaje „Kratko povestnico slovenskega pravopisa“.

Iz vsebine 1892. leta spada v našo stroko spis o Ciglerju in Juriju Juričiču. Gregor Jereb, ki je že v enem prejšnjih letnikov (V) natančno opisal Podmilšaka, opisuje zdaj Pavla Knoblja zloglasnega in Franula de Weissenthurn gramatika.

V XIII. letniku podaje Radics životopis Antona Linharta in Vošnjak piše o zgodovini Wolfovega slovensko nemškega slovarja; v nastopnem letniku pa opisuje Janko Pajk življenje in delovanje Davorina Trstenjaka, Stritar piše o novih potih (to je o novostrujarjih).

V XIV. letniku opisuje in ocenjuje Murko delovanje Ivana Navratila, Orožen Vodnika kot turista, Fridolin Kavčič pa celo vrsto znamenitih Slovencev, ki še sicer niso pisatelji slovenski, pa so pripomogli k obči civilizaciji; ta spis nadaljuje tudi v naslednjih letih.

V XV. letniku piše Göstl o Celestinu, Svetič o novih slovstvenih strujah v Slovencih.

V XVI. letniku nas podučuje Foerster o novi slovstveni smeri pri Čehih, o dekadenci, Levec pa riše delovanje in življenje Krsnikovo, Vidic pa podaje po Murku spis Romantika v Slovanih. V lanskem zvezku piše naposled Vidic o Kopitarju in Vuku, kar pa je posnel po Jagićevih spisih. Omembe vredni so Spomini na Janka Krsnika, katere je spisal dr. Fr. Fran Zbašnik. Razen teh spisov, katere vredno oceniti ni tukaj časa, je poročal Lj. Ljubljanski Zvon vedno o pisateljih, ki so umrli v dobi zadnjih 19 let, ter ocenjeval vestno njih delovanje.

Opisovati delovanje naših pisateljev je posebna naloga Doma in sveta, kateri nam je prinesel že precej dosti životopisov, med njimi so taki, ki nikdar ne izgube svoje cene, posebno Benkovičevi.

V prvem zvezku je precej dober životopis Levstikov iz peresa neznanega mi pisatelja, skritega za črko -h-. Ravno tamkaj na str. 195. je Vodnikovo pismo, najdeno v Križah pri Tržiču iz l. 1797, na katero se naši zgodovinarji pozneje niso ozirali. V drugem zvezku je „Nekoliko drobtinic iz Cigaletovega življenja“ iz Navratilovega peresa in spis „Matej Cigale, slov. slovenski jezikoslovec“. V tretjem zvezku je dosedaj še najpodrobnejši popis življenja in delovanja Josipa Ogrinca, sp. spisal J. Josip Benkovič. (Tudi Levec ga je opisal v Slov. Slovenskem Narodu l. 1879). IV. letnik opisuje P. Ladislava Hrovata, Josipa Marna, Vego in Blaža Potočnika. V petem je Glaser popisal življenje Cegnarjevo, Fekonja pa piše o književnosti ogrskih Slovencev. V 6. je popisan Matija Majar Ziljski in Davorin Trstenjak. V 7. popisuje Jos. Josip Benkovič Jurija Japlja in Podmilšaka in Parapata, K. Karel Glaser Pavlino Pajkovo; tam nahajamo še opisane te le pisatelje: Andrej Komel, Ivan Tomšič, Florentin Hrovat, Frančišek Kosar, tukaj je priobčeno pismo Davorina Trstenjaka in M. Matija Majarja. V VIII. piše Bohinjec o Sim. Simonu Gregorčiču ob njega petdesetletnici, dr. Mihael Opeka Spomine na Jožefa Cimpermana, Lampe o Andreju Praprotniku, dr. Anton Medved pa o Kremplju. Natančen in dotično tvarino popolnoma izčrpujoč je spis Benkovičev „Slovenski koledarji in koledarniki“, morda najtemeljitejši slovstveni spis v našem jeziku v zadnjih letih. V letniku IX. piše Lekše o Oblaku. V X. popisuje Benkovič Ireneja Friderika Barago, Branivoj o našem leposlovju. V lanskem popisuje Flegerič Št. Štefana Modrinjaka, Benkovič Hicingerja in Froelicha pa Verneta, Flegerič Trstenjaka Dav. Davorina , M. Pirnat Ivana Vesela-Koseskega.

VI

Tudi Letopis Matice Slov. Slovenske hrani v sebi mnogoteri donesek k zgodovini slov. slovenskega slovstva, ako se ne oziramo na samo zgodovino Matice, ki nam govori iz zapisnikov. Raič Božidar je opisal l. 1868 v Kol. in let. 34

Nejasna navedba. Gre za članek Božidar Raič: A. KREMPLJ. Letopis Matice Slovenske za leto 1869. 86–94.

A. Antona Kremplja, v Letopisu za l. 1869 pa je podal spis „Prekmurski knjižniki in knjige“. Istega leta je objavil A. Anton J(eglič), sedanji škof ljublj. ljubljanski , spis „Slovenci in sedemnajsti vek v književno-zgodovinskem oziru“ (precej površen sestavek); Letopis za 1872/73 opisuje Potočnika, dr. Matijo Preloga in Zalokarja; 1874: Lesarja in Jož. Jožefa Rozmana. Najvažnejši spis med vsemi, kar jih je dosedaj prinesel Letopis, sta Bleiweisova v let. letniku 1875: „Literarna zapuščina doktorja Franceta Prešerna“ in „Pisma Jarnikova Stanku Vrazu“ pa „Listi, katere je Prešern Vrazu pisal“ v let. letniku 1877; istega leta je priobčil Radič pregledno študijo o Valvazorju z ozirom na slovanstvo, nastopnega leta pa študijo o Tomažu Chrönu, pesniku, mecenu umeteljnosti in podporniku vednosti. V Letopisu za l. 1878 je tudi obširen životopis filologa Oroslava Cafa od Raićevega Božidara. Marsikaj zanimivega podaja tudi Radičev spis „Slovenščina v besedi in pismu v šolah in uradih“ v let. letniku 1879, kateri obsega mimo tega tudi še životopis „Janez Žiga Valentin Popovič“, spisal M. Vodušek (po Büschingu), in dogodbe prvega zemljevida slovenske dežele, spisal Kozler. V Letopisu 1880. leta je precej gradiva skritega v Radičevem spisu „Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev“; tudi nam ta letnik podaje obširen in podroben životopis dr. Antona Murka iz peresa drja Jožefa Pajka, obsegajoč seveda marsikaj nepotrebnega. L. 1881 nam opisuje Franc Hubad Petra Pavla Vergerija in njegovo sodelovanje pri Truberjevem prelaganju sv. pisma, Gašper Križnik podaje donesek zgodovini slovenskega knjigoznanstva in Cimperman priobčuje dve nemški pesmi Koseskega. Letopis za l. 1882/83 podaje Miklošičev životopis od Trstenjaka, najboljši in najpopolnejši dotedanji životopis, Valjavec govori o drobnem spisku Truberjevem; l. 1884 nam opisuje Navratil, ki je leto prej v „Spomeniku šeststoletnice“ opisal čebelarja Janšo, tudi slovenska slikarja Lovra in Valentina Janšo, dr. Frančišek Simonič pa razglaša „Prisego ljublj. ljubljanskega mesta“, hranjeno v dun. dunajski vseuč. vseučiliški knjižn. knjižnici . Letopisa za 1885. in 1886. nimata nobenega slovstvenozgodovinskega spisa, l. 1887. pa prinaša Raičevo razpravo o Petretiču in prvi veči Oblakov spis „Trije rokopisi slov. slovenski iz prve polovice XVII. v. veka “. 1878 opisuje Glaser delovanje in življenje Raićevo in tukaj je pripovedovanje mnogo bolje, kakor v poznejši slovstv. slovstveni zgod. zgodovini. L. 1879 obdeluje in pretresuje V. Vatroslav Oblak starejše slovenske tekste, l. 1880 knjigo Skalarjevo, l. 1881 pa slovar Sommaripin. V zadnjem nam poroča tudi Murko o zadnjih dnevih Miklosichevih ter popravlja Trstenjakov životopis. L. 1894 opisuje Fr. Fran Levec delovanje Fr. Franja Marna, Oblak pa govori o protestantskih postilah v slov. slovenskem prevodu, l. 1895. pa pretresa nekatere starejše književne redkosti slovenske. V Letopisu za leto 1897 zasekava v slov. slovensko slovstvo deloma Vrhovčev spis o francoski ljudski šoli na Kranjskem, v zadnjem pa Vidičev spis „Nekaj o razmerju slovenskih Trubarjevih spisov k protestantovskim hrvatskim knjigam“, prvi poskus, določiti odvisnost hrvaških prelog od slovenskih.

Mnogo gradiva hranijo, zlasti v nekrologih, včasi pa tudi v posebnih monografijah naši politični listi Slov. Slovenski Narod, Slovenec, Edinost, Soča, pa tudi drugi naši starejši listi Slov. Slovenska Bčela, Šolski prijatelj, Vedež, Slovenija. Škoda je za nekatera zrna, ki so tam skoraj izgubljena. Isto velja o razpravah v programih srednjih šol: Marn je opisal v programu ljubljanske gimnazije „Slovnice slov. slovenskega jezika“ (l. 1861), Pleteršnik „Vodnik učitelj ljubljanske gimnazije“ (1875); 1887. „Slovenščina na ljublj. ljubljanskem liceju“; 1893. Karlin „Profesor Josip Marn“, Ilešič l897: „Dramatika in slovensko slovstvo“, nekoliko enostranski spis; v progr. programu Marib. Mariborske gimnazije l. 1890. je opisal Košan slov. slovensko abecedno vojsko, že prej (l. 1872) pa je objavil Pajk Kranjski rokopis. Največe važnosti za naše slovstvo je tudi Jagićeva knjiga „Istočniki dlja slavj. slavjanskoj filol. filologii “, 2 zvezka, zlasti za prvo polovico sedanjega stoletja. Marsikaj se nahaja tudi v spomenici akad. akademskega društva „Slovenije“.

Zadnji čas je, da se tudi pri nas začne sistematično zbirati in objavljati korespondenca naših pisateljev, brez katere je le težko si natančno naslikati razvoj vsakega izmed njih. Po korespondenci šele se nam odpre razgled za kulise, kako in kje so delovali in mislili.

Prvo poglavje Početki slovenskega slovstva
(Vleček)

Domnevno: izvleček ali izpisek.

Stari vek poganskih Slovencev nam je knjiga s sedmimi pečati; iz nekoliko vrstic, ki se dadó brati, se dá pač mnogo vganjevati in domnevati, toda zelo malo zanesljivo dokazati. Ohranili so se nam le odpadki prvotnega svetovnega nazora naših prednjikov in še ti niso iz posebno starega časa; dá se o njih po tem, kar vemo o njih sorodnikih, sklepati, da so tudi oni verovali v nadnaravna bitja, s katerimi so oživljali prirodo in si razlagali razne prikazni življenja; verjetno je, da je stari slovenski pogan s pesmijo molil sonce, katero je pozdravljal v raznih menah kot zmagovavca nad dolgo zimo, kot buditelja cvetnate pomladi in oživljajočega ploditelja zemeljskih sadežev; da je poletni in zimski obrat sonca slavil s pesmimi, igrami, reki; da se je z žalostno tožbo ločil od mrtvih svojih ljubljencev in praznoval na grobéh umrlih. Toda od vsega tega se ni v pismu ohranilo nič; skrivnostne nerazumne verze in reke, nekoliko zatemnelih, težko razumljivih bajek, veliko število pravljic in povedek, šeg in običajev, je tisočletni nanos vseevropski pokril in prodrl tako, da se z današnje oblike te tradicijonalne literature ne dá več brez skrbi osvetljevati predkrščanska doba našega naroda. Krščanstvo, viši kulturni element, je deloma odstranilo, deloma posnelo vase prejšnjo fazo in jo je popolnoma premagalo.

Jasnejši zgodovinski svit osvetljuje slovenske zemlje šele s krščanstvom. Kar vemo o njih iz prejšnjih časov, to so le poročila o srečnih ali nesrečnih bojih, o zmagah ali porazih, nastalih v novi domovini med njimi in njih sosedi, Langobardi, Bavarci in Obri. Prvi poskusi razširiti krščanstvo med njimi so se pač ponesrečili. Šele v osmem stoletju se sme govoriti o krščanstvu. V Karantaniji (na Koroškem), ki je tedaj obsegalo tudi več sosednjih dežel, je okoli 740. leta prosil Borut, Vladuhov naslednik, zoper nadlegovanje Obrov pomoči bavarskega vojvoda Tasila II. To pomoč so plačali Korotanci s svojo svobodo: Borutje moral svojega sina Gorazda (Karast) in stričnika Hotimera pa še nekoliko drugih mož poslati v poroštvo na Bavarsko. Na dvoru Tasilovem so se seznanili ti možje, pokristjanili in ko so prišli domu, so širili krščanstvo doma. Hotimer je bil pobožen kristjan, hvaležen za sprejeto krščansko omiko, iz srca vdan solnograškemu

Salzburškemu.

samostanu sv. Petra, kamor je vsako leto romal. Prizadeval si je pokristjaniti svoje rojake, ki so bili še z velike večine pogani. Podpirali so ga v tem Bavarci, zlasti škof salzburški Vergilij, po rodu Irec. Anonim. Anonimmus Salisb. Salisburgiensis

Anonimni, neimenovani Salzburžan.

nam pripoveduje: »Ko je bilo preteklo nekoliko časa, zaprosil je vojvoda karantanski Hotimir(Cheitumar) škofa Virgilija, naj pride obiskat ljudstvo naroda onega in v veri potrdit, česar pa Virgil tedaj nikakor ni mogel storiti. Mesto sebe je poslal svojega škofa, Modesta po imenu, v poučevanje onega ljudstva in ž njim mašnike Vatona, Reginberta, Kozara in Latina, tudi diakona Ekiharda z drugimi duhovniki, davši mu oblast, cerkve blagoslavljati, duhovnike posvečevati po zahtevah cerkvenih zakonov, ničesar pak za se ne podvzeti, ker bi vtegnilo nasprotovati sklepom svetih očakov. Ti možje, prišedši h Karantancem, so blagoslovili tam cerkvo svete Marije (Gospa sveta), v mestu Liburniji (v stari Tiburnii), Sv. Peter v gozdu, v Undrimah in v mnogih drugih krajih. Modest pa je tam ostal do konca svojega življenja. Ko je škof Modest umrl, je zaprosil isti vojvoda Hotimer škofa Vergilija, da naj, ako mu je mogoče, k njemu pride, kar mu je Vergil vendar odrekel, ker se je med tem vnel punt, katerega 'Karmulo' imenujemo« (tudi je zidal tedaj Vergil novo stolno cerkev v Salzburgu, katero je 874. leta posvetil). »Po storjenem posvetovanju je poslal tje mašnika Latina, kateri je pa, ko se je punt z nova začel, zopet od tam odšel. Ko pa je bil punt zadušen, je poslal škof Vergil zopet tje mašnika Madalhoha in za njim mašnika Varmona. Po Hotimirovi smrti (769) se je narod znova spuntal in nekoliko let ni bilo tam nobenega mašnika.«

Hotimirov naslednik Waltungali Waltunch – Vladuh –, katerega je dal TasiloII. za načelnika – namestnika Karantancem, je hotel krščanstvo s silo vpeljati; Slovenci, ki so že prej izgubili politično svobodo, sedaj tudi verskim poslancem niso zaupali. Nekateri župani so se uprli odločno; imenujejo se Drohus, Deodorus, Samo in Aurelius. Toda s pomočjo Bavarcev je bil ustanek potlačen in Slovenci popolnoma podjarmljeni. In znova je poslal salzburški škof mašnika Heimona in Reginbalda in diakona Maiorana z drugimi duhovniki, kmalu potem zopet Heimona, Majorana in druge duhovnike ž njimi; drugoč še jim je poslal Gocara, Majorana in Erharberta, za njimi duhovnika Reginbalda in Reginhara in še Majorana in Augustina in zopet Reginbalda in Gundhara: vsi ti mašniki so bili člani meniškega katedralnega prezbiterija v Salzburgu in po dostojanstvu nekaki nadduhovniki – archipresbyteri ali vicarii foranei, najbrž predstojniki cerkev sv. Marije, v Liburniji in v Undrimah, torej na današnjem Koroškem. Tudi drugi samostani, podružnice sv. Petra v Salzburgu, n. na p. primer Maksimilianovo selo (Max.-Zell) v Pongau, Nieder Altach, na mestu katerega je bil leta 772 ustanovljen samostan Kremsmünsterski, in India ali Innichen, kateri je leta 770. Tasilo II. podaril opatu Attonu, da se ustanovi samostan, »da se neverni narod slovenski na pot resnice privede,« so delovali za pokristjanevanje Slovencev. Ko je omenjeni opat Atto (Hatto)postal škof v Frisingi

Freising na Bavarskem, povezan s poznejšimi Brižinskimi spomeniki.

(784 – 810), je pripal Innichen ž njim frizingskej škofiji in že leta 778, se zdi, je ta cerkva dobila od Salzburga tudi Liburnijo (blizu Špitala na Gor. Koroškem). Razen teh so imeli frisinški škofi še več drugih posestev na Slovenskem, na primer Marija Devica na Otoku, Požarnica, Gornja Bela, pozneje Loka.

Škofja Loka.

 Tako je umevno, da so tudi frisinški škofje imeli v naših krajih misijonske postaje ter razširjali kristijanstvo.

To kristijanstvo pa je bilo seveda le površno, glavni vzrok je to, da se je služba božja opravljala le v latinščini in evangelij se je oznanjal le v tem jeziku. Maša, cerkveni obredi, predige, sploh ves poduk je bil latinski. Bonifacij, apostelj Nemcev (+755), je sicer delal za to, da se nemško ljudstvo uči posameznih molitev nemški, da se ljudstvu bero listi in evangeliji v njegovem jeziku, da se mu tolmačijo homilije in cerkveni govori, in da se nemščina uporablja pri delitvi zakramentov v poedinih nebistvenih delih. In vendar je že v njegovih zakonih (Statuta Bonifacii) zapovedano ljudstvu, naučiti se nekih molitev latinski; tega pravila so se nemški duhovniki držali, dokler se ni pokazalo, da se vkljub vsem grožnjam in kaznim ne dá stvar izvesti. Še leta 813 je bilo na sinodi v Mainzu (Mogunciji) ukazano, naj uče duhovniki latinski moliti tudi Oče naš in Vero, vendar »kdor drugači ne more, naj se uči v svojem jeziku« (»et qui aliter non potuerit, vel in sua lingua diceat«); sinoda v Tours-u pa je še istega leta odredila, da naj se prediga narodu »v domačem jeziku«, da se morajo škofove homilije pretolmačiti »v narodnem jeziku«.

Da po takem počenjanju ni moglo imeti krščanstvo dosti navdušenih privržencev pri naših prednjikih, je razvidno; brez občevanja

Komuniciranja v ljudskem jeziku.

ni bilo mogoče koga pridobiti; skušali so sicer ti misijonarji si pridobiti nekako copio verborum,

Prevod: besedni zaklad.

 napravljali so si kakor drugod pač tudi pri nas kratke vokabularje z najbolj potrebnimi besedami. Najbrž so bili oznanjevavci božje besede v Slovencih slovenščine zmožni toliko, kakor primeroma današnji nemški uradniki med nami. Zato si lahko tolmačimo radost Rastislavovo– na Moravskem in Češkem so bile razmere iste – ko so slišali veličija božija v svojem jeziku. Da res niso veliko dosegli, dasi se je zlasti do Drave razširjalo kristijanstvo tudi z Ogleja, to kaže najbolje to, da je patrijarh Pavlin II. poprosil svojega dobrotnika in pokrovitelja Karola Velikega, naj podjarmi Slovence, da bi jih lažje pridobil veri krščanski. Ta je to tudi storil; do leta 800 je Pipin podjarmil Koroško, Kranjsko, Kras, Istro, Liburnijo in vso severno Dalmacijo. Na mesto domačih vojvod so nastopili tuji kraljevi namestniki, slovenski župani so se morali umakniti nemškim grofom. Resnična je beseda Gfrörerjeva: »Za duhovnikom frankovskim in bavarskim stopala je vojska; kjer je on zasadil križ v zemljo, tam so cesarski vojvode zabili meč, posebno sebi pravico k vladi, k nakladanju sužnosti, davkov, desetine in drugih plačil.« Desetino pridobiti, to je bilo škofom najvažnejša stvar; Alkuin svari Arna, idočega prvikrat v Slovence: »Esto praedicator pietatis, non decimarum exactor,«

Prevod: "Bodi glasnik pobožnosti, ne pa izterjevalec desetine."

 in iz papeških pisem v Britanskem muzeju izvemo, da so v Rimu bavarskim škofom isto očitali. Kaj je bil prvi posledek pokristjanitve? S kristijanstvom, po Nemcih donesenim, se je začela okupacija zemlje, ž njo sistematična germanizacija: saj je, kakor pravi nedavno umrli Huber, eden prvih avstrijskih zgodovinarjev, kristijanstvo »das friedliche Mittel der allmählichen Germanisierung.«

Prevod: »mirno sredstvo postopne germanizacije.«

 To vidimo dobro pri naših prednjikih na severu in zapadu. Germanizacija Slovanov, ki so ostali v bajuvarski oblasti, se je vršila tako naglo in krepko, da so »po treh rodovih Slovani sprejemali celo nemška imena.« Še z večo močjo se je začela germanizacija poanižkih

Prebivalci ob reki Aniži v današnji Avstriji.

 Slovencev koncem X. stoletja, ki je bila v XII. stoletju že dovršena. Isto se je zgodilo s Slovenci v Karantaniji: v današnjem Salzburškem, v gorenjem in srednjem Štajerskem, severnem in zapadnem Koroškem ter na iztočnem Tirolskem. Slovencem se je nalagala desetina, nemškim naselnikom so se dajale privilegije: »die Germanisierung ging aber in Gesamtwendenlande um so rascher, als durch die Christianisierung der Wenden das Haupthindernis der Nationalitätenmischung gehoben worden war«

Prevod: »Germanizacija pa je na celotnem slovanskem ozemlju potekala hitreje, ko so bile s pokristjanjevanjem Slovanov odpravljene poglavitne ovire za narodnostno mešanje.« Die Wenden: nemško poimenovanje Slovanov.

 (Huber).

To germanizacijo je zlasti pospeševala fevdna ustava nemškega cesarstva. Nemški kralji so slovensko zemljo cerkvam, samostanom in novim naselnikom ali popolnoma darovali ali pa jo kot fevde (beneficije) razdelili med nje. Le to, česar ni kralj izrečno podaril in stalno porazdelil, je ostalo tudi še nadalje njegova lastnina. Njegova lastnina pa je postalo pri podjarmljenju vse, kar ni bilo obdelano, torej tudi neizmerni gozdi, to je skoraj vse. Za njih obdelovanje so se klicali nemški naselniki, zlasti kjer ni bilo Slovencev; domači element se je tako vedno bolj krčil. Reči pa se mora, da so tisti Slovenci, ki so bili pod Oglejem (Karol Veliki je leta 811 določil za mejo reko Dravo) bolj varni pred germanizacijo, kakor Slovenci pod salzburškim nadškofom.

VII

Gotovo je, da je bilo krščanstvo, vcepljeno Slovencem po solnograških in oglejskih duhovnikih, le površno. Vzhodni del Slovenije, panonski Slovenci, prednjiki današnjih ogrskih

Prekmurskih in porabskih.

Slovencev, so bili tako srečni, da so, kakor je zgodovinski gotovo, imeli med sabo tudi slovanska apostola. Med potjo v Rim sta prišla konec leta 867. z Moravskega k Blatnemu jezeru, kjer je vladal slovenski knez Kocel (nemško ime). Njegova dežela je spadala v cerkvenem oziru pod solnograško nadškofijo. Takratni škof Adalvin je vse storil, da bi odvrnil vpliv slovanskih misijonarjev od te pokrajine. Vkljub zimi in mrazu je prehodil dolgo pot iz Solnograda v Blatograd

Sedaj Salavar

, glavno mesto te dežele, in prišel h Kocelu o božiču leta 864. V naslednjih dneh, zadnje dni leta 864 in v začetku 865, je posvetil v njegovi deželi mnogo cerkva, katerim je priskrbel tudi duhovnike, seveda po rodu Nemce. Toda že čez dve leti, ko je knez Kocel Konstantina in Metoda, potujoča skozi njegovo deželo, z velikim veseljem sprejel, se je jel manjšati vpliv nemških mašnikov. Kocel se je jako zradoval, ko sta mu pokazala sveta brata v slovenskem jeziku spisane knjige, katere je lahko brez tolmača razumel. Dal jima je na pot 50 učencev, da bi jih podučevala v slovenskem pismu. Zapustivši Panonijo sta se napotila sveta brata dalje proti Rimu, prej ko ne čez sedanje Kranjsko in Primorsko. Ko je bil Metod še v Rimu, je poslal Kocel svoje poslance k papežu ter ga prosil, naj bi prišel Metod podučevat njegovo ljudstvo. Ta poklic je bil važen ne samo za Metoda, ki je dobil mirno zavetje

za časa med tem nastale nemško-moravske vojske, ampak tudi za panonske Slovence, med katerimi je najprej vpeljal slovensko službo božjo. Po deželi je nastavil svoje v Rimu posvečene učence. Nemški mašniki iz Solnograda in drugih krajev, ki so slovenščino le za silo lomili, so izgubili pri ljudeh vso veljavo in ni jim drugega kazalo, kakor zapustiti slovenske pokrajine. To je storil duhovnik Richbaldter se vrnil v Salzburg, gotovo ne z ljubeznijo do dežele in ljudstva, ampak z gotovim namenom, da tam Metoda zatoži in očrni vse naredbe, katere je vpeljal Metod. Ta je bil sicer v Rimu potrjen za škofa, pa kot tak še vedno odvisen od salzburškega nadškofa, kteri ga je lahko oviral v njegovem delovanju. Zato so prosili slovenski knezi pri papežu, naj bi Metoda postavil za nadškofa čez Panonijo in Moravsko. Papež se temu ni protivil in ko se je zategadelj odpravil Metodleta 869 vdrugič v Rim, ga je povzdignil Hadrijanna opustošeno stolico sv. Andronika, hoteč na ta način oživiti staro panonsko škofijo. Od Slovencev so pripadali k nji tisti, ki so živeli na zemlji sedanje ogrske in vzhodne štajerske dežele. Vrnivši se drugič iz Rima, je ostal Metod

Popravljeno iz: Kocel.

v Panoniji, ker na Moravskem ni bilo dovolj varno zastran vojske.

Bavarski škofje, med njimi solnograški Adalvin, freisinški Annain pasovski

Passauski, iz Passaua.

Hermanrich,so se v početku leta 870 posvetovali, kaj bi bilo storiti glede panonskih zadev. Prisilili so tudi Metoda, da se je udeležil zborovanja. Freisinškega škofa so izvolili navzočni tovariši za sodnika, akoravno bi nadškofa smel soditi le patrijarh ali papež. Tudi niso imeli zbrani škofje pravice rešiti vprašanja glede panonsko-moravske nadškofije, ker so bili oni le tožitelji in bi ne smeli biti ob enem sodniki. Očitali so Metodu, da podučuje na njih zemlji, pa Metodjim, kakor piše legenda, odgovori: »Ako bi vedel, da je zemlja vaša, bi šel proč; vendar ni vaša, temuč sv. Petra«(to je papeževa, neodvisna od kake druge nadškofije). »Ker ste vi iz lakomnosti protipostavno prestopili stare meje in branili učiti božji nauk, varujte se, da ne izlijete svojega mozga, hoteč prebiti železno goro s koščeno ostjo!« Oni mu na to jezno zažugajo: »Slabo se ti bo godilo!« Metod pa pravi, da govori resnico. Po daljšem prepiru je zahteval Metod, da naj razsodi med njimi rimska stolica po cerkvenih postavah, česar pa škofje niso hoteli dovoliti.

Pasovski je bil celo tako razjarjen, da je hotel Metodapretepsti na zboru s konjskim bičem, ako bi ne bili ubranili drugi. Zborovanja se je udeležil tudi kralj Ludovik,ki je stal na strani nemških škofov in se hotel delati norca iz Metoda, rekoč, da je Metodod svojega truda in govorjenja ves moker, kakor bi bil pri peči. Pa Metodmu jo je dobro zasolil rekoč: »Prav govoriš, vladika. Nekdaj so srečali ljudje oznojenega filozofa ter mu rekli: ‚Zakaj se potiš?’ On pa je dejal: ‚Z grobimi ljudmi sem se prepiral.’« Bavarski škofje so nato obsodili Metoda, vrgli ga v ječo, dajali mu zaušnice, pustili ga na mrazu in dežju, zabranili mu obhajati službo božjo ter ga imeli pri sebi na Nemškem zaprtega tri leta.

To postopanje zoper Metoda je povzročil v prvi vrsti viši pastir čez Karantanijo, nadškof solnograški Adalvin, ki ga je posebno hudo bolelo, da je izgubil desetino iz Panonije. Rimskemu papežu niso nemški škofje o vsem tem nič poročali, dasi so mu večkrat pisali in dostikrat poslali k njemu svoje zastopnike. Predrznost frisinškega škofa, tistega, ki je Metoda obsodil, je bila celo tako velika, da se je v Rimu kar naravnost lagal in rekel, da ne pozna tega človeka. Papež Hadrijan II., ki je postavil Metoda za nadškofa, morebiti še pred svojo smrtjo ni nič izvedel o njegovi žalostni usodi; ako pa je kaj izvedel, je bilo za tega prepozno, ker je leta 879 umrl. Do njegovega naslednika IvanaVIII. sta imela solnograški nadškof in pasovski škof več zaupanja, ker sta mislila, da ne bo Slovanom naklonjen. Prosila sta ga torej, naj bi se sodnijsko preiskovalo in določilo, kdo ima veče pravice do Panonije, onadva ali pa Metod. Med tem pa je papež izvedel, kako so ravnali z Metodom. Ohranila so se v britanskem muzeju pisma, ki jih je pisal nemškim škofom. Annonu, frisinškemu škofu, piše: »Tvoja predrznost in prevzetnost ne presegata samo oblakov, temveč celo nebesa. Polastil si se pravic apostolske stolice ter se kakor kak patrijarh predrznil soditi nadškofa; da, kar je

še hujše, privlekel si (k zboru) bolj tiransko kakor postavno svojega brata nadškofa Metoda, poslanega od apostolske stolice k narodom na delo, in ni se ti zdela vredna pritrditev tistih duhovnikov, ki so bili pri tebi, kar si storil apostolski stolici v sramoto. Ko je on (Metod) prosil, da bi prišel, kakor uče cerkvene postave, pred sodbo (rimske) stolice, nisi pripustil, pač pa ga obsodil s svojimi privrženci in tovariši, zabranil mu obhajati božjo službo ter ga vrgel v ječo. Praviš, da si podanik svetega Petra in da skrbiš za njegovo lastnino v Germaniji, in vendar nisi kot fevdnik nič poročal o okovih in preganjanju tega brata in nadškofa, pač pa si celo v Rimu, ko so te naši o njem povpraševali, lagal, da ga ne poznaš, akoravno si bil sam začetnik, spodbujevavec in celo povzročitelj vseh bridkosti, katere so mu napravili tvoji rojaki. Zarad vsega tega pridi takoj v Rim, da zadostiš zmerni zahtevi tega časti vrednega škofa, da bo mogel zarad Boga vso krivico pozabiti. Sicer pa ne smeš od meseca septembra naprej tako dolgo prejemati zakramentov, dokler ne poravnaš svoje trmoglavosti s pokorščino.«

PasovskemuHermanrichupiše: »Mislimo, da bi zadostoval komaj studenec solz za objokovanje tvoje hudobije, kakor pravi prerok Jeremija. Ali ne presega tvoja drznost grozovitosti, ne rečem, kakega škofa ali pa kakega posvetnega človeka, temveč celó kakega samosilnika in ali ne prekorači živalske surovosti? Svojega brata in našega soškofa Metodasi vrgel v ječo, imel ga dalj časa pod prostim nebom v najhujšem mrazu in v največjem dežju, odtrgal si ga od voditeljstva izročene mu cerkve ter tako divjal, da si ga hotel, ko so ga privlekli k škofovskemu zborovanju, pretepsti s konjskim bičem, ako bi to ne bili branili drugi. Prašam te, ali so to zločini škofa, katerega dostojanstvo, ako je prevzame, še večje dela ….

Ta stavek morda ni naveden v celoti in zato ni pomensko natančen. (Zaradi škofovskega dostojanstva so ti zločini še večji.)

V imenu vsemogočnega Boga, prvih svetih apostolov Petra in Pavla ter naše neznatnosti prepovemo ti začasno obhajati božjo službo in občevati s svojimi soduhovniki; ako ne prideš z navzočnim, častivrednim škofom Pavlom (katerega je papež kot svojega legata poslal na Nemško) in pa

z jako svetim našim batom Metodom v Rim, da bi bil s tem vred zaslišan, zadene te pravična obsodba zarad take in tako velike predrznosti; apostolski sedež bi se ne dal prekaniti, ako bi se kje odobrila tako velika množica hudobij.«

Enako karajoče pismo je dobil tudi solnograški nadškof Adalvin. Papež je ukazal izpustiti Metoda iz ječe v njegovo nadškofijo; o Hermanrichu in Annonu vemo, da jima je velel priti z Metodom in legatom Pavlom v Rim, da bi se opravičila zaradi svojega postopanja zoper Metoda; ali je dobil enako povelje tudi Adalvin, ne vemo, kakor tudi ne, sta li prva dva škofa res šla v Rim. Prav verjetno je, da jim je Metod precej vse odpustil in tudi pri papežu vplival, da jima je prizanesel zasluženo kazen. Za gotovo vemo, da se Adalvin ni napotil v Rim, ker ga je kmalu potem dohitela smrt dne 14. maja 873. leta. Leto pozneje je umrl tudi Hermanrich, 875 pa še freisinški Annon. V tej dobi je izgubil življenje še neki drug škof, ki je bil Metodov nasprotnik, zakaj pisatelj životopisaMetodovega pravi, da je Bog zastran krivičnega postopanja zoper Metoda kaznoval s smrtjo štiri škofe.

Z Bavarskega je šel Metod s škofom Pavlom k Svetopolku na Moravsko, pozneje pa se je napotil h knezu Koclju ter ostal pri njem do njegove smrti, kar seveda ni bilo všeč bavarskim škofom. Vedeli so, da je Kocel fevdnik nemškega kralja; zato so mu žugali in rekli, da se mu ne bo dobro godilo, ako bo imel Metoda pri sebi. Pa Kocel se ni veliko brigal za njih pretnjo, vedoč, da je papež na njegovi strani. Z Metodovo in papeževo pomočjo si je prizadeval, da bi kolikor moči veliko storil za blaginjo podložnega ljudstva, kar ni bilo lahko, ker je bilo odstraniti marsikatero razvado iz poganskih časov. V dvomljivih primerih je iskal sveta pri Metodu ali tudi pri rimskem papežu. Znano je, da mu je najbrž leta 873 pisal papež IvanVIII., hoteč urediti med njegovim ljudstvom zakonske zveze. Med Slovenci je bila namreč razvada, da se je dostikrat ločil mož od prve žene in vzel v zakon drugo.

To seveda ni moglo biti Metodu všeč; prepovedal je take zakone in tiste ljudi, ki so grešili zoper cerkvene postave, izobčil tako dolgo, dokler ne zapuste svojih žena iz drugega zakona in ne pokličejo k sebi soprog iz prvega zakona.

Po Kocljevi smrti leta 874 je dobil vrhovno oblast čez Panonijo nemškega kralja Ludovika sin Karlman, ki je imel dotlej pod sabo samo Karantanijo. On je torej za nekoliko časa zedinil v eno celoto vse Slovence; Metod je bil kot nadškof panonsko-moravski od leta 874 odvisen v političnih zadevah od dveh neenakih vladarjev, Karlmana in Svetopolka, ki sta se dalj časa vojskovala in šele 874. pomirila v Forchheimu. Lahko si mislimo, da ni bilo Metoduveč tako lahko izvrševati škofovskih dolžnosti po Panoniji. Adalvinov naslednik Theotmar, solnograški nadškof, je hitro uporabil to ugodnost, da bi zedinil Panonijo s svojo nadškofijo, ker je precej po Kocljevi smrti prišelj v Ptuj in je posvetil tam eno cerkev. Papež je sicer dal Karlmanu povelje, da naj pusti svobodno izvrševati Metodu njegova nadškofovska opravila po Panoniji. Pa novi bavarski škofje, ki so zaseli stolice umrlih, so imeli o panonski dijecezi enake nazore kakor njih predniki. Vedeli so, da bi bilo brez uspeha, če bi se še enkrat pritožili pri papežu zarad ustanovitve panonske nadškofije; tudi bi jim ne bilo nič pomagalo, še enkrat ujeti Metoda in ga vreči v ječo. Zato je bilo treba novih sredstev, da bi ga ovirali v delovanju. Predaleč bi nas zapeljalo, ako bi hoteli iz življenja tega svetega moža navesti vse spletke, s katerimi so skušali pridobiti papeža na svojo stran, naslikati omahovanje papeževo, lažnivost, sleparstvo in ponaredbe nemških škofov, katerim je šlo kakor nemškemu kralju samo za desetine in davke; vse obrekovanje in vsa zvijača Nemcev dolgo časa nista imela uspeha, toda semper aliquid haerebit.

Prevod: vedno se bo kaj prijelo. Mišljen je pregovor: "Audacter calumniare, semper aliquid haerebit", kar pomeni: "Pogumno obrekuj, zmeraj se bo kaj prijelo."

Omahovanje Svetopolka, kateremu Metod in slovanski duhovniki niso dopadali, ker so ga večkrat svarili zaradi njegovega pohotnega življenja, v tem ko so se mu nemški mašniki rajši prilizovali in ga hvalili, je sovražnikom Metodovim mnogo pomagalo, da Metod je moral kot sufragana pripoznati podlega sleparja – Wichinga,ki je na vse načine deloval zoper njega. Nemški vpliv se je v Rimu po smrti Ivana VIII. pokazal s tako močjo,

da se je stanje slovanskih mašnikov hipoma obrnilo na slabo. Poslanstvo papeževo je po nemškem podučilu storilo vse, kar je Wiching hotel; najprej seveda je bilo ujeti Svetopolka z laskavimi pozdravi. To smemo sklepati iz papeževih besed: »Primo die haec dixisse sufficiant«,

Prevod: "Za prvi dan naj zadostuje, da je bilo to povedano."

ki nam spričujejo, da so že v Rimu kovali načrt, po katerem bi prišli do svojega namena. Storivši prvi korak imeli bi ga legatje podučiti o nekaterih verskih resnicah, na primer o izhajanju svetega Duha in o zapovedih glede posta. Šele nazadnje so v papeževem imenu zahtevali, da se mora za vselej opustiti slovenska služba božja. Metoda so dolžili krive prisege in zoper Gorazda, o katerem je papež mislil, da ga je Metod svojevoljno postavil za svojega naslednika, so razglasili papežev interdikt za tako dolgo časa, dokler se ne pride opravičit pred papeža; rimski papež torej dolži Metoda krive prisege, ker pravi, da je Metod na truplo svetega Petra, torej v Rimu, prisegel, da ne bo nikdar več opravljal službe božje v slovenskem jeziku, in da je to prisego storil za časa papeža Ivana VIII. Ta papeževa trditev je popolnoma neresnična, kar ni težko dokazati. Metod je bil za časa Ivana VIII. samo enkrat v Rimu, namreč leta 880 in takrat mu je omenjeni papež dovolil slovensko liturgijo ter se ob enem izrekel o njej jako pohvalno (Litteras denique sclavonicas a Constantino quondam philosopho repertas, quibus Deo laudes debile resonant, iure laudamus; et in eadem lingua Christi domini nostri preconia et opera enarrentur iubemus).

Prevod: Slovanske črke, ki jih je pred časom naposled iznašel filozof Konstantin in s katerimi se okorno razlegajo hvalnice Gospodu, po pravici hvalimo; in zapovedujemo, naj se v tem istem jeziku Kristusu našemu Gospodu izrekajo hvalnice in dela.

 Od 880. leta naprej pa Metoda ni bilo več v Rimu in tudi iz Rima ni dobil nikakršne prepovedi glede slovenske službe božje. Popolnoma neverjetno je torej, da bi bil moral MetodIvanu VIII. priseči, da se hoče posluževati rimske liturgije, zakaj ravno ta papež je bil velik prijatelj slovenskim obredom in jim je ostal naklonjen do smrti. V virih ni niti najmanjše vesti, ki bi mogla dokazati nasprotno, in ne moremo si kaj, da ne bi slutili mogočnega vpliva Wichingove stranke na rimsko stolico. Dotični listini se naslanjata najbrž na kako sovražno spomenico, kteri se je v Rimu preveč zaupalo in v kteri je tudi stal passus o Metodovi krivi prisegi. Metod že tako ni mogel krivo priseči, ker mu sploh prisegati ni bilo. Tudi papeževo očitanje, da si je Metod drznil izvoliti naslednika, je krivično, saj mu je Ivan VIII. že leta 880 dovolil, da sme Metod v svoji nadškofiji posvetiti tega ali onega svojih učencev za škofa, ako bi bilo potrebno;

Neoštevilčena lističa med listoma 11 in 12 z več nepovezanimi fragmenti, ki jih ni mogoče jasno umestiti v tekst ali pa izhajajo iz drugega Štrekljevega gradiva:

Za primorske Slovence smemo celo soditi, da je bila glagolica in cirilica tudi neduhovnikom znana.

 Koražno zavriskaj, Poznala te bom, Na okno potrkaj, Odprla ti bom.

Škulj (uškopljeni ovan) Herzegovinismus nach Vuk, Jagić, Aufgaben 15.

 torej je smel posvetiti tudi Gorazda. Metod ga je na smrt bolan priporočal z besedami: »Ta je domačin, svoboden mož, dobro poučen v latinščini in pravoveren; zgodi naj se božja volja ter vaše in moje želje.« V teh besedah ni nič protipostavnega. On ga ni imenoval za nadškofa, temveč je le rekel, da bi bil on najsposobnejši njegov naslednik. Sicer pa ni postal niti Gorazd niti Wiching po Metodovi smrti panonsko-moravski nadškof. V že omenjenih dokumentih prepoveduje papež Štefan VI. slovansko liturgijo in dostavlja ob enem, da naj se tisti, ki bi ne hoteli ubogati, po dvakratnem opominu izobčijo iz cerkve in preženó iz Svetopolkove dežele. Ni nam znano, kako so Wiching in drugi nemški duhovniki, živeči med slovanskimi narodi, tolmačili te besede papeževe, pač pa vemo, da so tako dolgo vplivali na Svetopolka, da je ta leta 886 ukazal z vojaško silo izgnati okoli 200 duhovnikov iz Moravske. Pri tej priložnosti so se po Moravskem stanujoči Nemci (nemetzoi)

Postavljeno v alfabetu. (νεμετζοί)

 obnašali posebno surovo, podili so jih v mrazu proti Donavi in jih med potjo neprestano mučili. Med izgnanimi učenci so bili najimenitnejši Gorazd, Klement, Naum, Angelar in Sava. Šli so na Bolgarsko, kjer je postal Gorazd celo bolgarski nadškof. Slovanska liturgija pa je vsled tega morala na Moravskem in v Panoniji popolnoma propasti.

S krščanstvom je bila donesena Slovencem nova kultura. Gotovo ni bilo staro poganstvo zatrto precej s korenom; pri drugih pokristjanjenih narodih nahajamo iz prvega časa cerkvene prepovedi poganstva in poganskih narodov; le pri našem ni sledú o tem. Motil bi se pa, kedor bi mislil, da je poganstvo izginilo naenkrat. Poroča se, da so še v štirinajstem stoletju molili v Kobaridu nekega malika pod posebnim drevesom in še škof Hren toži, da verujejo Slovenci še v Lado in Poberina. Pomanjkanje prepovedi poganstva si je pri nas razlagati po duhovščini naši. V srednjem veku se župniki navadno za svojo župnijo niso dosti brigali; upravljali so jo vikarji, ki so imeli pravico, sami si voliti »kaplane«; podrejeni duhovniki niso nadlegovali viših z razkazovanjem slabih strani ovčic, katere so pasli. Viša duhovščina pa tudi ni umela jezika narodovega, da bi se mogla o njegovih nazorih podučiti sama.

Narod podučevati v tujem jeziku vendar ni šlo; nemški in italijanski duhovniki so se morali vsaj navadnih molitev naučiti v jeziku narodovem. Napraviti so si dali po sodrugih, ki so stvar bolje umeli, najpotrebnejše slovenske preloge teh molitev; tako so té postale naši najstarejši slovstveni spominki.

VIII

Sem spadajo pred vsemi tako znani frisinski spominki, napak imenovani odlomki, ali po Kopitarjevo karantanski spominki, katerih početek je še zavit v gosto meglo. Starost njih ni natančno določena; Kopitarjevo mnenje, da jih je pisal frisinski škof Abraham (957−994), je popolnoma neosnovano; paleografi na glasu jih stavijo v X. do XI. stoletje. Prvi obsega očitno spoved, drugi homilijo pred spovedjo, tretji izpovedno molitev. Vsi so pisani v latinici po nemškem pravopisu tedanje dobe. Dandanes se vrti prašanje o tem: so li pisani v pravi karantanščini, to je prednjici naše slovenščine, ali pa: so li samo karantanski zaviti staroslovenski spomeniki? Gotovo je namreč, da so mogli tudi nemški duhovniki dati iz staroslovenščine kaj prepisati v latinščino, kar so neobhodno potrebovali v cerkvi. Večina učenjakov se nagiblje k drugemu mnenju, češ, v teh spominkih se nahajajo poleg znakov karantanščine tudi znaki stare slovenščine. Najdalje gre v tem oziru Vondrák, zadnji njih izdajatelj. On nahaja v njih vsakoršnih slovanskih jezikov sledove: nekateri izrazi mu celo služijo v dokaz, da je češčina vplivala na njih jezik, to je, da so nastali na Moravskem v stari slovenščini; z Moravskega da so bili preneseni k Hrvatom, iz hrvaški prirejenega prepisa pa so še le bili preliti v karantanščino. Vondrák je z veliko pridnostjo zbral vse, kar bi moglo služiti v dokaz njegove trditve, toda reči moramo, da nam ravno to nekoliko preveč brani, pristopiti k njegovi misli. Za češki vpliv ni v teh spominkih pravega dokaza. Da je zavuekati se od koga renunciare eui,

Preveriti citatne besede: Zavuekati, Kopitar J., Glagolita XXXIX , II. Briž. spomenik 95 - 96; verjetno iz lat. renuntio – odpovedati

in zaglagolati se zlodeiu slovakismus (zarickal sem od toho

Preveriti: Iazze zaglagolo zlodeiu... Kopitar J., Glagolita XXXIX , III. Briž. spomenik 2 - 3.

), je bosa: obe konstrukciji sta lahko na slovenskih tleh nastali, dasi nam dandanes ta glagola ne rabita več (glagol račiti v ljublj. ljubljanski conf. confessio ge. generalis , danes ne več); druga konstrukcija je naravnost iz nemščine: ih intsago mich demo tiufeli.

»Jaz se odpovem zlodeju«

Ravno tako malo dokazuje obet: i obeti naše im nesem, sacrificia iz manjkajočega danes substantiva se ne da nič sklepati na besedni stan pred 1700 leti; vsedli/vsedi je popolnoma v duhu karant. karantanskih briž. brižinskih spom. spomenikov . Zakaj bi »izvoljenik« ne bilo slovensko, živa slovenska duša ne more razumeti; težko je razložiti ton = ta; toda tudi č. ten se ne strinja; krilatec

Crilatec, Kopitar J., Glagolita XXXV , I. Briž. spomenik 4.

je popolnoma slovensko. Odpustek večne se tudi enako dobro dá dokazati iz slovenskega jezika. Češki znaki v frizinških spomenikih se dadó lahko, kakor je Jagić v Archivu XVIII. 600 dokazal, razlagati drugači; ni nam pozabiti, da imajo Slovenci sploh nekaj znakov v jeziku, ki kažejo, da so bili nekdaj sosedje Čehov.

Pa tudi cerkvene slovenščine ni gotovo dokazati v naših spomenikih. Vondrák je našel, da spovedna molitev v Evh. Evhologiju sin. sinaitiku poslovenjena iz stare visoke nemščine, in ker je v zvezi ž njo 3. brižinski spominek, sklepa, da je ta posnet po onem; toda stiki so tako površni, tako negotovi, da se ne da sklepati iž njih prav nič; da naravnost nasprotno kažejo; pogled v njegovo izdajo 12, 13, kjer so tiskani friž. frižinski stiki razprto, kažejo, kako samovoljna je ta trditev Vondrákova: Besedam »ese iezem uuede ztuoril ili neuuede, nudmi ili lubmi, zpe ili bde, u zbitnih rotah, v lisnih resih«

Kopitar J., Glagolita XL, III. Briž. spomenik 30 - 34. (kar sem vede storil ali nevede, prisiljen ali sam od sebe, speč ali bedeč. S krivičnimi prisegami, z lažnivimi besedami

hoče najti sličnost v stcsl. Éže azъ sъvêdy sъgrêsihъ, ljubo ne sъvêdy, nąždeją ljubo nenąždeją, sъpę li bъdę, ????

Čemu je prepisovavec, če je res imel pred sabo starosl. staroslovenski tekst, tolikoNa hrbtni strani lista (I, 14v) pripisano: „Vondrák V Studie z oboru církevněslovanského písemnictví. / Rozpr. RozprRozpravy České akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění. III. čislo 20, 1903 mora priznati, da II. spom. spomenik homilije“. Ni povsem jasno, na kateri del glavnega teksta naj bi se stavek navezoval. spremenil; karantanščina ga vendar ni silila k temu! Te besede kažejo ravno nasprotno: mož nič ni vedel o stari slovenskem tekstu; zakaj naj bi bil premenil svedy v uuede, naždeja v nudmi nam.. nojo, nenaždeja v ljubmi;

Navedki iz stcsl, pomanjkljiv prepis

misli li Vondrák, da Karantanec li ne bi smel reči spe, bde; »Dai mi bože gospodi tvuoiu milost, da bim nezramen i nestiden na zudinem dine ępred tuima ofima stoial«, je baje posneto po »Molją tę gospodi bože moj, da bi mi račilъ z životъ i milost podati, da i azъ ne posramerъ pred očima tvoima bądą;« je li mogoče da bi Karantanec to tako neumno posnel, da bi rekel namesto, »da i azъ ne posramen, da bim nesramen ftoial«, kjer manjkajoči ne (ne bim) kaže napako, ki je v staroslovenščini odpravljena. Kaj imajo staroslovenske besede »i da azъ ešče na semъ svete moichъ grehъ pokają sę i dostoino pokaarie imêti mogą« opraviti s slov. »Caiuze moih grehou i rad se chocu kaiati ?«

Kopitar J., Glagolita, XV III. Briž. spom. 46 – 48.

 Zakaj bi bil neki moral Karantanec tukaj rabiti druge besede? Kaka sličnost je med besedami stsl: »ty edinъ na sъ svetъ pride grešnikъ izbavitъ« in slov. »ise iezi razil na zvi zuuet priti gresnike isbauiti«, morda je acc. nam. gen. pri supinu panonizem? Da bi bil imel Karantanec pred seboj stsl. tekst, bi bil ohranil genitiv, ker ga je tistikrat pri sup. gotovo že govoril, pa vse kaže, da ga je nemščina zapeljala. O stari slovenščini se torej ne da govoriti v III. sp. spomeniku , pa ravno tako malo v I.; jeli mogoče misliti, da je stalo v stari slovenščini »Bože milostivi otce bose tebe ispouede«, kakor stoji v frizinških spomenikih in ne »izpovědają«? In zakaj bi ne bil prepisovavec rekel »izpovedaju«?! Kar se torej tiče teh stikov, ne moremo govoriti o vplivu stare slovenščine. Da je marsikaj nejasno in negotovo, temu se ni čuditi, če pomislimo, da nimamo iz časov po frizinških spomenikih nobenega slov. slovenskega teksta do 15. stoletja. Toliko smemo reči, da se dadó čehizmi, kroatizmi in panonizmi v frisinskih spominkih razlagati drugači, kakor jih razlagajo Vondrák, Jagić itd., da torej naše preloge ne slone na staroslovenskih, dasi je morda tisti, ki jih je napravil, kaj slišal o slovenskem cerkvenem jeziku, v katerem

so pisane knjige Cirilove in Metodove. Misliti si imamo z Oblakom in Škrabcem, da so nastali naši spomeniki kje na zapadu, na Koroškem, v krajih morda, kjer dandanes ni sledu več o Slovencih, razen v krajnih imenih; da so pisani naravnost v ziljskem narečju, kakor misli Oblak, bi jaz ne trdil; tako zvani »čehizmi« v njih nas silijo iskati njih domovino bolj na severu: na severnem Koroškem in morda celo okoli Gröb....

Nečitljivo krajevno ime, verjetno Gröbminga, Rottenmanna, oba v okraju Liezen na Štajerskem.

Ko je neznani duhovnik (ali morda njih več) prelagal te spominke iz stare visoke nemščine, da bi pri službi božji, kadar je govoriti k narodu, služili zlasti nemškim, jezika ne dovolj veščim mašnikom, tedaj je imel naš jezik že današnji značaj. Rekel sem, da je te spominke prestavilo morda več mož; to kaže razlika v besedah in nekoliko v stilu; tudi niso vse prestave iz istega časa; pozneje šele jih je posnel neznani prepisovavec v svoj zbornik; prvi spomenik na l. listu 78, druga pa na l. listih 158b – 161b. Da so ti spominki le prepisi, kažejo neki izpustki in napake.

Starovisokonemški original naših tekstov še ni najden, pač pa je našel Vondrákoriginal za spovedno molitev v Euch. Euchologiju sinajskem, ki je podobna našemu tretjemu spominku. Naš drugi spominek pa kaže nekaj male podobnosti s homilijo Klementovo, katero je Klementlahko sestavil po podobnih staronemških ali latinskih tekstih, ker je, kakor sta že Vostokovin Sreznevskij opazila, popolnoma v drugem duhu pisana, kakor sicer stare, na grških virih sloneče homilije. Vondráksam pravi, da ni spoznati »nobene notranje zveze celo glavnih misli obeh spomenikov«, in vendar hoče, da je drugi spomenik iz staroslovenske homilije Klementoveposnet! Gotovo sta v neki zvezi prvi in tretji spomenik, ker se v obeh nahajajo neki značilni izrazi (vuzmazi/vuzmaztve, kar razlaga Vondrákkot směs, směstvo, ....;

Nečitljiva beseda

Vostokov je mislil na smak, Geschmack, Begierde, Kopitar uz de maze extra modem? tό ekmetron .....).

Nečitljivo, έκμετρον

Pa najsi bi se tudi dalo kedaj dokazati, da slone frizinski spominki res na prepisih staroslovenskih, to je, da izvirajo iz staroslovenske preloge staronemških cerkvenih formul, mogočnega vpliva narodnega jezika karantanskega ne bo mogel nihče nikoli tajiti. Ker so gotovo naj-pozneje v X. ali IX. stoletju napisani, bi bil ravno ta mogočni vpliv narodnega jezika na nje zelo zanimivo znamenje; v nobenem drugem spominku ne zapazimo, da bi se bil tako zelo vdal vplivu domačega narečja v tako kratkem času. Iz X. in XI. stoletja imamo najstarejše staroslovenske spomenike, in kako se je vendar v njih obdržal stari jezik; le malenkosti so se izpremenile; pri naši tekstih pa vidimo zdaj go zdaj ga, zdaj m zdaj mo v I. pl. pluralu , zdaj skrajšane zdaj neskrajšane oblike; če to ne kaže prehoda, ki se je ravnokar godil na naših tleh, moramo si misliti, da je dotičnega pisavca popolnoma preobladala karantanščina.

Ako bi bili naši frizinski spominki res iz stare slovenščine prepisani, bi bili seveda spomenik mogočnega vpliva delovanja svetega Cirilain Metoda, spadali bi v slovensko slovanski razred staroslovenskih spominkov. Sicer pa nima naš jezik nobenega sledu o tem delovanju, ker je pač pripisovati naglemu poginu njih podjetja na zapadu. V našem jeziku bi samo beseda nedelja kazala morda na grški vpliv apraktoz (…).

Grška beseda je postavljena z alfabetom, (άπράκτος) sledi v oklepaju nečitljiva beseda, domnevno v cirilici.

Da bi se pa bila slovanska služba božja ohranila pri nas kot taka še pozneje, to so nedokazane trditve. Iz raznih glagolskih mašnih knjig, ki so se ohranile tu pa tam iz poznejših časov pri nekih cerkvah, je sklepati samo to, da so k nam zahajali hrvaški popi, ki so nadomeščali latinske mašnike, katerih je bilo premalo; ker latinščine niso znali, so brali seveda mašo v slovanskem jeziku. Godilo se je to do današnjega stoletja, zlasti na Primorskem.

Po frizinskih spomenikih ne nahajamo dolgo dolgo časa nobenega sledu o pisanju našega jezika, ako izvzamemo osebna in krajna imena v listinah, katerih pak vendar ne moremo prištevati slovstvu. Dobrodošla so nam za zgodovino jezika, za historično slovnico in čas bi bil, da bi jih kedo tako obdelal, kakor je obdelal Baudouin imena oseb in krajev v poljskih deželah v svojem znamenitem spisu o Drevnopolskom jazykê.

Prevod: Staropoljskem jeziku (O drevne-pol’skom” jazykě do XIVgo stolětija / sočinenie I. Boduèna-de-Kurtenè)

Pri nas pristopajo žalibog k njih razlaganju včasi ljudje, ki niso dovolj podkovani v filologiji, in tako nam spravljajo na dan nekritične razlage. Pri takem pretresu je najprej pustiti strani svetoivanski evangelij, katerega Rutar, Kos in Glasertako cenijo. Pustiti ga je strani ali ga jemati v poštev še le v zadnji vrsti zato, ker ne vemo, so li dotična imena res slovenska. V Štivanski samostan, kjer se je ta svetemu Marku pripisovan evangelij hranil, so romali seveda tudi Slovenci; prihajali pa so tje tudi Hrvati, Srbje, da, celo družina bolgarskega kralja Mihaela je vpisana. In pri taki mešanici seveda ni lahko razvozlati, kaj je slovensko, kaj hrvaško,

srbsko, bolgarsko. Veče vrednosti je liber confraternitatis

Prevod: bratovščinska knjiga.

šentpeterskega samostana v Salcburgu, potem listine, zlasti Zahn-ov Urkundenbuch.

Prevod: Knjiga listin.

 Po imenih smemo tudi sklepati, kako prodira tuj vpliv v Slovence. Starejše listine so še polne lepih slovenskih imen, pa ta so jih začele izgubljati vedno bolj; najprej so bile domačinke izpodrinjene po mestih in dvorcih med plemstvom, katero se je že v devetem stoletju poprijelo tujega poznamenovanja. Najdalje so se ohranila slovenska osebna imena med priprostim ljudstvom na deželi in v goratih krajih. Blizu Škofje Loke so še konec trinajstega stoletja živeli ljudje z imenom Branislav, Svetogoj, Svobodin, Stojan i. d. Toda kmalu so se tudi ta imena nadomestila s tujimi: listine iz štirinajstega in petnajstega stoletja nam pričajo, da so dajali Slovenci otrokom že tedaj enaka osebna imena, kakor dandanes. V koroškem rokopisu iz XV. stoletja se je ohranilo zraven navadnih krstnih imen Jera, Urša, Neža le še eno narodno, Svetka.

Čudno je, da se v latinskih nemških spomenikih, ki so nastali na slovenski zemlji, skoraj nič ne omenja kulturno življenje Slovencev. Edino izjemo dela znani nemški pesnik Ulrich von Lichtenstein (1202-1275) iz bogate rodovine Liechensteinov, ki so imeli posestva v Murovi in v okolici judenburški. Ta Ulrich se je najbolj poslavil kot pesnik z dvema umotvoroma, ki se imenujeta »frauendienst« in »frauenbuch«. Za nas je imenitno zlasti prvo delo, ker se nam je ohranil v njem zgled slovenskega jezika iz leta 1227. Med drugimi nam pripoveduje pesnik, kako je potoval kot kraljica Venera opravljen iz Benetk na Češko. Na tem potovanju mu je prišel koroški vojvoda Bernard (1202-1256) z obilnim viteškim spremstvom naproti blizu do deželne meje ter ga pri Vratih (Thörl) pozdravil:

Ir gruoz was gegen mir alsus:

Prevod: Vljudno so me sprejeli s temi besedami.

 »buge vas primi gralva Venus!« Bog vas primi kraljeva Venus.

Drugi imeniten prizor iz Ulrikovega potovanja je njegovo srečanje s slovensko ženo sredi Murske doline na zgornjem Štajerskem blizu Kindberga (Kinnenberc), kjer je bival Oton z Buhove, po izobraženosti in moštvu daleč znan. Njegov poslanec je Ulriku eno miljo daleč naproti jahal in ga pozdravil:

»Sîn bote ein mîle gein mir reit, er sprach: vil edeline Kunegin, iuch heißet willekomen sîn In diß lant ein windisch wîp. Die wil mit ritterschaft in lîp Gern in versuchen ûf dem plân, ob ihr eß welt für dienest hân.« »Njih sel mi je eno miljo prijezdil naproti, rekoč: nadvse plemenita kraljica, bodite dobrodošla. V tej deželi je slovenska žena, ki bi se z vami rada pomeriti v viteškem spopadu, če želite vam je na uslugo.«

Dalje mu sluga govori: »Govorim vam resnico, da v tej dolini ni viteza, ki bi se z Vami boril, in zato je sklenila žena Slovenka na borišču se Vam postaviti nasproti s kopjem. Prav bi bilo, ko bi Vi gospa blagovolili boriti se z njo in bi po Vaši visoki vrednosti dovolili v to.«

Po pikantnem dvogovoru med Ulrikom in poslancem žene Slovenke se odloči naposled vendar Ulrik v bojevanje, prepričavši se, da je ta žena Slovenka le preoblečen Oton Buhovski. Opisujoč opravo Slovenke pravi: »Dve dolgi kiti sta jej viseli doli celo črez sedlo in na sebi je imela godeže (godehse), kar je obleka slovenskih žen, a vrh tega še tudi šapel

Šapelj, okrasni trak za okoli glave.

jako drag in bogat.«

IX

V trinajstem stoletju torej ni bila slovenščina še tako zanemarjena v viteških krogih, kakor razvidim iz popisa Ulrika Liechtensteinskega; potrjujejo nam to tudi še slovanska imena vitezov: Svetopolch, Putißlau (Budislav), Turdoguauo (Trdoglav), Witoguauo (Vitoglav), Vrazlau, Frazlau, (Bratslav, Bratislav). Nemec A. Weis pripoznava to v »Kärntens Adel«

Koroško plemstvo.

, stran 44, »dass es aber vorher ein slavisches Ritterthum gäb im Kärnten und in Böhmen, kann man nicht läugnen, nicht einmal den windischen Minnesang …,Treverzent erzählt ungefähr um 1200, da er unter Hollenburg

Hollenburg, grad v Rožu na koroškem.

 geritten: Da kamen tapfre windische Männer entgegen mir als Lanzenrenner.«

Prevod: »da je prej obstajalo slovansko viteštvo na Koroškem in na Češkem, ni mogoče zanikati, kot tudi ne slovenskega minnesanga... Trevrezent pripoveduje okrog 1200, ko je jezdil pod Hollenburgom: tedaj so se mi postavili nasproti hrabri slovenski možje kot suličarji.«

 Žalibog ni povedano, odkod ima Weis svojo vest o slovenskem minnesangu. Da je imel jezik že veljavo na dvoru vojvodovem, nam je priča pozdrav UlrikaLichtensteinskega, še bolj pa vmeščanja koroških vojvod, kateri so morali storiti slovenskemu kmetu obljubo in priseči v slovenskem jeziku. Vsa ceremonija je natančno popisana

v rimani kroniki Otokarja Štajerskega in kronista Janeza Vetrinjskega (Krek 601), kjer je natančno pristavljeno, da praša kmet na vojvodskem stolu v slovenskem jeziku: »Kedo je ta, ki se bliža« itd. Vmeščenega vojvodo je smel le mož slovenske krvi pozvati pred sodnika in pred cesarjem se je smel zagovarjati vojvoda slovensko. Toda to važno mesto slovenščine je le skromno vplivalo na našo prosveto. Vojvode in vitezi niso bili združeni z narodom; ta jim je bil le sredstvo; ugled slovenskega jezika je jel koncem trinajstega stoletja pojemati. Stara pravica, katero je imel jezik pri vmeščanju vojvod po stari šegi, je slovenskemu kmetu le malo pomagala v dejanskem življenju, vojvoda se ga je mogel odkrižati z besedami: »Ich verstaun diner sprach nitt.«

Prevod: »Ne razumem tvojega jezika.«

(Sket)

Pričakovati bi se dalo, da se je med Slovenci pod kulturnim vplivom nemškim, ki je gospodoval v naših pokrajinah gotovo že v XIII. stoletju, zgodaj začela razvijati in uporabljati slovenščina za književne svrhe, da segajo tedaj prvi slovstveni poskusi v starejšo dobo; toda ker je bila že davno zginila politična samostalnost in se je tudi plemstvo skoraj odtujilo, ker je gospodoval po mestih povsod nemški vpliv, nam bo razumevno, da je več, kakor samo slučaj, da nimamo iz te dobe skoraj nobenega spomenika in da jih skoraj gotovo tudi ne bo najti nikoli. K temu se pridružuje še to, da je bila v oni dobi omika sploh težko pristopna ter je bila najti večinoma le med duhovščino; toda pri tej je vsa omika, kakor sploh v zapadni Evropi, latinska. Duhovniki so v narodovem jeziku sestavljali samo najpotrebnejše praktične pripomočke. Da bi pa bil med duhovščino v slovenskih pokrajinah in sploh na zapadu vladal samo latinski jezik, da je bila tudi pridiga in katehetika latinska, to pač ni verjeti; pomagali so si pač duhovni, kakor so mogli.

O tem vprašanju so razmišljali že prvi možje, ki so se zanimali za naše starejše slovstvo. Tako se je zdelo Dobrovskemu, ko je bral Kopitarjevo slovnico, neumevno, da ne bi imeli pred reformacijo nič pisanega, in obrnil se je do Kopitarja v pismu z dne 1. januarja 1810. leta: »Wenn nach § 403 Truber keine Evangelien (auf Sonnt. Sonntage und Feste) ausgab, so möge man sich doch hie und da der dalmatinischen bedient haben. Sollte aber in Krain kein Geistlicher zu seinem Gebrauch sich etwas von seinen Predigten aufgeschrieben haben? Die Lausitzer hatten handschriftlich das ganze neue Testament, ehe sie die Evangelien druckten. Doch über

die Reformation hinaus haben sie auch nichts?«

Prevod: »Če po § 403 Trubar ni izdal evangelijev (nedeljskih in prazničnih), so morda sem in tja uporabljali dalmatinske. Na Kranjskem pa naj si ne bi noben duhovnik zapisal za svojo rabo kaj od svojih pridig? Lužičani so imeli v rokopisu ves novi zakon, preden so tiskali evangelije. Vendar mimo reformacije nimate tudi nič?«

Kopitar mu je odgovoril dne 15. februarja 1810. leta: »Wie sie es vor Truber mit den Sonntagsevangelien machten? Sie lasen gar keine vor! In einer MS. Geschichte des Jesuitenkollegiums in Laibach, geschrieben von dem jeweiligen Rector von 1590 (circa) bis 1690, die ich in einer Licitation erschnappt, und die höchst aufrichtig und interessant ist, heisst es, dass erst die Jesuiten zu catechisieren, Beicht hören etc. etc. anfingen.«

Prevod: »Kako so pred Trubarjem delali z nedeljskimi evangeliji? Sploh jih niso brali! V rokopisni zgodovini jezuitskega kolegija v Ljubljani, pisani od vsakokratnega rektorja od (približno) 1590 do 1690, ki sem jo ulovil na neki licitaciji in ki je zelo resnicoljubna in zanimiva, piše, da so šele jezuiti začeli katehetizirati, spovedovati etc. etc.«

 To mnenje Kopitarjevo in trditev dotičnega poročila je pač pretirana; resnica bo, da se niso pred reformacijo posebno skrbno brigali za poduk kristjanov; toda drugod ohranjene predige kažejo, da tudi pri nas ni moglo biti drugači. Linsenmayr (Gesch. (Geschichte der Predigt in Deutschland, 36-40) pravi med drugim: »So wurden denn auch die Predigten, sofern sie geschrieben wurden, lateinisch geschrieben, denn für das gewöhnliche Volk waren sie eben nicht geschrieben, sondern entweder als Muster und Vorbild oder geradezu als Stoffquellen für den Geistlichen;«

Prevod: »Tako so bile tudi pridige, če so jih zapisovali, zapisane latinsko, kajti niso bile zapisane za navadno ljudstvo, temveč kot vzor in zgled ali naravnost kot vir snovi za duhovnike.«

 nekatere pridige, o katerih se ve za gotovo, da so se govorile nemški, so se ohranile samo latinsko pisane (stran 39); tam beremo tudi: »Also die lateinisch auf uns gekommenen Predigten sind meist entweder Musterpredigten, die überhaupt nicht gehalten wurden, oder sie sind nur vorher lateinisch concipirt oder auch erst nach ihrer Abhaltung lateinisch niedergeschrieben.«

Prevod: »Pridige, ki so prišle do nas v latinščini, so največkrat pridižni vzorci, ki jih sploh niso uporabljali, ali so bile vnaprej zasnovane latinsko ali pa latinsko zapisane šele po tistem, ko so bile govorjene.«

 To je bilo gotovo enako tudi v slovenskih pokrajinah, ker so bile tukaj iste cerkvene razmere, isti cerkveni običaji in navade in v istem duhu vzgojena duhovščina. Da na Češkem ni bil narodni jezik popolnoma zatrt, vsaj kar se tiče cerkvenega petja, za to imamo stara poročila.

Prvo mesto za brizinskimi spomeniki zavzemata med dozdaj znanimi slovenskimi teksti po svoji starosti očitni spovedi ljubljanski, napisani na zadnjih listih latinskega zbornika ljubljanske licejske knjižnice, sig. N. 141. Miklosich je prvi izdal ta drobec v Slav. Slavische Bibliothek II 170-172, toda omejil se je samo na prvo in daljšo confess. confessio gen. generalis ; na konci daljše je dostavil (št. 11) začetek krajše, ne da bi to omenil, potem je natisnil začetek velikonočne pesmi »Nas gospud je od smerti stwal« (kolikor se ga nahaja v rokopisu); tudi predzadnji in zadnji odstavek Miklosicheve objave nista v zvezi z očitno spovedjo, vsebina jima je kratka prošnja in Salve regina,

Prevod: Pozdravljena Kraljica.

in sta tudi v rokopisu na drugem listu. V Let. Letopisu 1879, 11-13 je objavil Radics krajšo

spoved z vsem ostalim drobižem, toda z marsikaterimi pogreški. Nazadnje je vse izdal Oblak v Letopisu za leto 1889, kateri je vse te spominke tudi obdelal v jezikovnem oziru.

Conf. Confessio gen. generalis se nahaja na zadnjih listih obširnega latinskega zbornika, na listih 244b do 246b, toda takoj za latinskim tekstom je v rokopisu nekaj praznih listov (240-243). Obe očitni spovedi je pisala ena roka, dostavke pa, ki se nahajajo vsi na enem listu ter so pisani slabše in neskrbnejše, so od druge roke, ali morda celo več rok. Na levi strani lista 246a je tudi nekaj slovenskih glos, katerih je več tudi sicer raztresenih med latinskim tekstom; kaj obsega ta tekst, ne pove nam noben pisavec o tem rokopisu, vendar bi bilo zanimivo, izvedeti tudi to.

Starost slovenskih drobcev se da določiti samo s pomočjo paleografije, jezikovnih kriterijev za tako določevanje nimamo, ker nimamo starejših rokopisev razen mnogo starejših brizinskih spominkov. Sickel stavi conf. confessio gen. generalis in tudi ostale slovenske odstavke v isto dobo in sicer v početek petnajstega stoletja, okoli leta 1430. Kar je pisano na listu 246b, napravi sicer vtis, da je iz poznejše dobe, toda to je morda samo radi tega, ker je pisava mnogo slabša in površnejša. Radics ima po krivici krajšo spoved za starejšo, on celo vė, da ima krajša »mnogo starejše oblike jezikove« od daljše, kar je neresnično; marveč lahko rečemo, da je krajša spoved prepisana po daljši in je le nekoliko skrčena.

Zadnji odstavek, obsegajoč pesem »Salve regina«, je potekel iz češkega originala, kar svedočijo nekatere jezikovne posebnosti, katere se v svoji skupnosti ne morejo šteti za slovenske: tako .

Približno ena vrsta navedkov iz rokopisa, komaj berljivo.

Važna je torej ta himna tudi v literarnem oziru, ker nam kaže, da je v početku XV. stoletja bila nekaka, če tudi slaba literarna vez ali odvisnost od Češke. Pesem Salve regina je bila pri Čehih močno priljubljena, in poljski prelagatelji so se naslanjali pri svojih prevodih na češke preloge. Tudi naš pisec ni na enem mestu dobro razumel češkega teksta ali pa ga je krivo bral, ker to, kar je on zapisal, je brez pravega smisla: »mi k tebe vpyeme luge fabne otroczy te ewe«: fabne? – Pesem je zanimiva zaradi tega, ker nam kaže, da so bile cerkvene pesmi že pred protestantovsko dobo v navadi in rabi; seveda jih ni bilo mnogo. To spričuje tudi v istem rokopisu ohranjena velikonočna pesem na listu 246a; to pesem je najti pozneje v Truberjevi knjigi »Ta celi katehismus, eni psalmi inu teh vekshih godov, stare inu nove kerszhanske Pejsni« v Bitembergi (1584), kjer je na strani 124. priobčena z opomnjo »Ta stara velikonozhna pejsen, v' nekuliku mejstih popraulena na mnogitero visho«; dalje je natisnjena v Somaripinem slovarju in potem še večkrat. O isti pesmi, ki slove:

Nas gospud ye od smerti stwal, od nega brittke martre, Nam ye se veseliti, onam chocztsche trosti biti Kyrie'on

vemo, da se je pela pred dvesto leti še vedno v Ljubljani pri svetem Jakobu: »Ko je dospel mašnik z Najsvetejšim k velikemu oltarju, je zapel: Regina coeli … Po dovršeni molitvi na čast Materi božji je vzel slovenski nedeljski pridigar (concionator Dominicalis Carniolicus) kip vstalega zveličarja z oltarja, kamor ga je bil postavil po procesiji. Držeč ga je stopil k ograji tik sedežev blizu kropilnika, ki je bil pred oltarjem Matere božje, ter stoječ med dvema svetilcema je zapel slovensko pesem (carniolicum cantum ): “Jesus ie od smerti vstal.” Ljudstvo je nadaljevalo (et prosecutus est populus illum cantum):

Od njega bridke martre Ob tu se veselimo Inu Boga hvalimo. Kyrie eleyson, Kriste eleyson.«

Potem nadaljuje poročilo: »Ko so odpeli poslednjo kitico:

Alleluja, Alleluja, Alleluja Nam se je vesseliti Nam hoche k'troshtu biti Kyrie eleyson, Kriste eleyson

je mašnik pokadil najsvetejše, zapel Genitori, dal blagoslov itd.« Jezuitski dnevnik poroča, da je zlasti ženski spol vneto prepeval slovensko velikonočnico. Pri veliki soboti dne 13. malega travna 1748 pa stoji opomnja, da so ta dan pri vstajenju opustili slovensko pesem, katero so prejšna leta dekleta predolgo zatezala, zaradi česar se je poslušalcem priskutila, namesto nje so zapeli godci na koru po »Regina coeli« v nemškem jeziku pesem »Christus ist erstanden«, katero bo v bodoče po hišnem obredniku mašnik intoniral, »kakor je vse to o. oče rektor ukazal.« Stari slovenski napev je bil torej v 18. stoletju preveč zategnjen; ker ni več spadal v dobo nove operske struje v cerkveni glasbi, se je moral umakniti nemški pesmi. Ali je to tudi bilo pospeševanje slovenščine po duhovnikih v 18. stoletju?

Velikonočno pesem ljubljanskega rokopisa imenuje Oblak »začetek znane stare velikonočne pesmi«. Kakor kaže primera s pesmijo v Somaripinem slovarju in v Truberjevem Katekizmu, to ni samo pričetek – ampak tudi konec vse pesmi. Vendar vidimo iz tega fragmenta, da so se slovenski protestantovski pisatelji pri sestavljanju cerkvenih pesmaric naslanjali prav tako kakor Luther na stare slovenske pesmi; seveda so jih v svoje namene predelali in spremenili. Tako so edno stoletje postopali tudi katoliško-bosanski pisatelji.

Iste starosti utegne biti tudi odlomek, v katerem vidi Radics pesem na čast sv. Marije; zasledil ga je Radics v domači biblioteki kneza Auersperga na platnici neke knjige v prejšnjem knežjem dvorcu ljubljanskem. On misli, da je iz XIV. stoletja; ker pa se je pokazalo, da je krajša očitna spoved, katero stavi v XIV. stoletje, tudi le iz XV., mislim, da bode tudi ta rudera

Slabo čitljivo, nesmiselno

iz tega zadnjega stoletja. Toda da bi se le dala brati in razložiti. Toda kdo nam spravi kak smisel v tele vrste?

.  .  .  .  .  oczy twojee czwtlem primy .  .  .  .  .  y moy swat moree .  .  .  .  .  sercze gore .  .  .  .  .  nyenee lizee primty se solzw tige lazzye .  .  .  .  rumene preleppe yene Raczycze .  .  .  .  wridke te vssle wyczy .  .  .  .  to moyee serzze nossy ymi mee .  .  .  .  rassy in slaby ie luba moya czunassa rumena ---

(Prim. Letopis 1879. str. 10-11.)

Nič gotovega ne vemo tudi o nekem rokopisu, ki je hranjen ali bil hranjen v vodomotskem (admontskem) samostanu ter se nazivlje »Codex sec. seculi XIV., in quo varia continentur. Nominum vocabula latina et vernacula. Pater noster, Ave Maria et Credo in lingua vernacula longe ab hodierno diversum.«

Prevod: "Kodeks iz 14. stoletja, ki vsebuje različne stvari: latinska in domača poimenovanja imen, Oče naš, zdrava Marija in vera v domačem jeziku, ki se precej razlikuje od današnje."

MS. in fol. po Mucharjevem zapisku v Archivu VI. 171. Toda ker ne vemo, ni li morda ta lingua vernacula »nemški jezik«, je zastonj govoriti o tem spominku; Šafařík, Levstik in vsi drugi vedo

le, kar piše Muchar, kateri omenja v vodomotskem samostanu na omenjenem kraju tudi neki Alphabetum Sclavorum seu vindicum Msc in fol.;

Prevod: Slovanski ali slovenski črkopis v nevezanem rokopisu.

o tem je dognano, da nima nobene starinoslovske vrednosti; najbrž si je kak menih to azbuko izmislil (Ljubljanski zvon II. 509).

Bolje smo podučeni o takozvanem celovškem rokopisu, ki obsega očenaš, češčeno si Marijo in vero. Pisan je na koži in je bil svoje dni najbrž zadnji list kodeksa, seveda tudi na koži napisanega. Naš list je iztrgan iz knjige. Druga stran je po pisanju mlajši, zamazana in odrgnjena in obsega krstna navadna imena oseb bratovščine Device M. Marije v Radečah n. na G. Gorenjskem.

Zadnja beseda je slabo berljiva; Štrekelj očitno misli na Rateče v zgornji savski dolini.

Ker so na tej letne številke 1467. in 1471., je soditi, da je prva stran, naš slovenski tekst, kakih 50 let starejši, torej iz istih let kakor očitni izpovedi. Pisan je na kranjsko koroški meji.

Kolikor toliko cerkven značaj ima tudi beneški rokopis, ki ga je izdal v XIV. zvezku Archiva Oblak. Pisan je na pergamenu in sestoji iz 16 listov kraljeve osmerke. Prvi del obsega latinske, semtertje tudi italjanske zapiske iz let 1459, 1486, 1492, 1502, 1508. V drugem delu pa se nahajajo od različnih pisavcev in iz različnih let večinoma slovenski zapiski, in to v treh oddelkih. Največji in najstarejši oddelek iz ene roke je na listu 8, 9 in 10a, ter spada v leto 1497. pisal ga je Johanes civis vegle - q. nicolaij de vegla publicus imperiali autoritate notarius.

Prevod: Johan, meščan Krka, po cesarskem pooblastilu državni tajnik kvestorja Nikolaja iz Krka. - Sledi slabo berljiv vrinjen stavek; verjetno branje: »Ali je bil duhovnik? Najbrž, notarijat so takrat, dasi se je to večkrat prepovedalo, opravljali duhovniki.«

Od drugega pisavca je edini zapisek na listu 10b iz leta 1508, drugi zapisi so iz še poznejših let. Časa, v kateri sega najkasnejši zapisek, Oblak ni skušal določiti; vsekakor si moramo misliti, da bo iz primeroma pozne dobe. Zavoljo različne pisave teh zapiskov pripisuje jih Oblak še dvanajsterim pisavcem poleg že omenjenih dveh pisavcev. Ti pisavci pa so gotovo bili ali notarji ali duhovniki-kamerarji. Da bi se bili ti v dotičnih krajih Benečije, na katere se nanaša naš spomenik in kjer je gotovo tudi pisan, prav naglo menjavali ali da bi bili brž drug za drugim pomirali, ni misliti. Potemtakem ne grešimo preveč, ako postavljamo, da je najkasnejši pisavec (XVI.) napravil svoj zapisek 70 do 100 let kasneje od pisavca I. Vsebina beneškega rokopisa so zapiski o ustanovah bratovščine svete Marije v Črnjevu, torej nekak »liber fundationum«

Prevod: "knjiga ustanov".

; vendar ni pozabiti, da podajajo slovenski zapiski samo posnetek pred njimi stoječih latinskih zapisov in da se pri tem niti strogo ne pazi na red izvirnika, s katerim se strinja slovenski tekst navadno samo v začetku in prvi vrsti. Spomenik je pisan v narečju beneških Slovencev, kakor se to govori okrog Črnjeva, torej v narečju terskem; jezik seveda ni enoten; čakavskih posebnosti, katerih je iskal Oblak, ni v njem (prim. o tem mojo oceno v Ljubljanskem zvonu 1892).

Če še omenim načrt homilije, pisan na zadnjem listu nekega evangelistarija v farnem arhivu kranjskega mesta, kjer je nekdo, Nemec ali Italijan, poskušal v 15. stoletju slovenske glasove vkleniti v najskornejšo ortografijo, kar se mu je res čudovito posrečilo (Ljubljanski zvon III. 606), sem pač navel vse, kar imamo pobožnega pred Truberjem.

Dosedaj omenjene drobtinice našega jezika iz predprotestantovske dobe so imele cerkven značaj. Že zadnjič sem omenil papirnato pravico koroških vojvod, da smejo pred cesarskim sodnim stolom in v državnih zborih govoriti slovenski. Vojvoda koroški je bil tudi »Jägermeister des heil. heiligen Röm. Römischen Reiches deutscher Nation«

Prevod: »lovski mojster svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti«.

in imel je nalog, razsojati v lovskih prepirih, vendar mu je bila dolžnost, kakor piše Enej Silvij (Descriptio Asiae et Europae cap. 20),

Prevod: Opis Azije in Evrope, 20. poglavje.

 »da je storil to vselej v slovenskem jeziku«. Da pak to ni veljalo o Nemcih, je ob sebi umljivo; tudi ni mogel razsojati v slovenskem jeziku, kedar je pravice iskajočemu mogel reči: »ich verstaun diner sprach nit«.

Prevod: »ne razumem tvojega jezika«.

Drugači je bilo pri prisegah; toliko vesti, da mora prisegajoči vedeti, kaj priseže, je še imel srednji vek in začetek nove dobe; šele razsvetljenemu duhu XVIII. in XIX. stoletja je bilo pridržano, siliti ljudi v prisege, ki jih ne umejo; zato se je ohranilo nekaj drobtin iz teh časov, ki kažejo na rabo slovenskega jezika v uradih. Tak dokument je l. 1866 najdeni rokopis kranjskega mesta, katerega postavljajo v leto 1486 do 1493; podaja nam štiri obrazce za prisege v slovenskem jeziku. Nadpisi so seveda nemški; prvi slove: Eines Bürgers Ayd, drugi: Eines Rathhern Ayd, tretji: Eines Richters Ayd in četrti Wie ein Richter einem oder der mer geschwornen Bürger in Zeugen sahen den Ayd vorsagen soll.

Prevod: »Prisega meščana«, drugi »Prisega svetnika«, tretji »Prisega sodnika«, in četrti »Kako naj za sodnikom eden ali več meščanov porotnikov zaradi pričevanja ponavlja prisego.«

Rokopis je našel Janko Pajk in ga je natisnil leta 1870 v programu mariborske gimnazije, potem pa tudi v svojih Izbranih spisih (1872). Jezik nam je dokaz, kako omnipotentno je že bila konec XV. stoletja razširjena nemščina povsod po mestih in uradih. Da se je morala slovenščina rabiti pred sodnijami z ljudmi, ki niso znali nemščine, je pač gotovo, in se nam to tudi izrečno povdarja v zgodovini cisterzijanskega samostana v Sitičini. Leta 1489 je namreč omenjenemu duhovskemu zavodu preskrbel predstojnik Ivan pl. Apfaltrern za administracijo samostana in zastopanje v pravdah posebnega pravdnika, zmožnega slovenskega jezika: »qui (anbaldi) a servitiis in celeberrimo monasterio Sitticensi leges secularium prophanas Slavonico idiomate explanarunt, criminaliumque seu poenas seu causas deciderunt atque controversias dijudicarunt«

Prevod: "ki (anbaldi - neznana beseda) v zelo znanem stiškem samostanu zaradi podložnikov v slovenskem narečju razlagajo stoletja stare posvetne zakone, izrekajo kazni ali pravde za hudodelska dejanja in razsojajo spore."

(Radics v Let. Letopisu 1879, 27). Navaja se tudi poročilo, da so kranjski stanovi v svojih zborih obravnavali slovenski »windisch wird gehandelt«; dotični citat iz Dimca je v Glaserju in Radicsu, od koder ga ima Glaser, napačen, in ne dá se določiti, v koliko velja poročilo o slovenščini.

X

V nekem rokopisu iz leta 1466 iz Loke

Iz Škofje Loke

na Kranjskem, katerega hrani c. k. dvorna knjižnica na Dunaju, so zabeležena v horoskopu o bodočnosti človekovi slovenska imena mesecev, katerih je danes neznana: Januarius Prosyniez Das ist das erst maneyd Gener gehayssen; das chind das yn dem moneyd geporen wirtt das stilt geren und fegertt zu allen zayten gross freud zu haben. Ffebruarius das ist der hornung oder der Setstzan, Martius susetz; v njem rojen otrok wird snell und reich und in allen Dingen pehent. Aprilis maly trawen, Mayus weliky trawen, Junius bobowczwett: der ander May das wirtt freudiges muetes und acht nicht was er tuett. Julius maly serpan, Augustus weliky serpan, September Poberuch, October listognoy, November kozowpersthk, December gruden.

Prevod: Januar-Prosinec je prvi mesec, imenovan Januar, otrok, ki se rodi tega meseca bo mirne narave in bo vedno zelo vesel; Februar, to je Hornunc (staro nemško ime za februar) ali svečan; Marec, sušec, v njem rojen otrok bo hiter in bogat in v vseh stvareh spreten; April, mali traven; Maj, veliki traven; Junij, bobov cvet: drugi maj, ta (otrok)bo vesel, pogumen in nepreračunljiv; Julij, mali srpan; Avgust, veliki srpan; September, poberuh; Oktober, listognoj; November, kozovprst; December, gruden.

O vipavski šoli poroča Herberstein v svojem životopisu, da se je leta 1496 učil poleg nemščine tudi slovenščine (windische sprache) kot postranskega predmeta, iz česar sklepajo nekateri, da se je v tej šoli in tako tudi po drugih šolah slovenščina tudi pisala. F. Ilešič, O pouku.

Ilešič, Fran: O pouku slovenskega jezika, njega dosedanje smeri in bodoča naloga.

Učitelj cesarja Maksimilijana, Brlogar (Berlover, Prelokar),

Nečitljive besede; domnevno: »naj bi bil napisal«.

 celo slovensko slovnico in majhen slovenski slovar, o čemer pa ni ne duha ne sluha; prvič so se slovenske besede tiskale v znani nemški pesmi o puntu slovenskih kmetov iz časa cesarja Maksimiljana I.; ta ustanek se imenuje »windischer Bund« – »Stara pravda (alte Gerechtigkeit)-Krieg« (Valvasor IV. 406, 417): »Aus ihrer gemain / theten sy schreien Stara prauda / ain yeder wolt sich rechen, seines herrn gut nun schwechn. Leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina.«

Prevod: »Slovenska zveza«, »Stara pravda – vojna«. »Iz svojih gmajn so vpili, stara pravda, vsakdo naj sedaj se maščuje, gospodarju imetje uničuje, le vkup le vkup, le vkup, uboga gmajna.

Radics misli, da se bo še sicer našlo več stvari iz dobe pred Truberjem in da se jih je mnogo uničilo v turških vojskah. Toda to ne kaže biti resnica. Po kranjskih gradeh še zdaj često nahajamo glagolske rokopise cerkvenih knjig hrvaške redakcije: Ako so ti ohranjeni, zakaj se tudi slovenski v latinici niso mogli ohraniti, če jih je res bilo toliko? Kako je to, da Truber nikoli ni videl v slovenskem jeziku nič spisanega ali natisnjenega pred svojo dobo: »Uns und männiglich ist bewusst, daß vor Jahren kein Brief oder Register noch weniger ein Buch in der windischen Sprach zu finden war, denn man hielt dafür, die windische und ungarische Sprache waren so grob und barbarisch, da man sie weder schreiben noch lesen könne«

Prevod: »Mi in še mnogi se zavedamo, da pred leti ni bilo najti nobenega pisma ali registra in še toliko manj knjige v slovenščini, kajti slovenski in madžarski jezik so imeli za tako groba in barbarska, da ju ni mogoče niti pisati niti brati.«

(pravi v predgovoru k 2. izdaji novega Testamenta Tub. Tubingen 1584). Ako sklepa Radič iz Truberjevih besed v prvi njegovi knjigi: »Und entsetze dich nicht, ob dir am ersten gedünkt seltsam und schwer sondern lies und schrieb diese sprache selbst, wie ich ein zeitlang gethan,«

Prevod: »In ne ustraši se, če se ti sprva zdi nenavadno in težko, temveč beri in piši sam ta jezik, kakor sem ga nekaj časa jaz.«

 da je Truber sam bral pred njim pisana slovenska pisma, sliši pač travo rasti; Truber vendar pravi le to, da se je sam uril v branju in pisanju svojih stvari; neosnovano je tudi domnevanje Radicsevo, da je imel Truber v rokah Brlogarjev (Prilokarjev) slovar in slovnico. Če je to res, potem bi morali šteti Truberja med lažnjivce, če piše leta 1584, da pred štiriintridesetimi leti ni bilo nič v slovenskem jeziku pisanega ali tiskanega. Toda to niti najbolj katoliškemu strankarju ne bo prišlo na misel, naj si že misli o Truberju to ali ono slabost.

Rezultat torej je ta, da pred reformacijo ni bilo pravega slovstvenega delovanja, da se pisanje ni uporabljalo v razširjanje kakih idej z namenom, da bi jih narod sprejel in jih ohranil; spominki pred Truberjem so osamočeni poskusi pisave našega jezika brez prave slovstvene vrednosti in imajo nekateri izmed njih samo kulturnozgodovinsko važnost, drugi pa samo jezikovno vrednost. Slovenščina se v teh časih ni rabila v izobraževalno orodje. Prava zgodovina slovenskega slovstva se začenja šele s Truberjem.

Drugo poglavje Protestantovska doba
Uvod

Literarno gibanje je, kakor sem že v uvodu omenil, v najtesnejši zvezi s političnimi, državnopravnimi dogodki in preobrati v verskem mišljenju. To vidimo že pri rojstvu slovanskega slovstva v IX. stoletju, katero ima poleg verskega dna tudi političen namen. Slovanska država velikomoravska naj bi se kolikor moči odtegnila germanskemu vplivu. Zlati vek je staroslovensko slovstvo doživelo pozneje na Bolgarskem v neodvisni mogočni državi carja Simeona in je s političnim propadom bolgarske države začelo hirati. Na Poljskem se začenja zlata doba poljskega slovstva s časom največje moči poljskega kraljestva za Sigismunda; na Češkem jo nahajamo v najslavnejši dobi češkega naroda za Husove reformacije in isto moremo zapaziti tudi pri drugih neslovanskih narodih.

Ker Slovenci že davno nismo imeli politične samostalnosti, ampak smo bili navezani na tuje narode, je naravno, da so važni dogodki v njih življenju širili svoje valove tudi na naš na nje priklenjen narod: to vidimo kakor v šestnajstem, tako v osemnajstem stoletju, tako pri reformaciji, kakor pri francoski revoluciji.

Dasi daleč od središča velikega reformatorskega gibanja v 16. stoletju, so naše slovenske dežele vendar zgodaj že občutile njegove tresljaje, saj so bile v njih razmere skoraj iste kakor na Nemškem. Tako v Ogleju kakor v Salcburgu se je pojavilo najhujše zlo, ki more zadeti cerkev, indiferentizem in posvetna nasladnost, sploh vse pregrehe, ki so ž njimi v zvezi. Na zunaj so si duhovniki sami jemali ves ugled in vpliv na svojo čredo s svojim razuzdanim življenjem, na znotraj pa jim je največkrat manjkalo znanja in prepričanosti, kateri sta tako mogočne delali oznanjevavce reformacije. K temu je prišteti še slabe čase, nesrečno ležo

Lego, položaj

slovenskih dežel, izpostavljenih turškim napadom in neprestanim bojem. To je požrlo vse duševne in materialne moči: nikjer ni sledu o nižih ali viših šolah, izvzemši nekaj samostanskih in vaških šol, nihče ne skrbi za razvoj nadarjenega naroda. Le posamezni sinovi boljših stanov hodijo po višo omiko na sosednja italijanska in nemška vseučilišča. Ljubljanski škofje sami so bili več ali manj odtujeni svojemu pravemu poklicu; škof Rauber je bil bolj diplomat in vojščak, kakor pastir in voditelj izročene mu črede. Tako je bilo vse pripravljeno, vzprejeti vase vtiske, ki so z neodoljivo močjo dušnega pritiska preplavljale vse deželne meje. Toda nikdar bi ne bila reformacija postala tako mogočna, ako bi je ne bilo podpiralo tiskarstvo. Že prvi edikt Ferdinanda I. v verskih stvareh iz leta 1523 meri zoper razširjanje Lutrovihin njegovih naslednikov spisov po notranjeavstrijskih deželah, h katerim so pripadale slovenske dežele. Razširjanje teh knjig je pač pospeševala živahna trgovina. Novi nauk je našel kmalu pripadnike v domači duhovščini sami, ki ga je oznanjala s prižnic. Viši stanovi so bili sprva še zvesti katoliški veri, škof Ravbar se jih mogel leta 1525 še posluževati, da so izrazili na državnem zboru v Augsburgu njegovo pritožbo zoper predigarje. »Es ist leider in den Land grosser Irrsal, velcher am meisten durch die Prediger entstanden, aus Ursach, dass sie widerwärtig Sachen auf der Kanzel und sonst anzeigen, die mehr zu Verrückung des Glaubens, zu Unfried und Aufruhr, als zu Einigkeit dienen.«

Prevod: »Na žalost je v deželi velika zmeda, ki je nastala v glavnem zavoljo pridigarjev, ker oznanjujejo s prižnice in drugod odvratne stvari, ki služijo bolj omajanju vere, nemiru in uporu kot pa enotnosti.«

 Očividno namigava škof na kmetiški upor, v čegar zahtevkih nahajamo odpravo odredb in za odpustke in novih davkov in svobodno volitev župnikov po občinah. Poslanca Jožefa Lamberga podučuje, naj prosi pomoči zoper luterske ljudi: »Und sofern der Erzpriester (patriarha oglejskega) morgen bei Euch sein wird, so sagt ihm, daß unser Rath ist, dass man ihn bei Ihrer fürstlichen Durchlaucht als einen lutherschen Ketzer anzeige… Das schreiben wir jetzo darumben, dass uns gestern angezeigt ist, wie seine Priester und Kaplan; so jetzo neulich auf S.Lucastag zu S.Lukas neben viel frommen Priestern Mess gelesen haben, luthrische Mess und nicht, wie die christenlich Kirchen solche gesetzt, gelesen und Canones ausgelassen, solche sie von ihm (Erzpriester) gelernt.«

Prevod: »In brž ko bo nadduhovnik pri vas, mu recite, da svetujemo, naj se ga pri njegovi knežji svetlosti naznani kot lutrovskega krivoverca … To pišemo zdaj zaradi tega, ker nam je bilo včeraj naznanjeno, kako so njegovi duhovniki in kaplani zdaj pred kratkim na god sv. Luka v cerkvi sv. Luka pred mnogimi pobožnimi duhovniki brali mašo, brali so lutrovsko mašo in ne, kakršno so postavile krščanske cerkve, in izpuščali kanone, kakor so se naučili od njega (nadduhovnika).«

 Torej že osem let po nastopu Lutrovem je dostojnik nadškofije oglejske reformiral mašo po protestantovsko in zahteval to tudi od svoje podrejene duhovščine. Škof ni imel moči, nastopiti zoper njega, ker ni spadal v njegovo škofijo, patrijarh pa se za svojo dijecezo sploh ni brigal, ampak prepustil nje vodstvo višim duhovnikom (Erzpriester, jašprišt

Negotovo branje

). Potemtakem je pač kmalu prestopilo to zlo mejo oglejske škofije in 1527. najdemo v Ljubljani cel krog protestantovski mislečih mož. Hren pravi v nekem rokopisu ljubljanskega semenišča (Mitthlg. 1864 S. 2

Verjetno Mittheilungen des historischen Vereins für Krain

): »Primi haeresis Lutheranae in Carniola autores ex Laicis erant: Mathias Klobner, E. E. Landschaft Landschreiber, Mathias Zweckl, Andreas Farrest; primi seductores laici Leonhardus Budina, Christoph. Prunner, Adam Bochoritsch, Bart. Picus«,

Prevod: "Prvi začetniki luteranskega krivoverstva na Kranjskem izmed laikov so bili: Matija Klombner, častivredni deželni pisar; Matija Cvekelj; Andrej Farest. Prvi sleparji laiki so bili: Lenart Budina, Krištof Pruner, Adam Bohorič, Jernej Pica."

 torej samo neplemenitaška imena. Plemenitaše je pač oddrževal od novega nauka versko komunistični program kmečkega upora. Vendar se je protestantsko gibanje kmalu tako

razširilo, da je 1827. leta bil iz Bude izdal Ferdinandgeneralni mandat zoper luterance po Avstrijskem, kateri je bil poslan kranjskemu deželnemu glavarju Vidu Thurnu in deželnemu upravniku Juriju Gallu v 160 tiskanih izvodih, da jih razširita po vsi deželi, kar je dokaz, da so bili prepovedani nauki že na vse strani prodrli. V njem se obširno razpravlja o prepovedi Lutrav cesarstvu in prepovedi njegovih knjig ter se določajo kazni: smrt na grmadi, če kedo taji človečanstva ali božanstva Kristovega, njegovo rojstvo, trpljenje, vstajenje, vnebohod in v govoru, predigi ali pismu; ječa, če kedo opusti spoved; ječa ob vodi in kruhu, če kedo prestopi cerkveno postno zapoved; prepoved knjig se obnavlja, cesarskim uradnikom, ki bi ne izvršili mandata, se preti z odpravo, mestom z odvzetbo njih privilegij, ovadnikom pa se obljublja nagrada. Uspeh je bil ta, da se je odrekla duhovna desetina in po duhovnih zahtevane davščine; zoper te lutrske predrznosti je dosegel oglejski patrijarh pismo kralja Ferdinanda, »ki žuga z globami in telesnimi kaznimi tistim, ki odrekajo duhovne davščine in razširjajo nekatoliške nauke« (15/XI 1528).

Duhovne komisije v odpravo gnilih razmer med duhovščino je sicer vlada postavila, pa ne sliši se nič o njih delovanja; le malo se sliši o izpolnjevanju in izvrševanju tudi poprej omenjenega mandata. 1529. in 1530. se ponovi za Kranjsko prepoved protestantskih knjig. Dasi so bile vse te naredbe brez pravega učinka, vendar niso smeli pripadniki novega nauka nastopiti javno, delovali so samo skrivaj, kakor kaže povelje deželnega glavarja Kacijanerja z dne 17. jul. julija 1530, da naj se zapró neki pripadniki Lutrove sekte, »welche neben andern ketzerischen Artikeln wider das hochwürdige Sacrement unseres Seligmachers und wider die hochgelobte Königin Jungfrau Maria in Winkeln heimlich predigen.«

Prevod: »ki poleg drugih krivoverskih členov pridigajo na skrivaj po kotičkih proti vzvišenemu sakramentu našega zveličarja in proti češčeni kraljici devici Mariji.«

Kacijaner je ravnal pri tem kot zvest sluga kraljev, drugači pa so ravnali stanovi, zastopniki dežele in imetniki sodne in upravne avtonomije. Oni se še niso izjavili zavoljo strahu pred kmeti; toda na katero stran se nagibajo, so pokazali naravnost s svojim ravnanjem zoper papeževe berače. Sklenili so zapovedati jim, naj zapusté deželo, in jim ne dopustiti bere niti tedaj, če bi pokazali kraljevo dovolilo za zbiranje prispevkov za cerkev sv. Petra v Rimu.

Izmed stanu, ki je zakrivil propad vere, iz duhovščine je izšel mož, ki mu je bilo določeno, da je napravil evangeljski veri navzlic vsem naklepom pot v narodovo srce in povzdignil slovenski jezik med pismene jezike.

Primož Truber, rojen 1508. leta najbrž 8. junija v Raščici blizu Turjaka, kot podložnik Auerspergov, je hodil v šolo na Reki (1521), v Salcburgu in na Dunaju. Bil je reven kakor Luther in si je moral kakor ta večkrat po tedanji šegi zberačiti vsakdanji kruh s popevanjem duhovnih pesmi do hiše do hiše. Revščina mu je branila, obiskovati vseučilišče, zato se ni mogel priučiti grščini in hebrejščini. Pač pa se je navadil na Reki italijanščine in hrvaščine, katera mu je pozneje zelo koristila. Ko se je 1527. leta vrnil domov, je našel v tržaškem škofu PetruBonomu posebnega pokrovitelja, kateri ga je sprejel kot diskantista v svojo kantorijo ter mu pomagal dovršiti duhovno izobrazbo. Njegov vpliv mu je pridobil leta 1530 kaplanijo sv. Maksimiljana v Celju in pozneje župnijo v Loki pri Radečah na Savi in v Debri (Laškem trgu, Tüffer). Tukaj si je mladi ognjeviti mož, ki je pač že s tujega donesel seme novih naukov, pridobil priložnost, z vnetimi predigami zoper cerkvene zle rabe dokazati svoj poklic za oznanjevavca novega evangelija. Nastopil je zoper vizije nekih zamaknjenih žensk, ki so trdile, da so se jim prikazali svetniki, ter so zahtevale, da naj se jeza božja potolaži z zidanjem cerkve. Truber je zavrnil ljudstvo na pravo pokoro in spoznavo Kristusa po besedah svetega pisma, toda ni se še nikakor ločil od cerkve. Sloves njegovih predig ga je nastopnega leta 1531 pripeljal v stolno cerkev ljubljansko, kjer ga je njegova vnema spravila v prvi konflikt z njegovimi duhovnimi predstojniki. Tukaj je zagovarjal s prežnice ne samo najvažnejši protestantovski nauk o opravičbi po veri (...Glauben),

ena ali dve nečitljivi besedi in Glauben – vera, v oklepaju.

ampak je predigal tudi zoper celibat duhovnikov in delitev sv. obhajila v eni postavi, torej dve najpomembnejši zahtevi tedanjega časa. To drznost je plačal s tem, da mu je škof Ravbar prepovedal prediganje; toda mestni magistrat mu je odprl svojo patronsko cerkvico sv. Elizabete v meščanskem špitalu ljubljanskem, kjer je nadaljeval svoje predige, katere so željno poslušali plemenitaši in meščani. Leta 1536. se mu je pridružil korar Pavel Wiener, čislan mož, ki je kot stanovski poslanec prišel večkrat na dvor, ter se je naglo odločil in oženil. Tudi korar David Hasiber in kaplan špitalske cerkve Andrej Latomus sta prestopila k novemu nauku. Leta 1540. pak je deželni glavar Miklavž Jurišić izprosil kraljev razpis, vsled katerega se je moral vrniti Truber na svojo župnijo v Loko. Nič ne kaže velike onemoglosti katoliške hijerarhije nasproti novim verskim idejam bolj kakor to, da se je celih deset let pred

očmi duhovnih viših pastirjev in posvetne moči, bogato opremljene z vsemi sredstvi inkvizicije, brez moteža uganjala protestantska propaganda. Vzrok tega tiči v tedanjih razmerah, v pogajanjih med cesarjem in stanovi, ki so izrabljali neugodno državno stanje, da bi si priborili prostost vere. Protestantje so se vsaj trpeli. Truberja, ki je že javno priznal protestantovska načela in je bil primoran oditi na svojo župnijo, je imenoval leta 1542 škof Franč. Frančišek Katzianer za korarja pri ljubljanski stoli cerkvi in tako se je on vrnil na kraj svojega prejšnjega delovanja. Leta 1544. mu je naročil škof Urban Textor, naslednik Katzianerjev, predige v stolni cerkvi in to hkrati ž njegovim somišljenikom, korarjem PavlomWienerjem. Najbrž je Truber predigal slovenski, Wiener nemški. Truber je s svojo prepričevalno besedo deloval zoper sekto prekrščevavcev, ki se je pokazala blizu Ljubljane in je bila enako zoprna katolikom in protestantom. Po spričevanju Truberjevem(v Novem Testamentu 1582) so se klatili ti sanjarji po slovenskih deželah, že preden se je začelo predigati protestantizem. In v resnici nahajamo v verski pritožbi dolenjeavstrijskih dežel, podani v Insbruku 1532. leta, tožbo o zlorabljenem dvokostu. Leta 1540. se je kraljica Ana zahvalila Miklavžu Jurišiču, ki ji je naznanil spreobrnitev prekrščevavcev, in istega leta mu je v drugem pisanju naročila, naj pripadnike te sekte, če bi se še pokazali, odpošlje v Trst nekemu Andreju de Doris, s katerim se je bil kralj Ferdinand že sporazumel, pač zato, da se umore. Po Truberjevemspričevanju pak se je zatrla ta sekta med Slovenci še le, ko so leta 1545 v Gradcu na kolesu umorili enega njih poglavarjev.

Škof Urban Tekstor, Kraševec, je bil prijatelj jezuitov. Dopisoval je njih ustanovitelju Ignaciju Lojolskemu in njega spremniku Jajusu in on je tudi pozneje dal povod, da so bili jezuitje poklicani na Avstrijsko. Ko je nastopil svojo škofijo, je postavil Truberjaza predigarja, ker mu je bil znan kot dober cerkven govornik in je pričakoval morda, da izpremeni svoje mišljenje. Toda Truberni bil mož za to, niti ni poznal pametne zmernosti; novi nauk je zastopal z najhujšo vnemo. Škof je skušal zato preprečiti njegovo delovanje ter mu je podelil 1546. leta župnijo v Št. Jerneju na Dolenjskem, katera vas se še danes imenuje včasi »luteranska vas«. Ko pa je škof Urban izvedel, da delita Truber in Wiener sveto obhajilo pod obema podobama, in ko je Wiener

po smrti žene vzel drugo, je sklenil po srečno dokončani šmalkaldski vojski odločno udariti pripadnike avgzburške izpovedbe na Kranjskem. Najprej je ukazal zapreti njih glavarje: drja Leonarda Mertlitza, od 1520. leta korarja, od 1534. leta stolnega prošta in arhidijakona radoljškega; Jurija Dragolitza, generalnega vikarja; Klomberja, deželnega pisarja; Martina Pregel-a in Adama Koncilija, čislane meščane; potem Wienerja in tudi Truberja, ki je bil na svoji župniji v Št. Jerneju. Truber je ušel, ker so ga prijatelji o pravem času obvestili. V njegovo hišo v Ljubljani pak so ulomili, odnesli mu vse knjige in mu odvzeli prebendo. Zoper druge glavarje je začel škof preiskavo. Meseca oktobra 1547. leta so bile zaslišane priče. Preiskava se je vrhu tega razširila tudi na Jurija Jurešića, predikanta, in Gašperja Rokavca, vikarja pri stolni cerkvi, ki sta duhovna uradna opravila izvrševala po protestantskih načelih. Priče so enoglasno potrdile krive nauke, katerih so bili obtoženi ljubljanski predigarji: da so zavrgli češčenje svetnikov in device Marije, mašo, postno zapoved, gregorijanske litanije, in so vpeljali odvezo brez posebne spovedi; da so obhajilo razumevali v protestantskem smislu in je delili pod obema podobama, naposled da so brali evangeljske spise Brencija, Spangenberga in drugih. Warasdin jih je dolžil še drugih pregreh: da so smešili procesije, opravljene za cesarja in kralja,in se smejali škofu, ko je posvečeval klerike. O posledku preiskave ne vemo nič gotovega, toda to se lahko trdi, da ni dosegla uspeha. Nekaj imen obtožencev sicer pozneje ni več najti, drugi pa so postali pozneje najhujši proselitje. Wiener se je rešil s tem, da je pobegnil in je postal kasneje evangeljski škof sedmograški, kjer je umrl 1554. leta; tudi Jurišić in Rokavec sta ostala zvesta svoji prepričanosti. Za Truberja so se posebej potegnili pri kralju Ferdinandu stanovi in se je smel celo vrniti v Ljubljano, najbrž pod pogojem, da opusti vsakoršno propagando. Toda že istega leta 1548. leta zapusti zopet domovino, najbrž ker ni mogel tega pogoja izpolniti. Ker je na prvem begu v Nemčijo razširil in utrdil svoje znanje evangeljskega nauka v njega pravi domovini, šel je tudi drugič tje. Preganjavci so mu bili za petami. V naglici je potoval čez Tirolsko in Bavarsko, kjer je našel prvo pribežališče v Norimbergi.

V Nürnbergu

Veit Dietrich se je zavzel zanj in mu kmalu dobil mesto zgodnjega predigarja v Rottenburgu an der Tauber na Virtemberškem, kjer se je Truber tudi prvič oženil.

Od somišljenikov v domovini, s katerimi si je pridno dopisoval, so mu prihajala naznanila, da pridobiva evangeljski nauk po nemških protestantovskih spisih vsaki dan več privržencev med višimi stanovi, niži narod pa, ki ne razume nemščine, zaostaja, ker nima nobenega berila. Da bi tudi tega pridobil za novi nauk in dosegel njega naglo razširjevanje med slovenskim kmetiškim ljudstvom, si ni dal miru in je dolgo premišljeval, dokler se ni za trdno prepričal, da je ni boljšega in primernejšega sredstva, kakor so v tem duhu spisane slovenske bukve. Toda od kod jih vzeti?

To težavno vprašanje ga je dolgo mučilo. Kako naj bi v slovenščini svoje glasove izražal?Truberse je odločil za nemške črke, ker so te bile v šolah najbolj razširjene in so jih tudi duhovniki, katerim je hotel v razširjanju reformacije pomagati, najbolje znali. Toda podjetbi so se postavile nasproti še vnanje, od volje pisateljeve neodvisne ovire. Bilo je to v dobi interima »das den Schalk hat hinter ihm«

Prevod: »da ima Pavliho (navihanca) za sabo« besedna igra Interim-hinter ihm

in tiskarnice v Norimbergu in Schwäbisch Hallu so odklonile tisek spisov, določenih za evangeljsko propagando. Naposled se mu je posrečilo, pridobiti za svoje namene tiskarnico v Tubingah

V Tübingenu

 ter izdati tam svoje prve spise pod psevdonimom »Philopatrides Illyricus«. Preden pak je dal rokopis v tiskarno, ga je poslal na Kranjsko, da ga tam preskusijo izvedeni možje. Katekizem in abecednik si je izbral Truber za prva svoja dela: narod naj bi bil najprej podučen na kratko o najpotrebnejših resnicah in dobil naj bi navodilo, kako mu je brati novi pismeni jezik, in to za nemško, kakor za latinsko abecedo. Skrivaj, v nevarnosti za pisatelja in tiskarja, so bila natisnjena prva dela slovenskega slovstva. Truberje moral tisek in korekturo prepustiti drugim, ki niso umeli besedice slovenščine.

XI

In tako sta izšli deli:

1.Catechismus in der Windischen Sprach sambt einer kürtzen Außlegung in gesang waiß. Item die Litanei und ein Predig vom rechten Glauben, gestellt durch Philopatridum Illyricum

Katekizem v slovenskem jeziku v verzih s kratko razlago. Nadalje litanije in pridiga o pravi veri, postavljen po domoljubu Iliriku.

:

Anu kratku podvuzhene skaterim vsaki zhlouik more vnebu pryti. Na koncu str. 244 gedruckt in Siebenburgen durch Jernei Skuryaniz.

Natisnjeno na sedmograškem po Jerneju Škerjancu.

Natančnejši popis pri Kopitarju 389.

Iz nemškega predgovora navajam to: »Lieber Leser! In dieser unser Windischen Sprach musst du das V

Dragi bralec! Navaditi se moraš v tem našem slovenskem jeziku V

In dieſer vnſerer Windiſchen ſprach mueß dir das V. gemeinklich für ein lindes F. oder Griechiſch Vitta, vnd das H. ſcharff wie die teutſchen jr Ch. Vnd das L. zu zeiten grob auff Vngriſch oder Biſyackhiſch, Darnach die vocal nach aigentſchafft vnſerer ſprach / außzuſprechen dich gewöhnen. Und entſetze dich nicht, ob dir am erſten gedungkt ſeltzam vnd ſchwar, ſonder liſe vnd ſchreib dieſe ſprach ſelbſt, wie ich ein zeit lang gethan, alls dann wirdeſt befinden vnnd gar bald ſehen vnd mercken, das auch diſe vnſere ſprach, ſo wol als die teütſche, zierlich guet zu ſchreiben vnd zu leſen iſt, braucht wenig Articulos vnd zu den Prepoſitionibus ein ainigen buchſtaben alls Ozha. ist der vatter; K ozhu. ist zu dem vattern; Nebu. ist der himel, v nebi. ist in dem himel; Nam. ist vns, K nam. ist zu vns; Jogri. ist die jünger, S iogri. ist mit den Jüngern etz. Diſen kurtzen Vorbericht vermerck wohl vnd vergiß nicht, dadurch wir dich das leſen diſes buchleins leicht ankumen. Chriſtus Jeſus vnſer hailand verleihe hiemit ſein gnad vns allen Amen.“

Dvanajst vrstic nemščine v gotici. Prevod: izgovarjati kot blagi F, ali kot Grki Vitta, H. ostro kot Nemci Ch, in L. včasih grobo po madžarsko ali bezjaško ter samoglasnike izgovarjati tako, kot je to lastno našemu jeziku. Ne ustraši se, če se ti bo sprva zdelo nenavadno in težko, temveč beri in piši ta jezik tako, kot sem ga nekaj časa tudi sam. Kmalu boš spoznal in občutil, da je tudi ta naš jezik, prav tako kot nemški blagozvočen in primeren za pisanje in branje. Ne potrebuje mnogo členov in za propozicijo le eno črko kot na primer: oče – k očetu, to je Vater – zu dem Vater; nebesa – v nebesih, to je Himmel – im Himmel; nam – k nam, to je uns – zu uns; apostoli – z apostoli, to je die Jünger – mit den Jüngeren itd. To kratko navodilo si dobro zapomni ter ne pozabi. S tem ti bo branje te knjižice zelo olajšano.

Naš gospod in odrešenik jezus Kristus, naj nam vsem podeli svojo milost. Amen. Prepis se ne ujema popolnoma z originalom.

Po nemškem predgovoru je na štirih straneh slovenski pripomin: Vsem Slouenzom gnado, myr, mylhost inu prauu spoznane boshye skusi Jesusa Christusa prossim« itd. Na 143 se izpričuje zastran mnogih tiskovnih napak: Christlicher lieber Leser! Dass in diesem büchlein etlich Errata in Wörtern, Sylben und Buchstaben sind, geschieht darum, dass diese Sprach zuvor nie geschriben worden, und zuvor nie in druck ausgangen. Diese hernach folgende Errata soll man also corrigieren itd.

Štiri vrste v nemščini z gotico. Prevod: Ljubi kristjanski bralec! Da se je v tej knjižici zgodilo nekaj napak v besedah, stavkih in črkah, se je zgodilo zato, ker ta jezik predtem ni nikoli bil pisan in predtem nikoli ni izšel v tisku. Te napake, ki se bodo pojavile naj se torej popravijo.

En izvod tega dela ima dvorna knjižnica na D. Dunaju

2. Abecedarium und der klein Catehismus. In der Windischen Sprach. Ane buquize, is tih se ty Mladi inu preprosti Sloueni mogo lahku v kratkim zhasu brati nauuzhiti. Vtih so tudi ty vegshi stuki te kerszhanske vere, inu ane Molytue, te so prepisane od aniga Peryatila vseh Slouenzou.

Štiri vrste nemščine in slovenščine z gotico. Prevod: Abecedarij in mali katekizem v slovenskem jeziku.

Rom. XIII. Et omnis lingua confitebitur Deo.

Prevod: In vsak jezik bo slavil Boga. Stavek je iz pisma apostola Pavla Rimljanom 14,11.

To ne celó dve poli štejoče delce obsega slovenski pripomin stran 1-4; abecednik 5-7; katekizem 8 do 26, naposled (gotsko) rimska in arabska znamenja številek ter sklepa z besedami: »Gedruckt in Siebenburgen durch den Jernei Skuryaniz«.

Prevod: »Natisnjeno na Sedmograškem pri Jerneju Škerjancu«.

Skoraj vsa zaloga, katera pač ni bila velika, je šla na Kranjsko. Truberjevi prijatelji doma so bili zelo veseli z došlima knjigama, ter so zahtevali še slovensko postilo, kakor jo je izdal Luther za Nemce. Toda Truber je imel pri tiskanju premagati toliko ovir, tudi potrebni stroški, katere je pač sam plačal, so mu porajali pomisleke, da je za nekaj časa opustil misel na to, dokler bi se ne zagotovil pripomoči od drugod; v tem ga je pač tudi potrdilo tudi to, da se je preselil kot župnik leta 1552 v Kempten.

Nepričakovano mu je došla nova spodbuda, da naj nadaljuje začeto delo. P. P. Vergerij, rojenja iz Kopra, po študijah sprva advokat v Veroni, Padovi in Benetkah, bil je leta 1530 papežev poslanec na državnem zboru v Avgsburgu. Veliko vpliva si je tam pridobil na cesarja Ferdinanda avstrijskega, ki ga je tako častil, da ga je izbral leta 1573 celo za kuma svoji hčerki Katarini, kar je seveda častilakomnemu možu zelo ugajalo. Leta 1535 mu da papež nalog, naj povabi protestantske kneze na cerkven shod v Mantovo in naj išče tudi kralja angleškega, toda oboje mu je izpodletelo. Potovaje po Nemškem od dvora do dvora se snide 7. dne novembra 1535. leta celó z Luthrom v Wittenbergu. Razgovarjala sta se o tem in onem, vendar se je izražalVergerio o reformatorju proti prijateljem le zaničljivo. Ko se po končanem potovanju vrne v Italijo, ga izvoli papež meseca maja 1536. leta za škofa modruškega in skoraj po tem tudi za škofa koprskega. Novo posvečeni duhovnik se jame pridno pečati z bogoslovjem. Leta 1540 potuje s kardinalom Hipolitom d'Este na Francosko, od ondot v Worms, kjer so poskušali še vedno združiti katoličane in luterane. Dne 1. januarja 1541. leta je govoril o edinosti in miru v cerkvi, pa tudi on ni mogel pomagati. Za svoja prizadevanja je upal častilakomni Italijan postati kardinal. Toda 1545. so ga pri imenovanju kardinalov preskočili; poročila poslanca Aleksandra so namreč vzbudila sum zoper njega, in zato se niso mogli zanašati nanj. Ko Vergerij izve o tem sumu, gre nazaj v svojo škofijo, da bi se pismeno izkazal za pravovernika. Spisi protestantski, katere je v ta namen bral, pa so ga popolnoma pridobili za Luthrov nauk. Sklenil je torej prestopiti k protestantom in je k enakemu koraku pregovoril svojega brataIvana, škofa puljskega. Oba pričneta v svojih škofijah delovati v protestantskem duhu. Inkvizicija pa prisili Petra Vergerija zapustiti Koper. On

pobegne k svojemu dosedanjemu pokrovitelju Herkulu Gonzagu v Mantuo. Kardinalu Gonzagu pak se iz Rima naroči, naj nikar ne daje zavetja krivoverskemu škofu; zato Vergerij odide, pa ne v Rim, kamor ga je papež klical, ampak v Trident, da bi se opravičil tam pred koncilom. Toda papeževi namestniki mu niso mogli dovoliti, da bi se udeleževal zborovih sej z veljavnim glasom; napotili so ga na papeževega zastopnika v Benetkah, kateri je že pričel preiskovanje zoper njega; ta mu tudi prepove, vrniti se v svojo škofijo, mariveč mu zapové iti v Rim na odgovor. Vergerij pa gre v Paduo ter se tam pismeno odpove katoliški cerkvi. K temu koraku ga je po njegovi trditvi nagnil prijatelj Francesco Spiera, ki se je od protestantizma vrnil v naročje katoliške cerkve, pa je v obupanju umrl. Iz Padue zbeži v Švicarsko v Graubünden. Dne 3. julija 1549 ga papež v konsistoriju slovesno izobči iz cerkve in mu vzame škofovsko čast. Odtlej začne zanj nova doba; o pomirjenju ni hotel nič več slišati. Na Švicarskem je našel še mnogo italijanskih begunov; pisal in predigal je na mnogih krajih, pa nikjer ni mogel najti stalnega domovja. V Vicosopranu so ga izbrali za župnika, ali to mu je bilo premalo, hlepel je po viši stopinji. Njegovi luteranski sobratje so mu očitali, da se še vedno čuti škofa, sam pa je tožil, da ga ljudje premalo časte. Iz Vicosoprana je prišel v Basel, Bern in Curih. Uprava cerkve in cvinglijanstvo mu ni ugajalo; sklenil je združiti italijanske občine v eno sinodo, toda domači duhovniki so se mu uprli in sklenili leta 1552. tako zvano »rhaetično confessio«. Prav mu je torej prišlo vojvode Krištofa Würtemberškega, s katerim se je bil seznanil že prej, vabilo, da naj bi prestavil v italijanščino izpovedbo virtenberško (confessio virtembergica), »syntagma suevicum«

V literaturi je bolj znan pod imenom "Syngramma Suevicum".

in katekizem Brencijev; vrnil se je sicer zopet v Graubündten, toda le za malo časa, in ker ni našel pripravnega polja za se in svoje namere, je šel nazaj na Wirtenberško in stopil v službo Krištofovo. Postal je vojvode »consiliarius«,Prevod: "svetovalec".

 bil njegov dopisovavec in diplomatičen agent. Skrbel je zlasti, da se razširja reformacija po deželah, kjer se je komaj začela širiti. Potoval je semtertja, dopisoval na vse strani in razširjal svoje spise, kolikor je mogel. Upal je, da bo imel mnogo uspeha, in v svojih pismih vedno zagotavlja, da ima veliko pôsla »in majorem dei gloriam«.

Prevod: »v večjo slavo božjo«.

 Seveda niso bili vsi tega mnenja. Gallicius, predigar v Graubündnu, pravi o njem: »Vellem tamen, ut plus doceret, quam exclamaret,«

Prevod: "Vendar bi želel, da bi več poučeval, kot pa se hvalil."

 in drugi predigar Bullinger piše: »Man hat die Jahre her wohl erfahren, was er für Büchlein hat lassen ausgehen sine nomine, falso sub nomine, nur zum Theil famosos libellos, nichts denn spötteln und schmähen, nichts fruchtbares.«

Prevod: "Vsa ta leta smo pač lahko videli kakšne knjižice ja izdajal, brez imena, pod izmišljenim imenom, samo delno sloveče knjižice, samo zasmehovanje in zasramovanje, nič koristnega."

 Da se ni posebno trudil, kažejo njegove lastne besede: »Multa enim scribuntur, quae postea non inveniuntur vera.«

Prevod: "Mnogo je namreč napisanega, kar se kasneje ne izkaže za resnično."

 Tudi vojvoda sam je strogo pazil na njegove spise, ker je navadno plačeval njih stroške, katerih ni bilo malo, ker je pisal mož zelo dosti. Gostov se pri Vergeriju ni pogrešalo nikedar. Beguni so se plazili krog njega, da bi dobili ž njegovo pomočjo podpore ali službe; vedno je imel kako prošnjo do Krištofa. Ker je živel tudi sam kar dobro, je bil skoraj vedno v zadregi, zdaj mu je zmanjkalo tega, zdaj drugega. Vojvoda mu je dajal mnogo, dasi mu je bilo časih že preveč; zaupal pa mu je vendar vedno. Slabše kakor z vojvodo pa se je ujemal z vojvodovimi uradniki, katerim tuji, ne ravno ponižni gostje niso bili nič kaj po godu. Najboljši vir za te razmere na virtemberškem dvoru je knjiga: »Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Würtemberg und Petrus Paulus Vergerius. Gesammelt und herausgegeben von Eduard von Kausler und Theodor Schott«, Tubingen 1875, 517. strani v zbirki »Bibliothek des litterar. litterarischen Vereines in Stuttgart, CXXIV.«

Prevod: »Dopisovanje med Krištofom, vojvodo Würtemberškim in Petrom Pavlom Vergerijem. Zbrala in izdala Eduard pl. Kausler in Theodor Schott«, Tübingen 1875, 517 strani v zbirki »Knjižnica literarnega društva v Stuttgardu CXXIV«

Največje važnosti za naše slovstvo je, da je ta častihlepen Italijan prišel v dotiko s Truberjem, na katerega je bil opozorjen že s Kranjskega in Koroškega; pa mogoče je tudi, da je o glasovitem Truberju slišal že prej v svoji domovini. Ko je bil Vergerij decembra meseca 1554. l. in januarja 1555. l. v Göppingnu, mu je prišla misel na slovensko prelogo svetega pisma, od katere si je obetal ne manj koristi kakor slave. Dne 6. januarja 1555. je pisal o tem vojvodi, na čegar vnemo in pomoč je računal, in šlo mu je samo še za to, najti moža, ki bi bil sposoben prevzeti prelaganje; za prelogo bi že on kot spreten dvornik in diplomat hotel delovati na zunaj. Tega moža je dobil v Truberju, katerega domovališče je izvedel, in se pismeno obrnil nanj, se-li upa preložiti biblijo v slovenski in hrvatski jezik, k čemur mu hoče sam po vseh močeh pomagati in dobiti prispevke od knezov in visokih gospodov. Nato se je sešel ž njim v Ulmu, ker si ni upal v Kempten, in to vpričo več učenih teologov. Truber je izjavil, kakor prej pismeno, tako zdaj ustno, da si ne upa opraviti takega dela. Negledé na to, da ne zna niti hebrejski niti latinski, je tudi slovenski jezik preubog in marsikaj se v njem ne da izraziti; razen tega se deli v več narečij, ki so večkrat v isti okolici različni že po dveh, treh miljah. Kar se tiče hrvaščine, razume pač Hrvata za silo, toda jezika ne zna niti brati niti pisati. Ako bi mu pak hoteli pridružiti dva kranjska ali spodnještajerska duhovnika ali druga učenjaka iz dotičnih dežel, ki dobro razumeta latinski in nemški, in pa dva Hrvata, ki dobro govorita dalmatinski in bosanski (Bosnarisch), ter znata hkratu dobro pisati cirilski in glagolski, tedaj bi pač prevzel to delo. Poskušali so torej dobiti sodelavce, ki si jih je želel Truber. Najet je bil en slovenski in pa en hrvaški duhovnik iz Dalmacije; toda prvi je še pred odpotovanjem na Nemško zbolel in umrl, Dalmatinec pa je prišel v Tubingo in prinesel s sabo celo vso hrvaško biblijo v rokopisu, »die er nach seinen Vorgeben 1547 aus der Vulgata zu dolmetschen, mit krobatischen (glagolitischen) Buchstaben zu schreiben angefangen und 1554 vollendet habe«.

Prevod: »ki jo je po lastnem dvomljivem pričevanju 1547 začel prevajati iz vulgate, jo začel pisati s hrvaškimi (glagolskimi) črkami in jo končal 1554.«

TruberinVergerij sta bila tega zelo vesela; menila sta, da je vsaj hrvaška biblija gotova. Ko so se pa začeli pripravljati, da bi njegovo pisano biblijo primerjali z novimi prelogami in so hoteli nabaviti hrvaške (glagolske) črke, tedaj je Hrvat v njih presenečenje povedal, da ni prišel tja, da bi se tam tako dolgo mudil, ampak le zato, ker je slišal, da namerjajo celo z velikimi stroški preložiti biblijo na hrvaščino, jih je hotel s svojim delom prepričati, da je taka preloga že narejena, da naj si torej prihranijo stroške in trud. On že ve za kraj in priložnost, kjer se bo mogla njegova biblija tiskati brez njegovih in njih stroškov. Dasi so mu povedali, kake nevarnosti in ovire utegne imeti v dotičnem kraju, dasi mu je Vergerio obljubil, da mu neki kristjanski vojvoda podeli, dokler bo živ, vsako leto 100 gl., vendar ni vse nič pomagalo, mož je zopet odšel s svojo biblijo v Dalmacijo; komaj 4 dni je ostal tam. Med tem je Truber dokončal prelogo evangelija Matevževega na slovenščino ter je je po odhodu Dalmatinca dal sam natisniti. Po posredovanju Vergerijevem je plačal stroške vojvoda virtemberški, Morhardova tiskarnica v Tubingah pa je prevzela tisek. Sredi avgusta početo delo je bilo dokončano še pred koncem leta. Izšlo je pod naslovom: Ta Euangeli Svetiga Mateusha, sdai pervizh vta slovenski jezig preobernen. Euangelium D. N. Jesu Christi Authore Matthaeo, nunc primum versum in linguam Schlavicam. 1555. 80 90 listov. Pod naslovom je vinjeta, ki jo tudi sicer nahajamo v spisih Truberjevih:

jagnje apokaliptično, stoječe na prevrnjenem zmaju. (Vid. popis v Šaf., Dimitzu, Glaserju.) Na koncu predgovora sta podpisana V. und T., to je Vergerius in Truber kot skupna izdajnika. V predgovoru pravi Truber, ki je seveda sam vse spisal: »Mateusha vsamite koker enu kossilice ali jushinizo«, to je, za kosilcem pride pravo kosilo, cela biblija. Za predgovorom so »Summarij vseh Capitolou«, šest listov, potem zoper ogovor Slovencev: »Lubi Slouvenci! Mi smo, Bug vei, dosti smishlouali, skakouimi puhstabi to nasho bejsedo bi mogli prou, po tej Orthography shtaltnu inu sastopnu pissati, de bi preueliku puhstabou ali Consonantou kani sillabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi deio, kateru ie gerdu viditi. Tako mi nesmo mogli sdai v nashi sastopnosti drigazhi naiti, temuzh de se ta H za Ch, ta V sa pul F pisheio inu postauio inu de se ty shtimouci izreko po shegi nashiga iesika« itd.

Ob enem z evangelijem svetega Matevža, ki je že tiskan z latinskimi črkami, je dovršil in izdal Truber 1555 še tale delca: Abecedarium. Ene Buquice, is katerih se ti mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku ter hitru brati inu pisati nauuzhiti. Ta abecednik je skoraj enak prvemu leta 1550 izdanemu. Na drugi strani je ogovor: »Lubi Slouenci, vom ie potreba se nauuzhiti inu navaditi ta H po lashku (?) ali koker ti Nemci Lh, ta V za pul F zheftu inu ta S zhasi debelu po besiashku izrezhi. Taku bote ta nash Slouenski iesig prou tar lahku brali inu pissali.« Pravi abecednik gre do polovice tretje strani; potem je ta Kerszhanska Vera, Ozhanash, Deset Sapuuidi, rimske in arabske številke, riman Ozhanash, italijanski Ozhanash, ki ga je v knjižico spravil kot peto kolo Vergerij, pač samo, da se izdaje za sodelavca, in očrt iz svetega pisma.

Tretje delo Truberjevo tega leta je Catechismus. V Slouenskim Jeziku, sano kratko sastopno Islago. Inu ene molytue ter nauki Boshy. Vseti is zhistiga suetiga Pisma.

V predgovoru pravi Truber: »Vsem vernim kerszhenikom tiga Crainskiga inu Slouenskiga Iesiga Milost inu mir od ozheta Boga skusi Iesusa Cristusa prossimo. Mi veimo de sta poprei dua Slouenska Catehisma Snemskimi puhstabi drukana. Kadar pak utim istim ie dosti puhstabou inu bessed, od tiga drukarie, prestaulenu, sakai drukar nei slouenski umel, inu ta kir ie ta dva Catehisma ispisal, nei bil per tim drukani. Inu kadar ie ta Catehismus en tak potreben nauk vtim Kerszhanstvu etc.– Inu nom se tudi sdy, da ta nasha Slouenska bejseda steimi latinskimi puhstabi se lepshe inu leshei pishe tar bere. Sa volo tih tryeh rizhi, smo mi pustili druguzh drukati slatinskimi puhstabi inu Abecedarium inu leta kratki Catehismus« itd. Na koncu predgovora stoji: »Prossite Boga sa nas, mi tudi hozhmo za vas. Anno 1555. Ty vashi Slushabniki inu Bratie N.V.T.« Koga pomenja N, ne vemo.

Istega leta je še izdal četrti spis: Ena Molitou tih Kerszhenikou, kir so sa volo te prave Vere Viesusa Cristusa pregnani. Oratione de perseguitati e forusciti per lo Evangelio et per Giesu Cristo. Ai Rom. 8. Per tuo cagione ogni di siamo amazzati, e condotti come peccore alle beccaria. 1 pola: »Ein Gebeth, zuerst in Krainischer, dann in italianischer Sprache«

Prevod: Ena molitev najprej v slovenskem in nato v italijanskem jeziku.

. Na koncu kranjske molitve je podpisan Vergerius; že Kopitar je opazil, da je njegov podpis na mestu samo pod italijansko molitvijo; slovenska preloga je brez dvojbe iz Truberjevega peresa. Podpis Vergerijev je zapeljal Ljubića in Elzeja, da res mislita na Vergerija kot prelagatelja, toda po pismih Vergerijevih se je lahko prepričati, da on ni nikoli kaj spisal v slovenščini ali hrvaščini. Pri naših prvih tiskih je le pomagal kot veljavna in znana glava. Valjavec v Letopisu 1880/83 je dokazal natančno, da je ta droben spisek Truberjev. Ohranjen je v dveh izvodih, eden je v dvorni tiskarnici, drugi v knjižnici svetega Marka v Benetkah, v knjigi iz leta 1555. po hrvaškem spisu: »Razgovaranje meju papistu i jednim luteranom po AntoneSenjanine, Štampano v Padove.« V tem razgovarjanju je brati tudi ime Vergerijevo in da je prestopil med luterane; papista namreč govori: »Sve te tvoje misli i umenja jesu nove i samo od trideset osem godišč odsle jesu počala biti učena od Martina Lutera i od onoga inoga imenom Vergeria, ki hote veće raditi i brže pojti služiti onim luteranom i njim pomoći nego biti biskup i služiti papi, i da bi ga djaval ponesal toga istoga, zač nam veliku škodu čini.« Valjavec sodi, da je Molitev pregnanih,

Negotovo branje

 ker nima letnice in kraja, kjer se je tiskalo, le del tega Razgovarjanja Antona Senjanina. Toda vpraša se, je-li to Razgovarjanje res pisano proti papistom. Zgoraj omenjene besede vsaj ne kažejo tega.

Ko je Truber dovršil ta dela, je želel Vergerij, ki se je imel za nekakega voditelja vsega prelaganja, dasi ni bil zmožen ni slovenščine ni hrvaščine, da naj nadaljuje svoje delo. Truber pak je hotel prej izvedeti sodbo izvedencev po slovenskih deželah. Šele ko je bila ta sodba ugodna, se je znova poprijel stvari z vso vnemo, skušal je natisnjeno prelogo popraviti, jo dovršil prelogo vseh evangelijev in dejanja apostolov v jeseni leta 1556 ter jo izročil tiskarni. Izšla je pod naslovom: Ta pervi deil tiga nouiga Testamenta vtim so vsi shtyri Euangelisti inu tu diane tih Jogrou, sdai pervizh vta Slouenski Jesik skusi Primosha Truberia sueistu preobernen. Kar ie vezh per tim inu kadai ta drugi deil bode dokonan, tebi ta druga stran letiga papyria pouei. Der erst halber Theil des newen Testaments, darim seynd die vier Euangelisten und der Apostel Geschicht… in die gemeine Windische Sprach jetzund zum erstenmal fleissig verdolmetscht etc. Tubingen Anno 1557. 40.

V nemškem predgovoru pravi Truber med drugim: da se je pri prelaganju trudil glede besed in stila tako, »auf dass ihn ein jeglicher Windischer, er sey ein Krainer, Untersteyrer, Karner, Karstner, Histerreicher, Niederlander (Dolenec) oder Bessyak möge leicht verstehen. Und von desswegen sey er schlecht bey der bäuerischer Windischer Sprach, und wie mans auf der Rastschitz redet, da er geboren sey, blieben, und ungewöhnliche und Crobatische Wörter darein nicht mengen, auch neue nicht mögen erdichten.«

Prevod: »tako da bi ga mogel zlahka razumeti vsak Slovenec, pa najsibo Kranjec, Spodnji Štajerec, Karnijec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. In zaradi tega je ostal pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor ga govorijo na Raščici, kjeri je bil rojen, in ni mešal med njega nenavadnih in hrvaških besed, tudi si ni hotel izmišljati novih.«

Da je nekaj improprie

Prevod: neustrezno proprie – podrobno, natanko, v pravem smislu, improprie – neustrezno, ne podrobno, ne natanko.

 pretolmačil, to se je zgodilo zato, ker ni za to pravih slovenskih besed ali ker jih ni vedel. Rad bi videl, pravi, tistega, ki bi te navadne latinske besede proprie slovenski preložil: »salutatis, exultatio, iubilatio, laetitia, hilaritas, iucunditas, Persequutio, Afflictio … und dergleichen unzählig … Die Zoili

Zoili, nenavadna beseda, najbrž iz Zollen, med drugim tudi hvaliti se.

 mögen ihre Überlegenheit mit einem Stuck aus der Bibel erzeigen und beweisen.«

Prevod: Hvalisavci naj svoje umovanje pokažejo in dokažejo s povzetkom iz Biblije.

Truber upa, »seine Unternehmung werde auch etlich Crobatische Priester, die sich allenthalben in den windischen Ländern mit dem Messlesen erhalten, dahin bewegen, dass sie die lateinische Schrift werden lesen lernen, und unsere Schreiben in ihre Sprach und Schrift bringen.«

Prevod: »da bo njegovo podjetje tudi tistih nekaj hrvaških duhovnikov, ki se vsepovsod po slovenskih deželah vzdržujejo z maševanjem, pripravilo do tega, da se bodo naučili latinice in da bodo naše spise prestavili v svoj jezik in pisavo.«

 Dalje pravi, da bo njegova preloga tistim mladim duhovnom, ki so prezgodaj izleteli iz šole, dobro služila, da bodo tekst evangelija na prižnici prav brali in ne napak prelagali, kakor se je pripetilo tistemu na Planini (Manpreisch) pod Celjem pred leti, ki je besede: »Invenientis asinam alligatam et pullum cum ea«, preložil: »Bote nashli eno oslico pervesano, inu eno piszhe per nee.«

Prevod in razlaga napake: »bosta našla privezano oslico in oslička pri njej« Mt 21,2. Pullus, lat. mladič, tudi pišče. Duhovnik je očitno oslovskega mladička zamenjal s piščancem.

 Podpis se glasi: Tübingen 9. Juni 1557. Primus Truber, Creiner.

To knjigo hrani v dveh izvodih dvorna knjižnica na Dunaju. Razen štirih evangelistov in dejanje apostolov obsega slovenski koledar za leto 1557 in letno tablo s podučilom, kako ga je moči rabiti do leta 1630, izdelal jo je M. Johannes Hildebrand, profesor v Tubingih; potem ima verze o lepem vremenu in razdelitev letnih časov, najdaljšo in najkrajšo noč; 4) najimenitnejše dobe od Adama do 1557. leta (ena prava Raitinga kuliko je leit od Sazhetka tiga Suita od eniga zhasa do drusiga, do letoshniga 1557. leita); 5) register knjig novega in starega testamenta; 6) dolg slovenski predgovor o najvažnejših 62 poglavjih kristjanske vere, to je preloga Melanchthonovih loci communes theologici, in naposled za štirimi evangeliji in dejanjem apostolov register in kratko razlago nedeljskih in prazniških evangelijev, pravzaprav hkratu postila v 2 delih iz Lutrove, Melanchthonove in drugih postil posneta.

Slovensko prelogo je napravil Truber, kakor sam pripoveduje v predgovoru, po dveh nemških in enem laškem novem testamentu; zavoljo jezika se je posluževal tudi hrvaške mašne knjige, ki je bila kratek čas prej leta 1556. tiskana v Benetkah z latinskimi črkami, to je najbrž Zborovčićev lekcijonar. Naposled je rabil tudi Erasmi Annotationes

Prevod: Erazmove opombe. Erazem Roterdamski je pripravil vplivno izdajo Nove zaveze na osnovi grških rokopisov in ji dodal svoje opombe ali parafraze. Te je v naslednjih izdajah dopolnjeval in postale so znano biblicistično delo.

in še nekaj drugih pomagal. V predgovoru obljublja tudi preložiti liste; ker pa so ti težavnejši, bodo zahtevali tudi več časa; ko dovrši liste, se hoče lotiti tudi starega testamenta. Dalje govori, da je to delo, katero so prej nekateri iz nevednosti ovirali, pospeševal naposled v resnici bogoljuben Nemec (najbrž Johannes Brentius). V proroškem duhu izreka upanje, da bo Bog za njim obudil ljudi, ki bodo po njem začeto delo bolje opravili in dovršili; vendar tudi starih in prvih, dasi niso povsod morda pravega zadeli, ni zametati.

Da je bilo Truberjevo delo z velikim veseljem sprejeto med kranjskimi protestanti, razvidimo iz pisma, katero je pisal vojvoda Krištof virtemberški kralju Maksimiljanu: »Postremo cum a Vergerio audiverimus, omnes praesertim Nobiles in Stiria, Carinthia, et Carniola sitire verbum Dei, atque aspirare jam dudum ad veram reformationem suarum ecclesiarum, sed eos non posse propter multorum impedimenta emergere. Cumque idem Vergerius nos eodem nomine rogaverit, ut eos Vestrae regiae Celsitudini commendaremus, non potuimus deesse, quamquam scimus, eos esse sine nulla nostra intercessione V. regiae Cels. commendatissimos, ut subditos et pietatis amantes. Quos etiam, cum audiverimus, valde alacri animo excepisse Novum Testamentum, nostra promotione in linguam Slavicam versum, cupere etiam eos, sibi adornari Veteris Testimonii versionem, non defuturi sumus neque in eo, neque in aliis, quae per nos poterunt praestari et ad gloriam Dei promovendam pertinebunt.«

Prevod: "Ker smo naposled slišali od Vergerija, da so vsi, zlasti plemiči na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem žejni božje besede in da že dolgo hrepenijo po resnični preobrazbi svojih cerkva, vendar se jih zaradi zadržkov mnogih ni dalo rešiti; in ker nas je isti Vergerij v istem imenu prosil, naj jih priporočimo vaši kraljevski visokosti, jih nismo mogli pustiti na cedilu, čeprav vemo, da so že brez našega posredovanja Vaši kraljevski visokosti nadvse dragi kot podložniki in ljubitelji kreposti. Ti so namreč, kot smo slišali, nadvse navdušeno sprejeli Novi testament, ki je bil zaradi naše podpore preveden v slovenski jezik, želijo pa si tudi, da bi jih oskrbeli s prevodom Starega testamenta. Ne bomo odrekli pomoči ne temu in ne drugim, ki bodo lahko z našo pomočjo preskrbljeni in bodo pripravni za širjenje božje slave."

(Letopis 1884, 139).

XII

Truber se med tem menda ni precej lotil drugega dela novega testamenta (I. snopič njegov je izšel namreč šele leta 1560. in obsega samo list svetega Pavla na Rimljane). Predgovor se obrača do kralja Maksimilijana, poznejšega cesarja Maksimilijana I., kateri je bil odločen privrženec novega nauka in je kot prijatelj in pospeševatelj slovanskega knjigotiskarstva kraljevo podpiral naših protestantskih reformatorjev težnje. Predgovor je datiran Tübingen 1. Jänner 1860 in podpis slove: »E. K. W. unterthänigster Caplan Primus Truber, Krainer, der christlichen Kirchen zu Kempten Pastor«.

Prevod: »Vašega kraljevskega veličanstva najponižnejši kaplan Primož Trubar, Kranjec, krščanske cerkve v Kemptenu pastor.«

Truber piše, da je slovenski narod njegov poskus, pisati slovenske knjige, radostno sprejel in da so ga mnogi iz tega naroda, kakor tudi nekateri učenjaki na Nemškem vzpodbujali, naj nadaljuje prelaganje novega testamenta, in ker je že neki duhovnik Štefan Konzul,rojen Istran, začel prelagati evangelije, dejanje apostolov in druge knjižice iz slovenščine na hrvaščino, katere razumejo tudi Dalmatinci, Bošnjaki in Srbi do Carigrada, zato se je dal on (Truber) po teh okolnostih ganiti, da je res začel prelagati drugi del novega testamenta. Dosedaj ni hotel posvečevati svojih knjig nikomur, ker pa je kralj pravi dedni gospod slovenskih in hrvaških dežel, zato je hotel ta del, obsegajoč list do Rimljanov, posvetiti njemu s prošnjo: »E.K.W. wolle sammt den gottseligen und verständigen Krainen, Untersteirern, Karnern, Karschnern, Histerreichern und Windischmärkern – denn dieser Ländern Völker verstehen gründlich meine Sprach und Schriften – diesen und allen vorigen und künftigen Schriften gnädigster Patron, Beförderer, unpartheiischer Arbiter und Richter sein. Wo ich gefehlt, will ich mich willig belehren lassen; dagegen

gelobe ich, wenn unleidliche, ärgerliche und verführerische Opinionen oder Irrthümer in meinen Schriften wahrhaftig befunden werden sollen, dieselben in öffentlichen Druck in der deutschen und windischen Sprache vor jedermann zu bekennen und zu widerrufen.«

Prevod: »V. kr. v. skupaj z bogu vdanimi in razumnimi Kranjci, Spodnještajerci, Karnijci, Kraševci, Istrani in prebivalci Slovenske marke – kajti ljudstva teh dežel natančno razumejo moj jezik in pisavo – naj izvoli biti vsem mojim preteklim in bodočim spisom najmilostljivejši patron, pospeševalec, nepristranski arbiter in sodnik. Kjer sem zgrešil, se hočem dati voljno poučiti; nasprotno obljubljam, da če bi zares našli v mojih spisih neprimerna, zlohotna in zapeljiva mnenja in zmote, bom le-te v javnem tisku v nemščini in slovenščini pred slehernikom priznal in preklical.«

Iz ravnokar navedenih besed je jasno razvidno, da je tudi Truberjeva podjetba imela mnogo zavidnikov in sovražnikov, in to ne samo med njegovimi nasprotniki, ampak celo med mnogimi, ki so bili v njegovem taborju. Obdolžili so ga, da je sanjač, razkolnik, cvinglijanec itd. Najbrž je tvoril te sumničenje Vergerij, ki bi si bil rad prisvojil slavo preloge sv. pisma in izrabljal Truberja kot orodje, kar pa je ta preprečil (Schnurrer 37–42); zato pač tudi ne nahajamo Vergerijevega imena v 1. delu novega testamenta, kakor v 4 knjižicah 1555. leta, kamor je to ime prišlo kakor Poncij v Kredo. Zoper to sumničenje so že leta 1559 dali predigarji in uradniki z Gorenjskega Truberju spričevalo, da so njegove preloge vsakemu razumljive in od vsakega, tudi od nasprotnikov pripoznane (Schnurrer 40). Da bi takemu sumničenju storil enkrat za vselej konec, je Truber že 2. dne januarja 1560. l. po en izvod vsake slovenske knjige, kar jih je bil dal natisniti do tedaj, poslal kralju Maksimilijanu s prošnjo, naj bi jih kralj blagovolil poslati na Kranjsko v presojo in preskušnjo izvedencem.

Toda zoper Truberja raztreseno sumničenje je že doseglo ta uspeh, da se je ustavilo nadaljno tiskanje slovenskih knjig, ker so na Virtemberškem strogo pazili na čistost avgzburške izpovedbe. Zato se je obrnil Truber (12. dne januarja 1560) tudi na kranjske deželane (Landschaft), proseč jih, da naj dado njegove knjige preskusiti po pristojnih osebah duhovnega in posvetnega stanu ter mu pošljejo spričevalo o posledku te preskušnje. Že 20. februarja mu odgovore stanovi, da je Truberjevo pismo bilo prebrano v njih zboru. Oni sami, kolikor je izmed njih bralo slovenske knjige in jih dáje še dandanes brati po svojih gradovih in hišah, niso nikdar našli, tudi niso od duhovnikov in župnikov, ki rabijo te knjige, niti od kakega drugega človeka visokega ali nizkega stanu slišali, da bi bilo v teh bukvah in duhovnih pesmih, katere beró, poslušajo in pojejo v občini stari in mladi in katere so razširjene do morja, Dalmacije in turške meje, kaj napak pretolmačeno ali nasprotno avgsburški izpovedbi. Vendar so, da bi Truberju izpolnili željo, iz vseh štirih stanov, t. j. iz duhovnikov, gospodov, vitezov in meščanov, sestavili odbor oseb, ki so zmožne nemščine, italijanščine, latinščine in slovenščine in se razumejo tudi na sv. pismo. Ta odbor naj iz vseh strani dežele pokliče pred se duhovne in druge zaupne osebe ter naj preskusi z njimi knjige. Potem mu bodo doposlali zahtevano spričevalo. Med tem pak naj ga ta nepriličnost, »kakoršnih donaša tek sveta mnogo, da ne more nobeno dobro delo ostati negrajano«, ne pristudi prelaganja in naj ga ne ovira v njem.

O Odboru nam poroča pismo Matija Klombnerja, ki ga je pisal 24. februarja Truberju. Iz tega pisma izvemo, da se je zbiral denar za tisek, in to ne samo po Kranjskem, ampak tudi po Koroškem in Štajerskem; pa tudi da so se knjige le slabo prodajale; »der Bischoff hat gewuet. Da haben wir ewere puecher müessen flehen, wie Cristum in Egypten. Wir haben gleichwol anfangs pedacht ain vneinpundten puech pro 10 patzen zu geben, so hats aber der Budina dem puechfuerer in Kharndten rein pro 8 patzen gelassen. Damit haben wir auch nit anders gemügt, und mit unnserm Khauff dem Budina folgen muessen. Es khumbt alles aus pettl und der armen handtreich her. So haben wir auch nit gedacht reich zu werden. Ir seit auch der art, das ir langsamb reich werdt. Wie meine gesellen nindert mit innen haben hin mugen, haben sy mirs zw letst ins hauss gelegt … Ob die puechfuerer ain weyl guet täg haben gehabt, sy werdens einmal wider mit eweren püchern muessen puessen. Das Khrabbatisch wirdt auch reicher machen.«

Prevod; (Prepis po Kostrenčič III 5) Škof je bil silno nejevoljen, tako da smo morala z vašimi knjigami bežati kot kristjani iz Egipta. Na začetku smo nameravali prodajati nevezano knjigo po 10 batcev (Batzen, srednjeveški kovanec 15. do sredine 19. stoletja, Bern) vendar jih je Budina Knjigotržcu na Koroškem prepustil za 8 batcev, tako da tudi mi nismo mogli drugače in smo našo prodajo morali prilagoditi Budini. Vse to je zaradi beraštva in revščine. Tako ne računamo, da bi postali bogati. Tudi vi ste take vrste, da ne boste hitro obogateli. Ker moji pomočniki z njimi niso vedeli kam, so jih nazadnje odložili v moji hiši ....Če so knjigotržci nekaj časa imeli dobre dneve, bodo seda nekaj časa z vašimi knjigami delali pokoro. Hrvaščina bo tudi obogatila.«

Klombner nagovarja dalje Truberja, naj preloži Lutrovo domačo postilo, ker je Truberjeva v novem testamentu prekratka. »Bitt euch seit pedacht, wie diesem werch zuhelffen. Ir seit mit grosser

arbeit peladen, vnnd dieselb wurd gellt tragen vnnd fürwar angenamb sein.«

Prevod: »Prosim vas, razmislite, kako temu delu, s katerim ste obremenjeni, pomagati, to bo prinašalo denar in bo zares dobrodošlo.«

Interesantno je poleg drugega v njem tudi mesto o Vergeriju: »Ob ir furschluegt, das herr Vergeri die bibl in wallischer sprach renouieret oder das er die hausposstil vertieret, so het er auch zuthuen, vnnd plib in seiner sprach vnnd vocation vnnd wurd also das gelt, so er aus eweren puechern retorquirt, woll angelegt vnnd kham wider zw gnad pey gott vnd den menschen.«

Prevod: »Če bi predlagali, da gospod Vergerij prenovi italijansko Biblijo, ali da priredi hišno postilo, bi lahko tudi nekaj storil in tako ostal pri svojem jeziku in tem, za kar je poklican; tako bi denar, ki ga obrača z vašimi knjigami, bil dobro naložen, on pa ponovno v milosti pri Bogu in ljudeh.«

 (Kostr. (Kostrenčić 6). Odbor so bile tele osebe: Ahac baron Thurn, Hanns Josef Freyherr zu Eck und Hungerspacher, Dietrich baron Turjaški, po trije gospodje iz viteškega stanu in iz ostalega plemstva in pa štirje meščani; ti so bili odrejeni za predsedništvo. Duhovniki, katere je poklical odbor v pregledovanje Truberjeve preloge, so bili: Toman vipavski in tamkajšnji vikarij; Marks župnik v Zaspu, potem župnik blejski; dalje Rokavec v Kranju; Gregor, župnik v Vodicah, potem župnik v Cerkljah, Mathes, župnik v Mengišu, Wolfgang, župnik v Št. Vidu pod Stično, Zislpacher, župnik na Krškem, Miklavz, pfarer in Tschiembo, dalje župnik v Vinici, župnik v Beli peči, neimenovan pfarrer zu Franaw (? Kronau - Kranjski gori), Hanž župnik v Toplicah, župnik v Čremošnjicah, potem N. pfarrer zu Khoßtl (Kostel) gar an der turkhischen granitzen in Khrabbaten,

Prevod: »Župnik v Kostelu blizu turške meje na hrvaškem.«

 župnik v Ribnici, župnik v Oblokah, župnik cirkniški in N. pfarrer zu Ugg (Ig). O vseh teh duhovnikih pravi, da so »gleichwol im pabbstumb, aber doch der warheit vnd augspurgerischen Confession anhengig vnd nicodemisiren? auch gelert vnnd pelesen vnnd der windischen sprach khundig«

Prevod: »ne glede na to, da so v papeštvu, so vendarle pristaši resnice, augsburške veroizpovedi in Nikodemovci, učeni in načitani ter vešči slovenskega jezika.«

 (Kostr.renčić 8). Izmed posvetnjakov so bili poklicani Budina, katerega smo že spoznali kot latinskega praeceptorja; potem je bil poklican »Aufschlager zu der Alben« (carinar) in Klombner »vnnd ander mer, der vil sein.«

Prevod: »in mnogo drugih.«

 Med tem je Truber že dobil pismo vojvode Krištofa Wirtemberškega (z dne 18. februarja 1560 iz Stuttgarta), v katerem mu ta priobčuje odgovor kralja Maksimilijana z dne 4. februarja 1560 z Dunaja. Kralj je pisal vojvodi, da hoče, ker ga je volja podpirati delo, po Truberju započeto, dati pregledati njegove knjige po ljudeh, ki so zmožni slovenščine in poznajo sv. pismo, in da hoče posledek preiskave čem prej priobčiti vojvodi. In zares je

kralj že s pismom z dne 19. februarja poslal vojvodi sodbo o Truberjevih slovenskih knjigah, katera jih proglaša za čiste, kar se tiče zvestobe in smisla preloge, ter podaje le ugovore zoper jezik. Ta je sicer slovenski (slavonica), toda omejen na tisto narečje, ki je v navadi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, tako da morejo Slovani, stanujoči na Gorenjem Ogrskem, v Trenčinskem, Arvskem, Liptovskem in v drugih sosednjih županijah, razumeti prelogo le malo ali celo nič; prav tako je ne morejo razumeti Poljaki, Čehi, Moravci, Rusi, Ilirci in prebivavci okrog Zagreba. Toda tu graja ni mogla Truberja zadeti, ker je svoje delo namenil samo Slovencem na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in takrat h temu spadajočem Primorskem in v Istri, ter je izrečno povedal, da piše v narečju, navadnem v njegovem rojstnem kraju, in za Hrvate se je pač tudi pripravljala posebna preloga. Poljaki, Čehi, Moravci, Rusi celo niso prihajali v poštev. Bolj utrjen je bil drugi ugovor, naperjen zoper Truberjeve germanizme, besede, kakor so Urshah, Gnada, Ferdamane, Trosht, Nuz, Leben, Lon in enake. Kritik je opomnil, da bi se moral jezik tako očistiti, da bi bil razumljiv tudi takemu, ki ne zna nemščine; toda večina teh germanizmov je bila v resnici že pred Truberjem zanesena iz nemščine. V ortografiji je hotel imeti kritik hrvatski ch namestu zh, hotel je razločati z in s. Ko je vojvoda Krištof Wirtemberški poslal to kritiko, katere avtor je baje neki Pavel Scalich (Skalić), mu je prepustil, da naj popravi nedostatke pravopisne, ter mu je dovolil nadaljevati svetopisemsko delo. Kralju Maksimilijanu je odpisal, da mu bo od nadaljnih Truberjevih del vsakikrat poslal pred natiskovanjem po en izvod. Truber pa, ki se je zahvalil vojvodi za njegov trud in obnovitev natiskovanja, je hkratu, čuteč se razžaljenega, naznanil, da hoče počakati z natiskovanjem dotle, dokler ne dobi o svojih knjigah utrjene in verjetne sodbe kakega Kranjca ali Spodnjega Štajerca. Sklicuje se še na to, da so namenjene za Koroško, Kranjsko, Istro in Štajersko, opravičuje svoj vsakemu Nemcu ali Latincu razumen in lahko braven pravopis ter pristavlja, da hoče deželnemu oblastvu kranjskemu in spodnještajerskemu, glavarju

celjskemu in drugim učencim in bogoljubnim Kranjcem in Spodnjim Štajercem pisati, da naj kralju Maksimilijanu čisto in resnično poročajo o njegovih knjigah in njih pravopisu. 18. dne marca je pisal Truber tudi svojim prijateljem Budini, Seyerlu, Tischel(?)u, Kobingerju, Klombnerju, Foresti in Pregel-u, naj posredujejo za opravičevalno sodbo deželanstva o njegovem pravopisu, katero opravičuje še enkrat. Kar se tiče germanizmov, izjavlja še enkrat, da bi bil na mesto njih mogel prav lahko postaviti prave slovanske besede, pa hotel je ostati pri navadnem kranjskem jeziku (»bei der gemeinen krainerischen Sprache«). Tudi je vnovič zahteval, naj se mu pošlje odločba o krivoverstvu, katerega je bil obdolžen, in to s tem pristavkom: »Wo mir eine Ehrsame Landschaft in dieser Sache nit will beistehen, so dolmetsche und drucke hinfür, wer da will.«

Prevod: »Če mi častiti deželani v tej zadevi nočejo stati ob strani, pa naj odslej tolmači in tiska, kdor hoče.«

Dasi je ta zahteva Truberjeva ostala neizpolnjena, vendar to ni motilo nadaljnega prelaganja sv. pisma. Dne 1. aprila 1560 je pisal Truber iz Kemptena baronu Ungnadu, da je dal kralj Maksimilijan dosedaj tiskane knjige preskusiti in razdeliti, in da so bile vse najdene dobre. Še le v pismu z dne 10. junija 1560. leta, s katerim je poklicala dežela Truberja v Ljubljano, se govori tudi o »justifikaciji« njegovih knjig ter se jim izdaje kakor glede jezika, tako glede nauka najboljše spričevalo, s čemer je dobil Truber popolnoma zadostilo.

Že pri prvem pogovoru s Truberjem (1555) je Vergerij sprožil tudi prelogo biblije na hrvaški jezik. Kakor smo videli, se ta obširni načrt ni izvršil, ker je manjkalo hrvaških sodelavcev; Truber je za silo sicer razumel hrvaško, pisati in brati hrvaški pa ni znal. Nadaljevanje slovenske preloge svetega pisma pak je nagnilo nekega Istrana Stipana Istrijanina (Stipana Konzula) iz Bolzeta,

Iz Buzeta

da je tudi on začel enako delovanje. Zapustivši kot pripadnik novega nauka domovino, je šel na Nemško, kjer si služil kruh z učiteljevanjem in prediganjem. On je poskusil preložiti Truberjev NT Novi testament v ilirsko pismo in ilirski jezik (t. j. čakavsko narečje v glagolskem pismu). Leta 1559 je predložil rokopis izvedenim osebam v Metliki, katere so mu potrdile pravost njegove preloge. Ti izvedenci so bili Mathes Schmaitz, komtur v Metliki; Štefan Stiparič, Kaplan zu Össe; Hans Kolonitsch, Kaplan zu Kreuz im Gebiete des Grafen von Zriny; Hans Faistenberger, Gregor Lokovitsch, christliche Prediger in der Möttling; Sebastian Römer, Verwalter der Hauptmannschaft Möttling; Hans Pitschick, župan; Antoni Woschitsch (Božić) iz Modruša; Andre Jokschisch; Jorg Pissetz, Stadtschreiber, Michel Woschitsch,

Prevod po posameznih besedah: komtur – predstojnik viteškega reda; Kaplan zu Kreuz – kaplan v Križu na področju grofa Zrinjskega; Gregor Lokovič krščanski pridigar v Metliki; Sebastijan Römer, upravitelj glavarstva v Metliki; Jorg Pisec mestni pisar.

 vsi štirje meščani metliški in drugi. Ti izvedenci so bili mnenja, da je taka preloga »durch ganntz Dalmatien nach dem adrianischen meer, dergleichen durch Krobaten, Wossner, Sirffey vnnd derselbenort biss auf Constantinopel verstandig und genugsam sey,« in pravijo dalje: »So mag auch dies crobatische version weiter in die zirulica, das ist halb oder abreuirt griechisch, dest leichter gebracht werden«

Prevod: »bo razumljiv in zadosten po vsej Dalmaciji do Jadranskega morja, pa tudi pri Hrvatih, Bosancih, v Srbiji in enako še tja do Konstantinopla«; »Tako bo mogoče to hrvaško verzijo toliko laže prevesti v cirilico, to je polovično ali skrajšano grščino.«

 (Kostr. 2).

Vrnivši se iz Metlike se je Konzul najbrž obrnil na Truberja, ki je v posvetilu II. dela Novega Testamenta že 1. dne januarja 1560 pisal kralju Maksimilijanu, da je Stefan Konzul pričel prelagati evangelije, apostolska dejanja in druge knjige iz slovenščine na hrvaščino, da bi se seme evangelija zaneslo po Hrvaškem, Dalmaciji, Bosni, Srbiji in Turčiji do Carigrada. Ta velikanska razširba prelaganja sv. pisma mimo ozemlja slovenskega na ves jugoslovanski svet je našla požrtvovalnega prijatelja in pospeševavca v Ivanu baronu Ungnadu, baronu soneškemu, kateri je, kakor mnogi drugi plemenitaš v Avstriji, prestopil k evangeljskemu nauku. Rojen leta 1493. kot sin cesarskega komornika, je služil cesarju zvesto 37 let ter je potrošil v svoji službi, zlasti v dolgoletni vojski z Ogrskim, večino svoje imovine. Na Ogrskem se je bojeval zoper Turke in je naposled opravljal službo deželnega glavarja štajerskega. Že 1555. l. spomladi je šel v Wittenberg kot 62-letni mož in ostal tam do 1558. leta, občevaje mnogo z Melanchthonom. Ko je ukazal cesar Ferdinand štajerskim stanovom, da naj ali ostanejo pri veri deželnega vladarja ali pa prodado svoja posestva in zapuste deželo, je žrtvoval Ungnad svoje častne službe in domovino svoji vesti ter je odšel v prognanstvo na Virtemberško, kjer mu odkazal vojvoda Krištof v stanovanje tako zvani Mönchshof, nekedaj samostan sv.

Amanda. Borivši se ves čas svojega življenja z mečem zoper zakletega sovražnika krščanstva, je smel sedaj posvetiti ostanek življenja mirnemu razširjanju evangelija po Turškem. Truberjeve ideje o hrvaškem tisku se je poprijel z vso vnemo nove prepričanosti. Ker je brez ovire užival dohodke svojih

Štrekelj piše »njegovih«

posestev, je mogel tudi prelaganje sv. pisma gmotno pospeševati in zagotoviti, da se ne prekine (Schnurrer 43, 44). Ungnad ni odlašal z izvršbo dela. Konzulaje sprejel v svojo službo ter mu dal plačo 170 gl. glgoldinarjev in prosto stanovanje. Aprila meseca 1560. leta ga je poslal iz Ratisbone (Regensburga), kjer se je bil s svojo družino naselil, v Norimberg, da bi tam po njegovem navodilu lili glagolske črke. Matice teh črk je rezal Johann Hartwach, lil jih je Simon Auer. Že sedaj so dohajali prispevki za to podjetbo iz Avstrije; dežela dolenjeavstrijska je dala 108 goldinarjev, gorenjeavstrijska 100 goldinarjev, posamezne osebe v Norimbergu so zbrale 71 goldinarjev. Najprej so bili odtisnjeni poskusni listki in abecedariji v 200 izvodih ter so bili razposlani na Dunaj, v Ljubljano in drugam, da bi jih izvedenci preskusili. Dne 20. avgusta je odpeljal Konzul pismo iz Norimberga, da bi je izročil baronu Ungnadu. Ta je je poslal v Tubinge v tiskarnico Morhartovo. Schnurrerna str. 82 navaja tak v Norimbergu tiskan »Probezettel«, ki obsega glagolsko abecedo v različni velikosti, potem očenaš, 1. poglavje lista do Rimljanov in 117. psalm v hrvaškem jeziku v glagolici.

Med tem tudi Truber ni miroval, da bi pospeševal prelaganje svetega pisma v hrvaščino. Že 15. julija 1560 je naznanil kralju Maksimilijanu, da je njegova »največa slovenska knjiga« – I. del novega test. testamenta – že preložena na hrvaški jezik, da so potrebne črke v peteri velikosti, tako dobre in še boljše, kakor jih imajo v Benetkah, in sploh vse, kar je potrebno za tisek, že gotove in da so se našle tri za prelaganje in tiskanje sposobne osebe, tako da nič ne ovira začetek tiska kakor to, da ni človeka, ki bi delo založil in imenovane osebe vzdrževal. Zatorej prosi Truber, da naj bi se kralj pogajal z deželo avstrijsko, koroško in štajersko in pa z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih nagovoril, da pomorejo kaj v založbo in slovenskega in hrvaškega tiska

in v zdrževanje imenovanih treh Hrvatov. To so oni dolžni pred drugimi narodi, ker se njih podložniki in tudi Turki poslužujejo obeh jezikov, in ker bodo z natiskom biblije dosegli od Turkov več miru kakor s sulicami in puškami. Tudi volilnemu knezu »renskemu« in knezu virtemberškemu naj bi kralj priporočal pospeševanje te podjetbe. Vojvodi virtemberškemu je poslal Truber dve prepisani hrvaški poglavji iz novega testamenta in troje tiskanih glagolskih abeced. Te naj bi potem on doposlal tudi kralju, da bi tudi ta izrekel sodbo o tem delu.

Dosedanje priprave za hrvaški tisek so bile omejene na glagolsko abecedo. Treba pa je bilo tudi poskrbeti za cirilski tisek, ki je bil Srbom navaden. Zato so našli po posredovanju kranjskega deželstva sposobnega moža v duhovniki Antonu Dalmati, ali kakor se je sam podpisaval »Antonius ab Alexandro Dalmata«, kateri je zapustil Ljubljano 3. dne februarja 1561 l. v spremstvu nekega tamkajšnjega meščana in je prišel črez Kempten, kjer se je mudil več dni pri Truberju kot voditelju in principalu nove podjetbe, v Urach k Ungnadu. Začasno mu je bilo odkazano bivališče v Tubingah, kjer je bil Stefan Konzul že uredil hrvaško - glagolsko tiskarnico. Vojvoda virtemberški je plačeval stroške za vzdrževanje oseb, potrebnih za prelaganje, tiskanje in stavljenje. Dalmata je dobival hrano in 30 gl. plače. Precej po njegovem dohodu so se pričele priprave za napravo cirilske abecede, norimberški mojstri so bili poklicani v Urach, da bi tam lili črke. To delo so v treh mesecih srečno izvršili. Tudi v tem pismu so bili tiskani poskusni listi ter razposlani, in nato se je v Urachu uredila cirilska tiskarnica.

Ko so bile potemtakem vkrenjene vse piprave za tisek v srbščini, je izdal Truber javno naznanilo, tako rekoč nekak prospekt o novi podjetbi: Register und summarischer Inhalt aller der windischer Bücher, die von Primo Trubero bis auf dies 1561 Jahr in Truck geben seind, Vnd jetzund zum andern in der croatischen Sprach mit zweierlei crobatischen Geschrifften namlich mit Glagola und Cirulitza werden gedruckt (diese Sprach und Buchstaben brauchen auch die Türken) darbei ist ein Vorred, die zeigt an, warumb dieser Elenchus oder Register getruckt sei und was hernach in gemelten Sprachen weiter verdolmetscht und getruckt werden soll. Getruckt zu Tübingen bei Ulrich Morherts Wittib 1561. 40.

Prevod: »Popis in kratek povzetek vsebine vseh slovenskih knjig, ki jih je do leta 1561 dal natisniti Primož Trubar in teh, ki se sedaj ponatiskujejo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in pisavo uporabljajo tudi v Turčiji). V uvodu je predgovor, ki pove zakaj je ta elenhus ali popis bil natisnjen, ter kaj bo v navedenih jezikih pozneje še prevedeno in natisnjeno. Natisnjeno v Tübingenu pri vdovi Ulriha Morharta leta 1561«

V predgovoru se brani Truber vnovič zoper obdolžbo razkolništva, ki se je bila vnovič vzdignila zoper njega; jeseni 1560. l. so namreč neki predigarji in meščani v Norimbergu prašali Konzula, je-li Truber cvinglijanec, kalvinec, švenkfeldec ali katere koli druge sekte. Potem poziva vse, naj prispevajo za tiskanje novih hrvaških knjig, pri čemer hvali vzgled vojvode Krištofa, ki je poleg drugih prispevkov priskrbel stanovanje in hrano prelagateljem z ženo in otroci; o Ungnadu pa pravi: »Wir Dolmetscher sagen und bekennen hiemit frei öffentlich, wenn seine Gnaden mit so hohe Ermahnen, Anhalten, Trösten, Zusagen, Darreichen, Fürstrecken, Fürdernuss, auch mit Schreiben, Reiten und Boten ausschicken nicht so treu, christenlich und fleissig zu uns gestanden und beharrlich geblieben, wir hätten noch keine Herberg, kein Unterhaltung, noch crobatische Druckerei bei einander.«

Prevod: »Mi prevajalci izrekamo in svobodno ter javno izpričujemo, da če nam njihove milosti ne bi tako zvesto, krščansko in marljivo stale ob strani in vztrajale pri tako visokih opominih, svarilih, tolažbah, pritrdilih, ponudbah, pomoči, podpori, tudi s pisanjem, jezdenjem in razpošiljanjem slov, ne bi mi imeli še nobenega bivališča, nobene prehrane, niti hrvaške tiskarne.«

 Tudi Ungnada prosi Truber, naj bi prosil za nove prispevke za glagolski in cirilski tisek, da ne bodo tisti preveč obteženi, ki so že dali prispevke za slovenski tisek. Na hrbtu naslovnega lista je dal natisniti glagolsko abecedo v treh oblikah: veliki, srednji in mali.

XIII

Dne 1. marca 1561 je doživel Truber veselje, da je mogel kralju Maksimilijanu, ki je svetopisemsko delo pospeševal od prvega začetka, poslati prvo hrvaško tiskovino, katekizem v glagolici: Katechismus. Edna malahna kniga, ukoi esu vele potribni i prudni nauki i Artikuli prave Krstianske vere, s kratkim istomazhenem za mlade i priproste ljudi. I edna prediga od Kriposti i ploda prave karstianske vere, krosi Stipana Istrianina spomozhu dobrih Hrvatov sad nai prvo istomazhena. Der Catechismus itd. 1561. 8 pol v 8°. Priložena prediga ima nadpis: »Primi Truberi sermo croatice redditus de vocabulo fidei«

Prevod: "pridiga Primoža Trubarja v hrvaškem jeziku o besedi vere" (beseda redditus se ne sklada s sobesedilom)

etc. (Schnurrer 82, 83). V predgovoru prosi Truber kralja, naj da ta poskus hrvaškega tiska preskusiti po izvedencih. Najprej se bo potem tiskala prva polovica novega zakona in sicer najprej z glagolskimi, potem s cirilskimi črkami z imenom kralja Maksimilijana.

Izvodu, poslanemu kralju Maksimilijanu, je priložil Ungnad pismo iz Uracha, 12. aprila 1561, v katerem prav tako prosi, da naj bi bilo delo preskušeno po izvedencih, »da das schwarze mendlin, der mülle artifex (hudič) sich on Zweifel mit allem fleiss dawider setzen wirdet, ob er dieses mit seinen schedlichen verderblichen Listen, als ob diese Buechl etwan mit Ainichen Irrthumben, falschen Opinionen, depravirten unrechten Buchstaben und dergleichen befleckt weren, verhindern und zu nichte machen möchte, wie vor auch mit der windischen sprach felschlich beschehen«

Prevod: Ker se bo črni možicelj, hudič (težko je določiti kaj točno je pisec mislil s prispodobo ‚der mülle artifex’) temu brez dvoma z vso vnemo zoperstavil, da bi s svojimi škodljivimi razdiralnimi ukanami - kot da bi te knjižice z nekaterimi zmotami, napačnimi opcijami, pomanjkljivimi črkami in sličnim bile omadeževane – to hotel praprečiti in izničiti, kar se je predtem pomotoma dogajalo s slovenskim jezikom.

etc.; s tem misli Ungnad sumničenja, razširjana zoper pravovernost in jezik Truberjev. Delo samo je bilo izdano v 2000 izvodih, od teh je šlo v Ljubljano 1200, na Dunaj 700 izvodov, v Urachu je bilo leta 1564 še 10 izvodov.

Dne 5. maja je že odgovoril kralj MaksimilijanbaronuUngnadu, da je dobil poskus hrvaškega tiska; opominjal ga je, naj nadaljuje hvalevredno početje, da se dobro dokonča in donese časno in večno korist ubogim nevednežem. Pripravljen je pospeševati podjetbo in mu poroča, da je nakazal 400 goldinarjev po Ambrožu Fröhlichu na Dunaju. Tudi za tisek novega zakona v hrvaškem jeziku in s cirilskimi črkami, kateri dela pač mnogo truda in stroškov, se hoče na zahtevanje »noch mehr angreifen«

Prevod: (se jih)še bolj lotiti, (od njih) še več zahtevati.

ter poslati svoj prispevek (Kostr. 29.)

Ravnokar imenovani Ambrož Fröhlich, zaupnik cesarjev, je bil v zvezi tudi z ljubljanskimi protestanti, katerim je natančneje poročal o sprejemu hrvaškega poskusnega natiska na Dunaju. Pisal je 4. maja Juriju Seyerlu, meščanu ljubljanskemu (Kostr. 27), da je bil pri kraljevem tajniku Lindeggu, da bi dobil odlok kralja Maksimilijana. Ta tajnik mu je rekel, da vé za celo stvar prav dobro, »man dürfte aber nicht viel davon reden«

Prevod: »o tem pa ne bi smeli veliko govoriti«

(ker je bil cesar Ferdinand zelo nevoljen zastran tega, da se je njegov sin Maksimilijan nagibal na protestantovsko stran, in je razpor med očetom in sinom dosegel takrat že najvišo stopinjo); dalje mu je rekel tajnik, da je kralj že dovolil 400 goldinarjev, in če bi to ne bilo dovolj, naj se zopet obrnejo nanj, kralj bo dal v ta namen 1000 goldinarjev. Tudi Krištof Eitzing se zanima za podjetje. Želel je dva izvoda katehisma hrvaškega, katera hoče poslati na Ogrsko grofu Bathianiju. Tudi mu je dejal, naj se predgovor na kralja Maksimilijana ne tiska samo nemški, ampak tudi hrvaški. Hieronymus von der Au,

Hironim iz Loke.

 star prijatelj Fröhlichov, se je ponudil, da napravi zbirko med trgovci na Lugecku, neimenovan doktor pa je obljubil, da izprosi pomoč tudi v Pragi.

Nasproti so vse početje precej sovražno sprejeli nekateri znameniti možje na Kranjskem, med njimi hrabri vojskovoj Ivan Lenkovič, kateremu je bil tisek biblije kot zvestemu služabniku cesarja Ferdinanda zelo zoprn (Kostr. 35). Toda Matija Klombner je z nenavadno vnemo in neustrašeno deloval za razširbo prvega hrvaškega protest. protestantskega tiska. Skrbel je za varno shrambo v Ljubljano poslanih izvodov, katere so hoteli privrženci škofovi zasačiti. Veči del so bili zastonj darovani, pač zavoljo revščine v krajih, katerim so bili namenjeni. Tudi v Benetke je poslal Klombner en izvod, da bi izvedel mnenje tamkajšnjih tiskarjev, ki so že poznali glagolski tisek. Upal je pri tem, da se bo tam delo »per contraband« ponatisnilo in da bodo beneški tiskarji poplavili ž njim vso Dalmacijo »man begehre da keines Gewinns, sondern dass Gottes Ehre ausgebreitet werde«.

Prevod: »ni nam do dobička, temveč da se širi božja slava«

Klombner poroča tudi, da je koroško deželstvo že dovolilo 100 tolarjev za hrvaški tisek in da obravnave s Štajerci glede tega še niso dokončane.

V tem ko je Truber deloval za svojo domovino na Nemškem slovstveno, so postale na Kranjskem in v sosednjih deželah razmere za protestante zmerom neugodnejše, in ko so bili leta 1560 v juniju mesecu zbrani gospodje in deželani kranjski v Ljubljani, so 10. dne junija sklenili, poklicati Truberjazopet v domovino, da bi tam deloval kot dušni pastir. V svojem pismu popisujejo propad verskega stanja. Že dolgo dovolj da so čakali na zboljšavo cerkve in vere. Ker pa te ni dočakati in se niti škof ni stolni kapitelj, ki imata župno cerkev, ne brigata za pravo dušno skrb, oznanjevanje božje besede in podučevanje v nji, tako da ni bilo v glavni župni cerkvi že skoraj vse leto celó na božični dan, na velikonočni praznik in na binkošti nobene predige, in ker se po kralju Ferdinandu dovoljeno

obhajilo pod obojo ne deli tistim, ki ga želé, celo v smrtni sili, ne morejo stanovi drugači, kakor da se pobrinejo za bogaboječega krščanskega duhovnika in predigarja. Ker imajo do Truberja, ki je učil in predigal besedo božjo najprej na Kranjskem, potem v prognanstvu na Nemškem, posebno zaupanje, ker je on, vešč nemščine in slovenščine, pred drugimi poklican podučevati v božji besedi in deliti sakramente, prosijo ga, naj pride v deželo, za plačo mu hočejo dati toliko, kolikor ima v Kemptenu, in še več, tudi stroške potovanja in selitve mu povrnejo. Tudi če bi se »hudič s svojimi pomagači« vzdignil zoper njega in bi mu ne bilo dovoljeno bivanje v deželi, mu vendar ne odtegnejo plače in ga ne zapuste. Hkratu pristavljajo stanovi pismo do svéta kemptenskega, da naj odpusté Truberja.

V Truberju je zbudil ta poklic, dasi bi mu bilo delovanje v domovini zelo ljubo, mnogo pomislekov. Razmere na Kranjskem so bile še prenegotove in nejasne, na drugi strani pa mu je bilo na srcu, kaj bo z nadaljevanjem tako nadobudno začetega tiskanja biblije. Dne 17. julija se je zaupljivo obrnil do svojega visokega pospeševavca, kralja Maksimilijana, ki »tega pač ne bo odkril nasprotnikom prave vere«. Ker bi njegov poklic utegnil postati nevaren ne samo njemu samemu, ampak tudi kranjskim deželjanom samim (saj so jezuitje, škofje in menihi nasprotni pravi veri in njim veruje cesar preveč) in ker še niso zoper njega pred 13 leti izdana povelja zapora preklicana, je poprašal za svet vojvodo virtemberškega in njegove teologe in duhovne svetovavce in ti so mu svetovali, naj stvar še premisli in popraša za svet tudi druge razumne osebe. Zato prosi kralja kot »zelo razumnega krščanskega kralja in stanovitnega Kristusovega spoznavavca«, naj pomaga njemu in svojim zvestim in bogoljubnim podložnikom na Kranjskem, da bi se omogočilo prediganje evangelija in deljenje sakramentov, ter da naj priobči svoj svet vojvodi virtemberškemu ali kranjskim stanovom ali pa Truberjusamemu.

Istočasno je poročal Truber o tem poklicu tudi vojvodi virtemberškemu in se je, kakor smo slišali, posvetoval ž njim. Dne 25. julija je dal kranjskim stanovom na znanje, da vojvoda in njegovi teologi, zlasti gospod Brentius, svetujejo, naj stanovi v verskih stvareh brez sveta in vedenja kralja Maksimilijana nič ne store sami od sebe, in da naj po kralju prosijo pri cesarju, da se tisek slovenskih in hrvaških svetopisemskih knjig nadaljuje v Ljubljani – svet, ki je bil gotovo prav po volji Truberjevi. Ta je 27. julija zopet pisal kralju Maksimilijanu, da je staro povelje zoper njega še vedno v veljavi, zato naj bi kralj izposloval, da more brez nevarnosti nastopiti svojo službo, ali pa da naj se pokliče drugi predigar.

Po dveh mesecih mu je došel odgovor kranjskih stanov, v katerem obširno razlagajo, da virtemberški svet ni prikladen njih razmeram, katere so čisto drugačne, kakor na Nemškem. »Unser Erbieten – tako konča pismo – habt Ihr aus unserm vorigen Schreiben vernommen. Ihr wisst, dass sich gegen der Welt des Bösen und gegen Gott des Guten zu versehen ist. Wir wollen unsers Theils treulich an Euch handeln. Wir können aber weder uns selbst noch Euch gewisser Sicherheit vertrösten, doch dieweil die Römische Kaiserliche Majestät bisher gegen der anderen Landschaften Prediger nichts thätlichs fürgenommen, verhoffen wir, Ihre Majestät werd' uns oder Euch auch nicht so fast dringen. Wo aber je die widerwärtigen geistlichen so stark gegen Euch anhalten und Ihre Majestät gegen Euch bewegen würden, wöllen wir Euch an sichere Orte abzutreten verhelfen, auch Euch nichts desto weniger die Besoldung reichen und erfolgen lassen, bis Gott fernere Mittel und Gelegenheit schickt.«

Prevod: »Našo prošnjo ste uvideli iz našega prejšnjega pisma. Veste, da je treba pričakovati od sveta zlo in od Boga dobro. Za svoj del bomo zvesto postopali z vami. Ne moremo niti sebi niti vam obetati varnosti, toda ker rimsko cesarsko veličanstvo ni doslej dejavno ukrepalo proti pridigarjem drugih dežel, upamo, da ne bo tako urno sililo tudi proti nam ali vam. Če pa bi zoprni duhovniki tako močno nastopali proti vam in tudi njegovo veličanstvo okrenili zoper vas, vam bomo pomagali umakniti se na varne kraje, vam tudi brez nadaljnjega dajali in izročali plačilo, dokler ne bo Bog poslal nadaljnja sredstva in priložnosti.«

Pošiljajo mu za popotnico 100 goldinarjev, dajejo o tem naznanilo svetu kemptenskemu in pričakujejo Truberja čem prej mogoče v Ljubljani.

To pismo je dobil Truber še le 2. decembra; takoj je odpovedal službo v Kemptnu in prosil svet, naj si do svečnice poiščejo predigarja. Toda nastale so nove ovire. Truber namreč je nameraval ob božiču leta 1560. napraviti s Štefanom Konzulom v Tubingah poskus s hrvaškim tiskom in se je bil vojvodi, Ungnadu in Ulrihu Eitzingu že zavezal, da prične po božiču s tiskom. Posvetoval se je torej z Ungnadom, ki je nalašč prišel v Tubinge, kaj storiti; sklenila sta izprositi si iz Ljubljane enega ali dva Hrvata, katera bi vzdrževal in plačal vojvoda; precej ko bi se s pomočjo teh Hrvatov donatisnil katehizem, je hotel Truber odriniti v Ljubljano.

Ko je došel Anton Dalmata v Kempten, kjer je ostal pri Truberju osem dni, ga je ta odpravil v Urach, Truber pa je hotel v Kemptenu počakati nadaljni odlok kranjskih stanov. Pri tiskanju hrvaškega katekizma se je med tem primerilo nekaj neprijetnega, kar je povzročil Vergerij, ki je začel ropotati zoper neko mesto v predgovoru, v katerem je bila omenjena kritika Truberju neprijaznega Skalića. Ungnad je torej naglo poklical Truberja v Urach; ta se je poslovil od gospodov v Kemptenu, kateri so mu poklonili še 30 goldinarjev in mu dali voz s šestimi konji in ježnega konja z dvema hlapcema vred. Tedaj je pisal vojvoda virtemberški Ungnadu, da hoče priskrbeti Truberju službo, ta pa je izjavil, da nobene ne sprejme, ampak da ostane služabnik dežele Kranjske. Največa skrb mu je bila hrvaška tiskarnica. Dvojil je namreč o sposobnosti obeh prelagateljev in si je želel kakega Bošnjaka ali Uskoka, ki zna prav hrvaški govoriti in cirilski pisati. Tudi je hotel natančno izvedeti, ali si upajo kranjski stanovi, da mu dado javno opravljati duhovno službo. Kakor je razvidno iz Klombnerjevega pisma z dne 28. maja 1560. l., kjer pravi, da se boji, da ne bi Truberja zadelo po vrnitvi kako preganjanje, je bil Truberjev strah opravičen. V tem negotovem stanju je bil prisiljen, sprejeti po vojvodi mu ponujeno župnijo v Urachu, sicer bi bil moral vse prihranjene novce porabiti. Med tem so se tudi razmere na Kranjskem preobrnile za protestante nekoliko na boljše. Deželni glavar je bil pridobljen za novo vero in od njega ni bilo pričakovati več ovir, da se Truber pokliče nazaj in postavijo novi predigarji (Kostr. 24). Potemtakem so poslali stanovi konec aprila (Kostr. 19) svojega zaupnega slugo Stotzingerja k Truberju, da naj se hitro napravi in pride v Ljubljano. Tudi so mu stanovi obljubili, da poskrbe pripravne osebe za hrvaški tisek in da bo smel Truber zastran njega pospeševanja zopet potovati na Nemško. Vsled tega zapusti Truber 9. junija župnijski urad v Urachu ter odhiti v Ljubljano, kamor je prišel zdrav že čez 8 dni. Tam ga ni bila več volja, kakor prej, predigati po koteh, ampak je nemudoma javno nastopil svojo predigarsko službo v nemškem in slovenskem jeziku. Dne 29. junija je predigal prvič v obeh jezikih v špitalski cerkvi; vest o njegovi vrnitvi in poznanost prejšnjega njegovega delovanja sta privabila mnogo poslušavcev. Vrnitev njegova, ki je tudi povzdignila pogum njegovih privržencev, pak je spodbola tudi nasprotno stranko vsaj k poskusu reakcije; posebnega uspeha seveda ni mogla pričakovati od nje; niti na Nemškem niti na Avstrijskem niso bile razmere za to ugodne. Na Nemškem je evangeljski nauk odločno premagoval, plemstvo mu je bilo popolnoma vdano, menihi

so bili zapustili samostane, med sto duhovniki je bil komaj eden, ki se ni oženil. Navadni ljudje niso hoteli nič vedeti o cerkvenih ceremonijah; ko je prediga nehala, so zapuščali cerkev; če jim prediga ni bila po volji, so sami brali doma evangeljske predige ali jih poslušali od svojih somišljenikov (Ranke zur l 5 25–27). Te razmere so seveda tudi vplivale na Avstrijsko. Tukaj je bil celo prvorojenec vladajoče rodovine, eventualni naslednik na Ogrskem in Češkem in v cesarskem dostojanstvu,Maksimilijan, odločen privrženec novega nauka in se je upiral vsem poskusom jezuitov in škofov, da bi ga izpreobrnili. Za dvornega predigarja si je bil izbral protestanta, katerega so morali siloma odtrgati od njega; cerkvenim ceremonijam se je umikal, da, že je mislil pobegniti z Avstrijskega, in ravno ob času, ko je prišel Truber v Ljubljano, je poslanec papežev, škof Hosius, odpotoval z Dunaja, ne da bi se mu bilo posrečilo izpreobrniti cesarjeviča, kakor mu je bilo ukazano. Kakor na Dolenjem Avstrijskem, tako se je utrdila reformacija tudi na Notranjem Avstrijskem. V Celovcu je vikar mestne fare javno prestopil k lutrstvu (1560) in v Gradcu je uspešno delovala za njega razširjanje stanovska šola. Tudi na Kranjskem se mu katoliška duhovščina ni mogla uspešno upirati.

Ko je došel Truber v Ljubljano, škofa ni bilo tam, kakor je zahtevala nevarnost. Zoper izrečno odredbo kralja Ferdinanda je stoloval še vedno v Gornjem gradu, od koder je izdal 3. julija Truberju pismo, v katerem ga poziva, naj mu pove, je-li prišel v deželo »auf Geleit«,

Prevod:«s (prisilnim) spremstvom«

ali po posebnem poklicu oblastva, ali sam od sebe, da bi se vrnil v naročje katoliške cerkve, ali mu je namera, nepoklican »djati srp v tujo žetvo«, t. j. predigati, ko je vendar dovolj poskrbljeno za predigo, ker vsaki praznik predigajo trije predikanti v nemški hiši, v cesarskem dvorskem špitalu in v stolni cerkvi po slovensko in ima stolni dekan nemško predigo in ker tudi škof sam oznanja božjo besedo v obeh jezikih. Pozivlja torej Truberja, naj se izjavi o svoji nameri, da bo on mogel potem ravnati po svoji službi in cesarskem povelju.

Truber je odgovoril 8. julija 1561 z razložbo, kako je prišlo do njegovega bega pred 13 leti. Pred leti sta ga škof Kacianer in časti vredni kapitelj volila za kanonika in on je predigal božjo besedo »v pravem navadnem krščanskem pomenu« v občo zadovoljnost; škof Urban je potem njega in Wienerja poklical za predigarja v stolno cerkev. Ker pa sta tistim, ki so to zahtevali, delila sakrament obhajila pod obojo, toda ne »so gar öffentlich«;

Prevod: »tako javno«

saj so tudi prejšnji škofje, Ravber in Kazianer, potem škof tržaški Peter Bonomo, hoteli biti pod obojo obhajeni še na smrtni postelji; zato je škof Urban dobil kraljevo povelje, zapreti Wienerja, on pa (Truber) se je odtegnil zaporu s tem, da je pobegnil in mu mimo tega sploh ni došlo kraljevo povelje ali povabilo. Tudi ni on nikdar bežal pred kako zaslišbo ali kakor on pravi »billige Audienz oder Handlung«,

Prevod: »primerna avdienca ali obravnava«

 in je vselej pripravljen na njo. Kljub temu ga je škof Urban odstavil ab officio et beneficio

Prevod: od službe in beneficija

ter mu vzel vse knjige, s čemur je bil prisiljen, poiskati si drugo službo, katero je tudi v gorenjenemških deželah v sveti državi s prediganjem zvesto in pridno opravljal, z dobro in pokojno vestjo, ne da bi se ločil od neveste Kristusove, cerkve, tako da ni njegove oddalje s Kranjskega šteti za beg. Ker pa so ga stanovi kranjski, njegovi milostivi in zapovedujoči gospodje, zopet nastavili za predigarja, je poslušal ta poziv z dobro vestjo in ga ni niti hotel niti mogel odbiti zastran koristi domovine. On želi pospeševati samo čast božjo, oznanjevati pokoro in pravo živo vero v Kristusa ter se v vsem držati samo stare, prave krščanske cerkve in avgzburške izpovedbe in popolnoma se izogibati kakor doslej skozi 31 let svojega predigarskega posla vseh zapeljivih novih naukov, vseh razkolov in sanjarij, ki so nasprotne besedi božji.

Tudi stanovi so pisali 10. julija škofu pismo, v katerem opravičujejo Truberja, ki je prišel v deželo samo, ker so ga oni trikrat zaporedoma pozvali, in ne sam od sebe. Poklic njegov motivirajo, kakor že prej proti Truberju, s tem, da katoliška duhovščina noče deliti obhajila pod obojo in da primanjkuje verskega poduka celo v glavnem mestu. Zato so Truberja, katerega sta zadnja dva škofa imela rada do zadnjega in sta mu izročila predigarsko službo, postavili za predikanta. Če je Truber poprej zapustil deželo, se je zgodilo to, da bi ušel naklepom preganjavcev, vendar ni bil nikdar zatožen in zaslišan. Stanovi hvalijo tudi Truberja zavoljo njegove zmernosti (Bescheidenheit), in prosijo škofa, naj ne posluša zatožeb zoper njega in naj ga sam zasliši glede njegovega nauka in njegovih predig; tudi obljubljajo odstraniti vse neprilike, kakor sploh ne žele drugega kot poboljšati življenje in povzdigniti čast božjo.

Človek bi ne verjel, da se bo škof zadovoljil s tema pismoma, in vendar je tako; to nam kaže, kako zelo je bila stara vera spodkopana in kako slabi so bili pastirji katoliški. Truber ni zadel na nobeno oviro v svojem uradovanju, s katerim je najprej organiziral evangeljsko cerkev na Kranjsko. Tam sicer doslej niso bili brez posameznih protestantskih predigarjev. V Kranju je že l. 1559 zopet predigal prejšnji katoliški duhoven, Gašpar Rokavec, in marca meseca 1561 je bil zopet poklican v Kranj. Tudi predigar v nemški hiši, Jurij Juričič, je bil odpadel od stare cerkve in bil vnet privrženec protestantov. V Metliki je predigal Gregor, ki ni znal niti nemški niti latinski, ampak samo slovenski, pa je vedel vse Truberjeve knjige iz glave. Škof ljubljanski ga je vrgel dvakrat v ječo; najprej ga je dal zapreti po nadduhovniku novomeškem, Jörgu Grafu, na 7 dni, potem pa, ko je bil Gregor razširil svoje delovanje celó v savinjsko dolino, ga je prijel škof sam na Vranskem in ga je imel 21 dni vjetega pri velikem mrazu ob vodi in plesnivem kruhu ter ga je izpustil še le, ko so to resno zahtevali stanovi. Klombner ga je potem vzel v obrano ter je napol sestradanega in zmrzlega, kakor pravi, »geätzt, purgirt und wieder zu früchten pracht«.

Prevod: »nahranil, očedil in napravil zopet učinkovitega.«

Dasi mu je potem škof prepovedal bivanje v škofiji, je kljuboval ti prepovedi, da se je sam Klombner bal, da ne bi utegnil še postati »ein Krainerischer Martrer«.

Prevod: »kranjski mučenec«.

 Sicer je bil popolnoma ubog; po obrtu je bil suknostrižec, in ko so mu djali, da to ni duhovski, je odgovoril: »Tudi sv. Pavel je opravljal svojo obrt.« Ko ga je hotel glavar senjski vzeti v službo kot predigarja s prosto hrano in dvojno plačo, ni hotel Gregor zapustiti Metličanov, dasi mu niso nič dajali in se je moral živiti z delom svojih rok. Drugi predigar v Metliki, »Herr Hans«, najbrž Janez Tulščak, tudi »strižec« imenovan, je bil že bolj učen; znal je nemški.

Dokler je bil Truber na Kranjskem, so dobili stalne dušne pastirje tudi drugi deli dežele; ti pastirji so bili večinoma prejšnji katoliški duhovniki, tako na Dolenjskem v Radečah Jurij Maček, na Gorenjskem (na Bledu) Krištof Faschang in na Krasu Gregor Stradiot.

Prebivši deset tednov na Kranjskem, se je povrnil Truber zopet k slovstvenemu delovanju. Ko si je pridobil za tiskarnico v Tubingah dva sodelavca, Srba Mateja Popovića in Bošnjaka Ivana Maleševca, oba turška ubežnika (uskoka), je odrinil ž njima v avgustu 1561. l. zopet s Kranjskega na Nemško, poverivši začasno oskrbovanje duhovnega urada v Ljubljani Tulščaku in Juričiču.

Povelje cesarjevo, katero si je med tem pridobil škof, da je Truberja povprašati, je-li pristaš avgzburške izpovedbe, v katerem primeru mu ni dovoliti prediganja, ni imelo nobene praktične važnosti; dasi mu je namreč deželni glavar prepovedal prediganje, se mu je vendar posrečilo, precej se pred škofom opravičiti, da mu je zopet dovolil, predigati »bescheidenlich« (zmerno).

Z najetima novima sodelavcema, dvema posloma, štirimi konji in enim oslom, ki je moral nesti uskoške knjige in mladega Turčina, je šel Truber iz Ljubljane črez Tirolsko, Kempten in Memmingen v Urah, kamor je prišel 20. dan. Popotnina ni znašala več kakor 34 goldinarjev, dasi je bilo precej izrednih stroškov. Eden od uskoških sodelavcev (Popović) ga je znal dobro vleči; v računu stoji namreč: »Am 16. September zu Kempten zwei Tag und zwei Nacht gelegen, allda hat der lange uskokische Priester 20 Mass Wein ausgetrunken.« In zopet: »Zu Memmingen hat der lang uskokisch Priester zum Schlaftrunk elf Mass Bier ausgetrunken.«

Prevod: »16. septembra ostali v Kemptenu dva dni in dve noči, tam je dolgi uskoški duhovnik popil 20 meric vina.« – »V Memmingenu je dolgi uskoški duhovnik pred spanjem popil enajst meric piva.«

V jedi pak sta bila oba uskoka prava asketa; mesa nista jedla, ampak samo ribe. Ne kaže, da bi bila dosti pomagala pri prelaganju. Že po 20 tednih so ju poslali nazaj na Kranjsko. V Urachu sta dobivala popolno prehrano od Ungnada in mesečno plačo; pri odhodu je poslal Ungnad vsakemu še enega konja. Spremljal jih je Jurij Zvečić. Ta je bil prestavil liste apost. apostola Pavla v hrvaščino in je vzel rokopis s sabo, da bi ga dal v domovini preskusiti. Kot nov pomagač je prišel poleti 1562. leta ljubljanski predikant Jurij Juričič. Ker je bil tudi Truber navzočen in je prevzel Ungnad vodstvo zavoda v Urachu, pač ni bilo treba praznovati niti slovenski niti hrvaški tiskarnici. Truber je spisal sedaj veče samostojno delo, o katerem je pisal kranjskim stanovom; »Nun wollt' ich auch gern etwas für unsere crainerische Kirch mit mir pringen, deswegen hab' ich also die Augsburgische Confession transferirt und paraphrasirt, mit den andern würtembergischen und sächsischen Confessionen, auf dass auch wir Krainer ein ganz corpus und fundamentum der ganzen

christlichen Lehr kurz bei einander klar und verständig haben, dawider kein Jesuwider, Staphylus oder Asotus mit Grund der Wahrheit reden, predigen oder schreiben wird mögen. Und hab zu Tübingen verordnet und mit Druckern beschlossen, dass sie mir gemelts Büchel in vier Wochen 1000 Exemplar trucken werden.«

Prevod: »Zdaj pa sem hotel prinesti s seboj nekaj za našo kranjsko cerkev, zato sem prevedel augsburško veroizpoved in jo parafraziral z württemberško in saško veroizpovedjo, da bomo imeli tudi Kranjci cel korpus in fundament vsega krščanskega nauka skupaj jasno in razumljivo, proti kateremu ne bo mogel noben jezuvider, stafilus ali azotus na temelju resnice govoriti, pridigati ali pisati. V Tübingenu pa sem naročil ter se s tiskarji dogovoril, da mi omenjeno knjižico v 1000 izvodih natisnejo v štirih tednih« Jesuiter : Jesuwider – Trubarjeva besedna igra z nemškim izrazom wider (proti, nasprotno).

Delo je tudi izšlo pod naslovom: Articoli oli Deili te praue stare vere kerszhanske, is S. Pysma poredu postauleni, inu kratku sastopnu islosheni. Kateri so tudi taku utim 1530 leitu, nashimu nermilostiushimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga Imena Petimu raincimu. Inu potle utim 1552 leitu timu Concilyu Vtrienti, od enih Velikih Nembshkih Vyudov, Meist, inu Predigariev, naprei polosheni inu dani, sdai peruizh is Latinskiga inu Nembshkiga Jesyka, uta Slouenski sueistu Istolmazheni, odspreda uti slouenski predguuori se praui, katera Vera ie od S. Troyce postaulena, ta ner prauishi, inu ner starishi, skusi Primosha Truberia Crainza. Drey Christliche Confessionen, namlich Augsburgische, Wirtembergische und Sächsische itd. Vtibingi

Prevod: Tri krščanske veroizpovedi, namreč: Augsburška, Wirtemberška in Saška

 1562. 40.

XIV

V predgovoru do vojvode Krištofa virtemberškega, datiranem v Urachu 1. maja 1562., razlaga pisatelj prvi povod tega dela. Ker se stara svetopisemska vera javno prediga zdaj tudi v slovenskih in hrvaških deželah in jo mnogi željno sprejemljejo, ker pa marsikateri »takozvani« duhovnik pregovarja ljudstvo, da hoče odpali Truber s svojimi tovariši vred z lutrskimi predigami in knjigami uvesti v tistih deželah novo krivo vero, katere noče noben mogočnik trpeti ali sprejeti v svoji deželi, zato se je odločil, v naglici poleg mnogih drugih opravil natisniti tudi avgzburško izpovedbo v slovenskem jeziku z latinskimi črkami, da bi podučil ono dobro preprosto ljudstvo, da je taka prava vera zares vpeljana v nekaterih kraljevinah, v mnogih kneževinah, deželah in mestih. Iz hvaležnosti, da vojvoda milostno podpira prelaganje sv. pisma, je dal to delo na svetlo v njegovem imenu. Po nemškem predgovoru je drugi v slovenskem jeziku, obrnjen do kristjanov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, list 1–23, v katerem Truber pripoveduje po Sleidanu in drugih zgodovinarjih, kaj je Lutra napotilo, da je nastopil zoper papeža, kako je nastala vsaka treh izpovedb in katere verske točke je nepogojno vzdržati zoper papiste. V Ljubljano je prišlo 310, v Beljak 443 izvodov, v Urachu je bilo 1564. l. še 150 kosov.

To Truberjevo delo je izšlo pozneje v hrvaščini v glagolskem in cirilskem pismu, vsaka izdaja v 1000 izvodih. Od glagolske izdaje je bil glavni del poslan v Ljubljano, od cirilske pa na Dunaj, najbrž ker je zdela ta namenjena zlasti za ogrske dežele in dežele ob Donavi. Tem kakor tudi drugim tedanjim tibinškim tiskovinam so v lesorezu priložene podobe Truberja, Konzula in Dalmate.

V ti dobi se je Truber najbolj trudil za prelaganje v hrvaščino, podpiran po Ungnadu, ki je ves svoj čas, svoj vpliv in svojo imovino uporabil za tiskanje hrvaških knjig, imajoč vedno pred očmi velikansko idejo, razširiti novi nauk po vsi Turčiji. Truber mu je pri tem najiskreneje pomagal in prišel včasi celo nevedé v konflikt s svojimi predigarskimi dolžnostimi. Vsa hrvaška propaganda se je naslanjala na slovenske preloge; še le po slovenskih prelogah se je delala hrvaška prestava.

Hrvaška propaganda je bila odvisna od nemške podpore. Truber se je še pred odhodom iz Ljubljane obrnil do štajerskih stanov, ki so mu dovolili 100 gl. glgoldinarjev . Denar je prihajal tudi z Dolenjega Avstrijskega. Najuspešnejše pa je deloval Ungnad. Pisal je dne 14. septembra 1561 nemškim knezom ter jim narisal versko stanje južnih Slovanov, zlasti tistih, ki so pod Turkom, potem pomanjkljivost poduka v veronauku in dobrih prevodov sv. pisma. Dalje pripoveduje, kako je zlasti Truber deloval za spreobrnitev teh narodov s svojimi prelogami in kako vzdržuje in hrani vojvoda Krištof virtemberški tako njega kakor druge za tisek potrebovane osebe. Knjige bodo tiskali tudi v cirilici in tako bodo Turka z mečem božje besede premagali. Toda tako delo provzročuje mnogo truda in stroškov. Knjige se morajo večinoma dajati zastonj, ker so župniki in duhovniki v dotičnih deželah tako ubogi, da sami hodijo za plugom in se morajo živiti z obdelovanjem polja. Ker pak vojvoda Krištof tako že stori mnogo za biblijsko delo in vzdržuje mimo tega še mnogo zavoljo vere pregnanih in stipendijatov, so napotili njega (Ungnada), naj se obrne tudi do drugih knezov v državi. Zlasti kar je storil za biblijsko delo kralj Maksimilijan ali hoče še storiti, o tem se morejo knezi prepričati iz izvirnika, ki ga

ima v rokah, kedor jim pismo donese, in kako je tudi kralj Maksimilijan naročil Ungnadu, da naj pospešuje in dokonča to delo, kar pa ovira manjkanje denarja. V pripisku pravi Ungnad, da so cirilske črke že v toliko gotove, da so se mogle tiskati nekatere abecede in oče naš, katerih poskuse prilaga, da se morejo knezi prepričati o vnetem pospeševanju dela. Enako pisanje je pisal Ungnad tudi vojvodi Albrehtu Pruskemu. Ta pisanja je raznašal hlevar Ungnadov po raznih dvorih v Kassel, Weimar, Bärnburg, Dessau, Draždane, Berlin, Küstrin, Stettin in Kraljevec.

Draždane = Dresden; Kraljevec = Königsberg, danes Kaliningrad

Uspeh je bil še precejšen. Deželni grof hesenski je podaril 200 tolarjev in je bil pripravljen, še kaj dati; Joahim, anhaltski knez, je poslal 12 tolarjev, Janez, braniborski mejni grof 100 goldinarjev mišenske

Braniborski = brandenburški; mišenski = meissenski

 vrednote; Wolfgang, knez anhaltski 30 tolarjev z obljubo, da dá še več; vojvoda Albreht Pruski 600 goldinarjev in prispevek 100 goldinarjev za tisek, in je poslal Ungnadu, staremu znancu, z dolgim prisrčnim pismom tudi konjiča mirne hoje, ki je dotlej nosil vojvodo, »da wir die stillen gemachen Pferde suchen und die tobenden und scharrenden meiden und Jungen befehlen müssen.«

Prevod: »Ker iščemo mirne in počasne konje, divjih in brcajočih pa se branimo ter mlade privajamo na ukaze«.

 Opravičeval se je tudi, da ne more več poslati, ker mu dela vseučilišče v Kraljevcu mnogo stroškov. Avgust, volilni knez saksonski, je dal 200 tolarjev; celo nekateri litavski plemiči, grof Myr, knez Radziwiłł so obljubili prispevati. Največ seveda je moral dati vendar Ungnad sam. Nedostatek je pokril iz svoje imovine in od 1562. leta je vsako leto dal račun akademičnemu svetu v Tubingah. Najbolj vnet pospeševavec in prijatelj podjetbe pak je tudi poslej ostal kraljMaksimilijan. Dal si je te tiske posvetiti, pregledavši njih predgovore, in večkrat so se celó pošiljali pod njegovim naslovom na Avstrijsko. Izdali so v l. 1561 in 1562 v glagolici: 1. Katehizmus edna malahna kn. kniga , 2. abecedarij in ves katehizem brez izlage, 3. prvi del novoga testamenta vštevši do djanja apostolov; 4. glavni členi krščanskega nauka, iz latinskega, nemškega in slovenskega jezika preloženi (loci communes); 5. Artikuli ili deli prave vere;

6. Postila to est kratko istlmazhenje vsih nedelskih Evangeliov; vse te knjige so napravljene po dotičnih slovenskih Truberjevih,loci communes po slov. slovenskem predgovoru v I. delu novega zakona. Razen tega šteje Dimitz po Schnurrerju in Kopitarju še v leto 1562 Dr. Matthäus Albers Predigten vom Hagel

Prevod: Pridige o toči.

, edini izvod hrani draždanska kralj. kraljeva knjižnica in je iz l. 1563. V cirilici imamo skoraj iste knjige: Katehissmus edna malahna kniga, abecedarij, najvažnejši členi (loci communes), potem artikuli ali deli vere (Confessio).

Cirilske knjige so se le slabo spečavale; v krajih, za katere so bile namenjene, so ljudje le malo poznali umetnost branja. Bolj bujno se je razrastla setev na Hrvaškem, kjer je vneti Gregor Vlahović že pripravil tla ter razširil 1561 svoje delovanje že 10 milj hoda od Metlike ter je tam krščeval in predigal »mit grosser Gewalt«.

Prevod: »z veliko silo«

Ban hrvaški sam se je nagibal k novemu nauku in je želel pridobiti tega misijonarja za svoje dežele.

Ko sta Truber in Ungnad na Nemškem krepko pospeševala tiskanje slovenskih in slovanskih knjig, se je na Kranjskem in drugod po Slovenskem protestantizem širil od dne do dne bolj. Decembra 1561 je pisal agitator Klombner Ungnadu: »Wir haben nun hie die drei Wochen nach einander stark communicirt, und wird also diese (Weihnachts) feiertag continuirt und kümmern uns garnichts um Bischofs und seiner Pfaffen Geschrei. Herr Caspar Rokhavetz zu Krainburg hält eine starke Communion morgen ab, 300 Personen zeitlich vor verkündet und anzeigt.«

Štrekljev prepis se ne ujema v celoti z odlomkom iz Klombnerjevega pisma z dne 20. 12. 1561. Prevod: »Tukaj smo sedaj tri tedne zaporedoma močno obhajali, kar se bo v teh (Božičnih) prazničnih dnevih nadaljevalo, ter se prav nič ne brigamo za škofovo in njegovih farjev kričanje. Gospod Gašpar Rokavec iz Kranja bo imel jutri veliko obhajilo. Je vnaprej napovedanih 300 oseb.«

Predigarja Tulščak in Juričič sta se oženila, drug drugega poročila in se javno kazala s svojim ženama. Povsod po deželi so zelo želeli, da bi se Truber vrnil in s svojo eneržijo in zgovornostjo dopolnil zmago evangeljskega nauka in organizacijo slovenske cerkve. To hrepenenje razvidimo iz tega fakta. Ko je pisal Ungnad dne 9. februarja 1562 deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu zastran biblijskega tiska in vrnitve Truberjeve, je neki Turjačan – ali Janez ali Herbart – odprl pismo in napisal na nje: »Diesen Brief hab ich auf gut Vertrauen eröffnet, vnd ist aus der Ursach geschehen, dass mein Hausfrau eine sondere Begierd zu wissen gehabt, wann Herr Primus wollte hineinkommen.«

Prevod: »To pismo sem odprl v zaupanju, in to iz tega vzroka, ker je moja hišna gospodinja močno želela izvedeti, kdaj se namerava vrniti gospod Primož.«

 Pa ne samo ženske, tudi niža duhovščina, ki se je želela otresti stare vere, je obračala svoje poglede na nadarjenega in zmage gotovega rojaka. »Es warten viel Priester auf ihn,« piše Klombner Ungnadu 20. dec. decembra 1561., »die wöllen erst zu seiner Ankunft frumb werden.«

Prevod: »Nanj čaka mnogo duhovnikov, postali bodo pobožni šele ob njegovem prihodu«

Že začetkom februarja 1562 so opominjali praški poslanci kranjskih deželanov Truberja, naj se vrne, kakor je obljubil. Truberja pak je zadrževala stara bolezen pereči ogenj (Gesichtsrose, vrbanec) in pa opravki pri hrvaškem tisku, za katerega je bilo beračiti pri vseh knezih. Ungnad je že posodil 800–900 goldinarjev in koliko bo še treba! »Ich feire wahrlich nicht,« jim je pisal Truber 10. febr. februarja , »sammel' kein Geld, hab nicht guete, rewige noch gesunde Tage allhie, das wisse der liebe Gott … Ich verhoff vor Ostern alle Sachen mit dem Druck dermassen anzurichten, dass man mein nun hiefür nicht dabei wird bedürfen. Aber nach Ostern wollt gern auch 14 Tag in Sauerprunn von wegen meiner Krankheit baden, denn also Krank mit bösen geschwollenen Füssen unlustig, bin niemand zu Nutz, mich verdriest warlich gar oft zu leben. Aber nach Ostern wills Gott, so will ich alsbald zu Laibach sein, Weib und Kind hernach gemach ziehen lassen.«

Štrekljev prepis se ne ujema v celoti z odlomkom iz Trubarjevega pisma od 10. 2. 1562. Prevod: »resnično ne praznujem, in ne zbiram denarja. Da tukaj nimam dobrih, mirnih in zdravih dni ve ljubi Bog. Upam, da bom še pred veliko nočjo vse potrebno okrog tiska opravil do te mere, da me pri tem ne bodo pogrešali. Toda po veliki noči bi se rad zaradi svoje bolezni 14 dni kopal v toplicah, kajti tako bolan s hudo otečenimi nogami bi nezadovoljen nikomur ne koristil. Življenje se mi pogosto res zdi zoprno. Toda kmali po veliki noči, če Bog tako hoče, ko bom v Ljubljani, bom dal tja polagoma preseliti tudi ženo in otroke.«

Sicer meni, da protestantom kranjskim več koristi z bivanjem na Nemškem kakor v Ljubljani, ter sporoči poslancem, da mu je virtemberškivojvoda zagotovil, da se hočejo v sili vsi evangeljski knezi, stanovi in vsa mesta države potegniti pri cesarju za versko prostost Kranjcev. Naposled svetuje Truber, naj prosijo pri cesarju za samostan bosopetnikov v Ljubljani, kjer ni več nobenega meniha, da bi ga pripravili za meščanski špital in v cerkvi njegovi dobili nadomestilo za premajhne prostore elizabetske cerkvice.

Toda tudi za veliko noč še ni mogel Truber odpotovati; 11. aprila je pisal, da je odpovedal faro v Urahu in da hoče priti, ko bo dotiskano njegovo poprej zgoraj omenjeno delo o avgsburški izpovedbi »Articuli oli deili.« Stanovi naj mu pošljejo za binkošti njegovega svaka Lukeža Cveklja, da mu bo pomagal pri preseljevanju. V 13 dneh se lahko pride s konjem iz Uraha v Ljubljano črez Salcburk ali Insbruk. On sam pak ne sme potovati s svojo družino, da bi ga ne izsledili, ampak se hoče od Ulma dalje z nekim bukvovezcem iz Avgzburga, najetim, da bo vezal hrvaške knjige, vrniti v domovino po ovinkih. Vrnil se je v Ljubljano, ko mu je vojvoda daroval 100 goldinarjev, junija 1562. leta z ženo, otrokoma in vso imovino.

Komaj se je to razvedelo, že je prosil škof Peter von Seebach cesarja, naj bi ga dal odstraniti, ker je pač spoznal nevarnost, ki preti cerkvi katoliški po Truberju. Za defenzivno stališče, v katerem so bili tedaj katoličani, je značilno to, da škof želi, naj cesar niti njega niti koga drugega ne pove evangeljcem kot ovadnika; svoje pritožbe poroča cesarju »sub sigillo confessionis«,

Prevod: "pod pečatom veroizpovedi".

ker bi njegovi duhovniki in on ne bili gotovi svojega življenja »wie es dann in Germanien erschallt: Wird der Truber von Laibach verjagt, so wollen wir Münch und Pfaffen all' erschlagen«.

Prevod: »kakor potem odmeva po Nemčiji: če bodo Trubarja nagnali iz Ljubljane, bomo pobili vse menihe in farje.«

 Škof slika potem propad katolicizma in kaj uganjajo protestanti kakor Tulščak in Juričič, ki sta si drug drugemu poročila svoji kuharici, kako predigajo zoper mašo, papeža in duhovščino kot zapeljivce, sleparje in tatove, kako se je plemstvo in meščanstvo umaknilo procesiji sv. Rešnjega telesa. Truber je pripeljal v deželo tiskarja, ki tiska nepotrjene sramotne pesmi zoper duhovščino, rimsko katoliško cerkev in vero, tudi »windische Translationes von Unkundigen«.

Prevod: »slovenske prevode od neveščih«

 S Truberjem drži kakih 10 do 12 duhovnikov, ki so bili zavoljo neduhovniškega obnašanja ali nevednosti, potem zavoljo prelomljenih obljub iz službe zapojeni. Plemstvo sili podložnike, da poslušajo luteranske predigarje po gradovih. To se godi, da se katoliškemu župniku odvzame bera in se mu tako onemogoči življenje. Škof zahteva, naj se zapre in zapodi iz dežele Truber, ljublj. ljubljanska predigarja Tulščak in Juričič, potem tisti, ki delujejo na deželi, Juri Maček, Gašper

Rokavec in Matija Klombner, »denn dieser ist ein Anstifter, der obvermeldten Idioten Unterweiser, der meinen Vorfordern viel Müh geschafft, auch von ihm zu mehrmalen von Laibach vertrieben, der des Teufels verführerische, unapprobirte, von anderen Sectischen zusammengetragene Bücher windische Postillen allenthalben in Krain in Gschlössern zerstreut.«

Prevod: »zakaj ta je podpihovalec, učitelj zgoraj omenjenih idiotov, ki je mojim predhodnikom povzročil veliko truda, tudi bil od njih večkrat izgnan iz Ljubljane, tisti, ki hudičeve zapeljive, nepotrjene, od drugih razkolnikov nabrane knjige, slovenske postile, trosi vsenaokoli po gradovih na Kranjskem.«

Vsled škofove pritožbe je dal cesar Ferdinand deželnemu glavarju Jakobu Lambergu, deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu in vicedomu Jurija Hoferju povelje, da naj zapro po škofu imenovane osebe; hkratu ukazuje deželanom, da naj se tem zaporom ne upirajo, in prepoveduje županu in mestu ljubljanskemu, še dalje prepustiti cerkev špitalsko protestantom.

Stanovi so seveda vložili protest zoper to odredbo, ki jim je žugala snesti vse, kar so pridobili v verskem oziru, in to tem bolj, ker škof se ni njim nič pritožil niti ne preklical dovolila, da smeTruber predigati. Celó uradniki, katerim je cesar izdal ukaz, so stopili na čelo akcije zoper izvedbo povelja. Poslali so obširno obrambo za Truberja cesarju Ferdinandu in so tudi Maksimilijana poprosili za posredovanje. V obrambi so seveda Truberja kolikor se da hvalili in ga risali za zmernega človeka, ob enem pa tudi povzdignili svoje zasluge v bojih zoper Turke in Benečane ter se sklicevali na izpovedbo vero, izjavljeno z drugimi deželami pred cesarjem.

Dasi je Truber iz tega stanja stvari moral vedeti, da je le v Ljubljani varno zanj, kjer so ga mogli stanovi braniti, vendar je šel 29. avgusta na povabilo nekega gospoda Starnberga v Ribnico, kjer pa mu je nadduhovnik zabranil iti v cerkev in predigati. Šel je potem v Wilwin (?) in je tam predigal. »Das hat die pfaffen, deren vil dahin khumen sind, sehr verdrossen, droen mich auch zu erschießen, welches mich gottlob wenig anficht. Ich habe mich vorlangst meinem lieben erlöser Jesu Christo aufgeopffert.«

Prevod: »To je farje, katerih je veliko prišlo tja, močno vznejevoljilo, celo grozili so, da me bodo ustrelili, kar pa mi je bilo hvala Bogu malo mar. Že zdavnaj sem se žrtvoval svojemu dragemu odrešeniku Jezusu Kristusu.«

Celo iz Istre so mu dohajali dokazi simpatije od njegovih plemenitih privržencev.

Stvar Truberjeva je ostala, odkar so se pritožili stanovi, nerešena; še le 28. novembra je prinesel komorni posel iz Frankfurta tri povelja za škofa, deželnega glavarja in vicedoma. Škofu je bilo naloženo, naj Truberja redno zasliši; stanovi so dobili povelje, postaviti Truberja pred škofa, vicedom pa, da naj ukaže špitalskim prebendarjem, hoditi k maši in ostati pri stari veri, ker bi bili sicer izpahnjeni iz špitala.

Vsled cesarskega povelja je pozval škof v imenu deželnega kneza Truberja, naj pride 2. adventno nedeljo predenj, da ga zasliši o njegovem nauku. Truber je 6. decembra res prišel in tje se je bilo razen katoliške duhovščine zbralo tudi več deželanov in magistrat. Truberju se je prebralo 21 prašanj, na katera je moral odgovoriti z da ali ne. Zaslišba o teh vprašanjih se je nadaljevala 20. decembra in škof je poročal cesarju. Odgovarjal je seveda Truber povsod protikatoliški in se priznal za protestanta.

Po zaslišbi Truberjevi so se stanovi zopet obrnili s prošnjo do cesarja, naj bi jim dopustil svobodno izvrševanje vere. Priporočili so se zlasti kanclerju Seldenu in tajniku Kobenclu, kateremu so tudi »da er als Protector in diesen Sachen zu schreiben bemüht sein müsse«,

Prevod: »ker se kot protektor v teh zadevah mora potruditi s pisanjem«

poklonili začasno 40 dukatov v zlatu.

Hkratu pa so stanovi odgovorili na zatožbo zoper Truberja s še hujšo zoper škofa, ki je bila tudi povod preiskavi; zato so pri dvori za nekaj časa pustili vso stvar pri miru in Truber je bil med tem varen pred nasprotniki. Najvažnejša stvar, kateri je Truber posvetil svojo skrb, je bila šola. L. 1563 se je osnovala prva deželna šola, gimnazij pod vodstvom dosedanjega latinskega preceptorja Leonharda Budine, in je bila tudi nameščena v njegovi hiši. Za pomočnika Truberjevega v predigarstvu je bil zbran Vipavec Sebastijan Krell, ki je prej študiral v Jeni in Tubingah s pomočjo pospešnika v Norimbergu; Truber ga je določil sam, ker je vedel, da zna izvrstno grški in latinski in je bil tudi v bogoslovskih in drugih znanostih dobro podkovan in zelo veren. Krell, rojenja Vipavec, je bil 2. avg. avgusta 1563 nastavljen s pogojem, da mora, kolikor mu to pripušča predigarski urad in zdravje, podučevati v Budinovi šoli plemiške otroke v svetem pismu in dobrih umetnostih vsaki dan eno ali dve uri. Zato je dobival plače

150 goldinarjev.

Protestantovska propaganda je bila tačas na Kranjskem zelo živahna. Zlasti na Dolenjskem in sosednjem Hrvaškem je dosegel misijonar Gregor Vlahovič velike uspehe. Predigal je pred banom in škofom zagrebškim (Kostr. 171).

Da bi postavil evangeljsko cerkev na Kranjskem na trdno podlago in bi se zavaroval zoper sumničenja, kakoršna so širili o njem Vergerij in drugovi, je spisal Truber cerkveni red, čegar že začeti tisek je bil prekinjen po novem sumničenju in preganjanju. Septembra 1563 je došlo novo cesarsko povelje deželnemu glavarju, naj pokliče Truberja na grad ter ga potem obdrži zaprtega, dokler se ne vkrene nič drugega. Truber je to o pravem času izvedel in k sreči je bil tudi takrat deželni glavar v Zagrebi pri komisiji zastran obrambe meje. Truberju so sicer evangeljski deželani zagotovili takoj, da se hočejo, ako bi bil zaprt, potegniti zanj pri cesarju po vojvodi virtemberškem in drugih državnih knezih; toda on ni mnogo pričakoval od take priprošnje, ker je menil, da ga ne bodo dolgo obdržali na ljubljanskem gradu, ampak ga poslali v Rim, »allda werd' ich walisch Suppen, mit Gift vermacht, austrinken müssen, denn mein Nam' ist zu Rom schier sowohl als Lutheri seligen bekannt und verhasst«.

Prevod: »tam bom moral popiti laško juho, pomešano s strupom, zakaj moje ime je v Rimu znano in osovraženo skoraj tako kot ime pokojnega Lutra.«

Vendar tako daleč ni prišlo. Dne 5. oktobra, ko so pričakovali, da se deželni glavar vrne iz Zagreba, je poslal deželni upravitelj, Truberjev prijatelj, po Truberja in mu povedal, da so cesarska povelja res prišla in da jih bo škof izročil deželnemu glavarju in zahteval njih izvršbo. Truber naj ne sluša poziva na grad, ampak naj odgovori deželnemu glavarju, da so mu poslanci in veliki odbor prepovedali priti. Potem hoče deželni upravitelj kmalu sklicati veliki odbor, zahtevati od deželnega glavarja pogled v povelje in odbor se hoče potem obrniti do cesarja s prošnjo, naj mu naznani zatožnika. Odločni nastop stanov je tudi to krat zabranil, da bi bil Truber zaprt.

Če je bil tako ovarovan pred sovražniki, mu je pretilo na drugi strani sumničenje prevnetih verskih tovarišev. Kriva je tega neka izjava Truberjeva, ki se je bližala naukom Melanchthonovim ali unijonistov: »In unserer (krainischen) Kirche, die die evangelische Lehre angenommen, ist noch (Gott Lob!) von keine Secte noch Zwiespalt zu hören. Wir lehren und glauben einhelliglich den Worten Christi beim Abendmahl, dass wir allda den wahren Leib und das wahre Blut Christi des Herrn im Geist und im Glauben empfahen, und uns wahrhaftig des Leibs und Bluts Christi, d. i. seines Verdiensts, theilhaftig machen, nach dem Wort Pauli 1. Cor. 10;«

Prevod: »V naši (kranjski) cerkvi, ki je sprejela evangeljski nauk, doslej (hvala Bogu!) ni slišati še o nobeni sekti ali razkolu. Enotno učimo in verujemo besedam Kristusovim pri zadnji večerji, da tam v duhu in veri sprejmemo pravo telo in pravo kri Kristusovo in da smo resnično deležni Kristusovega telesa in krvi, to je njegovih zaslug, po besedi sv. Pavla 1. Kor. 10.«

to izjavo je izvedel orthodoksni dr. Andreä, kancler tubinškega vseučilišča, ter jo hitro naznanil vojvodi virtemberškemu z nasvetom, da bi pač bilo treba pregledati Truberjev cerkveni red, ki se ravnokar tiska, ni li morda v njem kaj besed, ki nasprotujejo avgzburškemu izpovedanju. Vojvoda je tudi takoj (15. XI. 1563) ukazal Ungnadu, naj ustavi tisek cerkvenega reda, in je zapisal pod pismo dr. Andreäja: »Wenn dem so wäre (če bi bil Truber cvinglijanec), wolle er es dem König Maximilian mittheilen, damit nicht dessen Lande durch Truber vergiftet würden.«

Prevod: »Če bi bilo tako, bi on sam to sporočil kralju Maksimilijanu, da ne bi Trubar zastrupljal njegovih dežel.«

Ko pak je Truber sam, kakor tudi deželni upravitelj v imenu deželjanov, odločno zavrnil sum cvinglijanstva, je pisal vojvoda sam Truberju (29. II. 1564), da so njegove besede o obhajilu »an sich recht und christlich«

Prevod: »na sebi pravilne in krščanske«

, toda da se lahko dado napak razumeti, zato naj se ogiblje v govorih in spisih takih »ambigua et flexilogua vocabula«.

Prevod:"dvomljive in zavite besede"

 Toda s tem stvar še ni bila pri kraju, dr. Andreä je še vedno zval zoper njega, kakor bomo slišali pozneje.

Ko se je Truber tako branil zoper »pravovernike« v protestantovskem taborju, spravljala ga je njegova vnetost v vedno nove nevarnosti. V začetku novembra so ga bili goriški stanovi po grofu Juriju Thurnu povabili v Gorico, da bi jim tam opravljal evangeljsko službo božjo. Predigal je, ker mu duhovščina cerkev zaprla, 14 dni zaporedoma nemški, slovenski in italijanski v hiši gospoda von Eck na sedanjem stolnem trgu konec Raštela in pa v gradu v Rubíjah ter je delil obhajilo ali sveto večerjo v treh jezikih. Gospodu Hannibalu von Eck je krstil sina »darob die Pfaffen und Mönch schier unsinnig worden«. Potem je jezdil »auf einem klein Eselein« po deželi in je imel neko nedeljo v cerkvi v Sv. Križu vipavskem predigo vpričo vseh vipavskih in mnogih katoliških duhovnikov, »dawider niemand nichts geredt, auch den Priestern selbst wohlgefallen«.

Prevod: »ob čemer so farji in menihi skoraj zgubili pamet« – »na majhnem osličku« – »proti čemur ni nihče nič govoril, tudi samim duhovnikom je ugajala.«

To predigo je hotel preložiti v vse tri jezike ter jo poslati Ungnadu, da bi se tiskala. Toda med tem niso mirovali njegovi nasprotniki. Stvar so naznanili cesarju in si izprosili povelje zapora. Truber pa je to še o pravem času izvedel od barona Thurna, ki se je ravno povrnil z Dunaja, ter je pisal grofu Thurnu v Gorico in goriškim stanovom, proseč jih, naj mu tožbo in tožitelje, kakor tudi cesarsko povelje, dado na znanje, da se bo znal opravičiti. Grofu je tudi pisal, da cesar boleha, njegova nevolja se bo kmalu pomirila in stvar pozabila. In zares ni imel Truberjev izlet v Gorico zanj slabih nasledkov. Sploh niso bila zadnja leta vlade cesarja Ferdinanda ugodna odločni in popolni katoliški reakciji. Cesar sam je občutil potrebo reforme v stari Cerkvi, da bi se povzdignil strah in red v nji. Že 1561 je dal preiskati s privolitvijo papeževo gorenje- in dolenjeavstrijske samostane; zato so prelatje gornjeavstrijski poslali cesarju očitek, v katerem so prosili, naj prekliče prepoved konkubinata: »Majestati Vestrae Caesareae etiam satis superque constat, a longissimo jam tempore nullum fere passim esse parochum, qui vel concubinam vel uxorem suam non haberet«.

Prevod: "Vašemu cesarskemu veličanstvu je namreč več kot preveč znano, da že od davnih časov skoraj ni župnika, ki ne bi imel svoje ljubice ali žene."

Opatje so dalje naveli, da bi župniki zavoljo svojih študij ne mogli biti brez konkubin za gospodarstvo in bi gotovo popustili svoje župnije, ako bi jih silili v to ter jih postavili za drugimi duhovniki. Na tridentinskem cerkvenem zboru so zahtevali poslanci cesarjevi reformacijo nravi, začenši od papeža, dovolitev kelihov in duhovniški zakon, ustanovitev šol za reveže, očistbo brevirjev, legend in postil, razumnejše katehizme, nemško cerkveno petje itd. Zbor je odklonil cesarjeve zahteve; toda cesar ni popustil in je 14. feb. februarja 1564. l. pisal papežu, v katerem prosi zlasti, da naj se hitro dovoli kelih in zakon duhovnikov za njegove nemške dedne dežele. Papež je naravnost odklonil zakon duhovnikov, dovolil pa je obhajilo pod obojo; zato je ukazal Ferdinand svojim škofom in nadškofom, naj povsod vpeljejo tudi kelih.

XV

Že ko se je vrnil Truber drugič na Kranjsko (junija 1562), so obljubili stanovi, da poiščejo prelagatelje za Urach, toda dotična pogajanja niso imela uspeha. Večina naprošenih župnikov in duhovnikov je rekla, da ne more iz dežele, da pa sicer rada sodeluje pri prelaganju, tako Weixler, Vajič, Baltazar N. Živčić v Paznu

V Pazinu.

in Chlay v Golinjanu. Stanovi so torej sklenili, da dado hrvaške preloge napraviti po hrvaških duhovnikih v Ljubljani, in so to naznanili 10. dne julija 1562 Ungnadu s pristavkom, da ne morejo stroškov plačati, ki naj se poravnajo iz pomoči vse države; Ungnad torej naj pošlje denar za prehrano hrvaških prelagateljev in naj prosi kralja Maksimilijana in državne kneze za pomoč. Najbolj delaven pri tem pogajanju je bil Klombner, kateri je nepretrgano dopisoval Ungnadu in prelagateljem. Župnika kostelskega Weixlerja je pregovoril, da je Spangenbergovo postilo preložil na slovenščino, Mat. Matijo Živčića v Paznu pa, da jo je preložil na hrvaščino. V začetku januarja 1563. sta bili obe prelogi dokončani.

Kakor smo že videli, je Truber že v začetku hrvaškega biblijskega tiska dvojil, se-li bo posrečila preloga. Njegova bojazen je bila v tem oziru nekoliko prevelika; najbrž je razpor poostrilo obnašanje Štefana Konzula; kajti Dalmati samemu Truber ni hotel nič očitati glede napak v prelogi. Ravnal je pač nekoliko prenaglo, ko je l. 1562 konec poletja pisal Dalmati in mu dal na znanje neugodno sodbo nekega meniha iz ljubljanskega frančiškanskega samostana o prelogah: »Ego silebo posthac et cum vestra versione prorsus nullum volo habere commercium. Res erat bene consulta, ut Labaci fieret versio. Postquam vero hujus modi tragoedias movistis contra me, valete, et quidquis agitis, agite prudenter, et respicite finem. Negotium vestrum est magni momenti.«

Prevod: "Odslej bom molčal in z vašim prevodom skratka nočem imeti nobenega opravka. Stvar je bila dobro zastavljena, da bi prevod nastal v Ljubljani. Potem pa ko ste proti meni zagnali takšen hrup, bodite pozdravljeni, in karkoli delate, delajte preudarno in mislite na konec. Vaše delo je velikega pomena."

Da bi se opravičila proti deželnim stanovom, sta se sklicevala Dalmata in Konzul na to, da je dal Truber sam napraviti preloge na Kranjskem, da je bil sam navzočen pri prelaganju in da sta v Urah došla uskoška duhovnika zatrjevala pravost in razumljivost preloge. Zlasti gledé rabljene ortografije sta dejala, da sta se zastran nje pred dvema letoma v Ljubljani posvetovala z nekimi hrvaškimi duhovniki, posebno o črki jer, katero rabijo mnogo »ornatus causa«,

Prevod: "zaradi okrasa"

pa je ne izgovarjajo, in da sta ž njimi sklenila, ne je rabiti. Drugačne pogreške, ki se nahajajo tudi v drugih jezikovnih delih, sta zaznamovala in že natisnila. Sicer nimata nič zoper to, če se bo prelaganje opravljalo v bodoče na Kranjskem, samó prave Hrvate in Dalmatince je izbrati za to, ki znajo tudi grški in latinski.

Truberjeve izjave so zelo vznemirile tudi Ungnada in ta je zahteval od njega, naj jih natančneje precizira. To je storil Truber v pismu do deželnega upravitelja in odposlancev (oktober 1562) tako, da je izjavil, da so neke besede v hrvaški prelogi temne, napak tolmačene in tiskane. Ungnadu to ni bilo dovolj, ampak je poslal Zvečića k Truberju, da bi zahteval posebno izjavo. Preden je ne dobi, je pisal Truberju, noče več nobene knjige tiskati in poslati v Ljubljano. Truber se je pogajal z Zvečićem in izjavil, da je v hrvaških knjigah nekaj v ortografiji pregledano, in tudi neke besede niso pisane po izreki, v tekstu samem pa ni nobenega pogreška. Ko je Zvečić zahteval, naj Truber oznameni napake v hrvaškem tisku, odvrne Truber, da tega ne more, ker ne zna niti črke hrvaški brati; to je samo slišal od drugih. Isto je rekel Zvečiću deželni upravitelj, ki je dejal, stanovi menijo stvar dobro, pa se ne morejo pravdati »zavoljo najmanjše pičice«. Razen tega so imeli stanovi zastran Truberja mnogo opravka s škofom. Zvečić je torej odpotoval med tem s Konzulom v Pazin in tam je sklenil Konzul 1. dne januarja 1563 z duhovnikoma Fabianićem in Zivčićem v Pazinu in Chlayem v Golinjanu pogodbo, da prevzamejo oni pregledovanje in korekturo hrvaških prelog za

nagrado 4 krajcarjev od pole. Dokončavši delo so izjavili, da je preloga do posameznih besed in črk prava. Duhovniki, ki jih je Zvečić poprašal v Pazinu, kako jim dopadejo hrvaške knjige, so dejali enoglasno: »Dobro« in so želeli, »da bi bil misale in brevir tak«. Kar se tiče razumnosti, so izjavili, da so pogreški brez posebne važnosti. Iz Pazina sta šla Zvečić in Konzul v Metliko, da bi tudi tam dobila spričevalo o vrednosti hrvaških prelog. Vsi, duhovniki in posvetniki, so jih razglasili za dobre in čisto hrvaške. Sploh so se v Istri in na Hrvaškem zelo zanimali za hrvaški tisek Biblije. Ban grof Peter v. von Eberau je pisal Ungnadu, da hoče kolikor moči prispevati in hoče tudi za prodajanje knjig skrbeti. Zahvalil se je za poslane knjige, katere je »stracks seinen einfältigen elenden Pfaffen, das Vaterunser daraus zu erlernen, hingegeben habe.«

Prevod: »urno predal svojim preprostim, ubogim farjem, da so se iz njih naučili očenaš.«

Tudi glavar reški Barbo se je zanimal za biblijsko delo; dal je prelogo pregledati po hrvaških duhovnikih, katerih sodba je bila zelo ugodna. Zvečić in Konzul sta bila torej lahko popolnoma zadovoljna z uspehom svojega potovanja in sodba Truberjeva se je pokazala za nično.

Hrvaškim knjigam se sprva spečavanje ni tako obteževalo kakor slovenskim, l. 1563 pak je ukazal Ferdinand na Dunaju, ker se je razglasilo, da se spečavajo hrv. hrvaške knjige, inkvizicijo po vseh knjigarnicah. Tudi Maksimilijanovega zaupnika Fröhlicha, ki je oskrboval ekspedicijo knjig, sta obiskala dva komisarja, ki sta našla pri njem hrv. hrvaške knjige; vendar so bile naposled srečno rešene, dasi so mu marsikateri dvorniki, do katerih se je obrnil, dajali »gar grobe rauhe Antworten«;

Prevod: »surove in neprijazne odgovore«

da, cirilske knjige je že prej spravil strani. – V Ljubljani je skrbel za razpošiljanje hrvaških knjig Fabijan Kirchperger; glagolske so se pošiljale v Metliko, Zagreb, Varaždin, Senj, Reko in Pazin, cirilske pa na Multansko Romunsko, Sedmograško in Ogrsko. V Metliki jih je širil Gregor Vlahović, na Reki grof Barbo.

V materijalnem oziru se je hrvaški tisek zalagal večinoma iz naprejščin, katere je dajal iz svojega denarja Ungnad. Tudi vojvoda virtemberški je vedno podpiral tisek in še 4. aprila 1563 se je obrnil do nemških knezov in državnih mest s prošnjo za podporo. Pisal je, da so med razširjavci božje besede pri Slovencih in Hrvatih prvi Truber, Anton Dalmata in ŠtefanKonzul. Hrvaška tiskarna je imela tedaj 9 oseb (stavcev, tiskarjev, korektorjev in prelagateljev), ki jih je bilo hraniti in plačevati. Dasi so Maksimilijan in drugi knezi že mnogo dali, dasi vojvoda virtemberški vedno prispeva, in je že on sam posodil nad 3000 goldinarjev iz svojega, hoče to storiti še nadalje »do suknje«. Vsi stanovi, ki kaj dajo, se bodo natisnili v bibliji. V državna mesta je bil poslan Stefan Konzul z vozom knjig, in on je imel boljši uspeh kakor hlevar Ungnadov. Temu je daroval samo deželni grof hesenski 100 tolarjev, državna mesta pa so dala: Norimberg 400 gold. goldinarjev rensk. renskih

Renskih goldinarjev ali rajnišev.

; Regensburg 50 gold. r.; Rottenburg a. an d. der Tauber 100 gl. v dukatnem zlatu; Ulm 300 gl.; Kaufbeuren 40 tolarjev; Lindau 60 tolarj.; Kempten 50 zlatih gl.; Memmingen 100 gl.; Reutlingen 30 gl.; Frankfurt 200 gl.; Strassburg 400 tolarjev z obljubo, še več dati »für ein so nützlich Werk«.

Prevod: »za tako koristno delo.«

 V Augsburgu so dali posamezni meščani 240 gl., mesto samo je bilo preveč zadolženo. – Dasi so ti zneski napravili lepo vsoto, vendar ni to zadostovalo. Ko je dal Ungnad vseučilišču tubinškemu račun od začetka tiskanja 1561 do sv. Jurija 1564, so znašali stroški nad 7842 gl., in takrat je imel terjati, ker je iz svojega plačal, še 2445 gl. Vsega vkupe se je natisnilo 25.000 izvodov. Ungnad je bil pripravljen nadaljevati podjetbo z izkupilom in če treba s svojo imovino.

Plemenitemu možu pak ni bilo dano, da bi videl nadaljevanje in konec svojega truda. Septembra 1564 je šel na potovanje v Vinterice na Češko, da bi tam obiskal sestro, ovdovelo grofinjo Schlick.

Hotel se je, ker je med tem umrl Ferdinand, tudi predstaviti v Pragi kralju Maksimilijanu. Toda 27. decembra 1564 ga je prehitela smrt. Še na smrtni postelji se je spominjal hrvaške tiskarnice in jo je priporočal ženi: »Sie sei sein bester Schatz.«

Prevod: »Ona je njegov najboljši zaklad.«

Truplo je bilo preneseno nazaj na Virtemberško in pokopano v Tubingah. Z njegovo smrtjo ni takoj nehal hrvaški tisek; še 12. avg. avgusta 1565 nahajamo pisma njegovih sinov Hansa Ludwiga in bratov do župana in sveta državnega mesta Kaufbeuren, v katerem naznanjajo smrt očetovo in izjavljajo, da so pripravljeni, nadaljevati s pomočjo knezov in stanov biblijsko delo. Dalmata in Konzul sta ostala še vse leto 1565 v Urahu in sta se še le 2. marca 1566 oglasila pri vojvodi Krištofu, naj ju odpusti; vojvoda jima je še dal popotnino in častno spričevalo. Kam so prišle knjige, ki jih je še precej bilo v Urahu, se ne ve. Hrvaške črke pa so imele čudno usodo. Prišle so v kolegij Kongregacije de propaganda fide, najbrž po jezuitih, ko je prišlo Virtemberško po bitvi nordlingenski pod Avstrijo.

Ko je Ungnad umrl, se je pripravljala največa podjetba njegovega zavoda, izdaja vsega svetega pisma, ki se je prelagalo na Avstrijskem, toda da bi izšlo, mu ni bilo sojeno. V letih 1563 in 1564 so izdali v Urahu:

a. Z latinskimi črkami: 1) preroki, preloženi po DalmatincuMerčeriču, ki je prej študiral v Tubingah, 1564; na novo izdal pred 2 letoma Jagić; ista knjiga se je tiskala tudi z glagolico. 2) Luterjev katekizem 1563. 3) avgsburška izpovedba – neznano. 4) apologija avgsburške izpovedbe, 1 izv. izvod v Draždanih. 5) Wirtemberški cerkveni red, 1 izvod v Dražd. Draždanih . b. Z glagolskimi črkami: 1) Preroki. 2) Drugi del novega testamenta, Tüb. Tübingen 1563, za prelaganje so rabili latinsko, nemško in italijansko prelogo in zastran nekih starih slovanskih besed tudi češko prelogo; vendar so se najbolj držali preloge Erasmove in Lutrove. 3) Virtemberški cerkveni red. 4) Avgsburška izpoved: Spovid i spoznanie pravje Krstjanske vire. Tub. 1564. 113 l.; ni posnetek iz več izpovedi, ampak dobesedna preloga iz latinščine. 5) Apologija avgsburške izpovedbe z Melanchthonovim predgovorom. Tub. 1564. 6) Beneficium Christi – Goworenje vele prudno. Tub. 4 pol. Preloga italijanskega »Trattate utilissimo del beneficio di Gesu Cristo crocifisso, verso i Christiani,«

Prevod: "Zelo koristna razprava o zaslugi Jezusa Kristusa križanega za kristjane."

 1543 Venet. Venetiae , knjige, ki jo pripisujejo Cloniu Paleario, obsegajoč nauk reformacije o opravičbi po veri, ki se je v 40.000 izv. izvodih naglo razširila po vsi Italiji; pri protireform. protireformaciji se je posrečilo hrv. hrvaško knjigo zatreti, dandanes le še en eks. eksemplar znan v bibl. biblioteki S. Johns College v Cambridgeu. c. Cirilski 1) Prvi del novega testamenta, Tub. 1563. Knjiga je posvečena palatinskemu grofu na Renu Wolfgangu. Nemški pregovor je podpisal tudi Truber. Istega leta je izšel še tudi drugi del. Predgovor ali pripomin je podpisal tudi Juri Juričič. 2) Postila to jest kratko istlmazhenje vsih nedelskih evangeliov i poglavitih prasdnikov. Kurtze Ausslegung über die Sonntags und fürnembsten fest Evangelia, durch das gantz jar. Tub. 1563.

Prevod: »Kratka razlaga nedeljskih in najimenitnejših prazničnih evangelijev skozi vse leto.«

 Z mnogimi dobrimi lesorezi. Nemški predgovor je podpisal tudi Truber, toda ne ve se, je-li njegov.
XVa Štrekelj je ta razdelek pomotoma oštevilčil s XV.

Ko se je bavil Truber na Kranjskem 1563. in 1564. l., je tisek slovenskih knjig zaostajal za hrvaškim tiskom; med slovenskimi knjigami imamo imenovati samo dve: Cerkveni redin Duhovne peismi.

Kakor Luter in njegovi nasledniki, tako so tudi slovenski reformatorji spoznali, da je v cerkvi velike važnosti pesem; že Truber je vplel nekaj pesmic v prve svoje knjige, kar je vplivalo tudi na druge reformatorje, da so se poskusili v zlaganju in prelaganju, tako M. Klombner, Luka Cvekelj, Markus Kumprecht, Janez Znojilšek. Klombner je te pesmi zbiral in jih pokazal l. 1561 Truberju, ko se je vrnil iz Nemčije; zavoljo pomanjkljivosti pa jih Truber ni hotel odobriti, mené, da so boljše dobre latinske ko slabe slovenske. Glas o teh pesmih se je raznesel in župnik Weixler je prosil Klombnerja za nje. Klombner jih pošlje po Juriju Zvečiću in Juriju Juričiću, ne da bi kaj povedal Truberju, Ungnadu, kateri jih je dal natisniti pod naslovom: Ene duhovne peisni, katere so skusi Primosha Truberia vta slovenski jesyk isstolmazhene inu vshe seday k drugimu maly drukane. Sa leteimi ye tudi en drugi deil Kerszhanskih peisni. Geistliche Lieder in der Windischen Sprach. Samst anderen zugethanen Psalmen vnd christlichen Liedern, wölche von etlichen guttherzigen Christen, aus der deutschen Sprach in die Windische verdolmetscht, so hernach im andern Theil dieses Buchleins gefunden werden. Gouurite mei sabu od teih Psalmov inu duhovnih peisni, inu duhovne peisni puite temu gospudi notri vashem sertzi. V Tubingae 1563.

Prevod nemškega dela naslova: »Duhovne pesmi v slovenskem jeziku. Z drugimi dodanimi psalmi in krščanskimi pesmimi, katere je nekaj dobrosrčnih kristjanov prevedlo iz nemščine v slovenščino in se zdaj nahajajo v drugem delu te knjižice.«

Pesmarica sestoji iz dveh delov na 205 str. male 8°; prvi sega do str. 38 in obsega 7 Truberjevih pesmi, drugi del str. 39 pa ima naslov: Ene duhovne peisni inu nikiteri psalmi, ker se skusi vse leitu vKershanski zerkvi pojo ketere so sedai na peruitzh scusi nekatere brumne kershenike iz Nemskiga pisma, V Sloueinski iesik istolmazhene inu drukane. Der ander Theil der windischen Psalmen & geistlichen Lieder. Na str. 40 je kratek register, potem od str. 41 do 204 šestdeset pesmi, ki se nanašajo na stvaritev, versko izpovedbo, očenaš, krst, obhajilo itd. Pri nekaterih so navedene besede nemških pesmi, po katerih napevu jih je peti. Pri 25 pesmih so tudi začetnice pisateljevega ali prelagateljevega imena; 12 s H. K. (morda Hans Kiesel, ki je bil l. 1563 vojaški blagajnik na hrvaški in primorski granici, pozneje cesarski svetovavec, kranjski deželni upravnik in vitez); 8 z G. J. očividno Georg Juričič iz Vinodola, ki je skrbel za tisek; 3 z L. Z. (Lucas Zweckel, svak Truberjev, trgovec, ud ljublj. ljubljanskega starejšinstva,

1 z G. R., morda Gašpar Rokavec; 1 s P. T., Primus Trubar: Oče naš v vezani besedi iz abecedarija l. 1555. Predgovora ali drugega naznanila knjiga nima. Tiskalo se je je 1000 izvodov, od katerih je šlo v Ljubljano 500, v Beljak 200, na Dunaj 40, Ungnadu 80. V Urahu je bilo 1564 že 176 kosov.

V tej pesmarici je tudi ena pesem, v kateri so se zasramovali katoliški duhovniki; to ni bilo po volji Truberju in kranjskim stanovom, ker bi to le škodilo protestantovski stvari. Truber je imel pa tedaj dovolj opravila s cerkvenim redom

Cerkveni red, ki se nam je ohranil v enem samem izvodu, katerega hrani kralj. kraljeva biblijoteka v Draždanih, toda brez naslovnega lista in brez uvoda, je bil povod mnogoteremu postopanju zoper protestante in Truberja.

Ferdinand je namreč Avstrijo pred smrtjo razdelil med svoje sinove: Maksimilijan je dobil Gorenje in Dolenje Avstrijsko, Češko in Ogrsko, Ferdinand Tirolsko, Karol pa Notranje Avstrijsko, to je Štajersko, Koroško, Kranjsko, Gorico in Primorje z grofijo pazinsko. Še pred smrtjo cesarjevo je zahteval Karol, da mu prisežejo stanovi zvestobo; preden so to storili, so zahtevali dovolitev svobodnega izvrševanja vere. Karol jim je odgovoril nedoločno in obljubil skrbeti, da se zboljšajo cerkvene razmere. Ko je došlo do prisege, so hoteli stanovi pri tej slavnostni priliki izraziti svojo izpovedbo ter v obrazec prisege namesto (Tako mi pomagaj Bog in) »vsi svetniki« postaviti »sveti evangelij«. Ta izprememba, s katero so bili stanovi kot združba protestantovske veroizpovedi vsaj formalno pripoznani, je bila dovoljena in po nji prisega opravljena in vpisana v deželno knjigo. Toda nerešeno versko prašanje je kmalu rodilo prvi konflikt z vladarjem. Cerkveni red, ki ga je spisal Truber po pozivu stanov in kateri naj bi uredil oblike protestantovske verske izpovedbe, je bil v Urahu pod vodstvom Ungnadovem dotiskan in imel je stopiti v veljavo. Toda med tem tudi nasprotniki evangeljske cerkve niso praznovali ter so našli v nameri stanov, ustanoviti razmere evangeljske cerkve v deželi in ž njo zvezane šole, dober pomoček za svoje namere. Ravnanje stanov namreč posegava, tako so trdili, v pravice vladarjeve. Zato je bilo tudi kmalu izdano (6. septembra 1564) povelje, s katerim se je stanovom z ozirom na koncesije cesarja Ferdinanda, zlasti že razglašenega obhajila pod obojo, in nepretrgani trud cesarja Maksimilijana, da bi se dosegel verski mir v vsi Avstriji, čegar uspeh je pač treba počakati, prepovedal tisek ali objava cerkvenega reda kot poseg v vladarske pravice.

Z zmernim in mirnim razpisom je bilo v velikem nasprotji dejansko postopanje nove vlade. Juričiča, ki je bil kot prelagatelj delaven v Urachu, so poklicali za predigarja v Kamnik. Vladarsko povelje pa mu je večkrat žugalo, da ga odpravijo iz dežele. Treba se je bilo novi vladi odločno postaviti nasproti. Tudi Truber ni kar tako popustil svojega cerkvenega reda. Pisal je stanovom, kako naj opravičijo sestavo in objavo cerkvenega reda nasproti vladarju. Nobena cerkev pač ne more biti brez pravilnika o upravi svojih notranjih, duhovnih razmer (h katerim je spadala po tedanjih nazorih tudi šola). Kot deželjanski predigar je on, nagovarjan od več strani, sestavil tako avgzburški izpovedbi ustrezajoč red in se ponudil stanovom, da hoče dati račun o tem in vsakem drugem svojem delu pred komerkoli, in če bi se v njem našlo kaj nasprotnega božji besedi, hoče to ustno in pismeno preklicati in se dati iz dežele izpoditi kot slepar. Stanovi naj prosijo, da naj Truberjeve knjige pregledajo izvedenci, kateri naj ga poduče, če je kaj pregrešil; ako bi se našlo, da je storil kaj krivega, naj ga stanovi sami izroče papežu. Sklenil je svoje pismo tako: »In summa, ihr meine Herren, wollet ihr beständige und nicht mamelukische Christen sein, diesem Land gottselig vorstehen und dem Teufel nicht zutheil werden, so müsst Ihr jetzund im Anfang dieser neuen Regierung von neuem gründlich, lauter, mit offenem Maul Euren Glauben mit Gefahr alles Eures Guts, Leibs und Lebens, Weib und Kind, schriftlich, mündlich und öffentlich bekennen … denn in der Wahrheit, ihr Herren, werdet ihr jetzund kleingläubig, verzagt, wollt heucheln, so hat der Teufel schon in unsere Kirchen ein Loch gemacht und obsiegt, unserer Kirchen schwache Glieder hoch betrübt und geärgert, darum seid in dem redlich, wacker und unverdrossen.«

Prevod: »Povzemam, moji gospodje, če hočete biti stanovitni in ne mameluški kristjani, tej deželi po božji milosti načelovati in ne zapasti hudiču, morate zdaj na začetku nove vlade znova temeljito, glasno, z odprtimi usti, pismeno, ustno in javno priznati svojo vero ob nevarnosti za vse svoje imetje, telo in življenje, žene in otroke … zakaj v resnici, gospodje, če boste postali zdaj malodušni, obupani, če se boste hoteli hliniti, tedaj je hudič že napravil luknjo v našo cerkev in zmaguje, močno moti in jezi šibke ude naših cerkva, zato bodite v tem pošteni, vrli in neutrudni.«

Toda stanovom so je zdelo bolje, ne nastopiti proti vladarju tako odkrito; morda so tudi hoteli ovarovati svojo cerkev pred nasledki kakega razpora z državno oblastjo. Dejali so, da je cerkveni red popolnoma delo Truberjevo, katerega so, ker popolnoma ustreza avgzburški konfesiji, ki so jo spoznavali že za cesarja Ferdinanda, pohvalili in to tembolj, ker je določen za rabo tistim, ki ne znajo drugega jezika kakor slovenščine, in ker ni nobenemu zabranjeno, brati dobre knjige v vseh jezikih in jih prelagati iz enega jezika v drugega. Veselo sprejemajo zagotovilo zastran želenega verskega miru; izjavljajo, da hočejo slušati vladarsko povelje, in pristavljajo le prošnjo, da naj da vladar preskusiti Truberjev cerkveni red po izvedencih. Ker so stanovi izrečno povedali, da se udajo vladarskemu povelju, bi bilo pričakovati, da se je Karol s tem zadovoljil; toda on je smatral stvar za načeloma važno ter je hotel razodeti stanovom svoje stališče glede verskega prašanja. Odgovoril jim je (15. XII. 1564), da jim sploh ni pristojalo, tiskati cerkveni red, bodisi kakoršen koli, niti zase niti za sovernike, ter posegati s tem v vladarske pravice, dasi je namreč cesar Ferdinand na prošnjo dednih dežel »ustavil izvršbo nekih ostrih mandatov gledé vere«, vendar s tem ni mislil, kakor je večkrat razvidno, dopustiti avgzburške izpovedbe in se s tem odreči dispozicijski pravici s podložniki v verskih stvareh, katera mu pristoji po pravilih države in verskega miru. Samovoljna lastitev te pravice po stanovih mu je zelo malo dopala, zato si pridržuje pristojno kazen zoper tiste, ki so krivi objave cerkvenega reda, in zapoveduje stanovom resno, naj vse tiskane izvode tega reda izroče deželnemu glavarju, Primoža Truberja pak, njega pisatelja, ki je že prej bil večkrat odpravljen, izženó iz dežele v dveh mesecih.

To odločno postopanje nadvojvode Karola je spodbolo stanove, da so se še bolj zavzeli za Truberja. Ker se jim je povelje z dne 15. decembra moglo vročiti zavoljo kuge še le v februarju 1565., so se skušali stanovi najprej oprati zoper očitanje, da so posegli v vladarske pravice, ter so opravičili obširno poklic Truberja in njegovo bivanje na Kranjskem. Tega so krivi samo katoliški duhovniki, ki so leni, predigajo komaj vsake kvatre in nočejo deliti svete večerje pod obojo podobo; sklicujejo se tudi na pomanjkanje duhovnikov in prosijo, naj se ustavi povelje zoper Truberja do konca maja, medtem bodo poslali k njemu poslance. Nadvojvoda jim odgovori 22. februarja, toda ne ugodno; povelje ostane v moči in njih puhle fraze zastran obhajila pod obojo zavrača odločno; poslanstva ni treba pošiljati, ker je njegov sklep premišljen in trden.

Da stanovi še zdaj niso izgubili vsega poguma, v tem jih je podpiralo upanje na Maksimilijana, ki je tako velikodušno podpiral slovanski tisek; 26. febr. februarja 1565 so izbrali stanovi šest poslancev, da bi šli k nadvojvodi Karolu, tam Truberja izgovorili in obranili, pa da bi prosili Maksimilijana, naj se za nje potegne pri bratu, da jim ne bo več težil njih vestí. 24. aprila so kranjski poslanci oddali Karolu obširno pritožbo v verskih stvareh, v kateri so posneli vse dogodke od Truberjevega nastopa,

sklicevali se na pritrdilo kralja Maksimilijana in njegovo pospeševanje biblijskega tiska, in so priporočali nadvojvodi svojo prvo prošnjo, ko je nastopil vlado, da naj bi »doživelega« slabega moža ne gonil iz dežele tako sramotno in naglo. Če je kdo grešil, so grešili stanovi, ki so ga poklicali, in vse je delo hudobnih nevoščljivcev, ki onečaščajo duhovščino s svojimi pregrehami in ne izkazujejo vladarju zvestobe ali dobrega. V odgovoru je nadvojvoda izjavil, da se je izgon Truberja opustil samo vsled smrti cesarja Ferdinanda, zato ostane v veljavi. Kar se tiče razvad v cerkvi, niso stanovi pristojni, lastiti si samovlastno njih reformacijo. Sicer je obhajilo pod obojo dovoljeno, tudi zakon duhovnikov upa nadvojvoda izposlovati in poskrbelo se bo za pobožne, učene in pripravne predigarje v deželi; od stanov pričakuje, da ne bodo med tem nič počeli, kar bi v verskih rečeh bilo zoper vladarsko pravico.

Ko so poslanci še pravili, naj bi dal Truberju, ki se je že v Ljubljani ustanovil z ženo in otroci, odloga do konca leta, da si med tem najde drugo službo, da jim nadvojvoda zadnji odlok, da sme Truber ostati v deželi do konca julija, toda s pogojem, da se vzdržuje prediganja in podučevanja in da se ne dá po preteku tega roka zasačiti v deželi. To je bilo naznanjeno tudi deželnemu glavarju, ob enem pa tudi, da je škofu pisno naročeno, naj odpravi razvade med duhovščino, v kolikor je le mogoče, in dobi dobre in pripravne predigarje. Ta odlok se je izpremenil samo še v toliko, da je Truber smel predigati do 18. junija, katerega dne so se zbrali stanovi v zborovanje.

Slušajoč povelje, se je torej pripravljal Truber na odhod. V svoji na Starem trgu ležeči hiši je zapustil lepo zbirko knjig, katero je pozneje za dolg 200 gl. prepustil deželi; ta zbirka je bila podlaga prvi javni knjižnici kranjski.

Ko je Primus Truber zapustil julija 1565 Kranjsko, šel je zoper na Virtemberško, ki mu je postalo druga domovina. Vojvoda mu je dal najprej župnijo Laufen na Neckarju, kmalu potem pa je bil poklican v Derendingen pri Tubingah, da bi bil bliže slovanski tiskarnici. Leta 1567 je obiskal domovino zadnjikrat in to z odprtim pisanjem vojvodinim, v katerem je bilo pisano, da se to potovanje ni zgodilo zastran kljubovanja vladarskemu povelju, ampak samó iz določenih vzrokov. Taka opra- vičba je zares bila potrebna, ker so poslanci stanov ravno bili na Dunaju, da bi izposlovali vrnitev Truberja in ker bi se bil njegov dohod lahko smatral za samovlastnost. Dne 1. junija je prišel Truber v Ljubljano in se je po želji svojih virtemberških prijateljev pogovarjal v Ribnici o naukih korana s turškim pašo bosanskim, Usraim begom in drugim turškim jetnikom, duhovnikom, katera je bil Herbart Turjaški ujel pri Novem 1566. Potem je opravil pri Krelju, svojem nasledniku, sinodo in je nagloma odjezdil. Odslej ni več videl svoje domovine.

XVI

Toda tudi po njegovem odhodu se je še širil protestantizem; natančna in obširna poročila imamo o tem gledé Krškega, kjer je predigal Janez Weyxler meščanom in kmetom; nasprotoval mu je sloveči Polydor de Montagnana. Tudi v Novo mesto, kjer je predigal Gregor Vlahović, je prišel Weixler; ravnotako imamo poročila o Gorenjskem, o Radolici, Bledu; Višnja gora je imela 1567 za predigarja Janeza Kočevarja; v Radečah je prišlo do velikih razporov med protestanti in katoliki: katoliškega vikarja Sladéta je v koretlju in s kadilnico v roki na novoletni dan vrgel meščan Krištof Schneider ob tla; tam sta predigala Jurij Maček in Janez Kočevarčič. Najhujše odredbe posvetnih oblastev niso več mogle zabraniti širjenja protestantizma. Da, leto 1572. je doneslo protestantom notranjeavstrijskim važno koncesijo iz Brucka na Muri, da se ne smejo gosposkemu in viteškemu stanu pripadajoči vérniki s svojimi družinami in posli, ne izvzemši nobenega, obteževati zoper njih vest, da smejo imeti svoje predikante, šole, cerkve, dokler se ne doseže mir v cerkvi; toda isto morajo dopustiti katolikom in teh ne smejo odvračati od njih vere. Tako se je protestantizem širil do 1576. leta, pospeševan seveda povsod po knjigah, katere je ljudstvo željno prebiralo.

Vrnivši se na Nemško, je ostal Truber vedno v zvezi s prijatelji v domovini, za katero je deloval s svetom in slovstvom, nadaljevaje začeto prelagateljsko delo. Najprej je izšel kot 12. Truberjeva knjiga psalter Davidov pod naslovom: Ta celi Psalter Dauidov etc. skus Primosha Truberia Krainza. Der ganz Psalter in die windische Sprach zum ersten mal verdolmetscht vnd mit kurtzen verstendigen Argumenten vnd Scholien erklärt.

Prevod nemškega dela naslova: »Celi psalter, prvič preveden v slovenski jezik in razložen s kratkimi razumljivimi argumenti in sholijami.«

V Tubingi 1566, Klg. 14 in 264 listov in 8 listov registra. Iz nemškega predgovora, datiranega »aus meinem andern

Pathmos«,

Prevod: »iz mojega drugega Patmosa«; namig na evangelista Janeza, ki je v pregnanstvu na Patmosu pisal Apokalipso.

razvidimo, da je dokončal Truber prelogo psalmov že dve leti prej. Za nemškim predgovorom prihaja slovenski, o čegar vsebini pa nismo podučeni. Ravno tako malo vemo o 13. knjižici njegovi Katechismus nebst einer Anzahl geistlicher Lieder,

Prevod: »Katekizem in nekaj duhovnih pesmi.«

 ki je izšel l. 1567. Posvečen je ta katekizem Juriju Kiselu von Kaltenbrunn. Da bi bil imel Trubar namen, izpodriniti z celim katehismom iz l. 1567. pesmarico iz leta 1563., kakor trdi Wiesthaler v Čitanki Sketovi, pač ni nikjer izrečeno; misliti si je mariveč, da se je prva pesmarica prav hitro razpečala; narod je že takrat pesemske knjige rajši bral kakor druge; dokaz temu so mnoge izdaje teh pesmi v 32 letih; že čez tri leta po tem katekizmu z zbirko duhovnih pesmi l. 1570 je bilo namreč treba že druge izdaje (13. knjiga), črez štiri potem tretje. Izdaja iz leta 1570 pak ni poznana do zdaj.

Istega leta 1567 je izšlo nadaljevanje ali nov snopič novega testamenta, obsegajoč Pavlove liste do Efežanov, Filipljanov, Kološanov, Tesaloničanov, do Timoteja, Tita in Filemona. Po tem delu več časa ni izdal Truber nobenega spisa; sploh nismo o njegovem življenju po letu 1565 podučeni več tako dobro kakor o dobi od 1559–1565. Da bi bil pozneje razen slovstveno tudi drugače deloval za protestantstvo v domovini, si sicer lahko mislimo, pa težko je to dokazati. Podpiral je pač pregnance in tudi slovenske dijake, ki so se učili v Tubingah.

Razširjenje protestantizma je zahtevalo novih izdaj že prej objavljenih knjig. Tako je 1574 objavil 16. knjigo: Ta celi Catehismus, Eni Psalmi, inu tih uegshih Godij, stare inu Noue Kerszhanke Peisni, od P. Truberia, S. Kreilia inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu pobulshane. V Tubingu 1574. Tudi ta knjiga je posvečena Juriju Kieselu; v uvodu pripoveduje, da ga je korist petja napotila, že pred dvajsetimi leti natisniti nekaj pesmi. Ta pesmarica obsega 41 pesmi in psalmov (35 z notami); od teh pesmi je zložil Trubar 23, Krelj 10, Dalmatin 1, Klinec 1, tri so brez zlagateljevega imena, ena pa je stara.

Marginalija: »(Oblak)«

17. Leta 1575 je izdal Catehismus s dveima islagama. Ena Pridiga od starosti te praue inu Krive Vere, Kerstzhouane, Mashouane zhestzhena tih suetnikov, od Cerkounih inu domazhih Boshyh slushby is S. Pisma, starih Chronih inu Vuzheniku vkupe sbrana. Ta maihina Agenda, Otrozhie Molitue, skusi Primosha Truberia. Sitis parati ad respondendum cuilibet petenti rationem eius spei, quae in nobis est. Catechismus mit des Herrn Brentij unnd M. C. Vischer’s Außlegung, ein Predig vom Ursprung unnd Alter dess rechten und falschen Glaubens unnd Gottesdiensts. Die Hausstafel und die kleine Agenda.

Prevod latinskega in nemškega teksta: »Katekizem z razlagama gospodov Brentija in M. C. Višerja, ena pridiga o izvoru in starosti prave in krive vere ter bogoslužja. Hišna tabla in mala Agenda.« V Tübingenu, 1575.

 V Tubingi. Knjiga ima dva predgovora, prvi nemški je posvečen »dem Edlen vnnd Ernuesten Junckherrn Frantzen Georgen von Reinzum Stermall«.

Prevod: »Plemenitemu in cenjenemu mlademu gospodu Francetu Juriju plemenitemu baronu Reinu stermolskemu itd"

 V tem predgovoru pove Truber, zakaj je posvetil knjigo omenjenemu vitezu. On piše o tem: »Das ich aber dises Büchlein mein geliebter in Christo Sun vnnd Göttl. Juncher Frantz Georg … auch zuschreibe vnnd in ewerm namen lasse außgehen, thu ich erstlich darumb, Nachdem ich vor dreyzehen Jaren zu der Zeit, da jr geborn unnd ich der Christlichen Kirchen im Lands Crain persönlich mit dem Predigampt neben anderen gedient bin … Zum andern zur gedechnuss der Christlichen lieb, trew vnd freundtschafft, die ich erstlich mit Ewrn Herren Grossuattern Herrn Frantzen von Rein etc. vor viertzig jaren, da er der Ersamen Landschafft dess löblichen fürstenthumbs Crain vil jar nacheinander ein Verordneter, Einnemer vnnd Beysitzer vnd ich Prediger vnd Thumbherr zu Labach geweßt mit einander gehabt.«

Prevod. »Da pa sem to knjižico moj ljubi v Kristusu sin in krščenec, mladi gospod France Jurij ... posvetil vam in vašem imenu izdal, sem storil predvsem iz naslednjih razlogov. Potem ko sem pred trinajstimi leti, v času ko ste se vi rodili,med drugim osebno služil kot kpridigar krščanske cerkve v krajnski deželi .... drugič: V spomin na krščansko ljubezen, zvestobo in prijateljstvo med mano in vašim gospodom starim očetom, gospodom Francem pl. Reinom itd. pred štiridesetimi leti, ko je bil mnogo let zapovrstjo poslanec, odbornik in blagajnik častitljivih deželnih stanov slavne kneževine Krajnske, jaz pa stolni kanonik v Ljubljani,«

 Za tem predgovorom sledi slovenski in tukaj se je podpisal Truber zopet po svoji stari navadi »Primosh Truber Rastzhizher Crainez« in potem še pristavil: »V tim Textu tiga Catechisma te ene bessede, koker Kerszhenik, Christian, Jesus ie Vgrob poloshen, Jesus ie pokopan inu tim glih, se vnglih vmei CrainciSloueni inu Crouati tolmazhio. Na tim se nema noben smotiti.« Katekizem seza do str. 286; tukaj se prične »hišna tabla« (287–408) in potem mala agenda in sega do str. 486. Naslov je tej: »Od S. Kersta. Ta mahina Agenda. Vti se praui inu vuzhi koku se ima prou Kerstiti, Obhayati, Sakon terditi, Viutro, Vuezher, per Jeidi, Subper Turke inu vse Boshye Gmaine sourashnike Moliti. Tolmazhena od Primosha Truberia. Omnia decenter et secundum ordinem fiant. VSE Rezhi suseb vti Cerqui se imaio poshtenu, poredu inu v sastopnim jeziku opraviti, vely S. Paul 1. Cor. 14.«

Na str. 410 pripoveduje Truber, da so ga kranjski in koroški stanovi prosili, da bi izdal malo agendo, in njeni želji je tedaj s tem ustregel. Na str. 487–531 je v alfabetičnem redu sestavljen register, na zadnjih dveh straneh brez paginacije pa so tiskovne pomote.

Ta knjiga ni toliko zanimiva in važna zastran jezika, kolikor po svoji vsebini. Iz nje izvemo nekaj novih podatkov o najstarejši slov. slovenski biblijografiji, nekaj novih črtic o Truberju in njegovih sorodnikih, posebno pa nam pojasnjuje knjiga marsikaj v kulturnohistoričnem obziru te za slovensko književnost tako važne dobe. Iz te knjige razvidamo znova, kako hudo je bilo v tem viharnem času cerkvenih in verskih prepirov tudi na slovenskih tleh nasprotstvo med obema strankama, med pristaši stare vere in nove vérske izpovedbe. Stranka je stranko črnila in spodbijala, kakor je pač mogla. Knjiga je važna celo za tradicijonalno slovstvo.

V biblijografičnem oziru je važna ta knjiga, ker pozvemo iz nemškega predgovora o dveh neznanih slovenskih knjigah, katerih se eni navaja celo naslov. Privrženci protestantizma niso samo z živo besedo, ampak tudi s knjigo širili novo vero, v svojih spisih so se posluževali narodnega jezika, v njem so zagovarjali svoje stališče in svojo vero ter strastno napadali svoje nasprotnike papežnike - papiste. Pričakovati je bilo, da se bodo tudi ti zaščitniki in zagovorniki stare vere poslužili istih sredstev, katere so rabili reformatorji tako plodonosno za svoje namene. Dokler ni bila odkrita Truberjeva knjiga, nismo vedeli za nobeno slovensko knjigo pobožne vsebine iz XVI. stol., katero bi bili izdali katoliški duhovniki ali sploh katoliški pisatelji zunaj Kajkavcev; katoliška književnost se pričenja, kakor znano, še le s Hrenom. Iz Truberjevega Katekizma pa je razvidno, da so izdali že v prvi dobi reformacije redovniki, če ne dveh, gotovo eno slovensko knjigo, naperjeno proti reformatorski delavnosti. Truber piše o tem v nemškem predgovoru: »Es haben ettlich gut Christen und trewe Diener der Kirchen Gottes im Lands Crain im nechsten Herbst des 74. Jahrs mir ubersendt ein newen Jesuitischen Catechismum in Windischer Sprach getruckt also intituliert: Compendium Catechismi Catholici in Slauonica lingua, per Quaestiones, in gratiam Catholice iuuentutis propositum. Per fratrem Leonhardum Pacherneckerum, professum ac Sacerdotem caenobij Victoriesis almi Cistiriensis ordinis, Graecij Styrie Metropoli, apud Zachariam Bartschium. Anno 1574. In dem der gut Münch, die Bäpstischen siben Sacrament, die siben Torsünd, die vier Sünde, wölche in die Himmel schreyen, die siben Werck der Barmhertzigkeit der Heiligen anrüffen, das Aue Maria vnd andere Müßbreuch vertheidigt vnnd für Catholisch ausgibt. Es hat auch in disem Jar zu Graetz in Steyer nahe bey unserm Vatterland ein Jesuiter ein Scharpffe in seinem sinn Disputation wider vnsere Kirchen vnnd Religion im Druck ausgehen lassen. In wölches er mit verkertẽ vngereumbten fälschlich angezogenen Sprüchen, Historien vnd Exempeln auß der heiligen Gschrifft alten Vättern und Concilien beweisen will, dass die ietzige Bäpstische Römische Kirche die rechte Catholische und Apostolische vnnd die vnser vnrechte vnnd Ketzerische sey.« K temu še dostavlja: »Vnd dieweil die Jesuitischen auch in Windischer Sprach wie obgemelt wider unsere Evangelische Lehr zuschreiben angefangen in erwegung solches hab ich auch vnser Theologen Exempel nach (vnangesehen dass ich zuvor in den Außlegungen des newen Testaments, Catechismi, Psalter, Postillen, Locis Theologicis vnnd Examine Philippi in den dreien Augspurgischẽ, Würtembergischen vnnd Sächsischen Confessionen der Bäpstler falsche Lehr vnd einreden wider die vnsern genugsam geantwurt vnd widerlegt) also alt, kranck vnnd lam die nachuolgende lange Predig zusammen colligiert, dictiert und neben dem Catechismo drucken lassen.«

Prevod: »Nekateri dobri kristjani ter zvesti služabniki božje cerkve v deželi Krajnski so mi v jeseni preteklega 74. leta poslali nov jezuitski katekizem, natisnjen v slovenskem jeziku, ki je takole podnaslovljen: Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua per Quaestiones, in gratiam Catholice iuventutis propositum. per fratrem Leonhardum Pacheneckerum, professum ac Sacerdotem caenobij Victoriensis almi Cistiriensis ordinis, Graecij Styrie Metropoli, apud Zachariam Barthschium, Anno 1574. V njem dobri menih sedem papeških zakramentov, sedem smrtnih grehov, štiri v nebo vpijoče grehe, sedem dobrih del usmiljenja, klicanje k svetnikom, Ave Marijo in druge zlorabe zagovarja ter razglaša za katoliške. Tudi v tem letu je v Gradcu na Štajerskem, blizu naše domovine, neki jezuit izdal tiskano, po njegovem razumu ostro napisano razpravo proti naši Cerkvi in veri, v kateri hoče z napačnimi, preobrnjenimi in popačenimi zgodovinskimi dejstvi, primeri in izreki iz Svetega pisma starih očakov in cerkvenih zborov dokazati, da je sedanja papeška Rimska cerkev prava katoliška in apostolska, naša pa napačna ter krivoverska itd.« »In ker so, kot omenjeno, jezuiti tudi v slovenskem jeziku začeli pisati proti naši razlagi evangelija, sem v odgovor, po zgledu naših teologov (ne glede na to, da sem poprej v razlagah Novega testamenta, katekizma, psalterja, postile, Locis Theologicis ter Examine Philippi v treh veroizpovedih, to je: augsburški, würtemberški in saksonski, na papeških krivi nauk in govorjenje proti našim zadosti odgovoril, ter ju ovrgel) čeprav star, bolehen in hrom sledečo izčrpno pridigo narekoval in pustil skupaj s katekizmom natisniti.«

Torej če ne dveh, vsaj eno slovensko knjigo so izdali zagovorniki stare vere v tej dobi. Iz razprave »Jeremias Homberger«, katero je objavil graški zgodovinar fr. M. Mayer, vemo, da so protestantovski učenjaki in književniki Dalmatinov prevod Svetega pisma prav natančno in vestno pregledali v jezikovnem in stvarnem oziru »weil die Jesuiten auch windisch verstünden«. O tem govori Truber še na drugem mestu svoje knjige, namreč v registru str. 501., kjer piše: »Jesuitarij, noui Menihi, polni hude Kunshti ,

Nečitljiva beseda

 Papeshoui Slidniki, bogati, Starih ludi inu mladih Otruk Sapelauci, Slouenski pisheio.«

Kakor sam Truber str. 267 piše, je bil njegov oče ključar pri cerkvi sv. Jerneja na Raščici: »Mui Ozha, kadar je na Rashizi S. Jerneia cehmoshter bil, ie bil pustil to Cerkou bso enimu Crouahshkimu Malariu malati … Natu so v tim 1528. leitu Turki prishli, to Cerkou seshgali.« Še nekaj drugih malenkosti iz Truberjevega življenja nam podaje ta knjiga. Na str. 242 piše: »Tedai kadar sem iest pred 28. leiti Vlublani pridigal super Rumane na to Gorizhansko Gorro (t. j. na goriško Sv. goro), so ty eni sylnu lagali« itd., to je bilo torej 1546. leta. O svojem bivanju v Ljubljani l. 1562 piše na str. 189: »V tim 1562. leitu sem Vlublani vti Poshoui hyshi bil. Sa Poshouo hisho pruti vodi od sade ie eniga Messaria hisha, vti issi so bile duei deikli, te so vkupe gouorile, de sem iest smuio drushino is kuhine slishal, Ta Curbin Primosh shnega touarishi Pridiguie, De Deuiza Maria ie ena C… bila. Na tu sem nima odgouuril, O Vi C…., koku vi smeite nesramnu lagati, Inu sem nima sto tranzho pritil.«

Za poznavanje onodobnih verskih razmer in hudega nasprotstva med katoličani in protestanti ima ta knjiga Truberjeva nekaj zanimivih podatkov, kateri razsvetljujejo kulturnohistorično stanje reformatorske dobe. Tako piše Truber (202): »vprashaite skusi koga, koku inu kadai so lete ene noue Cerque v nashih deshelah … gori prishle, so sesydane inu k nim tulikain blaga prishlu inu perneßlu. Kakor na tei Gorri per Gorici, per Gornim Gradu, pod Gradzom nad Lublana, Na Sileunici, nad Lashkim, na Bruniki, na Kumi inu drugdi. Ne so li vse te iste Cerque le od tih Hudizheuih leshnivih Bab, Curb inu hudih ludi gori prishle? H timu so ty Fary, Menihi, Cehmoshtri inu Meshnary sa volo nih trebuha redle pomagali. S temi leshniuimi zaihni, kir so prauili inu falsh prizhouali, kir bi se per tacih Cerquah bili sturili. Per tem so ty eni hudizheui ludie, slipi, hromi inu kruleui se sturili inu na berlah h takim Cerquam prishli, Inu ty eni slipi se delali inu k nim pustili se pelati; Inu so per tacih Cerquah berle od sebe vergli, ty slepi so pregledali. Tu so ty Fary poteriouali inu na steno oli na table malali inu sapissali. Inu so te messene debele kosty na te shtrike tih sgonou peruesouali, te iste so ty Psy po nozhi zukali inu sgonili. Inu kadar so ty bosi preprosti ludie h tim sgonum tekli per nih nikoger neshli, taku so diali inu Verouali, ty sgonuui so od suetnikov ali sami od te Suetusti te Cerque oli Gorre sgonili.« Nekaj strani pozneje (241) poroča zopet: »Inu v tim 1519. leitu ie bil en Menih Bolteshar Ybmar, ta ie v tim Meistu Renspurgi per eni Capeli, v kateri ie bil en Pild diuice Marie namalan enu taku veliku zupraine sturil, de so vsi shlaht ludie is te Paierske deshele, Moshye inu Shene h ti Capeli inu pildu koker bi nori inu vstekli bili, tekli … Tu sem iest sam vShalspurgi vidil. Leta Menih je potle to Bidertaufersko Vero gori perprauil, tiga so v tim 1528. leitu na Dunaiu seshgali i nega sheno vtupili, tu sem iest tudi vidil.«

Dobrega tedaj Truber ni rad povedal o svojih nasprotnikih, kar nam postane razumljivo, če pomislimo, da je moral od njih mnogo pretrpeti, da se mu je grozilo s preiskavo in zaporom in da je moral končno romati v prognanstvo. Na str. 397 piše še ostreje: »Pred nekaterimi stu leit so Vrymi v enim globokim Vyriu oli Ribniku poleg eniga nunskiga Closhtra veliku stu Otruzhyh glau neshli, glih taku nad Dunaiem v tim Nouim Closhti, gdi so poprei nune bile.« Najbrž ti zadnji napadi na nasprotnike reformacije in v prvi vrsti na katoliško duhovništvo niso pristen plod Truberjev, on je imel takih napadov v nemški književnosti dovolj na izbiro in porabil je one, kateri so mu najbolj ugajali za domače razmere. Popisovaje značaj Slovencev, pravi sicer že v nemškem predgovoru hrvaškega I. dela nov. novega testamenta med drugim tole: »Der obern Windischen Länder gemeines Volk als die Windischen Märker, die im Metlinger Boden, und um Neuenstadt Gürkfeld und in derselbigen Gegend wohnen, seynd schier auch der Art und Sitten, wie die Crobaten und Syrfen,

Verjetno »Srbi«.

die vor den Türken und aus der Türkey zu ihnen geflohen seynd. die am Karst, und in der Graueschaft Görz und Histerreich sitzen, der ein Theil hält sich auf Crobatisch, der andere auf Wälisch, mit Sitten und Glauben. Welche aber in Lands Crein, Untersteyer und Kernten sitzen und ihr Wohnung haben, die halten sich nach Art und Eigenschaft der Teutschen, kleiden sich auch auf teutsch, allein dass die Weiber tragen besondere lange Schleyer am Kopf. Und der obern Windischen Länder Lands Oberkeit, Grauen, Freyherrn, Ritter und die vom Adel, können gut teutsch, und ihr viel Lateinisch und Wälisch. dergleichen viel Burger, Priester und Münch reden Teutsch. Aber

der gemein ungewandert Mann durchaus redet nur die Windische sprach. Und ist ein gut, ehrbar, treu, wahrhaft, gehorsam, gastfrey, und mildes Volk, das sich gegen allen fremden und jedermann freundlich und wohl haltet und erzeigt. Aber zu viel und zu groß abergläubisch etc. – wallfahrten gar oft nach Rom, gen Loreto, gen Otting, gen St. Wolfgang ins Beyerland, und allweg aber sieben Jahr biß gen Aach ins Niederland. Und haben gebaut, und bauen noch, neben ihrer Pfarrkirchen schier auf allen Höfen, Bergen und schönen Ebenen, in Wäldern und Hölzern grose Kirchen, oft zwo bei einander, daß in vielen Pfarren bei vier und zwanzig und mehr Nebenkirchen und Capellen erbaut seynd.«

Prevod: »Preprosti ljudje omenjenih slovenskih dežel, ki prebivajo v Slovenski marki, okrog Metlike, Novega mesta in Krškega, imajo v teh krajih skoraj enak značaj in običaje kot Hrvatje ter Srbi, ki so k njim pribežali pred Turki in iz Turčije. Ljudje, ki so doma na Krasu, v Goriški grofiji in Istri, se v običajih in veri delno nagibajo k Hrvatom, delno pa k Lahom. Tisti, ki živijo v deželi Kranjski, Spodnještajerski in Koroški, pa so po navadah in lastnostih podobni Nemcem, se po nemško tudi oblačijo, le da ženske na glavi nosijo posebno dolge tančice. Deželna gosposka, grofje, baroni, vitezi in plemiči zgornje slovenskih dežel govore dobro nemško, mnogi od njih pa tudi latinsko in laško. Prav tako govori nemško precej meščanov, duhovnikov in menihov, toda preprost, nerazgledan človek govori le slovenski jezik. To ljudstvo je pošteno, zvesto, resnicoljubno, poslušno, gostoljubno in blago, ki se do vsakogar, tudi do tujcev vede prijazno in spoštljivo, je pa preveč in močno praznoverno.« »V ta namen pogosto romajo celo v Rim, Loreto, Ötting in Sv. Wolfgang na Bavarskem, vsakih sedem let pa vse do Aachna na spodnje Nemškem. Razen tega so in še gradijo poleg župnijskih cerkva vse vprek na vseh dvorih,v hribih in v lepih dolinah, v gozdovih in grmovju velike cerkve, često kar dve eno ob drugi. V mnogih farah imajo celo do štiriindvajset in več podružničnih cerkva in kapel pa dnevno gradijo še kar nove.«

Na enem mestu (str. 178) svojega Katehizma s dvema izlagama naglaša Truber, da pišejo protestanti za Slovence v slovenskem jeziku: »Glih taku mi luterski huala bogu se snashim obhaylom dershimo, mi poiemo sastopnu v tim slouenskim iesiku, de vsi ludie sastopio te psalme, molitue inu duhouske peismi is s. pisma vsete inu sloshene.« Da so imeli početniki slovenske književnosti pri svojem pisateljevanju, katero je bilo večinoma prelaganje nemških spisov in knjig ali pa kompiliranje raznih nemških in latinskih knjig, mnogo težav in ovir v jezikovnem oziru, da jim delal prevod tega in onega izraza mnogo preglavice, to je znano iz različnih predgovorov protest. protestantskih tiskov, in to nam je že povedal pri nekih knjigah Truber sam. Nekaj podobnega piše tudi v tej knjigi o prevodu očenaša na str. 106: »Nerpoprei ty preprosti se ne imaio na tih bessedah smotiti, kir eni molio latinski veniat regnum tuum, eni pag adveniat, ty eni Nemci khomme dein Reich, Ty eni zukhomme, tu ie slouenski, pridi tuie kraleustuu inu pridi k nom tuie kraleustuu, sakai pridi oli pridi k nom obei bessedi imate en sastop. Ampag kir ty eni molio, pridi k nom tuie bogastuu, ta besseda bogastuu tukaj ne slishi, eden kir nei sastopil Latinski ne Nemshki, ie to bessedo kraleustuo na bogastuu preobernil, bogastuu inu kraleustuu ne imata eniga sastopa.« (stn. staronemško rīchi, rīhhi regnum je zam. zamešal prelagatelj z rīchi, rīhhi dives).

XVII

V folklorističnem oziru in za spoznavanje apokrifnih povesti je važno to, kar beremo v knjigi na str. 268–275. Tam piše Truber med drugim: »Natu hozhmo mi tukai te Aydouske Boguue raven tih Suetnikou poredu postauiti, kakoui ty Aydouski Boguui oli Maliki so od tyh Aydou sa mnogotero reizh bili zhestzheni inu moleni, De tudi ty Suetniki so od tih nesastopnih kerszhenikou na tih Aydouskih Bogou ali Malikou meisti postauleni, so zheszheni, Moleni, tu ie h tim Sludiem inu malikom perglihani, Bogu se smili take slipote inu nesastopnosti. Na tu mi hozhmo tukai te Suetnike, kir so od Papeshnikou htim Aydouskim Malikom perglihani, kateri te Deshele, Meista, Terge, Vaßi, Elemente, ludi, Sad, Shiuino, Antuerharie,

»Handwerker« – obrtnik.

bolnike regiraio, rounajo, varuio inu vseh nadlugah pomagaio po redu postauiti.

Aydouski dezhelski inu meistni boguui.

Aydouski boguui zhes Elemente. Zhes legen imaio tiga Boga Jouem, zhes lufft Junonem, zhes Murie Neptunum, zhes Pekal Plutonem. Ty Svetniki pag so: Zhes ogen S. Agata inu S. Florian, zhes Murie inu vode S. Niclaush, zhes Lufft, veitre, oblake, zhes Tozho inu Tresk so ty Suetniki katerim prauio Samomastniki, tim istim po leitu prasnuio Gorne Mashe bero, shcryshi po Cerquah inu po Puli hodio.

Maliki zhes ta Sad: Apollo vsag Sad sreie ali sril dela, tu Vinu Bahus, ta kruh Ceres. Svetniki. Ta sad tih dreuie (!) sreie inu varuie S. Iudocus, tu Vinu S. Urban, Tu shitu na puli vsi shlaht Suetniki, katerih Cerque, Capele Altary inu Cryshi na puli, Vgosdeh, na hribih inu na Gorah blisi stoye.

Maliki zhes Shyuino. Apollo inu Pan sta variha inu Boguua zhes vso shlaht shiuino. Svetniki. Zhes Ouce inu Kosee sta S. Bendel inu S. Juri, zhes Kone ie S. Loi oli Eulogi, zhes Volli S. Pelagi, zhes Kraue S. Martin, zhes Suine S. Anton, zhes kure S. Gal inu S. Egidi.

Maliki zhes Vuzhene ludi inu kunshtne Antuerhary. Zhes te, kir s pismom inu S uelikim Nauukom okuli hodio, so Apollo, Minerva inu te deuet Muse, zhes Kovazhe ie Vulkanus, zhes Arcate Esculapius, zhes Sholnerie inu Vitese ie Marß, zhes Louce, kir diuiazhino inu sueyrino loue, ie Diana. Zhes Barcalore, Brodnike inu zholnarie sta Castuo inu Polux. Zhes Curbe so ta Venus, Flora, Lupa vulzhiza. Svetniki. Zhes Shularie inu zhes vse, kir se tiga Pisma modrusti vuzhe, so S. Katarina inu S. Gregor, zhes Malarie S. Lucas, zhes Arzate S. Cosmas inu Damianus, zhes Kouazhe S. Loi, zhes Shushtarie S. Cryspin inu Crispyana, zhes Sholnerie inu Vitese S. Juri, zhes Louce S. Eustahius, zhes Shnidarie S. Gutman, zhes Barkalore, Brodnike inu zholnarie S. Niclaush, zhes Curbe S. Magdalena inu Affra.

Maliki zhes nadluge inu boleseni (bolesni). Zhes Pomor inu Shlise ie Apollo, zhes Togote ie Hercules, zhes Porodne Shene ie Lucina. Svetniki. Zhes shlise so Bashtian inu Rohus, zhes Franzhoshe ie Ciriacus, zhes Merslico ie S. Petronela inu S. Urih, zhes skluzhene ie S. Wolfgang, zhes naglo Smert je S. Marco inu S. Barbara, zhes Togote ie suete (!) Valentin, zhes Porodne Shene ie S. Margareta, zhes jetnike

Negotovo branje

ie S. Lenard, zhes strup ie S. Jansh in S. Benedictus, zhes glauni betesh ie S. Anastasius, zhes Ozhi ie S. Otilia, zhes Sobee S. Apollonia, hes Vrat ie S. Blash, zhes Trebuh S. Erashem, zhes Sram ie Britius, zhes Bushtuu ie S. Anna.

Tacih inu tim glih Aydouskih Bogou Malikou inu Suetnikou, kir so od Aydou inu nesastopnih kerszhenikou, zhes mnogotere rizhi inu stuari is nih norske zhloueiske pameti odlozheni inu postauleni, koker de bi te iste ty Maliki inu Suetniki bili stuarili, gori dershali inu raunali koker ty praui Boguui, Bi mi mogli is tih leshniuih Menishkih legend inu Aydouskiga Pisma veliku vkupe sbrati inu postauiti.«

Prašanje je, je li vse to našel Trubar v spisih Brenzovih in Vischerovih, katerih se je posluževal pri spisovanju svoje knjige. Gotovo so bili nekateri svetniki tudi med Slovenci češčeni kot patroni v zgoraj omenjenih razmerah; zlasti izraz »Suetniki, katerim prauio Samomastniki« je gotovo naroden, dasi je dandanes pozabljen; take tvorbe bi Truber ne bil napravil iz svojega.

Na str. 218 beremo tudi najstarejšo poročilo o stari narodni šegi, o koledi: »inu koledniki ob boshizhi poijo, mi smo prishli pred vrata, de bi bila boshya slata«. To poročilo je tem bolj zanimivo, ker se nam je ohranil tukaj odlomek kolednice iz XVI. stoletja. Res se še dandanes začenja tako v Žabnici zapisana kolednica: »Sma prišli prad ne vrate, Bůg otu, da b’ ble zlate«; tudi v hrvaških kolednicah se dostikrat omenjajo vrata in želja, da bi našli zlati; »Našli smo mu vrata, da bi bože zlata«, »Našli smo prava vrata, da bi Bože, i zlata«, »Čim pozlati prag vrata« itd.

Slovensko pesništvo narodno ni ohranilo celjskih grofov v blagem spominu. Ono poroča pod krinko Kralja Matjaža o njih razuzdanem življenju. Da ni vse to brez podlage, uči zgodovina; pa da se tu obsodba ni vrinila v narodne pesmi še le pozneje, potrjuje Truber, ki piše o celjskih grofih v svojem Kat. Katekizmu z 2 izlagama na str. 333.: »Ta Vogerska, Crouaska, Slouenska inu drusih deshel Gosposzhena, koker ty Celski Knezi so bili, kir so s temi bosimi vso sylo kriuizo obhaiali, tu nih po syli iemali, nih szhere inz shene sylouali. Inu nai so odpustke VRymi hodili … so vsi shnih Imenom inu stanum satreni inu hud konez vseli.« Sploh je ta knjiga tudi v jezikovnem oziru zanimiva, ker ne podaje evangeljskih tekstov in se tedaj ni bati preveč tujega vpliva.

18. Istega leta kakor Katekismus z dv. dvema islagama je izdal Truber tudi dopolnek k Celemu katekizmu, eni psalmi itd. in sicer pod naslovom Try Duhouske Peisni. Vti eni ie te Cirque Boshye super nee sourashnike toshba inu Molitou, Vti drugi inu trety se vuzhi ino praui od prida inu dobrute Cristuseuiga Goriustanena inu hoiena Vnebessa. Od Primosha Truberia, v nega vnouuizhni dolgi teshki bolesni sloshene. Per tim so eni Psalmi inu ena Boshizhna peissen, od Iuria Dalmatina inu Iansha Shvageria tolmazheni. V Tibingi 1575. Ta knjižica šteje le šestnajst listov v osmerki in obsega 10 pesmi (3 Truberj., 6 Dalmatinovih in 1 Švajgerjevo).

O tej bolezni Truberjevi sam priča tudi Truberjevo pismo deželnemu glavarju kranjskemu z dne 10. jun. junija 1575, v katerem prosi, naj mu pripadajočih 100 tolarjev izplačajo stanovi Juriju Seierlu, kateri jih bo izročil svaku Mihaelu Klausu, dvornemu lekarničarju na

Dunaju, ostalih 10 gold. goldinarjev in 40 kr. krajcarjev pa Andreju Marsshalu, krznarju in meščanu ljubljanskemu. Ta denar si je bil namreč Truber izposodil, ker ga je rabil za svojo družino. Iz pisma razvidimo, da je bil svak Truberjev iz Celja: »thue hiemit zu vernemen, dass der Errhafft und fürnemer Herr Michel Claus von Cille Bürtig, Ro Key. Mt. Hoffapoteckher, mein lieber Schwager, vor fünff Jaren, Als er noch zu Augspurg gewohnt, mir so par in gueten gülden Tallern, ein hundert gulden,dargeliehen und fürgesetzt …..Ich ime in zweyen Jaren zuerlegen sambt dem Intresse versprochen, Aber von wegen der grossen langwürigen theuer vnd des grossen taglichen vberlaufs, vnd das ich meiner Tochter hundert gulden zum heirat guet geben, vnd meine Sün khleiden vnd den ein Magistriren lassen, vnd daneb in meinen dreyer Langwürigen tödtlichen Khrangkheiten vil verzert, hab ich die obgemelte schulden bis her nicht abzallen mügen.«

Prevod: »S tem izjavljam, da mi je častivredni in imenitni gospod Mihael Klaus celjski rojak, njegovega rimsko cesarskega veličanstva dvorni lekarnar, moj ljubi svak, pred petimi leti ko je bival tukaj v Augsburgu posodil v dobrih zlatih tolarjih in izročil v gotovini sto zlatnikov. .... Obljubil se mu, da jih bom skupaj z obrestmi vrnil v dveh letih. Toda zaradi velike in dolgotrajne draginje, velke dnevne porabe in zaradi tega ker sem svoji hčerki dal sto zlatnikov za doto, svoja sinova oblačil in enemu omogočil magisterij zraven tega pa zaradi svoje tri leta trajajoče težke bolezni mnogo potrošil, zgoraj omenjenega dolga do sedaj nisem mogel odplačati.«

Veči del pisma (priobčil Schumi Archiv 13–16) govori potem o potrebi sloge in ljubezni med protestanti in o sreči, da je Bog dal Kranjcem spoznati pravo vero »das ist auch ein grosse Gnad Gottes Khrafft’ und würkhung des h. Geistes, dauon ich auch in der teutscher Vorred des windischen Psalters vor Jaren, vnd in einem jetzigen Buechle, daß Inn wenig tagen gedruckht wirdet, da ich von der obrigkeit, Ambt und beruef handle, hab geredt.«

Prevod: »To je tudi velika milost in moč božja ter delo svetega duha o čemer sem pred leti pisal tudi v nemškem predgovoru slovenskega psalterja in v neki sedanji knjižici, ki bo tiskana v teh dnevih kjer sem obravnaval in govori o gosposki, uradovanju in poklicih.«

 Schumi ne vé, katera knjiga bi to bila, in pravi, da je to dozdaj še nepoznana knjiga; v resnici pa je gori imenovani Catechismus s dveima islagama. Iz pisma izvemo tudi, da so kranjski stanovi dobili poziv, poslati v Tubingen na mesto Truberjevega sina Primoža novega stipendista. Ta sin Primož je bil odšel na Kranjsko, kjer je obolel »und was E. G. u. Herrschafften meinen Sun in seiner Khrankheit fürgesetzt, mügen sie sich von der andern Nechst Khünfftig Prouision bezallen und bedancke mich gegen E. G. und herschafften auch Meniglichen, den herrn und frauen, hohen und Nideren Stands, die Ime so grossen vnd trewen mit allen dingen in seiner todlicher Khrangkheit beystandt, Rath vnd Hülff gethan. Christus der herr sei der Vergelter, wiewol er (Primus) mich vnd andere mit seiner Reiss hoch erzürnt vnd

betruebt, ihedoch, dieweil die Reiss also geraten vnd gottes zichtigung gelindt, haben wir allen vnseren vnwillen auf sein diemütig abbitten gegen Im fallen lassen, vnd er uns versprochen, er will sich Pessern, Gott seine Praeceptoribus vnd Eltern volgen. So haben wir auch das Hertz des Künigs David, der von wegen seines Posen Suns Absalom, bitterlich geweinet. Die Theologen zu Tübing geben mir guetten Trost, Er werde ein guetten Kirchendiener geben, den er muess Im Stüpendio vor den Doctoren vnd Studenten vnd bey mir dreymal in der wochen Predigen, dazu gebe Ime Christus der Herr sein Gnad.«

Prevod: »in kar so vaše milosti in gospostva za mojega sina med njegovo boleznijo imeli stroškov naj si poplačajo iz prve sledeče provizije. Zahvaljujem se vašim milostim in gospostvom, tudi vsem gospodom in gospem visokega in nižjega stanu, ki so mu v njegovi težki bolezni v vsem stali ob strani s pomočjo in nasveti. Kristus gospod naj povrne. Čeprav je s svojim potovanjem mene in ostale zelo razjezil in užalostil. Ker pa se je potovanje pač zgodilo in se je božja jeza polegla, smo na njegovo ponižno prošnjo vso nevoljo, ki jo je pozročil pozabili on pa nam je obljubil, da se bo poboljšal, Bogu svojim učiteljem in staršem poslušen. S tem smo pokazali, da premoremo imeti srce kralja Davida, ki je bridko jokal zaradi svojega hudobnega sinu Absalona. Tübinški teologi me tolažijo, da bo postal dober služabnik cerkve, saj mora v stipendiju pred profesorju in študenti pa tudi pri meni pridigati tri krat na teden. Naj mu Kristus gospod nakloni svojo milost.«

(Pismo se hrani v semeniški knjižnici v Ljubljani.)

19. Ko so se razmere za protestante že začele hujšati, je izdal Truber l. 1577 tudi zadnji snopič drugega dela novega testamenta, obsegajoč list sv. Pavla do Hebrejcev, in liste Jakoba, Petra, Janeza, Jude in pa skrivno razodetje s kratkimi izlagami: Noviga testamenta pusledni Deil. – od Primosha Truberia, v Tibingi 1577. 8° XXX und 509 str. Predgovor, datiran iz Derendingena, je posvečen kranjskim plemenitašem: Krištofubaronu Auerspergu, dednemu komorniku kranjskemu; Andreju Auersperškemu, dednemu maršalu kranjskemu; junkerju Franzu Gallu zu Lugg und Gallenstein in Jakobu Gallu zu Grafenweg und Gallenstein. Truber pripoveduje v predgovoru, da je imenovanim pred nekimi leti, ko so v Tubingi študirali in ga večkrat na domu obiskali, ne kot rojaka, ampak kakor očeta, obljubil posvetiti ta del nov. novega test. testamenta . On je namreč otrok in podložnik njih dežele, njih rajni stariši so njemu in njegovim mnogo dobrega storili in so mu v trojem preganjanju pomagali zvesto s svetom in dejanjem. Odkar je začel predigati evangelij, so njih prednjiki, dedje, babice, očetje, matere, strici, tete z drugimi gospodi in deželani, gospemi in devicami prestopili k evangeliju in je javno priznavali ne brez velike nevarnosti, ter so zvesto pomagali predigarjem in preganjanim storili mnogo dobrega.

20. Kot drugi dopolnek celemu Katehismu resp.

Respective – oziroma godilo

pesmarici je izdal Truber še pred četrto izdajo majhno knjižico z naslovom: Ta pervi Psalm shnega triiemi islagami, H troshtu vsem ker- szhenikom, kir od Turkou inu Papeshnikou sijlo terpe. De se vti nih praui Veri ne sblasnio inu od nee ne pado. 1579. V Tubingi. Knjižica obsega na 6 listih trojno razlago prvega psalma in večerno molitev od Truberja. Vsebina knjižice se že nanaša na prekarno stanje protestantov in je torej popolnoma o pravem času zagledala beli dan. Imenujejo se že v nji osebe, ki so ostro nastopale proti protestantom, tako Polidor de Montagnana, ki je protoval protestantom posebno na Krškem in v Novem mestu, in pa Matija Mrcina, župnik v Kranju in Kamniku.

Istega leta je Truber četrtič izdal Ta celi Katehismus v četrti izdaji, sedaj že v Ljubljani, v tiskarnici J. Mandelza. Ta izdaja se vjema s tretjo, samo nekaj povečana je: Ta celi Katehismus, eni Psalmi, inu tih vegshih Gody Stare inu Nove Kerszhanske Peisni, od P. Truberia, S. Krellia, inu od drugih sloshene, Sdai supet na novu popravlene inu sveliku leipimi duhovnimi Peisni pobulshane. V Lublani 1579. 12 l. listov + 177 štetih in 3 neštete strani. Izdaja obsega 62 pesmi, v tem ko jih ima 3. izdaja le 41. Med njimi je 27 Trubarjevih, 11 Kreljevih in 17 Dalmatinovih; po ena je Klinčeva in Švajgerjeva, štiri so stare in ena brez imena zlagateljevega. Edini izvod te pesmarice je v Kopenhagnu.

22. Leta 1580 je dal Truber natisniti tudi Formulo Concordiae v Tubingi; podpisal jo je sicer Schweiger, toda kot ud pregledovalnega odbora za Dalmatinov prevod sv. pisma; da jo je preložil Truber, nam spričuje ta sam v predgovoru k Novemu test. testamentu iz l. 1582, kjer navaja med knjigami, katere je preložil v slovenščino, tudi Formulo Concordiae.

23. Leta 1582 je izdal Trubar Ta slovenski kolendar, kir vselej terpi, inu ena tabla per nim, Ta Kashe inu pravi sto inu duasseti Lejt naprei, Kakou nedelski Puhstab bode vsaku Lejtu, Kuliku Nedel inu Dni od Boshyza do Pusta, Eni Reimi, ti pravio, kadaj bode dobru vreme. Vsake Quatri, Ta dalshi dan, ta kratshi Nuzh, kadai je Leitu, Syma, Spomlat inu Jessen sezheno, kuliko ie dni v enim Lejtu, kuliku je lejt kar ta Sueit stoy. En Regishter, ta praui kuliku je Bucqui inu Capitolou vsiga S. Pisma, koku se vsake Bucque Bukouski inu Slouenski imenuio; kratku inu dolgo pissheio. Windischer Kalender vnd andere Sachen darbeij

Prevod: Slovenski koledar in druge stvari.

. V Tibingi, V tim leitu po Jesusovim Christusovim Roystvu. 1582. Kakor je iz tega obilnega naslova razvidno, je ta koledar razširjeni ponatisek koledarskih stvari iz I. dela novega testamenta od l. 1557. En izvod hrani

ljublj. ljubljanska knjižnica. V predgovoru podaje Truber resno premišljevanje o teku in izpremembi našega življenja v letih in v stanu itd. Med mesečnimi imeni so zanimiva Siezhan februar, Roshenzuit Junius, Kimouiz je Augustus, Jessenik September. Vremenski verzi so taki-le:

Na vezher erdezhe Nebu Pomeni vreme bo lipu Sueti Clemen Symo daie Petrou Stol spomlat isgane Sueti Urban ta Leituye Sueti Jernei iessenuie. Po Luciy, po Vinkushtih Po Vpelnici, Malih Cryshih Vselei na to pervo Sredo Vsake Quatre semkaj gredo. Shent Vid ima dan nerdalshi Lucia pag ner ta kratshi Spet Vid ima Nuzh ner mansho Shent Lucia pag ner Dalsho Sveti Grego Mali Cryshi Dasta Nuz, dan vueni vishi

Ves Koledar obsega 10 listov.

21. Zadnje delo, katero je še sam Truber izdal, ie druga izdaja novega Testamenta: Ta celi noui Testament … skusi Primosha Truberia Crainza Rastzhizheria. V Tibingi 1582. 8° (I. 33 +613, II. 4 listi + 447 str.). Najprej prihaja Nauuk od S. Pisma, potem Nauuk od vere itd. Podpisal se je: »vash stari sueisti Pastyr Truber«, in potem še: »Truber od Slouenou slouu iemle«. V resnici je bila to zadnja Truberjeva tiskana knjiga.

Glaser pripisuje pod št. 19. Truberju tudi Agendo, tu je koku se te imenitische Boshie slushbe opravlajo, V Bitebergi 1585. Že to, da je knjiga v Wittenbergi tiskana, govori zoper avtorstvo Truberjevo; bolj pa še jezik in orthografija. Knjiga je namreč natisnjena v Bohoričevem pravopisu, in v nji ni najti niti ene onih posebnosti, po katerih se razločuje Truberjev jezik od Dalmatinovega in ostalih manjših prot. protestantskih pisateljev; najbrž je delo prevod kakega mladega v Nemčiji živečega slov. slovenskega protestanta. Vendar se mora reči, da je imel pred sabo Truberjevo agendo v Katehismu s dveima islagama. Vendar je agenda iz l. 1585 novo delo, samostalno delo, ne samo popravljena ali skrajšana druga izdaja (23 listov najmanjše osmerke). V novejši je nekaj odstavkov, katerih ni najti v Truberjevi, nasproti pa je v Truberjevi mnogo odstavkov, katerih ni najti v novejši agendi.

V tem ko so se doma zbirali nad delom Truberjevim vedno hujši oblaki in mu pretili novi boji, je v daljni tujini umrl njega začetnik dne 29. julija

Trubar je menda umrl 28. junija 1586. (Leksikon Slovenska književnost, CZ 1996.)

1586. leta, 78 let star. Častitljiv starec, ljubljen in češčen od privržencev, katerih si je pridobival ne samo z močjo besede in nauka, katerega je razglašal, ampak tudi po svojem nastopanju in svoji osebi, dobrotnik ubogih, odpustivši na smrtni postelji vsem, ki so mu bili kaj dolžni, toda vestno naznanivši svoje dolgove, podpornik vsem, ki so morali kakor on zavoljo vere zapustiti svojo domovino, je ostal do zadnjega diha čvrst na duhu, dasi mu je že telo razpadalo; še na smrtni postelji je narekal pisavcu zadnji kos kranjske preloge Lutrove postile, katero je dokončal tri dni pred smrtjo. Izdal jo je devet let pozneje njegov mlajši sin Felicijan kot 26. (ozir. (oziroma 27.) njegovo delo pod naslovom: Hishna Postila D. Martina Lutheria zhes te nedelske imu teh imenitishih prasnikou Evangelie, skusi cejlu Lejtu s’vsem flissom tolmazhena skusi Primosha Truberia Krainza Rainziga. Druckana v Tibingi skusi Georga Gruppenbacha, Anno MDXCV. Pod nemškim 6 str. dolgim predgovorom je podpisan Felicijan Truber, pod slovenskim 2 str. obsegajočim pa Andrej Savinic. Knjiga sestoji iz 3 delov: I. 311 str. II. 317 str. III 206 v fol. Čudno je, da Savinec v uvodu nič ne o postili Kreljevi in Jurišičevi: »Kadar pak dosehmal mi vbozi Krainzi inu Slovenci obene obilne inu popolnoma postille ali izlage čez te nedelske inu druge prazniske evangelie neismo imejli, samuč to samo edino kratko (v I. delu nov. novega test. testamenta ), ali vsaj dobro izlago tiga častivrejdniga inu v Bugi vučeniga inu nikar le za leto našo krainsko deželo, temuč tudi za druga dajlna v nemških deželah mejsta dobru zasluženiga moža gospuda Primoža Truberja rainciga, katera se je njemu samimu inu drugim dobriga serca karščenikom dosehmal prekratka inu premaihna zdejla, taku je on sam ta zdaj imenouani gospod Primož Truber rajnik per svojem zdravim životu iz svejta drugih dobru vučenih inu zveistih doktorjeu ali vučenikov tiga svetiga pisma to postillo ali izlago čez te nedelske inu druge prazniske evangelie tiga v Bugi visoko rezvišenega moža doktorja ali vučenika Martina Lutherja ranciga sam iztolmačoval, en dejl te

iste sam s svojo lastno roko zapisal, en dejl pak skuzi nekatere svoje krajnske landtšmane inu šribarje pustil zapisati.«

Tudi nemški protestantje so že ob smrti Truberjevi spoznali veliko važnost tega moža za svojo vero. Pogrebni govor mu je govoril doktor Jakob Andreä, kateri je poprej spletkaril proti njemu, ko je izdal cerkveni red, sumneč ga cvinglijanstva. Ta njegov govor na besede 2. Tim. 4, 5-8 je tudi tiskan; kranjski stanovi so poslali govorniku, ko so sprejeli doposlan jim izvod 30. febr. februarja 1587, v dar srebrno pivno posodo, vredno 30 gl.Truber je pokopan v Derendingenu. Spominska tabla v tamkajšnji župni cerkvi nam kaže v sliki vstajenje Kristusovo. Odrešenik, vzdigajoč desnico proti nebu, z zastavo zmage v levici se iz groba, kjer je videti angelja, vzdigne skozi grmovje proti nebu, spodaj pri grobu pa dremata dva oborožena stražnika. Eden njih se je na pol zbudil in zaspano gleda kvišku, braneč z roko zaspano oko pred slepečo glorijo vstalega odrešenika. V predelu pod sliko so namalani darovalci, potem Truber, njegova žena, njegovi otroci in vnuki, vsi molijo kleče in imajo roke sklenjene. Na desni strani slike, torej na levi gledavčevi, kleči Primož Truber, za njim najstarejša sinova Primož (rojen v Rothenburgu na Tauberi, župnik v Kilchbergu v Neckarski dolini, kjer je umrl 1591. leta) in Felicijan, za tem majhen deček, očividno sin Felicijanov; na drugi strani kleči Truberjeva žena Barbara, za njo hčere Anastasia, Barbara in Magdalena; za Anastasio in pred Barbaro je majhna deklica Gertraud (Jerica), očitno hči Anastazijina. Pod predelom je napis, ki ga je sestavil prof. profesor Crusius Martin v Tibingi:

Vir tumulo hoc sanctus de Slava est gente sepultus Primus, qui Christi praeco fidelis erat. (Sveti mož, pokopan v tem grobu, je od slovanskega naroda prvi, ki je bil Kristusa zvesti glasnik.) Imbuit hic primus vera pietate Labacum Expulsus Domini nomine multa tulit. (On je prvi Ljubljano navdal s pravo pobožnostjo, pregnan je v imenu gospoda mnogo pretrpel.) Rotenburga habuit fidum Tuberana ministrum Campidoni docuit voce sonante deum. (Rot. (Rotenburg na Taub. Tauberi ga je imela za zvestega slugo V Kemptenu je z zvenečim glasom učil o Bogu.) Auracúm capit hinc in Wurtenbergide tera Laufagne doctorum, post Derendinga diu. (Urah na Virtenberškem ga je potem in Laufen dobil za učitelja, potem pa dolgo časa Derendingen.) Transtulit in patriam divina volumina linguam Sparsit in eoas dogmata sancta plagas. (Preložil je v domači svoj jezik božje knjige, Razširil do vzhodnih dežel svete nauke.) Pauperibús pater, hóspitibús quoque portus et aura Vita et canitie quam venerandus erat! (Ubožcem oče, tujcem tudi pristanišče in zora, Kako častitljiv je bil po življenju in starosti!) Pulchre certavit, cursum ratione peregit Servavit bene, quam – debuit usque eidem. (Lepo se je bojeval, premišljeno je dokončal svoj vek, Dobro je ves čas ohranil zvestobo, katero je bil dolžan.) Magno ergó nunc cum Pauló gerit ille coronam, Tempore quae nullo marceat, aetheream. (Zatorej nosi on zdaj s Pavlom vélikim krono nebeško, katera ne zvene nikdar.)
XVIII

Ako vidimo, da so se prve naše knjige tiskale na Virtemberškem in so tudi naši pregnanci našli tam novo domovino, se moramo nehoté vprašati, od kod to prihaja, da se naše in hrvaške knjige tiskajo v daljnim Tubingu in v Urahu; od kod prihaja, da so bili stanovi kranjski v tako živi zvezi z Virtemberškim? Zakaj so se protest. protestantski predigarji kranjski, kakor Krelj, Bohorič, Dalmatin izobraževali ravno na Virtemberškem i. in v. več takega. Ta prašanja je srečno

rešil Elze s svojo knjigo Die Universität Tübingen und die Studierenden aus Krain, 1877. Glavni vzrok sta namreč dva moža, jugoslovana, katera je v prvi polovici 16. stoletja zanesla usoda na Virtemberško in katera sta dosegla tam splošni ugled in velik vpliv; ona sta postala duševna veznika in posredovavca med tako oddaljenima deželama in narodoma v boju za vero.

Prvi njih je Matija Grbec, po tedanji učenjaški šegi imenovan Matthias Garbitius Illyricus, rojenja iz Istre, zato Illyricus (ločiti ga je od Philopatrida illyr = Truberja), katera je tedaj, kolikor je ni bilo beneške, spadala pod Kranjsko. Želja po učenju ga je gnala, da si je bil popolnoma revnih staršev otrok, v Vitenberg na Saksonsko, kjer se je vpisal v začetku maja 1534 za vseučiliškega študenta. Zavoljo izrednega talenta ga je vzel nekaj časa Luther k sebi in ga je privzel k svoji mizi. Posebno je napredoval v grščini in je bil izvrsten učenec Melanchthona, po čegar priporočilu je dobil Grbec1537 stolico grškega jezika na pedagogiju, 1541. pa na vseučilišču v Tübingi. Po svoji učenosti, vsestranski odliki, zlasti pa poštenosti si je pridobil spoštovanje in ljubezen nemških kolegov v taki meri, da so ga trikrat izvolili za dekana filozofske fakultete. Svoje rojake, ki so zavoljo učenja prihajali v Tubingo, je Grbec podpiral zeló vneto, kakor se poroča. Ko je prišel l. 1540 učenjak Matija Vlašić (Flacius), Istran kakor Grbec, iz Bazela v Tubingo, ga je Grbec sprejel v svojo hišo in ga naredil za korepetitorja (asistenta). Po Vlašiću so prišli 1541 do 1548 še drugi Slovani iz Istre in s Kranjskega v Tubingo. Tako je tudi 1550. leta našel Truber, dasi mu je bilo tiskanje lutrskega katekizma zabranjeno tako v Norimbergi kakor v Schwabisch-Hallu, pripravno tiskarno v Tubingah po posredovanju Grbčevem. Da se je torej sploh mogla tiskati prva knjiga v našem jeziku, je gotovo deloma vsaj zasluga Grbčeva. Grbec je umrl 2. dne maja 1559.

Drugi, še bolj imeniten in slaven Slovenec na Virtemberškem je bil magister Mihael Tiffernus (Deberski), profesor, kancelar in prvi svetovavec vojvode Krištofa. Rojenega l. 1488 ali 1489 nekje na Kranjskem so Turki, ki so požigali in plenili po deželi, pobrali še majhnega dečka, da bi ga odpeljali v Turčijo. Toda te turške roparje je napalo krdelo pogumnih Slovencev s takim uspehom, da so jo v naglici morali pobrisati in pustiti malega dečka v šotoru. Osirotelega otroka se je usmilil meščan spodnještajerskega trga Debro

Danes Laško

(Tüffer) – od tod ime Tiffernus – Eražem Stich, ga je dal krstiti, skrbno vzgojiti in ga poslal potem celo na dunajsko vseučilišče, kjer je postal po zadobljenem magisteriju profesor filozofije in vzgojevatelj plemenitaških mladeničev.

Po spričevalu zgodovine je živel Krištof, sin pregnanega vojvode Ulriha Virtemberškega, od leta 1520 kot jetnik na Avstrijskem. Temu enajstletnemu knezu so torej dali našega Mihaela leta 1526 za učitelja. Kot učitelj ga je tako pridobil za se in se mu tako priljubil, da Krištofni več mogel biti brez njega, zlasti od tedaj, ko je Tiffernus rešil Krištofu življenje 1529, ko so Turki oblegali Dunaj.

Ko je izdal l. 1532 cesar Karol V. povelje, da je prepeljati Krištofa z Dunaja v Mantuo, ga je spremljal seveda Tiffernus. Komaj sta prišla na tem neprostovoljnem potovanju v dežele Slovencev, sta poskusila skozi štajerske, koroške in tirolske planine ubežati na Nemško, pri čemer je pomagalo Tiffernu zlasti to, da je bil slovenščine zmožen. Odslej je bilo razmerje med njima še prisrčnejše. Tiffernus je postal mlademu vojvodi naravnost neobhodno potreben in iz hvaležnosti ga je vojvoda imenoval l. 1544 za kanclerja in 1555 za svetovavca. Gotovo je Tiffernus tudi s svoje strani podpiral Grbca in je s svojim mogočnim vplivom pri vojvodi dosegel, da sta smeli l. 1550 navzlic interimu tiskati prve slov. slovenske Truberjeve knjige na Virtemberškem.

Prav tako je vojvoda Krištof po nasvetu Tiffernovem sprejel prejšnjega modruškega in koprskega škofa v svojo službo, kateri mu je zopet priporočil Ungnada: brez teh mož pak bi slovensko-hrvaška tiskarnica v Urahu nikdar ne bila nastala.

Tiffernus je umrl 1555 in je zapustil svojo knjižnico in svoj denar vojvodi Krištofu, kateri je knjižnico prepustil vseučilišču v Tibingi, z denarjem pa je ustanovil štiri štipendije za uboge študente pod imenom »Stipendium Tiffernum«.

Grbec in Tiffernus sta bila torej nekaka predhodnika Truberju in njegovim tovarišem, pijonirja, poklicana, da delata Slovencem pot v Švabe, da pripravljata tujo nemško zemljo za nje in njih težnje. Od vojvode Krištofa pa je razumljiva hvaležnost, ki jo je skušal izkazovati tujemu narodu, ki mu je dal tako odličnega učitelja, tako plemenitega prijatelja, osvoboditelja in rešitelja v nevarnosti.

Krelj

Po odhodu Truberjevem s Kranjskega so postavili stanovi na čelo kranjske cerkve kot »najodličnejšega predigarja« in superintendenta, z nalogo kakor jo ima katoliški episkopos,

Postavljeno z alfabetom

Sebastijana Krelja, rojenega v Vipavi (»aus Wippach purtig« Kostr. 61; Elze, da je iz Idrije) l. 1538, torej trideset let mlajšega od Truberja, ki je bil pri odhodu Truberjevem star še le 27 let. Vseučiliške nauke je izvršil Krelj v Jeni in Tubingi pod Vlašičem, s katerim je šel tudi v Regensburg. Truber ga je zelo čislal zavoljo njegove vnetosti v predigarskem poslu in zavoljo izvrstnega poznavanja klasičnih jezikov in hebrejščine; bil je tudi v teologiji in drugih znanostih tedanje dobe dobro podkovan. Truber ga je tudi priporočil stanovom, kakor pripoveduje Valvazor, l. 1563 za svojega pomočnika, ker se je evangeljski nauk v mestu in po deželi že tako razširil, da ni mogel Truber sam vsega opravljati in za vse skrbeti. Tudi učitelj na gimnaziji je tedaj postal.

Superintendent pa je bil le malo časa, kajti hiral je počasi in umrl že 25. dne decembra 1567, ne 1569, ker 25. dec. decembra tega leta je že bil nov superintendent došel na Kranjsko, namreč 22. letni magister Krištof Spindler iz Göppingena na Virtemberškem, katerega je Truberpriporočal zavoljo učenosti, Andreä pa zavoljo pobožnosti; ta pa je prišel v Ljubljano že aprila 1569. l. Nekaj časa so seveda morala trajati pogajanja. Spindler je umrl 1591. leta.

Kakor smo že večkrat imeli priložnost naglašati, je bila ena najbolj zaželjenih knjig prvih protestantov postila; Truberja so koj 1551. nagovarjali, naj jo posloveni; toda kratko postilo je dovršil še le v I. delu novega testamenta in obljubil, da hoče skrbeti tudi za obširno: »Oli lohku Bug v tim zhaſu eniga drugiga gori obudi, kir is tih Latinskih inu Nemshkih postil, katerih ie sdai dosti dolgih inu dobrih, eno v ta Slouenski iezik istolmazhuje.« V resnici sta začela nekako ob istem času prelagati Spangenbergovo postilo, Živčič v hrvaščino in Weixler v slovenščino. Klombner nam o poslednjem pripoveduje, da je svoje delo končal, in tako tudi o Živčiču; zakaj pak se niso njih preloge tiskale, ne vemo; hrvaška postila, Consulova in Dalmatova iz l. 1562 v glag. glagolici in cirilici (1563) je le preloga Truberjeve male postile. Pozneje sta A. Anton Dalmatin in Konzul preložila Brenzovo postilo in jo izdala l. 1568 v Regensburgu v latinici. Najimenitnejše tedanje postile nemške pa so bile Lutrova kot ustanovitelja nove vere in Spangenbergova, ki je pisana prosto, lahko umevno brez temnega teologičnega razglobavanja v dijalogu in brez polemičnega značaja. Ta se je našim voditeljem zdela posebno pripravna. Zakaj niso porabili preloge Weixlerjeve, nam kakor rečeno, ni znano, morda je bila preslaba in zato jo je Krel preložil vnovič. Zimski del je izšel še, ko je Krelj živel. Naslovni list slove: Postilla Slovenska, to ie, Karshanske Evangelijske Predige, vèrhu vſaki Nedelski Evangelion ſkusi Létu. Sa hishne Gospodarie, shole, mlade inu priproſte Lûdi. Pervi simski del. Christus Matthei na XXIIII. Inu ſe bode pridigoval leta Evangelion tiga Kralevſtva, po vſim ûlnim? ſvétu, k prizhi vſem Lûdem. Inu tadai pride ſodnij dan. Anno domini 1567.40. Na hrbtu naslovnega lista so literarum slavicarum appellationes, to je slovenska imena črk: az buki vedi itd. z dotičnimi latinskimi črkami, potem prihaja na devetih straneh predgovor MartinaLutherja k Spangenbergovi postili: »Martina Luthera Prave Katholiske Cerkve ûzhenika Lepo predgouorenie«.

Za tem je predgovor prelagatelja, ki je važen v več ozirih in slove: »Sebastianus Krellius tim kir bodo leto poſtillo brali, sdravie od Boga proſim.

Isvoleni Karſchenik, imaſh, hvala Bogu, Ioanna Spangebergia Kàrſhanſko Poſtillo v'naſh Slovenſki Iesik tolmazheno inu poſneto. Ne moti ſe pak, ako bode lih mnogi na to naſhe Piſmo mèrdal inu ſe obresal: edan ſentencie, drugi besede, tretij puhſtabe, zheterti tipſelne alli zherke, peti ne vem ſam kai ſi, graial. Sakai hudizhoua natura ie, da ne more obeno ni boshie, ni kàrshanſko delo pres tadla puſtiti. Inu navada ie par lûdéh, da snaio bulie opravliati, kakòr popravliati. Inu bersh v'drusih ozhéh bijl, kakòr v'ſvoih trame vidio: Da ſe tudi vzhaſy krulievac sa krulievcom poſmehuje. Inu gdu ôzhe alli more vſim lûdem, vſakateri glavi vſtrezhi?

Leto Orthographio Slovenſkiga Piſma ſmo mi sveſtio inu sdobrim ſvitom saſtopnih bratov tako poſtavili. Inu ſpomiſli tudi na vezh naſhiga Imena inu Iesika Lüdy, kijr ſo okuli naſ, Dolence, Istriane, Vipavce etc., kateri ſkoraj povſod zhiſtéſhi govore, kakòr mi po Kraniu inu Koroſhki desheli, do polu nembſhki. Inu so edni navaieni na to ſtaro Slovenſko, Hervatsko tèr Churilſko Piſmo.

Bog ôtel pak, da bi to iſto, slaſti Churilsko lepo Piſmo mogli ſpet v'Lüdi pèrpraviti. Kadàr pak nei dobrò mogoche, sa vbuſtva ſtran, sa voljo Turſke ſille, inu kàr ſo ta vegshi del Slovenſkih deshel puſte inu vshe Turſke: inu ſmo tako sazheli naivezh slatinſkimi puhſtabi piſati inu drukati, taku moremo vſilli, kakor nemci govore, ſhole inu klopi na miso poſtaviti: alli ſai gledati, daſe Latinſki puhſtabi na meſto naſhih ſtarih Slovenſkih, kolikèr ie mogoche, v'glihi mozhi postavijo, inu ta Orthographia dershi, katero naſhiga Iesika idioma inu natura potrebuie, nekar kakòr ôzhe vſaki v ſvoij vaſſi alli méſtu imeti. Satu ſàm ſpred to ſtaro ABC po imenih, inu pruti Latinske puhſtabi poſtavil. Ako kateri Hèrvatſko piſmo sna, da naj tim bulie saſtopi.

Ti pak, kir ne sastopish, kai ie Orthographia, kai proprietas linguae, inu ſi ſe navadil na Gospod Truberiovo Kranſchino, beri precei leto piſmo, kakòr ſice druga bereſh: Tebi nei velikò, olli ſkori nizh preminienu. Zhàrkom ſe ne puſti irrati, kakòr da bi ne bile; ch za zh, ſ za ſſ, vzhaſy beri. Inu c sa c, nekar sa k. Taku ſe ne bodeſh ſkusi nu ſkusi niſtar blasnil. To differencio alli raslotak mey s inu ſ, meiu sh inu ſh bodeſh ſam dobro samerkal, inu nash iesik ôzhe ga imeti.

Proſim tada vſakateriga dobriga Kàrſchenika (sa shpotlivce ne marim), da ſi puſti leto piſmo inu naſhe svéſto delo, zhe lih popolnoma ne, ſai nekuliko dopaſti. Ako pak kateri nozhe, taku ſi ſturi eno drugo ſebi bulſhi, inu puſti nam leto naſhe smirom. Bog sna, da néſmo naſhe laſtne, tàmuzh Boshie zhaſti, obeniga ſvoiga prida, tàmuzh gmain Karſzhanſkiga nuca ijskali inu ſpomiſlili. Zhe ie pak ky kai ſice reſ pregledanu, kakor obeno zhloveſko delo nei ſkusi celo, to Bog inu brumni lüdie sgnado popravijo. Tim iſtim ſe pohlevno, Bogu s'Vero, Kàrſchenikom slübesanio porozhim. Amen.«

Že iz tega predgovora se razvidi popolnoma drugačen jezik v primeri s Truberjevim. Krelj se je uprl v njem Truberjevemu pravopisu in ker je poznal stare slovanske alfabete, kjer je videl za posebne slovenske glasove posebna znamenja, jih je skušal vpeljati tudi v naš pravopis. Njemu se moramo zahvaliti za razločevanje med s in z, med š in ž, on je prvi skušal natančneje izražati mehke soglasnike, razločati v od u, é od e; z je nadomestil s c-jem in zh s ch-jem, kar je pač sprejel iz latinski pisanih hrvaških tekstov. Njegova pravopisna reforma, dasi je bila znamenit napredek in racijonalna, vendar ni mogla prodreti in obveljati v slovenski protestantovski dobi; zadušila jo je Truberjeva literarna plodnost in Truber je ostal pri stari, ker so pač bile neke novotarije c za z, ch za zh nepotrebne; ch je Kreljsprejel za ć, kateri je bil morda njemu znan, večini Kranjcev pak ne. ....

Slabo čitljiv vrivek. za prep. v, z, S, je pisal apostrof

Da ni prišlo do pravopisnega boja, je morda kriva zgodnja smrt Kreljeva. Da je imela Kreljeva ortografija med merodajnimi krogi dovolj privržencev, smemo sklepati iz obeh predgovorov druge izdaje Postile. Krelj je nasproti Truberju tudi v tem storil velik korak, da je prepodil členek

in rabil tudi enklitične oblike pronominov, kjer so na mestu: »povéte mu« namesto Truberjevega »povéte niemu«. Poluglas je izražal Krel z à, kakor v hrvaščini – edan, ſarſhen; brati mora seveda povsod edən, sŗšen itd. Tega kakor tudi nekaterih drugih hrvatizmov je pač kriva Kreljeva prepričanost, kake je bil tudi Bohorič, da je namreč »ex Croatico et Dalmatico ceu fontibus promanasse hoc nostrum«.

Prevod: "kakor da bi to naše izviralo iz izvirov hrvaškega in dalmatinskega narečja"

Na koncu knjige piše Krelj: »Sadai le ſam ta pervi ſimſki del na dan damo: sa to, kàr néſmo vezh (Bogu ſe ſmili) pomuchi mogli sbrati. Ako tadai sheliſh iſhe dva druga dela imeti, proſi Boga inu pomagai, kar premoreſh, ter ôzhesh, sboshio pomozhio, ſkorai kar iſhe manka dobiti. Gledai pak, de ta zhaſ letiga dela ſ'hvalo pruti Bogu vſhivash. Zhaſt Bogu. Konaz.«

Iz teh besed bi sklepali, da je imel Krelj dogotovljeno več ali manj tudi druga dela Poſtile; toda ta sklep bi bil prenagel, ker Jurišič izrecno omenja, da je umrl, preden je začel prelagati druga dva dela.

Ker nam kaže isto ortografijo še druga knjižica iz protestantske dobe, ki je izšla pak že eno leto prej, smemo iz tega, kakor tudi iz nje jezika, kolikor se dá sklepati iz malenkosti pri Kopitarju »Hesychii glossographi epiglossistes russus« str. 47, 48, soditi, da je njenega slovenskega dela oče Krelj. Kopitar je našel to knjižico v Rimu v vatikanski knjižnici in ona slove: Otrozhia Biblia. Ein Handtbüchlein, darinn ist unter anderm der Catechismus von fümffferley Sprachen.

Prevod: Katekizem v petih jezikih.

Deutoranomy na 5 Mz

Nečitljiva beseda.

Inu te beſéde, kateri tebi danaſ - ſapovém, bodesh v ſvojem ſercu hranil: inu ije Otrokom tuoim oſtril, inu od - nijh govoril, ſedézh doma vhiſhi tuoij, - alli po potu gredézh: kadar lesheſh inu vſtaneſh. Anno 1566, 80. Na koncu dela: Drukanu v Regenspurgi, ſkuſi Ioanneſa Burgera (torej tam, kjer Postila). Knjiga obsega 66 listov. Na hrbtu prvega lista je napis Catechismus quinque linguarum t. j. slovenski, hrvaški, nemški, latinski in italijanski. Na listu 2. je slovanska abeceda z latinskimi črkami, toda starimi nazivali az buki vidi, prav kakor v Poſtili; tam je pristavljena opomnja, naj se n. p. BOG ne zlaga po imenih posameznih črk tako: buki on glagolie, ampak (B-og) »sicut Latini et Germani faciunt«.

Prevod: "kakor to delajo Latinci in Germani"

Za abecednikom je katekizem: ſazhétak Katechisma Kranſkiga. Ozha vprasha (i. e. pater interrogat) – Dete odgovarja (infans respondet). Ozha: Kai ſi ti moie dete. Déte: Jeſt ſam en Christian, etc. Tako se nadaljuje katekizem deloma v latinskih deloma v nemških črkah skozi osem listov ter neha s pesmijo (na to vſi sèrcom poimo):

Ne dai Ozha nash lubi Bog Da bi od naſ ſe vsel tvoy uk, Saterri Turka, Papesha Ker saſhpotuio Jesuſa itd. 4 strofe.

Za slovenskim Katekizmom je hrvaški: Otac ispituie, Diite odgovara. Je brez pesmi, potem pa prihaja nemški, latinski in italij. italijanski katekizem. Za temi katekizmi je zopet samo slovenski tiskano: »Boshie poſtave inu porozhenia, kako ima vſakateri v ſvoiem ſtanu inu poklicaniu karſhanſku ter poſhtenu shiveti«, to je naslov pesmi 12 strof po 6 verzov.

Ta katekizem je bil namenjen pač Kranjcem in Istranom; vnovična pomešana raba nemških črk za slovenske besede je pač imela morda namen, da bi se tako slovenski dečki brez veče težave priučili nemškemu pismu in polagoma. Sicer pak je ta knjiga še premalo preiskana.

»Sebastiani Krelli Catechesis Slavica« je bila učna knjiga na šoli deželnih stanov; rabila se je v drugem oddelku najnižega razreda »quae continuet prima et praecipua nuda ex capita religionis christianae«.

Prevod: "ki vsebuje prve in osnovne najpomembnejše poudarke iz temeljev krščanske vere."

To je najbrž tista »Summe christlicher Lehre«,

Prevod: Zbirka krščanskih naukov.

 ki jo je poslal Krel 1563 (28. julija) po Klombnerju Ungnadu v Urah, kjer se pa ni objavila. Natisnila se je najbrž še le pozneje, morda v Regensburgu. O njej ni znan noben izvod. Tudi v drugem razredu so morali učenci znati slov. slovenski katekizem; govoriti slovenski pa jim je bilo prepovedano »ut paulatim assufiant ad linguam germanicam«.

Prevod: "da bi se sčasoma navadili na nemški jezik"

 (Elze Kat. 92, Dimitz III. 188)

Krelj je zlagal ali bolje prelagal tudi pesmi in psalme. Že v ravnokar omenjeni knjigi sta dve taki; v Ta celem katekizmu 1574 je 10 njegovih, v izdaji 1579 pa 11. Njegove kakor drugih protestantovskih pisateljev pesmi so pisane večkrat brez pravega ritma, ker so se pele zelo počasi. Riman je samo zadnji zlog, največkrat še nahajamo samo nekako asonanco, če jo smemo tako zvati. Verzi, ki se rimajo, tudi nimajo vselej enakega števila zlogov, na primer:

1. Daj mir o Bug karščenikom Vari nas pred vsem zlegom, Saj nihče nej, kir bi za nas stal Za tvojo cerkou vojskoval, Temuč ti sam Bug mogoči 2. Kir vsim vernim svit, serce daš, Svetim duhom regiraš, Daj nam zdaj vsim tudi tvojo muč, De te spoznamo večno luč, Pred Turki nas Bug obari. 3. My smo vsi kmalu grešili S'tem tvoj serd zaslužili, Ti pak, Bug oča milostivi V'ti lubezni Jezusovi Greh odpusti, serd pozabi. 4. Zatu te vsi zdaj proſſimo, De vsi tudi bodemo Rešeni skuzi tvojo roko, Tebi dali čast ter hvalo, Vselej ter vekoma. Amen.
XIX. Jurišič

Pomočnik Truberjev in Kreljev je bil Hrvat Juri Jurišić iz Vinodola. Da ni bil Kranjec, kakor piše Šaf.-Čop in drugi za njim, je razvidno iz Kostrenčića str. 74, kjer stoji »Georg Jurisitsch, ein Krabath«

Jurij Jurišić en Hrvat

; da je bil iz Vinodola, pa kaže njegov podpis v drugem delu novega testamenta hrvaškega. Kdaj je rojen in kje se je izobražal (najbrž na Reki?), dosedaj ni bilo mogoče izvedeti. V šestem deset- letju XVI. veka ga nahajamo v Ljubljani kot katoliškega duhovnika in predigarja v cerkvi nemškega reda.

Toda pridno občevanje s tajnikom deželnih stanov in enim najvažnežnejšim pospeševateljev protestantstva na Kranjskem Matijo Klombnerjem in z Antonom Dalmato, kateri ni bil »ein khleins wenig ursach seines abfaals vom babstumb«

Prevod: »in ni majhen vzrok za njegov odpad od papeštva«

(Kostrenčić 74), je tudi Jurišićapridobilo vrsti, ki je z neustrašeno besedo in dejanjem razširjala novo vero po deželi.

Zato prepove dne 25. februarja leta 1561 deželni komtur Gabrijel Krentzer dalje predigati v cerkvi nemškega reda (Elze, Gesch. Geschichte v. von Ref. Reformation 1891, 174 pod črto). Tej prepovedi se je skoro pridružila prepoved generalnega vikarja ljubljanskega Nikolaja Škofiča (Elze, Slov. Slovenischen prot. protestantischen Ges. Gesang b. bücher 6).

Ravnanje s strani katoliške pa ni ustavilo delovanja vnetih novoverskih predigarjev, ki so se ljudstvu prikupili na vso moč z zgovornostjo, znanjem in moralnim življenjem. Morda je vplivalo tudi sočutje do preganjanih, kakor je navada v ljudstvu, da se jih je oklenilo še tesneje.

Kako so cenili Jurišićaprotestantje, izvajamo lahko iz tega, da so njemu in Janezu Tulščaku zaupali Truberjeve posle, ko je ta meseca avgusta leta 1561 odpotoval z obema uskokoma v Urah. V tem času sta Jurišić in Tulščak poročila drug drugega s svojimi kuharicami.

Katoliki seveda so Jurišića grdili. Zmerjali so ga z Jurij Kobila, tako da so se temu zmerjanju uprli celo deželni stanovi. Večkrat se je mislilo, in Jurčič je celo v tem smislu spisal svojo povest, da je Juri Kobila, kateri je dolgo časa ostal v spominu narodovem, Jurij Dalmatin, prelagatelj svetega pisma. Tega mnenja je kriv Valvazor, ki trdi v II. zv. na str. 379, da je to pogrdno ime zadevalo Dalmatina. Toda Valvazor sam je v II. zv. str. 435 popravil prvotno trditev, katero je posnel po Schönlebnu, ki se je pač zmotil, ker sta oba imela enako krstno ime; in tako da se je zmotilo tudi več tako luterskih kakor katoliških ljudi: »aber wir haben vorhin auss den Archiva die Gewissheit vernommen, dass es der Georg oder Jürg Jereschits gewest, welchem man den Beynamen angeklettet.«

Prevod: »toda prej smo se prepričali iz arhivov, da je bil Georg ali Jurij Jerešič tisti, ki so mu prilepili nadimek.«

Tam tudi popravlja Valvazor mnenje, ki ga je izrekel tudi Schönleben, da je dobil dotični Jurij to ime, ker mu je neki baron obljubil lepo kobilo, ako prestopi k novi veri, in je on duhovnik v to privolil; Valvazor namreč trdi, »dass nicht der freyher ihm, sondern er dem freyhern eine Stutte geschenkt habe.«

Prevod: »da ni baron njemu podaril kobile, temveč on baronu.«

 Stanovi so se pritožili 1561 proti takemu zmerjanju: »So haben dennach die Stände solchen Schimpfnamen Kobila Juri hoch aufgenommen, auch in ihrer Beantwortugschrieft nicht ungeahndet gelassen zu verstehen gebendt . Kobila hieße eine Stutte oder Maere Mähre derhalben sich nicht geziemte einen ehrlichen Prediger, dessen Nam Jürg Jereschitz sey, mit einen spöttlichen Schinfnamen so schimpflich zu tractiren etz.«

4 vrste v težko čitljivi gotici; branje in prevod: »Tako so stanovi veliko pozornosti namenili zmerljivki Kobila Jurij in v svojem pisnem odgovoru dali vedeti, da ne more ostati nekaznovana. Kobila je ime za konjsko samico ali kljuse. Zato se ne spodobi, da se poštenega pridigarja katerega ime je Jurij Jurišić obklada in obrekujes tako porogljivim sramotilnim imenom itd.«

Sicer pa je v Kostrenčiću (str. 97) cesarja Ferdinanda odlok iz Poděbrada z dne 30 jul. julija 1562 do dež. deželnega glavarja, dež. deželnega upravnika in vicedoma, v katerem jim ukazuje zapreti mimo drugih tudi Kobilo. Če pomislimo, da je prišel Dalmatin še le l. 1566 po Truberjevem posredovanju v Tübingen na vseučilišče, dobivši izpraznjeno Tiffernovo ustanovo, ne ostaje drugega, da je Juri Kobila res bil Jurišić.

Ker je neresnično obrekovanje, katerega je bil, kakor smo videli, nekaj kriv tudi Truber, spravilo Konzulovo hrvatenje in tisek hrvaških knjig v veliko nevarnost, se je Jurišić napotil meseca junija 1562. leta z Zvečićem in pomožnim tiskarskim dečkom v Urah hrvatit verskih knjig. Tam je ostal do avgusta meseca 1563. leta (Kostr. (Kostrenčič 91, 194).

Ko je bival v Urachu, je izdal Jurišić že pri Truberju omenjeno knjigo Ene duhovne peisni, katere so skusi Primosha Truberia vta slauenski yeſik iſtolmazhene, V Tubingi 1563. in to po naročilu Klombnerja, ki ni mogel učakati, da bi prišle med ljudi pesmi, grdeče katoliško duhovščino; ne da bi Truber vedel, celo zoper njegovo voljo (Elze, Gesangsb. Gesangsbücher 13), jih je dal natisniti pod njegovim imenom, dobro vedoč, da bi Truber nikdar ne posodil svojega imena taki zbirki. Truber tudi ni prikrival svojega mišljenja, in to mu je nakopalo Klombnerjevo nasprotstvo, ki se vleče po vseh njegovih pismih kot rdeča nit. Tako se Klombner pritožuje proti Ungnadu v pismu z 11. jan. januarja 1563. in ga prosi, naj pokličejo Truberja nazaj iz Ljubljane, ker ovira vse delo; njegovi predgovori so slabi, zmerom se ravna samo po svoji glavi in govori samo o sebi; gospod Primož prediga malo in ljudje mu niso naklonjeni.

Zopet v pismu z dne 6. dec. decembra 1563. l.: Primož je zoper tisek pesmi, ker so med njimi nekristjanske. Thurn je rekel, naj jih da Primožu pregledati; Klombner je odgovoril: Prav rad, toda Truber zaničuje vse, on ovira tisek in ne pošilja predigarjev, kamor jih žele (glavarjev). Nato je Primož odgovoril: Klombner piše zoper njega dosti reči okrog in ga obtožuje, da je cvinglijanec.

S Štefanom Konzulom in z Antonom ab Alexandro Dalmato je priobčil Jurišić več hrvaških knjig, natisnjenih s cirilico in z glagolico. Tudi vemo iz Kostrenčiča 209, da je preložil prve bukve Mozesove, toda to ni bilo izdano.

Avgusta meseca 1563 se je vrnil v Ljubljano. Ker je bil med tem že Truber prevzel svoje posle, pošljejo Jurišića v Kamnik, od koder pa ga leta 1564 zapodé po povelju nadvojvode. Na to je podpiral v Ljubljani Truberja in po njega odhodu Krelja. Od 1574. leta do svoje smrti 26. oktobra 1578. l. je bil predigar deželne vojske. Pokopali so ga v Ljubljani pri Sv. Petru (Elze, Ges. Gesang b. bücher ).

Klombner piše o njem 1562. leta (Kost. (Kostrenčič 74), da je »etwas langsam und braucht vil crainerischer wörter«,

Prevod: »da je nekoliko počasen in uporablja veliko kranjskih besed«

kar nam je v dokaz, da se je Jurišić že dolgo mudil med Slovenci; da pa ni svojega materinega jezika popolnoma pozabil, kadar je slovenski pisal, kaže nam najbolj njegovo delo v slovenskem jeziku, namreč izdaja Spangenbergove postile iz l.1578.

Ta izdaja obsega na prvem mestu Kreljev prevod zimskega dela, toda v nekoliko izpremenjeni obliki, mimo tega pa še dva nova dela, katera je oskrbel Jurišić sam, mogoče vendar, da je kaj malega že Krelj preložil. Delo je bilo namreč, kakor izvemo iz nemškega predgovora, datiranega iz l. 1578, dovršeno že pred desetimi leti. Zakaj se je čakalo s tiskom deset let, ne vemo, iz predgovora smemo samo sklepati, da je bilo najbrž več rokopisnih izvodov Jurišičevega prevoda. Postilo l. 1578 je izdal tiskar Janez Mandelc (Mannlius). On je tudi podpisal nemški predgovor od 26. aprila 1578, zakaj njegova zasluga je, da je Jurišičev prevod po desetih letih vendar zagledal beli dan.

Naslovni list vse knjige in ob enem prvega (zimskega) dela Jurišičeve izdaje je: Poſtilla. To ie Kerszhanſke evangelske predige, verhu vſakiga Nedelskiga Euangelia. Od Adventa do Pashe ali Velikenozhi. Sa hishne gospodarie, Shole, mlade inu preproſte liudi. Od Joan. Spangenberga na vprashanie, inu odgouor isloshena. Pervi del. Sdai pervizh, verno inu sueiſto ſtolmazhena: Inu vpravi Slouenski Jesik prepiſana. Anno MDLXXVIII; drugi del ima isti naslov, razen besed »od Pashe ali Velikenozhi do Adventa« in je brez letnice. Na kraju drugega dela, in sicer na listu 214a stoji to: Drukano v liublani skosi Joaneſa Mandelza, Anno MDLLXXVIII. Tretji del ima ta naslovni list: Poſtilla. To ie Kerszhanske Evangelske predige, verhu Evangelia, na vſe poglauite Prasdnike, skos celo Leto. Sa hishne gospodare, Shole, mlade inu preproſte luidi. Od Joan. Spangenberga itd. Anno MDLLXXIII. Na zadnjem listu 136a tega dela stoji še to: Gedruckt in der fürstlichen Hauptstadt Laibach durch Hans Mannel.

Prevod: Natisnjeno v knežjem glavnem mestu Ljubljana po Hansu Manellu.

, Anno Domini 1578 Prvi del šteje 136, drugi del 214 in tretji 136 listov, torej vkupe 962 strani. Že med naslovnim listom Kreljeve in Jurišićeve izdaje opazimo nekatere razlike: »evangelske« za »evangeliske«, »vèrhu vsakiga evangelia« za »verhu vsaki evangelion«, izpuščeno je »ſkusi letu«. Tedaj se v drugi izdaji ne nahaja Kreljev prevod neizpremenjen, Kreljevo delo je nekoliko popravljeno ali pokaženo gledé prevoda, jezika in pravopisa.

Tudi ta druga izdaja Spangenbergove postille ne obsega celega izvirnika, ampak samo prve tri dele. To je samo razlago nedeljskih in prazniških evangeljev; nemška postila ima v četrtem in petem delu tudi razlago listov. Popolni izvodi te slovenske postille so redki, enega je dobil Oblak blizu Podkloštra, eden, ne ravno popoln, je v Gorici v knjižnici kapucinskega samostana, eden je v Stuttgartu; nepopoln izvod ima tudi ljubljanska licejska knjižnica, toda v njem so posamezni deli vezani po napačnem redu.

Takoj za naslovnim listom se nahaja na prvem in drugem listu prvega dela Jurišičeve izdaje slovenski predgovor: »Vsem teim Kerſzhenikom, kateri budeio lete Bukue Bogu k zhaſti inu ſebi k suelizhaniu brali, sdrauie shelim inu od Boga proſſim« itd. Podpisan je »Vas Vſih Sueſt Slushabnik Georgius Jurishitzh«.

Ta predgovor ima marsikaj zanimivega, n. pr.: »Isvolieni V chriſtuſu. Letu vshe (hvala Bogu) imate vſo celo Poſtillo Joannesa Spangenbergia, vnash praui Slouenski Jezik ſtolmazhenu inu zhiſto prepiſſanu. Ta Simski dell ie ſtolmazhil rainik Sebaſtian Crelius, ta verni Vzhenik, inu te prave Kerſzhanske Cerkue, v tei Kranskei desheli, praui Duhouni Paſtir. Ta druga dua Della pak: To ie ta letny inu ta zhes vſe poglauite Prasnike, ſam ieſt (kako mi ie porozheno, da imam ſtu ortografiu, kakor ie Crelius sazhel piſati) ſtolmazhil inu sueſto prepiſal.«

Za tem predgovorom sledi kratka molitev, katera se moli pred pridigo in potem: »Kratko Sahvalenie inu Gmain Molitua po tei Predigi.« Na četrtem in petem listu je nemški predgovor, datiran »Laibach, den 26. Aprilis Anno 1578«. Med drugim beremo v njem:

»Aber wie dem allem ist doch an beyden stucken, das ist, an offentlicher Predig und am lesen der bücher in den Landen solcher mangel, das man uberall die Stimme des lebendigen Worts Gottes haben mag. Unnd die Teutschen und Lateinischen Bücher nicht von jederman verstanden werden. Auffdas aber dasselbige zwischen unserer Windischen jugent und Hausgesind seine wirckung auch aussrichten möchte, hat sich weyland der Ehrwirdig wolgelert M. Sebaſtianus Crellius, E. E. Landschaft des fürstenthumbs Crain Christlicher Kirchen Paſtor, ein Buch, Nemblich die Postil Johannis Spangenbergij in die Windisch Sprach zu transferirn und zu vertholmetschen understanden, damit die jugend unnd das Hausgesind in Gottes erkanntnuβ forcht und zucht aufferzogen wurde. Und hat den ersten, als den windterthail in druck lassen auβgehen. Aber ehe er die andern zwen Thail angefangen, hat in Gott der Herr auβ diesem Jammerthal zu sich erfordert, und ist also das Werck unwollent verbliben. Darauff hat nun ein E. Landschafft in Crain weitten Verordnung gethan, und einen anderen des Crellij seeligen mitgesellen der windischen Sprach wolerfaren auferlegt, das er die uberblibne zwen Thail nach des Crelij Ortographia mit fleyβ verdolmetschen und verfertigen solle, des dann (wie jr. G. und Hr. woll bewist) noch vor zehen jaren vollendet, und also biβ auf diese zeyt anständig verbliben. – Nach dem es abe je grossen schad und abbruch wäre, das ein solchs (meniglich nutzlichs werk) noch langer gleichsam in der finsternuβ verbleiben und andern frommen Christen so dieser Sprach kündig fernen entzogen werden soll,

hab ich auβ Christlicher trewer liebe und wolmeinender behertzigung Auch sonderlich weyl ich geachtet, das diese Version den under Steyrern, unter Marchern, Karnern, Ysterreichern, Görtzern, Kharstnern und sonderlich denen in der Grafschafft Zylla sowol als den Crainen hochnützlich sein kann, Als ich ein Exemplar dauon bekommen mich darumb angenommen, dasselb durch gelehrt und sprachkündige leut ubersehen und corrigiren lassen, Auch mit aygner Verlag Gott wayβ aber mit was grosser mühe und arbayt in disen verständlichen und wollesenlichen druck zuuerfertigen nicht umbgehen und solche Postill E. G. und Hr. Auch F. E. W. von zweyer ursach wegen zueschreyben und dedicirn wollen.«

Prevod: »Toda kakor za vse to, je tudi za to dvoje: to je za javne pridige in za branje knjig v deželi takšno pomanjkanje, da si povsod žele žive Božje besede. Ker pa nemške in latinske knjige vsakomur niso razumljive in da bi božja beseda bila posredovana ter imela svoj vpliv tudi na slovensko mladež in hišno družino, se je pokojni, častiti in učeni M. Sebastijan Krel, vaše častite dežele kneževine Kranjske nekdanji cerkveni pastir odločil v slovenski jezik prepisati in prevesti knjigo, in sicer Postilo Johanna Spangenberga, da bi mladež in hišni posli bili vzgojeni v spoznanju, spoštovanju in veri v Boga. Tako je prvi, kot zimski del, že dal v tisk. Toda preden je začel z drugima dvema deloma ga je Bog naš gospod iz te doline solz poklical k sebi, tako da je vse delo ostalo nedokončano. Zato je častiti deželni zbor na Kranjskem izdal nalog s katerim je sodelavcu pokojnega Krelja, dobremu poznavalcu slovenskega jezika naložil, da prevede in po Kreljevi ortografiji dokonča preostala dva dela, kar je (kot je vaši milosti in gospostvu znano) že pred desetimi leti bilo končano vendar je vse do današnjega dne obležalo. Ker bi škoda in izguba bili vedno večji če bi tako (mnogim koristno delo) še dalje ostalo v temi in drugim vernim kristjanom,ki razumejo ta jezik tudi v bodoče ne bilo dostopno, sem se iz krščanske zveste ljubezni in dobromisleče srčnosti, posebej pa ker smatram, da bi ta verzija, ki ustreza tako Spodnještajercem, Dolenjcem, Korošcem, Istranom, Goričanom, Kraševcem zlasti pa prebivalcem v Celjski grofiji kakor tudi Kranjcem, vsem tem lahko bila v veliko korist, sem se, ko sem dobil en primerek potrudil in ga dal, po učenih in jezika veščih ljudeh pregledati in izvršiti potrebne korekture. Tudi sem v lastni založbi, Bog ve s koliko truda in dela ta razumljivi in dobro berljivi tisk dokončal in gotovo Postilo iz dveh razlogov vaši milosti in gospostvu pa tudi f. E. W. želel posvetiti in izdati v vašem imenu.«

Iz teh predgovorov je torej razvidno, da je dobil Jurišić nalogo, da prevede drugi in tretji del v istem pravopisu (in tedaj najbrž tudi jeziku), kakor ga je rabil Krelj v prvem delu. In dalje, da je druga izdaja v jezikovnem oziru popravljena po nalogu Mandelčevem, da torej nimamo pred seboj Jurišičevega prevoda v tisti obliki, katero mu je dal sam prelagatelj. Morda je tudi prevod, t. j. tekst Jurišičev nekoliko popravljen.

Pričakovali bi torej, da se strinja prvi del druge izdaje popolnoma s prvo in da najdemo tudi v naslednjih delih Kreljev pravopis. Toda hudo bi se motili. Jurišićev prevod drugega in tretjega dela navzlic nalogu deželnih stanov ni pisan v Kreljevem pravopisu, ampak v pravopisu protestantskih tiskov one dobe, v Truberjevem. Po tem pravopisu je popravljen v drugi izdaji tudi Kreljev prevod prvega dela. Torej v desetih letih je Truberjev pravopis popolnoma izpodrinil Kreljevega in zato se je pri reviziji uvedel Truberjev pravopis. Razprava o slov. slovenskih postilah, ki jo je priobčil Elze v Jahrbücher der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus 1893, stran 127, pa kaže, da je ravno Bohorič pregledaval in popravljal Jurišićev prevod. Truberjev pravopis je tedaj v oni dobi bil obveljal tako splošno, da je celo Bohorič, oče novega in racijonalnega pravopisa iz leta 1584, prelil Jurišićev, po Kreljevem sistemu spisan prevod vánj. Torej kratko pred drugo izdajo slov. slovenskega prevoda Spangenbergove postile Bohorič še ni prodrl do svojih poznejših pravopisnih načel in nazorov; to se je zgodilo šele po letu 1578.

Že Kopitar je vprašal v svoji slovnici str. 427: »Aber wie kommt est, dass die zweite Auflage zur Postille, Laibach 1578, den Unterschied zwischen é und e, zwischen sh und ſh, zwischen v und u nicht, – sondern einzig das ſ und s, die Mouillirung,und die Neutra in o, letzteres mit noch strengerer Consequenz als selbst die erste Auflage – beobachtet?«

Prevod: »Toda kako pride do tega, da druga izdaja Postile, Ljubljana 1578, ne pozna razlike med é in e, med sh in ſh, med v in u, - temveč le med ſ in s, mouillizacijo in nevtro v o, slednje pa celo mnogo bolj dosledno kot je to v prvi izdaji.«

Jurišićeva izdaja torej tudi v prvem delu ne razločuje med š in ž, za oba glasa piše navadno sh; ne med s in z, tudi med u in v ni razlike, samo v tem se razlikuje nekoliko od Truberjevega pravopisa, da piše za omehčani n, l navadno ni, li pred sledečim samoglasnikom. To je ves vpliv Kreljevega pravopisa v drugi izdaji, celo apostrofa za v, s nima druga izdaja in tudi ò, à, ù, é ni najti v njej.

Najbolj je Kreljevo delo izpremenjeno gledé pravopisa, veliko manj je popravljen njegov jezik, in o teh popravkih lahko trdimo, da so nekatere njih od Jurišića. Če najdemo m. mesto o Kreljevega prevoda mnogokrat u za staroslovanski ą v glagolu bądą, n. p. bumo, bude, budete, budo, budi, sadobudeio, če beremo hozho namesto Kreljevega zho, ôzho in zhem, ne moremo misliti, da bi bil te oblike rabil Bohorič, ker jih pri njem ni najti, ali pa kak slov. slovenski korektor; te oblike so gotovo od Hrvata Jurišića. V drugem in tretjem delu izdaje postile, katera sta njegovo delo, je takih hrvaških oblik dosti več. Tudi taki popravki kakor gliedati mesto gledati, ſa uſemi in o v rom? acc. accusativu samostalnikov in pridevnikov mesto u so od Jurišića. Drugi popravki, ki so dali Kreljevemu jeziku prve izdaje bolj slov. slovensko lice, so lahko tudi od Bohoriča.

Jezik druge izdaje postile ni povsod enak. Med prvim delom (Kreljevim prevodom) in ostalima deloma, katera je poslovenil Jurišić, je nekoliko razlike; v zadnjih je več sledov hrvaškega jezika in sicer čakavskega narečja; tako u za staroslovanski ǫ: bude, ruke, gust, snuterne, otužno, pokleknuti, letuiuzh, sa tiga voliu, imaiu; seveda je v veliki večini o = ǫ. Dalje al za slov. slovenski ol (lz, ls, zl, sl): zhalnu, zhalnom, dalgo, dalhsni, palno, kalneio, valeje; kakor se še v nekaterih čak. čakavskih narečjih govori; dalje a za ь, ъ v primerih kakor ſa vſo, za uſemi, va uſeh, zhlouezhaſtuu; omehčani l za l pred e iz ę: gliedati, klietvo; naposled nekolikrat oga, omu, om poleg ega, emu, em in iga, ima. Tudi ega, emu nista domači končnici, vsi ostali slov. slovenski viri iz XVI. stoletja imajo iga, imu; v čak. čakavščini pa je najti ega, emu. Reči pa se mora, da je Kreljev in tudi Jurišićev samostalni prevod dosti svoboden, da se ne oklepa ozkosrčno in na kvar jeziku nemškega izvirnika; obema je zadostovalo, da sta dobro in natančno pogodila smisel izvirnika. Zato sta oba prevoda boljša od Truberjevih knjig. Pri tem ni pozabiti, da je bilo Jurišiću prevajanje laže kakor Truberju, ker si je lahko pomagal s cerkveno književnostjo.

Sem ter tje sta prelagatelja celo kaj malega dodala, česar ni najti v nemškem izvirniku. Taki dodatki so radi naperjeni proti katoliški duhovščini. Tako je Krelj dve vprašanji Spang. Spangenberga združil in skrajšal v eno, vmes vtaknil še nekoliko ostrih besed. Spang. Spangenberg piše: »Wie viel sind ihr gewest? – Ob ihr drey oder vier gewest sein, sagt kein Evangelist, ligt auch nichts dran. Welchen tag sind sie gekommen? Ob sie am dreizenden Tag kommen sind, weis man nicht gewiss. Möglich ists, nachdem Maria muste nach dem Gesetz Mosi Sechs Wochen inligen, das sie das Kindlein mit der Mutter nach zwentzig oder dreissig tagen gefunden haben.« Krelj (in Jurišić) pa: »Koliko ijh je bilu? – So li trie alli ſtirie bili, obedan Evangelist nizh ne piſhe. Nam tudi to iſto niſtar ne pomaga. Sato ſo ti Menihi nekada marſkai Lüdem naprei ſtavili, v'nih laſhnivih Legendah, kàr ſo diali, inu ſo vſi na puſlid ménili, da bi trie Krali bili, par imenu Kaſpar, Baltasar, Melhior. Inu ſo to malikovanie na puſlid sneſhli, da ſo po hishah hodili, kropili, na douri piſsali, inu krishali, kako ti pravi Egypſki Zuperniki etc. Se tudi ne vei, kateri lih dan ſo pèrſhli v'Judovſko deshelo.« Podobne misli beremo že v Lutrovi postili.

Na drugi strani nista bila Kreljeva ni Jurišićeva poſtila brez vsakega vpliva na poznejši slov. slovenski prevod svetega pisma. Sam Truber je v novem zakonu iz l. 1582 marsikaj popravil na podlagi Krelj. Kreljevega prevoda.

XX. Adam Bohorič

Med prvimi protestanti in zapeljivci ex Laicis imenuje škof Hren poleg Klombnerja, Zweckla, Farresta, Budine in drugih tudi prvega našega slovničarja Adama Bohoriča. O njem vemo, da je bil Ungnadov podložnik,

Poznejši dodatek: »Hans Ungnad je 1529 ali 1530 podedoval Krško od nekega sorodnika svoje žene, barona Turna.«

študiral je l. 1546 v Wittenbergu, vpisan kot Styrus – Klombner ga 28. VII. 1563 imenuje Ungnadu »einen geboren inländer« t. j. Kranjca, – kjer je bil učenec Melanchthonov in je postal magister philosophiae. L. 1551 je podučeval v svoji hiši na Krškem sinove dolenjskih graščakov;

Poznejši dodatek: »Iz pisma Klombnerjevega Ungnadu z dne 28. julija 1563, kjer pravi: 'Ich hab den Schulmeister zu Gurkfeld (imena ne imenuje), der ein guter Christ (evang.), und die Schul verlässt von wegen der päpstlicher Kirchengesänge, ist gelehrt und hat die sprache gut, und ein geborner inländer, zu diser Arbeit (des Gesangbücher-vertierens) bewegt; der nimmt ein ziemliches (nicht zu viel) und wird sich von e. gn. bestellen (anstellen) lassen; hab ihm auf e. gn. wohlgefallen den psalter auferlegt zu vertieren, damit e. gn. eine probe haben seiner arbeit; er ist beheurt (verheiratet) und hat sich in eine hauswirtschaft eingerichtet, wird sich mit seinen Kleinen bestallen lassen.' On upa, da psalter kmalu pride (Elze, 414): Bohoričevo delo ni izšlo; Truberjevo delo je izšlo l. 1566. – Prevod: »Šolskega vodjo v Krškem, ki je dober kristjan (evang.) in je zapustil šolo zaradi papeških cerkvenih pesmi, je učen in dobro obvlada jezik, in rojen Dolenjec, sem pregovoril k temu delu (prevajanju pesmaric); on zahteva precej (ne preveč) in se bo dal zaposliti pri vaši milosti; sem mu z dovoljenjem v. m. naložil prevod psalterja, da bo v. m. imela poskus njegovega dela; je poročen in si je uredil gospodinjstvo, se bo dal zaposliti s svojimi malimi.«

 ko je umrl prvi rektor stanovske gimnazijske šole v Ljubljani l. 1566, so ga poklicali stanovi za voditelja te šole v Ljubljani. Vodil jo z veliko požrtvovalnostjo šestnajst let (1566–1582). Sprva je dobival plače samo 50 goldinarjev, pozneje 100,

120 in naposled 140 goldinarjev, s katerimi pa je moral vzdrževati še enega pomočnika (kolaboratorja) s 40 goldinarji. L. 1571. so mu dovolili stanovi dva kolaboratorja in kmalu se jim je pridružil še tretji. Vendar je 1574. prosil Bohorič še za četrtega in je predlagal Gregorja Živčića, ki je študiral v Strassburgu; toda s svojo prošnjo ni prodrl. Bohorič je bil velik prijatelj muzike ter je sam imel lepo zbirko muzikalij (pesmaric), večinoma tiskanih, za osem, sedem, šest, pet, štiri in tri glasove; latinske, nemške, italijanske, francoske in tudi slovenske, »so von alten und neuen, in der musica fast berühmtesten artificibus lieblich und künstlich gesetzt, welche nicht allein in Kirchen, sondern auch bei andern herrlichen Freuden und Versammlungen und das auf allerlei Instrument recht und lustig zu gebrauchen«;

Prevod: »od starih in novih, v muziki skoraj najslavnejših artificibus lepo in umetno zložene, ki se ne rabijo samo v cerkvi, temveč tudi pri drugih imenitnih zabavah in zborovanjih, in to prav in veselo na vsakršnih instrumentih.«

nad 2000 številk; pozneje 1596 je daroval to zbirko deželanom. V zvezi s superintendentom Spindlerjem je zlasti skrbel za nego muzike. Nastavili so se kantorji in succentorji, gojila se je figuralna in koralna muzika in v ta namen zgradile v Elizabetski cerkvi orglje. Plače kantorjev so znašale 80 do 100 in 120 goldinarjev, sukcentorjev 50 gold. goldinarjev ; bili so torej zenačeni učiteljem stanovske šole, kar nam je v dokaz, kako se je skrbelo takrat za dobro cerkveno muziko.

Predaleč bi nas zapeljalo, ako bi hoteli natančno opisati uredbo Bohoričeve šole. Razredi so bili štirje. Prvi razred je imel tri oddelke ali decurije. V njem se je učilo slovenski samo katekizem, ki ga je spisal že Krelj (izvod nam ni znan nobeden) in to po Brenciju. Rektor je učil v četrtem razredu. Disciplinarni predpisi za kolaboratorje so bili zelo strogi; v krčmo niso smeli, niti ne v slabo družbo. Slovenski govoriti je bilo dovoljeno samo v prvem razredu »ut paullatim assuefiant at linguam germanicam«;

Prevod: "da bi se sčasoma navadili na nemški jezik"

zastran tega so imeli posebne ovadnike: »Singuli hypodidascali suos habeant observatores, quos Coricaeos appellant, qui tam garrientes slavice, quam in ludo forisque immodestos annotabunt statisque temporibus indicabunt puniendos ut decet«.

Prevod: "Posamezni podučitelji naj imajo svoje oglednike, ki jih imenujejo debelokožci (Beseda 'coriaceus' pomeni usnjat, kdor ima debelo kožo; v zoologiji pa pridevnik 'coriaceus' označuje vrsto hrošča, in sicer usnjatega krešiča.); ti bodo tako tiste, ki klepetajo po slovensko, kot tiste, ki so zunaj med igro predrzni, zapisali in ob določenem času zatožili, da bodo, kot se spodobi, kaznovani."

 Za uboge učence so nabirali miloščino v puščice, toda za ukaželjno mladino je to bilo premalo in zato se je tudi v Ljubljani udomačilo popevanje beračečih študentov od hiše do hiše .

Pozneje v oklepaju dodana nečitljiva beseda najbrž Kurentanov.

Po konvenciji v Brucku 1578 se je pokazala potreba reformirati šolo. Stanovi naj bi skrbeli za šolsko poslopje, tudi nemškega in slovenskega koralnega petja naj bi ne opravljala več latinska šola ampak nemška šola. »Löblich«, tako poroča mnenje inšpektorjev, »ist Euer Gnaden und Herren als hochverständigen Herren selbst wohl wissend, dass in diesem Land zu Kirchen und Schulen allein die Personen am besten taugen, die neben andern guten nothwendigen Künsten auch der Krainerischen Landsprach erfahren seind. Nachdem aber aus den Landkindern die vermöglichen alten ihre Studien continuiren, oder da sie es schon continuiren, dieselben doch nicht dahin richten, dass sie etwa zu Schul und anderen Diensten (die mehreres eintragen) sich gebrauchen lassen, die armen Knaben aber aus Noth der Unterhaltung, entweder das Studiren zu verlassen gedrungen oder zu unseren Widersachern sich zu begeben verursacht, und also nicht allein sie, sondern auch durch sie hernach noch andere zur Abgötterei und Irrthum haufenwis verführt werden, daraus Künftig nichts anderes erfolgen kann, denn ein gewisser Untergang der Krainerischen christlichen Kirchen und entgegen des antichristlichen und abgöttischen Haufens Zu- und Aufnehmen, wann es an tauglichen und der Krainerischen Sprach erfahrenen Schul- und Kirchendienern mit der Weil mangeln wird.«

Prevod: »Vašim milostim in gospodom kot visokoumnim gospodom je gotovo znano, da so v teh deželah za cerkev in šolo najbolj primerne osebe, ki poleg drugih dobrih potrebnih sposobnosti obvladajo tudi kranjski deželni jezik. Potem ko se od deželnih otrok starejši in premožnejši odločajo za nadaljevanje študija, ali ga že nadaljujejo, se ti ne usmerjajo v šolske ali druge (ki prinašajo neka več) službe, revni fantje pa so zaradi pomanjkanja in težkega preživljanja prisiljeni študij opustiti ali pa porinjeni v naročje naših nasprotnikov. Tako so ne samo oni, temveč po njih še drugi trumoma zavedeni v malikovanje in zmoto, kar pa v prihodnosti ne pelje nikamor drugam kot v določen propad krajnske krščanske cerkve in nasprotno v porast antikristove in malikovalske trume ako ne bo sčasoma dovolj sposobnih in kranjskega jezika veščih šolskih in cerkvenih služabnikov.«

Zato naj skrbi plemstvo in meščanstvo za uboge dijake in po dokončanih šolah naj jih pošljejo na univerzo. Stvar se je dolgo zavlekovala, še le 1582. leta so se ustanovile tri štipendije za učence teologije.

Toda reforma je zahtevala tudi svežih moči. Stanovi so torej skušali nadomestiti že postarnega Bohoriča z mlajšim čilejšim človekom. Upokojili so ga, pustivši mu plačo 140 goldinarjev, ter ga imenovali za šolskega nadzornika. Za namestnika so mu izbrali, kakor je pozneje poročal Dalmatin Crusiu, pesnika in filologa Nikodema Frischlina v Tubingah, ki je ljubljansko šolo reformiral. 1583 so bili imenovani novi inspektorji, med njimi nahajamo Mihaela Vrbca, Jurija Dalmatina in Bohoriča.

Ta je imel nalogo sestaviti nov šolski načrt, kar se je zgodilo 15. februarja 1584. l. Prvi razred je bil razdeljen v 4 dekurije; v četrti se je učiti med drugim nemški in slovenski katekizem pisati. »In dieser Klasse mag die windische Sprach dennoch auch in dem Elementali ad nomenclaturam, etwa auch in den declinationibus und conjugationibus hinzugethan und demnach das Elementale Labacense des Pochoritsch cum nomenclatura trium linguarum latina germanica et sclavonica hinzugebraucht werden, wie dann diesfalls Rector und die Collegae ad captum puerorum sich zu richten.«

Prevod: »V tem razredu se slovenski jezik lahko uporablja pri osnovah izrazoslovja, morda tuti dodatno pri sklanjatvah in spregatvah, in kot v dodatno uporabo še Bohoričev Elementale Labacense z besediščem treh jezikov: latinskega, nemškega in slovenskega, po čemer se v tem slučaju imajo ravnati za pritegnitev dečkov rektor in njegovi sodelavci.«

Ta Elem. Elementale Lab. Labacense je izšel pri Mandelcu pač pred 1582. l.

Pod Frischlinovim rektoratom se je reformirala tudi latinska slovnica in Slovenci smo dobili prvo slovnico. Prevod Dalmatinove biblije je bilo treba pregledati in v ta namen se je sešla v Ljubljani 1581 posebna konferenca teologov in filologov, o kateri nam bo še govoriti pri Dalmatinu. Pokazala se je živa potreba slovenske slovnice in Bohorič je dobil nalog, sestaviti pravopisna in slovniška pravila slovenska. 1583. je bil z Dalmatinom poslan v Wittenberg, kjer se je njegova slovnica natisnila in je izšla hkratu s svetim pismom. Naslov ji je: Arcticae horulae succisivae de latino-carniolana literatura, ad latinae linguae analogiam accomodata, unde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae, et Lusaticae linguae cum Dalmatica et Croatica cognatio facile deprehenditur. Praemittuntur his omnibus tabellae aliquot, cyrillicam et glagoliticam, etin his rutenicam et moshoviticam orthographiam continentes. Adami Bohorizh. Rom. 14. Vsaki jazik spoznati hošte Boga (cirilica in glagolica). Vsaki jesik bode spoznal Boga. Omnis lingua confitebitur Deo.

Prevod: "Vsak jezik bo spoznal Boga." Isti stavek je zapisan še v grškem alfabetu.

Witenbergae Anno 1584, 186 in 66 str. V obširnem predgovoru govori o rabi jezikov za prelaganje sv. pisma, o Slovanih in njih imenih, o starodavnosti Slovanov in o prostranosti slovanskega jezika, in o povodu, zakaj je spisal svojo knjižico in kako je ta narastla črez prvotni načrt. Med drugim piše: »Vravnal sem pa vse delo po navadnih pravilih latinske pismenosti tako, da tudi najbolj navadnih zgledov nisem izpustil, temuč da sem ravno tiste, katere je Filip Melanchthon,

mož, da mu ni para, pobožnega spomina, učitelj moj, po katerem se čem vedno ravnati, rabil v svojih slovnicah, porabil tudi jaz. To pa zato, da se že navadnih in popolnoma znanih ter posebno podučljivih zgledov neznanega razum bolj posvéti. In v tej reči sem, zlasti v skladnji, bil vsaj tolmač, vmes vendar nisem vnemar pustil nič, marveč sem se edino trudil, da v omenjenih izrazih vsegdar skažem skladnje kakor soglasje tako vladje. – Nikdar pa nisem zamolčal, kje se kranjski jezik razločuje od latinskega. Torej se zatrdno nadejam, da bo vsaki bolj pameten rad pripoznal, da sem jaz nekoliko pripomogel v ta namen, da se kranjski jezik pravejše govori in piše.« Že iz teh besed je razvidno, da je hotel Bohorič učiti in razlagati slovenščino po latinskem kopitu. V oblikoslovju uči večinoma, kako je razne posebnosti latinščine preložiti v slovenščino, tako da se skoraj zdi, da mu je bila glavna naloga latinščina, slovenščina pa samo pomagalo k nji. Od tega ravnanja odstopa pri obravnavi pravopisa, kjer se zaradi priravnanja ozira tudi na cirilico in glagolico in razlaga Oča naš. In ravno pravopis je bil njegov glavni namen. Treba je bilo odpraviti omahovanje med pravopisom Truberjevim in Kreljevim. Bohorič, ki je, kakor vemo, pregledoval Jurišićevo prelogo Spangenbergove postile, 1578 še ni bil dospel do svoje prepričanosti, položene v naukih 1584. leta. V teh se je držal nekako sredi med Truberjem in Kreljem. Ohranil je Truberjev zh za Kreljev ch (č, ć); od Krelja pa je prevzel razlikovanje med s in z, š in ž, u in v ter je temu priložil tudi razlikovanje i in j, katero je kratko poprej poleg u in v predlagal za latinščino Petrus Ramus. Bohoričeve slovnice seveda ne smemo presojati z današnjega stališča, kakor to dela Macun (v Književniku II., 105), ampak iz njenega časa. Vendar nahajamo v nji marsikatero zdravo opomnjo. V pismenosti ima člen (articulus: germanicae linguae prava imitatione). Sklanjatve loči tri po naravnem spolu: I. Ta oče, II. Ta mati, III. Tu pismu. Skloni so mu latinski: Voc. Vocativ O oča!, Abl. Ablativ od tiga očeta. – Stopnjevanje: Dober, ta Bulši, ta nar Bulši. Pron. Pronomen : jest, ti, on. Glagol mu je v treh spregatvah po sedanjikovih

končnicah (-am, -em, -im): I. Jest sekam, II. Jest pišem; pass. passiv bom pečen: III. Jest lubim. Skladnja je kakor rečeno bolj latinska kakor slovenska in isto velja o prosodiji. Pri sklanji in spregi je pomešano mnogo zgledov, ki nadomestujejo slovar in so važni v tem oziru; himba astus list; kakou je človik, takova je beseda. – »Movent quidam comparativos et superlativos in nominativo (lepši, -a, -e), sed inusitate«

Prevod: "Nekateri spremenijo komparative in superlative v nominativ (lepši, -a, -e), toda to je neobičajno."

itd.

Bohoričevo delo so sprejeli stanovi z veliko pohvalo. Ko je je 29. januarja 1585 predložil odrejencem ter prosil letne podpore za svoja dva dečka, je hvalil Franz von Scheyer delo kot »feine Orthographia, schön abgetheilt«

Prevod: »Lična ortografija, lepo razdeljena«.

in je menil, da je bolje varčevati drugod, samo da se Bohoriču ustreže prošnja. Dovoljeno mu je bilo darilo 100 goldinarjev, potem popust nekega dolga za 200 goldinarjev in za njegova dečka na tri leta po 50 gold. goldinarjev s pogojem, da študirata teologijo in se posvetita deželni službi. Tudi štajerski deželani so dovolili pisatelju 100 goldinarjev. Dobil je torej lep honorar, kakoršnega bi dandanes slov. slovenski slovničar ne dosegel.

Bohorič je učiteljeval v Ljubljani še tudi po Frischlinovem odhodu s Kranjskega; leta 1586. in 1587. je namreč učil še aritmetiko, za kar so mu dali stanovi 100 tolarjev.

V Celem katekizmu Truberjevem, ki ga je izdal l. 1584 v Vittenbergi Dalmatin, nahajamo tudi eno pesem Bohoričevo: »Ena druga otročia peisam, kadar se zjutra gori vstane ali zvečer spat gre, k naprej petju svojim otrokom skuzi A. B. zložena; Minila je vže strašna nuč, iz temme je postala luč, veseli dan zdaj gori gre, sonce svojo luč rasprostre. Gori vstani obudi se, serce naše predrami se, od spajnja vže oku pusti, odpret se imajo usti« itd. Pesem spada med najboljše protestantovske dobe.

O Bohoriču vemo, da je sodeloval pri Dalmatinovi bibliji, pa tudi to, da je 1593. leta revidiral tudi Avenariusovo Postillo, katero je preložil Janez Tolščak (Feistenberger).

18. junija 1596 je bil znova nastavljen kot rektor z doklado 100 gl. k penziji 140 gl. (Dimitz III. 320); to doklado je dobival še tudi, ko se je šola zaprla.

Kedaj je Bohorič umrl, ne vemo; znano pak je, da je še živel 1598. leta, da je torej dosegel visoko starost.

Jurij Dalmatin

Najimenitnejše delo vse protestantske dobe je dovršil Jurij Dalmatin.

Rojen je bil na Krškem na Dolenjskem, kedaj ni gotovo, okoli 1550. leta. Starši so bili ubogi in njegovi prednjiki se se bili najbrž priselili iz Dalmacije, odtod ime Dalmatin. Samo s pomočjo kranjskih stanov in vojvode virtemberškega, kamor ga je priporočil Truber, mu je bilo mogoče začeti svoje študije v samostanu Bebenhausen ter jih po preteku enega leta nadaljevati v Tubingah, kamor je bil kot stipendijat sprejet v tamkajšnji knezov zavod. Truber je bil tam očetovski njegov prijatelj, ki je na vsak način pospeševal njegove študije in ga podpiral z denarjem, da je dosegel bakalavreat; ko je leta 1569 imel biti promoviran za magistra, so se predstojniki zavoda obrnili zanj do odrejencev kranjskih, da so mu nakazali znesek 30 goldinarjev v pokritje stroškov. Dalmatin sam se je 17. julija 1569 obrnil s prošnjo do kranjskih stanov, v katerem jih prosi, ker so mu že dovolili podporo v dosegu bakalavreata in so dali po Johannesu Dienerju zagotovilo nadaljne podpore, da naj prevzamejo tudi stroške magistrske časti: »quod si a vobis, ut spero, consecutus fuero, ego vicissim cura, diligentia, labore, studio denique omni in id elaborabo, ut et me gratissimum esse intelligatis, et vos beneficentiae vestrae liberalitatisque nunquam poeniteat.«

Prevod: "ker če me boste, kakor upam, razumeli, si bom jaz zopet s skrbnostjo, marljivostjo, trudom in vso prizadevnostjo razen tega prizadeval še za to, da me boste spoznali tudi kot nadvse hvaležnega, in vam nikoli ne bo žal vaše dobrotljivosti in blagodušnosti."

Gotovo je imela prošnja uspeh, da si ne vemo nič gotovega. Ko je Dalmatin po šestletnem bivanju v Tubingah dokončal svoje nauke, je pisal Truber 16. jan. januarja 1572 deželanom kranjskim: »An ihm (Dalm.)wollen Euer Gnaden das beste thun, dem M. Dalmatino zu einem Kirchendienst, wo nit in Krain, doch bei den Untersteirern verhelfen, er wird mich, sammt dem Saviniz mit dem Dolmetschen vertreten mögen, wie aus seiner ersten Prob, die er hiemit Euer Gnaden zuschickt (to so bile prve bukve Mozesove), zu sehen ist.«

Prevod: »Zanj bodo vaše milosti storile najbolje, če bodo pomagale m. Dalmatinu najti cerkveno službo, če ne na Kranjskem, pa pri Spodnjih Štajercih, lahko me bo skupaj s Savincem zastopal pri tolmačenju, kot se vidi iz njegovega prvega poskusa, ki ga s tem pošilja vašim milostim.«

Torej Truber sam je Dalmatinaizbral za tistega, ki naj bi nadaljeval njegovo prelagateljsko delovanje, in v resnici ni mogel najti boljšega učenca, v tem ko je drugi izbranik Savinec pomagal samo pri izdaji Truberjeve postile. Še po letu 1572 je bil poklican Dalmatinza deželskega predikanta v Ljubljano; povrnili mu niso samo stroškov potovanja, ampak mu določili tudi letno plačo 100 gl. Mimo uradnih

dolžnosti je vse svoje moči posvetil svoji véliki ideji, posloveniti vse sveto pismo in je podati svojim Slovencem. »Weil das öffentliche Predigtamt und der Besuch desselben an etlichen Orten in Gefahr steht, dass doch mancher Christ einen Trost und Stärkung seines Glaubens aus der Bibel in seiner Muttersprach für sich und die Seinigen im Haus durch Lesen und Zuhören fassen möchte und also in diesen Landen die reine Lehr und Glauben lang erhalten, genährt und gestärkt wider alles Toben und Wüthen des Gegentheils möchte werden,«

Prevod: »Ker sta javno pridiganje in njegovo obiskovanje na nekaterih krajih v nevarnosti, in bi prenekateri kristjan tolažbo ter moč za svojo vero zase in za svojo družino s čitanjem ter poslušanjem Biblije pridobil v domačem jezikui in hiši. Tako bi se v teh deželah čisti nauk in vera dolgo obdržala, se napajala in pridobivala na moči proti vsemu razsajanju in divjanju naših nasprotnikov.«

pravi v nekem pisanju do stanov.

Za poskušnjo je dal že leta 1575 v Ljubljani na svetlo Jezusa Siraha: Jezus Sirach ali negove buquize (latinski Ecclesiasticus) sa vse shlaht ludy, ſuſeb za kerszhanſke hishne Ozhete inu Matere v Slovenſki Jesik ſtolmazhene. Drukanu v Lublani ſkusi Joanneſa Mandelza 1575. To delo je bil (Dalmatin?) po ukazu gospoda Hansa Kiselaposlovenil že pred več leti, najprej za rabo v njegovi hiši in družini ter se je tudi sicer širilo v prepisih. Ta knjiga je najstarejši ljubljanski tisek slovenski. V tej knjigi kakor tudi v vseh drugih njegovih, kar jih je bilo tiskanih v Ljubljani, se drži Dalmatin pravopisa Truberjevega.

Druga knjiga, katero je izdal, da bi služil domovini (»seinem Vaterlande zu dienen«), je zopet del svetega pisma, namreč Passion tu ie bridku terplenie inu tudi tu zhaſtitu od ſmerti vſtaiene inu v Nebu hoiene Naſhiga Goſpudi Jezusa Chriſtuſa, is vseh ſtirih Evangeliſtou sloshenu: ſred eno potrebno Pridigo: inu eno Peiſno, v katere ie ceil Paſſion sapopaden. Isto nemški naslov. Drukano v Lublani skuſi Joanneſa Mandelca, 1578. 105 listov. Knjiga je posvečena Ahacu baronu Turnuin Kriškemu. Posvetilo in predgovor sega do lista 5b. Od lista 6a do 27b je »kratek inu potreben nauk, kako je brati pasijon« (Glaser imen. imenuje to predgovor), list 27b in 28 sta prazna. List 29a do 60b je pasijon; od tam do 71b »to zhastitu od smerti vstaiene«. Na listu 72 se začenja »ena lepa inu potrebna pridiga od Passiona Chriſtuseviga« do l. lista 92b. Potem je s posebnim naslovom in posebnim tiskom še pridejana pesem: »Paſſion iz vseh stirih evangeliſtov v leto Peiſsen od Juria Dalmatina sdai pervizh sloshen, v ti viſhi kakor ta Nembſhki: »O Mensch bewein dein Sünde gross«

Prevod: »O človek, objokuj svoj greh močno.«

ali kakor ta ſlouenſka peiſsen: Sueti Paul v enim liſti. Drukanu

v Lublani ſkuſi Joanneſa Mandelza MDLXXVI« na 16 listih. Pesem ima trideset kitic po dvanajst vrstic in je ponatisnjena tudi v Celem kateh. katehizmu iz l. leta 1579.

Najvažnejši predhodnik svetega pisma je Pentatevh, ki ga je Dalmatin izdal leta 1578 v Ljubljani pri Mandelcu pod naslovom Biblie, tu ie vsiga svetiga Pisma pervi deil, v katerim so te pet Mosessove buque, sdai peruizh is drugih iesiku v ta Slouenſki sueiſtu ſtolmazhene, sred kratkimi inu potrebnimi argumenti zhes vſak Capitul, inu saſtopnimi izlagami nekoterih težkeijših beſsed, inu seno potrebno Slouenſko Predguuorio, v kateri ie kratka ſumma, prid inu nuz letih Buqui sapopaden, ſkusi Iuria Dalmatina. Na konzu ie tudi en regishter, v katerim ſo sa Hrvatou inu drugih Slouenou volo nekatere kranske inu druge beſsede v nih iesik ſtolmazhene, de bodo lete, inu druge nashe Slouenſke buque bule saſtopili itd. Drukanu v Lublani tim leiti po Criſtuſeuim Roijstuu skusi Joannesa Mandelca 1578.

V predgovoru govori Dalmatin o važnosti svetega pisma za krščanstvo, njega nepokvarjenosti in razširjenosti, ker je preložen že skoraj v vse jezike krščanstva. Potem pravi: »Will denn uns armen Windischen unser himlischer Vatter sein Heyliges Göttliches wort auch in unserer Muttersprach rain und lauter durch die mündliche predig verkündigen, und zu ewiger seeligkeit rueffen lässt: wir aber noch bissher kain gantze Bibel in solcher unserer muttersprach (ausserhalb des Psalterij und newen Testaments, welches erst gar neulich verfertigt worden) haben, dadurch doch, wenn wir auch ein Windische Bibel haben möchten (wie alle rechteyfrige und verständige Christen bekennen müβen) vielen Seelen, weyl sich die windische Sprach gar weyt erstrecket, zu ihrem ewigen hayl gedienet möchte werden. Derwegen ob ich mich gleichwol dazu viel zu geringfügig, aber doch schuldig erkenne meinem lieben Vatterland vnnd andern Windischen zu dienen und mit dem geringen Talent, so mir vertrawet worden, meinem Herrn vnd Gott, vermög meines tragenden Beruffs und Predigamts, zu würhken, darumb habe ich diese fünff Bücher Mosis für mich genommen, vnd neben anderen meinen studiys und laboribus in die Crainerische Windische Sprach bestes Fleiβ verdolmetscht«

Besedilo citata prehaja iz latinice v gotico; prevod: »Če hoče nebeški oče svojo nebeško božjo besedo, nam ubogim slovencem tudi v našem maternem jeziku čisto in glasno oznanjati skozi govorjeno pridigo, in nas poklicati k večnemu duševnemu miru, mi pa do sedaj še nimamo nobene celotne Biblije v tej naši materinščini (razen Psalterja in pravkar dokončanega Novega testamenta), s čimer bi, če bi slovensko Biblijo imeli (kot morajo priznati vsi goreči in razumni kristjani) mnogim dušam, ker je slovanski jezik prav daleč razširjen, služila kot vodilo.v venčno blaženost. Zato sem, čeprav preneznaten, vendar spoznal za svojo dolžnost, da služim svoji ljubi domovini in ostalim slovencem ter se s skromnim darom ki mi je bil dan, svojemu ljubemu Gospodu Bogu, s pomočjo poklica in pridigarske službe ki ju izvšujem dam na voljo. Tako sem teh pet Mojzesovih knjig vzel nase ter jih poleg svojega študija in drugih obveznosti skrbno prevedel v slovenski jezik.«

Ravnal se je po Lutrovi nemški prelogi, pa tudi hebrejski tekst in druge jezike si je ogledal in je vse delo pregledal z možmi, ki so v jeziku skušani, ter upa, da je bodo razumeli ne samo Kranjci, ampak tudi Spodnji Štajerci in Korošci, po tem Hrvati, Bezjaki, Istrijani, Kraševci in drugi. Ta prevod je izpremenjen v ortografiji in v posameznostih sprejet potem v celo Sveto pismo; Izpremembe pa so veče, kakor bi se dalo misliti po Kopitarjevi sodbi: »Wir haben das 24. Capitel der Genesis dieser Übersetzung mit dem der Ganzen Bibel Dalmatins von 1584 verglichen, aber auβer den orthohraphischen nur unbeträchtliche Unterschiede gefunden, die meistens, wie noch nicht reine Verbesserungen sind.«

Dobre 4 vrste v gotici; prepis in prevod: »24 poglavje Geneze tega prevoda smo primerjali s tistim v Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584, vendar smo razen ortografskih našli le nepomembne razlike, ki pa so večinoma le še neprečiščeni popravki«

Nov del svetega pisma je obsegala četrta knjiga Dalmatinova: Salomonovi pripuvisti, tu ie kratki, leipi inu vſem, ſtarim inu mladim Ludem potrebni navuki, skusi Iuria Dalmatina v Slovenſzhino tolmazheni v Lublani 1580. V edinem nepopolnem izvodu se hrani knjiga v Kopenhagnu.

Že leta 1575 je prosil Dalmatin stanove, naj bi koga postavili, ki bi pregledoval prelogo svetega pisma, in naj odredili njega tiskanje; toda tej prošnji se ni ustreglo zaradi vélikih stroškov in dolgov. Stanovi pak so pohvalili nesebično delovanje Dalmatinovo s tem, da so mu 26. dne marca 1580 za trud in pridnost pri tolmačenju sv. pisma dovolili miloščino 100 goldinarjev in odkazali kot priboljšek k njegovi plači 40 gl. za najemnino. Tudi so na njegovo prošnjo dali odbornikom ukaz, naj se začnó zastran tiskanja biblije pogajati z ljubljanskim tiskarjem Janezom Mandelcem, ki je odprl svojo tiskarno v Ljubljani 1575. leta in je izdal, kakor smo videli, že več slovenskih knjig. Sklep, izdati biblijo, je bil torej že davno storjen, šlo je le še za to, kako pokriti stroške obširnega dela, za ketero je smela dežela Kranjska pričakovati prispevkov tudi od sosednjih slovenskih dežel. Koroški deželani so že 5. decembra 1579. leta izjavili, da so pripravljeni dati 900 goldinarjev. S Štajerskega še ni bilo odgovora, šele 14. marca 1583 so obljubili Štajerci znesek 1000 goldinarjev. Mandelc je predložil stanovom dne 23. 1580

Avtor ni zapisal meseca!

proračun tiskarskih stroškov, po katerem je za 1500 izvodov potrebovani submedijanski papir, en izvod s 14 knjigami, preračunil na 1400 goldinarjev, tiskarsko maslo na 1610 gold. brez bibličnih podob, tako da bi prišla tiskana pola za nekaj več kakor en črni penez in vsa biblija na blizu dva goldinarja. Zastran podob je svetoval stanovom, naj se obrnejo do Ungnadovih dedičev v Waldensteinu.

XXI

Namera, tiskati slovensko biblijo v Ljubljani, pak je bila uničena, ker je nadvojvoda Karel prepovedal ne samo tisek, ampak je sploh zaprl tiskarnico in pregnal Mandelca iz dežele. Dvé leti so se sicer ustavljali protestantovski deželni uradniki izvršitvi povelja, toda nazadnje je vendar moral Mandelc zapustiti Kranjsko 1582. leta. Stanovi so mu dovolili potnine 50 goldinarjev in mu dali priporočilno pismo do vojvode Virtemberškega. Šel je najprej na hrvaško Ogrsko, kjer je postal nestalen tiskar, bivajoč zdaj v tem, zdaj v drugem kraju. Toda med tem so stanovi Dalmatinovo podjetbo že sprejeli in so tudi odobrili njegovo željo, da naj zbor izvedencev pregleda in preskusi delo v jezikovnem in bogoslovnem oziru; ta sestanek izvedencev se je odlašal samó, ker so bila različna mnenja, kje se je zbrati. Kranjci so predlagali Ljubljano, ker je tam dovolj ljudi, ki so zmožni hrvaščine, dalmatinščine in drugih slovanskih jezikov in ker se je bati, da bi v Gradcu jezuiti delali vsakoršne ovire (»allerhand Sperre«). Korošci so temu pritrdili, samo Štajerci so ostali pri Gradcu, češ da je tam več grških in hebrejskih jezikoslovcev. Zmagala je naposled Ljubljana.

Dne 24. avgusta 1584 so se zbrali odposlanci treh dežel v pregledovanje preloge sv. pisma v Ljubljani. Bili so ti možje: iz Gradca dr. Jeremija Homberger, superintendent; iz Koroškega M. Bernard Steiner, deželni predikant v Celovcu, rojenja Kranjec iz Kamnika in pa Hans Faschang, župnik v Tulčniku; s Kranjskega razen Dalmatina: Matija Živčić, predikant na Krasu; Andrej Savinec, ki je že leta 1572 pomagal Truberju v Tubingah kot korektor; ta dva je predlagal sam Dalmatin za to nalogo; potem superintendent Krištof Spindler, predikanti Hans Schweiger, Janez Tolščak in Felicijan Truber; naposled šolski voditelj Bohorič, katerega je prav tako predlagal Dalmatin – »weil er der krainerischen und der andern benachbarten Sprachen grundlichen Bericht und Unterscheid wisse«.

Prevod: »Ker bo zal pojasniti in podati temeljito poročilo o razlikah med krajnskim in sosednimi jeziki.«

Odposlanci so začeli svoje delo dne 28. avgusta in so je dokončali dne 22. oktobra. V podstavo so vzeli prelogo Lutrovo, primerjali ž njo slovenski tekst in ga potem po hebrejskem »approbirali«. Dne 25. oktobra so teologi ustno poročali v seji stanovskega odbora in so po ustnem poročilu oddali tudi pismeno. Proračunali so stroške za tisek biblije v 1500 izvodih na srednje medijanskem papirju na 2000 goldinarjev, h katerim bi Štajerska dala 900, Koroška 700, Kranjska pa 400 goldinarjev. S tiskom je začeti kolikor moči kmalu in ga

opraviti v Tubingah, kjer se je že natisnilo toliko slovenskih knjig, in v to bi bilo izprositi dovolilo vojvode Ludvika. Saksonsko je preveč oddaljeno, Frankfurt pa, podložen rimskemu cesarju, prvemu sorodniku deželnega kneza, bi se morda pomišljeval tiskati to knjigo, ako bi tiska celo ne odrekel. Za korektorje so predlagali, da bi se tisek pospešil in bi se tiskalo na več strojih: M. Steinerja, Schweigerja, Savinca, M. Spindlerja, Ad. Adama Bohoriča, za nadzorovatelja tiska pa tiskarskega pomočnika Lenarda Mravljo, »weil er der Sprache wohl erfahren, auch solche (Druckergesellen) schwer zu bekommen, und unwillig, sonderlich in dieser Arbeit, jedoch hier (in Laibach) leichter als anderswo, weil hievor alldort auch windisch gedruckt worden.«

Prevod: »Ker dobro pozna jezik, tudi je takšne in voljne (tiskarske pomočnike) težko dobiti zlasti za to delo, vendar tukaj (v Ljubljani) kjer se je predtem že tiskalo v slovenščini, lažje kot drugod.«

Odbor deželni se je izvedencem zahvalil in jim kot »Ergetzlichkeit« dal za njih trud vsega skupe 500 goldinarjev, med tem dr. Hombergerju največ, 100 goldinarjev, magistru Steinerju in Dalmatinu pa po 80 goldinarjev s pridržkom, da Dalmatina nagradi kot »interpreta glavnega dela« še posebej.

Nasprotnikom ni ostal zbor teologov v Ljubljani skrit. Škof je poročal iz Gornjega grada vojvodi, da se je sešlo v Ljubljani osem do devet tujih predikantov, kateri hočejo tiskati biblijo in druge stvari v slovenščini. Zato je bilo izdano vicedomu in deželnemu upravniku povelje, v katerem se čudi, da mu niso nič poročali o ti nameri, ker se vendar mora narejanje takih knjig vselej goditi z vednostjo in voljo deželnega kneza. Ker se je to opustilo, je kaj poročati, kako je s stvarjo, in nemudoma ustaviti tisek. Poročilo se mu je, da je res pred nekimi dnevi prišel en predikant s Štajerskega, dva s Koroškega zaradi slovenske biblije, katero v slovenščino preložiti se je zdelo vsled bruške pacifikacije potrebno; tisek pak je ustavljen že vsled prejšnjih povelj. Na to poročilo je bilo ponovljeno prejšnje povelje, da se ne sme niti biblija niti kaj drugega tiskati v deželi, in vicedomu se izraža nejevolja nadvojvode, da še ni odpravljen tiskar iz Ljubljane. To povelje se je moralo ponoviti še dvakrat iz formalnih težav; deželni upravnik se je namreč odpovedal službi, deželno glavarstvo pa je bilo oddano Wolfu baronu Turnu, ki se je branil izvršiti ukaz deželnega kneza, češ da ni izdan na njegovo imé; tako je bilo Mandelcu mogoče, dve leti se pripravljati na odhod iz Ljubljane.

Po pregledu svetega pisma je preteklo skoraj eno leto, ne da bi se bilo kaj storilo za tisek. V to dobo spada reorganizacija deželske šole in poklic Frischlina. Ž njim je prišel 30. dne julija 1582 Dalmatin k deželanom Franč. Frančišku v. Scheyerju, Janezu Gallenberškem in Vilj. Viljemu Praunspergerju, zbranim v hiši gospoda Hallerja. Oni so mu predlagali, naj se obrne do vojvode Ludovika Virtemberškega, navzočnega na državnem zboru v Avgzburgu, da se tiska knjiga v njegovi deželi. On ima svojo papirnico, posebno pravico do slik, ki so lastnina Sigmunda Feyerabenda v Frankfurtu, in tiskarji so dolžni, zaračuniti mu dve tiskovni poli za ceno poldruge pole, zato bi bil tisek pod njegovo egido najcenejši. Frischlin se je tudi ponudil, da piše nekim virtemberškim svétnikom kakor Osiandru. Deželani so sklenili, obrniti se do obeh svojih v Avgzburgu navzočih odposlancev, Wolfa Turna in Krištofa Auersperga, da storita potrebne korake pri vojvodi in njegovih teologih in svétnikih. To se je takoj vse izvršilo. Ker pa ni bilo do oktobra nobenega odgovora, so se obrnili deželani do vitenberškega knjigarja Samuela Seelfischa, kateri se je ponudil, da dovrši vso biblijo če treba v šestih mesecih, ker je v Vittenbergu šest tiskarnic in ena lahko pomaga drugi. Korektorja hoče on vzdrževati. Tiskane izvode bi oddal v Lipsko

Lipsko, verjetno je mišljen nemški Leipzig, sicer mesto na Poljskem

. Zastran plačila hoče počakati tri mesece in še več po dokončanem delu. Plača se mu najbolje po mojstru državnega peneza, ki ima z deželani račun zaradi mejne pomoči. Med tem je poslal tudi vojvoda virtemberški stanovom izjavo tamkajšnjega tiskarja Georga Gruppenbacha, s katerim sta se pogajala dr. Jakob Andreä in dr. Theodor Schnepf. Ta je zahteval od bale, če se tiska 1500 izvodov, 26 goldinarjev, če se pa tiska 1000 do 1200 izvodov, 28 goldinarjev; torej bi stalo vse, ker je 60 bal potrebno, 1600 goldinarjev. Nasproti je hotel vitenberški knjigar dati 1500 izvodov z 80 balami papirja po 20 gl. balo: 1600 gl. Potemtakem so sklenili stanovi, napraviti ž njim pogodbo in ponudbo vojvode virtemberškega s hvalo odkloniti. Preden pa se je začelo tiskanje, je bilo še marsikaj urediti. Dalmatin, ki bi moral iti v Vittenberg, je zahteval 16. febr. februarja 1583 posebno navodilo. Za korektorja si je želel Andreja Savinca (Savinus), župnika v Škocjanu pri Turjaku, ki je bil že kot stipendijat v Tubingah (1572) Truberjev amanuensis in korektor pri prelaganju novega testamenta. On je sodeloval tudi pri pregledovanju sv. pisma in je Dalmatinov rokopis lepo na čisto prepisal za tisek. Ako bi Savinec ne bil na razpolago, predlaga Dalmatin prejšnjega rektorja,

šolskega nadzornika Adama Bohoriča, ki ne razume samo dobro jezika, ampak se je tudi udeležil pregledovanja od začetka do konca in je pozneje pomagal pregledovati prepise Savinčeve in jih pripraviti za tisek. Tudi to, da se odpošlje tiskarski pomočnik Lenard Mravlja, se mu zdi važno, ker bi mogel on, zmožen slovenščine, nadzirati druge (nemške) stavce, kjer bi bilo kaj, kar se ne dá brati, jih podučiti in bi tudi mogel postavljati sholije in konkordance tje, kamor spadajo, pa morda še tudi pomagati pri korekturi. Dalmatin je nadalje stanovom naznanil, da misli posvetiti delo z nemškim predgovorom vsem trem deželam, prosi ukazil zastran vezave in zastran razdelitve izvodov in o namestbi grba volilnega kneza saks. saksonskega na njih, naposled pa prosi znesek 100 goldinarjev, da odplača svoje dolgove, da mu dolžniki med tem žene ne nadlegujejo in ona ne pride v stisko, in da si nakupi, kar je za pot potrebno.

Zakaj je Dalmatin s sodelavci odšel še le aprila, ne vemo. Najbrž se stari Bohorič ni mogel hitro odločiti. Navodilo za Dalmatina in Bohoriča je bilo izdano 10. dne aprila, tistega dne, ko so odšli na potovanje. Predpisano jim je bilo, iti na Celovec, Dunaj, Prago, v Draždane na dvor volilnega kneza in od tam v Vitenberg. Knjigarju Seelfischu naj dadó v odplačilo 300 tolarjev. 500 izvodov naj se zveže, 40 med njimi »ganz sauber und geziert«

Prevod: »Zelo čedno in okrašeno.«

za posebne osebe, deset pa naj se jih zveže z grbom volilnega kneza za biblioteko v Draždanih. Ž njimi potujočemu tiskarskemu pomočniku Mravlji naj dajejo na teden eno krono ali 92 krajcarjev. Svoje stroške pa naj odposlanca zaznamujeta posebej in jih zaračunita. Vročili so jima pisma do bogoslovske fakultete v Vitenbergu in do saksonskega dvornega predigarja Martina Myrusa zastran pospeševanja tiska. Nemški predgovor Dalmatinov se je sklenilo pokazati prej tudi koroškim in štajerskim deželanom. Potnih stroškov se jim je nakazalo 300 goldinarjev, v Celovcu naj potegnejo na račun zagotovljenega prispevka 450 goldinarjev in od tega naj dado, kakor rečeno, tiskarju Seelfischu 300 goldinarjev, precej ko dojdejo v Vittenberg.

Potni družbi sta se na stroške Adama Bohoriča pridružila dva mlada Kranjca, stara po 15 let, Bohoričev sin Adam in Janez Znojilšek, sin uboge vdove, katera naj bi se v Vitenbergu uporabljala pri tiskanju biblije za branje, primerjanje, popravljanje, pregledovanje, prepisovanje in pa za občevanje s tiskarnico, potem pa, ko bi bilo delo dokončano, odšla na slovečo knežjo šolo v Pforti (Schulpforti). Do Celovca so jezdili, za dva konja so plačali 2 gold. goldinarja 40 krajc. krajcarjev . V Celovcu, kamor so prišli še le 24. aprila, so dobili po stanovih nakazanih 450 gold. goldinarjev v čistih celovških dukatih in so plačali od 24. do 26. aprila za hrano in za konje 4 gold. goldinarje 1 kr. krajcar 2 pen. peneza . Od Celovca so potovali z vozom črez Judenburg na Dunaj. Za ta kos poti je dobil kočijaš 25 goldinarjev renskih in 50 kr. krajcarjev napitnine. Na Dunaju, kamor je prišla družba 3. dne maja zvečer, je porabila do 7. maja 6 gold. goldinarjev 43 kr. krajcarjev , vštevši celovškega voznika; v Pragi od 11. zvečer do 12. maja 2 gold. goldnarja 21 kr. krajcarjev . Od Ljutomeřic so šli v Draždane po Labi in plačali za to 3 gold. goldinarje 10 krajc. krajcarjev . V Draždanih jih je volilni knez »rešil« po gostilni navadi iz njih gostilnice, t. j. plačal je, kar so zajeli in zapili, namreč 8 goldinarjev 12 krajc. krajcarjev 8 pen. penezov . Ko so mu izročili pismo kranjskih deželanov, je izdal 17. maja povelje, da naj se tisek biblije pospešuje, in ker so imeli kranjski deželani v tem oziru posebno zaupanje do njegovega mesta Vitenberga, naj si bo vsak v svesti, da gre pri tem bolj za čast božjo in razširjanje čistega nauka, kakor za neizmeren in neprikladen dobiček. Ako bo tiskar, s katerim so sklenili stanovi pogodbo, prosil za privilegij, mu bo volilni knez milostiv. Pri odhodu iz Draždan so dali potniki hlapcem in deklam napitnine 12 krajcarjev. Za nadaljno pot od Draždan do Vitenberga so plačali brodniku 3 gold. goldinarje 56 krajc. krajcarjev .

20. dne maja so prišli v Vitenberg. Dr. Polikarp Leyser, generalni superintendent, je sprejel kranjske poslance na hrano in v stanovanje. Že 28. maja se je začela tiskati biblija na eni preši, ker za druge preše še ni bilo dovolj papirja pripravljenega. Za »introitus« (začetek) so dobili stavci po stari navadi šest grošev. Dne 29. maja sta sklenila Dalmatin in Bohorič v imenu kranjske dežele s Samuelom Seelfischem natančno pogodbo o tisku slovenske biblije. Dal naj bi 1500 izvodov, med temi 50 na medijanskem papirju, ostale na pa velikem kronskem papirju, »so gut als er dasselbe jetzt und künftig von Frankreich kann hereinbringen lassen«,

Prevod: »Takšne kakovosti, kot jo lahko sedaj in v bodoče uvozi iz Francije.«

natisniti v tiskarnici dedičev Johanna Craffta. Od vsake bale dobi za papir, tiskarske stroške in druge potrebščine 20 goldinarjev renskih, računaje goldinar (floren) po 21 mišenskih

Meissenskih

 dvanajstic, vendar mora, ker nastane stanovom dosti stroškov

tudi s korektorji, poslanimi v Vitenberg, dati od vse vsote 100 goldinarjev. Seelfischu se je izplačalo takoj v gotovini 300 tolarjev po 24 grošev. Za ostali znesek je izjavil, da hoče počakati še eno četrt ali tudi pol leta po dovršbi dela. Dovršeno biblijo je hotel, in to zvezane izvode v zabojih, nevezane v sodih, spraviti v Lipsko in poskrbeti tam tudi za nadaljno odpravo. Delo je šlo po tem spešno od rok. V Crafftovi tiskarnici so delali štirje stavci in šest tiskarjev, pri Lehmanu trije stavci in trije tiskarji. V soboto pred dnevom sv. Martina je bilo delo dokončano. Tiskarnici se je za exitus (završetek) poklonilo 6 gold. goldinarjev 20 grošev. To najimenitnejše delo protestantovske dobe ima naslov: Biblia, tu je, vſe ſvetu Piſmu, ſtariga inu Noviga Teſtamenta, slovenski tolmazhena ſkusi Juria Dalmatina. Bibel, das ist die ganze heilige Schrift windisch, gedruckt in der Churfürstlichen Sächsischen Stadt Wittemberg durch Hanns Krafft's Erben. Ano 1584. Jesa. 8. Ad Legem magis et ad Testimonium. Quodsi non dixerint juxta verbum hoc, non erit eis matutina lux.

Prevod nem. in lat. teksta: »slovenska Biblija to je vse sveto pismo, natisnjeno v volilnoknežjem saškem mestu Wittemberg po Hansa Kraffta dedičih, leta 1584. Izaija 8: Naj se držijo postave in pričevanja, če ne govorijo po tej besedi, zanje ne bo jutranje zarje.«

Folio. Za naslovom je nemški »Vorbericht an die Stände und alle gottselige Christen in Krain«

Prevod: »Predgovor za stanove in vse pobožne kristjane na Kranjskem«

 itd. Potem prihaja »Gman predguuor zhes vſo sveto Biblio«, 20 listov; »Predguuor zhes ſtari testament D. M. L.«, 9 strani; potem spisek »Buque ſtariga Testamenta XXIII et Apocrypha« kranjski in latinski, ena stran; potem »Register zhes vſo Biblio vſeh imenitniſhih imén inu potrebniſhih navukovu inu rizhy«. Zatem še le se začenja prava biblija na 334 ošteviljenih listih z mnogimi lesorezi. S preroki se začne drugi zvezek s podobnim naslovom: »Sveti Preroki v'slovenski jesik tolmazheni skusi Juria Dalmatina. Actorum X Jesusu Criſtuſu prizhovanje daio vſi Preroki, de ſkusi njegovu Ime imajo vſi odpuſzhanje grehou prejeti, kateri v njega verujo. Witebergae, anno MDLXXXIIII.« Za naslovom prihaja najprej »predguvor zhes vſe preroke« na 3 listih in »Predguvor zhes Preroka Jesai D. M. L.« na dveh listih s posebnim predgovorom pred vsakim prerokom. Potem šteje ta zvezek še 210 listov. Nov zvezek je zopet novi testament, ki ima zato tudi nov naslov: »Novi testament; tu ie teh svetih Evangelistou inu Apostolou Buqui inu Lystuvi: Slovenſki ſkusi Juria Dalmatina. Jesa LII. Kaku so na gorrah lubesnive noge, téh poſlanih, kateri myr osnanujo, od dobriga predigujo, isvelizhanje osnanujo, kateri pravio k Sionu: Tvoj Bug je krajl. Witebergae, Excurebant heredes Johannis Cratonis, Anno MDLXXXIIII«,

151 listov; na 151b listu se začenja »register teh epistel inu evangeliov, katera se ob nedelah inu navadnih prasnikih beró in izlagajo«, obsegujoč 4 strani, naposled pa prihaja 13 strani obsegajoč »register nekatérih beséd, katére Crajnſki, Coroſhki, Slovénſki ali Bezjazki, Hervázki, Dalmatinſki, Iſtrianſki ali Craſhki ſe drugázhi govoré«; torej slovarček je hkrati prvi naš dijalektološki spis.

Končni račun Seelfischev je znašal po odbitku 100 gold. goldinarjev za korektorja 2218 gl. glgoldinarjev . Prehranščina za Dalmatina, Bohoriča, oba dečka, tiskarskega pomočnika in nekega Johanna Jakoba Reinerja, najbrž korektorja, torej 6 oseb, je znašala za dobo od 23. maja do konca decembra 1583 l. 190 gold. goldinarjev 10 grošev, med katerimi je tudi všteti 8 gold. goldinarjev za dve mizi za »valete«. Ker superintendent Leyser ni zahteval za stanovanje nič najemnine, so poklonili njegovi ženi 7 goldinarjev. S prisrčno zahvalo so odšli iz gostoljubne hiše, kjer so jim, kakor sami pravijo, gospodar, gospodinja in družina izkazovali »vso čast, ljubezen in prijaznost«. Tudi univerza jih je bila dne 29. avgusta povabila v neko vas »zur Rustication«.

Prevod: Nekako »za povaščanjanje«

Povabljeni so bili tudi na ženitvo Seelfischevo in na ženitvo M. Antonia Euonima s Koroškega. Ko so bivali v Vitenbergu, se je začela tam kuga in med stroški nahajamo zapisano »wegen der sterbenden Leuff«

Prevod: »Zaradi umirajočih Leuff ???«, neznana beseda.

 za angeliko in sladki janež 4 groše 6 penezov.

Teologična fakulteta, zlasti pa generalni superintendent dr. Leyser, je s svetom in dejanjem pospeševal tiskanje biblije, kakor hvaležno pripoznavata Dalmatin in Bohorič. Fakulteti in Leyserju sta poklonila pred odhodom, to je 31. dan leta 1583,

Podatek o mesecu manjka

po en izvod biblije, vezan v belo usnje z zlatimi kosi, z deskami in sklepi, tako tudi nestorju kranjskih prelagateljev biblije, Primožu Truberju. Tudi tiskarski pomočnik Mravlja je dobil en izvod; vitenberškim stavcem, tiskarju in založniku so bili dani dolžni izvodi. Na posebno prošnjo so dobili nevezane izvode M. Benedict Pyroter, doma iz Loke, ki je študiral v Witenbergu in je morda poslovenil Brencijev Katekizem; potem neki poljski predikant M. Elias Opala; licencijat, profesor in kancelar virtemberški Johannes Schüβ in doktor Nikolaus Selnicerus, svetega pisma profesor, pastor v Lipskem in superintendent za Mišensko. Za trojo deželanstvo so bili lepo vezani trije izvodi, kar je stalo 24 goldinarjev 10 grošev; vsi stroški

za vezanje so znašali za 500 izvodov 451 goldinarjev.

Posebna zahvalna pisma sta pisala Dalmatin in Bohorič po odhodu iz Witenberga vojvodu Ludoviku Wirtemberškem (1. dne januarja 1584), staremu prijatelju notranjeavstrijskih protestantov, in pa volilnemu knezu Saksonskemu (14 jan. januarja 1584). Po nalogu deželanstev sta poklonila vsakemu, in to vojvodi tri, volilnemu knezu šest pozlačenih v rudeče usnje z deskami in sklepnicami lepo vezanih izvodov (katerih vezava je za zvezek stala 3 tolarje 2 groša) za njih »liberíje« (knjižnice). Bohorič je priložil svojo slovnico, Dalmatin pa svojo slovensko molitveno knjižico Karszanske lepe molitve, zdai pervizh z Bukovskiga inu Nembshkiga jesika v nash Slouenſki tolmazhene ſkusi Jurja Dalmatina, Witebergae 1584, 80 in novo izdajo Truberjevega Katekizma. Bohorič se je moral razen tega zahvaliti volilnemu knezu, da je sprejel njegovega sina in Znojilšeka med knežje alumne v Schulpforti. To sta storila oba, potovaje nazaj, v Augustusburgu dne 14. januarja 1584, in sta dobila od volilnega kneza milostno priznalno in zahvalno pismo (15. I. 1584).

Prva naposled imenovanih knjižic, katero je v drugi izdaji oskrbel 1595 l. Felicijan Truber, je večinoma preložena, kakor pravi Dalmatin sam v dedikariji, po D. Andreas Musarlus (Meusel) »Betbüchlein«, čegar ena izdaja je izšla leta 1572 v Lipsku.

Druga je, kakor rečeno, Truberjev katekizem s pesmarico. Naslov je nekoliko spremenjen, nam. namesto »gody« »godov«, namesto »ſdai supet na novu popraulene inu s veliku« stoji samo »z dostimi«. Potem citat iz sv. pisma »Verbum Christi habitet in vorbis abundanter: in omni sapientia docentes et commonentes, vosmetipsos in Psalmis et Hymnis et canticis spiritualibus, in gratia canentes in cordibus vestris Deo. V Vitembergi, Anno 1584.«

Prevod: "Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte, s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. V Witembergu, leta 1584."

Ta lepo opravljena knjižica obsega v 80 16 listov, 275 štetih in 5 neštetih strani, ki so tiskane vse z obrobnim okvirjem. V nji je 79 pesmi z 61 vtisnjenimi melodijami, 15 lesoreznimi slikami. Te imajo znamenje 4+ in letno štev. številko 1551.

Nemški dopis je posvečen gospodu Juriju Kiselu, toda ni več stari Truberja iz l. 1567, ki se je doslej ponavljal v vsaki izdaji, ampak nov, ki ga je sestavil Dalmatin. Razpravljaje široko o hvali in koristi petja, zlasti cerkvenega, pravi Dalmatin, da morajo tudi Slovenci biti sedaj za to dobroto Bogu hvaležni. »Dann nachdem der Ehrwürdige und in Gott wohlgelehrte Herr Primus Truberus, mein geliebter Herr, Patronus und in Christo Vater, noch vor vielen Jahren den ganzen Catehismus in feine windische Reime, auf liebliche Melodien und in Gesang gebracht, und hernach mit etlichen windischen Psalmen und geistlichen Liedern vermehrt, welche er auch vor siebzehn Jahren unter E. St.

J. Dalmatin v svojem predgovoru posvečenem Juriju Khislu kot naziv uporablja neobičajno kratico E(ure). St. Salvo titulo – kadar pisec ko naslavlja prejemnika ne uporablja vseh njegovih nazivov.

löblichen Namen in Druck gegeben: ist nicht allein der Nutz bei uns daraus erfolgt, dass, wo gute windische Lieder in Brauch gekommen, die anderen unnützen und ärgerlichen Buhlerlieder mehrerteils abgekommen, sondern sind ihrer viele neben der Predigt des reinen Wortes Gottes auch durch dieses heilsame Mittel in den zehn Geboten, welche sie zuvor nicht kannten, im Glauben und Vaterunser, die sie nicht verstanden, im Hauptstück von der heiligen Taufe und dem hochwürdigen Sacrament des wahren Leibes und Blutes Jesu Christi, deren rechten Gebrauch und Nutzen sie nicht gewusst und also in der ganzen christlichen Lehre fein unterwiesen worden, welcher nun ein Theil seliglich in Christo entschlafen, ein Theil noch im Leben, welche Gott für solche seine Gnade und wohlthat herzlich danksagen. Demnach weil der Allmächtige auch bei uns Windischen, zu unsern windischen Psalmen und geistlichen christlichen Liedern solches Gedeihen merklich verliehen, bin nicht allein ich, der ringfügigste, sondern auch etliche andere treuherzige Christen aus geistlichem Eifer und Liebe des Vaterlands bewegt worden, dass wir wolgemeldts Herrn Primi und anderer christlicher Lehrer Exempel nach seithero etliche mehre deutsche und lateinische christliche Lieder, so in ganzen heiligen Römischen Reich bei den Evangelischen und der Augsburgischen Confession recht verwandten Kirche gebräuchig, in unsere Reime und Gesang gebracht und die vor ausgegangenen windischen Psalmen in ziemlicher Anzahl vermehrt, welche bereits mehrentheils bei dem gemeinen windischen Volk neben den vorigen in Brauch gekommen. Und nachdem die vorigen Exemplaria des sehr angeregten Herrn Trabers Gesangbüchlins, so im 67. Jahr ist unter E. St. Löblichen Namen durch den Druck ausgegangen, nun längst abgegangen, habe ich dieselbe windischen meisten alten und neuen Gesänge zusammen gesetzt, und weil ich allhier die Gelegenheit überkommen, dieselben mit schönen Figuren, Leisten, Noten und Schriften auf eigene Unkosten lassen drucken und E. St. hiemit gehorsamlich habe dediciren wollen: nicht

allein darum, dass sichs ohnedies gebührt, weil des Herrn Primi voriges windisches Cantional zuvor E. St. zugeschrieben worden, dass dieses vermehrte und augirte auch unter derselben, als rechten Possessorn und Patroni christlichem löblichen Namen wiederum ausgehe, sondern auch zur Anzeigung meines dankbaren unterthänigen Gemüths, um die Wohlthaten, so mir von E. St. und sonderlich von derselben geliebten Herrn Vater, besonders als ich noch zu Tübingen gestudirt, und hernach seit ich von einer loblichen Ehrsamen Landschaft in Crain etc. zum Predigtamt in Laibach gnädig erfordert und berufen bin worden, vielfältig widerfahren sind. Demüthiglich und hochfleissig bittend, E. St. wollen diesen meinen und der anderen treuen Christen fleiss und Wolmeinen, so an diesem windischen Gesangbüchlein gearbeitet, ihnen (sich) wolgefallen lassen, und diese meine Dedication dieses augirten Gesangbüchleins mit gleicher Gnade wie die erste, von mir auf und annehmen. Datum Wittenberg am Neuen Jahrstag des eingehenden 84-sten­ Jahres. M. Georgius Dalmatinus.«

Prevod: »Potem ko je častivredni in v Bogu zelo učeni gospod Primož Trubar, moj ljubljeni gospod, patron in po Kristusu oče, že pred mnogimi leti celi Katekizem prenesel v lične slovenske rime in z ljubkimi melodijami pripravil v napeve, nato pa z raznimi slovenskimi psalmi in duhovnimi pesmimi dopolnil ter pred 17 leti pod vašega ST (Salvo titulo) častitim imenom dal v tisk, ni bila korist samo v tem, da so pri nas prišle v navado dobre slovenske pesmi, druge nekoristne in škodljive vlačugarske pa šle v pozabo, marveč je bilo mnogo njih poleg pridig o čisti božji besedi skozi to blagodejno sredstvo podučeno o desetih božjih zapovedih, ki jih poprej niso poznali, o veri in očenašu, ki ju niso razumeli, o glavnih členih svetega krsta in prečastitem sakramentu telesa in krvi Jezusa Kristusa, o katerih pravega pomena in koristi niso vedeli ničesar ter so tako o celem krščanskem nauku dobili potrebno znanje. Nekateri od njih so nato blaženi v Kristusu preminuli, nekateri ki še živijo pa se Bogu za tolikšno milost in dobroto srčno zahvaljujejo. Zatorej, ker je Vsemogočni tudi nam slovencem, našim psalmom in duhovnim krščanskim pesmim podelil viden uspeh, se nisem samo jaz kot najneznatnejši, temveč se je tudi več srčnih kristjanov iz krščanske vneme in ljubezni do domovine zavzelo, da bomo odslej od omenjenega spoštovanega gospoda Primoža in drugih krščanskih učiteljev izbrane primerke nemških in latinskih krščanskih pesmi, ki se v celem svetem rimskem cesarstvu uporabljajo v evangeličanskih in augsburški veroizpovedi sorodnih cerkvah prenesli v naše rime in napeve. Že izšle slovenske psalme pa smo v precejšnem številu pomnožili in so poleg prejšnjih, pri preprostem slovenskem ljudstvu večinoma že v uporabi. Ker so prejšnji primerki pesmaric, ki jih je leta 67 pod vašim slavnim imenom dal natisniti gospod Trubar že davno pošli, sem te stare in nove slovenske pesmi zbral in jih, ker sem tukaj imel priložnost, z lepimi podobami, obrobami, notami in pisavo na lastne stroške dal natisniti ter posvetiti vašemu ST. To pa ne samo zato, ker je tudi prejšna, gospoda Primoža pesmarica bila posvečena vašemu ST, in se zato spodobi da tudi ta razširjena in posvečena knjižica izide ponovno pod istim slavnim krščanskim imenom, pravega gospodarja in zaščitnika, temveč tudi zaradi moje ponižne hvaležnosti zaradi dobrih del ki sem jih bil deležen s strani vašega ST in še posebej od vašega ljubljenega gospoda očeta ko sem še študiral v Tübingenu in nato mnogotero ko sem bil od častitega slavnega deželnega zbora na Kranjskem itd. milostno poklican na opravljanje pridigarske službe v Ljubljani. Z vso ponižnostjo in zavzeto prosim, da bi vaše ST to moje in drugih zvestih kristjanov, ki so zavzeto in dobronamerno delali na tej slovenski pesmarici, sprejeli z odobravanjem, in mojo posvetitev te razširjene in posvečene pesmarice sprejeli z enako milostjo kot posvetitev prve. V Wittenbergu na novega leta dan nastopajočega 84tega leta. M. Jurij Dalmatin.

Zatem prihaja slovenski predgovor: »Pryzhovanie de tu Petie v'cerkvi, kadar se saſtopnu is ſerza poje, Bogu dopade in je pridnu tem mladim Ludem.« S. 1–275 obsega pesmi, zadnje neošteviljenje strani pa register vseh pesmi.

Število psalmov se je v tej izdaji povzdignilo na 20 (1574: 9, 1579: 17). Najbolj je pomnožil število pesmi Dalmatin sam, pridejal je namreč 11 številek, tudi Jan. Schweiger ima eno novo, in 1. A. B.; podpisana je, kakor rečeno, od Bohoriča; 4 nove pesmi so od neimenovanih pisateljev? Od Dalmatina imamo torej do te izdaje 28 pesmi, in on je potemtakem tudi najplodnejši pesnik naše prve dobe.

XXII

Tudi o Dalmatinovi bibliji je obveljal starega rimskega pesnika izrek »habent sua fata libelli«.

Prevod: "Knjige imajo svojo usodo."

Verska inkvizicija na Avstrijskem je bila nasproti protestantizmu samo inkvizicija knjig. Spoznala je s pravim taktom, da je tisek nje najhujši sovražnik, in mu je zatorej ob času, ko je protestantizem že dosegel svojo višino, skušala izpodrezati ravno to glavno žilo. Pričakovati je bilo potemtakem, da se slovenska biblija ne bo dala kar brez nevarnosti speljati v slovenske dežele, in zato sta se Dalmatin in Bohorič že davno pred dovršbo tiskanja pečala s prašanjem, kako bi bilo spraviti biblijo domu. V nekem pisanju z dne 30. julija 1583 (v Dež. Deželnem arhivu kranjskem) pretresujeta vse dotične mogočnosti. Priložnost je pač, spraviti jo z Lipska v Rezno do Donave in odtod do Linca; toda pri tem je dvojna nevarnost, namreč led (ker bi se moralo goditi prevažanje po zimi), potem pa nasprotniki, ki imajo na Donavi dvoje mitnice in carinske urade. Kako je s potjo po suhem iz Lipska v Linc, tega ne moreta izvedeti v Vittenbergu; to bi mogli povedati ljubljanski trgovci, ki to najbolj vedo, kake priložnosti so za vožnjo od Linca črez Freistadt v Lipsko. Skoraj najbolje bi bilo spraviti biblijo iz Vitenberga po Labi v Prago. Do Prage se ni nič bati, tudi v Pragi morda ne, kjer je dovolj zaupnih mož. Iz Ljubljane kupčuje v Prago neki »preganjani kristjan« de Vino iz Trsta, ki ima prodajalnico v hiši gospe Klombnerjeve »am Eck«

Prevod: »Na vogalu«

 (bil je to v tedanjih aktih večkrat imenovan prekrščevavec); on bi mogel kaj povedati, kako bi se dale knjige dalje po suhem prevažati iz Prage. Do Avstrijskega bi ne bilo nevarnosti; na moravski meji ali blizu Dunaja bi se mogla shraniti biblija pri gospodih von Puckheim v Göllersdorfu

Göllersdorf, okraj Hollabrun, Spodnja Avstrija.

 ali kje drugod pri kristjanskih gospodih in deželanih na njih gradovih, da bi se potem o priložnosti spravila dalje.

Tudi za način pošiljanja je bilo treba opreznosti. Sklenilo se je, poslati biblijo z drugim trgovskim blagom vred in s posredovanjem protestantovskih kupcev. V Vitenbergu so biblijo, ko je bil tisek končan in 500 izvodov dovezanih, zabili pod nadzorom Dalmatinovim in Bohoričevim v sode in napravili s tem natančen zaznamek. Šest sodov je šlo na Norimberg, od koder bi jih o priložnosti dalje poslal Jörg Dittmayr, faktor ljubljanskega meščana Sebastijana Andrejčiča. Hans Lebzelter v Lipsku je prevzel pet sodov, da bi jih prav tako poslal v Norimberg Dittmayrju. Juriju Straubu, meščanu in trgovcu v Kamnici na Mišenskem (Chemnitz), so bili poverjeni trije sodje, da bi jih spravil s svojim kupčijskim blagom v Linec k prijatelju Hansu Nusserju za bližnji semenj po véliki noči. Tri skrinje ali zaboji z 18 pozlačenimi in lepo vezanimi izvodi, zapakovanimi v platno, so bili oddani na Dunaj; Hans Reichart na trgu Hoher Markt

Hoher Markt,eden najstarejših trgov na Dunaju.

bi jih imel spraviti do Beljaka in Ljubljane. V Lipsku pri Lebzelterju je ostalo še 13 sodov dobro ohranjenih, dokler se nič druzega ne skaže. Te bi bilo spraviti črez Prago, kjer so se zastran tega dogovorili s Pantaleonom Pischoffom, na Dunaj in potem po ovinku črez Ogrsko na Štajersko, od tam pa s pomočjo štajerskih stanov dalje.

Razpošiljanje se je opravljalo po Dalmatinovem načrtu prav uspešno, dasi je nadvojvoda Karol že februarja 1584 izdal povelje, da je zadržati slovensko biblijo na vseh prehodih notranjeavstrijskih. Največi del vse zaloge je šel črez Norimberg v Salzburg. Najdragocenejša pošiljka fino vezanih izvodov se je poslala s svilo in platnom na Dunaj Hansu Reichartu. V Lincu je prevzel v shrambo Hans Nusser tiste tri sode, ki mu jih je poslal Jurij Straub v Kamnici. Maja meseca 1584 je bilo že precejšnje število vezanih in nevezanih izvodov v Ljubljani, ki so prišli tje po ovinku črez Ogrsko in Hrvaško. Tudi v Beljaku je hranila vdova Margareta Rožmarinka pet sodov s 149 biblijami in 43 izvodi molitvenika Dalmatinovega, ki so bili odkazani koroškemu deželanstvu. Avgusta in septembra je odposlal zadnjih 15 sodov Hans Lebzelter v Norimberg in vsi so dosegli svoj cilj, dasi so nasprotniki hudo pazili in skoraj natančno poznali načrt, kakor razvidimo iz Hrenove tožbe: »Tandem re confecta per Hungariam et extremos Slauoniae et Croatiae fines Carolostadium, inde Labacum et in Carnioliam caute deducta sunt et ex domu provincialium divendita … Biblia aliosque precarios libellos et catechismos, cum mihi a meo Reverendissimo idemque a serenissimo Ferdinando, quos certiores de ea re feci, cura interceptionis fuerit demandata, passimque Viennae, Lincii, aliisque vectigalium

locis et praefectis diligens attentio haberetur, Salisburgi inter pellificum merces, doliis absconditos, in Carnioliam ad miserorum seductionem deportaverunt. Et adhuc (1600) in provincialium domo detinetur magnis aerarii curis et patriae, in fraudem militum et confirmationem errorum, sumptibus.«

Prevod: "Ko je bila stvar naposled končana, so Biblije preko Ogrske in najbolj skrajnih meja Slavonije in Hrvaške previdno pripeljali v Karlovec, od tam pa v Ljubljano in na Kranjsko, ter jih razpečevali iz lontovža ... Ko mi je moj prečastiti in presvetli Ferdinand, ker sem jih obvestil o tej zadevi, poveril skrb za odvzem biblij in ostalih dvomljivih knjig, in ko je bila pozornost na Dunaju, v Linzu in v drugih mitninskih in nadzornih krajih skrbno usmerjena na vse strani, so jih biblije in ostale knjige v Salzburgu skrili med blago strojarjev in jih za zapeljevanje nesrečnikov pripeljali na Kranjsko. Vrh tega (1600) pa jih skrbno zadržujejo v lontovžu na velike stroške blagajne in domovine ter v škodo vojakov in za utrditev zablod."

Dalmatinovo končno poročilo stanovom z dne 26. aprila 1584. leta z nalogi, naročenimi njemu in Bohoriču, sklepa s prošnjo, naj »tega dragocenega zaklada slovenske biblije, dasi satan besni in se togoti zoper njo,« uboga slovenska cerkva postala čemprej deležna. »Es wird ohne Zweifel diese sclavonische Bibel der letzte Nachdruck und Klang des heiligen Evangelii sein, davon Christus selbst predigt, da er sagt: Es wird (vor dem jüngsten Tag) das Evangelium gepredigt werden in der ganzen Welt. Dann wann wir uns recht umsehen, so finden wir, dass nicht allein unter denen, so sich des christlichen Namens rühmen, sondern auch unter den unglaubigen Turken und den grausamen und wilden Moscoviten und auch wohl unter den anderen Völkern die sclavonische Sprach, ja fast in der ganzen weiten Welt gängig und gebräuchig ist. Zwischen welchen so diese unsere sclavonische Bibel durch die benachbarte Leut kumbt, hoffen wir zu Gott, es wird nicht ohne grosse Frucht abgehen, sondern viel Menschen dadurch in rechten Verstand des heiligen Evangelii und alsoder ewigen Seligkeit kommen.«

Prevod: Brez dvoma bo ta slovenska Biblija zadnji natis in glas svetega Evangelija, o katerem Kristus sam oznanja, ko govori: »Evangelij se bo oznanjal (pred sodnim dnem) po vsem svetu«. Kajti če se prav ozremo, ugotovimo, da slovenski jezik ni v rabi samo pri tistih, ki se ponašajo s Kristusovim imenom, temveč je razširjen in v rabi tudi med nevernimi Turki, groznimi in divjimi Moskoviti pa tudi med drugimi narodi po skoraj vsem širnem svetu, med katere bo ta naša slovenska Biblija prišla preko sosedskih ljudstev, kjer bo, upajmo v Bogu, obrodila obilo sadov in mnogo ljudi privedla do pravega razumevanja svetega evangelija in tako v večno blaženost.

Dalmatinovo upanje, da se bo po njegovi bibliji protestantizem dalje širil po drugih deželah, se sicer ni izpolnilo, toda po slovenskih deželah, združenih v tako zvano Notranje-Avstrijsko, je ta biblija gotovo mnogo pripomogla k utrdbi verske prepričanosti, katera je protestantizem še več desetletij podpirala v boju zoper katolike, ki so jim na razpolago vsi duhovni in posvetni prisilni pomočki.

V Ljubljano došle izvode biblije so shranili v deželni hiši in Bohoriču poverili njih razdeljevanje in spečavanje. Iluminiran izvod je dobila knjižnica deželnih stanov. Deželni glavar, deželni upravnik in vicedom Ahac Turn, Jožef Turn, Mertlin Gall, Janez Kisel, Franz Scheyer so dobili po en izvod, vezan v rdeče usnje z zlatom. Opatu zatiškemu, Ludviku Turnu, Adamu baronu von Eck Brdskemu,

Negotovo branje

Wolfu Engelbr. Engelbrechtu Turjaškemu, Janezu Jak. Jakobu Lambergu, Joštu Mordaksu, Krištofu Galu, Vilj. Viljemu Praunspergerju je bil poklonjen izvod s srebrnim okraskom, vezan v rdeče usnje. Drugi so dobili izvode, vezane v belo usnje z zlatim hrbtom; predikantje Spindler, Dalmatin, Truber, Tolščak, Živčič, Savinec, Faschang, Peter (Vlachović) v Metliki, Kasper Kumperger, Krištof Slivec so dobili po en izvod v belem usnju; tako tudi šolski nadzorniki Kočevar, Sindinger, Pantaleon, Steinfelder, Bohorič, Gebhard, Gartner, Vrbec, deželska šola in cerkev v Špitalu.

5. dne novembra je dobil Bohorič ukaz, naj izroči en izvod v rdečem usnju z zlatom tudi škofu, kateri je izjavil »dass ihm ein Exemplar der windischen Bibel anzunehmen auch nicht entgegen wäre.«

Prevod: »da ne bi imel nič proti, ko bi prejel primerek slovenske Biblije.«

Saj je morala biti Dalmatinova biblija v korist tudi katoliški duhovščini, dasi jo je ta nerada videla v rokah priprostega naroda; Valvazor nam v resnici poroča, da rabi Dalmatinova biblija še o njegovem času, torej sto let kasneje, še vedno katoliški duhovščini, da more ta besede svetega pisma »recht krainerisch aussprechen«,

Prevod: »pravilno kranjsko izgovarjati«

 ker ni nobene druge slovenske biblije. Sicer pak je že škof Hren sam izprosil od papeža dovolilo, da smejo posebne zaupne osebe brati krivoverske knjige.

Kar se tiče razširbe biblije po sosednjih deželah, je šlo na Štajersko 330, na Koroško pa 300 izvodov. Korošci jih niso hoteli več prevzeti, češ da tam rabijo predigarji ponajveč nemški jezik in se slovenski govori samo od Drave doli. Od izvodov, namenjenih za Štajersko, je bilo 113 poslanih Juriju Seifriedu von Trübenegg auf Schwarzenstein v celjskem okraju.

Deželani vseh treh dežel so izkazali Dalmatinu hvaležnost s tem, da so mu dali častno darilo po 200 goldinarjev. Razen tega mu je kranjsko deželanstvo odpustilo (26. febr. februarja 1585) dolg 300 goldinarjev in mu je zvišalo plačo, ki jo je dobival kot slovenski predigar, od 240 na 300 goldinarjev. Proti konci leta 1585 je dobil Dalmatin župnijo Škocjansko pri Tur-

jaku od deželnega upravitelja Krištofa Turjaškega, ki je bil zavetnik in fevdni gospod te župnije. Dalmatin pa je to faro oskrboval samo excurrendo.

Upravljati župnijo excurrendo pomeni, da župnik ni ves čas prisoten v tej župniji, ampak jo upravlja (soupravlja) od drugod, upravlja samo tekoče posle. V tem primeru to najverjetneje pomeni, da je Dalmatin župnijo le občasno obiskoval in pridigal, vendar pa v tej župniji nikoli ni bil prisoten dlje časa.

Nadvojvoda Karol je sicer na prošnjo katolikov izdal Turjaškemu povelje, da naj imenuje katoliškega župnika, toda ta ga ni slušal, ker je trdil, da ima pravico oddati župnijo, komur on hoče. Povest, ki hoče iz Turjaka napraviti nekako Wartburg, češ Dalmatin je tamkaj skrit dovršil prelogo svetega pisma, je seveda po tem, kar smo dosedaj povedali, gola pravljica. Turjak ni bil pribežališče slovenskega Luterja, ampak župnijo škocjansko je dobil Dalmatin kot nagrado ali plačilo njegovih zaslug za protestantovsko stvar.

O smrti Dalmatinovi poroča evangeljska matica umrlih: »1589 den letzten Avgust ist um Mittag selig in Gott verschieden der ehrwürdige und wohlgelehrte M. Georgius Dalmatinus, E. E. Landschaft hie christlicher Praedicant und zu Auerberg bei S. Cantian Pfarrer welcher den 1. September bei S. Peter ehrlich ist zur Erde bestattet worden, dem ich Pyroter (Magister Benedict Pyroter) in der Spitalkirchen die Leichpredigt gehalten aus Isaia c. 56, wo der Prophet klaget 'wie der Gerechte umbkomme'.«

Prevod: »Opoldne zadnjega avgusta leta 1589 je spokojno, v Bogu preminul spoštovani in učeni M. Jurij Dalmatin, spoštovane častitljive dežele Kranjske, tukaj v Ljubljani krščanski pridigar ter župnik v Turjaku pri S. Kancijanu Škocjanu; 1. septembra je bil spoštljivo pokopan pri Sv. Petru. Jaz Pyroter magister Benedikt Piroter sem mu v špitalski cerkvi v slovo pridigal iz Izaija 56 pravilno 57, kjer prerok toži o tem, kako umrje pravični.«

O Dalmatinu vemo, da je bil oženjen; njegova žena se je zvala Barbara; od njegovih otrok se navajajo Janez in Marko, ki sta oba zgodaj umrla, in pa več hčerá. Njegovo 128 del obsegajočo knjižnico so prevzeli stanovi za cenilno vrednost 211 gl. glgoldinarjev 13 kr. krajcarjev . Njen zaznamek se hrani v deželnem arhivu ljubljanskem.

Elze, die slov. slovenischen prot. protestantischen Katechismen 95, 96, pripisuje Dalmatinu tudi nemško-slovenski katekizem, o katerem ne vemo drugega, kakor da je bil l. 1584 vpeljan kot učna knjiga deželske šole v Ljubljani. Tiskan je bil najbrž l. 1578 v Ljubljani pri Mandelcu in je stopil namesto »Catechesis slavicae«, katero je spisal za šolo po Brenciju Krelj. Niti tega Kreljevega niti Dalmatinovega katekizma za šole ne poznamo dandanes nobenega izvoda; izginila sta popolnoma.

Med manj imenitne protestantovske pisatelje spada Janž Tolščak.

Janez Tolščak, navadno Tulščak pisano, v nemščini tudi »Feistenberger« imenovan (Elze Post. Postillen 124), je bil sprva katoliški duhovnik, ki se je pridružil reformatorskim težnjam. Že leta 1559. je deloval kot predigar nove vere in je posloval l. 1561. v Metliki; v istočasnih listinah ga nahajamo navedenega kot »Herr Hans Faistenperger« ali sploh »Herr Hans« (Kostr. (Kostrenčič 2, 5, 7); nasproti Vlahoviću, tovarišu v Metliki, ki ni znal ne nemški ne latinski, zvemo od Klombnerja o njem: »Herr Hans ist glerter unnd kann deutsch, dem mag man mit deutschen puechern helfen«.

Prevod: »Gospod Janez je učen in zna nemško, njemu lahko pomagamo z nemškimi knjigami.«

Še istega 1561. l. je bil nameščen zraven Jurišića za deželnega predigarja v Ljubljani; oba sta bila Truberjeva namestnika in sta krepko delovala za novo vero. Po zimi 1561–1562 sta se, kakor rečeno, drug drugega poročila; Tulščakovi nevesti je bilo ime Katarina. Vsled prošnje, katero je poslal ljublj. ljubljanski škof do cesarja, je došlo dne 30. julija 1562. l. cesarsko povelje, da je poleg drugih dejati v zapor tudi Tulščaka. Naslednjega leta (1563.) ga nahajamo zopet kot katoliškega predigarja na starem svojem mestu. Tedaj je bilo toliko cerkvenih poslov, da so kranjski stanovi (meseca avgusta) sklenili, pomnožiti število evangeljskih predigarjev za deželo Kranjsko, češ da Tulščak in Truber ne moreta opravljati več vsega. Kakor znano, je moral Truber koncem meseca julija 1565 zapustiti na cesarsko povelje domovino in deželnim stanovom je bilo poskrbeti za novega superintendenta. Za to službo, za katero je bil priporočan tudi Tolščak, ga niso hoteli imeti, ampak so si izbrali 27-letnega Krelja, trdeč, da je Tolščak bolj sposoben za dijakona. Kakor se dá povzeti iz omenjene škofove prošnje, je bil Tulščak mož rézkega in strastnega značaja in nikakor ne izbirčen v izrazih in besedah. V zunanjih stvareh je presegal celo Truberja. Tako je kazal n. p. gledé vprašanja o koretlju (korni suknji

Negotovo branje

) toliko samovoljnosti, da se je začel prepirati z deželnimi stanovi. Zategadelj je izgubil kot nasprotnik korne suknje svoje predigarsko mesto, kar je odobraval tudi Truber. Pozneje so se pa jeli zopet zanimati zanj. Ob časih kuge se je namreč posebno odlikoval in izdal l. 1579 tudi posebno slovensko molitveno knjigo; dobil je za svoj trud pri kužnih bolnikih večkrat priznalna darila (enkrat 30, potem pa 40 gl.) in kot pisatelja so ga izbrali tudi v komisijo, ki naj

bi pregledala prelogo Dalmatinovo svetega pisma (1581). Postavili so ga zopet tudi za deželnega predigarja; s tem značajem vsaj je zabeležen (1581–1591) v stari krstni, poročni in mrtvaški knjigi v ljubljanskem stolnem arhivu. Kot »govornik pri pogrebih« na šempeterskem pokopališču je imel dosti prepirov s katoliškimi duhovniki te župnije. To nasprotje je tem bolj naraščalo, čim veči so postajali uspehi in napori protireformacije. Med deželnimi listinami nahajamo vlogo ljubljanskih predigarjev na kranjske deželne stanove z dne 7. marca 1587. in med njimi je tudi Tulščak. V njej se pritožujejo evangeljski pristaši, da so jih na javni cesti zasmehovali in psovali. L. 1589 je bil Janez Tulščak kot deželni predigar umirovljen zavoljo starosti in je umrl okoli 1594. leta. Tulščak je imel dva sina, katera je hotel oba odgojiti za predigarstvo. Toda doživel je ž njimi malo sreče in veselja. Starejši, Jakob po imenu, je moral zapustiti l. 1596 tübinški zavod »Tiffernum« zavoljo nepridnosti in drugih prestopkov hišnega reda, mlajšega pa niso sprejeli vanj, ker ni bilo prostora in je imel sam premalo za to potrebnih znanosti (Radič, Kres V, 568).

Kakor poroča Elze (Prot. (Protestantische Post. Postillen 124) po listinah deželnega arhiva kranjskega, se je bavil Tulščak že leta 1572 s prelaganjem Lutrove postile, katere pa najbrž ni dovršil. Zgoraj imenovana molitvena knjižica, ki se nam je ohranila samo v enem izvodu v Kopenhagnu, slove tako-le: Kerzſzhanske leipe molitve za vſe potrebe ino ſtanuve, na vſaki dan skuſi ceil Tiedan, poprei v Bukouskim inu Nemſhkim jeziki skusi Jansha Habermana piſſane, ſdai pak tudi pervizh v ſlouenſzhino ſtolmazhene, ſkusi Jansha Tulszhaka. V Lublani ſkusi Iansha Mandelza, v tim Leitu MDLXXIX. Ta izvod je imel, kakor kaže pripis l. 1594, Hans Ostanneck

(Johannes Ostanech, Labacensis Carniolanus, Anno Dominis Nostri Jesu Christi 1594; Hanns Ostannekh, von Laybach, in Karnten, 1594).

– Tulščak je posvetil knjigo dvema gospéma: »Maria des Herrn. Hansen Kisls zu Kalten Brunn und Ganabitz Ritters Ehgemahel und Margreth des Herrn. Georgen von Rain zum Starmal auch Ehlichem Gemahel beyde geborne Paradeyserin Schwestern«.

Prevod: »Marija, gospoda Ivana Khisla od Fužin (grad Kaltenbrunn pri Ljubljani) in Konjic, viteza itd. soproga ter Margerita, tudi zakonska žena gospoda Jurija pl. Raina od Strmola, sestri obe rojeni Paradeiser.«

Za nemškim tri liste obsegajočim predgovorom pri- haja slovenski na 8 listih (od katerih manjkata po Radiču dva

Tekst v oklepaju je popravljen, vendar smisel popravka ni jasen.

) »Slovenski predguvor, koku ima vſaki keſrzhenik prou moliti«. Zatem so trije listi registra in tekst na 131 listih. List 148 je prazen.

Ortografija Tulščakova je nekaka mešanica kakor v Jurišićevi postili, n. p. v pondelak, v zhetertak, v petak, ogain, sicer se pa ravna po Truberju. Jezik mu je dosti čist, veliko boljši od Truberjevega; člena seveda ne more pustiti.

O Tulščakovem slovstvovanju vemo tudi še to, da je v starosti poslovenil Avenariusovo postilo, katero je l. 1593 revidiral Bohorič; tiskana ni bila, kolikor se vé.–

Kot zbiratelj protestantovskih pesmi si je pridobil zaslug Matija Klombner. On je bil že l. 1527 nekako središče vseh evangeljski mislečih in njegova hiša je bila pozneje njih taborišče. Leta 1529 je postal deželni pisar (deželni tajnik) in tudi pisar deželne sodnije, še pozneje (1548–49) protipisec kranjskega vicedomskega urada; dolgo let je bil v živem pismenem občevanju z baronom Ivanom Ungnadom in 1542 je bil poslan na Dunaj, pri kateri priliki ga je kanonik Pavel Wiener priporočil dunajskemu škofu Frideriku Nausea. Toda že pred 1561. letom je izgubil svoje deželne in cesarske urade in tudi svojo veljavo pri deželnih odbornikih. Leta 1562. bi bil moral biti z drugimi glavarji protestantov kranjskih zaprt, kar pa se ni zgodilo; toda pri tem je prišel v slabo ime zavoljo bojazljivosti, češ da je hotel preganjanju uteči. Ker je mislil, da je Truber raztrosil to vest, postal mu je oseben sovražnik. Poprej iskren prijatelj, pozneje sovražen nasprotnik kranjskega reformatorja, nemirnež, agitator in intrigant, je napredovanje reformacije dosti pospeševal, pa tudi dosti oviral (Elze, Paul Wiener 10). Ta mož je kmalu po drugi izdaji Truberjevega Katekizma (1555) začel zbirati protest. protestantovske pesmi, ki so bile v kaki zvezi z vero ali cerkvo. Ko so jih Truberju 1561 pokazali, je Truber svaril pred tem; Klombner, brez globokejše omike in agitator, bi bil pač rad postal voditelj

začetega cerkvenega gibanja in je burno dirjal naprej, ne da bi bil posebno oprezen v izbiranju sodelavcev in pomočkov; cilj mu je bil ustanoviti kolikor moči veliko, vidno protestantovsko cerkev na Kranjskem; Truber pak je bil bolj oprezen, zmeren in vesten. Velik razloček med tema značajema se je takoj razodel po povodu Klombnerjevih duhovnih pesmi. Bile so po vsebini in obliki tako nedovršene, da je Truber rajši kakor sedmograški reformatorji želel ostati pri latinskih, kakor vpeljati nezadostne slovenske cerkvene pesmi. To ni bilo seveda Klombnerju po volji. Septembra 1561 je tožil baronu Ungnadu: »Herr Primus Truber vermeine noch lateinische Kirchengesänge einzubringen; könnten sie nur mit ihren windischen Kirchenliedern recht aufkommen, bis es besser würde, Herr Primus wolle diese nicht annehmen, vermeine, sie wären nicht gereimt; nun könnten sie nicht alles reimen, die zeit werde es erst bringen und laut machen; sollten sie mittlerzeit sitzen wie die Stummen? Die Lieder bessern so viel in der Gemeinde wie eine schlechte Predigt.«

Prevod: »Gospod Primož Trubar namerava dokler ne bo bolje uporabiti tudi latinske cerkvene napeve, saj naj bi le skupaj s slovenskimi cerkvenimi pesmimi dosegle pravi namen, gospod Primož le-teh noče sprejeti ker meni, da se ne rimajo, sedaj še ni vse v pravih rimah, čas bo prinesel svoje in postavil na svoje mesto. Ali naj medtem sedijo kot mutci? Te pesmi verski skupnost koristijo toliko kot slaba pridiga.«

Truber je hotel rajši čakati, da pride čas za to. Toda že se je raznesel glas o teh pesmih, tako da je Weixler v Kostelu prosil Klombnerja, naj mu jih dopošlje (23 jun. junija 1560). Ker je šel Jurij Cvečič in Jurij Jurišić ravno v Tubinge k Ungnadu s tiskarskim učencem dne 10. jul. julija 1562, je porabil Klombner to priliko in je brez znanja Truberjevega naročil Jurišiću, naj jih objavi. Dne 28. novembra 1562 je zopet pisal o tem Ungnadu: »Pesmi so Lutrove pesmi in samo na slovenščino preložene, pojejo se po nemški (Lutrovi) viži ali melodiji; gospod Gregor je prosil zanje za svoje metliško slovensko in hrvaško cerkev. Mi jih že bomo zagovarjali in odgovarjali za nje.« (Kostrenčič ima to pismo zelo pomankljivo in so listine izdane zelo slabotno!!). Vendar se je tisek odlašal do nastopnega leta. Dne 28. julija 1563 je poslal Klombner Ungnadu še mladega Lenarda Mravljo iz Ljubljane, ki bo pridno pomagal pri tiskanju in bo koristen zlasti pri tiskanju pesmi, katere zna vse peti; pobožen je, dobrih ljudi otrok in dober kristijan in utegnil bi celo biti dober za duhovnika v svoji deželi; pesmi pa bi se gotovo dobro spečavale (Kostrenčič zopet nič o tem!). Potemtakem so se torej

pesmi natisnile v 1000 izvodih. Do 24. sept. septembra 1563 pa jih še ni bilo v Ljubljani; naposled pa so vendar prišle te »Duhovne pesmi«, pri katerih se je zlorabljalo Truberjevo ime, ker so se kot prvi del zbrale nekatere njegovih pesmi. O knjigi sami glede vnanje oblike in pisateljev smo že govorili pri obravnavi Ungnadovega delovanja in deloma pri Jurišiću. Povedati je še nekaj besed o njih izviru in vsebini. Pesmi drugega dela se nanašajo na stvaritev, vero, očenaš, krst, obhajilo, advent, božič, trpljenje Kristusovo, veliko noč, binkošti in na besedo božjo; med njimi so psalmi, smrtne in pogrebne pesmi, molitve jutranje, večerne in pred kosilom in po kosilu, naposled hvalne in zahvalne pesmi. Mnogim so pripisane začetnice melodij, kakor se pojejo; n. pr. nemški:»Gelobet pist du Jesu Crist, Der Tag der ist so freudenreich, Vom Himmel kam der Engel Schaar, O du armer Judas, Christ lag in Todesbanden, Christ ist erstanden, Nun bitten wir den Heiligen Geist, Komm Heiliger Geist, Nun last uns den Leib begraben, Mitten wir im Leben sind, Kommt her zu mir, spricht Gottes Sohn, Ach Gott vom Himmel sieh darein, So woll uns Gott genädig sein, Ich ruff zu dir Herr Jesu Christ, Erhalt uns Herr bei deinem Wort, usw

7 vrst naslovov v mešanem zapisu, v glavnem v gotici: Hvaljen bodi Jezus Kristus, Ta dan:je poln veselja, Z nebes je truma angelov prišla, O ti ubogi juda, Kristus je ležal v smrtnih sponah, Kristus je od mrtvih vstal, Prosimo zdaj Svetega Duha, Pridi Sveti Duh, Pustite naj pokopljemo to telo, Na sredi smo življenja, Pridite k meni, govori Sin božji, O Bog ozri se iz nebes, Naj Bog nam izkaže milost, H tebi kličem Gospod Jezus Kristus, Ohrani nas gospod v tvoji besedi.

Od pisateljev je, kakor sem že povedal, za gotovo uganiti samo Lukeža Cveklja. Prej je bil on trgovec, 1561 pa svetovavec ljubljanskega mesta, bližnji sorodnik Truberjev, ki ga imenuje Vetter (stric, bratranec), med tem ko ga Ungnad imenuje njegovega svaka.

V tej pesmarici je tudi nepodpisana pesem, ki je bila povod nadaljnim prepirom in neprilikam. Glasi se:

Le tu se puie vti vishi: O du armer Judas etc.

O vy hudi fary, kai ſte ſturili, Ker ste nas obrupali ob ta dar Boshy, Satu morete terpeiti noter vtim pekli, Luciferieui hlapci morete biti vekumei. O vy hudi fary, kay vy delate, Chriſtusa moryte inu preganate, Ta vinograd Boshy doli tarete, Inu ſtu Rimsku kurbu preshushtuiete, Bug ſmili ſe zhes vas.
XXIII

Truber je, kakor sem že poročal, sprejel to Klombnerjevo delo z velikim začudenjem in z veliko nevoljo; tudi deželni odborniki ga niso radi videli. Kako tudi ne! Zoper nasvet Truberjev in zoper njegovo vedenje so bile natisnjene te pesmi z njegovim imenom na naslovu. Za cerkveno rabo se uba knjiga ni zdela primerna, pesem zoper katoliško duhovščino se mu je zdela kar naravnost dražljiva, ki bi težavno stališče lahko le še bolj poslabšala. To je bilo vzrok, da so deželni odborniki v pismu do Ungnada z dne 9. decembra 1563. opomnili v pripisu: Zdi se jim, da so bile neke slovenske pesmi, ki so jih deloma tudi videli, zunaj na Virtemberškem tiskane in so tudi prišle v deželo, katere imajo spredaj ime njih predigarja Pr. Truberja, in potem še pesmi drugih manjših ljudi, ki bi bolje storili, da bi se učili, kakor da uče druge; med temi pesmimi je tudi ena brez imena, kako je peti »O du armer Judas« zasramljivo o župnikih in duhovnikih; »auch seind diese Lieder ausser den von Truber schon vorlängst verfassten und gedruckten, so vil deren sonst gleich zulässig wären, mit den Silben nicht ordentlich nach der Quantitat gesetzt«;

Prevod: »O ti ubogi Juda« »Tudi so te pesmi, razen teh, ki jih je Trubarj nedavno spisal in dal natisniti, koliko bi jih bilo takoj dopuščenih, v besedah z ozirom na število slabo zložene«

ker se je to vse brez njih in Truberjevega vedenja in volje storilo in se tako neporednost meša pod sijaj dobrih in lepo zloženih pesem, kar je navadnemu človeku bolj v pohujšanje kakor v korist: zato ga prosijo, naj tiskarjem in korektorjem ukaže in zabiča, da naj odslej nič ne sprejmejo brez njih, odbornikov, vedenja in pritrdila; zakaj, če pridejo oni, odborniki (stanovi) zastran tega v nemilost pri cesarju ali vojvodi virtemberškem, bodo tiste, ki tako samolastno ravnajo, poklicali na odgovor; oni odborniki sami dobro vedo, da nikakor ni gospoda Ungnada volja, dati v natisek kaj neporednega in nepotrjenega.

Ungnad, na katerega je vplival v Urahu se baveči, že več časa Truberjev sovražni in s Klombnerjem zvezani hrvaški prelagatelj Štefan Konzul, je odgovoril na to v pripisu odgovora z dne 11. marca 1564 l. ne brez bridkosti: Kar se tiče pesmi, bodo zanje odgovarjali Klombner, gospod Jurij Jurišić in drugi, ki so jih naredili, tem bolj, ker jih je gospod Truberja svak Luka Cvekelj tudi nekaj napravil; oni so jih po Jurišiću poslali vun na Virtemberško in niti on niti nihče ni vedel, da se to ni zgodilo z vedenjem in po nasvetu Truberjevem (Jurišić je pač to moral vedeti). Ko je torej slišal, da so bile pred nekimi leti pete in še v navadi, in jih je Jurišić v Tubingah, kjer so se tiskale, in ne tukaj, sam popravljal, ni vedel drugega, kakor da bodo služile cerkvi, in je ravnal tako po najboljši vesti; da se je s pesmijo »O du armer Judas« napravil tako velik greh, da se je bati celo cesarjeve in vojvodove nemilosti, to se mu res zdi čudno, ker se je vendar pesem že pred mnogimi leti pela brez pohujšanja in je Anton Dalmata sam rekel, da je slišal pesem peti: »Es ist nur ein unnöthig Berg aufgeworfen; denn der Kaiser hat viel mehr Ursach auf Herrn Truber Ungnade zu werfen, als auf den armen Judas, dieweil Herr Truber die ganze päpstliche Kirche umstösst …«

Prevod: »Nagrmadilo se je samo cel kup nepotrebnega, kajti cesar ima veliko večji povod, da svojo nemilost strese na gospoda Trubarja kot na ubogega Juda, saj gospod Trubar prevrača celotno papeževo cerkev.«

Toda prepričani naj bodo, da so tam (v Urahu) ne bo tiskalo nič slovenskega, kakor kar sami pošljejo tje in to z vedenjem vojvode virtemberškega; zatorej naj, kar pošljejo slovenskega v tiskarnico, pošljejo vselej z nemško prelogo, ker se hoče vojvoda o vsem trdno prepričati in si on sam (Ungnad) ne more vzdrževati za to posebnih tolmačev; to se bo potem tiskalo v Tubingah, če se tje pošljejo tudi korektorji; če pa ne bodo imeli v Urahu dela z biblijo (hrvaško), vtegne se tiskati tudi v Urahu; kaj pa bosta gospod Anton in gospod Štefan mogla ali smela pri tem storiti, to bodo razvideli iz istočasnega njunega pisma, ki ga pišeta gospodu Truberju.

Istega dne kakor odborniki, 9. decembra 1563, je pisal Ungnadu tudi Truber, toda ne da bi več v njem omenil stvari zastran pesmarice. Vendar se ni mogel zdržati, da ne bi v nekem poznejšem pismu z dne 8. maja 1564. l. v neki prilogi rekel: Mnogo denarja bi rad dal, da bi njegovega imena ne bilo na slovenskih pesmih, zakaj dosti jih je tako slabo rimanih in tako slabo popravljenih, da se mora sramovati. ...

Nečitljiv vrinek treh besed

Nato mu ni Ungnad v prvem odgovoru z dne 28. maja 1564. l. nič pisal, pač pa v pristavku pisma z dne 6. junija 1564. l.: O tej stvari sta mu že oba gospoda Anton in Štefan že prej pisala, kako je ž njo; pesmi so mu (Ungnadu) bile hvaljene za pripravne in dobre in zato jih je, ko so bile tiskane, poslal na Kranjsko. Truber naj bi jih bil vzel in popravil napake; zavoljo take malenkosti bi ne bilo treba nobenega prepira; pošlje naj vsaj sestavek napak, morda se da stvar kako popraviti; toda na tako škodo ni mnogo dati, razen če bi kedo imel preveč denarja; saj pesmi tudi niso zoper kristjansko vero.

Na Kranjskem niso mogli pritrditi Ungnadu glede pesmi, tudi niso mogli razumeti, kako hoče Ungnad popraviti napake v občinstvu že razširjene knjige, ki je že sama na sebi bila napaka; potrpežljivo so prenašali razkačenost in osebne bridkosti starega moža, ki je svoja zadnja leta in svojo imovino posvetil razširjanju evangelija med Hrvati. Truber sam je spoznal važnost in potrebo cerkvene pesmarice za evangeljsko cerkev na Kranjskem, toda zahteval je, da naj bodo pesmi dostojno vzvišeni rabi v cerkvi primerno dovršene; v istem času pa on sam ni mogel ničesar v tem oziru storiti, ker je imel dosti opraviti z drugim nujnejšim opravilom, cerkvenim redom. K pesmim se je zopet povrnil še le, ko je zapustil kranjsko domovino ter je »Duhovne peismi« izdal v popravljeni, prenarejeni izdaji, najbrž pod naslovom Katehizma, ki je doživel 6 izdaj, o katerih sem že govoril pri Truberju in Dalmatinu.

Med pesniki teh pesmaric nahajamo poleg drugih že omenjenih pisateljev še nekaj njih, o katerih še nismo spregovorili. Med temi so:

Janž Švajger (Schweiger), sprva je bil duhovnik v Kočevju, pozneje je prestopil k protestantizmu in je bil do 1569. leta župnik v Metliki; o veliki noči 1569. leta je prišel za slovenskega predigarja v Ljubljano; 1580. leta je z drugimi predikanti podpisal formulo concordiae ter je bil 1581. ud ljubljanske komisije za pregledovanje Dalmatinove preloge sv. pisma. V začetku leta 1585. je prosil iz ozirov na zdravje za 1-2 leten dopust v Škocjan pri Turjaku, kjer mu je hotel dati gospod Krištof Turjaški župnijo, da bi mogel kadarkoli priti v Ljubljano; toda še preden se je to zgodilo, je umrl v Ljubljani dne 25. februarja 1585 ter bil pokopan pri sv. Petru. Schweiger je bil oženjen ter je zapustil sina Andreja, kateri je pozneje sam postal evangeljski predigar na Kranjskem. – Schweiger je sodeloval pri Truberjevi knjižici »Try duhovske Peisni« 1575, za katero je zložil (po evangelistu Luki 2.) božično pesem 10 strof po 10 vrst, od katerih se ena strofa glasi:

Ta Rimſki Caeſar Augustus Ta ie ſam ſapoueidal: De bi ſe shazal ta ſuit vuβ Nikogar ne pregleidal. Vſse Iude od ſueiga doma Bodi si lih zhigar ſtana Ie morel shazan biti. Kletu perui shacingi Inu veliki Geringi Ie morel vſaki pryti.

Ta pesem je prešla tudi v 4. in naslednje izdaje Truberjeve pesmarice. Ena njegova pesem je še prišla na svetlo v 5. izdaji, ki jo je oskrbel Dalmatin.

Drugi taki pesnik je Marko Kumpreht iz Ljubljane, sin Meljhijorja Kumprechta, vojaka pri guardii ljubljanskega gradu. Obiskoval je leta 1572-82 evangeljsko deželsko šolo v Gradcu, dobil 1582 eden od štipendijev, ki jih je na novo ustanovilo kranjsko deželanstvo; potem je študiral 1582 in dalje v Strassburgu, se tam oženil in postal 1588 predigar v Ljubljani in obenem pri grofu Ahacu Thurnu v Križu pri Kamniku; udeležil se je kot vojni predigar dveh vojn zoper Turka ter se je vdovec na novo oženil 1592. leta z Judito Bohoričevo, hčerjo starega Adama Bohoriča. 1598. bi bil moral biti avgusta meseca s Felicijanom Truberjem in Janezom Znojilšekom zaprt, bil pa je 1598. leta pregnan (tako tudi njegova žena 1599) in 1600. ga je dežela odpustila z odškodnino 200 r. renskih t. tolarjev , s spričevalom in priporočilom. Od njega imamo v zadnji izdaji cerkvene pesmarice, ki jo je oskrbel Felicijan Truber, 7 pesmi. Velikonočna pesem slove v začetku:

Jezus Kristus naš odrešenik Od grehov pomočnik Je od smerti vstal, Paklensko ječo rezdal,– Kyrie elejson Kir je pres greha rojen bil, Boshji serd je nossil, Nas s'Bugom smiril, Njega lubesan dobil, Kyrie elejson! itd.

Druga »ta kratku Agnus Dei« slove:

Jagnje boshje nedolshnu Na tem krishi offranu: Vselej volnu snajdenu, Naj si sashpotovanu: Vse grehe si nosilu, Vernim Nebu dobilu, Usmili se zhes nas, o Jesu!

O nekem drugem protestantovskem pesniku, Lukežu Klincu, nam ni znano nič podrobnega. Najbrž je bil iz Višnje gore, ker tam nahajamo že l. 1470. nekega meščana Jurija Klinca. On je poslovenil eno božično pesem »De coelo venerat exercitus Angelorum«:

Od neba prido Angeli, Tem pastirjem so pravili De enu ditece mladu Leshy v enih jaslih teshku.

Za pesmarico si je pridobil zaslug, kakor smo že slišali, tudi zadnji nje izdajatelj Felicijan Truber, zaslužen za naše slovstvo tudi v drugih ozirih. On je mlajši sin začetnika našega slovstva, rojen v Kemptnu okoli l. 1553. Študiral je v Tubingah, v kneževem zavodu, in je bil l. 1580 poslan v Ljubljano v stvareh formule concordiae; tam se je pokazal dobrega predigarja in je bil zato poklican na Kranjsko, kjer je deloval najprej kot nemški, potem pa tudi še kot slovenski predigar. Udeleževal se je revizije Dalmatinovega prevoda sv. pisma, sodeloval je v šolskih stvareh pri reformi (1581) in je oddal svoje mnenje o Frischlinovem drugem šolskem načrtu (1583). Po Dalmatinovi smrti je dobil kot najstarejši v ministrstvu plačo 300 goldinarjev (22. januarja 1590). Ko se je večkrat mudil na Virtemberškem, je stopil z JernejemSimplicijem vred kot slovenski pastor na čelo evangeljske cerkve kranjske; po smrti KrištofaSpindlerja se je namreč urad superintendenta evangeljske cerkve kranjske zavoljo dvojezičnosti v deželi razdelil in je bil imenovan poseben superintendent za nemško, poseben za slovensko cerkev. Slovenski superintendent je torej postal Felicijan Truber. L. 1594. pak mu je bilo naloženo tudi superintendentstvo nemške cerkve, ker je Simplicius umrl. Deloval ni samo na Kranjskem, ampak tudi v Tubingah pri slovenskih knjig raziskovanju, in pa kot požrtvovalni dušni pastir svojih vernikov v letih preganjanja 1598-1600. Leta 1596. se je oženil; pri tej priliki je mestna godba, ki je prostovoljno spremljala svate, dala nasprotnikom luteranov priliko, da so prvega predigerja v deželi kaznovali z veliko globo, ker je prestopil prepoved šumnega praznovanja. 13. februarja 1598. l., katero je postalo kranjskim luteranom tako usodno, si je kupil Felicijan Truber lastno hišo v Ljubljani od nekega Gregorja Wreganda, na trgu med mestno orožarnico in hišami Albrehta Gilmsa ob zidu pri Ljubljanici. Tako malo so protestantje pričakovali nevihto, ki se je zbirala nad njih glavami. Kar pride 8. avgusta 1598. leta povelje, da je zapreti Felicijana Truberja in uradna njegova tovariša Jurija Klementa in Marka Kumprehta.

Potem so bila izdana povelja (22. oktobra), da je pregnati iz dežele vse predigarje; brez domovja so se ti skrivali iz pribežališča v pribežališče po gradovih plemenitašev, dokler jih ni vedno resnejše preganjanje prisililo oditi v pregnanstvo. Felicijan Truber se je mudil najprej v Moravčah, potem po drugih gradovih, predigaje od enega do drugega in delé sakramente; zato je vicedom takoj ukazal deželnemu sodniku, da naj gre za Truberjem in ga prime. Ko pa je prišel ta uradnik na grad Belnik (Wildenegg), je zahteval njega posestnik Maks Gall od deželnega sodnika, da naj mu najprej pokaže patent; ko ta to stori, mu Gall ni več hotel vrniti patenta, ampak mu je na njegovo zahtevanje odgovoril s psovkami, da naj se pobere domu. On (Gall) se bo že s sosedi posvetoval. Tako je moral deželni sodnik oditi brez kakega uspeha. Stanovi so Truberja branili in varovali neprenehoma, dokler ni naposled meseca marca 1600. l. zapustil dežele in se preselil na Virtemberško, kjer je postal župnik v Grünthalu.

Ginljivo se je poslovil FelicijanTruber od stanov, proseč Boga, da naj da njim in njih družinam dolgo zdravje, srečno vlado in močno zmago zoper starega sovražnika, Turka, da naj nje in njih ljube otroke in potomce obvaruje temote ter jih ohrani pri spoznani resnici svetega, edino zveličanega evangelija, pa jim naposled dodeli iz milosti krono časti in večno zveličanost.

Za tiskanje slovenskih knjig je skrbel mag. Felicijan Truber s tem, da je stanove pregovoril, naj dado na svetlo Lutrovo postilo, katero je zapustil v rokopisu njegov oče Primož. Rokopis je pregledal, kakor smo slišali, Savinec. Felicijan sam je v Tubingah nadzoroval tisek knjige, ki je izšla 1595. leta v 800 izvodih. Pri tisku te postile je pomagal tudi teolog JanezWolfinger, kateremu so stanovi poklonili za to 40 gold. goldinarjev renskih. Nemški pregovor je spisal Felicijan sam, slovenskega Savinec. Felicijan Truber je oskrbel tudi novo izdajo pesmarice (v 500 izvodih) in izdajo Znojilšekovega Lutrovega katekizma v 500 izvodih. Da so se te knjige spravile na Kranjsko, je posredoval mag. Jeromen Megiser, rektor evangeljske stanovske šole v Celovcu. Stroški so znašali vsega vkupe 2000 goldinarjev; pri delu se je uporabljalo 15 stavcev in tiskarjev.

Med knjigami, ki jih je dal natisniti Felicijan Truber, je tudi 2. izdaja Dalmatinovega molitvenika »Krszhanske lepe molitve«. To delovanje Felicijana Truberja je zadnji veči napor protestantizma. Po prelogi svetega pisma vidimo sploh nekako vtrujenost, v enajstih letih sta izšli samo l. 1585. dve knjigi, potem pa je še le črez 10 let zadnjič zabrlela luč krepkeje, preden je ugasnila. O pisateljih teh dveh omenjenih knjig pa nismo natančno podučeni. Ker sta tiskani v Wittenbergu, se spravljajo v zvezo z Dalmatinovim imenom, toda gotovega se ne dá dokazati nič. Tisek pak je morda res popravljal že imenovani mag. Pyroter iz Loke (po drugih iz Ljubljane), ki je v l. 1585 še študiral v Wittenbergu. Prva teh knjig je (opisal je obe Oblak v Letopisu 1896. l. 244 nastl.) Agenda, tu je koku se te iminitische Boshie slushbe opravlajo. V Bittebergi 1585. Edini izvod, ki se nam je ohranil, ni popoln, ker manjka naslovnega lista. Lastnina je prof. Milčetića v Varaždinu in jako majhna knjižica, ki šteje brez naslovnega lista samo 22 listov najmanjše osmerke.

Knjižica je prevod nemškega spisa »Wittenbergische Kirchenagend«. Da ni Truberjevo delo, se lahko z gotovostjo trdi, ne samo, da je natisnjena v Bohoričevem rokopisu, ampak tudi jezik ni Truberjev. V njej ni najti niti tuj, suj, tujga itd., ampak tvoj, svoj, tvojga, ne nom vom, ampak nam vam, ne kralevstvo ampak krajlestvo, kakòr in ne Trub. kokèr, drugači in ne drigači. Toda dalje kakor do tega negativnega rezultata ne pridemo na podlagi jezika. Jezik je Bohoriču in Dalmatinu normalizirana književna slovenščina brez vseh individualnih posebnosti. Oblak misli, da je prevod delo kakega mladega v Nemčiji živečega slovenskega protestanta; po mojem mnenju bi se dalo misliti ravno na Pyroterja, katerega je morda slavna misija Dalmatina in Bohoriča v Wittenberg, kjer je ž njima občeval, navdušila za slovensko pisateljevanje v protestantovskem duhu.

Ta knjiga ni seveda prva protestantovska agenda. Kakor vemo, je že Truber v Katekizmu s dveima islagama (1575) 409-488 objavil enak list s posebnim naslovnim listom: Ta mahina agenda. Toda Truberjeva agenda je dosti obsežnejša od samostalne iz l. 1585., ne oziraje se na to, da jej je dodal še mnoge molitve, katerih ni v poznejši agendi. Vendar se tudi v knjigi iz l. 1585 da opaziti vpliv Truberjeve agende. Četudi je imel nje prelagalec pred sabo nemški izvirnik, vendar se naslanja njegov prevod na Truberja, ker se obe agendi na mnogih mestih skoraj do besede strinjata, zlasti v početku knjige. Seveda so v agendi iz l. 1585. mnogi odstavki zelo skrajšani; toda novejši prevod je preciznejši in gladkejši. Vendar moramo reči, da je agenda iz l. 1585 samostalno delo in ne samo druga izdaja Truberjeve; saj se gledé vsebine obe agendi ne strinjata; v Truberjevi je mnogo predgovorov, molitev itd., katerih ni v samostalni knjigi; nasproti ni v Truberjevi agendi celega obširnega odstavka »od nagliga krščovanja«. Obširno poglavje »koku se ima obhajilo držati« se kar nič ne strinja s Truberjevim. V agendi iz l. 1585. nahajamo v tem poglavju kratko »opominjanje«, to je nauk o pomenu obhajila, v Truberjevi pa štiri predige ali predgovore z dosti obširnejšim podukom, zato pa ni v njem »opominjanja k očiti izpuvidi«, ne »forme te absolucije«. Samo zahvalna molitev po obhajilu se nekoliko strinja s Truberjevo, vendar je mnogo krajša. Odstavek o zakonu, ki prihaja potem, se skoraj popolnoma razlikuje od Truberjevega o istem predmetu, samo molitev se skoraj docela strinja z molitvijo Truberjevo. V obeh izdajah se kolikor toliko strinja tudi poglavje »koku se ima krščovati«, dasi so tudi tukaj precejšne razlike.

Istega leta kakor ta agenda je zagledal beli dan tudi Ta kratki virtemberski catechismus ali ty potrebnishi shtuki prave isvelizhanske vere, sred enimi kratkimi vsakdajnimi molitvami inu Hishno Tablo. Johan Brentzen Catechismus windisch. Withebergae 1585. Elze je naštel v knjižici »24 (signierte) Blätter«, Oblak pa piše o »tej komaj 19 listov obsegajoči« knjigi. Po Elzeju sta dva lista prazna, torej ostane še vedno 22 listov. Ker so Oblakovi popisi starih knjig sploh pomankljivi – vse je pregledoval v naglici –, je bolj verjeti zelo vestnemu Elzeju. Pravopis knjižice je Bohoričev, jezik pa po Dalmatinu in Bohoriču določeni književni jezik. Prva polovica knjižice, obsegajoča katekizem, se ne more imenovati samostalno delo ali nov prevod, ker je samo nekoliko predelana in popravljena izdaja katekizma, ki ga nahajamo že v Truberjevi knjigi »Catechismus s dveima izlagama«. Že v naslovu Truberjeve knjige beremo »Catechismus mit der Herren Brentij und M. C. VischersAußlegung«

Prevod: »Katekizem z gospodov Brenza in M. C. Višerja razlago«.

; v njegovi knjigi obsega ta katekizem 20 strani (20-40). To poglavje razen zadnjih strani se nahaja nekoliko popravljeno v samostalnem katekizmu iz l. 1585. Druga polovica, hišna tabla, se ne strinja s Truberjevo hišno tablo. Katekizem iz l. 1585 pak se odlikuje od Truberjevega prvega poglavja, s katerim se močno strinja, po preciznem prevodu, točnejših izrazih in kratkosti. Kjer rabi Truber več besed ali izrazov za en nemški izraz, se nahaja tudi v novem katekizmu samo eden izraz.

Kedo je ta katekizem izdal, tega knjiga ne pove, ki je vrhu tega brez vsakega predgovora. Elze misli, da je vsaj izdajo spraviti v zvezo z Dalmatinom, s čegar prevodom v bibliji se strinja geslo na naslovnem listu »Pustite Otrozhizhe k'meni pryti, inu jim nikar ne branite: Sakaj tacih je krailestvu božje« v besedi in pravopisu. On domneva, da je ta natisek oskrbelM. Benedikt Pyroter, učiteljev sin iz Ljubljane, ki je bil kasneje tam predigar in je pokopal Dalmatina, in kateri se je mudil takrat ravno v Wittenbergu (1585), ter se je tudi v Lipskem dogovarjal s trgovcem Lebzelterjem zastran prevažanja slovenske biblije. Iz teh dveh knjižic pa vidimo, da se je prot. protestantovska književnost sčasoma, proti koncu prot. protestantske dobe v marsičem naslanjala na prejšnja dela, in da se je to, kar so prvi pisatelji spisali, popravljalo in predelovalo, kar je seveda popolnoma naravno, ker vsaki rad porabi gradivo, ki mu ga je s trudom pripravil že drugi.

Redakcijska pripomba: »(Felic. Truber)=152« »Dalje«

Felicijan Truber je oskrbel tisek, kakor sem ravnokar omenil, novega katekizma. Pisatelj tega katekizma je Janez Znojilšek iz Ljubljane, rojen 1568. leta. Izgubivši že zgodaj očeta Blaža Znojilšeka, podpirali so ga drugi. Tako vemo, da ga je Bohorič 1583. leta vzel s sabo v Wittenberg, kjer je pomagal pri branju in popravljanju sv. pisma. Od 1584-1586 leta je obiskoval šolo v Pforti, od 1587-88 leta pa je študiral v Wittenbergu. Od 1588-90 leta je bil kolaborator na deželski šoli v Ljubljani. Leta 1590 je dobil dopust in vseučiliško štipendijo ter je dokončal vseučiliške nauke od 1590-91 v Jeni, kjer je dobil čast magistra. Potem je postal 1592. leta predigar v Ljubljani, 1594. cerkveni in šolski nadzornik. Tega leta se je oženil s Suzano Spindlerjevo, hčerjo umrlega superintendenta Krištofa Spindlerja. Julija meseca 1598. leta je bil pregnan s Kranjskega. Zato je šel na Hrvaško h grofu Juriju Zriniju, tam je bival v različnih krajih: Ozlju, Čakovcu, Varaždinu in Nedeljišču. Leta 1599 se je vrnil skrivoma na Kranjsko, mudil se pri gospodu Pečoviču v Sv. Martinu pri Lancprešu

Neberljiv popravek

ter je ušel zaporu z veliko silo. Njegova žena je bila pregnana 1599. leta; mater in sestro pa je vrgel 1601. škof Tomaž Hren v ječo, ker nista hoteli postati katoliški, on sam je ubežal na grad Cvetež, tri milje od Novega mesta, kjer je dobil l. 1600 od dežele izpust iz službe z odškodnino, spričevalom in priporočilom. S Kranjskega je šel v Tubinge 1602, bil je od 1602-9 učitelj v Sontheimu v grofiji Limburg, 1609-15 pa predigar v Hernalsu pri Dunaju ter je umrl 1617. leta (Elze, Ges. Gessangbücher 36).

XXIV

Znojilšek je spisal zadnji slovenski protestantovski katekizem, ki ga je dal v Tubingah natisniti Felicijan Truber. Izšel je pod naslovom: Katechismus Doctoria Martina Luthra. Sred nekaterimi vproshnami, kakor bodo teiste v' ti Karshanski Cerqui v'Syrendorffi, v'dulajnim Oesterrejchi dirshane. Ishlosen skusi Philippa Barbata, etc. v Nembshkim Jesiku. Sdai pak snov Tolmazhen na Slovenski ali Kranjski jesik, skusi Jansha Snoilshika. Drukan v Tibingi, skusi Georga Gruppenbacha Anno 1595. Ta knjižica v 80 obsega razen naslovnega lista 213 ošteviljenih strani in naposled eno prazno stran. Na strani ...

Manjka številka strani

je predgovor M. Cirijaka Spangenberga; na strani 5-43 dopis (ali predgovor) predigarja Philippa Barbata: »Tei dobru roieni gospej, gospej Vrshuli od Zelkinga v Syredorffi etc., rojeni od Fraga etc., moji Gnadlivi Gospej inu Botri« s podpisom »V Syrendorffi, ta 3. maja M. D. L. XXII. V. G.

PodloshniPhilippus Barbatus, Gerlicus, pridigar.« Stran 44 je prazna, na 45 se začenja tekst Lutrovega katekizma v šestih delih (z izlagami) pod napisom: »Katechismus Doktoria Martina Luthra, sred nekoterim vprashaniem« ter gre do str. 181. Na str.182 je »ta iutrovi inu vezherni shegen. Koku en hishni ozha ima svojo Drushino s Jutra in v' vezher vuzhito moliti.« Na str. 186 so »Molitve per misi, Benedicite inu Gratias.« Na str. 194-210 je »hishna tabla ali kratki navuki is svetiga pisma, koku ſe ima vſaki karſhenik v ſvoim ſtanu po Boshji voli sadèrshati«. Na strani 109 je na vprašanje: »Kaj ſvetu Pismu ti gmaini porozhi?«, odgovor v verzih:

Vſaki sturi v'ſvojim ſtanu, Kakur je tukaj piſſanu: Tako mu bo Bog ſrezho dal, De bo na Semli dobru ſtal.

Na strani 110 je prav tako odgovor na vprašanje »Kaj doctor Luther od probiſhtva (ženstva) piſſe?« Ta odgovor slove:

Tar so gviſhnu dobri Moshje, Kir ſe k'eni sheni drushè. Ta shena je vredna zhaſti Kir svuiga mosha nepuſti En mosh ima rad potèrpit, Sheno za svuijo neimit, Shena mora sastopna bit, Moshke navade ſe vuzhit. Taku bode Bug gnado dal, Da nym bo sakon dobru djal. On bo branil, denym Hudizh S'kunſhtjo ne bode ſtoril nizh. Ta mosh more sam Hlapèz bit, Zhe hozhe Hiſhi prou ſturit. Goſpodinja za deklo ſtuj Zhe hozhe shaffat ta prid ſvoj. Drushina ta nizh nesposnà Koku je pohiſtvu rounà, Satu kir nizh ni laſtniga, Ne bodi ſhe kai pridniga.

Katekizem obsega tudi »Eno karſhanſko Molitvico supar te ſramotne lashi«, kje, se ne da posneti iz zmešanega popisa pri Elzeju. Str. 212 je »Ena molitvica za otroke, za obderžanje svetega Evangelia, inu vun streblenje vseh krivih navukou«. Str. 213 obsega na koncu: »Bogu bodi hvala«. Katekizem se je natisnil v 500 izvodih.

Ta katekizem je v slovenski književnosti zanimiv zaradi tega, ker ni strogo evangeljski. Njegov pisatelj Filip Barbatus (Bartmann) je pripadal namreč posebni luteranski sekti, katere ustanovitelj je Istran Vlačić, učenec Grbčev in Melanchthonov; glavni privrženec mu je bil Cirijak Spangenberg, od katerega je predgovor v naši knjižici. Barbatus je bil iz Geroldshofna v Frankih, študiral je v Würzburgu in v Lipskem. L. 1565 ga je gospod Hans Kristof von Zelking poklical v Syrendorf na Dolenje-Avstrijsko, da bi mu bil tam predigar. Tukaj je podpisal 1566 takrat objavljeno konfesijo ali »izpovedbo vere nekaterih evangeljskih predigarjev v Avstriji«, toda sprl se je vsled svojega ogleduškega in vse obsojajočega značaja in vsled svojih osebno sovražnih spisov z vsemi, celo s svojimi evangeljskimi uradnimi tovariši, uprl se je 1572 tiskani »Avstrijski cerkveni agendi« ter se posluževal agende, ki jo je sestavil sam. Pri cerkveni vizitaciji 1580. l. se je javno pokazal za vnetega priverženca flacijanizma, odrekel je podpis preskušnje in izrecila o podedovanem grehu, marveč je podpisal repeticijo in formulo veritatis Flacijevo. Pod obrambo vdove Uršule Zelking je ostal v uradu dolgo časa. Toda 18. febr. februarja 1585 je odšlo poročilo vladi, da se je predikant gospe Zelking v Syrendorfu, Filip Barbatus, ki se v svojih tiskanih spisih imenuje »škof Cerkve v Syrendorfu, prijatelj božji in vseh papistov in accidentov sovražnik«, predrznil, javno na prežnici raztrgati po deželnem vladarstvu objavljeni novi (gregorijanski) koledar. Vlada ga je pozvala pred se in ker ni prišel, ga je zaprla. Ker se mu je v zaslišbi dokazalo, da je flacijanist in je nezakonito rabil nepotrjeno cerkveno agendo, je bil po dvanajstdnevni ječi pregnan iz vseh kraljevin in dežel. Kako je prišel Znojilšek do tega, da je ravno Barbatovo obdelavo Lutrovega katekizma preložil na slovenščino, ni znano.

Jezik Znojilšekov se naslanja bolj na Truberja kakor na Dalmatina; seveda je nekako uniformirana slovenščina in nima več značilnih posebnih črt, razen morda v slovarju:»de bo na zemli dobru stal, gospodina za deklo stuj« kaže očitno na italijanski vpliv.

Ta knjižica je zadnja slovenska, izdana z namenom, da bi služila v razširjanje protestantizma med Slovenci v XVI. stol. stoletju ; 1598. je bila evangeljska cerkva na Kranjskem in v sosednjih deželah zatrta in njene knjige pokončane.

O Znojilšeku je našel lani Vrhovec v protokolu mesta ljubljanskega (»Gemainer Stadt Laybach Gerichts-Protokoll)

Prevod: »Sodnijski zapisnik mesta Ljubljane.«

iz l. 1599 v mestnem arhivu v Ljubljani na str. 120 še ta-le zapisek: »Snoyelschekh, lutherischen Predikanten willen, so gestert (včeraj 25 avg.) selbst fünfter gewesen (on sam in štirje drugi) und trutziglich mit Jauchzen von dannen gerennt, auch zu melden.«

Prevod: »Znojilška samega, ki je bil peti in je, ko je luteranskih pridigarjev namen bil preprečen, vriskajoč stekel stran, je tudi treba prijaviti.«

Znojilšek je, kakor smo že videli pri njegovem katekizmu, prelagal tudi pesmi. Drugi dve sta natisnjeni v zadnji izdaji Truberjevega celega katehizma s pesmarico iz l. 1595., katero je oskrbel Fel. Felicijan Truber, in to so bile pač zadnje pesmi, ki so jih zložili protestantje slovenski v XVI. stoletju.

Tem slovenskim dosedaj navedenim protestantovskim pisateljem moramo prišteti, dasi ni deloval slovstveno iz iste namere kakor oni, pa je vendar drugači podpiral protestantovske težnje v naših deželah, še enega tujca, Hieronima Megisera.

Rojen je bil Nemec iz Stuttgarta. Šolal se je v Tubingah od 1571-77 leta, kjer je postal tudi magister. Gotovo se je že tam na vseučilišču seznanil s Slovenci. Iz Tubing je šel v Padovo, učit se pravoznanstva, podučevaje zasebno dva štajerska plemenitaša Stubenberga, potem je bil l. 1592. domač učitelj v plemeniti rodbini na Kranjskem blizu Ljubljane, dalje na Štajerskem od 1582-88 leta, v Gradcu od 1590-91. Leta 1592 je postal ravnatelj deželne evangeljske šole v Celovcu in pa cesarski in nadvojvodski historijograf, naposled pa je postal profesor svetovne zgodovine v Lipsku. Umrl je na potovanju skozi Linec l. 1616. V svojih službah se je naučil slovenščine, katero je tudi opisal v dveh svojih knjigah.

Prva njegova knjiga je Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appellatur) et Italicae sive Hetruscae. Auctore Hieronymo Megisero. Graecii Styriae Anno 1592.

Prevod: Slovar štirih jezikov, namreč nemškega, latinskega, ilirskega (ki se med ljudstvom imenuje slovenski/slovanski) in italijanskega ali etruščanskega, avtorja Hieronima Megiserja, v Gradcu na Štajerskem, leta 1592."

Knjigo posvečuje v latinskih distihih Maksimiljanu, nadvojvodi avstrijskemu; nato sta dva epigrama na pisatelja, kateri je razen grškega, latinskega, laškega in nemškega »Illuricam satagis superaddere: primus interpretando hanc exteris.«

Prevod: "Kot prvi si prizadevaš, da bi kaj prispeval k slovenskemu/ilirskemu jeziku, tako da ga razlagaš tujcem."

 To je prvi slovenski slovar, obsegajoč 23 pol; v njem se pod nadpisom »Windisch« kaže slovenščina, zlasti koroščina; nekatere besede, med njimi posebni germanizmi, so navedene za kranjske (Carniolice) in pod oznamenilom »Cr« se včasih navajajo tudi hrvaške. Besede v tem slovarju so, ne gledé na orthografijo, bolj kritično zbrane in v boljših oblikah podane kakor pri 200 let mlajšem patru Marku. Na koncu obsegata dve poli »Exempla aliquot Declinationum et Conjugationum«,

Prevod: "Nekaj primerov sklanjatev in spregatev"

 toda brez instrumentala in lokala, da, celo brez duala, katerega vendar ima že Bohorič. Ta Exempla so kasneje prešla v slovar Sommaripin. Ta slovar je v marsičem znamenit. Nekaj besed je že Cigale v svojem slovarju I. zvezek str. II, IV navel kot posebno važnih. Nekaj jih podaje tudi Marn v Jezičniku.

Druga njegova knjiga je: Thesaurus polyglottus: vel Dictionarium Multilingue: Ex quadringentis circiter tam veteris, quam novi Orbis Nationum Linguis, Dialectis, Idiomatibus et Idiotismis constans, incredibili labore summaque diligentia cum ex innumeris omnis generis authorum scriptis, tam vero ipsa experientia et diuturno multarum peregrinationum usu suggerente in gratiam studiosae juventutis fideliter collectum et concinnatum ab Hieronymo Megisero, P.[alatino] C.[omite] Caes. et Sereniss. Austr. Archidd. Historiographo. Francofurti ad Moenum 1603.

Prevod: "Zaklad več jezikov ali mnogojezični slovar, sestavljen iz jezikov, narečij, govorov in govornih posebnosti približno štiristo narodov tako starega kot novega sveta. Z neverjetnim trudom in največjo marljivostjo zvesto zbran iz neštetih spisov raznovrstnih piscev, prav tako tudi pripravljen z vsem znanjem in dolgotrajno rabo na mnogih potovanjih, v veselje ukaželjne mladine zasnovan od Hieronima Megiserja, cesarskega palatinskega grofa in presvetlega zgodovinarja avstrijskega nadvojvode, v Frankfurtu ob Majni, [leta] 1603."

80. Do M 832 strani, do Z 751 strani, vkupe 1583 strani, vsaka stran v treh prevedkih. Delo svoje poklanja: »Augustissimae atque ex omni seculorum memoria Potentissimae Familiae ac Domus Austriae Luminibus et Columinibus … Omnibus Austriae Archiducibus ….«

Prevod: "Prevzvišeni in po vsem spominu stoletij najmogočnejši družini in tudi vzornikom in prvakom avstrijske hiše ... vsem avstrijskim nadvojvodam ..."

 V drugem sestavku pripoveduje, da je hotel spisati neko slovnico in potem slovar raznih jezikov, pa da je mogel dovršiti le slovar. Potem govori v tretjem sestavku o jezikih, katerih število je neznano: »Elenchus omnium linguarum«. Med drugim pravi: »Verumtamen, quia tres illae principes Linguae, quae in Cruce Salvatoris nostri Jesu Christi fuerunt consecratae, Hebraea, videlicet, Graeca et Latina … numerosam singulae ex se familiam propagarunt: operae pretium erit, has in prima acie, tamquam antesignantas collocare, quibus succenturiabuntur Germanica et Sclavonica, primis illis foecunditate haudquaquam? inferiores.«

Prevod: "Kazalo vseh jezikov" ... "Vendar pa ker so oni prvi trije jeziki, ki so bili posvečeni na križu našega odrešenika Jezusa Kristusa, namreč hebrejski, grški in latinski ... vsak zase iz sebe razmnožili številno družino. Nagrada za trud bo, te kakor prvoborce umestiti v prvo bojno vrsto, tem pa bosta sledila nemški in slovanski/slovenski, po plodovitosti prav nič nižja od onih prvih."

. O slovenščini govori tako: »Sclavonica seu Ilyrica lingua longe lateque patet per Europam et Asiam. Cuius dialecti (XX) potissimum hac sunt: Dalmatica, Serviorum vel Soraborum, Bessorum vel Bosnensium, Bulgarorum vel Rasciorum, Croatica, Besiatica quae propria est Sclavorum Hungariae Conterminorum, Carnorum, Carniolanorum, Carinthiorum, Ciliensium, Bohemica,«

Prevod: "Slovanski/slovenski ali ilirski jezik se daleč in široko razprostira po Evropi in Aziji. Njegova narečja (XX) so predvsem ta: dalmatinsko (narečje), (narečje) Srbov ali Sorabov, Besov ali Bosancev, Bolgarov ali Raščanov, hrvaško, bezijaško (narečje), ki je lastno Slovanom ob ogrski meji, (narečje) Karnijcev, Kranjcev, Karantancev, Celjanov, češko (narečje)."

itd. Tako našteva posebej jezike in narečja po Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki in otocih novega sveta. Po razlagi skrajšav jezikov in narečij (do 445 imen) prihaja petero čestitek (epigramov) slavnemu pisatelju, na primer:

Tres olim sciret quod linguas Ennius illas Propterea ajebát / córda sibi esse tria; At quotupléx Megiserum / cor dicémus habére Qui varias linguas / novit ut articulos?

Prevod: Enij je nekoč znal one tri jezike,/ zato je govoril, da ima tri srca. / Toda iz koliko delov pa bomo rekli, da ima srce Megiser,/ ki je raznovrstne jezike poznal kot (svoje) prste?

Ta knjiga Megiserjeva je za nas tem bolj zanimiva, ker še ni porabljena za slovenski slovar; Pleteršnik se je oziral samo na prvo; vendar se tudi v nji nahaja precej interesantnih besed poleg mnoge nemškutarije.

Tretja Slovanom zanimiva Megiserjeva knjiga je: Annales Carinthiae, das ist Chronica des Löblichen Ertzherzogthums Khärndten (Noricum Mediterraneum) … durch Hieronymum Megiserum, weil. Ertzhertzogen Karls zu Oesterreich Historiographum Ordinarum, Nun aber Churfürstl. Sächs. bestellten Historicum und Extraord. Professorum zu Leipzig. Gedruckt zu Leipzig durch Abraham Lamberg. Im Jahr 1612.

Prevod: Anales Carinthiae, to je kronika spoštovane kneževine Koroške (Noricum Mediterraneum) spisana po Hironimu Megisarju, nadvojvode Karla avstrijskega blagega spomina rednem življenjepiscu, sedaj volilno knežjem saškem zgodovinarju in extraordinariju, profesorju v Leipzigu. Natisnjeno v Leipzigu po Abrahamu Lambergu leta 1612.

V dveh zvezkih I. 1-955, II. 956-1795.

Ta knjiga ni samo zgodovina Koroškega, ampak tudi sosednjih dežela od praveka do leta 1612. Zajemal je Megiserto zgodovino iz raznih starih listin, najboljši vir mu je bil Gothardi Christalnick »Collectanea et Historia Carinthiaca«.

Prevod: "Zbirke in Koroška zgodovina"

V XII. bukvah opisuje ljudi in njih vladarje, običaje, mesta, trge, gradi, samostane, gore, doline, jezera, reke, imena in grbe duhovskih in deželskih veljakov. Nas posebno zanima, kar je sem ter tje vplel o Slovencih: »Windische, so sich selbst Sclaven nennten.«

Prevod: »Slovenci, ki so se sami imenovali Slovani«.

 O ljudskem preseljevanju pripoveduje, da so se Slovani vstanovili med drugimi (po njegovem mnenju so ves čas ostali na Koroškem Nemci): »wie wir dann solche Vermischung noch in Khärndten an den Sprachen gnugsam warnemen, da schier keins Stadt noch Ort gefunden wirdt, da man nicht zugleich Deutsch und Windisch redet, sonderlich zu Clagenfurt, Völkermarkt, Playburg, Gutenstein, Windisch-Grätz und dergleichen andern mehren Orten.«

Prevod: »Kot lahko tako mešanje jezikov v precejšni meri zaznamo na Koroškem, kjer skoraj ne moremo najti mesta ali kraja kjer ne bi hkrati govorili nemško in slovensko, posebno v Celovcu, Velikovcu, Pliberku, Ravnah na Koroškem, Slovenj Gradcu in mnogih drugih krajih.«

Dasi snuje Megiser svojo zgodovino do l. 1612 in celo natančno popisuje notranje in vnanje boje, zlasti vojske z Benečani in Turki, vendar nič ne omenja o luteranstvu ali reformaciji, tudi se sam nikjer ne izda za protestanta niti v tej niti v prej omenjenih knjigah. Samo v XII. knji. knjigi 30. pogl. poglavju stoji nekaj malega, da za sedaj noče pisati o reformaciji v teh deželah, dasi je mnogo prenaredila in premenila obraz vseh razmer: »Und were zwar auch von dieser Reformation nicht wenig zu schreiben, demnach durch dieselbige in den dreyen Landen vast grosse Veränderung, so wol bey hohes als niedrigen Standes Personen verursacht worden: weil ich aber gleichfalls hiervon, wie von dem vorhergehenden, mehrers Berichts bedürfftig, musst ich auff das mal gleich auch darbey bewenden lassen. Es hat aber unterdessen auch der Türck nicht gefeyert etc.«

Preveriti citat; prevod: »Pa tudi o tej reformaciji se da ne malo napisati, saj je v teh treh deželah tako pri osebah visokega kot nizkega stanu povzročila kar velike spremembe, ker pa bi enako kot o tem tudi o predstoječem potreboval obširnejše poročilo, moram ostati pri tem. Vendar pa med tem tudi Turek ni praznoval.«

Radič v Kresu l.1882 je objavil iz Megiserjeve knjige »Paroemiologia«, ki je bila natisnjena prvič 1591. v Gradcu, drugič pa pomnožena 1605 v Lipsku, zbirko slovenskih pregovorov, o kateri pa je že Levstik

v Ljubljanskem Zvonu dokazal (Spisi V. 254), da so hrvaško-čakavski. Zanimivo je Megiserjevo delovanje vsakakor torej tudi v tem oziru, dasi se ne tika neposredno nas.

Megiser je pisal celo turško slovnico in več drugih stvari, katere pa nimajo za nas važnosti. V cesarskih životopisih mu je bila nekako zadnja vrstica vedno: »Miti Mente Memor Minimi Maneas Megiseri«.

Prevod: "Z blagim srcem ostajaj v spominu najponižnejšega Megiserja."

Ravno tako malo kakor Megiserja smemo gledé namer svojega dela prištevati med širitelje protestantizma Elijo Huttera, ki je prišel v našo – ne rečem literarno – ampak v biblijografično zgodovino kakor Poncij v Kredo. Ker se njegovi ponatiski svetega pisma Dalmatinovega še nahajajo tu in tam, ne bo odveč, ako spregovorim nekoliko besed o njem in njegovi podjetbi.

Hutter Elija je bil jako znamenit linguist, rojen najbrž v Gorenjih Lužicah v Zgorelci; šolal se je v Jeni, bavil se tam zlasti z orijentalnimi jeziki in postal magister. Te jezike je potem učil v Lipsku, postal 1572. tam njih profesor, in ker je volilni knez Avgust Saksonski v visoki starosti še želel učiti se hebrejščine, je poklical Hutterja 1579., ki je obdržal svojo službo, v Draždane, kjer ga je ta v kratkem času v hebrejščini tako podkoval, da je mogel hebrejsko biblijo ne samo brati, ampak tudi razumeti. V Draždanih si je Hutter brezdvomno napravil tudi načrt za svoja poznejša dela; tam vsaj je sestavil svoj Cubus in to v eni noči, da bi volilnega kneza lože navadil hebrejščine. Draždane je zapustil l. 1583, šel najbrž potem v Rostock, kjer je 1584. leta dobil od bogoslovne fakultete priporočilo za biblijsko delo, ki je je nameraval izdati. S tem priporočilom je šel v Ljubek,

Lübeck

kjer je najbrž bil že 1584. leta, razložil je poslancem mesta svojo namero pismeno in ustno ter zaprosil od njih pomoči, ne da bi mu mogli takoj pomoči. Toda, da se mu podpora ni odrekla, je gotovo; zakaj l. 1585 je v Hamburgu že javno naznanil svojo namero, ter je dal 1586. pri Janezu Saxonu kot poskušnjo tiskati hebrejski psalter, Danijela in Malahija tako, da so se radikalne in servilne črke razločevale. Še bolj so ga Hamburžani podpirali, ko je tako izdal vso hebrejsko biblijo. Da bi bil pa hotel s tem napraviti začetek za mnogojezično biblijo, ni zelo verjetno.

Njegova namera je bila le, z razločevanjem radikalnih in servilnih črk pospeševati učenje hebrejskega jezika. Njegova mnogojezična biblija je izdelana po drugem načrtu. Leta 1592 je bil Hutterv Šlezwigu, 1594 v Naumburgu, kjer je hotel urediti svojo tiskarnico in bukvarnico; toda podjetba je propala in zabrel je v dolgove. Leta 1594 je potoval v Prago in si izprosil od cesarja Rudolfa privilegij, ki pa je bil nepotreben, ker bi mu njegovih del tako nihče ponatiskoval. Ker ni več našel v Hamburgu prave podpore in so ga, kakor sam toži, tudi ovirali slabi bratje in nezvesti sluge, se je l. 1597 naselil v Norimbergu, kjer je, dobivši dovolilo, da sme učiti jezike in ustanoviti posebno tiskarnico in bukvarnico, izdal več biblijskih del in dobil podporo v to tudi od tamkajšnih oblastev. V društvo ž njim je vstopil tudi JeromenKoler, najstarejši tajnik v Norimbergu, ter mu je dal predplačila 33.000 goldinarjev, da izda mnogojezično biblijo. H. Hutter si je kupil leta 1600 celo posebno veliko hišo in stvar se je vedno bolj širila; toda stroškov je bilo več kakor zaslužka in konec tudi tukaj – nesrečen! Zato je Hutter 1604. leta odšel iz Norimberga v Avgzburg ali Frankfurt. Okoli 1605. je najbrž umrl; gotovo je, da 1609. leta ni več živel. Kar je bilo izvodov njegove mnogojezične biblije, so se vzeli namestu plačila in vse visokoleteče namere tega moža so spodletele. Izdaja biblije ni imela tiste koristi, katero je pričakoval, in ta biblija je dandanes kolikor toliko pozabljena. Njegovih del nočem naštevati; spisal je jako mnogo na hebrejščino in sveto pismo se nanašajočih del. S. linguae Cubus hebraico-germanus das ist Hebreisch Dictionarium, aus welchem ein jeglicher, so nur hebräisch lesen kann eines jeglichen Radicis oder Schoreses teutsche Bedeutung ergründen .... Sprach mit .........

več nečitljivih znakov, verjetno v hebrejščini

zeit lernen und verstehen kann

Štiri vrste v gotici

; potem razna druga dela, za učenje hebrejščine, latinščine, grščine; Lutrove predige, tega pisatelja Guldenes Kleinod

Dve besedi v gotici: Guldenes Kleinod, zlate dragocenosti.

. V rokopisu je ostal psalterij v 22 jezikih, v Kraljevi knjižnici v Draždanih, med temi je tudi sclavonica, torej najbrž slovenski, ker imenuje tako naš jezik tudi v poliglotti. Njegova knjiga, katera se nas tiče, ima naslov: Biblia Sacra Ebraice, Chaldaice, Graece, Latine, Germanice, Sclavonice. Studio et labore Eliae Hutteri Germani. Noribergae. Cum Sacrae Caesareae Maiestat. Quindecim annorum Privilegiis MDCIX.

Izvod iz nunskega samostana, ki smo ga mi imeli v rokah, obsega samo pentatevh; toda kakor spričuje Graesse, Trésor de livres rares et precieux I. 363, nahajajo se tudi izvodi, ki obsegajo tudi knjige Josua, Sodnike in Ruth. Zadnji stolpec je bil premenljiv; namesto slovenskega teksta imajo drugi izvori francoski, spet drugi italijanski in še drugi alemanski tekst. Knjiga dandanes ni tako redka; redki so le štirje eksemplari vkupe, ki bi obsegale vse navedene tekste. Da so nekatere izdaje obsegale tudi Jozuo, Sodnike in Ruth, kaže katalogOsw. katalogOswalda Weigel, ki je to bibl. biblijo s slov. slovenskim tekstom prodajal l. 1597 za 15 marek. Kako je prišel Hutterna to, da si je za poliglotto izbral ravno slov. slovenski tekst, ni znano; čuditi se moramo temu tem bolj, ker je za enako izdajo novega zakona izbral češki in poljski tekst; najbrž je kakor naši protestantovski pisatelji (Dalmatin itd.) upal, da se razširi biblija po vsem, zlasti jugoslovanskem svetu, posebno po Turškem. Tekst, ki nam ga podaja, je posnet natančno do pičice po Dalmatinovi Bibliji, ne pa, kakor trdi Kopitar in drugi za njim, po Dalmatinovem Pentateuchu; iz Pentateucha bi tudi ne bil mogel vzprejeti knjig Jozua, Sodnike in Ruth. Različen je od Dalmatinovega samo v razdelitvi vrst in oddelkov, od katerih Dalmatin ne razlikuje prvih. Razen biblijografične vrednosti in da nam namestuje nekaj Dalmatina, knjiga nima in gotovo tudi ni nikdar vplivala na narod, ki je že zavoljo mnogih tekstov in zato prvotno gotovo drage cene ni mogel kupiti in rabiti.

XXV

Slovenščino so začeli pisati Kranjci; h Kranjskemu je pripadala v protestant. protestantovski dobi in pozneje tudi Istra, kolikor je ni bilo benečanske, in pa Goriško; v koroškem narečju je pisal Hijeronim Megiser. Večina pisateljev pa je bila z Dolenjskega, Krelj z Notranjskega – Goriškega; povod temu je, da je dolenjščina podlaga našemu književnemu jeziku, katere celo mogočni Kopitar in jezik popolnoma obvladajoči Prešerennista mogla predrugačiti. Na Štajerskem ne nahajamo v tej dobi nobenega pisatelja, dasi se je tudi tam protestantizem enako širil kakor po Kranjskem. Posnemavcev pa so našli naši protestantovski pisatelji med Kajkavci, pri katerih je prvi pisatelj, ki se dá za gotovo z imenom dokazati in je v svojih spisih rabil kajkavsko narečje, Mihael Bučič. Kakor naši protestanti, je bil prej tudi on katoliški duhoven, preden je postal protestant. Ravno Truberjev zgled najbrž ni bil brez vpliva na Bučiča in njegove pomagače. O življenju tega moža je le malo znano; bil je plemenitega rodu in nekaj časa župnik v Belici v Medjimurju; njegova sorodnika Jurija in Nikolaja Bučiča nahajamo med zagrebškimi kanoniki. Pozneje je prestopil k helvetski vérski izpovedbi in jo je razširjal med Hrvati-Kajkavci v predigah in spisih. Pisal je zoper resnično navzočnost telesa Kristusovega v sakramentu sv. večerje (»contra realem praesentiam Corporis Christi in Eucharistiae sacramento«), izdal je katekizem in kakor trdé nekateri, kar pa je dvomno, novi zakon in druge bogoslovne knjige v kajkavščini. Grofje Zrinjski, najmogočnejši pripadniki protestantizma, so namreč na prošnjo Bučičevo in drugih protestantov napravili v Nedeljišču hrvaško-kajkavsko tiskarnico, iz katere je izšlo mnogo protestantovskih bogoslovnih knjig, zlasti katekizmov. Toda marljivi škof Jurij Drašković, ki se je še le 1563. leta vrnil s tridentinskega zbora ter je bil iz Pečuha prestavljen v Zagreb, je vneto deloval zoper protestantizem na Hrvaškem. Že leta 1569 najdemo, da ga je papež zavoljo njegove vnetosti za katoliško stvar (»studium in provehenda re catholica«) pohvalil v posebnem pismu. Ko torej ta škof ni mogel Bučiča spreobrniti s kanoničnimi opomini, je sklical 1574. leta sinodo, na kateri je bil Bučič obsojen kot odpadnik in njegovo delo o navzočnosti telesa Krist. Kristusovega v svetem sakramentu opovrženo; zoper njega sklenjena sodba je bila v potrdbo

predložena kralju Maksimiljanu. Toda Maksimiljan ni ukrenil nič slabega zoper Bučiča, ampak pod njem je, kakor smo že videli, protestantizem na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Hrvaškem še bolj okrepel, dokler ni zasel prestola Ferdinand II. ter ni novega nauka zadušil v dednih deželah z energičnimi sredstvi. Farlatti v Illyricum Sacrum V. 539-545 pripoveduje, »da ga je škof in posteriori synodo dioecesana diro anathemate confixit et perpetuo exilio multavit«;

Prevod: "na poznejši škofijski sinodi obsodil na grozovito izobčenje in ga kaznoval z večnim pregnanstvom."

po teh besedah bi bil Bučič res pregnan; toda nič se ne ve, ni kam je šel, ni kje je umrl.

Tiskar, katerega je Juraj Zrinjski poklical v Nedeljišče iz Dolenje Lendove, je bil neki Rudolf Hofhalter, pozneje ga je nadomestil iz Ljubljane prognani Mandelc v Varaždinu in drugod.

Mihael Bučič je izdal najprej »Krščanski nauk ali Katekizem hrvatski« za luterane okoli l. 1573; toda kakor vsa njegova dela, se je pozgubilo tudi to in dandanes ne vemo nič v njem.

Edina kajkavska knjiga, tiskana v Nedeljišču, katera se nam je ohranila do današnjega dne v več izvodih, je prevod Verböczyjevega Ogrskega zakonika, Tripartitum, katerega je iz latinskega prevel Januš Pergočič, meščan in beležnik varaždinski, o čegar življenju ne vemo sicer nič. Ta knjiga slove: Decretum, koteroga ie Verbeczi Istvan Diachki popiszal, a poterdil gha ie Laſslou, koterie za Mathiaſsem kral bil, za vſse ghoſspode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherſske corune ladanie ſlisze, od Ivanussa Pergoſsichana na ſslovienſski iezik obernien, stampan v Nedelischu leto naſegha zvelichenia 1574, fol.foliant, 43 strani. Knjiga je posvečena grofu Juriju Zrinjskemu ter ima naposled kratek završilni govor prelagatelja. To je najstarejša pravna knjiga slovenska, katera žalibog še ni bila natančno popisana; Valjavec jo je za svoje študije o slovenskem naglasu jako vestno uporabljal in od tam izvemo še največ o pisavi tega moža. Ortografija je mađarska.

Jezik njegov se razlikuje od jezika, v katerem so pozneje v XVII. in XVIII. stol. stoletju pisali kajkavski pisatelji. Drugo delo Pergošićevo, v katerem se v predgovoru imenuje »sedii huius comitatus iudiciariae et Varasd. Civitatis notarius«, so Praefationes et epistolae Desiderii Erasmi Rotterdami in quattuor Evangelistas, v Varaždinu 1578 pri Mandelcu.

Tretji kajkavec, ki se je poprijel v protestantovski dobi pisateljevanja, je Antol Vramec. Bil je duhovnik zagrebške škofije in

nekaj časa župnik v Brežicah (Rein) in zagrebški kanonik, potem arhidiakon varaždinski in potem bežinski, naposled pa župnik sv. Marka v Zagrebu. Sam sebe omenja v svoji kroniki pri letu 1567. tako: »Ovo vreme ja jesem v Rime doktorem postal.« Kmalu potem si moramo misliti, da je postal kanonik zagrebške škofije, ker se v kroniki, izdani pri Mandelcu v Ljubljani l. 1578, podpisuje »Authore: Vramecz D. Filosophiae, E. Z. Canonicus ac Parochus in Rain etc.« Kar pripoveduje o njem Krčelić, da je bil tudi župnik varaždinski (Eccl. (Ecclesia Zagr. Zagrebiensis p.252), se potrjuje v knjigi, tiskani l. 1586 pod naslovom: »De agno paschali etc. authore Blasio literato Schrinyarich«, ki je njemu posvečena (Arhiv I. 153).

Vramec je objavil dvakrat zaporedoma kratko kroniko v slovenskem kajkavskem jeziku. Prve izdaje naslov podaje Kukuljevićkot : Kronika kratka slovenskim jezikom spravljena. Vu Ljubljani po Ivanu Manlinu 1578. Ali je res tak (edini eksemplar je hranila Gajeva knjižnica), ne vem povedati; po Šurminovih besedah bi se dalo tako sklepati. Nova izdaja je izšla še istega leta v Ljubljani. Naslov drugi izdaji, katero hrani ljublj. ljubljanska lic. licejska knjižnica, se glasi: Kronika vezda znovich zpravljena kratka slovenskim jezikom po D. Antolu Pope Vramcze kanonike zagrebechkom. Gal. IIX. Domine gressos nos dirige. Stampane v Lublane po Ivane Manline leto M. D. LXXXVIII.

Preveriti citat

Ta izdaja je posvečena plemenitašem, magnatom in stanovom regni »Sclavoniae«. Z listom 5a se začenja kronika: »Perva doba ovega szvieta dersy do potopa vodenoga ima let iezero sezt zto petdezet i sezt. I. Na začetke zništara stvuori Bogh Nebo, Zemlu, Morie vsza.« Listov je 69. To kroniko je pozneje do besede rabil Vitezović in Krčelić piše, da je Drašković pomagal Vramcu, izdati je. Prva izdaja se ne razlikuje od druge drugače, kakor v tem, da je Vramec v II. izdaji najbrž na tožbo zagrebških meščanov pri letu 1235 izpustil pri besedah: »Kralj Bela zidati i načiniti učini varoš slobodni Gričku goricu u Zagrebe i da onem purgarom velike i dobre pravice« ta le konec:»Ali vezda je ljuctvo vu nem nesložno, malo imajući, gizdavi, učenim i mudrim ludem nepriateli i protivnici jesu.« Namesto teh zadnjih besed ima druga izdaja: »i privilegiome i slobodu, temi pravicami i vezda onoga varoša slobodnega purgari živu i stoje.«

Še druga knjiga Vramčeva nam je znana. O nji piše v predgovoru svoje knjige »De agno paschali« Škrinjarić

te-le besede: »timebam hominum quoque invidorum morsus, quorum nonnulli sanctos etiam tuos labores super Evangelia dominicalia et sanctorum festa ad decus patriae gentisque Sclavoniae et utilitatem christianae reipublicae nunc recens Sclavonice editos et iam divulgatos malevole reprehendunt.«

Prevod: "Bal sem se tudi zbadljivk zavistnih ljudi, izmed katerih nekateri celo zlohotno grajajo tvoja častitljiva dela o nedeljskih evangelijih in praznikih svetnikov, ki so bila zdaj nedavno v okras domovine ter slovanskega/slovenskega/slavonskega ljudstva in v korist krščanske države izdana v slovanskem/slovenskem/slavonskem narečju in že razširjena."

Ta knjiga Vramčeva se ponavadi različno naziva, ker ima vsak nje del poseben naslov in v znanih izvodih manjka naslovni list prvega dela. Tiskal je knjigo Mandelc v Varaždinu 1586. Drugi del ima naslov: Postilla veszda znovich spravlena Szlouensskim ieszikom po godoune dni na vse leto. Po Ant. Vramczu Sz. P. Doctoru. Krčelić omenja Vramca »concionum scriptor«

Prevod: "Pisec pridig".

 in tako tudi T. Mikloušič imenuje delo njegovo Prodechtva(pridige). Vsebina prvemu delu so res pridige, in to homilije in razlaganja evangelijev za vse nedelje in praznike gospodove v letu; najprej je evangeljski odlomek za dotično nedeljo (in praznik) in potem pridiga ponajveč v dejanskih naukih, ta daljša, ona krajša; v drugem delu v Postilli so predige za praznike svetnikov in svetnic z dotičnimi evangeliji ali, kakor se pripomenja takoj za naslovnim listom posebej: »Predechtva ova, poleg czerkve zagrebechke Kalendarioma, v kniga več doli popissana ieszu«, vseh je prvotno 44.

Iz Škrinjaričevih besed v posvetilu svoje knjige izvemo, da so nekateri zavidneži grajali delo o nedeljskih evangelijih in praznikih, katero je Vramec nedavno izdal in razširil na čast domovine in naroda slovenskega pa na korist kristjanske občine. Toda kakšni ljudje so bili to? Zakaj so delo grajali? Najbrž strogi katoliki, ki so nahajali v knjigi kaj novoverskega duha. Vramec namreč ni bil ravno neprijazen protestantovstvu, katero si je ravno med Kajkavci pridobilo med plemstvom in duhovništvom mnogo privržencev.

Pri tem delu je zlasti paziti na besede »vezda znovič napravlena«, t.j. »ta postila je zdaj vnovič izdana«. Kedaj pa je bila prej izdana? Jeli v zvezi s prelogo Dalmate in Konzula Brencijeve postile iz leta 1586., ki je izšla v Regensburgu? To so še vse odprta in nerešena vprašanja.

To je vse, kar imamo dandanes iz najstarejše dobe kajkavskega slovstva! Gotovo bi bila kajkavska knjiga še napredovala, da se niso vzdignile na protestante vse moči. Znane so besede, ki jih je ban Tomaš Erdödy govoril na bratislavskem zboru 1607. leta, potegnivši meč: »Hoc ferro, si aliter fieri non potuit, sectam istam a nobis eliminabimus tresque nobis adsunt fluvii, Dravus, Savus et Colapis, e quibus num istis novis hospitibus sorbendum dabimus.«

Prevod: "S tem mečem, če drugače ni bilo mogoče, bomo pregnali od nas to krivoverstvo; imamo še tri reke, Dravo, Savo in Kolpo, iz teh bomo zdaj dali srkati tem novim gostom."

Da se protestantizem zatre, ki se je že tudi med vojaštvom pokazal, so tudi Hrvatje, kakor Štajerci, Kranjci in Korošci, pozvali v deželo, v Zagreb, jezuite, katerim se je poverila vzgoja mladine in pažnja na vero. Jezuitje pa so takoj tudi literaturi dali novo smér, kakor se je pod novimi učitelji izpremenila tudi smer duševnega delovanja v Dubrovniku. Razloček je samo ta, da so oni tamkaj z voljo gospode delali za latinski jezik, v Dubrovniku pa niso mogli preprečiti narodnega delovanja. Zato nam je tudi razumljivo, zakaj imamo kakor pri Slovencih tudi pri Kajkavcih v XVI. stol. nabožno smer v slovstvu in zakaj je bilo skoraj 50 let potrebno, preden se je med Kajkavci znova pokazala knjiga, pisana v narodnem jeziku.

[XXVa]

Ako se ozremo na delovanje dosedaj omenjenih pisateljev, vidimo, da je vsem bil namen, širiti med Slovenci protestantizem, izvzemši nepoznanega Pahernekerja. Predmeti, ki so jih obravnavali ti pisatelji, se dado posneti že iz naslovov dotičnih knjig. V njih obdelovana vsebina (razen Boh. Bohoričeve slovn. slovnice ) je

Nečitjiv dodatek s svinčnikom.

verozakonska v protestantovskem smislu. Da je to tako, je naravno, ker je bil namen slovenskih reformatorjev predvsem vérski. Za nje je bil slovenski jezik neobhodno orodje, da raztrosijo svojo versko prepričanost med narodom, kateri ni znal drugega jezika razen slovenskega; za to so tudi protestantovske knjige na brzo roko prevajali. Pa dasi tudi njih slovstveno delovanje spada skoraj povsem na duhovne predmete in obstoji večinoma v prevodih, pomisliti je vendar, da je v tedanji dobi bila vseobčna znanost po nastalih cerkvenih borbah povsod jako zaostala ter prepustila mesto bogoslovnemu modrovanju, za katero so tedaj najboljši duhovi uporabljali svoje dušne moči: naše protestantovsko gibanje je odsev gibanja pri bližnjih sosedih; tudi pri njih je takrat cvela samo bogoslovno polemična literatura. Prevodi te dobe so bili ne samo potrebni namenu dobe, ampak so postali koristni tudi poznejši dobi; zlasti glavno delo vse protes. protestantovske dobe, preloga svetega pisma, na katero so se vedno tudi katoliški pisatelji ozirali.

Za prvi pogoj uspešnemu delovanju v narodu pa je bilo neobhodno potrebno, učiti slovensko občinstvo slovenskemu pismu in slovenski knjigi; brati in pisati so znali v oni dobi sploh in torej tudi pri nas samo izobraženci, in to samo v latinskem jeziku, jeziku bukev, bukovskem jeziku. Zatorej so morali protestant. protestantovski pisatelji najprej naučiti narod brati, kar so storili z abecedniki, z otročjo biblijo itd. Negotovosti v pisanju do tedaj neuporabljanega jezika je skušal narediti konec s svojo slovnico Bohorič; po njej, da si ne neposredno, ampak po sv. pismu, so se ravnali potem tudi katoliški pisatelji. Podali so nam protestanti tudi nove umetne slovenske pesmi, pač ne prve, ker vemo, da so sami uporabili nekaj starih; tudi nekaj kolikor toliko posvetnih, zlasti zabavljic in šalivih pesmi so najbrž zložili, toda nam ni o njih znano nič; Kopitarpripoveduje, da jih je videl v ljublj. ljubljanski bogosl. bogoslovni knjižnici. Skrbeli so tudi za praktične stvari, katere so potrebne vsakemu človeku, za koledar.

O notranji vrednosti prvih slovenskih spisov ne moremo v književnem oziru soditi absolutno, ker njih vsebina ni izvirna, ampak samo prevod. Vzori so ali že samo protestantovski ali pa v protestantovskem duhu vravnani posnetki; mimo tega so nam posamezne knjige tudi gledé njih vsebine in odvisnosti od protestantovskih nemških premalo znane. Elze je skrbno (toda ne povsod) opisal knjige na zunaj, preloge same pa ni primerjal z nemškim originalom, in zatorej ostane tudi na to stran še mnogo mnogo dela.

Nekoliko krivična je o pisateljih protestantovske dobe sodba LjubićevaII. 545: »Ker so ti ljudje s tujim, nemškim duhom napojeni, namerjali samo na crkvene in ne čisto narodne svrhe, zato dasi so njih zasluge velike, ker so slovenski jezik iz globokega spanja vzbudili in mu z Bohoričevo slovnico postavili dosti trdne temelje, ga vendar niso znali povzdigniti do moške moči, vzgojiti ga lepo in obdelati in razviti vsestranski. Njihova dela, vsa s crkveno bojno barvo pokrita, večidel v Nemčiji začeta, dozorela in na svetlo dana, diše z malo izjemo bolj po nemščini kakor po slovenščini, ter so ravno zato o prvem mrazu malo ne povse izginila, kajti sèm

presajena, se niso mogla v narodu za kratek čas svojega obstanka resno prejeti, kam še vkoreniniti.« V tem oziru moramo soditi naše protestante po okolnostih, v katerih so živeli. Kakšna težava je bila tedaj za Slovence, kateri se niso jezika nikdar učili, kateri niso imeli nobenih pisanih vzgledov, kateri so bili vzgojeni nemško, pa so vendar pisali slovenski. »Iz tega more vsaki vejditi«, pravi Truber, »de nas le tu pisane in tolmačevane, kir nemamo pred sabo obeniga nauka ali eksempla, zdaj na pervu težku stoji. Ob tu, ako katerimu le tu naše prvu delu se cilu popelnoma ne zdi, ta izmisli, kaj vsi modri govoré, kir pravijo, de sledni začetik je težak inu nepopelnom.« Pomislimo le, kako silo je delalo sto let pozneje pisanje slovensko p. patru Hipolitu, dasi je imel pred sabo že Kastelca in Evangelje Hrenove, sloneče na Dalmatinovem svetem pismu; kako so v jezikovnem oziru zašli drugi pisatelji osemnajstega stoletja. Ako izpregledamo Krelju, Dalmatinu njih členke in zadnjemu krivo rabo dolgih oblik za enklitične, moramo reči, da je njegova pisava krasna v primeri s pisatelji nastopnih stoletij do Vodnika. Marsikateri srednješolski profesor slovenščine dandanašnji ne piše tako!

Toda pri vseh napakah in nedostatkih delovanja slovenskih protestantov ne smemo pozabiti, da so oni položili temelj naši književnosti, oni so prvi s knjigami začeli delovati na duševno življenje narodovo. Pisalo se je sicer slovensko tudi pred protestanti. Toda kako! Brez vzajemnosti, osamelo; brez vpliva na narod; to so le drobna zrnca, ki so slučajno pala na neizorano zemljo in so ostala brez rasti, cvetu in ploda. V narodnem oziru ni bilo Slovencem ž njimi pomagano nič. Veliki pokreti pa, polni životvornih in rodovitih idej, pretresajo, ko se pojavijo, ves društveni svet in mu dajejo življenja in sokov, borbe in posla za mnogo let, mnogokrat za več stoletij; oni teže za napredkom človeštva in se umikajo, bodisi da dosežejo ali ne dosežejo, kolikor se je v začetku mislilo. Sled in spomin pa ostaje za njimi; tudi ako ne dosežejo vselej onega, kar namerjajo, zrušijo navadno kako veliko zapreko in zapuste polje čisto za nove pokrete ali pa vsaj malo manjše pogreške. Taki pokreti objemajo po redu vse omikane ali za omiko sposobne narode; oni bude mnoge iz zaspanosti, ker se mnogim tedaj prvikrat odpirajo vhodi v kulturno in više narodno življenje. Tak pokret je med drugimi cerkvena reformacija, ki je v XVI. stoletju neposredno zajela tudi Slovence in posredno še druge Jugoslovane.

Mnogi katoliški pisatelji radi zanikujejo znamenitost protestantovske dobe, tudi kar se tiče slovenskega slovstva. Recimo, da so naši reformatorji ali protestanti XVI. stol. stoletja namerjali s slovenskim pisanjem samo in edino le to, da pridobé slovensko ljudstvo za luteranstvo, potem smemo prašati, kaj so storili slovenski duhovniki pred protestantovsko dobo v slovenskem jeziku in s slovensko knjigo v prospeh katoliške vere, kjer je bilo vendar še marsičesa želeti. Saj nam je vendar znano, da takrat mnogi Slovenci niso znali deset zapovedi, apostolske vere in očenaša? Pa tudi potem, iz dobe reformacije, ko bi bili vendar morali izbijati klin s klinom, in iz dobe protireformacije, koliko spisov imamo od katoliških slovenskih pisateljev? O dveh katoliških knjigah poroča Truber, kakor smo že slišali; morda je prišla na svitlo še tretja (če ni hrvaška?), dal jo je natisniti koprski škof Ivan Ingenerij 1576-1600, toda dandanes ni znan (folium dioecesanum tergestinum 1866. str. 144 piše pod št. 8: »Debbino tutti i parochiani (= parrochi ) il giorno delle feste comandate doppo disnar insegnar nella chiesa la dottrina christiana et amaestrar i figlioli a portar Reverentia a Dio N.S.nostro Signore et obedir al padre et alla madre, et faranno l’istesso i curati delle ville havuta che abbino secondo l'ordine nostro dato la dottrina christiana stampata in ischiavo«

Prevod: Vsi župniki morajo ob zapovedanih praznikih popoldne v cerkvi učiti krščanski nauk in vzgajati otroke, da časte Boga, našega Gospoda, ter spoštujejo očeta in mater; enako se bodo ravnali tudi duhovniki po vaseh, ki bodo učili po krščanskem nauku, natisnenem po našem naročilu v slovenskem jeziku.

(uredništvo pristavlja »Catechismum hic loci commemoratum hucusque invenire nobis non licuit«

Prevod: "Katekizma, ki je naveden na tem mestu, nam do sedaj še ni uspelo najti."

);koliko pa je to proti protestantovskim delom; in ravno z literarnim delovanjem bi bili mogli katoliški duhovniki protestantom največ škoditi; pesmi na Jurija Kobilo, o katerih vemo iz zgodovine, vendar ne moremo šteti za resno slovstveno delovanje. Namesto da bi bili uporabili tisk za svoje namene in svrhe, so tiskarja – izpodili iz dežele, da so ga vnovič v deželo dobili čez sto let! Kako se je mogel 22. jul. julija 1616 Hren hvaliti v Rim, da je »napravil v Ljubljani novo tiskarnico za potrebe jezuitskega semenišča in za tiskanje kranjskih bukev v porabo ljudstva«; ta tiskarnica je bila samo na papirju, v resnici je nikdar ni bilo.

Pred štirimi leti je objavil Benkovič v Dom in Sveturazpravo v istem smislu, to je ponižujočo važnost protestantovskega slovstva in povzdigujočo delovanje katoliške stranke, ki je baje bolj mislilo na praktične strani; toda pri tej nameri je potisnil mož dobo protireformacije v 18. stoletje; ko se vendar začenja protireformacija po 1586. letu in je 1620. na Kranjskem že dognana; 1640. so pomrli zadnji važnejši protestantje.

Na temeljih, katere so vdarili naši novovérski pisatelji v drugi polovici XVI. stoletja, se je delalo potem dalje. Ko so namreč začeli protireformatorji protestantovstvo trebiti, so ščasoma uvideli, da jim je v tej borbi vendar treba istega orožja, ki je njih nasprotnikom rabilo tako uspešno v razširjanje novih načel, namreč slovenskega jezika. Zato so se tudi protireformatorji lotili slovenske knjige za izvojevanje cerkvenih namenov, kateri so bili zdaj istotako katolikom kakor prej protestantom na mari. Toda to kretanje katoliških pisateljev na književnem polji je bilo mnogo slabejše od delovanja protestantovskih pisateljev, slabejše po številu delavcev in kar se tiče izdelkov. Možje, kateri so sedaj slovenski jezik vporabljali kot sredstvo odboja, so bili največ tujci, reformatorjem tudi po samem umu daleč nedorasli, nevešči narodnemu jeziku.

Znamenita pa je doba protestantovska v tem, da poslovanje naših pisateljev ni bilo omejeno na Slovence, ampak da so bile njih osnove namerjene tudi na vse južne Slovane. Da bi bil prvi kot naš pisatelj nastopil Krelj, velik prijatelj »cirulskega lepega pisma«, bi mi Slovenci najbrž danes pisali v cirilici. Truber je deloval v zmislu jugoslovanske vzajemnosti, seveda ga je pri tem naganjalo samo versko prepričanje; Slovenci so skrbeli, da so se protestantovske knjige prelagale tudi v hrvaščino; in kako? – po posredovanju slovenskega jezika. Kako je to slovensko-hrvaško gibanje bilo osnovano še dalje za vsa jugoslovanska plemena, kaže nam posebej še to, da se je v sredini one v Nemčiji poslujoče družbe bila porodila celo misel o občnem književnem jeziku za vse južne Slovane. Tako je bil že Vergerij namenil, uporabiti vsa slovanska narečja za en jezik, na kateri naj bi se prevelo sv. pismo, kakor Lutrovo za Nemce, razumljivo vsem Slovanom, kar pa je pozneje opustil, ker ni znal dobro nobenega slovanskega jezika. Enakega prevoda želi tudi kritika I. dela Tru- berjevega Novega testamenta, ki jo je izdelal Skalič, iz nje vidimo, da se je želelo prevoda, ki naj bi ga razumeli vsi Slovani. – S hrvaško prelogo sv. pisma so mislili pridobiti za protestantstvo celớ vzhodne kristjane in Turke. Da se vse to ni izvršilo, so bile krive razne okolnosti, siromašnost in nevednost, pomanjkanje denarne podpore, neprestane turške vojske, protireformacija in splošna reakcija.

XXVI. Protireformacija

Kedor bi mislil, da se je z novo vero v resnici prišla med narod tudi nova morala, da je narod živel po sv. pismu in naukih Kristovih, bi se hudo motil; ljudje so novi nauk le površno sprejeli; najljubše so mu bile ugodnosti protestantizma, ki jih je dajal ljudem s tem, da je odpravil, kar se je protivilo človeški naravi; n. p. post, izpoved, zadostilo, brezženstvo duhovniško, redovniške obljube, nerazveznost ženitve, pokorščina cerkvenim poglavarjem. Razen tega je mamil ljudi novi nauk še z drugimi dražili, oznanjevaje novo svobodo, učeč jih, da naj cerkvi odvzamejo nje posestva in odpravijo vse davščine duhovnikom. Tudi svetnim veljakom je podajal novi nauk velikih koristi, zato so se tudi oni poganjali, da si prisvojé, kar jim je bilo ponujano. In ravno zató se je protestantovstvo tako hitro širilo, ker so knezi in svetske oblasti iz egoističnih namenov bili novotarijam takó prijazni in so jih toliko branili, da so se le v ekonomskem oziru okrepili. Reformacija ni bila v naših deželah toliko versko kakor ekonomsko gibanje; za prvo so pač delovali predigarji, toda njih branitelji in naganjavci so imeli pred vsem na vidu le gmotne koristi. Da potemtakem novi nauk ni mogel popraviti notranjega človeka, je naravno. Življenje tedanjega naroda, popolnoma zbeganega vsled vérskih prepirov, je bilo v moralnem oziru veliko slabše ko pred reformacijo. Pred reformacijo je živelo nagnusno samo duhovništvo, po reformaciji pa je grdo začel živeti tudi narod. O življenju v Kranju se nam je ohranil popis življenja l. 1595. (Mittheil. (Mittheilungen d. des his. historischen Vereins f. für Krain

Obvestila kranjskega zgodovinskega društva.

1867, 92-93); slika je jako temna: »Prešerno in nesramno obnašanje se razširja, ljudje preklinjajo in zabavljajo od zore do mraka, zasramujejo in posmehujejo se v hišah, skozi okna in po ulicah brez nikakršne kazni. Po dnevi in po noči pijančujejo neprenehoma do jutranjega svita, ne le mestni prebivalci,

ampak tudi preprosti kmetje. V nedeljah in praznikih vre iz bližnjih krajev staro in mlado v mesto. Pred cerkvenim opravilom tekajo že v žganjarije. Kar očitno po ulicah ga srkajo, v prodajalnicah, pa tudi po hišah in ne samo po krčmah, tudi pri mestnem sodniku. Včasi se dobro pretepó in potem se gugajo pijani kakor nespametna živina v cerkev. Še ne mine cerkveno opravilo, takoj

Nečitljiva beseda

hité k vincu in posedajo ves božji dan pri polni majoliki. Drugi začnejo na vse zgodaj kegljati na kegljišču, najrajši blizu mosta, in zamujajo božjo službo. Zopet drugi kockajo v neki koči ves ljubi dan do trde noči in še dalje. Toda ne le v praznik se gode take reči, tudi o pondeljkih, v tržnih dneh ni boljše, da se sploh pohujšujejo tuji ljudje. Po 10, 20, celo 50 gl. izgubljajo. Pred nekaj leti so se stepli in dva ubili. Poleg tega se roté in preklinjajo tako strašno, da bi se kar zemlja odprla in požrla igravce in njih brloge. Kadar vse zapravijo, izrastejo nekaterim dolgi prsti, da jamejo krasti, drugi pridejo na beraško palico z ženami in otroci vred. – V poprejšnih časih so ob nedeljah in praznikih zjutraj pred cerkvenim opravilom in pozno zvečer ljubljanskim voznikom in tovornikom z verigami branili, da niso mogli ne v mesto ne čez most. A sedaj, mili Bog, nekateri nimajo nobeniga praznika. O zapovedanih postnih dneh jedo mesó, da vse vprek leti, nektere celó silijo. Nekteri luteranci, ki znajo brati, zbirajo druge okoli sebe in jim oznanujejo dozdevni evangelij; na Brdo (k pred. predikantu Knaflju) in k Sigersdorferjuletajo sedaj bolj ko kedaj. Brez dovoljenja prodajejo posestva mestna, cerkvena, špitalska, n. p. njive, vrtove itd. Kupci smejo prodajati pred službo božjo, in brez ozira na betežne in bolnike skačejo, plešejo in godejo nekateri, kakor jim srce poželi. Pri pobiranju davkov več potrošajo kakor nabéro, pri kupčijah pa za likof zapravijo po 10, 20 in 30 gl. Sploh se godé krivice, neki beneficijatov podložnik je moral pri prepisovanju zemljišča plačati 150 gl. Davke nakladajo samovoljno, temu več, drugemu manj, kakor jim pride na misel. Za gozde in hoste nihče ne skrbi, kdor more, kaj ugrabi. Mostnine že za 1000 gl. niso všteli v račun, duhovnikom in cerkvam pa jemljejo posestva in prilastujejo sebi.«

Takemu, morda res nekoliko preživo popisanemu novotarskemu in tako silnemu napredovanju lutrstva je začela delovati nasproti tudi katoliška stranka, kakor sem že tu in tam omenil. To pa sprva le slabo in z neznatnimi uspehi. Odločneje je stopil razširjanju nove vere na pot nadvojvoda Karol; v tem prizadevanju so ga podpirali njegovi katoliški svetovavci, njegova pobožna žena Marija Bavarska in jezuitje, katere je nadvojvoda najprej poklical, da so v Gradcu opravljali postne pridige, potem jih pa nagovoril, da so se tu stalno naselili, da bi zaslepljeno ljudstvo odvračali od krivovérstva. Razen tega je najdrznejše protestante, kakor Truberja, pregnal iz dežele, precej ko je zasedel prestol. Štajerska, koroška in kranjska deželna gospoda, po večem protestanti, so se na vso moč upirali ukazom vladarjevim ter so zahtevali versko svobodo. Ti prepiri so se vedno ponavljali, toda brez uspeha, ker Karol ni odjenjal, in če je odjenjal, je storil le za to, da bi dobil pomoči zoper Turke. Tako je plemeniti gospodi ustno dovolil, da smejo svobodno spoznavati prot. protestantsko vero, toda mestom in trgom ni hotel dovoliti te pravice (razen Gradcu, Judenburgu, Celovcu in Ljubljani). Ko so postali deželani vedno bolj prevzetni, je preklical tudi te besede in je začel brezozirno zatirati lutrstvo. Najnevarnejše protestante je dejal v zapor, druge je izgnal iz dežele in njih knjige je dal očitno sežgati. Najlepši sad njegovega prizadevanja je bilo katoliško vseučilišče v Gradcu, katero je vtemeljevil l. 1586. in ga izročil učenim članom Jezusove družbe.

Kar se tiče Kranjskega, vidimo, da je nadvojvoda takoj zabranil »Cerkveni red«, ki ga je sestavil Truber, katerega je pregnal iz dežele. Enako sta bila pregnana novoverska predigarja iz Metlike in Novega mesta. V lutrskem Krškem je l. 1567 odpravil novi župnik Polydor de Montagnana protestantskega predikanta Weyxlerja in kmalu izpreobrnil nazaj skoraj vse mesto. Dalje je poslal nadvojvoda v Gorico posebno komisijo, na čelu ji ljublj. ljubljanskega škofa Konrada Glušiča, katera komisija je velela vse krivoverske knjige pokončati, protestantom pa je dala na voljo, da se ali novi veri odpovedo ali zapusté deželo. Tedaj se je tudi Vipavska dolina zopet povrnila v staro cerkev; le 26 oseb je bilo tako trdovratnih, da so rajši zapustili stari dom kakor novo vero. V Kamniku je Karol zapovedal

županu, iztrebiti vse protestante iz mestnega sveta, propovednike pa pregnati in jih pozapreti, če bi se zopet pokazali. Tako je tudi v Radovljici razpustil protest. protestantski mestni svet in velel izvoliti novega katoliškega. Na Bledu je okrajni glavar Lenkovič ljudem prepovedal poslušati predige in jim zapretil s kaznijo v denarjih. Mestnega župana iz Kranja so vrgli v Nemškem Gradcu v ječo, ker je dovolil prot. protestantskemu predigarju Knaflju stanovati v mestu (1579). Vendar navzlic nadvojvodskemu ukazu ni mestni svet kranjski izgnal Knaflja, marveč je namestu zaprtega župana izbral novega protestantskega. – Tudi v Radovljici so se luteranski meščani leta 1587 pri deželnem zboru v Ljubljani pritožili zoper baje nepostavno in neusmiljeno ravnanje nadduhovnika radovljiškega in prošta ljubljanskega GašperjaFreudenschussa v svetnih in cerkvenih poslih, kateri pritožbi so se pridružili tudi Ločanje, Blejci, Bohinjci in drugi. Kranjski stanovi so tem pritožbam in prošnjam do nadvojvode Karola dodali nekatere vzglede brezobzirnega neusmiljenega vedenja katolikov do drugovercev navzlic verski pogodbi v Brucku in so se ostro pritožili zoper tako ravnanje ter zahtevali, da naj se ljudem pušča verska svoboda in popravijo krivice. Pretili so, da se ne lotijo prej niti adrese niti posvetovanja o letnih doneskih za hrvaško granico in o drugih potrebah. Ker komisarji niso sprejeli pritožbe, so zapustili prot. protestantski poslanci zbornico in ostal je samo duhovski stan, češ, da hoče dovoliti adreso. Pa premalo jih je bilo. Vladni komisarji so pretili z razpustom zbora, ako ne stori svoje dolžnosti in po posebnih poslancih ne odpravi verskih pritožeb do nadvojvode. Toda stanovi se niso udali in da so sprejeli vladne terjatve, so bili komisarji dne 18. febr. februarja 1587 prisiljeni sprejeti pritožbo. –

Dà, radovljiški meščani in drugi zavoljo vere preganjani podložniki iz bližnjih krajev, zlasti z Blejskega, so se l. 1587 vzdignili celo na upor. Dvesto jih je bilo skupaj in z orožjem so jo udarili proti Blejskemu gradu. Od hiše do hiše gredé so postavljali s slovesnim trobentanjem krivoverce v poprejšne kmetije, s katerih so jih bili pregnali katoliki, rekoč: »Postavljamo te na zemljišče in vračamo ti, kar je tvojega, da bodeš graščini pokoren s štibro, davkom, tlako in vsem zunanjim, kar pa zadeva vest in dušo, nisi dolžen ubogati.« Vendar so se Ločanje in Blejci po posredovanju svojih gospodarjev, frizinškega in briksenškega škofa, zopet vrnili v staro cerkev; udati so se morali morda ne toliko boljšemu prepričanju, kolikor vedno rastoči sili. Samo Radovljičani in Begunjci so še ostali trdovratni; tam je pridigal l. 1588 Jurij Dalmatin pri vdovi Juliji Kacijanerjevi.

Vse te nadvojvodske naredbe zoper protestante so bile res le polovične in zla niso iztrebile s korenom, ampak so jo le nekoliko ovrle. Tudi v Ljubljani se je začelo zoper novo vero ostreje govoriti in delati, ker je škof Seebach previdel, da v takih časih milost in prizanašanje več škodi, kakor hasni. Toda njegovi nameni so izpodleteli zaradi ošabne novoverske stranke; on sam se je rešil smrtne nevarnosti samo s tem, da je naglo zapustil Ljubljano, v katero potem privre silno slovenskih luteranov, katerim je bila v domači vasi prepovedana njih vera. Pa tudi po malih mestih in po deželi je bila zmaga katolištva nestanovitna, česar so bile krive zlasti tačasne razmere. Karola so začeli Turki hudo pritiskati; braniti pa se je mogel le s pomočjo stanov; zato jih je moral, da jih dobi na svojo stran, potolažiti in jim zopet podeliti svobodo novoverskega obreda. Ko niso premagani Turki več pretili, je skusil sicer omejiti privolilo, črez katero so segali stanovi; pa ta poskus jih je tako razkačil, da sklenejo, ne plačevati mu nobenega davka več in se ne zmeniti več za njegove prepovedi. Ker Karol ni imel moči, se je lutrstvo zopet okrepilo ter ali popolnoma zmagalo ali pa dobilo veljavo zraven katolištva. Tako je takraj omahovala na Slovenskem vera; mislilo se je, sedaj mora obveljati nova vera, pa skoro jo je zopet izpodrinila njena nasprotnica, ki se je zdela skoraj popolnoma zadušena. In to ne samo na Kranjskem, ampak tudi na Štajerskem in Koroškem v slovenskem delu. V poslednjih dveh pokrajinah so ravno v tej dobi nastale nove protestantovske naselbine in cerkve pri Celju, poleg Maribora v Radgoni, v Celovci in drugodi in so se dogajali povsod nemiri in neredi. Zdelo se je, da manjka moža, ki bi poleg poguma imel tudi zadosti gorečnosti za vero, učenosti in marljivosti, da bi premagal ovire, ki so bile katolištvu na potu, in bi zatrl lutrstvo.

Tak mož ali taki možje so se pojavili konci XVI. stoletja. Z združenimi močmi so se lotili protireformacijskega dela ter zadali smrtni udarec protestantizmu v slovenskih deželah, v Notranji Avstriji.

Bili so to: deželni vladar, Karolov sin in od 1595. l. naslednik, nadvojvoda Ferdinand, poznejši Ferdinand II, zmagoviti poraznik protestantovstva na Češkem po bitki na Beli gori, in trije cerkveni poglavarji: škof lavantinski Jurij Stobaeus, tajnik, svetovavec in namestnik v notranjeavstrijskih deželah in prav za prav voditelj protireformacije, potem sekovski škof Martin Brenner, zaradi gorečnosti v iztrebljanju lutrstva imenovan »malleus haereticorum«,

Prevod: "kladivo za heretike".

in pa zlasti škof ljubljanski Tomaž Chrön, Slovencem tako rekoč novi apostol.

Mladi nadvojvoda Ferdinand je bil že mnogo bolj vnet za katoliško cerkev kakor njegov oča in nikakor ga ni bilo volja, pritrditi, da bi se v njegovih dednih deželah širila Lutrova nova vera. Stanovi so zahtevali, naj jim potrdi vsaj toliko verske svobode, kolikor jim je podelil njegov oča; toda Ferdinand se je odločno uprl in ni hotel nič vedeti o teh pravicah, katerih Karol tako nikdar ni podpisal. Očitno je izjavil, da ne trpi v svojih deželah druge vere kakor katoliško, češ tudi on se sme ravnati po geslu prot. protestantovskem »cuius regio, illius religio«. Cesar Rudolfga je svaril, naj se ne prehiti, toda pobožna mati je njegovo postopanje odobravala in ga spodbujala k stanovitnosti; obča misel je bila, da tega ni moči izvršiti, ker je že bilo premnogo luteranov. Ferdinand se je naslanjal na dva vneta škofa: Brennerja, ki je zagovarjal katoliško cerkvo z besedo in pismom ter razkrival zmote nove vere, in Stobaeja, ki je z bistrim umom nadvojvodi vedno pravo svetoval in ga odvračal od nepremišljene ostrosti, kakor od boječe popustljivosti. L. 1597. pa je imenoval Ferdinand za ljublj. ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.

Ko so se prišli stanovi poklanjat novemu vladarju in prisegat zvestobo, so izprožili najprej besedo o verstvu ter zahtevali, da se jim potrdi svobodna izpovedba vere. Ferdinand pa jim je takoj pojasnil odločno: »Prisega zvestobe in dogovor o verskih stvareh je dvoje, eno različno od drugega. Naj le prisežejo zvestobo, kakor je njih dožnost, vérske strani se bo že sam vestno pozneje lotil.« In stanovi vseh treh dežel so prisegli zvestobo. To je bilo prvo. Potem je nadvojvoda odpravil z dvora vse nekatolike in ukazal vsem uradnikom, da se ravnajo po njem, svojem gospodarju; deželnim stanovom je potem odrekel sloboščino za sloboščino, ki so jih bili o ugodnih prilikah iztrgali njegovemu očetu Karolu. Vrnivši se iz Italije in iz Rima, kjer se je v svoji stvari sporazumel tudi s papežem Klementom

VIII., je razglasil po nasvetu Stobaeja znamenite in za protestantovstvo v Slovencih odločilne naredbe. Stobaeus mu je namreč na vprašanje zaradi protireformacije 20. avg. avgusta 1598. l. svetoval med drugim: »Nadvojvoda naj v svoji vladarski oblasti, katero ima od Boga samega, zapové, da morajo vsi njegovi podložniki biti katoličani; kateri pa tega nočejo, naj zapusté njegove dežele; ker čudovito moč in veljavo ima oblast vladarjev, zlasti v tako resnobnih časih in v svetih rečeh: ta oblast napolnjuje hudobnike s strahom, dobre ljudi pa s spoštovanjem.« Nato je Ferdinand, počenši pri glavi, takoj 13. septembra 1598. l. izdal deželnim stanovom štajerskim ukaz: »Protestantovske cerkve in šole kakor v Nemškem Gradcu in Judenburgu tako v vseh deželnemu knezu pokornih mestih in trgih je v štirinajstih dneh pozapreti, predikante in šolnike pa spraviti iz dežele ter opustiti vse nove namestbe cerkvenih služeb.« Predigarjem in šolnikom je bil priobčen prepis tega ukaza, toda najprej samo nemškograškim, ker so tukaj bili voditelji protestantizma. Povelje je osupnilo; vendar ni nikdo mislil, da bo obveljalo. Protest. Protestantski stanovi so poslali Ferdinandu dolgo prošnjo, naj ukaz prekliče, in so ga opozorili na nevarnost, pretečo deželi od Turkov. Ferdinand pa izda takoj črez deset dni drugi ukaz, v katerim graja nepokorščino deželnih stanov, predikantom pa odloči z nova nov rok osem dni, da naj zapusté deželo. Protestantje so zopet ugovarjali in tudi pretili ter se skrivaj zbirali; predigarji pa so kakor besniki tekali po Gradcu, psovali vojvodo in zmerjali katolike, toda odpravljali se niso. Tedaj pa razpostavi Ferdinand po Gradcu tristo zanesljivih vojakov in dá 28. septembra ukaz (predpoldne nabit na zid), veleč: »Pred solnčnim zahodom pojdejo pod smrtno kaznijo vsi predikanti iz Gradca in v osmih dneh prav tako za glavo iz vseh dežel Njegove knežje svetlosti.« To je pomagalo. 30. oktobra je nadvojvoda proglasil še ukaz, da morajo vsi predikantje in lutrski šolniki zapustiti Ljubljano še isti dan, v treh dneh pa oditi iz vseh njegovih notranjeavstrijskih dežel. Tedaj so novoverski predigarji in učitelji zvečine zapustili Gradec, Ljubljano in sčasoma tudi druge kraje in mesta. Le posamezni so se še skrivali tu pa tam po gradovih.

Ko so izgnali protestantovske predikante in šolnike, stvar seveda ni bila končana. Za glavo so bili zdaj na vrsti udje. Treba je bilo povsod zopet h katoliški veri pripraviti meščane, kmete in druge prebivavce; vničiti so se morali nasprotovalni napori plemenitašev; vtrditi se je moral mir in red v nezadovoljnikih, odpraviti je bilo nevarnost, da se povrne lutrstvo. V ta namen je odredil Ferdinand posebne komisije, ki so nadzirale in izvrševale posel protireformacije, načelniki tem reformacijskim komisijam so bili škofje dotičnih pokrajin ali pa škofov namestnik = odposlanec. Ti možje so imeli nalogo, hoditi od mesta do mesta, sklicevati meščane v župno cerkev, izpraševati jih o njih veri in vzprejemati od njih prisego, da se bodo držali novo postavljenih katoliških župnikov in od teh prejemali sv. svete sakramente. Kdor se je temu protivil, je dobil tri mesece na premislek, v katerem času je moral svojo imovino prodati in se izseliti v tujino; od prodanega blaga pa je moral vsaki izselnik pustiti desetino državi. – V mestne svete so odbirali samo katolike; lutrska svetišča so porušili in protestantovske naselbine so razdejali; novoverske knjige so brez izbire sežigali in uničevali. Pred take komisije, zborujoče navadno po mestih, so klicali iz dotičnih okolic župnike in duhovne pomočnike ter jih izpraševali o verskih stvareh med njih župljani; za to so dobivali posebna navodila, ako je bilo potrebno. Kako so se vršile take komisije, razvidite iz ohranjenega protokola, ki ga je objavil Radics v Vodnikovem spomeniku str.194. Ker so protestantje tu in tam nasprotovali komisijam in hoteli ovirati njih delo, je pridejal Ferdinand v nekaterih krajih tudi četo strelcev; ta je pomagala, da je le redko kje prišlo do nasilja. Posebnega spomina vredne so take reformacijske komisije leta 1600. in 1601., delujoče na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Na slovenskem Štajerskem je začela deželna komisija za ohranitev katoliške cerkve svoje delo januarja meseca 1600. l. Na čelu komisije je bil štavniški (Stainz) prošt Jakob Rosolenz. Najprej je prišla komisija v Radgono, katera se je protivila vsem ukazom deželnega vladarja in je tako rekoč vladala sama sebe, opiraje se na močno zidovje in na pomoč ogrskih sosedov. Le z vojaško pomočjo je prišla komisija v mesto. Namesto protestantovskih mestnih svetovavcev je

postavila katoliške; meščane, kateri so pobegnili na Ogrsko, je poklicala domov, in tistim, ki niso slušali, pograbila imovino. Iz Radgone je šla komisija k sv. Lenartu v Slovenskih Goricah. Ondi sicer ni bilo lutrovcev, pač pa so rogovilili tam v Radehovi vesi »skakači«. Komisarji so tem ljudem podrli tam njih cerkev, tri voditelje pa zaprli. V Mariboru niso našli posebno lutrske stranke; samo en zdravnik je bil zagrizen lutrovec. V Vindenavi

Windenau, dvorec Betnava pri Mariboru

pa, kjer so imeli lutrovci svoje zbirališče, so razstrelili komisarji in s smodnikom sežgali cerkev, šolo in župnišče ter postavili tam krvavo sodnijo; ko so jim sodnijo po noči posekali, postavili so tri vešala. Na Ptuju je našla komisija 60 ljudi, ki so bili celó ali nekoliko Lutrovi privrženci. Dasi je Celje bilo zelo okuženo, vendar ni imela komisija tam posebnega dela. Celjani kakor tudi žalski tržanje so prisegli na katoliško vero in prinesli vse krivoverske bukve, da bi jih sežgali. Prelepo lutrovsko cerkev v Šarfenavi

Scharfenau – Goče pri Žalcu

 so na veliko veselje tamkajšnjih kmetov razstrelili. Tudi v Slovenjem Gradcu in v Marenbergu

Marenberg, Radlje ob Dravi

 niso imeli komisarji kaj opraviti ter so se takoj odpravili v Lipnico, samo da so gredoč razdejali dve cerkvi skakačev, prvo na nekem hribu poleg Lučan, drugo v Sóboti.

Dokončavši svoje delo na Gorenjem Štajerskem, je prestopila nadvojvodska komisija tudi na Koroško novembra leta 1600. Na čelu ji je bil škof sekovski Brenner, katerega je spremljal Janez grof Ortenburški, potem Hartmann Ziegel, Angelus Costede, VolfgangKaltenhauser in stotnik Krištof Prankh. S pomočjo 200 strelcev so koroški protestantje nekaj dobrovoljno, nekaj pa prisiljeni zopet vzprejeli staro vero; kedor ni hotel priseči na katolištvo, je moral v 45 dneh zapustiti deželo. V Beljaku je čakalo komisarje oboroženo krdelo, da bi jim zabranilo pot v mesto; toda ker so komisijo spremljali vojaki, se jej niso upali vstavljati. Meščanje tudi niso bili tako hudi, kakor so se grozili; precej so se namreč udali in komisarje in vojake – še dobro pogostili. Tudi Celovec je najel že 600 vojakov in oborožil nekoliko meščanov, da bi siloma branil novo vero in ne pustil komisije v mesto. Toda o pravem času je – kakor v narodni pesmi –

prešinil Celovčane strah; premislili so se, odložili meč in obljubili novo vero odpraviti iz lepa. Komisija je še zborovala v Velikovcu, Grebinji in v Volšperku, kjer je bilo v bližnjem gradu Payershofnu središče tamkajšnih protestantov; toda s pomočjo 100 vojakov je bila molilnica s pastorjevo hišo vred porušena do tal in razdejano tudi protestantovsko pokopališče.

Na Kranjskem je delovala komisija sosebno na Gorenjskem meseca februarja in marca 1601. l. V njej so bili štirje komisarji: škof Tomaž Hren, deželni glavar Janez Lenkovič, vicedom Jožef Rabatta in Filip Kobencelj, trije podkomisarji; Jak. Jakob Haumann, Seb. Sebastian Konstantin in Grimšič; poleg teh še mnogo spremstva, služabnikov, vojakov itd. Ta komisija je že leta 1600. in tako tudi nastopnega leta sežgala v Ljubljani mnogo krivoverskih knjig – vsega vkupe baje osem voz, in je razdejala tudi pokopališče ljubljanskih luteranov. Potujoč po deželi od kraja do kraja, je prišla med drugim tudi v Kamnik, kjer so zahajali meščanje k lutrski službi božji v Podgorje, v graščino Kriško in na Zaprice. Začela je tam svoj posel 8. febr. februarja 1601. leta. Škof Chrön je govoril v mestni hiši; pokorni meščani so prisegli na katoliško vero, samo štiri osebe so bile izgnane. Tudi precej verskih knjig so sežgali komisarji očitno na trgu in se mudili v mestu tri dni. Potem so šli v Kranj. Poslali so najprej v Križ po Krištofa Mikuša, luterana, ker so njegovi sinovi po noči grozno umorili pobožnega katoličana Lovretiča. Drugi dan je Chrönv hiši Mihaela Harerja dolgo govoril meščanom, naj opusté krivo vero; potem so razen enega ali dveh vsi prisegli zvestobo Bogu in nadvojvodi. Komisija je potem poslala Krištofa Harerja s 150 kmeti v Tržič, kjer so se prebivalci takoj udali; šla je potem v Križ pozvedovat, kako se je opravil omenjeni umor. Nekaj so jih na to ujeli, hišo Mikuševo pa so razdejali do tal. Dné 17. febr. februarja je odrinila komisija tudi v Loko in se za tri dni zopet vrnila v Kranj. Ko so bile že prej na trgu blizu sramotnega odra sežgane lutrske knjige, so morale naposled pred komisijo še v Kranju živeče lutrske ženske, katere so vse prisegle udanost katoliški veri. Dne 10. marca je šla komisija v Radovljico. Tam je vpričo 250 ljudi s smodnikom razstrelila protestantovsko shodišče,

da se je razletelo z velikim hrupom in malone poškodovalo sv. Urha cerkev. Drugi dan je škof predigal in vsi meščanje so prisegli pokorščino; potem je govoril kmetom in krivoverskim okoličanom, katerih je mnogo privrelo; pokorni so prisegli, nepokornike pa so zaprli, med temi nekega Govača, ki je zapal globi 150 cekinov, in Jurija Prešerna, ki je moral plačati 100 cekinov. Tudi kovači iz Krope so prihiteli prisegat zvestobo in prosit, da se jim dovoli fara s stalnim župnikom. Dva izmed njih sta bila vendarle izgnana in eden je moral z odprto lutrsko knjigo stati na sramotnem odru. Dne 16. marca so odrinili komisarji na Jesenice, podkomisarji pa v Kranjsko goro in v Belo peč, kjer so trdovratnega grešnika, tamkajšnjega oskrbnika, zvezali in tirali v Radovljico. Tam je škof zopet predigal in dne 19. marca so Radovljičanke šele prisegle zvestobo katoliški veri. Hren je sploh spoznal, da posebno ženske najtrdovratneje nasprotujejo v verskih rečeh. Zatorej je ukazal, nekatoliške žene izpreobračati strože kakor može, devati jih v ječe ter jih dolgo imeti zaprte ob kruhu in vodi. V resnici so se slišale tožbe o ženah, da ljudstvo šuntajo in da so bolj zvite kakor res verne; potem se jih je tudi tožilo, da pačijo in ponarejajo izpovedne listke: tudi zavoljo nepokorščine do mož se je sploh tedaj ostreje ravnalo z lepim spolom.

XXVII

Razen teh komisij so dosti pomogli posebno v mestih in pri izobražencih tudi jezuitje in kapucini. Leta 1573. so bili, kakor rečeno, prvi poklicani v Gradec, kjer jim je bilo l. 1586. izročeno vseučilišče. V Ljubljani so bili jezuitje slovesno vmeščeni že za škofa JanezaTavčarja 1593. Leta 1597 jim je bila izročena cerkev sv. Jakoba, katero jim je na novo sezidano tudi posvetil Hren 1615. V tej cerkvi se je tedaj ob nedeljah in praznikih tudi popoldne razlagal ljudstvu krščanski nauk v slovenskem jeziku, razen tega sta bila odločena ljudstvu v poučevanje in zveličavno pomoč dva jezuita, en Nemec in en Slovenec. Slovenski predigar nam je znan po imenu, pisal se je Nik. Nikolaj Koprivec l. 1603, in 1618 Janez Čandik. Hkratu so osnovali jezuitje zavod Collegium Carolinium nobilium, vzgajališče in začasno semenišče za plemenitaše in bodoče duhovnike, razdeljen na gimnazij in licej. Leta 1630 so sezidali za jezuitsko učilišče širno poslopje.

Na Koroško so prešli jezuitje 1604. v Celovec. Tudi tam se nam izpričuje slovensko prediganje, tak še le 1620 leta: »V cerkvi samostanski je bila prvič slovenska propoved, prišli so ne le samostanski prebivavci, ampak tudi nekateri meščanje in drugi mestni ljudje.« Predigal je Jakop Knap iz Kranja. V letnem zapisniku jezuitskega kolegija k letu 1652 pa nahajamo opomnjo: »Slovenska prediga je bila že tedaj prestavljena k cerkvi sv. Duha (poprej sv. Trojica), pobožnega ljudstva, največ prihajajočega iz daljnih krajev, znatna množica je imela svojo nemajhno korist. To narečje znajoči očetje so pogostoma zahajali v tolažbo kmetom v oddaljene vasi, da so nahranjali odrasle ljudi in otroke, hrepeneče po besedi božji.« V začetku 17. stol. stoletja so se naselili jezuitje tudi v Mariboru, v Gorici in v Trstu.

Razen jezuitov, pravih pobijalcev protestantizma, so bili uvedeni v slovenske dežele tudi drugi redovi, ki naj bi zadrževali krivoverstvo, ako bi se zopet vgnezdilo, ter vtrjevali ljudstvo v katoliški veri. Med temi so bili zlasti kapucini, ki so se naselili v Ljubljani 1606., v Celju 1611., v Mariboru 1613., v Celovcu 1646., v Beljaku 1629., na Krškem 1629., v Kranju 1640., pri sv. Križu 1637, itd.

Ko je nadvojvoda Ferdinandleta 1619. zavladal nemškemu cesarstvu, je ponavljal še ostreje prejšne naredbe in ukaze zoper protestante, posebno zoper nekatoliške deželne stanove in plemenitaše, kateri so se v zvezi s protestanti na Nemškem najtrdovratneje upirali protireformaciji. Zlasti ko je bila v tridesetletni vojski po zmagah Waldsteina

Prav: Wallensteina

in Tillyja vničena protestanska unija in so bili zadušeni tudi nemiri na Češkem, je mogel katoliški vladar tem odločneje postopati zoper novotarje v Notranji Avstriji, kateri so terjali tem več, čem več se jim je popuščalo, ter so zahtevali ne samo svobodo svoje vere, ampak so delali na to, da bodé ta vera gospodujoča in se stara povsem zatrè. Dne 25. jul. julija 1628. leta je izdal cesar Ferdinand II. ukaz, da morajo vsi še nekatoliški deželni stanovi za leto dni oditi iz dežele in da se gledé na njih imetje in njih pravice upoti kratka pravda pri deželni sodniji; nadalje da je pri krstih in porokah opustiti protestantske običaje, da je sinove domačinov poklicati s protestantskih akademij in šol, in kjer bi bilo zapuščenih sirot nekatoliških izselnikov, da je te vzrejati ob državnih stroških in vzgajati v pravi veri. To vse je ponovil zopet z ukazom z dne 6. marca 1631. l.

Mnogo je tudi katoliški reformaciji pomoglo to, da so se po naročilu in v zmislu tridentinskega zbora osnovala duhovska semenišča (seminarji) in dijaški zavodi, na katere so bili poklicani redovni duhovniki, in da so se vtemeljili duhovni samostani, zlasti frančiškanski, z namenom, da pobožno vzgajajo mladino in hranijo katoliško vero čisto. Zanemarjene cerkve so se očedile in popravile, zidalo pa se je tudi mnogo novih. Ljudje so bili v veri vse natančneje podučevani kakor prej in sv. sakramenti delili zopet bolj pogostoma in v starem redu.

Vseh teh naredeb in naprav svetnega vladarja in duhovnih poglavarjev končni vzpeh je bil na raznih krajih seveda različen, tu hitrejši in veči, tam počasnejši in manjši. Na Kranjskem so leta 1597. po 37 letih zopet prvikrat praznovali sv. Jurija, deželnega patrona, in 1598. leta so katoliki znova zavzeli špitalsko cerkev, ki je bila 40 let središče protestantov; na vseh svetnikov dan je škof Hren prišel tje v svečani procesiji, raztrgal lutrske knjige in razbil krstilnico ter prvi služil sv. mašo. Leta 1616, 25. avgusta je pisal papežu: »Leta 1597., ko sem zasel škofovsko stolico, je bilo v Ljubljani devet in še več lutrskih predigarjev razen tistih, ki so učili po šolah, kateri so ljudi pačili; in komaj dvajseti del prebivavcev, in to le priprostega ljudstva, je spoznavalo katoliško vero. Ko pa sem po komisiji, katero je nadvojvoda sam postavil in kateri sem bil jaz glava, med velikimi nevarnostmi krivoverce pregnal, to je sedaj – Bogu bodi čast in hvala – krivovercev manj, kakor je bilo sprva katolikov. Le nekoliko više gospode, katerim je svobodna izpovedba vere dovoljena, je še lutrske, ki pa se bodo, kakor upamo, tudi kmalu s katoliki sprijaznili.« Izpreobrnitev luteranov je bila kmalu tako popolna, da že 1620. leta ni bilo več nobene novoverske vasi ali ulice; le posamezniki so ostali luterani še dalj časa; v Vodicah pravijo, da je umrl zadnji kranjski luteran l. 1813.

Tako je luteranstvo izginilo tudi med Slovenci na Štajerskem. Pri Vindenavi se zdi, da so tamkajšni luterani svoje razdrto pokopališče zopet začeli rabiti in tam pokopavali svoje mrliče tudi po 1600. letu, saj se tam še sedaj nahajajo nagrobni kameni iz let 1613. do 1627. Takrat pa je bilo tudi to grobišče popolnoma odstranjeno in je nehala vsa ondotna lutrska naselbina. Za svetišče v Šarfenavi kakor tudi za kraj sam se je popolnoma pozabilo ter ni bilo

o tem ne duha ne sluha več do naših dni, še le Orožen je našel, da so sedanje Golče v Spodnji Ložnici poleg Žalca nekdanja Šarfenava. Tudi drugod med štajerskimi Slovenci ni nobene domače rodovine ne posamičnika iz neposrednje vrste od one novoverske dobe semkaj luteranske veroizpovedbe.

Ni pa se dalo protestantstvo čisto iztrebiti izmed Slovencev na Koroškem, ki je bilo že takrat zelo ponemčeno in najbolj prepojeno s protestantskim duhom. Med koroškimi Slovenci se je ohranilo nekaj protestantov do današnjega dne, in to v Nagoriški vasi, vseh skupaj kakih 200-300 ljudi, za katere je 1784 izšla celo nova protestantovska tiskana knjiga, Kristianske bukvize, katero je med njimi našel in popisal Oblak v Letopisu 1895. l.; knjiga je veren ponatis Dalmatinovega molitvenika: Karszhanſke lepe molitve, samo da je namesto obširne dedikacije nekak uvod »Podvuzhenje koku se ima prou moliti«, ki se glede jezika znatno razlikuje od ostale knjige.

Kar je sicer dandanes na slovenski zemlji protestantov, niso Slovenci, ampak Nemci; pač pa živi nekaj Slovencev protestantov preko Mure, med Prekmurci; ti so ostali še od časa reformacije, ki se je bila na Ogrskem prav tako hitro razširila kakor na Avstrijskem. Vtrdila se je nova vera na Ogrskem za bojev kralja Ferdinanda I. z Zapoljo, še bolj pa pod Zapoljevim sinom IvanomSigmundom, ki je sam branil protestante, in za kralja Maksim. Maksimilijana II., ki jim je dovolil svobodno izpovedovati svojo vero. Ovirala je novovernike nekoliko nesloga med luterani in kalvinci. Na zgorenjem Ogrskem pa so krepko delovali zoper nje jezuitje v Trnovi. Za Rudolfa II. 1606 je dobila evangeljska in helvetska konfesija popolno ravnopravnost s katoliško vero.

Vse to gibanje se je deloma dotikalo tudi ogrskih Slovencev, dasi ne vemo podrobnosti o njem. Dandanes živi med ogrskimi Slovenci 40.000 katolikov, ki se imenujejo papince in imajo 21 far; po vseh teh farah pa živi tudi več ali manj protestantov, ki žive s katoličani brez prepira ali sovraštva. Vseh protestantov-luteranov je okoli 15.000 duš, ki spadajo pod 5 plebanij: Pučinci, Križevci, Petrovci, Bodonci in Hodoš. V Pučincih in v Križevcih imajo molilnice, postavljene za cesarja Jožefa II., v Bodoncih pa za Franca I. Cerkev imajo tudi v Petrovcih. V Hodoši so pomešani z Mađarji.

Ker so nekateri protestantje precej daleč od svoje molilnice, zato hodijo ob nedeljah v katoliško cerkvo k sv. maši, poslušajo predigo in prinašajo celo zbirco, samo k izpovedi ne hodijo, razen véliki petek v svojo molilnico, da prejmó tam občno odvezo po svoji veri. V Pučincih je Trplján Šandor, prelagatelj psalmov, slavil s svojimi protestanti tudi Marijine praznike, kar je hotel njegov naslednik odpraviti, pa mu ljudstvo ni dopustilo. Če jih kedo praša, zakaj ne prestopijo h katoliški veri, odgovore: »Ker so tako živeli naši roditelji, dedje in pradedje, zato se jim tudi mi nočemo izneveriti.« To so torej edini ostanki mogočnega protestantovskega gibanja med Slovenci. Vprašanje, ki je večkrat stavijo tako privrženci protireformacije kakor njeni nasprotniki, tako zvani liberalci, kaj bi bilo iz Slovencev, če bi se bili poluteranili, je po mojem mnenju jalovo: taka prašanja sploh ne spadajo v zgodovino, ker so irrealna. Kaj bi bilo, to vé Bog.

Kakor sem že omenil, bi pričakovali, da so se katoliški reformatorji z isto vnemo poprijeli pisateljevanja v svoje namene, kakor so to delali prej luterani, toda temu ni tako; delovanje katoliško je jako slabotno, medlo. Krivo je tega dosti to, da so se prehudo in prevestno zatrle protestantovske knjige, ki bi bile lahko vsaj v jezikovnem oziru rabile za vzorec pisateljevanja; zlasti pa je tega kriva splošna reakcija, ki je nastopila po kmečkih uporih več ali manj tudi v vrstah protestantov, ki so se vedno bolj oddaljevali od demokratične podstave protestantizma, tako da je tudi med njimi vnovič zavladala latinščina, katera se je, kakor smo videli pri ljubljanskih protest. protestantskih šolah, gojila v viših razredih edina, v tem ko sta bila deželna jezika, slovenščina in nemščina, strogo prepovedana. K temu prihajajo še silni vojni viharji. Kakor v prvi dobi, skuša se tudi v drugi vplivati na narod samo v smislu verske ideje. Želje po dobrih knjigah se vedno ponavljajo; zavednost, da potrebuje narod berila v svojem jeziku, je bila tudi v tej dobi živa. Kartuzijanski prijor iz Bistre se je ponudil, da hoče gmotno podpreti katoliško izdajo Dalmatinove biblije. Hren govori o pesmarici slovenski »de hymnologio slavico typis edendo pro communi bono«.

Prevod: "o slovenski pesmarici, ki jo je za javno dobro treba dati v tisk."

Vzrok, da se je tako malo storilo, je, kakor vse kaže, pomanjkanje slovenskih moči. Kolikor je bilo Slovencev, so se bavili bolj s pastirstvom in s šolami, n. p. jezuitje in frančiškani.

Med prve pisatelje te dobe, toda tako rekoč sam zase stoječ, spada fra Gregorio Alasia da Sommaripa: on ni v posebni zvezi ni z reformatorji, ni katoliki. Kedaj se je rodil, nam ni znano, samo toliko vemo, da je prišel iz Italije v Devin. Devinski poveljnik grof Rajmund VI. Conte della–Torre Valsassina, imeniten dostojanstvenik na dvoru, tako da je sam cesar želel 1594. biti krstni kum njegovemu sinku, je bil cesarski poslanik v Rimu in v Benetkah. Kot pobožen mož (spoštoval ga je sam papež Klement VIII.) je ustanovil v Devinu servitski samostan, da bi po svoji možnosti zagradil daljšo pot protestantom, ki so se, kakor smo slišali, skušali vtrditi tudi po Goriškem. Servitje so bili že prej vpeljani v Gradišču in v Kopru in so vtrjevali narod v veri z lepimi zgledi, ga podučevali s predigami; osnoval jim je tudi šolo, v katerem bi izjasnjevali razen ostalih znanstev tudi bogoslovske nauke vsem tistim pod devinsko oblastjo, ki bi radi bili duhovni; tedaj je namreč zelo pomanjkovalo duhovnikov. Zato se je Rajmund dogovoril 1598. leta v Ferrari z vrhovnim poglavarjem servitskega reda. Ko se je l. 1601 vrnil iz Rima, je pripeljal s seboj fra Gregorija Alasia da Sommaripo, ki je bral novo mašo 1602. v Devinu in bil voditelj samostanu do konca 1607. leta. Njegova knjiga, ki ga je pripravila v vrsto slovenskih pisateljev, je majhen italijansko-slovenski slovarček, izdan v Vidmu 1607. l. v pomoč laškim duhovnikom, ki so delovali med Slovenci, pod naslovom: Vocabolario italiano e Schiavo. Raccolto da fra Gregorio Alasia da Sommaripa, Udine MDCVII. Knjiga, ki se v edinem izvodu hrani v ljubljanski knjižnici (kupil ga je Kop. Kopitar na javni dražbi in daroval Zoisu) ima ravno 112 listov, privezanih je spredaj še šest, zadnji prazen: 224 str., 2. str. prazna (14 pol 8o )Zaradi daljšega avtorjevega popravka je to manj jasno mesto. Na listu 2 pa je italijanska dedikacija grofu Matiji Turnu. V nji govori, kako se človek zelo loči od živali z darom jezika, in o zaslugah, ki si jih pridobé učitelji jezikov, katere primerja angeljem, kateri predlagajo naše prošnje Bogu in svetnikom, kateri prav tako razumejo vse jezike: »che se cio non fosse, come pregarebbe il Germano un Santo Italiano, il Francese un Tedesco, s'esti non intendessero tutti gl'idiomi?«

Prevod: Če bi ne bilo tako, kako bi mogel Nemec moliti k italijanskemu svetniku ali Francoz k Nemcu, če bi ti ne bili razumeli vseh človeških jezikov?

Profesorji jezikov so podobni tudi apostolom, ki so »variis linguis loquebantur magnalia Dei«.

Prevod: "ki so v različnih jezikih pripovedovali Gospodova velika dela."

Sv. Pavel šteje med darove sv. duha vrste jezikov in hvali Boga, da more govoriti več in različnih jezikov. Tudi pisatelj ne vé drugači skazati grofu hvaležnosti za dar, da mu je dal priložnost, hitro in lahko se naučiti slovenščine, kakor s tem, da piše slovarček, potreben za duhovnike, ki delujejo med tem narodom. Posvetilo je podpisano v Devinu 15. marca 1607. Za posvetilom je predgovor »Al benigno lettore« od 76 do 116, v katerem govori o razširjenosti slovanskih jezikov in o izgovoru svojih črk, katere rabi v izražanje slov. slovenski glas po italijanskem načinu; poznati je moral tudi cirilico ali glagolico: za č rabi ch ter pravi, da ga je brati kot č, kakor ital. italijanski chiamare (čamare), orecchie (oreče), in scambio del qual ch lor si ſervono d’una lettera della chieru (črvъ). Potem govori o časih, kako se glase razne osebe, kako se delajo modi, o infin. infinitivu , o glagolščakih in partic. participu : »ma di tanta diuerſa terminatione, che non ſe ne puo dare ragola certa, pero imparali alla pratica. I gerundivi si terminano in ch: v ležech, gouorech.«

Prevod: Vendar ima zelo raznolike končnice, za katere ni moč podati gotovega pravila, temveč se jih nauči s prakso. Gerundiji se končajo na ch.

itd. Zatem je konj. konjugacija glagola sem (IIb – 16a), in govori se o deklinaciji, kjer ima za zglede »ochia« in »mati«, potem »iest, ti, on«. Čudno je, da se v mnogih tukaj navedenih zgledih strinja z Megiserjem in vse kaže, da ga je imel pred sabo. Na 196. strani podaje najnavadnejša pozdravila in voščila, kadar se sreča koga, kadar kedo kihne ali se komu napije; za voščila uči, kako Slovenci štejejo in imenujejo teden in dneve v tednu. Za tem sledi slovar na l. listu 22b in gre do 96b, kjer so imena denarjev. Za denarji začno na 97. l. pogovori popotnika s kmetom o najpotrebnejših rečeh. V njeh se nam kaže pisatelj, da je govoril slovenščino tako, kakor jo dandanes govori goriški Lah. To nam dokazujejo stavki: »Colico mija so se do tam? Adan in pou. Iest chem dobro messo inu bulsiga riba. Nu muitese roke inu poite k miso; daite nam buljiga bina, kare imate inu se tistiga rebulla Prosserana tolicai dobriga. Le io tu (Pomasi vam Bug!) Ja gospod, puite pur, da ne boste stale bulsi nicamer, coi le tucai. Imate cuista vina, coi tiste, kir smo pile

v Duin. Imamo tudi mi tolicai dobriga, ma ie vech drago. Daite mu ovas, da chiem videt docle bode io sneu (biana)« itd. Potem ima še očenaš, Ave Mario, Credo, Deset zapovedi v verzih »Kir ochie u nebu priti, Ta ima ocraniti Tic desset sapouedi«, itd. To pesem je gotovo prepisal od drugod. V nemških protestantskih pesmaricah in katekizmih začenja pesem »Die zehen Gebote kurtz« ravno tako: »Mensch wilt du leben religlich«

Prevod: »deset zapovedi na kratko«, »človek, če hočeš živeti po veri«.

itd. Nadaljnjega nemškega teksta nisem mogel dobiti. Potem pride V cerkvenih zapovedi. Na str. 105a je narodna kolednica, prvi zapis narodne pesmi, nekoliko pokvarjene sicer, vendar še z mnogimi znamenji starinske pesmi. Na str.106 je velikonočna pesem »Jesus ie od smerti vstau«; strinja se precej s Kalobskim spiskom in je različen od protestantovske, v kateri so izpuščene strofe o Mariji.

Na str. 107b je pesem za binkošti, obsegajoč prvo strofo znane nemške »Komm heiliger Geist du Herre Gott!« Te pesmi niso pisane v kraškem devinskem narečju in gotovo jih je vzel Sommaripa od kod drugod; toda odkod, ne vé nihče povedati. Za pesmimi prihaja še Confiteor in kaj naj govori predigar pred predigo in po predigi.

Sommaripina knjiga je važen prispevek za slovensko dijalektologijo 17. stoletja; narečje, katero rabi, je najsorodnejše tistemu, katero imenujem jaz srednje kraško narečje; narečje devinsko, brstovsko, kostanjsko in opatjeselsko tvori ravno severnozapadni pas kraškega goriškega narečja. Da je to tako, se dá dokazati iz fonologije, morfologije in slovarja. Obdelal je Sommaripino knjigo v slovniškem oziru Oblak v Letopisu 1891. leta. Na narod ni imela seveda ta knjiga nobenega vpliva.

Spomin na Sommaripo se je ohranil v Devinu v nadpisu v veži pred stopnicami bivšega servitskega samostana. Napraviti ga je dal on sam 1606, v njem je nekaj životopisnih črtic, ki sem jih navedel v začetku (prim. Žvab, Ljubljanski zvon 1883. 62, 63).

Popolnoma, ne samo po času, ampak tudi delovanju, spada v protireformacijsko dobo delovanje škofa Hrena samega.

Tomaž Chrön je bil rojen v Ljubljani dne 13. novembra 1560. leta. Njegov oča Lenart Hren je bil ljubljanski mestni svétnik, pozneje celo župan in deželni poslanec. Vere je bil protestantovske, v katero je prestopil, ker so mu ugajali nauki Primoža Truberja. Bil je odločen branitelj protestantovske stvari in je šel l. 1565 z deputacijo evangeljskih stanov na dvor v Gradec, da bi se dovolila pregnanemu Trubarju vrnitev v domovino. Hrenov oče je bil tudi imovit meščan in gospodar fužin na Savi pri Jesenicah na Gorenjskem. Mati Hrenova, rojena Žitnik, je imela brata, ki je bil tedaj, ko je zagledal Tomaž beli svet, profesor na dunajskem vseučilišču.

Toda deček Hren ni ostal dolgo v rojstni hiši v Ljubljani. Že l. 1570 ga nahajamo desetletnega dečka v admontskem samostanu pri njegovem rojaku Nebelu, ki je bil isti čas predstojnik. Dobrot, ki jih je prejel v tem samostanu, se spominja Hren s hvaležnim srcem še v poznejših letih. Gimnazijske študije je vendar dovršil v Ljubljani v evangeljski šoli in potem je šel na univerzo dunajsko, kjer je dobil za rektorja rojenega Kranjca Aleša Straussa. Med tem je bil njegov ujec, profesor estetike in dekan filozofične fakultete, Žitnik, zapustil l. 1572 svojo stolico in je nastopil častno službo vladnega svetovavca pri dvoru nadvojvode v Gradcu. Na Dunaju je ta Žitnik prej mnogo občeval z dr. Jak. Jakobom Straussom, učencem ljubljanskega Budine in Melanchthona, kar pričuje tudi njegova pesem »Carmen ad J. Strauss«. Na univezi je študiral Hren »humaniora in filozofijo in je bil vpisan za kandidata artium liberalium«. Bil je od družbe »bursa Agni« ter živel s svójimi tovariši vedno v prijateljski, z nekaterimi celo v prisrčni zvezi, kar nam spričujejo mnoge pesmi, ki jih je zložil v dobi svojega šolanja na Dunaju. Toda v isti meri, kakor je napredovalo Hrenovo izobraževanje, se je tudi po Notranji Avstriji začela vršiti prememba, najprej v merodajnih vladnih krogih, in to po vzpodbujanju nadvojvodinje Marije Bavarske, in katolicizem se je jel vedno bolj vtrjevati. Tedaj se je pa zgodilo, da je Tomaž Hren, ko je bil ravno namenjen odriniti v Italijo, da bi se učil pravoznanstva – hotel je postati državni uradnik –, pred odhodom iz Ljubljane zbolel na smrt za vročinsko boleznijo, in v tej nevarnosti je storil obljubo, da bo katoliški duhoven, ako mu Bog spet podeli zdravje. In ko je ozdravel, je spolnil storjeno obljubo. L. 1586 je šel v Gradec in začel tukaj bogoslovske študije. Dve leti potem je bil posvečen v mašnika in je postal župnik v Sekovi, kjer je bil sedež za Gorenje Štajersko. Toda še istega leta so imenovali Hrena za kanonika ljubljanskega na mesto Primoža Truberja, s pogojem, da prediga v ljubljanski stolni cerkvi. L. 1597 ga je imenoval na priporočilo umirajočega škofa Janeza Tavčarja nadvojvoda Ferdinand za škofa v Ljubljani.

Na Dunaju že je Hren rad zlagal pesmi, seveda v latinskem jeziku, katerih zvezek se nam je še ohranil, če tudi samo pisan, in obsegajoč 54 manjših in večih pesem. Zanimive so zaradi tega, ker nam kažejo, s kom je za časa študij prijateljski občeval in bil v zvezi tudi zunaj univerze. Tu nahajamo najprej dr. Jakoba Straussa, najbrž očeta ali brata Aleša Straussa, katerega se je Hren prisrčno oklenil in mu zložil voščilno pesem, ko je bil promoviran za doktorja. Tudi še drugemu Straussu je napravil Hren čast s pesmijo, ko se je ta poročil z neko Jerico, hčerjo rateškega meščana Petra Sporerja; ta Strauss je bil doktor zdravilstva in filozofije in deželni zdravnik na Spodnjem Štajerskem. Enako presrčno je občeval tudi s tovariši družbe »bursa Agni«, v katere imenu je zložil bakalavreju filozofije in provizoriju družbe Eliju Stamfu godovno pesem, ki se je celo natisnila; že eno leto prej je bila natisnjena njegova voščilna pesem, ko je bil Hrenov rojak in tovariš Janez Markovič iz Radovljice promoviran za doktorja filozofije po drju Alešu Straussu. Drugim tovarišem piše nežne pesmi, n. p. nekemu Pavlu Blóu in Štefanu Gallu, ki odhajata iz Dunaja na univezo v Tubinge. Tako tudi nekemu rojaku Tom. Tomažu Kapelleju, ko je bil imenovan za magistra, temu je zložil oktostih, ki ga je uglasbil promovirančev brat; dalje nekemu Volbenku Püttlerju, Juriju Midiju, ki je postal duhoven »in primitias militis Christi militiam ingressi«,

Prevod: "V začetku vojaštva sem vstopil v Kristusovo vojsko."

in drugim. Pa ne samo vseučiliškim prijateljem, tudi drugim je služila njegova mladostna muza, tako je slavil spesmijo cesarskega tajnika Melhijorja Alaudo, ko je vzel vdovo Schrottnerjevo, in dvornega vojnega svétnika Danijela Schlegerja, ko je vzel Marijo, hčer ces. cesarskega ceremonijskega mojstra Pocusota, za kateri častni dan je zložil še drugo pesem, ki se je tiskala. Že l. 1577. je sedemnajst let star opeval v safiški odi krst poznejšega svojega gospodarja in vladarja Ferdinanda; njegovi verzi so bili, seveda po posredovanju ujca Žitnika, ob krstu obešeni v cerkvi na primernem mestu. Od tedaj je prihajal Hren časi z dvorom v Gradcu v dotiko, ker je bil namenjen, učiti se pravoznanstva in nastopiti potem pod pokroviteljstvom ujca Žitnika službo pri vladi. Kakor si je skušal s proizvodi svoje muze pridobiti prijaznost najviše gospode, tako tudi ni zabil obližja kneževega; med tem drugim slavi ženitev vicekanclerja Volb. Volbenka Schwarza in poroko Volb. Volbenka Jöchligerja; zložil je dalje voščilno pesem predigarju vojvode v Gradcu, jezuitu P.Janezu Satu, in žalostinko o smrti cesarskega svetovavca in kancelarja Bernarda Waltherja. V domovini je dvakrat pozdravil pesniški opata Lavrencija v Sitičini, svojega poznejšega sodelavca za povzdigo katoliške cerkve. V začetku 1585. je prišel sam v Gradec, kjer je napisal svojemu učencu Dezideriju Garzoniju, sinu viceglavarja HijeronimaGarzonija v Gradiški, pesniški pozdrav, ki ga je deček govoril pri prihodu komturja nemškega redu in glavarja v Gradiški, Janeza Kobenclja s Proseka v Gradiški. Meseca februarja je odpotoval iz Gradca in zložil ujcu Žitniku v zahvalo safično odo, neposredno pred odhodom pa pesem »Zmaga ljubezni«, ki je izmed najlepših njegovih, v kateri pripoveduje, kako se mu je prikazala v snu Nimfa, veleča mu iti v Italijo. Hrepenenje po Italiji pa se mu ni spolotilo,

Negotovo branje: morda »spolnilo«?

 kakor smo slišali,

ker je nevarno obolel in stopil potem v duhovski stan, kateri je tudi zaprečil njegovo nadaljno pesniško delavnost, tako da je zložil le več malo pesmi. Ko je prišel kot bogoslovec na počitnice iz Gradca, je napisal pri obisku prelatu Lavrenciju v Sitičini verze pod njegov grb v knjigo Julija Cezarja in tetrastih na cerkev muljavsko pri Stičini, kjer se spominja zgodovinsko znamenitih dni te božje hiše in nje okolice: l. 1473., ko so Turki napali Muljavo, l. 1511., ko je po vsem Kranjskem razsajajoči potres zadel tudi ta kraj, in l. 1572., ko je silna množica kobilic pokončala bližne polje.

Pesemsko zbirko v licealni knjižnici sklepa epigram na ženitev nadvojvodovega organista v Gradcu s hčerjo nekega Kranjca, muzika Lovrenca Plavca. Tudi pozneje še je včasi katero zapel, tako o zmagi pri Sisku, in na notranjo stran zadnje platnice v svoj izvod Dalmatinovega sv. pisma, ki ima na notranji strani sprednje platnice posvetilo Juriju Rainu v Strmolu o novem letu 1584., pisano svojeročno od Dalmatina, je napisal satiro na Martina Lutra: »Laudes ac tituli Martino Luthero haeresiarchae congruentes«:

Lubricus hic erro est, nebulo sentina malorum, Vipera, faex hominum, basiliscus, apostata, Juda Ter pejor: mendáx, Antíchristíque minister Haeresibus pia cónspurcát male dógmata spargit Et scelerum incendit facibús, contemptor honesti, Regna, Urbes, populos: Christi et venerabile numen Votifragus temnit, uestitus Daemonis astu. Sed quae periuro sunt praemia? Pocula Lethes.

Pesemi v latinščini so ob strani pripisane posamezne slovenske besede, verjetno prevod nekaterih izrazov. Prevod: "Hvalospevi in častni naslovi primerni za krivoverca Martina Lutra: Nevaren je ta klatež, malopridnež, izmeček zlobnežev, gad, izvržek ljudi, kuščar, odpadnik. Trikrat slabši je od Juda: je lažnivec in antikristov pomočnik, ki s krivoverstvi grdo onečeja in razbija bogaboječe verske nauke, je tudi zaničevalec dostojnosti, ki odet z zvijačo hudiča s plamenicami hudodelstev vnema kraljestva, mesta ter ljudstva in prezira častitljivo Kristusovo božanstvo. Kakšna pa so plačila za krivo prisego? Čaše Lete."

To pesem je najbrž zložil v dneh najostrejšega reformacijskega delovanja, ko ga je srdila opozicija evangeljskih stanov in je svoji jezi dal duška tudi v prozajičnih spisih, spominih o stanju kranjske dežele v tistih dneh, kar hrani v rokopisu dvorna knjižnica na Dunaju.

XXVIII

Tomaž Hren, duša protireformacije, slučajno postavljen na mesto odpalega kanonika Truberja, je takoj spoznal, da je vspešno protireformo izvršiti samo na podlagi narodnega jezika. Pri tem pa je bolj kakor na pisano gledal na živo besedo, ki se mu je zdela primernejša. Množica poslušavcev je vrela k njegovim predigam v Šenklavsko cerkev; mnogi, ki so prej poslušali reformatorje, so zdaj z veseljem poslušali božjo besedo v domačem jeziku. Po njegovem prizadevanju so tudi jezuitje začeli predigati slovenski, kakor smo že videli. On sam je l. 1600, ko je divjal najhujši boj, predigal 24-27. dec. decembra štiri dni zaporedoma slovenski v stolni cerkvi, pozneje pa vsako nedeljo in vsaki praznik, kakor razvidimo iz poročila njegovega papežu iz l. 1616. »Ob takih slovesnih dnevih (nedeljah in praznikih) se prediga v stolni cerkvi v slovanskem narodnem jeziku in sicer že mnogo let, kar vedno opravljam jaz, škof, sam ali, kadar bi mene ne bilo, stori to moj generalni vikar ali kateri drugih kanonikov, in vselej je zbranega mnogo ljudstva.« Dalje piše v omenjenem poročilu: »Popoludné se v cerkvi sv. Jakoba tudi razlaga ljudstvu krščanski nauk v slovenskem jeziku.«Da je to sprožil Chrön sam, razvidimo iz nekega rokopisa v. k. dvorne knjižnice na Dunaju, v katerega je vložen od Chröna samega pisan list: »Propositio de Conventu Labacensi«, kjer se je sprožilo to prašanje. Toda njegova protireformatorska delavnost ni bila omejena na samo govorjeno narodno besedo. Hotel je vplivati na ljudstvo tudi s pismom v domačem jeziku. Sestavil je najprej zlasti duhovnikom potrebno knjigo evangelijev in listov v slovenskem jeziku. Ker tedaj ni bilo tiskarnice v Ljubljani, je sklenil izdati svoje delo v Gradcu, kjer je imel mnogo znancev. Kako je napredovalo tiskanje, o tem nam poročajo beležke v škofovem koledarju v stolnem kapiteljskem arhivu ljubljanskem. Tiskalo se je delo v slavni tiskarni Jurija Widmanstätterja (sedaj Leykam - Josefsthal, v Gradcu). Tisek je stal 240 gl., papir 200 gl. nemške veljave. Jezuit p. pater Čandik je oskrboval vso stvar in jo nadziral, ter je prejel pro viatico

Prevod: za popotnico

20 gl., razen tega pa še 45 gl. Vožnja knjige v Ljubljano – 3000 iztisov – je stala škofa 30 gl.; Hren je poravnal vse stroške iz svojega. Izkupilo prodane knjige in poznejših natisov dobiček je namenil Hren v darilo kolegiju jezuitov. Dne 15. avgusta 1613. leta, torej 18 let po zadnji protestantovski knjigi (če se ne oziramo na Hutterja in Megiserjev drugi slovar) je bilo delo dotiskano. Naslov mu je: Evangelia inu lystovi, na vse nedéle inu jmenitne prasnike celiga lejta, po stari kàrszhanski navadi rasdeleni, vsem Catholishkim cerkvam, stuprau v’krajnski desheli, k’dobrimu s’novizh is Bukovskiga na Slovénski jezik zvestu prelosheni, s’perpuszheniem tiga v’Búgu vissoku vrejdniga vivuda inu gospuda gospuda

Thomasha devetiga Lublanskiga Shkoffa itd. na svitlobo dani 1612. Istiskanu v’Nemshkim Grádzu skusi Juria Widmanstéterja 1613. 80, 136 in 43 l.

Dasi je bil Hren vnet nasprotnik protestantizma v slov. slovenskih deželah, ki je hotel s svojimi evangeliji izpodriniti protestantovske tekste, je vendar sam pridno prepisoval protestanta Dalmatina. Veliko laže je bilo, nekoliko spremenjeno prepisati posamezne odlomke Dalmatinove biblije, kakor napraviti popolnoma novo prelogo evangelijev. Ortografije se drži Bohoričeve, ki jo je našel pri Dalm. Dalmatinu ; skrb mu je, kolikor toliko ogibati se nemških besed, ki jih je našel pri Dalmatinu; torej »tam je bila ena ohzet v Galilejski Kani – godilu se je enu shenitovajne (ali ohzet); ondukaj so bele postaulene shest kámenate Krugle – ondukaj pak je bilo postavlenih shést kamenitih verzhov; je en kapitan – kapitan (ali stujni poglavitnik)« itd. On sam je nameraval izdati tudi drugo izdajo evangelijev; to razvidimo iz pisma jezuita p. Nikolaja Jagniatoviusa iz l. 1616, kjer piše pater škofu: »Evangelia Carniolica jam ante ab aliquot Patribus sunt revisa praesentim a P. Malio (Mali): nullum alium modo scio, cui ad revidendum dari deberent, videbimus tandem quod adversarij in eis erroneum reperient et tunc dabimus volente Deo vel responsum vel manus: videbitis autem dicebat ille, quod nihil fiet.«

Prevod: "Kranjske evangelije je že prej pregledalo nekaj patrov, zlasti p. Mali. Zdaj ne vem za nikogar drugega, ki bi se mu moralo dati v pregled, vendar bomo že videli kaj napačnega bodo v teh (evangelijih) našli nasprotniki in tedaj bomo po božji volji odgovorili ali podali roke. Videli pa boste, je govoril oni, da se ne bo nič zgodilo."

Toda te namere ni izvršil, kakor tudi ne druge, izdati slovensko cerkveno pesmarico. Sikot Carcanus, škof Germaniški, posebej poslani ogleda ljubljanske škofije, je dal škofu Hrenu 5. dec. decembra 1620. v Gornjem Gradu dva dekreta, ki sta sedaj shranjena v kap. kapiteljskem arh. arhivu ljublj. ljubljanskem ; s prvim se dovoljuje Hrenu, da sme vnovič na svetlo dati mali katekizem (poprej ga je izdal Mikec), da bi po njem v domačem jeziku (lingua slavia) učili duhovniki krščanskega nauka v cerkvi ob nedeljah in praznikih, in da sme izdati véliki katekizem Petra Kanizija (Čandika), kakor tudi svoje slovenske »Evangelje in lyste«, ki se bero ob nedeljah in praznikih. Župnike sme škof siliti tudi s cerkovnimi kaznimi, da si kupijo te knjige. Da bi bil Hren sam poslovenil te katekizme, kakor trdi Koblar v Ljublj. Ljubljanskem Zvonu 1886, 700, ni

Rokopis ima zmotno »je«.

 resnica; njemu se je samo dalo dovolilo, jih natisniti vnovič.

Z drugim dekretom se daje Hrenupravica, da sme natisniti svojo slovensko cerkveno pesmarico (Hymnologium slavicum), to je svete himne, katere se pojó v cerkvi pri službi božji, in druge pesmi, ki se pojo pri procesijah itd., preložene od svetih očetov, deloma pa zložene od Hrena samega. Pečal se je s tem delom vedno. Še l. 1627. piše o njem v koledarju in pravi ves vesel, da se nuncij Caraffa »živahno zanima za nje«. Pobožni Chrön sklepa opomnjo z željo: »Fiet id ad majorem Dei gloriam et B. Mariae Virginis ac Coelitum omnium nostrique gregis emolumentum.«

Prevod: "Naj se to zgodi v večjo čast božjo in v korist blažene Marije Device, vseh nebeščanov in naše črede."

Toda želja se mu ni vresničila. Morda je tega kriva njegova bolezen, putika in mrzlica, ki ga je mnogokrat obiskavala; vsak hip ga nahajamo v spodnještajerskih toplicah v Debri (na Laškem), in potreboval je, kakor vemo, neizmerno zdravil. Bolezen je bila tudi vzrok, da ni izvršil druge namere, namreč da ni ustanovil tiskarnice v Ljubljani. Že l. 1613. si je dal napraviti proračun za nje napravo, s katerim je primerjal zapisek stroškov za tiskanje evangelija. Že drugo leto 1614, se je pri duhovniškem zboru v Gornjem gradu sklepalo o davku za njo. Še določnejšo obliko je dobila namera 1625., katerega razpravlja Chrön obširno v vsej stvari v svojem koledarju. Toda preden se je stvar rešila, je Hren umrl.

Hren je v kulturni zgodovini slovenskega naroda ena najmarkantnejših prikazni, pridobivši slov. slovenski narod zopet za katoliško cerkev in davši mu knjigo, katera je v mnogih novih izdajah, le malo prenarejena, služila slovenski službi božji celih dvésto let. Mnogo je storil ta mož tudi za povzdigo umeteljnosti na Kranjskem. Gojil je vneto muziko in se vdeleževal pevskih produkcij jezuitskih učencev, ki so l. 1599 praznovali rojstvo Kristusovo z latinskimi, slovenskimi (slavonicis) in nemškimi popevkami (cantibus). O njegovih podporah za razcvet umetniške muzike nam svedočijo zapiski v njegovem koledarju. Na Gornjem gradu je dal po benečanskih mojstrih postaviti dragocene orgle. Tudi za slikarstvo je mnogo storil, naročevaje in kupovaje slike; iz njegovih zapiskov izvemo tudi imena mnogih slikarjev. Najlepše slike je dal napraviti v stari ljubljanski stolni cerkvi, ki so se ž njo vred pogubile, pa jih je popisal Dolničar v delu »Historia ecclesiae cathedralis«; ena kaže vstanovitev ljubljanskega škofijstva po cesarju Frideriku III.; v drugi sliki je dal po Mat. Plauerju naslikati boj pri Sisku in jo je obesil v stolni cerkvi, naredivši pod njo latinski napis 19 verzov. Skrbel je zeló tudi za stavbarstvo,

zlasti popravljaje stolno cerkev; dal napraviti oratorij Petrinjcem, postavil več kamenitih spominskih stebrov, tako steber na Poljanah blizu šempeterskega mostu v Ljubljani v spomin na junaško delo ljublj. ljubljanskih kovačev, kateri so napad protestantov na prvo po reformaciji praznovano procesijo sv. Rešnjega telesa ubranili in odvrnili s kladivi, ki so jih skrili pod plaščem. Mnogo dela je dajal raznim rezbarjem in drugim umetalnostnim obrtnikom. Tudi vedi je bil velik podpornik; zanimal se je poleg teologije zlasti za matematiko in astronomijo, kakor tudi za zgodovino; on sam je dejanski izvršil lep del deželne zgodovine, zapisovaje zgodovino svojih dni v svojih koledarskih zapisnikih, ki se hranijo v muzeju in stolnem kapiteljskem arhivu, in pa v »Jahrbücher«. Zanimivi so tudi njegovi dnevniki, ki jih hrani graški arhiv; na mnogih krajih obsegajo slovenske besede, ki so dandanes večinoma neznane, zlasti pravne vsebine; Hren si jih je zapisoval, ker jih je rabil pri pogovorih in pogajanjih s svojimi podložniki v Gornjem gradu in drugod. Še dandanes se oddajejo njegove štipendije za mladino, ki jo je kakor ubožce sploh rad podpiral. V njegovem koledarju beremo med drugim to-le značajno opombo: »Der alten Mutter Ursula Bostianzhizh zu Stain wyttib in Bedacht wir mit Ihrem Herrn Sun P. Mathia Bostianzhizh Soc. Iesu Decano Philosophicae sive Artisticae Facultatis zu Wien vnns dahin beredt und verglichen, das er Ime (sich) die Armen Crainer zu Wien auf der hoch Schuell, entgegen wir sein alte liebe arme Mutter trewlich befolchen sein lassen wollten; vor diesem zu 3 malen gelt von 12 bis 15 und mehr Gulten, an yetzo aber zu ihrem Tag und auf die Kalte Winterszeit ain neuen Pelz und gefütterte rauhe Joppen geben. Ut oret Deum pro me!«

Prevod: »Iz pozornosti do stare matere-vdove Uršule Boštjančič iz Kamnika, smo se z njenim sinom gospodom Matijem Boštjančičem Soc. Iesu Decano Philosophicae sive Artisticae Facultati na Dunaju pogovorili in sporazumeli, da bo vzel v varstvo uboge Kranjce na visoki šoli na Dunaju, nasprotno pa se bomo pošteno pobrigali za njegovo ljubo staro mater s trikratnim plačilom od 12 do 15 ali več goldinarjev od sedaj naprej, na njen dan pred mrzlo zimo pa bo dobila še nov kožuh in podloženo debelo jopo. Naj prosi Boga zame!«

Hrena, kakor nasprotnike njegove, nam je presojati iz njegove dobe. Sodba Elzejeva, da ga je samo častilakomnost in vnetost renegata vodila, je očitno krivična; isto in še v veči meri očitamo lahko vsem protestantom: ti so odvrnili kat. katoliški cerkvi hrbet večinoma v zreli dobi, ko so že bili posvečeni za duhovnike, Hrenpa se je odločil za katoliško cerkev že kot deček v Admontu: renegatstva mu torej nikakor ne moremo očitati. Tudi njega herostratsko divjanje zoper protestantovske knjige moramo si razlagati iz duha časa: enako se je godilo povsod, ne samo med Slovenci; protestanti niso bili knjigam, katere so

bile naperjene zoper nje, nič manj prizanesljivi; zakaj je izginil Paherneker? – O Hrenu kot podporniku jezuitskih dram bo še govoriti pri obravnavanju začetka slov. slovenske dramatike.

Kakor smo slišali, sta podpirala Hrena v pisanju knjižic, bolj za duhovnike kakor za narod, samo dva pisatelja, Mikec in Čandik. O obeh ne vemo mnogo, tudi njuni deli še nista dovolj označeni.

Mihael Mikec, doktor svetega pisma in dekan ljubljanske stolne cerkve, je spisal, navdušen po delovanju škofovem, majhen katekizem v slovenskem jeziku. Zelo zadovoljen omenja Hren to delovanje v nekem pismu do predstojnika admontskega: »An yezo drukht man zu Augspurg Catechismum Slauicum cum Imaginibus ad usum Simplicis Catholicorum plebelulae.«

Prevod: "Od sedaj se v Augsburgu tiska slovenski katekizem s podobami za potrebe preprostega katoliškega ljudstva."

Kakor Hren, je tudi Mikec dal tiskati svoje delo na svoje stroške in je izdal v Augsburgu »mit schönen Holzschnittfiguren für die Laibachische Jugend«,

Prevod: »z lepimi lesoreznimi podobami za ljubljansko mladino«

 kakor pravi Valvazor. Naslov temu delu je: Ta mali Katechismus ali Kershzanski navuk. Augsburg 1615. 120. Ta naslov podaje P. Marcus; knjige še ni videl noben lit. literarni historik; tako tudi ne knjige, ki jo je izdal drugi sodelavec Hrenov.

Janez Čandik (Tschandick), rojen v Višnji Gori, od družbe Jezusove; učil je najprej v Ljubljani humaniora in bil potem predigar slovenski. V Gradcu je oskrboval tiskanje Hrenove knjige evangelijev in listov, za kar mu je dal Hren posebno darilo. Umrl je v Gradcu 8. okt. oktobra 1624. leta »cum epidemicis assisteret, ipse epidemia infectus«.

Prevod: "ko je stregel kužnim bolnikom, se je tudi sam okužil z boleznijo".

Priobčil je: Catechismus Petra Canisia, tu ie Christianski nauk (skus Janeza Čandika); 1 618. 120, o katerem pravi P. Marcus v Bibl. Biblliotheci Carn. Carnioliae : »Cuius cum jam nullum exemplar amplius haberi potuisset, illud nova editione excudi fecit P. Marcus Viennae 1768. 12.«

Prevod: "Ko ni bilo več mogoče dobiti nobenega njegovega primerka, ga je dal v novi izdaji natisniti pater Marko, na Dunaju (leta) 1768, v dvanajsterki.

 (Bibl. Carn. Pg. 56).

Za to knjigo se dolgo časa ni tiskalo nič več slovenskega, namreč celih 54 let. S Hrenom je zaspala tudi ideja slovenskega knjigotiska; na Nemškem se je med letom 1600 do 1617 knjigotištvo mogočno povzdignilo in celo tridesetletna vojska ga ni mogla vničiti; šele z 1632. je začelo odločno propadati. Pri nas je še pred vojsko bilo delovanje mršavo, kaj šele ob dolgi vojski, ob kateri so trpeli Slovenci še vedno mnogo od starega sovražnika Turka.

Važnost in potrebo slov. slovenskih evangelijev je skusil tudi neznan kranjski duhoven, ki si jih je za svojo rabo skušal prirediti v slovenščini. Njegovo delo nam je ohranjeno v rokopisu ljublj. ljubljanske knjižnice pod imenom Stapletonovim. Brez dvombe je rabil deloma Dalmatinovo biblijo in jo je pridno prepisoval; samo o prvih petih evangeljih vemo, da za gotovo ni rabil Dalmatina, toda že pri šestem se dá dokazati, da ga je imel v rokah; šesti do sedemnajstega evangelja so prepisani večinoma iz Dalmatina; ali je pri drugih evangeljih bil samostojen, se ne dá določiti; toliko je gotovo, da ni imel pred sabo ni Krelja ni Truberja; najbrž – to je samo moje domnevanje – je rabil Jurišića, ker drugih evangelijev do tedanjega časa nimamo.

Stapletonovo imenujemo to evangelje, ker se je prelagatelj naslanjal na evangelje Angleža Tomaža Stapletona, zakaj za 28. evangeljem je zapisal: »Promptuarij Moralis in Euangelia Dominicalia partis Hyemalis finis. Authore Magistro Thoma. Stapletone«

Prevod: "konec nravstvenega priročnika za nedeljske evangelije zimskega dela (tj. cerkvenega leta) avtorja magistra Tomaža Stapletona"; "konec nedeljskih (tj. evangelijev) poletnega dela (tj. cerkvenega leta)"; "moralna perikopa (moralni del oz. odstavek) tega evangelija"; "evangeliji za praznike svetnikov celega leta"

etc. Od 29. do 55. pa so evangelija preložena po istega Stapletona poletnem delu: »Dominicarum Partis Aestualis finis«. Za vsakim evangelijem je »pericope moralis huius evangelii«, samo za 26. ev. evangelijem manjka. Že oblika rokopisa kaže, da je prelagal dotični duhoven te ev. evangelije sproti, kakor jih je rabil, in jih pisal na posamezne liste. Vseh evangelijev je 82. Po vsakem prihaja pericopa iz Stapletonovega evang. evangelija ; po kom je prelagal »Evangelia in festis Sanctorum totius Anni« (l. 89-114), se ne ve. Raić, ki je te evang. evangelije izdal v programu ljublj. ljubljanske realke 1887, 1888 misli, da je bil prelagatelj Dolenjec nekje blizu Ljubljane, kar pač ni res; marveč kaže mnogo stvari, da je bil Gorenjec (o za u, š za šč). Ali je torej on prvi naš gorenjski pisatelj ali pa Skallar, se ne dá natančno določiti; da je pred izdajo Hrenovih evangelijev dokončal svoje delo, se ne dá dokazati. Raić misli to svojo misel podkrepiti s tem, ker bi mu morala Hrenova ev. evangelija biti znana, kar pa ni neobhodno potrebno, zlasti ker vemo, da je že imel Dalmatina in morda Jurišiča, s katerimi si je tudi lahko pomagal.

Prvi po imenu znan gorenjski pisatelj je Adam Skallar. Tudi njegov zbornik je ostal samo v rokopisu, in da si je v jeziku precej neroden, vendar je važen v dijalektologičnem oziru; v jezikovnem oziru druge vrednosti nema, je je natančno preštudiral Oblak v Let. Letopisu za l. 1890. Skalar, drugači neznan nam duhovnik, piše namreč popolnoma svoje domače narečje in nadkriljuje v tem oziru ne samo vse knjige iz te dobe, ampak preseza celo v rokopise, kjer se jezik vendar precej prosto giblje, in on prekoračuje meje vtrjenega jezika. Tako priprost, tako naroden ni noben spomenik iz XVI. in XVII. stol. stoletja . Seveda je pri tem Skalarjeva pisava še vedno slaba, polna grmanizmov, važna je le za našo historično dijalektelogijo. To je opazil že Čop v Šafaříkovi zgodovini I. 131: »Der Übersetzer ist zwar in der Grammatik ganz unschuldig und schreibt nach der Bauernaussprache, z. B.: sogar pestim, weil pustim so lautet; so auch shie brenne, von žgem der Imper.; auch germanisiert er entsetzend, z. B. najdek nedig für nevošliv etc., hat aber dennoch manche seltenere und beachtenswerthe Wörter und Wortformen, wie srep - wild, grausam.«

Prevod: »Prevajalec je sicer v slovnici popolnoma nedolžen in piše v kmečkem jeziku, na primer pestim ker se pustim tako čuje, tako tudi ši brenne, velelnik od žgem, tudi germanizira obupno, n. pr. najdek – nedig za nevoščliv itd., ima pa vendar nekaj bolj redkih in spoštovanja vrednih besed in besednih oblik, kot srep – divji, grozen.«

Ravno zavoljo te nedolžnosti in gramaticis je ta rokopis dragocen. Prost vpliva knjiž. knjižnega jezika vendar tudi Skalarjev jezik ni. Vsak slov. slovenski duhoven tedanje dobe se je gotovo bavil s slovenskimi knjigami cerkvenega in pobožnega značaja in tako mu je marsikaj od branja ostalo v spominu, kar je pozneje sam rabil pri spisovanju. Skalarjev rokopis se nahaja v ljublj. ljubljanski knjižnici in obsega 435 listov. Deli se v dve deli in ima tudi dva naslova. Prvo delo je: »Shulá tega premishlouana slvshena skusi brata Joannesa Wolfa, reformiraniga franciscaneria is pouella tiga Visoku zhastitiga Firsta inu Gospuda, Gospuda Wilhelma skoffa v Priskni (sic). Istiskana v Insprukhi per Johanu Jachen 1633.« Ta naslov velja za prvo polovico rokopisa, do l. 191. Druga polovica od l. 191-392 ima naslov: »Exemplar od suetiga Bonauentura Zhloueka naprei postalena koku se ima eden spet s'Bogam sdrushiti skusi pokuro, ker se ie od niega skusi greh odlozhil. V enim sgouorianiu mei zhlovekam inu Dushizo. Breuiloqium. Is Letinskiga na Nemshko, is Nemshkiga na Slouensko perloshen 1643 in Decemb. December skusi Adama Skallaria mashnika.« Na listu 393 in 394 je »vsakdanie spomishlane vernih karshanskih Dushiz, stuprau andohtliuih Luzh«. Za tem je več praznih listov in potem (395-435): »Vselah inu Nikuli to ie Vezhnost. Ta pervi dell.« Članek »Vsakdanie spomishlane« ni končan. Tudi na l. 424 nekaj manjka. Vsebina zbornika je razvidna že iz teh naslovov; potemtakem je to prva naša meditacijska knjiga, asketična v ožem pomenu. Pravopis je kakor pri Stapletonu brez pravila.

Samo jezikovne važnosti so tudi nekateri drugi spomeniki, ki so nastali le iz najhujše potrebnosti, in ne morda iz kake prijaznosti do našega jezika in naroda. Sem spadajo pred vsem gorski ali vinogradski zakon, različni obrazci za prisege in razne listine. Ker vse vkupe nima pravzaprav že po namenu spisovatelja nobene slovstvene vrednosti in je deloma le uradni »šimel«, se nočemo spuščati nadalje v pretresanje teh le za jezikoslovce zanimivih spomenikov; kulturnozgodovinsko važnost imajo le v toliko, v kolikor izvemo, da državna in cerkvena oblastva niso skušala zatreti vesti narodove, kakor se to godi v nekaterih slovenskih pokrajinah, kjer ni mogoča slovenska listina in – celo ne slovenska prisega.

Tak spomenik je pred vsem gorski (gorica!) ali vinograjski zakon, katerega poznamo do sedaj štiri prevode, shranjene v deželnem muzeju ljubljanskem. Najstarejši je iz l. 1582, drugi iz l. 1644 in tretji iz 1683 in četrti še-le iz 18. stol. stoletja . O vseh teh je poročal Oblak v Letopisu za l. 1887 in 1889.

Dalje spadajo sem razne prisege, pred vsem prisege ljubljanskega mesta, rokopis vseučiliške knjižnice dunajske, ki ga je objavil l. 1884 Simonič v Letopisu (nekaj priseg že prej Hudournik v Pravniku l. 1883); vnovič, gledé teksta veliko slabše jih je objavil Oblak l.1887 v Letopisuin priložil njih jezikovno obravnavo.

Sledi pol vrste nečitljivega dodatka; domnevno gre za bibliografsko navedbo o podobnem prisežnem obrazcu.

Sem spada tudi prisega, ki najbrž ni sestavljena brez sodelovanja škofa Hrena, najbrž iz l. 1600-1601. To je obrazec za prisego, katero mora opraviti izpreobrnjeni protestant, ki zatrjuje, da »pred usemi ričmi pak, obene krive zapelavske, lutriške zmote ali vere, ampak te same edine izveličanske, svete, karšanske, jogerske, katolske, stare rimske vere se hočo diležen sturiti, zraven tiga tudi per obenim shodu ali ukupspravišču, u katerim bi se zuper to sveto katolško, pravo, staro, rimsko cerkev inu vero handlalu, govorilu ter ravnalu, se nočem pustit najti, ampak teh istih se hočem popolnoma ogibat.« (Primeri Hicinger v Novicah 1858, str. 211.) Drugo tako prisego je objavil Miklošič v Berilu VIII. (l. 1865, str. 41, 42) s Štajerskega, ki jo vsled tega zovejo navadno »Prisega iz Štajera«. Za druge stvari se tudi še tu pa tam najde kaka prisega, tako za dacarja iz l. 1661, ki prisega, da hoče »poštene Londschafti v kranjski deželi perhod od vsakteriga noter vzeti inu nobeniga ne zašonati, taisti perhod ali denarie suseb veno skrinico vreči ienu poloshiti, od tega pošteno redlich ienu richtig Raitingo dershati, Na lete Denarie tiga perhoda sam nikar setschi ali, ienu veliku manie drugam oberniti, samuch na ene Visoku Zastite Lontschefti gnadliuich Gospodou Verordentariou ali nich Derscheotschiga nar vigshiga prejomljavca ali namestnika: pegeruvaine ali obiskaine teiste denarie sred senim samerkainem ali Raitingo zhes dati Ienu sicer eni visoku zhastiti Londshafti spodobno pokorshino sturiti inu nikomer obene goluffie ali contrabanda perpustiti tudi nikar sam te iste sturiti.« Prisega Korvika iz l. 1611 (Kres V, … )

Bibliografska navedba je poznejši dodatek; negotovo branje.

Izmed listin spada v to dobo dolžno pismo iz l. 1630 v belokranjskem narečju, ki je je objavil Oblak v Let. Letopisu 1887; v njem obeta neki Jagovič, da bo dolg svoj »sa 5,5 dukat inu kabal pshenicu na an Thermin ili Ruk poshtenu slepo pshenico i erthio do tukešnjega dne verniti in kar bo več, s dinarmi ali sopšenico doplatiti inu do zadnega biezha per moy very inu istiny inu per sauesi

Nečitljiva beseda (zavezi)

punkta Krainske deshele.«

Zanimivo, ker z vzhodne slov. slovenske meje izvirajoče je slovensko tožilno pismo iz Središča od l. 1648, v katerem se pritožujejo do deželnih stanov, naj jim vendar enkrat napravijo mir pred rihtnim gosponom Adamom Fraierjem, kakor ga imajo druge meste no druge varosche v Štajerje. Ta mož je res nevsmiljeno ž njim ravnal, »nas še sam rabil, nosil skouane u zhelese po turskim zakonu ij obel takaishe varoša srcanskoga rihtara ni kriuoga ni dužnoga g. Stefana Kosca, ueliki razboj in gwalt učinil … Peuelih stanov ni nič pomagal; on sato orsasko sapoued nistar nemara, semuč je posemtoga supet gwalt učinil, kai ie na naschemu brodu dve ladie skusi suoie catane pustil odpelati, nesdar supet nas je porobil in nasho marho na nashem pulfrito rasboi uckiml ij je nam veliko gvalt sartal, katerego ne bi dushem činiti ... i

njegove katane bili u nashem varoshe en cieli tieden, dali smo im s lepo dosta piti ij jesti, i toga niso sa dobro imali semuch so sami rasbiali v nashem varoshe kure lovili ij strelali na sramoto ij takaj she kradli kar so mogli, pili silo po kerzmah a ništar platili.«

Preveriti prepis!

Z dobo po tridesetletni vojski nadaljujem zgodovino slovenskega slovstva drugo leto. Srečne počitnice.