Str.: 011

da se je rabila knjiga še dolgo časa po zagrebškej škofiji do najnovejše dobe, ko se je morala umakniti štokavški pisanim evangeljem. Knjiga je tiskana drugič v češki Trnavi na Ogrskem l. 1694 na stroške Pavla Estrhaza palatina ogrskega; toda v ti izdaji je že na naslovu Petretićeva cerkva zagrebačko-slovenska prenarejena v slovensko-hrvaško; tak isto je na mesto Petretićevega Kalendariuma slovenskoga postavljen Kalendarium horvacki.

Petretić je pisal, kakor smo že omenili, tudi latinski. V delu „Historia de Valachorum in Confiniis Regni Sclavoniae degentium Episcopatus Origine progressu et effectibus“,‌39 39 LAT Prevod: „Zgodovina o izvoru, razvoju in delovanju škofije Vlahov, ki so živeli na obmejnem predelu slavonskega kraljestva.“ pripoveduje na 23 pisanih listih o srbskih pravoslavnih škofih na Hrvaškem: zanimivo je brati, kako so se branili prestopa v unijo. Delo je za tedanje dobe zgodovino važno. To delo je bilo pisano za rabo cesarja Ferdinanda samega. Isto velja o drugem delcu „Relatio de Episcopatu Svidnicensi, anno 1667 caesari facta“;‌40 40 LAT Prevod: „Poročilo svidniške škofije cesarju, opravljeno leta 1667.“ to je spisal štiri mesece pred smrtjo. Odgovoriti je moral Petretič na neka prašanja gledé škofije svidniške in kandidatov za njo. Kje je prav za prav ta Svidnica,‌41 41 Svidniška škofija. ne vemo zatrdno; starejši pisatelji trdé, da je to mesto ležalo nekje v kološki nadškofiji in misli se na mesto Srbinj na Erdeljskem. Obe razpravi popolnjujeta v mnogem Vinkovićeve razprave o istem predmetu.

Jurij Ratkaj

Od drugih kajkavskih pisateljev tedanje dobe nam je pred vsem imenovati tudi Jurija Ratkaja ‌42 42 Juraj Ratkaj (1612–1666), baron, jezuit in zgodovinar. tekmeca Petretičevega za škofijsko stolico zagrebško. Rojen je iz bogate in znamenite plemiške rodovine hrvaške. Šolal se je najprej v nemškem Gradcu, potem v Beču v hrvaškem semenišču ter je stopil v red Jezusov. Toda dolgo mu ta red ni ugajal in zato je prestopil med svetne duhovnike. Že kot 28-letni mladenič je izdal na Dunaju l. 1640 delo „Kriposti Ferdinanda II.“, preloženo iz latinščine, v katerem jeziku ga je spisal Viljem Lamomain,‌43 43 Wilhelm Lamormaini (1570–1648). Nemški jezuit, spovednik Ferdinanda II. Poimenovan po kraju rojstva La Moire Mannie v belgijski pokrajini Luxemburg. prior dunajskih jezuitov. Nastopno leto je pridigal na Dunaju v cerkvi Sv. Štefana o sv. Vladislavu, s čemer si je pridobil veliko govorniško slavo, tako da ga je škof Benko Vinković imenoval za kanonika zagrebškega. Naslednik Vinkovićev ga je povišal za arhidijakona začesanskega, potem kalniškega in naposled za kanonika „števca“ (lektorja). V tem času se je tudi večkrat bojeval

Str.: 012

zoper Turke. Spremljal je tudi Petra Zrinskega in Jurja Frankopana l. 1647 na vojsko proti Švedom kot predigar in njun izpovednik. Z živimi barvami nam slika njih dohod na Češko in svečanost, s katero je sprejel cesar Zrinskega pri Polznju.‌44 44 Plznu. V vojski zoper Švede pa ni bil samo duhovnik, ampak tudi bojevavec poleg svojih rojakov, ki so zadajali tedaj sovražnikom največji strah. Njegovo potezanje za škofovski sedež v Zagrebu smo že omenili pri Petretiču. Ob istem času se je zopet boril zoper Turke, kar je vse obširno popisal v zgodovini kraljev in banov trojedne kraljevine, ki jo je izdal l. 1652. na Dunaju. To delo njegovo je prvi početek tiskane zgodovine hrvaškega naroda. Čem bolj so ga hvalili njegovi prijatelji zavoljo truda in marljivosti, zavoljo učenosti in domoljubja, tem bolj so ga grajali njegovi sovražniki iz zavisti in mržnje „pro more Croaticae quae eruditioni adversatur“,‌45 45 LAT Prevod: „Skladno z naravo hrvaškega rodu, ki nasprotuje izobraženosti.“ kakor pravi neki poznejši pisatelj. Prvi povod napadom na Ratkaja so dali Nemci. Ratkaj se je bil namreč uprl grdim napadom na južne Slovane, izvirajoče od Holandca Petra Opmera.‌46 46 Peter Opmeer (1526–1594), nizozemski učenjak. Vnet zagovornik katolicizma, ki so ga zaradi njegove teološke, matematične, judridične, medicinske in kulturne razgledanosti spoštovali tudi nasprotniki, bil je oster nasprotnik protestantizma. Napisal je mdr. zgodovino sveta do leta 1569. Moški Ratkajev ugovor, še bolj pa antiprotestantičen duh njegovega latinskega dela, je dal nemškim protestantom v Ratisboni‌47 47 Regensburgu. in Frankfurtu povod, da so ga javno sežgali in obsodili. To pa je prav prišlo Ratkajevim sovražnikom doma, češ da bodo tujci metali krivdo Ratkajevo na vse Hrvate in protestanti še hujše napadali hrvaške pravice v knjigah, kakor tudi na ogrskem državnem zboru. Našel se je med Hrvati neki duhovnik reda sv. Pavla, ki je napisal obširno kritiko njegovega dela, v kateri mu podtika najzlobnejše namere, namreč: da draži narod zoper habsburško rodovino, dasi je posvetil delo Ferdinandu IV. Habsburžane da graja, da so nehvaležni hrvaškemu narodu; da zelo razjarjeno piše o Nemcih in da napada Madjare in da mu je vsa težnja do nebes povzdigati Slovince in Krvate. Grozi mu z maščevanjem družin Palfyjev, Erdödyjev, Mikulićev, Draškovićev itd, ker jih je v svoji zgodovini razžalil.

Ta grožnja je sčasom rodila dober sad, čeprav je bil l. 1656 odlikovan s častnim naslovom predstojnika cerkve kološke, Str.: 013
vendar so njegovi sovražniki vedno prežali nanj, dokler se jim ni posrečilo, spraviti ga ob kanonikat zagrebški in njegove dohodke. Povod temu je bilo občevanje z neko razuzdano žensko, ki je, kakor se je govorilo, nekaj časa živela na njegovem posestvu Kraju in je ž njim šla celo v Krapinske Toplice. Ne glede na to, da je trdil, da je njegova sorodnica, mu je bilo večkrat ukazano, naj jo odpusti. Medtem je ta ženska res zapustila Hrvaško in se nastanila v Krškem v majhni hišici, kjer jo je Ratkaj obiskoval v posvetni obleki. S tem je razjaril še bolj ne samo svoje soduhovne tovarše, ampak tudi krške meščane, ki so mu o neki taki priliki hoteli konfiscirati konje in kočijo. Tako lahkomišljo ravnanje seveda ni ostalo skrito škofu; obsojen je bil l. 1659 najprej na majhno globo, potem pa so mu drugič bili zaseženi za pol leta dohodki kanoniški. Nato se je Ratkaj ločil od tiste ženske ter zopet zadobil milost Petretićevo, ki mu je daroval v znak ljubezni celo dragoceno duhovniško obleko. Toda kmalu je napravil še hujšo neumnost. Okoli l. 1662 je prišla v Zagreb lepa gospa A. Malenićka, pregnana žena Petra Patačića, ki je znova razpalila staro srce Ratkajevo, da je popolnoma pozabil na svoj stan. Ker se ni mogel sniti ž njo, ji je pisal – kakor se tudi drugod kaj takega godi. – Njegova dotična pisma so prva slovensko-hrvaška zaljubljena pisma, ki jih imamo. Razlike med njimi in današnjimi pač ni dosti. Toda kakor so bila pisana z vročo ljubeznijo, vendar niso dosegla namena. Na veliko žalost Ratkajevo in njegovih prijateljev se je njegova burka spremenila v tragikomedijo. Petretić je moral zopet prevzeti vlogo sodnika, ker vsled teh pisem je prišla v veliko sumnjo skozi stoletja in stoletja zajamčena krepost zagrebškega kapitlja. V Gradcu se je celo začelo govoriti, da se v Zagrebu kanoniki ženijo in da žive javno z ženami kakor protestanti. Zagrebške branjevke in vsi panduri‌48 48 pandur – stražnik, birič. so pričeli javni upor, ko je bil Ratkajev sluga, ki je imel oddati navedena pisma dotični gospe, na zapoved njene matere, ko je zadnje pismo vročil, prijet, dobro s palicami nakleščen in o belem dnevu polmrtev izgnan iz Zagreba. Pisma so prišla v rôke Petretiču in Ratkaj je bil obsojen na izgubo časti in dohodkov. Zapustiti je moral kapitelj in iskati vročemu srcu zdravila v lepi savski okolici

Str.: 014

selskega Kraja. Sodba, izrečena l. 1664, pravi, da mora izgubiti vse časti in naslove in dohodke cerkvene, toda leta 1665 ga nahajamo, da ima še vedno naslov kološkega predstojnika, samo dohodkov kanoniških ni več prejemal in ni pripadal kapitlju. Še istega leta 1665 ali v začetku 1666 so bili njegovi prestopki pozabljeni, ker se je bolan, v krščanskem duhu spokoril ter kot duhovnik zopet dobil upravo fare sv. Ivana v Novej vesi pri Zagrebu in je umrl še istega 1666. leta kot župnik, pokopan pak je bil kot kanonik v raki stolne cerkve zagrebške.

Kajkavski je pisal razen zaljubljenih pisem, kakor smo omenili, samo eno delo in še to je prevod. Iz predgovora je razvideti njegovo rodoljubno srce in tako uglajen jezik, kakor je tedaj pisal le redkokateri kajkavec: „Ove knjige da na svitlo izašle jesu, včinilo je nikuliko velike Gospode, nikuliko vridnost kripostih Ferdinanda, nikuliko takojše žalost moja, iz koje suze negdi oči moje, kada vidim vse druge narode v tom se truditi (ili nove knjige pišuć ili na svoj jezik obraćajuć), da svoje ljudstvo na nemarnosti svitskoga dugovanja, na nasliduvanje kripostih, na zveršenu ljubav božju – tèrse se dopaljati: a samo naši Slovinci tako nemarni gnjiju i sami svoju sramotu nećute: naime oni, kojim nit starost pači, niti je mlahovost bantuje, niti vrime majnka, niti navuk fali zadovoljan. Daj o svamogući Bože, da bi se vsaki iz svoje časti ter dužnosti spomenul i ono včinil što se od njega čekati more!“

Mnogo važnejša je njegova latinski pisana „Memoria regum et banorum regnorum Dalmatiae, Croatiae et Sclavoniae inchoata ab origine sua et usque ad praesentem annum 1652 deducta Viennae 1652.“ (2. izd. na Dunaju 1772). Na pisanje tega dela je vzpodbudil Ratkaja tedanji ban in pozneje naddvornik (palatin) Ivan Drašković. Ker je ta umrl, preden je bilo delo tiskano, je izbral Ratkaj zanj tri pokrovitelje, mladega Ferdinanda IV., in pa Nikolo in Petra Zrinskega. Dasi se sme Ratkaju očitati osebna ničemernost in strastna ogorčenost zoper posamezne osebe, kakor tudi slabo Str.: 015
poznavanje starejših virov zgodovinskih, se mora vendar z druge strani priznati, da ga je navdihovalo skoz in skoz blago in rodoljubno čustvo ko je pisal svoje delo, ki je prvo te vrste. Seveda je bilo težko pisati narodno zgodovino v narodnem duhu sredi naroda, ki se je dan na dan bolj okoval sam s tujimi verigami. Najslabši sta seveda prvi dve knjigi; veliko boljša je tretja in četrta. Najboljši pa sta peta in šesta kjer govori o svoji dobi in opisuje stvari, katere je sam videl, ljudi, katere je dobro poznal, dejanja, pri katerih je sam sodeloval. Kjer je strasten v opisovanju, je postaviti to na rovaš njegove vroče nature. Zgodovina njegova sega do l. 1652.

Ivan Belostenec

Poleg zgodovine so v ti dobi gojili kajkavci tudi jezikoslovje ter so nam zapustili nekaj knjig, katere so nam še dandanes eden najboljših virov za poznavanje kajkavščine. Najstarejši teh jezikoslovcev je Ivan Belostenec Orlović, rojen l. 1595.‌49 49 Ivan Belostenec (1593 ali 1594 v Varaždinu do 1675). Hrvaški jezikoslovec, leksikograf, je med najvažnejšimi pisci Ozaljskega književnega kroga. Glavno delo je dvojezični slovar v dveh knjigah Gazophylacium, seu latino-illyiricorum onomatum aerarium in Gazophylacium illyrico-latinum. (Gazofilacij ili latinsko-ilirska riznica riječi). Slovar sta končala in za tisk pripravila pavlinca Jerolim Orlović in Andrija Mužar ter je izšel v Zagrebu leta 1740. On je mlad stopil v red sv. Pavla. Leta 1638 je bil definitor v samostanu lepoglavskem, l. 1651 pa predstojnik ali prior istega samostana, potem provincijal v Istri in naposled zopet navaden člen svojega reda na Hrvaškem. Umrl je 10. februarja 1675, star 80 let. Vse svoje življenje se je bavil z zbiranjem besed, potovaje po Hrvaškem, po Slavoniji, Dalmaciji in Istri in po otocih ter zapisoval tiste besede, katere sta 65 let po njegovi smrti na stroške hrv. bana Esterhaza‌50 50 Esterházyja. de Galante izdala dva duhovnika njegovega reda pod naslovom: „Gazophylacium seu latino-illyrico sum onomatum aerarium, plurimis authorum in hoc opere adductorum sententiis, idiomate illyrico dedicatis‌51 51 Pravilno: delicatis. illustratum et peculiariter Illyricorum commodo apertum. Zagrabiae typis J. B. Weitz 1740. I. str. 1288. II Gazophylacium Illyrico-latinum“,‌52 52 LAT Prevod: „Trezor ali zakladnica latinsko-ilirskih imen, osvetljena s številnimi stavki v tem delu navedenih avtorjev, ki so se posvečali ilirskemu jeziku, in razumljiva še posebej Ilirom. V Zagrebu, tisk J.B. Weitz 1740. I. str. 1288. II Ilirsko-latinska zakladnica.“ 650 in 4º. Ta II. del je sestavil Belostenec na silne prošnje prijateljev 70 let star in zato ni izdelan tako natančno kakor prvi. Vendar so izdajatelji mnogokaj dodali, kar bi Belostenec ne bil zapisal. Posebne cene je njegov slovar v tem, da pri vsaki res narodni besedi pristavlja, kje jo narod rabi, to je Dalm. (čak.), Hrv. (kajk.), Slavon. (štokav.) itd. Slovar je tudi prvi poskus znanstvene terminologije, zlasti glede filozofije

Str.: 016

in bogoslovja. Belostenec je bil namreč tudi zelo učen bogoslovec, predigar in pesnik. L. 1665 je izdal v Gradcu pod naslovom „Bogomila“ svoje pobožne pesmi na čast sv. Pavla, prvega puščavnika, od katerih pesmi ima prva 113 verzov; vseh je šest. Mnogo svojih verzov zlasti sentencijalnih je uvrstil tudi v svoj slovar, in ga celo završil s pesmijo. Razen tega je izdal v tisku tudi predige o sv. Telesu Jezusovem, v Gradcu 1672, katere pa niso natančneje znane.

Jurij Habdelič

Še ko je Belostenec živel, se je pojavil drugi nabiratelj čisto kajkavskih besed, namreč Jurij Habdelič. ‌53 53 Juraj Habdelić. Rodil se je v Starih Čićah‌54 54 Staro Čiče. poleg Save l. 1609. Njegovi starši Baltazar pl. Habdelić, nazvan Boroš, in Margita pl. Kraljić so bili posestniki nekega dela Male Mlake na Turovem polju,‌55 55 Turopolju. Zaprudja pri Sv. Klari in plemiških zemljišč v okraju Jastrebarskem, potem tudi zemljišča v okraju Stubiškem, katera so prodali pozneje nekemu Ivanu Petričeviću. Jurij Habdelić je imel še mlajšega polbrata Ivana in sestro Doro, omoženo z Mihaelom Mužiničem. Njegov ujec in materin brat Gregor Kraljić je bil redovnik Jezusove družbe.

V prve šole je hodil Habdelič v Zagrebu; pozneje ga je poslal ujec v Gradec. Str.: 015a
Pa tudi na Dunaju je moral študirati, ker sam pravi v svojem delu „Pervi otca našega Adama greh“: „Videl sem pred četerdeset letmi vu Beču, kade sam onda vu školu hodil, kak su pintarski detiči svojemi batci se naganjali“ itd., moralo je to biti okoli 1630. leta.‌56 56 Ta del teksta se nahaja na neoštevilčeni strani rokopisa med stranjo 15 in 16.

Str.: 016

Ker je tudi zelo pridno študiral in pokazal željo, postati redovnik, ga je poslal ujec v više nauke na jezuitsko vseučilišče v Trnovem na Zgornjem Ogrskem, kjer je Habdelić kmalu dosegel doktorat modroslovja in bogoslovja. Leta 1630., star 21 let, je stopil v red Jezusove družbe ter dobil profesuro na trnavskem vseučilišču, kjer se je popolnoma posvetil svojemu redu in znanostim.

Iz njegove mladosti vemo, da se je moral njegov oče Baltazar mnogo tožiti zastran dediščine po materi Margiti Kraljićevi. Ko se je Jurij bavil z znanostjo in profesuro v Trnovem, mu je umrl oče. Jurij razdeli nepremično imovino med seboj in bratom, sestro pa izplača. Brat mu je odstopil v Mali Mlaki nekaj očetovih in materinskih zemljišč, v Zaprudju pri Sv. Klari pa osem kmetov s svojimi selišči, ob enem pa je prevzel brat vse gospodarstvo, s katerim se Jurij seveda ni mogel pečati.

Str.: 017

Ko se je vrnil Jurij okoli l. 1640. iz Trnave, je postal rektor varaždinskega kolegija. Hkratu je dobil naznanilo, da je brat njegov del Male Mlake zastavil podbanu Borislaviću in njegovi ženi Juditi Malenićevi, ker ni imel denarja, da bi šel študirat na tuje. Habdelič ga je hotel tožiti, toda ban Ivan Drašković ga je pregovoril, da naj poravna stvar zlepa. Toda Borislavićka se ni držala pogodbe in začelo se je tožbarenje, katero se je naposled Habdeliču primrzilo tako, da je daroval svoje posestvo v Mali Mlaki Jezusovi družbi, ki se je potem še dolgo let pravdala zanj in je pridobila tudi druga posestva Habdeličeva.

Habdelič je bil trikrat rektor jezuitov: od l. 1649 do 1654 v varaždinskem kolegiju, od l. 1655 do 1658 in od 1666–1669 pa v zagrebškem kolegiju. Za ta kolegij je kupil l. 1655 neka zemljišča blizu Zagreba od svetovavca Jurja Kelbina.

Leta 1556. se je širil zagrebški samostan, ker se je bilo število redovnikov vsled uporov na Poljskem znatno pomnožilo. Ker je potreboval za stavbo dosti denarja, je prosil dvorno komoro, naj navadno podporo za l. 1657 plača naprej. Hkrati se je trudil prodati posestvo pri Ptuju, katero je bil grof Thonhausen daroval Jezuitom. Za to posestvo, ki je Jezuitom le malo donašalo, je dobil od varaždinskega generala 50.000 gld.

Ob istem času je imel tudi pravdo s Katarino Orehovečko zastran škode, ki so jo njeni kmetje napravili v velikem jezuitskem gozdu pri Lovrečini. Leto pozneje se je poravnal s svojo sestro zastran dediščine. Leta 1664. je imel kot rektor kolegija zagrebškega opraviti z ljubljansko vlado, ki je poslala neke dolžne obresti v znesku 840 gld. kolegiju na Reko namesto v Zagreb. Jezuitje na Reki so novce pridržali na račun drugega plačila, ki jim ga je bila dolžna ljubljanska vlada. Tudi o nekterih drugih njegovih pravdah so se nam ohranile listine.

Glavno delovanje Habdeličevo v tem času pa je bila težnja, da se zagrebška gimnazija, ki so jo vodili Jezuitje, povzdigne na čast akademije. Ker Jezuitje niso imeli za to potrebnih sredstev, so prosili že izdavna podpore, pa je niso mogli Str.: 018
nikjer izprositi. Habdelič je zaprosil naposled svojega prijatelja, zagrebškega prošta Nikolo Dijaneševića, da naj pomore s potrebovanim zneskom. Ta rodoljub je uslišal prošnjo prijatelja, ker je tudi sam večkrat premišljeval o tem, kako je Hrvaško glede na znanosti in više šole daleč zaostalo za drugimi izobraženimi narodi in deželami, ki so že izdavna imele svoje akademije in vseučilišča. Iz ljubezni do domače mladine ustanovi Dijanešević v teku 1661. in 1662. leta tri akademične stolice s tremi razredi filozofije in leta 1666. sta Dijanešević in Habdelić kot rektor Jezuitov zaprosila zagrebški kapitelj, da naj izda ustanovilno pismo, s katerim bi se akademija spravila v življenje. Kapitelj zagrebški je izdal ta list 18. jan. 1666. V njem se priznava, da je Dijanešević položil rektorju Habdeliću za ustanovitev dveh filozofičnih razredov l. 1665. 3.000 gold., leta 1666. za tretji razred pa 1.500 gold., ker se ti razredi niso mogli prej odpreti zavoljo vojnih in burnih časov. Tudi Habdelić priznava prejem teh novcev in se zahvaljuje Dijaneševiću. Po predpisu zakona je kapiteljsko ustanovilno pismo pozneje (1669) potrdil Leopold I. na prošnjo tedanjega rektorja Filipa Kaučiča.

Znamenito je, da so se s kraljevim potrdilom podelile zagrebški akademiji vse oblasti, ki so jih imela tedanja vseučilišča v Kolonji, na Dunaju, v Maškovem, Ingolstadtu, Pragi, Olomucu, Gradcu, v Trnavi in v Košicah. Vsled teh oblasti so mogli upravniki, kancelarji, dekani in profesorji akademije, tako kakor na navedenih vseučiliščih, po opravljenih predpisanih preskušnjah imenovati doktorje, licencijale, magistre in bakalavreje.

Odkar se je ustanovila akademija, se je Habdelić še bolj trudil za podučevanje mladine. Bil ni samo neutruden učitelj na novi akademiji, ampak jo je tudi umno in marljivo upravljal. Poleg tega se je marljivo pečal z latinskim in kajkavskim pisateljevanjem. Z največjo ljubeznijo je posvetil vse življenje učenju svojega narodnega jezika, kajkavščine, v katerem je pisal tako izvrstno, kakor malokateri pred njim in za njim.

Str.: 019

O zadnjih letih njegovega življenja nam je le malo znano. Neki trde, da je upravljal zagrebško šolo 20 let. Dosti dobrega je storil tudi revežem in svojim učencem. Svoj red je obogatil z vso svojo imovino, ker mu je polbrat Ivan rano umrl. Splošno ljubljen in spoštovan je umrl 70 let star dne 17. novembra 1678.

Prvo njegovo tiskano delo „Zerczalo Marianszko, to je poniznost Device Marie, ka je Boga rodila. Vsem slovenskoga i hrvackoga naroda krščenikom, a onem na vlastito, ki su obilneje dare naturalske ali zverhnaturalske od darežlive ruke božje primili nasledovanje. Štampano v Nemškem Gradcu pri Widmanstadiusu 1662, 8°, 587 str.“ Knjiga je razdeljena na 7 strani ali razdelkov: „1. strana od svetosti, 2. od razuma i pameti. 3. od svetskoga bogatstva, 4. od telovnoga zdravlja, 5. od lepote, 6. od jakosti, 7. od dobroga i poštenoga glasa.“ Tu pa tam so uvrščene v tekst tudi kratke pesmi, večinoma pobožne; v dokaz so nam, da mu skladanje pesmi ni šlo izvrstno izpod rok. V vseh sedem navedenih razdelkih se nahaja zelo dosti lepih in podučnih misli in globokih premišljevanj, prepletenih s pripovedkami iz narodnega življenja, iz zgodovine naroda in njegovih običajev in pa iz Svetega pisma in drugih pobožnih knjig. V drugi strani, kjer govori o dobrem razumu, pravi n. p. naposled: „Moj kerščenik! Ne znam, kak se zverhu razuma tvojega gizdati moreš. Međtem toga ovo od razuma tvoga primi, ako se nad razumom tvojim obilno dičiš, znaj stanovito, da razuma nemaš. Ar kteri s razumom svojim pravo zna živeti, sebe samoga spoznava. Ki se pak nad njim gizda, sebe samoga izda (še) ne pozna. Znaj pak, da su ove sestrice, gizdost i norija, tak čvrsto vkup zvezane, da se kruto teško, morebiti nigdar razvezati ne mogu. I kak ti je ponižnost kruto verna vseh dobrot tovarušica, tak ravno gizdost, noriju i druge hudobe i grehe nestance nasleduje. Pazi adda, ako ti je Bog osebujni razum i mudrost dal, da se zvrhu nje nad drugemi ne znašaš. Ar za tvoju gizdost i na ovom

Str.: 020

svetu vsi pametni za norca te budu držali.“ – V šesti strani, kjer govori o jakosti, pripoveduje neko pravljico iz Zagreba. „I da domače pelde ne ostavimo. Najdu se morebiti izda nekteri u zagrebačkom kraljeve svetlosti plemenitom varaša purgari ali purgarice, kteri su znali nekoga Juri mesara, narodom Kranjca. Od ovoga su mesara pred trideset i petemi leti, gda sem ja v rečenom varašu u školu hodil, glasili, da je tak jako čelo imel, da gda su muži na pijac žitek na konjeh prodavat donašali, prišel je on k kojega goder muža konju, koga svojem čelom u glavu vudrivši, k mestu je učinil na zadnje noge opasti. Na tuliko da su mu se drugi muži morali moliti, da jim konje svojem čelom ne potuče.“ – V sedmi strani, desetem delu ima kratko zgodovino „Lauretanske device Marije hiže“, v kateri govori o Trsatu, potem o belograjski (stolno-b.) cerkvi b. d. Marije. Omenja tudi cerkvo remetsko, vukovinsko in pod Okićem. Obširneje govori o varaždinski cerkvi sv. Marije, „koju je zidati včinil presvetli grof Drašković Gašpar, našega ježuvitanskoga reda patron, ktere prispodobne ne štimam u slovenskom orsagu, zvun biskupske zagrebečke, katera pod korunom vugerskom sebe prispodobne nema, ili meštrije v delu misliš, ili lepote u oltareh ili velikoće u širine, dužine i visine, ili množine i lepoga reda dveh kaptolomov, zagrebečkega dvadeset i četiri i časmanskoga, ki dvadesete kanonikatuše broje“. Dalje pravi o Varaždinu: „Ono je osebujno, da gda bi se bil Varaždinski varaš pred dvadesete letmi zažgal, okolo osme večerne vure više sto hiž v varašu i zvan njega silnem ognjem goreše. Napokonec doteknu se i škol, katere rečeni grof Drašković Gašpar pred nekoliko letmi be učinil na veliku orsaga slovenskega mládencev hasen iz jakoga hrastovega brvenja od fundamentuma zdignuti, i za njimi hiže naše, katere oboje u jedne skoro vure na ništar spravi. Nebeše od te iste hiže dvanadeste klavtrov rečene

Str.: 021

Device Marie cirkva. – Ali nut čudo veliko, doleti ptica jedna bela, nigdor nezna odkud, i sede na krov cirkveni obrh velikeh vrat, iz koga nekuliko krat zdigne se na peruteh u zrak, i ob sakom nazad sede kreljutmi proti ognju mahajuči, vse do te dobe, doklam si je nad školami i hižum našum silni ogenj jakost ulomil. – Cirkveni krov, suh šinglinski, ni malo se ne zažga.“ Naposled govori le o Gašparju Draškoviću, kateremu so mnogi odsvetovali, zidati to cerkev. Dalje govori o nekem lesenem kipu Marijinem, ki je prej stal v zagrebški kapučinski cerkvi, pa ga je dal l. 1656. škof Petretič prenesti v jezuitsko cerkev sv. Katarine. Na str. 546. govori naposled obširneje o sv. Ignaciju Lojoli in njegovem redu. Med drugim pravi. „Pero moje, ako nekoliko obilnije u tom dugovanju izideš, ne boj se, nijeden spameten človek ne če ti zameriti, a za nenavidne norce marati ne moraš, ar se pristoji, da sin otcu, redovnik svomu redu zahvalen bude.“ – Toliko o ti zelo redki Habdeličevi knjigi.‌57 57 Pripisano s svinčnikom: 3. 28/10.

Str.: 025

dr. Iveković‌65 65 Franjo Iveković (1834–1914), hrvaški filolog, jezikoslovec in akademik. Iveković je bil profesor orientalskih jezikov in biblijske eksegeze na Teološki fakulteti v Zagrebu. Leta 1910 je izdal Riječnik hrvatskog jezika v dveh zvezkih. v Viencu l. 1879 od št. 17. do 21.

Habdeliću pripisujejo še nekaj knjig. V predgovoru ravnokar omenjene knjige „Prvi otca našega Adama greh“ pripoveduje on sam, da je nameraval spisati „Gospodina Kristuše zemeljski žitek“. V imeniku Gajeve knjižnice je to delo navedeno kot tiskano pod naslovom „Habdelich G. Nassega zvelichitela zemelyski sitek szlovenzkim nassem jezikom“. Sicer knjiga ni poznana kakor tudi ne njegov „Kerschanzki navuk z dogogyai‌66 66 Prav: dogadyaji. sz. piszma. U Gradczu 1674“ in knjiga „Duše verne“. V rokopisu je zapustil Habdelić prelogo Tomaža Kempčana‌67 67 Thomas a Kempis, De imitatione Christi. „Od naszleduvanya Christussevoga“ v kajkavščino, v katero jo je za njim prevel Ivan Krištolovec.‌68 68 Ivan Krištolovec (1658–1730), kajkavski pisatelj, pisec zgodovinskih del in cerkveni zgodovinar. Od šestih njegovih del sta dve pisani v kajkavskem jeziku. To sta „Od nasledovanja Kristuševoga“, 1710 in „Žitek dveh verneh Kristuševih službenic Marte i Marije Magdalene“ 1718, na Dunaju. Habdelićev rokopis je izgubljen.

Primerjajte o Habdeliću njegov životopis, ki ga je spisal Kukuljević v knjižici glasoviti Hrvati.‌69 69 Ivan Kukuljević Sakcinski: Glasoviti Hrvati prošlih vjekova. Zagreb, 1886.

Med kajkavskimi pisatelji nam je omeniti še nekaj pesnikov, med katerimi smo že imenovali Belostenca in deloma Habdeliča. Oseb, ki so med Kajkavci pele v latinskem jeziku, je cela vrsta: Nikola Ištvanfi, Martin Briglević, Matija Čehović, Stefan Berislavić, Ivan Krušelj, Nikola Bratković, Ivan Jaskaj, Ivan Lakmandi,‌70 70 Priimek zapisan nerazločno. Krsto Kalmandi, Jurij Andr. Glavić. V domačem jeziku so pisali Tonko Masnavić,‌71 71 Priimek zapisan nerazločno. Atanasij Georgičevič, Daniel Grozdek, Pavel Janšić,‌72 72 Pavao Jančić. toda jezik teh ni kajkavščina, ampak štok. ozir. čak.. Kajkavci več ali manj so poleg Belostenca samo Matija Magdalenič in Gabrijel Jurjević, in deloma Peter Zrinski.

Matijaš Magdalenič

Matijaš Magdalenič pripada staremu plemstvu turopoljskemu, njegove rodovine členi se že v 16. stol. imenujejo kot oblastniki Male Mlake, od matere so nosili naslov „de Mlaka“. Pozneje so bili lastniki tudi Odre, Šiljakovine, Jagodne, nekih posestev pri Jaski‌73 73 Ljudsko ime za Jastrebarsko. in posestva Vadine v Zagorju na štajerski meji. Matijaš se je torej rodil na enem teh posestev okoli l. 1625 in je bil, kakor vse kaže, sin Ivana M., kateri je bil l. 1627 prefekt Jastrebarske‌74 74 Jastrebarskega. in Lipovca. Že l. 1649 se Matijaš omenja v nekem zastavnem pismu, s katerim je Vuku Novaku zastavil neka posestva pri Cesargradu v Zagorju. Šest let pozneje, to je 1655, je bil izbran na hrvaškem saboru v Varaždinu za zemeljskega poverjenika; kot tak je moral spremljati iz Ogrskega v Varaždin državno poverjeništvo, imenovano na ogrskem državnem

Str.: 026

zboru, da pregleda na Hrvaškem tožbe, oglašene zoper Vlahe. Naposled se Matijaš omenja še l. 1658, ko je svoja posestva pri Jaski prodal Matiji Črnetiču, zvanemu Levakoviću, čemur se je Vladislav Magdalenić, najbrž njegov sin, l. 1662. sodno uprl. Magdalenićeva družina je bila potem l. 1739 povišna na baronsko čast ter je izumrla v osemnajstem stoletju. Pisal je, kakor sam pravi, sclauonico Croatice, to je kajkavščino, pomešano s štokavščino. Misli so mu zrele in narodne, včasi res vznesene in poetične. Pel je sicer, kolikor nam je znano, po navadi tedanjega časa samo o moralnih, ascetičnih in svetih stvareh, izbravši si za predmet svojih pesmi ali veronauk ali Sveto pismo; vendar kipi iz njegovih pesmi duh posvetnega, svobodoumnega človeka, ki je dobro poznal prednosti in napake svojega naroda in je, živeč mnogokrat na samotnih selih daleč od sveta, imel priložnost premišljevati ničnost ljudi in sveta, o katerem je pel. Da bi bil „wahrscheinlich ein Ordensbruder oder ein Priester, über den weitere Nachrichten fehlen“,‌75 75 Prevod: „najbrž redovni brat ali pridigar, o katerem kaj več ni znano“. kakor pravi Šafárík, ni resnica.

Velika napaka njegova je, da ni znal pravilno delati verzov, zlasti rim. Edino njegovo znano delo je „Zvončac iliti premišljevanja zverhu četirih poszlednjih chloveka“, prvikrat tiskano v nemškem Gracu 1670, 7 pol, drugič tudi v Gradcu l. 1750. To delo je pisal naš pesnik na svojem gradu Vadini v Zagorju, kjer je podpisal tudi predgovor 1. jan. 1670, ko so se ravno okoli Karlovca in Čakovca jeli zbirati oblaki zoper Hrvaško in njenega bana Zrinskega. Delo je posvečeno grofu Miklošu Erdödu,‌76 76 Grof Erdődi Palffy Miklós (1581–1552). poznejemu banskemu namestniku. V predgovoru piše med drugim: „Izrisuje historikuš Andreas Scottus starih negdašnjih Rimljanov običaje in zakone; med drugimi hvale vrednimi piše i ta jedan zakon: da su gospoda rimskoga varoša senatori jedan osebujni in glasa osebujnoga zvončac imali u Rimu, koga zvonjenje listov onda bilo je čuti, kada je koj človek zmed puka rimskoga kakovo veliko zlo ali kakovo vitežtvo učinil. Ako zlo, toga su takovoga zločinca prez vsake milošče na smert obsudili i haharom u roke dali, koji su ga na svoja haharska kola posadivši, po ulicah rimskih vozili, onako su njegovo zlo delo klicajuć oznanivali, pako

Str.: 027

su ga odpeljali pod galge na zasluženu smert. Prispodobnom zakonom, ako je koj zmed vitezov rimskih kakovo veliko i občini rimskoj hasnovito vitežtvo učinil, to je to, ako je neprijatelja, prez svojih ljudi kervnega prelejanja obladal, ali kakav orsag zavjel; tomu takovomu vitezu načinili su senatori rimski (ki su velika gospoda bili, kot su sada Hercegi ali koj kralj) jedna slavno i kruto odičena kola, Currum triumphalem, ništarmanje on isti zvončac na ta odičena kola privezali su mu, a to zato, da bi se nezgizdal, nego zmislil, kakovoga je obračka ovoga jalnoga sveta sreča, tak da mu more i na haharskih kolih ta zvončac zvoniti. – Prispodabljam zato ja ove male knižice k ovomu zvončacu, ako ravno su male, ništarmanje dugovanje veliko znamenuju, ar zvoneč búde iza sna vse one, ki so v ovoga čalasnoga svita sriče zaspali. Najparvo znamenuje glas ovoga zvončaca, kakov je ov svit, i da po nijedan put ni vridno ovomu ciganu svitu verovati, niti mu po volji hoditi, nego da je dobro, Smert, sud, pakal i blaženstvo jako premišljavati; zvoni, da su vsa visoka blizu pogibeli, a ponizna u velikoj sigurnosti; zvoni, da vse kaj svit na veliko preštimava, to na ništar priti hoče: napervo nam daje velike gospode i kraljev prilike.“

„Priložih još i 'Plač smertelnosti' na kratkom tulikajše i razsipnoga sina Historiu.“ Na koncu predgovora opravičuje svoje slabe verze zelo originalno: „U tom takajše bojim se zamire, znajuči da bi u svakoj linije ovih verzov lestor po dvanajst silab moralo biti, ni manje ni več; a nigdi se ih več, nigdi manje nahodi; ali oto tako moralo biti, nigdi zaradi sensuša, a nigdi zaradi cadentiae, buduči da to nij' nijedan smertni grih.“ Verzi so res včasi šepavi kakor hudič. – Pesnik torej poje poglavitno o smrti, sodbi, peklu in nebesih, torej o štirih poslednjih rečeh, na koncu je še dodal plač smertelnosti in povest o izgubljenem sinu zapravljivcu. Pesem se začne tako:

Drugde, ti cigan svet, hroma menjaj konja,

Ar pri mene za te ne bu dobra sajma.

Poznavam, kaj hočeš iz prilizavanja,

Odstupi od mene, zla Markova sanja.

V „Plaču smertelnosti“ ni hotel pesnik uporabiti več dvanajsterca, aleksandrinca, Str.: 028
ampak se je poskusil v drugačni meri, ki je bila sploh tedaj zelo priljubljena tudi v nemški poeziji:

77 Ob strani je v nemški pisavi pripisan odlomek iz stare nemške pesmi o kmečkem puntu. Prevod:

V kratkem času v vojno, v boj

Je mnogo njih prišlo od daleč

Iz svojih so vpili gmajn

Stara pravda itd.

Nut strašna smert, kot lažni hert,

Kak nam žitak popada,

Napinja luk, strelja med puk,

Duše jagmeči grada.

Telo zato, kako blato

V letu prahom postane,

Moraš iti, neznaš priti,

V takove češ stani itd.

_____________________________

In kurzer Zeit zu krieg, Streit

kam manniger her von weiten.

Aus ihren Gemein thäten sie schrein

Stara pravda etc‌77

„Historija razsipnoga sina“ je pisana zopet v aleksandrincih:

Čujuči ta otec, vas osupnil beše,

Izmešanu pamet sinovlju gledeše,

Suze mu z očiju od jada cureše,

K' koncu zbrisa oči, ter sinu veleše.

„Ko te zlo po svetu klatit se primara?

Za gospodstvo ludost kaj se tvoja stara?

Znaš za vmanje drevo nigdar se nemara

Nit zlatoga sedla meču na oslara. Itd.

Kakor je razvidno iz priobčenih verzov, je četvero ponavljanje iste rime zaporedoma, to je skozi celo strofo, zelo utrudljivo in neblagoglasno, toda tudi v tem se pesnik ravná le po tujcih in graja, ki zadeva njega, velja tudi za njegove vzore.

Gabrijel Jurjević

Se je rodil v Varaždinu okoli l. 1620. Imel je hišo v Varaždinu zunaj mestnega zidovja, katero je z bratom Matijem 3. junija 1642 zamenil za posestvo svojega očeta v vidovskem koncu pri malih vratih. Oženil se je z Jeleno Jambrekovićevo in omenja se ž njo vred v neki sodni listini, katera govori o grdem njegovem ravnanju z njegovo ženo. Pozneje je bil protipisec‌78 78 Štrekelj je verjetno hotel zapisati proto-, iz grškega prôtos, t.j. prvi, v zloženkah prvi, glavni, v tem primeru prvi ali glavni pisar. c. k. varaždinske colnije (harmice).‌79 79 Harmica – mitnica. Kot tak je izdal knjižico z naslovom:

„Liszti Heroov, to je velikeh na glasu ljudih. Stampani u Bechu vu Austrie. Pri Janussu Cristofu Cosmeroviussu“ 8° 171 str. Svoje delo je posvetil Adamu grofu Zrinskemu, zadnjemu tega Str.: 029
plemena, in to v latinščini. V posvetilu hvali prednjike Zrinskega in Adama samega, ki se je leto prej na dunajskem vseučilišču tako odlikoval, da je v pričujočnosti cesarja Leopolda dobil dve nagradi, na kar mu je cesar rekel: „Optime fecisti, mi Zrini.“‌80 80 LAT Prevod: „Odlično si opravil, moj Zrinski.“

V predgovoru pravi: „Med historiami ovde slovinskim jezikom z verzuši popisanimi i na pervo danimi, najdu najpervo gospoda junaki i ostali obojega spola poglaviti ljudi, vsaki poleg svojega stališa hištorie, koje ako budu marlivo štali, hoče im se sence genuti, da budu večkrat nečemurnost ovogo sveta premišljavali, i žitek svoj na srečnu vekovečnost ravnali. Mogu se i popevati vse hištorie na notu: ’Hore mile’ ali na drugu notu: ’Premilo tužita dva Vugra viteza’“ – Kukuljević misli, da sta se takó začenjali dve kajkavski narodni pesmi. V svojih herojidah opeva Jurjević samo dejanja svetnikov in nekih slavnih rimljanov, cesarjev, papežev in takodalje in pa mnoge moralne nauke v duhu asketičnem. Ko opisuje pesnik Rim za časa papeža Urbana VIII. (1623–1644), riše ga tako živo, da si moramo misliti, da je študiral v Italiji in prišel tudi v Rim in s svojimi očmi videl, kar je potem opisal. Da je dobro poznal posvetno in cerkveno zgodovino, se more posneti iz vsega njegovega pevanja, razdeljenega na štiri knjige, vsaka knjiga na več listov ali spevov. Knjiga I. od četireh poslednjih obsega: 1. list; „Aleksis dobrovolni pregnanik žalosnim otcen, 'Od smerti straha'“. 2. list; „Jerolim z puščine Rimljanu mladencu, 'Od sudnoga dneva'“. 3. list; „Bogatec svojim pet bratom, 'Od peklenih muk'“. 4. list; „Augustin betežen nebeščan, 'Od nebeske domovine želenja'“. 5. list; „Valerian naručnik Tiburtu bratu, 'Od lepote nebeščanov'“. 6. list; „Theofil prokurator Doroteje, deve i mučenice; 'Od nebeščanov rož'“. Knjiga II. govori „Od osebujnih nekojeh nevolj“: 1. list; „Eustahi otec prez odvetka Maurušu Rimljanu, 'Od pogublenja detce'“. 2. list; „Jambrevus Theodosiušu caru, 'Od pomora Tesaloničanskoga'“. 3. list; „Krisostom Eutropiušu z tonača propisanomu, 'Od nestalnosti sreče'“. 4. list; „Gilimer kralj obstert Belisaru obvladavcu, 'Od glada in nevolje

Str.: 030

kralja'“. 5. list; „Belisariuš slep Justinianu cesaru, 'Od nevolje slepote'“. 6. list; „Konradin mladenec na smert odsugjen udove majke, 'Od svoje temnice i smerti'“. 7. list; „Emanuel Soza pogibelni Luzitancem, 'Od pomora iz potoplenja'“. Knjiga III. „Od zmesnih“: 1. list; „Sin potrošliv otcu, 'Od nevolje glada'“. 2. list; „Petar pokornik blaženoj devici, 'Od Kristuša trikrat zatajenega'“. 3. list; „Alip skajavši se Augustinu, 'Od nečistoga gledanja'“. 4. list; „Nivaro z očine čuvarnice Bernardu bratu, 'Od želenja nasledovati'“. 5. list; „Tomaš Akvinski z temnice velikomu Albertu, 'Od svoga za čistoču harca'“. 6. list; „Karol peti, cesar, Ferencu Borgie, 'Od ostavljenoga cesarstva'“. 7. list; „Konstantin cesar iz neba Urbanu osmom pape rimskomu, 'Od varaša po njem nakinčenoga'“. List 3. v prvi knjigi začenja na primer tako: „Od peklenskih muk:

Jaj mene! v kakovo tužen dojdoh mesto?

Kak je ružne farbe i kruto zločesto!

Vas prosim, da noge nejdu onem vaše

Putem, kojim moje neki den hodjaše.

Vse je ovde z strašnom temnostjum obsterto

I sunce od tmice zevsema zasterto.

Zaperti smo ze vsih stran mi z zidinami,

Vrata se zaklepaju z jezero kvakami.

Obstira nesrečni stan velika žalost.

I plač ga obhaja na veke za radost.

Vu njem se od ognja černi dimi kade,

I od žvepla, smole ružne idu smrade.

Vu te vuze plamni ognjeni kraljuju,

I hujši neg z Etne ognji se van bljuju.

Vu njih se mi vsigdan neprestance žgemo

A vmreti, joj, nigdar nigdar ne moremo.

Šetujte, žeravke, šetujte žveplene,

Hodte smolenice, na moju smert lene.

Skončajte moj žitek, berže skončajte ga,

Čim berže skončajte, draže mi je njega.

Str.: 031

Ali kaj ja ogenj i plamen vekvečni

Na moju smert zovem, a zaman, nesrečni!“ itd.

Peter grof Zrinski

O njem bi se dala danes napisati debela knjiga, ker je njegova oseba tesno spojena s tedanjim državnim življenjem. Bil je sin Jurija Zrinskega in pravnuk Nikole, sigetskega junaka. Rodil se je 6. junija 1621. v Vrbovcu v Križevški‌81 81 Križevački. županiji v lesenem dvorcu pod vrati vrbovškega‌82 82 Vrbovačkega. kastela. Njegov oče Jurij, sin Jurjev, „vekovečni knez od Zrinja, cesarove svetlosti tolmačnik i komornik, slovenskoga i hrvatskoga orsaga ban, Čakovoga turna sloboden gospodin i krajine legradske kapetan“, kakor se je sam pisal v latinskih listinah, si je bil l. 1625 naložil jezo dunajskega dvora in cesarja, in je pisal o tem tedanjemu zagrebškemu škofu Domitroviću s pristavkom, da hoče biti oprezen. Še istega leta je odložil bansko čast, toda cesar ga ni hotel odpustiti. Kmalu za tem je odšel v Wallensteinovo vojsko zdrav in čil, toda po spričevanju Peteva‌83 83 Morda: Petera. Grgura in Ratkaja mu je bila pri Wallensteinu dana otrovana retkva‌84 84 Redkev. in od tega strupa je umrl v Požunu komaj 29 let star. Njegova sinova Nikola, star 6 let in Peter, star pet let sta dobila, dasi je mati Katarina Sećijeva še živela, štiri skrbnike in mimo njih še Franja Baćana kot glavnega upravnika vseh njih posestev. Kako lepo se je za nju skrbelo, se razvidi iz tega, da je dobil Battyani že l. eta 1628 za svoj trud od skrbnikov v dar Zrinsko posestvo Rakovec z gradom vred in da si je isti Battyani že za pogreb njunega očeta vkljub veliki imovini moral izposoditi od Martina Sandića, kapelana v Vinodolu, dvesto srebrnih tolarjev in štiristo ogrskih srebrnih dukatov. Oba brata so najprej odgajali jezuitje, l. eta 1635 ju je kardinal Pazman poslal po zapovedi cesarja Ferdinanda II. študirat v Italijo, pozneje sta se posvetila vojaškim naukom in Peter je zlasti napredoval v topništvu in metanju ognja, s čemer je že mladenič upepelil predgraje turške Kaniže. Kako močan je bil telesno, kaže nam dejanje, da je blizu Požuna v lovu na vepre pred očmi kralja Ferdinanda II. razjarjenemu vepru preklal vso glavo s svojim mečem. Star 17 let je postal komornik in se je hkratu pisal za naslednjega legradskega kapetana. Dve leti pozneje se je oženil z Ano Katarino Frankapanovo.‌85 85 Ana Katarina Frankopan Zrinski (1625–1673). Hrvaška političarka in književnica. Po zlomu Zrinsko – Frankopanske zarote proti Habsburžanom je padla v nemilost Dunaja in bila pregnana najprej v Čakovec, nato pa v Avstrijo, kjer je duševno in telesno strta umrla v dominikanskem samostanu v Gradcu. Ob tem času se je začel Peter

Str.: 032

boriti v vojaški krajini zoper Nemce – tedaj kakor danes nevarno početje. L. 1642. si je osvojil z Nikolo Frankapanom neka mesta, ki so jih bili poseli nemški vojaki ter je pometal iz njih cesarske orle, vsled česar ga je Ferdin. III. z dvema dekretoma razglasil krivega veleizdaje. Toda že v 26. letu je bil kraljev kapetan in zapovednik dveh hrvaških regimentov, njegov brat pa je bil istega leta imenovan za bana hrvaškega. L. 1648 je peljal Peter Zrinski znatno krdelo Hrvatov na pomoč cesarju Ferdinandu proti Švedom in zedinjenim protestantom. Predstavivši se s svojo četo v Polznju kralju, je vzbujala hrvaška četa povsod največo pozornost vse cesarske vojske, tako po lepoti, noši in orožju kakor po junaškem ponašanju. Bojevaje se z drugo hrvaško vojsko pod Isolanijem‌86 86 Johann Ludwig Hektor Graf von Isolani (1586–1640). Cesarski general hrvaških konjenikov v tridesetletni vojni. Njegove enote so bile poznane po nasilju nad civilnim prebivalstvom. in Vertom‌87 87 Johann von Werth (1592–1652), avstrijski general. se je večkrat proslavil v bojih. Ko se je vrnil na Hrvaško, je nadaljeval svoje četovanje zoper Turke, potolkel jih l. 1649 pri Slunju ter se s posebnim junaštvom izkazal tako pri Legradu in Kaniži kakor v hrvaški granici. Ker je zbiral pomožno vojsko za Benetke zoper Turke l. 1652., mu je graško vojno svetovavstvo odvzelo čast vélikega kapetana, toda mu jo kmalu tudi zopet vrnilo, ker je potrebovalo njegove krepke roke in njegovega slavnega imena. Vzeli so mu tudi za zlo, da je leta 1650. brez dovoljenja romal v Loretto. Pozvan v Gradec na odgovor, se je začel dogovarjati z Benečani ter je odšel na Dunaj (1652) opravičevat se, in l. 1653 je hotel po morju iti v Kandijo in na Kreto, kar pa ni bilo dovoljeno, ker se je izvedelo, da se je v Benetkah tajno dogovarjal z Benečani in jim obljubil ladje in les iz svojih gozdov. L. 1654 se je bojeval na morju v Dalmaciji ter je zajel sto milj pod Zadrom (najbrž pri Kotoru) eno turško brigantino,‌88 88 Hitra, lahka jadrnica z dvema jamboroma. katero je izročil zadrskemu zapovedniku. Kotorci‌89 89 Kotorani. so mu darovali za to dragoceno sabljo. Zavoljo tega četovanja je bil zopet pozvan v Gradec na odgovor, toda on se je opravičil, da ne more priti, ker mora peljati eno četo v Slunj zoper Turke, nato so mu l. 1654 drugič odvzeli čast vélikega kapetana. Zabranili so mu tudi dopisovanje s Turki; on pa je s Franom Berislavićem odšel v Benetke, ter se začel vnovič dogovarjati z Benečani. Tedaj je bil Peter general lahkih konjenikov in karlovških konjenikov in veliki kapetan slunjske, velomiriške in jamniške trdnjave in pa starih Uskokov. Dasi so mu odvzeli te časti, se je vendar julija 1655

Str.: 033

vnovič proslavil ter z generalom Auerspergom pobil Turke pri Visibabi in dobil velik plen. Vsled tega je postal l. 1657 vnovič veliki kapitan senjski in vsega primorja, dasi so ga tudi l. 1656 na tožbo Nemcev zopet pozivali v Gradec na odgovor, kar je bilo vzrok, da je vrhovni general Auersberg‌90 90 Auersperg; tudi tu je Štrekelj uporabljal zdaj eno zdaj drugo obliko imena. prišel v preiskavo in je bil za cesarskega poverjenika na Hrvaškem imenovan grof Tattenbach, oče nesrečnega Erazma. Ker se ni zoper Auersperga postopalo pravilno, se je odrekel l. 1657 decembra meseca Zrinski sam svoji vojaški časti in je prišel l. 1658 v Gradec, odkoder pa so ga zopet poslali na Hrvaško, ker so Turki zopet začeli uhajati čez mejo. Potolkel jih je pri Brlogu in Perušiću in leto pozneje pri Senju. Tega leta je tudi šel na Dunaj, kamor so se Nemci neprestano pritoževali, da Zrinski in Frankapani ne slušajo njih zapovedi. Neglede na te tožbe in žalitve je pozdravil Peter l. 1660 po cesarstvu potujočega cesarja Leopolda I. na poseben način. Že v Ljubljano je bila odšla iz Karlovca četa 600 hrvaških plemičev, bogato oblečenih in z risjo kožo okrašenih, pred katerimi se je, stoječ na neosedlanem konju, mladenič 20. let, umetno kretal in plesal po taktu sviral in bobnov. V Trstu pa je Petar sam pričakoval svojega kralja. Ko je prišel ta v devinski grad, da si tam odpočije, je prišel Peter Zrinski, oblečen kakor morski kapitan, na svoji bogato okrašeni ladiji s 60 plemiči, da popelje cesarja v Trst, kar se je tudi zgodilo z največo sijajnostjo. Zapisi so nam še ohranjeni.

Toda že naslednjega leta so Petra zopet žalili Nemci, ker so mu pod vrhovnim zapovedništvom Auerspergovim zoper njegovo voljo odvzeli važno kapetanijo senjsko in mu dali kapetanijo ogulinsko z naslovom generala primorske pokrajine. Istega leta je razrušil turško trdnjavo Kulo v Liki in grad Ostravac. L. 1662. je odšel na ogrski državni zbor, pozneje je obiskal Benetke, na kar so ga Nemci zopet tožili, Zrinski pa se je pismeno l. 1663. branil. Tega istega leta je slavno premagal Turke pri Novem Zrinju, potem pri Jurjevih stenah in pri Drenovem klanjcu. Tu je ujel brata Čengić paše Sokolovića, zaradi katerega se je pozneje dosti prepiral z generalom Auerspergom. Mnogo je tudi imel opraviti z Nemci, ker je večkrat bratu pošiljal v Medjimurje pomoči zoper Turke, česar niso Nemci

Str.: 034

nikdar hoteli privoliti. L. 1664. dobi strašno vest o smrti brata Nikole, katerega je na lovu razparal divji veper; javil jo je na Dunaj s prošnjo, da sme oditi v Čakovec. Ob istem času ga je tudi papež odlikoval s častnim naslovom „branitelj evangelja“ in njegovi zemljaki so ga izbrali za voditelja tiste vojske, ki je imela pod Petrom Patačićem‌91 91 V retrospektivnem smislu. Petar Patačić, eden od 5. hrvaških plemičev, ki so skupaj z Nikolo Šubič Zrinskim 7. 9. 1566 padli v boju s Turki pri obrambi Sigeta. braniti Medjimurje zoper turške Tatare, kateri so iz Kaniže napadali Hrvaško.

L. 1665 je bil imenovan Peter Zrinski za hrvaškega bana ter bil nameščen 6. januarja 1666, njegov sin Ivan Antun pak, dasi je bil še dete, je bil imenovan za kapetana ogulinskega.

Kakor je prej v turških vojskah in v tridesetletni vojski storil mnogo junaškega, tako je tudi sedaj kot voditelj svojega naroda, ob vsaki priložnosti pokazal, kako je ostroumen ne samo za vojne, ampak tudi za državne posle. Poleg vseh opravil se je s posebno ljubeznijo posvetil književnosti in to samo narodni književnosti, v tem ko je gojil njegov brat Nikola samo magjarsko slovstvo. Kako sta se ta dva brata brigala za književnost in umetnost, to nam svedočijo krasne in bogate zbirke knjig in umotvorov, ki so jih čuvali v Čakovcu, Kraljevici, Ozalju in v drugih gradovih.

Vendar je ta brata spremljala neka nesrečna usoda od zibeli do groba. Pavlinec Bedeković misli, da je temu kriv njun ded Jurij, ki se je poprijel protestantovske vere. Glavni povod njih nesreči je vendar iskati v tem, da so imeli mnogo imovine in posestev na Hrvaškem in velik ugled. To je bilo na poti mnogim, ki so hlepeli po tem blagu in za temi posestvi, in ljudi, ki so vladali, je samo rodovina zrinska in frankopanska zadrževala, da niso že davno dobili pol hrvaške zemlje v svoje samosilne kremplje.

Petra Zrinskega so, še preden je postal ban pa tudi še pozneje mnogokrat cesarski nemški generali v Krajini, kakor Auersperg, Herberstein, vojno svetovalstvo na Dunaju itd., hudo razžalili. Banska čast je padala vedno niže, zlasti v Krajini. Deželne pravice so gazili tujci z nogami. Povsod so dobili premoč Nemci. To se ni dalo hladnokrvno Str.: 035
prenašati. V tesni zvezi z ogrskimi magnati, zlasti od tistega časa, ko je svojo hčer l. 1666. oženil s Fr. Rakóczyem,‌92 92 Franc I. Rákóczi (1645–1676); še bolj uspešen in znan kot upornik proti Habsburžanom je bil njegov sin Franc II. Rákóczi (1676–1735). voditeljem ogrskih upornikov, podžigali so v Petru Zrinskem mnogi prijatelji ogrske in hrvaške neodvisnosti čemdalje večo ogorčenost in nezadovoljstvo, dokler ni v zvezi s svakom Franjom Krstom Frankopanom, s štajerskim upravnikom in strastnim prijateljem Katarine Zrinske Erazmom Tattenbachom, kakor tudi z ogrskim palatinom Vešelenjim‌93 93 Franc Wesselényi (1605–1667). in dvorskim sodnikom Nadaždijem,‌94 94 Franz III. grof Nadasdy, general in višji sodnik Ogrske, lastnik gradu Pottendorf na Spodnjem Avstrijskem, usmrčen 30. 4. 1671 na Dunaju. napravil skrivno zaroto in prosil l. 1669. Turka za pomoč. Toda medtem so se v njegovi domovini vzdignili zoper njega njegovi stari sovražniki. Nikola Erdödy, ki je že davno hlepel po njegovi časti in po njegovih posestvih, je hitel na Dunaj in razkril vso zaroto. Nemški generali, potem kapetani Oršić, Delisimunović, Battyani M., L. Rebrović, Vojnović Ivan, Josef Herberstein in vdova Nikole Zrinskega, Marija Sofija Löblova so pomagali Erdödy-ju nekaj z izdajstvom, nekaj z mečem. Tattenbacha‌95 95 Ivan Erazem Tattenbach (Hans Erasmus von Tattenbach) (1631–1671), graščak na Štajerskem in udeleženec v zrinsko-frankopanski zaroti. (Ferenc Nadady, Peter Zrinski, Franjo Krsto Frankopan, F. Wesseliny) proti cesarju in ogrskemu kralju Leopoldu I. (1657–1705); bil je spoznan za krivega veleizdaje ter je bil decembra 1671 usmrčen na trgu pred mestno hišo v Gradcu. je izdal njegov sluga Riebl na Štajerskem. Nadaždy je bil kmalu ujet v lepem gradu Pottendorfu. Turška pomoč je izostala in na Hrvaškem ni bilo nič prav organizirano za ustanek. S Kranjskega in Štajerskega, kakor tudi iz karlovške in varaždinske krajine, je udarila cesarska vojska na male čete Zrinskega in Frankapana, vzela trdno mesto Brod naskokóma, osvojila Zagreb, Pokolpje, Berkiševino,‌96 96 Brkiševino Središko in vse Posavje ter dobila po predaji mesto Čakovec, kamor sta se bila zaprla ban Peter in Frankapan z 2000 ljudmi. Ko sta videla, da se ne moreta zanašati na svojo vojsko, sta pobegnila ponoči na Ogrsko, kjer jih je na potu v gradu Kobersdorfu‌97 97 Kobersdorf, hrv. Kobrštof na Gradiščanskem v Avstriji. kot gosta izdal madjarski grof Kery, dasi sta bila namenjena na Dunaj pred cesarja, verujoča obljubi, da se jima nič ne zgodi, če prideta pred cesarja in postavi svojega sina‌98 98 Peter Zrinski je po zlomu zarote poslal svojega takrat 19-letnega sina Ivana Antuna Baltazarja kot poroka na Dunaj. za poroka. Toda negledé na to so bile banu Petru 30. marca 1670 odvzete vse časti in vsa posestva in obečana pomilostitev tistim, ki se spokore. Mesto Čakovec, kjer je bolna ležala nesrečna žena banova Katarina Frankopanka, je zavzel general Spankau, in ujel tam Zrinskega,

Str.: 036

stotnike Berislavića, Pogledića, Cinderia in Ivanovića – in cesarski poverjeniki graške komore so izplenili in oropali vse mesto, kakor so vse ostale dvore in gradove Zrinske in frankopanske izplenili nemški in hrvaški komisarji, najbolj Herberstein, Nik. Erdödy, Ernst in Sigmund Paradeiser itd. Velik del blaga in dragocenosti je bil odposlan na Dunaj v cesarske zakladnice in zbirke. V ječi je napisal Zrinski za cesarja Leopolda v latinskem jeziku svojo opravičbo, v kateri je skušal dokazati svojo nedolžnost, sklicevaje se hkrati na cesarjevo besedo, na obete Lobkovićeve in na vélike zasluge svojih dedov, svojega brata in svoje lastne. Toda vse je bilo zastonj. Eno leto in mesec potem, ko so mu bile odvzete vse časti, to je 30. aprila 1671, je bil on in svak Frankopan, po avstrijskem, za Hrvate in Ogre nepristojnem sodišču, obsojen v dunajskem Novem mestu na smrt. Kakor svedoči zagrebški kanonik Toma Augustić, ki je bil takrat na Dunaju, jima je krvnik večkrat slabo udaril na glavo, ter jima jo je tako rekoč od trupla odtrgal z mečem. Trupli so zagrebli v enem grobu in nad grobom so na zid kapele sv. Mihaela nabili ploščico z napisom: „Hoc in tumulo iacent Comes Petrus Zriny Banus Croatiae et Marchio Franciscus Frangepan ultimus familiae, qui quia caecus caecum duxit, ambo in hanc foveam ceciderunt. Discite mortales et casu discite nostro – Observare fidem Regibus atque Deo. Anno Domini MDCLXXI. die 30 Aprilis hora nona. Ambitionis meta est tumba“.‌99 99 LAT Prevod: V tem grobu počivata državni častnik Peter Zrinski, hrvaški ban, in Marhio Frančišek Frankopan, zadnji svoje družine. In ker je slepec vodil slepca, sta oba padla v to jamo. Spoznajte, smrtniki, in se ob najini nesreči naučite varovati zvestobo kraljem in Bogu. Leta Gospodovega 1671, 30. aprila ob deveti uri. Konec častihlepja je grob. Zadnje delo Petra Zrinskega pred smrtjo je hrvaško pismo svoji ženi Katarini, katero bodi v zgled njegove pisave:

„Moje drago srce, nemoj se žalostiti zvrhu ovoga moga pisma niti burkati. Polag božjega dokončanja zutra o deseti ore budu meni glavo sekli i tulikajše navkupe tvojemu bratcu. Danas smo mi jedan od drugoga srčeno proščenje uzeli. Zato jemljem ja sada po ovom listu i od tebe jedan vekovečni valete, tebe proseči, ako sam te u čem

Str.: 037

zbantuval (razžalil) ali se ti v čem zameril (koje ja dobro znam), oprosti mi. Budi Bog hvaljen, ja sam k smrti dobro pripravan niti se plašim. Ja se ufam u Boga vsemogučega, koi me je na ovom svitu ponizil, da se tulikajše mene hoče smiluvati, i ja ga budem molil i prosil (komu zutra doiti ufam se), da se mi navkupa pred njegovem svetem tronušem u diki vekovečne zastanemo. Veče ništar ne znam ti pisat, nit za sina, niti za koga druga našega siromaštva; ja sam vse na Božju volju ostavil. To se ništar ne žalosti, ar je to tak moralo biti. V Novem mestu pred zadnjem dnevom mojega življenja 29. dan Aprila meseca, o sedme ore pod večer letta 1671. Naj te Gosp. Bog z mojim kčerju Auroru Veronicu blagoslovi. Grof Zrini Petar“. Od zunaj. „Moje najdragse gospe hišne tovarušice za sada vdove Gospe Anaae Catharinae Groffinae Zrinske.“

Peter Zrinski je znan ko pesnik po veliki epični pesmi „Adrianskoga mora Sirena“, natisnjeni v Benetkah 1660 s štirimi slikami. Ta knjiga je več ali manj prevod dela, ki ga je v magjarščini napisal njegov brat Nikola v proslavo svojega pradeda, sigetskega junaka, pod naslovom: „A Zríniász, vagy az ostromlott Sziget“ (Zrinijada ali obsedeni Siget‌100 100 Gre za madžarsko mesto Szigetvári, hrvaško Siget. ). Ta epos je izšel na Dunaju 1654. l. v zbirki Nikolinih pesmi, ki imajo napis: „Adriai tengernek Syrenaia: Gróf Zrínyi Miklós“ (Adrijanskega mora Sirena: grof Zrinski Nikola). Iz tega napisa se vidi, da ni hotel pesnik vsi zbirki svoji nadeti imena Sirena morja adrijanskega, ampak da je sebe smatral za to sireno, zato je tudi napisal Adriai tengernek Syrenája Gróf Zrínyi Miklós, in ni zapisal Gróf Zrínyi Miklóstól (od grofa Nikole Zrinskega). Epos magj. se deli v 15 spevov (énekek), vsak spev v več čveterovrstnih kitic (strof); verzi so

Str.: 038

po šegi tedanje dobe dvanajsterci – aleksandrinci s cezuro po šestem zlogu. Vsi štirje verzi vsake strofe imajo isto rimo; proti temu pravilu pa se večkrat greši. Da je hrvaška Zrinijada prevod ogrske, pravi Peter sam v predgovoru, „da je bila vojničkega bana nigdašnjega Zrinskoga Miklouša iz ugarskoga na harvacki naš jezik stumačil“. Primerjavanje hrvaške Zrinijade z magjarsko pa dokazuje, da je hrvaška več kakor prevod, prelagatelj jo je namreč prilagodil sebi in hrvaškim svojim bravcem. Peter pa ni prevel samo Zrinijade, ampak tudi druge pesmi Nikoline, zato je ohranil naslov: „Adrianskoga mora Sirena: grof Zrinski Petar“. Tudi on se je torej nazval sireno. Sprva se je Peter precej verno držal svoje predloge, pozneje pa je mnoge stvari prečrtal, prenaredil, popolnil. Del njegovega prvotnega rokopisa hrani dvorna knjižnica in ta se precej razlikuje od poznejšega natiska. Najprej je omeniti, da je Peter povsod naglašal hrvaštvo sigetskih junakov; n. p. IV. 35, zove ban junake, ki so v boju poginili, „obrambom hrvackom“, magjarski brat pa pravi samo, da so pali „za sladko našo domovino“ itd.; ozira se dalje na hrvaške bravce in nadomešča magj. junake s hrvaškimi. V VI. 34 pravi, da je Nemec tem zlobnejši proti Hrvatu (Slovencu), čem zvestejši mu je ta; magj. Zrinijada pa veli, da je Nemec tak proti ogrskemu vojaku – magyar katona; v IX. 103 pravi o Juraniću in Radivoju, da bosta imela slavno ime „harvacka sprot turskoj dokle sablja grede“ (v magy. pa stoji magyar nemzet – rod). Dalje je Peter marsikaj v pesmi tudi popravil ali vsaj hotel popraviti. Predelovaje pesem se je oziral Peter tako rekoč tudi na se, na svojo individualnost. Pridal je v vsej pesmi vsega 84 strof. Ker se iz teh izvirnih strof najbolje dá spoznati njegovo pesnjenje, hočem iz I. speva navesti par kitic, v katerih slika ljubezen Delimanovo proti Kumili:

Oh Bože! ča ženski

Koji cvit junački

Ni sin človičanski

Koga, kad će, taki,

sam obličaj može,

tako vred premože

tako tvrde kože,

ovi spol ne zmože.

Str.: 039

Ima več u svojoj divojka naravi

Ča z naturom u njoj višnji Bog postavi,

Jer čim je mlahavoj već moći i glavi,

Z tim je vse u većoj človičkoj ljubavi.

Samima očima kad će da govori,

Kako s strilom ž njima srdašce umori,

Od tud nestanoma tužni čovik gori,

Bolje bi veoma da ga smrt umori itd.

Še bolj kakor z novimi kiticami se hrv. Zrinijada loči od magjarske z raznimi parafrazami. Peter je večkrat iz ene Nikoline vrstice napravil dve in opisal obširnejše misel izvirnih stihov; potemtakem je hrvaška znatno narasla nasproti magjarski, dasi je marsikaj tudi izpustil. Kitice, ki jih je Peter dodal, niso potrebne za lože razumevanje vse pesme; mogle bi bile tudi izostati, kar bi nič ne motilo zmisla. Večinoma so po tedanji šegi izliv bogoljubnega srca, ki je spoznalo ničnost vseh posvetnih stvari.

Hrvaški predgovor pred Zrinijado je Petrovo lastno delo, magjarskega ni hotel prevesti; tudi je v njem bolje izrekel svojo namero, ki mu je bila pred očmi, ko je prelagal bratovo delo iz magjarščine, kakor je to, kar pravi v predgovoru Nikola. Peter je kot pesnik popolnoma odkritosrčen in skromen, on noče tekmovati z bratom za prvenstvo pesniške slave, v predgovoru Nikole pak se nahaja neka bahatost, ki nam ne ugaja, zato pa ima predgovor Petrov, česar ni najti pri Nikoli, namreč narodno tendencijo. To nam kaže razlog, ki ga navaja v svojem pisanju: „da svit vidi, kakove sini i viteze ov naš orsag zvrži, rédi i poštuje, premda od vnogih zapuščeni i skoro za nemar vrženi jesmo“. Iz teh besed zveni tožba zlasti zoper ohole Nemce, potem razlog drugi, kjer želi, da naj se potomci ugledajo v junaštvo neumrlega Nikole Sigetskega. Naposled hoče s to pesmijo tešiti one, katerih dedje so slavno poginili z banom Nikolajem pri Sigetu – to tolažbo je zlasti tudi sebi namenil. Predgovor končuje tako: „Zato vas prosim Str.: 040
vitezovi, vsih zajedno prijaznostjom objimljući, da ovo moje popisanje za dobro primete, uzdržite i naslidujete ter ako bi se koja u njemu riči ili versu falinga nahodila, ne slova, nego činjanja, ne verse nego hotenje i ljubljeno spoznanje procinite; pisah jer ova, ne kako dijak, nego kako krajinski Vaš tovariš, koj jur po veće puti srićno, pošteno i stalno po Krajini s vami skupa prohodil sam, vnogu ljubav pokrajinsku meni od Vas izkazanu obćutivši i spoznavši. Koje radi ni samo ovo pismo, rižme ili verse, Vama prikažujem, nego i krv, tilo i žitak moj suprot vere kršćanske neprijatelju istočnomu od sada u napridak obećujem, želeći ves tulikimi srićami od Boga okinčanih, kulikimi nebo zvizdami, more ribami, z listi gore i lugi jesu odičeni“.

Natančno vsebino podaje v svojem članku Jagić‌101 101 Vatroslav Jagić (1838–1923), hrvaški jezikoslovec, pomeben slavist druge polovice 19. stoletja. v Književniku ‌102 102 Jagić je s sodelavci 1863 ustanovil revijo Književnik: časopis za jezik i poviest hrvatsku i srbsku, i prirodne znanosti. III in Šrepel‌103 103 Milivoj Šrepel (1862–1905), hrvaški slavist, kroatist, hrvaški klasični filolog, književni kritik in prevajalec. v Radu‌104 104 Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, znanstveni časopis, od 1866 do 1941. 148. Srečen je pesnik Zrinijade v izboru epizod in v risanju značajev. Jezik Petrov je s čakavščino pomešana kajkavščina.

Preden preidem k drugim kajkavskim pisateljem, opozoriti moram še posebej na mogočni narodni čut Petra in Nikole Zrinskega zlasti zoper Nemce, ki so po dokončani tridesetletni vojni skušali zopet krepkeje na vzhodu privezati na se, kar se je bilo več ali manj razvezalo v Nemčiji sami. Po uničbi češkega kraljestva jim je za mnoge ponižbe ob tridesetletni vojski zopet vzrastel greben in jeli so na vzhodu zatirati ne samo Turka, ampak tudi še bolj tistega, ki jih je potreboval zoper Turka, to je Slovence, Hrvate in Ogre. Že sem omenil nasprotstvo in sovraštvo, ki je nastalo zoper avstrijske Nemce med Ogri in Hrvati; izraza temu sovraštvu nahajamo na več straneh Zrinijade, tako zlasti v VI. delu, kitici 32–36, kjer se med drugim pravi:

Ako se pak ufaš, bane, v pomoć nimšku,

Da od nje prijimaš tvoju sriću Zrinsku,

Veruj Nimcu, da znaš, kako suncu zimsku,

Od njega moć imaš, kad primeš smàrt tminsku.

Još i sám to bolje moraš razumiti,

Da bi te rad glublje pod zemljom viditi,

Str.: 041

Neg da živa sablje moraju sliditi,

Take j'Nimac volje, tebe ugoditi.

Malo ki priazan jur nimšku ne spozna,

Ugrom je protivan i kruto dotožna,

Hrvat ki j'već viran, tomu j'već nazlobna,

Vnoga j'zato vsak dan vsud prilika složna.

Nimcu li viruješ, ti razumni bane?

Od njega šćekuješ pomoći poslane?

Ki, s kimi vojuješ, želi zakopane

Prij', neg ku ziskuješ, u pomoć se gane.

Prijaznosti nimške kdo b'neznal poznati,

Kako z Vugri zliske znadu baratati,

Katane vugarske za ništar daržati,

Hiljad znam istinske na to pelde dati.

(cf. Arkiv 9. 159 ff)

Kakor vidite, hudo nasprotstvo, katero je dandanes prešlo narodom še bolj v kri, kakor takrat, ko je šlo le bolj več ali manj samo za moč in za posestva na Hrvaškem in Ogrskem.

Ana Katarina Frankopan – Zrinska

S Petrom Zrinskim je omeniti tudi njegove žene Ane Katarine Frankopan – Zrinske, katera je z izobraženim umom in duhovitostjo očarala v svoji dobi mnogo znancev, srce pa poklonila samo enemu, njej ravnopravnemu svojih rojakov, Petru Zrinskemu, o katerem smo govorili. Odgojena popolnoma v narodnem duhu je razumela, ker ji je bila mati Nemka, tudi nemški in, kakor vse kaže, tudi italijanski. Visoka po krvi in rodu je bila vselej milostna proti služabnikom in podložnikom, mržnjo zoper Nemce pa so jì vcepili oče in bratje. Rojena l. 1625 se je leta 1641 v novembru omožila z Zrinskim. Pripovedujejo nam zgodovinarji, da Karlovec ni še nikoli videl take slavnosti kakor tedaj. Mesec dni je pozival Peter svate od vseh strani, iz bližnjih in daljnih krajev, vladarje in kneze, magnate in navadne plemiče, meščane in mesta, dvorjanike in podložnike svoje. Ohranila so se še povabila beneškemu dožu Frančešku‌105 105 Francesco Erizzo (1566–1646). Rod Erizzov je izviral iz Istre, Francesco je kot dož vladal od leta 1631 do smrti 1646. Erizzu in vélikemu svetovavstvu beneškemu. V povabilu pozivlje rečeno gospodo kot sosede in prijatelje,

Str.: 042

naj se potrudijo 27. listopada na zajutrek v Ozeljski grad in na večerjo istega dne, kakor tudi na obed drugega dne v Karlovec v hišo Vuka Frankopana.

V svojem življenju je morala Katarina mnogo preboleti, zlasti nemških generalov žalitve svojega moža. Mržnja zoper cesarsko nemško vlado se je je oprijela tako, da je na vse načine mislila, kako bi se maščevala. Niti povišba njenega moža na bansko čast ni mogla potolažiti njene mržnje, niti imenovanje mladega sina za kapetana ogulinske pokrajine. Istega leta, ko je postal njen mož ban, se je bavila v Benetkah ter je brez znanja moževega začela nevarno dogovarjanje s francoskim poslancem Brizierom, kako bi se s francosko pomočjo dala strmoglaviti nemška vlada.

Ker je poznala enake namere Ogrov, je nagovarjala za to idejo tudi svojega moža, zlasti odkar se ji je hči omožila s Frančiškom Rakovskim (Rakóczy).‌106 106 Ferenc Rákóczi I. (1645–1676), madžarski plemič, voditelj neuspelega madžarsko-hrvaškega upora proti habsburški vladi, se je poročil z najstarejšo od treh hčera Petra in Katarine Zrinski Jeleno (1643–1703). Ona je prevzela nalogo, pridobiti tudi poljsko vlado za svoje svrhe in preprečiti dogovorjeno ženitev avstrijske nadvojvodinje Eleonore s kraljem poljskim Mihaelom Wiśniovjeckim.‌107 107 Michał Korybut Wiśniowiecki (1640–1673), poljsko-litovski plemič, od 1669 kralj Poljske in veliki knez Litve, poročen z Eleonoro Avstrijsko. Toda že prej so poslali ogrski zarotniki Ballo in Vukovačkega v Carigrad, da izposlujeta turško pomoč.

Ob tem času je bilo avstrijskemu dvoru že znano, kaj se godi v imenu Petra Zrinskega. Vendar je še l. 1668. izdal cesar poseben privilegij Petru in Ani Katarini, da smeta svobodno prodajati morsko sol po vsem Hrvaškem, zlasti v Zagrebu. S tem je dobil Peter nova sredstva za svoje uporne namere; da, poslal je l. 1668. na Dunaj ženo Katarino, da izposluje s pomočjo cesarice, naj se čast hrvaškega generala, ki je bila izpražnjena, podeli njenemu možu kot banu. Toda dosegla ni nič; imenovan je bil zopet Nemec Herberstein, kar je Zrinskega še bolj razjarilo. Katarina je jezna takoj odšla na Ogrsko, da upor i tam záneti še huje. Iz ohranjenih pisem vidimo, da so si vsi udje Zrinskega rodovine dopisovali samo v hrvaški kajkavščini, tje pa sem nekoliko pomešani s čakavščino. Neznajoč za izdajo Marije Siecky Vešelenjeve‌108 108 Marija Széchy (1610 – 1679), tretjič poročena s Francem Wesselényim (1605–1667). in Frančiška Nagya, sta se Katarina in njen mož dogovarjala tudi s poljsko vlado še nadalje, toda tudi tam ni bil uspeh povoljen. Kralj se je vendar oženil z avstrijsko nadvojvodinjo in tako je bila za Zrinskega in ženo njegovo izgubljena tudi Poljska. Ostala je

Str.: 043

le še Francoska, s katero se je začela Katarina najprej dogovarjati. Ludovik XIV., ki sprva ni dosti maral za ogrske in hrvaške zarotnike, se je pozneje zbal, da se ne bi Leopold sam umešaval v Španjske stvári, s katero se je kralj bojeval in zato je sklenil podpirati namere Zrinskega in Nadaždyja‌109 109 Nádasdyja. ter je zaroto podpiral z novci. Ker pa je bilo Francosko preveč oddaljeno in ni od tam moglo dojti potrebne pomoči, sta nadaljevala Zrinski in Frankopan svoja dogovarjanja s Turki, zlasti z bosanskim pašo, kateremu je Zrinski dvakrat sam pisal. Kapitan Bukovški‌110 110 Bukovački, kapitan Petra Zrinskega. je na Turškem izposloval, da dobi Zrinski krono hrvaško pod turškim pokroviteljstvom z letnimi davki 12.000 tolarjev itd. Vsled tega so pozneje očitali Ani Katarini, da si je dala napraviti kraljevsko obleko, upajoč, da postane hrvaška kraljica. Po odhodu Zrinskega in Frankapana iz Čakovca je ostala Ana Katarina tam bolehna; nemški vojaki so ji vse odvzeli in jo dejali pod stražo, katero so pozneje še bolj pojačili. Vsa pisma, ki jih je pisala na Dunaj, so bila brezuspešna. Tajni svetovavci v Gradcu so svetovali dvoru, naj se internira v Varaždinu ali Karlovcu. Cesar pa jo je ukazal zapreti v samostan. Nune v Ljubljani in Judenburgu, katerim so jo ponujali, je niso hotele sprejeti, naposled pa je bilo zapovedano, da naj se internira pri Dominikankah v Gradcu, kamor so jo pripeljali koncem julija 1670. l. Bilo je strogo predpisano, kaj naj vzame sabo, celo število oblačil. Na poti je oslabela ter morala cel dan počivati v Wildonu. V Gradcu so jo zaprli v dominikanski samostan na Tummelplatzu; dali so ji več sob in petero služkinj, pa tudi 12 mušketirov za stražo. Iz samostana ni smela in kar je potrebovala, to je bilo plačano iz konfisciranih posestev njenih rodovin; pisma, ki jih je pisala cesarju, Lobkoviću‌111 111 Václav Eusebius Popel z Lobkovic (1609–1677), češkega rodu, vojskovodja, diplomat in Leopoldov svetnik na dunajskem dvoru. in dvorni komori v Gradcu, spričujejo, da so ji vse odmerili v zelo pičli meri; šele pozneje ji je cesar dovolil mirovino 100 gold. na mesec, toda ji odbil prošnjo za kočijo in konje, da se more voziti v cerkev in na sprehod. Edina tolažba ji je bila v zaporu njena hčerka Zora Veronika; od moža ni dobila nobenega glasu; dvomi se celo, da-li je dobila zadnje njegovo pismo, pisano

Str.: 043b

dan pred njegovo smrtjo. Odvzeli so ji tudi hčer Zoro ter jo vteknili v samostan Uršulinek v Celovec, kjer ni smela govoriti z drugim človekom kakor s svojim spovednikom in kjer so jo silili, da postane nuna. Vse te nezgode ni mogla Zrinjska dolgo premagovati; njen živ duh in um je otemnel in naposled je zblaznela od dušnih in telesnih muk ter umrla 16. januarja 1673. leta. Pokopana je bila v cerkvi Dominikank v Gradcu.

Ta znamenita žena v zgodovini 17. stoletja se ni sramovala, gojiti svojega naroda jezik in podpirati književno delovanje z umom in delom. Še 1660. leta je napisala na Ozlju malo molitveno knjigo, katero je dala natisniti l. 1661. v Benetkah pri Babianu:‌112 112 Ime se v enaki obliki pojavlja na notranji platnici; očitno pa gre za poznejšo izdajo v gajici. „Putni tovaruš vnogimi lipimi, novimi i pobosnimi molitvami iz rimskoga na hervatczki jezik istomachen i spravljen po meri grof Frankopan Catharini gospodina grofa Petra Zrinskoga hižnem Tovarusu.“ Iz predgovora, v katerem govori „k vsega hervackoga i slovinskoga orsaga gospodi i poglavitim ljudem obojega spola, vsake verste i fele dobrim kerščenikom“, navajam razlog, zakaj je pisala to knjigo. Ona pravi: „Premišljavajući mnogokrat, da se skoro izmeda vsega svita jezikov najmanje hervackoga ovo doba štampanih knjig nahodi; pače i one, koje nigda bihu po pobožnih i Boga boječih ljudih učinjene i štampane, veće se zatiraju i malo kadi nahode. Zato ja, akoprem znam i vidim, da mi vnogi zamiriti, mnogi i za zlo vzeti hote, da sam se ovakovo delo na se vzeti podpečala i knjige načinjati ili spravljati (što se meni morebiti ne bi pristojalo) postupila. Ništarmanje, radi vnogih uzrokov dobrih, nisam hotila pomnji moji uzmanjkati, trudu prostiti, skerbi i potrošku engedovati ter kakovo takovo ovo delo moje pravoga hotinja znamenje dobrim podati, obznaniti i preporučiti. Poleg toga, da bi vrime moje zaludo i prez hasne nepotrošila, prijeh se ovoga dila sa svim sercem i hotinjem, a to zbog jedine ljubavi, koju najpervo Bogu, pak bližnjemu onomu nosim, njemu k diki večnoj, ovomu k dušnomu lagljemu zveličenju“. Knjiga obsega najprej koledar, potem razne molitve, pisane v duhu tedanje dobe k Jezusu, Mariji, angelju varhu, sv. Brigiti, sv. Antonu, pred spovedjo in po spovedi, sedem spokornih psalmov, molitve v raznih

Str.: 044

potrebščinah itd. Knjiga je bila pozneje še dvakrat natisnjena v Ljubljani pri Mayrju in Mallyju.

Jezik njene knjige pa je bolj čakavski kakor kajkavski, kar je naravno, ker je bila rojena v Čakavcih;‌113 113 Bosiljevo, kjer je bila Ana Katarina Frankopan rojena, se nahaja 3 km južno od Vinice, v karlovškem okrožju, na čakavskem govornem področju. reči se mora, pisala je bolje kakor mnogi tedanjih pisateljev; tudi verze je delala boljše kakor njen mož Peter. Nekateri so prav gladko tekoči, n. p.

Zač Bog stvori vnoge staze,

Vnoge pute i načine?

Neg da po njih ljudi plaze

Do nebeske domovine.

Zato knjige, zato pisma,

Zapovidi i zakoni

Poda, da, ki ide š njima,

Većnu radost mu nakloni.

Narod sam ni razumel ideje Zrinjskih (kako tudi), in obrekovanja Nemcev in Italijanov so imela svoj vspeh, semper aliquid haerebit!‌114 114 Prevod: Vedno se bo kaj prijelo. Narodna pripovest pripoveduje celo, da je Katarina izzvala moža in brata ter se potem v obupu strmoglavila skozi okno gradu Ozlja v globoko Kolpo pod njim; podobno nar. pesem o Ozlju najdete tudi med slovenskimi narodnimi v I. št. 122.‌115 115 Prim. Štrekelj, SNP I, pesem št. 122: Vračajoči se grof umori svojo ženo, str. 191. Nemci in Italijani so delali na njo satire in bljuvali nanjo strup; pa tudi med domačini so se našli možje in celo pesniki, ki so pogaženo, nesrečno ženo v spisih in pesmih sramotili. Kukuljević objavlja eno tako pesem v Arkivu 9, 180–183: „Cantio de Zrinj Petro. Jesus Maria Joseph ili Plačna pesma Petra Zrinskoga, kojega žena njegova Kat. Teržačka radi ponosite svoje lepote, zbog koje Kraljicom je postati hotila, sa sveta ovoga s vnogim drugovom žalostno je spravila.“ V duhu narodnih pesmi, kakor jih imajo ogrski in medjimurski Hrvati, toži Zrinjski izgubo vseh posestev in nesrečo, da se je dal preslepiti ženski. Ko so v Čakovcu njo zaprli, nam slika njeno tugovanje:

Gospi pak govore, da iukam ne more,

Ar ju vu Čakovcu muškateri dvore.

Zatim počne ona milo tugovati,

V keh se je rodila dane proklinjati:

„Prokleti je on dan, kad sam se rodila,

I prokleta mati, ka si me dojila,

O nesretna zibka, v koji sem ležala,

Da mi vu njoj mati smèrt nije zavdala!

O nesretan on dan, v kom hodit sem začela

Da razbila nisem predi tog si čela!

O nesretni oni, ki su me dvorili,

Da me nisu dvoreć kadgod zadušili!

Str.: 045

O nesretna bila varek ma lepota,

Iz ke je izišla velika grehota,

Da sem tovaruša dragog pogubila,

Vas rod moj i njegov merzko počernila.

O bedasta svaka ona mužka glava,

Koja god prepusti, da ga žena vlada:

Ar će ga pogledom berzo prevariti

I lisičnem svojem delom raztužiti!

Podobno pesem ima o Nadaždyji‌116 116 Nádasdy; Kurelčeva pesem ima podnaslov Nadaždi. Kurelac v „Jačkah“ št. 502.‌117 117 Od tod naprej je tekst črtan, ker se dopolnjen ponovi na straneh ad 45 (Frančišek Kristjan Frankopan) in ad 45 Vitezović.

Str.: 045a

Frančišek Kristjan Frankopan

Tudi s Petrom Zrinskim obglavljeni markez Frančišek Kristjan Frankopan, ‌118 118 Hrvaško: Fran Krsto Frankopan (1643–1671), plemič, vojak in pesnik. Polbrat Katarine Zrinske in svak Petra Zrinskega, s katerim je bil eden od organizatorjev zarote hrvaških in madžarskih velikašev, nezadovoljnih s centralistično politiko dunajskega dvora, ki je sklepal ponižujoče mirovne sporazume s Turki, največ na škodo Hrvatov in Madžarov. Skupaj s Petrom Zrinskim je bil 30. aprila 1671 obglavljen na Dunaju v Novem mestu. grof trsatski, brat Katarine Zrinske, je bil literarno delaven. V rokopisu je zapustil zbirko pesmi „Gartlic za čas kratiti“ in več pesmi, pisanih na posameznih listih, in pa nekaj sestavkov v prozi. V zbirko „Gartlic“ jih je dal prepisati po svojem služabniku Romanu, sam jih je potem še popravljal in jim pripisal naslove. Da so pesmi res njegove in ne morda kaka pesmarica, je razvidno iz tega, ker so se od njegove roke še ohranili prvopisi, s katerih so bili prepisani. Ko je bila zbirka že na čisto prepisana, je pristavil še posvetilno pesem in predgovor ter je vso zbirko krstil z navedenim naslovom, sebi pa nadel avtorsko ime Ditelina.‌119 119 Detelja v ikavski hrvaščini. Ta zbirka je ohranjena vsa, vseh prvopisov in tudi Romanovih prepisov pa ni več ohranjenih, najbrž jih je pesnik ali prepisovavec, ko jih je prepisal, raztrgal. Ta knjiga se hrani v rokopisu v dunajskem dvornem in državnem arhivu pri aktih o zrinjsko-frankopanski zaroti v zvezku Hungarica fasc. 122, v posebej zvezanem zvezku „Frangepani croatice conscripta“, kjer je še pet strani pobožnih, šest po narodnih zapetih, nazvanih „Dijačke junačke“, dalje štiri strani aforismov „Sentencie vsakojačke“ v stihih in prozi, nekaj prevedenih iz drugih jezikov, nekaj izvirnih. V prozi sta pisana od Frankopana dva kosa (9 in ¼ str. cele pole): „Po vsem svitu naglašena prečudna i strašna trumbila sudnjega dneva“ in početek breznaslovne šaljive igre: prvega dejanja trije nastopi in začetek četrtega v pravem slovenskem jeziku. Pobožne pesme in zadnji trije sestavci se nahajajo pisani samo od Frankopanove roke. Mimo tega se razen omenjenih šest po narodnih zapetih, od prepisovavca prepisanih, v prepisu „Dijačke junačke“ nazvanih, samo od prepisovavca pisanih, nahajajo še „Poskočnice“, „Zganke za vrime kratiti“ (32 str. v 8°). Tudi te je hotel Frankopan priklopiti „Gartlicu“, kar kažejo izstrgane številke strani; tako bi bil potem Gartlic v rokopisu (prepisu Romanovem) obsegal 328 str. nam.. sedanjih 296. Da jih ni uvrstil v „Gartlic“, je najbrž vzrok njih vsebina, zlasti „Zganek“, ki popolnoma odgovarja tedanjemu italijanskemu pesništvu te vrste.

Kar se tiče Frankopanovih pesmi, se je pesnik v njih popolnoma naslonil na italijanske pesnike tedanje dobe, čemur se ne bomo čudili, ker je v Italiji študiral. Tam se je bilo pesništvo izrodilo in globoko palo v primeri s prejšnjim stoletjem, „cinquecentom“. Čut za lepoto je bolj in bolj ginil in to iz dveh vzrokov: vsled reakcije katolicizma zoper novo vero Lutrovo in vsled nenaravno političnega stanja Italije. Dasi je Rim še vedno podpiral znanosti in umetnosti, bal se je Str.: 045b
vendar razvoja zgodovinskih, jezikoslovnih in filozofskih znanosti in skrbel za to, da se v šolah prepreči vsaka novotarija, da bi se s tem ne ugnezdila v šolo nova protestantska načela. Dalje so na severu in jugu Italije vladali španski podkralji in kraljevi namestniki, katerim je bila glavna skrb, da se obogate, in ako kaj ostane, da napolnijo kraljeve zakladnice. V takih razmerah niso mogle cvesti dalje umetnosti in znanosti, še manj pesništvo, ki mu je treba svobode. Glavni pogrešek tedanjega ital. pesništva je nenaravnost: opisuje se to, kar se ne veruje, kar se nikdar ni videlo, nikdar ne opazovalo, prazne besede, velikanske pa neresnične slike; dolgočasno se opisujejo postranske stvari in glavne zanemarjajo; povsod je bombastičnost, slabi dovtipi, igrače z besedami, nesmiselne antiteze in neumne metafore, tako zvani ital. „concetti“, kar je prej zaznamovalo razumne sestavke, padejo na stopnjo nezmiselnih, praznih, razuzdanih in podlih šal. Začetek temu propadu nahajamo že pred sedemnajstim stol., zlasti pri Torq. Tassu, ko se je poštevalo pesništvo za neko prijetno igračo, ki naj služi edino v zadovoljstvo svoje osebne nečimrnosti in v razveseljevanje in kratkočasenje, kateremu ni treba več svete navdušenosti niti božjega daru, potem so bili tudi navedeni nasledki v tem pesništvu popolnoma naravni. Zato šteje italijanska lit. zgodovina te dobe toliko pesnikov, zlasti liričnih.

V taki Italiji, med takimi učitelji, je bil odgojen tudi Frankopan, zato ni čudo, da nam njegove pesmi kažejo znake tega ital. propada. Mimo tega so njegove pesmi strašen odmev žalostnega stanja na Hrvaškem v vsakem obziru. Na Hrvaškem je takrat vladala politična borba; na čelu naroda sta bili ravno družini Zrinjski-Frankopan. Kot politični voditelji, niso Zrinjski in Frankopani hoteli zaostati tudi na literarnem polju, tudi tu so hoteli biti prvi. Gradova Ozelj in Čakovec sta bila takrat neko literarno hrvaško središče; ti knezi so kakor italijanski hoteli, da poleg brenketanja orožja zapoje na njih dvorih tudi narodna vila in da opeva narodno in njih slavo. Vidili smo to pri Zrinjskih; kako bi bil mogel zaostajati Frankopan, ljubljeni svak in gost na gradu Ozlju? Nesreča mu je vzela svobodo, postal je jetnik in tam mu je bila pesem tolažnica. Tam je pripravil za tisek svoj „Gartlic“, upajoč, da pride svobode dan, kakor razvidimo iz raznih njegovih opazek. Upanje se mu ni uresničilo. „Gartlic“ je tajnik Abele najbrž brž po smrti odnesel na Dunaj, kjer je bil shranjen, dokler ga ni 1870. našel Kostrenčić.

Vendar bi se motili, ko bi mislili, da je Frankopan zložil vse te pesmi v ječi. O nekaterih se dá to pač z gotovostjo trditi, na pr. o prvi: „Od sriče nestalnosti in cvitja razmišljanje i žalostno protuženje“, kakor tudi

Str.: 045c

v pesmi „Na dan sv. Catharine u novo mesto“. Mnoge pesmi nam to potrjujejo s svojo vsebino, nasproti pa kažejo druge po vsebini ravno nasprotno, ker si ne moremo misliti, da bi jih bil Frankopan zapel v ječi poln jeze in žalosti, kakor pričujejo njegova pisma, ako nočemo v njem iskati popolnoma nestanovitne in naravnost frivolne duše, čemur pa se protivijo druge. Gotovo je bil te spesnil že prej v svobodi, ker tudi ni mogoče spraviti veliko število pesmi v sklad s časom njegovega ječevanja, da bi bil vse mogel tam narediti, ko je vendar imel takrat mnogo drugega, za njegovo življenje važnejšega posla: sestavljanje svojih obramb in obširno dopisovanje, ki ga nahajamo med zarotnimi akti. Misliti se dá samo to, da je svoj „Gartlic“ v ječi dopolnil in uredil, in le tako se dado tolmačiti njegove besede: „Za sadit cvitja triba je vrime povoljno, srce zadovoljno. Ovi pako gartlic je zasadjen v oblačnih dnevih, v urah nesričnih, srcem turobnim, mislih nepriličnih“. Žalibog nam izdaja Kostrenčića po neki čudni nekritični razvadi ne podaja vsega materiala. Če pa so med pesmimi take, ki se jih je bal Kostrenčić priobčiti, ker niso „posve gladke sadržaja“, in navaja samo njih naslove: Zrcalo prave lipote; Zvire, ki svit zadržuje; Ptica brez perja; Razgovor med mužem i ženom; Spoganjenje prošastoga vrimena; Starica žaluje mladenke; Divojka rad ljubavi špota babajka; Buhe bantuju Zoricu; Kupido milostivnu daje audienciu; Venus nastane davat audienciu; Buhe nevoljno skončanje; Pop snahu pozdravlja; Divojke opisanje od glave do nog; Fratri putnici; Kletva proti ljubi; Ko sfaliva; Hop hajda! kamo ljuba, tamo ja; Poskočnica; Što se kada neiskuje, to se v lipu prigodjuje. Če so med pesmimi bile te, ki vsaj nekatere kažejo biti opolzke, tedaj smemo pač misliti, da jih prav mnogo Frankopan ni pel v ječi, ampak že prej. Gotovo pa spadajo med tiste, ki so zložene v ječi, pesmi: Izazivanje Kupida; Vsaka žena štima se lipa; Ufanja kripost; Pozvanje na vojsku; Kupido srca izvižba; Filenušova smrt; Bojezljiv u ljubavi; Srce iz vuze Kupida uteklo in Kupida ni drugo nego lipost, in to za tega delj, ker so mu te pesmi prevodi ali ponaredbe po pesmih Crescentóvih,‌120 120 Ime Crescenti izvira iz naziva akademske skupine Accademia de’ Crescenti, uradno ustanovljene okrog leta 1657 (kar pa ne more biti točno, saj je njeno delovanje zaslediti že leta 1655), katere pripadniki so med drugimi bili tudi cesar Ferdinand III. z akademskim imenom „Occupato“, njegova soproga, cesarica Eleonora „Immutabile“ in cesarjev brat Leopold Wilhelm „dei Crescente“, slednji je leta 1556 v Bruslju dal natisniti knjigo „Diporti del Crescente Divisi in Rime Morali, Devote, Heroiche, Amorose in Brussela Appresso Giov. Mommartio 1656.“ Avtor prvih strani te knjige pa zagotovo ni L. Wilhelm, temveč so to ostali pripadniki Accademie. katere mu je kupil sluga šele po prihodu na Dunaj, kakor beremo v zarotnih spisih. Ime je knjigi „Di porti del Crescente. Divisi in rime morali, devote, heroiche, amorose. In Brunella“. 1656, str. 187. To knjigo je spisal avstrijski

Str.: 045d

nadvojvoda Leopold Viljem, sin‌121 121 Bil je brat cesarja Ferdinanda III. cesarja Ferdinanda II., ki ga neki italijanski literarni historik z začetka 18. stol., Crescimbeni,‌122 122 Giovani Maria dei Crescimbeni v Commentarii dela volgar poesia, Roma 1711, 2. del str. 337. kuje v nebo, dasi je danes popolnoma pozabljen. Gotovo je Frankopan posnemal Italijane tudi v drugih pesmih.

Nas zanima Frankopan zlasti zato, ker je prvi slovenski dramatik. V ohranjenih treh prizorih in v začetku četrtega prizora prvega dejanja nastopajo le-te osebe: Jarne bogati, Budimoder, gospud in gospa Hozenbosser (Hosenwasser?). Prvi prizor obsega monolog Jerneja, čegar vsebina je na kratko ta: „Ah, kakšna kača je žena plemenitega rodu! Jaz moram biti vsem zemljanom za vzor, kaj se to pravi, če se kdo hoče povišati nad svoj stan in se oženiti z gosposko ženo, kakor sem jaz storil. Njeno plemstvo je sicer lepa stvar, pa prepleteno je z mnogimi sitnostimi. Blagor tistemu, ki se 'neuplendra' tako kakor jaz! Jaz siromak se zdaj o svojih stroških učim spoznavati plemstvo moje gospe. 'Oh Jarne, oh Jarne. Kaku(r) bi ti bolj bil sturil, premda maš blaga in denarje, nikuli nikar gospodičnu obljubit (za ženo vzeti), an(o) pa enu tvoje glihe, dobru inu pohlivnu, ka bi ti bila hižila ino marno poslovala! Žena le ta se s tabu sramuje; kad joj gift pride, vse kule ino glatko strahuje; služavniki, le ti te ne poštuju, an(o) pa gospodinju; denari k hudiču gredu, ja, pač sam ne viš, (si li) gospud ali pa hlapec na domu. Jarne, siromak Jarne! ti si sturil anu groznu oslariju! Nikuli domu(r) ne pridem, kar ne najdem stranskega, vse póštari ino perietlici priha(ja)ju, pa spet odha(ja)ju.“ V drugem prizoru vidi Jarne odhajati iz njegove hiše Budimodra in, ker ne moreta eden mimo drugega, se pozdravita in se vname med njima razgovor; Jarnej vpraša Budimodra, kje je bil. Budimoder se dela, kakor bi Jarna ne poznal ter ga prosi, naj nikomur ne pove, da je bil v tej hiši. Na to ga vpraša Jarne: Zakaj pa? In ko mu Jarne obečá, da nikomur ne pové, mu pripoveduje Budimoder z bridko šalo, da je bil od nekega gospoda poslan k gospodinji, ki stanuje v ti hiši in da se mu dozdeva, da sta se zaljubila pa da ima zato zapoved paziti na to, da ga nihče ne vidi, ker je te gospodinje mož zelo ljubosumen in mimo tega zelo grd in hudoben. Ta njegov gospod je neki s Hrvaškega, zelo bogat in plemenitega rodu, prav tisti, ki se je nastanil v krčmi pri „Zlatni kroni“. Ta gospod je dal poprositi gospodinjo, naj bi mu dopustila, da jo obišče, kadar

Str.: 045e

„le tega grdega tata, nje molža“, ne bo doma. On je torej po nalogu gospoda šel k gospodinji in srečal tam, ravno ko je stopil v hišo, Katrico. „Le ta Katrica, da me šentaj, bistra ko ena srnica je v momu telu zadobila srce ino jetrice! Oh Katrica, krota kačasta!“ In Katrica ga je odpeljala h gospodinji in ona milo poslušala poročilo plemenitega gospoda, zahvalila za prijateljstvo in obečala, da bo vsekakor našla priliko, da potrdi prijateljstvo z gospodom. K temu doda Budimoder: „Ha ha! le to bu lipu, da molž ne bu nič vedil, kaku(r) iz enega praseta jelenom postane! Naj le cifra, ta stari kozel, naj le cifra, moga gospuda vun neizraufa! Ni li res?“ S tem odide. – V tretjem prizoru tarna Jarne sam tako-le: „Nu, Jarne siromak, kaj praviš? Si slišal, kaku(r) te gospodinja poštuva? Verješ zdaj, da ni tebe obljubila an pa tvoje denarje? Zastupiš, ka(r) je za ženu jemati anu gospodičnu? Živ joj nič ne smiš sturiti, nje žlahtnost roke ti veže; aku (v) joj daš hudu reč, nisi žiher, kar te vun z hiže, kor enega psa, nestirja. Ja moj Jarne, taku(r) gre taku(r), kir se med žlahtne gospude zarevà. Oh' kaku(r) bi bolj bil storil, hčer zaročiti botra Jurja, ali pa botra Mihelca! Ne bi zdajle trpil le te bruce ino sramote, sam bi si pravico sturil z anom knufastom ščapicom ali pa(r) z močnom žlafernicom, ka(r) bi joj prece z vust ino z nosu krv scedila. Da ju plentaj! Zdaj kaku(r) češ sturit? Horvat, le ta je muder, žena, le ta je hudobna, jan drugimu so obljubili glegenhait‌123 123 Nem. Gelegenheit – prilika, priložnost. najti, skupar se zastati. Aku(r) molčiš, kozel postaneš, aku(r) kaj praviš, hudič te vzame. Haj ju, haj ju, jest siromak!“ Naposled se odloči, da pojde k očetu in materi svoje žene in jim pove svojo nesrečo. – V četrtem prizoru prihajata gospod in gospa Hozenbosser, oče in mati Jarnejeve žene, v pohode k Jarneju. Jarnej jima toži, da ga je zadela nesreča. S tem se končuje spis Frankopanov. Iz priobčenega je mogoče opaziti okretnost pisanja in živo satiro Frankopanovo. Dijalog med Jarnom in Budimodrom na eni strani živo kaže žalostno stanje moževo, z druge strani pa zlobno veselje Budimodra nad Jarnom.

Str.: 045_Vitezovic_a

Pavel Ritter Vitezović

Nekoliko mlajši od teh pisateljev je Pavel Ritter Vitezović, čegar jezik je s čakavščino pomešana kajkavščina.

Ritterjeva rodovina je bila nemškega porekla (iz Elsassa: Ritter von Urndorf), toda kmalu pohrvačena na hrvaški zemlji. Z urejevanjem krajine se je namreč naselilo mnogo nemških rodovin po krajiških mestih, pa tako tudi Senj in hrvaško Primorje ni ostalo brez njih. Med temi nemškimi rodovinami so se nahajali tudi Ritterji, ki so prišli v senjski okraj kmalu po umoru generala Rabatta l. 1607. Že leta 1615. se omenja Anton‌124 124 Prvi iz rodu Ritter –Vitezović, ki je rojen v Senju, je bil Antun, Pavlov oče, avstrijski častnik. Bil je poročen s Senjkinjo Dorotejo Lučkinić, a je družina v Senju bila kmalu pohrvatena in dobila svojo drugo obliko priimka Vitezović. Plemstvo in grb je leta 1652 podelil cesar Ferdinand I. Antunu, njegovi ženi Doroteji, bratoma Jurju in Ivanu in komaj rojenemu sinu Pavlu. Ritter kot zapovednik v Ledenicah. Ko je bil Senj v uskoški vojni premagan ter se je moralo vsled madridskega miru (l. 1617) iz njega izseliti mnogo hrvaških rodovin, so prišli z nemško četo tudi Ritterji v Senj. Ker so se ti Nemci ženili s Hrvaticami, so se kmalu pohrvatili, pa so bili sčasoma hujši branitelji senjskih pravic kakor sami hrvaški prebivavci. Vojaška oblast je to kmalu opazila ter hotela ženitve celo zabraniti, vendar pa tega ni storila, ker bi bila s tem narod preveč razburila. Našega Pavla oče, Anton, je bil že pravi Hrvat ter je pisal samo hrvaški. V Senju je bil prav imeniten pa tudi v ostalem Primorju. Ravno tako sta bila cenjena tudi njegova dva brata Juri in Ivan. Leta 1652. je dobil Anton ogrsko-hrvaško plemstvo od kralja Ferdinanda III. zase in za svojo rodovino. Tisto leto se mu je rodil Pavel. Prve nauke je dovršil brez dvoma v Senju; kesneje pa ga je poslal oče na nauke v Belgijo, kjer se je temeljito izobrazil. Že tam se je odločil Pavel, da bo gojil lepo književnost in znanost v svoji domovini. Ko se je vrnil domov, je zahajal leta 1676 in 1677 pogostoma k Valvazorju na Bogenšperk kot gost. Valvasor pravi o njem, da je vrlo učen in posebno spreten v vseh svobodnih in vojaških znanostih, katere je posebno negoval kot plemič in vitez, ki se je odločil služiti domovini tudi na bojnem polju. Po Valvasorjevi trditvi je bil Vitezović tudi spreten risar in celo bakrorezec. Od njega se je ohranila posebno lepo izdelana slika gradu Dubice.‌125 125 Najbrž gre za Hrvaške Dubice, občina na Baniji (Sisačko-moslavačka županija). Grad se nahaja na levi obali reke Une nekaj kilometrov pred izlivom v Savo. Valvasor pa je tudi imel za kaj hvaliti Vitezoviča, saj je največi del tega, kar se nahaja v njegovem delu „Ehre des Herzogthums Krain“ o Hrvaški, Vitezovićevo delo. S kolikim trudom in s kakšno gorečnostjo je delal vse, kar se je dotikalo Hrvaške, kaže tudi to, da je pod vsemi hrvaškimi spisi izpremenil svoje pristno nemško ime v Vitezović.

Še mlad je posvetil vse svoje duševne sposobnosti javnim deželnim poslom in književnosti. S posebnim veseljem je preučeval domačo zgodovino in je pridno zbiral gradivo. Da bi prišel lože do družinskih arhivov, ki so bili takrat vsakemu nepristopni, je posvečeval posameznim znamenitim rodovinam anagrame in pohvalne pesmi ter se začel baviti s heraldiko in genealogijo. Iz tega časa imamo tiskano knjižico o krbarskih knezovih in rokopis o rodu grofov Keglevićev. Najvažnejša knjiga te vrste pa je njegova Str.: 045_Vitezovic_b
„Stemmatographia ilirskih rodovin in dežel“; v nji si je kajpada mnogo grbov izmislil sam, kajti nektere teh držav so bile izginile že prej, nego se je sploh znalo za grbe, druge pa so pale pod Turka, preden so se grbi rabili. Pod vsakim grbom so tiskani štirje verzi, ki ga opisujejo in alegorično tolmačijo. To delo je l. 1714 izdal v slavenosrbskem prevodu Hristofor Žefarović‌126 126 Hristofor Žefarović (roj. konec 17. ali v začetku 18. stoletja–1753), srbski slikar, zoograf, bakrorezec in kaligraf. 1748 je na Dunaju izdal knjigo Opisanije Jerusalima z bogatimi ilustracijami. ter tako razširil poznavanje grbov po Balkanu.

V mladosti se je bavil Vitezović tudi z latinskim pesništvom. Valvasor pripoveduje, da je sestavil že l. 1676 veliko zbirko pesmi pod naslovom „Exercitium poeticum“, od l. 1684. dalje pa je izdal prav mnogo svojih pesniških proizvodov na Dunaju in v Zagrebu; mnogo pa jih je še ostalo v rokopisih, od katerih so se neki ohranili, drugi pa propali. Kot domač pesnik se je pojavil l. 1684 s svojim lirskim epom „Odilenje Sigetsko“ (Oblega Sigetska). Šrepel je pokazal v knjigi 148. Rada, da je Vitezovića spodbudila za pisanje te pesmi ravno demokratska težnja njegove književne delavnosti, da se spis razširi vsestransko, v nasprotju z načinom Petra Zrinskega „Adrijanskoga mora Sirene“, ki je bila samo za izobražene stanove. Vitezovič začenja svoje „Odilenje“ po sigetski katastrofi, ker je to opisal natančno že Zrinski. Hotel je predvsem pokazati, kaj premore hrabrost, junaštvo in trdna volja in s tem vzbuditi zanimanje za domačo narodnost. Da se njegova pesem odlikuje od Sirenine, je upotrebil apostrofe, govore, pisma, razgovore in epitafije. Pesem se deli na štiri dele. Prvi del je sestavljen iz treh pesmi. Siget pripoveduje hrvaškim gospem sam, kaj se je dogodilo s svojimi gospodarji; opisana je borba in smrt banova;‌127 127 Nikola Šubić Zrinski (1508–1566), hrvaški ban, legendarni branitelj Sigeta med turškim obleganjem. potem prihaja razgovor med banom in njegovim sinom Jurjem; ban podučuje sina v največi stiski, kako naj se ohrani živega, sin ga pa nasproti prosi, da bi smel iti ž njim v boj ter umreti. Drugi del je sestavljen iz 15 pesmi, nekakih poslanic v liričnem duhu, tu pa tam v elegičnem tonu. Ban piše kralju, ki mu potem odgovarja, potem piše ban orsagu, t. j. Hrvaški, ki mu zopet odgovarja, dalje piše ban Sigetu, Siget banu itd. Na koncu je dijalog med Zofijo in Orlom. Posebno se tu odlikujejo pesmi Siget banu in vojnikom, kjer se ti poslavljajo in zahvaljajo za obrambo; dalje vila Hrvatkinja nad Sigetom, gospodična Zofija in Orel, kar spominja nekoliko na narodno pesem o kosovski devojki. Ves drugi del je zlasti nasičen s patrijotizmom. Tretji del obsega dijaloge med popotnikom in jeko. V IV. delu pa so same nadgrobnice: sultanu in Zrinskemu ter mnogim junakom iz družbe obeh zapovednikov. Prve tri dele je napisal Vitezović v dvanajstercu z dvostroko rimo, v IV. delu pa so različni stihi, tudi heksameter, ki je prva imitacija tega klasičnega metra na Hrvaškem. Stihi

Str.: 045_Vitezovic_c

so proti čakavko-kajkavskemu izgovoru delani precej pravilno, dasi ni v vsej pesmi pravega vzleta fantazije. Glavni značaj Odilenja je lirski; epski predmet se obdeluje v lirični obliki. Navzlic napakam je povdarjati, da je eno edinstveno misel srečno izvel skozi vse delo, namreč namero, pokazati zasluge bana Zrinskega in slavo hrvaškega naroda. Ker se je tedaj na Hrvaškem kakor drugod, zlasti med inteligentnimi stanovi, širil silen indiferentizem za narodno stvar na korist latinskega jezika, je mislil on vsaj s pesmimi zbuditi v nekaterih narodno zavest, pravo domoljubno čustvo, ker je vedel, da samo pesem o tako slavnem dogodku more koga pripraviti, da začne razmišljati. Kajpada se je prevaril!

Prva izdaja ni popolna (obsega samo I. del), druga je posebej izšla l. 1685 na Dunaju, tretja pa v Zagrebu l. 1836 z uvodom škofa Štefana Mojzesa, Slovaka-škofa, ko je ta bil še profesor na zagrebški akademiji.‌128 128 Štefan Moyses (1797 –1869), slovaški škof in politik. V letih 1830 do 1847 je deloval kot profesor za logiko, metafiziko, filozofijo in etiko na zagrebški pravni akademiji.

Kot rojen Senjan‌129 129 Senjčan. je pomagal svojemu rodnemu mestu pogostoma v važnih zadevah. V Senju je bila neprestana borba za mestne pravice proti vojaškim zapovednikom senjskim ter proti vrhovnim vojaškim poglavarjem, karlovškim generalom, ki so hoteli z vso silo spraviti mesto pod vojaško zapovedništvo brez vsakih pravic. Senjani so se odločno upirali takemu nasilstvu ter branili svoje pravice pri kraljevem dvoru ali pa na državnih zborih, kamor so pošiljali svoje poslance. To čast je imel tudi Vitezović prvič l. 1681 na državnem zboru v Požunu, kjer se je pritožil zoper tedanjega karlovškega generala grofa Herbersteina zavoljo raznih nasilstev. Zbor se je zastran tega res pritožil pri kralju Leopoldu I. in zahteval, naj se general kaznuje. Toda ta se ni zmenil za to, ampak je še huje tlačil Senjane, preziral in preganjal meščane, sekal mestno hosto in pobiral neopravičene davke. V tej sili pošljejo Senjani svojega meščana Vitezoviča na Dunaj in od tam je kmalu prišlo povelje vsem oblastvom na Hrvaškem, da morajo braniti Senjane in njih potrjene pravice. Vitezovič je baje znal pridobiti za se z lepimi pesmimi ne samo ministre in kardinala Kolonića, ampak kralja samega. Te pesmi so izdane pod naslovom „Nova musa Vienna“ 1682. Delo je posvečeno banu Nik. Erdödu,‌130 130 Miklósu Erdödyju. Martinu Borkoviču, zagrebškemu škofu in vsem hrvaškim stanovom. Zavoljo teh pesmi so Vitezoviča zelo slavili ne le na Ogrskem in doma, ampak tudi v Dalmaciji. Poleg te zbirke nam je omeniti še drugo v dveh delih: „Laurus auxiliatoribus Hungariae Anagrammaton“‌131 131 LAT Prevod: Venec anagramov madžarskim pomočnikom. (na Dunaju 1686), kjer poje Vitezovič slavo tedanjim vladarjem: Sobieskemu, Dodžu Giustinianu in papežu, ki so pomagali cesarju Leopoldu v vojski zoper Turke. Drugi del ima naslov „Germania laureata“, kjer se opevajo razne evropske države, v oddelku „Ilyricum laureautum“ pa se omenjajo razni hrvaški kraji in mesta, n. p. Bosna, Croatia, Dalmatia, Ragusina republica‌132 132 Dubrovniška republika. in Zagrabia. Senjani so se odslej vsaj malo oddehnili. Od tega časa je

Str.: 045_Vitezovic_d

živel Vitezovič kot agent v javnih in zasebnih stvareh včasi na Dunaju in v Lincu, včasi pa v Zagrebu, Senju in po raznih gradeh hrvaških velikašev. L. 1688. se je oženil s hčerjo ogulinskega stotnika, barona Št. Vojnovića, ki je pal v boju s Turki pod Kostajnico l. 1687. Priženil je malo in stanoval potem navadno v Zagrebu. Udeležil se je tudi raznih bojev proti Turkom, zlasti po porazu pred Dunajem l. 1689. Kot proslavljen junak je šel l. 1682 h kronanju maloletnega Jožefa v Rezno (Regensburg), kjer je postal vitez zlate ostroge (eques auratus), kakor se je odslej vedno zval. Ker je želel biti uvrščen med viteze križarskega reda sv. Jurja, je zato opravil l. 1689. poskušnjo pri tem redu.

Ko so bili Turki izgnani iz Slavonije in Hrvaške in so te dežele prišle zopet pod Habsburgovce, so cenili Vitezoviča tudi na dvoru, ker so ga rabili, on je bil takrat edini, ki je proučil prošlost teh dežel. Zato mu je poveril Leopold I. zbiranje spomenikov o pravu ogrske in hrvaške krone na te kraje. Posebno mu je bilo še zapovedano, naj zbira zgodovinske spomenike, po katerih bi se dale dokazati pravice hrvaške krone na Dalmacijo, da se tako odbijejo pohlepne zahteve Benečanov na to zemljo in na liko in Krbavo. V to svrho so mu bili odprti državni in javni arhivi.

Vse dogodke, pri katerih je tudi sam sodeloval, je popisal oduševljeno v „Hrvaški Kroniki“. V nji posnema do XVI. stol. popolnoma Vramca, katerega je na nekih mestih kar prepisal v kajkavščini. Drugi del (po Krist. rojstvu) pa je sestavil po Bonfiniju,‌133 133 Antonio Bonfini (1427–1502), italijanski historiograf. Spremljevalec ogrskega kralja Matije Korvina. Istvanfiju,‌134 134 Miklos Istvanffy (1538–1615), madžarski zgodovinar. Užival je zaupanje cesarjev Maximilijana II. in Rudolfa II., njegovo najpomembnejše delo je Historiarum de rebus hungaricis libri. po kroniki Tomašičevi,‌135 135 Ivan Tomašić (umrl cca. 1592), hrvaški frančiškan, kronist. po Ratkaju, Timonu, Valvasorju, Tomku Marnaviču‌136 136 Ivan Tomko Marnavić (1580–1637), škof in pisec zgodovinskih del. Pisal je v latinskem in hrvaškem jeziku. in italijanskih kronikah. Zapiski o XVII. stol. so izvirni in največ vredni še dandanes. Zanimiva je tudi njegova pesem v slavo Petru Vélikemu, ostala je v rokopisu ohranjena v arhivu Jugosl. akad..‌137 137 Jugoslavenska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu, predhodnica HAZU, pobudo zanjo je dal škof Strossmayr leta 1860. V nji se zrcali smer in duh njegovega knjižnega delovanja, ki je imelo vedno pravi slovanski značaj.

L. 1687 so si izbrali hrvaški stanovi Vitezoviča kot najboljšega poznavatelja hrvaške zgodovine za svojega kraljevskega agenta ter mu namenili 150 gold. plače. Še večo čast je dosegel l. 1691, ko je bil imenovan za podžupana nove liške županije, katere pa ni dolgo imel, ker jo je cesarska komora kmalu zatem prodala grofu Zinzendorfu;‌138 138 Franz Ludwig Graf von Zinzendorf (1661–1742), avstrijski general. vojaška oblast namreč ni hotela dovoliti, da se Lika in Krbava, ravnokar osvobojeni turškega gospostva, zedinita s Hrvaško ter se v njih uvede županijska uprava.

Več let se je trudil Vitezović, da se v Zagrebu osnuje deželna tiskarnica. Po njegovem prizadevanju je l. 1682. določil prostor za njo‌139 139 V hiši Vitezovićev v današnji Opatijski ulici. in l. 1694 je izročil škof zagrebški pri njem spravljeno tipografijo Vitezoviču. Prva knjiga, ki jo je natisnila tiskarnica, je najbrž „Kalendarium aliti misečnik horvatski za leto 1695 od Ljubimira Zelenlugoviča“ (drugač Vitezovića).‌140 140 Pripisano s svinčnikom: gl. Steklasa! Kmalu potem je izšla zgoraj omenjena „Kronika“, za tedanje čase precej obsežna; zato je podprl tisek tedanji […] ‌141 141 Od tod naprej manjka del teksta, ki se je zaradi Štrekjevega preurejanja odlomkov o Frankopanu, Zrinjskih in Vitezoviću morda izgubil.

Str.: 045

Tiskarnico‌142 142 To je zadnji stavek s strani 45, ki ga po smislu umeščamo semkaj. je sicer ustanovil, toda imel je zastran nje dosti sitnosti; ko je umrl cesar Leopold I., so ga jezuitje očrnili na Dunaju, in on je izgubil ne samo vso imovino, ampak tudi vse časti. Ko je prišel na Dunaj, da bi

Str.: 046

izkazal svojo nedolžnost, ga je zadela tam smrt dne 17. decembra 1713. leta.

Vitezović je dobro spoznal, da je treba buditi narod iz mrtvila s spoznavanjem njegove domače zgodovine, zato je najbolj obdeloval to polje, dasi je z drugim svojim delovanjem v resnici započel to, kar se je moglo izvršiti šele sto let pozneje. Njegova hrvaška dela se bavijo s prašanji jezika, z zgodovino in s poezijo. Filologično je njegovo delo „Lexicon latino-illyricum“ v rokopisu (v kapiteljski zagrebški knjižnici), in vredno je spomina, da je v njem izvedena nova ortografija in da je na vsaki besedi zaznamovan naglas. On je vnovič (prvič je to poskusil Budinić‌143 143 Šime Budinić (okr. 1530–1600), hrvaški književnik. V Rimu je objavljal dela v čakavskem (Pokorni i mnozi ini psalami Davidovi) in v lastnem knjižnem jeziku, temelječem na cerkveni slovanščini z množico poljskih in čeških leksemov. Prvi je uporabil diakritične znake za črki č in ž. ) hotel uvesti v hrvaško ortografijo češka dijakritična znamenja in je sam pisal v nji svoje rokopise, toda tiskal ž njo ni, ker je bila nabava črk predraga. Njegova grammatica croatica (od katere poznamo danes samo načrt, kakšna naj bi bila) je imela namen pokazati, kako je treba pisati oblike. S temi deli je namerjal dati hrvaškemu narodu en književni jezik in tiskarnica v Zagrebu naj bi bila književno središče vseh Hrvatov. – Pesniških njegovih del ni tiskanih mnogo; najvažnejše je „Odilenje sigetsko“, izdano 1684 na Dunaju prvič, 1685 na Dunaju drugič in v Zagrebu 1836. tretjič; v njem opeva slavnega junaka sigetskega Nikolo Zrinskega, da bi pokazal Hrvatom, kaj premore hrabrost, junaštvo in trdna volja ter s tem vzbudil pri nemarnikih zanimanje za domačo narodnost. Delo je razdeljeno na štiri dele. Prvi del je sestavljen iz treh pesmi: Siget pripoveduje hrvaškim gospém sam, kaj se je dogodilo s svojimi gospodarji; ban podučuje sina v največji stiski, kako naj se ohrani živega, toda sin ga nasproti prosi, da bi smel iti ž njim v boj in umreti. Drugi del je sestavljen iz 15 pesmi, ki so nekake poslanice v liričnem duhu, tu pa tam elegičnem tonu. Tako piše: ban cesarju; cesar banu; ban orsagu (državi); orsag banu; ban Sigetu; Siget banu itd. Odlikujejo se posebno pesmi: Siget banu in vojnikom (kjer se poslavljajo in zahvaljujejo za obrambo); vila Hrvatkinja nad Sigetom; gospodična Sofija in orel (kar spominja nekoliko na narodno pesem o kosovski devojki). Drugi del se zlasti odlikuje s svojm patrijotizmom. Veči del teh pesmi je pisan

Str.: 047

v dvanajstercu.‌144 144 Na tem mestu je v rokopisu ducat vrstic prečrtanih, saj se besedilo tu vrača k prvotnemu poteku rokopisa, ki je bil na predhodnih listih razširjen z vstavljenimi listi.

V rokopisu je zapustil Vitezović mnogo pesmi, petih v slavo ruskega cesarja Petra Velikega. Po tem smemo sklepati, da je poznal književno slovansko vzajemnost, katere propagator je bil pred njim pop Jurij Križanič;‌145 145 Juraj Križanić (roj. med 1617 in 1619, u. 1683), hrvaški duhovnik, pisec, jezikoslovec, politik ter vnet zagovornik slovanske enotnosti. dve pesmi je posvetil tudi Valvazorju, ko je izdal svoje zgodovinsko-etnografično delo.

Med zgodovinskimi spisi Vitezovićevimi zasluži prvo mesto „Kronika aliti spomen svega svita vikov“ (izdana v Zagrebu 1696), drugič popolnjena po Štef. Rafaju‌146 146 Stjepan Raffaj. 1744; in do 1771 jo je popolnil jezuit Nikola Lovrenčič, toda tako, da je vzel z izdaje 1744. naslovni list in posvetilo, dodal svoje opomnje od 1744–1771 in izdal vse pod svojim imenom 1772, posvetivši knjigo zagrebškemu škofu Tausu.‌147 147 Thauzyju. Vitezović je, kakor sam pravi v predgovoru, nadaljeval kroniko Vramčevo, s tem razločkom, da je to, kar pripoveduje Vitezović o dogodkih 17. stol., večinoma le hrvaška zgodovina, vtem ko omenja Vramec vsega samo šest dogodkov, ki se tičejo Hrvaškega. Vitezovičeva kronika mnogo pripoveduje o bojih s Turki in ima v tem oziru tudi znanstveno vrednost. Rabila sta jo Kačić‌148 148 Andrija Kačić Miošić (1704–1760), hrvaški frančiškanski redovnik, pisatelj in pesnik. Napisal je filozofski traktat v latinščini Elementa peripatheticae. Izdal je tudi kroniko Korabljica (1760). Trajno mesto v hrvaški književnosti si je pridobil s knjigo, napisano v prozi in verzih Razgovor ugodni naroda slovinskog, 1756. in Srb Raić. Kar pripoveduje o bojevanju Krajinčanov, to je pisal večinoma v štokavskem govoru. Za nadaljevanje kronike se je štela prej njegova Novljančica, ki pa je le prigodna pesem. Vitezović je dalje izdal pod imenom Ljubmir

Str.: 048

Zelenlugovič v Zagrebu 1659. Kalendarium ali misečnik hrvatski. To je drugi hrvaški koledar, pisan gotovo samo za omiko naroda. Njegov „Priričnik ali razlike mudrosti cvetje“ (izd. v Zagrebu 1703.) je zbirka gnom in narodnih pregovorov v verzih. Ne ve se, kedaj je izdal knjigo „Lado Horvatski iliti Sibila zvrhu mnenja dojdućeh pripečenj na devet vil razlučena“. Poslednje izdaje so popolnoma na kajkavščino predelane. Vitezovič je mnogo več delal in pisal v latinskem jeziku in sicer pesmi in zgodovinska dela, to delovanje je njegovo slavo daleč, tudi drugod zunaj njegove domovine razširilo (prim. Lopašić „Gradja za povjest književnosti hrov. I. 50). Da bi pridobil za svoje namere domače plemstvo, je zbiral podatke o grbih in izdal l. 1703. delo „Stemmatographia sive armorum illyricorum delineatio, descriptio et restitutio“.‌149 149 LAT Prevod: „Stematografija ali skiciranje, opis in rekonstrukcija ilirksega orožja.“ Znamenita je tudi njegova Banologia v rokopisu. Pesmi kakor „Croatia rediviva regnante Leopoldo Magno“, „Plorantis Croatae saecula duo“ (1703), „Bosna captiva“‌150 150 LAT Prevod. „Oživljenja Hrvaška v času Leopolda Velikega.“, „Dve stoletji žalujočega Hrvata“, „Bosna jetnica.“ itd. so obračale nase pozornost cesarja samega. Žalibog je bilo Vitezovićevo delovanje za svoj narod skoraj brez uspeha, ker ga zavist in nevednost nista hotela razumeti; tudi ni bilo njegovo za ono dobo ogromno znanje mnogim všeč in za požrtvovalno delovanje so ga napičili njegovi lastni rojaki (prim. njegov životopis v Građi‌151 151 Građa za povijest književnosti Hrvatske. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1897-. I.). Njegovo mnenje o slovanskih narodih nam kaže panslavista 17. stoletja: „Uzeh u spomenu ovom na več mestih Slovin i Slovencev ime, nemoj zato štimati, da bi po tom imenu samo onu stranu slovenskoga naroda razumil, koja se mej Dravom i Savom ali takoj i Dunajem zadržava i osebujno još današnji dan ime Slovin sahranja, nego i vse druge orsage Ilirije, a navlastito Panoniju. Jezik je naš slavni ilirski aliti slovinski, kojim govore vsi Slovenci“ (tu našteva vse slovanske narode tje do Nove zemlje in Ledenoga morja). Pripovedujoč nadalje prostranost Slovanstva s ponosom naglaša, da se slovanski jezik rabi na turškem dvoru in da je že Karol IV. z zlato bulo določil, da se morajo njegovi nasledniki učiti slovanščine ter zaključuje: „Zato, vsi Slovinci, kim je Bog dal tako dičan jezik i slavnu domovinu, s vašimi kripostjami i jezik i domovinu prodičite.“

Str.: 049

Str.: 058

catholiskih naukov“, Ljub. 1685, „Nebu na ſemli po boshji Voli“ v Ljublj. 1686 in morda „Praxis catechistica, tu je nauk Christianski“ v Ljublj. 1686, kakor navaja knjigo Valvasor, Dimitz‌190 190 Avgust Dimitz, slovenski pravnik in zgodovinar (1827–1886). Dimitzevo najpomembnejše delo je Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (1874-1876) izdano v 12 snopičih, V njem je podrobno obravnaval kmečke upore, turške vpade, reformacijo in podrobno obdelal tudi začetke slovenske književnosti. pa jo je izpustil. Ta knjiga je pač, če je Valvasorjeva trditev resnična, le prvi natis Navuka Christianskega. Glaser je po Marnu „to dvoje (to je Kratki zapopadék in Praxis Catech.) je menda le iz prejšnjih tiskano bilo tudi posebej“ porodil trditev „to so bržkone natisi poprejšnjih del“, kar je pač nemogoče. Knjiga izdana 1685 ali 1686 ne more biti natisek knjige, ki je izdana 3 ali 2 leti pozneje, ampak samo ta druga knjiga je nov natis prejšnje.

Torej najbolj iz izgubljenih knjig in rokopisov pa tudi iz ohranjenih, smemo sklepati na veliko pisateljsko marljivost Kastelčevo, ki se sme gledé nje staviti na stran Truberju in po svetem pismu tudi Dalmatinu. Zanimivo je njegovo delovanje nasproti delovanju katoliških drugih pisateljev s tem, da on ni pisal toliko za svoje duhovniške sobrate, prodajajoč jim knjige, ki jih rabijo v svoji službi, ampak bolj za svetne katoličane, katere je hotel vnemati za dobro krščansko življenje in za pobožnosti, ki jih priporoča cerkev ter jih potrditi v naukih katoliške cerkve. Kot Notranjec je sicer tudi on kakor Krelj ohranil marsikako notranjsko posebnost, njegov jezik moramo vendar smatrati za pravo dolenjščino, katero je rabil v svojih spisih, ne samo zato ker je veči del svojega življenja preživel med Dolenjci, ampak ker se je tudi on ravnal v pisanju po protestantovskih pisateljih, katerih jezik je ravno dolenjščina. Seveda ni pri tem pozabiti, da sta si dolenjščina in notranjščina v marsičem enaki. Jezik Kastelčev nam je v precej dobri razpravi načrtal Zavadlal „Die Sprache in Kastelec 'Bratovske Buquice S. Roshenkranza'“ v programu celjske gimn. 1891 (Oblak, Archiv XIV.).‌191 191 Vatroslav Oblak, slovenski jezikoslovec (1864 – 18969). V znanstveno revijo Archiv für slavische philologie je v manj kot 10 letih napisal okoli 150 znanstvenih razprav. Ortografija njegova se naslanja v glavni stvari na ortografijo protestantovskih pisateljev, katero si je abstrahiral iz Dalmatinove Biblije ker ni poznal Bohoriča, kakor smemo

Str.: 059

sklepati iz njegovih besed v Bukvicah svetega Roženkranza, s. 177: „Si diligens Lector in hoc opusculo errorem invenerit, parcat, vel méae ignorantiae, vel typis, vel idiomati Carniolici, carenti Grammatica.‌192 192 LAT Prevod: Če pazljivi bralec v tem drobnem delu najde napako, naj prizanese bodisi moji nevednosti, tisku ali kranjskemu jeziku, ki mu manjka slovnice. Na to kaže tudi napis na str. 437 v Neb. Zilu: „Observationes in Lectione et scriptione idiomatis Carniolici juxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos et Illyricos.“‌193 193 LAT Prevod: Opažanja o branju in zapisu kranjskega jezika pri starih kranjskih, hrvaških in ilirskih knjigah. Razločki od Dalmatinovega pravopisa so vendar taki, da se vidi, da Kastelec ni popolnoma premislil Dalmatinove ortografije: rabil je è za ozki e, in î za n, l,‌194 194 Primer: terplenîa, veselîa kadar sta stopljena, v čemer ga ni pozneje nihče posnemal.

Knjige njegove katere nas zanimajo so te-le:

1. „Bratovske bukvice S. Roženkranca, v’katerih je ukup zložena viža ta Psalter, ali Roženkrac z’témi petnaistimi skrivnostmi moliti, inu koku se more enimu Bolniku k’izveličenîu pomagati zraven zamerkanih odpustkou čez ceilu lejtu. Tu je preloženu z’Nemškiga, Laškiga inu Latinskiga na Crainſko beſsédo skusi Mathia Castelza Chorarja inu Beneficiata S. Roshenkranza v’Novem mestu. Stiskanu u Nemškim Gradcu skusi Widmanstetterske Erbe, u tem lejtu 1678. V zakladi Joannesa Helma v Lublani Buquiniga Vesnika str. 459“. Nova izdaja je izšla z nekoliko izpremenjenim naslovom v Ljubljani pri Mayerju l. 1682. To knjigo, obsegajočo štiri slike, podarja Kastelec „Gnadlivi Gospei Materi Joan. Susani Paradaisarci, kakòr eni visoku vredni Priorci inu Patroni u’tem jmenitnim Vellessalskim Clostru u’Gorenski strani, polhinim tyh Divyc“ … V nji se nahaja najprej „Viža ali Shega moliti ta S. Roženkranc veseli žalostni častiti dejl z mnogoterimi opominjanji“ (strani 1–31), potem „Pesni od Sv. Roženkreca α) Ave presvitla Maria, β) Češčena si Maria ti, γ) Magnificat, δ) Tebi Maria pojemo – Tvojo čast razodevamo, ε) Žalostna je Mati stala – Pod križam milu jokala – kadar je nie syn vissil“; dalje Molitve bolnikom, po svetem pismu premišljevanja od odpustkov, priporočevanje, opominjanje k bratom ali udom bratovščine Roženkranske (50–176). „Modus pronunciandi aliqua Nomina in Idiomata Carniolico. Register Errata“.‌195 195 LAT Prevod: Način izogvorjave nekaterih imen v kranjskem jeziku. Seznam napak. Veči del knjige „Bukvice sv. Roženkranza“ pak zavzema (razen latinskih malenkosti, za duhovnike namenjenih)

Str.: 060

povsem slovenski „Modus juvandi agonizantes. Valde utilis et necessarius pro Religiosis Saecularibus et Regularibus curam animarum exercentibus ac pro Patribus familias, ut sciant se suosque domesticos ad aeternam salutem dirigere. Liber latino carniolicus“‌196 196 LAT Prevod: Kako pomagati v smrtni uri. Zelo koristno in potrebno za svetne in redovne duhovnike, ki skrbijo za duše, kakor tudi za družinske očete, da bodo znali sebe in svoje domače usmeriti k večnemu rešenju. Latinsko-kranjska knjiga. 177–459. V njem podaja nauke duhovnim voditeljem kako je ravnati z bolniki, kateri so na smrt pripravljeni ali še ne pripravljeni, kteri radi umrjó ali se smrti boje, ki so nepotrpežljivi, dvomijo, obupujejo, ki so prevzetni, niso pri pamiti, ki se nočejo pripraviti; kako je bolne tolažiti, potrjevati v veri, upanju, ljubezni, v prejemanju zakramentov, kaj je storiti z njegovim blagom, s sorodniki, s pričujočimi, kako je voditi hudodelec, v smrt obsojene itd. Vmes pa je vpleteno mnogo zgledov. Potem prihaja Symbolum Athanasij. V zadnjem poglavju so latinske pesmi (378–389): Passion iz vseh 4. evangelistov (390–408) in pesem O Sladku ime Jêzus (1. slov. preloga), Jezus sladák je tvoj spomin – Slatku ime Nebeški syn; Druge slatkusti ne želim, ampak se stabo veselim – Nei slaišiga nič slišati, Nei lepšiga nič viditi – Nej lubšiga nič misliti – Kaor Jezusa lubiti – Jezik ne more spričati, Perje ne more spisati – Tá zna, kir je lubil srčno – Koku Jezus lubi mučno (402–407). Dalje so preloženi Suspiri S. Francisci Xaverij (Jest tebe lubim o Gospód, inu nikdar zato, de jest skusi lubesan pridem u nebu). Potem Psalmi 14, 40, 50, 30 po Kranski; Peiſsen u’revah inu Nadlugah; Molitou z’eno srečno smert: „Kadar pride pusledni čas, de jest bom mogel umreti, O Jezu Christ, kir si za nas – Tudi mogel terpeti – Stui meni svestu na strani – Pred hudičem mene brani – V tvoje roke mene usami …“. Dalje: Troštliva Peiſsen u revah inu nadlugah; Molitou z’eno dobro smert; Od Terplenîa Christusoviga – Pozdravi te S. Christusove Rane; Spomyn Martre Christusove; Molitou ob časse Turske voiske – Kuge – lakote; Prava viža te S. Spuvidi; Te deum laudamus po Kranski (Tebe Boga hvalimo, za gospuda vsi spoznamo. Tebe, očeta večniga, hvali vsé, kar je živega itd.). Naposled: Oratio Dominica edicta cum

Str.: 061

attentione et sine attentione, ex iisdem litteris-juxta illud: Si cor non orat, in vanum lingua laborat. Index.‌197 197 LAT Prevod: Gospodova molitev, izrečena pazljivo ali nepazljivo, v istih črkah – skladno s tem: če srce ne moli, se zaman trudi jezik. Kazalo.

Druga znana nam Kastelčeva knjiga je „Nebeški Zil, tu je teh svetih očakov zveistu premišlovanîe. V’katerim se zapopade viža te čednosti lubiti, inu pred hudim djanîam béžati, na tu véčnu spumniti inu Bugá prou lubiti. Vkupai složena skuzi Mattia Castelza Kanonica inu Beneficiata sv. Roženkranca v Novim meistu. Stiskanu v Lublani skuzi Jožefna Tadea Mayerja, deželskiga Buquih stiskauca, v’tem leitu 1684. 448“.

To knjigo poklanja v latinskem ogovoru sinovom „Gregorii Sigismundi A Gallenberg in Thurn, Rossegk et Gallenstein etc.“ Po latinski molitvi in škofovskem potrdilu so premišljevanja o človekovem namenu po mnogih razstavkih v 40 poglavjih (1–350), nato (str. 351–430): „Messec božye lubézni, tu ie vsak messec, čez celu lejtu, na vsak dan premišlovanie Božje lubezni.“

Tretja, v jezikovnem oziru važna Kastelčeva knjiga je „Navuk Christianski sive Praxis Cathechistica. Tu je enu nucnu govorjenîe v’mei enim Očetom inu nîegovim synam od te prave Vere inu od praviga Christianskiga Catholiškiga Navuka; z’enim lepim pomenkovaniam eniga Catholiš inu Lutriš človeka, tudi v kakešni viži more en Človik še na tem Sveitu nebú imeti: na Crainsku zloženu skusi Matthia Castelza tega starišiga Canonica inu Beneficiata S. Roženkranca v Novim Mestu. Stiskanu v’Lublani skusi Jos. Tad. Mayerja Buquih stiskauca“ 1688. 624 str.

To knjigo poklanja Kastelec „ Antonio de Gallenfels, Sacri Cisteriencis Ordinis Celeberimi Monasterij Sitticensis Neo Abbati, qui natus est Carniolus, nec non toti Conventui Opusculum i. e. Praxis Catech. R. Patris Placidi Spies Ordinis S. Ben. Ex Germanimo in Carniolismum simpliciter translata.“‌198 198 LAT Prevod: Antonu pl. Gallenfelsu, novemu opatu svetega cistercijanskega reda znamenitega stiškega samostana, ki je po rodu Kranjec, celotnemu samostanu pa delo, to je katehetsko pratiko spoštovanega patra Placida Spiesa reda svetega Benedikta, preprosto prevedeno iz nemščine v kranjščino. Iz naslovnega lista in tega posvetila razvidimo, da je bil l. 1688 Kastelec senijor kapitljev (ta stariši kanonik) in je to delo poslovenil iz nemščine

Str.: 062

v kateri jo je spisal benediktinec Placidus Spies. Za predgovorom je Praxis Catechistica to je 23 razgovorov med očetom in sinom z mnogimi zgledi n. p. „od tega cyla inu konca človeskiga živenîa, od Vere Christianske, Sv. sacramenton, desset zapuvidi, od cerquenih zapuvidi, od skrivnosti sv. Maše, od Očenaša, pozdravlenîa tega Angela, s. Roženkranca, od grehou vsih po redu, od dobrih dell tellesnih inu duhovnih, od Evangeliskiga sveitovanîa, od teh puslednih ričy tega človeku“ (1–474). Nato je „Podučenje eniga Lutherskiga ali Calviniš, ali sicer eniga zmamleniga nezastopniga Christiana“, ki sega v devetih pogovorih do str. 544. Zatem prihaja „Od svetiga Sacramenta tega Altaria, tu je, od Svetiga Rešniga tellesa Našiga zveličarja Jez. Christ., vprašanica inu odguvori postavleni, zlasti za te mlade ludy, kateri pervič hočejo k’svetimu Obhailu perstopiti“ (545–572). „Postave ali Ordunga te andohtlive Bratovščine Sv. R. T.“ str. (573–577). „Indulgentiae ali Odpusti“ do 581. Nato je spis „Nebu na zemli po Božy voli“, najbrž nov natis spisa, izdanega 1686. Naposled pesen „Od Christusove Martre“ in „Brevis Oratio“ in „Matthias Castellez Canonicus ad Lectorem“.

V ti knjigi je zlasti zanimivo „Podučenje ali Govorjenie v’mei enim Catholiskim inu Lutriskim Človekom“ in to zategadelj, ker se je Kastelcu še l. 1688 zdelo to prašanje aktivno. V njem nam razlaga poglavitne verske razločke, od edinozveličavne cerkve, o naukih, zajetih iz Sv. pisma in ustnega izročila kat. Cerkve, od nezmotljivosti papeževe in sv. Cerkve katoliške, od koder podajam za primer. „L. Ne morejo li ty Lutriš ali Calviniš tudi le-tú od nyh Cerque govoriti? C. Cilú nikàr, zakai se dobru vei, kadai Luther inu Calvin, v katerim Méstu inu Leitu so ony njih folš vuk začeli. Tudi se vei gdú se je bil nym zupar postavil. Kakòr se je bilú tukai v naši Crainski deželi zgodilu, kadar je bil začel zapelavati inu na Luthersko Kecario obračati le-tó deželo Primož Truber inu Kobila Iuri, takrat ta bogaboječi Škoff Lublanski Thomas Hren se je bil z vso močjó zupar postavil ty nyhovi Kecarij, inu je bil z veliko

Str.: 063

mujo zopet te ludy perpravil na to pervo pravo Catholisko Vero. Takešne ričy se tudi vedó od drugih Kecarij, po drugih deželah sturjenih. L. Kaj se tadai nevei, pod katerim Papežam so začeli Mašo brati, za te mertve moliti, Božyo mater inu te Svetnike častiti inu yh prossiti, tudi te žegnane ryči v časti imeti? C. Kadai bi vsi predikanti bily skupai, ony vsai bi ne mogli tega povédati, pod katerim se je tu vse začelu; iz tega se vidi, da naša Vera inu Navuk je ta pravi stari Apostolski vuk inu Vera? L. Komú se pergliha tu Papeštvu? C. Eni zlati ketini: zakai kakor v eni ketini en glid na tem drugim vissy, inu en glid tega druziga za sabo vleče, takó gredó en Rimski papež za tem drugim v glih v ti resnični Cerqui, v nyh vuku, inu v veri, inu tu se kaže od eniga druziga uofer do S. Petra apostola; inu kakor ty Papeži so edn drugimu to vero inu vuk v glit v roke dali, takú na tem vissy vsá Christianska Catholiška Cerkou glih vkupai, inu se izkažuje od eniga čassa do druziga v ričeh te vere, vselei enaku, od čassa teh apostolov noter do doseh mal (532.4).“ Ta oddelek Kastelčeve knjige je bil pač tiskarju povod, da mu je na drugi strani knjige čestital tako-le (čestitke v knjigah sami so tedaj prišle v navado):

Alta Castelli quondam Babylonis ab Arce

Castellez genesim nomine reque trahens,

Dum gentes vario hinc migrant drserimine linguae,

Insedit pectus Slavica lingua tuum.

Tu nobis illam, tu propria verlea tulisti.

Slavorum, primos a Babylone typos.

Quod Truber atque Kobila Juri corruperat olim

Te Castelletum restituisse decet.

(Kastelec, ki po imenu in stvari proizvhajaš v rod od visokega stolpa babilonskega turna, v tvoje prsi se je, ko so se od tam po različnih usodah razkropili jeziki, naselil jezik slovanski. Ti si nam ga, ti si prinesel lastne besede Slovanov, prvotne slike od Babilona. Kar je pokvaril nekdaj Truber in Jurij Kobila, tebi Kastelec gre čast, da si popravil to spet.)

Str.: 075

Zelo obširno popisuje Valvasor v poglavju „O krajih ob granici“ običaje in navade Uskokov, katerih mnoge imajo svoj početek v slepem poganstvu („in blinden Heidenthum“). Pred vsem omenja navad božičnega večera, katerega po navadi svojih poganskih, malika badnjaka častečih pradedov, ne imenujejo božični večer ampak badnji večer. Dalje omenja pri Uskokih navadnega, splošnega poljubovanje na sveti večer in novega leta dan, maškarade otrok, ki pepelnično sredo nabrano moko, olje, kruh in vino kar na ulici popijajo in z različnimi burkami obžalujejo smrt Bacchusevo, otročje vojske v postu, krese i.t.d. Žalna obleka pri Uskokih je črna, nosijo jo roditelji za otroki svojimi in otroci za starši in zakonski ljudje drug za drugim tri leta. Oženjene brate in omožene sestré obžalujejo v taki žalni obleki dve leti, neoženjene brate ter neomožene sestre pa eno leto. Valvasor hvali Uskoke, da imajo svoje puške kakor največi lišp in v njih sobah se vidijo naobešene „mancherley Röhre, Pistolen, Carabiner, Säbel, Palasche, Hacken Baltiza gennant, Tschakan oder Streithämmer, Buzdikan oder Tszestoper, unterschiedliche Gattungen von Spiessen, auch vielerley Rosszeug und Sättel. Und dieses“ – pristavlja – „ist auch vor wenigen Jahren annoch bei uns in Krain bräuchlich gewesen, da man von denen so gennanten Spalliren und Malereien nicht viel gewusst noch sich derselben gross geachtet, sondern in denen fürnehmsten und besten Zimmern sich nichts den Kürasse, Panzer, allerley aufgehencktes Gewehr und Rosszeug zeugte.“‌227 227 Prevod: „vsake vrste cevi (pušk), pištol, karabink, sabel, dolgih mečev, kavljev baltica imenovanih, čakanov ali bojnih kladiv, buzdovanov ali šestoperov (kij s šestimi robovi), različne vrste sulic, tudi različne konjske opreme in sedel, in vse to je bilo še pred nekaj leti tudi pri nas na kranjskem v navadi, ko se o tako imenovanih špalirjih in pleskariji še ni dosti vedelo ali niso bili cenjeni, temveč so se najimenitnejše in najboljše sobane okraševale le z raznimi oklepi, oklopi, vsemi vrstami obešenega orožja in konjske opreme.“

Navado, speči celega vola in ga potem razdeliti ljudstvu, nahajamo za Valvazorja tudi še na Kranjskem. Tako je bil l. 1660, pri dednem poklonstvu cesarja Leopolda I., v Ljubljani na prostem polji pečen vol razdeljen množici ljudstva in l. 1686 je bil v idriji pri narodni veselici med drugim tudi pečen cel vol, katerega kose so jedli tudi mestni starejšine.

Zelo obširno nam opisuje narodne noše. Popisi dobivajo še večo ceno po pridejanih podobah. Zanje kakor tudi za popise svatbenih običajev mu moramo biti še posebej hvaležni in on zasluži po pravici ime prvega našega folklorista. Kar se tiče zgodovin- Str.: 076
skih podatkov, ni ravno zlasti glede starejših dob posebno kritičen, pa so nam vendar njegova poročila o zadnjih dobah zelo dobro došla, zlasti gledé turških bojev. Važen je seveda tudi za poznavanje tedanjih plemenitih rodovin in umetnosti in slovstva na Kranjskem, kakor tudi za slovensko toponomastiko.

Istega leta, katerega je izšla knjiga „E. d. H. K.“, je obširno opisal Valvazor tudi čudovito Cerkniško jezero, katero je opeval že Torquato Tasso.‌228 228 Torquato Tasso (1544 – 1595), italijanski pesnik. Negovo največje delo je La Gerusalemme liberata (Osvobojeni Jeruzalem 1575), dtv – Lexikon Band 18. Ta spis je priobčila „Leipziger gelehrte Gesellschaft“ v svojih „Aeta“ decembra meseca 1689 (str. 634–644).

Več del Valvazorjevih pa je ostalo nenatisnjenih: Satyre Ovidijeve (bakrorezne table), potem 6 zvezkov Lumen naturae 1) de Vitro, 2) de Pasta, 3) de Colore, 4) de Sympathia et Antipathia, 5) de Fuco in 6) de Medicina in trije zvezki dela Flos Physico – Mathematicus, „in denen von allen mathematistischen Sachen, sowie auch von den eigenen Erfindungen gehandelt wird.“‌229 229 Prevod: „V katerih se razpravlja o vseh matematičnih stvareh kakor tudi o lastnih iznajdbah.“

Živel je Valvasor, kakor je iz povedanega razvidno, večinoma v študijah; iz teh so ga sem ter tja iztrgali vojni dogodki tedanje dobe.

Ponosno je postavil Valvasor na naslovu svoje knjige na videž svoj značaj glavarja dolenjske četrti. Saj je tudi on nekajkrat šel v boj zoper Turka. Odlikoval se je zlasti l. 1683, ko so Turki oblegali Dunaj. Tedaj ga je kranjska dežela poslala na pomoč Štajercem zoper Bathianija in Turke. Za možato vedenje mu je poklonila štajerska dežela nekaj nalašč v spomin na to kovanih zlatih in srebrnih novcev. Valvazor pripoveduje sam o tem v IV. zvezku Kronike.

Vrnivši se iz praskanja s starim sovražnikom kristijanstva, se je vojščak zopet premenil v učenega pisatelja knjig, ki je vso imovino žrtvoval za znanstvene zbirke, potovanja, bakrorezarnico in izdajo svojih del.

Popolnoma obožal je preživel Valvazor zadnje dni v mali hišici v Krškem, katero je kupil od svétnika, meščana Vodnika, nekega prednjika pesnika Vodnika, februarja meseca 1693. l.. Že 19. septembra 1693. l. je

Str.: 077

umrl tam za staro svojo boleznijo, podagro. V Ljubljani je njegova smrt vzbudila veliko senzacijo. Prijatelji so mu postavili na grob spomenik, čegar napis je napravil zgodovinar Dolničar (Thalnitscher).‌230 230 Janez Gregor Dolničar (1655 – 1719), Sl. kronist, zgodovinar, pisec o umetnosti, pobudnik baroka, soustvarjalec Academie operosorum. Avtor Zgodovine ljubljanske stolnice. Sl. veliki leksikon, M.K. Lj. 2003. (Radič …)

______

Preden preidemo v dobo „Academiae Operosae“, zdi se mi potrebno, da si nekoliko ogledamo še neko stran duševnega življenja naših prednjikov, namreč začetkov slovenske dramatike. (Trstenjak)

Koncu 16. stoletja so se pojavile v Ljubljani duhovne igre, katerih snov je bila vzeta iz svetega pisma. Te igre, takorekoč predhodnice gledaliških predstav, četudi ne v današnjem zmislu, so bile pisane zvečinoma v latinskem jeziku, pozneje tudi v nemškem. Iz prvega časa teh iger poznamo samo slovenske pasijonske igre, ki so jih napravljali kapucini v Škofji Loki.

Energični škof Hren je povabil jezuite v Ljubljano, da bi mu oni pomagali udušiti protestantstvo na Kranjskem. Tako so prišli jezuiti v Ljubljano kot antireformatorji ter prevzeli vse latinske šole. Nastanili so se najprej v frančiškanskem, potem v avguštinskem samostanu (sv. Jakoba cerkev). Tu so sezidali kolegij s katerim so združili semenišče in konvikt. V konviktu so vzgajali revne mladeniče za namene svojega reda, sprejemali pa so tudi vanj sinove bogatih in plemenitih rodbin. Šole so si osnovali po svojih potrebah. Njih stališče je bilo težavno nasproti meščanom in ljudstvu in zato so se trudili pridobiti si simpatije vseh krogov. Da so jim kranjski stanovi bili prijazni, priča to, da so jim odpustili davke. Drugačno je bilo njih stališče nasproti takozvanemu javnemu mnenju. Da bi pridobili ljudstvo so jeli snovati bratovščine, kar je bilo tem lažje, ker so bili tedanji meščani v zvezi s štajerskimi bratovščinami in jeli so negovati v šoli komedijo, kar se sploh ni gojilo v nobeni šoli. S komedijo so imeli posebne namene. S predstavljanjem dramatičnih del si je imel pridobiti učenec neko gotovost v javnem nastopanju in lepe oblike v kretanju. S predstavami, ki so bile javne, so si hoteli pridobiti jezuitje tudi prijatelje v občinstvu. Te predstave so privabile mnogo gledavcev, ki so občudovali sijajne kostume in dekoracije (kar je bilo glavno) in pa spretnost mladih igravcev ter so v tem videli sijajne

Str.: 078

uspehe jezuitske odgoje. Jezuitje so vzdrževali v svojem semenišču tudi pevce in godce (med katerimi se imenujejo discantist, altist, bassist, fidicen, tubicen, tombonista, organista, tubista, violinista, fagotista itd.). Take komedije so prirejali jezuitje koncem šolskega leta, kolikor nam je znano najprej 1602. O tej priliki je kak cerkven dostojanstvenik delil nagrade.

O vseh komedijah se niso ohranila poročila, pač pa o nekatrih. Ko je n. p. nevesta kralja Ferdinanda III., infantinja Marija Ana, hči Filipa III., potovala (1631. l.) iz Trsta skozi Ljubljano, so predstavljali jezuiti njej na čast komedijo: „Rachel pulchra“,‌231 231 Baročna igra o Racheli De Rachel pulchra. v kateri izroči naposled Paris kneginji zlato jabolko v slavo lepote. Torej tudi pobožni očetje so se znali laskati. V predpustu so igrali takozvano „Bügelkomedie“ (l. 1636, „Priscianus vapulans“). Malone vsak učitelj v jeziutskem kolegiju je spisal kako komedijo, katere snov je bila navadno vzeta iz Sv. pisma, redkokdaj iz mitologije ali zgodovine. Tudi od Schönlebna imamo tako komedijo „Haeresis fulminata, seu Anastasius Orientis Tyrannus Haereticus“, ki se je igrala dne 2. in 3. maja 1657. Igrališče je bil navadno kolegij, včasi tudi avditorij šolske sobe, poleti pa Podturen, ki ga je škof Hren podaril jezuitom.

Jezuitske drame so bile pisane navadno v latinskem jeziku. O nemški komediji imamo poročilo, da je bila l. 1635 nemška predstava v cerkvi: „Christus Todes Kampf in Garten“.‌232 232 Prevod: „Kristusov smrtni boj v vrtu“ Dne 14. marca 1660 se je predstavljala v nemškem jeziku „Passionsdrama“ pred velikim altarjem v cerkvi pri jezuitih. Na tak način so prišle enake predstave v navado skoraj povsod. Dijaki so se včasi bolj bavili z igranjem kakor s šolo. Mnogi so „podivjali“ ter so se poskušali tudi javno na ulicah. Patres tega niso zabranjevali, ampak so dopuščali ubogim dijakom pobirati darove za petje ali igro na javnih prostorih. S temi pouličnimi komedijami pa so bili spojeni tepeži in poboji, zato se je magistrat trudil odpraviti poulično komedijo. Toda to ni šlo tako lahko, dijaki so preradi ponočevali, pijančevali in kartali in se pogostoma tepli z vojaki po zgledu nemških dijakov tedanje dobe. Da so bili tepeži krvavi

Str.: 079

si mislimo lahko po tem, ker so tedaj hodili Ljubljančani oboroženi s sabljami. Mimo tega so tudi navadni postopači posnemali dijake in prirejali komedije na ulicah.

Razen jezuitskih komedij je imela Ljubljana tudi večkrat priliko videti nemške komedijante. Volk Engelbert Auersperg se je na Nemškem navdušil za nemške igre, v Italiji pa za laško opero ter je oboje pridno gojil v Ljubljani, obenem pa podpiral tudi jezuitsko dramo. Vplival je tudi na to, da so jezuitje koncem 17. veka začeli gojiti tudi nemško dramo. V svojem knežjem dvorcu je ustanovil gledališče, igralo se je tam v veliki dvorani. V nji so prirejali jezuitje šolske drame in tudi nemški komedijanti. Poleti pa se je igralo v nalašč napravljenem paviljonu na vrtu, ki je segal od Auerspergovega dvora do nunskega vrta na tržaški cesti. Po spodbudi Auerspergovi so sezidali stanovi jezuitom novi Konvikt (današnjo reduto) na svoje stroške. To je vzpodbudilo Zeleniča,‌233 233 . Josip Zelenič – Sellenitsch (1658 Lj.– 1712), latinski pisatelj in pesnik. Poučeval je kot magister v Lj. 1678–1681 gramatiko, sintakso in poetiko. SBL. da je spisal latinsko dramo „Theodosius iunior“, ki so jo igrali jezuiti 5. avg. 1658 deželnim stanovom v zahvalo.

V svojo dvorano in paviljon je vabil Auersperg nemške komedijante, ki so začeli zahajati v ljubljano že v 1. polovici 17. stoletja. V kranjskih stanovih so našli prave oboževatelje. L. 1662 so prišli tje visokonemški komedijanti iz Inomosta‌234 234 Insbruck. ter so predstavljali komedijo „Christlicher Actaeon“, v kateri nahajamo celo balet zveri in pojavljanje Kristusa v oblakih. Kako naklonjeni so bili stanovi dramatiki, priča vsota 1000 gl., ki so jo dovolili rektorju l. 1671 za uprizarjanje komedije. To kaže, s kakšnim sijajem so se uprizarjale in da se je gledalo le na vnanji blesk. Istega leta so dobivali tudi nemški komedijanti že stalno letno podporo. Takrat se je pojavila tudi zgodovinska drama. Slušatelji retorike ljubljanskega liceja so igrali dne 20. februarja 1659 zgodovinsko dramo „Fadingers Bauernaufstand“‌235 235 „Fadingerjev kmečki upor“. z latinskim naslovom: „Palinodia, quam rebelles superioris Austriae ruriculae post longiorem suam insolentiam debellati cecinerunt.“‌236 236 LAT Prevod: Preklic, ki so ga izrekli uporniki gornje kmečke Avstrije, premagani po dolgi negodnosti. Jezik je latinski, le tu pa tam nemški „Knittelreim“.‌237 237 Knittelreim, je zaporedje rimajočih se besed, dokler se rima ne poruši. L. 1662 čitamo že „Actio de Maria Stuarta“. Iz 17.

Str.: 080

stoletja imamo tudi prvo dramo iz domače zgodovine, namreč „Victoria Carnioliae ab Auersperg et Eggenberg contra Turcos reportata“,‌238 238 LAT Prevod: Auerspergovo in Eggenbergovo poročilo o zmagi Kranjske nad Turki. v kateri se slavi zmaga pri Sisku (22. jun. 1593). Dijaki so jo predstavljali dne 21. febr. 1685 po inicijativi jezuitov. Iz 17. stoletja imamo nemško dramo “Der verrirte Soldat oder der Glücks-Probirstein“,‌239 239 Prevod: „Zablodeni vojak, ali poskusni kamen sreče“ ki sta jo spisala Kranjca Martin Hödler in Melhior Harrer v vezani in nevezani besedi. L. 1660, torej 20 let prej kakor v Parizu, se je pojavila v Ljubljani prva laška opera. Z igrami pa so bila spojena tudi izkazovanja gimnastičnih vaj, od tod izraz komedija za glumske predstave. Leta 1700 je bilo po poročilu Dolničarja v dvorani knežjega dvora laško gledališče.

V kranjskih stanovih ni imel naš jezik niti gojiteljev niti zagovornikov. Bil je zaničevan, v 16. stoletju so ga stanovi podpirali samo iz vérskih razlogov. V šolah jezuitskih ni imela slovenščina nobenega gojivca, vendar se ni mogla zatreti, vsaj zavoljo dijakov ne, ki so bili večinoma kmečkega rodu. Tudi takrat že so namreč silili s kmetov v ljublj. šole, ki so bile prenapolnjene. L. 1636 je bilo n. p. v njih 544 dijakov! V srcu kmetiških sinov vendar še niso jezuitje popolnoma zatrli ljubezni do jezika, ki so ga govorili doma z materjo in svojci. Kakor so videli nemške komedije, tako so hoteli dijaki napraviti priprostemu ljudstvu tudi slovensko predstavo. Da so bili ti dijaki zelo revni, je ob sebi umnevno in letopisec to omenja izrecno. Predstava je bila dne 6. februarja 1670. l., in sicer zunaj mesta Pod Turnom. Igrali so nekaj dni „Paradiž (raj) in lingua vernacula“ t. j. v slovenskem jeziku. Kakor se ob sebi umeje, so dobili dovoljenje za predstavo od svojih predostojnikov jezuitov. Enako predstavo so hoteli dijaki prirediti že prej, toda zavoljo izgredov, ki so jih imeli na vseti dijaki, niso dobili dovoljenja.

Uspeh, ki so ga imeli s svojimi igrami jezuitje, je tudi druge vnemal za posnemanje. In res so kapucini, ki so imeli dober aparat, nemreč bratovščino Redemptoris mundi, aranžirali z izredno spretnostjo enako igro. L. 1598 so po povodu kuge, ki je razsajala v Ljubljani, zasnovali javen sprevod, ki se je

Str.: 081

obhajal na veliki petek vsako leto z vélikim sijajem. Imenovana bratovščina je obljubila, na véliki petek prirediti sprevod s predstavo bridkega trpljenja in smrti našega odrešenika. Ta sprevod je bil drag in bratovščina ga več časa ni mogla uprizoriti, ker ni bilo sredstev. Neki pobožen meščan Troppenau, je volil družbi potrebno vsoto in je tako omogočil, da se je tak sprevod zopet obhajal dne 24. III. 1617. l. „na veliko tolažbo krščanskih duš“. Kjer je zdaj „Zvezda“, je stala takrat kapucinska cerkev, kateri je temeljni kamen položil 1607. l. Hren. Od tod je šel ta sloveči sprevod na veliki petek najprej po gosposkih ulicah, potem čez Novi (sedaj Turjaški) trg, po čevljarskih ulicah čez Čevljarski most na Sv. Jakoba trg, od tod po Starem trgu in Glavnem trgu k Frančiškanom, kjer je sedaj gimnazija. Tu se je obrnil ter je krenil po špitalskih in gledaliških ulicah v kapucinsko cerkev. Kristusa so sprva predstavljale visoke osebe, pozneje pa najeti ljudje. Jude so predstavljali Krakovčani in Trnovčani, pozneje najeti ljudje.

Te predstave Kristusovega trpljenja so zelo slovele. Ljudje so jih od daleč prihajali gledat in občudovat. Ljubljančani so se ponašali ž njimi, češ da ni takih v vsem nemškem cesarstvu. Ta sprevod se je oznanjal s prižnice po vseh bližnjih farah, v Preserju, na Vrhniki, v Polhovem Gradcu, Brezovcu, na Dobravi, v Št. Vidu, Šmartnem, v Komendi, v Dolu, v Ihanu, v Šmarjah, v Vodicah, na Igu in v Prežganju. Sprehod se je obhajal ponoči. Meščani so svetili s svečami in bakljami ter so šteli to opravilo za največo čast. V sprevodu se je predstavljalo Kristovo trpljenje in kak prizor iz starega ali novega zakona: „welches alles Theils getragen, theils geführt, theils aber gehend zu Fuss oder reitend zu Pferde den andächtigen Zuschauern gezeigt wurde.“‌240 240 Prevod: „Kar vse je bilo delno nošeno, delno peljano, delno pa peš ali jahajoč na konjih prikazanano pobožnim gledavcem.“ V sprevodu so korakali eremiti, pobožni ljudje so se bičali in mnogi so za pokoro nosili vélike križe. Odlični meščani so nosili božji grob. Sprevod je vodil duhovnik, ki je nosil kos sv. križa, na katerem je Kristus umrl. Tujci, ki jih je ta dan mnogo prihajalo v Ljubljano, so vsi zatrjevali, da niso nikjer videli tako lepega, pobožnega in dolgega sprevoda.

Str.: 082

Največ zaslug za ta sprevod ima bratovščina Redemptoris mundi, ki je tudi o drugih prilikah prirejale sprevode. Tako n. p. 22. junija, ko je bil sin Ferdinanda III. (21. maja 1653) izvoljen za rimskega kralja. Kapucini niso ostali pri procesiji, igrali so tudi dramo kot tekmeci jezuitom. Oni so skrbeli nekaj časa tudi za te sprevode, toda zaradi obilih stroškov so se kmalu naveličali. Tudi so se pritoževali, da obleko, ki je namenjena le za sprevode, nosijo predstavljavci tudi o delavnikih in se tako izgublja prvotni značaj sprevoda. Sčasoma so se jeli obotavljati tudi meščani, ker so se sramovali nositi božji grob. Ker se je vršil sprevod ponoči, so se dogajale nerednosti in nerodnosti, tako da ga je Marija Terezija prepovedala 22. okt. 1773. l. in vlada je to prepoved izvršila l. 1778. Prepoved so razglasili bobnarji in objavila se je tudi na vseh mestnih vratih. Sprevoda so se udeleževale vse družbe z zastavami. Sveče jim je dajala bratovščina Redemptoris, stale so 10g.. Delavci so popili 100 bokalov vina, ki je stalo 15 g., pojedli so kruha za 2.50 g.. Račun tesarja je znašal 11.54 g., toliko so zaslužili tudi slikarji, krojači pa 5.06 g. in ravno toliko tudi dekoraterji. Petrinarji, ki so spremljali procesijo, so dobili 2 g., ravno toliko tudi godci in deželni trobentači, mežnar sv. Miklavža pa en goldinar.

Ljubljanska drama je vplivala tudi na deželo. L. 1730 se je predstavljalo v Kranju: „Das Leiden unseres Herrn und Heiland Jesu Christ vollständig dargebracht, welches zu Krainburg auf dem öffentlichen Platze den 6. April 1730 als ein schmerzenvolles Tragöd, allen nicht ohne häufigen Thränen ist vorgestellt worden.“‌241 241 Prevod: „Popolna uprizoritev ’Trplenja našega gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa’, ki je bila, kot trplenja polna tragedija, ne brez mnogih solza, predvajana dne 6. aprila 1630 na javnem prostoru v Kranju vsem na ogled.“

Enake sprevode so napravljali kapucini tudi v Novem mestu in v Škofji Loki. Največo važnost imajo za nas pasijonske igre v Škofji Loki, katere so opravljali kapucini od l. 1721, in to zaradi tega, ker so se godile v slovenskem jeziku in so potemtakem prvi začetki narodne slov. dramatike. Teh pasijonskih iger v Škofji Loki niso uprizarjali tujci, ampak slovenski meščani in kmetje iz vasi okrog Loke. Anton Koblar nam je iz rokopisne knjige

Str.: 083

z naslovom „Instructio pro processione Locopolitana in die Parasceues“,‌242 242 LAT Prevod: Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek. ki jo hrani kapucinski arhiv v Škofji Loki, natančno popisal slovenske pasijonske igre v Škofji Loki (Izvestja II. (1892), 115–125).

V ti knjigi je zabeležen ves spev, katerega so medpotoma recitirale delujoče osebe. Spev ima nad 1000 slovenskih in par nemških stihov. Knjiga obsega tudi zgodovino in red sprevoda.

Večkrat je namreč Ant. pl. Ecker kapucinom izrazil željo, naj napravijo sprevod (procesijo) v počeščenje in spomin britkega trpljenja Jezusovega, kakor ga imajo drugod. Kot predstojnik vélike bratovščine presv.. Rešnj.. telesa v Loki je obečal podpore. Graški kapucinski provincijal o. Krištof je uslišal njegovo prošnjo in podelil dovoljenje za sprevod l. 1720. Začele so se delati priprave. Udje omenjene bratovščine, ki so bili glavni pomočniki kapucinom, so se zavezali plačevati na leto po 50 gl. nemške (blizo 60 gl. deželne vr.) za napravo obleke. Oglasili so se tudi mnogi drugi dobrotniki. O. Romualda‌243 243 Oče Romuald Štandreški s krstnim imenom Lovrenc Marusič (1676–1748), kapucinski pridigar, je po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij sestavil besedilo za Škofjeloški pasijon, edino od več pasijonskih procesij na Slovenskem z ohranjenim slovenskim besedilom. Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini. so izvolili za reditelja sprevoda. Dolžnost mu je bila pripraviti vse potrebno, določiti osebe za posamezne podobe ter razposlati povabila župnikom, vojakom itd. Na sredipostno nedeljo so vsako leto župniki okrog Loke in po Selški in Poljanski dolini s prižnice priporočali ljudem, naj se brž oglasé v Loki pri kapucinih tisti, ki hočejo imeti kaj opravka pri sprevodu, posebno jezdeci in vojaki. Kdor pa le utegne, naj gre gledat na véliki petek v Loko, kako se bo predstavljalo Kristusovo trpljenje v živih podobah.

O. Romuald je sestavil sprevodni red in najbrž tudi zložil ali na slovensko preložil ves spev, katerega oblika kaže, da je ležalo naše pesništvo še v otročjih, jezik pa v nemških povojih.

Str.: 086

obrazi in poleni v rokah, štirje farizeji na konjih v rdečih kapah, ujetega Kristusa peljejo štirje veliki Judje, velika duhovna Ana in Kajfež na konjih, vsak z dema levitoma, nato prihaja Pilat z dvema plemičema, od katerih nese prvi medenico in vrč, drugi pa brisalko, dva farizeja na konjih, Kristus v beli obleki, peljejo ga štirje Judje, Herod na konju in poleg njega dva plemiča.

Šesta podoba kaže bičanje. Igravci so bili iz Pevna in Moškrina, nekatera leta pa iz Zminca in Bódovelj. Podobo sestavlja pet oseb in nosi jo 16 mož. Na odru so trije Judje, ki Kristusa bičajo, in dva angelja. Za tem prihajajo pokorniki in križenosci.

Sedma podoba. Kronanje. Vloge sta prevzeli vasi stari Dvor in Virmaše. Na odru, katerega nosi 16 mož, je 7 mladeničev, štirje so oblečeni za angelje in trije za Jude. Besedo imajo vse osebe, kakor v prejšnji podobi razen Kristusa.

Osma podoba: Jeronim. Zastopane so vasi Gosteče, Pungert in Hosta. Tu koraka žalostno Jeronim in recitira. Za njim prihaja 16 črno oblečenih puščavnikov z rdečimi križi na ramenih in potem nekaj drugih pokornikov.

Deveto podobo, Ecce homo! Predstavljajo prebivavci Trnja in Veštra. Oder, na katerem je 7 oseb, nosi 20 mož. Na njem se vidijoPilat, dva Juda, farizej in dva angelja. Pilat prelomi palico in jo vrže pred Kristusa. Potem prihajajo štirje farizeji s črnimi klobuki. Za njimi voz na katerem ležita dva križa za razbojnika. Judje pripeljejo razbojnika vkupe zvezana, a ne storé jima nič žalega. Dalje prikorakajo: Veronika, Kristus, obložen s križem in ob straneh dva ali trije Judje; žalostna Mati Božja, Marija Magdalena, Marije Salome, Marija Kleofe in druga Marija; potem prihaja še pol turške konjice in zadnji v tej podobi je Longin. na konju.

Deseta podoba je Kristus na križu. Igravci so Sušani in Tračani. Podobo peljejo trije konji in šest mož jih vodi. Pod križem sta Magdalena in Ljubezen (Cupido), zadaj pa štiri osebe, ki predstavljajo Evropo, Ameriko, Azijo in Afriko (Avst. še ni znana kot poseben del svetá).

Str.: 087

Enajsta podoba kaže Mater Božjo sedem žalosti. Igravci so doma iz Fare in Vinkeljna. Oder nesejo možje in na njem je pet oseb: Marija z dvema angeljema, Ljubezen in Janez Evangelist. Potem prihaja še nekaj križenoscev in pokornikov, naposled dva plemiča; prvi nese na blazini žezlo, drugi pa krono. Za tema David s harfo in zadnjič plemič nesoč plašč.

Dvanajsta podoba kaže skrinjo zaveze. Nosijo jo štirje leviti in dva levita gresta ob strani s kadilnicama v rokah. Ti leviti so bili doma iz Vincarjev.

Trinajsta podoba kaže Kristusov grob. Nese ga 14 mož, loških meščanov oblečenih v rdeče kute. Ob straneh gre šest starejšin v črnih plaščih s plamenicami (bakljami) v rokah. Potem pridejo godci, za njimi duhovščina, starološki župnik in t. d. in na koncu verno ljudstvo.

V tem redu se je vrnil sprevod zopet h kapucinom, kjer so odložili igravci obleko. Vsa naprava je stalo zelo veliko vsoto, kar se lahko razvidi iz tega, da so imeli shranjenih v loškem samostanu 278 oblek za sprevod. Naprošeni so bili ljudje, vesti se pobožne in ne kakor pustne šeme, prebivavci mesta pa, da naj počedijo ulice in trge ter razsvetlé okna pri hišah koder pojde sprevod.

Igravci so se morali naučiti na pamet vsak svojo pesmico, ki se je prilegala njih vlogi in pomagala pojašnjevati prizor. Ponavljali so te pesmice medpotoma, posebno na postajah. Oblika teh pesmic je precej mršava, kakor se lahko prepričate iz teh le primerov …‌245 245 Primeri niso navedeni.

Pasijonske igre so se med slovenskim narodom še ohranile na Koroškem. Slovenci so jih posneli po Nemcih. Ali jih je res prvi poslovenil Drabošnjak,‌246 246 Šuster Andrej, drabosnjak, (1768 – 1825). Prim. Enciklopedija Slovenije, 13/167. kmet v Št. Juriju na Strmcu nad Vrbskim jezerom, ne zdi se mi dokončno dognano. O njem pripovedujejo, da je imel, kadar je oral, na koncu njive knjigo, v katero je zapisoval svoje rajme, ki jih je izumil pri vsaki brazdi. Tudi pravijo, da je imel svojo tiskarnico v kateri je sam tiskal knjige; toda vlada

Str.: 088

mu je konfiscirala črke. Glavno delo njegovo je „Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospoda. Popisano od Andrea Drabozniaka eniga padra v Korontani. Is nemshkiga v koroshko Spraho v rajme napravlano v letu 1818“. Drabošnjakovo komedijo, ki se širi med Korošci v prepisih, so začeli igrati Gozdanjci okoli l. 1842 in potem vsako sedmo ali deseto leto. L. 1862 se je ustanovila nova družba v Maloščah, ki je predstavljala Kristusovo trplenje pri škocijanski cerkvi blizo grada bekštajnskega. Ta družba pa je čez nekaj let zaspala. Od gozdanjske družbe so se ločili nekateri člani preselivši se v lipško župnijo, in ustanovili tam novo družbo. Te dve družbi, gozdanjska in lipška, delujeta še danes. Igra je tu pa tam precej realistična pa tudi robato umazana, kakor imajo tudi nemške take igre poleg najsvetejšega precej surove dovtipe. Sam jok bi preveč dolgočasil poslušavce.

Str.: 100

na Strashe Górniga Gradu Fare nuznu pojo. Kir ie vſaki dan sa vsakiga Romária popólnoma odpuſtik enkrat v’letu. Pogmérane inu na svitlobo dane V’nemshkim Gradcu per Widmanstadianskih Erbizhah Anno 1729. 8. 226 str“. Nastopnega leta 1630 pa je v Ljubljani pri Mayrju izdal 30 strani obsegajočo „Peiſsem od teh velikih odpústikov te svete Krishove poti per te novi Cerkvi Svetiga Francisca Xaveria v’Gornim gradu“.

Kakor že naslov „Katoliš-keršanskiga vuka peiſme“ kaže, so te pesmi v verze spravljeni katekizem. Verzi sami so zelo hrapavi, delani po principu francoskega in laškega stihotvorstva, to je, zlogi se štejejo in ne menjavajo naglašeni in nenaglašeni. To stori, da so te pesmi še bolj puste. Čop v Šafáriku jih imenuje „ganz unpoetische, schlechte Reimerei“.‌268 268 Prevod: „Popolnoma nepoetično, slabo rimarstvo“. Da take pesmi niso mogle dosti škoditi narodnim in jih izpodriniti, je ob sebi umevno, dasi je pisatelj gojil to upanje, kakor nam pripoveduje v predgovoru.‌269 269 Besedilo ni dopisano.

P. Basar

Tretji predigar te dobe je Jernej Basar, o čegar življenju vemo zelo malo. Rojen je bil na Kranjskem in, kakor kaže njegov jezik, na Gorenjskem. Bil je redovnik Jezusove družbe in predigar slovenski v ljubljanski stolni cerkvi pri sv. Miklavžu. Živel je nekaj časa tudi na Koroškem. On je izdal knjigo.

„Conciones juxta libellum Exercitiorum s. p. Ignatij : in singulas anni Dominicas digestae per P. Bartholomaeum Bassar S.J.Salerditem‌273 273 Salerditem, napisano nerazločno. Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s. ozheta Ignazia : sloshene na usako nedelo zhes lejtu. Labaci, Typis adami Friderici Reichardt, anno 1734“, 4o 516 str. Za geslom: „Populis populariter est loquendum omnibus necessaria dicenda sunt more omnium; naturalis lingua chara simplicibus doctis dulcis J. Chryst.“‌274 274 LAT Prevod: Ljudstvu je treba govoriti ljudsko, nujne reči je treba povedati vsem po navadi vseh. Naravni jezik je ljub preprostim ljudem, učenim je sladek J. Chryst.(?). Poklanja knjigo „Francisco Dreer, rectori, et Valentino Codelli … secretaris caeterisque confoederatis … sacerdotalis sub titulo S. P. Ignatij Sacra eius Exercitia obeuntium in Eberndorff erectae Sodalitatis“,‌275 275 LAT Prevod: (nejasno) Frančišku Dreerju, rektorju, in Valentinu Codelliju, tajniku, in ostalim pridruženim duhovnikom, zbranim pod naslovom svetega očeta Ignacija, in njegove svete Duhovne vaje, bratovščini, ustanovljeni v Dobrli vasi. češ da je le po njih svetu dal svoje pridige na svetlo, „ut sic Dei ter Optimi Maxim laudem … Carniolicum etiam Patriae nostrae idioma non voce duntaxat, sed publicis etiam typis eloqueretur“.‌276 276 . LAT Prevod: da bi tako Bogu Najvišjemu in Najboljšemu trikrat dali hvalo … in da bi se kranjski jezik naše domovine ne govoril samo po besedi, ampak tudi v javnem tisku. Da je ta knjiga v slovenskem jeziku izšla, zdi se mi, da je pripisati nekemu antagonizmu. Kakor

Str.: 102

smo videli, so pisali v tedanji dobi knjige samo kapucini. Ta slava pa menda ni dala miru jezuitom, tudi oni so se hoteli izkazati s podobnimi deli in so naravnost dali Basarju ukaz, naj kaj slovenskega spiše, kar nam sam pripoveduje v predgovoru tako: „Po tem, kir je meni od mojih vikših naloženu bilu u’krajnskim jeziku ene Bukve popisat so meni na misov peršle taiste sicer majhine, pak vender imenitne bukvice, Exercitia S. Očeta Ignatia imenvane … Inu sem si naprej uzel, moje čez lete bukvice zložene Pridige vunkej na svitlobo dati.“ Njemu, kakor drugim je preglavico delala misel, kako naj bi slovenski pisal, zlasti ker je vedel, da se nekateri glasovi izgovarjajo bolj temno in zamolklo od drugih. Odločil se je pri tem za nekako srednjo pot med krajnimi narečji, kakor pripoveduje sam: „Zdajci pak v’začetku tiga meni naloženiga della sem en dajlni čas premišluval, na kaj za eno vižo be govuril, inu z’kaj za enimi puštabi, al čerkami be krajnske besede pisal? Zakaj je raminu velik zločik mej ludmy slovenskiga jezika: Eni na mejsti l špogajo u (Stržinar), koker sem biv; drugi pak l na mejsti u sem bil. Eni nikatere besede izrečejo hitru, drugi pak taiste potegnejo, koker so potlačili, so potlačyli inu toku naprej. Dokler je velik izločik tudi per drugih besedah, sem otel per timo mojimo pisanji eno srejdno pot deržati, kateri tebi u’timu predgovoru pokažem. 1. Veči dev (!) pišem, koker je u bukvah krajnskih evangeliov, u katerih na mejsti u najdeš postavlen l sem bil ino ne sem biv. 2. Na mejsti e včasi a koker namorem nemorem. 3. Be se doſtikrat komej na polovico izreče, zatorej u enih krajih postavim deb’ namejsti de be. 4. Na mejsti c skorej uselej postavim z. 5. e pred b, m, n, z, s doſtikrat na polovico svoj glas izguby, koker useh, teh, ven, per, pes. 6. Na mejsti e postavim i inu i na mejsti e: u’mejsti, u’mejste. 7. U enih krajih postavim o namejſti u inu u na mejsti o toku, toko. 8. Kir je y se tershi inu počasniši izreče, ta i pak hitreši koker: od drugih rezhy, nemorem reči. 9. Per nekaterih besedah ne perstavim sadni i, koker snam piſat, kir bi imel reči znam pisati. Glihi viži ne perſtavim u, kir be ga sicer imel perſtavit, koker: u’taiſtim kraju na mejſti u’ta iſtimu. 10. Rečem vuner inu vender, pišem ymam inu imam. 11. Malu redej poſtavim postavim dva ſs itd. Ta dolgi j se dostikrat izreče

Str.: 103

de je komej čuti: peljem, dianje, sdihvanje. Sem se ogibal nemških besed, kulkur ſem mogel, zunej tistih, katere ſo že krajnskimo jeziko laſtne poſtale, koker urſoh, folk, kunſht … Useh le teh izločkov konc be se lohku ſturil skusi le te zherke: ́ ̀ ˆ kir pak preveč pogostoma postavlene bè, morebiti veči zmešnjavo delale, za tiga volo taiſte na ſtran puſtim, ſamu u’enih krajih zaznamnijem, kadar namreč očem to zadni a al e nizku, kaſnu inu toku rekoč z zapertimi usti izreči koker: terpè illi patiuntur, leta volitat, letà ista. Skuſi taku krajnsku pisanje jeſt Slovencam oben terdne regelce ne ſtavim, temuč samu pot rezodenem k’lohkeſhimu branijo tiga mojga pisanja, kateru če najdeš, da ny po timu opominvanju ſturjenu, de je per nikaterih besedah eden al drugi puštab premenjen, me ne imej za izgovorjeniga, dokler le-tu je moglu več drugim u’roke priti, kir se lohka ena al’druga zmotnjava pergody.“

Basarjeve predige se prijetno bero, ker je pisal naravnost tako, kakor govori preprosti Gorenjec: „Sie sind dem gemeinem Manne wie aus dem Munde geschrieben, zugleich zum Beweise, wie nahe der Schriftsprache noch immer, auch die noch so vernachlässigte Umgangssprache des krainischen Bauers ist, von deren Verderbheit ein P. Marcus nicht genug schlimmes sagen konnte“,‌277 277 Prevod: „so, kot da bi bile preprostemu človeku prepisane iz ust, obenem pa dokaz, kako blizu pisnemu jeziku je še vedno tako zanemarjena pogovorna govorica krajnskega kmeta, o katere pokvarjenosti nek pater Markus ni mogel povedati dovolj slabega“. pravi Kopitar. Jezičnik 12.

Str.: 122b

Parisiis 1671“.‌303 303 LAT Prevod: Iz francoske knjižice (Rovel) sv. Brigite natisnjeno in odobreno. V Parizu, 1671. Kakó more slov. prevod prej iziti, kakor franc. izvirnik?

V kakem razmerju je Duhovna bramba h Kolemonovemu žegnu, še ni natančno razloženo. Vzgledov iz teh knjig nam ne podaje noben biblijograf, ki jih je imel v rokah, samo Glaser po Lenčku pravi 205, da stoji na str. 96 koroške izdaje, po kateri se začenja Duhovna vahta, natisnjeno „15+SHJ+‌304 304 Nerazločno napisano v okvirju. 38 – Badi htur očaš, te bukelce mei čries svatu noi srebru, badi boučan ali Krainz bel corosz, imei je u česti, jez tabe na ušete pouim.“

Iz knjižic, kakor ravno omenjeni, in razodetja sv. Brigite so se širile med narod tudi mnoge kratke molitvice, ki pomagajo v vsaki nezgodi in nesreči in katerih nahajate cele trume še dandanes, dasi jih duhovščina po pravici zatira: n. p. pismo najdeno v Betanii „pred pildam Sv. Mihaela“, tako zvani Somnium Mariae itd.

Kako izvedeti in obvladati naravne moči s čaranjem, tako imenitno in važno se je zdelo v preteklem in v sedemnajstem stoletju prašanje o koncu sveta, to je o prihodu Antikrista in njegovem delovanju. Taka knjiga v našem jeziku sicer še ni tiskana, pač pa vem, da se je širila med narodom v prepisih. Jaz sam imam tako delo, pisano v cerkljanskem narečju, a prepisano iz eksempl. v kranjskem narečju. „Slove pa tako Shiulejne Antikrista inu negoua cila mogočnost u negouimo dijaino. Resnično popisnaine teh pridejočih reči tega suita h prauimo spisuaino tega sveta ino skos P. f. Ponisiuſa od Linzenberga! Kapcinarje te kranske provincje pridigarje u Letu 1682 u temu 1769 pak po slabi modruſti na ſluinski jezik preſtaulene po tem uon uſete inu preuershene ſkus Mattije Žagarje sauol negouih perjatelou.“ Moj eksemplar nosi sicer 1869, a podpisanec, lastnik Johan Sguarzha, bukvovezec je umrl že okoli 1830. leta, torej je 1869 očividna napaka. Knjigo je spisal v nemškem jeziku Dionys (ne Ponisius) v. Luxemburg (vel Lützenburg)‌305 305 Dionysius von Luxemburg (1652–1703) je bil pridigar renske (ne kranjske) province kapucinskega reda. Njegovo delo Leben Antikristi (Frankfurt, 1682), ki je bilo še v 18. stoletju nekajkrat ponatisnjeno, še večkrat pa prepisano, je prevedel oz. predelal bukovnik Matija Žegar že vsaj leta 1767 na Koroškem, nakar so Žegarjev rokopis prepisovali ali dopolnjevali še drugi bukovniški in kmečki pisci, tako da se je besedilo razširilo v rokopisih tudi na Gorenjsko in v osrednjeslovenski prostor.

Str.: 123

v več izdajah: 1. „Leben des Antichristi zu Rom“, Frankfurt 1686; 2. „Leben Antichrist's: Beschreibung der zukünftigen dinge der Welt“ 1716 in 1729 na Dunaju pod Lehmann; 3. „Leben des Antichrist s. a.“‌306 306 1. „Življenje Antikrista v Rimu“, 2. „Življenje Antikristovo. Opis prihodnjih dogodkov sveta“, 3. „Življenje Antikrista“. na Dunaji pri Kraussu. Slovenska „preveržena“ izdaja je res preveržena. En stavek prehaja v drugega, da včasi ni dobiti pravega smislu, kar pri prepisovanih knjigah ni čuda. Primer:

Str.: 123_00

ja‌307 307 Ta stran v rokopisu ni oštevilčena. Štrekelj je s tem besedilom verjetno ponudil primer iz slovenske „prevržene“ verzije Dionysevega dela o Antikristu. ueliku ſa jeh na plazu is palzam pabili, tudi ſa nem te ſhtuke na uſta naſtauli jnu je ſpuſtjli, de ſa neh nauſmilenu reſtergali. Jnu ſa ene ſhelesne ſkere naſtre noter u nje ſasadili, de ſa ſhe nekatere ure ſhiueli. Tudi ſa te ludi u Kloiſhtrah iſ konapnjna pauili inu iſ ſmola, iſ ſheplam, iſ ſherjauza jnu iſ purblem paſuli jnu pauili, de ſo taku nauſmilenu ſhagali. Ueliku brumnjm Maſhnikam ſa ſheble ſkus plata na uerh glaue noter ſabili, oni ſa neh na raſhle naſadili jnu koker be prata pekli, enjm ſo te zheua gor ſreſali inu te zheua na enu motouilo gor motali; drugi ſa jeh pa ſekali jnu te ſhiujni naprei metali. Te druge ſo pa na drobne koſze. Kader ſo ſe ti Kolfeniſti na enu ſamu ofnanouajne tu euangelſku uon pridgnajne taku poſtavili, inu ſ tem Maſhnikam, ſe bo taku gadilu. Kaj boda ſhe te Judje jnu Turki jnu te dol odſtopleni Kriſtjane iſ na pozheli, kjr boda ta ſapoued jmeli uſe ena ſtraſhna ſmerti umreti mogli, kater ozhe per Kriſtuſu jnu negoui Ueri ſtanouitnu oſtati. Te ferdamani lumpi jnu ta Antecriſt boda ta terdoba zheſ te Maſhnike uon iſliu jnu kader bo tiſtih katerga dobiu, jeh bo puſtu iſ tem nar ſtraſhneiſhim Matrami matrati jnu umoriti jn jeh bo puſtu pa uſeh orengah dol poſtaulen biu, u tem kjr boda te ſhouneri inu te berizhi te ludi na ta uiſhao taku pregaineli, boda te Antecriſtari temu Antecriſtu po uſeh kraleſtuah naue tempelne jnu zerkue gor poſtauli jnu reſidali. Kader bo tu ſhc uſe iſpolnenu, bo ta Antecriſt ſuoijem Laufarjem ali napreiſtopnikam ſapouedau de jma pa uſemu ſuetu jeti jnu negoue pilde al padobe gor postauiti jnu u te Alterje narediti, de bo pouſod ſam on ſa Boga zhaſten jnu malen. Le ta napreistopnik ſe bo hitru na tu paule podau jnu bo enga uſakiga iſ ena taka ſuetloba reſuetu jnu bo pokaſau ta pild, de je pouſod u prizha jnu on ſe bo k tem kralem jnu firſhtam podau jnu jem bo ſapouedau per te uelikim nauſmilene ſhtrafenge, de (203) jmaje po useh krajeh te pilde neh Boga gor poſtauti de bi ta Luzifer u temu Antecriſtu mogu ta zhaſt doſezhti.

Str.: 123_01

Ivan Žiga Valentin Popovič

Drugi‌308 308 Po strani s primerom besedila o Antikristu sledi v rokopisu na tem mestu 11 strani besedila, ki je oštevilčeno od 1 do 11. Vsebinsko to besedilo ne sledi prejšnjemu besedilu, saj je v besedilu govora o t. i. drugem Pohlinovem zoprniku – Janezu Ž. V. Popoviču. Naslednja oštevilčena stran, to je 126, se tudi nadaljuje z besedilom o Popoviču. Pohlinov zoprnik je bil Ivan Ž. Val. Popovič,‌309 309 Janez Žiga Valentin Popovič (1705–1774). mož, ki je neizrečeno hrepenel po védnosti in mnogo trpel za njo, poleg tega pa ni pozabil svojega jezika in naroda, dasi je bival skoraj vedno v nemških deželah, da je jezik negoval kakor druge slovanske jezike kolikor je bilo tedaj mogoče. Zaslovel je kot učen jezikoslovec in prirodoznanec. Rojen je bil v Arclinu v celjski Kresiji 9. februarja 1705. l.. Njegov oče je bil upravnik grofa Schrattenbacha v Zálogu na Kranjskem, najbrž tistem, ki je pod goro sv. Valentina pri Moravčah. Prva leta že je kazal sposôbnost in pridnost, ko ga je podučeval neki duhovnik. Z latinščino se je zgodaj seznanil o počitnicah, ko sta domov prihajala dva brata njegova, ki sta se šolala v N. Gradcu. Ko sta se nekdaj konec počitnic zopet vračala v Gradec, ju začne naš Popovič prositi, naj ga vzameta seboj, česar pa ni pustila mati, ki je bila ovdovela in je morala hraniti otroke z delom svojih rok. Voz je odšel in šele v Konjicah, kjer so napajali, ugledajo brata Ivana, sedečega zadaj na sori. Zastonj je bilo vse prigovarjanje, naposled sta bila brata prisiljena vzeti ga s sabo v Gradec. Tam je hodil Popovič v latinske šole. Učitelji so pridnemu in ubogemu mladeniču posojali knjige, da se je učil zvečer in ponoči, podnevi je za plačo prepisoval, da je mogel živeti. Z velikim trudom se je razen nemščine, latinščine in grščine naučil skrivši tudi francoščine in italijanščine. Skoraj so ga jeli jemati za domačega učitelja v imenitne hiše. Lepa graška okolica pa mu je budila veselje do rastlinstva, katerega se je samouk poprijel. V petem razdredu je dobil prvo nagrado. Skoraj potem je stopil v jezuitski samostan pri sv. Barbari, kjer je dokončal modroslovske in bogoslovske nauke, nove maše pa ni zapél, ker ni mogel vina piti. V samostanu si je popolnoma osvojil rimske in grške pisatelje. Domov prišedši je po Pohorji nabiral zeli in sestavil herbarij, v kateren je imel do dve tisoč raznih rastlin. Stopivši iz samostana je peš prepotoval Dolenjeavstrijsko, vso Italijo, Sicilijo in Malto. Tri leta je bil na poti. Iskal je najbolj oddaljenih in najskrivnejših krajev pa nobenega ni hotel prej videti, dokler ni prebral vsega kar je bilo o njem že napisano v knjigah. Vrnivši se iz Italije ni dobil niti iskal javne službe, ampak petnajst let je po raznih gosposkih hišah učil otroke, nekaj časa v Gradcu, nakaj časa na Dunaju, kjer je poslušal pri svojem imenitnem rojaku Erazmu Frölichu numizmatiko in arheologijo. Ko je l. 1735 okreval po dolgi bolezni, so ga mislili o državnih stroških poslati v Carigrad, učit se turščine. Te ponudbe žalibog ni sprejel, ker mu je neki visoki podpornik obetal dobro službo. Toda ta je umrl, preden je mogel izpolniti obljubo. Vendar sklene Popovič odslej ne več podučevati otrok, ampak ostati zaseben učenjak. Beda pak ga je prisilila in pregovoril ga je v to učeni opat Fixlmiller,‌310 310 Alexander Fixlmiller, opat (1686–1759). Leta 1744 je v Kremsmünstru ustanovil viteško šolo, na kateri je poučeval tudi Popovič. da se je

Str.: 123_02

ustavil v Kremsmünstru, kjer je bil za zgodovinskega profesorja na viteški akademiji. Toda Popovič je bil nemirne krvi in zategadelj, ali iz drugih vzrokov je popustil že l. 1746 to službo ter hotel preko Rezna (Regensburg) oditi v Lipsk.‌311 311 Leipzig. Po pregovarjanju je ostal v Kremsmünstru še leto dni. Oditi je hotel namreč spomladi l. 1746, kakor pripoveduje sam v svoji knjigi „Untersuchungen vom Meere“‌312 312 Raziskovanje morja. 382. Knjige so mu bile že vse v zabojih pripravljene na dolgo potovanje, prijatelji so ga nagovarjali naj ostane še mesec dni ker so ceste blatne in razdrte. Popovič jih je poslušal, v tem je hodil po okolici in spazil posebne gobe na prekopnjah mahoma po snegu. Ker ni hotel knjig več jemati iz zabojev in bi bil te gobe vendar rad zapisal, je ukrenil opisati jih do črte natančno, da bi jim kasneje lahko poiskal imena. Pa kmalu mu zmanjka latinskih besed za natančno oznamenilo barev. Mislil si je, najbolje bo, da naslikam vsako gobo posebej, kolikor jih najdem različnih. Pa kmalu je spoznal kako težavno je to. V naglici je napravil knjigo raznim barvam, zbiral sviléne, volnéne in suknene krpe vsake barve, karkoli jih je mogel najti raznega cvetú, pa tudi usnjene in kožéne kosce je znašal in jih v knjigi po redu vrstil, barvo za barvo. Ime vsaki barvi je prideval posebe z latinskim jezikom. Kadar mu je zmanjkalo latinskih besed, je pisal druge, nove, vzprejete od živali in raznih stvari, o katerih se mu je zdeló, da imajo barvo, kakor jo ima goba. Ako se je domislil dobre nemške, laške ali francoske besede jo je mahoma zapisal kamor je bilo treba, samo da je barvo zabeležil ter mogel razumeti sam sebe kadar bi zopet bral svoje opise. To knjigo je nosil vedno seboj kadar je hodil v gobe. Vsakih osem ali štirinajst dni so se prikazovale nove gobe, vse različne od prejšnjih in teh zopet ni hotel pustiti neopisanih. Tako sta mu iz enega meseca podaljšanega bivanja nastala dva, nastali so trije in še več. Odpotovati je vendar hotel jeseni, toda tla so bila prepolna različnih gob, z besedo, zima ga je prehitela nad gobami in leta je bilo konec predno je to delo zvršil. Kolike učenosti je bil v prirodoznanstvu, o tem pričuje slavni Jos. Sonnenfels,‌313 313 Sonnenfels, Joseph, baron (1733 – 1817).Profesor državnih znanosti na Dunaju, prvi avstrijski pravnik, ki je na državno pravnem področju zastopal razsvetljenstvo. Zavzemal se je za bolj humano kazensko pravo in nastopil proti mučenju in smrtni kazni. Dtv-Lexikon Band 17. 1967. dvorni svetnik in profesor na Dunaju, ki ga zaradi te vednosti pozneje nehoté hvali, dasi mu je drugači sovražen, govoreč: „Prva moja prošnja je bila na Dunaji dobiti stolico nemškega slovstva, a niso mi je dali, ker je na njej uže sedel nekdo drug (Popovič), ki je Linnéja bolj poznal nego Hallerja in Hagedorna, ter uže trikrat v učilnici javno modroval, ali je „c” prava nemška črka ali ne, pa tega vprašanja še vendar ni rešil.“ Popovič je nabiral gobe in živel ob svojem. Gospoda mu ni v olajšek ponudila niti kosec kruha, dasi je njegovo delo obetalo veliko koristi. Namerjal je namreč opisati vso okolico vsakega goboplodnega kota in po širokem svetu razglasiti zlasti tista mesta, koder so rastle najimenitniše gobe. Tem čudnim mislim, čudnega moža so se posmehovali in rekali, da se je poglivaril, ter mu oponašali zakaj si ne poišče dostojnejše službe,

Str.: 123_03

katero bi zlahka opravljal, samó da bi hotel. Toda možje in prijatelji, ki so ga poznali, ga niso sodili tako. On sam govori o tem v knjigi „Untersuchungen vom Meere“ 384 tako: „Veselja k prirodoznanstvu je povsod premalo, a ne dá se tajiti, da so to žalostni posledki jadno osnovanih šol. 'Ignoti nulla cupido.'‌314 314 LAT Prevod: Neznanih stvari si ne želimo. Vseh 13 let, kar sem hodil v šolo, nisem nikdar slišal imena 'historia naturalis'. Lahko bi uže bil ’magister liberalium atium et philosopgiae’ ali ’doctor theologiae’ ne vedoč, da imamo na svetu znanstvo, ki nas uči spoznavati rastline, živali, kamenje in rude. Besedo ’botanika’ sem prvič slišal v tridesetem letu od nekega zdravnika. Ker med svojim delom nikakor nisem mogel upati na tujo pomoč ter me je bližnje potovanje vedno opominjalo naj si prihranim nekoliko denarja in naj ga ne trosim nepotrebno, zato si nisem utrpel najeti nosača. V gozde sem hodil sam z oprtnim košem na hrbti in ga domov nosil gob do vrha polnega. Ljudje so se čudili in kadar sem mimo šel, so tekali iz hiš gledaje za menoj, dokler jim nisem izginil izpred oči. Ali potrebneje se mi zdi govoriti o drugih neprilikah in težavah, ki so me ovirale med opisovanjem avstrijskih gob. Bival sem pri samogoltnih, neumnih, zlovoljnih in osornih ljudeh. Treba je bilo drage novce plačevati za revno stanovanje, za smrdljivo meso in star, plesniv kruh, česar nikakor niso smeli dajati na mizo ljudém v svoji krčmi. A vrhu tega so se delali, kakor bi jaz od njih imel Bog ve kaj dobrega in ljubega. Moja izba je bila podzemeljski brlog, kamor so skozi razbito steklo temnih oken k meni lazile zelene drevesne žabice, krastače, belouške in druge kače. Drevesnim žabicam se je svetloba moje lampe zdela posebno lepa. Kadar sem pisal, so mi priskakale na roko in potem šle na svečnjak ter ondi po vse ure sedele, z očmi pomežikovale, luči gledale v zubelj ter se igrale, napihujoč bela grla. Mnogo ljubše so mi od stonog, lazečih po mizi in stenah. A po moji postelji je gomzelo vse polno drugih živalic. Po podnicah je rastla neka drugačna, redka goba, ki se latinski imenuje agaricus. Mislil sem, da ta goba morda še nikoli ni bila opisana. Zavonjala je po vsi izbi, smrdela pa ravno ni. Vendar je bila neprijetna zavoljo premočnega vonja, kateremu nisem zlepa mogel najti razloga. Zatorej pokličem dva svojih sosedov, ki sta bivala v izbah poleg moje: prvi je bil tkalec, drugi nekdánj črevljar, a tedaj uže ni šival ker so mu bili vse prodali. Nju poprašam, od kod li ta duh že nekoliko dni? Takoj zavpijeta ob enem: ’Taka goba je to! Zdolaj raste ob zidu na tleh.’ Naglo sta jo našla in pripovedovala, da je te gobe po obližju vse polno, zlasti po izbah, ki so pri tleh in vlažne. Svoji temnici mi je biti hvaležnemu, da sem to našel in moje ni bilo brez nobene koristi. Pa še nekaj sem zasledil v rečenem brlogu:

Str.: 123_04

po plečih tistih knjig, katerih še nisem bil spravil v zaboje, po črevljih in po starih gobah so se rodile štiri vrste plesni. Mahoma sem razumel, da je plesen prava rastlina, ki ima seme itd. Bilo je mnogo različne plesni ter vsako vrsto sem jaz imenoval po svoje, misleč, Bog zna, kaj sem novega iztaknil! Ko sem pa v Reznu razložil svoje knjige, se mi je pokazalo, da so me drugi tudi v tem že prehiteli.“

Zapustivši l. 1747 Kremsmünster, je odšel Popovič v Rezno in namerjal naglo iti dalje. Ker so ga rezenski in niremberški učenjaki posebno prijazno sprejeli, sklene pomuditi se nekaj časa. Tako so minila tri leta. Tam se je neprenehoma bavil z rastlinstvom bavarskim, vendar ni zanemaril jezikoslovja in zgodovine. V Reznu je začel tudi pisati knjige in stopil je tako mej učenjake. Objavil je raznovrstne razprave v X. delu rezenskih „Wöchentl.. Gelehrte Nachrichten“‌315 315 „Tedenska znanstvena poročila“ in tam je tudi izšlo prvih devet pol njegove knjige, „Erstes Probestück vermischter Untersuchungen“,‌316 316 „Prvi poizkus različnih razizkav“ Regensburg 1749. Ta knjiga izreka sodbo o Roschmannovi knjigi „Veldidena“.‌317 317 Roschmann, Anton (1694 - 1760),avstrijski bibliotekar in zgodovinar. Veldidena urbis antiquissima Augusti Colonia et totius Rhoetiae princip. – 1744. O tem delu, ki je izšlo brez pisateljevega imena, pripoveduje sam v spisu „Untersuchungen vom Meere“ 36: „Da spis ni cel, tega je kriv neki razlog, kateri nikomur ne more biti zanimiv. Ob tej priliki javno prosim gosp. licent. Roschmanna, pisatelja zgoraj omenjene Veldidene, naj še nekaj časa počaka, dokler ne pridem v Lipsk. Takisto prosim tudi vse druge radovedne gospode učenjake v Insbruku, ki so se doslej zastonj trudili, da bi moja knjiga prišla poprej na dan. Tega pričujočega spisa nisem mogel prijaviti tam, kjer je bil zdelan, ni tedaj, kadar je bil odmerjen priti med ljudi. Pa kaj pomaga tožba? Zatorej hočem molčati. Naj mi g. Roschmann veruje, da je njemu zastonj bil ves trud ugeniti pisatelja, ki je pretresal njegovo delo. Jaz nisem rojenja iz Avgsburgške zemlje, niti sem tiste vere, ki ima svoje ime od tega mesta. Moja domovina mi prepoveduje držati se te vere zakónov, zatorej ne morem biti avgsburške občine pošten občan, a kako li naj bom nje učitelj. Isto vero imam, katera v g. Roschmanna domovini vlada. Neduhovnik sem, kakor on. Oba sva pokorna istej premilostivej gospe, samo ta razloček je med nama, da on živi v obili časti in službi ter da zatorej nahaja svojim delom večno novčno podporo, kakor jaz. Kajti moje sreče nit je neka samoglava ženska tako umetno zamotala, da sem še vselej dozdaj odšel s praznima rokama navzlic vsem ponižnim, če tudi le malim prošnjam. Neka ženska pravim, katera stoji časi na opotočni krogli, časi na kolesu, z obema rokama na sapo držèč razpeto jadro. Ker pa ne morem z Vergilom vsklikniti: ’O Meliboee, deus nobis haec otia fecit!’,‌318 318 LAT Prevod: O, Meliboj, bog nama je dal ta prosti čas! (Vergilij, Bucolica 1.6) zategadelj, sem take sreče mnogo let zastonj iskaje po štajerski in avstrijski zemlji, okoli visokih in bogatih gospodov - zdaj samosvoj mecéna. Moji rezenski prijatelji vedó, kako sem to naredil. Gosp.

Str.: 123_05

Roschmannu napósled odkrito pripovedujem, da me ni nihče spodbudil ometati mu mnenje. Jaz ne poznam ni njega ni njegovih prijateljev ni drugih ljudi v Inspruku, kar jih je drugače mislečih kakor on. Ko sem v začetku zadnje spomladi slučajno dobil njegovo delo „de Veldidena“ in sem je prebral, našel sem mršave razloge v nje mislih ter zapazil hkratu, kako se gosp. pisatelj vendar le raduje in šepiri. Samo tó me je vzpodbudilo, da sem se poprijel spisa, v katerem se takó navdušeno borim za resnico, kakor on za svojo domovino. Roschmann tako hrepeni videti moje opomnje o Veldideni natisnjene, da mi obeta in ponuja tudi papir, na katerem bi njih zadnja polovica prišla na svetlobo, zakaj slišal je morda, da mi je delo ustavilo samo to, ker ni bilo papirja. Njega ponudbo sprejemljem rad, zlasti če ga v to vodijo taki razlogi, kakoršni mnogokrat spodbujajo dobrotljive pospeševavce učenih knig le zató, ker žele pridobiti si s tem ime Mecena. Bodi si ta ali drugi primer, kateri poprej ali pozneje prinese med ljudi moje malo raziskovanje o dozdévnem retskem glavnem mestu Veldideni, jaz samo želim, da bi g. Roschmann bil zadovoljen kadar pride vsa knjiga na dan in da se ne bi kesal, da je zapoznelega konca želel tako hrepeneče.“

Zdaj so Popoviča vabili v Benetke za tajnika avstrijskega poslanstva, toda te službe ni hotel, ampak je odšel v Lipsk. V tem času je zopet brez pisateljevega imena prišla na svetlo njegova že večkrat imenovana knjiga „Untersuchungen vom Meere“. Sprožilo jo je delo nemškega profesorja Schwarza „de Columnis Herculis“.‌319 319 Schwarz, Christian Gottlieb (1675–1751), zgodovinar, filolog in filozof. To Popovičevo delo so zeló hvalile vse tedanje znanstvene novine. Kopitar pravi, da se v nji druži Adelungova jezikoslovna učenost z Lessingovo živahnostjo in duševnim obzorjem. Popovič je bil tudi v Lipsku tako gostoljubno sprejet kakor prej v Reznu. Profesor Kappe mu je dal stanovanje in obed, v hiši dvornega svetnika Menkeja pa je pisal svoje recenzije v Acta eruditorum. Sosebno rad se je shajal z nemškim pesnikom Gellertom.‌320 320 Christian Fürchtegott Gellert (1715–1769), nemški književnik, profesor sveučilišča v Leipzigu. Pisal je epistole, didaktičke pesmi, basni, pastorale in komedije. V Lipsku ni dolgo ostal, ker so mu ponujali dve službi: prvo v Monakovem, da bi uredoval tednik, ki je nedavno začel izhajati, imenovan „Auserlesene historische alte und neue Nachrichten von bayerischen Staatsmerkwürdigkeiten“;‌321 321 „Izbrane zgodovinske stare in nove novice o bavarskih državnih posebnostih“. drugo pa na dunaju, da bi šel za javnega učitelja nemškega jezika na vseučilišče in na savojsko viteško akademijo (Teresianum). Najbolj ga je vabil dunajski nadškof grof Trautson. Popovič ga je poslušal in začel leta 1573 učiti na Dunaju.

Že v Lipsku se je resno uprl Gottschedovemu‌322 322 Johann Christoph Gottsched (1700–1766), nemški pisatelj, dramaturg in literarni teoretik. dtv lexikon Band 8. 1967. jezikoznanskemu nauku in zato je imel mnogo bojev z gottschedovci, katerim se najgrše laži niso zdele pregrde kadar so ga napadali in opravljali. Popovič bi se v ti bedi ne bil

Str.: 123_06

obdržal, da se niso našli možje, ki so ga zagovarjali in v brezupnosti hrabrili in mu dajali trdno zaslombo. Vlada mu je namreč naročila spisati gorenjenemško slovnico, ki je res prišla na svetlo in se imenovala: „Die nothwendigsten Anfangsgründe der teutschen Sprachkunst zum Gebrauche der öst. Schulen ausgefertigt“‌323 323 Prevod: „Najpotrebnejši osnovni temelji nemške jezikovne umetnosti, spisani za rabo v avstrijskih šolah (Wien 1754). Komaj je bilo izšlo prvih enajst pol, že so ga jeli protivni Gottschedovci srdito smešiti in se mu rogati po raznih brošurah. Vendar so njegovo delo priznale pravične slovstvene novine in tudi znanstvena društva, od katerih je dobival tudi častne diplome, kar ga je veselilo in spodbudilo pričeto slovnico nadaljevati. Še dokler je bila v delu, je dajal ob kratkem izpisovati iz nje vse važnejše stvari in na konci tega izpisa je s posebno krepkimi besedami zavračal mrzke naskoke protivnikov. Kopitar pravi o tej knjigi naravnost, da Gottsched, tedanji Aristarch v Lipsku, stoji v svoji slovnici poleg nje kakor osiromašen možicelj (macht eine armselige figur).‌324 324 Prevod: (predstavlja bedno figuro)

Popoviča je uvrstiti tudi med najduhovitejše in najbistroumnejše prirodoslovce svojega časa. Posebno rastline je poznal kakor nobeden njega vrstnikov, niti ne sam veliki Linné,‌325 325 Carl Nilsson Linnæus, (Karl von Linné) (1707–1778), švedski naravoslovec, z binominalno nomenklaturo je vzpostavil moderno botanično in zoološko taksonomijo. ki Popoviču nikakor ni ugajal. Svojih misli o tem Popovič ni zakrival, ampak objavil jih je v knjigi „Untersuchungen vom Meere“ 351 d., kjer obširno in neovržno dokazuje: 1. Da je Linnéjev nauk o rastlinah z večine brez koristi; 2. Da je očitno škodljiv, ker zapeljivo mami in spodbija sam sebe; 3. Da je tacih zmot krivo to, ker so njegovega uka načela svojeglava, sama sebe ometajoča ter osnovana po slabem okusu; 4. Da je Linné zakonodavec samo drugim, sebe pa osvobaja svojih zakonov kakor kacega kneza ali kralja.

Nemilo se zdi, če pomislimo, da Linnéja še zdaj obseva nesmrtna slava, Popoviča pa navadni ljudje nikjer ne imenujejo med prirodoslovci. Umevno je to vsled tega, ker je Linné ustvaril nov sistem, Popovič pa je samo teh sistemov nedovršenost grajal ter zastonj iskal prilike sestaviti svoje znanje v celoto učenega dela.

Med nemškimi jeziki je tega učenjaka mikalo zlasti avstrijsko in štajersko narečje. Poleg Popovičevih natisnjenih knjig, v katerih se on bavi ali s samim jezikoslovstvom ali ga vpleta med različne uke, nam zgodovina razen rokopisnih ostalin imenuje tudi njegov avstrijski idijotikon, ki ga hrani dunajska dvorna knjižnica, kateri žalibog še ni izdan. Koliko bi bil še spisal, da ga ni tako trla teža življenja! Nikdar mu ni šlo tako, kakor je želel. Kadar je vtegnil delati, ni bilo telesne potrebščine, kadar je pa imel, česar je potreboval, mu je zmanjkalo vsled službe časa. On sam piše o tem v U. v. M.

Str.: 123_07

295 o priliki, ko omenja zbirke avstrijskih besed nekega nemškega profesorja, Joh. Heumanna v Altdorfu. Popovič vzdihuje tako: „Gotovo bi me gospod profesor Heumann ne bil prehitel v nabiranju avstrijskih besed, ker bi moje delo bilo podobnejše glosarju nego li slovarju, le da bi mi bil kdo dal samo toliko pospešila, kolikor se ga daje nepreštetim zaplečevavcem (Tischnarren) po teh deželah, o katerih sem hotel pisati. Uže mnogo let je tega kar sem spoznal jezikoslovno korist, katero bi dobila vsa nemška zemlja od štajerskega in avstrijskega slovnika. Izrekel sem bil, da svoje male možnosti pretehtavši čutim v sebi dovolj moči zvršiti delo te vrste. Gottsched je to zvedel po nekem velikem gospodu, mojem blagovoljnem podporniku ter mislil, da hočem pisati nemško slovnico. Zato me je v svojem odpisu ukazal resno posvariti, naj bi se ne poprijemal praznega posla, ker je že davno z veliko pridnostjo končano vse, kar jaz mislim še le začeti. Le naj pazim, da se pred učenim svetom ne osmešim, kakor se je dunajski gospod A.-Sperger in gospod M. Ks. Légnici, katerima je njiju domače narečje bilo v toliko zapreko, da nista mogla nič spretnega spisati v visoki nemščini. Ako so bili učenjaki željni že poprej zvedeti te moje misli v svojstvu gornjezemskih jezikov nemških in o drugih enakih stvareh, katere bi jim bile morda pomogle raziskovati še dalje, bodi jim o tej priliki povedano kdo je kriv, da ni tega nič prišlo na svetlo. Poprej sem bil še boječ, zdaj smo pa učakali srečno dobo, v kteri gospod Gottsched javno izreka sam svoje napačne misli, ki so ga še pred devetimi leti motile, kar se dostaje gorenjih nemških jezikov.“ To izjavo beremo na predzadnji in zadnji strani predgovora v prvem natisku njegove knjige: „Grundlegung einer deutschen Sprachkunst“.‌326 326 Prevod: „Postavljanje osnov nemški govorni umetnosti“ „Vse to me hrabri nemško pisati, če tudi sem se porodil na skrajnem južnem koncu nemške zemlje med Alpami, katere gospod Gottsched sovraži, kar more. Pa čisto se mi je izpovedati in reči, da mi ni samó njegovo odvračanje branilo delati, ampak da je bila tudi še druga zapreka. Manjkalo mi je neke zelo potrebne stvari, ki se imenuje hrana. Nikjer je ni bilo najti, četudi sem iskal malo pomoči samó dveh lét. Mnogim bogatim in mogočnim gospodom sem zastonj pripovedoval kaj namerjam ter se tudi ponujal v drugačne jako potrebne pôsle, n. p. lekarnicam dajati pravih zelišč in pravih korenin. Povsod je bil enak izgovor, povsod so mi veleli, ako hočem kruha, naj se primem take službe, ki je že ustanovljena, ker nihče ne more postavljati novega redú samo zavoljo mene, po lekarnicah pa, da ostani vse tako kakor je bilo dozdaj prav. Nespametno se je zdelo vsem dve leti rediti človeka, kateri

Str.: 123_08

bi ne bil niti za glumača med obedom, ni otrokom za učitelja, niti za pisarja, niti za kakšno drugačno rabo navadne vrste. Zato je bilo treba tudi to delo (slovar) pahniti od sebe, kakor sem tudi obilo drugih, deželi še koristnejših. Sam ob svojem nisem ničesar mogel, lakote umreti pa nisem hotel. Prisiljen sem bil naposled vendar poslušati glas, ki mi je že dolgo zvenčal po ušesih: 'Heu – fuge terras, fuge litus avarum!'“‌327 327 LAT Prevod: Beži pred kruto deželo, beži pred skopo obalo! (Vergilij, Eneida 3.44)

Razmerje našega Popoviča nasproti svojemu sovražniku Gottschedu še ni docela pojasnjeno, tudi še niso ocenjeni njegovi nemški jezikoslovni spisi, neizdan celo avstrijski idijotikon. Da pa je mož vedel prav prikrojati nove besede, kaže beseda Sternwarte, ki jo je Nemcem naredil on in je dandanes povsod sprejeta, vtem ko se je prejšnja tujka observatorium pozabila.

O svoji bridki usodi toži Popovič tudi na 37. strani svoje knjige „Unt. vom Meere“, pišoč o ti knjigi sami: „Ker ni pričujoča knjiga dosegla sreče, da bi našla založnika, če tudi me je sram povedati, kako malo denarja sem zahteval za svoje delo, in ker vsled tega bolé vsi stroški mene samega, zato se moram braniti pretečih zvijač tistih ljudi, kateri se današnji čas vedo nasproti učenjakom tako kakor gospodje nad njimi. Ravno ti ljudje me silijo, da izpovem tole: Ko sem v neki knjigotržnici pripovedoval, da sem prisiljen sám založiti svojo knjigo, se mi je odgovorilo, da je to brezumno in da ne bo drugači, kakor da bom imel škodo, ker niti polovice stroškov ne dobim povrnjenih. Vse to mi je nekdo trdil tako gotovo, da se je ta moj prijatelj drznil prositi me, naj pridem za pol leta zopet k njemu in da mu bom moral reči, kako resnično je on preokoval. Na to nisem hotel nikakor pristati, ampak samo rekel sem, da mislim nekoliko izvodov razposlati po najslavnejših krajih, kjer se izdajajo napovedi učenih knjig, proseč, naj bi vredniki teh knjižnih oznanil ob kratkem razglasili vsebino mojega spisa ter dostavili, kdo in kje ga ima na prodajo. Krohotaje se mi je odgovorilo: ’O minuli so časi, ko so recenzije še imele nekaj veljave! Knjigotržnikovo sodbo zdaj svet bolj čisla kakor kakršnokoli recenzijo. Danes namreč mislijo vsi kupci, da pisatelji o svojih knjigah sami zdelujejo sodbe, hvaleč svojo robo, koliker najbolj morejo.’ Gotovo se knjigotržnikom ne oponaša po krivici tisto prepovedano dejanje, s katerim, kakor mi je povedal njih rečeni tovariš, skušajo na vse kriplje napadati in zatirati zlasti take knjige, katere so pisatelji založili sami, dasi večkrat le zato, ker bi jih drugači ne mogli spraviti v svet. Vsakdanje skušnje uče, da je to gola resnica, ki jo potrjuje sto in sto dogodkov.

Str.: 123_09

Toda rad prepuščam drugim trud in delo, da oznanjajo tem gospodom pravico in jih preobračajo. Govoriti hočem le o tem, kar meri bolj samo name in opominjam, ako bi si kdo to mojo knjigo želel kupiti in bi slišal, da je to sodrga brez vrednosti, in da je ne prodajajo tam, kjer je napovedana po javnem oznanilu, naj tega ne veruje! Moje knjige kupca prosim, naj o nje veljavi popraša učenega človeka, ki jo je videl ter nekoliko tudi prebral. Tak mož mu laže razbistri, ima li kaj cene ali ne, in njemu gre bolj vera kakor komu drugemu, ki se je navadil samo pisati in lepo črtati velike, debele številke. Če pa kdo poreče, da je nimajo na pródajo tam, kjer je napovedana, bodi vsak brez skrbi, da tako more govoriti samo kak lažnivec ali njegov podkurjen pospeševavec.“

V predgovoru k prvemu razdelku te knjige (na 3. str.) brani Popovič sam sebe, zakaj je vsebina te knjige tako šarasta in raznolična, baveča se zdaj z morjem, zdaj z gorami, zdaj z raslinami, zdaj z gobami, zdaj z jezikoznanstvom itd. in nam pripoveduje, da se je mnogim učenjakom zdela taka pisava prijetnejša od tiste, katera priklepa človeku dušo vedno k eni stvari. „Kakor tudi potnikovemu očesu, kadar z mnogih krajev ogleduje mnogolično položene poljane, ki se menjavajo tod z rekami, drugod s potoki ali jezeri, tod zopet z gozdi in brdi, z gorami in dolinami ugaja mnogo bolj, kakor hoja po taki deželi, ki je vedno in povsod enaka.“

Tretje veče slovniško delo Popovičevo o nemškem jeziku je „Versuch einer Vereinigung der Mundarten von Teutschland. Wien 1780“.‌328 328 Prevod: „Poizkus združitve nemških jezikovnih oblik, Dunaj 1780“. Kakor druga, kaže tudi ta obilo bistroumja, obilo učenosti in ima še dandanes nekako ceno. Popovič je prvi opominjal učenjake, da treba knjižno nemščino dopolnjevati iz tega in onega narečja, izmed katerih je seveda priporočal zlasti tiste, ki jih je najbolj poznal, štajersko in avstrijsko. „Narečju, katero je v navadi po Štajerskem in Avstrijskem in po vseh górenjih krajih nemške zemlje, ni posnelo knjižno likanje samorodnega svojstva. Zató živi tam še dosti besed, ki se zdé ušesu kakor da so keltske, anglosaške, gotske in alemanske, pa visoka nemščina jim je s premnogim lepotičenjem in gizdanjem nateknila na lice nov korelek, da jih ne more nihče več razpoznati. Večina glagolov ima v prostega naroda ustih še ’a’ na konci, kakor v škandinavskem in zdanjem švedskem narečju. Tudi pravi avstrijski in štajerski jezik je lep če mu odpahneš smešno spakovanje, navadno po pisarnicah in če veš nepokvarjeno starino ločiti od nove sirovine in dobre besede dobro pisati, če sploh znaš jezik primerno študirati. Gospodje Gottschedovci, ki so od svojega učitelja pobrali navado, da na vsako stvar gledajo z naočniki prezirljivega roganja, gotovo s tega ne bodo imeli druzega veselja kakor

Str.: 123_10

zasmehovanje in obrekovanje. Tako pa ne mislijo vsi učenjaki.“ (Unt. v. Meere 319).

Popovičevi spisi so bili dolgo edini zaklad avstrijskega narečja, dokler ni izdal Höffer, kremsmünsterski‌329 329 P. Matthias Höfer von Kremsmünster: jezikoslovec. „Etymologisches Wörterbuch der in Oberdeutschland vorzüglich aber in Österreich üblichen Mundart.....“ Etymološki slovar zgornjenemške, posebno pa na Avstrijskem običajne govorice. benediktinec, svojega dela l. 1815 „Etym. Wört. Der in Oberdeutschland, vorzüglich aber in Oesterr. üblich Mundart„ za katero je rabil tudi več knjig Popovičevih. Popovičevo znanje nemščine pa kaže zlasti tudi njegova glavna knjiga Unt. vom Meere, kjer govori od str. 286 dalje o glasovih in naglasu nemškega jezika.

Popovič je imel tudi znanje z nirenberškim „Kozmografičnim društvom“, katero je l. 1746 ustanovil profesor Franz. Ta je želel našega učenega rojaka privabiti v popravljanje zemljepisnih imen, ker je znal mnogo jezikov in zlasti slovanski. O tem govori Popovič v predgovoru k drugemu razdelku svojega spisa Unt. v. Meere na XV. str. k družabnikom kozmografične družbe tako: „Ker sem začel govoriti o koristi raznih jezikov, se mi zdi treba povedati, kako zelo me veseli, da tudi vi tako mislite kakor jaz. Svétovali ste namreč tudi vi s pomočjo zdanjih jezikov popraviti zemljepisje. Gospôda moja, zdi se vam in meni tudi, da so pogrešno zapisana in časi grdo popačena malo dane vsa imena po zemljevidih, zlasti če niso sprejeta iz ust samih stanovnikov te ali one dežele, ali ako se narod ni naučil prav izrekati imen od ljudi, ki prebivajo tam, kjer je ta ali druga beseda navadna. Zato mi je zelo po godi, da opominjate svoje družabnike, naj si mej seboj razdelé ta posel po raznih jezikih: Italija pošlji opomnje o italijanski zemlji ter popravi imena na zemljevidu teh krajev. Španec, Anglež in Šved stori tudi tako, vsak na svojem zemljevidu itd. Kar se tiče slovanščine (slavonische Sprache) treba priznati gospodje, da ste že zdaj na pravem potu, po katerem se da popraviti obilen kos zemljepisja, samo če se boste tudi poslej vedno hoteli ozirati na ta jezik. Na današnji dan se po največem prostoru Evrope govori slovanski (slavisch) in slovenski (wendisch), toda zemljevidi malo ne vseh teh širnih dežel so najbolj popačeni, ker je tod ljudem mnogo več do vojske kakor do opisovanja svoje domovine ali do raznih lepih znanosti. Tu imajo zemljepisci in prirodoslovci, rekel bi nov svet pred seboj. Le popišejo naj ga in gotovo dobe priliko iztrebiti obilo starih, do tega časa ne odpravljenih pomot, in zaslediti jim bode mnogo novih stvari sebi na preveliko slavo. Tožite, da vam je prezgodaj umrl d. Hey, ki je razumel slovanske jezike (slavonische Sprachen) in bil tudi nekaj spretnosti pokazal, da je teh dežel imena znal rés pisati kakor je spodobno. Prav ste storili, da o pravem času gledate, kako bi ga nadomestili s kom drugim. Dobro mi dé, da sami od sebe meni ponujate posel, ki ga je prej imel d. Hey, in nikakor se ne morem braniti opravila, ki mi bo na čast. Samo to želim, da bi tako vtegnil in imel toliko prilike, kolikor imam hrepenenja, lepo se rešiti tega dela. Večkrat sem pravil prijateljem in zdaj tudi javno

Str.: 123_11

izjavljam, da bi se ta korist – potovanje po južnih slovanskih deželah – zdela mi taka in tolika sreča, kolikoršne bi mi ne mogla dajati najboljša služba v katerem koli velikem mestu, ako bi namreč kak imovit gospod vsako leto za mojo in mojega pomagača hrano ponudil samo toliko, da bi smel ob tem nekaj let hoditi, kakor bi sam hotel, po tistem delu Evrope, ki sega od Avstrije do Črnega morja na eno stran, do Jadranskega zaliva na drugo stran. Da bi pa mogel bolje razumeti narečja vseh jezikov, kar bi jih srečal na poti, bi se poprej moral naučiti arbščine, katere neznanje mi je bilo dozdaj vedno v oviro, kadarkoli sem iskal te ali druge besede izvir. Z dobrim vodilom in s hebrejsko pomočjo bi se hotel v polovici leta naučiti, kolikor bi potreboval v svoje namere, ker je tudi meni kakor vsakemu Slovencu (Wenden) in Slovanu (Slaven) jako lehko naglo razumeti tujih narodov govorico. Potem bi se spustil v rečene dežele, zlasti pazeč na slovanska narečja, kolikor jih govoré po tih krajih. Zató pa vendar ne bi pozabil raziskovati rimskih, grških in slovanskih starin, niti ne bi oči odvrnil od rastlin, živali in drugih prirodoslovnih stvari. Zaradi slovanskega jezika bi se bilo dalje muditi v Bosni, ker se tam po sodbi vseh slovanskih in slovenskih jezikoznancev ter tudi po mojem mnenju govori najčistejše, najlepše in najblagoglasnejše narečje izmed vsakega slovanskega in slovenskega, bolgarsko pa je najgrobejše. Med prebivanjem v Bosni bi se nabrala čisto nova „flora moesiaca“ na radost vsem, kateri ljubijo rastlinstvo, kar ga je najti zunaj nemških dežel. V njej bi se pokazalo dovolj imen takih zelišč, ki rastejo po gorskih deželah, kakor je Italija, katera ima v svojem spodnjem konci toliko severne širjave kolikor Bosna.“

Kar govori tukaj Popovič o potovanju po južnih deželah, to so v nekem Kopitarjevem spisu ponatisnile tudi „Annalen für Literatur und Kunst“ 1811 (III. 1871). Tam pretresa Kopitar Hacquetovo‌330 330 Balthasar Hacquet (aké), francoski, kirurg, naravoslovec in etnolog, (1739 ali 1740–1815). Leta 1766 je sprejel službo rudniškega zdravnika in kirurga v Idriji, kamor ga je pritegnilo zlasti Scopolijevo delo. Hitro se je naučil slovenščine in spoznal tudi njena narečja. V Idriji, kjer se je posvetil zdravljenju zastrupitev z živim srebrom in preventivi, je ostal do leta 1787. Nato je deloval v Ljubljani kot predavatelj. Med leti 1771 do 1780 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe v kateri je od 1785 do 1787 predaval kmetijsko in rokodelsko kemijo. Leta 1773 je postal učitelj anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju ter babiški šoli. Za naravoslovje je njegovo najbolj pomembno delo Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Thiel der benachtbarten Länder I–IV (Leipzig 1778, 1781, 1784, 1789), knjiga je napisana v nemščini s slovenskim posvetilom. knjigo „Abbildung und Beschreibung der südwest und östlichen Wenden, Illyrier und Slaven, Lpz 1801“.‌331 331 Prevod: „Upodobitev in opis jugozahodnih in vzhodnih Slovenov, Ilirov in Slovanov, Leipzig 1801“. Tam je Kopitar pikro opomnil: „To je pred več kakor 50 leti bila lepa želja tedanjega največjega učenjaka vse Avstrije, vrlega jezikoslovca in prirodoznanca J. Ž. V. Popoviča, Slovenca štajerskega.“

Velika nesreča za učeni svet je, da tedaj ni bilo v Avstriji nikogar, komur bi se bilo vredno zdelo dajanje po 500–800 g. na leto, pospeševati kakih pet let takega moža podjetje in da ga je „eden izmed najrazumnejših avstrijskih gospodov plemenite krvi“, s katerim se je bil seznanil Popovič, pregovoril in odvrnil od službe pri avstrijskem poslanstvu v Carigradu, kamor si je želel z rečenega namena ter je to službo malone že imel v rokah, a to je bil imenovani bogataj razdrl zategadelj, da bi tako učenega moža pridobil za učitelja nedoletnemu detétu, kateremu je bil varih. Zatorej nam je žal, da ne moremo reči, da je to zamudo 30 let pozneje popolnoma nadomestil prof. Hacquet, ki so ga bili obogatili bolniki ter je o počitnicah o svojih stroških obhodil en kos „Popovičeve“ (obljubljene) dežele.

Str.: 124

Str.: 126

Videli‌335 335 Tu se v rokopisu ponovno začnejo šteti strani, in sicer s številko 126. smo, da je bil Popovič zelo bistroumen, posebno sposoben in proti času, v katerem je živel, neizmerno učen ter dobro podkovan v slovanskih in in germanskih jezikih. Njegove zasluge za nemško jezikoznanstvo hvalijo še zdaj nekateri nemški književniki. Koberstein‌336 336 Karl August Koberstein (1797–1870), nemški literarni zgodovinar. v slovstv. zgodovini III. 185 pravi: „Komaj je prišla na svetlo Gottschedova knjiga ’Grundlegung einer deutschen Sprachkunst’, takoj so se mu od drugod oglašali novi protivniki. Precej mehak zopernik mu je bil najprej Haller, mnogo ostrejši pa Popovič v svojem spisu ’Untersuchungen vom Meere’, v katerem se spotika ob Gottschedovo nespretnost. Še bolj resno se je Popovič uprl Gottschedovemu slovniškemu sistemu v knjigi ’Die nothwendigsten Anfangsgründe der teutschen Sprachkunst’. Deset let pozneje pa sta bila Gottschedu najpogubnejša Heinze in Lessing. Manj srečen je bil Popovič v izvršitvi svojih namenov in črtezev gledé slovanskih jezikov, česar so največ krivi njegovi vrstniki, ki ga niso razumeli, pomankljivost, v kateri je zmirom živel in pa slovstvena osamljenost, ki je bila posledek onih. Poginil je kakor zeleno drevo, polno najlepšega cvetja, po pekočem suhem poletju brez sadu. Njegove ’Untersuchungen vom Meere’, ki imajo v sebi semtertja tudi kaj jezikoslovnega, slovističnega, odpirajo okno globokim pogledom v njegove namene in želje.“

V spričalo tega, kako se je bavil z jezikom, naj povem iz Untersuchungen vom Meere, kar pripoveduje n. str. 330 o ribi, ki se zove nemški Hausen (bĕlúga). Tam beremo: „Niti Dictionnaire dex Trevonx nima imena tej ribi, niti ga nisem ustno izvedel od Francozov, katere s takim popraševanjem rad pobijam kadar se bahajo z bogastvom svojega jezika. Časi jih tudi naganjam, naj mi naštejejo imena vseh raznovrstnih gob, kolikor jih poznajo, pa nihče jih ne more našteti nad šest in še med temi sta dve, katerih sami ne znajo prav in vsi enako tolmačiti. Potem jim začnem jaz naštevati toliko nemških imen dotične rastline, da jim med poslušanjem uhaja potrpežljivost. Izprašujem jih tudi, kako se čisto francoski imenuje Meerrettich (hren) in kako Äsche (thymaleus, lipàn).

Str.: 127

Popovič je spisal:

1. Erstes Probestück vermischter Untersuchungen, Regensburg 1749. To je kakor že rećeno, kritika o licencijatu Antona Roschmanna spisu „De Veldidena urbis antiquissima Augusti Colonia et totius Rhoetiae principe“.‌337 337 Veldidena urbis antiquissima Augusti Colonia et totius Rhoetiae princip Razglašena je bila poprej v rezenskih novinah „Wochentliche gelehrte Nachrichten“, pozneje pa jo je hotel Popovič zopet vso na svitlo spraviti pomnoženo z mnogimi opomnjami ter dostaviti v drugem oddelku obširnejše, v dodatku pa najdaljše opomnje. Tiskana je bila ob njegovih stroških in izšlo je je samo devet pol. Popovič je dodal potem še dva lista, drugo, blizu polovica vsega dela pa je ostalo nenatisnjeno. V taki obliki knjiga ni mogla v knjigotrštvo. Zanimiva je nje zgodovina, kakor jo je spisal Popovič v pismu Büschingu:‌338 338 Anton Friedrich Büsching (1724 - 17923), nemški evangeličanski teolog in geograf. Dela: Die Neue Erdbeschreibung (11 zvezkov 1754 – 92), Magazin für Historiographie und Geographie (25 zvezkov 1767-93). dtv Lexikon Band 3, 1966. „An den vermischten Untersuchungen, welche ich beilege, bekommen Sie ein seltenes Stück, nicht wegen seines Inhaltes, sondern weil Sie der erste sind, der nach mir eines besitzt. Ich habe diese Bogen noch niemandem gezeigt, ungeachtet viele begierig geworden, sie zu sehen, weil ich ihrer in meinem Untersuchungen vom Meere gedacht habe. Sie werden geographica, antiquaria und viel Anderes (dahin mich mein Geschmack führet), darinnen antreffen. Ungefähr so würde eine gelehrte Zeitung aussehen (nur mit Beobachtungen aus der Natur und der Sprachen würde sie mehr bereichert sein), wenn ich an einem Orte lebte, wo ich eine schreiben dürfte. Hier macht der (flagellum Rei literariae) die Ausführung aller gelehrten Werke unmöglich. Diese vermischten Untersuchungen waren meine erste Arbeit, welche ich zum Drucke bestimmt hatte. Allein der Buchdrucker, ein bekannter liederlicher Tropf in Regensburg, von dem ich durch die Schönheit seiner schriften in sein Netz gelocket worden bin, hat sich um mich und diese Schrift überaus schlecht verdient gemacht. Er liess einen Cornuten daran setzen, der kein lateinisch Wort verstanden haben muss, und ob er gleich bei der Übergabe der Handschrift versicherte, dass er alle Bogen selbst lesen und die Druckfehler ausrotten wollte, die ich nicht so gut merken könnte als er, so hat doch der Lügner keine Zeile durchgesehen, sondern dafür alle Tage, die Gott vom Himmel gegeben, die Bierkanne zu Stadt im Hof fleissig besichtiget. Als 9 Bogen fertig waren, gab ich die ersten

Str.: 128

einem Gelehrtem zu lesen, der mir mit Erstaunen gleich etliche Stellen zeigte, welche durch die Druckfehler ganz verdunkelt waren. Ich hatte damals zur lesung der dudeleien der Setzer noch kein geübtes Auge und übergieng alles unrichtige, wenn es noch so toll lautete, als wenn es richtig da gestanden hätte. Wegen der vielen Druckfehler, da mein Geld zugleich ausgieng, der Buchdrucker aber ohnedies zum Papierkauf keines hatte, welches ich ihm vom Anfang an verschaffen musste, so blieb die übrige Hälfte ungedruckt, die auch ungefähr 9 Bogen ausgemacht hätte. Ich habe die ganze Auflage, ohne den Titulbogen, bei einem guten Freunde in Regensburg stehen lassen. Wenn der Pack durch das Wetter oder die Ratten nicht vernichtet ist (denn er steht auf einem verlassenen Thurm), so kann ich mit diesen 9 Bogen mehrere Gelehrte betreuen. Ist der Vorrath aber zu Schaden gegangen, so wird Ihr Exemplar noch seltener werden und vielleicht nur das dritte in der Welt sein. Der flegelhafte Mensch hat mich durch seine Liederlichkeit um ein Dutzend Ducaten geschnellt, die ich damals besser gebraucht hätte und davon ich ein Jahr länger in der gelehrten Musse hätte zubringen können. Mein Brief hat sich mit Klagen aufgefangen und endigt sich mit Klagen“‌339 339 Prevod: „Z Različnimi raziskavami, ki jih prilagam, ste dobili redek primerek, ne zaradi njegove vsebine, temveč ker ste za menoj prvi, ki tak primerek poseduje. Teh pol nisem še nikomur pokazal, ne glede na to koliko njih si tega želi ker sem jih v Raziskavah morja omenjal. V njih boste naleteli na geografijo, antikvariko in na mnogo drugega, kamor me je popeljal moj okus. Približno tako naj bi izgledala znanstvena revija (samo da še bolj obogatena z opazovanji narave in jeziki) če bi lahko živel na takem kraju, kjer bi jo lahko pisal. Tukaj (flagellum Rei literariae) onemogoča izvajanje slehernega znanstvenega dela. Te Različne raziskave so bile moje prvo delo, ki sem ga namenil za tisk. Na žalost si je tiskar, poznan, nemaren naivnež v Regensburgu, ki me je z lepoto svojih pisav zvabil v svojo mrežo, z menoj in tem tiskom napravil nadvse slabo uslugo. Pustil je, da se je za moje delo usedel nek nevednež, ki najbrž ni razumel niti besedice latinsko, je pa že ob predaji rokopisa zagotavljal, da bo vse pole sam prebral in vse morebitne napake, ki jih sam nisem mogel tako dobro opaziti kot on odstranil. Vendar lažnivec ni prebral niti vrstice, temveč je vse dni, ki jih je Bog dal z nebes, pridno obiskoval pivnico v mestnem dvoru. Ko je bilo 9 pol gotovih, sem prve dal v branje nekemu učenjaku, ki mi je začuden takoj pokazal nekatera mesta, ki so bila zaradi tiskarskih napak popolnoma nerazumljiva. Za branje neumnosti, ki jih počno stavci takrat še nisem imel izurjenega očesa, tako da sem spregledal vse nepravilnosti pa če so zvenele še tako blazno, kot da bi bilo vse pravilno na svojem mestu. Zaradi številnih tiskarskih napak in ker mi je istočasno pošel ves denar, tiskar pa ga ni imel niti za papir čeprav sem mu moral plačati za naprej, je ostala druga polovica, ki bi znašala tudi približno 9 pol nenatisnjena. Celotno naklado brez naslovne pole sem pustil pri nekem dobrem prijatelju v Regensburgu. Če paket zaradi vremena ali podgan ni uničen (saj se nahaja v nekem zapuščenem stolpu) bom s temi 9. polami lahko oskrbel več učenjakov. Če pa je zaloga uničena, bo vaš exemplar postal še bolj redek in morda celo samo tretji na celem svetu. Neotesanec me je zaradi svoje nemarnosti spravil ob ducat zlatnikov, ki bi jih takrat lahko bolje porabil saj, bi z njimi eno leto dalje lahko preživel z znanostjo. Tako kot se s potožbo moje pismo začenja, ga s potožbo tudi zaključujem. (slovenizen).

Drugo njegovo delo so že imenovane „Untersuchungen vom Meere“ iz l. 1750, kjer razpravlja Popovič teorijo morskih tokov, kakovost morskega dna in druga prašanja, hkrati pa vpleta mnogo drugih prirodoslovnih, antikvaričnih in jezikoslovnih stvari, o potrebi popolnitve slovenske abecede itd.

3. Pismo kosmografični družbi v Norimbergi: „Denen Hochedelgebohrnen, Hochedlen und Hochgelehrten Herren“,‌340 340 Prevod: „Visokorojenim, žlahtnim in visokošolanim gospodom“ postavil jo je kot predgovor na čelo II. delu svojih Untersuchungen von Meere 76 str.

4. Pismo „An Einige vornehme Gelehrten in Leipzig“‌341 341 Prevod: „Na nekatere imenitne učenjake v Leipzigu“ 24 str. vzprejeto v Untersuch. v. Meere na koncu knjige pred register.

5. „Programma de inveterato corrupti stili germanici malo“.‌342 342 LAT Prevod: Pregled ukoreninjenih napaka pokvarjenega nemškega izražanja. V ta spis, ki je po Büschingovem mnenju izvrsten, je zbral, kar je predaval na vseučilišču, 1754. Istega leta je izdal.

6. „Die nothwendigsten Anfangsgründe der teutschen Sprachkunst, zum Gebrauche der östereichischen Schulen ausgefertigt“;‌343 343 Prevod: „Najpotrebnejše osnove nemške besedne umetnosti, spisane za uporabo v avstrijskih šolah“. to je nemška slovnica spisana po nalogu vlade. L. 1760 je izdal „Entwurf

Str.: 129

einer Abhandlung von teutschen Briefen“,‌344 344 Prevod: „Osnutek razprave o nemških pismih“. v spisih društva „Pfälziesche ökonomische Gesellschaft“ je objavil „Abhandlung über den Mergel“, razpravo o laporju. Po njegovi smrti je professor Brink izpodbodel jezuita Ign. Lethmüllerja, da je na svetlo dal: „Versuch einer Vereinigung der Mundarten von Teutschland als eine Einleitung zu einem vollständigen Wörterbuche mit Bestimmungen der Wörter und betrechtlichen Beiträgen zur Naturgeschichte. Aus den hinterlassungen des berühmten Proffesors J. S. V. Popovitsch“‌345 345 Prevod: „Poizkus združitve nemških jezikovnih oblik kot uvod v popolni slovar, z določevanjem besed in mnogimi prispevki o naravoslovju. Iz zapuščine spisov slavnega profesorja J. Ž. V. Popoviča“ na Dunaju 1780. V rokopisu je zapustil Popovič: 1) „Excerpta ex Adami Bohorizh libro inscripto Arcticae horulae succisivae Witebergae 1584. Crisis“.‌346 346 LAT Prevod: Izvlečki iz knjige Adama Bohoriča z naslovom Arcticae horiulae succesivae (Sledeče zimske urice), v Wittenbergu 1584. Ocena. To je ocena bohoričeve slovnice. Tako se je menda glasil naslov te kritike. Pohlin, ki jo je hotel devati v nič, ga je zlovoljno in samovoljno pokvaril ter ga smešljivo nazval: „Excerpta ex futili libello, qui in Saxonia aliquot superialibus emitur, si occurat. Rara avis! sic inscripto Arcticae horulae succisiva etc. adami Wochorizh (!) Witebergae‌347 347 LAT Prevod: Izvlečki iz cenene knjižice, ki je na Saksonskem precej dražje na prodaj, če se pojavi. Redka ptica! Njen naslov je Arcticae horulae succesivae itd., Adama Wohorizha, Wittenberg, 1684. 1684. Pobirki iz plehke knjižice, katere se na Saksonskem zelo drago kupuje, ako jo je še dobiti, ker je redka ptica, ter se zove: Arcticae h. itd.“ Vidimo, kako prezirljivo govori Pohlin o Bohoričevi slovnici. Vzrok timu preziranju je Popovičeva kritika o slovnici Markovi. Pohlin se mu je hotel maščevati, češ da prebira in presoja stvar, ki ni presoje vredna in je hotel bravcem zakriti, da so že pred njim imeli Slovenci slovnice. V ta namen je popačil leto izdaje za 100 let in trdi, da je izdal Bohorič slovnico šele 1684. l. V Biblioth. Carn. Na drugem mestu pa jo je preložil celo v l. 1784, samo da bi sebe štel za prvega slovničarja. Iz predgovora citira sicer na zadnjem mestu Dedicatium directa … ipsis Calendi Januarii anno MDXXCIV, (1584) kar pa najbrž ni znal brati, sicer bi bil tudi to popravil.

2. rokopis je: „In grammaticam vindicam edendum, idest: Vinidarum seu Vindorum australium cogitata et praeparata“.‌348 348 LAT Prevod: Izdano v slovanski slovnici, to je premisleki in pripravki južnih Vindov ali Slovanov. Ta rokopis omenja tudi Pohlin, ki ga je imel v rokah in od katerega ga je dobil Vodnik.

3. „Specimen vocabularii Vindi-Carniolici“.‌349 349 LAT Prevod: Primerek slovensko-kranjskega besednjaka. To je slovenski slovar ali priprave zanj. Rokopis je nekdaj iz Pohlinovih rok

Str.: 130

dobil Vodnik, zdaj ga hrani ljublj. knjižnica. Ne vé se, če je cel ali je kaj izgubljeno. Omenja ga tudi Pohlin in Wurzbach.

4. „Universale glossarium, ad quod exiguntur voces, probaene sint corruptae“‌350 350 LAT Prevod: Splošni glosar, za katerega so besede dognane, pravilne ali pokvarjene. (Bibl. Carn. in Würzb.).

5. „Crisis über die Kraynerische Grammatik des P. Marcus Augustin. Discalceat“ … To je kritika Pohlinove slovnice. Na čelo spisa je postavil Popovič rek: „Nihil unquam egregii tentatur, cuius primus conatus culumniis non impetatur“ (Nikoli se ne pričenja nič izvrstnega, da ne bi te poskušnje napadali s podtikanjem.). Ta spis je bil Pohlinu zelo neprijeten in videli smo, kako se je Pohlin za to maščeval v Bibl. Carniolae.

6. Avstrijski idijotikon – hranjen sedaj v dvorni knjižnici na Dunaju.

7. „Symmicta de dialectis germanicis“. To so posamezni listi v trojih platnicah, ki obsegajo jezikoslovne zapiske o nemškem narečju raznih krajev in v dveh zadnih platnicah o nemškem pravopisu. To je nekdaj rabil Schmeller.

8. Dalje neko etimološko delo, katero je Popovič spisoval 40 let in ga pred smrtjo izročil znanemu bardu Sinedu ali Denisu.

9. Naposled botanski spisi in botanske zbirke. Te je Popovič pred smrtjo izročil dunajskemu botanskemu vrtu, ali tedanji nadzornik tega vrta Jaquin je dejal, da je vse bilo tako zeló zmeteno, da ni kazalo v nobeno rabo. Mnogo rokopisov je dal Popovič tudi svojemu prijatelju Spanu, dosti se jih poizgubilo. Schottky pripoveduje v Anzeigeblattu k „Jahrbücher der Literatur“ 1818 v 4. zv. na 33. str], da je nesreča posebne vrste gospodarila s Popovičevimi rokopisi po njega smrti. Njih usodo hočem s kratkimi besedami poročati, kakor sem jo slišal od učenega ravnatelja Brinka, ki more to stvar najbolje povedati. Popovič je namreč Brinka, tedaj učitelja v Terezijanu, poklical k sebi in mu poveril vse rokopise, proseč ga, da bi jih dal kako natisniti. Ti rokopisi so se sukali do malega okoli jezika, rastlinstva, prirodoznanstva, rudninstva itd. Med njimi so bili razdelki, imenovani „Austrianum“, „Styriacum“, „Carinthiacum“, to je razprave in slovarji v nemškem narečju avstrijskem, štajerskem in koroškem. Vrhu tega je napravil Popovič debelo knjigo v obliki folijanta in stavil vanjo dodatke in popravke k Gesnerjevemu

Str.: 131

slovarju latinskega jezika. Brink je spravil ta zvezek in še druge v neko dvorano, misleč, da ima ključ do nje samo on. Pokazalo se je drugače. Ko je prišel namreč črez nekaj let gledat teh rokopisov, ker so mu drugi posli branili dati jih na svetlobo poprej, ni našel za njimi ni sledú. Znosil jih je bil lekarnik ter vanje zavijal zdravila. Ostale jezikoslovne spise je potem Brink dal pijaristu Wasserthalu, lepopisnemu učitelju v Terezijanu ter mu svetoval, naj premnoge posamične lističe najprej prepiše in potem izda. Prepisal jih je res, natisnjeni pa niso bili. Ves ta rokopis je učeni knjižničar van Poieten kupil dvorni knjižnici na Dunaju. Tudi je bilo Popoviču uže pred smrtjo izmaknjenih več spisov o rastlinstvu, katerih nikoli ni bilo zopet na izpregled. To poročilo utegne biti resnično le v toliko, da je Brink prevzel od Popoviča nekoliko (večino) rokopisov, ne pa vseh. Nekaj jih je imel Span, druge je Popovič izročil Jaquinu in Denisu. Iz one dvorane je nekaj Popovičeve ostaline, Bog zná kako, došlo tudi Marku Pohlinu, kateri je bil kakor kažejo mnoge okolnosti, pozneje gospodar vsem Popovičevim slovenskim spisom kolikor je zdaj znanih in jih je on navel v Bibliotheca Carnioliae.

Str.: 132

Str.: 153

Wer hat also aus allen obangezogenen recht? Keiner: nur die Regeln allein, welche ich ohngeachtet so vieler Unrichtigkeiten doch aus diesen und anderen Krainerischen Authoren, wie die Grammatik und Ortographie gestudiert und erlernet habe, dass erwehnter Text grammatikalortographisch also soll geschrieben seyn:‌385 385 Prevod: „Ta tekst bi lahko navedel še iz več drugih kranjskih knjig. Ne, ne! Kriči vse, kar ima človeški razum, ne! Že na teh primerih vidimo dovolj protislovij. Toda, ali so bili vsi ti pisatelji neizobraženi, neuki ljudje? Najbrž so bili pogumni teologi in pogumni filozofi, le slovničarji in ortografi pač niso bili! Kdo ima torej iz vsega prej navedenega prav? Nihče, samo pravila, ki sem jih ne glede na številne nepravilnosti vendarle iz teh ali onih kranjskih piscev, tako kot slovnico in ortografijo, naštudiral in se naučil, da mora vsak tekst vendarle biti napisan slovnično in ortografsko pravilno.“ Kaj pomaga zhloveku, aku be us voln svejt dobil, na svoji dushi pak be shkodo terpel? „So schreibe ich und kann mich für jeden Buchstaben rechtfertigen. (Kopitar pristavlja: ’Vorausgesetzt nämlich, dass man Sie aus Ihrer Grammatik richtet, Herr Pater! So was aber nennt petitio principii,‌386 386 petitio principii – izraz v latinščini pomeni „zahteva po pravem začetku“, a ga v slovenščino običajo prevajamo „zahteva po dokazu“. Označuje zmotni krožni premislek, kjer v sklepu dokazujemo tisto, kar smo v premisah že vnaprej predpostavili kot resnično. Petitio principii uvrščamo med sofizme, tj. med tipična zmotna sklepanja, katerih klasifikacijo je prvi podal grški filozof Aristotel v sklepni knjigi Organona De sophisticis elenchis. wie Sie wissen!’) … Oder sollte man“, pravi dalje P. Marko, „für die Krakauer eine, nur für die Tyrnauer wieder eine andere besondere Grammatik und Ortographie niederschreiben weil, obschon sie kaum einen Büchsenschunss von einander in der Vortstadt von Laybach wohnen eine besondere Aussprahe und Mundart haben? Ist nicht da die Grammatik nothwendig, die Lehrmeistern recht zu reden und zu schreiben?“‌387 387 Prevod: „Tako pišem in lahko zagovarjam vsako črko (Kopitar pristavlja: S predpostavko namreč, da jih sodimo po vaši slovnici, gospod pater! Temu se pravi petitio principii, kot vam je znano!) Ali naj za Krakovčane eno, samo za Trnovčane pa napišemo zopet neko drugo, posebno slovnico in ortografijo, ker imajo, čeprav stanujejo samo streljaj oddaljeni eden od drugega v ljubljanskem predmestju, poseben izgovor in narečje. Ali ni prav slovnica tista veda, ki lahko zagotavi pravilno govorjenje in pisanje?“ Viri pravopisanja so mu derivacije, analogije, anomalije, orthoepija in potrebnost razločevanja, te je posnel po drugih jezikov slovničarjih: „darauf kann man sich weit sicherer, als an die alten Schriftsteller, als an das eigene Gutdünkel oder Aussprache des Pöbels halten“:‌388 388 Prevod: „Na to se lahko zanesemo z mnogo večjo gotovostjo kot na stare pisatelje, kot na lastne občutke ali na izgovorjavo preprostih ljudi.“ torej ista načela, katerih se 120 let pozneje še drži fhylloxera – philologica! On tudi graja starejše pisatelje, ker niso kakor on razločevali bèl, wel, bister - weiss; otshem ich will; ozhm - Stiefvater, ozhęm, bodem – wodem, biti - wyti, kraj - Ort, kray - Staat, Gebiet. Na str. 208–213 našteva težke „Gleichlautende Wörter“ kakor jih on imenuje (uleze – Gasse, ulęzhe - er ziehet!). Ločila je deloma prekrstil. Z ozirom na Pisanice in kar so že objavile, pravi na str. 226 glede pesništva „Natur Genie und Übung machen auch in Krain den geschicktesten Poeten, was sonst Mühe und Kopfzerbrechen nicht zuwegen bringen.“‌389 389 Prevod: „Naravna genialnost in vaja napravita tudi na Kranjskem najspretnejšega poeta, kar sicer ne zmoreta trud in razbijanje glave.“ Ker so v tedanji poeziji rabili mnogo bogov in boginj, je postregel Pohlin tudi s tem in podal v svoji slovnici spisek takih imen: „Aktaeon – Jêlovc, AeolusViharnek Fertunz, Apollo Belin ali Jason, Bachus Puſt , Bellona Tôrka, Ceres - Sejvna, Charites Družice, Cupido Lubizhk, Serzhek, Diana Marena, Nozhliza. Triglav, Jupiter, Berôn, Kraylomozh, Mars Ladon Tor, Tòrk. Merkur Selon, Shilôn – Minerva, Modriza - Musen Marlivke, Neptun Muran, nymfe teh bogov Gospodične, Pan - Tavnèpan - Parzen Sodice, Živice, Todesgottin Smert, Rebrenèza,

Str.: 154

Vacuna Namarneza, Venus Zhistlika, Siba, Wetterglas Urêmęnek, Gottin des schönen Wetters Pahoda (č.), Göttin des üblen Wetters Grumina, Močirna, Windgöttin Fertuna, Herrwegen Burovsh, Polstern Hervor, Hausstern – Šmarne kriš, Gluckhenne Gostosejčici.‌390 390 Prim Pohlin, n. d., str. 188-189; prevod Jože Stabej, n. d., str. 311.

Za temi imeni ima še nekaj prelog: Katonov navk od človeškega zaderžanja po nemški in slovenski, potem Isokratov govor k Demonikusu od dolžnost, Plinijev list do Pavlina po nemski in nektere navadne pogovore kakor v I. izdaji. Na koncu je iz „Wiener Diariuma“ ponatisnil Čopovo kritiko I. izdaje in ji pridejal svoje opomnje; zlasti živo se brani zoper očitanje, da je napravil dosti napak v nemščini.

Str.: 150

V tem času je deloval Pohlin tudi sicer. Pisal je pridno molitvenike ter izdal l. 1767 pri Egerju v Ljubljani Molituvne bukuvze, 1768 na Dunaju per Leop. Kaliwoda Limbar med ternjem in istega leta Ta male Katechismus Petra Kanisiuſa. V nastopnih letih je izdal Marianſke Kempensar v Ljubljani pri Egerju in Sveta miſl za mrtve moliti pa Popisavanje ſhivlenja S. Floriana, Sv. Janesa in Pavla, S. Donata in Sv. Emygdija. Tudi naslednjih let delovanje se ozira večinoma na verske stvari: 1771 Dijanje lepeh zhednost v Ljubljani, 1773 Sveti Poſtni Evangelijum, 1774 Pet sveteh Petkov mesza Sushza itd. z Shivljenjem S. Isidora Kmeta inu S. Nothburge Dekle pri Egerju, potem l. 1777 Usakdane Kruh, tu je: te male molituvne bukuvze. Tudi je prelagal na slovenščino cesarske edikte, tako l. 1771 patent von der Militärbeschreibung und Meldzetteln.‌391 391 Prevod: „Patent o opisovanju vojaštva in prijavnicah.“

Str.: 154

Pohlin pa je začel skrbeti tudi za sicer posvetne potrebe slovenskega naroda. Leta 1781 je izdal Bukuvce za rajtenge pri Egerju v Ljubljani, prvo slovensko računico. Knjiga Matthia Schoenberga „Oppravk tega človeka“ v Ljubljani pri Egerju 1781 ni posvetne vsebine, kakor misli Ilešič v svojem spisu o slov. dramatiki, ampak je ascetična, podobna Kastelčevemu Nebeškemu cilju. Kako velik vpliv je imel na svoje rojake, kažejo Pisanice, ki jih je začel izdajati Dev, pač po nagovarjanju Pohlinovem, ker sta ortografija in jezik v njih popolnoma pohlinska. Pohlin jih sicer navaja v 2. izdaji slovnice med svojimi spisi tako: „Skupspravlanje Kraynskeh pisanic lepeh umetnost, Wyteske pesmi itdr. per Egerju“ 1750 in 1780 v 8; v Bibliotheca Carniolae pa pripisuje sam to delo Feliksu Devu, Tržičanu in sobratu (bosemu avguštincu), kjer str. 28 piše: „P. Ioannes Damascenus, a nomine Mariae Carniol. Neoforens. Ant. Felix Deu cognominatus, Augustinianus Discalceatus, Philosophiae et Theologiae lector Labaci, inter Academicos operosos Labacenses dictus Utilis, Poesi vernaculae excolendae se dedicavit; morbis podagrae, chiragrae, calculi et tabis miseriis afflictus, vires morborum versificando leviabat, +7. Novembr 1786 Labaci. Varia eius poemata impressa sunt Labaci typis Egerianis in 8. maj Eius ’Skupspravlanje Kraynskeh Pisaniz od lepeh umetnost a) Lubesen Jožefa Rimsk. Zesarja etc. 1779; b) Novu lejtu etc. 1880; c) Mile Pogovor med Savo in Donavo od smerte Mar. Teresije, svitle zesarice etc 1781’. Composuit et alia pro annis 82 et 83, quae inedita remanserunt et Maecenatem alterum exspectant. Ejus symbolum, seu Academicum Lemma fuit: Pungit et ungit, Utilis.“‌392 392 Pohlin, n. d., str. 366. Prevod Jože Stabej, n. d., str. 497: O. Janez Damascen od Marijinega imena, Kranjec, Tržičan, z imenom Anton Feliks Dev, bosonogi avguštinec, lektor fillozofije in teologije v Ljubljani, med ljubljanskimi akademiki operozi imenovan Koristni, se je posvetil plemenitenju domače poezije. Prizadet od obžalovanja vrednih bolezni podagre, kiragre in sušice si je s pisanjem verzov lajšal napade bolezni. + 7. novembra 1786 v Ljubljani. Razne njegove pesmi so bile natisnjene v Ljubljani z Egerjevimi tiski v večji osmerki. Njegovo: Skupſpravlanje Kraynskeh Piſaniz od lepeh umetnoſt. a) Lubesn Joshefa Rimsk. Zeſarja itd. 1779, b) Novu lejtu itd. 1780. c) Mile Pogovor med Savo, inu Dunavo od ſmerte Mar. Tereſye, ſ vitle zeſarize itd. 1781. d) Zložil je tudi druge za leti 1782 in 1783, ki so ostale neizdane in čakajo drugega Mecena. Njegovo znamenje ali akademsko geslo je bilo: „Zbode in namaže Koristni.“

Str.: 155

Ti podatki so popolnoma resnični, kakor to dokazuje izvod v ljubljanski knjižnici. Letnik 1779 ima 8 listov v vel. 8 z nav. naslovom, l. 1780 30 listov in z naslovom Pisanice od lepeh umetnost na tu lejtu 1781, 28 listov. Poleg teh pri Egerju natisnjenih (in nekterih nemških) je v tistem zvezku napisanih 17 listov z geslom: Visitat non vitiat‌393 393 LAT Prevod: „Ogleduje si, ne poškoduje.“ Geslo se je nadaljevalo: en chebela na rozhi. itd. in iz povedbe Markove ter nekih opomenj rokopisnih je razvidno, da so to Damascena Deva Poemata pro annis 1782 et 1783 inedita.‌394 394 LAT Prevod: „neizdane pesni Damascena Deva za leti 1782 in 1783.“ V natisnjenih je celih podpisov le malo, n. p. Dev, J. N. gr. Edling, Jur Kletwod, Pavl Ritter, drugi so podpisani samo z začetnimi črkami. F. D., P. D. (Damascen, Dev), J. M. (Mihelič J.), N. (Naglič Martin), W. V. ali samo V. (Vodnik). Naštel je torej Pohlin Pisanice med svojimi deli zato, ker je tudi on objavil v njih eno pesem, v kateri se zahvaljuje za častitko, ki jo je nanj zložil Mihelič, kateri poje v „Mili pesmi“ med drugim:

395 Lino Legiša, Pisanice 1779-1782. Ljubljana 1977, str 19, 21.

„Ta je meni peržgal leto luč, 'nu lušt mi naredil,

Zvestu poslušat' al tud' Krajnske modrice pojó?

Ktir' si je vzel bil naprej to Krajnsko špraho ottrebit'

'Nu je od nje nam na dan Krajnsko grammatiko dal.

Koker je zbrisan ta bil, k' je znešl pot 'z Labirintha,

Kjer je klovčeč rezvil, 'nu po niti vonšl;

Koker je kunštnu stare dervesa take sturiti,

De s teh suheh verhov frišna mladika rase:

Al plevelno nivo napravit', de rase pšenica,

De se sama respne, inu se čista gosti:

Toku znajden je ta, k' je Krajnske jezik tok vednu

Noveč pod regelce djal, 'nu ga rihteg uči.

De b' le skorej von dal kaj več od tega jezika

De b' le oblubo končal, ktiro nam tukej daje.“‌395

Pohlin je odgovoril Miheliču z witestko pesmijo:

396 Mihelič je bil iz Krope in župnik v Radečah.

„Kaj zen glas? Ktir' se skuz votle doline rezlega

Lesem k' nam doli, perjetn iz hribov gorenskeh‌396

Kjer hromak (Vulcan) v oglju podnevi, ponoči polega.

S tem' svojmi topi perst jen tega belega vovka

Pod kladivam jedernu na majhene kosce pokuje.

Ke napnó, tok že sam svoje besede na more

Šlišat nobedn; tak hrup mehi, voda, kolesa

Str.: 156

Jen ogn, jen kladuvu, jen kleše, jen birgle, vretena

Dellajo. Se tam ki teh Krajnskeh vitezov pesme

Kujejo? Kjer ni neč koker vse vmazane fante

Vidit' rezbijat 'nu žgati v sajasteh luknah:

Kujejo ki ondi le-ti zlate žeble za kojna

Vseh pevken? Teko ki njeh sreberni studenci

Od tod? Al ki sem h' kotlu vročino gasiti

Hodejo? Al ki tam teh modreh Sonce stanuje?

Be skor navirjel, ak be se Jasona žarji

Sem nabliskalli jen zgovorne reke natekle

Iz visok' častite glave, katira se viža

Po stari Sirski jen palestinarski šegi,

Njega jesik je z več koker stu pregovormi mazan::

Pet pesem, jen tavžent on zna: pripuvist pak tri tavžent

Od Cedra na Libanu jen od usakega drevca,

Od tic, od červov, od kač, od sledne živalle,

Od rib, od žlahtneh zelš, noter do ižopa rajmno

Katir iz zida rase, kmal' eno povedat'

Nam vé? Gdu je ta, nili on en brat Salomonov?

Ja! Več ked Salomon. On je en Kristusov jogr,

Ke le v perglihah govori ta modre Bellinež,

Ked deb' po citrah svoje vezane pesme prepeval.

Pojdi štet' zvezde, pojd' pesk na morskemu bregu

Zbirat, al grabit tu suhu listje po borštu,

Al fraško cenit, al sirkove zerna prerajtat

Na skedn, iz žlico vodo iz jezera plati.

Vse boš ti poprej sturil, koker une besede

Lepeh pregovorov v to farško besago pogatil.

Tolk ona derži, de le več v sebe požira,

Ni nekol' sita, ke dna nobenega nima.

V nje najdeš, kar je lepše ked rože dušeče,

Čistu čez zlatu, bel svitlu ked sonce rumenu,

Take pšenice nikjer ni, ne tok sladkega grozdja:

Koker so pesme, katire Krajnske dežele.

Str.: 157
397 Prim. Legiša, n.d. str. 23-29.

Pevke po gojzdeh, po pojlu prepevajo zmirej.

Vse je noter v en rog zmašil Mojstr pregovorne

Ter je zapiskal v njega berž eno na drugo:

Tu so začelle vse krajnske modrice plesati,

V rajah vertiti, de vse se je treslo pod njeme.

Ter vpile toku: Ta je samega Travnega Pana

Premagal! Kuj mu eno krono na glavo denite

Z erdečeh gartrož jen Lorbarjevega pirja:

S te pišve glasam vse drevja, vso žvino za sabo

Vlečeš naš Jason. Kaj otšeš drugega še več?

Le vkaže, kar 'tšeš al daj kar otšeš imeti

Kmal boš ti šlišal, kok krajnska tica zna pejti

Ona bo pejla toku, koker se njo ti naučil:

Ti se krajnske Jason, Ti se me k temu podvizal,

Buh Te je dal, Buh večne te živi nam še kaj dalej!“‌397

Na muzi poezije se je p. Marko pregrešil pozneje še enkrat v knjigi „Kmetam za potrebo inu pomuč ali uka polne vesele inu žalostne pergodbe te vasy Mildhajm.“ Na Dunaju 1789. str. 442. To je preloga Beckerjeve knjige „Noth und Hilfsbuchlein für Bauersleute, oder lehrreiche Freuden und Trauergeschichte des Dorfes Mildheim“,‌398 398 Prevod: „Knjižica z nasveti v vsakovrstnih tegobah za kmečke ljudi ali poučne vesele in žalostne zgodbe vasi Mildheim.“ ki so bile večkrat natisnjene v Gradcu v šesterih oddelkih, ki pa niso vsi poslovenjeni. Tam uči, kako morejo kmetje zadovoljno živeti, pošteno premožni ratati „ter sami sebi inu drugem v vse sorte potrebah pomagati. Use je is virejetneme Istorijami inu Exempelnami zvižanu, inu is Pildami occifranu skuz enega ta lube kmetuške stan, res zhislajočega blišnjeka.“ Na drugi strani poje kmetom:

Te bukve so s premislekam

Tok narjene samem kmetam,

De, kar njeh bere in tok stry

Ohrane zdravje, um zbistry.

Zna v dobri voli skus ostat

In en premožne mož postat,

K veselu tud za otroke

Mersk' ene pilde vzam' v roke.

itd. Str.: 158
Tudi prigovori pri posameznih poglavjih (postavah) so v verzih, n. p. Še tebi rata – In te nafrata – Tok si pusti rad – En dober svejt dat'; ali Velik je ta svejt inu povsod – Poln narlepšeh božjeh darov – Naš, Judovske in turške rod – Jen kup božjeh stvar jen bratov.

Kar je v nemškem izvirniku te knjige na str. 240–266 „Auszug aus Wilhelm Denkers Reisebeschreibung“, to je Pohlin predelal po svoje in je namesto nemških tujih dežel popisal Avstrijo, Turčijo, Rusijo in druge slovanske dežele (str. 226–258). To je prvi slovenski popis naše dežele.

Str.: 158

Pohlin je že v prvi izdaji slovnice namignil, da pripravlja tudi slov. slovar. Brez slovnice in slovarja, pravi, si jezik ne more pomagati kvišku. S tem je svoje tovarše tako vžgal, da so kar hrepeneli po tem slovarju in so svoje želje razodeli v posebni pesmi v Pisanicah l. 1779 „Kraynska dushella shelly tudi svoj Dikcijonarjum imeti“, v kateri govori mati Krajna:

Česar niso storili „ljubički teh Modric“, to je opravil njih voditelj Marko sam. Izdal je namreč l. 1782

Str.: 159

svoj slovar: „Tu malu besediše treh jezikov. Das ist: Das kleine Wörterbuch in dreyen Sprachen, quod est: Parvum Dictionarium trilingue, quod conscripsit R. P. Marcus a. s. Anto Paduano Augustinianus Discalceatus inter Academicos Operosos Labacenses Dictus: Novus.‌401 401 LAT Prevod: „to je: mali slovar treh jezikov, ki ga je spisal častiti oče Marko od sv. Antona Padovanskega, bosonogi avguštinec, med delovnimi akademiki v Ljubljani imenovan: Novi.“ V predgovoru se nam kaže Pohlin v vsi svoji šegavi učenosti in v svoji pravi luči, zato ne bo odveč, če ga malo pregledamo.

Iz tega predgovora se vidi, kako je slovenski pisal. S slovarjem je več škodil, kakor s svojo slovnico, ker so ga Slovenci bolj rabili in so prehajale slabe besede iz njega v vse poznejše slovarje, tako da se nismo njegovih skovank rešili popolnoma še do današnjega dne. Da se vidi, kako je ravnal pri kovanju, oglejmo si nekoliko nekaj takih besed: limbar je posnel iz Limbarska gora, Lilienberg, grad. bur luxuria, bur delati, lumnari iz bordello; slavka Auster iz moravsk. Slavkov Austerlitz; ega Mandore iz magy. legedü, egede; kravola Hirtenstab je spojil s krava od češke polj. r. krivulja Krummstab; kakor je kravola spojena s kravo, tako ima tudi Vodnik potem Kraljucla Zepter od kralj; hostel Haintempel iz hosta in č. kostel cerkva; kaldovati, kaldov Opferthier, Opfer thier schlachte iz klati in mad. aldóv; fanač Hangel most it. Vinaccio. Kolomaja Geleise n. m. kolomija mingt mijać : majati. Sove Wahrsager iz zovem zvati; mestanos Bürgermeister iz češk. mĕšt'anosta po starosta; lidék Alaum iz češk. ledek; kerpt Gang iz Crypta; čatrèn dünn iz č. chaterný; fimor Schmierleim, Taubenstosser iz it. fimo Mist; uhule Pedant iz ohol; lišer Kanzel iz frc. la Maire; wyrjot nm. birjot Einhorn it tursk. bir eden., prekurž, preskurž Pestbeule iz č. pryskýž; fultran Raubvogel iz lat. vultur. Erusol = razsol (ersol), aramba, hramba – hivojka – hvojka, podhujka – podojka; penkla Reblaus je prestavil pediculus uvae; pediculus ni samo uš, ampak tudi recelj – pentelj, petlja, torej‌402 402 Ta odlomek o Pohlinovi leksiki je v rokopisu na več mestih nejasen, saj je komaj mogoče razbrati posamezne pojme.

Str.: 160

Traubenstiel; prga Steinmutter matrix lapidis na. Leinmutter satzkuchen; dvohomim zweifeln. ernem wenden; hirangel Erzengel in hiroškof archiepiscopus, najbrž po srbsko hiro iz Εςρος v ιερομόγάχος.‌403 403 ἱερόϛ, hierós – svet, posvečen; vzvišen. ἱερομόναχος, hieromónahos (sestavljenka iz ἱερόϛ in μoναχός, mónahos – redovnik, menih) – (dobesedno: višji redovnik, duhovnik). Lokovš Lustgarten Tennze vtegne biti njegova skovanka. marovt Student studiosus ki mara za kaj; opprežnek Propst po praeses – praefectus.

Zagotovo se da spoznati, da je rabil češke in hrvaške slovarje, katere, pa ni lahko določiti. Iz češčine je vzel hamba (s h), Lohn, ludibrium, obora Thiergarten zbroja waf, ‌404 404 Nerazločno. in gotovo tudi sufix irna: špižirna Speisekasten, spisirna Kanzley, učirna Lesestube itd. Iz hrv. osujak, März (ker ni znal brati podstave ožujak), Arapin, Bulgarin, morda serbat, serbatje, Göttergetränk, nectar iz turšk. šerbet: sorbetto.‌405 405 Glej op. 402. ???

Najboljši vir, s katerim moremo razvozlati njegovo jezikobrodstvo in pregledati načela, ki se jih je držal pri kovanju besed, nam je zapustil sam v drugem njegovem slovarju: „Glossarium slavicum in supplementum ad partem primam Dictionarii Carniolici. Viennae literis Grosserianis 1792“‌406 406 LAT Prevod: „Slavenski / Slovanski glosar kot dopolnilo k prvemu delu kranjskega slovarja. Na Dunaju: pri Grosserju, 1792.“ Naslovni list ima isti simbol ljubljanske „Teh delovnih modrine“ kakor „Tu malu besediše“. Tudi distihon s konca predgovora v „Besedišu“ je zopet porabil kot motto. V predgovoru pripoveduje, da je spisal ta slovar z namenom, da bi dokazal, da kranjščini ni treba kinčati se s tujimi besedami. Če so enake drugim, so si sorodne, sorodnost dokazati mu je glavna stvar, zlasti pokazati korenike. Kak etimologičen slovar slov. jezika je spisal Pohlin, si po navedenih poskušnjah lahko mislite; za to ni imel za sedanji čas niti potrebnega znanja. Zdi se, da je njegov glosar samo hotel braniti „Besediše“ zoper napade nasprotnikov, kar bi se dalo opraviti najlože z neko navidezno učenostjo, ki meče latinske, grške, hebrejske, nemške in druge

Str.: 161

besede na desno in levo. Glosar obsega tudi nekaj besed, katerih ni v „Besedišu“. Vsaka razlaga se naslanja seveda samo na to, ali se beseda v drugem jeziku blizu enako glasi. Pohlinu ugaja taka razlaga, dasi kriči pomen zoper njo na ves glas; nekatere stvari seveda je zadel kakor slepa kura. Tako je tudi v „Besediše“ spravil marsikako dobro besedo: vse ravno ni smet.

Razen omenjenih knjig je izdal Pohlin l. 1785 pri Grosserju na Dunaju na Teinfaltskih ulicah „Janesa Nepom. Tschupicka s. pisma doctarja, cesarskega kraljevega dvora pridegarja iz Nemškega na Slovenske jezik prestavlene Pridege na Nedele čez celu lejtu. Perve buque. Collectis oritur Novus Academicus operosus Labacensis“,‌407 407 LAT Prevod: „Z zbiranjem vznikne Novi, delovni akademik v Ljubljani.“ knjiga za rabo duhovnikom. V svojih spisih in prelogah Pohlin ne rabi raznih mnogoterih njegovih skovank in piše zelo ponemščeno, vendar razumljivo ljubljanščino, zato jih je narod rad bral. To velja tudi o njegovi knjigi Kratkočasne uganke inu čudne kunšte iz Węle šole od Petra Kumrasa – anagram za Pater Markus - (Räthsel und Kunststückbuch). Iz predgovora:

„Koku je pač tu: si bo merskiêdn mislel, katiremu bodo lete bukuvce v’roke ali pred očy prišle, koku je tu, de en človek je na tu zapadl, Krayncam take quante (kakoršne so uganke inu čudne kunšte) pisati inu v druku vonjidti pustiti? Na tako vižo, kakor se meni zdy, bi bil jest že kmalu s pervega konca to pervo uganko: tvojo misl, lube moj Perjatl, uganil. Al povej meni: moj lube! Kaj otče tu pač tolkajn čudnega biti? Tu je meni ena uganka, čez katiro se ti čudi, katiro meni razloži, de dadusehmal, ke so Kraynci že na merski ene rečy, koker nigdar poprej, zapadli, še nehčé na take rečy zapadl ni, katire so že v drugeh šprahah na dan inu med ludy dane ble; katire merski enemu, tudi med gmain pukam, ali za dolge čas si Str.: 162
krajšati: ali med drušeno en smeh ali špas početi služejo; merski enega v’eni ali drugi reči podučę: njemu njegov tumpast um zbrusejo, pamet ubrišejo ter človeka v’več rečeh bel vednega inu znajdenega delajo.

Kaj takega so v’stanu uganke inu čudne kunšte sturiti, dokler uganka ja drugega neč ni, koker ena zavytu povedana beseda ali čudnu inu use drugači, koker je samu na sebi, postavlenu prašanje, katiru se skuz eno zakryto pergliho zdej s’to, zdej iz uno rečjo, naprejpernêse, inu de be se rezložilu inu uganlu, gori da, časi zatu, de be se kaj k pridnemu uku, časi k zbrihtanju te pamete, časi k potrebnemu rezveselenju tega serca iz ugank von uzelu.

Use ima svoj čas, pravi ta modre Ekklesiastes 3, 4. Tok je tudi čas se smejati inu veselega sêrca ali dobre vole biti, tu je: svoje vesêle iz eno rečjo inu v’eni reči imeti, katira nekar Boga, nekar svojega bližnega ne razžale. Dokler tu kratku nekar človeški naturi na služe, kader se človek zmirej kislu inu potuhnenu deržy, useskozi modru, erznú inu ojstru obnaša. Človek more gledati večkrat skuz kar bodi zene rečy poštenu svoje serce k vesêlu perpraviti. Med drugemi se zna tu zdej skuz uganke, zdej skuz čudne kunšte daseči …-

Te bukve so na kraynski zemli scer res kaj novega, al uganke goridajati inu kunštne umetne rečy špogati je že tudi na Kraynskemu ena stara navada. Nekedej so njeh per mizi, na gosteh inu sicer per dobri voli, ali v eni perjazni združbi goridajali, de so se pred kregam inu prepiram obvaruvali, ter per dobri voli inu perjaznosti obderžali. Toku se še tudi per sedaneh časeh namest klafanja ali oppravlanja per pošteneh ludeh gody. Torej so uganke od useh stanov, od antverkov, od ludy inu žival: od vseh stvary na nebu inu na zemli zložene.

V S. Pismu se uganke najdejo: koker tudi v bukvah teh

Str.: 163

Modrijanov starega svejta: tok nisu tedej ludem uganke taku nanucne, koker se mordej enemkatirem zdę. Al kaj je treba od ene znane rečy tolkajn besedy delati? Uzamimo rajši uganke pred se itd.“

Str.: 166

Hanketa. „Pogovor med Špelo inu Metho čez fante, katiri se skryvajo, ke se bojé, de be njeh v’žovd navzeli.“

Letnik 1781 obsega: „Prošna na Kraynsko modrino“; „Mile pogovor med Dunavo inu Savo pod Węlem gradam od smerte Marie Terezije, svitle cesarice itd“; „Občutenje tega srca nad pesmejo od Lenore“; „Kraynske modrine žaluvanje nad smertjo Marie Terezije, premodre cesarice itd“ Vx;.‌417 417 Vx Walentin Vodnik. „Kdur nawuga je brez Buga“; „Teh staršov kletvine nasrečne konc“ (Jur Kletwod); „Zadovolne Kraync“ Vx;. „Sodne dan enega pijanca“; „Paradiž“ F.x D.x;.‌418 418 Fx Dx Feliks Dev. „Nečemernost tega svejta“ Nx;‌419 419 Nx Martin Naglič. „Nazvestoba“; „Amynth na očy svoje Elmire“. B. E.; „Dvuwoj“ Pavl Ritter; „Klek“ Vx; „Pav inu slavc“; „Gartroža inu mercisa“. Rokopis za l. 1782–83 obsega za geslom „Visitat non vitiat“ in rekom „Nulla salus bello, pacem deposcimus omnes“‌420 420 LAT Prevod: „V vojni ni rešitve, vsi zahtevamo mir.“ Vergilij, Eneida, 11. 363. slovensko popevko z latinskim naslovom „Orthographia pure Elementaris linguae Carniolicae“,‌421 421 LAT Prevod: „Čisto osnovni pravopis kranjskega jezika.“ katere začetek slovo:

Zato prihajajo pesmi: „Na vhod lublanskeh žovnirjov v Ležiše ta 19. dan velkega Travna 1781“; „Na kratkust človeškega živlenja“; „Na sladnost“ (satyra); „Na enega gologlavca“; „Na svojega nekedanega Dobrutneka“; „Na muštro lublanskeh žovnirjev pod Šmarno goro v lejti 1781 (po eni turški viži)“; „Na kraynske fante“; „Na prazne obete“; „Putigram inu en Povž“; „Na Paulo“; „Na nahvaležnost“; „Na Skopina“; „Na novega lejta dan 1782“; „Zadovolne jetnik“; „Na enega namernega obiskavca“; „Na prihod vikšega moškovitovskega vajvoda v Lublano ta 12. dan Prosenca v’lejtu 1782“; „Na eno sramožlivo ženó“; „Na vesele prihod Piusa VI., Rimske papeža v Lublano ta 16. dan sušeca anno 1782“.

Str.: 167

Najboljše delo vseh Pisanic je gotovo opereta „Belin“, h kateri je zložil muziko Jakob Župan „ludi et Chori magister Kamnecensis, egregius compositor et musicus.“‌422 422 LAT Prevod: „šolski učitelj in zborovodja v Kamniku, izvrsten skladatelj in glasbenik.“ Nekateri verzi so v Belinu prav dobri, kakor nalašč za petje pripravni in slikoviti. Drugi pa so preveč prisiljeni in prozaično sirovi:‌423 423 Tu je v rokopisu znamenje #, toda ustrezni dodatek z besedilom ni ohranjen.

Str.: 169

knjižico Joannesa Bona „Kratka viža k’Bogu zkuz znitrejne inu zvunajne molituvce se povzdigniti.“ Toda ta ni več v Markovi orthografiji, ampak v mešanici tiskana; ker je videl, da so se drugi Marku uprli, je skušal določiti ortografiji vsake besede s pomočjo latinske Concordaktiae bibliorum iz kranjske preloge svetega pisma. On je bil tudi povod, da je pisal Kopitar tako obširno o ortografiji v svoji slovnici.

Na Štajerskem je imponiral P. Marko pred vsemi Mihaelu Zagajšeku, rojenemu l. 1739 za Gajem v Ponikvi, l. 1765 posvečenemu za mašnika, župnika v Kalobju, umrlemu 9. maja 1827. l. in pokopanemu v Spodnji Svetni v Zaveršah. Ta je prvi spisal slovensko slovnico v slovenskem in nemškem jeziku, po kateri naj bi se Slovenci nemščine, Nemci pa Slovenščine učili.Natisnil jo je v Celju 1791. leta Franc Jenko, toda ne pod imenom Zagajšekovim, ampak pod pseudonimom Jurij Zelenko: „Slovennska Grammatika oder Georg Sellenkos Wendische Sprachlehre in deutsch u. wendischen Vortrag, mittels welcher sowohl der Deutsche als der wendische auf die leichteste Art diese Sprache regelrechtig zu reden und zu schreiben von selbsten erlernen kann.“‌426 426 Prevod: „Slovenska gramatika ali Jurija Zelenka slovenska slovnica v nemškem in slovenskem jeziku, s pomočjo katere se tako Nemec kot Slovenec na najlažji način, brez pomoči lahko naučita pravilno govoriti in pisati ta jezik.“ Ortografije se kolikor toliko drži Markove, samo da še bolj podvaja konsonante, zlasti n, m in l, s in ſ po Markovi, in da je gotovo še nerodnejši v svojem jeziku; sreča je le, da ni imel nobenega vpliva na svoje rojake.

Več ali manj nahajamo Markov vpliv tudi v nekaterih drugih štajerskih pisateljih, n. p. pri Janezu Goličniku iz Mozirja, rojenem 31. I. 1737 in umrlem v Grižah 9. III. 1807, ki je izdal „Antona Janšaja Cessarskiga Čebellarja Popolnoma podvučenie za vſse čebellarje, 1792.“ Vendar se tudi on ni dosti brigal za pravila Markova, videč, kako malo je hvaljen; na koncu besed piše n. p. povsod v za l.

Marcianist je Mihael Hoffman, r. v Ljubljani l. 1755, katehet v Kranju in korar v Novem mestu ter prefekt gimnazije, umrl v Ljubljani 1. sept. 1826, izdavši knjigo: „Viža sveto mašo slišati inu druge Molitve.“ Pisal je tudi življenje svetnikov, veliko zgodeb in naukov učenih mož, kar je pozneje porabil Veriti Francv svojem življenju svetnikov. Janez Ciglar je po njegovi smrti

Str.: 170

še spravil na dan molitveno knjižico „Exercicije, to je nauki in premšljevanja od nar imenitniših resnic svete vere v Ljublj. 1839“ ter je seveda jezik popravil.

Da se Martin Hrovat (Crobat), ki je poslovenil neki Pohlinov nemški molitvenik „Luč inu senca offra svete Maše“, ni dosti oddaljil od svojega mojstra, se ni čuditi. Isto velja o njegovem občudovavcu Jožefu Ignaciju Fantonu de Brunnu, Ljubljančanu, Artium lib. et Phil. ac Med. doktorju, veterinarju kranjske provincije in fiziku v Idriji, ki je poslovenil „Bukuvce od žvinskih bolezni za kmeteške ludy. Od Janeza Gottlieba Wolstejna, zdravnika inu ranocelca živinskega na Dunaju, v Ljublj.“, katero knjigo je pozneje popravil Linhart in jo izdal v 2. izdaji pod naslovom „Bukve od kug inu bolezeni goveje živine, tih Ovac inu svin.“ Ta Fanton de Brunn je izročil Pohlinu častitko za njegovo 2. izdajo slovnice, kakor pripoveduje Pohlin sam v Bibl. Carn.. „In correctiorem P. Marci Carniolicae Grammaticae editionem submisit Ms.: Carniolis, quae sint leges ratioque loquendi. In lucém dederás pridém patriamqea beáras‌427 427 Pravilna oblika glagola je beatificaveras. Štrekelj je okrajšano obliko verjetno uporabil zaradi pomanjkanja prostora. Grammaticá primús: quam nun pro juro paterno. Correxisti Auctór quamquam áuctam, mittis in orbem, Laudo Novum Patriae quod fers Novus ipse proboque Munus.“‌428 428 LAT Prevod: „V popravljeni izdaji Kranjske gramatike je predložil rokopis Za Kranjce - kateri so osnovni zakoni govorjenja Obelodanil si jo davno tega in domovino prvi osrečil s slovnico: le-to si, stvaritelj, z očetovsko pravico zdaj popravil, pri vsem tem pa jo obogateno pošiljaš v svet. Proslavljam in cenim nov dar, ki ga ti, sam Novi, prinašaš domovini.“ Te častitke pa ni dovolil tiskati cenzor Scheel pred novo izdajo slovnice.

Kakor je Fanton de Brunn posnemal Pohlina v pisanju podučnih knjižic za narod, je drugi Slovenec, Anton Makovic iz Kostanjevice, magister anatomije, kirurgije in porodničarstva in kirurg ljubljanski ter ud Operosae, preložil babicam potrebni nauk o porodničarstvu: „Prašanja in odgovori čez všegarstvu, po navskeh bukvah Rafaela Ioan. Steidela od všegarstva flumini apud Hradezky 1782. Posvetil je knjigo predsedniku Operosa Gussichu ter se podpisal „rezvudnoste, ranuceluoste inu všegarstva Magister inu ranocelec.“ To je prvi poskus pisati o medicinskih stvareh v našem jeziku; posebno posrečil se ni, zlasti ker je imel tako nesrečnega podpornika, kakor je bil Marko, ki je tudi skoval čudno besedo všegarstvo za babištvo, všegariti za babiti.

Str.: 171

Najbrž je kakor po Markovih načelih pretvorjena oblika besede Accoucher. Isti je tudi preložil Podvučenje za babice. Slovenščina Makovčeva je slaba.

Med tistimi vrstniki, ki so se Markovim novotarijam uprli javno, sem imenoval Hasla in O. Gutsmana.

Prvi je bil rojen menda v Celju 14 nov. 1733 in je stopil v red Jezusove družbe v Gradcu ter postal nje predigar v Ljubljani; naposled je bil župnik v Dolu na Štajerskem, kjer je umrl l. 1804. Glede svojega jezika piše ponižno sam v svoji knjigi „Sveti post“ 1770: „Letu moje prepisanje scer ni, navejm, koku popolnoma inu lepu; zakaj pervič je že vselej ena velika težava bukve iz eniga v’ta drugi, susebnu pak v’kraynski jezik prestaviti. K drugimu se pak jest še nisim skuz letu pol četertu lejtu mojga pridigarstva v Lublani toku popolnoma na Kraynsko besedo navadil, de bi meni na leti veliku namankalu, ali naeno tako vižo sim jest vender lete bukvice na Kraynsku prepisal, de bo vsakteri lohku zastopil, kaj kje očem reči. Tu prestavlanje leteh bukvic sim jest po taki viži tiga govorjenja ravnal, kakeršne viže sim se sam iz branja vsaka sorte kraynskih bukov navučil. Kjer sim vejdl za dobre kraynske besede, katere se lohku zastopijo, tamkej se nisim poslužil z enimi skazenimi, od Nemcov na posodo vzetimi besedami; kjer so pak meni zmankale dobre kraynske besede, katere bi se lohku zastopile, tamkej sem rajš otel postaviti te že navadne nemške, koker pak ene nove kraynske besede (Pohlin!), katere bi blu tešku al bi celu nablu mogoče zastopiti. V enih mestah sim jest obedujo, to mejn inu to več znano besedo eno za ta drugo naprej pernesl.“ Potem govori o pravopisu, da se drži starega, da piše brumni ne obrumni, sploh da je v tem „z timi starimi kraynskimi pisavcami potegnil.“ Akcentov ni hotel rabiti, češ da postane po njih „branje težej“. „Včasi sim iz ene gole navade y pisal, kjer stavijo drugi i.“ Sicer pa se je v pravopisanju ravnal po Paglavčevi izdaji, torej precej kalnem viru. „Ne vzemi mi za zlo, če sim se kje al v besedi al pak v pravopisnosti zalejtel. Misli, de jest nisim noben vučenik tiga kraynskiga jesika, ja de nisem enkrat en rojen Kraync, ampak le en Slovenc iz Celanskiga mejsta na Štajerskimu.“ Dasi se razvidi iz tega predgovori nasprotje s Pohlinom, se je vendar tudi on navzel marsikakega marcianizma; tako piše nesl, vejdl, črk (črka), na nam. ne itd.

Str.: 172

Odločnejši nasprotnik Pohlinu je bil Ožbald Gutsman, koroški Slovenec iz Grabštajna, kjer je bil rojen 4. avg. 1727. leta. V latinske šole, katere so tedaj oskrbovali jezuitje, je vstopil 1739. leta; učil se je izvrstno in po dovršenih šolah je stopil v jezuitski red, v katerem nahajamo takrat še drugega Gutsmana, Matijo, ki je bil najbrž njegov starejši brat. Ko so razpustili jezuitski red, so ga namestili za slovenskega spovednika v stolni cerkvi. O nadaljnjem Gutsmanovem življenju ne vemo dosti, razen kar se dá posneti iz naslovov njegovih knjig. Postavili so ga slavnostnega slov. pridigarja in za kateheta v uršulinskem samostanu. Leta 1760 so mu podelili službo „missionarii vagi per Carinthiam“;‌429 429 LAT Prevod: „potujoči misijonar za Koroško“ v predgovoru svoje slovnice piše, da je obhodil skoraj vse slovenske fare po Koroškem. Lavantinska škofija ga je počastila z naslovom konsistorijalnega svetnika.

Ko je posloval kot potovalni misijonar, se je seznanjal s potrebami duhovnikov po kmetih. Razvidel je, da nimajo nobenega pripomočka glede slovenskega jezika; učili se ga niso, knjig ni bilo, govorili so neotesano narečje in je še podrli, ker so v celovških šolah pogostoma pozabili še to, kar so od doma prinesli v mesto. Da bi torej olajšal pastirstvo, je izdal l. 1770 „Christianske resnice“. Tedaj so mu bili praktični nameni najvažnejši, te je imel pred očmi tudi v Kristijanskih resnicah, v katerih se je odločno uprl Pohlinu v dvojnem oziru. Jezik sam mu je bil v Kristijanskih resnicah tako uravnan, da je bil živ protest proti Marku. Dasi se drži koroškega govora (dobrega, dobremu; v mehkem oblačili, na svojej duši, pried, vrieden, Duh; dau, reku), poskuša vendar približevati se drugim Slovencem;, zato piše ciel, terpeu, odgovoriu, sedla, poslušala, dopadlu namesto cieu, terpou, odgovorou, sedva, pošušava, dopadvu. Hotel je, da bi bila knjiga razumljiva vsem Slovencem, zato pravi v predgovoru: „dialectu et styli ratio in hoc opusculo usurpata talis est, quae non tantum a Vindis Carintiacis, sed etiam a Styro – Vindis et Carniolis, uti experientia ostendit, probe intelligitur.“‌430 430 LAT Prevod: „v tem kratkem delu je rabljeno takšno narečno in slogovno načelo, da ga pravilno razumejo (kot kaže izkušnja) ne samo koroški Slovenci, ampak tudi štajerski Slovenci in Kranjci.“ Misel celokupnosti vseh Slovencev ga je torej navdajala.

Še bolj jo je pozneje poudarjal v slovnici. Toda „Kristijanske Str.: 173
resnice“ imajo na koncu še dodatek „Anmerkungen über die windische und krainerische Rechtschreibung‌431 431 Prevod: „Pripombe na slovenski in kranjski pravopis.“ (237–246).“ Te opazke so polemične in merijo naravnost na Pohlinove novotarije. Gutsman jih pobija točko za točko ter brani staro utrjeno pisavo Bohoričevo in kaže, da je Pohlinov pravopis ali nepotreben ali neutemeljen ali neumen ali nedosleden. On terja, da se tudi v velikih pismenkah razločuje S = Z od Ş‌432 432 Ta S ima spodaj kljukico! = S; pravilno bi se imelo pisati (ne govoriti) gledal, pel, lubil, a ker je pisal za prosto ljudstvu, je bil prisiljen pisati: gledau, peu, lubiu; ločiti je iz od z’ = s; naj se rabi polglasni e in i v dober, piše, ne dobr, pše. Guts. uči, da sta i in u samoglasnika, j in v soglasnika, vendar piše dai, boun n. daj, bovn, in da so dai, boun diftongi. S temi opombami pa se ni zadovoljil. Ker je vedel, da se ne bodo Kristijanske resnice razširile v tako obilnem številu, kakor si je to želel, in ker bi bil Pohlinove nazore rad popolnoma zatrl, je dal napraviti posebni natisek teh opazek, katere je poslal med svet zdatno pomnožene. Naslov ima ta polemična brošurica isti. V koliko je ponatisek pomnožen, se vidi iz tega: Opazke v Kristijanskih resnicah obsegajo 10 strani, stran po 29 vrst; ponatisek pa ima 16 strani po 31 vrst. Prvih deset strani ponatiskovih se sklada razen malenkosti od besede do besede z opazkami v Resnicah. Na ostalih šestih straneh pa je dodal Gutsman še pet toček, ki veljajo prav tako očetu Marku, namreč da je pisati: čednosti, brumni, lubim, ne z Markom čednoste, brumne, lubem; dala, dalo mesto dalla, dallo; člen se glasi te, ta, to ne ta, ta, to. Potem uči Gutsman na tem mestu prvikrat in prvi v Slovencih, da ima slovenski jezik šest sklonov. Prvi štirje so enaki latinskim, peti naj bi bil lokal (per kralu ali per krali), šesti pa instrumental (z dvema kralama, med ženami); latinski vokativ se strinja z nominativom, ablativ pa odgovarja slovenskemu genitivu. V poslednji točki trdi, da so črke C, W, Y za slovenščino nepotrebne, samo y naj rabi v omehčanje: oginy = oginj; pa nikoli se ne sme staviti y za i, kakor je to zahteval in rabil Pohlin. Sklepna opazka se glasi tako

Str.: 174

kakor v Resnicah: „Diess sind nun einige Anmerkungen, die nicht von einem einzigen Kopfe ersonnen, sondern aus Anweisung und Übereinstimmung solcher Leute, die in der slavisch, böhmisch, kroatisch, krainerisch und windischen Sprache eine genugsame Kenntniss besitzen, sind aufgesetzet worden.“‌433 433 Prevod: „To je samo nekaj pripomb, ki si jih ni izmislila le ena glava, temveč so bile postavljene po priporočilu in s soglasjem ljudi, ki imajo dovolj znanja v slovanskem, češkem, hrvaškem, kranjskem in slovenskem jeziku.“ Primerjajoče slovansko jezikoslovje je torej že takrat pomagalo določiti naš pravopis. Kedaj je bila brošurica tiskana, se ne dá natančno določiti, ker nima letnice; najbrž se je to zgodilo tákoj po objavi Kristijanskih resnic l. 1770.

V letu 1773 je bil razpuščen red jezuitov; ta naredba je zadela tudi Gutsmanna. Papeževa bula, v kateri se preklicuje ta red, je zagledala beli dan dne 21. avg. l. 1773; dne 30. sept. jo je oglasil krški škof Jožef II. knez Auersperg po svoji škofiji in zapovedal vsem podložnikom duhovnim in neduhovnim, zlasti pa udom dotičnega reda, da ne smejo kritikovati papeževe naredbe v nobenem oziru. Ni je treba ni hvaliti, niti ne zasramovati očetov jezuitov, še manj pa se upirati volji Sv. Očeta; kar je naredil ta, to se mora vsekako spoštovati in izvesti. Dne 4. oktobra so se zbrali jezuitje (duhovniki, kleriki in bratje lajiki), njim na čelu rektor, v rektorjevi sobani. Komisar krškega škofa, katerega so spremljali proštje tinjski, podkrnoški in traberški, je vstopil ob 8. zjutraj. Proštje stopijo na desno stran, na levi pa so bili poslanci politične oblasti: deželni glavar s štirimi visokimi uradniki. Komisar ogovori zbrane očete latinski, opominjaje jih, naj prenašajo novo vlado moškega srca; potem prebere tinjski prošt placitum regium, papeževo bulo in breve, očetom pa, med katerimi je bil tudi Gutsmann, so tekle solze po obrazih. Ravnatelj izroči cesarskemu poslancu zapisnik društvene imovine, knjige in spise, govoreče „de disciplina moribus et correctione“‌434 434 LAT Prevod: „o redu, obnašanju in poboljšanju“. očetov jezuitov, je prej zapečatil in oddal potem posvetni oblasti. Vsakemu redovniku so odšteli 100 gl. za obleko in zagotovili trimesečno plačo. Starčki in bolniki so ostali še nekaj časa v samostanu, tistim pa, ki so bili profesorji, je sploh bilo prepovedano zapustiti samostan. Še istega dne je izstopilo trinajst očetov in se razkropilo po mestu. Podelili so jim razne službe; kolikor so pripuščale okolnosti, so se ozirali na želje in priprošnje posameznikov. Kdor je ostal brez posla, je prejemal na leto 300 gl. plače. Gutsmann je dobil naslov c. k. potovalnega misijonarja. L. 1775 je prašal krški

Str.: 175

ordinijarat vsakega eksjezuita, koliko let ima, kako službo oskrbuje, kateri so njegovi predstojniki in kolika je njegova plača. Gutsmann je odgovoril tole:“1. Ich bin gebürtig in Kärnten in der salzburgischen Erzdiöces und gehe in das fünfzigste Jahr meines Lebens. 2. Ich versehe das Amt eines missionarii vagi(?) in das 15. Jahr in der deutschen und windischen Sprache, in welcher Zeit ich auch hier die Stelle eines Predigers und Katechisten vertrat. Und zu dergleichen geistlichen Diensten höffe ich, das ich noch Kräften und Fähigkeit besitzen werde. 3. Ich stehe unter meinem ordinario originis in der salzburgischen Erzdiöces und verlange dermalen in keine andere überzutreten. 4. Den mir als missionario vom Hofe ausgemessenen Jahrl. Gehalt habe ich hier zu Klagenfurt aus der K. K. Kameralkassa quartalweis zu erheben.“‌435 435 Prevod: „1. Po rodu sem s Koroškega v salzburški nadškofiji ter grem v 50. leto svojega življenja. 2. Petnajsto leto opravljam službo misijonarja vagi v nemškem in slovenskem jeziku. Vtem času sem tudi tukaj zastopal mesto pridigarja in kateheta. Upam, da bom tudi v bodoče ohranil dovolj moči in sposobnosti za enake duhovne službe. 3. Podložen sem svojemu ordinariu originis v salzburški nadškofiji in tako ne zahtevam prestopa v katero drugo. Kot misijonarju, mi je od dvora odmerjen letni dohodek in ga prejemam četrtletno od c. k. komorne blagajne tukaj v Celovcu.“ Ta izjava je podpisana dne 22. aprila 1775, torej bi bil Gutsmann rojen 1724. ali 1725. leta, in ne 1727., kakor se navadno piše.

Odslej je potoval Gutsmann tudi po nemški strani Koroškega in opravljal gori omenjeno službo. Bavil se je pridno s slovenskim jezikom. Tretja njegova knjiga je izšla l. 1777, in to slovenska slovnica. Kako je ustrezala praktičnim potrebam po Koroškem, se razvidi iz tega, da je doživela 6 natiskov,‌436 436 Štrekelj je pozneje prečrtal misel: Kako je ustrezala praktičnim potrebam po Koroškem, se razvidi iz tega, da je doživela ... ter s svinčnikom ali barvico misel spremenil v: Dan. nepraktična je vendar doživela .... zadnjega je priredil U. Jarnik‌437 437 Urban Jarnik. l. 1829. Od četrtega natisa počenši je izpadel zadaj „Verzeichnis einiger windischer Stammwörter“‌438 438 Prevod: „Seznam nekaj slovenskih izvirnih besed.“ od str. 149–164, ker je bil medtem Gutsman izdal svoj slovar. Predgovor slovnici je jako važen za spoznavo Gutsmannovih jezikoslovnih nazorov in njegovega rodoljubja. On brani in zagovarja jezik slovenski zoper napade, že tačas navadne pri naših nasprotnikih, zlasti po Koroškem. Slovenščina ni siromašna, pravi, ampak zanemarjena in popačena. Gutsmann obžaluje, da imajo Slovani razen verskega razkola še različne pravopise, nemškega, latinskega, cirilskega. V Kristijanskih resnicah ga vidimo še na stališču slovenske celokupnosti, v malo letih pa se je vzpel tako visoko, da je vsaj slutil literarno vzajemnost vseslovansko. Tudi slovar že obeta v slovnici. Pametne misli izraža tudi o razvoju jezika. Jezik se razvija polagoma po naravnih zakonih; tu ne sme biti nikakega skoka ali naglice, narod si ne more hitro prisvajati novih oblik, kar velja zlasti o časih, ko še ni bilo narodnih šol;

Str.: 176

nove stvari se morajo zatorej le počasi uvajati. Pomisliti nam je vrhu tega, da slovnica ni bila namenjena rojakom pisateljevim, ampak nemškim njih sodeželjanom, ki naj bi se učili iz nje jezika, kakor ga govori narod. Iz teh premišljenih razlogov je ohranil Gutsmann v slovnici več dijalektičnih oblik, dasi je sam pri sebi znal pravilno pisavo. Ni se hotel predaleč oddaljiti od narodovega govora. Pisal je torej biu, gledau = bil, gledal; jes sem biu postau, ich war gewesen, jes bom baran gratau, ich ... ‌439 439 Nerazločno. Rabil je člen, katerega se ljudstvo na Koroškem ni moglo iznebiti. Velik napredek pa je napravil s tem, da je uvel v prejšnji knjižici navedena sklona, lokal in instrumental. Oziru na Nemce je pripisovati, da tudi Jarnik ni slovnice dosti prenaredil razen malenkostnih stvari.

Dvanajst let za slovnico je prišla na svetlo Gutsmannova največa knjiga „Deutsch-windisches Wörterbuch“ 1789 v 4º, str. 568. Denarno mu je pri nji pomagal grof Goëss,‌440 440 Anton grof Goëss, od 1734 do 1759 deželni glavar Koroške. katerega imenuje Gutsman izvrstnega poznavavca slovenskega jezika. Podpirali pa so pisatelja duhovniki po Rožni dolini in zlasti po Podjunskem. Ker leži rojstvena vas Gutsmannova v bližini podjunskega govora, lahko razvidimo, zakaj se naslanja njegov slovar bistveno na to narečje. Kar se tiče besednega zaklada koroškega, se mora priznavati, da je zapisan kolikor mogoče natanko, toda brez kritičnega načela. Poleg lepih, pravilno pisanih izrazov nahajamo v njem množino ali po narečju zasukanih ali popačenih ali iz nemškega sprejetih besed. Sprejemal je besedni zaklad, kakor se mu je ponujal, brez kritike, prepuščajoč to nastopnikom. Gutsmann je prvi zabeležil natančneje besedje koroških, deloma tudi ostalih Slovencev. Rabil je slovar Megiserov, posluževal pa se je tudi Pohlinovega slovarja, kakor pričajo izrazi: listinaru, listrom,‌441 441 Listinaru ali listmarn, listrom ali listrum? areč, hervor in drugi. Istotako je vplival nanj Belostenec. Naravno je, da so se zlasti ponesrečile posebno abstraktne besede, katerim primernih izrazov niso Slovenci imeli ali ni Gutsmann vedel zanje. Zato je koval nove besede, pogostoma brez potrebe: Abendstern = zvečernica, zvečerna zvezda; Kindstatt otroknu gorvzetje, posinstvu; Kindstaufe dietne kerstitje, otrokni kerst; Landmann kmet, polski človek; Mehlhändler mokni predauc, mokni predkupec, mokar; Richteramt sodni služilec, sodnia, sodstvu; Tagebuch danske bukve, Dnevnik. Za njegove dobe se je namreč

Str.: 177

mislilo, in tega mnenja je bil tudi Gutsmann, da mora vsaki nemški besedi odgovarjati do pičice enako skrpana slovenska. Enake nazore nahajamo tu pa tam še dandanes, zlasti med juristi. Včasi si je pomagal za nemške sestavljenke s predlogi n. p. Kleiderkasten vomar za oblačilu; Rittmeister poglavar čez jezdnike; Drahtarbeiter delauc v čubezni; Kinngrüblein jamica na skranji; Gemsenfell koža od pečne koze; Grünspan zelenina iz bronca; Schweinigel jež z riucam itd. Za nemške enozložnice je stvarjal po anologiji slovenske sličnice: Eisgang sriežen‌442 442 Verjetno srežni, po srež. hod, kore terg;‌443 443 S svinčnikom ali barvico nad kore pripisano korak, nad terg pa = redko. Abfahrt odpel; Abweg odpot; Auswahl izvol; tu pa tam so obveljale njegove novine: Abfall odpad, odstop; Durchschnitt preriez. V slovarju že razločuje dovršne in nedovršne glagole, dasi se še ni prav zavedal pravila: hörn slišati, poslušati; kehren pomesti, pomietati; krachen pokniti, pokati; reisse nieder poderem, podiram; schiesse strielim, strielam; speie pljujem, pljuvam, pljunem. Take glagole ima za ponavljajoče, kakor pravi v predgovoru in navaja tam za zgled: pokriti, pokrivati, izprašati, izprašuvati. Nemški vpliv se kaže v rabi člena v besedoslovju: Lebenslauf pretiek tega žiulenja; Einbildungskraft muč tega vmislenja. Nemčevanje se vidi najjasnejše v prestavljanju nemških prislovov, ki so zvezani z glagolom. Za besedico durch ima skuz in pre: durchlesen skuzbrati, prebrati; durchbeiβen skuzgristi, pregristi, nemški ab mu je dol: abbitten dolprositi; Abriss dolobraz, poduba; vendar tudi odrezati absägen, absatteln odsedlati. Za an mu služi slov. na: andrucken pertisniti, napertisniti; anklagen natožiti, zatožiti; anläuten nazvoniti, pozvoniti; predlog auf prelaga v sestavah s prislovom gor: aufbehalten gorhraniti, ohraniti; aufzählen gornašteti, našteti; aus = iz vun: ausbeuteln iztreseti, vuniztresti; ausbitten sprositi, vunsprositi; auslesen izbrati, vunzbrati; aussöhnen pa mu je spraviti, potolažiti, zmiriti; bei = zraven, per: Beiwache perstraža, zravenstraža; Beiurthail zra-

Str.: 178

vensodba, persodba: ein = noter; einflechten vplesti, notervplesti; einladen povabiti, navabiti, notervabiti, notervadati; Eintritt noterstop, noterhod; fort – naprej, preč: fortkommen naprej priti; fortreisen preč popotovati, odhajati, naprei raižati; gegen pruti: Gegenmarsch prutihod; Gegenlaut prutiglas; nieder dol: niedersetzen dolpostaviti, doldajati; sich niedersetzen dolposaditi se, dolsesti; über – črez: überbleiben črezostati; überlassen črezpustiti, opustiti; überschreiben pa prevaja prepisati in überzeugen prepričati; um okuli: umblasen okulipihniti, dolpihniti; umfallen okulipasti, dolpasti; umklaiden okuliobleči, preobleči, okulioblačiti se, preoblačiti se; umpflügen okul-ob-podorati; unter = pod: unterlassen podpustiti; untersuchen podiskati, prejskati; sich unterreden podgovoriti se; vor = pried, naprei, napried: vorhalten prieddržati, posvariti; vorbedenken predmisliti, prei – poprei, pomisliti. Pogostoma je Gutsmann zraven pravilnih slovenskih besed zapisal nemške ali dijalektične slovenske oblike. To kažejo že navedeni primeri, a nekaj jih še navedimo: Bootsknecht veslar, ladjovozec, lopatar, galiot; Dame gospa, dama; Krieg žovd, voiska; Kugel okrogla, kugla; weisen = kazati, vižati; weiss biel, bieu itd. Tu pa tam pristavlja opombico gemein: Binder vezar, vezavec, gem. pintar; blau vešneu, muder, gem. plavi; Bürger mestnik, mestnaunik, gem. purgar.

Zanimiv pa je Gutsmannov slovar še v tem, da hrani blizu 90 slovenskih prislovic in narodnih rekov. Da niso vse izvirno slovenske, se je kmalu prepričati. ./.

Za nemškim slovarjem sledi „Sammlung der windischen Stammwörter etc.‌444 444 „Zbirka slovenskih izvirnih besed itd.“ “ Ta zbirka šteje okoli 5400 slovenskih besed, ki jih je Gutsmann štel za podstavne besede. Jarnik jih je prerešetal in našel med njimi 700 tujk, 513 pa negotovega korena ter jih je torej odštel 1213. Gutsmannu se pripisuje tudi v Celovcu leta 1790 izdani „Ta veliki Katekizmus“ v obeh deželnih jezikih, ki se je rabil

Str.: 179

po koroških šolah črez 40 let, in pa neka druga knjiga, ki nosi naslov: „Evangelie inu Branje ali Piſme na use Nedele inu imenitne praznike cielega leta razdelene. S’perpušenjam teh Višeh. V Zelouzi 1780, str. 927 v mali 8º.“ Da je to knjigo sestavil Gutsmann, se vidi iz pravopisa in narečja in to spričuje tudi Kopitar, ki imenuje v Glag. Cloz. na str. LI Gutsmanna pisatelja te knjige. Iz nje namreč navaja zgled koroške slovenščine. Gutsmann je umrl, kakor pišejo knjige enoglasno, l. 1790, kje, ne vemo.

Str.: 181

mislil glede zenačenja slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki, o tem nas podučuje njegova tiskana okrožnica, s katero je vabil naročnike na svojo že potrjeno slovansko slovnico l. 1793, ki pa ni prišla na svetlo. Kumerdej ni bil mož teorije, tudi ni bil samo za učeno, pa za dejansko rabo v vsakdanjem življenju nepraktično primerjalno slovnico slovanskih jezikov, kakor meni Kopitar; njegove jezikoslovne študije so imele namen zgraditi na podlagi vzajemnih elementov poedinih slovanskih narečij nekak vseslovanski jezik, ki bi omogočil promet med sosedi, pa tudi med južnimi in severnimi Slovani, ki bi torej omogočil Slovanom medsebojno občevanje brez tujega, neslovanskega jezika. Hotel pa je tak vseslovanski jezik, ki bi ne rabil samo učenjakom, ampak tudi kot občevalni jezik vezal mase narodove. Res drzen načrt! Vse kaže, da je bil Kumerdej mož samostalnega mišljenja; saj tudi ni maral na slovenska tla presaditi nemško šolo kar brez preosnove; dati ji je hotel narodno lice po narodnem jeziku in narodni knjigi; namen njegovi šoli je bila narodna omika, v tem ko je bil drugim glavni namen šole samo širjenje nemščine. Tudi Kumerdej želi, da se nauči slovenski otrok nemški, toda znanje nemščine je njemu zgolj to, kar znanje pisanja ali računjanja, samo koristno znanje, cenljiva spretnost. Šteti ga smemo torej za zavednega Slovenca, dasi le po današnjih nazorih, da, šteti ga smemo za panslavista, kakoršen je bil Križanič.

Njegov predlog je bil dobro utemeljen in vlada ga ni mogla vreči pod mizo, kakor mnogo drugih. Marca 1773. l. je Marija Terezija izročila ta predlog v presojo deželnemu glavarstvu kranjskemu, okrožnim glavarjem, opatu sitiškemu, kostanjeviškemu in bistriškemu pa novomeškemu nadduhovniku z nalogom, da naj stavijo vsi presojevavci tudi samostalne predloge, kako povzdigniti šolstvo na Kranjskem. Izjave teh dostojanstvenikov in oblasti so značilne za dobo prosvetljenega absolutizma in nam najbolje slikajo tedanje razmere. Notranjski

Str.: 182

okrožni glavar grof Brigido je poročal, da je bral Kumerdejeve nasvete „mit entzückender Erbauung“,‌448 448 Prevod: „Z očarljivim povzdigom.“ ker Kumerdej zares ljudmilo skrbi za svoje rojake. Podpirati ga v tem podjetju je dolžnost slehernega domoljuba. V konkretnih ozirih pa se ne strinja ž njim brez izjeme. O dohodkih cerkovnikov pravi, da niso tako obilni, kakor Kumerdej misli, ker ima cerkovnik samo slabo hišico z majhnim vrtcem, ki mere včasi komaj štiri sežnje, bire 6 – 8 mernikov žita, samo tisti, ki imajo najboljše dohodke, imajo 24 mernikov žita bire; tu in tam včasih dobe kaj pri ženitvah ali krstih; nikdar pa nimajo toliko kolikor slab kočar in morajo zato iskati postranskega zaslužka. Dokler se jim tako slabo godi, ne bo dobiti branja veščih cerkovnikov; še manj je upati, da se bodo začeli stari cerkovniki učiti brati in pisati in potem poučevati mladino, tem manj, ker mladina sovraži poduk. Zato ne gre povsod ustanoviti šole, ampak jih je ustanavljati le polagoma, zdaj tu zdaj tam, kjer je ravno mogoče. To naj se zgodi tako, da se naloži duhovnikom, ki so brez dušnega pastirstva, in zgodnjikom, ki imajo kvečemu vsako nedeljo in praznik govoriti slabo sestavljeno predigo, pa uživajo revne dohodke; iz hvaležnosti naj podučujejo narod, to se more zgoditi tudi po samostanih. Brigido našteva celo vrsto krajev, kjer je moči ustanoviti šolo takoj. V teh šolah naj bi se učila mladina pisati in brati slovenski in nemški, računiti, krščanski nauk in vrhu tega še nekoliko prirodne morale, ki je za spznavanje prekoristne vede o dolžnostih človeške družbe nujno potrebna in na Kranjskem žalibog skoraj neznana, dasi je bistveni pogoj prekoristne izomike vseh podložnikov. Brigido smatra s Kumerdejem vred za potrebno najprej izdajo slovenskega abecednika (Namenbüchlein), da se s tem še uspešneje razvije slovensko pismo, ki je celo domačinom večinoma neznano. Država naj preskrbi tudi knjižico o morali, oblasti naj nadzorujejo šolski red in skrbé za pravo pedagogiko; duhovščina pa naj priporoča šolo s predižnice.

Tudi gorenjski glavar Apfaltrerr hvali Kumerdeja, pa misli, da bi se dale ustanoviti šole le tam, kjer imajo cerkovniki boljše Str.: 183
dohodke; tamkajšnji župniki naj nameščajo samo take ljudi, ki s preskušnjo dokažejo učiteljsko zmožnost; sicer pravi ta presojavec, da šteje neke nasvete za neizvedne, pa ne pové, katere ima v mislih. Tem gostobesednejši je dolenjski glavar pl. Peran. Pritrjuje sicer Kumerdeju, da kranjski kmet nič ne ve o cesarskih ukazih in naredbah, vendar se nad njim jezi, ker je rekel, da se cesarski ukazi ne objavljajo tako, kakor bi bilo treba, češ da bi jih bilo treba tudi tiskati in razširjati med narodom. Ta glavar meni, da bi podložni kmet tudi tiskanih ukazov ne kupoval. „Drugo je, če bi se kmet iz poslovenjenih knjig naučil kaj več veronauka in kmetijstva. Kedor pa ve, kako se prvo že podučuje nekaj let (po novo urejenem Krščanskem nauku), mora reči, da več ni mogoče storiti. Morebiti bi ne bil Zgornji Štajer in Zgornji Korotan nikdar zapadel taki verski zmoti, če bi tam ne bilo toliko kmetov veščih branja in pisanja;“ če je od tam kriva vera segla v druge okraje, so jo ondi lahko zatrli. Kmetijstva se kmet noče učiti iz knjig, ampak samo iz prakse in vzgleda. Za kupčijo bi tudi Kranjcem knjige nič ne koristile, saj kupčujejo že sedaj brez knjig celó na Francosko, v Nizozemskoi itd., tujega jezika se nauče v tuji deželi. Skratka, novomeški glavar hoče dokazati, da je šola kranjskemu kmetu nepotrebna in celó škodljiva. Zato mu tudi ne dopadejo podrobnosti Kumerdejevega nasveta, zlasti mu ne ugaja niti podučevanje po cerkovnikih po božji službi niti priporočanje šole z lece, niti izdavanje slovenskih knjig itd. „Ali namerava domoljub K. osnovati nemško ali slovensko šolo? Če želi nemški poduk, ni naravnost zavreči njegovega nasveta; če pa želi slovensko šolo, mu kratko malo povem, da bi se ne splačal trud, jemati toliko ozira na jezik, ki ne spada med poglavitne jezike (fundamentale Sprachen). Morebiti je Kumerdeju češčina v mislih, ali treba je razločevati med velikim, razširnim kraljestvom in majhnim vojvodstvom, zakaj to vojvodstvo ima nekaj zveze z dalmatinščino in hrvaščino; s češčino in poljščino je morebiti kaj malega sorodnosti, pa ne toliko, da bi izviralo kaj dobička za trgovstvo. Kranjski cerkovniki niso sposobni za podučevanje, ker sami ne znajo brati in pisati in ker imajo premalo dohodkov.

Str.: 184

Cerkovnik je tukaj najrevnejša stvar na zemlji, živeti mora ob miloščini, zaslužiti si ne more nič, ker mora biti vedno pripravljen, da gre zvonit hudi uri; zavisen je popolnoma od omahljive srenje.“ Kumerdeju očita, da dela krivico duhovščini, trdeč, da agituje z lece zoper šolo in celó preti ljudem z večnim pogubljenjem. To se ne da dokazati. Kumerdejevo zahtevo, da naj župnik vzgoji iz cerkovnika učitelja, imenuje okr. glavar pobožno željo, ki je nemogoča, ker ima župnik obilo duhovskega posla. Tako nemogoče je tudi nadziranje šol po okr. glavarjih in izdavanje slovenskih knjig. Če so Kumerdejevi nazori vredni uvaževanja, naj se izvrši samo ta točka: kmet naj se uči brati in pisati nemški, pa ne s cerkovniki, ampak po posebnih učiteljih (Schulmeister). To naj se poskusi najprej po mestih, n. p. v Krškem; imovitejši naj plačujejo malo šolnino. Komaj pa je mož to zapisal, ga že zopet „skrbi da se ne zgreši morda glavni smoter, ako se vzbudi v kmetu preveč veselja do branja in pisanja: kakor hitro bo znal brati in pisati, ne bo več hotel ostati pri plugu, ampak bo tiščal še bolj v šole. Potem bomo imeli celo krdelo študentov, manjkalo pa bo kmetov. Skušnja uči, da vstopijo dijaki v posvetni duhovski stan ali v samostan ali pa v pisarnice. Ker pa takih ljudi že sedaj ne primanjkuje, se bojim, da ne bi samostani provzročili preveč škode kmetijstvu, ki je vendár med temelji trgoovine.“ Tako je pobijal Kumerdejevo namero dolenjski okrajni glavar, večkrat sam sebi nasprotuječ; nevarna se mu zdi slovenska narodna šola, ne pa nemška, kakor da bi utegnila slovenska knjiga vnovič zasejati med Slovenci seme luteranstva, ne pa nemščina. Kedor bere njegovo modrovanje, se ne bo čudil več, ako se prepriča o preskromnem uspehu šolske politike jožefinske; s takimi organi je prosvetljeni absolutizem zastonj mučil samega sebe in narode!

Tudi novomeški arhidijakon Martin Jožef Jebačin nima upanja, da bi nasveti dobrega Kumerdeja obrodili kaj prida sadu. S splošnega stališča se mu zdi, da bi občno podučevanje kmečkega ljudstva v branju in pisanju ne bilo pametno in res kaj prida koristno, še manj pa nujno niti gledé na državo niti glede Str.: 185
na vero. Modri glavarji so mnogokrat zato prepovedali občevanje s tujimi narodi in učenje branja in pisanja, ker so se bali, da nravstvo propade; zakaj če bi znal priprosti človek brati in pisati in govoriti tuj jezik in vesti se po tuje, bi se prevzemal in skušal bolje in lože živeti, bi ne hotel več delati na polju, bi postal lahkoživec in bi morebiti celo zapustil deželo. Zato so Rimljani, osvojviši si tuje dežele, požigali židovske in egipetske knjige, da jih ne pokvarijo! Tudi Sv. pismo poroča, kako je prišlo malikovalstvo med Žide, ker so se v tujini seznanili s tujimi šegami; zato je Bog prepovedal zakone s tujimi ženami in občevanje s tujci in neobrezanci; modri Salomon je globoko padel vsled zveze s tujimi ženami, zato so morali odgnati po vrnitvi iz babilonske sužnosti tuje žene in njih otroke. Sicer priznava Jebačin, da dandanes v dobi prosvetljeni ni več tako nevarno, ako občujejo z ljudmi Zgornje Štajerske ali Koroške, ker je kmet trdno udan sveti veri; tudi zna brati in pisati mnogo več ljudi, kakor si Kumerdej misli, pa ravno tako niso najboljši kristijani. Branje in pisanje se da primerjati jedi: tudi najboljših jedi ne more prebaviti slab želodec; šolski poduk bi netil dobičkarijo in kvaril lepo vedenje. Pa bodi si kakorli: eno se mi vidi čisto resnično in dognano, vsemogočni Bog je vse stvarjenje vredil po uteži, številu in meri: On vodi tudi neumne stvari modro po notranjem nagonu do končnega smotra. On je dal človeku moči, da mora svojemu stanu in poklicu primerno umeti vse, kar mu je potrebno za časno in večno srečo, tudi če ne zna pisati in brati: torej čemu šola? Dokler veljajo prirodni zakoni, so bili ljudje nevešči branja in pisanja in vendar so zidali mesta; edino merilo v verskih in državnih stvareh jim je bila notranja luč, ustno sporočilo narodovo, velika knjiga vesmira, ki jo ume brati tako učenjak kakor idijot. Sicer je kmet kakor neuki človek sploh bolj vnet za verske reči; nevedni samotarji se ravno zato čutijo bolj srečne, ker ne poznajo posvetnih ved in umetnosti in mnogokrat ne znanjo celo ni brati ni pisati. Jebačinu mora zoper šolo pomagati celo sv. Avguštin: „Ecce quid est hoc, quod audisti? Surgunt indocti et coelum rapiunt, et nos cum doctrinis nostris sine corde, ecce, ubi volutamus? In carne et sanguine.“‌449 449 LAT Prevod: „Glej, kaj to pomeni? Si slišal? Neuki vstajajo in si grabijo nebesa, kje pa se z vso svojo učenostjo in brez srca valjamo mi? V mesu in krvi.“ Sveti Avguštin, Izpovedi, 8. 8. 19.

Str.: 186

„Dokler smo poznali samo sv. pismo in so vsi živeli v krščanski priprostosti, so bili vsi pobožni in sveti, knjige pa so pokvarile vero in nravnost, zato je bolje, da učenjaki ne podučujejo kmeta. Sv. Jeronim je sicer priporočal brati Sv. pismo, a takrat je bilo Sv. pismo še nespačeno, evangelij je bil edino vodilo versko in nravno, menihi so živeli v pobožni preproščini strogo po božji besedi. Kumerdej se moti, ako upa, da bodo kmetje boljši kristijani in marljivejši poljedelci, ako bodo znali brati in pisati; na Dolenjskem so ženske, ki znajo brati in pisati, navadno zgol lenuhe in svetohlinke, ki lenobo pasejo, delo mrzijo, se ošabno vedejo in hočejo najboljši čas porabiti za neka svetohlinstva, ki niso nič drugega kakor izvir lenobe in farizejska hinavščina.“ Kranjski in goriški kmetje so v veri dobro podučeni, tudi če ne znajo brati in pisati. Ako omika pospešuje poljedelstvo, napravite modrijane za kmete.

Iz vseh teh premis izvaja Jebačin, da branje in pisanje ni kmetu nič kaj koristno, še manj pa potrebno; sklicuje se na to, da kmetijska družba dovolj stori za kmetijstvo in da se pogovori kmetov in graščakov sučejo edino okrog poljedelstva; kadar bo dovolj sredstev in moči, se bo tudi izvrševalo, kar družba veli, in potem se bo zemlja bolje obdelovala. Najprej mora država ustanoviti posebno zalogo za kmetijstvo, kmet se bo potem že otresel starih predsodkov in metod. Tudi trgovcev se na Kranjskem ne manjka, na Gorenjskem jih je skoraj toliko kolikor posestnikov, ki niso tako divji in neolikani, kakor jih slika Kumerdej, temuč govore tuje jezike, n. p. hrvaški, dalmatinski in nemški, znajo brati in pisati; češčina in poljščina sta jim pa odveč, ker s Čehi in Poljaki premalo tržijo, izvzemivši tiste, ki z rožmarinom in lovorikami tržijo celo na Dunaju in Zgornjem Avstrijskem. Pa tudi ni treba, da bi bili na Kranjskem sami trgovci, katere že tako hudo tlačijo mitnine in naklade. Država naj preskrbi kmetu ceno sol, da ne bo jedel neslanih jedil. Cesarski ukazi se kmetom oznanjajo zadostno, na kmetih v deželnem jeziku z lece in po gosposkah, v mestih pa z bobnom; to je mnogo prikladnejše, kakor če bi se morali vsi kmetje šele brati učiti. Revščina na Kranjskem ni posledica nevednosti, kakor trdi Kumerdej, ampak je z verskega kakor z državnega stališča potrebno zlo, ali, da se bolje izrazim, mojstersko delo Previdnosti. Bog jo pošlje v pregloboki svoji modrosti. Na Kranjskem ji je vzrok tudi nerodovitna zemlja, neugodno podnebje in razkosanost zemljišč.

Str.: 187

Tudi gledé vojne službe govori Kumerdej premalo premišljeno, ker imamo dosti kranjskih vojákov, ki so se hrabro bojevali. Če se bolje poskrbi za invalide, bo vojna služba bolj mikala ljudi. Kmet se sploh nerad loči od doma. Jebačin smatra Kumerdejeve nasvete glede zveze cerkovniške službe z učiteljevim poslom za neizvršljive in brezsmiselne, ker zna le malokateri cerkovnik brati in pisati in ima premalo dohodkov. Ako bi pa tudi mogoče bilo dobiti sčasoma branja in pisanja veščih cerkovnikov, bi li kmet na Kranjskem, kjer skoro ni najti nemškega človeka, tudi razumel vsebino tega, kar se je navadil samo brati? Morali bi v kranjskih vaseh ustanoviti prave pravcate nemške naselbine. Če se pa nauči brati in pisati samo v domačem jeziku, bo to le malo koristilo, ker Kumerdej sam priznava, da se njegovi rojaki ravno zato ne udeležujejo koristnega prometa z drugimi narodi, ker govore jezik, ki je edino njih lastnina; potem bi ne mogli občevati zunaj kranjskih mej. - Kumerdej očita duhovščini, da s peklom straši ljudi, če bodo hodili v šolo. Jebačin je prepričan, da Kumerdej nikjer ni slišal take predige; če pa duhovnik ne priporoča šolanja kar brez izjeme, ima za to pametne vzroke, katere je on že omenil. Pametno pa se mu zdi, dati Slovencem v roko gospodárskih knjig, poslovenjenih iz laščine in francoščine, in Jebačin pristavlja ironično: za ta posel bi bil Kumerdej najsposobniši, ker baje zna brati in pisati in je vešč v gospodarstvu in tujih jezikih. Veliko več pa se doseže, ako se kmetom razlagajo vérske resnice, in sicer naravnost po duhovnikih v cerkvi, v spovednici in o veliki noči, kakor doslej; graščinski uradniki in grajščaki pa naj jim predavajo o gospodarstvu, zlasti o kmetijstvu, potem o državnem redu (Polizeiwesen)‌450 450 Prevod: Policijska, pravna ureditev države. in naj jim tolmačijo cesarske patente in ukaze. Ta šola bi bila cenejša. Dalje pa Jebačin nekoliko omejuje svojo trditev, češ ,da ni ravno tako hud nasprotnik nasvetovani šoli za kmečko ljudstvo. Branje, pisanje in veda nam ne pokvarijo nravnosti, ampak samo napačna uporaba tega, kar se je človek naučil. Sedaj šele nam pove Jebačin svoje nazore, kako bi se uredil šolski poduk. Večina župnij ima organiste ali učitelje, ti naj začetkoma izberó v večih župnijah po 12, v manjših pa po 6 nadarjenih kmečkih fantov, 9 do 15 let starih, iz različnih

Str.: 188

vasi in takih hiš, kjer imajo obilo otrok, ki niso vsi potrebni za domače delo; te naj podučujejo. V večih župnijah podučuj kaplan ob nedeljah in praznikih. Nekateri dečki bi potem dalje kmetovali, drugi bi stopili v mestne šole. Kapelani si lahko najamejo te dečke za postrežbo in jih podučujejo. Vse to pa se izvede brez sile in hrupa. Če bi se izšolalo vsako leto v vsaki župniji le 6 dečkov, bi na Dolenjskem čez 10 let znalo že 3000 ljudi brati in pisati. Te osebe bi potem podučevale druge. Nadzorovali naj bi te šole nadzorniki. Spodbujali naj bi tudi mojstri svoje vajence n. pr. s tem, da bi koncem leta najpridnejšim in najbolj podučenim kupili ali podarili poseben trak za klobuk!“

O izjavah opatov iz Stične, Bistre in Kostanjevice ne vemo druzga kakor to, da so smatrali samo to za mogoče, da bi učitelji pozimi podučevali mladino, s cerkovniki pa se šolstvo ne dá osnovati.

Podajati komentar tem izjavam pač ni potrebno. Jasneje kakor debela razprava nam kažejo duh odličnih tedanjih krogov. In slišimo može, na katerih sodelovanje ni računal samo Kumerdej, ampak tudi cesarica sama - in ravno ti krogi se branijo narodne šole in menijo, da so Kumerdejevi nasveti samo utopije. Na tem stališču nahajamo tudi deželno glavarstvo kranjsko, ki je naravnost izjavilo, da so nasveti Blaža Kumerdeja večinoma neizvedljivi, obenem pa priznalo vsaj to, da bi bilo koristno, če bi znal kmet brati in pisati, in da temu ne more oporekati nihče, ki res ljubi svojega bližnega brez ozira na stan, in ki gori za blagor dežele ter je temeljito podkovan v veri, ne da bi hlinil pobožnosti. Najsilnejši oviri sta razlika v nazorih in denarni nedostatek. Kar nasvetuje deželno glavarstvo pozitivnega, je jako skromno: okrožni uradi in duhovniki naj priporočajo narodu branje in pisanje, nameščajo naj se samo cerkovniki, ki znajo brati in pisati, ter ti naj se ob enem zavežejo, da bodo učili mladino pod nadzorom duhovščine in gosposke. Kapelani naj pozimi in ob nedeljah in praznikih podučujejo pod nadzorstvom nadduhovnikov, najmarljivejšim šolarjem naj se da kako darilo, najpridnejšim učiteljem pa nagrada; za ta namen bi bilo treba 300 gl. na leto iz dobička maškarade; dognati bi Str.: 189
bilo, če res duhovniki obresti ustanov za cerkovnike in organiste porabijo v druge namene; pri oddaji izpraznjenih župnij naj se daje prednost duhovnikom, ki podučujejo mladino. Ker bi pa ustanovitev tako koristnega šolstva na kmetih nekako utegnil ovirati strah, da bi se zanesle med kmečko prebivalstvo razne krivoverske knjige, obeta deželno glavarstvo, da bo v zvezi z duhovskimi in posvetnimi gosposkami čuvalo, da se ubrani dežela tega zla.

Kumerdej se torej tudi od te strani ni smel nadejati izdatne podpore. O nasvetih kranjskega deželnega glavarstva pa je imela izreči sodbo še najviša instanca dunajska: dvorna kancelija, katere poročevavec je bil Greiner, eden tistih mož, ki so za Marije Terezije vodili notranjo politiko po tiru prosvete. Seveda se ni smel Kumerdej nadejati pri njem brezpogojne odobrave vseh načrtov; ozirov na narodne posebnosti ni smel iskati pri državnikih, ki so sicer obožavali koristnost vseh svojih reform, hkratu pa se tudi protivili vsakemu predlogu, ki se ni dal nabiti na prikladno kopito, ki se zove „enoličnost“ (Einformigkeit).

Dvorna kancelija je 5. jun. 1773 izrekla o nasvetih deželnega glavarstva zelo ostro sodbo. „Zavzeti se moramo,“ pravi Greiser, „da je moral šele Kumerdej, ki zavoljo tega zasluži najvišo milost, deželno vlado, okrožne urade, gosposke in duhovščino opozoriti, da je treba ustanoviti nekaj šol za skrajno nujno podučevanje kmečke mladine. Še čudnejše je, da se nahaja še sedaj v ti prosvetljeni dobi, pod slavnim žezlom Vaše cesarosti še cela, ne preveč oddaljena vojvodina, kjer so se šele letos spomnili, da je treba tiskati abecednik. In končno se ne moremo čuditi, da niso bili cerkveni dostojanstveniki, kateri so bili o Kumerdejevih nasvetih zaslišani, nič kaj vneti za nje; zlasti dekan in nadduhovnik, dasi je naposled primoran priznati nujnost in korist nameravanih šol, se vendar trudi v dolgi pridigi iz sv. pisma in starorimske zgodovine dokazati, kako nepotrebno, da, nevarno za državo in vero bi utegnilo biti, ako bi se kmečkemu stanu dala prilika, da se nauči brati in pisati. Iz tega bi se dalo nekako sklepati, da ni Kumerdej trdil povse

Str.: 190

brez razloga, da so predigarji strašeč s peklom odvračevali kmete od poduka, dasi vsi prelatje oporekajo tej trditvi.“ Poduk mora biti, a če je slab, je bolje, da ga ni; od slabo izvežbanih organistov se ni nadejati posebnega uspeha, niti od marsikaterih duhovnikov. Dvorna kancelija stavi potem te-le konkretne predloge: Najprej se osnuj za Kranjsko posebna šolska komisija, ki naj določi potrebno zalogo: državna blagajna, t. j. jezuitski zaklad, prispevaj 1000–1500 gl. za ljubljansko normalko, Kumerdej se imenuj za ravnatelja; da bo imel več dohodkov, se mu odkaži kak posel pri deželni vladi; brez nadzorstva tega za novo šolstvo vnetega moža se ni nadejati uspešnega delovanja pri tej napravi, kateri se bode spočetka boriti z mnogimi ovirami.

Cesarica je odločila v svojem lapidarnem slogu:

„Placet 1000 gld. Weillen er hier ist, solle er die normalschulle freqentieren.“‌451 451 Prevod: „Odobrite 1000 goldinarjev. Ker je tukaj, naj obiskuje normalko.“

Str.: 193

se stavljajo v tej kronovini, ki ima manj šol ko katera druga, novi šolski reformi najhujše ovire. Dvorna kancelija hoče temu opomoči z nasvetom, da naj se pozove Kumerdej, ki je ravno tako spreten kakor iskren, z dvema drugima učiteljema za šest tednov na Dunaj, da se tukaj določi vse, kar je potrebno, da se že enkrat ustanovi normalka; učitelja pa naj se na Dunaju izurita v normalni metodi, ker ni med dunajskimi učitelji lahko dobiti takega, ki je tudi zmožen jezika (slovenskega). Kumerdeju se dovoli po 2, učiteljema pa po 1 gl. na dan in povrnejo se vsem trem potni stroški. Sušca meseca so ti trije možje romali na Dunaj in so ostali tam do konca julija. Ko sta dovršila učitelja svoj tečaj za normalko, sta dobila ukaz, da se takoj vrneta v Ljubljano; zopet se je vsem trem nakazala potnina, „če niso prinesli nič denarja seboj iz Ljubljane“.

Na Dunaju so se sešli nekateri veljaki in se posvetovali v dvorni kanceliji o šolskem vprašanju kranjskem; tudi Kumerdej je bil med njimi. Tam so deželnemu glavarstvu kar naravnost vzeli krmilo iz rok. Kumerdej je dobil nalog, da posloveni „šolski red“. Določili so se novci,‌452 452 Denarna sredstva? odobrila sestava učiteljskega zbora normalke. V boju z deželnim glavarstvom je torej zmagal Kumerdej in je l. 1775 odprl vse štiri razrede ljublj. realke. Sam pa pri tem ni imel srečne roke in si je nakopal na glavo hudih sitnosti, ker je imela normalka mnogo sovražnikov. Pritožbe na Dunaj so napotile cesarico, da je imenovala grofa Torresa, goriškega šolskega referenta, za posebnega komisarja z nalogom, da preišče kranjsko šolstvo. Ta mož je bil brezobzirno odločen in navdušen za novo šolo; grajal je vse vprek: šolska komisija ni prav sestavljena, ker nimata duhovnika pooblastila škofovega. V Ljubljani ni nobenega nadzornika, ki bi še večkrat „napadel“. Učencev šteje normalka 120, med njimi samo 20 Nemcev, in zatorej je uspeh normalke nemogoč, kajti poučuje se vse v jeziku, ki je učencem neznan, sosebno veronauk. Ta težava se nahaja po vseh deželah, nemščina ni materinščina. Temu se mora priti v okom z osnovo elementarnega razreda kakor v Celovcu ali Gorici, kar se lahko izvede, ker so vsi učitelji zmožni obeh jezikov. Ravnatelj je v protislovju s šolskim redom

Str.: 194

opustil pametno razreditev učencev in učiteljev, tako da je šola zgolj pesek v oči občinstvu; Kumerdeju manjka odločnosti, da bi učence in roditelje privadil šolskemu redu; iz tega sledi, da pohaja njegovo šolo sama sodrga in najslabše osebe. Manjka mu tudi odločnosti nasproti škofu, sicer bi ga moral že prisiliti, da izpolni svojo stanovsko dolžnost ali bi pa naznanil upornost škofovo na najvišem mestu. Ni se mu še posrečilo premagati predsodka, kakor da bi ne mogle obstati normalke po mestih, da bi bile pa po kmetih naravnost škodljive, če ne nemogoče. Tudi osebnost Kumerdejeva mu ne ugaja: nima nič živahnosti in smatra za ponižanje, ker je nerad prestopil od pravoslovja k normalki. Očita mu, da se je prenaglil, ker je odprl vse štiri razrede naenkrat. Knjig nimajo učenci nič. Dijaki ljubljanske normalke se ne sprejemajo v Celovcu v gimnazijo, ampak kvečem v 2. normalni razred. Ni katologov niti tečaja za učit. pripravnike, po mestu mrgoli domačih učiteljev, dijaki nimajo vsakdanje božje službe. Vendar pravi, da sme dati šolski komisiji, ravnatelju, katehetu in vsem učiteljem spričevalo, da je ljublj. šola še boljša kakor se je nadejal in da se je šolstvo pospešilo kolikor je bilo mogoče; graja pa takoj, da učenci 1. in 2. razreda slabo izgovarjajo itd. Zmožnosti kranjskih dečkov so jako hvalne. Prav robato se je lotil očetov frančiškanov novomeških in njih gimnazije. „Spoštovanje in čast novomeškim frančiškanom pa v nobeni vrejeni državi v Evropi ne podučujejo frančiškani mladine v viših vedah (humaniora), ker so skoraj ex instituto izključeni od lepih ved, in v istini v Novem mestu ne govoré nemščine, slabo latinščino pa mladini s palico vbijajo; njih šolo je šteti za neredno zakotno šolo in pribežališče vseh dijakov, katere so zavoljo zanikarnosti ali slabega vedenja spodili iz ljubljanske in karlovške gimnazije.“ Šolska komisija se je zagovarjala zoper očitanja Torresova in je rada sprejela nasvet zaradi elementarnega razreda; tudi se je sklicevala na to, da dežela ni nemška. Torresov ugovor v tem oziru je znamenit, ker nam svedoči, kak sangvinik je bil in da je bil prvi namen šole – germanizacija. On pravi:

Str.: 195

„Ali je stara ilirščina res materinščina? To mi je nerazumno. Amerikanci so tudi imeli svoj narodni govor, sedaj pa govorijo jezik svojih premagavcev. Ali ne bi bilo mogoče, da bi govorili tako obilo nadarjeni Kranjci jezik svoje dobrotnice (cesarice)? Jako velik dobiček normalke bode uvedba edinstvenega jezika. Rimska država je imela samo latinski jezik. Jaz želim doživeti to slavno dobo.“

O izjavah Torresovih in deželnega glavarstva je presojala nižeavstrijska šolska komisija, ki je potrdila osnovo elementarnega razreda in poslovenitev in izdajo knjig v obeh jezikih, ter bila mnenja, da je slabih uspehov kriv poročevavec kranjske šolske komisije, na čegar mesto nasvetuje novega poročevavca. V tem smislu je dala dvorna kancelija ukor deželnemu glavarstvu in škofu. Za poročevavca je prišel namesto nesposobnega grofa Gallenberga grof Edling, frizinski glavar loški, ki je že pokazal, da se zanima za šolstvo v tedaj merodajnem smislu. V nikakor preskromni prošnji na opata saganskega Felbigerja, ki bo cesarici poročal o tem, se sklicuje na to, „da sem si zadobil najpopolnejše in pravo znanje normalskega šolstva in da nadkriljujem gledé gorečnosti in morebiti tudi glede zmožnosti za to jako dobro delo vse svoje rojake,“ pri čemer se sklicuje tudi na svojega sorodnika, škofa goriškega. Dasi se je deželno glavarstvo uprlo njegovi prošnji, je bil vendar imenovan in je postal duša kranjskemu šolstvu; kdor pa priznava njegove zasluge, ne sme pozabiti, da je on imel v svojem poslu jako vrlega sotrudnika Blaža Kumerdeja. Oba sta se v svojih nazorih lepo ujemala in to lepo soglasje je rodilo lep sad tudi na polju šolskega slovstva slovenskega. Edling ni bil napojen s tistim duhom kakor Torres, ki je upal, da doživi smrt slovenskega naroda. Njegovo delovanje na slovstvenem polju sem že omenil, samo to moram popraviti, da knjige „Kern ali vonusetek teh metodneh Buqui“ ni poslovenil sam, ampak pl. Kappus. Kumerdej je, kakor smo videli, hotel posloveniti oziroma spisati celo vrsto šolskih knjig ko je prišel v Ljubljano; da teh načrtov ni izvedel, so pač krivi preobilni njegovi posli; še le v poznej-

Str.: 196

ših letih je dobil toliko duška, da se je udeležil slovstvenega dela slovenskega. Leta 1778 je poslovenil le eno važnejšo knjižico: „Vadenje za brati v ’vsse sorte pisanji za šolarje teh deželskeh šol v’cessarskih krajlevih deželah“. Ni se pa lotil nameravane prestave saganskega katekizma, ki je bila tako nujna, da se je ponudil grof Edling, da jo izda. Komaj pa je ta dovršil prevod malega katekizma, se oglasi škof Herberstein in prosi, da sme posloveniti veliki katekizem v prid tukajšnjega zvečine neveščega nemščine kmetiškega naroda. Ker je dvorna kanclija cesarici priporočala škofovo prošnjo z dostavkom, „da ne bode še bolj uzlovoljen škof, ki že tako ni nič naklonjen novi metodi“, ji je cesarica ugodila in Edlingu se je naročilo naj počaka s svojim prevodom. Škof pa svojega prevoda ni izgotovil. Edlinga pa je vsa stvar bodla in zato je 27. svečana 1778. poprosil dovolila, da sme tiskati svoje delo ker je ta knjiga nujno potrebna in škofov prevod ne bo kmalu dovršen, sicer pa, da si oba prevoda nista tekmeca ker hoče škof prirediti knjigo za odrastle ljudi, Edlingov mali katekizem pa je odmenjen trivijalkam. Edling se je pohvalil, da je osnoval že mnogo trivijalk in da torej vé, kaj sodi v te šole, navaja tudi, da je prevod poleg obeh Tauffererjev pregledal in pohvalil goriški nadškof, obetajoč, da ga uvede v svojo škofijo. Posebno pa povdarja, da sta njegov prevod potrdila in pohvalila „zmožni, v bogoslovstvu izvedeni in mnogih jezikov vešči duhovnik Spendov“ in vladni tajnik pl. Kappus.

Na vprašanje, kedaj dovrši svojo prelogo, je odpisal škof, da je že poslovenjen, katekizem pa da bo komaj v treh mesecih dovršen za tisek. Sedaj je Felbiger priporočal Edlingovo prošnjo, češ da se ni tako nič nadejati od škofa, ki zopet zahteva odlog. Njemu je pritrdila dvorna kancelija; škofu pa naj se pové, da gotovo tudi sam priznava nujnost te knjige, kateri torej ne odreče potrdila. Edlingov prevod je že davno dovršen, torej se zgolj iz trmoglavosti škof brani take dobro poslo- Str.: 197
venjene knjige, hoteč tratiti čas za drugi prevod. Edlingova knjiga se tiskaj, škofove nikar čakati; tako se naj škofu zlepa odpiše. Marija Terezija je zapisala pod ta nasvet „placet“ in knjiga je zagledala l. 1779 beli dan. Škof pa se ni dal oplašiti. Ko je Juri Japelj izgotovil prevod velikega Katekizma, ga je takoj predložil škof vladi, proseč dovoljenja za natis; dovoljenje je dobil 6. febr. 1779, pa naložilo se mu je, da se morata spraviti oba katekizma v doslovno soglasje, da ne bodo ljudje mislili, da sta dva različna katekizma. Ker je bil Edlingov prevod že natisnjen, Japljev pa še ne, moral bi bil torej Japelj svoj prevod predelati in vzprejeti vanj Edlingove stavke. A tega ni hotel ni on ni škof, ki je ugovarjal rekoč, da ne gre prikrojiti velikega katekizma po malem, ampak nasprotno; pozivati se je imel tudi na to, da je Japljev prevod gledé jezika boljši in čistejši, da so njegovi izrazi prikladnejši pojmom priprostega človeka. Cesarica je naredila konec pravdi: Edlingovo knjigo je morala prevzeti zaloga šolskih knjig in jo spečati zunaj Kranjske, za Kranjsko pa je potrdila Japljev prevod velikega katekizma, poleg katerega je imel Japelj izgotoviti še mali katekizem z izrazi velikega Katekizma. Edling je bil namreč globoko užaljen, zaman je napravil priziv, sklicujoč se na spričevala vrlih dušnih pastirjev; tožil je tudi, da ga tiskar cveli zaradi tiskovnih stroškov, zato je cesarica odredila, da knjigo prevzami zaloga šolskih knjig. Njeno blago srce govori iz besedic: „Blumegen (dvorni kancelar) er (Edling) kann nicht zu schaden bleiben.“‌453 453 Prevod: „Blumegen ne more ostati oškodovan.“

Japljev prevod je izšel pod naslovom: „Ta velki Catekismuſ s’prašanjami inu odgovormi za očitnu inu possebnu podvučenje te mladosti v’cesarſkih krajlevih duželah. 1779.“ Posvetil je knjigo škof Herberstein sami cesarici, katero slavi v dotični častitki z vneseno besedo, torej tisti mož, ki je delal malo let prej toliko preglavice Torresu in vladi s svojo opozicijo proti šolski reformi. Sedaj je bil jako vnet za šolstvo, Str.: 198
videč, da pametno osnovana šola ne kvari ni vere ni nravi mladine, ampak da daje cerkvi več prilike, temeljiteje jo podučevati v verskih resnicah. Da je dal posloveniti prevažni Katekizem, to je velika zasluga njegova in Japljeva, in sama cesarica je to priznala z darilom 12 cekinov težke kolajne Japlju. S to knjigo je škof pomagal svojemu tekmecu Edlingu odstranjevati silne zapreke, ki so ovirale razvoj narodnega šolstva na slovenski zemlji. Edling sam je ponosno poročal cesarici, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili pot novi šoli na Kranjskem. Da ni šlo vse gladko je naravno. O ovirah je tožil Edling l. 1779, rekoč, da so strašne, tako mnogovrstne in tako polne lokavščine, da jih nikdo ne verjame, kedor jih ne čuti in skuša kakor jaz. Vendar ni omagal, podpirali so ga mogočni gospodje, tudi duhovskega stanu, n. p. opat stiški Fabiani in škof. Tekom nekaterih let je osnoval tudi na kmetih nekaj trivijalk, po manjših mestih pa nekaj glavnih šol.

Šolstvo v posameznih kronovinah je vodil poročevavec šolske komisije na Kranjskem grof Edling. Jožef II. je šolsko nadzorstvo poveril novim uradnikom, okrožnim šolskim komisarjem. Med najboljše je šteti Antona Linharta, o katerem poroča gubernij 1789. l., da se je v tem poslu izredno odlikoval. V Celju je posloval od 1787. l. dalje Blaž Kumerdej; nameščen je bil tam gotovo pod vplivom Edlingovem, po petletnem poslovanju je šel v isto službo v Ljubljano nazaj. Ko je bil Kumerdej v Celju, je tožil glede teharske občine (Edeltum Tüchern), da se je dolgo časa branila zidati šolo; nabavila je sicer nekaj gradiva, pa zidati ni začela, ampak je zopet prodala gradivo. Obetali so, da dado učitelju vse, kar mu bo treba; ko pa je prišel učitelj, je moral kmalu zopet pobrati kopita ker ni hotel biti, kakot trdi Kumerdej, župnikov strežaj; ko je prišel nov učitelj, ni bilo najti zanj v vseh Teharjih niti ene sobice.

Str.: 199

Str.: 212

oprezno izogibal, se jih vendarle ni hotel v nekih primerih iznebiti, češ jaz pišem za preprosto ljudstvo, zato moram pisati tako, da me bo umelo. V predgovoru piše: „Quid enim illa a Dalmatino in singulis fere novi Testamenti paginis usitata vocabula: leben, zajhen, guant, flegar, Rihtar, falſh, ſpendia, folk etc. sibi volunt? Num quid purius et ad modernam loquelam accomodatius per sequentia vocabula redduntur? Shivlenje, snaminje, oblazhilu, oblaſtnik, golufni, jęd, ludſtvu etc. Ast, cur etiamnum, sic procul dubio objicient aliqui, non pauca retenta sunt vocabula minus Slavica, quae utique puris vocibus (dedič, odshalnik, potaženje, jezer, bičovati namesti erbizh, troshtar, troſht, tavſhent, gajshlati etc.) reddi opportuisset? His respondemus: Non defuisse quidem voces authenticas et civitate donatas, quibus jure optime uti licuisset, authoribus non vulgaribus facem praeferentibus. Sed allata paulo ante ratio, ut nimirum rudioribus etiam intelligibiles essemus, suasit, at voces quasdam communiter usitatas, etsi minus Slavicas, prae pure Slavicis deligeremus.“‌472 472 LAT Prevod: „Kaj pa pomenijo te besede, ki jih je Dalmatin rabil skorajda na vsaki strani nove zaveze: leben, zajhen, guant, flegar, Rihtar, falſh, ſpendia, folk itd.? Ali bi se lahko bolj čisto in prikladno sedanjemu govoru prevedle s sledečimi besedami? Shivlenje, snaminje, oblazhilu, oblaſtnik, golufni, jęd, ludſtvu itd. A brez dvoma mi bodo nekateri očitali: zakaj je še zdaj ohranjenih toliko neslovenskih besed, ki bi jih vsekakor morali prevesti s čistimi besedami (dedič, odshalnik, potaženje, jezer, bičovati namesti erbizh, troshtar, troſht, tavſhent, gajshlati itd.). Tem odgovorimo: resda ne manjka pristnih in domačih besed, ki bi jih lahko uporabili z vso pravico, kar so pred mano storili več kot le običajni pisci. Toda malo prej omenjeno vodilo – da bi bili mi seveda razumljivi tudi bolj neukim – je svetovalo, naj nekatere skupno rabljene besede, čeprav niso slovenske, izberemo pred čisto slovenskimi. V orthografiji se je ravnal po starejših, izvzemši nekaj malega (ę): „četudi so bili luterani, gledé jezika in pravopisa ni zanemarjati naših prvih pisateljev; ravnal sem se po njih, izvzemši nekaj zastarelih besed.“

Tudi z ostalimi knjigami je Japelj dobro pogodil. To nam pričajo mnogi natiski nekaterih njegovih del. Katekizem je izšel štirikrat (1779, 1787, 1793, 1809), cerkvena pesmarica dvakrat, listi in evangelji trikrat in tudi predige so bile kmalu razprodane.

Poskusil se je tudi v pesnikovanju, toda rojen pesnik ni bil. Hotel je ž njimi zbuditi le druge, kakor sam poje v neki latinski elegiji. Nekatere izvirne njegove pesmi, n. p. „Otročja postelja na kmetih“, „Kako se na Kranjskem proso mane“ itd. kažejo dobro humoristično žilo. Posvetne pesmi, kar jih je prevel po nemških izvirnikih, nimajo posebne cene. Nasproti pa je v mnogih poslovenjenih cerkvenih pesmih pokazal, da ni bil brez pesniškega duha. Nekatere je preložil res dobro, n. pr. „Pred stolom tvoje milosti“, „Pred tabo na kolenih“, potem „Stabat Mater“ (Žalostna je mati stala), „O Sv. Rešnjem telesu“ (Sacris solemniis), Str.: 213
o Kristusovem trpljenju, adventno, psalm Miserere. Mnoge izmed njih se nekoliko prenarejene prepevajo po cerkvah še dandanes. Tudi marsikaka latinska elegija se mu je posrečila.

Od njegovih jezikoslovnih spisov ni prišlo nič na svetlobo. Čop piše, da sta Japelj in Kumerdej namerjala sklicati celo narodni zbor vseh slovanskih učenjakov, ki naj bi določili enotno pisavo v vseh narečjih.

Pisateljsko delaven je bil Japelj skoraj trideset let; v tem času je mnogo napredoval, mnogo se naučil. Kaka razlika med raznimi izdajami velikega Katekizma, da, celo med prvo in drugo izdajo novega testamenta! Celo Kopitar jo imenuje „das correcteste Buch bisher in unserer Sprache“.‌473 473 Prevod: „Najbolj korektna knjiga v našem jeziku doslej.“ S pomočjo sorodnih narečij je preučeval materinščino z lepim uspehom. Obdelal je marsikako slovnico in marsikak slovar ter se tako izuril in postal v resnici zaveden Slovenec in Slovan z narodnim prepričanjem, katerega tudi na tujem ni izgubil; Čop pravi o njem: „Japelj war ein enthusiastisch fleissiger Slavist.“‌474 474 Prevod: „Japelj je bil zavzet in marljiv slavist.“ Rad je iskal združenja, češ, v združenju je moč. Ko je zaspala Academia operosorum, se je l. 1789 ponudil podobnemu goriškemu društvu „Arcadia“, da ga sprejme za uda. S ponosom poje o sebi:

„Arcadia“ ga je sprejela med svoje ude in mu nadela akademično ime „Silvanides Driadius“.‌478 478 Vzdevek sestavljata izpeljanki iz imen dveh antičnih božanstev: gozdnega in poljskega boga Silvana in Driade, drevesne nimfe.

Naslikavši delovanje Japljevo, se vrnem zopet h Kumerdeju. Tudi on je bil slavist v tedanje dobe pomenu. Ko je še bil v Ljubljani ravnatelj ljubljanskih šol, je predložil Academii operosorum spis o slovenskem pravopisu z geslom „Longior, dummodo utilior.“‌479 479 LAT Prevod: „(Naj bo) daljši, da je le koristnejši.“ Naslovljen je ta spis: „Versuch über die Krainer Rechtschreibung, den Mitgliedern der Academiae der Operosorum Labacensium zur Beurtheilung vorgelegt.“‌480 480 Prevod: „Poskus kranjskega pravopisa, predložen članom ljubljanske Academie operosorum v presojo.“ Da je spis

Str.: 214

iz l. 1779, kakor piše Čop pri Šafařiku, ni verojetno, ker se je ta Academia ustanovila šele dve leti pozneje. O vsebini ni znanega nič novega. Njegovo slovstveno delovanje se je znova pričelo, ko se je vrnil 1793 v Ljubljano kot okrožni šolski komisar. Že takrat je delal za svoj slovar in svojo slovnico. To nam spričuje Zoisovo pismo Vodniku, kjer govori Zois: „Wir gestehen es ohne Zurückhaltumg, dass alle bisher in krainerischen erschienen Versuche, die Bibelübersetzung ausgenohmen, noch nichts wesentlisches zur Aufklärung des Landvolkes beigetragen haben; es sind wirklich nichts als Bruchstücke zum Beweise, wie die Sprache auch in andern Fächern, ausser des geistlichen, gebraucht werden könnte, um Unterricht zu geben, und auf Verfeinerung des Geschmackes und der Sitten zuwirken. An dazu geeigneten Werken aus der Erdkunde, Naturlehre, Poesie etc. fehlt es uns hingegen noch gänzlich, und es wird dem Mangel unfehlbar noch solang nicht abgeholfen werden, bis wir nicht eine philosophisch-kritische Grammatik, und ein dem heutentägigen Zustande der Künste und Wissenschaften angemessenes Wörterbuch erhalten. Wie lange schon Kumerde daran arbeitet, ist ihnen bekannt. Mehr konnte ein einzelner Mann, nebst so vielen Amtsgeschäften und Familie-Sorgen wahrhaftig nicht leisten. Das Manuscript der Grammatik, das sie letzthin bei mir liegen sahen, war nach dem ersten Plane des Vefassers schon zum Drukke ganz fertig. Lienhart und ich haben ihn nun überredet, es nochmals umzuarbeiten. Freilich wird dadurch die Auflage um ein Jahr verzögert, aber es lohnt sich auch die Zeit und der Mühe, ein so vortreffliches Werk, das nicht nur allein uns Krainern eine bleibende analitische Sprachregel geben, sondern zugleich zur Übersicht der Litteral-Sprache und aller davon abstammenden slavischen Mundarten, dienen soll, der möglichsten Vollkommenheit näher zu bringen.“‌481 481 Prevod: „Brez pridržka priznavamo, da vsi, doslej v kranjščini objavljen poskusi, izvzemši prevod Biblije, k prosvetljenosti podeželskega ljudstva niso doprinesli nič bistvenega, v resnici so samo odlomki v dokaz, kako bi lahko jezik, ne samo na duhovnem področju ampak tudi v drugih strokah, služil za pouk ter vplival na okus in prefinjenost navad ter običajev. Popolno pa je še vedno pomanjkanje primernih del za pouk zemljepisa, naravoslovja, poezije itd. To pomanjkanje pa prav gotovo ne bo odpravljeno, dokler ne bomo dobili filozofsko kritične gramatike in današnjemu stanju kulture in znanosti primernega slovarja. Kako dolgo že na njem dela Kumerdej, vam je znano. Več posameznik ob tolikih drugih službenih opravilih in družinskih skrbeh resnično ne bi zmogel. Manuskript slovnice, ki ste ga nedavno videli pri meni, je bil po prvotnem načrtu pisca povsem pripravljen za tisk. Linhart in jaz pa sva ga pregovorila, naj ga še enkrat predela. Seveda se bo izid s tem za eno leto zavlekel, toda vredno je časa in truda, da se tako izvrstno delo – ki ne bo samo nam Kranjcem dalo trajnega in analitičnega jezikovnega pravila, temveč bo enako služilo kot pregled knjižnega jezika in vseh iz njega izvirajočih slovanskih jezikovnih oblik – približa do kolikor mogoče popolnosti.“ Zois pravi dalje: „Der Verfasser war so bescheiden, dass er die Entdenkungen, die er in der Zergliederung der slavischen Sprachelemente gemacht hat, nicht ausführlich genug vortrag, um nur auch den Schein zu meiden, daſs er etwas neues behaupten wolle. Wir haben ihn nun überzeugt, daſs er sein Sistem, so ganz ausgearbei-

Str.: 215

tet und vollendet, als es nur möglich ist, dem Urtheil der slavischen Sprachkenner vorlegen müsse - und was unsern Dialekt anbelangt, nun eben dadurch hoffen könne, die von unsern alten Klassikern Truber und Bochoritsch abweichende Lehre des Pater Markus zurechtzuweisen. Um die Arbeit zu beschleunigen, gehen Kumerde und Lienhart gemeinschaflich zu Werke, und eine dritte Hand mundirt es bogenweise. Indessen ist es aber schlechterdings unmöglich, einander mit Auszügen dieser Grammatik zu Hilfe zu kommen, und es bleibt uns in der Zwischenzeit kein anderes Mittel übrig, als sich an die Orthographie und übrigen Vorschriften der Jappelschen Übersetzung zu halten.“‌482 482 Prevod: „Pisec je bil tako skromen, da odkritij, ki jih je dosegel s členitvijo slovanskih jezikovnih elementov, ni dovolj nadrobno predstavil, samo da bi preprečil že misel na to, da hoče trditi nekaj novega. Prepričali smo ga, da naj svoj sistem razdela tako popolno in temeljito, kot je le mogoče, ter ga da v presojo poznavalcem slovanskih jezikov. Kar pa se našega dialekta tiče, lahko upa, da bo s tem od naših starih klasikov Trubarja in Bohoriča odstopajočemu nauku patra Marka določil pravo mesto. Da bi se delo pospešilo, se nameravata Kumerdej in Linhart združeno spraviti na delo, tretja roka pa ga pregleduje po polah. Medtem pa si nikakor ne moremo pomagati z izvlečki iz te slovnice in ne preostane nam drugega, kot da se držimo ortografije in drugih pravil Japljevega prevoda.“

Ko je pisal Zois to pismo (20. marca 1794), je bil dokončan slovar v spisku slovenskih besed, od A do R, kar pa se tiče sinonimov iz drugih slovanskih jezikov in nemških razlag, samo od A do G. Kumerdej si je zelo želel pomočnika, da bi ta med tem, ko bi on predeloval slovnico, zbral in spisal slovenske besede še drugih črk. V ta namen je pripravljen, priobčiti dotičnemu metodo, katero si je omislil za zbiranje in iskanje besed. Zois praša torej Vodnika, bi li on ne hotel prevzeti par črk? „Sobald er ihre Bewilligung erhält, wird er eine Abschrift jener Methode und des Unterrichts, wie sie, damit kein mögliches Wort entgehe, zugebrauchen sey, sogleich übersenden.“‌483 483 Prevod: „Takoj ko bo dobil vaše privoljenje, vam bo dostavil prepis metode z navodilom, kako jo uporabiti, da ne bi izpadla nobena mogoča beseda.“

Iz istega pisma izvemo tudi, da namerjajo Kumerdej, Linhart in Japelj popraviti‌484 484 Verjetno „pripraviti“. pratiko za kmete.

V drugem pismu pravi Zois Vodniku: „Kumerde wird die Epoke des P. Markus in seiner Vorrede ganz philosophisch abhandeln, und dem fleissigen Manne in übrigen die verdiente Gerechtigkeit widerfahren lassen. Da der Both, der heute gegen Mittag ankam, morgen frühe wieder abreist, kann ich Ihnen in Kumerde’s Namen noch nichts zu wissen thun. Er wird aber ohne Zweifel höchst erfreut seyn, dass Sie sein Gehülfe werden wollen, und künftige Woche hoffe ich ganz gewiss Ihnen seine Suchmethode etc. zu übersenden.“‌485 485 Prevod: „Kumerdej bo obdobje patra Marka v svojem predgovoru obravnaval povsem filozofsko in med drugim marljivemu možu povrnil zaslužen ugled. Ker sel, ki je prispel danes opoldne, zgodaj zjutraj zopet odpotuje, vam v Kumerdejevem imenu ne morem še ničesar povedati. Bo pa nedvomno zelo vesel vaše pomoči in z gotovostjo upam, da vam bom naslednji teden lahko poslal njegovo metodo iskanja.“

4. avg. 1795 mu piše: „Kumerdey hat sich entschlossen, einen Auszug aus seiner universellen slavischen Grammatik selbst zu verfertigen um ihn sobald als möglich drucken zu lassen. Er hat wirklich schon Hand angelegt, und ich habe zwey neue Buchstaben, namlich Lj und Nj oder Ļ und

Str.: 216

Ņ von Wien zu bestellen angeschafft. Was hingegen noch an dem grossen Werke und an dem Wörterbuche zu thuen übrig ist, wissen Sie Selbst! Vor allen !!! müssen die Sprachwerke zu Stande gebracht werden, um alle Meinungen zu vereinigen. Gestern habe ich die Revision des ersten Calenderbogens besorgt und Gelegenheit gehabt, ein neues Szissma zu beobachten. Korn hatte den Bogen an Herrn Debelz gegeben. Dieser wollte nun eine Menge einfache lange i in y (das doch das kürzere ist!) übersetzt wissen. Kumerdey sah den korrigirten Bogen in der Presse bei seinem Schwager und hiess ihn die einfachen i beibehalten. In dieser Gestalt revidierte ich den frisch gesetzen Bogen, fand aber wohl noch genug Fehler des Setzers. Heute werde ich Kornen auftragen, die folgenden Bögen an Kumerdey und weiters die korrigierten Abdrücke mir zuzuschicken. Kumerdey nihmt sehr viel Theil daran, dass der Calender fehlerfrey gesetzt erscheine.“‌486 486 Prevod: „Kumerdej se je odločil, da bo sam izdelal izvleček iz svoje univerzalne slovanske slovnice ter ga takoj, ko bo mogoče, dal v tisk. Zares se ga je že lotil, sam pa sem naročil, da se na Dunaju nabavita dve novi črki – namreč Lj in Nj ali Ļ in Ņ. Kar pa je sicer še ostalo za postoriti na velikem delu in na slovarju, veste sami. Predvsem!!! je treba urediti jezikovna dela, da bi se poenotila vsa mnenja. Včeraj sem priskrbel revizijo prve pole koledarja ter imel priliko opazovati nek nov razkol. Korn je dal polo gospodu Debevcu, ta je hotel, da se množica enostavnih dolgih i spremeni v y (ki je vendar krajši). Kumerdej je popravljeno polo videl v stiskalnici pri svojem svaku ter mu naročil, da obdrži navadne. V tem smislu sem popravil sveže postavljeno polo, pri tem pa odkril še veliko napak stavca. Danes bom Kornu naročil, da naslednje pole izroči Kumerdeju, korigirane odtise pa naprej dostavi meni. Kumerdej se zelo trudi, da bi koledar bil postavljen brez napak.“

4. okt. piše Zois, da Kumerdey (poleg drugih) želi, da bi Vodnik dobil faro na Ježici, ker bi mu potem lahko pomagal pri prirejanju in prepisovanju zbirek za slovar. „Er fürchtet wirklich, daſs Ihn der Todt nicht überrasche, bevor dies Werk vollendet sey. Der Extract seiner Universal-Grammatik, nämlich die Lehre für das krainerische, liegt schon wirklich in des Abschreibers Handen, und wird äusserst gedrängt, lehrreich und nützlich ausfallen. In der Vorrede wird er ohnehin seine Landsleute um kritische Beyträge ersuchen. Die Ihrigen (Vodnikovi) werden ihm sehr willkomen seyn. Bis zur Ausgabe des grossen Sprachwerks wird er alle Meynungen prüfen und benützen können.“‌487 487 Prevod: „Resnično se boji, da ga smrt ne bi presenetila, preden bo to delo končano. Izvleček njegove Univerzalne gramatike, namreč pouk kranjščine, je zares že v rokah prepisovalca in bo skrajno strnjen, poučen ter koristen. V predgovoru pa bo svoje rojake vsekakor zaprosil za kritične pripombe. Vaše mu bodo zelo dobrodošle. Do izdaje velikega jezikoslovnega dela bo lahko vsa mnenja preizkusil in uporabil.“

Pisma Zoisova tukaj prenehajo in dalje izvemo, kaj je oviralo tisek slovnice. L. 1798 je postal Kumerdej okrožni komisar ljubljanski. V tisku je izdal samo napoved svoje slovnice, kjer pravi: „Schon mehrere Gelehrten haben den Wunsch geäussert, für alle so vilefältige slawische Nationen eine Grammatik zu haben, worin das Hauptsächlichste einer jeden dieser Mundarten in eines zusammengezogen, das Besondere

Str.: 217

aber so berühret würde, dass einen jeden Sprachliebhaber frei gelassen sei, was für einen Dialect er sich vorzüglich beilegen will. In der Grammata, die ich hier ankündige, suche ich diesen Wunsch zu erfüllen, und wähle dabei zum Grunde die Krainerisch - und Windische Mundart sammt der Literalslawischen Sprache, dann setze ich bei jeder Regel die Russische, Ruthenische, Bulgarische, Serwische, Bosnische, Dalmatische, Raguseische, Kroatische, Böhmische, Polnische, Lausitzische, Slowakische und Slawonische Mundart bei, sammt meiner Meinung, was sich zur allgemeinem slawischen Sprache nach philosophischen Grundsätzen am meisten behaupten lasse.“‌488 488 Prevod: „Že več znanstvenikov je izrazilo željo, da bi za vse različne slovanske narode imeli eno slovnico, v kateri bi bilo zbrano in združeno vse bistveno vsakega od teh jezikov, posebnost tega pa bi bila, da bi bilo vsakemu ljubitelju jezikov prepuščeno, da sam izbere dialekt, ki se ga prvenstveno želi naučiti. Z Gramato, ki jo tukaj napovedujem, poskušam to željo izpolniti, za osnovo pa sem izbral kranjsko in slovensko govorico skupaj s staroslovanščino, nato vsakemu pravilu dodam rusko, rutensko, bolgarsko, srbsko, bosansko, dalmatinsko, dubrovniško, hrvaško, češko, poljsko, lužiško, slovaško in slavonsko govorico in svoje mnenje o tem, kaj je za splošni slovanski jezik po filozofskih načelih mogoče najbolj prepričljivo zagovarjati.“ Iz tega je razvidno, da bi bila po Kumerdejevi nameri prva primerjajoča slovanska; tako idejo je imel že pred njim pijarist Šimek in izvel jo je za njim Herkel precej nesrečno in brezuspešno. Za taka dela takrat še ni bilo dovolj priprav. Kopitar, ki je Kumerdejev rokopis pregledal, pravi: „Kumerdey lässt sich manchmal von Systemliebe irre leiten; Grammatik aber ist analytischer historischer Bericht über eine Sprache; Facta entscheiden hier, nicht Raisonnements.“‌489 489 Prevod: „Kumerdej se iz ljubezni do sistema včasih pusti zapeljati v zmoto, gramatika pa je analitično zgodovinsko poročilo o nekem jeziku, tukaj odločajo dejstva, ne modrovanje.“ V ljubljanski licejski knjižnici se hrani rokopis Kumerdejeve slovnice iz l. 1793, torej prva sestava, ne pa prenarejena slovnica, katero je obdeloval ob času, ko je Zois pisal svoja pisma. Tam je tudi shranjen rokopis njegovega slovarja od črke A do L, nemško-slovenski gre do besede „Aderbünde“. Slovar je pozneje uporabil Vodnik. V licejsko knjižnico je prišel iz Zoisove tudi popolni „Alphabetarium Carniolicum“, to je popolni abecedni spisek slovenskih besed brez pristavljene razlage, torej tisto delo, za katero je želel sodelovanja Vodnikovega. Iz njega vidimo, da je uporabljal za sestavo slovarja res čudno metodo in morda ravno zavoljo nje ni prišel dalje; za tako delo je mogoča edino le metoda po listkih. Kumerdej je umrl l. 1805 v Ljubljani. O zadnjih njegovih letih ne vemo nič.

Tretji mož, ki je takrat deloval v enakem smislu, je bil Anton Linhart. Rojen je bil 11. decembra 1756. l. v Radovljici. Že kot dijak

Str.: 218

se je v viših razredih marljivo udeleževal pesniških in govorniških vaj. Ohranilo se nam je poročilo, da je govoril o javnih prilikah kot dijak, latinski o smrti škofa Schrottenbacha, nemški zahvalni govor na deželne stanove zavoljo uvedbe in vzprejema novih ved v ljubljanske šole; ko je prišel škof Herberstein v Ljubljano, ga je pozdravil z nemško odo; spisal je že tedaj nemško pesem o prirodni filozofiji v heksametrih in je preložil na latinski Poppejevo pesem Messias. Ko je zvršil humanitarne razrede ljubljanskega liceja, je namerjal stopiti v jezuitski red. Ker pa je bil ravno tedaj ta red odpravljen, je šel h cistercijancem, ki so imeli tedaj dva samostana na Kranjskem, v Setičini‌490 490 Setičina – Stična. in Kostanjevici. Izvolil si je Setičino, kjer je bilo tedaj lepo duševno življenje in se je pojavljala šoli prijazna tendencija. Poleg opata Tauffererja je znanstveno delovalo več redovnikov, tako samostanski knjžničar Kuralt, Radič, Scharf itd. Linhart je stopil v samostan l. 1776 in dobil ime Kristijan.

Vendar je kmalu zapustil samostan, zlasti zato, ker mu ni ugajal samostanski red, zakaj konvent se je dolgo let prepiral s svojim opatom Ksaverjem baronom Tauffrerjem in ta prepir je šele prestal, ko je bil l. 1784 samostan odpravljen.

Linhart se je leta 1778 poslovil qua clericus iz zveze cistercijanskega redu in je šel na dunajsko vseučilišče, da bi se tam učil prava. Pod vodstvom Sonnenfelsa je dobro napredoval v policijskih, trgovskih in finančnih znanostih in se je kar najbolje izobražen za državno službo vrnil v Ljubljano.

Službo je dobil najprej v knezoškofijski pisarnici. Knezoškofa Karola Herbersteina je, kakor sem povedal, že kot dijak opeval ko je ta škof zasedel prestol ljubljanske škofije, v daljši nemški pesmi „Aemona’s Feyer“.‌491 491 Aemona praznuje. To pesem je potem opiljeno vzprejel v svojo zbirko nemških pesmi, ki je izšla leta 1781 pod naslovom „Blumen aus Krain“‌492 492 Cvetje s Kranjskega. v Ljubljani pri Egerju.

Str.: 219

Leto prej (1780) je izdal Linhart nemško žaloigro „Miss Jenny Love“ v Augsburgu pri Stadeju. To delo je, kakor tudi pesniško zbirko, pozneje nakupil vse sam in je sežgal, ker so se mu zdeli ti pesniški mladostni poskusi pozneji samega sebe nevredni.

Linhart se je vrnil v domovino v dobi živahnega duševnega delovanja. Našel je tam može, kakor Žigo Zoisa, Edlinga, predsednika Academiae, kateri je tudi on pristopil in dobil ime Agilis, etnografa in prirodoslavca Hacqueta, Kumerdeja, Japlja idr. Zlasti Zois se je živo zanimal zanj in ga kakor vse nadarjene može vsestransko pospeševal in podpiral. Bržkone ga je ravno on priporočil, ko je iz škofijske pisarnice prestopil k okrožnemu uradu ljubljanskemu kot „protokolista“, da so ga odločilne osebe dvignile iz te podrejene službe. Že nekaj let pozneje ga vidimo v vplivni službi c. k. okrožnega šolskega komisarja in še pozneje tajnika Kranjskih deželnih stanov, vodečega deželno pisarnico kranjsko.

Obe ti službi, kateri je dobil hitro drugo za drugo, stojita tudi pod njega imenom na naslovnih listih prvega in drugega zvezka njegovega velikega dela „Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen Slaven Österreichs“‌493 493 Prevod: „Poskus zgodovine dežele Kranjske in ostalih avstrijskih Slovanov.“ in v posveti drugega zvezka, katerega je l. 1791 poklonil novemu predsedniku in deželnemu glavarju kranjskemu, grofu Gaisrucku, v kateri ga apostrofira „naj se z milostnimi očmi ozira na trud uradnika, ki ga je ljubezen do domovine zvedla preko področja njegovih uradnih dolžnosti.“

Str.: 221

schweift, so ist mein Vertheidiger Herr Schlözer (der berühmte Historiker und Publicist). Nach seiner Meinung ist jede Specialgeschichte trocken, wenn sie nicht auf die Schicksale der benachbarten Länder stäte Seitenblicke thut und sie parallel mit der ihrigen herunter laufen lässt. Ich glaube auch, dass eine isolierte Geschichte in der strengsten Bedeutung nicht möglich ist. Ordnung und Zusammenhang herrscht in der ganzen Natur. Immer fliessen Folgen aus den Ursachen. Aber die Ursachen, warum eine Nation das ward, was sie ist und jenes nicht ward, liegen nicht immer in ihr selbst, meistentheils müssen sie bei einem dritten Volke gesucht werden. Und dann glaube ich, ist es unvermeidlich, dass der Geschichtschreiber ausschweifen muss.“‌499 499 Prevod: „Morda se bo govorilo, da sem meje dežele, katere zgodovino želim predstaviti, predaleč prestopil, delno je to tudi res. Moj poskus je zgodovina Kranjske in ostalih avstrijskih južnih Slovanov, ki prebivajo od Srbije do Dalmacije ob Jadranskem morju, od Tirolske do Bolgarije in od Istre pa tja do Mure na Štajerskem. Če sem zares nezmeren, pa je moj zagovornik gospod Schlözer (slavni zgodovinar in publicist). Po njegovem mnenju je vsaka strogo omejena zgodovina pusta, če se stalno ne ozira na usodo sosednjih dežel, ter teh ne obravnava vzporedno z lastno. Mislim tudi, da omejena zgodovina v strogem pomenu ni mogoča. Red in soodvisnost vladata v vsej naravi. Posledice vedno sledijo vzroku. Toda vzroki, zakaj je nek narod postal to, kar je, in ne kaj drugega, ne ležijo vedno v njem samem, v večini primerov jih je treba iskati pri nekem tretjem narodu. Zato mislim, da je za zgodovinarja širina zajemanja snovi neizbežna nujnost.“ Prim. A. Linhart Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2. S. M., Ljubljana 1981, 10.

V drugem zvezku, kjer obravnava zgodovino Kranjske od prve naselitve kranjskih Slovanov do njih podjarmljenja po Frankih, piše Linhart: „Dass die Slaven, obschon kaum bemerkt in der grauen Vorzeit, eine Grösse, wie keine andere Nation, erreicht haben; dass sie, ehe Rom und Byzanz ihren Namen wusste, furchtbar und weitaus gebreitet dastanden, um Reiche zu zerstören und zu erreichten, dass sie noch jetzt fast das halbe Europa und Asien beherrschen oder bewohnen, dass keine Nation die Aufmerksamkeit des Geschichtsforschers, des Philosophen und des Staatsmannes so sehr verdient als die slavische, darüber ist man in der gelehrten Welt schon einig geworden.“‌500 500 Prevod: „Da so Slovani, komaj opazni v daljni preteklosti, dosegli velikost kot noben drug narod, da so, preden sta Rim in Bizanc poznala njihovo ime, grozeče in daleč razširjeni bili pripravljeni osvajati in rušiti cesarstva, da še sedaj obvladujejo ali naseljujejo skoraj polovico Evrope in Azije, o tem da si noben narod ne zasluži tolike pozornosti raziskovalca zgodovine, filozofa ali državnika kot slovanski, je znanstveni svet že enotnega mnenja.“ Potem naglaša: „Dass aber unter den Volkern der oesterreichischen Monarchie die Slaven an Zahl und Macht die überlegensten sind, dass, wenn es in der Staatskunde üblich wäre, die Summe der vereingten Kräfte, worauf die Majestät dieses Staates ruht, von der grössten homogenen Kraft zu benennen, Österreich ebenso eigentlich, wie Russland ein slavischer Staat heissen müsste, glaube ich, ist man noch zu wenig aufmerksam gewesen. Man lasse aber, um überzeugt zu sein, nur einen Blick vom adriatischen Meere durch Innerösterreich, durch Ungarn und die einverleibten Königreiche – mit einem Seitenblicke gegen Osten hinab - durch Galizien und Lodomerien, durch Schlesien, Mähren und Böhmen hinwenden, zähle alsdann die Millionen Slaven und

Str.: 222

urtheile, was sie für Österreich sind, was sie sein können!“‌501 501 Prevod: „Ker so med narodi avstrijske monarhije Slovani prevladujoči, in če bi v državoznanstvu bilo to v navadi, bi to državo po številu združenih sil, na čemer sloni njena veličina, morali poimenovali po največji homogeni moči, bi se Avstrija prav tako kot Rusija morala imenovati slovanska država. Mislim, da se je temu posvečalo premalo pozornosti. Da pa bi bili prepričani, se ozrimo od Jadranskega morja skozi notranjo Avstrijo, skozi Madžarsko in pridružena kraljestva s pogledom proti vzhodu – skozi Galicijo in Lodomerijo, usmerimo ga skozi Šlezijo, Češko in Moravsko, preštejmo nato milijone Slovanov in presodimo, kaj za Avstrijo pomenijo in kaj lahko so.“

Predgovor sklepa s pozivom do zgodovinarja Gabhardija v Lüneburgu, naj nikar ne prezira tega poskusa zgodovine Kranjske, preden dovrši svoje delo vseh slovanskih držav, čegar prvi zvezek je izdal l. 1790, v njem popolnoma prezrši notranjeavstrijske Slovane. Linhart pravi: „Denn wir finden, dass sie (notranjeavstrijski Slovani = Slovenci) einen beträchtlichen Stamm ausmachen, der seine Unabhängigkeit unter eigenen Vojvoden wider die mächtigen Longobarden, Avaren und Franken bis auf Karl den Grossen vertheidigte, dann zwar dem Lehensysteme der Franken sich unterwarf, aber die charakteristischen Züge der alten wendischen Verfassung noch unter demselben hell durchschimmern lasst und Sprache und Sitten, die unterscheidenden Zeichen einer Nation, in origineller Art erhalten hat.“‌502 502 Prevod: „Kajti mi ugotavljamo, da predstavljajo (notranjeavstrijski Slovani – Slovenci) omembe vreden rod, ki je svojo neodvisnost pod lastnimi vojvodi zoper mogočne Langobarde, Avare in Franke branil do Karla Velikega, se potem sicer podvrgel najemniškemu sistemu Frankov, vendar značilne poteze stare slovenske ustave pustil svetlo sijati še pod istimi, ter jezik in običaje, značilne lastnosti nekega naroda, obdržal v prvotni obliki.“

Drugod pravi: „Mit Vergnügen unterwurfe ich mich der schärfsten Prüfung. Wenn auch ich dabei verliere, so gewinnt doch die Wahrheit.“‌503 503 Prevod: „Z zadovoljstvom se podvržem najostrejši preizkušnji. Četudi pri tem izgubim, bo vendar zmagala resnica.“

Linhartu ni bilo dano, da bi učakal oceno prvega dela svoje knjige, ki je izšla l. 1797 v časopisu „Jenaer Literaturzeitung“, zakaj umrl je že leta 1795. Ta ocena je sicer na eno stran jako rezka, vendar v obče jako častna, zlasti kar se tiče obravnavanja kranjskih Slovencev. Ocenjevatelj neusmiljeno razdeva prvi del Linhartovega spisa in zlasti ostro graja to, kako je opisana rimska doba na Kranjskem, češ Linhart kot domačin, ki pozná ceste in položaj svoje dežele iz dolgoletne skušnje, bi bil lože kakor vsak tujec pojasnil lego mnogih krajev, nikar pa, da je skrčil dotična raziskovanja na nekaj pôl, v katerih ponuja le malo novega in še manj zanesljivega. Končno piše vendar tako-le:

„Ungleich vorzüglicher ist der zweite Theil, welcher die Geschichte der eingewanderten Slaven bis zur Zeit Karl M.‌504 504 Karel Martel, frankovski majordom (686–741) je bil nezakonski sin Pipina Srednjega. Bil je ded Pipina Malega. Kot majordom je vladal Frankom v imenu kraljevskega naslova, se razglasil za frankovskega vojvodo in bil dejansko vladar Frankovskega kraljestva. Svojo vladavino je razširil na vsa tri frankovska kraljestva: Avstrazijo, Nevstrijo in Burgundijo. Najbolj je poznan po zmagi nad Arabci v bitki pri Toursu oziroma pri Poitiersu (732), s katero si je prislužil vzdevek „Martel“ (kladivo). sehr genau, wenn auch mit zu vieler Vorliebe für das Vaterland behandelt … Rechnet man“, nadaljuje pozneje, „dergleichen kleine Flecken ab (z. B. das Krain nicht zum Langobardenreiche gehört und frei unter eigenen Vojvoden dagestanden),

Str.: 223

so ist die ganze Geschichte richtig erzählt, gut vorgetragen, gewährt Belehrung und Vergnügen, unter anderen auch durch das Gemälde von den Sitten und Gewohnheiten der südlichen Slaven; schätzbar finden wir die reichhaltigen Bemerkungen über die slavischen Sprachen.“‌505 505 Prevod: „Neprimerljivo boljši je drugi del, ki zelo natančno obravnava zgodovino priseljenih Slovanov do dobe Karla M., čeprav s preveč ljubezni do domovine ... če odštejemo podobne manjše napake (na primer, da Kranj ni spadal pod kraljestvo Langobardov in bil samostojno vojvodstvo), je celotna zgodovina pravilno pripovedovana, dobro predstavljena, zagotavlja poduk in prijetno branje, med drugim tudi s podobami o običajih in navadah južnih Slovanov, spoštovanja vredne se nam zdijo bogate pripombe o slovanskih jezikih.“ Naposled želi ocenjevatelj, da bi se iznova natisnilo delo, katero je menda manj znano, kakor je bilo splošno vredno. Prvi zvezek svoje zgodovine je izdal Linhart leta 1788. Ako je pokazal v njem ljubezen do svojega naroda in ga zgovorno zastopal v javnosti, pokazal se je enakega prijatelja še drugje, na polju gledališkem, ki je velikemu občinstvu dostopnejše in dokaj vplivnejše.

Zois je namreč spoznal važnost gledališča in kot dobremu Slovencu se mu je zdelo napačno, ko je pomislil, kako se šopiri v deželnem gledališču edino laščina in nemščina. Slovenska književnost ni imela tedaj nobenega proizvoda za oder. Jakob Zupan, učitelj in organist v Kamniku, je zložil l. 1780 opero Belin na libreto Damascenov; toda se li je ta opera pela ali ne, ne vemo. Ako je torej hotel Zois spraviti na oder slovensko besedo, se je moral sam poprijeti dela. In to je tudi storil. Skladal je pesmi, ki so jih potem peli italijanski operisti v deželnem gledališču z velikim uspehom. Kopitar pripoveduje: „Beinahe jährlich um Ostern kommen ital. Opern nach Laibach: Für diese pflegte B. Z. in früheren Jahren immer die beliebtern Arien ins krainische zu übersetzen und der Versuch fiel nicht unrühmlich aus; selbst die Wälschen fanden es cantabilissimo, nicht so das Deutsche.“‌506 506 Prevod: „Skoraj vsako leto okrog velike noči prihajajo italijanske opere v Ljubljano. Za te je gospod Zois prejšnja leta v kranjščino prevajal priljubljene arije, kar se ni izkazalo za neslavno, celo Lahom se je zdelo cantabilissimo, kar pa ne velja za nemške izvedbe.“ Ko se časi nihče ni nadejal, da se bode pela slovenska pesmica med laškimi, je začel pevec ali pevka sredi spevoigre popevati domačo pesmico, ki jo je zložil Zois, in v parterju in ložah je donel vesel hrup in plosk, da ni moči popisati, spričuje Kopitar. Slovenske napeve so peli italijanski operisti med leti 1770–1780. Toda Zois se ni zadovoljil z napevi: hotel je spraviti na oder tudi slovensko igro in je prigovarjal Linhartu, naj on kaj spiše. Za igralce ga ni skrbelo. Tako je nastala prva slovenska vesela igra Županova Micika, katero je Linhart predelal po Richterjevi „Die Feldmühle“.

Str.: 224

Dne 28. dec. 1789. leta se je predstavljala prvič. Igrali so jo diletantje iz najboljših krogov. Na gledališkem listu so natisnjene tele osebe ali peršone: Tulpenheim, en žlahtni gospod (suknar Desselprumer); Shternfeldovka, ena mlada bogata vdova (gospa pl. Garzarolli); Monkof, Tulpenheimov perjatel (dr. Makoviz, Linhartov svak); Jaka Župan (dr. Merk, pozneje dvorni svétnik na Dunaju); Mizka, njegova hčer (gospa Linhartova); Anže, Mickin ženen (dr. Piller); Glažek, en Šribar (dr. Repič); šepetavec je bil Linhart sam. Igra je bila sprejeta jako pohvalno in tedanja Laib. Zeitung z dne 29. dec. 1789 poroča o predstavi tole: „Gestern haben unsere Theaterfreunde abermals die Schaubühne betreten und uns zugleich den überzeugendsten Beweis geliefert, dass auch die krainerische Sprache Biegsamkeit, Geschmeidigkeit, Nachdruck und Melodie genug besitze und sich gleich der russischen, böhmischen und polnischen Sprache in Thaliens Munde gar gut hören lasse … (Gegeben wurde) Shupanova Mizka oder Marie des Dorfrichters Tochter, eigentlich das bekannte Lustspiel Die Feldmühle, frei und ganz nach den Costüme der krainerischen Sprache bearbeitet. Die treffiliche Übersetzung gab diesem Stücke alle innerliche Vollkommenheit und die schon bekannte Kunst dieser Schauspieler und Schauspielerinen (von deutschen Dilettanten – Vorstellungen her) übertraf alle Erwartung des Publikums. Euch, meine Herrn und Frauen dieser Gesellschaft, dankt nicht nur der Arme aus Herzensfülle (die Vorstellung fand zum Besten der Armen statt); auch die ganze Nation ist stolz auf Euch und wird Euch in den Jahrbüchern der Literatur verewigen und sagen: Diese waren es, die den Grund zur Vervollkommnung der Muttersprache gelegt und sie auch für den Soccus brauchbar gemacht haben.“‌507 507 Prevod: „Včeraj so naši ljubitelji gledališča ponovno stopili na gledališki oder ter nam prepričljivo dokazali, da premore tudi kranjski jezik dovolj prožnosti, gibčnosti, poudarka in melodičnosti, da enako dobro zveni iz ust Talije kot ruski, poljski ali češki jezik ... prikazana je bila Županova Micka ali Marija, vaškega sodnika hči, pravzaprav poznana veseloigra „Die Feldmühle“, prosto predelana in popolnoma prikrojena za kranjski jezik. Izvrsten prevod je zagotovil temu delu vso notranjo popolnost in že poznana umetnost teh igralk in igralcev (že od nemških diletantskih predstav) je prekosila vsa pričakovanja obiskovalcev. Vam, gospe in gospodje te družbe, se ne zahvaljujejo iz vsega srca samo ubogi (izkupiček predstave je bil namenjen ubogim), na vas je ponosen ves narod, ki vas bo v letopisih literature ovekovečil in dejal: Oni so bili tisti, ki so položili temelj za izpopolnitev maternega jezika ter ga naredili uporabnega tudi za komedijo (soccus).“ Igra se je ponovila l. 1790 in je tedaj poleg Linharta, Pillerja in dr. nastopil tudi grof Frančišek Hohenwart. Istega leta je bila Županova Micika tudi prvič natisnjena in to pod naslovom: „Županova Micka. Ena komedia v dveh akteh. Prenarjena po tej nemshki Die Feldmühle inu v’Lublani jegrana v lejti 1790. Stiſkana pr Joan. Frideriku Egerju 37 str. 8°“ Leta 1790 pa je tudi že izšla druga

Str.: 225

igra Linhartova „Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Ena komedia v pet aktih obdelana po ti francoski: La folle journée ou le mariage de Figaro par M. de Beaumarchais. Stiſkana v Lublani v lejti 1790 per Ignazi od Kleinmayerja. 150 str., 8°.“

Obe igri pravzaprav nista prelogi, ampak svobodni predelavi, ki imata narodno prikrojeno snov in pričata o zvestem opazovanju narodnih šeg; obe sta živi sliki kranjskega življenja v Linhartovi dobi. Kar se tiče značajev in scenarije, je Linhart prav originalen. Matiček je pravi Slovenec. Igra se vrši na Zoisovem gradu na Bledu. Jezik je sicer slab in ima nepotrebnih germanizmov, vendar je pristni kranjski zlog dobro zadet. Kopitar piše l. 1808 v slovnici: „Die Županova Micika und noch mehr der Matizhek unseres leider! zu früh verstorbenen Geschichtschreibers Linhart verdienten als die einzigen erwähnens werthen Denkmale unserer profanen Literatur recht sehr eine zweite verbesserte Auflage.“‌508 508 Prevod: „Županova Micka, še bolj pa Matiček, našega žal, prezgodaj umrlega zgodovinopisca Linharta, sta si kot edina omembe vredna spomenika naše profane književnosti prav gotovo zaslužila drugo, poboljšano izdajo.“ To se je zgodilo šele l. 1840, ko sta jo vnovič izdala Smole in Prešeren. Še l. 1848 je napravil Matiček v Ljubljani neizmeren efekt. Sedaj se več ne predstavlja, češ da je predmet preveč lahkomišljen. Županovo Micko je priredil vnovič Janez Bleiweis leta 1864 ter vteknil vanjo svoje dovtipe, s katerimi je igro le poslabšal.

Politiško razmerje ob smrti cesarja Jožefa II. (20. febr. 1790), čegar samovlado po smrti Marije Terezije je Linhart opeval v navdušeni nemški odi, je povzročilo, da so tudi v kranjskem deželnem zboru leta 1790 (27. jun.) „stanovi“ podpisali najudanejšo spomenico novemu vladarju cesarju Leopoldu II. Ta spomenica je terjala nove podelitve določenih stanovskih sloboščin; izdelal jo je historijograf Anton Linhart. Prej jo je hranilo zgodovinsko društvo kranjsko, danes pa jo čuva deželni muzej. Vsega vkupe ima tri dele in obsega 52 polovično popisanih pol in folio. Najprej obravnava nekdanjo upravo stanov in dežele, nato prihodnjo upravo stanov in dežele, končno splošne deželne pritožbe in želje. Kaj je bila povod tej spomenici, beremo v nje uvodu: „Euere Majestat haben

Str.: 226

die Treugehorsamsten Stände dieses Herzogthums Krain mit bevorkommender landesväterlicher Gnade aufgefordert, ihre Rechte, ihre Beschwerden und Wünsche über die innere Verwaltung des Landes, ihre vorige glückliche und jetzige traurige Lage mit freimüthigkeit vorzutragen.“‌509 509 Prevod: „Vaše veličanstvo je zveste in pokorne stanove te kneževine Kranjske s posebno milostjo deželnega očeta pozvalo, da predstavi svoje pravice, pritožbe in želje o notranji upravi dežele ter svoj nekdaj srečen in sedaj žalosten položaj.“ V uvodu samem je brati v točni obliki: „Wenn Dankbarkeit, Liebe, kindlicher Vertrauen, gränzenloses Entzücken nach einem langen Schlummer der Seelen plötzlich erwachen und auf dem nächsten Grade stehen, so hat die Sprache keine Worte mehr, um diesen Zustand auszudrücken. In diesem Zustande befinden sich die treugehorsamsten Stände. Zu einer Zeit, wo sie von unsäglichem Kummer niedergebeugt ihrem Verderben entgegenzitterten, als der Schlag, die Überreste ihres Daseins zu vernichten, schon geführt und jede ihrer wehmüthigen Klagen von der angenehmen Stimme verrätherischer Schmeichler erdrückt war, erscheinen Eu Majestät auf dem Throne Ihrer Väter, zerstreuen den Nebel, der ihn umgab, zerstören den feindseligen Geist einer Reform, welche die Grundfesten des Staates, die geheiligten Verhältnisse der Menschen zu untergraben droht, und bieten grossmüthig Hilfe an.“‌510 510 Prevod: „Če se hvaležnost, ljubezen, otroška zaupnost in brezmejen zanos po dolgem dremežu duš nenadoma prebude in se povzpnejo na višjo stopnjo, jezik nima besed, s katerimi bi to stanje izrazil. V takem stanju so zvesti in pokorni stanovi. V času, ko so od neizrekljive skrbi sklonjeni trepetali svojemu uničenju naproti, ko so se pod udarci preostanki njihovega obstoja že bližali uničenju in je sladki glas izdajalskih priliznjencev zadušil vsako njihovo otožno tarnanje, se je na prestolu očetov pojavilo vaše veličanstvo, razpodilo meglo, ki je obdajala prestol, uničilo duh reforme, ki je grozila spodkopati temelje države in posvečene življenjske razmere ljudstva ter ponudilo širokogrudno pomoč.“ Nato se pragmatiško-zgodovinski navaja prejšnja in poznejša uprava kranjskih stanov in končno se naštevajo deželne pritožbe in želje. Ta meritorični del svoje naloge je sestavil Linhart korenito in zgodovinski resnično. Spomenico je natisnil Costa l. 1859 v „Mittheilungen. des historischenn Vereins für Krain“. Za svoje delo je dobil Linhart, takrat še okrožni komisar, 50 cekinov nagrade. Poleg omenjene spomenice je izdelal istega leta za stanove še drug državni spis, ki se tiče jožefinske uravnave davkov. To spomenico, katero naj bi stanovsko poslanstvo izročilo na cesarskem dvoru, je izvršil, ko so mu prepustili v porabo stanovski arhiv, v šestih tednih. Obsegala je zgodovinske in listinske priloge, štela 18 ½ pol in je bila izdelana kar najtočnejše. Leta 1790 so jo prebrali v javnem deželnem zboru. Nagrada 100 cekinov pa se je šele po Linhartovi smrti izplačala njegovi vdovi, ko se je odpravljala na Dunaj. – Iz vložnega zapisnika graškega gubernija je posneti tudi drugo beležko k životopisu

Str.: 227

Linhartovemu, namreč da je bil za svojega službovanja kot okrožni komisar tudi prelagatelj uradnih razpisov v slovenski jezik. Zabeleženo je namreč tole: „12. Juni 1791. Anton Linhard, Kreiskommissar in Laibach, bittet um Anweisung der Douceur für die Übersetzungen der Circulare; 5. Juli 1791. Buchhalterai adjustirt die angesuchte Remuneration des Krain. Kreiskommissars Anton Linhard wegen vom 20. Mai bis 1. Juni 1791 ins krainische übersetzten Patenten und Kurrenden; 24. October 1791 Hofkanzleidekret vom 6. October d. J. wird dem Kreiskommissär in Laibach, Herrn Anton Linhard für die bewerkstelligte Übersetzung der Allerh. Verordnungen und Patente in die Krain Sprache die eingerathene Douceur von 12 Ducaten oder 54 fl. bewilligt.“‌511 511 Prevod: „12. junij 1791, Anton Linhart, okrajni komisar v Ljubljani, prosi za nakazilo dotacije za prevod okrožnic. 5 julij 1791, knjigovodstvo je zabeležilo zahtevano nagrado kranjskega okrajnega komisarja Antona Linharta za uradne odloke in okrožnice, v kranjščino prevedene od 20. maja do 1. junija 1791. 24. oktober 1791, odločba dvorne pisarne od 6. oktobra tega leta. Okrajnemu komisarju v Ljubljani gospodu Antonu Linhartu se za opravljen prevod najvišjih odredb in okrožnic v kranjski jezik odobri predlaganih 12 zlatnikov ali 54 florintov.

Ko je že omenjeni grof Gaisruch leta 1791 nastopil deželno glavarstvo kranjsko, je prišel Linhart, kateri mu je potem posvetil drugi zvezek svoje Zgodovine Kranjske, od okrožnega urada v deželno pisarnico za tajnika z letno plačo 900 goldinarjev.

V tem je čemdalje pridneje občeval s Zoisom in učenjaki, katerim je bil Zois iskren podpornik in zaščitnik; zlasti se je kazal prijaznega Vodniku, kateri pa je pozneje odšel v Bohinj l. 1793 in ondi živel osamel. Iz tistih dni izvira dopisovanje med Zoisom in Vodnikom. Ta pisma obsegajo tudi dosti podrobnosti, kako se je Linhart udeleževal Vodnikovih in Kumerdejevih del, zlasti Vodnikove Kranjske pratike in Slovnice Kumerdejeve. Za Kranjsko pratiko je pridno opravljal korekture in prirejal zgodovinske doneske. Tako piše Zois Vodniku dne 20. sušca 1794. leta: „Kumerdai, Linhart und Japel denken schon lange an eine Kalenderverbesserung,“‌512 512 Prevod: „Kumerdej, Linhart in Japelj že dolgo razmišljajo o izboljšanju koledarja.“ in meseca julija mu poroča svojo in Linhartovo oceno o prejetem dodatku s članki za poznejše letnike „Pratike“. Članek „Pergodbe od stare“ ni jima bil kar nič po volji in zato tudi ni bil sprejet v naslednje letnike. Kar se tiče stvari, piše Zois takole: „So zusammengedrängte Perioden der Bibel- und Fabelgeschichten stehen auf allen schlechten deutschen Provinz-Kalendern-

Str.: 228

und vorzüglich in einem bei Eger in Laibach aufgelegten, dessen Verfasser der Sprachketzer Markus ist. Linhart hat es übernommen, aus seiner Geschichte von Krain die merkwürdigsten Perioden seit der ersten Ansiedlung der Slaven im Lande zu extrahieren und beidrucken zu lassen – wofür ihm jeder Bauer mehr Dank wissen wird, als dem Markus fur den Salomonischen Tempel und die Ruinen von Troja.“‌513 513 Prevod: „Tako stlačena obdobja Biblije in basenske zgode so v vsakem slabem nemškem provincialnem koledarju, predvsem pa v enem, izdanem pri Egerju v Ljubljani, katerega avtor je jezikovni krivoverec Marko. Linhart se je zavezal, da bo iz svoje zgodovine Kranjske izbral najzanimivejša obdobja od prve naselitve Slovanov v deželo in jih pridal tisku – za kar mu bo vsak kmetovalec bolj hvaležen kot Marku za Salomonov tempelj in ruševine Troje.“

Leta 1794 pošilja Zois Vodniku tudi nektere izvode živinozdravniške knjige, katero je Linhart po izvirniku živinozdravnika Wollsteina na Dunaju preložil v slovenščino. Bil je Linhart tudi član ekonomske družbe na Kranjskem (sedanje Kmetijske družbe) in to knjigo je že leta 1784 poslovenil pod naslovom „Bukuvce od žvinskih bolezni za kmetshke ludij“. Zois je Vodniku poslal te izvode, da bi jih razdelil med kmete.

Lepo delovanje znamenitih rodoljubov pa je skoro zadela nenadomestna izguba, zakaj dne 14. malega srpana 1795 je umrl devetintridesetletni Linhart po kratki bolezni na žalost vse dežele. Zois je o tej priliki pisal Vodniku: „Mit welchem Wort soll ich Ihnen die betrübte Nachricht verkündigen? Linhart ist nicht mehr! Er starb plötzlich an einem Aneurysma der Aorta, das zur Grosse einer Manssfaust anwuchs und in dem Augenblicke, als er zerbrocht, die ganze Blutmasse in die Brust- und Leibeshöhle ausgoss. Die Anatomie tröstet uns wenigstens mit den Beweisen, dass kein Fehler noch Mangel menschlicher Hilfe unterlaufen sei. Unsere besten Köpfe bemühen sich, ihm Epitaphien auf Linharts Verdienste zu fertigen.“‌514 514 Prevod: „S katerimi besedami naj vam naznanim žalostno novico? Linharta ni več! Umrl je nenadoma zaradi anevrizma aorte, ki je narasel na velikost moške pesti in je v trenutku, ko je počil, razlil vso kri v prsno votlino. Anatomija nas vsaj tolaži z dokazi, da smrt ni posledica človeške napake ali pomanjkanja pomoči. Naše najboljše glave se trudijo, da ustvarijo epitafe Linhartovim zaslugam.“ V drugem pismu pa piše: „Über Linharts Tod wird noch immer gedichtet und nichts entschieden. Man spricht, es sei von der Obrigker verboten worden auf Trauerbeweise weder Grabsteine noch Elegien offentlich Hand zu legen.“‌515 515 Prevod: „O Linhartovi smrti se še vedno razpravlja, vendar še ni nič odločeno. Govori se, da je oblast prepovedala vsako javno odločanje o žalovanju, nagrobnikih in elegijah na lastno pest.“ Naposled je dobil nagrobni kamen z napisom „Antonio Linhard Carniolae historiographo et Caesareo Regii Capitaneatus Secretario hoc monumentum merenti moerentes posuerunt amici. Obiit 14. julij 1795.“‌516 516 LAT Prevod: „Antonu Linhartu, zgodovinopiscu Kranjske in tajniku cesarsko-kraljevega glavarstva, so ta spomenik, ki si ga je zaslužil, postavili žalujoči prijatelji. Preminil 14. julija 1795.“

Str.: 229

Slika njegova je ohranjena v silhueti, ki je vezana pred zvezek njegove nemške pesemske zbirke „Blumen aus Krain“, v kateri je Linhart preložil tudi pesem o Pegamu in Lambergarju.

Str.: 249

Kot učitelj se je držal pri svojem podučevanju predvsem zdravega načela, da je mladini likati duha od znotraj, ne ga pa le od zunaj gladiti in uriti. Zatorej je v poetiki navajal učence, da so o manj jasnih stavkih vselej najprej sami premišljali in mu potem svoje nazore povedali, katere je on ali priznalno odobril ali pa z razlogi ovrgel. Beroč z učenci stare klasike je navadno razlagal nekoliko časa sam, potem prepustil prelaganje in tolmačenje dobro pripravljenim učencem, naposled pa je dal še kako mesto preložiti in pojasniti, na katero se niso bili domá pripravili. Kadar je delal kak pesniški stik učencem preglavice, je rekel: „Da pesnika razumeš, ti zadostuje jezikoznanstvo, da ga čutiš, treba, da si sam pesnik.“ V svojih učencih je posebno vzbujal značajnost, pa ljubezen do domovine, znanstev, kreposti in delavnosti; zato jim je najrajši dajal razpravljati snovi kakor domovinska ljubezen, popis Kranjskega, potreba pridnosti, delavnost je dolžnost, o miru cveto vednosti in enake naloge. Vrline spretnih učencev pohvaliti se ni nikdar obotavljal; z duševno slabostjo je bil potrpežljiv, priznavajoč že dobro voljo, manjše napake je rad preziral, vselej pa ostro pokaral in zavrnil vsako nespodobnost in nenravnost. Na poduk se je vestno pripravljal ter je natančno preučil vso dotično tvarino, samostalno razvijal svoje nauke. To nam dokazujejo v njegovi zapuščini ohranjeni zgodovinski izpiski in dva lično pisana zvezka latinskih preparacij, katerih eden ima nemške in slovenske opazke na robu pripisane, drugi pa podaja najprej popravljen prevod učencev (versio discipulorum correcta), za njim pa Vodnikov prevod (versio mea).

Izbornega pedagoga nam kažejo tudi njegove šolske knjige, zlasti predgovora k „Pismenosti“ in „Abecedi“, v katerih izreka in to že v začetku tega stoletja, zdravo misel, da se uči otrok najprej materinščine in potem šele na njeni podlagi drugih jezikov in strok, ako bodi uk hasnovit.

Po uradnih izpričalih so bile njegove zmožnosti „dobre“, njegovo ravnanje z mladino „prijazno, prizanesljivo“ (facilis, placet, fere indulgentior quam licet),‌547 547 LAT Prevod: prijazen, ugaja, (je) skoraj prizanesljivejši, kot se dopušča.“ njegovo nravno vedenje vselej „brez graje in hvalevredno“; le njegova

Str.: 250

narav se imenuje sem ter tam „nestanovitna“.

Navadno je nosil dolgo suknjo z žepi ob straneh; iz enega teh žepov mu je gledala listnica z zapisnikom učencev; barva njegove vsakdanje suknje je bila precej podobna barvi frančiškanskih kut.

Vodnik tudi ko prefekt ni zatajeval prirojene dobrosrčnosti; svoje kolege je mnogo milejše sodil kakor drugi prefekti in ravnatelji. Naravno je, da so tako vzornega učitelja čislali in ljubili vsi učenci; koliko je bilo njih spoštovanje, je razvidno že iz tega, da so mu (četudi nekoliko s pomočjo drugih častivcev) postavili nagrobni spomenik ter ga razglasili tako, kakor se ni še primerilo nobenemu slovenskemu pisatelju ali pesniku. Vsled tega so ga rojaki proslavljali ustno in pismeno, v vezanem in nevezanem govoru, z besedami, veselicami itd.

Njegova v mnogem oziru pomenljiva doba je bila zlasti duševnemu razvoju zelo ugodna. Valovi verskega gibanja, pričetega na Francoskem okoli l. 1650, razlili so se tudi čez Kranjsko ter odprli pot svobodni kritiki, svobodnemu raziskovanju. Človekoljubnega cesarja Jožefa II.reforme so odpravile marsikako napredku protivno zapreko. Vrh tega je še francoska revolucija, predramivši vso Evropo, imela ta vspeh, da se je veljava pridobila dolgo časa teptanim človeškim pravicam, da se je oživila svobodoljubnost in ustvarila ideja narodnosti. Stanovski predsodki so jeli ginevati; vzgled pobaronjenega kmetiškega sinu Jurija Vege je opozoril tudi kranjskega seljaka, „da odslej ne podeljuje pravico do visokih služb in časti le krvno, mariveč tudi duševno plemstvo“. Vsled tega so vreli sinovi prej tako zaničevanega, pa dušno in telesno nepokvarjenega oratarskega stanu kar tolpoma v šole, v katerih so učili izvrstni učitelji. Največ iz tega kmetiškega zaroda se je pozneje izcimila tista častna legija kranjskih veleumov, ki so tolikanj proslavili svojo domovino, povzdignivši jo na vrhunec tedanje izobraženosti. Vešči mnogim omikanim jezikom tujih narodov so se nekateri izmed

Str.: 251

njih kmalu zavedeli popačenosti domače govorice, pa tudi potrebe, čistiti in likati slovenski jezik, ako bodi pripraven za pismenost. Marno so se zato poprijeli slovenskega jezikoslovstva ter skrbeli predvsem za potrebne slovnice, katere so pripravili Pohlin, Debevc, Kumerdej, Japelj in Kopitar; drugi so se odlikovali kot praktični jezikoslovci na polju razlaganja in slovenjenja Sv. pisma in drugih sv. knjig, mimo Kumerdeja in Japlja Jurij in Sebastijan Suppan, Martin Naglič, Jurij Miklavčič, Jožef Škrinjar, Modest Schrey, Jožef Walland, Jožef Rihar, Janez Bedenčič, Matija Ravnikar, ali pa so sluli za slabe predigarje: Pohlin, Dagarin, oče Paškal Škrbinec, že omenjeni Miklavčič, ki je bil tudi dober latinski pesnik in drugi. Pa tudi druge znanstvene stroke se niso zanemarjale, temveč pridno in prav uspešno so jih gojili glasoviti strokovnjaki: grof Fr. Hohenwart in Prešern (naravoslovstvo), Wondrašek in Wagner lekoznanstvo, Hladnk rastlinoslovje, Linhart zgodovino, baron Žiga Zois leposlovstvo in rudoznanstvo in njegov brat Karol rastlinstvo.

V teh plemenitih težnjah so tekmovali z domačini tudi tujci: Desovec Penzel, prof. poetike, ki je ponemčil Dijona Kasija; prof. Pesenegger, ki je na nemščino preložil Anakreonta; Pražan Guntz (izboren matematik in sploh veleizobražen človek, ki je poleg znanja starih jezikov gladko govoril nemški, češki, francoski, laški, angleški in novogrški); Richter, prof. zgodovine, kritik, pesnik, pisatelj in sloveč predigar; Zeli, pisatelj laške ideologije; Istrijanec Agapito, duhovit prof. govorništva in licejski knjižničar, ki je spisal roman „La Giulia russa“; Charles Nodier, prejšnjega naslednik v knjižničarstvu, urednik uradnemu listu „Télégraphe officiel“, Slovencem in kranjski deželi prijazen književnik svetovne slave, pisatelj romana „Sbogaro“,‌548 548 Kot pisatelj se je Charles Nodier (1780–1844) uveljavil leta 1818 z razbojniškim romanom Jean Sbogar (Ivan Žbogar), tragično zgodbo o plemenitem razbojniku. katerega je poslovenil Jos. Kržišnik z naslovom Ivan Zbogarc, prav Žbogar; Pinzet, učitelj francoščine, katere slovnico in književnost je temeljito poznal; Hacquet, znamenit prirodoslovec, narodopisec in anatom in drugi.

Str.: 252

Več ali manj med seboj občujoč so ti možje drug drugega vzpodbadali, pospeševali in popolnjevali. Toda vseh njih zmožnosti je skušal v sebi združevati in mnogostranski uporabljati Val. Vodnik; gibčnost njegovega duha in obširno znanje ga je usposobilo, da je mogel plodonosno delovati kot bogoslovec, povestničar, starinoslovec, numizmatik, prirodoslovec, vzgojitelj, jezikoslovec, pesnik in pisatelj časnikar. Največ pa je k temu pripomogel baron Zois, kakor jasno pričajo že omenjena , v Vodnikovem spomeniku razglašena pisma, med katerimi je zlasti imenitno tretje, podajajoče oceno njegove pesmi „Kranjc, tvoja dužela je zdrava“. Važno za spoznavanje razmer med Zoisom in Vodnikom je tudi šesto pismo, v katerem podučuje Zois poslušnega učenca svojega o pesniški meri, prikladni slovenskemu jeziku, in podrobno presoja neko pesem Vodnikovo ( „Hochzeit Geiger – Kolednik“), ki se mu dozdeva še „ganz rohes Machwerk di prima mano.“‌549 549 Prevod: „Zelo robato delo di prima mano.“ Sploh je deval Zois skoro vsako besedo Vodnikovih pesniških del na kritično rešeto ter brezobzirno grajal, kar mu ni ugajalo. Prijateljsko vez med njima je pretrgala le smrt, ki je pokosila oba v istem letu.

Star 15 let se je seznanil Vodnik dijak z očetom M. Pohlinom, ki je spoznal njegovo nadarjenost in ga je učil slovenski pisati ter je užigal v njem ljubezen do domovine in zanemarjenega jezika slovenskega. Redovnik Vodnik se je med samostanskim zidovjem marljivo pečal s slovenščino ter se na Pohlinovo in Devovo nagovarjanje poskusil tudi v pesništvu. Zapel je najprej svojemu učitelju Pohlinu odhodnico, naslovljeno: „Mila pesm pejta P. Marku A. D. za odhodno, kader je v lejtu 1775 iz Lublane na Dunej šl“ ter jo je razglasil v Devovih Pisanicah l. 1779 s podpisom od W. V. Potem so prinesle Pisanice za l. 1781 še 4 pesmi Vodnikove: „Prošna na Kranjsko modrino“, „Krajnske modrine žaluvanje nad smertjo Marije Terezije premodre cesarice“, „Zadovolne Krajnc“ in „Klek“, podpisane z W. V. ali samo V. Te prve poskuse njegove so sicer rojaki sprejeli z velikim veseljem in so jih hvalili tudi

Str.: 253

tujci; tako omenja n.p. ruski dvorni svetnik B. F. Hermann v svojem potopisu „Reisen durch Oestererreich; Steiermark, Kärnten Wien 1785-1786“, Vodnika - „fratra Marcelijana“ med nadepolnimi pesniki kranjskimi. Toda ti prvenci nimajo prave pesniške vrednosti, izvzemši pesem Zadovolni Krajnc, ki je po Vodnikovi skromni sodbi: „Komaj enmalo branja vredna“. V prvih štirih pesmih je rabil Vodnik po Pohlinovem navodilu zgolj klasične mere, v Zadovolnem Krajncu pa se je postavil na narodna tla; v njem nam je prvič razodel svojopesniško moč in pokazal, da se mu prosto domače gibanje bolj poda kakor posnemanje tujih izdelkov. Tu najdeš Kranjca, ali bolje rečeno Gorenjca z živimi barvami načrtanega, njegovo poljedeljstvo, oblačilo, jed, ples in značaj lepo popisan; z eno besedo, v tej pesmi vse živi, vse se giblje (Dežman). Tudi b. Zois jo je popolnoma pravično ocenil, trdeč v svojem pismu, pisanemu Vodniku dne 4. aprila 1794: „Auf dieses (Gedicht) gründen sich alle meine Hoffnungen. Ich finde in diesem Versuche mehr Natur und Anlage, als in Damascen und Markus Werken - und auch beugsamere Sprache und glücklichere Versification und richtigeres Raisonnement – mit einem Worte, ich war und ich bin nach dreizehn Jahr noch eben so sehr mit diesem Vesuche zufrieden.“‌550 550 Prevod: „Na tej (pesmi) so osnovana vsa moja upanja. V tem poskusu vidim več narave in nadarjenosti kot v Damascenovih in Markovih delih – in tudi bolj gibljiv jezik in bolj posrečeno verzifikacijo ter pravilnejše sklepanje – z eno besedo, bil sem in sem po trinajstih letih s tem poskusom še vedno enako zadovoljen.“ Iz te pesmi, katero je pozneje Vodnik tako prenaredil, kakor se poje dandanes, posnemamo, da je Vodnik že zgodaj sam čutil, kako in kaj naj poje, pa vendar ni mogel dolgo otresti spon klasicizma, v katere ga je vkoval Pohlin. Zoisova zasluga je, da ga je spravil na pravo pot, veleč mu: „Alles, was aus ihrer Feder kommt, muss im Volkston, und für das Volk geschrieben sein.“‌551 551 Prevod: „Vse, kar pride izpod vašega peresa, mora biti v ljudskem duhu in napisano za ljudstvo.“ Po tem nauku se je pozneje Vodnik tudi zvesto ravnal, kar priznava sam, pojoč: „Kar mat’ me učila /Me mika zapet,/ Kar starka zložila,/ je lično posnét“.‌552 552 V. Vodnik, n. d. str. 129 (Moj spominik, 3. kitica)

Str.: 268

Zadnja Vodnikova tiskana knjiga je preloga „Babištva“ Malošekovega. V zelo poučnem predgovoru razklada „pisavic“, to je Vodnik, načela, po katerih je v tej knjigi „našo zreko bogatejšal“, t.j. delal znanstveno imenoslovje, ki je na zadnjih straneh posebej spisano in nemški tolmačeno. Terminologija je precej dobro pogojena in tudi zlog že nekako tekmuje z Ravnikarjevo „čisto“ slovenščino.

Razen slovarja je zapustil Vodnik v rokopisu tudi nekaj predig in „Berilo greško“. V tem zadnjem rokopisu so preloženi mični in lahko doumni posnetki iz grških pisateljev, ki so bili takrat brani po srednjih šolah avstrijskih. Za matico je služila prelagatelju šolska hrestomatija „Griechische Lesebuch für die Humanitätsclassen der Gymnasien“.‌568 568 „Grška čitanka za humanistične razrede gimnazije.“ Iz krepkega, okretnega jezika, iz tvarine same se smé sklepati, da spada to delo v zadnja leta Vodnikova, najbrž po l. 1815, ko je začasno prelagal klasike v humanitatnih razredih.

Večkrat se govori, da je Vodnikova zaslužnost le relativna, to je, da je njegovo književno delovanje pomenljivo in važno le za dobo, v kateri je živel. Povsem to ni resnica. Res je sicer, da se njegove pesmi ne morejo meriti s Prešernovimi, Stritarjevimi in pesmimi drugih novejših pesnikov, niti ne njegova proza s prozo nekih modernih pisavcev. V obliki so ga gotovo prekosili nasledniki, toda duh, v katerem pojejo in pišejo, je več ali manj še njegov. Če ga hočemo prav ceniti, si ga moramo misliti vsega, v vsem njegovem tolikostranskem uspešnem delovanju ter ga postaviti nazaj v njegove čase; potem bomo tudi priznali, da ga dosedaj še nimamo, ki bi bil v takih časih in v takih razmerah v jezikoslovju in starinoslovju, v pesmih in podučnih knjigah toliko storil za naš narod kakor on.

Večkrat se tudi govori, da je v zadnjih letih Vodnikovega življenja in po njegovi smrti do l. 1830 slovensko slovstveno delovanje opešalo. Ta trditev pa ni popolnoma resnična. Doba od Vodnikove smrti do „Čebelice „ je ravno v zgodovinskem oziru zelo važna. Res da se niso pisale debele knjige, tudi pesmi niso dajali med ljudi, a gojila se je za slovstvo najpotrebnejša stvar, namreč jezik. Slov. pisatelji, Vodnik in njegovi vrstniki, so spoznali, da je treba najprej jezik čeden narediti, ga olikati, ter mu postaviti določene meje. Skrbeli so torej v tej dobi najprej za dobre, popolne slovnice. Vtem ko je prej v 250. Str.: 269
letih izšlo le šest slovnic, jih je v dobi od 1808 do 1832 izšlo celih devet novih in razen tega je Jarnik l. 1829 dal vnovič natisniti še Gutsmanovo. Že to število nam kaže, v katero smer se je zasukalo slovstveno delovanje. Slovnice, ki so v tej dobi izšle so: Kopitarjeva 1808, Vodnikova 1811, Franul – Weissenthurnova 1811, Šmigočeva 1812, Danjkova 1824, dve Metelkovi 1825 in 1830, Kvasova 1829 in Murkova 1832.

Razen slovnic karakterizuje to dobo tudi prizadevanje slovenskih domoljubov, vpeljati slovenščino v šole. Uže pod Francozi so bile normalke slovenske. Po odhodu Francozov je bila slovenščina zopet iztirana iz šol, Zois, Vodnik, Kopitar in Ravnikar pa so si prizadevali, da bi se osnovala slovenska stolica v Ljubljani. Njih trud ni bil zastonj. L. 1816 je dovolila vlada, da se je osnoval ta za Slovence prevažni zavod. Učila se je slovenščina za bogoslovce drugega leta kot obligaten predmet, poslušat so pa lahko hodili tudi učenci fizike in logike, kakor tudi drugi ljudje. Ravnatelj je bil ravnatelj semenišča Ravnikar, učitelj pa Metelko. Enako stolico so že prej dosegli Štajerci v Gradcu.

Med najimenitniši tedanje delavce na slovstvenem polju spada Matej Ravnikar, škof tržaški, katerega je ločiti mlajšega s pridevkom Poženčana. O njem večkrat piše Kopitar v svojih pismih Zupanu: „Ravnikar est spes mea: sunt enim in eo aeque divina velle et nosse.“‌569 569 LAT Prevod: „Ravnikar je moje upanje: v njem sta namreč enako božanska 'hoteti' in 'poznati'.“

Str.: 272

Ravnikar je popravil tudi v dvanajstem in trinajstem natisku molitveno, po francoski A. Mésanguy–ja, poslovenjeno knjižico dr. Jurija Gollmeyrja „Sveta maša ino keršansko premišlovanje iz Svetiga pisma za vsak dan mesca, tudi druge lepe molitve“.

Najznamenitejša Ravnikarjeva knjiga so „Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi. Iz nemškiga prestavil Matevž Ravnikar, desete šole cesarske, kraljev vučenik“. Prvi del je izšel l. 1815, drugi l. 1816, treti ino četrti pa 1817. Knjiga je prevod „Chr. Schmid’s Biblische Geschichte für Kindern zum planmässigen Unterricht in sämmtl. deutschen Schulen Bayerns. München 1801“.‌572 572 „Krištofa Šmida Biblijska pripoved za otroke za redni pouk v različnih nemških šolah Bavarske. München 1801.“ Te zgodbe so pisane v tako lepi, čisti in pravilni slovenščini in pripovedovane so tako po domače in v duhu našega jezika, da ni tako lepo pisal še noben pisatelj pred Ravnikarjem. S to knjigo si je Ravnikar zaslužil ime očeta slov. proze in je nadkrilil celo Vodnika, tako da je ta začel na svoja stara leta popravljati svoje pesmi po tistem jeziku, ki ga je pisal Ravnikar, kar se razvidi zlasti iz posnemanja Ravnikarjevih napak, posebno napačnih participov na ši. Nazore glede slovenskega pisanja je Ravnikar objavil v predgovoru k tej knjigi, kjer piše med drugim: -∕-∙... ‌573 573 Temu dvopičju in znaku -/- ne sledi nič. Štrekelj verjetno misli na citat v priloženem prispevku „Škof Matevž Ravnikar, slavni pisatelj slovenski“ (spisal Vladimir) str. 180, 2. odst.

Ravnikar je skrbel tudi za šolsko slovstvo in je izdal „Abecednik za šole na kmetih v ces. Kr. deželah“ 1816, in „Male povesti za šole na kmetih v ces. Kr. deželah. Kleine Erzählungen, 1816 v Ljubljani“. To knjigo je v prvem natisku spisal pravzaprav J. Debevec, katehet v nunskih šolah l. 1809 pod naslovom „Majhnie perpovedovanja“ itd., Ravnikar pa jih je popravil in spravil v lepo, kreko besedo. On nam je podal tudi lep prevod Leonhardovega katekizma: „Keršanski katoliški Navuk z vprašanji inu odgovori, v Ljublani 1822. 360 str.“ V rokopisu je ostal prevod Pentateuha „Petere Mojzesove bukve“ iz pervotne ali hebrejske besede, ki so pozneje dobro služila Wolfovim prelagateljem Sv. pisma. Te Ravnikarjeve knjige so se močno širile med slovenskim narodom in prav rade prebirale. Mnogi so jih brali že zavoljo lepe, čiste, nepokažene besede, v kateri so pisane. Kako naj se slovenščina lika in bogati, je povedal Ravnikar najbolje v predgovoru k zgodbam Sv. pisma, nekaj pa je to že storil tudi v predgovoru k bukvicam „Svete maše“, kjer je 7 psalmov od pokore poslovenil iz izvirnega jezika. Tam pravi: Str.: 273
„Kar se sicer tiče te bukvice, smo si perzadéli kranjski jezik, kar je bilo mogoče, popraviti in vam ga očejeniga, kakor se res govori med nami, dati v roke. Torej smo tudi nemškim in drugim ptujim besedam, ktere lepi kranjski jezik le kazé, slovò dali, in jih s pravimi slovènskimi, deslih po nektirih krajih že pozablenimi besedami namestili. Tako, postavim, se pravi gmajna po slovénsko opčina ali opčestvo, regirati vladati, firšt knez, cviblati dvomiti ali sumiti, ofer dar ali daritev, nucno koristno. Tudi pozableno besedo slava, po ktiri se sami imenujemo Slovénci namest besede čast; slava je več kakor čast.

Tudi ima slovenska beseda lepo lastnost, de se da grozno skrajšati. Namesti reči tedaj: „De bomo po tem, ki bomo vžili telo in pili kri zveličarja, z nebeškimi dobrotami napòlneni“, rečemo lepši in krajši: „De bomo, vživši telo in pivši kri zveličarja, napolneni z dobrotami“. Namesti reči: „Abraham je iz del opravičen, ker je dal svojiga sina na altar“, se reče krajši: „Abraham je iz del opravičen, djavši svojiga sina na altar“. Namesto reči: „Duša po tim, ki se je v svet vstopila, je pozabila Bóga“, se reče krajši: „Duša je vstopivši v svet, pozabila Bóga“. Sem ter tje se sliši kaj enakiga. Pa vsi drugi Slovenci govore tako in tako so govorili naši predniki, zakaj bi mi ne smeli?

Še drugač krajšamo besedo. Namest reči: „Človek se pregreši z obrekovanjem, ker drugim ljudém graje in madeže perdeva“, se reče krajši: „Človek se pregreši z obrekovanjem, perdévaje graje in madeže drugim ljudèm“. Kakor sicer pravimo: Petláje sim peršel do Lublane, ležé sim jedel, stojé sim spal itd.

10. jul.

Ravnikarjeva zasluga je tudi ta, da je on največ pripomogel, da se je začel slovenski jezik učiti v ljubljanskih viših šolah. Zlasti je živo čutil, kaj se pravi brez znanja slovenskega jezika pošiljati mlade duhovnike med narod slovenski. Sami poptujeni so poptujevali narod in kvarili njegov jezik, ker se ga niso nikjer znanstveno učili. Da se temu opomore, je že Kopitar v svoji slovnici l. 1808 svetoval, naj se napravi bogoslovcem stolica slovenskega jezika. Iz istega nagiba se je obrnil Ravnikar, da ne bi bila Str.: 274
usoda Vodnikova tudi usoda slovenščine po šolah sploh, do barona Zoisa in Kopitarja in s posredovanjem teh mož se je zgodilo, da je cesar Franc l. 1812 dovolil v Ljubljani stolico slovenskega jezika in zavezal bogoslovce drugega leta k šolskemu učenju domačega jezika. Sad te naprave se je kmalu pokazal, ne le na Kranjskem, ampak tudi pri sosednjih Slovencih. Kmalu je prišlo dokaj dobro pisanih slovenskih bukev na dan in duhovni govori na prežnicah so bili prosti grozne sodrge.

Zasluga Ravnikarjeva je tudi, da je na stolico slov. jezika spravil Metelka in menda prav on ga je naklonil, da je ustanovil novo abecedo po načelih Kopitarjevih. Oznanil jo je vsaj l. 1812 v „Zgodbah Svetega pisma“ (14. del, str. 324, 325) in l. 1820 so se sešli na Dunaju Dobrovskỳ, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister in Šlakar ter se posvetovali o napravi edinega slovenskega ali celó občeslov. pravopisa. Kakor Vodnik zadnja leta, tako se je po Ravnikarjevih načelih ravnal Metelko s svojimi tovariši in učenci in kakor so prej prehudo nemškutarili, tako so jeli odslej preveč trebiti in slovenariti. Na to merijo Prešernove besede v „Novi Pisariji“: „Ak’ hočeš kaj veljati v našim tropi, besed se tujih boj, ko hudga vraga, … Češ biti v Kranjskih klasikov števili, debelo po gorjansko jo zarobi; tri leta pojdi v rovtarske Atene, med pastirje, kmete, sredi kozarjev; to bratec med učene gre lingviste, to priča od jezika lepotije, Slovenci bodo brali bukve čiste“ itd. Z ozirom na malo navadne deležnike, katere je Ravnikar mnogokrat tudi krivo tvoril ( na –vši od imperfektivnih, na ge, e od perfektivnih glagolov), je sprožil Prešeren (ki seveda pravila sam ni znal) vanj znano puščico: „Gorjancov naših jezik poptujevavši – Si kriv, de kolne Kranjc (kmet) molitve bravši.“

„Trotz dieser Ausstellung“, je pisal Čop, „kann nicht geleugnet werden, dass, wenn die Bildung der Krainischen Schriftsprache hinsichtlich der grammatischen Richtigkeit und lexicalischen Reinheit seit einigen Jahren bedeutende Fortschritte gemacht hat, man dieses nebst Kopitar und Vodnik vorzüglich Herren Ravnikar und seinen Nachfolgern, unter denen sich durch Sprachgediegenheit vorzüglich prof. Metelko und die Herren Potočnik und Zalokar auszeichnen, und der von jenem erwirkten slowenischen Lehrkanzel in Laibach zu verdanken habe. Thatsache ist es, dass beinahe alle seit den letzen 15 Jahren in Krain erschienenen Bücher Str.: 275
in sprachlicher Hinsicht die besten der früheren Periode bedeutend übertreffen. Übertreibungen, wenn sie wirklich stattfanden, wird am besten die Zeit selbst ermässigen.“‌574 574 Prevod: „Kljub temu očitku se ne more zanikati, da je ustvarjanje kranjskega pisnega jezika v smislu slovnične pravilnosti in leksikografske čistosti v poslednjih letih doseglo pomemben napredek, za to pa so poleg Kopitarja in Vodnika zaslužni predvsem gospod Ravnikar in njegovi nasledniki, med katerimi se po skrbnem jeziku posebno odlikujejo profesor Metelko ter gospoda Potočnik in Zalokar, katerim gre tudi zahvala za ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani. Res je, da vse, v poslednjih 15 letih na Kranjskem izdane knjige, v jezikovnem pogledu znatno presegajo tudi najboljše iz preteklih obdobij. Pretiravanja, če so res bila, bo najbolje omilil čas.“

V dobi Vodnikovi spada k najvažnejšim delavcem brez dvojbe Jernej Kopitar, sloveči jezikoslovec slovanski; mi si ga moremo ogledati, v kolikor je vplival na razvoj našega slovstva.

Svoje življenje je popisal sam; ta življenjepis je priobčil Miklošič v 1. zv. svoje „Slav. Bibliothek“ l. 1852. Snovi za njegov životopis obsega zlasti mnogo njegova korespondenca, katero je izdal Jagič v dveh debelih zvezkih.

Rodil se je Kopitar l. 1780 21. avgusta, kakor stoji v krstnih bukvah vodiške duhovnije (in ne 23., kakor piše on sam) v vasi Repnje. Krstili so ga drugi dan po domači navadi, da se daje detetu imé tistega svetnika, kateri je dobro znan ter se nahaja v pratiki najbliže rojstnemu dnevu, bodi si pred njim ali pa za njim, torej na Jerneja, katero ime pa v slovenščini ne zveni tako dolgočasno kakor v nemščini. Jernej (tudi Jarnej, Arnej, še bolj na kratko Arn) je nedoumna izpaka, če je iz imena Bartholomaeus, vendar se ne dà zaslediti, da bi bila ta izpaka samovoljna nemška zamena na pr. za Arno, kakor je Albert za češki Vojtěcha. Med kmečkim ljudstvom se je rodil Kopitar. Oča mu je bil polovičar gruntar […] ‌575 575 Nečitljivo, verjetno v grški pisavi. v Repnjah, vasi na Gorenjskem, nekako na sredi med Ljubljano, Kamnikom in Kranjem, daleč od katerekoli velike ceste. Kopitar je imel še petero bratov in sester, srednji med njimi je bil on; dve sestrici in en bratec so mu umrli poprej. Ko je Jernej izpolnil že kakih devet let in pasel očetovo čredo – sila rad se spominja po Davidovo še vedno gozdov in gor – ga nekdaj oče popraša, ne bi li hotel iti študirat. Rajši bi ga bili namreč oča, kakor stari Horac svojega Quinta, poslali mahom iz početka v boljšo mestno šolo, kakor da bi bil začel hoditi v domačo farno šolo, četudi mu je bilo to bliže. Poslej ni nehal dečko opominjati očeta, dokler ga ta ni naposled odpeljal 25. januarja 1790 v Ljubljano. Četudi je potemtakem, ker so se začenjale tedaj šole 1. novembra, zakesnél skoraj polovico prvega pol leta, so ga vzeli vendar še v prvo malo šolo (Normalklasse), in učil se je Str.: 276
tako marljivo, da je konec leta lahko prestopil v drugo malo šolo z drugimi vred, kateri so bili že prišli novembra meseca. Vrh tega ni znal ni besedice po nemški, ko je bil prišel iz Repenj v Ljubljano; pa učitelji v prvem razredu znajo tudi slovenski. Ko se je učil abecede, se mu je priljubila najbolj črka i, ker je mislil pri tem glasu na i (hi), kakor so naganjali oče kobilo, kar je dobro pomnil. Res se je slovenskemu dečku med zabavljivimi Nemci od kraja tožilo po domu; ali prerokovali so mu to mati, kadar je prehudo preganjal očeta, naj ga peljejo v Ljubljano in tako mu je študentovska čast zadušila otožnost po domu.

Ko pa pride septembra meseca domov na počitnice, je bilo na čast njemu, še bolj pa njegovi rodovini, da je stregel gosp. župniku pri maši, dasi ni seveda razumel ni besedice latinski. Župnik mu je ugajal tudi zato, ker je spoštoval njegovega očeta, cerkvenega starejšino (cehmoštra) in župana. Tej časti se je pa oče podvrgel samo v sili, nikoli ni hrepenel po njej ni po županstvu, ki ga je podeljevala graščina. Zdelo se je namreč očetu, da je oboje, če se vzame tudi na veliko boljšo stran, potrata časa pri gospodarstvu. Za dvomesečnih počitnic se je moral Jernej vsaj ob delavnikih od jutra do večera baviti pri župniku, ki je bil meščanskega rodu, grajskega oskrbnika sin ter se zatorej obnašal gosposki, ali vendar mu je bil nauka željni dečko, kakor se je videlo, tako pri srcu, da ga je puščal domov pol ure daleč samó spat. Gledal je posebno na to, da je govoril učenec pravilno nemški ter ga je pripravljal o počitnicah za kratek čas skoraj za celega pol leta naprej. To mu je koristilo tako, da je l. 1792 v prvi mali šoli, ki je bila ob enem prva latinska, izmed 250 součencev, dobil „prvo darilo“. Primerilo se je, da ni bilo rednega učitelja za latinščino, in da ga je namestoval nemški učitelj, ki se je bil prvih latinskih resnic iznebil tako, da je velel zapisati si: do, das, daze, davi, datum in avis m. Kopitar mu pa oboje popravi na veliko veselost vsem součencem brez kake zamere.

Prevelika sramota bi bila Kopitarju, ako bi ne bil poslej vedno prvi po vseh latinskih šolah. Zato mu pa ni bilo treba plačevati nikake učnine, ampak je iz učnine, ki so jo morali po ukazu cesarja Jožefa II. plačevati drugi, dobival po 50 goldinarjev ustanovnine na dar za pridnost, tako da ni od tretje šole (l. 1794), potem ko so mu bili oče in mati Str.: 277
umrli za kužno boleznijo, inker je poleg te ustanovnine podučeval slabejše součence, potreboval z doma ne samo nikake pomoči, ampak je l. 1794 prišel za domačega učitelja sestrama blagega barona Žige Zoisa, ki je največ pripomogel k temu, da je postal Kopitar potlej to, kar je bil. Kajti tudi potem, ko je bil njegov učenec zvršil Ljubljanske šole ter prešel na Dunaj, je ostal Kopitar pri preljubem in ljubeznivem Zoisu v hiši za tajnika, knjižničarja in rudninske hrambe nadzornika še osem let, ki jih je štel med najprijetnejše vseh svojih živih dni.

Iz svojih gimnazijskih let nam pripoveduje Kopitar v svojem životopisu neke posameznosti o učitelju svojem Penclju, ki mu je bil učitelj v šesti šoli ter pravi o njem: „Ta posebnež se ni rad ravnal po drugih. Namesto poprejšnih prvakov so prihajala pri njem na vrh nova imena šolskih velikašev, t.j. tako imenovanih treh obdarjencev (praemifer) in petih pohvaljencev (akcessistov).“ Tudi pri Kopitarju je pokazal svoje posebne muhe ter ukrenil tako, da je bil Kopitar obdarjen sám. Tako je tudi njega samega zapisal v „zlate bukve“, zato ker mu je bil Kopitar v naglici, vendar ne brez premisleka ugovarjal, ko je Pencelj v Enejidi IV. 611 namesto „meritumque malis advertite numen“‌576 576 LAT Prevod: „in svojo pravično moč uperite proti podležem“ Vergilij, Eneida, 4. 611. bral malo, češ da je bil Enej edini porednež (Schlingel). Na pol na glas pa naglo reče Kopitar sosedu na klopi: „Nix nutz, esset enim hiatus“.‌577 577 LAT Prevod: „Nix nutz, bil bi namreč hiat.“ Pencel popraša na to Kopitarja, kaj je rekel, Kopitar vstane in ves zaripi, pa reče, vendar ni pred součenci utajiti moštva: „Rekel sem: Nix nutz, quia esset hiatus“. Kaj pa stori na to Penzel? „Prav pravite in za to vas zapišem v zlate bukve. Tako naj dijak sodeluje“.

Kopitar sam priznava, da bi bil, če bi bili konec leta1800 še živeli njegovi starši in zlasti če bi Zoisa ne bilo, stopil bržkone v duhovski stan. Sorodniki sami ga niso mogli pridobiti za to. V letih 1800-1808 se je prenehal pečati s pravimi šolskimi nauki in porabil ta dosti dolgi počitek pri Zoisu za to, da je na vso moč s povoljnimi nauki mašil praznine, ki jih je pustila šola. Francoski se je učil uže v četrti šoli, zato ker je bil neki deželni poglavar poprejšnjega francoskega učitelja svojih otrok usilil deželi za 300 gl. plače na leto; pozneje pa se je Kopitar poleg svojega gojenca zasebno Str.: 278
po kakih dveh letih priučil dobro govoriti in pisati. Laški se je brez kake slovnice naučil v Zoisovi na pol laški hiši, vendar izjavlja, da ne bi znal pravilno toskanski napisati niti ene strani, dasi je prebiral in dobro umel laške klasike. Angleščine se je vadil iz šesterih lepih zvezkov Gibonovih; četudi si je najel za ta jezik učitelja tržaškega, se ni naučil do dobrega ga izrekovati. Zavoljo svojega gospodarja Zoisa pa se je pečal tudi s prirodopisom in prirodoznanstvom. Zase in po skrivnem nagonu se je bavil tudi z grščino ter se ni mogel nikoli nasmejati Inverncijevemu Aristofanu. Da je postal slavist, to je pripisovati, kakor sem omenil že pri Zoisu, zlasti temu zadnjemu, kateri je imel tedaj domačega slavista Vodnika. O razmerah v Zoisovi hiši piše Kopitar zelo natančno in smo to že omenili pri Zoisu. Tudi nam pove, kako je prišel do tega, da je začel spisovati slovensko slovnico. Podučevati je namreč jel hčer grofa Bellegarda v slovenščini. V ta namen je začel, ker ni bilo druge pripravne slovnice, spisavati sproti francoski slovensko slovnico polo za polo. Učenka je polo prebrala, kadar ni česa umela, je prašala učitelja, naj jej stvar bolje razjasni. Po dveh mesecih je znala slovenskim poslom dopovedati vse do dobrega. Zaradi tega uspeha podraži Kopitar nekega dne Vodnika za šalo, rekoč: če bode on še dalje odlašal, da ga utegne prehiteti on (Kopitar). Vodnik se nasmeje 5-6 polam francoskega rokopisa ter misli, sebi na nesrečo, da sme on zdaj dražiti Kopitarja, vprašaje ga dan za dnevom, je-li njegov umotvor že pri tiskarju. Na prvo pikanje odgovori Kopitar samo to: „Ne dražite me“, na drugo in tretje pa s tem, da je šel knjigarja prašat, ne bi li hotel založiti slovenske slovnice? Kako potrebna je bila, je sodil mož po tem, ker se je pogostoma popraševalo po njej in je privolil tem rajši, ker ni zahteval Kopitar nikakega plačila, ampak si je izgovoril samó naglo tiskanje. Vodnik ni hotel tega verjeti, ker si ni mislil, da kdor zna spisati slovnico v tabelah po francoski, da še laže po nemški spiše nepretrgano razlago brez tabel. To je Vodnika tako razjezilo, da je moral naposled mecen obeh, Zois, zavoljo nagajivosti Vodnikove biti porok za to, da je Kopitarjevo delo dobro. Vendar je ostal Vodnik še vedno „domači slavist“ kakor prej. Kopitar priznava Str.: 279
na tem mestu sam, da ni njegova slovnica popolna. Skladnja je razložena samo nekoliko v skladju, na pravem mestu pa je celo ni, na mestu nje je pa pravopis, če tudi temeljito, vendar preobilo razložen, kar je tudi Dobrowský opazil. Živa duša ni vedela pravega vzroka tej brezkončni temeljitosti razen pisatelja, ki pa ga je zamolčal za to, ker ni hotel nikogar žaliti. In res je knjiga dosegla svoj namen, nadaljuje Kopitar. Pridobila si je celo duhovitega učenca prof. Ravnikarja, škofa tržaškega, ki je počel novo dobo prave slovenske književnosti s svojimi spisi, pa tudi z ustanovljeno stolico za bogoslovce. Ko se je tiskala Kopitarjeva slovnica, je sklenil oditi na Dunaj. Potem, ko je preživel osem let med ljudmi, ter se učil samo izbranih si naukov, je spoznal, da sta svet in on drugačna kakor si je mislil, ko je stopil iz osme šole. Lahko mu je bilo prihraniti si od svoje tajniške plače kakih dvajset stotakov, ponujal mu je pa vrh tega baron Zois, ki je odobraval Kopitarjev namen, za silo pomoči, ki je pa Kopitar ni potreboval, zato ker si je tudi na Dunaju preskrbel prislužka, ter je bil uže po dveh letih na Dunaju izbran najprej za slovanskih in grških knjig cenzorja, brž potem pa za uradnika v dvorski knjižnici s trdno službo, kakoršne si je želel. Kopitar je odšel na Dunaj, ko je bil očevino razdelil med brate in sestre in ves dan pohajal hribe in doline, po katerih je pasel za mladih nog, jemaje, rekel bi, slovo od njih, se je napotil iz početka novembra meseca na Dunaj ter se dal ondi vpisati za pravoslovca. Dasi so pravoznanski profesorji dognali, da nima K. za pravoznanstvo nič kaj glave („Kopitar habe fürs Jus keinen Löffel“‌578 578 „Kopitar ni prav nič nadarjen za pravo.“ ), mu vendar ni bilo nikdar žal, da se je učil dve leti pravoznanstva ter poslušal zlasti razlaganje njegovih učnih in zgodovinskih razdelkov.

Leta 1814 je bil poslan Kopitar, dasi poslednji uradnik dvorne knjižnice, v Pariz, da tam prevzame tiste knjige in rokopise, katere so bili l. 1809 Francozi unesli. O tej priliki je krenil tudi v London in Oxford. Že prej je potoval o počitnicah na Prago, do Berlina ter se vračal na Lipsko, Norimberg in Mnihov; l. 1837 pa je ob svojih stroških potoval v Benetke in Bolonjo pa v Rim, vrnil pa se je na Livorno, Pizo, Florencijo in Milan. Ves drugi čas je posvečeval Str.: 280
svojemu poklicu in spisal razen „slovnice slovenskega jezika“ tudi „Glagolita Clozianus“‌579 579 LAT Prevod: „Kločev glagolit“. in „Hesychii glossographi discipulus et epiglossistes russus“‌580 580 LAT Prevod: „Tolmača Hezihija učenec in potolmač ruski” -; tudi po različnih časopisih je obilo njegovih spisov, ki bi jim bilo treba razložiti kolikor toliko povod; samo o spornih spisih (pismenih prepirih), katerim se marljivo delaven pisatelj ne more ogniti, toliko manj, kolikor važniša je stvar, o kateri piše, je izpregovoril v avtobiografiji nekaj besed:

Že prva leta se je pečal Kopitar na Dunaju z Novogrki, Srbi, Rumunci in Albanci. Ker je bil za narodne predsodke teh ljudi podkovan s trdnim jezikovskim znanjem, zato mu ni mogla njih druščina biti na kvar, ampak samo na korist. To se pa menda ne more trditi o prof. Neidlingerju, ki se je dal Grkom, potujočim v Mnihovo glede grščine spreobrniti k izgovarjanju Reuchlinskemu (novogrškemu) in o tem dal l. 1814 tiskati jalov spisek. Kopitar se je drznil možu skromno dopovedavati v istem časopisu (Wiener allgemeine Literatur Zeitung), na kako slabih nogah stoji njegova stvar. Ali pripeti se mu, kakor se je pripetilo še dostikrat potem, da so nasprotniki šteli skromnost za slabost. Neidlinger da, dokler sta si s Kopitarjem še prijateljski dopisovala o stvari, proti njemu knjigo na svet. Kopitar jo prerešeta do dobrega v časopisu (Wiener Jahrbücher) in tako je bila ta stvar dognana. - Drugi prepir je imel z Majorjem; Kopitar je namreč pretresel v istem časniku protopopa rumunskega Jurija Majorja zgodovino Rumuncev, prebivajočih po Daciji in je trdil pisateljevim mislim nasproti, da so Rumunci pomešani z Dačani in s Tračani, ter jim svetoval, naj rabijo tudi poslej azbuko cirilsko, za njih jezik kakor nalašč stvarjeno. Major, ki je bil vzgojen v propagandi, si je mislil, da mu je knjigo pretresel neki razkolniški nadškof ilirski in ga je zato pital z razžaljivimi nadevki, ki jih je dal tiskati, dokler je bil Kopitar še v Parizu. Vrnivši se iz Pariza, odpiše nemudoma Majorju, da je on, njemu istovernik katoličan, pisal ono naznanilo. Zato dobi zdaj tudi on iz robatega peresa tega profesijonalnega prepirljivca več debelih pod nos. Kopitar odneha Rumuncu v zmerjanju, Str.: 281
ker se je tačas vnel med Kopitarjem in onim nadškofom (Stratimirovćem katerega je bil Kopitar osvobodil krivega sumničenja) prepir zavoljo tega, ker je bil Kopitar v časopisu „Oesterreichischer Beobachter“ oznanil res čisto srbski slovar slovečega Vuka Stefanovića Karadžića.

Toda z velikimi gospodi ni dobro češenj zobati; pokojni podmaršal Duca (Rumunec, ki se je pa delal Srba) je rogovilil naprošen zarad te stvari kakor kakšen učenjak zoper Kopitarja ter je bil prečastitega nasprotnika umotvor popravil; pa vcepil mu nemara tudi kolikor toliko zmot. Kopitar je pojasnil ta umotvor v četrtem zvezku „Dunajskih letnikov“ (Wiener Jahrbücher) tako strašansko, da je nasprotniku kazalo umolkniti. Imel je prepir tudi s Poljakom Duninom Borkowskim o samih dogodkih, to je zastran tega, kdo je prvi dal na svetlo psalter Sveto – florijanski, pisan v treh jezikih. Po nepotrebnem se je raznetil njegov peti prepir s prerodoljubno svojatjo praško (mit der Clique der Hyperpatrioten) po nepremišljenem ali pristranskem uredovanju „Repertorija“ lipskega. Spoznal je bil namreč Kopitar, da je treba izprožiti pošteno besedo o tem, kaj uganja ta svojat. Urednik pa obdrži Palackega zgodovine pretres, v katerem je bila ona beseda povedana, leto dni pri sebi, in ko mu je bilo dano na voljo, naj ga natisne ali pa nazaj pošlje, ne da bi ga bil nazaj poslal (kot bi bil storil v takem primeru vsak poštenjak), dá ga sicer natisniti, pa tako popačeno, da je bila ravno poglavitna stvar zasukana drugače, kakor jo je bil zapisal Kopitar, premislivši jo do dobrega. Rekel je namreč, da se „Libušin soud“, kolikor ga je z drugimi takimi sumljivimi spisi vred, ne sme nikakor rabiti za zgodovino. Urednik pa je, dasi za to ni imel poklica ni pravice, premenil to tako: „Da se ne sme porabiti ravno vse do zobca.“ Od one dobe je minilo Kopitarja veselje, dajati še karkoli tiskati v tuje liste.

Tako približno se nam je popisal Kopitar sam. Dopolniti nam je ta lastni životopis z nekimi nadaljnimi podatki. Leta1818 je postal Kopitar četrti, l. 1827, pomeknivši se mahoma za dve stopnji više, uže drugi varuh, bil Str.: 282
1844 (27. aprila) pa prvi varuh in dvorni svetovavec. Toda ne dolgo potem je mož umrl na Dunaju in bil pokopan z velikim sprevodom na pokopališču sv. Marka, od koder so bili predlanskim, 1897, njegovi ostanki skrbno preneseni v Ljubljano.

Po besedah Miklošičevih je bil Kopitar srednje postave, rjavkastih las, béle kože, tankih usten in modrook; pogleda je bil bistrega, vendar prijaznega. Nosil se je tako kakor tedanja gospoda in po navadi bel robec za vratom. Pomagal je rad sirotam in siromakom. Težko ga je bilo zateči doma, ker je po dnevu vedno tičal v dvorni knjižnici, zakopan v svoje knjige, vendar je bil jako prijazen in postrežljiv proti vsem kateri so ga obiskovali, kar se je godilo zelo često, v društvu je pa bil pravi veseljak. Oženjen ni bil nikoli. Da se je ženil, je pa znano. Miklošič je celo pripovedoval, da bi se bil rad oženil in je tudi snubil na Dunaju neko sila izobraženo gospodično, kakor je ta pozneje pravila Miklošiču sama. Ko jo je Miklošič poprašal, zakaj ga ni hotela vzeti, se mu je odrezala: „Kdo neki naj bi bil tedaj vedel, da bo kedaj dvorni svetnik!“ Ko je Miklošič to pravil Navratilu in pristavil svoj stari izraz, take so ženske […] ‌581 581 Nečitljivo, verjetno je zakrita kaka neprimerna beseda. je ta stara devica še živela (1879). Da Kopitar ni sovražil lepega spola, to se razvidi tudi iz njegovih pisem, katere je pisal Dobrovskemu.

Zadnja leta Kopitarja so bila zagrenjena ne samo po literarnih bojih, ki so večkrat prehajali v osebnosti, jezilo ga je najbolj to, da ga zlasti češki slavisti niso hoteli spoznati tako rekoč za naslednika Dobrovskemu, ampak tudi izguba vse imovine kar si je bil prihranil v teku let, je vplivala nanj zelo občutno. Da je temu tako, se je sicer čuditi, najbrž je nameraval mož napraviti iž nje kake ustanove, ker bi mu sicer ta izguba nikakor ne mogla zadeti takih bolečin, ko je bil vendar samec in mu je bila zagotovljena prvemu […] ‌582 582 Nečitljivo. ravnatelju dvorne knjižnice precej lepa pokojnina, ki je dosti in dovolj pokrivala vse njegove stroške. Skrb záse torej ne more biti vzrok njegove končne brižnosti. Svoje prihranke je namreč izročal Kopitar na Dunaju nekemu tamkajšnjemu odvetniku v hrambo in upravo; ker je to bil Kopitarjev rojak, dr. Gostiša, mu je popolnoma zaupal vse in ni nikoli zahteval nikakega potrdila o danih denarjih. L. 1842 pa umrje Gostiša nagloma, in v njegovih, vsaj ne uradnih Str.: 283
spiskih ni bilo nič zaznamovano o Kopitarjevih depozitih; žena Gostiševa mu je vsaj utajila to, mogoče namreč, da je Gostiša hranil Kopitarjeve denarje med svojimi. Tako je izgubil Kopitar ves svoj imetek, kar ga je hudó potrlo.

Leta 1842 in 1843, ko se je bavil drugič v Rimu, kjer so po papeževi želji na novo ustanavljali rusinsko semenišče in v ta namen postavljali tudi stolico za staro slovenščino, si je nakopal pljučno sušico, ki ga je tudi pod zemljo spravila. V Rimu je o tej priložnosti prepisoval tudi kodeks Assemanijev, katerega si je bil že ekscerpiral l. 1837, ko je bil prvič v Rimu. Na Dunaj se je vrnil bolehen prve dni maja 1843. l.. Po smrti Moslovi postane l. 1844 prvi kustos dvorne knjižnice. Toda vedno bolehanje ga je prisililo, da je zarad zdravja prešel v Baden blizu Dunaja, kamor je hodil letovat tudi sicer o počitnicah, dokler je bil zdrav. Pa zdravje mu je odpovedalo. Bolan se je vrnil na Dunaj, kjer je stanoval sam pri tujih ljudeh v Bürgerspitalu na mestu, kjer so danes prostori Sport-Cluba. Ker se je bolezen hujšala dan za dnevom, ga je vzel po njegovi želji k sebi prijatelj in rojak prof. Jenko v svojo hišo „na Kostanjevici“ (Landstrasse). Tam je nedolgo nato 11. avgusta 1844 l. umrl star 64 let. Njegovo knjižnico je kupila iz njegove ostaline knjižnica ljubljanska, za kar si je zadobil posebnih zaslug M. Kastelec.

Prijatelji so mu postavili na Markovem pokopališču spomenik iz granita z lat. napisom: Barth. Kopitar – Carantanus (Slovenec) – Natus in pago Repnje ad Aemonam, d. 23 augusti 1780 – In slavicis literis augendis Magni Dobrovii ingeniosus aemulatur (v množenju književnosti slovanske, velikega Dobrovskega bistroumen naslednik) umrl na Dunaju 11. avg.. Predlanskim, 1897 l., so bili Kopitarjevi ostanki preneseni v Ljubljano.

Za nas je Kopitar važen po svojih jezikoslovnih spisih, ki se tičejo našega jezika; slovenski ni pisal nič, razen posameznih stavkov v svoji slovnici, svojih kritikah in pismih, vendar je na razvoj našega jezika vplival tako, kakor malokateri. Z Vodnikom in Ravnikarjem je on glavni probuditelj nove slovenščine. On je med drugim prvi opozoril na glagole dovršne in nedovršne v slovnici str. 306; on je sistematično napadel germanizme, zlasti člen in s tem se je začela še le očiščevalna doba; nastavil je dve imenitni načeli za pravopis in skladnjo: gledé sintakse je namreč izrekel zoper Pohlina, ki veli: „Die Krainer. Sprach in die Regeln bringen“; to pravilo: „Ne jezik v pravila vprezati, marveč pravila v jeziku iskati in po jeziku posneti mora slovničar“ (131. 148): Str.: 284
„Der gramatiker soll treuen Bericht geben, wie die Sprache ist, aber nicht die selbe reformieren wollen (sehe 43). Die Lexikographen und Grammatiker sind nur Statistiker, nicht Gesetzgeber der Sprache, sie sollen treu inventieren und beschreiben, was und wie es ist (sehe 287).“‌583 583 Prevod: „Slovničar naj zvesto poroča o stanju jezika, vendar naj je ne spreminja (glej 43). Leksikografi in slovničarji so le statistiki, ne predpisovalci jezikovnih pravil. Zvesto naj popišejo in opišejo stanje, kakršno je (glej 287).“ Glede pravopisa pravi: „Vsak jezik mora imeti toliko enotnih črk, ki se dado pisati z enim potegljajem, kolikor ima glasov.“ Zato je zdihoval po novem. Cirilu ki bi latinico prestrojil tako, da bi bila slovenščini rabljiva za vse glasove; na podlagi tega principa je nastala dajnčica in metelčica in pa abecedna vojska. „Man vereinfache das Schreiben“, pravi drugod, „es ist ein allgemein nöthiges Werkzeug, also soll es ein jeder leicht brauchen können.“‌584 584 Prevod: „Poenostavimo pisanje,“ pravi drugod, „ to je splošno potrebno orodje, ki naj bi ga vsakdo z lahkoto uporabljal.“

Kopitar je bil bojevita natura. Vseh njegovih bojev nočem naštevati, ker spadajo v zgodovino slovanske filolofije; le glede slovenščine si ga hočemo ogledati. Že prvo njegovo slovstveno delo, „Slovenska slovnica“ l. 1808, je nastalo vsled njegove borbe z Vodnikom, katerega je rad obiral v listih do svojih prijateljev, dasiravno se ž njim ni javno prepiral. V slovnici je hudo zdelal ubogega patra Marka Pohlina, da so ga pozneje krivo sodili in ga še dandanes sodijo krivo ter mu odrekajo celo zasluge, ki si jih je res pridobil. Enako mu je bil pri srcu Jan. Nep. Primic (r. 1785, u. 1820 leta), ki je zasedel stolico slovenskega jezika na praškem liceju. Sprva mu je bil naklonjen, pozneje ga je pa tudi po pismih zasramoval. V spisku „Windische Sprachkanzel in Gräz‌585 585 Prevod: „Sovenska stolica v Gradcu“ v Domovinskih listih. “ (v Vaterländische Blätter) kjer v opomnji pristavlja: „Gradec, Deminut. v. grad (die Burg), daher das helle a in Graz, was man durch ä anzuzeigen sucht (Gräz) damit diese Baiern es nicht Groz (wie Voder, i hobi ghobt lesen)‌586 586 Prevod: „Gradec, deminutiv od grad (die Burg), od tod zveneči a v Graz, kar se skuša prikazati z ä (Gräz), da Bavarci tega ne bi brali kot Groz (kot Voter, Vater, oče; I hobi khopt, ich habe gehabt, sem imel).“ hvali Primca: „Besitzt in der Person des Herrn Lycealbibliotheks – Scriptors Johann Primic mit einem jungen hoffnungsvollen Professor, den eine Vorliebe und ein Enthusiasmus für seinen Gegenstand beseelt, wie er jeden Professor für seinen Fach nicht nur zu verzeihen, sondern sogar zu wünschen ist.“‌587 587 Prevod: „Poseduje v osebi skriptorja licejske knjižnice, gospoda Janeza Primica, mladega obetavnega profesorja, ki kaže posebno ljubezen in zavzetost do svojega predmeta in stroke, ki si ju pri vsakem profesorju lahko le želimo, ne le dopuščamo.“ V sestavku „Slavische Sprache in Inneröstereich“‌588 588 Prevod: „Slovanski jeziki v notranji Avstriji.“ pa je priobčil v Wiener allgemeine Literatur Zeitung l. 1813 razsodbo o knjigi: „Deutsch – slovenisches lesebuch etc. Nemško – slovenska branja etc., herausgegeben von Johann Nepomuk Primitz, öffentlichen Professor der slovenischen Sprache Str.: 285
im Lycee zu Gräz 1813“.‌589 589 Prevod: „Nemško-slovensko berilo itd. Nemško-slovensko branje itd. Izdal Janez Nepomuk Primic, javni profesor slovenskega jezika na liceju v Gradcu.“ V tej razsodbi mu brusi dokaj gorke, vmes pa sproti popravlja napake ter kaže, kako se to ali ono dobro slovenski glasi in piše. ./. ./.(iz Jezičnika)‌590 590 Za tema znakoma (./.) ni nadaljevanja.

Str.: 297

Verzi niso ravno slabi, pa neprimerno izbrani za pripovedno – lirično pesem. Tretja pesem ima naslov „Amico Zvetkoni“,‌601 601 LAT Prevod: „Prijatelju Cvetku“. zložena je l. 1813 na čast mlajšemu prijatelju Frančišku Cvetku, poznejšemu dekanu v Ljutomeru, in početek vsake kitice ima eno črko iz imena Cvetkovega. Pesem je sicer jasen izraz domoljubja Modrinjakovega in njegovega sovraštva do nasprotnikov; oblika pa je še pomankljiva. Začenja se:

V pesmi „Vinska bratva“, hvali pesnik vinsko moč in dobroto, ki v žalosti tolaži človeka, ter mu zbuja v srcu radost in veselje.

V pesmi „Deklici“ svetuje pesnik ženskim, naj se mlade omože, ker sicer lahko obsedé; posneto je po neki nemški. V pesmi „Prošnja“ se nam kaže zopet zaljubljenca; neka druga, „Punica zeta tuži“, je šaljiva. Mati namreč toži, da ima zeta zapravljivca, ki cele noči kvarta, po dnevi pa spi. Ko ni doma kaj jesti, pa kolne da je strah. „Gosposki stališ spoznan od kmeta“ kaže, kako je Modrinjaka veselilo poljsko delo. V nji graja gosposki stan zavoljo zapravljivosti, napuha, skoposti in preziranja delavskega stanú. Ena kitica slove: „Proti sirotam slep in gluh. On nezna kde izrase kruh, Na bresti al na vrbi. Po celi den za kratek čas V zrcalo gleda si obraz, Jé, pije, spi brez skrbi“. Manjše vrednosti je šaljiva „Od pet pijanih bab“ in „Fabula“, ki pa se je Vrazu tako dopadla, da jo je v zbirki „Gusle i tambura“ pohrovatil.

Str.: 298

V Primčevih pismih se nam je ohranil prepis Modrinjakovega pisma Cvetku, iz katerega razvidimo njegovo navdušenost za domači jezik. V njem pa se nam je ohranila zanimiva izpovedba, da se je že l. 1809 zbralo nekaj rodoljubov v združbo, da bi gojili svoj jezik. „Vor 7 Jahren sind wir, 9 an der Zahl, alle ex ordine Levi, mit Kreisämtlicher Bewilligung den 30. September‌602 602 Pravilno November. im Pfarrhofe zu St. Urban im Luttenbergischen in der Absicht, unsere Sprache zu organisieren zusammengekommen. Ich selbst habe von diesem Congress guten Erfolg gehofft. Meine Mitglieder Sprachen von Verfassung eines Worterbuchs, ich rieth zuerst auf eine Nationalorthographie und Grammatik. Der Vorschlag wurde angenommen, ich entwarf die Grundsätze der Rechtschreibung, mein seliger Freund Narat (Katechet am Gymnasium zu Marburg) machte einen weitläufigen und Kritischen Plan zu einer Grammatik und arbeitete fleissig daran. Das Lexicon wurde unter uns alphabetisch vertheilt, bis zum September 1804 die betreffenden Elaborata fertig, wo selbe bey einem neuen Congresse zur gegenseitigen Prüfung sollten ausgewechselt werden. Als Hillfsquelen benützten wir veschiedene slawische Grammatiken und Lexica - polnische, bohemische, kroatische und sogar russische. Während der Zeit (starb Narat, Urheber dieser Gesellschaft) ist Herr Jaklin als Synodiker in die Gesellschaft getreten. Er schrieb von Cogress nach Pettau, weiss nicht ob absichtlich, so unbestimmt aus, das Einige den 9., andere den 10., 11. und 12. September 1804 dahin kammen und unsere Bemühung ist gleich dem babylonischen Thurnbau zerfallen. (Primic pristavlja: Die eigentliche Ursache war der Tod Narats, glave jim je potlej menkalo.) Heutiges Tages liegt alles bei Jaklin. Bei diesem Geschäfte hatte ich mit Narat mehrere Debatten; schon mit dem Titel der Bücher waren wir nicht einig; er wollte diese wendisch betitelt wissen, nicht slawisch, weil es mit Sclave verwandt ist. Allein ich zeigte ihm, dass Slave im Allgemeinem soviel als unser žlahtni d.h. berühmt bedeutet. Herr Narat wollte in seiner Grammatik für Windische den Dual haben; wenn es sich thun lässt, habe ich nichts dagegen“.‌603 603 Prevod: „Pred sedmimi leti se nas je devet, vsi ex ordine Levi, z okrajno glavarskim dovoljenjem dne 30. septembra (novembra) zbralo v župnišču pri Svetem Urbanu na Ljutomerskem z namenom, da izboljšamo naš jezik. Od tega sestanka sem veliko pričakoval. Soudeleženci so govorili o ureditvi slovarja, sam sem svetoval, da najprej poskrbimo za narodno pisavo in slovnico. Predlog je bil sprejet, napisal sem osnutek pravopisa, moj pokojni prijatelj Narat (katehet na gimnaziji v Mariboru) je prevzel in zavzeto delal na daljnosežnem načrtu za slovnico. Leksikon smo si razdelili po abecedi. Elaborati naj bi bili dokončani do septembra 1804, ko bi na novem sestanku le-te medsebojno zamenjali in ocenili. Kot pripomoček smo uporabljali različne slovanske slovnice in leksikone: poljske, češke, hrvaške in celo ruske. Med tem časom (umrl je Narat, ustanovitelj tega združenja) je v društvo kot član vstopil gospod Jaklin (Mihael). O sestanku na Ptuju je pisal, ne vem če namerno, tako nedoločeno, da so nekateri tja prišli 9. drugi 10., 11. in 12. in naša prizadevanja so se porušila kot gradnja babilonskega stolpa. (Primic pristavlja) ’Dejanski vzrok je bila Naratova smrt, glave jim je potlej menkalo’. Danes leži vse pri Jaklinu. O tem poslu sem imel z Jaklinom več razprav, že pri naslovih knjig si nisva bila edina, on je hotel, da bi bile naslovljene slovensko (wendisch), ne slovansko (slawisch), ker je sorodno s Sclave (suženj). Dokazoval sem mu, da Slovan (Slave) po naše pomeni žlahten, to je slaven. Gospod Narat je v svoji Slovnici za Slovence (Grammatik für Windische) hotel dvojino, če je le mogoče, nimam nič proti.“ Potem razlaga Modrinjak svoja načela gledé slovenske ortografije, v katero hoče vpeljati tedanjo hrvaško ortografijo. Primic sklepa nad njo roko: „über die Einfachheit: mu ne smemo zameriti, je na Hrováshkim študiral ino saj se vé, kako so taki diáki v’Hrovashko zatelebani“. Iz leta 1811 izvemo iz Primčevega pisma, da sta hotela Modrinjak in Jaklin zopet oživiti razpalo društvo; Primic misli „jetzt wäre der günstigste Str.: 299
Zeitpunkt dazu. Kopitar könnte die Sache am leichtesten durch ein Schreiben an diese Herren in Bewegung setzen: schreiben sie (to je Župan) ihm, er möchte es ja nicht unterlassen, dieses zu thun, ich habe ihm selbst schön deswegen geschrieben. Zur Probe von Modrinjak’s Poesie erhalten sie hier sein Gebeth am die Göttin der Weisheit: er kroatisirt stark, ich schreibe es ab mit diplomatischer Treue u. werändere bloss seine Orthographie.“‌604 604 Prevod: „Sedaj bi bil za to najugodnejši trenutek. Kopitar bi lahko stvar oživel preprosto s pismom na te gospode. Pišite mu (to je župan?), naj tega nikar ne opusti, sam sem mu glede tega že pisal. Za poskušnjo Modrinjakove poezije vam pošiljam njegovo ’Molitev k boginji modrosti’. On močno kroatizira, sam prepisujem zvesto diplomatično in spreminjam samo ortografijo.“

Ko so se skušali združiti doma v književno delovanje in izobrazbo jezika maloštajerski‌605 605 Verjetno spodnje Štajerci. duhovniki, so isto namerjali tudi mladeniči v Gradcu. Primic, Šmigoc, Dajnko, Cvetko, Perger, Krempelj, Kvas in drugi navdušeni mladeniči so se budili med seboj že od leta 1808 in so bili v nekaki daljni zvezi z Dobrovskim in Kopitarjem. Mnenje, da sta Ciril in Metod pisala v jeziku severozahodnih štajerskih Slovencev, to je razžigalo mlade ljudi na učenje slovnice in v medsebojnih teh razgovorih je iskati pravi začetek in razvoj Šmigovčeve slovnice, kakor tudi prošnje in prizadevanja za stolico slovenskega jezika.

Prvo mesto med temi zavzema Janez Nep. Primic iz Zaloga na Kranjskem, rojen okoli leta 1790. Leta 1809 je pristopil prostovoljnim domobrancem štajerskim in poslal istega leta Vodniku nekoliko poslovenjenih Kollinovih brambovskih pesmi v pregled. V letu 1810, ko je bil še jurist v Gradcu, je črpal za slovar gradivo iz Truberja in Dalmatina. Istega leta je osnoval malo društvo svojih tovarišev, nazvavši je „societas slovenica“. S Kopitarjem sta si dopisovala, in prvi ga je hvalil in spodbujal, in Dobrovski je izjavljal o tem svojo srčno veselje: „Primitz et socii valde mihi placent.‌606 606 LAT Prevod: „Primic in tovariši mi zelo ugajajo.“ Möchte doch ihr Eifer nicht erkalten. Also eine slowenische (lexicalischen) Gesellschaft! Gut ist es damit anzufangen, dass man dem gemeinen Manne seine Wörter gleichsam aus dem Munde nehme und so aufbewahre. Die weitere nöttige fortbildung mag der Schriftstellern überlassen bleiben.“‌607 607 Prevod: „Primiz et socii valde mihi placent. Samo, da se njihovo navdušenje ne bi ohladilo. Torej slovensko (leksikografsko) združenje. Dobro je začeti tako, da se besede vzamejo iz ust preprostemu človeku in se tako ohranijo. Nadaljnji razvoj naj se prepusti pisateljem.“

V tem društvu se je rodila misel o potrebnosti slovenske stolice. Vedeli so jo sugerirati Jožefu vit. Vareni, predstojniku finančne prokurature, ki je opozoril na to potrebo tedanjega naučnega referenta Jüstela. Ta se je takoj poprijel ideje in 4. julija l. 1810 pisal štajerskim deželnim stanovom o tej stvari. Poudarjal je važnost znanja slovenskega jezika za duhovnike Str.: 300
ki ga morajo, in za uradnike, ki bi ga morali znati. Ustanovitev javne stolice bi v kratkem pomogla k temu. Če stanovi vzdržujejo brez velike koristi za deželo učitelja francoskega in italijanskega jezika, bodo pač tudi radi vzdrževali to stolico, ker so morali do sedaj za slovanske dele dežele jemati uradnike s kranjskega, kar pa zdaj ni več mogoče, ker je Kranjsko bilo pod Francozi. Stanovski odbor (ali dandanes bi rekli deželni odbor) je predložil, da se stolica ustanovi in učitelj naj bi užival 1000 gl. plače; dežela bi mu plačevala tretji del. Posebno naj bi se gledalo na to, da se mladeniči nauče temeljito in dovolj tega jezika, k čemur je potreba večletnega poduka in mnogo praktičnega vežbanja v govorici. Deželni zbor je sklenil nov. 1810 ustanoviti plačo s 500 gl., katere polovico bi plačali stanovi. Jüstel je potem 15. dec. istega leta poročal dvorni šolski komisiji tako, kakor je sklenil deželni zbor, torej premenivši prvotno svoje mnenje gledè slovenskega jezika; kot prvi razlog je naveden, da naj se stolica ne napravi zato, da bi se postopalo zoper razširjanje nemškega jezika, ampak ravno za to, da se nemščina čim dalje razširja („den wer den Wenden deutsch lehren will, muss seine Sprache verstehen, muss Ideen mit denselben zuerst in dieses seiner Sprache wechseln können“);‌608 608 Prevod: „Kajti kdor želi Slovenca učiti nemščine, mora razumeti njegov jezik, z njim se mora znati sporazumevati v njegovem jeziku.“ kot drugi razlog se navaja potrebnost tega jezika za uradnike; tretji razlog je to, da bi se uradnik, ki se je naučil slovenščine, veliko bolje mogel uporabljati po vseh slovenskih deželah kakor tisti, ki zna samo nemški. Stalno plačo naj bi vso dajali stanovi, samo če bi to ne bilo mogoče, naj bi tudi naučna zaloga prispevala. V ostalem priporoča, naj bi se tudi v Celovcu in v Mariboru postavila enaka oseba za enako učenje slovenščine, za Celje tega ni treba, ker tam skoro vsi Slovenci slovenski govorè. Deželni odbor je odgovoril, da ne more dajati 500 gl. in tako je došel nalog, da naj se o tej stolici poprašajo še neki zvedenci. Prvi, ravnatelj gimnazije graške, Rainer pravi, da se morajo Slovenci res bolj izobraževati, zato naj se ustanovi stolica, vendar bi bilo bolje, da bi se napravila v pravoslovju. Najbolj pak bi se skrbelo za to, če bi se gimnazijam v Celju in Mariboru dodali filozofični nauki (!). Isto je nasvetoval tudi ravnatelj bogoslovja Simon de Pretis. Ravnatelj pravoslovja, neki baron Spandau pa se je Str.: 301
temu ostro uprl, rekoč, da naj bi se namesto za slovenski jezik, ki ni nikakor razvit, skrbelo zato, da se znanje nemškega jezika po narodnih šolah širi po slovenskih delih zemlje. Tudi škofijski šolski nadzornik ni za to stolico, temuč za to, da naj se na mariborski in celjski gimnaziji naloži kakemu profesorju, ki zna slovenski, da naj učence vežba v slovenščini, kakor se to godi v nemščini. Tudi na učiteljiščih naj bi se oziralo na slovenščino. Ravnatelj filozofskih nauk se je glavnemu prašanju izognil ter priporočil ustanovo filozofičnih naukov v Mariboru.

Meseca aprila 1811. je predložil Jüstel poročilo cesarju, da se napravi stolica s plačo 250 gl., ktero doprinašajo stanovi, in sicer tako: 1. Da nikdo ni prisiljen poslušati, 2. Za poskus na tri leta, ali se bo nahajalo zadosti učencev, kajti fiziki, pravoslovci, gospodarski in drugi uradniki krvavo potrebujejo znanje slovenskega jezika, in ta jezik je gotovo toliko in še bolj koristen kakor franc. in ital., za katera plačujejo stanovi posebna učitelja; tudi učitelji na slovenskih šolah delajo brez slovničnega jezičnega znanja teže in manj uspešno, zakaj glavne šole v Celju in Mariboru nimajo deloma zategadelj zaželenega napredka ter ravno zaradi tega znanja nemškega jezika ne širijo uspešno, ker so se našle le osebe, ki znajo samo nemški, da so bile tam nastavljene za učitelje. Glede filozofičnih nauk v slovenskem delu štajerskem in glede učenja na teh zavodih je še posebej poročal. Cesar je meseca julija 1811. leta odločil v tem smislu.

Konkurza, razpisanega po stanovih, so se udeležili trije kompetenti: Ivan Šmigoc, pravnik drugega tečaja; Ivan Nep. Primic, skriptor na licejalni knjižnici in Franc Cvetko, bogoslovec drugega leta s pogojem, da sme zraven dovršiti bogoslovje. Deželni odbor je odbil Cvetkov pogoj in na prvem mestu predložil Šmigoca zavoljo tega, ker mu je bila od mladih nog štajerska slovenščina (die windische Sprache) kot materinščina znana, ker je že privatno podučeval in zložil slovnico slov. jezika, katero je dunajska cenzura že Str.: 302
odobrila, Primicu pa, rojenemu Kranjcu, ne morejo biti razna narečja štajerske slovenščine tako znana.

Primic je l. 1810 obiskal Dunaj, kakor vemo iz njegovega prvega lista Županu; tam se je pač sešel tudi s Kopitarjem, katerega je hotel že prej sprijazniti zopet z Vodnikom: „Primitz iz Gradca will den Versöhner machen zwischen mir und V.. O hominem molestum! ich habe nichts gegen V., als daß er auch ein Figulus‌609 609 LAT Prevod: piskrar, lončar (pomen nejasen, najbrž gre za zmerljivko, morda v latinščino zavito namigovanje na figo, ker Vodniku ni uspelo sestaviti obljubljenega slovarja ipd.). ist und nach meiner Meinung grundsatzloser Spieler, kein Denker in seinem Fache; dabei aber will er den Führer der Slavität-passieren, was die nicht zugeben können, deren das Wohl et honor der Slavität auch ans Herz gewachsen ist. Also lassen wir das Ding gehen, wie es komm; virtus ex contentione magis elucebit:‌610 610 Prevod: „Primic iz Gradca bi rad bil pomirjevalec med menoj in Vodnikom. O hominem molestum – o nadležnež ! Nič nimam proti Vodniku kot to, da je tudi Figulus in po mnojem mnenju igralec brez načel, noben mislec v svoji stroki, ob tem pa bi rad bil vodilni slavist, v kar pa vsi, ki sta jim blagor in čast slovanstva tudi prirasla k srcu, seveda ne morejo privoliti. Torej pustimo, naj stvari tečejo, kakor so, virtus ex contentione magis elucebit – vrlina bo iz prepira še bolj zasijala.“ ἀγαϑὴ δ' ἔρις ἠ δὲ βροτοι᷉oι.‌611 611 ἀγαϑὴ δ' ἔρις ἠ δὲ βροτοι᷉oι* – vrlina zaradi vojne (prepira) in zaradi potokov krvi. Ta namera Primičeva ni imela uspeha. Kopitar je bil sila hud na svojega rojaka, živečega v Gradcu, in je imel o njem le majhno mnenje: „Habet aliquid Marciani in se et nimis bene germanisat: alles starrt vor Unslavität und Germanisch gedachtem: alter Göttsched noster, acuet alios, exsors ipse secandi.“‌612 612 Prevod: „V sebi ima nekaj marcijanstva in vse predobro ponemčuje, vse strmi nad neslovanstvom in nemškim razmišljanjem, naš drugi Göttsched, ostril bo druge, sam pa ni zmožen rezanja.“ Primic si je to očitanje zaslužil s tem, da je zagovarjal P. Marka proti napadom Kopitarjevim na njegov stil. V pismu do Župana piše Primic: „Was sie in Betreff des justo plus‌613 613 LAT Prevod: „več kakor je prav“ ausgeschimpften und verschrienen P. Markus sagen, bin ich, quoad essentialia, i. e. eius novitatum fictiones praematuras et absurdas,‌614 614 LAT Prevod: „v bistvu, da so namreč njegove novotarske izmišljotine nezrele in nesmiselne,“ mit Ihnen ganz einverstanden und bitte nur versichert zu sein, dass ich nichts weniger als sein Vertheidiger erscheinen will. Aber nich ganz billigen kann ich Ihre (verzeihen sie meiner Aufrichtigkeit!) etwas zu intolerante Äusserung: Vsi, vsi moremo (ich glaube hier moramo, müssen bessen(?), diesen Unterschied können wir mit den Kroaten schon machen)‌615 615 Prevod: „Kar ste povedali v zvezi z justo plus – več kakor je prav – ozmerjanim in razvpitim patrom Markom, – v bistvu, da so namreč njegove novotarske izmišljotine nezrele in nesmiselne – se z vami popolnoma strinjam in prosim samo za zagotovilo, da ne bom izpadel nič manj kot njegov zagovornik. Toda z vašo (oprostite mi mojo odkritost) nekoliko intolerantno izjavo se vendarle ne morem povsem strinjati. Vsi, vsi moremo (tukaj mislim moramo, moramo, to razliko s Hrvati si že lahko privoščimo).“ vpiti čez Marka, de ga bodo tudi drugi za to deržali, kar je, za sleparja. Le to je h krajnshini k’pridi storil, de je s’svojmi sleparíjami druge is spanja sbúdil, de so mu rekli: počasi pater! Da frage ich sie erstens: wozu Würde uns dieses Zettergeschrey frommen? Verschrien ist Markus Nahme ohnehin plus quam satis. Seine Zeitgenosser und wir haben uns schon die Kehlen heiser geschrien, daß P. M. ein unberufener Neurer war.‌616 616 „Zato vas najprej sprašujem: Kaj bi nam tako kričanje koristilo? Markovo ime je že brez tega plus quam satis – dovolj razvpito. Njegovi sodobniki in mi smo si grla nakričali do vnetja o tem, da je pater Marko bil samovoljni novator.“ Str.: 303
Kop. hat mir schon ad nauseam vordemonstriert, daß P. M. ein slepár gewesen ist. Dieses leere Larmschlagen und Schimpfen kann höchstem dazu dienen, einige bessere, junge Slowenen, die bey Aufmunterungen etwas einst leisten könnten, von ihrem edlen Vorhaben ganzlich abzuschrecken, wen sie sehen, dass man sich an einem armen bärfüsser Augustinermönch, der doch seit langer Zeit einer der ersten war, der unter der grossen Zahl der indolenten in ruhmloser Ruhe vegetierenden, seyn sollenden Volkslehreren, die Krayn. Sprache zu kultivieren sich angelegen seyn liess, ohne Noth die Zähne wetzt. Hier lässt sich nur dieses Denken: Entweder war P. M. aus Vorsatz (oder Bosheit) ein slepár (imposteur), oder aus Unwissenheit. Das erste können wir doch nicht gehaupten, nam (selbst die Juristen, die doch sonnst keine so ängstliche Christen sind, sagen) quilibet raesumitur bonus et justus donec‌617 617 Pravilno ni „et justus donec“, ampak „usque dum“. probetur contrarium.‌618 618 LAT Prevod: „Vsak velja za dobrega in poštenega, dokler se ne dokaže nasprotno.“ Das zweite muss uns an das gewöhnliche Schicksal aller Sterblichen erinnern, dass der Mensch bey allem seinem Streben nach Gelehrsamkeit und Wissenschaft doch immer ein beschränktes Wesen bleibt. Wollte man seinem gram. Unsinn gesteuert wissen, warum that man es nicht realiter potius quam verbaliter, vana est sine viribus (Thaten, Handlungen) ira.‌619 619 LAT Prevod: „z dejanji raje kot z besedami, jeza brez moči (Thaten, Handlungen) je prazna.“ Livij, Ab urbe condita 1. 10. 4. Hätten z. B. Japel, Kumerdey u. a. anstatt die Bibel bloss herauszugeben, zugleich eine Grammatik evulgirt, so wäre die Quelle des Übels na en mach verstopft worden, aber so … Schreyer gab es von jeher viele, besonders unter den Krainern: aber das praktische Beweisen (durch Schriften), dass ihr Geschrey gegründet ist, wollte ihnen nie recht behagen. Unter den Krainern giebt es sehr viele gute Köpfe, aber nirgends herrscht doch die Intoleranz so sehr, wie in Krain, von wo rührt das her, wer giebt dieses skandalöse Beispel? Das Räthsel ist wahrlich nicht schwer zu lösen. Doch genug davon! Lieber Freund! lassen wir den P. M. und seine Anhänger u. Enkel etc. seyn was sie sind, i. e. slepárji od. slepci (oder wie sie es für besser finden) und arbeiten wir strenue pro viribus‌620 620 LAT Prevod: „prizadevno po svojih močeh“. ihnen entgegen, und zeigen wir praktisch, daß sie unrecht haben, dieß Str.: 304
würd der guten Sache Freunde verchaffen, u. mehr Gutes stiften als alles Schreyen und Schimpfen über die Irrenden, die man belehren und geduldig ertragen soll; ich meine, das Reich der Wissenschaft soll frey seyn u. keinen Despotismus unterliegen – Toleranz soll suprema lex seyn: ex diversitate et conflictu opinionum lucratur veritas!‌621 621 LAT Prevod: „(strpnost naj bo) najvišji zakon: iz nasprotja in spopada mnenj se doseže – resnica!“ “‌622 622 Prevod: „Kopitar mi je že ad nauseampojasnil, da je pater Marko bil slepar. To prazno ropotanje in zmerjanje lahko služi kvečjemu temu, da bo nekaj pametnejših mladih Slovencev, ki bi z vzpodbujanjem nekoč lahko kaj dosegli, popolnoma prestrašilo in odvrnilo od plemenitega namena, če bodo videli, kako se brez potrebe brusijo zobje na nekem ubogem bosonogem auguštinskem menihu. Ta je pred davnim časom vendarle bil eden prvih, ki si je med velikim številom indolentnih, v neslavnem miru vegetirajočih, ki naj bi bili ljudski učitelji, prizadeval kultivirati slovenski jezik. Mislimo si lahko samo: ali je bil pater Marko naklepno (ali iz hudobije) ali iz nevednosti slepar (imposteur). Prvega vendar ne moremo trditi, kajti (celo juristi, ki sicer niso ravno plašni kristjani, pravijo): quilibet praesumitur bonus et justus, donec228 probetur contrarium. Drugo nas mora spominjati na običajno usodo vseh smrtnikov, da namreč človek kljub svojemu stremljenju po učenosti in znanju ostane omejeno bitje. Če bi hoteli njegov slovnični nesmisel videti voden, zakaj to ni bilo storjeno realiter potius quam verbaliter, vana est sine viribus(dela, dejanja)ira. Če bi na primer Japelj, Kumerdej in drugi, namesto da so izdali samo Biblijo, istočasno spravili v javnost tudi slovnico, bi bil izvor neprilik na en mah zatrt, toda tako ... kričačev je bilo že od nekdaj veliko, posebno med Kranjci, toda v praksi dokazati (z napisanim), da je njihovo vpitje upravičeno, jim nikoli ni dišalo. Med Kranjci je mnogo pametnih glav, toda nikjer ni toliko intolerance kot na Kranjskem. Od kod to prihaja, kdo daje ta sramoten zgled? Te uganke zares ni težko rešiti. Toda dovolj o tem! Dragi prijatelj, pustimo patru Marku, njegovim pristašen in vnukom itd., kar so, to je sleparji ali slepci (ali kakor se vam zdi bolje) in delajmo odločno pro viribus nasprotno od njih ter jim s primeri dokažimo, da nimajo prav. To bo dobri stvari pridobilo prijatelje in storilo več dobrega kot kričanje ter zmerjanje tistih, ki so v zmoti. Te je treba podučiti in jih potrpežljivo prenašati, mislim, kraljestvo znanosti mora biti svobodno, ne sme podleči nobenemu despotizmu – strpnost naj bo: supreme lex ex diversitate et conflictu opinionum lucratus veritas!“ Za tako odkritosrčne besede seveda ni bil Kopitar sprejemljiv; ko mu je Župan pisal, da je tudi njemu Primic prevelik marcianist, mu je pisal Kopiter: „Norcice‌623 623 Nejasa beseda norcice. sum laetatus, quod Graecensem Marcum tam bene olueris;‌624 624 LAT Prevod: „Norcice sem vesel, da si ga tako dobro zavohal, tega Markovega posnemovalca;“ auch mich plagt so ein Gefühl über ihn; Du hast es ausgesprochen.‌625 625 Prevod: „... tudi mene muči tak občutek o njem: Ti si izgovoril ...“ Inter nos de Primitis revera timeo, ut possit exuere Marcismum; Fuit Viennae, et me ex hoc puncto exterruit propter lesénitatem‌626 626 Beseda lesénitatem je nepravilna; morda gre za eno Kopitarjevih tvorjenk iz več jezikov, lesenost – lesenitatem, ali morda lenitas (počasnost), torej propter lenitatem. judicii et gustus.“‌627 627 LAT Prevod: „Izmed nas se v resnici bojim za Primica, da ne more odložiti marcijanstva; bil je na Dunaju in me na tej točki prestrašil s (svojo) počasnostjo (lesenostjo ) v presoji in okusu.“ Vendar ga je Kopitar podpiral pri njegovi kandidaturi za profesuro: „De Primitii prof. vindica retrogradi res videtur, doleo.“‌628 628 LAT Prevod: „Zdi se, da zadeva glede Primčeve slovenske profesure nazaduje – tega mi je žal.“ Kopitar je tudi dobil v pregled in se odločil zanj: „Primic, qui Gradecii in Styria est biblioth. scriptor (postal je to v l. 1811.), ut ego hic, competit pro exscripta cathedra linguae Vindeci Gradecii, cum Šmigos Jurista 2di anni, qui grammaticum suae lingua Meidingerianam fecit et nun per bibliopolam subscribentibus offert: ego vidi censens, est valde mediocris, sed cum nec mediocribus abundemus, admisi non audiens Primitz et Cvetko, meliorem hac edita praecludi clamantes. Primitz est ludimagistralis capitis, de quo fere desperam“.‌629 629 LAT Prevod: „Primic, ki je v Gradcu na Štajerskem skriptor knjižnice (postal je to v l. 1811.), kakor jaz tukaj, se poteguje za razpisano stolico slovenskega jezika v Gradcu skupaj s Šmigocem, juristom drugega letnika, ki je po Meidingerjevem vzoru napisal slovnico svojega jezika in jo zdaj pri knjigotržcu ponuja odjemalcem: jaz sem jo kot cenzor videl, je zelo povprečna, ker pa imamo (v njej) veliko ne povprečnih delov, sem jo odobril in nisem poslušal Primca in Cvetka, ki sta vpila, da bo s svojo izdajo zaprla pot boljši (slovnici). Primic je učiteljske glave, nad čemer malone obupujem.“ Ko je bil Primitz imenovan, ker je njegov izdelek daleč prekosil Šmigočevega, piše Kopitar: „Primitz’ Erhebung zum slav. Professor freut mich ungemein, non tam propter personum, quam potius propter rem ipsam.“‌630 630 LAT Prevod: „Primičevo napredovanje v profesorja slavistike me neizmerno veseli, ne toliko zaradi človeka, kakor zaradi stvari same.

Drugod piše Kop. Dobrovskemu: „Primitz ist also richtig Prof. der slov. Sprache in Gratz und hat 60 Schüler, meist Theologen (was ich am meister liebe und dem Pr. auch dringend empfohlen habe) und andere Mitläufer, die sich später immer verlaufen mögen. Aber die Eingeborenen (to je štaj. Slov.) sind auf Primitz eifersichtig, desto braver muss er sich zeigen. Ich hatte mich ihm gebrochen wegen seines themistokleischen Charakters (ker mu ni v treh dneh vrnil neke knjige) und weil ich ihn im Grunde für einer Erben der Talente des P. Markus halte, Str.: 305
wiewohl er deutsch ganz vernünftig schreibt, so wird erganz geschmacklos, sobald er den Mund auf Krainisch aufmacht; da hascht er nach ungewöchnlichen (icepten sensu Ciceroni) Phrasen indessen ist er doch unter den Steyrern der Abbas. Aber zur guten Sache will ich einmahl mein persönliches Gefühl zur Opfer bringen, und ihm wieder vorpredigen. Heute kann ich ihnen nur seine Lectionsankündigung und seines Wörterbuchs übermachen, die mir recht gefällt. Dies würd den Vodnik aufschrecken, der mit dem Bau eines Lycealconvicts, davon er Rector werden soll, beschäftigt ist. Ich besorge nur, dass Primitz’s themistoklischambitioser, also nicht biederer Charakter noch mehr dazu beitragen wird, ihn verhasst zu machen als seine Ausländerschaft.“‌631 631 Prevod: „Primic je torej zares profesor slovenskega jezika v Gradcu in ima 60 učencev, večinoma teologov (kar mi je najbolj ljubo in sem Primicu tudi priporočal) in nekaj nerednih obiskovalcev, ki pa se pozneje radi porazgubijo. Toda domačini so na Primica ljubosumni, zato se mora še bolj potruditi. Sam sem z njim prelomil zaradi njegovega temistoklejevskega značaja in ker mislim, da je dedič zapuščine patra Marka. Čeprav piše v nemščini popolnoma razumljivo, pa takoj, ko po kranjsko odpre usta, spregovori popolnoma neokusno in lovi neobičajne fraze, vendar je med Štajerci abbas. Vendar sem za dobro stvar pripravljen žrtvovati svoje osebne občutke ter mu ponovno pridigati. Danes vam lahko posredujem samo napoved njegovih predavanj in slovarja, kar mi je zelo všeč. Vodnika, ki je zaposlen z gradnjo licejskega konvikta, kjer naj bi postal rektor, bo to zelo prestrašilo. Poskrbel bom, da Primicu njegov temistoklejevsko ambiciozni, ne preveč čvrst značaj in njegovo tujstvo ne bosta še bolj pripomogla k njegovi osovraženosti.“ Da se je Primic razsrdil na takem očitanju, mu ni zameriti. „Der natürliche Groll des Unterkrainers bricht halt bei der leisesten Veranlassung entgegen mich Oberkrainer etc. Primitz, wie gesagt ist nun in der Krisis. Von mir hing es ab, ihn zum Prof. in Gratz zu machen oder nicht. Ich hörte nur die gute Sache, weil er ceteris paribus mehr vorbereitet war, und machte das nein rückgangig. Der Tropf weis freilich nichts davon, und glaubt meine geraden Wahrheiten mit Impertinez erwiedern zu müssen. Dass ich ihn aufgebe, wird das Ende meiner Geduld sein. Ich wollte vieles übersehen, wenn er nur nicht ein so intrikanter und praecocer Kerl wäre, der die Welt für die Beute des Fuchsen ansieht, mundus vult decipi, ergo – meint der Gelbschnabel von 24 Jahren. Sed ohe jam satis!“‌632 632 LAT Prevod: „Naravna jeza Dolenjca pač izbruhne ob najmanjšem povodu proti meni Kranjcu itd. Primic, kot rečeno, doživlja krizo. Od mene je bilo odvisno, ali bo postal profesor v Gradcu ali ne. Samo zavzel sem se za dobro stvar; ker je ceteris paribus – izmed drugih vrstnikov – bil bolj pripravljen, sem zavrnil odklonilno oceno. Bedak o tem seveda ne ve ničesar in misli, da mora mojo odkritost povrniti z nesramnostjo. Če se zanj ne bom več zmenil, bo to zaradi konca moje potrpežljivosti. Marsikaj bi mu spregledal, če le ne bi bil tak spletkarski prebrisanec, ki geda na svet kot na lisičji plen, mundus vult decipi, ergo – svet hoče biti varan, torej – si misli 24-letni rumenokljunec. Sed ohe jam satis! – Tako, zdaj pa dovolj!“

Str.: 307

V tretjem pismu Kopitarja ne omenja ni z besedico. Zato pa se ni več mogel vzdržati grobosti Kopitarjeve v četrtem, ki prav tako obsega podrobnosti o tedanjem slovstveno-narodnem gibanju Slovencev. Nabralo se je tudi v njem toliko bridkosti, da si jo je skušal olehčati v odkritosrčni izjavi vseh neprijetnosti, s katerimi ga je preganjal Kopitar. To pismo govori ne za Kopitarja, ampak za Primca. Kopitar se je znal izražati zelo rezko o vsakem in vsem, kar se ni strinjalo ž njegovimi nazori, tako tudi zdaj: „Primitz mihi scripsit, quae tu illi de nostris dissidiis; estis omnes norci nescientes non posse convenire ingeniis dissimillimis; ceterum ne amplius vos genietis‌634 634 Beseda ne obstaja, morda gre za glagol gannio (lajati). quaeso, cum nil sit opus; loquimini ex animo et ridete illum qui tortum habet. Dummodo nil intricetis nec postas‌635 635 (Spet morda slovenska beseda.) portetis.“‌636 636 LAT Prevod (izvirnik deloma nejasen): „Primic mi je pisal o tem, kar si mu rekel glede najinega razdora; oba sta norca, ki ne vesta, da se ljudem tako različne čudi ni moč zediniti; sicer pa vaju prosim, ne lajajta več, ker ni nobene potrebe; kar od srca govôrita in se rogajta meni, ki ga (tako) trpinčim. Samo ne napletajta več in ne nosita mi pošte.“ Žolčnost Kopitarjeva se kaže tudi v tem, da je on, ki nikdar ni bil prijazen Vodniku, kar se obširno da dokazati iz njegovih pisem, naenkrat našel, da mu je Vodnik desetkrat ljubši od Primca; „Vodnikum saluta, est Primitsii decies malior.“‌637 637 Prevod: „Pozdravi Vodnika, desetkrat boljši je od Primica.“

O nadaljnih razmerah med Kopitarjem in Primcem nimamo poročil. Primic je l. 1812 in 1813. pisal iz Gradca Županu še dve pismi, toda v njih o Kopitarju molči, kar je bilo najboljše, da bi se ogenj še bolj ne vnel. Iz teh pisem je razvidna resna skrb Primčeva za slovenščino; kako se je on trudil, preučiti jo v slovniškem in sintakutinetičnem oziru; vsekakor je storil vse, kar je mogoče narediti z nedvomljivo vnemo, toda z ne posebno velikim talentom; res je znal Kopitar hudo oštevati njegove germanizme, toda slovenski je pisal sam, kakor razvidimo iz njegovih pisem, veliko slabše.

Str.: 308

Kakor v mnogem drugem, se nista Primic in Kopitar strinjala tudi v nazorih o slovanskem svetu in njega bodočnosti. Kopitar na primer Rusov kar nič ni maral; Primic pa je bil na strani tistih, ki so se veselili uspehov Rusov, zamotanih tedaj v evropejske stvarí na različnih koncih Evrope. V pismu iz l. 1813 citira Župana, kar sta mu pisal Jarnik in Šneider v tem oziru.

Ko je Primic izdal svoja „Branja“ l. 1813, je pisal Kopitar Zupanu, da ga bo morda kritikoval. Storil je v kritiki, katere sem omenil že pri opisovanju Kopitarjevega delovanja. Kopitar sicer pravi, da ta kritika ni njegova, „non ego recensui sed melior me“, kar pa ni verjeti. Na Župana ni mogoče misliti, ker je sam pisal morda še slabši od Primca, na Ravnikarja pa tudi ne, ker gotovo ni bil on prijatelj take osebne, uničujoče kritike: mogoče, da je Župan poslal Kopitarju v porabo kake Ravnikarjeve opomnje, toda kritika sama je pač delo Kopitarjevo; ker ta zadnji Ravnikarja vedno zeló povišuje, je mogoče, da je „melior me“ ravno Ravnikar, toda samo glede snovi, ne oblike. Dasi je Primic dobro poznal pomanjkljivosti svojega pisanja, kar razvidimo iz pisem Županu, ga je vendar ta kritika hudo pretresla. Kmalu potem je znorel oktobra l. 1819. Dobrovský je obžaloval to: „Primitz bedaure ich vom Herzen; es wird ihm doch die scharfe Kritik nicht so wehe gethan haben. Was doch Recensenten für Unheil anricht können!“‌638 638 Prevod: „Primica obžalujem z vsem srcem, je mogoče, da ga je ostra kritika res tako zelo prizadela! Koliko gorja lahko povzročijo recenzenti.“ Kopitar se je čutil po teh besedah zadetega in se je hotel opravičiti pred Dobrovskim, češ, da ni znorel zavoljo kritike, ampak iz nesrečne ljubezni. Čudno je vsekakor, kako ne ravno lepó govori Kopitar o Primčevi nesreči: „In Gratz ist leider Primitz toll geworden, in Dixisti et olim de Primitz: was doch Rec. für Unheil anrichten können. Sed primum non in causa recensis, quia ante auch (v)snorivit, obnorivit (hoc nos verbum habemus) ob puellam (púnicam lépam) superbam et indignam; tum vero non ego recensui, sed alius, melior me, sine me hoc dicere, ne et levem culpam mihi impingas immerenti, indigno; a te vel maxime velim diligi itáque aestimari juste etiam in parvis. Tibi dico et Zoisio, ceteri me credant si volunt!“‌639 639 LAT Prevod: „Primic je v Gradcu na žalost zblaznel in nekdaj si tudi ti o Primicu rekel: kakšno gorje lahko povzroče recenzenti. Toda najprej – ni zblaznel zaradi kritike, ker je znorel, obnorel (mi imamo to besedo) že prej zavoljo ošabnega in nevrednega dekleta (lepe punce); in dalje – kritike zares nisem pisal jaz, ampak nekdo drug, boljši od mene. Dovoli, da ti rečem: ne vsiljuj mi krivde, celo tako neznatne, ker sem nedolžen in si tega ne zaslužim; prav posebej bi hotel, da me spoštuješ in tako pravično sodiš tudi v majhnih stvareh. To pravim tebi in Zoisu, ostali naj verjamejo, če hočejo!“

Str.: 309

Umrl je Primic l. 1818‌640 640 Lapsus v rokopisu; umrl je v 3. febr. 1823. v svoji domovini; deželni muzej hrani baje 16 listov njegovih.

Primic je interesanten zavoljo tega, ker je prvi skušal spraviti v knjižno slovenščino tudi nekranjske oblike. Izdal v tisku ni mnogo, in še to je samo priprava za nadaljno delovanje. L. 1812 je izdal knjižico: „Prava pot k dobrimu stanu“, katero delo je izvirno spisal v angleškem jeziku B. Franklin; Primic jo je poslovenil seveda iz nemščine: „Werner Richard oder der Weg zum Wohlstand“, namen ji je isti, kakor Zchokkejevi „Zlati vasi“. Kot „očitni učenik slovenskiga jezika na graškem liceju“ je izdal l. 1813. že omenjene „Nemško-slovenske branja“, kjer ima več pesmi od Vodnika in Jarnika, večidel z metričnim nemškim prevodom od Štajerskega nemškega pesnika Fellingerja; napačne niso tudi nekatere opomnje. Enakega duha je tudi „Novi nemško-slovenski bukvar“, ki je prišel na svetlo l. 1814 in obsega izbrane lahke naloge, pripovedke, jezične in književne misli, ter sega nazaj do Prim. Truberja.

Ko je Primic zbolel, je dobil protomedik nalog, da poroča o njegovi pameti. L. 1815. je bil na mesto njegovo nastavljen drugi skriptor; stolica slovenskega jezika pa je ostala prazna. Isti Jožef Varena, ki je misel o tej stolici sprožil prvič, je s početka leta 1819. zopet pisal guberniju, da bi bilo treba znova imenovati učitelja slovenščine. Toda ta spis je neki praktikant založil – pravijo, da se kaj takega tudi dandanes rado pripeti pri štajerskem namestništvu – in stvar se je začela reševati šele l. 1822. Gubernij je zahteval nova poročila od raznih važnejših predstojnikov in učenjakov, je-li taka stolica potrebna ali ne. Varena n. pr. je spisal gorko poročilo in zahteval, naj bi se objavil razglas, da se bo pri podeljevanju štipendij oziralo posebno na učence tega predmeta. Appeltauer, ravnatelj filozofičnih naukov, piše prav tako gorko o tej stvari in omenja, „da se mora duhovnik na predižnici povzdigovati nad prostoto in zarobljenost neotesane narodne besede“. Weralt, profesor kmetijstva, piše, da je ta stolica največe važnosti, in bi morala ravnateljstva s početka vsakega leta razglasiti, da po slovenskem delu štajerske dežele, po Koroškem in še celo po Iliriji nekdo ne dobi Str.: 310
mesta ali pa da ne bo napredoval v službi, kdor bi ne imel spričevala v slovenščini, izdanega po javnem učitelju. Schueller, profesor zgodovine, živo zagovarja ustanovitev: „Die Erfahrung sagt einiges, der Grundsatz Alles über diesen Gegenstand. – Ein Schüller des ersten Professors, Schmigotz mit Namen, hat eine Sprachlehre und eine Beispielsammlung für das Windische geschrieben (Schueller se tukaj moti; Šmigoc ni bil Primčev učenec in zbirka primerov je plod Primčeve delavnosti). „Diess war eine gute Frucht, und gewiss wird sie Samen enthalten. Ihn wird die Professur entwickeln. Das Windische wird beim Mangel an wissenschaftlicher Bearbeitung in sehr vielen Dialekten gesprochen, so dass Amtsführung im Bürgerlichen und das Beichthören im Kirchlichen sehr erschwert sind. Diesem Mangel wird die Professur abhelfen. Man wendet ein, dass der Geist der österreichischen Monarchie den vielerey Sprachen widerstrebe, und also die Einführung einer einzigen Gebiethe. Zugegeben! Aber ein Mann, der rein windisch spricht und schreibt, ist für das Deutsche gewiss mehr vorbereitet und hingeneigt, als Einer, welcher nicht einmal seine Muttersprache zu erlernen suchte. Dazu muss mann also ihm unentgeltlich Gelegenheit biethen.“‌641 641 Prevod: „Skušnja pove nekaj, načelo vse o tem predmetu. Nek učenec prvega profesorja, Šmigoc po imenu, je spisal slovenski učbenik in zbirko primerov iz slovenščine (Schueller se tukaj moti, Šmigoc ni bil Primčev učenec in zbirka primerov je plod Primčeve delavnosti) To je bil dober plod, ki bo gotovo rodil sadove. Profesura ga bo razvila. Slovenščina se, ker ni dovolj znanstveno obdelana, govori v mnogih narečjih. Tako je uradovanje na meščanskem ter spovedovanje na cerkvenem področju zelo oteženo. Profesura bi to težavo precej zmanjšala. Temu se oporeka, češ, da mnogojezičnost nasprotuje duhu avstrijske monarhije, in se priporoča uvedba samo enega jezika. Res je! Toda človek, ki govori in piše čisto slovensčino, je gotovo bolj pripravljen, da se nauči in sprejme nemščino, kot nekdo, ki se ne trudi naučiti niti svoje meterinščine, za kar mu je treba brezplačno dati priložnost.“ Justin Zeidler, profesor jezikoslovja, jako priporoča stolico in predlaga, naj bi kanonik Kavčič kot izvedenec nasvetoval najboljšo osebo.

In tako so stanovi meseca aprila 1822. odločili, da se stolica zopet ustanovi poskusoma na tri leta in da naj se poslušateljem obečá prednost pri namestovanjih ter budi volja do tega nauka tudi z drugimi sredstvi. Stvar je šla po malem naprej, ker še le 8. januarja 1823. je gubernij izjavil stanovom, da so na Dunaju privolili ustanovitev, pa samo za eno leto. Konkurza se je udeležilo 14 prosivcev, in to: Franz Khlun (Klun), uradnik v Bačju; Jožef Vidic, župnik v Celju, začasno v miru; 3. Ant. Lakner, pravnik; 4. And. Kurad, privaten učitelj pri Gradcu; 5. Mat. Mihelič, pravnik 4. leta; 6. Koloman Kvas (Quass), izučen pravnik; 7. Juri Feichtinger, praktikant pri finančni prokuraturi; 8. Ivan Str.: 311
Krasnik, pravnik; 9. Martin Kocmut, pravnik 1. leta; 10. Franjo Laurin, pravnik 2. leta; 11. Ant. Lipovšek, filozof; 12. Jak. Šoštarič, filozof, 13. Ivan Slamnik, učenec estetike, in 14. Franjo bar. Zois, zasebnik.

Iz Kvasove prošnje se vidi, da je bil tedaj 33 let star, in je rojen v Rožničkem vrhu pri Sv. Juriju na Ščavnici, da je bil takrat pri odvetniku Dirnböcku praktikant za koncept, in se zlasti s tem priporoča, da je pomagal Šmigocu pri izdelovanju njegove slovnice („ihm sehr nützliche und wesentliche Beihilfe leisten könnte“),‌642 642 Prevod: „Mu je lahko nudil zelo koristno in bistveno pomoč.“ kazajoč o tem na dotično spričevalo Šmigočevo, katerega pa ni več pri prošnji. Predložen je bil Kvas na prvem mestu, Feichtinger na drugem, na tretjem Laurin, „ki je v Ljubljani poslušal slovenska predavanja“. Stolico je dobil Kvas 26. marca l. 1823 na eno leto, da po tri ure na teden uči slovenščino. V končnem poročilu za l. 1823. pravi Kvas, da mu celo leto do konca junija, predavajoč tri ure na teden, zadostuje za predavanja!

Drugega aprila 1824. leta je izrekla dvorna šolska komisija, da se stolica dovoli nadalje za eno leto; dasi so stanovi, ki so plačevali stolico, večkrat predložili, da se to mesto izreče za stalno, je šlo to vendar s početka le od leta do leta. Meseca febr. 1827 je dovolila vlada, da sme stolica ostati za šolska leta 1827., 1828., 1829., in sicer štiri ure na teden v dveh letnih tečajih; referentu in pa dvorni šolski komisiji se je začelo namreč dozdevati, da z enim tečajem s tremi urami, kakor ga je Kvas sam omenil, ni nič ali le malo pomagano, in da morajo početniki stopiti v prvi, napredniki pa v drugi tečaj. Tudi je dala dvorska kancelarija napotek, da nima učitelj nič „filologizirati“, ampak le praktično vežbati v štajerski slovenščini. In tako se stvar ponavlja do l. 1834, v katerem se je plača povečala na 400 gl. Proti koncu tega leta je gubernij razpisal konkurz za stalno namestbo učitelja slovenščine. Po raznih težavah dotičnih predlogov so predložili stanovi oktobra 1835. l. te le tri prosivce: 1. K. Kvasa, 2. A. Murka, 3. J. Rottmanna. Izdelke njihove so pregledovali: Dajnko, dr. M. Robič in ravnatelj gluhonemih Vid Rižner.

Str.: 312

Tako je po dolgoletnih, težkih borbah dobil Kvas 28. aprila 1836 to mesto kot stalno s plačo 400 gl. ter je učil jezik vedno le v enem tečaju. Slovenski slušatelji niso bili z njegovimi predavanji posebno zadovoljni: Dopisnik v „Sla. Jahrbücher“, ki se je skrival za raznimi šiframi, je pisal l. 1843. „o slovenskih narodnih šolah na Malem Štajerju“ in je str. 304., razloživši žalostno stanje šol, med ostalim dodal, da učitelji ne znajo slovenski in potemtakem tudi ne morejo delovati uspešno, ter da tudi niso obvezani dokazati, da so Kvasova predavanja poslušali, no da tudi to ne bi koristilo veliko. Kvas je deloval bolj kakor v šoli s tem, da je rad posojal slovenskim učencem knjige in jih tako vnemal za narodno stvar. Predavanja njegova po osnovi vlade pa niso bila primerna niti za Nemce niti za Slovence.

Tako je stvar ostala do l. 1849. Tega leta je prejšnja filozofična fakulteta vseučilišča dobila nov pomen; prvega leta, to je od okt. 1849 do konca junija 1850, se je zedinil sedmi in osmi tečaj z gimnazijo, z druge strani pa so ostala tudi predavanja na vseučilišču. Kakor skoro vsi drugi profesorji, je učil tudi Kvas svoj predmet na gimnaziji in vseučilišču. Na gimnaziji je dobil za remuneracijo 200 gl. prvega in drugega leta, dasiravno je prvo leto vsak teden učil 16 ur in imel 128 učencev. L. 1852. je moral prenehati s predavanji in je bil za to mesto imenovan Lovro Toman s pogojem, da takoj opravi preskušnjo iz slovenščine in l. 1852. še iz kakega glavnega oddelka gimnazijskega učiteljstva. Ker ni bilo mogoče izvršiti ta pogoj, se je odrekel tej časti in za njim so bili na gimnaziji učitelji slovenščine razni profesorji, Kvas pa je ostal na vseučilišču do konca šolsk. leta 1867, dobivši odpust. Zavoljo bolezni je umrl 29. decembra, star 77 let. O njegovem delovanju za abecedne vojske bom govoril pozneje.

O Šmigocu ne vemo dalje nič, kakor da ji bil rojen v Halozah v fari sv. Andraša v Leskovcih, da je v Mariboru študiral gimnazijo, v Gradcu pa nadaljne nauke, in da je bil pozneje Str.: 313
oskrbnik ptujske graščine. Njegova slovnica, katero Kopitar imenuje srednje cene, je osnovana na Kopitarjevi, pa tako, da se rada potegne za narečje med Ptujem in Ljutomérom. Kakor razvidimo iz navedene Kvasove prošnje, mu je pomagal tudi Kvas pri nje spisovanju. Dodane naloge in mnogi razgovori dokazujejo, da je znal ptujcu ustreči, kateri se je hotel naučiti slovenščine; berila je premalo zategadelj, ker je to oskrbel Primic, s katerim sta delala v soglasju tako, da je eno delo dopolnjevalo drugo.‌643 643 V rokopisu je na tem mestu pripis s svinčnikom: 41, 42 – to sta številki poglavij oz. predavanj, ki v tekstu nista označeni, ob njima pa pripis z rjavo barvico Stanič po Levcu. O Valentinu Staniču je torej imel Štrekelj eno ali dve predavanji, kjer je mdr. uporabljal Levčevo knjižico (Valentin Stanič. Feuilleton iz 'Soče'. Gorica 1873). Ob levem robu lista je pripisana tudi številka 43, odlomek o Gutmanu pa rahlo prečrtan s svinčnikom, kar morda pomeni, da je Štrekelj ta odlomek v drugih predavanjih izpustil in preskočil k 43. predavanju.

V tej dobi je deloval na Štajerskem tudi Andrej Gutman, nekakšen sosed Modrinjakov, rojen 25. nov. 1784 v vasi Žetinci blizu Radgone. Izučivši v Mariboru gimnazijo, daljne nauke pa v Gradcu, je bil l. 1811. posvečen za duhovnika, toda ker se je s svojo ravnodušnostjo zameril nekemu višemu, je dosegel le ubogo faro v Soboti na meji koroško-štajerski. Osamljenost v goratem kraju ga je pripravila do tega, da se je naučil ključarstva in strojarstva ter da je sam napravil orglje za župno cerkev. Po dolgoletnem brezuspešnem prosjačenju za boljšo faro mu je admontski prelat, spoznavši v njem izvrstno glavo (govoril je gladko grški in francoski), podelil faro pri Sv. Jakobu v Slov. Goricah. Tam je pridno delal v svoji službi, zraven pa je imel oster jezik, zlasti zoper neposrednjega predstojnika Čepeta. Ko je nekdaj zanemaril neko dolžnost, so ga poslali v Gradec v korekcijo, kar ga je tako poparilo, da je stopil l. 1836 v penzijo ter do leta 1842. živel v Gradcu. Da lože živi, je spisal v precej čisti slovenščini troje molitvenih knjižic (Jezus moje želje, Pobožnost sv. Alojzija in Angelj varuh). Zraven pa je bil satiričnega duha in je napisal več satiričnih pesmi in poslovenil je Lukijana. Še kot župnik je napisal knjižico „Novi vedež za smeh in čas kratenje Slovencem.“

Poklican pred tedanjega škofa Zaengerla in ostro napadan, da je v Vedežu zabavljivo razžalil dekana in mnoge župljane, je srečno ušel novi korekciji, rekši, „da je cenzura odobrila knjigo, ki je vsaj tudi pisana „z besedami“. Leta 1842.

Str.: 314

Str.: 327

Iz precej velikega števila navedenih knjig, katerih je mnogo več, kakor v metelčici tiskanih, in od katerih so doživele nekatere po več natiskov, je razvideti, da je novotarija Danjkova imela dobrih prijateljev. Deset let po izdaji Danjkove slovnice je bilo po napovedbi Kvasovi in založnika Weitzingerja v Radgoni med slovenskim narodom štajerskim okoli 50.000 izvodov poljudnih, v novem pravopisu izdanih knjig. Prirodno je torej bilo, da je moral nastati spor mej privrženci „novoštajerske“ in privrženci „novokranjske“ abecede, ker sta obé stranki želeli, zadobiti veljavo svoji reformi. Kakor smo videli, je zabavljal Metelko zoper Danjka že v predgovoru svoje slovnice. Ko je l. 1827. izšla v graškem časniku „Der Aufmerksame“ z dne 3. aprila pod nadpisom „Über das slowenische Alphabet“ razprava, katera je bila sprejeta tudi v ljubljanski „Illyr. Blatt“ z dne 20. aprila istega leta in v kateri neimenovan pisatelj priporoča danjčico za občnoslovansko abecedo in nasvetuje njeno razširjavo in morda popravo vsem slavistom, niso privrženci metelčice popolnoma prezrli njegovih izvajanj. V št. 56. časnika „Der Aufmerksame“ je priobčil Bl. Potočnik, izdajatelj „Svetih pesmi“, svoje nasprotne opombe. V tem članku očita Potočnik na dajnčici to-le: 1. se mu zdi čudno, da naj bi druga slovanska narečja sprejela danjčico, ko Danjko sam priznava, da je spisal svojo slovnico samo za narečje vzhodnjih Štajercev in sosednjih ogrskih Slovencev; 2. Kranjci, Korošci in južni Štajerci bi te abecede ne mogli sprejeti zato, ker nadomešča njih dosedanji pravopis samo na pol in ji manjka potrebno oznanilo za razne vokale; 3. črkam c, z, x, ч in y se v danjčici pripisujejo glasovi, ki jih niso nikdar imele.‌672 672 Če je Štrekelj navedel prave črke, ta očitek ne drži vsaj za c (ki so ga madžarska in nekatere (balto)slovanske pisave že uporavljale za c), ч, ki ima v ciriličnih pisavah enako vrednost kot v dajnčici, torej č, in z, ki vse od grške ζ z vrednostjo dz in poznejšo (vštevši z novogrško) z v različnih jezikih označuje enako izgovorjavo kot v dajnčici. Nazadnje opozarja slovanske filologe na abecedno reformo Metelkovo, ki je odstranila vse oskodnosti dosedanjega pravopisa, je osnovana na prirodnih načelih popolnega pravopisa, in po pravici ji je dati prednost pred Danjkovo.

Potočniku je odgovoril neimenovanec v št. 79. časnika „Der Aufmerksame“ pod napisom „Über die Bemerkungen des illyr. Blattes zu dem Aufsatze des Aufmerksamen, das slavische Alphabet betreffend“‌673 673 Prevod: „O pripombah v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt) na članek v „Aufmerksamen“, ki se nanaša na slovansko abecedo.“ Str.: 328
in je skušal zavrniti trditve Potočnikove. Po njegovem mnenju so nove črke Metelkove abecede po obliki preveč cirilaste, zato se tudi prehudo razlikujejo od drugih črk latinske abecede, tudi niso po obliki lepe niti se ne dado hitro pisati, zato se mu je zdelo, da imajo odločno Danjkove prednost … Pa tudi če bi bili obe abecedi glede zahtev ukusa in drugih ozirov enaki, bi bilo dati prednost danjčici že zato, ker je prej ustanovljena. „Kajti če se ne držimo tega načela, smo v nevarnosti, da dobimo toliko abeced, kolikor je pisateljev, in zlo postane s tem še hujše, nikar da bi se odpravilo.“

Istega 1827. leta je dala vlada sekovskemu ordinarijatu nalog, naj dá v dogovoru z lavantinskim ordinarijatom napraviti slovensko prelogo novega Machnerjevega abecednika za selske šole Malega Štajerja. V ta namen so bili pozvani nekateri poznavatelji slovenskega jezika med šolniki, kakor: Kvas, Rižner, Danjko, A. Krempelj, (pri Sv. Lovrencu pri Ptuju), Gašper Harman v Šent Petru pri Mariboru, Jurij Alič v Vidmu, A. Slomšek v Celovcu in v. drugih, naj bi pismeno izjavili svoje nazore o načelih, po kateri bi bilo ta abecednik preložiti. To priliko so Danjko, Kvas in njih privrženci porabili, da bi krepko zahtevali uvedbo „nove enostavnejše“ pisave. „Es wäre gewiss nichts wünschenswerther,“ piše Kvas, „als eine allgemeine Vereinigung für das vereinfachte Schreibsystem. Ich meinerseits spreche mich aus Gründen der Logik und der Erfahrung unbedenklich für dasselbe aus, obgleich ich nicht behaupten will, dass es das möglichst vollkomenste sey; es leistet allen nicht zu übertriebenen Forderungen der slovenischen Sprache genüge, und stützt sich auf den unbestreitbaren Grundsatz: dass alles Einfache besser sey, als das Zusammengesetzte.“‌674 674 Prevod: „Nič ne bi bilo bolj zaželeno,“ piše Kvas, „kot splošno poenotenje za poenostavljeno pisavo. Osebno se zaradi logike in lastnih izkušenj brez premisleka izrekam za dajnčico, čeprav nočem trditi, da je povsem popolna, odgovarja pa vsem ne prestrogim zahtevam slovenskega jezika in se opira na nesporno pravilo, da je vse, kar je enostavno, boljše kot zapleteno.“ Danjko sam je l. 1828. preložil Machnerjev abecednik; zoper to prelogo pa je nastala že pred natiskom huda opozicija; pobijali so jo ne samo iz jezikovnih razlogov, ampak tudi zavoljo danjčice.

Najprej je zoper poslednjo nastopil zagovornik bohoričice A. Krempelj, ki končuje svoj referat o prelogi tako: „Was das aus Str.: 329
lateinischen, russischen etc. Buchstaben zusammengesetzte Alphabet (Danjkos) betrifft, so ist selbes, ungeachtet ein windischer Messias in Kopenhagen (t. j. danski jezikoslovec Rask, ki je l. 1826. izdal Versuch einer wissenschaftl. dän. Rechtschreibungslehre) seine Entzückung darüber ausgesprochen haben soll, eben so vielen Mängeln als unser bisheriges unterworfen. Wenn die Erfinder dieses Alphabets die schöne Hoffnung hatten, dass nun die Böhmen u. Pohlen, Russen u. Servier, Slavonier und Kroaten, Prekmurzen und Untersteyrer, Kärnthner und Krainer, kurz alle Slaven sich dieses Alphabetes bedienen und somit alle gleichförmig schreiben werden, zu welchen Ende sie aus allen diesen slawischen Dialekten Buchstaben entlehnten; so wäre ihre Absicht sehr löblich, aber erreicht wird sie nicht werden, weil die Insubordination ein Hauptlaster der jetzigen Welt ist. Der Slovene schreibe demnach wiês (wie es) er bis jetzt geschrieben hat.“‌675 675 Prevod: „Kar se nanaša na iz latinskih, ruskih in drugih pisav sestavljeno Dajnkovo abecedo, ta brez ozira na nekega slovenskega mesijo v Kopenhagnu (t. j. danski jezikoslovec Rask, ki je l. 1826. izdal Versuch einer wissenschaftl. dän. Rechtschreibungslehre, Poskus znanstvene danske slovnice), ki je nad njo baje bil navdušen, ravno tako podleže mnogim pomanjkljivostim kot naša dosedanja. Če so izumitelji te abecede živeli v lepem upanju, da bodo sedaj Čehi, Poljaki, Rusi in Srbi, Slavonci in Hrvati, Prekmurci in Spodnještajerci, Korošci in Kranjci, skratka vsi Slovani uporabljali to abecedo in s tem pisali vsi enako – za kar so si končno iz vseh teh dialektov izposodili črke – je bil njih namen sicer hvale vreden, toda dosežen ne bo nikoli, ker je podrejanje drugih glavno breme sedanjega sveta. Slovenec bo zato pisal tako, kot je pisal doslej.“

V tem prepričanju je Krempelj tudi predložil svojo prelogo v bohoričici. V dopisu, referat in predlogo spremljajočem, je predlagal, naj bi se slovenskega jezika poznavavci, da ustanove edinost v jeziku in pisavi, shajali; primeren kraj bi bil Ptuj, ki je že l. 1803. in 1804. bil odrejen za shajališče po Neratu.

Obe predlogi, Danjkovo in Krempljevo, je ordinarijat poslal v oceno v Šent Peter pri Mariboru Gašperju Harmanu, temeljitemu znalcu slovenščine. Ta je primerjal skrbno obe predlogi s pravili Kopitarjeve slovnice in drugimi, v tej dobi v Ljubljani izašlimi knjigami, pa z narečji, ki imajo na Štajerskem večino. Posledek te primerjave je napisal v svojem obširnem mnenju, kjer mirno in stvarno slavi prednosti Metelkove abecede in priporoča nje uporabo. Svoje mnenje končuje: „Möchte doch Danjko, dessen unermüdeten Fleiss und Eifer für die Bildung des slowenischen Volkes durch nützliche Schriften niemand verkennen kann sich doch einmal überzeugen, dass sein Dialekt nicht der beste ist.“‌676 676 Prevod: „Naj Dajnko, katerega neutrudno zavzemanje za izobrazbo slovenskega ljudstva s pomočjo koristnih knjig ni mogoče spregledati, že enkrat spozna, da njegovo narečje ni najbolj primerno.“

Mnenju Harmanovemu je pristopil tudi videmski dekan Jurij Alič. Tudi on izraža v obširnem poročilu svojo nezadovoljnost z jezikom Danjkove preloge, o kateri izjavlja, da je zavoljo narečja celó nesprejemljiva za celjsko okrožje. Ravno tako hudo Str.: 330
pobija Danjka zavoljo abecede, ga imenuje rogovileža, ki sicer zmerom trdi, da hoče s svojo abecedo Slovane približati, pa dela le največi razkol. On je za to, da se pri prelogi abecednika rabi pametnejša in dosti boljša abeceda Metelkova in predlaga hkrati prelogo, ki jo je on napravil v metelčici. Kako pisano strupen je bil Alič Danjku, je najbolj razvidno iz zasebnega njegovega pisma kanoniku Purkarthoferju (1831). „Man bestreitet seinen eisernen Fleiss nicht, es wäre für die Slawität auch besser, wenn er weniger schriebe, denn er macht nichts als Schisma zwischen uns, schreibt eine Menge Zeugs, was kein Mensch versteht. Beweis dessen ist sein Čelarstvo, was durchzulesen Ekel verursacht und die slowenische Sprache wirklich beleidigt.“‌677 677 Prevod: „Njegove železne vneme ne zanika nihče. Za slavistiko pa bi bilo bolje, če bi manj pisal, med nami ustvarja samo razkol in piše stvari, ki jih nihče ne razume. Dokaz za to je njegovo Čelarstvo, ki ob prebiranju povzroča stud in resnično žali slovenski jezik.“ V drugem pismu istemu kanoniku, ki je bil hkratu viši šolski nadzornik, piše: „Wenn Laybach von der Hofstelle die Bewilligung erhalten hat, die Schulbücher mit Metelkoschen Alphabete aufzulegen, warum sollen denn wir anders pfuschen? Erübrigt also uns vernünftiger weise nur diese zweyfache Wahl: Entweder die Metelkösche Schreibart zu ergreifen, oder die bisherige beyzubehalten. Die letztere ist dem Zeitgeiste nicht mehr angemessen, sie ist so unvollkommen, dass man bisher das geschriebene mehr erraten musste als lesen konnte. Die Hauptschwierigkeit besteht auf den Buchstaben s, sh, ſh, z, zh, e das erhöhte, o das offene, an den zwey mouillirten Mitlauten, schzh und an den verschlungenen Vocalen. Die verbesserte Schreibart ist nicht neu. Denn H. Dobrowsky hat im Jahre 1822 dazu bereits die Bahn gebrochen. Die Correctur kann den Grätzerischen, dem verbesserten Alphabets abholden Slavisten (Kvas in Rižner) nicht überlassen werden (sie haben auch meine Übersetzung der Feuerlöschordnung verschrieben) deswegen habe ich mich bereit erklärt, dieselbe auf mich zu nehmen.“‌678 678 Prevod: „Če je Ljubljana iz Dvornega urada res dobila dovoljenje za založbo šolskih knjig v metelčici, zakaj bi potem mi šušmarili drugače? Ostaneta nam torej samo dve razumni možnosti: da sprejmemo Metelkov način pisanja, ali pa obdržimo dosedanjega. Slednja ni več po meri sedanjega časa, je tako nepopolna, da smo doslej bolj ugibali kot brali, kar je napisano. Glavno težavo povzročajo črke s, sh, ſh, z, zh, povišani e, odprti o, dva movilirana soglasnika schzh in pogoltnjeni samoglasniki. Izboljšana pisava ni nova. Gospod Dobrovsky ji je utrl pot že leta 1822. Korekture ne smemo prepustiti graškim, izboljšani abecedi nenaklonjenim slavistom (Kvas in Rižnar, ki so tudi moj prevod gasilskega reda popolnoma skazili), zato sem jo prevzel kar sam.“

Aličevo prelogo je odobril tudi A. Slomšek v Celovcu. Njegovo mnenje, oddano 11. marca 1831. l., je interesantno, ker se razvidi iž njega, da je bil tako kakor l. 1825. še vedno zvest privrženec Metelkov. Za njegovo abecedo