MODRE DALJE Človek in noč, str. 11. DS XXXIII, 1920, št. 5–6, str. 101. V revijalni objavi manjše razlike (nekatere sprejete za to objavo): 1. v.: Divna je noč; 3. v.: prevzema me vsega – –; 10. v.: O, da zajel bi jih; 11. v.: A, kakor drevo sem, ki vanj vetrovi bijó; 12. v.: on pa razjeda se. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 19), v kazalu pesem datirana s »Krtina 1920«. Identičen tipkopis v Človek in zvezde (str. 13).

TRHLO DREVO Človek in noč, str. 12. LZ XXXVIII, 1918, št. 9–10, str. 616. Razlike v revijalni objavi: 3. v.: udan namesto predan; 11. v.: zasanjane slutnje. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 7.), datiran z »Novomesto 1918«. Z letnico 1918 pesem tudi v tipkopisu Nekoliko pesmi z razlikami: 4. v.: Trohnoba je našla pri njem le zavetje; sočno v 5. v. srčno; privrela v 14. v. prinesla. V Človek in zvezde (str. 9) brez razlik. Tipkopis v zapuščini L. Novy v NUK-u (MS 1386) enak revijalni objavi.

BESI Človek in noč, str. 13.

IZGNANCI Človek in noč, str. 14–15. DS XXXIV, 1921, št. 7–9, str. 132–33. Razlike v revijalni objavi: 2. v.: vihar razbrzdanih popevk in krikov in kletev se staplja v godbo ogromno; 5. v.: in jaz – otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje; 9. v.: Glej: še gruntarja, debeljaka je omamila; 12. v.: (kaj mar so mu zdaj; za 13. v. dodani trije: Tam v zboru prostakov pri mizi v kotu razgraja klepar / v srce se ujeda mu misel, da njegov sin-mladenič / zasluži več kot oče …; 15.–21. vv.: »Saj me poznate!« / »»Kako?«« / »Proletarec sem!« in mi podal je rokó. / In že sva brata. Iz njegovih besed Amerika diha / in vsa brezmejnost tujine, bojišč … / še mu ni vgasnil plamen v očeh, / še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje presmele.; za 21. v. naslednji 4 v. umaknjeni v notranjost: Tam v kotu zaupno šepečejo / prekupovavci – jekleni možje, / a tudi nje že zastruplja divja pesem, / ki obliva duše vseh teh zatočencev; 26.–28. vv.: Čuj, kak drsijo prek src razžarjenih, trudnih / utripi vriskajočih vijolin, ki jim bajalci duš – / bohemi izvabljajo strupe opojne …; nato dodane 3 vrstice: (v pretihih samotnih urah / je neznan zamaknjenec poslušal nebeške zvoke / in jih zapisal –); 29. v.: In zdaj so te melodije; zadnji 3 vv.: ogromni kaos, ki išče, išče /česa? / In nad vsem vijoline tolaživke, spravljivke pojo. Ohranjen tudi rokopis na 2 straneh (Ms 235 št. 3), podpisan (»Miran Jarc«) in enak revijalnemu natisu. V tipkopisu Človek in zvezde (str. 20–22) revijalnemu natisu zelo podobna verzija pesmi, ki jo navajamo v celoti: Izgnanci

Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje …

vihar razbrzdanih popevk in krikov se staplja v godbo ogromno,

ki trga zver še ujedljivo vonjivo

laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev - ciganov …

in jaz – otoček, ki že ga preplavlja razljučeno morje.

Od vseh vetrov

so ti blodneži, obupanci, rovarji,

sanjarji novih zakonov, kovarji še neznanih besed …

Glej: še gruntarja - debeluha je omamila

melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca;

s trudnim glasom pripeva in taktira z omahujočo roko

(kaj so mu mar zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo

smejoče srce niha v neznanih tokovih).

Tam v zboru pri mizi v kotu razgraja klepar

(v srce se ujeda nam misel, da njegov sin – mladunče

zasluži več kot oče).

Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:

»Saj me poznate!«

»»Kako?««

»Proletarec sem!« in mi podal je rokó.

In že sva brata. Iz njegovih besed Rusija diha

in vsa brezmejnost tujine, bojišče …

še mu ni ugasnil plamen v očeh,

še veruje mož - otrok, da se vtelesijo sanje temin.

Tam v kotu zaupno šepečejo

prekupovavci - jekleni možje – –

a tudi nje že zastruplja divja pesem,

ki obliva duše vseh teh zatočencev.

Čuj: kak drsijo prek src razžarjenih, trudnih

utripi vriskajočih vijolin, ki jim bajalci duš

bohemi izvabljajo strupe opojne …

(v pretihih samotnih urah

je neznan zamaknjenec poslušal nebeške zvoke

in jih napisal)

in zdaj so le melodije edina vez,

ki druži nas vse izgubljence … Vsi bratje zdaj! V kres

so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj,

v eno se zlivata kletev in sen:

v oni skrivnostni prakrik – o, kak te poznam –

ti večno neutešeni: kam!

Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče …

Vse to: ogromni kaos, ki išče, išče – – –

In nad vsem vijoline tolaživke - spravljivke pojo.

BELE ROKÉ Človek in noč, str. 16. DS XXXVII, 1924, št. 5, str. 195, kot I. pesem v ciklu Serenada. Manjše razlike, predvsem: drugačna členitev pesmi (brez presledka med prvima dvema tristišjema, s presledkom za in ter brez presledka pred živim); 11. v.: in – – –.

POT SKOZI NOČ Človek in noč, str. 17–18. LZ XLI, 1921, št. 12, str. 705–07, kot II. pesem v ciklu Rastoče drevo. Številne razlike v revijalni objavi: 3 kitice brez dvostišij, zaimka ti in tvoj pisana z veliko začetnico; 2. v.: svetlih svetih nočeh; 3. v.: Na obzorjih; 7. v.: Gledam še drugo: greva v dveh; 10. v.: da bi ne videl groze noči; 13.–17. vv.: Vem: takrat Te pri meni ne bo: / sam razdvajal bom temó! O, morda ko se bom zgrozil, / bom Tvoje ime v brezkončnost zavpil, / če tudi; 19.–22. vv.: če tudi sto hrepenenj daleč si – / boš zdrznila se sredi dneva, noči. / O, pojdi vsaj Tvoja rožnata misel z mano v dveh / v bengalično kričočih nočeh! S podobnimi razlikami pesem z naslovom Memet uvrščena v tipkopis Človek in zvezde (str. 28). Pesem, močno drugačna in daljša, ohranjena tudi v spominskem albumu Z. Zarnik z nadnaslovom V spomin na najino skupno pot k polnočnici. Podpisana »Tvoj Miran«, datirana »Krtina 25./XII. 20.«. Razlike: 3.–5. vv.: Z obzorij se kristalí zvonenje / in v srcu se biseri koprnenje / v podobo: daljina vsa zasnežena; 7. v. in dalje do konca: Kako lepo mora biti v dveh / iti v gluhih večnih nočeh. // Tvoj nasmeh bi mi zastiral oči, / da bi ne oslepele pred strašnimi tajnostmi. // Ah, skrivnostnega romarja pokrajíne / so zagonetne, brez mesečine! // Vem: ustavil me bo pustinjak – / dvom – in se zarežal v oči mi ko vrag, // in krik zarezal ko meč bo v srcé. // O, ta meč so zbrusile tisočere roké. // Tedaj te poleg mene ne bo / in sam razdvajal bom temó. // O, morda, ko se bom zgrozil, / bom Tvoje ime v brezkončnost zavpil, // da zdrzneš se sredi dneva, noči, / če tudi sto hrepenenj daleč si, // če še tvoj sen me več ne pozna, / če te najde moj klic v bleščavi sveta: // le en zvok svoje melodije / razproži do mene in že me oblije // zdravilen hlad, vzžare mi oči, / da spet se zasvedrajo v pogorja noči! // O, pojdi vsaj misel tvoja namé z mano v dveh / v strašnih krvavih življenja nočeh!

PAV V MESEČINI Človek in noč, str. 19. Jarc je o pesmi poročal Z. Zarnik (22. 4. 1920): »Ko sem pa šel proti domu, sem sanjal o 'Pavu, ki kliče v noč'. O da bi mi bilo dano izpeti to opojno pesem, ki mi raste v duši, da mi njene peroti trgajo srce, ki pred njenimi prelestmi ginevam.« (Ms 195 III št. 5 bf) DS XXXIV, 1921, št. 7–9, str. 151. V revijalni objavi za prvo kitico vrsta pomišljajev. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 26) je naslovljen Pav kliče v noč; pod tem naslovom pesem objavljena tudi v reviji Luč XVII, Zagreb, 1922, št. 6, str. 152. Razlike: med 1. in 2. kitico vrsta dolgih pomišljajev (– – –); 7. v. (pav zaklical v noč) izločen v samostojno vrstico; zadnji 3 vv. v rokopisu skrčeni v 2: »… saj boš sam, sam, / ona odšla bo bogvekam!« Pesem v kazalu datirana s »Krtina 1920.«.

VRNITEV Človek in noč, str. 20. LZ XLI, 1921, št. 11, str. 641–44, obj. kot. VI. pesem v ciklu Kraljevič na samotnem gradu. Precejšnje razlike v revijalni objavi, tako da je pesem smiselno navesti v celoti:

Kadar bom stopil na Tvojega doma prag,

da razbremenim hrepenenje težkih, težkih let,

bom premišljeno ustavil pospešeni korak:

da vidim, ali bosta Tvoja leva še

zavohala me – domačina, ali sled

je zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje Te.

Se ustavim pod oknom: še v cvetkah dehti

moje srce. Jim morda že davno si

velela izdehteti vsak utrip za me?

Se ustavim ob mlinu: ali šumi

še med kolesi: najinih poletnih dni

priprost pogovor? Ali je On pretujil vode? –

In vstopim. Ko prideš z nasmehom nasproti,

Te prehitim: »Vse vem. Stvari so mi razodele.« –

Morda zavrisnem v preslasti. Morda odidem po neznani mi poti …

Bolj ko nekoč ob Tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele!

SFINGA Človek in noč, str. 21–22. LZ XLIV, 1924, št. 7–8, str. 463. V revijalni objavi razlike: prvi 4 vv. v dveh dvostišjih: O, da začul si mojih rok ihtenje –! / (A videl si le belih prstov smeh.) // Moj krik, ki vtonil je v oči strmenje –! / (A ti si vztrepetal: »Zakaj molčiš?«); 21. v. v oklepajih; 23. v. med pomišljajema; 24. v: vôd duhá – –; zadnji dve tristišji in sledeče dvostišje združeni v eno kitico. Ohranjeni tipkopis podpisan in datiran (Lj. 1./V. 1924), s posvetilom »Doritu!«

NE MOREM ROKÉ TI VEČ DATI … Človek in noč, str. 23. LZ XLI, 1921, št. 12, str. 705–07, kot III. pesem v ciklu z naslovom Rastoče drevo. Razlike v revijalni objavi: 1., 3., 10. v.: Ti (trikrat z veliko začetnico); 9. v.: rasto.; 10. v.: dati; celotna pesem ni razčlenjena v kitice. V Človek in zvezde (str. 32) pesem nima naslova.

SKRIVNOSTNI ROMAR Človek in noč, str. 29–30. DS XXXII, 1919, št. 9–12, str. 248–49. Razlike v revijalni objavi: nekaj podpičij in klicaj spremenjenih v tropičja ali zamenjanih; presledka po 2. in 23. v. ni; 16. v.: čuješ kak drhtijo; 25. v.: nad vsem: petnajstega stoletja dih; 26. v.: Ali, o: spet ono bobneče vodovje; 29. in 30. v.: ko kraljeviču, iščočemu Trnjulčico: / smrečevje; za 35. v. vstavljena vrstica: (Ali sem zašel v fantastično Poejevo pokrajino?); za 36. v. presledek iz pomišljajev; 38. v.: za mano oni gozdovi in gore; 41. in 42. v. sta v oklepaju; 44. v.: počasi … boječe …; 45. v. je v dveh vrsticah: Kaj vem, kaj šepeče / vejevje krog mene …; 46. v.: Vsemirje molčeče, prežeče, trepeče. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 50–51) s podobnimi razlikami, v kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1919«. V tipkopisu Nekoliko pesmi enake razlike in enaka datacija, poleg tega pa še: 10. v.: spet ta šumeči prepad. V Devet pesmi skoraj ni razlik z rokopisom (28. v.: in jaz sem, sam prejkone napaka). Enako velja za tipkopis Človek in zvezde (str. 4–6).

POD SLAPOM Človek in noč, str. 31. DS XXXII, 1919, št. 7–8, str. 219. Razlike v revijalni objavi: pesem zapisana z različnimi zamiki vrstic navznoter; 2. v.: Čez moje telo divjá konjenica vihra; 4. v.: V srebrnih ledenih plamenih; med 5. in 6. v. v samostojni vrstici vstavljena besedica jaz; 9. v.: marseljezo! Ho, ho, na poti na dno! (sledi presledek iz pomišljajev); 13. v.: Za hip sem se ozrl v domotožju nazaj; 19. v.: planila, prelila se; 20. v.: v orglje; 22., 23. in 24. v.: glej ubrano vodo / padajočo v slap … Takó moje misli deró, / iščoč vseh skrivnosti dno. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 40) s podobnimi razlikami, poleg tega še: 3. v.: o kako vodnim vrancem; 19. v.: planila, prelila se je. V kazalu je pesem datirana z »Ljubljana 1919«. Podobno v tipkopisu Nekoliko pesmi (1919), kjer pesem prav tako datirana s to letnico. Identičen natis v Človek in zvezde (str. 34–35).

ČLOVEK IN NOČ Človek in noč, str. 32–33. DS XXXIII, 1920, št. 5–6, str. 102–03. V revijalni objavi drugačna mesta: 11. v.: sam – –; za 12. v. presledek iz 3 pomišljajev; 13. v.: O čudnih mož daljnovidcev, v divjih stoletjih, misli žareče; 14. in 15 v.: meči, ki sekali so v brezizrazno sovražno temó, / to ogromno; pred Drhtim ni presledka; 22. v.: zagonetno vesoljstva telo; 29. v.: v nič nazaj. (sledi presledek iz 3 pomišljajev); 31. v.: V tem čudnem hipu – nikogar, sred kaosa sem sam; zadnja 2 verza nista ločena s presledkom. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 45–46). Spremembe podobne kot v revijalni objavi: 13. v.: O čudnih mož daljnovidcev, v divjih stoletij (očitna napaka). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Rokopisu skoraj identičen zapis v Devet pesmi, sprememba: 23. v.: ki z zversko naslado reži V zapuščini ohranjen še en rokopis na 2 straneh, enak revijalni objavi in podpisan (Ms 235 št. 5).

ČLOVEK Človek in noč, str. 34–36. DS XXXVIII, 1925, št. 6, str. 198. V revijalni objavi številni verzi objavljeno »stopničasto«, tj. bolj ali manj umaknjeni v notranjost strani; nekaj ločil zamenjanih z drugimi. Razlike: 8. v.: kraljestvo – grob?!; 10. v.: brezupo temó – – –; 13. in 14. v. združena v enega; po 13. v. presledek; pred Glej ni presledka; 21. in 22. v. združena v enega; 22. v.: in prijatelje razdeljeval; 25. v.: A ti, čakaš, čakaš …, za njim ni presledka; 27. in 28. v.: samo v nočeh za hip, kedaj / vžarela (očitna napaka); 29. v.: in klicala v onkraj; pred Ne odtod presledek; 40. v.: in sem in nisem – – –; sledita 2 v., ki jih v zbirki ni: tu je samo ena resnica: / »Nisi drevo, nikoli ne zrasteš v drevo!«; 43. v.: Vidim: moje misli; zadnja 2 v. združena v enega. Ohranjeni tipkopis (Ms 199 I 1 B št. 9), s podpisom pesnika in letnico (25), enak revijalni objavi, drugačni le: dodani 3 vv.: tu je samo ena resnica: / (živa, pekoča kot črn ogenj) / »nisi drevo, nikoli ne zrasteš v drevo!«). Ohranjena še ena kopija tega tipkopisa (Ms 84 I A št. 4). Drugi ohranjeni tipkopis (Ms 195 II A št. 75) enak prvemu; podpisan z »Miran Jarc / 25« in posvečen »Zinki / Miran / 23./VI. 25.«.

GODBA NA POTAPLJAJOČI SE LADJI Človek in noč, str. 37–42. DS XXXVI, 1923, št. 6, str. 168–69, s številnimi predrugačitvami, nekateri verzi različno umaknjeni v notranjost besedilnega telesa. Razlike: I. Besedilo v celoti drugačno od objavljenega v zbirki: Ne ozri se več v večerno zarjo, / pod drevesom ne postoj, / če sreča te žival, se skrij … // Kam?! Kam?! / Kje je še prostor zate / o, človek / od vseh stvari preklet! II. Nekatera ločila spremenjena (… npr. v – – –); 5. in 6. v.: oblak in gora … gozd … Nebo in zemlja / smehljata se; 8. v.: osušil ga je glad; 14. in 15. v.: Kje si, kje si, Bog, / o Bog!? – – –. III. 4. v.: pevajmo, vriskajmo! Skupaj, vsi skupaj; pred Kajti ni presledka; 11., 12. in 13. v.: Kajti: / od zunaj polzi kot mraz škrtajoč / grozničav strah …; 14. v.: Mars zapisan kot Mart; 18. in 19. v.: brez konca! / Skupaj. IV. Besedila v knjižni redakciji ni: Donebesniki so nam vse zvezde zakrili, / solnce je ugasnilo v žarnic, obločnic valovju, / misli, besedi, koraku v ubranem brnenju odmeva / tisoče strojev, njih žice - živci / nežno ovili so duše nam in jih osvojili … // Komaj se misel zbudi, že udarijo prsti na tipke / električne … sluga nevidni mi streže kot v pravljici nekdaj … / čas sem prevaral, razdalje zenotil, / vse je številka – o, davni sen sem uresničil! // In vendar razjokal sem v tihi uri se v pesem!–. V (v objavi IV). Razlike: 2. in 3. v.: po cesti pobiramo bele trde rože … / Strah nas meče; 4. v.: strah z nami ometa; zadnji verz ni ločen od prvih petih, konča se s tripičjem. VI. Besedilo I. pesmi iz knjižne verzije. Razlike: 2. v.: valovanju barv; 7. v. in do konca: priroda / in jaz Kajn-Evropec / – – – – – – – . VII. (v knjižni objavi V). 2. v.: da bi morda srknila; 7. in 8. v.: tiho in vdano rastejo, kot je od vekov določeno, – ; 9.–11. vv.: – o, vse stvari žive v svojem krogu / če bi ga zapustile – prenehajo biti! // Samo ti, samo ti – Ahasver, človek; 14. v.: – pa izven misli in besed –; 16. v.: ki si si ga občrtal –; 19. in 20. v.: Kako smo osamljeni sredi prirode - pustinje! / Kako vesoljno smo osovraženi!; zadnji v.: Smo kakor med zemljo in nebom blodeči leteči Holandec. VII. pesem se v revijalni objavi nadaljuje in konča z naslednjim besedilom: Ljubimo se, o, ljubimo se! / Bratje bodimo kakor na daljnem otoku / ponesrečenci, ki ladjo pogoltnil jim je ocean. / Ljubezen bodi naše edino delo / in dom in čas, orožje in zakon. // Morda nas potem ne bo več strah, / krotke živali se nam bodo približale, / veje nad nami se bodo pokojno sprostrle, / daljave bodo prenehale vpiti: // ker bo solnce pri nas in mi sami bomo / kot angeli v solncu žareči. Ohranjeni rokopis z imenom avtorja (Ms 235 št. 2) na 8 straneh enak revijalni objavi; Evropec pisan kot Evropejec. Drugi ohranjeni, vendar nepopolni rokopis, na 7 straneh, zgolj s pesmimi I, II, IV in VI, ima arhivsko oznako Ms 195 II A št. 52. I. in II. pesem enaki revijalni objavi; IV. pesmi ni ne v revijalni in ne v knjižni objavi: Na blazino zidakov omahnil je ogromen kostanj. / Krog debla gneto se ljudje kot vrani okrog mrliča. / Umirajoče veje hrešče pod meglovito mestno nebo: // vonj mesečinskih noči … fantovska pesem čez polje … / zvezde … šumeče daljine … // To zbada človeka v srce kot spomin, kakor – vest … // A že bije sekira po lesu – za maščevanje – – – // Le raztrgan otrok je utrgal zeleno vejico; / domov jo morda ponese, v predmestni brlog, / za igračo … zeleno vejico … // O, da bi bilo kot po vesoljnem potopu – – –. VI. pesem enaka revijalni VII. Pesem uvrščena v tipkopis Človek in zvezde (str. 59–69). Razlike podobne revijalnemu natisu, nekatera ločila drugačna. II. 15. v.: Bog, o Bog!? – –. VI. 2. v.: valovanju barv; 8. v.: in jaz Kajn - Evropejec. VII. Presledkov med kiticami ni, razen pred zadnjo; 2. v.: da bi morda; 3. v.: pa se spet hlastno vrže valovju v naročje / nazaj –; 17. v.: ki si ga občrtal –; 23. in 24. v.: Smo kakor med zemljo in nebom blodeči / leteči Holandec. 27. v.: ki ladjo pogoltnil jim je / ocean.

OKAMENELOST Človek in noč, str. 43–44. DS XXXIX, 1926, št. 5, str. 168. Razlike v reviji: 7. v.: (kot da razstavil bi puščobne lutke); 18. v.: vseosušajočo; 23. v.: števil in zakonov … brezbesedje … Obj. tudi v Knjigi VIII, 1960, št. 7–8, str. 212.

VRTILJAK Človek in noč, str. 49–50. Pesem uvrščena v Človek in zvezde (str. 70–71). Razlike: 6. v.: brez besed … vrtenje … vrtenje … vsi eno; 15. in 16. v.: ne več zemlje, / le naprej, le naprej … ni več meje; 18. v.: A uklenjeni v krogu se vedno povračajo; predzadnji v.: ki bi se mu prezirno zagrohotal v obraz.

VEČERNI SPREHOD Človek in noč, str. 51–52.

JESEN Človek in noč, str. 53–54. Križ na gori I, 1925, št. 1–2, str. 80. Razlike: 5. v.: ki so mehka – čeprav ihteča odeja – / romarskim nogam; 6. v.: Zdaj je čas, ko se vse vrača; 9. v.: njihovih peroti, – o, vračajoče se ptice!) –; 10.–12. vv. na tem mestu manjkajo, drugačni prestavljeni naprej; 13. v.: Ljudje imajo čudno vesele oči; 16.–19. vv.: skozi megló, / kot čudežne rože; / tako se zvoki potapljajo v ogrodje glasbila, / odkoder žarijo, žarijo na otožne ljudi; 20.–22. vv.: tu vstavljeni drugačni 3 vv. (v knjižni izdaji 10, 11 in 12): Zdaj je vse tako jasno kot bisernina, / zaklical bi od goré do goré. / Samota je to, a svetla in veličastna; 23.–26. vv.: Vsaka stvar: / drevo na obzorju, hiša v dolini, cerkev na holmu: / kako se to v obrisih ostri. / Vsaka stvar stoji kot čudežen spomenik. // Še žalostni človek na strmini je vsemirska podoba; 31. v.: Misliš, da je morda drevo, ki bi rado v sinjino in joka po zemlji; 35. v.: gleda, kako se vse povrača, povrača v svoje domove. Rokopis, ohranjen v zapuščini F. Vodnika v NUK-u (ad 17/1996, mapa 44), verjetno iz uredništva DS; enak revijalnemu natisu.

SAMOTEN Človek in noč, str. 55. LZ XLIII, 1923, št. 11, str. 616, kot II. pesem iz cikla Vodoravnost. Razlike (nekatere, npr. v gorečem dihanju molim, sprejete v osnovno besedilo): nekatera drugačna ločila; 7. v.: ker se je za hip; zadnji (12.) v. priključen k 3. kitici; 18. v.: v gorečem dihanju molim za svoje.

TRI BREZE … Človek in noč, str. 56. LZ XLIII, 1923, št. 11, str. 615–16, kot I. pesem v ciklu Vodoravnost. V objavi razlike: 1. v.: Tri poti …; 5. v.: napačno detal; 7. in 8. v.: Tiha je rast. – Visoko drevo! A še ne do nebá; / pa jutri že više …; 14. in 15. v.: Če hočeš njen biti – umeš li udano ležati? / Ravnina, ravnina!

VHOD V TRENTO Človek in noč, str. 57–58. V pismu Z. Zarnik (17. 7. 1927) je Jarc pisal: »Zgodovina mojih pesmi je zgodba moje želje po Tebi. Pesmi, ki tebe niso niti z besedico omenile, so najbolj iz obupa po Tebi. Tak je 'Vhod v Trento'; po taki skalni pesmi – ni mogoča nobena pesem več.« (Ms 195 III št. 5 Až). – Trenta: gorska dolina v povirju Soče in Julijskih Alp. LZ XLVI, 1926, št. 10, str. 626. Razlike: 23. v.: ki se je za zabavo do tu prikotalila; 24. in 25. v.: (– morda se otroku zasmeji, / čistó, srebrno bi se pošalila!); 26. in 27. v.: Brezdomna goličava. / Vseširjava. Objava v reviji identična s tipkopisom (Ms 199 I 1 B št. 7), ki nosi nadnaslov Pesmi s poti in napis »Borisu Miran«.

PLODOVI V VEČERU Novembrske pesmi, str. 5–6. DS XLVI, 1933, št. 1–2, str. 33–34. Različni mesti v revijalni objavi: 21. v.: napačno odani namesto vdani; predzadnji in zadnji v.: večnosti, ki se z neba je spustila nanje ta hip … / Tih sem. Razliki v rokopisu: konec 3. vrstice 2. kitice: … v rókah otrok; 5. vrstica 2. kitice: … róke …

VEČERNA Novembrske pesmi, str. 7. DS XLVIII, 1935, št. 6, str. 314, kot II. pesem v ciklu Iz mojih večernic. Razlike v revijalnem natisu: 2. kitica se glasi: Dajmo mu ležišče, delimo ž njim večerjo. / Mislimo na desete brate vsega sveta! // Krotkost lije iz trav in od zvezd … / Če bi kdo rekel, da se bliža konec sveta, / bi ga nihče zdaj ne razumel, a vsakdo od nas / je prazničen, kot da prihaja vanj Bog, // ker ne moremo biti bratom sodniki. Rokopis identičen s knjižno verzijo, razen: 14. v.: razumel:; zadnja vrstica ločena od prejšnjih.

POD NOČJO Novembrske pesmi, str. 8–9. DS XLVIII, 1935, št. 6, str. 313–14, kot prva pesem v ciklu Iz mojih večernic. Od 2. kitice naprej besedilo drugačno:

Glej jih šest slepih znamenj

rožnega venca na strmi poti,

ki že stoletja zamaknjena

iznad bega časóv čakajo:

kje so ljudje, ki ne boje se

življenja in smrti.

Po svoje odmolil bi pred znamenji

v mesečini, ki oklepa ves svet,

tako so molili davni ljudje,

nepremakljivi kakor drevesa,

čisti in močni kakor živali

nosili so v sebi vednost globoko,

sami sveti trije kralji

so jim prišli zadnjo uro najaviti.

V zvezde so gledali, kakor da molijo,

orgle v stari taborski cerkvi

same od sebe so zabučale,

pa se ni nihče zgrozil,

ker so verovali v čudeže.

O, poveličana zemlja!

Glej, prav ta trata, kjer se je pasla goved,

je posvečena, ko da je stopal po njej

sam Človek božji.

Kdor bi zdaj prišel med nas,

bi sprejel sveto zahvalo iz nas,

in bi mu dali »dober večer«.

V rokopisu trije kralji zapisani z veliko začetnico, najavit kot najaviti; sicer rokopis identičen s knjižnim natisom.

NÉMOST Novembrske pesmi, str. 10. DS XLVI, 1933, št. 1–2, str. 34–35, z naslovom Jesen. Revijalna objava in rokopis identična s knjižnim natisom.

KADAR NAS KDO ZAPUŠČA … Novembrske pesmi, str. 11. DS XLVIII, 1935, št. 1–2, str. 53. Razlike: vrinjena druga kitica: hrušča / v bolečino čudnega spoznanja: / tujec si (saj se nikoli poznali nismo) / in bližnji si (iz svetega pisma) … / nemirno v svetlobi kesanja:; 10. v.: tolikrat; spremenjena zadnja kitica: Od čudne žalosti je duh naš čist. / Ali je to milost, da smo razprostrti / kot beli prti? / O, da nam odtisne obraz svoj Jezus Krist! Rokopis identičen s knjižnim natisom.

SOMRAČJE Novembrske pesmi, str. 12. DS XLVII, 1934, št. 8–10, str. 444, z naslovom To uro je jesenska slutnja … Razlike: 3. v.: iznenada; 6. v.: potem ko so; 10. v.: v brezvetriju; 11. in 12. v.: dahnila kot vest z onkraj svetá, / da bi stvari in ljudi z božjim nemirom razvnela; 14. v.: se boje jesenskih dihov, kot otroci viharne noči; 16. in 17. v.: in jim mrzel strah ledení oči, / in samotna telesa. Rokopis z naslovom To uro je jesenska slutnja … (Ms 195 II A št. 98) podpisan in datiran (»MJarc / 21./VII. 33.«), opremljen s posvetilom: »Reziki / Miran // v spomin na trenotke, ko / sva na mostovžu čitala / to pesem žalosti, ki jo / nosi duša ob grozotnem / spoznanju brezbožne naše / dobe in našega 'sodobnega' / rodu.« Enak revijalnemu natisu. Rokopis z naslovom Somračje v glavnem identičen z revijalnim natisom.

NEMO MESTO Novembrske pesmi, str. 13–14. – Georg Friedrich Händel (1685–1759), nemški skladatelj, čembalist, orglavec in dirigent, avtor številnih oper, oratorijev, kantat in inštrumentalnih skladb. Drugačna mesta v rokopisu: 8. v.: »Tajne Londona«; 9. v.: trio z veliko začetnico. V zapuščini ohranjen še en rokopis pesmi z naslovom Nedelja, poslan »Zinki« »v juliju 1929«, s številnimi manjšimi in večjimi spremembami, zato različico navajamo v celoti:

Nedeljsko neme hiše v težkem soncu,

ki mu zaman nastrezajo kostanji

prirezano vejevje … Bela spečnost

polzi na stražnika, na bolno starko,

na postopača in se leno izteka

na plitko reko v kolobarjih olja …

Pred desko z zastarelimi lepaki

deklê sameva. »Tajne Londona«,

»Ljubezen v gôrah«, »Tosca«, »Händlov Largo«,

»Elida milo«, »Razprodaja čevljev«.

Nekje v bližini dramijo klavir

usihajoče rôke v mrtvem času …

Na stolpni uri žoltega zvonika

kazalca sta v negibnost prikovana,

zdaj kažeta brezvetrije življenja.

Samo iz mračnega dvorišča skoči

poredkoma iz krp povita žoga,

za njo pa krik in vrišč otrok predmestnih.

Ves svet je zdaj pogreznjen v zlo samotnost,

ki je na dnu šumečih delavnikov

zaman prežala, kdaj sprostre nad mesto

otožja sij. Zdaj vsaka stvar razkriva

vso breznadejnost – kot obraz mrtvaški –,

ki človek se pred njo rešuje v godbo.

Nad strmo streho vzleta ptič nemiren.

Kako je ozek pravokotnik sinji

med strehami. O, daleč je brezkraj.

Ptič odšumel je. Kaj je odšumelo?

O, daleč, daleč plul je sanjski ptič,

nikoli več ne vrne se nazaj.

Nekje vonjé pokrajine v sončavi,

nekje žive ljudje kot na vrtovih,

in preko njih dehtijo vali dalj –,

le pesem davna je vodila k njim.

Kako je ozek lik tega nebá,

Kako je daleč pesem iz srcá.

DELAVCI S KMETOV Novembrske pesmi, str. 15. Delavska enotnost XVI, št. 35 (23. 8. 1957), str. 7. Knjižni natis identičen z rokopisom.

POKRAJINA Novembrske pesmi, str. 16–17. Spremembe v natisu po rokopisu: 6. v. kot 1. druge kitice prestavljen v skladu z rokopisom; 9. v.: vriskanja popravljeno.

OSAMELO DEKLE Novembrske pesmi, str. 18–19. V rokopisu drobne razlike: 19. v.: prišlá; 22. v.: je jo v natisu popravljeno po rokopisu v jo je.

HLAPEC ANDREJ Novembrske pesmi, str. 20–22. – Zlato polje, Dol, Gora, Krtina, Škocjan, Vrba: kraji v okolici Lukovice, med Domžalami in Moravčami. Jarc je te kraje in njihovo življenje dobro poznal, saj je veliko časa preživel pri ženi Zinki v Krtini. – Moravče, (Škofja) Loka, Kranj, Brezje: gorenjska mesta in kraji, kamor so vozili prevozniki iz okolice Domžal. LZ LV, 1935, št. 7–9, str. 397–98. Razlike v revijalnem natisu: po 8. v. ni presledka; pred »To je naš gospodar« ni presledka; 49. v.: Z njimi spet v gostilno. Rokopis skoraj identičen tako s knjižno kot revijalno objavo.

SIN Novembrske pesmi, str. 23–24. Obj. tudi v Delu III, št. 337 (10. 12. 1960), str. 4. Rokopis identičen s knjižno objavo.

PESEM O DRUŽBI Novembrske pesmi, str. 25–26. LZ LV, 1935, št. 7–9, str. 397–98. Razlika v revijalni objavi: 7. v.: brez veselja in gneva. Rokopis identičen z obema objavama.

NOVI LJUDJE Novembrske pesmi, str. 27–28. DS XLVIII, 1935, št. 5, str. 243. Razlike: trije kralji pisani z malo začetnico; zadnji v. spremenjen: Čutim, Bog gre prek sveta. Rokopis identičen s knjižnim natisom.

O PESMI Novembrske pesmi, str. 29. Rokopis identičen z objavo, razen napačne besede življenskih in oblasti brez naglasa.

POGLED NAZAJ Lirika, str. 7. – Pigmalion: Grški mitološki kralj, ki se je zaljubil v kip lepe mladenke, njegovo lastno stvaritev; boginja Afrodita je kip oživila in mladenka je postala Pigmalionova žena. V 1. tipkopisu opazne razlike: 6. v.: ki sam sem jih rodil; 7. in 8. v.: v prividih le, sem čutil, sem bil živ, / in še kadar sem sam s seboj bil sprt. 2. tipkopis (z napakami) identičen s prvim.

PESEM Lirika, str. 8. Umetnost IV, 1940, št. 7, str. 215, z naslovom Spominska II. Variacija pesmi Iz spreminjanj II. Razlika v revijalni objavi: 6. v.: tuja, brez besed. V 1. in 2. tipkopisu pesem identična s knjižnim natisom.

IN Z VSAKIM LETOM … Lirika, str. 9. Umetnost IV, 1940, št. 9, str. 270. Razlika v revijalni objavi: 2. in 3. v.: le redko te še srečal bo kdo drug, / naposled prosto bo srcé vseh muk; 7. v.: uklepal. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

ZAMRZNJENI RIBNIK Lirika, str. 10. LZ LX, 1940, št. 1, str. 22; zadnji verz je zapisan z malo začetnico. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

NARCIS GOVORI Lirika, str. 11–13. – Narcis: Lepotec iz grške mitologije, ki se je zaljubil v svojo podobo na vodi in v hrepenenju po njej shiral ter se spremenil v rožo, narciso. Gre za prvi slovenski prevod Paula Valéryja (1871–1945), francoskega simbolističnega pesnika, učenca parnasovcev in Mallarméja. V 90. letih 20. stol. je pesem Narcis govori prevedel Boris. A. Novak. LZ XLVIII, 1928, št. 5, str. 294–95, kot jasno označen prevod pesmi P. Valéryja, z izvirnim motom Narcissae placandis manibus (Naj se pomiri Narcisina senca). Razlike v natisu: 2. v.: o, kdaj; 3. v.: o Nimfe; 23. v.: Glej, v vodi: moja polt; 25. v.: Roké srebrne, – glej, vsak njihov zgib čist spev –; 34. v.: naj pester šar; pred Zdravstvuj, Narcis, umri! ni presledka. V 1. in 2. tipkopisu s podnaslovom /Paul Valéry/. Tipkopisne razlike: 9. v.: O moj safir; 17. v.: O večna bol; 38. v.: O božje te častim; 41. v.: O to telo.

ZAMAKNJENJE Lirika, str. 14. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

POMLAD Lirika, str. 15–16. Umetnost II, 1938, št. 9–10, str. 149, z naslednjimi razlikami: III. kitica: Gledam dobrave razpete v vsemir, / konje, ki plavajo preko njih / v slepi radosti. Pomladni prepih / v bitja zanaša svoj sinji nemir. V IV. kitici se 3. in 4. v. glasita: njenih kipečih sil se napil, / s soncem presvetlil bi mrklo kri. V. kitica: In se potopil bi v jedro vesolja, / ko riba, ki v globinah živi, / nerojenec, ki še v materi spi, / za hip bi bil vsaj stvariteljska volja. V 1. tipkopisu zbirke naslednje razlike: 1. v.: Šibice tanke – vse; 9.–12. vv.: … vsemir, / konje, ki plavajo preko njih / v slepem veselju pomladni prepih / v bitja zanaša svoj sinji nemir; 13. v.: Čas, ko se v človeku otrok spet budi …; 16. v.: s soncem presvetlil bi mrklo kri.; zadnja kitica (vv. 17–20) večinoma identična z revijalnim natisom: In se potopil bi v jedro vesolja / ko riba, ki v nemih globinah živi, / nerojenec, ki še v materi spi, / za hip bi bil vsaj stvariteljska volja. 2. tipkopis identičen s prvim.

BELA URA Lirika, str. 17. Pod naslovom Pesem objavljena v DS XXXIX, št. 5, str. 168. Razlike: 4. v.: bojiš se dalje po tej poti beli?; 5.–10. vv.: Po vejah, preko jase se srebri / življenje v čisti sončnosti … // A midva sva obstala v tej bleščavi, / molčé je segla senca po planjavi. / Ne smeva dalje v pozabljenje sinje, / predaleč vtisnil bi spomin stopinje. V 1. in 2. tipkopisu pesem z naslovom Sprehod; enaka revijalni objavi.

EROS Lirika, str. 18. Umetnost II, 1939, št. 5–6, str. 127. Razlike v revijalnem natisu: 5. v.: O doba; 11. v: stokrat povračajočega se: Ti; 13. v.: našlá se in v nov čar se prebudila. Razlike v 1. in 2. tipkopisu: 7. v.: pomladi pesmi, rož in src cvetočih; 13. v. enak revijalni objavi.

ŽENA Lirika, str. 19. Razlike v 1. in 2. tipkopisu: 3. in 4. v.: Ko sovražen in osamljen / – o vse je le igra prazna –; 9. v.: brez oklepajev; 15. v.: vsa si mi se žrtvovala.

IDILA Lirika, str. 20. Umetnost III, 1939, št. 7–8, str. 183. Razlike: zadnji verz se v revijalni objavi glasi: Ujet v to igro šele – vem – živim; tercini nista ločeni. 1. in 2. tipkopis identična z revijalnim natisom.

SLOVENSKA PESEM Lirika, str. 23–24. LZ LX, 1940, št. 1, str. 23, z manjšimi razlikami: 1. v. se konča s pomišljajem; 3. v. se začne o kot bi; v 8. v. je med preganjajo in biriči pomišljaj; v IV. kitici je namesto temnó pridevnik sivó; v V. kitici so besede namesto med oklepaja postavljene med narekovaja, kitica pa se konča s klicajem; v VII. kitici se 1. v. konča s tripičjem, zato se 2. začne z veliko začetnico, zadnji pa konča s tripičjem; v zadnjem v. VIII. kitice je namesto vedno beseda daljno. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni. Pesem obj. tudi v Žiki XII, 1941, februar–marec, brez pag., brez sprememb. Obj. tudi v Ljudski pravici XXV (24. 1. 1959), št. 17, str. 7, ter v Gledališkem listu PDG, Nova Gorica, 1993/94, št. 4 (19. 5. 1994), str. 10.

SLOVENSKI SONETI Lirika, str. 25–31. – Trubar: Primož Trubar (1508–86), protestantski pridigar, začetnik slovenske književnosti. Gubec: Matija Gubec (?–1573), vodja hrvaško-slovenskega kmečkega upora 1572–73, usmrčen v Zagrebu. Marija: Mati Božja. Lepa Vida: junakinja slovenske ljudske pesmi o ugrabljeni materi. Črtomir, Bogomila: junaka Prešernove pesnitve Krst pri Savici. Mojzes: največji judovski prerok, ki je Izraelce odrešil suženjstva v Egiptu. Orfej: grški mitološki pevec, pooseblja moč glasbe in ljubezni, ki premagujeta smrt; ljubezen do Evridike mu je odprla pot v podzemlje. Prvi, drugi in šesti sonet objavljeni kot Trije soneti v LZ LVII, 1937, št. 11–12, str. 505–06. Razlike: I. 14. v.: Molči mi zemlja … Čudno nem je čas … II. 2. v.: je obstal … O kje ste naši velmožje; 12. v.: Kaj res v nas; 14. v.: Naj že na nas vihar poslednji pride! VI: 3. v.: pogled doseže še samo planine; 13. v.: naj je teh časov zlih še bolj gost mrak. Tretji, četrti, peti in sedmi sonet objavljeni z naslovom Iz cikla slovenskih sonetov v LZ LVIII, 1938, št. 9–10, str. 395–96. Razlike: Prvi sonet v tem ciklu (obenem tudi drugi sonet v 1. oz. 2. tipkopisu) se glasi:

Kako bo s Španijo, z Japonsko, s Kino,

kdaj se prične razredni boj v Brazilu,

kako preživlja se felah ob Nilu,

bo li Anglež ukrotil Palestino?

Od koga še sprejmimo evangelij

za novi red? Kdo naj bi nas odrešil?

Pa če bi nas premajhne morda zgrešil?

Kdo bolje hude rane nam zaceli?

O nas razmišljajo bajé v Parizu,

v Berlinu, v Moskvi, celo v Teheranu,

vsakdo nas gleda z daleč in od blizu.

Zato ne sili s svojo se besedo,

zavrzi našo tisočletno vedo,

kaj boš z vasmi in s trgi in z Ljubljano!

III. 6. v. postavljen med pomišljaje, ne v oklepaje; 10. v. brez vprašaja na koncu. IV. vse kitice so ločene z vejicami, zato se naslednja začenja z malo začetnico; 12. v.: da morda svojsko; 13. v.: Smo zrno mar, ki se zakoplje v jamo. V. 1. v.: Čemu si naš neznani Mojzes nas; 6. v.: zavest slovensko uro že poslednjo; 10. in 11. v.: pokliči nam Usodovec vodnika, / ki našo naj skrivnost nam že razgrne; 14. v.: ker hočemo in moramo živeti! VII. 1. v.: Zdaj sem samo uho sveta … Dovolj; 7. in 8. v.: Tu rajši sem pastir, dejal je Grk, / nego vladar; 9. v.: Pozdravljen – Bog daj – se srečujemo; 13. v. postavljen med pomišljaje. Razlike v 1. in 2. tipkopisu (marsikdaj identične z revijalnimi natisi): I. 1. v.: ne moti te tišine: / zdaj mrak; 14. v.: Molči mi zemlja … Čudno nem je čas …; II. Sonet je bil v knjižni objavi izločen; III. (v knjigi II) 2. v.: je obstal … O kje ste naši velmožje; 12. v.: Kaj res v nas sveti ogenj že umira?; 14. v.: Naj že na nas vihar poslednji pride! IV. (v knjigi III). 6. v.: postavljen med pomišljaje, ne v oklepaje; naglasi na besedah opuščeni, prav tako vejica v zvezi o ta zemljica. V. (v knjigi IV). 13. v.: Smo zrno mar, ki se zakoplje v jamo; vse kitice so ločene z vejicami, zato se naslednja začenja z malo začetnico. VI. (v knjigi V). 1. v.: Čemu si naš neznani Mojzes nas; 6. v.: zavest slovensko uro že poslednjo; 10. in 11. v.: pokliči nam usodovec vodnika, / ki našo naj skrivnost nam že razgrne; 14. v.: ker hočemo in moramo živeti! VII. (v knjigi VI). 3. v.: pogled doseže še samo planine; 13. v.: naj je teh časov zlih še bolj gost mrak. VIII. (v knjigi VII) 7. in 8. v.: Tu rajši sem pastir, dejal je Grk, / nego vladar.

VEČNI VRTNAR Lirika, str. 32. – Samarkand: staro kulturnozgodovinsko mesto v današnjem Uzbekistanu, nekdanja trgovska postojanka na svilni poti. Umetnost III, 1938, št. 1–2, str. 23, z naslovom Sonet. Razlike: 4. v.: tristo; 5. v.: skrižal; 8. v.: kako bi skuhal ga; 14. v.: a kos mesa samo vam je – srcé. Razlike v 1. in 2. tipkopisu enake kot v revijalni objavi, razen 14. v.: a kos mesa samo vam je srce.

ABADON Lirika, str. 33. – Abadon: v Apokalipsi angel smrti, preneseno uničevalec, pokončevalec; tudi kraljestvo smrti, podzemlje, pekel v Svetem pismu. Umetnost IV, 1940, št. 6, str. 189, z naslednjimi razlikami: v revijalnem natisu manjkajo nekateri naglasi; 10. v.: na koncu vejica, zato se 11. v. začne z malo začetnico. Razlike v 1. in 2. tipkopisu identične z revijalnim natisom.

SONET OBUPA Lirika, str. 34. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

SPEČI APOLON Lirika, str. 35. – Apolon: grško-rimski bog umetnosti, preroštva, vedeževanja in zdravilstva, v antiki ideal mladosti, lepote in napredka. LZ LVIII, 1938, št. 9–10, str. 455, z naslovom Speči Apolo. Razlike: 1. v. Kadar Apolo; 13. v.: Nem se vda: ta boj. 1. in 2. tipkopis identična s knjižnim natisom.

SONET KONCA Lirika, str. 36. Umetnost IV, 1939, št. 2, str. 38, z manjšimi spremembami: 1. v. ima na koncu vejico, zato se 2. začne z malo začetnico; 6. v. se konča z vejico, zato se 7. in 8. v. glasita: ne upaj več, da te bo rešil beg, / glej torej, živi kakor puh brez teže; 13. v.: čemu ves vročičen; 14. v.: Srce pokaži. Meč je že nabrušen … V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

SEJALEC V ZIMI Lirika, str. 37. LZ LX, 1940, št. 1, str. 22. Razlike: 3. v.: Še zrak; 6. v. se konča z dvopičjem, zato se 9. začne z malo začetnico. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

PESNIK Lirika, str. 38. V 1. in 2. tipkopisu zbirke pesmi ni.

NARODNA Dolenjske novice XXXII, št. 34, 16. 11. 1916, str. 136. Pesem podpisana z J. M.

NARODNA Dolenjske novice XXXII, št. 43, 18. 1. 1917, str. 172. Pesem podpisana s Tihomir.

MOLITEV Dolenjske novice XXXII, št. 44, 25. 1. 1917, str. 173. Pesem podpisana s Tihomir.

NA POT Dolenjske novice XXXII, št. 45, 1. 2. 1917, str. 180. Pesem podpisana s Tihomir. Obj. tudi v Sedem pesmi. Razlike: 2. v.: poln upov, poln nad; 6. v.: mu na dolgo belo pot; 8. v.: ko je hodil srečen tod; 12. v.: da vstaja novi dan! Objavljena tudi v razdelku 4 »knjižice« z naslovom ?, z razlikami in naslovom V svet!.

OB TIHI VODI Dolenjske novice XXXIII, št. 34, 15. 11. 1917, str. 136. Pesem podpisana z Vladimir Logar. Prvi v. obeh kitic umaknjen v notranjost. Obj. s pravim imenom tudi 1919 v Književnem jugu II, knj. 3, str. 517, in 1920 v LZ XL, št. 4, str. 202. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 3) ima naslov Jesen. V rokopisnem kazalu pesem datirana z »Novomesto 17«. Razlike: 2. in 3. v.: kadar se ujame vanje / bolesti polno pesem zaječe; 7. v.: A kot v mrakovih majevih nekoč. V tipkopisu Nekoliko pesmi iz leta 1919 (Ms 193 I št. 7, v njem je precej napak) datirana z letnico 1919.

Večerni pogovor LZ XXXVIII, 1918, št. 8, str. 576. Jarc je v pismu sestrični Z. Zarnik (22. 1. 1919) pisal: »In veš katera je moja prva pesem, ki je prišla v javnost in sem tako stopil pred svet, ta prva pesem je 'Večerni pogovor', ki je nastala v Krtini, pred letom. Bilo je na travniku, od Vašega vrta dalje, ob lepem poletnem večeru.« (Ms 195 III št. 5 m) Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 11); v rokopisu kazala pesem datirana s »Krtina 1917.«. Razlike: 1. v.: Večerno topli sočni ton; 2. v.: zvon iz daljav; 9. v.: v molitvi tajni brez besed. V Človek in zvezde (str. 8) 10. v.: kot da se pogovarjata pratiho Duša, Bog. Rokopis, ohranjen v zapuščini F. Vodnika v NUK-u (ad 17/1996, mapa 44), verjetno iz uredništva DS; enak objavljeni različici.

PESEM LZ XXXVIII, 1918, št. 11–12, str. 736. Objavo je Jarc komentiral v pismu B. Jakcu (11. 1. 1919): »V ravnokar izišlem Ljublj. Zvonu je tiskana moja 'Pesem', stara že 10 mesecev. Vrag z njo. Jaz sem jo že zdavnaj zavrgel. Zdaj jo pa vidim priobčeno.« Jakac mu je v naslednjem pismu (19. 1. 1919) odgovoril: »Tvojo 'Pesem' sem bral. Zdi se mi kot lahen dih majev.« Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 1); v kazalu zbirke pesem datirana z »Novomesto 1917.«. Tipkopis v zapuščini L. Novy v NUK-u (MS 1386) enak revijalni objavi.

MOLČANJE LZ XXXIX, 1919, št. 3, str. 169. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 8); v rokopisnem kazalu pesem datirana z »Novomesto 1917«. V Nekoliko pesmi datum 1919, z naslednjimi razlikami: 4. v.: dušečo težečo tišino; 10. v.: Neznanim Iskanim; 11. v.: se trudno pleto. Tipkopis v Devet pesmi (1920) identičen z revijalno objavo. V Človek in zvezde (str. 10) drugačen 6. v.: tam gozd zaziban je v sanje, v globoko premišljevanje …

TAM IZZA GOZDA … DS XXXII, 1919, št. 7–8, str. 219. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 33). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1919«. Razlike: za naslovom ni treh pik; 3. in 4. v.: najtišje želje, / nad vsem nebo; 5. in 6. v.: vtelešenih sanj, / da trata, nebo sem; zadnji verz ni ločen od prejšnjih, konča se s klicajem.

POROKA V GOZDU LZ XXXIX, 1919, št. 8, str. 470. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 2); v kazalu pesem datirana z »Novomesto 1917.«. V zadnji vrstici namesto njima zapisano njiju.

V NOČNEM PARKU LZ XXXIX, 1919, št. 9, str. 577. – Pesem je svobodna prepesnitev nemškega romantičnega pesnika Novalisa (pr. i. Friedrich Leopold von Hardenberg, 1772–1801). Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 30). V rokopisnem kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1918«. Razlike: podnaslova ni; 5. v.: iskajoče pijo mu oči; 8. v.: z zemlje se dvigajo megle bolesti v višine. Enako v Nekoliko pesmi, kjer so naslednje razlike: 3. v.: sanjav – samotar; 6. v.: izprosi, 8. v.: megle bolesti.
(Novalis)

NOČNA VIZIJA LZ XXXIX, 1919, št. 11–12, str. 641–42. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 48–49). V rokopisnem kazalu je pesem datirana z »Zagreb–Ljubljana 1919«. Razlike: 7. v.: zavpila skozi temó; 19. v.: ko da se koles opletajo kače.

V ROKAH HLAD Književni jug II, knj. 3, 1919, str. 517; tudi LZ XL, 1920, št. 8, str. 496. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 9) z malce drugačnim naslovom: V rokah hlad … Rokopisna pesem v kazalu datirana z »Novomesto 1918«. Druge razlike: 2. v.: mračen deževni dan je; 3. in 4. v.: Ah, saj se nisva nikdar razodela / drug drugemu! Prav tako v Nekoliko pesmi z datumom 1918.

DREVO OB VODI LZ XL, 1920, št. 2, str. 108. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 6) enak natisnjeni obliki. V kazalu rokopisa pesem datirana z »Novomesto 1918«. Pesem uvrščena v Devet pesmi.

SKOZ ZASTORE … LZ XL, 1920, št. 3, str. 158. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 31) z naslovom Skoz zastore drhtave ... Pesem v kazalu datirana z »Ljubljana 1919«. Razlike: 3. v. (očitno z napakami): mi v tiho sobo – kraj želja – omženih; 4. v.: ki vzbuja jih brezbrežna nebesna modrina. V tipkopisu Nekoliko pesmi datum 1918, naslov pesmi Pri oknu (II); razlika: 7. v.: objete z občutljivo, odlično melodijo. V Človek in noč v (str. 12) 4. v. brezbrižna nebesna sinjina.

PRI OKNU LZ XL, 1920, št. 5, str. 276.

V MAJU LZ XL, 1920, št. 5, str. 308. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 10). V rokopisnem kazalu pesem datirana z »Novomesto 1918«. Razlika: 5. v.: ptički spomini. Z istim datumom pesem v tipkopisu Nekoliko pesmi.

UVODNA LZ XL, 1920, št. 6, str. 329. – Claude Lorrain: francoski klasicistični slikar (1600–82), ki je živel v Rimu, je bil znan kot odličen krajinar, avtor pokrajin s sončnimi zatoni in pristanišč z bleščečim, zlatim ozračjem. V tipkopisu Devet pesmi (1920) je drugi del pesmi (od Kra, kra … naprej) umaknjen v notranjost strani; 5. v. se končuje s piko.

KRIK DAVNIN DS XXXIII, 1920, št. 5–6, str. 101. Upoštevan popravek naslova (Krik davnim) na ovitku 7.–8. številke. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 16). V rokopisnem kazalu pesem datirana s »Krtina 1920.«. Razlike: 1. v.: Sama sva obstala; 10. v.: Ti k glasovirju si sela. V tipkopisu Človek in zvezde (str. 26) se 10. v. glasi: Ti pa h klavirju si sela. Sonet sicer identičen z revijalno objavo. Ohranjeni drugi rokopis (Ms 199 I 1 A št. 12) oštevilčen z 29. Razlike: ti pisan povsod z veliko začetnico (Ti), 10. v. spremenjen: pri oknih na tla … Ti pa h klavirju si sela.

MOJ NOKTURNO DS XXXIII, 1920, št. 5–6, str. 102. Ohranjeni rokopis na 2 straneh (Ms 235 št. 4) enak revijalnemu natisu in podpisan (»Miran Jarc«); drugačen le 22. v.: vi dihi vsemira mehko oblite (očitna napaka).

DOGODEK V NOČI LZ XL, 1920, št. 7, str. 407. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 44). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Drugačen 6. v.: Nad strehami hiš se je bočilo nočno nebo.

V NOČI LZ XL, 1920, št. 8, str. 467. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 36); v rokopisnem kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. V rokopisu nekaj drugačnih ločil: 3. v.: že davno zamrli, rodovi; 5. v.: o, vi, samotarji; 9. v.: Vi – bratje mi, tu pod obokom; 10. v.: dihi vesoljstva in sni –; 12. v.: O, sladostrastja iskanj! – – Živeti! Živeti! Živeti!

PRI OKNU LZ XL, 1920, št. 9, str. 531. V tipkopisu Nekoliko pesmi datacija 1919; naslov: Pri oknu (I). Drugačen 2. v.: to brezizrazno stekleno hladno nebo.

POLETNO POPOLDNE LZ XL, 1920, št. 10, str. 620.

NEDOSEŽNA LZ XL, 1920, št. 10, str. 629. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 25); v kazalu pesem datirana s »Krtina 1920.«. V tipkopisu Človek in zvezde (str. 31) pesem nosi naslov Mesečina. Razlike: prvih 8 vv. združenih v skupini 6 + 2; 11. v.: tvojih tja v bajna obzorja žarečih oči?; 13. v.: bolestne duše odmev …«; zadnji 3 vv. manjkajo.

ZELENA SOBA DS XXXIII, 1920, št. 9–10, str. 239. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 21); v kazalu pesem datirana s »Krtina 1920«.

ZVEZDE MI EDINE POJO ZA SLOVO … DS XXXIII, 1920, št. 9–10, str. 239. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 32). Iz poudarjenih začetnic verzov, ki so izpisani brez presledka med 4. in 5. vrstico, je razviden akronim ZINKI (ta je pri revijalnem natisu zabrisan). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Z rokopisom identičen tipkopis v Devet pesmi.

GLUHE NOČI LZ XL, 1920, št. 11, str. 642. Tudi Mladika II, 1921, št. 2, str. 20. Razlika: 10. v.: Da Te. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 35). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Razlika: 2. in 3. v.: ni vziskrila, / skozi okno.

PESEM LZ XL, 1920, št. 11, str. 649. Tudi Mladika II, 1921, št. 1, str. 7, z naslovom Skozi odprto okno… Z drobnimi popravki: razgrebe; O, da bi – kot Vam – mi; izzvenela!

V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA LZ XL, 1920, št. 12, str. 674. V Človek in noč (str. 14) 6. v.: vonjavih akordov.

PESEM OB ČAJU LZ XL, 1920, št. 12, str. 710. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 23); pesem v kazalu datirana s »Krtina 1920«.

POLETJE LZ XLI, 1921, št. 1, str. 27. Pesem Jarc omenja v pismu B. Jakcu 24. 9. 1919: »Kar se tiče mojih pesmi /…/ boš najnovejše videl v Zvonu. Osobito iz Gorenjskega dve: 'Pri starem mlinu' in 'Poletje' so nekaj vredne.« Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 12); pesem v rokopisnem kazalu datirana s »Krtina 1918.«. Razlika v zadnjem verzu: (boš jo spoznala?).

O ČLOVEK Mentor XII, 1921, št. 1–2, str. 26. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 20) naslovljen O, človek! V rokopisnem kazalu pesem datirana s »Krtina 1920«. Razlika: 2. in 3. v.: pretežko pesem orjó. / O, koliko divnih noči. Drugače v Človek in noč (str. 15): 6. v.: predaleč v zemljo verižje nagonov ti reže.

PRI OKNU Mladika II, 1921, št. 2, str. 20. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 4); v kazalu pesem datirana z »Novomesto 1918«.

TUJEC Luč XVII, Zagreb, 1921, št. 3–4, str. 81. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 38). Razlike: 5. in 6. v.: Ne budi iz mesečnih snov me, vsiljivec, ne budi, / spet trkanje …; 8. v.: ne odprem ti … spet trkanje … O! … O!; 11. v.: »Ne odlašaj, še daleč je … pojdiva!«; v zadnjem verzu jaz pisan z malo začetnico.

AH, IGRAJ! Luč XVII, Zagreb, 1921, št. 5, str. 121. Razlika: 7. v.: Natisnjeni nerazumljivi glagol vizi popravljen v vrzi. Prav mogoče bi bilo smiselno tudi vzpni ali vij.

PESEM Mladika II, 1921, št. 5, str. 88.

TIHE PESMI LZ XLI, 1921, št. 7, str. 385–86. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 42–43), z naslovom Tihe pesmi ob Vrbskem jezeru. V kazalu je pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Razlike: I. 4. v.: zveneča ljubavna pisma; 7. v.: Nebo se le zlato smeji, smeji – –; II. 1. v.: kraljična roža sred rož; 4. v.: Čakajo, čakajo divni razcveli vrtovi; 6. v.: Postoj: morda začuješ šepetanja davnih dni; III. v tretji kitici napačno šepeče popravljeno v šepete (iz rokopisa); IV. 3. v.: nekdanjosti kakor krma ostrina; 4. in 5. v.: Al' slutimo težke odmeve, ki jih zakriva ta kraj, / ljubezni obljube, odpovedi, vzdihov, obupa; V. 1. v.: Le vi ste griči, gozdi, vedno isti; 3. v.: le tvoj smehljaj nebo je v sebi zaokrožen.

SAMOTNA ULICA DS XXXIV, 1921, št. 7–9, str. 15. Rokopis (Ms 235 št. 6) enak objavi in nosi ime avtorja (»Miran Jarc«).

UMIRJENJE DS XXXIV, 1921, št. 7–9, str. 133. Rokopis (Ms 235 št. 7) enak objavi in nosi ime avtorja (»Miran Jarc«).

V NOČNEM AZILU DS XXXIV, 1921, št. 10–12, str. 189. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 41). V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Razlike: 9. v.: O, vseh teh src utripi, bolni, zli; 11. in 12. v.: vi tisočeri, tujci si in vendar vsi: / ljudje od sil nevidnih bičani.

KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU LZ XLI, 1921, št. 11, str. 641–44. – Felix Mendelssohn-Bartholdy (1809–47), nemški romantični skladatelj, pianist in dirigent, avtor številnih klavirskih in inštrumentalnih skladb. Očitno gre za pesem Pri starem mlinu, ki jo Jarc omenja v pismu B. Jakcu 24. 9. 1919. VI. pesem z naslovom Vrnitev uvrščena v zbirko Človek in noč. V. pesem brez naslova uvrščena v tipkopis Človek in zvezde (str. 30). Razlike: 4. v.: »Kaj čakaš nanjo? Smeje se ti! Tuje roke so jo v tem hipu slastno objele!«; 7. v.: s snežnim smehom odevava; 9. v.: svetonočne pesmi; 13. in 14. v.: divjih ptičev. Njih krila so hreščala, njih oči krvavele / od zmagoslavja: »Stoj, da ti izpijemo kri do dna!«

RASTOČE DREVO LZ XLI, 1921, št. 12, str. 705–07. II. in III. pesem uvrščeni v zbirko Človek in noč, prva z naslovom Pot skozi noč, druga z naslovom Ne morem roké ti več dati … Ohranjen tudi prečrtan rokopis I. pesmi (Ms 199 I 1 A št. 11), oštevilčen z 20 (očitno vzet iz večje celote). II. pesem, močno spremenjena in daljša, ohranjena tudi v spominskem albumu Z. Zarnik z nadnaslovom V spomin na najino skupno pot k polnočnici. Podpisana »Tvoj Miran«, datirana »Krtina 25./XII. 20.«. Različna mesta: cela pesem komponirana v dvostišjih; 3.–5. vv.: Z obzorij se kristalí zvonenje / in v srcu se biseri koprnenje / v podobo: daljina vsa zasnežena; 7. v. in dalje do konca: Kako lepo mora biti v dveh / iti v gluhih večnih nočeh. // Tvoj nasmeh bi mi zastiral oči, / da bi ne oslepele pred strašnimi tajnostmi. // Ah, skrivnostnega romarja pokrajíne / so zagonetne, brez mesečine! // Vem: ustavil me bo pustinjak – / dvom – in se zarežal v oči mi ko vrag, // in krik zarezal ko meč bo v srcé. // O, ta meč so zbrusile tisočere roké. // Tedaj te poleg mene ne bo / in sam razdvajal bom temó. // O, morda, ko se bom zgrozil, / bom Tvoje ime v brezkončnost zavpil, // da zdrzneš se sredi dneva, noči, / če tudi sto hrepenenj daleč si, // če še tvoj sen me več ne pozna, / če te najde moj klic v bleščavi sveta: // le en zvok svoje melodije / razproži do mene in že me oblije // zdravilen hlad, vzžare mi oči, / da spet se zasvedrajo v pogorja noči! // O, pojdi vsaj misel tvoja namé z mano v dveh / v strašnih krvavih življenja nočeh!

SAMOTNI CVET Edinost XLVI, 1921, št. 294.

POLAGANJE MOSTU ČEZ BREZDNO DS XXXV, 1922, št. 1, str. 30. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 17) nosi naslov Most in je v rokopisnem kazalu datiran s »Krtina 1920.«.

GRUDA Mentor XII, 1922, št. 5–6, str. 79. Podpisan rokopis (Ms 235 št. 10) ima nadnaslov Iz solnčnih dni. Razlika: 11. v.: le če si čist boš umel njeno šepetanje.

TRUBADUR DS XXXV, 1922, št. 6, str. 292.

»AVE MARIJA« DS XXXV, 1922, št. 7–8, str. 308. – Ave Marija: Zdrava, Marija, krščanska molitev, tudi del drugih molitev (rožni venec, angelovo čaščenje, angelov pozdrav). Pesem je posvečena Jarčevi materi Mariji Jarc (1873–1929).

OKAMENELI MOLK DS XXXV, 1922, št. 7–8, str. 308. Rokopis uvrščen v cikel Mrtvaški plesalec (Ms 195 II A št. 4) in datiran »1. oktobra 21, v noči«. Razlike: 2. v.: tolažnica zemlja jih kot sonce je pred solncem skrila; 3. in 4. v: pod mrakovje rasto, / v ogromen; 6. v.: kako naj jih rešim! – –.

SKRIVNOSTNI ROMAR DS XXXV, 1922, št. 9–10, str. 365–66. – Žalostipolna: Žalostna Mati Božja ali Marija sedem žalosti (lat. Mater dolorosa), Marija, ki trpi zaradi Jezusa, pogosto upodobljena z mečem, ki ji prebada srce. Pesem v reviji objavljena z različnimi zamiki verzov.

PESEM Mladika III, 1922, št. 10, str. 289.

DVE POKRAJINI Mentor XII, 1922, št. 9–12, str. 168. – Ehre des Herzogtums Krain: Slava Vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain), 1689, glavno delo slovenskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvazorja (1641–93). Sienkiewicz: Henryk Sienkiewicz (1846–1916), poljski pisatelj zgodovinskih in pustolovskih romanov, nobelovec 1905.

SAMOTEN DS XXXV, 1922, št. 11–12, str. 424. – Adam: prvi moški po Svetem pismu. Ave Marija: Zdrava, Marija, krščanska molitev, združena tudi v druge molitve (rožni venec, angelovo čaščenje). II. pesem objavljena v Človek in zvezde (str. 36) z naslovom Veslač. Razlike: 2. v.: razjeda luna (prejkone napaka); 5. in 6. v.: v ječanju belem se tišina sveta zvija … // O, veslač! II. pesem z enakimi razlikami ohranjena tudi v (prečrtanem) rokopisu (Ms 199 I 1 A št. 14), s paginacijo 47.

LEGENDA O TREH MODRIH Jugoslavija V, 1922, št. 295, str. 5. – Herod: Herod I. Veliki (73 pr. Kr.–4. po Kr.), judovski kralj, ki je v strahu pred izgubo prestola zaradi novega kralja Jezusa ukazal v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti ali manj. Betlehem: kraj južno od Jeruzalema, kjer se je rodil Jezus Kristus; ob njegovem rojstvu se je na nebu prikazala zvezda.

OB DVANAJSTI URI POSLEDNJE NOČI V LETU Jugoslavija V, 1922, št. 299, str. 5.

PESEM BREZ KONCA Mentor XIII, 1923, št. 6–8, str. 101; poznejša verzija (Iz mladih pesmi, Domači prijatelj IV, 1930, št. 3, str. 59) se glasi (pet obzorij je očitna napaka: prek obzorij):

Na vejici ptiček drhti,

beli oblaki se z vetri v dalje neso,

sonce se nad poljano smeji …

V zatišju v cerkvici zvoni,

v drevju šumi, šumi,

ptiček z vejice je odletel …

Trop ovac se na nebu je ustavil,

Na vejici ptiček drhti,

na vejico drug ptiček je sel,

sonce se nad poljano smeji …

– – – – – – – – – – – –

Slušam … slušam … spev prostran!

Z obzorij pet obzorij lije večno.

V svetih hipih vjame le zemljan

v srce val, da vbiseri ga v pesem.

VODORAVNOST LZ XLIII, 1923, št. 11, str. 615–17. I. pesem uvrščena v zbirko Človek in noč z naslovom Tri breze … II. pesem uvrščena v zbirko Človek in noč z naslovom Samoten. Uvrščena v Človek in zvezde (str. 44–50). Razlike: I. 7.–8. vv.: A še ne do neba, / pa jutri še više …; 14. v.: Če hočeš njen biti – znaš vdano ležati?! II. 7. v.: ker se za hip je prošlost. III. 12. v.: ne več: srce, o, srce; 27. v.: tu vonji le po viharjih, ki so bili …; po 28. v. presledek; 34. v.: topo zreti; 40. in 41. v.: ali iz tujih zvezd: // Blesk … bolest …

VEDEŽEVALEC SN LVII, 1924, št. 1, str. 9. – Strunjak: glasbilo s strunami (starinsko). Šantan: kavarna s petjem in glasbo v francosko govorečih deželah.

SOŽITJE DS XXXVII, 1924, št. 1, str. 15. – Veronikin prt: sveti obraz (volto santo), »prava podoba« Jezusovega obličja; ta se je po legendi ohranila na prtu, ki ga je Veronika podala Kristusu, da bi si obrisal znoj z obraza med nošenjem križa na Kalvarijo. Pesem uvrščena v tipkopis Človek in zvezde (str. 37). Drobna razlika v 11. v.: Človek se postvaril je, odelo. Pesem ohranjena tudi v rokopisu (Ms 199 I 1 A št. 5), podpisana in datirana (»Lj. 30./12. 23.«); prvotni naslov Metamorfoza prečrtan in s svinčnikom dopisan sedanji. Samostojen tipkopis (Ms 199 I 1 B št. 1 a) ročno datiran (»Lj. 31./XII. 23.«), podpisan (»Miran«) in namenjen »Borisu«.

PRIČAKOVANJE Pravica III, 1924, št. 18, str. 1 (ps. A. Razpotnik). Ohranjeni rokopis (Ms 199 I 1 A št. 8) podpisan kot A. Razpotnik in datiran Lj. 26/IV. 24. Razlike: 10. v.: sila sovražna in boj!; 15. in 16. v.: in rahlo večerni / človeka in stvarstva ubrani utrip.

SERENADA DS XXXVII, 1924, št. 5, str. 195. I. pesem objavljena samostojno, z naslovom Bele roké, v zbirki Človek in noč. Uvrščena v Človek in zvezde (str. 52–57). Razlike: Vsa pesem z različno umaknjenimi vrsticami; te in tvoje pisano z veliko začetnico. I. Na začetku dodatnih 9 v.: Še slišim karavane monotono blodnjo, / ki golta jo pustinja groznične praznote … / Li smrtni ptič je begal nad nočjo in dnevom / brezdanjosti vesoljnega ničesa … / O strašni šum slapov – prakrikov onostranstva? / Vem: votlo butanje zatajene krvi!– / Krvi! / Ti! Ti! – – – // In (sledi Gledam tvoje bele roké). II. V tipkopisu manjka. III. Uvrščena kot II. pesem Serenade; iz tipkopisa upoštevani nekateri popravki. IV. V tipkopisu III. pesem. Zaimki ti in tvoj zapisani z veliko začetnico, nekatera ločila spremenjena. I. pesem v celoti ohranjena tudi v rokopisu, podpisana in datirana z »Lj. 24./XI. 23.« (Ms 199 I 1 A št. 3). Tipkana verzija pesmi bila s podpisom Miran in posvetilom »Prijatelju Doritu v spomin Lj. 9./IV. 24.« namenjena naslovniku (B. Jakcu). V rokopisu tudi II. pesem (Serenada II), datirana s »26./XI. 23.« (Ms 199 I 1 A št. 4); različen 5. v.: Nad goro tiho zgrinja zarja bol. III. pesem v rokopisu (Ms 199 I 1 A št. 1) napisana s črnilom, podpisana »Miran Jarc« in datirana »Ljubljana 12./XII. 23.«. IV. pesem v rokopisu (Ms 199 I 1 A št. 2) napisana s svinčnikom, signirana in datirana »V Ljubljani, 15. decembra 1923 / (Kavarna »Emona«)«. Zaimki ti popravljeni iz male v veliko začetnico. II. pesem v tipkopisu (Ms 199 I 1 B št. 1 b) uvrščena v sveženj, namenjen »Borisu« konec leta 1923. Enako III. (Ms 199 I 1 B št 1 c) in IV. pesem (Ms 199 I 1 B št. 1 č), kjer zaimka ti in tvoj zapisana z veliko začetnico.

IZ NEŽNEGA POBOČJA RASTO LZ XLIV, 1924, št. 5, str. 280. Uvrščena v Človek in zvezde (str. 40a–40b). Razlike: 11. v.: in se v vesolje razprši …; 13. v.: v odsvit njen iskri … Ohranjen rokopis (Ms 199 I 1 A št. 6) datiran z »Ljubljana 7/I. 1924«, brez naslova; 1. v. se glasi: Iz snežnega pobočja rasto. Drugi ohranjeni tipkopis (Ms 199 I 1 B št. 2) opremljen z napisom »Borisu Lj. 8/I. 1924.« in podpisan z »Miran«; prvih 6 v. ločenih s presledkom v dve tristišji.

BOŽIČ 1924 Novice I, 1924, št. 52, str. VI.

PESEM Gruda II, 1925, št. 12, str. 387.

TIHA JE POT … Razgled I, 1926, št. 2, str. 9. Spremenjena pesem z naslovom Bela krajina objavljena tudi v zborniku Dolenjska metropola, Novo mesto, 1930, str. 9:

Tiha je pot skozi brezove gaje,

vse je bleščavost, vse je sinjina.

Radost brezbrežna kakor sinjina

se je zgrnila čez sončne te kraje.

Komu zakličem besedo naj živo,

kdo jo prestreže, kdo jo umeje?

Trave šumljajo, klasje se smeje,

breze hihitajo se porogljivo.

Vtaplja zavest se v brezčasje … Beseda

zdaj se je kakor v bojazni poskrila,

da bi teh bistrih sončav ne skalila,

ki jih srce le gleda in gleda …

GLAS IZ DEŽELE DANSKE Razgled I, 1926, št. 2, str. 14.

NA OTOKU DS XXXIX, 1926, št. 3, str. 101. Tipkopis (Ms 195 II A št. 58) z naslovom Na Otoku nosi avtorjevo ime, je nedatiran in precej spremenjen. 2. kitica:

Kot da bi hoteli uspavati čas …

ali že se plašijo listi pod dihom rastoče noči ...

in bi s pesmijo svojih besed

preglašali votlo strmenje,

ki preži

na nas zatočence …

4. in 5. kitica združeni v eno:

Se li bojimo

tišine,

ker bi se v njej ugledali

kot v zrcalu?

Odevamo se v smehljaje,

ki prše preko nas

z gibkostjo vodometovih žarkov.

S tipkopisom večinoma skladen rokopis s črnilom (Ms 91 št. 1), ki ga avtor (»Miran«) posvetil »Anuški ob 21. VIII. 1925« in na koncu pesmi dodal: »napisal v Medvodah 19. VIII. 1925«. Razlike: 2. kitica:

Kot da bi hoteli uspavati čas –,

ali že se plašijo listi pod dihom rastoče noči –

da bi s pesmijo svojih besed

4. kitica:

Ali

se bojimo

tišine,

ker bi se v njej ugledali

kot v zrcalu –

odevamo se v smehljaje,

ki prše preko nas

z gibkostjo vodometovih žarkov …

TRENOTJE DS XXXIX, 1926, št. 5, str. 168. Obj. tudi z naslovom Le enkrat biti …, Domači prijatelj I, 1927, št. 2, str. 29. V tipkopisu (Ms 195 II A št. 54) pesem nosi naslov Spremenjenje; sestavlja njen prvi del, drugi del obj. istega leta v DS z naslovom Pesem. Razlike so razvidne iz tipkopisne različice:

Le enkrat biti v vsem kot svit, kot dih …

drevo z drevesom, biti brez imena!

Postoj … Od samega zavzetja tih

je gaj … Igravo sončna je koprena

zapredla tebe, mene, brezo mlado

v krog čarovit ... Skrivnost se razodeva …

»O, sestra, znanka davna! Kje iskala

si pota, ko sva se nekoč razstala …«

Odgovor v nemo izzveneva. – – –

V brezčasju ti in jaz in breza mlada …

A drugič – – –, da prispeva po tej poti?

Le enkrat biti v vsem kot svit, kot dih …

Enak še en tipkopis (Ms 194 št. 4), posvečen »Anuški« in podpisan z »Miran / Lj. 12./9. 25.«. Sestavni del tega tipkopisa tudi ročno napisano Jarčevo pismo (Ms 194 št. 3), datirano v Ljubljani istega dne: »Draga Anuška! / Če zaprem oči: vidim v dni in večere, / ki so bili. // Ni bila resnica, ker je resnica ono / življenje katero živim v svojem / carstvu mraku in bliskavic … / A bila je sončna pesem, ki me je / vsega tako prevzela, da bi moral / verovati v Apoliničnost, če bi se / ne prebudil v bridko pesem, ki / ostane kot odsev … // Za ta odsev, za ta napoj brezčasja / in bleščave bodi najsrčneje zahvalje- / na! Zahvaljena z besedo, ki je / se ukresila iz globin. // Če bi ne bilo grenke resnice, bi / ne bilo carstva Apolonovega, / in če bi ne bilo sanj, bi ne bilo / trpljenja … // oba pa sta človekova spremlje- / valca na skrivnostnem romanju / skozi pojoče vesoljstvo … /// Miran«.

PESEM DS XXXIX, 1926, št. 5, str. 168. S popravki objavljena kot Bela ura v zbirki Lirika, str. 17. V tipkopisu (Ms 195 II A št. 54) pesem nosi naslov Spremenjenje; sestavlja njen drugi del, prvi del obj. istega leta v DS z naslovom Trenotje. Razlike so razvidne iz tipkopisne različice:

So šele v naju kraji oživeli?

S pogledi sva kot zarja prebudila

vsak grm, cvet … Kaj si se začudila?

Bojiš se dalje po tej poti beli?

Ko vsaka stvar se v sončni vodi čisti –

(po vejah, preko jase se razteka

praradost) – – sta obstala dva človeka …

Kot da sta zablodila v tej bleščavi …

Ne smeva dalje v pozabljenje sinje,

predaleč vtisnil bi spomin stopinje!

Enak tudi tipkopis (Ms 194 št. 4), posvečen »Anuški« in podpisan z »Miran / Lj. 12./9. 25.«, na koncu pa datiran: »Medvode, / v septembru 1925«.

KADAR SE SKLONI … DS XXXIX, 1926, št. 8, str. 261. V ohranjenem rokopisu (Ms 199 I 1 A št. 16) s paginacijo 49 se 10. v. glasi: govoriti besed.

LAZE LZ XLVI, 1926, št. 12, str. 724. Tipkopis v zapuščini (Ms 199 I 1 B št. 8) ima nadnaslov Pesmi s poti in posvetilo »Borisu Miran«. Enaka kopija tipkopisa (Ms 195 II A št. 80) z enakim nadnaslovom ima posvetilo z datacijo: »Zinki, v spomin na pot / v Laze, 30./9. 1926« in podpis »Miran«.

SONET LZ XLVII, 1927, št. 4, str. 230. Ohranjeni tipkopis z ročno napisanim naslovom (Ms 91 št. 2) posvečen »Nuši«, podpisan »Miran« in datiran (»Lj. 29. 12. 26.«). Razlike večinoma v ločilih: 3. v.: enakovreden drugi … vsak od nas; 6. v.: v harmonije slaj, / skrivnostni godbenik; 11. v.: v borenje, / odkod življenj bi pestrost; tercini pisani skupaj, brez presledka.

POKRAJINA Domači prijatelj I, 1927, št. 5–6, str. 125. Rokopis s črnilom (Ms 194 št. 7) naslovljen Pesem in opremljen s posvetilom: »Anuški ob 26./VII. '926 / Miran«. Razlike: 3. in 4. v.: Mehkó se vlegajo večerni soji … / na trate … na drevesa iz tihotnih / obzorij …; 10. v.: in v nas in okrog nas božanski mir je …

SONET Domači prijatelj I, 1927, št. 7, str. 148.

JAZZ-BAND LZ XLVII, 1927, št. 10, str. 579.

VERZI Ženski svet, 1927, št. 11, str. 324.

PESEM LZ XLVII, 1927, št. 12, str. 735. Ohranjeni rokopis (Ms 199 I 1 A št. 9) brez naslova, podpisan in datiran »Krtina 13./9. 27.« Drugi ohranjeni rokopis (Ms 195 II A št. 44) nosi naslov Pokrajine cveto …, posvečen »Zinki za / 15./X. 27 / Miran«, spodaj s pripisom: »Doživeto na Krtini v sept. 27.«. Ohranjen tudi identičen tipkopis pesmi (Ms 84 I A št. 2) s podpisom (»Miran«) in datumom (»Krtina 14./9. 27.«).

ZAŠLI SMO SRED GOŠČAV … LZ XLVII, 1927, št. 12, str. 735. Tipkopis z ročno napisanim naslovom (Ms 84 I A št. 3) enak natisnjeni različici, podpisan z »Miran« in datiran »Krtina 16./9. 27«. Ohranjeni rokopis (Ms 199 I 1 A št. 10) brez naslova, podpisan in datiran s »Krtina 16./9. 27.« Konec rokopisa tudi v Ms 195 II A št. 44; tam dostavek: »Doživeto na / Krtini v sept. / 1927.«. Temó zapisano tmó.

VRNI SE enski svet VI, 1928, št. 5, str. 138.

ZLATO POLJE LZ XLVIII, 1928, št. 6, str. 357–59. Ohranjen rokopis III. pesmi (Ms 195 II A št. 44) naslovljen Pesem in datiran: »Doživeto v / Logatcu, 10. 10. 27.« Razlike: 2. in 3. v.: ure takó: / sonce se; 9. in 10. v.: Gora, bilka, drevó / ptica in misel ž njo; za 4. kitico dodana 5.: A ko se nagne večer, / ko se povesi noč, / vsak dom je pričakujoč, / meni ni doma nikjer …; zadnja 2. v.: Komur gre zrenje v vsemir, / njemu ni doma nikjer.

DOM Ženski svet VI, 1928, št. 12, str. 367. Ohranjeni rokopis z naslovom Oda (Ms 194 št. 8) posvečen »Nuši«, podpisan in datiran (»Miran / Lj. 2./II. 1927«). Razlike: 13. v.: v pokojnost vabi, k vdanosti združuje …; 15. in 16. v.: tu in tam … seveda / pozabil jo je s sabo vzeti palček …; 18. v.: O, tu življenje je vzcvetelo v pesem!; 25. v.: v prevdarnosti molčanja. V rokopisu zaimek ti pisan z veliko začetnico; dodana še 4. kitica:

In kdor je bele cvete vračal s trnji,

ta dom mu kliče: »Hočeš? … še se vrni! …«

In pozabljênje nov da blesk besedi,

a odpuščanje govore pogledi. – – –

In vendar: iščem, iščem izrazila,

vsa doživetja v meni v uri tisti,

ko me vsega objel je ogenj čisti – – –

Kedaj tvoj svet v spominih poveličam?!

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj III, 1929, št. 3, str. 80. Pesmi v bibliografiji A. Matko ni.

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj III, 1929, št. 6–7, str. 169.

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj III, 1929, št. 8, str. 208. – Ave: molitev zdravamarija. Rokopis v zbirki Skrivnostni romar (Ms 195 II A št. 2, str. 39), z naslovom Ave. V kazalu pesem datirana z »Ljubljana 1920«. Spremenjen 2. v.: O, kdaj mi bo duša molila pretihi ave … Z rokopisom identična pesem tudi v Devet pesmi.

NOČ PRED JUTROM … LZ XLIX, 1929, št. 8, str. 483–84. Uvrščeno v 1. tipkopis zbirke Lirika z naslovom Zornica. Razlike v tipkopisu: 3. v.: noč nad vrhovi božje čuječnosti …; 6. v.: v sanji svežih motnjav in rahlih bolesti …; 7. v.: Buden, zazrt v strmečo tišino sveta; 20. v.: užaljen zapustil; 21. v.: ko mu njegovega rojstva še brat ni odpustil; 8. kitica je spuščena; 26. v.: skočil iz vlaka drvečega; 10. in 11. kitica sta spremenjeni: Zemlja, zdaj tvoja tišina je moja tišina, / znova zavedam se sebe po črnih bridkostih, / gledam v daljave bivših, bodočih življenj. // Z vdanim sprejemom izpijem naj vsako usodo, / ko sem bil v stvarstvo izdahnil poslednjo bolest. / Vsega poslej naj obsije me milost, ki lije; zadnji v.: dolgo, dolgo trpečega srca …; zadnja 2 vv. ločena od prejšnje tercine. Rokopis (Ms 195 II A št. 89) skoraj enak knjižnemu natisu, opremljen s posvetilom: »ZINKI / Ta sozvočja iz zadnjih / dni in noči / za njene nageljne. / Miran / Lj. 10./8. 29.« Zinki napisano z rdečim svinčnikom. Razlike: 10. v.: Zemlja, nad tebe se sklanjam, vsa tuja si v dnevu; 15. v.: večna Pramati; 18. in 19. v.: z ljubeznijo tihih oči. // Kakor deseti brat; tudi nekaj razlik v ločilih.

PESEM LZ XLIX, 1929, št. 12, str. 727.

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj IV, 1930, št. 1, str. 8.

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj IV, 1930, št. 1, str. 8.

IZ CIKLA BREZVETRJE Ženski svet VIII, 1930, št. 7, str. 207. I. pesem obj. z naslovom Tišina tudi v Modri ptici I, 1930, št. 8, str. 185.

SONET Modra ptica I, 1930, št. 8, str. 185.

ZAMOLKLOST Modra ptica I, 1930, št. 8, str. 186.

VERZI Ženski svet VIII, 1930, št. 9, str. 272.

PESEM Ženski svet VIII, 1930, št. 9, str. 272.Rokopis (Ms 195 II A št. 88) naslovljen kot Siesta, s posvetilom: »Zinki, / to pesem iz Krtine, / iz zadnjih tednov. / V juliju 1929 / Miran«. Razlike: 2. in 3. v: O, vekovitost teh dobrav. / Bilja dihanje in trav; 4. in 5. v: v vseprostorju? / O, še tako; 13. v.: In »včeraj, jutri, zdaj«?

IZ MLADIH PESMI Domači prijatelj IV, 1930, št. 10, str. 215.

BELA KRAJINA Dolenjska metropola, Novo mesto, 1930, str. 9. Prva kitica pesmi objavljena v pesmi Tiha je pot ..., Razgled I, 1926, št. 2, str. 9. Namesto Radost brezbrežna tam misel brezbrežna. Po tej objavi narejen tudi popravek v 3. v.: sinjina v rimi popravljena v ravnina.

O, KOLIKO NOČI … Ženski svet IX, 1931, št. 2, str. 48.

IZ SPREMINJANJ DS XLIV, 1931, št. 5–6, str. 256; spremenjena II. pesem obj. tudi v Umetnosti 4, 1940, št. 7, str. 215, z naslovom Spominska II.

IZ SPREMINJANJ DS XLIV, 1931, št. 7–9, str. 306. Pesem z nekaj spremembami objavljena tudi v Upoznaj sebe I, Beograd, 1931, št. 12, str. 216, z naslovom Iz cikla Iskavci večnosti. Razlike: 1. v.: po žogo; 2. in 3. v.: (»Žoga – o, naše večno sonce!«), / zvijajo se sveteča rjava telesa; 5. v.: »Mi smo, mi smo!«; 11.–15. vv.: A nekje je v gorah – pozabljen pastir, / poje v oblasti neba, ne boji se konca sveta. / In kliče večer. / In večer za večerom / dreveni v mir.

SONET Ženski svet IX, 1931, št. 9, str. 270. – Paul Verlaine (1844–96), francoski pesnik, pisal razpoloženjske in osebnoizpovedne pesmi s prvinami dekadence in simbolizma.
(Po Verlainu)

V KROG ZAČARANI … Ženski svet IX, 1931, št. 11, str. 321.
(Po P. Verlainu)

IZ PESNITVE VULKAN Upoznaj sebe I, Beograd, 1931, št. 12, str. 211. – Edvin Šerko (r. 1896 v Postojni, u. 1931 v Parizu), Jarčev sošolec v novomeški gimnaziji, član novomeške skupine, bil antropozof in teozof, v Zagrebu doštudiral medicino, umrl za jetiko v Parizu. V natisu popravljene nekatere napake iz revijalne objave (zamahnjenja v zamaknjenja, rganila v zganila, žarećih v žarečih, aureole v avreole, vnjem v v njem); pesnijo bi bržkone moralo biti pesmijo.

†Edvinu Šerku

NOVO LETO Vodnikova pratika V, 1931, str. 33.

KMETJE DS XLVI, 1933, št. 1–2, str. 35. Upoštevan uredniški popravek na zadnjem ovitku v št. 3. Uvrščena v 1. tipkopis Lirike, z malenkostnimi razlikami: 2. v.: O njih pesem, žalost in smeh!; 13. v.: nad njimi, revnimi; 16. v.: tisto uro ni človek več sam. 17., 18. v: A v srcih je bolj in bolj težkó, / še pesmi o tem več ne pojo. V tipkopisu sledita še dva verza: Časi v objem mrakov gredo, / še molitve v molk gasno, gasno.

NA GORI DS XLVI, 1933, št. 5, str. 245. Tipkopis (Ms 195 II A št. 93) datiran z »Miran / 19. 4. 33.« Razliki: 10. v.: O, starši moje smrti!; 12. v.: in Bog ve kam odplovel.

PRESTOP IZ KROGA DS XLVI, 1933, št. 5, str. 245. Tipkopis (Ms 195 II A št. 92) opremljen s posvetilom: »Reziki v odmev za pesem Velike / noči l. 1933., s katero mi je dala / toliko bogastva in lepote v srce. // Miran / 19. 4. 33.« Razlike: prva 2 v. ločena od naslednjih dveh; 4. v.: Čas se zbudil je za naju …; 5. v.: Čas prva rakev … O, telo!

DVOGOVOR DS XLVI, 1933, št. 5, str. 246–47. Tipkopis (Ms 195 A II št. 94) enak in s posvetilom (»Reziki Miran / 19. 4. 33.«); po njem narejeni nekateri popravki objavljenega besedila.

KO SE URA USTAVI DS XLVII, 1934, št. 1–2, str. 33–34. Tipkopis (Ms 195 II A št. 97) identičen z revijalno objavo, datiran »Reziki / Miran / Lj. 20. / junija 1933«. Razlika: 17. v.: Tako, tako gre človek domov …

ZAMAKNJENCI DS XLVII, 1934, št. 8–10, str. 444.

IZ POPOTNEGA DNEVNIKA Žika VI, 1935, št. 1, str. 13–14. – Venezia, Firenze: Benetke in Florenca (Firence), mesti v severni Italiji. Dolomitska cesta: cesta skozi it. Dolomite, od Bolzana do Cortine d'Ampezzo in naprej proti Dobbiacu (zgrajena 1895–1909). Cortina d'Ampezzo: središče Dolomitov, zimskošportno letovišče. Dolomiti: pogorje v it. Alpah, z najvišjim vrhom Marmolada (3343 m). Fiesole: turistično mesto v Toskani, severno od Firenc. Pesmi so se rokopisno ohranile v Jarčevi zapuščini v Novem mestu (Ms 194 št. 1). Vzete so iz načrtovane zbirke z naslovom Dolomiti (1927); kot je razvidno iz posvetila, so nastale na podlagi popotnih vtisov s potovanja v maju tega leta. I. Rokopis, str. 7. Razlike: 2.–44 vv.: begotno, mi je v večnostno bolest … / O, vse po čemur segel sem kedaj, / osvojil sem le v verzov bled sijaj! II. Rokopis, str. 11. Razlike: brez mota; 3. in 4. v.: zaihtel je: / ne moje več. III. Rokopis, str. 16. Razlika: brez mota. IV. Rokopis, str. 12. Razlike: 2.–4. vv.: da, kalen, izpuhtim ves čist v sinjino … / O, čudo: stiha zroč v gorâ tišino / sem ves brezčasen, ves v vesoljstvo vtkan …; moto na koncu četverostišja. V. Rokopis, str. 14. Razlike: 1. v.: Mecesni v gori … Tu bi noč prebdel; 3. in 4. v.: neznani … / Zdaj z božjim snom. VI. Rokopis, str. 28. Razlike: moto na koncu četverostišja Proti Toblachu; 1.–4. vv.: »Tako poslavljajo se Dolomiti …« / Že čutim misel, ki podtalno vrta. / O, da bi sebi kam se mogel skriti! / O, večnost, ki si večno vame uprta! VII. Rokopis, str. 26. Razlike: brez mota; 1.–4. vv.: Vidiš gaje – kot za pogovor v maju … / Ustavi hrepenenje, ki žene do konca sveta! / »Začarana v krog sem življenja, ki je brez mejâ …« / Z molčečim odmevom objel sem vaju –.

ALI VEŠ, DA JE KRUH … DS XLVIII, 1935, št. 1–2, str. 52–53. – Kajn: Prvi sin Adama in Eve, poljedelec; ubil je brata Abela, pastirja, zato ga je Bog obsodil na blodenje po svetu. Uvrščeno v 1. tipkopis zbirke Lirika. Razlike v tipkopisu: 3. v.: neme zemljé; 12. v.: O groza teh sanj!; 14. v.: pridi pridi v nas; 19. in 20. v.: da bo po Tebi zbujeno, / kar je še mrtva snov; 28. v.: z duhom nas nahrani!

GAŠPERČEK Žika VI, 1935, št. 7, str. 129. – Gre pravzaprav za prevod Verlainove pesmi Kaspar Hauser poje iz zbirke Modrost (slov. prevod B. A. Novak, 1996). V Umetnosti 4, 1940, št. 8, str. 232, obj. verzija prepesnitve po Verlainu z naslovom Gašper, ki se loči v nekaj verzih: 2. v.: ki ima le tihe oči; 6. v.: – prve ljubezni prvo kipenje –; 7. in 8. v.: vsaka ženska vstopila mi v sen je, / a nobena mi ni odpela v odmev; 9. v.: Brezdomec povsod, tujec na sveti; 11. v.: smrti iskal sem kot vojak; 14. v.: na svet? Prepozno? Kaj naj storim?; 16. v.: Dajte zamé siromaka moliti!
(po Verlainu)

DON KIHOT Žika VI, 1935, št. 8, str. 145. – Don Kihot: Naslovni junak romana Španca Miguela de Cervantesa (Don Kihot iz Manče, 1605–15); v prenesenem smislu zanesenjak, bojevit sanjač, ki nikdar ne doseže ničesar. Tipkopis (Ms 195 II A št. 101) z nekaj drugačnimi ločili, opremljen s pesnikovo opombo: »napisano v noči 17./18. sept. 33.« in podpisan.

PESEM Žika VI, 1935, št. 9, str. 169.

ŽENA-MATI Žika VII, oktober 1936, str. 169. Rokopis s svinčnikom (Ms 195 II A št. 82) naslovljen Ljubljena … in se nanaša na ženo Zinko (Zarnik), ljubkovalno im. Ina. Na koncu pesmi podpis »Tvoj Miran« in datacija »Krtina 14./9. 27.«. Razlike: 2. v.: ki so meni Tebe dala; za 3. in 4. v. tripičja; 5. in 6. v.: Tvoja Roka bo ostala – // kot spomin na mnoga pota; 8. v.: Svet je kalen … vse je zmota …; 10. in 12. v.: Enoten in Sreče pisana z veliko začetnico; za 12. v. sledita dve novi oz. precej spremenjeni kitici:

In še nekaj vem: skeleče

žge najgloblje me spoznanje:

Kadar mi vtelešaš sanje

Ti trpiš v molčanju vdanem,

kot da srkam Ti veselje …

Vse drugod razkrožaš želje

v svetu daljnem in neznanem.

Vendar si se žrtvovala

tolikrat mi … Jaz sem trnje!

Ti si roža! Kdo ti vrne …?

Kdo ti vrne …? Hvala, hvala …

Zagonetna pesem, Ina …

Tvoja roka iz spomina

bo svetila, bo sijala …

STARI PIŠČALKAR Umetnost II, 1937, št. 1–2, str. 28.

ATMOSFERA Umetnost II, 1937, št. 3–4, str. 43. Uvrščena v 1. tipkopis zbirke Lirika. Razlike z revijalnim natisom so malenkostne: 15. v.: Ostani vse pri starem!; 17. v.: In čakajo vsi, ti in oni. V mračju; 20. v: O kdaj sprosti se groza v plat zvonà?

KLIC Žika VIII, april–maj 1937, str. 93.

PESEM Umetnost III, 1938, št. 3–4, str. 83.

SPOZNANJE Umetnost II, 1938, št. 5–6, str. 86.

SONET O UMETNOSTI Umetnost IV, 1939, št. 4, str. 101. – Božidar Jakac, slovenski slikar in grafik (1899–1989), je bil Jarčev najboljši prijatelj.
(Božidarju Jakcu)

V POLJU Umetnost V, 1940, št. 2, str. 54.

NA JEZERU Umetnost V, 1940, št. 4–5, str. 122.

ZBOR EGIPČANSKIH SUŽNJEV Umetnost IV, 1940, št. 6, str. 186. Poskus opuščanja ločil je bil pri knjižnem natisu ohranjen.

SPOMINSKA I Umetnost IV, 1940, št. 7, str. 205.

TERCINE O ŽIVLJENJU IN UMETNOSTI LZ LX, 1940, št. 7–8, str. 309–11. – Drvnica: dvoročna sekira za napravljanje drv (belokranjsko).

V ZAČARANEM RISU Umetnost IV, 1940, št. 9, str. 279.
(Po P. Verlainu)

OTROK Umetnost IV, 1940, št. 10, str. 310. – Richard Dehmel (1863–1920), nemški pesnik ljubezenske poezije na prelomu 19. in 20. stol.
(po Dehmlu)

PASIJONKE Živa njiva I, 1941, št. 1, str. 5. Tudi Slovenski zbornik 1945, DZS, Ljubljana, 1945, str. 284, kjer pesem datirana »1941. Lj. april–avgust«. Rokopis (Ms 195 II A št. 45) podpisan (»MJarc«) in datiran: »1941 / Lj. april–avgust«.

NASVET Umetnost V, 1941, št. 6–7, str. 166.

MOLK Slovenski zbornik 1945, DZS, Ljubljana, 1945, str. 283. Rokopis s črnilom (Ms 195 II A št. 50), brez datacije, ima pod naslovom izpisano: »R. Gornik«. Drugačen 2. v.: Zapri oči, zapri oči.

PREGNANEC Slovenski zbornik 1945, DZS, Ljubljana, 1945, str. 284. Prvi rokopis s svinčnikom (Ms 195 II A št. 47) brez naslova, podpisan z »MJc« in datiran »junij 42«. Drugi rokopis s črnilom (Ms 195 II A št. 48) prav tako brez naslova, podpisan in datiran s svinčnikom (»MJ / 1942 / junij«).

ELEGIJA Slovenski zbornik 1945, DZS, Ljubljana, 1945, str. 285. Tudi Ljubljana v ilegali III: Mesto v žici, DZS, Ljubljana, 1967, str. 216. Tudi Ognjišče XXIX, 1993, št. 11, str. 35. Prvi rokopis (Ms 195 II A št. 46) podpisan (»MJ«) in datiran z »julij 42«. Razlike: 5. in 6. v.: nem postoj, / čuden; 7. v.: Pa srkni vase; zadnji v.: poslej – srcé ti vse pove. Drugi rokopis (Ms 195 II A št. 48) skladen s tiskano verzijo.

O GOZDOVI ŠIRNI … Obzornik VI, 1951, št. 3, str. 144 (ps. Janez Suhi). Pesem nastala v Kočevskem Rogu julija ali avgusta 1942. Tudi Borec XII, 1961, št. 1, str. 1.

MOJE MOLITVE N LVI, 26. 8. 1923, št. 194, str. 9. Tudi LZ XLIV, 1924, št. 1, str. 38, z naslovom Iz »Mojih molitev«. Drobni razliki: 1. odst.: kaj sem tam delal; 4. odst.: ki nas je uče.

PRIČAKOVANJA SN LXVII, 20. 4. 1924, št. 92, str. 11. – Kajn: sin Adama in Eve, poljedelec, ki je ubil brata Abela, pastirja; bil je zato preganjan, toda Bog ga je zavaroval s Kajnovim znamenjem. Obj. tudi v knj. Poetika Mirana Jarca, Novo mesto, 1987, str. 97.

TRIPTIH Jutro V, 24. 12. 1924, št. 300, str. 11. Obj. tudi v knjigi Poetika Mirana Jarca, Novo mesto, 1987, str. 100–01.

O, TO SVETLO JUTRO … Mladi junak II, 1925, št. 3, str. 38.

TONČEK IN … Mladi junak II, 1925, št. 4, str. 54.

TONČEK Ženski svet V, 1927, št. 7, str. 219.

HARLEKINOVA PESEM Naš rod I, 1929, št. 3, str. 85. – Harlekin: burkač, norček, im. po komičnem liku Harlekinu, služabniku v značilnem karirastem kostumu iz commedie dell'arte; tudi simbol za igralca in gledališče sploh. Obj. tudi v Slovencu LVIII, 15. avgusta 1930, št. 186, str. 9; zadnja 2 v. se glasita: toda, zdaj ne smem več peti, / treba bo nastop pričeti! Z naslovom Komedijant obj. tudi v Žiki VII, 1936, avgust–september, str. 137; brez 3. kitice, zadnji dve sta zamenjani in se glasita:

Harlekinska mi narava

je trpljenje in zabava,

tisočer je moj obraz,

kdo pa, kdo pozna moj – jaz?

Skoz življenje se poganjam,

vsemu rogam se in – sanjam.

Ali ko bom nehal peti? …

Kdaj pričel bom sam živeti?

NEUGNANI GAŠPER LARIFARI Naš rod I, 1929, št. 3, str. 110.

OTROCI Naš rod V, 1933, št. 1, str. 26. Rokopis na 2 straneh, ohranjen v zapuščini A. Široka v NUK-u (MS 1677, inv. št. 19/78), enak revijalni objavi.

MARICA, KAJ SI STORILA? Mladi junak X, 1934, št. 1, str. 7.

NAŠA MALA SREDI STVARSTVA Naš rod VII, 1935, št. 4, str. 138.

NAŠA PUNČKA Žika VII, april–maj 1936, str. 93.

PUNČKA Z ŽLIČKO Žika VII, junij 1936, str. 117. – Rezika: Jarčeva najstarejša hčerka Terezija (Eka), r. 1935.

TOVARNIŠKA DELAVKA Naš dan II, 1937, št. 2, str. 43.

NEUGNANKA Naš dan II, 1937, št. 2, str. 52. – Eka, Ekica: najstarejša Jarčeva hči Terezija.

EKICA IN ZVEZDE Naš Naš dan II, 1937, št. 2, str. 53.

USPAVANKA ZA PUNČKO, KI NOČE ZASPATI Naš dan II, 1937, št. 3, str. 76.

NAGAJIVKA Naš dan II, 1938, št. 4, str. 109.

REVNEGA ŠOLARJA ZAOBLJUBA Naš dan III, 1939, št. 8, str. 189.

DELAVČEVA ŽENA Naš dan IV–V, 1939, št. 2, str. 39.
(motiv iz tujine)

EKINA TOŽBA Naš rod XII, 1940, št. 1, str. 25.

KRATEK ŽIVLJENJEPIS

Marsikaj v Jarčevi poeziji je povezano z njegovimi življenjskimi trenutki, zato se zdi smiselno na kratko povzeti njegovo biografijo.

Miran Jarc je bil rojen 5. julija 1900 v Črnomlju očetu Jakobu, sodnemu svetniku (1857–1926), in materi Mariji (1873–1929). Kot otrok je živel v Višnji Gori. Imel je sestri Marico in Vero ter brata Vladka. V Novem mestu je 1910–18 obiskoval gimnazijo, tam je 1918 tudi maturiral. Med sošolci so bili Božidar Jakac, Anton Puc, Edvin Šerko, Anton Podbevšek, Bogo Teply, Jože Cvelbar, Jože Cesar, Leon Štukelj, Feliks Lobe, Stanko Škerlj, Hubert Pehani; njegov najboljši prijatelj je bil Jakac, s katerim si je nenehno dopisoval v obdobju 1913–40. Kot dijak se je zanimal za fiziko in politiko, se učil igrati violino, nastopal v Hladnikovem orkestru in skladal (z Jakčem skomponiral opero, uglasbil Gestrinovo Pesem o prepelici); učil se je francoščine, češčine, hrvaščine, v stiku z ruskimi ujetniki v novomeškem zaledju tudi ruščine. Zaradi astenije je bil oproščen služenja vojaškega roka v avstro-ogrski vojski, medtem ko so vsi njegovi sošolci bili vpoklicani v vojsko 1916 in 1917. Leta 1918, po očetovi upokojitvi, se je z družino preselil v Ljubljano. V Zagrebu je začel študirati romanistiko, slavistiko in filozofijo, študij je nadaljeval v šolskem letu 1919/20 v Ljubljani, vse do 1922, ko ga je opustil. Leta 1923 je naredil izpit na Trgovski akademiji v Ljubljani in se zaposlil v Ljubljanski kreditni banki, kjer je delal vse do italijanske aretacije 1942. V Ljubljani je bil avtor, violinist, igralec in vodja Slovenskega marionetnega gledališča M. Klemenčiča. Pogosto je obiskoval sorodstvo v Medvodah (sestrična Anuška Jarc, poročena Pollak) in na Krtini; s sestrično Zinko Zarnik se je po dolgih letih zaljubljenosti leta 1934 cerkveno poročil (z dovoljenjem Vatikana). Rodili sta se mu dve hčerki: Terezija (1935), pozneje medicinska sestra, in Marija (1937), pozneje vzgojiteljica; njun boter je bil B. Jakac, že prej tudi Jarčeva poročna priča. Leta 1941 je postal meščan Ljubljane. Po poroki je nekaj časa preživel na Krtini, predvojna leta pa v Suhadolčevi vili za Bežigradom, kjer je bil 28. junija 1942 med rutinsko italijansko racijo aretiran in z vlakom odpeljan v taborišče Gonars (aretacijo in odhod v internacijo je v spominskih zapiskih popisal Anton Suhadolc). Pri Bistri so partizani napadli vlak in internirance osvobodili. Jarc je takoj odšel z njimi v Kočevski Rog, kjer je na Kamenjaku pisal propagandna besedila v kulturniški skupini pri štabu IO OF, s partizanskim imenom Janez Suhi. Med italijansko ofenzivo avgusta 1942 se je skupaj z drugimi umaknil, vendar so ga partizani zaradi omagovanja in izčrpanosti skrili in pustili v gozdu. Od tam se je sam napotil naprej proti vasi Pogled, kjer je bil s Pavlom Kamenškom (ki se mu je pridružil v vasi) 24. avgusta 1942 obkoljen od ok. 200 italijanskih vojakov in ustreljen. Približen kraj njegove smrti je blizu vodnjaka zunaj vasi, ne ve pa se, kje je bilo truplo pokopano. Plošče na hiši v Starem Logu, ki jo je leta 1952 vzidalo Društvo slovenskih književnikov, ni več. Na domnevnem mestu smrti v vasi Pogled je danes leseno obeležje, postavljeno 2004, z Jarčevimi verzi: O, posvečena zemlja ta, kjer kri je napojila tla. Na pokopališču v Starem Logu pa je spominska plošča iz leta 2002 z verzi iz Pasijonk:

Premalo ste nam nasuli prsti.

Kako, o kako to boli, boli!

Katerih jezdecev konji bijo

trdo na to posvečeno zemljo? …

Žena Zinka je po njegovi smrti še nekaj časa bivala v Ljubljani, 1943 se je odselila na Krtino, po letu 1964 pa je (do smrti 1975) s hčerkama spet živela v Ljubljani.

Ob uradni verziji o Jarčevi smrti, ki temelji na italijanskem zaslišanju ujetega P. Kamenška in poročilu italijanske vojske o ofenzivi, se vse do danes ustno širi tudi neuradna različica. Po tej naj bi bil Jarc žrtev partizanov samih. Pesnikovemu vnuku, slikarju Aleksandru Jarcu, naj bi babica (Z. Zarnik Jarc, pesnikova žena) večkrat pripovedovala, da jo je teden dni po pesnikovi smrti v Ljubljani obiskal partizanski kurir in ji povedal, da se je Jarc sprl s partizani na terenu. O sumljivi pesnikovi smrti govorijo tudi njegovi sorodniki na Krtini in prijatelji ter sostanovalci v hiši za Bežigradom. Edino zapisano »pričevanje« brez dokazil v tej zvezi je najti v knjigi Župnija Dob skozi stoletja (1996) S. Stražarja, kjer piše dobesedno takole: »Po Miranu Jarcu, ki so ga komunisti med okupacijo umorili, so društvo /gre za KD M. Jarca v Škocjanu, op. D. B./ poimenovali zato, ker je on pred vojno večino prostega časa preživel v bližnji Krtini, kjer je bila doma njegova žena Zinka.« (317)

PESNIŠKE ZBIRKE

Miran Jarc je izdal tri pesniške zbirke, ki se odlikujejo po strogem avtorskem izboru, majhnem obsegu in prefinjeni grafični opremi. Potem takem zajemajo manjši del celotnega pesnikovega lirskega opusa, ki je nastajal okrog 25 let. Nastajale so večjidel v dveh literarnih obdobjih po izteku moderne: v ekspresionizmu in novi stvarnosti. Temu primerno se je spreminjala tako njihova idejnost kot tematika in tehnopoetika.

Kaže, da je Miran Jarc začel snovati samostojno pesniško zbirko že leta 1919, komaj malo po prvih objavah v osrednjih slovenskih revijah, Ljubljanskem zvonu (LZ) ter Domu in svetu (DS). O tem je mdr. pisal tudi v pismu sestrični Zinki (Reziki) Zarnik (18. 1. 1919): »Resničnost teh dveh spoznanj (simbolizem, teorija relativnosti) sem doživel in veš kaj se pravi doživeti! Ne pritrditi hipotezam, ki sem jih našel v knjigah, ampak sam priti do njih. To dvoje bo vsebina moje prve pesniške zbirke (ki ji imena še ne vem) in bo obsegala pesmi, ne v verzih, temveč v ritmični prozi in bodo čez dve leti – če Bog da izšle v založbi Omladine. (O tem sem že govoril z g. Župančičem.)« Samo nekaj dni pozneje (22. 1. 1919) je v drugem pismu sestrični misel nadaljeval: »V enem letu morda dogotovim zbirko ritmičnih pesmi, kakeršne še ni bilo v slov. jeziku. Morda bom tam pa tam kakšno priobčil v Zvonu. Otresel sem se vseh tudi najmanjših vplivov, kajti jaz ne uživam poezije le čustveno, ampak s kriticizmom lastnega duha motrim in presojam. Ne dam preje pesmi iz rok, dokler ni od vseh strani popolna in taka, kakeršne ni nikedo pred menoj napisal. Kajti kar je kedo mislil pred menoj, moram drugače izraziti kot je izrazil ON, sicer se pravi čas in papir tratiti.« Jarc je načrtoval številne naslove za svoj prvi pesniški izbor, mdr. tudi Brušenje bisera: »Zato je preznačilno, da sem naslovil prve svoje pesmi 'Brušenje bisera' in izšle bodo tudi pod tem naslovom kedaj« (pismo Z. Zarnik, 22. 1. 1919); vendar od vsega ni bilo nič. V njegovi zapuščini v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu je najstarejši ohranjeni tipkopis Nekoliko pesmi (Ms 193/I št. 7), datiran »V letu 1919 po Gospodovem r.«, očitno nastal v Ljubljani. Jarc (»sedaj študent na filozofskem oddelku«) je pesmi »zložil in lastnoročno semkaj napisal« na prošnjo Doreta J. (tj. tesnega Jarčevega prijatelja Božidarja Jakca). Na naslovni strani je zapisal, da so pesmi »nekakšno zrcalce mojih misli in želj, kakeršne ima človek, ki je nemiren in bi rad cvetk in zvezd, pa jih ne more nikakor in nikdar dobiti«. Tipkopis vsebuje 17 listov, večinoma oštevilčenih, z 11 pesmimi, razvrščenimi v dva razdelka: I. Ob tihi vodi, II. Trhlo drevo; večina jih je bila že objavljena v LZ in DS v letih 1918 in 1919. V prvem razdelku so pesmi Jesen (obj. 1917 z naslovom Ob tihi vodi), V rokah hlad …, V maju, Že ves dan se vsipa sneg … (edina pozneje neobjavljena); v drugem pa Trhlo drevo, Molčanje, V nočnem parku, Pri oknu I, Pod slapom, Pri oknu II, Skrivnostni romar. V pesmih je precej daktilografskih napak in manjkajočih ločil, ki jih je Jarc (morda tudi uredništvo revije) za tiskano obliko popravil, sicer pa natisi dokazujejo, da je ob objavi vselej prišlo do vrste drobnih popravkov, v veliki meri izboljšav (ki jih navajamo ob posameznih pesmih).

O naslednjem koraku v snovanju prve pesniške zbirke govori tipkopis Devet pesmi iz zbirke v rok. SKRIVNOSTNI ROMAR (Ms 193/I št. 8, Knjižnica M. Jarca v Novem mestu). Pesmi v njem je v resnici deset, poleg navedenih v kazalu še Molčanje. Tudi te pesmi so bile očitno poslane Jakcu, Jarc pa jih je pospremil z besedami: »Deset pesmi, iz moje prvotno zamišljene zbirke 'Skrivnostni romar', ki naj za silo nekako pokažejo v prav prostih obrisih moj pot od prvega krika spoznanja Ah (Črni vran!!) do Človeka iz noči oz. Vrtiljaka. Seveda gledam sedaj že z usmiljenim nasmehom na te stihe, zavedajoč se, da imam za sabo že tudi cikla 'Nebeška lestvica' in 'Pisma', ki jih Ti, Dori, dam šele kasneje, ko bom jih morebiti še predelal.« Tipkopis je datiran z »Lj. 7. / XII. 20.«, na naslovnem listu pa je – poleg navedenega pisma Jakcu – tudi kazalo (»Vsebina«) s seznamom poslanih pesmi: 1. Uvodna, 2. Drevo ob vodi, 3. Zamišljena postala si za hip …, 4. Ave, 5. Samota, 6. Zvezde mi edine pojo za slovo …, 7. Skrivnostni romar, 8. Človek in noč, 9. Vrtiljak. Večina pesmi je bila tedaj že objavljena v LZ in DS, neobjavljeni sta ostali Zamišljena … in Samota. V tipkopisu so vidne nekatere drobne zboljšave pesmi, sicer pa se ne ločujejo veliko od tipkopisa zbirke Skrivnostni romar.

V Jarčevi zapuščini v Novem mestu je najti tudi lastnoročen pesnikov rokopis zbirke Skrivnostni romar (Ms 195/II A št. 2). Na prednaslovu je v desnem zgornjem kotu ornamentalno (v obliki stoječega romarja) izpisano SKRIVNOSTNI ROMAR 1917 1920, sredi lista pa je posvetilo: Zinki Miran 21. / III. 21. Na notranji naslovnici se naslov povečan ponovi, pod njim pa piše z drobnimi verzalkami: »Stopinje moje romarske poti, ki sem jo premolil v času od l. 1917 pa do VIII. 1920.« Na naslednjih dveh straneh je sredinsko umeščeno spodnje besedilo (v različni velikosti črk in besed), ki mu na koncu sledi ponovna datacija: »Ljubljana 21./ III. 1921«:

ASTRALNI LOVEC

↓

Pa vseeno se rad še opojim ob akordih skrivnostnega romarja, posebno kadar sem za hip truden.

Temu pesniškemu »motu«, ki je očitno nastal pod močnim vplivom Antona Podbevška, sledi kazalo (»Kje je kaj«): razdelek, naslov pesmi (v oklepaju mesto in čas njene objave), kraj (Krtina, Ljubljana) in leto nastanka, stran. Naj obnovimo osnovno shemo zbirke:

OB TIHI VODI

V CLAUDE LORRAINOVI POKRAJINI

SKRIVNOSTNI ROMAR

Skupaj torej 51 oštevilčenih strani. Iz kazala je razvidno, da je bila večina pesmi že objavljena v LZ in DS; 12 pesmi ni bilo nikdar objavljenih, samo 7 pa jih je Jarc uvrstil v poznejšo zbirko Človek in noč (1927). Zbirka je bila očiten rezultat nekajletnega truda, o katerem je Jarc pisal sestrični Zinki Zarnik že januarja 1919, češ da še ne ve imena svoje prve pesniške zbirke, bo pa vsebovala pesmi »ne v verzih, temveč v ritmični prozi« (18. 1.); in da »v enem letu morda dogotovi zbirko ritmičnih pesmi, kakeršne še ni bilo v slovenskem jeziku« (22. 1.). V pismu Zarnikovi (2. 2. 1923) je zasluge za nastanek zbirke pripisal prav njej: »'Skrivn. romar' je knjiga kot jih je malo. Jaz vem, kaj je v njej življenja in tudi Ti veš: Ti si mi jo navdihnila in zato naj vsi vedo, da je posvečena: 'Moji tihi spremljevalki Zinki!'« (Ms 195 III št. 5). Zbirko s takim naslovom je leta 1922 zaman poskušal objaviti pri Slovenski matici.

Tedaj ali nekaj pozneje (1921?) je nastal tudi tipkopis Človek in zvezde (Ms 193/I št. 12), ki ga prav tako hrani Knjižnica M. Jarca. Tipkopis je brez letnice, pesnik pa ga je poslal Doriju s spremnim pismom, v katerem piše: »Prilagam Ti svojo zbirko, ki seveda ni ciklično urejena, ki pa bo že za silo zadoščala Tebi. Naslove ciklov sem Ti dal in jih ponavljam še enkrat /:/

1.) Samoten

2.) Vrtovi pravljičnih opojev

3.) Človek in noč

4.) Bele roke

5.) Veslač

6.) V tišini vesoljstva

7.) Na daljnem otoku.«

Tipkopis šteje (s podvojenimi in manjkajočimi stranmi) 71 oštevilčenih strani. Naslovnica je ročno izrisana in izpisana: na belem ozadju človeška postava zre v črno nebo okrog nje, pod risbo pa je lepopisno z velikimi črkami izpisano: MIRAN JARC / ČLOVEK / IN ZVEZDE. Na naslednji strani piše v 4 vrsticah MIRAN / JARC / SKRIVNOSTNI / ROMAR, pod naslovom pa je portret moškega s svinčnikom. Sledi omenjeno pismo Doriju, potem pa (od str. 4 dalje) 27 Jarčevih pesmi v takemle zaporedju: I. Skrivnostni romar, Večerni pogovor, Trhlo drevo, Molčanje, Skoz zastore drhtave …, Modre dalje, V mraku ob akordih klavirja, O, človek!, Človek in noč, Izgnanci; II. Glej, zvezde so se vtkale …, Krik davnin, Memet, Sekunde za sekundo …, Mesečina, Ne morem roke ti več dati; III. Pod slapom, Veslač, Sožitje, Iz nežnega pobočja rasto …, Plovemo v brezčasje, Poj mi o kresnici …, Zaprimo oči …, Vodoravnost; IV. Serenada; V. Godba na potapljajoči se ladji, Vrtiljak. Razdelkov VI in VII ni. Pesmi so bile večinoma objavljene v DS ter LZ, med njimi so tudi neobjavljene.

Nazadnje je leta 1927, okrog velike noči, izšla Jarčeva prva pesniška zbirka, naslovljena Človek in noč. Zbirka je bila z naslovom Skrivnostni romar dokončno pripravljena konec leta 1925, natisnila naj bi jo 1926 Učiteljska tiskarna v Ljubljani, vendar je ta marca 1926 natis zavrnila, menda iz finančnih razlogov. Zato je bila zbirka v času izida pozni, zamudniški rezultat pesnjenja, ki ga je pesnik že preboleval; bila pa je tudi izraz njegove močne samokritičnosti, saj je dotlej že objavil kakih 80 pesmi. Jarc jo je izdal v samozaložbi, natisnila jo je tiskarna Merkur (A. Sever) v Ljubljani. Na dejstvo, da je pesnik moral knjigo izdati sam, čeprav je bil že leta 1925 dogovorjen z založbo, očitno kaže tudi »dostavek« v Jarčevi oceni Ganglove knjige Hram slave (LZ 1927, str. 52). Založbi je očital, da izdaja podobna dela, kot je Ganglovo, »dočim odklanjajo baš ta podjetja premnogim resnim, sodobnim pisateljem rokopise in tako namenoma in nasilno pačijo resnično podobo slovenske književnosti /…/ Naše založbe /…/ imajo za vodje ljudi, ki nimajo niti pojma o književnosti, kar ga pa imajo, izvira še iz Bleiweisovih in Jeranovih časov /…/«; poleg tega »smo pri nas še vedno sramotno zaostali, saj odločujejo pri nakupu in založbi rokopisov ljudje, ki jim je umetnost samo trgovsko sredstvo.« Jakac je za zbirko izdelal 5 značilnih ekspresivnih lesorezov, med njimi tudi Jarčev portret (nastal 1920), umeščen pred notranjo naslovnico. Vanjo je uvrščenih 22 pesmi, razdeljenih v tri razdelke na 62 straneh; podatek za kazalom (str. 62) nam pove, da so pesmi »iz let 1917–1925«. Uvrščene pesmi so bile večinoma objavljene v revijah LZ in DS, med njimi sta bili dotlej (in tudi pozneje) neobjavljeni le dve pesmi: Večerni sprehod in Besi. V izdaji je precej tiskarskih napak, ki so bile za zbrana dela popravljene v skladu z revijalno objavo ali ohranjenim rokopisom oz. tipkopisom.

Naslednjih deset let je Jarc pesmi objavljal zgolj revijalno. Krog revij LZ in DS je razširil še na druge manj uveljavljene in elitne slovenske revije, tako da je precej pesmi objavil tudi v Domačem prijatelju, Ženskem svetu in Žiki. Leta 1935 pa je znova začel pripravljati samostojno zbirko, za katero je v Knjižnici M. Jarca v Novem mestu ohranjen rokopis (Ms 195/II A št. 8) z letnico 1936 (popravljeno iz 1935). Obsega 31 oštevilčenih strani (dejansko jih je 27). Na str. 1–3 so ime avtorja, naslov in letnica 1936, na str. 31 je kazalo (Vsebina). Rokopis vsebuje 15 pesmi: Plodovi v večeru, Večerna, Pod noč, Némost, Kadar nas kdo zapušča, Somračje, Nemo mesto, Delavci s kmetov, Pokrajina, Osamelo dekle, Hlapec Andrej, Sin, Pesem o družbi, Novi ljudje in O pesmi, torej je identičen z natisnjeno izdajo. Zbirka Novembrske pesmi namreč prav tako obsega 31 paginiranih strani in jo je izdala Akademska založba v Ljubljani, natisnila pa Tiskarna Veit in drug v Viru pri Domžalah. Pesmi – v zbirki jih je 12 – so bile pred tem večinoma objavljene v DS, dve (Hlapec Andrej, Pesem o družbi ) v LZ, pet pa jih je bilo neobjavljenih (Nemo mesto, Delavci s kmetov, Osamelo dekle, Sin, O pesmi).

Zadnja leta je Jarc objavljal pesmi predvsem v LZ in reviji Umetnost. Že nekaj let po izidu Novembrskih pesmi se mu je začela oblikovati nova zbirka, tako da iz leta 1939 v Jarčevi zapuščini obstajata dva tipkopisa zbirke Lirika (1940). Prvi (žigosan, verjetno z žigom Knjižnice M. Jarca v Novem mestu, vendar brez inventarne oznake) vsebuje 32 listov, pri čemer je prvi list ročno izpisana naslovna stran (MIRAN JARC / LIRIKA/ 1939), po vsem sodeč narejena z Jarčevo roko. Naslovnici sledi neoštevilčen tipkopis s ponovno natipkano naslovno stranjo, razdeljen v tri razdelke (I., II., III.) ki ima na koncu kazalo (VSEBINA). V besedilih so ročni popravki, očitno pesnikovi. Vrstni red pesmi je drugačen kot v tiskani zbirki: I. Pogled nazaj, Abadon, Speči Apolon, Večni vrtnar, Pevec, Atmosfera, Kmetje, Ali veš, da je kruh; II. Zornica, Narcis govori, Pomlad, Pesem, Sprehod, Eros, Žena, Idila; III. Slovenski soneti (I–VIII). Ločila (vejica, pika, vprašaj, klicaj, dvopičje) so pogosto s presledkom ločena od poprejšnje besede. Za vsako pesmijo sledi vrstica pomišljajev. Popravki pesmi so narejeni ročno. Nekaterih pesmi v tiskani zbirki ni (Pevec, Atmosfera, Kmetje, Ali veš, da je kruh …, Zornica, Sprehod).