

NEZBRANA PROZA 1898–1903 ČRTICE / POVESTI / NOVELE
Kapčev stric Slovenka 1898, 7, 26. marec, 152. Ponatis v Izbranem delu Zofke Kvedrove, 1, 9–13. Rokopis se ni ohranil. Zofka Kveder je črtico Kapčev stric skupaj s še nekaj besedili poslala urednici Slovenke Marici Nadlišek februarja 1898. Na njeno pošiljko je urednica odgovorila v Listnici 27. februarja 1898: »Milena. Ko bi mi naznanili Svoj natančen naslov, bila bi Vam prav rada pisala posebe. Vašemu pismu, da bi se smejala!? Ako bi dovolili, bilo bi kar za javnost. Povesti bodo vse vporabne, ako tu in tam izpremenimo. […] Sicer pa imate talenta dovolj, čutite dovolj, čutite globoko in jaz se nadejam, da postanete še prav dobra pisateljica. Mnogo vam imam še povedati, naznanite mi svoj naslov.« Po objavi ji je Zofka Kveder pisala: »V zadnji številki sem brala 'Kapčevega strica'. No, jaz kar odkritosrčno povem, da sem občutila precej veselja, ko sem videla prvikrat natisnjeno svoje delce. Pa me obenem vzpodbuja to in dobila sem nekak pogum in res pravo veselje do dela.« Zofka Kveder ji je na to odgovorila v pismu 4. marca 1898: »Hvala lepa za prijazne besede v listku 'Slovenke'. – Nisem se nadejala, da mi bodete tako naklonjeni. – Kako sem bila vesela, ko sem brala Vaše vrstice! Torej smem res verjeti svojim tajnim željam, smem res upati, da se mi izpolnijo? In moje povestice bodo res vse za rabo!? – O, drugič se hočem že potruditi, učiti se hočem in vaditi, in če mi še Vi kedaj pomorete s svojo prijazno sodbo, se mi bode posrečilo, da kaj dosežem. […] Veseli me neizrečno, da ste zadovoljni z menoj – in moj ubogi listič naj bi bil za javnost – pravite! – Pisala sem vse skupaj, pismo in one spise, v pisarni v Bog zna kolikih preskokih in v vednem strahu, da me moj šef ne zasači« (Ms 703). Zofka Kveder je v pismu s 7. marca 1898 zapisala, da je Kapčev stric »skromen proizvod« njene fantazije. Vendar v besedilu prepoznamo pokrajino na bloški polici in njeni okolici, ki jo tudi omeni: »Tine se je oženil medtem, a ne z Anko; pripeljal je tam nekje iz bloških hribov bogato ženo, pa se nista dobro razumela.« Že v tem, pisateljičinem prvem objavljenem besedilu, se pojavi motiv fantovskega prepira za dekle, ki se konča s tem, da mora eden izmed obeh v zapor. Prav ta motiv srečamo tudi v noveli Hrvatarji, s katero lahko povežemo tudi naslednji odlomek iz Kapčevega strica: »Potem sem šel na Hrvaško. Kaj bi delal doma, kjer bi vsak kazal za menoj! Zato sem se raje umaknil ljudem. Pisal sem domov, da odstopim, naj dado posestvo bratu. Sam pa sem sekal in tesal hraste v hrvaških hostah.« Po objavi je Zofka Kveder urednici Slovenke pisala: »V zadnji številki brala sem 'Kapčev stric'. No, jaz vam kar odkritosrčno povem, da sem občutila precej veselja, ko sem videla prvikrat natisnjeno svoje delo. In obenem me spodbuja to in dobila sem nekak pogum in res pravo veselje do dela« (Ms 703). O svoji prvi objavljeni črtici je pisala tudi 20. februarja 1898 Ivanu Kovaču, ki je bil domači učitelj njenih bratov: »V 5. š. j. prihodnjem zvezku Slovenke zagleda moj prvi skromni poskus v pisateljevanju beli dan. – Lahko si kupiš oni zvezek, saj se dobe v Trstu v večih trafikah. Uganil boš gotovo precej, kaj je moje, četudi ne bode pravega imena. – No, to povem le tebi, ker pravzaprav se imam v prvej vrsti Tebi zahvaliti, da sem dobila veselje do tega. – Prosim pa vendar, da proti nikomur nič ne opomniš o tem« (Ms 1113, Č 20, št. 3).
Ne vem, kako je to, da sva se s Kapčevim stricem, bratom našega soseda, vedno dobro razumela. Bil je prijazen, dober možiček pri kakih sedemdesetih letih. Žensk ni mogel prav trpeti, trdil je vedno, da smo ženske za samo zmešnjavo na svetu.
No, mene je imel vendar rad. Včasih sem sedela na vrtu in kaj brala ali brčkala pa je prišel stric na sosedni vrt k svojemu uljnjaku Uljnjak: čebelnjak. in malo zakašljal, da sem ga slišala. In potem sem tebi nič meni nič zlezla skozi plot in kmalu sem sedela tam pred uljnjakom in stric mi je pripovedoval razne dogodbice iz svojih mladih let. In ono raskavo, razorano lice se je nagubalo v prijazen smehljaj in oči izpod sivih obrvi so se takole zasvetile kakor nekoč, ko je bil Kapčev stric še najlepši fant v fari.
O, saj mi je večkrat pravil, kak je bil v »svojem času«.
»Povem ti,« – tikal me je, ker me je poznal, ko sem še po vseh štirih lezla okoli hiše – »oh, povem ti, to ni vse skupaj nič, kakor se zdaj nosijo ti fantiči. I, saj to še fantje niso, kaj bo ta drobiž, a mi, mi smo bili, mi!«
»Take žametaste telovnike s srebrnimi gumbi smo imeli, jirhaste hlače, škornje pa klobuk s širokimi krajci. Pa smo stali pri cerkvi v nedeljo kakor vojaki in dekleta so sramežljivo gledala na našo stran. Ej, to so bili še časi!«
Kapčev stric se je zamislil, jaz pa sem nekaj časa tudi nemo poslušala bučanje čebel.
»Stric, zakaj se pa niste oženili?« vprašala sem ga nekoč.
»Ej, to ti je dolga reč, kaj ti bo to!«
»Povejte no, jaz bi res rada vedela.«
Stari mož se je malo odkašljal, se še malo branil, potem pa mi povedal tole:
»Ej, to ti je dolga reč, ti pravim, in stara tudi že. Čakaj, menda je že čez petdeset zim, kar sem nekdaj stopical v snegu gor v Podlesek, kamor so me oče poslali, da naj kupim kako ovco za praznike. Precej je bilo mraz, zato sem šel hitro. Gori pod tistim klancem pa srečam dekleta, ki je neslo moko iz malina. Pot je bila spolzka in slaba in revica se je ogrela, da se je kar kadilo iz nje. Jaz sem jo nagovoril in šla sva skupaj v Podlesek. Bila je Maričeva Anka, ki je služila pri županu v Podlesku za deklo. Poznal sem jo že prej, pa se nisem dosti brigal zanjo. Tedaj sem šele videl, da je prav čedno dekle, no, in meni se je dopala od tistega časa.
Župan v Podlesku je bil bogat mož, ki pa se tudi ni malo cenil. Imel je sina Tineta moje starosti. Zdaj je že davno umrl, Bog mu daj nebesa! S Tinetom sva bila prijatelja še poprej, a potem sem gotovo vsako nedeljo popoldne prišel k njima v vas, seveda največ radi tega, da sem videl Anko. Zdelo se mi je, da me rada vidi, bila je prijazna z menoj in večkrat sva dražila drug drugega. Sam nisem nikdar govoril z njo, Tine je bil vedno zraven in včasih me je prav jezilo, da je vedno tičal poleg mene.
Tako sem hodil vso zimo v Podlesek in še poleti večkrat. Moj mlajši brat, ki je še zdaj na domu, me je dostikrat povpraševal, kaj neki imam tam v Podlesku, a jaz mu navadno še odgovarjal nisem.
Nisem se brigal za nič in tudi nisem zapazil, da je Anka postajala nekam bleda in plašna in da se je naju obeh, Tineta in mene, nekam ogibala. Hodil sem mirno svoj pot k županu v vas in pazil, da se mi ponudi prilika vendar enkrat govoriti z Anko.
Ni prišlo do tega, zgodilo se je prej nekaj, kar je napravilo križ čez moje račune.
Pa naj povem po vrsti. Ležal sem torej neko nedeljo popoldne tukaj na vrtu v senci. K maši sem hodil skoro vselej zjutraj, ker je tedaj tudi Anka prihajala v cerkev. Ležim torej tukaj pod hruško pa gledam predse prav dobre, židane volje. Žvižgal sem po malem in poslušal, kako so brenčale bučele po vrtu. Tudi moj stari oče, katerih so bile tedaj čebele, pridejo na vrt, sedejo zraven mene pa začno:
'Ej ti fant, zakaj pa ne greš rajši zdaj ob desetih v cerkev, ko gre ves mladi svet, zjutraj je samo za nas, bolj stare ljudi!'
'Veste, oče, jaz grem pa rajši zjutraj,' se odrežem.
'I no, saj ti živiš vedno po svoji glavi. Kam pojdeš popoldne po večernicah?'
'Na Podlesek.'
'H komu pa?'
'K županu.'
'Ej, ej, fante, ko ne bi nekaj vedel, bi skoraj mislil, da hodiš za tisto Anko, ki služi pri županovih. Oni dan sem ti že mislil reči, da ne napraviš kake budalosti, zdaj pa, ker je z Anko in Tinetom tako, sem se zmotil.'
'Kaj pravite, da ste se zmotili, oče, in kaj je z Anko in s Tinetom?' vprašam hlastno, hkrati mi je postalo vroče in nekaj čudnega mi je zašumelo v glavi.
'Kaj pravim? To moraš že ti bolje vedeti nego jaz, ko si vsako nedeljo in vsak praznik gori na Podlesku. Menda boš že vedel, o čem se meni vsa fara.'
'Jaz nič ne vem, oče. Kaj pa se vendar menijo ljudje?'
'I kaj se bodo menili! Ne menijo se nič, samo vedo, da je med tisto Anko in županovim Tinetom nekaj, kar bi ne smelo biti. Stari župan menda še tudi nič ne ve, drugače Anka ne bila bi več v hiši.'
Bilo mi je, kakor bi strela udarila vame, skočil sem kvišku in zakričal:
'Saj ni res, saj ni res! Lažete, vsi lažete!'
In dirjal sem z vrta na cesto, kar tak, brez klobuka, brez jopice in telovnika. Nisem slišal, da so stari oče vpili za menoj:
'Za božjo voljo, fant, ne bodi neumen!'
Tekel sem skozi vas, da so otroci zijali za menoj; dirjal gor po klancu, po lazih, čez polje na Podlesek. Bil sem ves neumen takrat. Tekel sem vso pot, četudi je iz naše vasi do Podleska dobre pol ure. Nisem šel gor čez vas, ampak sem zavil zadaj za vrtovi k županu. Na vrtu je stal kozolec; pod njim pa so včasih puščali vozove ob lepem vremenu.
Na lestvah je sedel Tine, ko sem priletel predenj. Ustrašil se me je menda zelo, ker je precej skočil z voza. Planil sem k njemu, zgrabil ga za rame, tresel in vpil.
'Povej, če je res, precej mi povej! Jaz čem vedeti, kaj je z Anko, če si jo res, – če je res –,' kričal sem, kar mi je prišlo na jezik.
Oni pa se me otrese, postavi se tja predme in začne:
'Če je res, tebe to nič ne briga, da boš vedel! No, ker sva prijatelja, ti jo pustim – zdaj jo pa ti imej, če hočeš in …' dalje ni prišel. Jeza me je skoraj zadušila, ves sem se tresel, zginila sta pamet in pomislek, izdrl sem ročico iz voza in udaril Tineta po glavi, kolikor sem mogel.
Ta se je prevrnil vznak in kri ga je polila.
Grozno sem se ustrašil in hkrati sem se zavedel, kaj sem storil. Jel sem vpiti in kmalu so pritekli ljudje.
Bil je vik in krik, da mi še danes zveni po ušesih, če se spomnim.
Sam ne vem, kaj se je zgodilo potem z menoj; spominjam se le še, kako sem stopal z orožnikom k sodniji. Neizrečeno sem se kesal in sramoval svojega dejanja.
Tinetu ni bilo ravno Bog ve kaj, a jaz sem bil v groznih skrbeh, da ne bi umrl. Se ve, ob preiskavi sem zvedel, da mu je že bolje.
No, potem je prišel na obravnavo Tine sam in skušal me celo zagovarjati, da bi ne bil toliko kaznovan. Jaz pa sem sam povedal vse po pravici, kako je bilo.
Dobil sem vendar tri mesece zapora. Potem sem šel na Hrvaško. Kaj bi delal doma, kjer bi vsak kazal s prstom za menoj! Zato sem se raje umaknil ljudem. Pisal sem domov, da odstopim, da dado posestvo bratu. Sam pa sem sekal in tesal hraste v hrvaških hostah. Kakih dvanajst let me ni bilo domov, ko se mi je nekoč stožilo in sem se vrnil.
Brat se je oženil, stari oče so umrli, oče pa so pomagali pri hiši, postarali so se. Z bratom sva se dobro razumela, pa sem ostal doma. Vesel je bil, delal sem pridno, za doto ga nisem gulil, da bi mi jo moral izplačati. Radi so me imeli vsi.
Tine se je tudi oženil med tem, a ne z Anko; pripeljal je tam nekje iz bloških hribov bogato ženo, pa se nista dobro razumela. Anka je umrla, kmalu ko je prišel njen sin na svet. Ta še živi, saj menda poznaš črnega Toneta, ki gori v rebrih žge oglje – ta je njen sin.
No vidiš, takole je prišlo, da se nisem ženil – no, ne kesam se. Saj jim nisem na poti pri hiši, oni potrpe z menoj, jaz pa ž njimi. In še ubogajo, če jim kaj svetujem.
Tako, glej, je na svetu.«
In stari sosedov stric je spet zapalil vivček, Vivček: lesena pipa s kratko ukrivljeno cevjo. jaz pa sem sedela doli pri čebelnjaku in nič več se mi ni zdelo čudno, da se sosedov stric ni oženil.
Tak otrok! Slovenka 1898, 8, 23. april, 178–184. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Milena. V pismu Marici Nadlišek 1. marca 1898 je o tej črtici zapisala: »Torej 'Tak otrok' Vam je še precej všeč, kakor pišete. No, resnica je vse od a do z. – Da sem samo do srede nadaljevala s spomini, je zato, ker sem s 15. letom res odšla od doma, in kaj neki zvem v mali naši vasici o svetu!? – Pa če je prav, napišem še kaj kdaj iz svoje preteklosti.« Tudi v naslednjem pismu (7. marca 1898) je pisala o avtobiografski zasnovi črtice: »'Tak otrok' ni samo do polovice, ampak vse resnica. – Celo ono zadnje srečanje je res, le da ni bilo pod Tivoli, ampak v mestu.« Marica Nadlišek ji je odgovorila: »Sicer imate talenta dovolj, čutite dovolj, čutite globoko in jaz se nadejam, da postanete še prav dobra pisateljica. Mnogo Vam imam še povedati, naznanite mi svoj naslov« (Slovenka 2/1898, št. 5, str. 120).
Dobro se še spominjam, kako je bilo, ko sem hodila zadnje leto v šolo v osmi razred k Uršulinkam. Uršulinke: rimokatoliški cerkveni red, ki ga je kot Družbo svete Uršule 25. novembra 1535 v Bresci ustanovila Angela Merici. Prve Uršulinke so v Ljubljano prišle leta 1702 na pobudo bogatega trgovca in ustanovitelja uršulinskega samostana, Jakoba Schella, pl. Schellenburga, in njegove žene Ane. Uršulinke so se ukvarjale z vzgojo deklet in tako so leta 1703 v Ljubljani, tam, kjer danes stoji glavna pošta, odprle prvo javno šolo za dekleta. Kasneje so ustanovile tovrstne šole še v Mekinjah in Idriji. Uršulinsko cerkev oziroma cerkev Sv. Trojice so začeli zidati sredi leta 1718. 1894 odprejo prvo meščansko šolo na Slovenskem, zunanjo in notranjo. Bila sem tako sredi med štirinajstim in petnajstim letom in po svojih tedanjih mislih zelo pametna. Še vem, kako ponosno sem stopala v šolo. Par zvezkov, kako knjigo, ali včasih »Block« sem nesla prav gravitetično Gravitetično (germanizem): v nemščini pomeni beseda »gravitätisch« častitljivo. v roki, med tem pa držala prste tako, da se niso videle – mnogo zašite, a vendar še raztrgane rokavice. Na glavi sem imela bel, širok slamnik z bornim trakom in šopkom divjih rož, ki sem jih, kadar so obledele, kar sama pobarvala s karminom. Karmin: rdeče barvilo organskega izvora. Vedno sem se jezila nad prekratkim krilom, oguljenimi rokavi in preozko jopico. Seveda, svoje obleke sem nosila po dve, tri leta, in če je bilo blago trdno, še dlje.
Ob mrzlem vremenu sem nosila površno jopico dvomljive barve, ki je bila narejena iz starega plašča.
A meni ni bilo nič zato, še nekako prezirljivo sem gledala svoje nališpane in gizdave součenke. Sovražila nisem nobene, a prijateljica tudi nisem bila z nobeno. Neko mrzlo razmerje je vladalo med nami, bila sem zelo ponosna in tudi na prijazen ogovor odgovarjala sem le kratko.
Pri vsem tem sem zavzemala tako nekako prvo mesto v našem razredu. Moje ime je bilo največkrat imenovano med vsemi. Bila sem popularna s svojo porednostjo in neustrašljivostjo ter sem s tem, da se nisem bala niti stroge matere Stanislave niti našega kateheta in veliko manj še drugih svojih učiteljic, zelo imponirala součenkam.
Učila se nisem nič, a imela sem srečo in pogum, da nisem nikdar dobila slabega reda. Pri pouku sem večinoma brala. Ker mi je M. Stanislava večkrat vzela knjigo, katere potem nisem videla več, postala sem previdnejša ter imela vedno še eno zelo nabožne vsebine pod klopjo, ki je potem namesto one, ki sem jo brala, romala k M. Stanislavi na mizo.
Stanovala sem pri dveh neomoženih šiviljah, Stanovala sem pri dveh neomoženih šiviljah: gre za avtobiografski podatek, saj je pisateljica med letoma 1892–1894 živela pri dveh starih šiviljah na Študentovski ulici 5. kjer sem malo jedla in dosti molila ter vsa svarila, opomine in nauke poslušala s tisto potrpežljivostjo kakor opravljanje in obiranje drugih soljudi, s katerim sta si moji gospodinji preganjali dolgčas.
Med součenkami nisem imela, kakor rečeno, nobene prijateljice, a prijateljico sem imela vendar. Bila je Ana, dve leti starejša od mene, ki je hodila v neko modno trgovino šivat razne trakove in cvetlice na klobuke in slamnike. Zelo rada sem jo imela, če sem imela le kaj časa, sem bila pri njej. Lepo dekle je bila, črnih oči, črnih las, imela je majhen, okrogel, ljubezniv obrazek, bele zobe, vitko postavo.
Vse mi je bila tedaj Ana. Če sem imela kaj, dobila je tudi ona polovico – zanjo bi storila vse. A bila sem tudi prav ljubosumna, z nobeno drugo ni smela iti nikamor in še če je govorila s katero izmed svojih tovarišic, bila sem huda.
Kakor rečeno, bila je starejša od mene, pa kljub temu sem bila jaz, ki sem ji vladala. Kar sem hotela, je morala storiti, kjer je bilo meni všeč, tja sva šli na sprehod, in povedati mi je morala vse tajnosti svojega srca.
Hodili sva skupaj v cerkev, k šmarnicam Šmarnice: katoliške pobožnosti meseca maja v čast Mariji, Jezusovi materi.. Bila sem za svoja leta zelo velika, večja nego ona in z neko skrbnostjo sem jo vodila vedno na desni roki s seboj. Pripovedovala sem ji svoje dogodke iz šole in ona me je morala pazljivo poslušati. Dobro mi je delo, če sem ji mogla kaj povedati in mnogokrat sem v šoli le zato napravila kako neumnost, šla se pritoževat za kako stvar le, da mi je dejala: »O, ti se pa vendar mnogo upaš.«
Ob nedeljah bi jaz morala biti pri maši ob desetih v stolnici. Meni to ni bilo posebno všeč, hodila sem torej ob desetih z Ano v cerkev, kjer sva bili pri tihi maši, a potem sva šli pozimi v muzej, kjer naju ni zeblo, poleti pa pod Tivoli ali k svetemu Krištofu. Sv. Krištof: cerkev sv. Krištofa v Ljubljani, na današnjih Žalah.
Popoldne sva šli zopet kam iz mesta. Jaz sem hodila najraje tja ob Ljubljanici k Fužinam. Sedli sva na bregu v travo in pripovedovali druga drugi svoje misli. In ona mi je včasih pravila kdo »hodi za njo«, a gorje ji je bilo, če je dejala, da je ta ali oni gimnazijec, če ima ta komi ali oni prostovoljec lepe oči – oštela sem jo kakor kakšna stroga vzgojiteljica.
»Kaj, – tisti otrok!« sem dejala zaničljivo ter pomilovalno jo pogledala, da je tako »neumna«.
Še sedaj me sili na smeh, kako patetično sem jo opominjala: »Ana, bodi vendar no pametna, kaj ti bodo ti otroci!«
In vendar sem bila sama otrok, četudi bi me bil tedaj zelo razžalil, kdor bi mi to rekel.
No, kak visok, širokopleč mož v visokih škornjih, s puško na rami, z lovsko torbo, s strogim obličjem, bujno brado – lep in grd, mrzel in vendar strasten, tak bi bil pač imponiral moji petnajstletni domišljavosti. No, in nekdaj ob neki taki priliki privleče Ana prav skesano gosto popisan list iz žepa ter mi ga boječe ponudi.
»Oboževano bitje!
Oprosti, da Ti pišem, Ti moja zvezda, Ti moj angel! Tvoje nebeške oči, ki mileje svetijo, kot sama luna, očarale so mojo dušo. Kakor popotnik, ki tava sam v temi, pozdravi z veselim srcem zvezdo, ki se zasveti nad njim, tako Te tudi moje srce obožava, Ti, mila zvezda moja. Ljubim Te, dovoli, da Te ljubim!
In če bi me Ti tudi zavrgla, če bi me pahnila nazaj v brezno moje nesreče, ljubil Te bo vendar Tvoj zvesti N. N., učiteljski pripravnik drugega leta.«
»Ali ne piše lepo?« oglasi se Ana, ko preberem ta proizvod zaljubljenega pripravnika.
»Kaj lepo!« se razjezim, »kako si vendar upa kaj takega! Ta otrok! In tika te, ali te ni nič sram? Cela gospodična je, pa se pusti tikati od takega – otroka! Ne, ne, to je že preveč, pa Ana, ti, ti si tako neizrečeno – neumna! Ne piše lepo?! Ha, ha, tak otrok!«
Ani pa so stopile solze v oči, milo me je pogledala in zašepetala: »Pa vendar piše lepo!«
Meni se je smilila, tešila sem jo torej rahleje:
»Vidiš Ana, saj je zate prav, kaj pa bo taka neumnost! No, vidiš, takole mu piši nazaj, pa bo vse dobro.«
In vzela sem ji pismo iz rok, potegnila majhen košček svinčnika iz žepa ter napisala na kolenih nekako takle odgovor:
»N. N., učiteljski pripravnik drugega leta v Ljubljani, ne vem, kje ste vzeli predrznosti pisati mi tako bedasto pismo. In še celo tikate me, vprašam Vas, od kod imate to pravico! Torej angel sem, no, no, veseli me, – žal da ne vaš! Namesto pa, da bi oboževali mene, bi Vam svetovala, da se raje učite pedagogike, da Vam konec semestra ne zasveti kakšna trojka v spričevalu. Anica N.«
»Tako, pa jutri mu precej piši, da boš imela mir!«
In Ana mi je obljubila, da mu piše tako. Jaz pa sem prijela Ano za roko in šli sva nazaj domov. Še prav dobro mi je v spominu ta prizor, bilo je menda v maju, ko sem pisala tisto pismo tamkaj ob Ljubljanici.
Pozabila sem kmalu na to, in ker sem bila navajena, da mi je Ana povedala vedno čisto vse, sem menila, da je stvar pri kraju.
Hodili sva k šmarnicam k sv. Petru. K sv. Petru: cerkev sv. Petra je bila v tedanjem šempetrskem predmestju v Ljubljani. Tja k predzadnjemu oltarju sva se postavili, jaz sem se zelo resno držala, češ »jaz sem, jaz!« Če je Ana pogledala malo nazaj, kjer so stali dijaki, takoj sem jo sunila, naj pusti tiste »otroke« v miru.
Enkrat pa, ko sva šli domov, približa se naenkrat med potjo nekdo Ani, stisne ji nekaj v roko in hitro odide.
Mene je to seveda osupnilo in takoj velim Ani:
»Pokaži!«
A Ana se je delala gluho in šele, ko sem dlje silila vanjo, odgovori mi boječe, da mi vse pove in pokaže, a ne zdaj med potjo, ampak doma.
No in doma se je začela jecljaje spovedovati, da ni tistemu pripravniku pisala tako, kakor sem ji rekla jaz, da je že večkrat govorila z njim, da ji dopisuje in da mu ona odgovarja.
Dobro se še spominjam, kak vtis je napravilo to pripovedovanje name. Bila sem že tedaj iskrena, strastna, pod hladnokrvnostjo in sarkazmom, kakor sem se inače kazala.
Ana, ki sem jo imela tako rada, ta me je varala, goljufala me in zakaj? Zaradi tega bornega pripravnika! O, bila sem tako jezna na tistega drugoletnika, da bi ga kar strla, ko bi bil pred menoj. Imela sem star ponošen sončnik v roki in pesti so se tako stisnile skupaj, da mi je počila palica kar med prsti. Jaz pa sem stala v svoji togoti pri oknu in zrla na Ljubljanico, katere voda je v polmraku odsevala reflekse pojemajoče dnevne svetlobe: hudo mi je bilo, saj sem od nekdaj bila sama, vedno sama, povsod sem se čutila tujo, na, in zdaj me vara še Ana!
»Enega moraš pustiti,« dejala sem čez nekaj časa, »mene ali tistega – otroka!« Še mi zveni po ušesih, kako zaničevalno sem izgovorila zadnjo besedo, in četudi se sedaj smejem zaradi tega, tedaj mi je bilo vse tako nepopisno resno.
Ana mi je hotela oviti roko okrog vratu, a jaz sem jo potisnila nazaj, položila roko na njene rame ter ji resno zrla v oči.
»Ana, ali me ne poznaš, ne veš, kaj je moje geslo? Vse ali nič – tega se držim, sedaj ravnaj po svoji volji!«
»Ne, ne, saj razdrem vse, če ni drugače,« mi je odvrnila ona.
Jaz pa sem odprla predal, kjer je imela spravljene svoje drobnarije, poiskala v njem pisemski papir, vzela pero in črnilo, postavila vse skupaj na mizo in dejala Ani: »Piši!«
In Ana je sedla, prijela pero, pomočila in pisala, kakor sem ji jaz narekovala:
»N. N., učiteljski pripravnik drugega leta v Ljubljani, vračam Vam s tem Vaša pisma. Ne pišite mi več, ker nadaljnjih Vaših pisem ne bom sprejela. Da me osebno ne boste nadlegovali, to smatram kot pogoj vljudnosti.
Obžalujem in sramujem se svoje slabosti proti Vam. Vam samemu pa kaže pač bolje učiti se, če hočete doseči cilj, kot motiti samega sebe in druge s takimi praznimi marnjami. Anica.«
Jaz sama sem vtaknila pismo v ovitek, dala ga Ani, da je napravila še naslov ter ga jaz sama vrgla na pošti v skrinjico, da bi tem gotoveje dospel na svoje mesto.
Od tedaj pa sva si bili dobri z Ano. Kakor poprej sva hodili skupaj sprehajat se in tičali, če nama je čas le količkaj pripuščal, vedno skupaj. Pa prišel je konec šolskega leta in meni je bilo iti domov. Ana me je spremila na kolodvor, obljubila mi, da mi bo dostikrat, prav dostikrat pisala – in ločili sva se. Videla sem jo tedaj zadnjikrat.
Spočetka mi je pisala pogostoma, potem pa le redkeje in redkeje, da sem dobivala na svoja dolga in točna pisma le malo odgovora in nazadnje so ti izostali popolnoma. Pisala sem še parkrat, pa nisem dobila odgovora.
Čez dolgo časa pa, minili sta kaki dve leti, dobim od Klinarjeve Mici, moje sošolke, s katero sva menjali včasih par vrstic, naznanilo, da je Ana umrla za jetiko.
Zopet sta potekli dve leti in zopet sem stopala po ljubljanskem tlaku. Vse se je spremenilo, hiše, ulice, ljudje, le jaz se nisem spremenila. Par potez sicer pred očmi in dve črti ob ustnicah sta se mi zagrebli v kožo kljub mojim devetnajstim letom, saj se mi ni godilo predobro, a sicer sem ostala čisto taka, kakršna sem nekdaj posedala po šolskih klopeh.
Par sošolk sem srečala.
»Glej, kdo bi si mislil, ona tiha pobožna Klebčeva, kako zanimivo zna pripovedovati o svojih častilcih, no, in ta boječa Metnikova, kako koketno izzivajoče je pogledovala mimoidočega častnika in – pa kdo bi vse našteval! Vse drugače je, vse! In Ane, da, Ane, te tudi ni!«
»Povej mi no vendar kaj o Ani!« prosila sem Klinarjevo Mici.
»I, kaj bi ti pripovedovala, saj veš, kako je bilo. Ana že prej ni bila trdna. Pri N.-sovi tvrdki je bila zadnja leta prodajalka. Ves dan stati in skakati iz enega kota v drugi, govoriti venomer no, to ni ravno zdravo. Potem pa še tisti Škrl, ta jo je še največ spravil pod zemljo.«
»Kdo, Škrl – ali ni bil to učiteljski pripravnik?«
»I, seveda je bil, saj je menda že tedaj lazil za Ano, ko si bila še ti v Ljubljani. Potem ko si odšla ti, je imel proste roke – saj si poznala Ano. In tista njena teta, ta je bila še najbolj neumna, premisli vendar, gre, pa ti vzame tistega Škrla k sebi na stanovanje in hrano, vedela ni o njuni ljubezni še nič, a on je dobro plačeval. Hodila sta z Ano okrog, stala po cele ure na dvorišču, pa se je prehladila nekoč pozimi. Bila je že malo boljša, no potem se ji je pa ob Veliki noči pri tistem potresu spet obrnilo na slabše.
Obiskala sem jo. To ti je bila suha in upadla, sama kost in koža. Vprašala sem jo, če ji ti kaj pišeš – pa ni nič hotela slišati o tebi – saj veš, Škrl te je imel v želodcu.
Hodila sva, kakor veš, skupaj v pripravnico, jaz v prvi, on v četrti letnik, ter bila nekako kolega. Jaz ga nisem mogla trpeti, vendar sem ga včasih vprašala, kako je Ani, in povedal mi je vselej, da ji je slabše.
Kdaj je umrla, veš, saj sem ti pisala. Šla sem za pogrebom. Škrla ni bilo, jokal je gori v sobi, da se je slišalo na ulico, kjer smo stali pogrebci.
Na grobu je zapelo nekaj dijakov 'Blagor mu, kdor se spočije' in 'Nad zvezdami'. Milo se mi je storilo, ko je prst zagrmela na krsto.« Tako mi je pripovedovala Mici in bila sem otožna.
Zopet sva šli s Klinarjevo Mici na sprehod. Lep dan je bil, v Tivoliju je bilo vse polno. Tu gospa z bledoličnim dekletcem ob roki, tam par dijakov, tam na klopci tri v pisana krila oblečene gospodične, a malo dlje dva častnika s svetlimi sabljami in ozkim pasom, vmes pa pestunje s svojimi varovanci, ta z vozičkom, ona brez njega, a poletni zrak je božal lica in senca košatih divjih kostanjev je delala prijeten hlad. Tako sva se šetali gor in dol veselo se pomenkovaje in radovedno opazovaje mimoidoče ljudi.
Mahoma se Mici ustavi in me opozori na mimoidočo dvojico, gospoda z nanosnikom, malimi brki in elegantno obleko ter njegovo spremljevalko nesimpatične zunanjosti in ne več mladega obraza.
»Poglej Škrla!«
»Škrl!« se začudim. »Kdo pa je ta na njegovi desnici?«
»I, no, njegova najnovejša ljubica. Saj se je kmalu potolažil za Anino izgubo. Beži no, saj sem vedela, moške solze, ha, ha! No, in zdaj je mnogo na boljem, le poglej ga, kako je oblečen in verižico na uri – pristno zlato. Na Primorskem nekje je za učitelja, pa saj veš, plača ni premastna, in če hoče človek biti »nobel«, treba mu je še kje drugje dobiti dohodkov. No, in ni preslaba ta njegova družica, vse mu da. Malo grda je, malo stara, pa se že potrpi, da ima le poln žep! Možno, da se še celo oženi z njo, morda še prav kmalu, če ima ona še kaj.«
Jaz pa sem se spomnila na tisto popoldne, ko sva z Ano sedeli poleg Ljubljanice, »tak otrok« sem dejala tedaj, a zdaj sem vzkliknila: »Tak mož!« In zasmejali sva se z Mici rezko in zaničljivo, da sta se ona dva pred nama ozirala.
Silva Slovenka 1898, 10, 7. maj, 218. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«. Črtico Silva omenja v pismu Marici Nadlišek 31. marca 1898: »Zopet nekaj pošljem: 'Silvo' in 'Pri zdravniku'.«
Bila je malo dekletce z velikimi izraznimi očmi, malim resnim obrazkom in svetlimi, kodrastimi laski.
»Silva, pojdi s Slavkom na vrt,« dejala jej je mati in šla je, šla prav tja na oni konec vrta, kjer so stale tri visoke, vitke smreke. Posadila je bratca na tla, poiskala mu nekaj vejic, par storžev ter nemo gledala, kako je Slavko stezal ročice, jecljal in se pogovarjal sam s seboj in poredno metal nabrane stvari od sebe.
Silva je bila žalostna, mama je bila tako stroga z njo in oče je ni imel kar nič rad. Prav oče jo je še sinoči tako zelo udaril, ko je prišel tako nekako čuden domov, da se še danes pozna lisa na roki, in mama jo je takoj zjutraj tako osorno zapodila iz kuhinje, ko je prišla prosit kave, da bi ne zamudila šole.
»Danes ostaneš doma,« je rekla mama trdo in Silva ni šla v šolo.
Kaj neki se zdajle uče v šoli? Aha, menda je ura gospoda kaplana. – Kaka škoda! Tako gladko se je naučila zgodbo in gospod kaplan bo zopet razlagal kaj zanimivega.
»Radi morate imeti drug drugega, kakor imate radi samega sebe,« je rekel zadnjič gospod kaplan. Bog zna, ima njo kdo rad, tako zelo, zelo rad. Kako bi bilo lepo, ko bi jo imela mama rada in oče in sosedova Milka. Pa mama nič ne mara za njo in oče tudi ne in sosedova Milka se raje igra z županovim Štefkom nego z njo …
In Silva se je zazrla tja gor v smrekove veje, kjer so gnezdile vrane in krokarji in glasno kričali svoj dolgočasni, žalostni: kra, kra. Na nebu so plavali mali, beli oblački in zginevali daleč tam nad vasjo. In Silva je gledala za njimi in mislila, kako neki to, da je nima nihče tako zelo, zelo rad.
Veter se je poigraval z njenimi laski, prijazno božal ji drobna ličeca ter nežno poljubljal njeni zaprti očesci, kjer se je izpod trepalnic svetlikalo nekaj mokrega …
»Silva, Silva!« klical je trdi, oster glas in kmalu zatem je prihitela visoka ženska postava na vrt. »Že zopet jo mora človek klicati pol ure, pa še ne sliši,« je govorila stopaje proti smrekam.
»A, spi ta lenoba in Vladko se igra sam. Le čakaj!« Pograbila je otroka, ki je bolestno zastokal, ko ga je tako trdo pritisnila k sebi, stopila z njim k deklici, ki je spala pod smreko, sunila jo z nogo in osorno kričala: »Takoj mi vstani, grdoba lena! Jaz vpijem in kričim, a nikjer ni te nesnage, da bi mi šla po milo v prodajalno!« In še enkrat je sunila dekletce.
Silva pa je nemo vstala, le ona solza, ki ji je visela na trepalnici, je tiho zdrknila na lice.
Odrasla je. Teta v mestu jo je vzela k sebi in Silva je pridno pospravljala malo stanovanje, zraven pa vezla fine, umetno okrašene črke v belo, tanko blago. Tako enakomerno ji je teklo življenje, občevala ni z nikomer, razen z nekaterimi starikavimi prijateljicami godrnjave svoje tete.
»Tako je dolgčas,« je vzdihovala pri odprtem oknu, kjer se je par klinčkov ovijalo okrog tenkih, belih palčic, ki jih je zataknila v prst. Vonj njih cvetov se je razširjal po sobi, gori iz ulice so se čuli korali mimoidočih, zdaj pa zdaj je zaropotal kak voz po tlaku, njo pa je obšla nekaj zaspanost. Povesila je roke, delo je počivalo na mali šivalni mizici, ona pa je sanjavo zrla venkaj v zrak. Velike sence raztezale so se čez ulico in onkraj po velikih starodobnih hišah.
Vzdihnila je, vzela zopet delo v roke in pazljivo vlekla tanko svileno nit skozi fino tkanino. Vbadala je nekaj časa, a potem se je zopet zagledala venkaj.
Tam onstran ulice je zažvenkljalo steklo, okno se je odprlo in prikazala se je lepa moška glava. Za hip je povesila oko, a nato ji je počival pogled zopet na oni glavi, na onem ponosnem obrazu.
»Kako je lep!« je rekla nehoté ter s čudečimi, velikimi očmi zrla onega tujca.
Zdajci je krenil z glavo, zagledal jo je, ona pa je lahno zardela. Hitreje je vbodla šivanko, a tanka nit se je trgala in vozljala med njenimi tresočimi prsti. Pogledala je zopet tja na ono stran, lahen nasmeh mu je igral na ustnah in gledala sta se dolgo, dolgo …
Teta je vstopila, ko je bil že skoro mrak. Odložila je staromodni slamnik, po šivih prepereli črni sončnik ter si godrnjanje slačila temnobarvne rokavice, ki so na prstih kazale zevajoče razpoke.
»Skuhaj kavo, Silva!« je ukazoval njen strogi glas. Pristopila je k oknu, nagnila svoj pergamentni štirioglati obraz nad dekličino delo in se zavzela:
»Za Boga, kaj si neki delala vse popoldne? Saj nisi naredila niti polovice, ko bi bila vendar že davno lahko vse končala … Ne vem, kaj misliš, Silva, meniš, da se živi od zraka? Jaz sem se res že dovolj dolgo mučila zate, zdaj je na tebi, da mi vračaš.«
Sovražno in razsrjeno so zrle mrzle, rdečkaste oči »dobre« tete v dekličin obraz. Silva je vstala in odšla venkaj v kuhinjo, da na malem železnem štedilniku zaneti ogenj.
Kmalu je prasketal plamen in voda je brodljala na plošči. Nemo je Silva pristavila še mleko, iz sobe se je še čulo tetino godrnjanje, Silva pa je mislila na tuji lepi moški obraz med oknom onkraj ulice.
Mislila je in mislila, a tetin kreg je nemilo motil njeno razmišljanje. Solza se je utrnila iz očesa, neprijetno je zacvrčalo na razbeljeni plošči, ona pa je mrmrala: »Ko bi me vsaj kdo rad imel … vsaj malo rad imel …«
Leto je minilo, no, kako hitro mine čas, a vendar, koliko izkušenj, koliko spominov in koliko bôli pusti eno samo leto!
Silva je zopet sedela pri odprtem oknu, vbadala v fino, tanko tkanino, mislila in pokašljevala …
Kako je že bilo? … Lani, da lani, v maju, ob tem času, oni lepi njen sosed, oni Rajko Kalin … Kako je že bilo?
Rekel ji je, da jo ima rad, zelo rad, dejal ji in poljubil jo na ustna, ona pa je stekla iz veže po stopnicah gor v uborno tetino stanovanje …
Hodila je k šmarnicam in on jo je čakal pred cerkvijo, da sta se vračala skupaj, teta pa jo je karala doma, da prihaja pozno. Pa kaj to!
Lepo je bilo, lepo. Ljubila sta se in teta o tem ni vedela ničesar.
Pa kaj, saj ni bilo dolgo, nekaj mesecev in …
Morda je bila to kazen …, da, da, kazen je bila, da je varala strogo svojo teto in mesto k šmarnicam hodila z njim večkrat venkaj iz mesta … In teta je mislila, da moli v čast svete Bogorodice, a ona je med tem menjavala strastne poljube z onim lepim Rajkom …
Da, lepo je bilo, lepo – toda minilo je, minilo …
Moj Bog, kako bi pozabila ono mračni jesenski dan, ko je rekla teti, da gre h Kliševej gospe po delo, a v resnici je šla venkaj k sv. Krištofu na sestanek z Rajkom. Tako raztresen je bil, tako razmišljen … In ona ni opazila ovenelega jesenskega cvetja na grobovih, ni slišala, kako zategnjeno je veter krožil okrog križev …
Tam na koncu zidu sta stala, ona se je nežno naslonila nanj in zaupljivo zrla mu v obraz. On pa je izmikal poglede, a poljubljal jo je vendar … In potem je govoril, govoril dosti in dolgo.
Razlagal ji je, da ne more biti tako, kakor je bilo, da je ljubezen brez smotra, nespametna …
»Vidiš, ti nimaš nič in jaz sem le bori davkarski pristav s pičlo plačo,« ji je dejal. »Kaj hočeva, še meni samemu gre trda. Kajne, Silva, ti si pametna in sama vidiš, da ne more biti nič iz tega.«
Ona pa je strmela vanj s široko odprtimi, vlažnimi očmi in on jo je tešil, zatrjeval, da jo ima še rad, da jo ljubi, da je ne pozabi nikdar in pritisniti jo je hotel k sebi, poljubljati ji ustne … Silva pa se je stresla, obraz ji je bil tako bolesten in oči, one temne, čudeče oči, so se povesile.
»Pusti me,« je dejala trdo in on jo je izpustil. Poskušal je še malo priviti jo še enkrat k sebi, a pogledala ga je tako nenavadno, da je odšel.
Kako je jokala tedaj tam ob zidu pokopališča! … Pozabila je, da je treba iti domov. Zmračilo se je in izpod oblačnega neba je jel padati dež, mrzli jesenski dež …
Teta se je pa jezila doma in tepla jo je celó, da tepla … A bolelo je ni nič – čisto nič …
Kako je že bilo? … I no, prehladila se je tedaj in še sedaj kašlja … Še sedaj in vendar je že dolgo od tega …
Da, dolgo je od tedaj. Medtem ni več videla Rajka, samo zvedela je, da se je oženil …
Bogata je bila njegova žena, a ona je vezla in šivala umetno okrašene črke v belo platno, v lepe tenke srajce in fine žepne rutice za – Rajkovo nevesto …
Niti jokati ni smela … solze bi bile pokvarile delo … zato je molče vlekla tanko nit skozi tkanino, a v prsih jo je bolelo in peklo, da je kašljala …
Nekaj rdečega se je pokazalo na ustnah in kri, gorka nje kri, je pordečila beli na okroglem okvirju napeti batist.
Vrata so zaškripala in Silvina teta je vstopila v sobo.
»Moj Bog, to dekle! Kaj nisi mogla malo paziti! Zdaj naj spet kupim novo, drago blago!«
In prijela je Silvo trdo za roko, odvedla jo od okna in vedno godrnjaje in tarnaje zaradi sprijenega batista odpenjala ji obleko in brisala kri okrog usten.
Silva pa je ležala od tedaj. Sitna njena teta ji je stregla ter vedno tožila, koliko stanejo zdravila, koliko zdravnik in jezila se nad Silvo, kaj ji je bilo treba prehladiti se, da ima ona zdaj toliko križev z njo. Silva pa je nemo ležala v postelji, gledala venkaj skozi malo okno s svojimi velikimi, udrtimi, temno obrobljenimi očmi in ni slišala tete, niti njenega godrnjanja. Mislila je in mislila o svojem kratkem življenju brez ljubezni, brez sreče …
Nihče je ni imel rad, nihče, ni ostra njena mama, ni osorni nje oče in teta še manj. – A Rajko? – Rada ga je imela, on je pa ni imel rad. Njegove besede so bile lažnive.–
Zakaj je neki nima nihče rad, prav nihče! – Zakaj? Zakaj?
No, – in umrla je … Godrnjava nje teta in starikave njene prijateljice so jo dele na oder in znesle vse cvetlice vsega sosedstva skupaj.
Dobra nje teta pa je jokaje pripovedovala, koliko je trpela z njo, kako ji je stregla in kako rada jo je imela …
»Vse sem ji dala, vse, skrbela sem zanjo, kakor da bi bila moja. Pa dekle je bilo tako ponosno, tako neposlušno. Kar nič me ni ubogala, dejala sem ji, naj ne sedi vedno pri tistem delu, a kaj je marala, vedno in vedno je vbadala v tisto tanko blago.«
Dobra teta je devala med tem venček mirtinega cvetja na temne kodre uboge, neposlušne, mrtve Silvice …
Sveče so brlele okrog nje, cvetje je duhtelo, a ona je spala na malem, bornem odru, tiho, smrtno spanje. Oči so ležale globoko zaprte v svojih jamicah; mrtvaška bledoba in sveti mir sta se razlivala po malem, drobnem obličju, napol odprte ustnice pa so bile bolestno zategnjene, kakor da bi bil zadnji vzdih lepe Silve ona želja, po kateri je tako strastno hrepenela v življenju:
Ko bi me vsaj kdo rad imel, vsaj malo rad imel …
Pri oknu Slovenka 1898, 12, 21. maj, 277–278. Rokopis se ni ohranil. O tej črtici je pisateljica v pismu Marici Nadlišek (1. marca 1898) zapisala, da je delo nastalo doma, še pred njenim prihodom v Ljubljano. Urednica Slovenke je o besedilu pisala že v Listnici 27. februarja 1898, pri čemer je črtici zmotno pripisala naslov drugega besedila Zofke Kveder: »'Tak otrok!' Kako lepo začenjate in pišete tja do srede! Da bi bili nadaljevali tako do konca se spomini! Ona črtica o deklici ima dobro misel, le izvedena ni prav, pomislite, da je oni gospod deklico v kožuščku dobro poznal, ubogo dekletce je pa srečal v prvič. Neznanke morda niti zapazil ni, ker je videl znanko.«
Pri oknu sedim in gledam venkaj v mrzli zimski dan. Knjiga mi leži v roki, a ne berem je, v sosednji sobi igra Marija klavir, a meni udarjajo ti tožni akordi kakor iz velike daljave na uho. Pod oknom stoje drevesa, a za temi teče reka. Barva ji je zelenkasta, iz nje vstajajo sivi kolobarji in zavijajo hiše onstran obrežja v siva prozorna meglena krila. Ivje obroblja drevesne veje in vejice, žalostno poskakuje nekaj ptic po leseni ograji na obrežju. Mimo pride dekletce, majhno, ljubko dekletce, trese se od mraza, krilce ji je tenko, oguljeno, rokavci prekratki, a male ročice višnjevo rdeče, sope v trdo, mrzlo peščico, drgne premrzle prstke, a zebe jo vendar. Počasi stopicajo male nožice v strganih, luknjastih čeveljčkih, malo rosno očesce se plaho ozira okrog sebe, a ozka usteca raztezajo se bolestno – tako ji je mraz.
Dekletce je odšlo naprej, mimo pride dama, čudovita, dražestno opravljena. Dragocena bobrovina ji obroblja obleko, glavo ji krije čepica, koketno pomaknjena malo na stran, a ob roki ji skače otroče, zavito v kožušček, da se mu komaj vidi obrazek. Sreča ju gospod v elegantni zimski suknji. Odkrije in pokloni se, ustavijo se mi prav pod oknom. Pogovarjajo se, gospa se smehlja, a gospod jo gleda, giba se, pripoveduje. Malo, prav malo odprem okno. Vidim, kako se gospod pripogne k otroku in mu pravi: »O revče, zebe te,« in skrbno mu popravlja kožušček.
Zamislim se in premišljujem o teh ljudeh. Poznala sem vse: gospod je stanoval v drugem, ona gospa z dekletcem v prvem nadstropju, kjer je bil oče revne deklice boren vratar.
Akordi na klavirju so se zlivali v žalostne melodije, solze so mi stopile v oči, a ne zaradi melodij, ampak zato, ker je gospod ogovoril bogato dekletce, revne deklice pa ne, čeprav je poznal drugo kakor prvo.
Ali more odličen gospod pozdravljati in nagovarjati vratarjevega otroka?
V burji Slovenski narod 1898, 156, 13. julij, 1. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Zofija. V tej črtici se prvič pojavi motiv samomora, ki ga v pisateljičinih delih pogosto srečamo.
Pozorno je gledal okrog sebe … vse tiho, vse prazno … nikogar ni! …
Usedel se je pod kozolec na star polomljen koš, ki je zahreščal pod njegovo težo, par vrabcev je vzletelo nad njim k višku, a on jih ni opazil.
Zeblo ga je. Počasi je naletaval sneg in burja je brila sem od vasi in nanašala snežinke pod kozolec, njemu v obraz.
Stresel se je … Ko bi ga kdo videl! … A nikogar ni bilo.
Oprl je komolec ob koleno in naslonil glavo ob dlan. Mislil je, mislil … Lani je sedel vsak večer doma za pečjo, žena je predla, on pa je pripovedoval otrokom pravljice. Prijetno je bilo … in toplo …, a tu je mraz. Oh, lani! Otroci so bili tako lepi in zdravi! Šest jih je bilo in kako rad je imel svoje tri sinčke. Kako so mu plezali po kolenih in ga s tistimi mehkimi, majčkenimi ročicam gladili po licih! Pa kaj! Umrli so … drug za drugim …
Ženo je imel rad, vse bi bil storil za njo. In ona je bila tako tiha … Mislil je, da je bolehna in še bolj je skrbel za njo.
Tepec! Kako je bil bedast!
Lepa je bila in ni ugajala samo njemu. Ha, ha, kako je bil neumen! … Tisti mladi grajski oskrbnik se je vedno mudil okrog hiše … In on je bil še prijazen z njim! … Tepec! Tepec! … Zakaj ji je verjel, zakaj!?
Pet let sta živela skupaj in rad jo je imel zmeraj. Nikdar ni slišala trde besede od njega. Delal je za njo, trpel, mučil se in ji dal vse, vse … In zdaj … in zdaj … !?
Hu, kako ga zebe! … Kako boli glava, kako skelé oči! …
Ali naj gre domov, doma je toplo, ni mraz! Ha, ha! Domov! … Domov … k njej! …
Ne, ne, kaj hoče doma! …
Hu, kako brije burja! In ta sneg, kako skeli v lice … !
Mraz je, mraz!
Počasi vzdihne, skrije roke v žep.
Pa kaj je to? … Vrv … vrv! …
Ha, ravno prav, edino zanka je še zanj!
Pa ne, ne! Ali je brezumen, se mu meša?
A vrv, kako peče v prste …
Jo naj vrže proč?
Ne, ne! …
Otroci … ha, mrtvi! …
In žena, žena? … Ha, ha, lepa žena, ha, ha!
Vrv … vrv! Ni se mogel premagati, da bi ne zrl vedno na njo …
Zanka … takole ozka, trdna zanka …
Hu, kako je mraz!
In naslonil je zopet glavo v dlan. Burja je tulila okrog njega in nanašala sneg nanj.
Vzdrhtel je in stresel sneg s sebe.
Kam? … Domov? … K ženi? … Ha, ha! …
Vrv! … Vrv! … Ha, ha!
Burja je zategnjeno tulila okrog oglov, tam pod kozolcem pa je viselo truplo … Burja se je zaganjala vanj in mu mršila lase …
Obraz je postajal višnjev, oči so se izbuljile, roke so mrtvo visele ob truplu.
Neprestano je naletaval sneg, truplo pod kozolcem pa se je majalo in vrtelo, kot bi se pošastni duhovi poigravali z njim, in bilo je, ko da se hudobni demoni krohotajo med groznim tuljenjem burje:
»Ha, ha, ha!«
Tiho bodi! Slovenski narod 1898, 159, 16. julij, str. 1–2. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Zofija.
»Tiho bodi, tiho,« tešila je vznesena kmetica svoje dete, katero je prinesla v zibeli s seboj na polje.
Mali paglavec se ni dosti zmenil za to opominjanje in kričal je dalje v lepi božji svet.
Soditi po moči glasu imel je mladi potomec starih Klobasarjev za čudo dobra in močna pljuča.
Potrpežljivo je poslušala kmetica to produkcijo svojega sina. Toda vsakemu mine potrpežljivost, tudi če bi imel več tega božjega daru, kakor ga je imela Klobasarica. Jezno je vrgla motiko od sebe in stopila k zibeli, nad katero je bil razpet star luknjast dežnik negotove barve, da brani najmlajšega Klobasarja sončnih žarkov.
»Boš molčal, ti krempelj ti!« jezila se je še malo in »krempelj« je molčal. Malo je sicer še začivkal, a vendar se mu je zdelo pametneje molčati, kakor si še enkrat nakopati na glavo tak neprijeten in nepotreben potres svoje stolice.
In kmetica je mirno in pridno kopala, dokler se ni poslovilo sonce. Godrnjaje je zadela težko zibel na glavo in odšla godrnjaje domov.
Stari učitelj v Zalesji je že parkrat udaril s črtalom po stari, črvivi mizi in prav razumljivo in razločno povedal svojo željo, naj bo že vendar enkrat mir. Pa bosopeti njegovi učenci so imeli menda slaba ušesa, ker smejanje in ščebetanje zadaj v zadnjih klopeh ni kar nič utihnilo. Nervozen učitelj menda ni bil, ker pravijo, da trpe na tej modni bolezni samo ženske, a prav brez živcev tudi ni bil. Nekaj časa je že razkladal neposlušnim vaškim paglavcem skrivnosti abecede, potem je pa zarohnel nad klepetavo deco, da so okna zažvenkljala.
»Tiho, spake spačje, mislite, da imam železna pljuča, da bom zastonj kričal nad vami!«
In ker je vedel, da tudi take lepe titulacije praviloma ne izdajo dosti, stopil je s katedra in tam pri zadnji klopi iztegnil roko. In med prsti so mu ostali razmršeni lasje debele, trde glave Franceta Klobasarja.
»Jaz ti bom že pokazal in ti bom, ti nesnaga ti!«
In zraven je stari razjarjeni učitelj potresal in vikal in natezal, da se je ubogi Klobasarjev Francek samemu sebi smilil in kričal in skakal, da so se mu oguljene in zamazane raševke žalostno opletale krog nog.
In potem ko je učitelj utrujen odnehal od tega utrudljivega dela, zaobljubljal je Francek vsem svetnikom in angelom, da bo molčal do smrti in da se nikdar in nikoli ta usode polni ukaz: »Tiho bodi!« ne bo zastonj ujel v njegovih velikih, bolečih in raztrpinčenih ušesih. In Bog je blagoslovil njegov sklep in ni se pripetilo, da bi dolgi koščeni prsti strogega učitelja prišli še kdaj v preveliko obližje njegovih las in ušes.
»Vsaka reč en čas trpi,« pravijo in menda bo že res. Francetu Klobasarju to ni posebno nagajalo. Ej, prej doma, e, takrat je bilo življenje! Dekleta sicer niso marala dosti zanj, pa vendar! Dela je bilo že, dela, pa raje bi vendar še kidal gnoj tri dni in tri noči, kakor pa v vrsti korakal pred vojašnico s puško na rami in s polno tornistro na hrbtu. Pa zdaj se mu je še tisti mali jermenček odpel pri tej svetli nepotrebni stvari, kjer se spravljajo patrone. Kako leze ta spak, na – cmok! – je že na tleh!
»Da bi te vrag!« je zaklel korporal nad njim in ko je Klobasar plašljivo zamrmral nekaj, kakor »se je samo odpelo« med zobmi, dobil je sunek med rebra, da je tri sonca videl, četudi še enega ni bilo, ker je bilo oblačno.
Izgovarjati se je hotel še malo, pa skupil je še drugo brco in obljubo, da drugo že jutri pri raportu izve.
Da, da, ta raport za štiriindvajset ur »temnega« je dober. In polegati na tistih trdih pričnah, Prične: preprosto ležišče, pograd. pa še postiti se na vrh, ej, to niso dobrote!
»Ko bi bil vsaj tiho,« očital si je v duhu in se klavrno obračal zdaj na levo, zdaj na desno, kakor je klical korporal Korporal: vojaški čin, desetnik. »rechts« ali »links«. »Rechts«, »links« (nem.): desno, levo.
Na, pa vse se prestoji, tudi naš France je junaško prebil še nekaj sunkov, »temnega« in še špange je držal, pa še klel ni dosti. No, in vse to ga je še toliko »zmuštralo«, da je poslej vedno lepo držal jezik za zobmi, in če ni bilo drugače, se raje ugriznil vanj, da le ni zinil kake nepotrebne.
Posledice tega pametnega ravnanja so se kmalu pokazale, na njegovem ovratniku namreč. Čez kaki dobri dve leti so se prav prešerno svetile tamkaj tri lepe, lične zvezdice.
Zdaj je France Klobasar že star mož. Oženil se je nekoč – i, kdo ne napravi nobene neumnosti – in sedaj kot c.-kr. C.-kr.: cesarsko kraljevi, naziv za javne uslužbence v Avstro-Ogrski monarhiji. sodnijski sluga požira pisarniški prah in včasih prav ošpičene opazke svojih predstojnikov.
Molčeč je, molčeč.
Pravzaprav se temu ni čuditi. »Tiho bodi!«, kolikokrat je slišal ta ukaz v dolgočasnem življenju svojem v vseh mogočih variantah.
Zato pa molči in četudi je gospod predstojnik kdaj slabe volje, da s kakim »tepcem« ali celo »oslom« zabeli sitne in nepotrebne opomine svoje, Klobasar ne reče ne bev ne mev, ne »sèm« ne »nisem«. Pa saj bo še tudi doma stari svoji družici, ki ima ravno nasprotno lastnost od njega, da je namreč ena prvih klepetulj devet ur naokrog, še tej, ki mu z večnim godrnjanjem sladi čas počitka, še tej ne reče žal besede.
»Naj godrnja, če se ji ljubi,« misli si in godrnja sam, pa le, če dobrih deset korakov blizu ni nobene žive stvari.
Z Neronom, velikim sodnikovim psom, se še pogovorita kaj, pa le, da Nero s prav brezsramnim pasjim lajanjem naznanja, kako sovraži nekatere dvonožce, ki so gospodu Frančišku Klobasarju, ces. kr. sodnemu slugi v T…kem trgu podobni, in le-ta s poltiho »bestjo«, da ga gospod sodnik ne sliši – daje odduška proti tej hudobni pasji sodrgi, ki ne pušča poštenega človeka v miru.
Tak je France Klobasar in tak ostane, da pride bela koščena žena in tudi njegovemu skrivnostnemu pogodrnjanju napravi konec z onim trdim neizprosnim: »Tiho bodi!«
Spomini Slovenka 1898, 16, 30. julij, 374–378, 17, 13. avgust, 389–402. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«. Večina črtice je avtobiografska (otroštvo na Blokah, šolanje in bivanje pri ljubljanskih uršulinkah, ljubezen do bogatega gostilničarjevega sina), zato pripovedni okvir ne deluje prepričljivo. Ti motivi se pojavi tudi v povesti Moja prijateljica in delno v pripovedi Tak otrok!.
Dolgčas mi je tu gori v moji mali sobici, dolgčas mi je po ljudeh, dolgčas po zlatih dneh mladosti. Lica so mi nagubana, obraz razoran, lasje osiveli, a to srce še bije v starih slabih prsih, to srce se še krči in razširja, kakor nekdaj, ko mi je še zorna mladost rdela na licih, ko nisem sedela še sama v svoji sobici.
O mladost, ta mladost. Še enkrat bi jo privila k sebi, še enkrat se topila v brezskrbnem veselju, jokala v hitro minljivi boli mladostnih let! Kupila sem si knjižico, črna je brez okraskov, brez zlate obreze in papir je raskav. Stari moji prsti se oklepajo peresa, roka mi drhteče ter piše in piše … Mladost hočem, hočem okušati še enkrat v slabih potezah svoje roke.
Piši mi, piši roka, nariši mi dneve mladosti. Daj mi, da še enkrat smehljaj razteza oveneli ustni, daj, da mi še enkrat sladka solza mladostne žalosti moči nagubano lice.
Mladost, kako te pomnim! Spominjam se in kri mi ob spominih hitreje leze po starih žilah in lažje mi dihajo bolehave prsi.
Spominjam se … o ti zlata beseda starih duš! Kako se ta giblje in giblje, vstaja in se dviga pred motnimi očmi. Kako se meša bol in smeh, veselje in žalost nekdanjih dni! Kako se širijo zidovi moje tesne izbice, kako raja krog mene pomladansko cvetje in svetle zimske snežinke! O stare moje oči, ne poznate li znancev, prijateljev mladosti, ne vidite grmičev in travic, ki so vam dehteli in zeleneli v oni zlati dobi!
O spominjam se … spominjam se …
Glej, ti mala vaška kapelica, na pol podrta, brez oken in brez vrat. Na starem potrtem razpelu vise na pol ovenele cvetlice, šopek marjetic je zataknjen k Zveličarjevim nogam, majhen deček, ki je splezal na razdrti oltarček, trudi se baš zatakniti vejico bršljana k Odrešenikovi glavi. Spodaj pa skačejo, kličejo in vičejo mali vaški otroci. Tukaj peko hlebčke in povitice iz blata, ondi prodajajo moko – a ostali se kamenčkajo, smejejo, prepirajo in kriče … O brezskrbnost v vzklikih, v smehu! Ti prah, ki polegaš po mladih glavicah, ti prst, ki se držiš malih belih predpasnikov! Kaj mar, če pridejo čez pol ure ali še prej matere, če okregajo dekletca in natepejo dečke radi zamazanih kril in strganih hlačic!
Glej tu bratca! Leži v zibeli in joče in joče. Jaz sedim poleg na pručici, pojem, zibljem, a otroče le joka in joka. Večer je že, sama sem, iz kotov leze mrak, ulega se pod strop, ovija stvari krog mene, prijema, objema me. Otrok še joka in jaz naslonim glavo na zibel in začnem jokati še sama. Tako gorko mi lijejo solze čez lica, kapljajo mi na roko, močijo mali predpasnik. In čez hrbet me obliva mrzla zôna in pred očmi se prikazujejo čarovnice in zli duhovi. Otrok joče in joče, a jaz jokam z njim, dokler njemu in meni zaspanec ne zatisne oči. Ah, ono zdravo otroško spanje! … Glava mi leži na pručici, lica so še mokra, a moji udje tišče se male zibeli, kjer sniva bratec otroški sen.
Spominjam se dalje …. Na vežnem pragu sedim in velika punica mi leži v naročju. Ljudje hodijo mimo, smehljajo se mi, a jaz pritiskam in negujem svoj zaklad, nežno šepečem s tiho svojo punčico. Eno oko ji je sicer izbito in konec roke ji manjka, a kaj mar otroku za to! Siva, domača mačka priplazi se k meni, takoj se oklenem tudi nje. Prijetna toplina mi prihaja iz njenega trupla v kožo. In tako sedimo vsi trije: punica, mačka in jaz na vežnem pragu in gledamo zvedavo v svet. Kaka kokoš zakokodače ali petelin zapoje, mušice rajajo pred nami, na dvorišču pa laja naš Karo. Eh ta Karo! …. priskače, prileti, mačka mi skoči iz naročja, punica pade na tla in mehka nje voščena glava ima zopet par lukenj več. Da kaj za to! Naša Marijana pere, milnice dobim in potem spuščam take lepe, okrogle svetle mehurčke in gledam za njimi, kako se spreminjajo, vrté, poletavajo, dokler se ne sprše v prazen nič. Pena gineva za peno, jaz pa slonim na oknu in piham v slamico in nove in zopet nove penice se dvigajo v zrak.
Kazalec naše hišne ure kaže deset minut pred osmo. Zdaj je treba hiteti iskati abecednik in računico, tablico in gobico. Kako hitro morajo stopicati male noge, kako mi vsled tega rdi obraz! In oj ta šola siva in zastarela, resna in stroga v svoji starosti! Oj ozke črvive klopi, oj razrezane, počečkane in počrnjene mize! To staro razpelo, ta otemnela cesarjeva podoba in ona velika bela peč! In oni naš dobri stari učitelj s svojo tobačnico in suhim prijaznim obličjem … Davno je že, kar je umrl. Tudi njegova naslednica, mlada nežna učiteljica je umrla kmalu za njim. Kako smo otroci tedaj plašno stali okrog groba in bojazljivo gledali tujo, mestno gospodo, ki se je pripeljala k pogrebu. Siv, deževen dan je bil in nas so bolele roke od držanja dežnikov. Blatne luže so stale med grobi in trava je polegla.
Oj, to žalostno, zapuščeno, vaško pokopališče! Kolikokrat sem se plazila med grobovi in potikala po mali mrtvašnici, med nosilnicami, motikami in lopatami. Črna vrata z belim križem, lopate, zidovje, nosila, vse dihu oster, neprijeten duh, duh smrti. In potem sem šla tja pod veliki leseni križ, kjer je rasla najlepša trava, legla v jamico med grobovi in gledala čisto, vedro nebo.
Ni me bilo strah. Vsak dan sem se plazila med križi po pokopališču, potikala okrog ali takole leže med grobovi gledala sivo zidovje naše cerkve. Zrla sem tja gori v zvonik, ki je siv, oškrbljen in odrgnjen silil v jasno modro nebo. Ob sobotah pa se je gibalo in zvonilo tam gori, da so se jasni, polni glasovi raztezali daleč tja čez našo vas. O tisto zvonjenje, tisto melodično pritrkavanje ob vročih, poletnih popoldnevih. Kako se je gibal zrak, kako je vse usnivalo v sveti praznični mir. In potem ob praznikih je bila mala cerkev, s pozlačenimi oltarji, polna molečih ljudi … Orgle, one mogočne orgle in ti mogočni akordi, ta sveti blažeči duh kadila … Brleče sveče, resni duhovnik, nedolžni strežniki, globoki vzdihi, šepet srčne prošnje, o, tajnih molitev polna atmosfera …
Še se spominjam onega vrvenja po maši, gneče med vrati, hihitanja po poti …
In cerkev gineva izpred mojih oči, šepet pojema, zrak se temni ….
Sivi, žalostni jesenski dan prihaja mi pred oči. V poštnem vozu sedim, kolesa ropočejo, podkve pekečejo, jaz pa se peljem tja venkaj v svet, venkaj iz tihe, mirne domače vasi. Gosta, mokra megla sili skozi majhna okna, hladi mi lica, leze mi v mozeg. In voz drvi, ropoče, drdra …
Pridemo do velikega poslopja. Polno lučic sveti iz mraka in zvonjenje se čuje iz teme. Zdaj pisk, ropot, brlizganje … rjavi bradati obrazi, temni plašči, premikajoča se svetilka … V kupeju slonim, železnica hiti tjakaj v mrak, meni pa bije srce v strahu. Kako ginejo temne gruče pred očmi, kako zopet kopičijo zunaj v gostem mraku! Pisk mi trga ušesa, brlizganje mi vrta v glavi. In dalje, dalje hiti železnični vlak. Svetlika se za griči, drevesa, drogi, pečine izvijajo se iz teme. Daleč tam iz megle se prikazujejo poslopja, hiše. Vlak zaropoče pred kolodvorom. Glava je težka, noge se tresejo. Hladna sapa veje in dež prši v obraz. Noga mi tolče po mestnem tlaku in oko se ozira po teh visokih hišah. Kako se vijejo ulice, segajo druga v drugo, preprezajo mesto. Jaz pa hodim iz druge v drugo in tako dalje. Postrešček se peha zadaj s prtljago, ob strani se zavija mama v toplo ogrinjalo. Veliko poslopje se prikaže, cerkev stoji poleg. Težka vrata se odpro, hladen vzduh nam zaveje nasproti. Tenek glas zvonca zazvoni, bela, ozka vrat zaškripljejo. Resna nuna stoji pred nami, črna halja jo zavija, senči ji bledi obraz in velik molek ji visi ob pasu. Tiho se izvijajo besede iz njenih ust, ko ji oko mirno počiva na kamnitem tlaku. Še en stisk roke, še en poljub in jaz korakam z nuno skozi ozka vrata. Samostanska tišina me objema, s stene gledajo me sveti svetniški obrazi, moji koraki se glasno slišijo po dolgem hodniku. Po prstih stopam dalje, oko mi začudeno zastaja na velikih omrežnih oknih, na resnih, belih stenah, polmrak in tihota mi vlivata bojazen v srce. Nobena sapica ne giblje zraka, velike postave se nemo premikajo mimo in oprezno zapirajo vrata za nama.
O ti tihi, mirni zrak samostanskih zidov, o vi dolgi, molčeči koridori, ne zamrežena okna! Ti duh premišljevanja, ki se raztezaš po celicah, ti boječi šepet gojenk! O ti vrt z visokim zidovjem, oj obednica z dolgimi mizami, kjer se bero med obedom svete zgodbe. Kako se skrivnato meša v rožljanje žlic in vilic, krožnikov in stolov med tihe nunine stopinje ta enakomerni glas.
Kako se sniva v posteljah, ko se zunaj po hodnikih plazijo črne postave krog oltarčkov, ko šepečejo, molijo in vzdihujejo pred svetimi podobami. O te molitve, to pobožno sklepanje rok, to počasno drsanje jagod molka med prsti.
In potem počitnice, doma, kako pomnim tudi vas! Tiste stare skrinje, razbiti zaboji pod streho, o kako je bilo prijetno klečati poleg njih in jemati stvar za stvarjo iz njih. Stare moje oblekice, polomljene igrače, tu v tem kotu kopa knjig, tam zopet venec potrtih in zaprašenih papirnatih rož. Kako je bilo prijetno sedeti med staro šaro v prahu in smeteh ter listati po raztrganih knjigah! Kako so mi gorela lica, ko sem iskala raztresene liste Jurčičevega »Desetega brata« po starem zaboju in kako mi je utripalo srce, ko sem vrh senenega kupa v skednju brala prvi roman! Kako sem bila ponosna, ko sem dobila prvo prijateljičino pismo po pošti; s kako važnostjo sem si vselej zatikala peresnik za ušesa, kadar sem ji v listu naznanjala svoje novice.
O da, ti zlati, dragi čas budalosti in nedolžne domišljavosti!
Kako sem se ogledovala, ko mi je prvikrat dolgo krilo pokrivalo gležnje, kako ponosno sem odzdravila, ko se mi je prvi moški klobuk dvignil v pozdrav.
Neumnost, neumnost! A vendar kako lep in jasen je bil oni čas!
Nekaj stopinj od nas, pod hribom izviral je studenec, še slišim njegovo živahno žuborenje, ko je silil izpod skale venkaj na dan. Pečine in skalovje se je dvigalo krog in krog. Bršljan in trave so jih opletale in mah jih je obraščal. Nad njimi pa so širile mogočne bukve svoje veje in še dalje tam je šumel tihotni smrekov gozd. Tu sem posedela zvečer, ko je v vasi zvonilo zdravo Marijo. Žužki so peli v travi, nad mano pa je veter šepetal z drevjem. Listje je polahno padalo na me in studenec je skakal čez kamenje tja v dolino. In naslonila sem se na zobate poraščene skale, gledala, kako je počasi luna lezla izza vrhov in kako so se zvezde vžigale na obnebju. Vasica je mirno ležala pred menoj, v meni pa so vstajale misli in izginjale, kakor bistre vode žuborečega studenca.
Mnogo misli mlado šestnajstletno dekle v tajinstveni poltemi večera zunaj pod milim nebom! Sanjarila sem tudi jaz prazne, srečne sanje svoje mladosti. Bajke so mi prihajale na um in domišljija mi je ustvarjala oborožene viteze in vitke grajske hčere pred očmi. Romantična okolica mi je vzbujala domišljijo in oživljala sem jo z ljubečimi pari in hudobnimi nasprotniki. Tam ob oni skali je morda slonela, a on bi ji stiskal roko, tam pod ono streho je morda počivala in on ji je šepetal v uho …
Ej, neumnost, neumnost! Tudi sebi nisem pozabila ustvarjati romantičnih dogodkov.
Kako so bili svetli nekdanji ideali moji! Kako naivno si predstavlja nevedna duša svet. Kako je tu vse svetlo, rožasto, veselo, srečno …
Kje ste, kje ste vi časi, ko duša še upa in veruje v srečo, ko duh brezskrbno zida v zrak? Kaj imaš srce od vsega!?
Kako hrepeni mlado srce po ljubavi, kako pobožno čaka, kdaj se vžge v njem plamen ljubezni? To počasno vzcvetanje, te tajne želje, ti iskreni, dolgi, proseči pogledi. Srce močno bije in rdečica sili v obraz. O, s kako naslado sem prebirala Prešernove, Levstikove in Jenkove pesmi, ki mi jih je posojal – on – on, prvi predmet ljubezenskih mojih želja. O, tiste tenke male črtice pod kiticami te ali one pesmi, tisto vprašanje: »Ni ta pesem krasna?« In oni pomembni pogledi, kak vir srečnih občutkov so bili zame. In oni neznatni klinčki, mali skromni šopki preprostih vrtnic, kako so mi rajsko duhteli, kako se je moje oko slastno napajalo na njih rdeči barvi. In tiste uboge kresnice na trati, katerim sem dan na dan smukala glavice, zdaj jim verjela, zdaj zopet dvomila, jezila se in smejala nad svojo praznovernostjo, a kljub temu vendar zopet in zopet spraševala: »ljubi me« … »ne« … »da« …. »ne« … »da«? …
In ljubil me je.
O tista naša poltemna veža, kjer sem prvikrat čutila na ustnih njegov plahi, kratki poljub, kjer mi je prvikrat njegov vroči dih grel lica! In tista stara miza, pri kateri sem se prvikrat topila v solzah ljubezenske sreče!
Kako mi oživljajo stare kosti, ko se spominjam teh davno minulih, oh, tako srečnih dni!
Ti mlado srce, le pij srečo, pij ljubezen, saj tako hitro mine, tako hitro izgine iz duše kakor krasna mavrica s svojimi nežnimi barvami.
Dobe se dobri, skrbni ljudje, katerim je dolžnost uničevati nežno cvetličje mladih src. S prikrito radostjo razkrivajo vse zapreke in ovire, katerih mlado ljubeče oko ne vidi in videti noče. Z veseljem sipljejo dvom v srca, zaničljivo se posmehujejo svetim čutilom nedolžnih duš.
Nazaj! Ti izbiraj tu, a ti ostani tam. Kaj imaš ti?! – Plačaj, plačaj, ako hočeš imeti srečo, zastonj je ni! Edino cvenk denarja ti odpre raj, revežu pa ni treba želja …
Še se mi svetijo v duhu one sive, ostre oči in še mi doni v ušesih oni navidezno prijazni glas: »Moj sin je fin dečko, kaj ne da? Samo greh bi bil zanj, da bi si kar takole katero izbral. No, kakih deset tisočakov dote, potem bi že bilo …«
In sarkastično se mu je posvetilo v tistih strogih, sivih očeh. Celo grozdje mi je prinesel in do doma me je spremil, ker sem mu tako pametno pritrjevala …
O ti strastna bolest mlade duše, ti obup, ki se ujedaš v srce! O ti bridka zavest slabosti, ti trdi mejni kamen: »Samo do tu, a zdaj nazaj!«
Kako se vije ljubezen, kako ona peče in žge!
Znane so mi dolge noči, ko se oči zastonj zapirajo, ko udje zastonj žele počitka. Še vem, kako se je v nočni tišini vzbujal v meni ponos, kako je rasel, navdajal me. »Pusti, ne sili se,« šepeče ti on v ušesa, a srce vzdiha »ne morem«. Kako se to bori v ozkih prsih, kako rujejo te moči v čustvih, kako razburkavajo kri v žilah!
Pamet je zavladala nad srcem. O ne pozabim te, deževno, jesensko popoldne, ne pozabim te, ozka blatna cesta, ne tebe mokro bičevje ob poti. Ponos se mi je šopiril v prsih, a srce je plakalo. O ti staro moje srce, ali pomniš še oni prepir?
Kako gladko mi je tekel jezik, kako ostre puščice so mi vrele iz ust.
»Konec naj bo,« sem rekla in bil je konec. Nikoli več mi ni skušalo srce one sreče, onega trepeta blaženosti, one pretresujoče radosti prve ljubezni. Ponos mi je zacelil rane, a srce je postalo prazno.
Mladost! O ti elastična mladost, ki se stokrat varaš in zopet tolikokrat verjameš! Oj, sreča, kako drvi vse za tabo! Tako lepo se svetlika, mameče, vabeče miglja pred nami in znova se začne boj za – nič! Kako ljubko se sveti kresnica v jasnih letnih večerih, kako raja pred očesom, kakor ko bi z neba padla zvezdica, a pri luči, pri dnevnem svitu otemni njen blesk in nelepa muha nam leze po roki.
Sreča! Kolikokrat meni srce, da te ima v svoji oblasti, a objemlje le tvojo senco. Prevare, ki jih okuša mlada duša, ono počasno ohlajanje, vedno in vedno večajoča se praznota v čutečem srcu prihaja na tvoje mesto.
In vendar vi upi, vzdihi, joki mladosti, ve poražene nadeje, strte nade mladega srca, tudi vas si želim nazaj! Saj vi dopuščate vkljub svojih grenkobi, da se mlado srce veseli modrega neba in zelenih trat, življenje se nasmiha tudi skozi vaš temen zastor.
Kako se mlada usta rada raztezajo v smeh, četudi se v očeh še bleste solze.
S prijateljicami smo se smejale, radovale po cele dolge zimske večere. Ogenj je prasketal v peči, zunaj se je burja zaganjala v okna, na mizi pa je ugodno brlela svetilka, rdeče senčilo je blažilo preostro svetlobo in risalo okrog nas dražestne rožaste svite. In oči so se bleščale, šale so švigale sem in tja in smeh je spremljal naš pogovor. Oh, in tisti »domino« s svojimi črnimi očesi, tisti dobitki v orehih in lešnikih! Da, vi davni zimski večeri, kako ste bili vabljivi v nedolžni svoji razposajenosti! O ti dragi glasovi stare kitare našega soseda, kdaj ste mi zadnjič doneli v ušesih! In tisti prosti ples v naši hiši! Kaj so bili poznejši mestni plesi s svojimi parketnimi dvoranami proti onim našim predpustnim igram, ki so se ponavljale vsak večer! Ej, kako so nam bleščale oči, kako so se dvigale prsi, kako nam je utripalo srce.
Oh, in oni jesenski popoldnevi, ko so oblaki drveli po nebu in je sapa divjala čez vas. Veter se je lovil v krila, zastavljal mi noge, zaganjal se v lica in poigraval se z lasmi. Kako se je lahko pozabila vsa bol, vse želje, ko mi je čili, hladni jesenski zrak širil prsi. Kako se je naša mala župna cerkvica tam na griču svetlikala izza temnega ozadja oblačnih kop, kako so temno zeleni smrekovi gozdi krili hribovje, ki je obrobljalo drago domačo vas!
O ti mladost, ne toni mi še nazaj v pozabljivost, vi spomini, kaj mi izginjate iz stare glave! Kaj mi režite naproti ve osamela leta brez sreče, kaj se mi silite pred oči, vi dolgi prazni dnevi!
Kako so mi strmele oči v koščeno mrtvaško obličje prvega umrlega sorodnika, kako otožna sem bila, ko mi je prvikrat žalna obleka ovijala ude!
Leto za letom so mi potem odmirali znanci in drugi tuji ljudje so stopali v prazne prostore.
Kako dolgo je že, ko mi je noga prvikrat stopila čez prag moje sobice, kjer sedim zdaj leta in leta! Pismonoša mi včasih potrka na vrat in črno obrobljene liste mi pušča na mizi. O vi nekdanji prijatelji zorne mladosti, davno vas že krije hladna prst. Kako redka je še vrsta znancev mladostnih let!
Kdaj obiščeš mene koščena smrt, kdaj mi otrpne to staro, slabo srce, kdaj mi osteklene motne oči?
Življenje, koliko je v tebi tuge, radosti, koliko dogodkov se razvrsti v tvojem teku! In vendar, kako ničeva je sled, ki jo zariše okorna človeška noga vate. Tuji koraki izbrišejo naše stopinje in življenje se vrti dalje v stari svoji osi. Eni izginjajo, drugi nastopajo in ko preminejo tudi oni, pogreša se jih tako, kakor onih, ki so šli pred njimi.
Morda že čaka name naslednica. Ko me poneso v ozki leseni krsti venkaj, vseli se morda že druga na moje mesto. Druga bo tu životarila osamelo življenje in se spominjala svoje mladosti, kakor se je spominjam jaz, dokler ne zastane tudi njej udar srca in ne ponesó tudi nje venkaj na prostorno, mrtvaško polje.
Pri zdravniku Slovenka 1898, 17, 13. avgust, 384. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«. V pismu Marici Nadlišek je pisateljica zapisala: »Zopet nekaj pošljem: 'Silva' in 'Pri zdravniku' za 'Slovenko'.« (31. marec 1898, Ms 703). O tej črtici je pisala urednici še enkrat: »Pri zdravniku ste itak dejali, da se svoječasno porabi« (3. 7. 1898, Ms 703).
Na vratih stoji: »Čakalnica« z velikimi črkami: »Dr. Meden, ordinira vsak dan od pol desete do dvanajste ure dopoldne in od tretje do četrte popoldne«.
Čakalnica – koliko ljudi je že pritiskalo na rumeno kljuko tvoji vrat! …
Tako neprijetno ječé ta vrata in v sobi vlada težak vzduh. Dosti ljudi je notri! Tu sedita dva, tam trije, ondi pet, a tamkaj v kotu sam bled, sključen starec s sivimi, razmršenimi lasmi v stari oguljeni obleki …
Dosti jih je – in vsi sede nemo, bolestnih, resnih izrazov in mrkega pogleda …
Na steni vise slike, velike, zakajene slike v oškrbljenih, zaprašenih okvirjih, tla so shojena, zamazana, izginil jim je že zdavnaj lesk gladkega parketa.
Čemu truditi se … saj mnogokrat stopa tu težka kmetska noga v podkovanih, blatnih čevljih … Čemu? … pri zdravniku ni treba luksusa …
Par muh brenči pri oknu, z ulice se slišita šum in ropot vozov. Mirno in potrpežljivo sede in slone te temne postave na svojih mestih …
Nekdo je zavzdihnil … Ta vzdih … ta atmosfera …
V sosednji sobi se slišijo koraki, vrata zaškripljejo, mlad, bled človek se prikaže med njimi. Nemo nakloni glavo v pozdrav, nemo izide.
Starikava ženica stopi za njim v drugo sobo.
To je velika prostorna soba. Ob stenah stoji par omar s steklenimi vrati, skozi katera se vidijo razni instrumenti in napisi debelih medicinskih knjig, ob stenah stoji naokoli nekaj stolov, na tleh je raztegnjena stara, izlizana preproga, pri oknih, katere na pol zastirajo preprosta zagrinjala, vise male kletke z drobnimi rumenimi kanarčki. Sredi stoji pogrnjena miza, na onem koncu pisalna miza, zraven začrneli pisalni pult, malo dalje pa umivalnik. Nekaj sončnih žarkov se svetlika v steklenicah na mali polici, poredno se poigravajo v letnih vodenih valčkih v skledi z vodo, kjer si je ravnokar zdravnik umil roke.
Zdravnik stoji zdaj pri oni ženici in ji preiskuje ušesa, gluha je že.
»Bo že,« mrmra sam s seboj med tem, ko ji z nekim malim instrumentom izpira uho. Žena zastoka malo, boli jo, pa zdravnika to ne moti.
Velike postave je ta zdravnik, gosta, dolga, osivela brada daje njegovemu obrazu nekaj patriarhalnega, telo mu tiči v rjavi halji, ki je čez pas prevezana s tankim konopcem …
Ženica je odšla, mlad dijak pride na vrsto, obraz mu je upadel in oči medlo gledajo krog sebe. Kašelj se ga poloti, dve veliki ostro obrobljeni rdeči lisi se mu pokažeta na bledih licih …
»Nič boljše?« vpraša zdravnik, ko je zapisal ime dijaka v veliko knjigo. Bolesten nasmeh se pojavi na bolnikovih ustnih.
Zdravnik ga preišče, zapiše recept in dijak je opravil … še iz prednje sobe se čuje njegov suhi kašelj … Bo-li še dolgo kašljal? Bog zna. Poletje je in jeseni odletava listje … da, prav v jeseni …
Mlada kmetska žena stoji pred zdravnikom. Bila je že večkrat tu. Sede na stol, odveže si ruto in zdravnik ji z malim čopičem drgne oči.
»Glejte mirno!« glasi se njegov ukaz; žena stisne ustni in gleda mirno tja v vrata …
Gotova sta …
»Gospod, dajte seboj ta zdravila, od daleč sem, težko hodim vsak dan v mesto, otroci so sami doma in delo zastaja.«
»Ne morem, ne smem, kak mesec bodete morali še hoditi.«
»En mesec!? – Koliko sem dolžna, gospod?«
»Krono.«
Zvlekla je krono iz žepa in glas ji je bil nekam hripav, ko je rekla svoj navadni:
»Hvala, gospod! …«
Prišel je še ta in oni … Koliko bede, koliko trpljenja razgrinja se človeku v malih trenutkih …
Zopet so se odprla vrata; vstopili sta dve ženski. Mlajša je imela črno svileno ruto nad očmi, ona druga ji je snela široki, že malo staromodni slamnik z glave.
»Oči?« vprašal je zdravnik in obe sta pritrdili.
Spustil je zavese pri oknih popolnoma dol, da je vladal v sobi polmrak, prižgal svetilko in ponudil oni mladi črno oblečeni gospici stol.
Sedla je s hrbtom proti svetilki, katere svetloba je obkrožala njen bledi, fini obraz, podoben svetniškemu siju na podobah.
Ostro je motril zdravnik oko.
»Upanja ni dosti … celo nič …. Hm, der Sehnerv ist gelähmt Der Sehnerv ist gelähmt. (nem.) Živec za vid je ohromljen. … Tu se ne da več pomagati.«
Kako trdo so donele te besede po sobi, kjer je neprijetno dišalo po medicinah.
»Poskušam vendar nekaj, seveda le poskušam, da bi kaj pomagalo, dvomim.«
Bledo lice njemu nasproti se je malce pordečilo pri teh besedah, a one oči, one lepe krasne, temne oči, katerim ni bilo več pomoči, zrle so tako suho, tako žareče vanj …
Zapisal je njeno ime v knjigo.
»Starost?« vprašal je dalje.
»Osemnajst let, gospod doktor!«
Bože moj, osemnajst let! …
Vzela je slamnik, naklonila se in vrata so se zaprla za njima.
Zastokala je … Slepa, slepa in sama na svetu, tako sama … Kje naj dobi kruha, kje naj dobi posla … slepa reva?
Slepa … zastokala je zopet … nekaj gospodov je zrlo za njo na ulici, ko je trudno stopala ob roki svoje voditelji‑ ce …
Zunaj je sijalo sonce tako milo, tako toplo, v čakalnici doktorja Medena pa je še posedalo nekaj nemih postav bolestnih lic in žalostnega, mrkega pogleda … Muhe so brenčale, iz sosednje sobe pa se je zdaj čul zdravnikov glas:
»Temu se lahko pomaga,« ali pa tudi: »Tu bo vse zaman …«
Pater Deziderij Slovenka 1898, 18, 27. avgust, 407–411. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«.
Tišina je vladala po dolgih samostanskih koridorih, neka vroča, utrudljiva atmosfera je napolnjevala vse prostore, le na glavnem hodniku se je razširjal prijeten hlad in prijeten vonj cvetočih cvetlic je prihajal iz vrta skozi odprta okna.
Zdaj pa zdaj so se čuli zamolkli odmevi mestnega ropota, med tihimi zidovi je včasih zašumela halja kakega patra ali so pojemajoče udarjali na uho pobožni vzdihi mladih klerikov, ki so se spoštljivo pokriževali pred malimi oltarčki na velikem širokem hodniku. Tu so zaloputnila kakšna vrata, ondi je brenčala kakšna muha krog velikih začrnelih podob v potemnelih okvirjih, a potem je zopet zamrl vsak glas in zopet je zavladala sanjava tihota med starim zidovjem.
V veliki samostanski cerkvi je sedelo v klopeh par starih ženic, pred velikim oltarjem pa je tiho stopal frater cerkovnik sem in tja, skrbno brisal velike, svetle, srebrne svečnike, prestavljal vaze z ovenelim cvetjem in zravnaval snežno bele, s čipkami obrobljene oltarne preproge. Zdaj je zadel z nogo ob majhen zvonec, da se je prevrnil na kamniti tlak. Ostro je zazvenel kratki kovinski ton po cerkvi ter zamiral visoko gori pod temno slikanim stropom ter se še enkrat ponavljal in odbijal od okroglih sten vrh kupole.
Par sončnih žarkov je padalo skozi visoka okna, slikalo dolge sence pobožnih ženic na črno in belo barvanih kvadratih kamnitega tlaka, svetlo obsevalo svete obraze na mnogoštevilnih oltarjih ter se živo svetlikalo v blagoslovljeni vodi v kropilnikih, da se je njih gibajoči odsev poigraval zdaj na pozlačenih krilih malih angelov, zdaj zopet na umetnih ornamentih, ki so obrobljali stranske kapelice.
Gori na koru so se bleščale svetle piščalke ogromnih orgel in dva angela s trobentami sta se nad njimi skoro žugajoče vzdigovala iz temnega ozadja. Tam pri enem izmed do polovice zamreženih oken je slonela v rjavo samostansko kuto zavita postava mladega bledega patra. Gosti, črni kodri obrobljali so mu obraz in mejili okroglo duhovniško tonzuro Tonzura: v krožcu ali kolobarju do golega ostriženo lasišče vrh glave nekaterih katoliških duhovnikov ali redovnikov. vrh temena. Pogled njegovih temnih oči je izražal globoko melanholijo in ozke ustnice so se bolestno zatezavale. Nemo je pritiskal visoko, belo čelo h križasti leseni ograji pri oknu, da so se rdečkaste lise poznale na njem, ko je odstopil. Storil je par korakov proti hodniku, ki je vodil v samostan, a takoj se je zopet vrnil tja k oknu ter hrepeneče zrl skozi debelo zamazano steklo venkaj v hrumeči, živi svet.
Gledal je doli na trg, kjer so se temni, nejasni obrisi ljudi prikazovali in zopet izginjali, kjer je zdaj drdrala elegantna kočija, zdaj je spet kak postrešček pehal težko naloženi samotež. Samotež: ročni voziček, navadno na dveh kolesih.
»Svoboden hodil bi, svoboden!« je vzdihnil in gledal in gledal skozi križasto leseno mrežo, gledal skozi debelo zamazano steklo …
Zamislil se je v minule dni.
Svoboden je bil, mlad, poln upov, nadej. Končal je gimnazijo, napravil z odličnim uspehom maturo ter pogumno in brezskrbno zroč v bodočnost vrnil se domov, da se tam doma v čistem planinskem zraku okrepča za nov trud in nove napore.
Kako veselo je pozdravljal rojstni dom in kako radostno so ga sprejeli doma! Oče mu je ponosno zrl v oko, sestra mu je iskreno stiskala roko, mati pa je vsa srečna objemala svojega edinega sina.
In Lavra, lepa njegova sestrična, ta se mu je jako nagajivo in ljubko zasmejala naproti, ko jo je drugi dan obiskal na njenem domu, bližnjem gradiču.
O da, bilo je lepo tedaj tiste počitnice. Še nikdar niso bili doma tako dobri z njim in še nikdar se mu ni zdel svet tako lep, tako krasen, kakor ko je ob strani svoje, dà, svoje Lavre hodil po gozdih in šetal po polju.
Rad jo je imel, tako rad! Kolikokrat ji je v mali vrtni lopici razkladal svoje načrte za bodočnost in ona mu je pritrjevala in pustila, da ji je ovil roko krog pasu, pritiskal jo nase ter ji poljubljal obraz.
In šel je na Dunaj ter se vpisal na univerzi v medicinski oddelek, trudil se je in učil, da bi prej dosegel svoj smoter, da bi le prej uresničil krasni svoj sen o sreči.
O sreči?! Ha, ha!!
Kako hitro so se razsule vse njegove divne iluzije v prazen nič! Mrzla roka usode mu je podrla v enem hipu vse, vse, kar je sezidal v tolikih močeh, ko je brez spanja ležal na postelji ter pogumno koval načrte za srečno, srečno bodočnost.
Bodočnost! Ha, ha! Njegova bodočnost!
Majhna, kratka brzojavka, katero mu je prinesel pismonoša in jo je on malomarno razvil, začela je vrsto njegovih nesreč. Bilo mu je tedaj, kakor da mu je zavel dih trde, neizprosne moči iz kratke vrstice:
»Oče ponesrečil, – pridi takoj!«
Malo je bilo, malo, pa dovolj! Nemudoma se je odpravil domov, sto misli mu je rojilo po glavi, sto slutenj mu mučilo srce. Vpraševal se je: »Kaj pomeni vse to? Česa naj se bojim? Kaj me čaka?« Vpraševal se je, a duh mu ni vedel odgovora.
In prišel je domov. Mrzla zimska megla se je vlekla po dolini, zastirala gore, ovirala pogled.
Samota je vladala krog doma in nihče ni stal na pragu, da bi mu podal roko.
Plašno je stopil v vežo, plašno pritisnil kljuko.
In potem … potem …
Oče je ležal na odru, bled, upal, mrtev … mati je nemo slonela na mizi, sestra pa je stala poleg odra in zrla tako topo, tako brezčutno v mrtvi obraz očetov, da ga je zazeblo.
Skoro brez zavesti je planil tja k mrliču, hripavo zastokal ter se vrgel čez mrtvo truplo.
Ko se je čez nekaj časa odmaknil je zapazil nekaj groznega, strašnega …
Črna svilena ruta, ki je bila zavezana čez mrličevo čelo, spolznila je nazaj in videl je razpraskano čelo, videl na desni malo ožgano rdeče plavkasto rano in vedel je … vedel vse …
Kako se je zvijal tedaj, kako je ječal po tem udarcem!
Mati je pristopila, oklenila se ga in potem sta jokala skupaj – mati in sin.
Sestra je stala zraven, začudeno gledala ju in se zasmejala rezko in glasno, da je divje odmevalo po veliki, tihi hiši …
Pokopali so mu očeta. Pred krsto ni stopal duhovnik in zvonovi v zvoniku župne cerkve niso zvonili očetu zadnje mrtvaške pesmi …
Zagrebli so ga v kotu ob zidu na praznem, oddaljenem mestu, kjer so rasle koprive, kjer so martinčki med starim kamenjem imeli zavetje …
V rodni hiši se še ni porazgubil mrtvaški duh voščenih sveč, ni se še razdrl oder, kjer je ležalo mrzlo truplo očetovo – a prišli so že sodnijski gospodje, popisali in zapečatili vse …
Mati je jokala tedaj one dni, a sestra, lepa, mlada njegova sestra si je ruvala lase, divjala okrog po hiši in nje grozni, divji smeh je odmeval od praznih sten …
Isti dan, ko so se v rodni njegovi hiši gnetli ljudje k javni dražbi vsega posestva, isti dan je oddrdral z dvorišča voz, ki je odpeljal njegovo lepo, mlado sestro v mesto, v – norišnico …
In prodali so vse, ničesar ni ostalo, mati je šla k daljnim premožnim sorodnikom, sam pa se je vrnil nazaj na Dunaj, brezupen … potrt …
Ni koval več načrtov, ni sanjal več o sreči, ni mislil več na Lavro …
Na Lavro! Ha, ha! Čemu?
Kako se je tresla ob njegovem prihodu, kako tuje in hladno je zrla vanj!
Seveda, kaj bo berač … kaj bo nesrečni siromašni sin samomorilčev! …
Mlad, plemenit častnik iz mesta, ta je seveda boljši družbenik nego ubogi vseučilišnik z obupanim obrazom! …
Ni ga iznenadila fino tiskana, zlato obrobljena karta, ki mu je v običajnem stilu naznanjala, da je Lavra res in za vselej izgubljena zanj …
In vendar, vendar ga je to peklo in žgalo!
Pustil je študije – kako bi se učil z lačnim želodcem in s praznimi rokami!? …
Pustil je Dunaj, svet in vse ter oblekel rjavo samostansko kuto.
Tu je mir, semkaj ne seže zlobnost sveta, v tiho celico se ne priplazi prevara ljudi.
In vendar, vendar!
»Ko bi bil zopet svoboden!« je vzdihnil zopet bledi, mladi pater Deziderij gori na koru in gorki njegov dih je za križastim omrežjem na zamazanem oknu pustil za trenutek kratek meglen sled.
In svoboda – kaj bi mu dala svoboda? Kaj bi mu pomagalo, če bi še tam med svetom nosil ime nesrečnega svojega očeta, če bi tam med ono množico še on delal napoto!
Kaj mu je dal svet, – kaj bi mu dal?
Nič … nič …
»Čemu mi bo?« je vprašal polglasno samega sebe, pogledal še enkrat skozi debelo, motno steklo doli na živahno ulico, trdno stisnil ustne in odkorakal po temnem hodniku v samostanske prostore …
Sonce je svetilo skozi visoka, ozka okna, ženice so še dremale v klopeh, gori na kor pa so iz ozkega hodnika tiho prihajale v temne samostanske halje zavite postave. Resno je donela njihova enolična molitev po prostorni cerkvi. Zategnjeno je zapel pater gvardijan: »Sancta Maria!« in soglasno so odpevali drugi: »Ora pro nobis!«
Večna luč je nemirno migljala v srebrni svetilnici pred pozlačenim tabernakeljnom, podobe svetnikov so resno zrle po cerkvi s svojih kamnitih postamentov, Postament: podstavek. pater Deziderij pa je glasno in pobožno odpeval z drugimi: »Ora pro nobis!«
Lida Slovenski narod 1898, 218, 23. september, 1–2. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Zofija.
Ah, kako je bila zdrava, iskra, cvetoča! Kako so se ji svetili zobje izza rdečih ustnic, kako so bile ljubke tiste jamice na polnih licih in okroglem podbradku. In ti mladi udje, kako so se stegovali in gibali pod lahno obleko, kako je vsaka žilica v njenem telesu trepetala in uživala življenje, kako ji je bilo srce v živih, veselih udarcih.
In vendar, kako rad se usede razjedajoči in uničujoči črv v najlepšo cvetko, kako gloda in gloda v sredini, dokler ne odlete listi drug za drugim. Pokašljevati je jela. Po malem sprva. Kratek, suh kašelj, ji je prekinil zdaj in zdaj brezskrbni mladostni smeh. Pa kdo se meni za take malenkosti! Saj so ji rdela lica, žarele oči in svet je lep, kdo bi se ne veselil življenja? V prsih pa je glodala in glodala kal bolezni, zorila in širila se.
»K zdravniku moraš,« dejali so ji doma in ona je ponovila, »k zdravniku grem« veselo in poredno, kakor da se veseli te spremembe v svojem enakomernem življenju.
Oblekla se je v sveže dehteče perilo, koketno popravila gube vrhnje obleke in važno pripenjala klobuček na svoje svetlo plave lase.
»K doktorju Strelu greva, kajne, Micka,« govorila je dekli, ko sta stopali iz hiše. »Mlad je še in gotovo ni siten. Onih starih bradatih doktorjev s svojimi resnimi čemernimi obrazi se tako bojim. Ti gospodje so tako nejevoljni, če se jih nadleguje samo za prazen nič. Kaj ta kašeljček! Mama se res preveč boje za me.« In zasmejala se je, govorila in nasmihala se celo pot in še ko je Micka pritisnila kljuko sprejemnice doktorja Strela, so se tiste poredne ustne Lidine raztezale v vesel smeh.
Čakati sta morali. Nekaj ljudi je sedelo po klopeh. Tu bleda gospa, ondi starikav možiček, tu majhno dekletce, tam sloka kmetska žena. Oh, to čakanje! Lidici je bilo res prav pošteno dolgčas. To poltiho šepetanje, ta duh po zdravilih, te drsajoče stopinje. Lida se je nestrpno premikala na svojem sedežu in bila vesela, ko je prišla sama na vrsto.
»Kakšnih bonbončkov mi zapišite, gospod doktor! Kašelj imam!« Tako je nagovorila zdravnika, ki ga je poznala že od prej in mu pomolila roko, češ, doktor je in vsaj pro forma mi mora potipati žilo.
Pa zdravnik ni bil zadovoljen le z roko, prav vestno je prisluškoval njeno dihanje, trkal tu in tam in kazal prav resen obraz.
»Paziti morate, gospodična, pljuča so načeta!«
Poklical je še Micko, šepetal ji nekaj časa poltiho v uho in ji izročil recept, Lidi pa je še enkrat zabičal, naj pazi, ter ji naročal, naj se le zopet kmalu oglasi, da vidi, če je kaj bolje.
Lida je hodila k zdravniku redno, vsak teden. Pokašljevala je pogosteje in neka temna, velika skrb legla ji je na prsi. Počasi so lezli dnevi in tedni dalje in z njimi bledela je zdrava barva lic in lepa okrogla bradica postajala je čedalje bolj špičasta. Polagoma zapuščala jo je tista brezskrbna pol otroška veselost in neka nenavadna resnoba se je polaščala njenega bitja.
Na začetku niti mislila ni na nevarnost svojega kašlja, a ko le ni hotel oditi ta neljubi gost, ko so oči znancev z nekim posebnim pomilovanjem počivale na njenih licih, vstajati sta začela tudi v njenem srcu dvom in strah. Da, strah! Nekaj nerazumljivega, tesnega, groznega je zevalo pred njo, oklepalo se je je in jo navdajalo s trepetom. Slutnje so se ji vzdigale temne in grozeče in zastonj je poskušala znebiti se jih.
»Jetika!« Kako jo je spreletelo, kadar je slišala to besedo. V strahu in upu je živela, a vedno in vedno bolj objemal jo je strah. Tiho se je plazila okrog, čudila se nad svojo slabostjo, zasmejala se včasih tiho, a zopet utihnila in s široko odprtimi očmi strmela predse. Po cele ure postajala je pred ogledalom, študirala vsako potezo svojega obraza in s strahom zrla v ta ozki, bledi obraz, v te globoko udrte oči svoje podobe. Z grozo je poslušala votli odmev svojega kašlja v dolgih, samotnih nočeh in skrbno jemala zdravila in pila čaje.
In kadar je sonce sijalo na mali vrtič pri hiši, lezla je v lopico, polegala po klopeh in poslušala šepet pomladi zunaj. V popoldnevih plazila se je v bližnjo cerkev, poklekala pred oltarji in šepetala iskrene goreče molitve. Strastno so se oklepali beli koščeni prsti in pobožno so se dvigale roke k svetim podobam. Čudno so se ji blestele oči v shujšanem obrazu in žive rdeče lise gorele so ji na licih. Sesedla se je včasih in kašelj se ji je bolestno trgal iz prsi, odmeval po prostorni cerkvi, odbijal se od kamnitih oltarjev, ječal po kapelicah in se zdihovaje izgubljal zadaj nad orglami.
In kašelj se je hujšal, Lida je slabela. Med belimi blazinami ležala ji je trudna glava in mehke odeje so odevale njene mlade bolestne prsi. Poslušala je svoje piskajoče dihanje in drsanje jagod tetinega molka. Žalostno so zrle velike lepe oči krog sebe. Gledala je nagubani obraz tete in v srcu jo je peklo vprašanje: »Zakaj jaz, zakaj?!«
O to življenje, ta svet in to mlado hrepeneče srce, posvečeno smrti, to mlado telo, zapadlo propadu … Zakaj?
Sličice Slovenka 1898, 21, 22. oktober, 504–509, 22 (22. oktober, 504–509, 24, 19. november, 552–556, 25, 10. december, 596–597), Slovenka 1899 (28. januar, 39–41). Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«. Že v pismu Marici Nadlišek z dne 31. marca 1898 je napovedala Sličice s temi besedami: »Jaz imam precej malih povestic iz kmetskega življenja. Resnični originali so večina iz naše vasi ali iz sosedstva. Spisala sem to še pred precej časom, ko sem bila še doma, a zdaj mislim, če bi vse opilila in nekoliko obširneje popisala, dalo bi se porabiti. Jaz mislim, da bi to izdala pod naslovom 'Slike iz naše vasi' v Slovenki, seveda če bi bili Vi pripravljeni to priobčiti. Imam dokaj finih tipov, katere poznam osebno in katere opisati po mojem mnenju ne bi bilo tako nehvaležno delo« (Ms 703). Kasneje je isti naslovnici pisala o Sličicah še: »Moji dragi 'Slovenki' pošljem v prigibu nekaj malenkosti. 'Sličice' sem vzela 'Domu in svetu' nazaj. Najbolje mi je hotel zavreči, a tega nisem pustila. Naj raje v predalih 'Slovenke' zagledajo dan. – Natisnite, kakor in kadar Vam drago, jaz bi rada, če kmalu in dosti na jedenkrat natisnete.« V četrti črtici se prvič v pisateljičinem opusu pojavi motiv prisilne poroke, ki jo starši zahtevajo, da ohranijo svoj družbeni status. V peti črtici srečamo v moderni pogost motiv otroka in umirajoče oziroma mrtve matere. Pri Zofki Kveder se pojavi tudi v črtici Paolo. O Sličicah je Gregor Kocijan zapisal: »Tudi Zofkin cikel desetih Sličic je prežet z nesrečnimi usodami. Zvrstijo se kratke pripovedi (z manj kot tisoč besedami) s prizori iz vsakdanjega življenja, večinoma obarvani s socialno problematiko in s poudarki na trdosrčnosti in neusmiljenosti ljudi, družbe in časa« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, str. 48).
Vlak je drdral v temno, tiho noč. Na nebu so se podili oblaki in veter je pihal čez ravan.
V kupeju tretjega razreda je sedelo mlado dekle. Črna obleka se je ovijala nje vitkega stasa in mala plapolajoča luč na stropu je padala na njen lepi, bledi obraz. Sama je bila. Mirno je slonela v kotu in pogled ji je uhajal skozi motno okno venkaj v noč.
Izvlekla je robec, obrisala roso s stekla in zrla venkaj. Železniški drogovi so zginjevali in se zopet prikazovali, od časa do časa se je prikazala mala čuvajska hišica in v istem hipu zopet izginila v temi.
Medli lunin svet je fantastično osvetljeval zdaj visoko drevo, zdaj nizek grm, golo skalovje ali enolično ravnico. Enakomerni ropot vozov utrujal ji je živce, sanjavost se je je polaščala in nehote se je vdala mislim, ki so prihajale in izginjale, kakor zunaj mnogolično železniško obrežje.
Zrla je v mrtvaško bledi obraz svoje matere na belih blazinah, sveče so brlele okrog in cvetje je duhtelo, vmes pa se je mešal ostri mrliški duh …
In videla se je, ko je v črnem krilu objokana stopala za krsto, slišala, kako je prst bobnela na rakev …
In potem je zopet sedela doma in pisala ponudbe in pregledovala dolgo vrsto anons v časniku. Prišel je pismonoša in prinesel ji pisma s tujimi poštnimi pečati. »Obžalujem, že oddano,« »Bedauere schon vergeben« – povsod, povsod …
In zastavila je uro, ko je razprodala že vse drugo in zopet ni imela beliča v žepu …
Potem je zopet prinesel pismonoša list, bala se ga je odpreti in roka se ji je tresla, ko je prerezovala ovitek. Sedaj je vendar bil strah zastonj.
Pelje se tja v tuje mesto, k tuji družini, kjer bo poučevala in odgajala otroke, ker ta ponudba je stala v onem pismu.
Kako li bo? – Kako jo sprejmejo? – Kako se ji bo godilo?
Kdo vé? Kdo vé?! …
Ah, te misli, kako ji kažejo sliko za sliko, vesele, temne, žalostne … liki podobe zunaj v noči, ki jih obseva medla lunina luč … In glava ji je postajala težka, sklonila se ji je in ona je takoj jela sanjati truden mučen sen … o življenju … gotovo o življenju …
In luč je trepetala na njenih svetlih laseh, visokem belem čelu, vlak pa je drdral dalje, dalje v temno, tiho noč ….
»Ne jokaj se,« tešil je svojega malega štiriletnega sinčka, ki se mu je jokal v naročju in žalostno klical: »Mama, mama!«
»Tiho bodi, Andrejček, saj mama kmalu pride. Na, le poglej, kaj sem ti prinesel!«
In izvlekel je iz žepa par rožičev in nekaj slaščic ter položil na mizo.
»Le priden bodi, pa igračkaj se, tatek precej pride nazaj.«
Posadil je otroka na stol, potem pa odšel iz sobe ter tam na koncu hodnika potrkal na vrata. Prijazna starikava žena mu je odprla.
»Kaj pa je Kržišnik?«
»Prišel sem prosit, če pošljete vašo Netko k Andrejčku malo pogledat, iti moram še v mesto.«
»Precej jo pošljem, le bodite brez skrbi!«
Vrnil se je zopet nazaj v svoje malo prazno stanovanje, pobožal otroka s svojo žuljavo roko po obrazku, snel s klina rdečo kapo, na kateri se je bleščal napis »Dienstmann« Dienstmann (nem.): postrešček. in odšel.
Postaval je po mestnih ulicah, naslanjal se ob hiše, koder je hodilo največ ljudi, a nihče ga ni poklical, nihče mu ni dal zaslužiti groša.
Trda je, trda za krajca in razen njega je še toliko drugih postreščkov, ki čakajo, da jih kdo pokliče!
Njegovi tovariši so se pogovarjali med seboj in se tudi šalili z dobrovoljnimi izvoščki, ki so leno raztezavali svoje ude na svojih vzvišenih sedežih, a on je tiho slonel ob zidu.
Kako bi se smejal, ko mu je dobra žena umrla pred par dnevi in je on ostal sam z otrokom?! Ono bore krajcarjev, kar jih je prištedil, pobrala je bolezen, za pogreb pa je zastavil skoro vse pohištvo.
Danes nima beliča v žepu, za zadnjo petico je kupil otroku rožičev, da ne bo ves čas jokal, kar bo on zdoma …
Elegantni gospod je stopil k njemu:
»Nesite to brzojavko na pošto, jaz vas počakam tu v kavarni.«
Pohitel je na pošto, oddal brzojavko in se javil v kavarni.
»Dobro. Tukaj!«
Dve desetici je začutil v dlani, tesnejše je stisnil pest in se zopet postavil na prežo.
Nikogar ni bilo več.
Ob mraku se je vrnil domov. Kupil je pri branjevki mleka in malo kruha ter zakuril v kuhinji na ognjišču, da segreje mleka za otroka.
Le-ta je spal, a ko ga je resni mož z roko malce pogladil po laseh, zbudil se je in zopet zajokal: »Mama, mama!«
Njemu je ta otročji klic trgal srce, obrnil se je in oči so mu bile solzne.
Zakašljal je zamolklo in hripavo, a potem je skrbno dvignil malega sinčka iz postelje, pritisnil njegov gorki obrazek k svojemu licu ter ga tešil:
»Ne jokaj se, ne jokaj se!«
A otrok se ni dal utolažiti, ko mu je dajal jesti in ko ga je spet položil v postelj, klical je še vedno: »Mama, mama!«
Ugasnil je luč in legel k otroku, solze so mu privrele iz oči in močile blazino, otroka pa je tešil: »Ne jokaj se, ne jokaj se!«
Predstavili so ju v fini, elegantni družbi v salonu svetnikove gospe.
»Gospod doktor Zobrič, gospodična Velikovčeva,« dejal je domačin, spremljaje besede s primerno gesto.
Pogledala sta se za hip, ona je skoraj malo zardela, njemu pa so se naježile obrvi.
»Veseli me, da imam čast …«
»Drago mi je …«
Usta so jima mehanično izgovorila običajni frazi in roke so se jima lahno dotaknile.
Sedela sta si nasproti mrzlo, tuje, sovražno …
»Kako se imate gospodična?« je prekinil on s šablonskim vprašanjem molk.
»Hvala, dobro,« odvrnila mu je in oči so se ji zasvetile, grozeče …
Povesil je pogled in se v zadregi igral z verižico pri uri …
Domača gospa je pristopila in vprašala jo, ali bi zaigrala kak komad na klavirju.
»Takoj, gospa!«
Mrzlo se je nasmehnila proti njemu in pogledala ga še enkrat z malomarnim, zaničevalnim pogledom, da je stisnil zobe. Posmehnila se je ironično ter odšla ob strani domačinke h klavirju.
Listala je nekaj časa po notah nejevoljno, vrgla jih na stol, sedla in igrala na pamet …
Kako krasno so bučali polni akordi skozi salon, skozi odprto okno venkaj v divni božji svet!
Nekaj dreves je stalo pod oknom, lahno so šumeli listi, bajno je duhtelo njih cvetje, ona pa je igrala, igrala dalje in dalje.
Kaj neki ji je prišla ta melodija v misel, ti mehki žalobno tožni, dolgo zategnjeni zvoki! Ali ni tega igrala že nekdaj tam doma v domači sobi? Ali ni tedaj slonel ob njenem stolu vitek, mlad in lep mož? …
Da, da! … In ni li potem nagnil se k njej, gledal ji v oko tako vroče, tako proseče? …
Ha, ha! Čemu spomini! Ali ji ni ravno tisti vitki mladi mož uničil mladost in srečo!? …
Ali ni morala zaradi njega venkaj iz rodne hiše med tuje brezsrčne ljudi! … Ni zaradi njega preslišala toliko poniževanj in žaljenja!? … In zdaj!? Kdo je kriv, da mora učiti trdoglave otroke tujih ljudi, kdo je kriv, da nima doma zavetja? …
In oko ji je zatemnelo, prsti pa so ji izvabljali iz mrtvega inštrumenta divje, strastne, demonične glasove …
Kakor grožnja in kletev je donelo iz teh jekov.
In še enkrat je ponovila oni divji, očitajoči konec, še enkrat so se odbijali glasovi od sten in pretresali slušateljem mozeg – potem pa je nehala.
Ob oknu je slonel dr. Zobrič, bled in prepaden. Šla je mimo njega in zasmejala se glasno, da se je razlegalo po sobi, kakor zadnji odmev onih strastnih zvokov, ki so ginili v dalji, oko pa se ji je zasvetilo z očitanjem: »Ti si kriv, ti si kriv!« …
Nocoj pa so ji ga predstavili kot novega znanca, ha, ha!
»Da,« je dejala kratko in odločno, ko jo je stari svečenik vprašal pred oltarjem, ali hoče stopiti v zakon z Nikolajem Sedejem.
»Da,« je dejala in solza ji je kanila na lice pod gostim belim pajčolanom. Krog so stali svatje v elegantnih črnih oblekah, med katerimi se je bleščalo par uniform in svetlo svilene toalete povabljenih dam.
In stari duhovnik ji je prijel roko in jo združil z desnico njega, ki je stal poleg nje. Ni bil več mlad in tako nekako blazirano Blaziran: duhovno otopel, naveličan, brezčuten, ravnodušen. je izgledal mož ob njeni strani, kateremu je ravnokar obljubila biti dobra in zvesta soproga vse življenje. Na temenu se mu je svetila pleša in med umetno zavihane brke vrinilo se je že dokaj sivih las.
Pogledala ga je z negotovim, plašnim pogledom.
Je res, je resnica, da ni več svobodna, da ni ona vesela, brezskrbna Vida od prej, da je ta kratki neznatni »da« jo dal v last temu lahkoživemu življenju, tistemu možu!?
Kako neprijetno ji je del ta intenzivni, močni parfum, ki je dehtel iz njegove obleke, kako neprijetno jo je motilo škripanje njegovih ozkih lakastih čevljev!
Kako neki, da stoji tu pred oltarjem z njim, zakaj neki posluša ob njegovi strani besede starega svečenika o medsebojnem spoštovanju, ljubezni? …
Stresla se je.
Kaj ji neki te besede tako trgajo srce, kaj ji solze močijo lice … ?
Saj je že pred par meseci prebila najhujši boj, ko ji je oče povedal, da preti popolni materialni propad njemu in vsej družini, če ne vzame tega blaziranega, a bogatega moža.
Mlada je še, komaj osemnajstletna je, a njene svobode, njenega veselja je konec po tem kratkem, trdem »da« … In konec je tudi žalovanja in domačih nezgod! Pa morda ne, morda je ta »da« šele začetek žaloigri njenega lastnega življenja, zna biti se s tem »da« šele začenjajo novi boji, nove muke … ?!
Zakaj je prav ona morala biti žrtev družinske časti, zakaj je ravno ta preživeli, blazirani lahkoživec moral postati rešitelj njenega očeta in zaključek njene mladostne sreče? …
Kako naj izpolnjuje vse to, kar ji razlaga stari, resni duhovnik, kako naj …
Pa kaj ta dvom, čemu dvomi, ko ji še njen lastni »da« zveni po ušesih?
Obljubila je in zvesta bo.
Da, da zvesta!
Ljubezni pa ne vzbudi niti trdi, neizprosni »da«!
Angel smrti je nevidno plaval v mali siromašni sobi nad starim, bornim pohištvom in nad bledo, suho, upalo žensko na stari prepereli slamnici.
Mala leščerba je brlela na mizi, poleg nje pa sta stali dve ozki steklenici z zdravili.
Slabo je razsvetljevala borna svetilka mali prostor. Pri vratih je stal star, polomljen štedilnik. V njem je gorelo nekaj drvc, a pod stropom se je gibala tenka plast dima. V poltemnem kotu je ležala smrtno bolna žena, poleg nje je čepelo dvanajstletno dekletce ter s široko odprtimi očmi strmelo v negotovi svit male leščerbe.
Bolnica je zastokala, težko, hropeče ji je prihajal dih iz prsi in velike steklene oči so se z nekim strašljivim leskom svetile iz njenega koščenega obraza.
Dekletce se je zganilo, plaho pogledalo proti vratom, pritisnilo svoje drobno telesce k črvivemu lesu in zaplakalo:
»Mama, strah me je!«
»Stra-a-ah …« je ponovil votel, komaj slišen glas, drhteča roka se je za trenutek dvignila proti dekletcu, a padla je brez moči nazaj na staro zamazano odejo. Vijoličasta usta bolnice so zadrhtela, kakor bi hotela še nekaj dostaviti, a izvilo se ji je samo hripavo hropenje iz prsi.
Dekletce se je pomirilo ter zopet sedelo tiho in nepremično. V starem štedilniku je zdaj in zdaj zaprasketal ogenj, a naposled je izginil tudi rdečkasti žar, ki se je svetil skozi špranjasto ploščo in le težko sopenje bolnice je še motilo nočni mir.
Zunaj je jel vstajati vihar, šumno so se zaganjali njegovi sunki čez ulice in pošastno so vreščali v zraku.
Okna so zazvenčala in malo dekletce se je zopet boječe oziralo krog sebe. Bolna žena je zatisnila oči in le nje težko sopenje je pričalo, da še živi. Plaho je splezalo dekletce na posteljno vznožje in poslušalo divjanje viharja. Oko ji je včasih pogledalo proti vratom, a takoj zopet obstalo na bledih bolničinih licih.
Strah jo je bilo, zdelo se ji je, da se tam iz temnega kota plazijo močni duhovi in stezajo svoje koščene roke proti njej.
Morda je smrt! Smrt!
O, saj ve, kaj je to: mamica ji je pripovedovala, ko ni bilo očeta toliko časa domov, da ga je vzela smrt, da je umrl.
Kaka je neki ta smrt?! …
Nekdaj je na ulici pri prodajalcu gledala podobe in med njimi je videla sliko, na kateri je ob postelji stalo koščeno ogrodje s koso v roki in spodaj je brala: »Smrt.« Tako jo je bilo strah tedaj! Na drugi sliki pa je videla poleg postelje belo oblečenega angela, v eni roki je držal tudi koso, z drugo pa je zatiskal bolniku oči in spodaj se je zopet bralo: »Smrt.«
Kakšna neki je ta smrt?!
Dopoldne je prišla stroga žena k njima v sobico, tista, ki je že včasih vpila nad njo in nad mamo, da morajo iti iz hiše, pogledala mamo, potem pa zopet šla, samo med vrati je dejala:
»E, saj jo itak kmalu pobere smrt!«
Smrt! O saj ve, kaj je to …
Kaka smrt pride neki po mamo? …
Tista strašna, tista koščena ali oni angel?
Zopet je pogledala v kot.
Kaj neki stoji tam, ni to tista smrt z jamicami namesto oči in režečimi zobmi!? …
Hu, kako jo je strah!
In legla je poleg bolnice, ovila roko krog nje in jokala:
»Mama, strah me je!«
A mama je ni slišala, težko je sopla in na čelo ji je stopal mrzli pot.
Dekletce je skrilo obraz v odeji in strahoma poslušalo dolgo zategnjene plakajoče glasove vihre, ki se je zaganjala v okna, naposled pa so se zatisnile oči in zaspala je.
Zdelo se ji je, da vidi angela v dolgi beli plazeči halji, ki se je nagnil nad postelj in položil belo prozorno roko na mamino čelo, iz očesa pa so mu lile solze …
Hu, kaj je neki to!? …
Zbudila se je, zdelo se ji je, da jo je mama pritisnila k sebi in potem je začutila nekaj gorkega, mokrega na rokah …
Neizrečena groza se jo je polastila, trepetala je po vsem telesu in ona mokra, gorka stvar ji je legla po rokah, kakor zli duh, kakor … kakor dih smrti …
Planila je kvišku in v neizmerni grozi so ji široko zevale oči.
Luč v svetilki je zaplapolala in za hip se je razsvetlila vsa mala sobica, takoj nato pa je zavladala tema v bornem prostoru.
Kaj neki je bilo to?! … Ni zašumelo po tleh kakor plazeča halja, ni izginila velika bela prikazen tam pod stropom!?
In vihar se je zagnal v okna, da je zazvenčalo steklo, da je škripalo pohištvo, dekletce pa se je onesveščeno zgrudilo na tla s krikom:
»Angel smrti! … Smrt! …«
»Prosim gospod nadporočnik, da poravnate moj račun. Gotovo ne bi bil tako drzen, ko bi mi ne bilo treba denarja. Usnja nimam, stanovanje moram plačati in otroci potrebujejo obleke.«
»Koliko pa že znaša tista bagatela?« je vprašal častnik in si z malo ščetko likal nohte.
»Dvainštirideset goldinarjev, gospod nadporočnik!«
»Hm, dvainštirideset!? … Smola … res smola! … Počakajte še kaka dva meseca! Čez štirinajst dni bo ples v kazini … hm, res nimam!«
»Ali prosim, gospod nadporočnik, že pred tremi meseci sem bil tako svoboden, da sem prosil in tedaj ste mi obljubili …«
»Seveda, seveda ali jaz nimam časa misliti na take malenkosti!«
»Prosil bi, gospod nadporočnik, da mi plačate vsaj polovico, zelo potrebujem, res silno.«
»Nemogoče, absolutno nemogoče!«
»Gospod …«
»Ali če vam povem, tristo granatnih bomb, da ne morem! V štirinajstih dneh bo ples v kazini in jaz sem oficir, razumete! Čez dva meseca morda … Pa zdaj moram v vojašnico … Filip, kje neki je Filip!? … Z Bogom!«
Odšel je v drugo sobo, čevljar pa je ostal sam. Dvignil je pest in zapretil z njo:
»Prekleto! Za ples rabi, jaz naj pa stradam doma! In ko čakam že čez pol leta! O-o-o! S čim naj plačam stanovanje, kako naj delam, če nimam robe!«
»Jaz pa rečem, da je operna pevka Tilka Daličeva pela zadnjič prav krasno.«
»Ah, prijatelj, kako morete vendar trditi kaj takega. Pela je prav škandalozno!«
»Prosim, gospod kolega, bodite pravični, njen glas v višjih partijah je vreden vsega občudovanja.«
»Cviljenja še nisem nikdar občudoval.«
»Svetoval bi vam, da ste s svojimi izreki nekoliko bolj oprezni.«
»Hvala! Svoje prepričanje bom še vedno povedal.«
»In jaz svoje!«
»Pardon! Vi ga niti nimate, vsaj tukaj ne. Tilka ima krasno postavo, bujne prsi, a njen glas ne velja nič.«
»Prosim, kako se ste izvolili izraziti!? … Da nimam prepričanja …«
»Da, v tej zadevi ga že nimate …«
»In ne prekličete?!«
»Obžalujem, nimam navade.«
»Brez prepričanja! … Priznati morate, da ste me insultirali … Popoldne pošljem svojega sekundanta.«
»Kdaj?«
»Ob štirih.«
»Sprejmem, ja.«
Nadporočnik Fichtenberg je ležal na divanu in kadil cigarete. Nekdo je potrkal in takoj nato sta vstopila poročnik Waldheim in enoletni prostovoljec dr. Schemerl.
»Servus! Hvala, da sta prišla! Z nadporočnikom Dibietzem imava neko kalamiteto.« Kalamitete (nem. Kalamitäten): veliko zlo, nesreče.
»A-a! In?«
»Pozval sem ga.«
»Tako?«
»Da, in prosim vaju, če mi hočeta biti sekundanta.«
»O, z veseljem!«
»Rada sva na uslugo!«
»Filip, Filip, cigarete in vina!«
»Takoj, gospod nadporočnik.«
»Kaj se ne bi mogla stvar poravnati zlepa?«
»Jaz bi tudi menil, da bi bilo tako bolje.«
»Ali prosim … Moja čast je prizadeta! …«
»No, potem seveda ni drugače!«
»V častnih stvareh mora biti človek jako skeptičen!«
»Kdaj pa mislite?«
»Prepuščam Dibietzu.«
»In kraj pa orožje?«
»Naj voli on.«
»Dobro. Zanesti se smete na naju, mon chère!«
Filip je prinesel škatlico cigaret, buteljko in tri kozarce.
»Gospod nadporočnik!«
»Kaj je?«
»Prosim …«
»A samo zame! … Pardon za trenutek!«
Stopila sta v spalnico.
»Kaj je?«
»Gospod nadporočnik, oni čevljar od zjutraj …«
»Je zopet tu?«
»Da, in zahteva in prosi na vsak način, da govorite z njim.«
»Ta drznost!«
»Naj ga odpravim!«
»Seveda, če ne gre zlepa, vrzi ga čez stopnice.«
»O, z veseljem, gospod nadporočnik!«
Stopil je nazaj k onima dvema.
»Prosit! Na dober uspeh!«
»Ah, naj bo dober ali slab, glavno je, da rešim čast!«
»Da, čast!«
»Žrtvujmo se za narod, posvetimo mu vse svoje moči, potrebuje jih in naša dolžnost je, s čvrsto voljo lotiti se dela!«
Tako je končal dr. Novakič svoj briljantni govor in viharni »dobro« in »živio« klici so mogočno zaorili po dvorani. Vse občinstvo se je divilo navdušenemu rodoljubu, ki je s tako žarečo besedo ogreval srca svojih poslušalcev, on sam pa je stal na govorniški tribuni, ponosno zravnan kakor prerok boljših časov, boljših dni.
Poklonil se je parkrat na vse strani dvorane, potem pa zapustil svoj vzvišeni prostor in v krogu svojih prijateljev še pozno v noč napival narodu in domovini slovenski.
Boječe je potrkal Josip Želko na vrata odvetniške pisarne doktorja Novakiča in s tresočo roko je pritisnil na kljuko, ko se je znotraj začul trdi uradniški: »Prosto.«
V zadregi je vrtel klobuk med prsti in z negotovim glasom je vprašal najbližjega pisarja, ali ne bi mogel govoriti z gospodom šefom.
»Počakajte, menim, da kmalu pride.«
In Želko je čakal ter čakal. Vstopilo je še par gospodov, ki so leno poseli po stolih v prvi sobi, medtem ko je on stal pri vratih in nervozno vrtel klobuk med prsti.
Naposled je vstopil dr. Novakič, kolegialno pozdravil gospode in jih odvedel v drugo sobo, na Želka se pa ni ozrl.
Le-ta je pa čakal in čakal, da se doktor zmeni z gospodo, ter bil nazadnje vesel, ko je čez dobro poldrugo uro vendar prišel na vrsto.
Dr. Novakič je sedel v širokem komodnem z rjavim usnjem preoblečenem stolu pred elegantno pisalno mizo ter skoraj nestrpno vprašal vstopivšega Želka:
»Želite?«
»Prosim, gospod doktor, jaz sem Josip Želko, bivši ključavničar pri Trdinovi tvrdki. Udeležil sem se zadnjih demonstracij proti Nemcem, vsled tega me je gospodar spodil iz službe in zdaj se mi je vrhu vsega zagovarjati pred porotniki.«
»No, in? …«
»Prosil bi vas sedaj, gospod doktor, vas, znanega rodoljuba, da prevzamete na razpravi moje zagovorništvo. Oženjen sem, imam dvoje otrok, reven sem in vrhu tega brez službe. Ali bi se ne hoteli Vi potegniti zame?«
»Vidite, dragi moj, tega jaz ne morem, vi ste sami, ki vas bi imel zagovarjati, ker se pa bode razprava gotovo zavlekla, stala bi stvar do kakih 80 gld. Pojdite k drugemu, mogoče, da kateri izmed njih zastopa še par drugih demonstrantov in bo zadeva cenejša za vas.«
Ha, ja in tako ravnajo mnogi izmed onih, ki ob vsaki priliki poudarjajo: »Žrtvujmo se za narod …«
»Josip Škaberné, veleposestnik in trgovec naznanja potrt globoke žalosti v svojem in svoje soproge imenu vsem dragim sorodnikom, čestitim prijateljem in znancem, da je Bog Vsemogočni poklical Njegovega sinčka Ivančka Škaberné v četrtem letu njegove starosti v boljše življenje.
Smrtni ostanki predragega umrlega prepeljejo se v torek, dne 16. t. m. popoldne ob 4. uri, iz hiše žalosti, Glavni trg št. 5, na pokopališče k svetemu Krištofu, kjer se polože v družinski rakvi k večnemu počitku. V Ljubljani, dne 15. sušca 1898.«
To naznanilo se je bralo v vseh ljubljanskih časnikih, razpošiljalo se po pošti in delilo vsem, kateri so se potrudili po modro draperiranih stopnicah gori v prvo nadstropje, kjer je v predsobi ležalo majhno telesce umrlega potomca bogatega Škaberneta.
Mnogo vencev je dičilo sobo, a kar jih ni stalo v sobi, so viseli po širokem hodniku. Opojni duh cvetlic se je mešal med ostri vonj voščenih sveč in z njim napolnjeval vse prostore v hiši.
Vsak trenutek je prišla kakšna brzojavka, s katero je ta ali oni sorodnik izražal svoje sožalje. Par najintimnejših prijateljic mlade gospe je tolažil vzdihujočo in jokajočo mater in na veliki srebrni tasi je bilo polno vizitk. Zdaj je prinesel ta ali oni postrešček od tega ali onega znanca nov nagrobni venec s širokimi svilenimi trakovi. Ljudje so prihajali in odhajali, modrovali, kropili in radovedno ogledovali. Mali mrliček pa je mirno in nepremično ležal med vsem tem vrvenjem, to razburjenostjo in žalostjo.
S čim si je neki zaslužil vse to zanimanje, te debele voščene sveče, ki so gorele ob njem, te vence, ki so dehteli krog njega?! Kako, da se je njegova smrt naznanjala med dnevnimi novicami v časnikih, da je čez njo izrekala cela tolpa ljudi njegovim staršem iskreno sožalje, da so dekleta iz sirotišnice in dečki iz Marijanišča glasno molili za njegovim pogrebom?!
I no, gospod Škaberne, njegov oče, je bil bogatin.
Ko so baš zakopavali Škabernetovega sina, je sedela v mali, zaduhli sobi revnega predmestja vdova Kaličevka in njeni štirje otroci. Pred dvema dnevoma pokopali so ji moža in reva je še vedno točila solze v stari že mokri predpasnik.
Kako bi ne! Šest tednov je bil mož bolan. Stregla mu je, kakor je vedela in znala, moledovala okrog zdravnikov, kupovala mu zdravil, a bolje le ni hotelo biti. Umrl je in zapustil štiri male gladne otročiče.
Denarja ni bilo, hrane ne, stanarina je že potekla s prvim dnem meseca.
Dopoldne je zastavila poročni prstan, zadnje, kar je imela, da je bilo nekaj vredno. Z neizrečeno težkim srcem ga je nesla v zastavnico. Poročni prstan! Solze so ji kapale nanj, a izročila ga je vendar uradniku, ker so ji otroci bili lačni.
Sedaj je ždela na pručici, jokala in premišljevala, kaj li še bo.
Menila je, da se ji mora zmešati v glavi od samih skrbi.
»Jutri pojdem iskat dela, morda se me vendar kdo usmili,« mislila je in gledala na bledega šestletnega dečka, ki je zibal malo Miciko. »Morda bi vendar že malo povaroval svoje bratce in sestrice onile mali, ko bom zdoma,« upala je in premišljevala, kam bi povsod šla prosit zaslužka.
Nekdo je nerodno potrkal in takoj nato vstopil je debeluhasti hišni gospodar.
»Dober dan, gospod,« dejala je vdova ponižno.
»No, no, kako se imate … po najemnino sem prišel.«
»Oh gospod, še malo potrpite z nami, mož mi je umrl, saj veste.«
»Dobro, dobro, ali meni od prvega naprej še ni nihče plačal.«
»Prosim gospod!« zastokala je in solze so jo polile, z njo pa so jokali otroci. Še mala Micika se je zbudila v zibeli in začela vpiti s svojim otroškim glaskom.
»Naj bo no, do prvega, pa samo do prvega, če prvega ne dobim, potem …«
»Hvala gospod! Skušala bom!«
Gospodar je odšel in zdelo se mu je, da je storil ogromno dobro delo, ko je obljubil, da počaka mesec dni z najemščino, ki je znašala tri goldinarje.
Umrlemu Ivančku Škabernetu poslal je baš on krasen venec, ki je stal 15 goldinarjev …
»Gospod svétnik, poglejte vendar ta novi napis pri Klemerju!«
»Vidim, vidim, gospod profesor!«
»Josip – slovensko!«
»Da, in ona slika Matere Božje nad vrati!«
»Ha, ha! Res fino za Juda!«
»Krščen ni, pa ima to sliko!«
»Kaj hočete, reklama, reklama!«
»Slovenski menda niti ne zna.«
»A ima v trgovini vendar samo slovensko osebje. Možicelj ve, kaj mu nese.«
»No, sicer je prav, da tudi tujci upoštevajo naš jezik in našo narodnost. Le glejte, prosim, te brisače v izložbi, kako se na njih sveti napis v narodnih barvah 'Bog in narod!'
»Da, dobro je pač, da nas tujci spoštujejo. Da bi mi pač sami sebe tako spoštovali!«
»Kako mislite?«
»Aj, poglejte vendar oni napis: 'Johann Pogatschnegg'!«
»Moj Bog, ta spaka!«
»Da, da, njegov oče se je podpisaval pošteno Janez Pogačnik, a sin je bolj 'nobel' zato piše'tsch' pa 'gg', to dela efekt!«
»Škandalozno!«
»No, in stavil bi, da polovica njegovih modistkinj slovenskega niti ne zna in da je večina komijev vpisana med nemške Turnerje!« Vpisana med nemške Turnerje: Turnerji so se imenovali člani t. i. Turnvereina, gimnastičnega društva, ki ga je leta 1811 ustanovil Friedrich Ludwig Jahn (1778–1852) z namenom, da bi si Nemci dvignili samozavest, ki jo je omajala Napoleonova zmaga. Jahn je nacionalizem podžigal tudi s svojimi spisi, ki so našli še posebno hvaležne sprejemnike v mladih telovadcih.
»In to, ko živi le od nas Slovencev!«
»Da, od nas, pa še prav fino izhaja!«
»Neverjetno!«
»O, prosim, takoj se lahko prepričate. Glejte gospo zdravnico Voduškovo, ki je baš vstopila. Slovenka je, a kaj, to ji ne teži vesti, če kupuje v nemščini. Zdi se ji, da se imenitneje glasi: 'Ich habe die Ehre gnädige Frau', Ich habe die Ehre gnädige Frau. (nem.): Meni je v čast, spoštovana gospa. ali 'mein Compliment', proti ponižni naši slovenščini;'Čast milostiva' ali 'moj naklon', kaj ni to čisto plebejsko!? Naš 'zbogom' ali pa elegantni 'Empfehl mich' Empfehl mich. (nem.): Priporočam se. kak razloček!«
»Da, da, naše ženstvo!«
»Ah, kaj ženstvo! Ali mislite, da so moški drugačni! Pojdite, prosim v Küblerjev vrt, natakarice so trde Korošice, gostje pa so večinoma Slovenci, pojdite v brivnico Aichen in boste videli, da brijejo nemški brivci gospoda odvetnika N. in sodnika B., v kavarni Asien pa strežejo pristni markerji Marker: natakar. iz Švice naši slovenski inteligenci.«
»Prav pravite, prav, kaj takega je mogoče pač samo v nas«.
»Da, v nas Slovencih …«
»Ljubim cvetlice,« je dejala večkrat doma v družbi ter ljubeznivo ogledovala kako cvetko med prsti, koketno se nasmihala in poredno pretila s prstom gospodom, ki so ji udvorljivo govorili:
»Kako bi cvetka ne ljubila svojih sester!«
Da, tako so ji dejali večkrat in ona se jim je smejala, da so se ji mali beli zobki bleščali izza polnih rdečih ustnic …
Zdaj je šla čez ulico v modernem angleškem kostimu z malim, z nojevimi peresi garniranim slamničkom na glavi.
Ponosno je stopala čez mesto in njena vitka postava se je lahno zibala v kolkih, njena okrogla, gladka lica pa so žarela pod tenkim svilenim pajčolanom. Živo se je ozirala okrog sebe in leno mahala z modernim zelenim svilenim sončnikom v roki.
Odzdravila je par gospodom, menjala z nekolikimi gospemi prijazen smehljaj in postala pred veliko izložbo modnega blaga.
Z interesom je opazovala stvar in premišljevala, kake cvetlice bi se pač podale na njen novi slamnik in kake trake bi vzela za svojo svetlo bluzo.
»Prosim gospa, naj kupijo kaj!« oglasil se je za njo tenek, plah, proseč glasek.
Ko se je obrnila, je videla pred seboj malega, bledoličnega dečka s košarico v rokah, v kateri so lepo razvrščene ležale spominčice in nekaj šmarnic.
»Naj kupijo kaj, čisto sveže so,« ponavljal je deček in njegovo modro oko je proseče zrlo vanjo.
»Pusti me, ne maram,« odvrnila je nejevoljno, surovo ter mu obrnila hrbet.
Deček pa je tožno mrmral: »Kako bo mama žalostna,« in odšel dalje.
Tudi ona je odšla domov, preoblekla se ter v lahni domači obleki legla v salonu na divan in listala v nekem modnem žurnalu.
Sluga se je pojavil med vrati:
»Prosim milostljiva, gospod nadporočnik pl. Lengenfeld je tu!«
»Reci mu, naj vstopi!«
In takoj zatem je vstopil visoki, lepi nadporočnik pl. Lengenfeld ter z elegantnim poklonom podal ji krasen šop dehtečih cvetlic.
»Milostljiva, vem, da ljubite cvetlice …«
»Da, da, ljubim jih,« dejala je ter pritisnila obraz v zale, dehteče na žico nataknjene rože.
Nasmehnila se je prijazno, podala roko, da jo je lepi častnik pritisnil na ustni, in ponavljala: »O, jaz tako neizrečeno ljubim cvetlice!«
Dva orožnika sta ga gnala vklenjenega čez ulice. On je stopal med njima bled in prepadel, očesa ni povzdignil kvišku in ni se okrenil, če je slišal vzklike čudenja za seboj. Verige so ga tiščale za pestjo in se mu zajedale v meso, zatekli prsti so ga skeleli in za nohte mu je silila kri.
Kaj je storil, kaj?! …
Da, ubil ga je, ubil onega bledoličnega sodnikovega sina, doma v domačem trgu, ko mu je zapeljal sestro.
Ali ga je res zadel tako hudo, kaj mu je res uničil življenje, ko ga je zvečer pred hišo udaril z okleščkom preko glave!? …
Da, da! Videl je, kako so mu izpirali rano, iz katere je silila kri, videl je, kako so ga budili in kako je oni ležal mrtev pred njim z belkastimi penami na obledelih ustnih …
Stresel se je.
Ob oglu je stala žena z dečkom.
»Vidiš ga, kako ga peljejo, ker ni bil priden, ker ni slušal matere in ni hotel hoditi v cerkev in šolo,« učila je mati svojega sina, ki se je zavijal v njena krila in bojazljivo gledal nanj, kako je stopal med orožniki.
Njega pa je pekla vsaka beseda kakor živ ogenj, žgala mu srce kakor žareče železo.
In šli so dalje.
Nekaj postopačev jim je prišlo nasproti.
»Lej, lej, spet enega ženó, gotovo je komu zavil vrat.«
»Ali koga osleparil.«
»Ali pa kje zažgal.«
»No, dečko, le dobro se spočij v temnici,« šalili so se surovo in on jih je moral poslušati, poslušati njih, ki so bili morebiti slabši od njega.
Slabši od njega?! Kaj je tudi med njimi kdo morilec, ubijalec kakor on!
In zopet ga je pretekla groza.
»Ubil si, ubil, ti Kajn, ti ubijalec!« kričalo je v njem in menil je, da mora imeti to s krvavimi znaki začrtano v obraz.
Šli so mimo kipa Matere Božje.
Pred podobo žalostne Bogorodice je brlela mala svetilka in se majala v vetru. Njen mili obraz je gledal izza stekla doli nanj tako tožno in tako usmiljeno …
Oko se mu je uprlo v oni sveti obraz in ustnice so mu šepetale:
»O Bog, odpusti mi, Marija, ne zavrzi me!«
Povzdignil je sklenjene roke, uprl še enkrat pogled proseče na podobo in potem sta ga orožnika gnala dalje.
Prijatelja sta sedela v kavarni, počasi srkala dehtečo, črno kavo in pušila cigarete. Krog biljardne mize sta se motala nadebudna sinova dveh bogatih trgovcev ter graciozno suvala krogle in se ležerno opirala na tenke, dolge palice.
Bilo je vroče. Neka težka atmosfera je legala po kavarni in dim svaljčic se je počasno raztezal proti stropu. Mimo oken so hodili ljudje in prijatelja sta malomarno opazovala gospice v svetlih krilih, ki so počasno stopale mimo. Skoraj vsaka je koketno pogledovala v okno, potem pa resno nabrala obrvi, popravila si rokavice ali razpela sončnik.
Vis-a-vis kavarne so zidali veliko, novo hišo. Zidovje je stalo že zelo visoko, a vendar so še vedno vili opeko kvišku in cela vrsta deklet je nosila po improviziranih odrih malto. Sonce je pripekalo tjakaj na ono stran, pa kljub temu je med oporami in med križasto razpetimi tramovi vse mrgolelo pridnih delavcev. Med delavkami je bilo mnogo prav lepih rasti. Izpod kratkih zavihanih in zamazanih rokavov so gledale rjave, močne, a lepe roke in kratka zaprašena krila niso do cela pokrivala od opeke pordečenih bosih nog in modrc je objemal krepke dovršene oblike života.
Marker je že drugič premenil vodo pred našima znancema, a ona sta še vedno molče vrtela cigarete med prsti in zaspano pogledovala skozi okno.
»Ti, Milan, poglej vendar tisto dekle tamkaj na odru,« je začel čez dolgo časa eden izmed njiju ter kazal z roko na nasprotno stran, kjer je ravno mlada delavka s škafom malte stopala kvišku.
»No, kaj je?« je vprašal oni mirno in zazdehal.
»O ti flegmatik ti,« jezil se je drugi. »Poglej vendar, kako nebeško je to dekle zraščeno, poglej one lakti, vrat, pa oni na pol zakriti obraz!«
»Ha, ha, kako si v ognju! … Pah … delavka!« zamahnil je z roko in prižigal drugo cigareto!
»Ne delaj se ne, ti Milane, kakor da bi ne vedel, kako si včasih letal za vsakim ženskim krilom.«
»Pah … brate, kdaj je že bilo to! Zdaj pa se mi že zdavnaj ženske prav gabijo, ker ni niti ene, ki bi ne bila izprijena.«
»Preostro sodiš,« ugovarjal mu je prijatelj in še vedno gledal tjakaj na ono stran k stavbi.
»No, povedal bi ti lahko par prav mičnih zgodbic par eksempel, pa vidim, da ti je ta vis-a-vis zanimivejši kot moje prozaično dokazovanje.«
»Ah, ne norčuj se, jaz sem čisto indiferenten, a to dekle ima nekaj tako nedotaknjenega na sebi …«
»Nedotaknjenega! Ha! Ha! Ti si naravnost naiven! Za petdeset krajcarjev je tvoja!«
»Dvomim!«
»Skoraj bi stavil s teboj!«
»Obžalujem, pa jaz ne ljubim takih frivolnih stav!«
»O-o-o-o! Glej, glej moralista!« rogal se je Milan in se pretegoval po stolu.
»Do moralista mi še precej manjka dragi. Toda poglej! … Vidiš!«
Skočil je kvišku in z največjo pazljivostjo zrl na ono stran. Tudi prijatelj je vstal in mu gledal čez ramo s ciničnim nasmehom na ustnih.
Delavka je prispela med tem precej visoko in hotela ravno zaviti na drugo stran, kamor so tudi druge ženske nosile malto, ko ji je nek zidar, mlad Italijan, kakor je kazal obraz, zastavil pot in govoril nekaj prav vanjo.
»Tako vidiva in brez stav,« zasmejal se je Milan prijatelju, a potem zopet pozorno opazoval dvojico.
Zidar je v istem hipu pristopil k delavki in jo z eno roko surovo zagrabil, z drugo pa jo prijel krog pasa. Na ovinku odra, kjer je stala in ki je bil na tistem mestu zelo širok, bila je le zelo nizka ograja. Stala je k nesreči blizu roba in ko jo je drzni Italijan hotel potegniti nase, nagnila se je z životom nazaj in pri tem zgubila ravnotežje. Škaf malte ji je najprej zdrsel z glave v globino, ona se je lovila za hipec z rokama, potem pa z groznim krikom padla čez ograjo. Trenutek je njeno truplo plavalo v zraku, nato pa štrbunknilo na tla, med kamenje in opeko. Vsem gledalcem je za trenutek zastala kri, potem pa so drli vsi k njej in takoj jo je obkrožala množica ljudi. Bila je grozno strta. Vse naokrog je brizgnila kri in še je curljala iz premnogih ran in se mešala med pesek. Nekaj redarjev je priteklo, odpodilo ljudi in jo obstopilo, da bi se ne pasle radovedne oči gledalcev po nesrečnici.
»Grozno, grozno!« so mrmrala bleda ustna Milanova in zdelo se je, kakor da je on zakrivil nesrečo uboge delavke s svojimi podlimi zabavljicami. Pogledal je še enkrat nazaj na njo in zdela se mu je s svojim še svežim bolestno zategnjenim nepremakljivim obrazom podoba mučenice in nek spoštljiv svét čut ga je prevzel, katerega še ni čutil nikoli. Nemo sta si gledala s prijateljem v oči in vedela sta, da čutita enako, da občudujeta neoskrunjeno čistost ubogega dekleta iz proletariata, ki je strto in mrtvo ležalo med kamenjem.
Dan vernih duš Slovenka 1898, 23, 8. november, 537. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«. Gregor Kocijan je o tej črtici zapisal: »Kvedrova ni stopila iz realističnega kroga, pač pa je uporabila izpovedno meditacijo v sestavku Dan vernih duš« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, str. 48). Opis cerkve in pokopališča spominja na vas Tabor v Loškem Potoku, kjer je pisateljica preživela mladost.
Mrak se polagoma spušča na mirno tiho vas, veter jadikuje čez plan, meče zadnje liste s porjavelih dreves in tožno vzdiha med vrhovi resnih smrek.
Burja stoka nad vasjo, nad njo na griču pa se svetlikajo beli zidovi cerkve, ogromni in goreči v negotovem svitu jesenskega večera. Zadaj na obnebju vzpenjajo se temni oblaki v fantastičnih kopah in prepenjajo nebo s svojimi sivimi zastori.
A kaj miglja gori na griču krog cerkve!? Tu lučica, tam spet ena … dve … pet, šest … vse polno! In njihov slabi, medli odsev pada na pozlačene križe, na preprosto izklesane spomenike in pojema nad zastarelim zidom vaškega pokopališča. Med grobovi poklekajo posamične temne osebe in njihovi obrisi se v medlem svitu malih svečic negotovo rišejo iz tmine.
Zdajci se oglasijo zvonovi, v dolgih, zategnjenih, tožečih glasovih plove njihov odmev nad dolino in se izgublja v tajnem vzdihu v gozdovih. In človeku se zdi, kakor da v polnem nasičenem glasu zvona sliši jek vzdihov umrlih in resne zvoke mrtvaških žalostink.
Doli iz vasi stopajo goste gruče k cerkvi, nemo hite po poti in pobožno prestopajo prag Božje hiše.
Nemirno trepeče večna pred oltarjem, v poševnih refleksih poigrava na tabernakeljnu in obseva mili obraz žalostne Matere Božje na oltarni sliki. Nekaj sveč brli še po cerkvi in njihovi medli žarki bore se s tajno poltemo, ki napolnjuje cerkvene kote in jo zavija v svoja molčeča, skrivnostna krila.
Sveto spoštovanje navdaja srca vernikov in vroče molitve jim puhte k Bogu. Na prižnici kleči duhovnik in moli rožni venec. »Usmili se vernih duš v vicah,« razlega se glas po cerkvi in iz poltmine odmeva vzklik množice: »Bog, usmili se jih!« in pobožno, iskreno in proseče nadaljujejo glasovi: »Sveta Marija, mati Božja …«
Zunaj na pokopališču brle lučice, veter piha nad njimi, raznaša jek molitev, ki odmevajo iz cerkve čez grobišče, skrivnostno šepeče nad križi in žalostno toži krog mrtvašnice.
Molitve utihnejo, odmev korakov pojema, lučice ugašajo, na nebu podè se oblaki, veter pa vzdiha nad grobovi tiho, tožno …
Oh, ta resni, žalostni finis Vseh svetnikov.
In drugi dan zopet vre množica k cerkvi, pobožno moli pri zadušnicah in joče na grobovih.
Sredi cerkve stoji oder, sveče gore okrog in svečenik stoji pred njim, moli, kropi in poje pretresujoče mrtvaške molitve.
Pač marsikaka krsta je že stala tu sredi cerkve in že marsikdo je ležal v njej. Svečenik mu je pel, strežniki so škropili, okrog pa so jokali oče in hči, mati in sin, brat in sestra.
Zunaj na pokopališču se vse tare ljudstva. Kdo je tako srečen, da mu še nobeno drago srce ne prhni v hladnem grobu, kdo ne objokuje milega sorodnika, blagega prijatelja ali dobrega znanca?
Oh, koliko gomil, druga tik druge, vrsta za vrsto … ! Koliko jih pač že krije ta težka prst, ta porjavela trava!? …
Tu kleči stara, šibka ženica. Polagoma ji drsi molek med prsti, a oko ji plava v solzah, zdaj pa zdaj utrne svečico, ki gori pred njo ali s tresočo roko pogladi venec iz smrečja, v katero je nataknila par belih papirnatih cvetk. Sin ji počiva pod tem koščkom zemlje, ki ga ona tako nežno čisti in varuje. Lansko leto ji je zbolel. Predelal se je v gozdu, dobil vročico in umrl, umrl, kakor so ji že pomrli vsi, ki jih je ljubila. Samo njega je še imela, njega edinega na svetu. Kako je bil lep in kako mlad! … Kako je vedno skrbel za njo, za svojo ostarelo, slabotno mater! In zdaj že spi smrtno spanje, zdaj že tule čaka nje. In starki se uderejo solze po upadlem licu, ustne pa ji šepečejo: »O Gospod, daj da pojdem kmalu za njim, tja k Tebi v nebesa!«
Glej in tudi tu gomila! Pet otrok se suče krog nje. Vsi šibki, majhni, najmlajši komaj, da zna hoditi, večja deklica je prinesla v predpasniku nekaj belih kamenčkov in rdečih jagod babjega zoba. Molče strese svoje bogastvo na gomilo, otroci pokleknejo naokrog in s premrlimi ročicami začnejo kinčati grob: okrog dve vrsti rdečih jagod, sredi pa križ iz belih kamenčkov. Tako resno opravljajo svoje delo, tako so zatopljeni vanj, da se ne menijo za veter, ki jim mrzlo brije krog ličec. Zdaj stisne ta, zdaj oni ročico pod tenko krilce, a takoj hiti zopet postavljat kamenčke. – Revice! Saj se še niti ne zavedajo, kaj jim počiva tu pod rušo! Trudijo se, da olepšajo grob materi, a kaj jim je bila mati, niti ne vedo! – Dve leti počiva že tu. Mož se ji je ponesrečil v Slavonskih šumah in ona se je te nesreče ustrašila tako, da je umrla, baš ko je mali Tonček prišel na svet.
Kaj neki ona mlada žena tako bridko joče pred onim malim grobom!? Trava še ni prepregla zemlje, videti je, da je še nov, svež. – Da, nova, sveža je tudi še rana, ki jo boli, peče v srcu. Tako rada je imela svojega edinčka, tako ljubko so jo božale njegove drobne, mehke ročice in tako sladko je donel njegov mili, nežni glasek, kadar jo je klical: »Mama, mama!« Pa tudi njega je poklical bledi angel smrti v boljši svet.
Ondi blizu velikega križa sredi pokopališča pri malem kamnitem spomeniku – koga vidim!? – Sosed naš stoji resni, mirno, kakor bi bil izklesan iz kamna. Zraven stoji deček kakih dvanajstih leti. Skrbno popravlja lučice, da lepše, svetleje gore, zebe ga že, rad bi šel domov, a ne upa si spomniti očeta. – Vsako leto na vernih duš dan prihaja z očetom semkaj na pokopališče, vsako leto, kar se spominja, stoji oče tako resni in nepremakljivo dolgo, dolgo časa tu. »Moli za mater!« In on moli »očenaš«, »vero« in vse molitvice, kolikor se jih je naučil doma in v šoli in vmes pristavlja: »Bog jim daj večni mir in pokoj!« za svojo ranjko mater, katere ni poznal.
Tamkaj krog onega groba je vse polno šolarjev. Nekaj vencev leži na njem s širokimi trakovi, na katerih se svetijo velike črke. »Svojemu dobremu učitelju – hvaležni učenci.« Da, to je še oni venec, katerega je šolska mladina položila na krsto svojega pred pol letom prerano umrlega učitelja. Shranili so ga in zdaj mu kinča grob. Rodbine njegove ni tu, odšli so drugam, a vendar njegova gomila ni zapuščena. Njegov naslednik je poskrbel za to in glejte tudi otroci nočejo biti zadnji. Vsak skoro ima svečico. Lepo po redu jih zatikajo v mokro prst in vesele se, če tako lepo mrgolijo in migljajo »za rajnega gospoda učitelja«.
Toda, kako to, da tam v kotu pri zidu ni lučic, da nič ne kinča zapuščenih grobov? Zdaj ali zdaj se morda še ustavi kaka sključena ženica ali vele ustne kakega starčka mimogrede zašepečejo: »Bog jim daj večni mir.« A ni je roke, ki bi očistila mah, izpulila koprivam korenine, ki rasto tu. E, to so grobovi zapuščenih! Še v življenju morda niso imeli nikogar, ki bi jim brisal solze iz oči, a kdo naj se jih spominja sedaj, po smrti, zdaj ko so morda njih trupla že davno razpadla v prah!?
O vi zapuščeni grobovi, koga krijete, kdo počiva tu pod vami? Zastonj vprašujem!
In oko mi zre čez grobišče. Koliko grobov! Koliko nad in želj so tu zakopali! Kako so koprnela in hrepenela ta srca, ki zdaj prhne pod hladno zemljo! Da, ti črna prst mnogo kriješ ti strtih upov, zamrle sreče! In vendar je morda prav, da jih kriješ ti vse te, ki spe tu smrtno spanje. O, morda jim bo bolje, da spe tu pod rjavo rušo, kot da bi živeli. Koliko prevar bi jih morda še čakalo, koliko jada, koliko bolesti! Zdaj pa spite tu tiho, ne drami svetni hrup vašega miru, prestali ste, prebili ste.
In pogled mi postaja turoben. Kaj mi še nameniš usoda, predno tudi mene polože v ozki rakvi k počitku, kaj me čaka, še predno tudi mene zakrije črna prst! In ko pridejo potem zopet verne duše, ko bodo ljudje molili na grobovih, Bog zna, poklekne kdo tudi na moj grob, bo katera solza močila grudo, pod katero bodo meni prhnele kosti, bo iz katerih prsi puhtela molitev tudi zame v sveto nebo!? Bog ve! Morda bo tudi po mojem grobu stopala noga, morda bosta tudi moj grob ob vsakoletni obletnici vernih duš pokrivala le mah in trava!
In če tudi. – Glej, tu v sredi se dviga križ, sončni žarek prodrl je skozi oblake in zdaj slika božanstveni sij okrog Kristusove glave. In meni prihajajo na um besede. »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor v me veruje, bo živel vekomaj!« …
Dnevnik Slovenski narod 1898, 259, 11. november, 1–2. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«.
»Oh, če to ni križ,« je vzdihnila, podprla glavo in jezno gledala tiste muhe in mušice, ki so rajale v toplem poletnem zraku.
I, no, seveda je bil križ. Lepa sedemnajstletna Margica je imela vzroka dovolj vzdihovati. Tisti dan je dobila za god lepo, okusno vezano knjižico, na katere platnici se je zlatilo in bleščalo v umetno zavitih črkah: »Dnevnik«.
Dà, ta dnevnik! Pa kako se je še veselila te stvari grde! Zapestnice, pa broške, fina, letna tkanina in še tisti sladki, zapeljivi bonboni, vse se je moralo skriti pred to tanko rjavkasto knjižico.
Seveda – dnevnik, to ni kar si bodi. Dnevnike pišejo navadno srečne neveste, sploh le take, ki imajo kaj snovi za zlato obrezano stvar. – Pa to je ravno! Pa piši, če imaš kaj! – Ko bi bila vsaj že na kakem plesu kdaj, pa nič, nič, kar bi bilo podobno vsaj senci kakega romančka ali vsaj začetku kake dogodbice, interesantne in nenavadne seveda!
»Pa naj kdo reče, da to ni smola,« je zagodrnjala spet in krenila z glavo, da so mehki črni kodri poskakovali krog belega čela. In zopet je gledala muhe. Pravzaprav bi bilo prijetno v tejle mali, hladni vrtni lopici, kjer vse tako lepo in sveže dehti, ko bi le »te smole« ne bilo. Tako je mislila ter jezno zaprla nesrečni dnevnik. Mali, beli zobki grizli so nejevoljno črno držalo in zadaj za tistim belim, nežnim čelcem, se je podilo sto misli.
Pa je bila vendarle že smola, prava pravcata smola. O punčkah vendar ne more pisati v dnevnik in njene internatske prijateljice, stara, stroga teta pa nagajivi brat, e, to tudi ni nič.
No bratranec, dà, bratranec Feri v svoji prikupni častniški uniformi, no, ta bi že bil pripraven junak za dnevnik. Brčice, hm, brčice, prav lepe so res in oči te se tudi dovolj svetijo. Dà, ta bi že bil, velik ravno prav, vitek dovolj, res, vse bi bilo, ko le ne bi bil tako pust, tako neizrečeno čez vse mere pust, kakor je naša sedemnajstletna Margica že tolikokrat dejala, obžalovaje seveda.
»Oh, ta smola,« je vzdihnila prav iz dna srca.
In kdo more kaj, če je Margica že v tretje prav odločno poklicala »to smolo« v pomoč?
No, pa včasih res nekaj pomaga, čeravno le včasih.
Nekaj je zažvenkljalo po pesku in med vhodom je stalo nekaj prav brhkemu mlademu častniku podobnega.
»Feri!?« Lej, lej, kdo bi si mislil, da je ta Margica tako plašljiva in nervozna, saj ji sicer držalo ni padlo tako rado iz rok.
Dà, Feri ni bil danes prav nič pust, prav čisto nič. Tako vljudno je pobral peresnik in izročil ga z lahnim, elegantnim poklonom.
»Kaj pa je, Margica?« je vprašal ljubeznivo ter sedel poleg nje na klop.
»O, dnevnik?« se je čudil ter se pomaknil bliže in pogledal na prvo stran, kjer je bilo z lepo kaligrafično pisavo napisano: »dne 1. avgusta«.
»Samo to,« je dejal pomilovaje in si sukal brčice, češ »kaj bo to revše!«
Margico pa je razjezil ta ton. »Zame je tudi to dovolj,« se je odrezala v hitrici.
»E e e? No, res skromna!« In gledal jo je tako malce navihano izpod dolgih, temnih obrvi.
»Kaj skromna,« se je jezila, »pa mi ti povej kaj boljšega,« in jezno se je odmaknila od njega.
Vedno se je morala prepirati s tem bratrancem. Pa tudi ni čuda, kdo bi se ne prepiral s takim pustežem, ki drugega ne zna kot človeka jeziti in nagajati. In še malo dlje se je odmaknila od njega.
»Margica – huda? – Nič ne de, bo že bolje! Pravzaprav, veš, kaj se piše v dnevnik?«
»Vem.«
»Hm, dvomim, V dnevnik se vpisujejo samo poljubi, objemi, opisuje se samo ljubezen, veš, samo ljubezen!«
Kako resno ji je zatrjeval to! I ni, saj je tudi sama vedela, o ljubezni, dà, čemu je pa potem dnevnik?
»Veš, kaj je ljubezen?« jo je vprašal in primaknil se je prav blizu k njej.
»Vem!«
»Res?«
»I seveda, brala sem že dovolj,« je zatrjevala in vroče ji je postajalo. Najbrž je ovratnik preozek, je mislila in hotela popraviti ga z roko.
Pa ta Feri je tako čuden. Prijel jo je za roko, ko jo je komaj povzdignila. In potem ji je gledal v oči tako, da ji je bilo čim dalje bolj vroče in kar naenkrat se je zasmejal, pol tiho, pa tako, da se ji je nekaj začelo gibati v prsih.
»Veš Margica, ničesar ne veš, ničesar.«
Mislila je, da je hud, ker je hipoma spustil roko. Pa ni bil. Objel jo je krog pasu in poljubljati jo je začel, da ji je zmanjkovalo sape.
Tega res še ni vedela Margica, a ker je bilo lepo, nebeško lepo, pustila je, da je pritiskal svoje vroče ustnice na njene, da so se tiste mehke brčice dotikale njenih lic …
In dolgo sta sedela tam v vrtni lopici. Margici se bratranec nič več ni zdel pust in nič več ni premišljevala, kaj vpisati v dnevnik. Zapuščena je ležala knjižica na mizi, a vendar jo je Margica, ko sta se čez dolgo časa vrnila v vilo, vzela s seboj.
Saj ni bila težka ta mala drobna knjižica, lahko jo je nesla, posebno, ker jo je »njen Feri«, prejšnji pustež, ki sicer še nikdar ni tako avansiral v naslovih, tako krepko in ljubeznivo podpiral.
Potem zvečer je seveda mama zvedela, da ni zastonj podarila dnevnika Margici in da je bratranec Feri najboljši in najlepši človek, kar jih hodi pod sinjim nebom.
Dolgo so bedeli tedaj v vili, a bil je prvi večer, da se Margica ni prepirala s svojim bratrancem.
Zdavnaj že je plavalo sonce na nebo in zdavnaj je izginila rosa, ko je šele vstala drugi dan sicer zelo pridna Margica.
Pa še sedaj ji je obrazek prav zaspano zrl iz zrcala, čeravno ga je trla z brisačo, da jo je skelela koža. Ni čuda! Ta dnevnik, ta dnevnik je bil kriv. Saj se pišejo notri poljubi, saj se opisuje ljubezen!
Oh, ta dnevnik, oh, ta ljubezen!
Mia carissima Slovenski narod 1898, 261–263, 14. 11.–16. 11. Objavljeno pod psevdonimom Žiška. Rokopis se ni ohranil. Ponatis v Izbranem delu Zofke Kvedrove, 1, 14–20. Češki prevod je izšel v zbirki Žofka Kvedrová-Jelovšková: Vesnické povídky. V Praze. Nakladatel J. Otto, 1907, str. 163. Mia carissima (ital.): moja najdražja.
»Jaz pa pojdem, zakaj ne bi šla!« je dejala Mihčeva Lenčka ter slabovoljno zapodila veliko kokljo s piščeti skozi vežna vrata.
»Ne hodi, ti pravim,« ji je branila mati, ki je ravno pri ognjišču stresala iz majhnega sajastega lonca krompir v skledo. »Kaj se boš hodila spakovat in razkazovat ljudem! Pa naj drugo poišče, saj je še dosti deklet v vasi.«
»Dà, pojdem in pojdem! Saj ni greh! Zakaj bi ne šla, petdeset krajcarjev dobim za tisti dve uri in še gledam lahko zastonj.«
»Stori, kakor hočeš, saj pri tebi tako ne izda lepa beseda. Povem ti, še žal ti bo enkrat, da nikoli nič ne poslušaš,« je vzdihnila mati dokaj trdo, postavila skledo s krompirjem na okno in vzela lonec zelja z ognja.
Leno so brenčale muhe po kuhinji, ta ali ona je prilezla k skledi, pa Lenčka je vsako odpodila z dolgim muhalnikom, ki je z njim mehanično mahala po zraku.
Zdajci se je začul s ceste boben in krik otrok. V hipu je Lenčka spustila muhalnik, skočila v hišo po svetlo ruto in pohitela venkaj.
»Dekle, reci, da te ne bo,« je še klicala mati za njo, ona pa je že na pol na cesti trdovratno ponavljala: »Pa pojdem in pojdem!«
Po vaški cesti je jezdila fantastično opravljena tropa potujočih glumačev.
Pred njimi je jezdil suh, starikav mož, ki se mu je še na konju videlo, da je šepast. Precej za njim so se razvrstili drugi udje njegove slavne družbe: trije mladi Italijani, lepo dekle in nekaj otrok, vsi opravljeni v lahne glumaške obleke. Njihovi konji so bili dokaj stari in grdi, pa to ni kar nič brigalo vaških paglavcev, ki so drli za zanimivo družbo.
Skoro na vsakem pragu se je pokazala kaka ženska postava in moški so hodili odpirat okna.
Sredi vasi, kjer je stala šola, županova hiša, žandarmerija in pošta in kjer je stalo tudi župnišče, so se trije jezdeci ustavili in stari, šepavi vodja je v slabi slovenščini s hripavim glasom naznanjal velečastiti in mnogoštevilni gospodi, preblagorodnemu prebivalstvu, da bo imel on, svetovno znani Fernando Fabrioletti, Fabrijoleti: uredniška sprememba v Fabrioletti. danes zvečer ob osmih čast predstavljati z vso svojo družbo žive podobe Žive podobe: inscenacijski postopek, ki se pojavi v 18. stoletju pri Diderotu in Beaumarchaisu. Posamezni prizori so oblikovani po kompozicijskem principu sočasnega. Kristusovega trpljenja. Slavno občinstvo je imelo priliko prepričati se o njegovi zmožnosti, ko se je v občo zadovoljnost uprizorila »Genovefa« Genovefa: gre za žive podobe, ki so prikazovale trpljenje sv. Genovefe, ki je živela v 5. stoletju v Franciji in rešila Parižane v obdobju, ko jih je napadel hunski kralj Atila, pred lakoto, tako da je spretno in iznajdljivo organizirala prevoz hrane v oblegano mesto. in ko so člani njegove družbe v treh večerih pokazali, kako da umevajo in vrše svojo umetnost. Nocoj je sicer primoran izpopolniti svojo družbo z nekaterimi domačini, a zato nič manj ne upa, da bo ob uprizoritvi Kristusovega trpljenja vsakdo presenečen. Vstopnina je nizka, sedeži fini in zato upa, da se prebivalstvo v polni meri udeleži nocojšnje predstave.
Tako Fernando Fabrioletti.
Zatem se je oglasil boben in cela karavana je odšla spet venkaj iz vasi. Tam je stal na prostorni trati velik šotor, poleg pa dva hišicam podobna voza potujoče glumaške družbe.
Pred trato je stala na cesti Mihčeva Lenčka. Ko so prijezdili glumači, je stopila k njihovemu vodji in kratko dejala: »Zvečer pridem!« Potem se je obrnila proti vasi.
Nejevoljno je mati, stara uboga vdova, porinila skledo s krompirjem na sredo mize, šla še po zelje in počasi odmolila očenaš. Tiho sta jedli ono opoldne mati in hči, a Lenčka je vendar šla že ob sedmih iz hiše proti trati in iz vasi.
To vam je bilo živo pred šotorom šepastega Italijana: bledo črnooko dekle pred vhodom je komaj dovolj hitro oddajalo listke in spravljalo desetice v predal svoje male mizice.
Prostor v ograjenem »teatru« – tako je nazival gospodar svoj skromni šotor – se je bil že napolnil, a vedno se je še gibalo zamazano temnordeče zagrinjalo pri vhodu.
V prvi vrsti so sedeli na klopeh, pogrnjenih z rdečim blagom: debeli vaški župnik, učitelj s soprogo, učiteljica, župan, poštar, ki je bil obenem tudi trgovec, in mlada, tenka poštna upraviteljica. Za to elito Boštanjske vasi so se vrstili kmetje, priletne žene, mladi fantje in dekleta.
Zadaj za velikim obledelim zagrinjalom je nekdo vrtel inštrument, s kakršnim navadno hodijo stari invalidi okrog po vaseh. Tožno so se mešale te stare počasne melodije med šepetanje in razgovarjanje množice.
Ker je bila zunaj temna, a jasna noč, so potegnili plahte, ki so tvorile streho, z drogov in zvezde so migljale na radovedne, nestrpne ljudi. Dve veliki bakli sta za silo razsvetljevali prostor.
Ljudje so že nepotrpežljivo godrnjali nad dolgim čakanjem, ko je izza kulis prišepal resni maestro ter ugasnil smolnati bakli. V istem hipu se je na odru vzpelo zagrinjalo. Med gledalci se je razširil polglasen vzklik začudenja.
Bleda magična luč je razsvetljevala prizorišče na Oljski gori. Na sredi je klečal Odrešenik v široki beli obleki, pred njim je stal angel s kelihom, v ozadju pa so se videli speči apostoli. Osebe so bile nepremične, luč magnezije Magnezijeva luč: posebna luč, ki je razsvetljevala oder, vendar brez neposredne uporabe plamena, saj je svetlobo oddajal magnezij. Svetloba magnezijeve luči je oddajala svetilnost približno osemsto sveč. je delala njih obraze resne in blede, tihi so bili ljudje spodaj pred odrom, skoraj diha ni bilo čuti, dokler ni začela luč pojemati in dokler molčeči maestro ni spustil zagrinjala ter na novo prižgal bakel.
Oh, in potem so stikale pobožne stare ženice glave in še fantje se niso upali nagajati dekletom, kakor so to storili sicer vsak večer. Spredaj v prvih vrstah pa je župnik pripovedoval učitelju in župan poštarju, da ta Fernando Fabrioletti vendar ni kar si bodi in da je njegov obisk za Boštanjsko vas v resnici kolikor toliko imeniten.
In potem se je zopet dvignilo zagrinjalo, spet je vzplamtela bleda magična luč, da se je dvigal njen odsev daleč tja v tiho, temno noč. In prizori so se menjavali, zagrinjalo se je dvigalo in padalo, gledalci pa so široko odprtih oči zrli tja na oder.
Visoko se je na odru dvigal križ, trudno je viselo belo Kristovo telo na njem. Krog križa so stali Janez in Magdalena in vojak s sulico, tam prav tik Njega pa je slonela visoka, malo upognjena postava Marije. – Bila je to Mihčeva Lenčka. Gosti črni lasje so se ji vsipali izpod tančice čez hrbet in njena tenka roka v širokem, zavihanem rokavu oklepala se je križa. – Bila je lepa, zelo lepa.
In spet se je dvignilo zagrinjalo, pod križem pa je sedela Marija in v naročju ji je ležal mrtvi Krist. Njegova glava je ležala na njenih nedrih in njeni mehki lasje dotikali so se njegovega lica.
Skoro da se je malce gibalo tanko ogrinjalo na laseh, skoro da so se ji dvigale prsi v globokih dihih …
Krasna podoba je bila ta Marija pod križem s Kristom v rokah. Bilo je tako tiho, tako tiho … Pobožno so zrli gledalci na njo, na žalostno Marijo z mrtvim Kristom v naročju.
A njej, njej je utripalo srce in komaj je dihala. – Kako je bil lep v tej luči … kako lep! – Še nikdar ni videla človeka, ki bi bil tako, tako lep! … In luč je gorela, njej pa je stopala kri v lica. Sedela je tamkaj ž njim v naročju in zvezde so svetile na nebu …
Zagrinjalo je padlo in ljudje so se razšli …
Še cel teden je ostala družba »Fernando Fabrioletti« v mali Boštanjski vasi in njen šepavi maestro si je vsak večer zadovoljno mel roke, saj je bilo njegovo »gledališče« napolnjeno do zadnjega kotička.
Kako je bilo tedaj živahno v Boštanjski vasi! Vsako opoldne so prijezdili igralci v vas in vaščani so radovedno pasli oči na njihovih svetlobojnih kostumih, zvečer pa je vse hitelo venkaj na trato in kdor koli je premogel desetico, jo je oddal bledi črnooki deklici pred vhodom v čudežni šotor.
Koliko se je tedaj jezila stara Mihčevka nad svojo Lenko, ki je odhajala pred mrakom z doma in šele pozno ponoči se spet vračala k materi, ki ni hotela nič slišati o tuji glumaški družbi.
No, Lenki je bilo prav, da ni hodila mati z njo, saj jo je vsak večer spremljal lepi, žarnooki Lorenco prav do vrat domače koče.
Oh, in kako živ je bil, tako živ …
Kaj ti domači vaški fantje, ki so tako odmerjeno stopali v nedeljo popoldne skozi vas in tako nerodno dražili dekleta; a ta, ta Lorenco, kako je znal gledati, kako se kretati, kako govoriti!
In ko je padlo zagrinjalo, ko se je zadaj v malem prostoru spet oblekla v navadno svojo obleko, ko ji je stari maestro stisnil petdeset krajcarjev v roko, potem je prišel Lorenco in se ji pridružil, ko je šla domov.
Zvezde so svetile in on ji je šepetal v uho: »Mia cara, ljubim te! Ma slišiš ti, andjelo de paradiso, moja bodi! Ma ti si moj amor, ti carissima!«
Hladni nočni zrak je vel iz gozda, ali njej, njej je bilo tako vroče! Tako gorak, vroč dih je imel ta Lorenco!
»Mia carissima!«
Kako je znal izgovoriti to! Ona ni razumela, ali vendar ji je tolklo srce in lica so ji žarela.
Oh, ta Lorenco! Ovil je roko krog nje in pritisnil svoja topla, vlažna ustna na njena …
Zvezde so svetile in sova je skovikala v gozdu.
»Mia carissima,« šepetal ji je vsak večer in njej so bajne prikazni ponoči v sanjah ponavljale: Mia carissima, mia carissima! …
»Oh, da, dolgčas je, dolgčas,« pritrjevala je tenka poštarica vaški učiteljici ter ji dajala znamke. »Pet, kajne, gospodična?«
»Da, prosim,« rekla je leno le-ta in štela denar.
»Tako! Petindvajset krajcarjev! – Eh, dolgčas je res v tem gnezdu! Kako sem si prej želela postati samostojna, a zdaj!? Ha, ha! Hvala za tako samostojnost! – Kaj pa imam od življenja?! – Nič!«
»Oh, da, res, res, ničesar nima človek tu! Čez leto je bilo že še, malo se je šlo na sprehod, tedaj se je vendar še kdo iz sosedstva zmotil semkaj, a zdaj, pozimi, ni drugega tu ko sneg in mraz.«
»Da, poleti je bilo še! – Tedaj, ko je bila tista glumaška družba, je bilo tako živahno! Sicer ni bilo nič, vsa ona komedija, pa vendar! – Bolje nekaj ko nič!«
»Dà, dà, takrat je bilo vendarle malo premembe, a zdaj … ! A propos, gospica, vam je kaj znano … ste že kaj čuli? …«
»Kaj pa?«
»Tako? – No, seveda, pri nas na pošti se vse prej zve. Pa spominjate se morda še one Mihčeve Lenke, ki je tedaj pri živih podobah igrala vlogo Marije?«
»A tista … Aha, poznam jo, spominjam se je.«
»No, o tisti se menijo zdaj po vasi čudne stvari. Pravijo, da s tistim italijanskim glumačem, ki je igral Krista … i no, da ni vse v redu … Saj me razumete? …«
»A-a-a! … Razumem, razumem! Glejte, glejte, to vam je cel romanček! – Kakšna pikantna novica za to pusto Boštanjsko vas!«
»Kajne, kaj takega! Pa to bi še bilo, to, ali zdaj, pravijo, da se je dekletu še mešati začelo vrh vsega.«
»A-a-a? …«
»Da, ravno prej je bil župan tukaj. Pritoževal se je, kako je zaposlen in zdaj mora še skrbeti, da se dekle odpravi v Ljubljano v blaznico. Meša se ji neki prav hudo in utegnila bi postati nevarna.«
»Hm, čudno, čudno! …«
»Res čudno. I no, meni se dekle smili. Prav res ni, kar je storila, a vendar, vsi smo ljudje …«
»Revica! – Spominjam se še, kako lepa je bila tedaj, onega krasnega poletnega večera, v magičnem svitu gori na odru … Škoda dekleta!«
»Škoda res!«
Lenko so res odpeljali v Ljubljano, pa že čez nekaj tednov so jo poslali spet domov. Ozdravela ni, duh ji je ostal teman, ali bila je tiha in mirna.
Spočetka so se ji posmehovali ljudje, njena stara mati preslišati je morala marsikakšno grenko zaradi nje, sčasoma pa so pozabili nanjo in navadili se je, kadar je tiho, nemo stopala skozi vas.
Stara Mihčevka je jokala, da so ji skoraj oslepele oči, jokala je, a kaj, saj ni nič pomagalo. Vdala se je in potrpežljivo tešila drobno, majčkeno dekletce, ki je kričalo v zibeli. Slednjič se je tudi ona navadila na vse in rada je imela malo, prijazno Lenčico – svojo vnučico.
Hči pa je delala kakor po navadi. Ni se brigala za nikogar, mirno in tiho je storila, kar se ji je odkazalo. Včasih se je zasmejala, nepremično zazrla tja proti gozdu in zamrmrala: »Mia carissima, mia carissima! …«
Za otroka se ni brigala dosti, le včasih, kadar stare Mihčevke ni bilo doma, je vzela dekletce in šla z njim venkaj iz vasi na trato, se usedla na kak tram in se strmo zagledala predse.
In prišli so vaški otroci, skakali krog nje in kričali: »Mia carissima!«
Navadno je kmalu pritekla stara Mihčevka za njo in ji vzela otroka z rok, zagrozila pa je tudi nagajivim dečkom, naj dajo mir in naj ne dražijo njene hčere.
Ti se niso mnogo zmenili za nje prepoved, ampak so vselej, kadar se je pokazala Mihčeva Lenka, kričali za njo: »Mia carissima, mia carissima!«
In ljudje so se navadili na to ime in zdaj imenuje vsakdo nekdanjo Mihčevo Lenko le: »Mia carissima!«
Na sveti večer Slovenski narod 1898, 295, 24. december. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Žiška.
»Ali prideš zvečer?« ga je vprašala s svojim mehkim, vabljivim glasom ter mu koketno pogledala v oči.
Obotavljal se je. Za hip se mu je omračilo visoko čelo, a nato potegnil je nje majhno, vitko postavo nase, poljubil jo na fina rdeča usta, zasmejal se glasno in nagajivo ji požugal s prstom.
»Glej jo, koketko! Človek še mora priti, če se ga tako pogleda. Naj bo no, če vaša milost zahteva, potem seveda pridem.«
Poklonil se je globoko, spoštljivo poljubil malo, drobno ročico in odšel.
»Torej dušica, zvečer!« zaklical je še med vrati in ona se mu je veselo odzvala: »Zvečer!«
Bil je mlad, lep in inteligenten. Njegova elastična postava, velike temne oči in podjetni zavihnjeni črni brki delali so ga interesantnega in ni čuda, da je imel pri ženskah od nekdaj srečo.
Pred petimi leti se je oženil, prevzel veliko očetovo trgovino in sedaj kot devetindvajsetleten mlad mož je igral skoraj prvo vlogo med bogatim meščanstvom.
Njegova žena je bila drobna, a lepa blondina. Kot dekle so jo smatrali za krasotico in Milan Zdenkovič je bil svoj čas zaljubljen v njo.
Seveda rad jo je imel začetkoma, ali človek se spreminja in čustva z njim!
Milanova soproga ni bila več ona dražestna, pikantna Luci prejšnjih let. Imela je dva otroka, sinka in hčerko, in njena prejšnja živahnost umaknila se je strogi, odmerjeni resnobi. Lepa je bila pač še ali ona svežost mladosti je izginila in Milan je trdil, da je dolgočasna. V družbi je bila še vedno duhovita in zabavna, ali doma ni več gledala toliko na toaleto kakor začetkom, živela je večji del za otroke, za Milana se ni brigala dosti več.
In Milan je uporabljal mlačnost svoje žene, izostajal ob večerih od doma in zabaval se drugje. Spoznal je interesantno mlado vdovo, zaljubil se v njo in v njeni družbi pozabljal ženo in otroka.
Prepozno je spoznala Luci, da ji mož ni več naklonjen. Skušala je pa pridobiti ga spet zase in za otroka, toda osornost in čemernost njegova in njegovo redko bivanje doma ga ji je vedno bolj odtujevalo. In čim bolj mrzel je bil proti njej, tem bolj se ji je budila ona nekdanja ljubezen do njega. Slutila je, da ljubi drugo. Mnogo je trpela zaradi tega, a očitati mu nezvestobo, si ni upala.
Božični večer je bil.
Milan je ravno prišel domov, raztreseno objel otroka, ki sta mu vsa vesela prihitela nasproti, mrzlo pozdravil ženo in se takoj zopet napravil, da odide.
»Pa kmalu pridi, Milan, da ne bodo otroci čakali!« opomnila ga je ona bojazljivo, ko je v predsobi oblačil vrhnjo suknjo.
»Česa ne bodo čakali?« vprašal je osorno.
»No, božičnega drevesca …«
»Ah, pojdi mi s tistimi otročarijami! Ravno ljubi se mi!«
»Ali Milan!«
»Kaj Milan!? Meni ne pristojijo več take sentimentalne vloge, tudi brez mene lahko napraviš!«
Šel je.
Nekoliko ga je pač zmedel plašni, a obenem očitajoči pogled soproge, toda zaradi takih malenkosti vendar ne more prelomiti besede, ki jo je dal dražestni Ameliji.
Čakala ga je. Na mizi je stalo majhno božično drevesce, poleg pa svetli samovar, v katerem je že tiho mrmljala voda.
Prinesel ji je krasno zapestnico, ki ji jo je sam nataknil na elegantno drobno roko, ko sta tako sama sedela drug tik drugega!
»Ah, nocoj mi moraš povedati mnogo, mnogo!« šepetala je ona. »Bila sem povabljena k Svetlikovim, toda odklonila sem z izgovorom, da imam migreno. Ha, ha! Premisli migreno!« smejala se je, ko ji raztreseno gladil lase.
»Gotovi bo tudi ondi izborna družba,« nadaljevala je, »in imenitno se bodo zabavali. Da, le naj se, jaz jim kar nič ne zavidam! Toda saj me niti ne poslušaš,« dejala je nejevoljno, ko je Milan le molčal in molčal in zamišljeno zrl predse.
»Oprosti! Ali nocoj … ta Božič!«
»I, da, seveda. Tako melanholičen postane človek ob takih prilikah, tako nekako mehak.«
»Dà, mehak,« pritrdil je in oba sta se zamislila.
Vedno je moral misliti na dom, na ženo in svoje male, lepe otroke, ona pa je premišljala, kako je bilo pač pred leti, ko je bil še stari, godrnjavi nje mož živ, in še prej, ko je bila doma kot srečno, zavidano dekle in še prej kot nedolžen otrok. Spominjala se je, kako se je še kot čisto majhno dekletce veselila Božiča, kako je skakala okrog drevesca in kako burno je objemala svojo lepo mlado mamo. Neka mehkota ji je legala krog srca, ko je mislila na svojo dobro, davno umrlo mater, ko se je spominjala onih davnih božičnih večerov, ko jo je mati vzdignila v naročje in poljubljala med jokom in solzami. Takrat se je njej tako čuden zdel ta materin jok. V zadregi je objemala veliko lepo punico, Punica: punčka. ki ji jo je prinesel Jezušček in bala se je, da jo mama ne pomaže s svojimi solzami. In pozneje, ko je mama že umrla in ko je odrasla, pravili so ji ljudje, zakaj je jokala mama. Oh, dà, njen oče ni maral lepe, mlade njene mamice in zato je jokala.
Nekako otožna je postajala Amelija. Pogledala je Milana in težke, neprijetne misli so začele vstajati v njej.
»Imam kako pravico do njega?« vpraševala se je. »Ženo ima in otroke in jaz ga jim odtujujem, kradem jim soproga in očeta.«
In spomnila se je, kako je sovražila v duhu nekdaj ono ženo, ki je njenega očeta odtujila njeni materi … Snela si je zapestnico z roke in neka nenavadna energija je rasla v njej.
»Nekaj moram storiti, nekaj odločilnega, nekaj dobrega,« si je govorila v duhu.
Pogledala je Milana še enkrat trdno in odločno.
Milan ni opazil njenega pogleda, zamišljen je bil in zdelo se ji je, kakor da vidi izraz nejevolje na njegovem obrazu.
Poklicala ga je: »Milan!«
»Kaj, dušica?« je vprašal raztreseno.
»Ti! Pojdi od tod! Pojdi domov k ženi in otrokom! Božič je … Pojdi!«
Začudeno ji je pogledal v obraz ter nehoté vstal.
»Kaj ti je?«
»Nič mi ni, prav dobro mi je! Samo ti pojdi domov, k ženi, k otrokom!«
»Zakaj?«
»Ker so sami, ker moraš biti pri njih!« hitela je in ga silila proti vratom.
Sam je mislil na to in zdaj je občutil naenkrat nepopisno hrepenenje po svojih malih. Oblekel se je in hotel poljubiti Amelijo v slovo.
»Ne, ne …« branila se je in pustil jo je.
Med vrati obrnil se je še enkrat. Stala je pri mizi in migljajoča svetloba malih svečic božičnega drevesca ji je igrala na obrazu. Nasmehnila se mu je, vzela zapestnico in mu jo dala, milo ga gledajoč.
»Milan, ne pridi več, prosim, stori mi to … za Božič!«
Pogledal jo je resno. Neki sveti čut dolžnosti se je zbudil v njem in trdno ji je odgovoril:
»Ne pridem!«
»Ah, papaček, ali vidiš konja?!«
»In mojo punico!«
»Če boš priden, papaček, pa ti posodim konja!«
»Prav, zelo priden bom,« zatrjeval je Milan smeje svojemu sinčku.
»Pa ne smeš nas več pustiti tako samih! Mamo je bilo strah, jokala je,« pravil je mali.
Obrnil se je k ženi in ujel nje srečni, blaženi pogled.
»Ne pustim vas več,« dejal je, poljubil sinka in hčerkico ter globoko pogledal soprogi v oči …
Na Silvestrovo Slovenski narod 1898, 300, 31. december. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Žiška.
Pismonoša je potrkal na vrata in naglo vstopil … Bilo je precej pisem, seveda običajne novoletne čestitke. Malomarno jih je vrgla na mizo.
»Še kaj?«
»Da, rekomandirano Rekomandirano pismo: priporočeno pismo, recepis: prejemnica. pismo. Tu recepis!«
Pogledala je naslov. No, saj je vedela, od koga je. Malce nejevoljno so se ji naježile obrvi. Podpisala je hitro in pismonoša je odšel. Odprla je pismo. Navadne fraze.
»Jaz te ljubim do blaznosti. Pridi! Usmili se me! Moram Te videti, sicer … o, ubijem se, ubijem!«
Zaničljivo so se ji zategnila usta. In to naj je mož! Ha, ha! Pogledala je na uro. Pol treh! Časa dovolj. Zvečer gre na Silvestrovo zabavo v bogato, čislano hišo, kjer je poučevala domače hčere na klavirju. Igrati bodo morale najbrž polke in valčke in mazurke. Moj Bog, Silvestrov večer in gospoda se rada zabava. Lili bodo svinec in naposled bo tudi ona prišla na vrsto. Kaj neki drugega jo čaka kot trnje. Toda pol treh!
Spet ji je zaigral zaničljivi posmeh na ustnih. Z neko nepopisno malomarno gesto porinila je pismo v miznico.
Vstala je, ogrnila plašč, si pripela preprosti klobuček, vzela rokavice in šla. Njen resni, energični obraz ni kazal, da ji ni mar za ljubezenske spletke. In vendar je šla k njemu, k tistemu, od katerega je dobila pravkar list. Hitro je stopala po ulicah, zavila na veliko cesto in vstopila v hišo, kjer je stanoval on.
Sam ji je odprl. Videlo se je, da jo je čakal.
»Ah, vedel sem, da prideš!« je dejal in jo hotel objeti.
»Če si vedel, da pridem, ne veš, po kaj sem prišla,« je odvrnila osorno in stopila v sobo.
Na mizi je ležalo nekaj papirjev, na njih pa revolver.
»Ha, ha, kako teatralno!« se je zasmejala in sedla na stol.
»Draga moja!«
»Ah, kaj! Jaz nisem niti draga, niti tvoja. Jaz sem jaz: Tilda Završnik, privatna učiteljica klavirja, in ti si ti: Viljko Žan, c.-kr. sodni pristav, nič več in nič manj!«
»Da prišla si vendar, Tildica!« je šepetal nežno in se ji bližal.
»Pusti me in govori pametno!«
»Moj Bog, kakšna si! O, kako sem nesrečen!« je vzdihoval in gladil revolver.
»Nesrečen?! Pusti me vendar že z vsem tem! Tisto tvoje pismo, pa ta revolver, kaj meniš, da take stvari res tako pretresajo moje živce, da se ti zopet vržem v naročje? Motiš se! Jaz sem prišla samo zato, da ti povem, da me ne nadleguj več, če imaš še kaj moštva v sebi. Vsa ta pisma mi presedajo in tvoji vzdihi in pogledi so mi zoprni!«
»Presedajo! … Zoprni! … In vendar si me ljubila!«
»Ljubila sem pač, a ne tebe, ljubila sem nekaj, česar ti nimaš, česar ni v tebi, četudi sem mislila.«
»Kdo naj te razume? Zblaznel bom! Ustrelim se!«
»Danes bi bilo to prav efektno. Silvestrov večer, zadnji dan leta, kako interesantno!«
Moj Bog, kaj ji je pa bil ta človek, ki je letal tu po sobi, gestikuliral z rokami in gledal jo tako pijano? Nič, prav nič. Vsa ta tragika, ki jo je proizvajal, bila ji je smešna, zoprna. Ona se je samo čudila, kako je mogla ljubiti kdaj tega človeka, kako vračati mu ljubezen.
Vstala je.
»Ti greš? Zakaj si prišla? … Zaničuješ me. Povej mi zakaj, prej ne hodi!«
Stala sta si nasproti, iz oči v oči.
»Zaničujem te, da, da. In zakaj? Zato, ker si tak, kot so vsi. Na jeziku imaš naprednjaštvo, a kaj si v resnici? Ravno tak farizej si in svetohlinec, kakor je vsa druga čreda 'prosvetljencev'. Poguma nimate reči ljudem v obraz: Tak sem! Glejte me! Ha, ha! Za to je treba preveč poguma. O, poznati se vas mora! To so potem možje, visoko nad vsem blatom in vzvišeni nad navadno mero mase!«
»In vendar si me ljubila!«
»Ravno zato! Intimnost med nama je bila vzrok, da si snel krinko z obraza. Praviš, da sem tvoj ideal, pa me vlečeš v blato! Kaj pa hočeš od mene? Ali hočeš sočutja od mene, duševne simpatije, srca? Kaj še, ti hočeš telo, telo, le telo! In to je ljubezen! Ha, ha! Duhovitost, srce, duša, to so samo namečki!«
Govorila je hitro, kričeče, da ji je pojemal glas od razburjenosti. Hotela je iti mimo njega k vratom, pa prijel jo je za roke in govoril poltiho in strastno: »In čeprav je res, ti moraš ostati moja! Ubijem se sicer!«
Zaničljivo ga je pahnila od sebe in odšla …
Igrala je ravno živahno mazurko, Mazurka: živahen poljski ples v tridobnem taktu. ko je vstopil eleganten in malce resen, kakor že to gre sodnemu pristavu. Postal je pri vratih in gledal plesalce. Gospodična Vanda, domača hči, je bila naravnost dražestna v tej novi, nekoliko dekoltirani roza obleki. V hipu mu je bila všeč. Čudno, da ni prej opazil, kako pikantna je ta mala, drobna Vanda!
Takoj, ko se pokloni domači gospe, naprosi nje hčerko za ples. Malo pozno je prišel. Pol enajstih je že. Toda končno je to le še bolj interesantno in Viljku Žanu interesantnost tako pristoji! … Seveda, doživljaj popoldne je bil res fatalen. Malo razburilo ga je seveda vse tisto, toda končno …
Zadnji akordi so zazveneli. Pari so se ustavili in gospodje so spremili dame do sedežev. Žan se je poklonil domačinki, potem pa je hitel na drug konec, od koder se je bleščalo nekaj svetlih toalet. Šel je mimo klavirja. Neka dama v belem batistu se je opirala nanj. Pogledal jo je – dame so ga vedno zanimale.
Bila je Tilda.
»Ti tukaj? Ha, ha!«
»Lepo te prosim, nikar …«
»Ne boj se, ne kompromitiram te!«
Zaničljivo je nagnila glavo in začela listati po notah.
Sitno mu je bilo, da je bila tu. Te njene oči so bile prav neprijetne. … A bila je vendar lepa.
Šel je k Vandi, toda ni mu več ugajala. Tilda tam pri klavirju je bila lepša.
Kako se je oprijemala tenka batistna obleka njenega telesa in kako so jo gledali gospodje! Fatalno, fatalno, da ni bil bolj previden! Kdo bi si mislil … privatna učiteljica klavirja!
Bližal se ji je.
»Tilda! Zaklinjam te, ne bodi taka!«
Obrnila mu je hrbet in se pridružila ostalim, ki so vlivali svinec.
»Ah, to je častnik, gotovo častnik. Glejte sabljo, kako razločno se pozna!« je čvrljala Vanda in spraševala okrog stoječe, kaj le pomeni ta častnik. Zatrjevali so ji, da dobi ženina v uniformi.
»In kaj je to?« je vprašala starikava Polipčeva gospodična.
»Mirtin venec, gospodična,« je rekel nekdo hudomušno in vsi so kričali: Venec, venec! Poroka bo! Gratuliramo!
»Ah, in kaj to?«
»Šlapica, šlapica! Ha, ha, gospod Kordin se tudi oženi! No, naj le dobi kako prav hudo!« so kričali in gospod Kordin je melanholično gladil svojo plešo in težke slutnje so mu zavijale dušo.
»Ha, ha! Gospod Barlé ima zibelko! Imenitno! Čestitamo!« so se oglašali ter trkali nesrečnežu na ramo. Sveta pomagalka, zibelko! In doma jih ima že devet. Barletu se je črno delalo pred očmi.
Tilda je stala bolj v ozadju in smehljaje opazovala od razburjenosti zardele obraze.
Nekdo se je je dotaknil. Bila je hišna.
Šla je nekoliko vstran in odtrgala zavitek.
»Ali veš, kaj si mi svetovala danes popoldne? Ubogal te bom. Ti boš kriva! Umrjem, ker te ljubim! Viljko.«
Mirno, kakor bi ga ne poznala, je vtaknila papir v žep in pristopila zopet k družbi.
»Gospoda, vsak trenutek bode polnoč,« se je oglasila domača gospa. »Treba je vendar, da pozdravimo novo leto. Prosim … !«
Vse je obkolilo mizo. Udarila je polnoč.
»Živjo, živjo!« so zavpili vsi ter trkali s kupicami.
Toda kaj je to? Strel!
Mahoma so vsi prebledeli, gospodje pa so hiteli v pisarno gospodarja.
Tudi Tilda je šla z njimi.
»Kaj neki spet ta komedija?« je mislila.
Bila je prepričana, da ni nič resnega.
V kabinetu pa je ležal pred pisalno mizo Žan in poleg njega lovska puška domačega gospoda.
Nekaj gospodov je planilo k Žanu in mu odpenjalo obleko. Zadaj so se slišali klici in vzdihi dam, nekdo je kričal: »Vode, vode!«
»Zdravnika, zdravnika!« je jokal gospodar.
Slučajno je bil zdravnik navzoč. Približal se je Žanu, pregledal ga in smeje tolažil razburjene.
»Gospodu Žanu ni nič hudega! Prestrelil si je samo frak in se malo osmodil.«
Žan je res pogledal okrog sebe in ko je videl obraz zdravnika, je vstal.
»Moj Bog, kaka nesreča! Ne vem, kako to, da je puška nabita, saj vedno pazim, da vzamem strelivo iz cevi, kadar pridem domov!« je vzdihoval gospodar.
Gostje so se hoteli posloviti, a gospodar ni pustil.
»Sedaj vendar ne pojde nihče, ko se je ta nesreča tako iztekla! Gospod Žan, prosim!« In prijel ga je za roko ter odvedel v obednico.
Med vrati se je srečal Žanov pogled s Tildinim. Vedel je, da je takoj spregledala njegovo igro.
»Hvala,« mu je zašepetala, ko je šel mimo nje, »izborno me je zabavala vaša komedija.«
Sklonil je glavo in šel k Vandi.
Tilda pa je ostala v ozadju ponosna in nepristopna. Smejala se je nad njim in temi ljudmi, ki so spoštovali take junake.
Rezika Ljubljanski zvon 1898, 743. Rokopis se ni ohranil. O črticah, ki jih je avtorica poslala Ljubljanskemu zvonu, piše Marici Nadlišek: »Profesor Bežek mi ne reče ni 'dobro' ni 'slabo', četudi imam neko stvar čez mesec tamkaj« (26. september 1898, Ms 703). Gregor Kocijan je o Reziki zapisal: »V pripovedi Rezika je obdelala proletarsko življenje: tragično usodo mlade delavke, ki je žrtev strasti nadrejenega« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, str. 44). Kocijan je tudi poudaril, da je bila Zofka Kveder edina od mlajše generacije, ki se je v Ljubljanskem zvonu predstavila s polnim imenom. Kljub temu je Bežek besedilo, ki pripoveduje o spolnem nasilju, objavil, kar priča o liberalnih nazorih uredništva Ljubljanskega zvona.
»He, he, oče Pegan! Kako pa pazite na Reziko?« je ogovoril mlad fant starikavega moža v zamazani delavski obleki.
»Kaj praviš?« se je odzval le-ta ter je malo nejevoljno pogledal fantinu v obraz.
»Kaj pravim! Kaj drugega, nego da ste mi res dober, prav dober oče, če pustite hčeri, da se takisto peča s tistim našim nadpaznikom, ki ima vas tako na piki. Ha, ha! Menda je zato tako robat z vami, ker je z Reziko bolj sladak,« se je smejal mladenič surovo.
Staremu Peganu so se zaiskrile oči pod košatimi sivimi obrvmi in roka se je stisnila v pest.
»Fant, pazi se – stari Pegan ne pozna dosti šal in moja hči je predobra, da bi jo tak nebodigatreba vlekel čez zobe!«
»Nebodigatreba! No, no, menil sem, da se zlepa pomenim z vami; če pa nočete, je pa tudi dobro! Sicer pa dobite morda kmalu kakega nebodigatreba v hišo – vi in Rezika!«
Po teh besedah se je fant hitro obrnil ter izginil za bližnjim voglom, stari Pegan pa je pretil za njim:
»Naj te le dobim v pest – zrahljam ti kosti, da ti preide vse veselje otresati svoj jezik nad poštenimi ljudmi!«
Še vedno malo razburjen je korakal proti domu in njegove nagrbančene obrvi so pričale, da se ne snujejo vesele misli za starim, nagubanim čelom.
Bil je ubog delavec! Nikdar ni čutil nezadovoljnosti s svojim stanom, a zdaj v zadnjih dveh letih jo je čutil, bridko čutil. Prišel je nov nadpaznik od nekod iz Švice. Slovenskega ni znal skoro nič, a z delavci je postopal surovo do kraja. Stari Pegan je bil ob vsi svoji ubožnosti zaveden in postaven človek in od prejšnjih paznikov navajen ljudomilega ravnanja. A ta novi nadpaznik je delal z delavci kakor z živino. Drugi delavci niso imeli poguma, da bi se mu bili uprli, a stari Pegan ni mogel molčati, zato ga je Švicar še bolj gulil. Ko ne bi imel hčere, bi bil vse skupaj pustil, a zanjo, za svojo Reziko je pretrpel vse!
Rezika je bila jako šibko dekletce in zato ni oče dovolil, da bi se bila mučila s težkim delom. Gospodinjila mu je doma, mu nosila kosilo v tovarno in mu prala obleko. Bila je sicer šibka, a vendar lepa, nekaj gosposkega je bilo na nji in Pegan jo je ljubil, kakor je sovražil Zipplerja, svojega nadzornika v tovarni …
Malo počasneje je pritiskal oni večer na kljuko vežnih duri nego sicer, neka neprijetna slutnja mu je bila legla na srce. In čudno – sedel je za mizo ter večerjal priljubljene žgance z zeljem, a danes pa mu niso nič šli v slast in jedel je mehanski, ne da bi vedel, kaj deva v usta. Misli so mu nehote uhajale k temu, kar mu je bil malo prej namignil oni mladi delavec.
»Rezika – ne – ne morem verjeti!«
Poklical jo je z imenom in plaho je prišla iz kuhinje.
»Zakaj ne večerjaš z menoj?«
»Ne morem, ni mi dobro.«
Pogledal jo je in zdela se mu je bleda in upadla.
»Pa vendar k meni sedi!«
Sedla je na klop k njemu, a mu ni pogledala v oči. Sedela sta tiho in zamišljeno. Hkrati je Pegan vprašal skoro boječe:
»Poznaš Zipplerja?«
Zardela je močno in plaho odgovorila:
»Poznam.«
Njega je pri ti besedici neka groznica spreletela po životu – vedel je v istem trenutku, da je res, kar je trdil oni mladenič.
»Poglej me v oči!« je ukazal.
Povzdignila je svoje goste, temne obrvi in uprla velike vlažne oči vanj, a v istem trenutku jih je povesila, se mu vrgla na prsi in zaihtela:
»Oče, oče!«
Njemu je tisti hip zaščemelo po kosteh, zdelo se mu je, da čuti, kako se mu nekaj groznega ujeda v dušo. Dvignil je roko, da bi jo pahnil od sebe, pa zasmilila se mu je v dno srca in božajoče ji je pogladil lase.
»Je res?«
»Oče, res …«
Molče sta stala drug ob drugem. Nazadnje je on omahnil in se stokaje zgrudil na klop.
»Povej mi vse!« je jecljal.
In ona je stala pred njim in mu pripovedovala s solzami:
»Oh, oče, že dolgo je hodil za menoj, pa jaz ga nisem marala … bala sem se ga … Tedaj pred tremi meseci … ko ste se sprli z njim … je dejal, da vas spodi … če … in jaz … jaz sem se bala za vas …«
Molče je gledal v tla.
»Ali ga imaš rada, dekle?« je kriknil čez nekaj časa ter planil kvišku.
»Ne, ne,« je jokala ona, »nisem se ga mogla ubraniti. Dejal je tedaj … jaz sem bila sama doma … samo, če ga poljubim, potem vas pusti … in …«
»O ta volkodlak!«
»Pa spat pojdi, Rezika!« je dejal na mah mehko, položil svojo žuljavo, raskavo roko na njene mehke lase, potem pa je planil skozi vrata.
Drugi dan so našli delavci nadzornika Zipplerja ubitega pred tovarno, stari Pegan pa se je sam naznanil sodišču.
»Ni mi žal,« je ponavljal, »ubil mi je hčer!«
Rezika je res umrla, še preden so očeta odpeljali v Gradišče ob bistri Soči, Gradišče ob Soči: kraj ob slovensko-italijanski meji, kjer je bil zapor. kjer naj premišljuje, kako se sme ali ne sme braniti čast svoje hčere …
Zipplerju pa so delavci položili na krsto ob svojih stroških nekaj vencev ter se »in corpore« udeležili pogreba – ali na višji migljaj ali iz proste volje, o tem nočemo razsojati.
Ironija Ljubljanski zvon 1898, 748. Rokopis se ni ohranil. Tudi o tej črtici piše Gregor Kocijan: »V Ironiji je šla po stopinjah Ivana Cankarja in njegove družbene satire. Ker pa v tistem času še ne bi mogli govoriti o neposrednem Cankarjevem vplivu, gre očitno za koincidenčni pojav. Predstavila je uglednega (!) in premožnega oderuha, ki zadolženemu kmetu ne popusti niti za dan, torej je neusmiljeno trdosrčen, medtem ko ga v časnikih hvalijo kot dobrotnika, ker je Družbi sv. Cirila in Metoda daroval manjšo vsoto denarja. Torej dvojnost družbene morale. Kvedrovi je bila epskost osnova za pisanje, sicer pa je težila k cankarjanski kratkosti in pripovedni konciznosti, zato so bile te njene pripovedi po obsegu do 1000 besed« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, str. 44).
V pisarnici advokata doktorja Ščetine je stal starikav kmet ter sramežljivo vrtel klobuk v roki.
»Oh, gospod, ali res ne bi mogli počakati s prodajo še kak mesec? Zdaj je ravno najslabši čas, čez kakega četrt leta bi dobil kje kaj denarja na posodo, prodal bi gozd in vse bi plačal. Sedaj pa res ne morem in ne morem. Zaradi borih sto goldinarjev me pa vendar ne boste spravili na boben. Prav lepo prosim, da še malo potrpite.«
»Ali, dragi moj! Povedal sem vam že, da to ni v moji roki. Vidite, jaz sem ravno tako odvisen od ljudi kakor drugi, kar mi naroče, to moram storiti. Mešiček je naročil, da se ne sme preložiti prodaja, in jaz moram storiti tako, kakor on zahteva.«
»Moj Bog, moj Bog!«
»Verjamem vam, da vam je hudo, toda jaz res ne morem pomagati, če bi tudi rad. Pojdite še enkrat k Mešičku, morda se vendar omehča.«
»Pojdem. Pa z Bogom, gospod doktor! Ne zamerite, da vam delam sitnosti!«
»Z Bogom! Dobro opravite! Samo ne pozabite mi priti povedat, če Mešiček dovoli, da se prestavi. Prodaja bo že čez pet dni in vložiti moram še prošnjo, da ne boste imeli stroškov, če pridejo k vam.«
Kmet je žalostno pokimal z glavo in odšel k Mešičku. Skrbelo ga je in več nego enkrat se je ustavil po poti.
»Raje bi šel na Svete Višarje Svete Višarje: gorska vas v zahodnih Julijskih Alpah, znana kot tradicionalno romarsko središče (od leta 1360). po bosih kolenih,« je godrnjal predse, »nego, da imam take skrbi in taka pota!«
Pa prišel je slednjič vendar do visoke hiše bogatina Mešička. Še enkrat si je globoko oddahnil, zbral ves svoj pogum in stopil v kuhinjo, kjer je debelo kuharico prav ponižno vprašal, kje so gospod.
»Na onem koncu so,« je dejala, ga peljala po veži k drugim vratom, mu velela, naj si dobro osnaži čevlje, in mesto njega potrkala na vrata.
Neki debel, nerazumljiv glas je zarenčal notri, kuharica je odprla vrata ter odšla, kmet pa je boječe vstopil.
»Dober dan vam Bog daj,« je nagovoril vljudno debeluhastega gospoda, ki je čepel za mizo.
»No?« se je oglasil le-ta nejevoljno.
»Pri doktorju Ščetini sem bil. Dejal je, da bo čez pet dni prodaja.«
»Pa bi bili plačali.«
»Oh, gospod, saj bi bil rad, res rad. Pa zdaj je tako trda za denar. Samo nekaj mesecev, če me še počakate, jeseni se mi bo že kaj prekrenilo, prodam nekaj lesa iz gozda …«
»To bi bili lahko storili že prej, jaz ne čakam več. Saj sem vas terjal štirinajst dni, preden sem tožil!«
»Oh, gospod, počakajte me vendar še malo, vsaj en mesec; otroke imam, družino …«
»He, he! Kaj me briga vaša družina! Denar hočem! Veste, kako je bilo, ko sem hotel kupiti konja od vas, onega sivega žrebička, he!? Ali ga niste prodali še tisti teden, ko sem ga jaz gledal, he!?«
»Ali gospod, jaz sem dobil zanj stoinpetdeset goldinarjev, vi ste mi pa ponujali samo sedemdeset!«
»Meni nič mar! Zapomnil sem si!«
»Pa počakate me vendar, kajne, gospod?«
»Vraga bom čakal, ne vas!«
»Ali gospod …«
»Ne delajte mi sitnosti, drugače pokličem hlapca. Kdo me sili, če nočem čakati?! Nihče! Denar hočem, drugega nič. Saj je moje, pošteno sem ga posodil, pošteno hočem nazaj!«
Kmet ga je še parkrat poskusil pregovoriti, a ker je postajal Mešiček čimdalje osornejši, je stisnil zobe in odšel.
Zvečer je bilo v slovenskem dnevniku čitati: »Za družbo sv. Cirila in Metoda so darovali: »Gospod Josip Mešiček 25 gld. Blagemu darovavcu gre še za to posebno hvala, ker je to darilo že drugo v kratkem času.« Na koncu pa je bilo tiskano z raztegnjenim tiskom: »Bog živi vrlega rodoljuba in posnemovavce njegove!«
Da, da, Bog živi blage požrtvovalne rodoljube take vrste, kakor je gospod Mešiček, ali pa: Bog nas jih čuvaj!
»Ne prodam se!« Nova nada 1898, III, 1. 10–14. Objavljeno pod psevdonimom Zofija. Rokopis se ni ohranil.
Sedeli so pri zajtrku: stari četnik Narinski, njegova sivolasa soproga in njuna lepa hči Magda.
Prijetno se je raztezal intenzivni vonj kave po sobi in uhajal skozi visoka, odprta okna venkaj v čisti jutranji zrak. Nekaj kamelij je dehtelo v visoki, ozki vazi na belo pregrnjeni mizi, živo se je svetil fini prozorni porcelan v poševnih sončnih žarkih, ki so skozi tenke, čipkaste gardine Gardine: zavese. prodirali v sobo. Kazalec na podolgovati stenski uri se je počasi pomikal dalje.
Trde vojaške poteze so bile zarezane v temnikasto polt, košate sive obrvi so senčile dvoje modrih oči mrzlega, odločnega pogleda, mogočni brki so krili zgornjo ustnico in se izgubljali spodaj v gosti beli bradi. In ta glava je sedela na močnem krepkem telesu.
Popil je kavo, prižgal si smotko in molče gledal predse. Zdajci so se mu odločno zaiskrile oči, med obrvi se je zarezala počez čez čelo ostra guba in desnica se mu je težko naslonila na mizo.
»Kdo ti piše, Magda?« vprašal je hčer z globokim donečim organom in obrnil svoj temni obraz proti njej.
Le-ta je ravno odpirala pismo velike oblike. Ustnice so se stisnile v ozko, ravno črto in fine črnikaste lahno zaokrožene obrvi so se naježile nejevoljno.
Molče je prerezala kuverto in vzela iz nje zganjeno polo gladkega, debelega papirja. Trezno so zrle njene velike temne oči v pismo, rdečica na njenem ovalnem licu je postajala temnejša, obraz se je pomračil in ustne so se ji nervozno gibale.
Zganila je pismo in njen obraz je dobil nepremične poteze kamnitega kipa. Rdečica je izginila, obrvi so se pogladile, le njene fine tanke ustne so ostale v prejšnji, ravni odločni črti.
»Tu papa!« dejala je kot v odgovor na prejšnje četnikovo vprašanje ter mu pomolila pismo čez mizo.
Jasno in hladno so se uprle njene modre, vlažne oči v očetov obraz.
»A! Slednik te snubi?« Zadovoljno in kar nič presenečeno je vprašal četnik Narinski in bral pismo dalje.
»Slednik?« odzval se je tenek, šibek glas; suha postava njegove soproge se je sklonila naprej in na njenem bledem obrazu se je pojavil izraz skrbi.
»Da, Slednik,« pritrdil je Narinski, pogledal Magdo, a ker je ta molčala in nepremično zrla predse, obrnil se je zopet k soprogi in ji razlagal:
»Da, Slednik, pomisli kakšna sreča! Tak bogatin prvega reda, res nisem mislil, da bo imela Magda kdaj toliko sreče!«
»Slednik, Slednik,« ponavljala je soproga mehanično, ozrla se na hčer in boječe dostavila:
»Slednik!? Magda ga ne mara.«
»Ne mara, ha, ha, to bi bilo res imenitno, če visoko cenjena gospodična Magda, ki nima krajcarja v žepu, da košarico prvemu bogatinu našega mesta. To bi bilo res izborno!«
In še enkrat se je zasmejal stari četnik, da se je ostro odbijal jek od visokih sten in zamiral v hudobno grozečem odmevu zunaj pod oknom.
Tiho je bilo za hip v sobi, ona mirna tajinstvena tihota, za katero je prihajal vihar. Hčerine oči so se srečale z očetovimi, ostro se je upilil pogled v pogled, bilo je, kot da se križata dve nabrušeni ostrini.
»No?« zategnjeno se je raztezal ta kratki, pridušene jeze napojeni »no« po sobi.
In zopet molk, hčerine ustnice se niso odprle niti za milimeter, samo oči so govorile: »Nočem!«
»Ob pol dvanajstih pride Slednik sam, kakor piše, kaj mu odgovoriš?«
»Papa, ti veš moj odgovor, prodam se ne!«
Vstala je, vzravnala se in ravno ista neupogljiva odločnost ji je sijala z obličja, ki je vladala v ostrih trdih potezah očeta.
»Prodaš se ne?! – Hm, vprašal bi te, kdo te prodaja, kdo?!«
Vstal je tudi on. Pomislila je za trenutek, skoraj da jo je za hip navdala malodušnost, reakcija, a v istem hipu je ponosno vzdignila glavo, stopila korak naprej in njen glas se tudi malce ni tresel, ko je odgovorila:
»Kdo me prodaja, vprašaš!? Vprašal si, evo odgovora: Prodajaš me ti sam, da, ti sam lastni oče moj. Mar meniš, da nisem opazila, kako se laskaš Sledniku, kako ga vabiš v hišo, kakor tiraniziraš mene, da moram cele dneve kratkočasiti puhlega nadutega starca! Kdo me prodaja, kdo!? Mar ne ti mene, mene – svojo hčer – mojo mladost, mene vso, za kup zlata! A jaz ti povem, dovolj mi je, raje poginiti kot vzeti Slednika!«
Ostro so rezale besede zrak, ostro zvenele na uho starega četnika. Žile na čelu so se mu napele in lica so postajala že rdeče višnjevkasta, srce mu je plalo in pesti so se stiskale od jeze.
»Magda!« je zaklicala mati proseče, a le-ta se ni zganila. Vedela je, da je konec med njo in očetom. Vedela je to, a sklenila je ne vdati se, naj pride kar koli. Vedela je, da dela oče na vse načine za to, da jo Slednik zasnubi, in vedela, da se mora upogniti njegovi železni volji ali pa hoditi svojo pot, brezobzirno, brez strahu.
»Ob pol dvanajstih hočem slišati od tebe 'da', me slišiš, hočem! – Zdaj pa pojdi, ker, ker mi je dovolj!«
Težko se je spustil stari Narinski na stol, da je les glasno zahreščal pod njegovo težo. Burno so se mu dvigale prsi, z desnico pa je pokazal vrata.
»Grem, papa,« dejala je preprosto Magda in zginila med vrati.
Šibka postavica četnikove soproge se je boječe dvignila s sedeža in se obotavljaje bližala možu.
»Henrik, Henrik, ne bodi tako trd!« šepetal je njen drobni glasek in njena ozka aristokratska roka mu je plaho pogladila po laseh.
»Ne sili Magde, Henrik – naša edinka je!«
»Pusti me!«
Jezno je zamahnil z roko, da se je drobna postava njegove soproge ustrašeno pomaknila nazaj in izginila za Magdo iz sobe.
»Pa ga vzemi, Magda,« prigovarjala ji je mati, »česa ti bo manjkalo, živela boš kakor kraljica.«
»Ne, pusti me, mama. Ne, ne maram biti za štafažo Za štafažo: štafaža: nebistveni del fotografije, slike za ozadje, dopolnitev glavnega motiva. njegovih salonov! Pusti me, mama, ne morem drugače!«
»Oh, Magda,« vzdihnila je mati nervozno in pustila hčer samo.
Le-ta je mehanično bobnala s prsti ob steklo pri oknu in zrla v visoko, jasno nebo, kjer so belkasti oblački tako prosto, ah, tako prosto pluli proti zahodu.
Vzdramila se je, trdo potegnila z roko prek čela, usedla se k majhni pisalni mizici, pomočila pero in začela s svojimi ostro ošpičenimi črkami pisati naslednje pismo:
Draga Janja!
Vabila si me že mnogokrat, naj Tebe, svojo drago prijateljico, vendar enkrat obiščem in že v mnogih pismih si me karala, da se kar nič ne zmenim za Tvoje vabilo.
Veš, kaj me je zadrževalo doslej, papa ni bil zadovoljen, da kam grem.
Čudila se boš torej gotovo moji hipni odločitvi, Te tekoči teden obiskati.
Slednik me snubi – s tem Ti bo menda jasno vse, saj sem Ti že večkrat pisala o njem in o svoji bojazni. Z očetom sem imela že zelo buren nastop, pa bojim se, da pride še huje. Vsekakor se ne vdam.
Pisala si mi zadnjič, da išče Tvoja teta za svoji dve hčerki guvernanto. Prosila bi te, da mene priporočiš, če se morda ni že kaka druga zglasila.
Znana ti je brezmejna samovolja mojega očeta in priznala boš, da mi ne preostaja drugega kot pogumno vstopiti v življenje.
Kaj ne, da mi storiš to uslugo?
Prisrčno te pozdravlja Tvoja
Magda.
Naslovila je pismo, preoblekla se v preprosto promenadno obleko in hitela s pismom na pošto.
Vrnila se je, izmučena od poti in vročine, odložila klobuk in rokavice, oblekla spet svetlo domače krilo iz katima in se utrujena ulegla na počivalnik.
Mislila je. Tuji ljudje ji bodo ukazovali, morda žalili jo, a ona bo morala molčati. Gospe bodo prezirljivo gledale njo, ubogo, neznatno guvernanto brez vpliva, brez prijateljev in gospodje bodo kvečjemu iz usmiljenja privoščili ji kako besedo. In vse tiste zbadljive opombe in opazkice poslušati bo morala molče in smehljajočih ust.
In kako lahko bi bila središče vse fine družbe, kako bi se bleščeče svilene toalete vile okrog njenega stasa, kako bi se nakit svetil na njenem vitkem vratu in diadem bleščal v njenih temnih laseh. Kako bi se graciozno naslanjala v elegantni ekvipaži, Ekvipaža: razkošna kočija, navadno z vprego. kako bi lahno slonela v prvi loži gledališča! In sluge bi čakale na vsak njen namig, elegantni kavalirji bi tekmovali za njeno hvalo in dame bi bile srečne, če bi jo imele za prijateljico. Ah, zapovedovati, ukazovati, kako krasno mora biti to! Plavati v neki višji, razkošja napolnjeni atmosferi, piti življenje v dolgih, slastnih požirkih, ah, to je uživanje, slast, sreča!
Koraki so se zaslišali zunaj na hodnika. Stresla se je.
»Za Boga, kaj mislim!« zašepetala je in si popravljala lase.
Spoznala je očetove korake, ustnice so se ji zopet stisnile v ono značilno, ostro, ravno črto in iz oči ji je sijala odločnost.
»Ne prodam se,« dejala je polglasno sama sebi in že so se odprla vrata.
»Slednik je tu, dejal sem mu, da si privolila. Takoj pride sem, ker sem mu rekel, da ga zaradi glavobola nisi mogla sprejeti v salonu.«
Magda je osupnila. Ne, tega ni pričakovala od očeta. Bila mu je pokorna hči doslej tudi v najmanjših stvareh, a zdaj, zdaj je vsaka žilica, slednja kaplja krvi v njej nasprotovala temu tiranstvu. Mar je brezčutna stvar, brez volje, brez ponosa!? Ne, zdaj velja obvarovati individualnost.
Hitro je izginil četnik iz sobe, ni videl njenega od odločnosti in srda plamtečega obraza. Da bi si ona upala preklicati njegove besede, postaviti na laž, to mu niti najmanj ni prišlo na um.
In zopet so zaškripala vrata. Starikav, življenja nasičen gospod, plešaste glave in tresočih rok je vstopil v sobo.
»Gospodična Magda,« začel je s hripavim, zoprnim glasom, teatralno se je poklonil in hotel ji je dati šopek mamljivo dehtečih cvetlic v roke.
Ta je stopila korak nazaj. Bledica se ji je razlila po obrazu, še celo ustne so se zdele brezkrvne.
»Obžalujem gospod Slednik,« dejala je in vkljub grozečemu pogledu očeta, ki je vstopil za starim, bogatim snubcem, nadaljevala je: »Obžalujem, pa oče se je zmotil, če je dejal, da sprejmem vašo ponudbo, jaz nikakor in na noben način ne morem prevzeti vaše, čeprav tudi zame zelo častne ponudbe.«
Četnikov obraz je postal temno višnjevkast, če ne bi bil Slednik navzoč, udaril bi bil svojo hčer v lice, ker ga je tako osramotila.
Slednik se je jecljaje opravičeval in končno poslovil. Narinski ga je iz vljudnosti moral spremiti.
Pogledal je hčer ne samo s strogim, ampak naravnost sovražnim pogledom, in trdo zaprl vrata.
Z zadovoljnim, skoraj veselim obrazom si je oddahnila Magda. Par korakov za očetom je šla v shrambo, kjer je služkinja nekaj pospravljala.
»Prinesi mi kovček izpod strehe,« ukazala je.
Takoj je začela pospravljati po svoji sobici. Snemala je fotografije nekdanjih sošolk s sten, zavijala razne drobne stvari v papir in dihala z mirnim globokim dihom.
»Da, tako je prav, zdaj začnemo drugo, novo življenje,« ponovila je, vzravnala se in smehljaje gledala svojo elegantno roko.
»Delo – delo! Tudi delati je slast!«
Zvečer Nova nada 1898, II, 3, 90–93. Objavljeno pod psevdonimom Zofija. Rokopis se ni ohranil.
Vstopila je, vrgla rokavice na mizo, jaket na stol, klobuk pa obesila na obešalnik. V mali pečici je prasketal ogenj, pri vratcih je padal njegov svit na bela, snažna tla.
Gori iz ulic so odsevale električne svetilke ter na pol razsvetljevale skromno, majhno, nizko izbico.
Na mizi je ležalo par knjig, nekaj pisarij, začeta nogavica in lična košarica s šivanjem. V kotu je stala odgrnjena postelja, zraven nje umivalnik, dalje pa omara za obleko.
Bilo je dokaj revno to pohištvo, a vendar snažno in čisto.
Prebivalka te sobice je prižgala majhno petrolejsko svetilko, spustila zavke pri oknih doli ter stopila k peči. Stala je tam dokaj časa nepremično, ali hkrati se je zasmejala, veselo in lahkoživo, ko da je v razposajeni družbi, ne pa sama tu v skromni podstrešni izbici.
»Ah, kako sem bila neumna,« je dejala sama sebi in raztezala roke. Oči so se ji iskrile; na ustnih pa je še enkrat zaigral nasmeh …
»Pa tisti častnik jo je vendar le skupil,« je mrmrala dalje ter zdaj tiho, zdaj glasno premišljevala dogodke istega večera. Bila je v komptoarju velike dunajske tvrdke. Dan na dan je posedala pri pisalni mizi ali pa postajala pred velikimi s knjigami obloženimi pulti. Dolgočasno je bilo to življenje, pa ona se je že z mladega naučila zadovoljnosti in prav brez vse zavisti je zrla krasne toalete srečnejših svojih sester, če se je v nedeljo popoldne v preprosti temni obleki šetala po Pratru. Prater: zabaviščni park na Dunaju.
Nekaj časa sem se ji tudi pot v pusti, zatohli komptoar ni zdela več tako brez vsake zanimivosti. Skoraj redno je srečevala visokega častnika mamljive zunanjosti, velikih, žarečih oči, vedno je tako vabljivo upiral svoje vroče poglede v njo. Navadila se ga je. Če ga le kak dan ni srečala, se ji je zdelo, da kot da ji nečesa manjka. Vselej je pozorno motrila ljudi in nestrpno čakala, kdaj se prikaže njegova lepa ulanska uniforma. Ulanska uniforma: Ulanec: nekdaj, zlasti v poljskem okolju, vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi, oborožen navadno s kopjem.
Da! Ugajala ji je, zelo ugajala … pa – to se ve – samo do nocoj.
Dvignila je roko, stisnila jo v pest in mislila dalje …
Nocoj se ji je pridružil, ko je šla domov: vprašal je pa ni, ali sme, kar šel je z njo. In kako je govoril – tako samozavestno, tako mogočno, ko da o tem še dvoma biti ne more, da bi ji ne bil po volji.
Poslušala ga je nekoliko začudeno in ga gledala, ali je res ta širokoustnež oni lepi častnik s črnimi brkicami in temnimi, plamtečimi očmi? – Da, res je, res! Ravno sedaj je zavihal brčice. Oči so mu šinile po ulici, ki je bila še precej prazna, in – kakor bi mignil – ji je dal roke krog pasu, jo privil k sebi in jo poljubil.
Da! Poljubil jo je, prav sem na ustna, poljubil njo, ki je sicer tako ponosna in nič, prav nič je ni prosil odpuščanja … nič … nič! Poljubiti jo je pa hotel celo še enkrat. V njej pa je vse vrelo in kuhalo od jeze …
Ta častnik si jo upa poljubiti, ta častnik misli, da sme počenjati z njo, kar mu drago! … Skoraj da se ni takoj zavedla, a za hip se je prebudila in sunila častnika z vso močjo od sebe, se mu izpulila iz rok in tekla domov. Ljudje so začudeni gledali za njo in njena gospodinja je kar ostrmela, ko je po stopnicah pritekla pred njo. Dejala ji je, da je bolna, da ne bo večerjala, da gre kar v sobo.
In res, da ji ni gospodinja tako prigovarjala, ona bi gotovo šla brez večerje gor v mrzlo in nezakurjeno sobo, kamor je stara služkinja ravno nesla v naročju par polenc in nekoliko premoga, da zaneti.
No, in ona je povečerjala svoj del, ki ji je kljub vsej jezi in nejevolji vendar prav dobro teknil.
»Kako sem bila neumna,« dejala je še enkrat in njeno prejšnje nagnjenje k neznanemu ulanskemu častniku se ji je zdelo tako nespametno, tako neskončno nespametno, da se je morala smejati …
In smejala se je. Luč v svetilki pa je medlo gorela dalje, ono živo prasketanje v pečki je potihnilo.
Stopila je k mizici, spravila nekoliko v red razmetane stvari, potem pa nataknila na prst majhen naprstnik iz medenine in vdela šivanko v konec niti.
Vzela je rokavice tam iz postelje, kamor jih je bila prej vrgla in pazljivo začela polniti luknje, skozi katere so ji silili prsti.
Pridno je vbadala ter mislila na enakomerno življenje svoje.
Dvajset let … dvajset let. Malo je še, a vendar … Srečna še ni bila pravzaprav nikdar. Zdaj že skoraj tri leta hodi v komptoar, da, tri leta, odkar ji je umrla mama. Sama je, očeta ni poznala, prijateljice nima, nekdanje njene znanke so se razpršile po velikem mestu … kdo pa bi tudi mislil na njo!
Včasih je pa že vendar mislila, je že verjela, da dobi pusto njeno življenje morda drugačno podobo. A kaj! … ti moški, saj so vsi domišljavi, samozavestni … vsak je še bil tak, ko ta častnik …
In vse se je končalo tako kakor to nocoj ….
Da bi bila samo za igračo za kratek čas, tega ne, nikoli in nikdar ne … !
Ko bi bil kdo tak … Kak že? … Da, ko bi bil kdo res mož, značajen, odločen … no, potem mogoče … A tako, ha, ha! …. Bolje nič! … Najbolje nič!
Kako bo še z njo? Bog ve! Bo vedno, vse svoje življenje pisala in računala z onimi pustimi številkami … Bo vedno tako? Ali naj nikdar ne uživa, ne uživa mladosti, sreče, življenja? …
Dvajset let, dvajset let … Skoraj, skoraj ji mine maj življenja … In kaj potem, ali bo vedno sama … sama, tu v skromni podstrešni izbici, sama med onimi posušenimi, ostarelimi trgovskimi bitji v komptoaru … ?
In četudi – nič zato …
Vbodla se je, rokavice pa so bile že zašite. Vstala je, spravila šivanje, potem pa si je odpela lase in se s kritičnim očesom pogledala v majhno, stensko, že zaslepelo ogledalo … Podolgovato obličje z visokim čelom, ostrimi in odločnimi črtami, s strogimi očmi – ji je odsevalo s stekla …
Opazovala je dolgo in natančno, zatem pa dvignila glavo, se zravnala in nekako izzivajoče pogledala svojo podobo v zrcalu.
»Nič za to! … Bolje nič! … Kajne, dekle!«
In pokimala si je, raztegnila roke in skoraj ponosno dejala: »Bo že! Tudi sama lahko živim, tudi!«
Navila je še budilko, jo postavila na nočno omarico, pokleknila, zmolila svojo običajno večerno molitev in odložila obleko, naglo in pripravno. Postavila je še čevlje pred vrata, zavrtela ključ, ugasnila petrolejsko svetilko in stekla k postelji.
»Bo že, bo že, kdo bi se bal,« je še govorila popravljajoč si odejo, a kmalu je njeno enakomerno dihanje pričalo, da je zaspala.
Budilka pa je tolkla enakomerno svoj tik, tak, medtem ko je ona sanjala o življenju, žalostnem in osamljenem, ki se ga ni bala.
Težko Ljubljanski zvon 1899, 5–10. Rokopis se ni ohranil.
Stopala je po ulici počasi, premišljeno. Včasih se je ustavila pred kakim izložbenim oknom, raztreseno zrla na živobarvne tkanine, čipkasta ogrinjala in mnogovrstne slamnike, potem pa zopet enakomerno korakala dalje. Zdaj in zdaj so se ji naježile obrvi, visoko čelo se ji je nabralo v gube in ustnice so se ji jezno stisnile skupaj.
»Vse nič!« je mrmrala in temno zrla predse. Človek se trudi in trudi, pa ni vse skupaj nič! Kako naj neki živim s petnajstimi goldinarji na mesec. Šele sedaj s petindvajsetimi sem komaj prebijala, pa naj zdaj s petnajstimi!«
Jezno je vzdihnila, zamahnila s sončnikom ter zopet računala v mislih.
»Za deset goldinarjev še stanovanja in hrane ne dobim! … In še – lačna bom in spala bom s kako tolpo otrok v eni sobi. Pa če tudi dobim, kaj naj počnem s tistimi petimi goldinarčki za obleko in obutev. Še za par čevljev ni – in hoditi ne morem raztrgana!« …
»Da, ko bi … ko bi … ! Pa ne, ne? … Zdaj sem vsaj poštena in potem … ? Ne, ne! Bolje lačna pa poštena, nego bogata pa … ! Kaj še pomišljam, čas je že!« In vzravnala se je, ponosno dvignila glavo in z lahkimi koraki krenila okrog vogla v drugo ulico. Tam se je nad steklenimi vrati in velikimi razložnimi okni sredi med drugimi svetil napis »Eduard Winter«. Tjakaj je krenila, nabrala ustnice pred vrati v lahen posmeh in pritisnila na kljuko.
»A, gospodična Frida! Klanjam se,« je kričalo par trgovskih pomočnikov izza dolge prodajalne mize.
»Dobro jutro!« se je odzvala le-ta, se obrnila proti starejšemu izmed njih in vprašala:
»Je šef v komtoarju?« Komtoar: trgovska pisarna.
»Da, gospodična,« ji je pritrdil oni, zamišljeno si pogladil sivkasto brado in dejal:
»Gospodična, nekaj bi vam svetoval.«
»Kaj neki, gospod Perše?«
»Pomirite se s šefom; sicer ne vem, kaj je prišlo vmes, a mislil bi, da bi utegnil ta hitri izstop iz naše prodajalnice imeti neljubih posledic za vas.«
»Hvala! A jaz se ne bojim nikakih posledic,« ga je zavrnila Frida odločno in skoro malo užaljena.
»Oprostite, nisem vas hotel žaliti! Svetoval sem vam iz najboljšega namena. Hotel sem le še pripomniti, da to ne bi bilo tako težko za vas, ker naš šef do danes še ni najel druge blagajničarke.«
»Še enkrat hvala, pa jaz sem že drugje sprejela službo.«
Podala je roko staremu komiju, ga pogledala hvaležno in odšla prek prodajalnice skozi majhen hodnik v komtoar.
Noga ji je zastala na pragu, a odločno si je pogladila lase s čela in potrkala kratko in trdo.
Vstopila je. Pri visokem pultu blizu vrat je vpisoval stari, naglušni knjigovodja znesek za zneskom v veliko trgovsko knjigo, pri mizi je sedel mladi, bojazljivi praktikant in prepisoval račune, na sredi pa je sam šef Eduard Winter zgibal bankovce ter jih urejeval v masivni železni blagajnici. Njegovo tolsto lice se je malce nasmehnilo, oči pa so zasvetile, ko je vstopila Frida.
»Aha, saj sem vedel,« je mrmral zadovoljno v svojo rdečkasto brado, vtaknil bankovce v predal in zaprl težka, debela vrata denarnice.
»O, gospodična Frida?! Takoj napraviva račun.«
»Prosim, Fred, pojdite s to menico k Lenassiju, vi pa, gospod Gutman, prosim, bodite toliko prijazni in stopite doli v prodajalnico ter vprašajte, če so blago, ki je namenjeno za K., že odpravili na kolodvor.«
Mladi praktikant je takoj pobral klobuk in izginil med vrati in tudi stari knjigovodja je pozorno odložil pero ter počasno odšel v prodajalnico. Frida je proseče uprla vanj svoje temne oči, a stari knjigovodja ni opazil nje bojazljivega pogleda.
»Tako, golobičica, zdaj sva sama! O, saj sem vedel, da se premislite!«
In stopil je bliže ter nagnil svoj tolsti obraz k njenemu licu. Ona pa se je odmaknila korak od njega, mu hladno in ponosno pogledala v oko in dejala:
»Kaj ste vedeli in kaj mi je treba premišljevati? Prišla sem, da mi izplačate moj zaslužek ter napravite izpričevalo.«
»Glej, glej, še vedno trmasta. Kaj pa počnete, če izstopite pri meni? Zvedel sem, da vstopite k Friedrichu za prodajalko. No, čestitam!«
»Ne potrebujem vaše čestitke, prosim in zahtevam samo, da mi daste, kar mi gre.«
»Ej, Frida, bodite pametni, postanite moji! Česa vam bo manjkalo?«
In zopet se ji je bližal. Poželjivo so objemale njegove male sive oči njeno vitko postavo, drzno ji je ovil roko okrog pasu in jo pritisnil k sebi.
Jezno se mu je ona iztrgala, ga pahnila od sebe ter mu siknila v obraz:
»Gnusite se mi, gnusite! Česa bi mi manjkalo?! Ha, ha! Revno dekle sem, pa sem poštena! Z vami ne govorim več, pošljem pa postreščka, kateremu izročite, kar mi gre! Mislim, da mi ne utajite plače, četudi ste tudi za to dovolj podli!«
In ponosno je šla venkaj na ulico. Solza ji je prilezla izpod gostih trepalnic ter jo zapekla na licu. Energično je obrisala z malim robcem nje sled ter enako počasi in premišljeno stopala v predmestje, kjer je v majhni trgovini nekega Friedricha vstopila za prodajalko in se vsaki dan enajst ur žrtvovala pridu svojega gospodarja za borno plačo petnajstih goldinarjev na mesec.
Upala je spočetka, da dobi kako boljšo službo, a varala se je. Minilo je že skoraj leto in še vedno je prodajala v mali ulici v predmestju. Poiskala si je pri neki perici stanovanje, kjer je za deset goldinarjev na mesec vsaki dan opoldne in zvečer smela zajeti par žlic iz skupne sklede in si zvečer na tleh iz stare slamnice napraviti ležišče.
Shujšala je, da jo je bilo komaj spoznati. Parkrat je že srečala prejšnjega svojega gospodarja, bogatega Winterja, a vselej je na njegove opazke odgovorila:
»Pustite me, jaz sem poštena.«
Očrniti jo je hotel tudi njenemu sedanjemu gospodarju, da bi jo izgnal iz službe in bi s tem gotoveje padla njemu v roke, povedala je resnico staremu Friedrichu in le-ta je verjel nji, a ne Winterju.
Ob nedeljah popoldne je hodila v park, kjer je sedla na kako klopico in zrla na ljudi, ki so hodili mimo srečnih obrazov in veselih lic. Včasih se je kdo površno ozrl na njo, pa nihče se ni ustavil pred njo. Saj je bila sama brez sorodnikov, brez prijateljev!
Zopet je počasi stopala v staromodnem, temnem krilu po živahnih ulicah. Brezčutno je zrla predse in njen ozki, bledi obraz je izražal nje mučno, žalostno življenje.
Opoldne je použila komaj nekoliko vodene juhe in par krompirčkov. Veselo so hiteli ljudje mimo nje, njo pa je nadlegoval glad.
Mehanično je segla v žep in začutila nekaj drobiža. Hotela si je sicer s tem kupiti nove rokavice, ker stare so bile že toliko raztrgane, da jih ni mogla nič več zašiti, a glad je huda reč. Pogledala je okrog sebe, ni morda kaka pekarnica v bližini, da bi si kupila žemljo, pa le svetla okna neke slaščičarnice so se bleščala onkraj ulic.
»V slaščičarnico pojdem,« je mislila. »Veselja itak nimam nikakega, ondi pa bom lahko brala kak časopis.«
Kmalu je stala pred bifejem v slaščičarnici ter s suhimi očmi iskala večjega kosca. Poiskala je prazno mizico v ozadju, kjer je ležalo nekaj ilustriranih časnikov, ter primaknila zraven s črnim usnjem prevlečen stol.
Počasi je razrezovala mali košček torte, počasi dajala v usta in tiho slonela pri mizi.
Pri prednjih oknih je sedelo nekaj dijakov, blizu nje pa so poleg čokoladne torte poskušale štiri elegantne dame rdečkasti malinovec v vitkih kupicah. Spočetka se ni zmenila zanje, a potem je vendar z interesom pogledovala lepe toalete in dragocene klobuke neznane četverice.
Oj, kako so se bleščale zapestnice pri oni in kako divno se je svetlikala krasna velika broša pri drugi!
In zrla je tja na tujke velikih, vročih oči, v srcu pa jo je nekaj peklo in žgalo in malo da se je ni polastila zavist.
»Ah, to vam je diven škandal, ta afera polkovnice N. z vojaškim zdravnikom B.,« je pripovedovala ena izmed njih.
»Ha, ha! Saj ona je prelepa za starega polkovnika, zdravnika ji bolj privoščim,« se je smejala druga.
Frida pa je poslušala pri svoji mizici ter pobirala mrvice s krožnika.
»Da, da, lepa pa je res ta polkovnica, lepa,« je pritrjevala tretja izmed četverih.
»Jaz pa se čisto nič ne čudim niti nji niti njemu,« se je oglasila zadnja in dostavila: »Težko je biti poštenemu dandanes, težko!«
In zapestnice in dragoceni nakit so se bleščali in svila je šumela.
»Težko, težko!«
Frida je zastokala pri svoji mizi. Vstala je in plačala svojo desetico pri bifeju.
Ha, ha! Polkovnici je težko ostati pošteni, polkovnici, ki ima vsega dovolj, ki se ji demanti blešče v uhanih, oni je težko biti pošteni, a nji, nji, ki se niti enkrat na dan ne nasiti popolnoma, ni … kaj pa nji … ?
In zasmejala se je rezko.
Ha, ha! Pesek jo bode skozi raztrgane podplate in obleka se ji trga ob šivih; prsti ji gledajo skozi luknjaste rokavice, in trakovi na slamniku so že davno izgubili prvotno barvo.
Kako grenko je premišljevati svoje siromaštvo!
Pa kdo bi mislil na to! Domov pojde – mrak že lega na mesto.
Kako dolgo je blodila okrog … in kam je zašla?
Ozre se, pogleda kvišku in pozlačene zlate črke se ji posvetijo: »Eduard Winter«.
Strese se, s široko odprtimi očmi strmi tja na desko. Zdi se ji, da se črke potezavajo, da se kakor kača iztezajo proti nji. Mehansko prebere še enkrat: »Eduard Winter« …
Tako čuden, tuj se ji zdi lastni glas. Rada bi šla proč, a ne more se ganiti z mesta …
Roko začuti na rami, nekako topo brez volje se obrne, kri ji zastane – pred njo stoji Winter.
»Aj, aj, tako sama tu na ulici! – Pojdiva raje k meni v stanovanje, tam se na mehkem divanu lahko kaj pomeniva in poživiva s penečim šampanjcem.«
Roka na njeni rami je postajala težja, njegov vroči dih se ji je zdel dušljiv in njegove male sive oči so zrle vanjo, kakor zver gleda na svoj plen.
»Ali greva, srčece?« je dejal še enkrat in ona se je zavedela. Ustrašila se je njega in same sebe, da stoji tu pred njim, stresla je z ramo, da je njegova roka spolzela z nje, zatem pa urno in molče se obrnila ter odhitela od njega.
Nekoliko osupel je stal on, zaklel robato med zobmi in gledal za njo.
»Fletno dekletce! Škoda! E, čemu – kakor ne bi bilo drugih.«
In drugo jutro je zopet stopala v malo predmestno prodajalnico v oguljeni obleki lačna – a poštena.
Dvojna mera Slovenka 1899, 25. februar, 84–86. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom »Z«.
»Gospod doktor, prosim, nekdo stoji zunaj in pravi, da želi govoriti z vami,« to je naznanil natakar doktorju Baldichu, ki se je ravno pripravljal, da prične z lepo županovo hčerko kvadriljo. Kvadrilja: četvorka, francoski ples iz petih figur, ki jih plešeta dva nasproti stoječa si para.
»Česa pa hoče?« je vprašal ne baš prijazno doktor in gledal, kako so polagoma stopali plesalci s plesalkami v vrsto.
»Neka delavka je baje zbolela.«
»A tako, potem naj počaka, da splešem kvadriljo.«
Natakar je izginil, gospod doktor pa je stopil s hčerko županovo v vrsto.
Aj, saj to je res nezaslišano, da ga kdo moti nocoj, ko je ves v svojem elementu. Ti godci so v resnici vredni pohvale, tako lahko se pleše po njih polnih tonih, tako lahno drsi noga po gladkem parketu in oko v bujnem veselju počiva na teh vrtečih se postavah, teh izrezanih oblekah, lepih obrazih, okroglih ramah! To lahno šumenje kril in ta fini vonj parfumov, kdo bi res zamenjal vse to z zaduhlo bolniško sobo …
Plešimo, aj, plešimo!
Med vrati se je zopet prikazal natakar, takoj za njim pa je ril širokopleč delavec v preprostem, a čednem vsakdanjem oblačilu. Snel je klobuk, da mu je svetloba kandelabrov padala naravnost v obraz in osvetljevala žalostni izraz lica. Obstal je med vrati in temno meril vso to razposajeno družbo. Ravno je priplesal dr. Baldich mimo, delavec je s hipnim sklepom stopil predenj ter ga s tem zaustavil v plesu.
»Gospod doktor, prosim, moja žena umira,« zaprosil je in proseče uprl oko vanj.
Doktor je postal za hip rdeč od same jeze, a premagal se je vendar, da je samo siknil: »Predrznost!« Nato je pomignil delavcu, da stopita v predsobo.
»Kaj ne morete priti ob drugem času,« je dejal jezno, ko sta bila sama.
»Gospod doktor, saj sem bil že predvčerajšnjim pri vas.«
»Da, da, te dni sem imel toliko opravila s pripravljanjem te veselice. Sicer pa sem vam dal recept.«
»Ah, gospod doktor, a nič ji ni bolje, bojim se …«
»Ničesar se ni treba bati! Taki ljudje ne umro tako hitro. Če bom mogel, pridem pozneje, sedaj ne morem.«
»Gospod doktor, prav lepo bi vas prosil …«
»Ah kaj! Ne morem, pa basta! Zbogom!«
Delavec je odšel s težkim srcem venkaj v noč, dr. Baldich pa se je vrnil nazaj k družbi.
»Kaj pa je bilo?« je šepetala županova hčerka koketno.
»Ah, nek delavec hoče, da bi šel sedaj z njim.«
»Moj Bog, kakšni so ti ljudje! Ta drznost! Lepo je bilo vendar, da me niste zapustili,« dejala je pol izzivajoče in se mu ljubko nasmehnila.
»Ah, gospica, kako bi bilo pač to možno,« vzdihoval je in delavec mu je izginil iz spomina.
Do jutra je plesal dr. Baldich neumorno. Pri tretji črni kavi, proti peti uri, s katero je dušil duhove šampanjca, se je sicer spomnil na delavca, a potem vendar odšel proti stanovanju, namesto venkaj proti tvornici.
Malo pred poldnevom se je zbudil ter šel h kosilu. Ravno je zazvonilo poldne, ko je vstopil v gostilno, kjer ga je že čakalo par tovarišev.
»No, si dobro spal?«
»Ali te maček zelo tare?«
»Grozno me glava boli!«
Taki pozdravi so mu leteli nasproti. Sedel je in izpraševal rdečelično natakarico, ali ima kaj za njegov oslabeli želodec, potem pa si je naročil cvička in kisle vode, nalil si polno kupo ter naenkrat izlil vase.
»Ah, to je fino!« pohvalil je in vprašal, kaj li zvoni tako dolgo.
»O, nekdo je umrl.«
»Kdo pa?«
»Delavčeva žena.«
»Tako?!« dejal je malo zategnjeno, potem pa malomarno zamrmral predse: »E, ne bo take škode!« ter mignil natakarici, naj mu vendar hitro prinese jedi.
Gospod doktor Baldich je obiral kos srne – okusen ostanek prejšnjega večera – ter razkladal prijateljem, kako je lačen vselej, kadar kroka, ko je vstopila glavarjeva hišna in se obrnila k njemu.
»Prosim, naši milostivi je slabo. Gospod so mi ukazali, da vas pokličem.«
»O takoj, takoj,« hitel je, vrgel servieto od sebe, pustil jed in pijačo ter pograbil klobuk.
»Za Boga, saj ne gori, kosila vendar ne boš pustil,« je klical sodni avskultant za njim, a dr. Baldich ga ni več slišal.
Na trgu se je zaletel v debelega davčnega kontrolorja Pipko.
»Gospod doktor, kaj se svet podira, da tako letite.«
»Oh prosim, glavarjeva gospa … hiteti moram …«
»Na zdravje gospod doktor!« pozdravil ga je malo dalje trgovec Kegler, ki je bil tudi v pripravljalnem odboru za veselico, »kam pa kam, tako hitro?«
»Servus! Pardon! … Glavarjeva gospa … bolna je … ne utegnem … !« In že je bil trgovec sam.
Skoro brez sape je pridirjal zdravnik h glavarju, ki ga je že čakal v salonu.
»Oh, gospod doktor, kako sem vam hvaležen. Hišna mi je povedala, da ste bili ravno pri kosilu. Dovolil si bom vas potem nekoliko oškoditi!«
»O, prosim, gospod okrajni glavar, zdravnikova dolžnost je …«
»Da, da, vem, a vsak pač ni tako vesten. Naš okraj vam mora biti res hvaležen!«
»O, prosim, dolžnost …«
»Vem, vem, dolžnost vam je sveta, pa vendar! … Toda prosim, če se hočete potruditi k soprogi …«
»Storim, kar je v moji moči!«
No, milostiva gospa pl. Mendlich, soproga okrajnega glavarja, sprehajala se je pod večer po drevoredu …
Anton Kopriva Slovenski narod 1899, 64, 18. marec. Objavljeno pod psevdonimom Zofija. Rokopis se ni ohranil.
»Mhe … Čast mi je predstaviti se … Anton Kopriva, novi poštni oficijal Oficijal: v Avstrijski monarhiji naziv nižjega upravnega uradnika. … prakticiral v Trstu … zdaj nameščen tu v Ljubljani.« In novi poštni oficijal je izvlekel svileno rožasto rutico izza telovnika, mahnil z njo po zraku in jo pritisnil na potno čelo. Oblak parfuma je zavel po trezni poštni pisarni ter se mešal med neprijetni duh pečatnega voska.
In poštni oficijal se je priklonil prav s salonsko gracioznostjo ter še enkrat zašepetal: »Čast mi je …«
Mlada poštna upraviteljica je odložila peresnik, ki ga je dotlej vrtela med prsti, malce nasmehnila se in mu podala roko: »Veseli me, gospod oficijal … Metoda Lavrič …«
In gospod oficijal je prijel za mehko ozko ročico, katere prsti so imeli par črnih lis od tinte, kar pa je le zelo dobro kontrastiralo k nežni beli koži.
Za hip sta se motrila z očmi. Na obrazu novega oficijala se je bralo priznanje: »Lepa je,« a polne rdeče ustnice lepe upraviteljice zavihale so se v prav nevarno posmehljiv izraz.
Skrben opazovalec sicer ne bi opazil dosti posmehovanja vrednega na Antonu Koprivi, a pogled lepe Metode je z očitnim preziranjem počival na svetlih, ozkih, lakastih polčeveljčkih novega oficijala ter romal od tam brez najmanjšega priznavajočega migljaja velikih, temnih trepalnic po črnih širokih hlačah gor k elegantni salonski suknji, h globoko izrezanemu telovniku, k oni rožnati rutici, ki je koketno kukala izza črnega suknja in kaj lepo harmonirala s trdo polikano, z brezštevilnimi gubicami pošito lilasto srajco. In pri tisti rutici se je okrog oči temnolase Metode nabralo par finih, izdajalskih potez in ustna so se še malce bolj raztegnila. In lepi, visoki ograji podoben ovratnik, mala črna kravata, snežno bele, z velikim štirioglatim gumbom spete manšete, ozke fine glacé Glace rokavice: rokavice iz mehkega belega (ponavadi kozjega) usnja. rokavice in svetli elegantni cilinder niso izbrisali tistega impertinentno posmehljivega izraza iz Metodinega obličja.
Novi oficijal seveda ni ničesar opazil od te jasne mimike vitke poštne upraviteljice. Prav samozavestno si je pogladil lepo špičasto brado, potipal, če mu brčice še tako podjetno štrle v zrak, kakor jih je z velikim trudom navihal pred zrcalom, in z moderno lenim glasom zatrjeval, kako ga veseli, da je prestavljen v Ljubljano ter specialno, da je ves srečen, da so ga odredili k oddelku za sprejemanje brzojavk, ker je s tem postal njen sosed, zdaj ko je ona pri rekomandaciji pisem. In pri tem se je lahno naslanjal na mizo ter si popravljal zlati ščipalnik na nosu.
»Ste zelo kratkovidni, gospod oficijal?« vprašala ga je nova znanka.
E, no to pa se mu je zdelo vendar malo preveč. Kaj je treba vsakemu vedeti, da te svetle stvari, ki se mu tako dražestno ziblje na nosu, prav lahko pogreša, in da mu je le tako nekak »entbehrliches Schönheitsmittel«. Entbehrliches Schönheitsmittel (nem.): lepotilo, ki ga je moč pogrešati.
»O, da, zelo sem kratkoviden,« odgovoril je zato nedolžno z žalostnim glasom in zopet izvlekel lepo svileno žepno rutico.
Ta ekspeditorica Ekspeditorica: uslužbenka na pošti, ki odpravlja pošiljke. – kaj ima neki, da me tako pozorno ogleduje, človeku ni nič kaj prijetno v koži, če se pogledi takih kritičnih oči tako brezbrižno sprehajajo po njegovi cenjeni postavi.
Še enkrat se pogleda, ali mu ne visi kje kaka nepotrebna nit ali kaj takega, pa niti najmanjši prašek ni kazil njegove toalete.
»Čudno se vam zdi gospica, da nisem v uniformi – pa krojač je tako počasen, še sedaj mi je ni dokončal.«
Da res, človek kdaj katero zine, ki je toliko potrebna, ko peto kolo pri vozu. Pa šment tudi! Ta ekspeditorica! Kaj neki razkazuje svoje lepe, bele zobe. Saj bi ji vsak verjel, da niso umeten proizvod te mnogim damam neobhodno potrebne industrije, ne da komu tako brez vsega respekta sveti z njimi v obraz. No, k sreči je neki sodnijski sluga privlekel celo kopo pisem. Pa naj se raje njemu smehlja s tem ciničnim smehljajem v staro nagubano obličje!
Ta gospod Anton Kopriva c.-kr. poštni oficijal, ta je srečen človek! Kaj menite, v dveh mesecih postane vam vzor in vodja vsem elegantom naše stolice, kakor on hodi, stoji in sedi, hodijo, stoje in sede vsi brezštevilni njegovi častilci. – Pa kaj pravim hodijo … stoje … sede … Ne, ne, slava ni trpežna in ni vsakemu dano dolgo počivati na razkošnem zelenju lovorih peres. Tudi vpliv oficijalov zginil je, kakor zgine dim v ozračju. Pred letom je začela njegova zvezda temneti in pred pol leta otemnela je popolnoma.
»Vsak je svoje sreče kovač«, glasi se stari in pošteni naš pregovor. Da, da, vsak si jo kuje sam, a nesrečni Anton Kopriva ni znal vihteti kladiva in njegovo nakovalo je bilo slaba podlaga.
Kaj mu je bilo treba odložiti znake svoje časti in postati preziranje nekdanjih podložnikov!? Kdo ga je silil splezati z višine svojega prestola in se usesti v prozaično senco preprostih dreves?! O ti, Antone, ti, neumnost te je prevzela in nespameti si se vdal. Kesaj se, kesaj, ne bodo te več krasile naše krasotice v plesnih dvoranah s kotiljonskimi redi in veleslavna garda plemenitih gigerlov ljubljanskega mesta ne bo se več klanjala tvojemu poveljstvu. O, ti nesrečnež, padel si za vekov veke in tvoje slave ne obnovi več noben krojač niti brivec spretne dežele naše. Pa kaj si se vdal ženski v pest, pa kaj si odložil svoj zlati ščipalnik, kras in ponos svojega obličja! In kaj ti je, da ne pokrivaš več svojega temena z veličastno pinjo modrosti, da natikaš preproste lovske klobuke in navadne slamnike na nekdaj maziljeno glavo svojo! Slekel si rokavice iz finega usnja in niti navadni bombaž ne pokriva nagote tvojih prstov. Zavrgel si lesk lakastih čevljev in svilene svoje rutice zmetal si v kot. Z navadnim platnom brišeš nos, ki je oropan svojega lišpa in, o groza, visoki svoj vrat ne ograjuješ več s trdimi ovratniki in preprosta srajca turistov pokriva ti prsi! Kam si zašel, kam!? S svojo desnico podpiraš zapeljivo Evino hčer, ki te je oropala tvoje krasote in tvojih dišav, in ti, nesrečnik, ne žaluješ po izdanih trdnjavah!
O ti, Metoda Lavrič, kaj ti je storilo naše mesto, da si oropala »živi« kinč njegovim ulicam? Kaj imaš od tega, če nesrečna žrtev tvoje krvoločnosti poseda v tvoji plebejski bližini in te gleda, kako trebiš solato v kuhinji? O, človek bi jokal, kakor je jokal nekdaj prerok Jeremija nad razvalinami jeruzalemskega mesta, če vidi, kaj si storila ti iz ponosnega načelnika ponosnih naših elegantov.
O, vsaj vrni mu cilinder in ščipalniku odredi stari njegov prostor, da kraljuje na svojem prostoru, kakor je kraljeval nekdaj tvoj oficijal med elegantnim svetom naše stolice!
Pa zastonj – zastonj! Anton Kopriva, c.-kr. poštni oficijal, je za časov veke zgubljen, zgubljen slavi in časti modernega človeka.
Kaj je bil in kaj je zdaj!? – Žaluj Jeruzalem in ve hčere Sionskih gora jočite z njim!
Vi pa, slavni gigerli Gigerl: gizdalin. slavne dežele naše, bojte se žensk, takih preklicanih stvari božjih, ki ne gore za frake in cilindre, parfume in ščipalnike, otresite prah pred njimi z lakastih čevljev in potrkajte s svojimi »Spazier-« Spazierstock (nem.): sprehajalna palica. palicami na srca tistih dev, ki rade pritiskajo svoje ustne k pomadiranim brkom in dajejo svojo roko raje v ozke umotvore dunajskih rokavičarjev kakor v golo krepko desnico čilih kranjskih korenjakov!
Gospa Berta ali trije prizori iz življenja »rodoljubne« dame Edinost 1899, 25, 31. januar, 26, 1. februar, 27, 3. februar, 28, 4. februar. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Stala je pred ogledalom v svoji spalnici. Svetlo siva svilena družabna oprava je ovijala njeno vitko, lepo rast, a v laseh se je zibala gibljiva lasna igla z blestečo zvezdico.
»Hm, ali nismo lepi?« zasmejala se je svoji podobi v ogledalu ter si brisala malo preizdajalske sledi prahu z malega noska.
»Na, zdaj smo prebledi,« je vzdihnila in previdno pritisnila rdečilo na mehki oval svojih lic.
»O, nocoj bo izborna zabava,« je govorila sama s seboj. »Nekaj časnikov, dva mlada profesorja, par doktorjev, en pisatelj – naravnost interesantno.«
»Koketirali bomo,« je nadaljevala zapeljivo ter obračala oči in poskušala smejati se, da bi se videli njeni beli zdravi zobje, a da bi obenem ne raztegnila preveč rdečih ustnic.
»Oh te obrvi,« razjezila se je naenkrat. »Tako neznatne, prav nič chic! … Čakaj, treba malo popraviti.« In prijela je za malo, okroglo držalce ter potegnila parkrat s špico preko obrvi, zamižala najprej z enim in potem še z drugim očesom ter potegnila previdno in počasi tudi čez obrvi.
»Tako, zdaj je dobro.«
Pogledala je na uro.
»Še pol ure časa,« je dejala polglasno, porinila mali foteljček pred ogledalo, vzela pahljačo v desnico, naravnala si obleko, tako da so se poznale konture njenega stasa, in se začela smejati, govoriti in klanjati se.
»Ah, vi gospod profesor! Neizrečeno mi je drago, grozno ste ljubeznivi! … Ah, vi laskač, kdo bi vam verjel … Gospod nadporočnik, vi me razvajate s svojimi pokloni.«
Nekdo je potrkal.
»Kdo neki je?« se je oglasila nejevoljno.
»Jaz, cara mia,« odzval se je simpatičen glas in takoj nato je vstopila mlada, okusno opravljena dama.
»Soproga sem pustila v salonu, jaz pa sem pribežala semkaj … Saj dovoliš!«
Brezbrižno je sedla na svoj fotelj in smejé opazovala svoj vis-a-vis.
»No, jaz sem menila, da imaš najmanj pet kavalirjev krog sebe, zdelo se mi je, da sem čula smeh.«
»Spomnila sem se nečesa, pa sem se smejala,« opravičevala se je domačinka nekoliko v zadregi.
»Baš sedaj si gotova s toaleto?« vpraševala jo je prišla ter indiskretno pogledala na razne škatlice, lončke in čopiče, nasmehnila se je ironično ter vzkliknila dvoumno:
»Kako si lepa, Berta!«
»In zakaj bi ne bila!« zavrnila jo je izzivajoče ter si samozavestno popravljala zlate zapestnice na roki.
»Da, lepa in bogata,« je nadaljevala Elza, »toda to še ni dovolj, piše 'Slovenka'.«
»A propos! Kaj sem te že hotela vprašati o 'Slovenki'? … A da, si čitala 'Prijateljska pisma' v 'Slovenki'? Naravnost drastično slika ta pisateljica naše razmere. Kako misliš ti o tem?«
»Kako mislim?! Moj Bog, kako hočem misliti! Časa imam pa ravno brati take stvari! … Zu dumm! … Kdo bi bral take stvari in tisto 'Slovenko' … Škandal! So ein Blättchen! So ein Blättchen! (nem.): Tak listič! … Pri meni gre unaufgeschnitten, Unaufgeschnitten (nem.): nerazrezan. saj veš kam …«
»Oprosti Berta, a ti kakor Slovenka! »Slovenka«: Prva slovenska ženska revija, ki je začela izhajati leta 1897 v Trstu kot priloga dnevnika »Edinost«. Urejali sta jo Marica Nadlišek Bartol (1897–1898) in Ivanka Anžič Klemeničič (1899–1902). … Vplivna soproga znanega rodoljuba! … Veš, reči moram, da to ni ravno ugledno!«
»Hm, ugledno?! … Saj človek vendar stori, kar more! Naroča se pač že kdo – moj Bog, narod je treba podpirati! … A tega vendar ne bo zahteval nihče, da se jaz naučim na pamet vse članke in dopise, kar jih priobčuje kakšen naš listič! … Einfach toll! Einfach toll! (nem.): Preprosto krasno! Toda, kaj se prepirava! Pojdiva raje v salon!«
Pavza.
Prešeren šum je polnil gledališče spodaj od prve vrste parterja do galerijskega stojišča. Tu nasmihanje, ondi šepetanje, koketni pogledi, diskretno namigovanje, živ nemir.
Ah, in to motrenje s kukali, te namenoma graciozne geste, to živo kretanje!
Ah, da, prijetno je to!
V loži je slonela gospa Berta Svetkova, poleg nje njena sestrična Elza, nekoliko v ozadju Bertin soprog.
Peli sta se Parmovi operi Ksenija in Stara pesem. Parmovi operi »Ksenija« in »Stara pesem«: Viktor Parma (1858–1924) je bil slovenski skladatelj italijanskega rodu. Ksenija je bila napisana leta 1896 in Stara pesem leta 1897.
»Ti Bertka, ni ta intermezzo iz Ksenije krasen?« zašepetal je Svetko svoji soprogi v uho.
»I no, da,« odzvala se je Berta in se z naštudirano koketnostjo naslonila na ograjo.
»Kajne, človeku se morata navdušiti srce in duša,« je skušal soprog nadaljevati pogovor, Elza pa ga je prekinila hudomušno:
»Ali ne muči je vendar, saj je že tako dovolj trpela! Intermezzo!? Da, krasen je, a za Berto, no, saj bi jo moral vendar videti, kako je zehala med igro,« dejala je Elza ogorčeno.
»Utrujena sem,« zavrnila jo je Berta, a takoj se je nasmejala sladko. Par častnikov je obrnilo svoja kukala vanjo in ona vendar ni mogla kazati nezadovoljnega obraza!
»Dušica, ali imaš par bonbončkov?« šepetala je in se obrnila k Elzi, da bi dala svojim opazovalcem priliko študirati njen pravilni, klasični profil.
Nekaj soprogovih znancev je stopilo v ložo, k Berti pa je pristopil sodni adjunkt dr. Žebre, nekdanji Svetkov sošolec.
»Milostiva, potrudili ste se v Ljubljano zaradi gledališča?«
»Da, saj veste, včasih je treba obiskati Ljubljano, sicer bi človek res pozabil, da živi.«
»Milostiva, gotovo ljubite gledališče?«
»Treba je,« vzdihnila je afektirano ter z veseljem poslušala nekaj njegovih jako pogumnih, četudi ne ravno salonskih poklonov.
Bil je ta sodni adjunkt izobražen, a jako sarkastičen človek in poznal je dobro svoje ljudi. Zato je v naglici zažgal nekaj kadila pred Berto, vmes pa pripomnil ironične dovtipe, katerih ona seveda ni razumela. Oči in usta je držala vedno nekako začudeno odprta, ker je nekje čitala, da je to interesantno, a izgledala je pri tem neizrekljivo neumno, da se hudomušni pristav ni mogel vzdržati, da bi ji ne zaklical v slovo.
»Žal, da se mi je ločiti od tako duhovite dame!«
No, »duhovite« naglasil je precej ironično ter pri tem pogledal Elzo, češ, saj me razumete.
Spodaj v parterju pa ga je sprejel njegov prijatelj s humoristično žalostnim obrazom.
»Kako si se zabaval?«
»Zabaval?! Kako moreš rabiti ta izraz?! Sreča le, da pavze ne trajajo dolgo!«
»Ne delaj se, ne!«
»Poskusi sam. Kaj moreš govoriti z njo? Ne razume niti najostrejše zabavljice! … Hvala Bogu, da nisem njen mož. Ta je tudi revež, da je z njenimi tisočaki dobil njo in njeno neumnost!«
»Sedaj govoriš tako, z njo si pa sam med in mleko. Res lepo od tebe!« šalil se je njegov prijatelj. Pametni pristav pa je odgovoril:
»No, prvič, človek rad občuje z bedaki, da zna potem bolj ceniti božjo dobroto, da tudi njemu ni določil porcije domišljave neumnosti, drugič pa je pametno častiti tudi teleta, če so – zlata!«
Napravili so izlet v dve uri oddaljeno vas. Po predlogu gospe Svetkove vozili so se na navadnem vozu z lestvami.
Gospa Svetkova je jako ljubila take izlete, posebno, če je bilo kaj mladih galantnih gospodov. Če ni bilo gospodov ali če niso bili galantni, se je ona namreč vedno dolgočasila.
No, tisti dan je bilo vse po njenih željah. Soprog se je vozil na drugem vozu, kjer sta se z deželnim poslancem Adamičem prepirala o politiki, ona pa je na improviziranem sedežu iz desk prav imenitno rezidirala sredi dveh interesantnih, a kakor so trdili ljudje, do skrajnosti blaziranih gospodov.
Cesta je bila nasuta na novo, močno je treslo, a njej se je zdelo zabavno, ko je ob sunku gospod Čehovin zadel njene rame, gospod Rakovec pa njene noge. Seveda so bili pogledi teh gospodov skoraj preiskrivi, da bi se dalo sklepati iz tistih dolgih dotikov samo na slučaj.
A gospa Svetkova se je zabavala izvrstno. Prav tako ji je bilo všeč in prav nič ni pogrešala razkošno mehkih blazin svoje kočije, na katero so bili navajeni njeni nežni udje.
Gospod Čehovin pa je poleg tega prav z interesantno podrobnostjo razkladal in opisoval najnovejši škandalozni dogodek iz mesta.
Gospe Svetkovi so ugajale take zgodbice in gospod Čehovin se ji je zdel izredno duhovit in dovtipen človek, čeprav je bilo njegovo govorjenje skrajno dvoumno in trivialno.
Gospod sodnik, ki je sedel s trško učiteljico takoj na drugi deski poleg svoje dvanajstletne hčerke, je vedno opozarjal na lepoto okolice ter skušal nekajkrat pogovor onih treh zaviti na kako drugo polje, toda gospa Svetkova je imela že od nekdaj manijo za »interesantnosti« in omenjena tema o goljufanem soprogu in zvitem podjetnem ljubčku ugajala ji je prav izredno.
Tudi učiteljica je skušala s par humorističnimi opazkami prekiniti opolzko zabavo, toda gospodoma je bila učiteljica mnogo premalo, da bi bila pustila zaradi nje svoji dami dolgočasiti se.
In slednjič sta utihnila sodnik in učiteljica in še drugi zadaj v vrstah, le oni trije so se smejali in govorili glasno, da so njihovi glasovi odmevali iz ječanja koles in ropotanja vozov.
Učiteljica je poskusila še enkrat vplesti gospo Svetkovo v drugačen pogovor, pa skupila je od nje le prezirljiv pogled.
Ona bogata dama in ta učiteljica!
Res neumno!
Dospeli so na mesto.
Gospa Svetkova je seveda po stanu in vplivu svojega soproga in po lastnem bogastvu zavzela prvo mesto v družbi.
Moj Bog, pri nas ima zlata gloriola jako velik vpliv, četudi se blesti okrog prazne in puhle glave!
Smejali so se, pili in peli in gospe Berti se je dvorilo od vseh strani.
Deželni poslanec ji je napil kakor cvetu slovenskega ženstva, kakor biseru rodoljubnih dam in kakor vzoru plemenitih, blagih in vzvišenih žen, kar je ona sprejela z jako koketnim, jako ljubeznivim in jako žarečim pogledom ter s par praznimi, jako nerodno zbranimi frazami.
Kar je bilo pametnejših, so se razkropili naokrog, češ da si ogledajo vas. Presedale so jim neslane šale gospoda Čehovina in Rakovca ter pretirano hvalisanje deželnega poslanca, ki je s predmetom svoje hvale šele drugič govoril osebno.
Učiteljici je pripovedovala sodnikova soproga par ne ravno lepih potez iz življenja oboževane Berte, a učiteljici ni bilo do tega, da bi razkladala Bertine slabosti.
Vedela je dobro, kakšna je ta Svetkova gospa in zaničevala jo je v svojem srcu. Ogibala se je je, a o njej ni govorila ne dobrega ne slabega. Bila je izobražena, blaga in predvsem odkritosrčna. Svoje simpatije in antipatije je kazala očitno, brez plašča.
Vračali so se zopet nazaj k ostalim na vrt. Učiteljica je bila zadnja in bili so malone zasedeni že vsi stoli. Ozrla se je, kam naj bi sedla, a v tem je zaklical gospod Čehovin:
»Izvolite semkaj, tu je še en prazen sedež,« ter ji pokazal na stol poleg Berte.
Za hip je učiteljica zardela. Prav v istem hipu je videla, kako ljubeznivo je potrkala Berta Rakovca po rami in vzdihovala afektirano: »Ach, Sie sind der Wahre!« Ach, Sie sind der Wahre. (nem.): Vi ste pravi!
Neizrečeno plitva, neumna in podla se ji je zdela v istem trenutku ta nališpana in nakitena dama. Ponosno je vzravnala glavo, poklonila se ter dejala mrzlo:
»Hvala, a poleg gospe Svetkove jaz ne morem sedeti.«
»Duhovita« dama je ni umela. Tako od zgoraj dol se je nasmehnila, nežno pogledala svoje masivne zapestnice, potem pa je mignila učiteljici:
»O, prosim, gospodična, jaz nisem tako natančna, saj vidite, da sem tako preprosta,« je dejala afektirano.
Prav ponosna je bila na ta svoj modri izrek.
No da, takale revna, neznatna učiteljica! Naravno, da se ženira sedeti poleg tako bogate in imenitne dame! No, pa to napravi vendarle vtis, če je človek prijazen tudi s takimi!
Nasmehnila se je prav ljubeznivo ter zašepetala s svojim najnežnejšim, afektirano tenkim glasom:
»Prosim!«
Toda učiteljica je odvrnila mrzlo:
»Hvala,« ter odšla na drug konec.
Gospa Svetkova pa je šepetala gospodu Čehovinu:
»Pametno dekle! Ve, kaj se spodobi. Ja, ja, solche Leute müssen bescheiden sein.« Ja, ja, solche Leute müssen bescheiden sein. (nem.): Ja, ja, takšni ljudje morajo biti skromni.
Ne upam, da bi v tej sliki našlo fotografijo kaj več naših dam. To bi bilo prežalostno! Da pa vsaj nekaterim ne bo škodilo enkrat videti se brez polepševalnega stekla, o tem ne dvomim.
Naj bi jim kaj koristilo!
Na kmetih Edinost 1899, 100, 2. februar –151, 5. julij. Rokopis se ni ohranil. Ponatisnjeno v: Izbrano delo Zofke Kveder, II. knjiga, str. 7–69, in v: Zofka Kveder: Odsevi, str. 62–79 (odlomek). V pismu Ivanki Anžič je pisateljica zapisala: »Oprosti, da Ti ne morem tako pisati, kakor sem obljubila, neizrečeno sem preobložena z delom. Kaj misliš, v 'Edinost' pišem neko stvar 'Na kmetih'. Sicer ni dosti vredno, a dela mi da vendar, ker pišem sproti« (6. 5. 1899, Ms 1113).
V nedeljo popoldne je bilo. Pri Dobniku, vaškem krčmarju, je sedelo lepo število pivcev in debelušna Dobnikovka je imela dokaj opravila. Ta je hotel imeti vina, oni klobas, drugi pa so kričali zdaj za žveplenke, zdaj za čašico slivovke.
Marica, mlada, brhka domača hči, je sicer tudi pomagala materi in oče Dobnik se je oprezno vrtel med mizami, a kaj, gospodinji treba paziti na vse. Zdaj si je flegmatični njen soprog tam v kotu tlačil pipo, zdaj se je Marica smejala pri onem navihanem sosedovem sinu, dekla v kuhinji se je šalila s hlapcem, namesto da bi pazila na kuho, tako da je bilo treba Dobnikovi materi imeti povsod oči in ušesa.
Pa je bila res imenitna gostilna pri Dobniku. Tako dobre pijače in tako okusne jedi ni bilo dobiti nikjer drugje in ni čuda, če je Dobnik precej ponosno nosil glavo. I, kaj se hoče, lahko je takim, ki jim ne manjka cvenka, prazna vreča ne stoji pokonci.
Tam v kotu okoli štirioglate belo osnažene javorove mize se je zbrala družba starejših kmetov. Počasi so padale besede, a vsaka je bila tehtna.
Že marsikako so zmodrovali o letini in o živini, o slabih časih in vremenu, ko se je pridrenjal do mize Pavlovec, slok, postaven kmet temnega obraza, v že oguljeni nedeljski suknji. Nekako osorno je odrinil starega Šimna, ki je sedel široko na klopi in opiral komolce oh mizo, ter molče zleknil svojo dolgo postavo v dve gubi.
»Slivovke, eno osmino,« je zakričal z raskavim glasom in jezno zarežal nad Dobnikom, ki ga je nekako neverjetno motril s svojimi malimi, zalitimi očmi.
No, prekleto, kaj pa zijaš vame, kakor da me nisi videl še živ dan, za eno osmino sem ti menda še dober.«
»I no, i no,« je pogovarjal krčmar ter odhitel po slivovko, zraven pa ugibal, kje neki bi se ga bil Pavlovec navlekel že tako zgodaj.
»To presneto oštirče debelo, kako gleda, kakor bi se bal za tisto svojo žlodro,« je godrnjal Pavlovec medtem in nejevoljno popravljal klobuk na glavi.
»Šmenta, kaj te je pa prevzelo, da si tako prebita siten?« se je oglasil njegov sosed Šimen počasno ter oprezno nesel kozarec vina k ustom.
»Siten! E, oče, kaj vam zato, kakšen sem! Saj vam nisem nič dolžan, da bi se še vi ujedali nad menoj.«
»Kdo se ujeda, kdo?! Ti sam se ujedaš najbolj!«
»Tu prihaja semkaj k naši mizi pa robanti in rentači, ne da bi vedel zakaj in kako.«
»Hudika, ne vedel.«
»Kaj pa ti je pravzaprav, da gledaš ko sam rogati?« so začeli povpraševati še drugi.
»Gledam! Saj lahko. Klel bi, da bi se iskre kresale!« je rojil Pavlovec še vedno, vzel oštirju, ki je prinesel slivovko, osminko iz rok in v hipu izpil skoraj polovico.
»Malo prehitro si začel,« ga je piknil Grabiša, kmet srednjih let in ne ravno prijatelj Pavlovčev.
»Prehitro ali ne, ti ne boš plačeval zame! Hudičevo olje bi pil, tak sem!«
»Bog se usmili, kaj pa je prišlo vate?« je javkal Dobnik, ki se je bal, da se ne bi vnel kak prepir.
Pa Pavlovec je klel in se jezil, gledal pisano in razjarjeno tolkel ob mizo.
»Napil se ga je kje, zdaj se pa jezi, kakor bi mu bila res sila,« je modroval stari Šimen ter se odmaknil od svojega hudega soseda.
»Sila ali ne sila! Kaj veste vi, kaj so skrbi, kaj je nesreča! Menda mi sam vrag sedi za vratom, kar sem prevzel to bajto prekleto!«
»I, ne kolni, ne kolni!« ga je pogovarjal pobožni Zevnikar iz svojega kota ter plašno pogledoval čez mizo.
»Hudik bi ne klel! Smejem naj se, kajne?! Popoldne sem poslal pastirja konje past. Ravno sem se zleknil na vrtu v senco in oprl komolce v travo, kar je priletel sosedov hlapec nadme in kričal, kakor da so vsi križi doli. Pa sem vstal in tekel za njim v našo ogrado, kjer je bil pastir s konji. No, in tam je ležal sivec na tleh, Joško pa je javkal zraven za žive in mrtve.«
»Kaj pa je bilo?« vmešala se je radovedna krčmarica v pripoved in trla svoj beli predpasnik med prsti.
»Kaj če biti,« je nadaljeval Pavlovec. »Konj si je zlomil nogo, pa smo ga ubili kar na mestu. Imam že srečo, najboljši konj mi mora priti v nič! Če bi se stegnilo ono belo kljuse, bi mi že ne bilo toliko, ali sivec … ! Ob dvesto goldinarjev sem kakor ob krajcar!«
»Res, ti imaš že od nekdaj nesrečo pri konjih!«
»Povsod! Predlanskim mi je poginila krava, lani dva konja, spomladi trije prašiči, zdaj pa spet ta konj! In ko bi bil še moj!«
»Čigav neki ko tvoj?« se je oglasil Grabiša bolj iz radovednosti kakor iz sočutja.
»No, od Reicha! Že lani sem vzel tiste konje od tega tovarnarja, prekletega! Pomagati sem si hotel malo z vozarjenjem. Z volmi pa se ne zvozi dosti, prepočasni so. Pa me je Reich dobil nekoč na cesti, ko je šel na lov, in kakor je že sladek, me je nagovoril, pa sva se pomenila, da z volmi ni nič, in rekel mi je, naj grem k Fröhlichu, tistemu direktorju, pa sem šel.«
»In vzel konje pod tistimi imenitnimi pogoji, da jih odslužiš z vozarjenjem?« se je oglasil nekdo.
»I no, da!«
»Jej, jej! Jaz pa sem mislil, da so konji tvoji,« zbadal je Grabiša.
»Od kod pa naj vzamem denar? Okrog seveda nisem pravil, da konji niso moji, nerodno je, dajati se ljudem v zobe,« je odgovarjal Pavlovec, ki mu je slivovka razvozlala jezik.
»Pa si že kaj odslužil?«
»Vraga odslužil! Tristo dvajset mi je napisal zanju in mi dejal, da jih v enem letu lahko odslužim. Toda kaj, treba ovsa, treba drugih stvari, zaslužek je majhen, pa gre vse za vsakdanje potrebe. No, in potem so mi poginili lani, ko je bila tista kužna bolezen pri živini v naši vasi. Šel sem k Reichu prosit, naj mi kako pomaga, pa mi je spet druge natvezel za drag denar.«
»Koliko pa moraš dati za te?«
»Tristo in dvajset.«
»Eh, to je pa res preveč! Sivec je bil še nekaj vreden, ali vendar, tristo in dvajset! Naravnost ogoljufal te je!«
»Sam vem, da me je. Hujši je kakor Žid, četudi je krščen. Že marsikoga pri nas je spravil na kant in mene spravi tudi.«
»Eh, ne bo take sile, saj imaš vendar lepo premoženje.«
»Pa tudi lep dolg!«
»Ej, kakih šeststo goldinarjev tudi še ni toliko.«
»Šeststo goldinarjev?! Ko bi bilo samo toliko! Dva tisoč šeststo in petdeset! E, kdo se bo še ubijal, saj pojde tako vse rakom žvižgat prej ali slej!«
»Dva tisoč … sveta pomagalka!« je zaklical Šimen.
»O sveta Lucija! Dva … !« je kliknila krčmarica in krčmar je začudeno odprl usta.
»I kaj si pa delal?«
»Tako lepo premoženje!«
»In brez dolga ti je pustil oče!«
»Ha, ha, brez dolga! Ali ste ob pamet! Kaj mislite, da sem sam v petih letih zabil ves denar! Saj vendar delam kot črna živina, zapravljam tudi ne in denarja tudi ne mečem v vodo!«
»Kako pa … ?«
»I kako! Jaz sem tudi mislil, da ni dolga pri naši hiši, ko sem prevzel takrat, ko so umrli oče. Pa zmotil sem se zelo. Ko sem prišel na sodišče na zapuščinsko razpravo, so mi pokazali dolžno pismo, ki so ga izdali moj oče Reichu na dva tisoč goldinarjev.«
»Ah!«
»O, zlodej!«
»Presneto!«
»In ti si bil tako neumen, da si dolg priznal,« se je oglasil krčmar, ki se je nekoliko razumel na take stvari.
»Branil sem se na vse kriplje, a pomagalo ni nič. Pismo je bilo napravljeno pri notarju pred pričami in Reich je pretil, da me bo tožil. Sodnik mi je dejal, da bi ne opravil nič, četudi se branim. In tako sem moral pustiti, da se je Reich vknjižil na moje posestvo za dva tisoč, kaj pa sem hotel!«
»To pa res ni kar tako!«
»Seveda ni! Plačevati moram obresti, zraven sem pa še vedno v strahu, da me bo Reich tožil nekega lepega dne. Izsekati sem dal že lep kos gozda in kar čutim, kako gre rakovo pot. In zdaj še ta nesreča s konjem! Človek bi se snedel iz jeze.«
»E, bo že bolje, saj drugim tudi ne padajo cekini iz nebes!« je poskušal tolažiti krčmar.
»Kaj ti! Ti prodajaš lepo tobak in slivovko in točiš brlozgo od kakega vina in denar ti kar sam sili v hišo.«
»Brlozge pa ne točim, da boš vedel! Malo bolj pa že lahko paziš, kaj ti prihaja na jezik, če hočeš, da bova prijatelja!«
»No, še besede naj tehtam! Sicer pa mi prinesi še eno mero, da bo mir!«
In Pavlovec je spet začel kleti in robantiti, da se je kar kresalo.
Moj Bog, trudil se je in ubijal od zore do mraka dan na dan, a vse mu je šlo po nesreči. Pridelal je malo, privozil še manj in tako je vse lezlo počasi navzdol. Včasih je posedal doma in s koščkom krede vse popoldne delal račune na beli javorovi mizi. Vselej ga je kar znoj oblival od samih skrbi.
»Kaj bo, če bo Reich zahteval plačilo?« to vprašanje ga je mučilo vedno.
Reich je bil tujec. Prišel je od nekod iz Nemčije.
V Zavodah je najprej nakupil mnogo gozda za izsekavanje. Kmetje so mu radi prodajali, ker je plačal vse z gotovim, in on je rad kupoval, ker posestniki sami niso vedeli za vrednost svojih gozdov. Obenem je kupil nekaj zemlje takoj pri gozdu in začel graditi, zidati in staviti, da so se mu čudile vse Zavode. V pol leta je stala nad vasjo parna žaga, V pol leta je stala nad vasjo parna žaga.: V osemdesetih letih 19. stoletja začnejo v Loški dolini graditi žagalnice, vodne žage (venecijanke), hkrati se razvija lesna industrija. poleg nekaj lesenih bajt za delavce in dve čedni zidani hiši.
In potem se je začelo življenje v Zavodah. V gozdovih so zvenele sekire, pele žage, nad vasjo je puhala para, na cesti pa so pokali biči.
Kmetje so se sprva razveselili tega živahnega gibanja. Časi so slabi in dobro je, če se zasluži kje kak krajcar. Z vožnjo se je dal dobiti zdaj pa zdaj kak denar in ženske so bile tudi zadovoljne, da so prodajale maslo, sočivje in jajca fabriški gospodi.
In koliko je bilo naenkrat ljudi gori na žagi! Človek bi ne verjel. Stari Reich je sicer prav mnogokrat zapuščal Zavode, ker je imel vedno polno potov v svoji kupčiji, a zato je tem pridneje njegov sin prihajal iz mesta. Bilo ga je skoraj smešno videti, kako je šibak in tenek, z zlatimi naočniki in v elegantno prikrojeni lovski obleki lazil okrog po gozdih. Imel je dva velika lovska psa in brez puške ga sploh nikdar ni videl nihče. O, vedel je pač, da puška nikakor ni kaka zavira, četudi ni sledil divjačine, ampak le brhka kmetska dekleta. Včasih je privedel še prijatelje s seboj in ti so se znali v zlomljeni, pohabljeni slovenščini prav tako prilizovati kakor on. Direktor, rdečelasi gospod Fröhlich je seveda v vsem vestno posnemal svoj plemeniti vzor in za njim po svoje vsi drugi, od mašinista, pa tja do zadnjega delavca.
Res, Zavode so cvetele. Tuji nemški in laški fabriški delavci so prav pridno razširjali med domačini kulturo. Ob nedeljah so samozavestno stopali okrog, posedali po krčmah in pridno zabavljali o zastarelih šegah domačinov.
Posebno dekleta so se jim zdela na začetku prave divjakinje.
Moj Bog, komaj jih je človek pogledal, pa so zbežale kakor plahe srne.
Sčasoma je postalo to pač nekoliko »bolje«, posebno, ko so začela tudi domača dekleta zahajati na žago na delo.
Mladi gospod Reich in ne več mladi direktor Fröhlich, ki je imel pa zato že večjo prakso, dajala sta v tem imeniten vzgled. Seveda, naj prvo je treba vzgojiti delavke, za drugo je potem še časa dovolj.
In res, kmalu je zaslula parna žaga v Zavodah, posebno v tej smeri. Delavke na žagi so postale hkrati popularne čez mero in kmetski očetje so prisegali, da svojim hčeram rajši na mestu zavijejo vrat, kakor jih pošljejo v delo na žago, matere so v strahu zabičevale svojim Mickam in Rezikam, naj vendar za božjo voljo ne govore z nobenim »fabriškim«, kadar jih ob nedeljah popoldne že kar po nobeni sili ni bilo več možno pridržati doma.
Seveda, dekleta so imele svoje misli in svojo glavo in črnolasi in črnooki ljubeznivi tujci so jim ugajali bolj, kot je bilo to ljubo materam.
Nasledki takega prijateljstva so se tudi redno pokazali jako kmalu. Še nikdar prej, odkar so stale Zavode, ni bilo v enem letu toliko nezakonskih otrok kakor zdaj v nekaj mesecih, in škandalčkov, velikih in majhnih, ni hotelo biti ne konca ne kraja.
Pa tudi drugače je žaga domačinom prinašala vse drugačnega dobička, kot so ga pričakovali.
Reich in njegov oproda direktor Fröhlich sta bila jako ljubezniva moža in to ljubeznivost so kmetje prav radi rabili. Bilo je vendar mnogo prijetneje dolgovati nekaj sto goldinarjev tujcu kot domačinu. O tem ni zvedela zlepa živa duša, medtem ko je bil drugače človek v večni nevarnosti, da mu oče Šimen ali eden izmed drugih takih težkih mož, h katerim se je ljudstvo zatekalo v svojih stiskah, nekega lepega dne v krčmi ali kje drugje brez vsakega obzira ne zabrusi v obraz:
»Ti tiho bodi! Kaj boš govoril, saj mi še tistih par sto ne moreš vrniti.«
In tako je prišlo, da je marsikak kmet precej visoko visel pri fabriški gospodi.
Tudi potrebe so se precej povišale s to fabriko.
Tam, kjer brlizga puh moderne sopare, se je napredek vendar že precej povzdignil. No in glede na ta napredek so si privoščile vaške mamice vedno češče kak lonček kave, dekleta so si omišljevale bolj živobarvne in pisane robce, šivilje so šivale bolj ozke janke in bolj umetno sestavljene jopiče, fantje so si pripenjali moderne kravate in izza pesti so se temu in onemu belile koketne manšete. Klobuki so dobili hkrati razna podjetno zavihana peresa, vaški krojači pa so v potu svojega obraza vrezavali suknje in hlače po vzorcu kakega modernega časopisa, ki ga je nesreča zanesla v tihe Zavode. Da bi tudi možaki ne zaostali za občim napredkom, so vrgli zdaj pa zdaj nekaj partij kart, mlade žene pa so na svojih otrocih, seveda le ob nedeljah, kazale svojega svobodoumnega duha. Bilo je naravnost čudovito, v kakih najrazličnejših in najnovejših variacijah so šivale svojim potomcem jankice, avbice, s kakimi umetnimi vzorci so njim in sebi pletle nogavice. Napredek! Napredek na vsej črti! Taka je bila torej približno situacija v Zavodah one nedelje popoldne, ko je Pavlovec v Dobnikovi krčmi s slivovko dušil svojo nesrečo.
II
Pavlovec je začel redno zahajati v krčmo. Po oni nesreči s konjem je šel s težkim srcem spet k Reichu. Le-ta je bil navzoč slučajno, a Pavlovec je moral čakati debelo uro, preden je smel stopiti v pisarno.
»Kaj bi radi?« je vprašal fabriški gospod in naježil obrvi. Bilo mu je kakih petdeset let, imel je sivo melirane lase, črne, stroge oči. Njegov precej zakrivljeni nos je pričal, da se je nekdaj v njegovih pradedih pretakala čista hebrejska kri. Pavlovec je zajecljal nekaj nerazločnega na vprašanje Reichovo. Tesno mu je postalo hkrati v tem treznem pisarniškem obličju.
»Kaj hočete?« je ponovil Reich, a zdaj mnogo strožje.
In Pavlovec je jel pripovedovati svojo novo nezgodo. Bilo mu je vroče in pod mrzlimi, trdimi pogledi fabriškega gospodarja mu je stopal znoj na čelo.
»Dobro, dobro! Pojdite k Fröhlichu,« ga je prekinil Reich sredi pripovedovanja. »Jaz v resnici nimam ni časa ni volje pečati se s takimi malenkostmi.«
Pavlovec je šel torej k Fröhlichu. Povedal je tam spet svojo povest od konca do kraja in prosil, če se mu morda še enkrat pomore iz zadrege.
»Ej, dragi moj, ne pojde! Lesna trgovina se je obrnila na slabše in moj gospodar je dejal, da nima več denarja v zalaganje kmetov.«
»Torej …«
»Z novim posojilom ne bo nič. Sicer pa vas opozarjam, da bo moj gospodar morda v kratkem zahteval ves dolg. Povem vam to za vsak slučaj, da ste pripravljeni.«
Pavlovec ni vedel, kako je odšel iz fabrike. Mahnil jo je naravnost k Dobniku in tam se je opil, da je glasno kričal in docela pijan prišel domov. Ženo, ki jo je srečal v veži, je pretepel, malega sinka, ki se je zbudil na materin jok in pritekel bliže, je sunil surovo z nogo v stran in se potem v kamri hrope vrgel na posteljo opravljen, kakor je bil.
Od onega dne je začel piti.
Imel je lepo posestvo, vredno gotovo kakih šest do osem tisoč goldinarjev. Vedel pa je, če pride do prodaje, da morda ne dobi niti polovice. Kupil bi v Reichovem imenu Fröhlich za slepo ceno in čez nekaj časa bi se vselil kdo drug v njegovo hišo.
Ženina dota petsto goldinarjev je bila sicer zavarovana, toda šele na drugem mestu za Reichom, in kaj bi mu končno to tudi koristilo!
Izsekal je še tisto iz gozda, kar se je dalo, prodal Reichovemu mešetarju, ki je po okolici kupoval les za njegov račun, in za zbrani denar spet kupil konja.
Vozaril je kakor prej, ali vendar ne kakor prej. Prej je štedil vsak groš in trikrat si je premislil, preden je stopil v kako obcestno krčmo, da izpije četrtinko v okrepčilo. Sedaj ni bil več tako vesten. Mnogokrat je prišel domov, ne da bi prinesel le krajcar od voznine. Preklinjal je, psoval in razmetaval vse, kar mu je prišlo pod roke.
Žena in sinek sta jokala, dekla pa je obljubljala zgoraj v kamri, da v taki hiši ne ostane in ne ostane niti do Božiča.
Naslednji dan je bilo Pavlovcu sicer žal in od samega sramu se ni upal pogledati ženi v oči. Zatrjeval si je, da pusti sploh vse vozarjenje, ki itak ne prinaša nikakršnega dobička. Delal je potem nekaj dni z gorečo pridnostjo na polju, vozil gnoj, popravljal ograje in zvečer pripovedoval ženi, da morda vendarle pojde in da se posreči izplačati Reichu oni denar.
Čez nekaj dni je ta gorečnost redno spet ugasnila in začelo se je prejšnje popivanje.
Bil je v večnih denarnih stiskah in tako ni pil vina, ki mu je bilo predrago, ampak žganje, spočetka boljše, pozneje pa tudi čisto prosto.
Žena je jokala doma in zastonj molila za pomoč. Neko noč ga spet ni bilo doma. Prišel je pod večerom s konji, izpregel, spravil konje v hlev in odšel. Žena je čakala nekaj časa, potem je sama z deklo napojila živino.
Prižgala je luč in v strahu čakala, kdaj pride mož.
»Ali očeta še ni?« jo je vpraševal mali štiriletni Tonček, ki ji je dremal v naročju.
»Ne.«
»Zakaj pa jih ni tako dolgo?« je vpraševal otrok in ji polagoma zaspal v naročju. Ona je tiho sedela in solze so ji kapale na mehke otrokove lase.
Čakala je, čakala, a njega od nikoder. Enajst je bila, a njega še ni bilo.
»Ponj pojdem,« se je ojunačila, nežno slekla spečega otroka in ga oprezno položila na postelj.
»Kako spi,« je dejala ginjeno, napravila križ čezenj, ugasnila luč in odšla.
Zunaj je bilo vse tiho.
Bila je pomlad. Ljudje so imeli mnogo dela na poljih, zato ni bilo čuti nobenega glasu iz temnih hiš. Nad vasjo so se svetile luči in nek nejasen šum je prihajal iz šum. Bila je parna žaga, na kateri se je delalo tudi ponoči.
Nek nejasen čut, neka slutnja jo je prevzela, kakor da izhaja vse njeno gorje od onih nemirnih luči, ki so svetile skozi temino. Dvignila je pest in v tihem, a strastnem srdu zapretila proti temni gmoti nad vasjo, iz katere so prodirale luči. Pogledala je proti nebu in proseče stegnila roke kvišku, kakor da bi hotela prositi one moči v višini, naj jo odrešijo muk in nesreče. Za hip se je obotavljala, kakor da bi se hotela vrniti, potem pa je naglo odšla naprej.
Pred Dobnikovo krčmo se je ustavila. Izza premajhnih okenskih zastiral so nedoločeni tresoči odsviti padali v noč. Čulo se je pomešano govorjenje in vmes je zazvenel zdaj pa zdaj glasen smeh.
Stopila je v temno vežo in nekaj časa nepremično stala pred sobnimi vrati.
Razni tuji glasovi so ji udarjali na uho, vendar med njimi ni mogla spoznati govorjenja svojega moža. Naposled se je ojunačila in odprla vrata.
Gorak, dušljiv zrak ji je udaril naproti. V sredi pod stropom jo v gostem tobačnem dimu medlo gorela velika petrolejska svetilka. Krog miz je sedelo dokaj pivcev in od njih je vela neprijetna, pijana atmosfera.
Mlada žena je obstala pri vratih in z očmi iskala svojega moža. Tu nasproti se ji je pogled uprl na majhno glasno družbo.
Zardela je. Bilo je nekaj mladih ljudi, očitno gosposkih tujcev. Iz kota so se svetile puške …
Obrnila se je v drugo stran. Takoj na desni so igrali štirje na stare zamazane karte tako imenovani »enaindvajset«.
Bili so tihi, samo posamični klici so jim uhajali iz tesno stisnjenih ust. Na bledih obrazih se jim je brala strast, oči pa so z nekim demonskim svitom sledile kartam.
»Ti vlečeš!«
»Bene!«
»As!«
»Tudi jaz imam asa,« je dejal oni, ki je držal »bank«, in potegnil denar k sebi. Zrla je dalje. V kotu pri peči je dremal vaški berač Miha. Iz njegovega odurnega, zabuhlega obraza in iz smradu, ki ga je bil nasičen vsak njegov dih, je bilo videti, da je pijan.
Dalje, pri dolgi mizi pod oknom sta sedela dva kmeta. V enem izmed njiju je spoznala svojega moža. Kazal ji je hrbet in bil je videti razjarjen, ker je tistemu nasproti grozeče pretil s pestjo.
Plaho se je približala in se bojazljivo dotaknila njegove rame.
»Ti, Anton, prosim te, pojdi domov!«
»Kaj hočeš?« se je zarežal in na topo gledajočih očeh se mu je bralo, da se je opil.
»Domov pojdi!« se je oglasila tiho.
»Kaj, domov?! Domov ne grem! Na, tu pij!«
V očeh se mu je vžgalo nekaj vročega, nerodno jo je potegnil k sebi in ji ponujal žganje.
»Ne, ne bom,« se je branila in v oči so ji silile solze. »Pa boš! Če jaz rečem, moraš!«
Surovo jo je potisnil na klop.
»Ha, ha! Lepo si jo naučil! Zdaj že hodi pote! No, če bi moja prišla …,« in oni, ki je z njim sedel pri mizi, je zaničljivo namrdnil obraz.
»Kaj boš zabavljal, ti babjek!« se je raztogotil Pavlovec, ki mu je žganje stopalo v glavo.
»Jaz babjek! O ti strahopetec ti! Kje je moja žena? Doma je lepo, ker ji ne dopuščam, da bi lazila za menoj, ti se pa vedno držiš svoji babi za predpasnik!«
»Ti-i-i!« je zakričal Pavlovec preteče in se vzpel kvišku.
Žena ga je prijela za roko in spet zaprosila, naj gre domov, ker se je bala, da se začne pretep.
»Če se je ne bojiš, zakaj je ne spodiš domov,« je zabavljal oni.
Pavlovec se je okrenil in ko je zagledal jokajoči obraz svojo žene, se je raztogotil še huje. Solz sploh ni mogel trpeti, razburjale so ga vedno na nenavaden način.
»Pojdi!« je dejal in jo jezno pahnil od sebe.
Ona se je vendarle vrnila in proseče sklenila roke. Njemu so se napele žile na sencih, oči so se mu divje svetile, usta so se mu penila od jeze. Tisti posmehljiv obraz njemu nasproti, tihota, ki je hkrati nastala ob tem prepiru, vse ga je skrajno dražilo. Pograbil je ženo spredaj za obleko, jo udaril z drugo roko preko glave in jo tako silovito sunil nazaj, da ji je odtrgal obleko s prsi in da je s težkim udarcem padla vznak. Vse je za hip osupnilo. Krčmar je tekel skozi vrata klicat ženo, ki je že spala, igralci so skočili s svojih sedežev, berač se je zbudil, gosposka družba tam v kotu je ostrmela, Pavlovec je prestrašeno izbuljil oči. Mlada žena je nezavestna ležala sredi sobe. Na prsih so ji silila bela nedra izza raztrgane obleke, desna stran obraza ji je otekla od moževega udarca, iz ust ji je pritekla kri. »Prinesite vode!« je ukazal nekdo. Bil je mladi Reich, ki je s svojimi tovariši do zdaj sedel v kotu. Pohajali so poprej brez cilja okrog in potem jih je za šalo peljal v tole gostilno. »Prinesite vode! Hitro!« je ponovil in pristopil bliže. Za njim so se drenjali drugi. Pavlovec se je surovo zasmejal in njegov smeh je imel nek votel, prestrašen in obenem oduren odmev. Mladi Reich je položil roko na polna bela nedra mlade žene, ki so se polagoma dvigala. »Ni mrtva,« je dejal in ji obdržal roko na prsih. »Seveda ni, naše žene ne umirajo tako hitro,« je rekel eden izmed štirih igralcev, ki so tudi priskočili bliže. Prijel je Reichovo roko, jo odstranil ter pokril s predpasnikom razgaljene prsi mlade žene.
Medtem so prinesli vode. Krčmarica je pritekla na pol oblečena in vsa zasopljena v sobo, za njo dekla in hči. Pretrgani klici, vzdihovanje, kletev, rotenje je polnilo sobo in luč je v gostem tobačnem dimu, ki se je ob letanju ljudi pregibal pod stropom, gorela še medleje. Nekdo se je spomnil in odprl okno. Svež nočni veter je hladilno zapihal v sobo. Iznad vasi so se svetile luči in med nočne temine se je mešal podjeten šum.
»Oh, uboga, uboga Reza!« je vzdihovala debela krčmarica in močila mladi ženi obraz.
»Ti moški! Slabši so kot zverine! Na, kako jo pobija, kakor psa! Oh uboge reve, me ženske!«
In tožeče je uprla oči proti stropu, krčmar pa si jezno grizel ustnice. No, da ni nesreče, ne govorila bi njegova žena tako!
Reza se je zdramila.
Posegla je najprej z roko na glavo, ob katero je prej tako zelo butnila, da je prišla ob zavest, potem pa se plašno vzpela kvišku.
Predpasnik ji je padel s prsi in ko je zapazila svojo raztrgano obleko in cunje, ki so visele od nje, se je hipno spomnila vsega. Sram ji je pordečil obraz. Zmedeno si je popravila obleko in s pomočjo krčmarice vstala popolnoma. Pogledala je okrog sebe in ko je videla vse oči, ki so bile uprte vanjo, postalo ji je še huje.
»Ali vam je kaj bolje?« jo je vprašal nekdo. Uprla je oči vanj in spoznala je mladega Reicha.
Ponujal ji je čašo vina.
»Dobro vam dene. Morate se malo pokrepčati.« Pogledala je še enkrat vanj. V njegovih očeh je gorelo nekaj umazanega. Trdo je sunila njegovo roko v stran, da se mu je vino razlilo po obleki.
Ozrla se je še enkrat po vseh, ki so stali okrog nje.
Onega, ki ga je iskala, ni bilo. Sedel je sam pri mizi in zlival žganje vase.
Krčmarica ga je sunila.
»Spremi ženo domov, slaba je še.«
»Jaz nisem babjek! Primaruha, da nisem! Naj gre, če hoče!«
In spet je prijel za osminko in si natočil žganja v grlo.
»Dajmo, zapojmo, tisto, ono …«
In zapel je hripavo, z ubitim, pijanim glasom:
Žena je zaihtela glasno.
»Čakaj, jaz te spremim,« je klicala krčmarica, a ona je že stekla skozi vrata v noč.
»Uboga revica!« je dejala krčmarica.
»Eh, kaj ženske!« je godrnjal eden izmed igralcev in prebiral karte.
Eden iz one gosposke družbe je zahteval račun. Mladega Reicha in njegove puške ni bilo več med njimi …
Ona je jokaje tekla v noč. V glavi ji je šumelo od udarca, lica pa so jo pekla od sramu, užaljenosti in žalosti.
»Oh, moj Bog, moj Bog!« je vzdihovala in srce se ji je lomilo od bolesti.
Kako je bil njen mož dober prej, takrat, ko sta se vzela. Kako je bila srečna tedaj, ko je prišel Tonček na svet! In zdaj?
»O Bog, o Bog, ko bi vsaj umrla!«
Pa spomnila se je otroka in bilo ji je še huje. Kaj bo iz njega in njenega malega Tončka?
Njen mož zapije vse, poruši poštenje hiše, postane pijanec in kaj bo iz otroka?!
In danes jo je pretepal, tam vpričo ljudi! Pahnil jo je na tla, ji raztrgal obleko, da so drugi ljudje gledali njeno goloto.
O Bog! Njen mož!
Sovražila ga je v tem trenutku.
Solze so ji lile čez obraz, v duši pa so jo mučile vse muke.
Hladni nočni zrak ji je dobro del in čim bolj se je bližala domači hiši, tem bolj se je spreminjala njena silovita razburjenost v tiho bol.
Na cesti pred vrtom je stal vaški križ. Njuna hiša je bila čisto konec vasi bolj sama zase. Bilo je vse tiho in mirno. Vaško znamenje se je črno slikalo izza temnega ozadja noči.
Obstala je. Vsa bol je spet zavrela v njej, vse se je v srcu obnovilo v novih mukah.
Zastokala je in padla na kolena pred znamenjem.
Naslonila je glavo na poklekovala in se zjokala tamkaj, pol ležeča pod križem.
Molila je, tožila, prosila kakor še nikoli. Vsa njena prikrita bol, vse krivice, vse želje, vse molitve, vse je privrelo na dan v vročih, strastnih besedah med jokom in vzdihovanjem.
»O Bog, usmili se me, reši me! O ti križani Jezus in Marija in vsi svetniki!«
In molila je, kakor moli duša v smrtnih borbah. Jezik ji je nevede jecljal besede in molitve, ki jih je molilo njeno srce.
Začule so se stopinje.
Ona jih ni slišala. Molila je in jokala dalje in njene solze so padale v prah pod križem. Obleka se ji je spet razgrnila in kamenje ji je tiščalo v mehke grudi. Ni pazila, ni se zakrila. Bila je sama pred svojim Bogom. Ležala je pred njim v prahu in njena duša mu je molila molitve nesrečnih src.
Stopinje so se čule bliže. Zdaj so obstale takoj za njo.
Ona ni opazila in slišala ničesar. Nekdo se je nagnil nad njo.
Zdaj jo je pograbil, potegnil kvišku k sebi, pritiskal ji svoj obraz na lica, na grudi, dušil jo s poljubi in šepetal v pijanem poželenju:
»Ti, kako si bila lepa prej, tako lepa, lepa! Jaz sem nor nate, čuješ, nor!«
In spet jo je pritiskal nase.
Za hip je ostrmela, ni se mogla ganiti, potem pa se je uprla z vso močjo proti napadalcu. Bila ga je s pestmi v obraz, grizla, pehala, a on jo je držal kakor v kleščah. Slednjič se ji je posrečilo z močnim sunkom podreti ga na tla.
Vsa vroča, tresočih udov je zbežala čez vrt v hišo in zapahnila vrata.
Pod križem se je pobiral iz prahu mladi Reich …
III
Sedeli so na verandi in pušili cigarete. Počasi in vonjavo se je vzdigal fini modrikasti dim v čisti zrak. Na mizi so stale buteljke z vinom in okrog vitki kelhasti kozarci.
»Dolgčas je!« je vzdihnil po dolgem času mladi Reich, ki je na pol ležal v velikem amerikanskem gugalnem stolu.
»Res, prijatelj!« je pritrdil drugi, tretji pa je leno prikimal.
»V Trst pojdem ali v Švico ali na Dunaj. Tukaj mi res že preseda vse!«
»In punice?«
»Ha, ha! človek se kmalu naveliča kmetske nedolžnosti,« se je zasmejal surovo.
»Posebno, če je več ni!« je pritaknil drugi in se cinično namuznil.
Bili so pravi pristni produkt velikomestne vzgoje in velikomestnega življenja, vsi ti trije mladi ljudje. Momentalno uživanje, to jim je bilo geslo. Za drugo jim ni bilo, sploh niso imeli niti smisla za kaj plemenitejšega in višjega.
Spet so molčali.
Gorka lenivost poletnega dne jih je objemala v svoje sanjavo brezdelje. Iz fabrike se je čulo živahno ropotanje strojev, kričanje ljudi, brlizg pare in pokanje bičev. In tam dalje na velikem prostoru se je videlo marljivo gibanje ljudi, ki so razkladali ogromna, težka debla z voz in še dalje velike množine desk.
»Ali sinoči je bil vendar nekaj posebnega tisti prizor v krčmi.«
»Da. Vse kaj drugega takle resničen dogodljaj kakor one karikature na gledaliških odrih!«
»In ona žena!«
Spet vse tiho.
Mladi Reich pa je mislil.
In videl je ono ženo, ki je ležala pred njim, in njena gola nedra. In spet je začutil v prstih mehko, zapeljivo toplino, ki je prihajala iz nje, ko se je je bil dotaknil.
Kako se je branila!
Ali!
Čelo se mu je omračilo, ko se je spomnil, kako ga je vrgla na cesto tamkaj pri znamenju.
»Pa bilo je vendar pikantno!« je rekel eden izmed njih in spet so molčali.
Reich je vzel majhno operno kukalo, ki je ležalo poleg njega, ter ga nastavil k očem. Gledal je nekaj časa k tovarni svojega očeta, kjer se je vse gibalo in premikalo v pridnem delu.
Zazeval je in se obrnil proti vasi.
Bilo je prijetno videti belo pobeljene hišice in bajtice, ki so kukale izza zelenja. Tako mirno je ležala ta mala tiha vas sredi polja, na katerem je mrgolelo ljudi.
Mladi Reich se je nečesa domislil.
Pretegnil se je leno, odmašil buteljko, ki je stala v majhnem čebriču z ledom, natočil si v kupo in izpil. »Zdaj grem,« je dejal.
»Jaz bi tudi šel,« je rekel eden.
»Ne potrebujem vas!« je odvrnil, potisnil klobuk na čelo in odšel.
Malo dalje je srečal Fröhlicha.
»Klanjam se, gospod!«
»Zdravo!«
Odšel je nekaj korakov, potem zažvižgal.
»Fröhlich!«
»Prosim?«
»Poznate morda nekega kmeta doli iz vasi, Pavlovca, če se ne motim?«
»O, dobro!«
»Ali je pri nas na delu?«
»Je, vozari. Sicer je pa vašemu očetu dolžan tudi še dva tisoč šeststo goldinarjev, kar je za tukajšnje razmere jako mnogo.«
»A sapristi! Sapristi: saprabolt (medmet). Kako fino! Nimate vi zdaj popolnega pooblastila od mojega očeta?«
»Imam.«
»No, morda vas utegnem kakega dne prositi za majhno uslugo. Menim, da se lahko zanašam?«
»O, popolnoma!«
»Morda ne bo treba, samo tako za vsak slučaj … Na svidenje!«
»Čast mi je bila, gospod!«
Mladi Reich je šel zadovoljen dol v vas. Torej so bile vajeti v njegovih rokah!
Tako dolgčas je bilo na deželi in on je bil tako razvajen!
Hm, delavke na fabriki, to je bilo že preveč prozaično, navadno.
Ko je bil v vojakih, je bil vobče znan kot Don Juan in vse gospe so ga protežirale.
Šel je skozi vas po poti mimo znamenja v gozd. Pogledal je na mesto, kjer se je ruval sinoči z mlado ženo, in lahna rdečica mu je zastrla obraz.
Človeka je vendarle sram, čeravno misli, da že zdavnaj nima več tega čuta!
Bilo je vroče, soparno. Ljudje, ki so delali na polju, so bili vroči in spoteni. Pozdravljali so mladega Reicha nekako domače.
»Kam pa, kam, gospod?«
»Vroče je, vroče!«
»Da sem jaz namesto vas, ležal bi v senci, pa seveda gospoda. Meni se duša topi od vročine, ti pa hodijo v najhujšem soncu, samo tako v zabavo …«
Mnogo takih opazk je čul, se jim smejal in odgovarjal po svoje v pomanjkljivi, čudni govorici.
In ljudje so se mu smejali …
»Saj ni prenapačen, tale škric!« je rekel ta in oni.
»Rad se kaj pomeni.«
»Res ni prenapačen!«
Malo dalje pa je hlapec jezno sunil mlajšo deklo, ko je prišel snopje povezovat.
»Še enkrat mi ga poglej! Naklestim tebe in njega, da bosta imela dosti!«
Hlapec je zaklel robato, mlada Rezika je pa vendar mislila, kako lepe, majhne roke in kako gladek obraz ima ta Reich.
I, kaj! Je pač gospod!
On je šel dalje in dalje čez polje v gozd. Ljudje so se mu skoraj smilili, da se morajo tako truditi v taki vročini. Imel je vendar še nekaj človeškega srca v sebi. Toda misliti ni bil navajen in zato si ni delal skrbi s študiranjem o kakih socialnih problemih. Prišel je v gozd. Nekaj časa je brez cilja pohajal po njem, potem je zavil k parobku in tamkaj v senci hodil dalje, opazovaje ljudi na polju, ki se je raztezalo prav do gozda. Bil je nekako nemiren, sam ni vedel, kaj naj počne in kam naj gre. Prišel je na majhno trato, na katero je padala prijetna senca smrek. Legel je, podprl glavo z roko in brezmiselno gledal v zrak. Do tratice se je stezala njiva. Par sto korakov od tam so žele žanjice, njih beli rokavci in živobarvni robci so se svetili v soncu. Zdaj pa zdaj se je zabliskal kak srp.
Postajal je truden in zaspan. Zdaj se je zganilo, nekaj blizu njega. Ozrl se je. Majhen deček se je priglasil izza grma, za katerim je stal s prtom zakrit jerbas, gotovo malica. Malček je radovedno obstal, ko je uzrl tujca. Vtaknil je prst v usta in ga ogledoval nekako resno. Reicha je začel deček zanimati. To zdravo otroško obličje je imelo vse drugačen izraz kakor obrazi nervoznih mestnih otrok.
»He, kako ti je ime?«
Mali je malo počakal, previdno vzel prst iz ust in dejal nekako bahato:
»Tonček.«
»Tonček? Glej, prav lepo, čigav pa si?«
Mali je spet malo počakal, odprl usta, a jih spet zaprl, kakor da se je česa domislil.
»No, ali ne poveš? Vidiš, dam ti krajcar, eden, dva, tri …«
Pomolil mu je roko in mali je prišel bliže.
Premišljeno mu je pobral krajcarje z dlani, drugega za drugim vtaknil v hlačni žep, mu modro pogledal v oči in se kratko odrezal:
»Pavlovčev.«
»Pavlovčev?!«
Reich je utihnil, si nažgal cigareto in pustil otroka v miru.
»Otroka ima! Kako fatalno!« In spet je puhnil dim v zrak.
»Mati so mi dejali, naj pazim na jerbas,« se je oglasil čez nekaj časa deček, potegnil hlačice kvišku in se spet zavlekel za grm. Prej se je igral z dračjem in smrekovimi storži, zdaj pa je izvlekel svoje krajcarje in jih opazoval dolgo in resno.
Denar! O, ta ima čudovito moč že do otrok! Mladi Reich se je zamislil.
Neko čudno čustvo je vzbudil ta otrok v njem. Skoraj je že mislil vstati, iti domov in se kar na tihem odpeljati iz Zavod. A takoj nato se je nesramno nasmehnil in dejal frivolno:
»Hm, še bolj interesantno!«
Izvlekel je beležko iz žepa, iztrgal list in napisal:
»Enkrat pridem k Vam, morda v nedeljo zvečer, če ne bo Vašega moža domov. Bati se me ni treba, lahko govoriva skozi okno, če mi ne zaupate. Razložiti Vam imam važne stvari. Dotlej pa molčite, ker bi bila Vaša in Vaše hiše nesreča, če bi govoril!«
Zložil je listič, potem je šel za grm k dečku, ki je še vedno ogledoval krajcarje. »Ali pridejo mati sem?«
»O ja, pridejo rezat malico!«
»Kdaj?«
»Kmalu.«
»Pa zakaj so tebe pustili samega tukaj?«
»Zato, da varujem, in ker je tam na njivi prevroče.«
Obmolknila sta.
Deček je sramežljivo, a radovedno opazoval Reicha, njegov svetli naočnik in fini usnjeni etui, ki mu je gledal iz žepa. Za ves svet bi bil rad pogledal skozi ono stekleno stvar, ki se je zibala gospodu na nosu.
»Ko bi me le potipati pustil, je premišljeval in čakal, da se gospod sam spomni in mu razkaže vse bogastvo svojih žepov, prav kakor Dolinarjev dedek, ki mu je enkrat celo zataknil svoja očala za ušesa, skozi katera ni nič videl in ki so bila mnogo, mnogo grša kot to, kar je imel gospod.
Reichove misli so bile seveda jako različne od nedolžnega razmišljanja otrokovega.
»Tale deček mi je malo na poti,« si je mislil.
»Prav lahko pove očetu, da sem govoril z njegovo materjo, in to bi bilo gotovo neprijetno. Dal bi mu pismo, da ga izroči njej, pa to je nevarno, mogel bi ga izgubiti in molčal gotovo ne bi v nobenem slučaju. Pošljem ga kam stran.«
»Ti dečko, ali si bil kdaj v trafiki?«
»O, saj hodim zmerom jaz očetu po tobak!«
»Pa bi mi znal prinesti cigaret, veš, tistih belih.«
»A tistih, ki sta dve za krajcarja?«
»Ne tistih, ne. Kar reci, da so za gospoda iz fabrike, pa bodo že vedeli.«
»Porečem.«
»Na, tukaj imaš denar, samo pazi, da ne zgubiš.«
»Bom.«
»Pa precej moraš iti in nič se ne smeš igrati po poti.«
»Pa je bolj daleč kot od naše hiše.«
»Boš pa malo tekel.«
»In malica?«
»Na to bom že jaz pazil. Če prineseš kmalu, pa ti dam desetico, samo teči moraš.«
Deček se je spustil proti vasi, ki itak ni bila daleč, Reich pa se je zasmejal zaničljivo.
»Ha, ha, ti pogovori in pogovori z vaškimi paglavci, kako interesantno.«
Zleknil se je v travo in čakal pri malici za grmom, ki ga je popolnoma zakrival.
Skoraj dolgčas mu je postalo že, kar je začul bližajoče se stopinje.
Bila je Pavlovčeva žena.
Vsa rdeča in potna v obraz je bila vendar videti s svojimi od sonca zarjavelimi lici in bleščečimi očmi jako zdrava in dražestna.
»Tonček, kje si?« je vprašala in stopila h grmu, za katerim je ležal Reich.
Ugledala ga je in pobledela od strahu.
Poželjivo jo je objemal z očmi in nemo položil prst na usta.
»Takoj se mi poberite, sicer zakričim v pomoč in potem se vam ne bo godilo dobro,« je dejala razjarjeno in ga jezno pogledala.
»Takoj pojdem, samo ta listič vam pustim.«
»Ne potrebujem nobenih pisem, najmanj pa od vas.«
»O potrebujete, potrebujete!«
Hotel jo je prijeti za roko, pa ona je preteče dvignila svoj srp.
»Takoj mi pojdite! Sicer pa, kje je otrok?«
Ozrla se je okrog in zaklicala:
»Tonček, Tonček!«
»Ne kličite ga, takoj pride. Poslal sem ga po cigarete.«
»Kako se drznete! Še enkrat: pojdite, drugače zakričim!«
»Saj pojdem, samo to pismo vzemite. Tistega vašega dolga se tiče, saj veste …«
Potisnil je listič osupnjeni v roke in se oddaljil, ker se je bal, da bi prišle še druge žanjice bliže.
Čez nekaj korakov se je obrnil in tiho zaklical nazaj:
»Torej v nedeljo zvečer! Če hočete, čakajte me pri znamenju.«
Prebrala je listič vsa bleda.
»Bog se usmili, kaj bo iz tega?«
In vroče solze so ji polile zagorela lica.
Ali naj pove njemu, možu?
Oh, ta bi le preklinjal in se rotil! Šel bi v gostilno, se napil in mogel v svoji jezi celo ubiti mladega Reicha in to bi bilo vse še mnogo slabše.
Vzdihovaje je pokleknila v travo in pripravljala malico žanjicam, medtem ko so ji solze silile v oči.
Oni Reichov listič pa jo je huje pekel na nedrih kot živa žerjavica.
Reich je medtem žvižgaje stopal proti vasi. Oh, kaj mu je bilo mar, nič, nič!
Zadovoljen je bil, da je napisal in ji izročil list, ker je vedel, da ga bo do nedelje še dosti, dostikrat brala s strahom.
»In to je dobro zame,« si je dejal smeje in se za kratek čas pričel pogovarjati z nekim vaškim fantom, ki je šel z volmi in vozom po snopje.
»Ali imaš dekleta?«
»Imam!«
»Koliko?«
»I, eno!«
»Ha, ha, ti si tepec! Vsa dekleta iz vse vasi in katere moreš dobiti, tako je prav!«
Fant se je smejal široko. I, kakor da bi bil turški sultan! Kaj takega pa res še ne!
In pognal je vole ter šel dalje, ker se mu ni zdelo pametno razgovarjati se z mladim gospodom, ko se ga je najbrž navlekel malo preveč, da zdaj govori tako budalasto.
Reich pa je žvižgal in žvižgal, vrgel Pavlovčevemu dečku, ki ga je srečal malo pred vasjo, dve desetici in se židane volje vrnil na fabriko, kjer je z opolzkimi dovtipi in pitjem obhajal svoj povratek.
IV
I, Bog se usmili, to je bil vrišč v vasi.
Mladi Delkinov gospodar, ki se je oženil pred pol leta, je dobil sina. Človek bi mislil, da vse preide z nekaj ščebetanja med starejšimi babnicami in s pol škodoželjnim muzanjem nekdanjih sovrstnic mlade Delkinovke.
Pa glej ga, kar ni se dalo in ni se dalo pomiriti razjarjeno in živahno prerekanje v zavodskih kuhinjah in dvoriščih.
Mladi Delkin je hodil malo čuden okrog že precej časa sem.
Imel je prej ženo rad na žive in mrtve, a zdaj je skoraj pogledal ni.
Otroka kar ni mogel trpeti in kadar ga je slišal, preklinjal ga je, da bi bilo človeka strah, čeravno ni bila kletev njegova navada.
Njegova mati tudi ni kar nič hvalila snahe, četudi jo je prej povzdigovala v deveta nebesa, ker je poleg mladega obraza in pridnih rok prinesla tudi nekaj cvenkajočega k hiši.
Bilo je res čudno vse to.
Otroka ni bil vesel nihče, to je bilo res. Niti mlada mati ne, ki je imela vedno objokane oči. Ko je vaška babica dejala, da otroče ne bo dolgo živelo, ker je zelo šibko in slabo, bila je tega skoraj vesela, kar se je prav čudno zdelo pametni starki.
Vse to se je seveda zvedelo prav po vsej vasi in ko je otrok v resnici umrl, obiskovalo je malega mrlička od sile dosti kropilcev.
Vse te in vsi ti so imeli oči, prav dobre oči in opazili so nekaj prav zanimivih stvari. Delkin je malo govoril, njegova žena se je skrivala in stara dva sta dejala, da je najpametneje, kar je mogel mali Jurče storiti, to, da je umrl.
Iz teh in še drugih dejstev so sklepali po vasi, da je mali Jurče ob nepravem času prišel na svet, in ker je mladi Delkin tako robantil čezenj, izmislile so si zastopnice vaške kronike to in ono.
No, na kratko povedano: ljudje so mlademu Reichu napisali ta greh na rovaš. Če po pravici, tega seveda ni vedel nihče, ker so vsi Delkinovi molčali kot grob, prišli so še drugi grehi fabriške gospode na rešeto in teh ni bilo malo.
»Bog se usmili, ta sprijena gospoda!«
»Saj, saj, taki so!«
»In to pohujšanje!«
»Lepi vzgledi!«
»O, o, o, človeka te kar groza!«
»In fabriške delavke so tudi že vse pokvarjene! Na prste se lahko seštejejo poštena dekleta naše vasi.«
»Metnikova Pavla, Klobčarjeva Nežika, Dolarjeva Nana, kako so bile prej pridne, zdaj pa ta sramota!«
»In greh, greh!«
»Ubogi starši!«
»Oh, da je moja taka, ubil bi jo!«
»In svoji bi zavil vrat!«
»Vsak dan ji pripovedujem, naj bo pametna!«
»In moj jo vselej nabije, kadar zve, da govori s kakim fabriškim!«
»Oh da, ti otroci, samo za pokoro so!«
»In še dekleta! Moj Bog, človek ni nikdar prestrog!«
»Da, pa zbogom!«
»Zbogom!«
Sosede so se ločile ter potem malo dlje ponavljale isti pogovor s kako drugo.
Bil je res križ tiste dni v Zavodah. Dekleta se niso smela niti ganiti.
»Pa tudi ti si zadnjič govorila z enim od fabrike!«
»In ti se pajdašiš s to in to! Le poglej mi jo še enkrat!«
In oče je jezno stisnil pest, mati pa je trdo sunila svojo punico, da bi se je bolje prijeli ti modri nauki.
Pavlovčeva žena je zvedela vse to že drugi dan po tem, ko je dobila oni listič od Reicha.
Bilo ji je nekako lažje.
Ne, s takim ne govori in se ne pogaja nikdar in nikdar. Saj je vendar dobro vedela, česa je iskal in kaj je hotel. Malemu Tončku je vzela desetici, ki mu jih je dal Reich, in jih podarila prvemu beraču, ki je prišel k hiši. Sklenila je na vsak način, nikakor ne iti v nedeljo zvečer k znamenju.
Upala je tudi, da ostane njen mož tedaj doma, in mislila mu je povedati vse, naj potem on stori, kar ve in zna. Prišla je nedelja in Pavlovec je že zjutraj odšel od doma. V cerkev, kakor je dejal.
Na kosilo ga ni bilo in ko je poslala Tončka gledat v krčmo k Dobniku, je ta povedal, da oče pije in da noče domov.
Sama si ni upala spet iti ponj in vedela je tudi, da bi nič ne pomagalo. Popoldne je napravila otroka in odšla ž njim k nauku v cerkev. Ko je prišla domov, je sedla na vrtu v senco in premišljevala razne stvari. Dekla jo je prosila, če jo za nedeljo pusti domov, kar ji je dovolila. Bila je sama s Tončkom.
Proti večeru je prišlo nekaj sosed k njej, ki so spet pogrevale vse novosti o Reichu in njegovih tovariših in zatrjevale, da tako ne gre več naprej.
»Občinski možje bi morali kaj storiti!« je svetovala ena in druge so ji pritrjevale.
»Kaj pa?« je vprašala tista, ki je bil njen mož prvi za županom.
»Spoditi bi jih morali vse skupaj. Tjakaj naj gredo, od koder so prišli.«
»Če bi se dalo! Ali zdaj so kupili zemljo, davke plačujejo kakor mi in mi jih moramo trpeti,« je pojasnjevala tretja in vse so še dolgo modrovale, kaj in kako bi se napravilo. Prišle so nazadnje do prepričanja, da bi se že dalo kaj napraviti, samo če bi možje imeli več poguma. »Zakaj pa so možje? Bog se usmili, če ne morejo napraviti, kar hočejo.«
»Pa cesarski zakoni!«
»I, kaj cesarski zakoni! To ni cesarski zakon, da bi smel vsakdo, ki je prišel od kod k nam, nas odirati, naša dekleta onečaščevati in norčevati se iz nas!«
»Pomagati se pa vendar ne da!«
In vse so prišle navsezadnje do zaključka, da se res in res ne da pomagati. Poščebetale so še malo o žetvi, vremenu in takih stvareh in se potem razšle vsaka na svoj dom kuhat večerjo.
Pavlovčeva žena je ostala sama.
Skrbelo jo je, a sklenila je, da se nikakor ne vda zahtevam mladega Reicha.
Temnilo se je.
Skuhala je večerjo zase in za otroka, nakrmila živino in sedla k mizi.
Premišljevala je o sebi in o svojem življenju in postajala otožna vedno bolj.
Oče in mati sta ji umrla že zgodaj, brat se je oženil in njegova žena je ni gledala nič kaj prijazno. Delala je kakor dekla in tudi ravnali so z njo kakor z deklo.
Ni ji bilo še osemnajst let, ko se je omožila. Pavlovec je bil sam kakor ona in prav srečna sta bila nekaj časa, dokler ni začel popivati.
Skrbi in slaba druščina so ga silile v pijačo. Dom je zanemarjal vedno bolj, češ saj itak nič ne pomaga, če se še tako trudi.
»Kako naj izplačam dolg! To je naravnost nemogoče,« je vedno odgovarjal ženi.
Svetovala mu je, naj nekaj odproda, četudi polovico, samo da bodo potem brez skrbi.
»Koliko pa dobim? Nič! In od česa naj potem živimo?! Sicer bi mi pa Reich tega itak ne dovolil, ker je vknjižen na vse posestvo!«
Ona mu je na tihem priznavala vse to in bila je včasih vsa potrta in obupana.
»Čemu delam, čemu se trudim,« je vedno vpraševala in odgovora si ni vedela.
In zdaj, ko je sedela sama ob medli svetlobi majhne petrolejske svetilke, polastila se je je spet ona otožnost in brezupnost, ki ji je včasih tako moreče težila dušo.
»In on popiva!« si je dejala in neka jeza ji je rasla v srcu zoper moža.
»On popiva in zame se ne meni. In vendar sem še mlada! Triindvajset let! Bog se usmili, to je vendar malo.«
Pozabila je v teh mislih popolnoma na Reicha in vsa prestrašena se je zganila, ko je nekdo potrkal na okno.
»Kdo bi neki bil?« se je vprašala v strahu, a takoj se je spomnila, kdo bi utegnil biti.
Jezno je odprla okno.
»Takoj se mi odpravite!«
»Tega gotovo ne mislite resno!«
»Ni mi, da zbijam šale!«
»Bodi no pametna! Kaj nisi prebrala pisma!?«
»Poberite se, vam pravim še enkrat!«
»Ej, ej in tisti dolg?«
»Meni nič mar dolg! Pojdite!«
Še vedno je stal pod oknom in jo skušal doseči z roko.
Polastila se je je nepopisna jeza.
Ne, to je bilo preveč.
Prijela je jerbašček, v katerem je bil krompir, in zagnala z vso silo vse skupaj skozi okno v Reicha.
Zakričal je od bolečin in jeze.
»Čakaj, ti vrag, to mi plačaš pošteno!«
Zaklel je in odšel, mlada Pavlovčevka pa je vsa iz sebe tekla v kamro, kjer je spal mali Tonček. Tu je jokala dolgo ob zglavju otrokovem.
Medtem je Pavlovec pil pri Dobniku in se prepiral zdaj z enim, zdaj z drugim vaščanom.
Temu je zabavljal zaradi gozda, drugemu zaradi živine, enemu je prerekal sorodnike, sploh prepiral se je z vsakim, kdor je prišel blizu.
Pri Dobniku je bilo mnogo pivcev. Prišli so tudi vaški fantje z godcem in plesali, da je bilo veselje. Dekleta so sramežljivo stala ob steni in udarjala s petami takt poskočne polke, ki jo je izvabljal godec iz svoje harmonike. Gostilna se je polnila vedno bolj, tudi fabriški delavci so prihajali, ko so zaslišali ples.
Postajalo je hrupno čim dalje bolj. Zrak je bil nasičen z gostim tobačnim dimom, s hlapi potnih teles in razlitega vina. In vmes se je čul smeh, petje, godec, premikanje stolov, drsanje nog. Tu in tam je bilo čuti že jeznih glasov, kletvic, prepira. Pivci so postajali vedno glasnejši in nemirnejši. Videlo se jim je, da so vinjeni. Dekleta so odhajala počasi. Zdaj je izginila ena, za njo druga, da sta se kmalu le domača hči in dekla vrteli s fanti po podu. Krčmar je namignil tudi njima, naj odideta, dekla v kuhinjo, hči pa spat. Hrup je naraščal, zrak je odmeval od razdivjanega kričanja, z rdečih, vročih obrazov sta se brala razburjenje in pijanost.
In še vedno se je polnila krčma. Prihajali so fabriški delavci in drugi, ki so se iz sosednjih vasi že vinjeni vračali domov. Zahtevali so pijače in se drenjali med stoli, pehali se sem ter tja in kričali, da ni ne prostora ne postrežbe. Krčmar ni hotel dajati več pijače in jih silil venkaj, a oni so se premikali le v izbi, hodili v vežo in se spet vračali. Med občim vriščem se je zaslišala zdaj pa zdaj nemška govorica. Bil je Fröhlich in nekaj drugih fabriških uslužbencev. Čez nekaj časa se je pokazal med njimi tudi Reich. Smejali so se, pili in trdili, da je imenitno drenjati se v takem vrišču. Vrgli so godcu nekaj desetic in ta je vlekel harmoniko, da je njen glas še množil in večal vseobči šum. Imeli niso niti stolov, ker so prišli, ko je bilo že vse zasedeno. In delavci in fantje so bili že preveč vinjeni, da bi videli v njih gospodo in jim odstopili sedeže. Pehali so se z drugimi zdaj sem, zdaj tja in še nalašč so se razpostavljali bolj na široko, da so bili vsem v napoto.
Pridrenjali so se tudi v kot, kjer je sedel Pavlovec in še vedno kričal, razbijal po mizi in se hripavo pridušal, da Dobnikova slivovka ni za nič.
»Sam špirit, primaruha!« In lopnil je z roko po mizi, da so odskakovale čaše.
Mladi Reich je slučajno stal blizu njega ter ravno držal čašo v rokah, ko mu jo je izbil Pavlovec, ki je z obema rokama mahal okrog sebe po zraku in klical krčmarja, da mu plača njegove »pomije«.
»Ti kmetska svinja ti!« je zavpil Reich v svoji klasični slovenščini in dregnil Pavlovca v glavo. »Jaz ti že pokažem, kdo sem, ti vražji pes!«
Pavlovec je skočil kvišku.
»Ti pokažeš! Glej, glej! Ti boš mene pital s priimki, ti golobradec ti!«
Zamahnil je in njegova roka je zažvižgala okrog ušes mladega Reicha in lopnila po njegovem licu, ki mu je zateklo pri tej priči.
Reich je siknil od jeze in skočil v Pavlovca. In to je bilo znamenje za splošni pretep.
Hkrati se je vse bilo, suvalo, teplo in razbijalo v krčmi. Vsa telesa so se gibala, roke so zamahovale, grabile. Čaše so rožljale, stoli so se prevračali. Krčmarica je v strahu splezala v zapeček, krčmar pa je zastonj miril, vlekel narazen in rinil proti vratom.
»Če se zunaj vsi potolčejo, samo da pri meni ne bi bilo nič!« je molil z vso dušo.
Za hip mu je stal pred očmi strah in vse skrbi in sitnosti, ki bi jih mogel imeti, če bi se v njegovi hiši primeril kak poboj. Zato je pozabil na vse drugo, na potrte čaše, polomljene stole in neplačane račune in samo rinil in suval je proti vratom in kričal venomer:
»Ven, ven!«
K sreči je pritekel hlapec iz hleva in pomagal spraviti ljudi venkaj.
Seveda lahko ni bilo. Cele gruče so se držale skupaj, v katerih so se mešale roke in telesa v večnem premikanju. Domači so tepli fabriške in ti domače. Slišati je bilo kletve, rohnenje, udarce …
Še dolgo potem, ko se je posrečilo Dobniku spehati razgrete ljudi venkaj, je bilo čuti zunaj na cesti prepir in pretep in vmes jok in nagovarjanje žena, ki so vse v strahu pritekle po svoje može in sinove.
Vendar se je vse še precej srečno izteklo. Vsi, ki so se spoznali na take stvari, so dejali drugi dan, da »ni bilo sile«. V resnici se ni pripetilo nič resnejšega in hujšega. Nekaj bunk in lis, prask in udarcev pa mnogo raztrgane obleke, drugega ni bilo. Nekateri so veliko ugibali, kaj stori Reich: ali bo tožil ali ne. Ker pa je potem nastal tak pretep in so tepli tako domači kakor oni, so menili Zavodčani, da stvar mine menda bolj na lepem.
»Pavlovec ne dobi nič več dela tam gori, to bo menda in to je dosti zanj.«
V
Na Visokem Visoko: vas Hrib v Loškem potoku. pri fari je minila deseta maša.
Ljudje so vreli iz velikih, na stežaj odprtih vrat.
Praznično oblečene ženske v novih volnenih in svilenih rutah so v gručah stopale preko prostornega trga in na tej ali oni strani hitele po hribu navzdol: ta v Zavode, ona v Dolino, druge v Osredek. Zavode, Dolina, Osredek: pisateljičina imena za druge vasi v Loškem Potoku.
Bil je krasen dan. Vse je bilo sončno, svetlo in krasno. Temnozeleni gozdi, ki so krili hribovje, polje, ki se je v pisanih, rjavih, zelenih in rumenkastih pasovih bleščalo iz doline; vasi, ki so prijazno čepele sredi polja ali vabljivo kitile stran kakega hriba, vse je dihalo, vse je praznovalo nedeljo. Ceste in steze so se kakor trakovi stezale čez polja, vezale vasi, se izgubljale v sivkasto modri daljini ali na gozdnih parobkih.
In nad vsem tem krasno, jasno nebo, bleščeče sonce, gibljiv, čist zrak!
Bila je res nedelja v naravi in v vaseh in v ljudeh, ki so zadovoljnih, svežih obrazov vreli iz cerkve, polnili trg pred župniščem in odhajali na razne strani v doline.
Resnejši možaki, nekateri že sivi in stari, drugi čvrsti in čili, so se ustavljali pri lipi, ki je s svojimi mogočnimi vejami senčila malone ves prostor med cerkvijo in župniščem.
Na ograji, ki je kot kaka miza oklepala lipo, je sedel močan mož. Njegova pol gosposka suknja in papirji, ki jih je resno držal v roki, so kazali, da ima nekako službo, nekak ugled pri teh ljudeh, ki so stali okrog njega. Mirno je sedel in gledal gručo, ki se je čim dlje bolj zgoščevala okrog lipe. Med starejše možake se je pomešalo tudi nekaj mlajših, ki so nekako v zadregi stali poleg starih in tiho izpraševali v svoje sosede, ki so jim odgovarjali z enako tihim, spoštljivim glasom. Tudi kaka ženska je obstala pri lipi. Gotovo kaka vdova, ki ji je tudi skrbeti, da zve, kaj ukazuje gosposka.
Oni mož, občinski sluga, je še enkrat pogledal čez gručo. Menda se mu je poslušateljstvo zdelo polnoštevilno, kajti pokimal je zadovoljno in se z nekako prakso vzpel na svojem vzvišenem prostoru. Močno se je odkašljal, pomaknil klobuk malo nazaj, razvil papirje, še enkrat pogledal čez svoje poslušalce in začel počasno z debelim, močnim glasom:
»Razglas. Od c.-kr. okrajnega glavarstva se je naročilo županstvu, da se vam oznani, da je po § toliko in toliko prepovedano …«
Tu je sledila dolga, dolga prepoved glede pašnje po polju.
In ko je občinski sluga prečital oglas do zadnje pike za datumom, odkašljal se je in začel spet od konca:
»Vsem hišnim posestnikom se zaukazuje najstrožje tekom 14 dni …«
Tudi to je prečital do konca, medtem ko so njegovi poslušalci v znamenje, da slišijo in razumejo, prikimavali molče vsakemu stavku.
Prebral jim je nato še razglas, da je prepovedan uvoz živine od tod in tod zaradi te in te kužne bolezni med živino.
In ko je dovršil tudi to delo, odkašljal se je močneje, počakal malo in začel s krepkejšim in živahnejšim glasom:
»Oglas. Naše c.-kr. sodišče naznanja, da se bo dne 25. t. m. v prostorih tega sodišča ob 9. uri dopoldne vršila javna dražba zemljišča Antona Pavlovca iz Zavod, hiš. št. 5, vlož. št. 73, ravno iste kastralne občine…«
Ljudje so strmeli. Slišalo se je pošepetavanje in naraščalo v vzklike in pogovore. Gruča se je začela gibati, vse je oživelo.
Zadnji del sodnijskega oglasa o cenitvi, varščini itd. se je izgubil v naraščajočem šumu, iz katerega so se slišali klici čudenja.
Komaj je občinski sluga odčital datum in skočil na tla, je vsakdo hotel vedeti zakaj in kako.
»Kdo ga toži?«
»Za koliko?«
In kar deset rok se je dotaknilo častitljive suknje županovega faktotuma.
»Reich. Za dva tisoč šeststo goldinarjev vknjiženega dolga z obrestmi in stroški.«
»Reich?«
»No, saj to se je vedelo.«
»Gospodariti ni znal nič.«
»Zakaj se je pustil odreti Reichu?«
»Mar naj bi bil sam prodal!«
Tako se je slišalo od vseh strani, vsakdo je vedel kaj slabega povedati o Pavlovcu, dobrega nihče.
Nekatere ženske, ki so slišale to novico, so v največji naglici hitele domov v Zavode in so tam vsakomur, ki so ga srečale, oznanjevale najnovejšo vest.
»Ali ste že slišali?! Pavlovec pojde na kant!«
»Hm, hm? Saj cele dni popiva okrog, ni čuda!«
»In oče je bil tako dober gospodar!«
»V grobu bi se obrnil, če bi vedel to!«
In tako je šlo dalje skozi vso vas.
Nekatere usmiljene samaritanke si seveda niso mogle kaj, da ne bi hitele k mladi Pavlovčevki izražat svoje sočutje.
Ravno je kuhala kosilo. Bila je vsa objokana.
»Oh, ti revica ti! Kaj pa bo zdaj, ali bo res prodano?«
»Menda bo.«
»Jej, jej, Bog se usmili, kaka je dandanes na svetu!«
In sosedova Barba je žalostno sklepala roke.
Prišle so še druge znanke »pomilovat« nesrečno ženo. Seveda samo zato, da bi iz njenih ust izvedele kaj natančnejšega o prodaji, tožbi in dolgu. Pri vsem tem pa so bile prepričane o plemenitosti svojih src.
»Treba jo je malo potolažiti, revico!«
V resnici pa so jo s svojim surovim radovednim sočutjem žalile in onesrečevale še bolj.
»Ko bi bila vsaj sama!« je vzdihovala Pavlovčevka, s silo zadrževaje solze.
Ta sramota in te skrbi!
Koliko je prebila muk, odkar je sodnijski sluga prinesel tožbo v hišo! Prosila je moža, naj skuša drugje dobiti kaj na posodo. Res je šel k nekaterim vaškim veljakom, a nobenega ni bilo volja mešati se v to stvar.
»Ko si poprej hodil h gospodi, pa pojdi še zdaj,« je dejal ta, drugi pa je še pristavil:
»In če bi tudi imel denarja, kaj misliš, da bi se mi ljubilo hoditi Reichu navzkriž!«
Tudi k Reichu sta šla oba prosit, naj še malo počaka. No, stari je dejal, naj gresta k Fröhlichu.
»Lahko mu rečeta, naj ustavi dražbo, če nima tehtnih vzrokov!«
Povedala sta Fröhlichu, kaj je dejal gospod, a ta ni hotel ničesar čuti, in ko sta se spet vrnila k staremu Reichu, ju je le-ta osorno odpravil iz pisarne češ:
»Fröhlich že ve, kaj dela in zakaj!«
Prišla sta domov brez upanja. Pavlovec je šel v gostilno. Povrnil se je popolnoma vinjen in je pretepal ženo in otroka, dokler se ni ves pijan zvalil na klop.
Uboga žena je imela pretrpeti res vse.
Skrbi, bojazen, strah pred sramoto in še moževo surovo ravnanje.
Zaradi moža ji je bilo čisto vseeno, naj se že dom proda ali ne, huje pač ni moglo postati, kakor je bilo.
Toda imela je otroka in ta je bil njeno vse. Posestva, premoženja ni štela za svoje, ampak za otrokovo.
Kaj bo imel ko odraste?! Naj ga pusti, da bo hlapčeval tam, kjer bi lahko gospodaril?!
Ta misel ji je bila grozna in še enkrat je šla sama gor na fabriko.
»Starega gospoda ni tukaj, odšel je na Dunaj,« so ji povedali, ko je vprašala zanj.
Odšla je torej k Fröhlichu.
Namuznil se je zadovoljno, ko je vstopila.
»A-a, vi ste!«
Potrdila je sramežljivo in ga prosila, naj se jih vendar usmili.
»Dovolite nam vsaj, da sami odprodamo pod roko nekaj polja. Na sodnijski dražbi se bo prodajalo vse za slepo ceno. Komaj polovico tega dobimo, kar je v resnici vredno.«
»Hm, ne morem za to!«
»O, prosim, gospod, glejte, otroka imam, kaj naj postane res berač kdaj?! In kam naj greva midva z možem?«
»Lahko ostanete na posestvu, če hočete, samo če hočete!« Fröhlich se je približal mladi ženi, potegnil z roko po svoji rdeči bradi in rekel zvito:
»Samo če hočete!«
Skoraj da ga je razumela. V obraz ji je stopila kri, srce ji je razburjeno bílo, a vendar je vprašala:
»Kako, jaz ne vem?«
»Hm, kako! Menda poznate našega mladega gospoda. Temu se priporočite, pa bo dražba ustavljena in sčasoma se najde kak pripomoček odpraviti tudi dolg tako, da ne bo sumil ne mož ne kdo drugi!«
Postalo ji je vroče. Jezno je odvrnila, naj jo pusti pri miru in odšla proti vratom.
Zastavil ji je pot.
»Ha, ha, kako ste neumni! Saj vendar ni tako grd naš mladi gospod. In če vas ima rad, no, moj Bog, kaj je to?! Kaj imate od moža, kaj?! Tepe vas vsak dan. Vi delate, on pa popiva okrog in zapravlja vaše in otrokovo premoženje.«
Silila je ven.
»Pustite me. Dobro poznam vas in vašega gospoda. Koliko je deklet v vasi, ki ste jih ogoljufali in osramotili, mene pa ne osramotite, jaz sem žena in imam otroka.«
Odrinila ga je vstran in ponosno odšla venkaj.
Fröhlich je kričal za njo:
»Lahko se še premislite, še je čas. Saj bi ne bili ne prva ne zadnja!«
Vse to je premišljevala ono nedeljo, ko so pritekle sosede naravnost od maše k njej, da ji povedo, da je res, res, da bo vse prodano, da je bilo vse zaman, vse njene prošnje, vsa molitev.
»Čez štirinajst dni!«
In potem bo res vsega konec. Hiša in polje, njive, na katerih je delala tolikokrat, travniki, lazi, kjer je tolikokrat grabila seno, vse, vse pride v tuje roke.
Vesela je bila, ko je dekla, prišedši iz cerkve, osorno odpravila sitne vasovalke. Videla je, kako se je žalostila njena gospodinja, in jezila se je na radovedne babnice, ki so hotele prav do konca napasti svojo radovednost in škodoželjnost.
Bilo je žalostno kosilo tedaj pri Pavlovcu. Gospodarja ni bilo, popival je v gostilni. Njegova žena je sama sedela za mizo z deklo in sinkom.
Govoril ni nihče. Dekla si ni upala, njej se ni ljubilo. Le mali Tonček je zdaj pa zdaj začenjal svoje otroško pripovedovanje, a ker ga ni nihče poslušal, je spet kmalu utihnil.
»Kje pa so oče?« je vprašal že v tretje, in ker ni dobil odgovora, je začel pripovedovati, da pojde tudi on v gostilno, kadar postane velik.
»Vino bom pil in kadil bom!« je dejal moško.
»Kajne, mati, da bom?«
»Nič ne boš! To ni lepo, to se ne sme.«
»O ja, zakaj ne? Konje bom imel in voz, pa bom vozil trame in služil bom dosti denarja.«
»Nič ne boš!«
»Pa bom! Tam na tisti ledini jih bom pasel pod gozdom. Pa bodo tako debeli! In hišo popravim, kadar bom velik. Tako da bo lepo bela, kakor je Šimčeva.« Molčala je in solze so ji stopale v oči. Kako jo je mučil ta otrok s svojim nedolžnim pripovedovanjem!
Ha, ha! Hišo popravi! In kje bo imel hišo? Bog ve, kdo bo že tedaj gospodaril tu!
Poslala je otroka venkaj, se zaprla v hišo in prejokala vse popoldne.
»Naj bo, jutri pojdem še enkrat gor na fabriko! Bog se usmili, tako trdosrčen vendar ni, da bi se ne dal preprositi. In če je treba, pokleknem predenj!«
In vse si je ponavljala v mislih, kako bo prosila, da se je bodo morali, morali usmiliti!
»In če pojdem tudi k mlademu Reichu, tak ne bo, ni mogoče, da bi bil, da bi hotel ugonobiti mene, ki sem žena in mati! Tako hudoben ni, ne more biti! Njegove matere ga spomnim in njegove sestre, če ima katero! O saj ni tako slab, vsakemu beraču kaj da, tudi mene se usmili, se mora!«
In mlada žena je pokleknila na tla in vse popoldne molila k Bogu, vroče in iskreno, da jo reši najhujšega.
»Reši nas hudega! Amen!«
O, še nikdar se ji ni zdel očenaš tako krasen, tako pomemben kakor tisto popoldne, ko je sama klečala doma v hiši in molila to molitev spet in spet.
Zunaj je sijalo sonce. Narava se je kopala v njegovih toplih, gorkih žarkih. Nebo s svojo krasno, čisto barvo, gozdi v temnem zelenju, polje v svoji živi pisanosti barv, vse je dihalo poletje in zadovoljstvo! In to zadovoljstvo se je gibalo v čistem, toplem zraku in trepetalo v laskavih, veselih zvokih, ki je od njih odmevala narava. Ptice in žužki, drevje in trava, vse je pelo, vse se je glasilo, in vse to petje in oglašanje se je spajalo v mehko uspavajočo melodijo in sitilo zrak s svojim lahnim, prijetnim šuštenjem.
In ta zrak in šum je objemal vas in silil skozi majhna odprta okna tesne izbe in jih večal in lepšal s svojo veselo svežostjo. Vse se je smejalo in se veselilo, ljudje in živali in rastlinstvo. Vse, vse! Še hiše so se gizdavo bleščale v soncu s svojimi belimi zidovi in slamnatimi strehami kakor očetove kučme na glavah otrok. Plotovi so bili videti kakor veliki zobje, ki jih kaže vrt, češ jaz sem tudi vesel, tudi, tudi! Eh, kako je bilo vse veselo! Staro peč notri v izbi je postalo sram, da se kuja, in ko je sončni žarek nagajivo prilezel do nje, se je nasmehnila še ona in zeleno lice se ji je svetilo od zadovoljstva.
Oh, to poletje! Včasih je sonce presvetlo, pretoplo, narava je utrujena od njegove svetlobe, ali vendar je tako krasen svet, polje in logi in vse v svoji sanjavi, topli lenivosti. Kako bi bil včasih človek prav z naslado len v tem gorkem poletju! Spal bi, spal kar tri dni vkup in vse pozabil, vse misli in skrbi!
Da, res, ta zapeljivi zrak! Tako dolgo se je plazil krog nje, jo božal in se laskal, da je uboga žena zaspala. Solze so ji visele še na licih, a oči so bile zastrte in globoko enakomerno dihanje je pričalo, da so se vse skrbi poslovile za čas. Nekaj sončnih trakov se je dobrikalo krog temnih las, včasih nagajivo poskakovalo dol na polna zardela lica in tamkaj s slastjo posrkalo zadnje sledove solz. Ob steni so se lovili svetli zajčki, nekaj muh je pribrenčalo skozi odprta okna, mačka je skočila s klopi na mizo in se tam leno pretegovala, včasih zamahujoča po kaki muhi.
Spala je dolgo, dolgo. Zajčki so šli spat, svetli topli žarki so zbežali nazaj k soncu, dan je počasno tonil v mraku.
Nekdo je jokal zunaj.
»Mati, odprite! Odprite no, mati!«
In spet lop, lop!
Zbudila se je.
Nekako prestrašeno se je ozrla okrog sebe, potem pa je hitro stekla v vežo.
»Kaj pa ti je, Tonček?«
Tonček je samo jokal v odgovor.
Peljala ga je v izbo.
»So te že spet nabili! Prav ti je, kaj pa vedno letaš okrog! Doma bi bil ostal pri meni.«
Posadila ga je na klop in odšla v kamro gledat, koliko je ura. Fantek je le še vedno jokal. Začel se ji je smiliti in šla je nazaj k njemu.
»Kaj pa ti je, Tonček? Kje te boli? Si se pobil?«
In spet samo jok …
»Ali so te natepli? Kdo te pa je? Oh, ne joči se! Kaj bi se jokal, tak velik fant!«
Tončka je postalo menda malo sram, ker je samo v presledkih še malo zastokal.
»Ali povej vendar, kaj ti je?«
Nekaj časa se je pripravljal in potem je težko in tehtno padlo iz ust:
»Šimčev je dejal, da nas prodajo!«
In dečko je ob tem spet zajokal. Njej se je storilo milo.
»Nič se ne jokaj, nič! Saj ni res! Oh, kaj boš vse verjel! Čakaj, obriši se, pa pojdeš z menoj v hlev. Mice še ni, menda kje pleše, pa midva sama pomolzeva krave!«
»Pa konje morava tudi napojiti,« je pristavil deček važno.
»Le čakaj, napojiva tudi nje.«
In šla je z dečkom v hlev in ko mu je zatrjevala tako spet in spet, da ni nič res, da jih ne prodajo, da ne odženejo sivke in ne ruse in tudi konj ne vzamejo, je verjela skoraj sama v svoja zatrjevanja. Zdelo se ji je nemogoče, da bi vse to, za kar je tako skrbela, kar je videla vsak dan, prišlo v tuje roke.
Postala je nekako vesela in brezskrbna.
»Bo že kako!« si je ponavljala vedno in pravila sinčku sto in sto lepih stvari.
Postala je naravnost klepetava. Pravljice mu je pripovedovala in slikala vmes, kako bo, kadar bo velik, velik mož.
»Jaz bom takrat že stara, a moral me boš imeti vseeno rad!«
»O jaz vas bom imel zmerom rad, res, prav zmerom!« ji je zatrjeval resno in ji modro gledal v oči s svojimi odkritimi otroškimi pogledi.
Oh, kako ga je imela rada! Temnilo se je vedno bolj. Dekla se je vrnila iz vasi in potem sta skupaj opravili živino. Povečerjali so sami. Pavlovca ni bilo.
»Gospodar so menda pri Dobniku,« je dejala dekla boječe in pomilovalno pogledala gospodinjo.
»Da, že spet pije,« je dejala le-ta in vsa nesreča ji je spet objela zavest.
O Bog, toliko je skrbela, toliko trpela, a on je popival po gostilnah!
Neka mržnja se ji je budila v srcu proti njemu. Nekako privoščila bi mu to nesrečo, da ni zadevala tudi otroka.
»Zasluži, ker je tak!« si je mislila, kadar si je slikala, kako mu mora biti hudo, kako ga je sram. »Nekaj nesreče bi mu prav nič ne škodilo, drugače se ga itak nič ne prime!«
Bila je nekako vesela, da mora trpeti. Vedela je, da vino in žganje nikakor ni moglo oglušiti v njem bolestne zavesti, da je dom izgubljen, da mu ga nič več in nihče ne reši.
»Naj le trpi!« je dejala, ko je sama čakala nanj. Dekla je odšla v svojo kamro, Tončka je tudi spravila spat in tako je sama ždela pri mizi kakor že tolikokrat.
Vedno je mislila na jutri.
»Naravnost k mlademu Reichu pojdem,« si je ponavljala. »Prav gotovo se me mora usmiliti, če ga bom le prosila, tako prav, prav iz srca!«
In spet in spet je sestavljala stavke in iskala besed, s katerimi ga zaprosi, da se usmili nje in njenega otroka. »O, to ga tako gane, če ga spomnim njegove matere. Gotovo jo ima rad. Ti gosposki se imajo še posebno radi med seboj.«
Vse to si je pravila v mislih in si predstavljala vse tako veselo in srečno, da je verjela sama sebi.
»In če ne bi hotel!« To ji je pač tudi šinilo v glavo. Sapa ji je za trenutek zastala od strahu, a hitro je odpodila take misli.
»Samo če malo počaka, potem pojdem še k staremu Reichu in ga bom prosila tako dolgo, da dovoli, da sami nekaj odprodamo.«
In v mislih je premišljevala, katero njivo in katere travnike bi kazalo odprodati, in vsega se ji je zdelo škoda.
»Seveda, poznalo se bo,« je dejala v skrbeh in spet naštevala vse laze in gozdne dele, kolikor so jih imeli.
Zunaj so se začuli težki, opotekajoči koraki.
Bil je Pavlovec.
Nerodno se je prizibal v hišo.
»Alo, večerjo!«
Boječe je smuknila mimo njega v kuhinjo. Navadno ni jedel, kadar je prišel iz gostilne.
»Ali bo hitro!« je kričal razjarjeno, ko je dajala nekaj ostankov v skledo.
Prinesla mu je v izbo in pripomnila plašno:
»Mrzlo je že!«
Pokusil je, a takoj zalučal z vso silo v kot. »Tukaj imaš! Tega ne bom jedel!«
»Ali nimam nič drugega!«
»Kaj, nič, zame nič!? Čakaj, jaz ti že pokažem nič!« Skočil je proti nji. Hotela se mu je umakniti, a že jo je zagrabil za ramo in jo začel silovito pretepati.
Vso svojo pridušeno jezo, ki ga je razjedala, je izlil nadnjo. Suval jo je, tepel, trgal lase, vrgel ob tla in jo teptal z nogami.
»Čakaj, jaz ti že dam, jaz ti že dam!«
In neusmiljeno jo je suval iz kota v kot.
Iz čela ji je tekla kri, čutila je, kako ji gorka curlja po obrazu. Začela je klicati v pomoč. Tiščal jo je za usta, preklinjal in rohnel od jeze.
Naposled je pritekla dekla, na pol oblečena in vsa prestrašena.
»Za božjo voljo, pustite no, pustite!«
Videla je gospodinjo vso okrvavljeno in z vso silo se je zaletela v Pavlovca. Ta se je ob nepričakovanem sunku opotekel in padel.
»Bežite, bežite!« je kričala dekla, skočila v hišno kamro, potegnila jokajočega Tončka iz postelje in zbežala z njim venkaj, medtem ko se je Pavlovec v hiši s težavo pobiral od tal.
»Čakajte, jaz vam že dam! Vse pobijem, vse, vse!« je kričal in lomastil po hiši, vse metaje ob tla.
»K sosedu pojdimo!« je silila zunaj dekla gospodinjo.
»Ne, ne, k sosedu ne!«
»Ali tu nas pobije! Kar k sosedu pojdimo!«
»Ne, nečem te sramote!«
»Pa pojdimo v skedenj na seno. Saj ni mraza! Noter v hišo pa ne grem več.«
Stopila je za deklo v skedenj. Čez nekaj časa je šla potem k studencu, da si izpere obraz.
Tonček je jokal v njenem naročju skoraj vso noč. »Zakaj so nas pa že spodili?« je vpraševal ves zmeden in kar utolažiti ga ni bilo.
Dekla je godrnjala čez takega gospodarja, njej pa je nepopisen srd proti njemu vstajal v prsih.
VI
O prvem petelinovem klicu so bili drugo jutro že vsi pokonci pri Pavlovčevih.
Njega je bolela glava in sram ga je bilo zaradi vedenja prejšnjega večera.
Takoj je vstal, ko je začutil, da postaja zunaj dan.
Ko je zaslišal ženo v kuhinji, je prišel še on venkaj.
»Ti, menda sem bil včeraj malo vinski,« je dejal prijazno, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo.
»Ne malo, precej! Sploh je pa zadnji čas to itak tvoja navada,« je odgovorila strogo, ne da bi ga bila pogledala.
»Kaj bomo pa delali danes?« je spet vprašal.
»Delali? Hm, ne vem. Jaz pojdem dopoldne na fabriko.«
»Radi dolga?«
»Radi česa neki?«
Odgovarjala mu je trdo, neprijazno. Nikakor ni mogla pozabiti, kako surovo jo je pretepal še sinoči.
Tudi je vel od njega nek kisel, pijan duh, ki se ji je gnusil. Nikakor bi ne mogla biti dobra z njim. Okrog oči je imel velike temnikaste kroge, ves obraz mu je bil napihnjen in nadut.
»Lep mož to, res!« si je mislila in v očeh sta ji odsevala zaničevanje in mržnja. Pri zajtrku ga ni pogledala. Roke so se mu tresle in iz ust mu je prihajal neznosen, smrdljiv dih.
Pospravila je po hiši, opravila z deklo živino in pripravila za južino.
»Danes opoldne boš sama kuhala, jaz imam neke opravke,« je dejala dekli in ji naročevala, kaj naj dela dopoldne.
»Škafe pomij in krompirja nalupi. Oberi peso na zelniku za prašiče in malo drv razcepi na drobno, saj jaz tako menda kmalu pridem.«
Komaj je čakala, da bi prišla osma ura.
Napravila se je, naročala Tončku, naj bo priden, še enkrat zabičala dekli, naj ne pohaja, in potem odšla.
Bilo ji je težko, prav težko.
V prsih jo je nekaj tiščalo in noge so se ji šibile od razburjenja.
Malo čudno so jo gledali ljudje, ko je hitela skozi vas.
»Kam neki gre?« so se vpraševale radovedna ženske, a ogovarjale je niso, ker so se nekako bale njenega strogega obraza.
Hitela je dalje in vsa zasopla prišla gor na fabriko. Podjetni ropot in delavno gibanje jo je motilo povsod, kamor se je ozrla. Najrajši bi bila sama, prav sama sredi velikega, temnega gozda, kjer bi je nič ne motilo v njenih mislih.
A tu je vse vleklo njene misli k sebi in te so postajale čim dalje bolj zmedene in negotove.
Plašno si je spet in spet ponavljala, kaj vse reče mlademu Reichu, a misli so izginjale, stavki so se trgali in neka nepopisna bojazen ji je legla v srce.
Nekaj delavk je hitelo mimo nje, razkošno smeje se. »Ali je gospod doma?«
»Kateri?«
»Stari.«
»Ne, starega ni, samo mladi je in gospod Fröhlich,« so ji rekle in odhitele dalje.
Njej je postajalo tesno.
To veliko dvorišče, krog katerega so se vrstile vrste pol zidanih, pol lesenih šup, zvezanih z velikimi širokimi jermeni, ki so, neprestano zibajoči se, žvižgali skozi zrak, ta vzduh, napolnjen s šumom, to tiskanje pare, cviljenje strojev in pretresujoče, značilno ječanje žag, vse ji je vsiljivo polnilo možgane in odrivalo vse druge misli.
Kaj naj reče, kam naj gre?! K Fröhlichu?
K mlademu Reichu?
Mlad delavec je po majhnih železnih tračnicah porival voziček žaganja.
»Kaj pa delate tukaj?« je vprašal radovedno in se ustavil.
Bil je sosedov mlajši sin.
»H gospodu sem prišla, saj veš …«
»Slišal sem nekaj. E, nič ne skrbite, saj ni tako hudo. Starega ni, pa pojdite rajši k mlademu, ta ni nič tako hud. Na nas delavce ne kriči nikoli in tudi drugače pravijo, da je dober.«
»Da pa …«
»Nič ne skrbite, on je tudi gospodar tukaj. Ob sobotah včasih izplačuje, ker hoče stari, da se kaj nauči. Kar tukaj pojdite, v to stran pridete ravno pred vrt gosposke hiše. Kar vprašujte, ga že dobite! Vstal je že, ker sem ga videl.«
In delavec je spet porinil voziček naprej, Pavlovčevka pa se je bojazljivo obrnila v ono stran, kamor ji je pokazal fant.
Zdela se je vsemu grozno na poti. Vsak korak jo je kdo srečal in vsem se je umikala v grozni zadregi.
Mislila je, da ji vse pravi:
»Pojdi no, kaj pa delaš tu!«
Vsa izmučena in zmedena je prišla do hiše, zidane v lahnem švicarskem slogu.
Odprla je vežna vrata.
Tanek glas zvona je zabrnel po hiši.
S hodnika je pritekla debelušasta, ne več mlada ženska, očitno kuharica ali hišna.
»Kaj hočete?« je vprašala strogo in ostro merila obraz prispele.
»Govorila bi rada z gospodom.«
»Z mladim?«
»Da.«
Služabnica je zaničljivo namrgodila obraz.
»Tu gor po stopnicah pojdite! Gospod je na hodniku.«
Šla je. Noge so se ji šibile, komaj se je držala pokonci. Stopnice so bile pregrnjene s preprogo, ob straneh so vodili umetno izrezljani držaji. Od zgoraj se je slišal pomenek. Postajalo ji je vedno huje. Najrajši bi bila spet odšla domov. Toda zdaj je stala že zgoraj na zadnji stopnici. Steklena vrata, ki so vodila na nekak prostoren mostovž, so bila odprta. Okna na kraju so bila zastrta z roletami, skozi katera je svetloba le pridušeno silila noter. Na stenah so viseli loki, sulice, nad njimi so se razširjali lepi rogovi srnjakov. V kotu na majhnem stoliču je sedela nagačena velika sova, med oknoma je gledala s stene lepa glava divje koze nad dvema puškama.
Strmela je in obstala. Vse to ji je bilo tako tuje. Še nikdar ni videla kaj enakega. Skoraj, da jo je bilo strah med vsem tem orožjem.
Nek pes je jezno zarenčal. Pogledala je tja in zagledala Reicha, ki je ležal na eni od zof, ki so stale ob steni. Pes je sedel pred njim. Bil je bolj v temi, zato ga ni opazila takoj. Tudi on je ni videl, ker je bil obrnjen od nje in njeni koraki na mehki preprogi niso povzročali nikakršnega šuma.
Zdaj se je nevoljno okrenil.
»Kdo pa je že spet?« je zarenčal jezno.
Menil je, da je kaka delavka, ki mu ima kaj naznaniti. Toda v istem hipu je spoznal Pavlovčevko.
»V-i-i-i?«
Skočil je kvišku, sunil psa v stran in v tem trenutku je stal pred njo.
Prestrašila se ga je.
Bil je oblečen v kratke športne hlače do kolen, v črne nogavice, moderne rumene čižme in tenko športno srajco. Nek mamljiv duh finega mila in prijetne svežosti je vel od njega.
Bil je v zadregi. Kri mu je šinila v lice, oči so se mu svetile, roke nervozno podrhtavale.
»Kaj ste …, kako …, kaj bi radi?« je vpraševal s težavo.
Nekaj mu je odgovorila, a je ni slišal. Gledal jo je pijano. Njen obraz je bil lep in živahen. Temna kmetska ruta je še večala njegovo svežost. Njena oprava se je tesno oprijemala polnega života, prsi so se ji razburjeno dvigale, v očeh se ji je bleščal nek moker odsev. Dotaknil se je nehote njene mehke, vroče roke, ki pa mu jo je hitro umaknila.
Počasi se je spet zavedel in se, še vedno tresoč se, obrnil proti stranskim vratom.
»Kar sem pojte!«
Premikala se je kakor avtomat. Neka težka, nenavadna omotica se je je polaščala.
Stopila sta v sobo. Bila je majhna in natlačena raznih stvari, ki so spominjale na lov. Na stenah so visele v preprostih lesenih okvirjih razne lovske slike. Nad nizko zofo je krila steno bogata garnitura orožja, nad majhno omarico za knjige je razpenjal krasen, nagačen orel svoje peruti. Na tleh so ležale razne živalske kože. Nasproti vhodu so bila še ena vrata. Ker so bila odprta, se je videlo, da vodijo v bogato opremljeno spalnico.
»Sedite,« je dejal, ko sta vstopila, in porinil majhen naslanjač prednjo.
Sedla je brez volje, neka sanjava utrujenost jo je oklepala nepremagljivo,
Vse misli so zbežale in skoraj ni vedela, zakaj in kako je prišla le-sem.
Reich je sedel nasproti njej. Še nikdar mu ni bilo tako čudno. Jezik mu je bil težak, vsi udje kakor mrtvi.
»Kaj ste prišli?« je spregovoril težko.
»Nekaj …, jaz ne vem …, tisti dolg …, ne zamerite… prosila bi vas …«
Oblival jo je pot. Nič ji ni hotelo priti na pamet! Zastonj je iskala besed. S trudom je odpirala usta, a lastne besede so ji tuje in nedoumljivo donele v ušesih. Ta dišeči zrak ji je zastavljal dihanje.
Popravila si je ruto. Vse jo je tiščalo, v glavi ji je postajalo čimdalje bolj vroče. S strahom je sedela na naslanjaču, menila je, da se mora zdaj pa zdaj udreti v kak globok prepad.
»Zaradi dolga ste prišli?« je dejal Reich brez naglasa. Niti vedel ni, kaj govori. Samo gledal jo je. Tisti njen sveži, polni obraz in one prsi, ki so se dvigale tako nemirno!
Čutila je njegove poglede in postajala je vedno bolj zmedena. Spomnila se je moža in onega neprijetnega, smrdečega diha, ki se ji je tako gnusil.
»Zaradi dolga, kajne?« je vprašal Reich še enkrat, ker mu ni odgovorila.
»Da, da,« je pritrdila samogibno in šumenje v glavi se je večalo.
Pogledala ga je in njegov beli, a vendar močni moški vrat se ji je čudno upalil v misli.
Podprl si je glavo in pri tem se mu je odpela srajca v zapestju, da se je videla njegova bela, polna roka.
Pogledala jo je s čudom. Vsi vaški moški so imeli tako koščene, grdo žilave roke, a ta roka je bila videti tako mehka in nežna. Spomnila se je spet, po kaj je prišla. Skušala je zbrati svoje misli. A nikakor ni šlo. Vse se ji je mešalo. In on jo je gledal tako žareče lačno! Čudila se je, da tako mirno sedi njej nasproti.
»Pa prositi moram, prositi!« ji je znova šinilo v misli.
Vstala je. Če prosi, vendar ne more sedeti! To ne gre! S težavo se je držala pokonci. Noge so se ji tresle v kolenih.
»Gospod, gospod … Sestro imate in mater in …«
Ali kaj že, kaj?
Nič ni vedela.
V glavi ji je šumelo, da je komaj slišala svoj lastni glas. Začela je znova.
»Gospod, otroka imam, veste in …« In zdaj spet ni vedela dalje.
Kaj je še hotela reči?
Spomnila se je, da se mora zbrati.
»In moža imam, moža,« je pristavila s težavo. Znova se je je polotila vroča, opojna omotica.
Sedla je.
»Moža imam,« je ponavljala še enkrat in ob tem so jo zaboleli vsi udarci, s katerimi jo je trpinčil prejšnji večer.
Namrgodila se je.
Ha, ha, tak mož! Pogledala je kvišku. Tiste oči so se ji bližale.
Zdaj je bil pri njej, zdaj jo je objel.
Zatrepetala je, vsa kri ji je buhnila v lice. Oči so se ji svetile. Topo je jecljala.
»Ne, ne! Vaša mati in sestra!«
Ni je slišal.
Vlekel jo je za seboj. In ona?
Ona je težko visela ob njem.
VII
Stari vaški berač Miha je pravkar zlezel s svisli, kjer je za eno noč shranil svoje sključene, slabe kosti.
Sonce se je ravno svetlikalo izza gor in nagajivo pomežikovalo mirni, zaspani naravi. Majhni, prozorni oblački so rdeli od veselja, ko so jih pozdravljali svetli, živi sončni žarki, in sivkasto nebo je polagoma odvijalo nežno megličasto preprogo, s katero je bilo zastrto, ter se vedno bolj modrilo v jasni svoji barvi.
»He, he, lep dan, lep!« si je oznanjal Miha in pretegoval roke.
Mel si je še nekaj časa oči, zazdehal nekajkrat široko, potipal svojo raztrgano in z raznobarvnimi zaplatami obloženo obleko, potem pa skrbno segel za umazano raševo srajco.
»Menda sem dosti zapil sinoči,« je modroval, tehtaje v roki majhno žvenkljajočo culico.
S pomočjo zob je razvozljal rdečo, v dve gubi zloženo, mnogokrat ovito in zavozlano ruto in sedel na kup drv, kjer je pričel počasi in oprezno preštevati ostanke svojega bogastva.
»Eh hudir, pa me je res ogoljufal sinoči ta Dobnikov očanec, prav za gotovo, da me je! Vrag ga vzemi še danes. Lahko bi dal meni, revežu, nekaj frakeljnov na vrh, pa ta lakomnost debela seveda ne ve, kaj je krščansko usmiljenje! O, in še krščen je! Da bi ga coprnice nosile na Klek vsako noč!«
S to pobožno željo se je malce potolažil in se pazljivo ogledoval okrog sebe.
»Pa res ne vem, kam so me sinoči duhovi nesli. Naluckal sem se ga pošteno, kar je res, je res! Prav kakor krava pri koritu!«
In je zacmokal z jezikom, kakor da bi ga obhajalo vseh sedem blaženstev naenkrat.
»Aha, k Pavlovcu me je zaneslo! Glej jo glej, prikazni! No, pa saj sva dostikrat pila pri eni mizi, kaj bo tisto!« se je tolažil in še enkrat splezal na svisli po culo, ki jo je bil poprej v zaspanosti pustil gori. Ravno se je pripravljal, da se spet previdno skobaca dol, ko so se vrata tam pri hiši odprla počasno, a hreščeče.
Stari Miha bi bil kmalu kakor muha cepnil s svisli, tako ga je prevzelo neznansko čudenje, ko je zagledal na pragu fabriškega mladega Reicha. V prvem trenutku je mislil, da se mu še žganje meša po možganih, in skrbno se je potipal za obsežno, razkuštrano glavo.
»Jeh, jeh, jeh!« je stokal in odprl na stežaj ogromna usta, da bi nič ne ušlo njegovi pozornosti.
In glej, bil je res Reich! Pravi, živi, s puško na rami in zdaj je stopal čez dvorišče, skrbno ogledovaje se.
»Eh, čakaj, tukaj lahko kaj prislužiš,« je šinilo beraču v glavo.
Zavihtel je culo na hrbet in z neznano hitrostjo postavljal svoja skrivljena suha bedra navzdol po vegasti, škripajoči lestvi. V nekaj korakih je bil izza hleva in pred Reichom.
Ta se ga je ustrašil prvi mah. Zagrabil je za puško in jo dvignil preteče.
»Eh, gospod, eh! Ne jezite se nikar! Samo dobro jutro bi jim voščil in zdravo spanje in za kak darek bi jih poprosil!«
Navihani berač se je spoštljivo odkril, a v njegovem pogledu je bilo brati, da si ve prav dobro razlagati Reichovo prisotnost na Pavlovčevem dvorišču. Le-ta je tudi v hipu razumel ves prizor in je nervozno iskal po žepih.
»Pa zgodaj je še, zgodaj,« je brbljal Miha medtem.
»Gospoda niso vajeni vstajati tako zarana.«
Reich je izvlekel listnico in jezno vrgel desetak v beračeve roke.
»Ampak molči!« je zaškrtal z zobmi in sovražno ošvignil berača s pogledom,
»O gospod milostljivi, prav lepo se jim zahvalim. Pa dober svet bi jim dal, če bi ga hoteli. Drugič naj ne čakajo dneva, ko je že polovica vasi pokonci. Hm, saj vedo,« in Miha je pomenljivo pomežiknil z očmi.
»Eh, pusti me, vrag!« je zagodrnjal Reich jezno, neprijazno sunil berača v stran in kmalu izginil na cesti v gozd.
»Glej jo glej, pošasti prevzetne!« se je jezil Miha.
»He, kaj jaz nisem človek kakor ti, ti gosposka suhljad ošabna! E, no, posvetil bi ti, da bi me pomnil vse žive dni in še nekaj časa po smrti. Samo ziniti mi je treba, pa bi videl, česar še nisi doživel, kar plaziš okrog. Le čakaj!«
In preteče je vzdignil pest. No, kmalu se je pomiril in zadovoljno nadaljeval svoj pomenek.
»E, no, srečo imam, srečo! Ravno tako je, kakor bi ležal pod sodom. Samo pipo malo zasuknem in vse mi kar samo teče v želodec. Eh, le čakaj me, ti gosposki dolgin, še marsikaterikrat se boš tipal za žep in jaz ga bom dostikrat brez skrbi treskal na tvoje zdravje.«
Berač je zaljubljeno ogledoval desetak, ga skrbno zložil in še skrbneje zavozljal v ruto.
»Malo bi še tukaj okrog pogledal,« je modroval.
»Škodilo bi gotovo ne, če zvem kaj več o tem. Ali je samo ona v kaši ali tudi nje stari, kar bi malo težko vedel.«
»No, pa bom že videl, zdaj še malce lahko počijem, saj spati mi ni treba.«
In Miha se je spet skobacal nazaj na svisli.
»Hm, dobro je pa le, da sem se napil včeraj, drugače gotovo ne bi bil kolovratil prav sem na konec vasi iskat strehe,« je modroval pri sebi. »En desetaček, to ni kar tako! Pa to je še samo takole za aro! He, he, včasih ga že še pocukamo, tega fabriškega gospoda! Nak, pa kdo bi si mislil! Šmentana reč, ta Pavlovčevka sveta! No, čedna baba! Postavlja se, zato so se mu menda sline cedile!«
Vežna vrata so se spet odprla in na pragu se je pokazala malo zaripla, a vendar čila gospodinja. Stopila je k hlevu, kjer so bila naložena drva v velikih skladovnicah.
Toliko, da je dela nekaj polen na roko, je Miha sklenil, da stopi dol k njej, jo kaj povpraša ali pa še malo podraži.
Prav leno in zaspano se je pomikal po lestvi navzdol. Prestrašila se je, ko je začula škripanje lestve in ugledala del človeka, ki se je prikazoval s svisli. Spustila je polena na tla in vsa bleda je postala v obraz. »He, he! Ali si se ustrašila, mamica?« se je zasmejal Miha.
»A ti si?« je odvrnila z oddihom.
»Da, jaz, prav jaz! Pa pridni smo, pridni! Hm, kje je pa on?«
»Tone?«
»I, kdo neki!«
»Vozarit je šel.«
»Kdaj pa? Saj sva še sinoči pila skupaj. He, he, ti je pa postal skrben!«
»Saj je tudi treba!«
»Seveda je treba, prav gotovo je treba. Kdo pravi, da ne. I, kdaj je pa šel in kam je šel, če se sme vedeti?«
»Saj veš, kdaj hodijo vozniki najrajši z doma. O polnoči je že šel, ker je zdaj podnevi tako vroče. Ponoči je vsaj hlad in prej pride potlej domov.«
»Hm, hm, o polnoči že! Pa te ni nič strah samo?«
»Kaj me bo strah?«
»Hi, hi, če bi bil jaz tvoj mož, bi se pa le malo bal iti na noč z doma. Vraga, morda te je rado strah ali pa vsaj sami biti ti ne ugaja. Kdo ve? Jaz – i saj veš, take mlade ženske …«
»Eh, molči mi, ti staro kljuse ti!«
»Saj molčim, kaj bi ne molčal! Pa kar je res, je res. Jaz sem že star, pa dosti vem, prav dosti, več, kot si ti misliš! Hi, hi, veš, jaz sem Miha, tisti Miha, ki je povsod, kjer bi ga ne bilo treba. Hi, hi, to smo mi, Miha!«
Stari berač se je zasmejal široko in se ponosno potipal po prsih.
Pavlovčevka je zardela.
Tako čudno je zatrjeval, da ve, da dosti ve. Če bi bil kaj videl, kaj zvedel!
Kri ji je zastala.
Berač jo je gledal in dobro se mu je zdelo, da je postala tako zmedena.
»Aha, boji se me,« si je dejal na tihem in pristavil, »pa le naj se boji, babnicam to ne škodi prav nič.«
»No, pa kako je še drugače kaj?« je začel povpraševati in sedel na drva.
Rada bi se ga bila znebila, a bala se ga je užaliti, zato je potrpežljivo obstala im nadaljevala pomenek z njim.
»I kako naj bo? Dobro ni posebno. Dela je dosti. Žetev je. Predvčerajšnjim sem imela žanjice in jutri pridejo spet. Prav težko jih je dobiti in drage so. Prihodnji teden pridejo mlatiči, pa bo spet dela čez glavo.«
»Kaj pa Tone dela zdoma? Saj zdaj ima dosti opravkov na polju.«
»E veš, z vozarjenjem je zdaj bolje. Nekaj vendarle zasluži. In fabriški so mu zdaj dali, da kupuje gozde za njihov račun po okolici. Malo s tem, malo z onim, saj nam je treba, saj veš.«
»Ej, vsakemu je treba. Kaj je pa s tisto komedijo?« je vpraševal dalje in pomežiknil.
Ni ga precej razumela ali pa ni hotela razumeti, na kaj cika.
»S katero komedijo?«
»I s tisto dražbo? Nekaj sem slišal takrat, zdaj je pa spet vse tiho. Menda Reich vendar ni taka živina, da ne bi prav nič prijenjal, če se ga kaj prosi. Slišal sem, da ni preslab.«
»No, samo siten je včasih, kakor so že ta gospoda. Sedaj bo menda vse dobro. Rekel je, da počaka, in Tone zdaj tudi nekaj zasluži. Pri vozarjenju mu je malo primaknil in tisti procenti pri gozdni barantiji tudi nekaj zaležejo.«
»He, he, saj sem dejal, da bo še vse dobro,« se je zasmejal berač, potem pa povpraševal zlobno:
»Kaj poznaš mladega Reicha? Veš, tistega z očali? Ni napačen, bogme, da ni. Meni je prav všeč.«
Spet je zardela.
Bog, če kaj ve! Komaj je odgovorila:
»Malo ga poznam, malo!«
»Škoda, da ne bolj, prav fleten človek je, prav fleten.«
In kakor da bi se bal, da je že preveč povedal, je vstal, oprtil malho in vzdihnil hinavsko:
»Zdaj moram spet okoli. Da bi te šment, človek se potika okrog kakor živina! Pa zbogom, saj jutri lahko pridem pogledat, če ostane kaj štrukljev mlatičem.«
»Pa pridi!«
Pavlovčevka se je oddahnila.
»E, menda nič ne ve,« je potolažila samo sebe, si naložila polne roke polen in šla marljivo na delo.
Kmalu je še dekla prišla dol iz svoje sobe, nekoliko zastrašena, da je gospodinja že sama zakurila in prinesla drv in vode.
A Pavlovčevka je ni karala. V duhu si je še enkrat govorila vse beračeve besede, iskaje v njih kakega posebnega pomena. Včasih se je zdrznila od strahu, potem pa se je spet nasmehnila in še enkrat odločila:
»Nič ne ve. Kaj bi vedel!«
Vest je ni toliko pekla, kakor je mislila prej. Reich je bil mlad in lep in ljubezniv in postala je ponosna na to, da ljubi on, gospod, njo, kmetico. Tudi se je tolažila s tem, da je bila tako rekoč primorana rešiti sebe, otroka in moža.
»Zdaj nam gre bolje, sčasoma si opomoremo. Mladega Reicha pozimi tudi ne bo tukaj in medtem me pozabi in se me naveliča, jaz pa vendar lahko živim v svojem in moj sin enkrat lahko dobi pošteno domačijo in ne prazen nič.«
Z vsem tem se je tolažila, in ker je imela tudi vedno polno in napornega dela, ji je primanjkovalo časa za daljše in temeljitejše razmišljanje.
VIII
V znani vaški krčmi pri Dobniku so pili »likof«. Vse polno kmetov je sedelo okrog velike javorove mize, na kateri sta vabljivo stala dva »štefana« zlato rumenega vipavca.
Kdor je prišel v krčmo, vsakega je poklical ta ali oni:
»Na, pij! Likof je!«
In prišlec, ki je že vedel, za kaj gre, je vzdignil kupo in jo izpraznil:
»Bog daj srečo, da bi ga še dostikrat pili!«
Kmetje so bili dobre volje. Tudi Pavlovec je sedel med njimi in vsi so ga poslušali.
Z veliko težavo je zmešetaril nekaj gozdnih delov za fabriko za izsekavanje.
Kmetje so bili spočetka jako trdi. Kar ni šlo in ni šlo, nikakor in nikakor se niso hoteli vdati. Nazadnje je Pavlovec v imenu fabriškega gospoda primaknil temu in onemu še po nekaj desetakov in potem so udarili.
Danes so na fabriki potegnili denar in kakor je bilo dogovorjeno, sešli so se precej po tem pri Dobniku, da se kupčija pošteno pomoči.
Stari Reich je navsezadnje dal še desetak povrhu, češ da bo kaj za pijačo, in tako so imeli kmetje še več korajže za klicanje »štefanov« na mizo.
Pili so in pili, ugibali, kdo prevzame vozarjenje posekanega lesa, koliko dobička je napravil Reich in v kolikem času bo gozd spet zaraščen. Vabili so vsakogar, kdor je prišel, naj prisede, in svetovali vsem, ki so imeli še kaj gozdnih delov, naj jih vendar tako ne varujejo kakor škrat svoje zaklade.
In bili so prav pošteno dobre volje.
Debelušna gostilničarka je v naglici skuhala nekaj suhega mesa in klobas in ocvrla nekaj jajc, tako da so imeli tudi kaj za prigrizek in da vino ni tako pusto jeklo v prazni želodec.
Možinov Peter je dejal, da tako vesel še na svojem ženitovanju ni bil, in drugi so govorili za njim in še bolj pili in še bolj kričali, da dokažejo svojo dobro voljo.
Pavlovec je bil vesel.
Kaj takega res še ne! To je bil imeniten zaslužek! Toliko in toliko procentov od kupovine, to so že lepi denarci. In Frölich mu je stisnil še posebej petdesetak v roko, češ od Reicha za posebno pridnost! Trudil se je res pošteno in besed ni štedil, preden je iz kupčije kaj nastalo, a zdaj se mu je vendar vse kar smejalo, kadar se je spomnil procentov in petdesetaka.
V duhu je delal že naklepe za nove kupčije, pošepnil zdaj stričku nekaj besed v uho, zdaj Klemna pomenljivo sunil pod rebra. Bila sta ta dva najboljša posestnika v vasi in gozda sta imela več kot vsak drugi. Seveda blizu se ni dalo priti za zlomka. Bila sta trda kakor kremen.
No, stotaki, ki jih kmetje, ki so prodali gozd, nikakor niso skrivali, so budili tudi v drugih skomine in Pavlovec je bil uverjen, da napravi sčasoma sijajne kupčije. Njemu so ljudje tudi mnogo več zaupali kot dosedanjim fabriškim mešetarjem, ki so bili tujci.
Pavlovcu se je kar srce smejalo. Tako vesel in zadovoljen ni bil že dolgo in pil je pridno od samega veselja, kakor je včasih pil od jeze. Bolj kot se je mračilo, bolj je postajal glasen, gostobeseden in bahat in drugi so ga posnemali. Bilo je kričanja brez konca in velike listnice so bahate udarjale ob mizo.
»I, kaj boš, moj gozd je vendar boljši od tvojega, to ve vsak otrok!«
»Ne govori, ne govori, kakor bi ga še nikoli ne videl!«
»Oh, pojdi, sama nevoščljivost te je!«
»In tebe sama bahatost!«
»Kaj se boš znašal, kar je res, je pa res!« In pest je jezno udarila ob mizo.
»Zabavljal pa ne boš, to ti povem,« je odgovarjal drugi in preteče mahal z roko po zraku.
Prepiri so se počasi vnemali, kričanje je naraščalo.
Pavlovec je postajal vedno zgovornejši. Vino se ga je že vidno oprijemalo, zato je postajal še bolj podjeten.
Pri sosednjih mizah je posedlo nekaj kmetov, ki so prišli gledat likof. Naročili so si pijače in v glasnem vrišču postali tudi oni živahnejši, čeprav so bili trezni.
»Vaš del bi pa res lahko prodali Šimen! Veste, onega za vrhom. Hudo je zaraščen in od roke vam je! In ti, Dolinar, ne bodi tako trd. Čemu pa ti bo toliko hoj, toliko gozda. Ti si res neumen. Tamkaj ti les zastonj trohni, a tu bi si prislužil nekaj cvenka!«
»Gozd je boljši od gotovega denarja. Dokler hoja stoji, je zmeraj vredna denarja, kadar pa imam denar v žepu, mi zgine kakor kafra, da človek sam ne ve kako in kdaj!«
»Ali res ne naredimo kupčije?«
»Eh, Pavlovec, nocoj je ne bomo delali, prav gotovo da ne,« je dejal stari Šimen, ko je videl, da Pavlovec nič kaj trdno ne stoji na nogah.
»Vam se ne da priti blizu, vam res ne,« je zagodrnjal Pavlovec in se polotil drugega, ki se mu je zdel enako dober za mešetarijo, ter ga začel obdelovati kakor prejšnje.
Medtem je postajala pri mizi v kotu vedno večja gneča. Vse je sililo blizu, si nalivalo in pilo. Na krožnikih, kjer so ležali ostanki svinjine, se je cedilo vino; vsa miza je bila polita, kruh razmočen in mehek. Po mizi so se valjale drobtine, tobak, pepel od smotk in nekaj žveplenk.
In ljudje so pili, pili.
Med občim vriščem je bilo videti zdaj tudi že nekaj žensk. Prišle so gledat za možmi v krčmo. Ker se je pil likof, niso silile domov, ampak še same zdaj pa zdaj sramežljivo pokušale iz kozarcev.
Tudi nekaj bajtarjev se je pridružilo pivcem. Tam se je stezal vaški čevljar Štefe v mastnem usnjenem predpasniku, golorok in zamazan; malo dlje je kričal čednik Jože prav tako, kakor bi bil vaški župan, in prav res, tam poleg Lenčeta se je čeperil berač Miha in oblastno nalival kozarce.
Miha je bil pijan kakor vsi drugi in še malo bolj.
Kričal je, kakor bi ga kdo odiral. Čez dan je popival v sosednjih vaseh, zdaj pa ga je zaneslo semkaj. Žganje mu je smrdelo iz ust in strgana suknja se mu je vihravo opletala okrog suhih pleč.
Lenče ga je že nekajkrat sunil pod rebra, češ naj se pobere od mize, a on ni slišal prav nič.
Zdaj se je Pavlovec spet prigugal nazaj. Sedel je prej med Lenčetom in Jurjevcem, prav tam, kjer je zdaj oblastoval berač Miha.
»Kaj pa ti delaš tukaj pri mizi, cunjasto berače ti!« je zakričal in sunil Miho v hrbet.
Ta je malce zaječal, hudobno pogledal izpod strganega klobuka, a umaknil se ni.
»No, ali bo kaj, mrcina!«
In še enkrat mu je pritisnil pest med rebra. Berač je postal togoten.
»Pusti me, kaj me drezaš! Kaj sem ti pa naredil!«
»Jaz ti že dam sedeti pri naši mizi! V tem hipu se mi pobereš!«
A Miha se ni pobral, zato ga je Pavlovec prijel od zadaj čez pas, ga tebi nič meni nič prevlekel čez klop in ga nemilo treščil ob tla.
Toda v tistem hipu je bil berač pokonci. Skakal je, kakor da ga je obsedel hudi duh, zamahoval, preklinjal in grozil.
Kmetje so spočetka udarili v smeh. Ko je pa jel Pavlovec neusmiljeno udrihati po mali sključeni beračevi postavi, ko ga je udaril po ustih, da se mu je pocedila kri, vmešali so se in ju razdvojili, Pavlovec je še vedno smeje pretil beraču, Miha pa si je togotno brisal kri z obraza.
»Čakaj, čakaj ti! Kaj pa si, da se tako repenčiš, sram te bilo, sram!« je kričal.
Pavlovec je hotel spet skočiti nadenj, pa so mu kmetje zabranili. Miha pa je kričal dalje:
»Ha, ha, le glejte si ga, le! Seve, on lahko popiva. Kaj bi ne, saj mu žena služi denar! O, mladi Reich dobro plača!«
»Čakaj, ti pes, jaz ti dam,« je rohnel Pavlovec in kmetje so ga pridrževali le s silo.
Nekaj drugih je prijelo berača in ga pehalo proti vratom, a le-ta je še vedno kričal:
»Kaj bo mene pretepal, kaj! Nase naj gleda! Na bobnu je že bil, zdaj ima pa denarja kakor pečka! Na ženo naj pazi, na ženo!«
Nekdo mu je s silo hotel zatisniti usta, a berač je odrinil roko in vpil:
»Saj sem videl, kako je šel mladi Reich zjutraj od nje! Ha, ha! Videl sem ga na svoje oči! In če Pavlovec ne ve, naj vpraša ženo! Ženo …«
Gledal je skozi vrata in še na cesti klical in preklinjal. Pavlovec je stal ves bled za mizo. Bil je strašen videti. Prsi so se mu razburjeno dvigale, oči so se mu svetile in okrog ust so se mu prikazovale bele pene. Vsi okrog njega so se umaknili, ker so vsak trenutek pričakovali izbruha njegove jeze.
In res je prijel za poln »štefan« in ga treščil ob mizo, da so črepinje daleč odletele in da je vino pljusknilo kvišku …
Nato se je zasmejal in naenkrat dejal čisto mirno: »Ej, pijmo ga, zdaj pa plačam jaz! Tisti vrag bi me res kmalu ujezil!«
»Samo da ga dobim, samo da ga dobim!« je kričal nato razvnet in pretil krog sebe.
Hkrati se je spet umiril.
»Eh kaj, same neumnosti! Pijmo rajši! Ej, oštir, dva štefana na moj račun!«
Počasi so se ljudje nekoliko umirili; bilo je čuti smeh in veselo trkanje kozarcev. Pavlovec je postal čudno tih. Neprenehoma si je nalival kozarec in pil. Za druge se ni menil.
Nenadoma je vstal in odšel venkaj, ne da bi bil kdo opazil njegov odhod.
Težko je stopal po cesti, opotekal se zdaj v to, zdaj v ono stran in obstajal, polglasno mrmraje s seboj. »Posvetim jima, posvetim!« je godrnjal in se počasi bližal svoji hiši.
Bila je že trdna noč, v vasi je bilo vse mirno.
Oprezno se je priplazil na vrt. Iz hišnih oken se je svetila luč. Pristopil je k oknu, a v hišo ni mogel videti, ker so visela pri oknih majhna rdeča zastirala. Počasi se je tipal k drugemu oknu. Pri strani je bila majhna špranja, ki je rdeče zagrinjalo ni zastiralo.
Pozorno je gledal noter.
Stresel se je. Pri vratih je slonela puška in na mizi je ležal klobuk, kakršne nosijo lovci.
Hipoma mu je završelo v glavi.
Težko je sopel in pot ga je oblival.
Potem se je tiho splazil k skednju, odrinil zapah in natlačil velik koš sena. Vlekel ga je k hiši in ga stresel pred vrata. In spet je šel nazaj in spet je privlekel sena.
Smejal se je tiho in hudobno in nosil, nosil okrog hiše pod okna, na vogale in rahljal in popravljal.
In nato je šel k hlevu, kjer so bile zložene trske in drva. Vzel je veliko trsko, vžgal jo in tekel z njo krog hiše, povsod se dotikaje sena.
V hipu so visoki plameni vzplapolali proti nebu, skočili na slamnato streho in se lizaje objemali na slemenu.
»Ogenj, ogenj!«
In iz hiš so drveli ljudje.
Pavlovčeva hiša je gorela v plamenu in zdaj se je vžigal tudi že skedenj. Visoko v meglah se je lovil ogenj in slikal krvave odseve na nočno nebo.
Pavlovec je divje skakal okrog hiše. Njegov grozničavi smeh se je strašljivo mešal med prasketanje ognja. Nekaj ljudi ga je prijelo in zvezalo. Bil je okrog sebe kakor besen in se krohotal, da je strah pretresal ljudi.
Nekdo je zavpil:
»Menda je nekdo v hiši. Jok se čuje in krik!« Metali so vodo v okno, kjer so se pokazale začrnele sence ljudi.
In zdaj se je nekdo zavihtel čez goreče okno in potem še eden.
Obležala sta na vročih tleh z gorečo obleko.
Z drogovi so ju potegnili proč in ju pogasili.
Bila sta Pavlovčevka in Reich. Vsa opečena sta bila, a živa in pri zavesti. Ona je držala majhno ožgano truplo v rokah. Bil je Tonček, a že mrtev.
Takoj za njima je skočila dekla iz gorečega podstrešja. Tudi ona je bila vsa ožgana in pri padcu si je revica zlomila nogo.
Pogorela je hiša in za njo skedenj in hlev. Gasili so vso noč in le z največjim naporom so ubranili, da se ni vžgala vsa vas.
Pavlovca so poslali v norišnico, kjer je kmalu umrl.
Delirium tremens, so dejali zdravniki.
Pavlovčevka je padla popolnoma. Vdala se je pijači in znana je daleč naokrog kot nemajhna pijanka. Ljudje se je ogibljejo, ker je postala surova in hudobna.
Mladi gospod Reich pa se je nekje na Nemškem bogato oženil.
Neta Edinost 1899, 30, 7. februar, 31, 8. februar, 32, 9. februar. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Zjutraj je bilo. Počasi je stopala po ulicah in oprezno nesla škaf perila na glavi, katerega je bila že sprala tam doli ob reki.
Ljudje so hiteli mimo nje, tu pekovski učenec z veliko canjo žemelj, ondi mesarski pomočnik s svojim bremenom. Tu je kakšna branjevka razkladala svoje blago po bornem štantu, tam so glasno škripali ključi v železnih vratih velike prodajalne. Na hišah so se odpirala okna in kakšna zaspana glava prikazala se je na oknu, tu je hitela kakšna pobožna kuharica iz cerkve domov, ondi je premogovozec natepal svoje suhe konje.
Hiteli so mimo nje, nihče je ni opazil, a če je kdo nehote pogledal v obraz, obrnil je takoj svoj pogled od nje, stresel se je, osuplost, strah se mu je bral iz oči in še urneje je hitel dalje. Branjevki se je povesil tolsti obraz in lice ji je malce pobledelo, komiju tam na vratih prodajalne pa so ostali ključi v roki in tako srepo, tako z grozo je zrl v njo, da jo je zazeblo v dno srca. Pohitela je nekoliko, potem pa se ustavila pri veliki starinski hiši na koncu ulice.
Naglo je šla preko veže po stopnicah gor v prvo, drugo, tretje nadstropje, po ozkem hodniku ter se ustavila pred majhnimi počrnelimi vrati. Postavila je škaf na tla, zravnala se, potem pa potrkala.
»Precej!« slišalo se je izza vrat, a šele čez nekaj časa so se odprla in med njimi se je prikazala velika sloka ženska srednje starosti v gosposki sivi obleki z malo avbico na glavi.
»A ti si Neta?« je dejala, snela z žeblja velik zarjavel ključ in nadaljevala:
»Tu je ključ! Razobesi pod streho perilo in pazi, da se kaj ne zamaže, jaz zbudim med tem Filipo. Pa glej, da boš kmalu gotova, četrt na sedem je in Filipa ne more čakati na zajtrk.«
»Je že dobro,« se je oglasila Neta z nekako žalostnim, trpkim glasom, vzela zopet škaf in stopala po starih vegastih stopnicah gor pod streho. Odprla je podstrešna vrata, potem pa jela obešati perilo.
Bilo je dokaj mrzlo in njene roke so bile vse trde in višnjevo rdeče. Zunaj je čivkalo par vrabcev, pri oslepelem podstrešnem oknu pa je mijavkala velika siva mačka ter mahala s svojim dolgim repom, okrog katerega se je oplela velika pajčevina, ki je visela iz črvivega podboja.
»Muc, muc!« je poklicala Neta in mačka se je z velikim skokom pognala doli k njej ter drgnila hrbet ob njeno slabo, ponošeno krilo.
»O, ti muc, ti!« je mrmrala Neta, pogladila nekajkrat svetlo, mehko dlako, potem pa zopet hitela obešati perilo. Ravno je jemala zadnjo srajco iz škafa, ko se je oglašal nekdo spodaj:
»Neta, Neta!«
»Precej!« je mrmrala med zobmi, pograbila škaf, zaloputnila težka stara vrata in stekla po stopnicah, ki so se majale pod njeno težo.
»Kaj pa vendar delaš toliko časa?« jo je vprašala osorno ona žena v sivem krilu in ukazovala godrnjavo:
»Zdaj mi hitro zakuri in glej, da ne bo kava preslaba ali da mleko ne prekipi!«
Nemo je postavila Neta škaf v kot, odvihala si rokave in zanetila ogenj.
Živahno je prasketal ogenj v malem štedilniku, ona pa je stala tiho zraven in pristavljala mleko. Dnevna svetloba, ki je prihajala skozi malo kuhinjsko okno, padala ji je na obraz, a ta obraz je bil grd, zelo grd.
Bilo je, kakor da je ves obraz ena sama rana. Rdeča, razpokana, po nekateri krajih celo višnjeva koža dajala je obrazu nek grozen, strašljiv izraz, ustnice so bile široke, višnjeve, nos potlačen, da sta se videli temni nosni luknji.
Vsakega je moralo pretresti, kdor je pogledal v ta razorani, odurni obraz.
Čelo je bilo oglato, široko in rdeče, s temnikastimi, raskavimi pikicami posejano, le oči so ti gledale neizmerno žalostno v svet iz tega grdega obraza, tako trudno in tožno, da je moralo ganiti vsakega, kdor se je srečal s tem pogledom. A kaj, saj ni nihče zapazil oči, kratek, površen pogled in vsakdo se je obrnil od ubogega nesrečnega bitja.
Vrata sobe so zaškripala in mlada, sveža dekliška glava je pomolila skozi špranjo. Bil je res lep obrazek, a glas je donel trdo in brezsrčno, ko so spregovorila lepa usta:
»Vode mi prinesi, Neta!«
In Neta je nalila vode v lavor in jo nesla v sobo, kjer je njena lepa polsestra na pol opravljena stala pri postelji.
»Tukaj je voda, Filipa,« je dejala Neta s svojim mehkim otožnim glasom in postavila vodo na stol.
Filipa pa se je jezno obrnila k njej:
»Zakaj mi ne pripraviš vode zvečer! Kaj moram res že navsezgodaj gledati tvoj obraz, da sem slabe volje že pred zajtrkom?! Zvečer mi pripravi vode!«
In ko je Neta obotavljaje se stala pred njo, zavpila je še:
»Pojdi no že, jaz te ne morem gledati,« in stresla se je mrzlično, Neta pa je nemo odšla v kuhinjo.
Bili sta polsestri ti tako različni dekleti. Netina mati je umrla že, ko je le-ta še ječala v povojih, in njen oče se je drugič oženil kmalu po smrti svoje prve žene. Oče je umrl pred par leti in vdova je živela od penzije, ki jo je dobivala po svojem možu bivšem uradniku. Nete se je polastila še pred očetovo smrtjo neka kožna bolezen na obrazu, proti kateri niso pomagala nobena zdravila. Vsak dan bolj se ji je pačil obraz in vsak dan manj sta se brigali zanjo mačeha in polsestra. Filipina je hodila v učiteljsko pripravnico, Neta je delala doma namesto dekle, ki jo je vdova odslovila, da bi Neta ne jedla zastonj …
»Torej vendar že kava gotova! Jaz ne vem, kaj misliš v zadnjem času, Neta! Na vse je treba čakati, karkoli se je ti je naročilo. Morda si pregosposka za delo. No, zahvaliti bi morala Boga, da sva s Filipino toliko dobri, da te trpiva pod streho! Tvoj pogled je že kar neznosen, mene mineva ves okus, če pogledam tebi v obraz!«
In vdova v sivem krilu je nabrala ustna in pogledala Neto, kakor se gleda garjavega psa. Zaničevalno je zmajala z rameni, vzela dve čašici, nalila v isti kave in mleka in ju na mali ploščici nesla v sobo.
Neta pa je zastokala, pograbila ključ od podstrešja in stekla venkaj iz kuhinje.
Zgoraj pod streho je zdrknila na tla, naslonila svoj obraz na star polomljen stol in jokala, da so njene vroče solze močile prašna tla.
»Kaj neki sem zagrešila, o Bog, da se me ljudje boje in ogibljejo, kakor se ogibljemo strupenih kač! Kaj sem zakrivila, da sem drugim v grozo in stud! Oh, saj sem mlada, mlada sem, a ljudje se zgražajo nad menoj kakor nad črvivim okostjem mrtveca, mrzé me, kakor mrzé divje zveri! O, Bog, o bog, zakaj je nad menoj to prekletstvo! Ni ga, ki bi mi privoščil prijazen pogled, pozabila sem že, kdaj sem slišala zadnjo dobro besedo!«
In nadaljevala je:
»O moj Bog, kako grozno me pečejo te opazke, ti pogledi, to zgražanje! Kaj je res ni, je res ni pomoči?! Stradala bi, delala, kolikor more delati človek, da bi le kdo, samo kdo bil dober z menoj! Pa kaj, saj vem, da je zastonj, da je nemogoče! Saj se sama bojim pred seboj, če se pogledam v ogledalo, saj se tresem, če ta grozni obraz strmi s stene vame!«
»Reši me, o Bog, reši me! Daj, da umrem, daj, da bo konec vsega. O Bog, o Bog, reši me, usmili se me!«
Zamolklo so se razlegali Netini vzdihi po prostornem podstrešju. Iz ulice je bilo slišati ropot vozov, krik ljudi, jutranje sonce pa je prijazno svetilo skozi malo podstrešno okno, pod katerim je še vedno drhtela nesrečna Neta.
»Povem vam, mama, jaz zbolim, ali pa si kaj naredim, če bo Neta še dolgo pri hiši. Jaz je ne morem videti nič več!«
»Ah, prosim te, potrpi, kaj hočem z njo, saj nam dela!«
»Ah, kaj dela! To delo! Naj gre drugam, naj drugje dela, če ne, pojdem jaz! Jaz je nočem gledati več! Sedlarjeva Pepina se je zaročila minuli teden. Z menoj hodi v šolo, nima nič kakor jaz, a je grša kot jaz. Ne bo si ji več treba beliti glave. Jaz imam tudi že dovolj teh knjig! Lahko bi bilo res že drugače, koliko se jih je že zanimalo zame. Tisti sodni pristav je bil docela zaljubljen vame, ni dosti manjkalo in vprašal bi bil pri vas zame. Bogat je in konec bi bilo teh skrbi! Da, konec bi bilo že zdaj vsemu, ko ne bi bil izvedel, da je tisto pošastno bitje, ki ga je srečal nekoč pred neko hišo, ko je čakal name, da je tisti stvor moja sestra! Za tako svakinjo bi se seveda zahvalil vsakdo! Proč naj gre!«
»Ali prosim te, kaj porečejo ljudje! Kakšen škandal bo to!«
»Brr, škandal! Kak škandal?! Mar ni že stara štiriindvajset let? Kdo je primoran rediti jo zastonj? Škandal? Ha, ha! Kaj hočete večjega škandala, kot je ona sama za nas! Ko bi bila vsaj blazna, dali bi jo v norišnico! Znebiti se je moramo – slišiš mama – moramo!«
In Filipina je jezno skočila s stola, stisnila pest in ponavljala:
»Moramo, moramo!«
»Ko bi se je le mogli!« prigovarjala ji je mati, zunaj pa so se zaprla kuhinjska vrata in Neta je vsa iz sebe hitela po hodniku, čez stopnice, dol na ulico.
»Moramo … moramo! … Znebiti se je moramo,« donelo ji je po ušesih in drvela je po ulicah, da so se je ljudje ogibali plaho in začudeno zrli za njo.
Ona pa je hitela vedno dalje in dalje. Le proč od ljudi, le proč od človeških bitij!
Pritekla je že venkaj iz mesta na polje, a jo je še podilo dalje, tam ob reki pa se je zgrudila na zemljo vsa utrujena.
»O Bog, saj moram, saj moram!« In vila je roke in solze so ji lile preko grdega, raskavega obraza. Trepalnice so ji bile zatekle od joka, lica pa so jo skelela od solz.
»Odpusti mi, o Bog, odpusti mi! … Saj moram jaz, da oni ne bodo morali! … O Bog, odpusti mi ta greh! … Ne morem nič več dalje živeti tako! O, Bog, odpusti mi, odpusti mi! … Oh, saj moram, moram!«
In zvijala se je po zemlji, stezala roke proti nebu in jokala:
»O Bog, zakaj sem taka! … Zakaj?! … Kaj sem zakrivila?! … Odpusti mi, o Bog, odpusti mi!«
In planila je kvišku ter se zagnala dol v reko.
Zelenkasti valovi so tožno žuboreli med skalami, belo se penili okrog pečin in lahno močili grmovje ob strugi. Visoko je pljusknila voda ob Netinem skoku, za hip se bleščala v zraku v sončnih žarkih, a takoj potem so vode zagrnile hladni grob nesrečnega dekleta.
Še enkrat se je nekoliko dalje prikazala njena glava med valovi, še za trenutek je obsevalo sonce tisti razorani, popačeni obraz, a val ga je pokril v istem hipu in voda je mirno tekla dalje.
Valovi so žuboreli med skalami in bilo, kakor da se v enakomerni šepet njihov mešajo otožni klici:
»Moram … moram! …«
Moderna ljubezen Edinost 1899, 35, 13. februar, 36, 14. februar. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
»… Dav' to noč je slanca pala …«
Oh, kako je pel to pesem! Vi si tega še predstavljati ne morete. Tako s čustvom, z ognjem kakor more peti dvaindvajsetletni stud. iur., kadar ga je prijela kaka sentimentalna muha, tako žalostno je povzel: »Men' pa je za dekle moje, če me ona zapusti…«, da je še mačka, ki je ravnokar polizala celo skledo mleka, sočutno zamijavkala najnežnejši svoj mijav. In to ni karsibodi.
On, naš junak, črnolasi Janko Križ pa je gonil svojo »Dav'to noč…« zdaj v basu, zdaj v tenorju, da ga je malone grlo bolelo. Že je hotel radi lepšega preiti v tisto rahločutno: »Imel sem ljubico, pa sem jo zgubil,« ko se vrata odpro in se je prismejal v izbo njegov intimus, Zaplatov Lojze, ki je tudi študiral tam na Dunaju rimsko pravo.
»Menda te luna trka ali kaj, da poskušaš svoj glas kar na debelo. Že s ceste sem te slišal, kako se dereš.«
»Pardon amice,« ga je zavrnil Janko užaljeno, »derem se pa ne. Če pojem in kaj pojem, to ne briga nikogar in tudi tebe ne, da boš vedel«.
»Ej, ej, pa si prebito slabe volje danes!«
»Kaj bi ne bil, vraga! No, ko bi vedel ti,« je vzdihnil Janko in tužno naslonil glavo v dlan. Lojzeta je silil smeh, ko je Janko tako patetično izdihnil.
»Menda ne bo sile, zaljubljen menda nisi.«
»Bil, bil, fante.«
»A – a? In meni nič povedal, ta je lepa!«
»Da bi norce bril iz mene, misliš?!«
»Nak, tak pa nisem, saj me poznaš! Toda zdaj se mi vendar lahko izpoveš.«
»A je precej dolga izpoved.«
»Nič ne de.«
In Lojz se je zleknil po klopi, porinil roke pod glavo in uprl svoje modre oči sanjavo v črni zakajeni strop. Tako je poslušal on najraje, trdeč, da mu gre najbolj »do srca«.
»Naj bo no, samo ne moti ne!« je dejal Janko.
In potem je vstal, stisnil roke v žep, stopil v sredo izbe in začel z globokim, navdušenim glasom samozavestno pripovedovati kakor poslanec, kadar razlaga volivcem svoje vrline in zasluge.
»No, bem! Bilo je nekoč prav lepo, jasno popoldne, letos ob Veliki noči namreč. Bil sem takrat pri nekem ljubljanskem odvetniku ne ravno sijajno, a vendar precej dobro plačani stenograf. Tisto lepo usode polno popoldne me je neslo gor na Rožnik. Bil sem precej sentimentalen, zato sem pogledal vsako dekle več, kot je bilo treba. Bral sem tiste dni ne debelo moderno knjigo. Pisec je bil seveda dekadent. Zato sem bil jaz tiste dni precej bolečih živcev.
Na Rožniku sva sedla, izpila vsak par kozarcev črnine in postala precej židane volje. Toda v tistem trenutku je vstopil kdo? Prava pravcata živa junakinja tistega romana, s katerim sem si jaz tiste dni razširjal svoje duhovno obzorje. Rdečkasti lasje, bela polt, dolge, bolestne poteze, vdrte oči, tenka fina usta in dolg, vitek suh stas. Za njo sta seveda prijadrala debelušna mama in okrogel papaček in potem je sedla vsa trojica nama vis-a-vis.
Moj prijatelj je k sreči ali nesreči poznal opisano trojico. Pozdravil jih je in predstavil tudi mene. Imel sem ravno nove, elegantne vizitke in s posebnim zadoščenje izročil sem eno mojemu dekadentnemu idealu.
Pogledala me je dolgo in sanjavo ter izrekla počasno, z nekim posebnim tonom tisti običajni: 'Veseli me.'
Jaz sem bil očaran.
Njene kretnje so bile počasne, nekako sanjave, roke ozke in suhe z dolgimi, tenkimi prsti. Nič bujnih form, nič okroglih lic, nič iskrečih se oči.
O, jaz sem bil očaran. Kako me je jezila v tistem trenutku moja zdrava, živa barva, široka pleča in moj polni, doneči organ! Bil sem obupan, da nimam niti pičice lastnosti modernega človeka.
A menda sem ji ugajal kljub temu. Gledala me je dolgo in obetajoče ter mi ob slovesu dala roko z nekim posebnim, rahlim stiskom.
Oče, ki je bil notabene pek in bogat, povabil me je, naj jih obiščem in jaz sem to seveda obljubil.
Pa sem hodil tja k njim, nosil Fridi knjige in ji razkladal svoje moderne nazore.
Bil sem prismoda, kaj hočeš!
Da sem ji tako nekoč, čez dobrih sedem dni, prav po najnovejši maniri razkril svoje srce, to si lahko misliš.
In potem sva vedno tičala skupaj.
'Janko, me ljubiš?' spraševala me je s svojim zamolklim, malce raskavim altom in jaz sem ji prisegal v najnežnejših globokih tonih basa:
'Ljubim, Frida.'
No, reči moram, da mi je začela dekadenca polagoma presedati. Rdeči lasje mi niso ugajali več, bela polt je izgubila zame svojo interesantnost, posebno, ko sem opazil, da se pod pudrom skrivajo pege in obraz z dolgimi, ostrimi potezami me ni spominjal več na mistično simboliko dekadentskih literatov.
K sreči sem moral na Dunaj.
Poslovil sem se pri njej, pri debelem papačku in okrogli mamici.
Pisala sva si par pisem, v katerih je bilo več pik, vprašajev in klicajev kot črk in polno simbolističnih izrekov, ki jih nisva razumela ni jaz ni ona. Potratila sva precej desetic za fin, moderen, ekstravaganten papir in žrtvovala marsikatero petico za poštne znamke.
Vidiš, tako ti je bilo, ko sem neki večer zabil zadnje goldinarje in se prebudil drugi dan s praznim mošnjičkom in kolosalnim mačkom.«
Janko je malce počakal, da se malo oddahne, pa Lojze je zarenčal razsrjen s klopi:
»Pripoveduj no! Samo tiste kroke in mačke lahko izpustiš, drugače ne bo konca!«
»Potrpi malo, brate, a tisti maček je za mojo povest naravnost potreben,« ga je zavrnil Janko in nadaljeval hudomušno:
»Imel sem torej mačka, prazno mošnjo in prav sitno mi je bilo pri duši. Od doma tako ne dobim nič, ker sami pač nič nimajo, sposojati si je težko in nazadnje je treba vendarle vrniti. Kaj sem si izmislil torej!
Šel sem, vzel kos čistega pivnika in pisal Fridi. Vedeti pa moraš, da je piven papir prav spoštovan pri nekaterih dekadentih. Pisal sem torej Fridi.
Slikal sem ji v črnih barvah svojo nesrečo.
Nekdo me je okral do zadnjega vinarja in zdaj sem tu brez cvenka v grozni zadregi. No, in na koncu tistega pivnika sem zapisal, naj mi posodi dva petaka, če jo je volja.«
»Kaj, kaj?« je vpraševal Lojze s svoje klopi.
»Pisal sem ji, naj mi pošlje dva petaka, to je deset goldinarjev avstrijske veljave.«
»Njej – dami si pisal … ?« razvnel se je Lojze in skočil kvišku.
»I, da, svojemu dekadentskemu idealu,« je pritrdil Janko flegmatično in je mirno nadaljeval, četudi je Lojze jezno gledal vanj in ponavljal zaničljivo: »Škandal! Dami – škandal!«
»In dobil sem jih, dragi moj prijatelj. Saj veš, ljubezen in posebno moderna ljubezen!
Prav hvaležen sem ji bil, a pameten sem bil tudi toliko, da nisem metal denarja proč za razni pisemski papir.
Zvedel sem bil tudi medtem, da moja moderna ljubica ni pretrdega srca glede moških in vesel sem bil tega že radi sebe. Tako se je lepo končala vsa stvar pred kakšnima dvema mesecema. Vse bi bilo dobro, ko bi me pred petimi dnevi ne prijela lakomnost.«
»Kaj, ti si ji morda spet pisal za …«
»No, da pisal sem ji, naj mi vrne tisto uro, ki sem jo bil enkrat pustil pri njih. Vedeti moraš, da sem ji v času svoje zaljubljenosti poklonil majhno srebrno urico, in ker sem zdaj suh ko trska na peči, mislil sem si, da bi mi znala tista stvarca koristiti.«
»Škandal, škandal!« je momljal Lojze.
»E, kaj škandal. Znesel sem ji knjig in cvetlic več kot preveč in potem ji naj pustim še uro, če ima že tretjega ljubimca od mene naprej?! Ee, nismo tako neumni!«
»Pa ti je poslala?«
»Da, ali … Saj to je ravno! Počitnice gredo h kraju, na Dunaj bo treba, v mojih žepih je suša, pa mi je prišlo še to!«
»No in …«
»No in …,« pačil se je Janko, »poslala mi je uro po poštnem povzetju, amice, plačati moram deset goldinarjev na pošti, če hočem imeti uro!«
»A-a-a?«
»Da, da, per Postnachnahme! Per Postnachnahme (nem.): plačilo po povzetju. To je moje moderne ljubezni žalostni konec!«
Zasmejala sta se glasno in potem zapela v duetu: »Imel sem ljubico, pa sem jo zgubil …«
Eliza Edinost 1899, 38, 16. februar, 39, 17. februar, 41, 20. februar, 42, 21. februar, 43, 22. februar, 44, 23. februar, 45, 24. februar. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks. Zofka Kveder je problem prostitucije prikazala tudi v Misteriju žene in se ga dotaknila v članku Naš hiperidealizem. Del besedila se dogaja v Ljubljani, saj pisateljica omenja Šentjakobski most, Trnovsko in Krakovsko predmestje.
Mraz je bil, mraz. Sonce je ravno zašlo in izpod jasnega neba so legale tenke, zelenkaste meglice na vas. Velike, temne sence so lezle po snegu, večale se in zavijale dolino v mrak. Tam na parobkih so se še odsvitali dolgi rdečkasti odsevi dneva, krajšali se, pojemali in zamirali visoko gori v mrzlem, rezkem zraku.
Tolpa otrok se je podila proti vasi gor od vaških luž, vlekla majhne sani za seboj in skrivala v žepe rdeče vijoličaste premrle roke. Podlogarjev hlapec je gnal živino na vodo, pokal z bičem in počasi požvižgaval predse: »Fiu, fiu, fi-i-i-u-u.«
Tamkaj z vaške ceste se je začulo melodično zvonkljanje in kmalu sta se prikazala dva rjava konja, počasi sta vlekla za seboj preproste, zeleno pobarvane sani, v katerih sta sedeli dve čudno zaviti postavi.
Otroci so se umaknili s ceste, potem pa jo vdrli za sanmi, da se jim je kar sneg prašil pod težkimi okovanimi čevlji. Oni, ki je sedel na desni strani v sankah, je zamahnil z bičem po konjih in potem je šlo v divjem teku skozi vas. Zdaj je kak kmet godrnjaje skočil s ceste, zdaj se je kaka kmetica polila z vodo, ki jo je nesla v škafu na glavi, ko je prehitro zavila v stran.
Pred hišo, ki se mu je zdela najčednejša, je nategnil voznik vajeti in konja sta obstala.
»Ej, ti fante, je tukaj občina?« je vprašal majhnega dečka in pokazal z bičem proti poslopju.
»Ne, to je šola,« se je odrezal paglavec in si popravil kučmo.
»Na koncu vasi je, na koncu,« so se vmešali drugi otroci in obsuli sani.
»Že prav,« je zagodrnjal oni na vozu, še enkrat pogledal na hišo, pred katero je bil ustavil, in zaničljivo zamrmral: »No, taka šola!« potem pa švignil z bičem po otrocih, ki so se bili oprijeli sank, da so kriče odskočili v stran.
In spet sta se spustila konja v tek in sani so drčale mimo hlevov, skednjev in hiš, dokler ni voznik hripavo zakričal dolgo zategnjeni: »E-e-e!« in skočil z voza.
Ob cesti je stala precej velika, čedna kmetska hiša. Zeleno pobarvan vršiček se je zibal nad vežnimi vrati, v enem izmed sprednjih oken svetilo se je nekaj pipcev in tobačnih pip, lepo naslonjenih ob cikorijo, milo in sveče, na pročelju hiše pa se je na izprani črni deski bral zamazan, a vendar čitljiv napis: Občinska pisarna in županstvo občine Leskovec.
Takoj ko so se ustavile sani, se je pokazala na pragu okrogla ženska. Izpod predpasnika ji je kukalo majhno, malo umazano dekletce, čez rame pa se je stegovala velika, mogočna glava očeta župana.
»Dober dan, gospod župan,« je pozdravil oni, ki je skočil s sani, si odmotal veliko ovratno ruto, ki mu je segala čez ušesa in pokrivala del prsi, ter izvlekel zmečkan, često zganjen papir iz suknje, na kateri sta se svetili dve vrsti gumbov iz medenine.
»Jaz sem odgonski sprevodnik iz Idrije in sem vam tu pripeljal nekovo ženšče, ki so vam je poslali iz Ljubljane,« je dejal ter pokazal s palcem čez ramo na sani, kjer je ono zamotano in ovito bitje še vedno ždelo nepremično.
»Moj Bog, same sitnosti ima človek,« je vzdihoval župan in razvijal papir.
»Kako se pa piše, od kod pa je?« je vpraševal v eni sapi ter buljil v list.
»Ej, te čačke naj vrag bere,« se je razhudil in se obrnil proti ženi.
»Stopi, stopi gor! Gospod Divjuš naj precej pride dol iz pisarne!« in ko se je debela županja zavrtela nazaj v vežo, je ukazoval hlapcu, ki se je prikazal iz hleva:
»Ti, izprezi konje, potegni sani na dvorišče, potem pa daj konjem ovsa. Iz Idrije je dolga pot.«
Hlapec je šel takoj odpenjat zaprežno vrv in tudi ona ženska se je počasi skobacala na tla.
Malo obledela, a vendar moderno pisana ovijača Ovijača: širši trak iz tkanine za ovijanje nog. pokrivala ji je glavo in bila opletena krog vratu, da je bilo videti od obraza samo nekoliko čela in dvoje velikih, temnih oči. Postavo ji je zavijala stara, zelenkasta, oguljena moška suknja in noge so ji tičale v ogromnih kožuhastih copatah.
»Moral sem ji dati to staro suknjo; iz Ljubljane so jo poslali k nam v tako letni obleki in v tako slabem obuvalu, da bi mi bila zmrznila po potu, ko bi jo kar tako pripeljal sem,« je pripomnil odgonski sprevodnik Jeriha, ko sta stopala z županom v hišo.
»Ja, ja, sitnosti, same sitnosti,« je ponavljal župan že v izbi in pogledoval okrog po dveh, treh pivcih, ki so sedeli za mizo.
»No, no, kaj pa je?« so vpraševali radovedno in ogledovali odgonskega sprevodnika, še bolj pa ono postavo pri peči, ki je vstopila za njim in o kateri niso vedeli, je li ženska ali moški.
»Oh, kaj če biti,« je zamahnil župan z roko, položil list na mizo in ukazal starejši hčerki, ki je prišla iz kuhinje:
»Kakega pol litrca zavretega vina, pa hitro!« in ko je hči izginila iz izbe, se je obrnil proti tujki in dejal nekako mehko:
»Slecite se, saj vam bo prevroče!«
V tem pa je prišel gospod Divjuš, občinski tajnik, ter vzel oni list v roke.
»Eliza Kovač je, iz Stebrca,« je dejal.
»V Stebrcu ni nobene Elize Kovačeve,« ga je popravil župan, »jaz poznam ljudi vse županije.«
»Seveda je ni, pa ta sliši tja,« je razlagal tajnik. »Njen stari oče Matevž Kovač je bil rojen v Stebrcu št. 5 in pristojen sem v našo občino Leskovec. Preselil se je v Trst, se tam oženil in imel sina Antona. Ta se je tudi oženil in se spet preselil v Gorico, kjer je umrl. Njegovi hčeri Ana in Eliza, rojeni v Gorici, pa sta pristojni semkaj in Eliza Kovač je pravzaprav od tu, iz Stebrca, iz naše občine.«
»Jej, jej,« čudila se je mati županja, očetu županu pa je švignila tale pametna misel v glavo, ki jo je – v svesti si svoje modrosti – naznanil poslušalcem:
»Ali če je do zdaj ni bilo pri nas, je tudi zdaj ne potrebujemo.«
»Potrebujemo je seveda ne,« je pritrdil tajnik. »Ali ona je bila v Ljubljani brez dela, brez službe in brez dokumentov, priprli so jo zaradi vlačugarstva in jo poslali sem v našo občino, ki jo mora prevzeti.«
»Zaradi vlačugarstva!?« je ponavljala mati županja in neverjetno gledala tujko, ki je medtem odložila suknjo, copate in ovijačo ter v lahni, temni gosposki obleki izgledala prav pošteno.
»Da, zaradi vlačugarstva,« je potrdil tajnik županji. »Tukaj se bere dobesedno: Podpisani magistrat stolnega mesta Ljubljane odreja, da se šestnajstletna …«
»Šestnajst let!« so vzkliknili poslušalci, tajnik pa je brezbrižno bral dalje:
» … da se šestnajstletna Eliza Kovač zaradi vlačugarstva odžene v domovinsko občino Leskovec.«
»Tako mlada!« je javkala županja in sklepala roke.
Župan pa se je, v svesti si svoje odgovornosti, popraskal za ušesi in modroval:
»Kaj pa naj počnemo z njo? Delati menda ni vajena, zastonj …«
»Čakajte, gospod župan! Tukaj tako ne more in morda tudi neče ostati, kaj, gospodična?« se je obrnil tajnik k tujki in zardel, da je priznano vlačugo nagovoril z »gospodično«. Toda nje vitka postava, inteligentni obraz in ponosno vedenje mu je nehote izvabilo ta naziv na jezik.
»Ne, tukaj ne ostanem,« je dejala kratko in odločno.
»No, torej!« je nadaljeval tajnik. »Občina ji izda poselsko knjižico, da ji potrebnega denarja za pot in potem naj gre spet v svet. Drugič bo že pazila, da ne pride z oblastmi v navzkrižje.«
»Ja, ja, prav imate,« se je oddahnil župan.
»Pa s takim tenkim oblačilcem je ne morete poslati nikamor,« se je vmešal odgonski sprevodnik, »zmrzne, preden stopi na prag.«
»Jej, pa res,« je pritrdila županja, ki se ji je jelo dekle smiliti kljub vsemu.
»Če me obdržite tri dni tukaj, potem mi sestra pošlje obleko. Saj jo imam, pa prijeli so me ravno tako, kakršna sem šla čez ulico,« je dejala tujka.
»Pa ostanite, pa –« je hitel župan, ki mu je bilo vse prav, samo da se ogne še večjim neprilikam. »Sile vam ne bo, na gorkem boste in jesti tudi dobite.«
In sklenili so, da ostane tujka pri županu toliko časa, da ji pošlje sestra obleko, potem pa ji izdajo poselsko knjižico in ji izročijo denar za vožnjo do Ljubljane.
»Pa je res, gospa županja, da so neko dekle iz Ljubljane prignali k vam?« je vpraševala leskovška gospodična učiteljica, ko sta šli v nedeljo od maše.
»Res, res,« je pritrdila županja in se vsekovala v robec, da bi učiteljica ne videla, kako rdeča je postajala od veselja, da ji je gospodična rekla »gospa«.
»Pa to je čudno! Res nisem vedela, da se tako priganjajo tudi ženske.«
»Redko se zgodi, redko.«
»Saj je že to dovolj žalostno, da sploh kdaj!«
»Kaj se hoče, svet je izprijen dandanes.«
»Da, da … Kakšna pa je?« je vpraševala učiteljica čez nekaj časa.
Bila je prvo leto v službi in v Leskovcu je bilo jako dolgčas, zato se ji ne sme zameriti nje radovednost.
»O, lepa je, prav lepa. Mlada je še tudi. Pomislite … šestnajst let.«
»Šestnajst?«
»Da, šestnajst. Samo ne vidi se ji, da je še tako zelo mlada. Jaz bi jo bila sodila dvajset.«
»In gosposka je, pravite?«
»Gosposka. Žgancev ne je in kaše tudi ne.«
»Pa sem res radovedna, kakšna je.«
»Pridite popoldne malo k nam, saj vas tako že dolgo ni bilo,« je vabila županja.
»Ali …«
»Nič ali! Gor v kamrico vas popeljem, ona je tudi zgoraj. Gospod tajnik je dejal, da je izobražena, pa smo jo deli gor, ker je v gostilni vedno polno ljudi.« »To ste pač prav naredili, revico mora biti sram, če jo hodijo tako gledat. Mogoče še nič kriva ni, če je rekel gospod Divjuš, da je izobražena.« »Da, rekel je, da zna nemško in laško.« »Torej popoldne pridem, če vam je prav.« »Kaj pa, kaj pa, gospodična! Človek je tako vesel, če se more malo pogovoriti.«
Prišli sta do šole in učiteljica se je poslovila tako vljudno in prijazno od županje, da je prišla le-ta vsa vesela domov in se takoj pripravila, da napravi malo cvrtja za popoldne.
»A, in risati znate tudi, gospodična?«
»Da.«
»Pa kje …«
»Brat me je učil. Hodil je v realko. V šesto. Pred letom je umrl.«
»Moj Bog, kako žalostno!«
»Žalostno. Ko bi bil on živ, bi pač ne prišlo tako z menoj. Ne gonili bi me okrog kakor cestne potepuhe.«
»Ne govorite o tem!«
»Saj je res!«
Molčali sta nekaj časa in učiteljica je radovedno opazovala svoj vis-a-vis. Poteze nežnega, podolgastega obličja niso imele nič okroglo otroškega na sebi, ne ena črta negotova, vse pravilno in dovršeno. In tako jasen je bil ta obraz, tako odkrit in miren. Niti malce se ni nagubalo gladko belo čelo, ni malo se niso zakrivile ustne, le dolge, rahle trepalnice so zatrepetale, ko je tako trpko dejala: »Saj je res!«
In učiteljica je dalje opazovala nje odločni, pravilni profil, mehko zaokroženi nastavek vratu, lahno skodrane lase nad tilnikom, nežne, drobne roke in tenke prste s svetlimi rožastimi nohti. Pripovedovala ji je o šoli, o porednih vaških otrocih, o dolgočasni enakomernosti življenja v Leskovcu, a med vse to pripovedovanje se ji je sililo vprašanje: nedolžna ali kriva?
Mati županja je prinesla nekaj cvrtja in ga ponujala učiteljici in tujemu dekletu.
Učiteljica je grizla drobno pecivo, obljubljala županji, da pokaže njeni starejši hčerki Lenki čipke za k prtom in nauči malo Miciko pletenja, a v glavi ji je neprestano tolklo in kljuvalo in zdelo se ji je, kakor da vsak udar srca vprašuje: Kaj, kaj?
In če je res – vlačuga? In če je res?
Ustrašila se je in bojazljivo se je odmaknila od nje.
Ali se spodobi, da sedi tu, da se meni z njo – z vlačugo? Nehote se je pomaknila še bliže k županji. Tujka pa je vzdignila goste, dolge trepalnice in jo pogledala naravnost in vprašujoče. Učiteljica je zardela; menila je, da ji je ta pogled prodrl v dno duše.
Nedolžna je, nedolžna! si je šepetala in prijazno vabila tujko, naj jo obišče, ako ostane še kaj časa v Leskovcu.
»Hvala, gospica, jutri odpotujem.«
»Že jutri?«
»Da. Ali mi morda želite še daljšega pregnanstva?«
»Nisem rekla v tem smislu.«
»Vem in hvaležna sem vam za vašo prijaznost.«
»Ali boste kaj pisali?«
»Želite?«
»Vsekakor bi rada vedela, kako se vam bo godilo.«
»Potem vam bom pisala.«
»Prosim!«
Odhajaje je učiteljica namignila županji, naj ji sledi v vežo. Tu je odprla svoj mošnjiček, izvlekla iz njega dva svetla goldinarja in ju stisnila županji v roko:
»To naj gospod župan pridene oni potnini – saj veste!« Potem je resno pritisnila prst na ustne in zapretila: »Pa ne povedati!« in je hitro odšla na cesto.
Mati županja pa je sklenila v srcu, da dodene še en goldinar iz svojega in da poreče možu, da je dala učiteljica tri in ne dva tolarčka.
Čez dobrih štirinajst dni je dobila leskovška učiteljica lepo dehteče podolgasto pismo z lepim, drobnim naslovom. Bilo je od Elize Kovačeve.
Čudno, dejala je, da nič nima, a zdaj piše na tem finem, modernem rjavkastem papirju, ki celo diši, se je čudila učiteljica in tudi frivolni ton v pismu ji ni bil po volji.
Odgovorila je kljub temu, a zastonj čakala odgovora.
V jeseni je nekoč občinski tajnik gospod Divjuš prišel razburjen s pošte.
»Gospod župan!« je klical že pred hišo in vihtel nek papir po zraku.
»Kaj je, kaj je?« je javkal le-ta in v duhu je že čul, kako mu gospod tajnik bere novo zapoved o snaženju gnojišč in o nakupu karbola proti koleri, za kar je vendar poskrbel že pred mesecem.
»Oh, pomislite! Kazenska pola je prišla o Ani in Elizi Kovač.«
»Ješ, ješ!«
»Ha, kdo bi si mislil!«
»Moj Bog, kakšen je svet!«
In čez pol ure je pisal gospod Divjuš v zakajeni občinski pisarni v zapisnik »kaznovanih občanov« ali v »črne bukve«, kakor se je izražal župan, sledečo beležko:
Ana Kovač, stara 25 let, in Eliza Kovač, stara 17 let, rojeni v Gorici, pristojni v Leskovec, sta bili z razsodbo deželnega sodišča v Ljubljani od dne toliko in toliko po paragrafu tem in tem obsojeni zaradi hudodelstva tatvine v trimesečno težko ječo.
Hladen jesenski veter je vil po ulicah ljubljanskih, vzdihoval krog oglov in se zapletal v gole veje v drevoredih. Neka režeča, neprijetna atmosfera je ležala na mestu in lezla v ljudi. Tesno so se zavijali gospodje v haveloke Havelok: plašč brez rokavov, pelerina. in gospe so popravljale mantilje Mantilja: plašč. in jopiče, da se obvarujejo ostrega, mrzlega piha. Nekaj zapoznelih listov je spihal veter z vej in jih v plešočih vrtincih raznašal naokrog, zdaj je nekoliko pojenjal, potem pa spet vzdigoval prah z dvojno silo in se zaganjal v dolgih sunkih skozi ulice.
Nekaj vran se je v velikih jatah poganjalo krog zvonikov in gosta plast oblakov je visela visoko v ozračju, zastirala sonce in zagrinjala obzorje v siv, dolgočasen ton pozne jeseni.
Drdranje voz, korakanje ljudi, glasen prepir dveh izvoščkov na glavnem trgu se je v zategnjenih, lenih zvokih odbijal od hiš in mrtva, rumeno sivkasta svetloba je nekako mrzlo in neprijetno vplivala na človeka.
Iz velike trinadstropne hiše je stopilo na ulico gosposko dekle v temnozelenem klobučku, sivem jaketu, z majhnim zavitkom v roki. Neki častnik ji je podjetno pogledal v obraz in zamrmral predse parkrat: »Famozna rast, tipičen obraz!« Obrnil se je za njo, zarožljal s sabljo, energično udaril z ostrogami, se zasuknil in jo ubral za neznanko, vedno razbijaje s sabljo ob tlak.
Ona pred njim je nekajkrat prezirljivo in jezno pogledala nazaj čez ramo, a ker se vztrajnemu vojaku kar nič ni ljubilo, da bi zapustil njeno sled, je stopila v prvo vežo, počakala za vrati, dokler ni nadležni zasledovalec zginil za oglom, potem je spet hitela dalje.
Gost bel pajčolan ji je zastiral obraz in skozenj je bilo zapaziti le iskrenje oči.
Zamišljeno je gledala predse, nekajkrat globoko vzdihnila, privzdignila nekoliko dolgo črno krilo in hitreje in hitreje pospeševala korake. Zdaj pa zdaj je bilo videti, kakor da bi ji zatrepetalo telo in bi se rame privzdigovale v pridušenem joku. Nek postrešček se je s svojim bremenom zadel vanjo, malo dlje je sunil vanjo čevljarski učenec s starimi, raztrganimi čevlji in takoj potem se je zaletela v starikavo krščenico, ki je jezno godrnjala za njo nekaj o maniri. Ona ni opazila ničesar od vsega tega. Skoraj samogibno je prestopala, zavila preko Šentjakobskega trga v Trnovsko predmestje in iz tega v temno, ozko in umazano ulico v Krakovem.
Pred majhno, razdrapano hišo se je ustavila in potrkala na vrata, ki pa so se šele čez dolgo odprla.
»A, ti si, Eliza,« jo je nagovorila grda, odurna starka in se hudobno zahehetala, ko je ugledala trudno, obupano držanje došle deklice.
»Kako je bilo, he, he?« je vpraševala in tipala s svojo suho, koščeno roko eleganten dekličin jaket.
»Oh, pustite me,« je vzdihnila le-ta in se nervozno zdrznila.
»No, no, saj ni hudega,« se je silila starka in jo z odurno ljubeznivostjo skušala objeti okrog pasu.
»Meni se ne ljubi,« je mrmralo dekle med zobmi. Otresla se je starkinih rok in vprašala:
»Kje pa je Ana?«
»Zgoraj, zgoraj, že dolgo čaka,« je odgovarjala starka in odšla v sobo, zadovoljno smehljaje se.
Deklica se je za trenutek oprla ob steno, potem pa je trdo stopila po stopnicah navzgor.
Iz malega temnega mostovža so vodila na vsako stran po ena nizka vrata. Izza onih na levi je čula napev neke spolzke poulične pesmi in premikanje stolov. Takoj nato so se odprla vrata in visok narednik je stopil venkaj.
»A glej, gospodična sestra, hm … Čast mi je.«
»Pusti jo, pusti,« se je oglasil za njim ženski glas.
»Ha, ha, se bojiš morda, da preidem k njej,« se je zasmejal narednik surovo, se obrnil proti oni ženski, udaril jo na ramo, potem pa odšel.
Na stopnicah je še zakričal nazaj:
»Do drugič, cara mia!«
»Do drugič!« je zaklicala ženska za njim, potem pa se obrnila proti Elizi.
»Pridi no bliže, sestričica,« je dejala in jo povlekla s seboj v sobo.
»Nekaj čaja je vendar še pustil moj narednik, celo ruma je še nekaj,« je govorila, vlila malo duhteče pijače v majhno skodelico in jo porinila sestri.
»Hvala, ne bom,« je dejala le-ta in se trudno spustila v najbližji stol.
»Kakor hočeš,« je odgovorila sestra in sama posrkala čaj.
Majhna svetilka, ki je plapolala na mizi, ker je imela soba eno samo majhno okno na ozko, temno dvorišče, je osvetljevala nje ostro špičasti, razorani obraz. Neka nezdrava bledica se ji je vlekla po licih in koža ji je bila suha in vela.
V sobi sta stali dve postelji, v sredi miza, okrog nekaj pletenih stolov, v kotu omara, pod oknom pa majhen črn kovček. Povsod je bilo vse razkopano in razvlečeno. Na steni so visele na žebljih ženske obleke, na kovčku je ležala črna plišasta mantilja poleg sivega lovskega klobuka z zakrivljenimi peresi.
Soba in oprava sta bili zelo siromašni, obleke pa še dokaj čedne in elegantne.
Elizina sestra je bila oblečena v belo zmečkano spodnjo jopico in v živordeče krilo, lasje so ji bili kuštravi, krog usten pa ji je igral zaničljivo porogljiv izraz.
Molče sta si sedeli nasproti, dokler ni Eliza vstala in odložila klobuka.
»No, kako je bilo, si dobila delo?« jo je vprašala sestra.
»Ne.«
»Ha, ha! Kaj ti nisem pravila?!«
»Jutri poskusim še enkrat.«
»Čestitam ti na tvoji vztrajnosti.«
Spet je bilo tiho.
Eliza si je pokrila obraz z rokami, naslonila komolce ob mizo in zaihtela.
»Moj Bog, moj Bog, usmili se me!«
»Solze! Ha, ha! Kako smo vendar nežni!« rogala se ji je sestra.
»Ves dan sem iskala okrog, pa nič, nikjer nič!«
»Oj ti dete ti, kaj misliš, da te res kdo sprejme k otrokom? Tebe?! Smešno!«
»Iskala sem vezenja.«
»Ha, ha, kakor da bi ti plemenite dame dovolile, da bi v njih nežno perilo začetne črke njih visokega imena všivale roke, ki …«
»Molči mi o tem!«
»Čemu molčati?! Saj vendar vsakdo ve, da je gospodična Eliza Kovač cele tri mesece počivala na Žabjeku.« Žabjek: del Ljubljane, kjer je bil zapor, a tudi zloglasna javna hiša. Leta 1899 je škof Jeglič dosegel, da so zaprli javno hišo na ljubljanskem Žabjeku. Mestni svetniki so županu Ivanu Hribarju očitali absolutistično ravnanje in dosegli, da se je zloglasna hiša št. 13 spet odprla. Jeglič je zato 9. julija organiziral procesijo na Brezje, s katero bi dosegli, kot je oznanil, da bi se »te preklete babe iz Žabjeka stran spravle.«
»Molči mi, molči mi! … Mar nisi ti kriva?! … Kdo me je zavedel?! … Ti, ti!«
»Hvala! … Kdo pa je bil kriv, da so te zasačili in mene s teboj?! … Kaj? In takoj prvič, ko si šla ti z menoj v prodajalnico?! … Tvoja nerodnost, draga!«
»Molči!«
»Molčim naj? Tvoji živci so jako občutljivi. Ha, ha! Sicer imaš pa precej sestrskega čuta, to moram priznati. Tam na sodišču bi bila prav lahko izrezala sebe vsaj za kaka dva meseca, na moje stroške seveda. No, pa si bila rajši tiho … Zahvaliti se ti moram še enkrat!«
»Pusti me!«
»Aj, kako si nevljudna danes. Vidiš, tudi jaz te imam rada, zato ti tako čisto iz srca svetujem, da pusti to iskanje služb in dela; dobiš tako ničesar ne, pa pojdi rajši tja, saj veš, kamor ti je svetovala najina dobra gospodinja.«
»Kaj, tja naj bi šla, tja, v mlakužo, kjer žive sramotno življenje izgubljena ženska bitja … ? Nikdar, nikdar!«
»In zakaj ne, dragica? Dela ne moreš dobiti, krasti ne smeš, stradati ni prijetno, hm, ne ostane drugega!«
»V Celje pojdem, v Maribor ali Gradec, ondi me ne poznajo.«
»Ne poznajo! No, kaj takega se zve hitro! Veš, kako te vprašajo: Ste vi tista Eliza Kovač, o kateri je bilo čitati v časnikih, da … no, in tako dalje! Tebi ne preostane drugega, kakor reči: Da, jaz sem, in nato se povsod prav lepo zahvalijo za tako čast, da bi tako interesantno osebo jemali v hišo. Spremijo te morda še do stopnic, pa le iz bojazni, da bi se te v prednji sobi mogla prijeti kaka stvar, in ti si spet na ulici.«
»In kdo je kriv vsega tega?!«
»Ne vem … Morda najini starši, ker nama niso pustili okroglega, ko so odšli na oni svet … morda drugi ljudje, jaz res ne vem!«
»Ti si kriva, ti!«
»Jaz? Povedala si mi že enkrat, pa ne maram te časti! Sploh pa nisi preveč hvaležna. Kdo pa je vaju redil, tebe in brata, od tvojega devetega leta dalje, kaj?«
»In s čim si naju redila!?«
»Za to ne gre!«
»Za to gre, za to! Ko bi bil vedel moj brat, kake vrste je bil tvoj zaslužek, ne bi bil užil niti grižljaja od tebe.«
»Ne bi ga mogla siliti. Sploh si pa ne morem misliti, da more biti kak človek tako naiven, da bi verjel, da se s samim vezenjem morejo oblačiti in živeti tri osebe!«
»Moj Bog, moj Bog!«
»Ne javkaj mi!«
»Ako bi brat živel, bi ne prišlo tako daleč z menoj.«
»Le žaluj za svojim vitezom, treba ti je!«
»Treba, treba!«
»Oj, glej, potrebno gospodično v finem jaketu in moderni bluzi!«
»Oblekla sem se, da napravim boljši vtis,« je jokala Eliza in si z nervozno hitrico odpenjala gumbe.
»Vtis!? Hm … ! Kjer si povedala svoje ime, so mislili, da je ukradeno.«
»Moj Bog!«
»I kaj je potem? Pusti vse skupaj in poslušaj moj svet!«
»Ne … ne … !«
»Saj včasih vendar nisi bila tako tenke vesti! Sploh pa se hitro odloči za kaj, mene ne veseli več ukvarjati se s teboj, preneumna si. Zase mi že zadostuje moja pamet, še nate paziti pa ne morem.«
»Jutri pojdem še enkrat v mesto; naj bo še slabše delo, vse mi bo prav.«
»Tako da, tako je lepo! Poboljšaj se, udinjaj se za kravjo deklo, zajtrkuj kislo zelje z nezabeljenimi žganci, opoldne pa otepaj krompir! Morda potem vendar pozabi kdo, da si bila zaprta, da so te po odgonu preganjali okrog in še vse drugo, kar ni zabeleženo v nobenih aktih pod številko in datumom!«
»Ti si moj hudi duh, Ana!«
»Jako častno zame!«
Eliza se je zdrznila, skočila kvišku in z nekim divjim iskrenjem oči stresla sestro za ramo.
»Ti si moje prekletstvo,« je zavpila in jo pahnila od sebe, potem pa je šla k postelji, zmetala obleko brezbrižno na tla, sezula čevlje, se vrgla na posteljo in obrnila k steni.
»Hi, hi, mačica je huda,« je dejala sestra, izpila čaj, kolikor ga je še bilo v samovarju in poltiho žvižgaje odšla iz sobe dol po stopnicah k starki. Tam je sedel mlad, bledikav človek medlega pogleda in uvelih lic, ki jo je pozdravil smeje se, ko je odprla vrata.
V mali pisarni občine Leskovec je mandral z drobnimi stopinjami debelušni leskovški župan, se praskal za ušesi in zdaj pa zdaj zastokal.
»Kaj ima človek od tega županovanja! Same sitnosti in skrbi! … Od kod je tisti papir, gospod Divjuš?«
»Iz Budapešte.«
»Iz Budapešte!? Sveti dan božji, še iz Afrike naj nam kaj pošljejo,« se je jezil župan in zatrjeval čez mero, da se ne pusti in ne pusti nikdar in nikoli več voliti za leskovškega župana.
Nekaj debelih muh je leno brnelo po sobi, posedalo po velikih vezanih državnih in deželnih zakonikih, radovedno lazilo med papirjem in se predrzno zaletavalo v malce previsoko čelo gospoda Divjuša, ki si je melanholično podpiral glavo.
Zunaj je sijalo sonce in čulo se je udarjanje mlatičev v kratkih, poskakujočih taktih. Nekaj kokoši je kokodajskalo spodaj po dvorišču, izpred hleva pa je veter prinašal robate kletvice županovega hlapca.
Vsi ti glasovi so se spajali v nekak sanjav, idiličen mir in gospoda Divjuša se je jela prijemati mehka, razkošna sentimentalnost. Ta se je še izdatno povečala, ko je župan godrnjaje odšel iz sobe dol v gostilno s kozarcem vina dušit si skrbi svojega županovanja.
Doli na vrtu je nabirala dekla solato in pela z visokim, tenkim glasom:
Gospod Divjuš si je podprl glavo in zamišljeno poslušal pevko, ki je zdajci preskočila na tisto:
»Nedolžna bla,« je poskusil s svojim debelim basom, potem pa se resignirano uglobil v dopis bolnišnice sv. Roka v Budapešti, ki je v navadnem uradnem slogu naznanjal bolniške in pogrebne stroške Elize Kovačeve, rojene v Gorici in pristojne v občino Leskovec.
»Hm, dosti je,« je računal, a bil je mehka, občutljiva duša; pogreznil se je spet v svoje sentimentalne občutke, zmotil se v seštevanju in pazno motreč svoje dolge in suhe številke, je vzdihnil v redko rast malih brk:
»Verdorben und gestorben!« Verdorben und gestorben. (nem.): Pokvarjena in mrtva.
Borne eksistence Edinost 1899, 49, 1. marec, 50, 2. marec. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
O, naš čas jih je bogat teh revnih eksistenc, teh stradajočih tipov v mestni obleki z olikanimi manirami.
Mnogo jih je samih krivih, mnogo so jih privedle razmere do tega bridkega, prikritega uboštva.
Kdor ne doživi, ne ve, kako teže človeka take malenkostne stvari, kako ubija vsako veselje tisto strašilo prazne mošnje.
In koliko jih je vse življenje živi v teh večnih primanjkujočih računih, a v večnem nestrpnem čakanju »prvega«.
Tu nekdanji, morda talentirani pridni dijak, ki mu je bilo poleg grških klasikov in latinske slovnice treba tudi jesti, ki je moral obesiti šolo na kol, ker ni imel dovolj rutine v stradanju in služi zdaj v raznih zasebnih in javnih pisarnah svojemu želodcu borni kruh. Tam propadli trgovec, ki računa zdaj in vpisuje za trgovinskim pultom, odpira in zapira težke dnevne knjige tujih tvrdk. In tako dalje in dalje, cela nepregledna vrsta ubogih, revnih kruhoborcev, krivih in nekrivih, mladih in starih.
In tako žive od dne do dne, od prvega do prvega in bližajo se starosti, pomanjkanju, bedi z neko strašno, pretresljivo gotovostjo. In za njimi vzdigujejo svoje suhe, bledične obraze njihove žene in otroci.
Sin stopa na isto pot, ki jo je hodil oče, hčere se može pol stopinje više ali niže ali pa popadajo v tisti grozni duševni in telesni izmeček človeštva, ki se plazi po ulicah z naličenimi obrazi, za katerimi se skriva gniloba.
Le glejte ga, mladega z zastarelo, oguljeno, a vendar skrbno eleganco oblečenega pisarja, kako si nervozno popravlja manšete, kako si uravnava kravato in potem s strahom trka na vrata, za katerimi v mehkem naslanjaču pregleduje akte njegov siten, neprijazen šef.
Kri mu sili v glavo, priklanja se nerodno in prisiljeno in potem pretrgano, v zadregi jeclja tisto:
»Prosim, rabil bi … Ako mi dovolite … Prosil bi … Plačati imam majhen zaostanek čevljarju …«
In ker strogi šef le čaka in čaka, dalje brska po svojem aktu ali ga morda pogleduje mrzlo in brezčutno, opogumi se ubogi prosilec in hitro s strahom bruha iz sebe:
»Prosil bi deset goldinarjev predplače!«
Molk.
Šef se malce nasmehne, tako pol ironično, pol zaničljivo, zamahne z roko proti vratom in z neskončno malomarnim glasom pravi milostno:
»Recite Repiču, da vam izplača!«
Naprej pisarja ne pogleda, na njegov ponižni »hvala, gospod šef« odgovarja z nestrpnim skomigom ram ali pa tudi ne in stvar je končana.
Tam v sprednji sobi pa zgiba pisar s stisnjenimi zobmi ona dva petaka. Na licih mu še gori sram, srce pa mu razjeda jeza nad vsem svetom, najbolj pa nad njegovim šefom, ki ga smatra in ki ravna z njim kakor z nekim bitjem nižje vrste. Skrivaj stiska pesti, iz ust pa mu sili tiha, a zato strastna kletev na vse človeške mogotce.
Toda kaj! Kaj neki pomagata jeza in srd! Drugi mesec bo gotovo stal zopet na tistem mestu in zgodbica se bo odvijala natanko tako, z neznatnimi variacijami.
Trideset goldinarjev!
Ha, ha in zato se je človek prodal!
Kje si svobodna volja, kje ste svobodne misli, svobodni nazori?!
Bog ne daj, da imaš drugačne politične nazore kot tvoj gospod šef! Bog ne daj mešati se v društva, ki jim gospod šef odreka svojo naklonjenost, in Bog ne daj nesreče imeti o človeštvu, o človeku drugačne misli, drugačno razredbo, nego jih ima duh tvojega šefa!
Avtomat si, nič več ne manj!
Dolžnost ti je funkcionirati točno, brez pogreškov, brez ropota, tako, kakor ti je predpisano in ne po svojih mislih.
Misli, razum, svobodno voljo lahko obesiš na klin kakor klobuk, ko si prišel v urad in najbolje bo zate, če pustiš vse tiste nepotrebne predsodke, ki jih ima človek o svobodnem mišljenju, da se tam v kotu suše in zračijo, ker gospod šef namignil ti je že nekajkrat, da tudi privatno življenje, onih par ur odmora od duševne tlake, ni tvoje, ampak mora pokorno odsevati presvetlo luč nazorov in prepričanj tvojega gospoda.
No, potrpi. Človek se privadi vsega in sčasoma, polagoma ti izpuhtijo oni vroči, nepotrebni plini, ki ti sedaj burijo srce in dušo, izgube se in ti postaneš dober, hvalevreden – avtomat. Na katerikoli gumb tudi pritisne prst gospodarjev, nikdar in nikjer ti ne zastane mehanika. Če si le že dolgo v rabi, potem seveda se mehanizem nekako obrabi, kolesca se ne vrte več tako hitro, vse nekako cvili in hrešči kljub mesečni maži od toliko in toliko goldinarjev iz rok tvojega milostljivega branitelja.
Potem seveda te prešinja strah. Tvoja siva glava je polna samih vprašajev, kljukasto zavitih, velikih, malih, ki ti hudobno, škodoželjno režejo v obraz.
Odvadil si se misliti tekom let, toda glej čuda: misli, težke, neprijetne vstajajo ti iz vseh kotov, obkrožajo te kakor pošastni netopirji, kratijo ti sen in puhte ti iz suhoparnih pisarniških listin kakor grozeče, moreče slutnje.
Seveda, star si.
Čudno, mehanizem nekako zastaja, roka se ti trese, oči so oslabele in ti se že precej časa ne upaš prositi »predplače«, četudi bi jo morda potrebovali, ti, žena in otroci. Toda ne, raje čakaš, čakaš nestrpno, težko.
Bojiš se. Iz medlih oči se ti pritajeno sveti bojazen, strah. Skrbno se ogiblješ prilike govoriti s šefom na štiri oči. Seveda, znal bi izkoristiti priložnost, znal bi ti povedati, da je stroj izrabljen, da ga je treba vreči med staro železje.
Seveda, ti se bojiš!
Ali jih še niste videli teh starih, izrabljenih strojev, ki zamišljeno stopajo po ulicah, z medlim, zastrašenim, bojazljivim pogledom v starih očeh?
Vedno prihajajo prvi v urad in odhajajo zadnji iz njega.
Kako gledajo vsakega mladega, svežega človeka, ki trka na šefove duri!
Moj Bog, lahko bi prišel iskat službe in … No, in znal bi zavzeti vaše mesto!
Da, da, le bojte se, le boj se!
Nekoč vam poreče vaš gospod šef:
»Obžalujem, odpuščeni ste!«
Ne ponižuj tedaj svoje sive, stare glave, ne prosi, ne moleduj, saj je zaman!
Zavije se ti v dostojanstvo svojega priimka, imetja in vpliva in odide v svojo sobo, tebe pa pusti samega, starega.
Ne vprašuj: kaj, kako?!
»Sami mislite,« poreče ti.
Seveda, ti nisi navajen misliti drugega, kot da pravilno zapišeš »k« in »z«, da ne izpustiš besede v prepisu in da si gotov s svojim delom ob določenem terminu.
A zdaj misli, misli!
Plazil se boš še nekaj časa od vrat do vrat, trkal z upom in strahom, odhajal v obupu.
A potem pošlješ sina v svet, potisneš ga na prostor, ki si ga zavzemal sam, in vsi upi, ki si jih polagal vanj, ko ti je vesel in ponosen kazal spričevala svojega napredka v šoli, vse se ti stre, razdre, uniči. Ti sam nimaš, da nasitiš njega?!
In kar je bil oče, to postaja sin!
Da, bogat jih je naš čas takih bornih, ponesrečenih eksistenc, takih duševnih sužnjev.
Kdo je kriv, ali oni ali usoda, mogotci ali čas?
Kdo ve, kdo!?
Drobiž Edinost 1899, 51, 3. marec. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Na ulici sta se srečala – oče in hči … Ona lepa, mlada, elegantno opravljena, s ponosno vzdignjeno glavo, s smehom na polnih ustnih …
On star, bled, s sivo brado, v stari, oguljeni zamazani, raztrgani obleki, s palico v rokah, uklonjen in tresoč se …
Srečala sta se … Medle oči sivega starca so pogledale za trenutek v njen mladi, sveži obraz in vela ustna so mu zadrhtala …
Jo je spoznal? … Kdo vé? Kdo vé!?
In umaknil se ji je s trotoara. Trotoar: pločnik. Noga mu je spodrsnila ob kamen in skoraj bi bil padel pred njo …
A ni padel, stegnil je roko od sebe … Proti njej … in obdržal se je v ravnotežju.
In ona?
Pogledala ga je za hip, hladno, malomarno, kakor se gledajo … berači …
Pogledala ga je in zaiskrilo se je nekaj v njenih temnih očeh in smeh ji je zginil z usten. Lahna senca zadrege legla ji je na obraz in noga se ji je hotela ustaviti …
Starec je omahoval. Njegova suha roka se je stegnila k njej in njegovi koščeni prsti so se skoraj dotikali njenega krila …
Sklonila se je … ponosno … mrzlo …
Na ustnih se ji je spet pojavil nasmeh in oči so se zasvetile: »Kaj mi mar, ne poznam te!«
Trdno je prijela krilo z roko, skomignila z ramami in … srečala sta se! …
Ona je lahno stopala mimo visokih, svetlih steklenih oken trgovskih izložb, koketno pogledovala se zdaj pa zdaj v gladkem steklu, ki je odbijalo njeno visoko junonsko postavo, Junonska postava: Junona: rimska boginja, zaščitnica zakonskega reda, zvestobe in poročnih navad. je malomarno odzdravljala ponižnim pozdravom svojih znancev, v nasprotno smer pa je koral počasi ob palici siv, upognjen starec – on … berač in … njen oče …
Na ulici sta se srečala – oče in hči …
II
Jesenska megla se je plazila po ulicah in ovijala hiše v svoj vlažni sivi plašč. Izpod neba je polagoma naletaval dež, po mokrem blatnem trotoaru pa so hiteli ljudje in izginjali v megli.
Temnilo se je, megla se je zgoščala in dež je pral cestni tlak. Električne svetilke so se prižgale, odbijale svoj lesk v velikih kalnih cestnih lužah in njihova mrtva svetloba se je mešala s pojemajočo svetlobo dneva. Luči v prodajalnicah pa so ugašale druga za drugo in zapiranje težkih železnih vrat in rožljanje ključev je odmevalo v megli.
Naročil je hlapcu, ko je zapiral okna in vrata velike elegantne prodajalne njegove, naj gre k njemu na dom in pove, da ga nocoj ni treba čakati z večerjo, ker ima še važnih opravil. Gledal je še, kako je odšel hlapec, stal nekaj časa zunaj na ulici, da mu je mrzel dež rosil obraz, potem pa se je okrenil, odklenil zadnja vrata na dvorišču, ki so vodila v njegov komptoar, privil električno luč in sedel k veliki pisalni mizi, po kateri je bilo vse polno trgovskih knjig, računov in pisem.
Vzdihnil je, na licu se mu je pojavil izraz morečih skrbi in roka se mu je skoraj tresla, ko je pregledoval listine in pisal številko za številko.
Že par večerov je ostal sam v komtoaru. Ko so njegovi ljudje že morda snivali doma, je on še slonel nad pisalno mizo in strmel v dolge vrste števil.
Ta števila, ta števila! Skoraj ni mogel verjeti, da so resnična, da trgovina res tako propada, kakor mu kažejo te trezne, suhe številke.
In potem je spet vzel držalo in spet se je vrstila vrsta za vrsto števil.
Iz predala je vzel nekaj menic. Razložil jih je predse in si zapisal termine. In potem je šel k blagajni, preštel denar, zapisal vsoto na novo polo papirja ter pregledoval še debelo glavno knjigo in gledal nekaj časa v število. In nato je izpisal vsote menic in čelo se mu je omračilo.
»Ne pojde več dolgo tako naprej,« je vzdihnil, a vendar računal in računal še, ko je zunaj že zdavnaj potihnil vsak šum.
In naposled je vstal, zaklenil vrata in odšel. Ozrl se je zunaj na svojo prodajalno in to visoko zaprto okno, ta z železjem okovana vrata so pri medli svetlobi poulične luči tako mrzlo, tako tuje zrla vanj in zdelo se mu je, da je na vratih prilepljen bel list …
»Konkurs!« je zašepetal mej zobmi, zavil se tesneje v plašč in brzih korakov zginil v gosti megli mrzle jesenske noči.
III
Visoko se je dvigal tovarniški dim in izginjal tam pod sinjim nebom v daljavi.
V veliki obsežni tovarni pa so vrveli stroji, sopara je puhtela in sto in sto pridnih rok se je gibalo v ogromnem skupnem delu.
Kako je to migljalo pred očmi, ta velikanska vrteča se kolesa, ti široko, vedno se gibajoči jermeni, ti veliki valjarji, to neštevilo velikih in malih strojev. In vmes je šumela voda, ki je izpirala tuje substance in čistila blago, svetli kovinski deli strojev so se svetlikali v večnem gibanju, delavci pa so pozorno in enakomerno opravljali svoj posel, tiho in marljivo stregli strojem in vse to delo, to obračanje koles, vrtenje valjarjev in gibanje delavcev se je odvijalo redno in natančno kakor funkcioniranje velikanskega avtomata.
Zdajci je krik, krik strahu in groze, prerezal enakomerno tovarniško bučanje. Delavcem je zastala kri.
Nesreča! Kje? … Komu?! …
In stroji so ropotali in jermenje je rezalo zrak, tam pa je veliko gigantsko kolo vrtelo krvaveče truplo človeško s seboj. Ob bližnjo steno ob tla in široki jermen, ki je tekel ob osi kolesa, je kazal velike rdeče lise …
In delavci so bledih lic hiteli na prizorišče.
Grozno! Grozno! …
»Vsak na svoj prostor, da se ne pripeti še kakšna nova nesreča!« je zakričal paznik in delavci so odhiteli, le nekaj jih je ostalo.
Prihitel je ravnatelj, prihiteli še drugi izmed osebja …
S trudom so ustavili kolo in odvili jermen. Kri je curljala s kolesa in delala mlake na tleh, na steni prilepili so se možgani s koščkom temena in las, med stroj zapletlo se je nekaj zmečkanih udov in raztrgane krvave obleke, na tleh pa so ležali krvavi, še kadeči se kosi človeškega telesa.
Grozica je tresla gledalce, ostrmeli so in otrpnili. Oni raztrgani, razmesarjeni in razmečkani kosi njihovega sobrata, oni leskeči s krvjo obliti kovinski deli pa so jim govorili, pretili jim: »Varuj se, varuj se, morda tudi tebe doleti ta usoda!«
Zunaj pa se je mirno dvigal tovarniški dim in visoko pod sinjim nebom izginjal v daljavi …
Iz naše vasi Edinost 1899, 54, 7. marec, 55, 8. marec, 56, 9. marec, 57, 10. marec, 59, 13. marec. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks. Iz naše vasi: Najbrž se to nanaša na vas Retje v Loškem Potoku, kjer je pisateljica preživela del mladosti.
Torbarček
Torbarček, ta vam je znan po vsej ribniški dolini in njegova slava doni še daleč tam v kočevskih gozdovih in bloških goličavah. Okrog Snežnika ga imajo v čislih in še tja na hrvatsko stran ga zanaša mnogokrat njegova kupčija. Matevžek mu je pravo ime in za Kobaleta ga imajo zapisanega v župnih bukvah na Taboru, pa ne domačin ne tujec ga ne kličeta s tem imenom. On je znan pod imenom »Torbarček«. Mnogo je storil za povzdigo obrti in kupčije s svojimi torbami in krtačami.
Da si ga nihče ne predstavlja za kakega Goljata in Samsona, to pričakujem že v naprej, ker se sicer res zelo moti. Majhen je, prav izredno majhen. Glava mu je zlezla že malo med pleča in hrbet je postal skoraj malo preokrogel. Lepo to sicer ni posebno, a čudno tudi ne. Pomislite, koliko naš Torbarček sedi dan na dan na svojem stolcu in pripogiba in pripogiba hrbet in glavo, da bolje vidi šivati zajčje tačice in lisičje repe na svoje torbe.
Ob nedeljah in praznikih popoldne pa si oprta vse svoje torbe, kolikor jih ima v zalogi, pobere še nekaj krtač skupaj, potem pa roma od gostilne do gostilne in hvali in ponuja svojo robo na vsa usta. Kar čudno ga je poslušati, ker vse meša skupaj, kar mu ravno prihaja v glavo. In ponujati zna – kar je res, je res!
»Ej, duša božja, kupi, kupi torbo, takih imam, da bi se gospoda, kar je je od Rima do Dunaja, kar pulili zanje, ko bi jih le videli.«
Tako navadno začenja svoj govor, kadar je katerega zalotil, da nima ali ima strgano torbo, in o katerem ve, da pojde v jeseni na Hrvaško. Da pojde v jeseni na Hrvaško: na Hrvaško so hodili t. i. Hrvatarji, prebivalci notranjskih vasi, ki so pozimi odhajali na delo v hrvaške gozdove. Pisateljica je o njih pisala tudi v povesti Hrvatarji, objavljeni v zbirki Iz naših krajev (1903). In naj se ga otresa še tako, Matevžek ne popusti zlepa, katerega se je enkrat polotil.
»I, vzemi jo, vzemi, vsi angeljci te bodo zavidali in vse bo gledalo za teboj, kadar si jo oprtaš. Pa ceno ti dam, prijateljček božji, ceno! Tebi kar pol zastonj, zato ker se poznava.«
In tako hodi naprej, dokler ne zagleda koga drugega, ki je tudi potreben torbe.
»I, no, pa vsaj eno krtačko vzemi za kamižolo, trdnih imam in močnih, še kadar umrješ, jo lahko zapustiš komu, četudi bi sam sto let krtačil z njo.«
Tako se trudi »duška božja«, tako ga namreč tudi imenujejo, ker ima to besedo vedno na jeziku – da bi napravil vsaj malo kupčije.
Pozna ga vse, mlado in staro, blizu in daleč. Tudi oženjen je naš Matevžek, kakor se to spodobi za takega možaka. Majhna je kakor on, a hujša kot on. Če je naš Matevžek pri svoji kupčiji malo pregloboko pokukal v kupico ter so mu torbe začele nemirno skakati po hrbtu, pa pride njegova verna družica, ošteva ga in krega svojega »gospodarja« od pete do glave in potem ne pomaga nobena »duška božja«, nobeni »nebeški angeljci« in »zlati prijateljčki božji«, treba je že pobrati svoja kopita in pokorno spraviti se domov.
In dom njegov je prav zelo podoben svojemu posestniku. Lesena kočica in majhen košček vrta zraven, to je vse Matevžkovo kraljestvo. In majhna je res ta kočica. Če hočeš stopiti v Torbarčkovo domovje brez bunke na čelu, moraš se prav lepo ponižno pokloniti na vežnih vratih, a če hočeš dospeti do izbe, kjer živi in dela naš znanec, zlekniti se ti je skrbno v dve gubi, drugače ti posvetijo nizki durini podboji, da se ti zasveti sedem sonc, tri lune in vse zvezde v temni veži Matevžkovi. Seveda tudi visokost izbe ni pomerjena po dolgosti obiskovalca, a za njenega prebivalca je vendar dovolj prostorna.
V kotu pri oknu pa ima Matevžek svojo delavnico. Na steni visi nekaj končanih in na pol izdelanih torb, na polici leži nekaj usnja, par krtač, kup ščetin, dreta, šilo, žica, lep in še druge ropotije. V drugem kotu visi zraven postelje na klinih nekaj obleke, a tam pri peči stoji pručica, na kateri navadno gospodinja lupi krompir in računa, koliko je minulo nedeljo popil njen zakonski drug. Tudi puška visi pod stropom in Matevžek se kaj rad baha, koliko zajcev je že pihnil, četudi je zatrjeval nekdo, da se pred njegovo puško še muhe ne boje. Dosti je že skusil naš junak. Trideset zim je prezebal v hrvaških hostah in marsikakšno poletje je kosil doli na Klanem, kamor hodijo naši kosci čez poletje. Na marsikakšnem sejmu je že bil in marsikakšno pametno zinil. Zmrznil bi bil že kmalu, pljučnica bi ga bila kmalu pobrala in enkrat bi bil že kmalu utonil, a kljub vsem nezgodam in k veliki sreči svoji še vedno zdrav in gostobeseden prodaja in ponuja proizvode svojih rok.
Vi pa, dragi bralci moji, kadar potrebujete kake torbe ali krtače, pridite k nam v našo vas in zatrjujem vam, da vam da naš Torbarček take robe, da se vam bo srce smejalo.
Srebrnjakov Jurij
Najbogatejši in najpremožnejši kmet naše vasi je Srebrnjakov Jurij. Take hiše ni, kakršna je Srebrnjakova, in takih njiv in travnikov je malo, kakršni so Srebrnjakovi. V njegovem gozdu ni še pela sekira, kar gospodari on na domu, in v težki hrastovi skrinji v kamri še ni bilo toliko srebra, kar jo je mizar zbil skupaj.
Kjer je vsega v obilici, tudi otrok ne manjka, cela rajda jih je in podobni so drug drugemu kot krajcar krajcarju in paziti moraš, da ne pokličeš Jožka s Franckom in Micke namesto Nežike.
Pa četudi je Srebrnjak petičen mož, na njegovi zunanjosti se to ne pozna. Vsak kočar je oblečen bolje kot on in otroci jedo zabeljene žgance redkeje kot najubožnejši gostač v najslabši kolibi vaški. Srebrnjak menda še ni spremenil obleke, odkar je privedel svojo Barbo na dom – vedno enak je. Na glavi mu čepi luknjast klobuk širokih krajcev, ki bi mu bilo težko uganiti prvotno barvo. Vremenske in druge nezgode so ga oglodale od vseh strani, da je bolj podoben kakemu ptičjemu gnezdu kot človeškemu pokrivalu. Na nogah nosi Srebrnjak škornje, v petek in svetek, pozimi in poleti. Izdelani so okorno in oglato iz debele kravje kože, rjavi so in oguljeni – saj menda še niso videli mašče, kar jih je dal čevljar iz rok. Telo pokriva Srebrnjaku debela srajca iz domačega platna, ki pa ne kaže ravno, da bi Srebrnjak posebno ljubil čistost in snažnost. Na raševinastih hlačah in kamižoli nabralo se je tekom let raznovrstnih tujih snovi, da se ob nekaterih krajih prav lepo svetijo in spreminjajo barve. Lice mu je brazdato in nagubano kakor razorana njiva, nos se mu prevzetno šopiri in napihuje v koščenem obrazu, oči so mu udrte in ne gledajo nič kaj prijazno, lasje so osiveli in razmršeni. Usta pa nikakor ne delajo sramote tisti ribniški: »od širocih ust smo mero vzeli« …
Nič posebno v čislih nimajo Srebrnjaka njegovi sovaščani, kajti skop in nepriljuden je. Ob košnji kaj težko dobi kosce in kadar je treba krompir okopavati, nič kaj rade ne hodijo kopačice k njemu na delo. Otrokom njegovim se ne godi predobro. Dvanajstletni deček mora že sam hoditi z vozom po steljo in desetletno dekletce mora že znati, kako se držé vile v rokah. Sam ne dela mnogo, najraje hodi okoli svojega doma, tišči roke v žepih in s kratko pipico med zobmi. Včasih vstopi v hlev, tipa živino malo po rebrih, potem pa maha zadovoljno v hišo, kjer premišlja pri ogromni javorovi mizi, ali naj še redi junčke v hlevu ali naj jih raje žene na semenj.
Za otroke se drugače ne briga kot tedaj, kadar jim ukazuje, kaj morajo delati. Ali so sicer pridni in zdravi, Srebrnjaku ni dosti mar, tudi mu je vseeno, če otroci v šoli kaj znajo ali nič.
Če jih je prišel kdo tožit, da so mu klatili sadje ali napravili kakšno drugo škodo, Srebrnjak nima dosti besed. »Danes so pridni, v gozd so šli po listje« ali pa »danes so kidali gnoj iz hleva« – pa je stvar zaključena.
Saj so mu delali ves dan, kaj bi se potem jezil nad njimi, če malo nagajajo – sosedu!
Pa tudi sicer Srebrnjak nima pretenke vesti. Če v gozdu smreka ne stoji ravno predaleč od njegove meje, kaj zato, če jo poseka! Ena smreka vendar ni taka reč! In če se poleg njegove njive brazda več zaorje v sosedovo, kot bi bilo treba, tudi ni tak greh.
Seveda so Srebrnjakovi sosedje drugih misli in že marsikatero pot na sodišče je imel Srebrnjak zaradi tega.
Tudi dolžnikov ima Srebrnjak nekaj, pa ne dosti. Prvič ni nihče rad njemu dolžan, drugič pa kaj težko daje svoj denar iz rok. Kdor pa mu dolguje kaj, temu se ne godi predobro. Če je kak tak revež zamudil plačati ne premajhne obresti, vedeti mora, da takoj dobi tožbo v hišo in potem, če ni hitro denarja, da kmalu zapoje – boben.
Marsikdo, ki je moral od hiše, stiska pest, ko vidi Srebr‑ njaka, in marsikak sovražen pogled se upira vanj, kadar hodi po vasi.
Sosedje se ga ogibljejo, in če gre kdo v nedeljo po večernici v krčmo k Tinetu, gleda, da ne prisede k Srebrnjaku. Kdor mu je dolžan, se ga boji, drugi pa ne vidijo radi skopega, bahatega in odurnega Srebrnjaka.
Doktor
Še ga vidim, kako je stopal po vasi v stari in zanemarjeni obleki s kljukasto palico v roki in velikimi očali na nosu. Še vem, kako boječe so se mu odmikali otroci, kadar je omahoval iz Pavletove krčme. Klicali smo ga, kakor smo slišali od drugih, za »doktorja«. Nobeden ga ni poznal pod drugim imenom, nobeden ni vedel, kdaj je prišel v vas.
Ni se brigal za nikogar, delal ni, a beračil tudi ne. Kamor je prišel, nikjer ga niso podili in četudi ni prosil jedi in prenočišča, dajali so mu ljudje radi sami obojega. Včasih je komu pisal kako pismo ali napravil kako pobotnico. Računal ni nič, a pil je rad, če mu je kdo dal za pijačo.
Nosil je staro, na pol gosposko obleko. Govoril ni z nikomer, vedno je gladil s koščeno roko dolgo sivo brado in nemo zrl predse. Le kadar je sedel pri Pavletu v kotu za mizo ter imel pred sabo merico žganja, tedaj je postajal zgovoren. Oči so se mu svetile skozi očala, živahno je mahal z roko in zgovorno pripovedoval o svetu, tujih mestih in tujih ljudeh. Pivci so ga poslušali pazljivo in marsikdo je segel v žep in plačal merico žganega za prijetnega pripovedovalca. Nekaj časa je zabaval vse, ki so sedeli okrog njega, s svojim zanimivim pripovedovanjem, a ko je zlil par meric pekoče pijače vase, postajal je vedno živahnejši, glas mu je donel vedno glasneje in oči so čim dlje bolj žarile izza stekla. Nazadnje pa je pozabil na pivce in druščino in začel govoriti sam s seboj, hitreje in hitreje se mu je gibal jezik, v svojo govorico je vpletal latinščino in govoril reči, ki jih njegovi poslušalci niso razumeli. V hipu se mu je zmračil obraz, oči so se jezno iskrile, razsrjen je udaril s pestjo ob mizo, krepko zarobantil, potem pa opotekaje se odšel skozi vrata.
Imel je nekdaj lepših dni. Pravili so, da je bil bogatih staršev sin tam nekje gori na Štajerskem. Študiral je. Poslali so ga z doma v visoke šole na Dunaj, kjer mu je šlo sprva vse dobro izpod rok. A kakor je že navada na sveti, da človeku najraje spodleti, kadar misli, da je najbolj na trdnem, tako je bilo tudi tu. Zagledal se je bil v dekle, ki pa ni bilo vredno njegove ljubezni. Zanemarjati je začel knjige in v veselih družbah trošil denar, ki so mu ga pošiljali od doma. Kakor se dogaja v takih slučajih, se ga je dekle hitro naveličalo. Iz jeze in srda je še bolj popival, za študije mu ni bilo mar. Nesreča je hotela, da se je nekoč sešel s častnikom, ki mu je prevzel dekle. Vnel se je prepir, a ni ostalo le pri besedah. Borila sta se, izpulil je častniku sabljo, zamahnil z njo in ranil ga tako nesrečno, da je umrl čez nekaj časa.
Prijeli so ga in dosti je imel priložnosti za premišljevanje o svojem zločinu. Ko je prišel spet na svobodo, so bili starši že mrtvi in domovje prodano. Klatil se je po svetu, dokler ga ni zaneslo v našo vas. Ljudje ga niso sovražili, bil je tih in nikomur ni delal nadloge. Leto za letom je životaril v vasi, vaščani so se navadili nanj in pogrešali so ga, če je kdaj za kak teden izginil iz vasi.
Lansko leto pozimi ga je zmanjkalo naenkrat za dolgo časa. Šel je nekam v sosedno vas, a vrnil se ni več. Vaščani so ugibali to in ono in neprijetno jih je presenetila vest, da je Pavletov Jože našel doktorja v gozdu – zmrznjenega.
Šli so ponj in ga odvedli v mrtvašnico. Nekaj vaških otrok se je podilo za sanmi, ki so hreščale nesrečnemu doktorju zadnjo pesem.
Miško
Čudno ime, kaj ne?! I, no, nosilec njegov ga ni dobil ne pri krstu ne po očetu, prijelo se ga je, da sam ne ve kdaj in kako. In zdaj ga ljudje ne kličejo drugače in on sam le »na to ime sliši«.
Miško je imenitna oseba v vasi. Kdor hoče kaj poizvedeti, obrniti se mu je na Miška. Le-ta najbolje ve, kaj je Kočarjev pisal iz Amerike in koliko denarja je Bregarjev Luka prinesel s Hrvaškega, koliko lesa je posekal Brinarjev Jernej in kdaj bo Stričkov Jurij imel kosce.
Dela pravega nima, a vendar je redkokdaj brez posla in brez cvenka. Temu mešetari, kadar prodaja vole, drugemu teše toporišče za sekiro, zdaj prevzema nočno stražo mesto tega ali onega ali se odpravlja za katerega k zdravniku po zdravila.
Kleti zna, da se kreše. »Sivo morje adrijansko,« ti zarobanti in zraven gleda tako srdito, ko bi klical vse peklenščke in vrage.
Sicer pa je dobra duša in rad pripoveduje, kako je še kaj bilo, ko je hodil na Hrvaško.
E, saj bi še šel, še, ko bi se le tisti preklicani krcelj tam pri Ogulinu ne bil zvalil meni na noge. Presneto, še zdaj vem, kako je zahreščalo.«
In če ga je vprašal kdo, kako je bilo tedaj, povedal je na dolgo in široko, zakaj ima eno nogo krajšo od druge.
»Nikdar ne pozabim, kako me je bolel ta šment! Jezen sem bil, najraje bi pretipal kosti vsakemu, kdor mi je prišel blizu. In potem v bolnici, ko so tisti zdravniki pretegovali in stiskali nogo ter mi brbali po kosteh! Vse svetnike sem klical na pomoč, kolikor jih je bilo v pratiki. Pa še nogo so mi hoteli odrezati po vsej sili in bili bi mi jo, ko bi bil le tako neumen, da se ne bi bil branil na žive in mrtve. No, zdaj pa vendar še kolovratim okoli in ni se mi treba obešati po berglah. Ja, ja, človek mora imeti odprte oči, drugače ga tisti doktorji kmalu razrežejo. Pa še prav dobro se jim zdi, kadar morejo zapičiti v meso tiste svetle kaveljčke in nožke. Kako sem ga prosil in prosil, ko mi je z nekim takim spakom strgal kost, da so coprnice plesale pred mano, naj me vendar, za vse križe, pusti pri miru! Pa mi je še rekel, da ni sile in se mi je še prav veselo zarežal v obraz, tista nesnaga neusmiljena. Jaz se še petelinu bojim zaviti vrat, takile ti pa tako pobožno žagajo roko ali nogo, kakor jaz drva. E no, pa sebe nisem pustil mrcvariti kakor mrhovino, postaviti se je treba!«
Tako je pripovedoval Miško čestokrat, potem pa odkrevsal k sosedi popravljat škafe ali drugam pomagat to ali ono in pripovedovat svoje in svojih sosedov novice in zanimivosti.
Županov
I, no, res ne vem, ali vam hočem kaj dosti opisovati našega korenjaka in domovanje njegovo tam v rebri ali naj takoj začnem z zgodbico, zaradi katere je postal znamenita oseba naše vasi.
Menda bo drugo boljše, ker je krajše.
Županovega odeva nimbus znamenitosti pravzaprav le zato, ker je nekdaj šivaril po Dunaju, ne da bi prej kdaj umel krojaških umetnosti in skrivnosti. Če se mu je kdaj prej odtrgal kak gumb, i no, spel je s kakim klincem skupaj zijajočo obleko, dokler mu niso njegova stara mati doma pomagali s šivanko in sukancem.
Tesati je znal res kakor nemalo kdo v naši vasi, a šivati – ne za šivanje niso bili debeli prsti Županovega.
Bilo je torej takole.
Svojega dni so potrdili Županovega v vojake, kar pravzaprav ni nič nenavadnega, ker pri vojakih potrebujejo hrustov in korenjakov, kakršen je bil Županov. Potrdili so ga torej. Posebno vesel ni bil, tisti »links« in »rechts« ni prav nič posebno hotel v njegovo glavo. No, pa šlo je, šlo. Od doma je imel par krajcarjev, da vsaj komisa ni bil lačen, in to je prvo, česar potrebuje vojak. Toda usoda ne miruje zlepa.
Nekoč ga je poklical korporal predse in marširala sta skupaj k raportu. Čakal je torej prav boječe, kdaj se mu oznani, za koliko dni mu prisodijo posebno stanovanje brez luči in druščine. Pa ni prišlo tako, kot je mislil. Neko nemško stvar so mu brali tam na glas in ko so ga vprašali v raskavem vojaškem tonu: »Verstanden?«, pokimal je naš vojak z glavo in zarenčal v svojem globokem basu prav debeli »ja«, četudi ni razumel drugega kot to, da mu nekaj pripovedujejo o nekem »šnajderju«.
Mirno je zopet šel k svojemu komisu, dobro snival na trdi slamnici in nič kaj rad se ni skobacal drugo jutro zopet na noge. Malo debelo je sicer gledal, ko so mu povedali precej na vse zgodaj, da naj spravi svoje reči vkup, ker se mora popoldne odpeljati na Dunaj.
»Dunaj? I, zakaj pa ne?« mislil si je naš znanec. Dunaj je veliko mesto in cesar in druga velika gospoda je notri, zakaj bi si še jaz ne ogledal te stvari.
Mirno je torej spravil svoje stvari v tornister, Tornistor (tornister): torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali čez ramo. v slovo se je še enkrat prav pošteno najedel komisa Komis: vojaški kruh kiselkastega okusa. in se vkrcal v železniški vagon na ljubljanskem kolodvoru. In vozil se je in vozil, da so ga bolele kosti in da se mu je komis že posušil, ki ga je vzel seboj za »popotno«. Ne vem, kako je gledal Županov, ko je prišel na Dunaj, pravil pa je pozneje, da je bilo prav zelo lepo, tudi tega ne vem, kako je prišel na določeni mu kraj in kaj se mu je sanjalo prvo noč na slavnem Dunaju.
Kar pa vem, povem.
Drugo jutro je naš znanec vstal kakor ponavadi, ko je začel tisti nebodigatreba »blozati« na vse pretege. Vstal je, oblekel se in se postavil »habacht« ob vznožju postelje. Kmalu je prišel nekdo ponj. Vodil in vodil ga je po stopnicah in ga privlekel pred velika vrata, za katerimi je šumelo in drdralo, kakor ne vem kje. Vstopil je in videl vse polno šivalnih strojev, med katerimi je mrgolelo pridnih rok krojačev. Kar tebi nič meni nič so posadili tudi njega za tistega spaka, dali mu nekaj razrezanega sukna, šivank in sukanca in potem pustili v miru.
Županovemu se je posvetilo v glavi, kaj da pomeni vsa ta stvar in prav nič dobro se mu ni zdelo med tistimi drdrajočimi in vrtečimi šivalnimi stroji. No, naš znanec je bil srčen, vzel čez nekaj časa vendar tisto razrezano stvar v roke in jo začel ogledovati natančneje. Šele po dolgem premišljevanju in primerjanju je prišel do sklepa, da bo ta šment najbrž kdaj kaka suknja, »za hlače so bili premajhni kosci«. Nekaj časa je prevračal tistega spaka pred seboj in je zamudil skoraj vse dopoldne z vtikanjem šivanke. To majhno »ušesce«! Presneto, raje bi obtesal skoraj eno stran krelja! Ogledoval in vrtel je tisto stvar ves ljubi božji dan med prsti in zvečer je bilo še ravno toliko koscev, kolikor jih je dobil zjutraj.
Županovega niso več dali k šivanju. Žalosten zaradi tega menda ni bil. Pred šivanko ima pa še zdaj rešpekt in krojačem ne gleda čez ramo.
Kaj mislite: šivati – hm, to ni kakor bi hruške pekel!
Sreče Slovenka 1899, 11. marec, 113–115. Rokopis se ni ohranil. O tej pripovedi piše Gregor Kocijan: »V zadnjih dveh se vse skupaj spremeni v krik bednega in lačnega človeka, v tem primeru se tudi radikalneje oddalji od realistično-naturalističnega modela kratke pripovedi. V ospredju je neposredna izpoved, za katero pa ni značilna bujnejša metaforičnost in zvočna blagoglasnost, bolj ji je pri srcu racionalna in z argumenti podkrepljena meditacija oz. z retoričnimi sredstvi izražen protest, prošnja, željam zahteva, obsodba. Njene pripovedi so v glavnem črtično oblikovane in ponavadi je v središču dogodek, ki po že znanem načelu odločilno vpliva na usodo osrednje osebe« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, 61).
Oh, vi dobri ljudje, ali veste, kaj je bol? Ali veste, kaj je silna, strašna dušna bol? Ali veste, kaj je lakota, brezumna, grozna lakota po sreči?
Ha, ha, vaše egoistične duše, vaša mrtva, mrzla srca naj vedo!?
Neumno!
Saj se smejem in vi se mi smehljate, saj sprejemam iz vaših plemenitih rok prijaznost in ljubeznivost, kaj hočem pač več!?
Ha, mar meni taka naberačena čustva, mar meni drobtine, ko potrebujem hleba!
Sreče hočem, sreče! Kaj nimam pravice do nje, nimam li duše, nimam li srca, ki si je želi tako strastno, tako mogočno, da je ta želja enaka peklenskim mukam!?
Dajte mi vendar sreče, ko umiram, ko se zvijam in medlim v svoji duši, ko se mi srce trga v tem gladnem pohlepju!
Ah, sreče mi dajte, sreče!
Saj hočem tako malo, tako malo!
Samo eno dušo, samo eno srce, samo ljubezen enega živega bitja!
O, da znate, kako človek želi, kako more želeti zapuščeno, osamelo bitje! Tako ognjeno, tako blazno, da mu kri zastaja v žilah, da se mu možgani tope v vroči glavi. Vsak dih je muka, vsaka misel divja neznosna bol.
Srca iščem, vročega, strastnega srca in ognjene čuteče duše.
In kaj mi ponujate vi, vi blagi, plemeniti ljudje?
Ha, ha, čemu se mi rogate!?
Kaj so mi vaši milostivi nasmehi, kaj vaše prazne fraze?!
Nič!
Jek vaših besed še ni zamrl v zraku, usta se vam še raztezajo v prijazen posmeh, a v srcu vam vstajajo že novi čuti, nove skrbi.
Toliko ljudi in nobenega človeka!
Ah, kaj mi je vsa ta razdeljena ljubezen! Kakor kaplja vode v ogenj! Ali ni nikogar, ki bi vse sile, vse moči svoje duše spojil v eno veliko plamteče čustvo!?
Kaj mi pomagajo odlomki, ko iščem celote!
Dajte mi sreče, dajte mi duše, dajte mi ljubezni!
S topo resignacijo čakam tega čustva, da se stopim in preidem v njem, in s kruto bolestjo v duši begam okrog in iščem, iščem! V cerkvah poklekam, valjam se v prahu, zvijam se v prošnjah, pa le nepremični svetniški obrazi zro vame z oltarjev. Zatekam se med ljudi, med tolpami se peham, pohajam po ulicah, zrem ljudem v oči, a samo njih ledeni pogledi mi ranijo boleče srce.
Vrgla bi se med ljudi in kričala, tulila, prosila in preklinjala:
»Imate dušo?! Dajte mi jo, jaz umiram!«
Ah, samo jek bi se krohotal v zraku.
Tu v prsih pa mi tolče srce in upa ter čaka. Stokrat se vara in stokrat se vzpne in upa in želi strastneje, blazneje kot prej. In duša se mi trga, gine, trpi zaman.
O ti prekletstvo človeštva!
Dušo imaš, srce imaš, a imaš jih samo, da jih daješ drugim, imaš jih, da želiš tuje ljubezni.
Ha, ha, in kje je dobiš, kje!?
Kaj ti ponujajo?
Ah, saj vse svoje sile razprše na stotine isker, od katerih vsaka umre v hipu, ko je začela biti. Hočeš imeti ognja, topiti se hočeš v plamenu, kako naj te greje utrinek!?
In če divje preklinjaš usodo, če stiskaš pesti v neznosnem jadu ali če medliš, umiraš v svoji nemoči, saj je vse, vse zaman!
Lačna sem, lačna, lačna!
Ali veste, kako je, kadar duša umira od gladu, kadar umira, gine in vendar ne more umreti, ne more se stopiti v nič?!
Vsi čuti se vam rafinirano ofinijo, podvoje, raztegnejo v nepojmno, neznano veličino in vi ginete pod silo svojih lastnih čustev. V hipu okušate v hip koncentrirano srečo vesoljstva, v drugem spoznate ničnost svoje iluzije in v duši vam divja obupna bol. Tisoč muk vam trga srce in sleherni živec v telesu vam trepeče. Dozdeva se vam, da vam nevidna, kruta moč trga živo srce iz živih prsi, ko da vam možgani vro v razbeljeni lobanji. Sleherna mišica v organizmu vam trpi, v oči vam privre kri, pljuča se napno do skrajnosti in vse to se spaja v obupen, divji plač prevaranih nad.
In vse to divja v duši, dokler ne pride trudna boleča resignacija.
Smehljaje sprejemate drobtine, zavržke tam, kjer ste mislili, da se vam poda najbolje, malo prijaznosti dobite tam, kjer ste mislili dobiti srce.
In vse blazne nade so vam duše v srcu. Zatirate jih, glušite jih, a one životarijo dalje in vi jih v tajinstveni samoti svojih duš gojite in negujete.
Morda … morda …
Ha, ha! Morda …
Zunaj sije sonce, morje se širi, morje se dviga.
Ah, krasno je, krasno!
Tudi moje si sonce in morje in nebo in zemlja.
Toda ali me vidiš, ti sonce, me čutiš, ti zrak?
Ti priroda, rogam se ti, čustva mi vzbujaš, nasitiš jih ne.
Ljudi iščem, srca, duše, sreče.
Morda …
Ha, ha! Upati je blazno!
Človek je blazen, zato upa …
Pismo Edinost 1899, 89 (19. april). 90 (20. april). 91 (21. april). Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Tu sedim, grizem držalo in zastonj iščem pametne misli v prazni glavi svoji. Danes sem se preselil v svoje novo stanovanje.
Častita gospodinja je že starikava, precej osorna in nepriljudna, a zato je njena hčerka idol ženske – mlade seveda.
Ko bi hotel analizirati samo eno njenih elegantnih kretenj, bilo bi dovolj snovi za vsaj dva feljtončka, kaj šele za enega.
A kaj, človek ne sme postati tako hitro intimen in dražestna Vera znala bi zaničljivo in prezirljivo zavihniti svoj fini, klasični nosek, če bi se jaz, ubogi kandidat sam Bog ve katerega sloja človeške družbe, povzpel v višave raznih pesniških metafor in bi brez njenega specialnega dovoljenja s kruljavimi heksametri kvaril njene divne lastnosti.
Na svojo žalost moram si torej drugod iskati snovi. V zadregi sicer nisem: na vse zgodaj že sem se zaletel v debelušnega gospoda, ki je obilno osebo svojo komaj obdržal v potrebni balanci. Komaj sem dokazal temu z raznimi duhovitimi razlogi svojo popolno nedolžnost in se z globokimi pokloni oddaljeval v ozadje, stopil sem neki elegantni dami z obema petama na nogo, da je revica padla skoro v omedlevico. Kakor skesan grešnik sem jo prosil oproščenja, ponudil ji roko in jo spremil po stopnicah prav do praga, a nazaj grede sem izbil dražestni gospici v kratkih krilih knjige iz rok. Prepričan sem, da se imam zahvaliti le svojemu novemu naočniku, da nisem slišal kake rezke besede, ampak žel le sladek posmehljaj za svojo nerodnost.
Vse to bi se dalo z raznimi vprašanji in klicaji, z novodobnimi pomišljaji in pikicami, s par psihološkimi ocvirki in z nekoliko pikantnimi opazkami raztegniti v interesanten, prikupen podlistek.
Toda: »srce človeško čudna stvar«, kopiral bi Gregorčiča in zapel, ko bi imel dober tenor ali vsaj bas srednje mere. Ta čudna stvar mi torej nikakor ne daje, da bi se ukvarjal s takimi navadnimi objekti, kakor so moj gospod, gospa in ono bitje srednjega spola. (Pardon! Pa kar je res, je res!)
Nekaj pametnega bi hotel, nekaj interesantnega, originalnega!
Ali kaj hočete, če je dandanes tako prebito težko biti zanimiv, zabaven ali celó originalen!
No, kar ni, ni! Tako častilakomen pa nisem, da bi hotel po vsej sili proslaviti svoje ime. Kar ne gre zlahka, gotovo tudi ne pojde, in naj pozivam, potiskam in se penim, kolikor mi drago. In ker sem že na tem, da se velikodušno odpovedujem glorioli imenitnega pisatelja, povem obenem, da to, kar napišem sedaj, ni moja last. Bralci naj torej blagohotno oproste originalno dolgost mojega uvoda.
Nekoč sem šel po ulici in gledal krog sebe brezskrbno in radovedno, kakor je že moja navada, kar sem zagledal na cesti nekak papir. Pobral sem ga. Bilo je nekako pismo v zavitku, toda brez naslova.
Prebral sem, seveda.
Ne peče me sicer vest zaradi take nediskretnosti, toda ker sem kljub vsej lahkomiselnosti svoji zelo vesten človek, objavljam po tej poti, ker utegne morda vendarle priti pred oči tistemu, kateremu je bil namenjen.
List je bil pisan z energično, malce zasuknjeno, navihano pisavo:
»Cenjeni gospod!
Začnem kar brez pardonov, brez tistih neskončnih 'oprostite' in 'dovolite'.
Nekoliko vas pač osupne ta list, mogoče tudi malo neprijetno dirne, ko ga preberete, toda prosim, ne vznemirjajte se, mislite samo, da je s tem plačan in poravnan nek star, pozabljen račun.
Nikomur ni prijetno, kadar se mu predstavi račun, na katerega ni mislil nikdar, o katerem morda sploh slutil ni, da eksistira, in to s pravico eksistira in baš za njega.
Tak račun Vam prezentiram danes s tem pismom in kadar ga preberete, poravnan bo do čistega, brez vsakega zastanka in obresti, vsaj kar se mene tiče.
Toda k stvari!
Se vi, cenjeni gospod, spominjate neke suhljate, visokorasle, slabo oblečene deklice, ki vam je pred sedmimi leti tam nekje v Ljubljani na Poljanah stala nasproti? Se spominjate pisma, ki ste ga izvlekli iz žepa vaše zimske suknje in ironično smehljaje izročili ga dekletcu, češ: »od Fanike«.
Fanika je bila moja prijateljica in Vaša sestrična in v počitnicah smo bili mnogokrat skupaj, Fanika, Vi in – jaz.
Mogoče, da se spominjate.
No, moj računček datira iz onih časov.
Ono pismo je zadnji konto v moji knjigi, četudi ne edini.
Ne vem, če ste pozabili onih ironičnih nasmehov, prezirljivih poklonov in duhovitih, dvoumnih stavkov, s katerimi ste vedno izvolili obsipati mene.
Seveda, jaz sem bila takrat v Vaših očeh neumen, neroden otrok, ki je ustvarjen ravno za to, da tak izobražen, samozavesten, dvajsetleten osmošolec, kakor ste bili tedaj Vi, poskuša na njem svojo ironijo.
Žalibog me ženske s petnajstimi leti zelo mnogokrat nismo več šestletni otroci, vsaj neumni, zabiti otroci ne. Zato tudi meni Vaši eksperimenti niso ugajali preveč in v srcu sem vas črtila, kakor more črtiti le užaljen ponos petnajstletne deklice.
'Maščujem se,' dejala sem si na tihem vselej, kadar ste izstrelili vame puščico duhovitega sarkazma svojega.
Vam je bila to nekakšna duhovna vaja, nek pripomoček osvežiti si duha v vročih, dolgočasnih dnevih svojih počitnic na deželi, kjer ni nikakršne družbe in zabave.
No, meni, kakor povedano, nikakor ni bilo všeč, da ste za take vaje izbrali ravno mojo osebo, ki je tičala tedaj še v kratkih krilih.
'Glej jo, goskico neumno, vse jemlje za resno,' mislili ste si, ko sem Vam jaz dostojanstveno pokimala v odzdrav.
No, goskica je vedela prav dobro, koliko veljave je vaša kavalirska vljudnost, s katero briljirajo moški navadno le pred damami v salonih, a ne pred takim dekličem v pretesni, pobledeli obleki, kakor sem bila jaz.
Vam so ti pokloni služili za to, da se jih Vaš hrbet ne odvadi, one fraze vljudnosti za to, da jih ne pozabite.
V onih letih pa, kakor sem bila jaz, je človek zelo občutljiv, posebno ženska. Ne pozabi zlepa, tudi malenkosti ne.
Ona zadnja postavka mojega računa – ono pismo Vam je v teku let gotovo že tudi prišlo iz spomina.
Bilo je pač pismo od Fanike, a Vi ste mu pridali še svoj precej obširen list. Ne vem, kako je prišlo do tega, da se je Vam gospodu, ki je imel tedaj že brke in malce brade, zljubilo do te zabave.
Niste pisali nikakršnih psovk, a vsak stavek je bil poln sarkazma, zabavljic na mojo – domišljavost.
Menili ste menda, da vas obožujem in zate ste milostno zavrnili mojo sentimentalno 'Backfischliebe', Backfischliebe (nem.): petošolska ljubezen. kakor ste se izvolili izraziti, preden vam z njo ne padem okrog vratu.
Vedeti morate, da ste se v tem precej zmotili. Vaše pismo je bilo sicer cvet bistroumnega duhovitega sarkazma, a žalibog se je puščica obrnila nazaj proti strelcu.
Jaz si glede Vaše osebe tudi v onih letih 'der glücklichen Backfischschwärmerei' nisem domišljala ničesar.
Domišljava, hvala Bogu, nisem bila niti tedaj niti nisem zdaj, pač pa me je vaše pismo prepričalo, da ste domišljavi – Vi.
Tako, to je moj račun.
Dejala sem, da ko preberete ta list, bova popolnoma pobotana. Da dosežem to, dovolite, da se dotaknem neke Vaše »srčne« intimnosti.
Vi ste se pred dobrim četrtletjem zaljubili v Klančevo Ido. Je bila te zaljubljenosti kriva njena oseba sama ali pa njeni tisočaki, to veste najbolje vi sami in to me ne briga dalje.
Vi ste bili torej zaljubljeni, pisali ste ji v tem smislu dehteče biljete in pošiljali ji cvetlice, prav kakor je to navada pri obzirnih nežnih častilcih.
Vaši prijatelji so izvedeli za Vašo manijo, za pogosto sprehajanje pod okni Klančeve hiše, in ker Ida ravno ni lepotica – to ji mora brez zavisti priznati vsakdo – preslišati ste morali Vi zaradi čudne ekstravagantnosti svojega okusa marsikako gorko zabavljico.
No, nekaj časa ste molčali, potem pa ste se oglasili ponosno:
'Če ni lepa, je pa duhovita!'
Ker vam je bila argumentacija za to trditev, katero so pobijala razna dejstva nasprotne smeri, zelo težavna, potegnili ste nekoč močno parfumirano, podolgovato pismo iz listnice in ga s triumfom v očeh vrgli na mizo.
Pozabili ste sicer, da ljubezenska pisma niso ravno primerno čtivo za družbe v javnih lokalih, toda končno ste bili vendar lahko zadovoljni z uspehom, ki ga je dosegel corpus delicti Vaše netaktnosti.
Od vseh strani se je hrupno zatrjevalo, da se je Idi delala doslej gorostasna krivica in vsakdo je priznal drage volje, da vendar ni tako zabita, kakor si je mislil.
Vi ste s ponavljanjem te uspele točke še večkrat želi pohvalo in priznanje, toda čudna se Vam je pač zdela viharna, hrupna veselost, ki se je vselej po predavanju Idinih pisem polastila Vaših znancev.
No, jaz Vam prav rada postrežem z dotičnim pojasnilom.
Ida je bila na tihem že dobrega pol leta zaročena s starikavim vdovcem, znancem svojega očeta. Sicer ni tako lep in od daleč tako duhovit kakor ste Vi, a zato tem bolj petičen in na to se, kakor Vam znano, v našem materialističnem času več gleda, mnogo več, kot bi bilo ravno treba.
Ne mislite, da je to kakšna mistifikacija z moje strani. Zlato obrobljena karta, ki jo dobite v par dneh, prepriča Vas docela o resničnosti moje trditve. Čez štiri tedne pa dobite, kakor dober znanec tudi še vabilo na Idino poroko, ki se je gotovo udeležite, ker bo, kakor sem prepričana, zelo sijajna.
Ono usode polno dopoldne, ko je Ida dobila izpoved Vašega nevarnega srčnega stanja, bila sem ravno jaz pri njej. Ker se je tako srečno naključilo, napisala sem Vam jaz takoj primeren odgovor, katerega je Ida s privoljenjem njenega očeta in ženina na mojo prošnjo prepisala in poslala.
Ves nadaljnji razvoj te imenitne korespondence si s svojo duhovitostjo lahko kombinirate sami, ravno tako tudi ono sumljivo veselost Vaših prijateljev. Zelo hvaležna sem Vam, da ste avtorico onih pisem – nekdanjo neznatno goskico – da ste mene proglasili za – duhovito. Srčna hvala Vam na tem laskavem priznanju.
S tem sva oni stari moj račun pobotala in meni ne preostaja drugega, kot da Vam prav iz srca čestitam na Vaši – blamaži!
V prijazen spomin se Vam priporoča nekdanja 'Goskica'.«
Tako pismo.
Jaz pa se pridružim maščevalni neznanki in se neznanemu naslovniku posmehujem prav tako škodoželjno, kakor se je ona. Pikantni »Goskici« pa čestitam na tako posrečeni osveti njeni.
Privilegij Edinost 1899, 95 (26. april), 96 (27. april), 97 (28. april), 99 (1. maj). Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Grbasti vaški pismonoša je pozorno pregledoval pisma z velikimi očali.
»Hm, glej ga šmenta, za tegale Lovrinovega Miho imam že spet dve pismi. Zlomek vedi, kdo mu piše, pisava in ovitek dišita prav po gosposko. No, saj je fant moder in pameten, kar je res, je res. Vsakih štirinajst dni dobiva po dva ali tri časopise, kakor kak gospod, četudi je le ubogega bajtarja sin.«
Tako je modroval Grega, vaški pismonoša, in še enkrat nesel pismi prav pod nos, da bi videl bolje z »učeno« pisavo napisan naslov Lovrinovega Mihe.
Takoj nato je zavil proti Lovrinovi bajti, pred katero je cepil drva.
»Ali je kaj zame?«
»Kajpak, da je, kar dva komada,« pritrdil je Grega.
Malo bi bil še rad povprašal kaj in kako, a Miha je zavihtel sekiro v kot, strgal mu pismi iz roke in izginil za vežnimi vrati.
»Zlodej, kako se mu mudi,« je zamrmral stari pismonoša in se počasi odpravljal dalje.
Miha je s par skoki pohitel po starih vegastih podstrešnih stopnicah v svojo malo, počrnelo, borno kamro in tamkaj nestrpno raztrgal ovitek pisma.
Kar tresel se je od veselja in ves rdeč v lica je bral:
»Blagorodni gospod!
Za poslano mi narodno blago najlepša hvala. Pesmi in pregovore porabim vse, pravi biseri so vmes. Prosim, da mi pošljete prav kmalu zopet kaj. Vaši spretnosti in nadarjenosti se gotovo posreči zaslediti še mnogo dragocenega narodnega blaga, katerega s svojo marljivostjo in požrtvovalnostjo otmete pozabi.
Ponovno Vam izrekam svojo iskreno zahvalo in Vas prijateljsko pozdravljam z vsem spoštovanjem Vaš N. N. profesor.«
»Pozdravlja me – prijateljsko – on profesor!« je šepetal Miha ves srečen predse in hitel odpirati drugi list.
»Velecenjeni gospod!
Najlepša hvala za poslano. Vaš dopis objavim, kakor vselej, z največjim veseljem. Kako izboren opazovalec ste, kako fino znate izraziti svoje misli. Pregreha bi bila, da zamrete v vaši mali neznatni vasi, da uničite svoje izredne duševne darove v okolici, ki Vam ne da in ne dopušča svobodnega razvoja Vašega talenta. Osvoboditi se morate, da Vam bo mogoče z vsemi silami delovati na polju prosvete in napredka. Bodite uverjeni o mojem večnem spoštovanju. Za dopis še enkrat hvala! Z najodličnejšim spoštovanjem Vas pozdravlja Vaš iskreno vdani N. N., urednik 'Domačih glasov'«.
Mihu je završelo v glavi, kri mu je udarila v lice in oči so se mu svetile od sreče in ponosa.
»Kako izboren opazovalec … izredne duševne darove … bodite uverjeni o mojem večnem spoštovanju … Vaš iskreno vdani …«
Ah, in tako mi je pisal že večkrat ta urednik »Domačih glasov«!
Morda ima res talent, morda je to, kar živi v njegovi duši, kar ga sili, da bere, da vedno in vedno misli, primerja, opazuje, morda je to vendar pravi dar duše in ne nadutost, ljubezen do lenobe in pohajkovanja, kakor so mu očitali njegov očim in drugi ljudje.
In srce mu je tolklo in misli so mu snovale sto načrtov, up pa mu je slikal svobodno, krasno bodočnost.
Bil je čuden človek, rekli so ljudje. Še ko je pasel edino suho kravo svojega očima na vaški paši, gledal je nekam zamišljeno in resno v svet. In čital je, jojmene, čital vsak košček papirja, ki ga je mogel dobiti v roke že tedaj, ko je še z abecednikom v roki posedal po ozkih, črvivih klopeh vaške šole. In potem je bilo vedno slabše.
Kadar je dobil kak krajcar, če je šel k temu ali onemu za poganjača ali če je poštarju nacepil drv, vse je prej potratil in potrošil na tak poseben način, da se je ljudem hočeš nočeš moralo zdeti čudno in tuje.
Kaj mislite, drugi taki paglavci od štirinajst do šestnajst let so si kupili orglice, žepne nožiče, kakšno imenitno zakrivljeno pero za klobuk ali tobaka in cigaret, če so le imeli kak bor v žepu, ta Lovrinov Miha pa si je kupoval knjige, peres in papirja.
Bogme s šestnajstimi leti je bil naročen že na časopis kakor kak učitelj ali župnik in vendar ni bil prav nič drugega kot Lovrinovega Jerneja žene ubogi sin.
I no, očim in mati in tudi drugi ljudje so se pošteno trudili, da bi mu zbili take nepotrebne bedarije iz glave, a prav do sile nič ni pomagalo, naj ga je mati še tako opitala s postopačem in lenobo in naj ga je hudi očim še tako zelo nagarbal s kakšnim krepelcem čez pleča. On je bral in bral in enkrat ga je Nana, vaška potovka, neko nedeljo popoldne celo videla, kako je na vaški gmajni na trebuhu leže pisal na deski po papirju, kakor bi bil kak notarjev pisar in ne tako rekoč delavec vse vasi.
No, len pravzaprav ni bil, to je že res. Kosil je prav tako hitro kot drugi in mlatil prav tako močno, kakor nekateri njegovi tovariši, ki so nalašč še bolj hiteli, kadar je bil on med njimi, da malo ujeze učenega Lovrinovega Miho.
Vse bi bilo res, samo da ni imel svojih neumnih učenih muh in da ni gledal tako prebito pametno okrog sebe. Včasih je skušal še celo malce poučevati in pripovedovati o svetu in drugih ljudeh, kakor da bi bil že kdo ve kje, in vendar se še svoj živ dan ni ganil iz rojstne vasi.
Seveda se je to zdelo vaščanom malce preveč in so ga zato pitali z raznimi priimki, na katere ni mogel biti prav nič ponosen. Očim ga itak že od nekdaj ni mogel trpeti in ko je odrastel njegovim okleščkom, preklinjal ga je, da se je kar bliskalo. Poleg vsega je bil Mihov očim še prav velik pijanec in Mihu se res ni dobro godilo. Mnogo psovk, mnogo dela pa malo jesti – to je bil njegov delež in kaj čuda, če si je želel iz tesnih žalostnih razmer kakor ptič iz kletke.
In res je bilo, kakor da se mu od daleč smehlja sreča, kakor da ga vabita svoboda in uspeh tja ven v svet v jasno bodočnost. Pred letom je nekoč skrivaj napisal o gospodarstvu in ko se mu je posrečilo prvič, je dopisoval v »Domače glasove« prav pridno o raznih stvareh, ki jih je imel priliko doživeti ali opazovati in zadnji čas se je poskušal tudi na leposlovnem polju. Nabiral je pravljice, pesmi in izreke, kar jih je še živelo v njegovi okolici, zapisoval enačice in pristavljal svoje lastne opazke. In ko se je tiskalo to, kar je on s trudom sestavil ali nabral, rajala mu je sreča v srcu. Delal je, da je vse kar odskakovalo, od samega veselja v prsih pa mu je bilo kakor kakšnemu zakletemu kraljeviču v pravljicah. Vozil je gnoj in delal najtežja dela, duša pa se mu je svobodno dvigala v drzne višine drznih osnov.
Ven pojde v svet in tam si pribori, po čemer mu hlepi srce. Izobrazi se, priuči vsemu, kar mu je neznano in tuje, in potem bo delal v smeri, za katero je čutil, da je nekako ustvarjen, h kateri ga vleče srce z vsemi silami. Da, pisal bo prav mnogo in ljudje bodo brali njegove stvari, on pa bo srečen v izpopolnjevanju svoje duše in v ponosni zavesti svojega dela.
Njemu ni bilo do bogastva, do udobnega življenja v lenobi in preobilici vseh slasti, ne, njegov ideal je bil človek z vzornim srcem, bistrim umom in svobodno dušo, človek, ki mu je človeštvo nekaj vzvišenega, svetega, ki ga plemeniti in povzdiguje popolna ponosna zavest svoje človečnosti.
Bil je še cel idealist in sveta ni poznal niti malo, zato je bil zelo naiven v svojih osnovah mnogokrat. Ah, verjel jim je vse, kar so pisali tisti spoštovani, učeni gospodje iz šumnega sveta njemu v njegovo tiho, mirno vas.
Vselej je vztrepetal v nekem ponosnem, razkošnem veselju, kadar je bral tisto laskavo »velecenjeni«, »velespoštovani«, »ugledni«, »mnogočislani« na naslovu pred svojim imenom. Revež še ni vedel, da hinavska vljudnost nadeva take pridevke tudi skritim in priznanim lopovom, ni vedel, da so tisti iskreni pozdravi, tisti laskavi zaključki samo prazna brezpomembna forma.
»Če so vsi tako dobri, tako blagi in prijazni z menoj, gotovo mi bo ta ali oni tudi dejansko kaj pomagal« – računal in upal je v svojih mislih in na tej podlagi zidal vso krasno, mamljivo zgradbo svoje bodočnosti.
Tudi sedaj je razmišljeno slonel nad svojimi pismi in razne opojne slike so mu rajale v duši,
Da, osvoboditi se mora, pohiteti mora ven v svet, v sfero duševne svobode in napredka!
Stopal je po mestnem tlaku s prvim razočaranjem v mladi duši. Bolelo ga je in žgalo v srcu ko živ ogenj. Oči so ga pekle, v prsih pa ga je tiščalo nekaj mrzlega, težkega.
Odšel je v svet, v svobodo!
Ah, koliko je imel nad, koliko upov. Peš je šel od doma in truden stopal po prašni vijugasti cesti iz domače neznatne vasi v svobodni, napredni svet, v življenje.
Lačen je dospel do mesta in zadnje novčiče je izdal za prenočišče v gostilni, kjer se je spočil in očedil, da čist in spodoben stopi pred svoje zaščitnike.
Nič ni pisal prej. Nekako veselil se je gotovo radostnega presenečenja, ki ga pripravi svojim naklonjenim, učenim pismenim znancem.
Pogumno je vprašal za stanovanje urednika »Domačih glasov« in podjetno potrkal na njegova vrata.
»Svobodno!« se je odzval nepotrpežljiv, oster glas.
Vstopil je in mrzla atmosfera resne uredniške sobe padla mu je neprijetno na prsi.
»Kdo je?« je vprašal debelušen gospod z naočniki, ne da bi pogledal kvišku.
»Jaz, Miha Lovrin,« je odvrnil ne brez ponosa.
»Vi?« se je zavzel gospod, skočil kvišku, nekako ostrmel in nadaljeval v zadregi: »Torej ti si tisti Lovrin? No, lepo, lepo, da me obiščeš! Prav veseli me res! Pa sedi, gotovo si truden.«
Mihi je postajalo tesno pri srcu. Ta glas se mu je zdel prisiljen in sladki obraz gospoda ni kazal ravno pristnega izraza … Poprej v pismih ga je tudi imenoval gospoda, blagorodnega gospoda, zdaj ga pa tika …
No, končno, seveda, kako naj mu tudi ne reče ti, v njegovi obnošeni kmetski obleki!
In zopet se je opogumil ter brez dolgih ovinkov povedal kako in kaj. Da je prišel po gospodovem nasvetu semkaj v mesto, da se hoče osvoboditi, ker mu je v neznatni vasici nemogoč vsak napredek, ki si ga on vendar tako zelo želi.
Obraz gospoda urednika je postajal čim dlje daljši in Miha mu je bral že iz obraza, da nima tu ničesar upati.
»Seveda je že vse prav lepo, toda je pač tako na svetu, ne more se vsega, četudi bi se rado. Sicer pa tudi jaz nisem mislil tako … Ni, jaz res ne vem … Na, če hočeš tu nekaj, … da boš imel za kosilo.«
Mihu je zavrela kri v sencih. Bilo mu je, kakor bi mu kdo črno zaveso potegnil čez oči. Koliko je pričakoval, koliko upal in sedaj se mu ponuja denar za eno kosilo … !
Vzravnal se je.
»Nisem prišel beračit, gospod,« je dejal in brez nadaljnjega pozdrava odhitel na ulico.
Ha, ha, to je torej našel … za kosilo! Ha, ha! Polagoma se je umiril …
Čemu obupavati! Profesor … da, zakaj ni šel prej k njemu, ta je gotovo plemenitejši, v tem se ne bo varal. Pisal mu je nekoč odkrito, da je preprosti kmečki fant, a vendar je ostal profesor v svojih pismih prijazen, pozdravljal ga je prijateljsko …
Šel je k njemu.
»Gospod profesor, prišel sem k vam …«
»Kdo … ?«
»Miha Lovrin …«
»Vi … ti? Po kaj si prišel?«
»Gospod profesor …« In zopet je razkril vse upe sveže mlade duše svoje.«
»Napredoval bi rad, izobrazil bi se rad? Prav lepo, prav lepo! … A to ne gre kar tako, res ne gre …«
In gospod profesor se je zamislil, potem pa je dejal nejevoljno:
»Prav neumno, da si prišel, res prav neumno. Zakaj nisi pisal, jaz bi ti bil povedal, da je to prav neumna misel! Priti kar takole semkaj, tebi nič meni nič, hm … Pa ker si že tu, no, storim, kar morem. Jaz sem prijatelj bogatega posestnika prav tu blizu mesta, rečem mu par besed, morda te vzame za hlapca.«
On je prebledel.
Torej vse nič, vse! Nek suhi jok ga je dušil v grlu, zastokal je bolestno.
»Saj menda znaš delati?«
»Znam, znam!« je zakričal in planil skozi vrata.
Povzdigovanje duše, izobrazba duha!
Ha, ha!
Saj je navadnega bajtarja sin, navaden delavec, preprosti kmetski fant! In če mu gori v prsih želja po napredku, če se mu duša vzpenja zavedajoč se svoje moči, če mu srce moré po neznosnem višjem, po osvoboditvi duha! Ha, ha! Nič, nič!
Kdo ti je dal pravico prestopati meje, kdo ti dovoljuje vzpenjati se višje, kako si drzneš želeti več, kot gre tebi in tvoji oguljeni kmetski obleki?
Tepec, tepec!
Kje imaš privilegij, kje?
Ko bi ti bilo morda šele osem, deset let, dovolili bi ti, da stradaš deset, dvanajst let, da si nahraniš dušo, sedaj ti je odzvonila tudi ta pravica!
Sedaj te tista duševna inteligenca gleda s prezirom, ker nisi imel prilike obrusiti v klasikih svojo pamet, čutijo se neskončno vzvišene nad tvojim bistrim zdravim razumom, ker se je v petnajst- ali dvajsetletnem študiranju vendar moralo prijeti njihovih glav nekaj visoke modrosti, o kateri ti nimaš niti pojma!
In vendar so ti zatrjevali, da si talent, da si duhovit, svetovali ti, da se okleni napredka, da si osvobodi duha, in zdaj te sami pehajo nazaj v proletariat!
O, saj ne gre za talente, za naravno nadarjenost, kje bi ostale stare patentirane predpravice, kje čislani, obče priznani predsodki!
Dušo mu je razjedal srd, srce pa se mu je krčilo v bolesti prevare.
Kaj sedaj?
Naj gre domov, nazaj domov, kjer mu je očim povedal že tolikokrat, da ni več zanj prostora v domači bajti? Naj gre tjakaj v svet in naj pusti, zavrže vse, kar mu je zraslo in vzcvetelo v duši, naj gre in živi in dela, samo da bo sit?
Neka trma je začela vstajati v njem, neka nova neznana energija mu je podila kri hitreje po žilah.
Ne, ne! Zakaj se podati? Zakaj resignirati in s to resignacijo priznati, da ni nič zdravega živelo v njem, da so bili vsi čuti, vse ideje, vse osnove samo trenutna domišljija?!
Ne!
In dan je rasel proti poldnevu, njega pa je trdna volja navdihovala z novimi močmi.
Ali je zmagal?
Da, zmagal je!
Anka Edinost 1899, 132, 12. junij. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Kopriva.
Hudo je biti pozabljen in zapuščen od vseh. In tako je Nosanovi Anki. Stara je, sključena in upognjena, obraz ji je poln brazd. Koža rjava, lasje sivi. Hodi ob palici, sliši malo in kadar nese skorjo kruha, ki ji jo je kdo podaril, k ustom, tresejo se ji roke kakor vrba ob vodi, kadar jo maja veter. A ni bila vedno taka. Stari ljudje vedo še povedati od lepe Anke. Saj, lepa je bila nekdaj ta stara, sključena Anka. Črni lasje so obrobljali poln obraz in dve očesi sta se iskrili pod čelom, črni kakor noč in žareči kakor iskre. Ugajala je Anka fantom, vsak je rad pogledal za njo, ko je šla po vodo ali nesla moko v mlin. Tudi županov sin se je zagledal vanjo. Očetu ni bilo všeč, saj je bila Nosanova Anka hči kajžarja, a kako doto naj dobi iz kajže! Pa mladi ni vprašal dosti za to, ali je očetu prav ali ne. Anka je bila lepa, mlada, rad jo je imel in tudi ona njega, kaj se hoče več? Pa je prišlo drugače. Ni bilo dolgo in ljudje so začeli šepetati to in ono o Nosanovi Anki in županovem sinu. Anka je postajala bleda in ni šla več toliko med ljudi kakor prej, tudi županov Tone ni več tako glasno ukal zvečer po vasi, niti tako ponosno stopal v nedeljo od cerkve, kakor je bila prej njegova navada. In ljudje so govorili, govorili tako dolgo, da je čul tudi oče župan kaj in kako. Ravno v nedeljo popoldne je bilo. Župan je slonel na oknu in mislil, koliko bo pšenice in kako se obnese letina, hlapec in dekla sta se pa pogovarjala o Tonetu in Nosanovi Anki. Veter je pihal in odnašal glasove proti hiši, da je slišal tudi župan, kaj se menita ta dva. Grozna togota se ga je bila polastila, skočil je od okna, kakor bi ga pičila strupena kača, in preden sta ga dekla in hlapec opazila, stal je pred njima. In kak! Vročega lica in peneč se od jeze je prijel hlapca za roko in ga stresel, da je le-ta zaječal od bolesti. »Ti presneto seme, drugega dela nima kakor obirati in opravljati, precej se mi spravita iz hiše, še nocoj, take sodrge ne potrebujem pod svojo streho!«
Tako je kričal župan in mikastil hlapca, ki sprva ni vedel, za kaj gre. Nič ni pomagalo, da je zatrjeval, da je le slišal od ljudi. Da ne ve, če je res, vesel je bil nazadnje, da ga je gospodar izpustil. Pobral se je v hlev, kjer je že dekla stala pri jaslih in se tresla od strahu. Župan pa je zavil na vrt, kjer je pri čebelnjaku sedel Tone, pogledal ga je preteče in siknil: »Z menoj v kamro,« potem pa spet krenil proti hiši, ne da bi se še enkrat ozrl na sina. Kaj sta imela tedaj oče in sin v kamri, ni vedel nihče. Včasih se je slišal v hlev kak jezen, gromeč odmev in hlapec in dekla si nista upala blizu, da bi bila slišala še kaj več.
Drugi dan pa je moral hlapec vpreči konja in oče in sin sta se odpeljala na Grič, kakih par ur od Raven. Ne eden ne drugi ni zinil besede, ogibala sta se s pogledi in njuna obraza sta bila mračna in temna. Na Griču sta se ustavila pri Strletovih. To je bila imovita hiša, kjer so imeli hčer, ki ni bila lepa niti več mlada, a zato je bila edina in podedovati je imela nekdaj vse premoženje starega Strleta. Župan je bil dober prijatelj Strletov in vedel je, da bi poslednji rad dal svojo Leno njegovemu Tonetu. In župan ni dolgo iskal besed in zmenili so se kmalu. Tone je nemo sedel za mizo in drobil kruh med prsti, dotaknil se ni niti vina in svinjine, ki jo je Lena postavila na mizo. V štirih tednih naj bo poroka, pri županovih potrebujejo snahe, ki bi pomagala sedaj pri delu. V štirih tednih so imeli pri županovih nevesto. Tone se ni brigal ne za njo ne za očeta, govoril ni skoraj nič. Zjutraj je vstajal in nemo odhajal na polje in zvečer je legal na klop na vrtu in jezno zrl predse. Ni se menil za nobenega, le ko mu je soseda povedala nekoč, če še ne ve, da ima Nosanova Anka dete, pogledal jo je jezno, da se je umaknila v vežo, potem pa je šel v kamro in tisti dan ga ni videl nihče več – Anke ni videl več, kar je šel snubit na Grič. Ogibal se je on nje in ona njega. Ona je hodila okoli po dninah in včasih je jemala tudi otroka s seboj. Za vsa pikra vprašanja in zabavljice ni imela odgovora. In v jeseni ji je umrl otrok, sama je šla za krsto, oče njen ni mogel, bolele so ga noge in drugega človeka ni imela. Nekaj časa je molila na grobu, ob mraku pa se je vrnila domov. Ko se je storila noč, korakal je nekdo med grobovi, pokleknil tamkaj, kjer so pokopali Ankino dete, in molil. Dolgo časa je bil na pokopališču, šele ko so začele zvezde potemnevati, je vstal in odšel proti vasi. Bil je županov Tone.
Minilo je par mesecev. Sneg je kril dol in plan in burja je brila okrog oglov. Pred županovo hišo je stal tu in tam kak otrok in zdaj pa zdaj je prišel kak prišlek v vežo. Mrliča imajo. Tone leži na odru. V gozdu se je prehladil in v par dneh je bilo po njem. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, poklical je očeta in dejal: »Pošljite po Anko!« Pa oče se je mračno obrnil in ni poslal. Prišel je duhoven s sveto popotnico. Tone se je spravil z Bogom in umrl. Anke ni videl več na tem svetu. Dosti je bilo kropilcev in tudi Anka je prišla. Župan jo je sicer pogledal z jeznim očesom, a ona se ni zmenila za to. Vzela je vejico in pokropila z njo Toneta, ki je ležal bled – mrtev. Ni se jokala, čemu solze! Saj pač ni treba, da jih vidijo ljudje. Za pogrebom je šla tudi zadnja, čakala je tam pri zidu, da so odšli ljudje s pokopališča, in potem je vrgla tudi ona pest prsti na gomilo županovega Toneta.
In od tedaj je sama, zapuščena. Ne dolgo potem so ji pokopali očeta, hišico je morala prodati, da je bilo za pogreb in kar je pobrala bolezen. Služila je ali pa hodila na dnino, dokler je mogla, a sedaj berači. Nihče je ne vpraša, nihče se ne zmeni, ali jo muči glad ali jo trese mraz.
Otroci se norčujejo iz nje in stari ji dajo kdaj, da ogloda, če je ostalo kaj zelja ali krompirja v skledi. Ne pogreša je nihče. Bog zna, ali se najde usmiljena roka, ki ji zatisne oči, zmoli kakšna duša očenaš na grudi, pod katero bodo počivale njene kosti! Bog zna! Saj je usoda taka, da je zapuščena – pozabljena.
Paolo Slovenka 1899, 17. julij, 220–224, 29. julij, 340–344, 12. avgust, 372–375. Rokopis se ni ohranil. Češki prevod je izhajal v praškem mesečniku Rudé Květy 1902–3, letn. II, str. 53–68. O tem je poročal tudi Rdeči prapor 10. oktobra 1902. Zofka Kveder je o tem besedilu zapisala Ivanki Anžič (nedatirano pismo, poštni pečat 19. avgust 1899): »'Slovenke' še sedaj nisem dobila. Sploh sotrudnica 'Slovenke' nikdar več. – Tistega Paolota sem morala kar po komandi že v tej štev. končati! – Imela sem čisto drugače zasnovano, pa kaj hočeš!«
»Un soldo, signora!«
Nek simpatičen zvok je trepetal v glasu.
Ozrla se je.
Nekaj paglavcev je stalo spodaj pod vrtnim ozidjem, na katerem je slonela. Bili so raztrgani in zaprašeni, a vendar mični v svoji umazanosti. Prevrtani, zviti in zmečkani klobuki so nekako genialno čepeli na malih glavah. Prebrisanost jim je sijala iz oči, graciozna gibčnost je vela iz vsake njihove kretnje.
O, ta tržaška mularija!
Nasmehnila se jim je. In oni so se ji odsmihali, da so se jim svetili beli, drobni zobje izza rdečih usten.
»Un soldo, un soldo!« so kričali v koru, suvali se in stezali roke proti njej.
Zdaj se je eden nekaj korakov oddaljil, se zaletel in v hipu je bil na vrtnem ozidju.
In njegove črne svetleče oči so drzno gledale v njen obraz.
Bil je drobnega, bledega obraza, a pravilnih, duhovitih, nekako drznih potez.
Smeje se je gledala vanj in nehote je morala misliti, kakšen bo čez dvajset let.
In videla je vizijo. Lepega, zagorelega moža v kapitanski uniformi na gibajoči se ladji v viharju …
»La prego, signora!«
Zasmejala se je svoji domišljiji, a vendar je menila, da sliši kako ljubezensko arijo iz prozaične dečkove prošnje.
Oh, niti Romeo ni mogel v mehkejšem tonu šepetati svoji Juliji ljubezenskih vzdihov, kot je ta deček ponavljal: »La prego, signora …«
»Čemu ti bo?« ga je vprašala.
»Oh, čemu? … Dajte mi, dajte, gospa. Najlepši salto mortale vam napravim, kar ste jih kdaj videli!«
»Napravi brez krajcarja!«
»Ali zlomim si nogo.«
»In s krajcarjem?«
Zmajal je z ramami in hudomušno nakremžil obraz.
Vrgla je nekaj krajcarjev na cesto in deček je takoj skočil z zida tja med tolpo, ki se je ruvala po cesti. Neko mačjo gibčnost je imelo njegovo malo telo.
A bil je prepozen, drugi so že vse pobrali.
Postavil se je pod zid in očitajoče pogledal k nji.
Vrgla mu je desetico.
Ujel jo je z usti in se kavalirsko poklonil.
»Kako ti je ime?«
»Paolo, signora.«
In vzel je svoj potlačeni klobuk z glave, graciozno položil prosto roko na srce, nabral ustne in ji z nedopovedljivo ljubkostjo poslal poljub. Potem se je nagajivo nasmehnil, napravil na cesti veliko kolo in na čelu tovarišev oddirjal dalje.
Vse popoldne in ves večer je letal okrog. S tovariši je nagajal psom, na promenadi rešetal z njimi ljudi, gledal izložbe in na preproste trnke lovil ribe ob morju. In gospe, ki so se sprehajale ob roki svojih soprogov, so nehote šepetale:
»Kakšen deček!«
On pa se je podil s tovariši iz ene ulice v drugo in žvižgal in pel, da so se mu črne oči lesketale od veselja.
Zvedavo je gledal kočije, v katerih so se vozili strogi gospodje v cilindrih in nežne gospe v bogatih toaletah. In kadar je šla mimo njega kakšna dama v okusni, dragi obleki, se ji je približal in čisto blizu nje smuknil dalje, da mu je rahli opojni parfem zavel v obraz in da so se mu roke za hip dotaknile prijetne mehke gladine svilnatega krila.
Vselej ga je spreletel prijeten občutek, kadar se je tako tihotapsko prav blizu, blizu priplazil razkošju bogastva.
»Kadar bom jaz velik, bom nosil izbrane črne obleke, tesne rokavice, svetle klobuke in svilnate dehteče žepne robce. In vozil se bom v kočiji, ki bo imela gumijeve obroče na kolesih. Spredaj pri kočijažu bo sedel lakaj, konji bodo delali klop, klop po ulicah in vse bo gledalo za menoj. In potem si vzamem ženo, tako lepo, nežno biondino s tenkim pasom, ki bo oblečena v nežno svilo, in njene roke bodo majhne in bele in zlate zapestnice se bodo svetile na njih. Tudi moja mati bo nosila črno, z baržunom okrašeno obleko in s svetlim steklenim naličjem obšite mantilje, ker jaz bom bogat in vse bom kupil in vse ji dal, kar bo hotela.«
Vse to si je mislil in še mnogo drugega, kadar je hodil okrog po mestu.
In ko je dan zatemnel, ko so se vžigale luči v visokih izložbah, ko se je vse to bogastvo za velikimi steklenimi šipami bleščalo in spreminjalo v bledi intenzivni luči električnih žarnic, se je spomnil, da je lačen, da ga ves dan ni bilo doma, in s težkim srcem se je odtrgal od vseh teh mamljivih zanimivosti, pustil tovariše in žalosten in pobit krenil domov v oni umazani, tesni del mesta, kjer so carovale demimondke, Demimondke: lahkoživke. kjer se je v visokih, starih, grdih hišah skrivala sramota, kjer sta se v tesna podstrešja in ozke, temne, nezdrave sobe zatekala siromaštvo in beda.
Po ozkih, strmih stopnicah, ki so škripale pod vsako stopinjo, se je spenjal više in više in potem izginil skozi nizka, umazana vrata.
»Paolo, kje si bil?« ga je vprašal slab glas.
»Povsod, povsod, mati!« se je odzval veselo in zadovoljno sedel k mizi, na kateri je stal poleg majhne petrolejske svetilke krožnik z ostanki kruha in svinjine.
»Kje pa si dobila vse to?« je vprašal devajoč si košček svinjine v usta.
»Oh, tako! Dobila sem.«
»Tako sem bil lačen,« je rekel otroško.
»No vidiš, zdaj ti gotovo diši.«
»Seveda mi in še kako!« je pritrdil in se zasmejal.
Pogledal je proti nji in ko je videl, da že leži v postelji, je vprašal:
»Zakaj si šla tako hitro spat? Ne boš nič šivala nocoj? Oni Žid je zadnjič dejal, da mi nič več ne da dela zate, če ne boš bolj natančna. Povedal sem mu, da kašljaš, pa je rekel, da to njemu nič mar.«
In ko je glodal kost, je modroval dalje:
»Židje, kajne, to so vendar grozni ljudje. Zadnjič sem bil v sinagogi. Kar tako sem šel, bil sem zelo radoveden. A ko sem bil notri, me je postalo strah in sem spet zbežal ven. Kaj misliš, ko bi me bili zaklali?« je pristavil zamišljeno.
Ona je bila tiho, nič se ni odzivala njegovemu pripovedovanju. Zakašljala je zdaj pa zdaj suho in votlo.
»Že spet kašljaš,« je dejal modro. »To ni zdravo. Skuhati si moraš čaja iz bezgovega cvetja in potem bo bolje. Beppo je kašljal zelo hudo pozimi, a pil je čaj in zdaj nič več ne kašlja. Sicer pa, koliko si stara, mama?«
»Devetindvajset let.«
»A tako? Potem ni nevarno, če kašljaš. Giovanni je pripovedoval, da je samo pred dvajsetim letom nevarno, če se kašlja. Veš, Giovanni ve dosti. Bil je že dvakrat na ambulanci, ker se je urezal v prst. Pravi, da je prav prijetno tamkaj. Vse polno ljudi pride in tudi gosposkih. Zadnjič je bil neki gospod s cilindrom in gospodičen je vedno vse polno. Kadar se jaz spet urežem, pojdem tudi tjakaj. Potem se ne boš jokala in ne bo ti treba kupiti mazila, ker zdravniki to vse sami narede.«
Ona je molčala in to se mu je čudno zdelo, ker je drugače vedno odgovarjala na njegove opazke.
»Zakaj pa nič ne govoriš?« jo je vprašal sočutno.
»Prsi me bole.«
»Res? Kaj pa si delala ves dan?«
»Dopoldne sem šivala.«
»In popoldne?«
»Oh, nič!«
»Morala bi bila iti venkaj na sprehod.«
»Saj nimam obleke.«
»Ti, mama, zakaj pa nimaš obleke? Saj Carlotta tukaj zraven ima toliko oblek in jesti in vsega. Celo divan ima v sobi in njena Marija je imela danes klobuk. Videl sem jo v mestu, a ona me ni nič pogledala. Seveda, jaz sem ves raztrgan. Ti, mama, zakaj mi ne kupiš nič lepe obleke?«
»Nimam denarja, Paolo!«
»Zakaj pa ga ima Carlotta! In niti šiva ne! Prav nič ne dela!«
Spet je bilo vse tiho. Ona je vzdihnila in oči so ji topo strmele v strop. Paolo pa je mislil o marsičem, tudi o Mariji, ki se je včasih igrala z njim, danes pa ga niti pogledala ni.
Marija je bila stara kakih štirinajst let, a bila je jako velika in on jo je imel rad. Bil je šele devet let star, vendar je Marija rada govorila z njim. Včasih mu je celo dala kako slaščico in on ji je dejal, da bi jo prav gotovo vzel za ženo, kadar zraste, samo če bi imela plave lase. Tiste nežne blondine so mu pač prijale nad vse. Ona se mu je smejala in dejala, da bi ga itak ne marala.
»Ko bi bil kak kapitan ali vsaj častnik v uniformi in s sabljo, bi te že vzela, a to ne boš nikdar!«
Tako mu je dejala večkrat in njega je to jako jezilo, ker je bil uverjen, da postane kdaj še prav velik gospod in dobi tako uniformo, ki se bo kar svetila od samih zlatih našivov.
Vse to je mislil, medtem ko je pobiral zadnje drobtine s krožnika.
In ko se je najedel, se mu je spet čudno zazdelo, kje neki bi bila mama dobila svinjino, ko sta drugače imela le malo vodene kave za večerjo.
»Kdo pa ti je dal?« je vprašal in pokazal s prstom na prazni krožnik.
»Nekdo,« je odgovorila iz postelje.
»Kdo pa? Carlotta? Ta nič rada ne da.«
»Oh, kaj vprašuješ,« je odvrnila ona in zaihtela.
Paolo se je ustrašil in stekel k njej.
»Kaj pa ti je, mama? Oh, mama, ne jokaj, ne jokaj!«
Splezal je k njej na ozko posteljo in ji lahno pogladil lase.
»Ali te spet prsi bole? O, ti ubožica! Takoj jutri ti kupim čaja. Glej, danes imam mnogo denarja,« je dejal in segel v žep, da so njegovi krajcarji vabljivo zacvenketali.
Ona ga je objela krog vratu, naslonila glavo na njegove male otroške prsi in zajokala bolestno z nekim strašljivim tonom v glasu. Njen glas je zvenel v podmolkli grozi.
Deček je mirno sedel pri njej, samo vitko, gibčno telesce mu je nervozno podrhtevalo, kadar so vroče materine solze premočile njegovo tenko srajco in ga zapekle na gorkem živem telesu.
Tudi njemu so stopile solze v oči in tiho, nežno je šepetal:
»Ti moja zlata, dobra mamica! Tako rad te imam, tako zelo rad!«
In skril je svoj drobni, zamazani obrazek v njenih črnih laseh, ki so ji razpleteni v gostih kodrih viseli po plečih.
A naposled bi bil skoraj zaspal.
Otrok se po joku tako rad polašča sladki, mamljivi zaspanec, po katerem sanjajo tako krasne, mamljive sanje.
Paolo se je vendarle zdrznil.
Mama je tako močno zakašljala, da je zahreščala postelja pod njenim hropečim, zvijajočim se telesom.
»Mama, ali ti je slabo? Hočeš malo vode?«
Molče je prikimala.
Urno je skočil na tla in ji prinesel od okna vrč vode.
Pila je počasi, s presledki, med neprestanim vzdihovanjem.
»Ali naj ugasnem luč?« jo je vprašal.
»Ne, ne! Tako mi je slabo, tako me je strah.«
Slekel si je obleko: mali telovnik in tenke, raztrgane hlačice.
»Tako, da. Le k meni pridi, ti moj dragi otrok!«
Tesno ga je pritiskala k sebi in spet zaplakala.
»Samo ti me imaš rad, samo ti!«
In stiskala ga je k sebi, da ga je skoraj bolelo.
Potem je spet kašljala suho in votlo. Njega je bilo skoraj strah, ko je čutil, kako se napenjajo njene prsi, kako se ji vse trga in zvija v notranjosti.
»Tako me boli, tako mi je hudo,« je tožila med jokom in se ga oklepala, kakor da bi od njega pričakovala pomoči.
In on jo je poljuboval, ji gladil lice in ji neprestano šepetal v uho, da jo ima rad, prav zelo, zelo rad, in da ji res in gotovo kupi čaja, takega, ki ji bo takoj pomagal.
A bil je truden. Ves dan je letal okrog in njegovo malo telo je bilo vse izmučeno in zaspano. Jecljal je vedno bolj nerazločno, njegove roke so se vedno ohlapneje ovijale njenega vratu in naposled je zaspal v naročju svoje bolne, vzdihujoče mamice.
Glasno se je zasmejal.
Ravno je odprl oči. Srečale so se s svetom sončnim trakom, ki je radovedno kukal skozi majhno zatemnelo okno.
To sonce! Gotovo se je zmotilo, da je prišlo gledat v to temno, ozko sobo. Ni ga bilo vse leto, a danes ti kar nenadoma posveti semkaj.
In ravno v njegove črne, radovedne oči je moralo pokukati!
Zamižal je poredno in se spet zasmejal.
Oh, kaj se mu je vse sanjalo! Sicer že sam ni več vedel kaj. A dosti je bilo in lepo je bilo prav gotovo.
Zatisnil je oči in se skušal spomniti. Mnogokrat je tako poskusil in večkrat so se mu potem vse divote, ki jih je že gledal v snu, spet za trenutek zablisnile pred očmi.
A danes ni bilo nič.
Tema, tema, tema.
Ne, samo nekaj velikega, rdečega je plavalo pred njim.
Seveda, to je sonce!
In spet se je zahihital tiho in poredno.
Nenadoma se je spomnil, da mora venkaj k morju.
Zjutraj je bilo najlepše letati s tovariši ob obrežju in gledati, kako se megle počasi vzdigujejo z zaspanega, mirnega morja.
In tiste ladjice!
Tako urne so bile in njih jadra so se bleščala v soncu kot sneg.
In koliko jih je bilo!
Kar cele jate!
Kakor hitri, veliki ptiči z lepimi, velikimi perutmi.
In parniki!
Posebno oni majhni so bili tako srčkani! In kako dolgo črto so risali s svojim gostim črnim dimom v svetlo ozadje!
Oh!
Kar naenkrat je stal sredi sobe.
Bil je že res beli dan.
In mama je tudi še spala.
Čudno, navadno je vstajala jako zgodaj.
In saj res! Danes bi moral nesti tistemu Židu srajce, pa gotovo še niso bile pripravljene.
Stopil je k oknu, kjer je stal šivalni stroj.
Seveda, nič ni bilo napravljenega!
»Na, kaj pa zdaj narediva?« se je vprašal v skrbeh in vzdihovaje položil blago spet nazaj na stroj.
Prav popolnoma je pozabil na tovariše na obrežju in na vse kratkočasje.
»Eh, mamo zbudim, ta bo že vedela!« se je naposled odločil.
Tistega Žida se je res prav v resnici bal. Vedno se je jezil nad njim in njegovo mamo, kadar koli je prišel k njemu po delo ali mu ga prinesel že izgotovljenega.
»No, mama bo že vedela!«
Počasi je šel k postelji.
»Čakaj, ustrašim jo!«
In nagnil se je k njej, pritisnil svoje ustnice k njenim in ji takoj nato pošepnil v uho:
»Ti, dan je že!«
Toda ona se ni zganila.
»Mama, mama, slišiš!« jo je poklical glasneje in jo potresel za rame.
Nič, nič!
Naenkrat ga je nekaj pretreslo.
»Saj niti ne diha!«
Kri mu je planila k srcu in spet nazaj in v groznem strahu je klical:
»Mama, mama! Draga, zlata mama!«
Poljuboval jo je kakor besen, plakal, vzdihoval in se kar zvijal od bolečine in groze.
»Oh, saj ni nič, samo omedlela je,« se je hkrati spomnil in planil k vratom.
Na stopnicah je stalo nekaj žensk. Prijel jih je za krila in vlekel za seboj.
»Mami je slabo. Nič ne diha!« je stokal med jokom. Spogledale so se pomenljivo in šle za njim. Najstarejša med njimi je stopila k postelji in s suho, žilavo roko odgrnila odejo.
Pogledala je lice ležeče, potipala ji srce in dejala nato brezčutno:
»Mrtva je.«
Deček se je spustil v grozen jok, a kmalu je utihnil, stopil k postelji in proseče pogledal ženskam v oči:
»Saj ni res, kajne, saj ni res?«
Eno izmed žensk je poznal.
Strastno se je je oklenil in ves razburjen hropel:
»Marta, prosim, prosim, reci, da ni res! Saj je še gorka, saj je še živa!«
In spet se je vrgel na mater, jo klical in objemal, da so še celo tem brezčutnim ženskam stopile solze v oči.
»Hm, kaj hočemo, saj se je vedelo,« je dejala ona stara in druge so ji pritrdile.
»Magistrat je treba obvestiti,« je rekla druga.
Marta je s silo potegnila dečka od trupla in ga peljala s seboj.
»Pojdi, pojdi, kdo bi jokal,« mu je prigovarjala v svoji nerodni maniri. »Bolje je zanjo.«
A deček se je branil iti z njo in ko ga je na stopnicah za trenutek spustila iz rok, ji je ušel in tekel nazaj v sobo.
Poljubil je mater na oči in usta, legel potem pred posteljo na tla in jokal brez prestanka.
Ženske so ga skušale spraviti proč, a naposled so dejale:
»Pustimo ga, trmast je.«
Popoldne sta prišla dva njegova tovariša ponj, da bi šli skupaj na obrežje. A ko sta videla njegovo mrtvo mater in njega vsega objokanega in brezčutnega, sta spet tiho odšla.
Na obrežju pa sta prestrašeno pripovedovala drugim o smrti Paolove matere.
Nekajkrat so dejali dečki pomilovalno:
»Povero Paolo!« potem pa so se igrali po svoji stari navadi.
Odkar mu je umrla mati, se je Paolo še bolj klataril okrog kot poprej. Stara Marta ga je vzela k sebi, a brigala se ni mnogo zanj. Največkrat ga ni bilo po ves dan domov in le zvečer se je ves truden privlekel v malo podstrešno izbico in po navadi brez večerje legel spat. Ako mu je Marta sama dala kaj jesti, je bilo dobro, prosil je ni nikdar. Potikal se je najrajši po majhnih ribiških barkah, ki jih je bilo ob obrežju vedno vse polno. Večkrat je tudi spal na krovu, na tleh, imajoč za vzglavje kako poleno. Ribiči ga niso podili, ker ni nikdar ničesar zmaknil, celo radi so ga imeli, ker je bil vedno dobre volje, šaljiv in postrežljiv. Zdaj je temu prinesel vode, zdaj ga je drugi poslal po tobak in zato je potem opoldne ali zvečer smel prisesti k njihovi borni večerji in ž njimi vred lomiti polento iz starega okajenega kotla. Vendar tako vesel in razpoložen ni bil več kakor tedaj, ko mu je še mati živela. Včasih se je zavlekel v kako senco, položil glavo na komolce in jokal po cele ure. Njegovi tovariši so se norčevali, če so ga zalotili v takem položaju, a on jih je pogledal s tako otožnimi, žalostnimi očmi, da so utihnili in odšli.
Mnogokrat je šel tudi h Carlotti, a ta se ni čisto nič zmenila za zapuščenega dečka. Poskušal je včasih z njeno hčerjo Marijo kak pogovor. Kazala mu je čipke in trakove, s katerimi se je dičila, in ogledoval jih je z velikimi, začudenimi očmi. Pravila mu je o mestu, o lepih hišah, kjer je bila, in dobrih stvareh, ki jih je dobivala v dar.
»Veš, mama ne pusti, da bi komu pravila, a tebi le povem. O, take stvari dobim! Torte in drugih slaščic, vse, kar hočem.«
»Vzemi še mene s seboj,« jo je poprosil nekoč Paolo.
Toda ona se mu je zasmejala in dejala zaničljivo:
»Hm, tebe? Saj si ves raztrgan in umazan in prav nič nisi lep. Meni je dejal ondan neki gospod, da so samo lepa dekleta lahko bogata in srečna, a ti niti dekle nisi, kaj da bi bil še lep!«
Paolo je odšel in zelo, zelo mu je bilo žal, da ni dekle. Njegovi tovariši so se sicer vedno glasno norčevali iz žensk, a on bi bil vendarle rad lepo oblečen, da bi dobival lepih in dobrih stvari v dar, in naj bi bil tudi dekle.
Marta ni bila zadovoljna, da zahaja h Carlotti in njeni hčeri.
»Tjakaj mi ne hodi! Bog ve kaj ni nobena, kolikor nas je tu, a Carlotta ni vredna nič, niti toliko, da bi jo pogledal!«
Paolo pa se je vendar nekoč ojunačil in zavrnil staro Marto češ:
»Mama mi ni branila hoditi h Carlotti.«
Toda Marta mu je odgovorila surovo:
»Ker ravno tako ni bila nič vredna.«
Paolo si sicer ni znal tolmačiti, kaj je to: »nič vredna«, vendar je vedel, da Marta s tem žali njegovo mater, zato se je z vso živahnostjo in strastjo svojega živega južnjaškega temperamenta postavil prednjo in vpil, da je bila njegova mati dobra in gotovo več vredna kakor vsa hiša in še Marta posebej.
Zaradi tega ga je razjarjena Marta neusmiljeno pretepla in mu zažugala, da se ji ne sme nikdar več prikazati pred oči.
Paolo je odšel, jokaje od bolečin in jeze.
Zvečer je zlezel med skladovnice desk na velikem lesnem prostoru pred mestom, kjer je tudi prenočil. Tedaj se je čutil prvikrat v resnici nesrečnega in v svoji nesreči je pretil Marti, ki ga je natepla in tako grdo opsovala njegovo mrtvo mamo, z vsem hudim.
»Oh, nabijem jo, nabijem, da bo vedela!«
In vmes je klical mater in ji še v polsnu jecljaje tožil o vsem, kar se mu je pripetilo.
Odtlej ni več prišel k Marti, tudi h Carlotti ni več zahajal. Potikal se je okrog, zdaj tu, zdaj tam. Danes je prenočil pod kakim vozom, drugi večer na kakih stopnicah, včasih kar zunaj kje v okolici na kakem travniku ali pod kakim drevesom. Stražnikov se je nagonsko izogibal. Bal se jih je, ker je večkrat videl, da je kateri kakega dečka, ki se je klatil okrog po ulicah, prijel in odvedel s seboj.
Nekoč mu je prišlo na misel, da bi šel na pokopališče obiskat materin grob.
Številko je sicer že pozabil, a vendar se je napotil tjakaj, misleč, da najde grob.
Toda na pokopališču se nikakor ni mogel natanko spomniti, kje je mesto, kjer so mu zagrebli mater. Tekal je nekaj časa okrog, potem pa ves potrt in utrujen sedel na stopnice mrtvašnice. Tamkaj je nekaj časa počival in zamišljeno ogledoval čudne črne rakve v mrtvašnici, v katerih je ležalo nekaj trupel. Tudi njegovo mater so deli takrat semkaj. Spomnil se je, kako strašen je bil nje ozki bledi obraz, ki je ležal na črnem platnu, in milo se mu je storilo. Zjokal se je in se potem počasi mimo krasnih marmornih spomenikov in dišečih cvetličnih gred spet splazil s pokopališča.
Od tedaj je postal še bolj tih in molčeč. Tovariši niso več marali zanj, ker se ni udeleževal njihovih glasnih, razposajenih iger. Včasih je pač še prišel in tiho gledal njih veselo rajanje, a povedati in pokazati ni znal nič novega, zato so še rajši imeli, če ga sploh ni bilo.
Tudi telesno je hiral. Postajal je bled in suh. Živahne oči so se mu udrle in postale so tope in brezčutne; koža je dobila neko bolehavo rumenkastosivo barvo.
Ribiči so mu še vedno dajali tu ali tam malo hrane, vendar niso več pustili, da bi spal na barkah ali se vozil ž njimi na morje.
»Če se mu kaj pripeti, potem imamo poleg vsega še sitnosti,« so rekali in podili dečka od sebe.
Paolo je odslej pohajal najrajši zunaj mesta ob obrežju. Jedel je razne odpadke, gnilo sadje in to, kar so ostali že zavrgli. Včasih je še poskušal dobiti kak krajcar v dar s tem, da se je produciral s telesnimi vajami, a kar nič se mu ni hotelo posrečiti. Največkrat je padel in se potolkel in namesto pričakovanega daru je bil deležen posmehovanja.
Sicer pa je postajal vedno bolj top in brezčuten. Njegova že prej strgana obleka je zdaj v samih cunjah visela od njega in povsod se je videla bleda, umazano rumenkasta barva njegovega života skozi razcapano odelo. Tudi umival se ni več. Poprej pa si je vedno po večkrat na dan pral roke in obraz.
Njegovi tovariši so se ga ogibali, ker je bil celo zanje preveč raztrgan in zapuščen, ribiči pa so živahnemu dečku, ki so ga poprej kaj radi imeli, zdaj kvečjemu vrgli iz barke na obrežje nekaj skorij polente, ki jih je vselej počasi in topo pobral in snedel.
Noge je imel vse obtolčene, ranjene in odrgnjene od skal in trnja. Včasih je šel na obrežje in jih pomolil v morje, a slana morska voda ga je le še bolj pekla. Zaječal je suho in brez solz in včasih tiho in hripavo zaklical:
»Mama, mama!«
Matere ni mogel pozabiti.
Saj je bila tako dobra! Vedno mu je pravila toliko lepega in rada ga je imela! Pri nji je spal na postelji in jesti je dobil, kadar je prišel domov! In vsako prasko mu je izprala in zavezala!
Včasih se je hotel vrniti k Marti, a bal se je je, zato ni šel.
»Mami je gotovo ona kaj naredila, da je umrla,« je mislil v svoji otroški duši. Tudi nikakor ni mogel pozabiti tistega zaničljivega, posmehljivega izraza, s katerim je tedaj govorila, ko je dejala, da ni bila njegova mati nič vredna.
Tako je počasi medlel in hiral in naposled je bil videti kakor s kožo prevlečen skelet. Njegove mrtve, ugasle oči so ležale globoko v jamicah in kosti so mu grozeče štrlele iz suhih lic.
Nekoč je spet gladen postopal ob obrežju. Nek ribič, ki ga je prej večkrat vzel s seboj na morje, mu je zagnal nekaj v papir zavitih skorij iz svoje barke. Toda ni dovolj močno vrgel in vse je padlo tik obrežja v morje.
Paolo je hotel zavitek še potegniti iz vode, pripognil se je, a pri tem izgubil ravnotežje in padel v morje.
Sicer so ga takoj izvlekli iz vode, toda malo truplo je bilo že trdo in brez življenja. Bolehavi, izstradani deček je utonil.
Ribič na barki je klel, ker je vedel, da ga zasliši policija in bo imel morebiti še druga pota zaradi malega ponesrečenca.
Tako je bilo slovo malega Paola od zemlje.
Ivan in Ljuba Edinost 1899, 163 (19. julij) – 187 (17. avgust). Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Nekdo.
»In kako je s teboj?« je vprašal Franjo Šterkel prijatelja Mandriča, ki ga je slučajno srečal v Ferdinandovi ulici v Pragi.
»Kako je z menoj? To je filistrsko vprašanje, ker nima nobenega pomena.«
»No, no. Nisem hud, če si slabe volje, a moje vprašanje ni filistrsko in brez pomena tudi ni.«
»Kajpada! Saj vidiš, da sem zdrav. Malo utrujen sem, zato ponekod bled, a drugače sem docela zdrav. Službo imam: kolikor potrebujem, zaslužim – hvala Bogu. To vse ti je znano. Ergo vprašuješ za reči, ki so ti itak znane. Tvoje vprašanje je čisto navadna konvencionalna fraza, brez pomena.«
»Ivan, Ivan! Nekdaj sva bila prijatelja!«
»Dobro, dobro. Pa moje prijateljstvo ni veliko vredno. Jaz sem utelešena puščoba, poln muh – kaj morem jaz za to? Jaz nisem kriv. Lombrosov zakon …«
»Pustiva to. Ne vprašam te za tvoje muhe. Mene niso nikdar motile. Prijatelj sem ti, odkritosrčen in zvest, pa bi zaslužil, da bi bil tudi ti iskren proti meni.«
»Kakšne uganke so to?«
»Nikakršne uganke. Povej mi, kako se počutiš?«
Ivan je uprl čuden pogled v Franja. Grozno je trpel. Vedel je prav dobro, kam Franjo cika. Ko je nepričakovano srečal prijatelja, se je bil ves pretresel in prešinila ga je z upom premešana želja, da bi mu povedal kaj o njej. Povsem neznano in nejasno mu je bilo, zakaj ga to mika. Kaj mu je mar nezvesta ženščina, ki mu je povzročila toliko trpljenja? Saj je prišel v Prago, da jo pozabi. In vendar bi sedaj rad slišal kaj o njej. A ko je Franjo samo posredno omenil predmet, ga je zabolelo, jeza, bridka jeza, ki povzroča telesne bolečine in sili solze v oči, je vzkipela v njem – čutil je, da mora zdajci zajokati. Oh, ne žalosti, ne bolečine, le jeze, jeze, jeze. In če mu privró solze v oči, bodo gotovo krvave, ker čuti, da mu sili tudi kri tja gor, da so mu oči že rdeče. Pest se mu je stiskala, silna ogorčenost ga je prevzela, srdito je pogledal še enkrat prijatelja in potem je hitro odkorakal, kakor da bi moral bežati, kakor bi se mu kam mudilo, ne da bi vedel kam. In ko se je odmaknil nekoliko korakov od prijatelja, ki je obstal ves osupel, so se mu oči zalile z vročimi, pekočimi solzami. On pa jih ni obrisal, temveč je dirjal dalje čez Přikope, Přikope: ulica v središču Prage. proti Žižkovu, Žižkov: mestni predel v Pragi na desnem bregu Vltave. ne da bi vedel, kje hodi. Nikomur se ni umaknil, ker ni vedel, kje hodi. Nikomur se ni umaknil, ker ni videl nikogar, kajti vsi ljudje so se ga ogibali in vsakdo je gledal za njim. Bil je videti kakor norec, ki je utekel iz blaznice. Razkuštrani lasje so mu viseli izpod klobuka na mračno, nagubano čelo, iz oči mu je odseval pretilen srd, ustne je imel trdo stisnjene, kakor bi mu bile nabrane na kratkem traku. Gornji del telesa mu je bil sklonjen daleč naprej, z rokama je silno mahal, suknja mu je odletavala in se zapletala med rokami.
Pred postajo državne železnice se je hkrati ustavil. Ravnokar je bil prišel vlak in množica ljudstva je zapuščala kolodvor. Tu se ni bilo moči izogniti. Živi potok, ki se je usul iz velikega portala, ga je zadržal.
Sedaj se je zopet zavedel.
»Kaj delam? Mar sem otrok? Ali blaznim? Kaj je to? Kaj naj si Franjo misli? Kako neumno početje! Prav sedaj mora res misliti, da trpim radi nje. A to ni res – to ni res! Kako nevljudno je to bilo! Kakor šolsko dete sem oddirjal …«
Počasi se je obrnil. In polagoma so se mu misli pomirile. Čutil je, da mora biti videti čuden. Odkril se je in z roko potisnil lase s čela. Potem je skušal lice prisilite v miren, hladen izraz. A to se mu ni posrečilo. Vendar so se mu živci nekoliko umirili in lažje je dihal.
»Morda srečam Franja,« je mislil. »Povem mu, da sem bil bedak. In povem mu, da se moti. Gotovo misli, da mi ona brede po glavi, da sem nesrečen zaradi nje in kdo ve, kaj še. Vse mu povem.«
Na vogalu Přikopov in Vaclavskega trga je opazil prijatelja.
Postal je.
»Ti,« je dejal. »Ne bodi hud. Nekaj nervozen sem danes, nič drugega. Saj veš, da imam včasih muhe.«
»Saj se ne jezim,« je odgovoril Franjo.
»Ali imaš kaj časa?«
»Kolikor se ti ljubi.«
»Pojdiva torej v kavarno, da se malo pogovoriva. Saj si imava res kaj povedati.«
»Pojdiva.«
Šla sta v kavarno »Slavia«. Kavarna Slavia: kavarna v Pragi, odprta od leta 1800, nasproti Narodnega gledališča. Na prelomu stoletja je bila zbirališče slovanskih kulturnikov in študentov iz drugih dežel habsburške monarhije, ki so živeli v Pragi. V drugi sobi pri oknu sta sedla. Tam sta bila povsem sama. Nihče ju ni motil. Franjo je naročil črne kave, Ivan pa kozarček konjaka.
»Ti gotovo misliš, da sem neumen,« je začel Ivan.
»Neumen? Zakaj bi to mislil?«
»Misliš, misliš. Ne zamerim ti, če tako misliš. Pa se motiš. Saj priznam, da mi je bilo na začetku hudo, a sedaj se mi niti spomin na njo ne pojavlja v glavi.«
»Ali si že toliko miren, da ti smem oporekati?«
»Oporekaj, kolikor hočeš. Govorim pa resnico.«
»Morda si domišljaš, da je to resnica.«
»Nič si ne domišljam. Vse vem. Domišljija se igra z nami, dokler prepuščamo srcu prevladujoč vpliv nase. Kadar je razum dobil svojo pravo veljavo, mora domišljija izginiti.«
»In to se je zgodilo?«
»To se je zgodilo. Jaz nisem več tisti sentimentalni Ivan, ki si ga poznal v Zagrebu. Začel sem trezno misliti. Življenje je tako rekoč matematičen problem. Kdor hoče biti srečen, mora znati računati ali pa vsaj razmišljati. Pa to je sorodno.«
»A kakšna vloga je v življenju namenjena srcu?«
»Kar imenujemo srce, je ravno domišljija. Srce ima zgolj fizične funkcije.«
»Ti, Ivan, sofistika ni tvoje pravo polje. Ravno tako bi lahko dejal, da imajo možgani le fizične funkcije.«
»Eh, kaj! Dlakocepec nisem. Skratka: ko sem prišedši iz Zagreba že toliko pretrpel, da ni bilo moči več trpeti, sem se spametoval in sedaj sem duševno okreval. Spoznal sem, da so bile moje muke neumne. Kadar začutim potrebo, da bi se ženil, se oženim. Dekle že najdem, na svetu jih je dosti.«
»Dosti! Ali pa so vse enake?«
»Ne. Ena ima črne oči, druga modre, tretja mačje. Ena je bolj suha, druga bolj okrogla. Razlikujejo se že. A kar se tiče sposobnosti za ženitev, so večinoma vse enake. Tisto izbiranje, ki se izgovarja z ljubeznijo, je torej povsem neutemeljeno. Kadar misliš, da je dobro oženiti se, vzemi prvo, ki te hoče vzeti, če ti le splošno ugaja.«
»Ivan, tega ti ne narekuje prepričanje.«
»Prepričanje! Kaj neki drugega? Pa saj jaz nisem prvi, ki bi to trdil.«
»To ničesar ne dokazuje. In če bi pol sveta govorilo tako, vendar ne bi verjel, da prihaja to iz tvoje duše. Deloma pa razumem, odkod prihaja to v tebe.«
»Trezno razmišljanje me je prepričalo, da je tisto čustvo, ki ga imenujemo ljubezen, sama domišljija. Poslušaj me! Vidiš – povsem mirno govorim, niti glas mi ne trepeče. Takrat – saj veš, kdaj – takrat so se združile vse bolečine, kar jih svet pozna, v moji demonično trpinčeni duši. Takrat, ko mi je dala slovo, sem mislil, da se bliža moja zadnja ura. Pustimo to. Čemu bi ti opisoval tiste grozne občutke, ki ti jih itak ne morem naslikati v vsej realnosti in ki jih ti ne bi razumel? Pustimo to. Pozabil sem. Tiste bolečine namreč. Njo? … Ah, če bi se bil hotel tako zdraviti, da bi skušal njo pozabiti, bi si bil najhitreje izkopal grob. Ne. Začel sem vse skupaj analizirati. Začel sem bistro misliti. Tako sem se prebil do spoznanja, da je ženska – ženska. Ona – ali pa kakšna druga. Odpustil sem ji vse. In danes ostaja ob misli na njo moja kri tako hladna, kakor bi premišljeval planetarne zakone. Ali razumeš to?«
»Ne, nikdar ne.«
»Daj mi roko. Tako. Ali čutiš, da bi se tresla?«
»Ne.«
»Vidiš, tako mirna kakor ta roka, je tudi moja duša, tako mirna moja misel, tako mirno moje srce.«
»Morda sedaj, ko je daleč.«
»Ne, ne. Da jo vidim v tem hipu pred seboj, ostal bi ravno tako miren.«
»In med vama je vse zaključeno?«
»Vse. A kako bi ne bilo? Saj je ona naredila zadnjo piko.«
»Ali ti je pozneje kaj pisala?«
»Enkrat.«
»Samo enkrat? Ali si ji odgovoril?«
»Da. Bilo je že prepozno. Če bi prišlo njeno pismo samo nekaj dni prej, bi bilo morda vse drugače. A tedaj, ko sem ga dobil, sem bil že tak, kakršen sem sedaj.«
»Čudno!«
»Ha, ha! Morda misliš, da sem postal cinik. Ne. Kar mislim in čutim, ni cinizem. Tudi frivolno ni. Poslušaj. Pisala mi je zelo skesano pismo. Dejala je, da je lagala, ko mi je rekla, da me ne ljubi več, da ne ljubi onega Malnarja, da so bile take razmere, da se ne upa prositi me kaj drugega kot odpuščanja. Odgovoril sem ji, da ji odpuščam, kakor je želela. Nič drugega. Pisal sem suho. Menda me je razumela, vsaj pisala mi ni več.«
»Čudno.«
»Ne čudi se! Tako je.«
Plačala sta in se razšla.
On je trpel …
Ha, ha – a ona? … On menda misli – gotovo misli, da je bil on edini trpin. Milostno nebo! On se je vsaj lahko tolažil, da je ona kriva, da je on žrtev. Kakšno tolažbo pa je imela ona, ki je bila res žrtev in je morala nase vzeti vso dozdevnost vse krivice?
On lahko pravi: »Nesrečnega me je storila, prelomila je zvestobo, igrala se je z ljubeznijo.« A ona ne more odgovoriti: »Ni res!« In vendar – ni res. Julija je bila srečna kljub pretresljivi tragediji, v kateri je igrala svojo romantično, heroično žalobno vlogo. Za svojo ljubezen je vsaj umrla. A Ljuba? … Ona ni mogla umreti. Živeti je morala in to življenje ni moglo biti nič drugega več kot grozno breme, katerega se v večnosti ne otrese. Svojo lastno srečo je morala pokopati in njegovo zaničevanje je morala sprejeti, ne da bi mogla spregovoriti eno besedico v svojo obrambo, ne da imela kakšno drugo olajšanje kot svoje k nebu kipeče vzdihe in k zemlji roseče solze.
Kako se je to zgodilo? Nikakor si ne more podati čistega računa o vsej stvari. Kako goljufivo je življenje na zemlji! Zakaj je tako, zakaj?! Kje se skrivajo tiste tajne sile, iz katerih izvira njena nepojmljiva, življenje uničujoča nesreča? Kako naj ostane človek krotek in dober spričo takih neusmiljenih udarcev … ?
Z nepopisno težavo je dušila kletve, ki so ji proti lastni volji vstajale v duši. Skušala je moliti, vsaj v mislih, a tudi tega ni mogla.
Kako se je to zgodilo?
Ko se je bila seznanila z Ivanom in se vanj zaljubila, kakor se je on zaljubil vanjo, z vsem žarom, ki ga premore mlado, neoskrunjeno, živo srce, so vsi zlati upi nebes in raja priplavali v ozračje njene duše in vse življenje se ji je zasvetilo v bajnem sijaju sreče. Njeno oko je videlo samo Ivana, njeno uho slušalo samo Ivanov glas, vse, kar je lepega in dobrega na svetu, se ji je zdelo osredotočeno v njem, a prihodnost se ji je prikazovala kakor Eden. Vse je bilo pozabljeno, kar je bila prej pretrpela, vse skrbi glede prihodnosti so izpuhtele, kadar je pomislila nanj. Tako silno, vroče ga je ljubila, da bila vse, vse storila zanj. A hkrati je morala vse storiti – proti njemu.
Katastrofa jo je doletela povsem nepričakovano. In tisti udarci, ki so nas zadeli nepripravljene, so najhujši. Nekega večera je Španović poklical Ljubo v svojo sobo.
»Hčerka moja, če me ti ne rešiš, sem izgubljen,« ji je dejal s tresočim glasom.
Ona ga ni razumela. Kaj se je zgodilo? Kako naj bi ga rešila? Po glavi so ji švigali kakor utrinki razni fragmentarni spomini iz romanov, novel in poezij. V duhu je gledala ječe, vojake, biriče in vse mogoče nevarnosti, iz katerih se rešujejo junaki z nenavadnim pogumom, z močjo orjakov, v bolj romantičnih slučajih s pomočjo nadnaravnih bitij, s čudeži itd. A v kakšni nevarnosti naj bi bil njen oče? To ji je bilo popolnoma nepojmljivo.
»Tebi je to čudno,« je nadaljeval oče. »Doslej ti nisem nikdar omenil, v kakšnem položaju se nahajam. Čemu? Niti tega nisem mislil, da pride tako daleč z menoj, niti ne bi bilo kaj pomagalo, če bi bil tebi pripovedoval svoje skrbi. A sedaj ne morem in ne smem več molčati. Poslušaj me. Tvoja mati je bila vajena udobnega, da, celo razkošnega življenja. V hiši njenih staršev ni nikdar ničesar primanjkovalo. Ko sem se oženil, sem lahko ustrezal njenim željam. V prvih letih je bila kupčija dobra. Španovićeva soproga je lahko imela vsega, česar si je poželela. Časi so se spremenili, dohodki so se zmanjšali, moje skrbi so naraščale, a tvoja mati se ni spremenila. Ne zamerim ji, bila je dobrega vajena in moja ljubezen je bila tako velika, da bi ji ničesar ne odrekel in naj bi zaradi tega moral postati hudodelec. Upal sem tudi vedno v boljše čase. Moji upi se niso izpolnili. Tvoja mati je obolela, s tem so se stroški povečali še bolj. Zdravniki, zdravila, kopeli – saj veš, kako je bilo! Vse je bilo drago. Poglej moje sive lase! Skrbi so mi jih pobelile. A vse mučne misli mi niso pokazale poti iz gmotne zagate. Iskal sem novih trgovskih zvez, novega kupčijskega terena, delal sem, da so mi roke opešale in mi je glava oslabela. Včasih je zasijal kakšen žarek upanja, a vselej se je pokazal, da je bila le veša. In sedaj sem – propadel.«
»Propadel!«
»Da, hčerka moja.«
»Propadel. In jaz – jaz …«
»Ti – ti edina me lahko rešiš. Ne samo mene. Tudi sebe. Kajti če mene obsodijo, je moje ime osramočeno. In to je tudi tvoje ime.«
»Osramočeno!«
Ljubi se je zavrtelo v glavi. To ji je bilo kakor kakšna uganka. Razumela je, kar ji je oče pripovedoval. A to vendar ni nič nečastnega. Oče je skrbel za svojo družino, za svojo bolno soprogo, katere sicer vsa zdravniška umetnost ni mogla rešiti. A to je bila pač njegova dolžnost.
»Pa kako naj bi jaz pomagala? Jaz ne razumem teh reči.«
»Poslušaj me Ljubica. Doslej sem molčal o vsej zadevi. Nisem ti hotel kaliti miru, kajti pomagati mi le ne bi mogla. Sedaj je drugače. Če hočeš, mi lahko pomagaš. Viktor Malnar bi se rad oženil s teboj.«
»Malnar? … Oče! To ni mogoče!«
»Ti ga ne ljubiš?«
»Ljubim? … Kaj naj rečem? Kako naj ga ljubim?«
»Ne poznaš ga.«
»O, poznam.«
Ljubi se je smilil v srce. Rada je imela svojega očeta, čeprav njuno razmerje ni bilo preveč intimno. In ko ga je videla, da joka, se je milo in bridko storilo tudi njej, kmalu bi tudi ona zajokala. Premagala se je. Pristopila je bliže k očetu, pogladila mu čelo in lase in s svojim ljubkim glasom, ki je vzbujal isti čut, kakršnega imamo, če gladimo z roko zelo fin baržun, mu je začela potiho šepetati.
»Zavedi se, oče, umiri se! Vidiš, saj ne more biti tako grozno. Nikar si ne slikaj položaja v prečrnih barvah. Glej oče, saj imaš mene. Če ti je premoženje izgubljeno – dobro. Saj nimaš nikogar, ki bi potreboval bogastvo. Siromašen boš, a v tvojem siromaštvu te bom jaz tešila in tako nežno bom skrbela zate, da ne opaziš nobenega pomanjkanja.«
»Ah, ljubica! Ne bojim se siromaštva. Če bi bilo samo to, bi ti enostavno dejal: hčerka moja, našega bogastva ni več, od jutri naprej bova drugače živela. A moje ime, hčerka, moje ime. Zakoni so trdi, v trenutku ko napovem konkurz, se mi odpre ječa…«
Ječa! Da, da, na to ni mislila. In ona je njegova hči. On, njen dobri oče, jo je vzgojil, on je skrbel zanjo, tako ljubo, tako skrbno, on jo je ljubil, mnogo je za njo žrtvoval – in sedaj je v nevarnosti … ona ga lahko reši … a cena – je ogromna – njena sreča … Oh!
Tak boj se da opisati samo tistemu, ki ga je sam prebil kdaj.
Napenjajoč vse svoje moči je skušala zbrati svoje misli. A spoznala je, da je v tem trenutku nemogoče. Njena duša je bila preveč razburjena. In sedaj se je je polotila silna utrujenost.
»Oče, pojdi spat, pojdi spat,« je prosila. »Tudi jaz grem počivat. Jutri bova oba bolj mirna. Jutri bova razmišljala.«
Španović je bil oslabljen. Težke skrbi so mu vzele vso moč. Kakor dete se je dal odvesti v svojo spalnico ter se podal na počitek. Ljuba, četudi utrujena do skrajnosti, ni mogla zaspati. Fantastične, pretilne slike z nedoločnimi risi v negotovih, temnih barvah, samo sem ter tja z zelo živo rdečimi, kakor krvavimi ali ognjenimi pegami posute, so se menjale pred njenimi očmi. A ona je bila enako brezčutna. Bilo ji je, kakor bi neko drugo bitje ležalo na njenem mestu, a ona sama je nekako izginila, kakor v neki nirvani, a to jo je zopet navdajalo z neko grozno tesnobo …
Prebila je strašno noč. Drugega jutra je bila vsa potrta. Nikjer ni mogla obsedeti, nikjer obstati, a bila je tako utrujena, da so se ji kolena šibila in se je komaj držala na nogah. Vsak šum, vsak šelest jo je silno vznemiril. Vsak hip se ji je zdelo, da nekdo trka na vrata, da vstopajo biriči, ki zapirajo prodajalnico in vodijo očeta. Potem je v duhu videla Malnarja, ki se ji bliža s prosečim pogledom, in njen oče jo gleda – gleda – ali izgovarja besedo, ki ga reši. Hkrati pa stoji Ivan pred njo, bled in nem, a ona vztrepeče …
Ob deseti uri je prišel oče ter ji povedal, da mu je glavni upnik dal še dva dni časa, točno dva dni. Svoje hčerke si ni upal pogledati. A ona je opazila, da se mu je zasvetila solza v očeh. In ko je odhajal, so se mu kolena šibila in bil je upognjen, kakor bi nosil težko breme na hrbtu.
Še dva dni!
V tem kratkem času mora priti pomoč, drugače – ječa, sramota. In nihče mu ne more pomagati razen nje. Nihče. V dveh dneh bi se morale opraviti vse formalnosti. Kako kratek čas … In kako dolgo je še njeno življenje, ki ne bo več njeno! A druge pomoči ni!
Ubogi Ivan! Kako mu bo hudo! In kako jo bo preklinjal! Stresla se je. Skušala se je tolažiti. Saj ona ni kriva. Razmere, te nesrečne razmere so take in nebo ni milostno. Preklinjal jo bo, a sčasoma jo pozabi, seznani se z drugo, zaljubi se in postane še srečen. In ko ne bo več mislil nanjo, je tudi ne bo več preklinjal. A ona ne pozabi nikdar. Kako bi bilo to mogoče! In kakšno življenje bo to! Živeti s človekom, ki ga ne ljubi, pa vedno misliti na drugega, ki je za vse čase izgubljen za njo! Doslej ji je bil Malnar docela indiferenten. Sedaj ga mora sovražiti, kajti četudi nehote in nevede potepta on srečo njenega življenja. In ga ne bi sovražila?
A vzeti ga vendar mora. Mora! Druge pomoči ni. Očetu mora plačati dolg, naj bo še tako težko. Ona je hči in oče ima pravico do njene hvaležnosti. Pač bi otroški dolg lažje poplačala s svojim življenjem, a tudi največja cena ne more biti previsoka, kadar gre za očeta.
Oh, koliko mora on trpeti!
Ko mu je sinoči povedala, da ljubi drugega, je obmolknil. Tako nežno je njegovo čustvo, da ni niti vprašal, kdo je tisti drugi. In z nobeno besedo je ni več nagovarjal, naj mu izpolni prvo prošnjo. On ne zahteva njene žrtve, zato jo mora sama darovati. Naj krvavi srce, naj se ji duša zvija …
Odšla je k očetu. Bil je sam v svoji pisarni. Lahno je pristopila ter položila svojo majhno, lahko roko na njegovo, s skrbmi in strahom obremenjeno glavo. On je počasi odložil pero in jo bolestno, a milo pogledal. Ovila mu je roki okrog vrata in ga poljubila. A on je položil glavo na njene prsi kakor dete in ona je čutila, kako se bori s solzami, kako duši jok.
»Miruj oče, miruj,« mu je dejala in ga pobožala po čelu. »Ali si prepričan, da te reši moja ženitev z Malnarjem?«
On se je zleknil.
»Ti hočeš, Ljubka?«
»Jaz hočem storiti svojo dolžnost, oče. Le to mi povej, ali te gotovo reši ta ženitev?«
»Da, hčerka moja. Kajti Malnar te odkritosrčno ljubi. V tistem trenutku, ko boš z njim zaročena, sem rešen. Upniki …«
»Ne govori o tem, oče. Teh reči ne razumem in jih nočem razumeti. Kar si mi povedal, mi zadostuje. Malnar naj pride. Ko zaprosi za mojo roko, mu jo podam.«
»Hčerka moja, ti se hočeš žrtvovati zame!«
»Pusti oče. Vse sem trezno premislila. Tako mora biti.«
Tako modro je govorila, da ne bi bil nihče mogel niti slutiti, kaj se godi v njenem srcu. Še enkrat je poljubila očeta in mirno, mirno je odšla. A ko je prišla v svojo sobo, je padla na kolena, glavo je zarila v blazino na divanu in zjokala se je – kakor pred poldrugim letom ob materini krsti.
Popoldne je prišel Malnar. Ponižno, spoštljivo se ji je približal. Plašno ji je nekaj zajecljal. A ona mu je pretrgala besedo.
»Vem, vem, gospod. Oče mi je povedal vašo željo. Razmišljala sem. Vašo ponudbo sprejemam.«
On je spet nekaj zajecljal in ji poljubil roko. Njeni prsti so se tresli pod njegovimi ustnami.
Zvečer je odposlala Ivanu pismo.
»Pozabi me. Odpusti. V kratkem vzamem drugega. Tako mora biti.«
In potem je jokala vso noč. Drugi dan je srečala Ivana na Zrinjskem trgu. Ponovila mu je, kar mu je bila pisala.
»To ni mogoče! To ni mogoče!« je klical ubogi Mandrić.
A ona je odgovorila mirno, z malce tresočim glasom: »Tako mora biti. Pozabi me.«
»A zakaj, zakaj?«
»Ivan, tako je. Tako mora biti. Pozabi me.«
On je bil silno razburjen. Sto besed mu je sililo na jezik. Končno je vprašal:
»Ali je to … ženitev … iz ljubezni?«
Trenutek je molčala. Srce ji je bilo težko, polno svinca. Potem je odgovorila:
»Da.«
Ne lažem, je mislila. Saj me Malnar res ljubi. Ivan je oddirjal. Ves dan je taval kakor pijan po Tuškancu, Tuškanac, Cmavk: parka v Zagrebu. na Cmavku, zašel je do Šestin, Šestine: vas v bližini Zagreba pod Sljemenom. potikal se je po gozdu, prehodil, bolje, preletel je vse steze, potrgal si vso obleko. Opolnoči je prišel domov, utrujen kakor jelen, ki so ga lovci ves dan preganjali. Legel je na posteljo, ne da bi odložil obleko. Zaspati ni mogel. Skočil je k pisalni mizi in napisal karto.
»Ali je vse res, kar si mi sinoči pisala in danes dejala?«
Potem je odnesel karto na pošto. Domov ni mogel iti. Čutil je, da tam ne bi mogel obstati. Šel je v Narodno kavarno in brskal po časopisih, ne da bi mogel kaj brati. Gosti so zapustili kavarno do zadnjega. On ni opazil ničesar. Natakar ga je opozoril, da se kavarna zapre. Mehanično je plačal in odšel. In potem je taval, opotekaje se, po vsej trgih in ulicah, dokler se ni rodil beli dan …
Opoldne je dobil njen odgovor: »Res je.«
In zvečer se je odpeljal. Najprej na Dunaj, potem v Prago.
Medtem se je zgodilo nekaj nepričakovanega, kar je delovalo kakor čudež, a vendar ni bil čudež …
Ljuba je hodila po hiši kakor senca. Zbrala je ves svoj pogum, vso svojo duševno moč in energijo, iskala dela, da bi tako pozabila – vse to ji je prav malo pomagalo. Obranilo jo je bolezni, določene bolezni, kakršno poznajo zdravniki, zaželenega pozabljenja ji ni moglo podati. Sedaj je šele vedela, kako globoka je bila njena ljubezen. In če je pomislila na prihodnost, se je zgrozila. Kaj bo iz nje? Kako ona prebije to?
Pa Ivan! Kdo ve, kaj on trpi! Saj jo je ljubil, morda prav tako vroče, kakor ona njega ljubi. Reči bi morala: kakor ga je ljubila. Ker sedaj ga ne sme več. A kateri zakon je dovolj močan, da bi ji to prepovedoval? Oh! Da je kakšna sila v vesolju, ki bi mogla uničiti njeno ljubezen, ki bi lahko odpravila tudi njeno trpljenje. Kajti vse njene boli izvirajo samo iz njene bolezni. A ko bi bila kje taka sila, ona je vendar ne bi uporabila. Rajši prenaša vse duševne muke, vso srčno trpljenje, kot da bi dala zatreti to ljubezen.
To ljubezen! Prepovedana je sedaj, grešna je, ona bi jo morala iztrgati iz srca, ko se pripravlja, da stopi z drugim pred oltar. A ne more!
Morda trpi Ivan ravno tako. Rekla mu je: pozabi! A sama vidi, kako težko je to. Težko – nemogoče. Morda bi mu olajšala trpljenje, če bi mu povedala, zakaj je morala to storiti. A tega ne sme. A misel, da je on duševno beden, je še povečevala njene muke.
Malnar jo je obiskal vsak dan. Kadar ga je zagledala, je sovraštvo zabliskalo v njeni duši. In potem se ji je smilil. Vedel se je tako pohlevno in tako spoštljivo, da ni mogla biti huda. Bila je njegova nevesta, a on se je ni upal niti poljubiti. Govoril ni skoraj nič, kvečjemu ji je pripovedoval, kar ni bilo v nobeni zvezi z njegovo ljubeznijo, npr. o literaturi, o tujih krajih, ki so mu bili znani, ali o gledališču. Nikdar se ni mogel toliko opogumiti, da bi izrekel vsaj besedo »ljubezen«. Ona mu je bila na tihem hvaležna za to, a smilil se ji je.
Nekega večera je pripovedoval o Indiji. Postal je nenavadno živahen. Govoril je glasneje kot običajno. Medtem je nekdo potrkal na vrata, a med pogovorom ni bilo slišati trkanja.
Hkrati je vstopil nek neznanec, visok, plečat mož, s črno brado, visokega čela, ogorelega obraza. Bil je v popotni obleki. V eni roki je imel majhen kovček, v drugi pa debelo palico.
»Dober večer. Menda sem prav prišel? Pa tako živo se pogovarjate o Indiji, da me niste niti slišali, ko sem trkal. Jaz vam lahko povem kaj o tej deželi, ker prihajam skoraj od tam. Kje pa je moj brat?«
»Vaš – brat? Ah! Vi ste …
»No, stric Feri sem, stric Feri in ti si moja mala Ljubica, ne? Seveda, seveda. Velika si že, a poznava se vendar še. Ti pa mene ne več? Kajpada, ta moja divjaška brada me je spremenila in indijansko sonce mi je malo ožgalo kožo. A veš, kaj? Sesti menda smem, kaj?«
In glasno smejé se si je primaknil stol. Ljubi se je vrtelo v glavi. Bilo ji je, kakor da ji je nek glas šepetal, da je nenaden stričev prihod zelo, zelo pomemben. Po njenih žilah je nekaj skakalo, kakor bi se tam pretakalo živo srebro.
Spomnila se je, da mora predstaviti neznana gospoda.
»Moj stric, Ferdinand Španović – gospod Viktor Malnar.«
Besede »moj zaročenec« ni mogla spraviti na jezik. Skočila je po očeta, ki je kmalu prišel. Stric je bil zelo zgovoren. Čeprav je moral biti utrujen, je vendar neprestano pripovedoval, kako se mu je godilo tista dolga leta, odkar je zapustil Evropo.
»A mi smo mislili, da si že mrtev.«
»Ha! Ker nisem tako dolgo pisal? No, veš, nekaj časa se mi je godilo prav slabo. Lagati nisem hotel, s svojim slabim položajem vas pa tudi nisem hotel dolgočasiti in žalostiti. In tako sem mislil, da je bolje, če molčim. No, potem se je naenkrat vse obrnilo. Moja kupčija je vzcvetela. Tedaj sem pa spet imel toliko opravila, da mi ni ostajalo časa za daljša pisma. Z modernim športom razglednic se pa še nisem sprijaznil. Tako je, otroci.«
»Sedaj pa se ti dobro godi?«
»Dobro? Izvrstno! Zato sem prišel domov. Zadnji čas sem imel res mnogo sreče. Kar sem začel, vse je bilo dobro. Skratka: obogatel sem …«
Malnar se je poslovil. Bilo je že pozno. V Ljubi je vse gorelo, ko ji je podal roko v slovo. Čudne misli so jo prešinjale.
Stricu so pripravili sobo in šel je spat. Drugi dan je bil že zgodaj na nogah. Poiskal je brata.
»Sedaj pa mi povej, kako se tebi godi?«
Španović je bil v zadregi. Rad bi mu bil povedal resnico, a zdelo se mu je, da bi bilo to neumestno izrabljanje situacije. Stric je opazil, da mu tičijo besede v grlu.
»No, le na dan. Če so akcije slabe, se lahko pomaga. Ko sem šel čez vodo, si mi dal ti denarja in sedaj ti ga lahko vrnem z obrestmi. V širokem sveti se izgublja napačna sramežljivost. Torej kar naravnost.«
Španović se je ohrabril. Povedal mu je vse. Samo Ljubino stvar mu je zamolčal. Zdelo se mu je, da nima pravice govoriti o tem, vsaj toliko časa ne, dokler ne izve, kaj poreče Ljuba sedaj.
Indijski stric se je nasmejal.
»To so malenkosti. To vse popravimo. Še danes si lahko rešen svojih dolgočasnih in sitnih upnikov. Čim prej, tem bolje. Poznam jaz take pijavke.«
Popoldne sta z bratom uredila to stran vprašanja. Oče je povedal Ljubi, kako se je položaj spremenil, in njena prva misel je bila: Ivan!
Njeno veselo prebujenje ni bilo dolgotrajno. Saj je mogoče, da je Ivan za njo že izgubljen. Ne le mogoče … Najbrž je tako. Ona se mu mora zdeti nezvesta in verolomstvo se ne odpušča. Pa če bi mu vse povedala? Tedaj bi moral spoznati, da ni kriva. Odpustiti bi ji moral – ne – odpustiti! Saj ni ničesar storila, kar bi se moralo šele odpuščati. A povrniti bi se moral k njej in vse bi moralo biti tako, kot je bilo. A ne more mu ničesar pojasniti! Ne more, ker se stvar tiče njenega očeta, njegovega imena. In čutila je, da je še nek vzrok, zakaj ne more Ivanu ničesar povedati, čutila je, a vedela ni, kakšen je pravzaprav tisti vzrok.
Ali sme še upati?
Oh, majhen je up, zelo majhen, skoraj nikakršen.
Toda – naj se zgodi, kar hoče: Malnarja noče varati. Njemu mora povedati, da ga ne ljubi in da ga nikakor ne bo mogla ljubiti. To mora storiti!
In zvečer mu je to rahlo, nežno storila. Tako lepo je znala zložiti besede, da ni bilo v njeni izjavi docela nič žaljivega. Zvenelo je kakor glasbena prošnja, ki deluje na srce kakor milo, lahno božanje in otroški pogled.
Malnar se je nasmehnil otožno.
»Moja usoda, gospodična Ljuba!« je dejal. »Menda sem od začetka kaj takega slutil.«
»Ali mi odpustite gospod Malnar?«
Viktor ji je pretrgal besedo.
»Ne, ne vprašajte tako, gospodična. Saj vam nimam odpuščati. Jaz verjamem v usodo, močno verjamem vanjo. Tako mi je bilo namenjeno. Če mi je določena kakšna sreča v življenju, jo najdem, če pa ne, ni nihče kriv.«
In fatalist se je poslovil.
Ljuba je ostala v svoji sobi. Sedaj šele se je je polotila velikanska razburjenost.
Kaj bo? Kaj bo?
Dolgo se ni mogla toliko umiriti, da bi bila sposobna ene logične misli. Končno se je domislila, da bi bilo najbolje, če bi pisala Ivanu. A kaj naj mu piše? Ali je mogoče, da bi jo on razumel?
Po dolgem, mučnem premišljevanju mu je napisala tisto pismo, ki ga je omenil Franju: da se je lagala, ko mu je bila dejala, da ga ne ljubi več – če je to dejala, česar pa se ne spominja – da ne ljubi Malnarja, da so bile razmere take, da si ne upa prositi drugega kot odpuščanja.
In on ji je odgovoril, da odpušča, kakor je želela, da je pismo kratko, ker nima snovi za daljše pismo. In na koncu kratek zbogom! Trepetaje po telesu in v duši je prebrala pismo. Ko je končala, ji je bilo, kakor bi ji kapljala ledeno mrzla voda v razbeljeno srce in kakor bi ji bila glava okovana z železnim obročem. Nekaj časa je strmela s čudnim izrazom v daljavo. Hkrati je zastokala: »Brezupno!« In glasno se je zjokala.
Stric si je zaželel evropskega sveta. Počivanje in brezdelnost mu nista ugajala. Nekoliko dni je preživel doma pri svojem bratu, potem pa ga je prijela nepremagljiva želja, da se nekoliko ogleda po kontinentu, zlasti po slovanskih krajih.
»Svoboden si,« mu je odgovoril brat, ko mu je razodel svoje težnje. »Mene bi zelo veselilo, če bi ostal tu, a ti sam veš, kaj ti prija.«
»Dà, po sveti pojdem na vsak način, vsaj za nekoliko mesecev.«
»Saj ste šele prišli iz sveta.«
»Eh, pa to je bil drug svet. Sedaj bi se pa rad spet malo naužil tega civiliziranega sveta – saj mu tako pravijo. Vsekakor pojdem. Samo ena reč mi je dokaj neprijetna.«
»Kaj pa?«
»No, da se moram tako sam po svetu vozariti.«
»Pa je res čudno, da se nisi ženil.«
»Oh, nič ni čudno. Povsem naravno je. Saj vsi ljudje niso za ženitev. In zlasti v takih razmerah, v kakršnih sem se nahajal v Indiji. Eh, pustimo to. Kaj pa ti, Ljubica? Ali te ne bi nič mikalo nekoliko si ogledati druge dežele in druga mesta?«
Ljuba se je razveselila. To bi bilo gotovo dobro. Morda bi potovanje nekoliko ublažilo njene duševne bolečine. Njeno zanimanje za vse, kar bi lahko videla, bi se vzbudilo, njene misli bi prišle z naravnim tokom v druge struje – morda bi vsaj nekoliko okrevala. Tako si je šepetala v duši. Oh! Kako je lagala! Kako je skušala prevarati sama sebe! Stric je dejal, da namerava obiskati zlasti slovanska mesta. Morda tudi Prago. To je bila Ljubina tajna misel in tajna želja. Le priznati si je ni hotela. V Prago, v Prago! Če bi jo stric peljal tja! Čemu? Po kaj?
Ne sprašujte tako ljubezni! Zakaj? Čemu? Na to ljubezen ne odgovarja. Ali morda upa, da se povrne, kar je izginilo? Ne, ne: take upe ne goji njeno bolno srce. Po Ivanovem pismu je resignirala. Kar je upala in pričakovala nekdaj gotovega, obljubljenega, je pokopala, ko ji je on napisal zadnji zbogom. Grob svoje nadejane sreče je oblila s svojimi solzami, a vstajenja nekdanjih lepih sanj ni pričakovala.
A v Prago! On je tam … Morda ga bo videla slučajno, ne da bi jo opazil. Da, da, ne da bi je on opazil. On je ne sme videti. Mislil bi, da hodi za njim in morda bi se ji rogal. Ne, ne bi se ji rogal, ker je plemenit. Samo nizke duše so sposobne zasmehovanja. Vendar bi mislil, da hodi za njim, pa bi jo preziral. A tja bi vendar rada prišla. V Prago, v Prago, v Prago … !
»Kaj premišljuješ Ljubica? Reci: da! Izgubiš se ne in nekaj tednov že tudi oče pretrpi brez tebe, kajneda?«
»Ah, če se Ljubi ljubi, sem zadovoljen. Morda bi ji celo dobro delo, če bi si malo raztresla misli in razvedrila glavo.«
»Oče!«
»No, dušica, saj ni nič hudega. Kdor vedno čepi na enem mestu, postaja melanholičen. Vedno enak zrak je za človeka to, kar je kis za kumarice.«
»Saj grem rada s stricem, samo če mu ne bom na poti.«
»Kaj še! Kaj bi mi bila na poti! Vesel bom, da se ne vlačim sam po svetu. Pojdi, pojdi, Ljubica, prav dobro ti bo ugajalo.«
Domenili so se in nekaj dni pozneje sta se poslovila od očeta in odšla. Najprej v Ljubljano, potem v Gradec, na Dunaj in potem v Prago.
Kako ji je trepetalo srce, ko se je približevala vltavskemu mestu! Že na Dunaju je bila vsa spremenjena. Tja, tja, tja! Kaj bo v Pragi? Ali ga bo videla? Pozabila je skoraj, da ga bo videla kvečjemu kot tujca. Misel, da ga utegne kje opaziti, je prevladala vse. V Přibramu řibram: mesto jugozahodno od Prage. že ni mogla več mirno sedeti na mestu. V glavi ji je močno šumelo. Ropotanje koles, piskanje parne piščalke, hreščanje zavor je odmevalo v njenih možganih. Prsti so se ji mrzlično tresli, kakor bi iskali kaj, za kar bi se prijeli. In hkrati so ji začele trepalnice drhteti in vsi živci okoli oči in ustnic. Prsi so se ji silno dvigale in vsa kri ji je silila zdaj v sence, zdaj v vrat. Srce ji je močno utripalo, žila ji je bila, da jo je slišala. Vlak se ji je pomikal prepočasno, a obenem je čutila nekakšen čuden strah. Rada bi bila že v Pragi in bala se je tega mesta. Kolesa so enakomerno ropotala: taam tam taam, tam tam – in njej je bilo, kakor bi klopot dejal: Praag Prag Prag, Praag Prag Prag, pa spet: oon on on, oon on on.
Kar dušilo jo je.
Morda pa vendar, morda pa vendar … je šumela njena kri.
Nič, nič, nič, je tolklo njeno srce.
Bog, moj Bog, zakaj pa ne? Saj nisem ničesar zagrešila. Saj nisem kriva. Saj ga ljubim, ljubim, ljubim …
Ha, ha, ha! Ali te on še ljubi? Ali bi ti še verjel, če bi mu zdajle dejala: ljubim te? Zaničevalno bi te pogledal. Morda bi te ironično vprašal, zakaj nisi vzela Malnarja, saj si dejala, da je to ženitev iz ljubezni. Spomnil bi se, koliko je moral pretrpeti zaradi tebe, in morda bi preklel tisto uro, ko se je seznanil s teboj. A morda jo je že preklel in sedaj bi ponovil samo kletev.
Kaj upaš, kaj upaš? Pametna bodi. Saj si se že tako globoko poklonila razumu, da je srce obmolknilo. Spoznala si, da je konec. Kaj kličeš mrtve spomine iz groba? Kaj skušaš obujati nade, ki jih ni več? Zakaj? Zakaj? Morda vendar. Če bi mu vse povedala … Saj ga je vedno ljubila. Samo njega, nikogar drugega … Ha, ha, ha! Kaj bi mu povedala? Molčati moraš in dopustiti moraš, da misli svoje lastne misli … Res, res, res … Glasno je zastokala. Stric, ki je ves čas nekaj bral, jo je pogledal.
»Kaj ti je? Tako si bleda.«
»Oh, nič ni. Tukaj je tako soparno.«
»Pa odprem okno.«
»Da, stric.«
In stric je odprl okno.
»To bi bila že zdavnaj lahko storila. Eh, da, jaz sem tepec. Prehitro potujeva. Docela sem pozabil, da nisi vajena potovanja tako kakor jaz. Na Dunaju bi bila lahko še ostala nekoliko dni.«
»Ne, ne, stric. To je le tako. Samo en trenutek. Sedaj mi je že dobro.«
»Nič ti ni dobro, ne. Saj vidim, kako si bleda. No – in sedaj spet vsa goriš. Da nisi bolna?«
»Ne, ne. Nič mi ni, verjemite mi, stric.«
»Jaz nič ne razumem, kako je z ženskami. Če se slabo počutiš, mi moraš povedati, Ljubica. Jaz sem v takih rečeh neveden in neomikan barbar.«
»Le mirni bodite, takoj mi bo dobro. V vozu je bil že slab zrak, sedaj prihaja sveži skozi okno ter me okrepi.«
»Kakor misliš.«
Stric se je spet poglobil v svoje branje in Ljuba je hvalila Boga, da je nihče ne opazuje. Bala se je, da bi ji utegnil brati v očeh, in mislila je, da bi moral tedaj vse uganiti.
Čim bolj se je vlak bližal Pragi, tem bolj je naraščala njena razburjenost. Neštetokrat je pogledala vozni red, da bi videla, koliko postaj je še do Prage. Skoraj strastno je želela, da bi vlak hitreje vozil, a nasprotno se je kar bala, da sprevodnik zdaj zakliče: »Praga!«
Tako ji je bilo, kakor bi se ji dim mešal po možganih.
Kaj bo vendar v Pragi? Kako bo? Ali uzre Ivana? Oh, da, da! Mora ga videti, mora. Samo videti. Samo videti? Ali je res? Ne, ne. Ona želi še kaj, ona želi več. Mar je zato toliko trpela, da bi ga samo videla? In da ga vidi samo tako od strani, bi trpela še več. Ta romantika ji ne zadostuje, tisti poetični pogled ji ne povrne miru. Že sedaj ji kri vre, potem bi morala njena razburjenost doseči najvišji vrhunec. Njena duša tega ne pretrpi.
Videti, videti! Ne, ona se mu mora tudi pokazati. In če ne spregovori nobene besedice. Pokazati se mu mora in on ji mora pogledati v oči. Tam bo moral brati vse: kako je trpela, kako še trpi, kako ga ljubi, oh, kako ga ljubi! Zakaj je on ne bi ljubil? Ali sme ljubezen sploh kaznovati, ali se sme maščevati, ali sme vprašati po grehih? Ali sme, ali more ljubezen pozabiti, da je bila nekdaj ljubezen? Ali se sme ljubezen spominjati, kar je pretrpela hudega? Ljubezen! To mora vendar biti nekaj neskončnega, nekaj neizmernega, nekaj vzvišenega. In če jo on pogleda, mora spoznati, da ga ljubi. Kaj mu more biti mar vse drugo? Ona ga ljubi in tudi on jo mora ljubiti, ljubiti, ljubiti – če ji le pogleda v oči.
Pa ni res, pa ni res. Kako naj bi verjel njenim očem? Na svetu ni tako, kakor ona misli sedaj, in ona sama nekdaj ni mislila tako. Vse njeno mišljenje je sedaj spremenjeno. Njen ljubezenski ideal je moral biti doslej neomadeževan, čist kakor biser, brez vsake pege, brez prigovora. In tak ideal si je gotovo ustvaril tudi on. Ona ni več tak biser, enkrat ga je prevarala, on ji ne bo več verjel.
Ti ideali! Kje pa so? Ali se ne morejo ohraniti v tisti pristni čistosti, ki jo sanjajo mladostne neizkušene duše? Saj jih vse razmere omadežujejo. Idealov ni v življenju, zakaj bi se smelo zahtevati, naj bi bila ona tak vzor? To je vse lažnivo, goljufivo. Česa drugega naj išče ljubezen, drugega zahteva kot ljubezni? Kaj je preteklost, kaj je prihodnost, ko sreča v sedanjosti blešči? Strahopetno je spraševati, kaj je bilo, in skrbeti, kaj bo. Ljubezen se ne briga za to. Ljubezen, ljubezen, ljubezen – oh, ljudje ne razumejo ljubezni.
Ali jo Ivan razume? Kdo ve? Kdo ve?
»Prag, Praha!« je zazvenel ostri glas sprevodnikov.
Ljuba se je stresla. Sedaj je šele opazila, da se je vlak ustavil.
»Tu smo, dušica moja,« je dejal stric.
Sprevodnik je odprl vrata, postreščki so pridrveli in se pulili za prtljago. Stric se je pretegnil, potem je pobral kovčke, pled, malo potno torbico in vse podal postreščku.
»Izvoščka!« je dejal. Postrešček je odnesel stvari, priklical voznika in zložil prtljago na »kozliča«.
»K nadvojvodi Stefanu!« je dejal in kočija je oddrdrala.
Tri dni sta že bila v »zlaté matičce Praze« V Zlaté matičce Praze (češ.): v zlati mamici Pragi.. Ljubi je bilo, kakor bi bila pijana. Stric jo je vodil po vsem mestu in okolici ter ji kazal znamenitosti, kakor bi bil rojen pod Hradčani. Hradčani: ime za ohranjeno srednjeveško mestno jedro, ki se nahaja na vzpetinici v samem središču starega dela Prage. Sestavljajo ga katedrala sv. Vita, sv. Venceslava in sv. Adalberta ter druge zgodovinsko in kulturno pomembne arhitekturne stvaritve, med njimi seveda praški grad, pri čigar obnovi je sodeloval tudi slovenski mojster Jože Plečnik. Ona mu je sledila kakor v polsnu. Vse je videla skozi čuden pajčolan. Gledala je, poslušala je, a komaj je slišala. Oči so ji neprenehoma blodile nekje, iskala je nekaj, z napetostjo vseh živcev je iskala. Slučaj je bil nemilosten. Njega ni uzrla.
Njega. Samo njega je hotela videti. Kaj so jo zanimali hrami in stolpi, palače in ulice, trgi in mostovi, grad in Stromovka? Njega, njega bi rada videla.
Nič več ni mislila, kaj bo potem. Njeni možgani so bili še preveč utrujeni. Samo želja je še živela. Videti ga mora in potem naj se zgodi, kar se hoče. A njega ni bilo nikjer.
Prvi dan je bila precej mirna. Po tisti grozni razburjenosti med potjo je nastopila neka blagodejna reakcija. Duševno in telesno je bila tako utrujena, da je v hotelu kar zaspala ter spala vse popoldne in vso noč do drugega jutra. In ko se je zbudila, je čutila v vseh udih neko težo, ne veliko, le toliko, da jo je ravno čutila. Njena čustva so bila zaspana, njene misli lene. Opravila se je le mehanično, ravno tako je zajtrkovala in potem je šla s stricem. Sanjavo je gledala okrog in zelo tiho, tiho se ji je včasih zbudila misel, da ga bo morda videla. Samo misel! Niti prava želja ni bila, nič silnega, nič močnega. En hip se je sama začudila, da je tako mirna. A en sam hip. Nobena stvar ji ni mogla vzbuditi globljega zanimanja. Zvečer je šla zgodaj spat. In ta sen jo je okrepčal.
Ko je zjutraj vstala in odprla okno, je opazila, da je krasno jutro. Vreme, ki je bilo že dalj časa nedoločno, kakor bi bilo nervozno, je sedaj pokazalo pomirjajočo stalnost. V zraku je bilo nekaj harmoničnega in ko se je Ljuba nasrkala tega bistrega zraka, je naenkrat občutila, da se življenje spet dviga v njeni duši. Vsa moč občutkov in misli se ji je povrnila in želja in volja sta ji zrasli v srcu, ki je začelo zopet tako močno utripati kakor v tistih časih – oh – v tistih.
Sedaj ga hoče videti. Naj se zgodi, kar se zgodi. Naj on misli, kar hoče. Ona ga hoče videti. Kajti to je mogoče. On je v Pragi, ona je v Pragi, zakaj ga torej ne bi mogla videti. Ona ne želi, kar ni mogoče. Toliko je resignirala. A kar lahko doseže, to hoče res doseči. Kdo naj ji brani? Ali ni to njena pravica? Torej – videti ga mora.
Njene oči so ga danes iskale, iskale tako poželjivo, tako zahtevajoče, kakor bi njena živa volja zadostovala, da ga prisili prikazati se ji. A volja je bila vendar preslaba. Njega le ni uzrla. Njena razburjenost je spet naraščala. Proti večeru je bila že tako nemirna, da ni mogla nič več misliti. Kolena so se ji šibila, vse se ji zdelo prazno in pusto in samo njeno neugasljivo, neskončno hrepenenje ji je polnilo prsi. Ko se je sonce popolnoma nagnilo k zahodu in njega vendar ni bilo nikjer, se je čutila tako nesrečno, da je komaj zadušila jok, ki ji je silil v grlo in oči. A ko je bila končno sama v svoji sobi, se ni mogla več zadržati. Glasno je zajokala, premagana od duševnih bolečin je padla kakor nezavestna na kolena, glava ji je omahnila in vroče solze so ji tekle neustavno na blazino, ki se je povsem zmočila. Dolgo je tako klečala in jokala. Velik kos sveče je že pogorel. Morala je biti že pozna ura. Velikomestni šum je že zdavnaj potihnil, le sem in tja je zadrdrala kakšna kočija na tlaku in ropot se je kmalu izgubil v daljavi. Velik del električnih žarnic je že ugasnil. V sobi je edina sveča nekam klavrno brlela ter ni mogla predreti teme, ki je bila v kotih povsem nerazsvetljena in se je odtod kakor kakšna temno siva megla razširjala po sobi. Tu je bilo vse mirno. Ljuba je tiho jokala, nobenega glasu ni bilo slišati. Samo srce ji je tako glasno bilo, da je slišala njegov nepravilni takt. Naenkrat je skočila na noge, kakor bi se bila preplašila. Ozrla se je po sobi. Nekam čudno se ji je zdelo vse. Kaj dela? Kako se je dala premagati! Pogledala je na uro. Bila je pol ena. Kaj je delala tako dolgo? Ali je kaj mislila? Nič, nič, nič. Le bolelo jo je vse, v prsih, v srcu, v glavi, v vratu. Vse telo jo je bolelo in vsa duša. Legla je, a zaspati ni mogla. Preveč je trpela, da bi se ji bile mogle oči zapreti v spancu. Sedaj so se ji povrnile vse misli.
Moj Bog, da bi mogla vsaj komu povedati, kako strašno trpi. V sebi mora zapirati vse bolečine, nihče je ne more potolažiti, a v lastnih mislih tudi ne najde tolažbe. Kako naj bi jo našla, ko jo te misli samo trpinčijo?! Saj ne more misliti na nič drugega kot na njega. Toliko se je že silila, da jo je bolela vsa glava. A misli se ne dajo prisiliti. Kar same prihajajo in nobena moč jih ne prepodi. Ko je odšla iz Zagreba, je upala, da ji na potovanju odleže. Videla bo veliko novega, zanimivega in lepega, torej bo prisiljena pečati se z drugimi stvarmi. A vsi ti upi so bili jalovi. On – on – on – druge misli ni bilo. A ta misel ji je bila največja muka.
Ne, tako ne gre naprej. Še en dan prepusti slučaju. Če ga ne bo videla jutri, vzame sama usodo v roke ter ga poišče. Tedaj morda on izve, da ga je iskala, da je šla za njim. A to ji sedaj ni nič mar. Še jutri – če ga jutri ne vidi, poizve, kje se ga lahko najde. Čvrsto se je to odločila in nobena moč je ne bi odvrnila od tega. Potem je končno zaspala. Tretji dan je bil kakor drugi. Ivana ni bilo nikjer. Popoldne je že izgubila vsako upanje. Saj pa je tudi blazno misliti, da ji ga v tako velikem mestu privede slučaj pred oči.
»Sama se moram podati na delo. Jutri poizvem, kje stanuje in kam zahaja. Kadar mi bo to znano, že poskrbim za ostalo.«
In potem ni mislila nič drugega več, kot po kakšnih potih izve vse, kar je treba. Zvečer je šla s stricem v Choderovo restavracijo Choderova restavracija: Restaurace u Choderu na ulici Narodni třida v središču Prage, nedaleč od kavarne Slavija in Narodnega gledališča, je bila zbirališče novinarjev in umetnikov. večerjat. Ko je sedla, je občutila, kako je bila utrujena. Oči so jo pekle, trepalnice so se neprenehoma sklepale, na glavi ji je bilo tako, kakor bi tam ne bilo kože, v ustih ji je bilo neprijetno toplo, v mišicah ni bilo nobene moči. Možgani so ji bili kakor zgneteni. Bila je lačna in žejna, ker sta s stricem veliko hodila, a ni se ji ljubilo ne jesti ne piti. Večerjo je komaj okusila, v kozarec si je nalila vina, a čez pol ure je bil še poln. Kakor v nezavesti je zrla v veliko sliko na steni, a niti barv niti kakšnih obrisov ali podob ni razločila.
Naenkrat ji je zazvenel znan glas v ušesih. Kakor bi razbeljeno železo zableščalo pred njenimi očmi, se je zdrznila. Bleda kakor stena je obrnila glavo in gledala prišleca, nezmožna besede. Le-ta ji je ponudil roko v pozdrav, a minilo je nekaj časa, da se je zavedla in mu podala desnico. V njen prej kredasto bel obraz je šinila kri, da ji je obraz kar plamtel. In zdelo se ji je, kakor bi ji po hrbtu lezli mravljinci.
»Kakšen slučaj je pa vas privedel v Prago?« jo je vprašal prišlec. »Kajti to je gotovo, da se imam le slučaju zahvaliti za srečo, da vas tukaj vidim.« Ker je opazil, da je vsa zmedena, je nadaljeval, hoté ji tako dati časa, da se zbere.
»Ne, tega ne bi nikdar upal, da Vas tukaj vidim. Ali mi dovolite, da prisedem k vaši mizi?« Sedaj se je zdramila.
»Da, da, gospod Šterkel. Veseli me, zeló me veseli, da sem ravno vas našla. To je moj stric, Ferdinand Španović,« je dejala in predstavila gospoda drug drugemu, »to pa je gospod Franjo Šterkel, filozof. Kajne, filozof?«
»Da, recimo filozof.«
Ljuba je vedela, da je Franjo Ivanov prijatelj. Srce ji je utripalo, kakor bi ji hotelo zlesti skozi vrat. Razvila se je konverzacija. Šterkel ji je pripovedoval o praškem življenju, o politiki, o literaturi. Za Ljubo so bile to grozne muke. Rada bi bila kaj slišala o Ivanu. Kar naravnost si pa vendar ni upala vprašati, a Franjo se je tudi bal postati nediskreten. A oba sta čutila, da bosta morala o njem govoriti. Bilo je tako, kakor bi bila njegova senca med njima. Končno je rekel on:
»Ali veste, da živi v Pragi precej Hrvatov?«
»Ali res?«
»Da, naša kolonija ni majhna.«
»Tudi nekaj mojih znancev je tukaj.«
»Res da.«
Spet sta oba umolknila. Hotela sta, a nekakšen strah ju je zadrževal. Oba sta se borila. Slednjič je njega premagala prirojena prostodušnost, ki se ni mogla nikoli popolnoma vdati formalnostim in etiketam. Prisilil se je nekoliko, kakor bi pogoltnil kaj prav suhega, in potem urno dejal:
»Ivan je tudi tukaj.«
»Ivan …«
»Da, Ivan Mandrić.«
»Vem.«
»Veste? Ah, seveda. Ali ste že dolgo tukaj? Ali ste ga videli?«
»Pred tremi dnevi sva prišla s stricem. Ivana pa nisem videla. Slučaj nama ni križal poti.«
»Oh, kaj hočete prepustiti slučaju?«
Hotela je reči: »Kajpada.« A ni mogla. To bi bila laž. Po kratkem premisleku je torej odgovorila: »Ne, gospod Šterkel. Nočem več prepustiti slučaju. Rada bi ga videla. Nisem prišla zaradi tega v Prago, a ker sem tukaj, Vam nočem tajiti, da ga želim videti. Tri dni sem zaupala slučaju. A namenila sem se, da jutri vsekakor poizvem, kje bi ga mogla videti. Vem, da to nima globljega pomena in tudi ne zahtevam nič drugega, kakor da ga vidim. Enkrat mi je pisal. Iz njegovega pisma sem spoznala, da je pokopal vse spomine in da jih noče več odkopati. Ne morem mu zameriti in zato tudi ne upam, kar se nikdar več ne zgodi.«
»Eh, gospodična Ljuba, to bi bilo pa res malodušno.«
»Ne, ne. Upati je lepo, a kdor preveč upa, je razočaran. V nemogoče reči ne smemo upati.«
»Kaj pa je nemogoče?«
»Marsikaj … Nikar se ne trudite – zastonj, gospod Šterkel. Saj poznate Ivana.«
»Seveda ga poznam, kaj bi ga ne poznal? Najboljša prijatelja sva.«
»Vidite, jaz ga tudi poznam. Zato nočem več upati.«
»A gospodična Ljuba …«
»Ne, pustite me. Preveč bi me bolelo. Sedaj sem mirna. Toda prijateljsko uslugo mi lahko naredite. Povejte mi, kje bi mogla videti Ivana? Samo videti, pravim.«
»Kje pa bivate?«
»Pri 'Nadvojvodi Štefanu'.«
»Pridem Vam tja povedat, če dovolite.«
»Hvaležna vam bom.«
Bilo je že pozno. Franjo se je poslovil. Stric je bil začuden. Hotel se je pošaliti, a ko mu je bila zbadljivka že na jeziku, se je premislil. Kaj bi mučil dekle, ki očitno trpi?
Odšla sta domov. Ljubi je bilo začuda lahko v prsih in v glavi. Prav sladko je spala. V sanjah je gledala rože, poslušala glasbo, duhala vijolice in pela svoje najljubše pesmi.
Počasi je Franjo odšel iz gostilne. V Ferdinandovi ulici je postal za trenutek, nekaj se je zamislil. Potem pa se je hitro obrnil na levo in kakor bi ga vragi gonili, jo je ubral na Smichov. Smichov: mestni predel Prage na levem bregu Vltave. Ves zasopel je pridirjal v neko gostilno, obesil klobuk na klin in vrgel palico v kot ter skočil v drugo sobo.
Tam je sedelo nekoliko znancev ob okrogli mizi. Pogovarjali so se o misticizmu in satanizmu v modernem pesništvu. Soba je bila zakajena kakor dimnik, kadar gori na vseh ognjiščih. Razprava je bila zanimiva že zaradi tona. Nekaj časa so vsi mirno, nekam leno govorili, kakor bi se za stvar pravzaprav kaj malo zanimali. Potem se je nekdo za hip razburil in to je bilo kakor nalezljiva bolezen. V trenutku so vsi kričali. Franjo je pozdravil znance in sedel mednje. Bil je zelo nemiren. Če bi bil šolar, bi mu učitelj gotovo zaklical, naj ne »zvoni psom«, naj ne bobna s prsti po mizi. Družba je bila bolj prizanesljiva. Franjo je vprašal, ali nameravajo gospodje še dolgo krasti Bogu čas.
»Kaj pa to pomeni?« je vprašala neka »stara bajta«, medicinec, ki je trdil, da je to neobzirno omejevanje osebne svobode, če ga kdo podi domov.
»K vragu tvoja osebna svoboda. Gostilničar nas kmalu vrže na cesto, če ne pojdemo sami.«
»Gostilničar je pametnejši od tebe.«
»Kaj pa siliš ravno danes domov?« se je oglasil Ivan.
»Ne silim ravno domov. A s teboj bi rad govoril.«
»Z menoj? Pa govori. Saj sem tukaj.«
»Da, pa tu razpravljate taka pusta vprašanja, ki me nič ne mikajo.«
»Filister!« se je zarežal dr. Bednař.
To je pograbilo Franja, hotel je nekaj prav rezkega odgovoriti. A pogoltnil je svojo jezico in se glasno zasmejal. Omizje je nadaljevalo svoje razprave, Franjo pa je molčal. Končno so se vendar nekateri utrudili. Ne da bi se sporazumeli o misticizmu in satanizmu, so se razšli.
Franjo in Ivan sta zavila v mesto.
»Kaj mi imaš povedati?« je vprašal Ivan.
Franjo je molčal in zrl v tla. Ivan je nekaj časa potrpel, potem pa se je ustavil in dokaj neljubeznivo dregnil Franja pod rebra.
»No, ali bo kaj? Kaj si mi hotel povedati?«
Tudi Franjo je obstal. Še nekaj časa je molčal, medtem ko ga je Ivan nemirno gledal. Tedaj je hitro, zelo hitro dejal:
»Ona je tu.«
Ivan je vztrepetal. Žila se mu je ustavila za hip.
»Ona … ? Tukaj … ?«
»Da, tukaj je, v Pragi.«
Oba sta obmolknila. Kakšnih pet minut sta stala kakor prikovana, ne da bi zinila. Franjo je srepo gledal prijatelja. Ivanu so se oči zastrle, v glavi mu je nekaj ropotalo, roki sta se mu tresli. V prsih se mu je vse prekopicevalo. Iskal je neko misel, pa je ni bilo nikjer. Kakor bi bilo pod lobanjo vse prazno. Usta je imel na pol odprta. Rame so se mu visoko dvigale zaradi težkega dihanja. Kolena so mu pešala. Tedaj se je počasi obrnil in zakoračil. Šla sta dalje. Čez nekaj časa je rekel tiho, da je Franjo komaj slišal:
»In kaj mi je to mar?«
Franjo je molčal.
»Čemu si mi to povedal? Ali si jo videl? Kaj pa hoče tukaj?«
Franjo ni odgovoril.
»Po kaj je prišla? Kaj hodi za menoj?«
»Ona ne hodi za teboj. S stricem je prišla. Bila je že v drugih mestih in sedaj je slučajno tukaj.«
»Slučajno? Zakaj si mi to povedal? Jaz je nočem videti. Končano je. Saj sem ti že povedal, kako sedaj mislim.«
»Ti ne misliš tako.«
»Da, prav tako mislim. Pusti me. Nočem je videti.«
»Ti se bojiš.«
»Kaj bi se bal? Pozabil sem, kar je bilo. Slabotneži se bojé, moji nazori pa so učvrščeni.«
»Zakaj je torej nočeš videti?«
»Bolje je tako.«
»Bolje? … Bodi odkritosrčen. Ti veš, da bi se zbudili spomini, če bi jo videl. Nekdanje misli in želje, zatrti upi in sanje bi vstale iz prisiljene pozabljenosti in tega se bojiš.«
»Ne bojim se. Kar je bilo, se ne more vrniti nikoli več.«
»Zakaj?«
»Tako je. Nikoli več.«
»Če si tako čvrsto prepričan, se ti pač ni treba bati njenega pogleda.«
»Pravim ti, da se ne bojim.«
»Torej?«
»Vendar je bolje, da se ne vidiva.«
»To ni logično.«
»Pusti me, zlasti nocoj me pusti.«
Približala sta se Franjevemu stanovanju. Šterkel je uvidel, da je bolje, če pusti prijatelja sedaj pri miru.
»Kdaj te bom videl jutri?« ga je vprašal.
»Jutri? Danes, če hočeš. Zjutraj v kavarni 'Slavia'. A svoje namene si izbij iz glave.«
»Dobro, dobro. Lahko noč.«
Podala sta si roko. Franjo je šel domov. Ivan je bil razburjen. V neki čudni omotici je šel naprej, ne vedé, kje hodi. Glava mu je bila vroča, kakor bi bila obložena z žerjavico. Utrujen je bil, da bi bil skoraj padel. Opotekal se je. Tako je prišel na Karlov most. Dalje ni mogel. Naslonil se je na ograjo in roki položil na zid, podpirajoč si težko glavo. Iz Vltave se je dvigal hlad, ki mu je blažil neznosno vročino na čelu. Njegove kaotične, razburjene misli so se nekoliko pomirile.
»Zakaj je prišla? … Vse sem bil že pozabil. Spomin je bil komaj še senci podoben, mučil me ni več … In sedaj je prišla … Po kaj? Saj vé, da sem tukaj. Gotovo je prišla za menoj. Ha, ha, ha! Bogati Malnar jo je menda zapustil in sedaj bi bil Ivan spet dober … Pa – tri dni je že tukaj, je dejal Franjo? Tri dni? In nisem je še videl. Morda je res slučajno prišla in me ne išče … Oh, čemu je sploh prišla in zakaj mi je Franjo to povedal? Zakaj? Zakaj? … Pozabil sem in sedaj je zopet obujen ves spomin. Franjo ima prav. Bojim se. Jaz je ne smem videti, moje trpljenje bi se spet začelo. Saj se je že začelo. In kar je bilo, se nikoli več ne vrne. Nikoli! A zakaj ne? Saj sem jo ljubil in še vedno jo ljubim. Oh, tega ne morem utajiti. Ljubim jo, ljubim in vse teorije izginjajo spričo tega silnega čustva. A ne smem je ljubiti. Vrnitve ne sme biti … Zakaj ne? Oh, kdo vé, kaj se je zgodilo?«
Glasno je zastokal.
»Ona, ona sama je poteptala najino ljubezen v prah. In zakaj? Ker je prišel on, bogati Malnar. In mene je izdala, ki sem jo tako ljubil!«
Solze so mu privrele v oči. In ni jih obrisal. Trpel je tako grozno, kakor bi se mu v prsih nekaj trgalo. Ihtel je krčevito. Z rokami je komaj še podpiral glavo. Gledal je v temne, široko razlite Vltavine valove, v katerih se je tu in tam lesketala kakšna zvezda. Voda je tiho šumela, vse naokrog je bil mir. In on tu sam, zapuščen, s svojimi neznanskimi bolečinami … Kako nevarno je to bilo! Ta šum reke … Ljudem, ki tako blazno trpijo, se mora skrivati orožje. In tu doli je tekla reka … Koliko jih je že tam …
»Moj Bog, moj Bog! Tega ni moč pretrpeti! Zakaj se vrača vse to? Zakaj je prišla?« Oh, tako silno jo je ljubil! In ona ga je izdala. Tako sveto, vročo ljubezen je zavrgla … In kdo ve, kaj se je zgodilo tedaj?
Ustrašil se je. Voda ga je tako silno mikala in misli so ga tako grozno mučile … a tam bi bil mir. Zbežal je. Kakor preganjana zver je bežal. V Stromovki Stromovka: park v Pragi. je padel ves upehan na klop. In vse duševne bolečine so se vrnile.
»On jo je snubil. Zaročena sta bila …«
Grozne slike so mu vstajale pred očmi. Videl je, kako jo Malnar objema, kako jo poljublja … ona je v njegovem naročju … njegovi poljubi ji gorijo na ustnicah …
»Bog, večni Bog, reši me te groze.«
Blazne bolečine so dosegle vrhunec. Kakor izven sebe se je vrgel na trato, glava se mu je zarila v rosno travo, prsti, kakor bi bili železni, so nervozno trgali travo in rili po zemlji. Čelo je pritiskal na tla, vrat mu je bil zadrgnjen … V besni bolečini je bolestno vzkliknil, potem je skočil na noge, prestrašen od svojega lastnega, zverinskemu tuljenju podobnega glasu, in ves potrt je tekal po parku. Moči so ga zapuščale, nogi sta mu oslabeli, opotekal se je in končno je padel kakor snop na trato pod nekim grmovjem.
Tako čudno mu je bilo, kakor bi on ne bil on. Pred očmi so se mu mešale tiste grozne slike … Naenkrat se mu je zazdelo, da je Malnar tukaj, tik ob njem. Hotel ga je pograbiti. Prijel je svojo levo roko, ki je bila otrpla, kakor bi tam ležal kos lesa. Za trenutek se je zavedel in spet so se zapodile pošasti pred njegovim pogledom. Videl je fantastične, satirske prikazni, ki se mu rogajo, ki plešejo kolo. Plesalci so izginili, v cvetočem vrtu je videl Ljubko in Malnarja v senci zelenih lip … Objemata se, poljubljata se … in na njegovih prsih leži skala in ga duši … Zvezde so začele bledeti. Nebo je postalo sivkasto, bolj in bolj svetlo, tam – daleč in visoko so zadrhteli prvi rožnati žarki jutranje zarje. Zrak je bil vlažen. Vse naokoli je bilo svetlo zeleno, počasi je bilo moč razločevati razne barve cvetlic … Stoteri glasovi ptičic so odmevali po zraku … Bolj in bolj je rdelo nebo, počasi je porumenelo, na eni strani postalo sivo, na drugi se je polagoma, pa hitreje dvignila plamteče rumena sončna krogla. Ivan je ležal tam pod grmovjem – duševno in telesno strt, skoraj uničen. Zdajci ga je nekaj zadelo kakor bič. Skočil je na noge ter se ozrl. Prvi hip se ni mogel zavesti. Nekdo se je glasno zakrohotal. Ivan je pogledal tja. Vrtnarjevi pomočniki so škropili trate in grede ter so polili Ivana. Sedaj je zbežal …
Franjo je pripel v kavarno, kakor sta se bila domenila. Ivana še ni bilo tam.
»Gotovo je truden pa spi dlje kot ponavadi. Pozno sva šla domov in on je bil vendarle razburjen.« Naložil je predse kup dnevnikov in drugih političnih časopisov ter začel brati. Ivana še ni bilo.
»Hm, hm. Malo čudno je to vendar. Tako dolgo spati mu vendar ni navada.« Nabral je še nekoliko leposlovnih in znanstvenih časnikov. Bral je poezije, strokovne članke, novelete, črtice. Ivana ni bilo.
»No, kaj pa je to? Kaj ga res ne bo?«
Vznemiril se je.
»Pa to vendar ni mogoče. Tudi če je res noče videti, bi mi vsaj prišel povedat. Morda je pozabil. Ali pa se je zmotil, pa je šel v kakšno drugo kavarno?«
Minilo je še četrt ure, a Ivana še ni bilo.
»Eh, gotovo je šel kam drugam. Pogledam v centralno kavarno.«
Plačal je, vzel klobuk in palico – v tem trenutku je vstopil Ivan.
»Vraga! Kje si pa bil?«
»Ne bodi hud. Nocoj sem bil skoraj blazen. Nič nisem spal. V Stromovki sem se valjal po travi kot kakšna žival, bìl sem okrog sebe, grizel sem travo – da nisem sedaj popolnoma miren, bi mislil, da se mi je mešalo. No, ne govoriva o tem. Povedal sem ti samo, da mi odpustiš zamudo. Moja obleka je bila taka – pa saj si lahko misliš, kakršna je morala biti. Moral sem se okopati in preobleči. Medtem so se tudi misli uravnale in sedaj sem popolnoma miren. Moja kri je spet hladna, povsem pravilno mi teče po žilah. Docela normalen sem. Poslušaj me torej: sedaj sem pripravljen, da jo vidim. Tudi da govorim z njo. Hladno, mirno, a brez sovraštva ji povem, da hočem vse pozabiti in poslovim se.«
»Ivan.«
»Ne prigovarjaj. Če bi ti vedel, kako sem trpel minulo noč, bi razumel moj ukrep. Tako čvrsto sem namenjen storiti to in nič drugega, da me nobena moč ne spreobrne. Drugače tudi ne more biti. Vsaka zveza med nama je nemogoča. Ni treba, da bi ti razkladal to. Kar se je zgodilo, naju nepreklicno ločuje – za vse čase. Torej – ne poskušaj me pregovarjati. Vse bi bilo zastonj. Pravim ti: taka noč je res čudna moč in kar se je porodilo v njej, je močno kakor jeklo in skale.«
Govoril je z nekim nenavadnim, ne zelo trdim, a nekam rezkim in tako odločnim glasom, da se Franjo res ni upal oporekati.
»Ti si vedel in menda si govoril z njo. Seveda. Spominjam se. Boš ti uredil, da se vidiva?«
»Bom.«
»Še danes, če je mogoče.«
»Še danes. Takoj pojdem tja.«
»Nasvidenje!«
»Nasvidenje!«
Franjo je odšel. Tako težko mu je bilo v duši, kakor bi mu umrl zelo ljub človek. Ljuba je takoj opazila to. Medlo se je nasmehnila.
»Nisem mnogo upala, gospod Šterkel, torej me ne morete zelo razočarati. Ali ga ne morem videti?«
»Da, on želi govoriti z Vami.«
»Govoriti?«
En hip ji je dih vendar zastal. On – želi! Govoriti želi z njo … A takoj je potlačila vzgib predrznega upa …
»Dobro. In mi hoče povedati, da sva si poslej tuja.«
»Da,« je vzdihnil Franjo, da je komaj slišala.
»Hvala Vam. Več nisem pričakovala. In kdaj?«
»Če Vam je všeč, ob tretji uri popoldne v parku na trgu svetega Karla.«
»Hvala. Dobro je tako.«
In tako sta se sešla. Ivan je bil res videti tako miren kakor človek, ki je zadostil vsem potrebam želodca, ki nima nobenih skrbi, ki pa tudi ne dovoli, da bi kakšne velike ideje vplivale na njega. Še enkrat si je dopovedal, da ne more biti drugače. Tiste nočne slike so še enkrat, sedaj pač le kakor lahne silhuete, stopile pred njegove oči. Da, jasno je, da ne more biti drugače.
Prišla sta skoraj obenem, vsak z ene strani. Skoraj povsem nepričakovano sta se sestala. Šele ko sta si bila že na kakšnih deset korakov blizu, sta opazila drug drugega. Obenem. In obenem sta dve srci nehali utripati, da poženeta potem tem silnejše, hitreje kri po žilah. Molče sta si podala roke, silna vzburjenost duš jima ni pustila govoriti. Obenem se je zasvetilo v očeh, zatolklo v glavi in oba sta občutila: ljubiva se, neskončno se ljubiva, silno, vroče, mladostno, brezmejno se ljubiva …
Glas se jima je dvigal v prsih, a v vratu se je ustavljal. Tam je silil skozi grlo, pa ni mogel ven. In medtem sta se jima roki močneje stiskali. Skozi prste jima je plula neka topla struja … kakor tedaj …, ah tedaj, ko sta se ljubila, a ni bilo nobene stene med njima – ko sta bila tako srečna kakor angeli v verskih zgodbah, ko sta bila tako blažena, da nič na svetu ni moglo razrušiti njune čiste, visoke, velike sreče. Kakor bi stisk njunih rok uravnaval njune misli, obema se je porodilo v glavah mogočno vprašanje: »In zakaj naj bi bila stena med nama, zakaj bi bila ločena, zakaj bi ne bila srečna? Saj to je vendar sreča! Nepopisna, rajska, edina sreča … da se ljubiva, da sva svoja …«
»Ivan … !«
»Ljuba … !«
To sta bili edini besedi, ki sta jih mogla spregovoriti po dolgotrajnem molku. In potem sta zopet obmolknila. Tiho, počasi sta se sprehajala po parku. Roka se je pritiskala k roki. Kakor v časih svoje prve ljubezni, ko si še nista upala povedati, kaj jima raja v srcu, so se iskali prsti – skoraj tajno – in roki sta se prijeli. In tako sta se sprehajala kakor dvoje srečnih otrok.
Spet sta zašepetala:
»Ivan … !«
»Ljuba … !«
In to je bilo tako sladko, kakor spomin na prvi poljub. Potem sta molčé odšla na Žofinski otok Žofinski otok: Žofin je otok sredi Vltave, ki ima svoj kulturni pomen: tam so bili in so plesi (v zgradbi, ki dominira na otoku), tam se še vedno zbira praška smetana, zdaj tudi politiki. in tam sta se sprehajala dalje. Vse okoli jima je šumelo in pelo in žgolelo in dehtelo in dihalo ljubezen. Ves razum jima je odplaval in samo gigantsko čustvo, tako milo, sladko, vzvišeno je rajalo v njiju in ju povsem obvladalo. Naenkrat sta se ustavila tam zadaj v senci košatih dreves, kjer ju ni videl nihče. Globoko sta si pogledala v oči, v katerih jima je žarel odsev neskončne pomlajene, prerojene sreče. Čudno, čudno jima je nekaj zadrhtelo v grlu, v prsih … objela sta se … poljubila sta se … tako – ravno tako kakor takrat, ko sta se prvič poljubila. Nič nista govorila. Vedela sta, da pripadata sedaj drug drugemu in da ju nič na svetu ne loči več. Uživala sta tisto najvišjo, najdragocenejšo srečo, ki ne pozna in ne premore besed. En sam hip je zaplaval majhen oblaček pred njegovimi očmi – tista slika iz minule noči – en sam hip, brez njegove volje.
»Oh, kaj mi je mar? Kaj vprašujem? Kaj je preteklost?«
Po dolgem, dolgem času sta se začela pogovarjati.
»Ivan, ali naj ti povem …«
»Ne, dušica, nič mi ne povej! Ti si moja. Nič drugega nočem vedeti …«
Ivan in Ljuba imata dvoje lepih, milih otrok: dečka Ivana in deklico Ljubico. Njun dom je pravi raj in njuna zveza je srečna. Srečna! Verjemite mi: prav malo parov poznam, ki bi bili vsaj približno tako srečni, kakor sta Ivan in Ljuba.
Gorski učitelj Slovenski narod 1899, 196, 28. avgust, 199, 31. avgust. Rokopis se ni ohranil.
»Devetintrideset centimetrov, kajne?« je vprašala še enkrat mlada gorska šivilja Metka, ko je zavijala belo fino platno, ki ga ji je izročil mladi brhki vaški učitelj, da mu sešije šestero prazničnih srajc.
»Da, devetintrideset centimetrov okrog vratu. Le pazite, da ne bo preozko. Kdaj boste pa napravili?«
Metka se je zasmejala, rekla pa ni nič.
»Zakaj se smejete?« jo je vprašal, resno ji gledajoč v smejoče, a nekoliko bledo obličje.
»I, kako se ne bom,« je dejalo dekle. »Zakaj me pa vikate?! Tu mi pravijo vsi 'ti', še nikdar mi ni nihče dejal drugače.«
»No, te bom pa še jaz tikal,« je rekel na to učitelj priljudno in se tudi sam nasmehnil.
I, seveda, Gora! Bog se usmili, tukaj so ljudje še tako naivni! Saj še niti šole niso imeli poprej, on, Mirko Hvala, je bil prvi gorski učitelj.
Metka je zavila platno, prevezala ga z močnim trakom in obljubljala svečano:
»Nič se ne bojte, gospod učitelj, precej drug teden jih naredim. Kakšnemu drugemu jih ne bi, ker imam zdaj z balami toliko dela, da res sama ne vem, kje začeti, a vam bom pa že naredila, zato ker ste tako dobri in prijazni.«
Pogledala ga je prijazno s svojimi dobrimi, pohlevnimi očesci, poslovila se in odšla tiho in počasi.
Gospod učitelj pa se je toliko spozabil, da je hitro stopil k oknu in z zanimanjem motril njeno vitko, preprosto oblečeno postavo.
Dekle je imelo res nekaj posebno mičnega na sebi. Vse na njej je dihalo neko ganljivo pohlevnost in preprostost in bledi inteligentni obrazek je tako mirno in zadovoljno gledal v svet, da je stal učitelj nehote tako dolgo pri oknu, dokler dekle ni izginilo za voglom.
Eh, pravzaprav je bilo prebito dolgčas tu na tem vrhu. Inteligence prav nobene, izvzemši gospoda kaplana, ki je hodil iz sosednje župnije gor past in pazit te nepokvarjene duše. Ta seveda je bil tako resen in strog v vsem svojem mišljenju, da se živi, mladi Mirko nikakor ni mogel ogreti za njegovo družbo. Tako je torej novi učitelj največ sam lazil okrog po gozdu in bral pri županu in krčmarju gorskem pri obedu obligatnega Domoljuba Domoljub: časopis, ki je izhajal med letoma 1888 in 1944, sprva kot priloga »Slovencu«, od 1897 samostojno. in Rodoljuba, Rodoljub: glasilo Slovenskega društva v Ljubljani, ki je izhajalo med letoma 1891 in 1904. ki ga je seveda oče Vesel šele vselej previdno potegnil s police – seve, čemu se po nepotrebnem zameriti duhovnemu gospodu.
Tako je teklo gospodu Hvali življenje na gori prav enolično in prozaično in včasih je prav bridko občutil in obžaloval svoje nezasluženo pregnanstvo od vsega inteligentnega in kulturnega sveta. Doma je cele ure razbijal vse mogoče komade na starem, razglašenem klavirju, ki mu ga je poslal stric v zabavo in poduk, ali pa je brenkal na goslih, da je že njemu samemu presedalo.
Oh, dolgčas je bil, dolgčas!
Narava je bila seveda lepa. Neka divja, nedotaknjena romantika je vela po teh skalovitih starinskih gozdih. Toda kaj! Kdo neki mara dandanes za romantiko, vraga?! In tudi gospod učitelj ni maral za njo in prepeval v mahu ležeč z največjo vnemo tisto znano: »Šumi, šumi gozd zeleni, temni gozd na tujih tleh, kaj ti veš, kako je meni … !«
In gospod Hvala je še enkrat povzel milo in s čutom:
»Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh …«
In še enkrat je zastokal v temni tihi gozd:
»Ko medli-i-m na tujih tleh.«
Oh, skoraj razjokal bi se bil!
Njegov lepi, živahni Kamnik! Ej, tam je bilo vendar kaj življenja! A tukaj?! Uh!
In gospod Mirko Hvala, novi in prvi gorski učitelj, doma iz Kamnika, se je zopet v toli in toliko pot zatopil v spomine.
Kako je bilo še takrat lepo, ko je dijakoval v Ljubljani in hodil domov na počitnice se vedrit in pohajat za lepimi mladimi puncami! Tista Novakova, to je bilo dekle.
A tukaj?! Nič, nič in nič! Bog se usmili, če je človek učitelj in še prvo leto, je dolžan tako prebito dosti obzirov svojemu novemu strogemu stanu!
Pa je spet melanholično povesil glavo v gosti senci smrekovih vej in sanjaril o časih, ki so bili …
Sedaj je bil Mirko že tretje leto na Gori, a še vedno se mu je tožilo po lepi Gorenjski.
Poznal je že vse vaške originale, tistega kruljavega, šaljivega Petra in dolgega, suhega, vaškega krojača, Lazarjevega Miho. Že vso njihovo filozofijo je znal in vse njihove dovtipe vedel na pamet. A nič mu ni hotelo biti lažje pri duši.
In že perilo se mu je začelo trgati v resnici!
Pa je pisal sestri domov, ki je bila žena trgovca in le-ta mu je poslal platna tako lepega in tankega, da bi se mu bilo srce smejalo, če se ne bi tako prebito malo razumel na take stvari. In Reza, ki je hodila pometat šolo in pospravljat njegovo stanovanje, mu je obljubila, da mu pošlje najboljšo šiviljo, kar jih je naokrog.
Tako je torej prišla Metka in Mirko Hvala je bil prepričan, da mu napravi in sešije vse najbolj precizno in fino, ker je že njena postava kazala neko posebno inteligenco in eleganco, čeprav je bila prav tako oblečena kakor vsa druga vaška dekleta.
Čudno se mu je zdelo, da je prej še ni nikdar opazil, in ko je vprašal svojo faktotum, staro Rezo, ali je ta Metka morda šele pred nedavnim časom prišla v vas, povedala mu je, da stanuje Metka že od nekdaj tam zadaj za vasjo v mali bajtici na samem in da prav nikdar ne gre nikamor z doma kakor v nedeljo v cerkev.
No, naključilo se je potem, da je tisti teden in še pozneje hodil gospod učitelj samo po poti za vasjo v gozd na sprehod, in če se je gredoč ustavil pred oknom, obstavljenim z velikim rožmarinom in lepimi klinčki, pred oknom, za katerim je neumorno drdral šivalni stroj, tudi nič takega. Da se je le lepa Metka včasih nagnila skozi okno in gospodu učitelju zaradi njegovih prosečih modrih oči dala kak šopek, je bilo seveda tudi popolnoma v redu. Saj je šivala zanj in je imel pravico vprašati, kako delo napreduje.
No, gospod Mirko je postal naenkrat posebno dobre, židane volje in nič več ni stokal v gozdu in nič več pel melanholičnih, sentimentalnih pesmi, pač pa je večkrat postajal pod Metkinim oknom in včasih tudi kar po domače stopil v nizko, snažno izbo in pazljivo gledal, kako pridno so se gibali tenki, beli Metkini prsti.
In ob nedeljah popoldne je prinesel vedno polne žepe knjig s seboj ter bral z veliko vnemo Metki in njenim sosedam pesmi in povesti. In njegova publika je bila zelo hvaležna. Vse povesti so se širile po vasi in vsak je bil ponosen na dobrega gospoda učitelja, ki jim je vedno bral tako lepe stvari.
Ko so odcveteli klinčki in se je listje osulo, ko je Goro zagrnila trda bela zima, je sedel gospod učitelj skoraj večer za večerom v topli Metkini izbici in ji pravil toliko najrazličnejših stvari o tujih deželah, o vroči Afriki in mrzli Sibiriji, o ameriških Indijancih in ruskih kozakih, da ji je roka kar zastala in da je z velikimi ukaželjnimi očmi molče in čudeč strmela v marljivega, navdušenega pripovedovalca.
Oh, kaj vse je vedel!
Njej so lica kar rdela in srce ji je tolklo, kadar ji je razlagal in pojasnjeval, kakšno je morje, kakšni so vulkani, kaj vse ve o zvezdah, luni in soncu.
Tako je bil učen, tako dober in prijazen!
Enkrat je prinesel svoje gosli s seboj in pel in brenkal ji je tako lepo, da so ji kar solze stopile v oči. In potem je morala še ona zapeti kakšno pesem in učil in popravljal je tako dolgo, da sta se njuna glasova spajala v lepo harmonično soglasje. In nek večer, ko sta bila prav sama v izbi, nagnil se je k njej in jo vprašal mehko in nežno: »Metka, ali me imaš kaj rada?«
Oh, njej je vsa kri hušknila v obraz, naslonila se je na mizo in se zajokala, da je bil gospod učitelj ves prestrašen.
»Kaj ti je vendar, draga duša moja?! Zakaj jokaš, kaj ti je?!«
In objel jo je okrog vratu in naslonil njeno drobno glavico na svoje prsi. Metka pa je še vedno jokala in šele čez dolgo časa se je toliko umirila, da je mogla vprašati tiho in boječe:
»Ali me imate res radi, gospod učitelj?«
Hotela je še nekaj reči, a on ji je zaprl usta s svojimi toplimi, sladkimi poljubi.
»Kaj še tega nisi vedela?! O ti noričica, ti! Pa kako dolgo te že imam rad in kako!«
In pritisnil jo je še enkrat k sebi tako tesno, da je čutila udarce njegovega srca in srečne globoke vdihe njegovih prsi.
Kar jokala in smejala se je v eni sapi.
»Ali vas smem res … ?«
Pa on ji je pretrgal besedo.
»Kaj 'vam' kaj 'ti'?! Veš, jaz sem Mirko in 'ti' za te!«
Pa ona je še vedno bojazljivo molčala.
»No, ne bo nič!« se je jezil on. »Kar precej mi reci: zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada!«
In ona je ponovila tiho in blaženo:
»Zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada!«
»Ti ljubica!« je vzkliknil srečen in jo poljubil, da je njeno bledo, mehko lice vzcvetelo ko roža.
»Veš, spomladi napravim sposobnostni izpit,« ji je obljubljal ves blažen, »v jeseni se pa vzameva.«
In ona je še dolgo v noč, ko je on že davno odšel, ponavljala tiho in srečno: »V jeseni!«
Njena preprosta duša ni mogla razumeti vse velike sreče, ki je prišla nad njo, vsa vznemirjena se je premetavala na trdem ležišču in prosila Boga, naj ji ne da prebuditi se iz njenih lepih, krasnih sanj.
Toda niso bile le sanje. Mirko jo je obiskoval dan na dan in ji slikal prihodnost v tako lepih zlatih barvah, da ji je srce poskakovalo od veselja. Poslušala ga je s tiho, pohlevno vdanostjo, gledajoč ga s svojimi lepimi, velikimi očmi tako milo in ljubeče, da jo je on nato vselej ginjen objel in šepetal s tihim, tresočim glasom: »Ti moja draga, plaha srnica, ti!«
Oče Vesel je snel ogromne naočnike s svojega častitljivega nosa, spravil jih na polico, zložil pismo, ki je ležalo pred njim, zopet skupaj in dejal učitelju, ki je, kakor ponavadi srebal v kotu za mizo svojo opoldansko juho, počasno s svojim navadnim širokim glasom:
»Hej, gospod učitelj, drugi teden pa pride moja punca, tista velika, o kateri sem vam že pripovedoval.«
»Kje pa je bila do zdaj?« je vprašal učitelj brez posebnega zanimanja.
»I, tam na Štajerskem, pri mojem bratu. Nekaj je študiral pa se je potem tam gori nekje priženil. Z ženo sta bila enkrat tukaj pri meni, Karolina je bila stara tri leta, pa se je ženi mojega brata tako neznansko dopadla, da jo je hotela kar po vsej sili imeti s seboj. Ker nimata nič otrok, sem se nazadnje vdal in dekle je od takrat na Štajerskem. Ono leto je prišla za dva tedna domov pa se ji vedno tožilo po stricu in teti in tistih vinskih goricah, da sem nazadnje dejal, da naj gre v božjem imenu, od koder je prišla. No, zdaj pa pride domov, da.«
Oče župan so hoteli še nekaj povedati, pa prišel je prav v tistem hipu mesar iz Blok in s tem sta bila že dolgo zaradi dveh telet v pogovoru, tako da ni gospod učitelj zaenkrat zvedel nič več.
No, po pravici povedano je Mirka ta županova Karolina prav malo zanimala. Bil je v ljubezni do svoje Metke popolnoma srečen in od prejšnjega mučnega dolgočasja ni ostalo niti sence.
Saj je bila njegova Metka tudi tako dobra in blaga, da bi bil naravnost greh, če bi je ne ljubil tako odkritosrčno in iz vsega srca, kakor jo je. Hodil je vsak dan k njej, se veselil, kako se je njen zdravi razum bistril tako rekoč pod njegovimi očmi. Tako jo je počasi izobraževal in bil je ves srečen, ker ga je vse tako hitro in lahkotno razumela.
Bil je tako poglobljen v ta svoj novi pouk, da je bil čisto presenečen, ko mu je enkrat popoldne, ko se je ravno zopet odpravil v županovo krčmo na kosilo, stopila ondi brhka, rdečelična deklica v gosposki noši nasproti.
Nehote se je odkril.
»Dober dan, gospodična!«
»Ah, gospod učitelj!« je vzkliknila le-ta. Jaz sem domača hči, Karolina, je pristavila v spodnještajerskem dialektu.
A, ta torej!
Pogledal jo je pozorno in ona se mu je koketno nasmehnila pod njegovim resnim, kritičnim očesom.
»Šment, ali je to dekle!« si je dejal Mirko nehote na tihem.
Visoka junonska postava, krasno cvetoče lice, koketno se blesteče oči, gosti, izredno bogati črni lasje – ne, bila je res lepa.
»Kako vam je všeč tu na Gori?« ga je vprašala, ko je sedel za mizo.
»O, prav ugaja mi,« je dejal odkrito.
»Oh, meni, pa ni kar nič všeč tu gori,« je rekla s komično zategnjenim obrazom. Stric in teta sta me namreč prav pošteno razvadila. Sicer pa je bilo res prijetno tam na Štajerskem. In toliko družbe! Posebno ob nedeljah, ko se je vsa tista inteligenca zbrala pri nas, je bilo vselej tako prijetno, da vam kar povedati ne morem. Imeli smo svoj pevski zbor in zdaj nazadnje smo vadili tudi na tamburice.«
»Gospodična tudi?«
»Seveda! Vsak večer sem brenkala, da je bila teta včasih že resno huda! Za petje pa sem kar vsa neumna!« In skočila je v sosednjo izbico in prišla z lično tamburico nazaj.
»Evo je! Vi, gospod učitelj, gotovo tudi igrate?«
»O, da,« je dejal Mirko. »Samo zdaj že res skoraj celo večnost nisem slišal tamburice. Dajte, dajte, zaigrajte mi kaj!«
Ona se ni dala prositi. Zapela je preprosto narodno pesem in se spremljala na tamburici. Imela je zvonek, čist glas in učitelju je postajalo nekako čudno v družbi te živahne deklice.
»Toda jaz sem res neumna!« je vzkliknila naenkrat. Jaz vam tu brenkam, a vi ste lačni!« je dejala s porednim pomilovanjem in stekla venkaj v kuhinjo.
To pot je bilo kosilo posebno dobro in okusno, brez dvoma se je izkazala gospodična Karolina tudi v praktični kuhinjski umetnosti mojstrico …
Odslej je gospod učitelj po kosilu in po večerji nenavadno dolgo posedal v županovi krčmi.
Karolina je bila tako zabavna in živa, da mu je čas v hipu minil. Bila je izobražena, a vendar se ni sramovala nobenega dela. Bila je izredno živahna in šaljiva, vendar brez vsake afektiranosti. Vedela je pripovedovati vedno toliko smešnega, da se je učitelju vedno bolj priljubila njena vesela, zabavna družba. Ker je sedaj toliko svojega prostega časa prebil pri županu, ostajalo mu je za Metko vedno manj časa.
Tudi mu njena tiha, mirna pohlevnost ni hotela več tako ugajati kakor prej. Hotel jo je imeti, da bi bila vesela, nagajiva, razposajena.
»Daj no, smej se!« je včasih dejal in ona se je pokorno nasmehnila.
A kje je bil to Karolinin smeh, kje njena ponosna samozavest!
Metka je čutila, kako se Mirko vedno bolj oddaljuje od nje, in bolelo jo je to nepopisno. Prej mu je bilo vse prav, vse všeč na njej, zdaj je imel vedno kaj grajati. Prej je prišel sleherni dan, zdaj je začel vedno bolj pogosto izostajati. Kadar pa je prišel, ostal je navadno le malo časa in je ves čas hvalil Karolinine vrline.
»O, to ti je dekle, taka bi morala ti biti!«
Metka se je na to vselej žalostno nasmehnila in potem, ko je odšel, prejokala cele noči.
Mirko pa se je smejal in zabaval pri županu kakor še nikoli.
Oj, ta Karolina! Take pa še ne! Kako se je znala sukati in kako so se ji svetile tiste črne oči izpod visokega čela! Mladi učitelj se je že nekajkrat zalotil pri prav nevšečnih mislih.
Kaj mu je bilo treba pri Metki tako hiteti in še vezati se za povrh! Ta Karolina! Ali ne bi bila to soproga, s katero bi se lahko bil pokazal in postavil povsod? Pa kako ognjeno ga je gledala in kako se mu je vedno prijazno smehljala v obraz!
Oh, Mirko je bil res skoraj naravnost nesrečen.
In ta Metka! Kadarkoli ji je pogledal v mile, dobre oči, vselej ga je nekaj zbodlo pri srcu.
»Varaš jo!« mu je očitala vest, a on si vendar ni mogel kaj in šel je zopet tjakaj k veseli nagajivi Karolini.
»Še nič zaljubljeni?« ga je včasih dražila porednica. »Hm, tako lepe oči in tako koketno nasvedrane brkice! Škoda, res škoda!«
Zasmejala se je nagajivo in on je zardel, prav gotovo zardel. Ta Karolina! Kako ne bi spravila človeka v zadrego s svojimi radovednimi, hudomušnimi očmi! Še niti vračati enakega z enakim si ni upal. Samo pogledal jo je vroče in grozeče pretil s prstom: »O vi, vi! Saj vemo, saj vemo!«
A on ni nič vedel in ona se ga ni nič bala.
»Da me zatožite, pa me dajte!«
»Če bi le vedel komu?« je spraševal zaskrbljeno, a ona ga je le pogledala, kakor se je njemu zdelo pomenljivo in sladko in dejala kratko: »Boste že izvedeli, le počakajte!«
In on je čakal in se smejal in ji zaljubljeno gledal v polni, zardeli obraz.
Oh, ta Karolina!
In stokal je v sanjah in premišljeval bedeč in skrbel in se kesal in zopet grešil v svojih lahkoživih muhastih mislih.
»Obračati na dve oči,
to dobro ni, to zdravo ni,
iz tega se gorje rodi.«
Godel si je vsak dan po večkrat, a kaj, vesele, poredne Karoline ni mogel pustiti in – svojo dobro, blago Metko?! Ne, to bi bil greh!
Tako je omahoval med obema in sam ni vedel, katero ima pravzaprav rad.
Nekega dne je bila Karolina posebno dobre volje. Pela je, da se je slišalo že na cesto.
»Zakaj tako dobre volje?« je vprašal na kuhinjskih vratih stoječ in gledajoč, kako se je vsa rdeča vrtela okrog ognjišča.
»Tako, tako!« je dejala dvoumno in zažvižgala poskočno koračnico.
»Ha, ha,« se je smejal Mirko, »danes pa kar po taktu kuhate.«
»In če, in če, gospod učitelj? Čakajte! Boste videli!«
»Kaj neki?«
»Le potrpite! Saj vidite, da zdaj ne morem proč! Vsi vaši cmoki se mi spridijo! Hajd ven iz mojega cesarstva,« in kar s kuhalnico ga je napodila iz kuhinje.
Mirko je že kake četrt ugibal, kakšna neki naj bi bila ona znamenita novost, ko je prišla Karolina, v ličnem, svežem predpasniku v gostilniško sobo k njemu.
»Kaj naj prej nasitim, vašo lakoto ali vašo radovednost?« ga je vprašala poredno.
»I, saj veste, dušne potrebe so važnejše od telesnih,« je odgovoril s smehom.
»To sicer ni res,« je ugovarjala, »pa če hočete, vam rada ustrežem!«
In privlekla je izpod predpasnika nekaj skrbno v papir zavitega. Oprezno je razvila in položila pred Mirka.
Bila je lepa moška fotografija.
»Kako, vam je tale všeč?« je vprašala.
Gospod učitelj je osupnil.
Kaj vraga!
»Kdo pa je ta gospod?« je vprašal presenečen.
»Vam že povem, samo povejte mi, kako vam ugaja.«
»Prav lep mož!«
»Prav moj okus! To je namreč moj ženin, gospod učitelj, v šestih tednih bo poroka. Seveda, oče so me hoteli za nekaj časa domov in hočejo, da bi bila tu svatba. Meni je vseeno. A na ženitovanje pa vendarle pridete, gospod učitelj? Pa seveda, vi ne smete manjkati!«
Mirko je malce debelo gledal v svet, a vendar je prav kmalu zbral začudene moči svojega duha in po vseh predpisih vljudnosti najprisrčneje čestital srečni nevesti.
»No, saj je bil pa tudi zadnji čas za to odkritje,« je dejal naposled odkritosrčno, veselo se smehljaje. »Jaz bi se bil v resnici skoraj zaljubil v vas. Pomislite, kakšna nesreča zame!«
»Pa res!« se je smejala Karolina. »Toda zdaj naj vam prinesem še vaše kosilo, potem, ko se enkrat nasitite, pride še nekaj na vrsto.«
»Kaj neki?«
»Spoved.«
»Spoved?! Čigava pa?«
»I no, vaša seveda,« se je zasmejala Karolina in odhitela po kosilo.
Kolikor je tudi prosil in naganjal, ni mu hotela prav ničesar povedati, dokler ni pojedel juhe s cmoki in mesa s prikuho.
»Zdaj mi pa res lahko poveste, kakega greha me dolžite! Glejte, kako sem bil priden!« je prosil, kazajoč na prazen krožnik.
»Lagali ste in molčali!«
»I bogme, te logike pa res ne razumem! Kako naj se lažem, če sem molčal, kakor trdite!«
»O, prav lahko! Jaz že vem!«
»Pa kaj vendar?«
»In Metka?« je vprašala zdaj Karolina, nagajivo preteč s prstom.
»O vi, vi! Da, da, taki so moški! Neodkritosrčni, potuhnjeni, nepoboljšljivi grešniki, vi!«
»Kako pa vi veste?« je vpraševal Mirko.
»I veste? Moj Bog, to se res lahko izve! Zdaj mi pa še vi pokažite svojo Metko, jaz grem kar z vami!«
Mirko je bil končno res vesel, da se je vse tako srečno razrešilo. Kar vstal je in Karolina je šla z njim k njegovi Metki, ki je kar jokala od sreče in veselja …
In čez šest tednov je bila Karolinina poroka. Mirko je bil vojač, Metka pa njegova družica. In veseli so bili vsi, da je bilo kaj!
In zdaj gospodu učitelju na Gori ni nič več dolgčas, ker ima tudi prijazno in lepo ženo, zakaj Metka je postala tudi bolj vesela in cvetoča, odkar ji ni treba več dan na dan posedati za drdrajočim šivalnim strojem.
Cene Edinost 1899, 196, 28. avgust. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks. V nekoliko predelani obliki je Zofka Kveder to črtico objavila pod naslovom Onkel Vinzenz v Agramer Tagblattu 21. decembra 1899, št. 196. V prevodu Marje Boršnik in Eleonore Kernc je izšla v Izbranem delu Zofke Kveder (3. knjiga). V opombah je Marja Boršnik zapisala, da je črtica Onkel Vinzenz v primerjavi s črtico Cene »že umetniško predelana, zato avtobiografski vernosti odmaknjena«. Razlika med obema besediloma je tudi v dolžini, saj je nemška črtica precej daljša, vendar so tudi v njej avtobiografski momenti kakor očetovi spomini na služenje vojske v mornarici. O stricu, ki je pustil pečat v njenem otroštvu, Zofka Kveder piše tudi v publicističnem potopisu V Sarajevem, kjer o njem piše kot o očetovem bratu, vendar gre najbrž za isto osebo, ki jo je avtorica umetniško preoblikovala v literarni lik, kakor je razvidno iz stavkov, ki jih je posvetila stricu: »Ko sem bila še majhna punčka, mi je moj stric pripovedoval o tujih zemljah, o tujih mestih, rekah in morjih, o parabrodih in železnicah, o Arabcih, Japoncih, zamorcih, Čerkezkah, Beduinkah in še o raznih drugih. […] Moj stric, utrujen mož, ki je bil upehan od tega vednega potovanja iz kraja v kraj, je prišel domu brez sreče, star in čemeren. Kakor Ahasverja ga je gnalo po svetu. Bil je študent, trgovski pomočnik, pa pomorščak – najmilejše zvanje, ki mu je bil veren najdlje; potem nadzornik na tovornih ladjah na Labi in na Dunavi, nato poemtač v Budimpešti, potem železniški izprevodnik, dacar, agent … Nikjer ga ni držalo dolgo, in ko je osivel in postarel, je prišel z majhnim kovčgom s fotografijami vseh mogočih plemen in mest, s starimi nemškimi in laškimi časopisi, z angleško slovnico, bogato kolekcijo pip, ki jih je zbral po vsem božjem svetu, in s skromno hranilno knjižico k svojemu bratu, mojemu očetu. […] Ljubili smo ga z veliko ljubeznijo, njega smo ubogali na mig in dali bi mu vse, kar nam je bilo najdražje, samo da bi se enkrat bil nasmehnil. Rajši smo ga imeli kakor vse druge ljudi, rajši kakor očeta in mater. Če je bil stric zraven, smo bili dobri in pridni, vse smo delali z veseljem, kar nam je bilo drugače zoprno. Ponoči smo vstajali v samih srajcah s postelj; tiho smo se plazili iz spalnice, pa po stopnicah gori pod streho – trepetajoči od mraza in strahu! – v podstrešno izbico, kjer je spal stric, povedat mu, da ga imamo radi, in prosit ga, naj nam ne zameri, ker smo mu pozabili reči lahko noč. Ko sem bila stara devet let, je stric odšel od nas. Jokali smo ves dan in še mnogokrat pozneje, kadar smo se domislili nanj. Nismo bili več otroci od tistega dne. Nikoli ni pisal in umrl je nekje v tirolskih gorah« (Slovan 1903, str. 97–98).
Imeli smo pri nas strica, ime mu je bilo Cene. In tudi mi otroci rekli smo mu le tako. Le kadar smo ga prosili kaj posebnega, imenovali smo ga »stric«. Lep ni bil naš Cene. Mož kakih štiridesetih imel je le pod nosom par kocin, katerim smo mi otroci dejali »mustače«, lasje so bili redki, nos mu je skoraj malo preoblastno čepel sredi širokega obraza. Usta niso bila nič majhna, le oči so prijazno gledale izpod visokih obrvi. Lep res ni bil Cene, imel je celo grbo na hrbtu, a bil je dober. Radi, zelo radi smo ga imeli mi otroci. Bil je nekako naš varuh, naša pestunja. Moj mlajši brat tedaj še ni bil zlezel iz povojev in Lojz Lojz: Alojzij Kveder (1882–1932). Starejši brat Zofke Kveder. Umrl je v Ameriki. je tudi še v suknjici tekal okoli, jaz pa sem bila že velika, tedaj poznala sem in delala prve vaje v pletenju. Zgoraj na mostovžu smo bili največkrat vsi štirje.
Cene je držal malega Viktorja Viktor: Viktor Kveder (1884–1939) je bil urar in je živel v Splitu. na kolenu, Lojz je zaman poskušal splezati mu na rame, a jaz sem sedela pred njim s tablico in kamenčkom v roki. Venomer, ob vsaki piki in ob vsaki potezi, je moral pogledati na tablico, potrditi, da je prav, da je lepo in da bodo gospod učitelj zadovoljni. In ko je bila tablica polna, obesila sem se še jaz Cenetu na vrat in prosila sem ga, naj vendar pove kako povest. Lojz je od druge strani ponavljal poskuse, da vendar spleza stricu vsaj na koleno, a otrok, ki mu je spal v naročju, se je zbudil zaradi najinega kričanja in stric je imel mnogo opravila, preden ga je zopet utešil. Malo se je jezil na naju sitneža, a potem je vendar povedal povest. Otrok mu je spal na enem kolenu, Lojz se je polastil drugega, jaz pa sem sedela pred njim na tleh in poslušala z usti, ušesi in očmi – kar dihati si nisem upala. In stric Cene je znal lepe povesti. Še sedaj se spominjam, kako mi je utripalo srce, kadar mi je pravil o deveti deželi, zakletem mestu in stekleni gori. Da, lepo je bilo tedaj. Stric Cene je imel rad nas otroke. Najmlajši je bil najbolj miren v njegovem naročju in Lojza je mogel utešiti le on, kadar je padel na nos ali kadar ga je mačka opraskala. No, in jaz, jaz nikjer nisem sedela raje kot pri njem. Na vrtu, pod kozolcem, celo pri potoku, povsod je bilo dolgčas, če ni bilo strica Ceneta zraven. Učiti se je moral z menoj, igrati se z menoj, in če sem morala klečati, ker sem strgala krilo ali bila poredna, nisem bila nič posebno žalostna, če je bil le Cene v sobi. Zadaj za njegovim hrbtom smo imeli mi otroci izvrstno skrivališče, kadar se je bilo treba bati brezovke. Ah! Kar za stričev hrbet in ta je že pregovoril in preprosil mater, da nam je bilo prizanešeno.
Kako smo otroci jokali, ko je odšel. Suhe hruške, katere so nam dali mati, da pozabimo bolest za Cenetom, so izgubile vso svojo zapeljivost, ostale so na mizi, kar se ni pripetilo nikdar in nikoli še poprej. A čas je dober zdravnik, tudi mi smo pozabili strica Ceneta in bolj ko smo odraščali, bolj je bledel spomin nanj.
Nekega dne so mi pisali od doma v Ljubljano, da je prišla vest, da je stric Cene umrl tam gori v Kranju. Milo se mi je storilo in solza se mi je utrnila v očesu.
Ti pa stric Cene: spi v miru.
Majer Edinost 1899, 202, 4. september. Rokopis se ni ohranil.
Menda vsakdo, ki je bil enkrat v Loškem Potoku, Loški potok: Naselje Loški Potok je središče istoimenske občine, ki leži na meji med Dolenjsko, Notranjsko in Gorskim Kotarjem. Loški Potok je bil prvič omenjen v letu 1666, tudi v času, ko je tam živela Zofka Kveder, je bil kraj odmaknjen od trgovskih poti, življenje je bilo težko in revno. Nekoliko se je situacija spremenila z izgradnjo parnih žag, na katerih so delali tudi domačini. Loški Potok sestavlja šest vasi, in sicer Hrib, Retje, Travnik, Mali Log, Šegova vas in Srednja vas. Središče je kraj Hrib. Nad Hribom se dviga Tabor, kjer stojita župnijska cerkev sv. Lenarta in cerkev sv. Barbare. Od tu je lep razgled na vasi Loškega Potoka ter okoliške hribe. pozna Majerja, urarja Majerja. Mlad ni, posebno lep tudi ne. Tako kakih petdeset let ali pa še kaj več ima, saj se sam rad hvali, da je videl Abrahama. Tam pri sv. Joštu v tisti svoji sobici pod streho kraljuje naš Majer. Seveda mehkih divanov in vabljivih naslonjačev ni v njegovi sobi. Čemu? Človek postaja le mehkužen in v Loškem Potoku nismo razvajeni. Postelja, dva stola, vzidana omara – to vam je vsa oprava. No, tam pod oknom stoji mizica, ozka pa dolga, polna klešč, kleščic, svedrov in svedrcev, kladiv in kladivc, krtač, kolesc, kazal in vse take robe. Tam je delavnica Majerjeva. Tam sedi in vrta, čisti, popravlja, da je kar veselje. Na zidu pri oknu vise ure, velike in majhne, stare in nove, srebrne in niklaste, par pretrganih verižic, včasih kaki uhani ali kaka druga stvar, ki je odmerjena Majerju v popravilo, je tudi vmes. Zraven na polici pri enem oknu si delajo druščino svetilka, sveče, žveplenke, majhen lonček, samovar, žlica, nož, kaka žemlja, včasih tudi malo sira ali kak košček – klobase! Pri drugem oknu pa stoje ure budilke. Včasih se zaplete kak ovratnik med njih, včasih celo kak hlačni gumb išče prebivališče med njimi in celo pajek je tu razpredel svoje mreže, da bi zasačil kakšno muho. Na steni visi par podob, pri vratih puška, suknja, klobuk in palica, pri postelji stoje škornji, zraven skrinjica, kjer spravlja naš prijatelj svoje zaklade. Dobra duša je ta Majer. Oženjen ni, saj ženske so tako sama pokora na svetu, pravi on. Čisto sam je. Kvečjemu, da mu včasih kak pes dela tovarišijo. Ptičem pa ni poseben prijatelj. Ne godi se mu slabo. Popravlja ure in kak šivalni stroj in s tem ne izhaja slabo. Na pošto hodi vsak dan, oglaša se na Kaplji, kjer spije svoj vrček piva, in odhaja še na hrib malo pogledat. Če je kje kakšna družba, pomaga tudi on, da se ne dolgočasijo. Če je tujec prišel v naš kraj, Majer mu kaj rad pove in pomaga kako in kaj. Tarokira zelo rad. Vedno si popravlja naočnike, da bolje vidi, kaj je njegov nasprotnik »kupil«, no, in če je dobil, puha dim svoje pipe tako samozavestno, kakor da bi bil turški paša.
Že dolgo let živi tako, gospod Majer. Prej v mladih letih je bil mnogo po svetu – kakor pripoveduje, zdaj pa je zvest Loškemu Potoku. No, Bog daj, da bi še mnogo let popravljal kolesca potrtim uram!
Vaški sliki Edinost 1899, 208, 12. september, 209, 13. september, 211, 15. september. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
Kadinov Urban
Pri Kadinovih so kosili. Gori v dolgem lazu so kosili kosci, da jim je kar pot tekel po čelu, in grablječice so premetavale pokošeno travo, da so jim žarila lica.
»Ej fino seno bo! Diši tako lepo in dosti ga je tudi,« tako je opomnila neka grablječica proti Kadinovemu Matiji, ki je prišel pogledat, kako mu kaj ljudje delajo, in je pripeljal voz, da se zvečer naloži, kar bo suhega.
»Bo že, bo že!« je odvrnil Matija. »Ko bi le ne bilo dežja, še tisto rebrnino nad vasjo bi rad pokosil do nedelje. Pa kaj, ko je tako težko dobiti delavcev. Človek jih prosi za božjo voljo, a še komaj dobi koga, ki bi mu prišel za en dan. Včasih so se še ponujali. Zdaj? Zdaj je treba pa moledovati, kakor da bi prosil 'vbogajme'.«
»No, take sile pa vendar ni,« je dejal Šimčev Jernej, ki je ravno brusil koso. »Saj radi prihajamo k vam na delo, samo to je, da smo včasih že drugam obljubili in potem seveda ne moremo priti. Kje so pa stric Urban? Že tri dni kosim pri vas, pa jih še nisem videl. Trdni so še, lahko bi vam kaj pomagali.«
»Pomagal. – Urban pomagal, seveda! Raje hodi kamenje tolč na cesto, če nima nič tesanja, kot bi pomagal meni. Tisto presneto žganje ga je zmešalo vsega. Kar okoli hodi, včasih ga ne vidim ves teden.« Tako je tožil gospodar Matija čez svojega brata.
Pridno so še kosili kosci, gospodar pa je zapeljal voz malo naprej, kjer je bilo že dva dni pokošeno in se je trava že posušila popolnoma.
Par grablječic mu je pomagalo, da je naložil voz, in ker je sonce že zašlo, je dejal še drugim koscem, naj puste delo in gredo z njim domov večerjat.
Gospodinja je menila, da pridejo malo pozneje in zato še ni bila gotova z večerjo. V zadregi si je brisala s predpasnikom pot z vročega čela in zatrjevala, da bo čez četrt ure že vsa jed na mizi.
»E, saj ni take sile, ne,« so dejali kosci, »saj lahko počakamo. Pa to seno zmečemo na senik, malo se še vidi in dosti nas je tudi.«
In res so šli v skedenj, kamor so že poprej zapeljali seno. Gospodar sam je splezal hitro po lestvici, da bi odmetaval seno, ki bi mu ga podajali od spodaj. Hotel je odpreti lino, da bi se bolje videlo, a že ob prvem koraku je zadel ob nekaj. Zazdelo se mu je, da je človeško truplo. Preletela ga je groza in z glasnim vzklikom je odskočil nazaj. Da ni bilo spodaj ravno voza s senom, na katerega je padel, bil bi se lahko ponesrečil.
Navzoči so priskočili v strahu, kaj da je. Gospodar se je tako prestrašil, da je komaj povedal v pretrganih stavkih, kaj se mu je pripetilo.
Ženske so kričale, a moški tudi niso vedeli, kaj bi storili. Nazadnje se jih je nekaj ojunačilo, da so šli pogledat, kaj je pravzaprav. Odmašili so lino in lasje so se jim ježili, ko so zagledali grozen prizor: na vrvi je visel – Kadinov Urban.
V polmraku je bil ta pogled še groznejši. Skozi lino je pihala sapa in majala truplo sem in tja. Obraz je postal že višnjevkast. Razmršeni lasje in izbuljene oči so mu dajali nekaj pošastnega. Roke so opletale krog trdega trupla, a težki škornji na nogah so ob vsakem pihu sape povzročali za uho neprijetno trganje.
Groza se je polastila vseh, kar jih je bilo zgoraj. Hitro so splezali dol in nobena moč jih ne bi bila pripravila, da bi šli snet truplo. Gospodar je bil ves zmeden, mrzel pot mu je tekel s čela in nepopisna groza ga je prešinjala ob tem strašnem koncu lastnega brata. Gospodinji so se šibile noge, ko ji je nekdo pritekel povedat, kaj se je zgodilo. Tresla se je po vsem životu, in da ni priskočila soseda, zgrudila bi se bila od samega strahu.
Grozna vest se je kmalu raznesla po vsej vasi. Vse je drlo h Kadinovim, a nihče se ni upal stopiti v skedenj.
Razvedelo se je, da so ljudje Urbana videli zadnjič, ko je stopil iz koče Mešičkove Špele, s katero je že dolgo živel v divjem zakonu. Sprla sta se bila in mnogo jih je čulo, ko je omenjena babnica kričala nad njim s svojega praga.
Vse se je zgražalo nad takim koncem in ko je prišel župan, upali so si le najpogumnejši stopiti z njim v skedenj. Luna je medtem že priplula na obzorje. Skozi odprto lino je s svojim bledim svitom obsevala viseče truplo, ki se je od spodaj videlo še večje, kot je bilo v resnici. Veter je še vedno pihal skozi lino in videti je bilo, kakor da se hudobni demoni igrajo s truplom.
Nihče ni hotel pomagati, da se truplo sname in nazadnje so odločili, da ga puste, kjer je, do drugega jutra.
Dolgo niso pospali vaščani tisto noč, ženice so prebirale molek, a otroci si malone niso upali dihati.
Drugi dan so prišli tudi orožniki. Nek fante je splezal gor na senik, prerezal vrv in truplo je zamolklo padlo na kup slame, ki so ga nalašč naložili spodaj.
Nihče ni hotel mrtvecu sezuti čevljev in suknje. Kar takega so vrgli v za silo skupaj zbito krsto, le-to so naložili na vozu, ki so ga voli odvlekli na pokopališče. Kadinovega Urbana so zagrebli v neposvečeno zemljo tam v kotu pri zidu – brez zvonjenja, brez duhovnika.
Še zdaj se otroci ogibljejo Kadinovega skednja in še odraščeni se pokrižajo, ko v mraku ali ponoči hodijo tam mimo.
Staretov Ludvik
Zvonilo je »Zdrava Marija«, mrak je legal čez vas, a v naši vasi je bilo še vse živo. Tam pred županovo hišo je bilo vse polno ljudi in vedno se je še kdo pridružil gruči.
»I, kaj pa imajo vendar tamkaj?« je vprašala Podlipčeva Tona svojo sosedo, Belčevo Katrico.
»I, kaj še ne veš? Staretovemu Ludviku se je v glavi zmešalo. Strašno je kričal in razbijal doma: morali so ga zvezati in zdaj so ga pripeljali k županovim, da ga odpeljejo jutri v Ljubljano.
»Moj Bog, kaj praviš, Ludviku se meša – to že ne more biti res.«
»Res se, res, vprašaj katerega hočeš, vsakdo ti pove. Škoda ga je reveža, najzaljši fant je bil v naši vasi. In veš, zakaj mu gre ob pamet? Samo zaradi tistega Gregorjevega dekleta, tiste Ančke, ki ga je vodila za nos. Lahke vesti ne more imeti in Bog ji gotovo ne podeli sreče.«
»Ne podeli, ne,« je pritrdila Tona svoji tovarišici, s katero sta še dolgo stali pri vaškem studencu in ugibali, kaj in kako bo z ubogim Ludvikom.
Ludvik je bil res lep fant, a bil je tudi dober in priden kakor malokdo. Vse ga je imelo rado, staro in mlado. Vedno je bil vesel in dobre volje, le ko je prišla Gregorjeva Ančka, ki je bila prej pri stricu, zopet domov v našo vas, začel je postajati zamišljen in otožen. Zagledal se je bil v dekle in ona mu ni kazala, da ga ne mara. Oče njen je bil vesel pridnega fanta in Ludvikovi starši tudi niso imeli nič proti Ančki. Zmenili so se, da kupi Ludvik gori v Velikem klancu domačijo in se potem z Ančko preselita tja, kajti doma je gospodaril že njegov starejši brat. Kupil je res kmetijo, a Ančki ni bilo po volji, dejala je, da ne gre v tako puščobo. Ženitovanje se je še zavleklo, Ludvik je prodal domovje, četudi je imel nekaj zgube, a Ančka vendar ni bila prijazna z njim. In kmalu je Ludvik izvedel, kaj je vzrok Ančkini mlačnosti.
Skozi našo vas so zidali cesto, dosti ljudi je delalo na njej. Med njimi je bil tudi nek Italijan – Bonetti so mu pravili – za nadzornika. Mlad in lep je bil, rad se je prilizoval dekletom in tudi pred Gregorjevo hišo se je ustavljal vselej, kadar je šel na cesto. Ljudje so kmalu govorili, da sta si z Ančko dobra, in dekle samo tudi ni tajilo tega. Ludvik je vedel vse to, iz začetka je molčal, a neko popoldne je šel h Gregorjem, da poreče Ančki, naj pusti ali Italijana ali njega. In pustila je – njega! Od tedaj ni šel več h Gregorjevim, ogibal se je ljudi, najbolj pa Ančke in Italijana. Ljudje so pravili, da je »čuden«, in res je včasih delal ko črna živina, a potem je zopet legal na vrt, nepremično zrl v nebo in se ni zmenil ne za ljudi, ne za jed, ne za nič. Italijan je vedno prihajal h Gregorjevim. Ančka ni bila brez cvenka in zvitemu Italijanu to ni hodilo na poti. Staremu Gregorju to ni bilo všeč, a nazadnje se je vendar vdal. Bonetti mu je znal govoriti na dušo in tako je prišlo, da sta bila neko nedeljo Ančka in Italijan na oklicih. Ludvik je bil tedaj v cerkvi. Prišel je domov, zaprl se je v kamro in proti večeru je začel razbijati in razsajati, da so s silo vlomili vrata in ga zvezali. Odpeljali so ga v Ljubljano na Studenec, kjer je ostal kakega pol leta. Potem so ga izpustili domov. Tih in zamišljen je hodil okoli, z nikomer ni govoril, ogibal se je vseh. Čez nekaj časa se mu je zopet povrnilo, mešalo se mu je huje kakor prvič. Odpeljali so ga spet v Ljubljano, od koder se ni vrnil več. Nedolgo po njegovem odhodu je prišla vest, da je umrl v norišnici.
Ančka je vzela Italijana. Preselila se je z njim nekam na Laško. Pravili so, da jo je imel rad, dokler je zapravljal njeno doto. Ko pa ni bilo več denarja, izkadila se je tudi njegova prijaznost. Grdo je ravnal z njo in jo pretepal, dokler ga ni nekoč vzela noč. Pustil ji ni ničesar. Nekaj časa se je potikala po Laškem, zdaj pa pripovedujejo ljudje, da služi tam nekje na Reki.
Vida Edinost 1899, 221, 27. september, 228, 5. oktober. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
»Oh, kako grozno je dolgočasno v teh hribih,« je vzdihnila mlada vrhovska učiteljica v poštni pisarni svoji prijateljici Vidi.
Temni lasje so obrobljali ne ravno lep, a interesanten obrazek, in dvoje oči se je iskrilo pod čelom, enako temnih, velikih, strastnih. Mala gibčna postavica, prijeten glas – taka je bila vrhovska učiteljica, gospica Berta Bavdekova.
Opirala se je s komolci na ograjo, ki je delila poštno sobo na dva dela – za stranke in za upraviteljico Vido Jelovškovo.
»Oh, kako je dolgčas,« je vzdihnila še enkrat in zazdehala.
»Oh, Vida, jaz umrem v tem zakotju od samega dolgega časa.«
»Pa kaj beri,« ji je odvrnila plavolasa, modrooka Vida, hiteč pritiskati uradni pečat na pisma, ki so ležala na mizi. »Vrhopolje – Oberern«, kolikokrat je že pritisnila te znamke tu v majhni kraški vasi!
»A berem naj,« je zehala Berta, »kaj neki, prosim te! Saj berem, da me oči skelé, zdaj sem se pa tudi naveličala tistih pustih novel in dolgih romanov v 'Universal-Bibliothek'.«
»Pa kaj slovenskega, posodim ti, če hočeš Govekarjeve 'O te ženske', mogoče, da te bo zanimalo. Predvčerajšnjim sem dobila knjigo, a sem jo že prebrala. Veš, nekako čudno mi je bilo, ko sem brala tiste novelice o nas – tako pol res, pol ne!«
»No, daj – kdaj odpraviš pošto?«
»Kakšne tri četrt ure moraš že še počakati, če hočeš, da pojdem potem malo s teboj gor v šolo.«
»Oh, naj bo no, daj mi sem knjigo, brala bom ta čas.«
In brala je. Stol je primaknila k mali železni pečici in preobračala list za listom. Zdaj ji je lahek smeh igral krog usten, zdaj so se ji jezno zabliskale oči. Včasih je celo malce zacepetala z nogo ali naenkrat skočila kvišku, da je Vida, sklepajoč dnevne račune, morala vedno od začetka začenjati šteti.
Pečica je prijetno segrevala sobo in velika svetilka, viseča sredi stropa, je zadostno razsvetljevala majhen prostor. Vida je še vedno računala, pisala in urejevala pisma in zaboje. Zunaj je butala burja ob okno, a Berta je še vedno obračala liste.
»Gotova sem,« je vzkliknila končno Vida ter veselo poklicala postiljona, ki je razne zaboje, košare in zavitke odnesel na poštni voz, a Vida je stopala za njim z vrečicama z denarnimi in priporočenimi pismi v rokah – bilo je dokaj opravila s pošto, ker je bila lesna in druga trgovina v tem kraju zelo razvita.
Skoraj se je Vida vrnila v sobo, kjer je Berta že odložila knjigo in nemirno stopicala po sobi.
»No, Berta, ti je še dolgčas?«
»Dolgčas ne, a jezim se, jezim se prav pošteno na tega Govekarja, ki ti piše, češ: 'Takele ste! Evo vam ogledala!' In človek niti ne more reči, da ni res, kar piše, uh, tako me jezi!«
»Le ne jezi se preveč! Tako v našem kakor moškem spolu so izjeme.«
»O, saj to mu nič ne zamerim, da nas ne povzdiguje v tretja nebesa. Naj nas le opisuje takole lahkomiselne in navihane! A ne preveč! Take naj nas opisuje, kakor nas je večina, a ne, kakršne so le izjeme. Moj Bog, saj ženske bi bile res prave revice dandanes, da nas je sama naivnost.«
»Ha, ja, kako si se razgrela. Pojdi no! Pisatelj je po mojih mislih nedolžen, dogodilo in dogaja se to čisto lahko, kar piše. Da pa bi tako mislil ali da bi smatral ženske sploh vse take, kakršne jih slika v nekaterih svojih novelicah, je pač nesmisel in sleherni razsodni bralec bo upošteval tudi to in uvaževal. Sicer pa piše izvrstno in ugaja tudi meni, četudi sem ženska. Nekaj smo celo na boljem s to knjižico. Moški, če bo bral te novelice, bo nedvomno nas ženske opazoval ostreje kot sicer in bo bolj vedel razločevati zlato od svinca, kar bo nam le v korist in ne v škodo!«
Berta se je malo nasmehnila, saj Vida sploh ni imela navade toliko govoriti o kakšni stvari, a vendar si je mislila: »Skoraj, da ima prav Vida.«
In spet je bila na pošti Berta Bavdek, vrhovska učiteljica. Danes ji ni bilo dolgčas. Smejala se je, mencala roki in se spet smejala.
»Oj ti Vida, daj, napraviva! O ti bo izvrstno, jaz se že kar veselim. Daj no daj, zabavali se bova, smejali, o to bo krasno!«
»Glej Berta, jaz res ne morem. Premisli, če izve Henrik, kaj bi dejal?!«
»Ah, beži, kaj naj bi dejal – nič! Lepo te prosim, kaj pa je to, če si privoščiva par veselih uric? Saj tako ni nič tukaj. Človek bi kmalu splesnel od same puščobe. Kar ti je še inteligence dve uri naokoli, ima že vsak svojih petdeset na plečih in družice so jim še bolj puste kot oni sami. Tisti Mirko Milčič bi že bil, tisti Mirko izpod Klanca pa ti je kakor štor v gozdu, niti odkriti se ne zna pošteno.« Tako je pregovarjala Berta Vido.
»Oh, Berta, jaz si res ne upam.«
»Pojdi, pojdi, misliš, da je Henrik res tako nespameten, da bi se jezil nate, če spiševa tako nedolžno anonco in jo pošljeva v 'Narod'? Saj bi se niti ne vedelo, da je od tu. Jaz pišem kakšni prijateljici, pa nam ona preskrbi vse potrebno!«
»Napravi, če že le hočeš, pa jaz ne pišem niti enega pisma, naj se jih oglasi še toliko.«
»Saj ti ne bo treba, vsem pišem jaz,« je hitela Berta, vzela kos papirja in napisala:
»Dve gospici, ena plavo- druga črnolaska, želita vstopiti v korespondenco z izobraženim, duhovitim gospodom. Smoter dopisovanja bo seveda le zabava. Pisma naj se naslovijo pod št. 10 ali 20, poste restante Poste restante: poštno ležeče. Ljubljana.«
»O, to bo fino, kar veselim se že!« In kar vzela je iz Vidinega predala pisemski papir in pisala »Narodu«, da se anonca natisne in prijateljici, da bo preskrbovala pisma.
Vido je malo skrbelo. Bila je nevesta sodnega pristava in bala se je, da Henriku ne bi bilo kaj prav. Pa ko ji je Berta zagotavljala, da ne bo imela nobenih neprilik zaradi tega, se je umirila.
Berta je hitro končala pismi. Pogovarjali sta se še nekaj časa o tem in bližnji veselici, ki jo priredi vrhovska podružnice sv. Cirila in Metoda.
»Dolgčas bo, pa pridem vendar,« je dejala Berta in pripovedovala Vidi, da bo nagovarjala načelnika, da se priredi šaljiva tombola. »Smeha bo nekaj, ljudem bo ugajala, jaz pa kupim srečke.«
Minilo je par dni. Vida je bila sama v poštni sobi. Stranke so ravno odšle. Prišle so po pisma takoj ob devetih, ko prihaja pošta. Hitro je preletela drobno, a gosto pisano pisemce rožnatega papirja, prispelo od Henrika. Pisal ji je vesele novice. Razmere so se mu izboljšale, in če Bog da, pride v pustu ponjo v Vrhovje. Vrhovje: najbrž izmišljeno ime, morda je pisateljica mislila na Vrhovlje pri Sežani.
Vida je bila vesela. Kako tudi ne! Nekaj časa je sedela tako brez smisla, brezdelno kakor v sladkem snu, a potem se je zganila – saj je imela še toliko dela!
In spet je razvrščala pisma in pisala v velike knjige. Hkrati se je spomnila nečesa.
»Pogledati moram,« je rekla, vzela številko »Naroda« iz enega izmed mnogih malih oddelkov in je iskala zadaj, kjer so anonce.
»Aha, je že! Radovedna sem, če je ravno tako, kakor je napravila Berta.« Iskala je malo med papirjem in res je dobila kos konceptnega papirja.
»Da, ravno tako je! O ta Berta!«
Zdajci je nekdo potrkal.
»Svobodno!«
V sobo je vstopil mlad mož črnih las, majhnih brk in zagorele kože – Mirko Milčič, posestnik lepe domačije tam pod klancem in hkrati gozdar kneza Auersperga.
Vida je zardela, kajti imela je ravno njegov »Narod« v roki.
»Oprostite, pogledala sem, če je kaj novega.«
»O, prosim, prosim, gospica, veselilo bi me, če bi se hoteli vselej poslužiti časnika, saj jaz tako bolj pozno prihajam na pošto.«
»Prosim – bom tako svobodna včasih. Tu dve priporočeni pismi, nakaznica, tu pismo gozdarskemu uradu, prosim, tu nakaznica – izvolite podpisati!«
»No, danes imam pa precej,« je odvrnil in podpisoval recepise. Vrnivši ji le-te je zagledal tam na Vidini mizi kos konceptnega papirja z veliko, trdno pisavo: »Dve gospici, ena plavo- druga črnolaska želita vstopiti z izobraženim, duhovitim gospodom v korespondenco. Smoter dopisovanja je seveda le zabava. Pisma naj se naslovijo pod št. 10 ali 20 poste restante, Ljubljana.«
»A – a,« skoro, da se ni začudil na glas – pa ne, tiho mora biti, Vida bi drugače vedela, da je bil indiskreten.
»Prosim, gospod Milčič, pet, deset, petnajst, dvajset, petindvajset. Je prav?«
»Da, gospica,« spravil je denar, priklonil se in odšel.
»Kaj neki pomeni tisti skrivnostni list v poštni pisarni? Če se ne motim, je to pisava vrhovske učiteljice,« je mislil med potjo Mirko Milčič. Ko pa je prišel domov, je pozabil stvar. Na dvorišču je imel nekaj delavcev: žagali so drva, pa mu je pravil eden od njih, da je zjutraj, ko je šel semkaj, gori v gozdu opazil volčjo sled.
To ni bilo ravno kaj posebno nenavadnega, njega pa je vendarle zanimala ta novica.
Pogledal je na uro – pol deset – lahko še pride do opoldne domov.
Pa je šel gori v gozd na Jelenov vrh, kjer je opazil, kakor je dejal tisti delavec, volčjo sled. Mrzlo je bilo, a Milčič je čvrsto stopal gor v hrib in ni ga mrazilo. Spet mu je prišel na misel tisti list papirja z Bertino pisavo.
»Radoven sem,« je govoril sam sebi, »čedno dekle ta Berta Bavdek, vrhovska učiteljica. Samo preveč ponosna je, a jaz nimam navade klanjati se.«
Na vrhu je bil. Res je kmalu našel sled, stopinje v snegu so se dobro poznale.
»Čakaj, te že dobim,« je dejal in spet pozabil Berto in tisti list v poštni pisarni.
Pregledoval je še nekaj časa okolico in potem odšel zadovoljen.
Zapoznel se je. Dekla, zajemajoča vodo pri studencu, mu je oporekla takoj, da je kosilo že vso postano.
»Nič ne dé,« je rekel in vstopil v hišo.
Bilo je to prijazno, lepo poslopje na samem, a vendar na lepi legi.
Že dolgo let je, kar so se Milčičevi nastanili tu. Mirka tedaj še ni bilo na svetu. Stari Milčič je bil prijazen mož, rada ga je imela vsa soseščina in vsakdo se je tudi še zdaj, ko ga je krila hladna zemlja, rad spominjal njegovega plemenitega značaja.
Mati Mirkova je še živela, bila je slaba ženica, a dobrega, blagega srca. Nosila se je pol gosposko in z vsakim rada govorila o tem in onem.
Mirka je imela zelo rada. Prej, ko je še študiral, je vselej komaj čakala, kdaj se vrne spet na počitnice, a sedaj, ko je Mirko dokončal gozdarsko akademijo v Gradcu in se je stalno vrnil domov, bila je vsa srečna.
Čakala je že mati Mirka in ko je vstopil, obesil puško v kot in se odkril, bila je že miza pogrnjena. Sedla sta in prijazno pogovarjajoč se uživala jed.
Po kosilu pa je Mirko odšel gor v sobico, legel na počivalnik, sesukal cigareto in segel po »Narodu« na mizi.
Dim cigarete se je v malih, večajočih se kolobarčkih vzdigoval proti stropu, pod katerim so viseli razni rogovi in lovske slike v rezljanih okvirjih. Sobica je imela prikupno podobno s svojo temno, preprosto, a komodno in prijazno opravo. Tam pri oknu je stala s temnozelenim blagom prevlečena pisalna miza, v kotu pa lepa omara s steklenimi vrati, skozi katera so gledale lepo vezane knjige, a zraven je na mičnem stojalcu nagačen jastreb jezno upiral predse stekleno oko.
Skoraj, da se je Mirka lotil spanec. Vesti v časniku ga niso prav posebno zanimale. Uvodni članek je razpravljal stare stvari, a niti v »Dnevnih novicah« ni bilo ničesar, kar bi moglo vzdramiti Mirka.
Že je vrgel zadnjo cigareto od sebe in zganil list, ko se mu je ustavilo oko na debelo tiskani anonci.
»Dve gospici«, hm, kaj neki je to?
Vzravnal se je in začel brati z novo pozornostjo. Da, tu je stalo črno na belem: »Dve gospici, ena plavo- druga črnolaska želita vstopiti z izobraženim, duhovitim gospodom v korespondenco. Smoter dopisovanja je seveda le zabava. Pisma naj se naslovijo pod št. 10 ali 20 poste restante, Ljubljana.« Prav do besedice tako kakor na tistem kosu konceptnega papirja, ki ga je videl danes zjutraj na pošti.
»A-a-a, glejte, glejte, dobro, da sem bil zjutraj na pošti v Vrhovju. O saj vem, kdo je to napravil, učiteljica Berta, nihče drug. Seveda pišem, pišem takoj – o, to bo gaudium, O, to bo gaudium.: Gaudium (lat.): veselje. jaz jo bom poznal, a ona ne bo vedela, da je njen dopisovalec ta pusti, neokretni Mirko Milčič izpod Klanca. O, te ženske! Saj pravim: poznati se jih mora! Kako grozno resna je bila, ko sem se zadnjič sešel z njo na pošti! Ha, ha, poznati jo hočem, kakšna je! Tisti dan sem bral v Gabrščikovi salonski knjižici tiste Govekarjeve Govekar: Fran Govekar (1871–1949), slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec. 'O te ženske', O, te ženske: zbirka novel Frana Govekarja, ki je izšla leta 1897. pa me je kar nekaj zaščegetalo. To mora biti prav zanimivo, tak študij ženskih bitij, posebno te Berte. O, to bo nekaj finega!« In hitel je iskat papir po mizi.
»Ne, pa ne smem pisati s svojo navadno pisavo. Z Vido sta si dobri, pa bi me lahko izdala! No, tako bo menda dobro,« je rekel čez precej časa. Še enkrat je prebral z elegantno stoječo pisavo pisani list, ga kuvertiral, naslovil: »št. 20 poste restante Ljubljana« in zalepil ovitek.
Hitro je spisal še eno pismo s svojo navadno karakteristično pisavo, vzel ono pismo in oboje vtaknil v večji zavitek, naslovil na prijatelja v Ljubljani in sam nesel pismo v Vrhovje.
Vida pa se je čudila tisto popoldne, da je prišel Milčič v enem dnevu dvakrat na pošto – saj to sicer ni bila njegova navada. Še bolj pa jo je presenetilo, da je bilo tisto pismo, ki ga je prinesel in rekomandiral, tako težko, da je morala prilepiti nanj štiri znamke po pet krajcarjev …
Veselica podružnice sv. Cirila in Metoda v Vrhovju se je danes godila. Bilo je lepo število udeležencev, nekaj domače inteligence, gospod župnik, nadučitelj, učiteljica Berta, poštar s svojo soprogo in Vido Milčič, dva trgovca in tudi tuji gostje. Tudi precej preprostih Vrhovcev, stare korenike z žuljastimi rokami, a poštenim slovenskim srcem, se je zbralo.
Po načelnikovem nagovoru se je začelo zborovanje in volitve predsednika, tajnika in blagajnika v mali podružnici. Kmalu so končali s tem, izvolili so se spet vsi tisti, ki so že prej opravljali ta posel.
Prihajali so med tem še vedno novi gostje, nekaj učiteljev iz soseščine in kar je še drugih takih bolj omikanih ljudi na deželi, ki jim narod in narodna zavest nista deveta briga.
Po kratkem odmoru je stopila Vida, poštna upraviteljica, na majhen oder in deklamirala Gregorčičevo »V pepelnični noči« v veliko veselje vsem poslušalcem. Bila je res lepa v preprosti beli obleki z rdečico navdušenja na licih. In ko je zadnje vrstice:
zaključila s povzdignjenim, trepetajočim glasom, zagrmel je po vsej sobi gromozanski »Živio! Živel narod! Živela domovina!«.
Vida pa je ganjena stala gori na odru in sama klicala z drugimi: »Živel narod! Živela domovina!«
In spet so se ponovili klici glasno in navdušeno, da je odmevalo iz sob tja v tiho mirno zimsko noč: »Živeli Slovenci! Živele Slovenke!«
Igrali so še šaljivo tombolo, ki jo je vodila učiteljica Berta Bavdek, a zatem je vse posedlo okrog miz.
Povečerjal je vsakdo nekaj, a potem so se vrstile napitnice, govori drug za drugim. Vse je bilo veselo, dobre volje.
Milčič je sedel poleg Berte, dvoril ji, nagajal ji in se smejal, ona pa je upirala vanj svoje temne oči, da mu je prihajalo vroče, včasih so se ji zabliskale tako malo jezno, užaljeno, a vendar dražestno, a Milčiču so tako ugajale te žive, ognjene, ostre, mile oči …
Ravno je mlad učitelj iz soseščine dvignil kupico in v krepkih besedah napil tudi nežnemu spolu – vrlim Slovenkam!
Zazvenele so kupice in »Živele, živele!« je klicala družba.
Berta pa je vstala in se zahvalila za napitnico. Vse je zrlo vanjo, žarele so ji oči, a iz ust so ji donele besede polne ognja, navdušenja:
»Da, tudi me žene nismo zadnje, ne – tudi nam bije srce za mili naš narod. V marsikakšni gorski koči sedi dan na dan stara babica pri peči, vnuki se tarejo okrog nje in poslušajo njene povesti, pravljice, a ona jim rada pripoveduje o zlatih dejanjih naših pradedov, neti jim ljubezen do rodne zemlje, srd in mržnjo do tlačiteljev našega majhnega, a krepkega naroda.
Dogajajo se sicer žalostni slučaji, da se katera izmed nas, zapeljana od sovražnika, sramuje našega rodu, našega jezika, a na splošno smo in bomo Slovenke vedno navdušene rodoljubke, ljubimo in ljubile bomo narod, iz katerega smo izšle, v katerem živimo, jezik, ki nam je prvi udarjal v uho. Tebi pa mila, draga slovenska domovina, kličem v imenu tvojih hčera: 'Živi, razcvitaj se, ti narod naš, vztrajaj, ne vdaj se! Nas ne bo več, a ti boš stal trden, neomajen!'«
Skoraj so ji stopile solze v oči. Milčič je gledal za njo in srce mu je bilo vroče in nemirno …
Vstal je, krepko stisnil Berti roko in se poslovil. Čudili so se njegovemu odhodu, a on je stopal po škripajočem snegu v jasni mesečini proti domu.
»Moral sem iti, srce mi je plalo, o najraje bi jo bil zaprosil kar tamkaj pred vsemi ljudmi: Berta, bodi moja! Pa ne – ne, saj ne vem, ali me ne bi odbila, ali se ne bi obrnila od mene.«
Hitro je korakal, kmalu je bil doma. Staro mater njegovo je njegov prihod malo presenetil, saj še ni bilo niti polnoč. Bila pa je pravzaprav vesela, da ji ne bo treba čakati dlje na sina. Vzela je ključ, zaklenila vežna vrata, a potem stopala z lučjo za Mirkom v gornje sobe.
»Tako, Mirko, lahko noč,« je dejala mati, prižgala luč in odšla.
»Lahko noč, mati,« je še zaklical za njo, a spat ni šel. Še dolgo je bedel in pisal obširno pismo »št. 20, poste restante, Ljubljana«.
Tudi Berta še ni šla spat ono noč, ko je z učiteljem in njegovo soprogo prišla domov. Pisala je zdaj že šesto pismo svojemu neznanemu dopisovalcu pod šifro »Slovenec« v Ljubljano.
»O, to Vam povem, ta naš gozdar me prav jezi, prav pošteno me jezi. Pa saj Vam še nisem pisala o njem: če želite, Vam ga s tem predstavim. Evo: srednjevelike postave, vitek, širokih pleč, temnih las, oči in polti, živega temperamenta, tak je ta naš gospodar, nad katerim se jaz jezim, odkar mi je prvič stopil pred oči. Pravzaprav nimam ravno posebnega povoda jeziti se nanj, ker se kar nič ne klanja, niti ne siplje s tistimi običajnimi frazami okoli sebe, pa jezi me vendar. Vedite namreč, da o nas ženskah nima nič Bog ve kako vzvišenih nazorov, niti nam tega ne priznava, da bi bile enake z moškimi. O, moški so vsi boljši, pametnejši kot me ženske, ki po njegovih mislih napredujemo samo v umetnosti varanja moških. Kajne, galanten ni ta naš gospod gozdar! Jaz se res jezim nanj, no pa kljub vsemu mi malo ugaja, pa samo zato, ker je tako odkritosrčen. Z menoj se obnaša nekako čudno, zdaj kakor dober prijatelj, zdaj kakor velik sovražnik vsega, kar je žensko, torej tudi moj, drugič pa je vljuden, še celo malce udvorljiv – no, pravim Vam, prav interesanten je, pa jezim se vendarle nanj, čeravno sama ne vem prav zakaj!«
V začetku januarja je bilo – res, krasen zimski dan. Nebo čisto kot ribje oko, zrak mrzel, a svež in veder in sonce v vsem svitu – bil je res lep dan. Vrhovski otroci so skakali pred hišami, kepali se, premetavali in kričali – saj je bil četrtek.
Tudi Berto je vleklo ven na plano. Vzela je majhno toplo kodrasto čepico, jo dala na glavo, oblekla topli jopič in odšla. Doli v vasi se je oglasila še malo pri Vidi, a zatem krenila skozi vas proti gozdu.
Malo plašljivo so vaški dečki snemali luknjaste klobuke in glasno pozdravljali Berto. Ona pa se je ustavljala zdaj tu, zdaj tam, povpraševala tega in onega, zdaj spet med tolpo otrok občudovala velikega sneženega moža.
Hiše so postajale redkejše in kmalu je tudi zadnja koča zaostala za njo. Po položni kolovozni poti je stopala nekaj časa, a ondi na razpotju je zavila v gozd.
Lep pogled je v gozd z visokimi vitkimi smrekami v beli zimski opravi. Kako se blesti to ivje in sneg se svetlika, kakor da je pala drobna diamantna rosa na bela tla. In ta tišina, kako prijetno vpliva na človeškega duha! Doli iz vasi se čujejo sicer glasovi, a le nejasno; ti klici, ti zvoki se spajajo v zdaj gineč, zdaj povečajoč se šepet, ki pa nikakor ne moti miru.
Počasi je stopala Berta po ozki poti in sneg ji je škripal pod nogami. Tu in tam se je stresel z vejice in jo posul z majhnimi blestečimi snežinkami, a majhni svetli sončni žarki so radovedno gledali skozi veje, slikali tu dolge, raznolike sence, poigravali se na majhnih ledenih svečicah, ki so visele od vej, in nagajivo poskakovali po nizkem grmičevju, debelih in trlih štorih.
Zašumelo je nekaj – stopinje se slišijo – kdo neki je? Tam na ovinku – kdo se prikazuje? Mirko Milčič!
Skoraj se ga je malo ustrašila Berta, vrhovska učiteljica, mladega gospodarja. Ravno je mislila nanj in tu je stal pred njo v svoji sivi, zeleno pošiti lovski opravi, z malo nastran pomaknjenim klobučkom. Kako dobro sta se mu podali puška in torba, pa tisto drzno krivo pero za klobukom. O ta Mirko Milčič!
»Klanjam se gospica, skoraj sem mislil, da me varajo oči, ko sem vas zagledal tu v tem samotnem gozdu tako samo in zamišljeno.«
»O, gospod Milčič, kaj je tako nenavadno, če tudi jaz prihajam enkrat iz zatohle sobe ven na čisti božji zrak?! Kaj mi ne privoščite niti tega?« Zasmejala se je ta Berta tako malo poredno, da so se pokazali drobni beli zobje in sta se napravili dve majhni jamici na licih.
O, ta Berta je vedela gotovo, da se ji poda ta nagajivi smeh.
»O, gospica, res prav lepo mnenje imate o meni, da vam ne privoščim – moj Bog, kaj res mislite, da sem tak egoist, tak zavistnež?«
Malo je zmajala z glavo, a ga pogledala poredno, izzivajoče: »No, kakor da bi moški ne bili sami egoisti! Mi – in vedno – mi!« In nabrala je ustnice takole, skoraj zaničljivo: »Menite, da ni res?«
»Gospica, že spet ta predmet, midva se morava pač vedno prepirati. Kaj neki smo vam storili, da tako prezirljivo govorite o nas?«
»O, nič, gospod Milčič, čisto nič, jaz niti ne govorim prezirljivo, kakor pravite vi, o ne, jezi me le, ne vem, kako bi dejala, tista vaša samozavest, tisti 'mi'. Me uboge ženske smo za vas takole bitja nižje vrste, za nas mora biti pač velika sreča, če se je kdo od teh 'gospodov stvarstva' ponižal s svoje višine dol na naše omejeno obzorje! Kako bi se človek ne jezil!«
»Gospica, vi ste pač preostra, mi si gotovo ne domišljamo takih stvari, nasprotno, mi cenimo in znamo ceniti plemenito žensko v mnogih ozirih, to je čisto naravno in četudi mož nadkriljuje žensko v mnogih ozirih, je to čisto naravno, moža je že narava obdarila s sposobnostmi, ki jih ženska nima, in sramotno bi bilo za moža, da jih ne bi uporabljal.«
»No, saj to je ravno, tega jaz ne priznavam, da bi moški že od narave bili odlikovani nad nas ženske! Ne govorim, kar se tiče telesne moči – a sicer – sicer! In če res nazadujemo, tudi v drugih ozirih, kdo je kriv? – Moški! Kdo ima vpliv na šolstvo, vzgojo? – Moški, ženske skoraj nič! Žensko se ovira na vse mogoče načine, da ne more postati samostojna, medtem ko pomagajo moškemu od vseh strani! – Le glejte me, le, gospod Milič, res je res, da ste pravi zatiralci ženskega napredka.«
Milčiča pa to ni prav nič spravilo v zadrego, skoraj da mu je celo ugajala ta Bertina gorečnost. Malo se je nasmehnil, pogladil svoje črne brkice, pa se spet nasmehnil.
Berta pa se jezila dalje in dalje, jezila se je, ker ji Milčič ni hotel nič prigovarjati, ker jo je poslušal tako nekako, kakor se posluša jok nepotrpežljivega otroka.«
»Zakaj pa se vedno jezite name, gospica?« jo je vprašal čez nekaj časa.
»Na vas?« malo je bila v zadregi. »Saj se ne jezim na vas!«
»O, jaz pa vem, saj – saj sem celo videl črno na belem.«
»Vi – kdaj?«
»Ali naj vam pokažem gospica,« in izvlekel je svojo beležnico, iz nje pa vzel list podolgovatega formata, »tukaj prosim, hkrati pa mi dovolite, da se vam predstavim: 'Slovenec' – vaš pokorni dopisovalec!«
Berti je skoraj zmanjkalo sape – da, tisto podolgovato pismo, ki ga je Milčič še vedno držal v roki, pisala je ona, ona sama. Zardela je, kar naenkrat se ji zazdelo grozno vroče, pogledala ga je plaho, pa spet pobesila oči.
»Gospica Berta, se res srdite name?« je vprašal mehko, skoraj nežno.
»Ne zakaj – toda kako vendar?« je jecljala v zadregi, dvignila oči, pa jih spet povesila. Te črne Milčičeve oči so zrle tako pozorno, tako proseče vanjo.
In kako se je zgodilo, kdo ve? Kar naenkrat je ležala Bertina glavica na Milčičevih prsih in on je poljubljal male rdeče ustnice dolgo … dolgo. Sence so se raztezale. Sneg se ni več bleščal v sončnem svitu, le vrhovi vitkih smrek so še žareli. Milčič in ponosna vrhovska učiteljica pa sta stopala po škripajočem snegu, z roko v roki, nasmihala se blaženo in se gledala vroče, kipeče.
Tam na razpotju se je Milčič nekoliko ozrl, a zatem privil Berto in ločili sta se dve srečni srci.
Letošnji predpust sem dobila dve karti. Na finem papirju z elegantnim tiskom sem brala: »Henrik Povše, Vida Jelovšek, poročena.« Nisem se čudila. Vedela sem že dolgo, česa si je želela moja stara znanka, plavolasa Vida.
Toda ali prav berem, ali prav vidim?
»Berta Bavdek, Mirko Milčič, poročena.«
Moj Bog, to pač ni mogoče! Obračam, gledam, ne, ne, je že res »Vrhovlje, Ljubljana«, tu ni več dvoma.
Nasmehnila sem se. V spomin pa mi je prihajalo tisto popoldne pred nekaj meseci, ko je tista živa, ponosna Berta v moji navzočnosti tako ostro zabavljala čez ves moški spol.
»O, pravim vam, to so sami tirani, prav vsi brez izjeme. Menite, da je res le en sam med njimi, ki bi ne imel tiste moške napihnjenosti in nadutosti?! O, kaj vam pravim, niti enega ne! O, jaz že nikdar ne prodam svoje svobode za tako sužnost pod moškim jarmom!«
Da, ravno tako je govorila ta Berta Bavdek, a zdaj! Pogledala sem karto in se nasmehnila še enkrat. Kaj hočemo, ženske smo – ženske!
Stara pisma Edinost 1899, 274, 1. december. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Kopriva. V pismu Ivanki Anžič (10. oktobra 1899) piše: »Pošljem ti v prilogi 'Moja prijateljica', 'Težka ura' in 'Stara pisma'.«
Stara pisma! Da mi je dano stikati po njih, študirati njihovo orumenelo pisavo, jemati iz zaprašenih kuvert, to je zame slast – uživanje. Velik star kovček je tu. Jaz pobožno klečim pred njim, pobožno diham prašni in plesnivi duh, ki veje iz teh starih listin, in roke mi premetavajo ta papir, lica pa mi žare od veselja.
Očetova korespondenca! Očetova korespondenca: Pisateljičin oče Janez Kveder (1846–1908) je služil vojsko v mornarici. V črtici Stric Cene pisateljica piše: »Oče nas je imel rad, pripovedoval nam je kot bivši dolgoletni mornar« (Izbrano delo Zofke Kveder 3: 96). In iz mladih dni! Kako interesantno. Kar čutim, kako se mi bliskajo oči v polni zavesti svojega imenitnega opravka. Vsa vsebina starega kovčka je prešla na milost in nemilost v mojo last. Ni dosti manjkalo, da ne bi padla očetu okrog vratu in ga poljubila na njegovo raskavo lice, četudi v naši notranjski rodovini nismo sentimentalni. Kaj mislite: polskrivanje pisem!
Kako mi mešajo roke med temi pismi, kako prijetno šumi papir!
Aha, ta kupček! … Hm, še vsa pisma moje mame. Začuda res, kako malo se spreminja stil ljubezenskih pisem tekom let. »Predragi«, »Preljubi«, »Najdražji«, »sto tisoč poljubov«, »najzvestejša«, hm čisto tiste titulacije in zatrjevanja, kakor sem jih pisala jaz v še nedavni dobi svoje zaljubljene budalosti. Pa kako se je mama norčevala iz poglavij mojega zaljubljenega srca! Na, glej, zdaj pa ta pisma, ta njena pisma!
Koliko je vendar te velike, odločne moške pisave! »Niko …, Niko …, Niko« kar večno ta Niko! No, spominjam se. Oče nam je večkrat pripovedoval o njem. Skupaj sta bila v marini. Moj oče je bil svoj čas mornar. Še jaz sem malo ponosna na to – Bog mi ne zameri – in zakaj bi ne bil sam? Oh, ta Niko, kaj vse sta napravila skupaj z očetom. Cele dolge zimske večere nam je oče pripovedoval o svojem Niku. Ostal je v mornarici, ko je oče že davno odšel domov. Umrl je na ladji in pogreznili so ga v morje. Revček! Kako lepo piše in odkod vse! Aleksandrija, Konstantinopel – Peking! Ko bi kdo hotel meni pisati tako zanimiva pisma iz takih imenitnih krajev! Na, ko bi vedel, da tako radovedno dekle, kakor sem jaz, stika po njegovih pismih! Pa saj je mrtev! Bog mu daj večno luč!
V hitrici se še pokrižam in molim očenaš za dušo očetovega prijatelja. Njegova pisma mi leže po naročji in nek spoštljiv duh veje iz njih. Na, tu fotografija! Niko! Kako je bil lep! Drži se sicer kakor bi bil lesen, pa vidi se vendar, da je bil čeden dečko. Naj bo, no, smili se mi, in če poljubim to prašno sliko, me tudi ne bo konec! E, no, v mojih letih se sme imeti poleg vse svoje modrosti tudi porcijo naivnosti. Rada sicer nimam, če mi kdo pravi to v obraz, res je pa vendarle.
Dolgočasne stvari! Računi! Par starih zemljevidov – nič zame.
Aha! Cel zvitek kart. Same poroke. Marija, Adela, Vida, Ema …, Viktor, Ivan, Vinko, Jovan, Ivan … Moj Bog, moški sami Ivani. E, pravzaprav mi res bolj ugaja kak naš pošten Janez ali civilizirano Ivan kakor kak tak dolgolasi Anzelm, Herman ali kak Siegfried nemškega viteštva. Hm, te kartice! Vsaka je finis kakega romančka ali recimo vsaj bolj skromne novelice. Konec!? I, no, Bog ve. Začetek, konec, poglavje … Saj človek sam ne ve, za kaj ga porabljajo v tej tragikomediji življenja. Glavna oseba … stranska vloga … ali pa štafaža! Mi smo pravzaprav vsi skupaj marionete, katere močna roka usode vleče zadaj za kulisami sem in tja. Dobro bi bilo vedeti, v katerem kotu ostanem – ali pa tudi ne!
Oh, ta pisma! Naveličala sem se že brskati po njih. Nekdaj sem vsa gorela za Marlittine spise, ostalo mi je menda v krvi, da v vsakem starem kovčku in na vsakem koncu papirja voham kako tragično »hišno tajno«. V naši hiši itak pogrešamo vseh poetičnih skrivnosti, da me kar jezi. Stara teta je umrla, pa se ji ni zdelo vredno, da bi hodila nas strašit. Včasih stikam pod streho, a ne staknem drugega kot kako bunko v čelo, ko le hočem v vsako luknjo vtakniti svoj nos.
Na, kaj pa je to?! »Čestitam! Gratuliere! Auguro!« Na, ženske ne rabimo treh jezikov za svoje gratulacije! Potem pa se še bahajo ti moški, da niso sentimentalni!
»Ali je punčka zdrava? Seveda, da pridem na krst! Lepo te prosim, saj sva vendar stara prijatelja! In spoštljivo modrost in resnobo kakega krstnega botra Boter: Zofko Kveder so krstili 28. aprila, ko je bila stara pet dni, v šempetrski cerkvi, saj je Kolodvorska ulica, kjer se je rodila, tedaj sodila v šempetrsko predmestje. Krstni boter je bil Anton Kurnik, pomožni železniški sprevodnik in bližnji sorodnik, verjetno mož materine sestre ali sestrične Janje Legat Kurnik, ki je bila predvidena za botro, a jo je nadomestila Terezija Kveder. že zmorem kljub svoji lahkomiselnosti in hudomušnosti, katero si mi tolikokrat očital!«
Gledam datum, podpis in naenkrat se mi zabliska v glavi in jaz plosknem v tako energičen smeh, da jo je naš muc, ki je tudi prišel z menoj pod streho, kar skokoma pobral po stopnicah dol od samega strahu.
I, kaj mislite, kdo bi se ne smejal, če je našel svojedobni odgovor svojega lastnega krstnega botra, ko je pisal očetu svoje cenjene osebe, da hoče biti njemu za botra.
Na, in jaz sem se morala smejati, zakaj tudi ne?
Stara pisma pa so res fina, posebno če ima človek med njimi še tako nekakšen kos svoje lastne kronike.
V težki uri Edinost 1899, 2. december. Rokopis se ni ohranil. Objavljeno pod psevdonimom Kopriva.
Nikogar nimam, nikogar na vsem božjem svetu!
Toliko ljudi, nobenega človeka!
O Bog!
V duši mi je hudo, srce se mi trga.
Vse strasti orjejo po meni in nikogar ni, ki bi mi pomagal.
Sama, sama!
Mati, Mati: Neža Kveder je bila rojena 7. februarja 1851 v Kranju kot najstarejša hči hišnega posestnika, njen dekliški priimek je bil Legat. Črtica izraža Zofkino razočaranje nad odnosom z materjo. Gre za temo, ki jo je pisateljica ubesedila v številnih svojih besedilih (Moja prijateljica, V oblasti teme, Hanka idr.) Zaradi življenjskih razočaranj je postala pretirano verna in tudi nasilna do hčerke. Martha Tausk, zaupna prijateljica Zofke Kveder, je v spominih o Neži Kveder zapisala, da je mati nekoč Zofko s palico tako udarila po glavi, da »ji je sredi čela prizadejala globoko rano in ji je kri oblila obraz«. Zofkin mladostni prijatelj Josip Marn jo je obiskal, ko je živela v Kranju, in pisal Zofki, da so ga geste njene matere spominjale na njo (pismo Josipa Marna Zofki Kveder, 13. 11. 1917, Ms 1113). Po moževi smrti je Neža Kveder nekaj časa živela pri sinu Viktorju (Lojze Kveder piše Zofki v pismu leta 1910, da mama ne želi ostati pri Viktorju, čeprav ji je našel stanovanje), nato pa v Stražišču 56, kjer je imela sorodnike. Zofko je obiskala v Zagrebu in ji tudi pisala ob praznikih. Umrla je 9. februarja 1915 v deželni umobolnici na Studencu, kamor so jo prepeljali po možganski kapi. Pokopali so jo na pokopališču v Polju. Zofko je materina smrt hudo prizadela, čeprav sta si bili vse življenje tuji, ker ji mati nikoli ni znala pokazati, da jo ima rada. Šele pred smrtjo je Zofki povedala, kako zelo jo je ljubila, in takrat se ji je mati zazdela kljub bližini smrti »tako lepa«. (Zofka Kveder: Mutter ans Grab, Agramer Tagblatt, Frauenzeitung, 13. 2. 1915). Žalostna je ugotavljala, da ju je šele smrt združila, saj je takrat začutila, kako grenka je bolečina ob izgubi tiste, ki jo je rodila. O Neži Kveder je pisala tudi Pavla Hočevar, ki jo je kot mlada učiteljica spoznala v Loškem Potoku in v besedilu Zofka Kveder in njena mati v Ženskem svetu leta 1926 zapisala: »Poznala sem jo. Preprosta ženica, ki je živela kot vdova samotno na Taboru v Loškem potoku. Izpočetka sem rada hodila k njej, ne radi nje, nego iz zanimanja do njene hčerke, pisateljice Zofke. Pravzaprav mi ni vedela kaj povedati o njej, le neprestano je tožila, kako malo ljubezni čuti Zofka do nje. Da je bila pri njej v Zagrebu, da bi se bila rada bavila z njenimi otroki, svojimi vnuki, da bi jih rada učila moliti. A Zofka da ji ni hotela dati otrok, tudi sama da ni imela kaj govoriti z njo, lastno materjo. Pa to že od mladega da je bila taka, odurna in nezaupljiva do nje. S pokojnim očetom sta se bolje razumela, lepo sta se pogovarjala, rajši sta se imela, celo podobna mu je. Zasmilila se mi je zapuščena starka, iz usmiljenja sem potem hodila nekaj časa k njej. Toda dolgo nisem mogla, res, ker prave besede ni imela za pogovor. Nekako prazna je bila, hladna; žalost nad odtujeno hčerko je bilo edino čustvo, ki je živelo v njeni duši.« kje si?
Ti, ki bi morala imeti srce svojega otroka, ti bi mi morala liti balzam v dušo!
Mati, mati!
Kako sem kričala po tebi, po milini tvoje mehke ljubezni! V tvojem naročju bi si odpočila, na tvojem srcu bi vsnula v miren sen.
Mati, kako sem te klicala!
Ti nisi vedela, kako mi je duša hlepela po tebi. Legla bi ti bila k nogam in hvaležna bi ti bila, če bi smela ležati tako pred teboj v skrbnem varstvu materine ljubezni.
A ti me nisi razumela. Kadar se te je hotelo okleniti moje mehko, mlado srce, odpahnila si me od sebe, in kadar bi mi bila z enim toplim pogledom ublažila dušo, pretvarjala si s svojimi trdimi besedami moje srce v kamen.
Mati, še nikdar ti nisem očitala, zakaj mi nisi bila to, kar bi mi morala biti, sedaj ti očitam! Sama sem! Strah me je pred seboj, pred svetom, pred življenjem. Moja vroča, mlada kri mi strastno vre po žilah in življenje me mikajoče vabi v svoje krilo. Duša mi omaguje, srce mi je raztrgano in zmučeno.
O Bog, kako sem trudna in bolna!
Zmaga!
Ha, ha!
Ali je to zmaga?
Telo mi je vso razbito in bolno, duša izmučena in trudna do smrti.
Mir!
Ah, to ni mir. To je resignacija nemoči, to je tista hipna tihota vihre, kadar se po divjem razsajanju za trenutek umiri, da potem še z večjo divjostjo zavihra čez plan.
Jokala bi, da bi mi krvave solze tekle iz oči, izdihala bi, dokler bi mi glas ne zamrl v hripavem ječanju.
Trenutek se mi zdi, da sem zgubila sposobnost čutiti, v naslednjem mi vse peklenske muke razjedajo srce.
Obup, kes, energija, ljubezen, strast, pogum, vdanost v usodo, divji odpor, vsi čuti od najmilejšega do najblažjega, od najplemenitejšega do najbolj divjega, igrajo na občutljivih strunah mojega srca divje pesmi svojih orgij.
Mati!
Kako bi te imela, mati!
A žena, ki me je rodila, ni imela srca zame.
Vse najboljše je ubijala v meni, najnežnejše mi je gazila z nogami. Menila me je blažiti, a s svojimi trdimi, surovimi rokami, sejala mi je trnja v dušo.
Mati, zastonj te kličem.
Ti me razumeš manj kot sleherni na ulici, manj bi mi mogla dati tolažbe kot tisti, ki so se mi smejali, ko sem jim tožila svojo bol.
Šla sem k njim, da pod sočutnimi pogledi izjočem svojo ból, a oni so se mi smejali!
Ha, ha!
Nervozen nasmeh na mojih ustih so videli, v oči mi niso pogledali, kjer so se mi prelivale solze.
Prišla sem k njim, da jih prosim svéta, da slišim prijaznih, tolažilnih besed. Kako bi bila rada zdrknila na tla, naslonila glavo na stol in izjokala enkrat vse muke in ves strah svoje duše. A oni so se mi smejali in njih besede so se glasile kakor tragikomično nagovarjanje otroka, ki se boji zaslužene šibe.
In bila sem sama in revnejša kot poprej.
In takrat sem se spomnila vseh pravljic in pripovedk o dobrih, blagih materah, ki z nežno roko blažijo bolesti svojih otrok.
In spomnila sem se tebe, mati, a mesto ljubezni sta mi jeza in trpkost plala v srcu.
Ne, ti mi nisi bila mati!
Da si me sitila, da si mi dala kruha, ali je to dovolj?! Ah, moja duša je bila lačna, lačna ljubezni in dobrote. Ti mi nisi gladila las, nisi božala lic, ne, tepla si mi dušo s strahom in sovraštvom.
In zdaj, v tej težki uri, se mi dvigajo očitanja v mojem srcu. O mati, težka so in bridka!
Ali razumeš, česa si me oropala, ko si mi vzela sebe?! Koliko krasnih, lepih čustev si mi zamorila!?
Ah, saj me ne razumeš!
In jaz ti odpuščam!
Ne, ti mi nisi pomendrala najlepše, sebe si okradla še bolj, sebi si zatrla vse tiste lepe, nežne cvetke otroškega srca, ki bi ti sicer dehtele.
Sama sem, a tudi ti si sama!
In v tej svoji bolesti se dviga v mojem srcu usmiljenje za te.
Zakaj si ogradila svoje srce s trnjem?!
Glej, zdaj bi se najini srci medsebojno ogrevali v prijetni toploti ljubezni, zdaj ti zmrzuješ sama in meni teko solze v zapuščenosti.
Ah, ve hudobne, črne misli, pustite me!
Naša Tona Slovenski narod 1899, 286, 14. december. Podnaslovljeno z oznako sličica. Rokopis se ni ohranil.
To vam je prav živo dekletce, ta naša Tona. Svetlo rumene lase ima pa iskreče rjavkaste oči. Lepa ni bog si ga vedi kako, a fantje se kaj radi obračajo za njo. Kako tudi ne, če ima tako lepo okrogla rdeča lica, da bi človek kar ugriznil vanje!
Hm, in plesati zna, kakor bi jo veter nosil!
Kaj mislite, sedemnajst let! Takrat je človek še lahek kakor peresce.
In že svoje skrivnosti ima ta navihanka!
O, jaz sem jo že nekajkrat videla, kako pomenljivo se pogledujeta z Lahovim Jakcem. Hm, kakor bi ne vedela, kaj to pomeni!
In zadnjič, ko grem prav tako lepo tiho mimo kuhinje, kaj slišim? Hm, prav tiho, tiho šepetanje pa nekakšen cmok! – prav v resnici. In tako neumna nisem, da bi ne vedela, kaj je to.
Ko stopim v kuhinjo, sloni Lahov Jakec prav modro pri vratih in si čisto nedolžno prižiga cigaretko, Tona pa pridno pomiva posodo, samo malo vroče ji je v lice.
»Ali ti ni nič dolgčas?« jo vprašam nalašč.
»O nič, saj imam delo!« odvrne moško.
No seveda, saj vem, kakšno delo!
Pomežiknila sem Jakcu pa mu skrivaj požugala s prstom.
Kaj treba nesnagi motiti našo deklo, kadar je pri delu.
Ali on ni bil nikdar nič v zadregi.
»Oh, veste, Matijče iz Malega loga bo zdajle igral neko novo polko pa sem prišel po Tono, da bi šla poslušat, kako pojde. Ker sem videl, da pomiva, sem si mislil, da jo lahko malo počakam, pa naj Matijče potem še enkrat zagode svojo polko.«
No, kdo bi še motil? Pa sem še jaz odšla v hišo, in če sem prav slišala, je menda precej potem še enkrat cmoknilo v kuhinji.
Pa kdo bi tudi kaj zameril! Lahov Jakob ima lepe črne brke, s katerimi se lahko postavi, in naša Tona ima tako rdeča usta, da res ni brez skušnjave. Oh, in poljubi! Če bi bil res vsak poljub precej greh, i, moj Bog, potem bi jih imela naša vaška dekleta kar cele koše in fantje šele! Vsak teden bi moral biti misijon v fari.
Da, ta Tona!
Pa kako se zna norčevati ta šment mladi!
Lenčkov iz vasi je hodil nekaj časa za njo, a ga je kar hitro odslovila. Nosil ji je lepa rdeča medena srca z ogledalcem in z dvema ali štirimi listki, na katerih je bilo napisano vse polno sladkih ljubeznivih besed, in angelčke iz sladkorja, ki so stali celih petnajst krajcarjev na sejmu.
A ta Lenčkov ni bil tako priden, kakor se je delal. Imel je pred časom znanje z neko deklo in zdaj so si naše vaške ženice pripovedovale polno tajnosti in skrivnosti. In naša Tona je tudi nekaj slišala o tem. Zadnjič, torej, ko je bilo v fari proščenje, je kupila pred cerkvijo na štantu majhno lično zibelko in jo s škodoželjnim posmehom skrbno spravila v žep.
Popoldne seveda je prišel spet Lenčkov k nam in se vrtil okrog naše Tone.
Razložil je pred njo vso bogatijo, ki jo je zanjo nakupil: posladkanih mandeljnov, medenih štrukljev, vse polno srčkov in lepo zaponko s svetlimi kamenčki za pod vrat, za katero je dal poldrugo krono.
Naša Tona, ta premetenka, je takoj usula mandeljne v usta. Da je hreščalo pod njenimi belimi zobmi, zavila štruklje in srčke skrbno v papir in si gizdavo pripela lepo zaponko na obleko pred našim že malce zakajenim hišnim ogledalom.
In Lenčkov je bil vesel, da bi bil ukal.
K nesreči je prišlo še nekaj drugih fantov v hišo, kar je Lenčkovega neznansko jezilo, a vendar se je naposled opogumil, ujel Tono za roko in ji pošepetal na uho:
»In ti? Kaj si kupila zame?«
Naša Tona seže v žep in mu da kupljeno zibelko s porednim smehom:
»Tole sem izbrala, menda bo ravno prav zate!«
Kaj je dalje rekla, se ni več slišalo, ker so vsi navzoči zagnali grozen smeh. Lenčkov je pobledel od jeze, zaškripal z zobmi in zakričal:
»Čakaj, ti že pokažem!«
Takoj nato je odšel in pri nas ga ni bilo od tedaj nič več videti.
Seveda se je ta dogodljaj prav hitro razvedel po vseh vaseh naše fare. Kamor koli je tudi Lenčkov prišel, povsod ga je ta ali oni podražil z »zibelko« in čuda ni, da je imel grozno jezo na našo Tono.
In res bi se mu bilo kmalu posrečilo prav pošteno se maščevati.
Pri nas je navada, da fantje dekletom, na katera so iz katerega koli vzroka jezni, napravijo slamnatega moža, ki ga dobro našemijo in potem ponoči spravijo na streho hiše, v kateri prebiva tisto dekle.
Seveda je drugo jutro vsa vas pokonci. Vsi dečki se zberejo pred hišo in kriče:
»Ta in ta ima pa 'krovca'! Ha, ha, 'krovca', 'krovca'!«
Dalje je v navadi, da mora tisto dekle samo spraviti neljubega možica s strehe, kar je spet vir hudega krika in vika. Dekle je za dolgo časa osramočeno pred svojimi vrstnicami in fantje tako dolgo ne plešejo in ne občujejo z njo, dokler se stvar vsaj malo ne pozabi …
Lenčkov je torej mislil napraviti naši Toni takega možica. Zmenili so se, on in še dva, ki jima je Tona o priliki enako dobro posvetila, da se spravijo v ponedeljek zgodaj zjutraj na delo. Vedeli so, kje Tona spi, vedeli pa tudi, da je v nedeljo zvečer od plesa in skakanja navadno še bolj trudna kakor ob delavnikih, torej tudi trdneje spi kakor po navadi.
»Možica ji lahko privežemo kar na žleb nad njenim oknom, tako da bo njegove noge precej videla, ko vstane,« so se domenili.
In res so skušali tako napraviti. Že so bili splezali gor na streho šupe, ki stoji tik hiše, in eden se je ravno pripravljal, da se povzpne po lestvi še više do hišne strehe, ko začne nekdo na vse grlo vpiti:
»Halo, tatovi, tatovi!«
Bil je neki Bločan, ki je s svojimi bruni tako zgodaj privozaril mimo naše hiše, in ugledavši nekake sumljive postave z lestvo pod oknom res mislil, da bi utegnili biti kaki lopovi.
Seveda je bila takoj vsa hiša pokonci in naši trije junaki so jo prav brez junaštva ubrali v tek, pustivši slamnatega možica na mestu.
Tisti možic opravlja zdaj še precej imenitno službo: v našem prosu stoji na straži proti drznim uzmovičem iz vrabčevega rodu …
Naša Tona pa se še vedno vrti po hiši, kakor da bi bil ves svet njen in kakor bi ne bilo drugih skrbi kot skrb za ozke čižme z lepo »špico« in visokimi petami na »škrip«, v katerih se pleše tako lahko in imenitno.
Da pa ne boste mislili, da je naša Tona res brez vseh resnih zaslug, vam povem, da je bil ravno v nedeljo Lenčkov s svojo deklo na oklicih in vse ženice pravijo, da ima za ta dogodek največ zasluge naša Tona s svojo malo zibelko, ki je baje Lenčkovega naposled vendarle pripravila do pravih misli.
Star papir Slovenka 1899, 31. december, 602–603. Rokopis se ni ohranil. Gregor Kocijan je o formalni podobi pripovedi zapisal: »V pripovedi Star papir je stvaren okvir, tj. podoba iz bednega življenja, v katerega je vložen krik obupanega človeka (zapisan na starem papirju)« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, str. 61).
Davi sem prišla v novo stanovanje, v malo sobico z enim oknom, ki se odpira na ozko, mrtvo dvorišče. V kotu stoji star kanape, nasproti postelja, pri oknu stara omara, v sredi mala mizica in dva stola.
Sobica ni draga, a nekak poseben, plesniv duh plava v njej. Tapete so sive in zakajene, v kotih se skrivajo cel dan temne, melanholične sence. Pod stropom se ziblje polmrak in zdi se mi, kakor bi spali v njem dolgi, boleči vzdihi. Nek duh, nek duh, ki mi leze v živce in dušo. Najprej se ga ne opazi, a potem pride in lega na pljuča, leno in zaspano, in pljuča dihajo težko in hropeče. Prav po smrti diši.
In zdaj sem našla v predalu star papir. Rjavkast je, zaprašen, ob robovih zvit in črnilo se kaže le v obledelih, melanholičnih črtah.
Na tem papirju sem brala besede polne resignacije in polne kletve …
»Že pol leta umiram. Vsako noč se trga življenje iz mene, a zjutraj še živim. Vsak dan mrem štiriindvajset ur, a konca le ni in ni. Že vsa pljuča sem izmetal iz sebe, a še vedno prihajajo kosi in jaz diham in živim, sam ne vem od česa in kako.
Kdaj bo že konec tega prekletega življenja? Da, da prekleto, prekleto!
Sem imel eno samo uro sreče, slasti, ali sem le en dan živel, s srcem in dušo?! Ne, niti pol ure nisem bil srečen, niti en dan se nisem mogel vzpeti iz životarjenja v življenje.
O vi prekleti, prekleti! Vso kri ste mi izpili iz žil, izkoriščali ste me in bili v prah, dokler ni sleherna prosta misel zamrla v mojem srcu. Prekleti bodite, sto tisočkrat! Vsako noč prosim strašne kletve nad vas, nad vse človeštvo!
Ha, kaj sem še človek, kaj sem sploh človek?!
Mati me je vrgla, ko sem se rodil, na smeti in ljudje so se me ogibali kakor strupenega gada. Dušo sem imel, lepo dušo in povzpel sem se nad temine duševnega proletariata. Kaj mi je pomagalo, kaj?! Bili ste me, črtili ste me in srce ste mi trgali in žgali z žarečimi drogi.
O vi prekleti!
Dušo ste mi ubili, življenje ste mi uničili. Prekletstvo nad vas!
In jaz tepec sem se plazil krog vas in moje oči so vas prosile ljubezni. Vi in ljubezen?! Denar je vaša ljubezen in vaš Bog!
Nekdaj me je poljubilo dekle, sem na usta z vročimi poljubi, ki so mi žgali pamet in palili srce. Čez štirinajst dni sem jo srečal na ulici. Smejala se mi je v obraz in ko sem šel mimo nje in vso dušo vsilil v pogled, je siknila: berač.
Ha, ti gomazen človeška, kako te črtim!
Zadnji moj dih bo kletev za vas, vi vampirji človeški.
Kaj bi mi bilo treba umirati v najlepši mladosti, da ste mi dali kruha. Jaz sem stradal, ko ste se vi mastili!
Vsak moj dih je sovraštvo, samo to mi še ne da umreti in živelo bo še, ko bo moje truplo že davno trohnelo v zemlji.
Zdaj že dva meseca stanujem v sobici. Prsi me bole, včasih čutim fine, boleče bodljaje. V noči zbuja moj kašelj nevidne, mrtve duhove. Mrzlo se plazijo po mojih licih in počasno se rogajo iz tmine. Jaz molim dolge, svete molitve in v prsih mi trepeče mrzel, resigniran strah. Kadar zaspim, me obiskujejo težke, hudobne môre in pot mi izbija po vsem telesu.
Ljudje pravijo, da sem bolna. Moja lica so bleda, samo včasih se vžge pod fino, prozorno kožo živa, hektična rdečica.
In če sem bolna, kaj za to?! Prav nič se ne bojim.
Tisti stari papir, ki sem ga našla v miznici, berem vsak dan, za steno pa sem kupila bakrorez Böcklinovega Arnold Böcklin: (1827–1901) švicarski simbolistični slikar. Otoka mrtvih. Otok mrtvih: znamenita Böcklinova slika iz leta 1880.
Služba Ilustrovani narodni koledar 1899, 120–124. Rokopis se ni ohranil.
»Ta Dunaj!« vzdihovala je v malem kabinetu, čigar okno je zrlo na staro temno dvorišče.
Pred dvema meseca je prišla na Dunaj iskat službe. Igrala je precej dobro klavir in znala malo francoski. Živela je nekaj časa v provinci kot vzgojiteljica mlade hčerke bogatega trgovca.
Pred par leti je kot edinka bogatega trgovca doma v Ljubljani obiskovala pripravnico, ne zato, da bi postala učiteljica, ampak le, da si pridobi boljšo izobrazbo. Privatno se je učila godbe in francoščine. Dobro se ji je godilo tedaj. Pa ko je bila v tretjem letniku, umrl je oče in mati je morala napovedati konkurz. Oče njen ni bil tako bogat, kakor se je mislilo, in vse, kar so imeli, pobrali so upniki. Mati ni mogla preboleti tega udarca in je umrla kmalu za možem. Ostala je sama, revna, brez sorodnikov, brez prijateljev. Mati njene prijateljice jo je priporočila svojim sorodnikom na Nižjeavstrijskem in le-ti so jo vzeli za vzgojiteljico svoje osemletne hčerke. Dve leti je bila v družini, pa hčerka je obolela in umrla in ona je bila brez službe. Prihranila si je nekaj malega in s tem je šla na Dunaj. Vpisala se je pri nekaterih posredovalnicah služb, anonsirala Anonsirala: oglaševala. v časnikih in čakala na službo. A njeno čakanje je bilo zaman. Vzgojiteljic in družabnic je bilo vse polno in zanjo ni vprašal nihče. Spomnila se je, da precej dobro igra klavir. Sposodila si je pri neki firmi star inštrument in objavila v treh časnikih, da poučuje klavir. Samo dve učenki sta se zglasili, a še ti nista hoteli plačevati več kot 25 kr. za uro. Prešel je mesec in ona je zaslužila samo toliko, da je plačala najemnino od klavirja. Imela je mnogo prostega časa. Mnogokrat si je kupila kak časnik, zaznamovala si vse, kjer bi se morda dobila kaka služba. Ni bila ravno izbirčna. Dopoldne se je predstavila gospe, ki je iskala družabnice, popoldne družini, ki bi potrebovala bono. Danes je stala pred imenitno damo, proseč jo, naj jo sprejme za vzgojiteljico, jutri pred naduto matrono, kažoč ji fino plišasto kaseto z všitimi cvetlicami, katero je sama napravila, s hripavim glasom vprašajoč, ne bi dobila kakega vezenja v delo. Pa povsod nič, povsod!
Obvladala je knjigovodstvo. Oče kot trgovec je imel rad, da se hčerka malo razume na to ali ono stvar, ki je za trgovca pomembna. Učila se je tedaj nekako za kratek čas, kaj je glavna knjiga, kaj blagajna in kakega pomena je dnevni journal. Poskusila je torej kam vstopiti kot blagajničarka ali knjigovodkinja ali tudi kot prodajalka. Pa tu ji je debela kavarnarka z zoprnim nasmehom potrkala na ramo in ji dejala:
»O gospodična, seveda vas sprejmem, čeden obrazek imate, menda znate biti prijazni z gospodi in piti z njimi likerje.«
In ko ji je vsa jezna odgovorila, da je poštena, zasmejala se je debela lastnica kavarne in skomignila z ramami: »Potem vas seveda ne morem rabiti, wir brauchen flotte Ware!« Wir brauchen flotte Ware. (nem.): Potrebujemo živahno robo. Ihre Kentnisse werden danach sein. (nem): Takšna so tudi Vaša znanja.
Skoro je tekla domov v svoj mali kabinet, kjer je klavir komaj imel prostora in je komaj mogla do postelje, na kateri je jokala po cele popoldneve.
Drugič se je ponujala v mali papirni trgovini, kjer je sedela neka gospa za pultom.
»Kot začetnici dam vam osem goldinarjev mesečno,« dejala je, ko ji je ona pokazala spričeval.
»Osem?! Kako naj vendar živim z njimi.«
»Ne vem. A več vam ne morem dati, kupčija je jako slaba.«
»Povsod, povsod nič!«
»Mogoče bi vas bil sprejel, ko bi prišli prej, a zdaj imam že drugo,« odgovoril je na njeno plašno vprašanje lastnik konfekcijske prodajalne in drugod je spet slišala: »Oddano!«
Nekdaj je sedela v posredovalnici za službe.
»Za vzgojiteljico ali bono grem tudi brez plače, da imam le hrano in malo obleke,« dejala je gospodični, ki je vpisovala v veliko knjigo njeno ime in signaturo.
»Čakajte, ta gospa vas morda vzame, vprašala je včeraj, če ji nimamo priporočiti kake vzgojiteljice,« rekla je gospodična z malce sočutjem v glasu.
Šla je h gospe in se predstavila.
»Hm, koliko zahtevate?«
»Gospa, zadovoljna bi bila z vsakim, še tako pičlim plačilom.«
Za trenutek je motrila gospa skoro zaničljivo njen bledi obraz:
»No, Ihre Kenntnisse werden danach sein. Ne izgledate baš dobro!«
In malomarno ji je obrnila hrbet.
»Ne izgledate baš dobro«, kako razžaljiv je bil naglas teh besed.
Solze so ji stopile v oči in odšla je venkaj na ulico.
Porabila je ves prihranjeni denar in zaslužka ni bilo od nikoder. Klavir je vrnila firmi, ker ni mogla prav nič več zaslužiti na njem, kot je znašala najemnina. Zastavila je že uro in brošo in nekaj boljše obleke, a tudi ta denar bi bil komaj še za dobrih štirinajst dni.
»Moj Bog, kakega ljubimca dobite in živeli boste ko v raju. Lepi ste in samo enkrat vam je treba iti zvečer na Ring,« Ring: obroč stavb okrog središča Dunaja, zgrajen na prelomu 19. v 20. stoletje. govorila je včasih gospodinja, stara izprijena in izpita ženska, pri kateri je stanovala.
Pogledala jo je strogo in gospodinja je izginila skozi vrata, vedno mrmraje: »Prevzetna neumnost!«
In zopet je sedela v posredovalnici služb. Ona prijazna starikava gospodična je hitela vpisovati imena v knjigo, zraven pa se je nasmehnila njej, ubogemu dekletu brez službe.
»Nič ni, nikdo ni vprašal,« dejala je pomilovalno in pristavila: »Žalostno je za boljše službe, vse je napolnjeno, medtem ko navadnih poslov še vedno primanjkuje.«
»Primanjkuje?« vprašala je skoro brez sape in neka nova misel ji je šinila v glavo.
»Da, kuharic, hišen in nižjih služkinj je vedno premalo.«
»Tako?!« Pomislila je še malo, a sklep je že dozorel v njej. »Zapišite me, prosim, gospodična, med pestunje.«
»Med … med … ?«
»Jaz sem pri koncu s svojimi močmi, podleči bi morala, a podleči nočem!«
»Vpišite prosim, da iščem službe za pestunjo. Klavir in francoščino lahko opustite, ker bi mi znalo več škoditi kot koristiti.«
»Ali gospodična, pomislite! … Dvomim, da bi bilo tako delo za vas!«
»Delo je za vsakega, zakaj bi ne bilo zame!?«
»Ali poselske knjižice nimate!«
»Nič zato, še danes se javim pri magistratu, da mi jo preskrbe iz mojega rojstnega kraja.«
»Potem seveda … braniti ne morem …«
In čez štirinajst dni je peljala v beli, s čipkami obrobljeni čepici, v čistem belem predpasniku s srčasto izrezanim lacem majhen voziček proti dunajskemu otroškemu parku. Mala svetlokodrasta glavica je kukala izza zagrinjala in male okrogle ročice so lovile dolge franže, ki so visele s strešice vozičkove. In ko se je pri prazni klopici v Pratru ustavila, vzdignila je malega rdečeličnega fantka iz blazin, posadila ga v naročje in ko so te žive mehke nožice brcale po njenih kolenih in mali nerodni prstki grabili jo za lica, pritisnila je malo, živo in gorko telesce nase in bila srečna …
Pozabila je počasi na svoj klavir in svojo francoščino, pazila na negotove stopinjice otrokovih nog in ni ji bilo žal, da je zavihala rokave in odložila pajčolan, mesto da bi bila primorana – pasti …
Črna jadra Prvi majnik 1899, str. 3–4. Rokopis se ni ohranil. Črtico je omenila v pismu Ivanki Anžič (7. aprila 1899): »Napisati moram nadaljevanje za 'Telegrafistko' in nek spis za slavnostni almanah – naših socialnih demokratov.– Ne straši se, ne zlagam se povsem z njihovimi nazori, a tako podli in slabi istotako niso, kakor so razvpiti.«
Morje, tihotno šušteče, skrivnostno, veličastno, široko se raztezaje v daljavo …
Na njegovih lahnih valovih svetlikajo se rožasti odsevi čarobnega večernega neba, vode se mu prelivajo v nasičeni temnomodri barvi in daleč tam v daljini se ostro črta njegova površina ob svetlo nadahnjenem horizontu.
Zrak se spreminja tam zunaj, kjer se morje spaja z nebom, v fine prozorne bledorožaste megle.
Počasi ginejo odsevi.
Temnina se širi in noč vstaja rahlo, polagoma iz morskih globin.
Nebo temni.
Njegova svetla jasna barva bledi, fini beli oblaki, ki so kakor ogromne snežene gore viseli v zraku, sivé, potemnjujejo in iz njihovih temnih grotesknih form razlivajo se fine sence po obnebju.
Na obrežju zasije na visokem vitkem stolpu intenzivna simbolistična luč obrežne svetilke. Daleč v zrak padajo rahli megličasti trakovi njene svetlobe in vibrirajo v dolgih drhtajočih odsvitih zunaj v morju.
Ti noč!
Ti mehka, sanjava, melanholična noč obrežja!
Ljubim te!
Duša se mi zliva v te, s teboj plava nad morjem, s teboj se dviga pod visoko molčeče nebo, s teboj se gubi v tvoj skrivnostni tihi skrivnostni mrak.
Jaz te gledam, čutim, uživam te!
In jaz mislim …
Diskretni šumeči ton rahlo zamira v zraku …
Barka.
Počasno se bliža, rase in vstaja iz mehkih valov teme.
Duša mi vztrepeta.
Črna jadra …
In barka pluje dalje; iz noči v noč.
Počasi polzijo črna jadra nad vodo in morje lahkotno tožeče šumi pod njimi.
Duša mi pluje v noč, v temno grozničavo, neznano daljino. Vse mi vidi, vse sluti, vse ve!
Ti morje … ti svet!
Ti barka s črnimi jadri!
Poznam te!
Nesrečo nosiš, tlačanstvo, krivico in solze.
Trpini jočejo na tebi, goljufana dekleta te močijo s solzami in kletve žaljenih, tlačenih ljudi se love v tvojih jadrih.
Tu pluje siromaštvo v svet, raztrgano, razcapano, lačno in zaničevano, tu pluje človeštvo, tlačeno, objarmljeno s krivicami in okovano v galejske verige trinoške usode.
In barke se množe, črna jadra vstajajo iz temnine, povečujejo se in molče kriče, molčé dihajo krike in vzdihe trpečega človeštva.
Tam zunaj brlizga parnik sreče, bogastva in naslade. V bogatih kabinah se pelje razkošje v daljavo. Godba igra in velike svetilke migljajo na krovu.
Tu vse tiho, vse temno, žalostno …
Ah ve barke, če pridejo valovi, o vi črna jadra, če pride vihar?!
Gorje vam, gorje.
In duša mi pluje z barkami v daljavo.
Tema, noč povsod.
O ve barke, kdaj vam zasije dan, kdaj se vam v soncu pobelijo jadra?
Bojim se …
Ne, čemu?
Glej, tamkaj luč. Veliko, sijajno, blestečo …
Jo vidite, luč svobode?
Kako daleč sveti, kako krasno, kako vabeče!
Pogum!
S krepkimi rokami vežite in razvezujte svoja črna jadra, s sigurno pestjo ravnajte krmilo, skozi vihar in čez valovje vodite barke tja – tja – kjer sveti luč. Ti luč … !
Tu je varen pristan, brez viharjev, brez pogibelji.
Tam se osuše solze in rane se zacelijo.
Tam je luka enakosti, tam ni razločka med belimi in črnimi jadri, med razkošno gosposko jahto in skromno ribičevo barko.
Morje, ali vprašaš, kdo pluje po tebi, kadar zaženeš vihar? Vprašaš morda, čigava je ladja, kadar dviguješ valovje?
Morje, ti morje … Brezno vodeno požre in pokoplje bogastvo in bedo – tvojim valovom kljubujejo le močne roke in pogumna srca. Pogum te kroti in delo premaga. Rešuje le lastna moč …
Jadrajte, veslajte, krmarite – barke s črnimi jadri!
Vse iz sebe!
Bliža se … rase … zmaguje luč …
Pogum – barke s črnimi jadri!
To so momenti Rdeči prapor 1900, 1, 1. januar. Rokopis se ni ohranil.
Od peči se vleče težki, dušljivi duh premoga, pod stropom se plazi mraz, na oknih žalujejo umazane, čipkaste gardine. Jaz sedim na divanu in težko in pusto mi je v duši. Zdi se mi, kakor da je v meni vse razboleno in ranjeno, vendar ne čutim bolesti, ampak le leno, tiho resignacijo breznadejnosti. Nobenega intenzivnega čuta nisem zmožna, niti toliko energije nimam, da bi vstala in odprla okno, da bi se neznosni premogov smrad izvlekel venkaj v zimo. Nekje v hiši laja pes in zdi se mi, kakor bi njegovi grdi, hripavi glasovi drapali možgane in razjedali živce. Zaspani rumenkasti odsviti zimskega dneva me bole v očeh in od srca se razliva trudna, zaspana nemoč po žilah.
Zunaj pa je sneg.
Moja duša sanja žalostne pravljice o zakletih, nesrečnih ljudeh in moje misli uhajajo skozi okno, rasejo in se širijo. A povsod so smeti in zima, sneg in sive megle.
Najbolj žalostno je, če človek nima spominov, niti žalostnih niti veselih, ampak kvečjemu neumne in bedaste, za smeh in jezo. Tako smešno prismojeno življenje!
Pomislite, begali ste za cilji, moč in ponos sta vam dihala v duši. Krasni, visoki cilji! In ko ste priplezali na vrh, ste opazili, da je vse neumno in bedasto. Vi sedite tam gori na vrhu prav na rtu in se smejete, govorite satire in glose, duša pa vas bolí, ker vse to, kar se vam je zdelo krasno in visoko v življenju, ni nič in ves vaš napor je velikanska, smešna blamaža.
Najneprijetneje v življenju je blamaža. Če ste nesrečni, potolažite se: vi sami in ljudje vas bodo pomilovali, vi lahko postanete pesimist in v dolgih nočeh jokate sladko-grenke solze nad svojo nesrečo. A prosim, kdo se zmeni za vas, če ste se blamirali? Če so ljudje vljudni, se bodo tiho smejali, če ne, se vam bodo glasno rogali v obraz. In vi sami?! Vraga, drugega vam ne preostane, kot da se glosirate, sami sebe, in seveda z najostrejšo satiro. To vas morda še reši za enkrat ali dvakrat, potem pa tudi ne več.
Jaz sem v neprijetnem položaju. V peči smrdi premog, zunaj je sneg, jaz pa zijam predsé kakor pravi salonski gigerl, ki je pri polonezi sel na parket.
Neprijeten položaj!
Zdi se mi, da je v mojem življenju izredno veliko blamaž, res čudovito veliko. Če prav pomislim, sem sama velika, personificirana blamaža.
Pravzaprav fatalen čut.
S petnajstimi leti sem se zaljubila v dolgega, tenkega mladeniča. Imel je lepe, rjave oči, suh je bil in neroden, da se Bogu usmili. Hodil je v šesto realko, imel je prozaično ime, pisal se je za Kljuko. Meni je ugajal in rada sem ga imela, seveda samo par distance.
Enkrat sem ga srečala na ulici. Nekam je gledal, spotaknil se in lopnil po tleh z vso dolžino svojega telesa. Vse se je smejalo in mene je bilo sram. Zvečer pa mi je prijateljica povedala, da ji je Kljuka pisal zaljubljeno pismo …
Drug je bil star že štiriindvajset let, imel je črne brke in moderno ostriženo brado. Drug je bil star že štiriindvajset let, imel je črne brke in moderno ostriženo brado.: Najbrž je bil to Franjo Neubauer, pesnik (1872–1945). Leta 1893 je vstopil v ljubljansko semenišče in po enem letu izstopil ter pozneje odšel v celovško bogoslovje, kjer je ostal tri leta. V pismu Ivanu Kovaču je Zofka Kveder februarja 1898 pisala: »Neubauer mi je tudi pisal, še vedno pridno študira teologijo, zadovoljen ni, pesnikuje in piše še po stari navadi in menda se še vedno malo preveč spominja minolih časov.« To ljubezen je omenila tudi v pismu Edvardu R. Turku: »Ah, moj Bog, kako sem bila nekdaj zaljubljena v Vas, še potem, ko je bila ona komedija s tistim semeniščnikom« (Zapuščina Erne Muser, mapa 88). Zlagal je lirične pesmi, po prepričanju pa je bil pesimist. Jaz sem ga sprva oboževala, a naposled mi je njegov pesimizem postal dolgočasen. Na treh straneh svojih pisem se je pritoževal nad »nezasluženim sreče srdom«, četrta pa je bila redno posvečena kroniki krokov, plesov in izletov. Nosil je najelegantnejše kravate in glace rokavice. Njegove hlače so bile čudovito široke, sploh ga je bila sama eleganca. Zobe si je pral z odolom in pil je ribje olje. Kakor rečeno, bil je najhujši pesimist, – posebno kadar je imel mačka. Mene korektno oblečeni ljudje grozno jeze, že sami na sebi, kaj šele, če so vrhu tega še šleve. In vraga, bil je res šleva. Najprej je bil na pošti, potem je prestopil k železnici, tam je ropotanje aparatov razburjalo njegove živce, tu pa mu nočna služba ni bila všeč. In njegov pesimizem je rasel, zakaj Bog ni hotel, da bi pečeni piščanci padali izpod neba. Končno sem mu povedala svoje mnenje. Dejal je, da sem mu strla vse ideale, – zakaj bil je tudi idealist – tako za spremembo – in odšel je v semenišče. O letošnjih počitnicah mi je pisal, da pije dolenjski cviček in da se mu dobro godi. Bog mu daj srečo, jaz imam iz one epizode vsaj sladek spomin, da je moja oseba navdušila in povzdignila nekoga v jasne višine, ki zdaj spe v starih letnikih Ljubljanskega zvona.
Ker sem že pri »Zvonu«, naj povem, da sem se včeraj ves večer divila duhovitim »sinkronističnim tabelam moških triumfov« Marice II. Marica II: Marica Strnad Cizelj (1872–1953), slovenska pesnica in publicistka. Kratko pripovedno prozo Sinkronistične tabele moških triumfov je objavila v Ljubljanskem zvonu leta 1899 (str. 715–718). Pri branju me je prevzelo sladko čustvo zadovoljstva. Hvala Bogu, moškim nisem zabavljala, in če bi se kdaj primerilo, da bi se moje ime svetilo na poročnem naznanili, bi ta slučaj dr. Drenovcu Doktorju Drenovcu: oseba iz Sinkronističnih tabel moških triumfov. ne dal nikakega gradiva za njegove tabele. Moje prepričanje je le, da so moški tako neumni kakor ženske in ženske ravno tako pametne kakor moški. Ljudi pametne kvalitete pa je malo. Mati moja je sicer dejala, da bo moj mož revež in moji otroci sirote. Imeli bodo pokvarjene želodce in hlače si bodo zapenjali s klini. To je seveda nepotreben strah, a vendar drastičen dokaz, kako skrbno taščo dobi mož, ki me morda vzame. Pa ne mislite, da je to samo reklama. Stara sem dvaindvajset let in do tridesetih se misli našega spola še ne vrte izključno krog ženskega vprašanja gospoda dr. Drenovca: »Ali ga dobim … ?«
Spominjam se, kako je bilo v Trstu. Imeli smo klub antifilistrov. Včasih zvečer smo pri Gössu pili pivo in poslušali koncerte, najpogosteje pa smo sedeli pri sv. Andreju, Sv. Andrej: na prelomu stoletja železniška postaja v Trstu, danes je v stavbi železniški muzej. gledali v luno, ki je bila tam specialno lepa, in poslušali pljuskanje morja. Pravzaprav smo tudi kadili cigarete, dvigali cilje in deklamirali verze. Moj prijatelj je tam pomalem scitiral vso našo slovensko liriko, in če bi Župančič vedel, kolikokrat in kako smo zlorabljali njegove pesmi, bi se smejal.
Ah, vi cilji, moji zlati cilji.
Kak bliščite v daljni se krasoti!
Bili so lepi večeri! Vraga, dvigali smo cilje!
Jaz sem jih imela največ, kar na tucete. Rasli so mi iz duše kakor gobe po dežju.
Nek gospod je dejal, da imam energijo. No, morda.
Vidite, od onih večerov ob jadranskem morju sem doživela že lepo serijo blamaž. Veste, tisti lepi cilji so od blizu sama pusta, prekleta proza. Tu ležim v sobi, kjer smrdi po premogu, zunaj pa sta sneg in megla. In to je Švica! In to je Švica.: V Švico je Zofka Kveder prispela 10. septembra 1899. Dober mesec je preživela v Zürichu, 17. oktobra pa se je na razglednici Ivanki Anžič že podpisala kot študentka bernske univerze, saj je opravila pogovor z rektorjem univerze, prof. dr. Eduardom Brücknerjem (1862–1927), ki je odločal o tem, ali kandidatke brez mature lahko študirajo ali ne. Izbrala si je naslednje predmete: teoretično nacionalno ekonomijo, kmetijsko nacionalno ekonomijo, statistiko prebivalstva in gospodarstva, zgodovino nove filozofije, socialno gibanje v Angliji in Nemčiji na začetku stoletja, začetke človeške kulture, estetiko drame in vremenoslovje. Prebita smola je to! Prav fatalna situacija, človek bi se smejal!
Včeraj mi je pisal prijatelj, da so moji spisi zadnji čas grozno navadni, da delam koncesije publiki, tisti namreč, ki se zgraža nad idejami … In jaz se kesam, prijatelj ima prav. Kaj vem, kje se pode moje ideje okrog, ta je v Transvalu, Transval: provinca na severozahodu Republike Južne Afrike. pol tucata pa jih čepi na bernskih Alpah, in ker je megla, jih ne vidim …
Sploh pa mi je tudi dolgčas. Pisala sem trem prijateljicam o svoji novi znanki Dini Arkadijevni. Pisala sem, da je to imenitno dekle, da kuha fin čaj in da mi ugaja. A vraga, Dine Arkadijevne ni. Ukrala sem jo iz nekega ruskega romana …
Vraga, jaz se vedno blamiram. Zakaj bi ne mogla biti Dina Arkadijevna tu?! In potem, krasti je manira ljudi nizkega značaja in prestopek zoper sedmo zapoved božjo.
Danes sem slabe volje, čudovito slabe volje. To pride od vremena. Vsi moji cilji spe v predalih, vse lepe mehke misli so odletele daleč, daleč tja, kjer sonce sije, kjer ni snega in megle. Sama sitnost me je.
Na, to so momenti, kakor pravi brat, kadar nima denarja, čeravno traja to stanje pri njem cele, večne momente.
Boga mi, življenje je kolosalna blamaža.
Kdo je kriv? Edinost 1900, 125–129 (1. januar–7. junij). Rokopis se ni ohranil.
Šestindvajset let!
Hm, vsakdo že malo zmigne z ramami ob tem številu pri nas ženskah.
A – ne vselej! Če ima tako šestindvajsetletno bitje to srečo, da na četrtem prsti desne roke nosi nekaj gladkega, svetlega in okroglega, oj tedaj je prav pikantna mlada soproga, a še interesantneje vdova, samo če tistega zlatega obročka absolutno ni zaslediti, potem se meče okrog sebe z laskavimi titulacijami: ponošena devica, stara škatla, starikava frajla in kar je takih duhovitih oznak iznajdljivih ljudi.
In taka nesrečnica je potem res v pravo pohujšanje svojim ljubeznivim bližnjim. Naj se le obleče v nekoliko svetlejše krilo, naj se malo glasneje zasmeje – halo! Jo vidite staro koketko! In Bog ne daj, da je po naključju pogledala kakemu zastopniku »močnejšega« spola naravnost v oči, že trese takega junaka mrzlica iz same bojazni za svojo dragoceno osebico, in če ga je vprašala, koliko je ura ali kakšno vreme bo jutri, že misli, da mu hoče zadrgniti vrat.
Prav nič se ni čuditi torej, če tako bitje postaja zagrizeno in sovražno proti vsemu človeštvu in če z materinsko ljubeznijo vzgaja in neguje – razne psičke in mačice!
Stara devica je res pravo strašilo vsej družbi, kjer se pokaže, povsod se ji rogajo, norčujejo iz nje ali pa se je – bojé.
In moški so vedno prvi, vedno pripravljeni lučati kamenje v tako zapuščeno ženšče, prava slast jim je metati razne ošpičene šale in šalice v tarčo, obenem pa glosirajo in sklepajo roke nad tistimi skrbnimi mamami, ki skušajo ujeti za svojo hčerkico kakšnega petelinčka, in kriče nad ves ženski svet, da razum mladih lepih sedemnajst- do dvaindvajsetletnih deklet ni vreden počenega groša, če nima za zaslombo par mastnih tisočakov.
In kdo je kriv, da se ženske boje pred staro devico kakor hudič križa, kdo je kriv tistemu nečastnemu ribištvu skrbnih mamic, kdo zagrizenosti osamelih in ostarelih deklet?
Koliko deklet pa se dandanes moži zaradi osebe – prav zelo malo! Samo, da je mož, pa naj bo potem Peter ali Pavel, Matevž ali Jurij. Če se more, se seveda malo izbira po boljši robi, no, če ne, je vse dobro, še Bog, če je kaj! Zato je pa potem tudi toliko srečnih zakonov kolikor belih vran, a prepira in nezadovoljnih mož in žen ko listja na drevju.
Seveda, moški kriče »ah« in »oh« nad to žensko sodrgo in zabavljajo čez žene in dekleta in čez vse, kar nosi ženska krila, da se iskre krešejo.
Ali gospoda moja, kdo je pravzaprav kriv vsega tega? Naši preljubeznivi zaščitniki in varuhi sami.
»Kje si pa bila?«
»Pri gospici N. in N.«
»Moj Bog, da mi ne greš več k tisti stari škatli!« zapoveduje soprog svoji ženici, ki res misli, da je ona kakor »gospa« vendar neizmerno več kot njena nekdanja prijateljica, ki nima nobenega »njega«.
Drugikrat je govor o poroki te ali one gospice.
»No, saj je bilo že čas!« intonira kak gospodek in drugi ponavljajo za njim:
»Da, zadnji čas!«
Zato pa potem tista gonja za ženine, tisti strah, da ne bi ostale »tako«.
Prihitela je domov vsa razburjena, vrgla plašč na stol, odpela klobuk in hitro stopala po sobi sem ter tja.
O ti ljudje, o ti hudobni špičasti jeziki!
Ni bila več v prvi mladosti – kako hitro mine ista ženskam! – a vendar je bila še prikupne zunanjosti in kar je bilo največ vredno – čutila se je tudi sama še mlado. Ni se mešala med stroge gospe, niti se posebno zanimala za razne osivele gospode.
Bila je premožne rodovine hči in snubačev ji ni manjkalo prej in tudi sedaj se je še oglasil ta ali oni.
Toda ni ji bilo do ženitve. Brat in njegova soproga sta jo ljubila in tako ni pogrešala lastnega družinskega življenja.
Rada se je zabavala in vsako družbo je oživila s svojo živahnostjo.
Danes je bila na obisku pri svoji teti, stari, ljubeznivi vdovi.
Ker je bilo lepo vreme, so pili kavo na vrtu, potem pa se razpršili po stezah. Njo je nekoliko glava bolela, zato je odšla prav na zadnji konec vrta, kjer je med drevjem stala mala lopica. Legla je na pol na vrtno klop in tihota ji je dobro dela. Skoraj so se ji zaprle oči, kar je začula govorjenje.
»Kako lep vrt!«
»Da, ta vdova ima lepo posestvo.«
»Hm, stara je.«
»In nič otrok nima.«
»Pač srečen, kdor podeduje to lepo premoženje.«
»Kdo drugi ko njena nečakinja, ta Globelnikova frajla.«
»No, potem ji bo morda vendar kateri všeč.«
»Mislite? Saj vendar vedno trdi, da se ne bo možila!«
»Kaj še! Samo izbirčna je tako.«
»Saj ni ne mlada ne lepa.«
»Je pa bogata zato.«
»Da, da, bogate si že lahko kupijo katerega. Moški dandanes gledajo samo na denar.«
»Morda pa kljub svojemu denarju ostane stara devica, če bo predolgo čakala.«
»In si kupi par ducatov mačk in psov. Ha, ha! Privoščiti bi ji bilo!«
»Pa res ne bi bila napačna kakor druga Margita v trgu.«
»S špičastim nosom in z brezzobimi čeljustmi.«
»Ha, ha!«
Smeh se je slišal, nato pa so se koraki oddaljili.
Ona je bila sama v lopici in solze so ji prišle v oči od same jeze.
Druga Margita!
Margita je bila stara gospodična, grda kakor strašilo v prosu, hudobna in prepirljiva. Vse se je je ogibalo in otroci so bežali pred njo.
Druga Margita!
Vstala je in odšla domov, ne da bi se bila poslovila pri teti.
Zdaj je hodila po sobi in se še vedno tresla od jeze.
»Ti ljudje, ti ljudje!« je mrmrala in stiskala pesti.
In potem je mislila dalje – na prihodnost. Doslej še ni storila tega, življenje ji je ugajalo tako, kakor je bilo, in naprej ni mislila.
Zdaj se je začela vzdigati pred njo prihodnost, temna in grozeča.
Ha, ha! Stara devica, kdo te pogleda?! Rogal se ji je glas v mislih.
Povsod odveč, povsod napoti.
»In četudi,« je dejala sama sebi trmoglavo, a vendar se ni mogla znebiti slutenj in solze so ji stopile v oči.
»Ti ljudje, ti ljudje! Kaj res ne puste človeka v miru?! Ali je res taka sramota, tak greh, če se ne omoži, če ostane sama!?«
In spomnila se je, kako je kakor otrok poznala tisto Margito, prijazno in pohlevno, ki je rada občevala z ljudmi, a spominjala se je tudi, kako so se vedno bolj norčevali iz nje, čimbolj so ji venela lica. O in zdaj, pred kakšnimi desetimi leti – ona sama je bila tedaj še mlado dekle – je videla Margito na ulici in tropa otrok je kričala za njo:
»Sem staro dekle,
Le tri 'mam zobe,
Zato pa ne mara
Nobeden za me.«
Oh, da, spominja se, kako so vpili otroci po ulicah par dni samo to pesem.
Je potem čuda, če je zdaj taka, če se ogiblje ljudi in ščuje svoje pudeljne nad deco!?
In njo, ali res tudi njo čaka taka usoda?
Ne, ne, saj je bogata, ne bodo se upali je žaliti.
Da, v obraz morda, a kaj ne bodo za njenim hrbtom zbijali burke in smešili jo, njo – staro devico.
»O ti ljudje, kako jih sovražim!« stokala je v svoji onemoglosti in zdelo se ji je, da že sliši porogljive glasove, da že vidi kazajoče prste: »Vidite jo, staro devico!«
Njen brat je vstopil.
»O, kako dobro, da prihajaš!« zavpila je in se mu vrgla okrog vratu.
»Kaj pa ti je?« spraševal jo je v skrbeh zaradi njene nenavadne nežnosti.
»O, kaj mi je? Dosti, dosti!« in hitela mu je pripovedovati vse, vse od prve in tudi od – druge Margite.
»Glej, to sem morala slišati na lastna ušesa! Povej mi vendar, kaj je res nečastno ostati dekle, kaj je res sramota, ne imeti moža?« hitela je razburjeno.
In brat jo je prijel za roko, potisnil jo na stol in jo miril.
»Saj ni tako hudo, ne! Saj še nisi tako stara, da bi ti bilo treba jokati. A glej, nekaj bi ti pa vendar rad svetoval. Mož se že prebije sam tako ali tako in ženska bi se tudi, če bi se drugi ljudje ne vtikali vmes. A to je ravno. Stare device, moj Bog, vsak se zaganja vanje, kdor le more. Vsakemu širokoustnežu s prazno glavo in velikim jezikom prihajajo prav kakor hvaležna snov raznim neslanim dovtipom. In saj še ženske same, le poglej, kako malo spoštovanja imajo do takih osamelih bitij! Vse jih nekam čez rame gleda, zato bi ti dejal kakor brat sestri: omoži se! Ne misli, da te z ženo ne vidiva rada v hiši: saj to sama veš, a bolje bi bilo zate, da ne ostaneš tako!«
»Da ne ostanem tako?« vprašala ga je s trudnim glasom.
»Da se omožiš!«
»Omožiti se moram torej,« mrmrala je in gledala skozi okno ven na vrt, kjer so prvi listi rumeneli na drevju.
In omožila se je.
Nek trgovec jo je zasnubil, ne več mlad, a vendar tudi ne prestar. Nekateri so pravili, da je bogat, drugi, da je zadolžen in da je le zato vzel Globelnikovo Kristino, da se reši konkurza.
No, ona ni vprašala: imaš kaj ali nimaš nič? Vzela ga je.
»Pozno se je, a vendar se je,« rekli so ljudje in nekateri, ki so hoteli biti posebno šaljivi, čestitali so trgovcu z anonimnim pismom njegovo junaštvo, s katerim je devico v srpanu rešil svetega samskega stanu.
Omožila se je torej.
Z nekako dopadljivostjo je poslušala na začetku novi naziv »gospa« in veselo postavljala si razne kapotke na glavo.
A kmalu jo je minilo veselje.
Njen mož jo je vzel res samo zaradi denarja kakor ona njega samo zato, da ne ostane samska. Zvezali so ju torej vse drugačni interesi kot nagnjenje enega do drugega in njun zakon je bil čisto po tem.
Ona je bila sedaj gospa, a vendar je včasih premišljevala na skrivaj, ali bi ne bilo bolje, da je ostala »tako«. Vedno bolj jo je težilo zakonsko življenje in včasih je samo sebe zalotila pri misli, ali ne bi vse svoje veličanstvo poštene in častivredne gospe zamenjala prav rada za prozaično dekliško ime in debeluhaste pudeljne gospice Margite.
Ona je imela svoje privatno premoženje, ki ga je, razen navadne dote, izplačane njenemu soprogu, upravljala sama. Tako je bila dokaj neodvisna, vendar si je njen mož vedno izposojal denarja od nje. Kadar je bil prav posebno prijazen in ljubezniv, je že vedela, da bo treba vzdigniti par stotakov iz šatulje, in nazadnje se ji je njegova prisiljena ljubeznivost tako pristudila, da ga je takoj ob besedi:
»Draga moja ženičica,« prekinila z vprašanjem.
»Koliko naj ti dam?!«
In on je bil zadovoljen, da mu ni bilo treba igrati komedije, in vesel je imenoval vsoto, ki mu jo je vselej izplačala.
Nekoč je govoril posebno dolgo o trgovini, o slabih časih in je nazadnje predlagal;
»Veš, kaj bi ti svetoval? Vloži ti pri meni svoj denar, plačam ti po šest odstotkov. Profit boš imela ti in ga bom imel jaz. Ti dobiš večje procente, jaz pa bom imel z denarjem bolj svobodne roke in lahko napravim ugodnejše špekulacije.«
»Vse naj ti dam?« vprašala ga je malo nejevoljno.
»Zakaj ne vsega? Mar se bojiš?«
»Torej vse,« je dejala glasno, tiho pa je pristavila.
»Seveda, za gospo sem.«
Dala mu je vse svoje obligacije, hranilne knjižice in zadolžnice, prav vse.
On ji je galantno poljubil roko, s katero je zložila vse to bogastvo predenj, in ko je uredil vse v ličen sveženj ter ga vtaknil v svojo suknjo, pristopil je k njej in pritisnil svoje trde sivkaste brke na njena usta. Ko pa je on zaprl vrata, šla je k umivalniku in z milom izmila mesto, kjer so se dotaknila njegova ustna. Zdelo se ji je, da ima mastne ustnice od njegovih pomadiziranih brk in stresla se je v nervoznem gnevu.
Od tedaj je ni več nadlegoval z ljubeznivostjo.
Za trgovino se ni zanimala in tudi on ni omenil nikdar, ali kupčija gre dobro ali slabo. Kljub temu začelo se ji je dozdevati, da ni vse v pravem redu. Vedno je hodil zdoma, in če je bil doma, je, kakor je zvedela od poslov, vse noči presedel v komptoaru.
»Skrbi ima,« mislila je malomarno, vendar jo je presenetila vest, ko je nekdaj, ko je zopet dejal, da odhaja na svoja trgovska pota, iz Hamburga prišla brzojavka, da se je vkrcal na prevozno ladjo v Ameriko. Nekaj dni zatem pa so prišli gospodje in zapečatili vse, kar je bilo v hiši.
Ona se je preselila domov k bratu in zopet premišljevala, ali ne bi bilo morda vendarle bolje, da je postala druga Margita, kot pa da je soproga goljufivega trgovca.
No, brat je na koncu prevzel konkurzno maso in se poravnal z dolžniki, da bi le-ti ne klali njegove sestre, ki je bila povsem nedolžna.
Ko je njena stara teta umrla in ji zapustila vse svoje premoženje, so tržačani polagoma pozabili na njeno nezgodo in radi so se posluževali njenega gostoljubja.
»Moj Bog, tako nesrečna, a vendar tako prijazna gospa!«
Tako so dobro sodili in govorili o njej, četudi je bila včasih nekam zamišljena in raztresena.
Hkrati pa se je mnenje trške gospode obrnilo, kakor se obrača petelin na strehi, kadar se upre veter vanj.
Nekega popoldneva so prišle nekatere sosedne gospe k njej na običajno kavo, a kolena so se jim začela šibiti, ko so ugledale v kotu na zofi zloglasno Margito z njenim psetom. Moj Bog, kako so tedaj tisto popoldne ječali naslonjači pod dvojno težo razjarjenih trških gospa. Kavo so komaj zlile v gneva polni želodec in prepečenec so grizle s tako jezo, kakor da bi bil res najmanj petdeset let star.
»Oprostite,« je začela nekdanja Globelnikova Kristina, »povabila sem danes tudi Margito k sebi. Tako je sama in dolgčas ji mora biti vedno v njeni sobici.«
Malo je počakala, a ker so razžaljene trške dame konsekventno molčale, nadaljevala je:
»Zadnjič sem šla mimo Klobčarjeve hiše, pa sem stopila gor h gospodični. Tako prijetno ima urejeno in tako prijazna je, da sem jo takoj prosila, naj me ne zapodi čez stopnice, če še kdaj potrkam na njena vrata. No, in danes sem jo vendar spravila in preprosila, da je tudi ona obiskala mene.«
Zopet vse tiho.
»Tako hudo je, če je človek sam, če se nihče ne zmeni zanj!«
In zopet pavza. Trška ženska inteligenca je molčala trmasto in šele, ko je gospa sodnikova pričela razkladati svoje duhovite nazore o vremenu, prišla je borna konverzacija v tir.
Komaj pa je bila pet, vstale so vse, kakor na komando, in se poslovile pri »ljubi gospej« in »dragi gospodični«, ker jim res ne dopušča čas, da bi dlje uživale njuno »prijazno družbo«.
In ko jih je Kristina izkomplimentirala skozi vrat, zasmejala se glasno, objela staro boječo Margito, ki se je kar tresla od zadrege, in veselo plosknila z rokama:
»Naj le gredo, le-te gospe plemenite! Radovedna sem res, kako naju bodo obirale okrog. Pa pustimo jim veselje, kajne gospodična?«
»Jaz nisem storila prav, da sem prišla k vam,« se je oglasila le-ta svojim slabim starim glasom.
»Ne prav?! Zakaj ne? Saj sem tudi jaz bila prej kandidatka vašega stanu, katerega se te gospe tako grozno boje.«
»A gospa?«
»Ah, vi me hočete spomniti, da imam tam nekje onstran oceana še svojega gospoda moža! To res nič ne škodi, da postaneva prijateljici. Jaz imam sedemintrideset let, vi morda kakih dvajset več, lahko mi torej pustite kdaj svoje psičke. Kanarčkov in golobov imam že zdaj, hišno mačko tudi, vidite, da mi ničesar ne manjka. Vas imajo za živega zmaja, jaz pa vem, da ste dobra duša, samo malo bojazljivi ste. No, kdo mi more braniti, da tudi jaz postanem tako strašilo. Saj nisem vdova, ne žena. Žena brez moža, to je prav sorodno stari devici. Če se sčasoma pohlevnost in potrpežljivost obrabita in če kdaj ugriznem koga – kdo bo kriv?! Ne jaz ne vi, ampak ta naša 'ljudomila družba', ki ustanavlja 'društva v varovanje živali', 'društva ubožcem v podporo', zraven pa obira svoje bližnje do kosti in jih obsoja v dno pekla, če ne trobijo v njen rog ali se ne plazijo pred njo po tleh!«
Študentke Slovenka 1900, 15. januar, 10–12., 15. februar, 37–39, 25. marec, 52–56, 14. april, 81–86, 25. maj, 103–105, 15. junij, 122–123, 15. julij, 163–164, 15. avgust, 180–184, 15. september, 203–205, 15. oktober, 235–238, 15. november, 252–254. Rokopis se ni ohranil. Marja Boršnik je o nastanku zapisala: »Sodeč po Zofkinih nedatiranih dopisnicah Ivanki Anžičevi (pošt. peč. 11. februar, 12. junij 1900), je delo nastajalo sproti od številke do številke, in ker avtorica ni imela koncepta, nadaljevanja ni mogla napisati, dokler ji urednica ni vrnila rokopisa prejšnje številke. Odtod neenotnost, deloma tudi površnost, pa tudi odvisnost od kritike.« (IDZK, II, str. I) Dodajamo, da je o Študentkah pisala tudi v drugih pismih. V pismu s konca marca 1900 je Ivanki Anžič sporočala: »Pošiljam ti podlistek za Edinosti in nadaljevanje 'Študentk'. – Porabi vse za 4. štev! Do konca aprila ti pošljem vse ostalo, dogovorjeno povest.« 18. februarja je Zofka Kveder urednici pisala o svojih načrtih glede zapleta: »Nadaljevanje mislim tako razviti, da se tista Saša Timotejevna naposled ubije, ker pride s Farinellijem v interesantne okoliščine, in da Farinelli ne ljubi nje, ampak Lizo. Ana postane profesorica na ženski gimnaziji v Sofiji, Sonja Ivanovna pa še pred sklepom svojih študij radi prevelicega napora na sušici umrje. – Pustiti mi moraš nekaj prostosti, in če se bom v celoti ravnala po tvoji želji, se v posameznih poglavjih in vsakem nadaljevanju ne morem. Vsaj to razumeš, kaj ne. Jaz sem si odbrala nekaj interesantnejših originalov. No, upam, da boš zadovoljna« (Ms 1113, Č1, št. 65). Že v pismu z dne 25. septembra 1899, v katerem je Zofka Kveder Ivanki Anžič obširno svetovala glede urejanja Slovenke, je zapisala: »Če boš hotela, ti glavni roman, katerega bo za celo leto dovolj, napišem jaz. Da ne bo slab, zato se ne boj, se bom že potrudila.« (Ms 1113, Č1, št. 46) Ivanki Anžič je Zofka Kveder pisala tudi v pismu: »'Študentke' pišem tebi na ljubo, naj bo potem že tako ali tako, – vendar mislim, da 2 kr od tiskane vrste ni preveč zahtevano. (Če ima stran 'Slovenke' zdaj dve koloni – po 1 kr.) Dopise pa, sploh druge stvari absolutno ne pišem, ako mi ne dajo in potrdijo mojega modusa … Radi 'Študentk' se nič ne obvezujem, tudi ne bom pustila, da bi se kaj črtalo. Pisala bom tako, da bodo povest lahko prenesli živci naročnikov, za konzorcij pa se ne menim. Tu je Gregorin, njegova sestra, svak, Slavik s soprogo, Gorup z družino in kaj vem kdo še vse! Zdaj naj pa kdo dela po tej številni komandi!« Marja Boršnik je k temu dodala: »Sodeč po tem pismu jo je urednica najbrž opozorila, naj piše previdno, ker tako zahteva tudi konzorcij lista, ki mu napadi s katoliške strani niso po volji. V omenjenem pismu se Zofka vznemirja, zakaj da si urednica ni ohranila samostojnosti, kajti 'Slovenka pod patronstvom klerikalnih listov nikakor ne more uspešno delovati za ženski pokret', urednica pa trpi, 'da se lastniki lista pulijo za to protekcijo'. Ker pa je katoliško časopisje zlasti zaradi nekega Daničinega feminističnega članka Slovenko pod novim uredništvom čedalje besneje napadalo, urednici ni kazalo drugega, kot da se pričenja počasi umikati. Posebno še, ker tudi v naprednem taboru ni našla nobene moralne opore za svojo politično neodvisno, socialno in feministično usmerjeno revijo. Zlasti ni kazal Slovenski narod v tem času nikake naklonjenosti do Zofke, ki se je bila že 26. januarja odločno sprla z njim in zahtevala vrnitev svojih rokopisov (prim. nedat. Zofkino pismo Anžičevi s 27. januarja 1900).« (Marja Boršnik: Pripombe. Izbrano delo Zofke Kveder, 3. knjiga, str. I–II.) Neposredno se je na Študentke odzval avtor zapisov o učiteljicah v reviji Slovenski učitelj: »V domišljiji nekaterih emancipirank à la Zofka Kveder je seveda vse drugače. Take kot njene 'študentke' naše učiteljice ne smejo biti, takih 'misterijev', s kakršnimi se naslaja ona, jim ni treba. Treba jim je nravnega življenja, ki daje veselje do dela in zadovoljnost srca.« ( λ: Učiteljica in javnost. 7. Nravno dostojanstvo. Slovenski učitelj, 1900, 15. 8., str. 245–247, tukaj 246.) Ob odzivu na pisateljičin prvenec Misterij žene sta o Študentkah pisala tudi Grigorović (najbrž je bilo to ime psevdonim) in Marija Ana (Karla Germek Ponikvar). Prvi je zapisal: »Tudi 'Študentke' v 'Slovenki' Vam kažejo, kakova bodi emancipiranka, in ako Vi pravite, da je bolje pahniti ženstvo v predkrščansko sužnost, nego pomagati mu do take emancipacije, ste tiran, ste nazadnjak, ste sovražnik ženskega gibanja in napredka. Lepo Vas prosim: Študentka na univerzi, kateri mečejo razni ljubimci denar v obraz, tista študentka na univerzi, ki tako lepo modruje in 'kaže osle modremu nebu' ('Slovenka' IV. zvezek, str. 123) ali Vam taka študentka nič ne imponuje? Ali si ne želite tudi vi takih hčera, ki bi ponoči polegale po klopeh na planem in 'kazale osle modremu nebu'?! In če pravite, da je to vse risano pretirano, da ne more biti res, zaluča se Vam v obraz, da ženske univerze niste nikoli videli, pisateljica študentk pa je šla vendar mimo Züricha« (Slovenski narod, 21. junij 1900). Karla Ponikvar se je prav tako dotaknila novele o študentkah: »O 'Študentkah' rečem le toliko, da sem kot mati sklenila, da ne pustim svoje hčerke nikoli na univerzo, kjer bi mi postala javna blodnica. Zato pika« (Slovenski narod, 20. avgusta 1900). Na njene besede o Študentkah se je odzval Fran Klemenčič, skrit za psevdonim Obscurus v Slovenki in zapisal: »'Študentke' imajo po mojem mnenju povsem moralno tendenco, – dasi zaradi same tendence še ne priznavam umotvoru kot takemu višje vrednosti. Ena sama ženska oseba v 'Študentkah' je lahkoživa – ne po lastni krivdi – in ta se mora za svoje grehe bridko pokoriti … Nemoralnost in lascivnost iščite drugod, npr. v prvih delih Emila Zole, v katerega so zadnji čas tako zaljubljene naše gospe, in v Slov. Narodu, pod in nad črto. V Zofkinih spisih pa je ni!« (Slovenka, 15. september 1900). Klemenčič je Študentke zagovarjal tudi v Edinosti: »Zofka Kveder nadaljuje 'Študentke'. Ta temperamentno pisana povest se začenja zapletati na način, da morajo biti zadovoljni tudi tisti, ki iščejo v leposlovju – moralne opore« (Edinost, 18. julij 1900, št. 162). Študija v Švici se je Zofka Kveder spominjala v pripovedni prozi Pisma: »Že v Curihu se je odprl nov svet mojim očem, ali v Bernu mi je vendar še bolj ugajalo. Hodila sem s študentkami k predavanjem, v gledišče, v društva; vsak dan sem kaj doživela, slišala kaj novega. Skrbi sem imela pa tudi čez glavo, posebno ko je postalo mraz in ni bilo denarja za kurjavo. … Kmalu sem spoznala, da se ne bo študiralo brez denarja, zato sem poslušala le tista predavanja, ki so mi neposredno koristila. Zalegli pa so tisti meseci v Švici! Za nekaj let! Šele danes spoznavam, kaj so mi koristili. Direndaj je bil res, no! Teden dni mir, pa spet skrbi, da so se mi kar megle delale pred očmi« (Ljubljanski zvon 1904, str. 536). O študentskem življenju je pisateljica pisala tudi v sestavku Aus dem Berner Universitätsleben (Schweizer Haus–Zeitung, 11. november 1899, št. 6, s. 44), ki doslej v slovenskem prostoru še ni bil objavljen, zato ga na tem mestu objavljamo v celoti, saj dopolnjuje novelo Študentke. Aus dem Berner Universitätsleben Liebe Hauszeitung! Draußen echtes, nasses nebliges Novemberwetter. Die Bäume in ihren gelb-rot-braunen Herbstkostümen verträumt und still auf den Winter harrend. Die schönen Berneralpen gar nicht sichtbar. Über der Stadt eine tiefe, herbstliche Melancholie, vom bewölkten Himmel wie Winterrahmen sich herablenkend. Diese Naturstimmung greift mich an, ich liebe die klare laue Luft des Sommers, die heitere Helle der Sonne. Und zu solchen Zeiten bin ich gerne zu Hause, d. h. in den eigenen vier Wänden meines gemieteten aber doch traulichen Zimmerchens. Eben nun habe ich mich wieder gemütlich gemacht, das Feuer unter der Teekanne angezündet und den Tisch recht nahe an das Sofa herangezogen. Das Wasser brodelt gar lustig, vor mir liegt die letzte Nummer der Hauszeitung, die ich trotz der kurzen Bekanntschaft doch so lieb gewann. Ich las eben den Aufsatz über die Studentinnen in Paris und dachte dabei, dass wohl auch das Berner Universitätsleben des Interesses wert sei. Hier ist so eine bunte, aus allen Winden zusammengewürfelte Gesellschaft, dass sie einem das Interesse abzwingen muss! Ich wünsche nur, Fräulein Maja käme einmal in unsere graue, altehrwürdige Universität, ich wette sie könnte der Versuchung nicht widerstehen einige Figuren mit ihrer meisterhaften, farbenreichen Feder festzuhalten. Was da einem in den alten, niedrigen Gängen begegnet! Da sind zuerst die »Kappen« um mich im Studentinnenjargon auszudrücken, eine ganze Farbenskala. Die weißen, unschuldigen Theologenmützen, die grünen hoffnungsvollen Katholischen, die roten Helveter, denen man eine große Streich- und Schlagfertigkeit nachrühmt, die Orange-Gelben, die schwarzen, – ein ganzer Farbenkasten. Und dann kommen die Fremden: Russen, russische Juden, Urmenier, Bulgaren, Polen, einige französischen Elegants mit kunstgerechter Frisur und Gamaschen. Hier kommt ein ernster, härtiger Russe vorbei, etwas Durchgeistigtes in dem blasen Gesicht, ein echtes Cristuskopfmodell. Neben ihm ein Bulgare mit dunklem Zigeunerteint, schwarzen, blitzenden Augen. Da ein Pole mit ernster, nobler Gelassenheit, einwenig zurückhaltend, mit chevaleresken Manieren. Und dort weiter ein blonder Norddeutscher, mit offenem, ehrlichem Gesichtsausdruck, dem man es ansieht, dass er Ökonomie studiert. Jetzt eben kommt ein lärmendes, bewegliches Trifolio die Steigen hinunter – Italiener, man sieht es, wenn man es nicht schon hören würde. Über Eintönigkeit kann man sich wahrlich nicht beklagen. Ganz junge, ernste Jünger der Wissenschaft, junges lustige Füchslein, gesetzte Männer und dazwischen hie und da ein altes Haus, das wohl lieber bei seinem Stammtisch, im schönen, gemütlichen Kornhauskeller sitzt, als sich im Kolleg vor lauter Weisheit Kopfschmerzen anzuschaffen. Und die Studentinnen? Wird man ungeduldig fragen. Ja, ich komme schon zu ihnen und habe den Herren der Schöpfung, als welche sich die Männer nun eben so gerne ansehen, den Vortritt nur deswegen gelassen, um sie gleichsam als Hintergrund zu benutzen. Ich muss mich dagegen verwehren, meine kleine Skizze als eine ernste, wissenschaftliche Abhandlung zu betrachten. Es ist nur ein kleines, persönliches Stimmungsbild, eine Momentphotographie, das ich den Leserinnen der lieben Hauszeitung vorlege und sie zugleich bitte, was mir an Tiefe und Gründlichkeit fehlt durch eine freundliche Nachsicht auszugleichen. Neuerlich lassen sich die Studentinnen in drei Klassen einteilen. In die Eleganten, Noblen, in die Mittleren und in die solche, die auf die Äußerlichkeit, d.i. die Kleidung, gar nichts geben und halten. Die ersten sind immer modern gekleidet, parfümiert, tragen Schleier und Glacehandschuhe und werden von den übrigen als nicht echte Studentinnenwaare angesehen. Eine Studentin parfümiert, verschleiert! Nee, das ist nichts! Die Mittleren rekrutieren sich meistens aus Slavinnen und Schweizerinnen, die fleißig lernen und studieren, aber trotzdem echte Töchter Evas geblieben sind. Sie kleiden sich standesgemäß, das heißt einfach und schlicht und doch ordentlich. Sie verstehen aus kleinen Mitteln viel Kapital zu schlagen. Ein weißer Kragen, das macht sich ganz nett, auch eine legere Künstlerkrawatte, ein paar Naturlocken um das lustig–ernste Gesicht, viel Schneid und Mut in den Augen, das macht die Persönchen anziehend. Ihr Auftreten ist energisch, einwenig ungeniert, aber ohne in die abstoßende Mannsmaniere hinüber zu schlagen. Und nun kommen die Strengen, die nur aus ihrer Wissenschaft leben und für die die ganze übrige Welt Luft ist. Man sieht in ihren Gesichtern nur gedankenschweren Ernst, in den Augen eine kalte Vernunft, um den Mund strenge Linien, denen das Lachen fremd ist. Die Andern fühlen sich in ihrer Nähe gar nicht wohl, es werden da jeden Augenblick die unerquicklichen, gelehrten Themata aufgeworfen, man läuft immer Gefahr, sich durch irgendeine Dummheit kolossal zu blamieren oder wegen eines lustigen Wortes einen verweisenden Blick zu empfangen. Die Wissenschaft ist wohl schön und groß aber die darf nicht kalt und trocken wirken, sie darf besonders das Gefühl auf Kosten des Verstandes nicht unterdrücken. Sonst ist das Studentinnenvölklein unter sich heiter und gesprächig. Man liest, diskutiert, leiht sich gegenseitig die Kollegienhefte, besucht und empfängt Besuche, wo dann eine Tasse Thee serviert wird. Sogar zwei verheiratete Frauen, deren Männer wiederum Studenten sind, sind hier. Eine hat sogar ein kleines, allerliebstes Töchterchern. Das Heiraten während der Studienjahre und die Fortsetzung des Studiums auch dann weiter in der Ehe, finde ich jedoch, nebenbei gesagt, gar nicht am Platze und durchaus verwerflich. Die Frau kann ja dem Manne in der Ehe eine gute Kameradin und Studiengenossin sein, aber Mutter und Studentin kann sie nicht sein. Sie muss entweder das Studium vernachlässigen oder das Kind oder beide. Die materiellen Verhältnisse der hiesigen Studentinnen sind der großen Mehrzahl nach als durchaus nicht glänzend zu bezeichnen. Angenehm ist das zwar nicht, aber mit einwenig Galgenhumor hilft man sich auch darüber hinweg. Ach, mit welch' ergebener Resignation betrachtet man nicht schief getretene Absätze, zerrissene Sohlen und gesprungenes Oberleder der Fußbekleidung und wählt aus der kargen Garderobe den längsten Rock um den Mangel, soviel es geht zu verhüllen? Und dann kocht man die Theeblätter von gestern wieder auf und tröstet sich über alle Schwierigkeiten des Lebens mit der Hoffnung hinweg, dass es doch einmal besser kommt und kommen muss. Im letzten Sommersemester waren an der hiesigen Universität im Ganzen 132 Studentinnen, wovon 3 an der juristischen, 87 an der medizinischen und 42 an der philosophischen Fakultät eingeschrieben waren. Die meisten waren Russinnen, circa 18 Schweizerinnen, 5 Polinnen, 2 Preußinnen, 2 Italienerinnen, 3 Französinnen, 1 Österreicherin, und sogar eine Spanierin. Die Russinnen bilden auch auf den Universitäten der Schweiz das größte Kontingent der weiblichen Studierenden. So sollen im letzten Sommersemester in Zürich nur auf der medizinischen Fakultät 87 Russinnen gewesen sein. Ihre Tatkraft ist wirklich zu bewundern, viele von ihnen kommen aus Sibirien, einige haben einen ausgesprochenen tartarischen Typus, verstehen in vielen Fällen gar nicht deutsch, höchstens einige Brocken französich und müssen wirklich eine eiserne Energie aufwenden, und das ganze Lehrmaterial dennoch in verhältnismäßig kurzer Zeit zu bewältigen. Diese Menge der russischen Studentinnen an den westeuropäischen Universitäten ist dadurch erklärlich, das Russland verhältnismäßig wenige Universitäten hat und die weiblichen Studierenden nur in Petersburg zum Universitätsstudium zugelassen werden. Wo allerdings eine Universität nur für Frauen besteht, wo aber nur ein minimaler Teil der wissensdurstigen, weiblichen, russischen Jugend aufgenommen werden kann. Die Übrigen studieren dann im Ausland, müssen aber später in Russland nochmals die Prüfungen ablegen, natürlich in der russischen Sprache, wenn sie auf eine staatliche Anstellung reflektieren oder ein Diplom zur Ausübung der ärztlichen Praxis erlangen wollen. Und nun meine liebe Hauszeitung Ade! Die Teekanne ist leer und es ist auch wohl schon an der Zeit meine Mappe untern Arm zu nehmen und ins Kolleg zu gehen. Wenn ich auch einwenig früher komme, meine Nachbarin, eine hübsche, freundliche Aargauerin, wird wohl schon dort sein und eine kleine Fünfminutenplauderei bekommt auch einer Studentin gut. Den herzlichen Gruß an alle Leserinnen der Hauszeitung! Besedilo navajamo še v slovenskem prevodu. Iz bernskega študentskega življenja Draga revija Hauszeitung! Zunaj je pravo mokro, megleno novembrsko vreme. Drevesa sanjajo v svojih rumeno-rdeče-rjavih jesenskih oblekah in mirno čakajo na zimo. Lepih bernskih Alp se sploh ne vidi. Nad mestom je globoka, jesenska melanholija, ki se spušča kot zimski okvir z oblačnega neba. To vzdušje v naravi me duši, saj ljubim jasen mil poletni zrak, vedro sončno svetlobo. V takih trenutkih sem rada doma, torej med lastnimi štirimi stenami svoje najete, a vendar prijazne sobice. Ravnokar sem se udobno namestila, prižgala ogenj pod čajnikom in potegnila mizo blizu zofi. Voda veselo klokota, pred mano je zadnja številka revije Hauszeitung, ki sem jo kljub kratkemu poznanstvu prav vzljubila. Prebrala sem sestavek o pariških študentkah in pomislila, da je tudi bernsko univerzitetno življenje vredno zanimanja. Tukaj je tako živopisana, iz vseh vetrov zbrana družba, da mora vzbuditi zanimanje. Želim si samo, da bi gospodična Maja prišla enkrat v našo sivo, staro, častitljivo univerzo, saj stavim, da se ne bi mogla upreti skušnjavi, da bi s svojim mojstrskim, barvitim peresom oživila nekaj likov. Kaj vse srečaš v starih, nizkih hodnikih! Najprej so tukaj »kape«, če se izrazim v študentskem žargonu, ki kažejo pravo barvno lestvico. Bele, nedolžne čepice teologov, zelene, upanja polne katolikov, rdeče helvetikov, ki slovijo po prebrisanih potegavščinah in iznajdljivosti, oranžno-rumene, črne – cela barvna paleta. In potem so tu tujci: Rusi, ruski Judje, Armenci, Bolgari, Poljaki, nekaj elegantnih Francozov z umetelnimi frizurami in gamašami. Ravnokar prihaja resen, trden Rus, ki ima nekaj poduhovljenega v bledem obrazu, pravi model za Kristusovo glavo. Poleg njega je Bolgar s temno, cigansko poltjo in črnimi, bleščečimi očmi. Tam je Poljak z resno, plemenito sproščenostjo, nekoliko zadržan in z viteškimi manirami. In tam je svetlolas severni Nemec z jasnim, resnim izrazom na obrazu – videti mu je, da študira ekonomijo. Pravkar prihaja glasen, razgiban trifolij po stopnicah navzdol – prepoznal bi jih, če jih ne bi že prej slišal. O monotonosti res ni mogoče tožiti. Čisto mladi apostoli znanosti, mladi veseli lisjački, zreli možje ter tu in tam stara bajta, ki bi raje sedela pri svoji mizi v lepi domači Kornhauskeller, kot trpela od glavobola, ki se pojavi od same učenosti. Najbrž bo kdo nestrpno vprašal: »In študentke?« Ja, saj sem že pri njih. Gospodom stvarstva – kot takšne se možje radi vidijo – sem dala prednost le zato, da jih lahko uporabim kot ozadje. Moram pa se ubraniti temu, da bi kdo na mojo majhno skico gledal kot na resno, znanstveno razpravo. Je le majhna, osebna razpoloženjska podoba, fotografija trenutka, kar ponujam bralkam ljube Hauszeitung in jih hkrati prosim, da s prijazno prizanesljivostjo sprejmejo pomanjkanje globine in natančnosti pri slikanju. Študentke razdelimo v tri skupine: elegantno plemenite, sredinske in tiste, ki na videz in na obleko nič ne dajo. Prve so oblečene vedno po modi, odišavljene, nosijo tančice in glacé rokavice in jih kolegice sploh ne jemljejo kot prave študentke. Odišavljena, za tančico skrita študentka! Ne, to pa že ne! Skupino srednjih tvorijo večinoma Slovanke in Švicarke, ki se marljivo učijo in študirajo, a so kljub temu ostale prave Evine hčere. Oblačijo se svojemu stanu primerno, torej preprosto in enostavno, a so kljub temu urejene. Iz malenkosti znajo ustvariti najboljše. Beli ovratnik je prav ljubek, tudi ležerna umetniška kravata, nekaj naravnih kodrov in veselo-resen obraz, veliko hrabrosti in poguma v očeh – vse to jih naredi privlačne. Njihov nastop je energičen, nekoliko prostodušen, a ne da bi pri tem postale možače. In sedaj nastopijo stroge študentke, ki živijo le za znanost in je zanje ves preostali svet le zrak. V njihovih obrazih bereš težo resnih mislih, v očeh hladen razum, okoli ust stroge poteze, ki jim je smeh tuj. V njihovi bližini se ne počutiš dobro, saj ves čas razpravljajo o neveselih, učenih temah, zaradi česar si ves čas v nevarnosti, da se boš zaradi kakšne neumnosti kolosalno blamiral ali boš zaradi vesele besede deležen prezirljivega pogleda. Znanost je gotovo lepa in pomembna, toda ne sme delovati suhoparno, saj sicer zataji čustvo na račun razuma. Sicer je ljudstvo študentk med sabo veselo in zgovorno. Skupaj berejo, razpravljajo, si posojajo zapiske in se medsebojno obiskujejo na čajankah. Tukaj sta tudi dve poročeni študentki, katerih moža tudi še študirata. Ena ima celo majhno, nadvse ljubko hčerkico. Poroka med študijem in njegovo nadaljevanje v zakonu se mi sicer ne zdi primerno. Žena je lahko moškemu v zakonu dobra tovarišica, toda mati in študentka hkrati ne more biti. Zanemarja namreč ali študij ali otroka ali pa kar oboje. Gmotnih razmer tukajšnjih študentk v večini primerov ni mogoče označiti za sijajne. Prijetno to sicer ni, ampak z nekaj obešenjaškega humorja se da preživeti. Ah, s kakšno vdano resignacijo se gleda na obrabljene pete, luknjaste podplate ali usnje, ki štrli z obutve, in kako spretno se izbere iz skromne garderobe najdaljše krilo, da bi se vse te pomanjkljivosti prikrile. Čajni lističi od prejšnjega dne se še enkrat prevrejo, ob tem pa se tolažiš z upanjem, da bo nekoč moralo biti bolje. V lanskem poletnem semestru je na tukajšnji univerzi študiralo vsega skupaj 132 študentk, od tega 3 na pravni, 87 na medicinski in 42 na filozofski fakulteti. Večina so Rusinje, okoli 18 je Švicark, 5 Poljakinj, 2 Prusinji, 2 Italijanki, 3 Francozinje, 1 Avstrijka in celo ena Španka. Največjo skupino študentk sestavljajo na švicarskih univerzah Rusinje. V lanskem poletnem semestru jih je bilo v Zürichu samo na medicinski fakulteti 87. Njihova delavnost je resnično občudovanja vredna. Mnoge pridejo iz Sibirije, kar se nekaterim vidi celo na obrazu, saj imajo tatarske poteze. V mnogih primerih sploh ne razumejo nemško, nekaj malega francosko, in morajo porabiti resnično veliko energije, da vso učno snov kljub temu obvladajo v razmeroma kratkem času. Množico ruskih študentk na evropskih univerzah lahko razložimo s tem, da je v Rusiji sorazmerno malo univerz in še med temi lahko ženske študirajo le v Peterburgu, kjer je ženska univerza, a je na njej premalo vpisnih mest za vse vedoželjne ruske mladenke. Preostale potem študirajo v tujini, a morajo izpite opraviti še enkrat v Rusiji, seveda v ruščini, če si želijo državne službe ali diplome, s katero lahko zaprosijo za zasebno zdravniško prakso. In sedaj pozdravljena, moja ljuba Hauszeitung! Čajnik je prazen in čas je, da vzamem mapo pod roko in se odpravim na predavanja. Če pridem malce prej, bo tam že moja soseda, ljubka prijazna študentka iz Aargaua, in petminutni klepet mi bo dobro del. Prisrčen pozdrav vsem bralkam revije Hauszeitung! [prevod Katja Mihurko Poniž]
I
Liza Aleksandrovna se je leno pretegnila na divanu.
Noge je imela na stolu, v roki pa je držala neko medicinsko knjigo, iz katere je glasno čitala vsako tujo, nenavadno besedo dvakrat, trikrat ponavljajoč. Poleg nje je na mizi ležal nemško-ruski slovar in besednjak tujk, v katerega je zdaj pa zdaj pogledala, na pol se vzravnaje iz svoje ležeče poze. Bila je mlado, dvajsetletno dekle. Obraz ji je bil bled, s finimi, prikupnimi potezami, resen in spet nekam skrivno strasten. Lase je imela črne in dolge. V gostih kodrih so se nekako svojeglavno sukali nad belim, širokim čelom. Na pisalni mizici pri oknu je čepela nad kopo knjig bela mrtvaška glava, poleg nje sta se poljubljala dva majhna marmorna zaljubljenca v koketni rokokojski obleki. Na postelji je ležala debela zimska jopa, vrh nje lovski klobuček in rokavice. Na omari, na kovčku, po stolih, povsod so ležale knjige in časopisi, na umivalniku pa je v kozarcu dehtela krasna temnordeča roža.
Zunaj so se dvigale megle vedno više in gosteje. V sobi je vladala prijetna toplota in velika bela peč se je zadovoljno svetila v zavesti si svoje imenitne naloge. Topla zimska tišina je prijetno božala živce. Slike na steni so leno spale v sivem, udobnem miru, knjige na mizi in po stoleh so zaspano dremale v rumenkastem, uspavajočem svitu meglenega zimskega popoldneva.
Liza je zazdehala.
Pravzaprav je medicina grozno pusta veda. To prebavljanje resnih, dolgočasnih medicinskih knjig je prav docela prozaično!
Vzdihnila je in z vdano resignacijo brala dalje.
Zunaj so se začule stopinje, vrata na hodniku so zaškripala in takoj nato sta stali v sobi dve Lizini prijateljici.
»No, Lizanka, študiraš?«
»Ponavljam anatomijo,« je dejala le-ta, vrgla knjigo v elegantnem polkrogu s posebno ljubkostjo na posteljo, skočila na noge in potisnila svoji obiskovalki na divan. Sama je vrgla z najbližjega stola časnike na tla, prisedla k mizi in dejala flegmatično: »No?«
»Ha, ha,« se je smejala Ana Bogdunova, majhna črnolasa Bolgarka, »Liza je danes slabe volje.«
»Nikakor ne. Ali danes ni moj sprejemni dan in čudno se mi zdi, da sta prišli. Danes je torek in vedve samo ob sobotah …«
» … pijeva pri tebi čaj,« je Ana prekinila Lizin govor. »No, danes ga bova tudi, kajne, Sonječka?« In sunila je svojo sosedo, strogo, visoko plavolasko s komolcem.
»Da, Ana, pri meni je tako mraz,« je dejala le-ta. Liza je prižgala špirit pod samovarom, izvlekla nekje izpod knjig škatlico cigaret, porinila jo pred Bolgarko in vprašala kratko:
»In ti, je tudi pri tebi mraz?«
»O, in še kako! V žepu namreč. Čisto nič nimam, čisto nič! Imaš kaj, ti zlati moj finančni minister?! Pri meni je kolosalna denarna kriza. Pojutrišnjem je ruski ples. Vstopnina štiri franke. Prosim te, štiri franke, in jaz nimam ni kopejke! To se pravi, niti enega centima! In ti greš na ples in Sonja, vse gre, le jaz naj sedim doma! Čemu imam belo batistno obleko, pomisli, krilo in bluzo in svilen lila pas?! In čemu znam četvorko in polonezo in vse plese?! In čemu sem filozofka že drugo leto in študiram moderne jezike s pridnostjo in vnemo! Na, povem ti, jaz moram biti na plesu, in če dobiš plesalca, ki ne zna ne ruski, ne poljski, ne nemški, ne latinski, priporočam se ti za tolmača! Izbrano, natančno ti prevedem vse poklone in zastonj, draga, zastonj!«
Liza se je zasmejala. »Koliko pa potrebuješ?«
»Koliko pa imaš, ti srečni otrok Kavkaza? Oh, škoda, da nisem jaz tvojih staršev hči! Vsak mesec sto rubljev, bogme, sto rubljev! Pomisli, Sonja Ivanovna, to bi bilo za pet takih skromnih komadov, kakor si ti! Oziroma, pardon, pet eksitenc sem hotela reči! Jaz namreč ne znam biti praktična, žali bog da ne. Včasih bi mi bilo treba. Ali … ! Toda kaj! Lizanka, deset frankov bi hotela.«
»Deset? Takoj, če bo dovolj!«
»Hm, dovolj?! Več kakor preveč! Štiri franke vstopnina, trideset centimov rokavičarju, da mi očisti lanske bele glacé rokavice, petdeset centimov za cvetlice in ostalo za razne potrebe do prvega. Danes je dvajsetega, triindvajsetega bo ples, enaintridesetega pa dobi moja blagajna nove dohodke.«
Liza je odprla predal pisalne mizice, odštela Ani deset frankov in vprašala Sonjo:
»Hočeš tudi ti kaj?«
Vedela je namreč, kako siromašno živi le-ta. Večkrat ji je z nežnim obzirom oskrbela kako razvedrilo in olajšanje. Podarila ji je tudi vstopnico k plesu, češ da potrebuje gardedamo, in ker je ona tako resna …
Sonja ni nič hotela in Liza je zaprla predal ter nalila čaja v majhne porcelanaste skodelice.
Imela je rada te dve. Ano zaradi njenega veselega, zdravega humorja, Sonjo zaradi njene resnobe in čvrste volje.
Ana je spet jela čebljati:
»Zakaj te ni bilo na zborovanju ruske kolonije v nedeljo? Bilo je imenitno. Moj deželan Dimov je govoril o nas Bolgarih. V krasni ruščini! Čudovito! Meni je slabo prihajalo od smeha.«
»Res, njegova svojevrstna ruščina je neprecenljiva,« je dejala Sonja Ivanovna z diskretnim smeškom na ustnih.
»Kajne?« je nadaljevala Ana. »Naravnost imenitna je! Govoril je o bolgarski literaturi, in kako! O moj Bog! Ha, ha! Jokala sem se, tako je bilo smešno! Najprej o starih idealistih, potem o novejših realistih in kot trumpf je vrgel še najnovejše dekadente, simboliste, secesioniste et cetera pred svoj čudoviti, presojajoči pogled. In imena?! Ne, Boga mi, to je bilo že nad, nad – bilo je višek, krona govora. Najprej nekaj starih, potem nekaj pol starih – seveda je izbral med njimi najneznatnejše pisce, ki so le pri njem voditelji in apostoli struj – in nazadnje je dejal s spoštljivim, globokim, počasnim glasom: 'Zastopnik najnovejše struje, gospoda moja, je mladi, talentirani Petko Dimov.' Vse tiho od neizmernega čudenja. 'Kdo je to?' zakliče nekdo in naš dragi Petušja se je priklonil z najelegantnejšim salonskim poklonom: 'To sem jaz, gospoda.' Tableau! Vse se je vilo od smeha. In ploskali so in kričali: 'Slava!' da se je dvorana tresla. In Petko Dimov se je blaženo priklanjal …«
Ana se je zasmejala z veselim, brezskrbnim, otroškim smehom, Sonja Ivanovna se je nasmihala in Liza Aleksandrovna se je tiho, prezirljivo hihitala predse, počasno kadeč svojo cigaretko.
Čaj je prijetno dehtel na pladnju, pod stropom pa so se zibali rahli, vijugasti oblački tobačnega dima.
In Ana je pravila dalje:
»Blaženstvo, ta Petko Dimov je imeniten. Ko je zlezel s podija, vprašala sem ga, kdaj je izdal svoje pesmi in kje, in povedal mi je z dostojanstvenostjo in grandeco španskega dona, da sta doslej natisnjeni dve njegovi pesmi! Tako veselega avditorija ni bilo še nikdar. In nihče se ni jezil in prepiral in dokazoval in pobijal, kakor je drugače navada. Prav nobene debate, obča veselost in zadovoljnost.«
»In kako je pel!« se je oglasila Sonja.
»Da, kako je pel! Ha, ha! Tisti njegov visoki, hripavi, grčasti tenor! Ko je bilo vsega konec, ko so se hoteli že vsi raziti, je povzel neko revolucionarno rusko pesem. No, volja je bila dobra, vse je pelo z njim, ali njegov glas je bil ubit in razpraskan, da joj! In za zaključek je še klical nekomu 'Slava' in drugemu 'Pereat'! Imen nismo slišali, ali ker je mahal z rokami in nogami, je vse kričalo z njim 'Slava' in 'Pereat'!«
Ana se je zasmejala, Liza pa ji je zažugala:
»Na, in vendar je Dimov tvoj najiskrenejši častilec od vseh oboževalcev!«
»Brr! Jaz sem študentka, razumeš! Mešati moškim glave je dovoljeno, ali lastna glava mora ostati čista in hladna. Zaljubljena filozofka! Pomisli, kako smešno! In nevarno!«
»Nevarno? Ha, ha!«
»Za nas, ki nimamo predsodkov, da! Za nas, študentke, da! No, potem kot dr. phil. me lahko obsede ljubezen do najbolj peklensko hudobnega, a tudi peklensko lepega moža. Zdaj pa pereat ljubezen!«
Liza je zmajala z glavo. Sonja je gledala predse, kakor da je zavarovana proti vsaki nevarnosti in da je ta pereat zanjo že zato nepotreben, ker je predmet sam zanjo prav brez pomena. Liza je vprašala:
»In kakšen bi moral biti tvoj peklensko hudobni, peklensko lepi mož?«
»Na, jaz sama ne vem, tak morda kakor medicinec Farinelli, saj ga menda poznaš. To ti je vražji Italijan! Peklensko črne oči! Lep, kakor bog pekla!«
»Poznam ga,« je dejala Liza. »In ta ti je nevaren?«
»Bi mi bil, a zdaj … Veš, za študentko tretjega semestra je njegova filozofija vendar prenevarna.«
»In kakšna je ta njegova filozofija?« je vprašala Liza z izrednim interesom.
»Lepa in hudobna kakor on. Svet je uživanje, uživanje življenje, življenje večna sprememba. Vsakega moškega naloga je učiti ženske ljubiti – ženske, ne žensko! Farinelli se je nekdaj hvalil, da so znale njegove ljubice ljubiti vroče kakor peklenske boginje in sladko kakor boginje strasti in razkošja na grškem Olimpu. 'Satan je objemal le satanele,' je dejal in pri tem so se mu oči svetile kakor vragu in lep je bil, da bi vsaka ženska umrla zanj. Od tedaj se ga ogibljem kakor živega ognja, četudi se v mojo srečo ne zanima zame.«
»Ha, ha,« se je zasmejala Liza, »torej tudi ti, Ana, nisi nepremagljiva!«
»V trenutkih že, ali drugače vem, da sem študentka tretjega semestra in Farinellijeva filozofija je za nas pogin, čeravno trdi, da je vsak moški poslanec življenja in stvarstva.«
Liza se je zamislila, vstala je, vzela ono temnordečo rožo iz kozarca in jo pritisnila k obrazu.
Ana se je začudeno zasmejala.
»Kaj? Temnordeča roža?! Vsaka študentka ve, da je to Farinellijeva cvetlica. Liza, mar … ?«
Liza se je obrila in kriknila jezno in strastno: »Molči!«
Pogledala je na uro, zardela in dejala nekako v zadregi in negotova:
»Imela bi še nekaj opraviti …« Sonja in Ana sta vstali: »Medve morava v kolegije.«
»Hvala, Liza!« je zaklicala Ana že med vrati. »Na svidenje!«
Na stopnicah sta srečali visokega, lepega moža v izbranem zimskem kožuhu.
»Farinelli,« je zamrmrala Ana. Srce ji je za trenutek zatrepetalo v strasti in zavisti, a takoj so se ji ustne raztegnile v strogo, mrzlo črto in med zobmi je siknila: »Prekleti satan!«
Liza je nervozno stopicala po sobi, ko sta prijateljici odšli. Bilo ji je nekako čudno tesno pri srcu. Vse, kar ji je Ana pripovedovala o Farinelliju, je vedela, a vendar ji je bilo neprijetno, da spet znova zve in sliši. Vsa je gorela za tega strastnega, vročekrvnega Italijana. Vedela je, da ni kar nič tenkočuten, da se vsake ženske hitro naveliča in da mu je prav malo mar kaj in kako. A bila je nespametna dovolj, da je mislila in verjela, da zdaj resnično ljubi, da ta ljubezen ne more miniti kakor sen ali kakor kakšna pijanost čustev. In spet je mislila na njegov vihravi temperament, na čudovito hitrost, s katero so se vsi vtisi zrcalili v njegovi duši, v najbolj živih barvah vzplamteli in naslednji bi že izginili pod novimi podobami. Če bi jo pozabil, odvrgel! On! Njo!
In stisnila je zobe v boli in srdu.
Kako so se ji vsesale njegove oči v dušo takoj prvikrat, ko jo je pogledal tako živo, vroče, drugače, kakor je dotlej gledal njo, svojo mlajšo tovarišico.
Bog ve, kaj je bilo takrat, da jo je gledal, gledal s posebnimi očmi, da si je zaželel nje in njene ljubezni. Morda je kak nagajiv odsev poskakoval po njenih gostih, lepih laseh ali pa se ji se nevede prikral kak mehek, vabeč ton v glas.
In tudi ona ga dotlej ni gledala in videla drugače kakor druge ljudi, Bil je lep, no seveda, ali bogme, če bi vsak lep mož razburjal dušo! Smešno!
In končno je vse to brezpomembno. Zdaj je tukaj ta velika, močna, tiranska ljubezen in treba se ji bo pokoriti. Seveda, brez boja ne, brez misli ne. Nič daril, nič žrtev; toliko jaz, toliko ti! O, razgledovala se bo po vseh kotih tvoje duše, Farinelli! Ne boš je prevaral s simili briljanti! Simili briljanti: steklena imitacija briljantov.
Vrata so se odprla. Bil je on.
»Klanjam se, Liza Aleksandrovna. Srečen sem, da vas vidim.«
Njegove oči so sipale ljubezen.
»Jako točni ste, gospod Farinelli,« se je nasmehnila Liza. »Skoraj čudno se mi zdi, da ste mogli tako hitro priti od patološkega instituta semkaj. Ali je bil danes profesor Burger spet raztresen?«
»Kakor navadno. Vselej ga moramo opozoriti na uro, da odide, drugače bi menda predaval in predaval brez konca in kraja. A kaj ste delali vi, Liza?«
»Po obedu sem bila v naši akademski čitalnici. Brala sem nekatere novo prispele ruske in nemške revije. Simplicissimus Simplicissimus: satirični tednik, ki je izhajal v Münchnu (1896–1944) in so v njem objavljali ugledni pisatelji (Thomas Mann, Frank Wedekind, Franziska zu Reventlow, Ludwig Thoma, Hugo von Hofmannsthal idr.). je izreden, čeravno so bile zadnje številke nekam jako slabe. Doma sem brala Gabrijele Reuterjeve: Gabriela Reuter: Iz dobre družine. Gabriele Reuter (1859–1941) nemška pisateljica znana predvsem po romanu Aus guter Familie (1895), v katerem je prikazala zgrešeno vzgojo meščanskih deklet za zakon. Njen ženski lik Agathe doživi razkroj osebnosti, ker se ji ne uspe prilagoditi normam meščanske družbe. Pisateljica je kasneje Gabrielo Reuter osebno spoznala v Berlinu in o tem pisala v besedilu Kod Gabrijele Reuterjeve (Ms 1113, c, št. 34), kjer omenja tudi njeno knjigo Aus guter Familie in navaja, da jo je brala s praškimi prijatelji. Roman je vse pretresel in pisateljico so srčno vzljubili. 'Iz dobre družine'. Bogme, to so grozne tragedije, vsa ta vsakdanja ničevost in malenkost! A zdi se mi – ne, prepričana sem, da smo Rusinje vendar mnogo bolj svobodomiselne nego Nemke. Pogumnejše smo in laže se otresemo predsodkov. Precej hladne smo, zato nam razum velikokrat pomaga čez konvencionalno ograjo prav tako kakor vašim Italijankam vroča kri in strast. A Nemke nimajo navadno ni dovolj strasti, ni poguma, ni pameti. Vse njihovo dejanje in nehanje se vrti okrog zastarelih, privilegiranih ničevosti. Govorim namreč bolj o masi.«
Nasmehnila se je in vprašala: »Ste mislili kaj name, Adolfo?«
Pogledal jo je vroče,
»In to vprašate vi, Liza?«
Prijel je njene ozke, drobcene roke in jih pritisnil na svoj vroči obraz.
»Kako si trdosrčna, moja lepa Liza!«
Nakar se je raztogotil in tiho zasikal predse:
»In jaz naj to trpim! Imam naj samo pravico vzdihovati in dvoriti vam, a vi niti ne dovolite, da vam povem, da vas ljubim, da sem besen od ljubezni, da bi vas umoril z divjostjo te ljubezni! Ljubite me, poljubljajte me, objemajte me, Liza!«
Vsaka beseda je bila morje blaženstva zanjo, a niti zganila se ni. Dolge, rahle trepalnice se niso zganile, samo rame je kakor čudeč se potegnila kvišku.
»In kaj še, Adolfo?« je vprašala z glasom, ki se je kopal v ljubezni.
»Dovoli mi, da te ljubim,« je prosil in jo skušal objeti.
»Mirno, mirno, prijatelj Farinelli! Ne smešite sebe in mene. Med tovariši ljubezenske spletke niso na mestu.« Njen glas je bil spet hladen.
»In zakaj ste mi dovolili, da vas obiščem, Liza?«
»Kako naivno vprašanje, mon ami! Torej ste pričakovali, da vas sprejmem z objemi in poljubi, da se radostno vržem slavnemu Don Juanu naše fakultete meni nič, tebi nič za vrat! Ha, ha!«
»In kaj bi bilo to tako smešnega! Saj …«
»Ne bi bila ni prva ni zadnja. Poznamo se, prijatelj Adolfo! Priznati moram, da imajo prav tisti, ki govore, da je nek lep Italijan nad vse mere zaljubljen vase; vaša samozavest to dovolj dokazuje. Zakaj sem dovolila, da pridete? Hotela sem se z vami učiti fiziologijo, vi ste tri semestre pred menoj, torej bi ne bili preslab inštruktor. No, danes niste razpoloženi, kakor vidim. Tu sem dobila nekaj od Elize Ichenhäuserjeve, Eliza Ichenhäuser (1869–1932) je bila nemška novinarka in borka za ženske pravice, pisala o je pravici do študija, o pravicah zaposlenih žensk ipd. Zofka Kveder je najbrž mislila na njeno knjigo Zur Frauenfrage (K ženskemu vprašanju), ki je izšla prav v letu nastanka Študentk. Med najpomembnejše knjige Elize Ichenhäuser sodita tudi Der gegenwärtige Stand der Frauenfrage in allen Culturstaaten: eine vergleichende Studie (1894) ter Erwerbsmöglichkeiten für Frauen: praktischer Ratgeber für erwerbsuchende Frauen in allen Angelegenheiten der Vorbildung, der Anstellung und der sozialen Selbständigkeit (1897). nekaj drobnih doneskov k ženskemu vprašanju. Berite mi!«
»Diavolo, Liza Aleksandrovna, čudno ravnate z menoj. Pazite, Farinelli ne pusti igrati se z njim!«
»Torej tudi čitati nočete? No, dobro, pripovedujte mi kaj, kar koli, samo da bo zanimivo. O vašem morju na primer. Jaz jako ljubim morje. Samo nekajkrat sem ga videla. Bilo je nepopisno v svoji veliki, orjaški krasoti. Zdelo se mi je, kakor da spi na njegovih valovih poezija, zdaj mehka in dobrikajoča se kakor jutranje sonce, zdaj žalostna kakor veter na grobišču, potem spet divja in strastna kakor ljubezen hajdukov Hajduki: v fevdalni Turčiji izraz za ubežnika ali borca proti Turkom na področju jugovzhodne Evrope, (fig.) razbojnik, lopov, tolovaj. v gorah. Pripovedujte mi o morju!«
»Ne morem kar na povelje buditi lepih, zanimivih spominov, ne morem peti slavospevov morju, ki bi vas zadovoljili. Nič ne vem.«
»In vi ste Neapeljčan!«
»Liza, ne mučite me! Kaj naj pripovedujem? Morje in nebo in vmes vse mavrične barve v najfinejših odtenkih in gondole, jahte, parniki, matrozi, gondoljeri, na pol goli, raztrgani, lepi poulični dečki, krasne, nežne signorine, lepe in neusmiljene kakor vi. In Vezuv in Neapelj in morje. Zagoreli, zaljubljeni Neapeljčani in tujci: Angleži, Rusi, Francozi, Nemci. Palme, oljke, ciprese in polno rož, cvetočih grmov in opojnih dišav južne krasote. In cimbale in mandoline in melodične, vroče ljubezenske pesmi. In spet morje in nebo in Vezuv in Neapelj in vse barve zemlje kakor v začaranih kraljestvih bajk in pravljic.«
Liza mu je tiho gledala v obraz, ki je pel in vibriral v vseh mišicah k njegovim besedam.
Tak Farinelli ji je bil nevaren. Vzela je ono temno rdečo rožo iz kozarca, trgala fine, baržunaste liste iz cveta in jih sipala na tla.
Farinelli je pobledel od jeze.
»Čemu ste razdrapali mojo rožo?! Kaj takega nočem, razumete, nočem, da ste taki!«
»Pardon! Vidite, pozabila sem. Sploh pa sem tudi grozna prozaistka. Kaj ena roža! In če je tudi vaša, hm! Zapomnite si: biseri se ne mečejo svinjam. Nelep primer, a kaj hočete, da naj razume ruska medicinka o takih stvareh. Rože, rože, rože, samo Italijanke jih vedo ceniti, ne? Tiste lepe, nežne, črnooke, vroče, ki ste jih ljubili v Neaplju. Oh, vi moški. Hotela bi poznati moža, ki še nikdar ni ljubil, čigar ustne se še niso dotaknile ženskega lica. In mene bi moral ljubiti. Bog, kako bi bila srečna.«
Utihnila sta in Liza je mislila o možu, ki se še ni dotaknil ženskega lica, in želela si je, da bi bil Farinelli tak mož.
Italijan je gledal to mlado, lepo dekle, ki je prišla tam od vzhoda. In videl je njeno čisto, nedotaknjeno lice, ki je bilo belo in nežno kakor list lilije, in njene črne lase, ki so se kakor žalost šopirili nad čelom, in oči je videl, v katerih je spala melanholija ruskih step, in usta, ki so s svojo živo, rdeča barvo vpila po ljubezni, in bilo mu je žal, da so njegova usta gorela od tolikih prisegajočih in skrunečih poljubov, in ni si upal zapisati v njen mirni, čisti obraz plamtečega znaka svoje ljubezni.
Liza je postala mehka in čustvena. Pravila je o svoji sestri in njenem možu, ki sta se tako ljubila v prvič in nedotaknjena z globoko, sveto in ne naivno ljubeznijo. A naenkrat se ji je zdelo to mehko, nežno razpoloženje smešno in plehko.
Postala je lahkomiselna.
»Veste, da me nocoj mika iti v gledišče. A ne v opero niti v dramo. Brr! Veste, v varieté grem.«
»V varieté?«
»No, zakaj pa ne. Telovadke vidim rada, plesalke, tudi pametne opice in učene pse. Zakaj pa ne?«
Farinelli se je smejal.
»Ne mislim tako. Ali zdaj je ravno spored, ki vas bo gotovo zanimal. To sem hotel pripomniti. Neka družba iz Rusije je tu. Menda so Tartari ali kaj. Ženske so oblečene kakor ruske bojarke, Bojarke: plemkinje na ruskem dvoru od 10. do 17. stoletja. moški kakor mužiki. Mužik: ruski kmet tlačan. In potem vam plešejo nek ples, love se po odru; pojo, kriče, žvižgajo, vse hitro, divje, strastno, da človek kar oči odpira. In tisto kričanje! Nekaj posebnega je ves nastop, nekaj frapantno krasnega.«
»Dobro, imenitno! Veselim se že. Dobre volje sem. Vse omizje v zavodu povabim s seboj. In vi pridete tudi in nekaj vaših prijateljev?«
»Koga naj pripeljem?«
»Kogar hočete. Zdaj pa pojdite, drugače zgubim zaradi vas res vse popoldne. In da veste, nekoliko vas imam vendarle rada. V resnici! Samo da mi odložite svojega starega, lahkomiselnega, nestalnega Farinellija! Le eno boginjo smete imeti in ne vsega Olimpa! Na svidenje!«
Ponudila mu je svoja rdeča, polna usta in on jih je rahlo, boječe poljubil. Bil je morda prvikrat v svojem življenju ganjen. Liza sama se je čudila njegovi pohlevnosti. Ko je odšel, je pobrala vse liste njegove temnordeče rože, ki so ležali na tleh.
II
V letnem gledišču, v neki novi ulici v predmestju, je bil ruski bal, ali pravzaprav ruski zabavni večer. Petje, deklamacije, žive podobe in ples – to je bil spored.
Na galeriji in spodaj v dvorani je bilo vse polno študentk v modnih svetlih oblekah, z genialno počesanimi lasmi, nanosniki in lornjeti. Nekatere so imele črna krila in svetle bluze ali pa tudi samo preproste črne obleke z velikimi živobarvnimi kravatami. Niti ena ni bila dekoltirana, a vse so bile živahne, klepetave, vesele. In visokošolcev vse polno: Rusov, Poljakov, Bolgarov, Nemcev – cela mešanica. Ob straneh pod galerijo so stale mize z jedili, zadaj v desnem kotu se je svetil na mizi velik samovar iz medenine, cela tolpa je stala naokrog in pila čaj.
Na odru so peli nekaj otožnih maloruskih pesmi, gdč. Kovarska je deklamirala z močnim, krasnim altom neko Puškinovo pesem, dve medicinki sta igrali gosli, Norvežan Jansky je igral neko Beethovnovo sonato. Naposled še velika skupina iz maloruskega življenja in oficialni del sporeda je bil končan.
Več profesorjev je počastilo prireditelje s svojo prisotnostjo. Profesor Reichersberg je Prof. Reichersberg: na bernski univerzi je nacionalno ekonomijo predaval prof. Naum Reichesberg (1867–1928), pisateljica je v noveli njegovo ime hote ali nehote zapisala narobe. Na bernski univerzi je pri njem poslušala predmet Socialna gibanja v Angliji in Nemčiji od začetka stoletja. z blagim, raztresenim smeškom sedel v prvi vrsti ter pri vsaki točki ploskal z nekakim posebnim veseljem. Predaval je moderno sociologijo, bil je velik mislec in izboren govornik. Več študentk je bilo docela zaljubljenih v njegov bledi, plemeniti obraz. Imel je neizrečeno mile, mirne, dobre oči in bujne temne lase, ki so se mu v gostih, dolgih kosmih vili krog glave. Poleg njega je sedela privatna docentka Privatna docentka gdč. dr. Tumarkin: Anna Tumarkin (1875–1951) je bila prva profesorica na Univerzi v Bernu, ki je lahko izpraševala na izpitih tudi doktorske in profesorske kandidate ter bila prva evropska univerzitetna senatorka. Zofka Kveder je pri njej poslušala predmet Estetika drame v 19. stoletju. gdč. dr. Tumarkin in potrpežljivo poslušala navdušene vzklike svojega levega soseda, asistenta na medicinski fakulteti, dr. Löbna. Vse na univerzi je vedelo, da je Löben na smrt zaljubljen v odločno, prikupno Rusinjo. Pri vsakem njenem predavanju je bil navzoč in slušatelji so dan za dnem zbijali neslane šale o njegovem platoničnem oboževanju. Danes je ves razburjen sedel poleg svojega ideala, vzdihoval, se čudil, se pretirano navduševal in nemirno lomil dolge, tanke prste svojih elegantnih, ozkih rok.
Nacionalni ekonom prof. Wocker je Prof. Wocker: za tem imenom se najbrž skriva prof. August Oncken (1844–191), nacionalni ekonom, pri katerem je Zofka Kveder poslušala predavanja Teoretična narodna ekonomija. gonil s svojim tovarišem prof. Brücknerjem : Prof. Brückner: Eduard Brückner (1862–1927), geograf in klimatolog, je bil rektor bernske univerze, ko je tam študirala Zofka Kveder. Pri njem je poslušala predmet O vetru in vremenu. statistiko in se ni prav nič brigal za vse, kaj se godi okrog njega, vtem ko so žive, življenja lačne oči lepega profesorja novejše filozofije dr. Steina Dr. Stein: prof. dr. Ludwig Stein (1859–1930) je bil na bernski univerzi profesor filozofije, omenjen je tudi v črtici Megla. Zofka Kveder je pri njem poslušala tri predmete: Zgodovina novejše filozofije, Začetki človeške kulture in Filozofski seminar. nemirno begale po obrazih. Bil je bogataš, pravili so – milijonar, a imel je pravega vraga za ženo. Pripovedovali so stvari o njegovih družinskih razmerah, ki so dišale po nesrečnih epizodah Marlittinih Marlittova: nemška pisateljica Eugenie Marlitt, s pravim imenom Eugenie John (1825–1887), avtorica obsežnega opusa sentimentalnih romanov, v katerih je osrednji lik ženska, ki po številnih nesrečah in preizkušnjah najde srečo v zakonu z ljubljenim moškim. Zofka Kveder je omenja tudi v povesti Moja prijateljica in v pripovedi Pisma (Ljubljanski zvon, 1904). romanov. Včasih je bil ves otolčen in opraskan; študentke so se pomenljivo smejale, a mu zato s tem večjo pozornostjo vračale koketne, interesantne poglede.
Ko se je vse pripravljalo za prvo četvorko, se je profesor Stein resolutno postavil med plesalce. Naprosil je medicinko Gordonovo, lepo plavolasko, za par ter plesal z njo četvorko, kakor da mu je ples prvo in zadnje na svetu. Ravno nasproti sta bila Ana Bogdunova in Dimov.
Mladi »moderni« Bolgar je plesal, kakor da je rojen na parketu, čeravno je doma prejšnje čase, še v počitnicah, kot srednješolec pasel vaško čredo. Bil je lep dečko. Nosil je dolge, skrbno naravnane lase in široko kravato à la Werther. Sploh je bil jako gizdav. No, pri vsem tem je bil dokaj naiven in njegova nagajiva deželanka je znala izkoriščati to dobrodušnost.
Četvorki je sledil valček, temu mazurka in tako dalje.
Ana je naročila Dimovu, naj pleše s Sonjo Ivanovno nekaj plesov. Ta je imela zelo malo znancev in se je že ves večer z neko drugo medicinko pogovarjala o truplih in preparatih. No, pokazalo se je, da je Sonji Ivanovni ples neznano znanstvo, Dimov ji je v nadomestilo pripovedoval o rodnem kraju, o očetu, ki so ga Turki ob neki priliki ubili, in o dobri, preprosti materi, ki mu še vedno pravi »pitance«. Pitance: Zofka Kveder je v opombi zapisala: »pišče«; tako nazivajo Bolgarke svoje male otroke ali tudi mladenič svojo ljubico.
Ana Bogdunova se je čudila, da še ni videla niti Lize niti Farinellija med plesalci.
Vsa vroča in že nekoliko upehana je šla iskat Lizo.
Ustavljali so jo med mizami; pri nekaterih je tudi sama nekoliko obstala.
Ali so bile to teme!
Tu so razpravljali o socializmu in anarhizmu in zabavljali čez Rusijo, da se je kar kresalo. Nekdo je pripovedoval o premišljenem načinu ravnanja neke ruske socialistične revije, ki je v dveh letih že petkrat morala prenehati, a je potem vedno spet izšla pod novim imenom kot nov list. Naročniki plačajo le za tri mesece naročnino. Prvo številko zaplenijo, drugo zaplenijo in s tretjo zaplembo pride tudi že vladni odlok, da se list ustavi. Drugi je pravil o komično-tragičnih dogodkih iz ruskega študentstva, pripovedoval, kako na lepem je prišel njegov prijatelj iz inozemstva zaradi nekaj socialističnih knjig, ki jih je skušal vtihotapiti čez mejo, namesto v domačo gubernijo naravnost v Sibirijo, tretji pa je pozival k pozornosti in opreznosti in dokazoval, da ima ruska vlada celo med dijaštvom v inozemstvu svoje špijone, da se torej o priliki prav lahko pošteno maščuje za vse njihove nemile kritike.
Pri drugi mizi so se prepirali o spiritizmu. Neka starejša histerična filozofka iz Odese je navajala razne učene izreke in dejstva v prid svoji veri. Pred njo je ležalo nekaj listov nemškega časopisa »Der Spiritist«. Der Spiritist: revija z naslovom Der Spiritist: Zeitschrift für Spiritismus und verwandte Gebiete je izhajala med letoma 1892–1902. Nekateri Rusi krog nje so se smejali, mlada šestnajstletna hči njene gospodinje, ki jo je pripeljala s seboj, da se zabava, pa je z velikimi, otroškimi očmi čudeče in občudujoče zrla v njen obraz.
»Ne mešajte vendar s svojimi spiritističnimi norostmi otroku glave!« je dejala Ana mimogrede in potrkala filozofki, ki jo je poznala iz seminarja, na ramo.
Ali slabo jo je skupila.
»Norosti?! Prosim, Ana Bogdunova, to je surovo! Žaljenje vede, netaktnost … !«
Ana se je smejala ter hitro odhitela dalje. In tu je bila končno tudi Liza.
Oblečena je bila v široko obleko posebnega fantastičnega kroja in pomarančaste barve s črnimi žametastimi našivi. Krasne goste dolge lase je imela prosto razpuščene po ramah, kakor je bilo pri mlajših deklicah v jeseni v modi; v ušesih je imela velike, tanke, okrogle uhane, na katerih je bilo nabranih več lahkih, majhnih obročkov in trikotnikov, ki so pri vsakem gibu glave lahno zacingljali. Široki grški rokavi niso docela pokrivali krasnega lakta, na katerem se je zibalo mnogo zlatih, jako tenkih, gladkih zapestnico. Liza je bila ekstravagantno, a nadvse okusno oblečena. Bila je lepa, zelo lepa.
Ana se je začudila, ko je ugledala Lizo in Farinellija in še nekaj drugih, ki so mirno sedeli za mizo ter igrali karte. Neka tuja gospodična, na prvi pogled jako koketno, interesantno bitje, je mešala karte.
»Na-nu, Ana?« je vprašala Liza, »kje pa ti hodiš?« »Kje? Plešem! No, to je vprašanje! Ne sedi vendar tu! Godba je izvrstna, jaz sem se naplesala že od sile. Pojdi!«
»Čemu naj grem? Ni mi za ples. Ostani ti tu. Kvartamo. Pravzaprav izredna zabava, če se igra z dovoljnim interesom. Vidiš, to je vse dobitek.« In pokazala je na kup frankov pred seboj. Med srebrom sta se bleščala dva zlata.
Ana, ki ni nikdar imela denarja, je nekako zastrašeno gledala na mizo.
»Na, ali ostaneš? Prisedi!« Zdaj se je tudi Ani vrnil humor.
»Ha, ha! Veš, koliko imam v žepu? Tri franke. Sicer pa mi te vrste zabava ne ugaja preveč.«
»Tudi meni ne. Ali ker gospoda žele, jim nočem kaliti veselja. Ostani, kapital je tu!« Razdelila je dobitek, porinila polovico od sebe, potegnila stol k mizi in potisnila Ano nanj.
»Ali to ne gre …«
»Oh, da, ti še ne poznaš družbe. Gospoda, moja prijateljica Bolgarka Bogdunova.«
Vsi so vstali, se po vrsti poklonili in povedali svoja imena.
Ona tuja gospodična je prva skočila s stola, živahno vrgla karte sredi mize, domače prijela Ano za roko in pol porogljivo pol dobrodušno pričela svoje litanije.
»Saša Timotejevna iz Petrograda. Moja mati iz Moskve, oče Španec neznanega imena. Študiram medicino, živim od dobrote neba in ljudi. Dalje sem, nota bene, na najslabšem glasu izmed vseh študentk naše obale. Kvartam, pi‑ jem … na, saj boste še kaj slišali o mojih grehih.«
Ana je začudeno gledala novo znanko, ki je tako veselo smešila samo sebe. Zdelo se ji je, da so se ji vendar ustnice nekako grenko zategnile, a ni utegnila dalje opazovati zanimivega obraza famozne Saše Timotejevne, ker so ji že druga imena donela v uho.
»Farinelli, medicinec, Neapeljčan.«
Poklon.
»Knut Nuttgens. Šved. Študiram v Ženevi moderne jezike, tako, v spremembo. Drugače čopič in paleta na akademiji v Parizu.«
Poklon.
»Feodorovski, medicinec, Malorus.«
»Alfonso Giberti, tehnik, študiram v Zürichu.«
Med njegov poklon se je že spet mešal izraziti glas Saše Timotejevne.
»Da, študira v Zürichu kakor jaz. Na, ali smo zdaj opravili? Torej vi, Ana Bogdunova, tudi igrate?«
»Jaz bi rajši ne igrala. Niti ne znam niti me ne zanima.«
»Na, pa dobro,« je govoričila Saša. »Ne igrajmo. Ali da, vrzimo vsak enkrat kocko za dobitek!«
»Saj ni nihče drug dobil kakor vi in jaz …« je dejala Liza. »Svoj dobitek dam podpornemu društvu naše tukajšnje ruske kolonije.«
»Na, jaz nimam drugih dohodkov, kakor kar mi Fortuna takole pri igri vrže v naročje.«
Tako Saša Timotejevna.
»Ali kaj zdaj? Svetuj kaj, ti Farinelli! In ti, Knut, nič ne veš? A propos! Da veste, Ana Bogdunov, jaz vse moške tikam. Principielno!«
Saša Timotejevna si je nažgala cigareto in puhnila dim Farinelliju v obraz.
»Koliko časa me že poznaš, mio caro Alfonso?«
Nagnila se je k njemu in mu pogladila lase s čela. Ana je videla, kako je Lizi šinila kri v lice.
A Saša Timotejevna, hči Španjolca neznanega imena, je dalje govorila v svoji graciozni, frivolni maniri. Nekaj ciganskega je bilo v njej. Oblečena je bila v črno krilo iz svile in rdečo, tesno se oprijemajočo jopico s črnimi okraski. Vsak dih, vsak gibljaj njenega vitkega telesa se je videl skozi svilo. Kakor kretnje lepe, izzivajoče mačke je bilo njeno premikanje in oči so se pol ironično pol laskavo vsesavale v oči Farinellija in njegovih drugov.
Pripovedovala je o svojem klatarenju po svetu. Bila je že v Parizu in Berlinu.
»Četrto leto že zdaj študiram. Vsak semester drugje. Lansko leto sem bila v Ženevi. Fino, pravim. Mali Pariz! Sploh, Francozi! Francozi in Italijani! Italijani!«
Napravila je imenitno gesto, povzdignila čašo in napila Farinelliju, pomenljivo mu gledaje v oči.
»Eviva! Toda, hm, čaj! Sekt, moj dragi, sekt! Halo, Gilberti, hajd! Tvoj oče je bankir. Vesel bo, če pijemo na njegovo zdravje in za njegov denar!«
Gilberti je res odšel k bifeju.
»Pameten dečko!« se je smejala Saša Timotejevna. »Pravi biser! V Ženevi sem ga našla. Grozno je bil spočetka ljubosumen. Ha, ha! Pomislite, s pestmi je traktiral nekega Srba, ki mi je bil nekaj časa všeč. Originalno! S pestmi in zaušnicami! Hej, ti švedski Apolo, tvoja soseda se dolgočasi! Veste, Ana Bogdunova, imate fin obraz! Ein Spitzbubengesicht! Ein Spitzbubengesicht! (nem.): obraz navihanca. Najinteresantnejša Bolgarka, kolikor sem jih videla doslej. In videla sem jih dosti! Ali bila sem v Sofiji draga. 'Šumi, šumi, Marica …' »Šumi, šumi Marica …«: bolgarska narodna pesem.« je zažvižgala poredno.
Bolgarki je kar sapo jemalo. Bogme, kaj takega še ni videla. Pravi vrag je bil v tej ženski!
Gilberti se je vrnil. Koj za njim je prinesel natakar led in par buteljk šampanjca.
Odmaški so glasno sfrčali v zrak in šampanjec se je objestno penil v ozkih, visokih, brušenih čašah.
»Eks!« je komandirala Saša Timotejevna. Samo Farinelli je ubogal.
Liza je tiho in jezno sedela. Ana Bogdunov pa je začudeno gledala krog sebe. Bilo je prvikrat, da je imela šampanjca na jeziku, da je bila sploh v taki razkošni družbi. Na, kaj so bile one gostije med študentkami, ki so si jih včasih ob godovih dovolile. Salame, sir, čaj in nekaj peciva, to so bile one »slavne večerje«, radi katerih je bilo treba štediti mesec ali dva, da se je moglo povabiti par intimnejših koleginj. A tu se je igralo za zlato, pilo sekt in ta medicinka iz Züricha je sedela tam v svili, kakor da so to vsakdanje cunje.
Vse to je mislila mlada Bolgarka, filozofka tretjega semestra, in se pomilovalno zasmejala lastni svoji naivnosti.
Gledala je Lizo in Farinellija, ki je raztreseno strmel v pikantni obraz Saše Timotejevne, v katerem se je vsaka mišica tresla od življenja in neke demonske radosti. Liza je bila jako bleda, nervozno si je grizla ustne in zdaj pa zdaj prezirljivo gledala züriško medicinko. Ani se je smilila. Bila je precej zaljubljena v vročo italsko lepoto Farinellijevo in bilo ji je žal, da ga ni intimneje poznala. Bila je nevoščljiva Lizi, da si je osvojila njegovo ljubezen. A zdaj se je pomirilo v njej in Farinelli ji je postal samo interesantna oseba brez posebne, globokejše simpatije.
Liza je imela v pasu zataknjeno lepo temnordečo rožo, a Farinelli je imel ravno tako rožo pripeto na prsih. Saša Timotejevna je stegnila roko:
»Farinelli, rožo!«
Pogledala ga je tako zapeljivo, da je Farinelliju zatrepetalo srce. Molče, z vročim pogledom ji je dal cvetlico.
»Merci,« je rekla Saša sladko, Liza je molče vstala.
»Dovolite, gospoda, postalo mi je nekoliko hudo. Ne trudite se! Prijateljica me spremi na čisti zrak. Pozneje se vidimo!«
Farinelli je osupnil in jo hotel spremiti, a ona ga je hladno, prezirljivo pogledala. Obesila se je Ani za roko, potegnila temno rdečo rožo izza pasa, jo vrgla na tla in odhajaje stopila nanjo. Farinelli je to videl in pobledel.
Ana je peljala Lizo po stopnicah navzgor na hodnik in od tam na balkon.
Bila je krasna zimska noč. Povsod naokrog sneg, čist, jasen zrak, na nebu luna in zvezde. A bilo je mraz, da se je Ani zdelo, kakor da frče tanki ledeni kristali po zraku in se zaganjajo v obraz.
»Liza, prehladiš se. Kakšen mraz!«
»Pojdi v dvorano, jaz ostanem tu,« je dejala Liza in ko je Ana molčala, je ponavljala mehanično:
»Pojdi, pojdi!«
Čez nekaj trenutkov so vrata zaškripala in Farinelli je stal pred njima. Prinesel je Lizin kožuhovinasti plašč in ji ga molče ogrnil krog ram. Ana je takoj odšla.
»Kaj vam je, Liza? Ali sem vas razžalil? Odpustite! Vsega je kriva ta prekleta kača iz Züricha, Liza, bodite dobri, poglejte me! Saj ljubim samo vas! Tako vas ljubim!«
Skušal jo je prijeti za roko, a Liza se je mrzlo obrnila od njega.
»Poslušajte me vendar, Liza! Saj nisem ničesar zakrivil, bodite pravični!« prosil je znova.
»Pojdite k Saši Timotejevni!«
»Liza! Pomislite! Razumite me! Moj Bog! Ona je tako lepa, pretkana zapeljivka, da se ji je težko upirati. Upoštevajte moj temperament. In vi ste vedno tako mrzli, ledeni … Liza, bodite prijaznejši, ljubeznivejši in dober, blag bom! In vi samo molčite?! Liza!«
»Pojdite k Saši Timotejevni! Ste jo ljubili?«
»No, da. Lepa je kakor ciganka, zapeljiva ko greh!«
»Kdaj je bilo to?«
»Pred letom!«
»V Ženevi? Koliko časa?«
»V Ženevi, dva meseca. Ali minilo je. Niti ne mislim več na vse tisto. Vi ste tako visoko nad vsem mojim dozdajšnjim življenjem. Nikdar še nisem ljubil ženske tako kakor vas.«
»Ha, ha! Pojdite k Saši Timotejevni, k lepi, vroči ciganki!«
»Liza!!!«
»Pojdite, pojdite!«
Pristopil je k njej in jo objel, četudi se je branila.
»Liza, ne hodi do skrajnosti! Ljubim te do besa, ali jaz sem komplicirana nrav. Braniti bi me morala pred njo, ne goniti k njej. Liza, tako te ljubim! Ne bodi tako trdosrčna! Tudi tebi bo žal!«
»Spustite me! Takoj!« Jezno se mu je vila v rokah.
»Liza, poslušaj me! Samo reci, da me ljubiš, da si dobra, da mi odpuščaš tisto brezobzirnost! Reci, reci, Liza!« Zakopal je obraz v njene lase.
»Pusti me!«
»Prej ne, da mi poveš, da se ne srdiš, da me ljubiš.«
Liza je molčala in dejala čez nekaj trenutkov tiho in počasi:
»Lopov!«
Takoj jo je izpustil in v hipu izginil z balkona.
Liza se je prestrašila, stala še nekaj časa na balkonu in odšla potem domov. Zunaj je še naročila garderoberki, naj sporoči Ani Bogdunovi, da ji zaradi nje ni treba biti v skrbeh.
Doma je jokala, jokala, jokala.
Farinelli pa je plesal vso noč s Sašo Timotejevno.
Liza Aleksandrovna je zvedela, da se je Farinelli odpeljal s Sašo Timotejevno v Zürich in se šele čez teden pripeljal v Bern.
Od tistega večera nista več govorila. Pozdravljal jo je pač, če jo je slučajno srečal na ulici, a le s strogo, hladno vljudnostjo.
Nepopisno jo je bolelo, da se je vsa stvar končala tako. Trpela je neznosne muke, a vendar je bila preponosna, da bi si bila priznala, da trpi, peklensko trpi zaradi ponašanja Farinellijevega. Bila je ljubosumna do blaznosti na vso Farinellijevo preteklost – in ne samo na preteklost: bala se je Saše Timotejevne. Na fakulteti so pravili, da se vozi Farinelli vsako soboto popoldne v Zürich in se vrača šele v ponedeljek.
H komu hodi?!
K njej! Gotovo k njej!
Sovražila jo je, z neizrekljivim prezirom je mislila nanjo – in tudi nanj.
Če mu plitka, lahkomiselna Saša zadostuje – pa bodi! Ha, ha! Ona, ki sipa svojo ljubezen in vdanost na vsakega, komur se zdi vredno uvrstiti se med njene privržence! Smešno! Kdo bi si mislil, da je Farinelli tako z malim zadovoljen, z malce čustva, ki pride na njegov del! Tako se proč metati, tako se ponižati!!!
Ali ni smešna tudi sama, da misli nanj?! Na tega vihravega, nestalnega Italijana, ki je že zdavnaj razmetal vse bogastvo, vso lepoto svoje duše na vse štiri vetrove?! Kaj bi ji še lahko dal on, ki se je že izživel, on, blaziranec, ki se je že valjal v vseh kalužah, on – umazan, oskrunjen!
Ha, ha! Čemu misliti nanj?!
In potem, kaj mora res vsaka ženska giniti za moškim, za ljubeznijo moža, kaj je to res edini, najlepši cilj ženske?!
Predsodki!
Stari nazori, ki so zaradi večnega pokoravanja postali zakoni.
Ali je večna narava res hotela slepo pokorščino svoji prazapovedi?! In vse stvarstvo naj se ji klanja?
A človek ima moč uma, moč volje, moč duše. Čemu samo slepo, pokorno orodje, čemu nikakršne odpore, kadar ščuje ta velika, surova prasila s krvavimi biči spol k spolu, kadar vabi zvita življenjska moč z mehkim laskanjem moža in ženo v svoje trdne, večne mreže?!
In človek naj posluša?! Čemu?! Zakaj?!
Kaj je tako majhen, tako slab?!
Zatopila se je v svoje študije. Vsak dan je bila šest ur v dvorani za seciranje. Nezdravo, smrdeče izpuhtevanje je zavijalo stara, nagnita trupla v svoje strupeno okrožje. V dolgih belih srajcah so stali slušatelji krog miz, rezali, strgali mast, odvijali mišice, pulili žile, brskali po živcih, pikali v oči, kopali po možganih, rezali srca … Profesor je hodil okrog, razlagal, kazal, voda je cvrčala iz pip na razgaljene, raztrgane človeške mišice, v zraku so se svetile lancete, škarje, noži, na dolgih belih srajcah so viseli grdi, krvavi madeži …
Učila se je, učila kakor besna. Na posteljni omarici so ji vedno ležale debele medicinske knjige.
Shujšala je. Tovarišice so ji svetovale, naj se vendar ne napenja tako brezumno čez svoje moči. Samo Sonja Ivanovna ji ni odgovarjala. Oh, bilo je tako lepo učiti se tako pridno, vztrajno, vzajemno! Sonja ni imela drugih ciljev. Medicina, medicina! Prosim, kaj še več! Začetek in konec! Medicina! Kadar jo vlada namesti v kaki daljni, zapuščeni guberniji, da bo zdravila starce, otroke, mlade, vele, od porodov izmučene žene, bleda, slabokrvna, od prevelikega dela in truda oslabela dekleta – to je najlepše, najvišje, sveto delo ljubezni. Sonja je zardevala od sreče, veselja, zadovoljstva pri teh mislih in se še z večjo pridnostjo učila, učila! Bila je poleg vsega tako revna, tako uboga. Treba je bilo hiteti, da čim prej konča čas mučeništva, da čim prej dospe do cilja. In prihodnji semester je hotela v Pariz. Treba bo še bolj štediti – stradati: njena matuška doma nikakor ne more pošiljati več kakor doslej, a treba je dalje, hitro, urno do cilja.
Medicina je bila Sonji Ivanovni sveto božanstvo, ki je zavzemalo popolnoma vse njeno mišljenje, njene želje, upe, vse njeno čustvovanje.
Ne tako Lizi! V njej ni bilo prav nič sebične, pristranske narave, ki se zadovoljuje z enim znanstvom, z enim edinim ciljem, ki najde v učenju enega posebnega predmeta, v reševanju ene naloge svoje zadovoljstvo in srečo.
Njej ni bilo učenje več kakor ona sama, njej ni bil njen študij duša, ona je ostala človek, ona je bila najprej – ona – žena in potem šele medicinka in ne samo medicinka. Zanimala se je tudi za druga, obča vprašanja, ki niso bila v zvezi z medicino.
Študirajoče žene postanejo prav rade enostranske, zakopljejo se v svoj predmet, omejijo se na ozek krog kakega dela. In to je slabo, ker zgube s tem ves presojajoč pogled na celoto.
Liza je poznala več takih študentk in zdele so se ji smešne, nepopolne.
Sama je skušala nekaj časa postati taka, utopiti se v proučevanje medicine popolnoma, z vsemi močmi uma in duše, da tem prej in bolj gotovo pozabi svojo ljubezen do Farinellija.
A videla je, da ji v takem početju hira i duša, da je revnejša ko kdaj poprej, da ji je srce prazno in pusto. Izneverila se je Sonji Ivanovni in spet rajši hodila z Ano Bogdunovo v razna društva, na sestanke, k predavanjem.
V stari, častitljivi univerzi, ki je bila iz nekdanjega samostana bosonožcev prezidana za sedanji namen, shajalo se je malone vsak večer v veliki slavnostni dvorani mnogoštevilno občinstvo k javnim predavanjem, ki jih je prirejal senat za ljudstvo. Prihajalo je tudi veliko število visokošolcev. Prihajali so zaradi predavanj samih, a kolikor toliko tudi zaradi občinstva. Bogme, bilo je prav zanimivo ogledovati si to publiko, ki je bila sestavljena iz vseh slojev. Stare, častitljive, korpulentne matrone, plešasti, sivolasi gospodje z zlatimi naočniki, gospodične v dragih toaletah, v svilenih in baržunastih bluzah, pošitih z izbranim krznom, ki so ostro nasprotovale ponižnim, oguljenim oblekam študentk. No, bilo je tudi delavcev, obrtnikov, rokodelcev.
Norvežan Jansky, ki je bil dober risar, portretiral je vsak večer skrivaj nekaj tipov, neka Švicarka je s prirojeno vestnostjo stenografirala vse govore, nek na novo prispeli Srb se je hodil k tem predavanjem učit nemščine, drugi pa so prihajali iz resničnega zanimanja ali pa iz nekake lene, udobne pridnosti: da odsede vsak dan določeni, v načrtu zaznamovani delež ur.
Kadar je predaval profesor Reichersberg, prišla je polno številno vsa ruska kolonija, profesorja Steina pa so zaradi njegovega cvetočega izražanja posebno spoštovale dame iz mesta – bil je cel komedijant. Gibal, klanjal in vrtel se je na svoji stolici kakor v salonu.
Ana Bogdunova je imenovala ta večerna predavanja »studence vede«.
Liza je nekoč slučajno opazila Farinellija in se mu nehote nasmehnila. Od tedaj ga je videla vsak večer sedeti v kotu nekaj klopi za seboj. Zdel se ji je nenavadno pohleven in ponižen. Ana ji je dejala, da vedno neprenehoma gleda njo.
»Meni je neugodno. Čemu se vsiljuje!«
Odslej ni hotela več tako pogosto k večernim predavanjem, kadar jo je pozdravil, odzdravila je komaj toliko, da je z majhnim migom glave pokazala, da ga sploh vidi.
Čemu?! On, ki je vse razdal, vse užil – kaj ima še zanjo – nič!
Začela je zahajati v gledališče, ki je bilo staro, nerodno, grdo, s slabim zračenjem, slabo akustiko, slabimi igralci, slabimi pevci.
Zdelo se ji je neokusno, zoprno.
»Pojdimo enkrat k zborovanju 'Heilsarmee : Heilsarmee (nem.): vojska zveličanja; mednarodno krščansko gibanje, ki ima poudarjeno socialno delovanje, predvsem skrb za brezdomce, nemočne in revne.'!« Šle so res v to čudno »vojno zveličanja«.
Ha, ha! Kako je bilo vse smešno, prisiljeno. Po napevih poskočnih, pouličnih pesmi so peli neke psalme, vmes je trobila godba, pri kateri je bilo tudi nekaj žensk z nekakimi cimbali, in naposled se je vse objemalo, veselilo, poljubljalo.
Kako smešno!
In vendar si je zadala ta družba veliko, vzvišeno socialno nalogo in ne more se reči, da je ne rešuje primerno.
Vsi udje so tako imenovani »absistenclarji«, ki ne pijejo ne vina, sploh nikakršnega alkohola. Družba posebno vabi in sprejema v svoje krilo nekdanje pijance, padla dekleta, vse bivše propadle. Po vseh večjih mestih, na primer v Londonu, Parizu, Berlinu, ustanavlja družba v najrevnejših, najpropadlejših delih mesta svoje postaje, od katerih gredo potem »sestre« in »bratje« v najubožnejša stanovanja, strežejo bolnikom, čistijo otroke, šivajo, snažijo, pomagajo, darujejo po možnosti tudi hrano, obleke in tako dalje.
A kako so to lepo organizacijo neumno našemili! Ženske in moški nosijo uniforme. Ženske modre obleke, modre klobuke s »temnordečimi« našivi in rozetami, pod vratom veliko zaponko z napisom »Heilsarmee«, moški prav tako in kape z napisom. Vsa zborovanja se vrše šumno s petjem, bobnanjem, korakanjem po ulicah, sploh z vsem mogočim smešnim samozavestnim nastopom. Voditelji, vodnica, pazniki in paznice so častniki, nadčastniki, generali in tako dalje.
Lizi se je ves ta hrup naravnost studil.
Kaj se mora res samo s takimi sredstvi delovati na maso?
Povsod, vedno je masa surova, ljubi šumne, hrupne vtise, prazne učinke; najlepše, najkrasnejše ideje zna vkovati v banalne, barbarske, vsiljive oblike.
Čudila se je, da je ravno v Švici toliko najrazličnejših sekt, ki še nekam dobro uspevajo. Poleg katoličanov, kalvinistov, cvinglijancev, Cvinglijanci: privrženci Huldrycha Zwinglija (1484–1531), vodje švicarske reformacije. Židov, nekaki evangelisti, mormoni, ki imajo v Ameriki svoje pravo zavetje in razpošiljajo po vsej Švici apostole, brošure in liste. Trezni, pusti, prozaični Švicar, ki je vendar izobražen in napreden! V deželi treh milijonov ljudi, kjer imajo šest univerz, brez števila trgovskih, obrtnih, rokodelskih šol, tako fanatično lovljenje za nejasnimi, zmedenimi, čudnimi verskimi dogmami. Opažala je tu večkrat neko nezdravo zamaknjenje, nenaravno pretiravanje.
Priljubila se ji je psihologija in z Ano sta se lahko po cele popoldneve pogovarjali o skrivnostnih pojavih duše.
Vrgla se je na čitanje modernih piscev. Vedno bolj je umevala njih intimno, impresionistično maniro.
»Kako izbrano ume na primer Przybyszewski Stanislav Przybyszewski: (1868–1927), poljski pisatelj. izšibati čustva iz duše,« dejala je nekoč Ani. »Kako smešni, majhni so tisti, ki se posmehujejo modernim! Kaj so res samo lepo doneče, moči in izraza pijane besede?! Ali se nam ne tresejo tajne strune naše duše, kadar zremo v skrivnost umetnikovega čustvovanja, ali ne vstajajo nova, neznana bogastva iz temin našega bistva, kadar gledamo v te tuje, nage duše, polne ognja, moči, trpljenja in sreče?! Ali umetnost sama, brez tendence, ni umetnost?! Umetnost si je sama cilj, smoter, začetek in konec! … Nekateri bobnajo na geslo: Umetnost za vse! To je, vsaka umetnost za vsakega, vsem umljiva, na vse enako delujoča! Kako neumno! Kakor da bi imeli vsi enake duše, vsi enako razvite pojme, čustva, mišljenje! Vsak kmet na primer bi dal vse Rafaelove Madone za lesen, pozlačen kip svetnice v župni cerkvi, izdelan od domačega, vaškega rezbarja.«
Proučevala je tudi Farinellija.
Kakšna duša je to, kakšna so tla, ki rode tako divje, elementarne navdušence!
Secirala je vse njegovo čustvovanje, umislila se je v njegovo vročo, nebrzdano naravo in počasi ga je umevala. Ah, to umevanje ji je prineslo novega trpljenja.
»Nikakršnega zbližanja ni med nama. On od vekov drugačen od mene, celi svetovi drugačnih nazorov leže med nama. On, človek trenutka, hiter, nezanesljiv, strasten, spreminjajoč se v svojih čustvih, jaz oprezna, počasna, stalna! Kako naj se zbližava, kako naj se nama duši zlijeta v celoto? Jaz sem hranila, štedila, skoparila vsa čustva svojega srca za tistega, ki bi me ljubil – za njega; vse globine moje duše so čuvane, nedotaknjene, žive – a on, kaj mi more dati on, kaj more dati meni več, kot je dobila Saša Timotejevna?! Najbolje pozabiti!«
A pozabiti je bilo težko!
Zdelo se ji je, da vidi Farinellija večkrat kakor običajno. Zdaj jo je srečal tu, zdaj tam, kjer se ga ni nadejala. In njegovo obnašanje je bilo kljubovalno, trmasto, prav kakor njeno. Smejal se je ironično, kadar je prezirljivo obrnila glavo v stran. Malomarno, ponosno sta se pozdravljala, a njune oči so se vendar željno lovile.
Njej je vselej vsa kri planila k srcu in skoraj da so se ji kolena šibila od razburjenosti. Vroči vali nekega tesnega, sladkega čustva so ji trepetali v živcih, bila je po teh srečavanjih čudno vesela, srečna, zadovoljna.
»Kako sem neumna, slaba! Ne, ne, ne! Nikdar! Kako se morem vznemirjati zaradi njega po tistem večeru, po tistem tednu, ki ga je preživel z njo v Zürichu. Nikdar! Ne, ne!«
In bičala, trapila se je s temi spomini, s temi mislimi vsak dan.
»Dejala sem mu lopov! Kakor da ni res, da ni zaslužil! Malo prej je poljubil mene, a potem mu je ona razvnela kri! Sramota! Zaradi one, one … !«
V neizrekljivi jezi si je trla roke; pri spominu na Sašo Timotejevno jo je spreletel vselej občutek gnusa kakor pred nečim nečistim, umazanim.
Nasproti njej ni imela nikakršnega čuta pravičnosti, obzira.
V penzionu, kjer je stanovala, obedovalo je tudi več drugih dijakov, največ tujcev: Rusov in Armencev. Bil je med njimi tudi nek bolehen jurist, mlad, šestindvajsetleten, po rodu Armenec. Ta ji je nekoč pravil o Saši Timotejevni. Njena mati je bila baje jako ustrežljiva, galantna dama. Imela je starega moža, nekakega upokojenega polkovnika. O Saši se je vedelo, da ni hči tega starega, slabega človeka, no, vendar je imela mlada polkovnica za življenja svojega moža pristop v vse družbe petrograjskih srednjih krogov. Drugače pa je bilo, ko je le-ta umrl. Zapustil je samo dolge in majhno, neznatno pokojnino, ki nikakor ni zadostovala razvajeni vdovi. No, pomagali so prijatelji in Saša je bila tudi jako lepa že kot petnajst-, šestnajstletno dekletce …
Armenec je celo pripovedoval, da so nekateri kot gotovo govorili, da je prišla Saša na materino željo v poseben zavod, iz katerega ji je baje nek dijak, navdahnjen z idealnimi socialističnimi idejami, pomagal … Kako je prišla na univerzo, naj sam Bog ve, gotovo pa je, da je jako nadarjena in da je zelo, zelo škoda zanjo, če je le deset odstotkov resnice na zgodbicah, ki krožijo o njej med dijaštvom.
Tako Armenec.
Liza se je namrdnila. In čeprav je tudi pritrjevala vsem razlagam in zagovorom pripovedovalca, ki je skušal, da nariše vso neznosno tragiko takega bitja, vendar ni mogla čutiti mehkih, prizanesljivih čustev v svojem srcu.
Sama kriva ali ne – zamazala se je, oblatila na veke, največja ljubezen ji ne izpere več gnilih, smrdečih marog iz duše!
Čutila se je visoko vzvišeno nad vsem, nedotaknjeno, čisto, sveto.
Povedala je vse o Saši Timotejevni Ani Bogdunovi, ki pa nikakor ni bila njenih misli. Njena sodba je bila milejša, blažja, prizanesljivejša, boljša. Sebe ni smatrala za boljšo, čistejšo.
»Pomisli, Liza, ali bi ne bila mogoče jaz ravno taka in še slabša, še hudobnejša, če bi bila zrasla v enakih okoliščinah? Ali bi me ne mogli umazati, uničiti ravno tako mlado, kakor je bila Saša Timotejevna? Jaz ji niti ne zamerim, da je zdaj taka. Ali mar veš, kaj čuti, zakaj je taka, ali mar sploh veš, kakšna je?«
Liza je ni hotela razumeti. Svojeglavno je čuvala svoje teorije. Smatrala se je za napredno, odpustljivo, domišljevala si je, da razume vse zmote ljudske duše, da jih odpušča, smatra za naravne, vendar je bilo vse to izmišljeno. V dnu duše živela so ji stara, trda, neusmiljena ortodoksna načela, krivični predsodki, napuh, prevzetnost nezaslužene čednosti, vse dobro, čisto, lepo, ki je bilo vendarle bolj produkt okoliščin kot njena zasluga.
Farinellija je ljubila, a v duši ga je hkrati prezirala.
Svojo ljubezen je smatrala za žrtev, za velik, bogat dar, ki ga Farinelli ni niti vreden. Ni priznala, da sme ljubezen zahtevati v zameno le spet in samo ljubezen. Ne, ona je ljubezen poosebila: ljubezen–ona, ljubezen–Farinelli – in po tem je sodila vrednost, moč, bogastvo ljubezni. In sebi je dodala vso svojo lepo, čisto, jasno preteklost in Farinelliju njegovo, polno zmot, padcev in prevar. O, ona je bila do neba visoko nad Farinellijem!
Nikomur ni pravila tega, v duši pa je začela vroče in strastno slepo čaščenje same sebe.
Seznanila se je s Pavlom Levinskim. Bil je doma s Krima, na evropsko-azijski meji. Bil je zaročen z neko deklico iz svoje gubernije, ki je v Petrogradu študirala medicino; učil se je naravoslovnega znanstva. Bil je krasen človek, ne kar se tiče zunanjosti, čeprav je bil njegov obraz dober in plemenit, temveč še bolj glede značaja, mišljenja in duše. Vse je sodil blago, milo, vse odpuščal, vsakega zagovarjal, a proti sebi je bil strog, molčeč in pazljiv. Povedal je ob neki priliki Lizi, da bo čakal svojo zaročenko še šest let in da se bosta med tem časom sestala vsako leto komaj enkrat.
»Je lepa vaša zaročenka?« je vprašala Liza.
»Zame je najlepša,« je dejal preprosto in pokazal njeno sliko, ki jo je nosil s seboj v listnici. Bila je fotografija res prikupne ženske, dobrega, blagega obraza in milih oči.
»In vi niste nič ljubosumni, se nič ne bojite? Ona je vendar tako daleč in lepa!«
»Kako, da se bojim? Zakaj? Ona je vendar moja zaročenka,« je dejal čudeč se. In čez nekoliko minut je pristavil: »In jaz jo ljubim. Kakšna bi bila moja ljubezen, če bi mogel le trenutek dvomiti!«
Liza se je zamislila, jezilo jo je skoraj to veliko zaupanje, ta velika vera, ki jo je stavil Levinski v svojo zaročenko.
»In ona?« je vprašala.
»Oh, ona me pozna,« se je smejal dobrodušno, kakor da bi bilo sploh smešno dvomiti v njegovo vernost. Videlo se mu je, da se mu zdi Lizino vprašanje kakor nekakšno poizvedovanje:
»In ona, ali ve, da je nebo modro – ali trava zelena?« Obmolknila je. – Oh, vendar je nekaj lepega taka čista, verna, jasna, močna ljubezen! Ona in Farinelli – kakšen razloček!
»Ali, recimo, da bi se le pripetilo, da bi ljubila drugega, da bi poljubila kakega tujca – ali bi ji vi odpustili?«
»Ne,« je dejal trdo.
»In zakaj?«
»Njena duša bi bila oskrunjena zame, ne mogel bi več verovati vanjo,« je odgovoril. »Sicer pa je to grehota misliti. To se nikdar ne zgodi.«
Njegov glas je bil trden, jasen, odsevalo je v njem neskaljeno, srečno prepričanje.
»In Farinelli, in Farinelli,« ji je šumelo spet v duši.
Oh, ti dvomi, te muke, ta bolest!
Farinelli, onečaščen, oskrunjen, tako, tolikokrat! In čemu naj je sama še čista, sveta, ko jo on pokrije s svojimi poljubi, z ljubeznijo, a obenem s svojo nizkotnostjo, s svojim blatom? Škoda se ji je zdelo sebe. Tako malo naj dobi v zameno?! Ne, ne!
Ana Bogdunova je prišla nekoč k njej. Prinesla ji je šopek rož.
»Farinelli me je naprosil, Liza, naj ti jih dam,« je dejala skrivnostno.
»Ne potrebujem jih od njega,« ji je odvrnila Liza v njeno veliko začudenje.
»In zakaj ne? Kolikor vem, si bila kriva tedaj tudi ti …«
»Jaz?! Smešno! In če! Reci mu, naj se spomni na Zürich, potem ne bo pošiljal rož!«
»Zdi se mi, da pretiravaš, Liza,« je pripovedovala Ana.
»Ljubi te. Dejal je tudi, da se sam opraviči, da vse razjasni …«
Liza se je raztogotila:
»Smešno! Čudim se, da si ugajaš kot posredovalka! Sramuj se, to je res preveč bedasto, preotročje!«
»Kakor ti drago,« je dejala naposled Ana razdražena in hotela oditi.
No, ni odšla.
Vrnila se je, še preden je prišla do vrat, oklenila se hipno Lizi krog vratu in udarila v nek čuden, nervozen, histeričen plač, na pol smeh, a na pol jok. Solze so ji curkoma lile iz oči, ustna pa so se zategovala v poseben, nenaraven nasmešek, vse telo ji je podrhtevalo.
Liza se je prestrašila tega navala, sploh ni vedela, kako naj si razjasni čudno, nenavadno ponašanje svoje sicer tako mirnodušne, vesele prijateljice.
»Ali kaj ti je, za Boga? Govori, kaj se je zgodilo! Ana! Umiri se! Ali, Ana, Anuška, kaj ti je vendar!« Čudno, pretrgana je jecljala Ana:
»Tako si neumna, Lizi-iza-a!«
In spet strasten, neutešljiv plač.
»Ta-a-ako si neu-u-umna! Ra-a-ad te ima! Ti ne zna-a-a-š, ne veš c-e-e-niti!«
Šele čez dolgo jo je Liza toliko umirila, da je mogla vsaj razumeti, kaj govori in kaj hoče. In potem je prišlo vse na dan kakor hudournik, strastno, v navalu:
»Ti ne veš, ne znaš ceniti! Ničesar! Vsega imaš v preobilju, vse se ti ponuja, sili! Ti samo milostno jemlješ ali odklanjaš. Ali jaz, jaz! Moj brat, profesor, ki je oženjen in ima otroke, mora delati dolgove zaradi mene. V vsakem pismu godrnja, vedno je nezadovoljen, še tisto malo, kar mi pošlje, mi vse zagreni s svojimi pikrimi opazkami. Nihče me nima rad, vsem sem na potu. Kaj pa je ta študij! To mi ni dovolj! Človeka hočem, dušo! Tako sem sama, grozno, strašno sama! Vedno! Povsod tuja, nikjer, nikomur vse! Ti mečeš brezbrižno od sebe, za kar bi se jaz plazila po golih kolenih. Pomisli, človeka, srce, dušo!«
Skoraj kričala je v nepojmljivi, brezkrajni razburjenosti.
Liza jo je mirila, spremila domov in pustila, da se v njenih rokah še enkrat izjoče. Čudna ženska! Kaj ji je neki bilo?!
Ni mogla verjeti, da je Ani manjkalo le ljubezni, naklonjenosti, sočutja, ni razumela, kako mučna, kruta ji je njena prazna, navidezno tako ponosna samota; ni razumela, da je bila njena prijateljica tako sama, tuja, zapuščena, ko jo je vendar poznala in rada imela vsa bernska univerza.
Nerazumljiva duša, nepojmljivo srce!
Pusti se kovati v verige, vklepati, dušiti, brzdati, a kar naenkrat pretrga vse vezi in stoji naglo, veliko pred čudečim se človekom. Večni zakoni prirode! Trinoga, ki jih ni moči prevarati, s katerimi ni mogoče sklepati dogovorov in kompromisov.
Ana se je naslednji dan sramovala. Izgovarjala se je na svojo veliko nervoznost, ki si jo je baje nakopala zaradi preveč pridnega učenja, in se brezobzirno rogala sama sebi.
Zakaj naj še drugi vedo za mizerijo njene duše, za notranjo nezadovoljnost, za čustva, ki niso imela predmeta in cilja, za vse upe, želje, intimne drhljaje vročega srca, ki jih je trapila in mrtvila sama molče in ponosno?!
Smeh na usta, masko pred obraz!
Izobraženim ljudem vedno brez uspeha, brez koristi umira del njihovega bistva.
Srce ali pamet!
Težka je voliti. Povsod trpljenje, na vsak način se je treba nečemu odreči, treba je resignirati!
Prekleta prosveta, prekleta kultura, ki je razstavila to dvoje! Toda ne, ne! Ne prósveta ne kultura, le naša prosveta, naša kultura!
Lizi se je ta dogodek globoko začrtal v dušo. Prepovedala si je sicer odločno enkrat za vselej vsa Farinellijeva približevanja, a v srcu ji je vedno donel čudni, pretresljivi Anin plač:
»Tako si neumna!«
III
Opoldne spomladi.
Pensionat gospodične Fürstove v Zürichu.
Obednica je bila še prazna. Velika, dolga miza se je prijazno bleščala v belini svojega prta. Skozi odprto okno je sipalo mehko pomladno sonce goste, široke šope svetlih žarkov; tam spodaj se je v tenki, megličasti sivini širilo mesto s svojimi koničastimi, vitkimi zvoniki in visokimi hišami. Na levo se je v ozki srebrni črti bleščalo jezero, zadaj za njim se je dvigalo gorovje. Visoko pod horizontom so se svetlikali snežniki.
Soba je spala v miru. Lepa stenska ura na nihalo je leno brnela svoj tihi tik tak, krog velikega ogledala pa je plesala drobna, zgodnja muha. Z ulice so prihajali skozi okno nejasni glasovi cestnega šuma, odtrgan ton smeha ali neprijetno cviljenje in šibanje žic cestne železnice, ki je zatem spet tonilo v oddaljeno, nejasno mrmranje.
Gospodična Fürst je imela nekakšen »pension«: stanovalo je pri njej večje število vseučiliških dijakov, mnogo pa jih je pri njej tudi le obedovalo in večerjalo. Bil je začetek letnega semestra, pa so vsak čas prihajali novi ali se vračali stari, ki so porabili počitnice za daljše ali krajše izlete po Švici, posebno v Tessin in Ženevo.
Iz Berna se je doselila semkaj cela kolonija slovanskih študentk. Dijakinje, posebno Rusinje, imajo sploh navado, da malone vsak semester menjujejo univerzo. Čeprav je tako seljenje za študij mnogokrat škodljivo, je vendarle obenem jako koristno za svetovno izobrazbo posameznih. Mnoge izmed njih so bile že v Berlinu in Parizu, gotovo vsaka pa je imela vsaj namen, da si ogleda med svojim študijem središča kulturnega napredka. Žal, da se mnoge le preveč omejijo na svoj predmet in pa da občujejo povsod le največ med svojimi. Organizacije tako imenovanih vseučiliških kolonij v vseh večjih evropskih mestih imajo praktično neprecenljive zasluge, a obenem goje preveč domačega ruskega duha, večina jih niti malo ne prodre v življenje mesta in naroda, v katerem živi, in njihovo žitje, njihovo zanimanje, vse okolje je prav tako, kakor da žive v Moskvi ali Petrogradu.
Tudi Liza Aleksandrovna in mala Bolgarka Ana Bogdunova sta prišli iz Berna semkaj, Sonja Ivanovna je ostala tamkaj, jeseni pa je nameravala iti v Pariz.
Liza Aleksandrovna je stanovala pri gospodični Fürstovi. Ravno zdaj je bilo čuti s stopnic mnoge korake in takoj nato je bila obednica polna šuma, besed, smeha, premikanja. Gladka, mrzla površina velikega ogledala je zamigljala od bogatih, menjajočih se odsevov, stoli so zaropotali, krožniki, kozarci, vse na mizi je prišlo v živ nered. In prihajali so vedno novi, pozdravljali se in govorili med seboj, vsak v svojem jeziku. Na desnem koncu mize je sedelo šest Romunov. Bili so Židje, nelepih obrazov, debelih, polnih ustnic. Drugi niso občevali z njimi. Posebno eden izmed njih, nek majhen grbast človek s hudobnimi, zvitimi očmi je bil znan kot velik obrekljivec, spletkar in brezznačajnež, zato se ga je malone vse balo in ogibalo. Sredi mize je sedel med dvema Bolgaroma Poljak Jovanecki, velik, ljubezniv šaljivec, ki je z najnedolžnejšim obrazom pripovedoval debele laži. Vse omizje ga je imelo rado. Malone vsak dan je pripovedoval, kaj mu piše mati z obširnega veleposestva, koliko konj ima, koliko dobiva denarja in kako ljubeznivo, zlato dekle je njegova draga, edina sestra. Vsakega je povabil k sebi na dom ob počitnicah. »Kresno sobo z najlepšim razgledom, lov in dobrega konja v ljubeznivo uporabo.« Drugi so se mu smejali. Kakšna naivna duša mu je tu in tam tudi kaj verjela. Seveda je sam najhitreje poskrbel, da se prej ko mogoče razočara. Oh, imel ni ne matere ne zlate, drage sestre, grad in veleposestvo v oblakih, od konjske pasme samo mršavega, šepastega Pegaza, v mošnji pa celo zbirko zastavnih listkov. Bilo je še nekaj Rusov in dva Srba. Poleg Lize Aleksandrovne je sedel visok, eleganten Malorus s črnimi lasmi in lepo črno brado. Bil je izredno lep, a bolan. Njegov obraz je bil kakor iz voska, ustnice komaj navdahnjene z bledim rdečilom, oči pa so bile velike, krasne, s posebnim, globokim, otožnim bleskom. Bil je jetičen. Znamenito je bilo, s kako fanatičnim zanimanjem je proučeval bolezen. Bil je politehnik, a hodil je k vsem medicinskim predavanjem, obiskoval bolnišnice in imel z zdravniki dolge debate o svoji bolezni. Vedel je, da mu ni leka, a se ni posebno razburjal. Bil je fatalist, podajal se je usodi brez mrmranja.
Razen Lize je bila tam sama še ena študentka, neka bogata ruska Židinja, Rebeka Weiss. Bila je samo študentka s strogo, vztrajno marljivostjo, suhe, prozaične narave.
Na levem koncu je bilo še nekaj praznih sedežev, pogrnjeno je bilo tudi še za dve osebi. Nekateri so vpraševali, kdo še pride.
»Oh, nek gospod in gospodična,« je dejala postrežnica.
»Študenta?«
»Seveda!«
Juha je bila že razdeljena, pogovori so utihnili, čuti je bilo samo ropotanje žlic in krožnikov.
In zdaj so se odprla vrata in v sobo sta stopila pričakovana. Glasno sta pozdravila navzoče in odšla na prazno, pripravljeno mesto.
Liza Aleksandrovna je dvignila oči in prebledela. Bila sta Farinelli in Saša Timotejevna.
Farinelli je zardel. Na obrazu mu je trepetal sram, kri se mu je razlila prav tja čez čelo, v očeh pa se mu je zableščala proseča, skesana mokrota. Pogledal je Lizo in vsa duša je kričala iz njegovih oči: »Odpusti, ne obsojaj!«
Liza je dvignila glavo. Vstala je in ko ji je Saša Timotejevna veselo, brezskrbno ponudila roko:
»Tako, glej, vi tukaj!« je odgovorila trdo in glasno, da so jo slišali vsi, v sobi:
»Ne trudite se, takrat še nisem vedela, da ste javna vlačuga!«
Saša Timotejevna je omahnila, neznosen bes ji je planil v oči, bilo je, kakor da se hoče s pestmi zagnati na Lizo. A takoj se je umirila, zasmejala se je glasno in porogljivo, se poklonila pred njo in odšla na svoje mesto.
Vsi so utihnili. Bilo je, kakor da jim težki, žaljenja, srda, sovraštva polni zrak ne da govoriti in dihati. Samo Farinelli je govoril z vsemi, ki jih je poznal že prej. A oni so mu le redko, prisiljeno odgovarjali.
Liza je molčala. Ponosno in mirno je sedela na svojem mestu. In ko je bil obed končan, je prva vstala in odšla iz sobe.
Pri gospodični Fürstovi je bila navada, da je po obedu skoraj vselej ostala večina v sobi, pušili so, brali časopise, igrali klavir in gosli ter peli. Danes pa so se malone še prej razgubili iz sobe, preden je odnesla strežnica posodo in pospravila mizo.
Grbasti Romun je prešel h klavirju in začel igrati.
Dobročutni Poljak je vpraševal Sašo Timotejevno, če hoče hoditi k socialnim predavanjem nekega profesorja, samo da ugodi svojemu čustvu. To lepo, mlado dekle se mu je smililo in Liza Aleksandrovna mu je postala skoraj antipatična, ker je tako brezobzirno nastopila proti njej. Naposled je odšel.
Takoj za njim je vstal Farinelli, ne da bi se ozrl na Sašo. Neskončen prezir je ležal v njegovem ravnanju. In ona je čutila to zaničljivo preziranje in njene povešene oči so gorele od užaljenosti, jeze, odpora in žalosti. Še nikdar ni tako občutila vse nepopisne bede svojega ubogega življenja. Prsti so se ji krčevito zagrebli v mehko meso, zobje so ji skoraj škrtali, tako jih je stiskala, samo da ne bi kričala, da ne bi vpila, da ne bi rjula kakor besna, obstreljena zver.
Grbasti Romun pa je igral, igral divje, porogljive melodije v polnih, kričečih tonih. Saša jih je čutila skoraj telesno. Kakor šibe so se ovijali njene gole, bedne duše, kakor biči so žvižgali krog nje, pletli se v bolečih, prožnih udarcih krog njenega telesa.
Farinelli se je oblekel in stopil k oknu. Gledal je v daljavo, duša pa mu je tonila v brezmerju najbolj nasprotujočih si čustev. Bilo mu je, kakor da ga je Liza pomendrala v blato, v gnoj, v smrdečo, gnilo kalužo, sama da ga poniža, da ga rani. In ta Saša Timotejevna! Gnusila se mu je in sam se je gnusil sebi. Vsi njegovi prijatelji so jo že imeli, vsi so skrunili in mazali njeno telo. To prekleto, lepo telo! Kakor gniloba, zavita v nežne, krasne veje! In on je vedno padal spet v njene mreže! Toda ne, sam jo je iskal. Kaj ji ni prisegal, da jo ljubi?! In kaj je ni res ljubil, kaj ni ravno še zdaj, pred kratkim, užival v njeni mamljivi, opojni družbi, kaj ni občudoval čudovite živahnosti njenega duha, njenega bliskovitega, očarljivega razumevanja sijajnega, razkošnega bogastva njenega razuma?! Kaj ni on podlejši kakor ona, kaj je on boljši od nje? Tako ponižala se ona ni nikdar kakor on, v tako smrdeče, gnusno močvirje, v kakršnem se je že valjal on, se ona ni nikdar pogrezala. Zaškrtal je z zobmi. Neizmerna jeza nad samim seboj mu je zadivjala v duši. Pljunil bi sam sebi v obraz, grdil se, tolkel! In če se dvigne iz kaluž, v katerih se je plazil, nad zvezde, nikdar ne izpere sledov iz svoje duše.
In Romun igra, igra. In glasovi mu lezejo v dušo in vlačijo krohotaje vse umazane spomine na dan. O, Adolfo Farinelli, kako si gnil, kako si gnusen! …
Saša je nepremično sedela pri mizi, njen obraz je bil miren kakor iz marmorja. V njej pa so bili razrezani vsi živci, potrgane vse žile, v vseh mišicah je odmevala jeka velikega obupa njene duše.
Farinelli jo je pogledal. In ko jo je videl tako mirno, tako hladno, ko ni videl nikakršnega čustva v njenem ledenem obrazu, nobene boli krog polnih ustnic, v povešenih očeh samo dolgočasje in otopelost, v nobeni črti njenega telesa razdvojenosti, trpljenja, sramu, povsod samo mir, se ga je polastila divja jeza nad njo. Kakor iz kamna! Brez čustva! Če stopiš na črva, se zvija, a ta sedi tu hladno, mirno in vsa njena postava izraža nek odporen ponos in hladno ravnodušje. In v Farinelliju se je vžgala želja, da bi jo ranil, da bi jo tepel, da bi ji pljuval v lice, da bi jo mendral z nogami, da bi rohnela, vpila in jokala. Mogel bi jo zadaviti, da bi se je rešil za vedno, da ga njena satanska lepota ne bi nikdar več omamila. Ha, kako ga je pogledala Liza, prevzetnica. Kakor da katero potrebuje. Obe sovraži, sovraži … In Saša, ta bastard, oskrunjen od začetka, vzgojen za sramoto! Pohotneži vseh dežel so se morda že naslajali z njo. Kako se mu studi, studi! …
Hipna misel mu je šinila v glavo. Ravno danes je dobil denar od doma. Zvlekel je prav vse iz listnice in vrgel na mizo pred Sašo.
»Na, da plačam, da se odkupim!«
In potem je čakal, kak vtis bo napravilo to lopovstvo nanjo, in veselil se je, ko je videl, kako ji prihaja kri v lice pod prozorno, tenko kožo. A ona je bila mirna. Sunila je denar od sebe in ga pogledala, v očesu pa se ji je zableščala solza.
Farinelli se je stresel. Še nikdar ni videl Saše jokati.
Sklonil se je k njej, poljubil ji roko in osramočen odšel.
A Romun je igral, igral. In Saša je naslonila glavo na mizo in vsa žalost nad mladim, strtim življenjem ji je lila iz oči.
In dolgo je jokala in dolgo je Romun igral. A tedaj je naenkrat začutila na laseh dve mehki, hladni roki, roki z dolgimi, umetniškimi prsti, ki so božajoče drseli nad njeno glavo. In še bolj je jokala. Samo ti roki je čutila kakor dobrikajoče se, blage spomine tam od nekod iz davna. Kakor roki dobre, čiste matere, ki je ni nikdar imela. Akordi so zaspali v zraku, odleteli so skozi okno daleč, visoko k soncu. In v sobo se je zavlekel težak, dušljiv zrak. Veter je zavel dim bližnjih tovarn semkaj gor in nastalo je nekaj soparnega, mokrega, nečistega … Saša je začutila na vratu dvoje vlažnih, lačnih ustnic. Grbasti Romun se je privlekel k njej kakor gnusna, požrešna žival, ki čaka svojega plena. Pahnila ga je, on pa se je grdo smejal:
»Torej še ni pravi čas? Počakam, počakam …« Poklonil se je zaničljivo in čakal, da je odšla.
Saša je šla na ulico, vedno dalje v mesto, med ljudi, med hiše. Znanci so jo srečavali in jo pozdravljali čudno zaupno, z majhnim prezirom v glasu in kretnjah. Žene pa so jo gledale od strani, ponosno, s sumljivim zanimanjem, s farizejskim prepričanjem v mislih obrazih: »Hvala Bogu, da nisem taka!«
IV
In šla je v najtemnejše, najbolj razvpite ulice.
V eni izmed njih se je zgodil tiste dni čuden umor.
Nekdo je zaklal eno izmed tamkajšnjih javnih deklet, strašne reči so prišle pri preiskavi na dan. Grozna povest bede, propadlosti, surovosti. Vse so vlačili po časopisih v trdih, kratkih besedah, vso povest ene izmed tistih visokih, prenapolnjenih mestnih hiš s temnimi dvorišči, vlažnimi stanovanji, po katerih se valja in strada proletariat najnižje vrste. Ta povest ni bila več povest ljudi, ne, preganjane, zdivjane živali, bolnih, raztolčenih, gnilih, stradajočih pasjih tolp. Otroci so že z rojstvom dobili pečat prekletih, z bolnimi, razjedenimi udi so lazili okrog in ko je mladost zagrnila njihova zastrupljena bitja za nekaj časa z lažicvetom zdravja, pogrezali so se v smrdeče pohote, kupčevali s svojimi trupli, da se nasitijo, da še ne končajo svojega živinskega životarjenja. Vse mesto se je zavzelo, ko so prišle priče pred javnost, ko so se v sodni dvorani vrstile njihove pošastne prikazni in ko so ta propadla bitja pripovedovala grozno povest. Izsušeni moški z zlatimi obrazi, smrdeči po žganju in grehotah, s poživinjenimi obrazi zločincev, žene, ki niso imele nič ženskega, nič človeškega, topli, neumni bebci, mladi izprijeni tatovi z gnusnimi potezami v velikih, bledih obrazih, z umazanimi očmi, tresočimi se udi, dekleta v kričečih cunjah, vsaka kretnja nepojmljiva, prirojena nizkost in propadlost. In z ubitimi, surovimi glasovi pripovedovali so med kletvami v nizkih, smrdljivih besedah strahote svojega bitja. Rodili so se v mlakah, dihali v gnilobi. Oče je prodajal otroke, mati je kupčevala s hčerami, vsa hiša se je okuževala med seboj z groznimi boleznimi, otroci so se skrunili, vsi zločini so se gojili, v teh izprijenih, pomendranih, zamazanih truplih se je dan na dan ubijal človek. Tu niso bili otroci nikdar nedolžni, nobena čednost ni živela med njimi, nikdar niso bile duše čiste. Nihče izmed njih ni imel trenutka, v katerem je bil dober, čist, nedolžen. In med vse to beda in glad, mraz in golota in bolezen – strašna, nečloveška beda.
In cele ulice so živele tako! Človekoljubi so se zgražali in hiteli so reševati, popravljati. Ha, ha! Zastonj, zastonj! Kjer so duše ubite, ni več rešitve, kjer so zastrupljene vse mišice trupla, vsaka kaplja krvi, ko so se vsi oni nizki nagoni zavlekli v življenjske sokove, v stan človeka, tedaj je prepozno!
Saša je obstala v teh ulicah. Zdelo se ji je, da smrdi po mrhovini – po človeški mrhovini. Bežala je venkaj na sveži zrak, bežala je iz mesta na polje, k jezeru, a ves čas je šel oni smrad z njo. In zasmejala se je, da je jeknilo od dreves in po vodi.
Ha, ha! Saj je sama tudi tak stvor, samo nekoliko bolj izbrane pasme! Ha, ha, ha!
In smejala se je, da so ji solze lile iz oči. Njeno dušo je objel cinizem in secirala je življenje svoje matere in svoje in svojega začetnika. Zrasla je v ozračju, ki je bilo zastrupljeno z gnilobo, poniknila je iz smradu. Oh, krasna dediščina! In tako mlado, močno so jo prodali! Oh, nič za to, nekoliko prej, nekoliko pozneje … In njena mati je bila morda tudi hči take matere. Kdo ve?! Produkt smo svojih staršev! Če imamo njihove lase, barvo njihovih oči, poteze, stas, ki je bil nekdaj v njihovi rodbini, zakaj bi ne dobili tudi njihovih nagonov, dobrih in slabih, še prej. Nekoliko vzgoje, nekoliko zunanjih vtisov in narejeni smo, prej še, preden se zavedamo sebe, in na temeljih zidamo dalje. Moramo! Na temelj svinjskega hleva ne moremo zidati palače, potem ko hočemo, da rastemo, potem ko začnemo popravljati in zidati na sebi; krasen temelj lahko uničimo, končamo in izrujemo, če nas je ravno volja, slabega ne moremo popraviti nikdar!
Ha, ha! In Sašina vzgoja in zunanji vtisi in okoliščine in dediščina! Ha, ha!
Ob gozdnem potu je stala klopca, na obrežju skoraj prav tik vode. Saša je legla na klop in se zagledala v nebo. Joj, kako je visoko, modro, čisto! Blešči se od pomladi, svežosti, jasnine in svetlobe. In to veliko rumeno sonce. Svetlo in nadležno, ki se blešči na modrini neba kakor zlat dukat. Kakor zlat dukat! Ha, ha! Pljunila bi vanj in v to modro nebo! In na vse drugo krog sebe. Ona, majhen črv, nič v vesoljstvu! In vsa ta veličina krog nje, ta orjaška brezmejnost! Ona pa še manj kakor kaplja vode v morju! Kakšna ironija! Oko, ki obseže vse to, in duh, ki se zamisli v neskončne daljine, ki obsega veke in v hipu prebeži ves svet – in ta nemoč, ta slabost črva! Kaj pa je ta železna, hvaljena volja! Človek, niti samega sebe ne more povleči iz blata. Kako tudi, če tiči tako globoko! In končno, kakšna pa je gospa morala spoštovanih ljudi?! Oho! Smrdljivo rastlinje močvirij ji je plašč, dekoriran pa je s kuščarji, kačami in črvi. Oh, gospodje velecenjeni, s strogim čelom, če bi vam kdo razbil učeno črepinjo in razbrskal ovoje vaših misli! In dame častite, mar niso vaša srca napolnjena s toaletami, ledom in antipatijo, a vendar pokorno poljubljate blagorodne gospode soproge?! Prosit, ves svet! Sama komedija, velika pustna maškarada! Vsa zemlja je ovira z lažjo, mi pa smo sami goljufi, prekupčevalci in sebičneži. Za dobro pričakujemo plačila, v slabem pa uživamo kakor žaba v mlaki. Ergo!
In Saša je kazala osle modremu nebu.
Po poti je začutila stopinje. Dvignila se je na pol. Srb Mijo Popović je prihajal sem od mesta s celo kopo brošur pod pazduho. Učil se je za izpite in se pripravljal za disertacijo. Imel se je za velikega učenjaka. Bil je, nota bene, tisti Srb, ki ga je Italijan Giberti v Ženevi zaradi Saše traktiral s pestmi.
V Sašo je bil še zdaj zaljubljen. Vzeti jo je hotel celo za ženo, če bi hotela z njim. No, zahvalila se je: ni hotela onesrečiti tako naivne duše. In potem je nosil dolge, mastne lase in dišal je neprijetno po potu …
Poklonil se je, ko je ugledal Timotejevno. Ni bil izmed tistih solidnih ljudi, ki so jo v imenu čednosti in morale prezirali. Imel je ravno svoj sentimentalni dan in premišljal je že drugi mesec, kaj bi si izbral za disertacijo. Sedel je k njej in ji potožil svoje skrbi. Svetovala mu je, naj napravi obširnejšo študijo o začetku ljubezni. Da, da, ta problem bi bil jako zanimiv. In razlagala je, da na primer ljudje na začetku niso imeli smisla za lepoto niti nasploh niti posebej, ampak samo za ugodnost. In da prej ni bilo ljubezni, samo tisti naravni nagon, da so hoteli moški sploh ženo in žene sploh moškega in ne ravno in samo to ženo in izključno le tega edinega moža iz ogromne tolpe obeh spolov. To človekovo razvijanje, ta premena iz barbarstva v kulturo, iz nižjega v višje bitje, bi se dala lepo zasledovati že iz književnosti same. Gotovo! Mijo Popović naj le poskusi! Tudi raziskovanje, v koliko smo še danes barbari, bi bilo tako hvalevredno. Recimo v razmerju obeh spolov med seboj. In ne samo barbari, naravnost živina smo! He, he, Mijo Popović naj se ne prestraši, če se ona, Saša Timotejevna, nekoliko krepkeje izraža. To pride tako iz razmer in poleg tega odgovarja obenem resnici. Res, res. Tudi Saša Timotejevna na primer je že tak primerek. Mačka ali kakšna druga taka žival. Slučajno je videti nekoliko drugače, slučajno ima nekaj možganov, ki urejeno delujejo, celo nekaj takega kakor dušo in srce – kakor definiramo nekatera čustva sreče in boli – ali drugače res nič boljšega.
Gospod Popović je morda bral senzacionalno sodno razpravo iz onih ulic? Torej, bral je. Hm, kajne, čudno, da so vse ono ljudje, ki imajo človeške obraze in človeško telo. No, to se dogodi, nekateri se poizgube v luknje grehot brez sledu. Morda čaka Sašo Timotejevno kaj enakega. Gospod Mijo Popović naj se tako ne prestraši in ne čudi. Čisto naravna stvar. Če prijatelj Srb še ne ve njenega romana, mu lahko postreže. Celo z najnovejšo poanto. Nekega Italijana Farinellija morda pozna. Bil je večkrat v Zürichu in potem v Ženevi …, morda se Mijo spominja? Torej ta je bil zadnji. In danes ji je vrgel nekaj denarja v obraz. Pravzaprav škoda. Prav rada ga je imela. Resnično. Tako čudovito lepa usta ima in potem je vedno gentleman. Njegovi lasje niso mastni, ne svetijo se tako umazano kakor lasje starih Židov, polnih mrčesa … In njegovo telo nima neznosnega, ostudnega duha po smrdljivem človeškem potu in gnilih nogavicah …
Mijo Popović jo je poslušal v zadregi. Prej jo je hotel prijeti za roko, samo da ji pove, da sočustvuje z njo, da kljub vsemu še vedno čuti zanjo, da noče videti njene umazane preteklosti, a njene zadnje besede so mu vzele pogum in ves užaljen in zmešan se je poslovil.
Bil je edini mož, ki mu Saša ni bila dražestna, a nizka, nevredna stvar …
Še dolgo je sedela na klopci ob jezeru. In iz neke globoke, jezne, nesrečne žalosti, iz obupa, polnega odpora, trmoglavosti in sovraštva je grizla les, teptala ob tla, tolkla s pestmi krog sebe in se smejala vmes kakor blazna.
Zvečer pa je z novo prispelimi študenti šla okrog po kavarnah, pila, pela in pravila zgodbice. Po polnoči jo je v največjem smehu popadla huda živčna kriza …
V
Saša Timotejevna in Bolgarka Ana Bogdunova sta postali prijateljici – sam Bog ve kako. Ana je kmalu zvedela za vso afero, ki se je zgodila tedaj v penzionu gdč. Fürstove in Liza Aleksandrovna ji je postala nekam tuja. Nenavadno pa jo je privlačila interesantna prikazen Sašina. Zvedela je, da je Saša obolela, in ker je vedela, da nesrečna Rusinja nima med študentkami prav nikakršnih simpatij, prav nobene, ki bi z njo občevala, je sklenila, da jo obišče.
Saša Timotejevna morda še sploh nikdar ni imela ženskih obiskov, zato jo je obisk male, dobrodušne Bolgarke tako presenetil, da je postala vsa sentimentalna. Toliko, da se ni zjokala, ko ji je Ana podala roko in se smeje pripravljala, da sama skuha obvezni popoldanski čaj, ker je Saša ležala v postelji.
»Kako, da ste prišli?« je vprašala potem. »Ali se nič ne bojite, da izgubite ves ugled? Jaz sem namreč … No, menda ste slišali, kaj mi je dejala vaša prijateljica?« je pikro pristavila.
»Čemu vse ponavljate? Ravnanja Lize Aleksandrovne ne odobravam, prišla pa sem zato, ker ste mi simpatični. Ne mislite, da me je le gola radovednost privedla k vam. Meni ste res prijetni,« je ponavljala Ana. »Prepričana sem, da ste veliko boljši nego vaš glas, da ste tudi veliko boljši, kakor je vaše življenje. Nagibov, ki so vas do vsega tega dovedli, ne poznam, vsekakor pa sem prepričana, da ste prebili mnogo bojev in trpljenja. Toda o vsem tem molčiva, kajne? Prišla sem samo tako na obisk k vam, in če želite, pridem večkrat.«
In Ana je res večkrat prišla k Saši. Ko si je ta po nekoliko dneh spet opomogla, se je vse čudilo, da se je takoj izselila iz razkošnega stanovanja in si najela sobo v četrtem nadstropju prav v tisti hiši, kjer je stanovala Ana. Kakor je prej skoraj nikdar ni bilo k predavanjem, tako je zdaj redno hodila k njim. Kuhali sta si doma. Saša je prodala ves svoj nakit in velik del potratne obleke. Na sprehod sta hodili skupaj in tudi v vseučiliško bralnico sta zahajali skupaj.
Študentje so kaj čudno gledali to spremembo in na začetku se je Ani večkrat pripetilo, da so jo prav dvomljivo pogledovali, da, ta in oni jo je nekako porogljivo, prav nič spoštljivo ogovoril. Nekako osupnjeni so bili, ker se ni le Ana, temveč tudi Saša vedno držala hladno in nepristopno, in naenkrat sta začuli hihitanje.
»Spreobrnjenje, spreobrnjenje! … Marija Magdalena!«
Kjer koli je Saša hodila, povsod je slišala za seboj zaničljivo posmehovanje in tudi iz Ane so se jeli nekateri norčevati.
»Apostol!« je slišala Ana včasih ironičen klic za seboj, ali to je ni motilo, veliko bolj jo je bolelo Lizino ponašanje. Zahajala je k njej kakor navadno, ali o Saši ni govorila niti od daleč ni nikdar spomnila vse stvari. Kar naenkrat pa je Liza sama vprašala:
»Ali res, da stanuješ z ono Timotejevno?«
»Res.«
»Res?« se je zgražala Liza. »Slišala sem, da sta dobri prijateljici?«
»Tikava se zadnji čas.«
»Tako-o?« je dejala Liza zategnjeno. Nato je pristavila: »Potem moram jaz pač odstopiti?«
»Kako?«
»Od najinega prijateljstva, mislim. Saj veš, tak trifolij bi se ne zlagal, ti me ne boš dosti pogrešala.«
Ana se je ujezila. Tako ozkosrčno ponašanje ji je bilo vendar nekoliko preveč, zato je dejala kolikor mogoče mirno in hladno:
»Kakor želiš. Sicer pa ti povem, da bi se ti prav nič ne zgodilo, če bi občevala s Sašo Timotejevno. Duhovita je in talentirana in od lahkomiselnosti ji ni prav ničesar ostalo. Res ne vem, zakaj se je naj ogibljem, da bi jo zaradi prejšnjega življenja prezirala, za to nimam niti najmanjše pravice in mislim, da tudi ti ne.«
»Imava pač različne nazore,« je odvrnila Liza.
Ko je Ana odhajala, je ni zadrževala niti vabila, naj spet pride.
Zvečer je Ana sedela s Sašo v malem parku pred univerzo, od koder sta videli na mesto in daleč venkaj na jezero. Njuni pogovori so bili resni in redkobesedni. Nikdar ni Ana vpraševala Saše, kaj misli, nikdar ni kakor koli skušala vplivati nanjo. Bila je samo dobra in odkritosrčno prijazna z njo in gotovo je njo samo sprememba Sašina najbolj presenetila. Ana se je učila vsak dan pozno v noč, rekla je, da hoče konec semestra položiti prvi rigoroz. Zdaj sta se pogovarjali o gmotnih razmerah. Saša je imela samo tisto, kar je dobila za svoj nakit, in to ni bilo ravno mnogo: treba bi bilo poiskati drugih dohodkov.
»Oglašuj!« je svetovala Ana. »Francoščino lahko poučuješ ali tudi morebiti ruščino. Nekaj že najdeš, tebi ne bo težko. Sonja Ivanovna je lani prepisovala premožnejšim vseučiliščnikom disertacije; o neki Nemki sem čula, da hodi vsako popoldne v neko rodbino varovat otroke. Že kaj dobiva!«
In Saša ji je pritrjevala in delala naklepe. V beležnico si je zaznamovala cel red naslovov vsakovrstnih posredovalnic, podpornih društev in zasebnih imenitnikov, od katerih bi bilo upati kaj dela.
Takoj naslednji dan se je hodila predstavljat in vpisovat, objavila je in se priporočala nekaterim profesorjem, naj jo imenujejo, če bi kdo iskal kakih inštrukcij, domače učiteljice ali kaj podobnega. Toda ni šlo tako hitro, kakor si je mislila v začetku. Minil je teden, minila sta dva, pa ni našla niti enega mesta niti ene družine. Poleg tega Ana že štirinajst dni čez navadni čas ni dobila od brata nobene pošiljke. Pisala mu je, da, celo brzojavila, a dobila ni najmanjšega odgovora. Začelo jo je skrbeti in s Sašo sta še bolj štedili kakor navadno. Zjutraj in zvečer sta pili čaj, opoldne sta si napravili kaj malega iz jajc in mleka, včasih sta jedli samo krompir s surovim maslom, a vendar jima je še za to primanjkovalo denarja.
Zastavljali sta po redu, zdaj to, zdaj ono. Saši je bilo žal, da je takoj v začetku z denarjem, ki ga je dobila za prodano zlatnino in obleko, plačala šolnino, tako bi se bili vendar dalje vzdržali. Izposodili sta si pri ruskem podpornem društvu nekaj frankov in pazili, da vztrajata z njimi čim dlje. Ana se je jezila nad skopim bratom in mu dan na dan pisala pisma. Zdaj proseča, zdaj jezna, polna očitkov in natolcevanja. Tudi ona je začela iskati inštrukcij, prepisovanja, kakršnega koli opravila, ali kakor zakleto ni bilo dobiti ničesar. Vsak dan sta prebirali züriške liste, pisali cele kope ponudb, ne da bi sploh prejeli kak odgovor. In pri vsem tem sta hodili k predavanjem in se učili kakor na tlaki. Štedili sta celo pri petroleju, hodili sta zvečer spat, kakor hitro se je stemnilo, a zato vstajali zjutraj že pred zoro.
Ana je zgubila v teh tednih malone vso svojo živahnost in hudomušnost. »Moderni« bolgarski pesnik Dimov, ki je tudi priromal v začetku semestra iz Berna k Züriškemu jezeru, je redno vsak dan poizvedoval po njenem zdravju in zmajeval z glavo. Gledal jo je milo in zaljubljeno in ob vsaki priliki tolmačil svoje nazore o nagnjenju duš in src in razlagal in utemeljeval svoje misli o blagoslovu prijateljstva, ljubezni in medsebojnega zaupanja. No, Ani ni bilo do tega, da razloži domišljavemu in površnemu sodeželanu svoje skrbi. Včasih se je kljub vsej tesnobi malo ponorčevala iz njega, kar pa ga ni spravljalo v zadrego – nasprotno, vselej je zadovoljno zavihnil črne brke in dobrodušno dodal:
»Le norčujte se, le! To je le znak vašega pravilnega stanja!«
Njej je njegova plitkost večkrat presedala, no, vendar mu je dovolila, da jo spremi domov, in če je spodaj pod oknom zažvižgal: »Šumi, šumi Marica …«, navadno znamenje bolgarskega študentovstva, se je skoraj vselej prikazala pri oknu in zamahnila z roko, kar je pomenilo, da mu je dovoljeno, da opravi svoj navadni polurni obisk. Bil je skoraj edini, ki jo je smel obiskovati. Trdila je, da jo njegovi obiski vselej okrepijo in smatrala jih je kakor za neko duševno vajo svoje hudobne duhovitosti in svojega imenitnega satiričnega talenta.
A nekoč je zastonj žvižgal pod oknom. Okno, visoko gori v četrtem nadstropju, je bilo zaprto, celo zavesa je bila na pol spuščena. Nekaj časa je še čakal, potem je nejevoljno odšel, meneč, da ni Ane ni Saše ni doma.
No, bili sta obe doma. Sedeli sta vsaka na eni strani mize in topo gledali predse. Sredi mize je ležal gosto popisan list. Že nekaj ur sta sedeli tako topo, nepremično in brez besed. Ko je zjutraj pismonoša prinesel priporočeno pismo, razveselili sta se obe.
»Gotovo piše brat, da je denar že zdavnaj odposlal. Enkrat se mi je že zgodilo, da je zastala pošiljka na pošti, samo ne tako dolgo!« je razlagala Ana, ko je podpisovala potrdilo prejema.
Nestrpno je odtrgala ovojnico, a takoj osupnjena zastala. Pisava ji je bila povsem tuja, neznana. Pogledala je omot, pa tudi naslov je bil pisan enako: v hitrici tega ni opazila. Temne slutnje so ji hipoma prevzele dušo in srce ji je razburjeno bilo prav gori v vratu. Sedla je in s strahom začela brati. Ali že po prvih vrstah so jo polile solze. Vrgla je pismo od sebe in tarnala in zvijala roke kakor v groznih mukah.
Saša jo je objela krog pasu in jo skušala pomiriti, a še dolgo ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo. Nazadnje je rekla Ana samo:
»Umrl je!«
Saša je razumela, kaj to pomeni, pustila je Ani, da se razjoka.
Še vsa v solzah je vzela Ana spet pismo in ga čitala na glas. Pisal ga je oče njene svakinje, bratove žene. Naznanil je brez ovinkov, da je brat umrl za vnetjem pljuč, da ni zapustil najmanjšega imetja, da, celo dolgove, da so njegovi otroci in žena zdaj pri njem, da ne dobe morda nikakršne pokojnine, ker je brat šele samo nekaj let služboval, in da v takih okoliščinah Ana seveda ne more pričakovati nikakršne podpore. Da, na koncu pisma ji je še očital, koliko je brat žrtvoval zanjo, in se jezil nanj, da bi bilo pač pametneje in naravneje, da je skrbel za svoje otroke in ne delal zaradi učenih muh gospodične sestre še dolgov.
To je bila brutalna vsebina prispelega pisma. Ani je bilo, kakor da je nastala v hipu noč v njej in krog nje.
In potem sta sedeli nemo in nepremično več ur.
Mislila je, kaj bo z otroki brata in njegove vdove. Njen oče je sicer še živel, a bil je siromašen, ne bo jim mogel dolgo pomagati. In njen brat? Še tako mlad, čvrst in močan in umrl?! Ni ga posebno ljubila, bil je vedno strog, čemeren in nepristopen, kakih nežnejših nagnjenj ni bilo nikdar med njima, a vendar ji je bilo zdaj težko in prsi so se ji stiskale od boli. Oh, umreti, to je bilo nekaj strašnega, groznega! Vsega konec, večno konec! Vedno so se ji misli spet vračale k tej točki. Neznosna skrb ji je stresala srce: kaj zdaj?! Ona, tako sama v svetu, tako grozno sama! Od nikjer nikakršne pomoči, ničesar, nobenega upanja! In njena bol se je spreminjala v sebične skrbi. »Jaz« je izpodrinil brata, čutila je le še nesrečo, ki je zadela njo, grozen propad, ki je pretil njej. Zase se je bala, zase žalovala.
Čutila je to grozno sebičnost v sebi, a ni se je mogla rešiti. »Kaj zdaj, brez denarja, brez sredstev?« ji je šumelo v ušesih. »Naj vse pustim, študij in vse cilje, in se vrnem domov? Tam doli doma imam vsaj zagotovljeno življenje, ne preti mi stradanje – strašna, neznosna beda – vse drugo je postranska stvar.« In vendar, tako sredi pota zastati, vse, kar je mislila, da ji bo napolnjevalo življenje, vse vreči od sebe?! Ne, tega ni mogla. Kaj pa je človek, kako dolg je njegov pot?! Samo to ima in potem je konec, konec!
Misli so se ji čudno vrtele v glavi. Spomnila se je neke ruske Židinje, s katero je prej nekoč občevala. Pogovarjali sta se o veri, o življenju po smrti. Židinja je zanikala vse, vse je zanikala: z nekim strašnim prepričanjem, z grozno gotovostjo. Študirala je naravoslovje, pozneje medicino; vsa njena rodovina se je pečala s študijem. Odrasla je s tem prepričanjem. »In nikdar ne dvomite o resničnosti svojih naziranj?« jo je vprašala Ana. »Nikdar!« je dobila v odgovor. Ano je zazeblo v dno duše in začela je oporekati. Ali kaj tedaj, kako to? Potem je najbolje, da se človek čim prej ubije, da je čim prej vsega konec, če mu življenje ne ugaja?! In nato je začela Židinja razlagati svojo teorijo, kako ima vsako bitje dolžnosti do svoje vrste, to je človek do soljudi. Ravno zato, ker je življenje tako kratko, se bo vsak trudil, da napravi iz sebe človeka, da v tem kratkem času kolikor mogoče stori – ne zase, ker sam je itak le enodnevna muha – temveč za vrsto, za človeštvo, ki bo živelo še tisočletja. Delati za človeštvo na sto raznih načinov, pomagati mu gmotno, dvigniti ga duševno! Če pomagaš posamezniku, pomagal si morda celim rodovom, če si enega pridobil za prosveto, če si mu vcepil plemenitost, moralo, če si mu pomagal, da je vso svojo dušo obnovil, pokrepčal, zboljšal, dvignil si z njim vred njegove potomce, dobro seme bo klilo morda stoletja dalje. Tako človek živi, tako je večen, ko je njegovo telo že zdavnaj sprhnelo. Misli, ki rode spet misli, dela, ki porajajo nova dela, začetek razvoja, ki se širi, veča in raste, to so ideali, to je seme izobraženca, ki ga seje krog sebe. Taka je bila teorija Židinje.
Ana je dvomila o vsem, odkar je začela premišljati, odkar se je zavedala svojega razuma. Vse bi bila hotela imeti z matematično gotovostjo dokazano. Niti vera je ni zadovoljevala niti znanost, povsod so se kopičili dvomi, za vsako mislijo so vstajala nova vprašanja. In ta vprašanja so jo mučila in jo zasledovala vedno in povsod. Slepo verovati ni mogla: če je razmišljala, ni verovala. Zatekala se je k znanosti, pa tudi tu so ji režale povsod praznine nasproti.
In zdaj, v teh urah, ko je sedela pri mizi, na kateri je ležal list z obvestilom bratove smrti, se je znova zatopila v razmišljanja. Njene sebične skrbi so se nekako razgubile in bol zaradi bratove izgube je izginila. Pozabila je na vse in se z neko strastno gorečnostjo vrgla v vrtince svojega premišljevanja. A tu ni bilo izhoda, tu ni bilo konca. Nepregledno so se razvrščale misli in dvomi so se grmadili na obeh straneh.
»Ti, Saša, kaj misliš ti o veri, o življenju po smrti?« jo je vprašala in skoraj se je ustrašila svojega glasu, ki je votlo zabobnel po sobi, v kateri je že tako dolgo vladala tišina.
Saša se je stresla. »Jaz ne vem,« je dejala mehanično in počasi.
Zdaj je Ana zapazila, kako je Saša vsa spremenjena v lice. Oči so ji bile vdrte in motne, lica zabuhla in koža žolta. Ustnice so ji bile blede, kakor da ni niti kaplje krvi pod kožo.
Prestrašila se je. »Kaj ti je?«
»Nič!« je rekla Saša topo. Neka grozna resignacija je odmevala v tem »nič«.
Ana se je spomnila, da od zajtrka nista ničesar zaužili. Prižgala je špirit pod samovarom in poiskala nekaj starega kruha in košček sira v miznici.
»Hudo ji je,« je mislila in jo silila, naj poskusi nekaj zaužiti. Čudno! Spremenjeni obraz Sašin ji je delal skrbi. Tako nekaj strašnega, obupanega je ležalo na njem, čeravno je bila sama vsa potrta in žalostna, je vendar skušala Sašo razvedriti.
»Saj je že vse dobro,« je govorila. »Ubogi brat, hudo mi je zanj. Bridko ga bom pogrešala, ali zaradi tega ne obupam. Bova pa obe iskali okrog, morda se dvema posreči, kar se ni eni.«
Saša se ni ganila, tudi se ni dotaknila čaja.
»Ali Saša, kaj si ti prevzela mojo vlogo?« se je silila šaliti Ana. »Ne drži se mi vendar tako! Nazadnje mi še oboliš in v teh težkih časih pa bolezen v hiši – no, veš, da si tega ne privoščiva.«
»Ne, pusti me! Mislila sem, da ubežim svoji usodi, da krenem po drugih poteh do drugih ciljev, ali vidim, da ne gre. Usoda me je ulovila in ne bom se ji branila.« Da umiri Ano, je izpila čaj in kazala veselejše lice, ali iz oči ji ni zginil topi obup.
Tudi ona je mislila te ure in slutnja, ki jo je že nekaj časa zasledovala, ji je postala jasna resnica. Zanjo je bila ta resnica strašna. Morala je računati dolg račun in zaključek je bil vedno isti. Propad, propad!
VI
Adolfo Farinelli je stanoval v prvem nadstropju v enih izmed tistih malih hiš z vrtovi blizu univerze.
Imel je majhno predsobo in veliko, krasno sobo z balkonom. Zadnji čas se je docela izogibal svoje navadne družbe. Sedel je cele dneve doma ali pa veslal po Züriškem jezeru. Postal je nekam resen in zamišljen. Njegova ljubezen do Lize se je mogoče še povečala, gotovo pa je postala globlja. Pojav te deklice je imel čudno velik vpliv nanj. Gledal jo je včasih skozi zavese na oknih svojega balkona, kako se je sprehajala po nasadih krog vseučiliškega poslopja. Njena vitka postava se je počasi premikala dalje, na lepem obrazu se je hladni, mrzli izraz ponosa še povečal. Kakor boginja se mu je videla, ki se sprehaja v svojih tihih parkih. Včasih so se ustavile gruče mimoidočih študentk pri njej, a on je vedno videl le njo. Povsod, vedno se je razločevala od drugih, vedno je bila ona sama njegov čisti, ponosni, nedotaknjeni ideal z daljnega severa.
Moj Bog, kako je ljubil to deklico! Nikdar ni slutil, da je njegova duša zmožna tako krasnih, čistih čustev. Menil je, da je pokvarjen do dna svojega bitja, da le njena trdovratnost deluje tako globoko nanj. Ali zdaj so mu dan na dan vstajala nova čustva v duši, zelo topla, mila, preprosta in tako srečna, sladka. Ni se več približeval Lizi od tistega nastopa, da, celo ogibal se je je. Od daleč jo je gledal, iz daljave jo je ljubil s sladko, srečno, tajno nado v srcu, da ga morda vendarle enkrat opazi, da se spomni nanj, da spozna, kako je ves nov, čist, prerojen. Z gorečnostjo se je vdal branju ruskih piscev. Tako so mu bili blizu Dostojevski in Turgenjev, Potapenko in Čehov in vsa vrsta ruskih pisateljev. Tolstoj mu je bil kakor velik, svet patriarh starega zakona, kakor velik, mogočen prerok nove dobe. Ni mu bil blizu, ni ga ogreval kakor drugi, njegova italijanska čud ni mogla razumeti velike, stroge resnobe njegovih del, ni mogla razumeti velikanske energije, s katero je ta, čvrsti, mladostni starec klical nauke svojega duha v široki svet; mogel je le čutiti njegovo veličino, spoštoval ga je, spoštoval in občudoval z nekim posebnim, bojazni podobnim čustvom. A one druge je ljubil, one druge ruske pisce s širokim srcem, ki je imelo za vsakega padlega usmiljenje, ki je povsod kazalo: glej, zato je padel, kako bi se bil vzdržal! In one krasne ruske žene z lepim slovanskim darom požrtvovalnosti, z bogatimi dušami, polnimi ljubezni, milosrčja, resnobe! V vsaki je iskal Lizo, ali povsod se mu je izmikala. »Ne, ona ni taka,« si je mislil, kadar se je spomnil njenega strogega, resnega obličja. Ali takoj je čutil: »Je, je, taka je, to mora biti pod masko nepristopnosti in mrzlote.« In postalo mu je spet lepo in toplo.
Danes je sedel pri pisalni mizi in pisal pismo materi.
Posebno razmerje je vladalo med njim in materjo. Bila je edini človek na svetu, ki ji je razodeval vse, vse grehe, vso ničnost, vse padce svoje mladosti: bila je dobri spovednik njegove duše, bila prijateljica, najboljša mati, ki je vse razumela, vse odpuščala. »Sin, povej mi vse,« mu je pisala. »Ne prizanašaj mi, vem, da si že dober, blag, kadar prideš spet k meni, da si se že dvignil, kadar pripoveduješ materi svoje zmote. Čutim to, vem, zato mi piši vse, kar te muči, pridi k meni, da te operem blata, nič ne taji, vse, vse naj bo jasno med nama.« In on ji je priobčeval zvesto vse svoje dejanje in nehanje, četudi je vedel, da ji prizadeva s tem velikokrat najhujše muke. Kadar mu je odgovarjala, mu ni pisala kakor mati, ki sme zapovedovati, ni ga karala, ni tožila, pisala mu je kakor dober, starejši, pametnejši tovariš, ki pozna življenje, ki pozna svet, ki pa tudi pomni in razume lahko, nepremišljeno čud mladosti, ki svari, kara, svetuje z ljubeznijo, z dobrohotnostjo in toplim, odpuščajočim srcem.
Farinelli je ljubil mater čez vse na svetu, ona je bila zanj obenem svetnica in dobri, popustljivi prijatelj, ki mu je vse lahko povedal: srečo, težnje in sramoto. Zdaj je pisal spet njej. O Lizi ji je pisal, kako ga ljubezen do nje dviga, vzgaja, blaži. Ves srečen je bil, zadovoljen s seboj. Najljubšemu bitju pisati o drugem bitju, ki je srcu enako ljubo, enako blizu, kako je to krasno! Postal je nežen in dober in vesel kakor dete. Pod balkonom je stal starec in vrtel staro, hripavo lajno, pred njim na zemlji je ležala čepica, v katero so mimoidoči metali darove. Farinelli je segel v žep, šel na balkon in spretno vrgel dva franka staremu godcu prav v čepico. Hitro se je skril nazaj in smeje se opazoval starca, kako je bil najprej začuden, potem vesel in kako radovedno se je oziral, kdo pač mu je poklonil tako velik dar. Farinelli je bil otroško vesel, prav kakor desetletni deček. Šel je spet k mizi in sporočil materi to malo epizodo z nežnimi, preprostimi besedami. »Veš, mamica, ko sem bil še majhen, si me Ti včasih tako učila. Pomniš še, kako sva nekoč nekemu staremu vojaku vtihotapila pet lir v kapo? Kakšen obraz je napravil, še pomniš? Meni je zadrhtelo srce od sreče, ko sem ga videl. Kako je bilo včasih lepo, mama, kajne?« In raznežil se je, postal čisto mehak in našteval vse spomine iz otroških let. Sam se je čudil, od kod mu je vse tako hitro prišlo … Ta naivnost in ta preprosta, otroška čustva. Legel je na divan, prižgal cigareto in razmišljal. Tako neizrečeno lepo mu je bilo v duši. Še nikdar ni čutil kaj enakega, nič mu ni bilo smešno kakor včasih, kadar je bil sentimentalen. Prej mu je v enakih prilikah ostalo vedno še toliko cinizma, da se je rogal samemu sebi in zasmehoval svoja čustva, danes ni čutil prav nič podobnega v sebi. Tako lepo, široko, srečno zadovoljstvo ga je navdajalo. Niti mislil ni mnogo, samo čutil je, kako se mu čustva vrste v duši.
V tem se je hipno zdrznil. Nekdo je potrkal na vrata.
Bila je služkinja družine, kjer je stanoval.
»Neka gospodična je zunaj,« je poročala kratko.
»Kakšna je in kaj hoče?«
»Ne vem, obraz ima zakrit s pajčolanom: pravi, da želi govoriti z vami,« je odgovarjala služkinja.
»Prosim,« je rekel Farinelli kratko. Oblilo ga je mrzlo, neprijetno čustvo.
Takoj nato je vstopila dama v temni, preprosti obleki.
Farinelli je ni takoj spoznal, a ona je že dajala pajčolan z lica. Bila je Saša.
»Kaj hočeš?« je vprašal trdo, skoraj surovo.
No, ko je zagledal njen bledi, upali obraz, je osupnil in ji molče porinil stol, naj sede. Ona ni sedla, obstala je sredi sobe in molče zrla v Farinellija. Ta pogled je bil tako čuden, iščoč, oster, tako poln zagonetk, da si ni upal še enkrat staviti kakega vprašanja. Obstrmel je. V čudu je zrl nanjo in bilo ga je skoraj strah. To je bila čisto druga ženska, ki je stala tu pred njim, nobena kretnja, nobena guba njene obleke ni bila Sašina. One prejšnje Saše, ki jo je poznal. Črte v licu, kakor da so okamenele. Nekaj minut ga je gledala tako in njemu kakor da je srce zastalo; nepremično je stal z nekoliko uklonjeno glavo, obrnjen proti njej. Izraz groze v njegovem obrazu se je večal; čeravno ni nič mislil vedoma, vendar je nekako nagonsko rasla neka misel v njem. Nazadnje se je osvestil in kakor blisk ga je zadelo v dušo: Zblaznela je!
Ona ni dala ni glasu od sebe. Vzdihnila je in se molče obrnila k vratom. Odpirala jih je že, ko se je Farinelli toliko zbral, da jo je spet vprašal:
»A zakaj si prišla?«
Njegovo vprašanje je bilo komaj slišno. V grlu ga je nekaj dušilo in na vse bitje mu je legal mrzel, grozničav strah.
Tiho se je obrnila, stopila prav predenj in mu z istim ostrim, globokim in zagonetnim pogledom zrla v oči. »Me morda ljubiš?« je vprašala tiho. Njena bleda ustna so se jedva gibala. Izraz v licu je ostal isti. Ni ena mišica ni zatrepetala.
Gledal jo je z grozo. Ni dvoma, da je z uma! Ta pogled, to obnašanje, to vprašanje in ta glas! Nepopisna tesnoba mu je napolnila srce. Niti ene misli ni mogel misliti, samo: Blazna, blazna.
Nasmehnila se je trudno in žalostno. Videla mu je na obrazu, kaj misli.
»Ne, nisem zblaznela!« je dejala mirno, brezglasno. Obrnila se je in odšla. Na vratih ga je še enkrat pogledala.
»Oprosti,« je zašepetala in izginila.
Farinelli je stal sredi sobe kakor okamenel, kakor da je izgubil zavest in zmožnost razmišljanja. Čez dolgo je sedel na divan. Glava mu je bila težka, v prsih ga je nekaj stiskalo.
»Glej, preteklost!« je mislil. »Kako je stopila predme! Kako se motijo tisti, ki trdijo, da ni preteklosti. O, vse v življenju je večno, tudi preteklost. Tako smešno je misliti, da vse izgine brez sledu. Ne, ne, vse se začrta v življenje z neizbrisnimi črkami. In jaz sem skušal pozabiti! Kako je to brezsmiselno! Vse prejšnje sem hotel uničiti v svojem spominu. Da me nikdar več ne bi mučilo, da nikdar več ne bi gledal v ono temo. Materi sem pisal, da sanjarim o sreči, da sem drug človek, da me nič več ne veže z onim, kar je bilo. Spomin me veže! Vedno ostanemo robovi preteklosti. Ona vstane in pride in se maščuje. In k meni je prišla hitro. Blazna je, gotovo je blazna!
Njene oči in vse njeno obnašanje! In kdo je kriv?! Mar jaz, mar drugi, mar vsi skupaj?! Ne vem. Kakor da mrzli, gnusni kuščarji lazijo po meni, so mi zdaj misli na preteklost! Kakor da je samo blazna Saša tu, o, tu je drugih gnusob! Človek ima dober spomin, tudi če noče. Vedno ostanem suženj tistega, kar je bilo!«
Grozna resignacija mu je objela dušo. Kakor da ima okove, ki se nikdar ne razrušijo. Šel je venkaj, na jezero. Ves dan je veslal po vodi, vedno sam, vedno tam, od koder je najmanj videl človeške sledove. Tam, kjer je obrežje pusto, divje, kjer so samo pečine in gore in nič hiš, nič ljudskega. Gledal je ledenike in si želel tja, tja, kjer je vse tako trajno, kjer je treba stoletij, vekov za dogodek, za spremembo.
Pozno na večer se je vrnil domov, truden, pobit, izmučen, ali mirnejši. Prebral je še enkrat list, ki ga je pred poldnem pisal materi. Tista veselost ga je bolela, njegovo nedolžno, čisto čustvo sreče ga je zdaj žalostilo.
Kako?! … Nemogoče, nemogoče! Zvezan je s preteklostjo, ona leži na njem, moč ima nad njim. Kadar hoče, lahko pride in ga muči. Že sami spomini, kako so grdi, boleči! In on, ali more jamčiti zase, da se je tako docela, popolnoma spremenil, da je tako prav ves, z najskrivnejšim nagonom svojega jaza postal drugačen, da je za veke postal drugačen? Ne, tega ne zmore, ne more biti porok sam zase. Potreboval bi bitje, ki veruje vanj, zdaj – vanj, v dobrega, plemenitega. Mati mu veruje, vedno je verovala vanj, da, nikdar ni videla v njegovo izprijenost, nikdar ni dvomila o dobrem, plemenitem, kar je spalo v njem. A mati ni dovolj. Njen sin je. Njena ljubezen je preosebna, preveč sebična, da bi se ne mogla varati. Preveč živi in čuti v njem – v sinu. Drugo bitje potrebuje, ki mu ni nič dolžno, ki mu on ni nič dolžan, ki se mu vsega da in ne vpraša zakaj, če je vreden, bitje, ki je prepričano, da je vreden, ne morda zaradi življenja, ki ga je vodil prej, temveč ker je prepričano, da je vreden zaradi življenja, ki ga bo živel poleg njega, z njim in zaradi njega.
Tako bitje bi ga rešilo, pri takem bitju bi pozabil preteklost lahko in za veke. Vedel je, da mu more edino Liza biti tako bitje, samo Liza. A on ni imel pravice, da jo še priganja, da jo še prosi. Poznala ga je, vedela je, da jo ljubi; če se mu odteguje, je to njena pravica, on nima pravice, da bi se ji vsiljeval, da bi kakor koli vplival na njena čustva. Če pride sama, proste volje, samo zato, ker jo srce žene, ker ga ljubi, potem bo dober, vsa njegova preteklost bo morala izginiti brez sledu za vedno in imel bo pravico do sreče. Boriti pa se za to srečo ne sme. Vse, kar bi se zgodilo tudi pod neposrednim vplivom z njegove strani, bi ne bilo pravo, bi ne bilo tisto, kar ga more rešiti in osrečiti. Večno bi moral dvomiti, ali je to samo njegovo delo, njegove prošnje, njegovo moledovanje ali prosta, čista, lastna volja Lizina.
»Čakati,« si je govoril. »Samo čakati. Če me ljubi, pride, če me ne ljubi, ni nobene pomoči zame. Ne vem, če pride, tudi ne, kdaj utegne priti: in kako, ona, moja sreča in moja rešitev, a jaz čakam. Čakam in upam. Tudi upanje me lahko teši nekaj časa.«
Ko je zvečer legel spat, bil je miren in spokojen. Zaradi Saše je sklenil, da naslednji dan vse poizve in poskrbi. Smatral je zdaj za svojo dolžnost, da se zavzame v vsakem slučaju zanjo. Sicer pa njegova vera, da je zblaznela, ni bila več tako trdna kakor pred nekaj urami.
***
Saša je šla od Farinellija naravnost domov. Ana je bila v mestu in bilo ji je prav, da je sama. Napisala je kratko pismo Lizi Aleksandrovni, Ani pa je pisala obširno:
Draga Ana!
Zahvaljujem se Ti iz vse duše za ljubezen, ki si jo gojila do mene. Edini srečni trenutek mojega življenja je bil čas, ki sem ga preživela s Teboj. Nikdar še ni bil nihče tako dober z menoj kakor Ti. Ti si videla v meni le človeka, ne padlo dekle. Tvoje življenje je tako drugačno od mojega. Ti sama si ravno živo moje nasprotje. Dobra, blaga, nepokvarjena, a vendar mi nisi dala čutiti moja nesreče, tega velikanskega razločka med seboj in menoj. Niti z enim pogledom mi nisi nikdar obrala življenja, preteklosti, niti z eno mislijo nisi nikdar podvomila, če sem tudi zmožna popolnega preobrata, popolne obnovitve in poboljšanja. Poleg Tebe bi bila postala druga – da, postala sem že druga. Ti si me dvignila. Iz vsega srca sem Ti za to hvaležna zdaj, v poslednji uri svojega življenja. Zakaj vedi, ni moglo biti! Usoda mi je prekrižala račune, meni preostaja le še, da njen učinek potrdim z dejanjem. V smrt grem sama, brez bojazni, ne iz strahu, temveč s polno zavestjo, zato, ker mora tako biti. Če bi verovala v pekel in vedela, da me čaka tamkaj v temi večna kazen, bi se ne obotavljala.
Moje življenje, veš, bilo je nesrečno in okuženo že iz začetka. Zdaj prvič sem skušala, da se sama očistim, da ustvarim iz sebe človeka. Ne vem, ali sem bila prej človek. Mislim, da človek, ki ne misli, ki se ne zaveda sebe, ni človek. Jaz se nisem zavedala sebe, kljub vsemu, česa sem se učila in kar sem brala. Šele Ti si zbudila človeka v meni. No, bilo je prepozno. Zapadla sem. Čutila sem te dni, da sem postala mati. To me tira v smrt. Pomisli sama, če imam pravico dati novemu bitju življenje. Kdo mi jamči, da ne postane slabše od mene? In če bi bilo dobro, kaj imam pravico, da sem mu mati? Nimam je. Moja kri je pokvarjena. Mati mi je dala svojo grešno dediščino; ali naj jo tudi jaz oddam dalje? Zaničevati bi morala samo sebe tisočkrat bolj nego zdaj, če bi to storila. Bila sem danes pri Farinelliju. Imela sem še nekaj skritega upanja. Vzajemno z drugim bi morda prevzela to strašno odgovornost nase, morda bi dva čuvarja oblikovala dete, da bi strupene kali v njem ne mogle vzkliti. Ali on me ne ljubi. Videla sem to tako jasno, da ne morem dvomiti, da bi mu ne bil tudi moj otrok le v strah, da ne bi zaradi mene čutil proti njemu le mržnjo. Kdo bi se ne bal otroka, katerega mati je bila nečistnica?! – Ne, ne, jaz nimam pravice, nisem vredna postati mati. Sreča drugih je meni grozno prekletstvo. Kako bi mogla biti tako podla in vreči nov zarodek sprijenosti in gnilobe v svet! Zločin je, da umiram, da uničujem s seboj še drugo bitje, ali mislim, da je ta zločin manjši od onega.
Ne čutim strahu ne groze. Povsem mirna sem in neko zadovoljstvo me objema, kot me ni še nikdar. Glej, mislim, da s tem dejanjem operem nekaj prejšnje gnusobe s sebe. Ne obsojaj me, če me morda ne razumeš. Zame je to edina mogoča rešitev. List, ki ga prilagam, daj Lizi Aleksandrovni. Pišem ji, naj Ti bo dobra in naj tudi Farinellija ne obsoja tako strogo. Je boljši, kot misli. Svoje sreče naj si nikar ne kvari sama. Vse, kar je bilo med nama, sem pozabila.
In zdaj; draga Ana, daj, da se poslovim s Teboj. Želim Ti srečo, kakršno zaslužiš. Največjo srečo imaš v sebi, v svoji brezmejni dobroti, ohrani si jo! Umiram s Tvojim imenom na ustih. Blagoslovi Te Tvoj Bog!
Saša Timotejevna
Zložila je pismo in ga pustila na mizi, potem je odprla okno in gledala nekaj trenutkov v daljino, kjer so se bleščale bele gore. Ko je stopila od okna, je igral na njenih ustnicah lahen nasmeh. Lep je svet in vendar, kaj? – Zanjo nič. Vzela je iz kovčka majhen revolver. Dobila ga je nekoč v dar, le njega edinega si je pridržala od vsega vrednostnega drobiža, ki ga je imela. Pogledala je, če je nabit, prepričala se je, da je v dobrem stanju, in ga položila na stol. Potem se je umila in preoblekla. Tudi lase si je spletla na novo. Posmehovala se je sama sebi, vendar si je morala priznati, da bi ji bilo neprijetno, če bi jo našli razmršeno in neurejeno. Skušala je predočiti smrt očem drugih kolikor mogoče estetsko. Popolnoma oblečena je legla na posteljo in potegnila težko odejo čez sebe, da bi se strel ne slišal. Ležala je še nekaj časa tako brez misli in gledala preprosto naslikani strop. Skozi okno je slišala šum ljudi in mesta. Čisti pomladni zrak je prihajal v sobo. Bilo je svetlo in prijetno.
Pogledala je še enkrat k mizi na prostor, kjer je navadno sedela Ana. Njene oči so bile tople, polne ljubezni. Svetile so se kakor od solz. V desnici je držala revolver, nastavila ga naravnost na srce in sprožila.
Stresla se je, izpod trepalnic sta zdrseli dve solzi, neprijeten vonj po smodniku se je pomešal med lahni, božajoči zrak in vse je bilo mirno.
VII
Ana je imela srečo. Iz listov je zvedela, da išče neko žensko društvo tajnico, ki bi imela vsak dan po dve uradni uri. Takoj je šla tja in predsednica jo je sprejela. Mesečnina je bila pičla, ali za dve uri na dan je bila prav sijajna. Šestdeset frankov na mesec je bilo za razmere male Bolgarke pravo razkošje. Navadila se je že skromnega življenja zadnjih tednov. Predsednica, inteligentna dama, ki je poznala življenje in videla, da živi mlada filozofka v prav tesnih, revnih gmotnih razmerah – da, morda že v skrajni bedi, ji je ponudila, da lahko polovico mesečnine dobi takoj, a drugo polovico kakor hitro se priuči dosti enostavnemu opravljanju.
»Kakšna sreča!« je mislila Ana in njeno bledo, drobno lice je sijalo od veselja. »Kakšna sreča! Ničesar se mi ni treba bati, lahko dovršim svoj študij. In kako krasno je to – iz svojega, brez tuje miloščine! Nikdar več me ne bo napolnjevalo mučno, neznosno čustvo popolne odvisnosti od dobrote drugega. Kako sem srečna!«
Gledala je okrog sebe in vse se ji je zdelo veselo, svetlo, srečno. Brez zavisti je zrla v visoka izložbena okna prodajalnic, kjer se je vse bleščalo od bogastva. Niti najskromnejša želja po vsem tem je ni obšla. Čemu tudi! Tako lahko je pogrešala vsako udobnost. V prodajalnici jestvin si je kupila raznih konzerv. Veselila se je, kako prijetno bo zvečer, ko s Sašo priredita majhno slavje s čajem in delikatesami, da se maščujeta zadnjim siromašnim tednom. Sami bosta sedeli pri mizi, veseli, lahkomiselni, brezskrbni. In čaj bo brodljal v samovaru in tako svetlo in prijazno bo v majhni sobici. Svetilka z zelenim senčilom bo svetila nekako zadovoljno, da niso več same knjige z vodenim čajem na mizi, da nista obraza tako bleda, polna skrbi. In nocoj ne bosta študirali. Zgodaj hočeta iti spat, že pred deseto. In potem se hočeta pogovarjati v temi dolgo, dolgo. Ana hoče govoriti. Toliko veselega ve od prej, še od doma, iz šole v Sredcu. Sredec: staro ime za mesto Sofija v Bolgariji. Danes bi se ji prav hotelo pripovedovati, ali samo vesele, vesele stvari.
Na oglu ulice je stalo majhno dekletce z vijolicami.
»Dva šopka kupim,« je mislila. »Nisem imela še cvetlic v letošnji pomladi. Tako krasno diše. Saša bo vesela. Gotovo ima rada cvetlice. Glej, kako so plave, in zeleni listi, kako so čisti, mladi. Prav, kakor da so od nas.«
Naenkrat ji je prišla želja, da bi bila doma, tam kje v Bolgariji, v kakšni vasi. Tam vse cvete, vse je zeleno in ljudstvo dela na poljih. Kmetje diše po mladi zemlji – nek opojen, močan, zdrav duh. In njihovi črni, mastni lasje se svetijo v soncu in obrazi so ogoreli, rjavi in oči so kakor črne zvezde. Vsi so zdaj veseli. Pomlad je, zemlja cvete, zato so srečni.
Med gnečo ljudi je ugledala znano lice. Dimov je bil.
Kakor pozdrav od doma se ji je zdel njegov obraz. Zares, on je pravi, čisti tip Bolgara. Ustavila se je, da ga počaka. Šel je proti njej, a je ni videl: gledal je na nasprotno stran. »Kako je bedast,« si je mislila, »ne vidi me.« Ali takoj se je zdela smešna sama sebi. Zakaj ga ne pokliče, kaj potem! Poklicala je tiho: »Dimov!« Ustrašila se je, ko je njen glas tako slišno in čisto zazvenel med ljudi. Za trenutek so se vsi ozrli vanjo, da je zardela. Tudi on jo je opazil. Z velikimi, hitrimi koraki je prišel k njej. Stisnil ji je roko.
»Že dolgo vas nisem videl, nikdar vas ni doma.«
Zasmejala se je.
»Ni čudno, veliki dogodki! Saj nisem imela niti za čaj. Brat mi je umrl in skoraj bi se morala vrniti domov.«
»Vrniti domov,« je ponavljal. »Rad bi bil doma, ali zdaj vse pustiti, vse prekiniti …«
»Težko je, seveda. Saj nisem hotela. Ali morala bi bila. Bilo nama je tako hudo,« je pripovedovala, mislila je s tem »nama« tudi Sašo, »a zdaj ni treba; lahko ostanem. Dobila sem službo, samo dve uri na dan in šestdeset frankov mesečnine.«
»Ali šestdeset frankov je malo, jako malo,« ji je ugovarjal. »Meni pošilja stric dvesto in še od matere kaj dobivam.«
Pogledal jo je in spet je zardela. Brala mu je v očeh, kaj misli.
»Vse bi ti dal, če hočeš. Vse bi ti dal, če dovoliš,« so govorile te oči.
»Ne, ne,« je hitela, kakor da se boji, da ji ne bi glasno povedal svojih misli. »Meni je dovolj. In tista dama je videti tako dobra, veste, morda mi preskrbi še kakšno inštrukcijo. Tudi o Saši ji bom povedala. Gotovo tudi zanjo poskrbi. Revica je zadnji čas vsa iz sebe. Ali gotovo kaj najdemo, gotovo. Tista dama je jako dobra.«
Dimov je molčal.
»Tako ste se mi zdeli zamišljeni prej, ko ste šli sami po ulici,« je opomnila Ana, da spelje razgovor na kaj drugega.
»Da, nekako zamišljen sem bil. Z nekim tovarišem sem bil skupaj, pa sva se pogovarjala o marsičem. Čudak je.«
Spet sta oba molčala. Tramvaji so drveli mimo njiju, elegantne kočije, vozniki na kolesih, služkinje z zavitki so hitele na vse strani in drugo, mešano občinstvo velikega mesta ju je neprestano srečavalo.
»Veste, zadnji čas sem se zelo spremenil,« je rekel Dimov.
»Tako?« se je začudila Ana. »Kako pa?«
»Nasploh, ali zelo korenito. Čudim se, da sem mogel živeti tak, kakor sem bil prej. Mislim, da sem bil jako smešen.«
Ana ni vedela, kako naj si to razlaga.
»Da, smešen sem bil,« je nadaljeval. »Moja športna strast za književnost je bila jako klavrna. Čudno, da mi ni tega rekel nihče v obraz. Zdaj sem sam uvidel, kako malo nadarjenosti imam za te stvari.«
Ana je strmela. Ali veselilo jo je to spoznanje in ko se je spomnila Dimovega literarnega govora v Bernu, se je morala nehote zasmejati.
»Vidite, da imam prav – vi se smejete. Da, da, jako sem bil bedast in čeprav ne trdim, da sem zdaj ravno pameten, se moram vendarle čuditi samemu sebi in svoji hitri spremembi. Še celo skromen sem postal, pomislite,« se je šalil na svoj račun.
»Skromni? No, temu se pravi napredek,« se je smejala Ana. »Ali povejte mi vendar, kako ste prišli do preobrata?«
»Sam ne vem kako. Ali zadnji čas sem začel nekako izredno pridno študirati, prebral sem toliko kakor prej vse življenje ne. Začel sem hoditi tudi v nekak filozofski klub, seznanil sem se z mnogimi nadarjenimi in duhovitimi tovariši, med drugim z nekim Rusom Mihajlovom, s tem sem posebno veliko debatiral in vidite, prelevil sem se.«
»A kdo je ta Mihajlov?«
»Kaj vem, kako naj vam to povem. Rus je, dobričina: njegov oče je trgovec, ali on je jako resne, zamišljene čudi. Dobro se mu godi, bere mnogo, vsakovrstne filozofe, razmišlja, piše razprave, čudak je.«
»Zato, ker razmišlja in razprave piše, je čudak?! No, vi ste se prelevili v neki posebni smeri!« je prigovarjala Ana.
»Ne zato! Morda sem se nespretno izrazil. Hotel sem reči, da so njegove misli, njegovi nazori docela misli in nazori čudaka. Zamislil si je nekak čuden, abstrakten ideal in v njem živi. To je ideal bodočnosti, kakor pravi, njemu je sedanjost prav tako daleč, kakor je drugim bodočnost. Zamislil si je človeka, ki bi tudi v celoti kakor družba izpolnjeval vse zahteve, ki jih postavljamo dovršenemu človeštvu, človeštvu, kakor si ga zamišljamo le na višku njegovega vsestranskega napredka. Prav o tem višku človeštva mnogo razmišlja, da, prav sanjari. Ali kar je najbolj zanimivo, današnji svet sodi s stališča tiste idealne bodočnosti, ki jo je v duhu ustvaril človeku. Za sedanjost nima razumevanja niti smisla; sedanjost mu je gnila, piškava, zato jo sovraži, tuja mu je, ne briga se zanjo. Nima usmiljenja z žrtvami naše današnje slabe družabne uredbe. Ko sem mu rekel, kako trdo je to, kako nepravično, kako je sploh vsa njegova teorija brez resnične koristi, mi je odgovoril, da ga to prav malo moti, da njegove ideje danes ne delujejo, da so brez smisla. Ali on veruje vanje, on veruje, da bo vstalo veliko in vedno več takih, ki bodo imeli enake težnje, enake ideale kakor on. In to zadostuje. Kadar bo vedno več ljudi, ki bodo prepričani, da človeštvo takšno, kakršno je, ni človeštvo, se bo vse mirno, naravno obračalo in raslo do ideala, ki si ga je zamislil. Ali najznamenitejše je to, da trdi, da kultura, taka, kakor je danes, ne more nikdar osrečiti človeka, da kultura sploh ne velja, ker človeštvo le raznežuje, ker ga razvaja, priučuje vedno večji udobnosti, ker goji v njem vedno več zahtev in potreb. Človek bo takrat srečen, kadar se bo zadovoljil z najmanjšimi, najpreprostejšimi potrebami. Zato mu je kmetski stan nekoliko ideal. Treba bi bilo samo še, da postane vsak človek mislec, ali sam po sebi, zase, brez doneskov znanja od zunaj. Sploh je na vsak način interesantna oseba, četudi se z njegovimi nazori nikakor ne strinjam. V občevanju z njim sem se, kako bi dejal – nekako sam vzgojil. Ali drugače kot on. Tudi jaz imam nekak abstrakten ideal bodočnosti, kakor več ali manj vsakdo. Ali jaz se v njem nikakor ne zgubljam, meni je sedanjost prva, meni je človeštvo od danes blizu, ne človeštvo od jutri. Napeti hočem vse sile, da ga spoznam, da ga zmorem soditi prav. Moj ideal ni vrnitev človeka k prvotni skromnosti, moj ideal je v prvi vrsti izobrazba duha in čustev, duše – Herzensbildung, kakor pravijo temu, dosti sentimentalno, Nemci. Če bi bili vsi ljudje duševno fini, obzirni, če bi bila vsaj večina taka, bi človeštvo samo našlo obliko, vse občo družabno uredbo, ki bi bila dobra za vse. Popolna, vsesplošna sreča je fatum, ki se nikdar ne uresniči, ali deloma človeštvo to stopnjo lahko doseže, o tem sem prepričan. Za danes pa je treba nam, inteligentnim ljudem, članom boljših slojev, v prvi vrsti nesebičnosti in veliko sočutja do vseh, ki trpe tako ali drugače po lastni ali tuji krivdi. Ta nesebičnost je morda samo mladeniška fantazija, ker smo ljudje več ali manj vsi egoisti. Ali jaz vendarle verujem vanjo. Mogoča je. Ne zahtevam kake idealne nesebičnosti, ki se stopnjuje do popolnega žrtvovanja samega sebe, ali človeku je mogoče storiti velika dela za človeštvo, ne da bi moral pri tem žrtvovati sebe.«
Utihnil je. Molče sta stopala po strmi ulici, ki je vodila do univerze, navzgor. Ana je čutila, kako se je neka antipatija, neka tajna, skrita mržnja, ki jo je vedno čutila proti svojemu sodeželanu, zrušila v nič. In čudila se je, da je bilo pod lupino toliko toplega čustva zanj, ki je zdaj preplavilo njeno dušo. Bil ji je naenkrat tako blizu, da bi ga prijela za roko in mu jo stisnila. Razumela ga je, razumela je njegove nazore o svetu, vse, tudi to, česar ni povedal.
Prišla sta na majhno planoto in se ozrla nazaj. Daljni razgled se jima je razgrinjal pred očmi. Prav tja v ono stran do gor, ki so se daleč, daleč videle v jasnih, čistih obrisih. In med njima in temi gorami je bilo toliko svetlobe, toliko sonca, toliko krasa, da sta vzdihnila.
»Srečen sem,« je dejal. Čez nekoliko je vprašal: »Ali ste zadovoljni z menoj?« Nasmehnila se je:
»Zelo!« Šla sta proti njenemu stanovanju. Oba zadovoljna – srečna. S toplimi, vlažnimi očmi. Od daleč sta videla odprto okno Anine sobice.
»Gotovo je Saša doma,« je dejala Ana.
»Čudila se bo.«
»Da, srečna bo.«
Pogledal jo je. Tako mu je ugajala kakor še nikdar.
Zdaj jo je znal ceniti, zdaj je mogel razumeti njeno dušo, šopka vijolic, ki ju je držala v roki, sta jo obdajala s krasnim pomladnim vonjem, polnim miline. »Kakor vijolica je,« je mislil in v srcu mu je bilo toplo. »In tako ponosna je, tako močna, sama hoče živeti, moj Bog, sama in tako skromno, tako borno!« Milo mu je bilo v duši.
Bila sta že na stopnicah. Ana je stopala naprej, Dimov za njo. Ves čas kvišku.
Pred njeno sobico sta obstala. »Ana,« je rekel tiho, nežno. Obrnila se je k n njemu, a molčala.
»Veste, da vas ljubim?« je dejal, pol vprašujoče.
»Vem,« mu je odvrnila. Pogledala ga je toplo, da mu je srce zatrepetalo v prsih, in stopila sta v sobo. Bila je prazna.
»Ali kje je Saša?!« je kliknila.
Zapazila je odgrnjeno posteljo. Oba sta stopila bliže.
Saša je ležala mirno, brez diha, z licem, bledim kakor iz voska.
Dimov je dvignil odejo. Na Sašinih prsih se je v stisnjeni roki še svetil revolver. Ana je zajokala, a Dimov je pogledal, ali je morda še kaj življenja v nesrečni Saši. Njeno truplo je bilo še toplo, a srce je zastalo za vedno …
Poklicali so gospodinjo, čez pol ure je prišla policija. Odnesli so Sašo. Ana ji je vtaknila vijolice med sključene prste. Dimov je mislil:
»Vidiš, žrtve!«
VIII
Minila je pomlad in poletje in zima. In spet je bila pomlad. Prišla je sem od juga vsa mlada, močna, burna in v hipu je zakraljevala povsod. Na Züriškem jezeru se je zibalo vse polno majhnih čolničev. Kakor rože so bili na čudovitem modrem polju. Na obrežju se je sprehajala pisana množica v veselih pomladnih toaletah. Zrak je odmeval od cvrčanja, petja, veselega, nejasnega šuma – pomlad je pela, pomlad.
Pred glediščem, ob kraju jezera, stala je družba visokošolcev. Sešli so se tako polagoma na trgu, v ulici, in vedno se je pridružil še kak prišlek. Saj je bilo vse zunaj, da se nagleda in naužije teh milih dni. Sami znanci so bili. In mnogi od njih se že dolgo niso videli, živeli so sami zase, študirali na različnih fakultetah in hodili v različna društva. Srečavali so se morda pač tu in tam na ulici, ali ni se jim dalo pogovarjati. Zakaj? V zimi in v prvi deževni, megleni dobi bližajoče se pomladi?! Ko je bilo tako pusto zunaj, ko so vse hiše tako stroge in sive spale ob straneh! Ali danes je bilo sonce in tako lepa, lepa pomlad. Pa se jim je zahotelo malo znanih obrazov, malo šale, pripovedovanja, brezpomembnih, ali vendar tako milih opazk in malo dobrodušnega smeha.
Dimov je prvi odšel iz svojega zatišja. Hotel je v mesto, da obišče Pestalozzijev dom in spet enkrat malo pregleda bogato zbirko raznih pedagoških listov vseh dežel in jezikov. A komaj je prišel v živahne mestne ulice, že je srečal dva znanca. Nikamor nista hotela, samo tako sta hodila po ulicah brez cilja. In Dimovu se tudi ni več tako jako dalo iti študirat pedagoške liste. Nekdo se je spomnil na veslanje. Pa so odšli k jezeru in sedli v čoln. In za čudo, v čolnih, ki so jih srečavali in prehitevali, je bilo polno znanih obrazov. Malo so se ustavili, pogovarjali se preko in odveslali dalje. Bilo je tako lepo.
»A kje je tvoja žena?« je vprašal Pavel Levinski, tisti Rus z dobrim, otroškim srcem, čigar zaročenka je študirala v Petrogradu medicino. »Kje je tvoja žena, že dolgo je nisem videl?«
»Oh, Ana!« se je nasmehnil Dimov in nekaj svetlega mu je šinilo preko lica. »Zakaj naju ne obiščeš? Zvečer od šeste ure dalje sva skoraj redno doma, če ne greva v gledišče. Preko dneva je pač teže. Jaz grem po svojih potih, ona po svojih. Opoldne se dobiva pri obedu v ruski kuhinji, zvečer doma, pa si takrat šele pripovedujeva, kje vse sva bila in kako sva preživela dan.«
»Nikdar ne bi bil verjel, da boš kdaj nje mož!« je pripomnil Levinski dobrodušno. »Tako grozno površen si bil včasih!«
»Bil, bil,« se je smejal Dimov. »A takrat sem bil prepričan o svoji veljavi!«
Oni drugi – bil je Mihajlov – je dodal:
»Ali svojeglav si še vedno. Kadar si nekaj teorij zabiješ v glavo, potem s teboj ni razgovora. In ničesar se ti ne more dokazati.«
»Prav kakor tebi ne! Ti ne boš s svojo abstraktnostjo nikdar ničesar dosegel. In še najlepše je, da ti sam ne vidiš, kakšno nasprotje si! Tvoje mišljenje in tvoje življenje – večjega kontrasta si misliti ne morem!«
»Ker si preplitek, da bi me razumel! Pokorim se vsem vašim pravilom in oblikam življenja, ker mi je to življenje, ker sem sam sebi premalenkosten, da bi potrošil toliko duševnih sil zase in za sebi enake kakor vi. Moj ideal je masa, vesoljnost – ali ne od danes ali od jutri ali od včeraj, tista daljna, neznana, ki pride.«
Oh, Mihajlov je bil spet v svojih meglenih teorijah!
Dimov se nikdar ni mogel premagati, da bi ne začel na taka izzivanja z vso strastjo svojega temperamenta pobijati čudne, sanjave nazore. Ali prej bi bil premaknil nekaj švicarskih gor z njihovega mesta kakor le za pičico omajal prepričanje Mihajlova.
Levinski se je tiho nasmihal svojeglavemu filozofu in njegovemu gorečemu nasprotniku. Mislil je na Petrograd in na svojo zaročenko. In nekako tesno mu je postajalo v duši. Bil je dober, dober, tako jo je ljubil, a kaj je mogel za to, da ga ta ljubezen ni več tako osrečevala kakor prej. Mučila ga je, nezadovoljen je bil in čemeren in tuja sreča ga je zdaj samo še bolj spominjala, s kako skromnim delom se mora zadovoljiti sam.
Dimova je imel rad, ali ni se mogel premagati, da ne bi včasih mislil:
»Glej, kako je srečen! A jaz sem sam, sam! Midva sva tako daleč, daleč!«
In mislil je nanjo. In bilo mu je tako težko, mučno, da se mu je zdelo vse bedasto in nesmiselno, tudi ta njuna ljubezen, v katero sta v začetku tako blaženo verovala. Da, na začetku je bil celo ponosen na to, da sta tako daleč drug od drugega, pa se vendar tako zelo ljubita, da sta srečna v tej ljubezni. Ali vedno bolj je izginjal žar, s katerim je olepšal to razmerje. Minilo je pol leta, eno leto, da se nista niti enkrat videla, in zdaj mu ni bila ta ljubezen več krasen, svetel sen, v katerega se je zamislil s tako srečnim srcem – ne, zdaj mu je bila ta ljubezen muka. Srce mu je bilo kakor prenapete strune, kakor da mora vsak dan nekaj priti, kar ga osvobodi iz mučnega duševnega stanja. In bal se je, da ne pride nekaj temnega, nekaj silnega in krutega, kar mu za veke poruši še tisto malo vere, kar je je živelo v njegovi duši, v ono daljno, a svetlo, mamečo, čudovito srečo, ki si jo je nekdaj zamislil … Iz njenih pisem je bral, da je ona v enakem duševnem razpoloženju. Zdela so se mu prisiljena, neodkritosrčna. Ljubeznivi ton, v začetku tako poln gorečega čustva, se je zdaj spremenil v nekako razburljivo, nezadovoljno vzklikanje. V enem pismu so se menjavala najrazličnejša čustva, neposredno, drugo za drugim. Videl je iz njih, da sta si podobna, da njune duše ne plavajo več v visokem, srečnem miru, ki sta si ga ustvarila v začetku. Da bi bila vsaj skupaj, da bi se mogla včasih pogovoriti, videti! A tako! … Oh, čutil je, da se bo polagoma vse, vse lepo sesulo v njegovi duši, da ne bo ostalo nič, nič, samo topa otrplost …
Tovariša sta se prepirala, a Levinski ju ni slišal.
Zagledal se je tjakaj in nekam nad gore. Bil je že brez misli, samo neko trpko, mučno čustvo mu je ostalo v duši.
Nekdo jih je pozdravil.
Dimov se je tako hitro obrnil, da se je čoln močno zagugal in da je malo vode pljusnilo prav na hlače Mihajlova. Mihajlov se je nemilo razsrdil, no, Dimov ga ni poslušal. Mahal je s klobukom v pozdrav onemu, ki jim je prej zaklical.
Bil je Farinelli. Sedel je sam v čolnu in zdaj hitro porinil prav k njim.
Z Dimovim sta si segla v roke. Tedaj ob Sašini smrti sta se zelo zbližala.
»Kako, vi naenkrat tu?« se je čudil Bolgar. »Menil sem, da se vozite na Seini?«
»Ravno danes sem prišel. Bil sem pri vas, toda ni vas bilo doma. Pa sem šel malo na jezero. Vse popoldne veslam že tod okrog.«
»Kako to, da ste prišli iz Pariza?«
»Dolgočasil sem se tamkaj, odkritosrčno rečeno,« se je odzval Farinelli. »Postal sem menda že jako podoben staremu upokojencu, katerega živci ne prenašalo več burke svetovnega mesta. No, in to je res, postaral sem se.«
»Pa zato ste odšli iz Pariza?« se je čudil Dimov dosti naivno.
»Ne ravno zato, ali … no, pa o tem se še lahko pogovoriva! Kako se še kaj imate? Srečni?«
»Da, jaz jako! Sicer je kakor vedno. Zadnjič se je nekdo zastrupil – padel je pri izpitu, mnogo jih je spet odšlo, prišlo je precej novih. A kako je v Parizu? Ste zahajali kaj med rusko kolonijo? Tudi nekaj Bolgarov je tam.«
»Nekatere sem spoznal. Oh, da – Sonjo Ivanovno ste poznali?«
»Seveda, kaj je z njo?«
»Mislim, da se ji godi prav grozno. Videl sem jo nekajkrat. Sama kost in koža. Tudi je menda postala jetična zaradi bede in napora. Pozimi je bila bolna. Pisala mi je, naj jo obiščem. Stanuje v nekem umazanem predmestju v sedmem nadstropju, v pravem brlogu, brez luči in zraka. Bolna je bila, menda od lakote in mraza. Odšel sem v rusko društvo, da ji kaj pomorejo, čeprav po sili, ker je v vsej svoji bedi grozno ponosna. Okrevala je, ali mislim, da se je uničila za vedno. Rusija je menda ne bo videla nikdar več.«
»Grozno! Prijateljica moje žene, ali zdaj ji že mesece nič ne piše. Ne odobravam takega teženja za cilji, ki je že enako s pravim, samo še krutejšim samomorom.«
Veslali so h kraju. Ker so imeli čolne od različnih lastnikov izposojene, domenili so se, da se snidejo pred glediščem.
Spotoma so srečali še druge znance in zdaj jih je stala cela gruča pred gledališčem in debatirala. Čez dober teden se je obetalo gostovanje Eleonore Duse, Eleonora Duse: znamenita italijanska gledališka igralka (1858–1924). pa so šli nekateri takoj k blagajniku, da jim prihrani prostor vsaj še za nekaj dni.
Nekateri so se pogovarjali o najnovejših političnih dogodkih v Rusiji, Srbiji, Bolgariji, drugi so rešetali vsebino berlinskih in dunajskih socialističnih listov. Polagoma so se nato razšli, največ po dva, trije.
»Pojdite z menoj!« je dejal Dimov Farinelliju. »Videli boste moje stanovanje in moja žena vas bo vesela. »Pa grem,« je odvrnil Farinelli in počasi sta odšla proti zgornjemu mestu. »Povejte mi kaj o sebi in ženi!« je zaprosil Dimova. In ta je pričel pripovedovati, kako sta se v začetku zimskega semestra vzela, kako živita in kako jima je lepo. V enem letu končata študij, potem se vrneta v Bolgarsko. Ogrel se je in pripovedoval vse tiste male, srečne malenkosti, ki se ponavljajo vsak dan in ki morejo tako zelo osrečiti človeka.
»Čez dan sva prav malo skupaj, preveč se motiva sicer. Če sva doma, sediva vsak v svoji sobi, ker če sva skupaj, mine nama dan, da ne narediva ni pičice. Od stanovanja imava vsak svoj ključ pa prideva in greva, kakor se pač komu zljubi. Ali na večer, veste, nama je tako lepo. Vedno večerjava doma. Nekaj delikates, sira ali salame in malo surovega masla pa čaj. Tako je lepo!«
»In če pridejo otroci?« vprašal je Farinelli.
»No, potem pač zgubiva en semester, pa to nič ne de. Ali poznate Gordonovo? Medicino študira, a on jus. Pred dvema letoma sta se vzela. In imata že dete. Tako je zdravo in ljubko, čeravno ne more biti mati ves dan pri njem. Pri neki ženi je v hiši, kjer stanujeta. Včasih gresta opoldne za kake pol ure na sprehod in redno ju boste videli z vozičkom, kjer peljeta malo. O, to nič ne de,« je ponavljal Dimov. »Samo da je sreča, vse drugo je potem lahko! Razumete, da včasih sam ne vem, kako mi je od same sreče? Kar vse mi miglja pred očmi od lepote, v srcu mi je tako milo, kakor da mi vse poje, vriska v duši, kar poletel bi nekam. Tako sva srečna z Ano, tako zelo! Vsa druga je! Samo da jo vidite, oči se ji vedno bliskajo, krešejo, tako je mila in lepa! Tako zelo jo imam rad!«
Dimov je utihnil in njegove smejoče se, srečne oči so se uprle nekam predse, nekam, nekam … Sam ni vedel, kaj je krog njega, samo tako srečen je bil, tako, tako …
Tudi Farinelli je molčal. Nekaj mu je ležalo na duši. Tako rad bi vprašal za Lizo, tako rad, a ni mogel, nikakor ni mogel. Kakor da je vse zakopano v duši, vse, vse za vedno, da nikdar več ne vstane.
Lani po Sašini smrti se nista več videla. Odšel je v Pariz. Vse težko o Saši je slišal od Ane in bilo mu je, kakor da ne sme biti nikdar več srečen. Od tedaj ni nič več slišal o Lizi. Dopisoval si je pač z Dimovom, a on se je ogibal vsega, kar bi moglo spominjati na pretekle dogodke, sam pa ni hotel vpraševati.
Zdaj je želel, da bi Dimov začel razgovor o Lizi, pa ga je spet spraševal o znancih, o predavanjih, profesorjih. A Dimov ga ni razumel, kaj hoče. Zdelo se mu je pač, da želi Farinelli nekaj slišati, nekaj poizvedeti, a ni mogel razumeti kaj. Da pove kaj o Lizi, mu je bilo sicer že nekajkrat na jeziku, a vselej se je še spomnil, da bi bilo morda brezobzirno vsiljevanje v zaupne zadeve Farinellijeve.
Mračilo se je, hlad je rasel in ljudje na ulicah so se nehote zavijali tesneje v plašče in ogrinjala.
V Farinelliju je rasla želja, da zve kaj, pa čeprav najmanjšo, vsakdanjo malenkost o Lizi.
»Vprašam, vprašam,« si je ponavljal v mislih, vprašal pa le ni. Dospela sta prav na vrh gornjega mesta.
V tej ulici stanujem,« je rekel Dimov.
In takrat je vprašal Farinelli:
»In kako je gospodični Lizi Aleksandrovni?«
Njegov glas se je tresel, čeravno se je trudil, da bi zvenelo vprašanje kolikor mogoče navadno.
»Kako sem smešen,« mislil si je. »Najprvo to obotavljanje in sedaj se mi trese glas! In kako bedasto vprašanje. Gospodični, gospodični Aleksandrovni! Kako prisiljeno! Kako, da se mi Dimov ne smeje, vse je tako smešno, tako smešno!«
»Lizi?« je ponavljal Dimov. »Liza je vedno enaka. Obiskuje naju.«
Tudi on se ni mogel ubraniti, da mu ne bi odmevalo v odgovoru neko začudenje.
»Za Lizo vprašuje. Morda je prišel zaradi … Kdo ve, morda …«
In te pretrgane, hipne misli so se tresle v njegovem nerodnem odgovoru. Bil je nevoljen in jezen sam nase. Tako sta oba v enakem neprijetnem razpoloženju stopila v majhno hišo, ki je ležala v prijetnem, skromnem vrtu.
»V drugem nadstropju smo, krasen razgled imamo,« rekel je Dimov in hitro sta se začela pogovarjati o razgledih, kakor da sta vesela prilike, da preideta preko zadrege, ki se je nehote obeh polastila.
No, zgoraj je bilo stanovanje zaprto in Dimov je zastonj iskal po žepih.
»Vidite smole! Pozabil sem ključ v domači suknji, a Ane še ni. Čakati morava.«
Naslonila sta se na okno na stopnicah in čakala. Nekako vesela sta postala zaradi te male neprijetnosti. »Danes imam vsaj tovariša,« se je smejal Dimov.
»Kaj se vam večkrat pripeti kaj takega?«
»O, večkrat! A najzanimivejše je to, da sem vedno le jaz, ki čakam pred vrati. Ane nisem še nikdar zasačil v takem položaju.«
»Nimate služkinje?«
»Ne, ne potrebujeva je. Dve sobi imava samo in majhno kuhinjico, kjer nikdar ne kuhava. Služi nama za biblioteko in umivalnico obenem. Zjutraj pride postrežnica, a potem je mir. Pravo študentovsko stanovanje! Najceneje nama je in največ časa imava na ta način.«
Spodaj sta začula govorjenje in stopinje.
»Ana je,« je vzkliknil Dimov. »A še nekdo je z njo.« Nagnil se je nad ograjo in zagledal Lizo in Levinskega, kako sta stopala kvišku. Ana jima je sledila. »Levinski je,« je rekel Farinelliju, »in neka dama. Jako malo se že vidi, mrak je.«
Zardel je, ker se je tako ženiral izreči pred Farinellijem Lizino ime.
Kmalu so bili vsi zgoraj.
Ana se je čudila, Liza pa je pozdravila Farinellija kakor starega, a brezpomembnega površnega znanca.
Njega je jezilo, da se je tako hitro spoznala v položaju, zlasti ker je bil sam ves nervozen in razburjen. K sreči sta se Levinski in Dimov pogovarjala in smejala, da so tudi ostali potem lahko prešli iz prve zadrege v miren razgovor.
Posedli so v Anini sobi krog mize in Ana je znala urediti, da so bili kmalu vsi v živahnem pogovoru.
»Kaj vam piše zaročenka?« je vprašala Levinskega. »Kaj piše?« je vprašal skoraj jezno. »To je ravno; samo pisma, pisma, pisma! Tako sem nezadovoljen, tako grozno nezadovoljen!«
»Pa kdo vam je kriv?! Pojdite v Petrograd, pa študirajte tam. Kakor da morate biti ravno tu.« »Premišljal sem že sam. Ali težko mi je. Ravno tu bi rad končal.«
»Pa pišite njej, naj pride semkaj! Kako sta nespretna! Dolga ločitev ne koristi nobeni ljubezni, niti najlepši in največji!«
In sta se začela živo pogovarjati. Ani je ugajalo, da je komu nekakšna pokroviteljica, da mu more svetovati, a Levinski jo je rad poslušal in ji pripovedoval, samo da se je mogel pogovarjati o svoji zaročenki.
Ostali trije so se držali bolj hladno. Posebno Liza je bila sicer jako vljudna, ali hladna do skrajnih mej.
»Kako vljudno lice ima,« je mislil Farinelli. »Kakor da ga je prinesla naravnost od kakšnega učitelja salonskega vedenja. Zakaj se hlini?«
In gledal jo je, kako se obnaša, kako se smeje, kakšne kretnje ima. Vsak njen gib je seciral. A bila mu je tako tuja ta večer, tako tuja – skoraj antipatična. Kako je bila Ana ljubka v svoji malce smešni materinski skrbi za Levinskega in njegovo srečo! In kako je bila mila proti možu! Vse lice se ji je svetilo od notranje sreče, kadar je govorila z njim!
A Liza – Liza se mu je zdela ta večer čisto podobna strogim obrazom nemških hiperemancipirank, ki jih slikajo včasih v raznih šaljivih listih. Tako malo ženskega je imela na sebi, tiste posebne, prirojene ženske miline …
Nezadovoljen je odšel od Dimova. Z Levinskim sta spremila Lizo do stanovanja.
Sicer se mu je zdelo na ulici, kakor da je postala drugačna, da se je v njenem glasu treslo nekaj toplega, dragega – a bil je že toliko razočaran, da tega niti opaziti ni hotel. Še hladnejši, še bolj konvencionalen je bil z njo kakor ona z njim.
Odšel je peš v mesto, kjer se je začasno nastanil v nekem hotelu.
Luna je vzšla in jezero se je svetilo kakor ogromno bledo zrcalo. Naslonil se je na ograjo ob kraju in gledal tja v daljino, kjer so se dvigale megle.
Zakaj je pravzaprav prišel semkaj! Zakaj? Ni se vprašal, niti ne ve odgovora. Nekaj ga je vleklo, naj pride, in je prišel. A zdaj ni zadovoljen. Neko čudno, trpko čustvo ga je obšlo. Pričakoval je drugega, nekaj drugega! A sam ni vedel kaj. Samo to je vedel, da ga je jezilo in bolelo, da je bila Liza danes taka, tako nekako neprikupna. Bilo mu je, kakor da ga bole vsi živci, kadar si jo je predstavljal, kakršna je bila prav nocoj. Njene oči so bile tako trde, imele so nek kovinski, jeklen sijaj, ki ga je tako sovražil. In niti lepa se mu ni zdela, niti sploh prijetna. Ali se je spremenila ona ali se je spremenil on? Morda se je samo hlinila?! Pa končno – kaj ga briga. Kaj ji pomeni?
Mislil je na dobrega, idealnega Levinskega. Mislil je nanj, ali razumel ga ni. Tako dolgo zaročen, a ona v Petrogradu in on tu. In samo nekoliko težko jima je, samo nekoliko težko … A drugače sta lahko dobra, lahko.
Nasmehnil se je. Spomnil se je svojega življenja v Parizu. Da, da, bil je dober … Ali to vse je bilo le zato, ker mu je Sašina katastrofa pretresla dušo, sicer – sicer … V svetu je to težko, težko!
In spet je mislil na Lizo. Če bi bila dobra, prav taka, kakor si je je želel, bilo bi lepo. Prevzela bi mu dušo, vsega bi ga prenovila, da bi vse blato, vse nečisto, nelepo padlo z njega. Njegova duša bi bila kakor to jezero, tako krasna, bleščeča, mirna, a velika in globoka. Kakor to jezero! In še enkrat je pogledal po jezerski gladini, daleč tja v nejasne obrise sivih megel.
Jezero je pljuskalo enakomerno, mirno, kakor udarci človeškega srca, kakor nekaj živega, čutečega …
Farinelli je vso noč še v sanjah videl to jezero, a na njem je plaval sam.
IX
Ana je ležala doma na divanu. Popoldne je bilo, zunaj je sijalo sonce in njegova svetloba je prihajala skrita in božajoča skozi spuščene zavese na oknih v sobo. Brez misli je ležala Ana na divanu, bilo ji je samo tako lepo! Srce ji je zadovoljno utripalo v tihi, veliki sreči. Oh, živeti, mlad in ljubljen in srečen, kako čudovito! Nič se ni gibala, nič ni mislila, kakor da se boji, da prepodi sladko čustvo sreče, ki jo je vso objemalo in zavijalo v nekaj svetlega, toplega. Tiho, tiho se je nasmihala, bilo ji je tako milo v duši.
»Vidiš, vidiš, kako je lepo!« je mislila in vsa očarana gledala na majhne sončne žarke, ki so se med zavesami brezobzirno kradli v sobo. Poigravali so se krog nje kakor majhne, poredne otroške dušice in njej je bilo, kakor da jih mora pogladiti s svojo toplo, srečno roko. Zakaj vse v njej je podrhtevalo od sreče, mile, mirne sreče. Padala je v toplo, božajočo sanjavost. Zdelo se ji je, da postaja dobra in preprosta kakor dete. Vse pisane bajke otrok so ji zamigljale pred očmi in ona se jim je v polsnu nasmihala, verjela jim in vse krog nje je oživelo. Zasmejalo se je in zagugalo, kakor če vržeš kamen v vodo. Oh, vselej smo otroci, kadar smo tako dobri in mehki in nežni od sreče! Zavila se je vase, da se nič ne izgubi od mile topline, ki jo je objemala, zatisnila je oči, zaspana in trudna od sreče. In kakor da so vsi nežni poljubi toplih ust njenega moža zadrhteli nad njo, kakor da so jo zagrnili v mehki, čudoviti plašč milega razkošja.
Vrata na hodniku niso bila zaklenjena, zaškripala so in nekdo je prihajal v sobo. Ana je slišala, da nekdo gre, a nikakor ni mogla odpreti oči. Tako bi bilo škoda, da vse to lepo izgine! In potem je vedela, da je Liza, da bo sedla k njej na divan, kakor že tolikokrat, in da se bo samo lahno s svojimi mehkimi prsti dotikala njenih las.
In Liza je tiho sedla k njej in njeni prsti so lahno drseli čez kodraste lase mlade žene.
»Si srečna?« je šepetala nežno in v njenem pogledu je zasijalo toplo materinsko čustvo.
Tako otroška in mila se ji je zdela Ana, ko je mirno, z zaprtimi očmi ležala pred njo. Dolgo sta bili tako skupaj, tihi in mirni v topli, mehki sanjavosti. Čez dolgo je odprla Ana svetle, smejoče se oči in vzdihnila od sreče.
»Ti, ti!« je zašepetala Liza in se nasmehnila.
»Veš, tako srečna sem!« je vzdihnila Ana, kakor da se opravičuje pred njo. »Vse se sveti, vse je tako lepo!«
In Lizi je spet zadrhtelo srce v nekem širokem, toplem čustvu. Kakor da mora biti posebno nežna, posebno dobra s svojo mehko, toplo prijateljico, ki je mirno ležala pred njo kakor majhno, zadovoljno dete. Nasmihala se ji je z neko razumevajočo in odpuščajočo dobrodušnostjo. Ana ji je bila v tem trenutku nekaj majhnega, ljubkega, kar bi bilo greh ozlovoljiti ali razžalostiti. Sama v svojem srcu se je čutila starejšo, pametnejšo, kakor da je odrasla, da je nad takimi mehkimi, a otroškimi čustvi. Čutila je obenem neko zadovoljstvo v sebi, da ona ne bi mogla čutiti enako, a vendar ji je bilo hkrati tudi žal.
»Ti, in Farinelli?« je vprašala Ana mehko in lena, kakor da se ji hoče pogovarjati – a same srečne, mirne stvari. Poznalo se ji je na glasu, da ne želi čuti kakršnih koli strastnih izbruhov in da pričakuje od Lize le lepih, toplih, mehkih novic.
Liza je molčala. Vprašanje jo je zadelo neprijetno.
Ana se ji je zdela naenkrat netaktna, brezobzirna. Ton, v katerem jo je vprašala, jo je naravnost razsrdil. Zdelo se ji je, kakor da je hotela reči: »Prosim, pripoveduj! A samo nekaj takega, kar me ne bo motilo v moji sreči!«
»No, in Farinelli?!« je ponovila Ana brez posebnega zanimanja. Prevladovala je v njej sebičnost srečnih ljudi.
»Ti veš, da je zdaj vse v redu,« je odgovorila Liza.
»Da, da. Bilo je vse tako nenavadno tedaj. Mislila sem, da bo lepše. Sedeli smo vsi štirje tu v sobi pri čaju. Midva s Petkom sva se poljubljala, a ti in Farinelli sta molčala. Kakor da se srdita drug na drugega. Vajini pogledi so bili čisto neprijazni. A kar naenkrat je vstal Farinelli, prijel te za roko in vprašal, če hočeš biti njegova žena. Tako čudno je bilo.
'Ne bo tako krasno, kakor sva hotela nekdaj oba,' je dejal in ti si mu pritrdila: 'Ne, ne bo krasno.' Držala sta se za roke, a midva sva vaju gledala v čudu. 'Oh, vsaj nekaj sreče bi hotel, tako za včasih, da se zasveti pred menoj kakor sonce, da ne tavam v večni temi,' je nadaljeval Farinelli in ti si mu spet pritrjevala: 'Da, da, samo trenutki, ali bolje je kakor nič.' In on te je vprašal: 'Hočete, Liza?' In ti si mu rekla: 'Hočem.' In Petko in jaz sva vama čestitala. Tako čudno je bilo. Meni se je zdelo, kakor da se pogovarjata preko groba.«
Sedla je. To pripovedovanje jo je vzdramilo in spet se je čudila nad tistim dogodkom.
»Da, prav kakor da sta zakopala polno lepega. In zdaj hodita skupaj, pogovarjata se in jaz ne morem spoznati, ali je resnica, kar vidim, ali pa samo igrata. Reci mi, Liza, ljubiš Farinellija?«
»Ljubim.«
»In boš srečna?«
»V kolikor morem biti srečna, bom.«
»Ali jaz tega ne razumem, ne razumem. Meni primanjkuje besed; toliko čustev imam, da me vso prenapolnjujejo, a ti si tako hladna in mrzla.«
»Ne, mrzla nisem. Ali glej, jaz toliko zahtevam od ljubezni, toliko! Tako neizmerno mnogo hočem od moža, a Farinelli mi ne more dati vsega, kar hočem, in morda sploh nihče na svetu. In potem jaz sama in vse, kar imam, vsa moja duša, vse to ni tako dragoceno, da bi moglo zadovoljiti njega. Vem, da ne. In vendar sva bogata oba. Nedvignjeni zakladi leže v njem in v meni. Ko bi jih mogla zamenjati! Ali vidiš, njegovo bogastvo ni za mojo dušo in moje bitje stoji pred njim na drugačni, njegovi tehtnici. On je individuum in jaz sem spet drugi individum. In kolikor bolj razvit je posameznik, toliko težje mu je razmerje do drugih. Vsak si zasnuje v sebi svoj svet in čim bolj razvit in popoln je kot oseba, tem bolj se bo razlikoval od drugih. Vidiš, zato pomeni najina ljubezen s Farinellijem resignacijo. Ne tiranizirava se več medsebojno v željah in mislih kakor prej, ko je bila najina ljubezen še nestrpna, burna, zahtevajoča, polna zlatih sanj in visokih osnov. Prej sva vedno mislila v svojih dušah: morda postane vendar tak, kakor želim – morda postane drugačna, bližja meni. Mislila sva zato, ker je velika jasna sreča mogoča samo pod določenimi pogoji. A nemogoče je izpolniti pogoje obeh; nisva se mogla spremeniti, opustiti sebe v prid drugemu. Spoznala sva to. Dobro nama je znano, da samo tiho zadovoljstvo kraljuje v hramih, v katere stopava, da ne bova našla bujnih, prelestnih kraljevin, o katerih sva sanjarila. Mameča, nadzemska sreča ne pride k nama, pokaže se nama morda od daleč, kakor svetel meteor, ki v naslednjem trenutku že ugasne. Zato se ti je tedaj zdelo, kakor da govoriva preko groba. Da, preko groba bleščečih, mamljivih nad.«
Liza je utihnila. Gledala je na okno, kjer se je na zavesi črtala velika svetla lisa – sonce. In zdelo se ji je, kakor da bo odslej tudi sreča sijala le skozi zavese v njeno dušo.
»Ali zakaj sta tako čudna!« se je upirala Ana. »Glej mene in Petka! Ali nisva srečna?! In nič nisva resignirala! Zakaj sva midva srečna?!« je ponovila še enkrat.
»Ali moreš zapovedovati svoji duši?! Ti si srečna, ker si drugačna kakor jaz. Morda bi bila v danih okoliščinah ti srečna na mojem mestu in Dimov na Farinellijevem – ali midva nisva, vsaj tako ne, kakor sva nekdaj želela. Ali tebe moti preteklost Dimova? Ne. No, vidiš, mene Farinellijeva moti, da. Ena kretnja mi jo zna priklicati v spomin, in potem tudi, kdo mi jamči, da še ni ostalo od prej kaj v njem, za kar niti sam ne ve, česar pa se bojim – morda, ker nekako nagonsko slutim? Zate vse to ne obstaja. Ne obstaja vse polno drugih malenkosti, ki mene žalijo in motijo. In Dimov – on je vedno enako ljubezniv s teboj. Kadar mu nisi všeč, ti pravi; 'Oh, ti, to ni lepo!' in se smeje. Kadar jaz ranim okus ali oko Farinellijevo, molči, ne smeje se in zaradi ene majhne malenkosti sem mu zoprna, morda za več časa. Vidiš, to so občutki, ki so v nas in čez katere ne moremo gospodovati. Rečem ti pa, da so večkrat take majhne stvari važnejše kakor mnogo velikega. Vem, da se ne bom nikdar kesala, ker postanem Farinellijeva, vem pa tudi, da ne postanem tako srečna, kakor sem mislila prej. Ljudje radi sanjarimo; kadar skušamo biti najbolj trezni, smo še vedno preveliki idealisti. Vidimo nekaj krog sebe in kar naenkrat se nam tisoč luči zasveti v srcu, da niti ne vemo, samo lepo nam je in sanjarimo o nečem, kar nam je nedosežno – daleč, sanjarimo, kakor da stoji pred nami in da nam je treba samo roko stegniti in si vzeti vso krasoto.«
Molčali sta obe. Neka mehka otožnost se jima je zavlekla v dušo. Davni znanci so stopali iz pozabljenja, vse polno spominov jima je sililo v misli. In vesela, lahkomiselna Saša in resna Sonja Ivanovna in prej in pozneje polno drugih. Kako so se vsi spremenili in vendar ostali isti, kako je življenje vedno teklo, dalje, dalje, tako vedno enako in vedno drugače.
»In čez eno leto dovršiva študij in se vrneva domov,« je rekla Ana nehote glasno.
»Da, tudi jaz ga končam. Morda bom potem delala v Italiji propagando za žensko emancipacijo,« se je nasmehnila Liza. »V Rusiji imamo že lepo število naših evangelistov. Oh, človek mora imeti še nekaj izven svoje osebne sreče, potem je morda zadovoljen. Veš, izrabiti mora kolikor mogoče svojih duševnih sil na zunaj, da mu ne ostane preveč, potem je srečen. Ana, odgrniva zavese!« In Liza je vstala in potegnila pri obeh oknih zavese kvišku. Sonce je medtem zapadlo za gore. Nagnila se je skozi okno in ugledala spodaj Farinellija, ki se je bližal hiši. Mignila mu je, naj jo počaka. Potem se je poslovila in odšla k njemu.
Sprehajajoč se sta prišla na vrh hriba. Majhen gozdič je bil gori, na nekaterih krajih so bile klopce, s katerih se je videlo preko vsega mesta. Tiho in mirno je bilo. Sedla sta na klopco in gledala, kako pada mrak z neba.
Nad gorami so se zasvetile zvezde, nad jezerom so plavale bele megle.
»Mirno je,« je rekel on.
»Da, mirno,« je potrdila ona in mu zaupno naslonila glavo na prsi – kakor sestra bratu.
Sanjarila sta o sreči, ki bi zažigala kakor vroče opoldansko sonce poleti, a glej, prihajala je k njima kakor blag in nežen lunin svit, ki se je razlival nad gorami.
Ali tudi to je sreča …
Idila Rdeči prapor 1900, 3, 20. januar. Rokopis se ni ohranil.
Brala sem Cankarjeve »Vinjete«. … Čudno. Pred dvema urama je še vladala v celicah mojih možganov dolgočasna puščoba, sedaj plešejo ondi sami motivi in silijo na papir, ki sem ga bila pripravila, da napišem neko novelo, kajti moja mošnja je prazna, čeprav sem sicer zdrava. Pred menoj dehti črna kava, med prsti vrtim cigareto avstrijskega izdelka – avstrijske cigarete – to spoznavam tu v Švici, blizu italijanske meje, Tu v Švici, blizu italijanske meje: Zofka Kveder je konec leta 1899 preživela v Bellinzoni, letoviškem kraju v kantonu Tessin. Urednica neke švicarske ženske revije ji je namesto honorarja ponudila bivanje v vili, ki jo je imelo uredništvo v Bellinzoni. O tem je pisala v pripovedni prozi Pisma: »O Božiču me je povabila urednica nekega ženskega lista v Belincono, v Tessin. Vozila sem se skozi najlepši del Švice. Alpe vse v snegu, slapovi in gorske reke zamrzle, jezera čudovito modra … Jasen dan, nikjer oblaka, nikjer megle, zrak kakor kristal, da so se videle vse stene v gorah natanko kakor narisane. Lepa vožnja! […] Tiste božične počitnice v Tessinu imam rada. Kakor da bi bila v deveti deželi. Koliko sem samo ljudi spoznala v Švici! Vseh narodnosti, in če se jih samo spomnim, bi bile knjige denar, ako bi jih bila pisala« (Ljubljanski zvon 1904, str. 536). – so specialiteta, čeravno je drugo … no, nekoliko pik tudi včasih ilustrira misli. Kadim torej svojo »klub«, v prstih pa me srbi in pero sili neprenehoma dol na papir. Toda moja novela – bila je velika, resna snov z izrazitimi poantami – bledí, pred njo pa skačejo sami škrati in satiri in hudički, o katerih vrag vé, odkod so prišli … Ali glej! Nismo se že enkrat videli, v ljubljanski kavarni literarno izobraženih ljudi, in čut moje domovinske ljubezni vas je pričaral pred moje oči? Vi ste torej to, ej, pa zdravo! In vi hočete imeti svojo sliko na tem papirju? … Pa dobro, v maniri torej, ki jo Cankar priporoča. Veste, Cankar mi ugaja, čeravno pravijo, da nosi oguljeno in zanemarjeno obleko in da se bolje počuti v dunajskih kavarnah kot med slavno družbo slovenskih prvakov.
Torej dobro. Vidim vas v kavarni, kjer pijete kavo, kadite cigarete in se »zabavate« … A jaz nočem slikati, temveč pripovedovati … Torej …
Gospod Y je molčal. Njegova spoštljiva korpulenca je zamišljeno slonela za mizo, misli so mu bile še v hotelski restavraciji, kjer je pikantna natakarica Nana s posebno gracijo servirala pikantni risotto. Gospod Y ni bil ravnodušen do pikantnosti … V teoriji je bil svobodomislec prvega reda, a siva, prijatelj, je vsa teorija … Ona ga je proslavila po vseh slovenskih pokrajinah in razmere so nanesle, da se je njegova oseba bleščala v nimbusu mučeništva, velikega mučeništva za visoke smotre. Gospod Y je molčal, kajti njegov vis-a-vis je razvijal ideje, katerih on nikakor ni hotel priznati in odobravati v bližini posvečenih ušes. Pri bližnji mizi je namreč sedel duhovniški gospod, kar je bilo gospodu Y neprijetno. A ker bi ne bil v očeh svojega vis-a-visa rad škodil svojemu ugledu, je sklenil razodeti skrivnost nazadnjaštva svoje taktike takoj, ko se duhovni gospod poslovi. Gospod X je tiho preklinjal – glasno bi bilo nevarno – odlok slavnih višjih instanc, katerim se je zdelo potrebno gospoda X kot avstrijskega uradnika osrečiti z dolgim nosom zaradi nekaterih privatnih poslov, v katere vtikati svoj žolto-črni nos je le slavni avstrijski vladi v južnih delih cesarstva mogoče.
Gospod X je bil slabe volje, vendar je začel živo debato s svojim kolegom, kateremu je gospod Z nadel ime pikolovca, o uporabi nekega kompliciranega slovniškega pravila. Gospod Q ni bil strastnega temperamenta, kakor tudi gospod X ne, zato sta se kmalu pomirila in z gospodom Ja brala zadnjo štev. »Rdečega prapora«. »Rdeči prapor« Rdeči prapor: časopis, ki ga je izdajala socialno demokratska stranka v Trstu med letoma 1898 in 1905.je list, ki se ga bere v kavarnah … ali drugače povedano, list katerega se pošten filister ženira, če mu ga prinese pismonoša v hišo …
Gospod Ja je medtem pripovedoval o vtisu, ki ga je napravil moralno – nemoralni – neumni – tj. po nazorih gospoda pisca moralni, tržaške duševne in denarne inteligence nemoralni in nekaterih drugih brezvplivnih ljudi neumni proizvod muze gospoda kooperatorja Ju v »Radi klobuka« v »Dobri ženi«. Vrh tega je cenjeni trio izrazil svoje začudenje, da je slovenski pesnik Tk prevzel uredništvo nemškega lista.
Gospod Ja je citiral gospoda Y, ki je trdil, da bi mu srce ne dalo zaradi želodca pisati v drugem kakor v materinem jeziku. No, gospod Tk je bil tudi profesor in prepričana sem, da njega, ki je celo c. in kr., ne obsoja tako strogo.
Gospod Ra je grmel nad ljubljanskimi filistri. Bil je imeniten mož z zlatimi naočniki in elegantno kravato, naprednjak, moderen in realist prav tja v konce svojih aristokratskih prstov. Samozavesten pogled v očeh, favnski nasmeh na ustih in cinični nazori v srcu o življenju, morali in ženskah. Teh nazorov ni prikrival, vendar se mi zdi, da je filister.
Apropos. Imenitno je, če popelje človek svojo ljubico, ki je morda v interesantnih okoliščinah, v »zvezdo«, kadar igra ta vojaška godba, če pije z njo v jezo vsem čednostnim ljubljanskih tetkam pod Tivolijem kavo, če jo predstavi svoji bivši ljubici in jo morda pokaže celo svoji nevesti; in vendar, vendar je po mojem nemerodajnem mnenju še vedno lahko filister.
Gospod Ra se je nekoliko oddahnil in premišljeval, kdaj mu nek prijateljski list natisne laskavo kritiko, ki jo je pod epohalnim psevdonimom napisal sam o svojem delu.
Gospod Sss, ki ljubi efekt in duhove – zlasti v dramah –, se je jezil nad suho dolgočasno poezijo »Milih narodnih popevčic« gospoda Mm.
Gospod Nu je prerokoval, da iz društva slovenskih umetnikov ne bo iz vekov v veke nič, potihoma pa je upal, da se njegovo prerokovanje ne izpolni. Ravno se spomnim, da je ta gospod, kakor mi je nekdaj osebno povedal, iznašel izraz »pikolovec«, ne pa gospod Z, kar bodi s tem konstatirano. Zakaj: cesarju, kar je cesarjevega …
Gospod Nn je priznana duhovita kronika vseh dogodkov na Slovenskem. Opisal je tudi že večkrat, na več mestih vrlino gospice Bb – to ni ironija! –, vendar je pripomnil, da se z njenim člankom v zadnji »Dobri ženi« nikakor in nikakor ne strinja, gleda česar se moja malenkost kljub iskrenemu prijateljstvu do gospice Bb z njim popolnoma strinja.
Gospod Ho naproti gospodu Y je še vedno navdušeno razlagal svoje ideje. Jaz sem prelena, da bi čitala Marxa, Fourriera in druge evangeliste njegove politične veroizpovedi, vendar pa lahko konstatiram, da ni izmed onih ljubljanskih antifilistrov, ki so kakor pobeljeni rimski grobovi, – primer sem čitala v nekem molitveniku: Bogu, kar je božjega. Pri tej priliki svarim vse ljubljanske gospodične, naj za boga ne stopijo dva koraka po ulici z gospodom Ho! Kompromitirale bi se za sedem let in celo pater Loinger bi niti najlepši od njih ne dal odveze … Midva sva dobra prijatelja in večkrat sva se skupaj jezila nad neprebavljivo liriko gospodične He.
Gospod Em, politik od temena do pete, je študiral uvodne članke dunajskih listov, pil kapučino in zdaj pa zdaj pomilovalno pogledal gospoda Me, ki je že zdaj vlival alkohol v svojega črnega.
Gospod Me je pogladil svojo kodrasto glavo, ki jo je nekdaj dičila tonzura, popravil ozki karakteristični ovratnik, resignirano bral ljubeznive verze gospice He, ki mu jih je poslala gospa Ca v korekturo. Zaprl je svoje – gospice He črne oči in bolestno pogladil svoje boleče – gospice He alabastrno čelo. Ah, imel je mačka in v takih časih mu je presedala celo lirika gospice He. Resolutna gospica Sa bi imela s svojimi pikrimi puščicami gotovo več sreče.
Vraga, in v zadnjem »Kotu in globusu« je bila zastopana le poezija njegovih konkurentov, gospoda No in Oo. Treba zopet pesniti! In vlil si je znova likerja v kavo.
Njegova visokost gospod Aa je izjemoma pil opoldansko kavo v javni kavarni. Bil je mož aristokratskih nazorov in korektnih manir. Živi po pravilih slavne prezaslužne knjige velespoštovanega in veleučenega pisca gospoda Ha, ha, ha: Komplimenti in šibe ali kako postaneš marioneta. Zeleno poroko je praznoval pred petnajstimi leti. S svojo družino živi v hvalevredni zvestobi, sploh je korekten v javnem in privatnem življenju, v slovnici in v uradu. Ima sina in hčerko in zdi se mi, da kljub učenosti družinske glave ni dolgočasnejše družine v vseh slovenskih pokrajinah. Greh to ni, kajti kot profesor ima pravico zase in svojo družino kultivirati sveto sfero učenega, korektnega dolgočasja …
Med modre valčke cigaretnega dima se je kradla zdehavost.
Celo novica gospoda Tt, ki v svojem in vseh slovenskih literatov imenu večkrat preklinja rezervo slovenskega naroda proti kupovanju leposlovnega čtiva, novica, da je klerikalni gospod Bh že spet poslal nekemu liberalnemu glasilu popravek, ni obudila posebnega zanimanja.
Gospod Tt je sedel k okrogli mizici in v duhu premišljeval, kako briljantne dobičke bi napravil založnik kake klerikalne duševne paše gospoda Uj. Žalost mu je legla v dušo in jezno je zaklel: vrag in zlodej!
S tem je moja abecedna idila končana. Bog živi vse filistre, ki so kdaj v literarni kavarni pili črno kavo in trdili, da so njihovi nazori vzvišeni nad duševnim beraštvom filistrstva!
Gospoda moja, srečno novo leto!
Ana Jokavenko Slovenka 1900, 15. januar, 28. Rokopis se ni ohranil.
»Znorela je!« je dejala Dina Dina Arkadijevna: v črtici To so momenti Zofka Kveder piše, da je to le literarna oseba, njeno ime si je sposodila v nekem ruskem romanu. Naslovna junakinja romana Ana Karenina ima v sredini ime Arkadijevna. tiho s strahom, ko sva sedeli na njenem divanu in buljili v anonce nekega starega časnika.
Bilo nama je dolgčas. Zunaj je begala megla, v najinih dušah so se podile skrbi, grde, hudobne skrbi. In sedeli sva tiho in nič nisva govorili. Mislili sva čudne, težke misli. Srce se nama je treslo v prsih in krog oči so nama ležali temnomodri kolobarji. Že teden dni sva zajtrkovali čaj in zvečer sva pili čaj brez kruha in sladkorja, opoldne pa sva obedovali pri madami Claraz, ki naju je zadnji čas grdo gledala.
Pred Dino je ležala debela medicinska knjiga, jaz pa sem tiho preklinjala vso transcendentalno analitiko in dialektiko Kanta.
In tedaj je dejala Dina s svojim boječim, težkim glasom:
»Znorela je!«
Mene je jezilo, da še misli na to. Vraga, kaj je treba premišljevati dejstva! Tu so, pa basta!
Ana Jokavenko je bila petintrideset let stara študentka medicine. Bila je Dini nekaj v sorodu, a nikdar ni občevala z njo. In zdaj je znorela.
Dina je odložila tisti časnik z anoncami in jaz sem jo vprašala zaspano, brez interesa:
»Zakaj pa je znorela?«
Čemu bi tudi hlinila zanimanje. Vraga, Ani Jokavenko ni sile v norišnici, a midve z Dino sva bili na tem, da nama zmanjka čaja.
»Zakaj?« je ponovila Dina zamišljeno. Njene oči so gledale nekam daleč. »Ker ni napravila izpita,« je dejala naposled z glasom, kakor bi bila odsotna.
»Ali je bila neumna!« sem vzkliknila odkritosrčno.
Kakor da ji je bilo res treba znoreti zaradi izpita! In petintrideset let je bila stara in vsak mesec je dobila sto rubljev iz Rusije. In potem še znoreti!
Dina se je zatopila v svojo anatomijo, jaz pa sem premišljevala, ali bi se res splačalo znoreti, če še štirinajst dni ne dobim denarja. In prišla sem do sklepa, da bi bilo neumno …
Zunaj se je megla jokala – prav tako se mi je zdelo – in v sobi je polagoma umiral dan.
Dina je študirala anatomijo, jaz pa sem zdehala nad Kantom.
Naposled se je prikradel mrak, melanholični, dolgočasni zimski mrak in začela mi je praviti o Ani Jokavenko:
»Veš, bila je nekdaj lepa, videla sem pri nas doma njeno sliko. Tako interesanten obraz in velike melanholične oči … Moj brat mi je povedal njeno povest.
Imela je bratranca, ki je bil častnik – krasen mož, a lahkomiseln. Za vsemi ženskami je lazil in kvartal je cele noči. Ana se je zaljubila vanj, in ker starši niso pustili, da ga vzame, šla je k njemu v garnizijo in šest mesecev je živela tam. On je bil surov in pravili so, da jo je že drugi mesec podil domov. A ona ni šla. Ljubila ga je neskončno, preveč, neumno.
Dimitrij pa je živel kakor po navadi. Ljubil je ženske, kvartal, pil in govoril o konjih.
Takrat je prišel na nek grad v bližini garnizije nov oskrbnik iz Nemčije. Imel je lepo ženo, Dimitrij je hodil za njo, in ker je bil lep mož, ji je bil všeč, pa sta se ljubila dolge dni – Dimitrij in oskrbnikova lepa žena. No, Nemec je zvedel za to, pozval Dimitrija na dvoboj in ta je umrl dva dni po dvoboji v rokah Ane Jokavenko. Ani je bilo takrat dvaindvajset let. In šest let je živela za onim dogodkom življenje avtomata. Po cele popoldneve je sedela v parku in gledala v vrhove dreves. Govorila ni z nikomer, čitala nič in sam Bog ve, če je kaj mislila. Poskušali so jo vzdramiti iz njenega topega vegetiranja, a vsi poskusi so bili brezuspešni. V njenem osemindvajsetem letu ji je umrla mati in tedaj je bilo, kakor bi se hipoma prebudila iz dolgega, težkega sna. Začela je zopet živeti. Bilo je, kakor bi hotela dohiteti, kar je zamudila v prejšnjih šestih letih. Strastno je čitala filozofe, učila se in kar naenkrat je odšla v inozemstvo študirat medicino.
Bila je posebna ženska. Njene kolegice trdijo, da se je učila cele noči. Zdaj je drugič padla pri izpitu. No, in zdaj je v norišnici.«
Dina je pripovedovala z monotonim glasom. V sobi je rasla noč in mene je bilo strah.
»Ali prosim te, jaz te ne razumem,« jecljala sem brez misli.
»Kako to, ne razumeš? Pomisli, petintrideset let! In vsa ta leta so bila prazna, brez vsebine, prav nič, da bi se dalo živeti ob spominih. In nobene prihodnosti, nobenih ciljev!«
Jaz sem razumela. Vstala sem in šla domov. Zdelo se mi je, kakor da se iz temne nočne megle režé hudobni demoni name. Težke misli so mi dušile dušo.
Ponoči sem imela mučne sanje. Videla sem Ano Jokavenko, kako je letala po norišnici in kako se je smejala. Iz oči ji je sijalo brezumje, v obrazu so bile začrtane grozne, divje črte norosti. In smejala se je, smejala grozen smeh nad petintridesetimi leti življenja.
Ha, ha, ha!
Prebudila sem se in v dušo me je zeblo od groze.
Moja prijateljica Edinost 1900 50–100 (2. marec–2. maj). Ps. Kopriva. Rokopis se ni ohranil. Ponatis: Izbrano delo Zofke Kveder II, str. 155–229. Odsevi, str. 5–22. Povest je močno avtobiografska. O očetovem alkoholizmu je pisala Marici Nadlišek 4. februarja 1898: »Bilo je hudo doma! Nisem bila lačna in strgana – pa saj je dosti, kar bolj boli. Tri leta sem vztrajala, marsikdo bi ne bil tri dni – pa morala sem. Ne obsojam nikogar, ljubim vse odkritosrčno, a rečem le, da smo nesrečni zaradi – pijače, da bo naša družina propadla zaradi nje. – Ne vem, če veste, kaj je to pijača. – Brali ste neštetokrat, pisali tudi že kdaj, a doživeli niste, in bolje, da ne veste, kaj je to, – ne na papirju, ampak v resnici!« O nastanku povesti je Zofka Kveder pisala v pismu Ivanki Anžič (23. junija 1899): »Ti se mi čudiš, da sem včasih tako sanjava, pogumna in polna najkrasnejših upov. To ni nič čudnega, verjemi mi, da ne. Jaz gledam naprej, kar je za menoj, to vse polagoma tone v pozabljivost in posebno bridkih ur se ne spominjam nikdar. Vidiš jaz sem se naučila hitro pozabljati vse, kar je žalostnega in neprijetnega. Jaz vse to tako hitro pozabim in tako popolnoma, kakor da bi sploh onega strašnega niti ne doživela. Ne misli, da je moja preteklost Bog si ga vedi kako mamljiva. Spominjaš se morda, da sem Ti nekoč pisala, da sem začela delati nek nemški roman. – Danes ti začetek tistega dela prilagam. Čitaj ga, ker to je moja mladost. Morda se bodeš mnogokrat zgražala, morda se Ti bo zdelo neverjetno, toda res je, kar hočeš. Pretiravala nisem nikjer nič, pisala sem mnogokrat lepše, ker bi one strašne resnice niti resnično naslikati ne mogla v vsej svojej grozi. Razočarala se bodeš morda tudi v meni, a vedeti moraš, da sem jaz zelo vročega strastnega temperamenta, in da je po oni vzgoji, ki sem jo imela, res še pravi čudež, da sem postala taka. Ker zdaj sem mnogo boljša, nego sem bila kot otrok. Ona strahovita jeza, v kateri sem si doma, ker se nisem mogla drugače premagati, razgrizla dostikrat roke do krvi, pride mi le še jako redkokdaj. Čitaj torej draga Ivanka in potem sodi, če mi je bila usoda res mila! Toliko sramu, kakor sem jaz prebila od 15–18 leta, ne pretrpim celo življenje več. Ti praviš 'največje gorje človeštva so strasti'. – Deloma imaš prav, popolnoma pa ne. Tudi strast ima nekaj občudovanja vrednega npr. ljubezen, jeza, žalost, obup. Meni so bolj všeč ljudje, ki so zmožni tacih duševnih revolucij, orkanov ali kako bi jim človek dejal, kakor pa tiste mirne narave, ki niso zmožne najmanjšega vzhita svojih čustev.« Dva meseca kasneje je besedilo spet omenila v nedatiranem pismu (s poštnim žigom 19. avgusta 1899): »Tisto nemško, kar si Ti tudi čitala, bi rada končala. 60 strani še za Gabrščka, kakih 5, 10 podlistkov v 'Narod', da bom imela kaj priboljška za na pot, in še kak feljton za züriške redakcije in samo še 8 dni časa.« Marja Borštnik je menila, da je bilo to nemško delo podlaga za povest Moja prijateljica. O tem je sklepala na osnovi pisma, ki ga je Zofka Kveder pisala Ivanki Klemenčič: »Eto, tu ti pošiljam nekaj za 'Edinost' – samo začetek seveda. – Porabila bom nekoliko oni nemški začetek, vsaj veš, – v toliko namreč, v kolikor je to za 'Edinost' prilično. Stvar bo obsegala kacih 50–60 nadaljevanj v 'Edinosti'. Prav rada bi, da mi tiskajo. Tudi svoje sodbe o očetu in materi pozneje zblažim, namreč v zadnjih tednih, ko Lenka vse bolj razmišlja in spozna tudi vzroke, zakaj je vse tako prišlo. Prosim Te, interveniraj, da mi stvar natisnejo, garantiram, da bo razvitek interesanten … Veselilo bi me, ako s priobčenjem takoj prično, radi točne pošiljatve nadaljevanj se jim ni treba bati … Pokrbi zaradi 'Moje prijateljice' pri 'Edinosti'. – Opisati hočem pozneje različne faze, katere preide tista Lenka v svojem razvitku, duševnem namreč« (nedatirano pismo po 2. februarju 1900). Na razglednici z dne 4. marca 1900 sprašuje: »Torej 'Moja prijateljica' pride?« (Ms 1113, Č 1, št. 67). Mojo prijateljico omenja tudi Marija Ana (Karla Ponikvar) v podlistku o Misteriju žene v Slovenskem narodu: »'Moja prijateljica' v 'Edinosti' pa je bila skoraj neprebavljiva. Zdi se, kakor bi se pisateljica izmišljala sproti vsak stavek, potem pa se smejala v pest, da so tako naivni ljudje, ki kaj takega beró in verjamejo. In res, slišala sem mnogo neugodnih opazk« (Slovenski narod 33/1900, 20. avgust, št. 190). Njene besede je zavrnil Franjo Klemenčič: »Tudi sodba o 'Moji prijateljici' v 'Edinosti' je docela kriva. Pisec teh vrstic ve iz najboljšega vira, da je ta povest, žalibog, kopirana po resničnem življenju« (Slovenka, 15. september 1900). O povesti je kasneje pisala tudi Božena Orožen v razpravi Starši in otroci v spisih Zofke Kvedrove: »To je žalostna, redko razposajena, a večkrat grozljiva podoba otroštva in dozorevanja. Njenih bolečin in obupa pa ne povzročajo gmotne stiske (čeprav tudi brez njih ne gre), ampak domače okolje: očetovo vedno hujše popivanje, prepiri z materjo, pretepanje, surovost. Grozljiva, z naturalistično podrobnostjo opisana sta zlasti dva dogodka. […] Občutek sramu, ki ga doživlja deklica ob starših, ko se ob očetovi pijanosti brez zadrege pred drugimi ljudmi obmetavajo z žaljivkami, budi literarne asociacije na oskrunjeno ljubezen Cankarjevega Zdenka Petersilka iz nekaj let kasnejše črtice. Stud pa je pri Kvedrovi še večji« (Jezik in slovstvo 1982, str. 275).
Imela sem zanimivo prijateljico, lani je umrla za jetiko. Obiskala me je nekoč in skoraj tri tedne sva spali v isti sobi. Ona je kašljala malone vso noč in vsak večer mi je pravila dolge ure, kako ji je življenje dan za dnem trgalo utvare in upe iz srca. Mogoče, da utegne zanimati koga. Eto, tu je njena povest.
Ljudje pravijo, da nisem normalna. Tolikokrat in toliko jih je to dejalo, da bi utegnilo biti res.
Ljudje so tako pametni v svoji sreči in nesreči, v ljubezni in sovraštvu, samo jaz sem drugačna.
Nikdar nimam dovolj, nikdar!
Sploh se mi dozdeva, da tudi sama zelo malo dajem. Vso svojo dušo bi dala, vse srce … in pri tem se čudim, da ta duša ni večja, to srce bogatejše …
Nikdar nisem zadovoljna, niti s seboj niti z drugimi. Sem sploh bila kdaj srečna?
Res ne vem!
In nesrečna?
Tudi to ne!
Imela sem očeta, ki me je tepel, in mater, ki me ni rada videla.
Ali končno ne morejo imeti vsi ljudje nežnih mater in dobrih očetov.
Je pač tako! Ne da se pomagati!
Pil je rad – moj oče.
Mnogokrat je prišel vinjen domov, poklical me k sebi in me v svojo posebno privatno zabavo pošteno natolkel.
Potem je prišla mati, jezila se na očeta, ga psovala, da je bilo veselje, in si potem svojo jezo na mojem hrbtu izbila iz duše.
Tako sem rasla, tepena od desne in leve, slabo in dobro, kakor je ravno prišlo.
Da sem čuden otrok, so dejali sosedje.
Če me je oče tepel ali mati suvala, stala sem na mestu v trmasti »habacht« Habacht pozicija: Habacht (nem.): pozor pozicija. poziciji, s stisnjenimi ustnicami in suhimi očmi in nisem se ganila, dokler ni očetu stvar postala preveč dolgočasna in me ni med kletvami vrgel na tla, ali pa je mati za zaključek s pestjo tlesknila po mojem nosu.
Nikdar nisem bežala, tudi jokala sem redko.
Stala sem mirno kakor kip z otrdelim obrazom in se pustila tolči, dokler se jim je ljubilo.
A v srcu mi je gorela divja, strastna jeza.
O, sovražila sem jih!
Tepli so me, nihče mi ni dejal zakaj. Po pravici ali ne, kdo te vpraša?!
In tako je prišlo, da sem z vsakim udarcem postajala bolj slaba, bolj divja in trmasta.
Popolnoma so ubili v meni vse dobro, blago in mehko in znala sem le še sovražiti.
Bilo je strašno, to sovraštvo slabe otroške duše! Pokazati nisem smela svojega sovraštva, a oči so se mi bliskale in včasih sem boleče čutila svoj goreči preteči pogled.
»Ne glej tako!« so mi pravili. A jaz sem le gledala.
»Še enkrat poglej tako in ubijem te kakor hudobno mačko!« so mi pretili med tepežem in suvanjem.
A jaz sem gledala, gledala, dokler mi niso solze zalile pogleda.
Seveda, vlekli so me za lase, tolkli mi v obraz in solze so prišle, naj sem hotela ali ne.
In potem sem zlezla v kak kot, vsa vroča in razbita.
Solze so se posušile na mojih vročih licih kakor na razbeljeni plošči, v sencih mi je kovala divja, razjarjena kri.
Zgrizla sem si ustnice, prste do krvi v svojem divjem, obnemoglem srdu.
Dvigala sem roke in prosila Boga, naj razruši, uniči hišo z menoj vred in z onimi, ki so me tepli.
Čakala sem na blisk in grom in ogenj in molila strastne, grozne molitve.
Ali vse je ostalo mirno. Hiša se ni stresla, zidovi niso razpadli in zemlja se ni odprla, da vse požre v svojem ognjenem žrelu.
In srd je rasel v meni.
Kakor da bi dihala jezo namesto zraka. Valjala sem se na tleh, jokala in vzdihovala, dokler nisem zaspala od joka in utrujenosti.
Poslali so me v šolo. Imela sem celo »posebne ure« pri starem sitnem učitelju. Moj oče je veljal za izobraženca. Govoril je tudi nemški in italijanski in ni hotel, da bi se dejalo, da ne vzgaja otrok tako, kakor se spodobi.
V šoli sem vse hitro in lahko umevala. Zaradi svojega živega temperamenta sem bila zelo nemirna in velikokrat me je doletela kaka kazen, ki je imela tudi doma zelo stroge, težke posledice.
Prijateljic nisem imela. Kljub svoji živahnosti sem bila zelo nezaupljiva. Vendar sem se čutila dostikrat hudo nesrečno in osamljeno.
Staršev nisem ljubila. Njihova surova brezobzirnost je dušila v meni že v kali vsak nežnejši čut zanje. Imeli so večen prepir med seboj in jaz sem jim bila le nekakšen strelovod za njihovo slabo voljo.
Odkar sem hodila v šolo, sem postala nekoliko manj divja, ker se mi vsaj v šoli ni bilo treba bati očetovega ali materinega krutega pretepanja. Ali nasploh nisem postala veliko boljša.
Za vsako malenkost sem bila tepena ali pa tudi za nič, samo da me »vzgoje«, da me odvadijo trme. Moja koža je bila vedno vsa pisana in postala sem včasih skoraj bolna po takem postopanju.
V šoli so razlagali četrto zapoved božjo: spoštuj očeta in mater! A jaz sem se vedno spraševala, kako naj ljubim starše, ki me vedno samo tepejo, ali kako naj spoštujem očeta kakor sveto osebo, kadar je vinjen in preklinjaje prišel domov?! Včasih se mi je zdelo, kakor da se gospod kaplan norčuje, kadar je pripovedoval prisrčne besede, ganljive povestice o ljubi dobri mamici, medtem ko je bila moja mati tako čisto vsa druga.
»Kako bo vaša zlata mamica vesela, če boste pridni in ubogljivi!« je ponavljal neštetokrat.
Jaz sem vselej na pol modro, na pol posmehljivo namrdnila ustne. Na, kakor bi se ne vedelo, kakšne so te »zlate mamice«.
Spočetka nisem nič verjela temu večnemu pripovedovanju o ljubezni staršev, a potem, ko sem postala večja in videla, kako so druge matere svoje otroke rade imele in poljubljale, so mi vendar prišle misli, da bi vse to od krščanskega nauka moglo biti res. Vpraševala sem se, zakaj imam ravno jaz čisto drugačne starše, kot jih je gospod kaplan opisoval in kot so jih imeli drugi otroci. Mene ni nihče poljubljal, nihče me ni rad imel in razvajal, mene so le vedno z mrzlimi, neprijaznimi besedami suvali sem in tja.
»Da si mi pridna, ti nesnaga!« s takim ljubkovanjem so me pošiljali v šolo.
»Na, čakaj, ciganka, če si kaj napravila, dobiš jih pošteno.«
S tem ljubeznivim zatrdilom sem bila doma spet sprejeta. Molčala sem, a v meni sta se kuhala trma in srd, in če so opazili, so pesti in šiba plesale po mojem hrbtu.
Postala sem večja in smela sem iti k spovedi.
»Si bila neubogljiva?« vprašali so me v spovednici in povedala sem, kako sem po kotih prosila Boga, da bi se staršem pripetilo kaj hudega, kako sem jih sovražila in jih gledala s hudimi, hudobnimi pogledi. Dobri, mladi gospod kaplan se je v strahu prekrižal nad tako izprijenim mladim stvorom.
Pripovedoval mi je strašne besede iz svetega pisma, ki pravi, da krokarji izkljujejo oči onim, ki s srdom in sovraštvom pogledujejo svoje starše.
Neznanski strah se me je polastil v ozki, temni spovednici in skesano sem se jokala nad svojimi silovitimi grehi.
In ker Gospod odpušča grehe skesanim grešnikom, dal mi je gospod kaplan odvezo z mnogimi navodili in veliko pokoro.
»Pojdi in ne greši več!« mi je dejal spovednik in prišlo je, da sem šla in spet grešila.
S strahom sem šla zvečer v posteljo in hudo sem se bala, da bi ponoči ne umrla in ne prišla v strašno peklo. Moja domišljija mi je v groznih barvah pričarala ogenj in peklenščke in žvepleni smrad in sto drugih peklenskih muk.
Molila sem sicer vsak večer pobožno kes nad svojimi grehi, vendar se nisem mogla premagati toliko, da bi očeta in mater prosila odpuščanja zaradi vseh neubogljivosti in pregreh, kakor so nam priporočali v šoli.
Zdela sem se sama sebi veliko boljša od vinjenega očeta in hude, zmerjajoče matere.
Moj oče je bil z oskrbnikom na graščini v sorodu.
Bil je na to zelo ponosen, ker je vsa občina vedela, da je graščinski oskrbnik zelo bogat in vpliven mož.
Večkrat smo šli k njemu na obisk in oče je bil vselej ves navdušen za izbrana, imenitna vina grajske kleti.
»Vraga, če ni to kerlc, ta oskrbnik!« je ponavljal ob vsaki priliki in cmokal z jezikom; vendar je ob tem mislil več na stari, dobri refošk ki ga je dostikrat »pokušal«, kakor na starega, sitnega oskrbnika.
Jaz sem zelo nerada hodila z očetom k oskrbniku. Dajali so mi sicer vselej potice in malinovca, ali zato so bili hudo neprijazni z menoj. Posebno grde, odurne oskrbnice in njene debele kuharice nisem mogla trpeti.
Vsi so mi rekli »Lenka«, tudi oče in mati, tudi tedaj, ko sta me tepla. Pri oskrbnikovih pa so me vedno klicali »Lena«, kar me je zelo bolelo.
Tako so klicali v naši župniji samo dekle in še te le, če so bile že stare.
Tudi sem morala oskrbnici pripovedovati razne pesmi in molitve in obljubljati, da postanem nekoč nuna.
Če nisem precej hotela reči »da«, silila je oskrbnica tako dolgo vame, dokler nisem obljubila vsega, kar je hotela imeti.
Navadno me niso obdržali zgoraj v lepi, veliki sprejemnici z mehkimi, s plišem prevlečenimi naslanjači.
Pošiljali so me dol v poselsko izbo, kjer bi bila včasih najrajši v zemljo zlezla.
»Ti, ali tvoj oče res tako rad pije?« so me vpraševale dekle.
»Kdaj pa je bil zadnjič pijan?«
»Je hudo divji, kadar ga ima pod kapo?«
Molčala sem in rdečica mi je silila v glavo od sramu in jeze.
»Ali kaj pretepa mater?« je vprašala kuharica in mi položila lep kos kolača na predpasnik.
Vzela sem kolač, ga položila na mizo in molče odrinila od sebe.
»Eh, pusti to potuhnjeno mačko,« se je smejal hlapec, »saj vsak vrabec na vasi poje, da je Šiška največji pijanec devet far naokrog.«
In potem sem morala poslušati, kako so si pripovedovali razne sramotne zgodbice, ki so krožile o mojem očetu okrog, in celo vrsto drugih razprav o naših intimnih družinskih razmerah.
Nikomur ni bilo nerodno pred menoj. Čemu tudi?!
Vedeli so, da si ne bom upala o vsem tem nič povedati očetu in materi. Saj bi bila le jaz tepena.
Tudi z učiteljevimi smo bili znani.
Skoraj vsak dan sem se igrala z otroki pred cerkvijo ali na pokopališču. Ob četrtkih in o počitnicah smo se lovili v praznih šolskih sobah, igrali »šolo« ali »skrivalnice«, medtem ko sta moj in njihov oče v vaški gostilni igrala tarok in pila poleg.
Moj oče je bil agent zavarovalne banke proti požaru in je vodil poleg tudi razne druge kupčije, kar mu je služilo v najlepši izgovor za posedanje po gostilnah.
Učitelj je bil tudi eden od tistih, ki se v zapuščenosti in osamelosti vaškega življenja in zaradi skrbi in dolgega časa vdajajo pijači.
Njegovi ženi in otrokom se je večkrat slaba godila, včasih ni bilo denarja niti za sol. Bilo jih je toliko in starejši trije so bili že v šolah v Ljubljani. Mi smo se med seboj dobro razumeli, ker se je vsem enako godilo. Niti z menoj niti z njimi ni nihče lepo in nežno ravnal.
Še med seboj nismo bili posebno ljubeznivi, neko ostro, odkritosrčno razmerje je vladalo med nami.
Lazili smo po pokopališču okrog, igrali se v stari, na pol razpadli mrtvašnici ali pa s cerkovnikom hodili po cerkvi, kadar je čistil in krasil oltarje.
Tudi v stolp smo lezli, tja gor do malih lin, po trhlih, škripajočih lestvah, in gledali na vas, ki je mirno v svetlem poletnem soncu ležala v dolini.
Včasih je prišel stari, že nekoliko gluhi cerkovnik, ki smo se ga, če je bil slabe volje, zelo bali, in nas jezno spodil domov. Če je bil ravno milostljiv, nas je vzel s seboj v zakristijo in tam smo smeli občudovati lepe svilene mašne oprave, ki jih je včasih zračil.
Tudi njegov sin, ki je bil dijak, je hodil ob času velikih počitnic z nami in nam pravil, da se mora mnogo, mnogo učiti, mnogo več, kot bi šlo v veliko mašno knjigo v cerkvi.
Nam se je zdel neizrečeno pameten in vsakdo od nas ga je v srcu častil in oboževal.
Nosil je navadno bel slamnik ali pa tudi mehak siv klobuk s širokimi krajci. Nam je hudo imponiral, kar mu je bilo menda zelo všeč.
Nekdaj nam je narisal na skedenj, ki so ga ravno z nekaj novimi deskami popravili, velikega vojaka s puško in sabljo in »profesorja«, moža z očali in s cilindrom.
Od tedaj smo ga še bolj spoštovali. Vsak dan smo hodili gledat njegovega vojaka in profesorja na skednju. Poskušali smo na šolskih tablicah, da bi ustvarili kaj enakega, a naši tenki, oglati možici so nas prepričali, da je to zelo težka stvar.
Duhovnik bi moral postati naš dijak ali »študent«, kakor smo ga klicali. Vsa vas je vedela to. Vsako nedeljo je obedoval pri gospodu župniku in cerkovnik nam je sam že neštetokrat povedal, da je nova maša nekaj neizrečeno lepega, da bodo topiči pokali in da vaščani postavijo mlaje po vsej vasi, kadar bo njegov Polde pel novo mašo.
Ali prišlo je drugače. Polde naenkrat ni hotel več postati »gospod«. Vsa fara se je jezila, cerkovnik je bil ves žalosten in mi z njim.
Kaj mislite: topiči in mlaji in slavoloki in nova maša! Oh, Polde nas je pripravil ob veliko veselje!
Zvedeli smo potem, da je šel na Dunaj in da hoče postati profesor, tak profesor z visokim klobukom, ki se mu pravi cilinder, in z očali, takimi zlatimi, ki sama čepe na nosu, kakor smo jih videli pri našem šolskem nadzorniku.
***
Doma za hišo smo imeli velik, ograjen vrt. To se pravi, hiša ni bila naša in tudi vrt ne, bili smo le najemniki, a bili smo samo mi v hiši.
V vrtu je raslo nekaj pritlikavih jabolk in hrušk, prav tam doli na koncu pa je stalo pet lepih košatih smrek. Mnogokrat sem ležala pod njimi poslušaje šepetanje vetra ali pa krakanje vran, ki so gnezdile gori v vrhovih. Zagledala sem se v visoko modro nebo, ki je veliko in veličastno gledalo name.
Tam pod smrekami sem si včasih vroče, strastno zaželela ljubezni in ljubkovanja. Nikogar nisem imela, ki bi me imel rad, in moje malo občutljivo srce bi se bilo tako rado oklenilo čutečega, dobrega bitja.
Z lačnimi pogledi sem gledala v globoko, jasno modrino neba in težko in žalostno mi je postajalo v mali otroški duši. Mnogokrat sem se tam na tleh jokala in se z zobmi zagrizla v vlažno, mrzlo zemljo, ker si nisem vedela pomagati v svoji žalostni zapuščenosti.
In potem sem mislila na daljne, daljne dežele, v katero so jadrali oni mali, svetli oblački pod nebom. Želela sem si daleč, daleč proč, tja v dežele, kjer rastejo cvetlice in drevesa, kakršnih še nisem videla in poznala …
Imela sem živahno domišljijo, v moji glavi je kar mrgolelo čarovnih nepoznanih kraljestev in čudežnih devetih dežel. Brala sem toliko pravljic, kolikor sem jih mogla dobiti, in ves veliki svet sem si predstavljala kakor zanimivo, prelestno bajko.
Razen k učiteljevim, na pokopališče, cerkveni trg in na naš vrt nisem smela nikamor. V vas sem prišla samo, če so me poslali kaj kupovat. Kar je bilo za ograjo našega vrta, mi je bilo tuje, a zato tem vabljivejše in lepše. Večkrat sem s težavo splezala čez visoki, ostri, leseni plot in se spuščala na potovanja in odkrivanja daleč v polje. Pri tem sem čutila neko posebno pustolovske zadoščenje in radost. Prišla sem tako včasih prav do sosedne vasi, četudi sem se grozno bala, da bi doma ne zapazili in ne zvedeli, kod hodim. Vsa bleda od razburjenja sem vselej spet splezala nazaj čez plot in skrbno pregledala vse okrog hiše, ali niso zapazili moje odsotnosti, preden sem si upala v vežo.
Ti izleti so bili tako krasni, ona neznana daljina tako mameča in vabeča, da sem sklenila, da odidem od doma v svet. Brala sem tedaj Robinzona in si v svoji otroški glavi ustvarila celo drugo robinzonado – seveda na suhem.
Kvačkala sem široke, dolge čipke in tako v duhu preračunavala, koliko bi pač zanje dobila. Kakor vsi otroci, ki imajo žalostno, borno zgodnjo mladost, sem bila v nekaterih stvareh zelo premetena in tako sem v svoja najbolj fantastična domnevanja vpletala tudi povsem otroško praktične misli. Bila je zgodnja jesen. Krompir je ravno dozorel, dobilo se je tudi nekaj drugih poljskih sadov zunaj. Na njivi v našem vrtu je rasla na enem vogalu repa, ki mi je šla tudi surova izvrstno v tek. Zdelo se mi je, da bi se dalo zunaj prav dobro živeti tudi brez kave in kruha. Sploh je bilo že dobro, da mi ni bilo treba v zimi in snegu hoditi na pot.
Iz pripovedovanja sem zvedela, da je Klanec, najbližji trg, tri ure hoda daleč. Bilo je po mojem računu okrog devetih, torej bi opoldne že lahko prišla do tja.
Odločno sem stisnila svoja krilca in pogumno splezala čez plot. Dobre volje in junaško sem jo mahnila v polje. Sicer se mi niti sanjalo ni, na katero stran bi ležal Klanec, ali to mi ni delalo posebnih skrbi.
A, se že najde pravo!
Tako dobre pol ure sem hodila, ko sem slučajno bolje pogledala in opazila v svojo veliko žalost, da imam najslabšo, najbolj zakrpano obleko na sebi.
Kaj zdaj?
I, bogme, v tej obleki bi ne hotela niti k oskrbnikovim! Mnogo premišljevanja mi ni bilo nikdar v navadi. Obrnila sem se, spravila svoje noge v udoben trab Trab (nem.): dir. in kmalu sem stala pred našim vrtom, se spretno stelovadila čez plot in oprezno vtihotapila v hišo. V mali kamrici pod streho je lepo na steni na velikem žeblju viselo moje nedeljsko krilo v vsej neumazani lepoti pisano barvaste bombaževine. Čez dve, tri, pet sem bila v svoji paradni uniformi. Zaradi lepšega sem si preobula še čevlje. Ravno sem bila na tem, da se lepo tiho splazim venkaj, ko je stopila mati predme.
Da je strela udarila predme, ne mogla bi se bila bolj prestrašiti.
»Česa iščeš tukaj?«
V grozni zadregi sem se potuhnila v kot. V kamrici je bila razmeroma tema, pa sem upala, da mati ne opazi, da sem se preoblekla. Komaj se je malo obrnila v stran, sem se porinila proti vratom.
»Kam, kam? Aa? In lepša obleka!«
Močna materina roka me je v hipu povlekla na svetlo in med krepkim stresanjem moje grešne osebice se je začelo spraševanje:
»Kaj si hotela?«
Jaz molčim. »Kaj si hotela?« »Nič!«
»Nič? Takoj poveš, ti izprijena, pokvarjena stvar!«
Molčim.
»Ali bo kaj?« se je glasilo preteče.
»Preoblekla sem se.«
»Zakaj?«
»Tako … Da lahko … Zaradi …«
Imenitna zaušnica me je zapekla na licu. In še ena.
V meni se je zbudila jeza. Zakaj ne bi povedala?!
»Hotela sem iti,« rekla sem glasno in trdo …
»Kam?«
»V svet.«
»Ka-am?«
»V svet,« sem ponovila ponosno.
»Zakaj?«
»Ker sem doma vsak dan tepena,« povem odkritosrčno.
»Tako, tako! Na, le čakaj, ti nehvaležna mačka!« In mati mi je lepo skrbno slekla obleko, da se kaj ne zamaže in raztrga, jo obesila na klin – potem sem prišla jaz na vrsto.
V kotu je stala majhna paličica – španski trst – za iztepavanje obleke. In ta je zaplesala po mojem golem hrbtu, po rokah, po glavi, kamor je priletelo. Po vsakem udarcu so nastale rdeče, zatečeno proge na moji koži. Bolelo me je, bolelo … Zvijala sem se, jokala, vpila …
Kako divje, noro so boleli ti udarci po vseh onih lepih nadah …
Tako se je zaključil prvi moj izlet v svet …
V tistem času enkrat sem zbolela za davico. V prejšnji zimi je v vasi mnogo otrok umrlo za to boleznijo, a zdaj sem zbolela samo jaz.
Nekoč sem čutila zjutraj, ko sem se zbudila, neko čudno tiščanje v vratu. Prav s težavo sem pojedla zajtrk, vendar nisem nikomur nič potožila o tem, ker sem se bala, da mi prepovedo iti v vrt in k učiteljevim. Bil je lep dan – četrtek brez šole. Šla sem k svojima prijateljema, učiteljevi Gabrijeli Učiteljevi Gabrijeli in Tinetu: Ta dva lika se pojavita tudi v črtici Prva ljubezen. in Tinetu, in potem smo se igrali na pokopaliških stopnicah in ob zidu hiš in vasi, ki smo jih postavili iz vsajenih trsk in papirja. Tine je imel polno škatlo vojakov iz medenine, za te smo zidali »kosarne«. Imela sem tudi svojega malega brata s seboj, na katerega sem morala paziti. No, bil je zelo priden. Učiteljev Tine, ki je bil večji in močnejši od mene, mu je natrgal bičja, nekaj brezovih šib in lesnik, potem smo ga posadili v sredo med dva groba, kjer se je prav lepo in mirno sam igral, ne da bi nas kaj motil.
Ali jaz nisem imela posebnega veselja niti s Tinetovimi vojaki niti z garderobo Gabrijeline punice, za katero so starejše učiteljeve hčerke našile cele ducate krilc, srajčic in predpasnikov.
Vedno me je nekaj žgečkalo v vratu in naj sem požirala, kolikor sem hotela, nič ni hotelo biti bolje.
Na trgu pred cerkvijo je bil star studenec. Šla sem tja in pila vodo na vse križe in težave.
Učiteljeva soproga je prišla z vrčem po vodo. »Kaj pa delaš, Lenka?« me je vprašala.
»Eh, nič ni, gospa. Nekaj se mi je v vratu zataknilo,« sem odvrnila resno in pila dalje.
A ona zataknjena stvar ni hotela in ni hotela iz mojega grla. Šla sem torej na pokopališče po brata, ki si je medtem ob svojem plezanju na nekem nagrobnem spomeniku potrl nos. Kričal je, kakor bi ga iz kože dajali, in jaz sem ga s težkim srcem in mnogimi skrbmi nesla domov. Malega paglavca sem med potjo še nekajkrat pošteno potresla, ker sem vedela iz izkušnje, da me zaradi njegove slabe volje doleti doma nemilo maščevanje.
A morala sem se v obraz že zelo slaba zdeti, ker sem, v svoje veliko začudenje, dobila le sunek srednjega reda, ko sem svojega kričečega brata v veži oddala v materino varstvo.
»Kakšna pa si? Ste že noreli in skakali, dokler vam ni slabo prišlo! Nikamor več mi ne pojdeš!«
Mati me je prijela za ramo in je s krepkim stresanjem moje malenkosti zvedela, da se mi je nekaj v grlu »zataknilo« in da me glava boli.
»Samo skrbi ima človek s to bando!« je godrnjala, posadila mojega jokajočega bratca trdo na tla in me z nekaj dobro mislečimi sunki spravila čez stopnice v spalnico.
Kaj se je potem godilo, ne vem. Bila sem jako, jako bolna.
Mati je čula pri meni in se jezila, da ji prizadevam toliko truda in skrbi.
Dolgo sem visela med življenjem in smrtjo, pa naposled sem vendar okrevala. Ali bolezen mi je zapustila sledi: govorila sem tako težko in nerazločno, da me skoraj nihče ni razumel, dihala sem glasno in hropeče in vsako pijačo sem morala piti z neizrečeno pazljivostjo in počasnostjo, ker mi je drugače vse skozi nos butnilo nazaj.
Nekaj časa po bolezni se mi je prav dobro godilo. Vsi so bili posebno popustljivi in prijazni z menoj. No, a hitro dovolj je napočilo zame spet navadno staro življenje, polno zmerjanja in udarcev.
Jezili so se, ker nisem čisto in razumljivo govorila kakor prej, in me tepli, da se grdega, nerazločnega jecljanja čim prej odvadim.
Mati mi je o vsaki priliki obrala, koliko noči je morala zaradi mene prečuti, koliko se je moralo plačati zdravniku in za zdravila, medtem ko je vsak krajcar, ki se izdaja zame, v vodo vržen …
»In vrhu tega ta smrklja še jeclja, da je človeka sram! Bolje bi bilo, da bi se nihče zate ne brigal, škode bi ne bilo nobene, če bi bila umrla.«
Take in enake reči sem slišala sleherni dan in na tihem sem mislila sama, da imajo prav.
Bolelo in jezilo pa me je to očitanje vendarle in nekoč se nisem mogla premagati, da bi ne bila dejala:
»Pa bi me bili pustili, da bi bila umrla!«
Zaradi te nehvaležnosti sem bila tako tepena, da dva dni nisem mogla iz postelje …
***
Bilo mi je devet let in doma so sklenili, da me pošljejo v mesto v šolo. Oče je hotel nas otroke dostojno vzgojiti.
Začela so se velika posvetovanja z oskrbnikovimi, učiteljevim in našim župnikom in kaplanom. Povsod sem morala z očetom. Smela sem tiho poslušati vse pogovore, ki so se tikali moje bodočnosti.
Gospod župnik je nasvetoval sirotišnico v Ljubljani.
Materi bi bilo prav, očetu pa ta predlog ni ugajal. Oskrbnica je svetovala uršulinke ravno tam in njen predlog je obveljal. Gospod župnik je pisal tja in izposloval samo polovično mesečnino zame. Hodila sem spet v »posebne ure« in vsa hiša se je pripravljala na moj odhod. Čevljar mi je popravil in zašil obutev in mi napravil par novih čevljev s »knofki in na škrip«. Šivilja mi je šivala srajce, krila in dve čisto novi obleki, eno iz črnega tibeta, Tibet: mehka, gladka tkanina iz česane volne, ki so jo najprej izdelovali v Tibetu. na katero sem bila že vnaprej zelo, zelo ponosna. No, mati mi je zatrjevala sleherni dan od jutra do večera in z veliko vztrajnostjo, da ni malo ne zaslužim vseh teh skrbi in dobrot, posebno, ko se ve že vnaprej, da iz mene ne bo nikdar nič prida.
Končno je prišel vendar čas, ko so me, gladko počesano, v trdo naškrobljenih spodnjih krilih, potisnili v poštni voz.
Zadnji dan prej sem jemala slovo od učiteljevih in cerkovnika. Bilo mi je težko in hudo, a vendar sem se obenem čutila nekako vzvišeno nad svojimi znanci. Šla sem v šole, a šole, mestne namreč, so bile za vse nas nekaj velikega, častitljivega …
Doma mi je oče ob slovesu neprestano zabičeval:
»Da se mi dobro učiš! Ni me volja, da bi denar zaman proč metal!«
Za trenutek je pripognil svoj bradati obraz do mojih lic, da me je zažgečkalo, poljubil pa me ni.
Ko smo že sedeli v starem, ozkem, nerodnem poštnem vozu, je mati še skozi okno naročala očetu, naj vendar za božjo voljo vsaj ta čas ne pije, ko nje ne bo doma …
Pošta je vselej na večer odhajala iz naše vasi. Do železnice Do železnice je bilo šest ur vožnje: mišljena je bila postaja na Rakeku na Notranjskem. je bilo šest ur vožnje.
Jaz nisem bila prav nič žalostna. Ta vožnja v temni neznani svet mi je bila kakor odrešenje. Luči, ki so zdaj pa zdaj v tihi, gosti temi smukale mimo okna, vzbujale so v meni fantastične, bajne misli. Domišljala sem si, da tamkaj stanujejo tuja, čarobna bitja, gozdne vile in škrati, roparji in drugi pogumni ljudje … In duhovi, seveda, duhovi in čarovnice! Bilo me je nekoliko strah. Poskušala sem prebuditi mater.
»Pusti me vendar!« je mrmrala le-ta v polsnu in smrčala dalje.
Nisem si je upala dalje buditi. Mirno sem sedela v svojem kotu in strmela predse v veliko, tiho temo, za katero se je skrival nov svet, novo življenje zame.
Kakšen bo ta svet, v katerega se peljem, kaj ugledam, ko se zdani, kaj me pričakuje tam zunaj?
Boječe sem se vpraševala, a v meni in okrog mene je spal velik, temen molk.
Kolesa so sicer škripala po nasuti cesti, konjska kopita so glasno klopotala po kamenju in postiljon je včasih zaspano zavriskal v noč, a vsi ti glasovi so hitro umirali v velikem, temnem, nočnem miru. Neka hladna zaspanost je ležala nad naravo. Počasi je tišina objemala mojo razburjeno dušo s trudnimi, sladkimi sni.
Zaspala sem.
Dolga vožnja, prihod na železniško postajo, čakanje v zakajeni, polni čakalnici tretjega razreda, piski, ropot in brlizg lokomotive, vse se je stopilo v meni v nerazločne, zmešane vtise. S strahom pomešano začudenje nad vsem tem močnim, tujim, velikim svetom mi je trepetalo v srcu.
Učila sem se v šoli o železnicah, velikih mestih, tovarnah, o šumu in hrupu velikega sveta, a hitrica, delavnost, brzina na mali železniški postaji je presegala vse moje pojme. Vse se mi je zdelo veliko, lepo, impozantno in strašno obenem. Vlaki, ki so prihajali in spet odhajali v noč, so mi bili velike, neznane pošasti. Rdeče svetilke spredaj so mi bile strašne oči velike razsrjene sile. In ono sikanje! Ono puhanje, dihanje, polno ognja in isker, ki se je vzdigovalo, vleklo in pršilo v temi! Moje srce je trepetalo. Nisem si mogla zamisliti, da bi bilo to samo jeklo in železo in ogenj in para, ista lahna, megličasta para, ki je v mrzlih zimskih dneh v vsakem dihu plavala okrog mojih ust. Ne, to je nekaj živega, neka strašna, silna, ogromna zver! Oh, kako so se mi udje tresli, ko sva bili z materjo v kupeju železniškega voza! Veliki, mrzličasti mravljinci so mi lezli doli po hrbtu, prav kakor če sem prej včasih v temi mislila o velikih, grdih čarovnicah, o kugi in koleri in strašni, koščeni smrti s koso.
In potem one male hišice železniških stražarjev, ki so kakor igračke, lepe, fletkane kočice iz pravljic, v medlem, nedoločenem svitu hkrati skakale iz teme in spet bliskovito zbežale nazaj v noč! Nedoločeni, temni obrisi gor, ki so v prvih znakih zore budečega jutra senčasto vstajale iz noči, ta skrivnostna, vsak trenutek menjajoča se panorama, gozdi, skalnata obrežja, mimo katerih je divjal vlak, črni, bobneči podzemeljski predori, visoki, vitki brzojavni drogovi, ki so vedno bežali, bežali, bežali … Vse to je napolnjevalo mojo malo mlado otroško dušo s tihim, brezkončnim čudenjem.
In ko smo prišli v mesto! In ko smo prišli v mesto!: Mišljena je Ljubljana.
Tu so bile vse hiše velike, krasne, kakor cerkve, sami gradovi in župnišča! In oken, oken! Meni se je kar v glavi vrtelo. In ta ropot in vozovi in ljudje, vsi lepi, čisti, kakor na praznik. Vrtovi celo in drevesa so bila drugačna kot zunaj v vasi. Bil je čuden vrt. Ponekod je rasla trava, prav nizka, gosta, zelena, vsa ene vrste, in potem velika široka pota vmes in klopce, kjer je sedelo polno gosposkih ljudi. Drevesa so bila velika in košata kakor naša lipa pred župno cerkvijo. In vsa so stala tako v redu, kakor da je učiteljev Tine razstavil svoje medeninaste vojake. Nisem vedela, da imajo v mestu take vrtove. No, mati mi je povedala, da to ni vrt, ampak aleja.
Mati me je vzela s seboj v prodajalnice, ki so se vse kar svetile od ogledal in velikih oken. In stekla na oknih so bila večja kot vežna vrata pri nas doma!
Glava mi je šumela od samega čudenja. Mati je nakupila vse polno blaga, robcev, čipk, predpasnikov, semen, čajev, kapljic … vsa vas je potrebovala toliko stvari, ki se dobijo samo v mestu. Bila je tako slabe volje, obložila me je s svežnji in kartoni, a meni je vsak trenutek padlo kaj iz rok. Tudi sem bila trudna in zaspana in nisem mogla tako hitro hoditi, kakor je mati hotela. Naposled se je ujezila, odnesla vse nakupljene stvari k neki znanki, mene pa je odpeljala v samostan. Bilo mi je slabo in sama ne vem, kako sem se poslovila od matere.
***
Samostanska porta se je zaprla. Samostanska porta se je zaprla.: Zofka Kveder je obiskovala v Ljubljani zavod Lichtenturn in stanovala pri Uršulinkah, med letoma 1891–1893 pa je obiskovala zunanjo uršulinsko šolo, ker se je družina preselila v Ljubljano. Leta 1892 se je družina spet selila, tokrat v Retje v Loškem Potoku, Zofka pa je ostala v Ljubljani, kjer je stanovala pri dveh starih šiviljah v Študentovski ulici 5. Za zadnja dva razreda so ohranjene tudi zaključne ocene. V sedmem razredu je imela petnajst prav dobrih in štiri dobre ocene, v osmem pa se je njen uspeh nekoliko poslabšal, saj je imela osem prav dobrih in enajst dobrih ocen.
Vodili so me po velikih, dolgih hodnikih, gori in doli po stopnicah. Bala sem se teh številnih hladnih, tihih prostorov in tujih, temno oblečenih nun. V veliki spalnici z mnogimi posteljami, belo pobeljenimi, golimi stenami so me pustili samo. V kotu je viselo razpelo in pred njim je brlela bleda, medla lučka.
»Lahko greš spat,« mi je dejala nuna, pokazala mi posteljo in odšla.
Mene je zazeblo, kakor da sem v zimi, ko sem ostala sama v tihi beli spalnici, ki je bila večja od največje sobe pri oskrbnikovih. Bilo mi je, kakor da sem se zgubila, tako pusto, prazno in tuje.
Mehanično sem slekla obleko in počasi zlezla v postelj. Glava me je bolela in bilo mi je težko in žalostno, da sem jokala.
Okna spalnice so bila visoka, stekla z apnom pobeljena. Vsa soba je dihala strogost in mrzloto.
Jokaje sem zaspala.
»Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vstati!« Ta klic me je prebudil naslednje jutro iz lepih, gorkih sanj.
Iz vseh postelj so se vzdigovale deklice približno moje dobe. Samo nekaj je bilo večjih, na pol odraščenih, ki so morale nas mlajše nadzorovati.
Posebno v začetku mi je bilo neizrečeno dolgčas.
Pouk, ukazi, molitve, vse je bilo nemško. In ker nisem razumela, kaj so mi velevali, sem bila v večnih kaznih. Molile smo vsako uro še poleg jutranje in večerne molitve in molitev pred obedom in po obedu, maše in rožnega venca. V obednici so med jedjo vselej brali povesti iz življenja svetnikov, med oblačenjem in slačenjem pa je najstarejša nadzornica molila dolgo molitev in litanije. Več kot polovica nas ni niti zdaleč mislila na to, kaj moli, da, me mlajše novinke z dežele nismo razumele od vsega niti besede. Kričale smo z drugimi pretrgane in zmešane besede brez smisla in pomena. Tako smo v pravem smislu besede preklepetale cele ure na dan.
Zame to ni bil prijeten čas, četudi se nisem slabo učila. Prve mesece se mi je sicer pošteno slabo godilo, a ko sem za silo razumela jezik, je bilo takoj veliko bolje. To se pravi, kar se tiče pouka, drugače mi je bilo vedno enako.
V samostanu je bilo dosti deklic in jaz sem bila ena izmed tistih, ki so bile najslabše oblečene. Nikdar nisem dobila od doma sadja ali slaščic, nihče me ni obiskoval in nisem se mogla bahati ne s kako bogato teto ne s slavnim stricem. Moj oče ni bil ne tak ne drugačen svetovalec, ni imel ne zlatega ovratnika Ni imel zlatega ovratnika.: Ni bil visok uradnik. ne kapitala ali bogatega posestva in moja mati ni bila ne zdaleč »milostljiva«. Zaradi mene torej ni bilo treba imeti posebnih ozirov na »gospoda papa in gospo mama« in poleg vsega so moji starši plačevali le polovico navadne mesečnine.
Ker nisem mogla naposled niti sošolkam pripovedovati nič zanimivega, nisem niti med njimi našla posebne naklonjenosti. Nosila sem nerodne, grdo škripajoče kmetske čižme, Čižme: škornji. ki so bili na petah dobro nabiti z žebljički, in zakrpane, izprane obleke. Moje srajce so bile brez čipk in vsega sem imela samo šest žepnih robcev. Če se je moje perilo ob razdeljevanju pomešalo med drugo, slišala sem vselej grde žalitve. Neko starejšo »kandidatinjo« sem sovražila iz vse duše, ker mi je nekdaj moje spodnje krilo, ki se je ob pranju zamešalo v njene stvari, vrgla pred noge z besedami: »Pfui, wie grob!«, Pfui, wie grob! (nem.): Fuj, kako surovo! da so se vse druge v spalnici zaničljivo zasmejale.
Neka stara Francozinja, ki smo ji rekle »madam«, je prišla vsak teden dvakrat v samostan učit nas poklonov in manire.
Bila je nadvse vljudna, vikala je vse, tudi najmanjše, a meni je bila poosebljena hudobnost. Venomer je zabavljala čez kmete in največji ukor, največja žalitev, največja kazen pri njej je bila, kadar je kateri dejala, da hodi kakor kmet ali da se ji pozna, da je s kmetov.
Moji nerodni, hreščeči čižmi so mi večkrat prislužili take opazke. Ko sem počasno, v taktu prišla bliže in bila ravno na tem, da poskusim svoj poklon, se mi je hudobno nasmehljala in me s priliznjeno, škodoželjno dobrovoljnostjo vprašala, ali sem se v samostanu zelo težko navadila nositi čevlje.
»Oh, vidi se vam, kako težko hodite obuti,« je dejala in sošolke so z glasnim smehom sprejele duhovito šaljivko stare, dobre madam.
Kolikokrat sem se zunaj v hodniku jokala od jeze. In ni bilo samo to!
Doma mi je mati spletala lase, v samostanu ni nihče vprašal, si znam ali ne. Me mlajše smo večina vse kuštrave hodile okrog. Z vodo smo si prilepile lase h glavi, potegnile z glavnikom nekoliko čez, pa je bilo. Kite so bile vse nerazpletene in zmešane in dobile smo uši.
Moj Bog, kako sem bila nesrečna!
Imeti uši je bila strašna sramota. Še v vaški šoli je bilo to nekaj grdega, pred čemer smo kremžili obraze in pljuvali od studa. In zdaj sem imela tu v samostanu uši. Neka dekla je vsako soboto popoldne tem in onim pregledovala glave. In če je bila katera tako nesrečna, da so našli na njej te nesnage, so se je vse gojenke vsaj nekaj tednov ogibale kakor garjavega psa. Zato ni hotela nobena sama povedati in prositi, da se ji glava očisti. Niti praskati se si nismo upale iz strahu, da se ne izdamo. In glava nam je gorela kakor ogenj, jokale smo se, močile lase z vodo in molile, da bi nam Bog odvzel to sramoto. O Božiču sem bila na počitnicah pri teti. Sama me je spletala vsak dan. Kako mi je dobro delo! Imela je slabe oči, pa sem se le kar tresla, da ne zapazi gnusnega mrčesa na meni. K sreči je zapazila, vendar že drugi dan. Moja glava je bila vsa živa in teta, preprosta, dobra kmetska ženica na Gorenjskem, je jokala, tako sem se ji smilila. Njena mlada snaha mi je morala po cele popoldneve pregledovati in čistiti glavo. Mene pa je bilo sram, sram! Prosila sem teto, naj me ne zatoži v samostanu, da sem imela uši, a ona ni hotela slišati o tem ni besede in je ob moji vrnitvi v samostan na porti tako odločno povedala svoje mnenje o otrocih in vzgoji, da so od tedaj vsako popoldne pol ure pregledovali glave, tako da so prišle v tednu vse gojenke enkrat na vrsto.
Ni mi ugajalo v samostanu.
Vedno le v sobah, samo v zidovju in le redkokdaj malo na vrt, ki je bil visoko obzidan in kjer smo samo ob zidu imele dolgo pot, po kateri smo lahko po mili volji tekale in skakale. Po ostalem vrtu smo smele samo v parih pod nadzorstvom nun.
In nekatere so bile med njimi, katerih nisem ne jaz mogla trpeti ne one mene. Gojenke smo morale vsem poljubljati roke. Ena pa je bila, ki me je imela posebno na piki. Samo da sem jo srečala, sem že imela kak ukor ali kazen. Nikdar ji nisem poljubila roke, razen če sem prav morala.
»Kako je kaj, Šiška?« me je vprašala in pomolila roko.
Zamrmrala sem nekaj besed in se začela motiti s knjigami ali robcem, samo da se prej in lažje izmuznem.
»No-o! Kaj pomeni to?!«
Glas je bil trd in strog, pogled pa se je zapičil vame, da sem ga čutila v vsem telesu.
Trmasto sem pogledala za trenutek kvišku, a že naslednji hip sem se sklonila in se dotaknila z ustnicami njene roke. One trde, mrzle oči so imele veliko moč nad menoj.
A bile so tudi nekatere mlajše, dobre, pravi angeli.
Neka Italijanka, ki je bila gotovo preoblečena, se je igrala in lovila z nami kar za stavo. Včasih smo jo vriskaje obkolile, da se je komaj rešila naše razposajene, vesele ljubezni. Njeno dolgo črno krilo je bilo včasih čisto zasuknjeno, pas v neredu in veliko črno ogrinjalo, ki ji je viselo od glave doli čez rame, vso zmečkano in zvito. Imele smo jo nadvse rade, kjer je bila ona, je bil povsod hrup, smeh in vrišč. Starejše gojenke so nam pravile, da se starejše nune mnogokrat prav hudo jeze nad našo Angeliko, ki je preživa in prehrupna z nami. A zato smo jo imele še rajši, in če je prišla v naših svobodnih urah kaka druga nuna k nam v nadzorstvo, vpile smo demonstrativno kakor iz enega grla: »Angelika! Angelika!«
Učiteljico slovenščine, ki pa je bila že bolj stara, smo imele prav tako rade. Mati Mihaela se je imenovala, a me smo jo klicale »Mihelček« in ji vsako uro posebej nadele drugih laskavih, dobrikajočih se imen. Njen resni, blagi obraz je bil neizrečeno mil in blag v svojem vedno enakem, nekaljivem miru. Vsaka njena kretnja je izražala plemenitost in mir; in glas in pogled in vsa ona – prava personifikacija miru.
Sošolke niso bile dobre, posebno starejše gojenke so vedno zaničljivo in prezirajoče ravnale z nami mlajšimi. »Geh, Fratz!« Geh', Fratz! (nem.): Pojdi, otroče! se je glasilo povsod in vedno v vseh tonih. Med mlajšimi nas je bilo vendar nekaj »s kmetov« z okornimi čevlji in nelepo obleko, ali starejše so nosile vse gosposko obleko in fine čižme. In bile so prav gizdave vse povprek. Kodrale so si lase in se stiskale čez pas, čeprav je bilo to pravzaprav prepovedano. Mlajše so pravile med seboj, da jedo »die Grossen« Die Grossen (nem.): velike. kredo in svinčnike, da bi bile tanjše, da hodijo s steznikom spat in tekmujejo, katera ima manj centimetrov obsega. O, bilo je veliko nevoščljivosti, zavisti in hinavščine med velikimi in malimi v samostanu. Čudovito je bilo, kako smo znale opazovati in kombinirati.
O, otroci so zviti in pametni, vidijo in slišijo več, kot bi mislil.
No, v moje in vsega konvikta Konvikt: vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti pripravnikom za duhovniški poklic. nepopisno veselje so prišle počitnice in naša čreda se je razpršila v nekaj dneh na vse vetrove.
***
Doma niso nič bolje ravnali z menoj kot prej, a imela sem vsaj vrt in svoje lepe smreke. Pri učiteljevih sem dobivala knjig na posodo, kolikor se mi jih je hotelo. Brala sem vse vprek, kar mi je prišlo tiskanega v roke. Z desetimi leti sem prebrala vso občo zgodovino, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja, in še Tavčarjev »Slovenski pravnik« Slovenski pravnik: časopis, ki je s presledki izhajal od 1881 do 1944. ni bil varen pred menoj. In Vrtcev, Vrtec: mladinski list, izhajal od 1871 do 1945. Večernic, Večernice: Slovenske večernice, zbirka knjig, ki jih je vsako leto izdajala Družba sv. Mohorja (Mohorjeva družba), ustanovljena leta 1852 v Celovcu. pravljic in povesti cele grmade.
Moj oče je takrat bral Jurčiča. Mene so lepo rdeče vezane knjige mikale bolj od medu, a oče jih je imel vedno pod ključem. Nekdaj pa je pozabil en zvezek na mizi. Seveda sem to takoj opazila in hajd s knjigo pod pazduho na vrt. Najprej sem brala pod smrekami, a hkrati se mi tu ni zdelo več dovolj varno. Splezala sem čez plot in se namestila v senci onkraj ograje na majhnem gričku. Legla sem na dolgo, zasadila komolce v travo, podprla s pestmi podbradek in brala, brala »Desetega brata« kar na dušek.
No, usoda ni hotela. Naenkrat se je dolga bela roka stegnila čez mojo glavo in hlap! moja knjiga je bila proč. Bil je oskrbnik. Pošteno me je zatožil očetu in vse popoldne sem klečala na stopnicah; če sem se le za trenutek skušala nekoliko odpočiti na petah, me je takoj pošten materin sunek spravil kvišku.
A počitnice so hitro minevale in mene je že skrbelo, da bo treba spet nazaj v samostan. Kar je nekoč očetu padlo v glavo, da bi bilo mnogo bolje in pametneje, da se kar vsa družina izseli v mesto.
Alo! In začeli smo prodajati vse tiste mnoge stvari, ki jih je pri vsaki hiši toliko in ki vendar niso ravno nujno potrebne. Vse drugo smo spravljali in zabijali v velike zaboje. Oče je bil ves vesel in zadovoljen ob vseh teh opravilih. Zadnji večer je priredil v vaški gostilni veliko »slovojemanje« – drugi dan pa je imel velikanskega fizičnega in moralnega mačka.
Zadnji dan tudi zame ni bil brez nesreč in težav. Birmanska botra mi je podarila lepo temnordečo obleko iz flanele in s črnimi žametastimi našivi. Mati je dovolila, da sem oblekla to obleko za pot, da bi me ne zeblo. Voz z vso našo robo je že stal pred hišo čisto naložen in vprežen. Tudi sosed Striček je že prišel s konji in »kočijo« – ki je bila, nota bene, čisto ponižen koleselj, ko me je mati še enkrat poslala h gostilničarju, da še nekaj kupim. No, bilo je prej več dni deževno vreme, blata in mlak se ni manjkalo in jaz sem kakor nalašč cmoknila v največjo lužo sredi ceste. Legla sem noter kakor otrok v zibel, bila sem mokra in blatna prav do kože. Z razprostrtimi rokami in stegnjenimi prsti sem stala sredi ceste, vaško blato pa se je zadovoljno cedilo po meni navzdol.
Joj, ali sem bila takrat tepena! Bogme, čuda ni bilo!
Naš odhod se je zakasnil za debelo uro. Morali so vzeti zaboj z voza in me čisto preobleči in umiti. Še lase sem imela blatne.
Naposled je vendar vsa naša družina sedela v vozu.
Jaz sem bila sredi med očetom in materjo. Mati je držala enega mojega mlajšega brata na kolenih, oče pa drugega. Zaradi dolgega časa sta se vso pot prepirala, brata sta se jokala in jaz se tudi nisem mogla tako hitro potolažiti nad sprijeno obleko in po neštevilnih bunkah, ki sem jih prejela. Razen tega sem čisto stisnjena sedela med starši, ki so naposled prišli do zaključka, da sem vsega prepira in neprijetne vožnje kriva le jaz. Zdaj sem dobila sunek od desne, zdaj brco od leve – prav žalostna pot.
In tako je šlo do železnice in še dalje v kupéju. Ljudje so nas ogledovali s surovo, vsiljivo radovednostjo in mene je bilo sram, ker sta se oče in mati neprenehoma vsa razsrjena in razburjena obsipavala z zmerjanjem in psovkami.
Naš prihod v mesto je bil docela nevesel.
Oče je odšel takoj v gostilno, da se po vsej jezi malo pomiri in okrepča, mati pa nas je obdelovala s pestmi, da smo vsi zastrašeni bojazljivo stali v kotih praznega, pustega stanovanja, v katero so postreščki nosili našo robo.
Pozneje je prišel oče nekoliko vinjen iz krčme in takoj sta bila spet z materjo v kregu.
Postreščki so se smejali in zbijali surove šale – bil je grd, oduren prizor.
Ko smo ostali sami, je bilo še huje. Oče in mati sta kričala in klela, pretila si s stoli in razmetavala hišno opravo, da smo se otroci tresli od strahu.
Začelo se je žalostno življenje. Kadar sem prišla iz šole domov, vselej sem našla stanovanje v neredu, razbite kozarce, zlomljene, raztrgane podobe po tleh. Brata sta se jokala v svojih kotih, mati pa je vsa zaripla v obraz in razkuštrana glasno zmerjala in klela očeta.
Oče je bil redkokdaj doma. Pil je okrog v gostilnah in se šele pozno v noči vračal. Večkrat sem se zbudila in ga slišala, kako je v sosednji sobi klel, kako ga je mati obsipavala s psovkami … jej, jej, jej! …
Bilo je grozno! Vsa tresoča se sem napeto prisluškovala glasovom, ki so prihajali iz sosednje sobe. Zastrašena in razburjena sem s široko odprtimi očmi buljila v temo. Včasih sem slišala krik, udarce, vzdihovanje, padce, hropenje … V sami srajci sem stekla iz postelje tjakaj, kjer sta se mati in oče z rdečima, jeznima obrazoma vsa divja pretepala. Vrgla sem se med oba, vlekla, prosila, branila … Oče mi je stopil včasih s svojimi težkimi čevlji na nogo, da sem imela čisto odrgnjene prste, in marsikakšen hud udarec je zadel mene. A v svoji razburjenosti nisem čutila nič in šele pozneje so se oglašale tudi bolečine.
Oče je vedno trdil, da si hoče poiskati kako službo, a nikdar ni prišlo do tega. Zdaj je bil zlovoljen, zdaj bolan, večinoma pa opit.
Nekoč, neke sobote, ob desetih zvečer očeta še ni bilo domov. Mati se je kregala, da vse zapije, pogoltne in požre in da potem lahko poginemo vsi, če nas je volja, da bi bilo najbolje, da se prej ko prej »stegnemo kakor muhe«, in tako dalje.
Naposled se je oblekla in odšla ponj.
Dolgo, dolgo je ni bilo. Brata sta začela jokati, meni je postalo tesno in mučno. Noč je bila, sami smo bili, a očeta in matere od nikoder. Počakala sem še nekoliko, potem pa vzela slamnik, oblekla plašček, naročila še bratoma, naj bosta mirna, in odšla iskat očeta. Vežna vrata so bila navadno vso noč odprta, zato sem lahko prišla venkaj.
Ulice so bile že prazne in tihe. Plinske luči so nemirno gorele v svetilkah, na nebu so se lesketale zvezde.
Vedela sem, v katero krčmo je oče navadno zahajal.
Že s ceste sem slišala njegov debeli, opiti glas in visoki, vikajoči ton materin.
Tesno mi je postalo, vendar sem srčno stopila v vežo, tamkaj še nekoliko postala in naposled pogumno odprla vrata pivnice. Krog miz je sedelo mnogo moških. Vsi so bili glasni in vinjeni. V kotu je sedel oče. Pred njim je stala mati in ga za suknjo skušala potegniti s klopi. Oba sta se glasno prepirala.
»Pusti me, baba!«
»Ti grdoba pijana, vse požre! Vse požene po goltancu! O, jaz nesrečnica! Da bi ti vrag zamašil grlo! …«
»Molči! Za svoje pijem!«
»Uši bi te bile že zdavnaj požrle, da mene nimaš, pijanec gnusni!«
»Kdo me je pripravil do tega, kdo?! Satan črni! Ksantipa strupena!«
»O, o, o! …«
Možje so se smejali glasno in surovo.
»He, to ti je baba! Ta zna!«
»Ej, Šiška, samo ne daj se, da te babnica užene!«
»Korajžo! Lopni, če ni drugače! Hej, moja stara doma! Jaz bi ji že pokazal!«
Tako je donelo od vseh strani in oče in mati sta se penila od jeze, pretila si s pestmi, zmerjala, vpila …
Nad vsem se je širila gosta, dušeča plast tobačnega dima; kisli, gnusni duh popitega vina, jedil, žganja, izpuhtevanje nečistih, potečih se trupel je plavalo v grdem, smrdečem, gnusnem zraku.
Tresla sem se od studa nad vsem tem, dih mi je zastajal, grozna razburjenost me je navdala.
Tekla sem k očetu in materi, skušala ju pomiriti, spraviti narazen in domov. Prosila sem, vila roko, jokala …
Zastonj.
Prepirala sta se vedno dalj, glasova sta postajala kričeča, grdo hripava, oči divje, krvave. Prišel je gostilničar in dejal, da v svojem lokalu ne trpi prepira.
Če imata kaj med seboj, se zaradi njega doma lahko zadavita, v svojih prostorih pa da hoče imeti mir.
Poskusila sem znova s prošnjami in jokom. Nihče se ni brigal zame.
Popadla me je jeza, nepopisen gnus, sram. Bilo mi je, kakor da so me opljuvali, oblatili, kakor da vsa ta surovost zadeva naravnost mene.
Zakaj moram stati tu pred pijanim očetom, pred zdivjano materjo?! Zakaj ravno jaz! Zakaj ravno meni take starše?!
Pivci so me zijali. Eden izmed njih, ki je smrdel po vinu in pijanosti, se mi je približal, ponujal mi svojo čašo in dejal, da sem dobro, pridno dekletce, da se mi ni treba bati zaradi staršev.
»Kar brez skrbi bodi! Se ne ubijeta ne. Malo krika in pretepa ne škodi! Svojo staro osuvam in nabijem vsak dan, a vragu ni nič! Peklensko trdožive beštije, te babe!«
Meni je zastajala sapa, vrat mi je bil kakor zadrgnjen, tresla sem se pa vsem životu.
»Pojdita domov! Pojdita vendar! Prosim vaju, pojdita!«
Sklenila sem roke, solze so mi tekle pa obličju. »Kaj, ti tudi si tukaj,« je jecljal oče in negotovo grabil za menoj.
»Takoj se spravi domov, ti potepenka!« je sikala mati, sunila me od sebe in se znova zmerjaje in psovaje obrnila k očetu.
Kletve so bile vmes, strašna bogoskrunstva, grde psovke, ki jih ne rabi ni navadna, sprijena cestna sodrga.
Moj gnus je rasel.
»Pojdita, pojdita vendar!«
Nihče me ni slišal. Moji klici so zamrli v glasnih psovkah, moj jok se je zadušil v smehu in jecljanju pijane tolpe.
Srd in obup sta mi prevzela dušo.
»V vodo pojdem!« sem zaklicala in zbežala skozi duri.
Tekla sem po ulicah.
Lasje so mi vihrali krog glave, po obrazu so mi lile solze. Ulice so bile prazne. Hiše so se visoko, pošastno vzdigovale v noč. Jasno in mirno so se svetile zvezde na temnem nebu. Veter je vzdihoval okrog oglov. Njegovi sunki so se hladno zaganjali v moja lica.
Prišla sem do reke. Zamirajoče in spet glasneje so šumele vode v svoji večni enakomernosti. Nočni hlad se je dvigal kvišku, težki, vlažni zrak je pomirljivo božal moj obraz.
Obstala sem za trenutek.
Ali naj se res vržem tja dol, kjer je voda, medlo se svetleča v bledi luči zvezd, temno in zagonetno tekla v daljno noč?
Groza me je obšla.
Počasi sem se obrnila proč. Noge so mi postale težke, težak, vdan obup se je polastil moje duše.
Kaj zdaj?
Nazaj v zakajeno, pijanosti in kletev polno pivnico, med prepir in smrad in stud?
Ne, ne! Domov? Domov prideta oče in mati in spet ta strašna noč brez spanja, v tresočem strahu, mrtvi, mrzli grozi.
Dolge, dolge ure v boječem bedenju z vsemi čuti poslušati v temo, bati se nečesa negotovega, groznega, strašnega, ki utegne priti vsako minuto, vsak hip; ob vsakem glasu trepetati v velikem, groznem strahu, da vstajajo lasje, da srce divja, da se vsaka mišica na telesu trese in znoji v neznosni bojazni; dolge rdeče kače se vijejo v temi in noč oživi, tema se svetli in oglaša in srce se boji, boji … Oh, ne, ne!
Sedla sem na tlak in tiho, obupano jokala.
Kam, kam?
Voda v reki je šumela tiho in enako, tako vedno enako tiha, živo … Vsa sem se zvila, stisnila od strahu in groze.
Ne, v vodo bi ne mogla! Mrzla je in mokra in tako čudno šumi. Gotovo plavajo utopljenci doli vsako noč od vseh dolgih let. Vode so se bledo svetile v medli, mirni luči zvezd …
Zeblo me je.
Tesno sem se zavila v plašč, potegnila noge k sebi in zagrebla roke v žepih.
Naenkrat sem skočila kvišku.
Moji prsti so se dotaknili desetice, ki sem jo prejšnji dan dobila od matere za šolski zvezek.
Kakor blisk mi je zasvetila nova, rešilna misel. Teta!
Da, teta! Bila je dobra, blaga, stara žena, vedno vesela in dobre volje. Zame je bil vselej praznik, kadar sem smela za nekaj dni k njej. Nikdar me ni psovala in tepla. Nedaleč od mesta je imela majhno kmetijo; vožnja z železnico je stala do tja samo deset krajcarjev.
Trdno sem stisnila pest z desetico in kmalu sem bila na kolodvoru.
Bilo je že skoraj polnoči, zadnji vlak je imel oditi vsak trenutek. Kupila sem si vozni listek in odšla na peron. Prav nič se nisem bala. Uradniki so me sicer nekoliko začudeni opazovali, a ker sem zelo pogumno stopala okrog, me ni nihče zaustavil.
Nekaj ljudi je čakalo na odhod. Pridružila sem se neznani ženi in stopila za njo v voz. Pozabila sem vse bridkosti, zdela sem se sama sebi zelo pogumna in delala sem načrt, da se kar tako naravnost odpeljem prav, prav daleč v svet, pa naj bo tudi do Dunaja. Mirno sem sedela v svojem kotu in se zelo trudila, da me zaspanec ne premaga. Gledala sem naravnost v luč, a trepalnice so mi vendar ves čas lezle vkup. Vsa moja prejšnja razburjenost se je pretvorila v težko trudnost. Bilo mi je, kakor da imam svinec v udih.
Naposled smo vendarle dospeli do prve postaje.
Sprevodnik je odprl vrata in mi pomagal venkaj. Zaspano sem oddala vratarju listek in s težkimi, negotovimi koraki odšla z male, borno razsvetljene postaje.
Hiša moje tete je bila dobro četrt ure od kolodvora.
Težko in zaspano sem šla po temni, novo nasuti cesti. Mislila nisem nič, samo mehanično sem prestavljala noge. Veliko, ostro kamenje mi je skozi čevlje obilo in ranilo prste, nekajkrat sem zašla v jarek ali pa sem se zaletela ob cestne kamne, ki so stali ob straneh.
Počasi sem šla naprej in nazadnje vendarle stala pred tetino hišo. Vse mirno in tiho. Nobenega glasu, nikjer nobene luči.
Pobrala sem kamen in pričela z njim nabijati na vrata. Bobnala sem, bobnala, a šele čez dolgo začula v veži tetin glas:
»Kdo je?«
»Jaz,« sem dejala trudno.
»Kdo-o-o?«
»Lenka!«
Odprla je vežna vrata. Bila je le na pol oblečena, v roki je držala lojeno svečo v čudnem, starem svečniku. Kar utihnila je, ko me je ugledala bledo, zaprašeno, v zamazani obleki. Peljala me je v izbo in začela spraševati, kaj da se je vendar za božjo voljo pripetilo, da prihajam sama tako sredi noči. Pretrgano in nerazločno sem ji pripovedovala svoj dogodek, a od utrujenosti sem kmalu tako trdno zaspala, da me je morala sama sleči in deti v postelj.
Drugo jutro me je zbudila rano. Bila je še tema, zaspana in izmučena sem bila, da sem komaj stala na nogah. Zdelo se mi je, da sem zelo bolna, in prosila sem teto, naj me vendar pusti še nekaj časa v postelji. Teta ni poslušala mojih ugovorov. Sama me je umila in oblekla. Skuhala mi je kave v zajtrk in me sama peljala na kolodvor. Vso pot me je tolažila in karala. Na postaji sem ji morala še enkrat obljubiti, da nikdar več ne napravim take neumnosti; potem me je poljubila, me vzdignila v kupe in nato še posebej naprosila sprevodnika, naj pazi name.
Nisem se upirala, komaj da sem vedela, kaj se godi z menoj. Samo žalostno mi je bilo in solze so me skoraj neznosno tiščale v grlu. Nisem se bala staršev, a vedela sem, da se spet začne prejšnje življenje, morda še turobnejše kot prej.
Doma so me sprejeli s tepežem in palicami. Bila sem zelo, zelo tepena, vse dopoldne sem morala klečati sredi sobe.
Očeta je glava bolela od pijače, sredi čela je imel veliko prasko, mati pa je imela v obrazu višnjeve lise. Kadar sta šla mimo mene, vselej sta me sunila z nogo. Ko me nista našla v noči doma, sta se vendarle prestrašila. Iskala sta me po ulicah in oče je že hotel iti na policijo.
Ona zadeva me je stala mnogo solz in udarcev. Dan na dan sem bila psovana in tepena.
Postala sem apatična za vse. Tepli so me, suvali so me, a jaz sem komaj čutila. Moje telo je bilo vedno vso pokrito z modrikastimi, z umazanimi rumenimi progami, obrobljenimi lisami.
Samo v šoli sem živela. Bila sem najveselejša, najbolj živa, včasih čisto razposajena in navihana. Niti zdaleč se mi ni poznalo, da mi je doma palica vsakdanje darilo.
Ne vem, morda sem tudi zaslužila ono ravnanje. Moji pojmi o smeti in ne smeti so bili nejasni, zmešani in topi. Danes sem bila tepena zaradi tega, jutri zaradi nasprotnega. Da sem le kaj ubila, zgubila, raztrgala, ni bilo milosti; bila sem v vseh teh slučajih tako gotovo tepena kakor amen v očenašu.
Nekdaj mi je mati v posebno milostljivi volji kupila par črnih glacé rokavic. Seveda mi je bilo najstrože zabičano, naj dobro pazim, da jih ne zgubim, zamažem, da se mi gumb ne odtrga …
Ali nesreča je le hotela, da sem rokavico zgubila.
Z bratoma sem šla poslušat godbo, bilo je vroče – na, in zgubila sem jo. Iskala sem po vseh ulicah, kjer smo hodili, ali nič in nič! Vsa potna sem prišla domov, glava mi je že šumela ob misli na zaušnice in hrbet se je pripravljal na svežo, bogato naklado …
»Mogoče, da tako hitro ne opazijo …« sem upala, a srce mi je vendar prav nemirno poskakovalo.
Sedeli smo že pri obedu, že sem svobodneje lovila zrak, ko me je naenkrat vprašala mati:
»Ti, kje pa imaš pravzaprav svoje rokavice?« Skoraj s stola sem padla od groze, kar pot me je oblival.
»Kje jih imaš? Pa jih vendar nisi … ?«
Prav krčevito sem iskala po kakem opravičevanju, ali nič, nič – prazno in suho je bilo v moji glavi.
»Torej, ti si jih …?«
»Da, eno rokavico je zgubila,« je lopnil moj mlajši brat v vsej nedolžnosti na dan.
V istem trenutku je nekaj svetlega zafrčalo v zraku. Bil je nož.
Mati ga je vrgla vame v svoji divji jezi.
Takoj pod senci sem začutila skelečo bolečino in takoj nato se mi je nekaj gorkega polilo po licu.
Moja bela bluza se je pordečila, brata pa sta začela jokati.
Nož je k sreči na kosti odletel in zapustil samo lahko, plitvo rano. Mati je pobledela, dejala pa ni nič. Prinesla je vodo in mi molče izprala kri.
Nobene prijazne besede, nobenega nežnega dotika.
Kakih štirinajst dni sem hodila okrog obvezana s črnim svilenim robcem. V šoli sem dejala, da me zobje bole, pozneje sem česala lase čez.
Tako sem rasla med psovkami in tepežem in večnimi kaznimi. V šoli sem dobro napredovala in starši niso govorili brez ponosa o meni. Včasih sem dobila celo kak skromen dar od njih: nov predpasnik, škatlico za peresa ali kaj enakega. A vse to so mi potem oponašali, v neskončno naštevali dobrote, ki sem jih prejemala, da so mi skalili in zastrupili prav vse veselje. Bilo je vse tako neprisrčno, prisiljeno, zato se nikakor nisem mogla povzpeti do prave, gorke, odkritosrčne hvaležnosti.
Oče je vedno po navadi pil. Iskal je službo tu in tam, zadovoljen ni bil nikjer in nikjer. Sklenil je naposled iti spet na deželo.
Bil je v vseh mogočih pisarnah, agenturah in uradih.
Ali vedno je bilo nekaj: ali on ni bil všeč drugim ali drugi ne njemu, tako da naposled ni imel ne denarja ne zaslužka.
***
Šli smo spet na deželo.
Oče je najel v vasi blizu kraja, kjer smo bili prej, hišo in je odprl gostilno in trgovino z mešanim blagom.
»Trgovina je dandanes še največ vredna, človek se ne žene samo za prazen nič. Trgovina in gostilna! Krčma z dobrimi vini in pošteno kuhinjo! Posebno vino, dobro, pristno vino, poštena kapljica! To je še nekaj!«
Poskušal je vina in kmalu je bil sam najboljši gost svoje gostilne.
Mene je hotel najprej obdržati doma, a v jeseni me je vendarle poslal spet v mesto. Dal me je k dvema starima šiviljama na stanovanje. Bilo je bolj zdravo in ceneje kot v samostanu.
No, meni ni bilo dobro. Bilo mi je štirinajst let, bila sem velika in močna. Ljudje so dejali, da se kar vidi, kako rastem. Imela sem krasen tek, prav pristno, zdravo lakoto, ali, bogme, porcije pri mojih dveh zaščitnicah niso bile umerjene po mojem želodcu. Majhne so bile, da bi jih človek odpihnil! Tako čudno drobni krompirčki, sešteti fižol, o mesu niti ne govorim. Samo polizek! Vsak dan sem bila lačna po štiriindvajset ur, jojmene, zajtrk in večerja – malce cikorijeve kave pa žemlja – toliko, da me je malo po grlu požgečkalo! Mizerija, mizerija!
Oh, svojo zlato teto pozdravljala sem vselej z nebeškim veseljem. Njene fine gorenjske potice so bile prava slaščica! Da, ona mi je znala olajšati težave življenja, osladiti grenkobo usode! Od doma nisem dobila nič! Prosim, sitnosti in poštnina, in zastonj tudi oni niso ničesar dobili!
In to niso bile edine boli moje duše!
Oh, prekratka krila, luknjasti rokavi, preozke jopice. Da, tiste premajhne, tesne, oguljene, prebite kočemajke, Kočemajka: daljša, oprijeta ženska jopa. ki so tako rade popuščale na šivih! In čižmi! Podplati kakor iz papirja, pete kar naenkrat prevrnjene, pošvedrane, obrabljene! Za čudo, koliko ima človek v petah energije! In rokavice! Ho, ho! Polovico prstov: fuč! Kar zginili so, naj jih je človek še tako sešival! Na vodovodu so se dale še nekaj obnoviti, kar se tiče barve in čistoče, ali z iglo jim ni bilo kaj!
In v šoli so nam pravili »gospodična« in celo moji gospodinji sta me vikali! To zasluži vsaj pet klicajev, prosim!
Gospodična!!!
Bila sem visoka, za svoja leta nenavadno razvita in marsikakšen gospod je pokukal na ulici za menoj.
Moje prijateljice so imele tudi že svoje častilce: dijake, kakega kadetka – najbolj v časti so bili enoletni prostovoljci!
To »čaščenje« je obstajalo največ v tem, da so se dotičniki vsak dan skozi nekaj ulic podili za svojimi »ideali«, jih sumljivo mnogokrat srečavali, ponižno pozdravljali in pisali pisemca z verzi in mnogimi sentimentalnimi vzdihi. Vsi so se cedili od nesreče, klicali so luno in zvezde kot priče svoje ljubezni in primerjali oboževane deklice s svetim angelom sreče.
Tudi jaz sem dobila nekaj takih pisemc, ki pa so budila v meni le pomilovalno prezirljivost. Odgovarjala sem z dobrimi nauki, pametnimi, ljubeznivimi nasveti in nikdar nisem pozabila pismo zaključiti z lepo spodbudo k pridnemu učenju, češ: od ljubezni se dobivajo – dvojke.
Brala sem mnogo romanov, sposojala sem si knjige od vseh strani in moji ideali so bili čisto drugačni od naivnih petošolcev. Bila sem tedaj velika častiteljica Marlittove in v moji glavi je vse mrgolelo njenih junakov.
V šoli sem si pridobila več veljave. Bala se nisem nikogar, nikdar se nisem prilizovala našim učiteljicam, če se mi je zdelo, da se mi godi krivica, povedala sem to na vsa usta brez strahu. Součenke so rade hodile z menoj, četudi sem bila glede obleke še vedno grozno na slabem. Ponosna sem bila na ugled, ki sem ga uživala med sošolkami, in vse moje težnje so bile ga kolikor mogoče pospeševati. Imela sem povsod prvo besedo. Če je vladala nezadovoljnost v razredu, sem bila vedno jaz na vrsti, da jim dam duška. Druge so vstajale potem kakor na komando, zato se mi ni bilo bati kazni.
Postala sem precej gizdava, žalostila se mnogo nad svojo slabo garderobo in si s posebno skrbjo česala lase.
Mojima gospodinjama to ni bilo všeč, skušali sta po svoje delovati name. To se ni nikdar zgodilo naravnost, ampak le po ovinkih.
»Poznala sem dekle, ki je bilo tako in tako, a pozneje se ji je slabo godilo. Da, napuh hodi pred padcem!« Tako je začenjala prva in druga ji je pritrjevala. Čudno je bilo le to, da so imele vse one napake, ki sem jih imela jaz. Vedela sem dobro, kam lete vsa ta cikanja, delala sem se pa le zelo neumno in nevedno.
»Taka je bila, oh, taka je bila! Poznala sem jo, opomini in nauki niso prav nič zalegli pri njej! Nobena beseda!«
»To je res zelo žalostno!« sem kimala na to z glavo z najnedolžnejšim obrazom in se na tihem veselila nad jezo obeh starih, ki mi nista mogli do živega.
Šlik! Šlik! Čemu je treba toliko besed! Vrteti se krog pravega kakor mačka krog vrele kaše!
Nekdaj je bila v šoli velika svečanost. Dobila sem tedaj prvo dolgo, črno obleko. Hm, to je bilo nekaj! Široki rokavi in žametast pas, jopica kakor ulita! In bel slamnik, bele rokavice in sončnik! Hm! Pa še nizke, rumene čevlje in črne nogavice. Ali smo bili »feš«! Imela sem govoriti veliko deklamacijo. Kdo bi se k temu dobro ne nagizdal! Šla sem k prijateljici in njena teta mi je zvila lase nad čelom in ob straneh v lepe, imenitne kodre. Bogme, kar sama sebe sem rada imela! Šibka, visoka, vitka kakor jelka in krilo prav do tal. Gospodična, cela gospodična v resnici! Seveda sem deklamirala sijajno. Kdo bi ne, s kodri, v novi obleki, novih čevljih in finih belih rokavicah za petintrideset krajcarjev, šmenta, to je bilo nekaj! Bil je god gospe predstojnice in jaz sem ji v imenu vsega razreda poklonila šopek cvetlic. Zakaj moj glas se je imenitno popravil. Ker sem poprej jecljala, navadila sem se zaradi večne vaje na glasno, doneče govorjenje. Moj glas je kar grmel po velikem, širokem samostanskem hodniku. In čist in jasen je bil, da mi je gospa predstojnica izrekla posebno zahvalo. Šla sem potem še na sprehod s sošolkami v Lattermannov : Lattermannov drevored: drevored v ljubljanskem parku Tivoli, načrtovan že za časa Francozov, a imenovan po avstrijskem civilnem in vojaškem guvernerju baronu Krištofu Lattermanu, ki je po odhodu Francozov obnovil avstrijsko oblast v Ilirskih deželah. drevored in pod Tivoli, kjer je neka Ločnikova špendirala Špendirala: popačenka iz nemškega spendieren (pokloniti). za nas pet čokolad s pecivom. Bil je sijajen dan!
No, doma sta me moji dve gospodinji nekaj nezadovoljno gledali. Na vsa svoja vzhičena pripovedovanja sem dobivala kratke, suhe odgovore, zvečer pa je starejša pozvala mlajšo, naj kaj bere. In mlajša je vzela knjigo Življenje svetnikov in brala povest sv. Roze Limanske, ki je imela velike, lepe lase, a si jih je odrezala, ker so lasje mladim deklicam mnogokrat »peklenska veriga«, s katero jih peklenšček vleče v pekel … Tako je bil zaključen prvi dan, s katerim sem bila povsem zadovoljna.
In vendar nisem bila tako slaba. Malo je človek menda lahko navihan! In v meni je bilo včasih toliko življenja, da sem menila, da se razletim, če ne uporabim tega bogastva v kako veliko, famozno norost. Vedno je bilo kaj na programu. Koliko je bilo samo v šoli vrišča! Imele smo dva tabora: slovenski in nemški. Prvi je bil v veliki manjšini, a gotovo je bil bolj energičen. Na zadnjih klopeh je kraljeval in spomladi smo odtrgale brezštevilno cvetov z lip Cvetovi iz lip, šopi plavic: izraženo je nasprotje med slovanstvom in germanstvom (plavice so simbol germanstva). na Poljanskem nasipu za dostojno opravo našega kluba. Nasprotnice so nosile vsak dan čudovite šope plavic v šolo, ki smo jih vselej brez usmiljenja zaplenile in uničile, kjer koli smo jih mogle zaseči. V odmorih in pred uro so se bili razgreti besedni boji. Slovani in Germani, hej, vso zgodovino smo prebrskale in menda nikdar pozneje nisem vedela toliko slovanske zgodovine in slavnih imen kakor tedaj. Pif! Paf! Kakor bombe so treskala imena iz naših vrst in kar zaropotalo je od navdušenja, kadar smo naše nasprotnice za hip ugnale. Tam jih je bilo seveda več, ali kje je bila njihova navdušenost proti naši! In me smo imele imenitne glasove, in če drugače ni šlo, smo tolkle z ravnili po klopeh, da je bil pravi sodni dan v razredu.
Nune so, kakor je že bilo, pritegovale te sem, one tja. Ljubljenke nasprotne stranke niso bile všeč nam in naše ne onim. Učiteljica risanja, ročnih del in računstva je bila odločna Nemka. A znale smo jo jeziti. Imele smo narisati neko zavijanje traka v poljubnih barvah. Me »slovenske« smo se seveda domenile v en dušek, da narišemo trobojnico. Da bi še bolj bodla v oči, smo ozadje počrnile s tušem. Ali je bilo veselje, ko smo oddajale svoje risbe in so se nunine oči vedno bolj jezno svetile ! Me smo nedolžno skomigovale z ramami in se sklicevale na »poljubne barve«, medtem pa smo se ščipale in suvale od radosti.
Dobile smo novega kateheta. Prejšnji je bil zelo priljubljen. Bil je prijazen in dober, vse smo ga spoštovale. Novi nam ni bil všeč. Bil je debel in rdeč v lice in nekako čudno se nam je predstavil. Njegov stric je bil pesnik. Deklamiral nam je njegovo pesmico o vrtnarju, vrtu in rožah, dejal, da je šola vrt, me smo rožice – pri rožicah so se nam zasvetile oči v porednem smehu – on pa je vrtnar. Svojega sorodnika je imenoval »striček«. Živahno se je gibal, smejal in od tedaj smo mu rekle »striček«. Ni nam znal imponirati. Bogme, to ni tako lahko: brzdati kakih trideset, štirideset štirinajst-, petnajst- in šestnajstletnih živih, navihanih deklic! Vse si domišljajo čudne stvari o svoji popolnosti in pretežju, norčevanje in zasmehovanje je njih element. Novi katehet ni našel milosti pred našimi očmi. Drugo uro je izpraševal. Pokazal je s prstom na eno v prvi klopi in dejal:
»Ti, povej mi kaj iz liturgije, na primer o mašnih obredih!«
Ta se ni niti ganila.
Razred pa je ostrmel. Nas, nas v osmem razredu in tikati!? Nezaslišano!
»No, ti tamkaj!«
Sedela je kakor prilepljena.
Gospod katehet pa je zardel. Pokazal je na drugo, tretjo – nič! Vse smo sedele kakor kipi. Nenavadna tihota je bila v šoli. Mati Rafaela, ki je pri veronauku vedno sedela v zadnji klopi v posebno nadzorstvo, kašljala je opominjevalno preteče. Sedela je v moji bližini in jaz sem jo škodoželjno opazovala, kako ji je znoj stopal na lice. He, da bi si dale kratiti svete, prilaščene pravice našega razreda?! Nikdar!
Tretjo uro nas je gospod katehet vikal …
Ali svoj ugled si je docela izpodkopal. Prišel je vselej v cilindru in rokavicah, kar mu je ena izmed nas ob vstopu jemala iz rok in nosila na obešalo. Največkrat je bila Ločnikova na vrsti, ker je sedela najbliže vrat. Bila je živo dekle, nataknila je za hrbtom gospoda kateheta njegov cilinder in delala razne kapriole. A mati Rafaela jo je nekdaj opazila in Ločnikova je stala celo uro v kotu kakor otroci v prvem razredu. Bila je sicer velika sramota, a vse naše simpatije so bile zato z njo.
Nekaj grehov pa sem imela še posebej jaz na vesti. Dobila sem lep notes v dar. V naravoslovni uri mi je bilo vselej posebno dolgčas, navadni pripomočki, kakor privezovanje raznih papirnatih punčk na dolge kite sošolk, lepo barvanje tičev in živali v knjigi, risanje modnih dam s fantastičnimi klobuki, vse to je izgubilo svojo prvotno zanimivost. Moj monogram je bil v več primerkih vrezljan v klop, na belih prvih straneh mojih knjig je cvetelo že neštevilo citatov najrazličnejših piscev – nekateri celo lastnega fabrikata. Kogejeva pa, moja soseda, je bila pravo mrtvilo. Posadili so jo poleg mene, da me morda malo poboljša s svojo mirno pridnostjo … Vse to torej ni obetalo zabave, moja glava pa je prišla na misel, da bi na primer pisanje ne bilo tako brez vsega, takole kronika našega razreda bi bila še celo hvalevredno, zanimivo dejanje. Imeli smo tipov, tipov, pravim!
Neka Onitzki je bila debela kakor sod, da se je komaj zmašila za klop. Nosanova poleg nje pa je bila suha, kakor da so jo nekaj let v dimniku sušili. Jugova je bila pobožna čez vse pojme, Terezija ji je bilo ime pa s Trnovega je bila doma, zato smo ji dejale: sveta Terezija Trnovska. Vrtnikova pa je bila gizdava kakor opica. Čez kodraste lase je nosila mrežo, na rokah pa je imela nanizanih cele ducate zapestnic. Jerebova je ob vsaki priliki pripovedovala o svojem plemenitem sorodstvu, imela je visoko aristokratična načela; imenovale smo jo kontesa Jerebovska von Habenichts.
Tudi o nunah smo vedele zanimive podrobnosti. Če smo o kaki mladi slišale kaj enakega, smo s pazljivimi pogledi iskale sledove solz krog njenih oči. Seveda so bili zanimivi vzroki, zaradi katerih je ta ali ona stopila v samostan.
Imela sem snovi dovolj in moje delo je naglo napredovalo. Zaradi lepšega sem porabila še grško mitologijo in drzno zasnovala iz svojih figur nekak moderni, posebno čudni Olimp med ozkimi zidovi našega razreda. Stvar je imela pri mojih součenkah sijajen uspeh, bila sem ponosna na svoj humor. Bila pa so tedaj izpraševanja in izpiti za spričevala. Po nesreči sem bila vprašana iz zgodovine, ravno ko sem pilila prvi proizvod svoje muze. No, vendar sem jo še s precejšnim pogumom odmarširala na kateder, ali ko sem zaslišala za seboj sumljivo hihitanje in pošepetavanje, mi je srce zatrepetalo od strahu. Neprevidno sosede so brale in brbljale nad mojim notesom, medtem ko sem jaz v smrtnih grozah klepetavo odgovarjala zgodovinskemu spraševanju in se vila od strahu, da učiteljica ne opazi moje raztresenosti in čudne živahnosti v zadnjih kotih mučeniške sobe. Oh, kako radostno sem pozdravila zvonec, ki je slednjič po dobre pol ure naznanil konec moje torture. Vsa srečna sem letela v klop, da zaženem proč nevarni predmet svojih skrbi in odstranim vse mogoče posledice take izdaje. Zastonj! Smejanje se je preselilo v sprednje sedeže in zaman sem migala, prosila, rotila. Saj je ura končana, torej nič več nevarnosti! Oh, in mati Rafaela je že posegla s svojo dolgo, energično roko in hup! visoko v zraku so se svetile rdeče platnice mojega strahu! Uničena sem se zgrudila na klop. V vedenju slab red! Strah, strah!
In potem je mati Rafaela nekaj dni hodila z najstrožjim obrazom okrog, name pa se niti ozrla ni. Ves razred je beračil zame, jaz pa sem kazala tako pridnost in poslušnost kakor še nikdar od svojega rojstva. Čez nekaj dni smo imele spisje s poljubno nalogo. To me je rešilo! Napisala sem sijajen govor učiteljicam in součenkam konec šolskega leta s poezije polnimi ovinki in nežnimi cikanji, da naši grehi niso bili tako veliki, kakor se je videlo na prvi pogled. Mladostna nepremišljenost in živahnost, a srca zlata, dobra, polna spoštovanja in ljubezni! One mladostne hibe in srca so me rešile slabega reda! Dobila sem sicer priličen, pošten nos, a pameten človek prenaša take malenkosti mirne duše.
V slovo me je treščilo še nekaj drugih dogodkov.
Julij je bil. Vse je dehtelo po poletju in krasnih, jasnih dnevih. Bilo je pa tisto leto slavje tristoletnice zmage Slovencev pri Sisku. Na Kozlerjevem vrtu Kozlerjev vrt: vrt Kozlerjevega gradu v Šiški pri Ljubljani, danes Cekinov grad (Muzej novejše zgodovine). v Šiški je stalo polno mlajev, barak, odrov. Vino so točili in pivo, dve vojaški godbi sta igrali razne slovanske komade, šolarji iz Ljubljane in okolice so marširali v dolgih vrstah na slavnostni prostor, kjer so jim delili pecivo, slaščice in spominke. Posamični razredi so nosili različne papirnate kape, nekateri so imeli brke, čake Čaka: visoko, trdo vojaško pokrivalo. in bridko sabljico ob strani. Bil je cel direndaj. Seveda tudi veliki ljudje. Od svojih gospodinj sem se, hvala Bogu, kmalu zgubila, pridružila sem se nekaterim sošolkam, ki so se s svojimi mamami in tetkami sprehajale po drevoredih. Dame so nam bile kmalu prepočasne, preresne, preveč rezervirane. A v nas je gorelo navdušenje. Na, in zdaj stopicaj pod mnogoštevilnim nadzorstvom, ne oziraj se, ne smej se preveč, ne hodi tjakaj, ne hodi sem! Naša srca so si zaželela svobode. Zarota je bila na mig sklenjena in v petih minutah smo izgubile resnejši del naše družbe. Oh, ali se nam je srce smejalo od radosti. Povsod nas je bilo polno. Ali pa je bilo tudi dela! Vse polno zastav, govornikov, iger, godbe. V zraku so odmevali »Slava« in »Živio« klici. Tu je bilo treba ploskati, tam vpiti. Oh, in ona fina, krasna gneča, ki nas je zanašala okrog – kakor valovi barko. Držale smo se pod pazduho, smejale se, gestikulirale, topile se od veselja in ponosa. Slovenci! Slovenci! Srce nam je poskakovalo od tristoletne slave! Ali je bil to dan!
Bile smo vse zaprašene, imele smo pohojene, odrte čevlje, razkuštrano frizuro, pomečkan slamnik, bile smo vroče, potne, trudne. Zvečer pa sta nas doma, vsako po svoji vrsti, čakala ploha in grom.
A kaj nam je delo! Drugi dan smo šle v zakristijo stolne cerkve gledat plašč Hasana paše. Iz posebne prijaznosti nam je cerkovnik dovolil potipati staro svilo. Oh, naše prsi so se širile od poguma in ponosa, kakor da bi bile na svoje roke podavile vsaj ducat krvoločnežev!
Nedolgo zatem je bil vseslovenski shod Sokolov! Sokol: telovadno društvo, ustanovljeno leta 1863 kot Južni sokol z namenom krepiti slovensko narodno zavest. Vse dame in gospice so nosile pentlje v narodnih barvah. Moja črna obleka in žametasti pas sta bila kakor nalašč. Dela sem si fino, lepo trobojnico pošev čez pas.
In šle smo. Bila nas je cela kolonija, vse tiste iz šole, ki smo hotele videti zmagoslavje naše narodne zavesti. In bratje Sokoli so bili ljubeznivi. Stale smo ob potu žarečih oči, zardelih obrazov, vznesene, razburjene. Nekdo iz njihovih vrst je pogledal na nas in zaklical: »Živele Slovenke!« in ves oddelek je zagrmel za njim: »Živele Slovenke!« In vsi so gledali na nas! Umirale smo od blaženosti. Ta čast, to navdušenje nam! Nam, učenkam osmega razreda uršulinskih šol! Nam, posebej nam! Oh, oh! Bile smo pijane od ponosa, navdušenja! Naši obrazi so sijali srečo in zadovoljstvo! In godba je igrala slovensko koračnico: »Naprej zastava Slave!« Kdo bi se premagoval. In korakale smo v taktu z njimi in kričale: »Živio!« in »Slava!« iz vseh grl. Slavnostni nagovor pred magistratom, šopki, cvetlice, ki so deževale z oken, in veliki lovorovi venci in lipovo cvetje, ki je frčalo od vseh strani na sokolske zastave in trobojnice, in vihranje zastav v zraku! Pred hišami nemškutarjev so vpili: »Pereat!« Pereat (lat.): Naj propade, naj pogine! in »Dol!« Z zadoščenjem smo družile svoje glasove s klici množice. Bilo nam je, da se mora vse zrušiti, vse trepetati, vse zginiti, kar ni naše, slovensko, kar je zoper nas, kakor pred trombami Izraelcev pred Jeriho. V »Zvezdi« Zvezda: park na Kongresnem trgu v Ljubljani. je skočil neznan deček predme, mi iztrgal trobojnico izza pasu in jo vrgel v prah. Ali že ga je prijel nek gospod za ušesa, priložil mu od desne in leve nekaj milih, pobral trobojnico in jo s finim poklonom izročil meni. Da, in gospod je imel zlate naočnike in cilinder!
V šoli pa je zavoljo teh dogodkov naša stranka dobila posebno spoštovanje in veljavo.
Jaz sem hodila bolj resno okrog kot po navadi. Treba varovati ugled na ljubo lepi, veliki ideji! Postala sem hkrati nekako moška, odraščena, čeprav sem tu pa tam še vedno stresla škatlico starih peres po stopnicah, kadar sem srečala tolstega, starega upokojenega stotnika, ki je bival v drugem nadstropju in ki je bil kljub pleši in sivim brkom še vedno galanten in udvorljiv. Kako težko je pobiral moje stvari! Komaj se je pripognil, kar pihal je! Jaz pa sem se na tihem hudobno smejala.
Ali prišel je končni konec šolskega leta. Spričevalo ni bilo po moji volji. V spisju nisem imela najboljšega reda, čeprav sem imela vedno najboljše naloge v vsem razredu; v pravopisu je imela moja soseda »prav dobro«, a jaz »dobro« in vendar je ona vselej prepisovala od mene! Ravno tako v zgodovini. A kar me je najbolj jezilo: imela sem v slovenskem le »dobro«. Gotovo sem pričakovala, da bom kakor vsako leto med odličnimi, a zdaj so mi ti predmeti skazili. Povedala sem svoje mnenje, da samostanska pravica ni taka, kakor bi človek pričakoval; in čeprav je razredničarka dokazovala, da je ocenjevala oziraje se tudi na pridnost, ki pri meni, nota bene, ni bila velika, morala je vendar priznati, da mi je delala krivico glede na resnično znanje.
Omeniti imam še, da smo hodile tisto leto v Glasbeno matico pet. Vse po vrsti smo bile zaljubljene v profesorja, četudi nas je včasih pital z neprelaskavimi imeni. Trdil je, da se deremo kakor srake, da zavijamo kakor romarice na božjem potu in da naši glasovi niso vredni niti piškavega oreha. Pri teoriji je bilo še slabše! Človek se ni niti nadejal, kar mu je kaka »goska« sfrčala v obraz, šepetati ali se drugače kratkočasiti se še posebno ni smelo. Pri glavnih skušnjah za koncert pa je bilo bolje. Prihajali so tudi moški k skušnjam in postale smo naenkrat velike gospodične. Bili so večinoma učiteljski pripravniki in dijaki. Na stopnicah in v veži so napravili vselej špalir, a profesor jim je nekoč pošteno posvetil. Med uro je bilo mnogo hihitanja in nagajivih, porednih pogledov. In pred uro na stopnicah, na hodnikih ali celo na glavnem trgu, glavni zabavni promenadi. S prijateljico sva včasih nalašč smuknili čez trg, seveda le enkrat, kakor po opravkih.
»Ali ste fletkani!«
»Pa vi niste!«
»Imeniten kebrček!«
»Eh, tako golobrado otroče! Knjige, knjige!«
Takih opazk je kar mrgolelo sem in tja.
Tako kakšen častniček. Milostno, prezirljivo, samozaljubljeno si vihaje brke.
A nazaj zmagovalno, ironično:
»T-a, ti-a, gospod lajtnant!«
In kako sladko zadoščenje pri takih pikrih, pravočasnih odgovorih!
No, nek večer me je prijateljica spremila na kolodvor in odpihali smo.
***
Bilo mi je petnajst let, čas je bil, da doma kaj pomagam, in da pokažem, kakor je oče dejal, ali je denar, ki ga je izdal zame, res zastonj izdan ali ne.
Takoj drugi dan sem nastopila svoj posel. Oče mi je kazal, kako se sladkor dobro in ročno razbije in stehta, kako se platno in kotun Kotun: bombaž. hitro odmeri in zloži, kje so trakovi, kje poper, kje druge stvari, po čem se prodajajo moka, sol, kava. Razložil mi je numeracijo na škatlah, zabojih, blagu, pokazal mi račune in knjige in mi povedal, kako se izračuna lastna cena, koliko se ceni, koliko se sme morebiti popustiti in tako dalje. Dobili smo tisti dan nekaj robe, morala sem torej pomagati računati vozarino, numerirati metle, razvezovati škatle in vso tisto drobnarijo: pipe, nože, mošnjičke, glavnike in tako dalje vezati v lične zavitke ter jih razvrščati po policah.
Pozneje sem šla v klet, tam mi je mati pokazala, kje je belo, kje črno vino, kje leže steklenice s pivom, kje stoji soda voda, kje je slivovka, kje droženec Droženec: žganje iz vinskih droži, usedlin v vinu, ki nastanejo po končanem vrenju. in kje je naravna rakija: preprosti janeževec. Janeževec: žganje z okusom po janežu. V shrambi so mi še pokazali kruh, klobase in kuhano slanino. Povedali so mi za vse ceno in zabičali, da pazljivo natančno tehtam, merim, režem in da se posebno v računih ne motim. Dobila sem velik predpasnik iz modrega platna z belimi rožami in majhno usnjeno torbico. Za uho sem si zataknila svinčnik, rokave pa sem si malce podjetno zavihala.
Oče je imel kakor prej tudi še zdaj agenturo neke požarne zavarovalnice, poleg tega pa se je razumel tudi na razne prošnje, tožbe, pobotnice. Župan in učitelj, ki je opravljal tudi pisarniška dela na občini, sta ga mnogokrat vpraševala za svet, isto tako so se tudi kmetje radi zatekali k njemu, če so dobili kako vabilo ali drugo pismo od oblasti v vojaških stvareh.
Oče je imel polno omaro raznih takih knjig: obrtni red, lovski in poljski zakon, več zvezkov »Samo-advokata« Več zvezkov Samo-advokata: priročnik za reševanje pravnih problemov brez odvetnika, izhajal je v nemščini pod naslovom Selbstadvokat, oder gemeinverständliche Anleitung, wie man sich in Rechtsgeschäften aller Art selbst vertreten, sich vor Mißgriffen … ohne Hilfe eines Advokaten vollkommen rechtsgiltig abfassen kann. in drugega ter celo kopo obrazcev. Pokazal mi je vse te stvari. Obrazce sem morala vse prepisati in pozneje mi je sam narekoval, če je prišla kaka taka stvar na vrsto. Pisala sem tudi pisma vaščanom in se naučila delati obrise in načrte za hiše in stavbe. Delala sem prošnje posestnikom za oprostitev davkov in vloge malih obrtnikov na okrajno glavarstvo za podelitev obrtnega lista. Ljudje iz vasi so hodili k nam vpraševat zaradi davčnih opominov in oče jim je rad pismeno pošiljal za majhno odškodnino davke na davkarijo, da jim ni bilo treba hoditi v tri ure oddaljeni trg. Radi so dali tisti groš ali desetico. Novo življenje, občevanje z ljudstvom, večna, različna opravila, trgovanje v prodajalnici – vse to mi je zelo ugajalo. Bila sem prav otročje vesela. Zdela sem se zdaj že precej modra, tehtna oseba in kmalu sem bila urna, zgovorna, šegava in priročna kakor le kak star, izkušen, spoštovan trgovec v okolici.
A stvari so se kaj hitro zasukale na slabšo stran.
Oče, ki je že sploh v presledkih, nekako četrtletno popival, se je spet vdal pijači. Bilo je kakor nekako prekletstvo: pil je cele tri tedne neprenehoma, dan na dan. Skoraj nič ni jedel, samo pil, pil venomer, da niti nekaj trenutkov ni prišel iz omotice. Mati je godrnjala, se jezila, prepirala, ljudje pa so izostali.
Pa so prihajali vedno novi računi. Dobila sem ključ od blagajne in tam sem našla kaj nemilo presenečenje. Malo, malo denarja, a v knjigi polno neplačanih računov. Začele so cepati še menice in meni se je hkrati zasvetila vsa resnoba našega položaja. Tu se je podaljšalo in tam, da se je vse počasi rinilo naprej.
Bili so prav žalostni, pusti dnevi. Oče je v vedno krajših presledkih vedno bolj popival. V hiši je bil večen kreg in prepir. Oče in mati sploh nista več drugače govorila kot s kregom, oponašanjem, očitanjem in psovkami. Največje žalitve, vse intimne, stare, porabljene stvari sta si metala pred ljudmi v obraz, v gostilni – da jih je lahko slišal svet.
Mnogokrat bi se bila od sramu najrajši pogreznila v zemljo, a vendar sem morala prodajati, streči, smejati se, šaliti, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
»Ali ste bili že v komediji, ki je včeraj prišla v vas?«
»I-i, kakopak, da sem bila!«
»Kajne, kako so tiste male opice smešne.«
»Da, človek se jim mora smejati, da jih le vidi.«
»In ono lepo papigo ste opazili?«
Taki so bili moji pogovori za prodajnim pultom, medtem ko je bilo čuti semkaj od gostilne divji prepir mojih staršev.
Poskušala sem večkrat miriti ju, češ da so ti prepiri samo v kratek čas in zabavo vinjenih pivcev, a pomagalo ni nič. Navadno sta potem oba, oče in mati, začela psovati še mene, naj molčim, da sem nehvaležnica, naj bom sploh vesela, da me trpe v hiši, in tako dalje.
Pred vsemi ljudmi sta me obkladala s psovkami, ki bi se jih vsaka najnavadnejša cestna vlačuga sramovala, in meni je bilo vendar šele petnajst let!
Ob takih prilikah so se spet ponavljale scene iz mojih otroških let, ko se me tepli in bili, če se mi je v očeh brala jeza in srd.
»Samo ne glej tako!« mi je dejal oče preteče, če sem skrajno užaljena ponosno dvignila glavo in mu vsa razburjena gledala v obraz.
In kako naj bi bila mirna po vsem tistem, s čimer so mi blatili dušo!
Večkrat mi je težka očetova roka zagorela okrog ušes, da so se uhani zapičili v meso.
Kri je vrela v meni od srda, odpora, grizla sem si ustnice, da mi je brizgnila izpod kože, ali končno sem vendarle morala iti v prodajalno ali postreči gostom, vpričo katerih sem bila še ravnokar predmet tako sramotilnega ravnanja.
»No, veste kaj, oče bi moral z vami vendarle malo lepše ravnati,« mi je dejal včasih ta ali oni z dobrodušnim, ali vendar tako žalečim sočutjem.
»Eh, saj ni nič,« sem odgovarjala. »Oče je samo malo razburjen. In nazadnje res ni take sile, kakor bi človek mislil. Skoraj nič ne boli!«
Zavrtela sem se na peti in se zasmejala.
Za ves svet ne bi bila nikomur povedala, kako so me vsi oni udarci žgali v dušo.
Mnogokrat so prišli k nam tudi inteligentni gostje in potem sem se v duhu naravnost zvijala od sramu, če je oče vinjen hodil od mize do mize in pil gostom vino iz čaš.
Komaj sem požirala solze, a vendar sem se morala smejati in zbijati dobre, smešne dovtipe.
Moj smeh je bil nekoliko razglašen, a med žvenketanjem kupic se to ni opazilo. Nihče ni videl, kako so me oči žgale od neizjokanih solz, medtem ko ti vsi mislijo, da se mi življenje in brezskrbnost krešeta v očeh.
O, jaz sem se znala prav dobro pretvarjati, veljala sem za veselo, veliko, a še otročje dekle.
Naši stalni gostje so mi dejali »Backfisch«, : Backfisch: nemško: frklja, mladoletnica. To obdobje se nanaša na bivanje v Dragi pri Čabru, kjer je spoznala Edvarda R. Turka, ki ga je upodobila v Milku. Skupaj sta brala Jurčičeve romane in Ljubljanski zvon. V pismu mu je napisala: »Ohranila sem za vas še vedno toplo simpatijo, četudi se je način te simpatije tekom let spremenil. Ah, moj Bog, kako sem bila nekdaj zaljubljena v Vas, še potem, ko je bila ona komedija s tistim semeniščnikom. Vas se spominjam vedno še z nekim toplim čustvom, spomin na one dni najine otročje ljubezni mi ni tako zoprn, kakor je Vam, kakor ste mi nekoč pisali« (Zapuščina Erne Muser, mapa 88). kar pa mi ni bilo všeč. Smejali so se moji jezici in imeli vedno mnogo krika in vika z menoj, Znala sem se njihovi nagajivosti prav dobro ubraniti in nihče mi ni zameril, če mi je včasih v šali ušla tudi kaka bolj pikra in ostra. Seveda se ni nikomur sanjalo, da je imel »Backfischchen« vsak večer zelo resne misli in prav nemile skrbi.
O, jaz sem prav kmalu vedela, kaj je življenje! Nekaj naše slabo gmotno stanje, ki se mi je mnogokrat prav neprijetno mešalo v glavi, posebno pa tisti vsakdanji burni dogodki v družini. Ni dan ni minil brez prepira, vsak trenutek se je bilo bati spet novih razprtij, zmerjanja, mnogokrat tudi pretepa.
Nazadnje sem postala že čisto topa za vse. Ves moj prejšnji strastni, divji, srditi odpor proti tem razmeram se je utopil v neko mirno, mučno, jezno, primorano resignacijo. Bilo mi je končno že vseeno, ali so se prepirali ali ne, hodila sem mehanično okrog: in se tudi smejala, šalila, pela, če je bilo ravno treba.
Zimski dnevi so se žalostno, pusto vlekli dalje. Rumenkasto bledo sonce brez gorkote, brez prave luči se je leno vlačilo nad vasjo. Okna so zamrzovala, povsod, v vsej hiši je vladalo neprijetno, mrzlo, sivo vzdušje. Kurili smo samo v gostilni. V prodajalni je bilo mraz, v spalnici je bilo mraz, da se je dih videl v belih, soparnih meglah. Vse življenje je nekako zaspalo, čutenje zmrznilo, srce postalo topo, duša prazna in dolgočasna.
Tako je prišel Božič.
Onega svetega večera ne pozabim!
Bil je grozen. Z grdimi prizori, s trdimi, neusmiljenimi rokami se mi je zakopal v dušo.
Oče je pil že ves advent. Prišel je v neko čudno zmešano, pijano, nezavestno stanje – neke vrste delirium. Smejal se je, pel in nepretrgoma govoril s seboj … Njegovega bedastega smeha nisem mogla res že skoraj nič več poslušati. Njegov zaliti, napihnjeni obraz, na katerem je bila zapisana pijanost, mi je prizadeval naravnost fizično bol. Moj Bog, kako mi je duša besnela, kako mi je srce kipelo od jeze, srda, jada …
Zakaj, zakaj?!
Bila sem kakor prosta, mlada, čila zver, ki se naenkrat znajde v zagradi in se besneče zaganja v trdno železno mrežo svoje ječe. Kako bije s šakami ob jeklene palice, da visi meso razcefrano in razbito s krvavih tac, in vendar se ograja ne umakne, ne vda ni za las …
Tako je bilo tedaj meni …
Na božični večer sem žalostno sedela pri peči. Gostov ni bilo – kdo naj tudi pride v tako gostilno, kjer je prepir na dnevnem redu.
Pri mizi je sedel oče in z zmedenimi očmi zijal v plamen svetilke. Bil je pijan. Zdaj pa zdaj je zajecljal: »Prinesi mi pijače!«
Sedela sem mirno, nepremično. In naenkrat je začel divjati:
»Pijače, pijače! Halo!«
Režal in škrtal je z zobmi in divje metal okrog, kar mu je prišlo pod roke. Čaše so letele na tla, kjer so se glasno, zveneče trle, in za njimi so padali stoli, košarice za kruh – vse. Šel je opotekaje se k omari, kjer je stalo vino, natočil si polno čašo, da je vse lilo čeznjo, izpil in zalučal čašo ob tla, da se je razletela na sto kosov.
Potem spet tiho.
Smrčal je pri mizi, težko hropeč. Pobrala sem potrte kozarce in spet sedla k peči. Bila sem kakor otrpla. Bilo mi je tako težko, da sem komaj dihala, v očeh pa ni bilo solze.
In bil je božični večer!
Dekla je šla domov, brata sta ostala v mestu, kjer sta hodila v šolo, mati je bila zgoraj, le jaz sama sem sedela pri peči in stražila vinjenega očeta.
Bila je ura deset, pol enajstih, enajst … Mati je prišla dol.
»Kaj še ne greš spat?«
»Bojim se, da bi se kaj zgodilo,« sem odgovorila in zamahnila z roko proti očetu.
»Nesreča bi ne bila ravno!« je siknila mati. »Vse nam zapije! Viš, zdaj je spet pijan kakor … !«
Šla je k očetu in ga zaničljivo sunila. Neumno, debelo se ji je smejal v obraz.
»Ti pijanec! Ubila bi te!«
Udarila ga je s pestjo v obraz.
Prijela ga je jeza.
»Čakaj, vlačuga, jaz ti pokažem!« Vstal je in omahovaje grabil za njo.
»Ti pijanec, ti lopov, potepin! Jaz, jaz ti pokažem!« In spet ga je bila po glavi.
Poskušala sem potegniti mater proč:
»Ne bodite vendar taki! Nocoj je Božič!«
Mati me je sunila v stran.
»Ha, dobrikam naj se zapravljivcu pijanemu! Beračili bomo! Uši ga bodo žrle!«
»Ali, če je pijan! Zdaj nič ne pomaga govoriti! Pustite ga, slišite, no-o!«
Udarila sem v jezen, bridek jok. Mati me ni slišala: »Oh! Oh! Če ne sliši, naj pa čuti!«
Divje mu je bila s pestmi v zabuhli, rdeči obraz.
»Čakaj, čakaj, ti prekleta baba!« je sopel oče, dvignil stol in lopnil z njim mater po glavi.
»Ti pes!« je zavpila mati in se prijela za čelo.
Oče je pri tem zgubil ravnotežje in lopnil s svojim težkim, okornim telesom na tla. Pri padcu je udaril z glavo ob rob mize. Nepremično je obležal na podu, iz glave mu je tekla kri.
»Ti zver! Ti živina! Ti hudoba! To mi poplačaš!« je kričala mati, ga suvala z nogami, gazila po njem, ga tolkla s peto po glavi, rokah, prsih …
Meni je zastala kri.
Z vso močjo sem vlekla v stran mater, ki je tudi mene suvala, klela, divjala kakor furija …
Naposled naju je vendarle pustila, treščila z vso močjo vrata za seboj in odšla.
Spet sem bila sama z očetom.
Poskušala sem ga vzdigniti in ga zvleči v sosednjo sobo v posteljo, ali bil je pretežak. Ležal je z obrazom na tleh in imela sem veliko truda, preden sem ga obrnila, da je ležal vznak. Bil je ves odrt, obit, obtolčen. Prinesla sem mu blazino pod glavo in mu izprala kri z obraza.
Koža na čelu je bila prebita, počasi se je cedila kri iz pretolčene rane. Krog in krog se je širila grda, modro rdeča lisa, ki je segala čez sence pa pod levo oko. Obraz je zatekal, pogled nanj je bil pretresljiv.
Nisem ga ljubila, tega nezavestnega, surovega moža, ki je ležal pred menoj na podu – a bil je moj oče, moj oče kljub vsemu.
Dajala sem mu mrzle obkladke na čelo, moje vroče solze so počasi kapljale na njegovo predrugačeno, strašljivo obličje.
Bilo je tako tiho …
Nekaj časa sem slišala mater hoditi zgoraj okrog, naposled so utihnile tudi njene glasne, oblastne stopinje. Med mizami so ležali prevrnjeni stoli, nekaj črepinj, sredi izbe je ležal oče, njegov dih je smrdel po vinu in žganju.
Postalo mi je težko.
Gorki zrak, v katerem se je še tresla razburljiva sopara prejšnjih grdih, divjih prizorov, mi je ležal dušeče na prsih, oči so me bolele od jeze in solz, slaba svetloba petrolejske svetilke je razgrinjala po vsej sobi svoj smrdljivi, nejasni svit.
Hotelo se mi je čistega, hladnega zraka. Želela sem se nekoliko spočiti od odurnega pogleda, ki ga je dajala izba v svojem surovem neredu.
Počasi sem vstala, namočila obkladek v vodi in ga ponovno položila očetu na glavo. Vzela sem veliko zimsko ruto in stopila iz hiše.
Mrzla zimska noč me je objela, polna svetlečega, mamljivega čara zvezd.
Sneg mi je škripal pod nogami. Daleč in majestetično se je razgrinjal v svoji hladni brezmadežni belini v temno noč. Pohlevni, negotovi nočni polmrak se je lahno tresel v mrzlem, ostrem zraku.
Jasno, čisto zvonjenje je zadonelo v noč. Jasno so lili glasovi nad snegom v daljavo, vstajali k nebu in umirali visoko pod zvezdami.
Polnočnica se je darovala v vaški cerkvi, zvon je oznanjal darovanje.
Kakor udarec prožnega, gibkega biča se mi je ovil ta glas krog duše. Tekla sem domov kakor preganjana zver.
Soba s svojo težko, dušečo atmosfero me je spet objela. Oče je klel v snu, njegovo razbito lice se je raztegnilo v grdo, surovo smejanje.
Vrgla sem se na tla in jokala poleg pijanega očeta obupano, brezupno jokanje samotne, trpinčene mlade duše.
V vaški cerkvi so peli:
»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
***
In sledila je spet zima, dolga, dolga v svojem zapuščenem, enoličnem dolgočasju. V družini vedno enako menjavanje prepira, pitja, godrnjanja. V prodajalnici malo opravil, gostilna prazna.
Tiho sem lazila okrog, pletla nogavice in brala, kadar me oče in mati nista videla, stare, romantične povesti v vseh mogočih knjigah, ki sem si jih izposojala v okolici.
A končno je prišla pomlad.
Postalo je nekoliko bolje. Skozi odprta okna je prihajal svež pomladni zrak, polneč vse prostore s svojim dehtečim, pomirljivim dihom. Oče ni več tako močno pil in z večjimi presledki. Med njim in materjo je bilo sicer še vedno vsak dan kaj, vendar so bili oni burni, grdi dogodki, ki so bili pozimi skoraj na dnevnem redu, zdaj redkejši. Tudi trgovina je oživela, vse se je osvežilo, poboljšalo.
Postala sem vesela, šaljiva, lahkomiselna, smejala sem se, pela in imela vse polno najlepših nad.
Svet je bil tako lep! Vse stvarstvo in ta moj mali svet doma tudi, z vasico, krog katere so se vzpenjali hribi, polni gozdov, drevja, zelenja!
Mnogokrat je sicer prišla mati k meni v prodajalnico, kadar sem tehtala kavo v majhne, dvajsetkrajcarske škrniclje in pela, da je vsa hiša odmevala od mojega veselega, mladega, vriskajočega glasu:
»Jaz le ne vem, kako moreš peti ! Vse gre nizdol! In oče je tudi minuli teden pil kakor uklet. Ti pa poješ! O, jaz revica! Kako, da le moreš …«
Odšla je godrnjaje, koliko ima dela in skrbi. Jaz sem molčala začudena, poparjena, no, kakor bi mignil, je bilo karanje pozabljeno in spet sem pela, seveda nekoliko tiše, previdneje, dokler se nisem spozabila in odpela glasno, zvonko, prav iz duše.
Pomlad na deželi je res nekaj! Ljudje so hodili mimo prodajalne z veselimi, svežimi obrazi, vsi so bili dobri, prijazni kakor še nikoli. Deca je vpila in se smejala pred hišo; včasih je prikobacal kak debelušen belosrajčnik k meni v prodajalno z važnim obrazom, položil svoj krajcar na pult in dostojanstveno zahteval:
»Bonbone!«
Mene ni tisto malo blata in peska prav nič motilo, bila sem celo naravnost ponosna, kadar je, ko sem šla skozi vas, cela truma otrok tekla za menoj in klicala moje ime.
Vse bi bila rada, prav zelo, zelo rada imela!
A očetu in materi ni bilo do moje ljubezni.
Toliko važnega je bilo v meni, da bi bila vse bogastvo svojega srca delila s polnimi rokami, samo če bi imela komu.
Mnogo sem sanjarila o možu, ki bi me imel rad, ki bi me poljubljal in mi ljubeznivo in prisrčno gledal v oči. Ali v vsem našem sosedstvu ni bilo nobenega takega mladega moža in moje sanjarije so ostale splošne, ne da bi se bile osredotočile na kako določeno osebo.
Tako je prišlo počasi poletje. Brata sta prišla domov bleda, izstradana – oče je plačeval zanju smešno majhne mesečnine. Sicer sta oba trdila, da imata dovolj hrane in vsega.
No, o tem bi se govorilo!
Pri nas je postalo živahno in veselo. Brata sta vse oživila, vsa hiša je bila polna njunega hrupa. Oče in mati nista našla časa za prepire. In če je že kdaj pretila nevarnost, posrečilo se je nam otrokom vendarle skoraj vselej preprečiti vsako hujšo nevihto. Če je bila že prav huda sila, smo šli sami v ogenj, pustili smo se pošteno psovati, še za bunke nismo gledali tako natanko. Pri nas se je vsaj vse hitreje zletelo in končalo, pri očetu in materi pa je trajalo vselej vsaj nekaj dni.
Obadva sta imela navado pred nami drug drugega psovati, in če se je bilo bati prepira, smo uporabili tudi to izkustvo, šli smo k očetu in se pri njem jezili čez mater, pri materi pa čezenj.
»Eh, bodite pametni, kaj se boste spet jezili! Saj jo poznate, kakšna je! Prav gotovo, da se ne splača!« »Na, končno imate prav. Rajši se kregam z živim vragom kakor z njo!«
Tako je bilo pri očetu in pri materi podobno.
Ta manever se nam je skoraj vselej posrečil, imel pa je posledico, da nismo ne enega ne drugega posebno radi imeli.
Kar so nam ravno v šoli vtepali v glavo o ljubezni do staršev, s tem smo prebili, četudi nam ni prišlo toliko iz srca, ampak ker je bila že taka obča navada.
O spoštovanju se tudi ni moglo dosti govoriti. Pred našimi ušesi so se vlačile razne kočljive stvari na dan in naposled si nismo mogli ob najboljši volji zbrisati iz spomina vseh mnogih nelepih prizorov.
Bali smo se samo palice, udarcev, moči, sile.
Kako naj bi bilo uspevalo spoštovanje in otroška ljubezen?!
»Ti, oče je že spet pijan!« je dejal moj osemletni brat in drugi, dve leti starejši, je prezirljivo pristavil: »Pravzaprav tak oče!«
O materi smo imeli, če mogoče, še slabše mnenje, ker smo pri njej kot ženski tisto surovo, prosto vedenje še bolj videli kakor pri očetu.
Ob tistem času sem se prvič zaljubila.
Sicer ni prišlo ravno tako hitro.
Neko nedeljo sem šla od maše. Na cerkvenem trgu pod lipo je stal mlad, mestno oblečen gospod, ki me je vljudno pozdravil.
Precej radovedna sem vprašala ljudi, ki so šli z menoj, kdo bi to bil.
»Ej, to je Lovčev sin. Kaj ne veste?«
»To je torej mladi Lovec,« sem mislila na tihem in se ozrla še enkrat, da si ogledam prišleka bolje in pazljiveje.
Bilo mu je kakih dvajset let. Bil je zelo velik, nekoliko suh, ali prav fleten. Brk še ni imel, ampak njegove oči so bile lepe, črne, s temnimi, gostimi obrvmi.
Že mnogo sem slišala praviti o njem.
Lovec je bil naš sosed. Bil je zelo bogat, imel je cvetočo kupčijo z vinom. Njegov sin je študiral na realki v Ljubljani in Gorici. Iz šeste je izstopil, ker je oče hotel, da se pri nekem sorodniku na Gorenjskem priuči trgovini in kupčiji. Zdaj je prišel domov, da pomaga očetu.
Starega Lovca sem dobro poznala. Kadar je bil moj oče »dober«, sta prišla z učiteljem k nam in tarokirala z očetom po cele popoldneve. Mene je imel precej rad, večkrat mi je prinašal s potov sadja in sladkarij. Bil je ločen od žene, o kateri so si ljudje pošepetavali različne povesti v uho. Imel je neko sorodnico, vdovo, v hiši, ki je vodila gospodinjstvo.
Tisto nedeljo popoldne sem radovedno in nestrpno pričakovala, kdaj pride sosed Lovec in ali privede s seboj tudi sina.
Prišel je res in z njim tudi sin. Sedela sem v prodajalni – tedaj še ni bilo nedeljskega počitka – in ju videla stopiti v hišo. Premišljevala sem še, ali bi šla v gostilniško sobo ali ne, ko sta stopila skozi notranja vrata iz veže v prodajalno.
»Vidite, to je moj Milko,« je dejal stari Lovec s ponosom.
»Veseli me, gospica, da mi je čast …« je rekel le-ta in napravil lep, globok poklon.
Bila sem v šestnajstem letu, zato sem mu s spodobnim dostojanstvom hladno in zadržano pomolila roko čez prodajalni pult in mrmrala drugo polovico fraze:
»Zelo me veseli …«
»Veš, to je Lenka,« mu je razlagal oče in me vprašal, ali se res ne čudim, da ima že tako velikega fanta.
»Tako, Milko, pa potem še lahko prideš k Lenki pripovedovat o mestu! Zdaj pojdiva malo k onim. Šiška menda vendar ni … ?«
»Ne, ne, oče je popolnoma zdrav,« sem hitela, kar je imelo toliko pomeniti, kakor: oče je docela trezen.
Odšla sta torej v gostilniško sobo, no, mladi Lovec se je kmalu vrnil k meni.
»Saj dovolite, gospica Lenka?«
»I, seveda, gospod Milko.«
V našem kraju je bila navada, da so se vsi mladi ljudje klicali med seboj kar po krstnem imenu.
Potegnil je stol k sebi in kmalu sva bila vsak na eni strani prodajalnega pulta, sedeča v živahnem razgovoru.
»Oče igra tarok?«
»Kakopak! Komaj sva vstopila, so bile že karte na mizi. Preden sem še vedel kaj in kako, me je oče že karal, naj ga ne motim, ker ima imeniten 'list' in napovedanega 'pagat Pagat: igralna karta pri taroku z rimsko številko ena; napovedati pagat ultimo: sporočiti, da bo igralec skušal s pagatom dobiti zadnji vzetek. ultimo'.«
»Niste hoteli kibicirati?« Kibicirati: prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti.
»Odkritosrčno povedano, se prav malo razumem v ta posel in potem imam tukaj tako prijetno družbo.« Poklonil se je galantno in se mi smejal dobrodušno. »Pa ne smete misliti, da sem Bog ve kak privilegiran laskavec. Prav zares ne! Samo odkritosrčen sem in to menda smem biti, ne?«
»Le, samo pretiravati nikar!«
»Toda to res ni nikakršno pretiravanje, če vam povem, da sem ves srečen in vesel, da sem vaš sosed – oziroma sosedov sin. To je še lepše, ne?«
Morala sem se smejati.
»Dobro, jaz nimam nič proti temu, ali zdaj mi povejte, kaj ste delali tako dolgo pri stricu, ali niste mogli že prej priti k očetu?«
»No, da. Ali bilo je vendarle dobro, da sem bil pri stricu. Je dober trgovec in mnogo sem se naučil.« »Tako? Kaj pa znate vse?«
»Mnogo, zelo mnogo,« se je bahal.
»Se lahko izve kaj?«
»Seveda.«
»Torej … ?«
»Torej predvsem sem se naučil biti dober trgovec.«
»To je prozaično!«
»Ali zelo praktično!«
»Trgovci so vsi egoisti!«
»Potem ste vi tudi!«
»Včasih, ali ne vedno!«
»Vendar včasih!«
»No, zakaj pa ne. Človek je lahko malce sebičen, ne da bi postal zato že cel egoist.«
»Čudna logika!«
»A resnična!«
»S čim pa se sicer pečate, če dovolite, da sem tako radoveden!«
»O prosim! Zdajle sem prodajalka, kakor vidite!«
»Ali vi se vendarle tudi še za kaj drugega zanimate?«
»Gotovo!«
»Na primer?«
»Za knjige!«
»Radi berete?«
»Zelo.«
»Kaj berete?«
»Kar mi prihaja v roke.«
»Tudi pravljice?«
»Tudi, če drugega nimam.«
»To ni pametno!«
»Ne morem pomagati.
»Imate mnogo knjig?«
»Niti ene.«
»Ne verjamem tega!«
»Kakor hočete!«
»Ali kako vendar berete potem, če trdite, da nimate knjig?«
»Prav lahko! Izposojam si jih.«
»Kje?«
»Kjer mi jih posojajo!«
»Ali vam radi posojajo?«
»Zakaj ne, ljudje so ljubeznivi, čeprav sami nimajo mnogo.«
»Tako nimate mnogokrat ničesar, da berete?«
»O, da, mnogokrat!«
»Lahko bi si pomagali.«
»Kako?«
»Vem za nekoga, ki ima zelo dobro, razmeroma bogato domačo knjižnico in ki bi bil srečen, če bi si hoteli od njega izposojati knjige.«
»Rada bi poznala tega nekoga!«
»Sedi pred vami.«
»Vi?«
»Da, gospica Lenka. Poskusite! Stavim, da boste z menoj kot z izposojevalno knjižnico prav zadovoljni.«
»Če hočete? Bila bi res srečna!«
»Torej velja?«
»Velja!«
Smeje sva si udarila v roke, kakor kadar sklepajo naši možaki kupčijo; in najino prijateljstvo je bilo sklenjeno in zapečateno.
Od tedaj je prihajal k nam skoraj vsak dan, nosil mi knjige, klepetal na debelo in mi skoraj sleherni dan podarjal kako vrtnico ali vsaj nekaj klinčkov z vrta svojega očeta.
»Vidite, kako lepo rdeča! Ali sem jo tudi prav nalašč za vas utrgal.«
Njegova prostodušna galantnost mi je ugajala, prijazno sem sprejemala njegovo udvorljivost.
Knjige, ki mi jih je posojal, so bile na mnogih krajih podčrtane. Seveda se je v podčrtanih odstavkih govorilo vedno o ljubezni in čaščenju. Levstik je bil zelo skrižan, pa tudi Stritar in drugi. Kakopak da tudi »Ljubljanski zvon«, v katerem so dali takrat Pavline Pajkove Pavlina Pajk: slovenska pisateljica (1854–1901), Aforizmi o ljubezni so izšli v Ljubljanskem zvonu leta 1892. »Aforizmi o ljubezni« mnogo vzroka. Še nemški klasiki so bili okičeni ob robovih z nekaj neklasičnimi opazkami.
Seveda sem dobro vedela, kam vse to meri, a dobro sem se varovala pokazati, da vse to razumem in da mi je všeč. Da, všeč! Oj, s kako radostjo sem spet in spet prebrala podčrtana mesta, verze v oklepajih in tiste ljubke opazke na robovih. Same posredne ljubezenske izjave! Ali če me je vprašal, kako mi ta ali oni odstavek – seveda posebno zaznamovani! – ugaja, odgovarjala sem vselej, da je smešno, pretirano, nemogoče in neumno.
Prepirala sva se ob takih slučajih redno zelo hudo in resno, jezila se, a na tihem vendarle mislila ene in iste misli.
»Ali prosim vas, tako nespametna ljubezen! In to naj bi bilo lepo! Neumno in smešno je!«
»Vi nič ne veste!«
»Da, jaz nič ne vem, ali vi tudi prav nič več! Kaj ste bili morda vsaj že kdaj zaljubljeni?«
»Ne, nikakor, ali …«
»Torej vidite, kako morete kaj takega trditi, o čemer nimate pojma!«
»Ali jaz vendarle vem!«
»Kaj bi vedeli?! In tisti romanopisci, ki jim je le za olepševanje, za kovanje nekaterih idealov sebi in drugim! Neumnost je, pa basta, vsa slavna opevana i hvaljena ljubezen!«
»Oh, če bi vi znali … !«
»Eh, znali!« sem ga oponašala. »Vem bolje od vas, da je to vse le domišljija, utvara, ki se ob najmanjšem dotiku resničnosti razblini v smešnost, če ne prismojenost. Sanjači in ljudje, ki nimajo drugega dela, se zaljubljajo, pametni ljudje niso tako neumni.«
»Žalibog se moram jaz uvrstiti med neumne!«
»Vi?! To še nič ne dokazuje!«
»Ste že kdaj poljubili?«
»Ne, in vi?«
»Tudi jaz ne, ali jaz bi hotel.«
»Če se katera najde, ki se pusti poljubljati, kajne?«
»Takih se ne manjka, samo ona, prava …«
»Kdo je ta vaša ona, prava?«
»Vi dobro veste, kdo je!«
»Nič ne vem, sicer nisem prav nič radovedna!« sem zaključila najino besedovanje, ki se je v premnogih menjavah vedno spet ponavljalo, z istim negativnim zaključkom.
Včasih ob nedeljskih popoldnevih, če ni bilo ravno drugega dela in je oče sedel pri svojem taroku, vrgla sva se z Milkom na marjaš, Marjaš: igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri štejeta kralj in dama iste barve štirideset ali dvajset točk. da staremu knjigovodji njegovega očeta, Pirhu, in gospodu Lisici, dacarju Dacar: uslužbenec davčnega urada. in samcu dobrih petintridesetih let, pripomoreva do toliko priljubljenega »Königrufen«. Čeravno sem morala neštetokrat vstajati, da postrežem gostom ali da pokukam v prodajalno, igrali smo vendar neumorno pozno v noč, dokler ni namreč ona druga, močna in mogočna partija taroka končno razdelila svojega »juda«, če se ni nihče mogel prej omastiti z njim in imenitnim »pagat-ultimo«.
Kadar je Milko svojo »srčno damo« ali »srčno kraljico« vrgel na mizo ali kadar je napovedal »srce«, pogledal me je vselej nekako globoko in pomenljivo, kar sem sprejela le z navihanim, malce prezirljivim smeškom. Sicer pa nam je marjašanje prav ugajalo – to se pravi: posebno nama. Koliko je bilo tu vedno vzroka, da sva se pogledovala prav mnogokrat! Onadva, knjigovodja in dacar, se nista toliko zanimala za naju otroka, samo če je kateri izmed naju prav pošteno zapacal igro, je bil vedno ropot.
»No, res, zdaj vrže deset venkaj, in oni drugi ima asa!« je smešno vzdihoval stari knjigovodja, če sem ravno jaz kot njegova partnerica napravila kako mastno neumnost.
»O, jaz že popravim,« sem obljubljala.
»Vi popravite?! Vidite, niti kart ne držite prav v roki!« je godrnjal moj razjarjeni sosed, ali naposled se je tolažil:
»No, morda, da gospod Milko prevrne kozolec, pa le dobiva.«
Če sva z Milkom igrala skupaj, zgubila sva vedno. Pogledi, s katerimi sva se pogledovala baje v prid igri, so stvar le še poslabšali.
Igrali smo po pol krajcarja in menda smo mi štirje imeli vse vinarje, kar jih je bilo v župniji. Dacar je namreč hotel na vsak način igrati »za denar« in ne, kakor prej mi, za sadje ali bonbone.
Učiteljevi in kar je bilo ostale inteligence so prirejali večkrat izlete v okolico. Če je vsa družba prav posebno lepo prosila in beračila zame pri očetu, smela sem tudi jaz z njimi pod pokroviteljstvom mlade, prijazne učiteljeve soproge.
Sicer sta oče in mati potem še dolgo godrnjala, kako tratim čas, kako moram biti povsod in vedno zraven in kako onadva v mladosti nista imela nikakršnega veselja – ali mene to kratko ni motilo.
Navadno smo šli peš do kake bližnje vasi ali smo se peljali v kak trg, prav mnogokrat pa smo bili v Dolu, mali tovorniški naselbini sredi gozda. Bila je tam le ena lesna žaga na paro, nekaj koč za delavce, majhna zidana hiša za uradnika in lična gostilna za voznike in delavce, sezidana v prikupnem švicarskem slogu, skoraj čisto iz lesa.
Zabavali smo se vselej imenitno in se navadno šele v noči vračali domov.
Sploh je bilo to vračanje najlepše od naših izletov.
Izbrali smo si vedno čas polne lune, da je bilo svetlo in da nam ni bilo treba zaradi teme toliko se žuriti in hiteti.
Milko in jaz sva hodila skupaj. Bila sva najmlajša, pa je vsa družba nekako gojila najino medsebojno nagnjenje, o katerem so vedeli vsi, samo midva ne. Ugajalo jim je, da so nama malo ponagajali, ali vendarle so skrbeli vsi, da nisva bila predaleč drug od drugega.
Bilo je tako lepo!
Tiho sva šla skupaj dalje, molčala in strmela v bledo srebrno mesečino, ki je razlivala svojo magično, sanjavo luč v tiho, hladno noč. Nisva se ni dotikala, a vendar nama je bilo tako krasno. Družba zadaj se je smejala, govoričila in pela vse vprek, glasovi so veselo odmevali v čistem zraku poletne noči. Skozi gozd smo šli, mimo romantičnih skalnatih sten, visokih, molčečih smrek, majhnih dolinic, tihih, mehkih, zelenih, v katerih se je bujno širila praprot. Tam so tenke, fine tkanine pajkov rosno svetile v luninem svitu, kakor da so na vse tenke niti pajčevine nanizani majhni svetleči biseri. Nad gozdom se je dvigalo nebo tako visoko, jasno, čisto; pod njim so migljale milijarde zvezd in luna je plavala nad njimi, velika, svetla; majhni beli oblački so se podili krog nje, zagrinjali jo za trenutek v bele, svetleče, prozorne pajčolane in spet zbežali pod nebo.
In vse je molčalo krog nas in nad nami. Veseli glasovi družbe niso motili tega nočnega molka, zdel se je globlji, neizmeren. Padal je z jasnega, mirnega neba in rasel iz spanja gozdov, ki so se raztezali krog nas in spali tiho, tajno, komajda se je čutil zdaj pa zdaj njihov laskajoči, prijetni, hladni dih.
Tiho, tiho sva stopala dalje. Najini koraki se niso slišali na mehkem, nekoliko vlažnem gozdnem potu. Smreke krog naju so dišale sveže, živo, njih vonj je bil poln življenja, mladosti, moči. In zemlja je dišala in rože, ki so cvetele med rezkimi gozdnimi travami.
Tako lepo, tako lepo!
Molče sva gledala med temne smreke, kjer so nas mogoče zrle plašne srnje oči ali kjer sva s svojo prisotnostjo prepodila strahopetnega zajca. In vse pravljice o vilah, o škratih, navihanih polhih, o čudesih praprotnega semena in ukletih rožah so tajno priplavale iz gozda. S širokimi očmi, v katerih so spale davne otroške pravljice, sva se zagledala v raztrgano meglo, ki se je v dolgih, ozkih plasteh trgala skozi drevje, in morda nisva vedela, ali v srcu sva občutila neko posebno, tajno čustvo. Dalo nama je gledati smreke in nizko grmičevje in bodeče, pletene vezi malin in visoko resaste trave z vprašujočimi pogledi, ki so čakali, pričakovali, kdaj zagledajo tajne skrivnosti teh stvari, mrtvih stvari, ki pa so dihale toliko svežosti in življenja.
Včasih so se našle najine roke, prsti so se zapletli med seboj v kratek, srečen, nežen, čist dotik, miloba in sreča sta ogrnili najini bitji z veliko, sveto blaženostjo, pa takoj spet so zbežale roke narazen, a ostala nama je v srcu tiha, sladka sreča.
Pohitela sva daleč naprej v svoji raztresenosti, v srečni pozabi vsega okrog naju. Ustrašila sva se, ko so glasovi ostale družbe zamrli za nama za kakim ovinkom, najine samote na tihem gozdnem potu, polnem čudnih, temnih senc. Molče sva se ustavila na prvem odprtem mestu v polnem mesečnem svitu. Šele ko naju je veselo, nagajivo čebljanje ostalih spet obkrožalo, sva jela govoriti. V družbi nama je bilo skoraj lažje. Lahko sva govorila, si nagajala in se prepirala smeje, veselo, brez zadrege, a ko sva odšla naprej, naju je vedno spet objemala ona krasna, nepopisna sreča, ki nama ni dala govoriti, ki sva jo iskala, a ki naju je obenem čudno podila narazen.
Ostali so naju vsi radi imeli, nagajali nama, a vendarle niso nikdar z ostrimi, hudobnimi opazkami kalili najine tajne, molčeče, nedolžne ljubezni.
O, bilo je mnogokrat tako zelo lepo!
Če oče nekaj tednov ni pil, so bila skoraj prava nebesa. Pozabila sem v hipu na vse nekdanje neprijetnosti, pozabila, kakor da mi jih je kdo za vselej zbrisal iz duše!
Ali oče je kmalu spet zapadel svoji stari strasti in vse se je znova ponovilo. Vsi žalostni spomini so vstajali, oživeli in vse ono pozabljeno se je spet ponavljalo v vsej svoji strašni resnici. Nič ni bilo več smeha, nič več srečnih, veselih obrazov. Z bratoma sem se tiho, nezadovoljno vlačila okrog, ogibala se matere, ki je bila neizrekljivo sitna, prepirljiva. Bili smo tepeni, ozmerjani neštetokrat in ob vsaki najmanjši priliki, ki se je nudila. In ker končno tudi mi nismo bili angeli, smo se upirali, branili se takega ravnanja z vsemi silami. Včasih se nikakor nismo mogli premagati, postali smo še mi trmasti, jezikavi in jezljivi. Srdili smo se potem vedno na vse, najbolj pa sami nase.
Postala sem starejša, zato me je očetovo nastopanje še bolj bolelo. Kadar je na pol oblečen v copatah in v zamazani srajci cincal v gostilni med mizami, pil tu in tam, da se mu je kar zaletavalo, sem skoraj umirala od sramu. Skušala sem vedno, da bi ga pripravila do tega, da bi se tak vsaj ne kazal ljudem, ali bilo je vse zastonj. Kadar je pil, ga je posebno veselilo, če se je mogel kolikor mogoče zamazan, razkuštran, na pol oblečen vrteti med ljudmi in se smejati s tistim topim neumnim smehom, ki me je delal skoraj divjo. In poleg vsega se je njegovo razpoloženje vsak trenutek menjavalo, zdaj je pel, čez hip je kričal, metal okrog sebe, kar mu je prišlo v roke, in tepel, kogar je nas domačih mogel doseči.
Milko je vendarle mnogokrat prišel k meni v prodajalno, četudi sem bila navadno vsa objokana in žalostna.
»Ali vas je oče spet tepel?« vprašal me je včasih, kadar sem imela otekel obraz.
Potrdila sem tiho in on je molče vzel mojo roko in jo stisnil …
Tisti čas sem postala tudi sama grozno razdražljiva in razburljiva.
Če me je mati zmerjala, nisem več molčala, in če me je hotela tepsti, sem se branila strastno, v jezi in sovraštvu. Če sem morala zaradi ljudi molče trpeti njene grde, surove psovke, s katerimi me je obsipala vselej za najmanjšo stvar, če sem morala tiho prenašati njene sunke, sem imela pozneje grozne, strašne navale. Vila sem se po tleh in se bila po glavi, obrazu. Povsod. Moj srd je moral podivjati, pa sem se sama bila s pestmi, dokler me ni vse bolelo.
Prestrašila sem se teh navalov, ko sem se spet streznila, in sveto sklepala, da ostanem mirna, da se nikdar več ne vdam takim divjim čustvom. Ali mati je znala s svojimi psovkami vedno znova prebičati mojo kri do nezavestnega divjanja. Do krvi sem si grizla roke, samo da sem molčala. Oh, moj Bog, bila sem tako nesrečna!
Morala bi bila imeti angelsko potrpežljivost, da bi bila mogla trpeti vse tisto.
Grozen obup se me je včasih polaščal. »Zakaj pa vse to?« je kričalo v meni. Želela sem si smrti, konca. Moj Bog, tako življenje, tako življenje, nevredno človeka! Zveri se ne davijo med seboj, se ne sovražijo tako strastno, divje, kakor smo se sovražili mi včasih. Še pes zalaja, če ga suneš! A tu oče, mati, mi otroci! Vse se je bilo med seboj, sovražilo. Groza! Družina! Ha, ha! Družina, v kateri so divjale vse peklenske muke. Kako more živeti ljubezen, kjer se vsak trenutek kolnejo, bijejo, psujejo! O, nas je objemalo sovraštvo! Bili smo družina in sovraštvo se je skrivalo v najbolj globoke kote naših bitij in le včasih je privrelo na dan, siknilo je kakor strup, kakor smrdeč žveplen plamen. Živeti v takem vzdušju – je to res življenje?! Je človek res človek, če vse divja krog njega, če vse divja v njem! In ali je človek, če trpi, molči, pozablja kakor pes?!
Krvave solze bi mi bile morale liti iz oči od žalosti, jeze, srda. In čutiti svojo slabost, podlegati strašni, kruti moči, ki se igra s teboj, ki se ti roga, smeje! Niti sebe ne imeti v svoji moči, v svoji volji?!
Strašno!
Drugi so umirali v vasi, zakaj ne jaz, zakaj ne jaz?!
Kaj imam zdaj, kako bom mogla imeti kdaj srečo, kaj mi je do življenja?
Mati je preklinjala očeta, da naj se strgan vlači okrog, naj umira od gladu, in jaz sama sem se kopala v teh kletvah.
»Prekleta! Prekleta!« je kričala mati včasih v divjem, brezumnem zanosu. »Prekleta! Poginila, zgnila! Če je Bog v nebesih, ne dal ti nikdar sreče, preklel te, uničil, ugonobil!«
In v divjem strahu, v nadčloveški jezi sem rohnela: »Molči! Molči!«
Tulila sem, da zadušim njen glas, ali če bi bila zemlja grmela, slišala bi bila dalje:
»Če je Bog, ne sme ti dati sreče! Ne sme, nikdar!«
In jaz sem tiho besnela, zvijala se od razburjenosti.
Zakaj me preklinja, zakaj?!
Ker ji odgovarjam, ker ne molčim?!
A kako naj molčim, kadar zliva name smrad svojih psovk, kadar misli o meni, svojem otroku, najhujše, najostudnejše, najslabše, kako naj molčim?! Človek sem, čutim!
Vse sem odpustila vsem ljudem, svoji materi nisem vsega!
Pa ne mislite, da je samo ona taka mati. Ha, ha! Na tisoče, tisoče je takih! Ko bi vsi vrgli z obraza konvencionalne krinke, ko bi si olupili duše sentimentalnih laži, videli bi, da ne zna nihče tako globoko žaliti, raniti kakor mati. In če se mora odpuščati staršem žalitve, zakaj?! Ali me ne boli bolj, kadar me grdi, blati najbližji, ki bi mu morala biti sveta nedolžnost moje duše, mojega srca, kot če kdo, ki mi je popolnoma ravnodušen, sika svoj strup name?
Stopite dol s svojih podstavkov in poslušajte divje vpitje duševnega proletariata! Samo o nepokornih sinovih, o neposlušnih hčerah se piše v vaših knjigah, o materah, o očetih molčite. O materah, ki svoje otroke doje s sovraštvom, namesto z ljubeznijo, o očetih molčite, ki nimajo duše za svoje otroke. Ni to največji zločin?! O vi, pridite in poslušajte krike življenja v kočah in strmeli boste! Sovraštvo najdete in kletve v mnogih izbah! In recite mi: more li biti sovraštvo v ljubezen in ljubezen v sovraštvo? More teh dvoje čustev goreti v enem srcu in za eno bitje?! Kajti kjer je sovraštvo, ne more biti ljubezni, in ljubezen, izpod katere sika mržnja, je laž, velika, naučena komedija! In zato vprašujem: čemu tista stara, obrabljena fraza tam, kjer se čustva ne dajo zakriti z lepo pisano zaveso! Sveta so tla družine, če pa goje mržnjo in srd, če ubijajo vso ljubezen v srcih, čemu tajiti!
Jaz bi bila takrat najrajši umrla. Poskušala sem se prehladiti, letala sem okrog, dokler nisem bila vsa mokra in vroča, napila se potem mrzle vode in se postavila na prepih – ali zbolela nisem. Moj Bog, kako smešni so bili vsi tisti moji poskusi! In vendar so izvirali iz jeze, žalosti in odpora.
Tako je bilo vselej, kadar je oče pil, kajti drugo je bilo vendar še možno prestajati. In bila sem mlada in mladost je prožna, da le kaj! V hipu pozablja vse neprijetnosti.
In potem Milko! Tako sem ga imela rada, samo da sem ga videla, bila sem takoj vsa srečna. V vasi so govorili o naju kakor o dveh zaljubljencih, midva pa si nisva še nič povedala.
Nekdaj je prišel potujoč fotograf v vas. Na našem vrtu je postavil šotor in vsa vas je vrela k njemu, da se »konterfira«. Da se konterfira: pisateljica je uporabila popačenko nemške besede konterfeien, ki se je v 19. stoletju uporabljala v pomenu portretirati. Umetnik ni bil bog si ga vedi kakšen, ali z nekoliko dobre volje se je človek že spoznal na sliki, če drugače ne, vsaj po kroju obleke.
Seveda sem oblekla najlepšo bluzo, počesala lase kar se da pravilno – navadno so mi kljub vsem naporom kar vršeli krog glave. Obračal me je na stolu že tako dolgo, da sem mu potem, ko je zaprl zaklopko na skrinjici in učeno dejal: »Imenitno bo!«, res verjela.
Ali nalagal me je. Bila sem videti kakor mlada zamorka – se pravi: ne mlada, ampak vsaj štiridesetletna zamorka, in ne kakor belo šestnajstletno zalo prikupno dekle.
»Premalo luči je bilo,« je dejal fotograf in še enkrat poskusil, a potem je bil moj obraz od same luči ves razmazan in zalošan. Zalošan: najbrž popačenka, katere pomen je nejasen. Eh, smola je bila.
»Kajne, jaz tudi dobim eno sliko,« me je prosil Milko takoj prvi dan, ko je prišel fotograf v vas.
Obljubila sem takrat z veseljem. Na fotografiji bo moj navihan obraz prav čeden, sem mislila in, pri bogu, prevzetna sem bila že v naprej. In to ni bilo prav, moje samoljubje ni bilo prav nič zadovoljno z onimi prebitimi slikami in ni malo mi ni dišalo razdajati ponesrečene podobe v svet.
»Tak zmazek naj dam? Pa tudi za nič!«
Milko me ni poslušal. Pritrjeval mi je sicer popolnoma, da nisem »zadeta«, ali sliko je le hotel.
»Samo da je nekaj vašega. Jaz čisto lahko prav vidim.«
Kdo bi mu je ne dal, če hoče »prav videti«. Napisala sem na drugi strani s svinčnikom v kot: »Ne zabi me!« in ko je prišel, vrgla sem mu jo iz svojega kota smeje se v roke. Pet komolcev visoko se mi je zahvaljeval. Še to ga ni motilo, da sem mu njegove rože tako za spremembo prav nemilostno odklonila.
Zvečer sem morala k Lovcu. Oče je hotel nekaj vedeti, pa me je poslal tja. Pred hišo sem srečala Milka.
»Kam pa?«
»K vam. Je gospod Lovec doma?«
»Da.«
Skupaj sva šla v hišo in meni se je zdelo, kakor da me gleda s posebno žarečimi pogledi. Postajalo mi je vroče.
Stari Lovec je bil dobre volje. Poln predpasnik sadja mi je dal, za očeta pa mi je naročil, naj pride k njemu, poskušala bosta najnovejši »voz« – to je vino. Če oče ni ravno pil, mu tako »pokušanje« ni delalo škode.
Bila je že tema in Milko me je spremil v vežo, kjer še ni bilo luči. Hotela sem mu reči nekaj porednega, ko sem začutila, kako me je prijel za roke, in beseda mi je zastala v grlu. Njegove roke so bile vroče in mene je oblilo kakor neka sladka, gorka omotica.
»Lenka!«
Potegnil me je nase, njegova usta so me zapekla v obrazu, na čelu, očeh, licih, ustnah. Trenutek sem slonela na njegovih prsih, potem sem se iztrgala in tekla domov.
Izjecljala sem očetu, kar mi je naročil stari Lovec, vrgla tisto podarjeno sadje bratoma in zbežala gor v sobo. Vrgla sem se na posteljo in molče, nepremično gledala v temo. Nič nisem mislila, nič čutila, samo tako srečna sem bila, brezmejno, nepopisno.
»Poljubil me je, poljubil!« sem šepetala in prsti so se mi božajoče tresli na licih.
Drugi dan sva oba dva zardela, ko je spet prišel k nam. Bila sva v veliki zadregi in le počasi sva spet našla oni najin stari, veseli, nagajivi ton.
»Ali se srdite?« me je vprašal bojazljivo in moje oči so mu odgovarjale, da nisem nič, nič huda.
»Opazil sem, kar ste napisali na sliko,« mi je pošepetal in njegovi pogledi so me poljubljali.
Skoraj vedno sva bila skupaj.
»Kaj delate tu?« je vpraševal in se sklonil čez moje šivanje, da so se njegovi lasje dotikali mojega obraza in da sem čutila toplino njegovih lic. Pogledala sva se, za hip se je njegova roka dotaknila moje, poljubila pa se nisva.
Nekaj nepopisno rahlega je vladalo v najinem razmerju, ki nama je branilo prestopiti mejo najnedolžnejše nežnosti.
Dobrodušni dacar je postal najin zaupnik in zaščitnik, da še sama nisva vedela kako. Ugajalo mu je čuvati nad nama, veselilo ga je, če sva bila tako zelo srečna.
»Kaj se hoče, taka otroka sta,« je dejal včasih.
»Nič ne mislita! Sivo morje adrijansko, lepo pa je vendar! Jaz tudi nekaj vem! Ko sem bil še jaz takle otrok …«
Oh, in njegov nelepi nos se je zasvetil ob lepih spominih.
A dacar je postal že praktična duša in poučeval je še naju v tej modrosti.
Če je pripovedoval Milku, kako sem jaz čez ušesa zaljubljena vanj, in če je meni potem morda že v stoto ponavljal, da je Milko »čisto proč« zame, prešel je takoj na svoj priljubljeni predmet.
»Nu, Lovec je zelo bogat in drži se, bogme. Pa na denar gleda, da je strahota. Ali ni napačen mož. Če vas ima Milko rad, zakaj bi vas ne vzel! Lahko postanete dobra gospodinja, kajti Lovec gleda na to, hej, prebita, jaz to vem. In Milko naj tudi malo pazi, da ne ujezi starega, jaz sem mu to že dejal.«
Jaz nisem ni zdaleč mislila na ženitev, Bog me varuj! Ali da vendar storim, kar je moč, ubogala sem svet dobričine, kolikor se je pač dalo. Krpala sem perilo in se silila v kuhinjo, kjer nisem posebno napredovala. Mati mi je vedno zatrjevala, da sem največja nereda pod soncem, in mi je po cele ure prerokovala razne prijetne stvari … Skoraj smešno je bilo včasih. »Joj, če se ti kdaj omožiš, ali bo mož revež! Želodec si pokvari že prvi teden … Joj, in otroci ne bodo imeli niti enega gumba nikjer. In …« Eh, ali čudno je bilo res: če sem bila sama v kuhinji, je še nekako šlo, kadar pa je bila mati zraven, mi je vse letelo iz rok od samega strahu. Nazadnje sem se potolažila, da se pojdem mogoče pozneje za nekaj mesecev v mesto učit kuhati, potegnila sem spet svoje gospodinjsko zavihane rokave čez lakti in moj obraz se ni več kopal v modrih, resnih gospodinjskih skrbeh.
Povedala sem vse to dacarju in prikimal mi je. »Kajpak, pametna misel!«
Nekoč sem šla v sosednjo vas, po kupčijskih opravkih tako rekoč. Ko sem se vračala, sem srečala Milka.
Morala sva skozi majhen gozdek. Bila sem že trudna, pa sem sedla na bukov hlod. Milko poleg mene. Moj svetli sončnik je ležal pred nama v travi, ptiči so žgoleli v vejah, krog naju je dehtel tisti posebni, hladni gozdni vonj po drevju, mahu in zemlji.
Najine roke so se dotaknile, tiho sva sedela skupaj. »Ali vas smem poljubiti?« je vprašal Milko komaj slišno, vzel mojo glavo v obe roki in me poljubljal boječe, nežno, komajda so se njegove ustnice dotikale mojih lic. Nepopisno milo mi je postalo v srcu. Nehote so me polile solze.
Ustrašil se je.
»Zakaj plakate? Sem vas razžalil?« Odmajala sem z glavo.
»Ali kaj vam je? Sem vas morda ustrašil?«
»Ne, ne! Samo tako srečna sem, samo tako …« Naslonila sem glavo nanj in njegova usta so mi pila solze z lic.
Tedaj pa je prišel dacar. Smejal se je, ker sva postala rdeča kakor pirha, ali naposled naju je oštel. »Bogme, otroka! Sivo morje adrijansko, kaka je to lahkomiselnost! Tukaj ob potu sedita pa se poljubljata in ljudje hodijo mimo! Če bi bil zdajle prišel vaš oče, Milko, namesto mene?! Debelo bi gledal, na! Za otroka vaju imajo vsi. Naj se smejeta, naj si nagajata, to so vse otročarije! In vendar niso, na, kajne, da ne?! Mi to že vemo, no. Ali opreznosti treba! O joj! Vse mi pokvarita!« tako je tarnal najin prijatelj. Midva pa sva molčala in sram naju je bilo, da je videl, kako sva se poljubljala, in skoraj jezila sva se nanj.
Kaj misliti?! Kaka neumnost!
Pa je imel res prav mož sivega morja adrijanskega.
Opazila sem kmalu, da je Milko redkeje zahajal k nam. In če sem mu kazala, da čutim, kako me zanemarja, rekel je, da ima mnogo dela in da je oče postal nekako siten. In še tedaj, kadar je prišel za nekaj minut k nam, ga je prišla takoj dekla klicat.
Stari Lovec je postal hladnejši do mene. Nič več mi ni nagajal in tudi raznih sladkarij mi ni več dajal.
In zraven smo imeli še doma skrbi dovolj. Najemna doba je skoraj potekla in hišni gospodar ni hotel več dajati v najem, ker je menil sam prevzeti trgovino. Oče je zato drugod iskal kaj pripravnega, posebno, ker je bila kupčija tukaj dovolj slaba. Našel je res nekaj v Jablanah, v vasi, dve uri oddaljeni od našega dosedanjega bivališča.
Meni je bilo precej žalostno v duši, ko smo začeli pospravljati robo v zaboje, četudi je bil še dobršen mesec do našega odhoda. Ali oče je hotel, da se vse opravi »v miru in redu«.
»Zdaj bo vsega konec,« sem si dejala, kadar sem mislila na Milka, in solze so mi silile v oči.
»Vsako nedeljo vas obiščem,« je zatrjeval, a nisem mu prav verjela, četudi so te obiske ravno tako obljubili tudi učiteljevi in drugi znanci.
Ali kakor je že mladost neumna, sem si tudi od te preselitve obetala raznih dobrot.
»Če bo kupčija dobra, Bog ve, morda tudi za nas otroke kaj ostane.«
In jaz, prismoda, sem mislila na doto, kar je bilo zelo odveč, kakor se je izkazalo pozneje.
Nekega dne, ko sem ravno razvrščala v zaboje celo skladovnico gumbov, je prišel stari Lovec k meni v prodajalno.
»Kako smo pridni!« je dejal domače. »Kdaj pa se bo odhajalo … ?«
»Čez dva tedna.«
»Že? Na, ali čas hiti. Koliko ste stari, Lenka?«
»Kdo?«
»I no, vi.«
»Šestnajst,« sem dejala v čudu, da tega ne ve in da tako čudno vprašuje.
»Tako, tako! Na, pa se bomo že kmalu ženili, ne?« Zardela sem in se branila, češ da niti ne mislim na to, da mi je končno tudi vseeno in tako naprej,
»No da,« je pritrdil. »Malo je že težko za dekleta, ki nima nič dote. Ali morda se vendarle najde kdo tak. Redko so sejani, seveda. Denar je le denar. Nihče se ga ne brani. Dandanes je pač tako. Tega ne more vsakdo, da bi jemal ženo brez denarja.«
Malo je počakal, medtem ko sem jaz tiho zlagala škatle v zaboj, potem je nadaljeval:
»Da, da, niso to lahki časi! Milku na primer pripovedujem to vsak dan. Seveda, mlad je še, pa sčasoma se že popravi. Sanjari mi preveč, no, to polagoma samo mine. Imeniten dečko je in neumen tudi ni. Da dobi dobro kupčijo in malce premoženja, za to bom že skrbel, saj je moj edinec. Potem že lahko dobi primerno ženo. Takole petnajst, dvajset trdnih tisočakov bi že morala imeti najmanj! No, če bi jo prav rad imel, mu ne bo treba gledati na en ali dva tisoč, pod deset pa ne pojde.«
Sedel je na enega izmed zabojev, se igral z verižico na uri in razlagal dalje svojo teorijo.
Meni je postalo vroče. Prevrnila sem nalašč cel kup škatel na tla, da so se gumbi raztresli na vse strani. »Kajne, kaka neroda!« zasmejala sem se glasno in prisiljeno.
»O, to se dogodi,« je dejal malomarno, si nažgal novo smotko in še dalje pripovedoval, kaj namerava z Milkom. »O, on že dobi kako težko,« je zamomljal. »Težko« je pomenilo – bogato.
Ostro me je gledal s svojimi malimi sivimi očmi, krog ust mu je igral majhen, v kotih skoraj porogljiv nasmešek. Ali jaz se nisem vdala. Vsa kri mi je silila sicer v glavo in iz ušes mi je kar gorelo; a to je prišlo prav lahko od tega, ker sem se morala toliko pripogibati zaradi onih nesrečnih gumbov. Drugače se mi ni malo ni poznala jeza, ki je kuhala v meni.
»Zakaj bi je ne dobil! Lahko jo dobi! Kruljav ni in grbast tudi ne, vi pa ste bogati!«
Starega Lovca je menda malo jezilo, da se zelo dobro pretvarjam, pa me je še bolj ščipal in žalil. Od sile je bil prijazen, kar cedil se je od ljubeznivosti, a vmes me je zbadal, kolikor je mogel. Da sem končno res revica, tako mlada, čedna, a prav nič denarja! Res škoda! Oče ne da nič, seve, kako tudi! Ob takile mali trgovini, ko je še roba na kredit. In še dva brata sta, pa oče malo rad pije … Ali to nič ne de, pridno dekle vseeno … prav škoda! Tako je zbadal. Čuvala sem se, da nisem pokazala, kako mi gre vse to do živega. Smejala sem se, pa še pela v presledkih: moje oči so se ravno tako zlobno rogale njemu v obraz kakor njegove meni.
Ali jezilo me je in bolelo in sovražila sem ga! Nazadnje je šel. In dobro je bilo, da je šel. Moje roke so se tresle in oči so mi že kar gorele v jamicah. Toliko, da sem ga še spremila do vrat in še na ulico zavpila nekaj šaljivega za njim. In potem, ko sem bila sama, sem jokala od žaljenega ponosa in jeze in žalosti in nesreče. Predpasnik sem tiščala k ustom, samo da ne bi kričala. Joj, kako neusmiljeno sem treščila z viška svojih sanj.
Prišlo je nekaj žensk, hotele so nekaj blaga za krilo.
Zložila sem jim na mizo malone vse kose, samo da skrijem svoj objokani obraz, pa so le videle.
»Nekaj objokani ste videti, kaj vam je?«
»Zobje me bolijo,« sem lagala.
Svetovale so mi na dolgo in široko: mrzlo vodo naj vzamem v usta – ne, gorka je boljša, in soli tudi, rajši tobaka – ali pa pokadim naj se: kalinovo perje, žabje kosti, kadilo lovorovih jagod, majarona in če imam še kaj drugih rož – gotovo pomaga.
Bile so dobre žene, ali jaz sem vedela, da mi nič ne pomaga, prav nič!
Bila sem še skoraj otrok, ali toliko sem le vedela o življenju, da je nespametno vdajati se praznim utvaram. Konec je! To je bilo gotovo in verjela sem v to kakor v usodo. Slišala sem že mnogo o starem Lovcu, tudi sama sem ga precej dobro poznala, vedela sem, da že zna vse tako urediti, da obvelja njegova volja. Znano mi je bilo, da se Milko očeta zelo boji in da je samo tako dolgo nekaj, dokler je dober očetu, sam pa ni nič. In naposled sem bila tudi ponosna in nevredno in nespametno se mi je zdelo, da bi se tako zastonj poniževala. Imela sem Milka zelo rada, ali ponos in neko čustvo zadoščenja sta mi pomagala do končnega sklepa. Obračunala sem z vsem, v meni je ostala le neka ponosna, trmasta jeza. Na dan našega odhoda sem se sprla z Milkom. Razžalila sem ga vpričo vse vaške inteligence in ko sva ostala sama, sem se mu rogala. Ne vem, kaj si je mislil, ali konec je bil.
Pozneje mi je povedal: da sem ravnala surovo, brezčutno, podlo, da je skoraj pobesnel od boli, ali da je napravil tedaj tudi on križ čez najino ljubezen.
No, bilo je menda prav tako.
To je bil zaključek prvega poglavja mojega življenja.
***
V Jablanah so me smatrali vsi kar prvi dan za odraslo dekle. In meni je bilo prav. Tožilo se mi je še včasih nazaj, a življenje je teklo dalje, vse po starem v vedno starih spremembah: dol, gor, kakor ladja na morju, vselej drugače, vedno enako.
Stopila sem bolj iz sebe in skrbneje opazovala ljudi.
Zanimali so me fantje iz vasi, ki so zahajali k nam, in starejši kmetje, ki so pozimi sedeli krog naše peči, pili slivovko in droženca in pogrevali stare, stare dogodbe. In orožniki in novi dacar in učitelj in njegov mlajši tovariš in poštar in vodja z velike žage doli v žlebu. In Kraševci, ki so poleti nad vasjo žgali apno, in Italijani, ki so na tratini delali opeko. Ljudje so bili, nikdar tako dobri, kakor se čita v knjigah, in včasih tudi ne tako hudobni in izprijeni, kakor se čita ravno tam.
Vse ljudi sem poznala v vasi, skoraj vse iz župe. Župa: župnija. Če je prirogovilil stari Šimen k nam, brez konca pil »božji darek« – prosto žganje, razbijal s pestmi po prsih in se na vse grlo drl: »Jaz sem Garibaldi! Garibaldi: Giuseppe Garibaldi (1807–1882) – eden izmed najbolj popularnih protagonistov italijanskega gibanja za združitev (Risorgimento) med letoma 1820 in 1870. Imenovali so ga junak dveh svetov, ker se je bojeval v Južni Ameriki in v Evropi. Garibaldi!«, bil je res kakor avstrijski vojak svoj čas v Italiji – videla sem ga prav tako rada kakor Matička, njegovega prijatelja, ki je ves večer ponižno mrmral v njegovo renčanje: »He, kaj si bil?! Kaj boš ti, napil si se! Ali jaz sem bil na Hrovaškem v šumah in dvakrat me je potrlo, dvakrat!«
In Dobnikovo Katro sem poznala, močno, mlado, osemnajstletno dekle. Ali je bila vesela in neumna! Dve njeni tovarišici sta se omožili, pa se je morala še ona:
»Tak cepec že ne ostanem, šment, da ne! In svatovanje, meni se že vse sline cede! Kadar se jaz omožim, bo ohcet, ohcet, vam pravim! Pa vi pridete tudi, Lenka? Plesali bomo, eh! Štirje muzikantje, najmanj!«
Pa sem res plesala na njeni svatbi. Tako vesele neveste še niso videli, so dejali ljudje. Ali čez dva meseca se je prijokala k materi domov in le z velikim nagovarjanjem so jo komaj spet spravili nazaj k možu. Tašča je ni mogla videti, pa je bil večen prepir v hiši in mož jo je tepel.
Da, življenje ni kar tako. Prodajala sem moko za pogače in za sedmine, vse vprek, iz ene vreče.
Sedmine so lepa šega, samo nekako čudno se zdi, da se kruh je in žganje pije in kuhano vino na vso žalost. Pa kaj se hoče! Je že tako. In iz naše vasi je bilo daleč k fari, pa so se ljudje utrudili.
Bogme, drugače pa sta bili tisti dve leti zelo prazni.
To se pravi, ne prazni, samo grozno malenkostni. Vse trpljenje, ki sem ga prebila tedaj, je obledelo in spomin na žalostne dni mi je nekako težak, mučen in pri tem skoraj smešen. Vsi znani ljudje so se razbežali na vse strani in postali so mi tuji. Hiše so prezidali in prostorov, ki so mi bili dragi, ni več. Pa se mi zde spomini pusti in dolgočasni, brez vsebine.
In ne samo tisti dve leti, tudi pozneje, ko sem šla v svet in ko so se vsi moji maliki polagoma rušili v prah in blato, ko so ideali črneli in je moje srce postalo velika, pusta praznota. Razumela sem in videla, da so moji vzori samo ljudje, mi ljudje pa smo majhni in malenkostni.
Naučila sem se umevati sebe in druge in vsakemu dejanju iskati vzroka … In mnogo mi je postalo jasno. Moji spomini na domače ognjišče so se polepšali. Ostal je nekak transparent nežnih, negotovih barv in zbrisanih kontur, ki prijazno zakriva ozadje. Oče ni ljubil matere in ona ne njega, pa ni moglo priti drugače. In tisto pijančevanje očetovo in materino razgrajanje vidim v drugačni luči. Vklenjena sta bila v majhno, ozko ječo. In bila sta ob stene in besnela nad vsem in nad seboj. Mnogo pokopanih moči je moralo biti v njiju, da sta se tako dolgo upirala usodi, da sta imela vedno moči za nove izbruhe svojega bitja. Razumem ju morda bolje, kakor se razumeta sama – če sta sploh kdaj poskušala to – in ker ju razumem, ju spoštujem bolj kot kdaj poprej. Naučila sem se spoštovati moč in naj se tudi kaže le v razdivjanih strasteh; pokorne, mirne, hladnokrvne duše, ki nič ne čutijo, nič ne greše, ki samo molče v potrpežljivi, topi, bedasti neumnosti in otrpnjenosti, te preziram.
Nisem prišla hitro do tega, dolga je bila moja pot, posuta z ostrim kamenjem. A to je dobro. Duša se vzbuja in mileje mi je, da so moji spomini temni, polni sence in noči, kajti ob jasnih dneh duše spe – morda srečne sne, a spanje je in sni so, meni pa se je dalo življenja.
Spomini mi tonejo v veliko večnost pozabe in ni mi žal. Spreminjamo se – ali ne, ne spreminjamo se, ampak naravno, rastemo in se razvijamo in kar nam je veljalo včeraj, nam ne velja danes in ne jutri. Kajti življenje ni počitek na enem mestu, ampak vedno potovanje naprej, dalje. Kdor je obstal, ne živi več.
Ni mi več do spominov.
***
Moja prijateljica je umrla. Povedala mi je spomine svoje mladosti, saj le-ti se najbolj živo ohranjajo v človeški duši.
Napisala sem jih – ne vem zakaj. Za honorar morda, zaradi tendence – morda. Če se je kdo dolgočasil, naj mi oprosti, če bom še kdaj pisala podlistke, zbirala si bom sujete drugje, kajti – prijateljice nimam več.
Na pošti Edinost 1900, 101, 3. maj, 102, 4. maj, 104, 7. maj. Rokopis se ni ohranil.
Mala poštna soba na deželi. V kotu nizka železna peč, poleg okna na levi pisalna miza z visokim nastavkom, na desni miza z brzojavnim aparatom, v kotu nasproti peči velika omara za tiskovine, poštne zapisnike in razne okrožnice. Po stenah vise zemljevidi, oglasi poštne direkcije, razne tabele, slika visokega poštnega uradnika in ptičja kletka s kanarčkom.
Majhno in stisnjeno je vse, a domače in prijazno.
V peči glasno prasketa ogenj, kanarček v kletki pa zadovoljno kljuje košček sladkorja, ki mu ga je mlada poštna upraviteljica zataknila med žice.
Ravno je vpisala par pisem v razne zapisnike, preštela denar v raznih škatlicah v leseni kaseti, ki jo je porinila v veliko železno blagajno zraven omare. Skrbno je zaprla vrata, potegnila mali ključek ven, potem pa zamišljeno sedla k mizi. Pogladila je svoje svetloplave lase s čela, naslonila glavo v dlan ter nepremično strmela na zeleno tintasto prevleko pisalne mize.
Zdaj pa zdaj sta se ji ustni bolestno zavlekli, dolge mehke trepalnice so zatrepetale in mišice okrog oči so se nabrale v male mnogoštevilne gubice. A takoj nato so se naježile obrvi kljubovalno in ustni sta se stisnili v trdo in ošabno potezo.
Kazalec poštne ure je kazal dvanajsto uro in pol. Zunaj na cesti so zaškripale sani in veselo so žvenkljali zvončki na opravah konj.
Ekspeditorica se je zganila, naglo pristopila k oknu in obrisala z roko roso s stekla. Prav mimo poštnega okna so drčale sani.
Na prvi pogled se je videlo, da je tu nekaj nenavadnega. Oprava konj se je kar bliskala in na sedežih je bilo videti marsikakšno mestno suknjo in marsikakšno pero modnih ženskih klobukov se je zibalo v vetru.
Temno je zrla mlada poštna upraviteljica skozi okno, a zdajci se je hipoma obrnila, naslonila se na mizo in zajokala, da ji je drhtelo telo in so ji solze močile velike črne madeže na suknu pisalne mize.
Slonela je par minut tako, potem pa se sklonila kvišku in se zasmejala.
Obrisala si je obraz, stopila h kanarčku in zažvižgala mu tisto znano:
Oj to pa to, pa to,
se prav lahko zgodi,
da dekle se zgubi,
hali, hali, halo …
da dekle se zgubi …
Vrata so se odprla in debela domača kuharica je odprla vrata.
»Tako veseli, gospica?«
»Zakaj pa ne, Lenka?«
»I tako, tako! Sicer pa prosim, da bi šli v obednico, kosilo je že na mizi.«
»Hvala, ne bom jedla.«
»I, kako da ne?«
»Glava me boli. Zbogom, Lenka!«
Kuharica je malce začudeno stala med vrati, a ta ekspeditorica je imela po njenih mislih večkrat svoje muhe, zato se je previdno zavrtela na peti in odšla.
»No, hvala Bogu! Zdaj imam mir,« vzdihnila je ekspeditorica in sedla k mizi.
Razmišljeno je razgrnila zadnjo okrožnico poštne direkcije in skušala zanimati se za razne vesti o ustanavljanju novih postaj in imenovanju novih poštarjev. A črke so ji plesale pred očmi, brala je po dva-, trikrat eno in isto stvar, a še ni vedela, kaj bere. Jezno je slednjič zganila okrožnico, vzela polo pisemskega papirja, strmela nekaj časa s široko odprtimi očmi na papir, potem pa začela pisati:
»Draga Ana!
Dolgo ti že nisem pisala, kajne? Kak poldrugi mesec je trajala ta pavza v najinem dopisovanju. No, res nekaj posebnega zame, ki nisem mogla preživeti niti petih dni, da ti ne bi pisala, da ne bi izlila vse svoje nezadovoljnosti v pisma zate. Se spominjaš, kakšno je bilo moje zadnje pismo? Mislim, da je bilo za nekaj nians svetlejše in veselejše kot ostala. Pred Božičem je bilo, zato morda se je ona sentimentalnost vmešala med vrste, ki mi jih ti očitaš v odgovoru. Da, Božič je bil kriv. Toda ne, lagati nočem! Bila sem zaljubljena, zato sem pisala tako! Ne čudi se, prosim, niti ne nabiraj usten v smeh! Smešno je pač res! Moj Bog, jaz, resna in hladna Elza Hodnik, pa zaljubljena. No, pa res je! Tisti 'on' je sin bogatega trgovca v tukajšnji vasi. Inteligenten, velik, rjav! Da bi ti opisala njegove oči, lase, usta, brke – tega menda ne zahtevaš! To so malenkosti! V kratkem: ugajal mi je! Govori nekako rezko, ostro, rad karikira ljudi in svet, ne laska se (vsaj meni se ni) in njegovo vedenje je okorno, a samozavestno, četudi ne naduto.
Ne vem, kako je prišlo, da sem se zaljubila vanj. Hodil je večkrat na pošto, pogovarjal se z menoj o politiki in literaturi, včasih tudi o socializmu in zabavljal proti vsemu, proti čemur zabavljam jaz. Morda je bilo vse to preračunano, morda – a tedaj nisem dvomila o njem. Ne spominjam se, kaj je dejal tisto jutro – vem samo, da sem mu slonela nekoč na prsih in da mi je poljubljal usta in obraz, da mi je kri gorela pod kožo.
Ha, ha! Kajne, zelo interesantno bi bilo videti me v taki pozi! In jaz sem ga poljubljala in ljubila ga, da se čudim sama, odkod je bil ves ta ogenj, odkod so bila vsa ta čustva. Hodil je na pošto, prisegal mi ljubezen in pošiljal mi karte, zatrjujoče mi večno zvestobo.
Večna zvestoba? Ha, ha! Ali veš, kako dolgo je trajala ta neminljiva zvestoba! O, smej se z menoj tej kratki 'večnosti'! Štirinajst dni, to je vendar čas! Pol meseca! Štirinajst krat štiriindvajset ur, moj Bog, ali ni to dolgo? Šel je v bližnji trg in tam se je prelevil. Pisal mi je zelo milo, zelo duhovito pismo (ob priliki ga pokažem) v res finih frazah, dokazal je svojo nedolžnost in v pretresljivih vzklikih prosil me odpuščanja – zato, ker se je zaročil brez moje vednosti!
No, brala si menda že v kakšnem romanu, kakšen vtis napravijo na človeka take novice. Posebno pomilovati me ni treba, jokala nisem, niti divjala ne. Odgovorila sem mu prav tako, kakor si je želel. Želela sem mu vse dobro in mu čestitala k zaroki. Kaj hočeš, igrati je treba svojo vlogo, kakor zahteva komedija. Tisti dan je sicer nekaj priporočenih pisem šlo namesto v Trst na Dunaj, popacala sem nekaj zapisnikov, zmotila se pri znamkah za par grošev, no, večje nesreče ni bilo!
Nekdanji moj ljubimec pa se je danes poročil z zabito in kozavo hčerjo bogatega posestnika s trga. Glej, to je moj roman! Zanimiv pač ni bog si ga vedi kako, pa vse ne more biti interesantno! Prosim te samo za to uslugo, da me tega poglavja mojega življenja ne spomniš nikdar! Upam, da boš gotovo spoštovala to mojo željo.
Dolgo ne ostanem več tukaj! Saj veš, ne bi bilo plemenito, če bi s svojo navzočnostjo motila novi srečni zakonski parček! Sploh si pa lahko čestitam, da je prišlo tako! Če je on smatral tisto tržanko (poznam jo, zabita je grozno!) za vredno, da si jo vzame za ženo, potem je njegova duševnost zelo plitva: če jo je pa vzel zaradi denarja, potem njegov značaj ni vreden niti beliča. Ne izgubim torej ničesar!«
Brzojavni aparat na sosednji mizi začel se je gibati. Počasi je odložila pero, pristopila k sosednji mizi ter odprla stroj. In je začel ropotati:
»Brzojavka iz Ljubljane št. 21, oddana ob pol dvanajstih dopoldne, dne 15. februarja. Gospod in gospa Škaberne v …. Bog živi novoporočenca! Čestitamo! Na mnoga leta! Rodbina Ježeva,« je brala iz brzojavnih znamenj.
»Hm, številka ena, mogoče pride še nekaj drugih! Pa pišimo!«
In sedla je ter spisala brzojavko na formular.
»Tako, da bo parček vesel,« je dejala, pogledala svojo lično pisavo, zasmejala se glasno, potem pa stopila pred kanarčkovo kletko:
»Na, tiček, daj, daj, zažvižgaj eno! Vesel bodi, vesel!«
Začudeno je ptič upiral svoja majčkena očesca vanjo, ona pa se je zasukala, sedla k mizi in nadaljevala pismo:
»Živio! Prva brzojavna čestitka je že tu, ne veš, kako vestno sem jo prepisala, pravi kaligrafični umotvor je ta čestitka! Ironija usode, kajne? Če bi šlo po mnenju nekaterih romanopiscev, pisati bi morala tako čestitko s solzami in krvjo, a jaz ne ljubim efektov, zato uporabljam naše rjavkasto črnilo tudi za take 'svete' stvari. No, naj bo zadnja neumnost! To je finis mladoletnih bedarij. Lice mlado – srce staro … ha-ha, morda se še popnem na Pegaza! Toda zbogom! Tvoja Marija.«
Vstala je, odprla okno in zrla ven v sneg. V sobo je prihajal mraz, po licu pa ji je prilezla solza. Jezno si jo je obrisala in zamrmrala predse: »Mraz je in jaz imam slabe oči.«
Pesimist Edinost 1900, 105, 8. maj, 106, 9. maj. Rokopis se ni ohranil.
Nesrečen je bil. Fine, ozke ustnice so se mu zaničljivo zategovale za lepo zavihanimi, temnimi brki, kadar je govoril o svetu, in oči so žalostno gledale naokrog. Bral je Heineja Heine: Heinrich Heine: nemški pesnik (1797–1856). in v dolgih pismih razkladal prijatelju tajne bolesti svojega nesrečnega srca. Pesnikoval je. V občutljivih trioletih in žalostnih romancah je tožil, kako ga preganja »sreče trde nezaslužen srd«, in zlagal dolge balade o prekanjenosti in izprijenosti sveta. Nesrečen je bil, grozno nesrečen.
Starši njegovi niso bili revni in on sam ni sicer še nikdar okusil grenkobe uboštva. A njemu ni bil mar želodec, le srce, srce, to bi bil rad nasitil. Na vsem božjem svetu ni pričakoval, da bi našel človeka, ki bi razumel njegove občutke. Nekaj časa je od žensk pričakoval zdravila, a njegov up je bil prazen. Nobena ga ni razumela – nobena. Ta bi bila rada objela ves svet, ki ga je on sovražil iz vse duše, vesela je bila in se je smejala, ko se je njemu srce krčilo od žalosti. Druga se je norčevala iz njegove zamišljenosti, poljubljala ga strastno na ustna in zahtevala, naj bo vesel in srečen.
Vesel? Srečen? Vesel, ko se vse vara, goljufa in pobija okrog njega? Srečen, ko se toliko bridkega dogaja okrog njega po svetu!?
Pisal je tudi tej, kakor prvi, obširnih osem strani dolgo pismo, za zaključek napisal dolg sonet »usoda trda je tako velela« kakor refren svojega modrovanja o nesreči srca, tajni simpatiji duš, vzletu duha v višje svetove in drugih takih potrebah svoje globoko čuteče individualnosti. S pesniško navdahnjenimi besedami je prekinil ljubezen in sklenil živeti kakor poprej: sam zase, sam v sebi, črteč in zaničujoč druge stvari božje.
A še mu ni bilo dano potopiti se v morje grenkobe svojega srca in z naslado se opajati na svojih namišljenih bolečinah. Srečal je dekle, mlado in ponosno, prezirajočo prazne šablonske fraze ljudi, z zdravim srcem in razumom, prosto vsake svetske boli. Zaljubil se je v njo, opeval jo je v svojih pesmih in njej je ugajalo to kadilo, to oboževanje in ljubila sta se. Nekaj časa sta bila srečna oba. On je pozabil svoj pesimizem in njej so ugajale njegove pesmi in njegova ljubezen. Nekoliko romantike se je navzela iz knjig starih pisateljev in imponiral ji je melanholičen pogled in globoki organ njenega ljubimca.
A jedro v njej je bilo zdravo in nepokvarjeno. Počasi so izginjale iluzije in v vedno treznejši luči se ji je kazalo to razmerje. Ni več sanjarila ob njegovi strani o vseh mogočih in nemogočih, a vedno nepotrebnih stvareh, niti ni več s solznimi očmi brala njegovih pisem, polnih temnih slutenj in večnega zdihovanja.
Kritično ga je začela opazovati, študirati njegov značaj in analizirati njegovo notranjost. Vedno hladnejše in hladnejše je postajalo njeno vedenje, vedno osornejši odgovori na njegove ljubezenske besede. Spoznala je, da ji ljubezenske prisege ne zadoščajo, da hoče imeti več, da ji le mož imponira. Iskala je tega moža v njem – iskala, a našla ga ni. Nervozen je bil, siten in občutljiv. Vsako delo mu je bilo pretežko, tu mu je manjkalo tega, ondi je pogrešal onega, a nikdar ni imel energije, da bi odstranil ovire in si napravil gladko pot. Pedantno je gledal na malenkosti, da mu ni zlezla kravata v stran in da mu ni klobuk pokvaril skrbno narejene frizure. Vedno je tožil čez usodo, a niti najmanjšega poskusa ni napravil, da bi ji kljuboval, da bi sam, z lastno roko prijel za krmilo. Počasi je odmirala ljubezen v dekličinem srcu. Izgubljali so se okraski, s katerimi je obdala osebo svojega ljubimca, in to, kar ji je ostalo, ni zadovoljevalo njenih želja. S spoštovanjem se je izselila tudi ljubezen. In ko je uvidela, da ne more več biti to, kar mu je bila, da ne čuti zanj ničesar razen sočutja, pomešanega s prezirom, povedala mu je to odkritosrčno.
Vdal se je, izrazil ji v slovo še frazaste želje in poslovil se od nje s povzdigljivo sceno, s kakršno se poslavljalo gledališki igralci na odru. Vzvišenega in plemenitega se je zdel sam sebi in se spet utapljal v svoje pesimistične nazore. Povzdigovala ga je zavest, da ga je goljufala ona, da je ona sama pomendrala cvetočo ljubezen v njegovih prsih. Zdel se je samemu sebi mučenik svojih idej in se skoraj pomilovalno spominjal nje, ki mu ni mogla slediti v visoke regije, kjer je plaval njegov duh. V pesimizmu je živel in užival v njem. Ogibal se je ljudi, a vendar vedno vzdihoval po enako čuteči, enako blagi, nad vse zemeljsko vzvišeni duši. Posedal je včasih pri vinu in vlival vase hladilne pijače.
»Nesrečneži iščejo v vinu tolažbe,« si je govoril in je svojo prav navadno pijanost odeval s plaščem mučeništva. Žalostno je hodil okrog in kadar ga je bolela glava od vina, prepuščal se je grenko sladkim čustvom svojega trpljenja. Sam je rasel pred seboj in svoje napake ovijal v mistično pomenljivo meglo. Pel je pesmi, obsojal svet in ljudi ter tožil čez usodo. Hudoben ni bil, a bil je slab. Nikoli si ni priznal tega in nikdar ni sebe dolžil. Zavijal se je v pesimizem, kakor se zavija star človek v plašč. Svoji osebi je znal nadeti neko skrivnostno interesantnost in rad je imel, da ga je množica občudovala. Kdor pa ga je poznal dobro, kdor se je potopil vanj, v njem ni našel jedra. Grajajoči in obsojajoči pesimist je bil brezkoristen ud človeške družbe. In živel je tako dalje in s prezirljivim nasmehom na ustnih je zatisnil oči. Le on je bil velik v svoji domišljiji, a ker ga drugi niso dosegali, črtil jih je, kakor se črti golazen.
Ko bi našla – moža Edinost 1900, 109, 12. maj, 110, 14. maj. Rokopis se ni ohranil.
Sprehajala sta se po poti, ki vodi izpod Tivolija skozi gozdič v Šiško.
Oba sta bila visoka, vitka, elegantna. On v svetlo rjavi letni obleki, ona v letnem rožastem batistu.
Sama sta stopala po ozkem potu. Bil je vroč poleten popoldan in nikjer ni bilo videti sprehajalcev. Ona je nemirno tolkla s sončnikom ob tla in gledala tja v vrhove smrek.
»Moj Bog, kako dolgočasno,« zazdehala je.
»Tebi je vedno dolgčas,« opomnil jo je on.
»Da, pri tebi.«
»Kako si vendar čudna včasih! Kar ne razumem te.«
»Kakor bi me sploh kdaj razumel!« dejala je sarkastično.
On je molčal in tiho sta stopala dalje. Mala klopca je stala med grmičevjem ob potu.
»Sediva!« je predlagal on.
Sedla sta.
»Poglej, kako bi bila lahko srečna sedaj. Čez pol leta odprem svojo advokaturo, oče mi je odstopil malone vse svoje premoženje. Ničesar mi ne bi manjkalo, da si le ti malce drugačna.«
»Kakšna neki?«
»Ne vem pravega izraza, a poročena bi bila lahko, da nisi tako svojeglava.«
»In kaj bi bilo potem?«
»Srečna bi bila!«
»Srečna. Hm … Tako malo časa se poznava.«
»Vendar čez leto!«
»Da, dva meseca več kot leto dni je, odkar je bogati dr. Pečjak začel dvoriti ubogi Cvetkovški učiteljici,« je zavrnila ironično.
»Moj Bog, ne bodi taka!«
»Kakšna?«
»Čudna!«
»Nič drugačna nisem, kot sem bila.«
»Žalibog!«
In zopet sta molčala. Lahno je šepetal veter v vrhovih dreves, zibal travo ob potu in se poigraval v hladnih, božajočih dihih okrog njunih lic.
»Povej mi, ali me sploh ljubiš?« je vprašal po daljšem molčanju in ji pogledal v oči.
Skomignila je z rameni in odgovorila čez nekaj časa.
»Ljubim!? Hm … ne vem. Ljubiti bi morda znala, ko bi bil ti tak … Pa, kaj bi ti pravila! Ne vem, ali sem sama kriva ali si kriv ti!«
Utihnila je, pa tudi on je molčal. Vzdihnila je na pol ter dejala kakor v snu:
»Ne vem, morda te ljubim!« Obrnila se je proti njemu, hkrati mu ovila roke okrog vratu pa pritisnila svoji vroči ustni na njegovi.
Za hip se je streznil pod tem poljubom in ji položil roko okrog pasu, da jo je še tesneje privil k sebi, a vzravnala se je in ga pahnila od sebe.
»Oh, pusti me! Kako zoprno je vse to! Brr!«
Stresla se je nervozno in vila z rokami.
»Ha, ha! Diese fade Süsslichkeit! Diese fade Süsslichkeit. (nem.): Ta brezokusna sladkoba. Prav kakor limonada, ne sladko ne kislo!«
»Pomiri se! Ne bodi tako čudna,« je skušal nagovarjati on.
»Ne bodi čudna!« ga je oponašala in zasmejala se porogljivo. Naenkrat je vzkipela, stopila predenj, stisnila pesti in mu zagrozila z njimi.
»Sovražim te! Ubila bi te lahko! Kaj lahko! S slastjo, z veseljem … !«
Oči so se ji iskrile in bila je čudovita v svoji razburjenosti. Umirila se je kmalu in zopet sedla na klop.
Gledal jo je začudeno, v zadregi si je popravljal manšete in začel negotovo:
»A dejala si mi in pisala, da me ljubiš.«
»Tako, dejala sem?« rekla je raztreseno, a takoj se zopet zavedla. »Da, ljubila sem te, ljubila,« je ponavljala strastno in ustnice so se ji zavlekle v histeričnem krču.
»Ali veš, kaj je to ljubiti! … Pa saj ne veš! … Ljubiti, vidiš, to je: povzdigniti se nad materijo, vzplavati z dušo kvišku, postati večji, višji! Me ženske pa moremo to le tedaj, če ljubimo koga, ki je sam velik, sam visok! … Jaz sem mislila, da si ti tak, zato sem te ljubila. Hotela sem utopiti dušo v tebi, oviti se te in rasti ob tebi, pa ti sam nisi nič … nič … nič!«
Zadnje besede je skoraj kričala.
»Ne vpij vendar!« je dejal nejevoljno in nepotrpežljivo skomignil z rameni.
»Ah, pusti me! Kaj si res kaj!? Moj Bog, kaj pa je tisti 'dr.' in tisti tisoči tvoji, kaj so?! Mar si ti to? … Ti nisi nič drugega kot kup nazorov, nabranih Bog ve kje – ne svojih – svojih nimaš! Jaz sem vedno sanjarila o možu … von einem ganzen Mann! … Veš, kaj je to: cel mož?!«
»Moj Bog, ne kvari mi vendar volje!«
»Ne morem drugače!« je nadaljevala jezno. »Ti vedno kimaš vsakomur. Hotela sem te skušati, trdila sem to, s čimer sem ti pred pol dneva oporekala, a ti si mi ravno tako prikimaval kot pred urami. O, ti misliš morda, da si več kot jaz,« je vzkipela, »ne, nisi več, jaz čutim, da si manj.«
»Ne prepirajva se!« je dejal s tonom, s katerim prosijo otroke, naj ne bodo trmasti.
»Ah, daj, saj si bil na gimnaziji, na univerzi, govoril si že na par shodih, a vidiš, kljub vsemu mi ti ne imponiraš, kljub temu ne vzbujaš v meni tistega čustva, ki ga ne znam označiti, o katerem pa vem, da biva in mora biti. Tako, neka moč, neka avtoriteta, enakost! … Da, enakost, ker avtoritete ne priznavam! Mogoče te ljubi moje meso, a jaz te ne ljubim in tudi ne maram, da bi se kaj mojega vezalo nate!«
»Kako si danes prenapeta, nespametna!«
»Prenapeta nikakor ne in nikdar še nisem bila pametnejša. Tu je treba radikalnega zdravila, ti se omoži s katero izmed tistih bogatih deklet svojega znanstva, jaz pa ostanem Cvetkovška učiteljica, jaz s svojim reformiranim okusom o moških!«
Zasmejala se je glasno, a takoj umirila se. Prijela ga je za roko ter mu dejala čisto hladno:
»Zbogom!« in vstala.
»Kaj ti je vendar?« je hitel on nerodno, pa ona je bila že par korakov od njega. Stopil je za njo, a ona se je obrnila in rekla trdo in jezno:
»Ne moti me! Nočem, da bi hodil za menoj!« In ko je on pristopil še eno stopinjo bliže, zakričala je še enkrat: »Nočem!« in odhitela po stezi.
On je mirno sedel nazaj na klop in mrmral: »Kaj ji neki je?! Ta prenapetost!«
Čez leto dni se je on omožil z bogato gospico iz mesta, ona pa je bila še vedno učiteljica v Cvetkovju. Njen tovariš, nadučitelj Brandek, je rekel nekoč o njej: »Ta bi res znala osrečiti moža, ko bi res našla – moža!«
Megla Rdeči prapor 1900, 25, 1. oktober. Objavljeno tudi v Slovenskem narodu leta 1908, št. 28, str. 1–2. Rokopis se ni ohranil.
Šla sem od rektorja in neko pijano čustvo veselja mi je vzburkalo kri. Rektor na univerzi je že živina, – pardon! Človek, ki je nekaj. In ta naš rektor je bil izredno prijazen z menoj. Poklical je še profesorja Steina Dr. Stein: prof. dr. Ludwig Stein (1859–1930), profesor filozofije na bernski univerzi, omenjen tudi v noveli Študentke. in razgovarjala sta se z menoj nad tričetrt ure.
To pa je prišlo tako.
Imela nisem prav nič več denarja, niti za hrano in stanovanje, kaj šele za kolegije. Premišljevala sem dva dni, kaj mi je storiti, tretji dan pa sem naznanila rektoratu, da izstopim radi gmotnih razmer. Niti sentimentalna nisem bila. Pila sem čaj in kadila slabo cigareto, katero mi je dala moja tuja prijateljica Dina Arkadijevna. Zvečer sem oddala pismo na pošti in šla na predavanje privatne docentinje Dr. Dimitrove. Z Dino sva med uro koketirali z najino skupno simpatijo, mladim Norvežanom, ki je med predavanjem redno portretiral kako gospodično izmed avditorija. Torej čisto nič nisem bila sentimentalna tisti dan in tudi pozneje ne. Kar izostala sem od predavanj, pa je bilo. Srečala sem Srba Jakovica tiste dni na ulici. Vprašal me je, zakaj ne hodim na predavanja. Odgovorila sem mu, da so predavanja sila dolgočasna, da je Bern najpustejše gnezdo pod soncem in da hočem v Pariz. Da nimam denarja za kolegije, sem povedala. Srb je nabral čelo v gube in dejal, da je trditev, da so predavanja dolgočasna, razžaljenje ve‑ de …
No, jaz sem že pet dni sedela doma pri oknu, kuhala čaj in gledala venkaj v meglo, ko mi neko popoldne pismonoša prinese pismo od rektorja, ki me vabi, naj se oglasim v njegovi pisarni.
Šla sem tja. Oblekla sem zimsko jopo z velikim ovratnikom iz krznine in dela mojo staro mornarsko čepico na glavo.
Bala sem se, da se bo rektor jezil, ker hočem izstopiti, ne da bi plačala kolegije.
A rektor je bil zelo prijazen. Povedala sem mu vse kako in kaj, da pišem, da imam malo snovi in da hočejo nemški časopisi več dejanja, katerega pa ne vem od kod vzeti.
Prišel je še profesor Stein in bilo je prav imenitno, prav kakor mala zabavica pri peturnem čaju. Profesor Stein ima velike črne oči, zelo rdeče ustnice in bele zobe. Oženjen je. Njegova žena je bogata, a pravijo, da je zato tudi pravi Lucifer.
Mi smo se pogovarjali. Jaz sem povedala, da nimam denarja, da ima moj oče dolgove, da obeduje moj brat, ki hodi v gimnazijo, v ljudski kuhinji ter da ne morem plačati kolegij, ker slovenski časopisi tako preklicano malo in neradi plačujejo, nemški pa so grozno izbirčni.
Onadva sta se malce smejala in bogati profesor Stein je celo nekaj dejal o nekaki podpori.
No, ponosna sem kakor španski grand in se tudi za svoje honorarje prepiram in rukam na žive in mrtve, podpor vendar ne bi sprejela za ves svet.
Pripovedovala sem torej mirno dalje. Rektor je dejal, da je čital moj podlistek v bernskem Bundu, Podlistek v bernskem Bundu: Berner Bund, švicarski dnevni časopis, ki je začel izhajati leta 1850. profesor Stein pa mi je povedal, koliko plačuje züriška Limmat za vrsto.
Vprašala sta me, kaj nameravam. Povedala sem, da hočem iti nekam, sploh ne vem kam, morda tja kam čez morje v Ameriko ali Avstralijo, tja, kjer postane človek lahko bogat, če ima malce sreče.
Onadva sta se nasmihala in profesor Stein me je vprašal, zakaj me zadnje dni ni bilo na predavanju. Zlagala sem se, da sem imela influenco. Dejala sta potem, da naj grem k zdravniku, češ da sem vpisana v študentski bolniški blagajni.
No, potem mi je rektor izročil odpustnico in odšla sem. Profesor Stein je šel do mosta z menoj, ker je imel isto pot, in ko se je poslovil, mi je dejal, naj mu pišem, kako se mi bode godilo. Pogledal me je pri tem s svojimi črnimi, vročimi očmi nekako čudno, da bi si gotovo kaj mislila, če bi ne bil oženjen. Seveda, njegova žena je Lucifer, pravijo, ali žena je vendar in jaz si ničesar ne domišljam, če me kdo pogleda, posebno, če je oženjen.
Bila sem torej prav dobre volje ono popoldne.
Prosim, saj tudi ni malo, če govori sam rektor z menoj tri četrt ure in če me pogleda profesor filozofije, ki je notabene že oženjen, tako čudno gorko! Hm, jaz nisem bogve kako pametna punica, moja mornarska čepica je že iz forme, čeravno jo nosim tako podjetno zadaj v tilniku, in rokavice so raztrgane.
Ali osnove imam! Imenitne osnove, gospoda moja.
Pri oknu sedim, gledam v meglo in kujem načrte.
V dveh, treh letih moram postati bogata. O tem ni dvoma. Moj oče ima dolgove, mati bi rada živela od obresti in moj brat si kvari želodec in zdravje v ljudski kuhinji, kjer jé vsak petek tri porcije makaronov, strada v soboto, v nedeljo pa jé zelje s fižolom. Starejši brat ima sicer že bicikelj, a drugače se mu godi za čuda slabo. Brez dvoma, naša družina potrebuje denarja.
In kaj šele jaz! Prosim vas, cele noči sanjarim o vili z brezštevilnimi balkončki in stolpiči in verandami in vselej, kadar grem v mesto, kritično ogledujem moderne preproge z ozkimi fantastičnimi, vijastimi cvetlicami in tiste salonske mizice in fotelje, ki me tako zelo mikajo.
Ej, okus imam! Seveda, sedaj se tega ne pozna. Čevlji so pošvedrani, krilo raztegnjeno in o graciji in eleganci na meni ni sledu. Toda okus imam, in da sem bogata, da imam denarja, hm … !
Vidite, v Ameriko pojdem. In tam po newyorških ulicah bom prodajala časnike. Potem si kupim kostanja in kotliček in na oglu ulic bodem pekla marone. In potem si kupim pip in verižic in sto drugih drobnarij in prodajala jih bodem po ulicah in hišah. In potem si najamem prodajalnico in kupčujem … o, pravim vam, v dveh letih bo denarja na kupe!
Ali pa grem v Avstralijo. Tam bi bilo še boljše. V Evropi ni nič. Bogata hočem postati. Hitro, hitro, v dveh letih! Ah, kako bi te uživala, ti, moja krasna, lepa mladost!
Pripovedujem si pravljice, čudne, moderne pravljice. Misli mi tkó fantastične, neizvedljive načrte in naslajam se nad gradovi, ki jih zida moja domišljija tja v sivo, gosto, zimsko meglo.
In kadar se spomnim, da sem neumna, da so vse te sanjarije le opijum proti grdim, težkim skrbem, ki mi legajo na prsa, vidim zopet samo meglo tu zunaj pred okni in dalje in dalje, kakor daleč more videti moja duša.
Vraga, sentimentalnost, in moja stvar. Toliko energije, poguma in volje je v meni! Toda kaj! Kaj naj počnem!
Po sobi letam in se jezim in kolnem. In pred zrcalom se ustavim, stiskam pesti in nato zažvižgam. Tako glasno, poredno, nalašč!
He, čakaj me, ti življenje! Misliš, da se te kaj bojim? – Ne boš!
Okno odprem in smejem se v meglo.
Ah, kaj, bog zna koliko sreče mi še krije ta megla, meni eks. študentki! …
Ženske duše Slovenka 1900, 15. november, 246. Rokopis se ni ohranil.
Prva
Šli so z maškarade. Onadva naprej, stric in teta za njima.
»Veš, da grem letos prvič peš in sam domov?« je rekel on kakor v spominih.
»A kako si hodil druga leta?« ga je vprašala ona malce poredno.
»Kako?! Peljali smo se v droški, a poleg mene je šumela svilena oprava in dehtel opojen parfum. Te dražestne maske lahkomiselnega polsveta!«
»Tako, tako! Koliko grehov imaš, koliko takih srčkanih grehov!« je vzdihovala ona naivno odpustljivo. »A zdaj moraš imeti vedno samo mene rad, samo mene!«
Zasmejala se je zvonko in mu ponudila svoja mehka, topla usta v poljub prav pred električno ulično svetilko.
Bila je njegova nevesta. Ah, in tako srečna! Samo še par dni pred poroko, in on je bil tako zlatkan, zlatkan!
Njegovi srčkani grehi se niso dotaknili njene duše …
Druga
Pisala je prijateljica prve dni svojega mladega zakona:
»Tako neizmerno sem srečna, draga! Ta nebeška, krasna divna sreča, ta božanstvena, opojna ljubezen! Kako mi je drag, kako ga ljubim! Ah, zdaj, ko je moj, moj! Mož in žena, kako je to krasno! Ah, moja velika, sveta sreča!
In vendar! Veš, da trpim včasih prav tako, kakor sem drugače srečna? Vedno visi nekaj nad menoj in zdaj pa zdaj me kruto, neusmiljeno rani: Spomini … ena beseda, en pogled zadostuje in vsa njegova preteklost stoji pred menoj. Mislim, da mi duša umira od bolesti. Druge je ljubil, druge objemal, druge so mi ga ukradle, umazale, oskrunile, še preden sem ga poznala. Ali razumeš?! V največjem slavju sreče in ljubezni stoji preteklost pred menoj in se mi roga. In on! Ljubim ga, ljubim ga! Kakor onečaščena relikvija mi je in jokala bi se nad njim. Vsa njegova minulost leži na moji duši kakor težka mora in jaz brskam s satanskim veseljem v teh ranah, da bole, bole …
Srečna sem, srečna, srečna!
Ali svojo srečo plačujem s spomini … In drago!«
Česa neki je želela? Slovenka 1900, 15. november, 246. Rokopis se ni ohranil.
Moj Bog, tako je bila mlada! Ta otroški obrazek, te resne zvedave oči in ti nežni, ravno vzcveteli udje. Svežost in mladost sta dehteli iz gub njene obleke in mlade, pol razvite prsi dihale so v dolgih, globokih dihih topli zrak majskega vetra. In kako so rdela ona okrogla lica, kako se je gibala kri pod tanko, fino kožo!
Ura je udarila v zvoniku in ona je stopila čez prag cerkve ob strani svojega zaročenca, velikega mladega moža. Prozorni pajčolan je zavijal njeno postavo in padal v lahnih gubah po beli svileni obleki. Dolgo krilo je šumelo po cerkvenem tlaku in prijeten hlad vel je od cerkvenih sten. Za njo je bilo čuti pol pridušeno pošepetavanje in nežni parfum, ki je vel iz njene obleke, mešal se je med resni cerkveni duh. Zdelo se ji je, kakor da stopa v nov, nepoznani svet, kakor da čuti skrivnostni dih usode. Na koru so zadonele orgle in sveče v velikih srebrnih svečnikih so vzplamtele. Oblački kadila vzdigovali so se proti stropu in resni glas duhovnika donel je po cerkvi.
Vzdrhtela je, intenzivni duh kadila vznemirjal ji je živce.
»To je torej konec,« mislila je. Tu je torej žrtvenik njenega deklištva, njene svobode. Ta akt, ta mirtin venec, to svileno krilo je finis – konec! Ni več svoja, ni več otrok!
Pogledala je njega, ki je nemo, resno stal poleg nje. Poznala ga je, saj je bil vendar, kar pomni, vsakdanji gost v domači hiši. Spomnila se je, kako jo je lasal kakor dolg poreden fanté, če mu ni hotela dati svojih sladkarij, kako jo je natepel, če mu je spridila njegove mline na vrtu. In če so hodili na sprehod, spredaj onadva, zadaj njena in njegova mama, njen in njegov oče, prisluškovala sta, kako so se stari zadaj menili o njiju.
»Lep par bosta, kadar dorasteta,« to je slišala že, ko ji ni bilo niti šest let. Poznala ga je dobro, a vendar je zdaj, v tem resnem trenutku, skozi tenko prozorno tkanino pajčolana pozorno in kritično uprla oko vanj. To široko oglato čelo, ta malce upognjen nos, te mesnate ustnice! Gledala je vanj, kakor bi iz njegovega obličja hotela brati svojo prihodnost. Še nikdar ni opazila, da ima tako širok močen tilnik, da ima tako izbočene prsi. Zdelo se ji je, da zelo nerodno drži črni blesteči cilinder v desnici in da preflegmatično gleda z očmi v pisani vzorec cerkvenega tlaka. Pozorno je motrila njegove poteze, niti najmanjše vznemirjenosti ni bilo brati na njegovem odkritem, zdravem obrazu. Držal se je dostojanstveno in hladno in njej je hkrati prišla misel, da ima gotovo ravno tak izraz na licu, kadar podpisuje menico za trgovino ali morda naroča blago pri agentih bogate firme. Zdelo se ji je, kakor da ga zopet vidi, kako podpisuje ženitno ponudbo pri notarju, kakor da sliši njegov trgovski glas:
»Trideset tisoč dote!«
In hkrati so ležali celi kupi bankovcev pred njo, modrikasti, zelenkasti, s treznimi številkami, malo oguljeni na oglih. Ona je sedela med njimi in oni so ji poskakovali pred očmi, padali ji na obleko in se dotikali njenega obraza.
Stresla se je. Duhoven jo je prijel za roko in sklenil jo z desnico njega, ki je stal tik nje. Slišati je moliti molitve, a zdelo se ji je, kakor da štejejo: sto, dvesto, tristo … Komaj je stlačila oni »da« iz ust. Zdelo se ji je, kakor da je dejala »dota« in vroče ji je postajalo. Plašno je pogledala okoli stoječe, a ker so imeli vsi resne, mirne obraze, skušala je tudi ona z zbranimi mislimi slediti obredu. Pa se ni dalo, ni se dalo.
Te misli, te neumne misli! Vidi se, da je še otrok, ko se ji take nespameti bledejo po glavi. Pregledala je roko in potipala mali zlati prstan, ki se je svetil na četrtem prstu desne roke. Moj Bog, kako drobne prste ima in kakšno slabo majhno roko. Kako bo s to drobno roko z velikimi železnimi ključi odklepala težka vrata shramb in kleti?!
Kako rožljajo ti veliki težki ključi, kakor verige. – Ne, ne, saj je samo cvenk denarja, katerega svatje polagajo na majhen krožnik iz medenine cerkvi v dar.
Kako čudna je vendar ta stvar, ta poroka! Kako obkrožajo človeka vse tete in strici in vsi novi sorodniki. Eden ji je stopil na prst in drugi ji je pomazal krilo. Slednjič jo je vendar izvlekel on iz gneče.
»Pojdi, če se hočeš posloviti doma, drugače še zamudiva vlak!«
Čudila se mu je, da tako misli na vse, a vendar jo je malce jezilo, da je tako trezen.
Ljudje so vreli iz cerkve in otroci so se drenjali med vozovi. Malo dekletce je potipalo za krilo, ko je šla mimo in vzkliknilo: »Jedeta, kako je gladko!« Majhen paglavec, bosopet in umazan, pa je poredno salutiral, ko je pogledala proti njemu. In je vrgel nekaj pesti krajcarjev med otroke, da so kričali, se smejali in ruvali. Pomagal ji je vstopiti v voz in velel kočijažu pognati, a ona je vendar še slišala, kako so se menile jezikave mestne babice in krščenice:
»Moj Bog, lahko ga je dobila! Kaj mislite: trideset …« Voz jo je odpeljal, ona pa je mrmrala za njimi: trideset tisoč!
In potem ono slovo, oni obisk pri bogatem stricu na Primorskem.
»Brez potrebe človek ne sme tratiti časa,« dejal ji je, ko sta sedela v kupeju, »stric je bogat mož in brez družine, ta pa nama bo še kdaj koristila.«
Jezilo jo je njegovo večno preračunavanje.
Vozila sta se skozi gozd. Velike košate smreke so razpenjale svoje veje ob poti in oni nepopisen, tako oživljajoč gozdni duh jima je širil pljuča.
»Glej, kako je krasno,« dejala je ona.
»Da, lep gozd! No, lep kos denarja tiči v teh deblih.«
Vrnila sta se domov. Radovedno je ona stopala po prostorih in pregledovala pohištvo. V njeni sobi je bil majhen balkonček. Polno najrazličnejših rož je dehtelo v tem idiličnem kotičku. Majhen divanček, ravno za dva, stal je med cvetjem in mična kletka z živim kanarčkom je visela s stropa. V kotičku je stala majhna mizica s sobnim vodometom in v vodi je švigalo nekaj zlatih ribic.
»Moj Bog, kako lepo!« je vzkliknila in zardela od veselja. »Ta kotiček, kakor ustvarjen za ljubkovanje! Kako srečni bodo trenutki,« je mislila. On pa jo potegnil k sebi na divanček in ji ovil roko okrog pasu. Vsa se je tresla v nestrpnem pričakovanju gorkega poljuba, on pa je vzel njeno desnico v roko in začel:
»Da, vidiš, povedati ti moram kaj in kako. Gospodinja si zdaj in ti veš, da ob svoji veliki trgovini nimam časa ukvarjati se še z domačimi skrbmi. To je zdaj na tebi. Kuharica in dekle so zdaj pod tvojim poveljstvom. Tudi v hlev bi rad, da včasih malo pokukaš. Saj veš, moj oče je imel nekaj polja in z živino se je rad ukvarjal. Tudi jaz imam to veselje, časa pa nimam dosti, da bi gledal na vse. Kajne, da ti malo popaziš!«
Nekaj ji je otrdelo v srcu, a obljubila je vendarle, da bo že pazila na vse.
»Tako je prav, dandanes ima človek toliko skrbi,« je dejal raztreseno, jo poljubil, dal ji še nekaj nasvetov zaradi vrta, poslov in drugega, potem pa odšel.
Obsedela je sama med cvetlicami in solze so ji stopile v oči.
Je to sreča, je to vse?
Ne, ne!
Stisnila se je v kotiček in ihtela v mehki rdeči baržun.
Hišna je prišla brisat prah, ona pa je hitro potegnila z roko preko oči.
Oh, kako je vendar neumna, česa vendar čaka? Saj je gospodinja, saj lahko gospodinji in zapoveduje, kolikor se ji zljubi! Zarožljala je s ključi, ki so ji viseli za pasom in hkrati se je zdela imenitna, zelo imenitna oseba. Stekla je v kuhinjo gledat, kako se kuha in peče. Kuharica je z globokim poklonom pozdravila »milostivo«, oči pa so prezirljivo motrile nežno postavico tega »otroka«.
Prijetno se ji je zdelo imeti toliko poslov pod seboj in samo ob večerih je čakala tam na divanu pri balkonskem oknu nečesa, kar ni in ni hotelo priti. Kar sama ni vedela, česa hoče pravzaprav, a kadar je tam v svojem kotičku imela čas za branje kakega romana, bilo ji je zelo čudno in ob vsakem ljubezenskem prizoru jokala je v tiste mehke blazine, da so bile res že kar lisaste.
»Enkrat bi rada, da bi mi takole dejal, da bi me takole poljubil,« mislila si je in ko je prihajal gor iz komptoarja, hitela mu je naproti in šepetala venomer: »Me imaš kaj rad, povej no, če me imaš kaj rad?!«
»Seveda te imam,« ji je odgovarjal in jo lahno potiskal od sebe.
Oh, in potem se je spet jezila nad tem natančnim človekom, ki je imel še poljube odštete.
Kakor hočeš, si je mislila in pridno gospodinjila v hiši. V nekaj mesecih je iz nežnega otroka vzcvetela lepa bujna žena in poslom je bilo žal, da je »mlada« tako prebrisana, da je povsod zraven in da vse ve.
»Pri pametnih ljudeh služiti, to ni nič,« godrnjala je kuharica, kadar je morala polagati račun za vse, kar je prinesla s trga, in ji je mlada gospodinja odbila tu groš, tam desetico od cene. A ostala je vendarle in sčasoma se je navadila delati račune brez lastnih prebitkov.
In potem je prišel čas, ko je mlada žena tam v svojem budoarčku Budoarček: sprejemnica, lepo opremljena ženska soba. razkladala vse polno tankega blaga in šivala majčkene srajčke in kvačkala dolge povoje.
»Aha, zdaj pride tisto,« rekla je in skrbno pripenjala rdeče in modre pentlje na mala rokavčka. Cel kup avbic je napravila in lepo majhno preprogico si je napravila.
Včasih je prišel on k njej in se smejal njeni pridnosti:
»Le ne vem, čemu ti bo toliko te drobnarije!«
A ona je molčala in dalje pripravljala drobno perilce. In nekoč je držala majhno šibko punčico v rokah.
»Moj Bog, samo dekle,« godrnjal je on in šel iz sobe, ne da bi pogledal malo bitje. Njo je zabolelo to ravnanje in dve solzi kanili sta ji iz očesa na okrogli lički male hčerkice.
In spet je posedala na divanu poleg balkonskega okna in negovala malo drobno dekletce. Kanarček je žvižgal v kletki vse svoje pesmice, ona pa je vedno premišljevala, kaj je neki to, da ji srce vedno sili vprašanje v glavo:
»Mar je to res vse, res vse?«
Kako je bila vendar nenasitna. Imela je varčnega, solidnega moža, lepo premoženje, malo hčerkico. Kaj neki še hoče, česa ji še manjka? Kako to, da so te oči tako hrepeneče, tako lačno strmele v svet?
»Česa še, česa?« spraševala se je, a odgovora ni vedela.
Hčerkica se je že sama plazila okrog po tleh, ko je spet pripravljala majčkeno otroško perilce.
»Morda pride zdaj, morda bo zdaj dovolj.«
Oh, a bil je le sinček, majhen, ljubek sinček, a vse ni bilo: ne, nečesa si je še želela.
On je bil zelo vesel sinčka, vedno ga je pestoval, tehtal in prerokoval, da postane kdaj ravno tako dober trgovec, kakršen je on sam.
»Zavaroval sem ga za življenje za deset tisoč, ko bo imel štiriindvajset let, dobi jih. Ni to fino?«
»In potem vzame lahko ženo s samo dvajset tisoč dote.«
»Tak bo, kakršen je oče,« govorila si je in jezilo jo je, če je mladi sinek stegoval ročice po denarju, ki mu ga je kazal on.
Mislila je še vedno, da pride nekaj … tisto, čemur ni vedela imena …
Ogledovala je njega, ki je postajal vedno bolj okrogel in flegmatičen.
Ne, ne, on ji ni mogel dati ničesar.
Oh, ta tolsti, dobrodušni trgovec!
V mestni okolici so bili nekoč manevri. Moj Bog, to je bilo vojakov! Kar mrgolelo jih je po ulicah in na vsakem pragu so postavali.
Tudi pri njih so imeli brhkega nadporočnika na stanovanju. Z njenim soprogom je hodil nekdaj skupaj v gimnazijo. Zato je bil prav kmalu domač v hiši.
Ni vedela, da imajo moški tako radi tuje otroke. Kar vedno se je igral z dekletcem in pustil njenega sinčka, da mu je jezdil na kolenih ter ga prijemal za brado.
Vedno je nosil otrokoma slaščic in igrač in kar vriskala sta, kadar je zarožljala njegova sablja po tleh.
In kako taktno se je znal vesti! Na obedu je vedno pripovedoval humoristične zgodbe iz svojega in svojih prijateljev življenja in njegov trgovski sošolec je bil prav zaljubljen vanj.
»Ah, to je človek!« je vzdihoval in se potil od smeha.
Tudi njej je ugajal galantni, živahni častnik. Kadar ni bilo njega, postajal je resen, skoraj melanholičen in govoril ji je mnogo o sreči in srcu. Vedno je bil vljuden in prijazen proti njej, a nikdar ni prekoračil meje dostojnosti. Skoraj se je začela ona vedno bolj in bolj zanimati zanj in je že mislila včasih na skrivaj: »Kaj ko bi bil to moj mož, kako bi bila srečna!«
Zbala se je teh misli in ogibala se častnika, kjer in kolikor je mogla. On pa se je delal naivnega in jo rad zapletal v daljše resne pogovore o vzgoji otrok in sreči družinskega življenja. Nek neznani čut ji je začel objemati srce, ko je bila v njegovi bližini. Včasih se je bala, bežala pred njim, a drugič se je spet dvigala neka trma v njej.
»Zakaj ne? Mar nimam pravice do sreče, do cele sreče?« spraševala se je in vzdigovala glavo.
Oh, kaj bi ji bili mar ljudje in svet, ko bi se napolnila ta praznota v njej, ko bi je le ne trpinčila več ta moreča skrivna nezadovoljnost. Vse, vse bi dala! Le enkrat naužiti se, le enkrat nasičiti to ubogo, strpinčeno, nemirno srce!
Neko popoldne je sedela na svojem starem prostorčku. Soparna vročina je polegala zunaj in napolnjevala prostore. Neka lena zaspanost polaščala se je je. Oči so ji lezle skupaj, naslonila se je in kmalu so mirni, enakomerni dihi naznanjali, da spi.
Moj Bog, kako so bili lepi ti bujni udje, kako se je to polno telo vdiralo v mehke blazine, kako razločno so se smehljale lepe ustne v snu.
Začule so se stopinje. Nadporočnik je bil. Obraz mu je žarel, oči so se mu bliskale. In zdaj, zdaj, ko je zagledal to čudovito žensko na divanu, kako mu je šinila kri v glavo! Ti fini obrisi teh polnih ženskih udov, to počasno dviganje bujnih prsi pod tenko svetlo domačo obleko. Završalo mu je v glavi, planil je k njej in jo potegnil k višku, k sebi.
Nasmehnila se je v snu, vdihnila globoko in leno raztegnila telo. In on ji je poljubljal ustnice, oči, lase … pritiskal k sebi njeno toplo, polno telo.
Odprla je na pol oči in nehote stegnila roke. Nek mameči čut ji je prešinil telo, podoben električnemu toku. Pritisnil je še enkrat svoja ustna na njena, a v tem hipu se je popolnoma zdramila. Široko je odprla oči.
Moj Bog, kaj je to? Stresla se je in silno čustvo srama je v hipu navdalo vse njeno bitje.
»Proč, proč od mene!« hitela je in mahala z rokami.
Moj Bog, ta človek jo je poljubljal, poljubljal njo, mater dveh otrok!
Mrzličen trepet ji je spreletel telo. Zoprni vinski duh udaril ji je v obraz in znova je razburjeni častnik segel po njej. V srcu ji je vzkipel ponos, hipoma, a visok in močan. Vse ponosno čustvo skrbne matere in zveste soproge se je zgostilo v njenem pogledu. Z močjo je pahnila tisto pohotno bitje od sebe in odhitela v svojo spalnico.
In tu, v samoti, je prišla šele na njo vsa zavest te neskončne žalitve. Tu je prekipela vsa nesreča njenega ponosnega, hrepenečega srca. Vrgla se je preko postelje in telo ji je drhtelo v silnem joku.
Moj Bog, kaj je mogla ona za to, da se ji je vcepilo v srce to hrepenenje po sreči, ta divja, strastna želja po popolni, čisti, celi sreči!?
In zdaj si je upal tak vinjeni stvor, tako pohotno bitje, ki je pod masko poštenosti znalo skrivati svojo nrav, ki pa mu je pijanost razgalila ničvredno ogrodje, tako bitje se je upalo dotakniti se je, žaliti jo v njenem ženskem ponosu! O in še sama je mislila na tega človeka! Zardela je znova ob tej misli in vsa njena ženskost se je vila v njej pod tem udarcem.
Želeti!? Moj Bog, čemu neki želeti!? Kaj se dobiva, kaj se daje? Nič, nič! Proč s tem! Čemu gojiti iluzije, ki jih drugi vlačijo v blato.
Se splača greniti si življenje, če je ne razume taka suha trgovska duša, kakršen je njen mož?! Se res splača občutiti le senco obžalovanja, da je ta časnik tako drugačen, kot je domnevala ona!?
Pa res se ne splača!
Skočila je kvišku. Umila si je obraz s hladno vodo, popravila si lase in obleko in odšla dol na vrt, kjer je pestunja varovala njena otroka. Sedla je k njima in pomagala jima zbirati kamenčke s steze.
Zvečer pa je sama napravila srno z omako, kar je njen mož tako rad jedel.
Nikdar več ni razmišljala o sebi. Bila je duša gospodarstvu, skrbna mati in zvesta soproga, nikoli pa ni bila brez posla. Videti je bilo, kakor da hoče z delom zadušiti vsako samovoljno gibanje svojega srca, kakor da hoče z drugimi skrbmi omamiti svoja vroča čustva.
Živela je in se starala, a nikdar se ni dotaknila nežnih niti svoje notranjosti. Tu je še vedno nekaj brnelo pod zastorom, brnelo in želelo. Vedno ji je nečesa manjkalo in vedno jo je še nekaj tiščalo in težilo, nekaj, kar bi bila tako rada oddala, a ni mogla, nekaj, kar bi tako rada zamenjala, za kar pa je zastonj iskala menjalca.
Oh, da, me ženske. Preveč imamo in premalo, dajati in sprejemati hočemo in gorjé nam, če ni nikogar, komur bi dajale, in nikogar, od kogar bi sprejemale.
Konec Edinost 1900, 279–282, 7. december–12. december. Rokopis se ni ohranil.
Melanholično jesensko jutro brez sonca, brez svita. Megle so se leno vlačile krog hribov in burja je drvela čez plan. Medlo, sivo nebo razpenjalo se je nad odcvetelo naravo.
Tih, miren samostanski vrt …
Visok, siv, resen zid, molčeča drevesa, ozke, bele ste‑ ze …
Mala kapelica sredi rjavega grmičevja. Šum reke se krade semkaj, tihotno, skrivnostno, vabeče … Pih burje se zaganja v mala okna, se zapleta v goste veje dreves, se lovi v zamreženih oknih samostana na koncu vrta.
Še par zapoznelih listov visi po vejah, počasi se odtrgajo, zavrtijo se in padajo na tla. Včasih jih pih burje odnaša visoko v zrak, dviga čez sivi samostanski zid in spušča onstran v medlo, motno reko. In oni sedajo na njeno gladko površje, plavajo mimo resnega temnega zidu samostana in plovejo dalje, dalje … In Bog ve, kje ti uveli listi samotnega samostanskega drevja obtiče na obrežju …
Mala svetilka brli v kapelici in obseva sveti obraz Marijin. Mala pozna muha leno lazi čez beli oltarni prt. Železna, nekoliko porjavela ograja je odprta in postava nune v resnem temnem krilu karmeličank kleči na kamnitem tlaku.
Njeno vitko telo podrhtava, njen život se zdaj globoko sklanja, zdaj zopet vzpenja kvišku in oči se ji proseče obračajo do oltarne podobe.
Globoki, tresoči vzdihi zamirajo zamolklo nad oltarjem, burja se jezno zaganja skozi vrata in se lovi v temnem krilu karmeličanke.
Kakor črna mrtvaška zastava zaplapola zdaj pa zdaj ogrinjalo v pišu in praskajoče udarja ob tlak. Luč v svetilki plapola, trepeče in skozi rdeče steklo padajo dolgi krvavi odsviti na bledi obraz klečeče.
Kako se ji stezajo roke, krčevito stiskajo v silnih prošnjah in grabijo za črno široko obleko! Kako se ti dolgi, fini prsti ostro označujejo na temnem blagu, ki ji zavija telo, kako se zvija, krči, steguje telo v vsej presilni moči molitve!
Kako žare te oči, kako pridušeno, zamolklo ji glas prihaja iz ust.
In ta obraz, kako živo izraža iskreno prošnjo, brezmejno hrepenenje…
»O, sveta Bogorodica, usliši me, reši me teh groznih vizij, odvzemi mi te neznosne muke. Mislim, a ne smem misliti, želim, a ne smem želeti! O moj Bog, kaj nimaš zame tešila?! Hočem, a mi ni mogoče hoteti, kar moram, da hočem! Ne smela bi se kesati, a kesam se, ne smela bi se spominjati sveta, a ne morem pozabiti nanj! Jaz ne morem več, reši me ti, mene revno grešno stvar!«
»Ali bi bila zunaj v svetu tudi tako nesrečna, kakor sem sedaj tu?! Mar sem bila res tako čista, da nisem mogla odpustiti greha?! Moj Bog, moj Bog, ne daj mi obupati nad seboj!«
In zopet se je slišalo ihtenje, tiho strastno ihtenje, ob katerem so se gibale vse mišice v telesu. Solze so kapale na mrzli tlak in glava ji je slonela na robu oltarne mize.
Ta šum vode, to cviljenje burje, ta pusti obupni jesenski dan!
Glas zvonca se je mešal med vrvenje jesenskega dne.
Ta kratki, ostri, strogi glas!
Vzdrhtela je.
Nikjer rešitve?
Naprej ne more, nazaj ne sme! …
Vstala je in stopila ven v vrt. Listje je padalo in veje so hreščale.
Ta zid, ta sivi, visoki zid! …
Tu ne more živeti in zunaj ne! …
Kje je njena navdušenost za božjo čast, kje njena požrtvovalnost za zatajevanja?!
In obljuba, obljuba …
Zopet je stekla nazaj h kapelici in se vrgla na tla.
»Sveta mati Božja, reši me! Gospod ne pelji me v skušnjavo!«
Zopet ta zvon, ta glas, ki se zajeda v živce, kakor zvon mrličev.
Vzpela se je in poletela zopet venkaj v megleni jesenski dan.
Hitela je ob stezi pri zidu proti samostanu.
Zakaj to loputanje!
Kaj je to!?
Mala lesena vrata v zidu je odprla burja. Rabili so jih letos spomladi, ko so popravljali zid ob vodi. Ob nalivih je voda poškodovala zid in pustili so jih. Bila so zaprta z zapahom. Pa zapah je bil trhel in burja ga je prelomila.
To loputanje in jezni šum vode.
Obstala je.
Ha, kako se igra burja z vrati!
Lop, lop, lop, lop …
Pripognila se je in stopila pod zid.
Ha, ta zrak od zunaj!
Ha, ta ravan okrog in ta voda!
Zrla je v valove, kako brzé, hité, kako se zaokrožajo, vstajajo, utapljajo …
Oči so ji strmele tjakaj v tiste bele pene tam v sredi, v tisto zelenkasto zamazano vodeno barvo okrog …
Bilo ji je, kakor da bi jo ti valovi, te vode, uspavale v lahen, hipnotičen sen, kakor da jo nevidne moči vlečejo in vabijo k sebi v globino.
Stopila je na trhle stopnice. Vedno niže in niže je postavljala noge.
Tako, zdaj se že ovijajo mali valčki okrog njenih sandal, zdaj se dolgo samostansko krilo že dotika vode.
Ha, kako dobro de ta mrzla voda, to uspavajoče pošepetavanje valov, ta ostri pih burje!
In zdaj se je pognala zviška in močno tjakaj proti onim belim penam, proti oni lahno upognjeni zelenkasti gladini.
Široka obleka je udarila ob vodo, razširila se. Bilo je, kakor da je to črno krilo, ta temna kuta, potemnila vodo.
Za hip se je razgrnila ostra samostanska obleka čez bele pene tamkaj v sredi, a nato se je čul kratek grgrajoči ton in postava je izginila v globini.
Še parkrat so jo prinesli valovi kvišku. Sredi razprostrte črne obleke prikazovala se je njena glava, njen fini bledi obraz. Križ pri molku se je zabliskal iz valov, še enkrat se je burja uprla v njeno široko ogrinjalo, povzdignila jo na pol iz vode, a nato so jo zagrnili valovi in težka namočena kuta potegnila jo je na dno.
To je bil konec, konec baronese Poljanske in sestre Suzane strogega karmeličanskega reda …
Kakor se že pri nas vzgajajo dekleta. Do kakega petnajstega, šestnajstega leta jo dajo v samostan ali v kak strog inštitut ali pa se doma varuje in pazi, da »otrok« ne dobi kakšnega romana v roko in da kolikor manj izve o življenju.
Ko pa dobi dekletce prvikrat dolga krila, moj Bog, odpro se mu vrata življenja na stežaj in revše samo ne ve, kam bi se delo in kaj bi začelo z vso to svobodo in prijetnostjo.
Oh, da, v samostanu se je še spovedovala, če se je slučajno dotaknila srajce svoje sogojenke, zdaj pa pod nadzorstvom ljubeznivih mamic in skrbnih tetk razkazuje gola ramena, graciozno nosi globoko dekoltirane toalete in se v vsej svoji lepoti in mladosti nastavlja poželjivim moškim pogledom, zraven pa se ima v svoji naivnosti za čisto in nedolžno bitje, da nikoli takega, ko bi ji vendar nekateri mladi in stari pohotneži v mislih strgali z njenega života še tisto malo obleke, kar je ima.
Dvorijo ji in se laskajo, zraven pa občudujejo polne, bujne, a vendar tako mlade in sveže oblike njenega telesa. Sama hrani in vzbuja njihovo strast, a niti ne ve za to, in v njeni domišljiji so vsi ti laskači plemeniti vitezi in čisti značaji, katerih vrednost in resničnost je vendar spoznati že iz tega, da vedo ceniti tak nepokvarjen biser, kakršen je ona.
O nihče ne misli, koliko se dandanes greši na mladih dekletih. Nihče ne misli, kaj pušča tako bitje, polno iluzij, v eni zimi v plesni dvorani, kako drago plača svoj vstop v svet! Nekaj časa pač drugače vidi, kot je, drugače sliši, kot ji pravijo, no potem se kmalu sramuje svoje nevednosti, boji se, da bi je ne imeli za »otroka«, in kmalu se privadi opolzkih šal in drznih pogledov in postaja sama bolj pokvarjena kot tisti, ki so jo izpridili, bolj rafinirano pretkana kot tisti, ki so jo učili. Svoje sodbe itak nima in kakor druge vidi, dela sama. Nevednici ugaja ta sladki medeni strup in kmalu kultivira vse razne načrte in pripomočke, da bi si pridobila tem več častilcev, da si potem izbere med njimi kako sladko ribico v prav posebno slast.
Ona ni izgubila dobre vere o sebi, nasprotno: po njenih mislih bi moral on vse drugače ceniti milost, da mu je obljubila sebe – ta »sebe« je izgovarjala vedno z nekim posebnim, častitljivim izrazom – in da mu je dovolila ljubiti tudi njo.
On je bil pameten mož in prav nič mu ni bilo do tega, da bi igral vlogo vrtoglavega, po kolenih plazečega se ljubimca.
Ljubil jo je resno, moško, ne strastno, a globoko in vztrajno.
Nekoč sta sedela skupaj v salonu. Teta je nekaj časa sedela poleg njiju, a naposled se je naveličala sedeti na divanu in plesti nogavice za uboge, tudi njej se je zdel baron »sehr ehrbar«.
Bila sta sama, sedela sta skupaj in on ji je pravil razne stvari s svojega potovanja.
Hkrati ga je prekinila:
»Me ljubiš?«
»Seveda, draga moja.«
»Ali si že kdaj katero ljubil?«
»I, moj Bog, kajpak,« smejal se je on.
»Tako?« zavrnila ga je zategnjeno in se užaljeno obrnila vstran.
»Bodi vendar pametna,« je začel on resno. Če le količkaj poznaš življenje, boš vedela, da je to prav neskončno nespametna in naivna misel, če se nadejaš, da dobiš katerega, ki še nikdar ne bi bil poljubil ženske. Razume se, da moža, ker o nedoraslih fantinih niti ne govorim.«
»Hm,« se je nasmehnila ironično.
»Ema, midva nisva več otroka, posebno jaz ne, in tudi zate je dobro, da vidiš svet v pravem svitu, ne, kakor si si ga ustvarila ti v svoji domišljiji. Že mnogokrat sem ti hotel povedati kaj iz svojega življenja, naj ti torej povem zdaj! Jaz sem bil sploh znan in soliden človek. Tudi kakor vseučilišnik nisem bil takšen kakor drugi, ki imajo denarja. Bil sem nekam resen, kar mi je menda že v značaju. Stanoval sem pri neki vdovi vojaškega častnika. Imela je hčer, lepo mlado hčer. Zaljubila sva se in povem ti, moja žena bi bila postala tista deklica, da ni umrla.«
»Glej, glej, kako interesantno!« se je rogala ona, ker ji je tako odkritosrčno dejal, bi bil vzel tisto, če ne bi bila umrla – torej ne nje.
»Ema, bodi vendar malo dobra z menoj!« prosil jo je in prijel za roki.
»Vidiš, povedati ti moram prej – nič ne sme biti skritega med nama – da moja ljubezen s tisto deklico ni ostala brez posledic.«
»Tako!?« je zavpila, ga pahnila od sebe in se zgrudila na kolena.
»Tako, tako!« je ponavljala in ihtela v mehki, tapecirani stol.
Hotel se ji je približati, ona pa je zavpila:
»Proč, proč! Ne dotakni se me!«
Krik je privabil teto in strežaj je tekel v sobo stare baronice, naj se potrudi k baronesi.
In ko je baron povedal, kaj je vzrok histeričnemu joku Eme, zgražali sta se ti tudi ti dve stari aristokratki nad njim, ki je imel otroka in ne z zakonsko ženo!
Ema pa se je vila v krčih, če je le korak stopil proti njej.
Slednjič je uvidel, da je odveč, in odšel.
Ema je jokala in ihtela vso noč.
Kaj takega in njej – njej!
Oh, kako je sovražila tedaj njega in vse moške in ves svet!
Prihajal je še k njej, a vselej je naročila strežajem, da ga ne smejo pustiti pred njo.
Kako hudoben je svet! A ona – ona naj bi bila vzela za moža tega talmi barona, Talmi baron: nepristen, nepravi baron. ki je Bog zna s katero že imel razmerje in celo … !
O, nikdar, nikdar se ne opere, nikdar se ne očisti zavesti, da ga je imela rada, da jo je poljubljal – on in njo!
Hkrati se ji je zdel ves svet vreden zaničevanja, prav gnusilo se ji je pred njim.
O ona, ona, čista, vzvišena ni za ta svet, ne, predobra je zanj, ni je vreden!
In začela je moliti in nekoč se je v njej porodila misel, da vstopi v samostan.
Da, v samostan, v kak strogi red in se hoče pokoriti za njegov greh!
Kako plemenita, kako visoka se je zdela sebi o tej misli!
In začela je hoditi v temnih krilih okrog in obiskovati borna stanovanja beraštva v podstrešjih.
Zdela se je sama sebi angel, vzvišeno bitje, kadar so se ji reveži zahvaljevali za darove, ki jih je imela v obilici in ki je niso stali najmanjše žrtve.
In odšla je v samostan – vstopila je v red karmeličank.
Nekateri so se smejali, ko so slišali, da je baronesa Poljanska zapustila svet, drugi so jo pomilovali:
»Kako bo revica prestajala stroga pravila reda, ko je vendar že od nekdaj navajena na vse dobro?!«
Nihče od vseh pa ni častil v njej ono sveto, nad ves grešni svet vzvišeno bitje, za kakršno se je smatrala ona sama.
Imeli so jo za prenapeto, nekateri so se norčevali, drugi so jo pomilovali, tretji so se menili o njej, da ni prav pri »zdravi«.
Pozabljali so jo, dokler je niso pozabili, nje in njene povesti, saj iz samostana ni več pota v svet in ni več zveze z njim …
Čez petindvajset let Edinost 1900, 286, 17. december, 287, 18. december, 289, 20. december. Rokopis se ni ohranil.
Bila je vroče strastne duše. Hrepenela je po ljubezni, kakor more hrepeneti le ženska. Ne po tistem navadnem praznem ljubkovanju, ki je le neko prijetno žgečkanje živcev, ne, želela si je vroče globoke ljubezni na resni podlagi, z resnim smotrom. Ona ni videla v ljubimkanju ideala in cilja ljubezni, njej je bila ljubezen več. Utopiti se, vživeti se v dušo svojega ljubljenega bitja, živeti v njem in zanj, misliti vzajemno in čutiti vzajemno, o tem je sanjarila, odkar se je zavedala svojega ženstva. Ta tajna harmonija duš zdela se ji je vredna življenja: žrtvovati vse svoje žitje za tak krasen sen. V domišljiji se je napajala s to rajsko mislijo, z njo je vstajala, z njo hodila spat.
Bila je mlada, lepa, bogata. Starši so jo ljubili. Dobro je igrala na klavir in francoščina ji je gladko tekla iz ust.
Mlada, lepa, izobražena. Ni čuda, da ji ni manjkalo častilcev! Imela je tudi dobro, blago srce, a tega ni videti, pa tudi je ni nihče vprašal po njem, če so le polne mošnje, kdo se še briga potem za take malenkosti?!
Imela je torej častilcev in dvorili so ji. Ta je hvalil njene bujne lase, polna rdeča usta in mile modre oči. Drugemu je ugajal njen fini okus, ugajale so mu njene elegantne toalete, njen fini »šik«, kako se je oblačila. Tretji je občudoval njene spretnosti v godbi, njeno izobraženost in taktnost. Še četrti jo je blagroval, ker ima tako dobre starše, da s takim naravnim dostojanstvom hodi po gladkem parketu in se sprehaja po molčečih stezah velikega domačega parka.
Oboževali so jo, dvorili ji, a ugajal ji ni nihče. Da, pač eden!
Bil je to mlad, ubožen, a nadarjen mož. Ni imel slabega srca, a pri vsem tem in predvsem bil je – praktičen. Njemu, na primer, zdela se je največja bedastoča, če se je kdo zaljubil v kako revno, ubožno dekle brez premoženja in brez vpliva, in če se je morda celo poročil s takim ničnostim stvorom, to se mu je zdelo naravnost norost.
Kakor rečeno, ni imel slabega srca. Ona mu je ugajala. Njena čista, nedotaknjena lepota napravila je vtis nanj. Kakor profesor si je želel izobražene soproge in ona je popolnoma zadostovala njegovim zahtevam. Polni žepi njenega očeta so podelili vsej situaciji potrebno gloriolo in on je bil srečen, da je našel v njej vsem njegovim željam tak ustrezajoči ideal.
Poznal je precej svet in ženske in uvidel je, da je pri njej treba drugačnega nastopanja kot običajno in da bi navadne vljudne fraze in obrabljeni komplimenti tu ostali brez uspeha.
Po tem je tudi naravnal svoj manever. Držal se je bolj rezervirano, govoril večinoma le resne stvari in ji skušal imponirati ne samo z naučenimi vedami, ampak tudi z bogastvom svojih misli in svojega duševnega čustvovanja.
Imponiranje je najgotovejša stopnja ljubezni. Kogar ženska spoštuje, temu ne bo težko si pridobiti njeno ljubezen. Mogoče, da ljubezen mnogokrat uspeva tudi brez spoštovanja, a ženska finejših čustev ni zmožna ljubiti moža, ki ga ne spoštuje.
On je dobro poznal to stran ženske duše, zato je s pametnim čakanjem netil njena čustva.
Sprehajala sta se po parku in menila o knjigah in umetnosti. Opozarjal jo je na to ali ono mesto, na ta ali oni prizor. In ona je uživala v tem, da so se njegove misli vedno skladale z njenimi, da je njemu bila všeč ta ali ona scena, ki je ugajala ravno njej. Počasi, a gotovo je raslo v njej zanimanje zanj in iz zanimanja izcimila se je ljubezen. Na začetku sama ni vedela za to. To nepotrpežljivo čakanje njegovega prihoda, to verno poslušanje njegovih besed smatrala je za prijateljske simpatije.
A prišel je tudi čas, ko je spoznala svoj duševni položaj in želela slišati iz njegovih ust priznanje, da jo ljubi. Mnogokrat je sedela pri klavirju in igrala komade glasbenih klasikov. On je stal poleg nje, obračal ji liste in opazoval njene bele fine prste, kako so naglo prebirali tipke. Njegov obraz je kazal le, da uživa v glasbi, in brez vsakega trepeta slonela mu je roka na naslonjalu njegovega stola. Ona je trpela pod to njegovo hladnokrvnostjo. Včasih je želela, da bi se priklonil k njej in ji pritisnil glavo na prsi. Vstala bi bila in poljubljala ono glavo, ki je bila tako nepremično upognjena nad klavirjem. Ustne so ji trepetale v divji želji poljubov in vsaka mišica se je gibala v prstih. Oči so se ji ovlažile, vsa njena duša je silila iz njih in ni se upala povzdigniti jih, da mu ne izda svoje tajnosti.
Njemu je bilo dobro znano, kaj čuti ona, a njegovemu samoljubju je ugajalo večati strast te deviške duše. Ona se je zvijala pod močjo te ljubezni, želela, a vendar se bala trenutka, ko ji poreče: »Ljubim te.« Postala je nervozna, nemirno je tekala po sobah in nestrpno gledala z verande na cesto, ali se prikaže njegova vitka postava. In ko je prišel, trpela je tisoč muk poleg njega. Vsako malomarno vprašanje stalo jo je premagovanja, vse sile svoje je morala uporabiti, da se ni izdala.
In končno se je tudi njemu zdelo dovolj. Vedel je, da ji njen oče, čim se omoži, da lepo vilo tik zraven mesta za stanovanje, o kapitalijah ni govoriti. Čemu se torej stiskati v tem majhnem, vlažnem stanovanju, ko bi vendar lahko stopal po svetlih sobanah z drago razkošno opravo? Čemu štediti, trapiti se z malenkostmi, tako neprijetno denarnimi skrbmi?!
Zasnubil jo je in ona je menila, da umre od sreče. Skupaj sta brala knjige, tesno naslonjena drug na drugega, in ona je mislila, da se stopi v teh vzkipevajočih čustvih. Da, da, tako utapljati se v najintimnejše globine njegove duše, čutiti tajni trepet njegovega srca, kakšna slast – kakšna sreča!
Ni bil hudoben, zato mu je dobro dela ta brezmejna radost. Sicer ni občutil niti sence tistega nasičenja sreče, kakor ga je čutila ona, ko sta sedela skupaj, a vendar se je trudil, da ji ustreže. To večno tičanje v knjigah, to večno menjavanje misli in sodb o tem in onem, zdelo se mu je že dolgočasno. Moj Bog, saj je v šoli dovolj tega filozofiranja. Naj bi še privatno študiral tuje značaje in čutila njihovih duš! Predolgočasno, res!
Imeti lepo pametno ženo, kazati se včasih z njo v družbah, kositi in večerjati skupaj, včasih za navržek morda igrati šah z njo – to je res dovolj!
Da, da, on ni bil sentimentalen.
Prešlo je še par konvencialnih mesecev in bila sta mož in žena.
Mož in žena – ljudje pač ne vedo, kak pomen tiči v teh dveh besedah. On cel mož, ona cela žena in vendar vsak le polovica celote.
Vrnila sta se z običajnega potovanja, naselila se v vilo blizu mesta in zasnovala novo domače življenje. On je kmalu odložil svoje prisiljene manire, ono nežno respektiranje njene individualnosti in vse svoje navade prejšnjega občevanja. Prihajal je domov – prihajal k njej, objel jo in poljubil in zahteval kosila ali večerje. Če je bila juha preslana, je bil čemeren, in če pečenka ni bila dovolj sočna, jezil se je celo nad zanikrnostjo poslov. Zvečer je prinašal včasih šolske zvezke s seboj v korekturo ali pa je bral učene razprave, ki jih ona ni razumela. Vprašala ga je včasih, kaj bere ali kaj študira, a on ji je odgovarjal nepotrpežljivo:
»Ah, saj ne razumeš tega.«
Po večerji, kadar je bil dobre volje, morala je z njim igrati šah ali poslušati ga, ko se je jezil nad kolegi. Mnogokrat se cele dneve ni zmenil za njo, a potem zopet jo je hotel udušiti s poljubi, ne da bi vprašal, ali je ona dobre volje ali ne.
Prej je rad poslušal glasbo, a v zakonu je godrnjal, če je ona igrala na klavir.
»Pusti že to večno muziciranje, čisto nervozen sem!«
Prej je bil zelo navdušen za beletristiko, nosil ji je sam knjige, vse popisane in prečrtane z njegovimi opazkami. Zdaj se mu je zdelo tratenje časa.
»Drugega posla imam,« rekel je, kadar mu je ona govorila, naj bere to ali ono knjigo.
Tako je ona postajala počasi razočarana. Bridko je čutila hladnost, ki se je čutila med njo in njim. Od tistega življenja dveh duš v eno: niti sluha – nič – ni sledu o tistih tajnih zvezah duha, o katerih je sanjarila prej.
Pripetilo se je bilo nekoč, da se je kuharici ponesrečilo kosilo. Jezno je vstal od mize in porinil krožnik od sebe.
»Oprosti, druga jed bo boljša,« je dejala ona.
»Boljša?! Ha, ha! Radoveden sem, kako more biti kosilo okusno, če ti vse popoldne posedaš pri svojih knjigah ali kvariš klavir,« zavrnil jo je in odšel v gostilno.
Od tedaj ni imel več priložnosti govoriti čez jedila.
Vse je bilo ugodno zanj. Obed vedno dober in ob pravem času, perilo in nogavice vedno v redu in vsaka stvar, ki jo je potreboval, vedno skrbno na navadnem prostoru.
Njegova soproga je bila res »vzor žena«, kakor se je pohvalil včasih pred prijatelji. Nikdar mu ni delala sitnosti, nikdar ga ni motila ali nadlegovala. Kadar je prišla tista nežnost čezenj, da je čutil potrebo poljubljati njena mehka ustna, trpela je njegove objeme in nikdar se ni pritoževala, če ji v slabi volji ni dajal odgovorov na njena vsakdanja vprašanja.
»Kdaj naj pripravim zajtrk, kdaj prideš nocoj domov?«
Otrok nista imela, a on jih tudi ni pogrešal. Bolj komodno je živel brez njih. Bil je srečen in zadovoljen s svojo ženitvijo, kako čuti ona, ni spraševal. Bila je videti vesela, a o svojih tajnih čustvih ni govorila nikomur.
Pri zajtrku sta sedela v mali svetli, trezni obednici. Čokolada je dehtela po sobi in sonce je radovedno sijalo skozi visoka okna. Nemo sta sedela pri mizi. On je prebiral časnik, ona pa je mehanično pobirala drobtine po miznem prtu.
Postarala sta se. Bila sta sicer še oba v polni posesti svoje moči, a poznalo se je vendar, da nista več mlada. Njegova postava se je odebelila in polna lica so kazala tisto nasičeno zadovoljnost in tisti komodni mir zrelejše dobe. Ona je bila še vedno vitka, živahnih gibov, a njeni gosti polni lasje so se svetili v srebrnem svitu. Tu ali tam se je mešal še kak črn las v kito, a vendar je bilo mnogo več sivih kot črnih. Lice ji je bilo resno in mirno. Videlo se je, da ne ljubi, da bi ji kdo čital z obraza to, kar se godi v njeni notranjosti.
On je prebral časopis, zložil ga in pogledal preko mize njej v obraz. Potegnil je s tolsto roko preko čela in pričel:
»Nečesa bi želel.«
Njegov glas se je glasil ravno tako, kakor bi dejal »to hočem«.
Ona je vzdignila glavo in je vprašujoče uprla vanj svoje oči. Skoraj malo nestrpno je nadaljeval:
»Saj ti je znano, čez štirinajst dni bo obletnica najine poroke. Slišal sem od strani, da kolegi pripravljajo veliko veselico, ki se je udeleži vsa inteligenca našega mesta, in da mi dijaki priredijo serenado.«
»No, in … ?«
»Umevno je, da se moram revanširati. Na večer mislim povabiti vse k meni. V sobah bi jih sicer ne mogel pogostiti, a na vrtu bi se dala prirediti mala fina zabava. Jaz se ne morem pečati s tem, pripravi in uredi ti, kakor se ti zdi dobro in potrebno.«
»Jaz?«
»Da, ti! Od mene vendar ne boš zahtevala, da se pečam s takimi stvarmi. Mar misliš, da se bom jaz pogajal s prodajalci in vesil lampijončke po drevesih?«
Njeno bledo lice je postalo za nianso bledejše. Vzravnala je život in se oprla z rokama ob mizo. Ozke fine obrvi so se za videk nagrbančile in ustna so nervozno trepetala.
»Torej ti meniš in zahtevaš, da pripravim domačo veselico, da naročim šampanjca in godbo in morda priskrbim še bršljana in smrečja, da se petindvajsetletnica najinega zakona proslavi, kakor je navada ob takih prilikah?«
Obmolknila je. Njemu se je čudno zdelo to vprašanje, nekako tuja se mu je hkrati zdela ta ženska, ki je stala njemu naproti, glas mu je tako nenavadno donel v uho, da se je nehote dvignil z životom iz svoje ležerne poze.
Pogledal jo je začudeno in dejal čemerno:
»I, da. Za Boga, navada je in menda nas ne bo še konec, če žrtvujemo še par buteljk.«
»Tako? Ti misliš torej, da naj jaz mirno sprejemam goste, se zahvaljujem za njihove čestitke in poslušam brezkončne napitnice na 'jubilejni par'. Ti misliš, da naj ponižno srkam vase modrost brezštevilnih govornikov, ki bodo razkazovali svojo spretnost v tem pogledu in povzdigovali v deveta nebesa 'neskončno srečo', 'idealno razmerje' in 'vzorno ljubezen slavljencev'? Ha, ha! Obžalujem, da mi ta komedija ne ugaja tako kakor, zdi se mi, tebi!«
Njej ostri sarkazem ga je osupnil.
»Prosim te, kaj ti je vendar?! Komedija? Saj sva vendar živela v sreči in miru celih petindvajset let …«
»V sreči in miru?« prekinila ga je. »O, da, da, v sreči in miru. Seveda, prepirala se nisva in tepla tudi ne. Moj Bog, saj si ti profesor in jaz sem bila v penzionatu! … V sreči in miru! … Ha, ha!«
In zasmejala se je rezko in demonično, da je njej sami ta smeh pretresal mozeg.
»Da, da, le molči! Saj si me ljubil, saj si me poljubljal in hvalil me svojim prijateljem! O, da, vzoren mož si bil! Vso čast! No, in jaz? Mar nisem bila ideal ženske? Kdaj si jedel ožgano meso, kdaj si imel odtrgane gumbe na srajci? Kajne, nikdar! Da, da, dobra sem bila in ljubil si me!«
»Toda ljuba moja,« skušal jo je prekiniti, a ona mu ni dala govoriti.
»'Toda ljuba moja, zakaj se tako vznemirjaš'? hočeš reči. No, vidiš dragi, železne živce imam, a dvomim vendar, da bi prenesli hvalisanje petindvajsetletne sreče moje. Ha, ha! Sreče! Za kuharico in služkinjo si me vzgajal! Žena naj pokorno sezuva čevlje svojemu gospodu. Ha, ha! Ljubil si me! Kaj sem imela jaz, mar nima vsaka cestna vlačuga tega, kar si mi dajal ti?! Poljubljajo jo in objemajo, morda še strastneje, kot si ti mene. A kaj, kaj, vprašujem, dal si mi ti drugega? Kdaj si skušal razumeti me? Bila sem ti igrača, to, kar je otrokom punčka. Kadar se mu zljubi, ljubkuje jo, a potem jo porine stran, in kadar je dobre volje vleče jo spet iz kota. Ljubezen obstaja pri nas ženskah v malenkostih. Kaj misliš, če jo ubijaš dan na dan z malomarnostjo in prezirljivostjo, kaj misliš, da je končno po malem ne ubiješ?! Povem ti, da te sovražim! Najlepša leta si me mučil, najlepše upe zastrupil! O, sovražim te, tebe, ki se velikega čutiš v zavesti, da si me osrečil! Kdaj si vprašal zame? Da je bilo le tebi dobro, da je bil tvoj egoizem sit do vrha! In sedaj zahtevaš, naj z veselicami proslavim to petindvajsetletno suženjstvo, naj se nasmiham voščilom in čestitkam, ko se mi krči srce v bolesti nad zgubljeno mladostjo, nad zgrešenim življenjem! O, le sam se veseli! Ti uživaj, ti proslavljaj! Ali naj ti še zato služinčujem, ti egoist nenasitni?! Le naj napivajo k tvoji sreči, jaz je nimam, meni ni treba čestitk!«
Strastno je govorila, pogledala ga je prezirljivo in odšla iz sobe.
Nejevoljno si je mencal roki in mrmral predse:
»Ta ženska! Kaj neki hoče! Moj Bog, te sitnosti!«
V mestu se je govorilo, da je gospa profesorica na naglem obolela in se odpeljala v toplice. Gospodu profesorju so kljub temu pripravili veselico in napravili serenado k petindvajsetletnici njegove poroke, gospe profesorici pa so poslali dolgo brzojavko. Novi gimnazijski suplent jo je sestavljal celi dve uri in je bil zelo ponosen na njeno poetično obliko.
»Ni je sreče brez nesreče.« Neštetokrat so meščanke ponavljale ta stari pregovor v onih dneh.
»Uboga gospa, ravno sedaj je obolela, ko je vse mesto na nogah zaradi njenega jubileja. Da, da, vsakdo nima te sreče, da se vse zanima zanj. No, vsi ljudje ne morejo biti srečni!«
In vse prijateljice so profesorjevo gospo obžalovale, ko se je jeseni vrnila iz toplic, da ni mogla biti navzoča na slavju petindvajsetletnice poroke svoje.
Nosle Slovenski narod 1900, 299, 31. december, 1901, 3. januar. Rokopis se ni ohranil.
Nosle je bil daleč naokrog sloveč kot najboljši in najhujši igralec. Imel je lepo premoženje, veliko kmetijo in obsežno trgovino z lesom. Ljudje so ga zavidali in rekli so, da njegovemu premoženju ni para v devetih farah. Nosle se je seveda jako malo brigal za svoja posestva, še za trgovino mu ni bilo dosti mar. Imel je bratranca, ki je bil izurjen v vseh rečeh in ki mu je vodil gospodarstvo in trgovino. Sam pa je rajši pohajal okrog in igral. Bil je strasten igralec. Igra mu je bila pogoj za življenje.
Igral je na karte ali pa je kegljal. Prepovedane hazardne igre so mu bile najljubše in dobil ali izgubil je pri njih mnogokrat velike vsote. Nosil se je preprosto v navadni gorenjski noši, s črnim telovnikom, z gostimi srebrnimi gumbi, kratkimi irhastimi hlačami in visokimi škornji, tako imenovanimi »meksikajnerji«. Bil je povsod dobro znan, po vseh pivnicah domač in z leti je dosegel nenavadno popularnost. Njegov koščati počrneli obraz je izražal neko posebno inteligenco in drznost. Male žive črne oči so se mu podjetno svetile izza košatih temnih obrvi. Njegov pogled je bil presunljiv, včasih nekako divji.
Njegova strast mu je splela med ljudstvom nekak mističen sij. Za ljudi je bil nekaj izrednega, nekaj skrivnostnega. Vse polno pravljic je sčasoma nastalo o njegovi osebi. Nenavadna sreča v igri je vse to še bolj pospeševala in večala. Preprosti ljudje so si pošepetavali o njem raznovrstne tajne stvari.
»S hudičem je v zvezi,« so trdili nekateri, drugi so menili, da mu čarovnice in duhovi pomagajo pri igranju. Nekateri so dejali, da ima križ od mrliča, to je, da je napravil mrliču, ko je ležal na parah, opolnoči z blagoslovljeno kredo križ na čelo in s tem primoral dušo umrlega, da povsod čuva nad njim in mu posebno v igri pomaga do sreče.
On sam je vedel za vse te pomenke, a ugovarjal jim ni nikoli. Včasih je še celo vrgel med pogovorom kako dvoumno besedo in se na tihem smejal zastrašenim pogledom svojih poslušalcev. Ugajalo mu je, da so ljudje toliko govorili o njem in se ga nekako bali. Soigralce je seveda kljub tej bojazni vedno dobil. Nosil je s seboj veliko rdečo listnico, ki je bila vsa polna petdesetakov in stotakov. Pregledoval jo je včasih nalašč pred očmi drugih in lakomnost je mnoge premotila, da so šli skušat srečo, ki pa je trdovratno bežala pred njimi.
Nosle je bil samec. Pravili so, da žensk od nekdaj ni mogel videti, še celo za svoje mladosti ne, četudi je bil baje tako lep mladenič, da so vsa dekleta, ki so ga poznala, norela za njim. Resnica je bila, da nihče ni vedel povedati, da bi bil imel Nosle kdaj kako »znanje«, četudi je bil zdaj že visoko v štiridesetih letih. Pri svoji hiši ni trpel ni ene mlade dekle, in če je o kakšnem hlapcu zvedel, da lazi za kakšnim dekletom, ga je takoj odpravil. Njegov bratranec je z njim v tej stvari soglašal.
Toda tudi zanj je prišel čas.
Nekoč pozimi je spet hodil okrog kakor po navadi. Zima je bila huda, sneg debel in le majhne, ozke gazi so peljale iz vasi v vas. Zamišljeno je stopal po ozki, trdo zamrznjeni gazi v hrib. Naenkrat zasliši pred seboj stopinje. Bilo je mlado dekle z jerbasom na glavi. Nekako drzno in poredno so gledale njene velike črne oči v svet. Čez nekaj minut je stala pred njim.
»Umakni se!« je zagodrnjal jezno in obstal.
»Kako naj se umaknem,« se je zavzelo dekle. »Saj vidite, da imam jerbas na glavi. Pot je spolzka, in če stopim v stran, mi gotovo spodleti. Vi pa nimate nič in nosite škornje, v katerih vam ne more spodrsniti.«
»Umakni se!« je še enkrat zagodrnjal preteče.
»Ne bom se ne, če ste že taki,« je dejalo zdaj dekle svojeglavo in se pogumno postavilo predenj.
Njega pa je prijela jeza. Stegnil je roko in sunil dekle, da je takoj omahnilo v stran in po strmem, zmrzlem hribu z bolestnim krikom zdrčalo v dolino.
Nosle je osupnil, in ker ni bil hudobnega srca, se je obrnil počasi v dolino, kjer je dekle jokaje pobiralo v jerbas jopice in krila in drugo žensko obleko.
»Ali vas ni sram, da ste taki!« ga je jela oštevati. »Kaj pa sem vam naredila? Nič, prav nič! In vi ste tako hudobni, pa me suvate!« in spet je zajokala.«
»Ali si se kaj pobila?« je vprašal.
»Seveda sem se! Kaj se ne bom! Na, le poglejte, kakšna je roka.«
In potegnila je kvišku rokav in mu pokazala laket, kjer se je na beli koži poznalo vse polno rdečih, krvavečih prask.
»In kaj šele na nogah!« je nadaljevala. »Vem, da imam vso desno koleno odrto.«
Njemu je jelo postajati nekako čudno. Že dolgo časa se ni z nobeno žensko tako dolgo zgovarjal ko s to tukaj.
»Čigava pa si in kam greš?« jo je vprašal vendarle, čeravno je bil že na pol obrnjen za odhod.
»Kadinova Pepa sem, pa grem zdaj dol v vas h krčmarju v službo,« je dejalo dekle že malo bolj mirno.
»Tako, tako!« je rekel kakor sam sebi. »Potem se morda še vidiva. Na, to imaš za strah!« je še pristavil, položil petak v jerbas in hitro odšel.
Bila je iznenadena. Nejeverno je gledala zdaj petak zdaj visokega, resnega moža, ki se je vedno bolj oddaljeval.
»Čuden človek,« je rekla naposled, spravila petak in si še med potjo ponovila: »No, za petak pa moje praske tudi niso preceno.«
Nosle pa od tedaj ni mogel pozabiti dekleta, vedno je moral misliti nanjo. Včasih se je zamislil in se topo zazrl predse, v duhu pa je videl njo, kako se je jezno in pogumno postavila predenj.
Nekoč je kakor nevede zavil v gostilno, v katero mu je dejala, da gre služit.
Bila je res tam in njega je prevzelo neko posebno čustvo, ko jo je ugledal.
»Kaj, ko bi jo vzel za ženo!« mu je šinilo v glavo in bolj ko je razmišljal, bolj se mu je ta misel pametna zdela.
Bila je vselej prijazna z njim, kadar je prišel, in njega je čedalje večja in močnejša sila vlekla k nji. Pozabil je na vse, celo na igro in nikdar ni prej toliko zaigral kakor v tistem času. Nič ni mislil in vse mu je šlo po nesreči.
»Eh, nič!« si je mislil nekoč. »Kaj bom dosti premišljal. Star nisem še ravno tako preveč, premoženja imam dovolj, grd pa tudi nisem ravno. Še vesela bo, da jo hočem.«
In zvečer je šel tjakaj in čakal, kdaj bo šla Pepa krave molst. Šel je za njo v hlev, se tam šalil z njo in ji potem povedal, da bi jo rad za ženo.
»Mene?!« je zavpilo dekle. »Nikoli, nikoli!«
»Ali Pepca,« je skušal prigovarjati, ko si ni vedel tolmačiti njene prestrašenosti.
»Pustite me, pustite me,« je kričala le-ta in hitela proti vratom. »Bog si ga vedi, s kom ste v zvezi!« je vpila. »Kaj so mi pravili ljudje! Bog ve, kaj imate že na vesti! Mrliče skrunite in Bog ve kaj! Bog se usmili, mene je kar strah.«
In dekle je vso prestrašeno teklo ven.
Nosle pa je ostal ves bled tamkaj. Nekaj čudnega se mu je zlomilo v duši. Pokril si je z rokami obraz in zastokal. A takoj nato se je vzpel, jezno zaklel in odšel v noč.
Od tedaj je še bolj črtil ženske. Pri nas vedo še zdaj ljudje pripovedovati vse polno takih čudnih, smešnih dogodbic, ki so priča, kako hudo je mrzil Nosle ves ženski spol.
Pred tremi leti je umrl. Svoje premoženje je zapustil bratrancu, tudi je v oporoki zapisal veliko vsoto občinskim revežem. V testamentu je bilo brati čudno opazko: »Vendar pa se iz te vsote ne sme podeliti nobena, niti najmanjša podpora kaki ženski.«
Ljudje še zdaj mislijo, da je imel Nosle svoj čas kake čudovite skrivnostne zveze z duhovi in z drugimi nadzemeljskimi in podzemeljskimi bitji, ker je imel tako nenavadno srečo v igri.
Odlomek iz dnevnika Edinost 1901, 3, 4. januar, 4, 5. januar, 6, 8. januar. Rokopis se ni ohranil.
Torej jutri se poročim! Hm … še danes svobodna.
Čitala sem, da so neveste zelo nemirne in razburjene, jaz sem hladna kakor led. Te moje velike sive oči imajo nekak trezen kovinski svit in srce mi udarja tako enakomerno in pravilno kakor le kdaj.
Hm, da, nevesta … ! Kako imenitno! Mama se kar topi od blaženosti, kakor brez uma teka po sobah, ukazuje, pospravlja, urejuje. Res čudim se, da so njeni občutljivi živci naenkrat postali tako trdni. Prav čudno!
Sploh se je vsa spremenila, ta moja mama. Kadar ravno naleti name, boža me po licu, poljublja me na čelo in šepeče kar vedno, venomer: »O, ti moje zlato dekle, ti dušica, kako te imam rada!« In ko jaz stojim pred njo po svoji navadi, trezno hladno in nerodno kakor kol, objema me in vzdihuje vsa v ekstazi: »Zlata moja Dana, also doch, doch endlich so weit!« Doch endlich so weit. (nem.): Končno tako daleč.
Moj Bog, kako me jezi tisti brezobzirni, surovi: »doch endlich so weit!«. In vse to zoprno sladkanje, ta prisiljena ljubeznivost.
Ko bi to veljalo meni, da, bila bi srečna, da, a vsi ti poljubi in objemi delijo se le bodoči gospe gospoda Ravnika, starega, a zato petičnega zasebnika.
Ti, Dana, ti seveda nimaš nobene pravice do tega!
»Ah, prosim te, kdo te pa pogleda, tebe, dolgočasno pusto stvar!« zatrjevala mi je mama, kadar smo se odpravljali na ples.
»Daj, da ostanem doma,« prosila sem. A gospa mama ni bila zadovoljna s tem.
»No, to seveda s teboj tako ni nič. Nehvaležnica, nehvaležna! Človek strada po ves mesec, da ji kupuje obleko, a ona hoče ostati doma! O, moj Bog, če imajo ti otroci le pičico hvaležnosti do staršev! … Ne drži se vendar kakor kaka nuna! In kaj si si te čipke našila okrog izreza! Kak angleški cestni kostim si obleci raje za ples, potem ti bo dovolj zapet.«
In mamica je šla in mi je odparala čipke s toalete.
»Tako … gospodje imajo radi tako! Sedaj pa mi napravi vendar malo prijaznejši obraz, deset let prehitro se postaraš, če navadiš mišice vedno na tiste čemerne poteze.«
No, jaz sem se ubogljivo nasmehnila ter požirala skrivaj solze, medtem ko sem z bencinom čistila zadnji madež z rokavic. Brr, kako mrzim vse to!
Vsi tisti plesi in zabave in večeri!
»Nasmehni se vendar! Ne bodi vendar kakor lesena! Smej se!« Oh, kako so mi presedali ti skrbni opomini mame.
Sedela sem pri mizi in bala se vsak trenutek, da me mama ne sune s komolcem ali z nogo, plesala sem in vedno sem čutila njen strogi pogled na sebi.
»Kadar plešeš z gospodom N., nagni glavo bolj k njemu, roko položi težko na njegovo, poglej ga tako od spodaj navzgor. Z gospodom B. si lahko resnejša, drži se ponosno, govori malo, a pametno. Z gospodom L. (– edini človek, ki mi je vsaj malo ugajal in imponiral –) ne občuj toliko. Premoženja nima in njegova služba ni da bi se govorilo. Gospod P. je star, a bogat, skušaj se mu prikupiti!«
Moj Bog, vedno in vedno ti poduki. In jaz sem govorila, smejala se in gledala, kakor me je učila mama. In vse dolge predpustne večere ponavljalo se je to nesmiselno življenje.
Oh, kako sem bila včasih trudna, nasičena do kraja vseh teh neumnosti.
In zdelo se mi je včasih, kakor da se mi mora čitati že iz oči tista nestrpna želja po miru.
»Vzemi me vendar, usmili se me že!« bi bila zakričala vsakemu izmed mojih plesalcev, kadar mi je vse divjalo v prsih od jeze, žalosti in sramu.
O, tisto prodajanje in ponujanje.
Kadar je kdo opazoval moj vitki vrat, moje razgaljene rame, kadar je buljil v tisti izrez spredaj, bilo mi je, kakor da me kdo biča.
»Ah, zdaj te ceni,« mislila sem si in ko se je poslovil od mene le z navadnim, vljudnim poklonom, rekla sem si: »Aha, blago ni ugajalo,« ter grizla si ustne.
O, najraje bi se bila bíla v obraz!
In doma tisto večno: »Daj, skušaj, moraš!«
Še tri majhne sestre imam in mati ne more živeti vseh s svojo pičlo penzijo.
»Pusti, da grem k pošti ali na učiteljišče, dovoli, da poučujem klavir,« prosila sem mater.
Pa smejala se mi je.
»Pošta, učiteljišče, klavir! … Kako si neumna! To ni nič, nič! … Omožiti se moraš, dobiti moraš moža, moraš, slišiš!«
In jaz sem lovila in iskala po materinem receptu.
Ta in oni me je pogledal ironično. »Ne trudi se,« brala sem z zaničljivo zategnjenih usten.
O, mnogo sem prebila.
Tisto prikrito uboštvo – doma in tisto razkazovanje – zunaj!
Mnogokrat sem bila lačna, a moji robci so morali dehteti po finem parfumu!
Mladost! … Ha, ha, taka mladost!
In jutri se poročim!
In s kom?
S tem neumnim debelim starcem!
Ha, ha!
»Dobro je ohranjen pri svojih šestdesetih letih. Toliko mladostnega ognja ima še,« reflektirala je mama zadovoljno, kadar mi je on s svojimi kratkimi tolstimi prsti božal lica in mi poljubljal vrat s svojimi velimi ustni.
Kako se mi je gnusil, kako … kako!
Danes mi je prinesel dragocen nakit. Kako se svetijo tisti kamenčki, tako hudobno!
Njegova! …
Še sem svobodna. Kdo mi brani, da mu ne vržem vsega tega pod noge, te zlate zapestnice in broške in uhane!
Kdo!?
In potem znova prodajati se in ponujati!?
Ne!
Kaj zato, če se prodam. Mar ni moje vse to, ta obraz in ta mladost in vse, kar hoče tisti od mene!?
In sestre in mati!
Naj imajo veselje! Hoditi okrog z zašitimi rokavicami in starimi, Bog ve kolikokrat predelanimi oblekami, to res ni prijetno!
No, od jutri …
»Prodala se je,« rekli bodo ljudje.
Da, da, prodala!
A tega ne bo vprašal nihče: »Zakaj?«
Nevesta!
In dan pred poroko pišem v dnevnik z ono svojo trezno elegantno pisavo vse tisto, kar sem pisala že tolikokrat v najrazličnejših variantah.
Ta dnevnik!
Nekaj strani, ne dosti strani, pa kaj je vse notri! Melanholija in ironija, cinizem in sarkazem, prava zmes občutkov moderne sužnje!
In jutri se poročim … jutri se prodam …
Kako je otrdelo vse v meni, čisto ničesar ne čutim, ni straha ni kesa … nič!
Gospa Ravnikar – mlada gospa šestdesetletnega starca!
Kako interesantno!
Ha, ha!
Pol leta – res dolg presledek.
Sama sem.
Tu na podstrešju stanujem. Umetelne monograme vezem in čipke všivam.
Kadar nimam dela, zrem skozi svoje malo okno na tisti mali konec neba, kar ga je videti od tu, in gledam oblake, ki pljujejo tako visoko in svobodno nad menoj.
Tako – svobodno!
No, tudi jaz sem svobodna. Borna je ta moja svoboda, svoboda berača, a vendar je svoboda.
Ni več mame okrog mene, ni sester, ne – njega!
Kako dolgi se mi zde ti šesti meseci. Saj je minilo vse že davno, davno …
Oh, kako je daleč za menoj tista mračna huda moja mladost in vse tisto!
Kako dolgi se mi zde ti šesti meseci. Saj je minilo vse davno, davno …
Samo tako v meglici nekje se še spominjam tistega dne, ko so me vlekli tja k oltarju, ko so mi dejali, da sem žena – ha, ha, žena Ravnikarjeva!
Samo oni glas še slišim, s katerim mi je mama zašepetala v uho, ko me je objela pred oltarjem in zmagoslavno pogledala na tisti prstan na moji roki.
»Also doch endlich … endlich! …«
O, kako sem jo sovražila v tistem trenutku!
Če bi bila mrtva ležala pred menoj in ko bi mi bilo migniti le z mezincem, da jo oživim, ne bila bi se ganila.
In potem tisti meseci, tisti prvi meseci!
Ona, moja mati, hotela je imeti denarja, a Ravnikar je bil skop in potem sem morala jaz poljubljati in objemati starca in hliniti se, hliniti …
In mati je živela dobro, zelo dobro!
Seveda, odškodovati se je bilo treba za vse ono prejšnje pomanjkanje …
In tako je šlo vedno, neprestano kakšna dva, tri mesece: Daj! Daj!
In jaz sem bila ljubezniva in sem dobila denarja in sem ga dajala materi.
»Treba je skrbeti za sestre,« je dejala in skrbela je zanje in zase.
In nekoč mi je povedal mož, da tako ne more iti naprej, kapital se manjša in on ne služi in ne pridobiva ničesar, treba je torej živeti pametno. Mati pa je hotela imeti še …
»Po rajnem tvojem očetu je treba plačevati dolgove, kaj hočeš, da ga kolnejo upniki?«
No, in jaz nisem hotela, da bi tuji ljudje kleli očeta v grobu.
In potem je mož opazil, zakaj rabim toliko denarja in take vsote in povedal je moji materi, da je pač bogat, a ne tako, da bi poleg mene preživljal in elegantno oblačil še mater in sestre, ter da ga ni volja nalagati denarja za dote mojih sester.
Mama pa ga je pregovorila, da je z denarjem začel igrati na borzi. In na račun dobička izvlekla je mama še enkrat precejšnjo vsoto iz njega.
Dal je – zadnjikrat.
Na borzi je stavil vse in izgubil – vse.
Zadela ga je kap.
Prišla je mati in on jo je s slabim, jecljajočim glasom terjal, naj mu vrne tiste vsote, ki jih je izvabila iz njega.
A ona se je zasmejala, da je odmevalo po sobah.
»Vrniti!? Kaj še!«
Pogledal jo je divje, zarohnel, dvignil se na pol kvišku, potem pa padel nazaj na posteljo, trd in mrtev.
Sovražila sem ga.
On mi je ukradel mladost.
Mnogokrat mi je prišla ponoči misel, da ga umorim, da ga s svojimi lastnimi rokami stisnem za vrat in tiščim tako dolgo, da se mu izbulijo oči in da življenje zbeži iz njega.
Da, Bog mi odpusti, to sem mislila dostikrat!
A zdaj, ko je umrl, ko ga je večni sam poklical predse, izginil je srd iz mojega srca in le smilil se mi je.
Kaj je mogel on, če mu srce ni hotelo otrpniti, četudi mu je bila koža vela, četudi mu je čas začrtal tiste ostre gube v obraz!
In saj sem ga varala, saj mi je verjel!
Umrl je in ostalo ni ničesar.
Prodala sem svoj nakit in hišno opravo, da sem poplačala razne potrebščine zadnjega meseca in izdala sem vse, kar sem dobilo za tisto.
Mati me je vabila, naj pridem nazaj k njej.
»Ne bo treba stradati,« rekla je z odurnim nasmeškom.
Jaz nisem šla.
Naj se sama veseli ropa.
V meni je ubila vse, vso vero in vse nade.
Stara se zdim sama sebi, tako grozno stara!
In prav je tako.
Koliko sem pričakovala prej od življenja.
A zdaj ne pričakujem ničesar.
Sedaj vezem umetelna vezenja za one, s katerimi sem prej tekmovala na plesih.
Mesece sem že tu gori in že marsikatera blagorodna gospica je potrkala na moja vrata.
Moj Bog, treba je izkazati sočutje!
Doma, seveda, se lahko četrt ali pol urice zabava s povestjo »interesantne« vdove.
S to vsakdanjo mojo povestjo! …
Kako malo sem napisala o teh šestih mesecih.
A čemu podrobnosti! Mi izginejo kdaj iz spomina?
Sicer pa sem si želela biti gospa in zdaj sem.
Da, gospa!
Ha, ha!
Ena iz množice Edinost 1901, 10–13, 11. januar–16. januar. Rokopis se ni ohranil.
Bila je pravi tip novomodne ženske. Velika, bleda, suha, prozornega obličja, nežnih živcev, žive narave. Vsega je bila nasičena do vrha, a vendar vedno lačna novega.
Zelo zgodaj se je razvila. Stanje običajne zaljubljenosti, ki nastopa pri ženskah navadno v petnajstem ali šestnajstem letu, je prebolela že s štirinajstim. Ona doba, ko se iz otroka razvija dekle, je za žensko najbogatejša vtisov, polna zmedenih, nerazumljenih čustev. Vse telo je nekako zbegano, otroško, a vendar že razvito in hrepeneče po dovršenosti. Tedaj, v takih letih, so mlademu dekletu moški posebno nevarni, zaljubljenost je na dnevnem redu. S katerim koli moškim prihaja v dotiko, za vsakega ima pripravljen poseben kotiček v srcu, nobeden ji ni vnemaren. O tem sanjari zjutraj, o drugem zvečer, ne ve, je li zaljubljena v vse ali v nobenega, in mnogokrat si predstavlja, kako bi pač bilo, ko bi jo poljubil A, a takoj se ji zazdi, da bi bilo lepše, če bi jo poljubil B ali morda C. Ledina je razorana in omehčana in resničen je pregovor: Kdor prej seje, ta prej žanje. Prva ljubezen ne izvira od tod, ker ji ravno ta ali oni dvori, dekle ga ljubi, četudi nevede, samo zato, ker je prvi, ki ji vrača to, o čemer sanjari v samotnih urah; ko bi bil slučajno kak drug, seveda ne pregrd in ne prestar, bi se ravno tako hitro vnela.
Tudi Pavla je tako preštevala na prste vse dobre in slabe lastnosti – zadnjih je videla zelo malo – vseh mladih moških, kolikor jih je poznala. Danes je kar vsa gorela za R., ker jo je pri srečanju namesto z »dober dan« pozdravil s »klanjam se«, a naslednji dan je bil kak bled dijak ideal njene duše, ker ji je pobral padlo knjigo na ulici.
Hlastno je brala romane in prebrala razne ljubezenske prizore gotovo tri- ali štirikrat. Utopila se je vsa v vlogo junakinje in v domišljiji preživela vse burne trenutke in drhtaje srca, kakor je stalo v knjigi.
Ko bi le njo kdo poljubil, njej sami pisal ljubezensko pismo ali ji odkril ljubezen!
Vsa se je umislila v take prizore, vse je imela pripravljeno, kaj bi odgovorila, kako mu ovila roke krog vratu. Povsod, kjer je hodila, je mislila: »Ko bi bil kdo tu ob strani z menoj!« Hodila je na sprehode, sedala na skale in posekana drevesa, poravnavala si obleko v slikovite gube in pričakovala, kdaj stopi kdo prednjo, ji pove, da jo ljubi, in jo pritisne nase. Kjer ji je bilo všeč, povsod ji je prihajala misel: »Kako bi bilo lepo sedeti tu – jaz in še kdo!«
A »kdo« ni prišel in ni prišel.
Učila se je klavir pri mladem, nadarjenem in lepem glasbeniku. Častila ga je, kakor so ga častile druge učenke, zdel se jim je nekako vzvišeno, izbrano bitje, ki k njemu niso dvigale svojih želja, ker jim je v mislih stal tako visoko nad njimi.
Nekoč ji je prinesel k uri sladkorčkov in jih ji poklonil z ljubeznivim smehljajem.
Od takrat se je ono spoštljivo čaščenje spremenilo v njej v globoko, tiho ljubezen. Tiste sladkorčke je použila z neko sveto pobožnostjo, kakor se uživa kaj posvečenega.
Odslej je ravnal učitelj z njo kakor z odraslo gospodično. Pomagal ji je oblačiti vrhnjo jopo, urejati note ali zapenjati rokavice. Na ulici jo je spoštljivo pozdravljal in včasih spremljal od ure. Bila je vsa blažena zaradi njegove prijaznosti, kri ji je zaplala po žilah, kadar so se njegovi mehki, vlažni prsti dotikali njenih, in skoraj vsa brez uma je bila, kadar je igral z njo četveroročno. Nič ni videla not ne tipk, samo njegove prste je gledala, kako so hiteli, in čutila le njegovo bližino. Nosil je dolge kodraste lase in obleko, prikrojeno bolj po umetniškem okusu. Kadar je na ulici ugledala njegov sivi široki površnik, so se ji zašibile noge in bala se je, da mora vsakdo videti njeno razburjenost.
Nekoč sta spet igrala četveroročno. Ko je obračal note, se je pripetilo, da so se, ko se je sklonil naprej, njegovi lasje dotaknili njenega obraza. Ta dotik jo je neizrečeno vznemiril. Kri ji je udarila v lica in roke so se ji tresle. Vse ji je migljalo pred očmi in nič ni vedela, kaj igra. On ji je ukazal, naj vendar pazi nekoliko na note, a ta suhi pedantični ton jo je razburil še bolj. Naslonila se je na klavir in histerično ihtenje ji je pretresalo telo. On je začuden stal zraven, skušal jo je pomiriti in je tekel po kozarec vode. A čim bolj jo je miril, tem bolj je ihtela, tem bolj so ji trepetali udje. Menil je, da jo je prijel krč, in prestrašen je šel po tovariša v sosednjo sobo. Z veliko težavo si je vendar nekoliko opomogla in potem jo je spremil do prvega izvoščka ter ji pomagal sesti v voz.
Takrat je bilo konec njeni platonični ljubezni do lepega dolgolasega umetnika. Pavla je hotela imeti, hotela je biti ljubljena. Ženi ni toliko potreba ljubiti kakor biti ljubljena.
Po razburjenosti je pri Pavli nastopila reakcija. Postala je dokaj mirna in nekaj mesecev je čisto ravnodušno opazovala moške.
A nato se ji je spet začelo oglašati v srcu, spet je jela rasti in vstajati v njej nenasitna želja po ljubezni.
Nekega poletnega dne je dobila ljubezensko pismo od znanega visokošolca. Ni bilo treba boljše prilike. Odgovorila mu je takoj in čez teden dni sta se že sestajala. Oh, to skrivanje, ta bojazen, da ne zapazijo domači njenega ljubkovanja, vsa ta vznemirjenost je bila ravno tako sladka kakor ljubezen sama.
In ljubila sta se, kakor se ljubi prvič. Naivno, vroče, otroško.
Oh, tista pisma, pisana v kakšnem skrivnem kotu, v večnem strahu, da kdo hipoma vstopi in jo zaloti! Ob najmanjšem šumu je skrila papir in se potem smejala svoji bojazljivosti.
Počitnice so minule, mladi studiosus je odšel na Dunaj in z njim je odšla ljubezen.
O da, spočetka so pač romala pisma iz Ljubljane na Dunaj in z Dunaja nazaj. A vedno redkeje je hodila Pavla na pošto in vedno redkeje kupovala znamke.
O da, ta ljubezen!
Ko bi bil pri njej, bi seveda ne pozabila nanj, ali tako daleč … tako daleč … in tukaj blizu je bilo toliko lepih, mladih gospodov, ki so ji stiskali roke in jo ljubili … da, ljubili.
Ah, ta mladi uradnik zna res ljubimkati!
In ko je bil ta prestavljen, znal je oni častnik tako vroče in tako ognjeno pogledati!
I no, ljubili so jo.
Bila je dobrega srca, kako bi mogla biti tako neusmiljena in ravnodušna, če so drugi obupavali zaradi nje.
Ni bila izprijena, ne. Ali to ljubimkanje ji je prešlo že v meso in kri. Ko bi bila našla moža, ki ne bi ljubezni gledal s tako lahke strani, ki bi imel značaj, no, morda ne bi bila postala tako vetrna. Tako pa ji niso ti navadni naši salonski junaki dajali ničesar, niso je zadovoljili v ničemer. Pričetek, da, ta ji je ugajal. Nekaj posebno prijetnega je občutila, če je opazovala moža, ko je zardeval pod njenimi pogledi in postajal zmeden: o da, to je bilo še nekaj. Ali potem, ko ji je s tistimi navadnimi puhlicami odprl »globine« svojega srca, potem je bilo konec vsega. Kmalu je imela svojega ljubimca dovolj do ušes.
Nekajkrat se je celo zaročila – saj je tako zanimivo biti nevesta – pa njeni ženini so zginili s prizorišča kakor kafra. Dva je odslovila sama, eden je odšel sam, žal pa ji ni bilo po nobenem.
Hodila je v gledališče in na plese, h koncertom in v društva, a nikjer ji ni bilo všeč, povsod in vsega se je naveličala.
Prebirala je vso moderno literaturo, hvalila Zolaja in Tolstoja, a ne od prvega ne od drugega ni prebrala ni ene cele knjige. Včasih je začela brati knjigo pri koncu, včasih v sredi, in če je začela pri prvem poglavju, je nehala gotovo že pri petem. O vsaki stvari je vedela nekaj, o nobeni vsega.
Včasih se je oblačila samo v najbolj elegantne obleke, drugič je spet hodila okrog v preprostih temnih krilih. Zdaj je morala biti toaleta do pičice taka, kakor jo je videla v najnovejšem »Bazaru«, drugič je mučila šiviljo po cele popoldneve z ekstravagantnimi izrodki svoje domišljije in jih je potem zmetala v kot.
Danes si je pobarvala lica živordeče, naslednji dan zanimivo bledo z onimi tipičnimi temnimi polkrogi pod očmi.
Vse je hotela biti, a ni bila nič. Zjutraj ji je ugajalo vzdihovati sentimentalne citate, popoldne je že žvižgala razne poskočne poulične napeve. Zdaj se je pogovarjala z umazanim ušivim beračem z eno nogo in zateklim obrazom, drugič ji je prišlo slabo, če je videla pljunek na cesti.
Vedno je bila nervozno razburjena. Tako na lahko dražiti živce, to ji je bila skoraj potreba.
Ob slabem vremenu je postajala pri odprtem oknu samo zato, da je okušala ono grozeče podrhtavanje, kadar je blisk švignil izpod neba in je grom stresal zrak. Njej je bila prava slast gledati, kako se vžiga obzorje v bliskih, kako se osvetljuje v dolgih progah, četudi ji je srce bilo od strahu in groze.
Po enkrat na leto je šla z očetom na majhno potovanje. Po večjih mestih je obiskovala najraje muzeje in galerije slik. Pred novomodnimi podobami je najraje stala, ki je na njih nebo zeleno in trava modra, in se naslajala ob raznih dekadentskih umotvorih.
Ko se je vrnila domov, so ji še vedno plavali pred očmi vtisi iz tujine. Legla je časih leno na otomano. Malomarno je držala knjigo, zraven pa mislila, ne bi bila to izborna slika, če bi jo kdo narisal v tej drži.
Z dvaindvajsetim letom je jela bolehati, zdravniki so dejali, da ima jetiko.
»Aha, pljuča načeta,« dejala je malomarno, prav nič je ni pretresla misel, da morda ne ozdravi nikdar več.
Odslovila je svoje častilce, dovolj se je bila najedla ljubezni, in se jela po svoje pripravljati na smrt.
Polahko je pokašljevala, četudi ji ni bilo prav sile, in z nekim veseljem je opazovala rdeče lise med slinami. Trudila se je kolikor mogoče posnemati trudno hojo in lene kretnje bolnikov.
Čitala je še vedno razne moderne romanopisce.
Ugajalo ji je, če je ta ali oni v svojih delih opisoval njej podobno žensko.
Včasih je stopila pred ogledalo, razpletla lase in pustila, da so ji razmršeni viseli preko obraza. Z ugajanjem se je opazovala v zrcalu in šepetala pri sebi:
»Oh, prava dekadentska ljubica.«
Bila je lepa s svojimi nežnimi potezami in bledo, skoraj prozorno kožo.
Nekoč je brala, da imajo jetični navadno živordeče, ostro obrobljene lise na licih. Takoj je šla in si jih namazala.
»Ah, res, podaja se mi,« se je nasmehnila veselo in se odkašljala v rutico.
Igrala si je samo še resno godbo, mrtvaške koračnice in druge take stvari.
Neizmerno interesantna zdela se je sama sebi s svojo boleznijo. Mnogokrat je nalašč dihala prav globoko in neenakomerno, samo da bi mogla videti pomenljive poglede med družbo.
Na plese je hodila kakor prej.
»Naj živim, dokler je čas,« je odgovarjala domačim, če so jo prosili, naj se pazi. Če ji je padlo v glavo, je med plesom nalašč pridrževala sapo, samo da ji je srce bolj bilo in da je plesalec skozi tenko obleko čutil hropenje v njenih prsih.
V gledališču je vso zimo ni nikdar manjkalo: najbolj so jo zanimale predstave, ki so v njih prikazovali bolne, posebno jetične ljudi.
»Kako vendar ta igralka dražestno pokašljuje, kako trudno dviga roke,« si je mislila in skušala sama, res bolna in jetična, posnemati gledališko igralko v njeni vlogi.
Prišla je pomlad, a ona je še vedno mogla hoditi okrog.
Nekoč je zašla na pokopališče in od tedaj je zahajala vsak dan tjakaj. Hodila je med križi in postajala med grobovi. Oblačila je vedno dolga krila, da so se ji mogla plaziti po stezah in pomesti kje kak strohnjen kos lesenega križa.
»Kako neokusne spomenike postavljajo ljudje,« je dejala včasih in si narisala kamen, kakršnega naj bi njej postavili na grob.
Spočetka je s sončnikom tipala okrog ležeče človeške kosti, a pozneje jih je večkrat jemala v roko in ugibala, bodo li njene tudi tako dolge in močne. Nekoč je držala mrtvaško glavo v roki in s svojimi ozkimi, drobnimi prsti tipala jamice, kjer so bile oči, in prijemala za čeljust, kjer je stalo še nekaj močnih, zdravih zob.
»Taka torej bom,« je mislila in trkala na lobanjo.
Hkrati pa ji je prišlo na misel, da vendar nima tako oglatega čela; zagnala je črepinjo v odprti grob in dejala prijateljici, ki je šla z njo, da jo zelo mika, da bi svoje telo testamentarično zapustila kakemu zdravniku.
»Tako pravilno sem raščena, škoda bilo bi, da bi moje kosti tako hitro sprhnele.«
Prijateljica se je zgražala, ona pa se je smejala in doma pri obedu pripovedovala – samo da jim je pokvarila tek – kako je bila ona mrtvaška glava čudna, ker so se je na nekaterih krajih držali še šopi las.
Nekoč je dala neznanemu dekletu petak, a ji je moralo obljubiti, da bo skozi teden dni molilo očenaš na njenem grobu.
»Čez kake tri mesece, veš,« ji je naročala.
Domači so bili v skrbeh zaradi njenega čudnega vedenja, vpraševali so razne zdravnike, kaj pravzaprav pomeni to njeno stanje, pa vsak je dejal:
»Nervoziteta na visoki stopnji.«
Nazadnje si niso vedeli pomagati in puščali so ji, da je delala, kar in kakor je hotela.
Ko je morala leči v posteljo, je kaj rada sprejemala obiske.
»Da mi pojdete gotovo za pogrebom!« je pretila in danes ji je moral ta, jutri drugi obljubiti, da ji da, ko umrje, tak in tak venec na krsto, s takimi cvetlicami in takimi trakovi.
Imela je vedno malo ogledalce pri sebi, in če se ji je zdelo, da nima dovolj temnini krogov pod očmi, ji je morala strežnica prinesti vse lončke in čopiče na posteljo in potem si je sama črnila obrvi in rdečila ustne.
»Vznemirjati je ne sme nihče,« so naročali zdravniki, a ona ni mogla živeti brez razburjenosti.
Dala si je prinesti vsa svoja pisma in potem je sama ovila posamezne kupčke; ko je položila v vsakega nekaj svojih las, je sama napisala naslove.
»Kadar umrem, pa odpošlji,« je naročala sestri, ki ji je morala sveto obljubiti, da ne pozabi njenih naročil.
Vse pri njej je bilo izračunano in odmerjeno na efekt in še nekaj ur pred smrtjo naročala je, koliko sveč ji mora goreti in kako jo morajo položiti in napraviti, da bo bolje in lepše.
Bila je pač le hči našega nervoznega, do skrajne meje prenapetega, samo senzacij željnega časa.
Saša Edinost 1901, 44, 22. februar, 49, 28. februar. Rokopis se ni ohranil.
Ležala je ob parobku gozda v senci in zrla za jato vran, ki so kričale proti vasi. Njen značilno ruski obraz je bil sanjavo preprost. Oči so melanholično, zvedavo in hrepeneče zrle v daljavo, a mala, pol odprta usta so kazala dokaj odločnosti. Svetli lasje so ji obrobljali obraz in mu dajali nekaj otroško nedolžnega. Fini, ozki, a precej močni roki sta ji leno pulili travo, ob glavi pa ji je ležal zvezek Puškinovih pesmi. Listi so bili zrahljani in rdeče, oguljene platnice so pričale o marljivi uporabi.
Dolgočasno sivo modro rusko nebo se je vzpenjalo nad enolično okolico in žalostno, dolgo zategnjeno petje pijanih mužikov je iz zidove hiše na koncu naselbine odmevalo tjakaj po dolini. Po slabem, razkopanem in razritem kolovozu so zaškripala zdaj pa zdaj kakšna kola in prikorakal je mimo kak kmetič, resno in dostojanstveno se drže s pipo v ustih.
Ležala je v senci na travi in mahovju in srkala vase vse te uspavajoče monotone glasove. Oči so ji iskale nečesa po obnebju in se zamaknile v majhen bel oblaček, ki je priplul iznad gozda.
Zašumelo je v listju, bilo je čuti pokanje suhih vej po tleh in vitka, črnooblečena postava mladega moža se je izmotala iz grmičevja.
»O, Saša Petrovna, saj mi oprostite, da vas motim v vašem dolce far niente! Tako zamišljeni ste!« Besede so melodično kipele iz prišlečevih ust. Bil je srednje postave, črnolas, ne ravno lep, z malo pretopim nosom, bradavičasto kožo in bornimi brki, a iz vsega tega oglatega obraza je sijala neka divja sila, nekaj samozavestnega, kar je vzbujalo spoštovanje. Njegove mandeljnasto izrezane oči so počivale z neko prijazno dobrodušnostjo na dekletu, ki je planilo kvišku, ko je začulo njegov glas. Sklonil se je in pobral v travi ležečo knjigo.
»Puškin! Sveta Bogorodica, saj ga znate vendar že na pamet! Niste še čitali Tolstoja, ki sem vam ga zadnjič prinesel?«
»O pač, Vasilij Vasiljevič, čitala sem ga. Ko bi bila vedela, da pridete danes, vzela bi bila knjige s seboj, da vam jih vrnem.«
»Tudi dobro … A kaj ste premišljevali zdaj, Saša Petrovna? Nekaj tujega je bilo na vaših licih, ko ste ležali tu v travi.«
»Premišljevala? Nič nisem premišljevala, nič! A dajte mi, prosim, knjigo!«
»Naj si malo ogledam te vaše opazke ob robu.«
Sedel je na parobek, listal po knjigi in začudeno zmajeval z glavo. Ona je stala pred njim s sklenjenimi rokami, z naprej upognjenim telesom in mu gledala pazno v obraz.
»Veste, Saša, da se čudim tem opazkam! Oprostite, ali priznati moram, da nisem nikdar verjel, da je v vas toliko duhovitosti.«
»Tako? No, moški večinoma smatrajo ženske za nevedne, ker jih ne poznajo in ker se jim ne zdi vredno proučevati jih. Sicer je pa tudi tako dobro!« Zamahnila je z roko in sedla na star štor.
»Da, res, čudim se,« je povzel Vasilij Vasiljevič, »nikjer niste bili še zunaj te daljne, zapuščene gubernije, Gubernija: višja upravna enota v carski Rusiji. pa imate tako zrele, odločne misli! Morali bi iti v svet, Saša Petrovna.«
»V svet? Saj vendar veste, da nimam nikjer sorodnikov niti koga drugega, razen staro mater v tem selu. Moj pokojni oče – oskrbnik maršalovega imetja v naši guberniji, kjer ste vi zdaj vzgojitelj njegovih sinov – ni imel prilike niti volje niti dovolj sposobnosti, da bi si na stroške drugih napolnil žepe, in ko je umrl, je pustil komaj še toliko rubljev, da s staro materjo zdaj revno, siromašno životariva tu v selu. A v svet – kaj hočem v svetu z nekaj kopejkami?!«
»Tudi s par kopejkami se pride v svet, Saša Petrovna, le hoteti je treba. Ali vam ni nikdar prišlo do zavesti, kako prazno je vaše življenje tu v tem zapuščenem kotu? Tu polegate po gozdovih, posedate doma v kolibi, se menite z materjo o rojenicah in povodnih možeh ali pa vam kakšna gospodinja pripoveduje, koliko piščet je zvalila njena kokoš in koliko vodke je pognal njen mož na praznik po grlu. Ali se vam nič ne gabi ta brezdelnost, ali se nič v vas ne upira temu počasnemu odmiranju vaše subjektivnosti, temu pogrezanju v vsakdanjo ničnost? Povejte mi, Saša, ali se res nič ne protivi v vas živeti tako življenje, kakor ga žive ljudje tu okrog!«
Saši Petrovni je lice zažarelo, oči so se ji zabliskale in ponosno se je vzravnala. Vse njeno bitje je izražalo za hip nekak ugovor, neko neupogljivo voljo, a takoj je spet malodušno sklonila glavo.
»A kaj naj počnem v svetu jaz, ki komaj čitam, ki ne znam nič, ki nimam nič, kaj …«
»Ali Saša Petrovna, kako ste naivni! Čemu je pač svet, kot da se kaj naučite v njem?! Ako ne znate, znali boste, ako nimate, boste imeli! Volje treba in nič drugega!«
Kako se mu je svetilo lice, kako velik je bil, ko je stal pred njo, odločen, s povzdignjeno roko, z navdušenjem v očeh, razširjenih prsi! Bil je kakor utelešena volja, vse je dihalo iz njega: »Kar hočem, storim!«
In dekle pred njim je čutilo to moč volje, ta »hočem«. Rastla je pod to zavestjo njegove volje in v njej se je vzbudila in vzkipela doslej nepoznana ji moč.
»Zbogom, Vasilij Vasiljevič! Domov moram, babica je bolna in gotovo me že čaka. Da, v svet! Hočem in pojdem. Babica je stara, bolehna, počakam jo, potem pa pojdem.«
Mladi mož se je nasmehnil njenemu ognju, ona pa je nadaljevala:
»Ne smejte se mi! Hočem! Ta hočem se je zbudil v meni in videli boste, kaj vse izvršim. Zdaj ostanem še tu – zaradi babice – potem pa … Da, zdaj mi treba volje za to, da ostanem; prej pa je nisem imela, da bi odšla. Hvala za vaše besede, Vasilij Vasiljevič. Vede ali nevede ste me vzbudili iz moje letargije – hvaležna sem vam! Zdaj pa zbogom!«
In lahnih korakov je izginila med drevjem. Mladi mož je še nekaj časa sedel tam na parobku, potem pa odšel.
»Zdravo jedro je v tem dekletu, škoda, da bo tu v tem omejenem okolju prespala svoj čas in svojo moč.« Tako je mislil, še ko je korakal nazaj skozi gozd.
Saša pa je sedela ob vzglavju svoje bolne babice in mislila o svetu. Vse, kar je kdaj slišala in brala, se je podilo mimo nje v fantastičnih podobah. Zdaj so se svetlikali veliki pozlačeni križi na veličastnih kupolah; sveti vonj kadila je vel krog nje in resne molitve duhovnov v dolgih dragocenih talarjih so ji donele na ušesa. Svetle blesteče dvorane so se ji odpirale pred očmi. Prelepe gospe v svili so se smejale po njih in resni dostojanstveniki so poslušali njih govor. Veliko mesto se je raztezalo pred njo, ljudje so vrveli po ulicah, se ustavljali pred katedralami, stopali v lepe, visoke hiše.
Stemnilo se je. Na stotine svetilk se je bleščalo pa ulicah in iz visokih oken palač se je usipala mameča svetloba. Prekrasna godba se je zibala v atmosferi in hladni vetrovi so veli krog nje. Nekaj pošastnega je lezlo proti njej. – Lokomotiva, lokomotiva! Skočila je nanjo in hitra kolesa so jo peljala, peljala v svet … v svet … Vse, vse se ji je mešalo v glavi. Ponosni parobrodi so rezali vodo, na njih pa se je gnetla množica veselih, brezskrbnih obrazov in med ljudmi je stala – ona. Kako lahno so jo zibale vode in jo nosile v daljavo, v svobodo! Kako se je dvigal njen duh nad množico, plaval je po brezmejnem, neskončnem etru, se vglabljal v atome, a vendar objemal vesoljnost! Pred njo so se kopičile debele knjige in rastle kvišku in se dotikale neba. Ona pa je srkala iz njih spoznanje življenja in se naslajala ob njih modrosti. Dolge, ozke ulice so se vlekle pred njo, siromaštvo je zijalo iz nizkih vrat, nečednost je polegala krog zidu in beda je silila skozi okna. Beraštvo – bolest – sijaj – zlato – to je – svet! Vesoljnost – veda – svoboda … Svet – svet!
V fantastičnih barvah se ji je prikazoval svet v domišljiji. Nikdar še ni videla nobenega mesta, nikdar drugih izobraženih ljudi razen starega, strogega maršala, njegove drobne gospe in ostale družine z gradu. Ni še ugledala večje vode od domačega potoka, niti cerkve, razen male razpale vaške kapelice. Železniški brlizg ji še ni šumel v ušesih in vse druge iznajdbe našega stoletja so ji bile tuje. Iz knjig je izvedela to in ono in grajski učitelj Vasilij ji je pripovedoval o tujini, a vendar ni mogla umeti vsega. Duh ji je prikrojeval podobe o tem in onem, ki so se pa vse razlikovale od resnice. Vse je bilo megleno, zastrto, zmešano v njenem mišljenju o daljini. Samo ljudje, ti so jasno stali pred njo s svojo srečo in nesrečo. Vse seljake je premotrila, vse njih lastnosti si zapomnila. In potem je brala o tujih ljudeh, o omikancih in spoznala, da so ustvarjeni iz istega mesa kakor seljaki. Ta dober, ta slab, malo bolj hinavski in prikrit kakor tip njegove vrste med njenimi rojaki, a vendar človek z istimi strastmi in napakami. In vstajali so pred njo ti tuji ljudje, nasmihali se ji ali jo motrili s strupenimi pogledi. Mala sobica je mrgolela fantastičnih postav, raztezala se v veliko širno ravan in ona se je pehala med temi ljudmi – med svetom.
Babica je zastokala in sanje so se razpršile. Mala svetilka je brlela na mizi in temna viharna noč je silila v izbico. Piš je odprl vrata in plamen svetilke je vzplapolal v vetru. Zaprla je vrata, privila luč in spet sedla k zglavju. Pred njo je pojemalo življenje stare babice, vela ustna so drhtela v molitvi in roka je slonela na glavi mlade vnukinje.
»Saša, moli,« je zašepetala bolnica. Saša je pokleknila blizu ležišča, pokrila lice z rokami in vzdihovala molitve k sveti Bogorodici božji. Zadnje bitje, ki jo je ljubilo in negovalo, se je poslavljalo od nje. Počasi so ji solze prilezle izza trepalnic in kapale na nagubani starkin obraz. Saša je molila. Veter se je zaganjal v okna, starka je dihala v zadnjih dihih. Saši pa je bližina smrti pretresala mozeg.
A tudi v tej resni uri je čutila v srcu moč volje in v duhu se ji je vzdigalo življenje v svetu kot fata morgana potnikom v puščavi. Delo – boj – zmaga! Zdelo se ji je, kakor da ji nevidna moč vliva v žile življenjskega eliksirja. Bolnica pred njo je težko hropela. Saša je klečala tik nje, a udje so ji trepetali in skočila bi bila venkaj v temno vetrno noč in dirjala v tmino, širila roke in kričala v vihar: »Hočem živeti, hočem!«
Stresla se je. Spomnila se je pravljice o vampirjih, ki srkajo iz ljudi življenje in moč. In zdela se je sebi tako pošastno bitje, ki iz tujih trupel pije moč. Vzdihovala je in molila ter pritiskala svoja vroča ustna na mrzlo roko umirajoče starke.
In babica je umrla in Saša je odšla v svet.
Moskva. – Pozlačene kupole, krasne palače, sijajna svetišča nam čara domišljija ob tvojem imenu. A vendar, stara prestolnica, ti pravo središče ruskega carstva, tudi bedo skrivajo tvoje ponosne zidine, tudi siromaštvo se plazi krog tvojih katedral.
Moskva. – Sveta si Rusu in spoštovanje do tebe se je vtisnilo v srca vseh Slovanov. Sto misli, sto čustev se vzbuja v prsih, če kdo imenuje tvoje ime, ti starodavna stolica slovanstva!
Moskva. – Stara, ozka predmestna ulica, visoke, resne hiše, bledi, bolehni ljudje. Kak Žid v dolgem zamazanem kaftanu se plazi okrog zidov, tropa umazanih otrok se zbira pred hišami.
Siromaštvo se potika tu okrog in bogatinova noga ne stopa po tem starem poškodovanem tlaku.
V stari ozki hiši gori pod vrhom je majhna temna izbica. Skromno ostarelo pohištvo polni prostorček in zatohli zrak veje iz starih zidin. Bleda postava sedi pri mizi in piše. Oči ima prevezane z ozko črno ruto, a roka ji vendar naglo drsi po papirju.
Saša je.
Odšla je v svet, delala, učila in trudila se je. Lepo pisavo je imela in prepisovala je rokopise za tisk. Učila se je, učila in slednjič je sama pisala svoje misli in tiskali so jih v raznih listih. Prebedela je cele noči, a nekega jutra je vstala in črne megle zastirale so ji pogled. Šla je k zdravniku, jokala je in prosila pomoči, pa učeni gospodje ji niso mogli obljubiti ozdravljenja. Njenim očem ni bilo leka in le medel, nedoločen svit ji je oznanjal dan. Skoraj je obupala, ali njena prožna narava se ni dala upogniti. Poskusila je in šlo je. Pisala je brez vida in drugi so brali rokopise. Mala hčerka delavke je zahajala k njej in ji brala knjige s svojim otroškim, tenkim glaskom. Pisala je mnogo in se ni čutila nesrečno. Živela je v sebi tiho, mistično življenje, ki ji je nadomeščalo vid. V njenih spisih je nadvladovalo čustvo, pisala je v krepkem slogu, nihče bi ne bil sodil, da je slepa.
Tedaj, ob oni katastrofi ji je prišlo na um, da bi si sama končala življenje; nemogoče se ji je zdelo živeti brez vida, a nje zdrava, krepka narava se je branila tej grozni misli. Spomnila se je onega prizora v gozdu, ko je bila še doma v selu, kako je Vasilij vzkliknil: »Kar hočem, storim!« Spomnila se je, kako se je vzbudila v njej močna, trdna volja, ki jo je privedla v svet in ji pomagala premagati sto in sto težav. Spomnila se je vsega tega in vzravnala se je ter dejala: »Živela bom, ker hočem živeti!«
In živela je, v sebi, s seboj in zaradi sebe. Včasih je vstajalo v njej neko nepopisno hrepenenje, neka strastna želja po sreči. Vse živčevje ji je hlepelo po nečem in v svoji samoti je poželjivo stegovala roke po svetlem, neznanem meteoru. Vse bogastvo njenih čustev se je kopičilo v srcu, a nikogar ni bilo, nad katerim bi razsula ta svoj zaklad. Pritiskala je svoja vroča lica k mrzlemu steklu malih oken in poslušala piš vetra, ki se je drevil nad mestom. Pozno v noči je legala spat in malokdaj jo je zazibal spanec v dobrodejen, miren sen. V snu so jo večinoma vznemirjali divji dogodki in ji grenili počitek. Pritoževala se ni nikdar, hotela se je čutiti srečno in posrečilo se ji je zazibati v sen vsa ta neprijetna, nepotešena čustva. Nobena stvar ne vara same sebe tako lahko kakor ženska. Saša se je hotela varati in je celo sčasoma pozabila, da je zadovoljstvo, ki si ga je ustvarila, zgrajeno le umetno, da je samo videz. Včasih je še prodrl nje vroči temperament to pregrajo, a Saša se ni pečala s takimi trenutnimi »slabostmi«. Mirno si je spet zgradila svoj svet in se posmihala svoji »nežnosti«; čudno se ji je zdelo, da sploh še čuti taka čustva, da se v njej sploh še oglašajo take »nespametne« misli.
»Ne potrebujem čustvenosti,« si je govorila in se le z jezo spominjala svojih mehkih ur. Stroga in mrzla je bila proti sebi in ta strogost in mrzlota sta jo vzdrževali nad poginom in obupom.
Nekdo je potrkal in takoj nato so se odprla vrata.
»Si ti, Sonja?« je vprašala Saša s svojim jasnim glasom, ki je spominjal na čisti, trdi jek kovine.
»Ne, Saša Petrovna, jaz sem, jaz, Vasilij Vasiljevič.«
»Da ste mi zdravi! Sedite!«
Vasilij Vasiljevič je potegnil stol k mizi in ji sedel nasproti. Odložila je pero, porinila pisanje proti njemu in rekla:
»Kajne, kako razločno pišem. O vendar gre, kljub mojim očem in obvezi. Zadnjič pa sem dvakrat pisala na eno stran. To je moralo biti lepo!« Zasmejala se je zvonko, odvezala si ruto z oči, ki so se motno, a vendar zvedavo ozirale vanj.
»Škoda, da ne vidim, Vasilij Vasiljevič,« je nadaljevala. »Postregla bi vam s čajem, a ne morem ga skuhati. Oprostite! … Sicer pa vas že dolgo ni bilo tu.«
»Predvčerajšnjim sem bil.«
»Predvčerajšnjim? A tako, pozabila sem.«
»Da da,« je mrmral on in žalostno gledal njen nežni profil.
Tiho je bilo v sobi. Saša je naslonila glavo v dlan in nepremično sedela pri mizi.
Sonce je zahajalo zunaj, za hip je posvetil medel žarek v sobo na bledo Sašino obličje. Vasilij je nemo strmel vanjo in zdelo se mu je, kakor da ta pojemajoči žarek obdaja njeno glavo z resnim svetniškim svitom. Stresel se je.
»Mrzlo je tu pri vas.«
»Mrzlo? Da, zjutraj mi je Sonja vložila zadnja drva v peč, a jutri jih spet dobim.«
Spet sta molčala. Lahna rdečica se je jela raztezati po njenih licih, za hip so ji oživele slepe oči.
»Vasilij Vasiljevič!«
»Kaj želite, Saša?«
»Poljubite me! Poljubite me semkaj na usta, Vasilij Vasiljevič!« In vstala je ter vzdignila glavo.
Osupnil je za hip, nato pa je stopil k njej in jo poljubil na ozki ustnici čisto in sveto, kakor je prej kdaj kot otrok poljubljal relikvije svetnikov v cerkvi.
»Zapustite me,« je dihnila in se obrnila v stran.
Odšel je. Menil je, da še čuti lahno drhtenje njenih mehkih, svežih usten in da diha vase nje nežni dih, ki je vplival nanj kakor sveti vonj kadila v cerkvi na vernike.
Saša pa je sedela na stolu z nasmehom na ustnih. Za trenutek ji je sicer spreletel obraz izraz nejevolje in jezno je zamahnila predse:
»Volja! Ha, ha! Mar ženske res ne moremo živeti brez ljubezni?!«
A umirila se je in odgovarjala sama sebi:
»Ne, ne! Ne moremo!«
Slonela je v stolu in mislila. V domišljiji je pila vso srečo, ki si jo je želela. Čutila je na obrazu vroče poljube, slišala sto ljubezenskih besed. Vedno hitreje in hitreje ji je tolklo srce. Velika družba se je motala krog nje in vse je tekmovalo, da ji izrazi čim večjo prijaznost in ljubezen. Roke so se stegovale po njej in ji božale lica, bajne prikazni so se ji nasmihale in sto srečnih čustev se ji je naselilo v srce.
Mrzli pih jo je objel, udje so postajali trdi, mraz ji je legal na lica, a ona je sedela mirno, tiščala oči vkup in se bala, da ne bi s kakšno kretnjo prepodila vseh teh blestečih in mamljivih sanj. Sladka godba ji je božala ušesa in vonj cvetlic se je širil krog nje.
Zdelo se ji je, kakor da raste in raste, ko se ji duh dviga v tuje prelepe svetove. Vedno manj je čutila telo, zdelo se ji je, kakor da plava nad seboj v neizrečeni blaženosti sreče. Sedela je in sedela, lepemu snu je sledil lepši, iz enih nebes je plavala v druga.
Zunaj pa se je temnilo in stemnilo in ledeno mrzli sever je silil skozi špranje.
Vzdramila se je, odprla oči in hotela vstati. Pa volja je imela premalo vpliva na njeno trudno, otrdelo in mrzlo telo. Zasnula je spet svoj sen o sreči …
Naslednji dan so dobili Sašo Petrovno mrtvo v njenem stolu. Na ustnah se ji je še zibal oni zadovoljni, srečni smehljaj …
Umrla je, umrla, morda zato, ker ni mogla imeti volje, da bi živela brez ljubezni strogo, mrzlo življenje, ker ji tudi volja ni mogla zatreti v prsih sna o sreči …
Mirca Edinost 1901, 144 – 146, 26. junij–28. junij. Rokopis se ni ohranil.
Listala je v najnovejšem modnem časniku, lahno opirala glavo v dlan in je včasih jagodo sočnega črnega grozdja, ki je na malem krožniku stalo pred njo, porinila med polna rdeča ustna.
Bela čepica hišne se je pojavila med vrati.
»Prosim, milostiva …
»Kaj je Lenka?«
»Postrešček stoji zunaj z nekim pismom in trdi, da ga sme izročiti le vam v roke.«
»Tako? Reci mu, naj ga prinese sem.«
»Takoj milostiva.«
»Ah, najbrž od njega,« zamrmrala je, ko je hišna izginila med vrati. »Zelo previden je, sicer pa nič ne škodi. Kaj mi neki sporoča, saj sva bila vendar včeraj skupaj!«
Nekdo je potrkal.
»Naprej!«
Postrešček je vstopil in previdno stopal po gladkem parketu proti njej ter vrtel kapo med prsti.
»No, kaj imate?«
»Tole pismo naj vam dam, gospa. Nek gospod mi ga je izročil.«
In izvlekel je veliko oguljeno listnico izza telovnika ter vzel iz nje malo pismo.
»Dobro,« je dejala leno ter segla v žep po dve desetici.
»Prosim, gospod mi je dejal, naj počakam odgovora.«
»Tako? No, takoj.«
Obrnila se je stran ter raztrgala zavitek. Fin, vijoličen duh je dehtel iz papirja.
»Prosim te, če prideš popoldne ob šestih v Lattermanov drevored. Tam je razstava raznih voščenih figur, spoznaš jo lahko na velikih slikah pri vhodu. Tjakaj vstopi, jaz Te bom že čakal. Izvedel sem, da mora Tvoj soprog službeno odpotovati še ta teden za par dni. Lahko se torej domeniva, kako uporabiva njegovo odsotnost.«
»Hm, do šestih! … No, lahko rečem, da grem k modistki. … Prosim, počakajte nekoliko, takoj bom gotova.«
Odšla je v drugo sobo, sedla k pisalni mizi in napisala s hitro elegantno pisavo:
»Pridem. Marta.«
Kuvertirala je pisemce, zapečatila in izročila postreščku. Zopet je sedla k mizici, a modni časnik je ni več zanimal. Pogledala je na uro.
»Pol štirih! Moj Bog, še dve uri in pol!«
Pritisnila je s prstom na gumb električnega telegrafa in takoj nato je zopet stopila hišna v sobo.
»Je Mirca že odšla v šolo?«
»Ne, milostiva, danes nima šole.«
»Dobro, naj pride k meni.«
Takoj čez par minut priskakljala je lepa osemletna deklica k njej.
»O, mama, tako sem se igrala na vrtu! … Kaj pa imaš tu na mizi? Ali smem pogledati?«
In mala ji je splezala v naročje in listala je po časniku.
»Kadar bom jaz tako velika, bom imela tudi tako obleko s čipkami in trakovi, tako, da bo šumela, kajne?«
»Da, iz svile.«
»Da, iz svile, pa dolga bo morala biti prav do tal … Oh ti, mama, ali smem vzeti malo grozdja?«
»O le, ljubica!«
»O, kako si pridna.«
In dekletce ji je ovilo roki okrog vratu in ji poljubljalo obraz.
»Tako te imam rada, ti lepa moja mamica.«
»O, jaz imam tudi rada svojo poredno Mirco!«
Pogladila ji je lase s čela in pritisnila lica na cvetoči topli obrazek svojega otroka.
Da, gospa Mikličeva, soproga dvornega svetnika, je res zelo ljubila svojo hčerkico.
Zelo mlada, z osemnajstimi leti, se je bila omožila s svojim soprogom, starikavim resnim gospodom. Ni ga ljubila niti tedaj, niti kasneje se ni posrečilo njenemu možu, da bi si pridobil njene simpatije. Prestar je bil in preresen, a ona je ljubila strastne, vročekrvne narave. Že v prvem letu je prišla Mirca na svet in ona je za nekaj časa zgubila svojo lahkomiselnost in lahkoživost.
Moj Bog, takole otroče je res neka čudna stvar, te velike otroške oči tako resno gledajo v svet in tako ostro motrijo svojo okolico.
No, ona je nekaj časa živela tako, da so jo razne klepetave gospe že izbrisale iz svojega repertoarja, ko se ji je spet oglasila tista želja po uživanju, ki ji je zastonj iskala zadostitve ob strani svojega starikavega in strogega soproga.
In začele so se razne ljubezenske spletkarije med njo in raznimi mladimi uradniki in častniki. Zdaj je bil ta, zdaj oni na krmilu, zdaj je ta, zdaj drugi užival njeno milost in ljubezen.
O, in njej je ugajalo to skrivno ljubimkanje!
Njej je bila prava slast, ko je goljufala svojega moža z onimi mrzlimi, ostrimi očmi. Ah, kako je bilo prijetno odgovarjati na njegova vprašanja: kako je preživela dopoldne, da je bila pri tej ali oni prijateljici, medtem ko so ji še žarela lica od poljubov drugega.
Zakaj bi si ne krajšala časa po svoje!?
Hm, koliko jih je, ki so ravno takšne in še slabše! Če jo kdo poljubi, kaj pa je potem! In do drugega še ni prišlo doslej, seveda, saj je vsakega hitro odslovila!
Hm, kaj pa je, če ji ugajajo drugi in ona njim!?
In ta Oto! Res lep, eleganten mož! In kako zna govoriti, res ni bil zastonj dve leti v Parizu.
In mislila je nanj, medtem ko ji je hčerka pripovedovala o igračah in o vrtu, o šoli in tovarišicah, in hitro ji je minilo popoldne.
Pet! Ravno prav, da se še obleče! Mirca je šla za njo v napravljalnico.
»Kam greš, mama?«
»Ven.«
»Ali smem iti s teboj?«
»Ne, prepozno je.«
»Prepozno? O, saj je še dan?«
»Ne, prepozno je.«
»Pa zate ni prepozno?«
»Jaz sem velika. Sedaj pa pojdi in ne moti me več. Mudi se mi.«
Ti otroci res hočejo vedeti vse!
Preoblekla se je v sivo cestno toaleto in odhitela po stopnicah. Na hodniku je še naročala hišni:
»Če pride gospod, povejte mu, da sem odšla k modistki. Sicer bom pa tako kmalu doma.«
Veter je vzdigoval prah s ceste in ga podil ljudem v obraz. Ona si je potegnila pajčolan čez obraz.
Menda je sedaj tu v drevoredu vendar nihče ne sreča. Malo čudno je hoditi tako sama naokrog.
Ah, tamkaj tista vrsta šotorov! Precej prvi je pravi.
»Gospoda moja, le naprej! Novitete prve vrste. Dreyfus in Zola, španski admiral in poveljnik ameriške vojne, vse, vse, vidite tu. Cesarjeviča Rudolfa, papeža Leona in še brezštevila drugih oseb in podob imamo v naravni velikosti s frapantno podobnostjo razstavljenih! Vstopite, gospoda, le vstopite!«
Ona se je približala šotoru in postavila svoj ozki elegantni čeveljček na stopnice. Komedijant, ki je glasno vabil občinstvo k sebi, priklonil se ji je globoko in blagajničarka se je ponižno zahvaljevala »milostivi«, ko ji je porinila trideset krajcarjev, ki jih naj bi dobila nazaj od krone.
V šotoru je bilo prazno, lastnik si ni napravil nič kaj briljantnih dobičkov.
»Otona še ni,« je mrmrala nejevoljno ter pogledala na uro. Še deset minut je manjkalo do šestih.
Stopala je okrog. Pogledala je vrsto najnovejših zanimivih mož in se ustavila pred neumnimi obrazi Azijcev. In potem je opazovala staro in preperelo obleko device Orleanske, nekoliko oškrbljeni nos kraljice Antoniette in odbiti prst španskega infanta don Carla. Bila je res precej bogata in mnogovrstna zbirka.
Dve ženici sta vstopili ter s sklenjenimi rokami obstali pred kipom svetega očeta, oblečenim v dolg svilen ornat. Ornat: slavnostno liturgično oblačilo.
»Moj Bog, kako so lepi,« je šepetala ena.
»Oh, kako milo gledajo,« stokala je druga.
Gospa Mikličeva je nekaj časa poslušala pobožne vzklike onih dveh, potem pa je stopala dalje ob stenah.
»Šest! In Otona še ni!«
Jezno si je popravljala rokavice, potem pa vendar sklenila, da počaka še četrt ure.
»Ježeš, ježeš, poglej, kako ga kolje,« trkala se je ena izmed ženic na prsi pred veliko skupino.
Voščene figure so predstavljale zadnji senzacionalni dogodek, ki je napolnjeval dnevne novice v časnikih. Soprog je z nožem v roki zaklal ljubimca svoje žene pred očmi iste.
»Kako dramatično,« je mrmrala ona zaničljivo med zobmi in mislila, da se bi nje soprog pač težko ogrel za takšen težaven posel.
»Moj Bog, kako so dandanes izprijeni ljudje,« je modrovala ženica z zeleno ruto.
»Ojej, in še kako!« pritrjevala je druga z rumeno.
»Da, le premisli, tista Zadunkova Anka. Včeraj je menda dobila … dete.«
»Križ božji in njen mož je šele pred tremi meseci prišel iz Amerike.«
»Ja, pred tremi meseci in dve leti je bil tam.«
»O, Bog se usmili, kakšni so ljudje.«
»O, sveti zakon jim je toliko mari ko lanski sneg. Pa za Anko še ni čudno, saj je bila njena mati isto taka. Skupaj sva hodili v šolo in ljudje so pravili takrat, ko je prišla Anka na svet, da ni zakonsko dete to.«
»Da, da, spominjam se.«
»Vidiš in mlada je prav taka. Kakršna mati, takšna hči.«
»Jabolko ne pade daleč od drevesa.«
»Ne, ne in …«
Zopet je nekdo vstopil.
»Hvala Bogu, Oton! Te ženske so res grozno sitne in neumne.«
»Wie geht es meine Liebe?« Wie geht es meine Liebe? (nem.): Kako gre, ljubezen moja? jo je vprašal nemško, ko je videl, da nista sama.
»Es fängt an ungemütlich zu werden,« Es fängt an ungemütlich zu werden. (nem.): Začenja postajati neprijetno. je odgovorila ona in potem sta navidezno oba skupno pregledovala podobe, medtem pa ji je on pošepetaval v uho in prosil jo, naj mu vendar dovoli v soboto zvečer, ko svetovalca ne bo doma, da pride k njej.
»Ne, ne maram škandalov,« zavrnila ga je na začetku nejevoljno, nazadnje pa je vendar dejala, četudi malo nejevoljno:
»Pridi!«
Mračilo se je, ona je sedela v svojem budoarčku, Mirca pa je sedela njej pri nogah in se učila krščanski nauk.
Njej so vsi živci trepetali v nestrpni razburjenosti.
Ob osmih je moral priti on – Oton! Soproga ni bilo doma in lahko bi bila brez skrbi. Strast jo je omamljala z razkošnimi čustvi in težko je pričakovala njegov prihod.
V dnu, prav v dnu srca pa se je oglašal ostri karajoči glas:
»Kaj misliš, kaj hočeš storiti?!« In za trenutek se je je polastil strah in groza ji je stresala telo. Moj Bog, ali hoče res žrtvovati vse, celo svoje poštenje?! In zakaj? Komu? …
Mrzlično se je streznila, zagrebla lice v dlan in začela potihoma peti napev neke moderne operete.
»Oh, mama, motiš me,« se je oglasila Mirca na stolčku.
»Motim? Saj ti je danes dovolj učenja, skoraj nič se ne vidi. Odloži knjigo in sedi sem k meni.«
Mirca je sedla k njej in pripovedovala o svojem katehetu.
»Tako lepo podobico sem dobila, veliko s čipkastim, pozlačenim robom.«
»Kaj se pa učite?«
»O dosti, veš. Zdaj imamo četrto božjo zapoved.«
»A zato si tako pridna zadnji čas,« je dejala otroku raztreseno. Ah, mislila je na Otona.
»O, zdaj vsak večer molim zate,« bahala se je Mirca.
»No, le moli.«
»Saj moram. Veš, gospod katehet so nam dejali, da moramo moliti za starše, ker so tako dobri. Vidiš, dejali so, da mi ne bi mogli biti tako pridni, če bi imeli slabe starše.«
»Tako?« vprašala je mehanično ter gledala na uro.
»Kakršni so starši, takšni so otroci,« dejali so nam.
Ona je ni slišala, a Mirca je nadaljevala:
»Kajne mamica, zato sem jaz tako pridna, ker si ti moja mama. Kadar bom velika, bom prav taka, kot si ti.«
»Kakor jaz? … Čisto taka kakor ti! … Kakršna mati, takšna hči!«
Ne, ne, njena Mirca mora ostati dobra in nepokvarjena.
Potegnila jo je k sebi in njeno drobno šibko telesce pritiskala nase.
»Mama, boli me,« se je branilo dekletce, a mama jo je poljubljala, božala in objemala, da samo ni vedelo, kaj bi počelo. Njej pa so prišle solze v oči, naslonila je glavo na dekličin obraz in jokala, da so nje solze močile lice in obleko njenega otroka. In ko je Mirca videla, da mama joče, jokala je tudi ona in v tesnem objemu sta jokali obe – mati in hči.
Na hodniku je pozvonilo.
Oton!
Vstala je, obrisala si oči in poravnala lase. Pogladila je hčeri ličeca in sama odšla ven. Hišno in kuharico je poslala že prej v mesto, tako da je bila čisto sama doma.
Bil je res on. Za trenutek je pritisnila oko na kukalce v vratih. On si je nestrpno grizel brke in se zadovoljno smejal.
Odprla je.
»O, draga!« vzkliknil je in stegnil roke proti njej. A ona je stala pred njim visoko vzpeta z velikim tujim izrazom v očeh, s ponosno dvignjeno glavo. Beseda mu je zastala v grlu in roke so se mu povesile.
»Vi, gospod Radkovič! Obžalujem, da vas ne morem sprejeti, ne danes, ne kdaj drugikrat.«
»Toda Vida …« Toda Vida: Na začetku besedila se gospa Miklič podpiše kot Marta. Pisateljica, ki je besedila velikokrat pisala sproti za posamezno nadaljevanje, se je najbrž zmotila.
»Oprostite, gospod Radkovič, za vas odslej nisem več Vida, ampak gospa Mikličeva,« je dejala mrzlo in zaprla vrata.
On je še nekaj časa stal pred zaprtimi vrati, pozvonil je celo nekajkrat, a ker je bilo vse tiho na hodniku in drugod, je slednjič vendarle odšel.
»Prekleto! Čemu sem neki hodil za njo, če mi skoraj na cilju kaže vrata! Sam vrag mi je zmešal štreno,« klel je po stopnicah in se obrnil proti bližnji gostilni, kjer so ga lepe natakarice kmalu zopet spravile v dobro voljo.
Ona pa je zopet sedla k Mirci, pogovarjala se z njo in ji pravila vse najlepše bajke, kar se jih je mogla spomniti iz lastne otroške dobe.
In ko je čez par dni naznanil soprog svoj prihod, šle sta mu obe z Mirco nasproti na kolodvor. In ko so sedeli vsi skupaj v obednici pri kosilu, zdelo se je Vidi, da njen soprog vendar ni tako star in da bi se ta energični resni obraz pač smel prištevati k lepim kljub tistim belim nitim, ki so se mu mešale v brado.
In ko se je šalila in smejala z Mirco, nasmehnil se je še on in ji potem, ko mu je pri desertu nalagala na krožnik, tako toplo in globoko pogledal v oči, da je morala zardeti.
Mirca pa je kradla s krožnika zdaj enemu, zdaj drugemu, potegnila zdaj mamo za ušesa, zdaj pogladila papačku brado.
In Vida je bila srečna.
Saj bo zdaj Mirca dobra in blaga, gotovo bo!
Oh, ta Mirca, ta njena Mirca!
Je li žena, če ni mati? Edinost 1901, 184–186, 13. avgust–16. avgust. Rokopis se ni ohranil.
Zbudila se je. Skozi težke zastore silil je dan v spalnico. Dolgi svetli trakovi so se stegovali po sobi, ostro se črtajoči v polmrak, počasi zginevali in se spet kazali, kakor je ravno zunaj sijalo sonce. Zamirajoči glasovi mestnega hrupa so prodirali skozi zaprta okna in v sosedni sobi je bilo čuti lahke stopinje hišne.
Odprla je oči, naslonila glavo v dlan in se zamišljeno zagledala v zavite okraske in arabeske na tapeti. Z očmi je sledila potezam, ki so se odvijale, zavijale, vzdigale, padale in se zgubljale tam pod stropom. Zrla je tja v tiste temne nasičene barve in štela oddelke slikarij na stropu. Svetli žarki dneva pa so postajali močnejši in se odbijali ob visokem ogledalu nad umivalnikom, ob brušenih stekleničicah na toaletni mizici in ob svetli polituri postelj.
Vzdihnila je, se obrnila in skušala spet zaspati. A ni šlo. Dotaknila se je z roko velikega, umetno vezenega monograma na blazini in skrbno všitih vzorcev ob robu. Sklonila se je in opazovala delo.
Kako je bila vendar pridna poprej. Skoraj vse monograme in vse vezenje si je naredila sama, vse svoje bališče. Potipala je tenko nežno blago in se začudila, kako da je videti še tako novo.
»Že tri leta,« je vzdihnila in preiskovala, ni popustila kje kaka nitka, ni se napravila kaka luknjica. Pa vse je bilo celo in trdno.
Koliko časa vendar trpi takale stvar – skoraj dlje nego človek.
Tri leta, moj Bog, kako pa se je spremenila sama!
Na lica ji je legel otožen izraz in prsti so se ji nemirno igrali z dolgimi razpletenimi lasmi.
Tri leta! Pogledala je na postelj poleg svoje in skoraj bojazljivo opazovala moško glavo, ki je ležala med blazinami.
»Tako je lep!« si je dejala nehote in se zazrla v možato, res lepo obličje.
Tri leta! Kako sta se ljubila tedaj! Moj Bog, kako jo je imel rad!
Gledala je nanj, kako so se mu enakomerno vzdigovale prsi, kako so se mu dolge, goste trepalnice v polkrogu dotikale lic. In spomnila se je vseh onih trenutkov mlade sreče, vse one prekipevajoče radosti medsebojne ljubezni. Spomnila se je, kako sta se kot zaročenca sprehajala po gozdu, kako sta kot mlada zakonca nagajala drug drugemu, se šalila in smejala kakor dva otroka.
Da, prvo leto. Tedaj je bila pač srečna!
Ali ne, že prvo leto so jele vstajati sence med njima, temne, prežeče prikazni kakor madeži na čistem krilu; o, že prvo leto je legla včasih njemu na čelo ona hipna nejevolja, hitro minljiva, a vendar tako žaleča, tako boleča.
Kako jo je včasih čudno pogledoval, tako vprašujoče: dolgo si ni mogla tolmačiti teh zagonetnih pogledov.
A potem je prišla na to. O, in zabolelo in zaskelelo jo je v srcu kakor tisoč ran. Sama se je včasih vpraševala na skrivaj, v svoji duši, a da bi tudi on …
Zato je postajal tako hladen, zato ni bil več tako vesel!
In potem oni dolgi, dolgi tedni, ko je vedno govoril o otrocih, o krstih in upiral pogled tako očitajoče vanjo! Kako so ji vrtali ti pogledi po srcu, se ji zajedali v mozeg, silili v misli!
Kaj, kaj je mogla ona za to?! Mar ji ni bilo že sami dovolj hudo?! Čemu jo je še on trpinčil?!
Kako neusmiljeni znajo vendar biti moški, je mislila. Kako trgajo najbolj občutljive strani ženskega srca z neko pohotnostjo, kako vrtajo v meso, drezajo v živce!
Kaj je kriva, kaj?! …
Nagibala se je nadenj in mu zrla v obličje. Tako rada bi poljubila ti pol odprti ustni. Ne, ne, znal bi se jeziti. Saj je postal tako čuden, tako strog in oster.
Solza ji je kanila iz očesa in zdrknila po njegovem licu. Zbudil se je.
»Ne spiš?« jo je vprašal, se vzpel in se obrnil proti njej. Na licu je začutil solzo, skoraj nejevoljno jo je obrisal z dlanjo.
»Kaj pa ti je?« je vprašal mrzlo in začel vstajati iz postelje.
»Nič,« je dejala ona skozi zobe ter se naslonila na blazino.
Gledala je, kako je nalival vodo v umivalnik, si umival obraz in život in si česal lase. Potem se je opravil. Kako teman obraz je napravil, ko ni mogel takoj zapeti gumbov pri trdo polikani srajci. Zdaj si je pripel ovratnik, zavezal kravato, oblekel telovnik in suknjo.
Tako hiter je.
»Ne vstaneš še?«
»Ne, glava me boli.«
»Tako? Potem porečem spodaj, da ti prineso zajtrk v spalnico.« »Prosim!«
»Zbogom, kmalu se pozdravi!« In odšel je. Kako dolgo se je poslavljal prej pri njej! Zdaj je še poljubil ni! »Zbogom, kmalu se pozdravi!« … Kako more biti vendar tako mrzel!
Pozdravi naj se! … Saj ji nič ni! … Ne, ne, bolna je, o zelo, zelo bolna!
Potisnila je glavo v blazino in ihtela, da so bila mokra vsa ona umetno všita peresa in cvetlice. Tedaj, ko jih je vezla med srečnim smehom, pač ni mislila, da jih bo kdaj močila s solzami.
Hišna ji je prinesla kavo, ni se je dotaknila. Prosila je, naj odstrani zastore in odpre okna.
Oči so jo zaskelele, ko je svetloba začela migljati v sobi. Odslovila je hišno, vstala in se počasi oblačila. Zamišljeno si je opletala lase in gledala svoj bledi obraz v ogledalu.
Kako je upadla! Ti krogi okrog oči, te modrikaste poteze na sencih in tako bleda je! Samo ustni cvetita rdeče sredi obličja.
Prekladala je razne stvari okrog po mizah in predalnikih, vrtela jih v roki in ogledovala, kakor da bi morala šele premisliti, čemu so in kaj predstavljajo. Šla je v salon. Tam je gledala slike v albumu, postajala pred stenskimi podobami in pritiskala polahko tipke na klavirju.
Tako ostri, neprijetni toni!
Obrnila se je in odšla dol v obednico. Po stopnicah je postala zdaj pa zdaj in tako čudno se ji je zdelo šumenje kril po kamnu. Spodaj je obstala. Tipala je široka, dolga peresa palme, ki je stala poleg stopnic. Kako rjavkasti so ti listi na konceh!
Leno se je vlekla v obednico. Tu je vdihavala vonj vrtnic, ki so stale v vazi na sredi mize. Vzela je lepo, svežo, pol vzcvetelo teo Tea: posebna vrsta vrtnice z močnim vonjem. in si jo vtaknila za pas bele domače obleke z velikimi gubami in širokimi rokavi. Stopila je h kredenci in bobnala s prsti ob belo marmornato ploščo.
Tako gladka in mrzla!
Nekajkrat je pogladila z roko čeznjo, potem pa je sedla v velik ameriški gugalnik v kotu. Lahno se je gugala sem in tja, a škripanje stola jo je vznemirjalo, vstala je in popravila zastore pri vratih.
Kako čudno oster vid je imela danes. Tam v kotu nad pečjo je visela pajčevina. Te hišne, da ničesar ne store! In tam, onale rozeta je bila vsa siva v prahu. Šla je tja in s prsti zarisala nekaj črt v prah.
Tako vroče je.
Odprla je okno, a se uščipnila pri odpiranju. Višnjeva proga se je pokazala na beli koži.
Sedla je na foteljček, podprla glavo z roko in gledala venkaj na dvorišče.
Iz oken sosednje hiše je bilo čuti otroški jok.
Ta jok! Kako bi bila srečna, če bi tu vpil kak paglavček!
Zdelo se ji je, kakor da sliši zibel.
Drom, rom, drom, rom …
Ta zibel, ta zibel! – Pa ne, ne, hišna je hodila zgoraj po sobi.
Oh in zdaj ta smeh! Polno otrok je privrelo na dvorišče.
Toliko, toliko jih je!
Ti z belkastimi lasmi in modrimi očmi so od malega uradnika gori iz tretjega nadstropja.
Koliko jih je! … Dva, štirje, šest …
In ona nima ni enega!
Aha, tistile tamkaj v kotu so hišnikovi. Kako so živi in zdravi!
Pet jih je … pet …
Igrajo se, brskajo po pesku, vriskajo …
Oh, zdaj je hišnikova žena pritekla venkaj. Kako se jezi nad otroki, kako tepe onega malega, ki je sedel tam v kotu v blatu!
»Oh, da moram imeti ta križ, to pokoro nesrečno! Ti otroci, ob pamet me spravijo in ob zdravje!« Kričala je nad otročiči in jih podila z dvorišča.
»Vse mi zamažete in raztrgate! Oh, jaz reva, da se moram pokoriti s temi paglavci!«
Pokoriti?
O, kako bi ona tule pri oknu stegnila roko po takem malem bitju, kako bi ga negovala in tešila in ljubila!
Pokrila si je obraz z rokami in jokala in ihtela dolgo, dolgo …
Opoldne pri kosilu sta tiho sedela pri mizi. Prej je on vedel toliko pripovedovati; zdaj je bil tako čemeren, tako redkokrat je bil dobre volje.
Molče sta sedela pri mizi.
Ta dolga, prazna miza.
Koliko bi jih imelo še prostora okoli nje!
Vilice in noži so rožljali ob krožniku, hišna je prinesla že pečenko na mizo, a še vedno sta molčala.
Šele pri desertu je pričel:
»Skoraj bi bil pozabil. … Kunavec mi piše … Fanta je dobil … že tretjega … ! Čakaj, saj menda nisem pozabil prinesti pisma s seboj!«
Pozabil!? Vedela je, da se laže … laže … ! Vedela je, da je ves čas mislil na tistega fanta … na tretjega!
»Tretji že?«
»I kakopa, takrat se je oženil kakor jaz, saj bo štiri leta v jeseni!«
Zdaj spet ta pogled, ta strogi, očitajoči pogled! …
»Tako?«
»Seveda! Čestitati bo treba Kunavcu. Kaj misliš, že tretji, in sami fantje!«
»Da, čestitati moraš!«
»Jaz sam? Oba. Saj si menda poznala njo, poprej še?«
»Sem.«
»Imenitna ženka, kajne?«
In spet je bilo vse tiho. Ni mu odgovorila na zadnje vprašanje.
O, ta hudobni pogled! In ta naglas »imenitna ženka«!
Seveda ona … kaj bo ona! Mar more biti cela žena, če ni mati?
Odložila je vilice.
»Kaj ne boš več jedla?«
»Ne.«
Moj Bog, kako naj je … kako!
Tako jo je bolela glava, vsaka misel ji je prizadevala bolečine, vsak ton ji je del težko, kakor bi ji kdo tolkel ob senca.
Po kosilu sta kot navadno obsedela v obednici za kako poldrugo uro in brala časnike.
Njej so črke kar plesale pred očmi.
Oh in ti časopisi.
V vsakem časopisu je stalo: »krščeni«, »nasledniki«, »dediči« …
Vzela je slovenske liste v roko, pa tudi tu je bila dolga vest o rojstvu mladega nadvojvode.
In potem je vendar, vendar prišel čas, da je on moral oditi.
Poljubil jo je dvakrat, česar že dolgo ni storil, a med vrati se je vendar še obrnil in ji zaklical nazaj:
»Da ne pozabiš na čestitko!«
Oh, že spet … spet … !
Šla je gor v salon in legla na otomano. Poskušala je nekoliko zaspati. Pa neprestano ji je kljuvalo v glavi.
Drom, ram, drom, rom … kakor bi imela zibel v njej.
Tiščala je oči vkup, a videla je, kako ona »Kunavka« povija »tretjega«, kako oče ogleduje malega sina, kako ona »dva« otroško vprašujeta za »blatca«.
Moj Bog, te misli, te misli …
Glej, kakšno telesce, glej, kako majhni roki!
Ti drobni prstki, ti nohtiči, mehki in prozorni, kakor list rože. In ta glasek, kako je močan.
Ej, kako se napenjajo mala pljučeca, kako brcata nožici! Spančkaj, spančkaj, srčece! Spančkaj!
Aja tutaja … aja tutaja …
Sprva je pela šepetaje, a vedno bolj in bolj ji je rasel glas.
Začudena je hišna pritekla k njej, a ona je pela dalje in šepetala:
»Le spančkaj, le, o le poglej, da te imam tudi jaz! In tako lep si in okrogel!«
»Meša se ji, meša,« sta si šepetali hišna in kuharica, a nista se upali poslati ponj v pisarno.
In ko je zvečer prišel, je še vedno sedela na otomani in pela venomer:
»Aja tutaja … aja tutaja …«
Ustrašil se je, jo objel in prosil, naj se vendar umiri, ona pa se je zmešano nasmihala in govorila predse:
»O, saj sem še mlada, pa sem že mamica! Le glej ga, kako spančka. Aja tutaja … aja …«
Zastokal je in se spustil na tla pred njo. Oklepal ji je kolena in ji pritiskal obraz v krilo. A v srcu mu je očitala vest: »Ti si kriv, ti si kriv!« … Zajokal je, ona pa mu je gladila lase in mu šepetala v uho:
»Ne jokaj se, zbudil bi se, tako nalahno spi! …«
Zadnjič sem bila na Studencu. Studenec: umobolnica v predmestju Ljubljane. Lepa, mlada gospa je sedela v vrtni lopici, majala z glavo in pela venomer: »Aja tutaja, aja tutaja,« zraven pa gugala z rokami, kakor bi zibala otroka.
Mlad gospod je stal pred njo in otožno vzdihal, ko se mu je raztreseno in topo nasmihala.
Vprašala sem mimoidočo usmiljenko, kaj je gospe.
»Znorela je, ker ni imela otrok,« mi je odgovorila.
»Je li upanja, da ozdravi?«
»Ne. Zdravniki pravijo, da ne.«
Moja prijateljica Ljubljanski zvon 1901, 713–717. Rokopis se ni ohranil. Najbrž gre za avtobiografsko črtico, v kateri je Zofka Kveder v »prijateljici« označila samo sebe. O tem je mogoče sklepati tudi na osnovi pisma Ivanki Anžič (19. 4. 1899, MS 1113, Č1, št. 7). Avtorica sanjari o tem, kako bi skupaj potovali na Češko in v Rusijo, v Moskvo in v Petrograd: »Oh Ti, jaz sem čisto brez uma, če le pomislim, kako bi bilo to krasno! Skupaj bi se sprehajale, skupaj snovale naklepe, skupaj delale … !« V pripovedni prozi Pisma je zapisala: »Potem sem šla v Trst, kjer je lepo morje in polno ladij. Eh, ali sem imela tiste ladje rada. Zlasti neko belo jadrnico s tremi jarboli. Kakor bela ptica je bila; vsak mesec je prišla iz Grške. Takrat sem bila otročja kot še nikdar; niti prej niti pozneje nisem bila tako naivna. Polno novih idej je prišlo tedaj v mojo glavo in oznanjala sem jih na vse strani. Pisala sem Fr. M. Zeru velikanska pisma, fantazirala sem ob morju in si želela spet proč, daleč, na vse vetrove. Šla bi za hišno na velike parnike, ki so vozili v Kino ali kam drugam, samo čim dalj – sploh sem imela toliko načrtov, kako bi potovala v svet, daleč v svet. Oh, ti načrti so bili vsi enako nemogoči, pustolovski in nikogar ni bilo, ki bi jim verjel! Če bi mi bil takrat kdo rekel: Naredi! Poskusi! pa bi bila vse naredila in poskusila. In mogoče – mogoče, da bi bil kateri onih mojih pustolovskih načrtov postal resnica. Morda ni vse neumnost, kar je videti neumno« (Ljubljanski zvon 1904, 466–467). Tudi v potopisnem članku V Sarajevu piše o svojih sanjarjenjih v zvezi s potovanji. V pismu Edvardu R. Turku pa zadovoljno sporoča: »V aprilu bom enaindvajset let in življenje je še tako dolgo! Koliko upov se mi lahko še uresniči, koliko načrtov obistini. V oktobru grem v Prago, od tam čez nekaj časa dalje v Lwov in Krakovo, od tam v Moskvo, Petrograd« (zapuščina Erne Muser, mapa 88). V pismu 10. oktobra 1899 omenja Zofka Kveder besedilo Moja prijateljica, vendar ni jasno, ali gre za povest, ki je bila objavljena v Edinosti, ali za črtico z enakim naslovom, ki je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu: »'Moja prijateljica' napisala sem včeraj. Prečitaj in ako se Ti ne zdi preslabo, prosim, da oddaš v Narodni tiskarni za 'Ljubljanski zvon', če ne, pa pošlji 'Edinosti', kateri prosim, da tudi drugi dve stvari (črtici Stara pisma in V težki uri, op. K. M. P.) izročiš.« Na koncu pisma je še enkrat zapisala: »Če 'Zvonu' 'Moja prijateljica' ne konvenira, oddaj jo 'Edinosti'«(Ms 1113, Č 1, št. 48) . Bolj verjetno se zdi, da gre za črtico, objavljeno v Ljubljanskem zvonu, a šele leta 1901.
Imam prijateljico, ki ima čudne manije.
Zemljevide ljubi bolj od lirskih poezij, geografija je najljubši predmet njenih pogovorov in kar nad vse jo zanimajo tarife železnic in parobrodov. Lepo doneče ime kakšnega mesta, ki leži v drugem delu sveta ali vsaj nekaj pedi zemljepisne mere od njenega bivališča, jo spravi naravnost v zamaknjenje.
»Moskva, lepo te prosim, Moskva!« vzklikne, če izgovorim morda s premajhnim spoštovanjem to ime, in ustnice se ji pri tem naberejo kakor v poljub.
Vsak tujec ima zanjo neko mistično privlačnost.
»Pomisli, ta je iz Indije!« in sveto navdušenje se sveti z njenega obraza.
Dušo Ahasvera ima, seveda modernega, ki se vozi z železnico in s parobrodom po belem svetu.
Njena denarnica spada med pravo proletarsko beraštvo in je izvor njene večne nesreče.
»Oh, nič ni težje od prazne denarnice,« vzdiha včasih. Kako me tišči navzdol, kako me ovira in priklepa!«
To je tudi vzrok, da čepi vedno na enem mestu, četudi njen duh šviga okrog, Bog sam ve kje in kod.
Ali mnogokrat se prav resno oklene kake ideje.
Oni teden je kar zviška planila k meni v sobo in zakričala z nedopovedljivo gesto: »V Kanado grem!«
Če bi ljudje imeli peruti, bi se vzdigali v zrak z isto kretnjo, ki jo porablja moja prijateljica, kadar je navdušena in na vsak način odločena v svet.
Vajena sem že pojavov njenega poguma in njene odločnosti, zato sem jo precej rezervirano vprašala: »Kam?«
»V Kanado, duša!«
»V angleško kolonijo kaznjencev morda?«
Uh, ali je postala huda!
»Ne brij norcev! Grem in grem. Meni ni več obstanka. Ravno tako mi je, kakor da sleherni atom v meni nekam hoče in koprni, kakor da se moram sleherni trenutek razleteti, razbliniti.«
»Ali s kom pojdeš?« vprašam.
»Sama.«
»Pa s čim?«
»Pusti me vendar, to je moja skrb! Na, vzemi plašč in pojdi z menoj. Jaz se moram še danes informirati.«
In vlekla me je s seboj venkaj na ulico in potem kar v diru dalje k posredovalnici za potovanja, poizvedela je, koliko stane vožnja, s katero železnico, s katerim parnikom se je treba voziti, kako dolgo traja potovanje, da, celo, kakšne papirje potrebuje in kakšno prtljago sme vzeti s seboj, ne da bi plačala carino.
Vraga, meni je postalo že dolgočasno.
»I saj nimaš nič!« ji rečem.
»Že dobim! Moram, razumeš!«
Videlo se ji je, da se ji po glavi pode razne pustolovske misli in fantastični načrti.
»Oh, če bi poznala kakšnega prismojenega Angleža, da bi mi plačal za pot, pa čeprav v osrednjo Afriko, takoj bi šla!«
Morala sem se ji smejati. Ali napravila je tako žalosten obraz, da se mi je zasmilila in da sem potrpežljivo dalje poslušala njene načrte, kako bo varčevala, kaj vse bo delala, da pride do denarja, da bo mogla potem v Kanado ali kam drugam, samo daleč, zelo daleč.
Revica, saj vendar dobro vem: preden prihrani desetak, bodo njeni čevlji raztrgani in nabralo se bo še deset drugih malenkosti, ki bo zanje treba izdati prvi prihranek za potnino v Kanado in v svet.
Oh da, ta moja prijateljica!
Včasih se kar zakadi kam v kakšno misel in potem je vsa v ognju.
Nekaj časa se je oglašala v listih in se ponujala kot potna spremljevalka za vseh pet delov sveta. Oglasil se ni nihče in ona je skoraj obolela od jeze in žalosti.
Že brezštevilno znamk je zmetala za pisma raznim lordom, farmarjem, damam, ki se križem sveta vesele življenja in ki jih ni prav nič volja jemati mojo prijateljico med svoje dvorjane kot družabnico, korespondentko za katero koli izmed različnih dostojanstvenic, ki si jih je z neštevilnimi ugibanji izmislila moja vročekrvna znanka.
Domišljije ji ne manjka, to ji moram priznati. O, njena domišljija bi niti kakemu Münchhausnu ne delala sramote.
Meni včasih kar sapa zastaja, kadar mi z neko lahno, ljubko razumljivostjo govori o najgorostasnejših nemogočnostih.
»Ti, ali bi ne bilo sijajno, če bi bili velikani na svetu?« me včasih vpraša.
»O da,« ji odgovorim in čakam, s čim me spet preseneti.
»Kajne?! Oh, če bi bila jaz velikan, to bi bilo imenitno. Veš, Sahara bi mi bila postelja, Veliki ocean pa kopel! ….«
»Oh, molči, molči!«
»Ali fletno bi bilo pa vendar. Veš, stolp cerkve sv. Marka v Benetkah bi bil ravno prav za cigareto. Paf, paf! Ali bi se kadilo!«
Včasih sem naravnost huda. Prav, kakor da je otrok!
Na jezeru je rada. Seveda pretakne prej vse žepe, če še premore drobiža za čoln. Veslati pa zna imenitno.
»Ha, vidiš, kako gremo!«
In napenja se, da ji je vroče in da voda kar prši.
»Tako človek vsaj čuti, da ima moč! Ti, ti! Ali ni lepo na svetu! Tako nekaj zagrabiti, stisniti! Uh!«
In ker ni druge žive duše blizu, pograbi mene in me pesti, stiska, ščiplje in trese, da me včasih kar slabosti obhajajo. Zame tako izkazovanje njene moči seveda ni prav nič prijetno, ali kaj rada jo vendarle vidim, kadar je tako čudovite, nebeške volje.
Najrajši me zvečer vleče k jezeru in potem moram z njo občudovati prav vsak oblaček in vsako zvezdo posebej in vzdihovati in vriskati pri vsakem valu, ki zaziblje čoln.
»Ali ni lep svet?! In voda in gore in nebo in zvezde! To nebo! Veš, to je staro nebeško zagrinjalo. Raztrgano je že, pa se bliska skozi lepota raja; zvezde so samo presledki in luknjice, ki skozi nje uhaja svit k nam. Glej, ta rimska cesta! – Kakor preperel sončnik, če ga držiš proti luči, vidiš skozi vso svetlobo.«
Hm, vsa ušesa mi napolni s takimi stvarmi, da še jaz z njo vred fantaziram in klatim kar iz zraka odlomke najlepših lirskih pesmi.
Ali včasih ima tudi svoje muhe in za vso lepoto nima ni besede. Samo žalostna je v dno duše in nič drugega ne govori, le jezi se na svet in ljudi in nase.
»Glej to veliko mesto! Ali misliš, da je samo en človek, ena duša, ki bi ji bilo kaj, če sem ali nisem?! Ne ene ni, ti pravim. To ti je svet in tista hvaljena medsebojna ljubezen. Človek je neumen, da se muči in sili med to drhal. Ali ni sramota beračiti okrog za prijaznost, naklonjenost in take prismodarije! In najlepše je še, da ne moremo biti brez ljudi, ki jim nismo nič! Ali bi kdo zajokal za menoj, če že danes preminem?! Nihče! In meni silijo solze v oči, ker jim nisem nič! Razumeš, to je sramota, sramota!«
In se jezi, stiska pesti in zabavlja na ves svet, jaz pa vem, da ji duša joka nad lastno osamelostjo.
Smili se mi … Ali ni to strašno, imeti toliko želja in upov, ki se vsi samo rušijo in podirajo, nikdar ne izpolnijo?!
Nekaj pretresljivega so ti upi moje prijateljice, ki jih goji verno in vroče in ki so prazen nič, pene; ali ona živi v njih, njej so življenje, vse.
Zdaj je zaljubljena. In v koga? Njena ekstravagantnost nima nobenih meja.
Zadnjič je bila v gledališču. Strastno rada zahaja v gledališče. Dvakrat mora biti sicer brez večerje, a zato je enkrat v nebesih, to je – v prozi povedano – na zadnji galeriji. Igrali so »Devico Orleansko«. No, moja prijateljica ni imela nujnejšega opravka, nego na moč se zaljubiti v kraljevega prvega paža.
»Imena ne vem, ali saj veš, oni zvesti kraljevi privrženec.«
No, jaz vem, da zgodovina ni njena moč …
Ali kaj, to je ravno nesreča!
Ona ne vidi igre, ona vidi kos življenja. Tista drevesa iz papirja zanjo res rasto in cveto, tisti blisk in grom zanjo nista umetna, ona ne vidi igralcev na odru, ampak ljudi, resnične ljudi iz preteklih, pozabljenih časov.
In v kraljevega prvega vazala se je zaljubila. V vsako njegovo kretnjo, v njegov glas, v značaj, v njega, pogumnega viteza izza časov Device Orleanske.
Igralec! Hm, kaj ji je mar igralec! Ona ne misli na to, da je oni oklep le – maska, da so brada in lasje tuji, da so besede patos, ona veruje v viteza, v vojvodo z bleščečim železnim oklepom in pogumnim, ponosnim značajem.
Sanjariti o junakih srednjega veka v našem modernem, naprednem času!
Ha, ha!
Z iskrečimi očmi slediti vsaki kretnji junakovi na odru in pri tem pozabiti, da sediš na zadnjem galerijskem sedežu in da je oni vitez gledališki igralec!
Ali moja prijateljica zna to.
Skoraj je ne razumem.
Živi dvojno življenje. Eno navadno in drugo skrito v duši, nevidno neposvečenim očem nas suhoparnežev.
Zunaj dež in mraz in burja, njene sanjave oči pa zro v daljavo, kjer sije gorko italijansko sonce, kjer mili morski veter šumi v palmah.
V ljudski obednici sreblje lahko prežganko, a v duhu se v kakem tujem grand hotelu pri table d'hoteu Table d'hote: obrok, sestavljen iz določenega števila jedi, med katerimi lahko gostje izbirajo. imenitno zabava s kakšnim albionskim sinom Albionski sin: Anglež. ali živahnim, elegantnim Francozom.
Zavidam ji za njeno imenitno lahkoživost.
Ta trenutek še čudovito živo opisuje noč na krovu odlične jahte, ki bi imela seveda biti njena, v naslednjem hipu pa me že nedolžno vprašala, ji ne morem povedati, koliko dobi v zastavljalnici za broško.
»Veš, te grde sive skrbi spet strašijo okrog mene! Toda nič ne de, nič, nič! Svet je lep, lep, in lepo je živeti!«
»Himmelhochjauchzend, zum Tode betrübt,« Himmelhochjauchzend, zum Tode betrübt (nem.): Vriskajoč do neba, potrt do smrti. Ta rek je Zofka Kveder zapisala tudi v pripovedni prozi Pisma, ko je pisala o svojem razpoloženju v času študija v Švici. to je karakteristika moje prijateljice. Vse silno, popolnoma, brez mej. In brez miru, večno menjavanje, večna izpremenljivost in vendar večna enoličnost.
Da, moja prijateljica ima čudne manije, a jaz ji skoraj zavidam. Lepo je biti srečen – in četudi le v mislih!
A tega ne zna vsakdo.
Onkraj morja Slovenski narod 1902, 1, 2. januar. Rokopis se ni ohranil. Tematiko slovenskega izseljevanja v Ameriko je Zofka Kveder večkrat vključila v svoja literarna besedila, kot so Amerikanci, Tinka, Dva tovariša idr.
Vrata so se zaprla in ona je ostala sama. Veseli, lahkomiselni glasovi dam so doneli po sobi, a one so hitele dol po stopnicah.
Sedla je k mizi in se zatopila v misli.
Lina, njena najboljša prijateljica! Lepa, ponosna, Lina! Skoraj ni mogla verjeti. In vendar, če je vse dobro premislila, če si je poklicala njenega starega, zoprno debelega moža v spomin, je verjela. Tega človeka Lina ni mogla ljubiti in ne samo to, poleg tega moža, odurnega in vedno smrdečega po potu, Lina ni mogla živeti. Ona je razumela vse to in vendar ji je bilo tako čudno in neprijetno. Kako so se dame pomenljivo smejale in kako zaničljivo je donel njihov glas. »Apropos, ali vam je znano?« »Mislile smo …« »Vi ste bili vendar njena najboljša prijateljica …«, »Se ni poslovila?«, »Ah, torej, he?!«, »Nič ne veste? … Pobegnila je včeraj z onim profesorjem, saj ga poznate, vedno je tičal tam …«, »V Ameriko pravijo …«, »Njen mož je ves iz sebe …«, »Dà, in resnici na ljubo, oduren je … surov … Imenuje jo vlačugo, ničvrednico …«, »Sicer res ni prav, a tako vendar ne gre …« In potem se je govorilo o vremenu in toaletah in poslih in dame so se smejale in šalile. A njej je bilo hudo. Lino je ljubila. Bili sta sošolki in dobri sta si bili od najzgodnejše otroške dobe. Omožili so jo že s sedemnajstimi leti – ona sama se je možila tri leta pozneje. In takrat je bila že zdavnaj obračunala z življenjem in srečo. Osem let je že od tega. Osem let … Čas hitro beži, njej prehitro v njeni sreči. A Lini? … Zazdelo se ji je, da sliši njen glas: »Ti ne veš, kako mi je! Kakor kaznjencu na galejah.«
Nikomur se ni pritoževala, samo njej. »Nočem, da bi me ljudje vlačili po zobeh! Ne potrebujem njihovega sočutja!« je dejala ponosno. Nekoč ji je bila svetovala, naj se loči, a ona ji je odgovorila: »Zakaj? Moje življenje je skaženo. In potem me nekaj sili, da vidim in čutim dan na dan vso grozoto svojega življenja v najodurnejši prikazni. Naj, naj! Jaz se ne umaknem!« Moj Bog! In kako surov je bil njen mož. Tolkel jo je celo ta gnusni, pohotni starec …
In sedaj je odšla. Tako nepričakovano je prišla ta vest, da se ni mogla še prav zbrati. Prvi hip se ji je zdelo, kakor da je stopila Lina iz svojega vzvišenega stališča kakor nesrečna, a čednostna mučenica dol v vsakdanjost. In še več, kakor da je padla. Zrasla je v krogih, kjer se spoštujejo le sankcionirana, od vseh oblasti potrjena čustva, in vse, kar je zbujalo pozornost, kar je delalo hrup in se razlikovalo od navadnega družbenega reda, ji je bilo zoprno, vznemirjalo jo je. Zato se je le počasi pomirjala in neprijetna, Lini skoraj naravnost sovražna čustva so le polagoma izginjala. Toda njena prirojena razsodnost za dobro in slabo privedla jo je kmalu do prave poti in skoraj je začutila zadoščenje, da se je Lina odločila za ta korak. »Lina je stara osemindvajset let in skrajni čas je, da si osvoji košček sreče,« mislila je končno in privoščila prijateljici vso srečo. V njej je ostalo le še nekaj osuplosti in začudenja nad tem nepričakovanim dogodkom.
Vse zle misli, vse predsodke in vse ošabno obsojanje, spremenilo se je v nekako sanjavo melanholijo. Premišljevala je Linino usodo in jo primerjala s svojo. Lina nikdar ni imela nič dobrega. Bila je lepa, a njeni starši so bili zadolženi in ubožni, pričakovali so od nje, da se bogato omoži in omogoči, da se tudi njene mlajše sestre in en brat, ki je bil pravo središče družine, dostojno vzgoje. In zato so jo mirne duše dali staremu trgovcu, ki je obljubil, da podpre in preskrbi tudi ostalo družino. Ni se čuditi, da Lina ni bila srečna. Sedemnajstletnega otroka so pahnili hkrati v odurno življenje in iz vesele deklice postala je čez noč resna žena, ki ni poznala smeha in radosti. Sedaj je spoznala tega profesorja, ki ni bil več mlad, a značajen, ponosen, nenavaden mož, ki se je za ženske sploh malo brigal, ker so mu bile prepovršne in lahkomiselne. Spoznala sta se z Lino, njuni duši sta bili sorodni in zdaj sta odšla, da si tam daleč, onkraj morja, ustvarita novo življenje in novo srečo.
Koliko boja ju je stal ta korak, Bog ve! Usoda je tako neenaka. Njej sami je odstranila vse zapreke, ki bi mogle kaliti njeno srečo. Imela je ljubljenega in ljubečega moža, tri cvetoče otroke. Njej je bilo dobro. Nikdar ni bila nesrečna. In zasmilila se ji je Lina v dno duše – Koliko krasnih let mladosti je izgubila zaman in zdaj mora z ostanki bežati v tujino, da si vsaj to osvoji, da ji še to ne izgine v vsakdanjem blatu njenega nesrečnega zakona. »O, Bog, naj bo srečna, naj bo srečna!« šepetala je ganjena.
In zdaj so se odprla vrata in mož je vstopil z otroki, s katerimi je bil skupaj na sprehodu. Stopila je k njemu in se ga oklenila.
»Slišala si že?« vprašal jo je tiho.
»Slišala sem. Prav ima. Jaz ji želim, … jaz ji želim …«
Oblile so jo solze in med jokom je šepetala:
»Kako so ljudje nesrečni! In jaz sem tako srečna … tako zelo srečna!«
Skušal jo je pomiriti, ker so postali otroci nemirni, a ona je le še naprej jokala. Naposled se je sklonil, dvignil malo štiriletno deklico, ki je tudi že nabirala usteca v jok, in jo potisnil materi v roke. In ko je ona začutila male drobne solzice svoje hčerke, ki jo je poimenovala v spomin prijateljstva, ki jo je vezalo na tisto, ki je sedaj pogumno odhajala v tuji svet, z njenim imenom Lina, ji je hkrati odleglo in v srcu je bila prepričana, da najde njena prijateljica tam onkraj morja mir in srečo …
Jaz sem bogata! Ljubljanski zvon 1902, 206–207. Rokopis se ni ohranil.
Jaz sem tako bogata! Na cesto bi šla in vsem ljudem bi rekla: »Tukaj vzemite! Vzemite!«
Vem, nekateri bi se nasmihali, porogljivo ali zaničljivo, a nekateri bi vendar stopili k meni, hvaležno mi pogledali v oči in bi me nikdar, nikdar ne pozabili …
»Bil je nekoč krasen dan, sončen dan, a jaz sem govoril z nekim dekletom,« bi rekli in v njihove oči bi prišlo nekaj toplega, dobrega.
Ali: »Sedel sem nekoč z nekim dekletom ob morju, ko je bilo morje čisto, svetlo zeleno kakor pajčolan povodnih deklic v tolmunu … in morje je grmelo … aj! In dekle je zavriskalo v vihar …«
Ali: »Bil sem nekdaj z nekim dekletom v parku. Bilo je že pozno na večer in dekle mi je pripovedovalo bajke, čudovite bajke, in njene oči so se svetile …«
To bi rekli. Jaz bi bila že bog ve kje ali že mrtva, oni pa bi še vedno govorili: »Ono dekle …«
Jaz bi dolgo, dolgo živela še potem, ko bi umrla …
Da, jaz sem bogata! Ah, bogata!
Na cesto bi šla in vsem ljudem bi rekla: »Veselite se, veselite se, še nikdar ni bilo nebo tako modro!« In če bi deževalo: »Pridite ven! Slišite, kako šumi?! Pustite, da vam dež bije v lice! Ne čutite, kako močan postane človek zunaj v vihri?!«
Kajti jaz sem bogata! Koliko je vsega v mojem srcu, v moji duši! In jaz vržem vse med ljudi in vsi morajo biti z menoj mladi in močni in vsi morajo čutiti, kako krasno, kako bogato je življenje!
In če srečam enkrat sivega, bednega starca, pa ga vprašam: »Hočeš biti še enkrat mlad? Hočeš, da ti radost življenja zaigra v žilah?« In jaz bi sedla k njegovim nogam in mu pripovedovala o sreči. O silni, opojni sreči, ki prosta in močna prebiva v belem gradu na sredi morja … In valovi grme spodaj in bele pene odletavajo prav tja gori do črnih oblakov, ki jih podi vihar v daljavo. Bliski švigajo, žvižg, šum, grmenje napolnjujejo zrak. In tam, kjer vse moči trepečejo v svoji ogromni sili – tam stanuje velika sreča! …
Da, na cesto bi šla in poljubila bi roke stari, grdi, hudobni ženi, ki se že desetletja ni več nasmehnila, in rekla bi ji: »Bodi še enkrat dobra! Prosim te! Bodi dobra in nasmehni se!« in ona bi se razjokala, ker bi jo prosila prisrčno in ponižno, tako kakor da ji rečem: »Če nočeš, me udari, suni me na tla, teptaj me! Ne bom se jezila, ne, ne! Ker ti si uboga, desetletja se nisi nasmehnila … ti!«
In če srečam žalostnega, rečem mu: »Nočeš biti vesel? Naj s teboj čakam, da pride noč, da bode hladno?« … Potem sije luna in srce ne boli več! In ti mi vse poveš, vse, vse. Jaz se te ne dotaknem, ne … Ali moje sočutje bo teklo čez tvoje roke kakor topli potoki solz. In če pojdeš potem naprej, se boš vedno spominjal: »Nekdo je jokal zaradi mene, neko dekle enkrat v mesečni noči … Njeno sočutje je bilo rahlo, kakor materin pogled …«
In če je kdo srečen, potem ga poprosim: »Pripoveduj mi o svoji sreči! Govorila bom s teboj o tvojem veselju. In zažgali bomo kresove v slavo tvoje radosti. Na najvišji gori, na katero še ni stopila človeška noga, zažgemo ogromen kres, da bodo ledeniki v belih meglah izpuhteli v svetovje – mogočen kres, da ga bodo videli vsi ljudje …«
Hočete, da se ustavim eno uro pri vas in vam pripovedujem in vas poslušam? … Rada to storim. Z obema rokama sežem v svoje srce in dam vam, kolikor hočete … Tukaj, vzemite!
Hočete še več? Hočete? Dam vam, dam!
Jaz sem bogata, zelo bogata!
Samo vzemite, ničesar nočem za to. Saj sem bogata! In kolikor več vzamete, toliko večje je moje bogastvo, toliko večja moja sreča …
Vzemite kri mojega srca! Kolikor hočete! Dovolj imam za vse, za vse! Rdeča kri, topla kri …
Vzemite!
Samo – če smem prositi – ne vrzite je v blato, samo v blato je ne vrzite!
Jaz sem bogata o, bogata! … A to je kri mojega srca! Izžeta iz mojega srca v žalosti … v veselju … za vas! …
Vzemite! Vzemite!
Najlepše priznanje Na novih potih 1902, 166–168. Rokopis se ni ohranil.
Velika umetniška družba je bila zbrana v salonu. Slikarji, igralci, operni pevci in pisatelji, dame in gospodje. In govorili so o slavi, o uspehih in triumfih, o najlepših trenutkih, katere so zaužili na svoji cesti, posuti z rožami in trnjem.
»Ko je bila prva moja pesem tiskana, takrat je bilo najlepše, takrat je bilo najlepše,« dejal je poet s sivimi lasmi in se zamislil nazaj v svoja mlada leta.
»Ko sem v Petrogradu gostoval in ko je bilo vse navdušeno od mojega petja, takrat sem občutil najslajše veselje v svojem življenju,« pripovedoval je operni pevec.
Nek slavni slikar je rekel: »Ko sem v pariškem salonu dobil odlikovanje za sliko, katere mi doma ni nihče pohvalil, sem bil srečen, in ono zmagovalno zadovoljstvo, ki je takrat plalo v mojem srcu, me je vsega prevzelo in opojilo. Nikoli več nisem čutil kaj podobnega.«
Še drugi so govorili in naposled se je oglasila dama:
»Moja povest je daljša. Vsi veste, da nisem novinka na odru in da marsikak venec, marsikak spomin slave in priznanja visi v mojem budoaru. Krasni so taki spomini, krasni so momenti, kadar v znamenju umetnosti kraljujemo nad navdušenim občinstvom … Ali nisem mislila govoriti o takih glasnih, sijajnih uspehih, ki so kakor šumeč šampanjec za naša srca.
To vam je bilo takrat, ko se je opera Čajkovskega 'Evgenij Onjegin' dajala v 'Narodnem divadlu', Narodni divadlo: narodno gledališče v Pragi, simbol češke kulture in narodne identitete, zgrajen 1881, a zaradi požara odprt šele leta 1883. jaz sem imela vlogo Tatjane.
Grem torej enkrat one dni po Pragi. Zima je bila, sneg je ležal po strehah starih naših stolpov in palač. In krasen dan je bil, čist in jasen in nebo je bilo modro. Grem po ulicah, brezskrbno in brez misli in z naslado diham ta vlažni, trpki zimski zrak in gledam ljudi, kako hité mimo mene jasnih oči in zardelih lic.
Brez cilja grem dalje in dalje, samo se veselim tega jasnega, visokega južnega neba, ki se, glej, zdaj v zimi razpenja nad našo staro Prago, pokrito s snegom. In Hradčani stoje na obzorju, veličastni in mogočni, in vse je tako divno, čisto in jasno, da se mi zdi, da Praga še nikdar ni bila tako lepa, še nikdar tako vredna svojega kraljevskega imena in slave. In toplo čustvo me objame in srce mi zaigra v ponosu in sreči, da sem tudi jaz hči te zlate, zlate Prage. In grem in grem in gledam krasote svojega slavnega doma in vedno lepše mi je v duši.
In tako sem prišla iz mesta v Kral. Kral. Obora: Kralovská obora je današnja Stromovka park, najbolj znano praško sprehajališče ob Razstavišču. Oboro, da niti sama nisem vedela kdaj in kako. A tam je bil zrak še bistrejši, temne smreke so se dičile z belim snegom in v zamrznjenem ribniku zrcalilo se je sonce, kakor v veliki srebrni plošči. In moje vrbe so stale tam, visoke in žalostne in njihove šibe so visele nizdol, kakor lasje gozdnih vil, ki se skrivajo v njihove veje.
Prazno je bilo v parku. Ne vem, če sem videla dva človeka. Ali zdaj je prišel izza ovinka visok mož proti meni. Podskalar z visokimi škornji, krepek, silen in elastičen. Rada vidim te ljudi, te junake vltavske, močne in širokopleče, vzgojene in vzrastle na vodi. Trd rod je to in originalen, čist in nemešan se je ohranil ob velikomestnem robu. Prišel mi je blizu in kakor da je osupel. Stopil mi je s pota in me pozdravil:
'Živio, Tatjana!'
Pogledal me je s svojimi bistrimi, pogumnimi očmi prostodušno, a obenem spoštljivo, dvignil svoj razvetrani klobuk in odšel s trdimi velikimi koraki.
A okrog mene se je vse zasvetilo in srce mi je zatrepetalo v razkošnem slavju.
'Živio, Tatjana!'
Slišal me je, stoječ morda kje gori na zadnji galeriji in zdaj se mi je poklonil:
'Živio, Tatjana!'
Kadar bo sam stopal po ledu in vihtel sekiro, da bo praskalo okrog njega, se me spomni – in v letu, kadar ga bo voda na zibajočih plavih med zelenimi poljanami nosila v daljavo, bo mislil name in na moje petje.
Tako čiste lepe sreče še nisem okusila in bila sem hvaležna temu možu iz naroda za njegov pozdrav, kakor nisem bila nikdar najizbranejšim kritikom, ki so me slavili. In naenkrat se me je polastila goreča želja, da zapojem svojo najkrasnejšo arijo, da se razlije po belem, samotnem parku in da me sliši ta Podskalar, ki se mi je poklonil. In že sem odprla usta, a v tem sem zagledala par jezdecev, ki so se podili po cesti mimo mene.«
Odpusti, brat! Na novih potih 1902, 173–176. Rokopis se ni ohranil.
V zimi je bilo. Stopila sem iz hiše in počasi šla po ulici. Na kraju sem se vrnila in šla ravno tako počasi nazaj do drugega konca. Čakala sem na prijateljico, ki je imela priti, da greva skupaj k neki bogati družini na večerjo. Bile so tam vsak četrtek neke literarne večerje …
Čakam, a nje od nikoder. Slabo so svetile plinske luči in ljudje so nemo hiteli mimo mene. Že sem hotela oditi, ko stopi nekdo predme. Dvigne čepico, a tako, da nisem mogla videti njegovega obraza. Komad čiste, bele ali navadne delavske srajce se je zasvetil pred menoj.
»Dajte mi kaj!« je zahropel mož. »Že nekaj tednov sem brez dela. In otroke imam … A lačen sem…«
Čuden glas je bil to, hripav, zlomljen.
Obstojim in se prestrašim. Sežem v žep. A tam ni bilo nič. Vedela sem, da nimam nič, sploh nič, niti krajcarja. In strašno me je bilo sram.
»Odpustite, ali sama nimam nič, čisto nič …«
In že sem bežala dalje.
Zavijem v drugo ulico, večjo, a v ušesih mi vedno doni:
»A lačen sem …«
In sram me je. Noge mi postajajo težke, v vratu me nekaj duši. K večerji greš, si mislim, in tam bo pojedina … Duhoviti pogovori in pojedina in delikatese in fina vina in čaj in slaščice …
»A lačen sem … A lačen sem …«
Nekaj me je s silo obrnilo. In v strahu hitim nazaj, na ovinku se zaletim v nekega postreščka, a ni mi mar. Že sem v svoji ulici.
Če je že odšel? Lačen …
Čisto se tresem v nervozni nestrpnosti. Že od daleč ga vidim, kako gre počasi pod plinsko svetilko. Počasi z upognjenim hrbtom. Ljudje ga srečujejo, a nobenega ne zaustavi. Težko je beračiti, težko, težko … Čutim grenkost, čutim ogorčenost teh krepkih, delavskih pesti, ki so brez žuljev … Bele, pomehkužene, brez žuljev, brez dela …
Dotaknem se njegove rame.
»Pojdite z menoj …« pošepetam.
Ne pogledava se v obraz.
Pred branjevcem v naši hiši se zaustavim. Pozna me in v težkih časih mi upa za par desetic … Zahtevam kruha in nekaj drugih stvari.
Zunaj pred vrati me čaka on. Tiho, vsa vroča od zadrege mu dam svoj zavitek. Nič ne odgovori, samo odkrije se, a roke se mu tresejo in čepica pade na tla. Ne pripogne se, odkrit stoji pred menoj, vem, da ga teži moj dar v rokah – prvi dar morda v njegovih silnih, mišičastih rokah … In težko mi je, tesno …
»Odpusti, brat, da ti to dam, odpusti! Ni to miloščina! Tudi jaz vem, kaj je beda, brat! Iz svoje skušnje vem. Iz mojih rok lahko vzameš!«
In kolikor bolj se oddaljujem, toliko bolj mi je žal, da nisem nič rekla, nobene besede. Sram me je pred seboj in nezadovoljno hitim iz ulice v ulico.
Božični večer Slovenski narod 1902, 295, 24. december. Rokopis se ni ohranil.
Po vseh drevesih, ki so stala v dolgih vrstah po ulicah in v gručah med nizkim grmičevjem v parkih, je cvetelo ivje. In kakor beli čudeži iz neverjetnih, sladkih pravljic so stala drevesa med visokimi, dolgočasnimi hišami. Še tisti siti, debeli ljudje, ki se nikdar ne začudijo lepoti, so dejali: »Glejte, kaka krasota!« In dame, ki ne delajo nič drugega kakor neokusno vezene preproge za spalnico in še bolj neokusne kvačkane zvezde na vse stole in garniture, so vzdihnile: »Ko bi mogel človek postaviti tak bel, lesketajoči se grm v kot v salon, kako izredno fina dekoracija!« Sredi trgov pa je ležal mlad gozd. Same smreke, ki so čakale, da jih kdo kupi in jih nakiti s steklenimi biseri in migljajočimi lučkami, da bi umirale v toplih sobah v samem sijaju in v sami sreči. Cele kupe je bilo teh smrek, nekatere so stale na belih lesenih nogah in od daleč je bilo videti, kakor da so čudovito zrasle čez noč iz kamnitega tlaka v veselje mestnim ljudem, ki jih nikdar ne vidijo zeleneti na prostih hribih in bregovih zunaj v široki, prostrani naravi. Bile so zelene in samo lahno nadahnjene od belega ivja. In Vojanov Ciril, slovenski študent, ki so ga te smreke spominjale na daljni dom, jih je gledal z ljubeznijo in si je mislil: »Glej, ni ivja na njih, mrtve so sirote, nimajo gorkote, ki bi zmrzovala.« Pogledal je na belo drevje, čudovito belo drevje v parku in rekel skoraj glasno: »Kako je udihano!« In bil je vesel, ker je bil tudi sam udihan, celo uro je že brodil po ulicah, s hitrimi koraki, kakor da bi se mu nekam mudilo, zelo mudilo. Lasje, ki so mu bujno silili izpod klobuka, so bili kakor posipani z rahlim, blestečim pudrom, mudilo pa se mu ni nikamor.
In spet se je spomnil, da je danes božični večer. Bilo je šele devet v jutro, a misel na ta Božič in na ta večer ga je vznemirjala, odkar se je prebudil. Kam pojde? Nikamor, doma bo. Prijatelji so ga povabili, naj gre zvečer z njimi, v neki predmestni vinarni prirede imenitno božično zabavo: »Pili pa peli bomo.« Ali zahvalil se je in se zlagal, da je povabljen. Kdo bi ga povabil? Smešno!
Zaskrbelo ga je, kaj bo delal sam ves večer. Taki večeri so dolgi in ne dajo človeku spati pred polnočjo. »To je vzgoja, navada še iz otroških let,« je zamodroval. Naenkrat pa se je odločil in sklenil: »Spominjal se bom in premišljeval bom.«
Skušal je misliti na druge stvari, zakaj če bi pustil mislim svojo pot, bi zvečer ne imel nobenih spominov več in nobenih novih sanj.
Mimo je prišla gospodična, zavita v drago kožuhovino, da se skoraj niti rdeči nosek ni videl ven, in na obeh rokah je imela nataknjene mične zavitke.
»Božični darovi,« si je dejal in grenka zavist ga je ugriznila v dušo. Zastokal je kakor od telesne bolečine in prevzela ga je vsa pusta, neznosna trpkost siromaštva.
Še nikdar ni dal nikomur božičnega daru. In rad bi bil dal. Že med letom je mislil na te božične darove in lepo mu je bilo pri takih mislih. Ali še nikdar ni dal nobenega daru, sploh nikdar nobenega.
Niti ni dobil še nikoli daru, ki je lep in dragocen, ker ga da z ljubeznijo mehka laskajoča roka v radost, v veselje. Tisti darovi, ki jih je dobil, so bili trdi kakor kamen, ostri in mrzli, žalili so in niso zbujali sreče v srcu, ampak grenkobo. Poniževali so ga, ker jih je prejel, kakor če vržeš psu kost – morda še lepo kost z mesom – a ga suneš z nogo: »Na, mrha, žri!«
Kadar mu je poslala mačeha kaj od doma ali teta, je bilo vselej zapisano v pismu: »Pa se najej enkrat, saj si potreben!« In med vrstami je bilo brati: »Vidiš, kako smo dobre, ne bi nam bilo treba, ali me smo dobre, in zato nam moraš biti hvaležen, le zapomni si, hvaležen, hvaležen!«
Da, taki so bili njegovi darovi in še tistih ni bilo vselej. Na primer lani. S tovariši so se domenili, da bodo skupaj praznovali božični večer in da vsak prinese to, kar dobi od doma. In ker je imel največjo mizo od vseh, so sklenili, da pridejo k njemu. Prišli so in vsak je nekaj prinesel. Potico, klobase, šunko, vino, ruma za čaj, jabolka, orehe in slaščice, eden več drugi manj, eden boljše drugi slabše, ali nobeden ni prišel prazen. Samo on ni imel ničesar, kar bi bil dal. Mačeha je pozabila nanj, pozabila je teta in bilo ga je sram, ne zato, ker ni imel ničesar, ampak ker je bil tako pozabljen, živa duša ni mislila nanj, živa duša ne. Smejal se je tisti večer in strašno veselega se je delal, ali najrajši bi bil ležal sam v temi na postelji, da bi ga srce bolelo v miru in tihoti in ne pri tako zlagani veselosti in neodkritosrčnih šalah.
In sploh, če je mislil na vse te božične večere, kar jih je doživel, niti na enega se ni mogel spomniti, niti eden mu ni ostal jasen v duši, tako pusti so bili vsi in brez sreče, prazni, prazni.
Na tiste dolge večere je mislil, ko sta sedela s sestro doma na peči in se bala, da ne zaspita in da ju ne vzamejo s seboj k polnočnici. Imela nista niti božičnega drevesca niti jaslic, samo za dva krajcarja pastirjev sta si kupila in jih nalepila na zid v kotu nad mizo. Mačeha je spala, oče pa je bil v gostilni, kjer so igrali tombolo. Vsi zaspani so se dvignili pozno ponoči v cerkev, kjer je bil strašen mraz. In nič se mu ni zdelo tako veselo in praznično kakor o drugih praznikih. Nekoč je sedel na koru poleg učitelja in tista polnočnica se mu je edina zdela lepa.
Ko je hodil v Ljubljani v gimnazijo, so bili božični večeri še bolj pusti in dolgočasni. Niti eden mu ni ostal v spominu, samo meglena celota dolgočasja in zaspanosti.
In spet se je spomnil na današnji večer. Česa se bo spominjal, na kaj bo mislil? Nima spominov, preteklost je šla mimo – prazna in pusta.
Ali naj sanjari o bodočih dnevih, o bodočih božičnih večerih, ki jih morda dočaka v sreči in sijaju? Ali sploh pridejo kdaj taki blagoslovljeni dnevi brez skrbi, brez puščobe, polni sreče, bogatega življenja, zveste ljubezni in zasluženega uspeha? Ali pridejo kdaj in ali ne pridejo prepozno? Zakaj zdi se mu, da bi morali priti kmalu, dokler je še mlad, dokler je še sprejemljiv za tako veselo, svežo srečo, dokler bi bil še hvaležen za vsako veselje, za vsak smehljaj usode, preden ga prevzameta utrujenost in topost. Morda pridejo. Zakaj, če bi ne upal, bi to pusto življenje ne bilo vredno, da ga živi. Ne bilo bi vredno.
Zato bo nocoj v svoji neprijazni, hladni sobi mislil na lepe, svetle, vesele božične večere, ki so pripravljeni zanj, na vse srečne, zadovoljne dneve bo mislil, ki pridejo, gotovo pridejo. Drugega nima kakor sanje.
Samo sanje!
Nasmehnil se je in stopil v park, ki je okinčan, krasen kakor iz belega srebra, posejan z biseri ležal sredi tujega, pustega mesta.
Pred Silvestrom Slovenski narod 1902, 299, 31. december. Rokopis se ni ohranil.
Ne vem, kaj me je spomnilo na tiste čase. Na tiste čase, ko sem bila še doma in ko sem bila znana samo v najbližjih vaseh našega kraja. Zelen kraj je to, slikovit in prijeten za oko, poln hribov in smrekovih gozdov in majhnih vasi in daleč od mest in železnice. Takrat sem bila stara šestnajst, sedemnajst let in sem pisala pisma ali vsaj naslove za vso našo vas, ki je bila največja v dolini. Moški so tam kremeniti in močni in tesajo v šumah tramove in doge in vsak, ki ni za nič, hodi preko zime v svet, v Slavonijo, v Bosno, na Ogrsko in bogve kam tesat in delat. Od štirinajstega leta se vzdignejo vsi in samo starci in ženske ostanejo doma in nekaj malo kmetov, ki imajo veliko posestvo in mnogo živine. Tudi rokodelci odidejo, krojači in čevljarji, in tudi od tistih imovitih kmetov je bil vsak že v svetu, zakaj oni, ki so vedno doma, so slabiči in ljudstvo jih prezira. Starci se ne bahajo, toliko let sem star, toliko križev imam, oni govoré: »trideset zim, petintrideset, štirideset zim sem bil doli.«
Koliko pisem sem napisala ženam za može v svetu, koliko sem napisala tistih tujih, čudnih krajev na naslove! Vse naslove sem pisala z lepo, kaligrafično pisavo, kakor tiskane nekatere, druge prepletene z rožami, obsejane z zvezdicami, črke z dolgimi sencami, ovite z ornamenti. Jaz vem, da se še v marsikakšni kmečki skrinji čuvajo tisti lepopisani naslovi. Dolgčas mi je bilo večkrat, pa sem si izmišljevala vedno kaj novega in lepšega. In zaradi tistih naslovov sem zaslovela po naši dolini, da sem pametna. Ko so prišli moški spomladi domov, pa so mi pravili, kako jih je vprašal škriban v šumah ali celo knjigovodja, kdo piše te naslove. In nihče ni hotel verjeti, da je napisala to ženska, dekle, mlado dekle. In ti ljudje iz naše doline, redkobesedni moški in mlajši fantje so mi nosili priznanja od bogve kje iz daljnih šum, od bogve katerega tujega človeka, da sem pametno dekle, da je škoda, da nisem moški, kajti sigurno bi bilo nekaj jako učenega iz mene, da ne nosim ženskih kril.
In Silvestrov teden sem imela posebno mnogo posla, kajti vse ženske so prišle in želele naznaniti svojemu možu, da so dobile denar, ki je bil tako dober in ga poslal za Božič, da so otroci zdravi, da ni nesreče pri gospodinjstvu in živini, da je ta starec umrl, da je odšlo sosedovo dekle služit v trg in kar je takih novic v vasi. »In še to mu zapišite,« je vsaka dejala, »da mislimo nanj in da naj pazi, da ga drevo ne podere in se ne ponesreči, kaj bi jaz vdova sama z otroki!« Vsaka je zajokala malo, zakaj skoraj vsako leto se je dogodilo, da se niso vsi vrnili, ki so odšli. Dekleta so sama pisala pisma v cvetočem slogu z bujnimi primeri v čudnih verzih o zvestobi in o zelenih travnikih, o pozdravih in o letu, ko bodo poroke, o preljubem samskem stanu in o zakonu, o katerem »pravi svet Ambrož, kar je žena, to je mož«.
Oh, poznala sem vse iz naše vasi. Otroci so kričali za menoj in mi nagajali vselej, kadar sem šla skozi vas, a to je bilo samo tako, ker so me imeli radi. Moškim sem pisala v letu pisma trgovcem, koliko delavcev je v fari in koliko hočejo od kubika, od, do in koliko od deputata. Ženske so mi nosile vsako jesen »popotno« na pokušnjo. Kakor se drugod peče božičen kruh in velikonočni kolači, tako se peče v naših krajih jeseni »popotna«, velike pogače, katere jemljejo možje na pot, ko odhajajo od doma v daljni svet po zaslužku. In vseh se še spominjam. Tistega starega fanta iz vasi, ki zna nemško in ogrsko, hrvaško in rusko, ki je bil že po celem svetu, ki je imel ljubo in ji pošiljal domov celo zimo, da bo brez skrbi zase in za otroka in ki jo je mislil vzeti v letu. A spomladi, ko je prišel domov, se je ženil hišni sin, mlad fant, kjer sta imela kamro, in ljuba njegova se je enkrat z otrokom odpravila k fari, skrivaj se je odpravila, da bi on ne zvedel. A vseeno je zvedel, še preden je prišla domov, in takoj je vedel, zakaj je šla k fari, in ko se je vrnila, jo je spodil, kajti otrok ni bil njegov, ampak hišnega sina. In zdaj je tista ženska pri ciganih. To mi je pripovedoval sam enkrat eno popoldne v letu, ni bil čisto trezen, smrdel je po žganju, a jaz vem, da je res, kar mi je pravil, in da ga je vse to bolelo.
Čudni ljudje so ti, »naši ljudje«, jim pravim jaz. Surovi so in duhoviti, mehki in trdi kakor kamen. Vseh se spominjam. Bogatega kmeta, ki je bil strašno len in strašno umazan, in fanta, ki je se kinčil kakor mestni gospod in ki je plesal z ekspediterico in z učiteljico na plesih. Vaškega čevljarja se spominjam, ki je imel štiri sinove, vse čevljarje, in ki mi je dal enkrat majhno kokoš in majhnega petelinčka samo tako, v veselje. In enega fanta, ki ni nikdar govoril z menoj, a mi je prinesel velik šop šmarnic, ko se je vračal v soboto iz gozda. In žen, ki so vzdihovale nad vsem, kar so že prestale in pretrpele, in tistih kiprih, veselih, lahkomiselnih deklet, ki so se možila tja v en dan, da ne ostanejo med starimi.
Dobro sem jih poznala, za vse njihove skrbi sem vedela. In v jeseni, ko so odhajali moški na delo, sem jim pisala dolge kontrakte. Niso zaupali trgovcu niti komu drugemu, samo meni. Po sto do dvesto ljudi je stalo v hiši in v veži in zunaj nje in jaz sem sedela med njimi in vsi so bili zadovoljni in složni, da jih jaz zastopam, zaupali so mi, da naredim prav, bolj prav kakor kdo drugi. In ko sem se enkrat vrnila domov, samo za par dni, so prišli k meni me prosit, naj jim spet napišem pogodbo. »Vi imate srečno roko,« so dejali.
In glejte, tega jim ne pozabim, da so me pohvalili: »Imate srečno roko!« Vselej sem vesela, kadar se spomnim te pohvale. Koliko lepih besed slišimo v življenju, a pozabimo jih, samo malo jih shranimo kakor zaklad. In te besede hranim kakor nekaj dragocenega, te besede od ljudi, med katerimi sem živela, katere sem poznala in rada imela.
Jaz ne vem, zakaj Vam danes pripovedujem te malenkosti namesto Silvestrove povesti. Človek postaja nehoté sentimentalen te dni in spomini prihajajo sami od sebe. In morda se spomni ta ali oni, ki je tudi živel enkrat med ljudstvom, na vse tiste preproste in lepe momente, ki jih je užil tam daleč v odleglih, tihih vaseh. In tisti, ki še zdaj živijo v takih samotnih krajih med raznolikimi bregovi ali po prostranih dolinah v malih vaseh, naj ne pozabijo, da obrodi vsako seme, ki se ga z dobroto in ljubeznijo vseje v srca naših preprostih ljudi, ki znajo biti surovi in mehki ali pa tudi dobri, da obrodi vsako seme lep in ganljiv sad, pa naj bi bilo samo par okornih ali dobrih in nežnih besed, na katere se človek rad spominja.
Zločin Ljubljanski zvon 1903, 23–31. Rokopis se ni ohranil. Ponatis: Odsevi, 28–35. Ponatis v Izbranem delu Zofke Kveder, 4. knjiga, str. 22–31. Ponatis v Zofka Kveder: Zofka Kveder. Ljubljana: DZS, 2004, str. 48–59. Gregor Kocijan je o Zločinu zapisal: »Pripovedno-stilno izrazitejša je pripoved Zločin, in sicer v naturalistično smer. […] Pripoved zagotovo spada med značilne primere pisateljičine spretnosti v oblikovanju kratke proze. Kvedrova je ob tem neprizanesljiva kritičarka družbene in posameznikove licemernosti ter nečlovečnosti« (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne, 95). V pismu Antonu Aškercu (27. septembra 1902) je Zofka Kveder pripoved najavila z besedami: »Pošiljam Vam tu malo novelico 'Zločin' in prosim, da me obvestite, ako ste sprejeli« (Ms 1114).
Tiste dni pred Božičem je bilo in stari Podkrajec je v izbi izplačeval posle. To je bila taka navada pri njegovi hiši, da so dobili vsi svoj denar že pred Božičem. Drug za drugim so prihajali iz prostorne kuhinje, v kateri je stala njih velika, dolga miza v kotu med okni. Po redu so hodili: najprej veliki hlapec pa mali, potem pastir, končno ženske.
Eva je bila zadnja, zakaj od žensk je bila najmlajša pri hiši.
In gospodar ji je odštel, kar ji je šlo. Prezirljivo se je zasmejal, ko ji je porinil tiste denarje preko mize.
»Saj se ne boš več udinjala pri meni, kaj?«
In ko je dekle molčalo, vse rdeče od zadrege in jeze, je nadaljeval:
»Pa zakaj si bila tako trda z mano, zakaj si mi zbežala vselej, kadar koli sva bila na samem?«
Eva je hotela pobrati denar in oditi, ali Podkrajec je položil svojo silno roko na tisti njen bori celoletni zaslužek.
»Zakaj se ne bi malo pomenila?! Vidiš, če bi bila pametna, pa bi bil zdaj priložil še en petdesetak ali pa še dva, kajti jaz nisem umazanec. No, ali sem ti bil morda prestar, kaj?! Kdo pa je tisti?« je vprašal z neskončnim zaničevanjem v glasu.
»Vaš sin!« je siknila ona.
»Ha, ha, ha!« se je zasmejal. »Glej ga no, golobradca! Pa nemara še kdo drugi, e?«
»Vaš sin, samo vaš sin!« je kričala v togoti. »On me je zapeljal, on! On je dejal, da me vzame! On bo oče otroku! On!« In še enkrat mu je vrgla v obraz: »Vaš sin!«
Podkrajec pa se je spet zasmejal.
»Ha, ha! Fino si si izmislila. Samo ne pojde, dekle, motiš se!«
Dvignil se je, odprl vrata v vežo in zakričal, da se je slišalo po vsej hiši: »Jože!«
Potem se je obrnil nazaj k njej in pokazal na denar na mizi: »Vzemi si te krajcarje, ker pozneje menda ne bo časa.«
Vzela si je dnino vsega leta, jo zavila v robec in spravila v nedra.
Zdajci je vstopil Jože. Njegov obraz je bil nekako rdeč in oči so mu nestalno begale okrog.
»Kaj je?«
Stari Podkrajec je sedel nazaj za mizo in pokazal s prstom na Evo: »Pravi, da si ti tisti, da boš ti oče!«
»Eden od tistih!« se je porogal Jože s hripavim glasom. »Ha, ha! Človek je vendar mlad, in če je priložnost v hiši, in če drugi …«
»Lažeš!« je zakričala ona in dvignila pesti.
»Ha, ha! Saj se ve, iz kakšnega rodu si! Vsi so te imeli, cela vas …«
»Lažeš! O ti … !« Skočila je proti njemu in ga zgrabila za suknjo. »Veš, da si ti! Ti edini! Veš, da drugega še pogledala nisem! Veš, kako si me zaklinjal, mi obetal, da me vzameš, a odkar sem tako – se me ogiblješ, ne pogledaš me! Zatajiti me hočeš! Ali ne boš me, ker me ne moreš!«
»Saj se ve, kaj si! Saj se ve, kaj je tvoja mati! To je v krvi!« Zgrabil jo je za roke in jo odrinil, da se je opotekla.
»O ti lažnivec! Krivoprisežnik! Da se ne bojiš Boga!« je kričala na ves glas.
Stari Podkrajec se je hudobno smejal. »Samo kriči! Ha, ha! Rada bi ujela kakšnega osla na limanice.«
Ona pa je kričala dalje: »Vsej fari povem! Ti krivoprisežnik! Zapeljivec! Goljuf! Oh, jaz! In jaz sem verjela, sirota!« Njen glas se je prelomil v pretresljiv, obupen jok.
»Ven jo spravi!« je dejal stari sinu.
In Jože jo je pograbil za ramo in jo sunil skozi vrata, da je padla v veži na tla. Potem je pljunil in dejal: »Fej! To ima človek od tega, če se peča s takimi!« Pogledal je proti očetu, ali oba sta se obrnila v stran, ko so se jima ujele oči. Spoznala sta se.
Eva je šla domov, to je proti stari, na pol razpadli bajti zunaj vasi, kjer sta stanovali njena mati in stara mati.
Lepo dekle je bilo še zdaj vso v skrbeh, sramoti in nesreči, ki jo je zadela. Oh, bilo je tako pred pol letom in bila je še kakor nedotaknjen cvet, vse se je bleščalo na njej od mladosti in veselja. Kakor dve sončni iskri so bile njene oči, kakor baržun njena lica. In srce srečno, mlado, veselo, zadovoljno. Po celi vasi je donelo njeno petje, povsod se je oglašal njen smeh. In moški kakor ponoreli za njo! Kamor koli se je obrnila, povsod so prežale njihove oči na nje mlado, svežo, nedotaknjeno lepoto.
Ali njej je bilo malo do takega laskanja. Že od sedmega leta je služila pri Podkrajcu, najprej za pastirico, potem pa za malo deklo. In dokler je stara Podkrajčevka še živela, se ji je dobro godilo. Še pozneje ji ni bilo sile. Radi so jo imeli vsi in celo gospodar ji je vselej prinesel kaj iz mesta ali s semnja: ruto, pisan trak, dišeče milo ali enako malenkost.
Res, prav srečna je bila tisti čas. Dekleta je sicer niso posebno marala in stare ženice so jo vedno opominjale, da naj moli in pazi, da se ne izgubi kakor mati in stara mati. In molila je. In tudi delala je vse z veseljem. Na polju je pela pri najtežjem delu in v hiši ni bila zlovoljna, četudi so vsa najneprijetnejša opravila puščali zanjo. In malo je pogrešala ljubezni ponosnih vaških deklet, ki se niso rada pečala z njo, hčerjo in vnukinjo tako razvpitih žensk. Vedno je našla koga, s katerim se je lahko malo pogovorila in se zasmejala. A pozneje še celo! Sam gospodar se je rad pogovarjal z njo, gospodar Podkrajec, ki se ga je vse balo. In laskalo ji je to.
Nekega dne pa, ko sta bila slučajno sama, jo je objel okrog pasu in jo začel poljubljati na obraz in na oči in vrat. A njej so se njegove debele, široke ustnice strašno zagnusile in pričela je kričati na vse grlo, da jo je končno jezno izpustil.
In takrat se je začelo. Vsi moški so jo zalezovali in lovili, ona pa se jim je znala ogibati. Nič ji ni bilo do njih vsiljivosti, do tistega dolgočasnega in sitnega laskanja.
Ali ko je začel hoditi za njo tudi domači sin, je bila vesela, zakaj Jože ni prej nikoli govoril z njo. Strašno je bil ponosen in zdelo se ji je, da bi jo sunil z nogo stran, če bi mu bila kdaj na potu. A zdaj je bil ljubezniv in dober in tako lepo ji je znal govoriti kakor nihče. Sladki so bili njegovi pogledi, mehke njegove besede in njegovi poljubi topli in mameči. In kako se je zaklinjal, da jo ljubi, ljubi bolj nego vse na svetu, za večno da jo ljubi, nikoli da je ne pusti!
In ona mu je verjela. Kako mu ne bi verjela, ko je bil tako dober, tako lep, mlad, ko ga je imela tako rada! In pameten je bil, v mestnih šolah je bil nekdaj in nemško je znal in bolj gosposko je bil oblečen kot drugi fantje v vasi, zakaj Podkrajčevi so bili bogati.
»Nima vsak baron niti vsak grof toliko posestva, kakor ga imamo mi,« je včasih dejal stari.
In njih hiša je bila velika in prostorna kakor grad in zgoraj v lepih sobah so imeli zofe in mehke, z baržunastimi blazinami obložene stolce in po tleh krasne rožaste preproge.
Ali delala sta vendar oba, oče in sin, tudi na polju vsako kmečko delo. In kadar je videla fanta sejati, orati ali kositi, se ji je zdelo, kakor da mu je vrstnica, in vselej so ji srečne misli napolnile srce. Ne da bi bila ravno verjela Jožetu, ki ji je pripovedoval, da bo ona nekdaj tu gospodinjila in zapovedovala; ali njegovi ljubezni je verjela, njegovi ljubezni, ki se ji je zdela tako vroča in blaga, odkritosrčna in globoka. In ona sama ga je ljubila, oh, kako ljubila!
Ko se je je začel ogibati, je molčala, zakaj hipoma ji je bilo jasno, da ne more biti nobenih vezi med njim in njo. In molčala bi bila še dalje, zaradi njega, ki ga je še vedno ljubila. Saj bi bila sramota zanj, da ima zveze z njo, z njo, zadnjo deklo v očetovi hiši, z njo, ki niti poštenega imena ni imela po materi! Ali ko se je je ogibal tudi na samem, ko je povsod kazal svoj prezir do nje, sta se zbudila v njej ogorčenje in srd in z zadoščenjem je vrgla staremu Podkrajcu v obraz, da je njegov sin tisti …
A sin, tisti človek, ki ji je tolikokrat prisegal ljubezen in zvestobo, ta jo je vrgel iz hiše z lastnimi rokami. Vrgel jo je od sebe kakor vsiljivo psico!
In stisnila je pesti in v jezi in obupu, v žalosti in boli je klela njega, ki je tako grdo ravnal ž njo.
»Preklet bodi! Stotisočkrat preklet!«
Večerilo se je, ko je stopila v bajto. Matere ni bilo, stara mati pa je ležala na klopi in grdo je po žganju smrdelo od nje. Bila je še vedno kremenita ženska, močna in gibčna. Toda delala ni rada, hodila je okrog, kamor so jo ravno poslali, a tiste krajcarje, ki jih je dobila, je zapila.
Mrzlo je bilo v nizki bajti in Eva je šla v vežo in naložila nekaj klad v vegasto peč.
Ko se je vrnila v izbo, je že gorela majhna zakajena svetilka na mizi.
»Mislila sem si, da nocoj prideš,« je pozdravila stara mati vnukinjo. »Če hočeš, pij!« in porinila je majhno ozko steklenico pred dekle.
»Ne bom!«
»To je še najboljše na svetu!« je dejala starka. »Zvestejše kot vsi prijatelji! Kaj? Tudi ti prideš še na moje! Mati tvoja, moja hči, tudi že začenja. Saj s poštenim delom ni nič. In moški, fej! Vsi ljudje niso vredni enega pljunka. Le zapomni si, tudi ti prideš še na moje! … To je začetek!« In pokazala je na njeno telo.
Eva je legla preko mize in se spustila v glasen, krčevit jok. Vroče, bridke solze so ji privrele v oči in ji zalile obraz.
Nemo je sedela starka na klopi. Ni se ji še popolnoma zjasnilo v pijani glavi in v praznem želodcu jo je slabilo. Poloknila je nekaj požirkov žganja in topo čakala, dokler se dekle ne izjoče. In nehote je spet zadremala. Prebudila se je šele, ko so se znova odprla vrata in je vstopila njena hči Suzana, »čista Suzana«, kakor so ji rekli ljudje porogljivo …
»Oh, Eva!« je spregovorila prispela mati. »Samo se nikar ne deri! Enkrat je pač moralo tako priti! Prej ali pozneje!«
»Ali jaz tega ne prenesem, ne prenesem!« je jokalo dekle.
»Vse se prenese, draga moja. Kaj sem jaz prebila, pa še živim!« Razvezala je ruto, v kateri je imela nekaj svinjine in kruha. »Pri Oglarjevih so klali, pa sem pomagala. Ali kakšne so te babe! … Vse so me pikale, nobena ni hotela stati poleg mene!«
»Ker te imajo moški preradi,« se je smejala starka.
»S poštenim namenom me ne pogleda nihče,« je zagodrnjala hči, potem pa lahkoživo pristavila: »Pa kaj za to?! Meni je vseeno!«
»Vendar se nikar več ne deri!« je dejala Evi, ki je še vedno obupno jokala. »Bo že kako! Ne bo te konec.«
»Samo njega sem imela rada, samo njega edinega! In zdaj mi očita – oh, take reči! Da se ve, kaj sem in … !«
»Oh, to – to je najmanj! Tvoj oče mi je dejal ravno to! Tudi jaz sem bila prepoštena, zdaj si pa mislim, če ljudje nimajo duše, zakaj bi jo imela jaz!« je pripovedovala mati.
»Kdo pa je tisti?« je vprašala starka. »Lahko ga tožiš, poznam postave. In plačati ti mora. Nekaj stotakov, če je bogat!«
»Res, to lahko poveš,« je silila tudi mati. »Stari Podkrajec je lazil za teboj! Je ta?«
»Ni!«
»Kaj pa mladi? Moder je, ali skušnjava … Tako mlado, lepo dekle v hiši, kakor si ti …«
Evo je nekaj pretreslo, ali trdno in osorno je dejala:
»Tudi ta ni!«
»Menda vendar poveš, saj midve sva ti najbližji na svetu in tvoja dolžnost je, da si odkritosrčna proti nama!«
Eva je pogledala ženski, ki sta ji bili »najbližji na svetu«. Starka je imela zabuhel modro rdeč obraz in je smrdela po žganju, poteze njene matere pa so izražale nekaj ničvrednega in surovega. Tuja se je čutila do obeh in odgovorila je jezno:
»To je moja stvar, ki nikogar ne briga! Ne vprašujte, ne bom povedala!«
Starka se je trdo zasmejala: »Le molči! Vse še pride, vse pride! Meni verjemi!«
Eva je ostala »doma«.
Pa kam naj tudi gre, nikjer bi je ne hoteli! A tu je imela vsaj streho nad glavo in tudi jesti se je vedno dobilo v bajti. Starka je nekaj priberačila, nekaj zaslužila s svojimi potmi, njena mati je hodila v dnino, dobivala pa je tudi raznih darov v denarju in v drveh in drugih stvareh od svojih moških znancev. Vsak večer je stala steklenica žganja na mizi in posebno starka se je redno opila. Umazano in zapuščeno je bilo v bajti, ko je prišla Eva, zdaj je ona malo počistila, pobelila stene in umila pod. Vajena je bila dela, a doma ni imela česa delati ves dan. Drugam ni hodila. Kadar je šla po vodo, so jo gledali ljudje še z večjim zaničevanjem kot prej. Zdaj je bila čisto »iz bajte«, prezirana kakor mati in stara mati – izvržek!
A ona ni spadala k njima. Zoprno ji je bilo to večerno popivanje, zoprni surovi, s kletvami pomešani pogovori, zoprni celo njeni »najbližji na svetu«. In onidve sta to čutili. Mati ji je vedno zatrjevala, da je bila nekdaj tudi prav taka, kakor je zdaj ona, Eva, a starka ji je vsak dan prerokovala z neko posebno zlobo, da jo to še vse čaka, da zanjo pač ni drugačne usode, kakor je materina in njena. In vsak dan je videla pred seboj to svojo pot, katere se je bala, a je vedela, da se ji ne izogne.
Kadar je bila sama, je po cele ure razmišljala Če bi se ubila? To bi bilo najboljše. Ali ta misel se ji je vselej samo mimogrede zastavila v glavi – ne uresniči se nikdar. Če bi res tožila Jožeta? Dobila bi gotovo dosti denarja in odselila bi se z otrokom daleč proč. Pa Jože bi vse utajil – bogat je, a ona sirota! In še večja bi bila njena sramota! Niti mu ni zdaj več toliko štela v greh, da je tako grdo ravnal z njo – zdaj, ko je še bolj čutila zaničevanje in prezir, ki je ležal na »bajti«. Zdelo se ji je, kakor da so preklete vse tri, za vedno izgnane iz poštenega življenja.
In ona je bila od rojstva določena za to! Vse ji je bilo usojeno, vse je moralo priti, kar je prišlo. Vse pride, kar mora priti.
Zaznamovana je bila že pri krstu.
V njeni fari je bila kakor v mnogih drugih navada, da so se dajala nezakonskim otrokom nenavadna imena iz starega testamenta, da so se tako razločevali od zakonskih, poštenih. O Davidih, Adamih, Ezavih, Evah, Suzanah itd. se je takoj vedelo, da so nezakonski. Tako je že ime samo, ime, ki je drugim sveto in v vzgled in obrambo, bilo njim v sramoto, oznanjalo je svetu, da so prišli brez božjega in posvetnega dovoljenja, v grehu na svet. In spremljalo jih je kakor slab glas, opravljalo jih je kakor najhudobnejši jeziki, bilo jim je kakor sramotilno znamenje, vžgano sredi čela.
Njena mati je nezakonski otrok, ona je nezakonski otrok: Suzana, Eva – zaznamovani sta obe.
Kadar jo je kdo poklical, vselej se je spomnila, da je iz manjvredne krvi, sama manjvredna, izpostavljena preziru, brez ščita in varstva. In zato so moški tako silili za njo. Lepa je bila, prijala jim je – in kaj je treba do take obzirov? Tako so mislili vsi, vsi! Če bi bila hči premožnega kmeta, bi si tako ne upali; če bi imela očeta in brate in sestre in spoštovano mater, bi je ne smatrali za svoj plen, kakor so jo. Komur pač pade v roke, no! In lahko jim jo je bilo zasledovati, mlado, neizkušeno in tako samo, brez zaščitnika. Lahko je bilo Jožetu polastiti se svojega plena. Malo laži, kaj pa je to? Kdo pa se potegne za tako? Kdo jo bo maščeval? Nihče! Nanje ne pade nobena senca, a na tako dekle lahko vsak pljune.
In greh siromaka se kaznuje huje kot greh bogataša.
Saj je poznala več deklet iz vasi, ki tudi niso čakala mašnikovega blagoslova. Ali omožile so se potem in vse je bilo dobro in vse se jim je pozabilo. Seveda, bile so bogate in za doto se prej kupi dragi, ki potem že rad ali nerad pred oltarjem zakrije dekletov prestopek. Zapeljani in ogoljufani nesrečnici pa, ki je zapuščena ostala v svojem obupu, se ne odpusti nikoli, nikoli! Zanjo ni sreče na svetu, a niti strpljivosti.
Dvojna mera je to, krivična mera. A ni je rešitve pred to čudno pravico. Glej, zapadla ji je stara mati, zapadla ji je mati in tudi ona ji zapade.
Ta starka, ki se opija vsak dan z žganjem, ki govori surove besede, preklinja – morda je bila dobra in blaga v svoji mladosti; mati, ki se s pijanci vlači okrog, pripoveduje, kako lepa je bila njena prva ljubezen, zvesta, globoka, polna zaupanja. Ali pahnili so obe v blato, vrgli so ju na gnoj, da pogine vse dobro in lepo v njiju srcih in dušah. In poginilo je. Ona ju ne more obsojati – kdo pozna človeško bistvo? Ne more ju obsojati, zakaj njo čaka isto.
Njo čaka isto. Tla so se vdala pod njenimi nogami, pogreza se, a ni je roke, ki bi se ji iztegnila v rešitev. Šla je v nedeljo v cerkev, a kakor kužni so se ji umikali ljudje, dve pobožni ženščini pa sta jo javno sramotili: »Fej, to je ena tistih treh.«
Bila je pri spovedi, ali trda je vera! »Velika grešnica si, velika! Kesaj se, jokaj, obžaluj! Pokori se!«
Trde in mrzle so bile te besede in neusmiljene. Zdelo se ji je, da ni zaslužila take strogosti. Po tolažbi je hrepenelo njeno srce, zaman …
Nikjer ni zavetja zanjo, nikjer nikogar, ki bi je ne preziral in zaničeval.
Da, zaničevana je in prezirana. Zaničevana bo in prezirana, dokler se v njej ne zbudi tisti strašni, obupni upor: »Če me imate za slabo, bom slaba! Če me imenujete padlo, zavrženo, izvržek – bom zavržena, bom izvržek!«
Kdo jo bo imel na duši?
Kdo ima na duši staro mater in njeno mater?
Zdaj pada tudi ona v isto brezno.
Od roda do roda, od matere na hčer gre to prekletstvo in pojde od roda do roda dalje brez konca in še otrok otroci bodo prekleti!
In takrat je zavrela v njenem srcu prvikrat mogočna ljubezen matere. Novo bitje pride, da bo čutilo vso nesrečo in vso žalost življenja, kot jo čuti ona. In trpelo bo, kakor ona trpi, in kakor ona bo pahnjeno v propast. In kmalu bo kakor njena mati, kakor mati njene matere, in prekletstvo pojde dalje od roda do roda.
Neskončna ljubezen, neskončno usmiljenje jo je navdalo do tega bitja … Kaj je zakrivilo, da bo moralo iti po tej trnjevi poti, da bo moralo … Moralo?! …
In takrat ji je prvikrat prišla strašna misel …
Če bo sin, naj živi. Močni in silni so moški in svet jim je odprt. Ne poznajo največje zapuščenosti, največjega poniževanja, največje nesreče. Ženska pa je teptana v prah in največje bolečine so njen delež, največja grenkost!
In njena hči?! – Njena hči bo že pri rojstvu odločena in zaznamovana za trpljenje, za sramoto, za propast. Usoda matere in pramatere bo njen del in dalje se bo podedovalo prekletstvo brez konca v njih rodu, v rodu poteptanih, strtih, preziranih …
Toda ne, ne pojde dalje od roda do roda, brez konca! Zakaj ona dvigne svojo roko in pretrga nit, ki bi jo morala vezati z bodočimi! In prekletstvo tistih, ki bi morale priti, se zgrne nanjo in jo uduši v svoji strahoti. In konec bo! …
Takrat ji je prišla prvikrat ta strašna misel.
Ko so se dopolnili dnevi, se ji je rodila hči. Ona pa je dvignila roko in izvršila, kar se je bila namenila …
Pod večer Slovenski narod 1903, 105, 9. maj. Rokopis se ni ohranil.
Ležal je pod smrekami na parobku gozda, od koder se je razgrinjal pogled daleč v deželo. Na desno same gore s skalnatimi, raztrganimi bregovi, ki so molče in hladno strmeli v nebo, na levo pa odprt svet, mali, nizki, valoviti hribi, pokriti z zelenimi gozdovi, z lazi, poljem in belimi vasmi. In dalje v ravnici široka polja, srebrne vode in bela pota, ki so vsa tekla v mesto, ki je že nejasno, kakor pisan madež ležalo na obzorju.
Včeraj je bil tam. Videl je Agnezo in vso popoldne sta se sprehajala v starem mestnem parku.
Šel je od doma v gozd, da mu ne bi bilo treba toliko razmišljati, a niti sam ni vedel, kdaj je prišel sem na ta kraj, od koder se je tako krasno videlo na vse strani in tudi v mesto. Lepo se je ležalo tu, visoko v gori, na koncu gozda in lahko in nemoteno so prihajale sanje.
O Agnezi, o Agnezi je sanjaril.
Samo o njej. Hitro so se vračale misli k njej, četudi jih je pošiljal drugam.
Včeraj sta se sprehajala skupaj tam daleč doli v starem mestnem parku. Skoraj sama sta hodila po senčnatih potih. Niti enkrat je ni poljubil.
Zdaj ga je srce bolelo, ko se je spomnil, da bi jo bil lahko poljubil, a je ni. Saj je bila njegova zaročenka in ne bi se bila branila, da jo je poljubil prav na njena mala, rdeča usta in na oči, na lica, na čelo, da jo je objel okrog pasu in na lahko pritegnil k sebi. Ali vsaj njeno roko, ki je bila tako lepa kakor pesem, bi lahko imel v svoji roki, poljubljal bi jo, gledal in dragal, to njeno milo, lepo roko.
Sama sta se sprehajala v starem parku, a vse, karkoli sta govorila, je bilo trdo in hladno, tuje. S hrepenečo dušo je bil prišel k njej, a kakor jo je ugledal, se mu je zakrknilo srce.
Nikoli še ni bil srečen pri njej, nikdar še mu ni bilo lepo in toplo v njeni bližini. Vselej se je mučil, mučil …
»Agneza!« poklical jo je z drhtečim glasom in roke so se nehote stegnile proti njej, hrepeneče in polne ljubezni.
Ona ga je pogledala in roke so mu omahnile.
Ne da bi ne bila prijazna z njim. Vedno je govorila: »Ti, Ferdo, veš? Kako misliš Ferdo?« in lepo se je slišalo njegovo ime iz njenih ust.
A če ji je pogledal v obraz, v oči, to ni bila Agneza, njegova Agneza. Tuja se mu je zdela in neizmerno daleč od njega in njegovih želja.
Koliko je hrepenel po njej, koliko je hrepenel, da jo poljubi, da se dotakne njene lepe roke, ki jo je toliko ljubil. In če jo je poljubil, če je držal to belo, krasno, poetično roko v svoji, bi se bil razjokal. Ni bilo to, o čemer je sanjaril. Samo njen glas mu je lagal, rahlo in zapeljivo: »Ljubim te, ljubim te!«
A ni bilo res, ni ga ljubila. Čutil je to, globoko in grenko. In vedno je razmišljal o tem, podnevi in ponoči. In dokazoval si je, da je njegov strah prazna senca. Zakaj bi se potem zaročila z njim? Ni bil bogat, ni bil lep in njegova služba ni bila sijajna. S čim bi ji imponiral tak oskrbnik male graščine v gorah? In zakaj bi mu lagala? Kadarkoli ko je vprašal: »Agneza, reci mi po resnici, ali me ljubiš?« mu je odgovorila vselej jasno in brez obotavljanja: »Razume se, da te ljubim!«
A to je bila laž, ni ga ljubila. Včeraj, ko sta se sprehajala v starem, mestnem parku, je občutil to kakor še nikoli. Globoka, hladna senca je vladala pod starim, košatim drevjem. Njemu je srce kipelo od ljubezni, hrepenenja in gorja. Šla je tu poleg njega, govorila je, smejala se je, v njenem glasu je včasih sladko in mamljivo zazvenelo: »Ferdo! Ferdo!«
A kakor je dvignil oči, je izginila tista Agneza, ki ga je ljubila, in hladna, tuja gospodična je stopala z njim, v katero je bil zaljubljen neumno in brez upa. In moral si je ponavljati v mislih zopet in zopet, da bi ne pozabil: »To je moja zaročenka, to je moja zaročenka!«
Nekaj je hodilo med njima, nekaj tujega, nekaka tajna, mrzla in dušeča. Odkar jo je poznal, je bilo to med njima in vedel je: nikoli ne bo izginilo. In nikoli ne bo vedel, kaj je, kakor zdaj ne ve. Za par mesecev pride Agneza k njemu v gore, njegova bo, a ono tuje, ono mrzlo bo ostalo med njima, in kadarkoli se bo zagledal v njene oči in njen obraz, kadarkoli bo dragal njeno roko, ki je lepa kakor pesem, vselej bo spraševal: »Zakaj me ne ljubiš?« Kričal bo, prosil in zaklinjal, a odgovora ne bo, in vedno, vedno ga bo peklo v duši: »Saj me ne ljubi! In zakaj ne?! Zakaj ne?!«
Sonce je zahajalo in višnjeve sence so legale po dolinah in hribih na levi. Samo na desni so se še svetili gorski vrhovi v poslednjih žarkih. Mesto na obzorju, ki je kakor pisan madež ležalo v daljavi, je utonilo v mrak. V gozdu je zašumelo in hladen veter je zavel po bregovih.
Začudil se je, da prihaja mrak, ko je vendar že opoldne odšel z doma. Vzdignil se je in bilo mu je, kakor da je omotičen od vseh teh misli, oči so ga skelele in v srcu ga je peklo in žgalo.
S hitrimi koraki je odšel. Skušal je misliti na navadne reči, a ni mogel. Vse, vse je bežalo z njim, vsa grenkoba in bolečina.
Bilo je že skoraj temno, ko je stopal skozi vas. Na koncu vasi se je gibalo nekaj svetlega nad potom v šolskem vrtu.
»Dober večer, Anica,« je pozdravil učiteljevo hčer.
»Dober večer, gospod oskrbnik!«
Nagnila se je preko ograje in mu podala roko.
»Kako lep večer je nocoj,« je dejala, ko se je zopet vzravnala. »Tema je že, a gore so še vedno rdeče in nebo še ni zbledelo. Kje ste bili?«
»V gozdu sem bil vso popoldne.«
»Mislila sem na vas. Zdeli ste se mi žalostni, ko ste šli opoldne po potu mimo. Stala sem pred hišo in me niste videli.«
Molčala sta oba in gledala h goram.
»Zakaj ste bili tako zamišljeni?« je vprašala, a njen obraz je še vedno gledal proč v daljavo.
Njemu se je srce stisnilo in neizrečeno žalostno mu je postalo v duši. Naslonil je glavo k ograji in zastokal.
»Kaj vam je, oh!« je zašepetala gor.
Vzdignil je obraz k njej in jo videl nad seboj, kako se je nagnila k njemu in stegnila desnico proti njegovemu obrazu. Dve vroči solzi sta padli na njegovo lice.
»Anica!«
Pritisnil je njeno roko na svoje oči.
»Žalosten sem, Anica, tako žalosten!«
Podala mu je še drugo roko dol in zaihtela: »Nikar! Nikar!«
Njene uboge roke so trepetale na njegovem obrazu in on jih je zopet pritiskal na svoje oči: »Žalosten sem, nesrečen sem. Oh, Anica!«
»Vse vem! Oh!«
»Kako?«
»Tudi meni je enako. Ona vas ne ljubi.«
Začuden ji je pogledal v obraz: »Kako veste?«
Nasmehnila se je za hip: »Vse vem! Žalostna sva oba, a ni nama pomoči!«
Odtegnila mu je roke, a on jih je še za hip zadržal, da jih poljubi.
»Anica, tako ste dobri!«
Vzravnala se je: »Ah! Oba sva žalostna in nesrečna!« je rekla v temo, obrnjena proč h goram.
Še enkrat se je nagnila k njemu:
»Ali vam je lažje?«
»Lažje mi je.«
»Če nas kdo ljubi, kdorkoli, nam je lažje. Hladi kakor balzam.«
Molčala sta in gledala v nebo, kjer so se zazibale prve blede zvezde.
»Drugi teden odpotujem k teti, daleč na Dunaj.«
»Ostanete tam?«
»Za vedno.«
In še je vprašal, rahlo, kakor da prosi:
»Zakaj odpotujete?«
»Ker vas ljubim,« je dejala glasno in odšla proti hiši.
Ostal je pri ograji in se ozrl proti dolini, kjer je ležalo mesto. Ljubezen mu je zaplala v srcu:
»Oh, ti Agneza!«
Kako je dejala Anica? Hladi kakor balzam! In ponavljal si je njene besede, hladeče zdravilo: »Ker vas ljubim!«
Slišal je, kako se nekdo pri učiteljevih poslavlja, in ko je prišel čez vrt na cesto, ga je pozdravil: »Vi ste, Mozetič?«
Skupaj sta odšla po poti.
Mozetič je bil graščinski gozdar in še ni bil dolgo v teh krajih. Začel je govoriti o Anici.
»Zanimiva deklica je to. Človek ne bi verjel, da se more v tem oddaljenem, samotnem kraju razviti tako bitje.«
Glas mu je nehote malo trepetal, ko je govoril o njej.
Potem sta molčala vso pot. In že pred graščino je Mozetič dejal:
»Gospod oskrbnik, zdi se mi, da vas Anica ljubi.«
»Ne, motite se!«
»O da, ona vas ljubi, jaz to vem.«
Postal je pred njim, kakor da mu hoče še nekaj reči, a molčal je.
»Lahko noč!«
A že ko je odšel, se je zopet vrnil in mu dejal: »Drugi teden odpotuje. Zaradi vas odpotuje, – ker vas ljubi.«
Obrnil se je in hitro izginil v temi.
Nad oskrbnika pa je zopet prišla otožnost. In srce ga je znova zabolelo.
Toliko žalosti je v človeških srcih in toliko brezuspešnega hrepenenja po sreči.
»Agneza, ti daleč v dolini, kjer je že noč, ali se me spominjaš, ali me ljubiš?«
Vpraševal je molčečo temo naokrog, ki se je vedno bolj zgoščala, ki je postajala vedno bolj brezglasna in mrtva.
Čez par dni pojde zopet v dolino. In poljubi jo vroče na njena rdeča usta, položi roko okrog njenih ram in jo pritisne k sebi. Da bo izginilo tisto mrzlo in tuje med njima.
Oh, Agneza!
Pozno v noč je mislil na njo, ko je spalo vse naokrog, strme gore, črno nočno nebo, hribi in vasi po njih in široka ravnina pod njimi. Tudi Agneza je spala v mestu in sanjala o lepih rečeh, o neznani skrivnostni sreči in o mnogem drugem. A o njem, ki je tam v gorah mislil na njo, ni sanjala.
Na ogrski ravnici Slovenski narod 1902, 201, 1. september. Rokopis se ni ohranil. Izšlo tudi v Agramer Tagblattu 15. septembra 1900, št. 211 z naslovom Aus meinem Reisealbum I.
Oj, ti ogrska ravnina! Tako velika, tako bogata, tako uboga! Ne ti, pusta, daljna, gladka, brez hribov, s konjskimi pastirji in ciganskimi goslimi! Ne ti, samotna, ne ti, ponosna!
Ne široke, valovite planjave med Dunajem in Pešto, z nepreglednim žitnim poljem, majhnimi vasmi, obrobljenimi s koruznimi njivami in dolgimi topolovimi alejami na obzorju. Dolgočasne in enakomerne! Ure in ure se voziš tod in vedno isto, vedno isto! Zlato rumeno polje, nebo modro kakor plavice v žitu in čisto ob železniškem tiru ozki, dolgi trakovi ilovice.
Neskončni trakovi rumenorjave ilovice s suhimi, delavnimi ljudmi. Hlače zavihane preko kolen, zgornji život nag ali v umazanih, razcapanih srajcah. In ženske ubožne, suhe, stare, blatne in izsušene! Sužnji dela, beraška sodrga! Umazano ljudstvo, bedno ljudstvo! Pol ljudje, pol živina!
Oj, ti ogrska ravnina! Nate bom pozabila, tvojih delavcev v ilovnati zemlji, v samotnih opekarnah ne pozabim.
Ljudje so kakor sužnji. In ko sem gledala iz železniškega voza to ljudstvo, mi je bilo težko in strašno.
Ali ste že videli kdaj po časopisih slike o oni grozoviti lakoti v Indiji? Na tiste slike sem se spomnila, ko sem se vozila po ogrski ravnici, po neizmernih žitnih poljih, rumenih in zlatih kakor cekin. Na tiste slike sem se spomnila, kjer ozki trakovi ilovnate zemlje nepretrgoma spremljajo železniški tir skozi to plodno žitno bogastvo. Povesti so mi šumele v ušesih, enakomerne in žalostne povesti; žalostne kakor črne lačne oči v izsesanih obrazih teh ljudi ob potu.
Kakšno ljudstvo je to? Cigani!? Mogoče. Proletariat njihovega rodu, umazani, topi, brez znanja o krasnem, daljnem svetu. Imajo gosli? Ne, gosli nimajo, nimajo pesmi. Ne poje, ne brenka se pri njih.
Videla sem mladega fanta. Mlad je bil in vitek. In črne oči je imel, črne kakor noč na ogrskih ravninah.
»Dohitel bi te, ti pošast,« je dejal železnici, ki je siknila mimo, »dohitel bi te, ali ilovica se je oklenila mojih nog!«
In ostal je v ilovici, samo njegove oči so odhitele včasih proč, daleč, daleč; sam ni vedel kam. Žgoča bolečina mu je ostala v prsih in sovraštvo do te umazane, smolaste zemlje. In gnetel jo je, tepel, rezal jezen, besen; s srditostjo, z uživanjem, kakor da jo sliši stokati pod svojimi rokami.
»Delavec je,« so govorili vsi, »delavec! Takega nikdar več!«
Tepci, ničesar niso vedeli in on je molčal. Smejali bi se bili njegovi mržnji, kakor se je sam smejal včasih, kadar so mu stopile solze v oči od vročine in truda. Saj je sam vedel, da je slab, da ni nič proti tej težki ilovici, ki ga je uničila.
V leseni baraki je spal z drugimi, z možmi in ženami. Niso gledali na to. Kadar je sonce zašlo, so legli po tleh in niso se več ganili.
Neko dekle je bilo pri njih. Videl jo je vsak dan, ali dolgo je ni opazil. Nekoč jo je njen oče pretepel, češ da ni dosti pridna. Jokala je in takrat jo je mladi fant ugledal. Videl je, kako so njene solze padale na ilovnato zemljo, ki jih je popila počasi, a gotovo, kakor žejna žival. Pogledal je dekle kakor prej še nikoli. In zvečer, ko je sonce zapadlo, je pristopil k nji, prijel njene roke in jih pritisnil na svoj od ilovice umazani, raskavi obraz in dejal: »Rad te imam!«
Dekle ga je pogladilo s svojimi trdimi, ožuljenimi prsti po licih in je zašepetalo tiho: »Ti me imaš rad?!«
In vsak večer, kadar je na ravninah umrlo sonce, je naslonil svojo glavo na njena kolena in ji pripovedoval: »Rad te imam! Zelo.«
Dekle je bilo tiho, oba sta molčala in nekaj kakor sreča je zasijalo v njunem življenju. Daleč narazen sta delala, redkokdaj sta se videla podnevi. Oj, ozki so odkriti, nagi trakovi žoltorjave ilovice, ozki in dolgi, dolgi!
Nek večer ni bilo dekleta v baraki, ko je prišel. Iskal jo je povsod, ali ni je našel. Odšel je v plan in zaklical v mrak: »Kje si, tolažba mojih oči?!«
Dolgo ni čul ničesar in šele po dolgem času je začul stokanje iz ozke struge pri železniškem tiru, kjer so kopali ilovico.
Ležala je na zemlji in se zvijala pod črnim nebom kakor črv. Pribežal je k njej in vzel njeno glavo v naročje.
»Ne jokaj, ljubljena! Jaz sem pri tebi!«
Nihče ga ni učil govoriti tako mehko, ali on je govoril nežno in sladko kakor nočni veter med klasjem. A nje ni mogel potolažiti. Ne, nje ne.
O nekem gospodu iz opekarne je pripovedovala, iz one velike opekarne, ki je stala kakor grad s svojimi velikanskimi pečmi na ravnici. Prišel je k njej in govoril z njo. Čudno je govoril z njo. In potem jo je pograbil in vrgel na ilovnato zemljo, ki se je je oklenila kakor pijavka. Ni mogla bežati.
Fant je poslušal molče. Nič ni dejal, samo roke je odtegnil od nje. In potem sta ležala na ilovici drug poleg drugega in sta jokala in stokala pod črnim nočnim nebom. Solze so kapale na tla kakor rosa.
Ko je prišel dan, prva zora, takrat je fant odšel. Njegove oči so bile suhe kakor ugasle luči.
K oni opekarni je šel.
»Kje je gospod?« je vprašal.
»Gospod!«
Takrat so se zasmejali in so dejali, da se je odpeljal. Že včeraj, z železnico.
Molče se je vrnil k dolgi ilovnati grabi ob železniškem tiru. Vrgel se je na ilovico na obraz in se zagrizel v zemljo, da bi ne bilo glasu od njega. Čakal je.
Iz dalje je prišel vlak.
Kakor panter je skočil kvišku, vzdignil svoje koščene pesti in se zaletel v divji, piskajoči, hropeči stroj. Ni ga hotel. Samo sunil ga je, da je odletel s poti nazaj na svojo ilovnato zemljo. Tam so ga našli. Nič mu ni bilo, samo pamet mu je vzelo. Norec!
Mogoče je bil eden izmed onih, ki sem jih videla, eden izmed onih topih ljudi, ki so z bedastimi, brezizraznimi očmi strmeli v naše obraze, ko smo se vozili mimo. Mnogo jih je in vsi so enaki, izsušeni do kosti, bedni, brez duš in pameti, ki jim jo je požrlo pomanjkanje.
Oj, ti ravnica ogrska! Ti ravnica valovita in brezkončna z zlatim žitom, zelenimi topoli, modrim nebom in s svojo bedo, s svojo strašno bedo v žoltorjavih ilovnatih rovih!
Utrinki Slovenski narod 1903, 203, 3. september, 204, 4. september. Rokopis se ni ohranil.
Sedeli so v majhnem ateljeju slikarja Vilharja in se pogovarjali o tistih dogodkih človeškega življenja, ki kakor svetli, komaj beli, komaj vidni, a tako lepi in krasni oblački prelete preko jasne modrine letnega neba; visoko, visoko gori pod soncem.
»Nič ni to, a vendar je bogato in krasno, polno poezije,« je definiral Vilharjev prijatelj Miko take doživljaje. »Spominjajte se jih z zaprtimi očmi in prelete vam mimo duše, kakor nekaj svetlega in sladkega. Trenutek in spet so zginili v spominih.«
Molčali so vsi trije, njihove oči so gledale bog ve kam in niso videle reči pred njimi. Obrazi so se jim zjasnili in kakor da je padal nanje odsev davne, čiste pozabljive lepote.
Slikar se je prvi zganil in mešal s čopičem barve. Miko je zavzdihnil, njegova sestra Zora je še vedno gledala nekam v daljo in z istim čistim in lepim izrazom v obrazu je začela govoriti.
»Zdi se mi, kakor da so ti doživljaji brez začetka in brez konca, kakor drobci nečesa prekrasnega, dragoceni kamni, padli iz kraljevskega nakita, – pisan, dehteč list iz tujega neznanega cveta, odlomljen del prekrasnega umotvora. Pisani, lesketajoči drobci so, ki ne veste, od kod so in kam spadajo.
Nekateri jih vržejo proč, ker so brez smisla in brez namena, jaz pa jih spravljam in zbiram s pozornostjo in ljubeznijo.
Vse hranim v svojem spominu, ker so krasni sami po sebi, ker so mi mili in poetični ravno zaradi svoje brezpomembnosti, zato ker nimajo zveze z realnostjo življenja. Hodim po ulicah, vsak dan po istih potih in meseci minejo, da ne doživim ničesar, a nekoč dvignem oči in tuja duša me pozdravlja. Samo hipen pogled, a srce mi vzdrhti in v duši mi je, kakor da sem doživela nekaj neizmernega in lepega. Ta neznani človek gre mimo in nikdar ga več ne ugledam v svojem življenju, a vendar sva si blizu, kajti najini duši sta se dotaknili.
Ko sem bila stara šestnajst let, srečevala sem vsak dan mladega moža, ki je imel prelepe, čiste oči. Pogledala sva se vselej in zdelo se mi je, da so se njegove oči enako zasolzile pri tem pogledu kakor moje, kakor da bi bila pogledala v sonce. Ne morem povedati, kako bogat, krasen in mamljiv je bil ta pogled. Bilo mi je, kakor da sem v hipu zaužila dolge, prekrasne dneve.
A enkrat, v enem trenutku, se je pretrgalo nekaj pred mojim pogledom in videla sem v njegovih čudovitih očeh, svetlih in lepih kakor sonce, da laže: vedela sem naenkrat, da ima lažnive oči. In bilo je konec vsej krasoti. A še danes se mi zdi, kakor da sem doživela s tistim mladim človekom cel roman, dolg roman, poln sreče in lepote, z velikim razočaranjem na koncu. A ni bilo nič …
O, kako so mi dragi ti doživljaji, lepi, čisti in nebistveni, kakor bele, prozorne megle v soncu, ti pisani drobci, te blesteče iskre, ki so tako lepe v svoji hipnosti: niso še, a že jih ni več!
Vozila sem se enkrat ponoči po železnici. Vse polno ljudi je bilo v kupeju in vsi so spali in dremali. Slabo je brlela luč na stropu in zrak je bil težak in moreč. Meni nasproti je sedel nek gospod in ko je videl, da ne spim, začel je pogovor. Govorila sva o stvareh, ki so bile daleč od najinih oseb, daleč od tega mračnega, prenapolnjenega železniškega kupeja. O lepih krajih sva govorila, o zlatih poletnih dneh, o morju. Vso noč sva govorila, vesela nad najinimi prijetnimi glasovi in nad besedami, ki so nama slikale vse te kraje in dogodke pred oči. Luč je svetila mračno in temno in nisva si videla v obraz, ni naju niti zanimalo. Bila sva si tuja in daleč, kakor vam je osebno tuj pisatelj, čigar knjigo berete z veseljem in užitkom.
Zjutraj, ko se je začelo daniti, je moj družabnik izstopil na mali postaji v dolini. In ko je vstal in se zahvalil za ta dolgi pogovor ponoči, sem se zavedala naenkrat, da sem doživela nekaj zelo lepega. Dejal je, da je molčeč in pust človek, samotar in da se še nikdar v svojem življenju ni pogovarjal z nobeno živo dušo toliko in tako kakor z menoj. Saj besede sem že pozabila, a glas, s katerim, mi je to dejal, mi še zdaj doni v ušesih, kadarkoli se spomnim tistega dogodka. Ta glas je bil odkritosrčen in mehek, drugačen kakor oni, s katerim je govoril ponoči. Ganil in pretresel me je v dno duše in bila sem srečna, da sem jaz ta, ki ji je rekel te hvaležne in tople besede. Ne vem imena tiste male postaje v dolini, ne vem, kako je zgledal tisti tujec, s katerim sem se pogovarjala vso noč v drdrajočem vlaku, a krasen in lep je spomin, ki ga je pustil v duši.
Ne vem, zakaj puste ti dogodki, kratki in hipni in tako nebistveni, breztelesni, tako globoko in lepo sled v naših dušah, medtem ko nam resnični dogodki, ki so takrat ob svojem času vse drugače, mnogo bolj burno posegali v naše življenje, izginjajo tako hitro iz spomina in tako hitro gube svoj čas in svojo lepoto. Vidite, če na primer mislite na vse te ljubezni, ki ste jim bili vi sami predmet. Gotovo, nekatere so vam drage in ne morete se jih spomniti brez ginjenosti, četudi jih sami niste vračali, druge pa, ki so morda usodno vplivale na življenje tistih oseb, zde se vam danes smešne, sive in vsakdanje, čeprav ste morda krajšo ali daljšo dobo bolj ali manj delili ta čustva.
To je bila moja druga poetična ljubezen. Vsak človek ima v svojem življenju več takih poetičnih ljubezni, ki pa nimajo velikega vpliva na njegovo življenje. Samo ena, velika in trajna ljubezen daje odločilno smer našemu življenju, lahko je tudi poetična, tiste ljubezni pa, ki jih jaz imenujem samo poetične, niso nikdar velike, so kakor rože ob potu, samo z razločkom, da nekatere usahnejo in se posuše, druge pa cveto vedno z isto, neminljivo krasoto in kadarkoli se ozremo nazaj po naši poti, jih vidimo še vedno lepe in brez madeža in razveselimo se jih v čistem in hvaležnem spominu.
Moja druga ljubezen je bila taka usahnjena in posušena roža. Bila je zelo poetična svoj čas, lepa, čista in romantična. Mnogo solz sem prelila zaradi nje in vse so bile lepe in nedolžne. Teh solz mi je žal, zakaj one so edino, kar je lepega ostalo od te ljubezni v mojem spominu. Vse drugo je sivo in dolgočasno iz dalje, smešna se zdim sama sebi in smešen se mi zdi tisti, ki me je ljubil. In čudim se temu, zakaj ta ljubezen je bila odkritosrčna: tisti, ki me je ljubil takrat, mi je dejal že zdaj čez leta, da sem bila jaz najlepša ljubezen njegovega življenja.
Ali je res, da nam hipne epizode ostanejo večkrat globlje v spominu, da rajši mislimo nanje, kakor na velike in vplivnejše dogodke?
Bilo je nekoč spomladi, ko sem se prišla poslovit od znane družine. Tudi nek moj znanec je bil slučajno tam, katerega že dolgo nisem videla. Starejši in zelo moder mož je to, ki se ni nikdar smejal ali šalil, ki mi je sicer vedno zelo imponiral, ali čigar družbe sem se ogibala, ker se mi je zdelo, kakor da s svojim resnim ponašanjem obsoja mojo živahnost in veselost. Ko sem odhajala, poslovila sem se tudi od njega. Pogledal mi je v oči z onim svojim globokim in resnim pogledom, ki me je vselej spravil v zadrego in v katerem je bilo nekaj zagonetnega, kakor da nekaj prikriva. Poklonil se je, odprl usta, kakor da hoče nekaj reči, ali nato se je pripognil in mi poljubil roko. Začudilo me je to in vznemirilo. Sicer ni nič neobičajnega poljubiti dami roko v pozdrav ali slovo in v družbi je bila to splošna navada. Ali ravno on mi ni še nikoli poljubil roke. In potem, kako mi jo je poljubil. In te njegove čudne oči. Vsa v čudu sem stopala po stopnicah in nikakor si nisem mogla pojasniti nemira, ki se me je hipno polastil. Srce mi je tolklo in lica so mi kar gorela. Ali komaj sem stopila na ulico, vedela sem jasno, kakor da bi mi sam dejal, kaj je. Obstala sem za hip in noge so se mi zašibile. On me ljubi, sem vedela s čudno gotovostjo.
Nisem ga videla od tedaj, ničesar ni bilo med nama, a vendar sem vselej vznemirjena od tistega časa, kadarkoli se spomnim nanj.«
Nekaka sanjavost se je razlila po ateljeju. Slikar je tiho in zamišljeno slikal prijateljev portret. Miko je nepremično ždel v pozi, a obema je bilo prijetno v tem svetlem, mirnem prostoru.
»Ali vas motim, gospod Vilhar?« je vprašala Zora.
»Ne, nikakor ne. Vaš glas je, kakor bi poslušal godbo in kakor godba budijo vaše besede tuja in pozabljena čustva v mojem srcu. Našel sem tam mnogo starih in lepih odlomkov in drobtin, doživljajev brez začetka in konca, kakor pravite vi. Pripovedujte še, rad vas poslušam.«
»Ah, in jaz vam rada verjamem! Nisem domišljava, ali tako krasno je, če smo komu prijetni. Hotela bi, da bi imeli vsi ljudje lep spomin name. Da bi imeli tudi drugi od mene mnogo takih biserov, zlomljenih iz mojega srca, mnogo takih cvetov, zraslih v moji duši, kakor jih imam jaz od njih, in da bi bili ravno tako krasni in dehteči. Jaz jih imam toliko! Zbiram jih in pazim, da se mi ne razgube. Vsak dan najdem nove, nezasluženo res, ali vse lepo, kar doživimo, je tem lepše, kolikor manj smo to pričakovali in zaslužili.
Nedavno sem dobila pismo od znanke, pri kateri sem bila enkrat na počitnicah. Nikdar prej je nisem videla in čisto slučajno sva se takrat zbližali. In ona mi piše, kakor rada se me spominja še zdaj, ko se že leta nisva več videli, kako sem ji mila in draga. Da še ni videla tako odkritosrčnega in dobrega človeka, kakor sem jaz, in da je nemogoče, da bi me kdo pozabil, kdor me je kdaj poznal. Tako lepe besede so to in ganile so me skoro do solz, čeprav jih ne zaslužim. Kako je človek vesel in srečen, kadar sliši take besede in kadar se spomni nanje!
Moja znanka, ki mi je pisala to pismo, ima težko življenje zunaj na deželi, daleč od sveta. Ima moža in otroke, in zadovoljna je in srečna. Ali v njeni duši je toliko sanjavega, česar ne vidi njen mož in niti kdo drugi zunaj v vasi. In zato je tako hvaležna meni, ki sem prišla od daleč in sem ji pripovedovala o sebi in svoji nemirni duši. Čisto zmedene in sanjaste stvari sem ji pripovedovala, nad katerimi bi se navadni ljudje smejali, da so otročarije in budalosti. Ali njej niso bile budalosti niti otročarije, svete in mile so ji bile kakor meni, in zato me ne pozabi nikdar in zato se me spominja tako lepo. Jaz, ki vidim vsako leto toliko ljudi, najdem mnogokrat take sanjave sorodne duše, ali ona v vasi, kjer je življenje tako težko, tako zelo navezano na zemljo, skrbi in vsakdanjost, ona jih ne najde. Za njo sem jaz edina na vsem božjem svetu, s katero se je pogovarjala tako krasno in lepo kakor nikdar poprej. In verjemite mi, velika sreča je to, pomeniti kakemu človeku nekaj tako lepega!
Včasih nam kdo daruje svojo simpatijo, da niti sami ne vemo zakaj. Ljudje navadno tega niti ceniti ne znajo, skoro niti ne opazijo. Jaz pa vam svetujem, ne preglejte nobene lepe, nesebične naklonjenosti, veliko čiste radosti bodete užili. In osobito ocenite vse prav in ne podcenjujte ničesar. Neka gospa, katere osebno niti ne poznam, mi je poslala nekoč pet krasnih hrušk. Prosim vas, kaj je to pet hrušk?! Ali kako veliko veselje in kako radostno presenečenje so mi napravile. Bile so najlepše hruške z njenega vrta, prvenke, katere je ta gospa sama skrbno odbrala zame. Ali ni to lepo? Ravno tako mi je bilo, kakor da je stopila na ulici pred mene in mi dala roko: 'Gospodična, ne poznate me, ali jaz vas imam rada,' in nasmehnila bi se in njene oči bi me gledale tako dobro in veselo. In koga bi to ne vzradostilo in ne osrečilo?
Enkrat sem sedela v parku na klopici. Mimo je pričel deček, ki je imel dve krasni vrtnici v roki. Nehote sem vzkliknila polglasno: 'Kako so lepe!'
Deček se je obrnil k meni in dejal z nasmehom: 'Ali so vam všeč? Nate jih, doma jih imamo še dosti.' Kako lepo in prisrčno mi je dal ti roži, vsa sem zardela od veselja!
In prosim vas, ali zaslužijo taki doživljaji, da jih pozabimo? Vse to ni nič, ali vendar je lepo in krasno!«
Zora je pripovedovala z občutkom in gorečnostjo. Brat in slikar sta jo poslušala pozorno in z zanimanjem.
»Res je,« je dejal slikar. »Lepo je vse to, ali škoda, tako hipno je, da se nam zdi premalenkostno, da bi o tem razmišljali. Pozabljamo že prej, nego vemo, da je krasno in vredno spomina.«
»O, da,« je odgovorila Zora, »prepovršni smo in ne opažamo finejših reči in čustev. Tudi jaz sem bila kdaj taka. Ali zdaj pazim in nič mi ni malenkostno, kar je lepo. Živimo, živimo in ničesar ne doživimo, ker smo pretopi in preleni, da bi doživljali. Nič nam ne dela več radosti in veselja. A to je glavno, da se znamo veseliti in radovati nad vsem. To je pol sreče.
Kaj ste mi pripovedovali včeraj? Da ima nek vaš prijatelj predsodke o meni. In da bi radi, da bi prišla k vaši sestri, katera bi me seznanila z vašim prijateljem kakor svojo koleginjo, učiteljico. In ko bi me že malo bolj poznal, bi prišli vi in povedali svojemu prijatelju, kdo da sem in ta bi videl, kako krivico mi je delal s svojimi predsodki. 'To bi bil triumf, kaj!' ste vzkliknili.
To ni nič, vi sami veste. Ne morem priti k vaši sestri, ki je tako strašno daleč, in vaš prijatelj me tudi ne bo videl vse življenje in nikoli ne bo vedel, da nima prav, če misli vse slabe stvari o meni, ali razveselilo me je to vaše pripovedovanje, kakor da bi bilo vse res in mogoče. Shranim je v svoji zbirki, v zbirki lepih in poetičnih, pisanih drobnarij, malih in prijetnih in milih spominov.«
Vstala je in stopila k Miku.
»Ali sem se nagovorila, kaj?« je dejala in se visoko vzravnala.
»Veš, jaz te imam rad,« je rekel brat še vedno zamišljen in se nasmehnil.
To so bili ljudje Slovenski narod 1903, 206 (7. september). Rokopis se ni ohranil.
Pri nas na deželi je velika tovarna za papir. Vsa občina dela v njej: oče, sin, vnuk, mlada dekleta in starke. Že v šoli se govori vedno o tovarni in dekleta in fantje odidejo iz šole naravnost v tovarno.
»Zasluži se, zasluži se,« pravijo ljudje in so vsi obsedeni za tistih par krajcarjev. No, v začetku je prav lepo. Vse je novo in kratkočasno in vsako soboto se dobi denar. Dekleta hodijo v fletnih, rožastih bluzah iz kambrika, Bluza iz kambrika: kambrik: zelo gosta, mehka, lahka bombažna tkanina, gladke površine. fantje si naroče modre in zelene žametaste telovnike, kupijo si uro z verižico in nosijo gosposke škripajoče čevlje. To je lepo in imenitno… In v nedeljo se pleše in veseli se. Da, mladina, ta lahko! Malo so bledi, a to se jim poda. Kakor preoblečeni gosposki ljudje izgledajo in drugi, ki ne hodijo v tovarno, tisto malo rokodelcev, voznikov in poslov čuti: »Da, gospodje so le-ti iz tovarne. Tak dober zaslužek. Moj Bog, tako dober in gotov, vsako soboto dobijo odšteto v roke do zadnjega vinarja. Nas eden pa je odvisen od vsega, od vremena, od časa, od dobre volje kmetov, ki sede na ti bori peščici svoje zemlje. Ni za živeti.« Zavistno škilijo na vesele tovarniške. Žametasti telovniki se nategnejo preko prsi, škornji škripajo, ej, kdo jim je ravan.
A potem postanejo trudni, čisto počasi, polagoma, da se skoro ne opazi. Obrazi jim postanejo še bolj bledi, v oči jim pride nekaj naveličanega, utrujenega. Tovarna je vendar dolgočasna! Leto na leto vedno za seboj dnevni šiht, pa nočni šiht, vedno v istem prostoru, pri istem delu, pri istem bliskajočem, nikoli počivajočem stroju. Človek postane resnejši, oženi se. Otroci pridejo, treba skrbeti za njih več, a zaslužek vedno isti. In leto za letom so bolj topi, čisto polagoma, počasi se spreminjajo v stroje. Dela se mehanično, brez misli, a točno in zanesljivo kakor navita ura. Kadar pride po dnevnem šihtu zvečer domov, je truden in spi in ne misli na nič. Prihodnji teden se dela ponoči in spi podnevi in v nedeljo tudi, če je človek prost. Zakaj v tovarni se dela nepretrgoma tudi v nedeljo, čeravno samo na pol, kakor drugače. In celo življenje postane »tovarna, tovarna« …
Tam se živi, vse misli so ona, vsi pogovori ona, nič se ne ve drugega, nič drugega se ne pozna. Kakor požrešna pošast jim požira počasi silo iz telesa, sesa radost iz srca, čustva in duše. Dokler ne postanejo avtomati, stroji.
»To so bili enkrat ljudje,« se mi vsiljuje misel, kadar vidim te neobčutljive, točne, mrtve može, ki tako zaspano hodijo okrog, ki doma samo počivajo, polegajo, ki samo v tovarni žive, samo za njo žive.
In njihovi otroci gledajo s hrepenečimi očmi na visoka, zadimljena tovarniška okna, kadar prinašajo očetom jesti, in ko odrastejo, kupijo si pisane telovnike iz žameta in rožaste bluze in so vsi nori za to svojo tovarno. In delajo, delajo, delajo, vedno enako isto, vedno enako. V istem času, v istem prostoru, pri istem stroju. Točno, natančno, zanesljivo. In ne plešejo več potem in ne nosijo več gosposkih, škripajočih čevljev, apatični postanejo in zgube sčasoma vse, čemur se pravi življenje.
»To so bili enkrat ljudje,« si mislim, kadar jih vidim, in žal mi je.
Obisk Slovenski narod 1903, 246, 24. oktober. Rokopis se ni ohranil. V avtoričinem prevodu je delo izšlo tudi v hrvaščini pod naslovom Posjet v zbirki Iskre (1905). Ob izidu je o hrvaškem besedilu kritik Albertinov napisal: »Vrlo blizu realnom životu stoji crtica »Posjet«. U njoj se upravo vidi, kako ona umije svoje slike plastično donieti i kako u opisima djeluje svojim snažnim kistom. – U njoj opisuje majku, koja je još jednom htjela da oživi svoje uspomene iz mladosti, svoju »prvu, svježu, veselu, naivnu mladost od šestnaest ljeta«. I posjetila ga je tamo daleko u gorama, gdje je službovao kao šumar, posjetila je svoju prvu ljubav. I on zanesen u uspomene njihovih mladenačkih dneva šapće joj, kako je njihova ljubav bila krasna i kako je tek ona mogla onim čarnim uspomenama »dodati još jedan skladni dan, lijep kao prvi jesenski dan, brez vrućine, ali mirisan i nježan«. Ta je crtica prodahnuta dubokim osjećajem nad neskladom izmedju ideala mladosti te života, koji nije sdružio te dvie srodne duše. U njoj imade mnogo poezije, te se doimlje duboko i svojom onom toplinom, kojom je prodahnuta« (Prosvjeta, 13/1905, št. 13, str. 423). Fran Terseglav je v Domu in svetu o tej črtici zapisal: »V tej črtici (Idila, op. K. M. P.) pa je kakor v vseh drugih motiv preprost, v prihodnji »Posjet« celó naiven – tu ne najdeš rafinirane, razdejane ženske duše. V »Posjetu« želita dve duši priklicati nazaj svojo mladost in ž njo vse mladeniške spomine in deviške sanje. Lepa je ta mladost, ki se ponaša z mehkimi, razneženimi ustnicami, radostnimi očmi in slokim, deviškim stasom. Pisateljica se s pravo nervoznostjo trudi, da natančno slika vsako prehodno barvo in vsako razpoloženje, a pri tem se izgubi v postranskih črtah in ne vjame karakterističnih in markantnih potez; tisto kopičenje epitetov obteži dikcijo« (Dom in svet, 18/1905, št. 6, str. 371).
Lani je obiskala svojo mladost, svojo prvo, svežo, veselo, naivno mladost, šestnajst let staro. Daleč, daleč tam v gorah je bila ta mladost, nedotaknjena, smejoča in topla.
Šla jo je obiskat, lahkega srca, polna pričakovanja. Nebo se je sentimentalno, bledo modro vzdigovalo visoko nad svetom, beli oblaki so jadrali nekam daleč, razkropili so se po vsem obzorju in izginjali v višnjevi daljini. Gozdi so zadehteli, zeleni smrekovi gozdi, hladni, sveži in trpki. In Lida se je zasmejala. Začutila je topel dih, ki jo je mehko pobožal po licih, kakor poljub razneženih, sentimentalnih usten.
In zazdelo se ji je: zdaj jo srečam, svojo mladost, šestnajst let staro, z razpuščenimi, kodrastimi lasmi, s svetlimi, radostnimi očmi, v beli bluzi z velikimi rdečimi makovimi cvetovi in s širokimi rokavi, v katere se lovi veter.
Takrat je nosila vedno razpuščene lase, ki so bili kratki ali gosti in kodrasti, kakor črn oblak, prepleten z zlatimi nitmi. In vesele velike oči je imela, ki so pele in vriskale in se svetile kakor plameni. In v širokih bluzah je hodila okrog, v katere se je lovil veter in jo objemal okrog belega vratu in ji poljubljal vitke roke gori do slabih, dekliških ram. A noge so bile urne in lahke, in kadar je tekla po poljskih stezah, ji je bilo, kakor da jo nosi veter. Kadar so bili lepi večeri, tisti lunini večeri z bežečimi, srebrnimi oblaki, se je lovila z bratom na holmu nad vasjo, mehki večerni veter se je lovil z njima in doli v vaseh so peli fantje dolge, zategnjene pesmi.
Lida je zamižala in kakor da so se zibali pred njo oni sveži, cvetoči časi.
Dehtelo je, čudovito je dehtelo po njeni prvi mladosti, stari šestnajst let! Kakor da je ležala na teh pisanih poljanah, v teh malih, skritih dolinah, na vseh teh brezštevilnih, šumečih gozdovih.
Spominjala se je.
»V resnici, Lida, tvoji lasje so topli in kakor živi,« ji je dejal enkrat star učitelj in se dotikal njenih črnih las, kjer so v kodrih trepetali zlati leski. Tisti učitelj je bil pošten in jo je imel še za otroka.
In gozdar, Nemec, ji je dejal vselej, kadar jo je videl:
»Poglejte me! Poglejte me! Sie haben Augen, Augen wie ein Wiesel!« Sie haben Augen wie ein Wiesel. (nem.): Oči imate kot podlasica.
Kako smešno in kako lepo je bilo vse to!
Ona je bila edina, mlada, inteligentna ženska v teh gozdovih med gorami in gospodje so bili udvorljivi do nje in polni spoštovanja. Vselej so ji poljubili roko v pozdrav kakor kakšni grajski gospodični. Spominjala jih je na one daleč, v velikem svetu, ki so jih kdaj ljubili in spoštovali. Nosili so ji rože, ki so vzcvetale v samotnih vrtovih med njivami ali kraj gozda, rože, ki bi bile uvenele, ne da se bi kdo razveselil njihovih nežnih barv in opojnih vonjav.
In zdaj se je peljala obiskat te kraje. Gozdovi so se zgrnili na obeh straneh ceste in iz njih je prihajalo toliko svežosti, toliko trpkosti in zrak je dehtel kakor nikjer drugje na svetu. Veselo ji je bilo in srečno in smehljala se je celo pot.
Od daleč se je zasvetil bel zvonik in srce ji je zatrepetalo. Tam, tam so tisti časi, v tisti mali, beli vasi. Tam sredi hriba pod gozdom je studenec v skalah, pod katerimi rastejo divje rože. Tam za vasjo nad potokom so cvetele celo leto spominčice, pod lipami na vrhu so peli vsak večer in brat je brenkal na kitaro. Na polju je stala parna pila in okrog nje je ležal posekan gozd.
»Odpeljite me tja, k pili!« je ukazala vozniku in se nasmehnila, kakor da ji je prišla srečna misel. In odpeljal jo je tja.
Skočila je z voza pod malo leseno vilo in prosila prvega, ki je prišel: »Pokličite gospoda Dušana Gabrijeloviča!«
Takoj nato je prišel mlad, tridesetleten mož in se poklonil.
»Ali me ne poznate več?« je vprašala.
Zasvetilo se je v njegovih rjavih očeh, v katerih so se poigravali zlati plameni, in lice mu je zardelo.
»Vi gospa?! … Nisem mislil …«
»Da pridem še kdaj v ta kraj. In čez leta, celih deset let!«
Oba sta se ogledovala z zanimanjem in ko so se jima pogledi ujeli, sta se nasmehnila.
»Prišla sem obiskat …«
»Tiste čase!« je dopolnil on. Izgovoril je te besede počasi in nežno.
Kakor davna prijatelja, ki sta vesela, da se po tako dolgem času še razumeta, sta si stisnila roke.
»Prišla sem sama, brez moža in brez otrok,« je pripovedovala ona.
»Ob takih priložnostih mora biti človek sam.«
On jo je povabil v hišo.
»Ne v hišo, na vrt … In vi?« je vprašala naglo.
»Še vedno sem sam. A zaljubljen sem in srečno!«
»Vidite! … Ah, koliko imate rož!« se je začudila pred gredo, ki je bila polna samih rož, ki so opojno dišale.
»Takrat, ko je bil moj oče še živ, v tistih časih jih ni bilo toliko. On jih ni ljubil.«
»Da, on ni imel rad, da jih nosite meni! … Da, res, tudi vas sem prišla obiskat.«
»Jaz sem bil prvi, ki sem vas ljubil.«
»Tudi jaz sem vas ljubila!«
Sedla sta na klop pod kostanj. Zamislila sta se. In on se je spomnil, kako je enkrat sedela na isti klopi in kako jo je on posul z rožami.
»Ali se spominjate, kako ste potrgali vse rože?«
»Vse rože, kar jih je bilo na vrtu, spominjam se. Stara učiteljica, ki je bila z vami, se je prestrašila. Rekla je, da sem barbar.«
Kraj je bil tih in prazničen. Bila je nedelja. In onadva sta sedela na vrtu blizu rož, blizu mehkih in nežnih spominov, molče in zamišljeno. Ni se jima tožilo po onih sončnih, dehtečih dnevih, a bilo je čudovito lepo misliti nanje. Srečna sta bila, da imata v svojih spominih take dneve, drhteče od mlade, prve, naivne sreče.
In čez dolgo je dejal on:
»Jaz sem tako vesel, da ste bili ravno vi moja prva ljubezen!«
Pogledala ga je vprašajoče z jasnimi očmi.
»Ta ljubezen je bila tako krasna. Samo enkrat sem vas poljubil in takrat ste jokali. Moj Bog! Kako so bile čiste vaše ustnice, pobožne! V resnici, meni so dragi ti spomini kakor svetinje!«
In potem ji je pripovedoval o svojem življenju in o dogodkih teh let, kar se nista videla, pokazal ji je sliko mladega dekleta.
»To bo moja žena«, je dejal preprosto. »Ima vaše oči in vesela je, kakor ste bili vi tu med vašimi gorami v tistih lepih časih. In njeni lasje so kakor živi, tako kodrasti in nagajivi.«
Tudi ona mu je pripovedovala o sebi in o mestu, kjer živi. Pokazala mu je medaljon, ki ji je visel na zlati verižici.
»To sta moja otroka,« je rekla in poljubila malo sličico. Pripovedovala mu je o svojem možu, ki ga je poznal. Pohvalil ga je.
»Da, kdor ga pozna, ga ljubi in spoštuje,« rekla je z ljubeznijo in ponosom.
Vstala sta potem in odšla k potoku in k lipam. In povsod so ju srečevali oni davni dnevi. Vse okrog njiju je dehtelo po mladosti, po prvi, bujni, sveži in nedotaknjeni mladosti. In s toplimi očmi sta gledala nazaj v one čase in jih še enkrat uživala, v begu minut čiste in cvetoče. In ves kraj s svojimi temnimi, šumečimi gozdovi je bil neizmerno svež in čist, kakor nedolžen in posvečen, brez madeža. Zrak je bil jasen in trpek in nebo je bilo čisto, brez oblaka.
Na parobku gozda, med prvimi smrekami, sta se zaustavila in gledala nazaj na vas.
»In vendar, če pomislim, ni moralo ravno tako priti,« je povzel on. »Lahko bi bila tudi midva srečna – skupaj. Ali ne mislite?«
Nasmehnila se je lahno.
»Sentimentalni ne smete biti« je dejala in se spustila nazaj po poti v dolino.
»Da, res!« je pritrdil naglo.
»Imate prav. Saj je vse tako krasno, tudi današnji dan. A še enkrat moram reči, da sem srečen, da ste vi prva, ki sem jo ljubil. Če bi bila kakšna druga prišla tako nazaj obiskat svojo mladost, bi bil razočaran. Gotovo bi bil razočaran. Samo vi ste mogli pridati tistim čudovitim spominom še en skladen dan, lep kakor prvi jesenski dan, brez vročine, a dehteč in nežen.«
Proti večeru, ko se je sonce nagibalo, jo je spremil iz kraja daleč do prvega vrha, kjer naj bi jo čakal voz, ki sta ga poslala naprej. Modrikaste megle so legale po gozdovih, podolgovate in prozorne, ko se je ona še enkrat ozrla nazaj in mu podala roko v slovo.
»Zdaj se ne vrnem nikoli več! A bilo je lepo!«
»Dovolite mi, da vas še enkrat poljubim!« jo je prosil.
Nagnila se je k njemu in on jo je poljubil drugič v življenju, vedel je, da jo vidi zadnjikrat.
»V spomin!« je zašepetala ona na njegovih ustnih.
In potem sta odšla vsak po drugi strani hriba navzdol, on nazaj v gorsko vas, ona v svet, daleč od šumečih gorskih gozdov.
Spominjajte se! Slovenski narod 252, 31. oktober. Rokopis se ni ohranil. Pod naslovom Sjećajte se! je črtica izšla v zbirki Iskre leta 1905. O črtici je kritik Albertinov zapisal: »U crtici 'Sječajte se!' obradila je spisateljica jedan svagdanji in mnogo puta obradjeni sujet iz života. Njome je pokazala, kako ju se dojme stanoviti dogadjaji iz života i kako oni uzbudjujejo u njoj fine nijanse čuvstvovanja, koje izražava u isto tako nijansiranoj formi. A jasna i prema naravi vjerna karakteristika lica, uzdiže joj vrednost« (Prosvjeta, 13/1905, št. 13, str. 423).
Seznanila sem se pred letom z lepo, mlado gospo. Po cele popoldneve sem bila pri njej. Igrala se je s svojim sinkom, ki ji je sedel na kolenih, in se pogovarjala z menoj. In v takih pogovorih so včasih vstali pozabljeni spomini. Mehko in sentimentalno so se oglašali in midve sva jih pripovedovali s kratkimi smehljaji v očeh. Mirni in topli so bili najini glasovi, kadar sva govorili – to je bilo takrat, davno … Ni nama bilo žal preteklega, a radostno sva sprejemali vse, kar se je vračalo, prozorno in poetično, kakor čuden sen, ustavilo se za trenutek v najinih dušah, v najinih srcih in spet zbežalo nazaj v pozabljenje.
Tako sva sedeli enkrat v mraku, utrujeni od prepira o neki novi nemški knjigi. Dete je zaspalo na divanu, ko sva utihnili. Mrak se je zgoščal in v sobi je postajalo mehko in sanjavo. Misel, da moram oditi, mi je bila neprijetna, zakaj zunaj je naletaval sneg že cel dan in mrzel veter je bril po ulicah.
»Koliko je ura, prosim vas?« vprašam leno.
»Ne vidim,« je dejala moja znanka in mi podala svojo malo zlato uro, sedela je na divanu in ni hotela vstajati, da ne zbudi sinka.
Brez zanimanja sem pogledala na uro, a naenkrat je zbudila stara, tenka verižica, ki se je zapletla med prste mojo pozornost. Bila je majhna verižica, kakor odtrgana, na koncu je bila obešena mala zlata kroglica, ki ni spadala sem.
»Kako komično verižico imate!« se začudim.
»Oh, da!« je potrdila moja znanka. »A mila je. Svojo zgodbo ima. A glejte, čudno, vsak dan jo imam v roki brez misli, vaše vprašanje pa me je zopet spomnilo na tisto epizodo. Hočete, da vam pripovedujem?«
»Prosim!« sem dejala in ona mi je pripovedovala z mehkim, prijetnim glasom v zgodnjem, globokem mraku zimskih večerov.
»Enkrat me je ljubil mlad Bolgar. Bolgar: Črtica bi lahko imela avtobiografsko ozadje, saj je Zofka Kveder v Švici, v nekem penzionu v Zürichu, spoznala Bolgara Petka Zoneffa. Z Zoneffom sta se hitro zbližala, skupaj sta hodila v gledališče in si ogledovala Zürich. Nekoč ji je podaril zlato verižico, ki jo je dobil od matere. Njuno prijateljstvo je kmalu preraslo v ljubezen in Zofka je naredila prvi korak, vendar Zoneff ni odreagiral tako odločno, kot je pričakovala, saj je bil reven študent, ki je vedel, da se še dolgo ne bo mogel poročiti. Ko je Zofka nihala med njim in Jelovškom, se ni dovolj potrudil, da bi ostala pri njem. Zato je postal njen »mili, ljubi batju Petkov« (Izjava P. Coneva, Ms 1432, mapa 88). Nekega dne jo je Zoneff vprašal, zakaj se ne vpiše na univerzo. Zofka je upoštevala njegov nasvet in zastavila zlatnino, da se je lahko odpeljala v Bern, kjer so lahko študirale tudi ženske, ki niso imele opravljene mature. Pred odhodom sta šla z Zoneffom na grob Georga Büchnerja in tam sta se tudi prvič poljubila. O tem, kako težko je Zofka po tem dogodku zapustila Zürich, govori pripetljaj, ko sta skupaj z ruskimi študentkami naredila izlet po jezeru. Zoneff se je ves čas pogovarjal, Zofka pa je molčala in se predajala svojim mislim, ker ni znala rusko. Kar naenkrat pa je vpričo vseh prisotnih zajokala, saj se je verjetno zavedala, da Zoneffa dolgo, morda nikoli več ne bo videla. Do ponovnega srečanja je res prišlo šele čez desetletje in pol, ko se je Zoneff na poti iz Hamburga ustavil v Zagrebu. Iz Švice je Zofka Kveder o njem pisala Ivanki Anžič: »Bolgari in Rusi so imenitni. – Ha, ha, veš, zdi se mi, da se je eden celo – zaljubil vame. Povedala sem seveda, da sem zaročena, in od tedaj je večkrat prav potrt in lista slovenske časnike in meni ponuja, da me hoče učiti bolgarski. A to ni nič. Jaz grem najbrž v Bern, drugače pa v Genf« (25. september 1899, Ms 1113, Č1, št. 46). V rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana sta shranjeni dve pismi, v katerih je Petko Zoneff pisateljici pisal o svojih spominih na skupni študij v Švici. Iz obeh navajamo odlomka, ki se nanašata na čas, ki ga opisuje pisateljica. »Die ganze Zeit Deines Aufenthalts in Zürich war auferstanden und alles andere mit. Ich habe dich Slowenisch sprechen gehört, vor der Tonhalle bei dem Aufgang des Mondes, auf dem Zürichberg während der Spaziergänge, beim Rudern, bei Fürst, an d. Universitätsstraße und überall« (31. 10. 1900, Ms 1113, D 36, št. 2). [Ves čas tvojega bivanja v Zürichu je oživel in vse drugo z njim. Slišal sem te govoriti slovensko, pred Tonhalle, ko je mesec vzhajal, na Zürichberg med sprehodi, pri veslanju, pri gdč. Fürst, na Universitätsstraße in vsepovsod.] »Oft habe ich mein Bewustsein durch die süßen Errinerungen an Zürich erfrischt. Erinnerst du Dich, wie wir eines Abends auf den Zürichberg auf einen Bank sassen und die leuchtende Stadt mit dem schönen See betrachteten. Die Eisenbahnzüge pfiefen und lauften hin und her und du sagtest mir: 'Ich will, dass Du ein Mal dorten in Bulgarien gute Errinerungen von mir hast.' Es ist wahr Zofka, draga moja sestra; Wenn ich manchmal danach denke, was ich für intimes, freundschaftliches, aber zu gleicher Zeit auch reines Leben mit dir geführt habe, ich werde fast traurig. Weißt du, wie schön war's, als wir beide um Zürich und durch die Stadt selbst herumstreiften und dann am See gerudert haben. Auch jetzt hier geht's mir nicht ganz schlecht. Ich kann aber meine Studentenzeit, in die Erlebniss nicht vergessen. Es kommt mir manchmal als möchte ich ein Mal hinziehen (nach Zürich) alles noch Mal erleben – das auf ewig verschwundene. Also du bist glücklich, wie schön das klingt! Zu deinem künftigen Schicksal habe ich mich nie gleichgültig gefühlt, und fühlen werde. Wie ich Dich als Junge durch die Welt ohne Geld reisende Schiftstellerin kenne, als ein ewig unzufriedenes und nach hohen Idealen und goldene Ziele Sehnende und Schwermende habe ich mich oft gefragt: ob Du wirklich ein Mal glücklich sein wirst? Ich wollte wissen, was aus jenem lebendigem weiblichen Wesen mit männlichen Energie wird? Also glücklich! Und ich? Ich weiss nicht ob ich ein Mal glücklich sein werde? Damals in Zürich sagtest du mir Zofka, als wir in meinem kleinen Zimmerchen am IV. Stock sassen, ich werde glücklich sein. Wann denn?« (16. 6. 1902 Ms 1113, D 36, št. 3). [Velikokrat sem osvežil svojo zavest s sladkimi spomini na Zürich. Se spomniš, ko sva nekega večera sedela na klopi na Zürichberg in opazovala svetleče se mesto z lepim jezerom? Lokomotive so se premikale piskajoč sem ter tja in ti si mi rekla: »Hočem, da boš imel nekoč, tam doli v Bolgariji, lepe spomine name.« Res je, Zofka, draga moja sestra, kadar včasih pomislim na to, kakšno intimno, prijateljsko, a hkrati čisto življenje sem imel tedaj s teboj, postanem skoraj žalosten. Še veš, kako lepo je bilo, ko sva se potepala po mestu in okoli Züricha in potem veslala na jezeru? Tudi sedaj mi ne gre slabo, a svojih študentskih časov in tedanjih dogodkov ne morem pozabiti. Včasih se mi zgodi, da si zaželim še enkrat tja, v Zürich, da bi še enkrat vse doživel – vse, kar je za vedno izginilo. Torej, ti si srečna! Kako se to lepo sliši! Nikoli mi ni bilo in mi ne bo vseeno, kakšna usoda te bo doletela v prihodnosti. Spoznal sem te kot fant, tebe, pisateljico, ki je brez denarja potovala po svetu, ki je bila vedno nezadovoljna, ki je hrepenela in sanjarila o visokih idealih in zlatih časih, in hotel sem vedeti, kaj se bo zgodilo temu živemu ženskemu bitju z moško energijo. Torej srečna! In jaz? Ne vem, če bom kdaj srečen. Takrat, v Zürichu, ko sva sedela v moji majhni sobici v četrtem nadstropju, si mi dejala, da bom srečen. Le kdaj?] (Oba navedka prevedla Katja Mihurko Poniž.) Študiral je na univerzi našega mesta in jaz sem se ob priliki nekih svečanosti seznanila z njim. Bil je visok in vitek, imel je črne, zveste oči in bogate lase, kakor apostol. In tedaj sva se videvala vsak dan. Bila sem učiteljica prej, a takrat še nisem imela mesta, pa sem hodila na predavanja. Spremljal me je od doma in mnogokrat je šel z menoj na sprehod. Ljubil je naravo in rad je sanjaril kot jaz. Najraje sva hodila po stezah med poljem, jaz naprej, on za menoj. Z rokami sem gladila bilje in zdelo se mi je, kakor da je nekaj živega, kakor da čuti narava nežnost in toplino v mojih prstih, s katerimi sem se dotikala trav in klasovja. Včasih sva se ustavila sredi polja in sva gledala nazaj k mestu, nad katerim so bile posejane bele vile po zelenih gričih. In kadar je sonce zahajalo, zagorelo je vse mesto v rdečem ognju in oblaki so se topili v svetlo rumeni, zlati in krvavi zarji. In kadar sva hodila med poljem, vselej mi je pripovedoval o svoji domovini, o svojih gorah in o svojih dolinah. Kako cveto tam doli poljane v pomladi, kako so zelene doline, 'bolj sveže, bolj zelene kakor tu pri vas', o modrini neba, o sončnem zahodu, 'krasnem kakor nikjer na svetu'.
Rekla sem, da je imel zveste oči. A to je preslab izraz, celo njegovo bitje govorilo je nekaj o zvestobi, vsaka njegova kretnja, glas, pogled, vse je zbujalo zaupanje. Rada sem ga imela kakor brata, lepo in krasno mi je bilo v njegovi družbi. Včasih bi ga bila najraje prijela z obema rokama za rame in mu dejala: 'Slišiš, ti brat, dober si, dober, dober!' A nisem mu dejala.
Enkrat, neko popoldne, me je prosil, naj grem z njim po polju. In šla sem. Objesten ali prijeten veter je razgrajal po dolini in se igral z oblaki pod nebom. Jaz sem bila vesela in zasmejala sem se vselej, kadar mi je veter kakor poreden deček razvihral lase. Moj prijatelj pa je bil resen in ko sva prišla k reki, je sedel na breg in mi začel pripovedovati o svoji materi. Uboga je bila, preprosta, a dobra in njega je imela rada 'bolj kakor dušo v grudih'. Lepo mi je pripovedoval o njej in jaz sem ga poslušala, ganjena in zatopljena v misli. Oba sva gledala na reko, ki je svetlo zelena in peneča hitela mimo naju. In o očetu mi je pripovedoval, o očetu, ki ga ni nikoli poznal, ki so mu ga ubili Turki, ko je bil še majhen. 'Prišli so v vas in vse so pobili, kar ni zbežalo,' mu je pripovedovala mati. 'Oče se je zakasnil, zakaj hotel je rešiti nekaj imovine pred roparji, a dohiteli so ga in ga zaklali.' In od tedaj je bila njegova rodbina revna in od moških je ostal on sam. Negovale so ga ženske in mati ga je vzgajala kakor princa, s tako ljubeznijo in skrbnostjo. Imeli so še daljnega sorodnika v mestu in mati je šla tolikokrat njemu in ga prosila, da ji da sina v šole. S krvavimi odrtimi nogami je prišla nazaj, a kadar so se ji rane zacelile, je šla spet na dolgo pot, bosa in brez denarja, a polna vere in upanja, da doseže svoj cilj. Tako je prišel moj prijatelj v šole. Samo za učitelja ga je hotel imeti sorodnik, a moj prijatelj je bil lačen vede, žejen prosvete. Učil je kmete po vaseh, stare kmete in sive starčke je učil branja in pisanja in kakor da oznanja evangelij, tako ga je ljudstvo ljubilo. On pa je prosil povsod, naj ga pošljejo v svet, da spozna resnico, da spozna vir vede in življenja. In tako so ga poslali v tujino. Vse to mi je pripovedoval, a lepše in obširnejše, celo popoldne. In ko je utihnil, sva dolgo molčala. Potem me je vprašal:
'Slutite, zakaj sem vam pripovedoval vse to?'
Meni je zadrhtelo srce in rekla sem: 'Ne.'
Zagledal se je v reko, na kateri so plavali rdeči refleksi zahajajočega sonca, in obrnjen proti zahodu, od katerega so padali tudi na njegov obraz ognjeni večerni žarki, je zaklical:
'Jaz vas ljubim!'
Mehko in žalostno je odnašala voda: 'Ljubim!'
Jaz nisem spregovorila in se nisem zganila.
'Jaz vas ljubim!' je ponavljal on. 'Pojdite z menoj v Bolgarijo, k moji materi. Cvetlice bom nasul, kamor boste stopili, in vsi, ki me ljubijo in ki so mi dobri, vas bodo obsipali z ljubeznijo.'
Oba sva gledala tja daleč v zahajajoče sonce in meni ga je bilo žal. Rada sem ga imela kot brata, a v mojem srcu je živela tajna ljubezen do drugega.
'Ne morem!' sem rekla bolj v mislih kot z usti, a on je slišal.
Obrnil se je od sonca, pokazal po dolini, po kateri so se raztezale prve vijoličaste sence večera, in dejal s tujim glasom: 'Mrači se.' Meni se je zdelo, kakor da so v tem glasu zatrepetale solze …
Potem sva šla domov. Pred mestom se je dotaknil moje roke in me prosil:
'Pozabite, kar sem vam povedal današnje popoldne, in ostaniva prijatelja.'
Ostala sva prijatelja.
Takrat ko sem ga videla zadnjikrat – jaz sem odhajala na svoje prvo učiteljsko mesto – mi je prinesel vse, kar je imel: lesen nož za papir, nekaj lepih preparatov morskih zvezd, lepo izrezljano škatlico za peresa in ta odtrgani košček verižice. Mene je ganila njegova prostodušnost, bilo je toliko tistega dehtečega čara otroške duše v teh njegovih darovih, da sem se nasmehnila, da zakrijem solze.
'Ta verižica je od mojega očeta,' mi je pravil žalostno, da poviša vrednost svojega daru. 'To je edino, kar imam od njega, vzemite!'
Bilo je nekaj v njegovem glasu, da se nisem upala braniti.«
V sobi je nastala tema, samo od snega zunaj je prihajala medla, bleda svetloba skozi okna. Tiho je bilo, samo rahlo otroško dihanje se je slišalo.
»In verjemite mi,« je nadaljevala moja znanka, »rada sem imela to ljubezen. Ne ljubim ga, ni mi na njem, nikdar mi ni bilo, a te ljubezni bi mi bilo žal. Prijatelja sva, a jaz nisem pozabila tistega popoldneva, tistega sončnega zahoda ob reki. In rada imam to ljubezen. Dotaknem se je rahlo, kakor dih iz daljnega kraja, sen mehke, poletne noči in ona vztli, vzplapola mirno kakor sveti večni ogenj. Čutim jo iz daljine kakor vonj tuje cvetlice in jo čutim, ki ima vsako leto samo en cvet. In ta cvet je moj, jaz pridem in si ga odtrgam. Pišem po dolgem času list:
'Prijatelj!' In vprašam ga z navadnimi besedami o njegovem življenju in želim mu vso srečo. O sebi mu pišem, o svoji sreči, o svojem možu, ki ga ljubim, o svojem otroku, ki je ponos in upanje moje duše. Z navadnimi besedami mu pišem, kakor se piše znancem, z vsakdanjo, dolgočasno prijaznostjo. A med vrsticami pustim misel, pretrgan stavek, ki je kakor roža, ki se jo spusti, da pade na tla, da jo pobere tisti, ki gre za nami.
Da jo pobere in poljubi. To so besede, nad katerimi tisti, ki dobi list, dolgo sedi in premišlja. Ne dajem mu nič, ne obljubljam nič, a moje pismo govori: Spominjajte se! Spominjajte se onega ravnega polja, tistih ozkih zelenih potov, tistega sončnega zahoda! Spominjajte se! Spominjajte se tistih lepih dni, tistih lepih Vaših sanj, tistih dolgih pogovorov! Spominjajte se ljubezni, spominjajte se, da me ljubite! Spominjajte se, kako lepa je ljubezen, kako pusto je pozabljenje! Spominjajte se!«
Črtice Sovraštvo Slovenski narod 257, 6. november. Rokopis se ni ohranil. Svetilka Slovenski narod 257, 6. november. Rokopis se ni ohranil. Črtica Svetilka je bila objavljena že v Agramer Tagblattu, 13. avgusta 1900. št. 3, z naslovom Die Lampe. Tudi ljubezen Slovenski narod 1903, 259, 9. november. Rokopis se ni ohranil. Črtica je bila objavljena že v Agramer Tagblattu, 13. avgusta 1900, št. 3, z naslovom Auch Liebe. Vodnjak Slovenski narod 257, 6. november. Rokopis se ni ohranil. Črtica je bila objavljena v Agramer Tagblattu, 13. avgusta 1900, št. 3, z naslovom Der Brunnen. Črtice Ljubljanski zvon 1903, 221–225. 337–340. Rokopis se ni ohranil. Ponatis v Zofka Kveder: Zofka Kveder. Ljubljana: DZS, 2004, str. 61–65. V pismu Franu Zbašniku, tedanjemu uredniku Ljubljanskega zvona, marca 1903 piše: »Pošiljam vam par črtic, ako ktere nečete objaviti, vrnite mi jo« (Ms 1115, št. 3). V pismu 7. aprila 1903 se Zbašniku zahvaljuje za natis črtic v aprilski številki.
Sovraštvo
Pogovarjali so se o simpatiji in antipatiji, o ljubezni in sovraštvu.
»Ah, kaj! Jaz imam vse ljudi rad,« je rekel nekdo.
»Jaz samo tiste sovražim, ki mene sovražijo,« je govoril drugi.
»A jaz potrebujem maščevanja, ostrega, krutega, potem mi je dobro; potem vsem odpustim, vse pozabim, kar so mi storili žalega,« je menil tretji.
Četrti je molčal.
»A kaj mislite vi?« so ga vprašali.
»Jaz? Jaz sovražim samo enega človeka. In če bi se tisočkrat maščeval nad njim, če bi uničen in ponižan ležal pred menoj, ne odpustil bi mu. Moje sovraštvo ne pozna odpuščanja.«
»In zakaj ga tako sovražite? Kaj vam je naredil?«
»Kriv je, da je ura v mojem življenju, katero bi za največjo ceno, – če bi bilo mogoče! –izkopal, izžgal, iztrgal iz svojega spomina. Kriv je, da je ura v mojem življenju, na katero mislim s kesanjem in sramoto. Kadar se spomnim nanj, spomnim se obenem, da je v mojem življenju nekaj, za kar me je sram pred svojo dušo, česar si ne bom nikoli odpustil! … A on je kriv! … Naj bo preklet!«
Zagledal se je nekam daleč in njegove oči so bile polne žalosti in mržnje.
Svetilka
Podnevi se vsa blešči, gosposka je in elegantna. Na moji pisalni mizi stoji na najboljšem mestu in je v okras vse sobe.
»Kako krasna svetilka,« pravijo moje znanke, kadar pridejo k meni.
Da, lepa je in se zna pokazati, postaviti, vzbujati pozornost. Njeni posrebreni kovinski deli se iskrijo, veliki cilinder se blešči kakor velika prozorna pena, zelena krogla je pol zastrta z zeleno, čipkasto obrezljano svilo. Postavlja se.
Mnogo bi človek pričakoval od nje. Ali zvečer, kadar jo prižgem, se jezim. Ne morem reči, da ima lepo, svetlo luč. Čisto klavrno gori, slabe volje in jezljivo. Oči me bole vsak večer. Včasih se spomni in se trese, plapola, kakor da bi stala v vetru. In smrdi; vsa soba je že polna grdega petrolejskega smradu. In kadi se, da je cilinder že čez pol ure ves črn. Popravljam, čistim, privijam, ali vedno ista smrdeča, krmežljava, zakajena luč.
A tako je lepa, elegantna, prijetna za oko.
Zdaj je že nekaj večerov ne prižigam več.
Taka je kakor nekateri ljudje. Toliko obetajo na pogled, gore premaknejo, misliš, trdi so kakor kremen, čisti, brez madeža kakor zlato – ali če res kaj pride, niso za rabo: slabiči, ljudje za parado, za fraze, za postavljanje – ali drugače za nič, pod milim Bogom za nič!
A prvi hip tako slepe kakor moja svetilka na mizi, ki je kras moje sobe, elegantna in fina – le sveti ne …
Vratar
Na dvorišču je stalo nekaj žensk. Vratarjeva žena je pripovedovala, da je njen mož danes ponoči bljuval kri.
»Že zopet!« so se čudile ženske.
»Da, Bogu bodi potoženo,« je dejala vratarica in si obrisala s predpasnikom obraz. »Strašanska vročina!« je vzdihnila.
»V resnici grozna,« so pritrjevale ženske in se razšle. Bilo je v prvih urah popoldanskih in človek je bil len in zaspan.
V vratarjevem stanovanju je bilo hladno in temno. Dišalo je po zdravilih. Pri odprtem oknu je sedel bolnik in kašljal.
»Zakaj si jim pravila?« je vprašal svojo ženo, ko je vstopila v sobo.
»Kaj pa?« je vprašala nazaj.
»Da sem …, da sem …., da sem slab in da sem bljuval kri!?«
Njegov glas se je tresel kakor blede, suhe roke, ki so mu ležale na kolenih.
»I, no, saj je res! Zakaj bi lagala in skrivala!? Ti si pa res čuden!« je dejala in se zasmejala – skoro malo preglasno.
Tiho je bilo potem, samo bolniku je zdrknila solza po licu navzdol v rumeno, redko brado.
Kaj so morali res vsi vedeti, da je bolan na smrt, kaj so morali biti vsi poučeni, kako umira, da računajo ta strašen in ostuden račun: kako dolgo še zdrži, kdaj ugasne?!
Skoraj sovražno je pogledal ženo, potem se je mračen, brezupen, zatopljen v črne, moreče svoje misli, obrnil zopet proti pustemu, praznemu dvorišču.
Zdaj ga spoštujem
Ni bil nič posebnega, izrednega, – nasprotno, kdor ga je poznal, je govoril o njem z dobrohotnim nasmehom: »Ta človek! …« Kar je imelo pomeniti: »Ne, to je res, duhovit ni!«
Večkrat sem prišla z njim v dotik, ali nikoli nisem opazila, da je kaj zanimivega na njem. Plitka duša, kakršnih gre dvanajst na ducat.
Enkrat sva šla skupaj skozi park. Drevje je dehtelo v prijetni svežosti svojega sočnega zelenja. Govorila sva, da govoriva. Pripovedoval je o svojih pustolovščinah – morda je lagal, ne vem.
Potem je obmolknil in jaz sem že skoraj pozabila na njegovo prisotnost, ko reče z nekim posebnim, sramežljivim glasom:
»Čudno je to, da ne morem nikdar govoriti o tem, kar me najbolj napolnjuje, kar mi je tako rekoč sveto … Ne spravim iz ust. Vselej mi je, kakor bi vse, tudi to najlepše, postalo navadno in banalno, če komu povem…«
In zopet je molčal.
Jaz sem ga pogledala in zazdelo se mi je, da je drugačen človek kakor ta, katerega sem poznala. Nehote sem mislila:
»Glej, ta ima nedotaknjeno svetišče, kjer gore tajna čustva njegove duše. Nihče ne ve, nihče ne sluti, kaj se godi v njegovem srcu. Nikoli ne profanira svojih svetinj z besedami. Smeti vrže pred ljudi, ali ono dragoceno, krasno, dobro čuva, skriva …«
Skoro bi mu zavidala.
In od tedaj ga spoštujem.
Tudi ljubezen
Bolna je bila. Ležala je v siromašni, zapuščeni kamri.
Vrata v hišo so bila odprta in koklja je prišla iz veže s svojimi piščeti. Na stotine muh je posedalo po mizi, kjer je ležalo še nekaj drobtin črnega kruha. Po dvorišču so rili prašiči, od hleva sem se je slišalo otroško jokanje. Surov moški glas je zmerjal vmes.
Kmalu nato je stopil v kamro mož. Oblekel se je bil v nedeljsko obleko in v roki je držal bič.
»Kaj res greš?« ga je vprašala žena žalostno.
»Seveda grem. Tri krone! V zapečku jih ne bom zaslužil. Še Bog, da jih!«
»Ali meni je slabo, ostani rajši doma!«
»Ne morem!« je rekel in odhajal. Na pragu se je še enkrat na kratko obrnil. »Pa zbogom! Bo že bolje!«
Nekaj trenutkov potem je že pokal z bičem na dvorišču in takoj nato je oddrdral po cesti voz.
Njegov obraz je bil kakor navadno resen in miren. Vaškega trgovca je peljal v mesto. A ta še ni bil pripravljen. Njegova žena je dala med tem vozniku skodelico kave in žemljo. Trenutek si je oboje ogledoval. Pravzaprav je bil že zelo lačen in gosposki zajtrk bi mu šel res imenitno v tek. Oči so se mu zasvetile in pokrižal se je.
Naenkrat pa se je premislil, poklical prvega paglavca, mu dal kavo in žemljo in mu zapovedal na kratko:
»Moji ženi nesi! Bolna je!«
»In ne razlij!« je še zakričal nad fantičem in popravil konju vajeti.
Vodnjak
Na dvorišču je vodnjak. Širok je, obzidan z nizkim starim zidom in pokrit z leseno, preperelo, luknjičasto streho. Voda, ki jo vlečemo s črno zelenkasto golido na zarjaveli verigi, je čista kakor kristal.
Včasih, kadar nimam dela, sedim na nizkem obzidju in gledam dol. Na gladkem, mirnem, črnem zrcalu ležijo široki odsevi, modri, svetli madeži. Včasih, kadar sije sonce skozi špranjasto streho, so kakor goreče rumeno zlato.
Gledam dol v vodo in sanjarim. In nekoč mi pride na misel: »Kako globok je pač ta vodnjak? In Bog ve, kaj je vse doli na dnu?«
Spustim golido, globoko, zelo globoko. Ali ko jo privlečeni nazaj, je voda kakor ribje oko in mrzla kakor led. Dobra, imenitna voda!
Ali meni ne da miru. Spet spustim golido, globoko, kolikor je veriga dolga. Potem vlačim verigo zgoraj sem in tja. Kaj je vse tam doli na dnu? Morda bel jajčast kremen, čudno, lepo izlizano kamenje, dolga, nežna podvodna trava, tenka, zelena kakor vilini lasje. Dolgo, dolgo navijam verigo, vrtim, vlečem. Golida je tako čudno težka. Veriga škriplje, cvili. Zdaj je golida zgoraj. Z roko pograbim noter. Blato, blato, nič, samo blato. Niti majhnega belega jajčastega kremena niti čudnih kristalov niti lepih kamenčkov niti nežnih, dolgih vilinih las. Blato! Pripognem se in pogledam dol v vodo. Voda je grda in motna. Nič več se ne zrcali modro nebo, nič več ne leži rumeno zlato na vodi – kakor luža je, kalna, umazana luža.
Vest me zapeče.
Čemu kaliti, čemu?! …
Sedim tu pri vodnjaku in težko mi je in tesno, kakor da držim trepetajoče človeško srce v roki, vse razgaljeno.
A jaz sem zasadila svoje prste vanj in sem iskala in kopala.
Kaj je v njem? Kaj je v njem?
Iskala sem, kopala in sem prebudila vse ono, kar je ležalo na dnu, pozabljeno, mirno, mrtvo. Vse žalitve, vse bolečine, jezo, trpkost, razočaranje, osramočenje, krivice, vse ono slabo in hudobno, kar mečejo ljudje, kar meče svet dan na dan v mlade, nič zlega čuteče duše.
Spalo je že, umrlo je že, pozabljeno je bilo, ali spet sem vse prebudila in dobro, lepo srce je polno sovraštva, jeze in ogorčenja.
Kakor ta voda v vodnjaku …
In meni je težko, meni je tesno.
Čemu buditi, čemu?! …
Črtice
I
Govorili smo nekoč o velikem tujem mestu, središču lepih umetnosti, ki je znano celemu kulturnemu svetu.
Poljaki in Čehi so sedeli okrog mize in pripovedovali o nadarjenih svojcih, ki so živeli tam v tujem mestu v slavo in čast svojemu rodu.
In takrat sem se oglasila tudi jaz: »Tudi eden naših živi tam. Slavljen in priznan je in njegove slike so med najboljšimi po izložbah. Poznate ga, zakaj ni mogoče, da bi poznali to mesto, a ne vedeli o njegovem imenu.«
»Kako se imenuje?«
Z zadoščenjem sem rekla njegovo ime.
»Velik umetnik je!« so vzkliknili.
A nekdo se je začudil: »On je vaš rojak, Slovenec?! Tega nisem vedel!«
In takrat so se vsi spogledali in se čudili: »V resnici, tega nismo vedeli! Govorili smo z njim, dobro smo ga poznali, ali to slišimo danes prvič, da je Slovenec. Slišali smo pač, da je Avstrijec, ali da je Slovan, Slovenec, to nam ni bilo znano.« Obmolknili so, a meni je bilo mučno. Doma smo se ponašali z njim, a glej, zunaj v svetu ne ve nihče, da je naš, ker on molči in nikomur ne reče: »Tam ono maloštevilno ljudstvo med gorami na jugu je moje, jaz sem njegov sin, sin tega malega, tlačenega naroda.«
In dolgo nisem mogla zaspati oni večer.
Toliko imamo talentov, Toliko imamo talentov.: O tedanjih slovenskih umetnikih v tujini je pisal tudi Fran Govekar in med slikarji in kiparji naštel naslednje: »Gosp. Josip Grm je slikar v Pragi, g. Iv. Vesel žanje najkrasnejše slikarske uspehe v Monakovem in slikar g. I. Šturm biva na Dunaju. Da živi tudi slikarica M. Kobilca skoraj vedno v tujini, je znano. Gospoda kiparja Zajc in Repič prebivata vedno na Dunaju. Vsi ti naši umetniki posvečujejo svojih talentov sadove tujcem, večinoma našega naroda neprijateljem! V zahvalo nam Nemci očitajo, da nimamo nikakršne svoje umetnosti in nič svojih umetnikov« (Ljubljanski zvon, 1898, str. 256). nadarjenih umetnikov, a razkropljeni so po svetu kakor pest pepela, ki ga raznesejo vetrovi na vse strani. Utonejo v tujini, v mrzli in trdi tujini, a domovina ne ve o tem, ne zajoče nad svojimi sinovi, ki so jih pomendrale v cvetju in mladosti tuje pete. Samo če kdaj kateri zmaga, če se izvije iz krutih rok bede do zmagoslavnega vrha slave in priznanja, takrat se spomni domovina in kliče: »To je bil moj sin!«
Ta je bil njen sin, a ni več! Prerevna je bila, da bi mu bila dala kruha, ko jo je prosil, in zdaj je ne pozna več! Odšel je in tuja krušna mati mu je dajala jesti, tuja mati ga je vzgajala s trdo roko in brez ljubezni. A bil je vendar kruh, ki mu ga je dajala, kruh, potreben za življenje. In zato ji je dal sad svojega dela in svoje duše in zdaj se ona, tujka, ponaša z njegovo slavo.
Morda se spomni on kdaj daljne domovine, spomni se, kakor se spomni razvajeni rejenec visoke, bogate gospode svoje matere delavke. V beli palači se spomni rejenec svoje prave matere, ki ga je pred davnimi leti dala bogatim, tujim imenitnikom, da ga vzgoje v večjo srečo, kot bi ga mogla vzgojiti ona, uboga delavka in beračica. In pošlje ji daleč v zagorsko vas bogat dar, da ne bi stradala in trpela pomanjkanja. Kraljevski se zdi materi ta dar, a on potroši toliko v dveh mesecih za smotke in cvetlice! …
Take misli sem imela tedaj pozno v noč.
Na izložbi slovenskih umetnikov Na izložbi slovenskih umetnikov: Ta stavek se najbrž nanaša na prvo razstavo slovenskih umetnikov v Ljubljani, ki je bila od 15. septembra do 28. oktobra 1900. Na njej so razstavljali tudi v tujini uveljavljeni umetniki, med njimi tudi Anton Ažbe. Ali je pisateljica v liku umetnika upodobila njega ali morda Ferda Vesela (oba sta se uveljavila v tujini), ni jasno. sem videla ne veliko sliko; tiho in melanholično pokrajino naše domovine. Slika je bila krasna, prepojena s pravo aristokratsko umetnostjo velike duše.
Pogledala sem, kdo je avtor te lepe slike.
In brala sem ime umetnika, rojenega Slovenca, slavljenega v velikem tujem mestu, njega, o katerem smo govorili tistega davnega večera …
Spomnil se je svoje matere …
II
Vsako leto se oblecite v črnino najlepši dan, ko je polno rdečega makovega cvetja v zlatem žitu, ko so naši gozdovi zeleni in dehteči, ko se naše vasi belé v sončnem žaru, ko je nebo modro in neizmerno! Takrat, ko je vse lepo in krasno in srečno in ko vam hoče srce vriskati od veselja, tisti dan se oblecite v črnino vsi, ki ste slovenskega rodu in ga še niste pozabili! In zapojte žalostinke, da bodo kakor orkan zagrmele proti visokemu obnebju! In popadajte na kolena in žalujte! In vaš miserere naj bo glasnejši in mogočnejši nego molitve vseh krščanskih cerkev na praznik mrtvih. Narod umira ob mejah, naš narod! Po Koroški in Štajerski in Primorski in po vseh naših deželah. Tujina ga gonobi kakor strupena kužna bolezen. Kakor valovi se zgrinja tujina na nas in vsako leto umiramo na stotine in tisoče. Vsaka ribiška vas praznuje vsako leto spomin onih, ki so med letom za vse veke izginili na širokem morju. Vsaka družina obhaja v črnini smrtni dan očeta, matere, sina, hčere. Naš narod spi in ne ve, kdaj so se mu izgubile stotine izpod okrilja. Vsako leto se kopljejo grobovi, žalostni grobovi naših bratov, in na tisoče grobov je pripravljenih za nas proti severu in jugu, okrog in okrog. A mi niti ne vzkliknemo, ne žalujemo in ne dvignemo pesti v kletev nad grobovi.
Vsako leto se oblecite v črnino najlepši dan, vsi, ki ste slovenskega rodu! In zapojte žalostinke nad našimi grobovi, da bodo grmele do neba, in dvignite pesti v mogočno kletev nad mrtvimi našega rodu, da bo donela preko naših mej v obraz naših vragov!
III
Megla je ležala po ulicah. Ni bilo sonca, ki bi razširjalo mir in veselje. In še pusteje mi je postalo v duši. Morile so me skrbi za kruh in stanovanje, dušile vse načrte, vse misli v moji glavi. Mučen notranji nemir me je razjedal že tedne in še vedno je rasel in mi zatiral vse veselo, živo ustvarjanje. In toliko načrtov, toliko novih idej je prihajalo vsak hip in izginjalo, preden so se mi vtisnile v dušo. In nisem si jih mogla osvojiti, umikale so se mi kakor prazne sence v noči. Nekaj težkega mi je ležalo na ramah, da sem hodila upognjena.
Srečal me je znanec. Zravnala sem se.
»Kako vam je?«
»Slabo, jako slabo,« sem odgovorila v smehu, ali oči so se mi orosile od trpkosti.
»Oh, pozna se vam,« se je smejal. »Oči se vam svetijo od zadovoljstva – in danes je megla! Kako srečen, zavidanja vreden temperament imate.«
In še enkrat sem se zasmejala, ko sva se razšla.
Izmučena in žalostna sem prišla domov. Bilo je pod večer in bila sem lačna, kajti samo malo kave sem spila opoldne. In nisem imela niti krajcarja v žepu. Na mizi je stal lonček mleka in košček kruha je ležal poleg. Moja mala Moja mala: Pisateljica piše o svoji prvi hčerki Vladimiri Jelovšek, ki se je rodila v Pragi 19. februarja 1901. Zofka Kveder je za hčerko v Pragi skrbela v veliki meri sama, saj sta se z možem Vladimirjem Jelovškom odločila, da bosta kljub ljubezenskemu razmerju in civilni poroki živela v ločenih stanovanjih. Zaradi te odločitve je doživela veliko težkih trenutkov, saj se je tedanja družba na samsko materinstvo odzivala pogosto z nestrpnostjo. Tudi njeni znanci in prijatelji na njen poskus združiti materinstvo s samostojnim življenjem niso vselej gledali z razumevanjem. Ko se je Ivan Lah, ki jo je v Pragi večkrat obiskal, v članku leta 1924 nekoliko kritično izrazil o njenem izpolnjevanju materinskih in gospodinjskih opravil, je v pismu Minki Govekar odreagirala zelo prizadeto, kar razkriva, da so bile žalitve, ki jih je doživljala v Pragi, res hude in so ostale odprta rana vse do njene smrti, saj je proti koncu svoje življenjske poti o članku Ivana Laha zapisala: »Jezim pa se nanj, da me je proglasil za neko žensko, ki reda ne pozna. To pa priznam: stokrat sem na mizi skuhala otrokom tisto pičo z mlekom in materinsko sem hranila otroke v naročju kakor druge mame. … Pa vendar, tudi moje deklice so dosti punčk imele, oblekic in predpasnikov in druge take sladke robe, ki jim jo je sešila mama. A potrganih nogavic, ki jih je Zofka zakrpala, bi bilo cela gora!« Vladimira oziroma Vladoša je bila izjemno inteligentna deklica, kar razkrivajo črtice o njej, ki jih je pisateljica objavila v reviji Domači prijatelj. Po ločitvi z Jelovškom je imela pisateljica s samovoljno in občutljivo hčerko ambivalenten odnos. Vladoša je umrla 18. februarja 1920 za špansko gripo v Pragi, kamor je odšla študirat. O korespondenci med Zofko Kveder in njeno hčerjo Vladošo je pisala Vladka Tucovič v članku: Zagreb, Ljubljana, Praga: korespondenca Zofke Kveder in njene hčere Vladimire Jelovšek. Dve domovini, 23, 2006, str. 77–100. je zavriskala, ko sem stopila v sobo.
»Mam mami rada!« mi je zatrjevala in me poljubljala, ko sem se sklonila k njej.
Potem mi je prinesla pismo, ki je ležalo med njenimi igračami.
»To je mamino! Dal listonoš.«
Vzela sem pismo in sedla, mala mi je sama zlezla v naročje in skupaj z menoj gledala v list.
»Piše,« je ugotovila modro.
»Ljudje te opravljajo,« mi je pisala znanka. In zopet sem se nasmehnila kakor prej na ulici. Nehote so se mi zasolzile oči. Boli, če te opravljajo tisti, ki te poznajo – ki bi te čislali, če bi bili pošteni sami pred seboj.
»Ne jokaj, mami,« me je tolažila moja mala in srce mi je zatrepetalo v sreči.
Tako majhna je moja dušica, moja dekličica, ali vidi in čuti, kadar se mi skale oči.
In potem sva večerjali. Mleko in kruh sta bila njena, ali z drobnimi prstki je odščipavala kruh in dajala tudi meni, da bi jedla. Ko si je prvikrat oddahnila, ko je pila mleko, mi je ponudila: »Češ, mamino?« Ali kako bi ji mogla spiti večerjo … Vendar je pustila nekaj kapljic mleka v lončku: »To je mamino!« Ovlažila sem si usta …
Moja mala je šla spat. Zunaj je nastala noč, a jaz sem še vedno sedela pri oknu in gledala na pusto, ozko dvorišče. V umazani hiši nasproti so se vžigale luči, ali jaz sem ostala v temi. Čemu naj bi prižgala luč? Sedela bi pozno v noč pri mizi nad papirjem s peresom v roki, pa ne bi ničesar, ničesar napisala. Vzdihovala bi od nemira, črne misli bi odgnale poslednjo možnost za delo in vedno bolj bi se me polaščalo ono grozno čustvo, ki se ga tako bojim: nezaupanje vase, obupavanje nad svojimi močmi, nad svojo zmožnostjo, nad svojim talentom … In to je strašno! Nikoli ničesar ne dosežeš, nikoli ne dosežeš cilja, nikoli ne ustvariš dela, ki o njem sanjariš, ne napišeš knjige, ki bi si ob njej dejala: zadovoljna sem, srečna in ponosna zaradi tega dela!
In vedno bolj se je zgoščala noč in ura je minevala za uro. Lačna sem sedela pri oknu, v skrbeh nad jutrišnjim dnevom, opravljana, žalostna, nezmožna delati in ustvarjati, po čemer sem tako hrepenela. Neizmerna grenkost mi je napolnjevala dušo, topo so mi strmele oči v noč, bilo mi je prebridko in pretežko, da bi bila lahko jokala.
Tedaj je zazvenel srebrn smeh po sobi.
Ali ste kdaj slišali smejati se otroka v snu? – Ni slajšega zvoka!
Moja mala se je smejala veselo, prisrčno in ta sladki, nedolžni smeh mi je hipoma pretresel dušo kakor rajska godba.
S posteljice je prihajalo med srebrnim zvonkljanjem tega ganljivega otroškega smeha polglasno šepetanje: »Mami, mamino, mam rada! Zelo rada, mami!« In zopet smeh in tišina …
Vstala sem. Pozabila sem na glad in na skrbi in na hude misli. In visoko sem se zravnala. Česa mi manjka? – Malo denarja! Zato vse skrbi, zato vse obupavanje, zato ta topost in nemir, ki mi odganja vse misli iz glave, ki mi niči zaupanje vase! Saj sem srečna! Ali ni to smešno: malo denarja! Ah, dokler je samo to, sem srečna! Hudi dnevi morajo biti, ali minejo! Zakaj srečna sem! Pozabila sem na svojo srečo od skrbi. Ah, ko bi ne bila srečna, bi se jih nikoli ne otresla, zadušile bi me! Ali moja sreča se me dotakne in vse hudo in bridko izgine kakor mučen sen. Zopet verujem v svojo moč, v svojo zmožnost in v svojo voljo in vem, da ne omagam pred ciljem!
Oddahnila sem se globoko, nažgala luč in napisala to črtico.
IV
Moja mala stoji v kotu.
Kadar jo kaznujem ali kadar je žalostna, gre v kot. Majhen kotiček je to med omaro in zidom, prav kakor pripravljen za njeno malo, drobno osebico.
In tiho me gleda od tam.
Spočetka niti ne opazim. Pišem, zatopljena v misli, kakor da je ni v sobi. Ali njene oči, te velike, tople, temno modre oči me gledajo brez prestanka. Zganem se. In zdaj šele jo opazim. Debele solze ji vise na krasnih, dolgih trepalnicah, rožnato lice je še mokro, a male, sladke ustnice so rdeče, stisnjene v žalosti.
Nekaj me prešine in zardim. In hipoma me je sram pred temi pametnimi, lepimi očmi.
Pred četrto uro je bilo. Pisala sem. Mala je prišla k meni, hotela je, da jo poljubim. Poljubila sem jo površno in v naglici. Odšla je, ali takoj se je vrnila. In zopet sem jo morala poljubiti. Storila sem to, ali nevoljna, da me moti.
»Ravno čas imam za to!« sem vzkliknila.
Nekaj časa se je igrala, a kmalu je bila zopet pri meni.
»Mama!«
»Kaj?«
»Mama, rada!«
»Eh, pusti me! Mama mora pisati!«
»Mama!«
Nisem je hotela slišati. Pa se ni dala odgnati. Vlekla me je k sebi in me skušala pobožati po obrazu. To me je razjezilo.
»Če ima človek kdaj mir! Na, tukaj imaš!« In udarila sem jo po roki.
Nič ni zajokala, samo odšla je in jaz se nisem več zmenila zanjo.
Ali njeni žgoči pogledi so me predramili. Žalostni so bili in očitajoči.
In sramovala sem se hipoma. Še zdaj je bila njena rokica rdeča. A iz mokrih, velikih oči me je gledala njena dveletna, nežna, splašena dušica z nekim žalostnim začudenjem, očitajoče in vprašujoče.
Pokesala sem se in zabolelo me je v prsih. Žal mi je je bilo. Pokleknila sem k njej in ji poljubila mehko malo rdečo rokico, kajti bilo mi je, kakor da sem jo oskrunila s svojim nepravičnim udarcem.
Kako je mogoče udariti tako milo otroško rokico iz jeze, iz nizke, slepe strasti?! Taka majhna, nežna rokica, ustvarjena, da se je človek veseli, da jo ljubi in boža!
»Ti moja mala, odpusti mi! Odpusti, da sem tako brezčutno ranila tvojo nežno mlado dušico!«
Govorila sem ji te in še druge besede. Ni razumela mojih izbranih izrazov, ali moja čustva je razumela. In ko sem ji dejala, kesaje se in žalostna sama sebe: »Mama ni dobra!« mi je odgovorila hipoma in radostno: »Mama je dobra!« in se me prisrčno oklenila okrog vratu. Iz njenih toplih, lepih oči je izginila vsa žalost in vsi očitki in sama ljubezen mi je sijala iz njih.
Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi veliki ne znamo odpuščati – ne pozabljamo!
Ali tisto popoldne sem se zaobljubila: kadarkoli bom nepravična, moja mala, vselej pridem k tebi in ti porečem: »Odpusti mi!«
O ti moja zlata, ljubljena, odpuščaj mi, prosim te, vselej tako rada, iz vsega srca, popolnoma in brez pridržka, kakor si mi zdaj, tudi ko boš že velika in ko tvoja duša ne bo več tako mehka in zaupljiva!
V
Utrujen je sedel mladi učitelj pri svoji mizi. Utrujen in izmučen je bil od tega suhega, vročega leta, ki je leglo po vseh poljih in ravninah naokrog. Vse je bilo velo, utrujeno, zaspano in leno. Tiho je ždela vas v plitki dolini kakor nema, medla starka ob potu. Samo muhe in mušice so plesale v velikih rojih okrog hiš. In tudi v šoli so brenčale, kjer je bil zrak še bolj dušljiv in vroč nego zunaj.
Učitelj je povzdignil glas, da se iznebi te mučne toposti, ki je mrtvičila vse ude in vse bitje njegovo. Zaspano in brez zanimanja so ga poslušali otroci. In še nikdar se mu niso zdeli njih obrazi tako neumni in brez vsake inteligence kot danes. Tihi so bili in mirni in samo njegov glas je nekako tuje in preživahno donel po sobi in odhajal venkaj v prazno, pusto vas. Vse te oči, ki so štrlele vanj, so se mu zazdele mrtve in kakor steklene. Nič ni živelo, nič se ni zibalo v njih, bile so kakor slepa okna opuščenih hiš.
»Kaj nimajo duš!« si je mislil. »Čemu vse to? Čemu se mučim in jim govorim! Saj je vse smešno in brezuspešno!«
Obmolknil je in zdaj se ga je utrujenost še bolj polaščala, taka topa utrujenost, brez misli, neprijetna in težka. Iz vseh topih oči je prihajala, zoprna in dušeča.
In mislil je, da ni utrujen samo od danes. Od celega leta je utrujen, odkar je prišel jeseni sem, mlad, čvrst in poln sanj o svojem poklicu.
»Vse te mlade duše se bodo budile pod mojimi rokami. Rahlo, rahlo se jih bom dotikal in cvetle bodo bogato!«
To je mislil, ko je prišel v ta kraj, v ta zapuščeni, surovi kraj, kjer ni duš, ker so že vse pomendrane, bolne in ubite. Mrtve so in zastonj jih budiš.
Sejal je vso jesen in vso zimo in zdaj v letu se ne zlati niti eden klas. Niti ene od teh mnogih oči ga ne gledajo toplo in pazljivo, niti ene ga ne poslušajo z zanimanjem. In vse, kar znajo, kar jih je naučil s trudom, vse je brez duše, trdo in hladno, kakor kadar naučiš kaj papigo ali škorca ali drugo žival.
Postal je žalosten. Žal mu je bilo teh mnogih izgubljenih dni, žal mu je bilo svojih praznih sanj, žal mu je bilo teh otrok, topih, lenih, brez duš in brez inteligence.
Hkrati se je spomnil, da je njegova dolžnost, da jim pripoveduje, da jih uči. Dolžnost!
In zopet je začel.
»Poslušajte!«
Vzdramili so se malo in on jim je pripovedoval o konju. Trudil se je, da bi bilo njegovo pripovedovanje zanimivo, vpletel je smešnico vmes, da bi se otroci zasmejali in ga poslušali bolj pazljivo. Ali niti zasmejali se niso.
In resignirano je nadaljeval svoje pripovedovanje.
»Konj je pametna žival, zelo pametna žival. Svoj hlev pozna in vsa pota, po katerih je kdaj hodil. Sam najde domov, sam se ogne, če voznik ne pazi ali spi, in mnogo več nesreč bi se zgodilo, če bi konj ne bil tako pameten, kakor je.«
Pripovedoval je, ali otroci so spali z odprtimi očmi.
In naenkrat ga je razjezilo, da so otroci tako topi. Udaril je z ravnilom po mizi.
»Ne spite! Prebudite se!«
Začel jih je izpraševati, kar po vrsti, od prve klopi.
»Kaj sem pripovedoval?«
Nekateri so molčali, drugi so odgovarjali nerodno in zmedeno.
Bil je že ves izmučen od njih toposti. Poklical je najpametnejšega od vsega, ki se vsaj bal ni in je govoril, če je kaj vedel.
Odgovarjal mu je dovolj primerno.
»Poznaš ti konja?«
»Kaj bi ga ne; saj ga imamo doma.«
»In je pameten?«
»Pameten. Vsak teden, kadar gremo v trg, nas pripelje sam domov. Vse tri, mene in očeta in mater.«
»Kako to, saj ga oče vodijo?«
»I seve! V krčmo gremo, pa se ga malo napijemo. V trgu je žganje za en krajcar ceneje pri fraklju nego v naši vasi. In oče pravijo: Pijmo ga, saj je ceno in za zdravje je! Na potu domov pa se uležemo na vozu in zaspimo, naš belec nas že sam pripelje v vas!«
»Sedi!« mu je rekel učitelj in težko je izgovoril to besedo, kajti v grlu ga je dušilo.
Ali naj pove v šoli, da je žganje škodljivo, da je pijančevanje grdo in gnusno? Na začetku jim je še pripovedoval take reči, zdaj pa že dolgo ne več. Vsa vas pije, vsa župa, ves kraj. Ženske pijejo in otroci.
»V nedeljo sem bil pa pijan!« se bahajo med seboj in ponosni so – pijani so bili otroci in odrasli.
Utrujen in izmučen je bil mladi učitelj, ki je imel toliko smelih in lepih sanj jeseni. Izmučen je bil od teh dolgih mesecev, ko je budil te mlade, zastrupljene in tope duše. Ali nihče več jih ne prebudi, mrtve so, zadušene so bile v kali.
In videl jih je vse te tope in lene otroke, ki so sedeli pred njim, videl jih je velike in odrasle in vsi so bili slabi ljudje, pijanci, ljudje z gnilimi telesi, neumni in omejeni, brez duš in brez zdravja.
Zunaj je ležalo leto, težko, dušeče in suho leto, ki pije vse soke iz rastlinja in ljudi. In sililo je v šolo in še globlje so se pogrezali otroci v svojo topost in vedno bolj se je polaščala mladega učitelja lena in moreča resignacija. In bilo mu je, kakor da ti vroči, dušeči dnevi nikoli ne minejo, da izpijejo in izsesajo vse soke iz vsega in tudi iz njega, da se nikoli več ne vrnejo dež in hlad in zdrava, sočna svežost.
Tiho je ždela vas v plitki dolini, težko je ležalo razpaljeno nebo nad krajem in v šoli so sedeli otroci in učitelj s praznimi, topimi očmi, mirni, tihi, brez misli, kakor uročeni.
KOMENTAR
Ureditev in vsebina knjige
Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša pripovedno prozo, ki jo je pisateljica objavila v dnevnem časopisju in revijalnem tisku med letoma 1898 in 1903.
Leta 1898 je izšla pisateljičina prva črtica Kapčev stric v Slovenki, ki je bila tedaj še priloga časopisa Edinost. Tistega leta je poslala črtice petim časopisom in vsi so jih objavili, prva med njimi Slovenka. Julija je kratko zgodbo Gabrijela objavil Slovenski narod, v Ljubljanskem zvonu so izšla tega leta tri prozna besedila: Vera, Ironija in Rezika; v katoliškem Domu in svetu kratka pripovedna proza Sam in v hrvaškem mesečniku Nova nada dve, v slovenščini objavljeni besedili: Ne prodam se! in Zvečer.
Obdobje pisateljičine ustvarjalnosti, ki je predstavljeno v pričujoči knjigi, je bilo izredno plodno. Do leta 1903 je Zofka Kveder slovenska pripovedna besedila objavljala v naslednjih časopisih, revijah in drugih publikacijah: Slovenka, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Edinost, Prvi majnik, Rdeči prapor, Ilustrovani narodni koledar, Nova nada, Nada (revija je izhajala v Sarajevu) in v Slovanu. Leta 1899 so tri njena pripovedna besedila izšla v švicarskih revijah (Die Schweiz, Schweizer Haus-Zeitung), prevodi črtic iz Misterija žene so izšli v avstrijski reviji Dokumente der Frauen in v časopisu Arbeiterwille. Leta 1903 je v nemškem Reclams Universumu objavila daljše prozno besedilo Ljübas Sylvesterabend. Od leta 1899 jo srečamo tudi kot dopisnico zagrebškega dnevnika Agramer Tagblatt. Veliko pripovednih besedil, ki jih je v tem časopisu objavila v nemščini, je prevedla v slovenščino in jih objavila v slovenski periodiki. Nekatera izmed njih so objavljena v tej knjigi.
V drugi knjigi Zbranega dela Zofke Kveder so objavljena vsa pripovedna besedila iz časopisa Edinost in revije Slovenka, kar predstavlja tudi pregled nad njeno prisotnostjo v tržaškem kulturnem prostoru.
V slovenskih časopisih in revijah se je Zofka Kveder podpisovala v obdobju 1898–1903 z naslednjimi psevdonimi: Z, Zofija, Žiška, Poluks, Janja Legat in Nekdo.
Izbor smo zamejili z letnico 1903 zaradi velikega števila besedil, ki so nastala v tem obdobju, in ker je bila pisateljica od leta 1904 urednica revije Domači prijatelj, v kateri je objavila zelo veliko svojih besedil. Zato se zdi smiselno ta besedila objaviti v naslednji knjigi Zbranega dela Zofke Kveder.
Pripovedna proza, ki je zbrana v drugi knjigi, sodi v pisateljičino ustvarjalno najbolj intenzivno obdobje, saj je v tem času ne le napisala izjemno veliko pripovednih in publicističnih besedil v slovenščini, nemščini in hrvaščini, temveč je izdala tudi tri prozne zbirke in eno zbirko dramskih besedil. Obdobje med letoma 1898–1903 je bilo v pisateljičinem življenju izredno razgibano. Leta 1897 se je brez kakršne koli finančne podpore odpravila iz Loškega Potoka v Ljubljano. V prvih črticah, ki jih je napisala, se spomini na šolanje pri uršulinkah prepletajo z dogodki, ki jih je doživljala kot mlado dekle, ki je moralo skrbeti samo zase, a je prosti čas preživljalo tako, da se je udeleževalo ljubljanskega družabnega življenja, ki ga je opisala tudi v svojih pripovednih besedilih. Leta 1898 je Ljubljano zapustila in se odpravila v Trst. Pripovedna proza iz tega obdobja razkriva nove motive velemestnega, pristaniškega življenja, a tudi že nekoliko nostalgično obarvane slike iz vaškega življenja. Posebno prelomnico na pisateljičini življenjski poti je predstavljal študij v Švici, četudi je tam preživela le dobre tri mesece. Najbolj je to obdobje odmevalo v noveli Študentke. Nastanitev v Pragi in poglobitev ljubezenske zveze s hrvaškim dekadentnim pesnikom in študentom medicine Vladimirjem Jelovškom je pisateljici odprlo nova obzorja. Druženje s hrvaškimi, a tudi slovenskimi študenti je njeno ustvarjanje obogatilo z novimi pripovednimi prispevki (Praga kot velemesto zaživi v daljši pripovedni prozi Ivan in Ljuba). Rojstvo hčerke Vladoše pomeni spremembo v pisateljičinih podobah materinstva. Poleg negativnih materinskih podob se v njenih delih pojavi slikanje materinske sreče in nežnega odnosa med materjo in hčerjo. Proces osebnega zorenja, prijateljske vezi s sodobnicami (npr. z Zdenko Haskovo, Martho Tausk in Elviro Dolinar) še izostrijo njen čut za krivice, ki jih doživljajo ženske v družbi, zato v tem časovnem razponu prevladujejo v njenem ustvarjanju motivi, ki so povezani z ženskami in njihovimi usodami (prisilni zakoni, ženska želja, materinstvo, prostitucija, prezgodnja smrt pri porodu). Sočasno pisateljica ubeseduje tudi podobe iz vaškega življenja na notranjskem podeželju (povesti Na kmetih, Moja prijateljica, Vaške slike idr.). V pisateljičinih besedilih iz tega obdobja je veliko avtobiografskih prvin iz otroštva, šolske dobe v Ljubljani, razgibanega življenja v Trstu in študentskih dni v Švici (Moja prijateljica, V težki uri, Tak otrok, Spomini). Slikovito so opisani vaški posebneži (Vaške slike), v slikah iz kmečkega življenja se pojavlja tudi socialna kritika, v nekaterih besedilih (Rezika, Ironija, Sličice) je prikazan proletariat, še posebno delavke.
Raznolika ni le tematika, temveč tudi žanrske značilnosti, saj je pisateljica pisala tako zelo kratke črtice kot daljše povesti (Na kmetih, Ivan in Ljuba, Moja prijateljica) in novele (Študentke). Za dotedanjo slovensko književnost so nenavadni tudi kraji dogajanja. Pisateljičine zgodbe se odvijajo na podeželju (notranjske vasi, Boštanjska vas, Kras), a tudi v Ljubljani, Trstu, Zagrebu, na Dunaju, v Bernu, Zürichu in Pragi.
Jezikovna redakcija
Tudi v drugi knjigi Zbranega dela Zofke Kveder smo sledili načelom, ki so bila začrtana v prvi knjigi.
Besedni red v stavkih ni spremenjen. Na redkih mestih smo posegli v besedišče, saj je v besedilih Zofke Kveder veliko hrvatizmov, nekateri so najbrž narečnega izvora, nekatere je prevzela v obdobju, ko ni več živela v slovenskem govornem prostoru in se je veliko gibala v družbi Hrvatov (temu narodu je pripadal tudi njen mož Vladimir Jelovšek). Kadar te besede nimajo posebne funkcije in jih je pisateljica uporabila, ker so bile meje med jeziki zanjo manj ostre, kot jih občutimo danes, so te besede nadomeščene s slovenskimi. A ker zaznamujejo pisateljičin slog, smo jih na številnih mestih ohranili, še posebno, če so razumljive tudi sodobnemu bralcu.
Med največkrat zamenjane hrvatizme sodijo naslednje besede: jeden, dirnuti, iznenaditi, prirodno, bože.
Spremembe v pravopisu so naslednje:
- 1. Odvečni soglasnik l: solnce v sonce.
- 2. Skupina lj: angelj v angel.
- 3. Skupina nj: ljubeznjivo v ljubeznivo.
- 4. Vrinjeni samoglasnik: rujav v rjav, zarudela v zardela.
- 5. Skupina ir: zmirom v zmerom.
- 6. Samoglasnik ž: možki v moški.
- 7. Mehčanje: druzega v drugega.
- 8. Zapiranje zeva: idejal v ideal.
- 9. Obrazilo rodilnika množine: obrvij v obrvi.
- 10. Zveze s predlogom raz: raz svoje duše v s svoje duše.
- 11. Zveze z rodilnikom: trepečete veselja v trepečete od veselja.
- 12. Zveze s tožilnikom: premišljati svoje življenje v premišljevati o svojem življenju.
- 13. Fonetični zapisi tujk: marijoneta v marioneta, automat v avtomat.
- 14. Etimologizirani zapisi, ki jih danes ne uporabljamo več: čuvstvo v čustvo, popoludne v popoldne, zdolaj v doli, čim dalje v čim dlje, nikdo v nihče, kedaj v kdaj, črez v čez, prsa v prsi, trenotek v trenutek; jako v zelo, grajščak v graščak, imela sem jih dojiti v morala sem jih dojiti;
- 15. Pisava skupaj/narazen prav za prav v pravzaprav, pred se v predse;
- Raba ločil ustreza današnji pravopisni normi, odpravljen je vezaj za klicajem ali vprašajem.
- Zaradi približanja sodobnemu jeziku so spremenjeni tudi:
- Besedica li je večinoma izpuščena ali nadomeščena tam, kjer je to mogoče, z ali.
- Pisava tujk ustreza današnji: loggia v loža, clowni v klovni, bufet v bife.
- Popravljene so tudi tiskarske napake, ki so v predlogi, in nenavadni zapisi tujih imen (npr. Fabrijoleti smo spremenili v Fabrioletti).
Kritični odmevi
Objave pripovednih besedil, ki jih pisateljica ni vključila v nobeno od zbirk, so v veliki meri ostale brez odziva.
V kritiki Misterija žene v Domu in svetu je dr. Frančišek Lampe omenil besedila, objavljena v Edinosti: »Ako se ne motimo, je bila še nedavno pod psevdonimom 'Poluks' silno plodovita.«
Tri leta kasneje je v Slovenskem narodu pisateljičin ustvarjalni razvoj orisal avtor, ki se je skril za črki Kl. (Marja Boršnik se je spraševala, ali to pomeni priimek Kobal, gl. Izbrano delo Zofke Kvedrove, 3. knjiga, str. XXXI):
»Naša pridna nadarjena pisateljica Zofka je v teku zadnjih treh, štirih let poslala med svet že lepo število manjših ali daljših del svojega spretnega peresa ter izdala četvero samostojnih knjig. Pokazala je že s svojimi prvimi črticami krepek talent, a v teku kratkih let svojega pisateljevanja si je pridobila toliko rutine in tehnike, da jo imamo danes ne le za prvo pisateljico, kar bi pri nas ne pomenilo nikake posebne odlike, temveč jo tudi prištevamo med najodličnejše mojstre slovenske pripovedne umetnosti.
Nenavadno hitro si je pridobila Zofka s svojim živahnim in uglajenim slogom čitateljstvo za se; drugi pisatelji čakajo po deset ali več let, predno zasluje njihovo ime med občinstvom, predno postanejo popularna njihova dela, a Zofka si je takorekoč s prvim naskokom osvojila ugledno mesto v naši literaturi in njena pisateljska firma je postala vrlo priljubljena.
Smelo in odkrito je stopila pred občinstvo, pisala je s ponosno zavestjo svoje moči; in njen dobri duh je ni zapustil.«
Na pisateljičin opus med letoma 1900 in 1903 se je ozrl tudi Ivan Robida v Ljubljanskem zvonu (Književne novosti, LZ, št. 13, 694, 1903):
»Ko je izšel 'Misterij žene', ni bilo mogoče ločiti natančneje, koliko je v onih vrstah pristnega in samorodnega, koliko narejenega in tujega, ali z drugo besedo: koliko sile in koliko bleska. Kar je od takrat prišlo izpod njenega peresa med nas, je vse nosilo na sebi pečat hitrega, nervoznega feljtonističnega proizvajanja, in tako smo čakali, da se vzkaljeni studenec pomiri in da se končno izkristalizuje iz motnosti to, kar leži v istini vrednega v njej; da zagledamo po prvotnih vulkanskih erupcijah, potresih, preplavah in nevihtah in po efemernih prikazih tiste literature, ob kateri se živi, jasno sliko pisateljičino.«