Avtorske pravice za besedilo te izdaje določa licenca Creative Commons Priznanje avtorstva–Brez predelav 2.5 Slovenija
Ta elektronska izdaja je nastala neposredno iz recenziranih, lektoriranih in urejenih elektronskih besedil avtorjev prispevkov in nima predhodnice v tiskani obliki.
Začetek 18. stoletja velja v evropski zgodovini za eno izmed najbolj burnih obdobij. Problem španskega nasledstva in grozeče izumrtje habsburške dinastije sta privedla do španske nasledstvene vojne, ki se je s t. i. »mirom v Utrechtu« končala leta 1713, in sprejema Pragmatične sankcije istega leta, ki je pomembna zaradi določil o dedovanju habsburških dežel. Oba dogodka, ki sovpadata v leto 1713, sta imela velik vpliv na poznejše evropsko dogajanje. V istem času je na severovzhodu Evrope potekal drug vojaški spopad, katerega glavna protagonista sta bila ruski car Peter I. in švedski kralj Karel XII. in ki je prav tako razbijal do tedaj uveljavljena politična razmerja v tem delu Evrope.
Burno dogajanje se je dotaknilo tudi slovenskega prostora. Najbolj je leto 1713 gotovo zaznamoval tolminski kmečki upor, zadnji iz vrste t. i. pravih oz. klasičnih kmečkih puntov. Njegov odmev je bilo v poznejši obdobjih (vse do danes) moč zaslediti v številnih znanstvenih, strokovnih, poljudnih in literarnih delih. Živahno je bilo tudi na kulturnem in gospodarskem področju. V Ljubljani so začeli graditi uršulinski samostan, prvo tukajšnjo izobraževalno ustanovo za dekleta, na področju zgodovine slovenskega jezikoslovja pa je leto 1713 zagotovo najbolj zaznamovala dejavnost kapucina Hipolita Novomeškega. Istega leta je cesar Karel VI. izdal cestni red za Kranjsko, s katerim je skušal urediti precej kaotične razmere v cestnem omrežju, hkrati pa so bile to predpriprave za njegove trgovinske ukrepe glede Trsta in Reke, ki so sledili kmalu zatem. V letu 1713 pa je umrl tudi koprski škof Paolo Naldini, gonilna sila tamkajšnjega verskega in kulturnega življenja.
Ravno leto 1713, od katerega je pred kratkim minilo natanko 300 let, se je tako v marsičem pokazalo kot prelomno. Zato se je Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja odločilo, da priredi znanstveni posvet, na katerem so strokovnjaki z različnih področij povzeli nekaj zanimivega in odmevnega dogajanja izpred 300 let in ga predstavili v luči najnovejših znanstvenih dognanj. Na podlagi gradiva, predstavljenega na simpoziju, je nastala tudi pričujoča monografija. Leto 1713 je bilo na ta način po treh stoletjih znova postavljeno v središče dogajanja, končni izsledki raziskav pa so pokazali, da je bil tudi slovenski prostor – čeprav pogosto označen kot obroben – v tistem času prav tako vključen v pomembne dogodke, ki odmevajo še dandanes.
Leto 1713 predstavlja eno od najbistvenejših prelomnic v
evropski zgodovini 18. stoletja. Leto pred tem so se zaključili spopadi v
španski nasledstveni vojni, katere osrednja osebnost je bil francoski kralj
Ludvik XIV. Vpletene velesile so v smislu formalnega konca vojne uspele
skleniti celo vrsto pogodb – medsebojnih dvostranskih sporazumov, ki jih danes
pojmujemo kot »mir v Utrechtu«. Če se je tako zaključila mogočna
zahodnoevropska vojna, se je na nasprotnem, skandinavsko-baltiškem koncu
Evrope, zaključila prva faza Velike severne (tudi Nordijske) vojne. Ta je od
samega začetka stoletja razbijala dotlej zakoličena politična razmerja na
evropskem severovzhodu. Osrednji figuri tega spopada sta bila ruski car Peter
I. Romanov in švedski kralj Karel XII. Ostalo evropsko dogajanje leta 1713
ostaja v senci teh dveh procesov. Umrlo je nekaj monarhov oziroma pomembnejših
oseb iz vrst družbenih elit, znanih je tudi nekaj rojstev bodočih vladarjev.
Tega leta so umrli nekateri znani umetniki, rodil pa se je znameniti francoski
mislec Denis Diderot.
Ključne besede:
leto 1713, mir v Utrechtu, Velika severna vojna
Abstract
One can claim with utmost certainty that the year of 1713
represents one of the most significant milestones in the history of Europe in
18
th
century. It was just one year earlier when the concrete
conflicts, which had unwound within the framework of the war of the Spanish
succession, have ended. The figure, which had taken the central stage in the
war, was the French king Louis XIV. The involved world powers have managed to
conclude a whole series of peace treaties in the name of the formal end of the
war - bilateral agreements, which nowadays we perceive as the »Peace of
Utrecht«.
If that was the year in which the vast war in Western Europe
finally came to an end, it only meant the end of the first phase of a different
war on the opposite part of Europe, the Scandinavian-Baltic war. This war is
also known as the Great Northern War. It was this war precisely which had
started to shatter the outlines of the political relations in the north-eastern
part of Europe at the beginning of the century. The central figures of this
conflict were the tsar Peter I Romanov, and the king of Sweden Charles XII. The
rest of the European events in the same year were overshadowed by these two
processes. Some monarchs and some socially and politically important
individuals have passed away. The same year also marks a small number of births
of future rulers. Several famous artists have also perished that year. But it
was also the time when the renowned French thinker Denis Diderot was born.
Key words:
1713, Peace treaty of Utrecht, The Great Northern War, 18
th
century, Denis Diderot
Obravnavano leto 1713 je mogoče predstaviti bolj ali manj izvirno, tudi kot kombinacijo srednješolskega zgodovinskega referata in dispozicije obsežnega magistrskega dela. Vsekakor je šlo za eno od najpomembnejših prelomnic v evropski zgodovini 18. stoletja, česar se v danem času niso zavedali. To se je pokazalo šele nekaj desetletij kasneje, ko se je izkazalo, kako dolgotrajen mir so po dolgih vojnih letih vpletene velesile uspele skleniti s pogodbo in »mirom v Utrechtu«. To je bil osrednji dogodek tega leta, zato je nujno začeti pregled razmer prav v tem nizozemskem mestu. Še prej poglejmo, kaj se je tu zaključevalo in zaključilo.
S smrtjo Karla II. in izumrtjem španske veje Habsburžanov leta 1700 je prenehalo
dolgoletno bolehanje tako kralja kot same Španije. V knjigi Temačna zgodovina je – seveda v delno realnem in deloma
senzacionalističnem tekstu – opisana kopica Karlovih zdravstvenih in
psihosomatskih blodenj, zavoljo katerih tudi ni uspel dobiti potomca.Temačna
zgodovina, str. 137–140. Propyläen Geschichte Europas, str. 62, slik. priloga z
legendo).Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str. 279,
geslo: Španska nasledstvena vojna.
Kraljeva smrt je prinesla vsaj kratkotrajno duhovno olajšanje izmučeni španski
družbi, ne zavedajoč se, kaj bo temu sledilo. Karlova uradna zadnja volja je
namreč bila, da bi španski prestol, hkrati s prevzemom celote španske posesti,
zasedel Burbon Filip, vojvoda Anžujski (1683–1746), drugi vnuk Ludvika XIV.,
pozneje španski kralj Filip V.A History of World Societies, str. 47–48.
To se je uresničilo takoj, seveda z dedkovo podporo, saj je Ludvik sprejel Karlovo oporoko in ga dal okronati za novega kralja. Hkrati se Filip ni odpovedal pravici tudi do francoske krone. Ludvik pa je, kot že velikokrat dotlej, z drugimi dejanji želel dopovedati Evropi, da mu že sklenjeni in podpisani sporazumi ne pomenijo nič. S tem je Sončni kralj vede in namerno prekršil vse prej omenjene tajne sporazume, kljub znanemu dejstvu, da je prav na tej osnovi sorodstvene nasledstvene pravice še pred Karlovo smrtjo najavila ter želela uveljaviti tudi avstrijska veja Habsburžanov. Filipov nastop bi že v bližnji prihodnosti pomenil, da bi ta lahko takoj po smrti Sončnega kralja s personalno unijo sam vladarsko združil obe sosedi. Nastal bi zahodnoevropski velikan, še močnejši, kot je bila Ludvikova Francija, ker bi med drugim nadziral skoraj dve tretjini vseh tedanjih kolonij v Novem svetu. Tega pa ostale evropske velesile niso mogle dopustiti.
Naslednje leto (1701) začeta vojna za španski prestol je bila prva povsem zahodno-
in srednjeevropska vojna v zgodovini kontinenta, v smislu aktivne udeležbe skoraj
vseh tedanjih evropskih velesil, ki so imele možnost neposrednega vplivanja na ta
prostor. Po H. Haselsteinerju je bilo v 17. stoletju v Evropi devet velesil:
Švedska, personalno združena kraljestva Anglije, Škotske in Irske (Združeno
kraljestvo), Združene province (Nizozemska), Francija, Španija, Rusija,
Poljsko–Litovska zveza, avstrijskohabsburški prostor in Osmanski imperij. Mednje
še ni bilo mogoče šteti Brandenburga – Prusije. A prav španska nasledstvena vojna
jo je spremenila v velesilo. V tej dobi je zrasel ugled tudi sicer neudeleženi
Rusiji, medtem ko so se od vodilnega položaja morale posloviti Švedska, Španija,
Nizozemska in Poljsko–Litovska zveza.Grossmachtpolitik in Südosteuropa, str.
118.
Oktobra 1711 sta velesili Združeno kraljestvo in Francija sklenili preliminarni
mir na osnovi tihe španske privolitve v razdelitev njenih evropskih posesti. To je
omogočilo začetek pogovorov o mirovnem procesu, ki je pripeljal do kongresa v
Utrechtu naslednje leto. Dotlej mirno, napol zaspano nizozemsko mesto je nenadoma
postalo središče Evrope, njegovi prebivalci pa so bili za nekaj časa vrženi v
novo, povsem nedojemljivo situacijo.
Prvi otipljivi znaki medsebojnega zaupanja med omenjenima velesilama so v letu 1713 povzročili prihod še drugih delegacij, razen iz SRC, kjer se nikakor niso mogli strinjati s predloženimi predpogoji kongresa. Še pred začetkom tega leta so se sprožile dotlej nevidne in kaotične razmere: delegacije vseh udeleženk kongresa so »letale« naokrog po Evropi, se pogajale oziroma trgovale za uresničitev svojih potreb ter želja, kar se je neposredno izrazilo v kar triindvajsetih posamično sklenjenih dvostranskih pogodbah. Ne gre pozabiti, da je močno vlogo v dogovarjanju igrala izvenevropska kolonialna posest udeleženk, kar je bilo razvidno iz vsake pogodbe. V njih so torej države odstopale in pridobivale ozemlja, delile so se krone, priznavale so se nove države oziroma vladarski nazivi. Začrtovale so se nove državne meje, skratka, nastala je enkratna snov za napeto zgodovinsko dramo, film – po možnosti triler, roman ali za umetniško sliko.
Največji uspeh Utrechta je bil pravzaprav zadovoljitev vseh želja udeleženk, z
izjemo Francije. Vendar poudarjamo: Habsburžanov ni bilo zraven.Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str. 302,
geslo: Utrechtski mir.
Poglejmo najprej, kakšni so bili dogovori med Francijo in Združenim kraljestvom še pred formalnim sklepanjem pogodb, ki so se začeli 16. marca 1713. Filip V. je bil priznan za kralja Španije, saj se je že 1712 dokončno odrekel vsem pravicam do francoske krone. Drugi francoski princi, npr. tudi bodoči kralj Ludvik XV., so se odpovedali španski kroni – združitev obeh kron se torej ni mogla več zgoditi. Francija prizna legalno oblast kraljice Združenega kraljestva Ane Stuart in odreče dotedanjo podporo Jakobu III. Edvardu, sinu odstavljenega in tedaj že umrlega kralja Jakoba II. Stuarta, ki je želel zrušiti Ano; pravico do nasledstva prestola prizna Hannoverancu, bodočemu britanskemu kralju Juriju I. Sklenitev medsebojnega miru in podpis pogodbe sta sledila 11. aprila. To je bila mogočna zmaga britanske monarhinje in njenih diplomatov, čeprav šele začetek; vrhunec je sledil julija.
Hkrati Francija odstopi Združenemu kraljestvu nekaj severnoameriških ozemelj na
skrajnem severovzhodu celine (zahodni del Nove Fundlandije, Novo Škotsko), prizna
ji izključne pravice do širšega okoliša Hudsonovega zaliva, Akadije ter do otočja
St. Kitts.Oxfordova enciklopedija zgodovine, str. 302.
Z Nizozemsko se Francija dogovori o odstopu dela ozemlja province Geldern in o umiku iz nekaj zasedenih utrdb v današnji Belgiji. Prusiji mora Francija obljubiti priznanje kraljevskega naziva Frideriku I. ter ugoditi njegovim zahtevam do območja Neuchatela (Švica) in preostalega dela province Geldern, zato pa Francija od Prusije dobi kneževino Oranje. Viktorju Amadeju, vojvodi Savoje, Francija prizna naziv kralja Sicilije, ki naj bi v bodoče vladal tako Savoji kot Nici. Portugalci se zadovoljijo s francoskim priznanjem meja ozemelj v Amazoniji in Urugvaju. Temu je sledila sklenitev cele vrste trgovinskih sporazumov, ki pa niso bili za vse enako ugodni.
Španija se je pogajala dlje časa: Združenemu kraljestvu je morala tudi formalno odstopiti Gibraltar in Menorko ter ji dati trgovinske in druge privilegije v svojih kolonijah, med drugim 30-letno izključno pravico do angleške oskrbe kolonij z neomejenim številom črnskih sužnjev; Savojcem je priznala enako kot Francija; španski dogovor z Nizozemsko, njihovo »staro ljubeznijo«, se je zavlekel v leto 1714, s Portugalci pa še v naslednje leto. Pogodbe Francije z naštetimi državami so se sklepale med aprilom 1713 in septembrom 1714, medtem ko je Španija pogodbe z ostalimi sklepala od julija 1713 do konca junija naslednjega leta oziroma še v februarju 1715. Pogajanja s Habsburžani na tem mestu puščamo ob strani, saj so se začela ter zaključila šele v letu 1714.
Utrechtski mir ni le zaključil dolgotrajne dobe zahodnoevropskih konfliktov,
vzpostavil je obdobje trajnejšega miru na večjem delu kontinenta in postal temelj
nadaljnje evropske politike. Naznanil je konec prve velike evropske vojne, v
kateri nasprotja med katolištvom in protestantizmom niso igrala nobene vloge več.
Čeprav je bilo o Bogu, krščanski ljubezni in drugih univerzalijah krščanske vere v
njem malo govora, je bila v sporazumu še zadnjič omenjena »krščanska republika«
(respublica christiana) kot državni princip.Združene države
Evrope, str. 63.
Najpomembnejši zmagovalec Utrechta je postalo Združeno kraljestvo, hkrati z njo
pa, presenetljivo, Prusija, ki jo je utrechtsko priznanje novega statusa
kraljestva povedlo na samostojno pot bodoče evropske velesile. Prišel je čas
normalizacije medsebojnih odnosov in celjenja ran zavoljo ogromnih vojnih dolgov.
Zaključevalo se je »veliko stoletje« francoske veličine, obsijane s sijem Sončnega
kralja, ter francoske nadvlade v zahodni Evropi, ki je na notranjepolitičnem
področju utrpela daleč največ škode.Propyläen Geschichte Europas 3, str. 113–116.
Ko je malo zatem, 13. julija, kraljica Ana Stuart kot nadaljevanje utrechtskega
miru uspešno sklenila Portsmouthsko pogodbo s Francozi, je to pomenilo konec t. i.
vojne kraljice Ane,Oxfordova enciklopedija zgodovine, str. 314.
Utrecht in leto 1713 smo si zapomnili po še enem, ne diplomatskem, temveč duhovnem
dogodku: prav tu in tedaj je izšlo obsežno delo na 722 straneh, z naslovom Projekt za vzpostavitev trajnega miru v Evropi (Projet pour rendre la paix perpétuelle en Europe, 1713), ki
ga je podpisal avtor Francoz Abbé de Saint Pierre (pravo ime: Charles Irénée
Castel de Saint Pierre, 1658–1743), politični ekonomist, ideolog in človekoljub,
član francoske Akademije, pozneje izključen zavoljo hude kritike absolutizma
Sončnega kralja. Bil je član francoske skupine pogajalcev za pripravo utrechtske
pogodbe. Abbé de Saint Pierrov načrt za ohranitev trajnega miru v Evropi ni bil
zadnja novost, saj je povzemal zamisli in rešitve predlogov Angleža Williama Penna
iz leta 1693. Nekatere od Pennovih idej je domiselno izboljšal. Edini res pravi
presežek, segajoč bistveno dlje od Pennovega videnja ideje o možni prihodnji zvezi
osemnajstih evropskih krščanskih držav, kateri bi se smel pridružiti tudi Osmanski
imperij, je bil novi princip uravnoteženja moči v obliki soodločanja držav članic
zveze s tem, da bi vsaka imela samo en glas.Združene države Evrope, str.
63–65.
Ko se je zaključila mogočna zahodnoevropska vojna, se je na
vzhodnoevropsko-baltiškem koncu Evrope zaključevala prva faza druge, nič manj
okrutne in mednarodnopolitično odločilne vojne, s poslednjim dejanjem v obliki
sklenitve nystadskega miru leta 1721. Velika severna (tudi Nordijska) vojna se je
razplamtela v začetku 18. stoletja, ko je Švedska z briljantnima zmagama nad
Rusijo pri Narvi (1700) ter nato še nad združenimi nasprotnimi silami ob reki Düna
pri Rigi (1701) pričela razbijati dotlej ustaljena politična razmerja na evropskem
severovzhodu. Zaveznice Rusija, Dansko-Norveška zveza in personalno zvezana Saška
s Poljsko-Litovsko državo so namreč skupaj napadle Švedsko, trojno zvezo pa je
organiziral pretkani livonijski izgnanec Johann Reinhold Patkul.Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str.
304–305, geslo: Velika severna vojna.Veliki svetovni biografski leksikon, str. 521.
Temeljni razlog za vojno je bila tedanja popolna premoč Švedske, ki je obsegala
ogromno ozemlje. Vsi člani zveze so si želeli prilastiti posamezne dele, npr.
območje Holstein-Gottorpa v južnem Baltiku ter deželi Livonijo in Ingrijo. Pri tem
so se zanašali na Karlovo mladost in posledično neizkušenost, niso pa poznali
njegove obsedenosti z vojsko in vojskovanjem.Največje skrivnosti preteklosti, str. 435–439.
Doma so Karlovi vojaki še naprej bojevali več lokalnih vojn s sosedi, največ z Danci. Tako je švedski vojskovodja Magnus Stenbock po zmagi pri Gadebuschu v prvih mesecih 1713 iz maščevalnosti požgal dansko mesto Altona, nakar so Rusi požgali Wolgast v švedski Pomeraniji, vzhodno od najpomembnejše švedske strateške točke Stralsund. V bližini, pri Tønningu, je Stenbock maja doživel hud poraz proti združenim Poljakom, Saksoncem in Rusom, kar je Ruse nadvse opogumilo. Ti so konec septembra zavzeli dotlej še švedski Stettin, vendar je car Peter moral z ozemlja SRC v kratkem času umakniti vse svoje enote. Takšni so bili pogoji mirovnega sporazuma z Osmani, ki ga je že konec julija moral skleniti v Adrijanoplju/Odrinu po izgubljenih spopadih ob moldavski reki Prut. Švedi so izkoristili kraljevo odsotnost: kljub njegovi izrecni prepovedi so se pozimi 1713/14 nelegalno sestali švedski državni stanovi ter sklenili dogovor o mirovnih pogajanjih z Danci. Norvežani so prav tako imeli svoje interese ter jih uveljavljali na kopnem in morju, vendar so se morali doma spopadati z nenehnimi notranjimi nemiri. Znan je upor norveških kmetov s središčem v kraju Hallingdal; uporniki so nastopili proti pretirano povečanim vojnim davkom, ki so jim jih naložili Danci.
In kaj je tedaj počel Karel XII.? Osmani pod sultanom Ahmedom III. (1703–1736, abdiciral 1730) so bili tedaj v vojni z Rusijo. Car jih je napadel zavoljo njihove dotedanje neaktivnosti proti Karlu, ki je nelegalno prišel na osmanska tla. Januarja je sultanov ukaz o usmrtitvi Karla v Moldaviji sprožil hude upore. Osmani so poleti napadli njegov tabor v Moldaviji, ga zajeli in prisilili ruskega carja k podpisu miru v Adrijanoplju.
Preglejmo še druge dogodke, vladarje in pomembne posameznike, povezane z letom 1713. Ostalo evropsko dogajanje je potekalo v senci opisanih dveh procesov. Britanska in irska kraljica Ana Stuart je zavoljo hudih težav v notranji politiki, predvsem zaradi nasprotovanja sklenitvi utrechtskega miru, julija razpustila parlament.
V Prusiji je februarja 1713 umrl kralj Friderik I. Hohenzollern, nekdanji vojvoda v Prusiji, grof Brandenburške marke in volilni knez SRC. Nasledil ga je sin Friderik Viljem I., ki je avgusta napovedal vojno uporniškemu Brandenburgu. Žarek upanja je v oslabljeno Španijo prineslo rojstvo princa Ferdinanda, bodočega kralja.
Na osrednjem Balkanu so se iztekali zadnji meseci krhkega miru med Avstrijo in
Osmanskim imperijem, ki je bil sklenjen leta 1699 v Sremskih Karlovcih. Že
naslednje leto se je znova začel vojni ples med križem in polmesecem. Na ozemlju
Madžarskega kraljestva je tega leta umrl legendarni palatin, knez Pavel I.
Esterházy (1635–1713), tvorec ogromnega bogastva še danes živeče rodbine.Magyarország történeti kronológiája. A kezdetektől 1970-ig,
II. kötet: 1526–1848, str. 553.
Prebivalstvo kraljevine Madžarske si je komaj opomoglo od leta 1711 zaključene Rákóczijeve osvobodilne vojne zoper habsburško oblast. Toda pomanjkanje, epidemije kuge in roparski pohodi zemljiškoposestne elite nad podložniki so slednje prisilili v mnoge lokalne upore. Slovaški upornik Juraj Jánošík (1688–1713), nekakšna srednjeevropska varianta Robina Hooda, je bil na skrajnem severu tedanje Madžarske, sedanji slovaško-poljski meji to leto ujet in usmrčen.
Drugod večjih notranjih pretresov ni bilo, če ne upoštevamo kozaških atamanov, ki so nenehno vznemirjali tako poljsko kot rusko zemljiškoposestno elito. Podobnih lokalnih ljudskih herojev oziroma roparjev z »ljudskohrabrilno« noto je bilo po jugovzhodni in vzhodni Evropi dovolj (npr. osrednjebalkanske hajduške čete). Svoj novi morilski pohod po srednjeevropskih predelih je napovedovala tudi kuga.
Tega leta so umrli nekateri znameniti umetniki: italijanski skladatelj Arcangelo Corelli (1653–1713), veliki evropski genij concerta grossa in reformator na področju instrumentalne glasbe, eden najbolj vplivnih glasbenikov svojega časa; prav tako znameniti italijanski visokobaročni slikar Carlo Maratta (1625–1713), med drugim pobudnik ustvarjanja cele generacije slikarjev, nadaljevalcev njegovih idej; švicarski baročni arhitekt italijanskega izvora Giovanni Antonio Viscardi (1645–1713), ki je pretežno ustvarjal na Bavarskem.
Dne 20. januarja 1713 je umrl Pavel Ritter Vitezović, hrvaški pisatelj, zgodovinar, jezikoslovec in publicist, rojen leta 1652 v Senju. Janez Vajkard Valvasor ga je navdušil za preučevanje hrvaške zgodovine in geografije.
Julija istega leta sta bili v londonski katedrali sv. Pavla premierno izvedeni
deli Utrechtski »Te Deum« in Jubilate, kompoziciji Georga Friedricha Händla, ustvarjeni posebej v čast
sklenitve utrechtskega miru. Med literati so tedaj ustvarjala velika angleška ter
francoska imena. V Franciji se je oktobra rodil Denis Diderot (1713–1784), ob
Voltairu poglavitni filozof razsvetljenstva, miselnega toka, ki je sredi 18.
stoletja izmučeni Evropi prinesel upanje v zmago razuma in človečnosti.
Rodilo se je in umrlo je več znamenitih osebnosti, od pisateljev do teologov, ki so duhovno obogatili Evropo. Naj omenimo rojstvo švicarskega pastorja in naravoslovca Elieja Bertranda, dopisovalca z Voltairom in svetovalca na poljskem dvoru, katerega geološke razprave so ilustrativni prikaz napredka naravoslovnih znanosti v tem stoletju.
Papež Klemen XI. je izdal bulo Unigenitus (Unigenitus Dei Filius), s katero je Cerkev dokončno zavrnila
janzenizem in sprožila preganjanje njegovih častilcev predvsem v Franciji.
Na področju naravoslovnih znanosti je osem let po njegovi smrti izšla knjiga Ars Conjectandi, temeljno delo o verjetnostnih konstantah
Švicarja Jakoba Bernoullija (1654/55–1705). Jakob je bil član izjemne švicarske
družine naravoslovcev, predvsem matematikov, in stric najvidnejšega med njimi –
Daniela Bernoullija.Veliki svetovni biografski leksikon, str. 93.
Das Jahr 1713 stellt mit Sicherheit einen der wichtigsten
Wendepunkte des 18. Jahrhunderts dar. Dessen Relevanz war sich jedoch zur
damaligen Zeit keiner bewusst. Dieses ganzheitliche Bewusstsein entstand erst
nach Jahrzehnten, als ersichtlich wurde, dass es den involvierten Weltmächten
nach langen Jahren des Spanischen Erbfolgekriegs gelang, einen langanhaltenden
Frieden mittels der Verträge und des Frieden von Utrecht zu schließen. Danach
kam es zu einer Normalisierung der gegenseitigen Beziehungen und es wurden
langsam die Wunden wegen der enormen Kriegsschulden geheilt. Der erste
erwähnenswerte Krieg zwischen zwei westeuropäischen Mächten begann erst im Jahr
1739 mit dem sog. »Krieg um Jenkinsˈ Ohr«. Es war ein Krieg zwischen
Großbritannien und Spanien, welcher aber bereits im darauffolgenden Jahr in
einen Konflikt über die Österreichischen Erbländer ausartete. Aus diesem Grund
sind der Vertrag von Utrecht und die nachfolgende Reihe gleichzeitiger
Friedensabkommen als Basis für das Verständnis der Europäischen Verhältnissen
bis zur Mitte des Jahrhunderts zu verstehen, und sollten mit entsprechender
Aufmerksamkeit behandelt werden.
Während die Friedensabkommen das Ende des gewaltigen Kriegs in
Westeuropa bedeutete, ging auf dem gegenüberliegenden, skandinavisch-baltischen
Teil von Europa erst die erste Phase eines anderen Kriegs zu Ende. Von Anfang
an wurden durch den Großen Nordischen Krieg, welcher zu gleicher Zeit wie der
Spanische Erbfolgekrieg begann, die bis dahin konturierten politischen
Verhältnisse im nordöstlichen Raum von Europa zertrümmert. Die miteinander
verbündeten Staaten Russland, Dänemark und Polen haben Schweden angegriffen.
Die zentralen Figuren des Konflikts waren der Zar Peter I. Romanow und der
schwedische König Karl XII. Der letztere reihte bis zum Jahr 1707 nur Siege
aneinander. Danach aber, nach dem Feldzug gegen Moskau, erlebte er nur noch
eine Niederlage nach der anderen.
Das restliche europäische Entwicklung dieser Zeit stand im
Schatten dieser beiden Prozesse. Im zentralen Teil des Balkans gingen die
letzten Jahre des fragilen Friedens zwischen Österreich und dem Osmanischen
Reich, welcher im Jahr 1699 in Sremski Karlovci (Friede von Karlowitz)
abgeschlossen wurde, zu Ende. Denn schon im nächsten Jahr begann hier wieder
der Kriegstanz zwischen Kreuz und Halbmond. Etwas weiter nach Norden, auf dem
Gebiet des ungarischen Königreichs, starb 1713 der nahezu legendäre Palatin
Nikolaus Esterházy, der Schöpfer des Reichtums der genannten Familie. Die
Bevölkerung hatte sich gerade von dem vor zwei Jahren beendeten Befreiungskrieg
von Rákóczi gegen die Herrschaft der Habsburger ausgeruht. Die Armut,
ansteckende Epidemien und zahlreiche räuberische Unterfangen der Elite von
Grundbesitzern gegenüber den Untertanen zwangen die Letzteren nun in zahlreiche
lokale Aufstände. Der slowakische Aufständische Juraj Jánošík, eine Art Robin
Hood im äußersten Norden vom damaligen Ungarn und ein Volksheld, wurde in
diesem Jahr auf der heutigen slowakisch-polnischen Grenze gefasst und
hingerichtet. Anderswo gab es keine größeren inneren Erschütterungen, abgesehen
von den fortwährend unruhigen kosakischen Atamanen, welche zu dieser Zeit
ständig sowohl die polnische als auch russische Elite von Grundbesitzern in
Unruhe versetzte. Gleichzeitig hatte die Pest ihren erneuten mörderischen
Feldzug über die Gebiete von Mitteleuropa angekündigt.
In diesem Jahr gab es weder allzu viele Todesfälle von einzelnen
Monarchen noch Geburten von zukünftigen Herrschern. Erwähnenswert sind
lediglich Abscheiden des Markgrafen von Brandenburg, des Kurfürsten und später
auch noch des Königs von Preußen Friedrich Wilhelm I., unter welchem das neue
Königreich von Preußen entstand, im äußersten nordöstlichen Teil des Heiligen
Römischen Reichs.
In diesem Jahr verstarben manche berühmte Künstler: der
italienische Komponist Arcangelo Corelli, das große Genie des Concerto grosso
und der Reformer auf dem Gebiet der Instrumentalmusik; ebenso der berühmte
italienische Maler des Hochbarocks Carlo Maratta, unter anderem der der Vorbild
für eine ganze Generation von Malern, die seinen Ideen folgten; der Schweizer
Architekt des Barocks, mit italienischer Herkunft, Giovanni Antonio Viscardi,
aus der Familie, welche einige Architekten großzog, die vorwiegend in Bayern
tätig waren, um nur die wichtigsten zu nennen.
Schließlich sei noch etwas aus dem musikalischen Leben erwähnt:
Im Juli des betreffenden Jahres fand in der St Paul´s Cathedral in London die
offizielle Erstaufführung der Arbeiten zu Ehren des Friedens von Utrecht von
Georg Friedrich Händel, das Utrechter »Te Deum« und das »Jubilate« statt. Unter
den Literaten waren damals große englische und französische Namen am Werk. In
Frankreich wurde Denis Diderot geboren, welcher zusammen mit Voltaire einer der
wichtigsten Philosophen des Rationalismus und der Aufklärung war,
Gedankengänge, welche um die Mitte des Jahrhunderts in das erschöpfte Europa
Hoffnung auf einen Sieg der Vernunft und der Menschlichkeit brachten.
Es darf noch ein Ereignis, welches zum damaligen Gestalten des
europäischen intellektuellen Gedankens gezählt wird, nicht übersehen werden:
Papst Clemens XI. verfasste die Bulle „Unigenitus“, mit welcher die Kirche
endgültig den Jansenismus ablehnte und die Verfolgung seiner Anhänger, vor
allem in Frankreich, auslöste. Auf dem Gebiet der Wissenschaft erschien – ganze
acht Jahre nach seinem Tod – das Buch „Ars Conjectandi“, eine grundlegende
Arbeit über mathematische Konstante des Schweizer Jakob Bernoulli.
Prvi del razprave je posvečen t. i. pragmatični sankciji Karla
VI. Avstrijskega, njeni genezi in vzrokom zanjo ter vprašanju, koliko
vladarjeva izjava o nasledstvenem redu in nedeljivosti dežel članom Tajnega
sveta z dne 19. aprila 1713 sploh ustreza poznoantični ali pa mlajši
srednjeveški opredelitvi pojma »pragmatična sankcija« (še zlasti v luči
obotavljajočih političnih dejanj v nadaljnjih letih) in kako prepričljiva je
potemtakem teza, da predstavlja formalni ustavni temelj avstrijske monarhije,
kar je sprejela tako kasnejša historiografija kot tudi politika in širša
javnost, vključno s slovensko. Drugi del razprave je namenjen obravnavanju
procesa tekstualnega in interpretativnega potvorjenja starega, iz izvirnega
sobesedila prava salijskih Frankov iztrganega pravila od 14. stoletja naprej,
kot ga je v svojih delih analizirala Éliane Viennot, ki naj bi že od zgodnjega
srednjega veka naprej narekovalo izključitev žensk pri dedovanju rodbinskih
zemljišč, ter njegovi kasnejši funkciji osrednjega načela francoskega
dinastičnega nasledstvenega reda. Sklepno avtorica poda nekaj svojih zaključkov
o najverjetnejših vzrokih za izbiro in utrditev prav teh dveh poznoantičnih
poimenovanj, sanctio pragmatica in lex salica, za označitev novoveških vsebin
ter o posledicah tega.
Ključne besede
pragmatična sankcija, lex salica, Karel VI., nasledstveni redi,
pravna zgodovina, ustavno pravo, teorija govornih dejanj
Abstract
In the first part, the author focuses on the so called pragmatic
sanction of Charles VI of Austria, its genesis and reasons for its coming into
existence and especially on the question whether Charles’s proclamation of the
order of succession and inalienability of hereditary provinces in the presence
of the Secret Council’s members on April 19 1713 corresponds either to the late
antique or medieval notions of “pragmatic sanction”, particularly in the light
of Charles’s tentative political acts in the years to follow. Subsequently, the
author explores the question whether the view of the said proclamation being
the constitutional basis of the Austrian monarchy, adopted by the later
historiography as well as politics and wider public – and among Slovenes as
well - is tenable. In the second part, it is the aim of the author to follow
the steps of Éliane Viennot in her unveiling of the process of corrupting of an
old rule taken from the original context of the laws of Salic Francs, that
started in the 14
th
century on the basis of blatant textual modifications,
postulating from then on that the rule had regulated the exclusion of women
from inheriting the family estates in France from as early as the Early Middle
Ages, making it ever since the core principle of French order of succession. In
conclusion, the author offers some of her views why these two particular late
antique legal namings, sanctio pragmatica and lex
salica underwent their reception in the Early Modern
Period.
Key words
pragmatic sanction, lex salica, Charles
VI of Austria, orders of succession, legal history, constitutional history,
speech act theory
19. aprila 1713 je cesar Karel VI. Avstrijski (1685–1740) v vlogi vladarja v
dednih deželah habsburške dinastije podal svojim ministrom izjavo, kasneje
poimenovano pragmatična sankcija, s katero je razglasil nedeljivost habsburških
dednih dežel in dinastični nasledstveni red. Prav tako leta 1713 je v Španiji
razglasil nov nasledstveni red kralj Filip V. (1683–1746).España y
las Españas, str. 286. Za poglobljeno študijo o španski veji
Habsburžanov glej Lynch, Los Austrias (1516–1700). O
vplivu španskih institucionalnih vzorcev na vladanje Habsburžanov na Dunaju
(npr. španskega državnega sveta), zlasti tudi na način, kako je bila dne 19.
aprila 1713 podana izjava o nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu, o
starejših španskih vladarskih aktih, poimenovanih pragmatične sankcije ter o
navezavi na kontekst španske nasledstvene vojne in njene predzgodovine glej
natančno raziskano, z dokumenti podprto in argumentirano analizo Turba, Die Grundlagen der Pragmatischen Sanktion II (Die
Hausgesetze).
Značilnost avstrijskega reda, temelječega na prvorojenstvu v moški liniji, je bila
subsidiarno upoštevanje žensk kot možnih naslednic na prestolu, španski kralj pa
je, nasprotno, po francoskem vzoru želel ženske iz dedovanja popolnoma izključiti,
sklicujoč se na t. i. salijski zakon,Nuevo reglamento
sobre la sucesión en estos Reynos, sprejetim 10. maja 1713, je bila
vpeljana le omiljena različica t. i. salijskega zakona, po kateri so ženske
vendarle lahko postale vladarice, a le v primeru, če ni bi bilo moških
sorodnikov v glavni in stranski liniji. Takšen tip ustavne norme se je imenoval
Auto-Acordado, ker je moral biti sprejet (tj.
»acordado«) tudi v državnem svetu (Consejo real). O razmerju tega tipa ustavnega akta s pragmatičnimi
sankcijami, t. i. pragmáticas, v španski ustavni
zgodovini 18. stoletja glej Tomas y Valiente, Manual de
historia del derecho español, str. 378.
Takoj na začetku lahko izhodiščno postavimo, da sta tako pragmatična sankcija kot eden od tipov vladarjevih pravnih aktov, poznanih iz časov rimskega dominata, kot tudi t. i. salijski zakon, vsebinsko v novem veku potvorjena zgodnjesrednjeveška pravna norma, najpogostejša pravna instituta, ki so ju v obdobju zgodnje moderne države kot orodje v merjenju medsebojne politične moči pri vprašanjih nasledstva uporabljali pretendenti za oblast, ne glede na to, ali so prihajali iz različnih vladarskih rodbin ali iz ene same.
V svoji razpravi se bom v prvem delu najprej posvetila vprašanju avstrijske
pragmatične sankcije, v drugem pa t. i. salijskemu zakonu. Rdeča nit pri
obravnavanju obeh pa bo, koliko si novoveška instituta poznoantični poimenovanji
sploh zaslužita, ali povedano drugače, koliko ponovna uporaba stare forme sploh
ustreza novim vsebinam in koliko redefinicije, ki jih pripravljajo svetovalci,
izvedeni v civilnem in kanonskem pravu v določenih primerih pripeljejo do
popolnoma drugih konceptov, včasih prvotnim celo nasprotnih, in s tem – lahko bi
rekli – do zlorabe poimenovanj. Pri tem imam ves čas pred očmi teorijo govornih
dejanj in pa uvid Pierra Bourdieuja, da je eden od paradigmatičnih aktov oblasti,
natančneje, njenih vzvodov, prav poimenovanje.Language and symbolic power, str.
105–106 in 239–243. O usodi izraza suverenost v
zgodovini mednarodnega prava glej na primer Beaulac, The
Power of Language, zlasti str. 1–40, kjer avtor problematiko
rekonceptualizacije pojma in redefinicije pomena izraza nazorno razloži tako s
pravnozgodovinskega kot tudi z jezikoslovnega vidika.
2.1. Naj prvi del razprave, v kateri obravnavam avstrijsko pragmatično sankcijo,
začnem z zoperstavljenjem dveh pogledov na izjavo Karla VI. z dne 19. aprila 1713,
ki se med seboj razlikujeta v pomembnem interpretativnem poudarku. Po prvem, tudi
starejšem, ki se mu je v zadnjih desetletjih posvetil Wilhelm Brauneder, naj bi
Karel VI. s tem aktom postavil formalni ustavni temelj avstrijske monarhije.Österreichische Verfassungsgeschichte, str.
73, kjer za obdobje med 1500–1749, poimenovano Monarchische
Union von Ständestaaten (monarhična unija stanovskih držav). med
dokumente, ki predstavljajo ustavo (v materialnem smislu), šteje cesarske
privilegije, zlasti privilegium maius oz. Österreichische Freiheitsbriefe, ki jih je zadnjič
potrdil prav Karel VI. leta 1729, in pa t. i. »privatno deželnoknežje pravo«
(Privatfürstenrecht), v sklop katerega kot
najpomembnejši ustavni zakon (Grundgesetz) uvršča
Karlovo izjavo z dne 19. aprila 1713.Pragmatische Sanktion; isti, Geschichte des
Thronfolgerechtes; isti, Die Grundlagen. V tem
delu so na koncu v obliki prepisov ob nekaj faksimilih objavljeni ključni
dokumenti vključno s pismom in ostalimi dokumenti o odpovedi prestolu Marije
Jožefe, sestrične Marije Terezije, iz leta 1719. Prim.
tudi Bernatzik, Neues über die pragmatische Sanction.avstrijska pragmatična
sankcija razumeti ne le vladarjevo izjavo iz aprila 1713, pač pa tudi
celotni kompleks predhodnih in sledečih političnih in pravnih aktov.Pragmatische Sanktion, str. X., tudi op. 13
(»Pragmatische Sanktion … ist … ein Komplex autonomer Anordnungen des Erzhauses
über Thronfolge und Regierung der Monarchie. …«).Rechtsgeschichte, str. 25 in 77.
Razlika med pogledoma je torej v poudarku, kateremu aktu v tem relativno dolgem procesu uveljavljanja želenega nasledstvenega reda, ki bi v prvi vrsti zagotovil nedeljivost habsburških dežel, pripisati konstitutivno veljavo, in ali sploh samo enemu.
Sama se pridružujem drugemu pogledu. Menim namreč, da se leta 1713 ni zgodilo nič,
kar bi ustrezalo vnaprej načrtovanemu ustavno pomembnemu, celo prelomnemu dogodku,
ki bi bil primerno javno obeležen. Mislim tudi, da ni pretirano trditi, da je bila
Karlova izjava v pretežni meri rezultat političnega taktiziranja in improviziranja
ter da je bila vsaj na kratek rok tudi brez resnega transformativnega učinka, ki
ga pravni akt ustavnega ranga po navadi ima. Lahko bi celo rekli, da tudi moja
razprava, ki naj bi se vklapljala v obeleževanje 300-letnice avstrijske
pragmatične sankcije, obeležuje nekaj, kar se v letu 1713 v smislu dogodkovne
zgodovine sploh ni »zgodilo«.Pogledi na tolminski punt in čas ob prelomu stoletja,
str. 119–135.
Takšna ocena pa je seveda skoraj diametralno nasprotna staremu avstrijskemu
državnemu stališču in do leta 1918 tudi slovenskemu javnemu mnenju, ki je verno
odslikavalo uradno avstrijsko politiko. Tako lahko v slovenskem časopisju izpred
sto let, na primer v časniku Učiteljski tovariš, ki
vključuje poročilo z Dunaja z dne 19. aprila 1913, beremo:
»Danes je preteklo 200 let, odkar je izdal cesar Karel VI.
pragmatično sankcijo in postavil z njo osnovni temelj za nadaljnji razvoj
monarhije. Zakon je bil prvotno izdan samo kot hišni zakon, pozneje pa je bil
predložen tudi deželnim zborom vseh avstrijskih dežel.
Nižjeavstrijski in češki stanovi so ga sprejeli leta 1720, Ogri
leta 1722 in ostali deželni zbori v letih 1720–1724,
nakar je bil dne 6. decembra 1724 slovesno proglašen kot osnovni državni zakon.
Pragmatična sankcija pomeni pravi rojstni dan novega razvoja avstrijske države.
… Z Dunaja poročajo z dne 19. t. m., da so vsi šolski in učni zavodi v državi
jubilej 200-letnice pragmatične sankcije proslavili na primerne
načine.«Učiteljski tovariš (25. 4. 1913), let. 53, št. 17.
Z vidika starejše ustavne zgodovine je prav simptomatično, kako je lahko neki
konkretni politični akt za nazaj povzdignjen na raven ustavnega akta, da sta mu
torej za nazaj pripisana politični pomen in pravna veljava, ki ju v svojem
trenutku še sploh ni mogel imeti. Vsiljuje se primerjava z Magno Carto angleškega
kraljestva, ki ji je podobno šele nadaljnji politični razvoj dogodkov za nazaj
podelil takšno ustavnopravno veljavo in prestiž, leta 1215 pa ne samo, da ni bila
prvi tovrstni akt, pač pa tega leta sploh ni začela formalno veljati. Torej, če bi
bil kasnejši razvoj dogodkov drugačen, bi tudi ta, v največji meri plemiški
privilegij ostal le še eden med mnogimi, ne pa popularizirana referenčna točka
priznanih starodavnih pravic vsakega svobodnega Angleža, pri čemer so bili,
mimogrede, prvi prevodi iz latinščine v kakšen vernakular v francoskem
jeziku.
Podobno bi lahko bilo tudi z izjavo, ki jo je Karel VI. 19. Aprila 1713 v okviru
tajnega sveta podal svojim ministrom,Die Grundlagen, v poglavju Der spanische
Staatsrat, str. 16–25. Opis začetka postopka, v katerem Karel VI. poda izjavo o
nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu članom tajnega sveta: »Ihro
Kayserliche Majestät haben auf den 19. April 1713 um 10 Uhr allen Dero allhier
in Wien anwesenden geheimen Räthen, an dem gewöhnlichen Ort zu erscheinen
ansagen lassen. Als nun die bestimmte Stund herbey gekommen, haben Sich Ihro
Kayserliche Majestät in Dero geheime Raths Stube, under den Baldachin begeben,
und vor den gewöhnichen Kayserlichen Tisch gestellet, darauf auch dero geheime
Räthe und Ministros hinein berufen: diese seynd in ihrer Ordnung eingetreten,
und jeder an seinem Ort stehen geblieben. Als: Printz Eugenius von Savoyen,
Fürst von Trautson …« Glej Supplementum Codicis
Austriaci (Sammlung Österreichischer Gesetze … bis auf das Jahr 1720),
1748, str. 683, citirano po Kussmaul, Pragmaticum und
Lex, str. 15, op. 9.pactum mutuae
successionis) ter o dinastičnem dednem redu, temelječem na načelu
prvorojenstva (primogeniture) v moški liniji in subsidiarne pravice potomcev
ženskega spola do prestola v tisti liniji, ki bi ostala po izumrtju druge. Izjava
bi torej lahko bila le ena v vrsti podobnih, saj tako zavezanost nedeljivosti kot
tudi subisidiarno nasledstvo v ženski liniji v habsburški dinastični zgodovini
nista bila nekaj novega (prvo in drugo je že v oporoki Ferdinanda II.).Entwicklung
des Öffentlichen Rechts, str. 96. Pač pa je bilo že v dogovoru iz leta
1703, potrjenem z izjavo iz leta 1713, novo resno vztrajanje pri načelu
prvorojenstva kot glavnem načinu preprečevanja delitve dežel v več dinastičnih
linij. Tako je tudi cesar Jožef I. v svoji oporoki iz leta 1705 za primer, da
se Karlu v Španiji ne bi uspelo uveljaviti kot vladarju nove španske habsburške
linije (kakor se je kasneje res obrnilo), pri tem pa bi obstajali Jožefovi
moški potomci, predvidel, da bi Karel dobil Tirolsko in Prednjo Avstrijo le kot
apanažo, in ne v deželnoknežjo oblast. Prav tam, str. 97.
Ustavni rang Karlovi izjavi priskrbi po mojem mnenju torej šele nadaljnji
politični razvoj dogodkov. To po svoje dokazuje tudi dejstvo, da že Karlovi
svetovalci pod izrazom Lahko bi se nam zastavilo vprašanje, zakaj se je od Jožefove prvorojene
hčere leta 1719 sploh pričakovala uradna izjava o odpovedi prestolu? Eden od razlogov je bil gotovo v tem, da Karel leta 1713 še ni imel potomcev
in je v trenutku razglasitve Karlove izjave obveljala na njeni podlagi – od
takrat pa vse do rojstva njegovega sina 1716, ki pa je takoj umrl – kot
dedinja še vedno njegova nečakinja, Marija Jožefa. Zato bi bile kljub temu,
da je Karel spremenil nasledstveni red v prid svojih hčera, ob rojstvu
Marije Terezije leta 1717 možne nejasnosti, ali je z rojstvom kasneje sicer
umrlega bratca nasledstvo trajno prešlo na Karla in njegovo prvorojeno hčer
ali ne.pragmatična sankcija
dise immerwehrende Satzung, Ordung und pacta, kar
lahko v vsebinskem smislu celo obravnavamo kot sinonim, vendar to ne spremeni
dejstva, da ta izjava sama po sebi v letu 1713 ni imela za nazaj pripisanega ji
konstitutivnega učinka ne de iure in še manj de facto.Augen und Ohrenzeugen
Pragmatische Sanktion, str.
94.
Da je torej kot datum, ko naj bi bil položen formalni ustavni temelj avstrijske
monarhije za nazaj izbran in v mlajšem obdobju slavljen prav 19. april 1713, ne pa
morda leto 1723, ko je sprejet ustrezni ogrski zakon, s katerim so Ogri pristali
na nedeljivost dežel in na predlagani nasledstveni red,Anerkennung, med novejšo pa na primer Klueting, Das
Reich und Österreich 1648–1740, zlasti str. 250. Rdeča nit Kluetingove študije
je analiza dolgotrajnega izločanja habsburških dežel iz okvira Cesarstva (das Herauswachsen oz. Herauslösung der
österreichischen Erbländer aus dem Reich), začenši s privilegium minus, pri čemer pa vidi pragmatično sankcijo le kot
bistveno okrepitev tega procesa, nikakor pa še ne kot njegov zaključek. Pomen
cesarske garancije za veljavo Karlove izjave pa najbolj jasno ubesedi Turba že
v svojem delu Geschichte des Thronfolgerechtes, str.
398–399. Prim. tudi Hoke, Der Kaiser von Österreich und der Römische Kaiser,
str. 111–123.The Habsburg Monarchy, str.
236–237). Prav tako bi bilo zanimivo preučiti, koliko so (bile) interpretacije
o vladarjevi izjavi z dne 19. aprila 1713 kot konstitutivnem aktu nove države
vendarle morda tudi pod vplivom prizadevanja nekaterih zgodovinarjev za
relativno avtonomno in »osamosvajajočo se« zgodovino Habsburške hiše in njenih
dežel v odnosu do zgodovine Svetega rimskega imperija. Posebej za Slovence pa
bilo zanimivo podrobneje raziskati vlogo edinega Slovenca v katerikoli
avstrijski vladi pred razpadom monarhije, ministrskega svetnika Ivana Žolgerja,
ki se mu Turba v spremni besedi k svoji Pragmatische Sanktion
iz leta 1913 posebej zahvali.
2.2. Simptomatično je, da izjavo z 19. aprila 1713 z izrazom pragmatična sankcija prvič poimenuje Karlova nečakinja v svoji izjavi o
odpovedi prestolu leta 1719, ne pa Karel sam ali njegovi svetovalci leta 1713.
Izraz pragmatična sankcija je bil v širšem evropskem
kontekstu tistega časa že rezerviran za temeljne pravne akte, leges fundamentales, bodisi nasledstvenega reda znotraj dinastije ali
kraljestva (Francija, Španija) bodisi za temeljni dogovor o medsebojnih razmerjih
med državami. Tako so na primer poimenovani tudi sklepi Westfalskega miru (lex perpetua et pragmatica imperii sanctio),Entwicklung
des Öffentlichen Rechts, str. 89.
V dobi rimskega dominata označuje sanctio pragmatica ne
najbolj jasno opredeljeno vrsto vladarjevega pravnega akta, ki ga ta lahko izda
bodisi na prošnjo posameznikaPragmaticum und Lex, str. 17–18.lex
generalis, kot jo ima vladarjev edikt.Pragmaticum und Lex, str. 14–19 in
31–32.
Recepcijo instituta pragmatične sankcije lahko zasledimo pri bolonjskih pravnikih
13. stoletja. Sama se pri tem vprašanju naslanjam na delo Petra Kussmaula Pragmaticum und Lex (Formen spätrömischer
Gesetzgebung).Prav tam, str. 14–15.
Kussmaul kot enega bojda številnih primerov zapisa srednjeveškega razumevanja
pojma »pragmatična sankcija« navaja Odofreda iz Bologne iz 13. stoletja, ko ta
razlaga razliko med annotationum in pragmatično sankcijo:
»Or Segnori¸notate differentiam inter pragmaticam sanctionem et
annotationem: Dicitur annotatio rescriptum imperiale missum ad certas personas
proprio motu.
Proprio motu« je
tu mišljeno kot nasprotje »nemine rogante«, in ne »de consilio procerum«. Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 15, op. 6, po kanonistu Paucapalei,
Gracijanovem učencu in prvemu komentatorju njegovega Decreta. Pragmatica sanctio dicitur rescriptum imperiale missum ad
universitatem de consilio procerum.«
Najstarejšo opredelitev v tem smislu je Kussmaul našel pri slavnem legistu Azu († 1220), v delu Summa super
Codicem k Justinijanovemu Kodeksu (C. J. 1, 23; Basel 1563).
Ugotovimo lahko, da je bistven element, ki ga v antičnih rimskopravnih virih o
pragmatični sankciji ne najdemo, povezovanje tega vladarjevega akta s consilium procerum. Kaj pa naj bi razumeli s consilium procerum, je bilo med modernimi avtorji, zlasti
tistimi, ki so imeli pred očmi konkretne vladarjeve akte zgodnje moderne dobe,
sporno, še več, celo izhodiščni izraz, o katerem je tekla debata, je bil
neustrezen. Peter Kussmaul tako navaja, da se je na primer Ernst Schönbauer v
svojem delu Sanctiones pragmaticae in alter und neuer Zeit
Sanctiones pragmaticae, str. 272.consensus
procerum kot na bistven element opredelitve. To bi v novoveškem kontekstu
seveda lahko kazalo na potrebno soglasje deželnih stanov, pri tem pa Schönbauer
vseeno izpelje argument v smeri, da za sprejetje pragmatične sankcije takšno
soglasje ni bilo potrebno. Kussmaul mu v svojem delu ugovarja, češ da je
Schönbauer poznal opredelitev pragmatične sankcije le iz slovarja srednjeveške
latinščine iz 17. stoletja Charlesa du Fresne sieur Du Canga (Glossarium mediae et infimae latinitatis ), ne pa iz srednjeveških virov,
in da pri opredelitvi legistov ne najdemo izraza consensus,
pač pa consilium. Kussmaul še pravi, da naj bi z izrazom
proceres vsaj legisti, na primer Akurzij v svoji
Glossi,Glossa ordinaria (1230), poimenovana tudi Magna Glossa, op. avt. consiliarii. Akurzij naj bi na tak način
razlagal izraz proceres v frazi sacri
nostri palatii procerum iz enega od odlomkov Justinijanovega Kodeksa (C.
J. 1, 14, 2).Pragmaticum und Lex, str. 15, op. 10.
Vidimo torej, da si raziskovalci niso edini, ali je za veljavnost pragmatične
sankcije na podlagi redefinicije srednjeveških učenih pravnikov novoveški vladar v
načelu potreboval soglasje stanov (consensus) ali pa le
nasvet svetovalcev (consillium).
Lep primer, da so vsaj nekateri vladarjevi akti poznega srednjega veka in zgodnje
moderne dobe dobili ime pragmatična sankcija na podlagi
redefinicije srednjeveških učenih pravnikov s poudarkom na consillium proceres, je po Kussmaulovem mnenju komentar k pragmatični
sankciji francoskega kralja Karla VII. iz 1532. V njem avtor takoj na začetku v
svojo razlago vladarjevega akta vključi opredelitev legistov, ki nakazuje, da
vladar za svojo odločitev ni potreboval nobenega soglasja.Pragmatica Sanctio cum Concordatis, 1532).
S tem v mislih se je po mojem mnenju potrebno v zvezi z izjavo Karla VI.
Avstriskega vprašati po njeni pravni naravi tudi z vidika njenega kasnejšega
poimenovanja pragmatična sankcija. Če bi namreč ta
vladarjev akt ne bil v prvi vrsti plod političnega improviziranja in taktiziranja,
bi ga verjetno s tem uveljavljenim imenom poimenoval vladar sam ali pa vsaj
njegovi svetovalci že leta 1713. Tako pa ga na podlagi ugotovitev Gustava Turbe ne
vsebuje noben vir pred pismom Karlove nečakinje leta 1719, v katerem se ta
odpoveduje pravici do nasledstva. Ime je gotovo bistven element forme in to
podkrepljuje tezo o načrtnem izogibanju kategorizaciji akta s tem imenom, hkrati
pa priča o zavestnem političnem taktiziranju, ali, in če da, na kakšen način še
zadostiti formi starega družbenega dogovora med stanovi in deželnim knezom pri
njegovem sprejemanju.
Mislim, da moramo odgovor res iskati v tej smeri in resno jemati podatek, da so
Karla VI. že leta 1713 svetovalci prepričevali, da bi razglasitev nasledstvenega
reda poslal takoj tudi stanovom. Pozornost si zaslužijo tudi ugotovitve
oxfordskega raziskovalca Johna Walterja Stoya o prvih dvajsetih letih Karlovega
življenja, ki kažejo, da je bil Karel intimno zavezan vladanju svojim deželam v
skladu z njihovimi historičnimi pravicami. Svoj sklep Stoye podkrepi s Karlovim
pismom svojemu zaupniku podkanclerju WratislavuArchiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen,
xvi, str. 203).convocatio generalis) po vzoru
ureditve v nedavno oblikovani zvezi kraljestva Velike Britanije.Entwicklung des
Öffentlichen Rechts, str. 95.
2.3. Ob razglabljanju o teoretičnih distinkcijah pa je resnici na ljubo treba v
prvi vrsti upoštevati, da je bil Karel leta 1713 v časovni in politični stiski. Na
podlagi že omenjenega dogovora o vzajemnem dedovanju je bil iz Španije na Dunaj
pozvan šele dve leti poprej ob smrti svojega brata, cesarja Jožefa I., ki je bil
hkrati deželni knez v habsburških dednih deželah in ogrski kralj. Izvoljen za
cesarja eno leto kasneje, se je moral Karel v habsburških dednih deželah zaradi
njihove heterogenosti in velikega finančnega primanjkljaja takoj resno spopasti s
finančno konsolidacijo in politično stabilizacijo. Slednja je v svojem jedru
zahtevala takojšnje in resne napore za zagotovitev nasledstvenega reda, saj je bil
Karel leta 1713 že šest let brez otrok. Glavni pobudi, podkrepljeni z vitalnimi
interesi, da Karel čim prej javno obelodani dinastični dogovor o nasledstvenem
redu, sta prihajali tako od konkurenčnih pretendentov in njihovih vplivnih
političnih zaveznikov kot tudi od dednih dežel in kraljestev, zlasti Hrvaške in
Ogrske, ki sta bili življenjsko zainteresirani za obljubo in obet stabilne
politične prihodnosti z znanim prestolonaslednikom v senci osmanske države, ki ju
je še vedno ogrožala. Karel je bil izmed vseh dednih dežel in kraljestev ravno v
odnosu do njiju v najšibkejšem položaju. Še posebej na Ogrskem, kjer so bili ob
Rakoczyjevem uporu leta 1707 Habsburžani celo odstavljeni s prestola, The Habsburg
Monarchy, str. 116.Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 97. Istega leta
so Karel in svetovalci preverili možnost, ali bi nasledstvo v ženski liniji
sprejeli tudi Ogri. V neformalnih pogovorih z ogrskimi veljaki in ob številnih
pogojih je bil odgovor v načelu pritrdilen. Prav tam,
str. 98.
Politiko Karlovega taktiziranja je zlasti narekovalo vprašanje lastnih potomcev.
Leta 1716 se mu rodi sin, ki pa že čez eno leto umre. Leta 1717 se potem rodi hči
Marija Terezija. Ko se Karlu nato rodi še ena hči in ne sin, je taktiziranja
dokončno konec, in Karel si začne z velikimi napori prizadevati, da bi leta 1713
razglašeni nasledstveni red sprejeli tako v domačih deželah kot na tujem.
2.4. V zvezi s poimenovanjem Karlove izjave za pragmatično sankcijo lahko od leta
1719 naprej opazujemo zanimiv paradoks. Če bi namreč vladarjevi svetovalci in
drugi sodobniki tip vladarjevega akta, kot so ga pod imenom pragmatična sankcija redefinirali bolonjski pravniki, resno upoštevali,
bi izjavi 1713 vsaj za nazaj morali priznati konstitutivno moč, saj bi zanjo
zadostovala le razglasitev vladarjevim consiliarii v okviru
consilium procerum, s tem pa seveda nikakršno pošiljanje
stanovom v vednost, kaj šele v soglasje ne bi prišlo v poštev.Histoire de l'Autriche, str. 13.pragmatična
sankcija v avstrijskem primeru utrdila prav s sprejetjem Karlove izjave s
strani ogrskih stanov, torej prav z načinom, ki novoveškim pragmatičnim sankcijam
najmanj ustreza (v literaturi se kot slikovno gradivo pogosto kaže odgovor ogrskih
stanov v obliki zakona, v katerem je za poimenovanje Karlove izjave na vidnem
mestu izraz pragmatična sankcija).
To samo utrjuje pogled, da izjava, prebrana 19. aprila 1713 članom tajnega sveta,
nikakor ni bila neki vnaprej načrtovan akt ustavnega ranga s strani absolutnega
vladarja, pri katerem se ne bi takoj zastavilo vprašanje njene veljavnosti tako
navznoter, kot tudi navzven. Prav tako tudi ni naključje, da si je morala Marija
Terezija kljub predhodnim zagotovilom vseh ključnih mednarodnih sil, da sprejemajo
razglašeni nasledstveni red, za kar si je Karel VI. prizadeval do konca svojega
življenja,The Habsburg
Monarchy, str. 129.
Z upoštevanem Stoyevih argumentov je Karel, tako se zdi, pri uveljavljanju svoje
izjave o nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu vztrajal pri dinamičnem
obravnavanju, prilagojenemu tradiciji medsebojnih razmerij z vsako deželo oz.
kraljestvom posebej, in sicer v razponu od imperium mixtum
in pravega dualizma v primeru Ogrske pa tja do avstrijskih dežel, za katere lahko
rečemo, da so stanovi odločitev sprejeli kot vladarjev zakonEntwicklung des
Öffentlichen Rechts, str. 102.lex rogata »zaprošeni zakon; zakon, za
katerega magistrat zakonodajni organ zaprosi«, kot pa lex data
»zakon kot vladarjev ukaz«. Rimsko pravo, str. 87.Pragmatische Sanktion,
str. 94 in naslednje.
Menim, da je bila odločitev za spoštovanje forme stare
ustave v materialnem smislu, tj. starega družbenega dogovora, v relativno dolgem
procesu sprejemanja izjave o nedeljivosti dednih dežel in o nasledstvenem redu v
habsburških dednih deželah zavestna, da pa je privedla z našega današnjega
gledišča do na videz paradoksalne situacije: za nazaj interpretirani konstitutivni
akt, ki naj bi bil pod imenom pragmatična sankcija temelj
novega družbenega dogovora in izraz drugačnega načina vladanja, tj. samostojnega v
smislu absolutnega vladarja, se je sprejemal na način in v formi, lastni stari
ustavni ureditvi. Ni bil oktroiran, pač pa je želel imeti navzven izražen consensus populi, ponekod le formalen (avstrijske dežele),
drugod zelo vsebinski in nujno potreben (Ogrska). Situacija leta 1849, na primer,
je praktično obratna: ustave z dobršno mero buržoazne vsebine, tj. z delitvijo
zakonodajne oblasti, s temeljnimi svoboščinami in načelom enakosti, ne sprejme
konstitutanta, pač pa jo oktroira vladar.
3.1. V tem delu razprave, ki je posvečen še eni poznoantični normi, ki je doživela
recepcijo v poznosrednjeveški novoveški literaturi in praksi, sledim zlasti
študiji Éliane Viennot,
Prim. tudi analizo geneze in vzrokov za recepcijo potvorjene določbe t. i.
salijskega zakona Colette Beaune v Beaune, La France, les femmes et le pouvoir 1.
L'invention de la loi Salique (V
e
–XVI
e
siecle).
La France, les femmes et le pouvoir 1. L'invention de la
loi Salique (V
e
–XVI
e
siecle) je prvi del študije Éliane Viennot, ki jo
dopolnjuje La France, les femmes et le pouvoir. 2. Les
résistances de la société (XVII
e
–XVIII
e). Del problematike prve študije, na
katero sem se v tem delu razprave tudi oprla, je É. Viennot sumarno
predstavila že v razpravi L'invention de la loi salique et ses répercussions
sur la scène politique de la Renaissance. Naissance de la
nation France, zlasti str. 357–392. Za analizo glavnih konceptualnih
tokov v zvezi s tem vprašanjem pa glej Sarah Hanley, The Family, the State
and the Law in Seventeenth and Eighteenth-Century France: The Political
Ideology of Male Right versus and Early Theory of Natural Rights.
3.2. Najstarejša ohranjena zapisana redakcija korpusa
pravnih pravil salijskih Frankov, Pactus legis Salicae, je
najverjetneje iz let 507–511, tj. iz zadnjih let vladavine Merovinga Clovisa.Lex Karolina (emendata). Viennot, La France, les
femmes et le pouvoir 1, str. 26.Le chemin des amours barbares,
str. 94; prim. tudi Škrubej, Pravo v zgodovini,
str. 83–118.
V poglavju z naslovom De alode oz. glede na različne
redakcije De alodis, so zbrana pravila o dednem redu za
primer, če zapustnik ni imel otrok. Poučna je primerjava najstarejše redakcije z
redakcijo Karla Velikega (t. i. Lex Karolina), najverjetneje iz zadnje tretjine 8.
stoletja, torej 270 let kasneje.La France, les femmes et le pouvoir 1, str.
33–35; prevod K.Š.
1. Si quis mortuus fuerit et filios non demiserit, si
mater sua superfuerit, ipsa in hereditatem succedat
(Če umre kdo, ki je brez otrok, in ga mati preživi, je ona
tista, ki deduje).
2. Si mater non fuerit et fratrem aut sororem dimiserit, ipsi
in hereditatem succedant (Če matere ni in so ostali bratje in sestre, so oni
tisti, ki dedujejo).
3. Tunc si ipsi non fuerint,
soror matris in hereditatem succedat
(Če njih ni in ostanejo materine sestre, dedujejo
one).
4. Et inde de illis generationibus, quicumque proximior
fuerit, ille in hereditatem succedat (In če njih ni, potem pride pri
dedovanju na vrsto najbližji sorodnik).
5. De terra vero
nulla in muliere hereditas non pertinebit, sed ad virilem
secum [sexum] qui fratres fuerint tota terra perteneunt (Glede zemlje
pa; noben njen del naj ne pripade ženskam, ampak naj vsa pripade moškim).Die Gesetze des Merowingerreiches, str. 86–89.
1. Si quis homo fuerit et filios non demiserit, si
pater aut mater superfuerint, ipsi in hereditate
succedat
(Če umre kdo, ki je brez otrok, in ga preživita oče ali
mati, sta onadva tista, ki dedujeta.).
2. Si pater aut mater non superfuerint et fratres vel sorores
relinquerit, ipsi hereditatem obteneant (Če oče in mati nista več živa,
ostali so pa bratje in sestre, dobijo dediščino oni).
3. Quod si nec isti fuerint,
sorores patris in hereditatem ejus succedant
(Če vseh teh ni več med živimi, pridejo pri dedovanju na
vrsto očetove sestre).
4. Si vero sorores patris non extiterint, sorores matris ejus
hereditatem sibi vindicent (Če očetove sestre ne živijo več, pridejo na
vrsto materine sestre).
5. Si autem nulli horum fuerint, quicumque proximiores
fuerint de
paterna generatione
, ipsi in hereditatem succedant (In če nikogar od teh ni več,
potem pridejo pri dedovanju na vrsto najbližji sorodniki po očetovi
strani).
6. De terra vero salica,
nulla portio hereditatis mulieri veniat, sed ad virilem
sexum tota terrae haereditas perveniat (Glede salijske zemlje: noben
njen del naj ne pripade ženskam, ampak naj vsa zemlja pripade moškim).Die Gesetze des Karolingerreiches, str. 94–95.
V nadaljevanju bom najprej predstavila bistvene spremembe med najstarejšo redakcijo in tisto, ki je nastala v času Karla Velikega, nato pa tudi glavne etape v recepciji potvorjenega salijskega zakona v poznem srednjem veku, kot jih je rekonstruirala Élianne Viennot.
Če si najprej pogledamo spremembe, do katerih pride že pod Clovisovimi nasledniki, in so potem zbrane v redakciji iz časa Karla Velikega, vidimo:
- da se poleg matere pojavi kot enakovredni dedni upravičenec tudi oče (določbi 1 in 2);
- da so v primeru, če ni staršev, namesto materinih sester (kot v prvi redakciji), zdaj k dedovanju pozvane očetove sestre;
- da v primeru, če ni ne staršev ne tet, pridejo zdaj na vrsto preostali sorodniki, a le po očetovi liniji;
- da v zadnji določbi pred besedo zemljišče, ki je bila v najstarejši redakciji brez drugih označevalcev, vrinejo pridevnik »salijsko«, kar je za namen te tudi razprave najpomembnejša ugotovitev.
Élianne Viennot, ki je opravila natančno primerjavo vseh treh redakcij in njihovih variant, opozarja, da je ne glede na to, katero redakcijo upoštevamo, četudi le najmlajšo, vsem skupnih nekaj temeljnih značilnosti, med katerimi izpostavljam dve:
1. V nobeni od redakcij salijskega zakona ni v niti enem od njegovih poglavij,
niti v tem šestem, nikjer govora o prenosu vladarske oblasti, kar pomeni, da ni
nikjer niti namiga o kakršnem koli monarhičnem nasledstvenem redu. Šesto
poglavje z naslovom De alode oz. De
alodis, najbližji prevod česar je »O zemljiščih, ki so v lasti«, je v
vseh redakcijah salijskega zakona umeščeno v poglavja, ki obravnavajo napade na
premoženje in telo, kot sta tatvina in rop in ostala kazniva dejanja, kar
seveda kaže, da je to korpus pravil, ki urejajo pretežno t. i. zasebna razmerja
med Franki samimi kakor tudi med njimi in Rimljani, ne pa korpus kakršnihkoli
dinastičnih pravil o nasledstvenem redu.
2. Najstarejša redakcija salijskega zakona (pa tudi nekaterih drugih starejših
leges, kot je burgundska) izpričuje matrilinearnost
sorodstvenega sistema, saj imajo pri dedovanju v primeru, ko zapustnik nima
otrok, prednost matere in njihove sestre pred očetom in njegovimi brati.
Francoski zgodovinar Jean-Pierre Poly, ki se je tudi posvetil preučevanju prava
salijskih Frankov, in po katerem delno povzema tudi É. Viennot, na podlagi
svoje analize obravnavnega poglavja sklepa, da ne le, da ženske niso bile
izključene iz dedovanja, pač pa so bile v primeru, ko zapustnik ni imel otrok,
pri dedovanju celo privilegirane.Le chemin des amours barbares, str. 95–96;
Viennot, La France, les femmes et le pouvoir I, str.
35–36.Rimsko
pravo, str. 387–389.
Toda kako razumeti zadnjo določbo poglavja De alodis, ki
pravi, da naj lastniško zemljišče (alod) podedujejo
izključno moški?
Zgodovinarji so podali najverjetnejši odgovor s primerjanjem še drugih leges. Jean-Pierre Poly na primer razlaga, da je v zapisu
prava Ripuarskih Frankov, ki tudi pozna primerljivo določbo, prišlo v mlajši
redakciji prav tako do primerljive spremembe. Ob zemlji, ki bi bila »salijska«
oz. v tem primeru »ripuarska«, stoji pri ripuarskih Frankih pridevnik (terra) aviatica, tj. »rodbinska«
(zemlja). Pri tej določbi, pri kateri so ženske izključene od dedovanja, je
torej govora o rodbinski posesti, kar je nekaj drugega kot posest, pridobljena
na novo, kar pomeni, da ne gre za izključitev žensk od dedovanja kar povprek,
od kateregakoli zemljišča.
Pri tem je pomembno upoštevati zlasti tudi naslednje. Salijski Franki kot
federati na svojem novem ozemlju z druge strani Rena ob svojem naseljevanju
»rodbinske« zemlje seveda še niso mogli imeti. Prva zemljišča (alodi), ki so
jih v 4. in 5. stoletju tam pridobili od rimskega cesarja, in o katerih je
govora v obravnavani določbi, so jim bila dana v zameno za opravljanje vojaške
službe. Prav to naj bi bil tudi vzrok, zakaj so bila rezervirana izključno za
moške. Vezanost na moški spol pri dedovanju takšnih zemljišč torej ni imela nič
opraviti z »germanskostjo« sistema dedovanja, ali ožje, s sistemom dedovanja
pri Frankih in njihovih prednikih, pač pa naj bi imela svoj izvor v opravljanju
vojaške službe v službi cesarja. Jean-Pierre Poly celo pravi, da je pri vsaj
nekaterih prednikih Frankov, ki so ostali zunaj Rimskega cesarstva (po Tacitu
Ingaevones),Ingaevones (*Ingaewune) »tisti, ki ohranjajo običaj Inga« ('aew d'Ing) ali
Freyr, Istaevones (*Istaewune)
»tisti, ki ostajajo pri običaju I(d)sta ali Thora« in pa Herminiomes (*Hermingeome) »tisti, ki
ohranjajo spomin na gospoda, Her (Odin)«; gl. Poly, La cousine germaine et
le rapt des Saliques, str. 20–21; Viennot, La France, les
femmes et le pouvoir I, str. 36–37.Le chemin des amours barbares, str.
96.
Vprašanje matri- ali patrilinearnosti pri različnih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških ljudstvih, tudi germanskih, je bilo dolgo v ospredju akademskih debat in sporov, za potrebe te razprave pa to niti ni bistveno, saj ne glede na tak ali drugačen, bolj ali manj prepričljiv odgovor, še vedno ostajata nedvoumni dve dejstvi:
- da ne Pactus ne katerakoli mlajša redakcija salijskega
zakona nikjer ne govorijo o dinastičnem nasledstvenem redu;
- da je v času recepcije salijskega zakona konec srednjega veka in v zgodnji moderni dobi prišlo do potvorbe tistega dela šestega poglavja, ki govori o izključenosti žensk od dedovanja (salijskih/rodbinskih) zemljišč, na tej podlagi pa do nove konceptualne zgradbe, s pomočjo katere so nekateri hoteli izpeljati kvazihistorično podprte argumente, češ da pri prenosu vladarske oblasti naj ne bi bili upoštevali žensk (oz. ženske linije) že od nekdaj, to pomeni že vsaj od frankovske države naprej, in da naj bi bile tudi one same od vladarske časti že od nekdaj celo popolnoma izključene zaradi »šibkosti« svojega spola.
Prednost novejših študij o tem vprašanju je v tem, da sistematično razkrivajo bistveno drugačno historično realnost od tiste, ki jo kažejo literatura in teološki ter pravniški traktati poznega srednjega veka in zgodnje moderne dobe. Razkrivajo namreč, kako se je v konkretnih prenosih vladarske oblasti tudi v Franciji upoštevala ne le ženska linija, ampak da so ženske same celo v času, ko je bilo v literaturi največ nasprotovanj, osredotočenih okoli razlag potvorjenega salijskega zakona v Franciji, v resnici izvajale oblast, na ravni kraljestva večinoma resda kot regentke (a s polnimi pooblastili), na čelu velikih teritorialnih gospostev in kneževin pa tudi kot vrhovne gospe.
Po mojem mnenju še vedno ostaja nezanemarljiv uvid, da je bilo pri vprašanju
nasledstva v končni fazi praviloma odločilnejše vprašanje pripadnosti rodbini
in prestiž, vezan na rang in starodavnost rodbine, kot pa spol sam po
sebi.
3.3. Do potvorbe salijskega zakona ne pride vse do konca 14. stoletja. V
Franciji so sicer tudi že pred tem moški sorodniki kdaj izločili hčere iz
nasledstva. Eden najbolj znanih in raziskanih primerov je primer dinastije
Valois, ko Ivano Francosko njeni strici in nato bratranec izločijo kot
pretendentko na prestol v letih 1317, 1322 in 1328, ne da bi se kakorkoli
opirali na t. i. salijski zakon ali ga vsaj omenjali. Toda prav ta primer je
kasneje postal referenčna točka recepcije salijskega zakona in najverjetneje
tudi povod za njegovo potvorbo.
Éliane Viennot razlaga, da so šele z ex post facto
racionalizacijo takšnih primerov izločitev na podlagi dinastičnih
rivalstev konceptualno domislili sistem, za katerega se uveljavi oznaka le systeme de dévolution de la Couronne, ki naj bi ga
poslej posebej varovali kot odlično francosko posebnost.Naissance de la nation France, str. 309–311; o pomenu celotnega
pisanega korpusa salijskih Frankov za konstrukcijo francoske identitete glej
prav tam, str. 358–360; o pomenu t. i. salijskega
zakona v odnosu do angleških pretendentov na francoski prestol prav tam, str. 361–364.
A tudi prvi odkriti napadi na ženske, ki so bile na oblasti, so starejši od
recepcije salijskega zakona in skonstruiranja tega novoveškega mita.
Raziskovalci pri tem ne morejo spregledati vedno številčnejših učenih
pravnikov, izvedenih v kanonskem pravu, in pa duhovščine med visokimi državnimi
uradniki ter njihovega naraščajočega vpliva. Takšen primer je že s konca leta
1220, tj. za časa vladanja francoskega kralja Ludvika VIII. in njegove žene
Blanke Kastiljske, matere bodočega kralja Ludvika IX. (»sv. Ludvika«), ko se
profesorji (kleriki) s Pariške univerze lotijo kraljice z različnimi napadi na
njeno osebo in delo. Med drugim kralju direktno svetujejo, da naj ženski ne
prepušča vladanja in da naj se pri upravljanju kraljestva obda le z moškimi.
Viennot ugotavlja, da v 13. stoletju v Franciji takšni pozivi še nimajo večjega
političnega odmeva, saj tako Ludvik VIII. kot nato sin Ludvik IX. v skladu s
staro in preizkušeno tradicijo prepuščata polna vladarska pooblastila svoji
ženi oz. materi za čas svoje začasne ali pa tudi trajne odsotnosti kot v
primeru smrti Ludvika VIII. leta 1226, ko Blanka na podlagi njegove oporoke
postane regentka in nato vlada do leta1235, tj. do polnoletnosti sina Ludvika,
velik vpliv pa ohrani tudi še potem. In tako je bilo še stoletja. Zanimivo pa
je, dav začetku 14. stoletja razmišljanja o izločitvi žensk od vladarske
oblasti še ne sledijo nobenemu izoblikovanemu načelu in to ne le med posvetnim
plemstvom, pač pa to še ni niti stališče uradne Cerkve. V zgoraj omenjenem
primeru Ivane Francoske, edine hčerke francoskega kralja Ludvika X., Cerkev
celo ni hotela legitimirati ravnanja njenih moških sorodnikov, stricev in
bratranca, torej izključitve princese od nasledstva zgolj na podlagi njenega
spola, sklicujoč se na tisti odlomek iz Stare zaveze, ki prepoveduje popolno
izključitev hčera od dedovanja rodbinskega premoženja (4 Mz 27 »O dednem pravu
hčera«). Res pa je bilo ves čas slišati tudi glasove duhovščine, da je takšno
ravnanje vendar normalno, češ da ženske ne morejo biti kraljice, saj ne morejo
biti duhovnice.Prav tam, str. 2. Prim. tudi Jordan, Woman's Rule in
Sixteenth-Century British Political Thought, zlasti str. 424–427.
Zgodovinske okoliščine, ki bi razložile, zakaj je samo v Franciji v literaturi prišlo, sicer postopoma, a vendarle do tako ekstremne pozicije proti ženskam na oblasti, avtorji iščejo prav v potrebi po prepričljivem legitimiranju vladarske oblasti dinastije Valois in v dolgoletnih dinastičnih sporih glede tega s potomci Ivane Francoske, ki trajajo celo 14. stoletje. In prav v ta čas so lahko raziskovalci postavili prvo omembo potvorjenega salijskega zakona.
Recepcijo salijskega zakona, natančneje, recepcijo ene same določbe, iztrgane iz celotnega konteksta, lahko po É. Viennot v grobem razdelimo na več etap.
Prvo omembo in razlago potvorjene norme je v literaturi mogoče zaslediti šele
konec leta 1410, in sicer v delu Jeana Montreuila A toute la
chevalerie. V tem delu prvič nastopi sklicevanje na t. i. salijski
zakon v vlogi kvazi–zgodovinskega argumenta, češ da je bil prevzem oblasti
Filipa iz rodbine Valois legitimen, in sicer s sklicevanjem na prav tisto
določbo o izključitvi žensk pri dedovanju alodov, predstavljeno na začetku
drugega dela te razprave, le da je beseda terra (Salica)
(iz karolinške verzije) nadomeščena z besedo regnum.
Potvorjeni citat v latinščini Montreuil podpre s trditvijo, da je citat videl
na lastne oči.
Drugo etapo zaznamujejo prva upoštevanja takšne razlage pri argumentaciji
nekaterih pravnikov, ko gre za vprašanje nasledstvenih redov.Naissance de la
nation France, str. 318–319.Songe du Vergier pa povzame, da je
biti kralj Francije moška funkcija, saj nobena ženska ne more biti na čelu
katedrale, kaj šele da bi bila papež ali škof. Za krono takšnih izmišljenih
spisov pa velja delo La loy Salique, premiere loy des
Francois, faicte par le Roy Pharamond, premier Roy de France, ki
reinterpretira zgodovino Francije od njenih začetkov tako, da vključi t. i.
salijski zakon v opis vseh ključnih dogodkov v njeni zgodovini (ustanovitev
kraljestva, nasledstvo Ludvika X. itd.) in očrni vladavino vseh kraljic (in
regentk) kot primere skoraj apokaliptičnih razsežnosti, ki lahko deželo
doletijo, če ji vlada ženska.Naissance de la nation France, str. 363–364
in 377–384.
Éliane Viennot pravi, da je težko oceniti realni vpliv teh prvih spisov, saj je
takšna argumentacija uživala precej uspeha in pridobivala privržence bolj med
uradniki in izobraženci, da pa v tem obdobju prav noben vladarjev akt ne
potrjuje obstoja tako izmišljenega načela in da noben dinastični nasledstveni
red tega še ne vključuje. Ko se na primer eden od moških sorodnikov pri zahtevi
po regentstvu nad mladoletnim Karlom VIII. leta 1483 sklicuje na t. i. salijski
zakon nasproti njegovi materi in hkrati najstarejši hčerki umrlega kralja
Ludvika XI., ki ji je oče v skladu z ustaljeno tradicijo v svoji oporoki
zapustil regentstvo, mu eden od članov Generalnih stanov javno oporeka, da
zakon, na katerega se opira, v resnici sploh ne obstaja.
Kot zadnjo etapo pa je možno opredeliti čas po razkrinkanju dejanskega
neobstoja zgodnjesrednjeveške podlage, tj. čas po objavi Grandes Chroniques de France in pa samega salijskega zakona sredi 16.
stoletja. Bernard de Girard, sieur du Hallan v svojem delu De
l'Estat et succes des affaires de France iz leta 1570 že direktno
sklepa, da je moral biti salijski zakon potvorjen za časa Filipa Dolgega ali pa
Filipa de Valoisa zato, da bi se dokopala do kraljevske oblasti z izključitvijo
svojih nečakinj.
Kar je morda presenetljivo, vsekakor pa tudi pouk za današnje dni, je dejstvo, da ne glede na vsa ta utemeljevanja resnih zgodovinarjev v politični ter ustavnopravni literaturi mit o salijskem zakonu zaživi poslej povsem svoje življenje ter začne služiti kot ena glavnih referenčnih točk pri oblikovanjih nasledstvenih redov posameznih dinastij (in držav), in to v smislu, ali je njihov nasledstveni red »salijski« ali »na–pol salijski«. Nasledstveni red na podlagi takšnega »salijskega zakona« v svoji najbolj vulgarizirani obliki začne pomeniti preprosto dvoje: prvič, da kandidat za vladarja ne more biti ženska, in drugič, da tudi prenos vladarske oblasti v ženski liniji ni možen, torej da vladarska oblast na primer ne more preiti z vladarjeve hčerke na njenega sina (i. e. na vnuka).
Ena od bolj zanimivih ugotovitev Éliane Viennot je sledeča: čeprav je kar nekaj
kraljev prišlo na oblast na podlagi zatrjevanja veljave tega načela, pa naj
jih, številčno gledano, ne bi bilo kaj več kot pred njegovo recepcijo. É.
Viennot pravi, da je to načelo postajalo vedno bolj le nekaj, o čemer so
teoretiki razglabljali, podobno kot o drugih t. i. temeljnih zakonih
kraljestva, da pa je bila realnost nasledstva dosti bolj pragmatična.Naissance
de la nation France, str. 296–297.
Ugotovimo lahko, da argumentacija za izključno moško prestolonasledstvo na podlagi potvorjenega salijskega zakona tako v Franciji kot v Španiji dobi nov zagon z vzponom dinastije Bourbonov. Morda je na mestu sklep, da je bil ta argument v prid mlajšim dinastijam, stare dinastije pa so bile na podlagi lastnih izkušenj do njega skeptične, saj je vsaka rodbina prej ali slej ostala brez moških potomcev. Recepcijo in nato uporabo potvorjene norme salijskih Frankov moramo po mojem mnenju tako v prvi vrsti razumeti z vidika še ene možnosti iz konceptualnega instrumentarija vsakokratnih vladarjevih svetovalcev, s katero so lahko po potrebi lažje dosegli izključitev tekmice ali tekmeca, to je drugih pretedentov za oblast, moških in ženskih, po ženski liniji.
4.1. Pragmatična sankcija in t. i. salijski zakon sta dva izmed pravnih institutov
iz arzenala poznoantičnih vzorov, ki ju v obdobju zgodnje moderne države pri
vprašanjih nasledstva v merjenju politične moči uporabljajo pretendenti za oblast.
Pri tem je vsaj za pravno zgodovino posebej povedno, da je poleg recepcije
institutov poznoantičnega rimskega prava prihajalo v poznosrednjeveškem in
novoveškem obdobju tudi do recepcije redefiniranih institutov iz korpusov leges et consuetudines zgodnjesrednjeveških gentes. Potvorjena norma o dedovanju rodbinske posesti salijskih Frankov
je lep primer, ki nas opozarja, da ne smemo pozabiti, da veliko novoveških pravnih
institutov povsod po Evropi temelji bodisi na enem bodisi na drugem izvoru.heimisches Recht), Brauneder, Europäische Privatrecht, str. 15–16; prim. termin iura propria, glej Škrubej, Pravo v zgodovini,
str. 32.
4.2. Nobeden od obravnavanih dveh primerov ne spada na področje klasičnega
zasebnega prava (tj. stvarno pravo, obligacije), v zvezi s katerim recepcijo
poznoantičnih institutov, zlasti rimskopravnih, v prvi vrsti povezujemo. Če lahko
za 16. stoletje govorimo o razmahu slednje, pa so konec 17. in v 18. stoletju ob
naporih, kako vzpostaviti trdnejšo strukturo centralnih oblasti, prav javnopravni
vzorci rimske države iz obdobja dominataDedni red Karla
VI., zlasti str. 204, 209, 211. sanctio pragmatica kot eden od najmanj
določno opredeljenih tipov cesarjevih aktov iz pozne antike, je po mojem mnenju
takšnim namenom, ki v prvi vrsti sledijo dnevni politiki, najbolj ustrezal.
4.3. Recepcije potvorjenega pravila salijskih Frankov o dedovanju zemljišč pa ne
moremo uvrstiti ne na klasično zasebnopravno ne na javnopravno področje. Starejša
literatura govori o »hišnih zakonih« dinastije (Turba), mlajša o »deželnoknežjem
zasebnem pravu« (Brauneder). Ne glede na poimenovanje, pa že obstoj takšne vmesne
kategorije vse tja do buržoaznih revolucij s prvimi civilnimi zakoniki in nato
buržoaznimi ustavami, ki šele uveljavijo koncept državljana in načelo enakosti v
povezavi s konceptom zakona kot splošne norme, veljavne za vse ne glede na stan,
kaže, kako dolgotrajno in naporno je bilo vzpostavljanje modela novoveške državne
oblasti, ki bi bila utemeljena na eni od različic koncepta družbene pogodbe in ne
bi štela več le kot rodbinska posest te ali one dinastije, s katero njeni
pripadniki prosto razpolagajo (npr. z medsebojnimi dinastičnimi pogodbami in v
oporokah). Če je bilo za novoveške vladarske dinastije utemeljevanje pravice do
nasledstva s poznoantičnim pravilom gentilnega prava stvar prestiža in s tem močne
simbolike, ki jo še vedno brez težav prepoznamo, lahko danes z Braudelovim
pogledom dolgega trajanja ugledamo širšo sliko, ki je vsaj od zgodnje antike
naprej v dinamični napetosti in nihanju med gentilno (plemensko, dinastično)
miselnostjo, ki vladanje razume kot privatno osvojitev (res
privata), in tisto, ki vladanje razume kot delovanje v javno korist (res publica).
4.4. Dejstvo, da je potvorjena vsebina t. i. salijskega zakona pod tem starim
imenom lahko zaživela povsem svoje življenje v novem veku, in to ne glede na njeno
dobesedno razkrinkanje že v 16. stoletju, je pomemben nauk tudi za današnji čas,
ki za takšne pojave nikakor ni imun. Čeprav je včasih veljal prestiž starodavnega,
danes pa velja prestiž vsaj na videz novega, je poimenovanje še vedno eden od
vzvodov oblasti, pa naj gre za oblikovanje novega poimenovanjaLanguage & symbolic power, str. 106.
Ali lahko aktu Karla VI. z dne 19. 4. 1713 res pripišemo
poimenovanje pragmatična sankcija ali ne, za namen te razprave konec koncev ni
pomembno, prav tako ne, ali je sam takrat o takšni kvalifikaciji in njenem pomenu
sploh razmišljal. V ustavni zgodovini habsburške monarhije in s tem tudi v naši
ustavni (pred)zgodovini pa je pomembno, da se je do začetka 20. stoletja v
kolektivnem imaginariju uspela globoko zakoreniniti percepcija, da je Karlova
izjava iz leta 1713 res označevala »rojstni dan novega
razvoja avstrijske države« – ki pa jo je narekovalo in programsko (ter
pragmatično) utrjevalo prav njeno kasnejše konsistentno poimenovanje pragmatična sankcija.
On April 19
th
1713, Emperor Charles VI of Austria in his role of prince in
hereditary provinces issued a proclamation in front of his ministers, only
years later referred to as pragmatic sanction, declaring inalienability of
Austrian provinces and the order of succession, based on the agreement among
his brother Joseph and their father, emperor Leopold I of Austria from ten
years before. In the same year, King Phillip V of Spain intended to enforce a
new order of succession, as well, adopting the French principle of the so
called Salian law. The characteristic of the Austrian order of succession,
founded in principle on the primogeniture in the male line of succession, was
the inclusion of female candidates for the throne though only in a subsidiary
position in that of the two branches, Joseph’s and of Charles, which would
survive the extinction of the other. On the other hand, the new Spanish order
of succession modelled after the French one would for the first time exclude
the women almost entirely, something that the General Estates of Spain
successfully countered.
In the first part of her paper, the author focuses on the so
called pragmatic sanction of Charles VI of Austria, its genesis and reasons for
its coming into existence and especially on the question whether Charles’s
proclamation of the order of succession and inalienability of hereditary
provinces in the presence of the Secret Council’s members on April 19 1713
corresponds either to the late antique or later medieval notions of “pragmatic
sanction” as reinterpreted by the jurists of Bologna, particularly in the light
of his tentative political acts in the years to follow. Subsequently, the
author explores the question whether the view of the said proclamation being
the constitutional basis of the Austrian monarchy, adopted by the later
historiography as well as politics and wider public – among Slovenes as well -
is tenable. In the second part, it is the aim of the author to follow the steps
of Éliane Viennot in her unveiling of the process of corrupting of an old rule,
taken from the original context of the laws of Salic Francs, on the basis of
blatant textual modifications from the 14
th
century onwards, which Viennot named no less than “l’invention
de la loi salique”. Despite all historical evidence to the contrary offered
already at the time, it became accepted from then on that the rule had
regulated the exclusion of women from inheriting the family estates in France
from as early as the Early Middle Ages, making it thus the core principle of
French order of succession. In conclusion, the author offers some of her views
why the late antique legal namings, sanctio pragmatica and lex salica,
underwent their reception in the Early Modern Period.
V 18. stoletju so postajale ceste na Kranjskem vse pomembnejše
tudi zato, ker v deželi ni bilo primerne reke, ki bi lahko prevzela tovorni in
potniški promet. Že v začetku stoletja (1713) je bil sprejet patent, ki je
skušal urediti cestno mrežo, vendar je bilo na razpolago premalo denarja in
znanja, da bi se zamisel kljub vladarjevi podpori lahko v celoti
uresničila.
Ključne besede
ceste, deželna vozna in ročna tlaka, cestni inšpektorji,
Kranjska, patenti
Abstract
In the 18th century the roads in Carniola were becoming more
important due to the fact that there were not any rivers which could be used
for transporting both cargo and passengers. At the beginning of the century
(1713) a patent was issued to repair the road network, however not enough
funding or expertise was available for its realization, despite the emperor’s
support.
Key words
Roads, provincial socage, road inspectors, Kranjska, Carniola,
patents
Oblasti na Kranjskem so v začetku 18. stoletja spoznale, da je za razvoj in razmah
gospodarstva potrebna primerna mreža prometnic. Ker v deželi ni rek, ki bi lahko
nase prevzele večji del tako trgovskega kot potniškega prometa, predvsem tistega,
ki je tekel v smeri sever–jug, se je bilo treba lotiti urejanja cestne mreže.
Popravila, bolje rečeno: krpanja posameznih cest ali cestnih odsekov so poznali
tudi v prejšnjih stoletjih, saj nista promet in trgovina nikoli povsem obmirovala.
Takih del so se lokalne oblasti lotevale takrat, ko je grozilo, da bo nek cestni
predel povsem propadel, in je postal nevaren tako za jezdece kot za pešce, ali pa
v primeru, ko je bil napovedan obisk kakšne pomembne posvetne ali cerkvene
osebnosti. Posamezne cestne dele so tedaj bolj ali manj spretno zakrpali in jih
nato znova prepustili propadanju; o stalnem vzdrževanju cest tedaj še ni bilo
govora. Ob tem je treba omeniti, da je promet potekal peš ali na konju, trgovsko
blago pa so večinoma tovorili. Vozovi so bili v rabi le izjemoma in le na
posameznih cestnih odsekih, bili so slabi, kot so bile slabe tudi ceste, po
katerih so vozili, na drugi strani pa so bile ceste slabe, ker so jih uničevali
slabi vozovi. V začetku 18. stoletja so na Kranjskem trgovali tudi na velike
razdalje in se nad slabimi cestami v deželi pritoževali deželni oblasti.Potujoči srednji
vek, str. 53–135; Šorn, Modernizacija, str. 63–64; Šorn, Začetki industrije, str. 30; Šorn, Zanimivosti, str.
158.
Ker je bilo pospeševanje trgovine ena od osnovnih zahtev merkantilizma, je bilo
treba na Kranjskem začeti s cestnimi popravili. Nov sistematičen načrt je oblast
na Kranjskem pripravila v letu 1713 (dokaj podroben popis cest so naredili že v
avgustu leta 1703).Začetki
industrije, str. 31.
Za časa vlade cesarice Marije Terezije je bil grof Leopold Lamberg 18. junija 1746
imenovan za naddirektorja cestnih del na Kranjskem. S tem se je začelo novo
obdobje pri gradnji in popravilih cest: to je bilo zakupništvo teh del. Na
položaju naddirektorja, ki ni bil za svoje delo nikomur odgovoren, je grof Lamberg
ostal skoraj 20 let. V zakupu je imel večino najpomembnejših cest, ki jih je nato
oddajal naprej v zakup. V tedanjih razmerah je bil to optimalen način dela.
Zakupništvo se je nadaljevalo tudi potem, ko grof Lamberg ni imel več opravka z
njim, bilo pa je strožje nadzorovano.
Ceste so bile iz leta v leto slabše in med letoma 1790 in 1792 je bil zakupni
način gradnje in vzdrževanja cest končno ukinjen. Uveljavili so se novi modernejši
prijemi tako pri organizaciji del kot tudi pri delih samih, čeprav je bilo to
sredi napoleonskih vojn, ali pa prav zato. Dela so sedaj vodili šolani državni ali
deželni inženirji, ki so bili za svoje delo tudi odgovorni. Za večja dela so bila
razpisana državna ali pa deželna posojila, nabrana mitnina pa je pripadala
posojilodajalcu. Vse pogostejše so bile zahteve po izobraženi delovni sili:
tesarjih, zidarjih, kamnosekih, minerjih in po plačanih delavcih, medtem ko
tlačanska delovna sila ni bila primerna za zahtevnejša dela.
Pred izdajo patenta so se stanovi primerno pripravili. Dne 27. junija 1713 je
stanovski odbor obravnaval cestni projekt, o katerem so bili razpravljali deželni
stanovi že na seji 10. maja tega leta. Stanovski odbor je na svoji seji
razpravljal predvsem o finančni strani projekta. V projektu, o katerem so
govorili, so bile ceste razdeljene na 48 odsekov. Določili so, kdo bo popravljal
posamezne odseke, koliko bo za to prejel, kaj je potrebno narediti. Za odseke, ki
so bili izrazito slabi, so določili enkratno vsoto (do 20 goldinarjev), nato pa še
letni prispevek, ki je znašal štiri do deset goldinarjev letno. Če je bila na
nekem cestnem odseku cestna oziroma mostna mitnica, se je moral tak odsek
vzdrževati iz dohodkov mitnice. Dela naj bi opravili podložniki posameznih svetnih
ali pa cerkvenih gospostev z deželno tlako.
V projektu je bilo popisanih 48 enot posameznih cestnih povezav. Opis se je začel s cesto Ljubljana–Šmarje in naprej proti Višnji Gori. Od tod se je smer popisovanja obrnila proti Trebnjemu in se nadaljevala do Novega mesta. Sledil je opis cestnih povezav v okolici Novega mesta in Kostanjevice ter smeri proti Mokricam in Brežicam. Iz Novega mesta se je druga smer obrnila proti Metliki, tretja proti Mokronogu, naslednja proti Škocjanu in še ena proti Soteski. Iz Novega mesta je šla pot tudi proti Ribnici, pa proti Črmošnjicam in proti Kotu. Na tem območju je bilo popisanih 19 enot.
Iz Ljubljane je šla smer proti Turjaku in Ribnici, iz Ribnice pa proti Ložu, proti Škalnici, Munam do reškega ozemlja. Ta predel je bil opisan v štirih enotah.
Nato je sledil popis poti, ki so imele svoje izhodišče v Postojni. Zelo obsežen je popis poti proti Razdrtemu.
Iz Ljubljane je šla smer proti Vrhniki. Nato so popisane smeri, ki so šle iz Razdrtega v različne smeri in čez Rebrnice proti Vipavski dolini. Iz Vrhnike je šla tudi pot čez Hrušico proti Colu. Na tem predelu so popisovalci popisali pet enot.
Skupina poti, ki je povezovala Gorenjsko, je spet imela izhodiščno točko v
Ljubljani. Od tod je šla pot proti Kranju, iz Kranja pa naprej proti Radovljici.
Med Bistrico in Radovljico je omenjen zidan most čez Savo, ki ga je narasla voda
podrla, in bi bilo za uspešno trgovanje nujno, da ga popravijo. Ta zidani most
omenja že Valvasor v svoji Slavi, vendar ga, kot kaže, niso
obnovili, ker pozneje o takšnem mostu ni več govora. Pot je vodila naprej do
Jesenic in čez gorski prehod Koren.
Iz Škofje Loke je šla pot po Poljanski in Selški dolini proti Goriški. V Selški dolini se je pri Železnikih odcepila pot v Bohinj.
Iz Kranja je šla pot proti Tržiču in naprej do Ljubelja.
Iz Ljubljane je omenjena še pot v dolino Kokre; prav tako iz Ljubljane je šla pot v Kamnik in od tod do Motnika. Vse te poti so zapisane v desetih enotah.
Iz Ljubljane je šla pot proti Podpeči in Trojanam ter naprej do Vranskega; vzdrževati jo je morala komora. Čeprav ni omenjeno, je bil to del ceste Dunaj–Trst.
Iz Ljubljane je šla pot do Šmartna pri Litiji, od tu do Nove vasi proti Novemu gradu in od tod do Tariške vasi in naprej do Krškega.
Iz Ljubljane je vodila pot do broda pri Verneku in naprej do Litije ter nato dalje do Zagorja. Ta predel je bil razdeljen na deset enot.
Pri opisu posameznih cest je bilo vedno omenjeno, da se dela na cesti opravljajo z deželno tlako. Pri nekaterih odsekih je bilo omenjeno, koliko denarja letno bi potrebovali za vzdrževanje cest, vedno pa je pripisano, katera gospostva so lastniki – kar pomeni tudi odgovornost za cesto – ali imajo cestno ali vodno mitnico in s tem dohodke, ki so namenjeni popravilu cest, in ali potrebujejo finančno pomoč ali ne.
Zanimivo je mnenje, ki je pripisano na koncu tega pregleda in je skušalo upoštevati različne možnosti in reakcije gospostev na patent. Tako so razpravljali o tem, kaj bi pomenilo, če bi vsem gospostvom odobrili določeno vsoto denarja letno za dobro vzdrževanje cest. Po njihovem mnenju bi bili nekateri zadovoljni, nekateri pa bi želeli dobiti še več. Vprašanje se bo po njihovem mnenju pojavljalo tudi pri tistih, ki imajo mitnice. Če bi te vsote torej ne določili, pač pa bi tisti, ki imajo mitnice, denar od mitnine obdržali v distriktu in bi morali plačati tudi stroške, ki jih imajo z mitnico, bi se pokazalo, kaj temu ali onemu gospostvu manjka in kakšna pomoč mu je potrebna. Šele tedaj bi lahko le-to razdelili.
Spraševali so se tudi, kako naj plačujejo sle, ki bodo razglasili patent in z njim povezano deželno tlako za popravljanje cest. Na ta način bi pomagali gospostvom pri zmanjšanju uradovalnih stroškov. Vendar se je ob tem postavilo vprašanje, ali so ti sli zato del gospostva.
Prav tako pa bo potrebno, da bodo deželni sli šli vsako leto naokrog po deželi in
si ogledali, kaj je popravljeno in kaj opuščeno, kako so izpolnjene zahteve za
izboljšanje cest, tako da bo deželna oblast vedela, kdo je opravil svojo dolžnost
in kdo ne. Zemljiška gospostva bodo na podlagi teh podatkov lahko dobila termin, v
katerem bodo morala odgovornim v deželni vladi prijaviti težave, ki bi se pojavile
pri cestnih delih v njihovem distriktu.
21. julija 1713 je bil napisan dokument z naslovom Razdelitev, ki je predstavil dokončno razdelitev cest na Kranjskem. V
opombi na koncu teksta je dodano, da je ta tekst namenjen za tisk. Ceste so bile
tokrat razdeljene na 55 enot, princip pa je bil prav tak kot v projektu, ki so ga
sprejeli v juniju. Razlika je le v tem, da je ta tekst lepše in pregledneje
napisan, dodane so mu še posamezne podrobnosti. Za oba popisa velja, da sta veliko
pozornost namenila cestam na področju Dolenjske, Notranjske in Bele krajine.
Precej manj pa je je bilo posvečene Gorenjski z obema gorskima prelazoma Koren in
Ljubelj vred in Goriški ter cestam proti Gorici, Trstu in Reki. Ceste tudi še niso
razdeljene po kategorijah in zdi se, da so bile vse opisane ceste
enakovredne.
21. julija 1713 sta nastala še dva zanimiva dokumenta, ki govorita o cestah na
Kranjskem in o financiranju del na njih. Prvi dokument je opozorilo glavnemu
(generalnemu) blagajniku in knjigovodji, da je bilo na zasedanju deželnega odbora
sklenjeno, da se vzame 600 fl, ki sta jih do zdaj letno prejemala dva cestna
komisarja, in se jih pridrži v blagajni, po drugi strani pa se vsakemu cestnemu
distriktu izplača dogovorjena vsota.
Drugi dokument je nekakšen spremljevalni komentar k patentu. V njem se kranjski deželni glavar, vicedom in deželni stanovi obračajo na cerkvene in posvetne gosposke, predstojništva, deželna sodišča, mestne gosposke ter njihove upravnike in služabnike, imetnike zastavne pravice kot tudi sosede in podložnike mest in trgov, ne glede na njihov stan in svojstvo, naj prijazno sprejmejo novi patent.
Kranjski deželni stanovi nameravajo popraviti ceste v svoji deželi tako, da bo pri popravilu uporabljena ročna in vozna tlaka; to morajo opraviti vsi prebivalci vasi, ki ležijo ob cestah, ki so opisane v patentu.
Ker je bila tako glavna kot tudi marsikatera druga cesta na mnogih mestih tako ozka, da se nista mogla srečati dva tovorna voza, je bilo potrebno tak predel ceste razširiti. Zato je bilo nujno, da je bil nad delom na cesti tudi nadzor cestnih komisarjev, ki so bili odgovorni za to, da bodo glavna kot tudi ostale ceste očiščene in po potrebi razširjene, da se bodo tovorni vozovi lahko srečevali. Prav tako so morale biti urejene tudi ograje in drevje ob cesti, pri tem pa je bilo treba odstraniti vse ovire, ki so ožile cesto; cesto je bilo treba razširiti in na tak način prispevati k boljšemu trgovanju in popotovanju.
Tudi cesar Karel VI. je na vse zgoraj omenjene naslovil zelo resen ukaz, da morajo
imenovani inšpektorji vsak v svojem distriktu upoštevati ta patent ter začeti s
popravili; ostali pa morajo biti na razpolago in pomagati inšpektorjem z ročno in
vozno tlako. To so morali opraviti brez vsakega nasprotovanja, v nasprotnem
primeru so imeli komisarji pravico poseči po primerni kazni ter upornikom
naložiti, da na lastne stroške opravijo potrebno tlako in vsa popravila. Dopisano
je bilo še: razdelitev je pričakovati od knjigovodstva.
Po vseh teh pripravah je oblast na Kranjskem 21. julija 1713 izdala patent o
popravilu cest na svojem ozemlju. O tem patentu in njegovem pomenu v takratnem
času je v več razpravah najpodrobneje pisal dr. Jože Šorn. Poudaril je novost,
pravzaprav revolucionarno zamisel, ki jo je prinesel patent: cestna dela v vsej
vojvodini Kranjski naj bi opravljali hkrati in ne po delčkih, kot je bilo običajno
do tedaj. Ob tem so prvikrat premagali zemljiškogosposki separatizem. Pomembno
vlogo je imela tudi agitacija dvora, ki je podpiral te nove rešitve. Pri
organizaciji cestnih del je patent predvideval 12 cestnih komisarjev, vendar so
njihovo število že v naslednjem patentu skrčili na štiri. Po tem patentu je bil
vsakokratni deželni glavar tudi nadinšpektor cestnih del. Del so se lotevali
počasi in s precejšnjim nezaupanjem. Vzrok za to sta bila slabo finančno stanje
dežele in pomanjkljivo tehnično znanje. Tak način dela se je obdržal do sredine
stoletja, ko je postalo jasno, da tako ne gre več naprej, in se je uveljavilo
zakupništvo pri organizaciji cestnih popravil.
The economic and political activities at the end of the 17th
century and at the beginning of the 18th century had also effect on the Duchy
of Carniola. In Carniola they realised that the road network was in poor
condition and therefore it had a negative effect on the development of trade
and transport. For this reason roads needed to be repaired as there were not
any rivers which could be used for transport from north to south, and east to
west. Road repairs, which also existed in previous centuries, were often badly
organised and badly coordinated. They patched stretches of road that were
impassable or were unsafe for pedestrians and horses; they repaired stretches
of road that they knew would be used by distinguished persons, emperor or
church dignitaries. Carriages were in bad condition because the roads were bad,
and similarly roads were bad because they were being destroyed by poor
carriages.
At the beginning of the 18th century, on 21 July 1713, the
government in Carniola issued a patent about road repairs on its territory.
This patent is important because for the first time it was suggested that all
roadworks in the whole of the Duchy of Carniola should be carried out at the
same time, and it also defined a number of road inspectors and ways of gaining
funds for roadworks.
To fulfil the demands of the patent, the officials described the
road network in Carniola, and they split it into 55 units. They described
individual road stretches and provided a list of their owners. Roadworks were
intended to be carried out by means of provincial socage, which was a
responsibility of serfs, who lived in the vicinity of these road stretches,
irrespective of them being liable to temporal or ecclesiastical authorities.
The funds had to be provided by the owners of road and water tollhouses, again
irrespectively of their class. For road stretches that were in very poor
condition the province expected a higher contribution of up to 20 florins, and
after that financial help with upkeep. All roadworks were supposed to have been
supervised by inspectors, who were either nobles (their names are listed) or
tollmen (their names are not listed). No information could be obtained about
the construction techniques.
Even though this patent was favoured by the Court, it was not realized. There was not enough money for such an ambitious plan. In 1717 the emperor issued his own patent, which enforces the road Vienna-Trieste, which cannot be found in the description of roads from 1713. After the enforcement of free sailing in the Adriatic and the declaration of free ports in Trieste and Rijeka, the transport through Carniola increased, and patents about road repairs continued to be issued. In the 18th century the principle of the rental of provincial roadwork was introduced for road repairs. At first the results of these kind of rental were good, however at the end of the 18th century and the beginning of the 19 century all the weaknesses and faults of such work could be seen. Napoleonic wars also contributed to the destruction and downfall of road network in Carniola at the end of the 18th century and the beginning of the 19th century.
Na področju zgodovine slovenskega jezikoslovja je leto 1713
zagotovo najbolj zaznamovala dejavnost kapucina Hipolita Novomeškega, ki je
nameraval leta 1711 izdati obsežen Trijezični slovar (Dictionarium trilingue),
leta 1715 pa je izdal priredbo slovnice Adama Bohoriča ter nov lekcionar.
Ključne besede
Hipolit Novomeški, Adam Bohorič, zgodovina jezikoslovja, 18.
stoletje, leto 1713
Abstract
In 1713 Slovene linguistics were most markedly influenced by the
activities conducted by the Capuchin monk Hyppolitus of Novo mesto, who had
intended to publish an extensive trilingual dictionary (Dictionarium trilingue)
in 1711 and managed to publish an adaptation of Adam Bohorič’s grammar book as
well as a new lectionary in 1715.
Keywords
Hyppolitus of Novo mesto, Adam Bohorič, history of linguistics,
18
th
century, year 1713
V svojem prispevku bom skušal orisati, kakšen je bil položaj slovenskega jezika
okrog leta 1713, predvsem, kako so ga doživljali tisti, ki so o njem
razmišljali.Zgodovina misli, 2012). Na
željo organizatorjev simpozija sem ugotovitve povzel in jih priredil za rabo
zgodovinske stroke.
Ta čas je bistveno zaznamovala odločitev škofa Tomaža Hrena, da kot normo
katoliških besedil sprejme jezikovno normo slovenskih protestantskih piscev 16.
stoletja, natančneje normo, kot jo je vzpostavila oziroma izbrusila Dalmatinova
Biblija (1584). Kot je znano, sta Janez Čandek in Tomaž Hren pripravila besedilo
lekcionarja iz leta 1612 povsem na podlagi Dalmatinovega besedila, na posameznih
mestih usklajenega z Vulgato, ki ga je nato najverjetneje Tomaž Hren še na redkih
mestih jezikovno dodelal.Zgodovina misli, str. 17.
Hren-Čandkova izdaja je nato postala merilo za vse nadaljnje izdaje lekcionarjev.
Govorjeni jezik se je namreč začel v vse večji meri oddaljevati od jezika, kakor
je bil zapisan v knjigah s svetopisemskimi berili, ki so jih rabili duhovniki. L se je na primer v mnogih položajih (kakor danes) že
izgovarjal kot ṷ, poleg vrste drugih narečnih posebnosti na
vseh slovničnih ravneh pa je bil vse močnejši tudi samoglasniški upad. Vendar so v
novih in novih izdajah priročnika s svetopisemskimi besedili (Evangelia inu listuvi: 1672, 1715, 1728,Odmev
verskih resnic, str. 14.Grammatik.
Naj iz nekaterih od navedenih izdaj navedemo odlomek iz prevoda Matejevega
evangelija (Mt 2,6) kot primer, pri katerem do posebnih razlik ni prihajalo
(najdemo lahko seveda tudi mnoga mesta z večjimi, ponekod celo popolnimi
odstopanji,Kranjski jezik, str. 413 – za Hren-Čandkov
lekcionar.
Inu ti Betlehem v'Iudouſki desheli, néſi kratku nikar nar manſha
mej Viudi Iuda: Sakaj is tebe ima meni priti ta Viuda, kateri bo goſpodoval
zhes moj Israelſki folk (Dalmatin, 1584);
Inu ti Betlehem v'Iudouſki Desheli, néjſi kratku nikár ner
manſhi méj Vivudi is Iuda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo
goſpodoval zhes moje kardéllu Israël (Hren in Čandek, 1612);
Inu ti Betlehem v'Judouſki Desheli, néjſi kratku nikàr ner
manſhi méj Vivudi is Juda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo
goſpodoval zhes moje kardéllu Israël (Schönleben, 1672);
Inu ti Bethlem v'Judouſki desheli, niſsi kratku nikar nar manſhi
med Vaivodi is Juda: sakaj is tebe ima priti ta Vaivuda, kateri bo goſpodaval
zhes moj Israëlſki folk (Paglovec, 1741);
Inu ti Bethlehem, Judovſka semla, ni ſi kratku nikar ta nar
majnſhi med vajvodi Juda: sakaj is tebe bo priſhal ta vajvoda, kateri ima
vishati moje kardelu Israel (Japelj, 1784).
Leta 1713 imamo tako še vedno opraviti z lekcionarji, ki prinašajo jezik 16.
stoletja, hkrati pa že tudi s povsem novo jezikovno situacijo, saj se je po dobrih
sto letih govorjeni jezik že bistveno spremenil. Avtorji novih del in nasploh vsi,
ki razmišljajo v tem času o jeziku, so postavljeni pred težko dilemo: ali naj
pišejo, kakor berejo v lekcionarjih kot besedilih najvišjega ranga, ali pa tako,
kot dejansko govorijo. Leta 1672 je Janez Ludvik Schönleben na to dilemo odgovoril
z načelom: »Pišimo po šegi naroda [torej enotno, v skladu z normo 16. stoletja],
govorimo pa po šegi pokrajine [torej vsak glede na svojo okolico].«Evangelia, A5a–B1b.
Slovnico so zato tedanji pisci močno pogrešali. Norma pisane slovenščine, kakor so
jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, namreč brez slovnice, ni imela
nobene teoretične opore, kot smo že omenili, pa se je vzdrževala predvsem s
ponatisi mestoma prirejenega besedila odlomkov iz Dalmatinove Biblije iz leta
1584, ki so bili na voljo v lekcionarjih, izdanih v kar precejšnjem številu
izvodov.Evangelia, 1612; Schönleben, Evangelia, 1672.
Zadrego, ki jo je za pisce predstavljala odsotnost slovnice, so reševali z
različnimi uvodi v tiskana in rokopisna dela, kakor jih beremo na primer pri
Schönlebnu, Kastelcu, Svetokriškem, Vorencu, Hipolitu, Basarju, Paglovcu itd.Zgodovina
misli, str. 167–218.Govor, str. 111–124.Bratovske buqvize,
str. 177.
Edina slovnica, ki je bila v 17. stoletju na Slovenskem opazno prisotna, je
latinska slovnica portugalskega jezuita Emmanuela Alvara (Emmanuel/Manuel
Alvarus/Álvares, 1526–1583), ki je prvič izšla leta 1572 v Lizboni.
To pravilo je v praksi pomenilo, da so v jezuitskih kolegijih po celotni
Evropi do 19. stoletja (z delnim odmikom v Franciji; prim. CTLF, n. 1253)
lahko uporabljali: 1. izvirno besedilo Alvarove slovnice iz leta 1572; 2.
»rimsko slovnico«, s čimer je mišljena predelava Alvarove slovnice, ki jo je
leta 1584 naredil jezuit Horatius Tursellini (Orazio Torsellini) [ponatis je
dostopen v delu: Zgodovina
misli: protestantizem, str. 93.Storia e fortuna, str. 304. Sloveniae scriptores Latini, 11–12. V
NUK so jo na našo pobudo digitalizirali.Ratio studiorum 1599 namreč veleva naslednje: »Dabit
operam, vt noſtri magiſtri vtantur Grammatica Emmanuelis. Quodſi methodi
accuratioris, quam puerorum captus ferat, alicubi videatur, vel Romanam
accipiant, vel ſimilem curet conficiendam conſulto Praepoſito Generali,
ſalua tamen ipſa vi, ac proprietate omnium praeceptorum Emmanuelis.« –
»[Provincial] naj skrbi, da bodo naši učitelji uporabljali slovnico
Emmanuela [Alvara]. Če kje [v kaki naši šoli] menijo, da zahteva ta slovnica
večjo natančnost, kot je dojemljivost učencev, naj učitelji uporabljajo
rimsko slovnico ali pa naj z dovoljenjem generala poskrbijo za pripravo
podobne slovnice, pri čemer morajo ohraniti vso moč in posebne značilnosti
Emmanuelovih pravil.« Prim. Pachtler, Ratio
studiorum, II, str. 258; Farrel, The Jesuit Ratio
Studiorum, 9, str. 116–117.Emmanuelis Alvari Soc. Jesu Institutio
Grammatica ab Horatio Tursellini in compendium redacta, Romae: Apud
Petrum Aurelium, 1832, 1845]; 3. druge priredbe Alvarove slovnice, ki so
bile lahko nekoliko okrajšane ali/in dopolnjene s primeri iz ljudskega
jezika.
S tega vidika lažje razumemo ravnanje kapucina Hipolita Novomeškega okrog leta
1713. Hipolit je nameraval namreč leta 1711 izdati obsežen Trijezični slovar (Dictionarium trilingue):
besedilo je v rokopisu pripravil za tisk, natisnjena pa je bila tudi že prva
poskusna pola. Skupaj s tem delom je nameraval izdati tudi »nekakšen dodatek s
kratkim pregledom slovenske slovnice, iz katerega bi lahko razbrali celoten način
sklanjanja, spreganja in skladanja«. Tedaj pa mu je tiskar povedal za obstoj
Bohoričeve slovnice, kar je Hipolita najprej napeljalo k temu, da je slovarju
dodal le poglavje »O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave«, nato pa celo k
odločitvi, da tiskanje ustavi in pripravi novo izdajo slovnice Adama Bohoriča
(1584). Prirejeno in razširjeno besedilo Bohoričeve slovnice je izšlo leta 1715,
poglavje »O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave« pa je Hipolit
najverjetneje uporabil za poglavje »O izgovorjavi glede na rabo črk«. Hkrati je
Hipolit istega leta (1715) poskrbel še za novo izdajo lekcionarja.
Če si pogledamo uvod v rokopisni slovar iz leta 1711,Dictionarium
trilingue, rokopis.
»Na Dunaju v Avstriji se je pred približno petdesetimi leti namerilo, da je nek
mož določenega reda, nadvse učen in vešč jezikov, razglasil razpravo o svojih
teoloških tezah v vseh jezikih. Med nasprotovalcidefendentes) in
nasprotovalce, napadalce (oppugnantes).argumentum).Kuliku Klinzou góri, tuliku Klinzou dóli: atqui
Atqui ... ergo = 'če torej ... tedaj'. shtiri Klinzi góri; ergo shtiri Klinzi doli. Branilec je
obnemel, priznal je, da tega jezika ne pozna, nasprotovalec pa je z druge strani
znova dejal, da je naslov teze Razpravljalo se bo v vseh
jezikih. Branilec je odgovoril z razločevanjem: »Razpravljalo se bo v vseh
popolnih jezikih, ne pa v nepopolnih.« Nasprotovalec ni soglašal. Navedel je, da
je jezik, v katerem se z odobritvijo Svetega sedeža bere maša, kakor se z
odobritvijo istega Svetega sedeža bere maša v slovanskem/slovenskem jeziku, popoln
jezik. Torej je slovanski/slovenski jezik popoln. Tako je bila razprava prekinjena
ob smehu prisotnih in ne brez rdečice na branilčevem obrazu.«
Presoja duhovitosti te anekdote je seveda prepuščena vsakemu od nas, kljub vsemu pa gre za pomembno besedilo, saj je eno redkih v dotedanji zgodovini slovenskega jezika, ki prikazuje znanje slovenščine kot prestiž – in to ne samo na območju, kjer se slovenščina govori, ampak tudi v intelektualnih krogih zunaj današnje Slovenije. Če je namreč slovenščina/slovanščina popoln jezik (kar dokazuje njena zgodovina), potem ima znanje tega jezika tudi povsem realno težo in ga moramo zato šteti za vrednoto in dobrino.
Hipolit nato odgovarja, zakaj se kljub »trdnim dejstvom«, ki pričajo o slovenščini/slovanščini kot popolnem jeziku, ta v govoru (in pisanju) posameznih izobraženih govorcev ne udejanja kot popoln jezik in velikokrat izgublja svojo popolnost. Ali z današnjimi besedami: zakaj slovenščina pri tedanjih slovenskih intelektualcih ni polno funkcionalen jezik, ampak živi v nekakšnem diglotičnem razmerju z nemščino. Vzrok je po Hipolitovem mnenju odsotnost rabe slovenščine v javnosti oziroma z njegovimi besedami: prevelika raba nemščine v šolstvu, politiki, na sodišču in v komunikaciji med izobraženimi sloji. Takšna diglotična situacija seveda – če sledimo Hipolitu – ne pomeni, da izobraženci slovenščine ne rabijo, ampak da v njej niso polno kompetentni in zato mnogokrat »delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke«. Pridigarjem pa takšna nekompetentnost enostavno ne more biti dovoljena, saj pridigajo (tudi) ljudem, ki drugih jezikov razen slovenščine ne znajo. In dokler si ne pridobijo ustrezne kompetence v slovenščini, kakor jo zahteva pridigarsko delo, porabijo veliko časa za iskanje ustreznih besed: prav to pa naj bi jim olajšal Hipolitov slovar. Hipolit se je torej zavedal pomembne vloge, ki jo imajo pri vzdrževanju jezikovne ravni pridigarji:
»Zatorej je slovanski/slovenski jezik, ki ga drugi imenujejo ilirski jezik,
prvoten,originalis.
Pri navodilih za uporabo slovarja je zanimivo utemeljena odločitev, da na prvem mestu drugega dela slovarja ne stoji slovenščina, ampak nemščina. Pri tem ni mislil le na nemškega bralca, ampak tudi na tiste govorce slovenskega jezika, ki ne bi mogli iskati po slovenskih iztočnicah, ker ne znajo dovolj slovenščine, saj jo znajo le diglotično, po latinskih pa prav tako ne bi mogli iskati, saj ne znajo dovolj latinščine – tem ostane le jezik, ki ga znajo najbolje: nemščina. Zato je prvi del Hipolitovega slovarja latinsko-nemško-slovenski, drugi del pa nemško-slovensko-latinski.
Kot rečeno pa je Hipolit, ko se je soočil z Bohoričevo slovnico, tisk slovarja opustil. Ostal nam je samo rokopis. Očitno se mu je zdela vzpostavitev nekega normativnega priročnika v času, ko je v jeziku vladala negotovost, zelo pomembna.
To lahko vidimo tudi po ponosu, s katerim je pospremil svojo izdajo lekcionarja,
ki je izšel leta 1715 obenem z njegovo priredbo slovnice:Evangelia,
(4a–)(4b).
»Preljubi bralec. Nočem te nadlegovati s številnimi pravili in podrobnostmi, ki so
zelo pomembne, če želimo slovenski jezik opisati tako, kot je treba. Če jih namreč
želiš, ti jih bo v obilju ponudila pred kratkim natisnjena Slovenska slovnica, h kateri bi te napotil. Kljub temu pa bi rad, da bi
opazil, da je do današnjih dni ugledala luč komajda kaka knjiga evangelijev v
slovenskem jeziku, ki bi bila z enako marljivostjo kot ta, ki jo imaš pred sabo,
očiščena mnogih – tako jezikovnih kot pravopisnih – napak (ki jih je kar mrgolelo)
in celo krnitev in opustitev mnogih besedil.«
Hipolit je očitno upal, da se bo z novo slovnico vrnila v slovenskem prostoru tako dolgo odsotna gotovost glede rabe jezika. Ker njegov slovar ni bil povsem v skladu s to slovnico, se mu je očitno zdelo pravilneje, da tisk slovarja opusti. Predgovor v slovnico, ki ga je podpisal tiskar Janez Jurij Mayr, govori o tem povsem eksplicitno. Med drugim namreč pravi, da prirojeno znanje slovenščine (in z njo slovanskih jezikov, torej »slovanščine«) še ne pomeni poznavanja njenih osnov in pravil na »znanstveni ravni«. Slovnica ima zato – če interpretiramo dalje – tudi določeno normativno vlogo, ki je govorec, četudi mu je znanje slovenščine prirojeno, ne obvladuje, ampak se jo mora naučiti.
Mayrjevo pojmovanje razlik med govorjenim jezikom, ki nam je tako rekoč dan v zibko, in knjižnim, normiranim jezikom, ki se ga moramo na »znanstveni ravni« dodatno naučiti, je tema, ki je bila v ospredju jezikoslovnih uvodov in opomb že celo 17. stoletje, za prejšnje, 16. stoletje pa ni značilna.
Žal pa se Hipolitove želje in načrti niso uresničili in verjetno bi bil učinek njegovega dela večji, če bi vendarle izdal slovar. Jezikovni razvoj je šel v naslednjih stoletjih svojo pot: slovenski jezik se je tudi v knjižnih delih razcepil na tri regionalne variante (poleg prekmurskega knjižnega jezika, ki je živel svoje življenje) in šele Japljeva Biblija je nakazala pot k ponovnemu oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika, ki je bila dokončana s t. i. novimi oblikami sredi 19. stoletja.
The man who left the deepest mark in Slovene linguistics in 1713
was without a doubt Hyppolitus of Novo mesto (his real name was J. A. Gaiger).
In 1711 Hyppolitus intended to publish a trilingual dictionary (Dictionarium
trilingue) which was all but ready for printing; in fact, the first test sheet
was already printed. Along with the dictionary Hyppolitus intended to publish
“an appendix of a sort, containing a short compendium of Slovene grammar, from
which one could gather the entire system of conjugation and declension”. Having
learned from the printing master that Adam Bohorič had already published his
grammar book, Hyppolitus first decided to publish his dictionary with the
addition of a sole chapter entitled “Onetters, Syllables, and the Way They
are Pronounced”, only to abandon the idea of publishing the dictionary
altogether; instead he decided to publish an adapted edition of Adam Bohorič’s
grammar book (1584). The adapted and revised edition of Bohorič’s grammar book
was published in 1715; in this edition, the original Hyppolitus’ text “On
Letters, Syllables, and the Way They are Pronounced” may have been used for the
chapter entitled “On Pronunciation of Letters According to Their Use”.
The trilingual dictionary, the adapted Bohorič’s grammar book
(particularly the foreword signed by the printing master Janez Jurij Mayr), and
Hyppolitus’ foreword (“Praemonitio ad lectorem”) in the 1715 lectionary are all
very interesting sources for the understanding of Slovene and its status in
this particular period; they attest to the insecurity with which Slovene was
approached in 1713 as a language “with no grammar” – as Matija Kastelec put it
in 1678. This paper provides comments on these sources, particularly
Hyppolitus’ foreword in the trilingual dictionary.
V novejšem času je bila odkrita rokopisna zbirka pridig
kapucinskega patra Ferdinanda Ljubljanskega (cca. 1682–1744), sicer voditelja
ljubljanske pasijonske procesije. Med njimi je posebej dragocena pridiga, ki je
datirana v Škofji Loki na veliki petek 1722. Ta datacija pomeni, da gre natanko
za tisto pridigo, po kateri se je leta 1722 odvijal Škofjeloški pasijon patra
Romualda. Prispevek skuša v kratkih potezah očrtati, kako posamezni tematski
sklopi te vznemirljive pridige obdajajo Pasijon kot temeljni razlagalni okvir
njegovega prvotnega religioznega pomena.
Ključne besede:
Ferdinand Ljubljanski, kapucini, baročna pridiga, Škofjeloški
pasijon, veliki petek, spokorna pobožnost
Abstract
A volume of sermons by the Slovenian Capuchin friar Ferdinand of
Ljubljana was discovered recently in the Capuchin monastery of Škofja Loka. One
of them is especially valuable from the point of view of history of passion
plays in Slovenia: the one that is dated on Good Friday 1722 in Škofja Loka.
This dating means that it is exactly the sermon after which father Romualdus
had led the penitential procession – the Passion Play of Škofja Loka. The
article outlines how the thematic elements of this dramatic and thrilling
sermon encircle the Passion Play as the fundamental interpretive framework of
its original religious meaning.
Key words
Ferdinand of Ljubljana, Capuchins, Baroque sermon, Škofja Loka
Passion Play, Good Friday, penitential devotions
V letu 1713 je nastal najzgodnejši do danes ohranjeni dokaz o tedaj že utečenem
izročilu Škofjeloškega pasijona kot spokorne pobožnosti. To
je povabilno pismo voditelja procesije loškemu župniku približno sredi posta, ki
je v kontekstu pasijonskih dokumentov imenovano List
1.List 1 je med drugimi dokumenti, ohranjenimi ob kodeksu
Škofjeloškega pasijona, dragoceno zaradi več razlogov.
Prvič, ker dokumentira obstoj starejše in bolj obširne besedilne tradicije Pasijona v več verzijah ter njegovo ukoreninjenost v domače
navade na Škofjeloškem že v letu 1713. Drugič, to pismo je edini dokument, ki kot
ustanovitelja škofjeloške pasijonske procesije navaja poleg Bratovščine svetega
Rešnjega telesa tudi Rožnovensko bratovščino. Tega podatka poznejši viri več ne
navajajo in tudi s tem List 1 posredno nakazuje, da je bila
tradicija pasijona bogatejša in daljša, saj se je spomin na drugo ustanovno
bratovščino mogel izgubiti le po daljšem obstoju te pobožnosti, ki je verjetno
presegal eno generacijo. In tretjič, List 1 je zanimiv tudi
zato, ker je nastal ravno v času tolminskega upora („ko med ljudstvom prihaja do
uporov in se slišijo govorice o vojni,“ po čemer je Monika Deželak Trojar List 1 datirala v leto 1713) in posredno pričuje o tem, da
so se Škofjeločani sredi posta 1713 bolj kot na upor, h kateremu so jih spričo
velike gmotne stiske zaradi davščin spodbujali Tolminci, pripravljali na
pasijonsko procesijo in veliko noč.
Nekatere dodatne poglede na Škofjeloški pasijon – zlasti na
duhovni kontekst, v katerem je potekal – nam odpira kodeks,Register
slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 020. Ferdinand
Ljubljanski: Pridige. <http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_020/VIEW/>Kapucinski
samostan, str. 209–210.
Zapisano je že bilo,Neznani rokopisi, str.
387–390.Pasijonom dve drobni, toda zanimivi novosti: zdi se, da je
roka zagonetnega kroniškega folija 2 v Pasijonu (Pro notitia futuri saeculi), ki je bila doslej neznana,
identična roki patra Ferdinanda in prav verjetno je, da je ta folij pater
Ferdinand napisal ter ga prilepil v rokopis Pasijona, ko je
l. 1731 postal gvardijan loškega kapucinskega samostana. In druga zanimivost: med
pridige je vlepljen listič, kjer je v nemščini zapisan drobec, podoben
didaskaliji: Kristus gre proti vrtu na Oljski gori, gl. 4.
podobo. Možno je torej, da je v ozadju tega fragmenta neka verzija ali
predelava Pasijona, ki je ne poznamo, in da je torej
omenjeni listič droben glasnik izgubljene pasijonske besedilne tradicije.
Vendar pa je mimo omenjenih podrobnosti bistveno bolj pomemben uvid, ki ga rokopis
pridig p. Ferdinanda omogoča v duhovni kontekst Škofjeloškega
pasijona. Temeljni, izvorni okvir, ki je potreben za razumevanje Škofjeloškega pasijona tudi danes, je namreč kontekst
baročne spokorne procesije. Ta kontekst je podrobneje določala in razlagala
pridiga, točneje, daljša skupina postnih pridig, razporejenih od pepelnice do
velikega petka. Njen vrh je bila sklepna pridiga, ki jo je eden od očetov
kapucinov imel na veliki petek popoldan v vikariatski, danes župnijski cerkvi sv.
Jakoba v Škofji Loki. Pasijonska procesija se je pričela neposredno po tej
pridigi, kakor določajo pravila: »quæ incipit hora quarta post concionem in
vicariatu persolutam«.Škofjeloški pasijon, 2009. Diplomatični prepis: <http://nl.ijs.si/e-zrc/sp/html/sp_dt.html#sp_dt.div.3>.. Tudi patra Romualda kapucinski viri
navajajo kot pridigarja – in glede na njegove literarne sposobnosti je bil
verjetno odličen pisec retorske proze; toda žal se nam, kolikor je doslej znano,
ni ohranila nobena Romualdova pridiga. Zato je prava sreča, da jih imamo od patra
Ferdinanda Ljubljanskega za celo knjigo, okrog 60.
Leta 1722 je p. Ferdinand – po dostopnih podatkih sodeč – prvikrat doživel veliko
noč v Škofji Loki. Pred tem je imel kot voditelj izgubljenega ljubljanskega
pasijona gotovo že bogate izkušnje tako s procesijo kakor s pridižno pripravo
poslušalcev. Ferdinandova najzgodnejša pridiga v Škofji Loki je Domenica prima septembris de SS. Angelis Custodibus, 1721 – torej v prvem
tednu septembra, na nedeljo svetih angelov varuhov. Pred tem, kot kaže, ga v
Škofji Loki ni bilo. Zdi se, da so njegove postne pridige – kar 15 jih je –
napisane s svežim pastoralnim (in seveda literarnim) elanom, posebej za
Škofjeločane, čeravno jih je pozneje ponovil Ljubljančanom. Njegova pridiga na
veliki petek 1722 je edini ohranjeni verski in literarni dokument v slovenščini,
ki se časovno povsem ujema z Romualdovim Pasijonom, in je
izjemno dragocen tako po duhovni ali vsebinski kakor po oblikovni ali literarni
strani.
Preden se posvetimo tej pridigi, še tale kontekstualna opomba. V novejšem času so
nekatere teatrološke študije ob analizi odrskih, režijskih in drugih gledaliških
elementov izpostavljale uprizoritveno razsežnost ali t. i. spektakelsko funkcijo
Škofjeloškega pasijona. Nekatere od teh razlag je moč
razumeti v tem smislu, da naj bi bile historične uprizoritve Pasijona pravzaprav predhodnice modernega gledališča ali da uprizoritveni
elementi v njem pomenijo predhodno, proto-teatralnost novejšega dramskega
uprizarjanja. Takšne interpretacije so problematične toliko, kolikor vzbujajo
neustrezno podobo, da naj bi bila gledališka razsežnost pravzaprav osrednja
značilnost pasijonskega dogodka, morda kar bistvena za njegov nastanek,
uprizarjanje ali vsaj recepcijo pri gledalcih. To razlago o pomembnosti ali celo
središčnosti gledališke dimenzije ali spektakelske funkcije Pasijona je treba korigirati v tem smislu, da so gledališki elementi v
tem primeru vedno bili predvsem odrski znaki v trdno sklenjeni pomenski verigi
baročne ljudske pobožnosti – spokorne procesije na veliki petek. Gledališki
elementi so imeli svojo relativno umetniško avtonomijo:
avtonomni so bili kot uprizoritvena sredstva, podrejeni pa so bili kot elementi
spokorne pobožnosti. Namen procesije velikega petka je bil tisti, ki je vsem
posamičnim prvinam uprizarjanja odrejal vsebino in značaj (ne pa tudi
uprizoritvenih načinov ali sredstev, ki so se iz leta v leto po malem
spreminjali).
Temeljni hermenevtični okvir, ki je določal vsebino Pasijona, in dajal tudi mero njegovim gledališkim elementom, je bila
torej postna spokorna pobožnost. Njen namen je podrobneje izpostavila in razložila
ravno pridiga, ki jo je p. Ferdinand Ljubljanski imel na veliki petek pri Sv.
Jakobu v Škofji Loki leta 1722.
Ta prvovrstni baročni slovenski dokument in literarni tekst je napisan na šestnajstih z drobno pisavo popisanih straneh velike osmerke (cca. 21,5 x 15,5 cm). Opozoriti je potrebno, da je p. Ferdinand Ljubljanski pisal jezik, ki je bil močno narečno zaznamovan. Njegove pridige kažejo močen vdor govorjene gorenjščine v pisni ali knjižni jezik. Poleg tega je pravopis njegovih pridig precej neurejen, saj denimo dolgi ſ uporablja za zapisovanje glasov /z/, /s/ in /š/ ipd. Podobno neurejeni so zapisi ločil. Vendar je treba upoštevati, da je bilo besedilo namenjeno govorni izvedbi, kjer je govorec sam postavljal stavčno intonacijo. Toda razen teh kritičnih pripomb glede jezika je treba reči, da je bil p. Ferdinand literarno nadarjen pisec in je oblikoval izjemno kompleksne, v oblikovnem in pomenskem pogledu umetelne stavčne konstrukcije, ki z mnogimi retoričnimi sredstvi učinkujejo na bralca estetsko in doživljajsko. Zaradi te literarno-umetniške razsežnosti je tudi posredovana vsebina učinkovala na moč sugestivno in pretresljivo – in prav to je bil tisti temeljni duhovni okvir, ki je intoniral smisel celotne pasijonske pobožnosti, kakor je neposredno sledila po pridigi.
Osrednje sporočilo prvovrstno literarno oblikovanega uvodnega dela je žalostna
novica ali vest o Gospodovem trpljenju na veliki petek. Vernik je posebej
opozorjen, da sta žalost in pretresenost ob skrivnosti Kristusovega trpljenja
neizogibni za udeležbo v milosti odrešenja. Ob koncu uvodnega dela namreč p.
Ferdinand osrednjo misel uvoda izrazi tako, da poveže starozavezni spravni
dan
»Sledna duša, ketira na bode leta dan žalvala, bode pogublena od mojga folka. To je, ketire trdavratne grešenk ale grešenca le-ta žaloste povhen dan v sojmo srco na občute ena velika žalost nad to nadolžno smrtjo Sinu Božjiga, sojga Izveličarja, je en cahen, de en tak, ena taka nabode nekole to Božje obličje videla, temeč vek inu vekumej pogublena.
De tedej sledne v sojmo serce ena žalost inu britkust bode občutel, toku
pošlušajte več z vašem srcam koker z vašeme ušesame, kaj je le-ta velike Sin Božji
inu negova žalostna Mate na ta dan trpela. Toku zaupam od slednega, de se lih tega
nar večega grešneka inu grešence, ena sama kapla solz, vtem ker tulkajn tavžent
kapelc krvi je zate prelil tuj Stvarnek inu Buh.«Pridige. Tretja stran pridige Die veneris
sancto, konec uvoda.
Bistveni element uvoda je torej spodbuda vernikov k
premišljevanju in žalovanju ob Gospodovem trpljenju. V gornjem odlomku je
pravzaprav nakazan glavni namen celotne pridige nasploh – da bi zaradi Jezusovega
trpljenja vsak kristjan »ena žalost inu britkust občutel«. Spodbuda »toku
pošlušajte več z vašem srcam koker z vašeme ušesame« še posebej poudari osebno
doživljajsko, čustveno udeležbo kristjana v pasijonski vsebini.
Osrednji del pridige razgrne razne vidike in stopnjevanja
te teme ob posameznih prizorih Jezusovega trpljenja – pasijona, katerih
predstavitev je zajeta tako iz kanoničnih evangeljskih virov kakor tudi iz
tradicijskih in apokrifnih. Izstopajoč tradicijski element iz srednjeveške
teologije je odlomek Æternum decretum mortis –
teološko-literarna interpretacija božje previdnosti, ki je predvidela ne le Adamov
padec in s tem izvirni greh, marveč tudi ceno človekovega odrešenja, namreč
Kristusovo trpljenje, kar je v tem odlomku na eminentno literarni način prikazano
kot predvidevanje Jezusovega učlovečenja, trpljenja in smrti. Izmed nekanoničnih,
morda apokrifnih prvin je vredno omeniti zlasti dialog ob slovesu Jezusa in
Marije, preden se Jezus poda na Oljsko goro (o katerem v evangelijih ni sledu in
je evidentno zajet iz tradicije). Ta odlomek je morda ne le najlepši in najbolj
presunljiv v tej obsežni pridigi, marveč je tudi eden od mojstrskih
literarno-estetskih dosežkov slovenskega baročnega slovstva nasploh. V
nadaljevanju pridiga predstavi kanonične, na evangelijih utemeljene prizore
Jezusovega trpljenja, kakor jih poznamo iz Romualdovega pasijonskega besedila, le
da dobimo v Ferdinandovi pridigi mnogo obširnejšo prozno upodobitev dogajanja z
mnogimi apokrifnimi podrobnostmi,
Sklep pridige je razmeroma kratek. Povzema spoznanje, da so
naši lastni, osebni grehi tisto, kar je ranilo, mučilo in križalo Jezusa. S tem
spoznanjem pridigar poveže prošnjo, naj nebeški Oče vernim nakloni udeležbo v
milosti, zasluženi z Jezusovo žrtvijo.
Ta vsebina, ki je v pričujočih odstavkih skicirana suhoparno in brez življenja, je
v pridigi patra Ferdinanda uresničena v pretanjeni literarni upodobitvi, v poletu
globokega obžalovanja, strahu in sočutja, v sijaju kompleksnih stavčnih nizov,
iteracij, kontrastov in variacij, katerih pomen se stopnjuje od izkustvenega in
človeškega k presežnemu in božanskemu. Te literarne strukture segajo od drobnih
figur iz dveh besed, kakor je t. i. dvojna formula, prek kompleksnejših sestavov
vse do zasnutka celote. Celotna pridiga je namreč odeta ter oblikovana v simbol
lova: Jezus je v pridigi predstavljen kot lovec, ki želi uloviti, tj. odrešiti
ljudi. Podoba lova je tkana skozi celotno pridigo kot simbol Božjega poseganja v
človekovo zgodovino in osebno usodo. Podoba je uporabljena izvirno, vendar je bil
publiki p. Ferdinanda lov že dobro znan simbol: En jager na lovu
šraja je bila tradicijska adventna pesem, ljudem splošno znana iz petja
pri maši kakor pozneje iz lekcionarjev.Odmev verskih resnic, § 1017–1021.Die veneris sancto – Na veliki petek. Vse po vrsti
preveva živ estetski temperament, zato so s svojim visokim retoričnim ali
literarnim značajem brez dvoma močno vplivali na poslušalce, kar pomeni, da je
pridiga v njih obudila globoka občutja »žalosti in bridkosti« ob Gospodovem
trpljenju. Prav s tem pa je pridiga postala uvod in okvir spokorne pobožnosti
velikega petka.
Za sklep predlagamo bralcu odlomek, ki sega od začetka osrednjega dela pridige do slovesa Jezusa od Marije; v izvirniku sta to dve strani rokopisa od skupaj šestnajstih strani, kolikor obsega vsa pridiga.
Ad vekuma, ad vekuma Buh vsegamogoči, ketire je bil vselej polhen dobrute,
miloste, lubezne inu gnade prute te navredne, pregrešne duše tega človeka, ad
vekuma, koker hitro je previdel v soje Božje modruste inu zastopnoste ta Adamav
greh, de to Adam bode pregrešel inu mi vse z njim. Zdajce je Buh […] sklenel v
soje Božje sodbe inu dekreto, de oče le-tega človeka, ketire skuz ta greh je
ratal ena naumna, dovja zverina, ulovite – ne k te smrte, temeč k temo večnemo
živlejno. Ad vekumej je tude Buh Oča sklenel svojga lubeznivga jedinurojenga
Sinu koker enga ober Jagermastra poslate v ta navarne, temne boršt ale gojzd
tega sveta za teme naludneme zveriname teh grešnekav tekat inu jagat, koker
tude je tekal inu jagal 33 let na temo sveto. Ad vekuma je Buh Oča sojmo lubemo
Sinu napre postavel, de v temo jagejno inu na temo lovo bode mogel tulkajn
trpete, de nobeden človk izreče na more, tude nobeden človk na more tulkajn
prestate, temeč Buh inu človk skupej. To je videl le-ta Sin Božji ad vekuma po
velike dolguste, globokuste, visokuste inu šrokuste: vse težave, vse martre,
vse muje, put inu trplene, ketiro nemo napre stoji. Je videl ta velika
grosovitnost inu naludnost te dovje zverine, teh Judov inu druzeh grešnekav; je
videl te teške pote, po ketireh on bode mogel hodite, po ternah inu špičasteh
kamenah, visokeh gorah inu hribah lovite le-ta zvir; je videl inu previdel ta
jeza tega folka, to veliko savraštvo teh ledi, ta navošlivost teh vikšeh farjav
inu mašnekav, tu nid teh farizerjav, ta velika krvica teh rihtarjav, ketire
nega po vse krvice bodo k te smrte obsodile; je videl ta grosavitnost teh
bričav, trinohav inu rabelnav; je previdel negova velika žalost, britkust inu
kervave put, je videl te štrike, te ketene, to močnu inu špotlivo vezajne, to
zašpotvajne, zapluvajne, kletvine, šlafrnce, gajžle, trne, žeble, + križ težke,
+ ta šulca, ta jeseh inu žalč; je videl ta grenka smrt, ja, ena taku špotliva
smrt, de bode enemo rezbojneku, enemo Barabnusquam angelos
apprehendit, sed semen Abrahe apprehendit
.omnis caro fenum
– vse
mesu je ena zelena trava
,
Koker […] tedej je otel le-ta nebeski jager master le-ta lov začete se svojm jogre, ale koker te jagre, preden de gredo na ta general lov, vselej popret, če zjutrej ta lov začno, toku fruštekajo popret. Če pa na večer na ta lov gredo, toku popret večirjajo, toku tude ta nebeski jager master Kristus je dal sojm jogram ale jagram ena velika večirja, inu per te večirje jem je napre postavel taista žlahtna, ja, nar ta zlahtneše špiža na nebu inu na zemble, namreč sojo cartanu Svetu Rešne Telu pod to štautjo tega kruha, v ketirmo je sam Buh z dušo inu s telesam, s krvjo inu z mesam. Z le-tem Z: S: R: T: je on sam sebe inu soje svete jogre ale jagre našpižal, ad te večirje je na naglo gore vstal inu se je na ta general lov napravel se svojme svetimi Jogre. Napravlen ke je bil, je stopel k svoje lubeznive, persrčne matere Marije, je ad nje začel slovu jemate inu reče:
»O Marija, ti moja lubezniva inu persrčna mate, pole, peršla [je] taista ura,
od ketire sem jest tebe per te ohcete v Kane Galilei prerokuval: non dum
venit hora mea,
– še ni moja ura peršla
, ale sedej je peršla
od mojga Očeta nebeskega, de imam jet na ta lov teh zgubleneh duš. Peršla je ta
ura, de imam muj leben date za to odrešejne teh duš; peršla je ta ura inu čas,
de imam le-te tulkajn tavžent let zaklenene inu zaperte nebeske vrate odprete
temo človeko; peršla je ta ura, de se imam sam ofrat na temo altarjo tega križa
za zveličejne celega sveta. O Marija, čez neketere ure me bodeš videla vsega
krvavga, vsega zapluvanga, vsega reztepenga, vsega rezgajžlenga, vsega
rezmesarjenga, z ena trnova krona kronanga na enemo križo s treme žebli
perbitega s to smrtjo rinat.
O kristjani, o, kaj menete, kaj s' ena žalost je obsedla to materno srce? Ah,
Marija, le-ta, le-ta je taista žalostna ura, ad ketire je prerokal ta stare
brumne Simeon, et tua ipsius animam pertransibit gladius
– de
ta meč te žalaste bode prepehnel tvoje materno serce
. Za tega vola
koker hitro je Marija ad Jesusa to žalastno slovu slišala, je ta meč te žalosti
nje sveto materno srce prepehnel, je začela koker ena druga krelica Venusta
obledvate, vsa bleda perhajat inu omedluvate, v ena velika srčna težava inu
omedlevca je Marija padala, ketira, de ni colo na tla dole padla, je ja ta
Angel Gabriel kmalo ujel inu na rokah držal, de ni v te omedlevce colo umrla
koker ta britanska krelica Joanna; ja, sama Božja muč je [k] Marije perstopila.
Sama k sebe kedar je bla peršla, sojga lubega sinu Jezusa je ona milu
pogledala, se serca je milu zdihnela v nebu, k Očeto nebeskimu, inu je
djala:
»O nove ale colo žalostne cajtunge, o strašna inu nasrečna pošta! O, Oče
nebeske, toku tedej na more dergače bite, temeč de more ta nadavžne sa tega
krvičnega umrete, tuj Sin za tega hlapca, ta Stvarnek za ta stvar, o žalost, o
bridkust, o težave prevelike! O Jakob, ti izraelske patrijarh, koku tavženkrat
srečneše se bil ti, ketire se le samo ta kervava šukenca videl tojga sinu; ale
jest, nasrečna inu rezžalana matte, nabodem le videla ta krvava šukenca, temeč
to cartanu svetu truplu mojga jedinu rojenga, lubega sinu, vse krvavo, vse
reztrgano, vse reztepeno, vse rezgajžleno inu rezmesarjeno, z mojme očmi! O
David, ti izraelske krajl, koku tavženkrat srečneše se
ti, ketire nise videl s tojme očmi tojga sinu
Absolona na temo
hrastavmo derveso viseočega inu s treme šulcame prepahnenga inu prebodenga; ale jest, tavženkrat nasrečneše, žalastna mate, bodem mogla videt s
mojme očmi mojga perserčnega sinu Jezusa par nazega na temo derveso tega križa viseočega, s treme
debeleme železneme žebli perbitega, z ena šulca prepahnenga, inu vender mo na bodem mogla neč pomagat! O vesele mojga srca! O trošt mojh očij!
Quis mihi det ut ego morior pro te, Jesu fili mi, fili mi Jesu.
–
Ah, kedu me da, de be jest mogla za te inu na meste tebe umrete, Jezus, ti
muj lubeznive sin, ti muj persrčne sin Jezus
. Dokler tedej je ta
vola tojga Očeta nebeskega, de imaš ti umrete
inu jest ta smrtna žalost imete, bude tedej, rečem, koker sem že temo
angelo Gabrijelo djala:
Ecce ancilla Domini, fiat mihi secundum verbum.
– Pole, jest
sem ena dekla tega Gespuda, izgodi se mene po toje besede
inu po tvoje vole! O Ača nebeski, fiat voluntas tua
– izgodi se toja sveta
vola
. Pride tedej, muj Jezus, pride, muj sin, inu moje srce grede s tabo
odrešet ta svet, tvoje trplejne bode moje trplejne, tuj put bode muj
put, toje zapluvajne bode moje zapluvajne, toje
vezajne, štrike inu ketene bode mene vezale, toje rane inu žlake bode moje rane inu žlake, toja bridka smrt bode moja
smrt. Pride tedej, muj sin, muj leben, moja
duša, moje srce! Ale kje je mogoče, de bodem jest mogla živete brez tebe, muj sin, muj leben,
moja duša, moje srce!«
Slovenski kapucinski pater Ferdinand Ljubljanski – Ferdinandus Labacensis (cca. 1682–1744) je bil do nedavnega neznana oseba. V letu 2007 je bil v kapucinskem samostanu Škofja Loka odkrit kodeks z njegovimi baročnimi pridigami v slovenskem jeziku. Te so ne le prvi pokazatelj literarne dejavnosti tega kapucinskega pridigarja, marveč dokazujejo tudi, da je bil p. Ferdinand nadarjen in retorično izjemno kultiviran pisatelj. Kot pridigar je deloval v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki in Trstu in tudi v manjših krajih blizu teh središč. V omenjenem kodeksu je ohranjenih okrog 60 njegovih pridig in odlomkov.
V tem rokopisu je ohranjena tudi pridiga patra Ferdinanda Die
veneris sancto, datirana v Škofji Loki na veliki petek 1722. Torej gre za
natanko tisto pridigo, po kateri je tega leta p. Romuald iz Štandreža – Romualdus
a S. Andrea – uprizoril znamenito spokorno procesijo, imenovano Škofjeloški pasijon. Ferdinandova pridiga vsebuje razlago vsebine te
pasijonske procesije, zato je temeljni hermenevtični okvir za razumevanje Škofjeloškega pasijona kot ljudske spokorne pobožnosti.
Razlaga Gospodovega trpljenja, za katero tu gre, je v Ferdinandovi pridigi podana ne le kot biblično-teološka vsebina, ampak je realizirana tudi na literarni način: podana je z učinkovitimi retoričnimi sredstvi, z izvirnimi estetskimi elementi in dramatičnim temperamentom. Celotna pridiga je zasnovana na alegoriji lova: Jezus je prikazan kot nebesni lovec, ki se poda na lov, da bi ulovil, tj. odrešil človeka, vendar človekova grešnost in zmota v podobi divjih zveri pri tem ranita in raztrgata lovca do smrti. S svojim visokim retoričnim in literarnim značajem je pridiga brez dvoma močno vplivala na poslušalce. V njih je obudila globoka občutja žalosti in bridkosti ob Gospodovem trpljenju ter željo po osebnem moralnem poboljšanju – prav ta občutja, ki jih je p. Ferdinand v uvodu pridige nakazal kot temeljni namen spokorne pobožnosti velikega petka.
Znameniti Škofjeloški pasijon je s pridigo patra Ferdinanda
Ljubljanskega dobil dragocen sočasen dokument v slovenščini, ki podrobneje kaže
njegovo duhovno ozadje in razumevanje, s katerim so verniki po pridigi spremljali
pasijonsko procesijo v mestu.
Der slowenische Pater Ferdinand von Ljubljana – Ferdinandus
Labacensis (ca. 1682–1744) aus dem Kaupzinerorden war bis vor Kurzem eine
unbekannte Person. 2007 wurde im Kapuzinerkloster in Škofja Loka ein Kodex mit
seinen auf Slowenisch geschriebenen Barockpredigten entdeckt. Es handelt sich
nicht nur um den ersten Beweis der literarischen Tätigkeit dieses Predigers aus
dem Kapuzinerorden, sondern sie sind auch als ein Beleg dafür, dass P.
Ferdinand ein begabter und rhetorisch hochkultivierter Schriftsteller war. Als
Prediger war er sowohl in Ljubljana, Kranj, Škofja Loka und Triest als auch in
kleineren Nachbarorten tätig. Im oben erwähnten Kodex sind ungefähr 60 seiner
Predigten und Abschnitte erhalten.
In dieser Handschrift ist auch die Predigt vom P. Ferdinand Die
veneris sancto vom Karfreitag 1722 in Škofja Loka zu finden. Es handelt sich
also um diejenige Predigt, anhand derer Pater Romuald aus Štandrež – Romualdus
a S. Andrea im selben Jahr das berühmte Passionsspiel von Škofja Loka als
sogenannte Bußprozession aufführte. Ferdinands Predigt enthält eine
Inhaltserklärung dieser Passionsprozession und stellt deshalb den grundlegenden
hermeneutischen Rahmen für die Einsicht ins Passionsspiel von Škofja Loka als
volkseigene Bußandacht dar.
Die Erklärung des Leidens Christi, um die es sich hier handelt,
wird in Ferdinands Predigt nicht nur als biblisch-theologischer Inhalt
wiedergegeben, sondern sie wird auch literarisch realisiert: sie wird durch
überzeugende literarische Mittel, originelle ästhetische Elemente und durchs
dramatische Temperament wiedergegeben. Die gesamte Predigt legt die Allegorie
der Jagd zugrunde: Jesus wird als ein Himmelsjäger dargestellt, der sich auf
die Jagd begibt, um den Menschen zu fangen, d. h. zu erlösen. Die menschliche
Sünde und sein Irrtum in Gestalt von wilden Raubtieren verletzen jedoch den
Jäger und zerfleischen ihn. Mit ihrem gehobenen rhetorischen und literarischen
Charakter beeinflusste die Predigt ohne Zweifel die Zuhörer und löste bei ihnen
tiefe Gefühle der Trauer und des Leides wegen des Leidens Christi und den
Wunsch nach moralischer Verbesserung aus – genau diejenigen Gefühle, die vom P.
Ferdinand in der Einleitung zur Predigt als Hauptabsicht der Bußandacht des
Karfreitags angedeutet werden.
Das berühmte Passionsspiel von Škofja Loka, das gemäß den
Kaupuzinerregeln "um vier Uhr nach der Predigt im Vikariat" in der Jakobskirche
anfing, bekommt mit der Predigt von Ferdinand von Ljubljana ein wertvolles
Dokument slowenischer Sprache zur Seite, das seinen geistlichen Hintergrund und
sein Verständnis, mit denen sich die Gläubigen nach der Predigt die
Passionsprozession in der Stadt ansahen, genauer deutet und erklärt.
Prispevek obravnava vlogo koprskega škofa Paola Naldinija
(1686–1713) pri ustanovitvi semenišča za vzgojo glagoljaških duhovnikov, ki je
delovalo vse do leta 1818, ko je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno in
preneseno v Gorico. V tem kontekstu bo posebna pozornost namenjena Naldinijevi
umestitvi v širši kulturni in zgodovinski kontekst. Natančneje bo predstavljena
tudi njegova vloga pri prenovi nekdanje škofijske palače v Kopru.
Ključne besede
Paolo Naldini, Corografia ecclesiastica, koprska škofija,
škofijska palača, semenišče, 17. in 18. stoletje, tridentinski koncil, Gregorio
Barbarigo, Padova
Abstract
This paper deals with the role of the Bishop of Koper Paolo Naldini (1686–1713) in the establishment of a seminary for the education of Glagolitic priests, which operated until 1818, when it was discontinued due to lack of the candidates and transferred to Gorizia. In this context, special attention will be on Naldini's placement in a broader cultural and historical context. The paper also presents his role in the renovation of the former Episcopal Palace in Koper.
Key words
Paolo Naldini, Corografia ecclesiastica, the Diocese of Koper,
Episcopal palace, seminary, 17th and 18th centuries, The Council of Trent,
Gregorio Barbarigo, Padua
Leta 2013 smo praznovali 300. obletnico smrti koprskega škofa Paola Naldinija
(Padova, 1632 – Koper, 1713).Eremita Doctus
– Episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686–1713). Zapuščina koprskega
škofa Paola Naldinija (ur. Vesna Kamin Kajfež), Koper 2014. Starejša
literatura o Naldiniju: Babudri, Fr. Paolo Naldini, str.
231–232; Dolinar, Naldini, Paolo, str. 282–283; Pucer,
Naldini Paolo Francesco, str. 744; Radossi, Monumenta Heraldica Iustinopolitana, str. 311; Vedova,
Naldini, Paolo, str. 640–641; Žitko, Kulturni utrip Kopra v času Antonia Tarsie, str.
5–10.Predlog k opusu,
brez paginacije; Kamin Kajfež, Vloga koprskega škofa Paola
Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v začetku 18.
stoletja, str. 91–124.
Naldini je prišel v Koper kot novoimenovani škof leta 1686 in je svoj prihod
slikovito opisal v svojem monumentalnem delu Corografia
ecclesiastica o' sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli
detto volgarmente Capo d'Istria [izšlo v Benetkah leta 1700; slovenski
prevod v redakciji Darka Darovca Cerkveni krajepis ali Opis
mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001]:Vloga koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem
življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124 (s starejšo
literaturo).Cerkveni krajepis, brez paginacije.Corografie ecclesiastice kaže kot človek
izrednega duha, erudit v najširšem pomenu besede, z neizmernim posluhom za novo
okolje in ljudi. Tudi v nadaljevanju se velikokrat obrača k prostoru, v katerem
deluje, in ljudem, ki ga obkrožajo, s toplimi in lepimi besedami: »Srečna koprska
Cerkev, ki v čaščenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In
čeprav ta privilegij ni značilen le za koprsko Cerkev, je kljub temu nekaj
posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva«.
Obdobje na prelomu iz 17. v 18. stoletje je namreč postavilo v ospredje nekaj
vidnih osebnosti oziroma prvorazrednih protagonistov, ki so postali vzorčni
primeri za oznako buon vescovo ali celo vescovo sacro, če si izposodimo oznako Vincenza Marie Orsinija, nadškofa
v Beneventu. Z vescovo sacro označujejo tudi enega najbolj
spoštovanih klerikov iz sredine 16. stoletja Tommasa di Villanova, nadškofa v
Valencii, ki ga je papež Aleksander VII. leta 1658 razglasil za svetnika, škof
Naldini pa mu je posvetil svojo novo škofovsko kapelo – kateri se bomo posvetili v
nadaljevanju –, saj je tako kot on sam izhajal iz reda avguštinskih eremitov. Eden
od protagonistov, ki je ob Tommasu di Villanova kasneje postal Naldinijev vzornik,
je prav gotovo Gregorio Barbarigo, padovanski škof, kasnejši kardinal, katerega
dolgi episkopat (1664–1697) predstavlja udejanjenje celotnega pastoralnega načrta,
ki se je v temeljnih črtah nakazoval že v času njegovega episkopata v Bergamu po
letu 1657.Challenges, str. 173–193 (s starejšo
literaturo); McNamara, Conceptualizing the Priest, str.
297–320 (s starejšo literaturo).
Zgodovinopisje – v prvi vrsti novi pogled zgodovinarke Celeste McNamara – ocenjuje
Barbariga kot drugega Karla Boromejskega, kot idealno škofovsko figuro per eccellenza, kot škofa, zavzetega za reformiranje svoje
škofije in pripravljenega posvetiti svoje življenje za blagor svojih vernikov;
toda namesto da ga vzporejamo s Karlom Boromejskim, postavimo Barbariga raje za
vzornika nekaterim koprskim škofom posttridentinskega obdobja, v največji meri
prav Paolu Naldiniju, ki je izhajal iz istega okolja, tako da sta se morala
poznati še iz Padove. Barbarigov način razumevanja episkopata in delovanja škofov
kaže, podobno kot kasneje Naldinijev, na temeljito obnovo v okviru obstoječega
institucionalnega okvira, na usmeritev, ki si je prizadevala za okrepitev
škofovske funkcije in polno uveljavitev njihove vloge v okviru Cerkve, zato je v
prvi plan postavil reorganizacijo semenišča, pastoralne vizitacije po mestih in na
podeželju, sklicanje sinode, preureditev vikariatov in župnijskih uradov, ki so
kasneje postali temelj pastoralne dejavnosti in škofijske organizacije ter
sprožili reformacijski proces širših razsežnosti, ki ga je kasneje dodatno
poglobil in izpopolnil z novimi elementi, zlasti s področja kulture in
reorganizacije študija v okviru semenišča. »Idealna podoba škofa«, kot jo je
zastavil Barbarigo, je vključevala izobraženega moža, ki bo v duhu
posttridentinskega obdobja živel kontemplativno in nepokvarjeno življenje.Conceptualizing the Priest, str. 297.
Kljub majhnosti koprske škofije, ki je v Naldinijevem času obsegala koprsko mestno
dekanijo ter piransko, izolsko, kubedsko (Kubed, Sočerga, Truške, Marezige, Sv.
Anton, Tinjan, Dekani, Rižana) in krkavško (Krkavče, Šmarje, Pomjan, Koštabona,
Korte nad Izolo, Kaštel) primestno dekanijo in razpolagala z nižjimi prihodki – v
primerjavi z večjo in bogatejšo padovansko škofijo, ki je v času Barbariga
obsegala 327 župnij, ju vendarle lahko v mnogih pogledih upravičeno
primerjamo.Kratka zgodovina Istre, str. 134).
Iz ohranjenih vizitacijskih poročil izhaja, da so koprski škofje od Pietra
Morarija (1630–1652) pa tja do Paola Naldinija (1686–1713) bolj redko vizitirali
svoje območje, z izjemo škofa Francesca Zena (1660–1680), ki je škofijo med svojim
dvajsetletnim škofovanjem vizitiral kar petkrat; po opravljenih vizitacijah je
Svetemu sedežu izročil tri poročila ad limina.Visitationes generales.Visitationes generales. Status dioecesis Justinopolitanae sub
episcopo Francisco Zeno 1660–1680 pod uredništvom Roberte Vincoletto in
društva Histria je spodbudila tudi bolj poglobljeno študijo Naldinijevega
pastoralnega delovanja. Pregled tržaškega arhiva je namreč odkril vrsto novih
dokumentov, med drugim tudi štiri do danes neobjavljene vizitacije:
Na pomen vizitacij za umetnostnozgodovinsko stroko je opozorila že Ana Lavrič v
svojem delu Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja
(2007), kjer je izpostavila pomen vizitacij in z njim povezanega specifičnega
arhivskega gradiva, »ki dokumentira stanje cerkvenih objektov in opreme z vidika
izpolnjevanja cerkvenopravnih norm«.Ljubljanska škofija, str. 7.Vloga koprskega
škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v
začetku 18. stoletja, str. 91–124.Instructiones fabricae et suppelectilis
ecclesiastice sv. Karla Boromejskega (1576), katerih goreč zagovornik je
bil tudi njegov padovanski »kolega« škof Barbarigo.
Vsi navedeni škofje, tudi Naldini, so se med vizitacijami srečevali in soočali s
problemi, sicer značilnimi za urbana okolja in povezanimi bodisi s posameznimi
kapitlji, redovi, samostani in bratovščinami bodisi z opravljanjem zakramentov,
versko vzgojo, etiko in moralo, zlorabami klerikov in podobno. Povsem drug
problem, ki se ga je Naldini še kako dobro zavedal od svojega prihoda v Koper, pa
je predstavljalo istrsko podeželje, ki je v svoji značilni dihotomiji med mestnim
in ruralnim okoljem kazalo ob socialni raznolikosti in specifiki tudi etnično.
Postopna kolonizacija slovanskih naseljencev je namreč od 9. do 14. stoletja,
ponekod pa do 17. stoletja, v Istri vzpostavila povsem drugačno kulturno, socialno
in etnično dihotomijo med mestom in podeželjem kot npr. na območju Terraferme ali drugod po italijanskih deželah. Pod vplivom
družbenoekonomskih odnosov, ki so na eni strani vplivali na razvoj avtonomnih
mestnih komun, na drugi strani pa so spodbujali notranjo trdnost tradicionalnih
etničnih skupin slovanskega porekla na izvenmestnih območjih, sta se namreč že v
beneškem obdobju oblikovala najmanj dva različna družbena in kulturna kroga.Kratka zgodovina
Istre, str. 151).Koprska škofija, str. 73–110. Glej tudi: Darovec, Kratka zgodovina Istre, str. 105–164.
Naldinijev prihod v Koper 9. junija 1686 predstavlja torej uresničitev vseh tistih pobud, želja oziroma začetih akcij, ki jih njegovi predhodniki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso uspeli realizirati. Prva leta Naldinijevega delovanja so bila dejansko zelo delovna in dinamična, saj se je z vso vnemo in gorečnostjo lotil številnih nalog. Že leta 1690 je sklical sinodo, na kateri so obravnavali najpomembnejša vprašanja, ki so zadevala tako organizacijo kot bogoslužno življenje v škofiji. Sinoda, ki jo je po 42 letih sklical in vodil škof Naldini, je bila pomemben mejnik v življenju omenjene škofije, saj je dala nove smernice za pastoralno delovanje. Naldini je discipliniral celoten birokratski aparat, ki je bil dotlej dokaj zanemarjen in zapuščen, ter odredil, da se brez izjeme uvedejo krstne, poročne in mrliške knjige. Odpravil je tudi navado, prisotno zlasti v nekaterih podeželskih župnijah, da so registre vodili v glagolici; odslej so jih morali voditi v latinskem oziroma italijanskem jeziku.
Ob tem so dozorevali pogoji za rešitev enega največjih problemov, ki je že več
desetletij bremenil koprsko škofijo, to je pomanjkanje duhovniškega naraščaja
oziroma ustreznega semenišča za vzgojo duhovnikov z znanjem t. i. »ilirskega«
jezika.Kratka zgodovina Istre, 153–154).Corografii ecclesiastici, rekoč, da je skupni cilj
»pobožno čaščenje edine prave in svete katoliške vere«, in nadaljuje: »Zmagoviti
Bog lepo dokazuje, da mu je draga naklonjenost obeh narodov: Italijane oskrbuje s
častitljivimi duhovniki, da jim ponujajo pobožne molitve, zveličavne zakramente in
sveto mašo v latinščini, Slovanom pa dopušča (morda celo z večjimi privilegiji)
svete duhovnike, ki v njihovem rodnem slovanskem jeziku ne skrbijo le za pridige,
temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko dobri verniki
želijo«.Cerkveni krajepis, str. 328.
Naldini je vso svojo skrb in zavzetost za slovansko bogoslužje, zlasti pa za
semenišče zapisal tudi v svoji oporoki iz leta 1706, v kateri naglaša, da vse
svoje premoženje tako v naturalijah kot v denarju zapušča nastajajočemu semenišču
škofije Koper in njegovim štirim »študentom«, da bodo lahko svoje novopridobljeno
znanje nudili vernikom v škofiji.
Odzivi na Naldinijevo izjemno pogumno dejanje, kakor opaža tudi Darko Darovec v
Kratki zgodovini Istre, so bili nedvomno mnogovrstni,
toda povečini zelo pozitivni. Tako sta koprska sodna odposlanca Jacopo Manzini in
Innocente Gavardo leta 1788 izjavila, »da spoštovani manjši brati tretjeredniki,
imenovani glagoljaši, zelo hvalno in predano skrbijo za dušno službo tako teh
koprskih Slovanov kakor onih narodne vojske … in za bolne v državnih temnicah; vse
preveč so potrebni in koristni kot dušni pastirji zaradi staroslovanščine«.Kratka
zgodovina Istre, str. 156.
Semenišče je neprekinjeno delovalo vse do leta 1818, ko je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno in preneseno v Gorico. Za natančnejšo rekonstrukcijo poteka ustanovitve in delovanja semenišča bo potrebno temeljito pregledati ohranjene zapise v Zgodovinskem arhivu goriške nadškofije.
Na koncu se posvetimo še podobi starega škofijskega dvorca, katero je sooblikoval
tudi škof Naldini. Že sama prostornost trga Brolo, kjer se nahaja dvorec, je v
mediteranskih mestih precej izjemna in zbuja misel o posebnem pomenu, ki ga je
utegnil imeti v urbanističnem razvoju Kopra.Organizem, str. 41.
Četrto poglavje v Cerkvenem krajepisu Naldini začne s
podrobnim opisom škofijskega dvorca, ki ga od same stolnice ločuje le široka javna
cesta.Cerkveni krajepis, str. 41–50. Današnjo podobo je dvorec
dobil konec 19. stoletja. 1482–1503), saj je že kmalu po svojem prihodu od škofije zahteval
radodarnost pri izgradnji novega škofijskega sedeža.Capris-Iustinopolis-Capodistria, str. 205.
EPISCOPIUM
SUPERIORUM TEMPORUM INJURIA CREMATUM,
ET SOLO ÆQUATUM,
LONGA DENIQUÈ PATIENTIA HUMILIBUS TECTIS HABITATUM,
IACOBUS VALARESSUS,
PATRITIUS VENETUS, PONT. IUSTINOPOLITANUS
NOVA FORMA,
PROPRIA ERECTUM IMPENSA, ILLUSTRAVIT.
ANNO SALUTIS, MCCCCXCVIII.
[ŠKOFIJA,
KI JE ZGORELA V KRIVIČNIH PRETEKLIH ČASIH
IN BILA ZRAVNANA Z ZEMLJO,
NATO PA V DOLGOTRAJNI SKROMNOSTI VZTRAJALA POD SKROMNO STREHO.
JACOBO VALARESSO,
BENEŠKI PATRICIJ, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JO JE V NOVI OBLIKI
NA LASTNE STROŠKE NA NOVO POSTAVIL IN POLEPŠAL.
V LETU ODREŠENJA 1498].
Valaressovo gradnjo je nadaljeval njegov naslednik škof Bartolomeo Assonica
(1503–1529): na dvorišču je dal postaviti marmornat vodnjak ter polepšal dvorec z
»veličastnimi vrati« z napisom in svojim grbom:Portale del vecchio episcopio, str. 144 (s starejšo literaturo). Na
dvorišču škofije se je ohranil tudi vodnjak (vera da
pozzo) iz prve polovice 16. stoletja z grbom škofa Assonice; glej tudi:
Quinzi, Lapicida locale, str. 143–144.
BARTHOLOMÆUS ASSONICA BERGOMEN. I. C.
REFERENDARIUS APOST. EPISCOPUS IUSTINOPOLITANUS.
FAC. CURAVIT.
ANNO SALUTIS M. DXIIX.
[BARTOLOMEO ASSONICA BERGOMEN. I. C.,
APOSTOLSKI KOMORNIK, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
DAL POSTAVITI
V LETU ODREŠENJA 1520].
Tudi škof Tommaso Stella (1550–1566) je dvorec povečal z novimi prostori. Takrat so zgradili dvorane med zadnjim delom cerkve sv. Aleksandra in začetkom lože, ki jo je postavil že Valaresso. Zraven njih so postavili dvorano: ena stran je potekala vzdolž lože, druga pa gledala na notranje dvorišče, obrnjeno proti vzhodu. Kot poroča Naldini, naj bi se to zgodilo leta 1565.
Giovanni Ingenerio (1576–1600) je dvignil drugi del zgornjih prostorov dvorca, ki so se skoraj zrušili in je v njih stanovalo »več miši kot ljudi«, kot nam sporoča zelo nazoren napis:
HANC EDIUM PARTEM MALÈ MATERIATAM
ANTEQUAM PENÈ VITIUM FACERET,
ET MAGIS MURIBUS, QUAM HOMINIBUS ACCOMODATAM,
IOANNES INGENERIO EPISC. IUSTINOP.
EXORNATAM, ATQUE AUCTAM
IN ELEGANTIOREM, QUAM CERNIS FORMAM, RESTITUIT.
M. D. XXCII.
[TA DEL ZGRADBE JE BIL V SLABEM STANJU
IN TIK PREDEN BI SE ZRUŠIL –TAM JE STANOVALO VEČ MIŠI KOT LJUDI –
GA JE JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF GIOVANNI INGENERIO
POLEPŠAL IN POPRAVIL
TER POSTAVIL V ŠE LEPŠI OBLIKI, KOT JO LAHKO VIDIŠ ZDAJ.
1582].
V nadaljevanju Naldini poroča, da je dal škof Ingenerio postaviti tudi napis o
simbolni zmagi krščanstva nad poganstvom oz. katolištva nad protestantizmom v
spomin na papeža Gregorja XIII.:Vloga, str. 99.
IO: INGENERIO EPISCOPUS IUSTINOPOL:
SUBLATO HINC LAPIDE
IDOLIS SACRO
ALIUM IN SEMPITERNAM GREG. XIII. MAX. & OPT. PONT.
MEMORIAM REPOSUIT.
M. D. XXCIII.
[GIOVANNI INGENERIO, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JE OD TOD ODSTRANIL KAMEN,
POSVEČEN IDOLOM,Idolis sacra: mišljeni so poganski »idoli«,
obeležja.
IN NA NJEGOVO MESTO ZA VEDNO POSTAVIL DRUGEGA,
PAPEŽU GREGORJU XIII. V SPOMIN
LETA 1583].
Tudi škof Francesco Zeno (1660–1680), zgledni nadaljevalec idej svojih predhodnikov, je dal škofijskemu sedežu svoj pečat. Kot del dvorca je zgradil oratorij sv. Aleksandra, ki je služil kot zasebna kapela.
Na tem mestu navedimo še Naldinijeve posege v škofijsko palačo: novo kapelo,
posvečeno sv. Tomažu Villanovskemu,Cerkveni krajepis, str. 44.Vloga
koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem
življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124.Cerkveni krajepis, str. 44.
F. PAULUS NALDINI PAT.
EPISCOPUS IUSTINOPOLIS,
MONIMENTA SUI FORI,
QUAE DISPERSA PERIBANT,
CANCELLARIA APTIUS ERECTA,
PERENNI SEDE RESTITUIT
ANNO DOM. MDC. XC. EPISC. IV.
[F. PAOLO NALDINI PAT.
JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,
JE SPOMENIKE SVOJEGA TRGA,
KI SO POTEM, KO JE BILA KANCELARIJA PRIMERNEJE POSTAVLJENA,
RAZTRESENI PROPADALI,
POVRNIL NA NJIHOVO VEČNO MESTO
LETA GOSP. 1690, V ČETRTEM LETU ŠKOFOVSKEGA MANDATA].
Pri rekonstrukciji podobe in prostorov tako semenišča kot nekdanje škofijske
palače so nam v pomoč delno na novo odkriti načrti stavb, ki jih hrani Škofijski
arhiv Koper.Poročilo, str. 273–275.
Načrti iz sredine 19. stoletja verjetno še najbolje kažejo obe stavbi, kot ju je videl škof Naldini. Vrisana je tako kapela sv. Tomaža, ki jo je sam postavil, kot tudi stopnišče in portal, ki sta edina preživela prenovo konec 19. stoletja. Škofijski palači je pripadal tudi relativno velik vrt, od katerega se je do danes ohranil le majhen del. Tudi na načrtu z izrisom fasade sta dobro vidna stopnišče in vodnjak, ki ga je dal postaviti škof Assonica. Načrti predstavljajo novo poglavje v raziskavah koprskega semenišča, od stavbe katerega se ni ohranilo nič, hkrati pa podpirajo nadaljnji študij o različnih fazah in posegih na škofijski palači. Obe stavbi sta bili namreč doslej deležni le bore malo temeljnih raziskav, še najpogosteje sta bili vključeni v splošne preglede in vodnike.
V vrsti koprskih škofov posttridentinskega obdobja pripada Paolu Naldiniju
nedvomno najodličnejše mesto, saj gre za uglednega cerkvenega dostojanstvenika
izjemne vitalnosti, delavnosti, globoke vernosti in poduhovljenosti. Po svojih
stališčih in dejanjih sodi Naldini v sam vrh kulturnega in družbenega življenja
tedanjega beneškega Kopra, na podlagi novih dokumentov in spoznanj pa lahko
njegovo delovanje umestimo v širši družbeni kontekst na prelomu med 17. in 18.
stoletjem. Njegovo napredno delovanje se v prvi vrsti izraža v novi upravni
strukturi in reorganizaciji škofije, ki jo je zasnoval po sinodi leta 1690, v
njegovem znamenitem delu Corografia ecclesiastica o' sia
Descrittione della città, e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente
Capo d'Istria (Benetke, 1700),Cerkveni krajepis
ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, izšlo v Kopru
leta 2001. zmernosti in brez nečimrnosti.
When coming to Koper (It. Capodistria) in 1686 as the newly
appointed bishop, Paolo Naldini (born in Padua in 1632) realized the potential for
artistic and intellectual growth in this region of the Istrian peninsula. So far
scholars have only investigated his extended visitation entitled Corografia
ecclesiastica o’ sia Descrittione della città, e della diocesi di Giustinopoli
detto volgarmente Capo d’Istria, published in Venice in 1700,
while his role as an art patron has been almost completely ignored. This paper
therefore examines Naldini’s extremely rich role in the artistic expansion of
Capodistria at the end of the seventeenth and in the beginning of the
eighteenth century. His role of patron was made possible by his sound
educational background and the profound knowledge he gained in Padua as a
priest of the Order of Saint Augustine in the Church of the Eremitani.
This paper sheds light on Naldini’s involvement in establishing – with his own financial resources – the seminary in 1710 and turning it into one of most important centres for clerical education for Italian and Slavic spoken priests in Capodistria. The seminary worked until 1818, when it was discontinued due to lack of the candidates and transferred to Gorizia. The establishment of the seminary contributed Naldini's realization that the predominantly Slavic countryside needs proper education for the Slavic priests. as well as his correct and objective views of the Slavic population. The author of this paper tries to explain Naldini's impulses for the establishment of the seminary in a broader cultural and historical context and places him alongside his contemporaries, primarily the Bishop of Padua Gregorio Barbarigo (1664–1697). Finally, special attention is given to Naldini's renovation of the former Episcopal Palace in Koper.
Prispevek obravnava zasluge Jakoba Schella pl. Schellenburga
(1652–1715) za ustanovitev uršulinskega samostana v Ljubljani, gradnjo
samostanskega in šolskega poslopja z internatom ter pomoč pri organizaciji prve
dekliške šole v Ljubljani.
Ključne besede
ustanovitev uršulinskega samostana v Ljubljani, mecen Jakob
Schell pl. Schellenburg, m. Margareta Eleonora pl. Eisswald, prva dekliška
vzgojno-izobraževalna ustanova na Kranjskem, m. Rozalija Lanthieri
Abstract
The contribution treats the merits of Jakob Schell von
Schellenburg (1652–1715) for the foundation of the Ursuline convent in
Ljubljana, the construction of the convent and the school building with the
boarding school and his help with organizing the first school for girls in
Ljubljana.
Key words
The foundation of the Ursuline convent in Ljubljana, Maecenas
Jakob von Schellenburg, M. Margareta Eleonora von Eisswald, the first
institution for the education of girls in Carniola, M. Rozalija Lanthieri
Leto 1713, 11. maj. V ljubljanskem kapucinskem predmestju je živahno. Vse je pripravljeno, da se postavi temeljni kamen za prvo vzgojno-izobraževalno dekliško ustanovo na Kranjskem. Kronistka je dogodek opisala takole:
»Prav v tem mesecu (op. maju) so položili
prvi kamen za bodočo samostansko zgradbo, in to med prvim stebrom pri vhodu na
levi strani cerkve poleg velike kleti. Tega je blagoslovil gospod spovednik
Nikolaj Krašovec, kamen pa je položil naš milostljivi gospod ustanovitelj v
navzočnosti dveh častitih očetov frančiškanov, in sicer o. Jakoba Hofstätterja
in o. Konrada. Izklesani temeljni kamen je imel vdolbinico z raznimi
relikvijami in svinčen pokrov, na katerem so bila imena takratnega papeža
Klemena XII., njegove knežje milosti našega škofa Franca Karla grofa Kaunitza,
naše takratne hvalevredne gospe prednice Marije Rozalije od Svetega Duha,
takratnega deželnega glavarja nj. knežje milosti Antona Sigfrida kneza
Eggenberga, našega milostljivega gospoda ustanovitelja Janeza Jakoba pl.
Schellenburga in gospe ustanoviteljice Ane Katarine pl.
Schellenburg.«
Kronika ne pove, ali je bil prisoten tudi arhitekt uršulinskega samostana in cerkve Carlo Martinuzzi. Pobudnik tega podviga in veliki dobrotnik Kranjske je bil torej Jakob Schell pl. Schellenburg. Na slovenskem etničnem ozemlju sta že uspešno delovali dve podobni uršulinski ustanovi: v Celovcu od leta 1670 in v Gorici od leta 1672. Prav v Gorici je Jakob Schellenburg našel redovnice vzgojiteljice, ki so bile pripravljene ustreči njegovi prošnji, da tudi na Kranjskem, kjer ni bilo nobenega vzgojno-izobraževalnega zavoda za dekleta, omogočijo ženski mladini primerno vzgojo in izobrazbo. Ta dan so torej postavili temeljni kamen za hišo, ki je postala po zaslugi zakoncev Schellenburg in ob požrtvovalnem delovanju uršulink žarišče vsestranske duhovne, vzgojne, izobraževalne in kulturne omike žensk doma in tudi na tujem.
»Uršulinski kompleks je s svojo arhitekturo in lego kar za
dvesto let določil mere in meje urbanističnega razvoja Ljubljane,« je
zapisal umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman. »Naročnik
samostana, uršulinski dobrotnik Jakob Schellenburg, je široko razvezal mošnjo
in nunam postavil velikopotezen dom. Schellenburgovo zaščitništvo in mecenstvo
sta novi ljubljanski skupnosti obetali in prinesli številne koristi, po drugi
strani pa povzročili tudi kakšno iz kranjske nevoščljivosti porojeno zamero;
Schellenburg je prej radodarno pomagal vsem po vrsti (najbolj frančiškanom),
poslej pa je vsa njegova skrb veljala uršulinkam, ki so njemu in ženi Ani
Katarini priznale naslov ustanovnikov, in tako so se morali drugi zadovoljiti z
manj, kot so si obetali.«Uršulinke v Ljubljani, str. 11.
V pripravi na zidavo samostana in cerkve je predstojnica m. Rozalija Lanthieri 17.
oktobra 1712 prosila deželnega glavarja, naj za zidavo dovoli uporabiti kamenje
pred Vicedomskimi vrati. Deželna vlada je na prošnjo odgovorila 28. aprila 1713 in
dovolila uporabo tega kamenja pod pogojem, da samostan na lastne stroške zgradi
nov zid. Tretjega maja 1713 se je m. Rozalija pisno zavezala, da bo dala zgraditi
nov zid pri Vicedomskih vratih in urediti prostor pri bastiji.
Od maja 1713 pa vse do maja 1718, ko je bil severni samostanski trakt pripravljen
za vselitev, ne najdemo v kroniki nobenega zapisa o zidavi, pač pa, kakor
mimogrede, nekaj o tem zasledimo v posameznih nekrologih, predvsem v zapisu o
pokojni predstojnici m. Rozaliji Lanthieri.V četrtem letu njenega predstojništva je pričela z
zidavo samostanskega poslopja in nekaj pozneje so položili temelj za
uršulinsko cerkev. Bog ji je čudovito pomagal. Samostanska družina se je v
21 letih njenega predstojništva povečala za 47 novih članic. Zidanje dveh
velikih poslopij je zahtevalo sredstva in vendar m. Rozalija ob svoji smrti
ni zapustila nikakih dolgov … Preživljala je hude čase, borila se je z
velikimi težavami, toda njena duša je zaupala v Gospoda. Nekoč ni imela
denarja, da bi plačala delavce, pa se je zaupno zatekla k Bogu in je takoj
nato našla vrečico denarja, o kateri ni nikoli zvedela, kdo jo je prinesel …
M. Rozalija je bila velikodušna in odločna; kar je bilo po njenem spoznanju
prav, je izvedla, četudi je bilo treba premagati velike ovire. V svoji
odkritosti in poštenosti ni poznala stranpoti in bila je nedostopna za vsako
laskanje, kakor tudi ni poznala človeških ozirov. Zaradi teh svojih
značajskih potez je pogosto naletela na odpor in je morala prenašati bridka
razočaranja in včasih celo sovražnost zunanjega sveta … Ko je v 21 letih
predstojništva samostansko poslopje in tudi cerkev pozidala in po možnosti
okrasila, je z dovoljenjem cerkvenih predstojnikov odložila breme
predstojništva«. AULj, Nekrolog m. Rozalije Lanthieri.
Samostanska ekonoma ali prokuratorica, kakor so tedaj imenovali to službo, je bila
takrat m. Ana (Katarina) Winkler. Rojena je bila v Celovcu, kjer je tudi
obiskovala uršulinsko šolo. Po končanem šolanju je živela pri grofici Auersperg in
leta 1704 zaprosila za vstop k ljubljanskim uršulinkam. Bila je zelo sposobna
ženska. Poučevala je na notranji in zunanji šoli. S posebno ljubeznijo je
poučevala revne otroke, da bi si mogli pozneje služiti vsakdanji kruh. V času
gradnje je bila prokuratorica in njen nekrolog pravi, da je imela v teh letih
veliko skrbi. Kljub obilnemu delu je bila vedno zbrana v Bogu in je redno
prihajala k skupnim molitvam.
V Spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana v
Ljubljani beremo: »V teh prvih časih mirnega razvoja se
je samostanska družina kaj naglo množila; vsako leto je zabeležila hišna
kronika novih sester, ki so stopile v noviciat, dočim so druge naredile
slovesne obljube. Zato so se redovnice z radostjo ozirale po novi stavbi, ki je
rastla prav hitro kvišku. Že leta 1717 je bil del samostana popolnoma dozidan.
Gospod generalvikar ga je blagoslovil, in koj potem so se nune Boga hvaleč vanj
naselile. Bilo jim je ondi pri srcu, kakor da so prišle po dolgotrajnem
potovanju v hrepeneče zaželeno domovino.«Spomenica, str.
16.
Kronika še poroča, da so imeli pred vselitvijo redovnic Ljubljančani tri dni možnost, da so si samostan ogledali, potem pa je bila vzpostavljena klavzura.
Prvega maja 1713, le nekaj dni pred vzidavo temeljnega kamna, je zaprosilo za
vstop v redovno skupnost pet deklet. To so bile: Kasandra grofica Prato, nečakinja
m. Rozalije Lanthieri, ki je dobila redovno ime Antonija, a je že čez dve leti
zbolela za kozami in umrla; Eleonora baronica Valvasor, z redovnim imenom Katarina
Jožefa, ki je doživela visoko starost in je bila leta 1782 kot zadnja pokopana v
samostanski grobnici; Elizabeta Kappus pl. Pichelstein, z redovnim imenom Johana,
ki je bila učiteljica na zunanji šoli, a je že leta 1717 umrla za jetiko;
Konstancija Vidmar, z redovnim imenom Margarita Terezija, hčerka hišnega
zdravnika, ki je bila učiteljica in glasbenica (odlična pevka, igrala je orgle,
violino in violo) in je umrla leta 1747; Jožefa pl. Breckerfeld, z redovnim imenom
Agnes, ki je s svojim delovanjem močno zaznamovala razvoj ljubljanske uršulinske
ustanove sredi 18. stoletja. Leta 1742 so jo namreč izvolili za predstojnico.
Samostan je vodila skoraj 27 let, vse do smrti leta 1768. V času svojega priorata
je m. Agnes dokončala vse, kar si je glede samostanskega kompleksa zamislil
Schellenburg.
Pred vstopom teh kandidatk v samostan leta 1713 je skupnost štela že 19 redovnic. Skupaj z njimi so te mlade redovnice v naslednjih letih nosile vse težave in žrtve, ki jih s seboj prinaša vsaka gradnja, posebej še tako velika.
Temeljni kamen za samostan je bil torej postavljen šele enajst let po tistem, ko so uršulinke prišle v Ljubljano. Kje so bivale in kaj so počele ves ta čas?
Že pred njihovim prihodom v Ljubljano so s pomočjo generalnega vikarja Janeza Antona Dolničarja iskali primerno stavbo, a niso našli ničesar, kar bi ustrezalo potrebam samostana in šole. Ob prihodu iz Gorice so redovnice najprej stanovale v zgornjem nadstropju Schellenburgove hiše na Mestnem trgu. Tu so imele stanovanje in kapelo, ni pa bilo prostora za šolo, zato so se razgledovale po kakšni prostornejši hiši. Našle so jo v bližini klaris in njen lastnik župan Gabrijel Eder jim jo je z veseljem dal v najem. V tem času (septembra 1702) so že dobile dovoljenje cesarja Leopolda I., da odprejo javno šolo. Hišo so preuredile za svoje potrebe in se konec junija 1703 vselile. V eni od sob so uredile javno kapelo, tako da je bilo bogoslužje v njej dostopno tudi zunanjim osebam. Že 2. julija so uršulinke odprle šolo in tudi tako imenovano nedeljsko šolo.
Z uršulinsko šolo je Ljubljana dobila svojo prvo dekliško šolo, ki je dolgih 170
let ostala edina javna šola za deklice. Učilnice so se hitro napolnile z mladino,
ki ni bila deležna samo pouka, temveč tudi vzgoje za krepostno življenje po veri.
Prva penzionatska gojenka je bila Alojzija grofica Schrattenbach. Osirotelo
deklico je vzela k sebi teta grofica Auersperg in jo izročila v vzgojo uršulinkam.
Med gojenkami sta bili tudi hčerki bankirja Kechelsberga iz Benetk, ki je poslovno
sodeloval s Schellenburgom. Kasneje je ena od njiju vstopila v samostan.
Predstojnica m. Margareta Eleonora pl. Eisswald in njena namestnica m. Rozalija Lanthieri sta z ustanoviteljem Schellenburgom ves čas od prihoda v Ljubljano neutrudno iskali prostor, ki bi bil najprimernejši za velikopotezni načrt vzgojnega zavoda. Ogledali so si nekaj že obstoječih zgradb (npr. pri Sv. Florjanu), a ne ustanovitelju ne m. Margareti se niso zdele primerne, tudi zato ne, ker ni bilo prostora za širjenje. M. Margareta je bila daljnovidna žena in je predvidevala razvoj šol v prihodnosti. Za potrebe samostana in šol je bilo potrebno tudi dovolj prostrano zemljišče ob zgradbah.
Število redovnic in učenk je naraščalo in županova hiša je postala pretesna. Leta
1707 je končno prišlo do odločitve. Schellenburg je kupil Auerspergove vrtove in
sosednje posestvo kneza Eggenberga, kjer naj bi stal bodoči uršulinski
samostan.
Ker je bila vsota 20.000 goldinarjev, ki jo je namenil za ustanovitev samostana,
premajhna, je Schellenburg za nakup vrtov dodal še 24.000 goldinarjev. Na to vsoto
je bila vezana ustanova za dvanajst kandidatk brez dote.
Schellenburg je torej svoje veliko imetje, ki si ga je pridobil z uspešnim
trgovanjem in posojanjem denarja, vložil v vzgojne, izobraževalne in kulturne
namene. V svoj knjigi Uršulinke v Ljubljani je umetnostni
zgodovinar dr. Blaž Resman zapisal, da je prostor za samostan izbral ustanovnik
Schellenburg, »saj tako odlična lokacija kakor velikopotezna
zasnova kažeta, da ni želel samo najti in urediti primeren kraj za delovanje
uršulink, ampak hkrati sebi postaviti neminljiv spomenik, v središču katerega
si je izvolil tudi zadnje počivališče«.Uršulinke v Ljubljani, str. 15.
V že obstoječih starejših stavbah na kupljenem zemljišču so si uršulinke uredile nov dom, dokler se niso po štirih letih bivanja v županovi hiši 24. aprila 1707 ponovno selile. Kolikšna je bila, v nasprotju s Schellenburgom, skrb deželnih stanov za revna mestna dekleta, pove tudi podatek, da je bilo blizu nove posesti deželno plesišče. Zelo hitro se je izkazalo, da to ni primerna soseščina za mirno samostansko življenje. Zato je predstojnica m. Margareta Eleonora predlagala deželnim stanovom, da bi jim ga odstopili, v zameno pa bi one sprejele v oskrbo nekaj revnih mestnih deklet. Toda deželni stanovi tega predloga niso sprejeli, temveč so zahtevali, da jim uršulinke zgradijo drugje novo plesišče, kar se je tudi zgodilo. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je prvotno splošno navdušenje, da bodo uršulinke v Ljubljani odprle zavod za vzgojo in izobraževanje deklet, v praksi večkrat sprevrglo v postavljanje različnih ovir, ki so včasih pripeljale celo do sodnih procesov.
Skrbi in težave so predstojnici načele zdravje. Že leta 1705 je bila prisiljena
iti na zdravljenje v zdravilišče Dobrna.
Leta 1709 so uršulinke tako imenovani »balovž« (plesišče) preuredile v začasni samostan. V njem so uredile tudi kapelo, ki je bila odprta za javnost in se v kasnejših dokumentih imenuje stara cerkev. Blagoslovljena je bila junija 1710. Zanjo je Schellenburg naročil novi oltarni sliki (smrt sv. Uršule, sv. Avguštin).
Dolgotrajne priprave na gradnjo uršulinskega samostana so bile končane in leta 1713 so začeli z delom. Toda tako ustanoviteljica m. Margareta Eleonora kot ustanovitelj Jakob Schellenburg nista dočakala uresničitve tega velikopoteznega projekta. Schellenburg je umrl 1. februarja 1715 in so ga začasno pokopali v stari cerkvi. Desetega decembra 1726 so ga prenesli v zanj pripravljeno grobnico v novi cerkvi. Kronika poroča o tem dogodku takole:
»Milostljiva gospa ustanoviteljica je prišla skupaj s svojima
gospema sestrama, z obema bratoma, prečastitim o. Jakobom Hoffstätterjem,
takratnim provincialom frančiškanskega reda, in prečastitim o. Johanom
Hoffstätterjem, prav tako frančiškanskega reda, ter s še nekaterimi drugimi
frančiškani, med njimi je bil tudi gospod kolegijski spovednik. V navzočnosti le-teh in redovnic skupnosti so odprli krsto in z
začudenjem po dvanajstletnem pokopu videli, da je preostalo telo strohnelo,
desna roka z nohti in vsem pa je bila še cela in si jo lahko po želji obračal
in premikal do rame, čeprav je bila le-ta osušena in črna. Iz tega lahko
pobožno sklepamo, da mu je neizmerno darežljivi Bog dovolil, da pokaže, kako
prijetna mu je bogata miloščina, ki jo je s to roko njemu na ljubo delil
potrebnim. Truplo je neslo osem najstarejših redovnic iz skupnosti, ob strani
sta šli gospa prednica in m. prefekta z gorečimi baklami, druge gospe so jim
sledile z lučmi, med potjo pa so molile Miserere. Ko so prišli v novo cerkev,
so položili krsto pred grobnico in tu jo je gospod kolegijski spovednik
blagoslovil. Nato so prazen zaboj, ki je bil narejen v ta namen, spustili v
grobnico, da bi lahko vanj položili krsto. Ta je bila namreč strohnjena, da je
komaj še držala skupaj. Zato so jo morali pri prenosu povezati s
trakovi.«
Maja 1718 so se redovnice torej vselile v severni samostanski trakt, v katerem je bila tudi šola z internatom. Tu so pod boljšimi učnimi pogoji nadaljevale svoje vzgojno delo. Še isto leto so začeli graditi cerkev in zahodni trakt, ki se stika s cerkvenim prezbiterijem. Ta del samostana je bil dokončan kasneje. Končni stroški za zidanje cerkve, samostana in šol so znašali 93.547 gld.
Prvotno jedro šolskih stavb se je z leti z novimi dozidavami širilo, kajti vse večje število učenk, razvoj šole od trirazrednice do osemrazrednice in odpiranje še drugih vrst šol so zahtevali nove učilnice. Tudi sistem notranjih in zunanjih šol je terjal več prostora. Dejansko so uršulinke kar naprej zidale in obnavljale šolske stavbe.
Po priporočilu referenta za šolstvo Ignacija Felbigerja in cesaričine odposlanke
učiteljice Kollöffel so leta 1779 na državne stroške obnovili učilnice zunanje
šole. To je bila prva državna podpora, ki so jo dobile uršulinske šole. Po
francoskih vojnah je število učenk hitro naraščalo, zato je bilo treba leta 1818
šolsko poslopje prezidati in razširiti. Leta 1862, ko se je število učenk povzpelo
na 1061, so stavbo zunanje šole dvignili še za eno nadstropje. Gradnje šolskega
poslopja so se uršulinke ponovno lotile leta 1879. A tudi to ni zadostovalo, saj
so v tem času odprle učiteljišče, otroški vrtec ter meščansko in gospodinjsko
šolo. Zato so 2. julija 1888 položile temeljni kamen za novo šolsko stavbo ob
današnji Slovenski cesti.
Ta zgodba se začenja s petimi uršulinkami, ki so prišle v Ljubljano kot seme, ki je sčasoma pognalo in zraslo v drevo ter obrodilo mnoge sadove. Leta 1947 je kazalo, da bo to drevo popolnoma uničeno; ostale so samo korenine. Kakor na začetku je bilo tudi zdaj tu le pet sester, ki so na drugačen način nadaljevale delo, zaradi katerega je Jakob Schell pl. Schellenburg povabil v Ljubljano njihove davne prednice. Iz teh neuničljivih korenin pa je zraslo novo življenje.
Schellenburgov samostan je obnovljen. Vprašanje pa je, ali bo mecen Jakob
Schellenburg, veliki dobrotnik Ljubljane, v tem mestu še kdaj dobil ulico, ki mu
je bila odvzeta leta 1952?Ljubljanske ulice, str. 118).
The merchant and financier Jakob Schell von Schellenburg, born
in 1652 in Tyrol, settled in Ljubljana in 1685, after his marriage with Ana
Katarina Hofstätter from Ljubljana. He has been registered in the cultural
history of Ljubljana first of all as a Maecenas, since he supported the
spreading of baroque art in these churches; he is a great man of merit as a
prime mover for education of girls.
Two Ursuline educational institutions acted in the Slovenian
ethnic region in the last third of 17
th
century: in Klagenfurt from 1670 and in Gorizia from 1672. It is
from Gorizia that in 1702 Jakob von Schellenburg brought to Ljubljana the first
religious educators who thanks to his initiative were ready to enable here a
proper formation and education for girls.
At first the Ursulines dwelt in Schellenburg's house in the
Town's square. In 1703 they hired a bigger house and on 2
nd
July they opened a public school. In this way Ljubljana
received its first school for girls and it remained the only public school for
girls as long as 170 years.
The Prioress of Ursulines M. Margareta Eleonora von Eisswald and
Jakob von Schellenburg continued to look for a convenient place in order to
realize the plan of bold conception: to erect an educational establishment. For
this purpose Schellenburg bought the gardens of Auersperg, the estate of prince
Eggenberg and the garden of Fabjančič. The preparations of long duration of the
Ursuline convent were finished in 1713.
The foundation stone for the first educational institution for
girls in Carniola which thanks to the spouses Schellenburg and to the generous
activity of the Ursulines became a centre of a universal spiritual, educational
and cultural instruction for women here and also abroad, was laid on 11
th
May 1713.
At the beginning of the construction of the convent in 1713
there were 19 religious sisters and 5 novices in the Ursuline community;
courageously they bore all the difficulties and sacrifices of this big project.
In May 1718 they could already move to the northern wing of the convent with
the school and the boarding school. The same year they started to build the
church and the western wing. But neither the foundress M. Margareta Eleonora
nor the founder Jakob von Schellenburg saw the realisation of this project
which was finished only in 1726.
Namen članka je z uporabo paradigme prostorskega obrata dogodke
med kmečkim uporom leta 1713 osvetliti z dodatnimi okoliščinami. Analiza
uradnih poročil omogoča rekonstrukcijo vloge dveh javnih prostorov, na katerih
so se dogajali incidenti med uporom: gostilna in prostor, na katerem so se
odvijala proščenja. S kritično analizo konceptov do sedaj še ne analiziranih
uradnih poročil in deloma sodnih protokolov članek razkriva naključne
podrobnosti praks in ritualov v kulturi protesta ter strahov deželnih
elit.
Ključne besede:
Javni prostor, upor, podeželska gostilna, proščenje, 1713
Abstract
With using the paradigm of spatial turn the article aims to
contextualize the events during the peasant rebellion of 1713. Analysis of
official reports enables the reconstruction of the role of the public spaces in
which the rebellion occurred with all its symbolical and physical meanings: the
tavern and the space of church festival. With the use of a methodological
critical analysis of the concepts of the never before analysed court records,
the article reveals quite incidental details of the premises and rituals within
culture of a protest as well as fears of regional elites.
Key words:
Public spaces, upheaval, rural tavern, church festival,
1713
Preučevanje prostora in njegove simbolike postaja pomemben del historičnih analiz.
K historičnemu preučevanju prostorskosti sta odločilno prispevala prostorski obrat
in uveljavljanje prostorske sociologije. Javni, a tudi zasebni prostor sta bila
družbeno konstituirana, posebej težko pa je bilo v zgodnjem novem veku določiti
mejo med njima. Če je bil mestni trg (in mesto) izrazito politiziran(o) in
prepleten(o) s simboličnimi pomeni, sta bila analizirana javna prostora, prostora
proščenja in gostilne v tolminskem puntu, najprej središči komunikacije, izmenjave
informacij in dobrin, kar so bili mestni trgi šele drugotno. Gostilna, ki je imela
v evropskih uporih na podeželju eno od osrednjih funkcij, je bila v tolminskem
uporu pomaknjena v ozadje. Obema tipoma javnih prostorov je skupno, da so jih
hierarhično različne družbene skupine in posamezniki sprejemali in doživljali na
popolnoma različne načine. V že objavljenem prispevkuProstori upora, str.
65–105.Raum
schichten, str. 217). To so bili prostori, ki simbolizirajo oblast in
politično-religiozno hierarhijo družbenih redov: trg in zlasti mestni trg v
Gorici, morišče, na podeželju pa tudi grajsko poslopje s pristavo (z
zemljiškoposestnim ali sodnim uradom, deželno-knežjim uradom, ječo), mitnica in
župnišče.securitas domestica in mestni prostor kot
celota. Javna prostora, ki bosta analizirana v tem prispevku: gostilna in prostor
dogodka proščenja, delujeta kot gospodarska in posvetovalna prostora vaške
skupnosti in kot prostora izmenjave informacij. Analiza javnih prostorov na
podeželju bo dokazala, da so na drugo fazo upora vplivali tudi kolektivni dogodki,
povezani z njima. Druga dva javna prostora na podeželju, ki se pogosto navajata v
uporih, sta cesta in vaški trg. Posebnost v tolminskem uporu predstavlja poseben
javni prostor, ki ga zasledimo v švarceneškem in rihemberškem gospostvu (sedež
gospostva je ob današnjem naselju Branik) – komunska hiša.Veliki, 19, 26–29; Žan, Veliki, str. 73–83, Šorn, Doneski, str.
180–184, Veliki, str. 9–10 in Dolenc, Tolminski puntarji, str. 95–96.Gospodarstvo in kmetijstvo, str. 158).Strah, str.
124–131).Tolminski puntarji, str. 94–95). Veliki, str. 20–21, Panjek, referat na
simpoziju Tolminski punt, nova dognanja.Goriški
deželni stanovi, str. 51, 54.
Najbolje je prostorske dimenzije izražanja javnega protesta in nasilja v uporih
hierarhično razdelal A. Schunka, ki je kot glavni kriterij za določanje funkcij
javnih prostorov sledil v evropski historiografiji uveljavljenim fazam
upiranja.Ein tosendes Meer, str. 101).securitas domestica«
(Schmidt-Voges, Juristische Diskurse, str. 645–660,
Eibach, Das Haus, str. 183–206), hkrati pa termin hiša
zaznamuje tudi politično-religiozni model družbe, ki je bil pogost v
protestantskih in katoliških okoljih.Meščanska
naselja, str. 205, 222). Dva
dokumenta, str. 109.
A. Schunka v svoj nabor najpogostejših javnih prostorov, na katerih so se izražali
protesti in odvijali upori, prav tako ni uvrstil prostorov, kjer so imeli tržne
dneve,
Od javnega prostora z izrazito politično simboliko je posebne pozornosti v uporih
deležen prostor, ki predstavlja v urbanih in ruralnih okoljih središče
komunikacije in družabnosti – podeželska gostilna. Na podeželju jo še toliko bolj
kot v mestu zaznamuje dvojna funkcija javno-zasebnega prostora. Pri definiciji
gostilniškega prostora kot prostora posredovanja storitev se ne sme prezreti
okoliščine, da javnega prostora v zgodnjem novem veku ni zaznamoval fizični
prostor, ampak ljudje, ki so se zbirali v njem.Das privat Haus, str.
99–117.Soziale Bewegung
in Rauschler, Scheutz, Die Stimme der ewigen
Verlierer. Tolminski puntarji, str.
95.Topografija, str. 114.Veliki, str. 8. Prispevek »Il tumult dei Tulminoz nel
1713« neznanega avtorja je bil prvič objavljen v Lunari di
Gurizza per l‘an comun 1858 (str. 58–70). Kasneje je tekst prevedel
Josip Kragelj, ga nekoliko dopolnil in leta 1867 objavil v petih nadaljevanjih
v Domovini (Veliki, str. 14), objavljen pa je tudi v Veliki, str. 7–15.
Kot podeželsko gostilno lahko označimo tisti del hiše, kjer je potekala strežba
gostom.Zwischen Gotteshaus, str. 3–117. Neposredni dokaz sicer
uveljavljene teorije je tudi inventar gostilne gruntarja Janeza Kalana v Selcih
pri Škofji Loki. Na gostilniški obrat kažejo dolge klopi (lange Stuell), za postrežbo gostov na večjih gostijah pa so imeli
veliko število krožnikov in dva vinska soda (Andrejka, Inventar, str. 43).Useful to
have, str. 161–166.Privat.Öffentliche Räume, str.
34–37.
Zaradi svoje odprtosti in dostopnosti je gostilna predstavljala tudi prostor, v
katerem so se pod določenimi pogoji brisale družbene meje, socialni izvor,
družbeni stan posameznika in celo razločevanje med domačini in tujci. Tako so
gostilne postajale javni prostor, kjer je komunikacija, a tudi protest presegel
razmejitve, ki jih je postavljala pripadnost določenemu stanu. To so posebej
izpostavili ravno tolminski podložniki, ko so se na formalnopravni način odmaknili
od dejanj Ivana Gradnika Miklavčiča.Strah, str. 138–142.Dva dokumenta, str. 106), a je sam na
sodišču izjavil, da je star 24 let (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 20. 12. 1713).
Čeprav so pogosteje kot gostilničarji javni mir v gostilni ogrožali gosti, se je
večina oblastnih ukrepov v policijskih redih in tudi v posameznih uredbah, ki so
segale na področje javne varnosti, osredotočala na gostilničarje in ne na njihove
goste.Öffentliche Räume, str. 34–37.
Število gostiln in vinotočev v določenem prostoru je bilo odvisno od obstoječih
gospodarskih dejavnosti. Ekonomijo Goriške grofije nad Gorico sta zaznamovali dve
pomembni trgovski poti. Od zadnjih desetletij 16. stoletja je bila sicer v
gospodarstvu tega prostora najpomembnejša obsoška cesta, del trgovine pa je
verjetno še vedno potekal prek Tolmina, na kar opozarja tako kranjska mitnica v
Bači ob Idrijci kot stanovska mitnica v Mostu na Soči. Prav tako so že v srednjem
veku pomembne postale povezave Gorice proti morju čez Kras (preko Štivana in
Devina) in po ravnici ob Soči z mitnicami v Peči; dodaten zagon trgovini je po
letu 1500 omogočil prehod celotnega ozemlja od Bovca do morja v roke
Habsburžanom.Trgovina,
str. 168, Rajšp, Obsoška, str. 46, prim. tudi Trpin, Viri, str. 15–20 in Zwitter, Nekaj
novih rezultatov, str. 1–15. Cesta je bila dograjena v drugi polovici
16. stoletja in je potekala med kraji Kobarid, Volče, Sela, Ročinj, Kanal,
Gorica, Štivan in Devin (Gestrin, Karta, str.
98).Nekaj novih
rezultatov, str. 45.Vizitacijski, str. 129, 136).Bune u Senju i Primorskoj krajini, str. 33–106).
Prostor gostilne je bil povezan tudi z drugimi predstavami o kmečkem združevanju
in rajanju. Skupno druženje ob pijači je namreč predstavljalo močen integralni
element ruralne skupnosti. Poznejši spomini na upor leta 1713 so podložniško
nasilje povezovali z drugimi kolektivnimi rituali, med katerimi je bilo glavno
kolektivno popivanje. Tega so obtožili upornike že v prvih uradnih poročilih o
uporu, v katerih so sicer izpostavljali zahteve kanalskemu mitničarju Moreliju, od
katerega so zahtevali tudi vino.Veliki, 7. Ker gre verjetno za poročilo
Morellija, ta sicer omeni zahtevo podložnikov, da jim izroči vino, ne pa tudi
popivanja pri poddacarju A. Karnelu, kar je bilo pozneje izpostavljeno na
zaslišanjih.sleme sneli, tramove, oknice in druge reči, dober kup
preprodali«,Veliki, str. 10.na flavte piskati«,Doneski, str. 189.da ne
bi storili slabo, če bi predvsem prodali opeko za svoj račun«,Brda,
str. 22 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d.Veliki, str. 9–10.Krvavi pust, str. 45, 46. Podobno meni tudi Simoniti, Hvalnica ali prezir, str. 224.Seznam. Gl. tudi: ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 166.Dva dokumenta, str. 107–109).
Ker je davek na vino in mesni krajcar na Goriškem prizadel gostilničarje in
posameznike, četudi so mnoge soseske davek plačevale kolektivno,La signoria, str. 147).Doneski, str. 169–175, Zwitter o razširjeni goveji kugi sicer ne najde
virov, ki bi se neposredno nanašali na Goriško, a se nanašajo na obe mejni
regiji/deželi: Beneško republiko in Koroško. Opozarja tudi na neenakomernost
širjenja bolezni: ob okuženih hlevih so lahko ostali tudi povsem zdravi
(Zwitter, Nekaj novih rezultatov, str. 43. O pomanjkanju
goveje živine (v smislu pomanjkanja mesa) v začetku leta 1713 poroča tudi
Dolničar, Steska, Dolničarjeva, str. 169.Zamejevanje, str. 313–331).Zgodovina, str. 144.
Četudi so nekatere vodje upornikov obtožili, da so v mestu našli simpatizerje med mesarji, je med tistimi, ki jih je preiskovalna komisija zaslišala zaradi ugotavljanja njihove vloge v uporu, najti zgolj nekatere gostilničarje. Prostor gostilne bi lahko bil povezan tudi s specifičnimi okoliščinami, zaradi katerih je izbruhnil upor leta 1713 – s spornimi dajatvami, njihovo višino in načinom pobiranja. Vloga gostilničarjev v uporu je bila odvisna od nekaterih drugih, manj pomembnih okoliščin. Zagotovo sta imela največ vpliva rihemberška gostilničarja Franc Križman in Ivan Pajer, česar Franc Križman, starejši od obeh, ni zanikal. Priznal je, da so ga na posvetu županov in izbranih odposlancev sosesk v Rihemberku izbrali za tistega, ki je razglasil njihove sklepe.
Ostali gostilničarji, ki se omenjajo na strani upornikov, so bili mladi. Mladi
moški so v evropskih uporih pogosto sodelovali v tistem delu kolektivnega
konflikta, v katerem je prišlo do javnega nasilja. V historiografiji je obveljal
zaključek, da so bile takšne prakse del strategij izogibanja najhujšim
kaznim.Die Träger, str. 89–111.Priznal je, str.
60.Veliki, str. 29).Priznal je, str. 60.Kmetje, str. 108). Med drugim tudi zato, ker
predindustrijska družba še ni poznala drugega načina obrambe kmečke skupnosti
kot samoobrambo. Poleg tega so podložnike tolminskega gospostva večkrat urili
kot pomožne vojaške sile.
Na splošno nezaupanje predstavnikov oblasti do gostilničarjev kaže tudi dvojna
obtožba človeka, ki ga je komisija sicer zaslišala, a ga ni obsodila: kobariškega
gostilničarja Petra Lukana. Njega so zaradi preteklih obsodb zaradi tihotapstva in
pomoči pri tihotapljenju goriške oblasti ovadile med prvimi (gl. seznam upornikov,
odposlan že 29. aprila).Goriški
deželni stanovi, str. 61–64).Nekaj novih rezultatov, str. 46.Kobarid,
str. 61.
Na povezavo med kolektivnim protestom in kolektivnim popivanjem opozarjajo druge
omembe popivanja upornikov. Potrjujejo jih tudi prakse oškodovanih. Ti so bili
očitno prepričani, da bodo jezo upornikov omilili, če jim bodo v hišah pustili
nekaj vina; vsaj tako je moč sklepati iz opisov zaslišanih prič. Ali je bila
takšna praksa povezana z neformalnimi oblikami reševanja konfliktov ali zgolj s
stereotipi elit o kolektivnih vedenjskih vzorcih podložnikov, vir ne da
zanesljivejših informacij. Ne glede na ukrepe, s katerimi so se oškodovani
poskušali zaščititi pred nasiljem upornikov, so pozneje popito vino vključili v
škodo, ki so jim jo povzročili uporniki. Tako naj bi v Taccovi rezidenci v
Števerjanu uporniki po rušenju hiše popivali,Veliki, str. 10.Tolminski puntarji, str. 92). Brda, str. 23. Hans Peter
Taljanut je med upornike, ki so mu povzročili škodo, uvrstil prebivalce Solkana
in Grgarja ter Tolmince. (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d.).
Govorice kot glavno sredstvo prenašanja informacij so zelo hitro posredovale tudi
informacije o gostilničarjih, ki so v Gorici in njeni okolici gostili upornike.
Med osumljenimi gostilničarji je bil tudi eden od goriških gostilničarjev Martin
Trinko. Zaradi poroke z vdovo (verjetno gostilničarko) njegov položaj v poklicni
skupini ni bil tako dober, da bi si prislužil večjo solidarnost in zaščito.Socialna, str. 41, 43).
Gostilna kot javno dostopen prostor je bila uporabljana tudi kot priročen izgovor,
ki je zmanjševal odgovornost preiskovanih posameznikov. Eno izmed tolminskih
gostiln je namreč kot alibi izkoristil Tomaž Štrukelj iz Slapa, kamor naj bi se
umaknil v času, ko so drugi uporniki protestirali na trgu in »od pisarja zahtevali
določena pisanja«.Zgodovina, str. 145). ÖStA, HHStA, ÖA,
fasc. 21, 9. 1. 1714.Priznal je, str. 60, in
Čeč, Prostori upora, str. 96.
V nasprotju z mnogimi evropskimi kmečkimi upori, v katerih je gostilna
predstavljala prostor, kjer so se je izražalo nezadovoljstvo in kjer so začeli
upori, je v tolminskem puntu središčnost gostilne kot prostora vzpostavljanja
političnih zahtev protestnikov pomaknjena povsem v ozadje. V ospredju preiskovalne
komisije so bili nekateri zasebni prostori – hiše določenih posameznikov,
praviloma vodij upora, kjer naj bi se v veliki tajnosti sestavljale podložniške
pritožbe in načrtovali izgredi. Med tistimi, ki so v svoja bivališča sprejemali
druge upornike, je bil podeželski obrtnik Jakob Gruden iz Mosta na Soči; v njegovo
hišo naj bi ljudje pogosto prihajali na posvete. Podobnih obtožb sta bila deležna
tudi Jakob Velikonja iz Čiginja in Franc Križman iz Rihemberka.
Kljub splošni stigmatizaciji so bili nekateri gostilničarji tudi posredniki med
oblastmi in podložniki,Wilderer, str.
57). Öffentliche Räume, str. 34–37.Veliki, str. 28.Gradovi, Z Slovenija, zv. 5, str. 26, Sapač,
Gradovi, Z Slovenija, zv. 4,
str. 104).Hvalnica ali
prezir, str. 23), a tudi praksa tako lokalnih elit kot
posameznikov.
V uporu ni ostala neopažena niti vloga mlinov, ki so poleg osnovne gospodarske
dejavnosti predstavljali prostor družabnosti in izmenjave informacij. Na podeželju
je bila prodaja vina dodatna pridobitna dejavnost mitničarjevViri, str. 15).Karta, str. 97 in 100.Solkan,
str. 51.Tolminsko gospostvo, str. 12 in
13.Lebensformen, str. 354–373.
Cerkvene zgradbe so postale javni prostori ob vsakem verskem obredu, okolica
cerkva pa je le za kratek čas: v času proščenja/žegnanja in vaškega sejma.Žegnanja,
str. 16–25.Lebensformen, str.
373.Zgodovina, str. 159.Schwerhoff, Öffentliche Räume, str. 34–37.La signoria, str. 140).
Prakse obnašanja na proščenjih so bile v zgodnjem novem veku, ki ga zaznamuje
kultura nasilja, podvržene nenapisanim pravilom. Ritualni izbruhi nasilja so bili
pogosti – spori, prepiri in pretepi med fantovskimi skupinami. Na podlagi
javnopravnih predpisov sodeč, je bilo nasilje precej pogost spremljevalec sejmov
in proščenj. Ob veseljačenju in popivanju, ki se tipizirano pojavlja v tekstih
meščanov in plemstva, je pogosto prihajalo do prepirov, ki jih je razreševala
sejemska sodna oblast.Geschichte, str. 159). Tak primer vsebuje privilegij, ki ga je goriški
grof podelil leta 1365 svojemu nižjemu plemstvu v Slovenski marki, Metliki in
Istri. Na sejmih in proščenjih so se sankcionirali tudi manjši prekrški, t. i.
»causa minores« (Vilfan, Problem, str. 256). Četudi bi
lahko navedli številne primere ubojev v času proščenj, je zagotovo najbolj
povedna zapoved Jožefa II., z dne 24. decembra 1770, ki prepoveduje plese
zaradi pobojev, ki so se zgodili na njih (Vilfan, Žegnanja, str. 23). Aufruhr, str.
377.Odmev, str. 92.Vprašanje, str. 255.
V času upora je proščenja oblast dojemala kot izrazito nevaren javni prostor. Kar
precej manjših kolektivnih protestov in uporov se je na ozemlju današnje
Slovenije, pa tudi drugod po Evropi, zgodilo ravno med proščenji. Izražanje
pritožb na proščenjih je bilo pogosto tudi v letih, ki jih ni posebej zaznamoval
kateri od večjih uporov.Slovenski puntarji, str.
12–43). Landesfürstliche, str.
77.K zgodovini kmečkega
trgovanja, str. 3, Grafenauer, Upori, str.
284–285, Ribnikar, Upor v Stični, str. 47–56.Kmečki, str. 177–181), pa
glede tega ni tako natančen.
V času nemirov v Goriški grofiji in na Kranjskem so vsaj štiri proščenja predstavljala prostor, kjer so se izmenjevale informacije in sprejemale odločitve o skupnih protestih proti zemljiškim gospostvom, pooblaščencem ali pobiralcem dajatev, ali pa je na njih neposredno izbruhnilo nasilje. Lahko je prišlo tudi do odkritega nasilja do prisotnih uradnikov. Po prvem upornem valu so se namreč po deželi širile različne informacije o tem, kaj je bilo obljubljeno tolminskim podložnikom in med njimi so se porajale različne nerealne ideje, kako lahko rešijo že dalj časa trajajoče spore zaradi novih dajatev med njimi in zemljiškimi gospodi. Protesti v tolminskem uporu leta 1713, za katere se je odločila peščica posameznikov iz različnih vasi najprej na proščenju, nato pa so posamezniki po določenih vaseh začeli zbirati člane soseske za skupno sestavljanje zahtev zaradi kršenja pravic ter praks in/ali za javne proteste, so potekali po naslednjem zaporedju.
- Rihemberški podložniki so se odločili za zbiranje predstavnikov sosesk na sejmu
ob sv. Juriju v Komnu (23. aprila),
- Opiti podložniki so se zbrali pred sedežem idrijske rudniške uprave pozno
popoldne, na dan proščenja, 3. maja (praznik sv. Križa), v Spodnji Idriji, potem
ko so uničili del hiše in imetja tamkajšnjega duhovnika. V tem letu je bil praznik
sv. Križa hkrati tudi predvečer binkoštnih (4. maj), idrijski upravitelj pa je
posebej poudaril, da je bil začetek proščenja miren.
- Na telovo (15. junija 1713) je bil sejem tudi v Podgradu (Castel novo), kjer se
je na proščenju zbrana množica uprla samovoljnemu ravnanju upravitelja iz Socerba.
Četudi je že iz poročil tržaških mestnih oblasti v začetku maja jasno, da se v
ozadju skriva tudi konflikt mestnih oblasti s Socerbskim gospostvom, ni moč
prezreti dejstva, da je nasilje proti zemljiškogosposkim uradnikom izbruhnilo na
proščenju na telovo.La
signoria, str. 59–60). Očitno je določene zadeve za obe gospostvi
upravljala ista oseba. Da so bili podložniki nad novim zemljiškim gospodom
nezadovoljni, je jasno že iz dokumenta Karla VI., ki je okoli 20. maja med
področja, ki jih je zajel upor, uvrstil tudi Socerb in Podgrad. Prvi dokument,
ki je uradno poročal o nasilju v katerem od obeh gospostev, je bilo šele
poročilo iz junija 1713. V enem od poročil iz Pazina, od koder so zahtevali
poročanje o izgredih, so zanikali vse obtožbe socerbskega upravitelja, češ da
si jih tržaški zastopniki socerbskih podložnikov in glavarjev tržaški namestnik
izmišljujejo. Ker so zaradi upora v Pazinski grofiji leta 1712 tja poslali
osebo, ki so jo imenovali notranjeavstrijski organi, so takšno mnenje v Gradcu
spoštovali. Prim. ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 8. 7. 1713 in prve obtožbe
tržaških oblasti že 13. maja (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 13. 5. 1713, De
Francesci, Storia documentata, str. 120.
- Krajišniška vojska se je pomaknila proti Gorici dva dni pred velikim sejmom v
Solkanu, ki je pri Marijini cerkvi potekal na telovo.Solkan, str. 49.
- Na praznik Antona Opata je bila v Idriji priljubljena romarska točka cerkvica
sv. Antona Opata.Berichte und Resolutionen, 29. 5. 1707.
Najbolj poudarjeno vlogo proščenja kot prostora stika in izmenjave informacij je
imel sejem v KomnuVeliki, str. 72.Zgodovina, str. 35).Podložniške obveznosti, str.
248.Mihael leto zapre, Jurij ga odpre.«Slovenci, str.
106. Kmetijstvo in trgovina, str.
154.
Pomen sejma v Komnu na sv. Jurija za odločitev o kolektivnih protestih v gospostvu
Rihemberk je na zaslišanjih potrdilo več vpletenih rihemberških upornikov in
drugih zaslišanih. Če sledimo končnemu poročilu komisije, je bil eden od glavnih
akterjev, ki je v Komnu zbrane prepričeval, da pripravijo pritožbe proti
zemljiškemu gospodu, osemindvajsetletni Ivan Pajer, župan »pod grofico Terezijo«
in cerkveni ključar pri sv. Duhu v Rihemberku. Tudi on je bil gostilničar, a
uporniki se niso zbirali v njegovi gostilni. Sam se je odgovornosti izmikal in je
trdil, da je bilo sicer res, da je bil na jurjevo pri Francu Makovcu v Komnu,
poročenem z njegovo sestro, vendar zgolj zaradi obiska pri njej. Zamolčal je, da
sta bila pri Francu Makovcu skupaj z Gregorjem Španjolom. Tudi petdesetletni
Španjol, oče šestih otrok in kmet na majhnem posestvu, je bil poročen z Nežo, ki
se je pred poroko z njim pisala Pajer. Sorodstvene povezave med Španjolovo ženo in
Pajerjem v preiskovalnem procesu niso ugotavljali.da prišel čas, da si med seboj
pomagajo«, česar se Franc Makovec ni želel spomniti. Makovec, ki je bil po
končni verziji dogodkov v rihemberškem gospostvu obtožen udeležbe pri tej
odločitvi, je v zaslišanju tudi zanikal, da sta se s Pajerjem v Komnu srečala z
vikarjem.
Tudi na župnijski praznik in proščenje v Idriji 3. maja se je običajno
veseljačenje okoli šestih zvečer sprevrglo v obračun z idrijskim rudniškim
sodnikom. Skupina podložnikov iz Cerknega in ŽirovNekaj novih rezultatov, str. 127.Veliki, str.
16.Veliki, str. 64, 65, 56–58.rešiti s skokom v Idrijco«.Zgodovina Idrije, str. 117).
ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 12. 5. 1713.Viri, str. 19.Kmečki upori, str. 187, nekatere elemente omeni tudi
Marušič, Veliki, str. 16.
Okoliščina, da so kanalski podložniki svoje zahteve predložili kanalskem
jurisdicentu Beltramu na praznik sv. Marka (25. aprila), verjetno pomeni
nadaljevanje kolektivnih protestov. Župani vseh sosesk kanalskega gospostva so se
zbrali šele na omenjeni praznik. Nekateri uporniki so se namreč dobili že nekaj
dni prej v hiši Jakoba Kofola v Volčah in takrat sprejeli več odločitev.
Ročinjskemu mitničarju so sicer uporniki grozili že 22. aprila 1713, torej pred
praznikom, pred pisanjem kanalskih pritožb in javnim nasiljem nad mitničarjem v
Kanalu (25.aprila).Tolminski puntarji,
str. 90 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 29. 4. 1713.Veliki,
str. 9–11 in Šorn, Doneski, str. 186, pa tudi prevod
dokumenta deželnega upravnika in odbornikov iz 29. 4. 1713 v Edinost, 25. 3. 1926 in v: Porcedda, Goriški deželni
stanovi, str. 61–64.
Nezadovoljstvo podložnikov je ponovno privrelo na plan ob zbiranju vseh
informacij, t. i. »zajtungov« o protestih po maši v cerkvenem centru Goriških Brd
– župniji v Biljani na praznik svetega Filipa in Jakoba, ki se je v 18. stoletju
še praznoval na 1. maj. Nasilje se je tako kot v Idriji naprej začelo v
BiljaniSpoznavši takrat, da se ni
varno ni dalj časa pri njih muditi, gre v cerkev ter se v zakristijo zapre. Pa
opiti Brici so mu bili koj za petami, naj brže, ker so mislili, da je kaj
dragocenega blaga tam poskril.«
Veliki, str. 9, 10 in 11.Brda, str. 22), toda od omenjenih treh povrnitev škode od komisije
zahteva Maligai. Una grande).Brda, str. 23 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d.
Tudi Solkanska cerkev je imela proščenjsko jurisdikcijo v britofu, torej na
dvorišču okoli cerkve, ki je bilo tudi pokopališče. Po solkanskem urbarju je imel
deželski sodnik pravico do prvega plesa na telovo in vidovo ter do prispevka od
vsakega krčmarja, od vsakega ognjišča in od kramarjev.Srednjeveških urbarjih opozarja Pavlin (Pavlin, Solkan, str. 49).
Tudi konflikti, ki jih je imel s podložniki socerbski upravitelj, in na katere so
bile posebej pozorne tržaške mestne oblasti in tudi goriški glavar, so svoj višek
doživeli med proščenjem v Podgradu na telovo, 15. junija 1713. Zemljiško gospostvo
Podgrad (Castel nuovo) ni več pripadalo družini Petazzi, saj so ga morali zaradi
dolgov in tihotapljenja prodati dvorni komori.La signoria, str. 59–60.
Poročila o ponovnem zbiranju kmetov in njihovem »velikem« svetu na Tolminskem so v
Gorico prišla na še enega od pomembnih praznikov za živinorejce, na praznik sv.
Antona Padovanskega, zaščitnika drobnice (13. junija). Prva polovica junija je
bila vsekakor zaznamovana s prazniki, ki so bili pomembni za nekatere soseske na
Šentviški planoti in drugih delih Cerkljanske župnije ter v Idriji. Mnogi, ki so
se združili proti krajišniški vojski, so se pred izpraševalci izmikali
odgovornosti, češ da se niso zbirali s tem namenom, ampak zaradi praznikov.
Praznik (telovo) 15. junija 1713 so izkoristili kot opravičilo za prisotnost v
okolici Gorice. Praznovanje tako pomembnih praznikov se je začelo z vigilijo dan
pred tem (14. junija). Sveta gora je bila pomembno romarsko središče, ki so ga že
mesece prej, na velikonočni ponedeljek, ko je bila verjetno vsakoletna procesija
iz župnije Solkan na Sveto goro,Župnija sv. Štefana, str. 336.Tolminski puntarji, str. 95.
Ker so uporniki zavestno kršili simboličnost prostora, to pomeni obliko protesta s pomembnim simboličnim sporočilom. Simbolične funkcije prostorov so namreč uporniki dobro poznali. Prostori upora lahko vplivajo tako na določanje faz upora kot na njegove interpretacije. Preučevanje kmečkega koledarja je pokazalo, da so bili izgredi v drugem valu uporniškega gibanja povezani s pomembnimi datumi v kmečkem koledarju: na eni strani s ključnimi datumi za oddajo dajatev ali gospodarskimi dejavnostmi prostora, na drugi strani pa s ključnimi dnevi v prazničnem koledarju. Četudi evropska historiografija kot pomemben prostor formiranja podložniških zahtev izpostavlja gostilno in popolnoma prezre sejme in sejemske jurisdikcije ter pomen sedežev župnij ter prostorov proščenj, imajo prav ti prostori in kolektivni dogodki na njih v tolminskem uporu in v drugih primerih konfliktov eno od pomembnih vlog.
Zaslišanja domnevnih upornikov razkrivajo tudi, da so le-ti določene prostore v zaslišanju izkoriščali tudi kot pomembno strategijo branjenja. Del upornikov se je namreč v svojih zaslišanjih prav s poudarjanjem prisotnosti na določenih prostorih želel ločiti od drugih upornikov in njihovih (kolektivnih) praks. Če uporniki na zaslišanjih niso mogli zanikati svoje prisotnosti v Gorici, Tolminu ali kje drugje, kjer so se zgodili javni protesti proti nosilcem oblasti, so z zagovarjanjem ločevanja od drugih podložnikov želeli zmanjšati svojo odgovornost za dejanja. Namesto na javnem trgu med protestniki so bili v gostilnah v Gorici in Tolminu, namesto na cesti na Sveti gori so bili v meniških celicah samostana na Sveti gori in v gostilni. In še več, v zaslišanjih se je pokazala velika razlika med uporniki, ki so v marcu in juniju v okolico Gorice prišli po Obsoški cesti prek Ročinja in Kanala, in tistimi, ki so prišli čez Čepovan. S prostorskim ločevanjem so nekateri preiskovanci dodatno podkrepili svoje izjave, da so bili prisiljeni v prihod v neposredno okolico Gorice ali da niso sodelovali pri nekaterih izgredih. Gostilna je bila tudi priročen prostor, kjer so čakali na druge upornike.
V prispevku predstavljeni dogodki na proščenjih odpirajo tudi vprašanje pomena
cerkvene organizacije pri formiranju uporniških skupin in načinu izražanja
protestov. Pomembni javni prostori so bili zlasti sedeži župnij in vikariatov z
večjimi cerkvami, v katerih so pogosteje potekali verski obredi, oziroma se je v
njih ob večjih praznikih zbralo več ljudi iz širše okolice. Cerkveno organizacijo
je potrebno jemati kot pomemben (prostorski) element povezovanja skupnosti in
posameznih vasi. Preiskovalna komisija je v svojem poročilu posebno pozornost
namenila tudi posameznikom, ki so bili vključeni vanjo. Cerkveni ključarji, ki so
se pojavljali med protestniki in uporniki, so bili po uporu, skladno z odločitvijo
cesarja kot deželnega kneza, razrešeni s svojih funkcij. Dva dokumenta, str.
109.
Die Schändung des symbolischen Raums durch Rebellen stellte eine
bewusste Form des Protests dar. Symbolische Funktionen der (öffentlichen)
Plätze wurden somit nämlich bewusst verletzt. Die Funktionen der öffentlichen
Räume in Verbindung mit den kollektiven Protesten ergänzten die festgelegten
Phasen des Widerstands im Jahr 1713. Obwohl in einigen europäischen Aufständen
das Gasthaus einen der wichtigsten Räume des Protests darstellte, spielte es im
Aufstand im Jahr 1713 keine bedeutende Rolle. Das kollektive Trinken der
Rebellen (in den Gasthäusern und in den Mautämtern) nutzten die lokale Elite
und die Kommissare für die Schaffung eines negativen Bildes der Rebellen. Auf
der anderen Seite rückten die Gastwirte als eine für die öffentliche Sicherheit
gefährliche Berufsgruppe deutlich ins Zentrum der Aufmerksamkeit der
Untersuchungskommission. Im zweiten Teil des Artikels ist die reale und die
imaginäre Bedrohung des Patroziniums analysiert. Während der Kirchweihe waren
die Kirche und ihre Umgebung ein Zentrum der Kommunikation. Mindestens zweimal
während des Aufstands im Jahr 1713 drohten die anlässlich von Kirchenweihen
versammelten Untertanen mit öffentlichen Protesten und Gewalt gegen die von
ihnen verachteten Verwalter der Herrschaft oder gegen die Personen, welche auf
verschiedene Weise mit den Träger der Konflikte verbunden waren. Religiöse
Zentren (Pfarrkirchen) und Wallfahrtskirchen (Sveta Gora, einschließlich Most
na Soči, Mengore) mit festgelegten sozialen und religiösen Ritualen und Festen
vereinten die ländliche Bevölkerung räumlich und symbolisch auch während des
Aufstands.
Članek uvodoma opozarja na ustne vire o tolminskem puntu.
Posebej obravnava objave virov in posebej objave zgodovinskih del tako v
slovenskem kot v italijanskem zgodovinopisju. Raziskovanje upora tolminskih in
drugih primorskih kmetov leta 1713 ter proučevanje odmevov na to gibanje še ni
zaključeno.
Ključne besede
:
kmetje, upor, Primorska, Tolmin, zgodovinopisje
Abstract
At the beginning the article calls attention to oral sources on
the Tolmin peasant uprising. It specifically addresses the publications of
historical sources and then the publications of historical works as well as in
Slovene as in Italian historiography. The research of the uprising of Tolmin
and other littoral peasants and its echoes are not finished yet.
Key Words
Peasants, Littoral, Tomin, peasant uprising, historiography
V tem pregledu o odmevih na uporno gibanje tolminskih in primorskih kmetov v
zgodovinopisju se uvodoma vprašujemo, kako je pri ljudeh iz krajev, ki jih je
zajel upor, še ohranjen spomin na dogajanja v letih 1713 in 1714. To, kar danes
pripovedujejo zlasti Tolminci o dogodkih izpred tristotih let, so predvsem zgodbe
in pričevanja, ki so se jih naučili v šoli ali o njih izvedeli z branjem
književnih del in zgodovinske literature. Morda je ostala tudi kaka sled
tradicije, kak skromen podatek, ki se je prenašal iz roda v rod, a se je tudi ta
verjetno zaradi vpliva literature preoblikoval in izgubil svojo pristnost. Prvi
pričevalci o uporu so zagotovo bili ljudje, ki jih je oblast zajela kot domnevne
voditelje upora, in so o poteku dogodkov spregovorili pred člani posebne cesarske
komisije, ki je preiskovala uporno gibanje. Med pričevalci so bili tudi
predstavniki plemstva in goriški meščani. Čas upora je bil tudi nekakšen
kronološki mejnik.tempora
tumultus (Marušič, Veliki tolminski punt leta
1713, str. 12).
Pred poldrugim stoletjem je bilo drugače. Ivan Kuk, ki se je med prvimi oglašal s
Tolminske v slovenskem tisku, piše okoli leta 1855 v povesti Trikratno srečanje: »Tvoj rajnki oče pa so mi pravili, da pred sto in še
več leti so se naši gorjani zoper Gorico nekaj spuntali, in od tistega časa jim je
ostala zabavljica, da so 'puntarji', čeravno je ta beseda dan današnji čisto
prazna, ker Tominci smo mirno in pridno ljudstvo, verno vdani bogu in svojemu
cesarju.«Koledarček slovenski za navadno leto 1855, str. 37–45.
Duhovnik in publicist Andrej Marušič je celo desetletje zatem zapisal, da ima v
dogodkih leta 1713 »svoj vzrok psovka 'puntar', s ktero goriški filisterji naše
Tomince še zdaj pitajo« (Domovina, 31. 5. 1867, št. 22,
str. 89). Podobno je menil tudi Simon Rutar, da s psovko puntar »zmerjajo
goriški pobalini gorske prebivalce sploh« (Zgodovina
Tolminskega, str. 119).Novicah na dan, ko je na Dunaju izbruhnila marčna
revolucija, poročal: »Nekadaj – tako govoré sivoglavi starčki – je bil tolminski
kmet gospod v primeru sedanjimu, poln denarja, poln blaga.«Novice, 15. 3. 1848, št. 16, str. 42.
Da se je dogajanje v zvezi s tolminskim uporom ljudskemu spominu že preveč
odmaknilo, je ugotavljal tudi literarni zgodovinar Lino Legiša v analizi
primorskih kmečkih uporov v književnosti (Alojzij Remec, Ivan Pregelj, France
Bevk, Alojz Gradnik), tudi na primeru ljudske pesmi o upornih dogodkih v Štanjelu
leta 1848. V pesmi je omenjen oskrbnik štanjelskega gradu Švara, kar vzbuja dvom,
ali gre za Jakoba Švaro, ki je leta 1713 vodil uporne kmete v Komnu.
Leta 1971 je domoznanski publicist Andrej Pagon Ogarev v okolici Tolmina iskal
sledi tolminskega punta v ljudski tradiciji. Našel pa je bore malo. Starejši
krajan Andrej Leban iz Poljubinja je omenil, da sta bila med upornimi kmeti leta
1713 tudi Poljubinca, Jermol in Košca. Slednji naj bi umrl v spopadu puntarjev z
oboroženimi silami oblasti pri Solkanu.Primorski dnevnik, 1. in 2.
7. 1971, št. 152 in 153.Zgodovina
Tolminskega, str. 200.Trinkovem koledarju za leto 2004 (str. 159–164).
Pregled objavljenih zgodovinopisnih del o upornem gibanju primorskih kmetov leta
1713, imenovanem in poznanem predvsem kot veliki tolminski punt, je razdeljen na
dva dela. V prvem so prikazane objave virov, v drugem pa objave pomembnejših
člankov in razprav. Opozoriti velja tudi na objave pregledov historiografskih
prikazov gradiva, ki govorijo o uporu leta 1713.Veliki tolminski punt leta 1713); isti, La rivolta dei
contadini goriziani (il »Tumulto dei Tolminotti«) nella storiografia italina.
Za podrobnejše podatke o prispevkih gl. seznam literature.
Pri pregledu objave virov je potrebno najprej opozoriti na prispevke, ki govorijo
o nahajališčih virov za zgodovino punta leta 1713. Arhivskih nahajališč in kratkih
opozoril na zgodovinopisje se dotika skoraj vsako objavljeno razpravljanje o
uporu. Simon Rutar, domnevni avtor časopisnega članka Listine o
»tolminskem puntu« iz leta 1884, omenja dokumente iz gradu Ortenburg na
Koroškem, kjer je domoval knez Hanibal Porcia, predsednik cesarske komisije, ki je
raziskovala upor. Gradivo, ki je obsegalo 500 listin, je prešlo v takratni
dunajski vojni arhiv.Soča, 23. 5. 1884, št. 21.Primorska srečanja 27, 2003, št. 263, str. 37–38.
Prvi objavljeni vir je delno poročilo anonimnega pisca Succinta
Relazione dell' insulto novamente seguito in Gorizia o dogajanjih leta
1713 v goriški grofiji. Besedilo se je nahajalo v zasebni
lasti (Goričan Francesco de Gironcoli) in ga je leta 1878 s krajšim komentarjem in
opombami najverjetneje objavil goriški publicist Carlo Seppenhofer.L'Isonzo, 29. 3. 1878, št. 2.La
solevazione dei Tolminotti e Carsolini) in poročili goriških deželnih
stanov, namenjenih cesarski oblasti, z dne 5. in 12. junija 1713.Il tumulto
dei Tolminotti nell'anno 1713. Poročilo z dne 12. junija 1713 je
objavila Marija Češčut (Nekaj zgodovinskega gradiva, str. 128). Gradivo, ki ga
je objavil Seppenhofer, hrani Biblioteca Statale Isontina v Gorici (Ms 130).
Glej tudi: Inventari dei manoscritti, str. 118–119.
Da so dogajanje v zvezi s puntom spremljali tudi v sosednji beneški republiki,
kaže anonimno poročilo iz leta 1716, ki ga hrani mestna knjižnica v Vidmu;
objavljeno je bilo v videmski reviji Pagine Friulane.Irruzione dei Tulminotti, str. 26–28.
Leta 1912 je profesor goriške državne gimnazije Edoardo Traversa, ki je
pripravljal monografijo o puntu, na dveh različnih mestih objavil listinsko
gradivo. Prva objava s krajšim spremnim tekstom v časniku L'Eco
del Litorale prinaša 35 listin iz dunajskega Hišnega, dvornega in
državnega arhiva. Gradivo je nastajalo med 29. marcem in 1. oktobrom 1713.
Slovenski notar v Gorici Miroslav Premrou, ki je v znanstvenem tisku objavil več
dokumentov iz vatikanskih arhivov, je iz arhiva goriških deželnih stanov (takrat
jih je hranila državna knjižnica, kasneje so jih prenesli v goriški pokrajinski
arhiv) v slovenskem prevodu objavil osem poročil, naslovljenih na cesarja in
državno oblast, nastalih med 30. marcem in 22. majem 1713 (za objavo je
pripravljen dokument z dne 23. marca 1713 in je ohranjen v Premroujevi zapuščini v
Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici). Poročila so pisali namestnik deželnega
glavarja Leopold Adam Strassoldo in goriški deželni stanovi.Edinost, 1926, št. 42,
52, 54, 72, 81.Tolminci uporabil tudi arhivsko gradivo.
Leta 1973 so na Slovenskem praznovali 500-letnico kmečkih uporov, 400-letnico
hrvaško-slovenskega kmečkega punta in 260-letnico velikega tolminskega punta.
Narodni muzej iz Ljubljane je ob priložnostni razstavi izdal publikacijo Kmečki punti na Slovenskem. Razprave in katalog dokumentov.
V katalogu je objavljeno gradivo iz Arhiva Republike Slovenije, ki se nanaša na
upor iz leta 1713.Kmečki punti na Slovenskem, str. 177–188.
Na tem mestu se znova vračamo k Janezu Dolencu, ki je leta 1992 in 1996 obiskal
državni arhiv na Dunaju in deželni arhiv v Gradcu. Namen njegove raziskave je bil,
potem ko ga je k raziskavi spodbudilo pisanje libreta (1980) za opero Ubalda
Vrabca Tolminski punt, da razišče nekatere nepojasnjene
plati upora, zlasti pa imena vseh, ki so bili aprila 1714 usmrčeni v Gorici.
Seznam na smrt obsojenih upornikov je bil namreč nepopoln in izmišljen. O tem
iskanju je Dolenc javnost nekajkrat obvestil.Primorske novice, 27. 2. 1992, št.
27.Tolminski zbornik 1997. Tolmin, Občina Tolmin, 1997,
str. 95–112.Dom (1994) ter v zborniku Kobarid (1997). Gl. seznam literature.
Zadnji objavljeni dokument je dopis notranjeavstrijske vlade in dvorne komore
kranjskemu deželnemu glavarju Janezu Antonu Jožefu Eggenbergu (Gradec, 23. maja
1713). Objavil ga je Vojko Pavlin na spletni strani Arhiva Republike Slovenije
(arhivalija meseca) maja 2013. Pred tem je bil dokument že objavljen.Kmečki punti na Slovenskem, str. 183–184.
Prva omemba upora v historiografskem delu je bežna opazka Carla Morellija
(1730–1792) v tretji knjigi njegove Zgodovine goriške
grofije. Tolminci so se po njegovih besedah upirali novim davkom,
spodbujeni s »starim upornim duhom«.Istoria della Contea di Gorizia, 3, str.
186–188. Čedajski kronist Marc'Antonio Nicoletti je v 16. stoletju sodil o
Tolmincih: »Radi naj bi poslušali nadrejene. Vztrajno naj bi branili lastno
čast. Raje naj bi trpeli kakršnokoli nesrečo, kot da bi prostovoljno dali
tisto, kar je pogosto krivično odvzeto« (Makuc, Marc'Antonio Nicoletti, str.
271–275).Osservazioni ed aggiunte, str. 210–211.Inventari dei
manoscritti, str. 142).Calendario pubblicato dall'imp. reg. Società agraria di
Gorizia per l'anno 1845, str. 41–64.Cronaca goriziana fino al 1840 (Archivio provinciale
Gorizia, Miscell. 272, str. 137–139) je upor leta 1713 obravnaval Francesco
Leopoldo Savio.
Na podoben način, a v mnogo manjšem obsegu se je upora spomnil Pietro Kandler v
kronoloških dodatkih k objavi rokopisa Vincenza Scusse (1620–1702) o zgodovini
Trsta.Storia cronografica di Trieste, str. 149. Delo je leta 1975 izšlo v
faksimilirani obliki. Il Friuli Orientale. Studi, ne brez aluzij
na takratni položaj Italijanov v avstrijski državi, ki pri svojih narodih zavirala
narodnostni razvoj. Ivana Gradnika je primerjal s Spartakom in z neapeljskim
upornikom iz 17. stoletja Masaniellom (Tommaso Aniello). Leta 1873 je Carl
Czoernig v monografiji o goriški in gradiški deželi v le enem stavku omenil »upor,
ki ga je bilo potrebno z orožjem krvavo zadušiti.«Gorizia »la Nizza
austriaca«, str. 774.
Z omenjanjem Kandlerja smo preskočili objavo v goriškem furlanskem koledarju iz
leta 1858 Il tumult dei Tulminoz nel 1713 s podnaslovom Estratt da un manuscritt
di un contemporaneo.Lunari di Gurizza, str. 50–70. Nahajališče izvirnika ni
poznano.Domovina.Domovina, 26. 4. 1867, št. 17, str.
71–72.
Kragljeva objava je bilo prvo poročanje o puntu v slovenskem jeziku. Naslednja
obravnava je v Rutarjevi Zgodovini Tolminskega;Zgodovina
tolminskega, str. 113–119.Domovini (1867) in tudi Seppenhoferjevo objavo besedila
anonimnega avtorja v časniku L'Isonzo (1878). Rutarjev
prispevek je bil izhodišče za mnoga kasnejša slovenska zgodovinopisna dela,Zgodovina slovenskega naroda, str. 890–894; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 129–130.Novi čas, 21.
4. 1914, št. 17); »Tolminski punt« pred 200 leti (Soča,
25. 4. 1914, št. 27); Veliki tolminski punt (Naši kraji v
preteklosti, str. 76–81); Tolminski kmečki upor (Iz
starih časov, str. 83–85).Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76).
Med prvimi Slovenci, ki so potek punta raziskovali po arhivskih virih, in sicer
tistih, ki so se nahajali v Gorici, je bil Karel Capuder. Ni se zadovoljil z
dotlej uveljavljeno formulo o vzrokih za nastanek punta (davki na meso in vino).
Capuder se je goriški krajevni zgodovini posvečal zlasti med letoma 1906 in 1910,
ko je služboval na goriški nemški državni gimnaziji. Z uporabo arhivskih virov je
pridobil številčne podatke o gospodarskem stanju podložnikov. Upornosti goriškega
kmečkega ljudstva je posvetil dve objavi. V svoji prvi kratki objavi je omenil
podložniške nemire v Krminu ob veliki noči leta 1707.Novi
čas, 25. 3. 2010, št. 13.Novi čas, 1913, št. 11–16, str. 18. Ponatis v: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU
v Novi Gorici 9/2012, str. 3–9.
V spomin na dvestoletni jubilej punta je domoznanec in takrat učitelj na Vrhu (v
občini Sovodnje v Italiji) Josip Balič objavil nekaj gradiva o dogajanju v
Rihemberku, današnjem Braniku; uporabil je zapiske takratnega rihemberškega
župnika Matije Trošta.Gorica, 3. 6. 1913, št.
43.
Na podlagi arhivskih virov (takrat v goriški državni knjižnici, danes v
Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici) in že objavljenega gradiva je o uporu pisal
Rado Bednařik.
Veliko izvirnejših podatkov je zaradi poznavanja gradiva iz Dunajskega državnega
arhiva prinesla razprava Boga Grafenauerja Veliki tolminski
kmečki punt.Veliki tolminski kmečki punt, str. 81–89. Razpravo je
ponatisnil Primorski dnevnik (1954, št. 5–9), vendar
brez opomb. V krajši obliki je Grafenauer pisal v Tovarišu (30. 4. 1954, št. 128, str. 284–285) ter v drugem delu Zgodovine narodov Jugoslavije (str. 762–764).Zgodovine slovenskega naroda (1960) ter v knjigi Kmečki
upori na Slovenskem (1962). Grafenauer je ob objavi zapisal, da je njegov
prikaz »večinoma povsem nov«, ker se opira na vire iz Dunajskega državnega arhiva
– med njimi je tudi nekaj dokumentov v slovenščini – v prepisu Ivana Krefta. Sodil
je tudi, da bi bilo za dokončno podobo poteka dogajanja potrebno pregledati še
goriški in graški arhiv, čeravno je bil prvi že pregledan. Takrat so nekaj novega
védenja o puntu v svojih objavah prispevali tudi Jože Šorn,
Po drugi svetovni vojni je nastalo več poljudnih zapisov (Rado Bordon, Miro
Kapelj, France Bevk, Srečko Vilhar, Andrej Pagon, Vlado Premru, Miško Kranjec,
Marija Rutar itd.). Omenili in obravnavali so ga tudi italijanski pisci, kot so
Pier Silverio Leicht, Ranieri Mario Cossar, Sergio Tavano, G. G. Corbanese,
Ernesto Sestan,Venezia Giulia, str. 81.
Leta 1973, ko je od punta minilo 260 let, je nastalo nekaj novih, predvsem
publicističnih publikacij, tudi izvirnih. Goriški muzej je v ciklostilni obliki in
kot tretji zvezek zbirke Berila izdal izbor zgodovinskih in
literarnih prispevkov z naslovom Veliki tolminski punt leta
1713. Izšel je krajši pregled poteka punta,Veliki tolminski punt leta
1713. Dopolnjeni in popravljeni ponatis iz Primorskega dnevnika (1973, št. 80–91).Primorski
čas pretekli, str. 27–38.Po poteh velikega tolminskega punta.
Novo obdobje v raziskovanju zgodovine upora leta 1713 se začenja v devetdesetih
letih 20. stoletja. Aleksander Panjek je sledil in še sistematično sledi poti, ki
jo je začrtal Karel Capuder (1913) in jo svetoval Bogo Grafenauer (1954), češ da
bo treba za oblikovanje dokončne podobe velikega tolminskega punta pregledati še
arhive Gorici in Gradcu. Rezultati Panjekovega raziskovanja so bili predstavljeni
v njegovem diplomskem delu na tržaški univerzi, v akademskem letu 1993–1994.Una grande
sollevazione contadina in terra slovena. La rivolta del Tolmino del
1713.
Konec leta 2011 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Andreja Žan
zagovarjala magistrsko nalogo Tolminski kmečki upor 1713.
Tudi študijske obveznosti študentov na koprski univerzi obravnavajo problematiko
upora leta 1713.Kmečki upor na Krasu leta 1713 v primerjavi z drugimi
slovenskimi in evropskimi upori.
Ob tristoletnici upora leta 1713 se je v Tolminu zvrstilo več jubilejnih dogodkov.
Poleg muzejskih razstav so pripravili tudi nekaj predavanj, posredno povezanih z
uporom. Dne 24. oktobra 2013 je v Tolminu potekalo strokovno zborovanje Veliki
tolminski punt 1713–2013: Nova dognanja. Gradivo bo izšlo v posebni publikaciji v
založbi ZRS Univerze na Primorskem. Tolminski muzej pa je skoraj istočasno izdal
zbornik razprav Tolminska v času punta. Zbornik ob 300-letnici
tolminskega punta 1713–2013 (2013). V njem sodeluje devet avtorjev: Karla
Kofol, Drago Terpin, Damjana Fortunat Černilogar, Eva Holz, Igor Sapač, Borut
Juvanec, Janja Hiti, Ines Hvala, Marija Terpin Mlinar in Dragica Čeč. Neposredno
se na dogajanje punta veže že omenjena razprava Dragice Čeč o kazenskem pravu in
sodnih procesih zoper upornike leta 1713.
Zaključimo z mislijo, da je celovita obravnava upornega gibanja, ki so ga leta 1713 začeli kmetje na Tolminskem, in se je razširilo na velikem delu zahodnega slovenskega prostora, naloga za prihodnost.
The article in the first place calls attention to oral sources
of the Tolmin peasant uprising/revolt, but the authenticity of that sources
must be questioned, because of time and historical distance and also owing to
the influences of literary and historiographical publications. The article
specifically addresses the publications of sources and in particular, the
publication of historical works. The major part of the published sources come
from the archival institutions (Gorizia, Graz, Ljubljana,Vienna). The first
publication of the revolt dates back to Della Domenica Bone additions to the
Carlo Morelli history of Gorizia country (1855). In 1858 a long article in
almanac of Gorizia agricultural society was published. This text served to
Joseph Kragelj, who published the first essay on the revolt in the Slovenian
language in 1867. Likewise, it served to Simon Rutar (1882) to whom are from
1882 onwards resorting Slovenian historians (J. Gruden,R. Bednarik), publicists
and writers (A. Remec,I. Pregelj, A. Gradnik, F. Bevk). Karel Capuder was among
the Slovenes who first delved into the archives (Gorizia), while Miroslav
Premrou followed him after the First World War. Until the First World Italian
authors published mainly archival material from the achives in Gorizia (C.
Seppenhofer) and Vienna (E. Traversa). Many new insights into understanding the
Tolmin peasant uprising, based on the archival material from the National
Archives in Vienna, were contributed by Bogo Grafenauer. Later on, Janez Dolenc
explored in Vienna and Graz. More recently, since 1994, Aleksander Panjek has
devoted special attention to the problem; he studied evidence of revolt in
Venice, too. Also Dragica Čeh explores the material from the Austrian archives.
Research on the Tolmin peasant revolt and the research of the echoes of this
movement, particularly in Friuli, is not yet complete.