(Stiški – ljubljanski rokopis) 1428; 1440

V sicer latinskem rkp, ki na prvem mestu vsebuje »Tractatus de Husitis«, je neznani menih stiškega samostana zapisoval osnutke za pridige. Kot del priprave za pridigo je zapisal tudi slavilni klic (»kirielejson«) h Gospodu, Mariji in svetnikom: »Mylost yno gnada našiga Gospody« (fol. 247b). Starost vpisa je določena z letnico, ki jo je ista roka zapisala v latinskem delu rkp: »anno domini vigesimo VIIIO« = 1428.

Na sprednji strani istega lista (f. 247) je zapisana prva kitica velikonočne pesmi: »Nas gospud ye od smerti stwal …« Paleografi in literarni zgodovinarji stavijo vpis v bližino leta 1440. Pesem je zapisana kot oznaka velikonočnega praznika v začetku seznama nedelj in praznikov od velike noči do sv. Rešnjega Telesa.

Rkp, ki je bil prvotno v Stični, je zdaj v NUK s sign. Ms 141. Včasih so ga imenovali ljubljanski rkp.

Analiziral in v prepisu ter fotoposnetkih ga je objavil I. Grafenauer: Stiški (ljubljanski) rokopis. DS 29 (1916), 239–243, 311–316. – Grafenauerjevim ugotovitvam se pridružuje tudi zgodovinar M. Kos v seznamu: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana 1931 (št. 24, str. 43–47).

(Goriški rkp) 1551; 1558

Rkp je zapisan na 6 listih, ki so dodani ob začetku in na koncu latinskega zbornika, v katerem sta vezani dve knjigi: Adunatio materiarum. Benetke 1526, in: Divi Aur. Augustini … Enchiridion. Benetke 1539. V rkp je poleg slovenskih osnutkov za pridige tudi nekaj italijanskih beležk.

Na začetku osnutkov so zapisane invokacije pred pridigo v več inačicah (kirielejsoni). Dve od njih sta po vpisih v bližini tudi časovno določeni: 1551 in 1558. Večkrat je v rkp omenjena goriška pokrajina. S tem krajevnim določilom se sklada tudi jezikovna oblika.

Rkp je bil last Rudolfa Maistra in je sedaj v Štud. knjiž. v Mariboru (prim. opombe o Maistrovi knjižnici: Kronika 1/1934/, 264, in: Knjižnica 5/1961/, 157).

Prepis slovenskega besedila (in fotografijo str. 3) je objavil F. Ilešič: Slovenski rokopis iz 1551 in 1558. ZMS 10 (1908) 122–125 (Trubarjev zbornik).

(Primož Trubar) Catechismus in der windischen Sprach (Tuebingen 1550)

Prva slovenska tiskana knjiga vsebuje tudi 6 pesmi z notami. Pesmi ustrezajo katekizmu po vsebini in razporeditvi. Od nemških predlog so odvisne vsaj 4 pesmi, 2 moreta veljati za Trubarjevo samostojno delo. (Pojasnilo o štetju pesmi gl. v opombi.)

Faksimilna izdaja edinega izvoda je izšla v Ljubljani 1935.

Pesmi je z glasbene in deloma z vsebinske strani analiziral J. Čerin v razpravi: Pesmi.

(Primož Trubar) Abecedarium (Tuebingen 1555)

V malem abecedniku je tudi kratka pesem, ki povzema vsebino očenaša: »Oča, Sin, Duh, nebeski kral«. Trubarja so označile kot avtorja šele poznejše izdaje te pesmi.

Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1959.

Gl. Čerinovo razpravo: Pesmi, 155–156.

(Klombner – Juričič) Ene duhoune peisni. Tuebingen 1563

V prvi večji pesmarici, ki je proti Trubarjevi volji v redakciji ljubljanskega reformatorja Matije Klombnerja in z Juričičevo pomočjo izšla v Tuebingenu 1563, so ponatisnjene Trubarjeve pesmi iz Kat 1550, dodanih je pa še 60 pesmi.

Kljub Trubarjevi jezi je to prva popolna protestantovska slovenska cerkvena pesmarica, saj obsega katekizemske, adventne, božične, pasijonske, velikonočne in še druge prazniške pesmi, pa tudi pesmi za pogrebe ter molitvene pesmi (prepesnitve psalmov). Razen nekaterih Trubarjevih pesmi so vse ostale pesmi prevodi Lutrovih (vsaj 20) in drugih nemških pesmi. Prevodi so večinoma zelo trdi, jezik in izraz sta okorna. Napevi so predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila predloga slovenski.

Večino pesmi so poznejši pesmaričarji opustili (25), nekatere so na novo prevedli (18), le 8 so jih ponatiskovali. Med temi so bile vsaj 4 Trubarjeve, 2 pa stari srednjeveški. Šele v svoji zadnji pesmarici (TKP 1595) so spet natisnili 10 že opuščenih pesmi, a ne najboljših (med njimi celo dve taki, ki sta izšli že v boljši priredbi).

Fotokopija pesmarice je v NUK.

Seznam pesmi je objavil F. Ilešič po zapiskih M. Hubada v dodatku Čerinovi razpravi (ZMS 10/1908/, 241–242), ne da bi jim ugotavljal predlogo ali kako drugače o njih pisal.

Verjetna je Slodnjakova trditev (Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. SR 5–6/1954/, 117), da je Klombnerjeva pesmarica zaradi oblikovne in jezikovne nedognanosti podžgala Trubarja k novemu prizadevanju za tiskane pesmarice; saj mu je moglo biti le všeč, da se Slovenci s tako vnemo trudijo za čim boljši repertoar »pravovernih« pesmi.

(Seb. Krelj) Otrozhia Biblia. Regensburg 1566

Ko je mladi Sebastijan Krelj že služboval v Ljubljani, je poskrbel, da so v Regensburgu, kjer je študiral, natisnili šolsko knjižico: katekizem v 5 jezikih, življenjska pravila in seznam verskih razlik med katoličani in protestanti.

Trubar je prispeval prevod Lutrove pesmi zoper Turke in papežnike »Ne daj Oča naš, lubi Bug« (v EDP 1563 je bila ista pesem v drugačnem prevodu), Krelj sam pa je natisnil svojo prošnjo za božje varstvo »O Bog Oča, nebeski kralj«. Obe sta polemični ter so ju pozneje še ponatiskovali.

Fotokopija je v NUK.

Prim. Kidrič, Otrozhja Biblia 1566. ČJKZ 4 (1924), 121–125. Rupel, Pisci 182, je ponatisnil Kreljevo pesem.

(Primož Trubar) Eni psalmi, ta celi Catehismus. Tuebingen 1567

Prva izdaja Trubarjeve velike pesmarice je doslej znana le v zelo slabo ohranjenem izvodu: samo prva in šesta tiskovna pola, kar pa vendar zadošča za sklepanje, katere pesmi so bile v njej natisnjene: vse tiste, kot v poznejši izdaji 1574. Pomemben je slovenski programatični in spodbudni predgovor. Napevi so zapisani z notami.

Ohranjeni odlomek je bil najden šele v zadnjem času v knjižnici župnišča St. Mang v Kemptenu. – Fotokopija je v NUK.

Popis vsebine ter nekaj posnetkov gl. Rupel, Nove najdbe naših protestantik, 30–36.

(Primož Trubar) Ena duhovska peissen subper Turke inu vse sovrashnike te Cerque Boshye. Tuebingen 1567

Mali molitvenik (8 listov) vsebuje tudi pesem »Bug Oča, bodi pr nas«. Lutrovo enokitično prošnjo pesem (verno prevedeno že v EDP 1563) je Trubar predelal in povečal v trikitično bojno pesem zoper Turke in papežnike. Napev je zapisan v notah.

Fotokopija je v NUK.

Slovstvo: Rupel, Nove najdbe, 24–29.

(Primož Trubar) Ta celi Catechismus, eni psalmi. Tuebingen 1574

Druga izdaja pesmarice ima v uvodu poleg predgovora še »Pryzhovane«, ki je važen dokument za ocenjevanje protestantovskih pesmi. Koliko se pesmi v drugi izdaji razlikujejo od EPK 1567, se bo dalo ugotoviti šele takrat, ko bo tudi prva izdaja najdena v celotnem izvodu.

Vseh pesmi je v pesmarici 36, večina ima napev zapisan tudi z notami. Pesmi so izbrane iz celotnega repertoarja protestantovskih pesmi, vendar je katehetičnih pesmi in psalmov več kot pa prazniških in drugih molitvenih. Razvrstitev pa je manj smiselna kot npr. v EDP 1563.

Razen 13 že prej objavljenih pesmi (od tega 3 Trubarjeve proti njegovi volji v EDP 1563 ter dve srednjeveški) je Trubar natisnil še dve drugi srednjeveški pesmi in 7 pesmi kot popravek EDP 1563: nemške izvirnike je vnovič, svobodneje in lepše prevedel. Ostalih 14 pesmi je povsem novih, vendar je za večino od njih že Čerin ugotovil nemško ali latinsko predlogo. Podrobna analiza bi tudi pri dozdevno izvirnih pesmih pokazala precejšnjo odvisnost od tuje predloge. Avtorji pesmi so poleg Trubarja bili še Krelj, Klinc (Cvekelj) in Dalmatin.

Fotokopija pesmarice je v NUK.

Slovstvo: Čerin, Pesmi (celotna razprava), in pojasnila M. Hubada, prav tam na str. 238–241. – Kidrič, Uvod 104–121, je navedel vsebino pesmarice ter analiziral razloge za Trubarjevo avtorstvo anonimne pesmarice.

Primož Trubar, Try Duhouske Peissni. Tuebingen 1575

Po Kreljevi smrti (1567) je Trubar bolan pesnil nove cerkvene pesmi, pri čemer mu je pomagal tudi Dalmatin. Zelo samostojne molitvene in katehetične pesmi je objavil v mali pesmarici, ki nima le 3 (kakor pravi naslov) ampak 11 pesmi. Napevi so zapisani z notami. Nekaj pesmi je objavljenih kot izboljšava EDP 1563 proti že tam prevedenim (po nemških izvirnikih).

Fotokopija je v NUK.

Slovstvo: Čerin, Pesmi 132, imenuje to pesmarico dodatek TKP 1574. Vse pesmi je analiziral v svoji razpravi, ker so bile vse ponatisnjene v poznejših pesmaricah. – Celotno besedilo pesmarice je objavil I. Mantuani: Slovenska pesmaričica »Tri duhovske pesni« CG 31 (1908). V spremni razlagi (ki je precej ostro naperjena proti slovenskim oboževalcem Trubarja) je ob ugotavljanju nemških predlog nekaj netočnosti: druga pesem kot prepesnitev Ps 74 ne more biti Lutrov Ps 12; četrta pesem ima samo napev po Zwickovi peterokitični vnebohodni pesmi, Trubar pa v svoji 13-kitični pesmi razlaga celotno Jezusovo življenje; peta pesem ob Ps 25 ne more biti prevod Lutrovega PS 130, od katerega je vzet le napev; za 7. in 9. pesem je v TKP 1579 povedano, da sta Dalmatinovi, ne pa Trubarjevi; zadnji dve pesmi (10. in 11.) imata za osnovo nemško pesem, ki je v jedru še predreformacijska, nista pa zato slovenski pesmi posnetek katoliških pesmi. – Kidrič, Uvod 122–127, je rešil vprašanje zadnje pesmi, ki je v tuebinškem izvodu vezana skupaj s pesmarico PP 1579. Dokazal je, da spada k TDP 1575.

Primož Trubar, Catehismus s dveima islagama. Tuebingen 1575

Trubarjev veliki katekizem navajam med pesmaricami le zato, ker je v svojem napadu zoper katoliški način bogoslužja na str. 217–219 ohranil odlomke 5 srednjeveških verskih pesmi, ki so jih v njegovem času še peli slovenski katoličani.

Po sodbi I. Grafenauerja so to odlomki naslednjih pesmi: 1.: »Kir Marija Boga rodi«, 2.: »Oglasi se, oglasi se sv. šent Peter«, 3.: »Marija Divica, bodi naša pomočnica«, 4.: »Mi smo prišli pred vrata« in 5.: »Ta dan je vsiga veselja«.

Fotokopija katekizma je v NUK.

Analizo pesmi glede starosti gl. Grafenauer I., Narodopisje 24, in v opombi 21 na str. 73. – Celotno besedilo odlomka, ki omenja katoliške pesmi, je objavil Rupel, Pisci 125–127. – Mantuani, Razvoj 7–8, navaja ta odlomek le deloma.

Passion is vseh stirih evangelistov v leto Peissen, od Iuria Dalmatina sdai peruizh sloshen. Ljubljana 1576

V Mandelčevi ljubljanski tiskarni je Dalmatin oskrbel natis pasijona po vseh štirih evangelistih posebej v prozi in posebej v pesmi. Kljub posebnima naslovnima listoma pa vendar obe knjižici tvorita bibliografsko enoto, čeprav so morda pesem prodajali tudi posebej, saj je tiskana z drugačnimi črkami in ni paginirana.

Prva v Ljubljani tiskana pesem ima 30 kitic ter se oblikovno in vsebinsko naslanja na pesnitev Sebalda Heydena. Vendar Dalmatin ni prevajal suženjsko, saj ima izvirnik samo 21 kitic. Čerin, Pesmi 231, jo šteje celo med izvirne pesmi.

Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

Kidrič, Uvod 142, je iz posvetila razbral zvezo pesmi s celotno knjižico.

(Primož Trubar) Ta pervi psalm shnega triiemi islagami. 1579

Drobna knjižica (6 listov) vsebuje besedilo in tri pesemske razlage vsebine prvega psalma. Ni jasno, ali so pesmi izšle v tej knjižici pred izidom pesmarice TKP 1579 ali šele po njem. Vse tri razlage (Parafraza, Explicatio in Allegoria) so izrazito napadalnega značaja; prva še najmanj, zato je natisnjena tudi v TKP 1579, le da je namesto »Menihou« izraz »Shpotliuceu«. Napev je zapisan tudi z notami.

Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1957. – Celotno besedilo je objavil F. Ilešič v Trubarjevem zborniku: »Škrjanec« in »Kukovec« 1579. ZMS 10 (1908), 245–250.

Slovstva o teh pesmih je precej: Kidrič, Uvod 167, in Rupel v spremnem besedilu faksimilne izdaje sta proti Ilešiču mnenja, da je PP izšel pred pesmarico TKP in da je Trubar avtor vseh treh pesmi. – O osebah, ki ju pesnik napada, sta pisala Kidrič (članek o Montagnani v SBL 11/1933/, 150–153) ter Glonar (»'Mrčenik' – Polidor Montagnana?«. ČZN 29/1934/, 59–62). Kidrič je Glonarju še odgovoril v isti številki ČZN na str. 62–63.

V tuebinškem izvodu PP je trem pesmim privezan še list z večerno pesmico, za katero pa je Kidrič (Uvod 124–127) dokazal, da je del TDP 1575. Faksimilna izdaja seveda te pesmi nima.

(Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni Psalmi. Ljubljana 1579

Prvo (in edino) v Ljubljani tiskano večjo protestantovsko pesmarico je oskrbel predikant Dalmatin kot pomnoženo izdajo Trubarjeve pesmarice TKP 1574. Velika večina pesmi je zato le ponatis (seveda brez not, ker ljubljanska tiskarna očividno teh ni imela in so zato napevi predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila slovenski za predlogo). Z nekaterimi novimi prevodi je hotel Dalmatin nadomestiti slabše pesmi iz Klombnerjeve pesmarice EDP 1563 (5 pesmi), popolnoma nove so izmed 59 pesmi samo 4.

Fotokopija je v NUK.

Pesmarico je pregledal M. Hubad, njegove podatke o številu pesmi je F. Ilešič objavil v Trubarjevem zborniku kot dopolnilo Čerinove razprave (ZMS 10/1908/, 239).

(Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni psalmi inu teh velikih godov stare inu nove kerszhanske Pejsmi. Wittemberg 1584

Najlepšo slovensko pesmarico (z lesorezi okrašeno) je Dalmatin oskrbel v času, ko so v Wittembergu tiskali biblijo. Vseh pesmi v njej je 75, večinoma imajo zapisan tudi napev. Osnova nove pesmarice je prejšnja izdaja, dodanih pa je 16 novih pesmi, od katerih je ena Bohoričeva, ena Švajgerjeva, 11 Dalmatinovih in 3 neznanega prevajalca. Vse so močno naslonjene na nemške predloge, 4 nove pesmi so zgolj nadomestilo za prevode, že prej objavljene v EDP 1563.

Izvod v NUK hrani rkp oddelek.

O pesmih je pisal predvsem Čerin (Pesmi).

(Felicijan Trubar) Ta celi, Catehismus, eni Psalmi, inu teh vekshih Godou, stare inu nove Kerszhanske Pejsni. Tuebingen 1595

Zadnjo tiskano in najobsežnejšo slovensko protestantovsko pesmarico je Primožev sin Felicijan Trubar dal natisniti v Tuebingenu 1595 kot pomnoženi ponatis TKP 1584. Večina pesmi ima tiskane tudi note, vseh pesmi je 98.

Od dodanih 23 pesmi jih je bilo 10 tiskanih že v EDP 1563 (verjetno so jih peli kljub Trubarjevi jezi), Marko Kumpreht je prevedel 7 novih pesmi, Znojilšek dve, 4 pa so delo anonimnih pesnikov oziroma prevajalcev.

Po vsebinski razdelitvi je precej pomnoženo število molitvenih pesmi, zlasti psalmov, katerih je 21. Novost sta tudi obe Marijini pesmi.

Izvod hrani NM, fotokopija je tudi v NUK.

Čerin je v razpravi o napevih slovenskih protestantovskih pesmi uporabljal predvsem to pesmarico. Precejšen odstotek njegovih ugotovitev o stopnji izvirnosti ali odvisnosti posameznih pesmi od tujih predlog je nesporno trden, nekatere pa je bilo treba popraviti (kar pa seveda ni bil glavni namen te razprave).

Janž Znojilšek, Katechismus doctoria Martina Luthra. Tuebingen 1595

Zadnja slovenska tiskana protestantovska knjiga – Barbatova (flacijanska) razlaga Lutrovega katekizma – vsebuje v molitvenem dodatku ob koncu knjige tudi 6 molitvenih in 1 poučno pesem.

Tri izmed njih so ponatisnjene iz pesmaric, 4 pa so nove. Ker so vse pesmi pisane kot molitve, ne v kiticah, so doslej kot edino pesem omenjali le zadnjo Lutrovo pesem »od pohištva« = o zakonskem življenju.

Fotokopija katekizma je v NUK.

Pesem o zakonu je objavil Rupel, Pisci 261–262.

(Rokopisni zbornik, ki obsega pesmarico in molitvenik. Po lastniku Sadnikarju iz Kamnika včasih imenovan Sadnikarjev rkp. Najden je bil v Djekšah na Koroškem, zato naj se imenuje Rkp iz Djekš.)

Rkp vsebuje 45 pesmi, ki so prepisane iz starejših rokopisov, ti pa so pesmi vzeli iz TKP 1584 in TKP 1595 ter iz ustnega izročila. Pesmi so prazniške, molitvene in katehetične vsebine ter prepesnitve psalmov.

Sedanje hranilišče rkp je neznano, v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku ga ni bilo mogoče najti, v knjižnici prof. Ramovša tudi ne.

Slovstvo: F. Ramovš, Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 282–295. Avtor je ugotovil, kje so bile pesmi prvič objavljene, in zabeležil razlike, ki so jih povzročili prepisovalci. Prišel je do sklepa, da rkp v sedanji obliki ni prepisan iz tiskanih predlog, ampak iz enega ali več rkp. Jezikovna analiza razlik ga je vodila do sklepa, da je bil pisan približno v sredini 18. stoletja. Narečne oblike kažejo, da ni bil pisan v Djekšah, kjer je bil najden, ampak v Ziljski dolini v okolici Podkloštra (kjer je bil najden tudi naslednji rkp in kjer je bil pisan Maurerjev rkp iz 1754).

(Rkp privezan celovški izdaji Dalmatinovega molitvenika »Kristianske bukvize« 1784. – Ker ga je v Podkloštru dobil V. Oblak, se navadno imenuje Oblakov rokopis.)

Vseh pesmi v rkp dodatku knjige je 13. Vse so bile splošno znane in prepisovane, saj je 9 pesmi tudi v prej navedenem rkp iz Djekš.

Sedanje hranilišče rkp ni znano.

Slovstvo: Vatroslav Oblak, Drobiž iz starejše književnosti slovenske. LMS 1895, 234–244. Naslove pesmi (ne začetke kitic) je objavil na str. 239–244. Iz prepisovalčevih napak je sklepal, da rkp ni prepisan naravnost iz tiskane knjige, ampak iz starejšega rkp v času ob koncu 18. stoletja. – Čerin, Pesmi 141, je rkp poznal po Oblakovi razpravi.

(Slovenski spevi v rkp Ms 232 iz NUK, pisani v letih 1597–1605)

Celotni zbornik vsebuje latinske cerkvene speve, med katerimi so tudi aklamacije iz let škofovanja ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1597–1605). Njegova rezidenca v Gornjem gradu je večkrat omenjena, kar kaže, da so rkp uporabljali v tej cerkvi.

Na listih 21a do 22b je vpisan najprej latinski, nato še slovenski responzorij v čast sv. Rešnjemu Telesu. Slovenskega prevoda je ohranjen le začetek.

Rkp hrani NUK v rkp oddelku s sign. Ms 232.

Objavil in deloma analiziral ga je Mantuani: Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. CG 55 (1932), 97–101; 136–141. Slovensko besedilo je objavil na str. 140–141.

Fra Gregorio Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano e Schiavo. Udine 1607

Italijanski redovnik servitskega reda je za misijonske potrebe svojih redovnih sobratov iz samostana v Devinu sestavil jezikovni in pastoralni priročnik. Brez zveze z dotedanjo slovensko knjižno in pisno tradicijo je v italijanski grafiki na 111 straneh majhne oblike objavil kratek slovar, slovnico ter navodilo za pridigarje in katehete. V tem delu je tudi nekaj molitev in pesmi.

Pesmarica (4 pesmi) je najstarejši tiskani dokument slovenskih katoliških cerkvenih pesmi, vendar so 3 pesmi objavili že protestanti v svojih pesmaricah; polovica božične pesmi je edina popolna novost. Vse pesmi so tiskane tako, kot so jih ljudje na Primorskem peli, a brez napevov.

Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

Slovstvo: Besedilo je objavil V. Oblak: Doneski k historični slovenski dialektologiji II. LMS 1891, 66–130. – Joža Lovrenčič, Goriški memento. Čas 15 (1921), 59–87, omenja na str. 65 to knjižico kot rezultat Barbarove goriške sinode iz leta 1602. – F. Kidrič, Fra Gregorio Alasia da Sommaripa. LZ 44 (1924), 102–110, je raziskal predvsem avtorjevo življenje in delovanje. Izsledke je uporabil tudi za biografski članek v SBL I, 4–5.

Liber Cantionum Carniolicarum 1640–1651. (Najden v fari Kalobje, zato Kalobski rkp)

Rokopisno knjigo pesmi in molitev z navedenim naslovom je s Kalobja (južno od Št. Jurja pri Celju) dobil v posest škof A. M. Slomšek. Kot »Kalobski rkp« jo je posodil koroškemu duhovniku Matiju Majerju (Ziljskemu), ko je ta sestavljal pesmarico slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi (Pesmarica Cerkevna /PC/ 1846). Majer je rkp omenil v uvodu (str. XII) in tako je prišel v znanstveno evidenco. Veljal pa je za izgubljenega, dokler ga ni F. Kovačič našel v Slomškovi knjižnici ter 1930 objavil njegovo vsebino in kratko oceno. Izrazil je željo: »Treba bo poiskati latinske ali nemške predloge naše zbirke, koliko so se te pesmi razširile in ohranile v ljudstvu in koliko se nahajajo v drugih pesmaricah«. Predlagal je celotno objavo rokopisa, ker bi to zaslužil, vendar se to še ni zgodilo.

Slovenskih pesmi je v rkp 40; med najdaljšimi sta pesem o Jezusovem trpljenju »Jezus svetu odrešitvu« (380 verzov v 76 kiticah) in pesem o Jezusovem in Marijinem življenju »Prava mudrost Očina« (37 kitic po 10 vrstic; ta pesem je v celoti prepisana tudi v latinščini »Patris sapientia« – vendar to ni običajna pesem s tem začetkom). Latinska je tudi božična »Puer nobis nascitur, rector angelorum« ter prva kitica druge božične »Omnis mundus jucundetur«. Pri mnogih pesmih je navedena latinska ali nemška predloga, po kateri se slovenska pesem poje ali po kateri je prirejena. Ena sama pesem ima zapisan tudi napev, ki je morda celo prvi izvirno komponiran (tako je sklepal H. Druzovič: Slovenski cerkveni napev iz 17. stoletja. CG 61 (1938) 79–80. – D. Cvetko ga v Zgodovini ne omenja).

Vsebinsko si pesmi ne sledijo v kakšnem posebnem zaporedju – Kovačič je ugotovil, da je bil zbornik po večini vezan šele potem, ko so bili posamezni zvezki popisani. Letnice, ki so raztresene med zapisi, povedo, da je neznani pisec zapisoval pesmi (vsaj eno je tudi sam spesnil!) od 1640 (na str. 125, – kar pa je Kovačič prezrl) do 1651 (na str. 290). Razen pesmi so v rkp še molitve za vse nedelje in praznike cerkvenega leta ter kratek katekizem.

Največja značilnost Kalobskega rkp je njegova samostojnost – neodvisnost od drugih znanih pesmaric: večina pesmi je novih in tudi pozneje nikoli več zapisanih. Zelo malo je starih ljudskih pesmi, večinoma so prevodi ali vsaj priredbe, kar pa bi bilo treba še podrobno preiskati. Nekaj pesmi je pisec zapisal dvakrat, kakor bi poskušal, kateri od obeh prevodov bo lepši. Protestantovskih pesmaric očividno ni poznal, ker je dve pesmi, ki sta bili objavljeni v TKP 1595 kot prevod nemške predloge, na novo prevedel (»Kadar je božji Sin visil« in »To Marija zapoje«) ali pa so jih katoličani poznali mimo protestantovskih pesmaric.

Razen pesmi, ki so bile cerkvene ali bi vsaj mogle postati, sta v rkp dve pesmi, ki to nista mogli biti: pesem o zidanju cerkve na Uršlji gori (»Tam stoji gora visoka«) in gostobesedna legendarična pesem o sv. Marjeti (»Meni je lušt zdaj peti«). Za prvo pesem je I. Grafenauer ugotovil, da je popis resničnega dogodka in bi mogla nastati kdaj po 1602 (prim.: Štiftarji in štiftarska narodna pesem. SJ 2/1939/, 138 sl.); druga pa je ena najstarejših ohranjenih svetniških pesmi in s 385 verzi najdaljša pesem Kalobskega rkp.

Rkp je v ŠK v Mariboru, fotokopija v NUK, rkp oddelek, inv. št. 18/54.

Slovstvo:v F. Kovačič, »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. ČZN 25 (1930), 181–205. Avtor je objavil popis celotnega rkp, začetne vrstice posameznih pesmi ter opombe o petju in nemških ter latinskih predlogah. Pisca ni mogel ugotoviti, vendar misel, da bi ga pisal Filip Trpin, ki je bil v tesnih zvezah s Tomažem Hrenom, ne nasprotuje Ruplovi domnevi, da je Kalobski rkp ostanek Hrenove pesmarice. – V ostali literaturi je omenjen zelo kratko: Kidrič, Zgodovina 103, ga je omenil v 5 vrsticah; Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I/1956/, 282), ga je v 4 vrsticah imenoval »dragoceno zbirko«; Slodnjak, Geschichte der slovenischen Literatur. Berlin 1958, 68, ga je zelo prijazno označil kot najvažnejšo od vseh rokopisnih stvaritev poreformacijske dobe, toda več kot 9 vrstic tudi v tem delu ni dobil, čeprav ima samo pesmarica okrog 4000 verzov.

(Rkp pesmarica privezana Hrenovemu lekcionarju EvL 1612, po tradiciji last knjižnice v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu)

»Šentviški rkp« so začeli imenovati rkp pesmarico na listih, uvezanih v Hrenov lekcionar. Župnik in škofijski arhivar Fr. Ser. Pokorn je knjigo dobil v Ševljah pri Selcih. Postala je last ljubljanskega škofijskega arhiva. Odtod jo je zaradi rokopisa V. Steska posodil Fr. Kidriču, ki jo je popisal 1922 v ČJKZ. Omenil je, da je knjiga namenjena šentviški zavodski knjižnici in je rkp zato imenoval »šentvidski«. Ko je I. Grafenauer med vojno 1941/43 želel knjigo študirati, mu je ravnatelj šentviške gimnazije A. Breznik, ki je bil zaradi vojske v Ljubljani, sporočil, da je knjižico »V. Steska, ko se mu je po uporabi za ČJKZ vrnila, res v Št. Vid poslal, sel pa jo je poneveril in ni bilo mogoče zvedeti, kam ali komu jo je prodal« (Grafenauer I., Litanijska pesem 215, op. 3). Razlago so poslej vsi ponavljali in tožili nad izgubljenim rkp, čeprav je bil najbrž ves čas v Škofijskem arhivu v Ljubljani. Mnogi so knjigo celo uporabljali, a le kot Hrenov lekcionar. Ko je bil izvod po 1957 uvrščen v bibliografsko zbirko slovenskih lekcionarjev v SK, sem za rkp ugotovil, da se sklada s Kidričevim popisom. M. Rupel je novico posredoval javnosti v SR 12 (1959/60), 308 (»Drobno poročilo«, opomba), potem ko je NUK celotno knjigo knjigoveško restavriral, dopolnil s fotokopijami manjkajoče liste tiskanega besedila, za svojo zbirko si je pa oskrbel fotokopijo rkp pesmarice. (Rokopisni dodatki vezanim knjigam so bili v 17. in tudi še v 18. stoletju zelo običajni. Knjigam so že pri vezavi dodali prazne pole za poznejše vpise. Vsaj 4 izvodi Hrenovega lekcionarja imajo take dodatke: ljubljanski: NUK /II Cg 13096/, NM /7529/, SK /C 1612/; budimpeštanski: Univerzitetna knjižnica /A 98/.)

Šentv. rkp vsebuje razen beril, katekizma in molitev še 9 pesmi, od katerih je 6 srednjeveških. Dve so objavili že protestanti, za ostale je to najstarejši zapis (ena je zapisana dvakrat). Po Kidričevi sodbi je bil rkp napisan še pred Schoenlebnovo izdajo lekcionarja (EvL 1672).

Izvod v SK ima sign. C 1612-L.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 121–125, je opisal rkp, navedel začetne vrstice vseh pesmi ter tudi verjetne latinske ali nemške predloge.

(Rkp pesmarica, privezana Hrenovemu lekcionarju, shranjenem v NM v Ljubljani)

Kakor Šentv. rkp je tudi to pesmarica, privezana lekcionarju EvL 1612. Iz lastnine barona Erberga v Dolu pri Ljubljani je prešel v knjižnico NM v Ljubljani. Evidentiran je bil najprej v MHVK 1852, 74.

Po Kidričevi analizi je rkp pesmi sestavljen iz dveh delov: starejšega (pisec C) in mlajšega (pisec D). Oba naj bi bila pisala šele po izidu EvL 1672, vendar pesmi niso prepisane iz tega lekcionarja, saj so večinoma take, ki jih v njem ni.

Vsebina starejšega dela je precej podobna Šentv. rkp, deloma tudi Budimp. rkp. Mlajši del ne vsebuje nobene srednjeveške pesmi, zato sklepam, da bi mogel biti starejši del napisan še pred EvL 1672. Vseh pesmi je 18, od tega vsaj 5 srednjeveških. Samo iz tega rkp poznamo 6 pesmi, prvi zapis pa je za 14 pesmi.

Izvod v NM ima signaturo 7529. Fotokopija je tudi v NUK, rkp.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 114–121, navaja začetke pesmi ter verjetne predloge zanje.

(Rkp pesmarica, privezana EvL 1612, hranjena v univerzitetni knjižnici v Budimpešti)

Rkp, ki ga je okrog 1937 v budimpeštanski univerzitetni knjižnici našel Laszlo Hadrovics in je spisan na podoben način kot zgoraj opisana rokopisa, vsebuje razen pesmi tudi molitve za rožnovensko bratovščino. Ker je iz Kastelčevih Bratovskih bukvic svetega roženkranca (BB 1678) verjetno prepisana ena izmed pesmi tega rkp, je najbrž ves rkp nastal šele po izidu Kastelčeve knjige.

Vseh pesmi je 11, samo iz tega rkp jih poznamo 5. Srednjeveški pesmi sta samo dve. Samo zadnja pesem ima navodilo, naj se poje »in tono da Jesus an dem Craeuze stund« – povsod znane pasijonske pesmi.

Izvod je v Budimpešti, Univerzitetna knjižnica, signatura A d 98; fotokopija je tudi v NUK, rkp.

Slovstvo: L. Hadrovics, Gebete und Gesaenge einer slowenischen Rosenkranzbruderschaft aus dem 17. Jahrhundert. Studia slavica Academiae scientiarum hungaricae Tom III (1957), 379–401, je objavil celotno besedilo rkp in nekaj primerjalne analize. – Razpravo in fotokopije mi je dal v uporabo že 1959 upravnik NUK dr. Mirko Rupel, ki je nato sporočil vest o rkp in razpravi tudi v SR 12 (1959/60), 308: »Drobno sporočilo«.

(J. L. Schoenleben) Evangelia inu Lystuvi. Graz 1672

Janez Ludvik Schoenleben je 1672 za ljubljansko škofijo priredil novo izdajo lekcionarja. Po vzorcu nemških izdaj je bibličnim besedilom dodal tudi pesmarico, katekizem in molitvenik, kar vse so duhovniki potrebovali na prižnici.

V pesmarici je tiskanih 7 pesmi, »katere se po navadi pred pridigo imajo pejti« (str. 387). Razen Trubarjeve pesmi o dekalogu (postna pesem) so vse ostale pesmi še srednjeveške prazniške in Marijine pesmi, ki so bile tiskane ali vsaj zapisane že tudi prej. Ker so bile to najbolj splošno znane pesmi, napevi sploh niso označeni; prav to pa je najbrž vzrok, da glasbeni zgodovinarji lekcionarskih pesmaric niso šteli med cerkvene pesmarice (Mantuani, Razvoj 15 jih sploh ne omenja). Kot dragocen zapis starega narodnega blaga jih je pravilno vrednotil I. Grafenauer v razpravi: Metrika (str. 308, 314).

A. Breznik je v razpravi o literarni tradiciji v lekcionarjih sicer analiziral medsebojno odvisnost različnih izdaj na podlagi mašnih besedil, pesmi pa sploh ni omenjal, čeprav bi mu razlike v pesmarici zelo pomagale pri ugotavljanju, katera izdaja je zgolj ponatis, katere pa so bile kaj več spremenjene.

Izvod v SK ima sign. C 1672-L.

Matija Kastelec, Bratovske buqvice S. Roshenkranza. Graz (Ljubljana), 1678, 1682

Novomeški kanonik Matija Kastelec je kot voditelj rožnovenske bratovščine priredil večji molitvenik, ki je izšel 1678. Pozneje je dal dotiskati še priročnik za pripravo bolnikov na smrt, ki je izšel 1682. Navadno sta oba dela vezana skupaj z enim naslovnim listom, ki nosi včasih letnico 1678, včasih pa 1682. Na koncu knjige je tiskano obojno dovoljenje za natis 1677 in 1682. (Prim. Kidrič, Opombe 90–91 – Nemci imenujejo »Titelauflage« tako novo izdajo, ki spremeni samo naslovni list, vse ostalo pa je nespremenjeno. Za Nemčijo so take izdaje izpričane že iz 16. stoletja – prim. Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie 2/1956/, 90–91.)

Petju so bile namenjene zlasti pesmi prvega dela, ki imajo tiskane tudi napeve v notah (tiskano v Gradcu). Vseh 5 pesmi je Marijinih, ena je prevzeta iz TKP 1595. Druge pesmi so najbrž izvirno Kastelčeve, tiskane so pa samo v tej pesmarici. Pesmi v drugem delu so brez napevov (ljubljanska tiskarna!), nekatere prvotno protestantovske pesmi so pa prepisane celo v prozo in namenjene zgolj pobožnemu branju ob bolniški postelji. Med slovenskimi so tudi 3 latinske pesmi, izmed katerih je ena (»Passionem Domini«) ponatisnjena tudi v Kastelčevi knjigi Navuk kristijanski 1688 (str. 618); druga (»Salve mundi salutare«) pa je prevedena v Kalobskem rkp (»Jezus svetu odrešitvu«). Izmed pesmi v drugem delu je 18 slovenskih, od katerih je samo 5 novih (2 sta zapisani samo tukaj), 13 pa je ponatisnjenih iz protestantovske TKP 1595.

Izvod v SK ima sign. C 1678/1a. (Jernej Lenček ga je bil našel v Žireh – njegov seznam št. 3).

Slovstvo: Čerin, Pesmi 138–139, je za nekaj pesmi ugotovil protestantovski izvor. – Rupel, Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. SR 2 (1949), 111–125, je Čerinove ugotovitve dopolnil ter našel predloge še za ostale prevzete pesmi in molitve. Grafenauer I., Metrika 314, je raziskaval Kastelčev verz. – Cvetko I, 135–136, ocenjuje vrednost in odvisnost napevov.

(O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1715

V novi izdaji ljubljanskega lekcionarja je kapucin o. Hipolit ponatisnil 7 pesmi iz EvL 1672, dodal pa je še 5 pesmi, ki so razen Marijine še vse srednjeveškega izvora.

Izvod v SK ima sign. C 1715 L.

Slovstvo: Kidrič, članek o Hipolitu v SBL opozarja tudi na spremembe v pesmarici.

(O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1718 (!)

Izvod lekcionarja v SK z letnico 1718 je nespremenjen ponatis prejšnje izdaje. Ker pa naslovni list omenja, da je lekcionar izšel v času vladanja škofa Sigismunda Feliksa (Schrattenbacha), ki je vladal ljubljansko škofijo od 1728 do 1742, je letnica naslovnega lista očividno napačna. Ker se kot tiskar navaja J. G. Mayr, ki je tiskal samo do 1730, sklepam, da je nova izdaja izšla 1728. Ker pa ima pesmarica v lekcionarju (najbrž tudi ostali del knjige) celo iste napake kot prejšnja izdaja, so morda pod novim škofom dotlej neprodanim izvodom samo vlepili nov naslovni list (»Titelauflage«). Treba bi bilo najti še kak tak izvod.

Izvod v SK ima sign. C 1728-L.

(Ahacij Stržinar) Catholish Kershanskiga Vuka Peissme. Graz 1729

Gornjegrajski župnik Ahacij Stržinar (1676–1741) je za potrebe romarjev, ki so hodili na novo božjo pot k sv. Frančišku na Straži pri Gornjem gradu, 1729 oskrbel natis pesmarice.

Uvod v pesmarico je prvi slovenski katoliški teoretični tekst o vlogi nabožne pesmi, pesmarica sama pa je prva slovenska katoliška pesmarica, v katero ni bila sprejeta nobena stara pesem. Stržinarjevih 32 novih pesmi je za mnoge poznejše pesnike pomenilo vzorec, ki so se ga vse do Redeskinija držali, kot pravi I. Grafenauer (Metrika 314 sl.).

Pesmi so predvsem katehetične, nekaj je molitvenih in spodbudnih. Angelom varuhom in nekaterim svetnikom (Franc Ksaver, sv. Neža, Marjeta Kortonska) je prvi zložil pesmi v čast. Stržinar je pomemben kot prvi slovenski prireditelj mašne pesmi, ki ima posebne kitice za celotno daritev sv. maše. Isto nemško predlogo so pozneje po svoje prirejali še drugi pesmaričarji.

Zanimivo je, kako različno so Slovenci sprejeli njegove pesmi: 3 so postale uradno sprejete pesmi in zato splošno znane ter velikokrat ponatisnjene v lekcionarjih in katekizmih (»Častimo te«, »Pridi Sveti Duh« in »Tebe Boga mi hvalimo«); 8 pesmi so ponatiskovali precej dolgo in so izginile šele v dobi razsvetljenstva; 12 pesmi – najbolj vsebinsko natrpanih ni ponatisnil nihče več; ostale najdemo zapisane ali tiskane v kateri od poznejših pesmaric. Napevi so tiskani z notami.

Izvod v SK s sign. C 1729-1a je bil last Jerneja Lenčka (njegov seznam št. 10).

Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 5, je objavil precejšen odlomek predgovora. – J. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih, in starih pesnih. CG 9 (1886) in 10 (1887), je v prvih letih slovenske cerkvenoglasbene obnove opozoril na Stržinarjev uvod tudi duhovnike in organiste in objavil nekaj napevov. – V. Steska, Ahacij Stržinar, Slovenski pisatelj. IMK 19 (1909), 65–78, hvali pesnikov namen in vsebino pesmi. – Kidričeva razprava o pesmarici Primoža Lavrenčiča (ČZN 20/1925/) ocenjuje tudi Stržinarjevo delo. – M. Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I, 310), piše o Stržinarju, da mu »gre zasluga, da je ustregel potrebi svojega časa ter v tisku izdal prvo samostojno zbirko slovenskih cerkvenih pesmi v protireformacijski dobi«, vendar pravi za pesmi, da so »razvlečene, puhle in brez pesniškega duha«. – Cvetko I, 314, piše o napevih, da so »zelo skromni«, in ker ne omenja predlog, po katerih naj bi bili narejeni, sklepam, da jih ima za samostojne stvaritve. – F. Jesenovec, Ahacij Stržinar s Suhe. Loški razgledi 9 (1962), 126–139, podaja strnjeno biografske podatke, ocene Stržinarjevih del ter nekaj odlomkov iz uvoda v pesmarico.

Omeniti je treba še Steskovo mnenje (n. d. str. 77), da je pesmarica izšla večkrat, ker je v nekaterih izvodih slika sv. Frančiška brez letnice, v nekaterih pa drugačna slika z letnico 1733. Izmenjavanje prilepljene slike pa priča le o tem, da so knjigo, ki je bila tiskana v precejšnji nakladi, prodajali tudi še po letu 1733.

(Ahacij Stržinar) Peissem od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti. Ljubljana 1730. (Še izdaja 1744)

Anonimna knjižica z dolgo pesmijo pri molitvi križevega pota je nedvomno tudi Stržinarjevo delo, ker je izrecno vezana na božjo pot sv. Frančiška. Stržinar je izprosil odpustke za ta križev pot leta 1728 in izdal knjižico, še preden so frančiškani dobili splošno dovoljenje za postavljanje križevih potov tudi pri neredovnih župnijskih cerkvah (leta 1731; prim. Kovačič, Zgodovina 287). Stržinarjeva pesem je najstarejša te vrste na Slovenskem. Napev je označen z besedami druge znane pesmi.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10207/8.

Slovstvo: V. Steska, Ahacij Stržinar. IMK 18 (1909), 77–78.

(O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1730

Nova izdaja (morda samo »Titelauflage«) je v vsem enaka prejšnji izdaji iz 1728, le naslovni list je drugačen.

Seznam pesmi je po tej izdaji objavil J. Marn v Jezičniku 22 (1884), 13.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10190.

Slovstvo: Breznik je v svoji razpravi o lekcionarjih to izdajo najprej pripisoval neznanemu Dolenjcu iz kroga očeta Hipolita (n. d. str. 282), ko pa je izvod dobil sam v roke, je spoznal, da je izdaja enaka oni iz 1715, torej Hipolitova (n. d. str. 333, op. 1).

P. Rogerij, Palmarium empyreum seu Conciones CXXVI de Sanctis totius anni. I: Celovec 1731, II: Ljubljana 1743

Kapucinski pridigar o. Rogerij (= Mihael Krammer) je v obeh zvezkih svetniških pridig na začetku vsake pridige natisnil latinski in slovenski »zapopadek« v verzih: trivrstična kitica, katere besede je potem tudi v pridigi ponavljal in razlagal. Površna primerjava in pregled je pokazal, da ti verzi niso vzeti iz drugih dotlej znanih cerkvenih pesmi, ampak jih je pridigar sam pesnil, ne da bi pozneje postali splošno znani.

Izvod v SK ima sign. C 1731-1.

Slovstvo: Rupel, biografija v SBL, kjer je navedena tudi ostala literatura o pridigarju Rogeriju.

(Franc Mihael Paglovec) Anton Wider, Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant, et oblivioni dentur ac ut posteris devoto usui esse queant. Šmartno v Tuhinju 1733 – rkp

F. M. Paglovec (1679–1759), župnik v Šmartnem v Tuhinju, je bil »v dobi med o. Hipolitom ter začetki zavestnega preporoda pod Pohlinom najjačja osebnost slovenske književnosti na Kranjskem« (Kidrič, SBL II, 246–247). Vzgojen pod močnim vplivom kamniškega župnika in člana Akademije operozov Maksimilijana Leopolda Raspa si je v poznejših letih svojega življenja močno prizadeval za napredek slovenske katoliške verske literature. Več knjig (pet) mu je uspelo izdati v tisku, pesmarica pa je ostala v rkp, čeprav bi njen natis »pomenil razširjenje srečnega vzorca, ki bi bil mogel že takrat cerkveno in posvetno verzifikacijo v metričnem oziru pravilno usmeriti« (Kidrič, Razvojna linija 99).

Pesmarico je Paglovec zamislil kot dopolnilo Stržinarjeve, saj je k njej privezana tako, da tvorita obe en sam zbornik. Pri posameznih pesmih se večkrat sklicuje na napev »in cantilenis impressis«. Leta 1733 jo je dal prepisati svojemu nečaku, prvošolcu Antonu Widerju, nekaj pesmi je pozneje še sam dopisal, dopolnjevali pa so jo najbrž pozneje še drugi pisci. Sam je najbrž vpisal tudi vse napeve z notami.

Med pesmimi je 7 starejših prazniških pesmi, 40 novih pesmi pa je najbrž Paglovec sam priredil, prevedel ali morda tudi samostojno spesnil. Z nekaterimi je hotel razširiti stare kratke pesmi (dekalog), izboljšati nekatere Stržinarjeve (mašna in katehetične), povečati zalogo pasijonskih, sporočilnih, evharističnih, Marijinih in svetniških pesmi. S prepisom pesmi o sv. Notburgi je ohranil doslej še ne najdeni tisk iz leta 1738.

Večina Paglovčevih novih pesmi je ostala brez posebnega vpliva na druge pesmarice, nekaj desetletij po nastanku rkp so ponatiskovali samo še 5 njegovih pesmi; različni rkp vsebujejo še 5 drugih; večina (27) je zapisanih samo v tem rkp.

Izvod je v NUK s sign. R 75813, imajo pa tudi fotokopijo.

Slovstvo: Fr. Pustavrh je v Novicah 1862, 43–44, objavil prvo vest o rkp. V arhivu Slovenske Matice in pozneje v Studijski knjižnici je bil tako založen, da je veljal za izgubljenega. (Paglovec je v oporoki hotel, naj bi ga izročili frančiškanom ali pa SK, ki je bila takrat javna ljubljanska knjižnica.) Kidrič, Opombe 125–132, je vsebino spet najdenega rkp prvi opisal; objavil je začetne vrstice pesmi po abecednem redu, za vsako pesem je navedel tudi možne nemške ali latinske predloge ter ugotovil zapis ali natis iste pesmi v drugih pesmaricah. Obljubil je večjo študijo o cerkveni pesmi, ki pa nikoli ni izšla. Menil je, da so pesmi z zapisanim napevom večinoma starejše pesmi (ne Paglovčeve), kar ne drži popolnoma: Cvetko (I, 315) pravi, da je od 26 napevov 15 objavljenih v nemški Cornerjevi pesmarici »Gross Catholisch Gesangbuch« iz leta 1625, a tudi drugi so verjetno prevzeti od drugod.

(F. M. Paglovec) Tobiove bukve. Ljubljana 1733

Katoliškim slovenskim laikom je Paglovec prvi preskrbel poljudni prevod odlomka sv. pisma stare zaveze: Tobijevo knjigo. Na str. 303–307 je objavil tudi staro pesem o dekalogu »Gdur hoče v nebu priti«, vendar je stari pesmi dodal novih kitic, v katerih je razložil najvažnejše odstavke celotnega katekizma. Pesem je tudi v rkp pesmarici. Na str. 277 in 278 sta še dve kratki pesmici za večerno molitev in za verne duše.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13109.

Slovstvo: razširjeni dekalog v pesmi ocenjuje Zmaga Kumer v razpravi: Izročilo A, str. 51, kot »zadnji odsev stare pesmi o desetih zapovedih«.

Jernej Basar, Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s.ozheta Ignazia. Ljubljana 1734

V knjigi nedeljskih pridig je ljubljanski jezuitski pridigar Jernej Basar objavil tudi nov prevod molitvene pesmi sv. Frančiška Ksaverja »O Bog iz srca lubim te« (str. 217). Pisana je sicer v verzih, ni pa razdeljena v kitice.

Izvod v SK s sign. C 1734-1 je popisal Lenček (št. 12).

Slovstvo: Kidrič, biografija v SBL I, 26, kjer je za pesem ugotovil, da ne sloni direktno na starejših znanih zapisih in da »se zlogi v glavnem brez pravega upoštevanja naglasa štejejo«. – Basarja je kot govornika in misijonarja opisal Vrhovnik v ZD 55 (1902), 198 in 206.

Od Andohti Jnu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751)

Romarska knjižica (16 str.) za romarje k sv. Joštu nad Kranjem in za ude bratovščine sv. Jošta vsebuje razen molitev in litanij k sv. Joštu tudi 4 pesmi v čast svetniku in še spokorno pesem »O nesrečno odkladanje«.

Izvod brez naslovnega lista je vlepljen v pesmarico Janeza Golobca iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku. (Kidrič, Opombe 78, je omenjal izvod iz knjižnice msgr. Toma Zupana.)

Slovstvo: I. Vrhovnik je prvi popisal to knjižico v IMK 17 (1907), 168–170 (in dobesedno enako v naslednjem letniku 18 (1908), 111–112). Navedel je vsebino, ni pa prepisal besedila, niti ne naslovov (začetkov) pesmi. Knjižico, ki je izšla brez letnice, je Vrhovnik datiral v čas med 1743 in 1751. Prvo letnico je vzel po nemški romarski knjižici, ki je izšla 1743, druga letnica je pa čas postavitve svetih stopnic pri sv. Joštu, ker je sklepal, da bi bile v knjižici omenjene, če bi ob času tiska že bile postavljene. – Prvo letnico je treba popraviti, ker je prva izdaja nemške knjige izšla že 1734 in jo je v Ljubljani tiskal Reichhardt, Mayrov naslednik. (Po tiskarskih znakih sodeč je tudi slovenska knjižica iz iste tiskarne.)

Za poznejšo primerjavo navedem naslove 4 različnih izdaj nemške knjige o sv. Joštu: 1. Leben Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1734 (v SK s sign. y IV 29); 2. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1739 (NUK, sign. V Fg 12435); 3. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCHI. Laybach, Reichhardt 1743 (Frančišk. knj. Ljubljana, sign. 15 d 151); 4. Leben und Guttathen des Heiligen Judoci. Laybach, Heptner 1760 (SK, sign. y IV 29/6a). – Pesmi so v vseh nemških izdajah, a v prvih dveh le v obliki oficija; tudi pesmi v poznejših izdajah niso preveč podobne slovenskim.

(po 1734)

Letak (4 str.), na katerem sta natisnjeni dve pesmi v čast sv. Joštu, je v grobih velikih črkah natisnil nedvomno Reichhardt po izidu prej popisane božjepotne knjižice. Zdi se mi verjetneje, da so pesmi na letaku natisnjene prej kot v knjigi, in ne obratno, zato ta letak uvrščam pred naslednjo izdajo »Andohti«, v kateri sta natisnjeni tudi obe pesmi letaka: »Ta svet je povhen hudiga« in »Ena velika luč«.

Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku (gl. ta popis št. 103) – doslej neznan.

Od Andohti inu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751, vendar pozneje kot Andoht I).

Romarska knjižica (16 str.) z istim čelnim naslovom in v enaki obliki kot zgoraj opisana »Andoht I.« je nespremenjeno ponatisnila prvi, molitveni del knjižice, pesmi so pa razen zadnje vse drugačne in jih je 5. Dve sta isti kot na prej opisanem letaku, dve drugi v čast sv. Jošta sta novi. Letnice natisa se pobliže ne da določiti.

Izvod v SK s sign. C 1734-2/x (prej v zbirki Ante Gabra) doslej še ni bil znan.

(pozneje kot Andoht II.)

Na letaku (2 str.) je natisnjena pesem »Veliko svetust« v čast sv. Joštu. Ker ni znana iz nobenega drugega tiska ali rkp, sodim, da je bila v Reichhardtovi tiskarni natisnjena po izidu prej omenjene knjižice Andoht II.

Izvod je vložen v rkp Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

Pesem v čast sv. Frančišku Asiškemu »Odprite se usta moje« je edina vsebina letaka (4 str.), ki ga je verjetno natisnil Reichhardt v Ljubljani približno istočasno s pravkar omenjenimi letaki v čast sv. Joštu. Pesmi v drugih pesmaricah ni.

Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

(o. Jakob Škerl) Pomuzh shivim, Umirejezhim inu Mertvim ali Bukvize Bratoushine Britkiga Smertniga Terplenja Christusoviga na S. Krishu. Ljubljana 1735 (še izdaji 1740 in 1780)

Anonimni priročnik bratovščine, ki je od 1655 dalje delovala pri ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba, vsebuje tudi 11 kitic pesmi »Žalostna je Mati stala« (str. 29–31). Prevod se razlikuje od običajnega besedila v lekcionarjih.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13110.

Slovstvo: Pohlin, Bibliotheca 48, pravi o avtorju Jakobu Škerlu, da je bil doma iz Kamnika in da je kot predstojnik bratovščine umirajočega Kristusa umrl v Ljubljani 1673 svetniške smrti. (Vrhovnik v Basarjevem življenjepisu v ZD 55/1902/, 107, pravi, da je bil Škofjeločan.) Škerlova latinska knjižica »Hortulus Myrrhae«, v Ljubljani tiskana 1670, je bila preko nemškega prevoda prevedena v slovenščino; vendar Pohlin pozna le izdajo iz 1740. – Steska je v IMK 14 (1904), 201, opozoril na knjižico. – Simonič, 504, jo je uvrstil pod pravega avtorja, vendar Kidrič o Škerlu ni pisal. – Steska (v razpravi o Stržinarju na str. 66) navaja Vrhovnikovo mnenje, da je slovenski prevod Škerlove knjižice oskrbel Jernej Basar, ki je bil v tem času vodja bratovščine (prim. SBL I, 26), sam pa meni, da jo je prevedel Ivankovič, ne da bi to mnenje dokumentiral.

Ljubljana 1738

Letak s pesmijo v čast sv. Notburgi, tiskan v Ljubljani 1738, je sicer zdaj neznan, omenil pa ga je Paglovec, ko je v svojo rkp pesmarico na str. 205–212 iz njega prepisal pesem »Poslušej kar ti jest povem«. Tudi Paglovčev prepis zdaj ni več popoln, ker se je list 207/208 izgubil, vendar je celotna pesem prepisana v Foglarjevem rkp (gl. ta popis št. 61) na str. 33–39. Pesem ima 15 osemvrstičnih kitic in je pripovedne vsebine.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 108.

(O. Jakob Škerl) Pomuzh shivim … Ljubljana 1740 (prva izdaja 1735)

Pesem o žalostni Materi Božji je tudi v drugi izdaji anonimne bratovščinske knjižice natisnjena prav tako kot 1735.

Izvod v NM s sign. 4431 ni popoln.

Slovstvo: Vrhovnik v IMK 5 (1895), 86, je objavil naslov knjižice ter nekaj podatkov o tej in drugih bratovščinah.

(F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1741. (Kratica ostane še nadalje EvL, čeprav je naslov spremenjen!)

Prireditelj nove izdaje lekcionarjav (Paglovec) je spremenil ne le naslov, ampak tudi pesmarico. Število pesmi je sicer ostalo isto (12), namesto Trubarjevega dekaloga kot postne pesmi pa je objavljena Paglovčeva nova (kot v rkp pesmarici ali v Tobiju 1733). Stara binkoštna je nadomeščena z daljšo Stržinarjevo, namesto dveh Marijinih sta pa tiskani dve najbrž srednjeveški pesmi »Jezusa pozibljimo« in »Tavženkrat si ti češčena«.

Izvod v SK ima sign. C 1741-L.

Slovstvo: J. Marn je v Jezičniku 22 (1884), 14, objavil seznam pesmi istega lekcionarja. – Steska je v Paglovčevi bibliografiji (IMK 14/1904/, 75–76) objavil razdelitev knjige ter opombe o izdajateljevih jezikovnih načelih. – Kidrič je v bibliografiji v SBL II, 247, opozoril na glavne spremembe v novi izdaji ter naštel dokaze za Paglovčevo avtorstvo.

Pavel Franc Clapshe, Synopsis catechetica. Ljubljana 1743 (druga izdaja 1757)

Tomajski župnik Klapše (1688–1772) je za primorske duhovnike sestavil priročen katekizem z vprašanji in odgovori, ki je bil hkrati tudi molitvenik, duhovnikov priročnik in majhna pesmarica. Duhovnikovi uporabi je bila namenjena latinska pesem »Urbs Jerusalem beata« in dolgo verzificirano navodilo o duhovniškem življenju »Dei honorem quaerere« (51 šestvrstičnih kitic).

Edina slovenska pesem je razširjeni dekalog v verzih »Kateri oče v nebu priti«, ki je deloma prirejen po Paglovcu, deloma pa samostojno delo.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 32219.

Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 18, je popisal vsebino knjižice. – F. Ks. Lukman je v biografiji za SBL I, 458, povzel vsebino ter označil avtorja.

(A. Stržinar), Peissem od teh Velikih Odpustikov te Svete Krishove poti. Ljubljana 1744 (prva izdaja 1730, gl. št. 31)

Vsebina knjižice za pobožnost križevega pota in pesem se povsem krije s prvo izdajo.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10255.

Tri Duhoune Peissme. – Od te useh gnad poune nebes, inu semle Kralize, Narzhisteshi Divize, Inu Boshje Porodnize Mariae. Ljubljana 1749

Tiskana romarska knjižica (8 listov) vsebuje 4 pesmi v slavo Marije na blejskem otoku: pripovedujejo o ustanovitvi cerkve, o čudežih, ki so jih romarji dosegli celo v drugih krajih, zadnja je pa apologetična pesem v obrambo božjih poti.

Izvod v SAZU ima sign. 7713 TR – fotokopija tudi v NUK.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 108–109, ocenjuje pesmi kot »najspretnejšo slovensko tiskano verzifikacijo protireformacijske dobe«. Iz oblikovnih ozirov je sklepal, da je Prešeren te pesmi poznal ali iz branja ali poslušanja.

Slovenske pesmi so po vsebini in obliki zelo podobne nemškim pesmim, ki so ostale v rkp, čeprav so bile že pripravljene za natis. Rkp, ki šteje 12 velikih strani, ima naslov: Zwey Geistliche Lieder Von der Wunderthaetigen und Gnaden reichen Statuen oder bildnus der Aller heiligsten himmels Koenigin und Muetter Gottes Mariae … 1749. (Na rkp me je opozoril takratni blejski župnik Franc Gornik; našel ga je bil v ljubljanskem škofijskem arhivu, kjer je hranjen v fasc. 14, št. 20.)

Primerjava nemških pesmi s slovenskimi razodeva, da je oboje pisal isti duhovnik, ker se pesmi oblikovno skladajo popolnoma, vsebina pa je ista, čeprav ne gre za dobesedni prevod (prav to še bolj utrjuje mnenje, da jih je spesnil isti avtor, ki je bil vešč obojega jezika). Samo nemške pesmi imajo zapisane tudi napeve z notami. Nemška pesmarica ima samo 2 pesmi o čudežih in o nastanku božje poti na blejskem otoku. Apologetična pesem, ki je v rkp tretja, kljub istemu številu kitic (11) ob koncu ne našteva različnih božjih poti kakor jih slovenska.

(Rkp dodatek h Cusanijevi knjižici: Christianus moribundus. Benetke 1749)

Na listih, ki so privezani latinsko-slovenski knjižici za previdevanje bolnikov, ki je izšla v Benetkah 1749, je zapisana slovenska pesem »Božja muč se bo srdila« – prevod sekvence »Dies irae«. Besedilo pesmi se zelo ujema z inačico v Muzej. rkp (popis št. 24), le da je tam ohranjen samo izbor kitic, v tem rkp je pa zapisana cela pesem.

Izvod knjige z rkp je v mestni knjižnici v Trstu s sign. 12257. Prepis pesmi ter fotokopijo zame in za SAZU je oskrbel prof. Pavle Merku.

Slovstvo: L. Žvab, Knjižne redkosti slovenske V. Bogoslovstvo. LZ 6 (1886), 506–507, je o knjižici poročal, objavil iz nje odlomke ter prepisal celotno rkp pesem. – Kidrič, Opombe 119, omenja rkp v zvezi z Muzej. rkp.

Primož Lavrenčič, Missionske Catholish Karshanske Pejssme. Celovec 1752

Jezuitski misijonar Primož Lavrenčič (1703–1758) je v katehetični in misijonski pesmarici objavil 29 pesmi (in še 2 kratki pesmici, ki naj se pojeta pred poukom oziroma po njem). V uvodu je razložil namen pesmarice: pesmi povzemajo vsebino misijonskih govorov.

Vsaj deloma od drugod (največ iz Stržinarja) je sprejel 8 pesmi, 21 je priredil novih, predvsem katehetičnih. Urejene so po vrstnem redu govorov ob misijonih in duhovnih vajah: »Sequuntur Cantilenae pro Materiis Pat(rum) Socij(etatis)«. Nekaj pesmi je molitvenih ter svetniških (sv. Alojzij, Izidor). Mašno pesem je priredil na novo. V pesmarici so posebej natisnjeni tudi napevi z notami.

Večina novih pesmi se je v Parhamerjevih katekizmih razširila po celi osrednji Sloveniji, kjer so jih prepisovali tudi v rkp pesmarice. Le 9 pesmi ni bilo sprejetih niti v drugo Lavrenčičevo pesmarico 1757, še manj v druge knjige.

Izvod v SK ima sign. C 1752-1 in ga je Lenček našel v Žireh ter navedel v seznamu pod št. 13.

Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 26, je objavil predgovor in začetke nekaterih pesmi ter vsebino celotne knjižice. Kidrič, Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. ČZN 20 (1925), 80–85, je objavil začetne vrstice vseh pesmi, jih analiziral ter ugotovil nekaj avtorjevih biografskih podatkov. Po Baeumkerju je povzel nekaj misli o katehetični pesmi na sploh. – I. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih in starih pesnih. CG 9 (1886), 76, je objavil tudi nekaj napevov in del predgovora. – Cvetko I, 315, sodi o napevih, da »dokazujejo smisel za baročno figuriranje«. Nič posebej ne razlaga, če so morda napevi, ki niso Stržinarjevi, izvirni.

Za Lavrenčičevo bio- in bibliografijo (prim. SBL I, 620) je na podlagi knjig, ki so bile 1962/63 razstavljene v SK (ob 500–letnici ljubljanske škofije), mogoče opozoriti na nekaj novih podatkov. Da bi L. slovstveno (in celo latinsko) deloval že v dijaških in bogoslovskih letih 1728 in 1732, ni mogoče trditi. Obe knjigi, ki se mu pripisujeta, namreč nista njegovo delo. Knjižico »Mensis chronologicus« je spisal dunajski jezuitski profesor Fr. Wagner, ponatisnjena je bila v Gradcu 1728 kot spominsko darilo za L. filozofski bakalavreat v Ljubljani (!). V njej je L. le latinsko posvetilo dobrotniku Francu Juriju Markoviču; natisnjenih pa je tudi 50 filozofskih stavkov (tez), na katere je moral v Ljubljani L. odgovarjati. V Ljubljani je torej študiral do 1728 in ne samo do 1726. – Druga knjižica »Epitome chronologica scriptorum ecclesiasticorum Pars I« je kolektivno delo graških teologov, v katerem so povzeli podatke večjih kompendijev (nekakšna skripta). Izdajo so posvetili 24 bakalavrom teologije, ki so bili v Gradcu promovirani 10. 6. 1732. Med njimi so bili razen L. Slovenci vsaj še Cerkničan A. Fr. Obreza, Radovljičan J. Mat. Prešeren in Primorec Marko Lisjak ter najbrž tudi nekateri izmed 7 Korošcev. (Podobno kot Lavrenčiču se zmotno pripisuje slovenskim avtorjem še več drugih spisov, ki so bili zgolj priložnostno natisnjeni za šolske slavnosti.)

(F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1754

Nov natis Paglovčeve izdaje lekcionarja (gl. EvL 1741) se pesmarici (12 pesmi) drži prejšnje izdaje, le binkoštna pesem je spremenjena tako, kot je zapisana tudi v Paglovčevem rkp: ima 6 kitic namesto prejšnjih 7.

Izvod v SK ima sign. C 1741/1754-L.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 109–110, piše o tej izdaji zgolj z bibliografskega stališča.

(Lekcionar brez naslovnega lista!)

Nepopolno ohranjeni izvod lekcionarja v SK, ki se po vsebini popolnoma ujema s prej opisano izdajo 1754 (prim. binkoštno pesem!), se vendar od nje tiskarsko razlikuje, ker ima drugačne črke in drugačne tiskovne napake. Zato sklepam, da je med 1754 in 1758 izšla še ena izdaja lekcionarja – letnico bo treba šele ugotoviti.

Izvod v SK s sign. C 1741, po 1754 je žal brez pravega naslovnega lista, čeprav ima prilepljen naslovni list EvL 1741. Manjka tudi seznam praznikov, po katerem bi se moglo vsaj približno določiti letnico izida. (Nič čudnega bi pa ne bilo, če bi pravi naslovni list nosil kljub poznejšemu natisu starejšo letnico, saj je tako prakso ugotovil Vrhovnik za Paglovčevo knjigo »Zvesti Tovarš« – prim. IMK 14/1904/, 201–203.)

(Rkp pesmarica brez naslovnega lista, ki jo je spisal Lukas Maurer, mlinar Pod Kloštram 1754)

Med najobsežnejše pesmarice je treba uvrstiti rkp, ki ga je 1754 »iz mnogoterah drugeh buku« spisal podkloštrski mlinar Luka Maurer. Še zdaj je ohranjenih 391 strani, izgubljenih pa je na koncu vsaj 10 listov, pa tudi nekaj listov vmes manjka.

V predgovoru pravi pisec, da ga je k pisanju nagnil zgled svetih ljudi, ki so Boga slavili s pesmijo in tudi druge k temu vabili (David in Pavel). Tudi njegova zbirka naj pomaga, da bodo ob nedeljah in drugih praznikih po vseh krajih in tudi v cerkvah mogli peti »k česti bogu inu nega izvolenei svetei devici Matari Marie« (če ne bi omenjal Marije, bi po slogu predgovora mogli sklepati na protestantovskega pesmaričarja!). Opravičuje se zaradi okorne in nepopolne pisave, saj kot delavec ne more tako lepo pisati, kot bi rad. Vendar je sam sestavil celo register pesmi. Napevov ne omenja (iz česar bi se dalo sklepati, da so pesmi, ki jih je zapisal, splošno poznali).

Po zgledu tiskanih pesmaric je pesmi razvrstil po dobah in praznikih cerkvenega leta. Prvi del je dosledno razdeljen med božične, pasijonske, velikonočne, vnebohodno in binkoštno pesem. Sledijo mašne, Marijine, svetniške (Marija Magdalena) in spodbudne pesmi. Med temi so raztresene še pesmi v čast Jezusovemu imenu, nekaterim svetnikom (Florijan, Alojzij), nadangelu Mihaelu, sv. Rešnjemu Telesu in Rešnji Krvi. Pesmarica se končuje z adventnimi in Marijinimi pesmimi. – Vseh ohranjenih slovenskih pesmi je 88, samo po naslovu so iz kazala znane še 4 pesmi. Poznejši pisec je na vmesne prazne liste vpisal še eno slovensko in eno latinsko pesem. V celoti šteje pesmarica okrog 4000 verzov.

Še bolj zanimiva od množine pesmi je njihova kvaliteta: ker Maurer sam ni bil pesnik ali prevajalec (v predgovoru omenja samo prepisovanje), pesmarica priča, kakšne verske pesmi so sredi 18. stoletja peli koroški katoliški Slovenci. Nekaj pesmi je še srednjeveških; za druge, ki se doslej le zdijo stare, bo morda isto ugotovila podrobna primerjava z drugimi zapisi. Nad polovica pesmi (47) ni zapisana v drugih pesmaricah. Nekatere pesmi so prepisane iz lekcionarja, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, da bi se Maurer držal ene same izdaje; verjetno je prepisoval tudi iz drugih tiskanih knjig, sam pa pravi, da je uporabljal rokopisne pesmarice. Ni dvoma, da je poznal Stržinarja (8 pesmi), Lavrenčiča (1752 – 3 pesmi) in morda tudi Kastelca (2 pesmi). Dve pesmi, ki sta bili tiskani v TKP 1595, je verjetno prepisal iz rokopisov ali pa so jih splošno peli. Vse pesmi so zapisane v domačem narečju (na jezikovno analizo ta rkp še menda čaka!), večkrat je zamenjal besede ali tudi cele vrstice in kitice, kar zelo otežuje primerjanje in ugotavljanje paralel.

Izvod je v ŠK v Ravnah. Uporabljal sem ga v NUK, kjer so si takrat oskrbeli tudi fotokopijo.

Slovstvo: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II (1952), 86–102 (o Maurerju: 88–89), je objavil večji del predgovora, navedel skupno število pesmi, žal pa ni napisal, kje je rkp našel ali kupil. (Iz njegove zapuščine je postal last SK v Ravnah, kakor mi je sporočil ravnatelj prof. dr. Sušnik 14. 12. 1959.) Kotnik je za nekatere srednjeveške pesmi napačno sklepal, da so jih katoličani prevzeli iz protestantovskih pesmaric (popravljene seveda). – Rupel omenja Maurerja kot prvega po imenu znanega bukovnika (Zssl I., 315). – Slodnjak (Geschichte 79–80) sicer imenuje Maurerjev predgovor »verstaendige Vorrede«, vsebine pa ne ocenjuje.

(Slovenske in nemške pesmi v čast sv. Peregrinu na Brdu pri Lukovici, pisane 1754)

V rkp kroniki z naslovom (v katerem se skriva letnica – dvojni kronogram: 1754): »BerIC aLL GnaD, so D GottsfoerchtI PeregrI aLD erzeI – D BVC zeIDIWVWVD PeregrI zV Egg geWIC hat« so popisani čudežni dogodki, ki naj bi se na priprošnjo sv. Peregrina zgodili na Brdu pri Lukovici (tedaj podružnici fare v Dobu).

Pred kroniko je vpisanih 5 romarskih pesmi: 2 nemški in 3 slovenske – vse imajo zapisan napev tudi v notah. Vse pojejo o sv. Peregrinu, prosijo za uslišanje, tretja slovenska se posebej imenuje »nova«.

Izvod je zdaj v Škofijskem arhivu v Ljubljani, rkp št. 587. Tja je prišel iz okupacijskega zbirnega centra v Kranju, prej je bil v župnišču na Brdu pri Lukovici.

Slovstvo: J. Kenda, Tri slovenske pesmi o sv. Peregrinu iz 18. stoletja. CG 56 (1933), 141–142; objavljeni so napevi in besedilo prve kitice vsake od treh slovenskih pesmi. Podatkov o češčenju sv. Peregrina, ki je bil kanoniziran 1726, članek ne vsebuje. Ker pisec ni bil pozoren na kronogram, je rkp približno datiral: 1748–1754.

Za nadrobno primerjavo bo mogoče pritegniti nemško božjepotno knjižico «Andachts=Uebungen zu dem Heiligen Peregrinum Latiosum«, ki je bila najdena ob razstavi v SK 1962/63. Tiskal jo je Reichhardt v Ljubljani, vendar brez letnice. Skrajni čas za natis je 1757, ko je januarja ta tiskar umrl. – Na začetku knjižice je oficij v čast sv. Peregrinu s pesmijo »Dich zu lieben, dich zu loben«, sledijo litanije, vrsta molitev in svetnikov življenjepis. Nemške pesmi v prej omenjenem rkp so drugačne od pesmi v knjižici. (Izvod je v frančiškanski knjižnici v Ljubljani s sign. 15 1 161.)

Andohtlive pejsme na use taille S. Mashe. U vishi: Freut euch ihr liebe Seelen ec. Graz 1756

Drobna anonimna mašna pesmarica (najstarejša slovenska) vsebuje pesem »Zvestu Boga častite«, razdeljeno na 27 osemvrstičnih kitic s pripevom Kyrie eleison. Peli so jo med celo sv. mašo (po navedenem napevu, ki najbrž ni isti, ki ga za to pesem navaja Baeumker I, št. 602 iz pesmarice, ki je izšla 1608 – mogli so pa peti pri vsakem delu maše tudi po drugačnem napevu), in sicer tako, da so za začetek peli 3 kitice, za Slavo 2, za evangelij 2, za Vero 4, za darovanje 3, za Svet 2, po povzdigovanju 4, za očenaš 1, za Jagnje božje 1, za obhajilo 2 in za konec 3 kitice.

Nemška predloga »Kommt, lasset uns Gott ehren« je bila tiskana v Parhamerjevih katekizmih, prvi jo je v slovenščino presadil Stržinar, vendar precej svobodno. V štajerskih izdajah Parhamerjevega katekizma (1758 sl.) je bila prevedena spet drugače, čeprav so bile »Andohtlive pejsme« tudi tiskane v Gradcu.

Dva izvoda v NUK imata sign. II Cd 10211; II Cd 10255.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 78 (zgolj omemba); Kidrič, Zgodovina 149, pesem ocenjuje kot prvi dokaz o novem zanimanju za slovensko knjigo na Štajerskem. Sodi, da gre za jezuitsko delo in misli, da ni izključeno sodelovanje koroškega jezuita Ožbalda Gutsmana, ki je bil v tem letu edini Slovenec v graškem jezuitskem kolegiju.

P. F. Clapshe, Synopsis Catechetica. Ljubljana 1757 (prva izdaja 1743, glej št. 46)

Druga izdaja Klapšetovega katehetičnega priročnika ima besedilo precej spremenjeno. Latinskih pesmi ni več, razen prejšnje pesmi o veri (dekalog – razširjen) je objavljena na koncu knjižice še Stržinarjeva mašna pesem.

Izvod v SK ima sign. C 1743-1/1757.

Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 18. – Lukman, biografija v SBL I, 458.

(Primož Lavrenčič) Misionske Pesme inu Molitve. (Ljubljana 1757 ali 1758)

Anonimna pesmarica, ki je tudi molitvenik, je brez navedbe avtorja in tiskarja za bibliografe precejšnja uganka, čeprav je Kidrič po bibliografskem popisu jezuitskih pisateljev (Sommervogel, Bibliotheque de la Compagnie de Jésus IV, 1864) ugotovil, da je Lavrenčič avtor tudi te pesmarice. Razumljivo je, da je iz svoje prve pesmarice (1752) ponatisnil precej pesmi, manj razumljivo pa je, da je mnogo svojih pesmi nadomestil s Stržinarjevimi (priznanje, da njegove niso uspele?). Dodal je samo 3 nove pesmi (med njimi križev pot).

V celotni pesmarici, ki šteje 29 pesmi, je 26 ponatisov (14 iz Stržinarja, 12 iz Lavrenčiča 1752), vsebinsko so vse vezane na program misijonskih pridig. Nekaj Marijinih in svetniških pesmi le bolj dopolnjuje celoto. – Tretjina pesmi (10) je v tej pesmarici poslednjič objavljena, skoraj polovica (14) jih je živela še dalje v Parhamerjevih katekizmih (ljubljanske izdaje), nobene pa niso sprejeli v lekcionarsko pesmarico.

Izvod v SK s sign. C 1757-1 je bil Lenčkova last, je pa brez naslovnega lista, zato ga v svojem seznamu ni navedel.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 110–111, je knjižici približno določil letnico in kraj natisa; v razpravi o Lavrenčiču (ČZN 20/1925/, 80–85) je pesmarico z gotovostjo prisodil Lavrenčiču in čas natisa omejil na leti 1757 in 1758. Objavil je tudi začetke vseh pesmi po abecedi (vendar skupaj za pesmarico 1752 in 1757).

(čelni naslov – Ljubljana, po 1757 ali 1758)

Pod tem naslovom sta na letaku (4 str.) natisnjeni Lavrenčičeva pesem »od divishtva« in Stržinarjeva »od svetiga angela variha«. Stavek je natančno povzet po drugi Lavrenčičevi pesmarici (1757), kjer sta na str. 26–29 objavljeni obe pesmi v istem zaporedju kot na letaku. Je delo iste tiskarne kot pesmarica (Reichhardtova vdova v Ljubljani) ter je verjetno ponatis iz pesmarice. (Morda je bil letak natisnjen celo pred pesmarico, če velja Kidričeva domneva za podoben letak z Brigitinskimi odpustki – Opombe 112.)

Izvod v NM ima sign. 2460.

Slovstvo: Pirjevec, Doneski 162, je letak le bibliografsko omenil, ne da bi ugotavljal zvezo s pesmarico.

Filip Jakob Repež, Romarske bukvize. Ljubljana 1757 (druga izdaja 1775)

Organist Filip Jakob Repež (1706–1773; v Ložu 1737–1773) je prvi doslej znani laik, ki je v tisku izdal slovenske cerkvene pesmi. Knjižica za romarje na Križno goro pri Ložu je bila samo majhen izbor iz obsežne rkp zbirke »Štima božja«, v kateri so bile pesmi za nedelje, praznike in ostale priložnosti. Ker so romarji želeli imeti za spomin vsaj katero od mnogih Repeževih pesmi, jim je v Romarskih bokvicah razen molitvenika in navodil za romarske shode (od tihe do Mihelove nedelje) natisnil 12 pesmi. Napevi pesmi so označeni z naslovom katere izmed splošno znanih pesmi.

Skoraj vse pesmi so povezane s češčenjem sv. križa. Pojejo o Jezusovem trpljenju in spodbujajo grešnike k spreobrnjenju. Ker so doslej pisali o njih izključno z umetnostnega vidika, so jih ocenili, da »so po jeziku, obliki in izrazu brez vrednosti, važne pa so kot prispevek za razbistritev vprašanja o metriki, rimi in kitici« (tako je povzel zaključke Lukman v biografiji za SBL III, 83). Njihovo pastoralno in asketično vsebino bi bilo šele treba ugotoviti, saj so prvi primer pri nas, da je laik organist hotel s pesmijo vplivati na vernike vzporedno (dopolnilno) s pridigarjem. (V tej razpravi tega ni bilo mogoče napraviti, ker to niso bile cerkvene pesmi v istem smislu kot ostale, saj jih je pel organist sam, verniki so ga pa poslušali.) Repež se je kljub okornemu in večkrat naivnemu izražanju jasno zavedal teže in odgovornosti ter vzvišenosti svoje apostolske naloge, kakor je na koncu RB v obliki kronograma zapisal: VLVMJDILV, pII, IV nehanI, neI bo h'zhastI tebI o tI krII, IV sa nas V e greshnI respetIJVCIV.

Izvod te pesmarice zdaj ni znan. K. Glaser jo je odkril v župnišču v Dolini pri Trstu, potem jo je menda poslal Slovenski Matici v Ljubljano (prim. Glaser, Zgodovina IV, 453). je kljub temu dostopna, ker ima druga izdaja razen paginacije vse ostalo nespremenjeno.

Slovstvo: K. Glaser, Doslej pogrešana Repeževa pesmarica iz 1757 leta. LZ 15 (1895), 60–63, je knjižico opisal in navedel začetke nekaterih pesmi. – Kidrič, Opombe 101–106, razpravlja o vseh Repeževih pesmaricah ter ovrže mnenje, da bi tiskana izšla tudi celotna »Štima božja«. – Lukman, SBL III, 83, samo povzema izsledke. – Cvetko I, 316, ocenjuje način Repeževega petja cerkvenih pesmi na posvetne napeve.

(Slovenski zapiski v nemškem beležnem koledarju – 1757–1761)

Neznani laik si je v nemški beležni koledar »Neuer Salzburger Schreib-Kalender auf das Jahr MDCCXXXIII« zapisoval različna verska in posvetna besedila. Zapisane letnice razodevajo starost rkp od 1757 do 1761. Imena krajev in kmetij ter narečne oblike izdajajo kraj pisanja: Leše pri Prevaljah na Koroškem. »Rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini« (Kotnik, 177).

Med drugimi zapiski sta tudi dve nabožni pesmi: prevod cerkvene himne »Pange lingua«: »Hvalimo inu zhastimo«, ki je bila prvič objavljena v lekcionarju EvL 1764 (najbrž je bila šele po tem letu prepisana v rokopis), in pesem o trpljenju duš v vicah, ki je v drugih zapiskih ali tiskih nisem zasledil, dasi Kotnik (str. 181) sklepa, da je tudi prepisana od drugod.

Izvod je v ŠK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK.

Slovstvo: F. Kotnik, slovenski rokopis iz Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja. ČZN 24 (1929), 174–189; opisal je ves rkp, objavil nekaj odlomkov besedila ter drugo pesem v celoti.

(Rkp pesmarica, pisana v letih 1757–1762, privezana različnim tiskanim pesmaricam)

Rkp je del priročnega zbornika iz poznobaročne dobe, v katerega si je lastnik dal vezati 3 tiskane pesmarice in prazne liste za vpisovanje drugih pesmi (če ni morda rkp že prej nastal in bil skupaj s knjižicami vezan v eno knjigo). Tiskane pesmarice so: Lavrenčič 1752, Stržinar 1744 ter Maša 1756.

Rkp pesmarica ima svoj naslovni list (zdaj deloma uničen, čitljiva je samo še letnica 1757 ter začetnici piščevega imena LV) in zdaj še 56 listov z besedilom pesmi (pozneje paginirana od 1 do 112). Nekaj vmesnih listov manjka, eden od njih je nalepljen na zadnjo platnico (z začetkom 19. pesmi). Na prvi platnici je podpis nekdanjega lastnika Jantschitsch Mathius(?).

Pesmi so pisane v 8 različnih pisavah: največ (10) jih je v začetku zapisal »Lofrenz Lofrenza Foglara SSyn« (na str. 48, isti, čigar začetnici sta na naslovnem listu: LV. Pisal se je najbrž Voglar, po nemški izgovarjavi pa je v slovenskem zapisu sam sebe podpisal Foglar – zato ves rkp imenujem Foglarjev rkp). Enajsto pesem (na str. 49) je začel pisati »Matias Wesiak« (Bizjak), ki je na koncu 14. pesmi (str. 60) zapisal tudi letnico 1757. S to pesmijo se konča izvirno štetje pesmi. – Štiri naslednje pesmi so zapisane v 3 različnih pisavah (razen, če je isti pisec pisal s tako različno ostrim peresom). – Naslednji (šesti) pisec je 4 pesmi spet štel, konec vsake pesmi pa označil z letnico »Konnez 1760«, prav na kraju pa se je podpisal (str. 98): Joseph Glasser ludimagister ad S. Cunig« (naprej ni čitljivo). – Nepodpisana pisca ste zapisala še vsak po eno pesem. Na str. 110 je končni datum »Finis 1762«. Zadnji list je popisan z abecedo velikih in malih črk ter s številkami od 1 do 20. Tu je letnica 1758.

Toliko različnih piscev razmeroma majhnega rkp si je mogoče razložiti z opombo pri dveh podpisih: Foglar in Wesiak opozarjata tiste, ki bodo pesmarico uporabljali, naj to delajo tako, da bi jim petje pomagalo k zveličanju: »Kir bo tote pesme noza nai se skerbi da do iemo v nebesa pomagale IHS« (str. 60 in skoraj dobesedno enako na str. 48). Opomba priča, da je bila pesmarica namenjena kolektivni rabi neke skupnosti. Vsebina priča, da so bili to romarji, ki so hodili s slovenskega Štajerskega na božjo pot v Marijino Celje – pisci so bili torej najbrž romarski voditelji. (Prav v letih, ko je rkp nastajal, so marijaceljska romanja dobila novo spodbudo: 1757 je pol milijona romarjev slavilo 600-letnico božje poti. Slovenci so pa že prej radi hodili v velikih skupinah: iz vzhodnih župnij vsako leto 12. avgusta, iz zahodnih pa 20. avgusta. Prim. Medved: V Marijinem Celju. 1898, str. 26 in 47.)

Kraj, v katerem je rkp nastajal, določa ne le štajersko narečje (katero?), v katerem so pesmi pisane, ampak zlasti pisec Glaser, ki o sebi pravi, da je organist pri sv. Kunigundi. V onem času ni bilo župnije še pri nobeni cerkvi sv. Kunigunde na Štajerskem (zdaj so: Zgornja in Spodnja sv. Kungota nad Mariborom ter sv. Kunigunda na Pohorju pri Zrečah). Ker pa so v zadnji pesmi (str. 107–108) omenjeni Drava, splavarstvo in Maribor, bi se dalo sklepati, da je bil Glaser že 1760 pri Zgornji sv. Kungoti, kjer je bila takrat že stalna služba božja in je bil 1761 nastavljen tudi stalni duhovnik (Kovačič, Zgodovina, 72), za leto 1763 je pa verjetno, da je bila tam tudi osnovna šola, na kateri bi mogel »ludimagister Glasser« biti tudi učitelj (prim. ČZN 28/1933/, 214). Omenjeni krajepisni odlomek Marijine pesmi se glasi:

V vsem rkp je 24 pesmi, večina (18) jih je od drugod neznanih. Tri so prepisane iz predlog: Lavrenčič 1757, Notburga 1738 ter samo iz rokopisov znana pesem »od ovčice«. Značilnost pesmarice so marijaceljske romarske pesmi (8), ki so zapisane najbrž zvesto tako, kot so jih romarji peli (gradivo za dialektologe!). – Za nekatere pesmi je pisec povedal, po napevu katere pesmi naj se pojejo. Zanimiva je Marijina litanijska pesem (po nemški predlogi v Parhamerjevem katekizmu), ki je natančno razdeljena med množico romarjev in pevski zbor (responzoriji!)

Izvod je v NUK s sign. II Cd 10255. Signatura priča, da je knjiga že dolgo časa v fondu »licejske« knjižnice (NUK), ker pa je bila kot običajno v katalogu registrirana le prva tiskana knjižica, so rokopis opazili uslužbenci knjižnice šele, ko so 1959 popisovali knjižno zalogo. Bibliotekar Branko Berčič me je nanj opozoril, da sem ga še pravočasno mogel uporabiti.

(1757–1760–1767)

Kidrič (Dobrovsky 187, op. 35) v dodatkih k svojim kronološkim seznamom slovenskih tiskov in rokopisov omenja tudi rkp z navedenem začetkom in letnicami 1757, 1760 in 1767. Videl ga je v knjižnici msgr. Toma Zupana na Okroglem. V NUK, kjer je zdaj Zupanova zapuščina, rokopisa doslej še niso mogli najti. Ker Kidrič vsebine ni popisal, ostane še naprej neznana.

(F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1758

Novo izdajo lekcionarja je očividno še priredil Paglovec (leto dni pred smrtjo ali pa jo je tiskar kar ponatisnil). Pesmarica (12 pesmi) se popolnoma sklada z izdajo 1754. Paginacija je precej drugačna zaradi spremenjenega formata.

Izvod v NUK ima sign. 63916.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 110, ob tej izdaji (ki je pa takrat še ni bilo v licejki) omenja rokopisne spremembe v adventni pesmi, kakor so zapisane v nekaterih znanih izvodih te izdaje pod vplivom poznejših izdaj.

Obchinzka knisisza izpitavanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postuvanoga patra Petra Kanisiussa. Graz 1758 (še izdaji 1764 in 1777)

Novo obliko Kanizijevega katekizma je kot pripomoček Bratovščine krščanskega nauka v nemščini 1750 priredil jezuitski misijonar Ignacij Parhamer (»Allgemeines Missions-Fragbuechlein«). Za katehezo je uporabil tudi različne katehetične in druge pesmi (Kidrič pravi, da jih je bilo 46).

Prva slovenska izdaja Parhamerjevega katekizma je izšla v Gradcu 1758 v kajkavskem pravopisu. Priredil jo je Gregor Jožef Plohel s Ptuja. Ker Ilešič in Kidrič, ki sta knjižico videla, nista navedla natančnih podatkov o pesmih, ne vem niti natančnega števila – menda jih je bilo 10. Večina je bila na novo prirejena po nemški predlogi. Plohel je prevajal tudi take pesmi, ki so jih Slovenci že imeli (Stržinar 1729, Maša 1756) »tako, da ni knjiga s starejšo slovensko duhovno književnostjo sploh v nobeni neposredni tekstovni zvezi« (Kidrič). Pesmi so verjetno večinoma iste kot v 3. izdaji, razen treh, ki so prvič v 2. izdaji, in ene, ki je prvič šele v 3. izdaji (Kidrič).

Izvoda v benediktinskem samostanu v Admontu nisem videl.

Slovstvo: F. Ilešič, Početki štajersko–slovenske književnosti v 18.stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32, ima precej podatkov o zgodovini bratovščine in natančno analizo jezika in pravopisa v vseh treh izdajah. Seznama pesmi ni objavil. – Kidrič, biografija Plohla v SBL II, 384–386, omenja tudi pesmi, a ne natančno. – Kovačič, Zgodovina 295, omenja vnetega mariborskega jezuita kateheta Blaža Zaplotnika, ki je morda imel kaj zveze s temi slovenskimi katekizmi.

Catechismus, Tu je bukvize Tiga isprashuvania is pet shtukov Kershanskiga navuka zhastitiga paterja Petra Canisiussa. Ljubljana 1760 (še: 1761,1762,1766,1770)

Na Kranjskem je Bratovščina krščanskega nauka začela delovati najprej na Dolenjskem. Posebna izdaja Parhamerjevega katekizma, ki jo je priredil neznani jezuit ali pa cistercijan baron Tauffrer (obe mnenji navaja Kidrič, Dobrovsky 12), je podobno kot štajerska izdaja vsebovala katekizem in pesmarico (manj pesmi kot v nemškem izvirniku – podobno kot štajerska izdaja).

Prireditelj pesmi večinoma ni na novo slovenil, ampak je porabne poiskal pri Stržinarju in Lavrenčiču (saj je bil Lavrenčič verjetno že sam odvisen od Parhamerja!).

V prvi izdaji je natisnjenih 27 pesmi (pa še kratke uvodne pesmice pred pridigo, katehezo in blagoslovom, ki so od Stržinarja dalje objavljane skoraj v vseh pesmaricah). Prazniške, Marijine pesmi in dekalog so povzete po lekcionarju in Stržinarju 1729, katehetične pesmi pa po Lavrenčiču 1752. Nova sta samo dodatka k uvodnim pesmicam (»Sveto, sveto« in »Sveti, sveti«), pesem o veri »Jest od Boga sim poklican« in Marijina »Vsi verni kristjani«.

Izvod v NM ima sign. 4401, v SAZU pa št. 23.

Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod Parhamerjevega katekizma iz sredine 18. stoletja. IMK 16 (1906), 128–135, omenja delo bratovščine, vsebine knjižice pa ni ocenil.

Ljubljana 1760

Letak s pesmijo »Kdu želi gnade, dobrute« je Kidrič videl v Vrhovnikovi knjižnici (Kidrič, Opombe 112). Pesem od drugod ni znana. Tudi ta izvod zdaj ni dosegljiv, dokler se ne najde med Vrhovnikovimi knjigami (ki so prišle sicer v IMK).

od dobriga Svetvania per PP. Augustinarjih v Lublani pred Spitalskim mostam zhastite. (Ljubljana 1760/1762?)

Tiskan letak (4 str.) vsebuje samo pesem »od Genezanske matere božje«, kakor so navadno imenovali čudodelno Marijino podobo. Pesem »Pritecite kristjani k Materi te Milosti« je natisnjena tudi v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma od 1762 dalje. (Čudodelna Marijina podoba pri avguštincih v Ljubljani – sedanja frančiškanska cerkev – je kopija podobe v Genezanno pri Rimu; odtod ime.)

Izvod v NUK ima sign. R 109081.

Slovstvo: Kidrič, Opombe 112–113, je objavil naslov pesmi in približno določil leto natisa. Sodil je, da je avtor pesmi Franc Ksaver Gorjup, vikar v Novi cerkvi pri Vojniku. To bi moglo biti res, če je pravkar popisana pesem ista kot Gorjupova, tiskana na naslednjem letaku:

od dobriga Svetvania per novi Zerqui S. Stephena zhastite (1761)

Franc Ksaver Gorjup je kot vikar v Novi cerkvi 1761 ustanovil bratovščino Marije dobrega sveta in dal zanjo natisniti pesem na posebnem letaku. Kidrič (Zgodovina, 150) sodi, da je štajerska pesem enaka ljubljanski (prim. tudi SBL I, 233).

Izvod naj bi bil v župnijskem arhivu v Novi cerkvi (prim. Orožen, Das Bistum und die Dioezese Lavant VIII, 98). Ker ga nisem videl, ne morem primerjati obeh letakov in pesmi.

(Ljubljana 1760–1762)

Tako je Kidrič naslovil ostanek letaka, ki jo bil privezan Vrhovnikovemu izvodu Stržinarja 1729. Tam so bile ohranjene le še kitice 6–9, ki so bile zadnje v celotni pesmi. O zadnji kitici pravi, da vabi na božjo pot k Žalostni materi božji (prim. Opombe 113). Izvod letaka sedaj ni znan.

Catechismus, Tu je bukvize Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitega patra Petra Canisiusa. Celovec 1761 (še izdaja 1762)

Celovška izdaja Parhamerjevega katekizma je po F. Ilešičevih podatkih izšla že 1761; ker je pa sam ni opisal (prim. ČZN 3/1906/, 18, op. 1), je njena vsebina neznana.

Izvod je bil v Varaždinu v knjižnici kapucinskega samostana, vendar se že Kidrič (Opombe 79) pritožuje: »Sedaj se ne more najti«.

(Prva izdaja 1760, gl. št. 65)

Na obstoj druge ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma je sklepal F. Ilešič iz uvodnega besedila v naslednjih izdajah, ki je smiselno le, če je bilo tiskano že 1761. Tretja izdaja 1762 je kot tretja tudi na naslovnem listu izrecno označena. (Prim. F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod; IMK 16/1906/,130).

Catechismus, Tu je bukvize. Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitiga patra Petra Canisiusa. Celovec 1762. (prva izdaja 1761; št. 70)

Koroška izdaja Parhamerjevega katekizma je tudi v drugi izdaji zdaj neznana. Iz opisov tistih, ki so jo še videli, se da izvedeti samo to, da je v njej 16 pesmi, nihče pa ni zapisal začetnih vrstic ali celotnega besedila. Izvod v Gradcu (Mariahilfer-Kloster) že Kidriču ni bil več dostopen (Opombe 79).

Slovstvo: V. Oblak, Doslej neznana knjiga slovenska. LZ 7 (1887), 692–694 – je predvsem jezikovna analiza novo najdene knjižice. – Kidrič, Dobrovsky 188, op. 37, ter SBL I, 279, sklepa, da je katekizem priredil Ožbald Gutsman, ki je 1761 prišel na službeno mesto v Celovec. – Grafenauer I., Slovensko slovstvo na Koroškem. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, 319, pritrjuje Kidriču, da je izdajo priredil Gutsman, proti Oblaku pa je s primerjanjem dognal, da je Gutsman za predlogo uporabljal ljubljansko izdajo Parhamerja (1760).

Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1762 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

Pesmarica v tretji ljubljanski izdaji Parhamerja se precej razlikuje od one v prvi izdaji. Vseh daljših pesmi je 22 (ter še kratke uvodne pesmice). Paginacija in tisk so drugačni. Manj je prazniških (5) in katehetičnih (2) pesmi, dodani pa sta Marijina navadna in litanijska pesem.

Izvod v SAZU ima sign. 10.

Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129, kjer pa samo omenja izdajo, ne da bi jo popisal.

Obchinska knisicza zpitavanya … Graz 1764 (prva izdaja 1758, glej št. 64)

Druga štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma je jezikovno bolj naslonjena na štajersko slovenščino kot prva, čeprav je tudi ta še pisana v kajkavskem črkopisu. Pesemski del, ki obsega 11 pesmi, ima vsaj 2 pesmi več kot prva izdaja. Marijina litanijska pesem je objavljena v drugačnem prevodu. Kratke uvodne pesmice so precej podobne ljubljanskim (kranjskim) priredbam. Vse ostale daljše pesmi se pa zelo tesno naslanjajo na nemške predloge ne oziraje se na že tiskane slovenske prevode. Tudi mašna pesem je zvesto prevedena, zato je drugačna kot »Maša 1756«, čeprav sta obe tiskani v Gradcu (gl. op. 323).

Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 20675.

Slovstvo: F. Ilešič, Početki … ČZN 3 (1906), 1–32, je izdajo predvsem jezikovno opisal. – Kidrič, biografija o Plohelu v SBL II, 386, našteva tudi nekaj pesmi; to izdajo primerja s prvo in tretjo.

Evangelia inu branje. Ljubljana 1764

Novo izdajo ljubljanskega lekcionarja je ob precejšnji naslonitvi na Paglovčeve izdaje (1741, gl. št. 45) priredil neznani redaktor. V pesmarico je sprejel 3 nove pesmi in spreminjal tudi pesmi: adventna se namesto »Jager na lovu šraja« začenja »Poslan je angel Gabrijel«, binkoštna je spet taka, kot je bila v EvL 1741, izločena je katehetična pesem o 10 božjih zapovedih, novi sta pesmi »Hvalimo inu molimo« (evharistična) in »Hvaljen bodi Jezus Kristus« (razlaga krščanskega pozdrava). Vseh pesmi je 13.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10196.

Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 15, opozarja na nove pesmi. – Kidrič, Zgodovina 159, domneva, da je bil prireditelj kak jezuitski redovnik.

Filip Jakob Repež, Nebeshku blagu. Ljubljana 1764

Druga Repeževa pesmarica (prim. RB 1757, št. 59) je predvsem molitvenik in navodilo romarjem, kako naj se po vrnitvi z božje poti trudijo za sveto življenje. Na str. 49 toži, da zaradi slabih časov ni mogel izpolniti dane obljube in natisniti vseh ali vsaj več svojih pesmi. Vsebuje 3 nove pesmi, ki razlagajo milosti, prejete na Križni gori. Pojejo naj se po napevih drugih pesmi.

Izvod v SK s sign. C 1764-1 je bil Lenčkova last (prim. njegov seznam št. 20).

Slovstvo gl. pri št. 59 tega popisa.

Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1766 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

Četrta ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je skrben ponatis tretje izdaje (1762, gl. št. 73). Tisk je skoraj popolnoma enak, paginacija pa je nekoliko različna. Vseh 22 pesmi je istih.

Izvod v SK s sign. C 1760-1/1766 je v žirovski okolici našel J. Lenček (njegov seznam št. 22). – Slovstvo gl. pri št. 65.

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1767 (2.izd.) (Še izdaje 1767/3/, 1783 in 1784)

»Nov (drugi) tip slovenskega molitvenika« imenuje Kidrič (Zgodovina 158) molitvenik in asketični priročnik, ki ga je neznani avtor v Ljubljani prvič izdal 1764 (ker nima pesmi, ga v tem popisu ni). (Nov tip zato, ker je Kidrič kot prvega označil molitvenik brez pesmi »Sveta inu clo nucna viža sveto mašo slišati« 1762.) Vseboval je jutranje molitve z obujenjem dobrega namena, stanovski pouk, pripravo na spoved in obhajilo, obširno razlago maše z molitvami, vseh vrst molitve, nauk za bogoljubno življenje ter izdelana premišljevanja za tridnevne duhovne vaje (avtor bi mogel biti kak jezuit).

Druga izdaja molitvenika vsebuje razen prej navedenih sestavin še nekaj molitev ter oficij (»služba«) v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Ta oficij ima seveda tudi pesem, ki je razdeljena na posamezne molitvene ure. Predloga je bila verjetno nemška (enak oficij je v »Auserlesenes Handbuch oder Manuale«, Wien 1772), ta pa ima starejši vzorec v latinskih oficijih, priljubljeni molitveni obliki (npr. »Manuale Sodalitatis B. M. V.«, Viennae 1643. – Oficirje v hrvaških kajkavskih molitvenikih je izčrpno popisal Nikola Sertić, Hrvatski kajkavski molitvenici /disertacija/, str. 265–305, – tipkopis).

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13107.

Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Čas 1 (1907), 454–459, popisuje vsebino prve izdaje. J. Glaser, ČZN 21 (1926), 21, in ČZN 28 (1933), 108, omenja drugo izdajo v lasti generala Maistra. – Kidrič, Zgodovina 158, ocenjuje tip novega molitvenika.

(Hitra inu glatka pot pruti nebessem) (Ljubljana po 1767)

Izdaje molitvenika »Hitra inu glatka pot« še niso zadovoljivo bibliografsko raziskane. Ker je izdaja 1783 na naslovnem listu označena kot četrta, je J. Glaser sklepal, da je po 1767 (ko je izdaja označena kot druga) izšla še tretja izdaja, ki pa doslej še ni znana.

V SK (s sign. C 1764-3/1767) je neka izdaja »Poti« brez naslovnega lista, ki se v vsem sklada z zgoraj opisano izdajo 1767 (2), le na koncu ima namesto 5 molitev samo 4. To je pa dovolj za domnevo nove izdaje, ki je morda prav tista, ki v vrsti izdaj še manjka.

Ta izvod je bibliografsko zanimiv tudi zaradi zmote, ki jo je povzročil: Pred slovenskim molitvenikom je uvezan začetek latinske knjige jezuita Hevenesija »Scintillae Ignatianae«, tiskane v Trnavi 1734. Ko je kaplan J. Lenček, ki je tako vezano knjigo našel, objavil svoj bibliografski seznam, je pod št. 11 navedel naslov te latinske knjige, v opombi pa dodal, da je to slovenski tisk, ki ima 297 strani (latinskih strani sploh ni štel!). K sreči niti Simonič niti Kidrič nista nasedla temu podatku (saj ga tudi v drugih, potrebnih stvareh nista uporabila).

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1767 (druga izdaja 1770)

»Novi« slovenski molitvenik je izšel posebej tudi za štajerske Slovence, kar vzbuja sum, da je prirejen (ali celo samo preveden) po neki nemški knjigi. Prvo mariborsko izdajo je za knjigarja Pitericha natisnila Widmanstetterska tiskarna v Gradcu istega leta, kot je v Ljubljani izšla povečana izdaja. Marijin oficij ima pesmi, ki so pa drugačen prevod iste predloge. Na koncu nima sklepnih molitev (konča se z duhovnimi vajami).

Izvod v NUK ima sign. 109719 (dobljen šele leta 1951).

Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933) na str. 208. – Kidrič, Zgodovina 160, omenja tudi to izdajo.

(O. Marko Pohlin) Molitoune bukuvze. Ljubljana 1767 – (gl. izdajo 1777, št. 108)

O. Marko Pohlin je že 1767 izdal svoj molitvenik, ki se je Slovencem zelo priljubil. To je bil tretji tip v vrsti slovenskih molitvenikov (Kidrič, SBL II, 418) in je najbrž že v prvi izdaji imel nekaj pesmi, kakor v vseh poznejših in kakor je bila stalna Pohlinova navada (Kidrič, Zgodovina 159).

Izvod je zdaj neznan, imel ga je pa Lenček (njegov seznam št. 24).

(O. M. Pohlin) Limbar med ternam. Ljubljana 1768

Prva slovenska knjižica v čast sv. Alojziju vsebuje razen celotnega oficija (v katerem so tudi pesmi) še 5 drugih pesmi (v čast sv. Ani, sv. Jožefu, sv. Alojziju ter 2 Marijini). Marijina »Vsi verni kristjani« je bila tiskana že v Parhamerju 1760, druga Marijina je pa namenjena romarjem na Rožnik (Roshempoh) pri Ljubljani in je od drugod neznana (enako kot ostale pesmi).

Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 27680. (Bil je tudi v NUK, pa je 1944 zgorel. Lenčkovega izvoda /njegov seznam. št. 29/ v SK ni več.)

Slovstva posebej o tem delcu ni, omeniti je treba le bibliografsko napako, ki je zaradi drobne tiskarske napake ustvarila še »drugo« izdajo te Pohlinove knjižice. Simonič 621 navaja popoln naslov knjižice, ker je na str. 398 zapisan nenatančno. Pri tem navaja letnico 1786, ne da bi posebej opozarjal, da hoče popisati novo izdajo (zgolj tiskarsko zamenjane številke!). Kidrič je vendar to »drugo« izdajo vzel resno, ker jo je navedel v Zgodovini (str. 249) in v seznamu Pohlinovih del (SBL II, 419).

Ta male Katechismus … Petra Kanisia. Dunaj 1768

O. Marko Pohlin ni mogel ostati nedelaven ob velikem katehetičnem gibanju, ki so ga v Bratovščini krščanskega nauka vodili jezuitski misijonarji. Sam je priredil novo slovensko izdajo Parhamerjevega katekizma, ki je tiskarsko precej lepša in boljša kakor običajne »uradne« izdaje. V predgovoru razlaga, da je hotel s to izdajo pomagati staršem v mestih, ki naj sami učijo katekizma svoje otroke (verjetno je bilo bratovščinsko delovanje razširjeno zlasti po podeželju).

V Katekizmu so samo 4 pesmi. Marijina »Vsi verni kristjani« je ponatis, druge 3 so nove in pozneje ne več ponatisnjene.

Izvod v SK s sign. C 1768-2 je morda Lenčkov (seznam št. 28), a zaradi novih platnic to ni več ugotovljivo.

Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 131–135, je ta katekizem popisal in ga ocenil kot privatno izdajo vedno svojeglavega Pohlina. – Kidrič v biografiji (SBL II, 418) opozarja na življenjepis sv. Mohorja in Fortunata, ki ga je Pohlin dodal knjižici.

(O. M. Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1768 (še 1774 in 1850)

Pohlinov priročnik za častilce Jezusovih peterih ran in Žalostne matere božje ob peterih postnih petkih je bil tretja Pohlinova knjižica v istem letu. Vsebuje premišljevanja in molitve pa tudi oficij v čast Kristusovemu trpljenju s pesmimi ter oficij s pesmimi v čast sv. Notburgi.

Izvod v NUK ima sign. II CG 23685.

Slovstvo: Kidrič knjižico samo omenja v SBL II, 418.

Branie inu evangelia. Ljubljana 1768

Nova izdaja lekcionarja z občutno spremenjenim naslovom je celotno pesmarico (13 pesmi) brez sprememb ponatisnila iz EvL 1764.

Izvod v NUK, ki ima sign. 63917, je Vrhovnik našel pri podružnici Škocjan župnije Dob pri Domžalah.

Slovstvo: Vrhovnik je objavil najdbo dotlej neznane izdaje v IMK 2 (1892), 157. – Kidrič, Zgodovina 159, ugiblje o prireditelju jezuitu. – Breznik te izdaje ni ocenil, ker je v »Licejki« v njegovem času še ni bilo.

Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1768 (še izdaji 1796 in 1803)

Izrazito premišljevalna knjiga jezuita Mana, ki jo je v slovenščino prevedel neznani prevajalec, ima misli o človekovi večnosti zajete tudi v pesem »Večnost se približuje«.

Izdaja iz 1768 je v naslovu sicer označena kot druga izdaja, a bibliografija starejše ne pozna (tudi izdaja 1796 je označena kot druga!).

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13131.

Slovstvo: M. Pohlin (Bibliotheca 52) pravi, da ni videl prve izdaje. Graja pa delo prevajalca (prireditelja), ki v naslovu pravi, da je knjiga »pogmirana inu pobulshana« ter označuje njegove izboljšave kot »non augmentatio, non correctio inepta Auctoris, sive potius interpretis apud gnaros et peritos prostitutio«. – Italijanska izdaja v dveh zvezkih »Veri ritratti della morte« in »La prigione eterna della morte« (4. izdaja, tiskana v Benetkah 1669, je tudi v SK) ima kot ponazorilo premišljevanj in zgledov natisnjene bakroreze, ki zelo naturalistično prikazujejo okoliščine, v katerih ljudje umirajo, in kazni, ki jih bodo pogubljeni trpeli v peklu. Ilustrirana Manova knjiga je bila verjetno predloga Valvasorjevemu ilustratorskemu delu »Theatrum mortis humanae tripartitum« (Ljubljana/Salzburg 1682), le da je vse Valvasorjevo besedilo v verzih, bakrorezi iz lastne delavnice na Bogenšperku pa mnogo finejši od italijanskih.

Zhuvai te dushe, Kateri njo budi k enimo brumnimo shiulejno. (1768) (Prav tako kot Man še izdaji 1796 in 1803)

Knjižica brez posebnega naslovnega lista je vedno spremljevalka Manove knjižice o večnosti. Vsebuje nauke, molitve in 5 pesmi, katerih ena je znana iz Maurerja, ena pozneje tudi v Redeskiniju, ostale so zapisane samo tukaj.

Ta izdaja ni paginirana. Prav kot Man je najbrž izšla že tudi pred 1768 in jo je morda poznal Pohlin (Bibliotheca 62), ker pravi, da je bila natisnjena pri Heptnerju v Ljubljani. To bi se pa moglo zgoditi le v letih 1760–1765. Kidrič (Opombe 133) jo omenja med izgubljenimi knjigami.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 23954 (ni privezan Manu).

Slovstvo: Različne izdaje je omenjal in razvrščal M. Rupel, Prispevki … SR 9 (1956), 151–152. Objavil je tudi seznam pesmi.

(O. M. Pohlin) Sveta inu nuzna je misl sa te mertve moliti. Ljubljana (1769)

Priročnik za ude (brate in sestre) bratovščine vseh vernih duš ali mrtvaške bratovščine, ki je delovala v diskalceatski cerkvi v Ljubljani, je sestavil o. Marko. Bratovščinskim navodilom, molitvam in litanijam je dodal tudi oficij za duše v vicah, ki ima tudi pesmi za posamezne molitvene ure.

Izvod v SK s sign. C 1773-3a, uvezan z več drugimi tiski v en zbornik, je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 32).

Slovstvo: Kidrič v Pohlinovi biografiji (SBL II, 418) našteva knjigo med »ostalimi asketičnimi spisi« (str. 423).

Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1770 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

Zadnja (peta) ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je zgolj ponatis prejšnje izdaje 1766 (gl. št. 77). Pesmi je v njej 22.

Izvod v NM ima sign. 12777.

Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129 in 131. – M. Rupel, Prispevki. SR 9 (1956), 153–154, kjer navaja celoten naslov.

Filip Jakob Repež, Romarsku drugu blagu. Ljubljana 1770 (še izdaji 1775 in po 1782)

Svojo najobsežnejšo pesmarico je Repež dal v tisk tri leta pred smrtjo. V predgovoru je pobožni organist razložil, da mu nikoli ne zmanjka snovi za nove pesmi, čeprav jih ne hodi iskat po nemških in laških deželah »sakaj imam eniga gvishniga Gospuda, kateri meni sa mojo kramo smiram vse sorte frishne materije sbira, daje, inu me saklada; inu ta ni obeden drugi, koker tukej na Krishni gori sam Christus; sakaj zhe vezh rezhy od tiga blaga teh S. Pesem vunkej dam, li she vsak dan vezh kej lepshiga per mojmu Christusu najdem«.

Tudi ta pesmarica, v kateri je 25 pesmi, je kakor prva (RB 1757) razdeljena na 5 glavnih romarskih shodov. Za uvod je tiskana izvirna pesem h križevemu potu. Večina ostalih pesmi je v zvezi s češčenjem Jezusovega križa in sploh trpljenja. Nekatere pesmi so drugi organisti radi prepisovali v rkp pesmarice, ni do konca stoletja izšla nobena izmed njih.

Izvod v SK s sign. C 1770-4 je bil Lenčkov (seznam št. 35).

Slovstvo; Kidrič, Opombe 101–106, navaja naslove pesmi. Čudi se, kako so mogli ljudje znati napeve nemških in latinskih pesmi, ki jih Repež predpisuje za svoje pesmi. Starejši rkp (npr. Kalobski) razodevajo, da so te pesmi peli že dolgo časa, organisti so pa napev še vedno imenovali po nemških predlogah.

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1770 (prva izdaja 1767, gl. št. 80).

Druga mariborska izdaja »Poti« je popoln ponatis prve iz 1767. Edina pesem je pesem v Marijinem oficiju.

Izvod v SK s sign. 1764-3/1770 je Lenček našel na Žirovskem in ga navedel v seznamu pod št. 33.

(Prva izmed Ambrožičevih pesmaric, spisana 1771)

Rkp pesmarice, ki jih je spisal organist Jožef Ambrožič, so najobsežnejša ohranjena zbirka slovenskih cerkvenih pesmi. Čeprav je že dolgo časa znana, je objavljen samo seznam pesmi, primerno ocenjena pa še ni; naj zato sledi nekaj več podatkov o piscu, o usodi njegovih pesmaric in nekaj več tudi o vsebini teh pesmi (ker v glavnem delu razprave podobno kot Repeževe ali Pohlinove pesmi tudi Ambrožičeve niso mogle biti izčrpno uporabljene).

Jožef Ambrožič (1737–1787?) je bil organist in učitelj v Šmarju pod Ljubljano, nato v Dobrepoljah in morda tudi v Preserju pri Borovnici. Sam pravi (v I. pesmarici), da je poznal loškega organiste in učitelja Repeža in da je prepisoval iz njegovih tiskanih in rokopisnih pesmaric. Ambrožičeve pesmarice zato v nekem oziru morejo nadomestiti izgubljeno Repeževo pesmariško dediščino. Zelo podrobno primerjalno raziskovanje bi bilo še potrebno, da bi ugotovili, koliko je Ambrožič sam pesnil in skladal napeve; ni pa dvoma, da je to znal in tudi delal. Razmeroma precejšnje število ohranjenih rkp pesmaric dolenjskih organistov, ki so pisali v zadnjih desetletjih 18. stoletja, priča za močno medsebojno povezanost, zmanjšuje pa seveda stopnjo izvirnosti posameznih pesmaričarjev; pesmi se namreč zelo ponavljajo, narejene pa so navadno tudi po splošnih vzorcih.

Ambrožičeve pesmarice je odkril in javnosti predstavil organist in »bivši nabiratelj narodnih pesmi« Franc Kramar (prim. SBL I, 554), ki je 1909 dobil v Šmarju pod Ljubljano od osmošolca Rada Primica 10 rokopisnih zvezkov. Nekatere izmed teh pesmaric so podpisane z Ambrožičevim imenom, za druge je pa Kramar sklepal, da so tudi Ambrožičevo delo. V Cerkvenem glasbeniku je pozneje objavil naslove pesmi iz posameznih pesmaric, tako da še sedaj vsaj 8 najstarejših pesmaric pripisujemo Ambrožiču. Kramar jih je izročil ljubljanski državni knjižnici (NUK), kjer so v rkp oddelku vse skupaj shranjene pod inv. št. 242.

Pesmarica I. je bila spisana 1771, pesmarica II. tudi 1771, pesmarica III. – 1775, pesmarica IV. morda 1775, pesmarica V. 1778, pesmarica VI. – 1787, pesmarica VII. neznano kdaj, pesmarica VIII. po 1793. V tem popisu bodo opisane na ustreznem mestu po kronološkem zaporedju.

V teh pesmaricah je zapisanih 606 pesmi (po Kramarjevih seznamih, ki so deloma napačni, bi jih bilo 613).

Značilno je, da je v njih zapisanih zelo malo starejših splošno znanih pesmi. Največ pesmi sploh in največ izvirnih je v čast različnim svetnikom. Ambrožič je zelo rad v pesmi s kora pripovedoval svojim poslušalcem v cerkvi zgodbe iz življenja svetnikov. Zlasti je to delal v romarskih cerkvah – svetniških in Marijinih. V rkp je navadno celo zapisal, kje je legendo ali »eksempel« bral. Precej pesmi je vezanih na čene nedelje in praznike, nekaj jih je tudi o posameznih zakramentih. Zelo veliko je spodbudnih pesmi, v katerih vabi romarje, naj se spreobrnejo po zgledu tistega, čigar zgodbo jim pripoveduje, ali pa ob misli na poslednje reči, ki jih čakajo po smrti. Nekaj pesmi je povsem prigodnih in posvetnih.

Značaj in oblika mnogih pesmi dokazuje, da jih niso peli pevci na koru, še manj vsi ljudje v cerkvi, ampak organist sam, ljudje so ga pa poslušali (podobno je znano tudi o Repežu). Izrazi v Ambrožičevih pesmih pričajo, da je svojo službo pojmoval zelo apostolsko – vzporedno z duhovnikom. Poslušalce večkrat naravnost ogovarja, zlasti v romarskih cerkvah – za primer naj bo naveden začetek pesmi v čast sv. Antonu Padovanskemu, ki jo je pel romarjem na Zdenski rebri v dobrepoljski fari (pesmarica V., prepis iz CG 48/1925/, 6):

(Svojevrstne »pridigarske pesmi« bi zaslužile posebno obravnavo, čeprav so zaradi izključno moralizirajoče vsebine dolgočasne in razvlečene.)

V pesmaricah je tudi 10 napevov, zapisanih z notami. Cvetko I, 316–318, jih je ocenil kot najboljše med vsemi, ki so nastali v tej dobi (Stržinar, Paglovec, Lavrenčič, Redeskini). Odmaknili so se že baročnemu slogu in se približali zgodnjeklasicističnemu. Za večino pesmi brez napeva pa Ambrožič naroča, po katerem napevu naj se pojejo.

Slovstvo: Kidrič je v biografiji (SBL I, 10) po Kramarjevih člankih navedel samo nekaj biografskih podatkov; pozneje (Dobrovsky 189, op. 44) je dodal, da Ambrožič ni umrl v Preserju, kjer naj bi po Kramarjevi sodbi nazadnje služboval, in da so rkp pesmarice že v ljubljanski državni knjižnici. V Zgodovini (str. 169) je o njegovih pesmih zapisal, da so še slabše od Repeževih in Redeskinijevih. – Novejša slovstvena zgodovina ga niti ne omenja (Zssl I.)

Prva pesmarica je bila spisana 1771 v Dobrepoljah in vsebuje 175 pesmi brez napevov. Obe večji skupini pesmi sta izvirno oštevilčeni. Na začetku pesmarice je zapisal pesmi, ki naj se pred pridigo pojejo v čast Sv. Duhu (vse po vzorcu starejše pesmi, le v prvi kitici nekoliko prirejene za posamezne praznike ali dobe cerkvenega leta). Sledi skupina prošnjih pesmi za križev teden, v drugi skupini so pa skoraj izključno svetniške pesmi. O teh pesmih pravi pisec sam, da so bile »na suetlobo dane nu kompanerane od Filipa jacopa Repesha«, vendar so vmes tudi pesmi, ki jih je nedvomno zložil Ambrožič sam, saj so krajevno in časovno določene.

Seznam pesmi I. pesmarice in razlago, kako je pesmarice našel, je Fr. Kramar objavil v CG 45(1922),96–99; 46(1923),10–13, 30–35. (V tem seznamu je ena pesem na napačnem pestu, eno je pa pozabil napisati. V celoti je objavil besedilo dveh pesmi).

Za drugo rkp pesmarico Ambrožičeve zbirke je najditelj Kramar sklepal iz pisave in iz podobnega sloga, da jo je tudi spisal Ambrožič. Letnica 1771 je zapisana v pesmarici.

Vsebuje 47 pesmi, ena od njih (iz leta 1775) ima tudi napev v notah. Prva je pesem pred pridigo, nato pesmi v čast Jezusovega in Marijinega imena, sledi precej pesmi za nove maše in za verne duše ter pogrebe.

Seznam pesmi: CG 46 (1923), 49–53. Pesem z napevom je objavljena ve celoti.

(Brania inu evangeliumi. Ljubljana 1772)

V bibliografijo (Simonič 45, najbrž po LZ 6/1886/, 571) je uvrščen lekcionar, ki naj bi izšel 1772. Naslov ni naveden, zato sklepam, da je mišljen lekcionar brez naslovnega lista, katerega »tabla prasnekov« se začenja z letom 1773. Razporeditev in tiskarske oprema se razlikuje od obeh sosednjih izdaj 1768 in 1777.

Pesmarica je objavljena v zelo spremenjeni obliki: ima 16 pesmi, kakor nobena druga izdaja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi iz EvL 1768, dodane so pa še 3 nove: zahvalna iz Stržinarja 1729, pesem pred poukom in pri blagoslovu pa iz Parhamerja 1760.

Izvod je v NM s sign. 1785.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 169, sodi (ponavljajoč Breznika, str. 283), da je to izdajo priredil Pohlin.

(Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1774 (prva izd. 1768)

Pohlinov postni molitvenik (opis I. izdaje gl. št. 84) ima tudi v II. izdaji ponatisnjena oba oficija s pesmimi v čast Kristusovemu trpljenju in v čast sv. Notburgi. Dodan je le življenjepis sv. Notburge in sv. Izidorja ter mašne molitve »Sveta inu zlo nuzna visha sveto masho slishati« (kar je morda ponatis molitvenika z enakim naslovom, kakor ga navaja Rupel, Prispevki. SR 9/1956/, 152).

Izvod v SK s sign. C 1773-3a je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 40).

(Molitvenik je 1850 izšel ponovno, tiskan še v bohoričici in spet označen kot II. izdaja. Ponatisnjen je izmed oficijev samo oni v čast Kristusovemu trpljenju z nekoliko popravljenimi pesmimi. Izvod v SK ima sign. C 1768-4/1850.)

Kadera se je u letu 1708 na Peravi sunej Willaka, u Koroshki Disheli s'enga gladkiga Sidu sazhela un spushat. (Beljak) 1774

Drobna božjepotna knjižica je bila namenjena romarjem h križu, ki se je izpod ometa prikazal na Peravi pri Beljaku in povzročil znano božjo pot. (Po mnenju I. Grafenauerja je to star romarski križ, ki je bil zazidan, pa se je polagoma izluščil iz zidu – ustno sporočilo.)

Izmed 2 pesmi prva pripoveduje o začetku te božje poti, druga (ponatis iz Repeža RDB 1770) je splošna pesem o sv. križu.

Izvod v NM s sign. 2459 je zabeležil A. Pirjevec, Doneski. SJ 4 (1941), 162.

Slovstvo: Vrhovnik, Pesem o začetku svete bridke martre na Peravi. IMK 18 (1908), 112–114 (Njegov izvod je zdaj v NUK s sign. 64963). Primerjal je slovensko pesem z nemško, ki je bila objavljena v božjepotni knjižici, tiskani v Gradcu 1774 in v kateri je zgodovina božje poti pripovedovana tudi v prozi. (SK ima nemško izdajo, ki je v Beljaku izšla pri Johannu Battistoniju in v kateri je letnica 1774 natisnjena z istimi številkami kot v slovenski knjižici.)

Nova slovenska izdaja (v SK s sign. C 1774-1/x – iz zapuščine zbiratelja Alojzija Stroja) je izšla v založbi M. Sablatnika v Beljaku. Tiskal jo je J. Muhr najbrž kdaj v 19. stol. Sklicuje se še na prvotno izdajo, obe pesmi sta pa prirejeni natančno po nemški predlogi brez ozira na stari slovenski pesmi.

(F. J. Repež) Romarske Bukvize. Videm 1775 (prva izdaja 1757, gl. št. 59)

Prvo Repeževo pesmarico so v nespremenjeni obliki ponatisnili 1775. Tiskana je bila v laškem Vidmu (Udine). Ponatis je tako zvest, da niso popravili niti tiste napake, ki jo je Repež sam popravil v NB 1764, da namreč zadnji romarski shod ni na Mihelovo nedeljo, ampak na tretjo nedeljo po sv. Mihaelu, to je 14 dni po rožnovenski nedelji. Izpustili so le seznam tiskovnih napak »Errata corrige« na koncu knjige.

Pesmarica vsebuje vseh 12 pesmi, ki so šele v tej izdaji sploh dostopne (dokler se ne najde kak izvod I. ).

Izvod v SK s sign. C 1757-2/1775 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 42.

(F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Videm 1775 (prva izdaja 1770, gl. št. 90)

Tudi večjo Repeževo pesmarico so ponatisnili v Vidmu 1775. (Najbrž so obe knjižici še vedno prodajali romarjem, ki so prihajali na Križno goro.) Pri ponatisu so izpustili dodatne molitve in kazalo, pesmarica pa ima nespremenjeno ponatisnjenih vseh 25 pesmi.

Izvod v SK s sign. C 1770-4/1775 je bil Lenčkova lastnina in ga je navedel v seznamu pod št. 43.

Anonimno rkp pesmarico, pisano 1775, je F. Kramar uvrstil med Ambrožičeve pesmarice, ker pisava ta sklep potrjuje, čeprav je oblika zvezka popolnoma drugačna.

V pesmarici sta 102 pesmi za adventni (večinoma so to Marijine pesmi za zornice) in božični čas ter za nekaj praznikov, ki se v tem času obhajajo. Napev je zapisan pri 7 božičnih pesmih. Nekaj pesmi je starih, splošno znanih, nekatere so prepisane iz tiskanih pesmaric, precej pesmi je zapisanih tudi v drugih rokopisih.

Kramar je objavil seznam pesmi ter besedilo in napeve božičnih pesmi v CG 46 (1923), 66–70, 85–89, 106–110, 47 (1924), 9–13. (V tem seznamu je Kramar 2 božični pesmi navedel kar med ostalimi božičnimi, čeprav sta v rkp na drugem mestu. – Cvetko II, 48–49, posebej za božične napeve pravi, da so klasicistični.

(M. Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1775 (še 1795 in 1800)

Ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Adam Jošt Redeskini (1740–1814) je bil za Stržinarjem prvi svetni duhovnik, ki je z jasno začrtanim namenom sestavil in v tisku izdal obsežno pesmarico. V predgovoru je razložil, kako je Bog svojo željo, naj ljudje pojejo, razodel tudi v sv. pismu. Ljudje naj zato opustijo vse prazne in grešne pesmi ter se oprimejo svetih. Svoje pesmi predlaga v zamenjavo za slabe pesmi. (S tem predgovorom in seveda tudi zaradi slabe pesniške kvalitete se je Redeskini tako zameril literarnim zgodovinarjem, da ga omenjajo le kot uničevalca slovenske ljudske pesmi: Zssl I., 36; kot pesnika ga ali sploh ne navajajo ali pa kvečjemu pomilujejo. – Pozabljajo pri tem, da so slovenski protestanti iz istih razlogov Slovencem nudili svoje tako hvaljene pesmi!)

V knjižici je razen predgovora in kazala 68 pesmi, ki so bile namenjene petju, le da je knjižica z notami izšla šele naslednje leto. Velika večina pesmi je novih (vsaj ne prej zapisanih). Razdeljene so na več oddelkov: katehetične, prazniške, spodbudne in molitvene. Zvezo z drugimi, zlasti rkp pesmaricami, ter odvisnost od morebitnih (verjetnih) nemških predlog bo treba še posebej ugotavljati.

V rkp pesmarice so Redeskinijeve pesmi malo prepisovali, morda je bilo na voljo dovolj tiskanih izvodov. Zanimivo je tudi avtorjevo navodilo za tiste ljudi, ki pesmi niso mogli peti v cerkvi (NB na koncu pesmarice): »Te dalshe Pesme se znajo z bukuv brati, inu pejti, kader je kej vezh zhasa: Koker ob nedelah, inu praznikah, al že v cirkve, kjer je navada, inu perložnost, al tudi doma … al gvišneh precesjah: al pak tudi pr … delu, susebnu pr preje, kjer se morebiti ena, al druga Peršona zravn znajde, ktira je scer brez dela, inu brati zna; leta nej tedej bukuvze v roke vzame, inu nej drugem naprej bere, al poje«.

Izvod v SK ima sign. C 1775-1.

Slovstvo: Vrhovnik, biografija v ZD 1902, 162, 179, 187 in 195. Ocenil je njegovo delo, da se je »kakor rokodelec brez najpotrebnejšega orodja lotil pesnikovanja«, priznal mu je pa, da » je častno zaznamovano njegovo ime v naši kulturni zgodovini« (str. 179–180). (Vrhovnikova biografija je izšla v ponatisu tudi kot XIV. zvezek Knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda.) – Lukman je napisal biografijo za SBL III, 63, ki je pa žal v slogu prej omenjenega literarnozgodovinskega stališča. – Cvetko I, 316, sodi o napevih, da se temeljito razhajajo z resnim namenom in vsebino pesmi, ker se »gibljejo v veselem plesnem ritmu, tu pa tam so okrašeni po baročnih vzorcih, posvetnega duha kar sipljejo iz sebe« (izvirnost napevov najbrž še ni do kraja raziskana).

Anonimna knjižica o življenju in češčenju sv. spokornice Marjete Kortonske (»Spokorjeine Ene imenithne Gresknize – 1675« – kar je v resnici 1775 ali še pozneje:·gl. spodaj opombo) ima pri nekaterih izvodih dodano še pesem »Sveta Merietha Cortona« s 15 kiticami, kakor je bila natisnjena v Stržinarju 1729 na str. 219 sl. Pesem ni del knjižice, ampak poseben letak, za katerega ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil natisnjen – nedvomno po izidu Stržinarja 1729 in pred knjižico, kateri je prilepljen. Navajam ga na tem mestu zato, ker ga je tradicija doslej povezovala s knjižico v celoto.

Izvodi knjižice s privezano pesmijo so v NM (sign. 4246 in 4241) ter v NUK s sign. 139134.

Slovstvo: Rebol, Matija Naglič … Čas 1 (1907), 369–375. – Kidrič, Opombe 89–90.

Opomba: Knjižica in privezana pesem sta zaradi napačne letnice povzročili obilo pisanja in napačnih zaključkov. Najhuje je pogrešil Mantuani (Razvoj 15), ko je zapisal, da se je 1675 pojavil »prvi boječi poskus, vplivati s slovensko pesmijo na narodovo srce, vendar ni imel mnogo posnemovalcev«. To je zapisal leta 1913 na podlagi beležke v Simoniču (str. 485), čeprav je Rebol že 1907 iz letnic v besedilu jasno dokazal, da je knjiga s pesmijo vred mnogo mlajša. – Ne da bi Rebola navajal, je Kidrič 1921/22 (Opombe) razložil enako ugotovitev, le da je po tiskarskih znakih sklepal na še poznejšo letnico: tiskana naj bi bila pri Kleinmayru, torej šele po 1782. Opozoril pa je, da je pesem samostojen letak, ki je mogel biti tiskan že precej prej. – Slodnjak, Geschichte 79, je zagrešil novo napako zaradi površnega branja Pohlinove biografije v SBL II, 424, ko je knjižico z letnico 1769 prisodil Redeskinijevemu peresu.

Četrta rkp pesmarica v Ambrožičevi skupini nima znanega pisca in ne vemo, kdaj je bila spisana. V njej je zapisano le to, da jo je 1793 imel Ambrožičev naslednik v Šmarju Matevž Kračman, znani »šmarski šomošter«. F. Kramar je sodil, da jo je Ambrožič pisal leta 1775.

V pesmarici je 147 pesmi spodbudne in katehetične vsebine. Precej pesmi premišljuje človekove poslednje reči. Nekaj pesmi je prazniških, za pepelnico, binkošti in nedeljo presv. Trojice. Med njimi so tudi pesmi o zakramentih sv. birme in sv. zakona ter pesmi za žegnanjsko nedeljo.

Kramarjev seznam pesmi tega rkp je v CG 47 (1924), 31–34, 52–56 in 75–80 (ena pesem je zmotno navedena kot dve pesmi). Zelo veliko pesmi te pesmarice je zapisanih v drugih rokopisih.

(Rkp pesmarica, pisana po izidu Redeskinija z napisom na platnici: Ex libris f. Joannis Golobz)

V Sadnikarjevi muzejski zbirki v Kamniku sem februarja 1963 našel rkp pesmarico: v rjavo usnje vezano knjižico z zaponko. Zdaj ima še 278 strani (254 pisanih in 24 tiskanih), manjka pa jih vsaj še 10. Vsa je popisana z drobno pisavo, vsebuje samo pesmi, le na vlepljenih tiskih je nekaj molitev.

Vseh pesmi je v rkp 112, okrog 60 je takih, ki iz drugih pesmaric niso znane. Pesmi so razvrščene po dobah cerkvenega leta: adventne, božične, pasijonske, velikonočne in vnebohodne, binkoštne, evharistične in za sv. Trojico. Vmesni skupini spodbudnih in katehetičnih pesmi sledi velika skupina Marijinih pesmi (23). Izmed svetniških pesmi jih je 13 v čast sv. Jošta – so tiskane in pisane. Nekaj novih pesmi je zelo prisrčnih, versko občutenih, 10 starih pesmi je prepisanih tudi iz lekcionarja (kar je v rkp pesmaricah precejšnja izjema).

Časa pisanja se ni dalo določiti; zaradi nekaterih pesmi, ki so najbrž prepisane iz Redeskinijeve pesmarice, sem jo uvrstil na to mesto. Ker pa nekatere pesmi (tudi vlepljene tiskane) vzbujajo videz večje starosti, ni nemogoče, da so v tej pesmarici zapisane tudi take pesmi, ki jih je Redeskini prevzel iz že obstoječe zaloge.

Rkp je bil napisan nekje na Gorenjskem v okolici sv. Jošta nad Kranjem, ker sicer ne bi vseboval toliko pesmi v čast temu svetniku. Pri eni od Marijinih pesmi je omenjeno, da je zložena za Kropo. Iz pisave sodim, da tisti Golobc, ki je podpisan na platnici kot lastnik rkp, ni bil njegov pisec, vsaj edini ne. Morda je bil celo redovnik, frančiškanski frater organist, na kar bi sklepal iz črke »f« pred imenom.

Med pisane liste so vlepljeni 4 drobni tiski s pesmimi, od katerih je bil le eden že doslej znan (»Andoht I«, glej popis št. 37), drugi trije so bili doslej neznani (št. 38, 40 in 41).

Rkp je v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku shranjen v tako imenovani »Marmontovi« omari. Na platnici ima številko 16, kar pa ni muzejska signatura.

V knjižnici SAZU v Ljubljani hranijo rkp pesmarico brez naslovnega lista in brez kakega imena, po katerem bi jo mogli imenovati. Pisana je bila gotovo še v 18. stoletju z značilno okorno bukovniško pisavo, ki je hotela biti čim bolj podobna tiskanim črkam. Pozna se, da je nekaj listov zgubljenih, ponekod je pa še vidna stara paginacija. Inventarna knjiga knjižnice ne nudi nobenega podatka, odkod je rkp, ker so ga dobili v stari nekatalogizirani zalogi.

Pesmarica vsebuje zdaj še 45 pesmi, večinoma od drugod neznanih. Nekaj pesmi je iz Redeskinija (zato sem jo uvrstil na to mesto). Pesmi so večinoma spodbudne, moralnokatehetične vsebine, nekaj je tudi Marijinih in svetniških. Pesem za pobožnost križevega pota je drugačna, kot so znane iz drugih pesmaric.

Rkp nosi v knjižnici SAZU signaturo 13310 TR.

Knishiza spitavanya teh pet glavnih shtükov kershanskoga navüka. Graz 1777 (prva izdaja 1758, gl. št. 64)

Tretja štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma – in sploh zadnja v vrsti slovenskih prevodov tega katekizma – nič več v naslovu ne navaja imena Petra Kanizija (morda zato ne, ker je bil jezuitski red takrat že razpuščen), poudarja pa, da je to tretja izdaja za uporabo udov Bratovščine krščanskega nauka.

Vsebina je razen manjših sprememb ista kot 1764, jezik pa razodeva novega prireditelja (ne več Plohel). Pisava v bohoričici kaže naslonitev na zahodno slovenščino.

Od pesmi je nova ena o sv. Rešnjem Telesu »Ah kristjani«, vseh pa je 12.

Izvod v NUK ima sign. V 3g 19508.

Dve doslej nenajdeni izdaji Pohlinovega molitvenika »Molitvene bukvice« sta morali iziti v letih pred 1777, ko je izšla IV. izdaja. Morda je katera od teh izdaj knjižica brez naslovnega lista, ki jo je 1961 v Tržiču našel kaplan Mirko Sevšek in je zdaj v SK s sign. C 1767-1/x.

(O. M. Pohlin) Molituvne bukuvze … K zhetertemu malu med ludy dane. Ljubljana 1777 (prva izd. 1767, gl. št. 81)

Obširni Pohlinov molitvenik (283 str.), ki je v 10 letih doživel že četrto izdajo, v naslednjih petnajstih pa vsaj 5 izdaj v več natisih, je vseboval veliko število različnih molitev (jutranje, večerne, svetniške, prošnje). Priprava na spoved in obhajilo ter dolge mašne molitve naj bi vernikom olajšale sodelovanje pri cerkvenem zakramentalnem življenju. Ker so bile takrat maše pogosto »z žegnom«, je pred mašo ponatisnjena uradna blagoslovna pesem (Stržinarjeva) »Častimo te«.

Večji del molitvenika so štirje oficiji z ustreznimi litanijami v čast Brezmadežne, sv. Jožefa, Žalostne matere božje in sv. Janeza Nepomuka. Vsi oficiji imajo tudi pesmi. Marijin oficij ima iste pesmi, kot so tiskane v mariborski izdaji molitvenika »Hitra inu glatka pot« (Pot M 1770), drugi trije oficiji so novi, nove so torej tudi pesmi. Na koncu knjižice je za križevim potom (ki je brez pesmi) natisnjena še nova Marijina pesem »Grešnik, glej žalost Marije«. Vsi oficiji in pesmi so očividno prirejeni po nemških predlogah.

Dva različna natisa iste 4. izdaje sta v SK s sign. C 1767-1/1777. Eden je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 45).

O. M. Pohlin) Usakdane kruh tu je molitune bukuvze … Na majnshi skuppotegnene. Ljubljana 1777.

Skrajšana izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla hkrati s četrto izdajo 1777. Nima oficijev, ima pa litanije in večino molitev. Mašne molitve so precej krajše, zadnja je molitev ob hudem vremenu.

Edina pesem v knjižici je blagoslovna pred mašo.

Izvod v SK s sign. C 1777-1 je kot svojo lastnino navedel že Lenček (v svojem seznamu št. 44), vendar je Kidrič (SBL II, 418) knjižico označil kot znano samo po Pohlinovem pričevanju (Bibliotheca 34) brez ohranjenega ali vsaj znanega izvoda.

Slovstvo: Kidrič SBL II, 418, jo je označil, ne da bi jo videl, kot »novi tip molitvenika«, Pohlin sam pa je zapisal (BC 34), da je to le mali molitvenik »te male molitvene bukuvze«.

(5. 6. in 7. izdaja)

Tri izdaje Pohlinovega velikega molitvenika med četrto in osmo izdajo so doslej še neznane. Za katero od njih morda velja opomba pri št. 106–107.

Branja, inu Evangeliumi. Ljubljana 1777

Leta 1777 sta izšli dve izdaji lekcionarja: v večji in v manjši obliki. Prva ima 399 str., druga pa samo 375. Priredil ga je Pohlin ali kak njegov redovni sobrat, ker so v koledarju našteti tudi svetniki avguštinskega reda.

Pesmarica se značilno razlikuje od prejšnjih izdaj, čeprav je vseh pesmi še vedno 13: da je mogel sprejeti 3 nove pesmi iz EvL 1772, je izločil 3 stare pesmi: postno, Marijino ter razlago krščanskega pozdrava.

Izvod v SK ima sign. C 1777-1 L.

Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 570–573, popisuje vsebino celotne knjige, omenja, da je v pesmarici nekaj takih pesmi, ki jih ljudje še znajo peti, za druge (zlasti za posnetke latinskih liturgičnih predlog) se pa čudi, da so jih Slovenci imeli že pred 100 leti »akoprav še v jako slabi besedi, kar je itak naravski«. – Gruden, Janzenizem … Čas 10 (1916), 178, ter Breznik (str. 283) sta razpravljala samo o prireditelju Pohlinu.

Branja, inu evangeliumi. Ljubljana 1777

Mala izdaja lekcionarja vsebuje enako pesmarico kot večja (13 pesmi) s tu in tam nekoliko drugačnim besedilom.

Izvod v SK ima sign. C 1777-1-L/1777. NUK je dolgo imel samo to izdajo. Tisti, ki so jo uporabljali, pa večkrat niso pazili, da sta istega leta izšli dve izdaji, čeprav na to opozarja že Simonič v Dodatku na str. 610, zato opisi niso vedno popolnoma jasni.

Peta rkp pesmarica iz Ambrožičeve zbirke ima zapisano njegovo ime, letnico 1778 in označeno Dobrepolje kot kraj pisanja.

Tudi vsebina pesmi je krajevno natančno določena: razen dveh uvodnih predpridižnih pesmi je vseh 35 pesmi zloženih v čast sv. Antonu Padovanskemu. Ambrožič jih je pel ob romarskih shodih v dobrepoljski podružnici na Zdenski rebri. Vse pesmi so vsaj na videz izvirne, le nekatere so zapisane tudi v drugih Ambrožičevih rokopisih.

Seznam pesmi in sedmerih pesmi tudi besedilo je F. Kramar objavil v CG 47 (1924), 97–100, 118–121; 48 (1925), 6–10.

(Rokopisne pesmi Jurija Japlja)

Na sedmih listih in v večjem zvezku je ohranjenih 16 prevodov cerkvenih in drugih nabožnih pesmi, ki jih je Jurij Japelj (po Kidričevi sodbi v Zgodovini 229) zapisal v letih 1779–1786.

Na teh listih je zapisanih 5 prevodov cerkvenih himen in sekvenc ter še 2 pesmi, od katerih je bila ena že prej objavljena v Manovem Čuvaju 1768 (glej št. 87). Nekaj pesmi je napisanih v izvirniku in v prevodu, »Veni Sancte Spiritus« pa tudi v italijanščini in nemščini. Vse to priča, da so te pesmi Japljevi poskusi prevajanja cerkvenih pesmi v slovenščino.

V zvezku z naslovom »Slavenske prestavlanja. Oda, Hvaleshne inu druge pejsmi« je zapisanih drugih 9 pesmi, od katerih je dve objavil Japelj v Zbranih molitvah 1786, ostale so znane le iz tega rkp. (prevodi iz Gellerta, Racinea, Kleista, Zachariäa in Mendelssohna. Štiri izmed 9 pesmi imajo zapisan tudi izvirni tekst ter navedenega avtorja.

Rkp so zdaj v DAS v Ljubljani (fasc. Priv. A/XXII). Fascikel vsebuje tudi druge Japljeve rokopise. (Vse to je bilo do 1945 v NM v Ljubljani.)

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 229 in 230, je navedel naslove skoraj vseh rokopisnih pesmi.

Pomuzh shivem, umirajozhem inu mertvem. Ljubljana 1780 (prva izd. 1735; št. 42)

Tretja izdaja bratovščinske knjižice za pomoč bolnikom in dušam v vicah je izšla z nespremenjeno vsebino. Edina pesem je v čast Žalostne matere božje in je ponatisnjena brez spremembe.

Izvod v SK s sign. C 1735-1/1780 je bil prej v zbirki župnika Viktorja Kragla.

Na zhast Jesusu, Marie, inu Svetimo Joshepho (pred 1781)

Na letaku (4 str.) je natisnjena pesem »Jesus, Maria, Jožef! Čast, hvalo damo vam«, ki ima 8 osemvrstičnih kitic. Ta pesem je znana še v dveh prepisih, ki pomagata približno določiti čas natisa letaka. V rkp iz Haloz (gl. spodaj) iz 1781 je pesem napisana na str. 204–205. Ker je verjetno, da jo je pisec rkp prepisal z letaka in ne narobe, bi bil letak natisnjen kdaj pred 1781. Napisana je sicer tudi v Ambrožičevi II. pesmarici, ki je bila pisana že 1771, vendar je prav to pesem vpisal nekdo pozneje kot ostale pesmi.

Izvod v NUK ima sign. 111426 in bibliografsko ali kako drugače še ni bil evidentiran.

LAVDATE EVM IN CHORDIS ET ORGANOO Lobet ihm mit Seytenspil und Orgeln. Psal. 150. v. 40. Geherig dem Herrn Bernhardus Zimmermann Im Jahr Christi zusamgetragen worden 1781. I. M. H. (Cantor)

Rkp pesmarica (286 str.), v kateri je največ listov popisanih z orgelskimi skladbami, vsebuje tudi 8 slovenskih cerkvenih in sploh nabožnih pesmi. Poznam jih le po naslovih, za pesem o sv. družini sodim, da je ista, kot je tiskana na zgoraj opisanem letaku (št. 118).

Nahajališče rkp mi ni znano. Leta 1894, ko ga je K. Glaser popisal, je bil v lasti T. Drnjača, upokojenega višjega učitelja v Sevnici.

Slovstvo: Glaser, Zgodovina I, 186, navaja v opombi naslov ter odlomke božične kolednice »Lubi moj Gregor, kaj meniš, kaj je to« in kmečke pesmi »Ti s težkim delom obložen izvolen kmečki stan«. Za pesmi pravi, da so »brez vrednosti«. – V LZ 14 (1894) 763–766 je opisal vsebino celotne pesmarice ter objavil kolednico in kmečko pesem v celoti. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja pesmarico; za avtorja, ki ga imenuje učitelja pri sv. Barbari v Halozah, pa pravi, da se ni dosti menil za jezikovna pravila.

(F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Ljubljana (po 1782) (prvo izdajo 1770 gl. št. 90)

Tretja izdaja velike Repeževe pesmarice je brez letnice in brez posvetila (pod katerim je bil prej podpisan Repež) izšla v Ljubljani kdaj po 1782 (Kidričevo mnenje). Vseh 25 pesmi je ostalo nespremenjenih. Na koncu so dodane litanije Kristusovega trpljenja in molitev sv. Avguština, za katero se more dobiti 80000 let (!) odpustka.

Izvod v SK s sign. C 1770-4/po 1782 je na koncu okrnjen, morda je Lenčkov (njegov seznam, opomba k št. 43).

Slovstvo: Kidrič, Opombe 102, je iz Kleinmayrovih tiskarskih znakov sodil, da knjižica ni mogla biti natisnjena pred letom 1782. Drugo slovstvo o Repežu gl. zgoraj pri št. 59, 76 in 90.

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1783 (glej 2. izd., št. 78)

Marijin oficij s pesmimi je tudi v tej izdaji ponatisnjen brez stvarnih sprememb.

Izvod v SK s sign. C 1764-3/1783 je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 52).

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 243, omenja, da je bila zadnja izdaja »Poti« tiskana v Gradcu. Ker pa navaja letnico 1783, ni jasno, ali misli to izdajo ali izdajo iz 1784, ki je res bila zadnja (glej št. 125)

Te narbolshe molitve katire je nash sveti ozhe papesh Pius VI resvetlil, inu resloshil. Ljubljana 1783

Majhen molitvenik, ki ga je sestavil papež Pij VI., je v slovenščino prevedel frančiškan p. Ecechiel Sullak (iz Pohlinovega literarnega kroga). Razen različnih molitev in 6 litanij s prošnjami za glavne kreposti ima pri mašnih molitvah natisnjeno novo pesem v čast sv. apostolu Petru: »Kristjan, iščeš pomočnika«.

Izvod v SK s sign. C 1783-1 je iz stare bogoslovske zbirke.

Slovstvo: Furlan 41. – Kidrič, Dobrovsky 192, op. 60. Oba sta pisala predvsem o prevajalcu patru Sullaku.

(Leopold Volkmer) Pesme k tem opravili te svete Meshe s toj pesmoj pred predgoj, is nemshkega na slovensko prestavlene za fare Optujske Dehantije. Graz 1783

Ptujski kaplan Leopold Volkmer (1741–1816) je bil med najbolj vnetimi štajerskimi duhovniki: pridigar, pesnik, pisatelj in učitelj. Kljub teološki visoki izobrazbi (bakalavreat v Gradcu 1765) in sodelovanju z razsvetljenci je jezikovno ostal neizšolan. Pesnil in tudi v tisku je izdajal svoje pesmi, ne da bi se naslonil na osrednje tiskano slovensko slovstvo.

V dekanijski pesmarici, ki je izšla 1783 kot prvi sad jožefinskih bogoslužnih reform na Slovenskem, je objavil 11 mašnih in prazniških pesmi, prevedenih iz nemške pesmarice. Tiskarsko je ta pesmarica med najlepšimi slovenskimi, not pa nima. Zanimivo je, da so vse pesmi bile tiskane samo v tej pesmarici, razširili so se pa drugi prevodi mašne, adventne in predpridižne pesmi.

Izvod v NUK ima sign. 76201.

Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, ima predvsem biografske podatke o Volkmerju. Tudi v Zgodovini 256 ga ocenjuje kot najspretnejšega med štajerskimi prireditelji predpisanih jožefinskih pesmi.

(Jurij Japelj) Zerkovne pesmi, litanie, inu molitve, per boshji slushbi. Is Nemshkiga na Slovensku prestavlene. Ljubljana 1784 (Še izdaje 1785, 1788 in 1804)

Jurij Japelj (1744–1807) je 1784 v tisku izdal mašno pesmarico s pesmijo »Pred tabo na kolenih«. Razen nje je v knjižici še predpridižna pesem »O Jezus, duša moja«. Pesmarica je bila uradna ljubljanska pesmarica, iz katere so morali peti obe pesmi po določilih novega bogoslužnega reda (Gruden, Janzenizem 182).

Po Kidričevi sodbi (Zgodovina 231) Japljevi prevodi daleč nadkriljujejo Repeževe, Redeskinijeve in Pohlinove verze, ki so »prave čenče« v primeri z Japljevimi ter njihovo jasno racionalistično dikcijo in metrično pravilnostjo. »Japljeva prireditev je bila taka, da so mogli biti Kranjci nanjo ponosni in da se tudi periferni okoliši njenemu vplivu niso mogli odtegniti.«

Izvod v SK s sign. C 1784-1 bil do 1961 v zapuščini Tomaža Grčarja, v literaturi še neznanega bukovnika, ki je kot mlinar sredi 19. stoletja živel in pisal v Dupeljnah pri Lukovici. (Tam so ohranjeni še mnogi njegovi rokopisi in vrsta knjig, ki jih je prebiral.)

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana (1784) (gl. izdajo 1767, št. 78)

Letnico nove, zadnje ljubljanske izdaje priljubljenega molitvenika, ki je 1784 izšel v založbi knjigarja A. Raaba brez označbe leta in tiskarja, je ugotovil Šlebinger (ČZN 28/1933/, 208). Ponatisnjena je mariborska izdaja iz 1770 in je zato tudi pesem v oficiju taka kot v oni izdaji in ne taka kot v leto starejši ljubljanski izdaji (1783). Kidrič (Zgodovina 243) pravi, da je bila knjižica tiskana v Gradcu, ne pa v Ljubljani.

Na koncu knjižice je dodan še prevod druge obvezne mašne pesmi »Pred stolam tvoje milosti«, ki je v tem molitveniku prvič natisnjena. Prevod se navadno pripisuje Japlju (Kidrič, Zgodovina 230), vendar so nekateri izrazi v tem natisu lepši kot v poznejšem Japljevem lekcionarju EvL 1792.

Izvod v NUK ima sign. III Mh 40477. (Lenčkovega izvoda, navedenega v seznamu št. 52, zdaj v SK ni v evidenci.)

Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, omenja knjižico in pesem v njej.

Gašper Rupnik, Peisme od Kershanskiga vuka po versti tega Katechisma, kateri je na povelo Zesarske Svetlusti na deshele vun poslan, Sraunu eniga Perdauka teh Peisem Per Sv. Mashi inu Shegnu. Ljubljana (Celje) 1784

Gašper Rupnik (1714–1790), župnik v Vojniku pri Celju, je 1784 oskrbel najobsežnejšo slovensko jožefinsko pesmarico. Iz uradne pesmarice je prevedel 38 pesmi; razen mašne tudi vseh 13 obvezno predpisanih katehetičnih pesmi, ki jih v slovenščino v celoti ni prevedel nihče drug.

Mašna pesem jo razvrščena tako, da so najprej tri različne pesmi za vstop; za slavo, evangelij in vero samo iz ene pesmi; za darovanje spet iz vseh treh: za svet iz dveh; po povzdigovanju iz vseh treh, za očenaš iz ene; za obhajilo iz dveh in za konec spet samo iz ene pesmi. Vsak odlomek mašne pesmi je štel za samostojno pesem.

Izvod v NUK ima sign. II Cc 10095.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 254, pravi o Rupniku, da je slab verzifikator. – Lukman, biografija v SBL III, 168, ocenjuje njegovo dikcijo kot prisiljeno.

(med 1784 in 1787)

Na posebnem letaku (4 str.) je tiskana mašna pesem »Pred taboj mi klečimo«, ne da bi bil naveden tiskar ali kraj ali leto natisa. Tudi avtor prevoda ni označen. Prvi dve kitici sta (razen ene besede) popolnoma povzeti po Rupnikovi pesmarici 1784. Naslednje kitice so nekatere bolj druge manj samostojno prevedene iz nemškega izvirnika »Wir werfen uns darnieder«. Po so ponatisnjene še 3 darovanjske kitice, 3 po povzdigovanju in 5 kitic za Agnus Dei (iste, kot jih je Rupnik namenil za konec maše).

Ker je prireditelj tega letaka popravljal Rupnika (obratna pot je manj verjetna) in ker je isti prevod 1787 natisnjen v celjski izdaji lekcionarja (EvL 1787 Celje, gl. št. 138), sta letnici 1784 in 1787 verjetna časovna mejnika za natis tega doslej neraziskanega letaka.

Izvod v NM ima sign. 2466. (V Pirjevčevih Doneskih 162 je naveden z napačno signaturo 2468.)

(Ožbald Gutsman) Meshnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per Novei Napravi Boshje slushbe h'povsodnemu shpoganju bile pridpisane. Celovec 1784

Jezuit Ožbald Gutsman(1727–1790) je verjetno sodeloval že pri celovških izdajah Parhamerjevega katekizma (1761 in 1762). Po razpustu jezuitskega reda 1773 je deloval kot »c. kr. potovalni misijonar« v krški škofiji. Ko so uvedli jožefinski bogoslužni red, je priredil mašni molitvenik s pesmarico. Mašna pesem »Mi pred teboj klečimo« je spet nov prevod obvezne pesmi. Kidrič (Zgodovina 251) pravi, da pri prevajanju še ni mogel uporabljati ljubljanskega Japljevega prevoda, ki je izšel istega leta, vendar je Gutsmanov prevod tudi spreten.

Izvod v Celovcu je v Knjižnici koroškega zgodovinskega društva, odkoder mi je prefekt J. Skuk prepisal začetke vseh kitic, ki se razlikujejo tako od Japljevega kot od drugih prevodov.

Slovstvo: F. Kotnik navaja v ČZN 10 (1913), 51, naslov in vsebino knjižice (pesmi ne).

Peisme k'sveti meshi inu pred predigo. Graz 1784

Anonimni avtor je v majhni pesmarici objavil 3 pesmi in nekaj molitev za vernike sekovske škofije. Razen mašne »Pred tebo mi klečimo« in predpridižne »Bog Oča, Sin, Duh, en Bog sam« je objavljen še prevod sekvence pri maši za rajne »Na srdve dan«.

Izvod v NUK s sign. 139602 je dar mariborske ŠK ob zbiranju gradiva za ta popis.

Slovstvo: K. Glaser je pesmarico opisal po izvodu v župnišču v Remšniku (LZ 14/1894/, 443), kjer ga zdaj ni več. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja, da je bila graška pesmarica jezikovno brez zveze s kranjsko pismensko tradicijo.

Celovec (po 1784) (Še en natis po 1794, gl. št. 154)

Anonimnega mašnega molitvenika ne omenjata ne Simonič ne Kidrič, čeprav obsega 77 (+ 2) strani. V Celovcu ga je natisnil A. I. Kleinmayr. Razen mašnih, spovednih in obhajilnih molitev vsebuje tudi mašno pesem »Pred tabo«. v Japljevem prevodu. Ob tem dejstvu se je treba vprašati: ali je bila celovška knjižica namenjena uporabi na Kranjskem ali pa so Korošci opustili Gutsmanov prevod iste mašne pesmi, potem ko so spoznali Japljevega (oba je natisnila Kleinmayrova tiskarna)?

Izvod v NUK ima sign. II Cf 13077 in ima tudi 4 lesoreze.

(J. Japelj) Zerkoune pesmi. Trst 1785 ( prva izdaja 1784, gl. št. 124)

V Trstu so 1785 ponatisnili Japljevo mašno pesmarico, ne da bi vsebino spreminjali. Le zaradi večjih črk ima tržaška izdaja 48 strani namesto 44 ljubljanskih. Obe pesmi sta isti.

Izvod v NM ima sign. 18.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 249, Dobrovsky 51 sam omenja tržaško izdajo, ne da bi o pesmih posebej govoril.

(J. Japelj) Pesm k'sveti Mashi inu Shegnu inu ene kratke Molitve sa usaki dan sa farmane te mestne fare S. Jakob v'Lublani. (Ljubljana po 1785)

Šentjakobska fara v Ljubljani je izdala prvo slovensko farno pesmarico, potem ko je bila v prejšnji jezuitski cerkvi 6. junija 1785 prvič farna služba božja (prim. ZMS 3/1901/,126).

V pesmaričici so Stržinarjeve blagoslovne pesmice; obe mašni pesmi »Pred tabo« in »Pred tronam« sta bili tudi že prej objavljeni. Prevod druge mašne pesmi je skoraj do besede enak tistemu v izdaji »Poti« 1784 (gl. št. 125). Oba prevoda sta po Kidričevem mnenju (Zgodovina 230) Japljevo delo.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10211.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 247, sklepa, da je bila pesmarica tiskana šele 1788 ali 1789.

(Pohlin–Crobat) Luzh inu Senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

Pohlinov nemško pisani molitvenik »Bild und Wahrheit« je poslovenil duhovnik Martin Crobat (Hrovat, Hrovatič), kakor je to sam napisal na str. 2 molitvenika in kakor navaja Pohlin (BC 35). Molitvenik sicer ni jožefinsko usmerjen, vendar je prevajalec dodal tudi obvezni pesmi za mašo in pred pridigo (»Pred tabo« in »O Jezus«).

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13112. Lesoreze v tej izdaji je rezal Gritner 1784 (podpis na zadnjem) in so še zelo jasni, novi. Knjižico je prodajal Lovrenz Bernbacher, tiskal pa jo je na Dunaju Christian Grosser.

Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, op. 31, piše o prevajalcu Hrovatu. Isti je v Zgodovini 244 ocenil molitvenik in pesmarico. – SBL I, 86 pri geslu Crobat obljublja, da bo članek izšel pod geslom Hrovatič, a tam ga iščemo zaman.

(Pohlin-Crobat) Luzh inu senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

Z isto letnico je izšla še ena izdaja Pohlinovega molitvenika, ki ima enak naslov kot prej popisana, vendar se razlikuje v nekaterih podrobnostih: Namesto dveh ima 5 pesmi: dve mašni, dve predpridižni, pesem o sv. Notburgi (ponatis iz Pohlin PSP 1774, a ne več razdeljena na ure oficija in brez zadnje kitice). Dodane so še litanije Imena Jezusovega. Paginacija je popolnoma spremenjena. Lesorezi so isti, a že obrabljeni – znak poznejšega natisa. Prodajal jo je Vincenc Ruzicka, tiskar pa ni naveden, bil pa je najbrž drugi, ne Grosser, ker so tiskarski znaki drugačni.

Izvod v NUK s sign. 53509 je dne 7.12.1945 knjižnici daroval prof. dr. J. Polec.

Tretja izdaja istega molitvenika, ki tudi nosi letnico 1785, se že v naslovu razlikuje od prejšnjih, vendar je ne štejem v tem popisu s samostojno številko, ker je brez pesmi. Naslov: »Luzh inu Senza Offra S. Mashe« (ne: Vofra). Prodajal jo je V. Ruzicka, tiskana je mogla biti šele po 1787, ker imajo to letnico vrezano novi, manjši Gritnerjevi lesorezi. Paginacija je popolnoma drugačna, vsebina se pa razlikuje zlasti glede pesmi, ki jih ni. En izvod te izdaje, ki se ujema s podatki v Simoniču (str. 398), je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 55) prišel v SK, kjer ima signaturo C 1785-2/po 1787.

Sbrane molitve, is nemshkiga na Krajnsku preloshene od Jurja Japelna, Directorja per Svetim Petru. Ljubljana 1786

Novo Japljevo pesmariško delo je molitvenik, ki ima tudi »Perstavik enih Krajnskih pejsem«. Pesmarica z 8 pesmimi vsebuje predvsem prevode liturgičnih spevov za advent, post, binkošti in sv. Rešnje Telo. V obliki pesmi je preveden tudi psalm Miserere. (Prevodi himen in sekvenc ter prevod psalma v pesmi so značilnost nove usmerjenosti cerkvene poezije te dobe.) Še dve pesmi sta vzeti iz nemške vojaške maše: jutranja molitev in priprava za sprejem obhajila. Napev je omenjen le pri eni pesmi, a brez not.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10203.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 230, navaja seznam prevajalcev cerkvenih himen pred Japljem. – Gruden, Janzenizem 181, sodi o pesmarici, da je sestavljena »v duhu splošnega krščanstva brez poudarjanja katoliških verskih resnic », na str. 182 pa napačno sklepa (iz te pesmarice in iz prejšnje 1784), da so bile Japljeve pesmi edine, ki so jih v jožefinski dobi pri maši smeli peti; čeprav je res, da so bile ukazane.

(Mesenguy-Gollmayer) Sveta masha inu kershansku premishluvanje. Ljubljana 1786 (v 18.stol. še izdaje 1783, 1789, 1793 in 1797)

Jurij Gollmayer (1755–1822), domači kaplan škofa Karla Herbersteina (bil je tudi škofijski notar), je že 1783 izdal »pravoverni« mašni molitvenik kot nadomestilo meniških, zlasti Pohlinovih molitvenikov. (Ker prva izdaja 1783 ni imela nobene pesmi, v tem popisu ni dobila vrstne številke.)

Od druge izdaje naprej je Gollmayer mašnim molitvam, ki so prirejene po misalu, svetopisemskim odlomkom in molitvam dodajal še mašno in predpridižno pesem, oba po Japljevem prevodu, ki je bil v ljubljanski škofiji predpisan.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13133. (Prva izdaja 1783 ima v isti knjižnici signaturo II Cg 13132.)

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 241, in Japljeva biografija v SBL I, 230, precej natančno razlaga Gollmayerjevo odvisnost od francoske predloge. Molitvenik ocenjuje kot » tipični molitvenik kranjskih janzenistov«.

(J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1787

Jurij Japelj je priredil tudi novo izdajo lekcionarja. Naslov mu je precej spremenil, pesmarice pa ne. Vseh 13 pesmi je istih kot v prejšnji izdaji 1777.

Izvod v SK ima sign. C 1787 L.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 231, misli morda na to izdajo lekcionarja, ko piše, da Japelj »dobrim starim slovenskim pesmim pač ni bil nasproten, če niso bile ž njegovimi modernimi bogoslovnimi in estetskimi nazori v preočitni opreki«.

(J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana–Celje 1787

Zgoraj opisana izdaja lekcionarja je posebej izšla tudi v založbi celjskega knjigarja Jenka. Ves tisk z naslovnim listom vred se popolnoma sklada z ljubljansko izdajo, le namesto letnice v naslovu je natisnjeno: »v'Zelu v'Commis. per Jenko, 1787«. Oba izvoda, ki ju hrani NUK (sign. II Cc 10168 in II Cd 10188), se prav tako kot ljubljanska izdaja končujeta s str. 382, kjer je natisnjena beseda KONEZ. Tudi pesmarica je seveda popolnoma enaka.

V knjižnici SAZU pa je izvod EvL 1787 (sicer brez izvirnega naslovnega lista), ki pa se ne konča na str. 382, čeprav je tudi tam natisnjeno KONEZ, ampak se na str. 383 nadaljuje z mašno pesmarico, ki ima posebni naslov: »Pejsem per sveti pejti mashi, pejsem pred pridigo«. Mašna pesem »Pred tabo mi klečimo« se začenja na str. 383 in na ohranjenih listih (str. 392 je zadnja) še ni končana (manjka še del 5. kitice za Agnus Dei ter obe kitici za sklep). Besedila pesmi pred pridigo, ki bi se začela najbrž na str. 394, iz tega izvoda ni mogoče ugotoviti. Besedilo mašne pesmi je popravljen Rupnikov prevod, ki se razen nekaterih črk popolnoma ujema s posebnim natisom te pesmi, ki je bil opisan zgoraj pod št. 127 in ima tudi podoben naslov.

Izvod v SAZU ima sign. 23688 TR. Ima vlepljeno fotokopijo naslovnega lista celjske izdaje iz NUK, čeprav je morda imela izdaja z mašno pesmijo drugačen naslovni list. Bibliograf prof. J. Logar je lekcionarju, ki je bil brez naslovnega lista, določil leto natisa in oskrbel fotokopijo naslovnega lista. Na listku (ki je zdaj še vložen v knjigo) je popisal razlike med to izdajo in običajno izdajo 1787. Opazil je tudi, da prevod mašne pesmi ni Japljev.

(Pohlin) Molituvne bukuvze. Ljubljana 1787 (gl. izdajo 1777, št. 108)

Pohlinov priljubljeni molitvenik je sredi jožefinskega obdobja (ali pa morda takoj po Herbersteinovi smrti) izšel še v osmi izdaji. Vsebina je nespremenjena, ponatisnjena je blagoslovna pesem, vsi 4 oficiji s pesmimi vred ter obe pesmi o Jezusovem in Marijinem trpljenju.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13113.

Slovstvo: L. Pintar, Pohlinov molitvenik. Čas 2 (1908), 290–294, je popisal vsebine te izdaje.

Tukei v teh Bukuah so te Exempel Peismi od s: Reishniga Tellesa vse sorte Exempelnu nu zhudeshu katere se pissane od Joshefa Ambroshzha v tem Leiti 1787

Šesta Ambrožičeva pesmarica vsebuje 45 pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu. Ena ima tudi napev z notami zapisan. Vsebina pesmi se različni čudeži in zgodbe, kakor je zapisano že v naslovu. Večina pesmi v drugih rkp ni znana, morda so res Ambrožičeve. Zaradi jožefinskih bogoslužnih predpisov je v rkp prepisana tudi Japljeva mašna pesem »Pred tabo«.

F. Kramarjev seznam pesmi te pesmarice v CG 48 (1925),33–37, je precej pomanjkljiv: iz druge pesmi je naredil dve, ena pesem je zapisana dvakrat, ene pa ni. Objavil pa je napev in besedilo tiste pesmi, ki je zapisana z napevom vred. – Ostalo slovstvo gl. pri št. 92.

Sedma pesmarica v Ambrožičevi zbirki je anonimna in brez letnice. Kramar je sklepal iz pisave in oblike, da je tudi njo pisal Ambrožič sam.

V rkp je 34 Marijinih pesmi za veliki in mali šmaren. Mnogo pesmi pripoveduje legendarične dogodke. Ena je tudi v Redeskinijevi pesmarici, druge pa so najbrž vse nove in so morda nastale ob romanjih na Marijino božjo pot k Novi Štifti v ribniški dolini, kamor iz Dobrepolja ni bilo daleč (če jo je res pisal Ambrožič).

Seznam pesmi je v CG 48 (1925), 56–59, a pravi, da je pesmi 35.

(J. Japelj) Zerkvene Pesmi, litanie … Ljubljana 1788 (prva izd. 1784, gl. št. 124)

Druga ljubljanska izdaja Japljeve mašne pesmarice je spremenjena samo malenkostno v molitvenem delu. Obe pesmi sta isti.

Izvod v NUK ima sign. II Cc 10134

(Ožbald Gutsman) Molitoune Bukvize. Celovec 1788

Gutsman je svoj molitvenik sestavil očividno pod Pohlinovim vplivom. Med Mašne odlomke je vpletel kitice mašne pesmi »Hier liegt«, ki jo je na novo prevedel. Blagoslovno in predpridižno pesem je skoraj brez spremembe ponatisnil iz ljubljanskega lekcionarja. Prevoda »Pange lingua« in »Stabat mater« sta nova. Dve pesmi o angelih sta od drugod neznani. Razen teh 7 pesmi in vmesnih molitev je v molitveniku še 16 molitev k različnim svetnikom. Povzete so po liturgičnih predlogah, zato ima vsaka antifono in prošnjo. Antifone so prepesnjene v enokitične pesmice, ki očividno niso bile namenjene petju. Na koncu je še večerna pesem k angelu varuhu. Vseh pesmi, kratkih in daljših, je v Gutsmanovem molitveniku 24.

Izvod v NUK ima sign. II Cd 10241.

Slovstvo: L. Pintar v Času 2 (1908), 293, meni, da sta oba, Gutsman in Pohlin, za svoj molitvenik uporabljala isto nemško predlogo. – Kidrič, Zgodovina 251, ob tem molitveniku sodi, da Gutsman ni bil janzenist in da je hotel Korošcem oskrbeti Pohlinov tip molitvenika.

Sveta masha. Ljubljana 1789 (glej popis izdaje 1786 pri št. 136)

Tretja izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjen ponatis izdaje 1786. Obe pesmi sta isti.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13134.

(Leopold Volkmer ) Der Messgesang – Meshna pesem. Graz 1789

Ptujski kaplan Leopold Volkmer, ki je v prvi pesmarici 1783 (gl. popis št. 123) prevedel prvo mašno pesem, je posebej izdal še prevod druge mašne pesmi »Hier liegt« kot pesem »Gospod, pred tvojo častjo«. Najbrž je bil natis namenjen narodnostno mešanim župnijam, ker sta izvirnik in prevod natisnjena vzporedno.

Izvod v ŠK Maribor s sign. 20673.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 256, navaja Volkmerjeve pesmi iz obeh pesmaric (1783 in 1789). Navaja tudi začetke nekaterih pesmi, ki jih v teh pesmaricah ni, ne da bi povedal, kje so objavljene, ali pa so morda ohranjene v kakem rokopisu.

(Rkp pesmarica, ki jo je pisal Tomaž Cepin = Zepin v letih 1790/91)

Med rokopisi, ki so 1945 iz knjižnice NM v Ljubljani prešli v zbirke DAS v Ljubljani, je tudi v usnje vezana pesmarica brez not, v kateri je večkrat podpisan Tomaž Cepin ob letnicah 1790 in 1791. Rkp je precej dobro ohranjen, vendar od prvotnih 156 listov (ali celo več) manjka v začetku 5 listov, na koncu vsaj eden in v sredini eden (za f. 143). Ohranjeni listi so zdaj s strojem oštevilčeni, ker pa je števec preskočil trikrat po en list, je vseh listov ne samo 146 (kot je številk), ampak 149. Prvotna paginacija je ponekod še ohranjena. Pesmi je pisec štel, vseh je vpisal 95, na koncu je pred »regišter inu kasauz« vpisal še eno nevšteto pesem. Pesmi na izgubljenih listih se dajo ugotoviti po začetkih v kazalu. Napevi niso označeni.

Vsebina pesmarice je zelo pestra, prevladujejo pa izrazito cerkvene pesmi za različne praznike in dobe v letu, Marijine in svetniške pesmi. Prepisana je tudi Stržinarjeva mašna pesem, trije različni križevi poti, katehetične, spodbudne in molitvene pesmi ter seveda vrsta »eksempelnov« o sv. križu in Rešnjem Telesu.

Za tri pesmi je pisec napisal, da jih je zložil sam, druge je očividno prepisal iz tiskanih ali rkp pesmaric. Približno po ena četrtina jih je iz Repeža in iz Redeskinija, nekatere so še stare. Zastopane so tudi Stržinarjeve, Lavrenčičeve in Pohlinove. Samo iz rkp jih je znanih šest. Na videz novih je 25.

Za pisca Cepina bo treba podrobnejše podatke še ugotoviti. Krajevno sta določeni dve pesmi: ob pesmi v čast sv. Kozmu in Damijanu (št. 13), ki pravi v prvi kitici

bi mogli misliti na faro Krka na Dolenjskem, kjer ima farna cerkev kot edina v ljubljanski škofiji ta dva svetnika za patrona. Druga pesem (št. 92), pripoveduje o razpustu stiškega samostana in s tem nakazuje, da je pesmarica nastala nekje v njegovi bližini, kar bi spet moglo biti v fari Krka. Iz te okolice so znani tudi drugi pisci rokopisnih pesmaric – Skerbinc, Ambrožič. (Daljša inačica pesmi o stiškem samostanu je bila v nekem rkp, ki ga je podpisal Franc Skerbinc iz Višnje Gore – glej objavo pesmi v LZ 2/1882/, 606–608.)

Rkp je zdaj v DAS v Ljubljani s sign. 73/1 3d. Na vloženem listku je napisano, da ga je NM kupil 23.3.1933 od Maks. Babiča; vendar v muzeju niso mogli najti inventarne knjige, v kateri bi morda našel podatek o izvoru rokopisa.

(Mihael Hofman) Visha sveto masho slishati inu druge molitve. Ljabljana 1791

Mihael Hofman (1755–1826), kaplan v Kranju in poznejši kanonik v Novem mestu, je po smrti škofa Herbersteina (1787) poskrbel za natis novega molitvenika, ki je sicer mašni molitvenik (kot mnogi v jožefinski dobi), po vsebinski usmerjenosti pa je bliže Pohlinu kot Gollmayerju.

Za osnovo mašne pesmi, ki naj se »s ponižnostjo poje ali tiho moli«, je vzel Japljev prevod mašne pesni »Pred tronom«. Na nekaterih mestih jo je nekoliko popravil (mimo izvirnika in prevoda je v pesem za Credo vstavil Marijino ime), nekatere odlomke je tudi na novo prevedel. Kitice za darovanje je vzel iz Japljevega prevoda maše »Pred tabo«.

Izvod v SK ima sign. C 1791-1.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, je analiziral odvisnost mašne pesmi od drugih predlog. Biografija je v SBL 1, 329–330. Gruden, Janzenizem 187, tudi navaja nekaj podatkov.

(Jurij Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1792

Japelj, ki je bil 1792 že župnik na Ježici pri Ljubljani, je priredil novo izdajo lekcionarja, ki v pesmarici nima skoraj nobene vezi s tradicijo. Razen štirih, razmeroma mladih pesmi (evharistična, zahvalna, predveroučna in blagoslovna), ni iz prejšnje izdaje (ki jo je tudi že on priredil) ponatisnil nobene prazniške ali obdobne pesmi. Namesto izpuščenih pesmi je pa natisnil svojo predpridižno in obe mašni pesmi.

Izvod v SK ima sign. C 1792 L.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 274, omenja pesmarico te izdaje.

A. Pirjevec v SBL I, 382–383, pravi, da so bile Japljeve pesmi dodane »raznim izdajam Japljevih Listov in evangelijev«, čeprav je to res le za izdajo 1792.

(Pohlin) Molitvene bukveze. Ljubljana – Dunaj (1792). (glej popis 4. izdaje pri št. 108.)

Deveta izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla brez navedbe letnice in tiskarja. Avtor sam je (v BC, 34) izjavil, da je osmič izšla knjižica na Dunaju 1792. Toda osma izdaja, ki je ohranjena (gl. popis št. 139), je bila tiskana v Ljubljani 1787. Deveta izdaja je pa tudi ohranjena in kot taka označena na naslovnem listu, nima pa natisnjene letnice.

Pesmarica se v tej izdaji popolnoma sklada s pesmarico izdaj iz 1777 ali 1787. Razen teh 6 pesmi je na koncu dodatek predpisanih bogoslužnih pesmi: mašna, predpridižna in evharistična.

Izvod v SK s sign. C 1767-1/1792, ki ima naslovni list, je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 82). Besedilo je ohranjeno v celoti, nima pa slik, ki jih ima izvod iz knjižnice Alojzija Stroja (tudi v SK z enako sign.).

Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič. Čas 2 (1908), 134–135, precej nejasno navaja Nagličev »hališter« (= vsebino) Pohlinove knjižice. Vendar je Naglič omenil, da ima molitvenik 203 str., kar se ujema s semeniškim izvodom. Letnice seveda ne pozna. – Kidrič (biografija v SBL II, 420) je v seznamu Pohlinovih del pod št. 49 navedel deveto dunajsko izdajo 1792, pod št. 58 pa še »zadnja izdaja Molituvnih bukuvz, Lj, s. a.«, ki naj bi jo založil V. Ruzicka. Ker je ta založil pravkar opisano izdajo 1792, ki je res tudi zadnja, sodim, da je Kidrič iz ene same izdaje napravil dve.

Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ptuj 1793

Priljubljeni molitvenik je kot svoj prvi tisk natisnil ptujski tiskar Franc Schütz leta 1793. Ponatisnil je prvo mariborsko izdajo 1767 (gl. popis št. 80) z nespremenjenim besedilom Marijinega oficija s pesmimi.

Izvoda nisem videl.

Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, je to izdajo popisal po izvodu, ki je bil last mariborskega prof. Gabrijela Majcena.

Sveta masha. Ljubljana 1793 (gl. izdajo 1786, popis št. 136)

Četrta izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjeno ponatisnila obe pesmi.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13135.

(po 1793)

Tudi ta pesmarica je brez podpisa in brez letnice. Kramar je odločno branil Ambrožičevo avtorstvo in je iz krajevnih podatkov v pesmih sklepal, da je Ambrožič služboval tudi v Preserju pri Borovnici, čeprav ni za to nobenega drugega dokaza in niti ni verjetno. Zaradi zveze s IV. pesmarico je Kramar določil leto 1793 kot čas, po katerem naj bi bila pisana.

Vseh 16 pesmi (med njimi ena z napevom) je vsebinsko vezanih na božjo pot Žalostna gora pri Preserju. V pesmih je precej »eksempelnov«; znane so pa doslej samo iz te pesmarice.

Seznam pesmi, napev in besedilo treh pesmi ter Kramarjevo dokazovanje Ambrožičevega avtorstva je v CG 48 (1925),78–82 in 102–105.

To terpleine inu smert nashiga gospoda Jesusa Kristusa. Celje 1794

Janez Šimonc (1730–1804), beneficiat v Rušah, je za tisk pripravil prevod 12 premišljevanj o Jezusovem trpljenju po načelih jožefinskega (janzenističnega) bibličnega križevega pota: dovoljene so le postaje, katerih snov je zapisana v evangeliju.

Dodal je še dve molitvi in iz lekcionarja ponatisnil Paglovčevo postno pesem »Premisli, o človek grešni«.

Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. S 11905.

Slovstvo: Kidrič, Dobrovskv 193, op. 61, ima biografske podatke o piscu, v Zgodovini 348 pa sodi, da je s to knjižico Šimonc hotel v mariborskem okrožju uveljaviti kranjski književni jezik. – Kovačič, Zgodovina 321, knjigo pozna.

Celovec (po 1794) (gl. prejšnji natis, št. 130)

Celovški tiskar Anton Gelb, ki je 1794 Kleinmayrovo tiskarno (prim. SBL I, 459), je ponatisnil (brez letnice) mali mašni molitvenik. Oprema ni tako lična kot v prejšnji izdaji, je brez lesorezov, ima pa nespremenjeno vsebino. (Pesem »Pred tabo« je edina pesem). Na koncu so dodane lavretanske litanije. Zaradi manjše oblike ima knjižica 103 + 1 str.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13124.

(Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh per pejti inu per gmej Mashi navadneh Pessem. Kranj 1795. (prva izdaja 1775, popis št. 100)

Druga izdaja Redeskinijeve pesmarice je po 20 letih izšla v založbi kranjskega poštarja Janeza Krstnika Mayerja. Ker je hotel ohraniti stari naslov s številom pesmi, je dodani mašni pesmi, ki sta natisnjeni v začetku knjižice, omenil posebej. Dovoljenje za natis (Imprimatur) je 23. maja 1795 podpisal grof Guicciardi. Paginacija je nekoliko spremenjena, pesmi pa ne.

Izvod v SK s sign. C 1775-1/1795 je najbrž isti, kot ga Lenček našteva v seznamu št. 95.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, omenja izdajo z dostavljenima pesmima, vendar netočno pravi, da je izšla »istega leta, ko je Japljev lekcionar prinesel obe predpisani pesmi«. – SBL II, 74 navaja podatke o založniku, ki je izdal le to knjigo.

(Volkmer) Te Deum laudamus. Is latinskega prestavleno ino v pesem spravleno v leti 1795. Ptuj 1795

Ptujski tiskar Schütz je natisnil Volkmerjev prevod zahvalne pesmi »Grosser Gott« v posebni knjižici. Pesem »Tebe, Bog!« se razlikuje tako od Rupnikovega kot od Pohlinovega prevoda iste pesmi. Ima samo 11 kitic, izvirnik in ostali prevajalci pa 12.

Izvod v NUK ima sign. 111220.

Slovstvo: J. Glaser je v ČZN 23 (1928), 60, natančneje pa v ČZN 28 (1933), 209, opisal izvod dotlej neznanega tiska. Pesem je navedel, ne da bi prepisal njen začetek. – Kidrič, Zgodovina 347, omenja tisk hkrati z Volkmerjevimi rokopisi.

Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1796 (izdaja 1768 popis št. 86)

Nova izdaja, ki je v naslovu spet označena kot »druga«, kakor je bila izdaja 1768, je ponatisnila tudi pesem »Večnost se prbližuje«.

Izvod v SK s sign. C 1768-3/1796 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 60.

Zhuvai te dushe (1796) (gl. izdajo 1768, popis št. 87)

Nova izdaja dodatka k Manovi knjižici je brez naslovnega lista in brez letnice. Le posebna paginacija še vzbuja videz samostojne knjižice. Vseh 5 pesmi je nespremenjenih.

Izvod (privezan Manu) v SK ima sign. C 1768-3/1796.

Slovstvo: Rupel, Prispevki 152, knjižico navaja kot ponovno posebno izdajo.

(Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1796

Nova izdaja lekcionarja je verjetno še izšla v Japljevi priredbi, ker se sklada z izdajo 1787. Mogoče pa je kdo oskrbel le ponatis te izdaje kot protiutež reformirani izdaji 1792. V pesmarici je namreč spet vseh 13 tradicionalnih pesmi in niti mašne pesmi (ki so v vseh molitvenikih) niso ponatisnjene, ker jih duhovnik na prižnici seveda ni mogel začenjati tako kot ostale pesmi.

Izvod v NUK ima sign. 63807; en izvod je tudi v bibličnem seminarju Teološke fakultete v Ljubljani.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 334, se čudi tej izdaji, ker da »preseneča pesmarica«. – Glonar v Japljevi biografiji (SBL I, 383) te izdaje lekcionarja ne pozna.

Molitve inu hvale pesmi, kadire Se tudi snajo na tihim moliti per veliki mashi, kokar tudi ta pesem pred pridigo. V'Zellu se neide per Bukvarju Franzu Jos. Jenko. 1796

Mašna pesmarica, ki jo je natisnil celjski tiskar Franc Jenko, vsebuje nov prevod druge mašne pesmi »Bog! V prahu pred tabo leži«. Vmes so tiskane tudi molitve, ki naj jih ljudje tiho molijo, takrat ko duhovnik glasno poje. Vstavljena so tudi navodila, kdaj in kako naj ljudje zapojejo slovensko pesem pri posameznih delih pete maše. (Molitve so iste, le drugače prevedene kot v Hofmanovem molitveniku 1791, so torej povzete po istem nemškem vzorcu.)

Za mašno pesmijo sledijo še novi prevodi drugih predpisanih cerkvenih pesmi: evharistična in predpridižna. Knjižico končujejo lavretanske litanije z molitvami in kratkima pesmicama: »Marija, mati te gnade« in »Jezus, tebi bodi hvala«, ki sta bili drugače prevedeni že v Lavrenčiču 1752 in v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma.

Izvod v NUK ima sign. II Cc 10159.

Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 346, knjižico samo omenja, ne da bi jo vrednotil. – SBL I, 398 prinaša Jenkovo biografijo.

68 Leipih svetih Peismi Andrea Franza Skerbinza katire so ble od vsoku vuzheniga And. Pibernika v Vishenski Fari peite. Popisane nu sturjene od Andr. Fr. Skerbinza v leiti 1796

Lepo pisan zvezek pesmi (91 listov), ki ima na prvem listu pozneje napisan nemški naslov »Ein gutes Buch der heiligen Lieder 1801 A. P.« vsebuje pesmi, razdeljene na celo cerkveno leto. Kljub naslovu je Skerbinc zapisal samo 67 pesmi, zadnja o sv. Antonu Padovanskem je zapisana šele pozneje. Opazke ob robu pesmi, ki jih je pozneje pripisal morda organist Pibernik, povedo, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

V tem rkp je zelo veliko Marijinih pesmi, kar dokazuje, da jožefinski ukrepi (v janzenističnem duhu) pri Slovencih niso mogli zmanjšati Marijinega češčenja. Vrsta pesmi v čast svetnikov dokazuje isto glede češčenja svetnikov.

Skupina pesmi o Brezmadežni (za adventni čas) je skoraj v celoti (razen ene, ki je Redeskinijeva) prepisana iz Ambrožičeve III. pesmarice (popis št. 99). Tudi izmed ostalih pesmi za praznike in v čast svetnikov jih je precej zapisanih že v različnih Ambrožičevih in drugih rkp pesmaricah. Za 30 pesmi doslej še ni bilo mogoče najti vzporednic.

Čas in kraj pisanja sta že v naslovu določena. Pesem o blaženem Bernardu iz Offide še posebej omenja, da so novega blaženega prvič proslavljali na binkoštni ponedeljek 1796 po nalogu ljubljanskega nadškofa Brigida.

Podpisani pisec Andrej Franc Skerbinc bi mogel biti poznejši frančiškanski pridigar p. Paškal Skerbinc, ki je bil v Višnji Gori rojen 1. oktobra 1780 in je bil krščen za Andreja. V OFM je stopil 1800 in je mogel biti 1796 še doma v Višnji Gori, kjer se je naučil tudi pisati, saj je bil pevec pesmi Anton Pibernik najbrž učitelj in organist. Smisel za pisanje pesmi je dokazal še pozneje, ko je 1813 ob slovesu iz Ljubljane izšla njegova odhodna pesem celo tiskana.

Bolj verjetno pa je, da je pesmarico pisal nek drug Franc Skerbinc, o katerem vemo, da je bil rojen 24. 8. 1777 v Višnji Gori. Zanj je bilo posebej znano, da zna lepo pisati. Vodil je tudi romarje pri petju cerkvenih pesmi. Ta isti Franc Skerbinc je v Ambrožičevi V. in VI. pesmarici zapisal, da je 1830 prepisal iz njiju 11 oziroma 24 pesmi (seveda to ni pričujoča pesmarice.)

Ob koncu pesmarice (na listu 90b), ki je prvi del obsežnejšega rkp, je pisec zapisal, da je ta del pesmarice končal 9. septembra 1796. Natančno zapisovanje datuma pa tudi nekatere druge podrobnosti pri pisanju (naslov, ki je očividno posnet po Redeskinijevi pesmarici; letnica 1796, ki je zapisana skoraj pri vsaki pesmi; nazivanje Pibernika z naslovom »vsoku vučeni«) kažejo, da je bil pisec še mlad. Res je prvi omenjeni Skerbinc bil takrat star 16 let, drugi pa 19. Zgoraj navedeni nemški naslov v rkp razodeva, da je Skerbinc pisal pesmarico po naročilu svojega učitelja Pibernika (kratica A. P.) in ta je pozneje pripisal tudi navodila, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

Rkp je v NUK, rkp oddelek, sign. Ms 647. Na ovitku je zapisano, da ga je 14.1.1947 daroval Štefan Tausig.

Slovstva o rkp seveda še ni; Kidrič, Dobrovsky 220, op. 216, ima podatke o p. Paškalu Skerbincu. – Furlan 43 tudi o njem. Marn, Jezičnik 23 (1885), 31, prav tako. – Wiesthaler v LZ 2 (1881), 666–667 omenja oba Skerbinca (drugega na str. 605). Prim. tudi [bibl.] opombo pri Cepinovem rkp v tem popisu št. 146.

Sveta masha. Ljubljana 1797 (glej izdaja 1786, popis št. 136)

Peti natis Gollmayerjevega molitvenika ima ponatisnjeni obe pesmi brez spremembe.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 13136.

Pesm S. Mashe. Is Mashe useta. (Ljubljana) 1797

Prva mašna pesem »Wir werfen uns« je ponovno (menda že šestič) priredil neznani prevajalec in je 1797 objavil v posebni knjižici (16 str.). Pesem, ki se začenja »O Bog, pred tabo mi se ponižujemo«, je razdeljena na 11 skupin po do 4 kitice. Vseh kitic je 39, kar dokazuje, da slovenska pesem ni prevod, ampak samostojna priredba nemške pesmi, ki ima 27 kitic v 9 skupinah. Tudi zgradba kitice je drugačna, kar je pesnik poudaril s pisavo verzov v 5 vrsticah, čeprav jih je v bistvu 8 kakor v predlogi.

Pesem razodeva, da je bil njen avtor sposoben človek in je res škoda, da V. Vodnik, ki ga je poznal, ni povedal njegovega imena. V »Novicah« ga je predstavil samo anonimno: »Te dni je eden pesem naredil, katera je iz Maše vzeta … Sploh kaže, da ta pevic je v stanu kej dobriga narediti, kateri je to pesem zložil« (dne 20. sept. 1797; navajam po Kidriču, Zgodovina 321).

Izvod v NM ima signaturo 23 (vendar ga nimata ne Simonič

ne Pirjevec).

Slovstva: Kidrič, Zgodovina 321, navaja Vodnikove besede, pesmarice pa očividno ni imel v rokah, ker sicer ne bi trdil, da je »peto šo 'Pred tabo na kolenih' neimenovani prireditelj ponatisnil iz 5. izdaje Gollmayerjeve 'Svete maše'». Isto Kidrič ponovil tudi na str. 337 in tako je najlepši prevod mašne pesmi doslej ostal neznan in neocenjen.

(Rkp brez naslova iz leta 1797, med rokopisi v NUK pod št. 186)

Obsežna rkp pesmarica (146 listov) vsebuje 121 nabožnih in dve svetni pesmi (»od Belga grada« in o ških fantih; neko pesem Beograda omenja Kidrič v Zgodovini 278). Vse pesmi so oštevilčene, a pisec se je pri štetju večkrat zmotil.

Nekaj podatkov v pesmih omenja letnica 1797, čeprav rkp sam ni datiran: pesem na listu 18 pravi, da je minilo že 1797 let kar »človek vživa živega Boga« (pri obhajilu namreč); dve pesmi za jubilejno leto sta mogli nastati 1795, ko je papež Pij VI. razglasil svetoletne odpustke za vse cesarske dežele (Kidrič, Zgodovina 277–278); pesem na listu 91b omenja vojske s Francozi, ti pa so prav 1797 prvič vdrli na slovenska tla in za nekaj časa cela zasedli Ljubljano (Kidrič, Zgodovina 337).

Tudi krajevno je pesmarica samo približno določena: pesem o ribniških fantih (list 59) kaže v okolico Ribnice ali vsaj v njeno bližino; tri pesmi o sv. Jerneju (listi 23–25) vzbujajo misel na dolenjski Šentjernej, zlasti ker je na listu 37 omenjen napev neke pesmi, ki jo pojo v Stopičah. Res pa je, da pisec omenja tudi pesem, ki jo v čast Marije dobrega sveta pojo dekleta v avguštinski cerkvi v Ljubljani (list 37b), in da se obhajilna pesem (list 66b) sklicuje na napev iz Loža.

Vsebinsko je pesmarica zelo površno sestavljena. Veliko je Marijinih pesmi, precej tudi svetniških. Zanimive so pesmi, ki so namenjene posameznim nedeljam in bi mogle biti Repeževe (gl. ta popis št. 59). Veliko je pesmi z eksempelni.

Izvirnost pesmi še ni zadostno preiskana: nad polovico pesmi v drugih rkp ali tiskanih pesmaricah ni zapisanih. V Ambrožičevih pesmaricah jih je zapisanih vsaj 49; nekatere so tudi v Repeževih, Redeskinijevi, Pohlinovih in lekcionarskih pesmaricah.

Rkp je v NUK, rkp oddelek s sign. ms 186.

(Rkp pesmarica v NUK, pisana najbrž 1793)

Kakor pravkar opisani Ms 186 je tudi Ms 187 anonimna rkp pesmarica, ki ima na 108 listih zelo lepo napisane 103 pesmi. Niso bile vse pisane istočasno, najstarejši del (69 pesmi) je bil nedvomno napisan še v 18. stoletju. Poznejši vložek je datiran celo 1806.

Med besedilom ni nobenega krajevnega ali časovnega določila, vendar pa vsebina pomaga določiti ali celo zanesljivo u, kdo je rkp pisal:

Prvi del pesmarice so 4 pesmi za križev pot, ki so prepisane iz tiskanega Repeža in iz Redeskinija (dodana je še mlajša pesem, pisana 1806). Naslednjih 65 oštevilčenih pesmi spodbudne in katehetične vsebine je skoraj po vrsti prepisanih iz Ambrožičeve IV. pesmarice (samo za 6 pesmi ni najti predloge). V zadnjem delu rkp je 33 velikonočnih pesmi, napisanih pozneje in jih zato sploh nisem pregledoval.

V omenjeni IV. Ambrožičevi pesmarici pa je zapisano, da jo je leta 1793 imel šmarski organist »šomašter« Matevž Kračman, ki je bil pozneje na glasu znamenitega organista, pesnika in skladatelja. O njem so sicer govorili, da ni maral pisati, toda v letih (1793 je bil star šele 23 let) je gotovo moral prepisati še marsikatero pesem. (Znano je tudi, da je velika zbirka njegovih pesmi zgorela ob požaru 1864.) Skoraj ni dvoma, da je Ms 187 (morda tudi Ms 186) napisal mladi Matevž Kračman (ali kdo iz njegove okolice), ki je bil organist v Šmarju pod Ljubljano.

Rkp ima NUK v rkp oddelku s sign. Ms 187.

Slovstvo o Kračmanu: biografija v SBL I, 546. Nekaj podatkov navaja Kidrič, Dobrovsky 219, op. 214. – J. Lah, Šmarski »šomašter« in njegova doba. DS 18 (1905), 10–15, nudi podrobnejše podatke o Kračmanovem delu, njegovi dobi in okolici.

(Valentin Vodnik) Pesem od Svelizhaniga Leonarda iz Porto Maurizio Mashnika inu mogozhniga Pridigarja ordna S. Franziska. (1798)

Pesnik Valentin Vodnik je kot edino nabožno pesem objavil 14 kitic o blaženem Leonardu Portomavriškem.

Izvoda v frančiškanski knjižnici v Novem mestu nisem videl.

Slovstvo: Furlan 42. – Kidrič, Zgodovina 317, omenja v zvezi s pesmijo tudi Leonardovo biografijo, ki jo je tudi prevedel Vodnik in je istega leta 1798 izšla tiskana.

(Pohlin) Buqve sa Brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu inu Kraynskemu ommislene. Dunaj 1799

Pohlinova zadnja knjiga (2 leti pred smrtjo 1801) je prvi slovenski stanovski molitvenik. Za vojake, ki jih je bilo v takratnih nemirnih časih tudi med Slovenci precej, je Pohlin napisal 60 strani stanovskih navodil, nato pa še 130 strani različnih molitev. V tem delu so tudi 3 pesmi: »Krajlica, Mat te milosti« (Salve Regina), mašna »Pred tabo« (v novem prevodu) in zahvalna »Tebe Buh« (tudi v novem prevodu.) V prozi pa so Mojzesova hvalnica ter psalma 50 in 90.

Izvod v NUK ima sign. II Cg 23870.

Slovstvo: Rebol, Matija Naglič, Čas 2 (1908), 137–139, je knjižico natančno popisal, zagovarjal Pohlinovo avtorstvo, napačno pa naštel pesmi: zahvalna in Mojzesova hvalnica. – Kidrič v Zgodovini 337 dvomi, da bi bil Pohlin avtor knjižice, in na str. 338 navaja naslov samo za dve pesmi, pa še od teh za eno napačno. V SBL II, 420 pa sodi o avtorstvu previdneje: »utegne pripadati Pohlinovemu peresu«.

V polusnje vezana knjižica s staro (nesemeniško) signaturo E 20 obsega 285 izvirno oštevilčenih strani. Vanjo je vpisanih 68 pesmi, od teh jih je 51 zapisal tisti pisec, ki je knjigo paginiral in na 4 uvodnih straneh za svoje pesmi sestavil tudi »Register Duchounich Pessmi«. V tem kazalu so pesmi razvrščene po cerkvenem letu, v rkp so urejene le deloma. Rkp je pisan v gotski frakturi (le nekaj pesmi v latinici), kar kaže, da je bila piscu nemščina zelo domača; tudi nekaj naslovov k pesmim je zapisanih v nemščini. Oprema knjige je zelo skrbna: naslovi, začetnice posameznih kitic in tudi nekatere besede (zlasti Jezus in Marija) so pisane z rdečilom. Napev je včasih v naslovu omenjen, zapisan pa ni.

V glavnem delu pesmarice, ki je bil nedvomno pisan še v 18. stoletju, se vrstijo pesmi starejšega in mlajšega izvora. Nekatere so precej stare, saj so bile zapisane že v Paglovčevem, Foglarjevem ali Maurerjevem rkp. Večje število (11 pesmi) jih najdemo tudi v Ambrožičevih pesmaricah. Od tiskanih je pisec (vsaj posredno) poznal Stržinarja, Parhamerja, Redeskinija in lekcionar (verjetno EvL 1764 – zaradi adventne pesmi na str. 209). Med cerkvenimi pesmimi je veliko Marijinih, prazniških in svetniških. Zanimive so 4 pesmi v čast sv. Joštu, vse že znane.

Poznejši pisci so vpisali nekaj cerkvenih in več svetnih pesmi. Z letnico 1809 so datirane 3 brambovske pesmi, ki so zapisane v nemščini in slovenščini. V svetnih pesmih se omenja poštar iz Zagorja; na koncu rkp je z zelo neokretno pisavo podpisan Anton Setmoz (?) iz Zagorja in njegova žena. (Ta pa nikakor ni pisal rokopisa.)

Rkp je v SK v rkp oddelku.

Slovstvo o tem rkp je tudi ostalo v rkp. Na listu, vloženem v knjigo, je osnutek sestavka, s katerim je nekdo hotel objaviti nekaj pesmi tega rkp in pojasniti celo pesmarico. Prepisal si je tudi 3 brambovske pesmi, za katere je sodil, da jih je »pisala – morda prepisala – okorna kmečka roka. Najprej so pisane slovensko, potem prestavljene na nemški jezik« (ta vrstni red se mi ne zdi verjeten). Po piščevem mnenju je rkp »napisal notranjski (zakaj?) duhovnik v začetku 18. stoletja« (odločno prezgodnje datiranje). – Nisem mogel ugotoviti, če je ta članek izšel kje tiskan.

(Rkp št. 85 iz Kokošarjeve zbirke)

Začetek tega rkp je izgubljen, ohranjenih pa je še 51 pesmi različne vsebine: prazniške, svetniške, Marijine so v večini. Precej je spokornih pesmi. Za nekatere izmed pesmi se je dalo ugotoviti, da so pisane tudi v Ambrožiču, Paglovcu, Maurerju, semeniškem rkp, Foglarju, v lekcionarjih in v Manu 1768. Vsebina kaže, da je rkp nastal proti koncu 18. stoletja, s čimer se strinja sodba R. Pahorja, da je bila pesmarica pisana »pred ali okoli leta 1800«.

Rkp je zdaj v zbirki Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani (GNI) s sign. Ms. Ko. 100. Po posredovanju Romana Pahorja je v to zbirko prešel iz lastnine župnika Janeza Kokošarja, primorskega zbiratelja starih cerkvenih pesmi.

Slovstvo: R. Pahor, Rokopis iz Cerkna. CG 55 (1932), 154–156, je objavil seznam pesmi tega rkp, ni pa razložil njegove vsebine in odvisnosti od drugih zbirk. Navaja, da je v Kokošarjevi

zbirki imel št. 85.

(Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1800 (prva izdaja 1775, gl. popis št. 100)

Tretja izdaja Redeskinijeve pesmarice je izšla v založbi Marije Ane Raab v Ljubljani leta 1800. Naslovni list je posnet natanko po prvi izdaji 1775 in nič ne omenja obeh mašnih pesmi, ki sta vendarle v začetku natisnjeni prav tako, kot sta bili v kranjski izdaji 1795. Tudi Imprimatur na koncu knjige je ponatisnjen stari iz 1775. Grafika pesmi dokazuje, da je ta izdaja ponatis prve, ljubljanske, izdaje, ne pa druge, kranjske (kakor bo treba ugotoviti za naslednjo izdajo z isto letnico). Paginacija se zaradi dodanih dveh pesmi v začetku sicer ujema s kranjsko izdajo, od str. 106 dalje pa za njo zaostaja ter ima vsega 241 paginiranih strani (kranjska pa 145).

Vsebina pesmarice s 70 pesmimi se popolnoma sklada s kranjsko drugo izdajo.

Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (3) je dvojen: eden je popoln, drugi izvod pa nima naslovnega lista, je površno zvezan, ima pa ponekod drugačne tiskarske znake, kar nakazuje vsaj še en natis tretje izdaje, če ne sploh novo izdajo.

Slovstvo: Simonič 378 navaja za leto 1800 samo to izdajo.

(Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh … Ljubljana 1800 (gl. drugo izdajo 1795, popis št. 155)

Dodatek v naslovu in celotna oprema knjižice opozarja na še eno izdajo Redeskinijeve pesmarice v istem letu 1800 pri isti založnici (Raabovi vdovi). Ponatis Imprimaturja iz leta 1795 ter paginacija (245 oštevilčenih strani) in še pravopisne podrobnosti z naslovom vred razodevajo, da je ta, četrta, izdaja ponatis druge, kranjske, iz leta 1795.

Pesmarica ima seveda enako število pesmi (70) kot prejšnja.

Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (4) je bil prvotno last župnika Viktorja Kragla.

Listi inu evangelia. Maribor (1800 ali že 1799)

Prva štajerska izdaja lekcionarja je izšla v začetku 19. stoletja. Letnica izida v naslovu sicer ni zapisana, ker pa se »tabla tih prestavnih prasnekov« začenja z 1800, je gotovo knjiga izšla vsaj 1800, če ne že 1799 (v spodaj popisani ljubljanski izdaji 1800 se taka tabla začenja z letom 1801!).

Pesmarica se skoraj povsem sklada z ljubljanskimi izdajami lekcionarja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi; kot dodatek ima pa za zahvalno pesmijo natisnjeno še mašno pesem »Pred taboj mi klečimo«, ki se ne ujema popolnoma z nobenim prejšnjim natisom. (Osnova je Rupnikov prevod, spremenjen pa je drugače kot v celjski izdaji EvL 1787.) Prav na koncu knjige je dodana še pasijonska pesem »Grešnik glej žalost Marije«, kakor je bila natisnjena v Pohlinovih MB 1777 ali 1792. Po starejših ljubljanskih lekcionarjih ima mariborska izdaja povzeto tudi navodilo v začetku pesmarice (str. 269): »Katolške pesmi, katire se po stari navadi katolške cerkve pred pridigo pojo«.

Izvod v NUK ima sign. V 3c 18233. Izvod vzbuja na prvi pogled vtis mnogo mlajše izdaje, ker ima pred prvotno tabelo praznikov vlepljeno novo za leta 1806–1822, ker je bil najbrž prodan šele po letu 1806. K sreči knjigarnar stare tabele ni izrezal.

Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 700–703, popisuje ta lekcionar predvsem z jezikoslovnega stališča in kot neznano redko knjigo. – Simonič 276 izdajo pozna.

Lysti inu Evangelji. Ljubljana 1800

Nova izdaja ljubljanskega lekcionarja, ki jo zaradi pravopisa in jezika še pripisujejo Japlju (SBL I, 383), je malenkostno spremenjena že v naslovu (namesto Evangelia zdaj Evangelji), bolj se razlikuje po paginaciji.

V pesmarici te izdaje so zadnjič, in to brez bistvenih sprememb ponatisnjene vse lekcionarske pesmi (13), ni pa več v naslovu omenjeno, naj se pojejo pred pridigo. S tem je ta izdaja prehod k naslednjim izdajam, ki pesmarice sploh več niso ponatiskovale (prva npr. 1803).

Izvod v NUK ima sign. 63820; nepopolni izvod v SK pa sign. C 1800-L.

Slovstvo: Simonič navaja to izdajo šele v Dodatkih na str. 617.

(prot.)

Protestantovska rkp pesmarica, ki ima 150 pesmi in jo je pisal Nikolaj Legen ter še drugi pisci. Rkp je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), str. 42. Zdaj je v SK v Mariboru, fotokopija pa tudi v NUK, rkp odd., inv. št. 29/1956.

(prot.?)

Protestantovska (ali katoliška) rkp pesmarica, pisana pred 1695. Leta 1892 je bila v župnijski cerkvi pri sv. Jeleni v Pertoči.

Prim.: A. Fekonja v DS 5 (1892), 176.

(prot.)

Red zvelicsansztva … i peszmi. Halle 1747. Preložil Mihal Sever. Tisk.

Prim. Simonič 436; SBL I, 600.

(prot.)

Vöre krsztianske kratki navuk … Pouleg … pejszem. Halle 1754. Tisk

Prim.: Simonič 436; SBL I, 600: Kidrič, Zgodovina 150.

(?)

Rkp pesmarica, ki jo je spisal Mihael Terplan in obsega ok. 100 str. (Morda tista, ki jo je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), 42.) Zdaj v SK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK, rkp. odd., inv. št. 26/1956.

(kat.)

Szveti Evangeliomi 1780. Lekcionar, ki ima tudi 2 pesmi, je prva tiskana prekmurska katoliška knjiga, ni pa ohranjena. Na vsebino sklepajo iz 2. izdaje 1804.

Prim.: Simonič 102; SBL I, 598; ČZN 29 (1934), str. 68.

(kat.)

Kniga molitvena. Šopron 1783. Tisk. Molitvenik vsebuje tudi pesmi.

Prim.: Simonič 251; SBL I, 599; Kidrič, Zgodovina 257.

(prot.)

Nouvi Graduval. Šopron 1789. Tisk. Protestantovska tiskana pesmarica, ohranjena v Budimpeštanskem muzeju. Prim.: SBL I, 22.

(kat.)

Knjiga molitvena. Szombothely 1796. Tisk. Druga izdaja molitvenika pesmarico. Prim.: SBL I, 599.

(prot.)

Mrtveczne peszmi. Szombothely 1796. Protestantovska pesmarica, ki je zbrala starejše pesmi.

Prim.: Kidrič, Zgodovina 349; Simonič 377.

(?)

Cantiones Joanes Sadl … Anno 1797, Die 26. Maloga Travna.

Obsežno prekmursko rkp pesmarico (250 str.) je Avgust Gojkovič prodal rkp oddelku NUK, kjer je shranjena pod inv. št. 18/1950.

(?)

Rokopisna pesmarica na 226 straneh iz zapuščine Davorina Trstenjaka. Bila je verjetno pisana še v 18. stol.

V NUK (rkp oddelek) je prišla 28. 3. 1947.

(?)

Zelo poškodovano prekmursko rokopisno pesmarico je NUK podaril Štefan Tausig dne 19. 1. 1955. Ima okrog 75 listov.

NUK, rkp oddelek, inv. št. 26/1955

Nekaj mlajših prekmurskih rkp pesmaric je še v rkp oddelku NUK v Ljubljani. Hranijo jih v tako imenovanem »starem fondu«, ki je samo še inventariziran, ne pa popolnoma urejen.

Slovenci, ki so prvi prišli v stik s krščanstvom, so bili naseljeni v Karantaniji (severno in južno od Drave, ki takrat še ni razmejevala salzburške in oglejske oblasti). Že sredi 8. stoletja sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir, ki sta že bila kristjana, povabila v svojo domovino prve misijonarje iz sosednjega Salzburga. Škof sv. Virgil je poslal škofa sv. Modesta, ki je po letu 757 posvetil prve cerkve na slovenskem ozemlju: Gospa Sveta na Koroškem, Št. Peter v Lesu severno od Spittala in »ad Undrimas« = Fonsdorf pri Judenburgu na Štajerskem.Nadrobneje o lokalizaciji Modestovih cerkva gl. Kos M., Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Ljubljana 1936, 44–46. Prvi misijonarji tega bavarskega ali irskega misijona niso bili neobčutljivi za domači jezik spreobrnjencev in za njihove stare verske običaje.

Slovani so že kot pogani peli hvalne pesmi »enemu Bogu, stvarniku bliska, edinemu gospodarju neba in zemlje«.O tem poroča Prokopij v 6. stol. – Po Kos F., Gradivo I, št. 33, navaja Grafenauer I., Kielejsoni 65, op. 6. Ker so se prvi salzburški misijonarji ravnali po irski misijonski metodi, teh poganskih navad niso hoteli iztrebiti, ampak so splošnim verskim elementom poskušali dati krščansko vsebino.Kratek popis irske misijonske metode gl. Kos M., Zgodovina 93–94; nekaj več Grafenauer I., Pokristjanjenje 358–359 in 362–370 ter isti: Metoda, 364–365. Tudi Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana 1952, 523 sl. Nove kristjane so hoteli pritegniti k sodelovanju pri verskih obredih. Najbrž so tudi Slovence (kot že prej Nemce} učili peti hvalnice pravemu Bogu tako, da so med latinske obredne pesmi in vpletli kakšno domačo besedo ali kratek stavek. Učili so jih tudi ponavljati kratke vzklike v obrednem jeziku (Kyrie eleison), ker je bilo neromanskim narodom težko kaj več sodelovati pri latinskih obredih.

Po Modestovi (763) in Hotimirovi (769) smrti so se poganski Slovenci sicer spet uprli tuji veri in tujim bavarskim oblastnikom. Tudi je težko ugotoviti, koliko je bilo po prvem stiku krščanstvo že utrjeno. Popolnoma uničiti se pa ni dalo več in se je misijonsko delo v presledkih nadaljevalo do konca 8. stoletja kljub pogostim spopadom z obrskimi napadalci.

Po zmagi nad Obri (796) je misijonsko delovanje med Slovenci postalo del načrtnega frankovskega državno-cerkvenega delovanja cesarja Karla Velikega. Z duhovniki iz nemških misijonskih središč (Salzburg, Passau, Freising, Regensburg; samostana Innichen in Kremsmuenster) so že sodelovali tudi slovenski kristjani iz Karantanije, ki so se naseljevali v prejšnjih obrskih pokrajinah v Panoniji.

Karolinško misijonsko obdobje se od prejšnjega bavarsko-irskega razlikuje predvsem zaradi izrazite povezanosti s kolonizacijsko politiko frankovske države. Bilo je zato za razvoj višje slovenske cerkvene kulture in tudi pesmi manj ugodno, kot je moglo biti prejšnje. Dokumenti sicer pričajo, da vsi misijonarji še niso pozabili na irska načela, ker so posamezniki obsojali in svarili pred širjenjem krščanstva z vojaško silo, a splošne smeri niso mogli obrniti. Pokristjanjenje severnega slovenskega ozemlja južno od Donave v tem obdobju je dejansko povzročilo tudi ponemčenje, ker so se med redko naseljene Slovence vedno gosteje naseljevali krščanski nemški koloni.

Nemogoče je jasno ugotoviti, koliko so na razvoj slovenskih cerkvenih pesmi v tej dobi vplivale cesarske in sinodalne določbe, ki so omogočile močan razvoj nemških pesmi. Ker pa najstarejše slovenske pesmi vsebinsko ustrezajo tem določbam, jih je treba navesti:

Karel Veliki je 789 določil »ut 'Gloria Patri' cum omni honore apud omnes cantetur; et ipse sacerdos cum sanctis angelis et populo Dei communi voce 'Sanctus, Sanctus, Sanctus' decantet«. Seveda je bilo za praktično izvedbo med nekultiviranimi spreobrnjenci preveč zahtevati, da bi latinsko peli Slavo in Svet, svet, svet, zato so salzburški statuti (799/800) milejši in zahtevajo samo »ut omnis populus … cum laetaniis procedant et discant Kyrieleison clamare.Odlomke iz Karlovega kapitularja in iz salzburških statutov navaja Grafenauer I., Kirielejsoni 66, op. 10 in 11, omenja jih pa že tudi Mantuani, Razvoj 3. Ponavljani klic »kirielejson« v še ohranjenih starih katoliških in protestantovskih slovenskih pesmih je skoraj gotovo sled prastarega sodelovanja ljudstva v sicer latinskem petju klerikov in pevcev.

Iz teh vzklikov, ki še niso bile pesmi, je nastala pesem takrat, ko so prošnjo pred Kyrieleison razširili v celo kitico, ali pa so tropirani (podaljšani) mašni Kyrie namesto v latinščini zapeli v domačem jeziku, ali pa so daljšo pesem priredili po latinskem vzorcu.Za nemško cerkveno pesem omenja te tri možnosti Merker-Stammler II, 72–82. V daljših pesmih so povzeli predvsem tiste resnice in zapovedi, ki so jih po določilih Karlovih kapitularjev morali znati vsi kristjani: znati in nekoliko poznati so morali veroizpoved v troedinega Boga in v učlovečenje božjega Sina, znati so morali Gospodovo molitev očenaš, za spovedovanje so pa morali znati seznam grehov.Več o zahtevah do slovanskih novokrščencev gl. Grafenauer I., Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Ljubljana 1936, 14–23. Pesmi, ki bodo navedene pozneje, se res gibljejo v tem okviru ter z vsebino pričajo, da so mogle nastati že v najstarejši dobi slovenskega krščanstva.

Za Slovence južno od Drave je bil predvsem odločilen stik s krščanstvom, ki je prišlo iz Ogleja. Oglejski misijoni spadajo v dobo, ko je imelo širjenje nove vere med poganskimi Slovenci največjo podporo v političnih razmerah in v cerkveni ureditvi. Po zlomu velike in močne poganske obrske države smo namreč Slovenci ostali sami sredi krščanskih narodov, ki so se pod vodstvom Karla Velikega zavedali svojega misijonskega poslanstva: širiti vero med poganskimi sosedi.

Oglejski misijonarji vendar niso bili preveč povezani s kolonizatorsko vnemo severnih sosedov, zlasti še, ker jih je vodil patriarh sv. Pavlin II. (787–802). Ta je šel sam v slovenske dežele, da si ogleda misijonsko ozemlje. Izdelal je misijonska navodila, po katerih naj njegovi duhovniki širijo Kristusovega duha ljubezni brez nasilja. Izhodišče misijonov je bil benediktinski samostan v Štivanu, kamor so slovanski kristjani kmalu začeli romati; podpisovali so se v »čedadskem evangeliju«. Pavlinova razlaga verskih resnic je bila še dolgo podlaga oglejskega misijonarjenja med Slovenci. Žal zelo malo poznamo to delo v prvih dveh slovenskih krščanskih stoletjih,Nekaj podatkov o pokristjanjevanju Slovencev iz Ogleja ima Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955, 18–20. lahko pa sklepamo, da so tudi tukaj veljala načela, ki so bila zgoraj navedena za salzburško ozemlje.Nemške škofije, ki so imele zemljiško posest južno od Drave (Freising, Bamberg, Brixen, Salzburg in Krka), niso misijonsko delovale. Pošiljale so med Slovence krščanske nemške naseljence, ki so imeli verjetno s seboj tudi svoje duhovnike, le da ti niso mogli javno delovati brez oglejskega dovoljenja. Zato za slovenstvo niso bili nevarni.

V drugi polovici 9. stoletja se je začelo med Slovenci širiti krščanstvo tudi v slovanski obliki, ki sta jo v Panonijo leta 867 prinesla brata sv. Ciril in Metod. V Panoniji so krščanstvo dotlej že utrdili salzburški misijonarji, ki so postavili tudi več cerkva ter imeli stalne duhovnike. Ciril in Metod sta pa s svojim načinom misijonarjenja in bogoslužja v domačem jeziku tako zelo pridobila slovenske vernike in pogane, da so se morali nemški duhovniki izseliti. Doslej bolj izjemna uporaba slovenščine pri cerkvenih obredih je v slovanskem misijonu postala pravilo, niso pa ohranjeni dokumenti, ki bi povedali, koliko je še sledov njunega delovanja v danes znanih molitvah in pesmih.Muzikolog F. Zagiba je prepričan, da so peli slovanske pesmi tako v zahodni kot v vzhodni liturgiji. Na panonskem ozemlju so se namreč srečevali vzhodni obred v slovanskem jeziku ter rimski in milansko-salzburški obred v latinščini, ki pa je bil z delovanjem sv. Cirila in Metoda tudi poslovanjen. – Žal se Zagiba ni posebej ukvarjal s slovensko pesmijo v razpravi: Der slavische Gesang.

Nasprotovanje Nemcev je le prekmalu zaključilo Metodov misijon v Panoniji in obrobnih slovenskih pokrajinah. Takoj nato so pa dokončni udarec in zlom panonskega krščanstva povzročili madžarski vpadi, ki so uničili tudi rastočo slovensko versko kulturo, med katero smemo uvrstiti tudi zalogo cerkvenih pesmi. Med 896 in 900 so bile uničene vse cerkve v Panoniji, pozneje pa še vrste drugih med zahodnimi in severnimi Slovenci. Uničene so bile seveda tudi vse pisane priče verskega življenja, s tem pa onemogočeno vsako dokumentirano razpravljanje o slovenskih oblikah verske kulture (ohranjeni brižinski spomeniki so bili napisani šele pozneje na podlagi zahodnih in vzhodnih tradicij).

Po zmagi nad Madžari (955) je bil razvoj krščanstva med Slovenci še bolj kot prej povezan s kolonizacijo osvobojenega in večkrat zapuščenega ozemlja. To je na severu postajalo vedno bolj nemško. Le v ozkem pasu severno od Drave ter na ozemlju južno od nje, ki je bilo pod oglejsko upravo, je ostalo krščanstvo trajno povezano z življenjem Slovencev. Ko so se v 11. in 12. stoletju povsod uredila farna središča, ko so nad Dravo nastale tri nove škofije (Krka, Labod in Sekova) in ko so začeli delovati prvi samostani v središču slovenskega ozemlja, je bilo pokristjanjevanje končano. V teh cerkvah in samostanih so Slovenci pod vodstvom duhovnikov, ki so bili v precejšnji meri slovenskega rodu (na oglejskem ozemlju pa večinoma), že redno peli svoje cerkvene pesmi.

Najstarejši izpričani odraz novega češčenja je enokitični prošnji klic k Mariji Pomočnici, ki je kot nova oblika kirielejsona nastal po vzorcu najstarejših okrog leta 1200. Prvi nam ga je zapisal Primož Trubar, ki se je v KDI 1575, 218 jezil na katoliške rojake, da preveč zaupajo v Marijo: »Na veliki nočni dan inu potle do vinkušt pojo: Marija Divica, bodi naša pomočnica pruti Tujmu Sinkuvi &c«. V Trubarjevi dobi se je prvotni samostojni spev preselil že v velikonočno pesem, kjer se je (v poznejših katoliških zapisih) tudi ohranil. I. Grafenauer je rekonstruiral njegovo prvotno obliko takole:Trubarjevo besedilo v knjigi Catehismus s dveima islagama (KDI 1575), 218, je bilo Grafenauerju podlaga za rekonstrukcijo, ki jo je razložil v razpravi: Velikonočna 120–126.

Približno v istem času je nastala tudi daljša Marijina litanijska pesem. Ohranjena je sicer samo v dveh različnih zapisih 17. stoletja, toda preiskava posameznih pridevkov (elogijev), s katerimi ta pesem pozdravlja Marijo, in pa njena oblika je I. Grafenauerju razodela, da je mogla nastati le v 12. stoletju in ne pozneje. Čeprav so se litanije spreminjale in se vedno bolj oddaljevale od prvotne oblike s konca 12. stoletja, so pesem tudi pozneje peli nespremenjeno.

Prvotne Marijine litanije so imele kitično obliko: Vsaka kitica se je začela z vzklikom: »Sancta Maria« ali vsaj »Maria«, nato je po vrsti sledilo več elogijev (slavilnih pridevkov), večkrat v kiticah z rimami ali asonancami, zaključil pa jo je prošnji klic.

Čeprav so imele litanije in tudi litanijska pesem predvsem prosilni namen, razodevajo posamezni pridevki, kakšno mišljenje o Marijinih odlikah je imel verni pevec ali molivec. V tej srednjeveški litanijski pesmi zvemo o Mariji vse najvažnejše resnice: da je milosti polna, izvoljenka božja, mati božja, ki je rodila stvarnika in odrešenika Jezusa, da je čista mati, ki je devica ostala tudi po rojstvu. Ker je mati božja, je tudi kraljica nebes in vseh izvoljenih božjih služabnikov, skratka: Gospa vesoljnega sveta. Zato more pomagati živim in mrtvim, vernim dušam, grešnikom in sirotam, da vsi pridemo k Očetu, Sinu in Svetemu Duhu:Petje litanij v podobni kitični obliki se je med Slovenci ohranilo do 20. stoletja. Šele po 1911 so začeli prošnje splošno dodajati vsakemu vzkliku (elogiju), kakor je predpisano. Kratke pesmi (»odpevi«), ki jih Slovenci še zdaj pojemo med skupinami vzklikov, so zgolj podaljšani »prosi za nas«. Morda je to sled starodavnega tropiranega »Kyrie eleison«. – Grafenauer I., Litanijska pesem, je uporabljal obe dotlej znani inačici litanijske pesmi, le da sam ni mogel videti nobenega rokopisa. Kalobskega je poznal samo po spremenjenem prepisu v Majerjevi Pesmarici cerkevni (PC), št. 53 (na spremembe je opozoril F. Kovačič: »Kalobski« rokopis. ČZN 25/1930/, 203–204). Poznal je pa inačico iz SNP III, št. 6551, ki se precej sklada z zapisom v Budimpeštanskem rkp (fotokopija str. 23–26). Ker je bil ta rkp odkrit šele pred nekaj leti in njegovo besedilo v Sloveniji še ni bilo objavljeno, navajam v prepisu inačico tega rokopisa.

(Budimp. rkp)

Slovenska velikonočna pesem je že zaradi važnosti velikonočnega praznika najprej nastala, njeno besedilo je med ohranjenimi najstarejše in še najbolj raziskana je, zato ji gre tudi v tej razpravi prvo mesto. Ivan Grafenauer je v obsežni razpravi »'Ta stara velikonočna pejsen' in še kaj« po primerjalni metodi rekonstruiral najstarejšo obliko velikonočne pesmi in ugotovil, v kakšnem zaporedju so nastajale pozneje dodane kitice.Velikonočna pesem, kot je tu objavljena, ni cela zapisana v nobeni rkp ali tiskani pesmarici. Pri vsaki kitici je navedeno, kje je objavljena najstarejša dobro ohranjena inačica tiste kitice. Celotna pesem (zapovrstje kitic) je sad Grafenauerjeve rekonstrukcije, kakor jo je razložil v razpravi: Velikonočna. Nekaj popravkov je pozneje dodal v razpravi: Litanijska pesem 233. – Inačico Kalobskega rkp je poznal samo po Majerjevi objavi v PC (1846), zato kljub Kovačičevim popravkom (gl. op. 55) ni zabeležil sklepne kitice. – Inačica v Šentviškem rkp, za katerega toži, da »ga ni mogoče najti« (gl. to razpravo, enota 24 v Popisu virov), se ne razlikuje bistveno od drugih katoliških inačic, obsega pa le 8 kitic rekonstruirane pesmi (1, 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11); 7. in 8. kitica sta združeni v eno samo kitico. Vse kaže, da je pesem prepisana že iz lekcionarja EvL 1672. - Zmaga Kumer (Izročilo B, 119-125), ki je Grafenauerjeve izsledke dopolnila z zapisi napeva in nekaj novimi inačicami, je povedala, da so etnografi našli pesem med ljudmi živo še v začetku druge polovice 20. stoletja, zlasti v Beneški Sloveniji. Žal Rihard Orel, na čigar najdbe se naslanja, najbrž ni bil pozoren toliko na besedilo pesmi, ki je bilo za Beneške Slovence v zadnjem stoletju še večkrat natisnjeno, zadnjikrat v Trinkovem molitveniku: Naše molitve (Molitvenik za beneške Slovence. Gorica 1951), v katerem je 55 zelo starih, starih in novejših pesmi. Leta 1913 je v Ljubljani izšel Pečjakov molitvenik Nebeški ključ s posebnim dodatkom molitev in pesmi za vernike v videmski nadškofiji. Pesmaričica na 8 straneh je 1914 izšla tudi posebej. V njej so tri pesmi še srednjeveške: božična (Ta dan), velikonočna (Jezus je od smrti vstal) in evharistična (Mašnik požegna beli kruh). Verjetno zelo stari sta tudi evharistična »Na kolena dol padimo« in prošnja »Usmiljen moj Jezus«. – V vseh teh beneških molitvenikih ima velikonočna pesem še isto obliko kot v starih lekcionarjih, le jezikovno je popravljena.

Prva kitica, ki so jo Slovenci kot enokitični kirielejson peli vsaj že ob prehodu 13. v 14. stoletje, je povzela glavne misli prazniškega graduala (Exultemus et laetemur) in sekvence (Victimae paschali – Surrexit Christus, spes mea – scimus Christum surrexisse a mortuis). Z njo so izrazili vero v Jezusovo vstajenje in odrešenje, ki ga je Kristus za nas vse zaslužil z »bridkim« trpljenjem:

(Stiški rkp)

Ker je bila ena kitica kmalu prekratka za tako velik praznik, so dodali štirikratni aleluja ter ponovili zadnji dve vrstici. S tem so ustvarili novo kitico, ki je tudi pozneje ostala sklepna kitica:

(TKP 1574)

Kmalu so kratko pesem izpopolnili s kitico, ki je razlagala učinke Kristusove smrti. V pesem so prelili Pavlove soteriološke misli: »Ako Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih … toda Kristus je vstal od mrtvih« (1 Kor 15, 17–20) in s tem uničil moč satanovo:

(TKP 1595)

Te tri kitice (seveda tako, da je bila sklepna kitica zadnja) so po vsej verjetnosti peli v tistem času, ko je stiški menih označil velikonočni praznik s prvo njeno kitico v rokopisnem seznamu cerkvenih praznikov (leta 1440). Že kmalu potem, še v 15. stoletju, so pesem izpopolnili s kitico o treh ženah (treh Marijah), ki so našle prazen Kristusov grob in oznanile njegovo vstajenje:Kitica o treh Marijah je pri nas zapisana samo v Kalobskem rkp, 237. Med Nemci (Baeumker I, 512) je znana celo kot samostojna pesem, ki je postala predloga za drugo slovensko pesem: »Veseli se krščanstvo vse«. Ta pesem je zapisana samo v dveh koroških rkp iz 18. stol.: Maurer in Rkp iz Djekš (Sadnikarjev), in je zanimiv primer, kako so ljudje po svoje doma v pesmi obnavljali, kar so peli in slišali v cerkvi. Pesem je predvsem pripovedna, je pa zanimiva zaradi koroškega narečja in pristno ljudskega izražanja. Besedilo po rkp iz Djekš je v celoti objavil F. Ramovš: Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 286–287. O pesmi sodi: »Pesem je gotovo zelo stara, tako da zasluži ime narodne in nam kaže jako dobro značaj pobožne narodne pesmi«.

(Kalobski rkp)

Razvoj pesmi je šel nezadržno dalje: ob proslavljanju osrednje skrivnosti odrešenja so se v pesmi hoteli spomniti tudi poti, ki je preko stare zaveze in celotnega Jezusovega življenja držala do velike noči. Dodali so kitico z adventnimi in božičnimi motivi, na kratko so označili Kristusovo javno delovanje, ki se je končalo s smrtjo na križu. Kratkemu poročilu o vstajenju so dodali še kitice, ki so opevale dogodke po njem.

Že navedena druga kitica (zgoraj) je omenjala pekel kot posledico izvirnega greha, zato je pesnik brez težave dodal adventno kitico, ki nekoliko bolj obširno poje o posledicah Adamovega padca in o sklepu božjega usmiljenja, da pošlje Sina na svet. Božična kitica razlaga rojstvo božjega Sina iz Marije deviške matere (Trubar je Mariji v svojem zapisu odvzel pridevek: devica!) in poudarja vesoljnost Kristusovega odrešenja:Muzejski rkp (II 4) je edini, v katerem je zapisana tretja kitica. Grafenauer I., Velikonočna 109, sklepa, da so jo vsi drugi izločili, ker nerodno govori o posledici izvirnega greha: vse človeštvo v peklu čaka odrešenja. Razumeti se to da tudi pravilno: vsi bi bili pogubljeni, če ne bi božje usmiljenje na nas razlilo odrešenja. Bolj verjetno pa je izraz »pekel« v pomenu »predpekel« stari prevod latinskega »Inferi«, kakor so še brez težave govorili in peli naši protestanti (gl. § 1229 in nasl.

(Muzejski rkp)

(TKP 1574 – Alasia)

Naslednji dve kitici popisujeta Jezusovo javno delovanje, trpljenje in smrt na križu:Dalmatin je v svojem zapisu te kitice (5.) spremenil staro besedilo druge vrstice. Naglasil je, da je Jezus učil Jude »Bogu prov služiti«, kar verjetno izpričuje poudarjanje reformatorjev, da samo oni učijo »pravo« vero. Prav tako je Jožefu v 6. kitici vzel pridevek »svet« oziroma »sant« iz nasprotja do češčenja svetnikov (TKP 1584, 124). Ni bil pa dosleden, ker je v 9. kitici zapisal samo »Petru«, v 12. kitici pa »Sveti Tomaž«.

(Kalobski rkp)

Posebna kitica omenja obisk Jezusove duše v predpeklu v času, ko je telo počivalo v grobu:Tudi to kitico je Dalmatin spremenil, ko je namesto rešitve duš iz predpekla vstavil opis Jezusove zmage nad peklensko silo. Najbrž ga je motil izraz »verne duše«, ki je navadno pomenil duše v vicah, obstoj katerih je kot protestant seveda tajil. Zato je zapisal (vv. 3 in 4): »On je ta pakal gori djal, vso hudičevo muč rezdjal.« (TKP 1584, 125).

(Kalobski rkp)

Kitice o vstajenju so zelo različno ohranjene. Alasia je edini, ki omenja, da se je Jezus prikazal tudi svoji materi:

Drugi govore samo o tem, da je Jezus vstal in šel v Galilejo, le Dalmatin omenja tudi prikazen ženam:

(TKP 1584)

Tudi naslednje kitice o pričah vstajenja – ljudeh, ki so Jezusa sami videli, so zapisane v virih različne starosti. Med novejšimi kiticami je dobila svoje mesto tudi prvotna kitica o treh ženah. Namen naštevanja očividcev je bil nedvomno v ljudeh čim trdneje zasidrati vero v največji dokaz za resničnost krščanstva:

(Alasia)

(Kalobski rkp)

(TKP 1574)

(Kalobski rkp)

Za zaključek zdaj že dolge pesmi ni več zadoščala prvotna kratka sklepna kitica s štirikratno alelujo, dodali so še nekaj starejših kitic, prvotnih samostojnih kirielejsonov, ki so jih večkrat dodajali tudi drugim pesmim. V njih so izrazili vero v Marijino sredništvo pri Bogu Očetu in Sinu, vero v povezanost vernikov na zemlji z angeli in svetniki v nebesih ter se vsem trem božjim osebam zahvalili za odrešenje. Prav na konec pa so dali prvotno sklepno kitico, ki ponavlja izraz veselja nad odrešenjem iz prve kitice:Dalmatin (ali Trubar sam) je na tem mestu dodal še tri nove kitice, ki poudarjajo potrebnost vere v Jezusovo vstajenje. Navedene so med protestantskimi pesmimi, gl. § 1110.

(Kalobski rkp)

(Kalobski rkp)

(TKP 1584)

(TKP 1574)

Dolga velikonočna pesem dokazuje, kako je Cerkev v srednjem veku ob največjem krščanskem prazniku ljudi s pesmijo tudi poučevala oziroma jih spominjala vseh glavnih verskih resnic in dogodkov iz zgodovine odrešenja. Poudarili so odrešilni (soteriološki) pomen Jezusovega vstajenja, s katerim je šele postalo učinkovito Jezusovo odrešilno trpljenje. Poznejše, zlasti protestantovske pesmi so nasprotno predvsem poudarjale učinek Jezusovega trpljenja in smrti, najbrž zato, da bi pretresle grešnike k spreobrnjenju (čeprav so seveda omenjale in celo posebej slavile tudi vstajenje in vnebohod). Stara pesem bolje poudarja pozitivni učinek odrešenja: nebesa so zdaj odprta, odrešenje je nekaj osrečujočega.Druga srednjeveška velikonočna pesem »Vesel se z menoj, moj kristjan« (Grafenauer I., Velikonočna 138 sl., jo po Štreklju SNP III, št. 6495 imenuje »Velikonočna I«) opisuje zgolj dogodke vstajenja po evangeljskem poročilu in zato v tej razpravi ni navedena.

Ta pesem razodeva tudi vero Cerkve, da je ljudstvo, ki v liturgiji sodeluje, njen sestavni del in da se z vključevanjem v evharistijo po zedinjenju s Kristusom začenja uresničevati zadnji namen človekovega življenja.

Vnebohodni praznik je kot sklep velikonočnih skrivnosti že kmalu dobil svojo pesem. Ker je pa naši protestanti niso zajeli v svoje pesmarice, še nihče ni raziskal, koliko je odvisna od nemške ali latinske predloge.Krajša inačica vnebohodne pesmi je znana iz Šentviškega rkp (I 6b – I 7), daljša inačica pa je bila tiskana prvič v EvL 1715, 375–378, pozneje v vseh lekcionarjih in še v nekaj rokopisih je zapisana. Možne bi bile predloge: nemška »Christ fuhr gen himel«, latinska »Summi triumphum Regis« ali »Coelos ascendit hodie« (prim. Baeumker I, No. 326, 327).

Pesem je predvsem pripovedna. Uvodna kitica nas seznani s končnim stanjem: Jezus je pri Očetu. Naslednje kitice govore o poti na Oljsko goro, o slovesu od apostolov, o Jezusovem blagoslovu, ki je značilno raztegnjen tudi na blagoslov polja in vinogradov. Kristusa spremljajo v zmagoslavju angeli in duše rešenih pravičnih, ki so čakale v predpeklu. Naslednje kitice pojejo o slavi, ki jo je Kristusova človeška narava prejela z vnebohodom: prejel je slavo, večjo od angelov (Hebr 1,8.13); sedi na desnici Očetovi, ker mu je po božji naravi enak; zaradi človeške narave, ki je enaka naši, bo pa nam delil milosti, predvsem obljubljenega Duha Tolažnika. Konec pesmi je običajni stari kirielejson s hvalnico Kristusu, prošnjo Mariji, angelom in svetnikom ter s hvalnico presv. Trojici. V vsaki kitici se še posebej veselimo z Marijo (podčrtane vrstice se ponavljajo v vsaki kitici), ki nam pomaga premišljevati naštete resnice ob osnovni misli Jezusovega vnebohoda:Objavljeno je daljše besedilo iz EvL 1715, le namesto ene kitice o Jezusovem blagoslovu (»Gori vzdignil svoje roke/inu je žegnal naše polje«) sem vstavil razširjeno besedilo v dveh kiticah iz Šentv. rkp (I 7) kot kitici 4 in 5. Res je sicer to besedilo verjetno poznejši ljudski vrinek, ki je hotel razložiti pobožno navado, da so pred vnebohodom vse polje (njive, travnike in vinograde) kropili z blagoslovljeno vodo, vendar sta prav rekli »žitno polje, vinske gore« skupna lastnina še drugih starih pesmi. (V EvL 1741 so namesto »naše polje« tiskali bolj brezizrazno »ves volen svejt«.)

(EvL 1715)

Binkoštni praznik je svojo enokitično pesem dobil vsaj v času do 15. stoletja na osnovi latinske uradne antifone »Veni Sancte Spiritus, reple tuorum corda fidelium« in ob nemški priredbi te antifone »Kum heiliger geist, herre got, erfull vns mit deyner gnaden gepot«.Prim. ugotovitve Zmage Kumerjeve v razpravi: Izročilo B, 115–119. Ni pa omenila prve objave binkoštne pesmi v EDP 1563, 140–142, kjer sta dodani še obe Lutrovi kitici (gl. § 1104), in pa inačice v Kalobskem rkp (238–239). – J. Čerin o tej pesmi ni pisal samo v Trubarjevem zborniku 1908, ampak tudi v posebni razpravi: Veni S. Spiritus – O pridi, sveti Duh, objavljeni v CG 62 (1939), 37–42 in 69–74, v kateri je preiskal tudi poznejše pesmi v čast Sv. Duhu, ki so jih peli o binkoštih oziroma kot pesmi pred pridigo: Stržinarjevo, Paglovčevo in druge. Tudi pri tej pesmi pa je kot slovenska značilnost dodana stara doksologija (kirielejson), s katero se kakor velikonočna in vnebohodna konča tudi ta pesem.

Začetek binkoštne pesmi v vseh zapisih (razen pri Alasiu) vzbuja videz dogmatične zmote, ko kliče: »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh«, kakor da ne bi nekoč verovali v isto božjo naravo tudi pri tretji osebi, Svetem Duhu. Verjetno je ta veznik »in« vstavljen samo kot mašilo zaradi napeva; pevcev ni motil in zato so ga tudi v tisku pustili vsi, ki so pesem ponatiskovali:

(EDP 1563)

Od velike noči sicer mlajši božični praznik je bil v srednjem veku že pomemben dan. Zato je že kmalu dobil tudi svoje lastne pesmi. Med slovenskimi najstarejša je »Eno je dete rojeno«, ki je v različnih inačicah in prevodih skupna last vseh evropskih narodov. Že v 13. stoletju se je po vsej (zlasti srednji) Evropi razširila latinska pesem »Puer natus in Bethlehem«, ki so jo Nemci kmalu prepeli v pesem »Ein Kind geboren zu Bethlehem«.O najstarejših latinskih in nemških rokopisih božične pesmi prim. Z. Kumer, Božična. – Njej takrat nedostopna inačica Šentviškega rkp (I 1b – I 2b) ima 11 kitic. Prvih 9 se sklada z EvL 1672 (390–391), 10. kitica poje o veselju v Jeruzalemu kakor Alasia v 12. in 13. kitici, o našem veselju zaradi detetovega rojstva pa poje 11. kitica. – Slovensko priredbo pesmi »Puer natus« je sicer prvi objavil Klombner v EDP 1563, 76–78: »Dete v Betlehemi rojeno«, toda njegova inačica je nov prevod latinsko-nemške pesmi, ki ga je oskrbel H. K. (Klombnerjev sin?), in se na staro katoliško pesem naslanja le v posameznih izrazih. Še več takih izrazov ima Dalmatinova priredba »Danas je Jezus nam rojen«, tiskana v TKP 1584, 98–102. Z. Kumer (Božična 106) sklepa iz tega prevoda, da je Dalmatin »poznal slovensko katoliško besedilo, da mu je pri prevajanju zvenelo v ušesih in se mu mestoma vkradlo v novi slovenski protestantovski prevod«. Slovenska pesem je bila prvič tiskana v Alasijevi knjižici (1607), povezana že s kolednico »Ta svetla zvejzda ta je zašla«. Obe so seveda peli že mnogo prej, kot sta bili tiskani, in pričata za staro tradicijo božičnih in trikraljevskih obrednih pesmi. Z njimi so spremljali obredne prizore: najprej kot uvod v mašo v cerkvi, potem pred cerkvijo (kjer je imel domači jezik več pravic kot v cerkvi) in po hišah. O takih božičnih igrah ali vsaj prizorih (koledah) poročajo viri iz raznih krajev Evrope. Prizori ob jaslicah so znani že iz 11. stoletja, nastop treh modrih (kraljev) pa od 12. stoletja dalje.Več o razvoju božičnih iger gl. Niko Kuret, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3/4 (1951), 244–248.

Koledniški uvod z motivom trikraljevske zvezde vsebuje dogmatično važen izraz le v zadnji vrstici, kjer je omenjeno, kako je v zvezdi z zlatimi črkami zapisano, da je to dete pravi Bog:O trikraljevski zvezdi pripoveduje srednjeveška legenda, da se v njej vidi Kristus kot dete s križem. Za zgodovino te razlage prim. Kuret, n. d. (gl. prejšnjo opombo), v opombi 9. – Glede izraza v prvem verzu, da je zvezda zašla, namesto vzšla, gl. pojasnilo Z. Kumerjeve v razpravi: Božična 122.

(Alasia)

Pesem »Eno je dete rojeno« je verjetno nastala v 15. stoletju, približno istočasno kot nemški prevod. Ker je bila tiskana in zapisana šele pozno, v 17. stoletju, je treba iz različnih inačic šele rekonstruirati najverjetnejšo obliko prvotnega besedila.Kumer, Božična 107, sodi, da je slovenska pesem nastala približno istočasno z nemškim prevodom, torej kdaj v 15. stoletju. Prvič je bila natisnjena šele v Alasiu 104, nato v bolj urejeni obliki v EvL 1672, 390–391, medtem pa je bila zapisana v dveh rokopisih (Šentviški in Muzejski). Vse različne inačice so vzporejene v Kumerjevi razpravi Božična 69–85.–Ker se inačice med seboj razlikujejo in ker nobena od njih ni natančen prevod latinske ali nemške pesmi (ta besedila gl. Kumer, Božična 96–97), sem po vzorcu Grafenauerjeve rekonstrukcije velikonočne pesmi poskusil obnoviti tudi božično »Eno je dete rojeno«. Podlaga je besedilo v EvL 1672, dopolnjeno pa je s kiticami, ki so v Alasiu ali v rokopisih. Prvih 7 kitic je po vrsti iz lekcionarja, 8. in 9. kitica sta iz Šentv. rkp, kitici o veselju v Jeruzalemu (10. in 11.) sta iz Alasia, od peterih zahvalnih kitic je 12. iz Šentv. rkp, 13., 14. in 15. iz Muzejskega rkp, sklepna je spet iz EvL 1672. (V Šentv. rkp je pesem zapisana na listih I 1b – I 2b in še II 1 – II 2; v Muzejskem pa na listu II 7b.)

Prvi dve kitici nam sporočata Jezusovo rojstvo v revni betlehemski votlini.Misel o veselju v Jeruzalemu zaradi Jezusovega rojstva je v slovenskih inačicah izražena šele na koncu pesmi, latinske in nemške predloge jo imajo že v prvi kitici. V naslednjih dveh kiticah je treba opozoriti na izvirni poudarek, ki ga slovenska pesem daje božji vsemogočnosti nebogljenega deteta v jaslicah. Nemška in latinska pesem samo preprosto pove, da je dete v jaslih Bog, Slovenci so pa v 4. kitici božjo vsemogočnost opisali z istimi izrazi kot stoletja prej v najstarejših kirielejsonih.V Muzejskem rkp pripovedujeta 4. in 5. kitica o angelih in pastirjih pri Jezusu v jaslicah, česar latinske in nemške predloge nimajo. Kumerjeva, Božična 114–115, je ugotovila, da je to vrinek iz druge božične pesmi »Puer nobis nascitur«.

Prihod treh kraljev je vsebina 5., 6. in 7. kitice, ki neodvisno od izvirnika modre imenujejo Gašper, Melhior in Boltežar, kakor so ta imena od 9. stoletja dalje splošno v navadi.Imena treh kraljev so pripisovali cerkv. učitelju Bedu častitljivemu (674–735). Tako ima tudi Kumer, Božična 112, ki je povzela po Kuretovi razpravi o Trikraljevskih igrah (gl. op. 69). Nemški teološki leksikon (LThK 3/1931/, 452) to mnenje zavrača in pravi, da so imena že v nekem rkp iz 6. stol. Druga izdaja istega leksikona (LThK 3/1959/, 567) pa pravi, da so se imena pojavila šele od 9. stol. dalje.

Zahvala za Jezusovo rojstvo v zadnjih kiticah (8–16) je najbolj samostojni del slovenske pesmi, je pa tudi najbolj različen v raznih inačicah. Po vzorcu velikonočne pesmi, ki najprej slavi Marijo, potem šele presv. Trojico, tudi v tej rekonstrukciji sledijo kitice po vrstnem redu Šentviškega rkp: Marija, Jeruzalem, presv. Trojica:Latinske in ena nemška inačica sklenejo pesem s tem, da v eni ali dveh kiticah pojejo hvalo enemu in troedinemu Bogu. Najstarejša latinska omeni sicer tudi Marijo, a brez imena (Sit benedictus filius et virgo mater ipsius). Nekatere slovenske inačice (Šentv. rkp in EvL 1672) zahvalo Mariji raztegnejo na dve kitici (naša 8. in 9.) in tudi s tem izpričajo posebno slovensko nagnjenje do Marijinega češčenja. – Hvalnica troedinemu Bogu je izoblikovana predvsem v Muzejskem rkp. – Ne da se povsem zanesljivo določiti prvotno mesto za klic: Veseli se, Jeruzalem, ki je iz latinsko-nemške prve kitice v nekaterih slovenskih inačicah zašel na konec pesmi. Alasia ga ima v dveh kiticah (naša 10. in 11.) še pred Marijino kitico.

(V vsaki kitici se ponavljajo besede na podčrtanem mestu.)

Čeprav so božično pesem najbrž priredili Slovencem različni prevajalci (različne inačice so verjetno istočasno živele med ljudmi), so vsi poskrbeli, da so ljudje med petjem o evangeljskih dogodkih ponovili tudi najvažnejše verske resnice o odrešenju po Jezusu Kristusu.

Druga stara božična pesem »Ta dan je vsega veselja« je prirejena po latinskem »Dies est laetitiae« in nemškem vzorcu »Der Tag der ist so freudenreich« in je najbrž nastala kdaj v 15. stoletju.

Vsebinsko je pesem zelo globoka; že predlogi sta hoteli biti poučni, slovenski priredbi pa se je to posrečilo v še večji meri. Izrazi v njej razodevajo, da je prireditelj »moral biti teolog, saj zvenijo nekatere vrstice kakor prepesnitev misli iz teološke dogmatične razprave. Kljub temu pa pesem ne učinkuje izumetničeno, marveč je povsem dostopna preprostemu verniku«.Z. Kumer, Izročilo A, 58, opozarja na vsebinsko važne razlike med katoliškimi in protestantovskimi zapisi božične pesmi. O njej govori na str. 52–63.

Najprej poudarja Marijino deviško materinstvo in Jezusovo božansko naravo, ki je ustvarila nebesa in angele. Kot posebej važno resnico uči, da sta v Jezusu nepomešano združeni božja in človeška narava. Podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, je za ponazoritev deviškega rojstva iz Marije uporabil že latinski pesnik, izvirno slovenska, čeprav najbrž po mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi povzeta, pa je pesemska uporaba istega ponazorila (='lumen de lumine') za podobo večnega rojstva Sina iz Očeta: Kakor sončni žarki navidez nič ne zmanjšajo sončne svetilnosti, prav tako tudi Bog Oče večno rodi Sina, ne da bi to rojstvo kakor koli okrnilo eno in isto božjo naravo, ki živi v obeh osebah (obe ponazoritvi je slovenski prireditelj izdelal v tretji kitici).

Zanimivo je, da niti ob koncu, v doksologiji, ni ob Marijini vlogi omenjeno delovanje tretje božje osebe Svetega Duha, ki je po evangeljsko sporočenih angelovih besedah odločilno sodelovala pri učlovečenju božjega Sina:Protestanti so to pesem prvi natisnili v EDP 1563, 71–74, ne da bi jo bistveno spremenili. Pozneje se je Trubar sicer pritoževal (KDI 1575, 217), da katoličani v tej pesmi pretirano časte Marijo, ko pojejo: »ta stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila«. Protestantje so peli v bistvu enako: »Stvar je sujga stvarnika, divica je dojila«, katoličani pozneje prav tako (Šentv. in Muzej. rkp) ali le malo drugače (EvL 1672): »Stvar je svojga stvarnika nosila inu dojila«. – Tudi to pesem pojejo še danes Beneški Slovenci s prav takimi besedami kot v 17. stoletju (gl. našo op. 58).

(EDP 1563)

Primož Trubar nam je ohranil v svojem Katekizmu z dvema izlagama odlomek še ene stare božične pesmi, ki se pa kot cerkvena pesem ni ohranila. Vendar tudi ta odlomek pričuje o veri starih Slovencev, da je Marija resnično božja mati. Pesem je bila morda preveč lirična, da bi jo splošno peli v cerkvi, in se je zato izgubila; le ostanek je ohranila Trubarjeva jeza na katoliške rojake:Trubar v KDI 1575, 217–218. Morda je ta pesem v sorodu z narodno pesmijo: »Marija Boga rodila«, ki jo je Štrekelj sprejel v SNP 1, št. 431. Precejšnjo starost te pesmi (prim. Grafenauer I., Pokristjanjenje 482, op. 19) razodeva aorist »rodi«, ki ga v Trubarjevem času niso več razumeli v preteklem pomenu in so zato na ustreznem mestu v 3. vrstici peli v sedanjiku »povije« namesto »povi« (je povila). – Trubar je prav na istem mestu omenil še necerkveno božično kolednico »Mi smo prišli pred vrata«, ki je najbrž ista, kot je zapisana v SNP III, št. 4730.

Izmed pesmi, ki govore o učlovečenju druge božje osebe (v katerih je navadno omenjena tudi Marija), naj bo navedenih le nekaj zgledov.

Adventna pesem »Hvala bodi Bogu vsak čas« v prvih petih kiticah razlaga dejstvo (1. kit.), namen (2. kit.) in način (4. in 5. kitica) učlovečenja božjega Sina:Weisse: »Lob sei dem allmaechtigen Gott« (Weisse A II) je bila prevedena že za prvo veliko pesmarico (EDP 1563, 64–67) kot pesem »Hvalimo Boga vsaki čas«, v popravljenem prevodu »Hvala bodi Bogu vsak čas« pa je izšla v TKP 1584, 267–270.

(TKP 1584)

Iz srednjeveških časov je latinska ali nemška osnova pesmi za božične praznike »Kristusa mi vsi častimo«, v kateri so po vrsti naštete vse glavne resnice o učlovečenju vsemogočnega Sina božjega. Dalmatin je sicer ni priredil naravnost iz katoliške predloge, uporabil je Lutrovo priredbo, toda po svoji navadi je tudi v tej pesmi Lutra popravil: v 1. kitici se je ognil Marijinemu imenu, ki ga je Luter mirno zapisal; Lutrovo 6. kitico je razširil v svojo 6. in 7.; namesto Lutrove 7. kitice pa je v svoji 8. povzel ves namen Kristusovega prihoda na svet, ki naj razsvetli vse, ki žive v temi in smrtni senci greha. Iz zadnje kitice je tudi odstranil spomin božje matere, ohranil je le slavospev v čast presv. Trojice:

Lutrova pesem: »Christum wir sollen loben schon A solis ortus cardine« (Klug 2) je bila predloga za Dalmatinovo pesem »Kristusa mi vsi častimo« (TKP 1584, 103–104). Zaradi Dalmatinovih sprememb v besedilu naj bosta navedeni prva in zadnja Lutrova kitica:

(TKP 1584)

Vsebinsko bogata, polna različnih kristoloških resnic je (verjetno izvirna) Trubarjeva božičnica »Hvalimo mi danas Boga«. Zelo jasno in nadrobno razlaga resnico, da je Odrešenik, rojen iz device Marije, kljub vsej navidezni človeški nemoči resničen božji Sin. Privzel si je resnično človeško naravo, ker bi sicer ne mogel namesto človeškega rodu zadostiti s svojim trpljenjem za grehe vsega sveta. Njegovo trpljenje in smrt sta zato vir veselja in zaupanja:Trubar: »Hvalimo mi danas Boga« (EDP 1563, 91–93).

(EDP 1563)

Dejstvo, da je Kristus z enkratno smrtjo na križu odrešil vse človeštvo, je Luter tako zelo poudaril, da je zatemnil mnoge druge tudi važne resnice Kristusovega odrešilnega dela in življenja. Križani Bog – človek Jezus Kristus je postal edini Lutrov evangelij, »teologija križa« pa osrednja resnica vse teologije.O Lutrovi »teologiji križa« prim. Lortz I, 383.

Razumljivo je, da se zaradi tega temelja protestantovske pesmarice že na zunaj razlikujejo od katoliških prav zaradi izredno velikega števila pesmi, ki opevajo Kristusovo trpljenje in smrt (pasijonske pesmi). Kakor da bi s tem hoteli nadomestiti izgubo daritve sv. maše, ki jo je Luter zavrgel, češ da zmanjšuje vrednost krvave daritve na križu. Za obred sv. večerje so namesto prejšnjih mašnih pesmi potrebovali novih pesmi in pasijonske pesmi so mogle biti v vsakem cerkvenem času najbolj primerne za ta obred.

Večina pasijonskih pesmi in tudi posameznih kitic seveda popisuje zunanje dogodke Kristusovega trpljenja, nekatere pa vmes razlagajo tudi dogmatične resnice o vrednosti in pomembnosti tega trpljenja za naše odrešenje. Ni mogoče trditi, da bi vse pesmi te vrste bile dogmatično napačne, saj tudi v katoliški dogmatiki trdno stoji načelo, da smo odrešeni s Kristusovo smrtjo na križu in da je vera v Kristusa zelo, zelo važna krepost. Vzdušje, ki preveva protestantovske pesmi zlasti zaradi ponovnega opozarjanja na potrebnost fiducialne vere v to Jezusovo zasluženje ter druge, že doslej navedene zmote v zvezi z naukom o opravičenju, ki se v teh pesmih ponavljajo, šele ločijo te pesmi od podobnih katoliških.

Med slovenskimi pasijoni je daleč najdaljši Dalmatinov veliki pasijon »O grešni človek, vsaki čas«, ki je najprej izšel kot dopolnilo celotnega besedila pasijona v prozi in je bil tiskan v Ljubljani 1576. V tridesetih dvanajstvrstičnih kiticah je Dalmatin povzel vsebino nemške »Velike pasije« pesnika Sebalda Heidna »O Mensch, bewein dein Suende gross«.Sebald Heiden: »O Mensch, bewein dein Suende gross« (Lindau 73) je predloga za Dalmatinov pasijon: »O grešni človek, vsaki čas« (Pasijon 1576). Čeprav je pesem tako dolga, so jo koroški protestanti prepisali še v 18. stoletju, Kastelec (katoličan) jo je pa v 17. stol. celo tiskal (gl. § 1332 ). Ni mogoče iz te dolge pesnitve navesti kaj več odlomkov, predzadnja kitica naj bo bolj opozorilo na to lepo pesem. V tej kitici Dalmatin izraža veselje in zaupanje, da so verni grešniki rešeni zaradi Kristusove smrti:

(Pasijon 1576)

Trubarjeva velikonočna pesem »Jezus ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« razlaga v 5. in. 6. kitici, da je bila za odrešenje človeškega rodu potrebna Kristusova smrt na križu.Trubar: »Jezus, ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« (TKP 1574, 99–102). Z njo je šele popolnoma zadostil božji pravici:

(TKP 1574)

Še bolj nadrobno popisuje Trubar zmago nad smrtjo in peklom, ki jo je Kristus izbojeval prav s smrtjo na križu v drugi velikonočni pesmi »Jezus ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal«.»Jezus, ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal« (TKP 1574, 115–119). Iz starih srednjeveških opisov boja med življenjem in smrtjo je vzel izraze v 4., 5., 6. in 7. kitici:

(TKP 1574)

Podoba Kristusove zmage nad smrtjo, ki jo je dosegel s svojo smrtjo, se vedno znova ponavlja v velikonočnih pesmih. Luter je v pesmi »Christ lag in todesbaden« vključil tudi predpodobo velikonočnega jagnjeta, ki je s svojo smrtjo in krvjo vzelo moč angelu smrti, ko je moril Egipčane. Trubar je ob tej pesmi spesnil skoraj popolnoma samostojno pesem »Jezus je v smrtni ječi bil«, namesto starozavezne podobe pa je raje uporabil nauk sv. Pavla. Lutrovo pesem so dobesedno prevedli za pesmarice EDP 1563, zato moremo oba prevoda oziroma priredbi primerjati v slovenščini. Dobro opazna je Trubarjeva nazorna govorica:Luter: »Christ lag in Todesbanden« (Klug 8) je v prevodu pesem: »Kristus je v zveze smrtne« (EDP 1563, 129–131), v Trubarjevi prepesnitvi pa: »Jezus je v smrtni ječi bil« (TDP 1575, A 3b – A 5).

(EDP 1563). (TDP 1575)

Zelo je v pesmih poudarjena tudi resnica, da je Kristus edini srednik med Bogom in padlim človeštvom: samo njegovo trpljenje in smrt sta nas mogli rešiti. Nekaj odlomkov takih pesmi je bilo navedenih že zgoraj, npr. Dalmatinova »O revni človek, zmisli vsaj« (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi ), ki v prvi kitici poudarja, da je Kristus odrešil vse ljudi, v sedmi pa uči, da je bil božji Sin Jezus tisti, ki je dopolnil vso postavo in plačal ves dolg, o katerem je pela šesta kitica.

Tudi 7., 8. in 9. kitica Schweigerjeve pesmi »Hvala Bogu, moj čas je tu« (gl. omenjene kitice) razlagajo, da je le učlovečeni božji Sin mogel izpolniti vso postavo, kakor jo je Bog v svoji pravičnosti določil za odrešenje.

Dostavek: »Šel pred pekel«. Resnico, da je Jezusova duša po smrti šla v predpekel, omenja več protestantovskih pesmi, saj jo je prvi omenil že Trubar v verzificirani veroizpovedi »Jest verjo v eniga Boga« (gl. podpoglavje Apostolska vera ), kjer v 6. kitici poje:

Izraz, da je Jezus šel v pekel, se nam danes ne zdi primeren. Toda latinske veroizpovedi izražajo to resnico s stavkom: »descendit ad inferos«. »Inferi« so pa lahko pekel, kraj pogubljenih, pa tudi vice, kraj očiščevanja, ali limbus patrum, kraj čakanja pravičnih v stari zavezi, ali limbus puerorum, kraj naravne blaženosti umrlih nekrščehih otrok. Vsi današnji teologi pojmujejo Jezusov »descensus« v pomenu obiska duš pravičnih, kar Slovenci izražamo s posebnim izrazom »predpekel«.Prim. Premm, Katholische Glaubenskunde II. Wien 1952, 243 sl.

Trubarjeva pesem pa je morda še odmev nekdaj precej razširjenega mnenja, da se je Kristus pojavil tudi v pravem peklu. Hudiča je tam kaznoval, ker je s povzročitvijo Kristusove smrti prekoračil tisto oblast, ki jo je zaradi izvirnega greha po božjem pripuščenju imel nad ljudmi. Zato mu je Jezus po odrešilni smrti z vso pravico to oblast odvzel. To naziranje so na vzhodu zastopali sv. Janez Zlatousti in sv. Ciril Aleksandrijski, na zapadu pa sv. učitelji Hilarij, Avguštin in Gregor Veliki. Srednjeveški pisatelji so v dramatičnih oblikah prikazovali Kristusovo zmago nad satanom, pridigarji so jo z vzneseno besedo razlagali ljudem, ti pa so jo videli tudi naslikano na cerkvenih stenah in jo opevali v pesmih.Povzeto po obširni razlagi v Dictionnaire de Théologie Catholique IV/1, col. 603–606.

Podobno kot Trubar v navedeni pesmi, se je neznani pesnik izrazil v pesmi »Jezus Kristus se obudi«:»Jezus Kristus se obudi« (EDP 1563), 132–133 – z dodanimi verzi pa v TKP 1595, 214–217.

(EDP 1563)

V vnebohodni pesmi »Kadar je Jezus v nebo šal«, ki bo v celoti navedena v naslednjem odstavku, Trubar ob dogodkih po Kristusovi smrti omenja, da je Jezus šel v predpekel oznanit sebe kot odrešenika:Celotno besedilo pesmi gl. v naslednjem odstavku.

Ko je v nadaljevanju pesmi pripovedoval vnebohodne dogodke, je posebej poudaril podobo zvezanega vraga brez oblasti:

Vstajenje mrtvih in vnebohod sta dva odločilna dogodka Jezusovega odrešilnega delovanja; tudi protestanti so ju v pesmih kljub prvenstvenemu poudarjanju Jezusove smrti velikokrat omenjali. Bolj mimogrede so govorili o učinkih vstajenja, kakor je to naredil Dalmatin v dodatnih kiticah stari velikonočni pesmi (gl. podpoglavje Dekalog). Schweiger je v velikonočnih kiticah (10. in 11.) pesmi »Hvala Bogu, moj čas je tu« (gl. omenjeni kitici) razlagal tudi poveličanje Jezusove človeške narave, ki je bila zaradi pokorščine do smrti deležna božje kraljevske, vladarske oblasti na desnici Očetovi (imenovati bi mogli to kitico v čast Kristusa Kralja).

Navesti pa je treba celotno besedilo Trubarjeve vnebohodne pesmi »Kadar je Jezus v nebo šal«, v kateri poje »od prida inu dobrute Kristuseviga hojena v nebesa inu drugiga prihoda na sodni dan«.Trubar: »Kadar je Jezus v nebu šal« (TDP 1575, A 5 – A 7). Že naslov pove, da je vsebinsko pesem zelo bogata, čisto v slogu Trubarjevih prvih katekizemskih pesmi, v katerih je brez večje naslonitve na tuje vzorce hotel razložiti svojim nevednim vernikom čim več verskih resnic.

Zgradba pesmi je podobna stari velikonočni pesmi, ker tudi tu po vrsti premišljujemo resnice učlovečenja (2.), rojstva (3.), boja s satanom v puščavi (4.) ter z judovsko zaslepljenostjo med javnim delovanjem (5.–6.). Središčne kitice (7.–10.) pojejo o dogodkih ob vstajenju in vnebohodu, sklep (11.–13.) pa ob napovedi vesoljne sodbe Trubar izkoristi za polemično napoved uničenja vseh nasprotnikov Jezusovega »evangelija« (vsaj med vrsticami so to zlasti katoličani):

(TDP 1575)

Kristusov drugi prihod, vstajenje mesa, vesoljna sodba so resnice, ki se navadno obravnavajo med človekovimi poslednjimi rečmi (eshatologija). Mogoče jih je pa vse skupaj pregledati pod vidikom Kristusovega drugega prihoda, ker se bodo nekoč vse hkrati zgodile, zlasti pa zato, ker jih pesmi navadno povezujejo.

Protestanti so iz obravnavanja poslednjih reči izločili vice, kraj očiščevanja; z mislijo na vesoljno sodbo so v pesmih povezovali premišljevanje o nebesih in peklu. Človekova smrt posebej ni bila predmet pesmi, o neumrljivosti duše so pa učili tudi v pesmih o stvarjenju (gl. § 1161).

Trubar je ob koncu velikonočne pesmi »Jezus je v smrtni ječi bil« (gl. tudi § 1225), v kateri »se pravi inu vuči, kakov prid inu dobruto je Kristus vsem vernim ž nega martro inu gorivstanem od smrti, dobriga sturil, pravil inu dobil«, razložil tudi nekaj eshatoloških resnic:Gl. op. 171.

(TDP 1575)

Navesti je treba še odlomek »biblične teologije v pesmi o vstajenju mesa in vesoljni sodbi«, kakor bi mogla biti naslovljena dolga pesem neznanega pesnika »V svetim pismi mi najdemo«.»V svetem pismi mi najdemo« (EDP 1563, 157–165); prim. tudi opombo 163 o praksi nemških pesnikov glede bibličnih pesnitev. V 29 petvrstičnih kiticah so nanizani skoraj vsi dokazi iz sv. pisma za življenje po smrti, za vstajenje in sodbo. Ob robu pesmi so celo navedena biblična mesta, ki so podlaga posameznih verzov.

Besede preroka Ezekijela (Ezek 37, 12) in Danijela (Dan 12, 2) o vstajenju od mrtvih so v tej pesmi izražene takole:

(EDP 1563)

Juričičeva »ena pejsen od sodniga dne«, ki se začenja »Vsaki človejk vesel bodi«, po naslovu obeta biti dogmatično-katehetična, a je v resnici samo prisrčna prošnja, naj bi Kristus čim prej prišel rešit svoje vernike, ker silno trpijo pd Antikristovo, hudičevo in seveda tudi papeževo tiranijo.Juričič: »Vsaki človejk vesel bodi« (EDP 1563, 168–172).

O krstu pravi Trubar, da je z njim »hotel Bug mene zagvišati, de vse tu Jezusevu diane, zaslužene, bruma, svetust, inu vsa dobruta se mene drži inu meni sliši (Kat 1550, str. 57) in »de Bug naših grehov ne hoče na nas več viditi« (str. 63). Isti nauk je razložil tudi v pesmi »Kadar je Jezus v nebu šal« (besedilo v tej razpravi gl. v podpoglavju Pesem o krstu in božji besedi).

Lutrova krstna pesem »Christ unser Herr zum Jordan kam« v Cvekljevi priredbi (»Kristus Jezus k Jordani šel«) pravi v drugi kitici, da ima krst svojo moč zaradi božje zapovedi, ki veleva ljudi krstiti z vodo in Svetim Duhom. V 5. kitici navaja Jezusovo naročilo apostolom, naj ljudi krščujejo, 7. kitica pa uporablja podobo Rdečega morja za razlago, kako nas more krstna voda, ki jo na nek način pordeči Jezusova kri, oprati izvirnega greha in vseh osebnih grehov.Luter: »Christ unser Herr zum Jordan kam« (Lindau 14) je bila dvakrat prevedena: Cvekelj: »Kristus Jezus k Jordani šel« (EDP 1563, 52–55) in Dalmatin, ki jo je svobodno predelal: »Poslušajte vsi človeki« (TKP 1584, 42–46). Ta kitica nazorno dokazuje, kako okorno so bile prevedene nekatere pesmi v Klomnerjevi pesmarici (eden izmed vzrokov Trubarjeve jeze). Dalmatinova poznejša priredba iste Lutrove pesmi je mnogo bolj svobodna, lepša, pove pa iste resnice. Za primerjavo je navedena 7. kitica v obeh priredbah:

Ker mi starejša oblika besedila ni dostopna, navajam besede 7. kitice za primerjanje po pesmarici Lindau (str. 14–16):

EDP 1563)

(EDP 1563)

(TKP 1584)

Zakrament Gospodove večerje je Lutru pomenil resnično navzočega Kristusa pod podobama kruha in vina.Prim. Lortz I, 401 in 405. Tudi v pesmih, ki so jih prevajali naši reformatorji, je izražal to vero. Trubar je vsaj v pesmih povedal, da veruje v resnično Jezusovo pričujočnost v sv. Rešnjem Telesu, sicer najbrž ne bi od ljudi zahteval posebne pripravljenosti za vreden prejem Jezusovega Telesa in Krvi. V pesmi »Sveti Pavel v enim listi« (besedilo gl. v podpoglavju Kristusova večerja) uči v 8. kitici spoštovanja in priprave pred obhajilom, ko graja tiste, ki v »falš veri, v sovraštvi, v šuštvi, v goluštvi in v pijanstvi« pristopajo, ker vsi tako grešijo zoper božjo voljo.

Ker pa človek ne more biti brez vseh grehov, zakramentalnega odpuščanja v spovedi pa protestanti ne poznajo, učijo, da je treba pred obhajilom svoje grehe Bogu skesano priznati in toliko bolj vneto pristopiti, da bi Jezusova milost premagala greh v človeku. Klombner v prevodu Lutrove pesmi »Jesus Christus unser Heiland, der von uns den Gottes-Zorn wand« (slovenska se začenja: »Jezus Kristus naš Odrešenik«) vabi ljudi k obhajilu:Luter: »Jesus Christus unser Heiland, der von uns den Gottes Zorn wand« (Klug 27b) je po naslovu v bistvu Husova pesem, prevedena iz latinščine v nemščino. Baeumker I, 712–714, pa pravi, da ima Lutrova nemška verzija zelo malo skupnega s Husovo, ki je tako zelo katoliška, da so jo prevzele tudi nemške katoliške pesmarice. – Prvi slovenski prevod: »Jezus Kristus naš Odrešenik« (EDP 1563, 58–69), in drugi, Dalmatinov: »Jezus Kristus Odrešenik« (TKP 1579, 27–29).

(EDP 1563)

Vero v resničnost prejemanja Jezusovega telesa in krvi pod podobama kruha in vina izražata še dve pesmi, ki sta bili že omenjeni: Dalmatinova »Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo« (gl. op. 183) izraža to vero takole:

(TKP 1579)

Schweigerjeva obsmrtna pesem »Hvala Bogu, moj čas je tu« pa v 16. kitici pripoveduje (gl. omenjeno kitico), da nas jasno Jezusovo zagotovilo pri zadnji večerji mora prepričati o resničnem prejemanju njegovega Telesa in Krvi pri obhajilu.

V pesmih naših protestantov pa seveda ni sledu o veri v stalno evharistično pričujočnost Kristusovo pod podobama kruha in vina, ker dosledno govorijo samo o prejemanju njegovega Telesa in Krvi pri obhajilu (oziroma večerji).

Prav tako je Trubar seveda zanikal daritveni značaj sv. maše. Prikrito sicer, a vendar jasno je to povedal s tem, da je božjo nevoljo nad judovskimi zgolj zunanjimi daritvami, izraženo v psalmu 50 (51), obrnil na katoliško daritev. V pesmi »Bug bodi meni milostiv« (besedilo gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi) maše sicer ne imenuje, ker pa v pesmi kot edino Bogu prijetno daritev našteva pridigo in spreobrnjenje k pravi veri, je ost njegovega napada na mašo kot daritev dovolj očitna. Še bolj vidna je zato, ker je ta odlomek (konec 5. kitice ter 6. in 7. kitica) izvirno Trubarjev in ga v nemški predlogi ni.

Odpuščanje grehov je omenjeno v mnogih pesmih, a nikdar ne v obliki zakramentalne spovedi in odveze. Trubarjeva veroizpovedna pesem »Jest verjo v eniga Boga« uči v 10. kitici, da bodo grehi odpuščeni vsem, ki se jih kesajo in verujejo v božjega Sina (gl. omenjeno kitico). Podobno pravi v verzificiranem dekalogu, naj grešnik le trdno veruje v Jezusa, pa mu bo ta brez vsega posredovanja grehe odpustil (12. kitica), ker je že ne križu do kraja zadostil za vse grehe (gl. omenjeno kitico). Vnebohodna Trubarjeva pesem »Kadar je Jezus v nebu šal« v 8. kitici pripoveduje, da je Jezus naročil apostolom, naj pridigujejo, odpuščajo grehe in krščujejo, ni pa razloženo, v kakšni obliki so apostoli in njihovi nasledniki to Kristusovo naročilo izvrševali. Že sam molk o tako važni stvari jasno priča, da Trubar ni mislil na zakramentalno odpuščanje pri spovedi (gl. omenjeno kitico).

Zakramenta sv. zakona protestantovska teologija ne pozna, saj je Trubar med zakramenti razločno naštel samo krst in sv. večerjo. Vendar nekateri izrazi v posameznih protestantovskih pesmih morejo vzbuditi vtis, da so družino imeli za nekaj tako kot katoličani, torej za zakrament.

Pesem »Nu pujmo, dajmo čast Bogu« je v pesmarici TKP 1595 naslovljena »Ena lepa ohcetna pejsen od svetiga zakona«, kar se zdi čisto katoliško. Izraz »sv. zakona« je pa najbrž samo ostanek udomačenega katoliškega ljudskega izražanja.»Nu pujmo, dajmo čast Bogu« (EDP 1563, 147–151, in TKP 1595, 388–391) – Nemško predlogo »Wir singen unserm bruder« sicer navaja EDP, v pesmaricah, ki so mi bile na voljo, je pa nisem mogel najti. Cerin (Pesmi 234) trdi, da je slovenska pesem izvirna, vendar primerjava s hrvatsko pesmijo »Mi poiemo zda goszpodinu« priča, da je prevedena. – Hrvatska protestantovska pesem je natisnjena v drugi Mekinićevi (Pythiraeusovi) pesmarici: »Druge knjige dussevnih peszszan, psalmov, Hymnusseu, ter huale uzdania diachik«, tiskane 1611 pri Sv. Križu pri Šopronu na Madžarskem (Gradiščanska Hrvatska). Pesmarica, ki vsebuje veliko hrvatskih pesmi, doslej (kolikor mi je znano) še ni v evidenci hrvatske bibliografije. – Pesem, ki se sklada s slovensko pesmijo, je natisnjena na listih 91–92. Težko bi namreč iz te besede sklepali, da se slovenski protestanti niso držali razločnega Lutrovega načela »zakon ni zakrament nove zaveze, ker mu manjka božja postavitev«.Luter (De captiv. Babyl., § de matrim.) piše: »Matrimonium Novae Legis sacramentum non est, cum ipsi desit divina promissio« (navaja Premm III/2, 285). Šele nadrobno dokazovanje iz drugih virov bi moglo opravičiti sklep, da Slovenci kot protestantje niso mislili tako kot Luter, ker so v tej pesmi (3. kitica) peli, da je zakon božja ustanova: Bog je ustvaril moža in ženo zato, da bi v zakonu postala eno telo:

Tudi izraz »ena svetina« je težko razložljiv: če ga vzamemo v Trubarjevem pomenu (= zakrament), je to izrazito katoliško vrednotenje zakramentalnosti zakonske zveze. Verjetneje ga je treba razumeti v splošnem pomenu »nekaj svetega«, kar bi se strinjalo tudi s pojmovanjem protestantov.

V naslednjih kiticah iste pesmi je razloženih še nekaj lepih misli o zakonu: krščanski zakon je možen le med enim možem in eno ženo; Kristusova zveza s Cerkvijo je vzor neločljivosti zakonske zveze (kitice 4, 5, 8), kar je še posebej poudarjeno v 12. in 13. kitici. Za božjo milost (zakramentalno?), ki naj jo nad zakonce izlije presv. Trojica, prosita 17. in 18. kitica. Vsi izrazi te pesmi zvenijo tako splošno krščansko (katoliško), da morda prav zato ni mogla biti objavljena v glavnih pesmaricah, ampak samo v prvi in zadnji (EDP 1563 in TKP 1595):

(EDP 1563)

Podobno, a v manj posrečeni obliki, izraža nazore slovenskih protestantov o zvezi moža in žene, o nerazveznosti in svetosti zakonske zveze tudi ena zadnjih njihovih pesmi: Znojilškova po Lutru prirejena pesem z naslovom: »Kaj doktor Luter od pohištva piše?«Znojilšek: »Tu so gvišnu dobri možje« (Kat 1595, 210). – Rupel (Pisci 261–262) je navedel celotno pesem, ni pa razložil, da »pohištvo« pomeni zakonski stan in družinsko življenje. Na vzhodnem robu Slovenije je pomenil izraz »zakon sv. hištva« isto kar nemški izraz »Ehe« (Pleteršnik I, 268). Tudi v hrvatski pesmarici, omenjeni v op. 189, je pesem o sv. zakonu uvrščena v oddelek pesmi »Od szuetoga Histua«. Ker »pohištvo« pomeni družinsko življenje v celoti, je razumljivo, da v pesmi najdemo tudi navodila glede odnosov do hišnih uslužbencev. Naveden naj bo le prvi del pesmi o možu in ženi:

(Kat 1595)

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1597–1630), ki se je vztrajno trudil za reformo svojih duhovnikov in vernikov, je prvi hotel katoliškim Slovencem oskrbeti tiskano pesmarico. »Hymnologium slavicum« naj bi ljudem ohranjal prirojeno veselje do cerkvenega petja in jim nudil novih besedil in napevov. Ohranjeni so dokumenti, ki izpričujejo Hrenovo ljubezen do glasbe. V svoji gornjegrajski rezidenci je poskrbel za glasbeno izobrazbo klerikov – bodočih duhovnikov ter sam tudi ocenjeval njihove glasbene sposobnosti.Hrenovo prizadevanje za razvoj cerkvene glasbe v ljubljanski škofiji je obširno na podlagi dokumentov obdelal Cvetko, Zgodovina I, 133–183. O vzgoji duhovnikov govori na str. 134–183.

Med latinskim liturgičnim petjem je dovoljeval tudi slovenske vložke. Edina sedaj znana priča verjetno obsežnejše prakse je deloma ohranjeni slovenski evharistični responzorij s koralnim napevom, ki je bil zapisan pred 1605.»Gornjegrajski rokopis« imenujem to slovensko besedilo v večjem rkp zvezku z latinskimi cerkvenimi spevi (gl. zgoraj, v opombi 206 navedeno delo, str. 9).

V instrukciji za delo gojencev Marijinega kolegija v Gornjem gradu (od 1605 dalje na stopnji škofijskega semenišča) omenja slovenske pesmi in molitve, s katerimi naj duhovniki ljudi spodbujajo in poučujejo v skladu s prazniki in dobami cerkvenega leta. Edina pesem, vsebino katere posebej omenja, je slovenska pesem o rožnem vencu. Iz nje naj duhovniki ljudi učijo o tej molitvi, ki naj vedno bolj postaja ljudska lastnina. Med procesijami in ob romanjih naj pojejo to in še druge pesmi, s katerimi bodo nadomestili prazno in škodljivo vpitje in klepetanje.

Instructio Alumnorum Oberburgensium je objavil Orožen, Das Bistum und die Dioezese Lavant II (1877), 57. Povzetek ima tudi Kidrič, Zgodovina 96. – Besedilo odstavkov o petju se glasi: Št. 7: »Cantiones sclauicas et orationes cum Catechismo paruo sclauico per nos facto, frequenter ac diligenter populus aedificetur, et doceatur, et fiant deuote prout festiuitates incidentes, uel quodlibet tempus exigunt.«

Št.8: »Modus etiam recitandi Rosarium B. V. tradatur Populo, in quo fideliter doceatur et instituatur, doctrina huius sumatur ex Cantione sclauica, quae est de Rosario B. V. iam uulgata. Eadem in Processionibus et peregrinationibus cum aliis Canticis hic Oberburgi et alibi usitatis adhibeatur, ne fiant garritus et fabulationes cum aliis uanitatibus, quibus fructus peregrinationum piarum destruitur.«

Kadar je bil doma v Gornjem Gradu ali v Marijini božjepotni cerkvi pri Novi Štifti je Hren z ljudmi vred prepeval slovenske cerkvene pesmi. Za mali šmaren 1616 piše: »In naša duhovščina in mi smo peli slovenske pesmi, prošnje in lavretanske litanije v taistem slovenskem jeziku skupaj z ljudstvom tja do polnoči, ljudstvo pa je pelo vso noč tja do jutra«.»Et a nostro clero ac nobis Cantus Slauici, preces, ac Lauretanae Litaniae Idiomate eodem Slauico, una cum Populo usque ad Medium Noctis: a Populo uero usque mane per totam noctem decantatae« (Hrenov Protocollum Pontificalium I/2, str. 156). Prevod iz Cvetkove Zgodovine I, 160.

Svojemu sodelavcu pri lekcionarju (Janez Čandik DJ) je 1612 pisal, da bo kmalu šla v tisk njegova slovenska pesmarica (Hymnologium meum slavicum), v kateri bodo pesmi za skoraj vse praznike cerkvenega leta. Nabral da jih je iz brevirja, sv. očetov in iz knjižice »Hortulus animae«, da bi spodbujale ljudi in v njihovih dušah dvigale pobožnost.Hren v pismu Čandku 10.4.1612: »Quem (=lectionarium) una cum Hymnologio meo Slavico pro totius ferme anni festivitatibus in usum Cleri mei Oberburgensis et Ecclesiae ad Novum aedificium alias Neu Styft (quo plurimi certis B. M. Virginis solemnitatibus undequaque peregrini confluunt), ut habeatur, guod ad Populi aedificationem, devotionemque in animis eorum augendam percinant, ex Breviario Romano, S. Patribus, ac Hortulo animae deprompto … Ego sane iamdudum et Canisii Catechismum cum eisdem Evangeliis, Epistolis et Hymnologio habui prae manibus et cupiebam typis edere ad profectum Patriae Nostrae spiritalem. Sed iniuria et incuria pariter Sacerdotum sibi commendato(rum) describentium factum est, ut distraherentur et usque modo in lucem non prodirent« (objavil Steska, Janez Čandik. IMK 12 (1902), 7–8). – Hortulus animae je naslov molitvenika in pesmarice, ki je v nemščini in latinščini doživel mnogo različnih izdaj. Baeumker I, 54, omenja prvega nemškega 1501. Članek v LThK 5 (II. izd. 1960), kol. 488, opozarja na različne izdaje z molitvami, oficiji in pesmimi. Prim. tudi Beissel, Zur Geschichte der Gebetbuecher. Stimmen aus Maria Laach 77 (1909), 175 sl. – Latinska izdaja, tiskana v Mainzu 1516 (v NUK s sign. V Jg 12950), v primerjavi s Kalobskim rokopisom nima večjih podobnosti. Pri tisku knjižice je računal na sodelovanje ljubljanskih jezuitov, ki so prva leta svojega delovanja radi uporabljali tudi slovenščino: leta 1599 so jezuitski gojenci proslavljali božje Dete s pesmimi in deklamacijami v slovenščini, 1600 pa slavili sv. Rešnje Telo z latinskimi in slovenskimi pesmimi; o božiču 1606 so peli slovenske božične pesmi in še 1630 v postnem času slovenski spokorni psalm »Miserere«.Beležke v »Historia annua« (navaja Steska, Janez Čandik, str. 11): leta 1599: »Pueri Christum infantem Latinis, Slavonicis et Germanicis canticis ac versibus celebrantes in feriis Nataliciis existimationem nostris scholis longe maiorem conciliarunt (pag. 22) … Discipuli nostri Sanctissimum latine et carniolice excipiebant (pag. 30).« Leta 1606: »Venusta carminum slavicorum recitatione et Cantuum varietate nec non symphonia musica infantem Christum pueri in die Natalis Domini concelebrarunt.«

Hren si je nabavil že lastno tiskarno in jo izročil jezuitom v Ljubljani, da bi laže dosegel svoje načrte, toda kljub ponovnim obljubam in naročilom vizitatorjev (1620 in 1627) ta tiskarna ni natisnila ničesar, tudi pesmarice ne.Hren je še 1627 upal, da se bo tisk izvršil kar najhitreje (»ocyus«), kot si je zabeležil v dnevniku. Smrt (1630) ga je prehitela in v njegov dnevnik je pozneje nekdo vpisal pripombo, da so pesmarico preprečili jezuiti: »fuit cancellatum a Patribus Societatis« (nav. po Mantuani, Razvoj 13–15; ves potek dela za pesmarico je popisal tudi Cvetko I, 134–135). Rokopisno pesmarico so sicer duhovniki pridno prepisovali, a prav s tem so jo tudi uničili, kakor je Hren sam potožil Čandku v prej omenjenem pismu.Gl. besedilo, navedeno v op. 210. – Domneva, da bi bil rokopis morda ohranjen v jezuitskem generalatnem arhivu v Rimu (Mantuani, Razvoj 15), ni več verjetna, ker je J. Turk tam že iskal gradivo za Hrenovo biografijo (gl.: Breve Pavla V. Tomažu Hrenu. BV 10 (1930), 253–325).

Morda bi smeli videti nek prepis Hrenove pesmarice v Kalobskem rokopisu, ki je Hrenu med ohranjenimi rokopisnimi pesmaricami časovno najbližji, vsebina pa tudi ne nasprotuje temu, kar je Hren povedal o svoji pesmarici.

»Liber Cantionum Carniolicarum«, ki je bil napisan sredi 17. stoletja, priča, da je katoliška cerkvena pesem v slovenščini krepko živela tudi v dobi katoliške verske obnove. Žal pa je osamela priča, da so se v tej dobi tudi med Slovenci poskušale uvajati nove pesmi poleg starih srednjeveških.

Neznani duhovnik si je napisal pesmarico, molitvenik, katehetični in pridigarski priročnik ter premišljevalno knjigo – vse hkrati (če niso bile te sestavine pozneje vezane v eno knjigo). Pesmarici je ta rkp na videz še najmanj podoben, saj ima napev v notah zapisan samo pri eni pesmi. Brez napeva so vse stare pesmi, ki so bile splošno znane, nove pesmi pa imajo v opombi samo navodilo, po katerem znanem slovenskem, nemškem ali latinskem napevu naj se pojejo. Nekatere pesmi so bile najbrž namenjene le molitvi in premišljevanju, čeprav se takrat niso ustrašili petja dolgih pesmi, saj so v romarskih cerkvah in pri procesijah imeli na voljo dovolj časa.Premišljevanju namenjena pesemska besedila omenja Baeumker 1, 32–39, ko razlaga razvoj nemške katoliške cerkvene pesmi v času po reformaciji. – A. Schrott, Das Gebetbuch in der Zeit der katholischen Restauration (Zeitschrift fuer katholische Theologie 61/1937/, 1 sl.), našteva vrsto molitvenikov in pesmaric, ki bi ob natančni primerjavi mogle izkazati posamezne vzorce za Kalobski rkp.

Bogato vsebino obsežnega rokopisa bi bilo treba posebej temeljito raziskati. V tem poglavju bo navedenih le nekaj pesmi, ki so verjetno nastale v obravnavanem časovnem razdobju in so morda res bile cerkvene pesmi. (Srednjeveške pesmi, ki so v njem zapisane prvič, so bile navedene že v prvem poglavju te razprave, mnogo lepih pesmi pa najbrž ni prešlo v splošno rabo, ker jih niso tiskali – zapisane so samo v tem rkp; zato jih tudi v tej razpravi ni mogoče analizirati.)

Večina pesmi poje o Kristusu, njegovem življenju, odrešilnem trpljenju, smrti in vstajenju. Nekaj pesmi je vezanih na praznike in dobe cerkvenega leta: advent, božič, Jezusovo ime, razglašenje Gospodovo in pasijonski čas. Štiri pesmi obsegajo celotno Jezusovo življenje. Pesmi o Mariji so večinoma povezane z resnicami o Kristusu ob molitvi rožnega venca. Pesmi o človekovih poslednjih rečeh so zanimive, saj ena izmed njih izraža mnenje, da bo vesoljna sodba kmalu nastopila. Svetniške pesmi pojejo o sv. Magdaleni, Uršuli in Marjeti. Litanijska pesem v čast presv. Trojici, Mariji, angelom in svetnikom je umetno sestavljena iz katehetičnih in molitvenih kitic. – Kratek pregled vsebine Kalobskega rokopisa naj na tem mestu zadošča, nekatere pesmi bodo omenjene in tudi navedene pozneje.

Vsebina Marijinih pesmi se še naprej drži srednjeveških motivov; zlasti pogost je motiv oznanjenja.

Pesem »Jager na logu šraja« (gl. podpoglavje Marijine pesmi z adventnim motivom oznanjenja) je bila še vedno glavna adventna pesem, v 17. stoletju pa je nastala daljša inačica »En jager vun gre loviti«, ki je srednjeveško simboliko še stopnjevala. Čeprav verjetno ni bila cerkvena pesem (je le enkrat zapisana), naj bo navedeno celotno besedilo tudi v tej razpravi zaradi primerjave s cerkveno inačico, ki je bila mnogo bolj razširjena.»Es wolt ein Jaeger jagen« – nemško besedilo gl. Beissel 481.»En jager vun gre loviti« – Kalobski rkp 273–279. Žal te inačice ni mogel poznati Glonar, ko je pisal svojo razpravo o adventni pesmi (gl. našo v omenjenem podpoglavjuoz. op. 86/I. pogl.). – Simboliko samoroga v zvezi z Marijinim brezmadežnim spočetjem je razlagal tudi p. dr. Roman Tominec OFM v predavanju: Brezmadežna v umetnosti, ki ga je imel na II. slovanskem frančiškanskem kongresu v Krakovu (25. do 29. avg. 1937). V knjigi: Acta Secundi Congressus. Collectanea Franciscana Slavica, Vol. II. Šibenik 1940 je razen razlage (str. 177) tudi reprodukcija oltarne slike iz katedrale v Erfurtu (leta 1420), na kateri je upodobljena Marija s Samorogom v naročju.

Osem kitic v začetku in še dve kitici v sredini (18. in 19.) pripoveduje in v simboličnih podobah ter personifikacijah razlaga ves dogodek ob učlovečenju božjega Sina. Angelovo oznanjenje je dopolnjeno z opozorilom, da bo Marija ostala devica, čeprav bo mati tistega, ki bo večno vladal na prestolu kralja Davida. Na koncu (od 20. kitice dalje) je najbrž izvirno dodana precej gostobesedna prošnja, naj Marija ljudem od Stvarnika posreduje milosti zdaj in ob smrti. Prosi zlasti za odpuščanje grehov in zemeljske telesne darove. Po Marijini priprošnji naj nas Bog varuje vseh nesreč in napadov hudičevih zmot (morda je pesem odsev boja s Turki ali pa protestantovske nevarnosti), na koncu življenja naj nas obvaruje pekla in pripelje v nebesa:

(Kalobski rkp)

Še daljša, izrazito lirična Marijina pesem »Moja duša vsak dan skuša« naj bo v tej razpravi le omenjena, čeprav so jo kljub dolžini (59. kitic) vsaj v odlomkih radi peli in prepisovali. Podrobna razčlenitev vsebine te vsaj v bistvu še srednjeveške pesnitve bi presegla okvir dogmatične razprave.Latinski »mariale«: »Omni die dic Mariae« so pripisovali različnim avtorjem, tudi sv. Tomažu Akvinskemu, največkrat pa Poljaku sv. Kazimiru. Tako je naslovljena tudi v kongregacijskem molitveniku: Manuale Sodalitatis Immaculatae Conceptionis. Viennae 1643, str. 332–339 (izvod v SK). – Dreves–Blume I, 217–222, ugotavlja, da je avtor pesnitve menih Bernard Morlas iz 12. stoletja. – V Kalobskem rkp sta zapisana dva prevoda te pesnitve: »Moja duša vsak dan skuša« (str. 166–169) in »Marije čast zavpije« (str. 240–255). Po nekaj kitic je zapisanih tudi v Muzejskem, Paglovčevem, Maurerjevem in Ambrožičevem rkp, kar kaže, da so jo ljudje zelo radi peli. Tiskana pa iz nepojasnjenega razloga ni bila nikoli (v doslej znanih pesmaricah).

Marijino vnebovzetje »z dušo in telesom« je glavni predmet pesmi »Veseli se, Marija«. Iz te izhodiščne resnice je pesnik sklepal na glavno osnovo Marijinih odlik, na njeno božje materinstvo; v podobah je omenil tudi njeno brezmadežnost, Sinova bližina v nebesih pa ji omogoča posredovalno vlogo: v podobi studenca milosti pesem omenja Srednico milosti:»Veseli se, Marija« – Šentv. rkp III 2–111, 3. Ta inačica je najkrajša (6 kitic), a najstarejša. Paglovčev rkp (124–128) je daljši (12 kitic) in ima tudi napev. Inačica v Maurerjevem rkp (173–177) ima 8 kitic.

(Šentviški rkp)

Marijino sredništvo je bilo lepo izraženo že v pravkar navedeni pesmi, ki pa jo poznamo iz enega samega zapisa. Bolj znana je bila v lekcionarjih tiskana pesem »Od Marije zapeti moja duša želi«.»Od Marije zapeti moja duša želi« – Šentv. rkp III 3b–III 4b ima nekatere izraze drugačne, starejše, kot prva tiskana inačica v EvL 1715, 380–382. V lekcionarjih so pesem tiskali do leta 1772.

Pesem je parafraza molitve »Pozdravljena Kraljica«, ker Marijo naziva: mati te gnade, dobrote, sladkosti in milosti. O njenem deležu pri odrešenju pravi celo, da je hudiča potrla, nebesa odprla in nas, jetnike, rešila. Ob teh besedah bi se dalo ugibati, kakšen način Marijinega sodelovanja pri našem odrešenju je imel pesnik v mislih. Morda je Marijo tako imenoval samo v posrednem smislu, ker je bila mati Odrešenika, ki je vsa ta dela izvršil, ali pa jo je hotel častiti kot pravo soodrešiteljico (corredemptrix), kakor so Marijo začeli od 15. stoletja dalje. Že nekdaj pa so Marijo imenovali »causa salutis« (sv. Irenej). Mislili so pri tem tudi na Marijin delež pri našem odrešenju v objektivnem smislu, čeprav so se vedno zavedali bistvene razlike med Kristusovim in Marijinim deležem pri odrešenju človeškega rodu. Vzporednica: Eva – Marija, ki jo najdemo tudi v tej pesmi, je priljubljena podoba Marijine soodrešiteljske vloge, a prav ta vzporeditev nas varuje, da bi ji prisodili previsoko stopnjo odrešilnih zaslug. Eva je namreč silno pomembno sodelovala pri človekovem padcu, a je vedno le Adam v razodetju imenovan kot začetnik krivde. Prav tako razodetje jasno govori le o Kristusu kot edinem sredniku med Bogom in človeštvom (Rimlj 5,12). Morda je v teh pesniških izrazih nekaj protireformatorske težnje Mariji vrniti čast in vlogo, ki so jo ji protestanti hoteli odvzeti.Prim. razlago posameznih mnenj o Marijini soodrešiteljski vlogi v razpravi: C. J. Jellouschek OSB, Maria Mediatrix. Theologisch–praktische Quartalschrift 109 (1961), 81–98.

V zadnjem delu pesem razločno spodbuja k zaupanju v Marijo kot srednico milosti (soodrešiteljico vsaj v subjektivnem smislu), srednico pri edinem Sredniku Kristusu, ko glede duš v vicah izraža željo, naj jih Marija »potrošta«, za nas pa naj Boga prosi in naj nas ob smrti pripelje varno v nebesa:

(Šentviški rkp)

Iz Marijinega oficija je bila vsem znana himna Venancija Fortunata »Quem terra, pontus, sidera«, razdeljena v posamezne odlomke pri horah. Končni del »O gloriosa Domina«, ki so ga v oficiju po oglejskem obredu peli pri hvalnicah,»Quem terra, pontus, sidera« – Breviarium secundum usum Aquileiensis ecclesiae. Venetiis 1496, list /311b/ (v SK). so znali peti tudi v slovenščini.

V pesmi spet srečamo že znane izraze: paralela Eva–Marija je tudi tukaj spomin Marijinega sredništva pri Sinu, za katerega je poudarjeno, da je ena izmed oseb presvete Trojice:»O Marija, žlahtna gospa« – Muzejski rkp II 8. – Druga inačica: »Čestita si ti, o Gospa« – Budimpeštanski rkp, fotolist 21 in 33, ima nekaj kitic več.

(Muzejski rkp)

V velikonočnem času so vsaj v začetku 16. stoletja začeli peti Marijino velikonočno antifono »Regina caeli, laetare« v pesemski obliki. Glavni predmet v pesmi ni toliko resnica Jezusovega vstajenja, ampak prošnja k Mariji srednici, naj zmagoslavnega Sina, ki je naš Odrešenik, za nas prosi:»K česti Mariji zapojmo še« je zapisal šele M. Majer v 19. stoletju (PC, št. 30), zato je njena starost dvomljiva kljub nemškim vzporednicam. Grafenauer I., Velikonočna 124, pod mlajšimi oblikami sluti stari prevajalski slog.

(Majer PC)

Značilnost 17. stoletja so posebne rožnovenske pesmi, kakor je eno izmed njih izrecno omenjal tudi škof Hren (gl. § 1304). Nekaj takih pesmi je ohranjenih v rokopisih, vsebina pa je seveda predvsem pripovedna in se ne spušča toliko v poučevanje verskih resnic. Ljudje so ob petju posameznih kitic (v Kalobskem rkp ima pesem »Primi ta krancel zlat od rož« 50 kitic) premišljevali in ponavljali evangeljske dogodke in se s tem vglabljali v Jezusovo in Marijine življenje. Ni dvoma, da bi bila posebna razprava o njihovi vsebini zelo zanimiva.

Srednjeveške pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu so vsaj v 17. stoletju pomnožili z novimi. Po starosti zasluži prvo mesto evharistični responzorij iz Hrenove dobe. Težko je sicer zanj izreči sodbo o njegovi razširjenosti, a vsaj o uporabi v cerkvi zanj ni dvoma, ker je vpisan v gornjegrajskem rokopisu med latinskimi cerkvenimi spevi.Gl. opis Gornjegrajskega rokopisa.

S ponavljanjem besed, ki jih je Jezus izgovarjal pri zadnji večerji, je ta responzorij v vernikih utrjeval vero v resnično Kristusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Prav to resnico je bilo treba utrjevati v ljudeh, ki so bili še pod vplivom Lutrove in Trubarjeve reformacije. (Ker je samo latinsko besedilo ohranjeno v celoti, navedem izvirnik in ohranjeni slovenski začetek.)

Edina evharistična pesem, ki je v dobi 100 let vsaj dvakrat zapisana in zato vzbuja vtis, da so jo peli v cerkvah, je pesem po Tomaževi himni »Pange, lingua«. V pesmi »Veselu poj, duša moja« je ohranjen isti izraz za zakrament »svetina«, kot ga je uporabljal Trubar (gl. § 1255).

Pesem poudarja istost zakramenta sv. Rešnjega Telesa z na križu darovanim Kristusovim telesom in krvjo. Vernikom priporoča, naj bi imeli tako trdno vero v resničnost Jezusovih besed pri maši, kakor so apostoli Jezusu verjeli pri zadnji večerji. Smrt Juda Iškarijota (ki Jezusu ni verjel) pesnik uporablja kot svarilen zgled, kaj se zgodi s človekom, ki dvomi v božjo milost (= vsemogočnost):»Veselu poj duša moja« – Muzejski rkp IV 1–IV 1b. Ker je ta zapis slabo ohranjen, sem navedel besedilo Maurerjevega rkp, str. 76.

(Maurer)

Podobno kot v nemških deželah so se v 17. stoletju najbrž tudi na Slovenskem pojavile »mašne pesmi«: pesmi, ki so bile določene za petje med daritvenim delom maše okrog povzdigovanja (prim. § 1294 in § 1298). Edini ohranjeni primer take pesmi je zapisan v Muzejskem rkp z opombo, naj se poje po povzdigovanju Jezusu v čast.»Češčenu bodi o svetu« – Muzejski rkp III 7b. – V četrti kitici je prva beseda nečitljiva.

Pesem časti sv. Rešnje Telo in Kri, ki jo pozdravlja kot zaklad večnega življenja. Jezusa imenuje dobrotljivega Marijinega sina; prosi, naj bi ga smeli veseli gledati na sodni dan ter konča z doksologijo – hvalnico presv. Trojici, ki je skoraj popolnoma enaka kot v prej navedeni pesmi:

(Muzejski rkp)

Pesmi o Jezusovem trpljenju so protestanti uporabili za razlago svojega nauka o opravičenju, katoličani pa so v podobnih pesnitvah bolj meditativno pripovedovali posamezne dogodke Jezusovega trpljenja. Bolj kot za dogmatike bi bile te pesmi zanimive za bibliciste, čeprav je res, da bi raziskavanje posameznih izrazov v njih prispevalo k razumevanju katoliškega nauka o zaslužnosti Jezusovega življenja in trpljenja.

Ker so te pesmi kakor tudi pesmi o celotnem Jezusovem življenju navadno zelo dolge (v Kalobskem rkp pesem »Jezus svetu odrešitvu« s 76 kiticami) zadošča, če so v tej razpravi vsaj omenjene. Najbrž tudi niso bile splošno znane, tiskane pa sploh niso bile.Ta odstavek se bo bistveno spremenil, če se bo dalo ugotoviti, da je pesem »Premisli, človek grešni«, ki bo navedena v četrtem poglavju (gl. podpoglavje Pesmi za nove pobožnosti) in jo pojemo še danes, nastala že v 17. stoletju ali celo še prej.

Morda so bile tudi pri nas že v srednjem veku znane začetne oblike posebnega češčenja Jezusovega Srca, kakor so izpričane za nemške dežele. Ker se tako stare pisane priče pri nas niso ohranile, je za nas najstarejša pesem »Jezus, bodi češčenu srce tvoje presvetu«. Bila je zapisana okrog 1672, ko so nekatere francoske škofije prvič smele obhajati praznik Srca Jezusovega. Bil je to sad prizadevanja sv. Janeza Eudesa, ker je papeško dovoljenje za poseben praznik (z mašo in ) dal šele 1765 Klemen XIII. za nekatere škofije na Poljskem in v Franciji.Prim. okrožnico Pija XII. »Haurietis aquas« z dne 15.5.1956, št. 51 in 53 (v slovenskem prevodu, razmnoženem v Ljubljani 1958, je ta odstavek na str. 81 in 82). – Podrobneje govori o zgodovini češčenja Srca Jezusovega članek v LThK 5 (II. izd. 1960), 290 sl.

Naša pesem je edinstvena priča, da se je nova pobožnost začela širiti med slovenskimi verniki že v sredini druge polovice 17. stoletja, morda še predno so začeli na Slovenskem zidati javne kapele v čast Jezusovemu Srcu (v Rušah 1692).O češčenju Srca Jezusovega pri Slovencih prim. Kovačič, Zgodovina 286, in V. Kragl, Začetki pobožnosti presvetega Srca pri nas. Glasnik Srca Jezusovega 41 (1942), 110. Motiv medsebojne izmenjave srca v prvem delu pesmi je še izrazito srednjeveško mističnega značaja, v drugem delu pa omenja odrešilno vrednost Jezusove daritve na križu, ko sta iz prebodenega Srca pritekla kri in voda. Žal pesem ni ohranjena v celoti, da bi poznali vso njeno vsebino:»Jezu, bodi češčenu« – Muzejski rkp IV 2b, je edini znani zapis in zato zadnja kitica ni ugotovljiva, ker je rkp poškodovan. Kidrič (Opombe 121) je za to peseem ugotovil, da je bila zapisana kmalu po 1672. Po smislu je nekoliko sorodna Bernardovi pesmi »Summi regis cor aveto« (Dreves–Blume I, 314), ni pa njen prevod, kot je domneval Kidrič (Opombe 119).

(Muzejski rkp)

Češčenje Jezusovega imena je v Cerkvi živo že od apostolskih časov (sv. Pavel). V srednjem veku so ga širili zlasti frančiškani. Posebno spodbudo pa je pobožnosti do Jezusovega imena dala zmaga nad Turki pri Beogradu 1456, ker je vodja kristjanov sv. Janez Kapistran svojo vojsko postavil pod zaščito presvetega Jezusovega imena. Poseben praznik je frančiškanom dovolil papež Klemen VII. leta 1530. Takrat so ga obhajali 14. januarja, ko pa je bil 1721 ukazan za vso Cerkev (papež Inocenc XIII.), je bil določen za 2. nedeljo po Razglašenju.Povzeto po podatkih o češčenju Jezusovega imena v LThK. K 7 (II. izd. 1962), col. 783.

Precej slovenskih pesmi po rokopisih 17. in 18. stoletja priča, da je bila ta pobožnost znana in razširjena tudi med Slovenci, čeprav morda nobena od teh pesmi ni bila znana po vsej Sloveniji. Najbrž so to bile bolj bratovščinske pesmi, saj so imeli na Štajerskem pri Devici Mariji v Puščavi tako bratovščino že leta 1652.Latinski »jubilus«: »Dulcis Jesu memoria« ima Dreves–Blume (II, 36–37) samo v izboru. Celotno besedilo gl. kongregacijski molitvenik (omenjen v op. 233) na str. 325–331. Slovenski prevod »Jezus, sladak je tvoj spomin« – Kastelec BB, 402–407. Manjši odlomki so tudi v Muzejskem rkp, Paglovcu, Maurerju in Semeniškem rkp.

Na prvem mestu je treba navesti največkrat zapisano pesem ki je prevod latinskega »jubilusa«: »Dulcis Jesu memoria« (ali: Jesu, dulcis memoria), ki jo sicer navadno pripisujejo sv. Bernardu, vendar pravega avtorja ne poznamo.O češčenju Jezusovega imena na Slovenskem prim. podatke v Kovačičevi Zgodovini, str. 286. Ker je pesem zelo dolga (43 kitic), so mnogi prepisovali samo odlomke, zato naj bodo tudi tu navedeni po Kastelčevi tiskani inačici.

Začetne kitice pesmi izražajo veselje, hrepenenje po Jezusovi bližini in odpuščanju grehov, srednji del razlaga udeležbo pri Jezusovi večerji sv. obhajila, kjer se Jezusu najbolj približamo, konec pa pripoveduje o Jezusovem vnebohodu in našem končnem združenju z njim v nebesih:

(Kastelec BB)

Pravkar omenjena latinska predloga je bila uporabljena še za drugo pesem, v kateri je združeno češčenje Jezusovega imena s češčenjem njegove matere Marije. V pesmi, v kateri se Jezus v vsaki kitici naziva »nebeško sonce«, ki naj nas razsvetli, je poudarjeno zlasti zaupanje grešnika v Jezusovo božje neskončno usmiljenje. Končna prošnja, naj še Marija–roža prosi za nas zdaj in poslednji čas, je še vsa v slogu srednjeveških pesmi:»Marija žlahtna jungfrava« – Šentviški rkp II 2b – II 3b. To pesem je sredi 18. stol. na Koroškem zapisal Maurer (272–277) kot pesem »Oj luč nebeška, Jezus sam«.

(Šentviški rkp)

Po latinski ali nemški predlogi sega še v srednji vek pesem »Jezu, sladku ime kličemo ubogi grešniki«, ki je zapisana v Kalobskem rkp. Navedena naj bo le sklepna kitica, ki je doksologija nekoliko nenavadne vsebine:»Jezus ist gar ein suesser Nam« (Baumker I, št. 116) – »Jezu sladku ime kličemo ubogi grešniki« – Kalobski rkp 80–82.

Prav posebno mesto v razvoju katoliških slovenskih cerkvenih pesmi ima naslednja pesem v čast Jezusovemu imenu, ker je v vrsti samih anonimnih pesmi prva, ki razodene avtorja. Pisec Kalobskega rokopisa (čigar imena sicer ne poznamo) pravi o njej, da jo je spesnil v januarju 1643. Zaupna molitev grešnika k usmiljenemu Jezusu, ki je zanj prelil vso kri, se glasi:»Jezusa ime presveto« – Kalobski rkp 216–218 z naslovom: Cantilena recens, de SSmo Nomine JESV, in tono Pange lingua, uel Vrbs beata Jerusalem. 1643 In Januario a Collectore huius libri composita.

(Kalobski rkp)

Jezus sodnik je predmet cerkvene sekvence »Dies irae, dies illa«, ki so jo vsaj v 17. stoletju slovenski verniki že znali peti v domačem jeziku. Iz Muzejskega rkp, v katerem je zapisan najstarejši ohranjeni odlomek pesnitve »Božja muč se bo srdila«, naj bodo navedene le tiste kitice, ki govorijo o Jezusu kot bodočem sodniku. Pevec se priporoča njegovemu usmiljenju, ker more zaradi svojega trpljenja grešniku odpustiti:»Božja muč se bo srdila« – Muzejski rkp III 3 – III 3b. Navedene kitice so na drugi strani. Celota ni ohranjena. Precej podobna je inačica v Tržaškem rkp.

(Muzejski rkp)

Ahacij Stržinar je 1729 v predgovoru svoje pesmarice »mladenče inu dekelce, stariše inu mlajše«, vsakega, ki sicer »dobru zna te božične, nu velikanočne pejsme peti, inu vender te skrivnosti Kristusoviga človeškiga postanja na zastopi, katere skrivnosti te pejsme rezločeno dapovedo«, opominjal, da je sestavil nove pesmi »od katoliš keršanskiga vuka, kateriga vi mladi ludje nerveč potrebujete, de kar se na drugo vižo morebiti naradi vučite, skuz pejsme se bodete rajši inu lohkejši navučili, inu tudi trdnejši v glavi obdržali«.Stržinar 1729, 9 in 8. Stržinarjeva vnema za vsebinsko neoporečne cerkvene pesmi je razumljiva, zlasti če vemo, da z novo pesmarico ni delal nekaj samovoljnega, ampak je hotel čim prej uresničiti navodila cerkvenih oblasti.

V pesmarici namreč sam razlaga naročilo papeža Benedikta XIII., ki je na rimskem koncilu (sinodi) 1725 zahteval od dušnih pastirjev, da morajo svoje vernike, zlasti otroke, vneto in vztrajno poučevati v krščanskem nauku.Stržinar 1729, 141–156. V ta namen naj uporabijo različna sredstva: vsako nedeljo in praznik naj preberejo evangelij in naj pridigujejo, po pridigi naj skupaj z verniki (v molitvi ali v pesmi) ponovijo najvažnejše resnice in molitve: križ, skrivnost presv. Trojice in učlovečenja, apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo, božje in cerkvene zapovedi, sedem zakramentov in kesanje. Popoldne naj dečke in deklice (od 7. do 14. oziroma do 12. leta) po Bellarminovem katekizmu učijo krščanskega nauka, pri čemer naj jim pomagajo tudi laiki.

Pravno so bila ta določila obvezna res samo za rimsko papeževo škofijo, toda Benedikt XIII., ki si je zelo prizadeval urediti dušno pastirstvo v svoji škofiji, je z njimi pokazal smernice tudi drugim škofom. V nemški škofiji Paderborn so takoj prostovoljno sprejeli papeževa naročila in že 1726 je izšla pesmarica »Christ=Catholisches Gesang=Buch«, ki je med 207 nemškimi pesmimi objavila vse od papeža predlagane katekizemske pesmi pa tudi nemško mašno pesem. Predgovor izrecno poudarja, da je pesmarica sad papeževih naročil, naj pred mašo in po maši v pesmih ponovijo vse za zveličanje potrebne resnice in molitvene obrazce.»Christ=Catholisches Gesang=Bucht« Paderborn 1726. Prim. Baeumker III, 13–14, 56–57 in 121–122. Na paderbornsko pesmarico je v zvezi s Stržinarjem opozoril že Kidrič, Zgodovina 124.

Stržinarjeve besede in vsebina njegove pesmarice razodevajo, da je skoraj gotovo poznal paderbornsko pesmarico, vendar bi bilo medsebojno odvisnost treba še natančneje preiskati. Res pa je, da so določila rimskega koncila (»vkopsbralisha« ali »vkopsbiralsha«) hoteli izvajati tudi v ljubljanski škofiji, ker je 1728 izšla knjiga: »Instructiones tres … quas … Benedictus XIII … Italice edidit«. Določilom je dodan predlagani Bellarminov katekizem in Benediktova navodila za pripravo otrok na prvo spoved in prvo obhajilo. Katekizem in navodila so tiskana najprej v latinščini, prevedena so pa tudi v slovenščino ter v isti knjižici objavljena pod naslovom: »Kratki Sapopadek Christianskiga Navuka od Roberta Bellarmina«.»Instructiones tres« Ljubljana (brez letnice, tiskano 1728). Latinski in slovenski del knjige iz Mayrove tiskarne kljub ločeni paginaciji tvorita enotno knjigo, ker so tiskarski pogreški popravljeni za oba dela skupaj šele na koncu knjige. Čudno je, da je knjiga s tako pomembno, uradno vsebino, izšla brez letnice in brez odobrenja ali priporočila cerkvene oblasti. Letnico izida je razodel Stržinar v pesmarici 1729, str. 153, kakor je 1904 opozoril Steska v spodaj (op. 265) navedeni razpravi. Uradni ali privatni značaj tega katekizma se zdaj še ne da določiti, ker nimamo dovolj preiskane zgodovine dušnega pastirstva v dobi škofov Leslieja (1717–1727) in Schrattenbacha (1727–1742) ter njunega generalnega vikarja Schillinga.Prim. Gruden, Zgodovina 961–962, za Schillinga pa SBL III, 218–229. Zato tudi Stržinarjevega dela ne moremo dokončno oceniti, čeprav je po njegovi lastni izjavi tesno naslonjeno na papeževe smernice (vprašanje pa je, če tudi na škofijske).Steska, Ahacij Stržinar. Slovenski pisatelj. IMK 19 (1909), 76, sicer omenja Bellarminov slovenski katekizem, ne poudari pa Stržinarjeve odvisnosti od njega, čeprav je v Paglovčevi biografiji (IMK 14/1904/, 69 sl.) opozoril, da je Paglovec s šolskim delovanjem hotel čim bolje izpolniti rimska navodila.

Stržinar je v pesmih poskušal razložiti tudi največje verske skrivnosti kakor npr. o presv. Trojici, Kristusovem učlovečenju, sv. Rešnjem Telesu. Kljub najboljšemu namenu se mu te pesmi niso posrečile in se niso razširile med ljudi. Pretežke so bile, premalo ljudske (podobne so protestantovskim) in zato v nobeni poznejši pesmarici niso bile več ponatisnjene. Enako usodo je doživela verzifikacija Benediktovih navodil o poučevanju otrok za prvo spoved in obhajilo: v 6 pesmih, ki imajo 87 osemvrstičnih kitic, je razložil nauk o zakramentih sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Po vsebini bi te pesmi sicer zaslužile, da bi jih analizirali, saj dokazujejo, kako so se vsaj nekateri duhovniki trudili dvigniti versko znanje preprostih ljudi, toda v razpravi o cerkvenih pesmih tega ni mogoče napraviti. (Prav ti neuspeli poskusi dokazujejo, da za pravo cerkveno pesem ne zadoščajo ozke utilitaristične meje in oblike.)

Za zgled naj bo vendarle navedena pesem o presv. Trojici, da jo je mogoče primerjati z drugimi, v tej razpravi navedenimi pesmimi o isti skrivnosti (gl. Psalm 12 in sledeče pesmi v podpoglavju O enem in troedinem Bogu, podpoglavje Svetniške pesmi ter pesem iz Foglarjevega rokopisa v podpoglavju Pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta). Vsebinsko se pesem naslanja na Atanazijevo veroizpoved, ki so jo duhovniki molili v brevirju, izraža pa vero v to vzvišeno skrivnost, razlaga božjo večnost in isto naravo v vseh treh božjih osebah. Dotakne se celo načina izhajanja posameznih oseb, konča pa s hvalnico troedinemu Bogu:»Ta večni lon prejeti« – Stržinar 1729, 19–22.

(Stržinar 1729)

Nekaj Stržinarjevih pesmi, ki so postale splošno znane cerkvene ali vsaj katehetične pesmi, bo navedenih še v poznejših odstavkih tega poglavja. Tu naj bo navedena le še kratka uvodna pesmica, ki so jo peli ob začetku in na koncu veroučne ure:»Častitu vsaki čas bodi« – Stržinar 1729, 14.

Stržinarjev sosed Franc Mihael Paglovec, ki sicer ni deloval v ljubljanski škofiji, ampak je bil v Tuhinjski dolini pravno takrat še pod jurisdikcijo oglejskih arhidiakonov, je svojo vnemo za napredek katehetičnega dela pokazal že s tem, da je rokopisno pesmarico dal privezati kar k tiskani Stržinarjevi. V pesmarici sicer ni napisal, kakšen namen ga je vodil pri zbiranju in pesnjenju pesmi, a vsebina razodeva, da je hotel Stržinarja dopolniti. Zapisal je nekaj starejših prazniških pesmi, nekaj katehetičnih in tudi mašno pa je zapel po svoje, včasih bolje, včasih tudi slabše od Stržinarja.

Najbolj se je uveljavila Paglovčeva verzifikacija popridižne pesmi. Ljudje so že stoletja dolgo peli pesem o dekalogu, ki je res obsegala samo 10 božjih zapovedi. Paglovec jo je v skladu z naročilom rimskega koncila razširil tako, da so z eno samo pesmijo mogli po pridigi ponoviti vsa besedila in resnice, ki so bile predpisane za ponavljanje (gl. § 1432 in § 1433). Iz trikitične pesmi je nastalo 13 kitic, v katerih je povzeto 10 božjih zapovedi, vsi najvažnejši členi apostolske vere, skrivnost presv. Trojice in učlovečenja še posebej, vabilo k prejemanju sv. obhajila in naštetih še vseh 7 zakramentov. Končuje se s kesanjem in tremi božjimi krepostmi. Pesem se je uveljavila zlasti potem, ko jo je Paglovec kot prireditelj nove izdaje lekcionarja v njem ponatisnil:»Kdur oče v nebu priti« – Paglovec 33–37; Tobijeve bukve 1733, 303–307; navajam po EvL 1741, 438–441. – Z. Kumer (Izročilo A, 51) pravi o tej pesmi, da je »zadnji odmev stare slovenske pesmi o desetih zapovedih«. – Po svoje je pesem z isto vsebino za primorske Slovence priredil Klapše 1743 in ker je bila krajša, jo je ponatisnil najprej Lavrenčič 1752, nato pa še ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma (od 1760 dalje).

(EvL 1741)

Skoraj vse ostale Paglovčeve pesmi, tiste, ki so bile vsebinsko najbolj polne, bogate, celo natrpane, so ostale v rokopisu in niso mogle vplivati na razvoj slovenske cerkvene pesmi, čeprav so bile jezikovno boljše od Stržinarjevih, kar je razvidno tudi iz navedene pesmi.

Jezuitski misijonar Primož Lavrenčič je pisal katehetične pesmi v pomoč sobratom misijonarjem pri ljudskih misijonih in duhovnih vajah. Za vsako pridigo je spesnil posebno katehetično pesem. Nekaj časa so se v prepisih širile med ljudmi, nato pa je dal natisniti tiste, »katere ste od mene prejeti želeli«.Lavrenčič 1752, str. 2. V predgovoru je navedel nekaj citatov iz sv. pisma o petju verskih pesmi (podobno kot so jih navajali protestanti) ter izrazil upanje, »de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejsme opustili, same pak le-te nove inu svete pejli Bogu k časti, inu k vaših duš zveličejnu. De bote dopounili povele Svetiga Duha: … Pojte Gospodu Bogu eno novo pejsem«. Ta želja se je izpolnila le deloma: Lavrenčičevi redovni sobratje so nekaj njegovih pesmi ponatiskovali v slovenskih Parhamerjevih katekizmih, precej jih je pa ostalo natisnjenih le v prvi pesmarici (1752). Morda je bila v njih preveč poudarjena učna tendenca, a še ta v slabotni pesniški obliki.

Jezuitski misijonski pridigarji, ki so svoje govore zajemali iz Ignacijevih Duhovnih vaj, so kot nagib za spreobrnjenje in pokoro močno poudarjali premišljevanje o človekovih poslednjih rečeh o smrti, sodbi, peklu in nebesih. Že Stržinar je objavil nekaj takih pesmi, Paglovec je prvi zapisal pesmi o vseh štirih poslednjih rečeh, Lavrenčič je pa tovrstno tematiko še nadrobneje uporabil.

V poznejših obdobjih 18. stoletja, zlasti potem, ko so bili glavni ustvarjalci cerkvenih pesmi organisti – laiki, je pesmi z eshatološkimi motivi vedno več. Zaradi resničnih in izmišljenih, včasih tudi fantastičnih zgledov, »eksempelnov«, in prisiljenege moraliziranja so za naše pojme nekaj nemogočega. Takrat so jih pa najbrž radi poslušali, ker so v rokopisih (s konca 18. stoletja) zapisane v neugotovljivo številnih inačicah.

Najbrž so bili ljudje vajeni podobne »storije« poslušati tudi s prižnice. Med razlago verskih resnic o smrti, sodbi, peklu in nebesih so pevci vpletali ne le moralizirajoče, spodbudne odstavke in prošnje za pomoč dušam v vicah, ki na zemlji niso hotele delati pokore, ampak tudi zglede svetnikov spokornikov, ki so se pravočasno spreobrnili. Čeprav so te pesmi mnogi organisti peli v cerkvi, o čemer pričajo številni zapiski, jih le ne moremo šteti med prave cerkvene pesmi, saj jih niso nikdar tiskali pa tudi v splošno rabo niso prešle; ljudje jih pa skupno sploh niso peli.

Za zgled boljše vrste pesmi z eshatološkimi motivi naj zadošča ciklus Lavrenčičevih pesmi o nebesih, smrti, sodbi in peklu, ki so bile tiskane tudi v ljubljanskih izdajah Parhamerja, torej precej razširjene vsaj kot premišljevalni in učni teksti.

Pesem o nebesih je Lavrenčič postavil pred skupino misijonskih pesmi o poslednjih rečeh: »Sequuntur Cantilenae pro Materiis P. Mision.« (V vseh naslednjih izdajah je vrstni red obrnjen po tradicionalnem naštevanju: smrt, sodba, pekel in nebesa.)Lavrenčičeva pesmarica 1757 in vse ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma.

Pesem pripoveduje, da pot v nebesa vodi preko pokore in trpljenja, odprta pa je zaradi Jezusovega odrešilnega trpljenja. V nebesih trpljenja ni več, vendar se nobena zemeljska sreča ne da primerjati z nebeškim veseljem, saj ga bodo deležne ne le duševne, ampak tudi vse telesne sposobnosti – kar razodeva, da pesnik misli predvsem na končno stanje v nebesih po vesoljni sodbi. V pesmi je uporabljenih nekaj motivov iz starejših pesmi (npr. v 4. kitici iz pesmi v čast Jezusovemu imenu, gl. podpoglavje Češčenje Jezusovega imena):»Moj človek, če priti želiš« – Lavrenčič 1752, 59–61.

(Lavr. 1752)

Pesem o smrti opozarja na usodno odločilno važnost smrtne ure: takrat se odloči, ali bo večnost srečna ali nesrečna. Človek umrje le enkrat, pa ne ve kdaj in kako, zato pesem izzveni v opozorilo, naj bo vsakdo vedno pripravljen in naj stalno živi v posvečujoči milosti božji:»Bug Sveti Duh nas vse vučil« – Lavrenčič 1752, 63–65.

(Lavr. 1752)

Pesem o človekovi sodbi razlaga samo resnice a vesoljni sodbi. Na kratko povzame Jezusove napovedi iz evangelija, izzveni pa v opomin k pokori, kakor prava misijonska pridiga:»Vjeri ti moj pravi kristjan« – Lavrenčič 1752, 65–67.

(Lavr. 1752)

Resnice o strahoti večnih peklenskih kazni so po načinu baročnih pridigarjev izražene predvsem z nadlogami, ki jih bodo trpeli človekovi telesni čuti. Tudi v tej pesmi Lavrenčič misli zlasti na peklenske kazni po vesoljni sodbi. Zelo je poudarjena njihova večnost:»Grešne duše, vaše djajne« – Lavrenčič 1752, 67–69. – Podatke o ilustracijah peklenskih kazni gl. 86. Man 1768.

(Lavr. 1752)

je organizirano širila versko izobrazbo med slovenskimi verniki od druge polovice 18. stoletja dalje. Katehetične pesmi so bile pomembno sredstvo krščanskega nauka, ko so v okviru bratovščine nadaljevali že začeto delo. Mnogi ljudje so pri nas že znali brati, ker so bili verskim knjigam (zlasti Paglovčevim) priloženi drobni abecedniki; zato so udje in voditelji bratovščine oskrbeli prevod bratovščinskega katekizma, ki ga je po Kanizijevem priredil jezuit Parhamer. Kot važno sestavino je vseboval tudi katehetične in druge cerkvene pesmi. V mnogih slovenskih izdajah, različnih za Štajersko (1758, 1764 in 1777), Kranjsko (1760, 1761, 1762, 1766 in 1770) in Koroško (1761 in 1762), ki se jim je pridružil še privatni Pohlinov prevod (1768), so ti novi, zares ljudski katekizmi tudi s pesmijo širili znanje verskih resnic. Dejstvo, da je od nekaterih izdaj ohranjen komaj po en izvod ali pa niti eden ne več, priča, kako močno so ljudje uporabljali drobne knjižice in jih z rabo tudi uničili.

Bratovščino krščanskega nauka je v Rimu potrdil papež Pij V. že 1571; na Dunaju je bila prvič ustanovljena 1732, zares živahno in uspešno pa je začela delovati šele po drugi ustanovitvi 1750. Že 1755 je dosegla slovensko ozemlje, najprej na Štajerskem, 1760 tudi na Kranjskem, najprej na Dolenjskem, naslednje leto tudi na Gorenjskem in potem se je razširila tudi po Koroškem. Delo bratovščine so vodili jezuiti, zato sta razpust tega reda (1773) in uvedba državno urejenega terezijanskega verouka povzročila tudi konec bratovščine.Zgodovino delovanja bratovščine krščanskega nauka na Slovenskem je popisal F. Ilešič: Početki štajersko–slovenske književnosti v 18. stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32. Nanj se sklicuje pregled bratovščinske zgodovine v uvodu novih pravil za lavantinsko škofijo, uzakonjenih 1906. (Gl. Synodus Dioecesana Lavantina 1906. Marburgi 1907, 296–305.) Kratki podatki tudi v Kovačičevi Zgodovini 294–295.

Pesmarice v Parhamerjevih katekizmih niso objavljale samo novih katehetičnih pesmi, ampak so ohranjale zvezo tudi s tradicijo, ker so v njih ponatiskovali starejše prazniške pesmi. Ljubljanske izdaje so katehetične pesmi prevzele iz Stržinarja in Lavrenčiča; bilo pa je v njih manj pesmi kot v nemškem izvirniku. Katekizmi, ki so izšli za obrobna slovenska ozemlja, so imeli pesmi v drugačnem prevodu, navadno so se bolj držali izvirnika, toliko pesmi kot ta pa tudi niso vsebovali.Pregled pesmaric v posameznih izdajah (ljubljanskih, graških in celovških) ter sodba o njihovi odvisnosti ali samostojnosti je podan v 64. Parhamer G 1758 .

Ker vsebinsko te katekizemske pesmarice nadaljujejo že navedeno Stržinarjevo in Lavrenčičevo prakso in ker bi katehetično delovanje bratovščine na slovenskem ozemlju zaslužilo podrobno in natančno obdelavo, teh pesmi tukaj ni treba posebej navajati.

V času, ko so tako zelo poudarjali potrebnost poučevanja verskih resnic v katehezi in pridigi, je razumljivo, da se je razmahnilo češčenje Svetega Duha. Ne več samo na binkošti kot v srednjem veku, pred vsako pridigo so zdaj peli posebno pesem kot prošnjo, da bi tretja božja oseba s svojo milostjo razsvetlila pridigarja in poslušalce. V lekcionarjih niso več tiskali stare enokitične binkoštne pesmi (gl. podpoglavje Binkoštna pesem), ampak so začeli ponatiskovati Stržinarjevo predpridižno pesem. Za posamezne večje praznike in godove so jo še posebej nekoliko priredili (različni zapisi v rokopisnih pesmaricah, npr. Ambrožičevih), ljudem pa se je tako priljubila, da so jo znali peti še v 19. stoletju.

Pesem v sedmerih kiticah prosi Duha resnice, naj nas uči pravice, Tolažnik naj nas utrdi v vsem dobrem, Duh svetlobe naj prežene človeško lenobo; Duh ljubezni naj utrdi našo vero, upanje in ljubezen, Duh luči naj nas uči božje besede, da bomo kljub grehom ostali verni kristjani.»Prid, Sveti Duh, s tvojmi darmi« – Stržinar 1729, 101–104. Tiskali so jo v lekcionarjih od EvL 1741–1800. Inačice za različne praznike je zapisal Ambrožič v svojih pesmaricah. – O pesmi je pisala Z. Kumer, Izročilo B, 115–119; že prej pa Čerin, Veni S. Spiritus – O pridi, sveti Duh. CG 62 (1939), 37 sl., zlasti od str. 40 dalje. – Vse različne priredbe izhajajo iz latinske himne »Veni, Creator Spiritus«.

(Stržinar 1729)

Začetek vladanja ljubljanskega škofa Karla Herbersteina je sovpadel z dvema važnima spremembama v cerkvenem življenju: po volji cesarice Marije Terezije je šolstvo v Avstriji 1770 postalo državna zadeva, 1773 pa je bil ukinjen jezuitski red, ki je dotlej nosil glavno odgovornost za šolstvo in tudi katehezo. Z novim osnovnošolskim redom (1774) je državna kateheza nadaljevala delo bratovščine krščanskega nauka in posameznih duhovnikov. Takoj so reformirali tudi katehetično pesmarico. Že 1774 je na Dunaju izšla pesmarica bivšega jezuita Mihaela Denisa »Geistliche Lieder«, ki je postala osnova enotne avstrijske katehetične pesmarice »Verbesserte katechetische Gesaenge« iz leta 1778.Podatke o terezijanskih šolskih reformah ima Kidrič v Zgodovini, str. 188.

Ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Redeskini je bil prvi Herbersteinov pomočnik pri uvajanju katehetičnih pesmi nove vrste na Slovenskem. Odvisnost njegove pesmarice »Osem inu šestdeset sveteh pesm« (1775) od morebitnih nemških predlog bi bilo treba še natančno raziskati, vendar je očitna Redeskinijeva povezanost s tedanjim škofovim in vladnim prizadevanjem.Dosedanja literarnozgodovinska ocena Redeskinija je poudarjala skoraj samo njegovo okorno pesniško izražanje (zlasti v primerjavi z Japljem) ter uvodne nasvete, naj bi ljudje namesto nespodobnih ljudskih pesmi peli raje njegove nove svete pesmi. Razglašali so ga zato za uničevalca narodne kulture (Kidrič, Zgodovina 169; gl. tudi 100. Redeskini 1775 ). Kot delo člana obnovljene akademije operozov je njegova pesmarica več kot 25 let bila skoraj edina ljubljanska cerkvena pesmarica, ker pozneje predpisanih jožefinskih enotnih katehetičnih pesmi v ljubljanski škofiji ni nihče prevedel v slovenščino.Kidrič, Zgodovina 195, šteje Redeskinija med člene obnovljene Akademije operozov.

Pesmarico je Redeskini sestavil tako, da je nekaj starejših pesmi »pobulšal«, nekatere je prevzel iz zdaj neznanih virov (morda Repež ali tudi Ambrožič) in spesnil sam nekaj novih. V predgovoru je zelo navdušeno spodbujal pevce in pevke, ki radi pojejo, naj pojejo svete pesmi »ob nedelah, ob praznekeh, ob delovnekeh, v cirkvi, na božji poti, pr precesji, na pojlu, doma, zlasti na preji, de se nikdar več taisti strupeni glas teh drajn pod stenami, ali na vasi, ampak vselej ta Bogu prjetna štima teh sveteh pesm do neba rezlega«.Redeskini 1775, 6. Poučni namen pesmi sicer nikjer ni naravnost izpovedan, bolj vabi, naj pesem Boga hvali in časti. Zato je veliko pesmi prazniške in molitvene vsebine, vendar jih je nekaj tudi poučnih, katehetičnih, zlasti tistih, ki v slogu baročne pridige razlagajo človekove poslednje reči kot spodbudo k spreobrnjenju.

Izmed poučnih pesmi je na tem mestu treba navesti pesem o veri, upanju in ljubezni, ki v verzih povzema nedeljsko obvezno molitev o treh božjih krepostih (prim. Paglovčevo pesem »Kdur oče v nebu priti«). V prvih treh kiticah o veri poudarja božjo pravičnost, potrebnost vere v vse tri božje osebe in v zanesljivost zaupanja cerkvenemu učiteljstvu; drugi in tretji odstavek spodbujata k zaupanju in ljubezni do Boga; zadnji dve kitici vabita grešnike h kesanju in trdnemu sklepu. Vsaka skupina ima drugačen odpev, ki so ga ljudje ponavljali po vsaki kitici, kar je dokaz, da so pesem res ljudje tudi peli:»Bug, jest virjem, um podvržem« – Redeskini 1775, 162–164.

(Redeskini)

O sv. Rešnjem Telesu je Redeskini objavil več pesmi. V njih razlaga skivnost samo, uči pravilno prejemati sveto obhajilo ter vabi, naj izpostavljeno sv. Rešnje Telo častimo.

Navedena naj bo samo pesem, v kateri razlaga resnično Kristusovo pričujočnost pod podobama kruha in vina. Opozarja na krivdo prvega človeka, ki jo je popravil učlovečeni božji Sin. Precej temeljito razlaga resnico, da je sv. Rešnje Telo spomin Jezusovega trpljenja, ki ga popisuje kot v kakšni pasijonski pesmi; posebno kitico ima o Jezusovem prebodenem Srcu, kar je v zvezi s posebno pobožnostjo (gl. podpoglavje Pobožnost do presvetega Srca Jezusovega); na koncu vabi ljudi, naj Jezusa častijo in tudi uživajo v obhajilu, ki je jamstvo večnega življenja:»Povzdigni tvoje oči« – Redeskini 1775, 81–84. – Še Vrhovnik, ki ga je Redeskinijev način pesnikovanja zelo motil, je o njegovi pobožnosti vzkliknil: »Kak gori Redeskini za najsvetejši Zakrament!« (ZD 55/1902/, 179).

(Redeskini)

Edini, ki je v slovenščino prevedel celotno jožefinsko 1782 ukazano katehetično pesmarico, je bil Gašper Rupnik, župnik v Vojniku. Ker pa pesmi niso bile ponatisnjene v nobeni poznejši pesmarici, so bile njegove »Pejsme od kršanskiga vuka«, ki so v Celju izšle 1784, v rabi najbrž le v ožjem celjskem okolišu.Rupnikova pesmarica je izšla najbrž šele potem, ko se je protijožefinski goriški nadškof Edling odpovedal svoji službi (1784). Duhovniki v okolici Celja so bili bolj pod vplivom Gradca in Ljubljane kakor pa Gorice.

Navesti je treba v celoti vsaj dva zgleda terezijansko-jožefinske katehetične pesmi. Najvažnejša poglavja iz katekizma so razložena v 13 pesmih. Prvi dve pesmi vsebujeta 6 glavnih krščanskih resnic, tretja pesem pa razlaga apostolsko vero v celoti, kakor so bile podobne pesmi navedene že za prejšnja obdobja (Trubar: gl. »Jest verjo v eniga Boga« ; Paglovec: gl. »Kdur oče v nebu priti« ).

V Rupnikovi pesmi o veri so precej natančno razložene resnice o stvarjenju, o izhajanju Sina od Očeta ter o Sinovem učlovečenju, o Jezusovem drugem prihodu k sodbi ter o vstajenju od mrtvih. V 8. kitici zelo lepo govori o povezanosti vseh vernikov v Cerkvi, ki je občestvo svetnikov:Rupnikova pesmarica je izšla najbrž šele potem, ko se je protijožefinski goriški nadškof Edling odpovedal svoji službi (1784). Duhovniki v okolici Celja so bili bolj pod vplivom Gradca in Ljubljane kakor pa Gorice.

(Rupnik)

V naslednjih dveh pesmih sta razloženi molitvi očenaša in zdravamarije. Različne zapovedi, predvsem zapoved ljubezni, 10 božjih in 5 cerkvenih zapovedi, so predmet šeste, sedme in osme pesmi.