Kazalo
Zofka Kveder
Zbrano delo
Tretja knjiga
NEZBRANA PROZA 1904–1933. ČRTICE, POVESTI, NOVELE

NEZBRANA PROZA / ČRTICE, POVESTI, NOVELE 1904–1933

PISMA1

1 Pisma. Ljubljanski zvon 1904, 412–416, 463–467, 535–539. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: ID 5, 7–24. Preoblikovano izšlo pod naslovom Moja pisma v Jutru (21. 7. 1926, št. 164). Češki prevod (Psaní) je izšel v revijah Vesna (Mladá Boleslav, 1/1904–1905, str. 33–35) in Orlické Proudy (Hradec Králové, 2/1909, št. 42, str. 1–3) ter v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 1. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 3–22. Ohranilo se je pismo (6. 6. 1904) uredniku Ljubljanskega zvona, v katerem je pisateljica zapisala: „Velecenjeni gospod! Pošiljam obljubljeni rokopis. Oprostite, če ne bodete zadovoljni, meni je žal, da nisem mogla napisati to stvar tako, kakor bi bila rada. Kos je to mojega življenja, ali je pač tako, kadar bi človek rad pisal lepo in toplo, pa je neroden in besede okorno prihajajo izpod peresa. […] Korespondenca je bila nemška in v prevodu se tudi ne glasi lepo. Kako bi se n.pr. reklo: Welche Dame wäre geneigt mit einem Herrn in eine geistanregende Correspondenz zu treten. – Ali hitim, da pride pismo še danes. (Rokopisni oddelek NUK, Ms 1115, št. 11)

Ljubim pisma kakor nekaj živega, osebnega. Kakor glas so, ki pride iz dalje, kakor topel, pozdravljajoč pogled, ki zbudi v srcu nekaj radostnega in svetlega. Včasi so kakor zdrav, vesel, odkritosrčen smeh, drugič zopet kakor melanholična melodija, ki jo posluša človek v mraku, sanjajoč in otožen.

Dopisujem si z otroki in starimi ljudmi, z ljudmi, ki jih poznam in ljubim, in s takimi, ki jih nisem videla nikoli in jih ne bom. In vsa ta pisma, tako različna, so mi enako draga, so enako veselo pozdravljena. Mnogo lepega mi prinašajo. Dolgočasen dan je v zimi, megla, temno in pusto; pa pride pismo z juga, od morja, in v moji sobi se zablešči čisto, visoko nebo, morje se razgrne, zeleneči bregovi se zavrste, prve pomladanske rože zadiše. In moje oči so vesele, svetle so od južnih krajev.

Včasi sem žalostna, skrbi me more in nič ne verujem, da pridem kam, kjer je lepo. Zdi se mi: celo leto, celo leto in še dalje ostaneš v mestu in nikamor ne pojdeš. Pa mi piše prijatelj: „Ali pojdemo letos na Triglav, kakor si obljubila lani?“ – Oh, razveselim se v hipu, zasmejem se, takoj sedem in odgovorim: „Pojdem! Kako bi ne šla? Razume se, da pojdem!“ – Vse skrbi so proč in le edino okovani čevlji me vznemirjajo. Zakaj nič Triglava brez okovanih čevljev! Jaz čitam pisma tako, da mi je vsaka beseda dragocena, da mi je vsaka beseda lep dar, ki ga ne dobim nezasluženo in nepričakovano. Čitam, kakor da vidim zopet po dolgem času človeka, ki mi piše; zasmejeva se, podava si roke, on pripoveduje, jaz pa mu gledam v oči in veseli me, da so tako živahne in tople.

Piše mi prijateljica tako z razkuštranimi črkami, v naglici, kakor da se ji mudi bogvekam, na promenado ali v gledišče. Piše, da ima mnogo dela, da je dolgčas v mestu in da ima nov klobuk. – „Ali je ničemurna!“ si mislim veselo in dobrohotno, zakaj njej se poda ta ničemurnost.

In druga mi piše, starejša, resna in blaga: „Mnogo knjig čitam, ta mi je všeč in ta, toda pisatelj, ki si mi ga tako hvalila, se mi zdi kakor genialen norec“. – Jezim se; vidiš, kako piše: „genialen norec!,“ a tolažim se in očitam ji, da je malo suhoparna in hladna: profesor! – Ali ko mi odgovarja in vpraša čisto mimogrede, če se kaj spominjam lanskih počitnic, ko smo skupaj hodili po izletih, – aj, takoj mi je toplo in čutim, da jo imam jako jako rada. Vsega se domislim, kako so redili racmana meni na čast in kako smo se razgovarjali vsak večer pozno v noč, kako smo igrali zvečer šah z njenim možem in kako smo z otroki ležali opoldne v slami pod kozolcem, plezali po lestvi pod vrh in hop, hop skakali doli, vsi vroči, veseli in razposajeni.

Dobivam krasna pisma od dame, ki nisem občevala z njo tri ure. Ali bila sem takrat v tisti volji, ko vzamem vse, karkoli je lepega v moji duši, lepega in meni dragega – ter ponudim: izberite si in vzemite, kar vam je všeč! – Včasi ljudje ne vidijo od vsega nič, mislijo kvečjemu: „No, dobre volje je danes!“ Ali to je več nego dobra volja! Ta gospa pa je vedela, da je to več in vse je pogledala z lepim in dobrim pogledom. Sprejela je vse in zdaj mi piše pisma, da mi je, kakor bi bila vzela tedaj vse iz svoje duše, kar je bilo lepega: spomine, doživljaje, čustva – vzela iz duše in posejala v zemljo, kjer je raslo in obrodilo stoterni sad. Zato imam rada pisma. Kakor žetev so, ki smo jo sejali in gojili sami.

In kadar pišem sama pisma, jih pišem, kakor bi vlekla ljudi za rokav: „Slišite, slišite!“ Pišem jih in si želim – hočem, da bi vse tako čitali, kakor pišem, da bi bili veseli, da bi se jim oči malo zasvetile in da bi vedeli, da jim jaz to pišem, pišem iz srca, odkritosrčno in toplo … Včasi hodim okoli in skrbi me: „Danes bi rada pisala krasno pismo, ali komu, komu?!“ Kadar pišem krasna pisma, hočem, da jih ceni tisti, ki jih dobi, da jih ne prečita samo napol in jih ne vrže pod mizo, ne da bi prav vedel, kaj pišem. Včasi bi kar kam pisala dopisnico: „Hočete, da Vam napišem lepo pismo, posebno lepo pismo?! Ga bodete veseli? Ga bodete radi čitali?“ – Večkrat tudi napišem tako lepo pismo, da imam sama veselje z njim, a ga ne odpošljem. Preodkritosrčno je in potem: pišem o lepoti, o sreči, o čustvu, ki je bilo, bilo en sam trenotek, o tistem minljivem cvetu duše in srca, ki že uvene prvi hip; ko pišem pismo, je še, a ko je pismo napisano, ga ni več. In zato takih pisem ne odpošiljam: bila bi lažniva! – Tudi zase jih ne ohranim: so spomini, ki so samo v mislih lepi in ki bi jih uničili, če bi jih zapisali v notes.

So pa tudi pisma, za katera mi je žal, da niso bila napisana in odposlana. Grem po poti in zamislim se, izgubim se daleč proč, spomnim se lepega dne, človeka, ki me je kdaj razveselil. Pa si mislim: bom pisala, še danes bom pisala, da bo vedel, da se zmislim včasi nanj hvaležno in v prijateljstvu. Spomnim se nekdanje sošolke, ki je sedaj učiteljica nekje na Štajerskem. Nikoli si nisva pisali in malokdaj sva govorili, ali imela sem jo jako rada. Bilo je v njej mnogo življenja, sile in ognja, njene oči so bile živahne kakor nobene druge v šoli in njena bronasta polt je bila posebno značilna. Videla sem jo zopet pred par leti na ulici in veselilo me je, da ima še vedno tako živahne, leskeče in duhovite oči, da je še vedno tako življenja polna, kipeča telesno in duševno. Ali nič ji nisem rekla razen: „Oh, glej, kako se imaš?“ – Rada pa bi ji enkrat pisala: „Povem Ti, da si mi simpatična, da Te imam rada, ker imaš duhovite oči, ker si pametna in lepa, temperamentna in zanimiva in si bila že v šoli od vseh nas najbolj nadarjena!“ – To bi ji rada pisala in morda bi jo veselilo. – Ali do danes ji še nisem! Zadnjič sem komaj čakala, da pridem domov in da bi pisala pismo; ali imela sem do večera toliko potov, da sem bila vsa utrujena, in nič nisem pisala vsled zaspanosti. Pisala bi bila uredniku tukaj v Pragi, starejšemu gospodu, ki je bil vedno dober z menoj. Videl mi je takoj na obrazu, kadar sem prišla v uredništvo, da se mi godi slabo in da bi rada predplačila. In vselej mi je napisal nakaznico, ne da bi morala prositi in se poniževati; hitro je tiskal moje reči in mi obljubil, da rad zopet sprejme, kadar prinesem kaj novega. Rekla sem mu, da bom napisala serijo feljtonov in da mu jih prinesem kmalu. Ali nič nisem napisala in že par mesecev me ni bilo tam. Pa bilo bi mi žal, ako bi mislil, da ne pridem le iz malomarnosti, morda zato, ker nisem v stiski. Hotela bi mu pisati in se mu lepo zahvaliti za vse, kar mi je storil dobrega, četudi morda nevede. Kolikrat bi ne bila imela niti za jed niti za kurjavo, če bi ne bil sprejel mojih reči! In potem – on je bil vedno tako ljubezniv, in četudi sem prišla večkrat zaradi predplačila, je znal vselej tako urediti, da mi ni bilo nič mučno to. Pripovedovala sem, da hočem napisati študijo, in on mi je obljubil, da mi posodi knjigo o dotični stvari, naj le pridem v uredništvo ponjo, on mi jo preskrbi! Pa nisem prišla in rada bi, da bi vedel, da sem hvaležna za njegov trud in za vso njegovo prijaznost in da le zato ne pridem, ker me je sram, da nisem napisala obljubljenih feljtonov.

Tudi to pismo še ni napisano in odposlano. Človek se boji, da bi se ne osmešil, in zato ne piše. Kadar je pravi trenotek, se ne boji tega, potem pa se premisli in malenkostni oziri mu branijo, da bi pokazal svoja čustva. Pa mislim, da je bolje tvegati osmešenje, nego pa biti tako strahopeten.

Ah, postala sem gostobesedna in moj uvod je narastel čez mero. Ali rada bi, da bi se tudi to čitalo. Vse, kar čutimo in doživimo v srcu, nam je milo in težko je verjeti, da bi druge dolgočasilo, kar je nam samim važno in drago ...

Takrat sem bila še doma.2 2 Družina Zofke Kveder je živela v Loškem Potoku. Zofka Kveder se je leta 1894 vrnila iz Ljubljane, kjer je obiskovala šolo pri uršulinkah, torej dogajanje verjetno sodi v ta čas. Ravno sem prišla iz mesta iz šole in bilo mi je v naši oddaljeni vasi v hribih jako samotno. Moji starši in vsi moji znanci so bili starejši ljudje, resni in malobesedni. Daleč naokoli nobenega mladega dekleta, nobenega mladega človeka, s katerim bi se bila včasi lahko malo pogovorila in posmejala. Vsi, s katerimi smo občevali, so bili dvakrat, trikrat tako stari kakor jaz, molčljivi in se niso šalili in smejali. Njih življenje je bilo trdo, brez sreče, polno skritih in bridkih razočaranj, in zato niso nič več sanjarili, nič več upali, ničesar več pričakovali. Mene je zeblo med njimi in bilo mi je, kakor da sem sama na vsem božjem svetu. Za vsak hip svojega življenja sem imela pripravljenih sto lepot in sreč in vsak dan svoje bodočnosti sem si nakitila s prelestnimi upi. Sanjala sem vse dni. Zjutraj, ko sem vstala, sem začela izmišljati čudovito povest, in karkoli sem delala in govorila, moje misli so tiho tkale dalje povest, ki se je vglabljala v fantastne zasnutke, vžigala čudno goreče hrepenenje po lepšem, bogatejšem življenju v mojem srcu. Zvečer, ko sem šla spat, sem še dolgo ležala z zaprtimi očmi in sanjarila. Nisem hotela zaspati, zakaj moje misli so bile lepše nego sanje v snu. Bile so kakor sanje in kakor resnica. Zaželela sem si bogvekam in hodila sem bogvekod. V Indijo sem šla ali v Ameriko ali kam drugam in tam sem srečala dobro, staro gospo, ki sem ji bila všeč in ki me je povabila k sebi. Pa sva šli na grad ob morju ali v vilo kraj jezera, kjer je bilo vse osobito lepo. Gospa je imela sina, ki je bil umetnik ali kaj drugega. Bil je zelo pogumen ter je prepotoval peš vso Afriko. Če mi je bilo všeč, smo šli na Ogrsko in jaz sem jahala po pusti na vrancu; kakor veter sem bila nagla in lahka. Ali pa sem plavala v morju tako kakor riba, da so se vsi čudili – zakaj vse sem znala v svojih mislih. In sin te gospe se je zaljubil vame, in ker je bil lep, sem ga imela tudi jaz rada.

Ali pa mi je včasi bolj ugajalo, da bi bil bolan, slep na primer. Strašno bi bil dober in blag, imel bi posebno lepe in občutljive roke, krasno dušo bi imel in dolgo bi mi ne priznal, da me ljubi. Jaz pa bi ga ljubila zvesto in vdano, da bi ne bil prav nič nesrečen, ker je slep.

Take misli sem mislila takrat; sto življenj sem si izmislila, da bi jih živela. Smešne se mi zde danes one misli, in vendar so mi mile in ljubim jih. Pol z nasmehom, pol ginjena se jih spominjam. Zakaj le vsled teh misli in sanj so bila ona leta tako lepa. Moje resnično življenje je bilo pusto, dolgočasno, brez radosti kakor siv, deževen dan. Nobenega mladega človeka ni bilo razen mene v onih hribih. Kadar sem se smejala, so se srečale moje oči s hladnimi, resnimi pogledi, ki so se čudili mojemu veselju. Imela sem prijeten glas in rada bi bila pela, ali neka napetost, ki je kakor tajinstvena3 3 tajinstvena – skrivnostna. mora ležala nad našo družino, mi je zamorila pesem še v grlu. In če je včasi mladost premočno kipela v meni, da sem se izpozabila in sem skoro nehote na ves glas zažgolela kako smejočo in vriskajočo melodijo, prišla je moja mati, vzdihnila in dejala karajoč: „Kako le moreš peti, ko je toliko skrbi na tem svetu! ...“ – Umolknila sem in odvadila sem se petju, da je postal moj glas sčasoma hripav. Danes ne znam več peti, a rada bi. – In ne samo pri nas, povsod v teh hribih je bilo življenje težko in trdo. Skrbi so težile vse in vsi so se jih branili molče in temno, ali ubraniti se jih niso mogli. Vso zimo so molčale vasi, in če so poleti fantje v mesečnih nočeh peli tudi po cele ure, so bile njih pesmi žalostne, zategnjene; le včasi so zavriskali in še takrat je bilo, kakor bi vriskali bolj iz kljubovalnosti nego iz veselja.

Tako je bilo moje življenje takrat in jaz sem si neprestano želela ven v svet, kjer bi bilo drugače, bolj lepo in veselo. Kakor da bi bila lačna življenja in sveta mi je bilo, srce so mi stiskale želje in oči so vedno hrepenele, hrepenele v daljo preko hribov v široki svet …

Takrat je bilo, da sem dobila staro številko nekega dunajskega časnika v roke. Nisem imela tam v hribih mnogo za čitanje, in karkoli mi je prišlo tiskanega v roke, prečitala sem od začetka do konca. Čitala sem Valvasorja, indijanske povesti,4 4 indijanske povesti – zgodbe z divjega zahoda, zelo popularne v 19. stoletju, slovenski bralci in bralke so jih spoznavali pretežno v nemščini. stenografične zapiske sej deželnega zbora, Marlittovo,5 5 E. Marlitt (1825–1887) je bila v 19. stoletju zelo priljubljena avtorica ljubezenskih romanov. stare koledarje – vse, na kar sem naletela. Stare časnike sem čitala z enako pozornostjo kakor najlepši roman. Zanimalo me je vse, še celo inserati6 6 inserat – objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku; oglas. so mi pripovedovali sto reči onem življenju zunaj v svetu. Perica, ki je iskala dela, družina, ki je potrebovala kuharice, vdova, ki je ponujala sobe, prodaje tovarn, hiš, gozdov – vse se je v moji glavi spremenilo v obširno povest, vsaka beseda je bila zame nov predmet mojih sanjarij.

Posebno me je zanimala kratka anonsa:7 7 anonsa – oglas. „Katera dama bi hotela stopiti z gospodom v duha osvežujočo korespondenco? Pisma na: Fr. M. Zero. Tropava8 8 Tropava: poslovenjeno nemško ime (Troppau) za češko mesto Opava. .“ Prečitala sem parkrat teh par besed, ki so se mi zdele skrivnostne in vabeče obenem. „Katera dama ...“ mi je šumelo po ušesih. Spočetka nisem niti mislila, da bi pisala, polagoma pa se mi je misel, da bi pisala, vedno bolj in bolj priljubila. In res, tretji dan sem se zvečer zaklenila v svojo sobico in sem pisala pozno v noč. Napisala sem dolgo, obširno in odkritosrčno pismo, naivno in goreče. Niti mislila nisem na to, jeli je moja brezmejna odkritosrčnost na mestu ali ne. Niti glede imena si nisem dovolila nobene mistifikacije. Čemu tudi? Tam v Šleziji dotičnemu gospodu pove moje pravo ime ravno tako malo kakor kak psevdonim. Pisala sem, kako sem sama, kako nimam žive duše, s katero bi govorila, nobenega človeka, ki bi se zanimal, kaj čutim, mislim in sanjarim, nikogar, ki bi me poslušal. Oče je star, ves izdelan od duhomornega delovanja vaškega učitelja; mati je malobesedna, enako izmučena od večnih malenkostnih skrbi, topa za vse okoli nje, ubita od puščobe enakomernega in težavnega življenja. Še skrbi obeh so vedno iste od leta do leta. Strah je oba, da sem tako mlada, bojita se, ker bi bila rada vesela, ker bi se rada smejala; davno sta oba že pozabila, da sta tudi bila mlada. Jaz pa se dušim v tem težkem, morečem vzduhu.9 9 vzduh – ozračje, vzdušje. Saj nisem slaba in rada ju imam, ali ne morem zato, da tako zelo hrepenim po pravem, svežem, živem življenju. Živo življenje bi hotela, ne tako mrtvega, kakor ga vidim tu. Gospod naj mi oprosti, da mu pišem vse to, kar ga najbrž nič ne zanima, ali jaz ne morem več molčati. Če je dober, naj mi dovoli, da mu pišem vse, karkoli hočem, kar mi pride na misel in če so tudi neumnosti.

Tako se je torej začela ta korespondenca, ki je trajala skoro deset let. Kmalu sem dobila odgovor, da lahko vse pišem, karkoli hočem, in da se moje pismo lepo čita, ker je nekaj svežega in toplega v njem. Naj le pišem mnogokrat. Moji starši pa me imajo gotovo radi, rajši, nego si predstavljam, in gotovo jih le veseli, da sem taka, kakršna sem. Saj sem dobra. Samo bolj odkritosrčna moram biti proti njim. In naj si ne želim v svet, svet ni dober, potuhnjen je in nevaren, zelo nevaren in človeka uniči, predno se zave. Bolje je, da ostane človek doma, lepo v zatišju, na varnem. Mnogo bolje! Tu se ne doživi razočaranj in nesreč. Naj si res nikar ne želim v svet! ...

Potem sem odpisala. Pisala sem pogostokrat, in vedno odkritosrčno. Kakor da bi pisala dnevnik, tako sem pisala ta pisma. Včasi sem vriskala mladosti, veselja in poguma, včasi zopet sem bila žalostna, sentimentalna, rebelska in strastna. A vseh pisem vedni refren: Želim si ven, v svet! Želim, želim! Zadušim se doma, pobedastim!

Odgovori iz Tropave vsi mirni, blagi, dobrohotni, z opomini, da se mora vsakdo naučiti resignacije, da je žrtvovanje samega sebe tudi sreča.

Ah, ta korektna, blaga, vedno lepo pisana, duhovita in po parfumu dišeča pisma so me kar razdraževala! Mila so mi bila ta pisma; imela so neki poseben čar tajnosti in prihajala so tako od daleč iz sveta k meni v našo malo, odljudno vas. Moj Bog, meni se je zdela takrat tako daleč ta Šlezija!

Rada sem imela ta pisma, in bila sem ponosna nanje, pomenila so mi takrat toliko v moji samoti. In vendar sem se upirala proti tem pismom, ki me niso hotela tako razumeti, kakor sem si želela.

Zakaj bi se žrtvovala? Komu bo pa kaj koristilo, če se žrtvujem?! Oče in mati ne bosta nič drugačna, nič veselejša, nič srečnejša, če še desetkrat žrtvujem! Niti vedela ne bosta. Če jima tudi povem, ne bosta vedela! Saj ju imam rada, ali zakaj naj bi bilo moje življenje ravno tako prazno, kakor je njuno, če je to brez smotra in brez smisla. In če sem tudi nesrečna zunaj v svetu! Nesreča je še vedno boljša nego ta praznota, nego ta nič tu doma! Človek ni srečen, to ve, ali niti nesrečen ni, ker nima biti za kaj. Otrpne, ostari, posuši se duševno in telesno, polagoma, da niti ne opazi kdaj, in vse je proč, vse življenje je proč! – Pisala sem v neštevilnih variacijah na slabem papirju in z razburjeno pisavo, vse to tistemu gospodu v Tropavo –, ali njegovi odgovori so bili venomer mirni in svareči.

Tako sem se končno spomnila: ta gospod v Šleziji je sigurno že star. Kako pa bi me mogel pitati z dobrimi nauki, naj se žrtvujem, naj se veselim svojega mirnega zavetja –, če bi bil sam mlad! Pa tudi to mi je bilo všeč. Še skoro lepše se mi je zdelo. In v prihodnjem pismu sem pisala, da mi je bilo vedno žal, ker nimam strica, da bi imela nadvse rada kakega strica, takega dobrega, duhovitega in seveda malo konservativnega strica, kakor je n. pr. on. In če hoče, naj bo moj stric, meni bi se zdelo to jako imenitno. Pisal mi je, da že prevzame to vlogo, če mi je to všeč, da se pa čudi, kako mi je prišel ravno stric na misel. Mlada dekleta imajo vendar najraje tete! – Jaz sem na to odgovorila, da se za tete zahvalim, da imam dve – žalibog! – in da ju nisem posebno vesela. Ali stric, to je druga reč!

To je bilo v drugi polovici prvega leta najinega pismenega znanja.10 10 znanje – poznanstvo. Kmalu nato sem nekega lepega dne zložila svojih par stvari v kovčeg in sem se odpeljala v svet. Žal, le v prvo bližnje mesto,11 11 Kočevje. ki se mi je pa zdelo vendar vsaj na pragu sveta, če že ne v svetu. Doma so seveda prej oficialno proklamirali12 12 proklamirati – slovesno razglasiti. moji starši, posebno pa obe teti, da sem izgubljen otrok, da se mi bo godilo slabo – no, še huje nego slabo – in da bo vse zasluženo, dobro zasluženo, karkoli slabega me doleti. In naj potem ne hodim domov! Če grem, grem! In denarja mi seveda ne bodo dajali na tako pot. Niso tako neumni, ko sem lahko doma!

Srce me je prebito bolelo, ko sem se odpeljala s takimi blagoslovi in s celimi petimi goldinarji – moja last! – s pošto po cesti iz vasi. Sedela sem jako pokonci, požvižgavala sem si celo pot, da bi si ohranila pogum. Eh, kaj, sem si mislila, slabše ne bo nego doma. Teti sta mi že hodili z ženini – s kakšnimi! Samo da je bil petičen, če je bil drugače tudi že ves kruljav in pošvedran kakor stara copata! V mestu sem dobila kmalu službo v neki pisarni. Pisala sem stricu, da sem zdaj tam in tam, nič več doma in da jem zdaj svoj lastni kruh, kar je tudi nekaj! Takrat me je prijela tudi strašna radovednost, kdo je ta moj izvoljeni stric. Vpraševala sem na najlepše načine, a pomagalo ni nič. Pisal pa mi je na koncu, da bi se odkrižal mojega vpraševanja, da ni lepo, da sem tako radovedna, in da je lepše, da ne vem, ker je to bolj poetično. Uvidela sem, da ima prav. Tisto leto so bila moja pisma najbolj mirna in enakomerna. Mesec za mesecem. Moja samostojnost me je dolgo veselila, in da so bile one ure, ko nisem bila v pisarni, res samo moje, da sem bila sama odgovorna zase, to me je tako zadovoljevalo, da sem se skoro polenila. Začela sem takrat pisateljevati. Napisala sem par pesmi, nekaj novel in razposlala sem to sedmim slovenskim časopisom.13 13 Kakor je mogoče razbrati iz pisateljičine korespondence, so to bili naslednji časniki in revije: Slovenski narod, Slovenec, Edinost, Slovenka, Ljubljanski zvon in Dom in svet. Kar bo večina dejala, tega se pa bom držala – sem sklenila. In večina je dejala, naj le pišem. Odkritosrčno povedano, bila sem samo enkrat jako vesela, ko sem čitala v listnici nekega našega lista, da je moja novelica sprejeta in da se natisne. Ko je bila res tiskana, me že ni več tako veselilo. Sklenila sem takrat tudi, da si kupim za prvi honorar zlate naočnike. Dobila sem že nekoliko stotakov honorarjev, par let živim ob tem nepremastnem kruhu, zlatih naočnikov pa le še nimam. Nu, namesto njih sem si pridobila nekaj življenjske filozofije, ki je morda še več vredna nego zlati naočniki.

Da, tisto leto je bil moj stric z menoj lahko zadovoljen. Večno pa se ve na traja nobena reč in jaz sem se skoro prestrašila, ko sem videla, da sem že skoro celo leto zadovoljna. Hotela sem v svet, pa sem obsedela lepo na pragu kakor berač, ki ne sme v hišo. Skušala sem torej priti v svet. Dala sem anonso v „Slovenski Narod“ in v par večjih nemških časopisov, da bi šla taka in taka gospodična rada kam v večje mesto, kam daleč. Na nemške anonse se ni oglasil nihče, na tisto v „Slov. Narodu“ pa mi je pisal slovenski slaščičar z Reke, da bi potreboval žene, ki zna po priliki toliko kakor jaz, in da mi oferira14 14 oferirati – ponuditi. svojo roko, če imam vsaj tristo goldinarjev, drugače da mu je žal. – Meni je bilo tudi žal: prvič nisem imela tristo goldinarjev – žalibog! – drugič pa me ni mikal sladki mož. Tako sem dobila ženitno ponudbo, službe take pa le ne, kakršne sem iskala.

Šla sem potem v Trst, kjer je lepo morje in polno ladij. Eh, ali sem imela tiste ladje rada! Zlasti neko belo, s tremi jarboli,15 15 jarbol – jambor. jadrnico. Kakor bela ptica je bila; vsak mesec je prišla iz Grške.16 16 Grška – Grčija. Takrat sem bila otročja kot še nikdar; niti prej niti pozneje nisem bila več tako naivna. Polno novih idej je prišlo takrat v mojo glavo in jaz sem jih oznanjala na vse strani. Pisala sem Fr. M. Zerotu17 17 Fr. M. Zero: dopisnica iz Šlezije, pisma se niso ohranila. velikanska pisma, fantazirala sem ob morju in želela sem si zopet proč, daleč, na vse vetrove. Šla bi bila za hišno na velike parnike, ki so vozili v Kino18 18 Kina: star. Kitajska. ali kam drugam, samo da daleč – sploh sem imela sto načrtov, kako bi potovala v svet, daleč v svet. Ah, vsi ti načrti so bili enako nemogoči, pustolovski in nikogar ni bilo, ki bi jim bil verjel! Če bi mi bil takrat rekel kdo: Naredi! poskusi!, pa bi bila vse naredila in poskusila. In mogoče – mogoče, da bi bil kateri onih mojih pustolovskih načrtov postal resnica. Menda ni vse neumnost, kar se vidi neumno. Izvrstne smokve so v Trstu, rože prav ceno19 19 ceno – za nizko ceno. in stenic povsod zastonj. Moj Fr. M. Zero ve vse to, dolga poglavja sem mu pisala o tem. Ali morje, morje je lepo, čeprav je v luki umazano, da smrdi. Lepo je, eh, in še danes se mi toži po njem. – In zaupala sem vase takrat, sapra! Danes vem, kaj znam in kaj morem, takrat pa ni bilo mej mojim ciljem. Hotela bi bila ne vem kaj takrat! Ko sem bila še doma, sem sanjarila in vedela sem: to so sanjarije, življenje bo najbrž malo drugačno. Tistokrat pa so bile vse moje fantastarije načrti. In načrte dela človek zato, da bi jih izvršil. Veruje vanje, vsaj tako dolgo, dokler jih dela! Včasi sem stala ob morju, kadar je bora20 20 bora – burja. tulila in so se valovi vsi beli pršili ob skalah, stala sem tam in zdelo se mi je, da sem tako močna, da bi premagala ves svet. Kar dušila me je ta sila, ki nisem vedela, za kaj naj bi jo porabila. – Kakor bomba sem, sem se smejala včasi, stisnjena je v preozek prostor, a rada bi se razpršila na vse strani. – In bilo je mnogo resnice v tem. Mislim si včasi, da je pač to nesreča, da večina ljudi ne najde nikoli tistega mesta, kjer bi lahko porabili vse svoje moči. Dosegli bi gotovo kaj velikega. Tako pa ni vse skupaj nič. Vse sem takrat hotela in verovala sem, da dosežem, da premagam vse, kar bi si izmislila. Samo začeti nisem znala! In zato sem si želela proč čez morje v Ameriko ali kam drugam, kjer je življenje bolj živo, intenzivno, kjer je polno nevarnosti in ima človek vedno polne roke dela, da se jim ubrani. Želela sem si postati bogata, ne v gmotnem oziru, ampak na duši da bi bila taka, da bi bila vsaka moja beseda nekaj vredna, da bi razveselila slehernega, kateremu bi jo izrekla. A vedela sem, da mora tak človek mnogo doživeti, mnogo vedeti. Ne iz knjig, ampak iz življenja mora zajemati! Pogledati mora ljudem v dušo, ki je skrita, da razume in spozna nagibe njih življenja. –

Ali sem bila smešna takrat! Po vsej sili sem hotela spoznati življenje, pa nisem vedela, da se mora gledati z mirnimi očmi.

Ah, rada bi čitala še enkrat tista pisma, ki sem jih pisala v Tropavo! Mučila sem takrat s svojimi osnovami vse ljudi, ki so me hoteli poslušati, a osobito v Tropavo sem pošiljala dolge izjave svojega srca. Včasi me je malo veselilo, postrašiti svojega dobrega strica s posebno pogumnimi in pustolovskimi načrti. – Ah, kakšna ste! – mi je pisal in ni se naveličal svariti in pomirjevati. Tudi malo ponorčeval se je, češ, besede, besede!

In takrat sem se naenkrat vzdignila in odpotovala sem v Švico. Prej sem šla še v Benetke za tri dni.21 21 V Benetkah je bila Zofka Kveder 30. 7. 1899. Osem goldinarjev sem potrošila tiste tri dni z vštetimi razglednicami in majčkeno vazo za štirideset centimov. Italijansko sadje je fino in moj želodec je zelo zadovoljne vrste. Končno je pa človek sit tudi od navdušenja. Še zdaj se mi kar zablešči pred očmi, če se spomnim Benetk. Prišla sem nazaj v Trst tako vesela, da se mi je vse samo smejalo. Kakor da bi si bila vzela cele Benetke s seboj! Žalibog sem imela samo dva krajcarja v žepu, a zvečer sem hotela odpotovati. Še za tista dva sem si kupila fig, potem sem pa šla po denar v pisarno, zakaj imela bi bila dobiti še pred tednom od založnika za rokopise dvesto goldinarjev. Pa seveda, denarja ni bilo! Izposodila sem si trideset krajcarjev in sem brzojavila: „Sila velika, pošljite takoj!“ – Dobila pa sem le kratek odgovor – tudi brzojavno – ki me pa ni posebno potolažil: – „Kjer nič ni, še cesar izgubi pravico!“ –

Odpotovati bi bila morala s polnimi žepi, pa sem zastavila celo uro. Za štirinajst dni sem šla domov,22 22 Na Notranjsko, k staršem. napisala sem ne vem koliko feljtonov, in ko sem imela šestdeset goldinarjev, sem se odpeljala v Švico. Ustavila sem se v Inomostu23 23 Inomost – Innsbruck. in v Monakovem24 24 Monakovo – München. in sem si ogledala vse znamenitosti. V Curihu25 25 Curih – Zürich. sem ostala dva meseca. Godilo se mi je tako, tako ... Ali korajže je bilo vedno dosti, četudi denarja ne. Nemški listi plačujejo lepe honorarje, samo predno prideš na vrsto – če sploh prideš! In koliko je bilo še humorja v mojih skrbeh! Dobila sem nekaj denarja za novelo in sklenila sem iti v Bern na univerzo. Ali ko sem poplačala dolgove, ostalo mi je še osem frankov v žepu, ravno toliko, kolikor stoji26 26 stoji – stane. vožnja v Bern! Bilo je popoldne, ko sem delala ta žalostni račun, drugo jutro sem se hotela odpeljati! V tej situaciji se spomnim, da imam še nekaj rokopisov pri nekem uredništvu. Grem tja, povem, da drugi dan odpotujem in da bi mi bilo prav ljubo, če bi vedela prej, ali so sprejeti ali ne. – Kdaj se vlak odpelje? – Ob desetih. – Če bi ne mogla priti drugi dan ob pol devetih v uredništvo ? – Zakaj ne? Pridem! – Res grem – brez zajtrka, zakaj denarja za vožnjo nisem smela potrošiti na noben način, kovček sem bila že odposlala naprej. Precej v strahu potrkam na vrata. „Pregledal sem jih še sinoči,“ mi reče urednik, kažoč na rokopise. – „Vem, kako je začetniku. Spominjam se še dobro tistih časov, ko sem tudi jaz v strahu in trepetu pričakoval sodbe. Vsak mora dovršiti slično27 27 sličen – podoben. šolo. Nekatere sem sprejel, druge vam vrnem, mogoče bodete drugje srečnejši. Honorar pa dobite pri blagajni v pritličju.“ – Dal mi je zloženo nakaznico. Zahvalila sem se in na stopnicah pogledam: prebita reč, sto frankov! Kar srce mi je poskočilo in z imenitno voljo sem se odpeljala iz Curiha.

Že v Curihu se je odprl nov svet mojim očem, ali v Bernu mi je vendar še bolj ugajalo. Hodila sem na predavanja, s študentkami v gledišče, v društva; vsak dan sem kaj doživela, slišala kaj novega. Skrbi sem imela pa tudi čez glavo, osobito, ko je postalo mraz in ni bilo denarja za kurjavo. To so bila pisma, ki jih je dobival takrat Fr. M. Zero! Himmelhochjauchzend, zum Tode betrübt!28 28 Vriskajoč do nebes, do smrti zamorjen! ... Videla sem kmalu, da se ne bo nič študiralo brez denarja, in poslušala sem zato le tista predavanja, ki so me res zanimala in ki so mi koristila neposredno. Izdali29 29 izdati – tukaj v pomenu zaleči, učinkovati, pripomoči pa so tisti meseci v Švici! To je bilo za par let in šele danes spoznavam, kaj so mi koristili. Dirindaj je pa bil, no! Teden mir, pa spet skrbi, da so se mi kar megle delale pred očmi. O božiču me je povabila urednica nekega ženskega lista v Belincono30 30 Bellinzona, glavno mesto kantona Ticino. Gre za vožnjo prek alpskega dela Švice na južno stran Alp. v Tesin. Vozila sem se skozi najlepši del Švice. Alpe vse v snegu, slapovi in gorske reke zamrzle, jezera čudovito modra ... Jasen dan, nikjer oblaka, nikjer megle, zrak kakor kristal, da so se videle vse stene v gorah natanko, kakor narisane. Lepa vožnja!

Toda to vse je samo okvir, samo mejniki. Ali pisma so bila kakor dnevnik, natančna in obširna. In mnogo sem imela snovi takrat za pisanje. Tiste božične počitnice v Tesinu imam rada. Kakor da bi bila v deveti deželi, tako je bilo lepo.

Koliko sem samo ljudi spoznala v Švici! Vseh narodnosti; in če se jih spomnim, bi bile knjige novci, ako bi o njih pisala. V Tesinu so Italijani; same pristno južne tipe vidiš na ulici. Nečakinji urednice, zlatolasemu dekletu, so rekli vsi „la bella“;31 31 la bella – ital. lepotica. vsak se je ozrl za njo, ki je bila tako nežna, ki je imela tako čudovito obilne in zlate lase in je bila tako čisto drugačna od drugih. Bila je zaročena z dolgočasnim gigrlom,32 32 gigrl – gizdalin. ki je vedno vse ljudi povpraševal, kaj naj ji da v dar in kaj naj govori z njo. – Ona hoče same romantične pogovore, mi je tožil kolikrat. „Kaj naj ji pripovedujem, svetujte mi, ko ne vem nič.“ – In kolikrat sem ga naučila cele pogovore. „To ji recite in o tem pripovedujte!“ Ko sem odhajala, mu je bilo zelo žal, zakaj bal se je, da zopet ne bo znal zabavati svoje neveste. Po Božiču nisem šla več nazaj v Bern, ampak v Monakovo. Sama ne vem, kaj me je napotilo tja. Tistih šest tednov tam se mi je najbolj slabo godilo. Prehladila sem se bila, delati nisem mogla več in denarja ni bilo. Tam nisem cel mesec niti enkrat večerjala. Nobene misli ni bilo v glavi; cele ure sem sedela pri mizi in sama nisem vedela, kaj razmišljam. Obupavala pa nisem vkljub temu. Skušala sem tudi na vse mogoče načine dobiti kako službo, kako prepisovanje ali kaj podobnega. Neko popoldne sem si mislila: „Grem osebno, ko s pismenimi ofertami ni nič!“ Bil je lep dan, po ulicah so spravljali sneg. Ko sem stopila v prvo pisarno, sem bila v strašni zadregi, potem sem se pa hitro priučila svojim litanijam, ki so bile povsod enake: če je kako mesto prazno, če imajo kaj za prepisovanje, češ, da lepo pišem. Pa ni bilo nič. Ko sem bila opravila pri dvanajstih, me je prijel humor in absolvirala sem jih še ducat. Dva ducata v enem popoldnevu, ali zaslužka niti za ficek! Vsak dan sem bila v pinakotekah33 33 Galeriji v Münchnu: Alte Pinakothek in Neue Pinakothek. in posedala sem pred slikami po cele ure.

Taki so bili tisti časi in nič mi jih ni žal. Dobro je vse, kar človek izkusi, in ko je minilo, so spomini veseli.

Prišla sem potem v Prago, imela sem ljudi, ki sem lahko o vsem govorila z njimi, in moja korespondenca z dragim mojim stricem je opešala. Včasi me je zapekla vest in napisala sem zopet dolgo, presrčno pismo, ali pavze so postajale vedno daljše. O praznikih in na svoj god sem vselej dobila šopek cvetlic, šmarnic, ki jih imam najraje, in ginjena sem hitro napisala topel list. Ali preveč sem ga bila zanemarila, svojega pismenega znanca. Mislila sem vedno: „Napišem enkrat ogromen list, toliko mu moram pisati!“ A nisem ničesar! –

In vendar za koliko lepih ur ga imam zahvaliti! Njegova pisma so me seznanila celo z mojim možem.34 34 Vladimir Jelovšek (1879–1931) je bil prvi mož Zofke Kveder. Poročila sta se leta 1901 in se ločila leta 1913. To je bilo tako: Še ko sem bila v Ljubljani, sem se učila stenografije. Poučeval me je neki študent. Med inštrukcijo pride listonoša35 35 listonoša – pismonoša. in prinese pismo iz Tropave od Fr. M. Zera. – „Dovolite, da prečitam,“ pravim in odprem pismo. „O prosim, prosim,“ se smehlja moj inštruktor in vidim mu na nosu, da si misli: Aha, ljubimsko pismo! „Motite se,“ rečem in mu dam pismo, da ga prečita. In še pohvalim se: „Kaj ne, kako duhovito piše?“ – „Zakaj pa dopisujete z Nemcem in ne raje s kakšnim Slovenom?“36 36 Sloven – Slovan. me vpraša moj zavedni narodnjak. „Če pa nobenega ne poznam! Težko je to, vsak bi mislil precej na ljubezen ali na take budalosti, jaz pa nočem tega!“ – „Čakajte, jaz poznam Hrvata; prav inteligenten in resen človek je, ta bi bil! Zdaj je v Pragi. Lahko si dopisujete z njim o vsem mogočem in za žensko vprašanje se tudi zanima. Čakajte, še danes mu bom pisal! Naučite se vsaj hrvaščine!“ –

In pisal je. Jaz sem se res naučila hrvaščine. Kaj bi se ne, jeseni bo osem let od tega pogovora, tisti resni Hrvat je moj mož in punčko imamo tudi, ki me poučuje, da ne govorim prav, če se zmotim in vprašam „kaj?“ namesto „što?“

Pomislite, kaj vse prihaja od teh pisem!

Ko sem razpošiljala poročne karte, sem se spomnila, da stricu Zeru celo leto nisem pisala. Žal mi je bilo, ali časa nisem imela, zato sem odposlala samo karto, češ, če dobi, dobi. Kdo ve, če še vprašuje na pošti po postrestantnih37 37 Postrestantno pismo – poštno ležeče. pismih od mene, ki mu tako malo pišem.

Odpotovala sem doli na jug, in ko pridem v Zagreb, me čaka tam cela kopa gratulacijskih pisem. Zvečer sedem k mizi in jih prebiram. Zadišal je znan parfum. Pogledam, res, stric Zero je tudi pisal. Nepotrpežljivo raztrgam kuverto in čitam.

Kaj je to? Namesto starega „Draga Zofka!“ stoji „Velecenjena gospa!“

Ah, jezi se, si mislim, da nisem nič pisala in da nič ni vedel, in zopet mi je žal, da sem bila tako malomarna.

Čitam dalje:

„Dovolite, da tudi jaz, četudi pozno, motim s tem pismom blaženost Vaših medenih tednov in Vam položim svoja najprisrčnejša voščila k nogam. Najlepše sreče Vam želim, ker sreče, mnogo sreče je pač potrebno v zakonu. To vem jaz najbolje, ki sem praznovala ravno letos svojo srebrno poroko.

In zdaj prosim, ne bodite preveč razočarani, če postane iz starega, pozabljenega strica stara žena, ki se je za Vašo usodo – verjemite mi – vselej bolj živo zanimala, nego bi bilo kakšnemu stricu kdaj mogoče.

Torej prosim, ne bodite hudi. Jaz sem bolehna, kakor veste, in stara tudi, kakor ste uganili, in Vaša sveža, topla pisma so mi bila vedno mila, naklonila so mi mnogo lepih, veselih ur. Hvala zanje!

Je pač tako! Svojemu spolu imamo tako malo povedati – tako mislimo – in človek se skrije pod šifro, da bi si dalje ohranil zanimanje!

Torej bolna in stara žena – ravno včeraj sem se vrnila iz Karlovih Varov – Vas prisrčno pozdravlja v prijateljski ljubezni!

Fr. M. Zero.“

Ganilo me je to pismo! Spomnila sem se onega večera v odljudni hribovski vasi, ko sem prvikrat pisala pismo v svet; spomnila sem se vseh let, vseh dogodkov, vsega življenja, v katerem so me spremljala ta pisma liki38 38 liki – kakor. zvest tovariš.

In tisto noč sem dolgo sedela in pisala svojemu „stricu,“ pisala sem, da dopolnim dnevnik, ki ga ima o meni. In zahvalila sem se za vse in povedala, kaj so meni bila ta pisma iz dalje. Danilo se je, ko sem dokončala pismo. Zadnje pismo, zakaj kar bi se bilo še pisalo, bi bilo konvencijonalno in ne bilo bi več tako lepo. Poslovila sem se in zdelo se mi je, kakor da bi se bila še enkrat vrnila vsa ta leta, ki mi bodo – vem – ostala vedno najdražja celega mojega življenja.

Včasi si še zaželim: Brala bi rada vsa ona pisma, ki sem jih pisala tej dami. Pisala sem jih kakor dnevnik, in rada bi jih brala, da bi si oživila vse spomine onih let. In morda ji bom še enkrat pisala in jo poprosila zanje! –

EVA39

39 Ljubljanski zvon 1904, 642–648. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID, 4. 32–39. V Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice je ohranjen hrvaški tipkopis Eve s popravki. Besedilo se ne razlikuje od slovenskega. Češki prevod (Eva) je izšel v naslednjih časopisih revijah: Hlas národa, 18/1904, št. 342, str. 2–3), Hlas národa, 21/1907, št. 248, 2–3) in České slovo 2/1908, št. 294, str. 9–10. Angleški prevod (Eve) je bil objavljen leta 1995 (Duša: 1995, 49–53). Iz pisateljičinega pisma uredniku Ljubljanskega zvona Franu Zbašniku, poslanem 9.9.1904 (hrani ga Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice, Ms 1115, št. 13), je razvidno, da je urednik tekst precej popravil. Zofka Kveder mu je namreč pisala: „Velecenjeni gospod! Saj sem vedela! Oh, in potem naj ima človek veselje do pisanja! Jaz ravno čutim, da je moj talent bolj v ti stvari, da se mi ‚starke Sachen‘ bolj posrečijo, kakor kako lirično čivkanje. – Nu, naj bo! Natisnite Evo sfrizirano, ali morate mi jo priobčiti že v oktobrski štev. Potrebujem namreč honorarja. Moja tilleta je v mizernem stanju. – Ali morate mi obljubiti, da mi vrnete rokopis Eve. Namreč stvar je ta: Jaz sem se tu v Pragi seznanila z nekterimi nemškimi literati, ki mi prigovarjajo, naj izdam nemško knjigo, da založnika lahko najdem in da bom imela gotovo uspeh. Imam še par tacih stvari ala Eva iz [nečitljivo], – pa bi jih izdala v nemški knjigi, da me ne bi Slovenci psovali, da jih pohujšujem. ‚Kajna‘ pošljem.«

Doli v ravni Slavoniji je bilo v neki vasi dekle, ki so jo klicali za Evo. Ni se imenovala Eva po krstu, ali bila je tako krasna, močna in življenja polna, da tudi ona prva Eva, ki je rodila ves človeški rod, ni mogla biti krasnejša in krepkejša.

Visoka je bila kakor nobena v vaseh naokoli. Lase je imela črne in goste, da so se kakor temen plašč usipali preko ram in prsi; oči je imela, da so vsi moški noreli, če so pogledali vanje. Hodila je kakor kraljica ponosno in lahno. Vezla je pisane rože v svilene robce, ki so bili tenki in fini kakor pajčevina, in če se ji je zdelo, se je peljala s hlapci v šumo in je sekala hraste in smreke kakor najjačji od njih. Njene roke so bile kakor iz marmorja, tako bele in trdne. Postavljali so mlaje v vasi in tudi ona je bila med dekleti, ki so gledala. Zasmejala se je, stopila bliže, vzdignila s svojimi lepimi rokami zeleni mlaj kvišku in sama postavila ovenčano drevo v jamo. Srajca se ji je pretrgala od ram doli in zableščale so se njene prsi kakor cvetoče lilije. Vsi moški so zakričali, tako je bila krasna z razgaljenimi prsmi, a v rokah zeleni, ovenčani mlaj. In od tedaj so bili moški kakor satani, če so se spomnili Eve; goreli so vsi in srce jih je palilo bolj nego peklenski ogenj.

Bil je eden med njimi, oženjen človek, stasit kakor poganski bog. Ni pogledal svoje žene od tedaj, ko je videl Evo dvigniti mlaj. Ni pogledal žene in enkrat so ga našli fantje v podvečer ležečega na trati, odkoder se je videlo okno Evine sobe. Ležal je tam, stokajoč kakor v hudi bolezni. Zdaj pa zdaj je dvignil silne pesti in se je udaril ob prsi z vso močjo. Ko so stopili bliže, so videli, da so njegove prsi krvave, v capah je visela srajca in koža, da se ni videlo, kaj so cunje in kaj meso človeško. Zgrozili so se.

„Kaj delaš, pri Bogu strahovitem!?“

„Ljudje, jaz ljubim Evo!“ je dejal in zopet je dvignil pesti, da se udari po prsih, kjer ga je žgala duša njegova.

Tako so ljubili Evo. Ona je bila že zaročena in njen ženin je bil pri vojakih. Še eno leto ga je imela čakati. Težko ji je bilo to čakanje, zakaj njena kri je bila vroča, kakor je vroča kri levinje v vročih zemljah ob ekvatorju, ko v kraljevski svobodi čaka svojega leva, kralja. Eva se ni bala moških, ah, bila je močnejša od tigrice v temni gošči večnih šum. Ni se bala moških, ali njeno telo je bilo kakor rodovita in krasna zemlja pod božjim nebom, ki je ustvarjena za to, da bi klila in cvetla.

In vendar je bila čista in je ljubila svoje ponosno devištvo. Hotela se je posvetiti svojemu bodočemu možu nedotaknjena, ne zaradi njega, ali zaradi sebe, ker je bila ponosnejša kot kraljica, ki se ne more ponižati s svojim hlapcem. Ženina svojega si je odbrala sama po lastni svoji volji, in to ji je zadostovalo, da čuva svojo obljubo, kakor čuva življenje svoje.

Bila je bolj divja, bolj drzna nego najdrznejši fant v selu. Če se je zmislila, je šla k reki, preplavala jo oblečena in ujela tam na ravnem, ogromnem pašniku ob reki kakega žrebca svojega očeta. Tako mokra, kakor je bila, ga je zajahala, zavrisknila in že sta bežala v divjem diru po zeleni ravnici. Po cele tedne‘ so se pasli konji na paši in so bili divji kakor vrag. Ali ni ga bilo, ki bi ga Eva ne ukrotila s svojimi močnimi pestmi. In če so zaslišali moški po žitnem polju na drugi strani reke njen vrisk, so obstali, oči so se jim zasvetile in srce jih je zapeklo, kakor da jih je ugriznila goreča kača.

Čudna je bila Eva, ali smela je biti, zakaj ni je bilo take nikjer, kakršna je bila ona. Nobena ženska je ni opravljala, četudi so trpele vse že zaradi tega, da je bila sploh na svetu. Vedele so vse: Me smo dekle, ali ona je kraljica.

Pri njenem očetu je služil majhen, črn in grd hlapec. Po rojstvu je bil Lah, ali kar je sam pomnil, je živel v tem kraju. Najmlajši je bil od hlapcev, najzadnji in najneznatnejši. Bil je mlajši nego Eva. On je bil Evin pes. Danes ga je tepla, drugi dan je bila dobra z njim, kakor se ji je zljubilo. Vedela je, da jo blazno ljubi, in kratkočasilo jo je njegovo strast še bolj razžigati. Včasi je rekla: „Prinesi vode in umij mi noge!“

Ubogal je vselej.

Enkrat ji je opomnil oče: „Zakaj ne pokličeš katere dekle, zakaj moškega?“ „Ne, čemu?!“ je odgovorila Eva. „Kaj ni naš hlapec?“ Rekla je to zasmehujoče in zaničljivo, kakor da je edina hči najmogočnejšega kralja.

Zabavalo jo je, ker se ni upal dotakniti njenih nog niti sekundo dalje, nego je bilo potrebno, čeprav je bil njegov obraz temen in spačen od strasti. Ali ni si upal niti trenotek pozabiti svoje hlapčevske ponižnosti.

Ugriznil se je enkrat od jeze, od gneva v ustnice, da se mu je pocedila rdeča, vroča kri in kanila na belo Evino nogo. Pahnila ga je proč in pljunila: „Fej! Gnusi se mi kri tvoja in če bi si jo izcedil iz srca. Pes!“

Njegove oči so bile vedno kakor dva žareča ogla in zdelo se ji je, da bi se opekla, če bi se jih dotaknila s svojimi prsti.

In zaradi teh njegovih oči, ki so jo posebno kratkočasile, ga je jemala s seboj, če je šla z doma. Pred zoro je vpregla konja, se odpeljala v gozd in prišla šele pod noč domov. Bolj je delala ves dan nego najmočnejši drvar. Nič ji ni bilo pretežavno in nemogoče in veselilo jo je narediti vse, karkoli se ji je zahotelo, hlapec – imenovala ga je „Laha“ – ji je moral streči, skuhati opoldne kosilo, skrbeti za konja.

Nekoč jo je presenetila v gozdu strašna nevihta. Drevje je ječalo, veje so pokale, strašni bliski so treskali, vihra je besnela in voda je v debelih curkih lila izpod neba. Peljala sta s hlapcem vsak enega konja na uzdi in iskala zavetja. Prišla sta končno do pol razpadle barake, kjer sta vedrila. V enem kotu je bilo z deskami obito ležišče od listja in mahu, kjer so včasi nočili drvarji ali lovci. Bilo je suho tam. Eva je šla tja, da si izžme obleko, ki je bila napojena in težka od vode.

„Ne glej sem, Lah!“ je ukazala. In besedo Lah je izgovorila, kakor se ukazuje psu: „Karo! Sultan! ...“

Ko je bila slekla jopič z mokrih rok, jo je ugriznilo nekaj vročega v ramo.

Pes se je spuntal, hlapec je stal za njo in govoril, kakor da blazni: „Eva, ti si kakor satan in kakor Bog, tako lepa!“ Prijel se je je kakor mačka.

Hotela ga je pahniti proč, kakor bi bila odpahnila vsako golazen, ali tedaj je ugledala njegove oči. Te črne, plamteče, pekoče oči so vzbudile v njej peklensko željo, da bi ga dražila, kakor draži včasi krotitelj svoje zveri, hoteč jim še bolj pokazati svojo moč. Nagnila se je k njemu, zasmejala se je v tem grmenju in blisku, v tem tuljenju vsega gozda, zasmejala se je in poljubila hlapca na tiste njegove oči. On je zakričal, kakor bi zakričalo celo peklo,40 40 peklo – pekel. če bi jim kdo oznanil odrešenje. In ta hipni vrisk jo je omamil, oslabil, trenotek, en hip se je obotavljala, da bi ga pahnila proč, in že je bilo prepozno, že so njene roke nevede stisnile hlapca k sebi. Zagorela je vsa in zgrnila se je nad njo mameča sladkost.

Zunaj je treskalo, drevesa so pokala, zemlja je tulila, nebo se je zibalo, razsvetljeno od strašne luči palečih bliskov.

Ko se je Eva zavedela, se ji je zdelo, da se je pogreznila v peklo. Z enim samim gibljajem svojih rok je odpahnila Laha, da je odletel na podboje pri vratih. Pobral se je in v tistem trenotku je izginil v rjovečem gozdu. Skočila je kvišku, stala par minut kakor iz kamena, potem je zakričala, zaletela se s čelom v deske, padla na ilovnata tla, planila h konjema, stisnila pesti in ju bila s strašno močjo po glavi, po očeh, po gobcu. Dvignila sta se konja, udarila so kopita po njenih ramah, po rokah, a ni čutila. In konja, divja od strahu, sta zdirjala ven, kjer so ju podili bliski, žvižgajoče veje, tuleči grom.

Eva je planila za njima, blazna od zavesti svojega ponižanja, od strašne, peklenske jeze, od hipnega, groznega obupa. Padala je čez debla, vstajala, veje so ji trgale čelo, zaletavala se je besno od drevesa do drevesa, letela skozi divjo nevihto kakor obsedena furija. Padla je končno raz pečino in obležala v nezavesti.

Konja sta prišla sama domov, vsa ranjena, obtolčena. Šli so vsi hlapci in vse dekle iskat Eve, ali niso je našli. Šele drugi dan pod večer je prišla, napol gola, krvava, s pestmi, ki so bile ranjene do kosti. Šla je gori v svojo izbico in ni govorila z nikomer. Videli so vsi, da je bolna, a nihče ni bil toliko pogumen, da bi vprašal, kaj ji je. Ves teden je ležala gori, ni odprla vrat ni očetu, ni materi in ni jedla nič razen nekoliko sočnega, hladečega sadja. Okna je imela zagrnjena dan in noč.

Čez teden dni je prišla doli, ali njen obraz je imel tako ponosen in trd izraz, da se je je vse ogibalo. Niti oče ji ni rekel besede. Ženske so si šepetale, da se ji je najbrž takrat ob tisti nevihti zmešalo, kajti ona, ki je bila prej tako vesela, se ni niti nasmehnila več. Z visoko vzdignjeno glavo in kraljevskimi koraki je hodila po polju.

Lah je izginil. Mislili so, da se boji priti, ker ni dovolj pazil na konja.

Eva je bila zdaj po ves dan na polju. Delala je s strastjo. Od jutranje zore do večernega mraka je žela, kosila, vozila. Od reke sem je speljala nove dolge rove v njive svojega očeta. Stala je v izkopani grapi in niti niso počivale njene roke. Znoj je kapal raz njen obraz na črno, rodovitno zemljo. Bila je lepa kakor prej, samo še bolj kraljevska, bolj velika.

Delala je kakor črna živina.

Starši niso rekli niti ene besede. Kakorkoli je storila Eva, je bilo prav storjeno. Lahko je ležala doma na vrtu v senci, streljala s staro očetovo puško na golobe, tkala svilene rute ali mlatila, kopala – vse je bilo prav in dobro. Ljubila sta jo oče in mati, Evo, edinico41 41 edinica – edinka. svojo, kakor se ljubijo nebesa, tisočkrat bolj, nego sta ljubila sebe. Bila je velika ta ljubezen, boleča, molčeča in ponižna. Vsaka velika ljubezen je ponižna. Ti, ki ljubiš, si suženj, ali oni, kogar ljubiš, je kralj.

Ni zato vprašal oče Eve: „Zakaj ne sediš pod večer z nama na vrtu, zakaj se ne smeješ, zakaj ne igraš tamburice, zakaj ne poješ, da slišiva z materjo tvoj glas in se veseliva v srcu?“ Ni je vprašal, ali njegovo oko je poizvedovalo z ljubeznijo: „Kaj ti je, hči, edinica, kaj ti je, da trpiš in nama ne poveš? Govori in oče tvoj bo dal srce iz moških svojih prsi, da ne boš žalostna!“ – Ali Eva je molčala.

Mati je hodila tiho okrog in ni si upala ogovoriti hčere, da bi ji rekla lepe, ljubezni polne besede, ki so jo tiščale v duši. Ni ji rekla: „Edinica, zvezda moja, spasa42 42 spasa – hrv. rešitev. moja, golobica, roža mojega srca, veselje mojih oči ...“ Ni ji rekla. Samo tiho je pošepetala včasi: „Eva, Eva! ...“ Boječe je zašepetala, kakor bi se bala, da bi se utegnila jeziti, ker jo ljubi.

Eva je bila ponosna, Eva je bila trda, hodila je z visoko povzdignjeno glavo, ker je hotela pozabiti. „Če si odpustim sama, je pozabljeno,“ si je rekla glasno tisti dan, ko je prvič odgrnila zagrinjala na oknih svoje izbice in zopet šla med ljudi. In zato je zdaj neprestano pazila, prežala, da bi se ne vtihotapil v njene misli sramoten spomin, zato je bila tako ponosna, da bi čutila: „Smem biti ponosna, če morem biti tako ponosna“.

Minili so tedni in neki dan je Eva začutila, da bo mati. Opotekla se je pri tej misli, ki je ni mogla, ni hotela verjeti. Celi dan je hodila okrog, daleč od ljudi, in ko se je znočilo, ni šla domov. Hodila je po polju, po daljnih, nepreglednih pašnikih in je molila iz dna svojega bitja: „Ti Bog, ni res! Ni res! Usmiljeni Bog, ni res! Milost!“

Trepetale so zvezde na visokem nočnem nebu in Eva je bežala okrog po polju kakor splašena zver, ki zastonj išče zavetja.

Prišla je na blatno cesto, koder je hodila vaška čreda vsak dan. Vrgla se je na kolena, vrgla se je na obraz v blato, ponižala se je, upajoč, da se je Bog usmili tako ponižne. „Večni Bog, prizanesi mi! Samo črv sem, smet pred tvojimi očmi, ali tega ne morem! Usmili se me, ti, ki te imenujemo svojega očeta!“

Molila je molitve, ki jih ni molil pred njo nihče, ležala je v blatu, da bi prisilila to strogo, strašno nebo, da bi se je usmililo.

Celo uro je ležala tako, ali ni bila potolažena, ko je vstala. Obrisala si je obraz in njene oči so bile zopet ponosne, ko je zaklicala: „Če me ne uslišiš, si krivičen! Če me ne uslišiš, je laž, da si usmiljen! Če me ne uslišiš, te ni!“

Šele, ko se je danilo, je šla domov. Pogledala je po sebi doli. „Posuši se, posuši, gnusna, kleta kal!“

Njena kri naj bi se bila spojila s krvjo pohotnega hlapca?! Njeno kraljevsko telo, ki ga je čuvala tako sveto, naj bi bilo posoda bitju od takega sužnja?!

Ne, ni mogoče!

Čakala je od dne do dne, bala se je, ni verjela, upala je, prosila Boga. In vsak dan je raslo brezmejno njeno sovraštvo proti tej tisočkrat kali, ki je klila, klila zoper njeno voljo … Pomendrala bi jo bila, strla, in naj bi bilo veljalo deset peklov! Branila se je, ali ona je bila močnejša od nje! …

Inčez nekaj časa je vedela, da mora poginiti.

Poginiti! – Bila ji je všeč ta divja, močna beseda. Ni se je bala.

Kakor volkulja bo poginila in še strašneje!

In ker je bila močna na duši in močna na telesu, se ni obotavljala. Pisala je še ženinu v mesto: „Nocoj po noči moram poginiti.

Eva.“

Samo to je pisala. Ljudje, ki se pripravljajo na smrt, pišejo več, ali to ni bila smrt, kar si je bila izbrala ona. Tako pogine garjav pes za vasjo za kakim plotom, kjer zagrebajo mrhovino.

„Pismo ne pride prehitro ...“

Popoldne je vzela Eva handžar iz očetove skrinje. Bil je lep handžar, s srebrom obložen, na ročici okičen z bogatimi ornamenti, ki so se vili okrog štirih rubinov, krvavih kakor kri turška, ki se je nekdaj cedila po beli slonovini.

„Škoda handžarja za tak posel!“

Ali bil je oster.

Šla je v gozd, ki je kakor črn prt ležal na ravnici in segal kdo ve kam – daleč, v nedogled. Šla je k pečini, odkoder je znala,43 43 znati – vedeti. da se vidi vse polje, da se vidi vas, pašniki, reka široka, da je svet odprt očesu kakor ravna plošča, vse tja do sivih megel, ki vstajajo že z ogrskih pust. Na vrh pečine je šla, poiskala si je lep prostor pod samotno smreko, kjer bi se človek lahko naslonil, počitka potreben, kjer je senca in veter, ki šumi preko temnozelenih vrhov ravnega gozda.

Stala je trenotek tam in z enim samim pogledom se je poslovila od vasi, od polja, od reke, od pašnikov – ravnih, nedoglednih.

Pa je potegnila handžar iz nožnice, stari ostri handžar in zasadila si ga je pod srce z vso silo, da bi poginilo tisto, tisto sovraženo – prej od nje.

In padla je na zemljo, pokrila si je obraz s svojimi črnimi lasmi, zatisnila je usta z njimi, da bi ne zakričala, ne zastokala. –

Zapuščena kakor volkulja je umirala, preminila, zaničevana od same sebe, kakor pogine garjava psica tam za plotom, in vendar ponosnejša od kraljice na prestolu! …

MARA IN NJEN SIN KAJN44

44 Slovan 1904, 35–40. 81–84. 113–116. Rokopis ni ohranjen. V hrvaškem prevodu je izšlo pod naslovom Kajn v pisateljičini zbirki Iskre (str. 95–128). Pod naslovom Kajn je bilo delo objavljeno tudi v ID 4, 172–193. V recenzijah ob izidu knjige Iskre je bilo o Kajnu zapisano: „U cijeloj zbirci možda će se čitaoca najjajče dojmiti novela ‚Kajn‘, interesantna i po sadržaju i po pripovjedaločkoj snazi, bogastvom umjetničkih ljepota, osjećaja i dubokog posmatranja u ljudske duše. Uza sve to pokazuje se nam spisateljica u toj noveli i romantičkom pjesnikinjom i ako joj je koncepcija realistična, ipak joj je izradba zaodjenuta romantičnih ruhom. Divni oposi prirode i milie–a, pokazaju, da je ona umjetnica, koja razpolaže cielim nizom razkošnih boja, s kojima stvara izrazite i krasne slike riedkog umetničkog užitka, dočim u psiholožkoj i karakternoj analizi svihug junaka podaje mnogo zanimivosti i realnosti.“ Albertinov: Književnost, Prosvjeta 13/1905, št. 14, str. 455) „Zadnji spis v zbirki je novela ‚Kajn‘ […] Nam vsem je še v spominu, da smo z nekako mamljivo grozo čitali v ‚Slovanu‘ tisto zgodbo, ki se vrši v tajni, silni šumi in nam predočuje silne ljudi, no, zunaj mirne, a v svojem srcu noseče goreč vulkan.“ (J. Tominšek: Književnost, Slovan 1905/1906, str. 29.) „Na koncu knjige je novelica ‚Kajn‘, pisana v hrvaščini. Ta povest nam tem menj ugaja, ker ustvarja v celi knjigi disharmonijo – to je priča prešestovanja, zakonolomstva in umora. Tudi dikcija, detajlirano opisovanje in pohotni ton mora bolj razburiti in vznemiriti kot blažiti.“ (F. Terseglav: Zofka Kveder–Jelovškova: Iskre, Dom in svet, 1905, str. 371.

Tam doli v Slavoniji se razgrinjajo šume,45 45 šuma – nar. gozd. šume brezkrajne, kakor zeleno morje se razgrinjajo v nedogled. Tam v onih zelenih šumah si sam, zapuščen, oddaljen od človeških prebivališč, kakor je sam in zapuščen mornar v čolnu na širokem morju, ki je požrlo ladjo in tovariše njegove. Samo veter poje brez prestanka v vrhovih, samo sonce vzhaja in zahaja, samo visoke zvezde ti gledajo v hrepeneče oči.

Aj, in krog in krog samota, molčeča, veličastna in strašna samota, ki se je boji mehkužno človeško srce in beži in se skriva pred njo.

Take šume so ležale okrog sivega gradu in okrog vasi, ki je skromna in majhna ležala pod gradom. Kakor otok je stal grad sredi zelenega šumskega morja in ure in ure, ves dan daleč ni bilo nič kakor šuma, šuma.

Pod gradom v tisti vasi je bila doma njegova mati. Mara ji je bilo ime, a pod soncem ni imela človeka, ki bi bil njen in ona njegova. Komaj je znala hoditi, sta ji umrla oče in mati in tisto, kar je ostalo za njima, so ji pokradli sosedje, ki so se zato nazivali njeni dobrotniki. Ko je bila stara sedemnajst let, je imela samo še golo, ubožno in polpodrto kočo. Segnita in zapuščena je bila ta koča in nevarno je bilo živeti pod njenim krovom, ki ni branil niti pred dežjem niti pred mrazom. Jesti ni bilo kaj, a da gre služit? ... Kam? V takih vaseh ni seljakov,46 46 seljak – kmet, vaščan. ki bi potrebovali dekle in potem: Slavonka se ne rodi, da bi služila!

Mara je hodila v šumo; jagode je nabirala in gobe, korenine in gozdna zelišča, ki so sočna in nasitijo človeka, ki ne prezira, kar mu nudi mati zemlja, pa naj je vzraslo na gojenem in zalivanem vrtu ali zunaj v divji šumski prostosti. A dobro je šlo Mari v tek in cvetela je, kakor gozdna roža. Zamirisala je vaškim fantom in grajskim logarjem, in marsikdo je mislil, kako bi jo utrgal. Ali gozdne rože imajo bodeče trnje, in če je bila Mara nežna, vabljiva in sladka kakor mlada srna, je bila zato kakor divji ris nagla in razkačena, če jo je hotel kdo žaliti. Enkrat jo je zalezoval mlad logar, ko je šla iz vasi; v šumi je priskočil in jo objel; pa kakor divja mačka se je raztogotila. Vse lice mu je izpraskala in kakor veter je izginila v gošči.

Tiste spomladi pa je prišel v grad neki grof k stari baronici. Tridesetleten je bil morda, širokopleč, visok, pogumen in drzen kakor vrag. Daleč od severa je prišel, iz Poljske. Sin je bil baroničine nečakinje, kakor je govorila grajska služinčad. Prišel je, kakor da je prišel v pregnanstvo; temen je bil, ni znal jezika, a njegove kletve, tuje kletve, so se slišale strašno in so plašile celo stare, črnoglede sluge, ki niso bili nikdar pobožni. Hodil je v šumo z velikim svojim psom; od zore je hodil do črnega mraka, kakor lev je hodil okrog, ki so ga zaprli v železno klet. Bajalo47 47 bajati – pripovedovati, navadno neverjetne stvari. se je, bajalo o tujem grofu, strašne grehote so si izmišljali ljudje in so mu jih prisojali. Po kaj bi pač prihajal sem, v slavonske šume, po kaj bi pač prihajal na otok, na sivi grad v zelenih šumah, ki se kakor nedogledno morje raztezajo, kdo ve, kam! – Skriva se, kdo ve kaj je zagrešil v daljnem svetu, kdo ve, kaj strašnega! Ubil je morda koga, puntal se je morda proti kralju, proti tujemu kralju, ki gospoduje na daljnem severu v krvavi in ponosni Poljski. Bog sam vedi, kje je to! Slavonski človek ne domisli tega, ne domisli nikdar! čez deset zemlja, čez sto gora, čez sto šum, takih, kakor morje neizmernih ... kje je, kdo ve to, daleč, daleč, kakor do visokega neba.

In grof s tujimi očmi, s tujimi, lepimi, ponosnimi očmi, ki so bile kakor strele svetle in bistre, je hodil v šume, zamišljen, temen. Kdo ve, kod so hodile njegove misli, kod so blodile, kaj so delale, koga obiskovale ... Rekel ni nikomur ničesar in komu bi tudi rekel! Samo pes je prišel z njim od tam iz neizmerno daljnih krajev.

Takrat se je dogodilo, da se je Mara izgubila v šumi. Večerilo se je, noč je prišla, a še vedno je blodila po gošči in strah je je bilo. Zašla je v šumi, kakor da se je potopila v morju; kdo ve, kje je breg, kdo ve, kje je vas, kje daleč, v katero stran ... Zabliščale so se nad njo zvezde skozi goste veje, in Mara je utrujena obstala in legla v mehki mah. – Počakam zore, potem splezam na najvišje drevo, visoko v vrh splezam in morda ugledam znan hrib, znan breg! In tudi če ne, sonce posije in pokaže mi, v katero stran naj grem!

Noč se je glasila v šumi, sove so skovikale, s tihimi koraki je stopala zverjad na plen. Tisoč ust ima noč v šumi, a srce človeško, ki ni vajeno teme, se boji, najpogumnejše srce trepeta, ko govori noč v šumi in se oči zastonj upirajo v črno temo.

Daleč za drevesi je zažvižgal človeški glas, in Mara je zaviknila,48 48 zavikniti – zakričati, zavpiti. zakričala: – „Oj, oj, na pomoč!“

Zažvižgnilo ji je nazaj in zopet je klicala Mara. Začula je stopinje v gošči in tisti hip se je prestrašila in se zbala. Bože, temna šuma naokrog, noč, skovikanje, rahle stopinje zverjadi, ki zasleduje plen – in tam gre človek! Človek gre, ali mogel bi biti gorji49 49 gorji – zast. slabši. od teme, od noči, gorji od samotne šume, gorji od prežeče zverjadi! Zatrepetalo ji je srce in skrila se je v goščo.

Ali zalajal je pes poleg nje, ni se bilo nikamor skriti in zopet je vstala. In iz teme je stopil visok mož, na prsih je imel pripeto svetilko, ki je razsvetljevala zelen krog v temni noči. Stopil je k njej in ji je posvetil v obraz.

„Djevojka!“50 50 djevojka – hrv. dekle. se je začudil. „Ne boj se!“ je rekel in jo prijel za roko.

Tuj je bil njegov glas, nerodno so se glasile besede, slajše, mehkejše nekako kakor so jih izgovarjali domačini.

Molče je stopala Mara za njim. Nista hodila dolgo in prišla sta v majhno globel, kjer je rasla bujno le visoka gozdna trava. Nad njima se je zasvetilo stotisočsto tisoč zvezd.

Tuji mož se je ustavil in ji nekaj razlagal. Bile so poznane besede in zopet niso bile. Ali Mara je razumela, da ne moreta domov, da morata ostati tu. Mož je odložil puško in lovsko torbo ter začel puliti travo pred seboj. Tudi Mara je delala isto in on ji je pokimal in se nasmehnil. Znesla sta skupaj dračja, naredila grmado, in on jo je podžgal. Vzel je iz torbe mesa in kruha in dal dekletu, tudi vina ji je dal piti. Tako sta večerjala molče, ogenj je prasketal pred njima in drevesa naokoli so se fantastično raztezala in rasla v visoko nebo.

Mož je legel vznak in zaprl oči. In šele zdaj se je upala Mara pogledati mu v obraz. Lep je bil ta obraz in moški, nikdar ni mislila Mara, da bi mogel imeti na svetu kdo tak obraz. S strahom je gledala Mara v ta bledi, lepi obraz tujega moža in zopet ji je zazvenel v ušesih zvok njegovega glasu, njegovega tako čudno mehkega glasu. Zdrznilo se ji je nekaj v srcu in vzdihnila je.

On je odprl oči in se nasmehnil. Sklonil se je kvišku, se primaknil Mari in jo vprašal: „Kdo si?“

„Mara,“ je odgovorila in se je zagledala v te tuje, mehke in ponosne oči, ki so se upirale vanjo.

„Lijepa51 51 liješa – hrv. lepa. Mara!“ je dejal mehko, nežno in zopet se je nasmehnil. In njegov obraz je postal še lepši.

„Jaz sem grof Kazimir“.

„Ti si gospodin52 52 gospodin – hrv. gospod. grof ... ?“ se je začudila in plaho je povzdignila svoje velike, krasne oči.

Še bližje se je primaknil in pošepetal: „Le Kazimir, lijepa Maro!“

Ni se upala ganiti, tako sladko, tako mehko je zvenel njegov glas. Prijel jo je za roko, ali obraz je obrnil proč, dolgo je gledal v ogenj.

Držal jo je za roko, ali njej se je zdelo, kakor da se je odmaknil proč, odšel; čutila je, da je že pozabil nanjo, da misli, kdo ve, kam, kdo je, kaj ...

In njegov obraz se je spremenil, žalosten je postal, temen.

Maro je zabolelo srce, zasmilil se ji je globoko, bridko.

„Gospodin ...,“ je zašepetala, „Kazimir ... Ali si jako žalosten? Ali si jako nesrečen?“

Obrnil se je k njej, udaril se je na prsi: „Oh, Maro, zelo sem žalosten, zelo sem nesrečen!“

In ovil je desnico okrog njenega pasu in položil je glavo v njeno naročje. In razjokal se je. V resnici, razjokal se je in Maro je zabolelo srce, neusmiljeno jo je zabolelo srce in zajokala je z njim! Kakor mati je držala njegovo lepo, njegovo moško glavo na svojih prsih in kakor mati ga je tolažila s trepetajočimi ustnicami. In tako jo je bolelo srce, da bi bila kričala od bolečine in taka sreča jo je navdala, prevzela hipno, da je mislila, da umira od sladkosti.

In takrat sredi noči, v neizmerni šumi, ko je umirala in je ugašala grmada pred njima in je tema rasla in se gostila, takrat je Kazimir pripovedoval v tujem, mehkem, lepem jeziku svojo povest lepi Mari. Nežno je govoril, kakor šepeta nežno jutranji veter v rosnih rožah, in zopet se je raztogotil, da so se zabliskale ponosne oči kakor dve streli v nevihti; sklonil se je kvišku, stisnil pesti, preklinjal, kdo ve kaj, kdo ve koga in zopet se je naslanjal v Marino naročje, obupan, žalosten do smrti, željan utehe.

Ničesar ni razumela Mara, a zopet je razumela vse.

Razumela je, da se mu toži, da se mu strašno toži daleč proč odtod, po njegovi zemlji. Da je lačen in žejen svoje domovine na severu, da jo je lačen in žejen, ali da ne sme nazaj, ne sme domov. Ni razumela Mara, zakaj ne sme domov, ni razumela, kaj so mu naredili, ni razumela, zakaj mu prete, s čim mu prete.

Ah, toži se mu, gladen in žejen je svoje domovine, a nazaj ne sme, nikoli, nikdar več!

To je razumela Mara in zasmilil se ji je sto tisočkrat. Prelila se je žalost iz njegovega srca v njeno srce in bila je žalostna z njim in nesrečna z njim tisto noč. In za vse svoje življenje se je napila bridkosti njegove duše in trpkosti njegovega srca. Ne bo se več smejala Mara, dokler bo on žalosten; nikdar več se ne bo smejala, če se ne bodo nasmehnile njegove ustnice.

„Hočeš, da te ljubim, gospodine? Vse življenje te bom ljubila, do smrti! Moje oči, gospodine, moje oči, ki so bile tako lepe, tako vesele, se bodo jokale s teboj! In moje srce bo žalostno, do smrti bo žalostno, ker si ti žalosten!“

Poljubil jo je in tudi ona ga je poljubila, na ustnice ga je poljubila in na oči in na lase in po vsem obrazu ga je poljubila. In prosila ga je s svojimi poljubi, ponižno ga je prosila s svojimi poljubi: vzemi mojo ljubezen, mojo vročo in ponižno, mojo belo in edino ljubezen vzemi, da se razvesele tvoje oči za kratek hip nad mojo mlado lepoto, da ti srce samo kratek hip pozabi, da si žalosten in nesrečen in izgnan iz domovine, ki jo ljubiš! Če bi imela sto ljubezni in sto lepot in sto mladosti, dala bi ti jih vse, da bi se razveselile tvoje oči en sam, kratek hip! Ljubim te, ponižno te ljubim, vdano te ljubim! Glej, kakor mlada kraljica bi te ljubila s ponosno, kraljevsko ljubeznijo, ali ti si žalosten in moram te ljubiti ponižno, kakor tvoja sužnja te ljubim, da boš potolažen en sam kratek hip!

Tako sta se seznanila grof Kazimir in djevojka Mara.

In odslej, kadarkoli so jo ugledale njegove tuje ponosne oči, so se razveselile, in kadarkoli jo je objel, je pozabilo njegovo srce na svojo žalost in bridkost.

Sredi šum, na vrhu nekega hriba, je dal postaviti grof Kazimir leseno kočo. Posekali so drevesa vrhu hriba, postavili so trdno, udobno in lepo leseno hišico, prekopali zemljo naokrog in zasadili iz grajskih vrtov rože in trte in mlada žlahtna drevesca, da bi bilo lepo in milo domovanje.

V to hišo je grof odpeljal Maro in dal ji je svile in baržuna, dragocenih preprog, da okrasi svoj stan, in dal ji je zlatnikov in biserov, da se nagizda njemu v ljubezen in veselje. In pripeljal je starko, da streže in dvori njegovi dragi ...

Kakor morje se je valovila zelena šuma pred okni, v vrtu so se razcvetele rože, a v koči je sedela Mara, pela, plesala, svirala tamburico, da bi razveselila njega, ki ji je bil več kakor sonce, več kakor duša ...

Jesen je prišla, pa zima in cele dni je sedel grof Kazimir pri Mari, objemal jo, poljubljal jo, govoril ji prelepe besede mehko, nežno. Ali Mara je videla: vedno bolj hrepeneče gledajo njegove oči v daljo, vedno bolj ga mučijo težke misli, vedno bolj ga more brezupne želje. Toži se mu proč, kdo ve, kam se mu toži, čez deset zemlja, čez sto gora ... v daljo neizmerno ... In bala se je Mara, da ji ga ne vzame ta dalja, ta strašna, neusmiljena dalja, ta njegov dom na severu, ki ga ljubi tako zelo in je izgnan iz njega za vselej!– In še lepše mu je pela, še lepše je svirala53 53 svirati – igrati. tamburica pod njenimi mehkimi prsti.

Ali spomladi, ko je zavriskal jug čez šume, ko jih je objel, ko jim je zamajal vrhove, – takrat je Mara zastonj čakala, kdaj pride grof Kazimir. Čakala je teden, dva tedna, mesec ... Potem je slekla svilene halje, odplela bele bisere iz črnih las, sezula baržunaste54 54 baržun – žamet. cipelice55 55 cipelice – hrv. čeveljčki. razz belih nog in oblekla je svoja raztrgana stara krila, težke, nerodne opanke in odšla je domov v selo. Od zore je hodila do črnega mraka. In zopet se je ugnezdila v stari, gnili in podrti svoji koči v selu. Ni bilo več oken, ni bilo več vrat in skozi streho se je videlo modro nebo. Ali kaj je marala Mara, če jo je pral dež, če jo je zeblo v nočeh! Njega ni bilo več, zapustil jo je, pozabil morda ... Ah, ni mu zamerila; zakaj bi mu zamerila, ko ga je ljubila, ko je bilo prav, da je šel, če je srečnejši brez nje! Sto tisoč sreč mu je želela na pot! Ah, dragi, mili, sto tisoč sreč! In če jo je bolelo srce, ni mogla zato: naj boli, zaradi njega jo boli srce, in tudi nesreča, tudi bridkost je sladka, če je zaradi njega!

Vprašala je nekoč logarja, plaho in ponižno ga je vprašala: „Kje je grof Kazimir, ali ne veste?“

Zasmejal se je surovo: „Kaj bi ne vedel?! Odšel je, domov je odšel; presedale so mu že pač naše šume in naše djevojke! Kaj si mislila, da te vzame seboj, haha!“

Tiho je odšla in se skrila v svojo kočo, da bi je ne videli ljudje in da bi se ne smejali njenim solzam. Bridke, vroče solze, iz srca plakane;56 56 plakane – hrv. izjokane. škoda, da bi jih zasmehovali!

Odšel je torej grof Kazimir domov, odšel v daljno domovino, ki jo je tako ljubil. Lačen in žejen je bil svoje domovine, zato je odšel. Naj se je nasiti, naj se je napije, nje, sladke, ljubljene, naj se je napije v sreči! Naj mu je vsaka solza Marina blagoslov, svet blagoslov na njegovem potu, naj mu je vsak Marin vzdihljaj sladek nasmeh sreče!

Ni štela Mara dni, vstalo jesonce in zašlo za gore, a Mara joka; prižgale so se zvezde na nebu in so ugasnile, a Mara joka. Ni je utehe njenemu srcu, ni ga leka njeni duši!

In nekoč so jo poklicali v grad. Peljali so se k stari baronici. Sedela je pri oknu in ko je Mara stopila, se ni ozrla in je ni pogledala.

„Sporočiti ti moram, da je ona koča v šumi tvoja za vselej. Koča in pet oralov naokrog. Lahko streljaš divjad v šumi in sekaš drva za svojo potrebo. In če ostane kdo za teboj, tudi zanj velja ista pravica. Idi k oskrbniku, on ti da listine! On ti tudi izplača dva tisoč goldinarjev. Ni to od mene; ravnam po želji grofa Kazimira.“

Baronica je vstala in trdo je rekla: „Grof Kazimir je bil oženjen!“ Mara je sklonila glavo. Nikdar ni imela pravice do njega, – naj je bil oženjen!

„Moram ti reči, da te je ljubil. Ne rečem tega rada, zaničujem te: ali v pismu me prosi, da ti povem, da te je ljubil! To je njegovo zadnje pismo, zato moram ubogati.“

Stara baronica je povzdignila glas:

„Grof Kazimir se je puntal proti kralju, ki si je privojskoval njegovo domovino. Ali ukrotili so upornike in jih postrelili. Grof Kazimir je pobegnil k meni. Lahko bi bil ostal za vedno pri meni, toda vrnil se je skrivoma v domovino. Ujeli so ga in ustrelili tudi njega!“

Mara se je zgrudila na tla. Stara baronica je pozvonila in naročila slugam: „Odnesite jo!“ Odnesli so jo iz dvorane in jo budili. Spregledala je in zajokala je na ves glas: „Lačen in žejen je bil svoje daljne domovine, a oni so ga ustrelili, umorili!“ V neizrečeni bridkosti se je zajokala. In v tistem trenutku je začutila resničnost svojih težkih slutenj, da bo mati ...

Pozimi je rodila Mara dečka. Kakor so rojeni mladi volkovi, tako je bil rojen v samotni koči, sredi zimskobelih gozdov. Kakor žival gozda, tako sama je bila Mara ob tisti uri, tako daleč od bitij svojega rodu. Kdo bi se pač upal pozimi v bele, samotne gozdove, v njihovo nedotaknjeno, blestečo in pretečo krasoto!

Šele spomladi, ko je že dolgo pihal gorki jug preko dežele, v hipu počrnil vse šume in ko je vlažen dež zrahljal zemljo in je dišalo v zraku popomladi ter so se ganile neizmerne šume v mogočnem, skrivnostnem klitju, – takrat je vzela Mara svoje dete in ga je odnesla v vas. In ko je videl župnik malega, močnega pogana, krstil ga je z imenom Kajn. Iz dolgočasja morda mu je dal to ime, ali pa tudi iz zlobnosti morda, da bi bil otrok zaznamovan vse svoje žive dni. In zopet je nesla Mara otroka skozi klijoče, vlažne, brezkrajne gozdove nazaj v svojo samotno kočo, ki jo je bil postavil mrtvi njen ljubi. Sonce je sijalo ves dolgi aprilski dan, črna in mastna gozdna zemlja se je kadila in dišalo je po bujnem letu. Rjavi popki so se odpirali in kakor je šla, tako je šlo prvo lahno, nežno zelenje od drevesa do drevesa in gozdovi so šušteli v blagoslovljenem tisočerem rojenju. In nabujale 57 57 nabujati – hrv.narasti, napeti se. so njene mlade prsi in ponudila jih je detetu, da bi raslo in uspevalo v moči in lepoti. Veselo ga je nesla nazaj v šume, da bi ne videlo ljudi in njih ničnosti.

Tako je rasel otrok v gozdovih. In šumeli so mu gozdovi v jeseni; zeleneli so mu spomladi; dišali so zanj v letu v bogati, zdravi vonjavi; v beli zimi so mu pripovedovali čudovite bajke. In učil se je od majke58 58 majka – hrv. mati. zasledovati divjad in učil se je od nje brenkati na strunah starodavne tamburice in peti starodavne žalostnonežne pesmi. In ljubila ga je mati z veliko in silno ljubeznijo in bilo ji je včasih, kakor da ji pomagajo vse te nepregledne prašume naokrog ljubiti sina tako lepo in tako krepko. In ostala je sama lepa, samo ponosnejša je bila, bogatejša na čustvih in srcu, razumnejša po pameti, vredna da živi sama v teh neizmernih šumah kakor kraljica, ki so jo podložniki zapustili in jo izgnali iz njenih dežel, kdo ve, kam v tuje kraje. Kajn je rasel, kakor so rasli mladi bori v strmih bregovih. Postal je pogumen, drzen, kakor mlad, rjav poganski bog. In ljubil je šume, ljubil je visoko, prostrano nebo, neštevilne, valovite bregove naokrog, preko katerih so se širile šume, kakor kipeče zeleno morje. Ljubil je svojo mater in si ni želel ljudi.

Poleti je prišel tu in tam kak logar k njima in jima je svetoval, naj se preselita v vas, ali Kajn je zaničeval to vas, ki je ni videl še nikoli. Ljudje v vaseh – se mu je zdelo – žive pusto in zaničevanja vredno suženjsko življenje, brez veselja so in brez svobode. Tam ne tulijo volkovi pozimi pred kočo, in vihar se ogiblje umazanih, strahopetno skupaj stisnjenih hiš, je pripovedovala mati. Kajn pa je ljubil tuljenje lačnih volkov pozimi, ljubil je vihar, kadar se je silen, divji in togoten gnal preko gozdov, da so pokali mogočni stari hrasti in so se gibke smreke klanjale do tal.

Tako je postal Kajn sedemnajst let star in takrat mu je mati umrla. Dala mu je še svoje zlatnike, dala mu je bisere s svojega vratu, da bi okrasil z njimi svojo ženo, kadar si jo izbere, in svetovala mu je, naj gre med ljudi, v kraje proti noči ali proti jutru, kakor mu je bolj všeč. Šele pozneje, čez leta se vrne lahko zopet sem v gozdove, kjer sta mir in samota. In potem je umrla, in logarji so prišli in pomagali Kajnu izkopati na vrtu grob zanjo, zakaj predaleč je bilo nositi jo v vas, da bi spala v blagoslovljeni zemlji. In Kajn sam je mislil, da mati pač rajši počiva v molčečih šumah, v samoti, ki jo je znala tako ceniti.

Mnogo dobrih svetov so mu dajali logarji, ali Kajn je vedno slišal, kako je rekla mati: „Pojdi proti noči ali proti jutru! “ In vabile so ga besede v tujo daljo.

Ko je zopet enkrat potrkal neki logar na vrata, mu ni odprl nihče; in ni pes zalajal na dvorišču in mala krotka srnica je gotovo odbežala v gozdove, ker ni bilo nikogar več, ki bi jo bil gladil.

In dvajset let in dalje so šumele šume okrog samotne koče in nihče ni sedel pri oknu; da bi poslušal večno njihovo pesem. Na vrtu so rasle mlade smreke poleg bezga in med pisanimi cvetlicami, ki so leto za letom bujno rasle iz svojega lastnega semena in cvetele bogato, kakor da bi čakale in stale pripravljene zanj v cvetju, da bi jih lahko utrgal, ko bi prišel poleti sem po zelenem gozdu. In v vasi na bregu gozda je živel le še kakor pol pozabljena bajka spomin na poljskega ustaša59 59 Ustaš: v tem pomenu upornik, sodelujoč v poljski vstaji. in na sina njenega Kajna, ki je brez miru in kakor preklet odšel v svet, proti noči ali proti jutru, – nihče ne ve, kam.

Časi so se spremenili. Stara baronica je umrla, – in v šume so silili tuintam tuji podjetniki, ki so precenjevali gozdove z izkušenimi očmi. In začelo se je polahko60 60 polahko – star. nalahko, narahlo. gibati v tem velikem morju zelenih gozdov. Na kraju, v vaseh je pela že tuintam parna pila,61 61 pila – žaga. in široki posekani pasovi so se v raznih linijah spuščali v bregove in zopet v dolino notri v stare prašume.

Prišli so Francozi s polnimi žepi, in domačini so se učili za cenen denar poslušnosti in hlapčevanja. Vedno več tujcev je prirojilo v vas, kakor silijo muhe tja, kjer je med. In učili so lepa, divja dekleta poljubljati za pisan trak, za zlatnik, ki se lepo svetlika v črnih laseh, za dišave, ki prijetno in sladko mamijo in vabijo. In ni bilo več zvestobe v slavonskih šumah, in tako lahkega srca so bila dekleta, kakor so bila lahna njihova krila, ki se je veter poigraval z njimi. Sanjale so danes o svetlih moških očeh in drugi dan so bajale o ozkih, gosposkih rokah knjigovodje, ki je v lakastih cipelicah koketiral po razkopanih vaških grapah. Tujci pa se niso mogli dovolj načuditi lepoti teh vitkih gibčnih deklet, plemenitim, vlažnim očem tega močnega, svežega in zdravega rodu, ki je živel med prostranimi prašumami. Ah, ali šume niso bile več one stare, divje, krasne šume! Kakor da bi se videli sledovi človeških rok, ki so posegle po njih, kakor se vidi na svežem sadju sled vsakega prsta, ki se ga dotakne.

Takrat pa je prišel Kajn domov, v kočo svoje matere v gozdu.

Popravil je, kar je bilo segnilo in kar je razpadlo v teh dolgih letih, in hodil je v vas kupovat, kar je potreboval zase in za svoj dom.

Štirideset let je bil že star, močan in visok kakor orjak in ponosnega vedenja. Nosil je obleko, kakor jo nosijo ustaši po macedonskih62 62 macedonski – makedonski. gorah, za pasom mu je tičala pištola in krasno bodalo. In kakor je prišel, je vstalo sto bajk o njem, in možje in žene so tekmovali za njegovo prijaznost. Sila radovedni so bili vsi, kod je hodil in kaj je delal vsa ta dolga leta. Ali Kajn je znal molčati in vsakdo, ki ga je pozdravil, ni dobil odgovora. Sto pustolovstev so mu pripisovali in kadarkoli se je prikazala njegova visoka postava v vasi, vselej se je zbiralo staro in mlado, da ga vidi in občuduje. In želje deklet so hodile za njim in vsaka bi ga bila ljubila, če bi jo bil maral.

Ali on se ni menil za to, in četudi je prišel vsak mesec komaj enkrat ali dvakrat v vas, so bile njegove besede redke kakor bele vrane.

In med drugimi je bilo v vasi dekle vaškega kramarja, ki je bil židovske krvi, čeprav se je bil že njegov oče pokrstil, ko je prišel v vas. Dekle njegovo pa je bila mlada, samoljubna in trmasta stvar z goreče rjavimi lasmi. Temno kožo je imela, svetle oči in lase, ki so zagoreli v rdečih plamenih, kadar je posijalo sonce nanje. In ta si je izmislila in se je zaljubila v Kajna z vso silo. Smehljala se je, kadar je prišel, izpraševala ga je in kazala mu je na vse načine, da ga ima rada. Ali njeno laskanje je malo pomagalo. Kakor da je stara, grda baba, tako in nič drugače je govoril z njo. Ona je bila jezna, divja. In tako malokdaj je prišel v vas, in tedni so minili, da ga ni videla. Kakor da bi bil on edini mož na svetu, tako se ji je zdelo, in vsi drugi, ki so se laskali okoli nje, so se ji zdeli vredni prezira in zaničevanja. Kadar so prišli inžinirji, polirji63 63 polir – žarg. delovodja. in uradniki, ki so bili skrbno počesani in oblečeni in so hodili v rokavicah in v visokih belih ovratnikih, je govorila z nagizdanci, kakor s sitnimi paglavci, katerim se prezir lahko odkritosrčno pljune v obraz. Vsi ti Don Juani so hodili za njo, saj se jim je zdela nekaj pikantnega in zapeljivega s svojimi rdečerjavimi lasmi. Ah, kakor metulji, ki poletavajo najrajši okrog najlepših, najbolj duhtečih rož na vrtu!

Zopet je prišel Kajn po dolgem času v vas in kupil je pri kramarju smodnika in soli in slanine, žebljev in ponev, moke in motiko. Jel je in pil vino, plačal molče, na vprašanja odgovarjal z „da“ in z „ne“ ter odšel brez obotavljanja. Vselej je hitro odjahal in kazal s tem pereče svoje zaničevanje do vse vasi in do vseh ljudi.

Takoj za vasjo na poljih je priteklo nekaj za njim. Ni se ozrl in šele, ko je skočilo predenj na pot, se je ustavil.

Bila je Dana s svojimi ognjenimi lasmi in z velikimi svetlimi, židovskimi očmi. Obstala je pred njim vsa rdeča in vroča in jezno je zakričala nanj:

„Kaj si pa domišljaš?! Kaj pa je to takega, če si se bil s Turki?! Kaj bi bilo takega, da si jih petdeset, petdeset ubil! Nič! In zakaj potem molčiš, če govorim s teboj! Milost je od mene! Milost! Torej govori! Slišiš, govori!“

Zasmejal se je glasno: „Na, punčika, kaj te je prijelo? Lepo domov pojdi, otroček, kaj kričiš!“ „Nisem nobena punčika in noben otroček!“ je vpila srdito in kakor bi trenil, je skočila kvišku in ga udarila s pestjo v obraz.

To ga je jako presenetilo, toda razjaril se ni.

„Kaj pa hočeš pravzaprav?“ je vprašal in jo resno in pazno64 64 pazno – pazljivo. premeril z očmi.

„Govoriti hočem s teboj!“ je rekla svojeglavno.

„Ne govorim ravno rad; ali če ravno hočeš, pa se pogovarjajva. Torej, kaj bi rada?“

Sel je na mejnik in si sukal smodčico.65 65 smodčica – cigara.

Zacepetala je z nogami. „Ne puši in glej me, ko hočem govoriti s teboj! Kje si bil ves ta čas, ko te ni bilo v naših krajih?“

„Kaj te zanima? Premlada si mi za tak pogovor. Sploh pa: v Macedoniji sem bil, če veš, kje je to?“

„Si se li bojeval s Turki?“

„Tudi.“

„Ali so tam lepa dekleta?“

„Lepa in nelepa.“

„Lepša, kakor tu?“

„Res ne vem.“

„Si jih mnogokrat poljubljal?“

„Nisem štel.“

„Jaz nisem še nikogar poljubila, še prav nikogar!“

„Nu, prav.“

„Jaz sem šele šestnajst let stara.“

„Ni dosti.“

„Ti si pravzaprav že jako star.“

„Da ali pa tudi ne!“

„Ali bi rad kakšno dekle poljubil?“

„Mi je vseeno.“

„Ali bi mene poljubil?“

„Ne vem.“

Zopet je zacepetala z nogami, solze so ji stopile v oči od jeze in zelo razjarjeno je zavpila: „Ali mene, mene je volja za tvojimi ustnicami!“

„Pa kaj naj storim?“

„Poljubi me, naravnost, poljubi me! Če hočem, pa hočem!“

In v hipu se je srdito vrgla na njegove prsi in jezno je pritisnila svoje mlade, sveže ustnice na njegove trpke, ponosne.

„Jaz te ljubim, da veš! Ljubim te!“ je rekla jezno in njene oči so se temno in zlovoljno svetile.

„Jezim se, sovražim te, pa te ljubim!“ je zagotavljala, kakor da mu preti.

Vstal je in resno jo je pogledal. Počasi jo je promatral66 66 promatrati – hrv. opazovati. in v oči ji je gledal dolgo in zbrano. „Ali hočeš biti moja žena?“ jo je vprašal potem.

Zardela je in povesila glavo in rekla je skoraj ponižno: „Da, če hočeš!“

„Dobro. Samo to ti rečem: če te bom ljubil, – moja ljubezen ni za en dan in ni zato, da se vrže proč. Če ljubim, ljubim in kdor me razžali, temu je žal. Premisli! Potem boš moja, potem se varuj!“ Njegov obraz je postal temen in preteč.

„Ne bi ti svetoval, da me varaš!“ Zasmejala se je: „Glej, kako sem jezna, ker te moram ljubiti tako zelo! Ne bo težko, biti tebi zvesta.“

Odpel si je srajco in na njegovih junaških, temnih prsih se je belo zasvetil niz biserov. „Moja mati jih je dobila od očeta mojega in jaz ti jih dam, da boš vedela, da si zdaj moja žena.“ Položil ji je bisere okrog vratu. Bili so beli biseri, vroči od njegove krvi, in zdrznila se je Dana, ko so se dotaknili mehke njene kože.

„In sedaj pojdi z menoj,“ – je dejal, objel jo okrog vitkih ram in tako, kakor je pribežala za njim, tako jo je vzel seboj na svoj dom v šumah.

Dolga je bila pot, biseri okrog Daninega vratu so postali hladni in bili so čudno težki, tesnili so jo. Ali njena usta so bila sladka in vroča od njegovih ust. In vso dolgo pot je mislila na njegova usta, ki so trpka in ponosna in lepa, strašna in ki so gotovo malo poljubljala in so še lačna poljubov in ljubezni. Ali šele, ko sta pozno v noči prišla v njegovo kočo, ona vsa utrujena in slaba, jo je vzdignil k sebi in jo poljubil zopet ...

Tako je domovala Dana s Kajnom v črni prašumi. Ali že ni bila nič več prašuma tako tiha in samotna. Preko zelenih bregov je priletel daljni odmev strela, in v mirnih dneh, ko je bil zrak čist kakor kristal, da so se vsi daljni hribi pomaknili bliže, je pač včasih čisto nalahno in čudno oslabljeno zazvenel pisk parne piščali iz kake vasi na bregovih velikega gozda, kjer so stavili parne pile ter polagali železnice. In hrup se je bližal vedno bolj samoti, ki se je vedno bolj umikala, plaha in prestrašena.

Dana ni bila vesela in ni bila srečna. Kakor jeklo, tako trda je bila Kajnova ljubezen. Tako trdna in tako trda! In redkokdaj ga je veselilo, da bi se bil laskal z njo. Vedno je molčal, hodil po šumi, in Dana je bila cele dneve sama. Imela je dosti časa pregledovati dolge puške, s srebrom vložene, okrašene, ki so visele po stenah, imela je dosti časa igrati se s čudnimi amuleti, ki so ležali v omarici: tuj denar, medalje, prstani, majhni in lični kakor od ženskih prstov.

Enkrat na večer se je igrala s čudno brošo iz krvavordečih kamnov.

„Kdo ti je dal to?“ ga je vprašala.

„Neka ciganka.“

„In ta prstan.“

„Neka Bolgarka.“

„In to ozko zapestnico?“

„Neka muslimanka; ime ji je bilo Sulejka.“

„In ta Marijin medaljon?“

„Neko nemško dekle. Hodili sta z materjo od mesta do mesta in igrali na harfo. Dekle je imelo lica kakor kri in mleko.“

Dana ni vprašala več in položila je vso pisano šaro nazaj v omarico. In kakor bi se bila nečesa spomnila, se je dotaknila s prsti belih biserov na vratu.

„Koliko jih je nosilo te bisere?“

„Moja mati in nobena druga.“

Dolgo je molčala Dana.

„In zakaj si dal te bisere meni?“

„Ker si moja žena!“

„In tiste druge?“

„Nobena druga ni bila moja žena.“

Zopet sta molčala dolgo.

Gozdovi so šumeli naokrog, grmeli kakor sto slapov. Divji vihar se je valil doli od visokega neba in se je gnal čez gozd, hudoben in togoten, kakor razburkane vode, kadar se prelijejo čez strugo.

Dana je položila svojo glavo na Kajnovo roko, ki je ležala na mizi. Ponižno je položila svoje lice na njegovo roko in ga je vprašala:

„In zakaj me ne poljubiš, Kajn, ko nosim tvoje bisere okrog vratu in praviš, da me ljubiš?“ „Nisem vajen ljubkovanja in poljubovanja! Ali moje srce, Dana, te ljubi zelo,“ je rekel.

In poljubil jo je. Ali svečani so bili njegovi poljubi, kakor molčeče prisege in močno jo je bolelo. In njegova ljubezen ni bila vesela in smejoča, kakor so si jo želela njena mlada leta. Odšel je pa Kajn enkrat v vas in prinesel je staro slabotno ženico s seboj. In nosil jo je na svojih rokah skozi šume kakor otroka. In prinesel jo je Dani, kakor darilo. „Tožilo se ji je po tebi in rada bo ostala tu in ti krajšala čas, ko ga jaz ne znam,“ je rekel.

Ženica je bila Danina stara mati.

In Dana je mislila: „Ljubi me zelo, ko mi je to storil!“

Dolga je bila zima. Ali ko je izginil sneg, je postalo glasno v šumah. Kakor povodenj so se prignali ljudje od vseh strani v najbolj oddaljene najglobokejše grape, na najstrmejše vrhe. Inženirji so prišli in merili dalje in visočine, delavci so prišli in delali nova pota križem kražem, tuji podjetniki so potovali skozi gozde, cenili jih, nič drugače, kakor ceni mesar z očmi tolstega ovna. Cela vojska drvarjev se je pripodila v to brezmejno morje šum in od gozda do gozda so se glasile jasne pesmi sekir in žag. Naročili so konje kdo ve odkod, težke, silne, visoke konje in po novih potih so hreščale dan na dan dolge vrste vozov, polnih orjaških debel. Napeljali so potoke v struge, da so nosili hlode, naredili so strme riže67 67 riža – umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala. od hribov doli v doline, po katerih so lomeč in hreščeč drčala debla v doline. Močne železne vrvi so napeli od hriba do hriba in visoko v zraku čez črne, nepristopne zaseke so drsele klade kakor blisk; priletele so s silo na nižji hrib, razletele se na kup, in drugi dan so jih rižali dalje v tretjo, četrto dolino, kjer so kurili ž njimi v parnih pilah.

In trušč se je vzdignil po šumah, žvižganje, pokanje, udarjanje, padanje, da je stokrat odmevalo od kraja do kraja. In zdelo se je, kakor da so postale šume manjše čez noč, ni bilo več silnih dalj in nepristopne samote. In če je kdo gledal z vrhov v daljo, je opazil, kako so se delale nove razpoke v ponosni krasoti gozdov, kako se je trgalo temno zelenje in so se kazale prazne lise in so se drevesa razredčila kakor lasje na stari glavi trudnega pustolovca.

Prišli so tudi v Kajnovo kočo tuji inženirji in jedli so divjačino, ki jo je on nastreljal in jo je pripravila Dana. S temnimi očmi je gledal Kajn, kako so se zamajale šume okrog naokrog in srce ga je zabolelo v mogočnih prsih.

Dana pa je bila vesela nad truščem in kratkočasno se ji je zdelo to mrzlično življenje v teh krajih, kjer je stala prej tiha samota. In ko so ponujali Kajnu težkega denarja, če odstopi del svojega vrta, mu je prigovarjala na vso moč, dokler se ni vdal in je privolil. In ker ga ni več veselil lov, ko se je naletelo pri vsakem koraku na ljudi, katerih ni imel rad, se je vdal celo v tem, da je prevzel ponujano mu delo pri novih podjetnikih. Dali so mu delo, kakor si ga je hotel izbrati sam, izbral pa si je vedno najtežje in najsamotnejše, saj se je ogibal ljudi in jih je preziral.

Za par mesecev že je potihnil prvi hrup, in gozdovi so se rušili tišje in mirnejše, kakor da je bilo to tako kdo ve od kdaj. Kajnov vrt je postal nekaka postaja v rižanju drv, ki so jih potrebovali v najbližji parni pili. Od drugega, nekoliko višjega hriba je bila napeljana sem železna žica, 400–500 metrov dolga, na njegov hrib. Sem so drsela polena, prevezana z žico in obešena na železen kavelj. Žvižgajoč so letela po zraku, udarjala na železno ploščo, ki je bila pribita na močen lesen oder ter so padala doli na kup, ki se je drugi dan na enak način rižal dalje ...

Kajn in mladi tovariš sta na prvem hribu vezala dopoldne hlode, popoldne sta jih spuščala na Marin hrib – tako se je imenoval hrib po Mari, materi njegovi, in drugi dan sta jih spuščala še dalje. Na drugih hribih pa so bili že drugi delavci. Dana jima je vsak drugi dan pomagala s tem, da je pobirala žico in železne kavlje, ki so bili odskočili proč, ko so udarila polena na železno ploščo. Paziti je morala, da je ni zadelo poleno ali trska, drugače pa je bilo njeno delo lahko.

Postala je zopet vesela, smejala se je in pela mnogo. Mile, mladi tovariš njenega moža, je bil vesel fant in v njegovi družbi niso prihajale puste in žalostne misli. Vedno so se bliskale njegove oči v veselju, ustnice so žvižgale in njegov smeh je bil svežejši od gorskega studenca. Dvajset let je bil star in vse se mu je zdelo veselo in kratkočasno, karkoli je delal. Kjerkoli se je prikazala njegova lepa kodrasta glava, povsod se je glasil smeh in so se zbijale šale. Po vsem delu, ko so drugi trudni ležali v senci dreves, je Mile pel in plesal, kakor bi bil počival ves dan.

Kajn ga je imel rad. Sicer ni tudi z njim skoraj nič govoril, ali rad je poslušal njegov smeh in njegove šale. Ker sta delala skupaj, mu je rekel Kajn, naj pride k njemu stanovat in na hrano. Od začetka se Dana ni upala šaliti z Miletom, pa Kajn ji je rekel nekoč: „Le smej se in poj z njim! Lahko si z njim, kakor z bratom, saj je pošten človek“.

Mile je bil res pošten človek, ali končno je tudi za poštenega človeka malo preveč, da bi bil ves dan skupaj s tako mlado in lepo žensko, kakor je bila Dana, in bi se vanjo prav nič ne zaljubil. Lahko srce je imel Mile in kako bi ga bil branil pred Dano, da mu ga ne ukradejo njene lepe oči! Res ni bilo prav, da ji je rekel, da jo ima rad, ali kaj je mogel Mile za to, če je bilo tako krasno in prijetno govoriti o ljubezni! Kaj je mogel Mile za to, da je moral poljubiti Dano, kadarkoli sta bila sama. Ah, sladko je bilo ujeti jo v temni veži, pritisniti jo nase z vso močjo, to Dano, ki se je vselej tako prestrašila, tako zatrepetala, ki se ni upala braniti se iz strahu, da bi ju Kajn ne slišal.

Dana je ljubila Kajna, toda Mile je znal tako lepo poljubljati, da bi bilo škoda njegovih poljubov. Že je raje obstala, kadar jo je presenetil v veži, že se mu ni več ogibala, prav nič več, in zadnjič enkrat se je smejala sladko, ko jo je dobil v kuhinji, ko je prala. Smelo je odgrnil srajco na prsih in jo predrzno poljubil na bele prsi. Pahnila ga je od sebe, ali Mile se je smejal s svojimi mladimi veselimi očmi in rekel je celo s hinavskim vzdihom: „Oh, Dana, kakor sladka jabolka so tvoje prsi! Raj bi izgubil rad ...“

In smejala se je tudi ona in ves teden jo je peklo in žgalo na mestu, kjer so se dotaknila njegova vroča, mehka usta belih njenih prsi.

Zakaj so bile njegove oči tako svetle, tako vesele, zakaj so bile njegove roke tako mehke in nežne, zakaj je bila njegova ljubezen tako sladka, tako mlada, smejoča, radostna?!

Enkrat je prišla stara mati v kuhinjo, prav ko sta se Dana in Mile smejala in se šalila. Mile jo je hotel poljubiti, Dana pa se mu je branila smeje in nagajivo. Prestrašila se je stara ženica, in ko se je Mile izmuznil skozi vrata, je starka zajokala: „Dana, nesrečnica, kaj počenjaš! Hčerka moja, krotka golobičica moja, varuj se! Kaj nič več ne ljubiš Kajna? Glej, Kajn je dober in zasluži, da ga ljubiš. Na rokah me je nesel skozi gozd kakor otroka“.

Polile so Dano solze kesanja in služila je Kajnu vdano, kakor še nikoli.

Ali Mile se ni kesal, in poljubi njegovi so bili presladki, pretopli, da bi jih Dana pogrešala.

In nekoč je moral Kajn v vas.

Stala sta zvečer pred tem Mile in Dana za temnim plotom na vrtu in sta šepetala. Na drugi strani je stal Kajn in je gledal v nebo, kakšno bo vreme drugi dan; ko pa je slišal glasove, je poslušal.

„Jutri, Dana, zlata, edina, boš moja,“ je rekel Mile.

„Ne, bojim se. RajšeRajši pojdem s Kajnom v selo,“ se je branila Dana.

„Kaj hočeš v vasi, duša? Ves dan se bova poljubljala, Dana“.

„Ne smem. Verjemi, jaz ljubim Kajna. K nogam bi se mu zgrudila in bi jokala“.

„Ah, noričica, pahnil bi te proč. In kaj te ima on rad, kaj te poljublja, kaj te ljubi, kakor te ljubim jaz?! Kaj boš z njim, ki je tako hladen in ponosen! In glej, jaz sem mlad in vesel; zakaj nečeš, da bi te ljubil?“

„Ljubi me, Mile! Ali jaz grešim proti Kajnu, da imam veselje nad tvojo ljubeznijo.“

„Kaj bi grešila!“

„Gotovo grešim, čutim to. In jaz se bojim, Mile, strašno se bojim.“

Kajn je slišal, kako se je Mile zasmejal, kako sta se poljubila, kako je potem Dana vzdihnila: „In vendar, Mile, jaz ljubim Kajna. Tudi če poljubljam tebe, ga ljubim!“

„Ljubi ga, neumnica! Ali jutri, jutri bo moj dan, ne? Kaj škodi Kajnu en dan! Oh, Dana, kako te bom poljubljal! Srce moje, to boš videla, kaj je ljubezen!“ Mile se je zasmejal, potem sta odšla.

Vso uro je stal Kajn na istem mestu. Kakor iz kamna tako miren je bil njegov obraz, samo oči so zažarele. Potem je odšel v hišo, kakor bi se ne bilo dogodilo nič.

Še pred zoro je odšel v selo in šele v mraku se je vrnil. In prinesel je vsega, kar je bilo potrebno v hiši. Rekel je, da je truden, povečerjal molče in odšel hitro spat. Dana je še tu in tam pospravljala. Ko je stopila v čumnato, je mislila, da Kajn že spi. Dolgo je molila na kolenih, vzdihovala. Vsa preplašena je bila. Sedla je h Kajnu, pa še dolgo se ni mogla pomiriti. Kasno je zaspala.

Ko je začutil Kajn, da spi, se je vzdignil in sel na rob postelje. Zunaj je svetil mesec in tiha, skrivnostna njegova svetloba je napolnjevala čumnato vso noč.

Ko se je Dana zjutraj prebudila, sta bila moška že odšla. Stara mati jima je bila skuhala zajtrk in pripravila obed, ki sta ga jemala s seboj, kadar sta delala na drugem hribu, da bi se ne tratil čas po nepotrebnem. Ko je šla Dana k vodnjaku, da bi se umila, se je jako prestrašila: nič več ni imela biserov na svojem vratu. Bežala je v kočo, iskala povsod, – zaman, biserov ni bilo nikjer. Zgrabila jo je pošastna groza za belo grlo, da je komaj dihala. Hotela je vprašati staro mater, pa se ni upala. Iskala je, iskala. Kje, kje so biseri? Mora jih najti! In da jih ni več čutila okrog vratu, to se ji je zdelo kakor temna, groze polna pretnja. Iskala je vse dopoldne in opoldne je legla vsa izmučena v vrtu v travo ter čakala, kdaj bo dal kdo od moških znamenje, da se delo, – spuščanje hlodov – začenja.

Tudi tam na drugem hribu sta ležala oba moška molče v senci in gledala preko doline. Ravno sta bila obedovala. Zelena in trudna, dehteča v sončni gorkoti, je ležala zaseka pod njima. In napolnjeval jo je čudovit zrak; vsak list se je videl na drevesih, če ga je veter lahno zamajal. Žica, ki je bila napeta preko globokega dola, se je svetila, kakor srebrna nit, tiho je trepetala v lahnem vetru. Sonce je sijalo navpično doli, tisoč vonjav je vstajalo proti nebu. Muha je brnela, pisan metulj je zafrfotal, daleč tam v deseti dolini je zazvenela sekira.

„Lepo je,“ je rekel Mile, a bilo mu je tesno. Danes ni mogel peti in smejati se.

Lahen oblak je jadral na visokem nebu. Njegova senca je obstala trenotek v zaseki in se pomikala čez gozdove proti severu.

Kajn je ležal na hrbtu in gledal v nebo; sonce ni slepilo njegovih lepih in pogumnih oči. Mile ga je pogledal in spoznal je v tem trenotku, da je Kajn lep, krasen, stokrat lepši kakor on, stokrat lepši od vseh moških, ki jih je Mile videl. V divji, mogočni lepoti se je bliščal Kajnov obraz. Njegove oči so gledale v sonce in so ostale črne, kakor noč. Mile je zatrepetal v svoji duši na dnu svojega srca in rad bi bil prosil: „Kajn, odpusti!“ a ni mogel ... Ne prosi se takih oči, ker ne odpuščajo.

In zopet je jadral oblak pod nebom, in senca se je razstavila v dolini. Počasi je šla črez hribe. „Čas je, brate,“ je rekel Kajn in vstal. Tudi Mile je vstal. Molče mu je pogledal Kajn v oči. In Mile ga je razumel v tistem hipu, in strašen, peklenski strah mu je prevzel dušo. Videl je, kako si je odpel Kajn svoj ozki, usnjeni pas in ni se mogel ganiti in ne zavpiti. Kakor laso mu je priletel Kajnov pas okrog vratu in Mile se je zgrudil na zemljo.

Kajn mu je zvezal roke na hrbtu in pod pazduho ga je prevezal z vrvjo. In odnesel ga je na oder in ga obesil v železni kavelj na žico. In zakričal je na nasprotno stran: „Hoj, hoj!“

Že je odgovoril od tam jasni glas Dane: „Hoj, hoj!“ in nekaj belega se je zganilo v soncu.

Z obema rokama je držal Mileta pred seboj. Dve, tri minute ga je držal tako. Globoko in mirno so dihali gozdovi naokrog in sonce je sijalo čudovito in jasni zrak je duhtel kakor tisoč vonjav in nebo je bilo visoko in modro, kakor še nikoli. In kakor srebrna nit se je svetila žica nad temno zaseko.

Takrat se je stresel človek v njegovih rokah in strašen vzklik je napolnil gozdove od kraja do kraja.

„Brat, oko za oko, zob za zob,“ je rekel Kajn in ga izpustil.

In hitro in hitrejše je drselo doli na nasprotno stran. In zarjovelo je s tisoč glasovi, zarjovela je zaseka, hribje, vsi gozdovi so zarjoveli naokrog.

Tam je stala Dana in videla je, kako je letelo k njej, rjoveč, da se je potemnilo sonce, da so zastali vetrovi. In priletelo je, prirjovelo je, nebo in peklo je zatulilo, – udarilo je zamolklo ob železo in gorko in rdeče je zaškropilo naokrog.

In krvava od njegove vroče, rdeče krvi je letela Dana v kočo. Stara mati je razprostrla roke, ali Dana se ji je zgrudila brezglasno mrtva k njenim nogam.

Kajna niso videli nikdar več.

PIJANEC68

68 Slovan 1904, 56–64. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Opilec) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 3. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 20–28.

Tam v kotu pa, kjer je sedel navadno harmonikar Jože, se je naslanjal danes Debevčev Matija. Še pred desetimi leti je vsak rad prisedal k njegovi mizi in častno je bilo za vsakega, če mu je Debevčev nalil kupo in ga povabil, da pije na zdravje svoje in njegovo. Zdaj pa so se ga ogibali, ker se je zdel ljudem siten in tudi neumen, po pravici povedano. Kadar je bil pijan, se mu je razvozlal jezik in neprenehoma se je vsipalo iz njegovih ust. Včasih je dregnil poslušalca svojega s komolcem, zazijal je s svojimi rdečimi, izpitimi očmi vanj in vpraševal: „Al'poslušaš, prijatelj? Ali veš, kaj ti pripovedujem? Daj, poslušaj, za božjo voljo! Jaz sem žalosten, žalosten sem iz dna srca.“

In zajokal je. Tisti pa, ki so ga poslušali, so dejali:

„Vidiš ga, šlevo pijano! Kremži se kakor baba!“

In včasih si je kdo z zaničevanjem odpljunil, z zaničevanjem in s farizejskim napuhom: hvala tebi, Gospod, da nisem takšen, kakršen je ta človek!

Danes je sedel sam pri mizi in dolgčas mu je bilo. Naročil si je zopet frakelj69 69 frakelj – osmina litra. žganja in klical k sebi kajžarja Streharja, ki je pravkar odprl vrata.

„Sem sedi, prijatelj, denar imam danes in plačam ti, karkoli si izmisliš! Vina ti plačam, dasi pijem žganje, prijatelj! Zato, da mi ne bo dolgčas, da ne bom sam. Žalostno mi je samemu, žalostno, prijatelj!

„Si že spet pijan?“ je vprašal Strehar in sedel k njemu. Rad je pil zastonj; kaj ne bi, ko sam ni imel ničesar in ni ga bolelo, če se je kdo ujedal nad njim, da je umazanec.

„Pijan sem!“ je pritrjeval Debevčev. „Kolikor je dni v letu, tolikrat sem pijan, znanec! Pa ne škodi! Prisedi sem in naroči si!“

Nekdo od sosednje mize je dejal: „Debevčev je že jeruža70 70 jeruž – umetno žganje iz špirita in vode. pijan; da ga ni sram!“

„Ni me sram!“ je kričal Matija. „Ni me sram, ljudje božji! Samo poglejte, Debevčev je jeruža pijan! Jeruža, ljudje, jeruža! Kakor berač ga je pijan, kakor cigan! Samo poslušajte, vi gospoda, ki je vaša pijanost od vina in dobre slivovke! Moja pa je od jeruža, ki je za berače, ki ga plačajo s krajcarji, ki jim jih dajo ljudje vbogajme. Oh, prijatelj, hudo mi je pri srcu, če pomislim: jaz, Debevčev, sem jeruža pijan!“

Naslonil se je na kajžarja in nakremžil je obraz. Nihče pri drugih mizah se ni zmenil zanj, govorili so druge reči. Debevčev pa je objemal kajžarja, ki se je skušal braniti njegove ljubeznivosti.

„Pomisli, prijatelj, kakšno je bilo Debevčevo posestvo! Ali veš? Kakor grofija, takšen je bil naš dom! S kakšnimi konji sem se vozil okrog, kaj, al' še veš? In naša polja in moji gozdi.“ Udaril se je po prsih.

„Prijatelj, jokal bi se za vsako hojo, ki je stala v mojem gozdu in ki ne stoji več. In niti zemlja ni moja več, niti klade, ki so ostale od hoj! Joj, prijatelj, kakor grof sem bil in ves dan sem hodil lahko po svojem. Pomisli, in komaj bajta je še ostala! Sicer je lepa bajta, kakor grad je, in vrag naj me vzame, če ima kdo v naši deželi takšne hleve, kakršni so moji, al' kaj češ, kaj mi bo grad, kaj mi bodo hlevi, ki bi jih bil cesar vesel?! Kaj mi bodo? Žri zidove, če moreš! Ne boš jih sit, prijatelj. Posekal sem ta teden jance pred hišo. Kaj bodo stali za parado, ko sem žejen jeruža! Žena je jokala, pa sem jih vseeno posekal. In denar je hotela potem. Dragi moj prijatelj, moja žena je lačna dostikrat in otroci so raztrgani. Bosi so, daleč imajo v šolo in mraz je, prijatelj. Pa kaj hočeš, jaz, oče in gospodar, sem žejen jeruža! Kako bi dal denar ženi, da bi kupila krompirja za zimo, pa otrokom obutev, kako bi ji dal denar, ko mi je treba jeruža, strašno mi ga je treba, prijatelj!“

Debevčev Matija se je naslonil na mizo in se je razjokal na glas.

Pijančeve solze, cene so, lehko tekó . . . In vendar je Streharja, kajžarja, nekaj zaskelelo v srcu. Tolažiti je začel žalostnega gostitelja svojega.

„I, pa ne jokaj! Pa daj ženi denar, zakaj bi ga ji ne dal? Saj je sirota, velika sirota, zdi se mi. Ni vajena beračije, saj veš. Pomisli malo, iz dobre hiše je, ni se ji sanjalo, da bo tako pri Debevčevih. I no, po očetu imaš to, po očetu! Pa res nič ne slišiš o njem, kje je?“ je vprašal.

„Oče moj? Bog sam vedi. Pije po svetu, služi, pije. Oh, žal mi ga je, mojega očeta! Viš, ves denar bi mu dal, kar ga imam. Naj se ga napije brez skrbi. Menda je dvanajst let, kar ga nisem videl, in ne ve, siromak ne ve, da ga imam rad. Ne ve, da sem njegov sin, da sem pijanec, kakor je bil pijanec on! Oh, prijatelj, al' sem ti pravil?! Al' sem ti pravil, da se je napil jeruža zvečer in je spal drugi dan na skednju do opoldne, dasi smo kosili tisti dan? Al' sem ti pravil,

da sem pljunil predenj opoldne, ko je prišel k obedu v hišo in smo sedeli okrog mize sami moški, jaz, hlapci in kosci. Kakor pri zadnji večerji smo sedeli okrog mize in še več nas je bilo. Kakšnih trideset, prijatelj! In moj oče je prišel v izbo in smrdel je po jeružu še od prejšnjega dne. In jaz sem vstal in sem stopil predenj in sem pljunil na tla: ‚Fej! Sram me je takšnega očeta šnopsarja!‘ In še enkrat sem pljunil na pod. Odšel je oče skozi vrata in nikoli več ga ni bilo pod mojo streho in nikoli več ga nisem videl od tistikrat. Oh, prijatelj, hudo mi je, strašno mi je hudo, če se spomnim tistega dne. “

In spet je zajokal pijanec, kakor majhen otrok je zajokal.

„Pij, kaj boš žalosten! Kaj se boš jokal za očetom! Nu, tvoj oče je res! Ali prida, bogme ni bil,

tega ne boš tajil. No, takšen človek! Iz največjega posestva v vsej občini in namesto da bi pomagal doma pri hiši, hodi na Hrvaško pozimi, poleti pa dninari tujim ljudem. Saj je to sramotno. Ni imel sreče stari Debevec z družino, ni je imel. Vidiš, po njem bi se bil vrgel, po starem očetu, Matija! To je bil mož! Pravijo, da ga za sto let ne bo takšnega več v devetih farah, kakršen je bil on. Tako pameten, pošten mož, kar je res je res! Po njem, po njem, Matija, bi se bil obračal, pa bi danes ne prosil mene za druščino! “ je modroval Strehar.

„Po starem očetu?!“ je vprašal Matija. „Ha, ha! Veš, ta ne leži lahko v grobu, če je kaj pravice, prijatelj!“

„Ne bledi, no! Tako pijan pa res ne smeš biti!“

„Tudi nisem! In naj bom še desetkrat bolj pijan, to vem, kar vem, prijatelj. Ah, stari oče, ki mu jaz danes tudi sramoto delam, kakor mu jo je oče moj! Saj, ko je umrl predlanskim, so ljudje govorili, kako je to velika sreča, da je umrl, da se je ognil iz sveta sramoti, ki sem mu jo delal vedno večjo jaz. Pa to ti povem, stari je dobro vedel, zakaj sva pijanca sin in vnuk.“

„Nazadnje boš še dejal, da te je on učil pijanosti, hehe! He, pijanec pa res izgovor najde, če ne

vem kaj!“

„Kaj boš pikal! Molči, pa pij in poslušaj, saj sem te plačal za to. Jezik drži, ko ničesar ne veš. Mati moja, vidiš, ki ni rekla nobenemu človeku žal besede, ta je prišla takrat, ko mojega očeta le ni bilo in ni bilo domov, prišla je za menoj na pod, da sva bila sama in celo uro je govorila z menoj. Dragi moj prijatelj, al' sem se čudil takrat, al' sem se čudil! ... Pa mi je pripovedovala, kako je stari oče oženil svojega sina, mojega očeta, in mu obljubil, da mu bo dal drugo leto ‚čez‘, ker je bil takrat župan in ni hotel odstopiti. Kako je bil dober in zadovoljen in plemenitega srca, da je kar tako izlepa dovolil sinu, da si je vzel mojo mater, ki je imela samo tristo dote. In kako sta ga hvalila in kako sta mu bila hvaležna moj oče in moja mati in kako nista nič priganjala s ‚čezdajanjem‘. Staremu očetu se tudi ni mudilo. Bil je župan, gospod porotnik celo, sodil je druge ljudi, okoli gospode se je vozil in častili so ga vsi, pa se mu ni dalo v kot, rajši je sina posadil tja. Pa mi je pravila moja mati, kako je moj oče nalahko nagovarjal starega očeta, naj nekaj naredi, da je pri hiši kakor peto kolo, da ni ne hlapec in ne gospodar, da je pravzaprav na slabšem negoli hlapec. Tisto ima, kar zasluži, njegovo je in ni mu treba beračiti za to, kar mu gre. Moj oče je pa še tiste krajcarje za tobak moral vpraševati starega očeta. Ali stari oče, ki so ga vsi tako častili, cela vas in cela fara, ta si je mislil: v uho me piši, jaz sem gospodar in bom. In sin njegov, moj oče je molčal, pred ženo in pred svojimi otroki je molčal in pred vso hišo, tudi pred hlapci, ki so norce brili iz njega.

Ko sem imel jaz petnajst let, je šel moj oče prvikrat na Hrvaško. Kakor delavec je šel, da bi imel več pravice in več časti, kakor jo je imel doma. In takrat, tisto spomlad je on kupil nam otrokom obleke in obutev iz svojega denarja, ki si ga je sam zaslužil pri tujih ljudeh. Do tiste spomladi nas je oblačil vse stari oče, vse je sam kupil, kakor bi ne zaupal sinu. In takrat se je začelo, da se mi je začel prilizovati stari oče, da me je jemal povsod s seboj, da sem celo spal v tisti kamri kakor on. Odtujil me je očetu, ki sem ga začel prezirati, ker sem bil neumen in sem vse verjel, kar mi je pravil stari oče. Pravil mi je, da naj bom le drugačen, bolj z ljudmi, in ne takšen čudak in plašljivec, kakršen je moj oče, da bo že meni dal čez, ko odrastem in ne očetu. In jaz, pobalin, sem rekel očetu, ko me je psoval, zakaj da kadim viržinko, naj se me ne vsaja da saj bo stari oče meni dal posestvo in ne njemu. Takrat sem imel šestnajst let in tisti večer je bil moj oče prvič pijan. Nisva se imela rada od tedaj in moj oče ni govoril skoro nikdar nobene besede z menoj. Čez osem let je prepisal stari oče celo posestvo name, tudi oženil me je po svoji volji. Oče moj pa je bil takrat že pijanec. Pil je že jeruž, in pastir je imel več besede pri hiši kakor on. ― Viš, to mi je pripovedovala mati takrat, in jaz sem naenkrat razumel, zakaj je oče pijanec, srce se mi je skesalo in dal bi bil ne vem kaj, da bi se bil oče vrnil. Pa se ni več vrnil in nič nismo izvedeli o njem. Joj, ali je mati moja takrat jokala! Stopila je enkrat pred starega očeta in vse mu je očitala in preklela ga je, naj ga vest peče, če ima kaj duše. Stari oče je bil grozno jezen in udaril bi jo bil, če bi jo ne bil jaz branil. Umrla je pol leta potem, ko je oče izginil. Še na smrtni postelji me je vsak hip poklicala k sebi in me je vpraševala: ‚Zakaj si to naredil? Zakaj si ga spodil po svetu, očeta svojega, ki je bil tako nesrečen in ki te je rad imel. Brez miru bo hodil po svetu! Oh, zaradi njega težko umiram! Brez miru po svetu hodi, in še jaz bom umrla in nobenega ne bo imel, ki bi se ga spominjal. Reci, sin, ali ti je žal za to, kar si storil? Ali se kesaš, ali ti je žal?‘

Jokal sem se in solze so me skelele, kakor da bi jokal krvave kaplje, kakor da bi jokal kri iz srca. In ko je mati umrla, ko je ležala na parah, takrat, tisto noč sem se napil. Jeruža sem se napil, za pokoro sem se ga napil, zaradi očeta!“

Debevčevemu Matiji so lezle solze preko višnjevih lic, Strehar pa se je smejal:

„ Za pokoro si se napil jeruža? Haha! Za božjo voljo, ta je pa debela! Za pokoro!“

Debevčev Matija je izpraznil frakelj in je zatrjeval:

„Za pokoro, za pokoro, prijatelj! Za pokoro, ker sem spodil očeta po svetu, sem postal pijanec. Ker je bil on pijanec, zato pijem! Ker ga imam rad, ker se mi milo stori, če se spomnim nanj.“

Strehar se ni mogel umiriti. „ Za pokoro ga pije, hahaha!“

„Za pokoro, prijatelj moj!“ je odgovarjal Matija. „In misliš, da je lahko?! Krvava pokora je, oh! Žena, sirota, joka neprenehoma, otroci, revčki zbegani, se me bojijo, prosijo me: ‚Oče, nikar ne pijte!‘ Ali jaz, jaz moram piti! Žejen sem jeruža, neprenehoma sem ga žejen! Zgnusil se mi je oče, pognal sem ga po svetu, in zdaj delam pokoro in sem pijanec. Jeruža sem pijan, jaz, Debevčev gospodar, sem jeruža pijan!“

Tolkel je po mizi, neizrečno žalosten, neizrečeno obupan. Strehar pa je mrmral:

„Čudna pijanost! Jaz sem vesel, kadar sem pijan, ta pa ... je ves iz sebe.“

Kmalu bi ga bilo človeku žal …

Vrata so se odprla in prišla je Debevčeva žena, suha, koščena, objokana, plaha in nesrečna.

„Oh, Matija, pojdi domov! Povsod te iščem, pojdi domov! Otroci jokajo, pojdi domov! Najstarejši fant je ves bolan, neprestano me goni: pojdite po očeta, mati, pojdite za božjo voljo, da ga ne bo konec od žganja. Vsak dan me goni siromak pote, vsak dan hodim za teboj in nič ne pomaga. Pojdi domov, mož! Pojdi, oče ti je umrl, iz Ogrskega je prišlo pismo, da je umrl. V strašni revščini je umrl, na cesti; pojdi domov, da ne boš umrl, kakor je umrl on. Pojdi, prosim te, pojdi! “

Zajokal je Debevčev Matija, zajokal je tako strašno, da so skočili vsi ljudje na noge. Pal je z obrazom in razprostrtimi rokami po mizi, da se je žganje razlilo po tleh.

„Oče je umrl! Tam je umrl in ni vedel, da sem pijanec kakor on, da pijem jeruž, kakor ga je on pil! Oh, ne pojdem domov! Ne pojdem, žena, ne prosi! Moram po svetu, da bom umrl, kakor je umrl moj oče!“

VELIKI TEDEN71

71 Domači prijatelj 1, 1904, (1. april). 8–12. Rokopis ni ohranjen.

Imeli smo počitnice. Dopoldne smo stikali doma v kuhinji in shrambi okrog, stali povsod na poti, čeprav smo imeli najboljšo voljo pomagati pri delu.

„Ali še kaj potrebuješ, mama? “

„Ne!“ nič ni potrebovala. Že polducetkrat smo leteli v štacuno po kvas, cimet, rozine, sladkor …

Na mizi je ležal kup orehov. „ Ali naj ... ? “

„ Ne, ne, samo pojdite, polovico bi sami pojedli! Na dvorišče pojdite, ne stojte vedno na potu!“

Pa smo šli. Lepo je bilo zunaj, kar dišalo je po pomladi, po Veliki noči. Ptice so se glasile, veter je bil vlažen in topel, šli smo v vrt in za utico smo našli prve zvončke. Smejali smo se in razgrajali, da se je veselo razlegalo naokrog. Moj najmlajši brat, Zmago,72 72 Zgodba ima avtobiografsko ozadje, dogaja se na Blokah. Pisateljičin mlajši brat se je imenoval Viktor. ki je še kiklico nosil, je hodil nerodno in domišljavo okrog. Danes pojde z nami v cerkev in oblekel bo svoje prve hlače. Drugi brat Srečko dobi tudi novo obleko telovnikom in premnogimi žepi, – kolikor jih imajo odrasli. In meni, meni je že včeraj poslala teta iz mesta imenitno modro obleko z belimi našivi, belim pasom, in ovratnikom. Postavili se bomo vsi trije! Iz sosedovega dvorišča nas vidi Žan, moj sošolec, takoj pribeži k plotu.

„Greste popoldne v cerkev? “

„Kajpada gremo! Vsi pojdemo!“

„Jaz imam ragljo in novo obleko telovnikom, “ se postavlja Srečko.

„Jaz tudi. In čevlje, ki škripljejo in zelen klobuk s peresi.“ pravi Žan.

„ In veš ti, “ se obrne k meni, „ naš študent je prišel. In pel bo v cerkvi.“

Žan ima velikega brata, ki hodi v mestu v gimnazijo, kar me jako jezi, ker ga Žanu prav nič ne privoščim.

„Ne laži! Kaj bo pel!“ pravim ogorčeno in moja brata ponavljata s prepričanjem: „Samo ne laži!“

„Če ti pa rečem!“ trdi Žan. „V klopi pred oltarjem bo pel z gospodom župnikom in gospodom učiteljem. Latinsko, da veš !“

Lažnivec! Haha ! Tak mali študent kakor je vaš! Kaj pa je?! Samo bahaš se!“

Ali to je bilo Žanu preveč. Naenkrat je bil preko plota in predno vem, kaj in kako, me je že udaril s pestjo v obraz.

„Kdo laže, na!“

Jaz se zaderem z vso silo in brata mi pomagata s polnim grlom. Žan se je že davno pobral domu.

„Zakaj pa tako kričite? “ vpraša nekdo. Sosedov študent je to. Jaz sem jezna. Pokaj73 73 pokaj – zakaj. pa mora peti v cerkvi pred oltarjem in latinsko?! Samo, da se Žan bolj napihuje!

„Kaj te briga!“ se odrežem zato trmasto in odhitim proč. Brata pa me pustita na cedilu, zakaj laska jima, da govori študent z njima, študent, ki zna latinski in ima knjige tako velike, kakor miza.

Grem v hišo v ,,ta lepo“ sobo, kamor obično otroci ne smemo. Vse leži po mizah in stolih, da se obriše ali umije. Ko sem odlomila košček rezbarije na stojalu za uro, odidem v kuhinjo, da pomagam dekli, ki tolče sladkor, rozine in orehe za kolač in potice. Če me nihče ne gleda, vtaknem hitro prst v med in poliznem, odgriznem rožič in drugo. Opoldne prideta brata, ki sta navdušena za sosedovega študenta in hočeta po vsi sili izberačiti iz očeta vsak po dva krajcarja. Jaz ugovarjam, da jih bodeta izgubila ali nesrečna fanta me zatožita, da sem se tepla s sosedovim Žanom in oče mi naredi dolgo pridigo, da je to v resnici že strašno, kako se jaz obnašam. Jokam od jeze in v srcu obljubljam obema paglavcema črno maščevanje. Popoldne pojdem z njima v cerkev in naščipljem in nasujem se jih, da bodeta imela dosti.

Po obedu vprašujemo vsakih pet minut, če že ni pol štirih, zakaj ob štirih se začnejo molitve in mi se bojimo, da bi ne zakasnili. Ob dveh nas umijejo in počešejo - in ko smo se do treh spet zamusali74 74 zamusati – umazati se. in razkuštrali, nas oblečejo s prošnjami in opominjanji, naj nič ne raztrgamo, ne zamažemo, naj bomo dobri in naj se spodobno obnašamo v cerkvi. Ob pol štirih jo odmaširamo in za menoj še vpijejo s praga, naj pazim na brata in nase.

Komaj sto korakov od naše hiše stoji ob potu grm. Kaj vem, kaj me je vleklo tja, kakor bi mignil, imam krilo raztrgano: sicer se ne vidi jako, ali brata imata strašno škodoželjne obraze in na vse moje ginljive prošnje, naj me za božjo voljo doma ne zatožita, molčita zakrknjeno. S težkim srcem stopam dalje. Ali naenkrat zapazim, da je Srečko čudno tih; ko ga pregledam od

glave do pete, vidim, da si je odtrgal gumb na telovniku, ki ga seveda zadnje pol ure ni pustil iz prstov. Aha, ta me ne bo zatožil, Zmagec je pa še preneumen. Sicer pa se ne počuti posebno dobro v prvih hlačah. Široko stopa in obraz mu je čedalje bolj kisel. Potem jok, obupanje; dokler se mi ne izpove, da je doma na nekaj pozabil in da moram z njim za plot, ker se sam na te nesrečne hlače prav nič ne razume.

Cerkev je že skoro polna, ko pridemo. Okna so črno zagrnjena, božji grob stoji tajinstveno v stranski kapeli in mi trije postanemo tihi. Mežnar pride in polno lučic se zasveti, rdečih, zelenih, modrih, da nam zatrepetajo srca od občudovanja. Zmagec se boji velikih vojakov, ki stoje s sulicami in meči na vsaki strani, in ne verjame, da so samo iz lesa; čudna tuja drevesa, kakršnih še nismo videli, se zelene v ozadju. Cerkev je polna otrok, samih otrok, deklic, dečkov, čisto majhnih in takih, ki hodijo že v šolo. Samo par starih ženic in sivih dedkov ždi v klopeh, drugi nimajo časa zdaj pred prazniki. Živo šepetanje se sliši, šum neštetih ustnic, ki šepetajo polglasno svoje molitvice. Jaz molim v jednomer vero75 75 v jednomer – vedno, ves čas. ; to je težka molitev in jaz hočem biti danes posebno dobra.

Zmagec stoji z odprtimi ustmi in širokimi očmi kakor pribit. Jaz ga sunem: „Moli vendar!“ in slišim ga, kako šepeta: „ Angeljček varuh, pri meni stoj … “

Zapojejo se molitve. Svečano se razlegajo po cerkvi in naše otroške dušice trepetajo v tajinstvenih občutkih. Nepremično gledamo pred oltar na sveče in čakamo, da pride cerkovnik in eno od njih ugasne. Naša pobožnost peša, postajamo trudni, šepetamo, drenjamo se, nemir v cerkvi narašča. Ali vedno zopet se zberemo … prestrašimo, da smo tako lahkomišljeni, da se smejemo, – pred božjim grobom! – in znova molimo z vso ginljivo vnemo naših mehkih otroških src. Študent poje pred oltarjem in vedno večje spoštovanje do njega nas prevzema; jaz celo pozabim biti Žanu nevoščljiva. Zmagec se joka, strašno je truden; ali ko mu grozim, da bo moral jutri ostati doma, utihne, samo solze mu počasi lezejo po licih doli, ki so že vsa zamusana. Moje vere ne zmolim že nič več do konca in zastonj zopet znova začenjam. Končno ugasne zadnja sveča, cerkovnik da znamenje in vzdigne se neznanski ropot.

Trudni pridemo domov. Čudimo se, da nas nihče zaradi naše pomečkane obleke ne okrega in ko nas malo poživijo s kruhom in mlekom, pripovedujemo, kako krasno je bilo, kako smo bili pridni, kako je sosedov študent pel. V četrtek smo vsi razburjeni. Vemo, da gredo zvonovi v Rim. Zmagec bi jih rad videl leteti in tudi jaz ne vem prav, ali naj celo to stvar verjamem ali ne. Opoldne slišimo samo zamolkel ropot, mesto navadnega zvonjenja. Popoldne v cerkvi je še lepše in bolj praznično, božji grob žari v neštetih pisanih lučkah. Doma dobimo pomaranče, zakaj ena žena iz vasi nas je pohvalila, da smo se v cerkvi jako lepo obnašali. Zvečer prideta Žan in študent k nam. Študent nam slika piruhe in napiše z zlatom naša imena počez. Žan se strašno postavlja, midva nisva nič več skregana in razgovarjava se modro o šoli, o mestu in o gimnaziji, kjer postane vsak tako imenitno učen. Mama ima mnogo dela in mi moramo kmalu spat.

Drugi dan diši po celi vasi po svežem pecivu in vsi otroci se bahajo, kakšne grozanske kolače so matere doma napekle. Skoro da se stepemo za prvenstvo in ena žena nas, smeječ se, razpodi.

„Samo se bahajte! Jaz sem spekla kolač kakor mlinsko kolo. Če nima človek nikoli kruha! To smo revčki! Bog nikoli ne ve, kdaj smo kruha siti: o božiču je premajčken, o veliki noči pa umrje, drugače pa mi ne pečemo.“

Sosede so se smejale in mi smo odšli domov.

Danes gre dekla z nami v cerkev. Tam diši po kadilu, stene so gole, kakor oropane. Cerkev je čisto natlačena: stare ženice in dedki kleče naokrog in molijo šepetaje. Mi otroci smo zamišljeni in oči nam gledajo veliko in začudeno v trepetajoče lučke. Po molitvah nas pelje dekla h grobu, da si ga ogledamo čisto od blizu. Naš Zmagec je ves zmešan, doma stoji, kamor ga kdo sune.

„Kako se pa umrje? “ nas vpraša ali mi mu ne vemo odgovora.

„Kaj se pa dela, ko se umrje? “

„Nu, potem je človek mrtev. Leži in se nič več ne zgane.“

Odšel je zadovoljno kimajoč. Zvečer, ko so nas klicali k večerji, ni bilo Zmagca nikjer. Nazadnje ga je pa mama vendar našla, kako je ležal gori v „ta lepi sobi“ na divanu. Čisto pri miru je ležal in oči so se široko odprte, čudno zamišljene upirale v mrak.

„Kaj pa ti je za božjo voljo!“ je zavpila mama in ga vzdignila kvišku.

„Pusti me, no, če sem pa umrl!“ je rekel ogorčeno in se branil z vsemi štirimi.

Morali smo se smejati. V soboto je naš Zmago vendar videl, kako je, kadar se umrje. Zaklali so jagnje, da bi ga imeli velikonočno nedeljo na mizi, kakor je navada v našem kraju.

Dopoldne so nam prinesli ministrantje blagoslovljen ogenj in potem je mama naložila dekli v jerbas kolač in gnjati. Piruhov, hrena in klobas za žegen. Mi otroci smo šli z njo in žal nam je bilo, zakaj je mama naš jerbas samo s čisto belo brisačo pogrnila in ga ni nakinčala s čipkami in svilenimi pentljami, kakor so bili vsi drugi. Saj imamo doma toliko pentelj ali mama je rekla, da je vse sama nepotrebna parada, kar pa nismo nič kaj verjeli. Popoldne je bilo že vse očiščeno in pospravljeno, da bi šli lahko zvečer k vstajenju. Dekla je pela v kuhinji: „Gospod je vstal iz groba ... “ in čeprav je mama dejala, da je še prezgodaj, je bilo vendar že vse nekako veselejše in jasnejše. Pri fari so že vihrale zastave iz lin, vaški fantje so se v prazničnih oblekah zbirali za cerkvijo, kjer so nabijali možnarje.

Zvečer ob sedmih smo šli v cerkev, ob osmih so zvonili vsi zvonovi. Oblaki kadila so se vzdigali kvišku, bandera so se svetlikala v luči stoterih sveč in vse ljudstvo je pelo: Aleluja!

Kakor v sanjah smo prišli domov, veselili smo se na bodoči dan, na veliko noč, na kolače in piruhe . . .

KADAR ZVEZDE PADAJO76

76 Domači prijatelj 2, 1904, (1. maj) 33–36. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Kydž hvězdy padaji) je izšel v časopisu České slovo, 4/1910, št. 207, str. 10–11 in še enkrat v istem časopisu 13/1919, št. 20. str. 1 ter v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 1. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 63–68. Nemški prevod (Wenn die Sterne fallen) je izšel v Agramer Tagblatt 18. avgusta 1900, št. 189.

Pred leti sem bila nekaj mesecev v Slavoniji.77 77 Morda je pisateljica snov za črtico dobila na obisku pri hrvaški pisateljici in učiteljici Adeli Milčinović (1879–1968), ki je s svojim možem, prav tako učiteljem in pesnikom Andrijo Milčinovićem (1877–1937), na začetku zakona živela v Zdencih pri Slavonskem brodu. Adela Milčinović in Zofka Kveder sta se spoprijateljili leta 1900. Stanovala sem pri učiteljevih. Oba sta bila še jako mlada.

Sedela sta vsak večer v mraku pred hišo, jaz pa sem slonela zgoraj na oknu in gledala čez vas, preko velike ravnice, čez Savo, kjer so se v daljni meglici vzdigale bosenske gore. Na visokem nebu je prižigala tema milijarde zvezd. Včasih je ktera zatrepetala, padala v svitli, srebrni črti v daljno, tajinstveno noč. Na cerkvi in po strehah stoje nepremično črne silhuete čapelj: njihovo leseno klopotanje zamira tam nad močvirji Save. Veter prinaša rahle odmeve tamburic od enega konca raztegnjene slavonske vasi kratek vrisk in smeh. Fantje in dekleta plešejo kolo. Mara, učiteljeva žena, drži svojega sinčiča v rokah in poje, mož jo spremlja na kitari. Stare stare pesmi poje, enakomerne, žalostne napeve tega kraja, ki vzbujajo sentimentalnost in sanjavost.

Potem utihne Mara, utihnejo odmevi tamburic, samo cvrčki še pojo v polju za vasjo. In jaz sanjarim; vsa lepota te tihe, velike poletne noči se mi zliva v dušo. Nebo se odmika od zemlje, nebesni svod se širi in zvezde gore mirno, jasno.

Onadva doli sedita skupaj in molčita. Gledam ju in se čudim. Zakaj se ne poljubljata, ko je tako krasno vse naokrog? Ali oba molčita in se ne ganeta. Otrok, ki je spal, zajoka in ona ga odnese v hišo. On vstane in se zagleda v nebo. Odpravim se dol in stopim na prag.

„O, vendar je lepo na tem svetu!“ se obrne k meni.

Kako to „vendar lepo!“ si mislim nehote. Lepo, milo ženo ima, prisrčnega sina ...

On molči nekaj časa, potem mi pripoveduje:

„Ko je bila žena še dekle...“

Kakor lepo, starodavno pravljico mi pripoveduje to.

„Ko je bila moja žena še dekle, mi je pela vsak večer pesmi, mnogo pesmi. Brenkala je na kitaro in pela. Imela je lep glas, zdaj ga nima več tako lepega. Kakor srebrn zvonec je bil njen glas, mil, jasen, laskajoč. Vsak večer sva sedela na vrtu, ona na klopci, jaz pri njenih nogah v travi. Zvezde so trepetale na nebu in v mojem srcu je bila velika sreča. Oh, ljubil sem jo zelo. Z drevesa se je utrgal suh list na njene lase in zdrsnil na zemljo in jaz sem ga pobral in poljubil.“

„Ko je bila moja Mara še dekle...“

Pripovedoval je dolgo, mene pa so bolele njegove besede. Tiha, žalostna bol, kakor jo občutite, kadar vam je slana pomorila rože ali ko ste zgubili lepo nado.

„Ko je bila moja žena še dekle...“

In zdaj, danes?!

„Ali ne pojdeta noter, hladno je že,“ je zaklicala njegova žena iz veže.

Jaz sem odšla k njej, njen mož pa je ostal zunaj. Otroka je dala v zibel, tiho je pela otroško pesmico in pospravljala po sobi. Bila je zelo ljubka in mila …

„Sentimentalna sem,“ se je nasmehnila in se ustavila pred menoj. „Ti poletni večeri, ko je toliko zvezd!“

Prinesla je veliko šatuljo s fotografijami, pentljami, posušenimi rožami, poslikanimi kartami z verzi in s pismi.

Razgovarjali sva se. Iz teh že malo pobledelih in prašnih sentimentalnih stvari so vstajali spomini. Pripovedovala mi jih je z blagim obžalovanjem v lepih očeh, s sanjavim nasmehom na ustnicah.

„Tako je bilo krasno!“ je vzdihnila.

„In je še!“ sem pristavila jaz.

„Ne, ne,“ se je branila. „Vse, kar je lepo, hitro mine.“

Molče sem pokazala na zibelko.

„Oh, to je nekaj drugega,“ se je nasmehnila in poljubila dete. „Da, vendar je lepo; kljub vsemu je vendarle lepo to življenje,“ je rekla zamišljeno.

Spet sem mislila: Zakaj govori „vendar,“ „kljub vsemu,“ „vendarle“?!

„Glejte, moja ljubezenska pisma,“ mi je kazala smeje. „Malo, kajne? Midva sva bila vedno v enem kraju, jaz in moj mož. Ti, ki so zavezani z modro pentljo, so od prej, ti pa od zdaj, kar sem omožena. Moj mož je moral nekajkrat odpotovati. Čitajte jih, če vas take reči zanimajo. Sploh so pa to neumnosti, kaj ...“

Vzela sem pisma.

„Lahko jih čitate potem v svoji sobi, preden greste spat, zdaj pokličeva mojega moža.“

Odšli sva ven. Ni bilo čuti glasu v vsej vasi, samo v dalji je šepetala noč tiho in bajno na široki posavski ravnici. Vsa okna v vasi so bila temna. Šli sva po stezi v polja.

„Tod hodi moj mož vsak večer,“ je rekla Mara in res sva kmalu zaslišali njegove stopinje.

„Zakaj si me klicala?“ je dejal ženi.

„Neskončno rad sanjarim sam v nočni tišini in zrem v neizmerje,“ se je obrnil k meni. „Človek vse zagrne za seboj, telo odstopi in duša se popne kvišku, plava od svetovja do svetovja, lačna tajnih krasot, lahka in nevezana. Sanjari, pamet ne ve kaj, ali srce sluti in tre-peče kakor v odsevu neznane, čudežne sreče.“

Vrnili smo se. Onadva sta šla pred menoj, ali njune roke se niso dotaknile, glavi se nista sklanjali druga k drugi. Meni je bilo tesno. Taka noč, dišeča od cvetočih trav, zorečih rož, tiha, visoka, svetla od trepetajočega svita neštetih zvezd, taka poletna noč, ko je človeku vroče od tajnega hrepenenja, ko se oči orose od želja po sreči, ljubezni – a glej, onadva gresta pred menoj, roke se ne dotikajo, oko ne išče očesa.

Posedeli smo še v njihovi sobi, ali ni bilo lepih, poltajnih nasmehov ljubezni, srečnih, hitrih pogledov med njima, ni ji pogladil las, ko je šel mimo njenega stola, kjer je sedela in zlagala pisma zame.

„Lepe reči mi je znal pisati nekoč, zdaj se je odvadil tako sladkih besed,“ je rekla s smehom.

„Oh, poezija ni za vsak dan! Človek se je naveliča in je ne čuti več,“ je odvrnil. „Rada se pa imava vendar, kaj, Mara,“ ji je pokimal.

„Imava. Ali jaz imam tebe bolj kakor ti mene. Nu, taki so vsi moški!“ je pristavila njegova žena resignirano.

Brala sem vsa ta pisma v svoji sobi. Skozi odprto okno je prihajal hladen in dišeč zrak, drevje pod oknom je šuštelo.

Lepa pisma so bila ona z modro pentljo prevezana. Posušene cvetlice, vijolice, rezeda,78 78 rezeda – nizka rastlina z majhnimi zelenkasto rumenimi dišečimi cvetovi. rože so dišale iz listov, diskretno in sentimentalno. Prečkala sem vsa in nekatera so bila lepa kakor pesem.

Brala sem tudi ona druga. A bila so drugačna. Zadnje se je glasilo:

„Nikar ne zahtevaj od mene, da bi bil vedno sentimentalen kakor zaljubljen fantič. Saj te imam rad, ker si moja mila, dobra in blaga žena. Težko je včasih pogledati resnici v oči. Ljudje nismo nobeni angeli. Mi ostanemo ljudje, pa naj bomo še tako dobri, plemeniti in idealni in naj še tako vzvišeno čutimo. Vsak gre po poti, ki nam jo je predpisala narava, in naj se še tako brani. In ne samo ljudje, vsa priroda je podvržena istim zakonom. Roža – pa naj bo še tako kraljevsko lepa, odcvete in njeni baržunasti, dišeči listi odpadejo in se posuše. Češnjevo drevo je spomladi, ko cvete, kakor čudež, ali v jeseni iščeš na praznih vejah zastonj nežnega in dišečega spomladanskega cvetja. To je resnica, draga Mara! To so večni zakoni, ki se jim moram pokoriti tudi jaz. Ali tebe vendar ljubim kot svojo dobro, zvesto ženo. Tvoj smehljaj mi je včasih še vedno tako mil in drag kakor prej v prvih časih najine ljubezni. Jaz sem postal drugačen, ker se vse spreminja, tudi ti se in se boš; vse, vse se spreminja, tudi najina ljubezen, ali jaz te bom vedno cenil in spoštoval ...“

Spet in spet sem prečitala pismo; postala sem otožna.

Stopila sem k oknu. Zvezde so migljale visoko na temnem nebu in bilo jih je videti še več. Tam na najvišjem mestu sredi neba je zatrepetalo, zvezda se je utrnila in kakor srebrn žig je letela preko vsega neba dol in utonila v daljni noči. Ugasnila je, ni ostalo sledu po njej.

Zvezde so mirno gorele v neizmerju.

Mene pa je obšla trdna vera, da sem se vzravnala:

Moje zvezde ne padajo!

Moja sreča ne sme biti taka! ...

In ni!

NAŠA MALA79

79 Domači prijatelj 2, 1904, (1. maj). 38–40. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka, Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 5–9, v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 10–11.

Naša mala je tri leta stara; ime ji je Vladinka. Očetu pravi le redkokdaj „tata,“ navadno ga kliče kakor jaz, Vlado. Moje ime ji ni všeč. Prišla je zadnjič k meni in me vprašala: „Zakaj pa si ti Zofka, zakaj nisi raje Vlada?“ In od tega časa mi pravi trdovratno „Vlada,“ čeprav se branim.

Vladinka je že učena, zna šteti do deset brez napake, tudi že dalje do dvajset, ali nič več tako natanko. Ker pri nas mnogo čitamo in pišemo, zanima se tudi ona za to. Ima vsega skupaj dve celi in eno raztrgano knjigo s podobami in en abecednik. Abecedo pozna celo, tudi ipsilon in iks. Kdor pride, vsakomur pripoveduje, koliko zna in kaže vse svoje igrače. Tudi škatlico barv je že porabila. Kupili smo ji jih zato, da se je naučila razločevati barve. Vijoličasto ji je najbolj všeč, menda zato, ker je dolga in nenavadna beseda. Za take besede ima posebno ljubezen. Če se z možem razgovarjava in rabim jaz v pogovoru kako tujo besedo, gotovo jo slišim drugi dan od „Cvetlice“ – kakor je moj mož, ki je Hrvat, malo posmehljivo „po kranjski“ krstil svojo hčerko. Postavi se predme: „To je infamija, Malči (naša postrežnica) je vrgla vse moje papirje v peč!“ Potem zopet: „Jaz mojega ribežna absolutno ne morem najti!“ Ali pa si pri svojih igračah globoko oddiha: „Oh, danas je škandalozno vroče.“ Včasih, če govorim z možem o njej, rabim nemščino, ali ta ji ni všeč. „Tako se ne govori, to ni lepo!“

Vse dobre svete, ki jih dajem njej, jih pri priložnosti zopet slišim, na primer: „Nikar ne sedi na soncu, te bo glava bolela!“ – „Pazi, da se ne spodtakneš!“ i.t.d.

Vsak dan sproži kakšno modro, da se nasmejemo. Sedi zadnjič pri mizi in si tipa zobe! „Daš prste iz ust!“ Ona kima z glavo, kima, potem me vpraša: „Slišiš, mama, kako je to, da moji zobje ne gredo ven, gospodu D-ru v Zagrebu pa gredo?“

Zadnjič sem jo vzela popoldne s seboj v gledališče. Po vsej sili je hotela iti na pozornico,80 80 pozornica – prizorišče, oder. tako ji je bilo tam všeč. Glavna junakinja ji je neizmerno ugajala, vedno mi je pripovedovala na ves glas: „Prosim te, poglej, kako je krasna! Vidiš, rože ima v laseh, si videla?“ Dajali so šaljivo igro s petjem in ko smo prišli domov, je Vladinka skoro hripava postala, tako je pela ves večer. Potem je prišla k meni: „Kajne, da jaz lepše pojem kakor tisti v gledališču? Tako jasno. Vidiš, vse se razume, kar jaz pojem, tam jih pa nisem nič razumela.“

Staro resnico, da ne odgajajo samo starši otrok, ampak tudi otroci starše, spoznavam vsak dan. Če se razjezim, pride k meni in me vpraša z najslajšim glasom: „Bože, zakaj si pa tako razburjena? Saj ubogam!“ In res, če hočem biti odkritosrčna, moram priznati, da je bila moja razburjenost pretirana. Ali pa včasih, če zavpijem nad njo, pride k meni in me vpraša: „Zakaj pa tako kričiš, mama, prosim te?!“ Mene jeza mine in spustim se z njo v dolge pogovore.

Sicer je pa dosti dobra in pridna. Če ji vse na dolgo in široko razložim, zakaj mora ubogati, uboga bolj točno in hitreje, kakor če samo ostro ukazujem. Trmasta ni, četudi jo nič ne razvajam. Jaz jo imam rada, ali odgajam jo tako, da že tudi sama čuti odgovornost za svojo osebo. Če pade, je ne letim pobirat in je ne pomilujem po nepotrebnem. Iz početka se ni bala teme, tudi če je bila popolnoma sama v sobi. Neki nespameten znanec pa jo je strašil s strahovi in cigani. Par dni se niti podnevi ni upala biti sama v sobi. Kričala je in jokala na vse grlo. Toda pol s prigovarjanjem, pol s strogostjo sem jo odučila straha in zdaj jo zvečer pustimo mirne duše samo v posteljici v temni sobi; nikoli več se ne boji. Nikoli ne čakam, da zaspi, ampak povem ji, da greva zdaj ven, naj lepo spi, da bomo že prišli nazaj. Poljubivajo lepo oba in ona nama še naroča, naj le pridno čitava v kavarni in pregledava vse slike v listih. Človeške kosti in črepinja81 81 črepinja – glava. se ji niti ne gnusi niti se je ne boji, ve, da ima pod kožo in pod mesom tudi sama ravno take kosti. Ko sem ji to razlagala, tipala se je po glavi in je rekla: „Vidiš, res je trdo.“

Sploh vidim, da je jako razumno govoriti z otroki pametno o vsem. Zanima jih vse, ravno tako, da ima človek kosti, kako trava raste, kakor pravljice in pripovedke. Tudi preveč bojazljiv človek ne sme biti, da se otrok ne potolče ali ne poreže. Kolikor bolj prepustimo otroku samemu, da v pazi nase v takih rečeh, toliko bolj se zaveda te svoje odgovornosti. Otroci so bolj samostojni in dospeli, kakor si starši navadno domišljajo. Tako se spomni enkrat naša mala pod večer, da hoče še na sprehod. Jaz ji pravim: „Zdaj bo že noč. Če hočeš, pa pojdi, ali sama.“ Res odpre vrata in gre po stopnicah doli. Jaz si mislim, no, iz veže se bo že vrnila, ali naenkrat jo zaslišim že na ulici. Bežimo za njo, ali nikjer je ni bilo videti v prvem hipu. Jaz sem bila že v strahu, kar naenkrat se pojavi iz sosednje trafike z večernim listom v roki. Šla je parkrat z menoj, ko sem kupovala časopise, pa si je zapomnila. Zdaj mi gre že po žemlje k peku, v štacuno, h klobasičarju in mi prinese vse točno, kakor ji naročim. Zapomni si po štiri reči in nikoli ničesar ne izgubi. Sploh otroci radi delajo in pomagajo in veseli jih, če so že koristni kakor veliki. Včasih ji kake stvari ne morem razjasniti, rada bi, da bi mi ne odšla z ulice, če gre kaj kupit, ali da bi se ne igrala z rečmi, s katerimi si lahko škoduje, če me ni doma – pa ji pripovedujem, kaj se je meni pripetilo, ko sem bila majhna, da sem se izgubila ali porezala itd. Ne posluša me posebno pazljivo in zato si mislim, da me tako ni nič razumela, ali čez deset, štirinajst dni mi prinese pero ali kako drugo podobno stvar: „Na, tukaj imaš. Kajne, s tem se otroci ne smejo igrati?“ – „Ne,“ odgovorim. „Bi se urezala, da bi mi kri tekla kakor tebi, ko si bila majhna?“ – „Da, urezala bi se,“ potrjujem. „Ali ko bom velika, se bom lahko igrala z vsem, kaj?“ Tudi to ji potrdim in ona odide zadovoljno.

Če me boli glava ali če pišem, ji pravim, da naj nikar ne dela ropota. „Samo se lezi na divan,“ mi svetuje, malo popiha na čelo in odide v drugo sobo, vrata pa lepo zapre, da bi jaz imela mir. Če pišem, ji moram najprej povedati, če pišem pisma ali „za denar“. Če pišem pisma, mi naroča, naj napišem, da tudi Vladinka pozdravlja, če pa pišem „za denar“, me vpraša, preden odide, če ji bom kupila nov klobuk, dežnik ali podobnega kaj. Obljubim ji, da ji bom že, kadar bo potrebovala. „Kajne, za dva krajcarja?“ me prosi še na vratih v drugo sobo.

Taka je naša mala. Malo dela mi da, slači se že sama in tudi oblačila bi se že rada, ali to nekako še ne gre. Najboljša je, kadar jo imam vedno le jaz sama pri sebi. Včasih pridejo znani in si jo za kako popoldne „izposodijo,“ ali takoj se razvadi. Če se ji samo enkrat malo popusti, pa je že napačno.

Tako je; otroci so veliko veselje pa tudi veliki učitelji, in človek šele takrat vidi, koliko ima napak in če se zna v pravem hipu premagati, ko ima otroke.

Mala me je prišla pocukat: „Kaj pa pišeš tako dolgo?“

„O tebi, draga moja.“

„O meni? ... Piši, da pozdravljam!“

ČRTICA82

82 Domači prijatelj 3, 1904, (1. junij). 69. Rokopis ni ohranjen.

Potovala sem letos po gorah.83 83 Morda se črtica nanaša na pisateljičino vandranje po Češkem lesu, kamor se je odpravila leta 1904 in o tem pisala tudi v črtici Uspomene sa Šumave, Sijelo1904/05, str. 295–300. Krasen dan je bil, ko smo sedeli opoldne pod vrhom visoke gore, odkoder se je videlo daleč okrog po deželi, po zelenih dolinah in čez gozdnate hribe v daljavo do belih, veličastnih snežnikov. Sedeli smo tako na planini, okrog nas se je pasla čreda. Pristopil je pastir in začel se je pogovor. Odgovarjal je prijazno ali redkobesedno. Mene je mikal njegov rjavi, od sonca ožgani obraz in črne, živahne, inteligentne oči. Prosila sem ga, naj mi kaj pripoveduje.

„Kaj?“

„Karkoli! Gotovo ste mnogo slišali, mnogo doživeli, pripovedujte mi o pravljicah in povestih, ki ste slišali o njih, o dogodkih svojega življenja, kar hočete.“

Zasmejal se je. Njegove oči so se obrnile od mene, pogled je pohitel preko dolin tja nekam v sivo daljo. Zamislil se je in odgovoril mi je trpko:

„Nič ne vem. Nikoli nisem slišal drugega kakor: delaj, delaj! In nikoli drugega doživel, samo: delo, delo!

To mi je povedal in drugega nič.

PRVA LJUBEZEN84

84 Domači prijatelj 1904, 4 (1. julij). 90–94. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Z dětstvi) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 1. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 57–63 in pod naslovom Z mého mlàdí v Vydrovy Besedi 5/1905, št. 4, str. 87–90.

Že prvi dan, ko sem prišla v šolo, se je začelo. Čeravno me je mama doma pretipala od glave do pete, če imam vse v redu, in mi preiskala vse žepe, pregledala torbico, če nisem pozabila tablice ali abecednika, vendar sem imela h koncu prve ure vse solzne oči.

„Kaj ti pa je, Zofka?“ me vpraša nadučitelj.

„Žepni robec sem pozabila,“ povem v zadregi, rdeča kakor piruh.

„No, to ni tako hudo. Skoči, skoči, Raf, gor k nam, naj ti da Mihaela svež robec.“

Raf je skočil in v par minutah sem si potolažena obrisala nos.

Raf ali Rafael je bil nadučiteljev sin85 85 Na Blokah je bil v času, ko je Zofka Kveder obiskovala tamkajšnjo dvorazrednico, nadučitelj Ivan Treven. (Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Logatec 1889, str. 8.) in moj dober znanec. Igrali smo se vsako popoldne na našem vrtu ali pa pri njih v praznih šolskih sobah, če nas ni povabil cerkovnikov Tonče v mrtvašnico na pokopališče ali pa v male line v zvonik. Če ni bilo njegovega očeta blizu, smo najraje stikali pod cerkveno streho, v zakristiji in po zvoniku. Tonče nam je odprl s ključem in se je obnašal kakor gospodar.

Nadučiteljevi so imeli same angele: Mihaelo, najstarejšo hčer, ki je bila že devetnajstletna gospodična, Serafino, ki je bila pa bolehna in je še tisto leto umrla, potem mojega vrstnika Rafaela in najmlajšo Gabrijelo, ki smo jo samo iz posebne milosti jemali v svojo družbo.

Z Rafom sva bila najboljša prijatelja, kar si jih more človek zamisliti. Čeravno sem bila dekle, sta občevala Raf in Tonče z menoj kakor s sebi enakim. Odkar sem bila plezala nekoč po zimzu86 86 simz – der Sims, nem. polica. okrog malih lin, sta pripoznala mojo popolno enakopravnost. Gojila sem čmrlje kakor ona, trgala nezrela jabolka prav tako spretno kakor onadva. Žal doma niso razumeli mojega teženja po popolnosti in ne le, da sem bila kaznovana zaradi vsake poškodbe svojih kril, ampak tudi zaradi vsake praske ali buške na svoji lastni glavi sem morala klečati v kotu. Sčasoma mi je zrastla na kolenih skoraj trdnejša koža kakor na podplatih ...

Z Rafom sva sedela v šoli v prvi klopi ravno pred katedrom, jaz na ženski, on na deški strani, ali tako blizu, da sva se lahko z roko dosegla. Če sem kaj potrebovala, nisem prosila svoje sosede, naj mi posodi, kaj še! Samo Rafu sem namignila in on je že vedel, kaj hočem. Ko sva se naučila pisati, sva si pisala, ali ne samo šolskih reči. Raf mi je na primer pisal: „Pridi popoldne k potoku, bomo rake lovili.“ Jaz pa njemu: „Pod naš kozolec so pripeljali slamo, pridi, bomo skakali z ,glajta‘87 87 glajt – nar. prostor pod ostrešjem skednja. dol.“

V znak osobitega prijateljstva mi je poklonil Raf včasih veliko zbirko starih peres in izredno krasnih gumbov, jaz pa njemu pečen bob, ki sem ga zbarantala z otroki za bel kruh. Včasih me je tudi nabil, ker je bil močnejši kakor jaz. Ali nikoli ga nisem „zapecala,“ zatožila. Zato mi je poklonil naslednji dan najlepšo podobico, kar jih je premogel.

Sploh te podobice! Ena je imela jako težke posledice.

Vsak dan popoldne sem se učila pri Rafovi sestri Mihaeli ročnih del. Sedeli smo gori v sobi: jaz, neka moja sošolka in, to se razume, tudi Raf. Smilila sem se mu, da moram sedeti in šteti križce, zato je on medtem vadil na klavirju. Včasih je njegova sestra zaigrala polko in potem sva plesala. Bilo je prav lepo. Nekoč sem prinesla s seboj vse svoje podobice, ker smo se bili domenili, da se bomo igrali potem na pokopališču pred kapelico „na božjo pot“.

„Kaj pa imaš?“ me vpraša Mihaela in odvije rožasti papir, v katerem je bilo moje bogastvo zavito.

Pokazala sem ji vse, nič hudega sluteč. Vse najlepše podobice sem imela od Rafa. Zlasti všeč mi je bila srebrna podobica z dvojnimi vratcami. Z njo sem se še posebno pohvalila Mihaeli.

„Ali ti je to tudi Raf dal?“ me vpraša.

„Tudi,“ se pohvalim.

„To je kar neverjetno, on je strašen skopuh: meni bi ne dal pod milim Bogom nič.“

„Saj je zapisano od zadaj,“ pravim.

Ona obrne podobico, se zakrohota na ves glas in zavpije: „Mama, mama! Haha! Pojdite no sem!“

Res pride gospa pa tudi gospod nadučitelj.

„Raf in Zofka sta zaljubljena!“ se smeje Mihaela. „Samo berite: ‘V večni spomin ti daje to podobico do smrti in do groba tvoj zvesti Rafael.‘“

Vsi so se smejali.

„Pa to ni nič takega,“ se smehlja nadučiteljeva gospa. „Kadar bo velik, bo nadučitelj, pa jo bo vzel, kaj, Raf ?“

„No, odgovori!“ sili nadučitelj.

„Pa če jo!“ pravi Raf. „Saj si tudi ti mamo vzel! Pa zanalašč jo bom!“ potrdi in me pogleda, ali potem zbeži iz sobe.

Jaz sem se jokala, tako so me dražili, ali vendar sem bila zadovoljna, da se me Raf ni branil.

Naslednji dan je vedela že vsa šola, da bo Raf nadučitelj in da me bo vzel za ženo. Pri krščanskem nauku ga vpraša gospod kaplan: „Kaj pa boš, Raf, ko boš velik?“

„Nadučitelj bo,“ zakriči nekdo namesto njega.

„Zakaj pa bi ne bil kaplan, kaj, Raf?“ se smeje gospod.

Nočem!“ se obregne Raf.

„Aha, potem bi morala Zofka v samostan, sirota!“

Vsa šola se je smejala, midva sva se pa jokala od jeze.

„Nikar se ne jokaj, nevesta!“ me tolaži gospod kaplan, ali v šoli je spet krohot in smeh.

Od takrat so mi vsi rekli: „Rafova nevesta.“

Ko je bil pri nas semenj, mi je dal Raf rožast zavitek. „To je zate,“ je rekel in zbežal. Šla sem na vrt v utico in sem odvila papirje. Bila je notri krasna podobica, vsa iz svile, na drugi strani je bilo napisano samo: Rafael. Tudi pismo je bilo zraven.

„Ljuba moja nevesta! Nič se ne jezi, naj naju dražijo. Jaz te imam zvesto rad in se bom pridno učil in ko bom učitelj, te bom vzel za ženo. Ti si mi najbolj všeč, druge so vse neumne. In če te dražijo, jih nikar ne pogledi. In to podobico sem ti kupil za petindvajset krajcarjev. Mihaela misli, da sem si kupil piškote in me je tožila, da sem sladkosnedeš in da sem ves denar zapravil. Jaz si nisem kupil piškotov, niti enega bonbona nisem pokusil, ampak za ves denar sem kupil tebi podobico za spomin. In jaz nič ne maram, če me dražijo. Ko bom velik, bojo že videli. Ljuba Zofka, ostanem tebi zvest do mrzlega groba. Raf“

Potolažilo me je to pismo in mislila sem si: pa naj me dražijo, meni nič mar.

Z Rafom pa se nisva več toliko igrala. Nekako naju je bilo sram. In če sva govorila, sva se pogovarjala o šoli in o drugih resnih rečeh.

Takrat sem bila stara devet let, on je bil leto dni starejši. V jeseni so me poslali starši v mesto v šolo.88 88 Oče Zofke Kveder se je odločil, da bo nadaljevala šolanje v Ljubljani v zavodu Lichtenturn, stanovala pa je pri uršulinkah. Preden sem odšla, sem naredila Rafu lep brisač za peresa in sem ga lepo pošila z rdečimi križki. Tudi njegovo ime sem uvezla: Raf. Tisti dan, ko sem odhajala, sem mu dala še majhno srebrno srce in mu naročila, naj ga nikar ne zgubi. Povedala sem doma, da sem mu ga dala, in nič se niso jezili.

Žalostno se je končala ta idila. Rafova mati je umrla še isto zimo, in ko sem prišla o Veliki noči za par dni domov, je ležal njegov oče na parah. Raf je sedel ob odru in je venomer jokal. Šla sem k njemu in sem mu dala roko. Pogledal me je tako žalostno, da sem tudi jaz z njim glasno zajokala. Morali so me odpeljati domov. – V velikih počitnicah ni bilo že nikogar več od nadučiteljevih v naši župi. Otroci so se razkropili na vse strani. Rafa je vzel neki sorodnik na Gorenjskem k sebi.

Čez osem let sem ga spet videla. Bila sem takrat že odrasla gospodična v mestu in samostojna. Raf je hodil v sedmo šolo. Leta prej je bil revež bolan, mislili so, da ima sušico. Z mojim mlajšim bratom sta stanovala pri neki gospodinji. Včasih smo šli skupaj na sprehod, ali Raf je bil vedno zelo redkobeseden. Brat mi je pripovedoval, da ima srčni krč. Smilil se mi je in prinesla sem jima večkrat potic. Raf se mi je zdel ubožen in otroški in govorila sem z njim kakor starejša sestra, nekako pomilovalno in blagohotno. Nekoč sem ga vprašala, če še ve, kako je hotel biti nadučitelj in kako mi je pisal „ljuba nevesta“. Smejala sem se, ko sem se spomnila te otroške epizode, ali on je molčal.

Nekega jutra je prišel brat že ob sedmi k meni.

„Raf je umrl.“

„Kdaj? Kako?“

„Sinoči ga je prijel srčni krč in v eni uri je bil že mrtev.“

Brat je vzel neko škatlico iz žepa in jo položil na mizo.

„Pospravili smo ponoči njegove stvari in sem tole našel. Na papirju je bilo zapisano ,od Zofke‘ in sem vzel. Pogledal sem, pa se mi zdi, da je tvoje. Menda si mu dala, ko sta še skupaj v šolo hodila.“

Odprla sem škatuljo. Nekaj starih podobic je bilo notri z mojim otroškim podpisom, ena pentlja, ki sem jo imela v laseh, ko smo šli iz šole za procesijo, in sem jo zgubila po poti, majhen srebrn, očrnel srček in okroglo brisalo za peresa, pošito okrog in okrog z rdečimi križci in zaznamovano z imenom „Raf“.

Stožilo se mi je ...

O SEJMU89

89 Domači prijatelj 5, 1904, (1. avgust). 121–123. Rokopis ni ohranjen.

Takrat smo bili na Blokah. Jaz sem bila še zelo majhna. Ali rada se spominjam Blok. Pozimi so na cestah zameti kakor gore in burja vije po dolinah in hribih glasno rjoveč in tuleč. Sicer ne vem, takrat sem bila še majhna in morda so se mi zato zdeli zameti tako veliki, morda se mi je zdel led na vaških mlakah zato tako debel, gladek in imeniten. Na Blokah imajo tudi povodnji, požiravnike in take skrivnostne reči. Majhen potočič teče mimo vasi, a čezenj pelje ogromen most. Čisto smešno izzgleda to poleti. Ali v jeseni in posebno spomladi je potok velik kakor reka. Vode privro iz kraških lukenj in za dni je preplavljena dolina. Ako voda hitro odteče, ni nobene škode, samo otroci brazdajo cel dan v vodi in spridijo čevlje in obleko.

Moj oče je naredil enkrat splav iz par brunov. Z drogom se je porival daleč na vodo, pa tam je voda splav obrnila in oče je pal v vodo. Voda je bila globoka in oče je moral plavati, da pride k bregu. Cel teden se je sušila njegova obleka na mostovžu in meni se je zdel to strašno imeniten in poseben dogodek.

Sploh je bilo nekoliko takih dogodkov v letu, katerih smo se otroci posebno veselili. To je bila povodenj, pa spomladi, ko je prišel branjevec s prvimi češnjami; potem, ko so hodili Hrvatje s slavonskimi prašiči, pa Čiči z octom, pa Ribničanje kako nedeljo z lončeno robo, med katero je bilo tudi mnogo otroške šare: lončkov in skledic za nas otroke. Ali najbolj imeniten je bil semenj o sv. Mihaelu. Po celem občinskem hribu so bili štantje, gostilne, vse tja doli do ceste.

Bloke so bile velika občina; imele so tri fare, in zato je bil bloški semenj velik in slovit daleč naokoli. Mi, otroci, smo videli in slišali takrat več zanimivega kakor celo leto. Po pašniku so postavili cigani svoje šotore in so kurili velike ognje. Cigani so nas otroke posebno mikali. Imeli so konje in so kupčevali z njimi, imeli so vozove in njihove ženske so bile vse povešene s srebrnino in zlatnino. Bili so jako bahati in hvalili so se, da ne kradejo. Sami niso beračili ali otroci so bili zato tembolj sitni. Ti otroci so bili na pol goli, umazani, raztrgani, ali zelo živahni in brihtni. Nam so se smejali in nam kazali osle, ko smo jih tako gledali. O teh ciganih smo si pripovedovali čudne reči.

Na pašnikih je stala provizorična bolnišnica za nalezljive bolezni, posebno za kolero. Bila je to lesena uta s štirimi okni kakor majhna hišica. Notri so bile lesene prične.90 90 prične – preprosto ležišče, pograd. Mi smo rekli uti „špital“ in kadar smo ušli od doma za eno ali dve uri romat po svetu, smo šli vselej k uti. Stopali smo na prste, da bi videli skozi okna, kaj je notri. Sedeli smo ob lesenih plankah in smo se razgovarjali o kugi in koleri in se menili, kako bi pač bilo, če bi bila v vasi kolera in če bi kdo od nas obolel: kar semkaj bi ga vtaknili in umreti bi moral sam. Vsi bledi, s plašnimi očmi smo odhajali od tega kraja. Vendar ni ležal v tem „špitalu“ še nikdar kak bolnik. Enkrat je bil tisti dan pred šestmihelskim semnjem velik dež. Prišlo je par vozov ciganov v podvečer v vas in šli so na občino prosit, da bi jim dali kako prenočišče, samo da bodo pod streho. „Če hočete, vam dam ključ od ‘špitala‘,“ je rekel župan, „plačati morate samo dninarja, da bo za vami posnažil. Takega stanovanja še niste imeli. Tudi ognjišče je notri.“

„Ajok!“ so rekli ciganje, „raje smo večno pod dežjem kakor uro v vašem ‘špitalu‘. Saj vemo, da ste ga postavili zaradi kolere. O jok! Že vemo, da bi vam bilo všeč, da bi vsi poginili, ali mi nismo tako neumni!“

Župan se je jezil in se je zaklinjal, da v ‘špitalu‘ še ni bilo nikoli žive duše, kaj šele bolnika, ali cigani niso verjeli in so rajši spali v dežju kakor v čednem in suhem ‘špitalu‘.

Sploh so bili tiči ti cigani! Kradli sicer menda res niso, ker se ni nič kaj takega slišalo, ali če so mogli, so zelo radi koga malo ogoljufali. Prišel je n.pr. cigan v gostilno in je kupil celo vedro vina. Imel je srebrne gumbe, visoke škornje, na prstih debele prstane, preko telovnika dve srebrni verižici. Nu, nabiksan je bil kakor grof. Ko je bilo treba plačati, je ponudil stotak, ali gostilničar ni imel drobiža. Cigan je imel nekaj drobnega denarja in manjkalo mu je samo tri goldinarje. „Jaz vam jih pod večer sam prinesem,“ pravi cigan. „Zdaj imam veliko kupčijo in malo časa zaradi konj, kakor veste, ali nič se ne bojte!“ Gostilničar se ni nič bal in mu je zaupal. Ali niti pod večer, niti drug dan ni bilo cigana plačat. Izginil je kakor kafra. Gostilničar je nekaj časa letal naokrog, potem si je mislil: „Pa ga išči, cigana! Sam vrag ga ne najde!“

Vse take historce91 91 historce – zgodbe. smo vedeli otroci in še celo imenitno se nam je zdelo, da so cigani tako prebrisani. Poznali smo sejmarje že iz prejšnjih let, vedeli smo, kje bodo razložili porcelanarji svoje blago, kje imajo klobučarji svoje štante, pa kateri krčmar peče za vinotočem najboljšega janjca. Šli smo si ogledat trgovca iz same Ljubljane, o katerem so pripovedovali, da je že trikrat faliral92 92 falirati – propasti. . Nič se mu ni videlo, da bi bil v stiskah in skrbeh, a prodajal je najlepše in najdražje svilene rute. Kar trlo se je deklet tam okrog.

Jaz sem neizrečeno jokala, ker mi je mama kupila čizme93 93 čizme – škornji. za pozimi, ki mi niso bile čisto nič všeč in niso bile na knofke, kakor jih je imela moja prijateljica, učiteljeva Gabi.

Potem smo se šli fotografirat. Mlajšemu bratu je kupil oče puško, ali drugi brat se je naenkrat zmislil, da je bolan in da naj gremo domov. Ali nič ni bil bolan, samo nevoščljiv je bil. In oče mu je kupil boben, da bo mir in ker je semenj vendarle samo enkrat v letu.

Gremo k fotografovemu šotoru, ki je stala blizu pošte. Gospodična Alma s pošte nas je rada imela in nam je pripela šopke na prsi. Ali po nesreči sta prišla mimo moja sošolca Miklavčev Žan in Dolesov Pepi in sta me vprašala, hudobno se režeč: „Kaj greste na ohcet?“ To vprašanje je imelo za nasledek, da smo se vsi trije naenkrat začeli z vsemi štirimi braniti pušeljcev. Očetu je bilo tega že preveč in izjavil je slovesno, da nam odtrga glave in izpuli ušesa, če se bomo še cedili. Tako smo odšli in fotograf nas je ovekovečil s šopki, – žal, da tudi z našimi kislimi, dolgimi obrazi.

Kasneje se nam je drugi brat izgubil, – tisti, nevoščljivi. Našli smo ga sedečega na štantu našega soseda trgovca. Nek znanec ga je bil pripeljal tja, pobral ga je na živinskem trgu ravno, ko se je mehko položil po dolgem v kravjeke. Sedel je v vrečo zavit, da bi blaga ne pomazal. Pravili so, da so z lopato kidali to koristno poljsko gnojilo raz njegovih hlač, ali držalo se ga je vendarle še zadosti smradu iz svinjstva. Oče mu je nekaj obljubil, potem sta odšla z mamo domov.

Oče je šel z nama pogledat na kegljišče. Na celem vrtu so stale mize in povsod so se pili likofi. Na kegljišču so bili samo domači znanci: učitelj, kaplan, dacar. Ko je prišel oče, so kegljali. Učiteljeva Gabi in dacarjev Rudi sta sedela za mizo v kotu in jedla sladkarije. Tudi midva sva sedla k njima. Včasih sva šla malo po vrtu in ljudje, ki so naju poznali, so nama dajali odpustke. Jaz sem dobila prej od mame škatlico z iglami, raznobarvno nitjo, naprstnikom in škarjicami. Rudi je pregledoval škatlico in ji je odtrgal pokrov. Jaz sem začela jokati in sem ga uščipnila v roko, on me je udaril po obrazu. Prišli so mirit in Rudlnov oče mi je obljubil, da mi kupi zapestnico za dvajset krajcarjev, samo naj ne jokam. Gospod kaplan je šel v štacuno in nam je prinesel strašno mnogo bonbonov. Bili so okrogli, veliki kakor bob in trdi, da je pokalo med zobmi. Ker nam je bilo dolgčas, smo se začelo skušat, kdo bo bonbone bolj hitro jedel in cele. Malo smo se davili ali šlo je vendar. Zabavali smo se tako celo uro, ko se je mojemu bratu zaletelo in se je začel strašno daviti. Bil je še zelo majhen pamž. Bratu ni hotelo biti boljše in tudi Gabi je začela jokati, da jo želodec tišči. Nama z Rudlnom je bilo sicer tudi malo čudno, ali jokala se nisva nič. Prestrašili so se kegljavci, izpraševali, tipali nam želodce. Ni bilo nič več s kegljanjem, morali so z nami domov.

Drugi dan se je naša mama z učiteljevo gospo odpeljala k zdravniku v Lož. Mi smo čepeli na vozu kakor politi, samo Rudl je zdaj pa zdaj malo nagajal. Imel je najboljši želodec.

VIDA94

94 Domači prijatelj 5, 1904, (1. avgust). 146–149. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 4, 14–19.

Vida je bila sama pri očetu, ki je ležal bolan na postelji. Sedela je pri njemu na postelji in bingljala z nogami. Ena šlapica95 95 šlapica – obrabljen, ponošen copatek. ji je padla na pod in ona je opazila, da ima na palcu raztrgano nogavico.

„Mama se bo jezila. Pravi, da vsak dan kaj raztrgam in da bi bilo komaj, da bi samo zame šivala. Pa vidiš, da nisem nič kriva. Pogledam, pa je raztrgano, kaj morem?!“ je tožila.

Oče jo ni poslušal. Težke misli so se mu podile za potnim čelom.

„Vidka, dušica, jaz bom umrl. Ali boš vsak dan mislila name, prav vsak dan, ko me ne bo več? Ti zvezdica moja, zlatek! Oh! Kako te imam jako rad, kako!“ Pritisnil je njeno malo telesce nase in naslonil glavo na njena ozka otroška prsca. „Me ne boš pozabila ?“

„Ne bom te pozabila, papa!“ je zatrjevala.“Čisto vsak dan bom mislila nate. Ali ti ne boš umrl. To se ne mora, čeprav je človek malo bolan. Vanda je bila tudi bolna, veš, tista, ki sedi zraven mene in ima kratke lase. Štiri tedne je ni bilo v šolo in vendar ni umrla, skače in zdrava je. Ti, papa, jaz imam najlepše lase v v šoli, prav zares. Še celo gospodična, je rekla: ,Ali imaš lase, fracek, imenitne lase!‘ Veš, če ji je katera všeč, pa ji reče ,fracek‘. Ali moji lasje so res najbolj dolgi. Samo pogledaj!“ Vzela je svojo dolgo zlato kito v roko, jo tehtala in se zadovoljno smehljala v svoji smešni otroški nečimrnosti.

Njena sladka, dražestna osebica ga je ganila. Pritisnil je njene zlate, mehke lase na oči in še večja žalost mu je stisnila srce.

Umreti. Vse pustiti in iti. Iti od žene, od otrok, od dveh lepih, krepkih sinov, ki hodita že v gimnazijo in ga tako radostita. Oditi, umreti. Posloviti se za vedno od te mile male deklice z nebeško modrimi očmi, s sanjavo šibkim srebrnim glaskom, zapustiti za vselej to nežno, mlado, mlado dušico! … Oh! Srce se mu je zvijalo v neznosnih mukah, kadar je mislil na to grozno, strašno, neusmiljeno smrt. Umrl bo in Vidka ga bo polagoma pozabila. Rasla bo in cvela, ali on je ne bo gledal. Mrtev bo in pozabljen. Včasih, redkokdaj se bo morda spomnila: „Kako me je imel moj oče rad! Škoda, da je umrl!“ Tako bo mislila trenutek ali dva in ne bo slutila, kako težko je šel od nje.

Hud kašelj mu je pretrgal misli. Prsi so se mu krčevito dvigale in padale, žile na čelu so mu nabrekle in lasje so postali preko senc, mokri od potu. Ko je pljunil v robec, se je bela tkanina pordečila od krvi.

Vida mu je obrisala pot, položila mu svoje male ročice na čelo in ko se je malo umiril, mu je dala piti limonado.

„Ubogi papa! Revček! Ta grdi kašelj! Kar pij! Potem pokličem mamo, da ti bo skuhala čaj. Jaz moram kmalu v šolo. Ali Janko in Rajko danes popoldne nimata pouka.“ Popravila mu je blazine in poravnala odejo kakor prava postrežnica.

Potem je odšla. Njegova sinova sta prišla k njemu. Velika sta bila in pametna in govorila sta o šolskih nalogah. Hodila sta mlajši v prvo, starejši v drugo gimnazijo. Menila sta se s tihim glasom in stopala po prstih, da bi ne bilo preveč ropota.

Oče je vzdihnil. Težilo ga je, da sta vedela sinova prav tako dobro za njegovo brezupno stanje kakor on sam. Bila sta v strahu in skrbeh, čeprav sta skušala vse prikriti. In to je očeta še bolj vznemirjalo. Le Vida, ki ni vedela nič in nič slutila, ga je znala osvežiti s svojim otroškim pripovedovanjem.

„Ali kaj želiš, papa?“ je vprašal Janko, starejši.

„Da, pojdita sem k meni. Obljubita mi ... da bosta imela Vido vedno jako rada, morata jo čuvati, morata ... morata Vido ...“

„Midva bova imela Vido vedno tako rada, kakor jo imaš ti rad, oče,“ sta rekla brata in mu stisnila roko, kakor delajo to možje. Očetova bolezen ju je v par mesecih naredila še bolj

resna in modra.

Oče se je nasmehnil. Hipoma se je pomiril in bilo mu je prijetno in ugodno. Trudno se je obrnil k steni.

„Vida! Vida! ...“

Brata, ki sta stala pri oknu in gledala na vrt, prestrašila sta se in skočila k postelji.

Očetov obraz je bil smrtno bled in ves spremenjen. Trenutek, dva je bil spačen od bolečin, potem pa se je nagloma razlil čudovit mir preko njega.

„Papa je tako čuden, mene je strah,“ je rekel Rajko in šel klicat mater.

Potem so stali vsi trije okrog postelje in poslušali kratko, počasno bolnikovo dihanje, ki je bilo vedno redkejše in tišje.

Ko je prišla Vidka iz šole, ni nič več imela očeta.

„Daj mi že enkrat mir, pamž!“ se je jezil Janko. Vidka je skakala okrog njega in ga je dražila.

„Saj se ne jeziš, kaj se boš jezil,“ je rekla in se prilizljivo naslonila na njegovo ramo, da bi boljše videla, kaj riše.

„Pusti me vendar že pri miru!“ je zakričal. „Kako naj pa kaj delam!“ Jezno in sunkovito jo je odrinil s komolcem.

Zaječala je in se prijela za prsi. Janko se je prestrašil. „Ali sem te jako?! Nikar ne bodi huda, res nisem hotel! Ti! Če človeka tako dražiš.“ Prijel jo je in nesel na divan. Tresel se je od razburjenja.

Ona se je nasmehnila. Smilil se ji je, ker se je tako prestrašil.

„Saj me nič ne boli. Samo malo me bode, bo že dobro.“

In še huje se je vznemiril. Spomnil se je, kako jim je zdravnik zabičal, da morajo paziti nanjo in jo čuvati, jako čuvati, ker je slabotna in bi prav lahko dobila sušico kakor oče.

„Kajne, Vidka, da ne boš bolna?“ jo je prosil. „Nič ti nisem hotel narediti! In nikoli več te ne bom udaril.“

Jesen je bila. Kmalu so prišli so hladni, deževni dnevi in Vida je pokašljevala. Ni veliko kašljala in nihče ni nič zapazil, niti mama. Samo Janko jo je takoj slišal in pobledel.

„Vidka, ti si kašljala,“ ji je dejal, ko sta bila sama v sobi. „Takrat sem te sunil v prsi, zato zdaj kašljaš. Vidiš, močno se bojim, da bi ne bila bolna. Nekaj bi te prosil. Ali boš naredila? Jaz ti dam ti, kar hočeš.“

„Daj mi tisti svoj svinčnik, ki je na koncu okovan, in eno radirko.“

„Dam, samo mamo moraš prositi, da ti bo danes zvečer skuhala čaj. Lipov ali pa bezgov čaj za prsi. Dve skodelici ga moraš popiti nocoj, ali mami ne smeš reči, da sem te jaz prosil.“

„Nič ne bom rekla.“

Vida je pila čaj, čeprav je bil grenek in zanič. Cel teden, vsak dan, ga je pila, ker jo je Janko prosil. In vse stvari ji je dal, kar je hotela. Dva večera je pila čaj zastonj, ker se ji je Janko smilil, da bi vse dal. In nič kaj ni kašljala, samo majčkeno. Janko se je bal. Kolikrat je šel poslušat k vratom, kjer sta spali z mamo! Ker pa je le kašljala, je šel k materi in ji povedal, kako je sunil Vidko, da zdaj kašija. Mami se ni zdelo, da bi bila bolna, vendar je šla z njo k zdravniku, ker je Janko toliko silil. In glej, zdravnik je delal jako resen obraz. Da Janko ni sicer ni nič kriv, ali Vidka se je prehladila in to ni šala, ko je že tako slabotna. Naročil je, da mora piti mleko in da jo je treba zelo čuvati.

Gojili so Vidko kakor dragoceno rožo, ki ji je treba posebne nege, da ne usahne. Ona je bila vesela in dobre volje, čeprav je bil njen obrazek še bolj droban. Če je šla v črnem plaščku po ulici v šolo, so se ljudje kar ozirali za njo, tako je bila mila in šibka. Postala je čudno modra in pametna in jako rada je govorila o očetu. Kadar je bil lep dan in so šli z njo na sprehod – zdravnik je rekel, da mora veliko na zrak – se je ustavila na vsakem ovinku v parku in se česa spomnila.

„Tukaj sva videla s papanom nekoč veverico. Joj in tam mi je papa lase plel; zgubila sem trak, vsa kita se je razkuštrala, papa mi jo je potem s travo zvezal.“

V šoli ni imela posebne sreče. Naenkrat je jako zaostala in nič ji ni hotelo v glavico. To jo je jako jezilo, kajti bila je dosti slavohlepna. Brata sta ji morala vedno pomagati in osobito Janko se je z njo trudil, kar se je dalo. Ali ko so dobili spričevala, je imela vendarle same slabe znake. Mama jo je našla na stopnicah vso objokano. Ni si upala v stanovanje od sramote. In to ji je tako škodilo, da je zdravnik rekel, da bo najboljše, če ostane čez zimo doma. Pomagala je mami pri gospodinjstvu; strašno rada se je malo postavila. Osobito kupovat bi hodila ves dan. Ali postala je tako pozabljiva, da si ni zapomnila nikoli več kakor dve stvari. To slabost pa je prikrivala, ker jo je bilo sram.

„Oh, mama, tako rada grem dvakrat, pošlji me raje dvakrat.“

Kljub vsemu negovanju ji je bilo vedno slabše in kmalu sploh ni smela več iz hiše. Brata sta jo razvajala; kar se je zmislila, vse sta naredila. Osobito Janko ji je bil vdan kakor suženj. Nikakor se ni mogel pomiriti in vedno si je domišljal, da je on kriv, da je bolna. Za vsak krajcar, ki ga je kdaj kje dobil, je kupil Vidi kako malenkost. In včasih je šel sam k zdravniku, ki je bil zelo blag in dober človek, vprašat, če bo Vida kmalu ozdravela, če ima res tako bolezen kakor oče itd.

„Če ti umrješ, Vida,“ je rekel nekoč, „pojdem k menihom, ker sem jaz kriv, da si bolna.“

Vida pa mu je zatrjevala, da ni bolna, naj nikar ne bo menih, saj ne bo umrla. Menihi hodijo bosi in morajo spati v rakvi, tudi nosijo s seboj vedno mrtvaško glavo. Ona ne bo umrla, čisto gotovo ne!

Vsak večer, ko ji je dajala mama na žličici medicino, se je vedno prepirala, da ji je dala premalo.

„Kako to, da ti tega zdravila nikoli ni zadosti ?“ jo je nekoč vprašala. „Saj je grenko.“

„Veš,“ je rekla važno, to je zato, da bi prej ozdravela, da bi mi ne bilo treba umreti. Janko se tako boji in potem je rekel, da bo menih, če umrjem. In menihi spijo v rakvi, pomisli. Kako strašno bi se bal.“

Mama je jokala. Oh, predobro je vedela, da pojde Vida kmalu za očetom. Saj jo je klical, ko je umiral...

Zdaj je pomlad. Toplo in sveže razgraja jug po ulicah in črni gozdovi po okolici že zelene. Kmalu bo vse vzklilo in vzcvetelo.

Vida je bolna, jako bolna. Vedno leži v svoji mali beli posteljici in brata ji nosita prve bele pomladanske cvetlice.

Kmalu bo onemogla zlata glavica in modre oči bodo ugasnile.

Brata bosta jokala. Janko ne bo menih, ko bo velik, ali Vidke ne bo pozabil. Nikoli ne bo pozabil njenih dobrih oči, ki tako nerade umirajo, da bi se on ne bal...

Vida, Vidka, kadar umrješ, pozdravi mi lahne bele južne oblake, ki se kakor čarobne rože svetijo na visokem modrem pomladanskem nebu!

POGREB96

96 Domači prijatelj 6, 1904, (1. september). 152. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID , 4, 20–21.

Stali smo na voglu, kjer se križata dve največji ulici. Bila nas je večja družba, dame in gospodje. Hoteli smo nekam ven iz mesta na izlet. Eden od nas, mlad, a že slaven slikar, ki je bil odlikovan že na mnogih velikih izložbah, je zaostal, da si kupi cigarete. Rekel je, da nas bo že dohitel, naj ga ne čakamo.

A ko smo prišli na vogel, smo se morali ustaviti, ker je šel mrtvaški sprevod mimo po ulici. V tem je prišel tudi že slikar za nami.

„Zakaj me čakate?“ je vprašal.

Mi smo molče pokazali na sprevod.

Bil je to sprevod navadnega vojaka. Spredaj je šla godba, pa vojaki s puškami, potem črn, zaprt voz, podoben velikemu, podolgastemu zaboju. Na zaboju je visel en sam, ubožen venec s trakovi, ki so ga bili darovali tovariši umrlega vojaka. Za vozom je hitela sključena, slabotna kmečka ženica.

Lepo je igrala godba žalostno koračnico, vojaki so stopali ponosno in krepko, črna konja sta hitela za njimi. Nihče ni šel za vozom, samo ta ženica. Jokala je, a ni si brisala solz z robcem, Mahala je z obema rokama, da bi lažje in hitrejše šla in bi ne zaostala za vozom. Žalostno je bilo videti, kako je hitela ženica zadaj za vozom, ki je urno ropotal po mestnem tlaku. Tekla je malo, dohitela voz, vzdihnila, zajokala, prekrižala se je, a že jo je pustil voz zadaj.

Vse polno ljudi nas je stalo po obeh straneh in vse nas je bolelo srce, vsi bi bili radi pomagali

ženici, zakričali, naj ne hodijo, ne vozijo tako hitro, da jih sirota, tako upehana in slaba, ne more dohajati. A nihče se ni oglasil, nihče ji ni pomagal.

Tu se je naš prijatelj, slikar, ki je stal za nami, drenjal naprej.

„Sirota! Sirota!“ je zaklical in že je hitel med ljudmi na sred ulice, kjer je odhajal pogreb.

Stekel je k ženici, prijel jo je pod pazduho in stopal z njo za črnim vozom.

Bil je elegantno oblečen, v rokavicah in cilindru. Vsi ljudje so se spogledali, nategnili so obraze, kakor bi se hoteli zasmejati, a nihče se ni zasmejal in vse, ki smo gotovo čez sto, dvesto oseb, stali po obeh straneh ulice, nas vse je bilo sram.

Vsem nam se je smilila ženica, a samo eden je priskočil, da bi ji pomagal. In mi drugi bi se mu bili skoro smejali …

NAŠA VLADA97

97 Domači prijatelj 8, 1904, (1. november). 205–208. Rokopis ni ohranjen. Pod naslovom Vladka objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka, Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 9–14, pod naslovom Naša Vlada, objavljeno: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 17–22, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 16–21, pod naslovom Naša Vladka objavljeno v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 16–21. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja, Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 5–10. V češčini je bilo pod naslovom Naše Vláda objavljeno tudi v Všeslovanská čitanka, 1920, str. 212–214.

Ko sva se danes vračali s sprehoda, je tekala naša Vlada pred menoj in zazdela se mi je naenkrat zelo velika. Joj, kako majčkena je bila še pred dvema letoma, kakor smešna kepica se je kotalila pred menoj! Naenkrat se mi je stožilo, ker ne bom nikoli več videla tiste majčkene punčke, ker sem že pozabila nanjo in bom še bolj od dneva do dneva. In da bi si rešila vsaj nekaj spominov, ki bi jih drugače ne bilo, ker bi vse izginilo in bi na vse pozabila, zato zopet pišem te vrste. Oh, vem, vse matere jih bodo rade brale, saj tudi jaz sama tako rada berem ali poslušam vse take mikavne dogodbice iz otroškega življenja. Saj so vsi otroci enako mični in zanimivi.

Ko je bila še čisto majhna, tako kakih deset mesecev in več, se je odigral vsako jutro zelo smešen prizor. Jaz sem bila zvečer ali v gledališču ali v kavarni ali pa sem doma dlje pisala ali brala, zato se mi je zjutraj spanje posebno dobro prileglo. Vlada pa se je prebudila vsak dan natančno ob pol sedmih. Najprej je kihnila in že je bila pokonci v svoji posteljici – gajbici.

Držala se je za mrežo in klicala: „Mam! – Mami! – Mam! – Mami!“ Jaz sem obupno tiščala oči skupaj in rekla zaspano, ali vseeno strogo: „Hajči!“ Vlada se je malo začudila, molčala dve minuti pa zopet začela: „Mami! – Mami!“ Sem že videla, ni drugače! Vstala sem in jo nesla k sebi v posteljo – miže, da bi se vseeno popolnoma ne prebudila. Položila sem jo lepo v toplo in legla poleg nje. Trdno sem upala, da bo zopet zaspala – trdno, pravim – čeprav je zaspala v treh mesecih samo enkrat!... No, ali to vemo, kaj bi bil človek brez upanja!... Strašno rada bi bila spala vsaj še pol ure. „Hajči, dušica, hajči!“ ji prigovarjam sladko. Seveda, prav zmeni se za to. Smeje se, brca, odpira mi s prsti oči, me čuka za lase. Malo se jezim, pogledam, čisto malo se nasmehnem – ne morem drugače, ko je tako fletkano rdeča, ko se ji oči tako prijetno svetijo kakor dve lučki! – In hopsa! hopsa! že se valja po meni in vriska na vse grlo. – Fletno je bilo, res! – Ko sva vstali, sem malo telovadila z njo, dokler je bila še v srajčici. Nosila sem jo na dlani desne roke po sobi, da so ji noge veselo bingljale po zraku; bila je videti strašno smešna in podjetna.

Za obed je dobivala mlečno kašo. Dopoldne se je igrala neugnano, kakor vrtavka, po celi sobi je je bilo dosti. Ko mi je opoldne sedela v naročju in sem jo na vsako žlico opozorila z enakomernim: „No, ham!“ mi je zato pri tem vsekakor enoličnem delu skoro zmeraj zaspala. To se razume – s polnimi usti. Spala je že, usta pa je vendarle še odpirala. Lica je imela čisto napihnjena od mlečne kaše, požirala ni več, ker je že spala kakor ubita. Če bi jo bila tako pustila, bi se mi bila še zadušila. Še danes se zasmejem, ko se spomnim, kako sem stresala mlečno kašo iz nje!

Ko je bila stara dve leti in pol, jo je vzel moj mož za nekaj mesecev k svojim staršem. Dolga pot je to iz Prage na jug, ali bila je tako pridna, da je mož rekel, da desetkrat rajši potuje z njo kakor z menoj. Tri mesece je nisem videla in zelo mi je bilo dolgčas po njej. Ko sem prišla v Zagreb, me je seveda čakala na postaji. Lasje so ji zrasli, imela jih je spletene v kitico. Ta njen mali, zlati repek, ki je bil zvezan z imenitno rožasto pentljo, me je čudno ganil. Vzdignila sem jo in jo poljubovala: „To si velika! In kitko imaš že!“ Oklenila se me je in rekla hihitajoč se: „Ti si mama, kajne? Jaz te pa še poznam!“ – „Da, jaz sem mama,“ sem potrdila in jo gledala drhteče, kakor da je nisem videla dolga leta. Nagnila se mi je k ušesu: „Mama, zunaj imamo izvoščka!“ Kakor velikansko skrivnost mi je to razodela... Oh, kako kako je bila mila!

Zdaj, ko to pišem, šele vidim, koliko lepega sem že pozabila. Koliko lepih trenutkov je minilo in izginilo, kakor da jih ni bilo nikdar. Kakor zadnji nežni odsev večerne zarje, ki je edino še ostal po krasnem dnevu in bo tudi vsak hip izginil, ravno tako je od vsega tistega lepega ostalo v mojem srcu mehko, toplo in ganljivo čustvo; že so izginili spomini in le nejasen sled še trepeta v mojem srcu in tudi ta izgine kmalu v zmešnjavi nejasnih čustev, pozabljenih spominov, novih vtisov, ki nam jih prinaša življenje dan na dan.

Nekdaj, v zgodnji pomladi, sem se sprehajala z Vlado po parku. Nekatere veje so bile že polne rjavih popkov in pripovedovala sem ji, kako lepo bo, ko vse zazeleni. „Ko bo tukaj vse zeleno, bo pomlad,“ ji razlagam. Poslušala me je važno in me pozneje, ko sva metali drobtine glasni tropi vrabcev, vprašala še enkrat: „Bo kmalu?“ – „No, kmalu,“ jo potolažim.

Naslednji teden sva zopet šli v park. Povsod je klilo prvo zelenje. Vlada se ustavi pod drevesom, ki je bilo že vse posuto z nežnimi svetlo zelenimi listi. Pokazala je na vejo: „Zofka, daj, prosim, daj mi to pomlad!“ Pisane poljane doli od juga, cvetoči gaji, dišeči vrtovi so se vzdignili pred mojimi očmi. Objela sem jo in ji rekla: „Vso pomlad bi ti dala, vso pomlad vsega sveta, dušica moja! Ali ne smem, ne morem...“

Nedavno ji je prinesla zvečer neka znanka sladkorčkov. Obdarovala je z njimi vse in položila ostale na mizo „za drugi dan“. Šla je spat. Jaz sem pisala. „Mama!“ – „Kaj je, kaj še ne spiš?“ – „Prosim te, daj sladkorčke rajši v miznico!“ – „Zakaj?“ – „Da jih ne bi noč vzela.“

Čudila sem se, ker se ne boji niti teme niti noči, a zdaj pravi, da jih bo noč vzela.

„Kaj jih bo vzela noč, noč ničesar ne vzame,“ pravim. „O, moj robec mi vselej vzame. Prebudim se, pa ga ni.“

Zasmejala sem se tiho. Vsak večer, ko gre spat, drži žepni robec v rokah, tudi ko spi, ga drži v roki. In že nekaj večerov sem ga ji vzela, ko je že spala, ker se mi je zdelo smešno, da ga drži v roki.

Večkrat, kadar delam pa nočem, da bi me kdo motil, zaklenem in Vlada ne sme v kuhinjo, da bi se zunaj ne slišalo, da smo doma. To ji vselej razložim: „Vidiš, delati moram, pisati, če bi pa kdo prišel, ne bi mogla nič delati, morala bi se z njim pogovarjati. Zato bova zaklenili, kajne? In ti ne pojdeš v kuhinjo.“ – „Ne pojdem. No, seveda, če delaš, se ne moreš pogovarjati, kajne? In če bi bila jaz v kuhinji, bi me slišali, pa bi toliko časa trkali, da bi jim morala odpreti, kajne?“ – „Da, vidiš, kako si pametna,“ pritrdim.

Zadnjič se je igrala na balkonu, ko pride k meni: „Prosim te, mama, ali sva zdaj že doma? Rada bi šla v kuhinjo po punčko!“

Ali tudi sitnosti sem že imela zaradi naše Vlade. Nekoč je šla po stopnicah in srečala sosedo, o kateri mi je naša postrežnica pripovedovala, da pije, da ne skrbi niti za moža niti za otroke. Vlada je vse slišala in ko jo je srečala, se je ustavila in ji povedala svoje mnenje. „Vi, gospa, ste zelo grdi. Imate rdeč nos, ker pijete. In vaši otroci so revčki. Lačni so, ker jim ne daste nič jesti. To je grdo. Fuj!“ Nastal je strašen vrišč in vse je letelo na stopnice. Ženska je zmerjala malo, ki se je začela od strahu jokati. Prihitela je neka druga soseda in jo branila ter ozmerjala ono prvo, da je res pijanka, da jo je lahko sram in tako dalje. Jaz se skoro nisem upala iz stanovanja po malo, da bi se ne usula tudi name ploha psovk. Vlada je sama prišla k vratom. Še dolgo potem je odmeval po stopnicah prepir, da se je slišalo po vseh nadstropjih.

V resnici, težko je učiti otroke neodkritosrčnosti in laži, težko jih je učiti, naj skrivajo svoje misli.

Voziva se v tramvaju. V kotu sedi delavec, ki se vrača iz tovarne domov v predmestje. Vlada pokaže nanj s prstom: „Poglej, mama, kako je ta gospod umazan.“ – „Draga moja, ta gospod dela v tovarni, tam je vse črno in lahko se umaže, saj vidiš, kakšen črn, umazan dim se kadi iz tovarn, a notri je vse še bolj umazano. Kdor tam dela, ne more biti čist. Go¬spod se pelje domov, doma se bo že umil in preoblekel.“ – „Zakaj pa dela tam?“ – „Zato, da zasluži denar. Doma ima otroke pa jim mora kupiti hrano in obleko, zato potrebuje denar.“ – „Pa bi lahko drugje delal!“ – „Ne more!“ – „Kakšne otroke ima, punčko, fantka?“

V voz pride dekle, ki ima eno nogo krajšo in nosi zato čevelj z debelimi podplati in zelo visoko peto. Zopet mi jo pokaže Vlada s prstom: „Zakaj ima tak čevelj?“ Razlagam ji hrvatsko, da se ne sme tako vpraševati, ker bo deklica žalostna. Da ni kriva, da ima pohabljeno nogo, in da se zvečer gotovo joka, ker ne more hoditi kakor drugi ljudje, da se ne sme kazati s prstom nanjo, ker bo potem mislila, da se norčujemo iz nje, in bo še bolj žalostna. Vlada se je zamislila, dolgo je molčala. Naenkrat vstane in gre k dekletu: „Nikar ne bodite žalostni, nič se ne jokajte zvečer! Jaz se vam nisem prej nič smejala! Tudi rožo vam dam, da ne boste žalostni!“

Res, žal mi je, da je naša mala, otroška Vlada vsak dan večja, drugačna!

Vem, tudi to, kar pride, bo lepo, in vendar mi je žal za ono, kar je minilo, žal mi je in bojim se, da mi bo toliko tega krasnega utonilo v pozabljenju!

ŠESTDESETLETNICA98

98 Domači prijatelj 9, 1904, (1. december). 228–234. Rokopis ni ohranjen. V češčini je bilo pod naslovom Šedesáté narozeniny objavljeno v Vydrovy Besedy 8/1908, št. 12, str. 295–299.

Ko je prišel stari Zima zjutraj iz svoje majhne kajžice, ki si jo je dal postaviti za svoj „kot“ na koncu vrta, ko je torej prišel v hišo k sinu na zajtrk, so se vsi nekako spogledali: gospodar in otroci, obe dekli in hlapec in pastir. Stari oče je bil danes obrit in oblečen v črno, kakor da je velik praznik in nečisto navadni delavnik.

„Ste se pa zmotili, oče,“ se mu je nasmehnila snaha. „Čisto navaden dan je.“

„Ni navaden dan, ne,“ je rekel stari Zima. „Res ni praznik za vse, ali za me je. Ravno šestdeset let je danes, kar tlačim to našo zemljo. Nikoli nisem slavil rojstnega dne, danes ga pa bom, kaj sin?“

Ta je pristopil k njemu in precej mehko so mu donele besede! „Bog Vas živi, oče! Vaš praznik je tudi naš praznik! Obrnil se je po hiši: „Nič sè ne bo delalo danes pri naši hiši! Ti, žena, skuhaj kaj boljšega, nacvri nam kaj, drugi pa se lepo preoblecite v praznične obleke našemu staremu očetu na čast. A zvečer si povabimo par sosedov, da se malo razveselimo in pogostimo. Nu, voščite vsi očetu mnogo sreče in še mnogo lepih, mirnih in zadovoljnih let!“

In vsuli so se vsi okrog starega Zime in so mu stiskali roke in videlo se je vsem, kako ga imajo radi in kako ga čislajo.

„Pa midva morava v šolo,“ oglasila sta se najstarejši desetletni fant in njegova sestra, sedemletna Nežica.

Stari oče jima je dejal: „Pojdita v šolo in recita gospodu učitelju, da ga lepo pozdravljam in da je danes moja šestdesetletnica in da ga prosim, da vaju pusti domov. Hišni praznik imamo – recita – in če je gospodu učitelju prav, mu povejta, naj pride danes zvečer k nam, da se kaj pogovorimo, da bi to starega očeta jako veselilo.“

Tako so se torej zbrali tisti zimski večer v veliki izbi pri Zimovih: domača družina, sosedje in stari učitelj.

Miza je bila lepo belo pogrnjena, velika steklenica dobrega vina je stala sredi nje, a okrog in okrog blesteče kupice. Po večerji je bilo, ki jo je naredila domača gospodinja posebno praznično in imenitno. Okrog miz so sedeli možakarji, otroci so se stisnili na peč, a sosede so posedle na klopi okrog tople peči.

„Vidite, veseli me, da smo se tako lepo zbrali,“ je začel stari Zima, „ ne spodobi se, meni, starcu, da bi slavil tak dan s hruščem in krikom. Hodil sem danes popoldne po zametenih potih med poljem, povsod sem bil, koder sem hodil in delal v svojih mladih letih. In zbrano sem mislil na vsa ta mnoga leta, ki so prešla. Moram reči, da sem zadovoljen s tem svojim življenjem in da mirnega in čistega srca sedim tu z vami, ki ste prišli praznovat ta dan z menoj. Vsem se Vam zahvaljujem, ki ste mi pomagali, da sem živel dobro in da je zato zdaj moja starost zadovoljna. Vam, gospod učitelj, ki ste pravzaprav kakor moj prijatelj, se Vam naprej zahvalim. Sam ste bili še mlad takrat, ko ste prišli v naše kraje, kakšnih dvajset let, ne dosti več. Jaz sem bil takrat mlado fante, vrtoglavo, lahkomišljeno, kakor žrebe na paši, ki skače in je veselo ali pameti nima nobene. Šestnajst let sem bil star in pozabil sem bil že tisto bore branja in pisanja, ki sem se ga bil naučil v šoli. Kričal sem enkrat za Vami, da ste škric in gosposka jetika in še takih lepih reči mnogo. Vi pa ste se obrnili in ste me vprašali, če hočem z Vami, da me bodete naučili mnogo kratkočasnih in koristnih stvarij. In res ste me učili, kako se drevje sadi in cepi, knjige ste me učili brati, potem sva skupaj postavila čebelnjak, najprej Vam in potem tudi meni. Mnogo sem se bil naučil od Vas in mnogo modrega sem bral v knjigah, ki ste mi jih posojevali. Za celo življenje so mi veljali Vaši nauki. Ko sem prišel od vojakov in prevzel gospodarstvo, ste me začeli vikati in nikoli mi niste vsiljevali svojih svetov, ali jaz sem vselej prišel k Vam, kadar se je kaj pripetilo v mojem življenju in vselej ste bili z menoj, kakor dober prijatelj. In danes, ko sem tudi jaz že star, ko sva oba siva in stara, sem si mislil, da bi bilo lepo, če bi se sprijateljila še bolj za te leta, kar jih imava še živeti. Jaz sem bil dober učenec in nikoli Vam nisem delal sramote. Koliko let sva preživela v ljubezni, koliko spominov na mlade dneve nama tli v starih srcih. Lepo se Vam zahvaljujem, za vse Vaše lepe in modre besede, ki so mi pomagale, da sem postal dober in pameten!“

Starca sta si podala roke, objela sta se naglo, ginjena, in poljubila sta se kakor dva rodna brata.

„Tikajva se!“ je rekel učitelj. Pobratila sta se in še enkrat sta se poljubila.

In vse v izbi je bilo tiho, vsem so se srca zganila. Lepo se jim je zdelo, kar so videli, in vsi so zaželeli biti blagi in dobri, ko je tako krasno.

Stari Zima pa, ki je danes slavil svojo šestdesetletnico, je nadaljeval:

„Nikar mi ne zamerite, če bom danes mnogo govoril. Včasih ima človek toliko lepih besed v duši, rad bi jih rekel drugim, da bi jih bili veseli, ali sram ga je, zamori jih, srce se mu zakrkne in on je trd, rani in razžali, ko je hotel biti mehek in poln ljubezni. Zato vidite, mislim, ko si tako radi povemo grde in razžaljive besede, bi tudi dobrih ne smeli zamolčevati in zadrževati. Zato me ni nič sram danes in nič se ne bojim, da bi se mi posmehovali. Rad bi, starec, rekel, kar čutim, in potem, kdo ve, morda se kdo od vas kaj nauči iz mojih besed. Od lepih in mehkih besedij se človek rad uči in danes sem mehak in zdi se mi, da še nikoli nisem bil tako dober in odkrit, proti sebi in proti drugim. Toplo mi je v srcu in vsem bi se rad zahvalil, ki ste mi pomagali, da sem bil dober in pravičen v svojem življenju in da sem zdaj lahko zadovoljen in miren v svoji starosti. Vsem Vam mojim starim in mladim sosedom se zahvaljujem, da ste bili prijazni z menoj. Lahko je biti dober, ko so ljudje dobri s človekom. Z nikomer nisem živel v sovraštvu in ne moram se kesati krivic in strasti, ki izvirajo iz sovraštva. In zato se zahvaljujem Vam, da ste me ohranili pred tem, kajti malokdaj je človek dober ali slab iz sebe samega, tak je, kakor ga narede ljudje. K meni ste bili vsi dobri, zato nisem mogel biti slab in hudoben.“

„O, vi ste bili najprej dobri in potrpežljivi z nami. Kako bi bili mi mogli biti drugačni!“ je zaklical mladi mož.

In vsi so pritrjevali, tudi ženske, in neka stara botra je rekla:

„Kaj govoriš tako mehko, da bi se človek najraje kar razjokal. Nismo bili taki, kakor pripoveduješ ali vedno smo vedeli, da si pošten in dober človek in zato smo te spoštovali!“

„Res je, vsi smo te spoštovali!“ so rekli možje in radi bi bili rekli še več lepega in prijetnega ali naučeni so bili molčati in besede niso hotele iz grla.

„Nikar ne recite tega“ je začel zopet stari Zima, „ slab sem bil kolikrat, povedal Vam bom, ali najprej se moram zahvaliti še tebi, sin, da si dober z menoj, da imam mir na stara leta in da potrpiš včasih, če sem siten.“

Sin je zardel in skočil je k očetu:

„Oče, ne govorite, da me ne bo sram. Če bi bil slab z Vami, bi ne zaslužil, da bi me še kdaj pogledal pošten človek. Ni ga več takega očeta kakor ste Vi na celem svetu! -

„Poslušajte, ljudje“ je rekel stari Zima, „ nikoli se nisva prepirala s sinom.“

„In čigava zasluga je?“

„Vaša!“ ga je prekinil sin.

„Nikoli nisi pozabil spoštovanja in ljubezni do mene,“ je rekel starec.

„Kako naj pozabim, ko ste vselej toliko zaslužili našo ljubezen in naše spoštovanje!“ je rekel sin.

Pristopila je tudi sinahasnaha, otroci so zlezli s peči in vse je hvalilo starca.

„Verjemite, mi, lahko se ima tak oče rad,“ je rekla sinahasnaha sosedam, ginjena do solz. „Boljši so bili z menoj, kakor moji rodni starši. Joj, in moja tašča, srce od zlata – najokala sem se za njo kakor za lastno materjo! Lepo mi je v ti hiši kakor v raju.“

Starec sam je imel rosne oči.

„Preveč me hvalite vsi. Dobri ste z menoj in če sem jaz pravičen z Vami, je to samo dolžnost moja. Ali tudi pravičnosti se je težko učiti, leta naprej se je učimo za bodočnost in zato jo radi in lahko pozabimo do tistega časa, ko bi jo potrebovali. Pripovedoval Vam bom nekaj, kar je morda tudi prispelo k temu, da danes lahko tako veselo in zadovoljno obhajam svojo šestdesetletnico.“

Izvlekel je iz prsnega žepa staro, oguljeno listnico in iz najskritejšega zagiba je vzel list preperelega in orumenelega papirja. Dal ga je učitelju:

„Dragi moj prijatelj, morda še spoznaš ta list?“

Učitelj se je začudil: „To je moja pisava.“

„Da, to je tvoja pisava,“ je pritrdil stari Zima, „ takrat se ti tvoja roka še ni tresla, pisal pa si to pred kakšnimi dvaintridesetimi leti. Beri!“

Učitelj je vzel papir v roke, ki je bil že parkrat prilepljen na drugi trdnejši in bral je počasi, zakaj črnilo je bilo obledelo in listu samemu se je videlo, da je bil mnogo čitan v teh letih.Pisano pa je bilo to:

„Nikoli ne misli, da si ti najmodrejši na svetu!

Ne svetuj, kakor bi ukazoval, in če se tvoj svet ne upošteva, ne bodi užaljen!

Ne jezi se, če je kdo bolj pameten od tebe! Če so tvoji otroci pametnejši od tebe, ni nesreča. Tudi če si samo domišljajo, da so pametnejši, jih zato ne kolni in ne tarnaj, da te ne spoštujejo!

Nikdar ne pozabi, da živi vsak rad po svoji glavi in da zato še ni lopov in hudoben človek!

Ne misli od svojih otrok najgorše in veruj v njihovo poštenost, čeprav drugače kihajo kakor ti!

Človek ima lahko najboljše srce in najplemenitejšo dušo, ali če je trmast, je vse kakor zakopan zaklad, ki nobenemu ne koristi.

Veruj v dobroto ljudi, spoznavaj samega sebe in razumel boš napake svojih bližnjih in pravičen boš sebi in drugim¨!

Nikogar ne žali po nepotrebnem in od tistih, ki jih ljubiš, prenašaj mnogo!

Delaj, kakor se ti zdi najbolj prav ali nikogar ne sovraži niti ne preziraj, komur se zdi tvoje ravnanje napačno!

Spoštuj dejanja in misli drugih in najprej dosežeš, da bodo tudi drugi spoštovali tvoje!“

Ko je učitelj prečital to, je stari Zima pripovedoval:

„Ko sem prevzel od očeta gospodarstvo in se oženil, se mi ni godilo najboljše. Moj oče so bili dober in pošten mož, ali imeli so me za jako neumnega. Če je bilo desetkrat prav, karsem naredil, jim ni bilo prav in ko sem prevzel posestvo, je bilo še gorje. Očetu se ni dalo v kot in tudi jaz bi bil rad videl, da bi mi bili kaj pomagali ali jaz sem delal, oni pa so hodili okrog in kar sem začel, ni bilo prav začeto. Bral sem nekaj, pa sem poskušal gospodariti malo drugače, kakor se je gospodarilo prej pri hiši. Mnogo se mi je posrečilo, nekaj pa tudi ne. Uspehov oče niso videli, ali če se mi je kaj ponesrečilo, to so dobro videli in si dobro zapomnili. Pa tudi mati, ki so me imeli tako radi, so mi prizadeli marsiktero bridko uro. Mene so res vedno hvalili in zagovarjali ali na moji ženi, ki je prišla zelo mlada v hišo, nisonašli nič dobrega. Še danes se čudim, kako je lahko najboljši človek včasih hudoben in neusmiljen. Moja žena je bila takrat še bolj slabotna, mati pa so bili visoki in močni. Ni jim bilo nič slajšega, kakor če so mogli dati mojo ženo v nič. Pri žetvi na primer so se gnali na vso moč, samo, da so pustili sinahosnaho zadaj in da je bila osramočena pred celo vasjo. Kolikrat je jokala pred menoj, kolikrat sem prosil mater, naj ne bojo taki, pa je bilo vse zastonj.

Jaz nisem mogel že več prenašati vsega tega, odgovarjal sem, puntal sem se in kmalu je bil v naši hiši vsak dan kreg.

Moj oče in moja mati nista bila hudobna, ali nekako sta pozabila, da jaz nisem več otrok in da je moja žena tudi malo več pri hiši kakor dekla, ki se ji je pravzaprav lepše godilo.

In tako je bil zopet neki dan prepir, jaz sem se raztogotil popolnoma; nisem se mogel več premagati in razbil sem v hiši od jeze vse, kar mi je prišlo pod roke. Oče in mati seveda niso mislili, da so tudi oni kaj krivi in želeli so mi vsega hudega, ko sem taka zver. Dobro še, da nisem odšel takrat v krčmo, morda bi bil postal pijanec iz mene. Skril sem se na hlev pod streho.Celo popoldne sem ležal tako in vse mogoče misli so mi rojile po glavi. Jeza me je hitro minila in postalo me je sram, dà sem bil tak divjak. Verjemite mi, takrat sem jokal od sramote nad samim seboj. Ko je bilo tema, sem se splazil v kamro, kjer sva spala z ženo. Žena se je jokala, pri peči je spal sin, ki je bil takrat tri leta star. Tudi meni je bilo neizrečeno hudo.

Zmislil sem se, da bi kdaj po dolgih letih, mogel tudi moj sin biti tako žalosten in nesrečen, kakor sem bil jaz ta večer. Začela sva se pogovarjati z ženo in domenila sva se, da bova vendar še enkrat poskusila z dobroto, da bova molčala, delala po svojem sicer ali da bova gluha za vse pšice.99 99 pšice – ostri, zbadljivi očitki. Posebno pa sva si obljubila svečano, da bova s svojimi otroki strpljiva in blaga in da ne bova nikoli trmasta.

Vstal sem drugo jutro in sem šel k očetu. Rekel, sem, naj mi ne zamerijo, da sem se tako spozabil. Ves moker sem bil, tako neizrečeno težke so mi bile tiste besede, ali vendarle sem jih izrekel. Oče so me začudeno pogledali in zdelo se mi je celo, da je bilo tudi njih malo sram, da so me pripravili tako daleč. Še so godrnjali po svoji navadi tudi pozneje, ali ogibal sem se krega kakor žerjavice.

Popoldne sem šel k učitelju in prosil sem ga, naj mi napiše nekaj izrekov lepo na papir, da so mi všeč in da jih ne bi rad pozabi! Res sem se bal, da ne pozabim tega, kar sem se naučil na lastni koži, da ne pozabim, ko pridejo leta in bo potrebno, da se ravnam po resnici, ki sem jo spoznal kdaj v mladih dneh, da ne bom odplačeval sinu tistega, kar so zakrivili moj oče na meni.

Dostikrat sva vzela ta papir v roke z ženo. Moja ranjka žena – naj v miru počiva, – je bila dobra mati in dobra tašča. Poznali ste jo vsi. Samo to mi je žal, da ne sedi danes z namitukaj, da sem sam.

Na, sin, spravi ta papir, naj ti prepiše, moj prijatelj, naš gospod učitelj, te besede prej predno popolnoma izginejo. Ravnaj se po njih, ne bo ti žal. Tudi meni ni žal, pustil sem ti, ko si bil zadosti pameten, da živiš po svoji glavi. Kakor star prijatelj sem ti bil. Pač sva se včasih pregovarjala, ali ti veš, da nisem nikoli zameril, četudi ni obveljala moja. In ti si me vseeno spoštoval in ljubil. “

Pozno v noči so se razhajali sosedje in marsikdo od mlajših si je mislil: „ Lepa je taka starost, tudi jaz bi želel imeti tako!“

In morda bo stari učitelj še za koga drugega prepisal tiste nauke iz starega papirja ...

VAŠKA POEZIJA100

100 Slovenski narod 293, 1905, (23. december) str. 1–2. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID , 5. knjiga, Ljubljana: Belo–modra knjižnica, str. 39–42.

V adventu je.

Dolinarjeva Cecilija je vprašala naokoli pri sosedah po vasi, če so se že pripravile za „devetdnevnico“.101 101 Devetdnevnica: pobožnost, s katero se verniki devet dni poglobljeno z molitvami pripravljajo na določen praznik. Janez Kebe v knjigi Loška dolina z Babnim Poljem piše o devetdnevnici: „Marijin kip je sprejelo devet hiš, vsaka en dan. Deseti dan, na sveti večer pa so jo v procesiji odnesli v vaško cerkev. Po pripovedovanju Kristine Žnidaršič iz Viševka je pobožnost takole potekala: Za hišo, kjer je ostala Marija do naslednjega večera, je bil to velik praznik. Domače dekle, ki je Marijo nosilo, je šlo k spovedi. Vsaj eden od družine je šel k zornicam. Ob Mariji v kotu ‚hiše‘ je bilo lepo okrašeno in vso noč so gorele luči. Čez dan pri tej hiši niso nič delali. Vsa zbrana soseska, ki je spremljala Marijo, je ostala pri domači pobožnosti. Molili so rožni venec ter peli lavretanstke litanije s posebnimi odpevi in Marijine pesmi, kar so jih znali. Zvečer se je Marija poslovila od hiše. Spet se je zbrala vsa soseska. Med poslovilno pesmijo je Marijo vzelo domače deklo in jo v sprevodu odneslo v naslednjo hišo. Vse besedilo so peli. (Kebe 1996: 482)

Pripravljene so bile vse. Mesto Marketove Tereze, stare kočarice, ki je umrla spomladi, so vzele mlado ženo občinskega sluge medse.

Cecilija je bila stara devica, „teta“ so ji rekli pri hiši in po vaseh. Delala je rože, poročne vence za neveste, umetne šopke za oltarje v cerkvi, šmarnice in lilije za na oder prezgodaj umrlih deklet in rdeč mak za v vaze nekaterim bolj gosposkim kmeticam. Bila je pobožna, samosvoja in ni obrekovala ljudi. V njeni sobici zgoraj pod streho se je gnetlo pri steni na omari premnogo voščenih kipcev vseh mogočih svetnikov pod okroglim steklom. V svečnikih so stale štiri sveče, na steni je viselo razpelo in okrog njega pa je bil pribit velik venec gartrož, marjetic, kresnic, mačeh, trobentic in zvončkov, iz papirja izrezanih. Na sredi omare pod razpelom je stala velika Marija z Jezuščkom na roki, pokrita z okroglim steklom. Na vsaki strani je bila v pisano kričeči vazi po ena lilija, izrezana iz belega papirja in zataknjena v zelen mah.

Že v začetku adventa je Cecilija pregledala škatuljo, ki jo je imela spravljeno v kovčegu. Tam je bilo polno svilnatih in žametastih oblekic kakor za punčke, pošitih s čipkami in steklenimi biseri. Pregledala je vse, ali ni se ji zdela niti ena zadosti lepa in bleščeča.

Šla je zato k svoji prijateljici Marjeti, vaški šivilji, in ta je kupila naslednji teden na sejmu v trgu modre svile in rdečega žameta. Prihodnjo nedeljo sta sedeli obe pri Ceciliji. Vzeli sta Mater božjo izpod stekla in sta jo umili z vlažnim, mehkim robcem, da se je leseni, pisano pobarvani kipec svetil kakor nov. Potem sta odvili Jezuščka. Zavili ste ga v rožast papir ter spravili v škatuljo, da bi bil pri roki na božični dan. Iz modre svile sta sešili Mariji prelepo novo obleko, na rokavih zlate prame,102 102 pram – pramen. doli okrog in okrog srebrne čipke, na prsih zvezdo sta našili zvezdo iz rdečih steklenih kroglic in okrog pasa sta ji zavezali rumen pas s plavimi pikicami. Na roko sta ji obesili majhen rožni venec, ki ga je Cecilija prinesla od karmelitaric103 103 karmelitarice – karmeličanka, redovnica reda, imenovanega po gori Karmel. iz Ljubljane in ki so ga blagoslovili baje sam papež v večnem Rimu. Tudi sta naredili Mariji čez rame krasno ogrinjalo iz rdečega žameta, pošili sta ga vse počez z zlatimi in srebrnimi nitmi. Doli okrog nog je naredila Cecilija majhen venček iz samih marjetic.

Cecilija je kupila še sveč in kadila, oprala in nalikala je znova premnogo belili prtov, s širokimi čipkami obrobljenih, razvesila jih po steni in pokrila z njimi omaro, da je izgledalo kakor oltar.

V petek potem so prišle ženske iz vasi, nekaj otrok in starcev. Zapeli so svete pesmi, molili litanije in veseli del rožnega venca. In potem so vzdignili Marijo in nesli so jo v drugo hišo, k drugi ženski, kjer je bil že pripravljen oltar, še lepši, še bolj bleščeč kakor pri Dolinarjevi Ceciliji.

Šle so ženske po vasi Marijo v rokah in pele so dolgo pesem, kako sta prosila Marija in sv. Jožef „jerperg“104 104 jerperg – prenočišče. okrog po celem mestu Betlehemu.105 105 Pesem, ki jo navaja Kebe (1996: 482) je zelo podobna tej, ki jo povzema Zofka Kveder. V lužah in po snegu so se svetlikale sveče in svetilke, nizke kmetske hiše so stale ob cesti vse stisnjene in prezeble pod belim snegom, Pesmi so se razlegale daleč čez vas tja v tiho noč.

Zadaj so cmokali otroci, luči so se jim svetile v očeh ali roke in noge so jim bile vse trde od mraza. Iz oči so jim kapale solze, ali vseeno se jim je zdelo lepo iti po tajajočem se blatnem snegu in gledati v migljajoče sveče pred seboj.

Ustavili so se pred kmetsko hišo, ena od žensk je potrkala.

„Kdo je tam?“ je zapelo nekaj glasov v hiši.

Zunaj so jim odpeli: „Odprite nam!“

In dalje se je pela dolgovezna pesem, dokler se niso odprla vrata. Hiša je bila pobeljena, na oknih so visela nova rdeča zagrinjala, v kotu, kjer so bile že postavljene jaslice, se je vse bleščalo od zlatega papirja in papirnati prt pod njimi je bil skrbno izrezljan in poslikan z rumenimi, višnjevimi in rdečimi rožami. Čez mizo so viseli do tal beli prtovi in še lepše čipke so bile na njih, skoro pol metra široke, tenke in lepe kakor iz sladkorja.

Vse polno je bilo ljudi, še v veži so stali. Postavili so Marijo na sredi mize med sveče, pokleknili so, peli so litanije in molili rožni venec. Okrog peči so se tiščali otroci, vsi zaspani so bili od dolgih molitev, ali lepo svetlo so se jim svetlo bleščale sveče pred očmi.

Kadar so odmolili, so stopile ženske čisto blizu, preštele so sveče in tipale prtove.

Iz fine kotenine106 106 kotenina – močna, navadno nebeljena bombažna tkanina. so bili prtovi, v Ljubljani gospodinja jih je kupila cel kos. In Rezika, domača hči, je delala čipke tri leta neprestano. Kolikokrat je mati sama lupila krompir in krmila prasce, da ne bi dobila Rezika pretrdih rok. Ali zdaj se lahko postavi, takih prtov ni v celi vasi in tako širokih čipk ni videti niti v trgu; in tam dosti dajo na parado!

„Ali ste se postavili, Mramorovka!“ je rekla Zaplotovka, ki je tudi imela Marijo pred dvema dnevoma. „Štiri sveče imate več, kakor sem jih imela jaz. No, saj si lahko privoščite, vaš grunt je večji.“

„Kaj pravite, Zaplotovka?! Kaj bo teh par sveč! Zato pa moje vaze poglejte, kako so beraške. Vaše pa so bile zares lepe. Kje ste jih kupili?“

„Iz Trsta so. Šla sem obiskat sestro poleti, omožena je v Nabrežini, in potem sem šla še v Trst. Prinesla sem te vaze seboj, človek mora imeti nekaj za spomin. In potem, če bi umrl, kako bi ga dali na oder, če ni nič pri hiši.“

Razšle so se ženske domu. Po potu je rekla Zaplotovka svoji Faniki: „Nič ne pomaga, prti morajo biti novi. Nečem se več spravljati v sramoto s takimi cunjami.“

„Kdo bo pa čipke delal?“ je menila hči. „Saj veste, da ne gre tako hitro.“

„I no, veš, pošljem te v Idrijo pa boš izbrala tam kar tiste klekljane. To je jako nobel, samo pri gospodi se vidijo. Naj se jeze babe ...“

Zadnji dan, na sveti večer, so nosili Marijo k Frlugovi, bila je to žena občinskega sluge.

Bale so se je vse ženske. In ne zastonj. Nad nizko široko omaro je bilo napravljeno kakor oltar. Sami venci so viseli pod stropom in po stenah med prti. Prostor za Marijo je bil pripravljen kakor tabernakelj, z modrim papirjem oblepljen in posut s srebrnimi zvezdicami. Na obeh straneh je visel bel pajčolan, na njem so bile zlate pičice. Dišalo je v sobi po kadilu, okna so bila belo zagrnjena, stene rožasto pobarvane. Okrog Marije je gorelo dvaintrideset sveč.

Pele so ženske lepo kakor še nikdar. Lavretanske litanije so odmolile, veseli del rožnega venca, zahvalne molitve po devetdnevnici. Otroci niso bili zaspani – gorelo je dva in trideset sveč okrog Marije in vse se je svetilo od prelepih svečnikov, pisanih vaz, papirnatih rož in prebelih prtov.

Ali dva in trideset sveč je bilo preveč za pobožna ženska srca, nečisti duh pekla jih je izkušal z uspehom.

Ko so se vračale domov, so postale pred znamenjem, tam, od koder so se delile poti na štiri strani vasi.

„Kaj si pa misli ta fifla?! Dvaintrideset sveč, taka ošabnost! Niti prvi kmet si tega ne more privoščiti. Njen mož ima trideset goldinarjev od občine na mesec. Še kajže nimajo svoje!“

„Da, ali zato jedo vsak dan meso! Golaž, pečene piške, to je kakor nič pri njih! ...“

Frlugova pa je med tem klečala pred Marijo in molila: „Glej, dva in trideset sveč sem ti prižgala, Marija! Dvaintrideset sveč tebi v čast in slavo. Ne zapusti nas, usmili se nas! Daj, da bo imel moj mož štirideset goldinarjev na mesec, s tridesetimi ne moremo prebiti.“

Pustila je, da so gorele sveče vso sveto noč.

Dvaintrideset sveč!

MISIJON107

107 Ljubljanski zvon, 1905, 614–622. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Misie) je izšel v časopisu Rudé Kvety 1905–1906, št. 161, str. 158), v Moravsko–slezský denik (Ostrava), 28/1925 in v zbirki Žofka Kvedrová–Jelovšková: Vesnické povídky, Praga: J. Otto, 1907, str. 145–162. Hrvaški prevod (Misije) je izšel v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 21–31. Zofka Kveder je v pismu Franu Zbašniku (21.5.1905) , ki mu je priložila rokopis Misijon napisala: „Pošiljam vam črtico ‚Misijon‘ in Vas prosim, da jo blagovolite uvrstiti v julijsko številko. Morda vam bo všeč. Če se vam zdi opazka ‚psihološka študija‘ neumestna, pa prosim izpustite. Stvar bo komaj 5–6 str. dolga in mislim, da jo bodete lahko namestili. – Prosim za polni honorar po 4 K od strani, ker so moje financije precej [nečitljivo] a toliko mislim, da tudi slovenski literati zaslužimo.“

Velika burja je divjala takrat po Primorju. Zledenela so vsa pota in kakor iz kristala se je bleščalo nizko, čudno zvito drevje po kamnitih vrtih. Deževen oblak je priplul čez gore, in kakor so padale kaplje po hišah in po peščenih brdih, tako so se spreminjale v gladek in trd led. Sama gola skala naokrog, bele kamnite hiše posute po sivih goličavah. In vse zdaj po zimi še bolj pusto, golo in zapuščeno. Ni ga belega snega, ki bi kril hribe in doline s čistim svojim plaščem, le gole, sive skale. Zadaj visoki, goli hribi, doli morje, čemerno zdaj in brez barve.

V takem času so prišli dominikanci na misijon. Poldrugo uro hoda nad morjem je stala cerkev na prostranem golem brdu, preko katerega je besnela noč in dan divja kraška burja. Okoli cerkve in po vasi so stali ob potu hrasti, nizki in nedorasli kakor slabo grmičevje. Veje so bile vse oglate, bulaste, žalostno zvite. In na vaškem trgu je stalo par skrivljenih debel, ki se jim je videlo poleti, da hočejo biti lipe; ali žalostno se jim je nasmehnil vsak, kdor je prišel iz blagoslovljenih zelenih krajev in je kdaj videl prave lipe, ponosne in košate.

Ni bilo koč okrog po golih, pustih brdih. Drag je les tod okoli, a kraškega kamenja stoinstokrat preveč; lahko ima berač zidano hišo iz poštenega kamna, s kamenjem pokrito. Doli pri morju, okrog strmega zatona so bili nekdaj blagoslovljeni vinogradi. Uklonjeni so bili pred burjo, ki je zletela nad njimi v nategnjeni poševni črti k morju in je zadela ob vodo daleč od kraja. V zatonu pa je bilo toplo v najhujši zimi in po leti je peklo božje sonce najplemenitejšo kapljo. Ali propadli so vinogradi že pred leti in kamniti nasipi so se rušili po strmini k morju. Poginila je žlahtna domača trta, a za tujko, američanko, ni imelo ljudstvo denarja.

Žalost je prišla nad narod, ki je domoval vesel prej in poganski po pustih brdih, izdan burji in bedi. Niso rodile več trte, ni smokve v skritih in uklonjenih straneh, kamor ni zasegel strupeni bes ljute burje. In na male vrtove po nasipih, ograjene s skalami, dva koraka široke, deset korakov dolge, je sadil narod krompir in repo, da bi bilo kaj za glad po zimi. Ali zgorel in zastal je krompir v vroči zemlji; ni rodil plebejski sadež na tleh, kjer je prej zorelo plemenito vino, ognjeno in objestno kakor šampanjec. In pustili so ljudje, da raste trava po nasipih med osatom, med divjim rožmarinom in trpkim pelinom, ki sta dehtela opojno v vročih dneh. Tako je brez koristi propadala ta dragocena nanesena zemlja. Zasipavalo jo je skalovje in pesek in hudourniki so jo izpirali v morje, ki niso imeli zdaj več skrbno urejenih grap, kjer ne bi delali škode.

Prepodilo je pomanjkanje prvega sina – domačina z rojstnih tal v tuji svet, kjer je kruha zanj in za njegove. In vzdignili so se za njim po vrsti vsi, ki so imeli zdrave roke in jih je bilo manj strah sveta in tujih neznanih krajev nego sive, krute bede doma, ki je pritiskala vedno bolj. Razkropili so se po ameriških rudokopih, po ruskih stepah, po afriških pristavah, in vseh narodov in dežel denar se je usul na sivi, goli kraški dom, na pusto, razdejano zemljo, da bi jo rešil in zarodil še enkrat. S krvavimi žulji je bil zaslužen ta mamon, s krvavim potom, z mladostjo, z zdravjem, z najlepšimi leti.

Rekel bi vsak: blagoslovljen je krvavi pot, blagoslovljeni so trdi, boleči žulji, blagoslovljene so solze, ki kapajo iz žgočih oči v hrepenenju po domu, po prodani mladosti, blagoslovljen je trud izgnancev za domači rod, za domačo zemljo. In glejte! malo je blagoslova na strašnem trpljenju, na težkem delu, na bridkih sragah, tisoče milj od doma prelitih. Usiplje se denar vseh narodov in vseh dežel na golo, sivo kraško zemljo in kakor kratek dež izpuhti na skalah v vročem poletju.

Pridejo domov moški, na obrazih neizbrisne brazde; starejši pridejo od svojih let, bolj trudni od svoje dobe in denar, ki je na njem toliko krvavega potu, se skotali iz rok kdo ve kam in zemlja je pusta kakor prej. Kdaj bo spet obdelan, spet nasajen vsak deseti vinograd?! Kdaj spet bodo popravljeni nasipi ob morju, ki se rušijo bolj in bolj?! Pridejo moški od vseh vetrov, počijejo par tednov, par mesecev, in ko ni več denarja, odhajajo nazaj v tujino. Za pet, deset let jemljejo slovo. Hiša je popravljena, zemlja neobdelana. Preplitva je zemlja za novo trto, preveč krvavih srag se ji hoče piti, preveč mladosti hoče, preveč let, prebitih v tujih rudnikih, kdo ve, kje, v daljnem svetu. Pridejo moški, ali ni zadosti tujega denarja v trudnih, žuljavih rokah. Usahnili so naenkrat vsi vinogradi naokoli, ali preslabe so roke, da bi jih ustvarile znova, premalo zaleže tuji denar. Tuji denar, kupna cena za mlada leta, za krvavo delo, za najboljše moči …

In zato odhajajo moški nazaj v svet, ko so se odpočili par tednov, par mesecev doma. Z družinami gredo včasi, včasi sami.

Po teh belih, kamenitih kamnitih, po golih brdih raztresenih hišah razume ljudstvo vse jezike. Angleški, španjolski, nemški, ruski … Nikomur na korist ni to znanje, in ko oče ves oslabi, ko ni več za tujega hlapca, za tujega težaka, pozabi se tuji jezik in le še kaka tuja kletev se obdrži v hiši; nerodovitna tuja kletev, ki jo bo vzel sin s seboj na pot, ko pojde proč od doma, kakor je šel oče …

Veseli ljudje so bili kdaj po primorskih hribih. Kakor pogani tako brezskrbnega življenja polni, tako radostnega uživanja željni … Ni jim bila burja strašna, ki je besnela preko njih sel, niti široko morje, globoko pod njimi razgrnjeno do istrskih gora. Saj je v toplih, od burje branjenih zasekah rodila plemenita trta bogat sad, ki jih je živil vse in jim dajal še veselja, kolikrat, kolikrat ukajočih ur, smejoče šale in pijanosti, ki je bila lepa, prijetna, pod trto pridobljena …

Malo cerkev so zidali njih predniki po kamnitih svojih brdih; kajti malo je bilo strahu božjega v veselih njih dušah. Kje še je tako modro, smejoče se nebo kakor v njih krajih, kadar utihne burja?! Hribje, kakor srebro tako sivi, nad njimi jasno, visoko nebo in spodaj morje, temnomodro, krasno, da srce zatrepeče od radosti, kadar se ozreš nanj ... Ni je temne misli v duši, povsod okrog gledajo vesele oči in ne iščejo po tleh in v sebi rešitve težkih in temnih vprašanj, ki jim ni odgovora nikdar in nikjer.

Pa so prišli Dominikanci na misijon. Pozimi so prišli, v burji. O pravem času so prišli. Ko je sivo morje in nebo, ko burja divja noč in dan, ko je vse ledeno, ko se srce, prevzeto od zime in skrbi, od dolgih črnih noči, od pustih obupnih dni, boji, da ne bo nikdar več pomladi in nikdar več cvetja in gorkote.

Na golem brdu je stala cerkev, poldrugo uro nad morjem. Veseli, rejeni svetniki, rdečelični in dobrodušni, so gledali s sten. Kdovekdaj pred dolgimi leti jih je naslikal dobrovoljen mojster po zidu, v tistih časih, ko ga je še navduševalo plemenito staro primorsko vino, ki so ga rodila vroča brda ob morju. Zdaj, pozimi, ko se je burja zaganjala v okna, so se zdeli rdečelični svetniki kakor tuji gosti, ki so se po nesreči zastavili baš pod to mrzlo, negostoljubno streho. V prejšnjih časih so stali po cerkvi ob sončnih nedeljah možaki, rdečelični kakor svetniki po stenah, in ženske bujnih prsi kakor sveta Cecilija v glavnem oltarju. Danes pa se je zbral v cerkvi temno oblečen svet premrlih, bledih in suhih lic. Malo je bilo moških in ti, ki so prišli, so imeli sive lase in razorane obraze.

Sredi cerkve je bil postavljen prostoren lesen oder. Črni misijonski križ je slonel ob kraju. Prišel je mlad, visok dominikanec iz zakristije, preril se je skozi množico in se vzpel na oder. Velik in skrivnosten je bil videti v svoji beli, široki kuti, ko je stal tako vzvišen nad črnooblečenim narodom. Vzpel je svoje dolge roke kvišku in jih razprostrl nad ljudstvom. Potem se je nagnil, vzdignil z obema rokama črni, težki misijonski križ in blagoslovil z njim narod na vse strani.

„Strašna je smrt in neizogibna! Pojdimo vase in delajmo pokoro, dokler je čas! Nepoklicana pride smrt. Ne vemo ji ne dneva ne ure in gorje tistemu, ki ga najde nepripravljenega!“

Votlo je zagrmel njegov močni glas po cerkvi. In govoril je narodu o večnih kaznih božjih, o prekletstvu, ki je že prišlo nanj in ki še pride grozno in silovito in ga uniči na tem in na drugem svetu.

„Prišle so šibe božje nad vas, usahnila je trta, zemlja je postala pusta in nerodovitna, ali vi spite in ne slišite glasu božjega. Danes je še čas, ali jutri ne bo več! Odprlo se bo peklensko brezno in vas bo požrlo. Zadosti dolgo je čakal Gospod, ali iztegnil bo svojo roko in vas bo uničil, ker ste zakrknjenega srca!“

Grmel je njegov silni glas po cerkvi, preglušil je burjo, ki se je zaganjala zunaj ob cerkev in tulila preko brda.

Tresoč so stali ljudje pod njim, premrli od zime, prestrašenih duš, majhni, trudni, uničeni, željni pokore, željni usmiljenja. Od vseh vasi naokoli so prišli in vedno več jih je prihajalo vsak dan. Pripravljeni so bili za kesanje in pokoro. Zakaj leta že je prihajala nesreča nadnje. Usahnila je trta, suše so sežgale vse po njivah in vrtovih, silne vihre so podirale strehe, bolezni so jih obiskovale in v daljnih zemljah so jim ginili najbližji rojaki za pusti denar, ki ni zalegel skoro nikomur. Pripravljeni so bili za Boga. Slabi so postali, nobene moči več ni bilo v njih srcih in najjačji so se upognili pod težo trdega in neusmiljenega življenja.

Zajokale so ženske po cerkvi od strahu. Res, kruto jih je bičal Bog in one niso razumele strašnih njegovih besed. Žilave so vse, utrjene, jedre. Lahko se jim gre po peščenih strminah s težkimi tovori na jakih plečih. Vse zdelajo trde njih roke in še s petdesetimi leti nosijo breme petdesetih, osemdesetih kil ure daleč po vratolomnih stezah. Koliko tisočkrat so šle v največji žegi108 108 žega – pripeka. iz visokih svojih vasi po pustem, robatem kamenju doli k morju, kjer ob kraju izpod skal izvira dragocena živa voda. V morju že izvira dragocena živa voda, in ko jo zajemajo, morajo hiteti, paziti, da ulove pravi val, predno se zmeša z grenkim in slanim morjem. In kadar burja zarjove pozimi preko hribov – kolikokrat jih je lovila, borila se z njimi, skušala izpodbiti jih s strmega pota in treščiti jih preko skalovja nizdol, da bi se razbile in poginile žalostno v pustem prepadu. Ali ni jih premagala burja, ni jih oslabila prevroča, pekoča žega v poletnih dneh, niso jih pičili strupeni modrasi, ki se sončijo povsod po tem razbeljenem kamenju po leti. In vedno so pripravljena usta na smeh, srce je prelahko, preveselo; hitro se pozabijo težke skrbi, hitro se posušijo bridke solze v črnih očeh.

Ali že so omahovale rame pod težkimi bremeni, ki so rasla od leta do leta. Vnela so se srca v radostnem veselju, toda ko je prišla beda in jih pestila neusmiljeno, je ugasovalo veselje v dušah.

A priučena so bila srca ognju. Osoreti se jim je hotelo in drhteti. Ni dajalo življenje radostnih dni, da bi se mogle blesteti oči v lahkoživem, smejočem razkošju. Prazna so srca, prazne duše. Pripravljeno je palivo in čaka, da pride kdo in ga podžge.

Takrat je prišel jeseni mlad govornik v sela in govoril je z živo besedo o tlačenem narodu in o brezsramnih mogotcih, ki ga peste in izsesavajo, ki mu jemljo vse pravice in ga vklepajo v suženjski jarem na njegovi lastni zemlji. Govoril je o tujcih, ki so prišli, da se napijejo narodove krvi, da se odebele ob njegovih žuljih, ki so prišli, da mu vzamejo jezik in svobodo. Tuj jezik govore po železnicah in uradih in ni je pravice domačinu na lastnem njegovem domu. Tuje zastave vihrajo z brd po deželi proti pravici in postavi. In narod je neuk, molči in ne vidi nasilstva, ne vidi verig, ki mu jih ovijajo okrog rok in nog.

Pokazal je na brdo, kjer se je visoko nad seli po golih kraških gorah vila železnica. Vsi hribi so bili opasani ž njo in na samotnih visokih postajah so plapolale tuje madžarske zastave.

In govoril je človek ženskam, ki so se skupile iz vseh sel po okolici.

Tako je govoril:

„Naši očetje, možje in sinovi so se razkropili po vseh delih sveta, da po vseh deželah hlapčujejo, s krvavimi sragami vam služijo kruha. Najlepšo mladost, najboljšo moško moč prodajajo. Svojo kri in svoje življenje prodajajo za nekaj denarja, ki bi zopet zarodil vašo zemljo, zapuščeno polje, razdejane vinograde. Sveta je ta zemlja, od vaših očetov očetov nanesena iz notranjih dolin semkaj k morju v zaklonjene zaseke.

Sveta je ta zemlja, ki je blagoslovljena redila vaših očetov očete. Ne sme je zasuti pusti kamen, ne sme je pokriti sivi pesek! In zato so svete srage vaših mož, vaših očetov, vaših sinov, stotisoč milj odtod zanjo prelite. Sveta zemlja je ta vaša zemlja, stokrat prožeta od vročih srag vašega rodu, stokrat oplojena s krvavimi žulji vaših dedov in pradedov. Kakor svetinjo ljubite vsako pest te zemlje, ki so jo branili očetje vaši s skrbnimi rokami pred burjo in pred ploho! In kadarkoli stopi tujec na ta vaš kraj, naj stopi s spoštovanjem nanj. Zatrepeče naj mu srce, ganjeno od ljubezni, s katero je skril vaš rod to vašo dragoceno zemljo po visoko obzidanih vrtovih, skrbno izpeljanih nasipih, da se je ne izgubi niti en sam prah. S spoštovanjem naj gleda na te trdnjave, ki jih je postavil vaš rod po vseh zaklonjenih brdih, po vseh varnih dolinah in soteskah na stotine in stotine vaši zemlji v bran pred burjo in vetrovi. S spoštovanjem naj pride in s spoštovanjem naj stoji na sivih vaših skalah. In naj ne pljuje na vašo zemljo, svetejšo od največje svetinje! Naj ne postavlja svojih zastav po vaših brdih, da bi plapolale nad vašimi seli in vrtovi in vinogradi in naznanjale svetu, da vaša zemlja ni več vaša, da so vam jo ukradli natihem, da so vas ogoljufali zanjo po tihotapsko!

Ve, žene! Kaj poreko vaši možje, vaši sinovi, vaši očetje, ko se zbero zopet od vseh vetrov sem domov in ugledajo, da je tujec zagospodoval nad njih rodom, da niso nikjer gospodarji, da so postali hlapci tudi doma na svoji lastni zemlji?! Kaj poreko, ko ne bodo spoštovani niti na svojem domu, ko jim njih lastni jezik ne bo pripomogel do pravice?!

Žene! Tuje zastave plapolajo proti pravici in postavi z vaših brd. Doli z njimi! Doli z jarmom, ki so ga vam tihotapsko deli na tilnik in ki vas potiska v suženjstvo tujcem in dobičkolovcem. Ni vaš rod rod hlapcev! ...“

Tako je govoril ženam mladi človek in še tistega popoldneva so bile strmoglavljene tuje zastave z brd v puste, nepristopne grape, da segnijejo v zastali dežnici. In še tistega popoldneva so bili zbiti po občinah vsi, ki so odirali narod po krivici. In po vseh postajah, poštah in uradih so bili strgani vsi proglasi in vse table, v tujem jeziku pisani domačinom ... Velike preiskave so se začele po vaseh in mnogo žena so zaprli. In ko so se vrnile, so za mesec, dva zopet zaplapolale tuje zastave na brdu in po oblastvih so se zopet blesteli proglasi, v tujem jeziku pisani domačinom …

Pusto je postalo v dušah …

Kaj pomaga, če se vzdigneš in pomečeš zastave z brd, ko jih ne moreš za vselej?! Kaj koristi, če se otreseš jarma za kratek hip in te potem tišči še bolj, še bolj duši?!

Ni je tolažbe od nikoder. Zima prihaja in še tisto malo veselja zbeži, kar so si ga ohranile Primorke v teh bednih in nesrečnih letih. Burja zažvižga od gor in ogenj pogasuje na ognjiščih v kuhinjah, kjer se gnete in tišči staro in mlado. Bolj ledena je burja nego pred desetletji, vztrajnejša je zima nego pred desetletji, ko je bila bogata sleherna hiša tod okrog. Visoki nasipi se vlečejo daleč ob cestah burji v bran. Bogato naloženi vozovi so škripali prej po teh potih, zdaj so odveč ti zidovi, močni in široki kakor oklopi trdnjav. Samo še beračem so v bran, ki jih goni glad od vasi do vasi.

Po svečnici so prišli dominikanci. Kakor beli orli so prileteli in odmevala je cerkev ves teden od njih pridig.

Z grozo so šibali narod, s peklenskimi strahovi so ga strašili in vabili ga z ljubeznijo in usmiljenjem. Preklinjali so ga, vrgli so ga v črni obup, prihajali potem zopet s sladko tolažbo. Bel dominikanec je hodil po odru semtertja, hodil je, postajal, vzdigoval roke, povešal jih, padal na kolena in vstajal. Stiskala so se srca po cerkvi drhtele so uboge duše.

Temen je bil, prevzet od svojega poslanstva in zato strašen in silen.

Ko zunaj burja razsaja, ko zledene vsa pota po Krasu, ko po nerodnem poletju pride težka, kruta zima – takrat je čas prorokov, takrat je ljudstvo pripravljeno.

In prišli so dominikanci. Kakor proroki so prišli, sami omamljeni od svojih besed.

Pridiguje mlad dominikanec o otrocih in starših. Nima ne očeta ne matere in sam bo kakor suha veja odmrl brez sadu. Samega ga prevzame žalost nad zapuščenostjo svojo in kakor žareča žerjavica se sipljejo goreče besede iz njegovih ust v trepetajoča srca vseh, ki ga poslušajo.

„Tudi vi nimate očetov, nimate otrok! Umrli so prezgodaj kdovekje na tujem svetu. Umirajo vam morda danes ta hip očetje ali sinovi, kdovekje v tujem kraju. In vi se jih ne spominjate z ljubeznijo in ne s hvaležnostjo. Ker ste pozabili na Boga, na pravega, prvega svojega očeta, zato vam ni za kri od vaše krvi! Umrli so in umirajo, in vas ni strah! Kakor skala teh krajev so vaša srca zakrknjena in neobčutljiva! Jaz, ki nimam ne očeta in ne matere, jaz, ki ne bom imel ne sina ne hčere, jaz vam pravim: ljubezen naj bo med vami, kjerkoli ste, zakaj volkulja v brlogu ljubi svoje mlade in sleherni ptič ve za svoje gnezdo.“

In zajokala je vsa cerkev. Bridke solze so zmočile sleherno lice in zdihovanje je bilo silnejše od burje, ki se je gnala zunaj črez brda.

In stari kapetani, ki so pluli po štirideset, petdeset let po vseh vodah zemlje in so prišli na stara leta umirat sem gori v svoja kamenita sela – tudi ti so prišli v cerkev gledat, kaj se počne z narodom, da je ukročen v par kratkih dneh. Radovedni so prišli brezbožneži, dobro obuti, toplo oblečeni, da bi jim ne nahudila zima. S tovarišijo so prišli, da bi jim ne bilo predolgčas poslušati patre po dve, tri dolge, debele ure. Z nasmehom so stopali preko cerkvenega praga, lahkoumno so namežikavali dobro rejenim, rdečeličnim svetnikom po stenah – ali ko je stopil dominikanec na prostorni oder, ko je v beli, široki halji vzdignil z obema rokama težki misijonski križ in blagoslovil s črnim, pretečim križem vse ljudstvo naokrog – takrat je tudi njim izginil smeh s posmehljivih ust.

Kakšno srce imaš v prsih, da te ne gane, ko se zajoka petsto ljudi okrog tebe, kakšno dušo imaš, ki se ne zdrzne, ko pade petsto ljudi na kolena, zdihujoč in sklepajoč roke v obupu?! Kakšen si, da bi te ne prevzela tuja groza, zaprta v malo, mrzlo kraško cerkev, okrog katere divja in besni razsrjena burja?!

Tako so pokleknili takrat tudi brezbožni kapetani na mrzle skale in pokrižali so se, ki se niso pokrižali, ko se je barka topila pod njimi sredi viharnega morja …

Ah, ko sonce zasije, ko se zasveti morje v čarnokrasni modrini jasno in smejoče, takrat bo sram stare kapetane teh ur v cerkvi. Izginil bo sleherni sled menihovih besed iz brezbožnih njih src …

Takrat pa so se izpovedali vsi zakrknjeni stari grešniki deset brd naokoli. Pomirili so se stari sovražniki, ki so podedovali mržnjo izza tretjega, četrtega rodu. Izneverile so se ljubice vseh kraških mladeničev, zakaj greh je gojiti meseno ljubezen pred svetim zakonom. Spokorile so se vse zakonske žene, ki niso bile prezveste daljnim možem. Starke so se spomnile grehov svoje mladosti in so delale skesano pokoro.

Davno pred zoro so bila polna vsa strma kraška pota k cerkvi. Padali so ljudje po zledenelih skalah – ali nihče ni ostal doma v samotnih selih. Tulila je burja noč in dan, a ljudje niso omahovali. Dolge maše so se darovale od jutra do poldneva in po spovednicah so zdihovale ženske pred belimi menihi. In v dolgih vrstah je klečalo ljudstvo na mrzlih skalah pred oltarjem in čakalo obhajila. Iz daljnih vasi so ostajali ves dan pri cerkvi, vsi premrli, lačni in medli. Suhi kruh, ki so ga imeli v žepih spravljenega za kosilo, je bil zmrzel in trši od kamena. Niso ga mogle otajati ozeble roke. Pri poldanskih pridigah so ležali ljudje po dve, tri ure na kolenih, ker so bili preslabi, da bi stali. Ali opešali niso, nihče ni ostal doma drugi dan .... Opešali niso, kakor ni opešal mladi dominikanec v beli svoji kuti, ki je blagoslavljal neprenehoma ljudstvo na vse strani s težkim, črnim, pretečim misijonskim križem ...

Oh, trd in neusmiljen si, kraški Bog, v zimskem času! Trd in neusmiljen! In ko so odšli beli menihi drugam pridigat pokoro, je umrlo v štirinajstih dneh petindvajsetero ljudi na golih, skalnatih brdih okrog cerkve … Trd in neusmiljen je kraški Bog v zimskem času! ...

IZ SPOMINSKE KNJIGE

LOVEC109

109 Slovan, 1905, 14–16. Rokopis ni ohranjen. Obljavljeno tudi v ID 5, 34–38. Češki prevod (Lovec) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 3. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 110–116.

Bog ve, niti imena mu ne vem. Ali se je imenoval Peter ali Pavel, kaj zato! Rada ga imam resnično. Umrl je že davno in nikoli ni vedel, da mu bom ohranila lep spomin.

Takrat sem bila še majhna, štiri leta stara. In vsa tista leta, se mi zdi, so se odigrala v stari, prazni kapelici poleg ceste. Postavili so tam zdaj drugo kapelico, okrašena je vsa in pozlačena, moje srce pa ve le o oni stari, polpodrti. Otroci smo se zbirali tam, kakor bi bila postavljena za nas in za naše igrače. Šolo smo se igrali tam, roparje, strahove. – Kdo bi se vsega spomnil! Dečki so imeli svoje „štante“ ob straneh in so prodajali nam, punčkam, moko in sladkor, šibice in sol in vse, kar smo potrebovale. Velike pojedine so se vršile v njej. Na belih deščicah smo jedli zeleno kislico, trobentice, pelin, regrat in robide. Okoli kapelice ob cesti so bili naloženi kupi tramov in desk. In tam so se sušile v nepreglednih vrstah naše pogače, spečene iz prahu in peska v cestnih lužah in okrašene z marjeticami, trni in s pokvarjenimi gumbi. Na stotine in tisoče se je sušilo naših potic in hlebcev na soncu. In bile so vse prepovedan sad. Kaznovani smo bili doma vsak dan zaradi umazanih oblek in predpasnikov ter zaradi premočene obutve.

Tam mimo je prišel včasih lovec.

Zeleno oblečen je bil, na klobuku je imel pero, na nogah zelene nogavice in čižme. Vprašal me je: „No, Zofka, ali greš z menoj murnčke lovit?“

Pustila sem svojo peko in šla sva skupaj lovit murnčke. Včasih sva šla sama, včasih sva vzela tudi mojega očeta s seboj. Šli smo nad mesto, kjer se je vzdigala razvalina starega gradu. Legli smo v travo, podprli se s komolci in gledali čez mesto po zeleni okolici, po travnikih in njivah v dolini in po gozdih po hribih. Včasih sem zamežikala kvišku na stran, kjer je kipela siva razvalina v modro nebo in čisto na vrhu je rastlo par visokih trav.

Lovec je prižgal pipo in mi je pripovedoval o turških časih. Prišli so Turki v deželo, opustošili in požgali so mesto ali gradu niso mogli premagati. Silni junaki so gospodovali v gradu, velike skale so metali iz oken na sovražnika in polivali so Turčine z vrelo vodo.

Takrat so se moje oči razširile od strahu in čudenja. Lovec se je zasmejal, vstal je, vzdignil me je na rame in je šel k razvalini, da sem gledala skozi podrto okno po dolini.

„Zofka, ali se bojiš?“ me je vprašal. Potem se je spel kvišku, šel v odprtino in me vzel v naročje. In vse se mi je zdelo neizrečeno lepo, ko sva sedela tako na širokem zidu, da so njemu bengljale noge doli na drugo stran visoko nad zelenoporaščenim prekopom. In lovec mi je pripovedoval o vitezih in grajskih gospodičnah, ki so gledale, lepe in krasne, skozi okno, ki je zdaj razdejano že kdo ve koliko sto let.

„Vsak večer, kadar je luna sijala, so peli vitezi,“ mi je pravil lovec. „Lepo so peli in princezne so igrale na citre in kitare. Okna so bila vsa odprta v gradu, da se je slišalo po mestu, kako pojo. Veseli so bili, kadar ni bilo Turkov, in plesali so vsak dan.“

Zagledal se je lovec v temne hribe na nasprotni strani, v moje otroško srce pa je palo seme nespametnega hrepenenja.

Zakaj je grad podrt, zakaj ni več vitezov, kdaj bodo zopet prišli in peli, sem vpraševala. Lovec se je smejal in je rekel, da je vse minilo in nikoli več se ne vrne nazaj. Potem mi je pel pesmi, ki so jih peli vitezi takrat, kakor je rekel.

Italijanske pesmi so bile, ki mi jih je pel. Niso jih peli vitezi, ali lepo je bilo, da mi je rekel tako. Lepe so včasih laži!

Naučil je tudi mene nekaj tujih pesmi, ki sem jih pozabila davno, davno. Refren ene pa mi še zdaj zazveni včasih v ušesih: „ Bionda si, bionda si, lamore no!“

Ko sva se nagledala kraja, ko mi je stotič povedal imena hribov in vasi, sva šla doli. Zalezla sva v leščevje in sva trgala borovnice, jagode, maline, lešnike, kar je pač ravno zorelo. Na konci sva si utrgala dolgo travo in sva šla lovit murnčke. Legla sva po dolgem pred krtovo luknjo, požgačkala s travo notri in sva jih zagovarjala.

„Črni muren, črni muren ...“ Pozabila sem to pesmico, s ktero sva obljubovala murnom sivih ajdovih žgancev in kislega zelja, če pridejo ven.

Zemlja je bila topla od popoldanskega sonca, v zraku so rajale mušice, kak metulj je sel na rožico pred menoj, med travo je plezal uren mravljinec, zelena kobilica je skočila proti meni, na bilki se je zagugala rdeča pikapolonica – vse je živelo pred mojimi očmi. O vsakem stebelcu, o vsaki muhi je vedel povedati lovec zanimivo povest.

Obdaroval me je lovec vsak dan s čim. Prinesel mi je polža s prelepo hišo, svetel kamenček, dolgo piščal, divjih kostanjev, sivega, srebrnega mahu, rožico, ki je bila posebno gosposka in je rasla samo v hribih, skrita v skalah. Celo veverico mi je prinesel in podlasico. Veverica me je ugriznila prvi dan v prst, potem pa se je udomačila in je delala ljubeznive norčije z menoj. Podlasica je ostala jezna in trmasta; živa je bila in hitra kakor blisk in njene male, črne hudobne oči so mi ugajale še bolj kakor veveričine.

Včasih zvečer je prišel kdo k mojemu očetu in je pripovedoval o lovcu. Divji lovec so mu rekli in meni se je zganilo srce vselej, kadar sem slišala to besedo. In pogovarjali so se o njem, da je drzen in pogumen. Da se ne boji niti volka niti medveda, vobče da je lovec, kakor ga ni drugega v vsem cesarstvu.

Ali moj divji lovec je šel v gozd, ustrelil je medveda, skril puško v kakšno jamo in si je oprtil kosmatinca na hrbet. Močan je bil moj lovec in nesel je zlahka medveda na plečih. Pa je prikorakal po cesti od gozdov sem čez polja v mesto in ljudje so drli za njim. Za klobukom je imel smrečje, okrog vratu pa medveda. Strašne šape je imel medved in krvoločno so se mu režali zobje iz gobca. Nesel je moj lovec medveda na sodnijo, zato da mu izplačajo nagrado, ki gre vsakomur, kdor pobije tako zver. Čudili so se gospodje na sodniji lovcu, plačali so mu nagrado in ga tudi kaznovali, ker je nosil orožje brez dovoljenja, ko je ustrelil medveda. Graščinski lovci so se penili od jeze, ali mojemu lovcu niso mogli do živega. Nagajal jim je, ustrelil je volkuljo z mladiči, merjasca, za vsakega zajca je vedel v šumah in smejal se jegraščinskim, da so neumni in da bi taki ljudje ne smeli nositi pušk, ki ne vedo ničesar. Parkrat je bil zaprt, potem so se grajski pomirili z njim, ker je bil dovtipen človek in ga je imela gospoda rada. Ponujali so mu službo v grajščinskih gozdih, pa ni je hotel.

Malo je, kar vem o njem. Midva sva bila prijatelja na drug način. Saj ne vem, kako je streljal medveda. Midva sva iskala martinčke, belouške, krte, netopirje, polhe in tiče. Ničesar nisva nikoli storila živi stvari, ali zasledovala sva jih goreče ter opazovala brez diha njihovo početje. In vmes mi je pripovedoval o kačah s kronico, o žabjih kraljih, o tihotapcih, ki so nosili prej enkrat samo polhove kučme in nikakršnih drugih, o pet-pedi možicih, o zakladih in praprotovem semenu.

Tako sem hodila z njim po gozdu in po poljih z lahnimi stopinjami, da ne bi pohodila katere od živalic, ki jih toliko mrgoli povsod. Ni imel žene, niti otrok in bil je starejši od mojega očeta. Lase je imel črne in črno brado. Oči je imel tuje in lepe. Vem, kako sem strmela vanje vselej, kadar mi je pripovedoval; kako se mi je vedno zdelo, da se vidi v njih nekaj posebnega in čudnega, nerazločnega! In prepričana sem bila, da se mu vidi na očeh, da je divji lovec. Divji – to se mi je zdelo nekaj pogumnega, lepega in groznega obenem. Divji – to ne more biti vsakdo. Divji – močan je tak človek, vse ve, hud je, kadar je treba in ne boji se ničesar. Divji – tak človek se skoraj nikoli ne smeje, ne ve, kaj je jok in zaničuje vse druge strahopetne ljudi.

Vedela sem, da je to posebna milost, da je z menoj dober. Z nikomer ni bil dober, nobenemu otroku ni ničesar pripovedoval in k mojemu očetu je začel hoditi le zaradi mene, zato da sem smela potem z njim.

Seznanila pa sva se tako:

Odšla sem nekega lepega dne od doma in jo obrnila po stezi čez vrtove na polje. Hodila sem gotovo dolgo, ker sem se ustavila pri vsakem plotu in pri vsaki rožici. Če je zletel vrabec kvišku, sem obstala in sem gledala za njim globoko zamišljena. Tako sem prišla na travnik do potoka. Potoka si pravzaprav še nisem ogledala. Šla sem ob kraju in sem gledala v vodo. Kamenčki so se svetili na dnu in včasih je priplavala kakšna ribica. Legla sem na travo in sem se nagnila čez rob. Valčki so hiteli mimo, včasih malo zašumeli, ribice so se igrale doli. Pomočila sem roko v vodo, zapljuskala in ribice so zbežale. Ali prišle so zopet, če sem bila pri miru. Tako sem se igrala, sonce je sijalo, okrog mene so rasle modre potočnice v travi, včasih je priletel kakšen ptič in je smuknil nad vodo. Gledam v vodo, gledam, a naenkrat zdrsnem v vodo.

Nič ne vem, kako je bilo, ali sem kričala ali ne. Prišel je lovec od nekod in me je potegnil ven. Nesel me je domu in od takrat sva bila največja prijatelja.

Odšli smo iz tistega kraja, ko mi je bilo pet let. In o lovcu sem slišala, da je umrl kmalu nato. Zastrupil se je nekega dne pri razvalini nad mestom. S strihninom se je zastrupil in ko so ga prijeli krči, je tulil revež, da se je slišalo čez tiho malo mesto.

Takrat sem jokala, ko so mi pripovedovali to, in moja petletna dušica je bila žalostna.

„Ko bi bila jaz zraven, ko je umrl, bi ga bila pobožala,“ sem si mislila.

In tudi danes me še boli srce, da je umrl sam in žalosten v bridkostih.

Ni zaslužil tega!

MIRIAM IN NAFIS110

110 Slovan, 1905,163–167. Rokopis ni ohranjen. Izšlo tudi v Jutru 1926, 3. april, št. 77 in v ID 5, 45–50. Hrvaški prevod je bil objavljen pod naslovom Majka v revijah Sijelo za zabavo i pouku 1905–1906 (str. 274) in Židovska smotra (5. avgust 1911, str. 110). Besedilo je izšlo tudi v češčini (Židovské dítě) Zvon 1906, str. 520 in v nemščini (Das Judenkind), v Agramer Tagblattu 13. 4. 1907, št. 85.

V mesecu elulu111 111 elul – dvanajsti mesec po judovskem civilnem koledarju in šesti mesec po hebrejskem koledarju. je bilo, na dan, ko se obhaja spomin razdejanja Jeruzalema. Takrat se spominjajo Židje svojih mrtvih in romajo na njihove grobove.

Že par dni je deževalo. Kakor da bi se imela potopiti vsa Galicija v dežnici in blatu. V obupni puščobi se je raztezal kraj, umazan in žalosten, kamorkoli je doseglo oko.

Težko je šla Miriam po blatni cesti. Njen petletni sin, Nafis, je stopal poleg nje in njegov obrazek je bil bled od napora. Že dve uri sta hodila in še nista bila na mestu. In vendar je bilo samo eno uro daleč od pošte do majhne vasi, ki je bila njun cilj. Včeraj zvečer sta se odpeljala iz Krakova. Vlak je bil prenapolnjen in kupeji so smrdeli po ubogih, premočenih ljudeh. Potem sta se vozila od treh zjutraj s pošto štiri ure daleč. Dež je ropotal na streho in trkal na okna, žolta, mrtvaška svetloba je ležala nad krajem. Mrzlo je bilo in spati nista mogla. Miriam je držala Nafisa v naročju in je jokala. Vso pot so strmele njegove črne oči kvišku k njej. Kakor sužnja je robotala112 112 robotati – opravljati tlako. dve leti, da si je prislužila denar za to pot.

Ko sta prišla ob sedmih zjutraj na zadnjo poštno postajo, sta bila oba trudna in bolna. Snedla sta nekaj kruha in popila malo mleka.

Deževalo je, deževalo neprenehoma. Ko sta stopila potem ven na cesto, sta bila premočena skoraj v hipu do kože.

„Ubogi Nafis, jaz te bom nesla,“ je rekla Miriam in je hotela vzeti dečka na roko ali ta je odmajal z glavo in šel sam dalje. Slab nasmeh se je zazibal za kratko sekundo okrog njegovih bledih ustnic.

Nafis je bil gluhonem.

Tako sta šla molče dalje in Miriam je mislila na tiste čase pred štirimi leti. Takrat je bila doma v tem kraju. Njen mož je še živel in čeprav je bil le ubog žid-cunjar, je bilo vendar lepo živeti z njim. Dober je bil z njo. O, ljubil jo je zelo!

„Miriam, tako si lepa, kakor roža Saronska, ki jo je ljubil Salomon. Črna si ali lepša si od vseh hčera Judejskih. Jaz te ljubim!“ tako ji je govoril včasih.

In ona se je nasmehnila in je dejala: „O, tudi ti si lep, lepši od sinov kraljevih! In jaz te ljubim, Aron!“

O, spominjala se je še živo njegovega obraza. Bleda je bila njegova koža in fina, oči dobre in tople, lasje mehkejši od svile. Njegova brada je bila mlada in njegove ustnice rdeče in polne ljubezni, kakor je satovje polno medu. Tudi njegove roke so bile lepe in bele in škoda jih je bilo, da so se morale mešati v umazanih cunjah.

Potem je Aron nekega dne obolel in umrl. Šele dve leti je bila z njim in Nafis je bil star šele enajst mesecev. Odpovedali so ji izbo in klet, kjer je živela z možem, in Židje po okolici so nabrali zanjo nekaj denarja in so jo poslali v mesto s sinom. Aron jo je bil pripeljal iz mesta, naj gre zopet tja. Nikjer na zemlji ni imela svojega človeka, niti očeta niti matere, niti brata, niti sestre. Zakaj uboštvo, iz katerega se je rodila, je huda bolezen in več ljudi pomori kakor najbesnejša kuga.

V mestu je šla v tovarno. Oh, ali slabo se plača v predmestnih tovarnah krakovskih! Dosti beračev je v Galiciji in za en krajcar zaslužka se koljejo kakor lačni psi za oglodano kost. Miriam je stanovala v veliki sobi pri stari židovski dvojici. Najela si je kot pri prvih vratih, zakaj soba je bila velika in v vsakem kotu je stanovala druga družina. Tla so bila razdeljena s kredo v štiri enake dele in ni se smelo postavljati svojih stvari čez mejo na prostor svojega soseda. Samo otroci so lezli sem in tja, ker od njih se ni moglo zahtevati, da bi spoznali mejo in jo spoštovali. Mnogo krika je bilo in prepira zaradi tega, ker ubožcu je kreg bližji od smeha in če enega žro skrbi cele dneve in noči, oh, potem bi grizel okrog sebe s hudobnimi, strupenimi besedami, da bi nikomur ne bilo boljše v duši kakor njemu.

Miriam je delala v tovarni ves dan in samo zvečer se je igrala z Nafisom, ako ni prej zaspal. Zdel se ji je lep, kakor carjevo dete in ljubila ga je z veliko, silno ljubeznijo. Umivala ga je vsak večer in šivala je cele noči, da bi ne plezal raztrgan okrog kakor drugi židovski otroci. Stara Sara – v njenem kotu je bila Miriam v podnajemu – ji je rekla včasih: „Zakaj se toliko trudiš z njim, Miriam! Nafis ne bo grof, ne boj se!“

„Ali on je moj sin, Sara! Edinec! Aron mi ga je pustil tu, da doživi moje srce veselje nad njim.“

Vzela je dečka v roke, poljubovala ga je neštetokrat in govorila smeje: „Če bi mogla delati tvoja mati Miriam še bolj, bi ti bilo dobro, Nafis. Nobene minute ne bi spala, nobene minute ne bi počivala, da bi ti bilo lepo, Nafis!“ In poljubovala je otroka, dokler ni zaspal utrujen od njenih poljubov.

Neki večer je rekla Sara: „Ne prestraši se, Miriam! Zdi se mi, da ne doživiš veselja na svojem sinu. Nafis je gluhonem.“

V grozi je poslušala Miriam.

„Molči, Sara, ne kliči nesreče! Saj ni res!“ In padla je na tla in je jokala od strahu. Potem je vzdignila Nafisa v naročje in je začela govoriti z njim. Ali dete ni slišalo in ni govorilo ... „Premlad je, Sara,“ je rekla Miriam, da bi se potolažila. „Saj še ni dve leti star, ne more že govoriti!“

Od tedaj je jokala Miriam neprestano; molila je, kakor še ni molila nikdar, ali deček je ostal gluh in nem.

Ni mogla verjeti. Čez pol leta je vzela otroka k zdravniku. Ali tudi ta ji ni dal upanja: „Gluhonem je, pomoči ni!“

Takrat je vedela Miriam: Da, ni pomoči, ni tolažbe! Ni bilo človeka, ki bi ji pomagal!

Tisto noč je sedela na svojem ležišču, na stari raztrgani in umazani slamnici, ki je ležala na tleh. Sina je držala na kolenih. Zunaj je svetil mesec. Vso noč je gledala v bledi, ljubeznivi obrazek sina. In tako popolno lep se ji je zdel otrok v naročju, da ni moglo verjeti njeno srce, da ima na sebi napako.

Te čudovite, mehke, sladke ustnice naj ne govore nikdar?! Ta usta, tako lepa, kakor vzcvela roža naj molče na veke?! – Ta mala ušesa, kakor iz slonovine umetno izrezljana, naj ostanejo gluha?!

„O, Nafis, kakšen greh je storila tvoja mati, da je prišla taka kazen nate?! O, Nafis, edina cvetlica mojega srca, kaj sem storila, da trpiš?!“

Neme solze so ji polzele po bledih, upadlih licih in zdela se je sama sebi polna krivde, deležna strašnega zločina. „Reci, Nafis, ali sem ti jaz, tvoja mati, ukradla govor iz duše?! Sem te premalo ljubila?! Sem bila premalo hvaležna Jehovu, da mi je dal tebe?!“

Tako je šepetala in zobje so ji šklepetali od groze in obupa.

Ni vedela, kdaj je zaspala, vzklonjenasklonjena tako nad otrokom. Sanjalo se ji je od moža.

Sedel je na zeleni trati in se je smejal, ko je bežala k njemu z Natisom v naročju in jokala. „Pridi k meni, Miriam, pridi k meni, jaz te potolažim!“ tako je klical in je razprostrl roke proti njej in Nafisu.

Takrat so jo prebudili. Zakaj danilo se je in čas je bil iti v tovarno na delo.

Od tistega časa je bila potolažena.

Spomnila se je, da hodijo pravoverniki v mesecu elulu, na dan, ko se obhaja spomin razdejanja jeruzalemskega mesta, na grobove svojih mrtvih in jih prosijo za dobrote. Mogočni so mrtvi tisti dan, in Jehova usliši vse, za kar ga prosijo.

Miriam pojde na Aronov grob in bo molila tam in potem bo Nafis govoril in slišal.

Ali ono majhno, židovsko pokopališče, kjer je bil Aron pokopan, je bilo daleč in dosti denarja je potrebno za pot. Miriam bi potrebovala zase in za Nafisa čez dvajset goldinarjev tja in nazaj.

Miriam je začela varčevati in varčevala je dve leti. Kajti beda in pomanjkanje sta požrešni in težko jima otmeš vinar. Miriam je jokala, kadarkoli si je morala kupiti kruha, in kadarkoli se je najedla do sitega, je prosila Nafisa: „Odpusti mi, sin! Dnevi teko in moj glad stoji pred tvojo rešitvijo kakor požrešna zver. Ko bi ne morala toliko jesti, šla bi kmalu tja, ali tako morava čakati še eno leto! Odpusti mi, Nafis, edinec!“ Vrgla se je pred otroka na tla in mu je poljubovala noge.

Nafis jo je jako ljubil. Gladil je njen obraz in jo poljuboval na oči. Njegove ustnice so zatrepetale in zazdelo se je Miriam, kakor da ji je hotel reči: „Mati, zlata moja mati, jaz te ljubim!“ Ali le hripav, lajajoč glas se je iztrgal iz njegovih ozkih prsi.

Že dve uri sta hodila po pusti, lužasti cesti. Obleka se jima je prijemala udov in čeprav je bil dež skoraj gorak, sta trepetala od zimnice.113 113 zimnica – hrv. mrzlica. Židovsko pokopališče je ležalo pred vasjo na samotnem holmu. Nekaj starih spomenikov je stalo med grmičevjem, ki je bilo zdaj golo, brez listja in cvetov.

Težko sta stopala mati in sin kvišku. Vsa sta bila pokrita z blatom, bedna in umazana. Globoko so se udirale noge v mehko blato, še celo dež je bil žolt in kakor umazan, kakor voda kaluž, ki so pokrivale cesto in polja.

Pred vhodom sta obstala. Miriam je pritisnila Nafisa nase in je zajokala. Njeno srce je začelo močno biti od strahu in bojazni. Kakor da ima stopiti prihodnji trenutek pred obličje strašnega Boga, tako plaha je bila. Tu je bil Bog vsega človeštva, Bog zemlje in zvezd in vseh svetov in strašen je bil v svoji mogočnosti.

„Nafis, bojim se,“ je rekla in kolena so se ji zašibila.

Dež je padal na zemljo, močnejše, kakor poprej, vse se je topilo v žolti, umazani vodi.

Kako je sanjala Miriam? – Aron je sedel na zeleni trati in jo je klical: „Pridi k meni, Miriam, da te potolažim!“ – Ali zdaj ni bilo nikjer zelene trate, vse, karkoli so ugledale oči, je bilo žolto in umazano.

Majhno židovsko pokopališče je bilo prazno.

Miriam se je prestrašila. Strašno je, da je pokopališče prazno danes ta dan, ko se roma na grobove in prosi mrtve pomoči. Sama bo morala stopiti Miriam pred strašno obličje silnega Boga.

Trepetajoč je šla h grobovom.

„Nafis je nem in gluh!“ je zaklicala glasno, da bi jo slišali vsi mrtvi.

Hotela je iti na Aronov grob, ali zdelo se ji je boljše, ako pokliče tudi druge mrtve na pomoč. Tam je stal sredi pokopališča star spomenik rabina Lewyja. Svet mož je bil to in pred mnogo stoletji so ga ubili, ker ni hotel izdati vere svojih očetov.

Tja je šla Miriam in se je vrgla na zemljo. In zaklicala je v grob:

„Čuj, rabin Lewy, moj sin Nafis je nem in gluh! Naj govori in sliši! Miriam je, ki te prosi za to, Miriam, vdova Aronova! Več je Nafis njeni duši, kakor je kri njenemu srcu, več kakor je svetloba njenim očem, več kakor je zrak njenim prsim. Veliki rabin, ozdravi Nafisa!“

Jokala je in njene solze so se zmešale s prstjo grobov.

In še pol ležeč je zgrabila Nafisa za rame in je rekla: „Reci mi, Nafis, mati! Reci mati!“

In tako ga je ljubila v tem trenotku, da so bile njene oči strašne od ljubezni.

Zatrepetal je otrok po vsem telesu ali njegove ustnice so ostale neme. Zopet se je vrgla Miriam na grob velikega rabina: „Vzemi nesrečo od mojega sina in njegovo trpljenje naj pride name! Naj bom jaz prokleta mesto njega!“

Vroče so kapale njene solze na mrzlo zemljo. Vzdignila se je in zasiknila je Nafisu v usta, da ga je dušil njen vroči dih: „Sliši me, Nafis! Reci mi mati!“

In njene oči so bile še strašnejše od blazne ljubezni.

Tresel se je Nafis, kakor se trese listje v vetru, ali njegova usta so ostala mrtva.

In tretjič se je vrgla Miriam na zemljo. Strašne molitve so šle iz njenega izmučenega srca ali dež jih je udušil kakor stokanje umirajočega psa, ki pogine na samoti.

Potem je šla Miriam na grob neke žene. Sefora Samson se je imenovala in bila je žena Stamana, bogatega Žida, ki je storil mnogo dobrega bratom in tudi krščenim v svojem življenju. Ona je bila učena, znala je vse knjige prorokov, vse psalme, talmud in vse, kar ve rabin. In usmiljena je bila do ubožnih in preganjanih. Daleč v tuje zemlje je šel glas njene učenosti in svetosti in ko je umrla, so jo oblekli v moško obleko in jo pokopali, kakor pokopujejo rabine.

Šla je Miriam z Nafisom na njen grob, se je vrgla na zemljo in je začela tožiti na glas: „Ti, ki si bila žena in si rodila sine, usmili se me! Zakaj molči Nafis, moj sin, ko drugi otroci govore?! Zakaj ne more moj glas v njegovo srce, kakor prihaja drugim sinovom glas njihovih mater v srca?! O, usmili se! Vzel mi je Jehova Arona, mojega moža in tudi sina mi je vzel, da ga ne morem imeti, kakor imajo druge matere svoje otroke. Otroci drugih mater pojo in se smejejo in njihova srca so dobra in ljubezni polna od vseh lepih besed, ki jih jim govore ljudje, samo Nafisova usta so mrtva in njegovo uho je zaklenjeno! Ako imam greh nad seboj, naj pride name in ne nanj!“

Tako je klicala glasno in je potegnila sina k sebi na zemljo in mu je ukazala: „Reci mi mati, Nafis! Reci – mati!“

In trikrat, je storila tako, ali Nafis je molčal.

Tedaj je šla Miriam na grob svojega moža.

Divje se je vrgla na zemljo, pritisnila je obraz v blatne grude in je jokala v žalostnem obupu. Tako je bilo. Ves kraj, vsa gališka zemlja, vesoljni svet, kakor da bi ječal v strašni zapuščenosti. Zemlja je izginila, svetovje se je pogreznilo in samo Miriam in Nafis in zapuščeno židovsko pokopališče je bilo v vesoljstvu.

Miriam se je zvijala na grobu kakor pohojen črv. Blato ji je sililo v oči, v nos in usta, prsti so se zarili v zemljo in zakričala je v grob: „Aron, vzemi obup od mene, če ne umrjem! Nafis, tvoj in moj sin, je gluh in nem! Zastonj hrepenim, da potolaži moje srce, kajti njegova usta so mrtva! Zastonj govorim k njemu, kajti moj glas ga ne doseže.“

Pritisnila je otroka nase in ga je zaklinjala: „Nafis, sliši! Nafis, govori! Nafis, reci mi mati!“ Njene oči so bile velike in vroče, strašne od ljubezni.

Otrokove ustnice so zatrepetale v grozi, ali ostale so neme.

Drugič se je vrgla Miriam na grob: „Aron, prebudi se! Jaz sem to, Miriam, tvoja žena! Najin sin, Nafis, je gluh in nem in jaz hočem, da govori in sliši! Aron, ako si imel greh nad seboj, ko si umrl, naj pride nadtne! Naj bom kaznovana jaz, ne Nafis! Slišiš, Aron, ozdravi svojega in mojega sina, zakaj vzrastel je iz tvojega semena in ljubiti ga moraš, kjerkoli si!“

Vzdignila je svoj z zemljo umazani obraz in je prosila sina: „Nafis, če me ljubiš, mi reči: mati! Moram slišati enkrat tvoj glas! Nafis, moj sin, ki sem te rodila v bolečinah, reci mi: mati!“ Otrok je molčal. Strahoma so gledale njegove oči in težke solze so kapale po bledih licih. Takrat se je vrgla Miriam tretjič na grob svojega moža: „Prebudi se, Aron! Jaz, Miriam, tvoja žena te kliče! Najin sin Nafis ne govori in ne sliši! Aron, on mora govoriti, on mora slišati! Aron, zgani se, sliši me, pomagaj! Moraš pomagati, ako nečeš, da ne prekolnem tvojega prahu, iz katerega se je rodil! Oživi Nafisova usta, odkleni njegova ušesa! Aron, oče mojega sina, usmili se me!“

Pritisnila je svoje prsi in svoj obraz v mokro, blatno prst, kakor da se hoče dokopati do kosti, katere je klicala. Njeni zobje so se zagrizli v zemljo, njeni prsti so se do krvi odrli ob pesku in kamenju.

Potem je vstala, zgrabila sina za rame in ga držala daleč od sebe. Njene prsti so se zagrebli v mehko meso otrokovo, njene oči so bile grozne od strašne, divje ljubezni.

„Nafis, edini sin mojega srca, reci mi mati! Nafis, jaz te ljubim, jaz te strašno ljubim! Reci mi: mati!“

Klicala je na ves glas, kolikor je mogla. Nafis je zazdihnil, oči njegove so se utrnile in pal je vznak na grobove kakor slabotna, zlomljena cvetlica.

In neprestano je lilo izpod žoltega neba.

SLIKAR NOVAK114

114 Slovan, 1905, 291–300. Rokopis ni ohranjen. Izšlo tudi v ID 5, 97–116, v hrvaškem prevodu (Slikar) je izšlo v Zofka Kveder: Jednaest novela, Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 39–66, v češčini (Malíř Novák) v Vesni (Mladá Boleslav), 3/1906–1907, str. 290–291, 305–307, 325–326.

Slikar Novak je stanoval visoko, v petem nadstropju stare, romantične hiše na Mali strani v Pragi. Imel je prostoren atelje in kuhinjo, zakaj sedemdesetletna mati je stanovala pri njem in mu gospodinjila. Prelep razgled se je odpiral očem na stare, aristokratske vrtove, na čestitljive, starinske palače, na zeleno kupolo sv. Mihaela in tja čez Vltavo na pisano morje stoterih streh in vitkih stolpov starega mesta.

Novak je bil star petinštirideset let in v svojem črnem, svilenem plašču, ki ga je nosil doma, je bil lep in impozanten kakor oni veliki in slavni slikarji bogate renesanse, ki so nam zapustili toliko divnih, nesmrtnih umotvorov. Bogate črne lase je imel Novak in brado kakor iz žameta. Širokopleč je bil in visok.

Njegov atelje je bil lep. Zakaj to je bilo edino, kar ga je veselilo. Umrl bi bil rajše od lakote, kakor da bi pogrešal teh par lepih dragocenih stvari okrog sebe. Iz starega mašnega plašča je napravil baldahin nad otomano,115 115 otomana – oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem. ki je bila pokrita podnevi s prelepo preprogo, in na kateri je ponoči spal. Po stenah so viseli divno tkani prti, vezeni svileni robci med slikami in razna drobnarija. Vsaka stvar je bila zanj prebogata spominov. Prištedena je bila od ust, prištedena od veselja, po katerem hrepeni mladost, od cigaret, izletov, obleke ... In zdelo se mu je, ko je sedel tako v širokem, bogato izrezljanem, starem naslonjaču in gledal okrog sebe, kakor da si je za smeh, za pomladansko sonce, za minljive srečne hipe kupil te mrtve, ali lepe stvari, ki so trajnejše od tega, kar je žrtvoval zanje, trajnejše od njega samega in njegovih sanj.

Mati njegova je bila lepa, poetična starka. Bujni, kakor iz čistega srebra tkani lasje so se svetih nad njenim mirnim, visokim čelom kakor kneževska krona. Črne velike oči so še vedno živo in inteligentno žarele v bledem obrazu.

Novak je ljubil svojo mater. Zakaj svoj čas je dolga leta vstajala z jutranjo zoro in delala kakor črna živina, da je imel on kaj jesti. In beračila je zanj, da bi mogel postati sin slaven in čaščen. Nosila je drva prodajat od hiše do hiše, zakaj s tem se je največ zaslužilo od vsega, kar je znala delati. Daleč zunaj mesta je stanovala z njim, da je bilo cenejše. In ni hotela, da bi bil sin suženj, kakor je bila ona. Rekel je enkrat, ko je bil star osem let, da bi postal najrajše umetnik-slikar.

„Vem, da ne bom, ker smo preubogi, ali lepo je misliti to,“ je rekel. Mati ga je objela. „Če te veseli, pa boš. Neizmerno te ljubim, moj sin, in dokler bo kaplja krvi v meni, tako dolgo boš imel vse, kar poželiš.“

Izpolnila je obljubo; karkoli je poželel in izrekel, vse se je zgodilo. „Nikogar nimam, kakor tebe,“ je rekla. „Ko sem vzela tvojega očeta, so me doma prokleli. Muzikant je bil tvoj oče in zapustil me je, ko si bil star leto dni. Odšel je v Ameriko. In tisto leto sta mi umrla oče in mati. Zapil se je oče, ko sem odšla in zapravil je vse. Dobro, da sta umrla, morda bi se jima bilo slabo godilo na stara leta. Samo tebe imam na svetu, vidiš! Samo zate živim! Danes si star osem let. Pameten si že. In zato ti rečem, karkoli boš zahteval od mene, vse ti bom dala.“ „Barvice bi hotel,“ je rekel. „Rdečo, zeleno in modro in čopič.“

Drugi dan je imel barvice in čopič. V šoli so se učili o čebelah.

„Za vse na svetu bi rad vedel, kakšen je med,“ je pripovedoval zvečer.

Odšla je zjutraj, kakor vsak dan, mnogo prej, predno se je prebudil. Na mizi mu je pustila malo kave in kos kruha. V peči je stal močnik, da bi ostal gorak do poldneva. Vrnila se je, kakor vselej šele pozno zvečer. Hotel je ravno iti spat, ko je prišla.

„Prinesla sem ti medu, glej,“ je rekla. Pokusil je in bilo je neizrečeno dobro. Taka je bila mana, ki je padala Izraelcem izpod neba, si je mislil. Sedel je za mizo in slikal podobe v zgodbah starega zakona z modro, rdečo in zeleno barvo.

„Mana, mana nebeška,“ je šepetal in sama beseda je bila sladka v ustih, zdelo se mu je, da diši prelepo, kakor rože. V tem se je zgrudila njegova mati na tla. Omahnila je in padla. Priskočil je k njej.

„Kaj ti je, mati?“

„Jesti mi daj,“ je rekla. „Če ti je kaj ostalo od opoldne, mi daj! Ves dan nisem ničesar okusila.“

„In zakaj si mi prinesla medu?“ jo je vprašal.

„To je drago, koliko kruha bi si bila lahko kupila za ta denar!“

„Ko si ga želel,“ je rekla tiho in se nasmehnila.

Takrat je sklenil deček v svojem srcu, da ne bo želel ničesar več ...

Tako sta živela z materjo. Vselej pozimi so bili hudi časi. Mrzlo je bilo stanovanje in vlažno. Obleke ni bilo in niti jesti dovolj. Ob večerih sta sedela v temi, ker je bilo škoda trositi za luč; sedela sta tesno objeta; tako je bilo gorkeje. In takrat mu je mati pripovedovala o bodočnosti. Kako bo slaven in imeniten. Kako bo imel svoj atelje; s preprogami bo pokrit atelje in lepo se bo videlo na vse strani čez mesto. V črnem svilenem plašču bo sedel v starem, bogato izrezljanem naslanjaču in učence bo imel, ki bodo poslušali vsako njegovo besedo spoštljivo in z občudovanjem. Tako je govorila. In pozabila sta na zimo in glad.

Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je preselila mati v sredino mesta in postala je perica. V neki kleti sta stanovala, na temnem, umazanem dvorišču. Kolikrat je imela mati vse ranjene, krvave roke od luga! Jokala je ponoči, ko je mislila, da sin spi. Pa ni spal. Mislil je, kako bo lepo, ko bo slaven umetnik, slaven slikar, ki ga bo častilo vse mesto. V palači bosta stanovala z materjo. Rad jo bo imel in nikoli se ne bo ženil. Ne, nikoli se ne bo ženil, ker je tako dobra in toliko trpi zanj.

Tako je bilo takrat …

Danes je star Novak petinštirideset let. Slikar je in atelje ima. Tudi učenca ima. Vsak mojster mora imeti učenca, ki ga posnema in občuduje. Njegov učenec je star petintrideset let. „Francesco“ mu pravijo vsi, čeprav se imenuje František in čeprav še nikoli ni videl sončne Italije.

„Ali ne boš danes nič več slikal?“ ga je vprašala mati.

„Ne, preslaba razsvetljava je.“

Mati je odstavila stojalo s pričeto sliko. Mlado dekle s slameno-rumenimi lasmi je stalo v modri obleki poleg cvetočega grma. Polizana je bila slika, dolgočasno sladka.

Novak je pogledal na svoje delo in je vzdihnil. „Veš, mati, koliko takih deklet z žoltimi lasmi, v modri obleki in s sladkim, praznim obrazom sem že naslikal?“

„Ne vem, Peter.“

„Šestinsedemdeset. Šestinsedemdeset takih žoltolasih v modri obleki in triinpetdeset črno-lasih v rdeči halji. Bogati peki in mesarji našega stostolpega in slavnega mesta so bolj vneti za žolte lase, nego za črne.“

Mati je pristopila k njemu in mu je pogladila roko. „Kako ti vse znaš! Kakor bi drevje v resnici cvetelo! In kako lepa dekleta slikaš! Nikoli nisem videla tako lepe v resnici. Veš, v četrtem nadstropju stanuje zdaj vdova po majorju. Zadnjič, ko te ni bilo doma, sem ji pokazala atelje! Saj nisi hud? Rekla je, da si velik umetnik. In da naroči pri tebi tudi tako sliko. Za nekega sorodnika. Moraš ji naslikati tako deklico z zlatimi lasmi. Ali obleko, pravi, da moraš narediti zeleno. Kakor da bi bila oblečena v zelen žamet, veš.“

„Dobro, gospej majorici napravim sliko po njeni želji. Vidi se, da ima dober okus.“

„O, ona je zelo izobražena.“

„Verjamem, mati, verjamem. Ali ni prišlo nič pisem zame danes dopoldne, ko me ni bilo doma?“

„Pisem nič. Samo en zaboj. Najbrž je kakšna slika notri. Ali boš takoj pogledal?“

„Zakaj? Saj vem, kaj je. Tisti gozd so mi poslali nazaj, saj vem. Ni za izložbo.“

„Vidiš, saj sem ti rekla, da ne pošiljaj! Zakaj nisi naslikal kakšne deklice? To znaš tako lepo. Pri potoku na primer, kako trga spominčice. To bi bili gotovo vzeli.“

„Saj je vseeno, mati,“ je dejal in vstal.

Ko je šel mimo stojala, kjer se je na platnu sramežljivo smehljalo drobno, žoltolaso dekle, je dregnil z nogo vanj, da se je prevrnilo. „ Prokleta mazarija!“ je siknil. Mati je hitela pobirat. „Joj, zakaj nisem boljše postavila! Vse bi se bilo skoraj spridilo po moji krivdi. Ne jezi se, vidiš, sliki se ni nič dogodilo in drug pot bom bolj pazila ter postavila stojalo s pota.“ Nasmehnil se je. „Nič se ne jezim nate, mati.“

„Kaj pojdeš proč?“

„Pojdem na sprehod.“

„O, le pojdi! Potreben si razvedrila,“ je rekla in mu poiskala suknjo, palico in klobuk.

Ko je odšel, je stopila še enkrat k sliki. „Kako je to lepo,“ je rekla tiho in s spoštovanjem. Sin se ji je zazdel še večji, vzvišen in posvečen, visoko nad drugimi ljudmi. In zopet ji je zatrepetalo srce od sreče in ponosa, da je njegova mati.

Sin je odšel po stopnicah doli. Ustavil se je pri vratarju. Tam je stanoval v tesni sobici z oknom na dvorišče Francesco, slikar in Novakov učenec. Ležal je na starem divanu. Danes popoldne ga ni bilo gori k Novaku, ker ga je bolela glava.

„Ali si še bolan?“ ga je vprašal Novak.

„Boljše mi je.“ „Potem pojdi z menoj na izprehod.“

Francesco se je oblekel pokorno in odšla sta skupaj na ulico. Nikdar ni šel Novak brez svojega učenca na ulico. Že triindvajset let živita tako skupaj.

Hodila sta po ulicah, postajala pred starimi, bogatimi portali in razgovarjala se, kakor vselej, o krasoti svojega rojstnega mesta.

„Vidiš, to bi hotel naslikati,“ je rekel Novak.

„Ne, vidiš, jaz bi to,“ je rekel Francesco in mu pokazal kaj drugega.

Tisoč slik sta slikala v svojih mislih. Vsak korak, vsak hip jima je nudil novih snovi. Večerilo se je in barve so se spreminjale in umirale na starih mističnih hišah. Stoleten prah, stoletna nesnaga je ležala po baročnih okrajkih, stare fasade so se fantastično risale od večernega neba in iz podzemskih stanovanj so padali rdeči refleksi petrolejskih svetilk skozi slepa, umazana okna na ozke hodnike. Slikovito se je zavijala ulica v mrak. In iz tega mraka je vstajala preteklost, vsa polna skrivnostnih spominov. In šepetale so temne stene o krvavih dogodkih, pripovedovale so hiše o srečnih idilah, ki so igrale v njih in o žalosti in o nesreči, o strašnih tragedijah, ki so se dogajale za sivimi zidinami.

„Sanjarja sva,“ je rekel Novak.

„Da, sanjarja sva,“ je pritrdil Francesco z radostnim glasom.

„Samo sanjarja ...“ je siknil Novak med zobmi.

„Ah, pojdiva k ‚Paleti‘!“se je spomnil in se zasmejal.

In šla sta k „Paleti“. Stara gostilna je bila to v prostorni, obokani kleti. Stene so bile vse poslikane, mize počečkane in izrezljane. Po deskah, s katerimi je bil obit zid od tal do srede, je bilo vse polno slavnih podpisov, karikatur in portretov, z žepnimi noži vrezanih v trdi, od starosti začrneli les. Okrog miz so sedeli slikarji, pušili so, pili, peli in kričali. V kotu, na vzvišenem prostoru, je bila miza „starih“. Tam so sedeli že sivolasi možaki, priznani imenitniki, ki so se shajali tu, ker so se radi spominjali veselih večerov, ki so jih v mladih letih slavili v tej umetniški krčmi.

Od starejših so hodili sem samo slavni in priznani mojstri; od nepoznanih starih slikarjev, ki žalostno životarijo po zapuščenih ateljejih od svojega medlega rokodelstva, ki ga nazivljajo umetnost samo še iz usmiljenja do sebe samih, od teh ni prihajal semkaj nihče. Tukaj so bile žive še vse njih sanje, še vsi visoki cilji so stali tu in vsi bahati načrti, ki se nikdar nikdar niso izpolnili, so se oglašali s starih sten, kadarkoli se je kdo od njih zmotil in stopil sem, da bi pogledal malo nazaj v tista lepa, pogumna leta, ko mu ni bil nobeden cilj previsok in pretežaven, da ne bi upiral vanj oči. O, le po zmoti so prišli sem! Zakaj tu jih ni pozdravil vesel spomin mladostnega drznega smeha, tu se je zganilo in ugriznilo v srce le strupeno razočaranje! Nobeno upanje se ni izpolnilo, noben načrt ni izvršen, noben cilj dosežen! Odšli so žalostni in ponižani.

Tudi Novak ni zahajal rad semkaj. Redkokdaj je prišel in četudi se je smejal in šalil z mladimi slikarji, ki so vsi povprek psovali robstvo akademije in kovali zlate cilje in predrzne načrte za bodočnost, vendar ga je srce bolelo, kakor da sedi tam strupena kača in ga grize, grize... Danes ga je bolelo srce, kakor da bi ga trgal peklenski rabelj z žarečimi kleščami. Davilo ga je v grlu in v oči so mu silile jezne, bridke solze. Ko sta šla po ulicah s Francescom, ga je prevzela lepota in čar stoletnih palač v večernem mraku. Zmotil ga je duh pomladnih rož, ki je vstajal iz visoko obzidanih aristokratskih vrtov in padal na ulico. Pozabil je par hipov na svoje misli in zopet je sanjal glasno kakor že tisočkrat. „To bi slikal...“ Vijoličasta tema stoji v tem kotu ulice, mehko se gube obrisi v zamolklih zelenkastih barvah starega zidovja. Na oknu v podstrešju blešči zadnji odsev večerne zarje. Tu doli je že vse temno in nejasno, barve se prelivajo druga v drugo, gori pa se streha ostro rdeče slika na belem, večernem oblaku nad njo. „To bi slikal ...“ Staro samostansko cerkev. Kakor trpka molčeča usta so ta železna, črna vrata. Na stopnicah pred portalom so se klali nekdaj Husitje s pravoverniki. Stare akacije ob straneh diše mamljivo. V temi se bliska tuintam bel cvet. „To bi slikal ... “ Po grajskih stopnicah gre počasi študent z ljubico. Samo še dve senci sta njuni postavi. In vendar vidiš na temnih, črnih, nejasnih sencah, da sta mlada, lepa, srečna človeka, da se ljubita, da sta se poljubila prvikrat. Sto tisoč jih je že šlo po teh stopnicah. Sto tisoč jih je šlo tako v pomladnem večeru zaljubljenih in srečnih. Prej kdaj, pred stoletji so zacinkale ostroge ob kamen. Meč se je zabliskal ob strani iz teme. Zdaj se zamaje v dalji belo pero na klobučku mlade prodajalke ... Lepo bi se dalo to slikati, tako, da bi vsak vedel: sto tisoč jih je že šlo, stokrat sto tisoč, tako po teh stopnicah v mraku pomladanskega večera ... Tako so šli, kakor gresta ta dva, srečno, veselo, zaljubljeno ...

To je mislil Novak in slikal je v mislih tako sliko. Ali zdramilo ga je kaj, srce se mu je stisnilo in spomnil se je, da ni umetnik. Ni moči, ni znanja, ni talenta za tako sliko. Nikoli je ne naslika!

Vesel šum je bil v gostilni. Oh, ali so bili veseli ti osemnajstletni in dvajsetletni fantje! Tako so se iskrile oči, kakor živa luč in vse telo je trepetalo od mlade, opojne objesti. Vsi so bili polni prečudežne mlade sile in v srcu so jim stali sončni maliki. Pripovedovali so, kam pojdejo: V Italijo ljubit črne oči žametastopoltih deklet, na sever gledat čudežno severno luč, v Pariz slikat grizete in v Rusijo na Volgo pet in sanjat ... Premajhen jim je bil svet, in življenje se jim je zdelo dolgo zadosti za stotero ciljev. Govorili so o slikarjih, o izložbah in slikah. Nič jim ni bilo zadosti lepo pod soncem, nihče zadosti slaven. Nihče ni izrekel tega, ali vsakdo je slutil tajno v svojem srcu, da kadar pride njegova ura, bo sijajnejša od vseh drugih. Prebudi se v duši, prebudi se, da se začudi svet! Vsak je čutil, da spe tajne sile v njem. Bogate sile, kakor gorski viri. In ko privro na dan ... ! Oh, in malo jih je med njimi, ki ne čakajo zastonj.

Novak je sedel s Francescom k veliki dolgi mizi. „Danes sem petinštirideset let star, fantje! Praznujte z menoj!“

Dvignil se je strašen vrišč in zapeli so mu godovnico.

„Veseli bodite!“ je rekel Novak. „Razveselite me, kajti žalosten sem danes zelo!“

Niso razumeli, kaj misli. Ali za veselje jih ni bilo treba prositi. Kipelo je v njihovi mladi sveži krvi, kakor kipi šampanjec v tesni steklenici.

„Juh! Juh! Juh!“ – Poglejte, kako gore oči, kako se blešče beli zobje, kako rde polne ustnice! Razkošno in lahkomiselno doni smeh, pesem se razliva iz prsi lahko in polno, vsa drhteča od vesele sreče.

„Ljudje, poslušajte me! Čez pet let! Čez deset let! Ves svet osvojim! Vse ljudi!“ je vpil mlad fant s kodrastimi lasmi.

Kričali so vsepovprek in se smejali. – Nekdo mu je pokril usta z roko in je deklamiral: „Sla- ven bom, imeniten in bogat! V Pragi je ni take palače, kakor jo bom imel jaz. In atelje! Na svetu ga ni takega, kakoršen bo moj.“

Potegnili so ga s stola in drugi je skočil gori: „Živela ljubezen! Tako bom slikal, da se bodo vse ženske zaljubile vame! Angleško kneginjo vzamem za ženo, te so mi najbolj všeč!“ Norije so govorili in vendar je vsak mislil skrito pri sebi: „Zakaj ne?! Nemogoče ni!“

Prišli so še štirje njihove družbe. Kakor bombe so pali med društvo, nemirni kakor živo srebro.

„Dajte mi piti, prijatelji!“ je kričal največji med njimi. „Moram piti v slavo filistrov in mastnih kramarskih duš!“

Ko je ugledal Novaka, se mu je priklonil do tal. Vzel je petak iz žepa in ga položil pred njega. „Prijatelji in kolege,“ je vpil. „Danes prvikrat vidite, da plača Fiala svoje dolgove. Pet goldinarjev sem bil dolžan temule gospodu dolga tri leta, danes pa jih plačam!“

„Kaj si prodal kakšno sliko?“ so vpraševali.

„Nisem. Našim Pražanom ne bom prodajal svojih slik, predno ne vidim vse Evrope s kadilnicami v rokah pred svojimi platni. Ampak prodali smo danes s tovariši dve steničavi postelji!“

Zakrohotala se je družba, da je zagrmelo po krčmi. Plinski plameni po svetilkah so zaplapolali in orel, ki je visel z razprostrtimi krili pod stropom, se je zamajal.

„Gospodje, ne bodite trobente pred Jeriho,“ je rekel natakar. „Hiša se razvali, če boste delali tak hrup!“

Poslali so ga po sveže pivo. Fiala pa je sedel k Novaku.

„Tri mesece vas že nisem videl.“

„Niti jaz vas. Kaj delate?“

„Mi štirje smo si najeli stanovanje. Nismo se ga dolgo veselili. Včeraj nas je postavil gospodar na zrak. Dal nam je najemnino nazaj in še desetak po vrhu.“ „Kako to?“

„Pripoveduj, pripoveduj!“ so vpili drugi.

„Nu,“ pravi Fiala, „najeli smo dve veliki sobi, kuhinjo in kopalnico, vse za trideset goldinarjev na mesec. Do zdaj smo plačevali vsak po dvanajst na mesec, to je oseminštirideset goldinarjev. Torej bi imeli dvanajst profita. Najeli smo in plačali za četrt leta naprej. Zastavili smo vse, kar smo imeli.“

„A pohištvo?“

„To je druga. Hoteli smo si ga kupiti, ali denarja ni bilo nič več. Ne veste, kako debelo nas je gledal vratar, ko smo prinesli vsak le majhen kovčeg in par palet. Niti odpreti nam ni hotel stanovanja. Nu, mi smo rekli, da smo si naročili pohištvo, ali da nam ga mizar še ni dogotovil, da ga dobimo čez par dni. Prvo noč smo spali na tleh. Eno sobo smo naredili za atelje. Prostora smo imeli bogme zadosti. Drugi dan smo si izposodili nekaj denarja in kupili smo si dve postelji. Imenitno se je živelo.“

„Da, Anežka, tisti rdeči model, jim je hodila kuhat obed, a premog so kradli v akademiji!“

„Vškatlah za barve so ga nosili domov in v žepih!“

„Fiala pripoveduj, kako so se postelje sprehajale!“ tako so vpili vmes, eden to, drugi drugo. „Oh, da,“ je nadaljeval Fiala.

„Postelje so se sprehajale. Toliko stenic je bilo notri, da so jih nosile iz enega kota v drugi.“ „Bili smo v smrtni nevarnosti, da nas pojedo do kosti!“ so pravili tovariši.

„V treh tednih smo shujšali vsi skupaj za trinajst kil,“ je rekel Fiala. „Mi se vsako nedeljo tehtamo v parku, kadar je promenada. Po dva pa po dva.“

„In gospodar vas je postavil na cesto, ker se je bal, da mu ne okužite s tem preljubeznivim mrčesom njegove nove hiše?“ je vprašal Novak.

„Uganili ste. Razneslo se je po hiši, da se naše postelje sprehajajo po sobah, tako da so žive. In drugi najemniki so rekli, da se izselijo, če ne pojdemo mi. Pa mi nalašč nismo hoteli. Čeprav se je vražji mrčes množil prestrašno. Kar od nas so padale.“

Novak se je malo odmaknil. „O, ne bojte se. Tam, kjer sem zdaj vzel meblirano sobo, so me vsega osuli s Zacherlinom,116 116 Zacherlin – znamka insekticida, poimenovana po njegovem izumitelju Johannu Zacherlu (1814–1888). drugače me niso hoteli.“

„Tudi mi smo se morali vdati tej proceduri. Še lase so nam naprašili,“ so pripovedovali njegovi trije prijatelji.

„Da, babe so raznesle našo slavo po vsem okraju,“ je rekel Fiala. „Gospodar nas je podil vsak dan ven, a mi smo rekli, da ne gremo; plačali smo, zakaj bi nas podil ven! Če hoče, naj nam plača sto goldinarjev, pa pojdemo. Jezili smo ga strašno. Končno nam je dal deset goldinarjev, a pri meni bo naročil portret. V nedeljo popoldne naj pridem prvič k njemu. Tudi ženo in hčer lahko portretiram, je rekel, če njega napravim dobro. Plača mi osem goldinarjev za kvadratni meter.“

„Sramota!“ so kričali slikarji. „To je beraško!“

„Beraško, prijatelji!“ je pritrdil Fiala. „Ali čakajte, ko bom slaven, mi bodo plačevali po osemdeset tisoč!“

„No, no,“ pravi Novak. „Le potrpite, boste že cenejši.“

„In če bi tudi ne dobil počenega groša!“ je vzrojil Fiala. „Meni ni za mamon, meni je za umetnost! Jaz sem umetnik in portret, ki ga jaz napravim, je umetniško delo, in če bi ga delal za petak. To je kaj drugega kakor vaše polizane device, ki vam jih voli plačujejo s poldrugim stotakom!“

Novak je prebledel. Vstal je in stisnil pesti. Vsi so priskočili in mirili.

„Saj ni mislil tako! Zaradi enega dovtipa vendar ne boste razžaljeni!“

Novak se je tresel. Široke mogočne prsi so se vzdigale razburjeno. Mislili so, da bo skočil na Fialo. Ali hkratu je pokril obraz z rokami in je sedel.

„Zakaj ste mi to rekli, Fiala?“ je dejal z zlomljenim glasom. „Kaj sem vam storil?“

Njegov glas je bil ponosen in pretresljiv obenem. Kakor kralj govori, če ga ponižaš po pravici. Vsi so se hipoma streznili. Fialo je bilo sram in žal mu je bilo, da je bil tako nagel. Mrmral je nekaj in v zadregi ni vedel, kaj bi počel.

Novak je zamahnil z roko. „Ne izgovarjajte se! Izrekli ste, kar sem sam davno vedel, da si mislite o meni. Saj vem, da me prezirate. Danes imate še vsi to pravico. Ali čez dve leti, čez pet let vas bo malo, ki me boste smeli še prezirati. Danes se še ne ve, kdo bo izbran in kdo zavržen.“

Pogovarjali so ga in Fiala je iznova zatrjeval, da ga ni hotel žaliti. Novak mu je dal roko, ali videlo se mu je, da je razburjen, ogorčen in žalosten.

„Vesel večer vam izpridim,“ je rekel. „Ali končno, tudi taki pogovori so potrebni včasih.“ „Ampak vendar,“ je začel Fiala. „Jaz vas ne razumem, odkritosrčno rečeno. Te dni smo bili s prijatelji v palači barona G. Njegov sin nam je sam kazal bogato zbirko slik svojega očeta. In tam smo se divili tudi vašemu triptihu ‚Mati‘. Starejši slikarji so nam mnogo pripovedovali o tej sliki, hvalili so jo navdušeno ali mi mlajši – nikakor nismo mogli verjeti. In še zdaj, oprostite, Novak – jaz skoraj ne verjamem, da ste ono sliko ustvarili vi.“

„In vendar, moja je,“ je rekel Novak in obraz mu je potemnel.

„Ali za božjo voljo, zakaj slikate zdaj take vnebovpijoče mazarije, ko ste zmožen takega genialnega poleta?“ se je čudil nekdo od družbe. „Ona vaša slika je božanstveno delo!“ „Zakaj?!“ je dejal Novak hripavo. „Ker nisem drugega zmožen, bratje!“

Obmolknili so vsi, le Fiala se ni mogel vzdržati.

„Nasprotno, jaz mislim, če bi jaz enkrat naslikal kaj takega, kakor je vaša „Mati,“ potem bi se raje ubil, kakor da bi se ponižal na slikanje tistih zoprno sentimentalnih punc, ki jih delate zdaj!“ „Tudi takrat, ko sem slikal ‚Mater‘, sem delal že žoltolaske v modri obleki in črnolaske v rdeči obleki ob potoku. Saj ste videli mojo sliko, saj ste videli, kako berači mati za svojega otroka, kako pada pod težko butaro drv v obcestno grapo, kako stoji s krvavimi rokami pri nečkah s perilom in gleda z žalostnim in vendar tako srečnim nasmehom na sina, ki je zaspal pri mizi nad knjigo. To je moja mati. Njeno povest sem slikal. Ali recite, kdo bi pustil tako mater, da gine od gladu, če more, da ji da kruha?! Koga bi ne bilo sram, da se je napil njene krvi, njenih srag in ji ne da niti mirnega kotička, da se malo oddahne od strašnega življenja, od krvavega, morečega dela?! Recite, kdo bi bil tak?“

Obmolknil je in si obrisal pot s čela. Smrtno bled je bil, mrko so zrle temne, velike oči.

„Za ono sliko ‚Mati‘ mi ni dal nihče ničesar. Bila je na razstavi, vsi časopisi so bili navdušeni, prerokovali so mi sijajno bodočnost. Pa sem zopet dalje mazal slaščičarske ‚boginje‘, debele ‚Tirolke‘ in ‚zveste pse‘. Mislil sem tudi na druge stvari. Sanjaril sem o velikem ciklu slik ‚Življenje‘, sanjal sem o ogromni sliki ‚Beda‘ – sto drugih naslovov bi vam še lahko povedal.“

„In potem, ko je kupil baron G. vaš triptih,“ je vprašal Fiala, „kaj ste potem počeli?“ „Prepozno ga je kupil,“ je rekel Novak. „S tem se tolažim. Da nisem sam kriv, da so okolnosti krive, ki so me zadušile. Ali včasih, danes na primer, vem, da ni nihče kriv. Malo je bilo v meni. To pa sem dal, ko sem slikal „Mater,“ in izčrpal sem se. Takrat sem bil sedemindvajset let star, ko mi je odkupil baron ono sliko za pet tisoč goldinarjev! – Pet tisoč goldinarjev! Najel sem si lepši atelje, še danes ga imam. Kupil sem si črn svilen plašč, žametast baret117 117 baret – baretka. . V hiši je stanoval petošolec, ki je že dvakrat pal in katerega je hotel dati stric med fratre. Ali študent bi bil rad slikar, in jaz sem mu dejal, naj pride k meni, da ga bom učil. Vsi veliki slikarji so imeli učence. In jaz sem po obrazu in po postavi rojen slikar. Poglejte!“ Privzdignil se je napol s stola in položil roko na prsi. Prekrasen je bil videti tako. Obraz mu je bil poln sile in duha in nekega posebnega, genialnega moštva. Fiala je sklenil v duhu, da ga naslika v umetniškem baretu s peresom in v temnordečem plašču, na prsih zlato verižico. „Famozen tip!“ se je oglasil nekdo iz družbe.

„Da, famozen tip!“ se je smejal Novak rezko. „Famozen tip slikarja! Tudi sam sem to vedel že takrat in skrbel sem za ozadje, ki mi je bilo potrebno. Potem sem sedel pred platno in sem hotel naslikati svoje načrte in svoje sanje: ‚Življenje‘, ‚Bedo‘, ‚Pot k cilju‘ – sto slik. Ali ničesar več nisem znal! Ničesar več,“ je zavpil. „Kaj veste vi, golobradci, o tem?! Cele dneve sedim pred platnom in začenjam zdaj to, zdaj ono. Ali mesto slik, mesto tega, kar hočem, reži se mi iz platna smešna karikatura! Spočetka mislim, da je to samo slabo razpoloženje in čakam in upam. Ali ne, meseci tečejo in jaz sem slep, moja roka je trda in okorna. Vir v meni se je posušil! Ena sama slika ‚Mati‘, in potem ničesar več. Ena sama roža je vzrasla v mojem srcu! A jaz sem mislil, da je moja duša rodovitno polje, ki mi bo dajalo bogato žetev stokrat in tisočkrat. Sedim pred začeto sliko in pred očmi mi stoji megla, in strah me je in groza. Ne morem dalje, ne morem kvišku, ne morem k cilju! Predstavljajte si to! Sram me je in groza me je! Trudim se, poizkušam, ali ničesar drugega ne znam slikati, kakor tiste neprirodne muze, boginje, ‚ljubezen‘, ‚pomlad‘, ‚nedolžnost‘, tisto strašno neokusnost v žoltih laseh in modri obleki pri studencu, pod cvetočim drevesom ali pred operetno kmetsko hišico! Predstavljajte si! In vendar sem bil enkrat umetnik! Bil sem umetnik, kakor ste zdaj vi! Toliko ciljev, toliko načrtov, toliko sanj! Koliko visokih idealov je bilo v mojem srcu, koliko vesele predrzne nade v svojo moč in silo! Gorel sem, kakor gorite zdaj vi! Večji umetnik sem bil od vas! Nihče od vas še ni naslikal česa takega, kakor je moja ‚Mati‘, in malo vas bo, ki dosežete, kar sem dosegel takrat jaz! Samo za en trenutek dosegel! Zagorelo je v meni in ugasnilo! Predstavljajte si! Kakor preganjan pes sem bežal okrog. In nikogar, ki bi me bil potolažil, nikogar, ki bi mu mogel pokazati to peklo v srcu. Ali naj se materi razodenem?! Če zrušim sebe v njenih očeh, zrušim njo samo. Molčal sem!“

Naslonil se je nazaj in pogledal okrog sebe.

„Ali vas je, ali ste mladi! In tudi vaš čas pride. Jokali se boste kje za plotom in se bali, da vas ne bi kdo videl. Zdaj vse zaničujete, vse obsojate! Ali mnogo vas obmolkne v par letih. In sram vas bo. Jaz naj koga sodim, jaz, ki sam nisem nič, jaz, ki sem prazen, brez ploda – prazen sod, gluh zvon, usahel vodnjak?! Spočetka se boste še tolažili: drugo leto, v jeseni, spomladi pride moč v moje srce in takrat ustvarim, kar sem zamislil ustvariti v ponosnih samotnih nočeh. Ali nikoli ne pride tista jesen, tista pomlad za vas. Brez cveta in ploda usahnete tudi vi! Nekaj vas bo, ki napravite par korakov k cilju, par dišečih cvetov požene vaša duša. Ali naenkrat boste omagali. Čakali boste, kdaj zopet zapoje v vašem srcu mogočno in bogato, da bi ustvarjali kakor bogovi. Ali tiho ostane, nič se ne zgane več! In strah vas bo, kakor je bilo mene strah. Prikrivali boste to strašno pogorišče v sebi pred svetom in pred seboj. Pred seboj najbolj! Vidite, jaz sedim doma v svojem lepem naslanjaču in delam žoltolasa in črnolasa dekleta. In vendar imam še ideale! Treba služiti kruh zase in za mater. In potem, jaz ne morem biti brez ateljeja, brez žametastega bareta. Tako vendar še včasih mislim, da sem umetnik! Mislim si, da delam kakor sobni slikar zato s šablono zdaj žolte in zdaj črne lase, da pridobim denarja, da dobim sredstev za pravo umetnost. Mislim si, če bi imel denar, pa bi šel v Italijo, v Španijo, potoval bi po vsem svetu, učil bi se in potem bi lahko naslikal kaj lepega. Ali to je vse laž! Ves svet bi bil lahko moj, a jaz vendar ne morem naslikati več niti ene same majhne slike. Predstavljajte si to! Posušil se je vir v moji duši in roke so mi omahnile!“

Raztegnil je roke predse in se zagledal vanje.

„Mrtve so,“ je rekel.

Okrog pri drugih mizah so se hrupno zabavali. Nekdo je pel novo poskočnico, v drugem kotu velike kleti je neprestano igral ariston.118 118 ariston – vrtljive orgle, mehanski vrtljiv inštrument, popularen konec 19. in v začetku 20. stoletja. Gost dim je plaval pod stropom.

„Pijte!“ je rekel Novak in zvrnil čašo vase. Pili so tudi drugi, nekdo se je zasmejal, na drugem koncu mize se je zaslišal frivolen119 119 frivolen – lahkomiseln, neresen, objesten. dovtip, ali okrog Novaka so molčali. Pogledal jih je po vrsti. Strogo in kritično in vsakega je zazeblo, ko se je srečal z njegovim silnim očesom. „Žalostne stvari bi vam lahko prerokoval!“ je dejal. „Od mojih tovarišev se ni obnesel niti eden! A bili so imenitni fantje med njimi. Talentirani smo bili vsi, objestni in tako vrtoglavo predrzni v svojih ciljih! Najvišje, največje! A glejte, niti eden ni prišel do cilja! Koliko je slavnih slikarjev na svetu? Na prste bi jih lahko seštel. Vsako stoletje rodi jedva120 120 jedva – zast. komaj. par velikanov. A slikarjev je na sto tisoče, milijone, ki bi hoteli nekaj biti, nekaj doseči! En cilj se sveti vsem. Vsi ti strašni, ogromni množici en sam cilj! In samo par jih je prišlo navzgor. Vsi drugi pa so oslabeli na potu. Ugasnili in izginili. A človeško srce je tako nespametno! Česa si ne zaželi, dokler je polno mladosti in sile?! Ne zna se zadovoljiti. Nikdar se ne zna zadovoljiti! Zakaj nisem jaz zadovoljen, da me časte mesarji, peki in celo majorjeve vdove?! Kaj nisem zanje imeniten slikar?! In če bi bil najboljši slikar našega naroda, kaj bi bil zadovoljen?! Največji slikar Evrope bi hotel biti, sveta, stoletja, – največji slikar, kar jih je bilo in bo!“

„Po tem hrepeni vsakdo!“ je rekel Fiala. Zatrepetal je v čudni groznici. Pritisnil je roke na oči in dejal:

Smejte se, ali jaz moram, moram, moram nekaj doseči!“

Novak je pogledal po omizju.

„Koliko nas je? Štiriindvajset. Iz našega letnika nas je bilo čez trideset. In nihče ni nič v najskromnejšem umetniškem smislu. Trije so profesorji risarije na realkah, ti so dosegli največ, ali umetniki niso. Drugi so postali fotografi, gostilničarji, trgovci, slikarji pekov in mesarjev, kakor jaz, knjigovodje, agentje in vagabundi. Tak vagabund je morda ostal še najbolj umetnik od nas vseh. Po Slovaškem hodi od vasi do vasi in slika po cerkvah, kadar ga prime želja za umetnost. In pravijo, da so lepe njegove slike. Umetniki pravijo to, ali on ni zadovoljen. Gre in pije in toži, da je propal. Pravi, da pije, ker ne more do cilja, ker ne more to, kar hoče!“

„Jaz bi ne pil, jaz bi se ubil!“ pravi Fiala in stisne pest.

Novak se zgrabi z obema rokama za srajco in jo razgrne na širokih, obraslih prsih.

„Glejte,“ pravi in pokaže na belo sled rane nad srcem. „Danes, pred petnajstimi leti, sem se zabodel v jarku pred mestom. Nisem mislil niti na mater niti nase, nego samo na to, da ne morem živeti, ko nisem več umetnik. Naj umrje še telo, ko je umrla duša, sem mislil.“

Spustil je roke in suknja je pokrila prsi in rano. Ariston je igral čardaš, na sredi kleti pa sta plesala dva mlada razposajena slikarja. Vse jih je gledalo, smejalo se in jim ploskalo, le Novakova družba je bila tiha in mirna.

„Nihče od mojih znancev ni vedel tega,“ je pravil Novak. „Niti moja mati ne. Le Francesco in zdravniki v bolnišnici. Potem mi je malo odleglo. Mati je hodila k meni in je jokala neprestano v strahu, da bi ne umrl. Ko sem ozdravil, sem bil nekaj časa zadovoljnejši. Francescu je umrl stric in mu zapustil nekaj premoženja. Ostal je moj veren učenec. Tudi on ni umetnik, le hrepenenje je v njem, ali sila in moč ne. In tako igrava komedijo oba. Rodila sva se, da delava štafažo121 121 štafaža: žarg., fot., um. nebistveni del fotografije, slike za ozadje, dopolnitev glavnega motiva. drug drugemu. Zakaj kljub vsemu: dokler živiš, tako dolgo ti črv ne da miru! Gloda in kljuje! Sram te je samega sebe, a vendar igraš komedijo dalje in upaš tajno in prikrito, kakor tat. Že pet let nisem poizkusil slikati umetniško. Ali letos sem moral. Sili te in sili. Stokrat nehaš, stokrat začneš znova. Vedel sem, da je slika zanič in vendar sem jo poslal na izložbo. Morda se sam podcenjuješ ... Take nespametne upe gojiš. Vrnili so mi danes sliko. Vedel sem, da mi jo vrnejo, ali vendar boli udarec. Tukaj v srcu boli in reže, kakor takrat, ko sem si porinil bodalce v prsi, žal, ne na pravem mestu. Ali mater imam in tako lepa je zdaj na stara leta, kakor še ni bila nikdar. Ne morem je umoriti!“

Izpil je čašo pred seboj in poklical natakarja. Plačal je zase in za vso družbo in potem sta odšla s Francescom.

Ariston je igral, tovariši pri drugih mizah so bili veseli, Fiala je bil še malo časa zamišljen in otožen, potem pa je zapel: „Ves svet je naš, vsi cilji! ...“

In tovariši so zapeli z njim mlado, improvizirano, močno in drzno pesem. Nihče ni vedel še ničesar o razočaranju, o žalosti, o obupu. In vsak je mislil:

„Jaz vse dosežem, meni se vse izpolni! Jaz, jaz ...!“

Predivna mesečna noč se je razpenjala nad zlatim mestom. In ves kraj je stopil nazaj v stare romantične čase.

Novak in Francesco sta stopala po stopnicah kvišku. Kadarkoli sta se vračala ponoči domov, vselej sta šla še gor na Hradčane. Pod orjaškim obokanim vhodom se je sprehajala straža. Dvorišče se je svetilo srebrno. Katedrala svetega Vida se je vsa čudovita in prekrasna vzdigala do belih zvezd. Vitki svodi so se dvigali od stolpiča do stolpiča, fantastične ribe, zmaji in pošasti, ki bruhajo ob deževju vodo skozi široko odprti gobec, so oživeli in prežali iz visočine nizdol z debelimi, hudobnimi očrni. Visoka gotska okna so se svetila v skrivnostnih refleksih. Čuj, ali ne buče orgije v ogromnem hramu? Ali se niso dvignili težki sarkofagi s krst kraljev, vitezov in princes? ... Daleč se razteza kraljevski grad okoli tebe. Ali se ne odpirajo vrata vitezom na konjih, ki so prišli v srebrnih oklopih, s sulicami in s kopjem na slavne carske turnirje? ... Tam za visokim oknom brli slaba luč. Aristokratska opatka ne more spati in moli k svojemu Bogu v tihi uri o polnoči … Črna senca te pogoltne. Črno stoji Daliborka122 122 Daliborka – stolp v Pragi. pred teboj. Davno so umrli zadnji obsojenci v strašnih podzemeljskih ječah od gladu in strahu. Stoletja že molče ti zidovi. Veter vzdihne v visokem stolpu in tebi se zdrzne srce. Kakšni spomini hodijo tod, kakšni strahovi vstajajo iz starih, minulih stoletij?! ... Tam čepe tihe korarske123 123 korar – nar. kanonik. hiše, a za njimi se stiska krdelo hišic, ki jim sežeš z roko na streho. Tiho se plaziš naokoli in gledaš v temna okna. Kaj se ne bo nekaj zasvetilo? Kaj ne boš ugledal starega alkimista, ki vari zlato, išče kamen modrosti in kuha skrivnostne pijače ljubezni in smrti?! ... Molče sta šla Novak in Francesco todi. O polnoči stopiš sem in tristo let se zavrti nazaj. Vsa poetična, tragična in strašna romantika srednjega veka te obveje, čudovite reči ti gleda oko in srce utriplje plaho. Mesečina tke srebrne niti. Sv. Jurij na vodnjaku brzda svojega iskrega konja; neznan pobožen svetnik stoji v kotu in te gleda, da se prestrašiš, ko stopiš pred njega. Skozi stara vrata stopiš na majhno planoto. Visoko se je vzdignil grajski zid nad stare aristokratske vrtove. Vzpneš se kvišku na stopnice, nasloniš roke na rušeče se zidovje in se zagledaš na slavno praško mesto. Stoletne palače, temne, spominov in skrivnosti polne leže pod tvojimi nogami. Žlahtne rože diše po vrtovih, kupole se bliskajo v mesečini, tiho in resno stoje stoteri stolpi nad mestom. Bela Vltava šumi nad jezovi in za njo leži morje fantastičnih streh. Mirno in veličastno se je vzdignilo nebo v neizmerje, tam nad mestom se je utrnila zvezda in kakor zlata solza pada v temo na zemlji.

„Francesco,“ pravi Novak. „Zakaj se zdi človek samemu sebi važen in imeniten nad vse drugo v vesoljstvu?! Glej, to krasoto doli na zemlji in to neizmernost velikanskih neznanih svetov nad nama! Ako tudi milijarde propadejo in se zrušijo v nič, iz katerega so se razvili, ta velikanska, večna in neizmerna priroda bo rodila druge milijarde, da iščejo in najdejo cilje, za katere so ustvarjeni. In morda je to najin cilj, da v takem tihem, čarobnem času občutiva ničnost posameznega stvora in gigantsko veličino in krasoto neizmerja, čigar del sva, kakor je kaplja vode del morja. Neizrekljivo malo je to, biti kaplja vode v morju, ali vse, kar je v vesoljstvu, se sklada iz takih ničnosti v velikanske grandiozne manifestacije življenjske sile.“ Francesco je rekel: „Zdi se mi, da je to več, da čutiva to noč na tak način, kakor da znava naslikati v barvah polje ali gozd ali kaj drugega tako, da bi bilo podobno istini124 124 istina – resnica. .“

„Nocoj nama bo dala ta misel svojo lepo in mehko tolažbo,“ je odgovoril Novak. „Ali pride dan, zvezde izginejo z neba, prisotnost neznanega, neizmernega in čudovitega svetovja izgine in zopet se nama bo zdel najvišji cilj najinega življenja kos dobro poslikanega platna ... Taki smo ljudje, da so tudi naši največji cilji smešni, če jih pogledaš od blizu.“

AMERIKANEC125

125 Domači prijatelj, 1905, 2 (1. februar). 38–43. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Amerikánec) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 3. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 100–109.

Pet let je bil v Ameriki. Otroci – en fant in dve punčki – ga niso več poznali, ko se je vrnil. Ženi se je zdel modrejši in nekako ves spremenjen. Malo se je postaral in po njegovem obnašanju bi mu vsak prisojal vsaj šest, osem let več, kakor je imel v resnici. Bil je priden tam v daljni tuji zemlji, poplačal je vse dolgove. Ali delo je bilo težko in naporno. Pripovedoval je prve večere ženi in otrokom, koliko je pretrpel, koliko se je namučil. In tu pa tam je vplel par besedi, kako da je vesel, da je doma, kako se bo zdaj lepo in zadovoljno živelo, če ga bodo imeli radi. In žena in otroci so začutili v svojih srcih nekaj silnega in toplega, veliko in spoštljivo ljubezen do tega moža, ki je bil pet let proč od njih tako daleč za morjem in je ves čas mislil nanje in se trudil zanje, da bi jim bilo lepše.

Pri hiši se je hitro začutilo, da je prišel gospodar domov. Precej prvi teden že se je razgledal povsod, popravljal streho, naročil dva zidarja, da mu sezidata jamo za gnojnico in jo cementirata ter popravita hlev za silo. Tine, desetleten fant njegov, je bil povsod z njim in mu je stregel in pomagal. Pa oče ga vpraša čez par dni:

„Ti, kaj nimate šole, da si vedno doma?“

„I, imamo,“ pravi Tine. „Ali kaj bi hodil v šolo, ko doma lahko pomagam.“

„Ne, dragi moj, to ne pojde tako. Ti imaš svoje delo, jaz svoje. Tvoje delo je zdaj šola. Ne bi imel rad bedastega in zabitega sina, ki bi morda še brati ne znal. Sram bi me bilo. Če hočeš, da bova prijatelja, samo v šolo in pridno se uči.“

In pripovedoval je Tinetu kako zaničujejo zunaj v svetu ljudi, ki nič ne znajo.

„Amerikanec,“ kakor so mu rekli sosedje, si je naročil knjige, naročil se je na „Kmetovalca“126 126 Kmetovalec – strokovna kmetijska revija, ki je začela izhajati leta 1884. in v nedeljo je bral, kakor da se uči za črno šolo. Vaščani so prišli na pogovor in so videli knjige na mizi:

„E, to ne pojde več,“ so rekli. „Slab kmet, ki je vedno v knjigah. V Ameriki si že lahko bral, no ja, ali tukaj doma je treba delati delati.“

„I, glejte,“ je rekel Amerikanec, „kaj ne delam? In v Ameriki, mislite, da sem lenaril? Za pohajkovanje v Ameriki malo dobiš. Tam se šele človek nauči, kaj je delo. Prebito sem gledal spočetka. “

„Nu, saj se ve, kakšni gospodje so Amerikanci, ko pridejo domu. Saj jih je dosti po sosednjih farah. Hiše si sezidajo, kakor grofije, oblečeni so nobel kakor mestni škrici in čez par let je cele domačije konec. Če bi ne bili šli nikdar nikamor, bi bilo boljše. Pa tebe je tudi prijelo, glej, bereš bereš ... Po knjigah se ne gospodari.“

„Jaz pa pravim, da je pamet več kakor roke,“ je odgovoril Amerikanec. „Lahko imaš take roke kakor Golijat, pa ne boš nikamor prišel brez pameti. V Ameriki se vidi, kaj je pamet. S pametjo delati, to je šele delo. Pamet dobra, pa roke dobre, s tem se kaj naredi. Desetkrat več, kakor če delajo samo roke. Če so naši Amerikanci taki, da se opičijo tako, kakor so živeli za morjem, in zidajo grofije in se nosijo kakor gospoda se vidi, da se niso nič naučili. Po denar so šli v Ameriko po drugega nič, jaz sem šel pa tudi po pamet. In tisto, kar sem prinesel v glavi, je več vredno, kakor tisto, kar sem prinesel v mošnji.“

„Mi bi imeli raje tisto v mošnji, “ so se smejali nekateri.

„Kakor veste. V tovarni se drugače dela, drugače v gozdih in drugače po farmah. Ali videl sem, kako se vsako leto v Ameriki drugače dela, boljše, kako študirajo, da bi jim delo hasnilo. Pa sem si mislil: kakor pridem domov, se bom tudi učil in bom tudi študiral, kako mi bo na moji kmetiji delo najbolj hasnilo. Zato berem. Kar jaz ne vem, pa drugi vedo.“

Vaščani niso bili njegovega mnenja. „Učen kmet, na, to je nekaj!“ so si mislili na tihem in se posmehovali.

In o Amerikancu se je govorilo po župi, da je čuden človek, da mu je Amerika zmešala glavo.

Takrat mu je povedala žena, da je sosed že lani prioral malo njegove njive. Amerikanec je šel pogledat in je videl, da ga je sosed prikrajšal. Šel je k njemu.

„Sosed, ti si prioral kos moje njive; ni lepo od tebe, da si mi to naredil.“

„Kaj jaz prioral?!“ je kričal sosed. „Vidiš ga, komaj je prišel domov, pa bi delal zgago! No, pa jaz se ne dam. Če ti ni prav, pa me toži, gospod Amerikanec!“

„Tožaril se ne bom,“ je rekel Amerikanec. „Če si tak, pa bodi. Hasnilo ti!“

Sosed se je raztogotil in se rotil. Videlo se je, da bi se bil rad kregal. Ali Amerikanec je že odšel in sosed je sam rohnel v izbi. Od takrat Amerikanec ni več pogledal soseda. Naročil je tudi ženi in družini, da se ne pečajo s sosedovimi. Jezilo je pa soseda najbolj to, da ni nihče od „Amerikanca“ odgovarjal na razna pikanja; lahko jih je dražil, kakor je hotel, niso se zmenili za nič.

Enkrat so zašle Amerikančeve kokoši v sosedov vrt. Z velikim truščem in psovanjem jih je podil nazaj, eno pa je ubil s kamnom in jo obesil na drog v ograji. Amerikančeva žena je letela v hišo klicat moža: „Pojdi, za božjo voljo, boš videl, kaj dela!“

„Videl sem skozi okno. Ven pa ne pojdem. Ni vredna ena kokoš, da bi si navesil tožbo na vrat in se jezil cela leta.“

„Če se ti pa godi krivica!“

„Naj se. Bomo že videli. Jaz ga uženem po svoje. Nihče ni snel kokoši z droga in segnjilazgnila je tam. Sosed jo je videl vsak dan. Iz početka se je znašal nad Amerikancem, kakšen je to človek in je delal vtipe pred svojo družino na njegov račun. Peklo ga je, da se Amerikanec ni prišel kregat na dvorišče in da niti njegova žena ni tarnala nad ubito kokošjo. Šel je na vrt in odžagal veje velike jablane, ki so držale iz Amerikančevega vrta na njegovo stran. Pa Amerikanec se ni ganil. Ni zmerjal, ni tožil. Videl je sosed kolikrat, kako so šle njegove kokoši ali mačka ali pes na Amerikančevo dvorišče in Amerikanec jih je videl in jim ni ničesar storil. Soseda je jezilo in na skrivnem ga je bilo sram.

Prokleti Amerikanec,“ si je mislil, „ pravzaprav je le on ta pametni.“

Ko je prišla spomlad, je zoral sosed samo toliko svoje njive, kolikor je bilo njegovega. In opoldne je prišel k Amerikancu:

„Prijatelj, ti si imel prav. Glej, hlapec je lani res prioral brazdo ali dve tvojega. Videl sem zdaj. Ali saj veš, kako je, človek ne more sam vsega in posli so taki, da se težko zaneseš. Mislim, da ne bo zamere.“

„Kaj bi bila zamera, “ je rekel Amerikanec. „Saj je lepše, če smo prijatelji. “

„Res, lepše je,“ meni sosed. „In zaradi tiste kokoši … moja stara bo dala vaši že kakšno drugo. Imamo lepo vrsto s čopkom.“

Bogme, videli so vaščani, da je Amerikanec priden gospodar, da zna res s pametjo delati, kakor se je hvalil, in tako polahko so mu kazali, da ga čislajo. Vpraševali so ga za svet in se niso smejali njegovim novotarijam. Ženo in otroke je tudi čisto predrugačil. Ženi je predelal grdo, temno kuhinjo, dal je postaviti štedilnik, da ji ni bilo treba kuhati v peči. Za take reči je dal rad denar, na prazno baharijo pa je zabavljal, osobito ni pustil, da bi njegovi dve punčki hodili okoli nacefrane s svilenimi pentljami in v žametastih jankicah127 127 jankica – žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo. .

„Na glavo naštulijo ženske otrokom kdo ve kaj nepotrebnega, a pustijo jih, da hodijo bosi po grdem vremenu. Abecednika jim ne kupijo, ali vsako drugo nedeljo morajo imeti punce drugo obleko. Za take reči nisem,“ je govoril Amerikanec in žena mu je pritrdila, ko je videla, kako drži na njo in otroke, da bi bili zdravi in bi jim nič potrebnega ne manjkalo. No, ali ženo bi mu bili vaščani vendar enkrat skoro do dobra naščuvali proti njemu.

Delali so novo cesto. Inženir, ki je vodil vse, je bil od nekje iz Češkega. Iskal je stanovanje v vasi, ali nekdo je raznesel, da je krive vere, in v nobeni hiši ga niso marali. Ko je slišal to

Amerikanec, mu je ponudil, da gre lahko k njemu, da ima pod streho dve sobici prazni.

Njegova žena je jokala, ker so jo ženske pikale in ji očitale, da se zdaj vidi kaj je, Amerika. Luteran je ta inženir. Se bo že videlo, kakšen blagoslov prinese k hiši tak človek! Amerikanec je videl, kako hodijo babe k ženi v kuhinjo, kako ta joka in ne govori, z njim. „E, si je mislil – saj je pametna, bo že prešlo.“

Pa ni hotelo preiti.

„Polakomil si se na tisti denar,“ je rekla enkrat opoldne.

„Ne bo ti v srečo, vsa vas to pravi.“

„Naj pravi,“ je rekel jezno in odšel ven. Proti večeru je videl, kako so se zbrale ženske pri bližnjem studencu. Tudi njegova je bila med njimi. Šel je bliže in opazil, da njegova žena joka. Niso ga niti opazile, ko je pristopil.

„Da te ni sram,“ se je vnel nad ženo, „da poslušaš te prazne čenče! Ve pa tudi nimate drugega dela, kakor obirati ljudi!“

„Take ljudi se lahko obira, ki držijo z luterani!“ je rekla ena izmed njih.

„Saj ne bi govoril, pa sem bil vendar malo po svetu in vem, kako je. Koliko ljudi sem videl v Ameriki, ki niso naše vere, pa so ravno taki ljudje, kakor smo mi. Eni so dobri, drugi so slabi, kakor pri nas. Slabi ljudje so slabi in zato niso nič boljši, če so naše vere. Če je človek dober, je dober in vreden spoštovanja, pa naj bo luteran ali pa Turek. In to pravim, ljubši bi mi bil pošten pogan kakor hudoben kristjan. Hinavstvo pa je najgrše, to si zapomnite! Napuhovati samega sebe ni nič težkega. To sem vam hotel povedati, drugače pa si mislite, kar si hočete!“

Počakal je ženo, da je natočila vode, potem sta skupaj odšla domu. Nič ji ni rekel po poti. Pa predno sta šla spat, je sama začela:

„Nikar se ne jezi,“ je rekla. „Saj veš, kako je. Toliko govorijo, pa se človek ustraši. Ali zdaj sama vidim, da imaš ti prav.“

Enkrat je sedel v nedeljo v gostilni. Pri sosednjih mizah je sedelo polno ljudi. Pri oknu pa sta pila dacar in logar vsak po pol litra in jedla meso.

„Poglej, kako se goste ti pritepenci! “ je rekel neki kmet skoro na glas. Dacar je zardel, videlo se je, da je slišal.

„Ali jih redimo, pa se nimamo tako gosposki, “ je rekel drugi.

„No da, kmet se muči in delaj, takile pritepenci pa žive samo za parado!“

Takrat je skočil Amerikanec kvišku.

„ Fej, da vas ni sram! Kdo je tukaj pritepenec? Kaj ne govorita dacar in logar našega jezika?! Kaj nista naše krvi?! In mi jih redimo?! Glej, no! Če pride sodnik ali pa okrajni glavar, takrat jim ne pravite:‚mi vas redimo‘ ... seveda sta večja gospoda in do takih nimate korajže. Jaz sem bil v Ameriki in še marsikdo od vas bo moral tja in kdo ve, kam pojdejo vaši otroci po svetu za zaslužkom, mislite, da se jim bo dobro zdelo, če jih bodo pitali s pritepenci?! … Sram nas je lahko; svoje ljudi pitamo s pritepenci, mene še tuji niso! ... In tisto je neumno, da se mi, kmetje, vedno trkamo po prsih: ‚Mi vas redimo‘. Je že tako na svetu, da eden drugega redi. Mi druge, drugi nas. In živi pač vsak, kakor zna in ve.“

Vstal je in šel k onima dvema pri oknu. „Če hočete, pa bodimo prijatelji! Če niste ravno iz naše vasi, naše krvi ste pa le!“

In tudi drugi kmetje so prišli in so trkali z njima in marsikateri si je mislil:

„Prebiti Amerikanec, kar je res, je res, resnično jo je povedal. Ni tako, ta Amerika, človek se le kaj pravega nauči v svetu.“

Tako je živel Amerikanec. Še vedno so si pripovedovali ljudje prigodbice o njem, skomigovali z ramami in kimali. Pol se jim je videlo čudno, kar dela ta človek, pol zopet je bilo prav in vredno hvale. Njegovo početje se je zdelo večkrat neumno, ali če je človek prav premislil, pa le ni bilo neumno.

Tako so si pravili enkrat v vasi, da se je Amerikanec skregal s pastirjem. Poslal ga je na pošto z nekakimi denarji. Ko sedijo pri večerji, pravi Amerikanec:

„Ti, Luka, daj tisti recepis128 128 recepis – potrdilo o prejemu pošiljke. sem, da ga spravim.“

„Že prej sem vam dal recepis, gospodar,“ pravi Luka.

„ Nisi dal.“

„Pa sem ga dal in sem ga,“ se brani pastir.

„Če bi mi ga dal, bi vedel, da si mi ga dal, pa vem, da mi ga nisi. Zgubil si ga, pa tajiš, fante! In še toliko sem ti naročil, da pazi. Če se bo kaj zgubilo, boš ti plačal.“

Luka je vstal:

„ Jaz sem ga vam dal v roke. Vi sami ste ga zgubili in ni lepo, da zdaj mene dolžite.“

To pa je bilo Amerikancu preveč. Pripeljal je fantu gorko za ušesa.

„Da boš vedel, kako se laže!“

Fant se je razjokal in zbežal ven. Vsi so molčali in so bili veseli, ko je večerja minila.

Drugo jutro, ko se je oblačil, je posegel Amerikanec slučajno v žep in med drugimi rečmi je našel recepis. Pastir mu ga je res dal, pa on je pozabil na to. Odšel je na polje brez zajtrka.

Opoldne pri mizi, predno so molili, pa vstane Amerikanec in pravi:

„ Luka, res si mi dal recepis. Našel sem ga. Odpusti mi, da sem te udaril po nedolžnem. To je pa za bolečine.“ In dal mu je deset kron.

Vsa družina je videla na svoje oči, kako mu je dal deset kron in vsi so slišali, kako je rekel pastirju: „Odpusti mi.“ Ni rekel: „Nikar ne zameri,“ ampak, „Odpusti mi,“ je rekel.

Takrat so se čudili in tudi smejali po vasi. Ko je srečal sosed Amerikanca, ga je vprašal: „To si se tudi v Ameriki naučil, kaj? “

„Da, tudi to sem se naučil v Ameriki,“ je rekel Amerikanec.

„Pa deset kron je za kmeta že lep denarček.“

„Je, lep denarček. Za to sem jih pa dal, da bo kazen,“ je dejal Amerikanec.

Tak čuden človek je bil, ali pošten, in morda je imel res on bolj prav kakor drugi.

POVEST IZ ŽIVLJENJA VAŠKE UČITELJICE129

129 Domači prijatelj 2, 1905, (5. februar). 50–52. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Příbéh ze života vesnické učitelky) je izšel v Svobodi (Kladno), 16/1906, št. 102, str. 38–40, št. 104, str. 40–41 ter v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 3. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 3–19.

Helena ni imela nobenih sorodnikov in je bila zdaj že tretje leto učiteljica v pusti in samotni hribovski vasi. Prvo leto se ji je strašno tožilo po mestu in po živahnejšem življenju, potem pa se je privadila in se je topo pogreznila v dolgčas in puščobo. Životarila je, ne živela, tako sama brez veselja Za nič se ni zanimala, nič čitala in otroke v šoli je podučevala, kakor avtomat, če ga naviješ in postaviš na katedro. Spočetka ji je bilo žal, da je bilo tako a pozneje je minilo tudi to rahlo in očitajoče obžalovanje. Skrbno je gojila to strašno flegmo v sebi in zdelo se ji je, da je najboljše: mižati, mižati, da ne vidiš niti sonca niti teme niti dneva niti noči, da se niti ne veseliš niti ne žalostiš.

Pred božičem je dobila sledeče pismo, kteremu se je nehote začudila.

„Gospodična! Slišim, da Ste že tretje leto gori v Vaših hribih za učiteljico in da nikdar ne greste nikamor na počitnice, ni v letu niti za božič ali Velikoveliko noč. Tudi jaz sem bila prej učiteljica, pa Vas zovem, da pridete k meni, čez te praznike: Smo skromni in zadovoljni ljudje in mislim, da se Vam bo gotovo dopadlo v naši mali družini na naši graščini. Kaj bodete sama tam gori v Vaši vasi te dni?! … ― Če sprejmete mojo ponudbo, mi odpišete, da pošljem po Vas hlapca s sanmi takoj jutri po šoli …

Vaša odkritosrčna

Tereza Vodnikova.“

„Nikoli nisem slišala nič o Terezi Vodnikovi,“ si je mislila Helena. „Mora biti pač originalna gospa.“

Vprašala je županovo deklo, ki je pometala sobico, kje je Črni vrh.

„I, to je ta graščina nad Laškim trgom. Pravijo ljudje, da je gospa dobra ženska. Malo čudna, al' vendar dobra in pametna. Tri ure od tod je Črni vrh, in pravijo, da je lepo tam.“

Tako je Helena odpisala, da naj gospa le pošlje sani.

Sprejeli so jo zelo prisrčno.

Gospa je bila še mlada in lepa, kakih petintrideset let stara, gospod pa inteligenten in izobražen mož. Tudi otroci, dva dečka in ena deklica, so sprejeli Heleno z veliko častjo. Kakor da bi bila prišla domov, ki ga pravzaprav niti nikdar imela ni, tako ji je bilo. Drugi dan je poslala gospa Heleno z otroki na sprehod in jim naročila, naj ji pokažejo vse znamenitosti v hiši in okrog hiše. Šli so daleč v gozd in vrnili so se vsi rdeči in veseli. Helena se je smejala kakor že dolgo ne in sama sebi se je čudila, da se ji se ljubi skakati, kričati in zbijati otroške šale.

Popoldne sta z gospo v veliki dvorani kinčali130 130 kinčati – zastar. krasiti, lepšati. visoko in lepo smreko s svečicami. In zvečer so bile med drugimi darili tudi nekatere malenkosti za Heleno. Nekaj knjig, par notesov, posebno praktična svetilka za čitanje in študiranje in lepa fotografija gradiča.

„Da nas ne bodete pozabili!“ je rekla gospa.

„Ne bom, verujte!“ je odgovorila Helena in ko je pogledala naslove knjig se je začudila: „Kaj ste vedeli, da pridem?! Vse je tako zbrano, kakor bi bili dolgo razmišljevali, s čim me bodete presenetili.“

„Gotovo. Samo vprašajte moža, kako sem ga vpraševala za svet, s čim misli, da bi bili Vi najbolj zadovoljni. Že pred mescem je bilo vse naročeno in pripravljeno.“

„Ali, gospa, kako sem pač zaslužila, da ste mislili tako lepo name, ko me niste niti poznali! Res ne vem …“

„Ah, kaj,“ ji je pretrgala gospa besedo. „Poleti enkrat je rekel gospod nadučitelj iz trga, ko je bil pri nas: ‚Tam v hribih, v Strmem grabnu, tam ima učiteljica tudi življenje! … Tako

ždi tam in pravijo, da sploh nič več med ljudi ne pride. Še pri konferenci je tako molčljiva in apatična, da se je človek skoro ne ogovoriti ne upa,‘ mi je rekel. Jaz sem si pa takoj mislila:

‚O, gospodična Helenka Vašo apatijo bomo pa že pregnali!‘ Kaj bi bil človek apatičen, ko je še tako mlad, kaj naj pa šele, mi stari, počnemo?“

In gospa je zavrtela Heleno in se je zasmejala in tudi gospod in otroci so se zasmejali. In vsi so bili tako ljubeznivi in dobri s Heleno, da dolgo ni mogla zaspati na sveti večer in je vedno mislila: „Kaj ni čudno, da so taki ljudje na svetu?! Naravnost kakor v bajki ... In že od leta sem je mislila gospa, da pošlje pome o božiču in že davno je pripravila zame knjige in svetilko in gradič v okviru … In čudovito je to in krasno, da se ljudje kar sami od sebe spomnijo kaj tako lepega.“

Drugi dan ji je rekla petletna Vidka: „Kajne, gospodična, da bodete zopet kmalu prišli? Mama je rekla, če bom dobra, pa bodete prišli vsako nedeljo in o veliki noči tudi. Pa se bomo lovih po vrtu, ko bo sneg proč, kajne?“

In tako je prešel dan in vsak je rekel Heleni nekaj prijetnega. Z najstarejšim dečkom, dvanajstletnim Ivanom, sta igrala popoldne dve partiji domino in Helena je zgubila deset orehov.

Pa Ivan jo je potolažil: „Nič ne de, kajneda, gospodična Helena. Jaz Vam bom poslal iz Ljubljane vsak teden eno razglednico. To je tako imenitno, če dobi človek mnogo pisem po pošti.“

Ivan je bil že v drugi gimnaziji.

Zvečer so šli otroci hitro spat, ker so bili trudni še od prejšnjega večera. Gospod je sam odpeljal s sanmi sodnikova v trg, ki sta se bila popoldne oglasila na dobro urico v graščini.

Bila sta starejši zakonski par brez otrok in sta si domišljala, da morata biti zvečer vsaj do osmih doma.

„Nocoj bo najin večer,“ je rekla gospa Tereza Heleni in jo je peljala v mali okrogli budoarček v stolpu. „Tukaj sem najrajši, podnevi se vidi na vse strani in zvečer je prijazno kakor v gnezdecu.“

Helena se ni smejala: „Slišite, gospa, nekaj Vas vprašam. Kako je to, da ste tako dobra kar tako zlepa brez najmanjšega vzroka?“

Gospa se je primaknila k Heleni. „Kaj Vam nisem pisala, da sem bila tudi učiteljica?“

„Da, ali vendar …“

„Nu, zdi se mi, da živite v Vašem Strmem grabnu ravno tako, kakor sem jaz svoj čas. In to je škoda. Rekli ste mi, da ste apatični. Kajne, to, se pravi, da Vam je vseeno, naj je dan tak ali tak, naj mesec hitro mine ali počasi, vseeno, če ste veseli ali žalostni?“

„Da, v resnici.“

„Nu, vidite. In to je škoda. Saj sem bila jaz ravno taka, pa zato vem, da je škoda, da bi življenje tako minilo. Ha, ha,“ se je naglo zasmejala, “nikar ne mislite, da moraliziram, da hočem delati duševna dobra dela. Iz samega egoizma tako govorim, zato, ker me veseli, če vidim kaj lepega, vitko, krepko drevo, srečnega človeka ... Na svetu bi bilo nebeško, če bi bilo več srečnih ljudij ljudi. In lahko bi jih bilo desetkrat več samo, če bi ljudje hoteli, če bi ne mižali in ne spali. Samo, da bi kdo pristopil in dejal: ‚Ti, človek, odpri oči, kaj ne čutiš, kako si srečen, kaj ne vidiš, kako je življenje lepo.‘ In tako bi rada pristopila k Vam in bi Vas prebudila. Gospodična Helenka, zdramite se, vedite, da ste srečni, da je življenje lepo lepo!“ „Moje življenje ni lepo,“ je rekla Helena tiho. „Vaše pač, ali moje? ... Moje je samo dolgočasno...“

„Oh, vidite, kakšni ste! Spomnili ste se na mojega moža, na moje otroke, na gradič, na gozd tod okoli. Da, res, zdaj je življenje moje lepo … Ali gospodična Helenka, tudi prej že je bilo moje življenje lepo, ko še nisem imela moža, otrok, gradiča. Pa pustimo to! Ali Vam je všeč v šoli? Ali ste rada učiteljica? Ali imate rada otroke?“

„Kaj Vas zanima to?“

„Gotovo. Prvikrat, ko sem slišala o Vas, sem sklenila, da Vas to vprašam.“

„Nu, torej, v šoli mi ni všeč. Učiteljica sem samo zato, ker ne vem, kaj bi bila drugega. In otroke?! Ne, umazanih, smrkavih in raztrganih otrok nimam rada.“

„Pa jih umijte!“ je vzkliknila gospa Tereza.

„Fuj! Ne bi se jih dotaknila za nič na svetu,“ je rekla Helena odločno.

Tega ne verujem. Če bi bilo to res, bi bili slabega srca, malenkostni.“

„Nisem dobra niti velikodušna!“

„Ni potreba velikodušnosti, navaden človek z navadno zmesjo dobrega in slabega zadostuje. Ima dovolj moči, da bi obogatil svoje življenje in življenje drugih.“

„Kaj mi mar drugi!“

„Pa Vi sami?! ... To je že tako urejeno, da more obogatiti in osrečiti človek svoje življenje le s tem, da bogati in osrečuje življenje drugih ... To vem iz izkustva. Tudi jaz sem mislila nekoč tako, kakor mislite danes Vi. Pa bi Vas ravno zato rada pregovorila. Ali se jezite zato name?“

„Ne, gospa.“

„Če hočete, bom strašno odkritosrčna. Mislite si, da sem Vaša starejša sestra ... In že dolgo, dolgo let nisem govorila o tem. Vi nič ne riskirate, gospodična Helena. Samo me poslušajte potrpežljivo. Bom jako odkritosrčna. Vse orožje dam v Vaše roke. Nič ne vem o Vas, kakor da ste mladi, da imate tihe, mirne oči in da ste – apatični,“ gospa se je malko nasmehnila. „In zato se Vam tako predam na milost in nemilost, da bi Vam čisto malo dokazala iskrenost svojega ravnanja proti Vam. To je roman mojega življenja: Takrat sem bila stara kakšnih triindvajset let in sem bila zelo nesrečna. Morda sem si samo domišljevala to, danes ne morem več soditi čisto pravično o tistih časih. Dve leti sem učiteljevala nekje na kmetih, potem so me nagloma sredi leta prestavili v večji trg. Za tiste dve leti mi je še danes žal, tako topo sta minili. Po lastni krivdi. Predstavljala sem si takrat, da bi imelo moje življenje samo tedaj kakšen smisel, če bi se zaljubila in omožila. In tam na kmetih, kjer sploh kaj takega ni moglo priti v poštev, ker ni bilo na daleč in široko nikogar, ki bi se bil lahko zaljubil vame ali jaz v njega, se mi je zdelo življenje bolj pusto, kakor jetniku v ječi. Imela sem samo eno predstavo sreče in življenja v glavi in nisem videla nič drugega. Bila sem učiteljica le zato, ker nisem znala in vedela biti kaj drugega ― ravno tako, kakor ste rekli Vi. In o svojih šolskih otrocih sem vedela samo to, da so umazani, grdi in hudobni. Potem sem prišla v trg. V predpustu sem prišla, ko so bile veselice in plesi in ko je bilo mnogo kratkočasja in veselja. Bila sem mlada in ne ravno grda in neumna, pa so mi dvorili. In ugajalo mi je to jako. Tudi en mlad zdravnik je bil tam, ki mi je kmalu povedal, da se je zaljubil vame in ni dolgo trajalo, da sem mu tudi jaz priznala, da ga ljubim. Sprehajala sem se spomladi z njim po drevoredu in na ovinkih, kjer se ni nikamor videlo, me je vselej poljubil. In domišljevala sem si, da je ni večje sreče od moje. Pa bil je tudi neki trgovec tam, ki bi me bil rad snubil za ženo. In rekel mi je neki dan: ‚Vem, gospodična, zakaj me odbijate. Nimate prav, ker sem pošten človek, tisti pa kteremu verjamete, je velik goljuf. Kolikim je že prisegal ljubezen, čeprav se ve, da ima bogato nevesto nekje na Primorskem.‘

Jaz sem se zasmejala in sem mu rekla, da je lažnivec. In ko sva se v podvečer zopet sešla z doktorjem in sva se sprehajala v drevoredih, sem mu povedala, kaj sem slišala.

‚Terezina,‘ je rekel, ‚saj vem, da nisi taka ženska, kakor so druge. Res je, da imam nevesto.‘

‚Zakaj mi nisi odkril tega že davno,‘ sem mu očitala. ‚Bilo bi lahko že vse na jasnem. Razume se, da se ne jezim nate. Kako si mogel misliti kaj takega. Saj nisi mogel čakati ravno na me, ko nisi vedel, da pridem in da me boš ljubil.‘

‚Res je to, Terezina,‘ je dejal on. ‚Kako si razumna. Samo tebe ljubim.‘

‚Nu, dobro. Ali to ni lepo, da varaš nevesto. Piši ji odkrito, da je ne ljubiš več, da ljubiš mene. Saj to ni tvoja krivda. Ljubezen pride in človek se ji ne more ubraniti. … Ona bo to razumela in ti bo odpustila.‘

„Ne vem, kako misliš to,“ je rekel hladno. „Tega ji vendar ne morem pisati. Kaj bi rekla, prosim te?! Jaz te ljubim, to veš, ali moja nevesta je bogata in jaz imam polno dolgov. Moram jo vzeti, drugače bi bil uničen. Čez dva ali tri mesece bo poroka. Saj ne boš huda, dušica? Jaz te bom vedno ljubil.‘

‚Kako naj to razumem?‘ sem ga vprašala jecljaje.

‚Kako! Malo bolj paziti bova pač morala. Oh, redki bodo poljubi, pa zato še slajši. Saj ima tudi odvetnik N. grdo ženo in nihče mu ne zameri, da se imata rada z ekspeditorico131 131 ekspeditorica – poštna uslužbenka. . Vsi se delajo, kakor bi nič ne vedeli, pa vse vedo ... ‘

Takrat me je bilo strašno sram, da sem se zjokala pred njim. Taki ljudje onečastijo tudi solze.

Objel me je in me je hotel tolažiti. Jaz sem pljunila predenj ... V jeseni sem prosila drugam, ― zopet na kmete. Tam je mir, vsaj mir.“

Gospa Tereza se je zamislila. V kaminu je prasketal ogenj, zunaj se je svetila skozi nezagrnjena okna bela noč.

„Ali naj vam še pripovedujem, gospodična Helena?“

„Nisem zaslužila, da mi pripovedujete, ali prosim, pripovedujte mi!“

„Ne vem, zakaj pripovedujem danes vse to. Redko mislim na preteklost. In morda si pripovedujem sama sebi vse to, da bi zopet ne slišala, da bi se na vse spomnila, ― tako živo ... Prišla sem zopet na kmete v prijazno vas ob Savi. Malo družbe je bilo, šola le enorazrednica. V gostilni, kjer sem imela hrano, so se zvečer shajali trije, štirje trgovci, urar, dva jako inteligentna orožnika in poštar. Tudi ekspeditorica je prišla k večerji v ‚gosposko sobo‘; pošta je bila v hiši. Znala je prav dobro tarokirati, kadila je viržinke, kakor vsak fant, ― sploh je bila zelo interesanten original. Medve nisva bile prijateljici, čeprav moram reči, da je bila izredno izobražena. Bila je skoro deset let starejša od mene in meni je vedno svetovala: ‚Če mislite ostati učiteljica na deželi, naučite se tarokirati, pušiti viržinke, žvižgati, potem vam življenje ne bo tako pusto, ko ostarite. Iz sentimentalnih starih frajl brije vsak novopečen komi norce, jaz pa imponiram, glejte! ― in to moštvo‘ ― pokazala je z roko okoli mize, ― me smatra celo za sebi ravnega človeka! Kaj naj si še želim?!‘

Nisva se razumeli. Morda je imela ona iz svojega stališča popolnoma prav, jaz pa sem bila od nekdaj bolj sentimentalne vrste. Zvečer po večerji so drugi vedno tarokirali, jaz pa sem se sprehajala po polju. Posebno k Savi sem hodila rada. Nekega večera, ko grem tako po vlažni mehki stezi ob vodi, zaslišim naenkrat za grmovjem pretresljivo jokanje. To jokanje se je glasilo v tihem mraku tako obupno, da se mi je srce stisnilo v grenki bolečini. Tam v temi za grmovjem je ihtelo človeško bitje samo in zapuščeno v neizmerni bridkosti. In čeravno je bilo ihtenje tiho in pridušeno, napolnilo je v hipu vso naravo naokrog od zemlje do neba. Zdelo se mi je, da se je vsa narava zdrznila in da posluša ta jok iznenadena in žalostna.

Tiho sem šla po stezi in stopila sem na travo med vrbe. Neka ženska je ležala na tleh, z obrazom k zemlji. ―Pokleknila sem k njej, samo od sebe je vstalo nekaj dobrega v mojem srcu in objela sem z obema rokama njeno glavo. Nič se ni prestrašila in nič se ni začudila, da sem pri njej. Gladila sem jo po vročem obrazu, ki je bil ves moker od solz in večerne rose, in ponavljala sem venomer: ‚Sirota! Sirota!‘ ne da bi vedela, kaj naj ji rečem. Nekaj se je zganilo, nalahko zajokalo zraven naju v travi. ‚Kaj imate otroka s seboj? Saj se bo prehladil,‘ sem rekla in kakor bi se odvalila neka čudna teža, neka temna bojazen od mojega srca, tako naenkrat me je pomiril otrokov glasek. Žena se je malo vzravnala, ali jaz sem jo še vedno držala objeto. ‚Zakaj ste tako jokali? Kdo vam je kaj storil?‘ sem jo vpraševala.

Ni me pogledala, nekam daleč se je zagledala v mrak in rekla je čisto mirno: ‚Že od jutra hodim z otrokom, ne vem, kako daleč. Samo k vodi da pridem, k taki globoki vodi, da bi se človek lahko utopil. In sem prišla in se mi je stožilo nad samo seboj in nad tem črvičkom in zato sem jokala.‘

Stisnila sem jo k sebi močno. ‚Nikar, sem rekla, nikar.‘

Vzela sem otroka v naročje in zazdelo se mi je, da je to velika sreča zame, da sem našla to žensko z otrokom. Tolažila sem jo in sama sem se čudila, da so se našle take lepe m odkritosrčne besede v moji duši. Nesla sem otroka k sebi domov in ženska je šla z menoj. Imela sem poleg svoje sobice malo kuhinjico in tam sem nastanila svoja gosta. Ona je bila še čisto mlado dekle in imenovala se je Angela. Njeni starši so bili kočarji, njen ljubi pa premožen fant. In ko je utrgal rožo, jo je vrgel proč. Ravno te dni se je bil ženil z bogato nevesto. Angela je šla še pred poroko k nevesti in je jokala pred njo. Nevesta pa se je smejala in ji je rekla:‚ Prav ti bodi, pokaj si pa verjela ― moškemu! Če ti ni prav, ga pa toži.‘ Res so tudi take ženske na svetu brez duše, ki se ne gane njih trdo in okamnelo srce pred solzami svoje sestre. Angelo so preganjali doma in cela vas se je veselila njene nesreče. Taki so ljudje, da planejo na krvavo srce, samo da bi se malo zasmejali! In tako strašno življenje so ji pripravili, da je odšla od doma iskat globoke vode, kjer bi se utopila. Jaz nisem spala takrat celo noč in vedno sem mislila, kako bo lepo, kako bo ta otrok tudi moj otrok do smrti. Kako bo moj otrok in ga bom tudi jaz redila in odgajala in bomo živeli srečno vsi trije. Jaz bom učila v šoli in služila denar, Angela bo pa pospravljala doma in kuhala. In ko bo deček večji, ga bova dali v šole in dober in pošten človek bo. Ko bova pa že stari in naju bo prišel obiskat, bova rekli: ‚Glej sin, ti si imel dve materi, dve materi, ljubi sin!‘ Oh, tako lepa je bila tista noč kakor nobena druga noč v mojem življenju!

Drugi dan opoldne so že vedeli v gostilni, da imam Angelo pri sebi z otrokom.

‚Kakšno vlačugo pa ste vzeli k sebi, okrala vas bo, pa pojde.‘

Razjezila sem se in sem povedala, da je Angela pošteno dekle, da jo je zapeljal nekdo in grdo pustil in da je dobra in da ne pustim, da bi ji kdo kaj rekel. Da mi bo gospodinjila in da bo za vedno pri meni z otrokom. Samo poštar in ekspeditorica so bili opoldne pri obedu, drugi so obedovali doma. Ko sem pa prišla zvečer, sprejel me je strašen grohot. Vsi so bili rdeči in so se tolkli po trebuhu in po kolenih

‚Ha, ha, ha! Saj se zadušimo, joj! Gospodična Tereza, kaj ste znoreli?! Ha, ha! Bojo vse take kar letele k vam! Sodrge se vedno dobi!‘

Vsa sem bila preplašena in zmešana od tega hrupa, kričanja in grohotanja.

In zopet so začeli:

‚Prosimo vas, kaj vendar mislite, kaj bojo ljudje rekli! Saj si škodite očitno. Tako žensko! Saj to je sramota.‘

‚Ona se je hotela utopiti!‘ sem zavpila.

‚Ne bi je bilo škoda!‘

‚Vi imate otroke doma in ženo pa tako govorite.‘

‚Naše žene so poštene!‘ so rekli.

V meni je zavrelo in nisem se mogla nič več zadržati. ‚Zakaj se vaša žena ni utopila?‘ sem vprašala enega. ‚Ker je bila bogata, ste jo vzeli, čeprav je imela otroka!‘

Dvignil je pest proti meni in jaz vsa zbegana, presenečena, da so taki, da so se tako grohotali, šalili se tako surovo, se nisem mogla več premagovati, naslonila sem se na mizo in sem se razjokala na ves glas.

Osupnilo jih je to in nekako pomirilo. Prigovarjali so mi in ko sem zopet dvignila oči so se mi zdeli njihovi obrazi lepši in vsa surovost jim je zginila raz usten.

‚Kdo pa je mislil tako hudo! Iz dobrega namena smo vas hoteli svariti, ker ste tako pretirana,‘ so rekli.

In sama ne vem, kako je bilo, kje so se jemale besede. Še nikoli nisem bila tako zgovorna, kakor takrat.

‚Se spominjate, pred dvema mesecema,‘ sem rekla urarju, ‚se spominjate takrat, ko se vam je rodil sin, kako ste zganjali po celi vasi voz, da bi šli po doktorja. Se spominjate, ko sem jaz prišla obiskat vašo ženo, kako ste stali pri oknu in ste govorili: če mi žena umrje, jaz znorim, znorim … In po licih so vam tekle solze in vi niste vedeli. Veste, kako ste si ji stregli, kako bi bili naredili vse, vse … O, nikar se ne sramujte. Tudi za moškega ni sramota, da ima srce in dušo ... Kajne, saj se spominjate vsega? In zdaj si mislite, da je bilo temu dekletu ravno tako hudo kakor vaši ženi. In ni imela nikogar, ki bi jo bil rad imel in jo tolažil. In ni smela vzdihovati in ni smela jokati, ker bi bila slišala samo psovke. In oče jo je klel in gonil od hiše in mati njena ni imela dobrih besed zanjo, ker so jo ščuvale brezsrčne sosede in so se ji posmehovale, da je postala trda in hudobna proti hčeri.‘

Pa so mi rekli: ‚Kriva je bila, mora se delati pokora za greh.‘

In jaz sem jim odgovorila: ‚Če bi jo bil fant vzel, bi ne bilo nič greha in nič pokore. Ona je morala trpeti vse to, ker je bil on hudoben, ker jo je pustil v nesreči. Ona ni kriva, da jo je pustil v nesreči. Saj ona ni kriva, da jo je pustil. Nič je ne bi bili kleli doma, nič jo ne bi bili ljudje preganjali, da jo je on vzel. In namesto da bi bili ljudje dobri z njo, ker je sama, nesrečna in uničena že zato, da jo je on varal, da se ji je on lagal, da ne bo nikoli nič res, kar je ona sanjala o bodoči sreči ― namesto dobrote jo ljudje obsujejo z bučnim posmehom! Kaj je to pravično? In če je to greh, da je verjela, kdo ve, če bi vaše žene, vaše hčere, vaše sestre, ne ravnale na njenem mestu ravno tako kakor ona, kdo ve, če bi se ne bile pregrešile ravno tako kakor ona. Vaše žene so bile stare šestnajst, osemnajst let ko ste jih poročili, ona je stara petindvajset let. Vaše sestre, Vase hčere morda niso tako zdrave, tako žive, tako lepe kakor ona ― niso imele skušnjav, lahko jim je biti čednostnim … Jablana cvete spomladi, kadar pride njen čas ― kdo ji zabrani, da ne cvete. Nimamo pravico prezirati Angele niti jaz niti kdo drug od nas. Ona je nesrečna, privoščite ji vsaj, da jo imam jaz rada, da jo jaz ščitim s svojimi malimi močmi. Saj ni res, saj ni mogoče, da vam je tisti grohot prej prišel iz srca ― saj ste ljudje.‘ Tako nekako sem govorila, ali mnogo lepše, ne znam več tako povedati. In vsi so mi stiskali roko. Tisti gospod, ki sem ga bila pravzaprav prej razžalila, ko sem mu očitala ženo, mi je dejal celo: ‚Če potrebuje ta Vaša Angela kaj otroških oblek in takih reči, pošljite k nam. Moja žena ima od naših otrok mnogo take šare in to vam povem, take žene s takim srcem, kakor ga ima moja žena, take ne najdete v celi naši deželi ― in sram me je, da sem bil takrat tak in sem jo vzel res le zaradi denarja. To pa se je davno poravnalo in pojasnilo med nama.‘

Od takrat sem mirno in lepo živela z Angelo in od takrat verujem, da so ljudje dobri, da imajo dobre duše in dobra srca. Vse tisto zlo, vsa tista hudobnost, tista grda peklenska škodoželjnost ― vse to so le madeži na nas, na drugih. Vrzi zlat dukat na cesto in prijelo se ga bo blato ― in vendar ostane zlat dukat; obriši ga, očisti in zopet se bo svetil. In taki smo ljudje, sami ničesar ne premoremo. Svojo srečo nosiš v sebi kakor zakopan talent. Ali daj najprej drugim srečo dobroto, ljubezen in vrnilo se bo k tebi vse stotero. Kakor odmev, kar mu zakričiš, to ti odpove, lepo ali najgrše. Ne molčite, Helenka! Nikar ne molčite! Mnogo dobrega in krasnega kličite na vse strani in odmevalo bo neštevilno krat nazaj. “

Vrata so se odprla in vstopil je gospod Vodnik. „Kaj stesta se pogovarjali?“

„Našo povest sem pripovedovala gospodični,“ je odgovorila.

Konca mi niste povedali, gospa,“ je prosila Helena.

„Konec? Nu, enkrat je prišel neki gospod na lov v našo občino. Zaljubil se je vame in potem smo se preselili z Angelo in našim dečkom sem na Zeleni vrh.132 132 Na začetku je pisateljica uporabila ime Črni vrh. Samo to je žalostno in ne

morem pozabiti: Angela je umrla tretje leto mojega zakona.“

„In to je sicer tajna, vendar, ko ste čuli vse – še to: Angelin sin je naš najstarejši sin Ivan. Prepisal sem ga na svoje ime in zdaj je popolnoma naš,“ je prekinil gospod Vodnik soprogo

„Siromak, Ivan,“ je vzdihnila gospa Tereza, „mislila sem, imel bo dve materi ... In ima zdaj le eno mater!“

Molčali so dolgo vsi.

Hkrati je Helena vstala in se visoko vzravnala. Rekla je zganjena:

„Jaz vem, tudi v mojih hribih so krasni odmevi.“

„Gotovo. Bogati odmevi so,“ je pritrdila Tereza z radostnim in slavnostnim glasom.

REZIKINO PISMO133

133 Domači prijatelj, 1905, 5 (1. maj). 121–126. Rokopis ni ohranjen.

Listonoš je pozvonil in ker je bila gospa ravno na hodniku, je sama vzela pisma in šla z njimi v svojo sobo. Par razglednic je bilo od znanih, pismo od brata in pismo od nekdanje sošolke, tudi nekaj cenikov in časopisov za moža. Ali med drugimi pismi je bilo tudi rožasto pismo z velikim, okornim naslovom. Za deklo, Reziko, je bilo to pismo. Gospa ga je pogledala in odložila proč. „Od doma ji pišejo,“ si je mislila in že je hotela pritisniti na električni zvonec, da bi prišla Rezika in si vzela list. Ali v drugem trenotku se je spomnila gospa, da Rezikino pismo le ne bo od doma, ko je rožasto. „Od doma bi ji pisali na belem papirju,“ je mislila gospa in nejevoljno odložila pismo na mizico.

„Kaj je treba tem puncam takih norosti,“ je rekla v sebi in lice se ji je namrgodilo.

Otroka sta bila v šoli in mlada gospa je bila sama doma. Dolgčas ji je bilo tako popoldne sami brez pravega dela. In na mizi je ležalo Rezikino pismo.

Gospa je vzela pismo v roke in ga je odprla. Nehote ji je stopila rdečica v lice in to jo je jezilo. Sicer še ni nikoli odpirala tujih pisem, ali končno, kaj ne živi Rezika pod njeno streho? Dolžnost vsakega gospodarja je, da pazi na svojo služinčad. In Rezika, kaj ji treba takih reči?! Dela naj! Danes je vstala ob šestih, namesto ob tri četrt na šest, naredila je res vse, kar je morala ali druge dekle vstajajo ob petih. In koliko dela imajo služkinje pri drugih gospeh. Gospa Klinarjeva ima na primer pet sob in vsak dan služkinja vse pospremi in še celo kuha sama; a popoldne, ne da bi pohajkovala, lepo vzame nogavice in jih vse pošije in tudi na stroju sešije gospe kakšen predpasnik ali bluzo za doma. Šivati se je učila, ko je bila mlajša, a zdaj služi. Tako če bi človek dobil! – je vzdihnila gospa. – In gospa Klinarjeva daje svoji služkinji samo en goldinar več kakor ona Reziki. In kaj ji naredi Rezika? – Nič!

Gospa je razgrnila pismo in je brala: „Predraga moja Rezika! Zlati nagelj mojega srca! Pozdravljam te sto tisočkrat čez doline in gore. In zelo je žalostno moje srce, zelo se mi toži po tebi, ko si tako daleč proč. Rožica Rezika, ko bi Ti vedela, kako Te imam jaz rad bi samo name mislila. Tako se pa bojim, da tudi na druge misliš. Pisal mi je ta teden moj svak, da si govorila v nedeljo z nekim mladim fantom. Hlapec je v eni trgovini ali kaj. In zato se Ti dopade, ker je gosposki, ko mu dajo komiji134 134 komi – star. trgovski pomočnik, prodajalec kakšno kravato in kakšne gumbe za manšete. Ali kaj bo on, revež. Če ga jaz v roke dobim, ga ne bo dosti ostalo. Samo se pogovarjaj s takimi gnidami, pa boš videla, kaj bo. Kaj pa boš z njim? Ko jaz od vojakov pridem, bom malo drugačen. Rokodelec je gospod danes, draga moja. Kaj bo hlapec? Nič ni. Lahko si obesi deset kravat okrog vratu, pa je le hlapec. Mene pa bo moje čevljarstvo le držalo. Zmerom se lahko zasluži dosti denarja, če človek ni lenuh in lump. In jaz nisem len in noben pijanec nisem in kartač. Kakšno drugo dekle bi me bila drugače vesela. Ti pa tako z menoj delaš, da te drugi tožijo pri meni. To ti povem, za norca pa ne bom! Pri moj veri za norca sem predober! To ti svetujem in to ti povem. Dobro si premisli, pa piši tako ali tako. Meni je vseeno. Čez deset mescev bomo rekli, adijo, ti vojaški stan, in potlej bo deset deklet na vsaki prst, če bom hotel.

Ali jaz nisem tak, to veš. In glej, Rezika, jaz nobenega drugega dekleta ne pogledam. V resnici se ti zakolnem, da imam samo Tebe rad do hladnega groba. Ljuba Rezika, moje srce samo na Te misli. In lepo se Ti zahvaljujem za Tvoje zadnje pismo. In takoj zopet piši, da vem, ali je res ali ne, ko mi piše svak, da z drugimi hodiš. In če nič ne pišeš, bom tudi vedel, kaj in kako. Iz mojega gorečega srca pošiljam belo golobičko čez sedem voda in sedem zelenih travnikov, da Te pozdravi in da Ti pove da Te imam zvesto rad do smrti.

Tvoj

Jože Frajtar.“

Gospa se je nasmehnila. Kakšne reči si pišejo takile ljudje. Pravzaprav so vsi ljudje enaki. Tudi ona je dobivala enaka pisma od svojega moža, prej ko je bila še dekle. Sicer je res, finejše je bilo vse, mnogo finejše. Ali končno, zakaj je človek izobražen? – Zato da bi bil fin.

Še malo se je nasmehnila gospa, ali pismo jo je zdaj že jezilo. Končno, kaj je treba Reziki takih reči v glavi? Ona je vendar le dekla. Dela naj in ne da je vsa zmešana od takih norosti. Ni čuda, če je potem v hiši vse narobe.

Zakaj pa ima človek deklo? Zato da mu dela, in ne zato, da bi ji pisali vojaki zaljubljena pisma. Ob desetih bi šla lahko spat Rezika vsak dan, ako bi hotela. In potem bi lahko prej vstala! Lahko pa zvečer bere in piše take zaljubljene čenče, namesto, da bi si počila za drugi dan. In petrolej troši po nepotrebnem. Kdo plača petrolej? – Ona, gospa. Kdo ima škodo od vsega tega? – Samo ona, gospa. Naj si kaj šiva zvečer, če ji je dolgčas, ali pa naj plete nogavice za Radkota, ki jih toliko raztrga. Res, neumna bi bila, če bi dovolila dekli take norije. Rezika je stara zdaj enaindvajset let in ima še dosti časa, če se hoče možiti. In potem če bi bilo že kaj pametnega, saj bi človek dovolil. Ali vojak?! Kaj pa je vojak? Samo na to gleda, kako bi zmešal kakšnemu dekletu glavo, potem jo pa pusti. In za kaj takega bi bilo Rezike vendarle škoda.

Gospa je zganila pismo in ga je spravila na dno miznice pod vse druge papirje. Najprej je hotela pismo raztrgati, potem si je pa mislila, da je bolje, da ga ne raztrga. Človek ne ve, kàj vse prav pride. Če bo Rezika taka ali taka pa ji gospa lahko pokaže, kakšna je pravzaprav ...

Že skoro štirinajst dni je ležalo pismo v miznici in gospa Zlatarjeva je pozabila nanj. Rezika je vstajala točno ob tri četrt na šest, včasih še prej in gospe se je zdelo, da je pridnejša kakor prej. Zadovoljna je bila z njo in v duhu si je bila namenila, da ji bo kupila za binkošti belo svileno ruto. – Saj človek ni tak, da ne bi kaj dal, če so posli, kakor je treba. Seveda mnogo hvale in spoznanja, ni da bi človek od njih čakal. Dobrota se lahko pozabi. In če se prav vzame, bi bila Rezika pozimi lahko malo bolj pridna, kakor je bila; o božiču je dobila zadosti daril. Gospa Klinarjeva se je pobahala zadnjič, ko je bila večja družba na kavi pri gospe Zimovi, koliko je dala dekli za božič, ali ona, gospa Zlatarjeva je dala Reziki cela dva para volnenih, – volnenih, prosim! – nogavic več. In če se pomisli, da dela Rezika skoro polovico manj, kakor dekla pri gospe Klinarjevi, je to tudi dosti, niti kakšna baronica ji ne bi dala več …

Gospa Zlatarjeva je bila prav zadovoljna, ko je mislila vse to. Zakaj ni je lepše in prijetnejše zabave, kakor misliti o tem, kako je človek pravzaprav dober in plemenit.

Po obedu je mislila to, namesto da bi kaj čitala ali vezla. Spala ni, gospa Zlatarjeva, po obedu nikoli. Ni to dobro niti za zdravje in še manj za lepoto.

Potem pa se je spomnila, da bi šla lahko obiskat svojo taščo. Že dolgo je ni bilo tam in staro gospo je veselilo, kadar je prišla.

Oblekla se je in naročila Reziki, naj pošlje otroka k stari gospe po njo, ko prideta iz šole.

Tašča gospe Zlatarjeve je stanovala dosti daleč zunaj v predmestju. Ko je gospa Zlatarjeva pozvonila, prišla je odpirat stara dekla, Mari: '

„Gospe ni doma, šli so nekaj kupovat v mesto. Ali čez kakšne pol ure bodo že prišli. Prosim, naj malo počakajo.“

Gospa Zlatarjeva je bila trudna od hitre hoje in je šla v „salonček,“ – malo sobico s starinskim divanom in štirimi že oguljenimi naslonjači.

„Malo vode mi prinesite, Mari, in potem ostanite tu in mi kaj pripovedujte, da mi ne bo dolgčas.“

Ko se je Mari spoštljivo posadila na rob enega od naslonjačev, jo je vprašala gospa Zlatarjeva: „In zdaj mi recite, Mari, koliko ste stari. Teh dvanajst let, kar vas poznam, ste vedno enaki.“

„Ko je človek enkrat star, se ne spreminja več,“ je rekla Mari. „Stara sem pa že petinšestdeset let.“

„To je že precejšna starost, Mari. Kako dolgo pa ste že pri naši gospe mama?“

„O, dolgo že. Ne vem več, da sem bila kje drugje prej. Že šestinštirideset let služim pri gospe za deklo.“

„To bo že kmalu petdeset let! In ste zadovoljni?“

„Zadovoljna? Hm, vsak človek je zadovoljen, s tem kar je. To je najbolj komodno in najboljše zanj, da misli, da je zadovoljen,“ je rekla Mari s svojim starim, vedno enakim glasom.

„Pa ste modrejši, kakor sem mislila,“ se je skušala šaliti gospa Zlatarjeva in se je nasmehnila, ali Mari je imela isto čemerno lice in se ni nasmehnila.

„Gospa vas ima jako rada,“ je rekla zato gospa Zlatarjeva, kakor da bi hotela popraviti svojo šalo.

„O, da, prav radi me imajo, gospa,“ je rekla Mari.

Gospe Zlatarjevi pa je bilo, kakor, da sliši druge, trpke besede, ki so šepetale: O, da, za deklo me ima gospa dosti rada.

Nekoliko minut sta molčali obe. Ali gospe Zlatarjevi je bil ta molk čudno mučen. „Pripovedujte mi kaj, Mari, iz vašega življenja!“ je rekla.

,„Kaj naj pripovedujem?“

„Kar ste doživeli.“

„Jaz nisem ničesar doživela, gospa. Šestinštirideset let služim za deklo in na tista leta, ki so bila prej, sem pozabila. Človek lahko pozabi na to, ko služi šestinštirideset let.“

„Kaj vam je žal, Mari?“

„Jaz ne vem, gospa. Žal?! … Vsak si misli, da je tako najboljše, kakor je. Saj menda vsi pravijo, da je za človeka mir najboljši. Jaz sem imela zadosti mira.“

„Pa vendar! Pripovedujte kaj, Mari. Saj nisem radovedna. Ali danes bi rada, da mi kaj poveste, kako ste živeli. Meni lahko pripovedujete. Ne bom vas razžalila.“

„Če bi mislila, da bi me razžalili gospa, ne bi bila rekla niti tega, kar sem rekla. Veste, če drugega ne, molčanja se vendar nauči človek, če služi.“

„Kako ste živeli, Mari? Recite, včasih je dobro, če človek ne molči. Lažje je govoriti. Jaz ne vem, ali zdi se mi, da je molčanje težko in da boli.“

„Boli, hm … Kako sem živela?! Služila sem šestinštirideset let; zjutraj od pol šestih do zvečer do desetih sem bila dekla vsak dan, ponoči sem spala. Tako sem živela.“

„Ali vi, vi sami! Nekaj ste vendar živeli, nekaj ste vendar čutih?!“

„Ni bilo časa zato, draga gospa. Človek je truden od dela; vesel je, da se naje, da se obleče, da si spravi včasih kakšen goldinar za stare dni. Kaj pa še drugega, gospa?“

„In ste mislili takrat, Mari, ko ste bili stari dvajset let, da bodete vedno služili?“

„Ne vem. Morda nisem mislila.“

„In vam je žal, da ste služili, Mari, šestinštirideset let in da bodete še služili?“

“Žal?! … Rekla sem vam že, da pametnemu človeku, človeku, ki kaj nase drži, ni nikdar ničesar žal. Tako je, kakor je. In zato, je tako najbolje, kakor je.“

Stara Mari je obmolknila. Gospe Zlatarjevi je bilo tesno v ti mali sobici, s starinskimi, ogoljenimi in začrnelimi mebli135 135 mebli – germanizem iz besede das Möbel – kos pohištva. V nemščini ima beseda množino in tako jo uporablja tudi Zofka Kveder. . In tam je sedela Mari, stara, suha s koščenim, sivim in čemernim licem. Izpod belega robca je gledalo malo sivih las, roke prekrižane na kolenih so bile žilave, izkrivljene in pohabljene od dela.

„Šestinštirideset let!“ je rekla gospa Zlatarjeva in se je obrnila proč. ,

In tisti čas se spomnila svoje dekle, Rezike ...

„Slišite, Mari,“ je rekla in se obrnila k njej, „recite mi, ali ste bili kdaj zaljubljeni?“

Blede, ugasle oči so pogledale na njo. Staro lice se je nasmehnilo ali trd je bil ta nasmeh in boleč.

„Vsak človek je bil enkrat zaljubljen, gospa. Davno, davno...“

„In zakaj se niste omožili ?“

„Ne mislim na to, gospa. Včasih, takrat, davno, sem mislila na to. Jaz sem bila stara triindvajset let in moj fant je bil pri vojakih. Sem mislila, ko pride od vojakov, se vzameva. Nekako bi bila pač živela, čeprav ni imel on nič in jaz nič. Tudi nekaterim siromašnim ljudem se posreči, da žive brez stradanja in to je pravzaprav vseeno, če si sit črnega kruha ali belega kruha: zadosti je, da si sit. Pa mi je pisal od vojakov, kakor se piše v takih prilikah. Vsaka dva meseca mi je pisal in to je bilo mnogo za tiste čase. Zdaj se več piše. Tako sta pretekli dve leti, ko naenkrat ni bilo več pisem. Čakala sem tri mesece, štiri, pol leta. Ni bilo pisma. Jokala sem in zelo mi je bilo težko. Sama nisem hotela pisati in vprašati. Nobenemu se ne bom vsiljevala, sem mislila in sem molčala. Tako je minil čas. In enkrat čez kakšnih pet let so šli gospa obiskat eno staro sestrično v trg N. Obolela je nekaj, pa so jo šli obiskat. Mene so vzeli seboj, da bi kaj stregla, če bi bilo treba. Ni bilo tako hudo, kakor so mislili gospa; sestrični je hitro odleglo. Že tretji dan smo šle nazaj z gospo. Zjutraj sem šla kupovat še nekaj sadja za na pot. In koga srečam na cesti? … Moj fant je bil to, v zidarski obleki, na rokah je imel majhnega otroka. Zraven njega je šla mlada ženska in je nesla orodje. In na drugi strani je šel fantek in se je držal matere za krilo. Še v kiklici je bil. Vsi štirje so šli počasi po cesti in lepo jih je bilo videti. In mene je zabolelo srce, ko sem jih videla. Tako mi je bilo hudo tisti hip in taka bridka zavist me je zbodla v srce, da sem skoro omahnila. Tudi on je povzdignil oči in me je pogledal. In videla sem, kako je prebledel in kako mu je noga zastala za hip. ‚Micka!‘ je zaklical polglasno ali takoj se je obrnil proč. Šel je mimo mene in se ni ozrl. Še malo sem gledala, kako so šli mirni in zadovoljni po cesti vsi štirje, potem sem šla svojo pot. In zato mi je bilo lažje, ker je bilo sovraštvo v mojem srcu, jeza in zavist. Molčala sem potem še bolj. Ali tako čez kakšna dva meseca je bil moj god. Gospa so prišli v kuhinjo voščit in so mi dali uhane za darilo. Prav lepi murčki136 136 murček – uhan z okrasom v obliki zamorčkove glave. so bili in jaz sem jih bila vesela. Gospa so seli na stol in so me spraševali, kako in kaj. In če rada služim pri njih, če sem zadovoljna. In jaz sem rekla, da sem zadovoljna. In nekako čudno mi je prišlo, da sem rekla gospe, kako sem imela fanta in sem mislila na možitev. Pa ni bilo nič, fant ni bil dober fant, pozabil je name, z drugo se je oženil in zdaj ima že dva otroka. In sem povedala gospe, kako sem ga videla v trgu, kako je šel z družino. ‚No, vidiš,‘ so rekli gospa. ‚Vedela sem, da te bo pustil in pozabil. Samo takim verjemi, kam bi človek prišel! Jaz sem to vedela in sem sežgala takrat, kar ti je pisal. Še dvakrat je pisal, pa sem vse raztrgala, da ti ne vidiš. To se ne spodobi, da bi si pisalo pošteno dekle take reči z vojakom. Kakšna ljubezen! Samo na to misli vsak, kako bi te ujel in pustil potem. Jaz sem vedela takrat, še hvaležna mi bo, punca!‘ Tako mi je bilo tisti hip, da bi bila najraje skočila in ubila gospo. Pa nič nisem rekla, samo glavo sem povesila, da ne bi videli gospa mojih oči. Tak je človek, ko služi. Če psa suneš, zacvili, človek pa se ne upa zacviliti, ko mu stopi kdo na srce. Gospa so odšli v sobo in jaz sem pala na kolena in sem jokala grenko. In tiste murčke sem vrgla v ogenj. Zato se nisem možila. Pa morda je prav. Saj sem rekla, da pametnemu človeku ni ničesar žal.“

„Ali niste nikoli rekli gospe, da ni ravnala prav?“ je vprašala gospa Zlatarjeva.

„Kaj bi rekla? Saj ne bi nič pomagalo. Človek molči, to je najboljše. In morda bi bila nesrečna z njim. Zdaj sem stara, imam svoj mir in za drugo mi ni mar, kar je bilo ali kaj je moglo biti. Samo dolgčas je človeku včasih, ko nimaš nobenega svojega in ne veš, kam bi mislil in na koga. Ali stari ljudje so vsi taki sitni in čemerni.“

Mari se je popravila ruto in je zazdehala. Gospej Zlatarjevi se je zdela še bolj koščena, stara in pusta. Sedela je nekaj časa, ali vprašati ni mogla ničesar več. Vstala je kmalu in odšla, češ, da

pride zopet drugi dan.

Takoj, ko je prišla gospa Zlatarjeva domov, je poiskala Rezikino pismo in je šla z njim v kuhinjo.

„Rezika, to-le pismo je vaše. Hotela sem ga vreči proč, pa sem se premislila. Vsak človek ima svoje življenje kajne? In najboljše je, da ga živi po svoje. Dobro ali slabo. Tukaj imate pismo. Delajte, kar hočete. Vsak človek ima pravico, da si svoje življenje, svojo usodo in svojo bodočnost sam dela in zida. Če se kaj spridi, si je sam spridil. In še vedno je boljše, da si sam kaj pokvari, kakor da bi mu pokvarili drugi. Jaz vas imam prav rada Rezika, ali svojo pamet imate tudi že vi sami lahko. Karkoli naredite, naredite tako, da vam ne bo žal. In name se nikar ne jezite, da sem skrila vaše pismo …“

V SPOMIN137

137 Domači prijatelj, 1905, 6 (1. junij). 135–141. Rokopis ni ohranjen.

S prijateljico sediva v vrtu. Pomlad je, toplo je. Vse klije naokoli in cvete. Snežnobelo so posipana drevesa. Kakor ogromni beli šopi stoje češnjeva drevesa, breskve so rožaste, nežne in krasne. Čudovito lepa je vsaka vejica, čudovito rožasta, posuta z nežnim, bujnim cvetjem. Stali sva s prijateljico dolgo pod drevesi. Molče sva stali. In najine oči so bile mlade in vesele. In tako čiste so postale najine oči, nedotaknjene od življenja, neskaljene od solz. Kakor da sva stari petnajst let in stojiva radovedni in veseli ter čakava, kaj nam bo lepega prineslo življenje, ki prihaja. Nasmehnili sva se in se prijeli za roke. Moja prijateljica mi je rekla:

„Tako se mi zdi, da sva stari danes petnajst let. Dobili sva za veliko noč novi, svetli obleki in naši znanci so nama rekli danes prvikrat ‚gospodični‘.“

„In prvikrat so naju pogledale zaljubljene oči. Lahno lahno so se dotaknile zaljubljene oči najinih lic in zardele sva toplo od veselja,“ sem rekla jaz.

Zasmejali sva se in objeli.

„Kako dolgo je že, draga moja, od tistega časa! Dvanajst let, pomisli!“ sem dejala. Ali ni je bilo žalosti v mojem glasu niti v mojem srcu.

Zopet sva si pogledali v obraz in v oči prav od blizu.

„Dvanajst let!“ je ponovila moja prijateljica. „Kako lepo je to! Dvanajst let že in mladost je v moji duši, tako bogata in sveža mladost kakor nenačet zaklad. Kako lepa je ta misel: dvanajst let že in tvoje oči so še vedno mlade. Vse cvete naokrog, belo in rožasto, topla pomlad je in jaz sem mlada mlada! Ali sem res že kdaj videla cvetoče vrtove?! Še nikoli jih nisem videla, prvikrat vidim danes, ta dan, pomlad. Prvikrat so zacvetele danes češnje tako snežnobelo, prvikrat cveto danes zame breskve tako rožasto, tako čudovito.“

Zaiskrile so se nama oči, pozabile so, da so kdaj jokale da so bile kdaj žalostne.

Stale sva pod belim in rožastim cvetjem. Lahen vetrič je zavel in vsulo se je cvetje po najinih glavah, zavesilo se je v lase obležalo na ramah.

Srce mi je zatrepetalo v razkošju, roke so zadrhtele.

„Še nikoli nisem bila tako mlada,“ sem rekla. „S petnajstimi leti je vse mlado. Mlado je brez zasluge in brez zavesti. Ali zdaj čez dvanajst let,138 138 Tudi pisateljica je bila stara sedemindvajset let, ko je napisala to (avtobiografsko) črtico. zdaj je to drugače, ne zdi se ti … Koliko solz so prelile najine oči in nič jim niso škodile vse solze; koliko trpkosti, koliko bolečin je prešlo preko najinih src, glej, in brez sledu je prešlo vse. Kakor, da se niso še nikoli jokale, take so najine oči, in kakor da ni bilo žalosti in trpkosti za naju na svetu tako veseli in brezskrbni in mladi sta najini duši. Tako se mi zdi to kakor da imam zdaj zagotovilo večne mladosti. Ko bom stara šestdeset let in bodo moji lasje srebrno beli, lice staro in nagubano, oči slabe, pa bom stala pomladi v vrtu in ravno tako bom vesela cvetja in klitja, kakor sem ga vesela danes. Jaz vem to in zato sem tako vesela in srečna.“

„Tudi jaz to vem,“ je rekla moja prijateljica, „zakaj bi ne bili tudi ljudje, kakor to drevje. Vsako leto cvete, vsako pomlad. Staro je že, ali vendar cvete in njegovo cvetje je vedno enako lepo in čudovito; enako belo, enako rožasto. Dokler neke pomladi nič več ne zacvete, nič več ne zazeleni. Umrlo je tiho, neopaženo in do zadnje pomladi je cvetelo …“

Odšli sva z vrta ven po travnikih v park in iz parka dalje, višje na hrib. Tam gori na klopici sva sedli. Lahno se je zelenel park pod nama, vsi vrtovi v dolini in po bregovih so bili beli in rožasti in kdove kje še nad mestom daleč na drugi strani se je svetlikalo med prvim zelenjem belo drevo.

„Čudovit dan je danes,“ sem rekla, „pripoveduj mi kaj lepega. Lepo je molčati in misliti lepe misli. Ali besede ostanejo dlje. Čez leta še, pomladi podobnega dne, se ti vrnejo besede v spomin, pozabljen glas ti zadoni v ušesih in vstane ti davno prošla lepota v duši za en kratek hip. Misli, sanje so prerahle, prenežne, preveč jih pride novih vsak hip a škoda je, da se pozabi tak dan, kakor vsi drugi dnevi. Pripoveduj kaj lepega ...“

Zamislila se je prijateljica in njene oči so se zagledale čez park in čez mesto. In tam v dolini, ki se je ravna raztezala v daljne megle, tam se je dvigal bel železniški dim. Počasi, počasi se je pomikal po ravnici. Oči so ga spremljale zamišljene in v dušo je legal sladek in sanjajoč mir.

„Pred dvanajstimi leti, ko sem bila še doma,“ je pripovedovala moja prijateljica, „je zahajal k nam mlad študent.139 139 Zgodba spominja na dogodke iz pisateljičine mladosti, o katerih je pisala v pismu Ivanu Kovaču, 20.2.1898. Poučeval je moje brate in meni je recitiral Levstikove in Gregorčičeve pesmi. Zvečer, v mraku, smo radi sedeli v vrtu in gledali, kako je umiral dan in kako je postajal mesec vedno večji in svetlejši. In kadar smo bili jako sentimentalni, sem prosila mladega študenta: ‚Gospod Leo, deklamirajte nam kaj.‘

In on je deklamiral s polglasnim glasom kakšno pesem, ki je bila ustvarjena za ta čas med mrakom in nočjo. Tudi Puškina je znal, Lermontova, celega Heineja, nekaj Goethejevih pesmi in italijanskih romanc. Nihče od nas ni znal italijanski ali radi smo poslušali strastni in sladki jezik Petrarke.

Tudi popoldne, ko smo poleti sedeli na vrtu v senci, so bili posebni, poetični časi. Miren je bil zrak, topel in drhteč in mi smo sedeli v travi, trudni in kakor zaspani od letnega dne. Leo se je naslonil nazaj na deblo jablane ali hruške in pripovedoval nam je cele odstavke iz romanov svojih najbolj čislanih pisateljev. Prijeten glas je imel in vsaka beseda je bila izrazovita, izrečena prav tako, kakor se je mora izreči. Čitala sem že prej sama Turgenjeve poezije v prozi, ali šele potem, ko nam jih je recitiral Leo, sem spoznala vso njihovo lepoto in globino. Včasih smo bili veseli in Leo nas je zabaval z Jurčičevim Desetim bratom in Levstikovim Krpanom.

O počitnicah je prihajal vselej za kak teden k nam na deželo. Popoldne smo odšli v gozd, iskali smo jeko;140 140 jeka – odmev. neizmerno smo bili veseli in mladi. Moji trije bratje so ga ljubili nadvse na svatu in ni je bilo stvari, ki bi mu je ne napravili, ako je želel. Ob dveh ali treh, ko je sonce pripekalo, smo hodili na parobku gozda in lomili smrečje in brinjevje. Skoro vsak dan smo pekli krompir na paši. Lep dan je bil, doli v dolinah so ležale bele vasi, na nasprotnem griču je stala cerkev in se je ostro črtala na modrem ozadju čistega letnega neba. Zadaj za njo so se širili črnihribi, pokriti z gostimi šumami. In med njimi se je daleč vila bela cesta. Tako vesele oči so bile, ko so pogledale čez vse to, tako vesele, zadovoljne in mlade.

Pa smo vžgali grmado na paši. Zadišalo je prelepo in modrikast dim je zatrepetal v zraku in se izgubil. Legli smo okoli grmade, popravljali veje in gledali v zlati in tihi plamen, ki je gorel mirno in skoro brez dima. Bog sam vedi, zakaj je vse tako lepo dišalo ob takih popoldnevih V dolini, okrog vasi, so ležala pisana polja. Dolgi prelepi zeleni, rjavi in zlati trakovi so se raztezali od ceste do ceste. In zorelo je vse polje v zlatem, jasnem soncu in dehtelo je čudovito. Iz gozda zadaj za nami je zašuštil včasih lahen vetrič, tako lahen, da se ni zazibal plamen na naši grmadi. Vlažen je bil ta vetrič, hladen in dišal je po mahovju, po ciklamah, po malinah, po skritih studencih. In verjemi, tudi sonce je duhtelo, kakor čudovite rože, ko je sijalo tako na naše mlade obraze, na naše mlade, še pol otroške roke. Kakor himna življenja in lepote se je glasilo, dehtelo in dihalo okrog nas. In mi smo bili še napol otroci, dobri, veseli, brezskrbni. In objel nas je ta krasni, silni mir prirode okrog nas. Kakor da vse živi in se giblje in vse miruje, kakor da vse poje in vse molči, tako je bilo. Včasih je kdo vzdihnil od nas, vzdihnil otroško. Lepo nam je bilo v tem miru. Lepo in pobožno. Skozi polzaprte trepalnice smo gledali v nebo in zrak se nam je zdel napolnjen z zlatim, trepetajočim prahom.

Leo je znal reči v takih hipih: ‚Otroci, molil bi, tako je lepo.‘ Zamislil se je malo in potem nam je govoril polglasno kako prelepo pesem, ki jo je ustvaril poet za tako uro. In včasih nam je pripovedoval Leo iz življenja teh ljudi, ki so znali reči v besedah vse to lepo in čudovito, kar je bilo okrog nas in kar je napolnjevalo nejasno še, ali vendar silno in prekrasno, naša mlada srca.

Ko je utihnil, smo dolgo molčali vsi. Lepo nam je bilo misliti na tistega poeta. Otroško, spoštljivo in ponižno usmiljenje je napolnjevalo naša srca zanj. Zakaj, vsi poetje žive žalostno in bridkosti polno življenje. Samo iz bridkosti izvirata velika lepota in velika sreča. Žal nam je bilo njegovega trpljenja, ali naše usmiljenje je bilo plaho in polno spoštovanja. Zvest in privržen suženj ne bo pokazal žalosti nad nesrečo in trpljenjem svojega kralja, da ga ne užali. Usmiljenje sužnja je kralju ponižanje, tako smo čutili. Molčali smo in velika ljubezen je napolnjevala naše mlade duše. Kdove, kje si, ti pesnik, poet, kdove kdaj si že umrl in glej mi

štirje otroci te ljubimo tako zelo ... Leo nam je pripovedoval o tebi, dal nam je biser iz tvoje krone in mi smo hvaležni in te ljubimo silno in ponižno ...

Brinjevje je prasketalo na grmadi, dehtelo je vse naokrog, sonce je sijalo na polja, na vasi in šume, na nas. Naše oči so gledale v daljo in v srcu so se rodile plahe, nepriznane želje. Nalahno nam je stopala rdečica v lica, dotaknile so se misli visokih želja in zbežale so nazaj preplašene in osramočene. Kam hitite misli?! Previsoki so ti cilji, presvetli, preveliki …

Naše glave so se sklonile ponižno.

Enkrat je rekel moj najmlajši brat, ki je bil šele dvanajst let star, zelo otročji in zadosti drzen, da to reče: ‚Jaz bi bil najrajše pesnik,‘ je rekel.

Pogledali smo ga karajoče.

Zakaj se je dotaknil svetinje s tako drzno roko?!

Ali moj najmlajši brat je gledal preko nas v šume in je rekel še enkrat: „Pesnik bi bil najrajši. Pesnik umrje, zakopljejo ga kakor vse druge ljudi. Ali čez dolgo let sedè kdo ve kje mladi ljudje skupaj, kakor mi zdaj. Lep dan je, sonce je. In nekdo se spomni na lepo pesem, ki jo je čital enkrat v kakšni knjigi, in pove jo drugim. In vsi obmolknejo in velika ljubezen in velika hvaležnost jim vstaneta v srcih do tega pesnika, ki je enkrat živel in spel pesem kakor zanalašč za njih. Jaz imam vse te poete tako jako rad, o katerih nam pripoveduje Leo. In zdi se mi, da bi ne moglo biti zame nič lepšega na svetu, kakor da bi bil poet in bi pisal lepe lepe stvari. In bi vedel: še davno ko bom umrl, se bo kdo spomnil mojih pesmi in me bo rad imel, kakor najboljši prijatelj, tako zelo … Kaj bi ne bilo lepo, če bi bili mi vsi poetje? Recite!‘

Oči so se mu zasvetile in vzravnal se je kvišku. Ali Leo se je dotaknil z roko njegovega čela in je rekel resno: ‚Ti si še otrok. Predrzne so take želje in ne izgovore se na glas ...‘

Molčal je potem. In vsi smo vedeli: kakor naše misli, tako se tudi njegove misli vzdigajo k blestečim ciljem. Ali on je rekel zase: ‚predrzne so take želje ...‘

In če pravi on, ki je tako dober in tako pameten, če pravi on, da so njegove želje predrzne, koliko predrznejše so naše ...

Obrnili smo se proč ponižani in osramočeni ...

Spominjam se, kako smo ljubili takrat veter. Bežali smo okrog po stezah in vriskali smo od veselja. V mraku pa smo stali pred hišo in gledali oblake, kako drve preko naših hribov. Leo je povzdignil glas in je zapel Prešernovo:

„Ko brez miru okrog divjam,

prijatli vprašajo me kam?

Vprašajte raj oblak neba,

vprašajte raje val morja.“

In peli smo z njim s polnimi glasovi. Veter je vzel našo pesem in jo je odnesel seboj preko vasi, kdo ve kam.

Kadarkoli gledam v mraku bežeče oblake vselej mi čudna tesnoba prevzame srce, zadoni mi pesem: ‚Ko brez miru okrog divjam ...‘ In zdi se mi v takih trenotkih : Kakor veter sem, ki pride in gre in ne postoji nikjer in ne odpočije nikdar. In kakšne mesečne noči smo preživeli! Koliko mesečnih noči! Na parobku gozda smo sedeli okoli po skalah, visoko nad vasjo. In nebo je bilo ogromno v takih nočeh. Široko so se odprle oči, ko so gledale vanj. Diven mir je bil povsod po vsi zemlji naokrog. Tihi smo bili vsi, kadar je bilo mesečno. Polna mesečina opolnoči v mirnem lepem kraju, s širokimi dolinami, visokimi hribi, s potokom in zelenimi šumami, ― to je, kakor bi bil človek na drugem skrivnostnem svetu. Koliko mesečnih noči je bilo takrat! Koliko mehkih potov v mračnem, borovem gozdu, koliko ozkih stez po zelenih travnikih kakor žamet tako lepo zelenih. Koliko ciklam je bilo po gozdu!

Dvanajst let! Vredno je življenje, da se živi. Polna in bogata so bila ta leta. Težke skrbi, mnogo bridkih solz, mnogo žalostnih ur – in vendar, kako lahko se pozabi na vse to, ko pogledaš pomladi v sončno, cvetočo prirodo. In kako smo se smejali takrat! Ker glej, ničesar nam ne vzame življenje, samo smeh. Smeješ se ali to ni tisti prisrčni brezskrbni smeh naših zlatih petnajstih let. Še enkrat bi se rada tako smejala, kakor smo se smejali takrat. Eden je bil vesel in se je zasmejal in tudi drugi so bili veseli tisti hip in so se smejali prisrčno. To je tisti smeh, ko se ti z usti in očmi smejeta celo srce in vsa duša. Kako smo se smejali! Spala sem z materjo v eni sobi, Leo je spal z najstarejšim bratom na drugem koncu hodnika, mlajša brata pa sta spala v podstrešni sobici. Tam gori se je vselej začelo. Zaslišalo se je hihitanje, bose noge so stekle po stopnicah, in že se je odzval pridušen smeh pri najstarejšem bratu. Jaz nisem vedela, zakaj se smejejo, ali naenkrat mi je postalo strašno veselo, srce mi je razposajeno zatrepetalo, pritisnila sem odejo na obraz, da bi se ne slišalo, kako se smejem.

‚Mir!‘ je rekla mama zlovoljno.

Pritajila sem se, vroče mi je postalo od pridušenega smeha v prsih je nekaj objestno skakalo in žgečkalo.

‚Pst, pst!‘ se je čulo iz hodnika in še hujše hihitanje se je odzvalo.

‚‚Kaj pa je že spet?!‘ se je jezila mama. ‚Mir, mir, pravim!‘‘ je zaklicala jezno na glas.

In tedaj je že cela hiša odmevala od svežega, mladega smeha. Bose noge so tekle po stopnicah nazaj gori, v sobi, na hodniku, so zaškripala vrata, ključ se je obrnil. Mama je v sami nočni srajci bežala ven. Trkala je na vrata, ali odprli ji niso. Vrnila se je v resnici razjarjena. Pod menoj je škripala postelja od smeha. In kolikrat je mama pristopila in me je nabunkala. Imela je rahel spanec in ko se je razbudila, ni mogla več zaspati. Ali mene ni nič bolelo, samo še bolj mi je bilo na smeh, ker sem morala molčati, je bilo še huje in kolikrat so me polile vesele, objestne solze.

‚Zakaj ste se smejali sinoči?‘ sem vprašala drugi dan.

‚Tako, kar smejali smo se. Za nič. Srečku se je gumb odtrgal pri srajci, pa se je smejal in potem sem se še jaz,‘ je pripovedoval srednji brat.

Taki smo bili takrat. Dolgočasili se nismo nikdar. Vsaka minuta, ki smo jo živeli, nam je prinesla kaj novega.

Ali nastala je zopet jesen in šola in vsak je odšel na svojo stran. Leo se je preselil k stricu v Trst in ni ga bilo več k nam na počitnice. Po maturi je odšel k vojakom za eno leto. Od tam

jo pisal bratom lepa in zelo poučna pisma. Meni so se zdela ta pisma celo premodra in prestara. Ali on je takrat mnogo preživel in življenje je bilo položilo nanj svojo trdo in strogo roko. Oče in mati sta mu umrla v enem letu in izgubil je z njima tihi in skromni kotiček, kamor je lahko prišel odpočiti si, domov na toplo, za par dni. In težko je človeku prvi mah, ko vidi, da nima doma, da ni več gnezda zanj, da se je razsulo in razpadlo

Pozneje ni pisal nobenemu več, samo meni. In tudi meni le vsako leto kratko voščilo za moj god. Inženir je in od vseh štirih vetrov že mi je prispelo to voščilo od njega. Ne zahvalim se mu nikdar, ker ne vem, kje je, a on nikdar ne napiše naslova. Ne napiše naslova. Ne napiše, kako mu gre, ali je zdrav, zadovoljen, srečen. Ali to voščilo mi je kakor lepa roža, utrgana v spomin na one naše brezskrbne, sonca in lepote polne mladostne dni.

‚Čestitam ti! Želim ti vsega dobrega in vsega lepega!‘ – to piše. Jaz se zamislim nad to kratko čestitko, ki mi je najmilejša od vseh. Zato mi čestita, ker smo skupaj hodili takrat po zelenih travnikih, ker smo skupaj sedeli v soncu na parobku gozda in kurili grmade, ker smo skupaj gledali v mesečne noči v tistih naših mladih dneh. In moje oči so ga gledale najbolj vdano in hvaležno, kadar nam je govoril pesmi svojih najmilejših pesnikov. Kdove, če je še kdaj potem našel tako verne poslušalce, kakor smo bili mi takrat, poslušalce, ki bi imeli še tako čiste otroške duše, da bi se zapisala vsaka lepa beseda v srca, kakor se je v naša?!

Taki smo, mi ljudje: radi dajemo najlepše, kar imamo, in hvaležni smo vsem, ki hočejo sprejeti naš dar. Ki ga sprejmejo in ne vržejo v blato. Zato mi čestita, ker so mi dragi oni časi, ker so mi svete one lepe ure, ki nam jih je dal takrat. Včasih mislim: Kjerkoli si, hvala, za tvojo čestitko! Hvala, da ne pozabiš!“

Moja prijateljica je obmolknila. Vrnili sva se nazaj. In ko sva šli med vrtovi, se je vsipalo

belo in rožasto cvetje raz cvetočih dreves na naju. Obviselo je v zagibih najinih svetlih oblek, na glavi in na ramah je obležalo. Polahko sva šli, da ne zdrsnejo cvetovi raz naji raz naju doli na pot, da jih pohodijo ljudje.

In med zadnjimi vrtovi sva srečali listonošo. Oddal je moji prijateljici par pisem. Pomolila mi je eno: „Odpri in čitaj!“ Raztrgala sam zavoj in brala: „Čestitam Ti za god kakor vsako leto! Želim Ti vsega dobrega in vsega lepega, kakor si sanjarila takrat doma, ko sem še hodil k Vam na počitnice. Srečna bodi! – Leo.“

Njen god je bil ta dan …141 141 Zofka Kveder je imela god 15. maja, ko goduje Zofija.

VLADOŠA142

142 Domači prijatelj 1905, 7 (1. julij). 167–171. Rokopis ni ohranjen. Pod naslovom Vladošina pisma objavljeno v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka, Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 18–23, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 23–29, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Miric. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 22–29 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 22–29. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 10–18.

Naša mala dobiva pisma. V Zagrebu ima par majhnih prijateljic in prijateljev in ti ji pišejo. Jaz ji moram vse dopise vsaj po trikrat prečitati, potem jih spravi v škatuljo. Odgovore pišem jaz. Mala pride k meni in pravi: „Ti, mama, danes bova pisali malemu Vladimiru.“ Ta „mali“ Vladimir je sicer že prvošolec in šest let starejši od nje, ali ona mu vedno pravi „mali“ za razloček od „velikega“ Vladimira – tateka.

„No, dobro,“ pravim jaz, „kaj naj pišemo?“

„Vzemi sivi papir,“ me uči mala, „ta je elegant. V Zagrebu se ne dobi taki. Piši, da imam novo žogo. Novo, veliko žogo. Modra je in notri je plin. Piši, da je to nekaj posebnega, če je plin notri.“

„Dobro, napišem.“

„Moraš napisati ,nekaj posebnega‘. Take žoge, ki so modro pobarvane in je plin notri, se dobe samo v Pragi.“

„Dobro.“

„Piši, da poznam majhnega dečkeca. Hodi še v kiklicah in lase ima dolge kakor punčka. Imenuje se Stanouš. To je čudno. V Zagrebu se imenujejo dečkeci drugače. In Stanouš zna samo češki. Majhen je, piši, pa še nič ne zna.“

„Piši, da sem se vozila včeraj na ringlšpilu.143 143 ringlšpil – das Ringelspiel – nem. vrtiljak. Samo krajcar se da. V Zagrebu je dražje. Piši, naj pride mali Vladimir sem na ringlšpil. In Mediko naj vzame s seboj. Tudi Jelvo bi lahko vzel, piši. Ali Olga, Olga je prevelika, kaj? Škoda, ko je prevelika. Piši, naj pridejo, ko je ringlšpil tako ceno.“

„Piši, da smo bili v restaurantu. Tam je velik vrt in vojaška godba. In jaz sem plesala ves večer. In v roki sem držala rožo. Piši, da je to lepo, če se pleše z rožo.“

„In po parniku smo se vozili v nedeljo. Po Savi se nič parniki ne vozijo.“

„Piši, naj drugič vse popiše. In ves papir naj popiše. Mnogo. Piši, da imam nove čeveljčke. To se imenuje lak. Piši, da ga lepo pozdravim. In vse. In naj pišejo. Vsi. Olga tudi. Ali zna Medika pisati?“

„Zna.“

„Naj tudi Medika piše, piši. In zbogom!“

„Joj, in še to napiši. Polno rož smo natrgali v nedeljo. Marjetic, mačeh, kresnic in še drugih polno. Pa so ovenele po poti. Ali dali smo jih doma v vodo in zdaj so lepe. Piši, naj da rože vedno v vodo. Napijejo se vode. Kadar so kresnice žejne, miže, ali ko se napijejo, pogledajo takoj. To napiši. In zbogom!“

Taka pisma piše mala.

Olga ji je poslala nekoč razglednico, pa je bilo še prostora na robu.

„Piši, naj drugič vse popiše,“ mi je naročala mala. „Zakaj ne popiše vsega?! To se mora ,ganz einfach‘144 144 ganz einfach – nem., čisto enostavno. .“ Ta „ganz einfach“ ima od stare mame.

Zadnjič ji je Olgica poslala pismo. In tam je bilo napisano: „Moja draga Vladoša!“

To se je mali jako dopadlo.

„Ti, mama! Zofka!“

„Kaj, draga moja?“

„Veš, jaz bom Vladoša. Vladinka ne bom več. Vsem povej, da sem Vladoša.“

„Bom.“

„Piši vsem, da sem Vladoša.“

„Bom.“

„Takoj piši: Vladinka je Vladoša. To je lepše.“

„Jutri bom pisala, dušica.“

„Ali za gotovo. Napiši v notes!“

Jaz napišem v notes.

Naša Vladoša je že samostojna gospodična. Sama se je vozila s tramvajem tričetrt ure. Ne more pozabiti tega in jaz ji bom rada naredila zopet tako veselje. Bilo je pozimi in Vladoša ni bila še štiri leta stara.

Enkrat sva bili v mestu.

„Čuješ ti,,“ pravi mi neki znanec. „Posodi ti meni svojo punčko za danes popoldne.“

„Prav rada. Samo mi jo moraš sam pripeljati domov. Jaz imam še mnogo opravkov po mestu. A ob petih moram biti doma, ker me obiščeta dve gospodični.“

„Ej, škoda, jaz imam tudi samo do petih čas. A če grem z malo v tvoje oddaljeno predmestje,145 145 Pisateljica je takrat živela v ulici Kamenicka, ki leži med dvema parkoma (Letná in Stromovka). izgubim dve uri. Škoda, če bi znala iti sama po tramvaju...“

„Saj znam,“ se oglasi Vladoša. „Čisto za gotovo znam, mama.“

No, si mislim jaz, dobro. Samostojnosti se človek ne more nikdar učiti prezgodaj. Naj poskusi. „Če se ti kaj zgodi, boš sama kriva, veš,“ pravim mali. Ta stavek je skoraj vsa moja pedagoška modrost in po mojih dosedanjih izkušnjah je naravnost neprecenljiva.

„Srečko te bo spremil na tramvaj, a ti se lepo vozi. Saj veš, kje se izstopi, in od tam že najdeš domov. Pridna bodi in ne kriči preveč.“

S tem sem se poslovila od nje. Odšla je s Srečkom, starejšim bratom malega Vladimira, Medike, Jelve in Olgice.

Ob šestih zvečer sedim doma in kuham čaj. Skoro me je že skrbelo, da bi se naši punčki vendarle kaj ne zgodilo na poti. Moji znanki sta me plašili s svojim strahom. Da je to jako lahkomišljeno puščati otroke kar tako...

Izgovarjala sem se samo s tem, da „svojo Vladošo dobro poznam“.

In nisem se motila.

Odločno se je zaletelo zunaj nekaj v vrata. Bila je ona.

Še nikoli nisem videla tako veselega in ponosnega otroškega obrazka. Njena rdeča kapica je bila vsa pobeljena od snega, tudi plašček je bil ves posut s snegom. A oči so se bliskale in svetile, rdeča usteca smejala...

Sama si je slekla rokavice, odvezala kapico in vse je letelo v kot na divan.

„Oh, mama, ali je bilo fino!“ si je oddihnila.

In jaz sem jo gledala s čudno trepetajočim veseljem. Glej, tako bo hodila čez deset let iz šole, sem si mislila. Ravno tako se ji bodo smejale oči in z isto gesto bo vrgla rokavice in kapico v kot.

„Nu, kako si se vozila?“

„O, sijajno. Samo Srečkec ni dober. Reci mu, da ni dober. Pomisli, draga moja, on me je dvignil v tramvaj! Zakaj me je dvignil, prosim te?! Ko ti veš, da znam sama. In on je plačal kondukterja! Baš je zločest!146 146 zločest – hrv. hudoben. Zakaj ni meni dal denar, kajne? Ko znam. Oh, in ena gospa me je vprašala, kako mi je ime. In jaz sem rekla: Vladoša Jelovškova.“

Zaplesala je po sobi.

„Ali imaš čaj, mama? Oh, daj mi danes čaj s citrono, ne z mlekom. Pa mi ga lahko daš, prosim!“

Dala sem ji.

„Baš je bilo zgodno,“147 147 Baš je bilo zgodno – hrv. Prav lepo je bilo. je trdila. In jaz sem videla, koliko, koliko sem ji dala, ko sem ji dala malo svobode, malo prostosti, ko sem ji dovolila, da pokaže, da ni neumna, da ne potrebuje vedno paznika nad seboj.

„Zofko, mami, slišiš, ali je bilo fino!“ Zasmejala se je hudomušno. „Pomisli, jaz znam od tramvaja. Kajne, da veš, da znam od tramvaja.“

„Vem, da znaš.“

„A sem vendarle vprašala nekega gospoda,“ se je zahihitala. „Vprašala sem ga: Prosim, pane, kde je tady Kamenická ulice? (prosim, gospod, kje je tukaj Kamenicka ulica?) On je rekel: Tady hned za rohem, holčičko. (Tukaj takoj za vogalom, punčka.) Mislil je, da ne znam!“

Smejala se je in vrtela. Neprestano je govorila in vendar ni vedela, kaj naj prej pripoveduje.

„A kako je bilo pri Srečku?“

„O, fino. Skuhal mi je kakao. In dal mi je orehov in jabolk. In pomisli, Zofko, ima dve goski.“

„Dve goski?!“ se čudim jaz. „Naslikani, iz porcelana?“

„Oh, iz kakšnega porcelana! Dve goski ima, dve pravi goski. Eno pečeno in eno živo.“

„No, v pečeno že verjamem.“

„Dal mi je je jesti,“ se je hvalila Vladoša.

„No, verjamem. Samo da to najbrž ni bila goska, ampak raca.“

„Goska. Mama mu je poslala obe.“

„Ali Vladoša, kaj bo Srečko z živo gosko?“

„Ne vem. Ima jo, no.“

„Si jo videla?“

„Nisem.“

„No, vidiš!“

„Če je pa šla na sprehod. Saj sva jo čakala! ...“

Zasmejale smo se. Ali Vladoša je še danes prepričana, da hodi Srečkova gos na sprehod, zato je nikoli ne vidi.

Vladoša tudi filozofira.

Zadnjič sva šli mimo pokopališča.

„Zakaj je tukaj toliko ljudi?“

„Nekdo je umrl in zdaj ga zapokopljujejo.“

„V zemljo?“

„V zemljo.“

„Globoko?“

„Globoko.“

„Pa zakaj?“

„Zato, ker je umrl.“

„Pa zakaj je umrl?“

„Ker je bil bolan.“

„In zakaj je bil bolan?“

„Zato, ker mora biti enkrat vsak bolan in potem umrje.“

„Vsak?“

„Vsak.“

„Ti tudi?“

„Tudi jaz.“

„In tata?“

„Tudi.“

„In stara mama?“

„Tudi.“

„In mali Vladimir!“

„Tudi.“

„In jaz?“

„Tudi!“ se zaderem že osorno. Zakaj če začne Vladoša spraševati, potem sploh ni konca.

Vladoša vendar obmolkne in molče stopava dalje. Daleč sva že in jaz mislim že na stoto stvar.

Vladoša me pocuka za krilo.

„Ti, Zofko, slišiš?“

„Kaj je?“ vprašam in pogledam dol v njen resni, globoko zamišljeni obraz.

„Ti, slišiš, mama,“ pravi, „a če vsi umrjejo, ne bo naenkrat nobenega več na svetu!“

Pogledam jo. Vidiš, že tacegale človeka mučijo taka vprašanja. In proti njeni logiki ni ugovora.

„Ej,“ pravim, „ko pa prihajajo vedno drugi ljudje na svet. Koliko zaklanih kokoši si videla zadnjič na trgu, in vendar je vedno dosti novih. Iz jajčk se izležejo piške in ko malo zrastejo, pa je zopet dosti kokoši in petelinov.“

„Oh, mama, jaz res ne vem, kako je to. Pravih pišk še nisem videla.“

„No, čakaj,“ pravim, „ko boš večja, jih boš že videla. In potem ti že vse povem, zdaj si še preveč neumna.“

Vladoša molči. Greva po ulici, v drugo, v tretjo. Ali Vladoša molči in ne vprašuje. Pogledam jo včasih. Njen obraz je resen, moder. Obrvi so se namrščile nad malim noskom, oči razmišljajo.

Čez dolgo časa mi pravi: „O, zdaj pa že vem, od kod prihajajo drugi ljudje. Iz Zagreba.“

In deloma ima prav. Srečko je iz Zagreba, tata, gospodična Slavka, Janko... Vsi ljudje, ki jih pozna, vsi so iz Zagreba …

EPIZODICE148

148 Domači prijatelj 1905, 9 (1. september). 210–215. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 24–33, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 31–39, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 30–39 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 30–38. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 18–27. V nemščini (Kindergeschichten, s podnaslovoma Ein Spiel in Der Lampion) objavljeno v Agramer Tagblatt 13. 7. 1907. Objavljeno besedilo nima tretjega dela, ki se začne s stavkom Bog ve, to je več kakor epizodica …

Naša Vladoška ima tudi mnogo velikih prijateljev.

V tiskarni na primer je kakor doma. Pride v pisarno in tam poiščejo takoj kakšne ilustracije, v dvorani pri stavcih jo kdo vzdigne, da vtakne svoj radovedni nosek v predalčke s črkami, in v ekspediciji, kjer tudi knjige broširajo in obrezujejo, tam ji nalože vse polno raznobarvnih odrezkov. Včasih se tudi kdo z njo poigra.

V prednji sobi ga ustavi in povabi: „Gospod, igrajva se kaj.“ In gospod, katerikoli, se zastavi in igra, kar si zmisli Vladoška.

„Tukaj je park, prosim,“ pravi. „Tukaj je vodoskok, tam so rože in tamle so klopi. Če si truden, smeš sesti.“

„Kam naj sedem, ko ni nobene klopi,“ pravi gospod in se razgleduje po prazni prednji sobi.

„Sedi se, če pravim. O, joj, vidiš, zdaj si stopil na gredico. Kaj ne veš, da ne smeš po travi, te bo policaj!“

Gospod prestopi na drugo nogo.

„Ah, to sež nešikovnej! (Ah, to si neroden!) Če ti pravim, da sedi na klop! Kako se bodo pa ljudje sprehajali, če se tako postaviš!“

Gospod ne ve, kam bi se del, a mala ga prime za roko in prisloni v kot. „Tukaj je klop, to bi si lahko bil sam zmislil.“

Potem si privzdigne z eno roko itak kratko kiklico in se „sprehaja“ po parku.

„Zakaj držiš, Vladoška, kiklico, kolena se ti vidijo,“ pravi gospod.

„Oh, ti si pravi,“ pravi Vladoška. „Kaj ne veš, na tabli je napisano, da se po parku ne sme iti z vlečko.“

„A tako.“

„Da. Jak se račte mit, milostíva pani? (Kako se izvolite imeti, milostljiva gospa?)“ vpraša Vladoška obešalo in se globoko pokloni. „Kajne, tako čudno vreme je, sam dež. Oh, jaz ne vem, kaj bo. In mama mi ne dovoli vzeti belega sončnika, kadar gre dež, a pravega dežnika nimam, pomislite.“

Važno potegne Vladoška obrvi kvišku in se poslovi: „Má úcta! Na shledanou! (Moje spoštovanje! Na svidenje!)“

Gospod je nepotrpežljiv v kotu na „klopi“.

„Kaj naj počnem, Vladoška?“

„Ah, vidiš, ženska gre s prestami. Kupi mi eno.“

Vladoška ukrivi roko, kakor bi nosila košaro: „Pravkar so pečene. Dve za tri krajcarje.“

Gospod da tri krajcarje, ki jih Vladoška spravi v žep, potem ugrizne v košček papirja.

„Oh, izvrstne preste, hvala lepa. Saj pravim, ta ženska ima najboljše preste na svetu.“

Zafrkne se na peti in postoji pred „vodoskokom“.

„Čudno je to narejeno, da voda skače, kajne? A ponoči samo nekaj zavrtijo in nič več ne skače. Ali to veš?“

„Vem, Vladoška, samo...“

Vtem pa pridejo trije tuji gospodje in jo marširajo čez Vladoškin park, čez gredice in rože v pisarno. Tudi njen prijatelj gre za njimi. Vladoška stoji v prazni prednji sobi, sredi svojega pohojenega parka, strmi v pisarniška vrata in zavrt z glavo: „(Tihle mužští jsou doopravdy hloupí! (Tile moški so res neumni!)“ Slišala je pač to od naše branjevke...

Bili sva z Vladoško pri neki moji prijateljici konservatoristki. Igrala je na klavir in Vlada je bila na „balu“. Na prsih je imela pripeto rožo iz rdečega papirja in na rokah moje rokavice, ki so ji šle do komolcev. Slišala je, da človek sploh ne more brez rokavic na ples ... Klanjala se je na vse strani in plesala je odkritosrčno, da je bila vsa rdeča in vroča.

Prišel je brat moje prijateljice. Tudi on je glasbenik. Zasviral je na gosli neko novejšo Ševčikovo149 149 Otokar Ševčik (1852–1934) je bil češki violinist in učitelj. skladbo.

Vladoška ga je jako skrbno opazovala. Ko je končal, pravi važno: „To je umetnik, mama.“

Vidiš jo, žabo, si mislim, pa ne, da bi imelo to pišče že umetniški okus.

„Zakaj je umetnik?“ vprašam.

„O, glej, dolge lase ima in črno pentljo okrog vratu – a vubec vypadá interesantne (– in sploh izgleda interesantno).“

Zasmejali smo se. Ali gospod Jiři (Jurij) ni bil užaljen, četudi je pravi umetnik – ne samo zaradi las. Šel je k Vladoški in razgovarjala sta se dolgo. Medve s prijateljico sva šli na vrt in sva se že vrnili, a gospod Jiři in Vladoška pa sta še vedno sedela skupaj in se živahno zabavala.

„Čudim se,“ pravim, „da imate toliko smisla za otroke.“

„O, jaz jih ljubim,“ mi odgovori. „Ni lepšega, kakor napraviti veselje otroku. In nič ni hvaležnejše. Jaz delam to že iz egoizma. Kadar zatrepeta cela taka dušica v radosti, ki ste jo vdahnili vi, – kakor kralj, tako bogat se zdi človek sam sebi. In jaz imam, pomislite, to čudno častiželjo dati otroku kaj takega, da me ne pozabi. Ne dajem bonbonov, konjičkov, punčk – vse te reči dajejo otrokom vsi ljudje in kako naj si ono zapomni darovalca. Jaz vselej dolgo razmišljam, kaj bi dal. Nekaj posebnega mora biti.“

„In kaj je to posebno?“

„O, to se menja po okusu mojih malih prijateljev. Pred nekaj tedni sem se vozil z malim dečkom našega portirja dve uri s fijakarjem po mestu. Voziti se v fijakerju in baš dve uri, to je bila njegova želja in poveril mi jo je kakor nekaj nedosežnega, kakor tiste sanjarske želje, ki jih imamo tudi mi odrasli tolikokrat. Nu, vi veste oceniti, kaj je uresničitev sanjarskih želja ... Jaz sem mu izpolnil tako željo in kadarkoli ga srečam, me pogleda s prekrasnim, bliskajočim se očesom. Pogled kakor biser ... Pred nekaj časa na primer sem priredil koncert sedemletni Fanuški in vsem njenim prijateljicam. Vprašal sem jo, kaj bi si želela, pa mi je rekla, naj ji naredim koncert. Prišel sem k njej v fraku in s cilindrom, v lakastih čevljih, kakor hodim na svoje prave koncerte. Očeta in mater je poslala proč in igral sem v sprejemni sobi med samimi otroki ravno tako resno, samo z mnogo večjim užitkom, kakor v prvih salonih našega mesta. In Fanuška je rekla, da me ne bo nikdar in nikoli pozabila. In morda me res ne bo...“

Naša Vladoška je poslušala zvesto, z očmi, ki so bile modre in zamišljene.

„Ali naj tudi tebi kaj dam?“

„Da, nekaj posebnega,“ je rekla in oči so se ji zasvetile.

„Ali, gospa, vi morate najprej domov, za tako reč se morava posvetovati, kajne, Vladoška?“

„Dobro,“ sem rekla, „samo da pride do noči domov. Večeri se že.“

Odšla sem sama. Čez dobre pol ure zaslišimo nestrpno zvonjenje. Vsi tečemo odpirat. Seveda je bila Vladoška. Kakor živa žogica je skočila med nas.

„Kaj si sama?“ vpraša moj mož.

„Gospod Jurij me je spremil samo do veže.“

Hotel je, da bi užila veselje do kraja, da bi nam sama povedala vse – sem mislila na tihem in dopadlo se mi je to.

„Kaj pa imaš?“ jo vprašam.

„Oh, ti ne znaš, mama, nešto, nešto... nešto krasnoga, nešto divnoga...“150 150 nešto divnoga (hrv.): nekaj čudovitega …

Zobki so se ji svetili, oči smejale, rokice so nestrpno mahale naokoli.

Na mizi je ležal rožast zavitek. In kaj je bilo?

Lampion, velik, rdeč, kinežki151 151 kinežki: kitajski. lampion.

„Mama, ali vidiš, tata, glej, lampijon... lampijon! ...“

Vrgla se mi je okrog vratu in me poljubovala. „Lampijon, pomisli!“

Tekla je v kuhinjo: „Ali si videla, Mařka, lampijon?! Jaz ga imam, jaz sem ga dobila, pojdi pogledat!“

„Gospod Jiři je dejal, vse luči ugasite, vse, samo moj lampijon naj gori!“

Ugasili smo vse luči in obesili lampijon v moji sobi, kjer spi tudi Vladoška.

„Gledaj, tata, kako je crven!152 152 Glej, tata, kako je rdeč. Nikjer ni tako velikih lampionov. Kajne, niti v Zagrebu? Bog, strašno imam rada ta moj lampion. Ampak ne bodi žalosten, tata, da ne gori v tvoji sobi. Jutri ga dobiš ti, danes pa naj bo tukaj, meni je tako všeč. In kako je velik. Nigdje nema ovakvih velikih lampijona. Zarne, niti u Zagrebu? Bože, užasno volim ja moj lampijon. A nemoj biti žalostan tata, da ne gori u tvojoj sobi. Sutra ćeš ga dobiti ti, al danas neka bude ovdje, meni se tako svidja. “

Povečerjali smo in ko sem dala Vladošo spat, me je prosila: „Nikar ga ne ugasni. Naj gori, ko je tako rdeč in lep.“

Obljubila sem, da bo gorel do polnoči.

In do polnoči sem tiho sedela v skrivnostnem, molčečem mraku in moje oči so zrle v veliki, rdeči lampijon, ki je kakor tuj, čaroben cvet visel pod stropom.

Bog ve, čudne misli so mi rojile po glavi. Glej, saj tudi mi, ki nismo več otroci, pozabimo hitro na lepe darove, plemenita čustva, velike žrtve – ali rdečega lampiona ne pozabimo...

Da, to je vsa modrost in vsa skrivnost, Vladoška.

Nekaj posebnega si želi človeško srce, samo nekaj posebnega. Ima bisere vsak dan, in vendar je polno hrepenenja po tujem, neznanem, skrivnostnem. Hotelo bi velik, rdeč lampion, da bi gorel v duši kakor čaroben cvet, kakor cvet, ki cvete samo enkrat ...

Bog ve, to je več kakor epizodica ... Vselej se mi stisne srce, kadarkoli se spomnim na to.

Pozimi je bilo in Vladoška takrat še ni bila štiri leta stara.

Jaz ne vem, ali zdi se mi, da prevzame naša ljudska srca včasih nekaj grdega in hudobnega. Ljudje z živim temperamentom, ki se težko premagajo, so posebno podvrženi takim strašnim trenutkom.

Včasih se zakrkne moje srce in mojo dušo napolni odurna hudobija. Zaradi kakšne malenkosti mi zavre kri in moje oči postanejo grde in trde.

Tako je bilo tisti večer.

Moj mož je odhajal v gledališče. Ko je že odšel, opazim, da je pozabil vzeti s seboj operno kukalo. Vzamem ga in hitim po stopnicah za njim. Bil je že pred hišo.

Ko se vrnem, je bilo na hodniku pred našim stanovanjem polno ljudi, vrata so bila odprta in v kuhinji je stalo nekaj žensk. Mala je kričala na vse grlo.

Strašno mi je bilo neprijetno zaradi ljudi. Zakaj so se zgrnili iz cele hiše, da prodajajo zijala? Na mojem obrazu se je vžgala jeza in radovedne sosede so se hitro razgubile.

„Zakaj si kričala?“ vprašam malo.

Ona je molčala in me gledala.

„Zakaj si kričala? Kaj se ti je zgodilo?“

„Nič.“

„Te je bilo strah?“

„Ne.“

„In zakaj potem kričiš, da vsi ljudje lete skupaj,“ se jezim vedno bolj razburjena. Trdo jo primem za rame. „Kdo ti je rekel, da se deri, smrklja!“ kričim in jo sunem od sebe.

Zamahnila je in padla proti postelji. Slišala sem, kako ji je butnila njena glava ob rob postelje. Ni jokala, samo prosila je v strahu: „Ne jezi se, mama, prosim te, ne jezi se! Nikar se ne jezi!“

Ali prijela sem jo odurno in trgala obleko z nje: „Takoj spat! Takoj! Jaz te že naučim!“

In v tistem hipu me je spreletela hudobna, maščevalna misel. Vsak večer sem jo celo obrisala z mokro gobo, preden sem jej oblekla nočno srajčico in jo položila spat. A ta večer zgrabim lavor in hitim k vodovodu. Voda je bila mrzla kakor led. Sram me je, ali moram reči, da mi je spačil obraz grd, škodoželjen smeh.

Postavila sem lavor na tla in postavila malo v vodo.

„Da boš drugič zopet kričala!“

Namočila sem gobo in jo izžela nad njenimi ramami. Res je bila utrjena proti hladni vodi, ali ta je bila kakor led mrzla. Njeno telesce je zatrepetalo, a zajokala ni. Povzdignila je rokice in me hotela pogladiti po obrazu: „Mamica, nikar se ne jezi več! Nikoli več ne bom kričala!“

Zopet sem namočila gobo in jo izžela nad njo. Zatrepetala je, zobje so ji malo zašklepetali, vendar se je nasmehnila: „Vidiš, mama, nič se ne jokam, samo ne jezi se nikar!“

In njene rokice so se stezale proti meni, da bi me pobožala. Umikala sem se jim, vendar so se njeni drobni prstki dotaknili mojih lic. In kakor da bi se bili dotaknili razgaljenega srca, tako me je pretreslo in streznila sem se tisti hip.

Nekaj čudovitega so otroške roke. Kadar se te dotaknejo, te pobožajo, izgineta jeza in hudobnost, kakor izgine tema pred soncem. In ljubezen privre iz duše, vroča in trepetajoča.

Vzdignila sem malo iz vode, jo obrisala in položila v posteljico. Tiho sem jo odela. A srce me je zabolelo od sramu in kesa.

Rada bi jo bila pobožala, objela, rada bi jo bila prosila, naj mi oprosti, da sem taka, a nisem se upala pogledati jej v lice. Čutila sem se nevredno, da jo poljubim.

Zagrnila sem posteljico, da bi je ne motila luč, postavila svetilko na nočno mizico in tudi sama legla. Vzela sem knjigo v roko, ali zaprla sem jo zopet. Neizrečeno sem bila žalostna in potrta. Tako sem ležala in gledala v strop. Premišljevala sem, kako je človek čuden, grd in hudoben, kako se spremeni v hipu v bestijo. Kako je mogoče, da sem taka, sem mislila. Zdi se mi včasih, da je moje srce zmožno najvišjih čustev, in glej, kako je mogoče, da je taka gnusna hudobija v istem srcu. Tiščalo me je v grlu in moja duša je bila polna ponižanja in kesanja.

Vzdihnila sem, a tu, glej, se je oglasilo iz posteljice, ki je stala na nasprotni strani sobe: „A zakaj ne čitaš, mama?“

Mislila sem, da že davno spi. „Ne morem čitati,“ sem rekla.

„In zakaj ne, vsak večer čitaš. Glej, jaz te tukaj gledam,“ je rekla in vtaknila rokico skozi mrežo ter odgrnila zagrinjalo še bolj.

„Zakaj ne spiš?“ sem rekla in šla k njej, da bi ji poravnala odejo.

In zopet se je nisem upala dotakniti ter sem šla nazaj spat.

Mala ni zaspala.

„Še vedno te gledam. Zakaj ne čitaš?“

„Spi, spi! Potem bom brala. Ali te zebe, da ne moreš spati?“ sem se spomnila.

„Ne, ni mi zima. Ali kaj misliš, malo bi se šla k tebi gret, ne? Bo še bolj toplo.“

Vstala sem in jo odnesla k sebi v posteljo.

Tako je ležala zdaj poleg mene.

Še huje mi je bilo. Srce me je bolelo v bridki, rezki bolečini. In nisem mogla objeti svoje male.

In tedaj se je stisnila k meni, me je pogladila in rekla:

„Zakaj si tako žalostna, mama? Saj me nič več ne boli, res, čisto nič. Kaj boš žalostna, kajne?“ Objela me je z obema rokama in me poljubila.

Razjokala sem se in potem sem ji pripovedovala, kako je včasih človek hudoben, čeprav nerad, in potem mu je žal.

Razumela me je: „O, vem to. Kar kričala sem, pa nič nisem hotela kričati.“

Ko sem bila še vedno žalostna, me je zopet objela: „Oh, mama, kajne, jutri bova obe pridni?“

Pritrdila sem ji in potem sva obe zaspali objeti in srečni.

In tako je z nama od tedaj: vse mogoče se pripeti in večkrat sva nezadovoljne druga z drugo. Ali kmalu se poravna in razjasni vse. Ona ve, kako je z menoj, jaz, kako je z njo, in zopet sva pridni obe, ona in jaz...

OTROCI153

153 Domači prijatelj 1905, 10 (1. oktober). 240–244. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 14–17, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 41– 45, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 40–44 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 43–48. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 27–31, objavljen je samo prvi del, brez zgodbe o sosedovem Poldiju.

„Jej!“

Vladoša ne sliši. Žlico drži v roki čudno pokonci, oči so se zamaknile v okno. Videti je: Vladoša razmišlja.

„Jej!“ pravim še enkrat in jo dregnem.

Začudeno me pogleda, češ kaj jo motim, potem me vpraša resno in z velikim zanimanjem: „Ti, mama, zakaj pa so oblaki?“

„Zato, da dežuje,“ odgovarjam v naglici in silim:

„Jej!“

Vladoša zapiči žlico v svojo mlečno kašo in jo pusti tam, zakaj zdaj jo zanima nekaj čisto drugega.

„In slišiš, mama, če bi ne bilo oblakov, bi ne deževalo?“

„Ne bi.“

„In bi se vse posušilo na svetu?“

„Jej!“ opetujem154 154 opetovati – ponavljati. odločno.

„Ali povej, mama, ali bi se posušilo ali se ne bi?“

„Da, posušilo bi se,“ pravim že živčno in ukazujem: „Jej!“

„O, saj vidiš, da jem,“ odvrne Vlada in vzdigne žlico do ust, ali še v pravi čas se spomni: „Reci, mama, zakaj se pravi kaša je otročja paša?“ Polna žlica omahne zopet na krožnik.

„Zato, ker je to najboljša jed za otroke, zato, ker so zdravi in rdečelični, če jedo kašo.“

„In če je mlečna?“

„So še bolj rdeči.“

„Slišiš, mama...“

„Molči in jej, če ne te bom, bogme!“ ji povem na kratko in to pomaga. Vladoša je.

Pa že pred drugo žlico se zmisli: „Slišiš, mama, meni se zdi, da se je kaša prismodila. Saj vem, Mařka nič ne gleda. Kar pusti in potem se prismodi. Naj sama je, ko je prismojeno, kajne?“

„Nič ni prismojeno,“ pravim, „jej!“

„Če pa je. Na, pokusi!“

Res pokusim. „Meni je zdaj tega dosti,“ pravim odločno. „Nič ni prismojeno,“

Vladoša poje drugo in tretjo žlico.

„Slišiš, mama, jaz res več ne morem, mene želodec boli.“

„Jej!“

„Slabo mi je, mama!“

Zdaj mi je res že preveč. Vzamem žlico in ukazujem: „Odpri usta!“

Vladoša odpre usta, ali ves obraz se ji nakremži: „Če mi je res slabo, strašno slabo.“

Iz oči ji kanejo dve, tri solze in Vladoša se že pripravlja na katastrofo...

Ve: to je do zdaj pri meni vedno pomagalo. Kadarkoli je bila kakšna reč, ki ji ni bila posebno všeč, je prišlo Vladoši slabo. In da odkritosrčno povem: kadar je rekla, da ji je slabo, potem samo ne več prigovarjati! Le še enkrat je bilo treba reči: „Jej!“ in že je bilo celo kosilo zunaj.

Tudi danes se pripravlja...

Ali jaz sem pametnejša. Moji sosedi se je danes dopoldne nekaj zgodilo in iz tega sem se tudi jaz nekaj naučila...

„O, slabo ti je, dušica?“ pravim hinavsko. „Vladoška, siromaček, si bolan? Kar hitro v posteljo! Mařka! Mařka! Tecite hitro v spalnico in pripravite Vladoški posteljico, ona je bolna.“

„Oh, ne, mama, nisem bolna!“ se prestraši Vlada, ko ji začnem odpenjati oblekico. „V resnici nisem bolna! In Karliček pride popoldne pome. Danes je veter, danes bomo spuščali zmaja.“

„Če ti je pa slabo.“

„Nič več mi ni slabo, mama. Čisto dobro mi je.“

„Boš jedla kašo?“

„Oh, mama, želodec me pa res še malo boli.“

„Ja, draga moja, če človeka želodec boli, mora v posteljo. Mařka, pojdite h gospe profesorjevi in recite, naj Karlik ne hodi po Vladošo; da je bolna, recite.“

„Oh, mama, naj Mařka ne hodi! Ko ima Karlik novega zmaja! Tako velikega kakor sem jaz, je rekel včeraj. Stric mu ga je naredil in strašno visoko pojde ...“

„Boš jedla kašo?“

„Bom, mama.“

In Vlada je kašo. Junaško jo je in pri vsaki žlici me zmagonosno pogleda.

„Vidiš, mama, nič več mi ni slabo. In tudi Jaroslav pojde z nama. On si je kupil amerikanskega zmaja. Ali veš, kakšen je amerikanski zmaj?“

„Ne vem.“

„Pravijo, da gre grozno visoko. Da se niti ne vidi. In kakor škatla je, na ta način. Ali moram pojesti cel krožnik?“

„Cel krožnik.“

„Slišiš, mama, kdaj pojdem v gimnazijo?“

„Čez dobrih pet let, če boš pametna. Pri punčkah je tako; samo tiste smejo v gimnazijo, ki so jako pridne in jako pametne.“

„O, boš videla, mama, jaz bom sigurno jako pametna, sigurno!“

Nasmehnem se: Aha! Včeraj popoldne je bil gospod Stanecki pri nas in njegova vsaka druga beseda je: sigurno, sigurno...

„Kaj bi šla tako rada v gimnazijo?“ jo vprašam in sem skoro malo ponosna nanjo. V resnici, to je precej prijetna misel imeti slavno in učeno hčer...

„Seveda bi šla rada v gimnazijo, mama! In ti mi boš kupila amerikanskega zmaja, kajne? Pravega amerikanskega. Jaroslav je rekel, da mora iti človek vsaj v gimnazijo, če hoče imeti amerikanskega zmaja. To je sigurno jako imeniten zmaj?!“

„Jej!“ pravim suhoparno. Eh, kaj vedo otroci, kakšne imenitne načrte imamo matere z njimi!...

Mlečna kaša je izginila s krožnika. Zunaj je pozvonilo. Karlik in Jaroslav sta prišla po Vladošo.

Kakor elektrizirana je skočila kvišku. „Oblecita me, mama, Mařka! Tata, daj mi dva krajcarja za žemljo. Mama, daj mi predpasnik. Rdečega! Rdeči ima žep.“

Oblekli smo jo. Karlik in Jaroslav sta čakala važno kakor dva viteza. Jaroslavov amerikanski zmaj je bil ogromen. Samo po dolgem je šel skozi vrata.

Privzdignil ga je in mignil Vladoši: „Ali si videla?“ Kakor bi bil rekel: Pravi čudež celega sveta, draga moja!

Mala me je poljubila in potem so šli.

Po vsej hiši je odmevalo, tako zmagonosno je pripovedovala Vladoša Jaroslavu: „Jaz pojdem tudi v gimnazijo. Za sigurno. Mi je že mama rekla. In moj zmaj bo še večji, kakor je tvoj, in še bolj amerikanski bo!“

Pa res, da ne pozabim.

Danes zjutraj pride k nam naša sosedinja, mlada, lepa in bogata vdova. Lase je imela razkuštrane, obraz ves rdeč in objokan.

„Kaj vam je za božjo voljo?“ jo vprašam prestrašena.

„Je vaš soprog doma?“

„Ne, ni ga doma. Rekel je da pride opoldne. Kaj pa je?“

Zgrudila se je na stol in zaihtela je na ves glas. „Poldi umira!“ je vzdihovala.

Skočila sem kvišku. Poldi je bil imeniten, fletkan155 155 fletkan – čeden, ljubek. in živahen fantek, kakšne tri, štiri leta star. Dobršno navihan ali ljubezniv dečko.

„Ni mogoče, gospa. Saj je bil včeraj popoldne pri nas in popolnoma zdrav.“

„Umira, morda je že mrtev. Jaz ne morem več gledati. In moj edinec je. Samo njega imam na svatu. Oh, ljuba moja, ko bi vedeli!“

In zajokala je bridko, da so tudi meni prišle solze v oči. Šla sem z njo v njeno stanovanje. Pestrna je klečala pred posteljico in močila fantku sence z žganjem. Tulila je na glas. Ko smo vstopile v sobo je planila k svoji gospe: „Oh, gospa, jaz sem kriva, jaz sem ga ubila! Oh, gospa, usmilite se me! Oh, in tako sem ga imela rada. Če bi imela svoje lastne otroke, jih ne bi tako ljubila ! … Oh, Poldi, srčkano!“

Pristopila sem bližje. Poldi je ležal gol v posteljici pesti stisnjene, okrog ust pene. Prijela sem ga ali bil je trd, kakor brez duše. Zdelo se mi je, da ima čisto modre nohte ...

„Kaj se je pa zgodilo?“ vprašam.

„O, nič posebnega,“ pripoveduje stara pestrna. „Včeraj je imel nove prve hlačice, a jaz sem ga hotela obleči danes še v kiklico. Branil se je in kričal, ali komaj sem ga oblekla, ko je prebledel in omahnil. Kar pal je, stisnil pesti, zaškrtnil z zobmi in se ni več ganil. Nisem hotela plašiti gospe, sama sem ga slekla in položila v posteljico. Sem si mislila, bo že prišel k sebi, hude jeze je, pa je že večkrat tako naredil. Malo sem ga potresla, pa je pogledal. Danes ga pa ne morem priklicati k sebi. Že dve uri je tako. In tudi gospa ga ne morejo prebuditi!“ Starka je stisnila obraz v predpasnik in je še huje jokala. Vdova je vzela Poldija v naročaj, poljubovala ga je, pritiskala k sebi in jokala. Jaz sem ga ji vzela iz rok, hodila sem z njim gori in doli, da me je pot oblival – fant je pošteno težak! – ali nič, kakor kos lesa, tak je bil.

„Po zdravnika bežite,“ sem ukazala pestrni.

„Da, da,“ je pritrjevala vdova. „Fijakarja vzemite. Vse dam do zadnjega krajcarja, samo naj ne umrje. Poldi! Poldi!“ zopet se je vrgla nanj in ga je oblivala s svojimi solzami.

Jaz sem mu trla zapesti, mečkala prsi, vzdigovala roke, noge, prekladala ga sem in tja – ali fant je bil kakor klada.

Vdova je šla v shrambo, prinesla olje in mu ga vlila po želodcu in trebuščku, da se je ves svetil. Na kredenci je stal rum. Nalila sem ga na robec in mu ga držala pod nos.

Tudi naša Mařka je prišla gledat, kaj je. Slišala je, da je v takih slučajih dobro namazati podplate z zenfom156 156 senf –der Senf – nem. gorčica. . Sama je poiskala v shrambi vrč in je napravila Poldiju dva poštena obkladka na podplate.

Tudi portirka je slišala, kaj se godi. Pomočila je obrisačo v jesih in je zavila Poldiju glavo v njo, potem je letela k branjevki. Ta je kuhala svojemu Tondi kamilice, ker se je bil preveč najedel nezrelih češpelj. Nekaj teh kamilic je še ostalo in portirka je poskušala vliti jih našemu bolniku par žlic v usta – pa ni šlo.

Fant je bil že čisto bel kakor prt.

Gospodična Anda, ki je stanovala v drugem nadstropju in poučevala francoščino, je prinesla migrenin,157 157 Migrenin – zdravilo proti glavobolu. kafro158 158 kafra – zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov. in marijaceljske159 159 Marijaceljske kapljice – Mariazeller Tropfen nem.: zeliščne kapljice poimenovane po romarskem središču Maria Zell. kapljice, njena sosedka gospa Malčova pa melisengeist160 160 Melissengeist – nem., zdravilo, narejeno iz različnih zelišč, mdr. tudi melise. in škrnicelj homeopatičnih kroglic. Mene so ženske že odrinile. Drgnile so in mazale Poldija z vsemi mogočimi sredstvi po hrbtu, prsih, po temenu in podplatih, po rokah in po nogah, a dečko kakor mrtev.

Končno, čez dobre pol ure pride zdravnik. Pestrna mu je že po poti povedala, kaj in kako.

„Rešite mi Poldija,“ je prosila vdova. „Tudi jaz bom umrla, če mi umrje on.“

„Ne bo treba umirati, milostiva,“ pravi zdravnik in pristopi k postelji.

Jaz hočem oditi domov, ali vdova me zadrži: „Ostanite pri meni, tako sem potrebna pomoči in tolažbe!“

Naslonila se je name in obe sva s strahom pričakovali, kaj bo rekel zdravnik.

Pogledal je Poldija in ga obrnil na trebuh. Pod brado mu je naravnal blazino, da je bila glava kvišku in je mogel fant svobodno dihati.

Potem je šel k portirki in ji je nekaj rekel. Druge nismo razumele, čeprav ji je moral dvakrat reči, predno je odšla. Z zelo začudenim obrazom.

Kmalu se je vrnila s tanko, elegantno šibo v roki. Zdravnik jo je vzel v roke in švrk! po zadnjem delu Poldijevega telesa.

Vdova je zakričala kakor ranjena zver: „Gospod doktor, to je surovost, zločin! Na pol mrtvega otroka ... o!“

Zdravnik je molčal, zopet je vzdignil šibo in še dvakrat je zažvižgala po zraku.

Ah, in takrat je skočil Poldi po konci. In tako je bil živ, kakor še nikdar ne. Kar tak, kakor je bil, z oljem, zenfom, rumom, jesihom, s kafro, kamilicami in migreninom namazan in polit, je skočil doli iz postelje v naročje preblažene svoje matere.

Drl se je, da se je hiša tresla, ali srečna vdova je vendar smehljajoč podajala zdravniku roko: „Hvala lepa, od srca hvala, gospod doktor!“

Ta je fino skomizgnil z ramami: „Oprostite, milostiva, ali kadar bo zopet Poldi pal iz jeze v omedlevico – to je najboljši lek. Kakor ste videli ... “

UČENJE161

161 Domači prijatelj 1905, 11 (1. november). 270–273. Rokopis ni ohranjen. Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 33–37, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 47–52, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 45–50 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 43–48. V češčini (Učeni) je bilo objavljeno v časopisih in revijah Eva (Prostějov) 5/1908, št. 1, str. 1–4, v Vydrovy Besedy 11/1911, št. 3, str. 68–70 in v: V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja, Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 32–36.

Vladoša se uči. Mnogo se uči. Vsak dan kaj novega.

Ona ima tudi že svoje nazore o svetu, o ljudeh in o raznih drugih stvareh. Samo to je šment, da so njeni nazori vedno jako originalni, mnogo originalnejši kakor od drugih ljudi.

Včeraj je naša Mařka prala. Vladoša je jako vesela, kadar Mařka pere. Popoldne sme tudi ona za pol ure v pralnico prat krilca in predpasničke svojih punčk. Samo za pol ure, dlje ne, ker je v pralnici nezdrav zrak, poln pare. Vselej moram sama ponjo in ona mi ne veruje, da je njene pol urice že minilo.

„Jaz ne verujem, mama. Tvoja ura ne kaže prav. Koliko praviš, da je?“

„Štiri.“

„Ni mogoče, jaz pojdem vprašat gospo Dostalovo.“

Kadar se pri nas ure kaj pomešajo, pošljemo vprašat Vladošo k sosedi. Vladoška se prav nič ne spozna v urah, ali vselej govori tako, kakor da bi prav dobro vedela, koliko je ura.

„Le pojdi h gospe Dostalovi vprašat,“ pravim. In vsak drugi ponedeljek hodi Vladoška k njej vpraševat, če je že štiri.

Ona vselej pritrdi. A to Vladki ni všeč. Zadnjič ji je rekla: „Gospa Dostalova, zakaj me nimate nič radi? Kaj sem vam naredila?“

„Dušica,“ pravi gospa, „nič mi nisi naredila in rada te imam resnično. Verjemi!“

„Pa zakaj pravite, da je štiri?“

„In kaj naj rečem?“

„Recite kaj drugega! Da je sedem ali dvanajst. Če je štiri, ne smem več v pralnico, a tam je tako kratkočasno. Mama pravi, da je štiri, a pri vas je lahko sedem, ne?“

Vladoša se je blamirala in gospa Dostalova ji je razložila, da morajo biti vse ure enake. Če je štiri, je štiri na vseh urah po celem mestu in po celi deželi.

Dolgo je mislila o tem, pozabila je celo na pralnico in doma me je vprašala z očmi, velikimi kakor dva oreha: „Slišiš, mama, ali je zdaj tudi v Zagrebu štiri?“

„Tudi,“ pravim.

Vladoša nagolbanči obrvi in se začudi: „Veš, to je posebno, kako le te ure vse hkrati zvedo, da je štiri. To se telefonira?“

Nu, torej da povem, kako je bilo včeraj.

Vladoša je slekla vse svoje punčke do golega in je odšla v pralnico, ali že čez deset minut je prišla nazaj jezna in objokana.

„Kaj je?“ vprašam in ji otarem solze.

„Pravijo, da lažem. Pomisli!“

„Zakaj pravijo?“

„Mařka pravi. Reci ji, da ne sme reči, da lažem, ko je res!“

„Nu, to ni tako mislila.“

Vladoška se potegne, vzdigne nosek in pravi prepričevalno: „Žaliti se ne pustim!...“

O, Vladoška, ti opičica, kje si vzela to imenitno frazo?!

Pripognem se k nji in jo vprašam s sočutjem: „Kako je bilo, povej!“

In zdaj skoči Vladoška kvišku in se mi obesi na vrat: „Kajne, mama, da sem imela sestro?“

V prvem hipu je bil moj obraz gotovo jako neumno presenečen. „Jaz nič ne vem, dragica,“ zatrjujem slovesno.

Ali hkrati se zavem vse komičnosti njenega vprašanja in prasnem v odkritosrčen smeh.

Mala je razžaljena. Zardi do ušes: „Mařka je tudi rekla, da ni res. Pa je res. Ko vem.“

Jaz se le smejem, smejem.

„Starejša je bila in umrla je, ko vem,“ trdi Vladoša.

„To se ti je sanjalo,“ pravim jaz.

Vlada v jok. Naenkrat sem bila vsa mokra od njenih solz.

„In če je res? Ti sama si rekla. Saj imam naušnice162 162 naušnica – uhan. od nje!“ In prime se za rdeča ušesca, kjer se svetijo okrogli zlati obročki z majhnim modrim turkizom na sredi. Modra pikica se blešči med njenimi jeznimi prstki kakor radovedno očesce.

Oh! Zdaj šele se mi je posvetilo. Zavrtim se z Vlado in zaplešem. „To je bila tatekova sestra, ona je nosila tvoje rinčice, ko je bila čisto majčkena. Ali bila je starejša kakor jaz, ko je umrla. Tvoja teta je bila in ne sestra,“ jo poučujem.

Vladoša me gleda, ali ji ni jasno.

„In včeraj si rekla, da je vse moje, kar ima tata!“ vzdihne in razmaže zadnjo solzo po okrogli bradici.

Učila sem Vladošo, naj bo odkritosrčna in naj vedno govori, kar misli. Ali ta pouk se ni predobro obnesel in zdaj ji moram razlagati, da ni ravno neogibno potrebno, da bi človek obešal prav vse svoje misli ljudem na nos.

Bilo je v nedeljo.

„Mařka, ali imamo zadosti špirita doma?“ vprašam našo kuhinjsko vilo. „Popoldne pridejo znanci in bomo kuhali čaj.“

„Nič ga ni več,“ se prestraši Mařka. „In prodajalnice so že vse zaprte!“

„O, mama, pojdem pa jaz ponj k branjevki. Jaz grem od zadaj skozi stanovanje, pa mi vse da, kar hočem,“ se ponudi Vladoša.

Poslali smo torej Vladošo po špiritus. In tam se je ponašala, kakor smo zvedeli, takole:

Vladoša: „Dajte mi pol litra špirita.“

Branjevka ji ga naliva v kantico.

Vladoša: „No, veste, vaš špiritus ni poseben. Naša Mařka pravi, da ga mešate z vodo.“

Branjevki se povesi nos in misli si: „Vse te punce so kanalje in vaša Mařka je največja.“

Vladoša: „Kadar me pošljejo doma kupovat špiritus, grem vedno k trgovcu, k vam nikoli.“

Branjevka: „Zakaj si pa danes prišla k meni?“

Vladoša nedolžno: „Zato, ker je nedelja, pa je povsod zaprto.“

Branjevka: „Veš kaj, dekelce, lahko bi ti rekla, da pojdi še danes k trgovcu po svoj špiritus, ali naj bo, odkritosrčnost je tako redka čednost, da se človek ne sme jeziti ...“

Sploh, s to branjevko ima Vladoša vsak dan kaj. Mi vsi smo se že čudili nad potrpežljivostjo te ženske.

Vladoša ni vneta za bonbone. Mnogo rajši ima orehe, lešnike, mandeljne in rožiče.

Nedavno ji je dal neki znanec dva krajcarja. Vladoša se napoti naravnost k branjevki.

„Imam dva krajcarja,“ pravi. „Dajte mi za en krajcar mandeljnov. Veste, za drugi krajcar pa pojdem kupit k trgovcu, bom videla, kje so boljši.“

Ali pa pride z enim krajcarjem: „Dajte mi orehov, prosim.“

In ko jih ji branjevka našteje pet ali šest, pravi, kakor bi se to razumelo samo po sebi: „Še stolčite mi jih, prosim.“

Danes na primer je šla dol in rekla: „Dajte mi, prosim, en oreh naprej na račun. Mama mi je obljubila, da bom dobila jutri krajcar, če bom danes popoldne pridna. Mi bodete pa jutri dali samo štiri.“

Vprašala sem branjevko, če se res nič ne jezi na Vladošo. Pa je rekla, da ne. In sicer zato ne, ker zna lepo peti.

Vladoška pride po sol, se postavi pred prodajno mizo in zapoje, medtem ko jo branjevka poslužuje:

Andulko šafářová, (šafář = gospodar na grajski pristavi)

Husičky nemáš doma, (husy = gosi)

Husy jsou u ječmeně

Andulko vyžeň je (vyžeň = spodi)

Dřiv než bide bílý den. (predno bode beli dan.)

Zdaj moramo biti že prav oprezni, kadar jo kaj poučujemo.

Tukaj na Češkem je navada, da pozdravljajo vsi otroci vsevprek, ženske in moške, z „ruku libám“ (poljubljam roko).

Jaz sem tolmačila naši mali, da to ni lepo, da je to suženjsko, da kdor je ponosen, ne pozdravlja tako.

„Reci ,klanjam se‘ ali pa ,moj poklon‘, to je tudi lepo in spoštljivo,“ sem ji rekla.

Drugi dan srečam znano gospo na ulici.

„Vaša mala je bila včeraj pri naši Miluški.“

„Vem. Prosila me je, če jo sme obiskati.“

„Oh, ali vaša Vladoša je včasih res imenitno dekle,“ se smeje gospa. „Včeraj pride k nam, pozdravi in obstoji v prednji sobi. ,Zakaj pa ne greš dalje?‘ jo vprašam.

,Ali niste nič zapazili, gospa?‘ pravi Vlada.

,Nič nisem zapazila.‘

,Rekla sem vam, klanjam se, to je jako lepo. Ruku lib‘m, to je suženjsko, je rekla mama. Jaz sem tudi ponosna,‘ je izjavila in odšla k Miluški gledat njeno novo kuhinjo.“

Smejali sva se tej otroški modrosti.

TETA163

163 Domači prijatelj 1905, 12 (1. december). 295–298. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Teta) je izšel v České slovo 3/1909, št. 230, str. 9–10) ter v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 3. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 91–100.

Saj ni bila naša prava teta.164 164 O teti z Gorenjskega piše Zofka Kveder tudi v povesti Moja prijateljica, svojo botro opisuje tudi v nemškem tekstu Mein Firmungstag, Agramer Tagblatt (Frauenzeitung), 10.6.1916, št. 159, str. 1. Nekako čudno daljno sorodstvo po nekakih svakinjah – po krvi nismo bili nič v rodu, žalibog. Ali mi, štirje smo bili, smo jo imeli rajše od pravih, pristnih naših tet. Še ko smo bili majhni, smo se seznanili z njo. Potem, ko smo odrasli za birmo, je bila teta Tončka botra nama, dekletoma, stric pa boter bratoma. Vedno so nas učili doma in tudi teta sama nam je zabičevala, da ji moramo reči „botrca“ a stricu „botrček.“ Ni se nas prijelo to ime in še zdaj, ko smo že davno veliki, ji pravimo le „teta Tončka.“

Prejšnje čase smo hodili k nji na počitnice. V tistem kraju, kjer smo doma, ni nič sadja, a pri teti Tončki je bilo češpelj, jabolk, hrušk, kolikor si jih je zaželelo srce. Tam je bila Sava

in velika tovarna ob nji. Stric je bil paznik. Šumelo je noč in dan od vode in od tovarne. Veliki stroji so se vrteli neprestano in zrak se je tresel od šuma. Hodili smo otroci na grič nad vasjo,

pobirat želod in divje kostanje. Legli smo v travo, podprli se na komolce in gledali smo doli na tovarno. Tam je stal ogromen dimnik. Pod oblake je segal in kadilo se je črno iz njega. Po

cele ure smo gledali dim, ki se je valil iz dimnika po modrem nebu. Včasih so jadrali visoko na nebu beli letni oblaki, dim se je vzdvigal kvišku, hotel je doseči bele oblake, ali izginil je in se raztepel v visočinah. Kadar je bil veter, se je igral z njim in dim je visel, kakor frfotajoč črn plašč nad tovarno. Tam na nasprotni strani zelo daleč so se vzdigale gorenjske gore. Čisto do nas se je bliščal večni sneg na njih. Pripovedovali smo si povesti o divjih kozah, o lovcih, o gorskih duhovih, o vragu, ki ima tam v pečinah sredi snega prekrasen vrt rdečih rož. Pred nami je ležal želod, divji kostanji, korčki,165 165 korčki – ciklame. pisani kamenčki, ki smo jih prinesli od reke; prsti so se igrali s temi rečmi ali oči so bile uprte na daljne čudovite gore. – Tam, nekje za ovinkom, je zažvižgal vlak, zaropotal je čez most in se razložil ob nasprotnem griču kakor ozek pas. Včasih sta bila dva stroja, izpuščala sta lahen, megličast dim in nepregledna vrsta vagonov se je vlekla za njimi. Šteli smo jih na glas in bilo jih je po osemdeset in še več. – Potem smo šli domov. Ali nismo šli čez most kakor drugi ljudje. Sezuli smo čevlje, slekli nogavice in šli smo čez jez. V tenkih progah je drla voda čez in padala doli v globoke tolmune med skalami. Na eni strani je bila reka vsa mirna, široko razlita, na drugi se je penilo, kuhalo med skalovjem, bel prah je skakal kvišku in se bliskal v sončnih žarkih. Srebrne ribe so švigale pod temnozeleno vodo, v malih svetlozelenih jezercih med skalovjem se je igralo na stotine ribic.

Na drugi strani je ležal droben pesek ob reki. Ves vroč je bil od sonca in prijetno je ščegetal bose noge.

– Prijetno trudni, smo prišli domov, omamljeni od sonca in od svežega, krepkega zraka nad reko. Kosilo je stalo na mizi, teta Tončka nam je skuhala, kar smo jeli najrajše, zelen fižol ali kaj takega.

Lepi časi so bili!

Teta Tončka je imela žive, vedno vesele črne oči. Nikoli je nisem videla žalostne. Vedno je bila sveža, zdrava in živahna. Kar zasukala se je in vsem se je smejalo, ki so jo videli. Srce njeno je bilo veselo in dobro. Ni imela svojih otrok, ali kdorkoli je prišel k njej, je bilo, kakor da je prišel domov. S polnimi rokami je dajala od vsega, kar je imela, od svoje veselosti, od svoje dobrote, od medenih potic, ki jih je pekla tako imenitne, in tudi od denarja, če je bilo treba. Saj ni bila bogata – o, nikakor ne. Če človek pomisli, koliko dobrega je izkazovala na

vse strani, se kar čudi, kako ji je bilo to vse mogoče v njenih razmerah. Kdosigavedi kolikim otrokom je šla za botro. Če je kdo potreboval kakšen svet, je šel k teti Tončki in bilo je prav,

kar je rekla. Če je bil kdo bolan, so poslali ponjo in postregla mu je. Če je bilo kakšno dekle brez službe, je šlo k njej, vzela jo je k sebi, hranila jo, dokler je bilo treba. Svojih otrok ni imela, ali vzgojila je otroke drugim. Od kakšne sosede, kjer je bilo otrok na pretek, je prišel fantek k njej ali punčka. Prihajalo je dete tako dolgo, da je nekega lepega dne popolnoma ostalo pri njej. Spalo je pri njej, ona ga je hranila, oblačila, skrbela zanj, kakor da je njeno po krvi. Enkrat je imela nekega dečka zelo rada. Kolikrat se je pogovarjala teta Tončka zvečer s stricem, kaj vse bi se dalo narediti iz fanta. „Učiti ga dam,“ je rekla teta. „Če se bo učil, naj študira.“

In žal ji je bilo zelo, da je bil bolj slabe glave. Dala ga je v Ljubljano k nekemu rokodelcu in obiskovala ga je kolikrat, da vidi, kako se mu godi.

Strica je držala prav na kratko, ali on se ni jezil čez to, njen jarem je bil prijeten. V nedeljo mu je dala denar za smodke in za pivo, bilo je v modi takrat izpiti eden ali dva vrčka pred obedom v restavraciji. Enkrat si je kupil viržinko mesto kratkih dveh in izpil je eden vrček čez normal. Na mostu si je osmolil rokav. Teta Tončka je takoj videla njegove podjetne oči „O, ti spaka, zdaj me boš začel jeziti na stara leta! In obleko si umazal ! Kar tole ti vržem na glavo!“ in vzdignila je veliko skledo, ki jo je držala v roki. ― Ali stric se je zasmejal, pomežikal je hudomušno in jo je požgačkal pod brado:

„Tončka, Tončka, saj ne znaš biti huda, kaj se boš šopirila!“

Morala se je smejati, čeprav ji je bilo žal: „Potem si misli, da res vse sme,“ je rekla sosedi. Ali stric ni bil tak človek. Miren je bil in reden po naravi, ni ga mikala gostilna in pijača. Zdi se mi, da jih ni zakonskih, ki bi se tako rada imela se v starih letih, kakor sta se imela teta in stric. V prvem letu njunega zakona dogodila se je stricu velika nesreča. Neki stroj v tovarni ga je zgrabil, vzdignilo ga je kvišku, zavihtelo ga parkrat okrog ogromnega kolesa. Našli so ga vsega krvavega, v nezavesti. Odtrgalo mu je levo roko. Kadar je bil stric malo bolj trmast, postavila se je teta Tončka pred njega, podprla roke v boke in mu je rekla: „Zakaj me jeziš, človek! Če se zmislim, kako so te prinesli vsega krvavega k meni brez roke! In ti si zdaj tak, nimaš srca!“166 166 Podoben motiv je pisateljica upodobila v tretji izmed črtic objavljenih pod naslovom Drobiž (ZD, 2, 254 – 254).

Ah smešno – stric in brez srca! Tako dober obraz je imel mož in velike modre oči so gledale odkrito in prisrčno kakor oči otroka. Sedel je pri mizi na tistem stolu s srčkom zadaj, pregledoval je pratiko in že se je zmislil : „Slišiš drugi teden bo sosedove Johance god.“

„Saj sem že kupila zadnjič v trgu tak črn predpasnik zanjo, saj veš,“ je rekla teta Tončka in šla je v drugo sobo, da pogleda, če je predpasnik res dobro zavit in se ni pomečkal. Ali pa je rekel stric, gledaje v pratiko: „Kdaj pojdeš spet v Ljubljano? Že dolgo nisi šla. Boš spekla kakšno potico za otroke, kaj?“ Otroci smo bili mi štirje, ki smo hodili v Ljubljani v šole. „Seveda bom,“ je rekla teta, „nekaj jabolk je še, te jim tudi vzamem seboj.“

„Orehovo speci,“ je svetoval stric, „otroci jo imajo rajše kakor rožičevo.

Včasih ob nedeljah smo prišli teto obiskat tudi med šolskim letom. Prišla nas je počakat, če smo ji pisali, da pridemo. Spekla nam je kaj dobrega, smejali smo se in zvečer nas je zopet spremila na kolodvor. V roko nam je stisnila še denar za vožnjo tja in nazaj.

Toplo toplo mi je v duši, kadar se spomnim, kako dobra je bila teta Tončka. Jaz res ne vem, kako je to naredila: ni bila premožna, a vedno je imela odprte roke za vse. Skopa ni bila kar ne in vendar je živela udobno, ona sama in vsi okoli nje. Živahna je bila in rada v veseli druščini. Če je bila kakšna veselica v okolici, je šla tudi ona pogledat. In potovala je posebno rada. V Celju je bila, v Gradcu, v Celovcu, celo v Zagrebuna izložbi in tudi na tržaški izložbi svoj čas. Na Dunaju je bila enkrat cele tri tedne pri znancih in vse muzeje si je ogledala.

„Veš, jaz rada vidim svet,“ mi je pripovedovala, „in če si na Dunaju, je sramota, če ne vidiš vsega, kar se da videti.“

Oblačila se je vedno preprosto „po gorenjsko.“ Po leti je nosila bele rokavce in pisano ruto s franžami167 167 franža – okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka. čez prsa. Podalo se ji je to zelo. Visoko raščena je bila, gibka in v resnici, čeprav že starejša, potisnila je marsikatero mlado dekle v senco. Znance je imela v vseh krogih. Učitelji in uradniki so jo obiskovali, gospe v klobukih in zgrbljene ženice v starih, izpranih rutah. Z vsemi je znala govoriti, smejati se z njimi, razveseliti jih, dati jim pravi svet v skrbeh.

Ni znala niti pisati niti čitati. „Kaj hočeš, moj čas ni bilo šol,“ je rekla in žal ji je bilo vselej, da ne zna. Ali imela je sijajen razum in oni pravi takt srca, ki se ne da naučiti, ki je le prirojen. Nikoli je nisem slišala opravljati koga ali žaliti kakšno osebo. Nič grdega nisem opazila pri njej nikdar in verjemite, to je veliko – otroci so strogi sodniki. Vedno je bila čista, oprana in nalikana, kakor da jo je vzel človek iz škatljice. V najpriprostejši stari, koteninasti obleki je izgledala lepo in ugodno za oko. Nikdar ni bila pomečkana ali umazana. In njeno malo gospodinjstvo se je svatilo od čistosti. Posodje se je moralo vselej še oplahniti v čisti topli vodi in pod v kuhinji je bil vedno čist, bolj kakor pri nekaterih miza. Bila je ženska na svojem mestu. Če bi vsaka storila v svojih razmerah toliko, kakor je ona v svojih, ne, potem se nam res ni bati, da propademo.

Zdaj je teta Tončka stara vdova z belimi lasmi. Dobra je, kakor je bila dobra celo svoje življenje. Gotovo se je spominja vsak z veseljem in s toplim srcem, kakor se je spominjam jaz.

Vsak je vesel, da so še taki ljudje na svetu. Prisrčni, dobrodušni, veseli, ki store vse, kar delajo z odkritosrčnim nasmehom v živahnih očeh, ki nikogar ne mučijo s pridigami in dobrimi nauki, ki svetujejo, samo če jih človek za to prosi, in vselej brez godrnjanja in nepotrebnih očitanj. Življenje takih ljudi je samo na sebi najlepši nauk, več vredno v svoji lepi preprostosti od najkrasnejših besed.

ŠOLA168

168 Slovenski narod 1906, št. 151 (5.7.), str. 1–2, št. 152 (6. julij), str. 1–2. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID , 564–73. V hrvaščini je bilo delo objavljeno v reviji Sijelo (1905–06, str. 173), v nemščini (Das Schulhaus) pa v Agramer Tagblattu 24. 12. 1906, št. 294, v češčini (Škola) v Zlatá Praha 26/1909, št. 19, str. 219, št. 20, str. 229–231.

Visoko na hribu, blizu cerkve in župnišča, stoji šola. Čisto osamljena je, vasi so raztepene okrog po dolini in po sosednjih hribih. Lepo se živi poleti tukaj gori. Daleč se gubi pogled v daljavi čez pisana polja, zelene travnike, čez bele vasi in črne gozdove po bližnjih in daljnih hribih naokrog. Bujno in razkošno se razprostira priroda pred teboj, krepka in sočna, prepolna divje sile, čarobna v svojih sitih barvah. Beli oblaki se podijo po temnomodrem nebu, sveži veter pihlja, ves poln sladkih dišav kakor napoj majniških rož. Ali pozimi je vse belo. Vsi hribje, vse doline – ostra burja žvižga čez hribe. Čez sto otrok sopiha zjutraj in popoldne v breg; vsi zmrzli so, premrti, debelo zaviti v rute. Slabotno in siromašno izgledajo in žal jih je človeku, ko jih gleda. Ali ko se vračajo, so veseli, ves hrib odzvanja od objestnega otroškega krika. Potem utihne hrib, vse je spet pusto in prazno, živa duša ne stopa po strmi, vijugasti poti navzgor mimo visokih zametov, ki jih je nanosila burja.

V šoli živi nadučitelj s svojo ženo in hčerko; nad njim v podstrešni sobi stanuje učiteljica. Kakih petdeset let je star, molčeč in grčav. Popoldne, ko otroci odidejo, odhaja v svojo sobo in spi do šestih. Točno ob šestih pride v kuhinjo, kjer že stoji večerja na mizi. Molče sedi med tremi ženskami, samogibno nalaga vase jed in komaj je krožnik prazen, vstane, vzame suknjo in kapo in se spusti v dolino, kjer se v vaški krčmi zbira domača gospoda. O, priroda je v tem kraju zdrava in čarobna, ali ljudje nekako vsi zastanejo, ko pridejo sem, zalenijo se in otrpnejo. Morda so prinesli premajhen zaklad duševnega fonda, energije in volje od zunaj iz sveta – kdo ve?! Čez deset, petnajst let je vsak izcrpljen. Pa naj je prišel kakor mlad šumar, učitelj, duhovnik, poštar, še tako poln lepih idealov in ognjevitega srca – čez deset, petnajst let je vsega konec, pogasnilo, izginilo je, niti sam ne ve, kako in kam. Vsak večer se zbirajo v vaški krčmi, tarokirajo, pušijo, pijejo. Čudno, nikjer ne postane iz izobraženih ljudi toliko pijancev kakor v teh brdih. Kakor se stoječa voda, ki nima niti pritoka niti odtoka, spridi in gnije – tako je tudi s temi dušami tu. Daleč za njimi leži svet, redkokdaj doseže kak val njegovega močnega, velikega življenja sem do te samote.

Ko je prišel nadučitelj semkaj, je bil mlad in sveža žena njegova je bila lepa in nežna. Imenovala se je Magda.V prvih letih sta bila jako srečna. Ali kakor je to vedno in povsod, tako je tudi njega mirno in enolično življenje, kjer je dan dnevu do dolgočasja podoben, končno utrudilo in ogorčilo. Vse sta si povedala, poznala sta drug drugega do zadnje misli. In ker ni prišlo od nikoder nič velikega in novega, da jima osveži dušo in pomladi srce, postala sta drug drugemu pusta. Žena bi bila pač še dlje zdržala, ker je bila nežna in popolnoma vdana v to, kar ji je namenila usoda. Ali on ni bil nežne, sentimentalne narave in ko ni bil zadovoljen v svojem srcu, je postal mrk in osoren. Grizlo ga je nekaj v duši in sam ni vedel, kaj. Nekega večera je odšel v dolino in se vrnil pozno ponoči pijan, ves rdeč in surov od vina. In ker se je zjokala pod njegovimi poljubi, ki so smrdeli po pijači, jo je celo udaril. Takrat se je prelomilo nekaj med njima. In od tistikrat je bilo vedno tako – le Magda se je po letih odučila jokanju – kakor njen mož besedam. Molčala sta oba. Tiho je postalo v šoli, ko so odšli otroci od pouka, ker je bila tudi Dora, učiteljeva edinica, molčljiva in mirna. Učiteljice, ki je stanovala in živela z njimi, ni bilo skoraj opaziti, tako je bila tiha, bleda in kakor povenela. Vedno se je oblačila v sive obleke in njene kretnje so bile trudne.

Ženske so sedele v veliki sobi. Slabo je brlela luč na mizi, prikrita z zelenim senčnikom. Skozi nezagrnjena okna se je videlo ven v svetlo mesečno noč. V blikajoči se belini so se razprostirali doline in hribje, zrak je bil čist in bister. Burja se je zaganjala v okna in ječala okrog oglov.

Magda se je pripognila nad ročno delo, hči je čitala. Mnogokrat že je prečitala to knjigo kakor vse druge iz očetove skromne knjižnice. Ni je zanimalo berilo, ali zdelo se ji je, da bo mirnejša, če bo čitala. Že kakšnih pet, šest let je tako nemirna. Neprestano drhti nekaj v srcu in ne da pokoja. – Oh, kako lepi so se ji zdeli hribje, ko je bila še majhna! Vedno je slonela na oknu in gledala čez doline in bregove vse tja do belih planin, ki so se daleč tam v daljavi svetile v soncu. Mislila je, da ni nikjer tako lepo kakor tukaj, v njenem kraju. Ali zdaj ji je postal kraj ravnodušen in pust.

Pustila je knjigo na mizi in stopila k oknu. Daleč se je raztezal kraj pred njo. Sto hribov je gledalo v okna. Sovražno jo je motrila okolica. Kakor da so ti hribje naokrog pazniki, ki jo stražijo, da ne bi odšla proč, v svet, v življenje.

„Včasih se mi zdi, da sem v ječi,“ vzklikne glasno. „Triindvajset let mi je že in dan na dan sem tu, večno v isti sobi, večno na enem mestu.“

„Da, čudna ječa je včasih ta naša usoda,“ pripomni gospodična Maša, učiteljica. „Vse obgrajeno je naše življenje, ozko obzidano kakor temna, osorna jetnišnica. Tudi jaz sem že osemnajst let tukaj. Z dvajsetimi leti sem prišla sem in nisem mislila, da bom ostala za vedno. Iz početka sem hotela vedno proč, ali končno – vseeno je, kje živimo. Zdaj mi je vseeno. Vse, in če bi morala jutri umreti ali pa če še sto let živim, vseeno mi je, popolnoma vseeno!“

„Daleč proč bi hotela!“ nadaljuje Dora. „Ko sem naredila lani maturo kakor privatistinja169 169 privatistinja – zasebna učenka. na preparandiju,170 170 preparandij – učiteljišče. sem mislila, bog ve kaj je to. Mislila sem, da je to potnica v svet – a oni so me dali sem na novo razpisano mesto in gotovo so mislili, kdo ve kaj dobrega mi narede s tem.“

„Vesela bodi,“ se oglasi mati. „Kakšna sreča je vendar zate, da se je vse tako dobro izteklo, da si naredila maturo, čeprav nisi bila na nobenem zavodu.“

„Tam sem, kjer sem bila prej,“ ugovarja Dora. „Morda bom še štirideset let živela in vedno v tem kraju.“

„Nikamor ne moreš uteči svojemu življenju,“ pripomni mati. „Vseeno je, kje si, kamor koli greš: svojo usodo nosi vsak s seboj v svojem srcu.“

Obmolknile so vse tri. Dora je dalje čitala, učiteljica je popravljala naloge v šolskih zvezkih, a Magda je opazovala svojo hčer. Čudna tesnoba ji je stiskala prsi. Zdelo se ji je, kakor bi ji neprestano tekla kri iz srca in se gubila brez sledu v prahu in pesku. Oh, koliko let je že zevala ta rana, in vendar je imela njena duša vedno dovolj moči, da trpi. Ni ji bilo do lastnega življenja. Malo sonca, malo sreče je posijalo tudi v njeno preteklost. Ali hči ni imela niti tega. Dora je bila tako lepa, nadarjena in blaga! Zakaj cvete takšen cvet v samoti, da ga ne ugleda prijazno oko, ki bi se veselilo njegove krasote?! Ko bi mogla iti Dora v kako večje mesto, bi bilo morda vendar bolje zanjo. Množica ljudi, bučno življenje – lažje se pozablja v takem miljeju. Ali tukaj, v ti hribovski samoti, ni mogoče pozabiti ničesar. Človek se niti ne ogleda, ker je bilo vse daleč naokrog pred sto leti prav tako in ostalo bo tako tudi za daljna stoletja. Tukaj gleda človek samo vase, v svoje lastno srce, in goji srečo in goji žalost, da potrajajajo za mnoga mnoga leta ... Kar donese zunaj v svetu en sam dan smeha in joka – tukaj rode desetletja. Bogato vrvi življenje v svetu, prinaša srečo in nesrečo v razkošnem obilju, ali tukaj trpi duša na enem samem dogodku vse življenje. Malo ljudi se vidi tu in pozna in, če nam oni ne morejo alinočejo dati sreče – zaigrana je za vedno. Kakor pesek se gube leta in prej ko človek zapazi, je prešel pravi čas za vedno.

Pred šestimi leti je Magda prvič zapazila, kaj se godi s hčerjo. V sosedstvu, tri ure od tod proti dolini, je tudi učiteljska družina. Imeli so sina Sašo. Lep, črnikast mladenič je bil, ki je prihajal poleti vsaj po enkrat na teden k njim na obisk. Peti je znal vesele, nagajive pesmice. Dora je igrala kitaro. Kadar koli je prišel, je bila Dora živahna in vesela. Bila je brez prijateljice, pa je bilo pojmljivo, da je pozdravljala Sašo z dvojno radostjo, kadar se je pojavil v njeni osamelosti.

„Otroci,“ je mislila Magda, kadar ju je opazovala, kako se naganjata po vrtu, kako sedita v malih linah cerkvenega stolpa in gledata po hribih.

Takrat je bilo Dori sedemnajst let, ko je Saša poleti po nekoliko mesecih zopet prišel k njim.

„Poslušajte, maturo sem napravil in na univerzo pojdem,“ je klical že v veži, da je vse poslopje odmevalo od njegovega mladega, krepkega glasu. „Visokošolec bom,“ je ponavljal, ko mu je hitela Dora z materjo po stopnicah naproti.

Tedaj je Dora obstala, objela mater in se razjokala. „Oh, moj bog, vedno sem se bala, da bo moral postati duhovnik,“ je rekla vsa v radostnih, srečnih solzah.

„Nič ne bo iz tega,“ se je smejal Saša. „Moj stari mi je vedno prigovarjal, da se godi župnikom najlepše na svetu, še advokatom ne tako. In naša mati so mi vedno govorili: ,Preskrbljen boš, Saša, duševno in telesno.‘ Ali, gospa učiteljeva, recite mi po pravici, kaj sem jaz res ustvarjen za duhovnika?! Če ima človek z devetnajstimi leti take brke kakor jaz?!“

Potem je hitel po stopnicah gor v sobo, se vrgel na zofo in jadikoval: „Za božjo voljo, dajte mi kaj jesti, umrl bom od lakote!“

Tekli sta v shrambo.

Dva dni je ostal takrat pri njih, mnogo pripovedoval, slikal krasne načrte. Dori so se svetile oči kakor dve sončni luči, njen glas je bil sladak, nek poln, opojen zvok je drhtel v njem.

Začudeno je gledala Magda svojega otroka. Kar čez noč se je razcvetlo dekle v svežo lepoto. Materi se je zdelo, da diši po mladosti in sreči, kjer koli je hodila Dora.

Ko je Saša odšel, je prišla Dora k materi, ki je stala na vrtu in gledala v dolino. Naslonila je obraz na njeno ramo in rekla začudeno:

„Mama, Saša me ni poljubil, ko je odhajal. Kaj ni to čudno, da me ni poljubil?“

„Zakaj bi te poljubljal, neumnica?“ vpraša mati presenečena.

„Zdaj gre vendar na visoke šole. Ne bo duhovnik, saj si slišala. Ko bo končal študije, se bova vzela.“

„Kaj ti je to rekel ?“

„Ni rekel, ali jaz vem. Kako naj bo drugače, prosim te! Ko bo izštudiral, se bo oženil.“

„Ali on lahko vzame drugo. Ne mora ravno tebe.“

„On, Saša?! Nobene druge!“ je izjavljala Dora v smehu.

Mati se prestraši.

„Dekleta ne mislijo na možitev, dokler so tako mlada kakor ti.“

Moj Bog, še nesrečna zna biti zaradi tega, ji je šinilo v glavo. Nekaj si je zmislila in, če ne bo tako, kakor želi, se ji zna pokvariti celo življenje. In mater je zabolelo v srcu od strahu.

„Ne misli na take stvari, Dora!“ je rekla nežno in poljubila hčer na oči. „Pozabi to!“ je pristavila.

„Oh, mama, nikar tako ne govori! Nikoli ga ne bom pozabila. Zakaj tudi?! Ljubim ga, da, ljubim ga iz vsega srca in, ko bo končal visoke šole, se bova vzela,“ je odgovorila Dora in zbežala pod streho, da bi videla od tam Sašo, kako se spušča v dolino.

Bilo je prvič in zadnjič, da sta govorili o tem.

In od takrat je Dora čakala. Vedno je čakala na Sašo, da pride in ji pove, kar ji mora povedati. Vsak božič, vsako veliko noč in v velikih počitnicah je prihajal vsak teden po enkrat kakor nekdaj, ko je bil še deček. Prinašal je knjige in brošure in poučeval Doro v vsem, kar je vedel sam. Le enega, na kar je čakala najbolj, ni rekel nikdar. Dora je postala tako čudna. Kakor da bi prižgal kdo svetilko, tako je bilo, kadar je prihajal – in kakor da ugasne sveča, ko je odhajal. Kakor roža iz Jerihe. Čisto suha je, ali če jo postaviš v vodo, razcvete se ti v dveh urah.

Kar koli je delala, vse je delala zavoljo njega. Če se je učila, se je učila, da bo njemu v veselje pametna in duhovita; če si je kaj šivala, se je trudila, da bi bila kar najlepša in mamljivejša – zanj! Včasih je bila nestrpna, ko si je zjutraj česala lase, in brezobzirno jih je trgala – ali takoj se je spomnila: moram imeti lepe lase, lepe, bujne, valovite lase, da mu bo prijetno, kadar me bo gladil po njih.

In čakala je. O božiču ji ni rekel nič, ali rekel ji bo o veliki noči, ko bo prišel. Takrat bo pomlad in najlepši čas za ljubezen. Pa on je prišel in odšel in ni rekel nič ... Poleti ji bo povedal, kar ji mora povedati, takrat je ves vrt poln rož in vsi gozdovi šume in dišijo, po dolinah zori žito in kosci pojo po logih. „Ljubim te,“ bo rekel, „ljubim te, Dora.“ In poljubil jo bo. Ali ko je prišla jesen, je odšel in je ni poljubil.

„Oh, moj Bog, Saša, težko čakam na tvojo ljubezen!“ bi bila rada zaklicala. „Pripoveduj mi, pripoveduj mi mnogo o ljubezni in sreči!“

Ničesar mu ni rekla, razume se, ali lepo bi bilo, če bi mu mogla reči: „Saša, jaz te ljubim! Tvoje oči ljubim, tvoja usta, tvoje lase, tvoj glas! Tvoje srce ljubim, tvojo dušo!“

Zakaj se ni smelo reči to?! Zakaj se ni moglo reči?!

In leta so odhajala.

Mati je videla, da hči trpi, ali ni je smela potolažiti. Človek se ne sme dotikati svežih ran, še bolj bole. Delala se je, kakor da nič ne ve, kakor da je že davno pozabila, kar ji je rekla Dora takrat, ko ji je bilo sedemnajst let. Včasih, kadar je prišel Saša, se ji je zdelo, da mora stopiti k njemu in mu reči: „Dragi Saša, bodi usmiljen, dragi, edini Saša, usmili se! Glej, koliko trpi, bodi usmiljen!“

Kolikokrat bi bila rada padla na kolena predenj: „Dragi Saša, bodi dober, ljubi jo! Kaj ne vidiš, kako ljubi ona tebe?!“

Oh, ali vse je bilo zastonj, ker se ono, za kar ga je hotela prositi, ne more izprositi z nobenimi prošnjami, ne more se izprositi niti na kolenih! Samo od sebe mora priti, samo od sebe se mora dati, ne iz usmiljenja, pač pa iz sreče, da se sme dati.

Saša ni videl ničesar. Leta so prehajala in Saša ni ničesar videl. Pred poldrugim letom je bil promoviran za doktorja, ves srečen je prišel k njim, da jim pove, kako je zdaj svoboden, neodvisen, samostojen človek. Dober in ljubezniv je bil z Doro kakor še nikoli, ali poljubil je ni.

„Rajši te imam kakor sestro,“ je rekel nekoč.

Kakor sestro – jo je ugriznilo v srce kot strupena kača.

Pol leta pozneje je maturirala na učiteljski pripravnici kot privatistinja. Pravzaprav ni šla zaradi izpita v mesto – šla je, da vidi Sašo.

Pisal ji je, da bo on njen vodnik. In res jima je z materjo razkazoval vse znamenitosti in ju zabavno kratkočasil. „Ti si moja mladost, Dora,“ je rekel, ali v teh besedah ni zvenel oni pravi zvok. Samo malo upanja so dale, malo moči za daljno čakanje.

Oh, težko je bilo to zadnje leto.

Nastopil je suplenturo na neki gimnaziji. Kakor prej nekdaj je prihajal tudi zdaj o praznikih in počitnicah domov. Tudi Doro je obiskoval, prinašal pesmi, note, pripovedoval ji je o svojem življenju, o svojih kolegih in dijakih.

Dora je vedno mislila: „Zdaj, sledeča beseda bo .. . zdaj, ta trenutek se zgodi... Saj mora reči. Mora, mora!“

In potem, ko ji pove, da jo ljubi, mu bo položila glavo na prsi in zajokala bo: „Dragi Saša, zakaj si bil tako neusmiljen?! Tako težko sem čakala na tvojo ljubezen vsa ta dolga leta! Kako dolgo sem čakala, da mi poveš, da me ljubiš! Reci, Saša, reci neštevilnokrat: Ljubim te, Dora! Reci neštetokrat, da me ljubiš, ker moje srce je lačno, moja duša je žejna teh besed. Reci: Ljubim te, Dora! Reci stokrat, tisočkrat!“

Take misli so ji rojile po glavi, ko je on sedel pred njo, se smejal in ji kaj pripovedoval.

In spet je odšel in ni rekel ničesar.

Zdaj o božiču ga ni bilo. Da je zadržan, je pisal na dopisnici. Dora je hodila po šoli in, če je bila le trenutek sama, je jokala. Težko, neizrečno težko je zadrževala solze.

Pred tednom je pisal Dori, da se je zaročil.

„Tebi, Dora, svoji mladosti, pišem prvi o svoji sreči,“ je pisal lepo in neusmiljeno. Pokazala je pismo tudi materi. Ta se je zdrznila, kakor da bi hotela priviti hčer na srce, ali Dorin pogled jo je zaklinjal: „Molči, mati! Nikar se ne dotikaj ubogega, bolečega srca!“ In mati je molčala. Samo da je zdaj prej odhajala v svojo spalnico in zvala gospodično Mašo s seboj, da bi bila Dora sama, da se lahko poda svojim mislim in da se razjoče. Zakaj Dora ni mogla jokati pred nikomer, tudi pred svojo materjo ne.

Ura je odbila devet.

Dora je že tretjič prečitala eno in isto stran. Mati je to opazila. Kako so njene oči polne solz, je pomislila in pogledala v stran. Tudi njej je šlo na jok; mnogo solz je prelila skrivaj v svoji postelji. Ni hotela, da padejo tudi njene solze na hčerino dušo.

„Ali ne pojdemo spat, gospodična Maša?“ je vprašala učiteljico. Zdaj je bila še mnogo obzirnejša in ljubeznivejša s tem bledim bitjem. Taka bo kdaj moja hči, je pomislila in zakričala bi od žalosti.

„Pojdem, da,“ je rekla gospodična Maša in zložila zvezke. „Ti boš še brala, Dora, ne?“

Dora ji ni nikdar ničesar omenila o svojih skrbeh, ali Maša je vedela vse. Če se tako dolgo živi pod isto streho, vidi človek človeku v srce tudi brez besed. Še dolgo bo jokala, mlada je še, si je mislila Maša, ali se ni kar nič razburjala – otprnila je že preveč proti vsemu, kar prinaša življenje hudega.

„Lahko noč, Dora!“

„Lahko noč, mama! Lahko noč, Maša!“

Komaj so se vrata za njima zaprla in Dori so se usule solze. Glasno so kapale na knjigo.

Vstala je in sedla na pod pred peč. Rdeče je žarela žerjavica skozi špranje okrog vratc in obsevala Doro s krvavim žarom. Zagrebla je obraz v dlani in jokala.

„Zastonj, Saša, zastonj sem čakala! Nisi videl rože, ki je cvetela samo zate. Oh, jaz nesrečnica! In tudi sanje si mi vzel, Saša! Niti misliti ne smem več nate, tudi to pravico si mi vzel, Saša! Kako naj živim?!“

Do polnoči je tako jokala na podu. Luč v svetilki je polagoma pojemala in skozi okna je stopila hladna, svetla, srebrna zimska noč. Burja je tulila, veličastno so stali naokrog beli ledeni hribje.

In ko je odbila polnoč, ugasnila je zadnja luč v dolini.

Dora je vstala in odšla gori v spalnico, kajti oče se je imel vrniti zdaj vsak hip iz krčme.

DVA PORTRETA171

171 Ljubljanski zvon, 1906, 236–245. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5,74–85. V češčini (Dva portraity) objavljeno v Mladé proudy 9/1910, št. 9, str. 5 in v České slovo 1/1907, št. 249, str. 10–11 in v isti reviji leto kasneje v št. 4, na str. 9. Drugi portret (Ana) je izšel v češkem prevodu (Anna) tudi samostojno v reviji Vydrovy Besedy 6/1906, št. 7, str. 138–141.

VIDA

Tih zimski dan je bil. Bila sem na obiskih pri prijateljici učiteljici. Vse je bilo belo – vas, gozdovi naokrog. Sedela sem pri oknu in gledala ven na drevje, ki se je krivilo pod belo sneženo težo. Zrak je bil poln snežink, ki so padale enakomerno in vztrajno ves dan. Veličastni zimski molk je ležal nad naravo in prodiral v hiše k ljudem. Čudno tiho je bilo srce, kakor utrujeno od težkih bojev, željno miru, počitka. Misli so mirovale, mirno so gledale oči, kako so padale snežinke, neprenehoma neprenehoma ...

Vstopila je Vida, postarna kmečka ženska, daljna sorodnica moje prijateljice, kateri je vodila gospodinjstvo. Sedla je k oknu meni nasproti in je začela popravljali raztrgano perilo, ki je bilo še vlažno in je prijetno dišalo po vzduhu. Pogledala sem Vido. Polt njenega obraza je bila temna, obrvi in lasje že sivkasti, oči še vedno lepe in blesteče.

„Vi ste bila lepo dekle, ko ste bila mlada, Vida, – ne?“ sem rekla.

Nasmehnila se je. „O, čedno dekle,“ je pritrdila. „Najlepših ena, če verjamete. Zdaj, ko sem stara in grda, se lahko pohvalim.“ „In zakaj se niste omožili?“ sem vprašala. „Gotovo vam ni manjkalo snubcev?“

„Ne, snubcev mi ni manjkalo, res. Tu so bile druge stvari krive.“

Pogledala je skozi okno. „Lepi so taki dnevi, ko pada sneg. Čisto in tiho je v človeku, – se vam ne zdi?“

„Čisto, da ...“ sem rekla in moje oči so obstale na smrekah konec vrta. Čudovito so se bile spremenile, vse bele in krasne.

„Povedala vam bom, zakaj se nisem omožila,“ je rekla Vida in si popravila sive lase, ki so se ji usuli na čelo.

„Iz ene vasi sva bila doma, jaz in on. Ime mu je bilo Seraf. Skupaj sva hodila v šolo. Potem ga je poslal njegov varuh v mesto, da bi se izučil za mizarja. Oba sva bila iz kočarskih hiš. On ni imel ne očeta ne matere, samo sestro, ki je bila moja vrstnica. Tudi meni je umrl oče tisto leto, ko sem stopila iz šole. Z materjo sva delali pri hiši. Slabo se nama je godilo.

Ko se je bil izučil, je prišel Seraf za dva meseca domov v našo vas. Takrat je bil sedemnajst let star, a jaz šestnajst. Skoro vsak dan sva se videla, ker sva drugovali z Nežko, njegovo sestro. Ali nič takega nisva govorila skupaj.

Čez dva meseca je moral spet nazaj v mesto k mojstru. Dogovorili smo se, da ga spremiva z Nežko na kolodvor, dve uri daleč po bližnjicah. Tisti večer mi je rekel, ko smo stali pred našo hišo: „Vida, prav, da me spremiš, moram ti nekaj reči. Po poti ti povem.“

Jaz sem takoj vedela, kaj mi je namenil povedati. Sestri njegovi sem rekla drugi dan, da ga jaz ne pojdem spremljevat. Ali prosila me je in šla sem vendar. Pod neko lipo, kjer so se križale steze, smo počivali. In zopet je začel: „Vida, nekaj ti povem, če hočeš vedeti ...“ „Jaz vem, kaj boš rekel, pa je bolje, da ne rečeš, Seraf,“ sem dejala. „Otroci smo še, kaj bomo govorili o takih stvareh.“

Vsa rdeča sem bila in vroča in tudi on je bil rdeč. Nisva si upala pogledati drug drugega. Samo roko sva si podala na kolodvoru, rekla pa nič. Drugo leto se nama je godilo z materjo slabo. Od tistih par njivic toliko, da se naješ, a za druge potrebe ga ni groša pri hiši. Šla sem v mesto služit.

Že par mesecev sem bila v mestu. Neko nedeljo se sprehajam po parku z znanko, kar nam prideta nasproti dva para. Seraf je bil in še eden njegovih tovarišev. Prebledel je, ko me je ugledal, in komaj da me je pozdravil. Mene je jako jezilo, da sem ga videla s tujim dekletom. Ali ko stojiva z znanko pred vodometom, pristopi k nama oni mladenič, ki je bil prej v Serafovi družbi, in mi pravi: „Seraf bi prišel k vam, pa si ne upa.“

„Ko bi imel čisto vest, bi si že upal,“ sem rekla. „On je šel z mojo sestro in vi ste ga jezno pogledala. Pa on nam je vsem pripovedoval o vas in vsi vas poznamo. Lepo je, da ste tudi vi v mestu.“

Nato je prišel tudi Seraf k nam, hodili smo do večera po parku in vsi smo bili veseli. Seraf je hodil od tedaj vsak večer gori in doli pred hišo, kjer sem služila. Vedno bolj je bil zaljubljen. Prišel je gori pred stanovanje in pozvonil pri vratih, da bi prišla ven in mu rekla par besed.

Par mesecev je trajalo to, vedno bolj nerazumen je bil in jaz sem mu rekla enkrat: „Vse, kar je prav, Seraf. Jaz te imam rada, ali nikar ne hodi več zvonit gori k nam, da se gospa jezi name, tudi na oglu ne stoj cel dan. Ti imaš svoje delo, jaz svoje. Če ne bo drugače, pojdem na Dunaj.“ To se razume, da ni nič pomagalo, kar sem govorila. Rekla sem svoji gospe, kako in kaj, in izginila sem nekega dne na Dunaj.

„Zelo te imam rada in zvesta ti bom,“ sem mu pisala. „Naslova ti pa ne povem. Mlada sva še in lahko počakava dve ali tri leta. Jaz ti zaupam, pa daj še ti meni. Če si pa tak, da si boš drugo izbral, te pa tudi ni škoda. Ali jaz mislim, da nisi tak.“

Dve leti sem bila na Dunaju in nič nisem slišala o njem, on pa o meni ne.

Potem o veliki noči sem prišla domov. Pet let sem bila proč, prihranila sem si nekaj denarja in z materjo sva se dogovorili, da bom ostala doma. Malo sem se naučila šivati pri ljudeh v mestu in s tem si človek tudi zasluži kakšen krajcar. Tudi Seraf je prišel o Veliki noči domov, čeprav ni nič vedel o meni, da pridem. Varuh mu je svetoval, naj ostane doma in naj se oženi. Seraf me je vprašal, če bi hotela biti jaz njegova žena. In jaz sem rekla, da bom rada, da sem mislila nanj od otroških let.

Na Veliko nedeljo popoldne sva šla na pokopališče k njegovim staršem in k mojemu očetu na grobove. Daleč se vidi čez kraj in čez vasi z našega pokopališča. Lep pomladanski dan je bil, vse je brstelo in poganjalo po logih in po polju. Tam mi je Seraf trikrat prisegel, da mi bo zvest in da me ne zapusti nikdar.

Njegov varuh je hotel, naj bo poroka majnika meseca, moja mati pa, da naj bo jeseni. „Pet let si bila proč,“ je rekla mati, „spodobi se, da mi pomagaš pri delu na njivah teh zadnjih par mesecev, predno se omožiš.“

In jaz sem videla, da ima mati prav. Seraf pa je hotel poroko takoj in varuh ga je podpihoval. Imel je zanj drugo nevesto izbrano, bolj bogato in iz imenitnejše hiše, nego sem bila jaz. Enkrat mi je Seraf zopet prigovarjal, naj ne čakam do jeseni. Malo sva se bila sporekla. Jaz sem mu dejala, če me ima tako malo rad, da ne more počakati par mesecev name, naj pa gre in naj si vzame, katero hoče. In res, drugi dan v nedeljo sta se peljala z varuhom v sosednjo vas in snubila sta ono bogato nevesto, ki jo je varuh nasvetoval. Čez šest tednov je bila že poroka.

Jaz sem zelo jokala, bolelo me je jako, da me je tako pustil, ali pred ljudmi nisem hotela pokazati, da mi je kaj naredil.

Ali zdaj šele se je začela cela povest.

Seraf se je čisto izpremenil, postal je kar drug človek. Nikamor ni hodil med ljudi, vedno je bil čemeren in zamišljen. Če sva se kje srečala, se je ustavil in gledal za menoj. In take oči je imel kakor živ ogenj. Kar v srce me je speklo in od Bog ve kako daleč sem začutila njegov pogled na sebi. Ogovoril me pa ni, tudi pozdravil ne.

Tako je bilo par mesecev. Jeseni enkrat sem kopala krompir na njivi gori pod gozdom. Mračilo se je že, nebo je bilo oblačno. In tak čuden veter je pihal. Krila so frfotala za menoj in jaz sem hitela, da izkopljem še tiste dve, tri vrste, da bi ne morala hoditi drugi dan še enkrat sem iz vasi.

Ravno Zdravo Marijo je zvonilo, vrane so krakale po njivah in v gozdu je hreščalo drevje od vetra. Čisto lahno se je še svetila večerna zarja na velikem, sivem oblaku, ki je stal nad vasjo. Takrat je pristopil Seraf k meni. Iz gozda je prišel in take oči je imel, da me je bilo strah. Ves v plamenih je bil, vroč in divji.

„Ah, Vida, da te še enkrat vidim samo!“ je rekel in me je hotel objeti. Jaz pa sem ga pogledala ostro.

„Ti, Seraf, si upaš priti in me objeti, ko si oženjen!“ sem rekla in vsa sem se tresla.

Takrat je padel predme na kolena. Okoli nog me je objel in z obrazom je udaril ob vlažno prst. „Oh,“ je rekel, „oh, Vida, če bi ti vedela, kako sem nesrečen! Oh, kaj sem storil, da sem tebe pustil! Kar ves brez miru sem. Kakor brez duše hodim okrog in ne vem, kaj bi počel!“

„Pusti me,“ sem rekla, „pusti me! Kakšno pravico imaš, da me objemlješ! Sam si hotel! Trpi, tudi meni je hudo!“

Stisnil me je k sebi strašno.

„Oh, Vida, kako sem nesrečen!“ je kričal. ,,Peklo je v mojem srcu. Odpusti mi, Vida, da mi bo lažje!“

„Jaz ti odpuščam. Tebi je teže nego meni, ker si ti kriv. Jaz nisem kriva in odpuščam ti!“

Ko sem pogledala naokoli, je bila že skoro noč. V gozdu je šumel veter močneje, oblaki so leteli pod nebom.

„Pusti me,“ sem rekla, „če nočeš, da bo še večja nesreča!“

Potegnil me je doli, da sem tudi jaz padla na kolena. Pritisnil je svoj obraz na moj obraz. Kakor da so strašni, ognjeni plameni švignili name, tako mi je bilo. Lepo in strašno, neizrekljivo strašno. Zakričala sem od groze na vso moč.

Od spodaj s samotne kolovozne poti se je oglasil nekdo. Sunila sem Serafa od sebe in letela doli. Na poti sem se spoteknila ob kamen in telebnila sem po gramozu pred starega kmeta, ki se je vračal iz mesta domov.

„Kaj ti je, dekle?!“ me je vprašal kmet.

„Delala sem na naši njivi in se zapoznila. Pa je zaskovikala sova v gozdu in mene je stresla groza,“ sem rekla.

„O, ženske neumne!“ je zagodrnjal kmet in spremil me je do doma.

Od takrat si nisem upala sama nikdar več na samoten kraj in v mraku nisem hodila črez prag. O moj Bog, to so bili časi! Šla sem po poti, prišel je Seraf mimo in jaz se mu nisem mogla umakniti nikamor. Obstal je pred menoj in počakal, da sem šla mimo. In potem je stal po pol ure na istem mestu in je gledal za menoj. O, strašno je bilo to! Od daleč me je kje zagledal in ves je vztrepetal in njegov obraz je bil tak, da si ga ni upal ogovoriti nihče.

Ob nedeljah je hodil v laze nad vasjo. Legel je v travo in gledal na našo hišo, da me vidi kje na pragu ali pri oknu.

Odšla bi bila od doma, pa nisem mogla. Mati je bolehala in nisem je mogla pustiti same brez postrežbe.

Leta so tekla, pa je bilo vedno enako. Še dobro vem.

Šla sem nekoč po stezi čez travnike. Poleti je bilo. Lep dan, sonce, vse je pelo in cvetelo okrog. Šla sem po stezi in naenkrat me je nekaj pretreslo. Vzdignem oči in ugledam njega. Kosil je bil. Sredi travnika stoji, naslonil je čelo na koso in jaz vidim, kako kapajo solze iz njegovih oči v travo. Zasvetilo se je v soncu kakor drag kamen in kanilo je v travo ... Kakšne strašne solze so bile to, oh!

Šla sem mimo in nisem si upala ozreti se še enkrat nanj. Vsa plašna sem šla mimo in srce me je bolelo strašno.

Tako so šla leta. Pravili so mi, da živi drugače mirno z ženo, samo da je žalosten neprestano, da se nikoli ne smeja smeje. Petero otrok je imel, ali tudi z njimi se ni veselil kakor drugi očetje. Neki dan sem šla s postaje. In pod tisto lipo, kjer smo počivali enkrat pred leti z njim in z njegovo sestro, vidim, da stoji on in da drži najmlajšega otroka v rokah. Trgalo je cvetje z vej. Hotela sem se umakniti v gozd, pa me je že zagledal. Otrok je zdrknil doli na tla, on pa se je obrnil proč od mene in se prijel za glavo. Otrok se je zajokal, ali on se ni ozrl nanj. Bežala sem proč.

Neko jesen se je prehladil in zbolel. Pljučnico je dobil. Celo bolezen se ni smela prikazati žena v sobo in kadar ga je žgala vročina, je kričal na ves glas: „Vida! Vida!“ Na cesto ga je bilo slišati, kako me je klical.

Ljudje so hodili k meni in mi rekli, naj grem k njemu, da ne more umreti, dokler ne pridem. Ali kako naj bi šla v njegovo hišo, kako naj bi stopila pred njegovo ženo in otroke?!

Ves dan je klical, predno je umrl: „Vida! Vida!“

Za pogrebom sem šla tudi jaz.

Jasen dan je bil, sonce, nikjer oblaka. In ko so spustili rakev v grob, je trikrat zagrmelo. In spomnila sem se, kako mi je prisegel trikrat, da me ne zapusti nikdar, da mi bo zvest. Prelomil je prisego. Trikrat je zagrmelo z jasnega neba, ko so ga devali v grob. Bog ga je poklical! ...“

Tiho je bilo v sobi. Zunaj je padal sneg in mračilo se je. Stara Vida se je zagledala v smreke konec vrta. Dolgo je gledala tja, potem je rekla s čudnim glasom: „Vidite, zato se nisem možila.“

Vbodla je iglo v bel prt, da popravi rob na kraju, ali vbodla se je v prst in tri krvave kaplje so padle na belo platno.

„Srčna kri,“ je rekla in se je zasmejala.

ANA

V Opatiji sem se seznanila z nekim Rusom. Bil je okrog štirideset let star in jetičen. Imel je interesanten obraz in lepe, velike, melanholične oči. Vedel je, da bo kmalu umrl. Ni se bal smrti in meni je včasi dejal, da je le „nežno in prijetno žalosten,“ kadar misli na to, da ga čez par mesecev ne bo več na svetu.

Bil je od onih ljudi, ki so vsem simpatični, in osobito me ženske smo mu rade izkazovale majhne ljubeznivosti – „poetične v ljubeznivosti,“ kakor jih je pokrstil on. Človek, ki je na smrt bolan, ima zase in za vse, ki ga poznajo, nekaj ganljivega: vsak bi mu izkazal rad še kaj lepega in dobrega, da bi bili njegovi zadnji dnevi polni miline, tihe, neke žalostne sreče. Ljubil je noč. One kraljeve pomladanske noči v Primorju, mehke, sanjave, svetlobe polne, dehtenja prvih rož, od neba do zemlje polne krasote in mamljivega slavčevega petja. Tiho leži morje, lahno, sladko dihajoče; sto tisoč zvezd drhti v njem, kakor bi bile padle s ponosnega, kraljevega neba doli v jasne, neizmerne vode. Bog ve od katerega daljnega brega se glasi slavčeva pesem čez mirno morsko gladino, v rožmarinovem grmu se vzbudi drug pevec, od enega brega do drugega gre pesem čez morje in se dviga k zvezdam, ki so svetle, velike, čarobne kakor nikjer drugje.

Šla sva z Rusom ob morju po poti, na visoko skalo sva se vzpela in sedela sva dolge ure sama v svetli mesečini. Kraški hribje za nama so stali nepremično, molčeči, tuji in krasni, kakor niso nikdar krasni ob belem dnevu v soncu. Izlila se je lepota celega kraja v dušo, da je vzkipela do nebes, zamaknjeno so hodile oči okoli, srce je drhtelo v prsih.

Zapihal je jug od morja sem, božajoč, sladak in mamljiv.

„Oh, kakšne noči, oh, kakšne čudesne noči!“ sem vzkliknila in roke so se same vzdignile k nebu, nedosežnemu, skrivnostnemu, veličastnemu. Rus je zakašljal. „Rad bi, da bi bila tista noč taka, v kateri bom umiral,“ je dejal in njegove oči so se široko uprle v nebo, polno zvezd so bile, žalostne in srečne obenem.

Pogledala sem črez morje in mojemu srcu se je stožilo. Daleč čez morje so letele moje misli v notranje kraje.

„Kam gledate? Na koga mislite?“ me je vprašal Rus.

„Rada bi, da bi bil tukaj tisti, ki ga imam rada,“ sem rekla tiho, tiho.

Nasmehnil se je. „Moje misli ne vedo, kam bi šle k tisti, ki jo imam jaz rad. Morda je že umrla.“

Daleč na drugi strani v temnem zatonu se je vžgala rdeča luč.

„Ribiči spuščajo mreže v morje.“

Zopet je zapihal jug in morje doli je zapljuskalo. Zadišalo je po lovorikah, oljkah, cipresah, pelinu, timijanu in rožmarinu.

„Noč diši,“ je rekel Rus. Preko neba je letel bel oblak.

„Zakaj ste prišli tako sami zdravit se k nam v naše kraje? Kakšnega svojega bi bili vzeli s seboj, lepše je.“

„Imam samo eno hčer, ki je omožena. Kaj bi hodila z menoj, lepše ji je pri možu.“

„Soproge nimate več?“

„Umrla je mlada, drugo leto najinega zakona.“

Slavci so peli, jaz sem gledala v luno. Globoko pod pečino je pljuskalo morje.

„Ljubili ste jo zelo,“ sem rekla rahlo.

„Zakaj?“

Ozrla sem se nanj. Njegov obraz je bil obsejan s srebrno mesečino, lep je bil in plemenit. „Zelo ste jo ljubili, ker ste jo zvesto ljubili,“ sem rekla. „Ali ste ljubili katero po njej?“ „Nisem.“

„Lepa je taka ljubezen,“ sem rekla tiho in moje oči so šle za belim oblakom, ki je daleč, daleč padal v morje.

„Nisem ljubil svoje žene,“ je rekel Rus trdo.

Vstal je in stopil tik mene. Mnogo večji je bil od mene. Njegove oči so se uprle v morje, tja, kjer se je svetilo srebrno od lune.

„Ko sem bil mlad, sem imel prijatelja. On je imel sestro z velikimi, sivimi, plašnimi očmi, kateri sem posojeval knjige.172 172 Podoben motiv je pisateljica uporabila v zgodbi Saša (ZD 2, 660 – 670 ). Potem sem odšel v Švico in tam sem se seznanil s svojo ženo. Bila je tudi Ruskinja, bogata, lepa in študirala je drugo leto na univerzi. Zaročil sem se z njo. – Sestra mojega prijatelja je bila takrat učiteljica nekje med mužiki. Pisal sem ji včasi in ona mi je odgovarjala točno z lepimi in obširnimi dopisi. Imenovala se je Ana.

Takrat se mi je zdelo zelo potrebno, da bi bili vsi ljudje učeni in izobraženi, da bi poznali filozofe in učenjake; zdelo se mi je, da je življenje prazno in ničvredno, če ga ne živiš po kakem filozofskem sistemu. Pisal sem Ani o tem in ona je čitala vse, kar sem ji svetoval, da naj čita.

Nekoč sem ji pisal, naj ne gnije tam v neznanem, umazanem ruskem gnezdu, naj pride v Švico študirat, da bo šele potem vedela, kaj je življenje. Pisal sem ji to med drugimi stvarmi in pozabil sem na to.

Kmalu potem sem bil pri svoji nevesti skoro celi dan. Njeni starši so prišli iz Moskve in slavili smo oficialno zaroko.

Ko sem prišel zvečer domov v svojo sobico v majhni vili nad mestom, mi pravi gospodinja: „Obisk imate. Neka gospodična, Ruskinja, je prišla in že tri ure sedi v vaši sobi in čaka.“ Nisem se mogel spomniti, kdo bi naj bila ta gospodična. Zvedela je slučajno mojo adreso, sem mislil, in zdaj se je obrnila name, da ji svetujem zaradi stanovanja in študij.

Ko stopim v svojo sobo, vidim, da je to Ana. Sedela je v potno obleko oblečena pri mizi in v rokah je držala sliko moje neveste. Skrajno sem se začudil in vzkliknil sem: „Kaj pa si ti prišla, Ana, reci?!“

„Prišla sem, ker si mi pisal, naj pridem!“

„Jaz sem ti pisal, da pridi?! Ničesar ne vem.“

Njeno lice se je čudno zategnilo. „Pozabil si,“ je rekla in vstala.

„Kdo je to?“ me je vprašala in pokazala sliko.

„Moja nevesta,“ sem odgovoril. Stopila je k oknu in še enkrat natančno pogledala sliko. „O tem mi nisi pisal,“ je opomnila. „Lepa je, čestitam!“ je rekla in mi podala sliko.

„Zdaj ostaneš in se vpišeš na univerzo,“ sem dejal.

Vzdihnila je. „O dragi, tako sem trudna od pota! Spremi me do hotela, kjer so moje stvari, jutri bova govorila o drugih rečeh.“

Res se mi je zdela zelo slabotna in utrujena. Spremil sem jo do hotela in ji dejal, da pridem drugo dopoldne ponjo. Premišljeval sem tisti večer, kako je prišla, kje je dobila denar, ker je bila zelo siromašna.

Ko sem prišel drugo dopoldne v hotel, so mi rekli, da je odpotovala še tisto noč. Šest dni je potovala iz Rusije v Švico in šest dni zopet nazaj. Tri ure me je čakala v moji sobi, in ko je videla mene in sliko moje neveste, se je vrnila nazaj.“

Obmolknil je. Gledal je za oblakom, ki je izginjal daleč, daleč v morju.

„Oh! kakor oblak je sreča. Je in ga ni!“ Iztegnil je roke in jih zopet spustil doli. Obrnil je obraz proti meni, oči njegove so bile vlažne.

„Ona me je ljubila. In ko je bila odšla, sem vedel, da tudi jaz ljubim njo. Pisal sem za njo, pa ni bilo odgovora. Poročil sem se s svojo nevesto. Nisva bila srečna. Mnogo sem poizvedoval za Ano, a izvedeti nisem mogel ničesar. Samo to vem, da je odšla potem v Sibirijo – zakaj? Kam? Ne vem!“

Glasno so peli slavci po vrtovih, nebo nad nami se je vzpelo še više, milijonov zvezd se je bleščalo na njem. Molčeče so stali kraški hribje okrog, tuji in stokrat lepši nego o belem dnevu v soncu. Morje se je raztezalo do daljnih bregov v nedogled, vse srebrno, čudovito mirno, sanjavo. In pomladanski veter je bil prepoln svežih, opojnih dišav.

„O kraljeve noči, o čudovite noči! Naj bo tista noč taka, v kateri bom jaz umiral!“ je zaklical Rus z močnim glasom, naslonil je glavo nazaj v tilnik in raztegnil roke.

Potem se je zasmejal glasno. „Domov, domov! Kaj bodo rekli ljudje! Kompromitiral vas bom docela!“

Tisto noč, ko je umiral, je bila divja burja.

POTOVALCI173

173 Ljubljanski zvon 1906, 592–594. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5, 117–120, G. Kocijan in S. Šimenc: V nove zarje. Ljubljana: DZS, 21998, str. 91-95; M. Blažić et al.: Svet iz besed 9. Ljubljana: Rokus Klett, 2007, 66–68.V češkem prevodu (Cestijící) izšlo v České slovo 2/1908, št. 27, 9–11.

V Hamburgu je danes deževno, megleno. Čemerno stoje bahate palače ob umazanem jezeru, ki se je zalilo v osrčje mesta. Kakor božje oko tako modro in krasno je to jezero ob lepih dnevih in bogate palače naokrog kakor blesteči biseri, nanizani okrog belega vratu bujne lepotice. Umazana megla se obeša danes okrog marmornih fasad, okrog muzejskih kupol in razkošnih streh ponosnih cerkva. Sto ulic in kanalov vodi v umazano staro mesto, ki se stiska med aristokratskim jezerom s prebogatimi palačami naokrog in med prostorno luko, polno dima, šuma in krika. Črni čolni se zibljejo po umazani vodi kanalov, med starinskimi, visokimi in ozkimi hišami. Slikovite, rtaste strehe se vzdigajo visoko v žolto meglo. Iz umazanih oken zija razcapana velikomestna beda. Po črnih ulicah se stiskajo prodajalne druga ob drugi, ozke in natlačene, polne svetovne šare. Tesne beznice se tlačijo vmes, ob politih mizah sedi ubožen svet in se krepča molče s pijačo in jedjo. In nad parterjem se vzdigajo nadstropja, polna komptoarjev,174 174 komptoar – trgovska pisarna. pisarn, magazinov in delavnic. Ljudje hite, ne veš kam, ne veš zakaj. Kakor ogromno mravljišče je ta ogromni kup bizarnih, črnih, umazanih hiš.

V ogromni luki se ziblje stotine velikih ladij, vmes hite parniki semintja, ljudje se gnetejo na njih, na drugih se kopičijo ogromne vreče in zaboji. Neprestano tulijo sirene, parne piščali žvižgajo, verige rožljajo. Mastna, rjava voda, polna nesnage, kipi in vre, neprestano razburkavana od čolnov in parnikov. Ogromni magazini se vlečejo od kraja do kraja, kamor pogledaš. Umazano blato se cedi povsod. Mrtvo zijajo nepregledne vrste slepih oken nate kakor oči site zverine. Nažrli so se blaga vseh delov zemlje, od tal do vrha so polni in natrpani.

Tisoč dimnikov bruha iz sebe črn dim. Zrak je gost in težak. Mostovi, ladje, ljudje, vse je črno, umazano; vlažna nesnaga se cedi po kandelabrih in ograjah. Blazen nemir je povsod okrog. Mostovi se vzdigajo in zopet spuščajo, tam se naklada, tu razklada; rjavi pomorščaki preklinjajo, parna sopara puhti od povsd, stroji rožljajo.

Okrog voglov se potikajo sumnjivi ljudje, tatovi, goljufi, vlačuge. Vse preži na plen, lačno in nenasitno.

V veliki izseljeniški koloniji pred mestom vrvi tisoč ljudi. Zjutranji vlaki so jih pripeljali iz vseh krajev Evrope kakor črede ovac. Umazani in raztrgani se mečkajo židje, Poljaki, Rusi – vse narodnosti – v ogromni sprejemni dvorani. Otroci jočejo trudni in zaspani. Umazana prtljaga se valja po tleh; kovčegi, blazine, cule. Ženske molijo, jokajo, jadikujejo, moški kolnejo. Uradniki delijo moške od ženskih, potiskajo te na desno, druge na levo stran h kopalnicam. V predsobi jih slečejo do golega in spuščajo potem v kopel. Neprestano teče topla voda iz prh in nesnaga vseh krajev Evrope se odteka v kanale. Slaba, suha telesa vidiš, izžeta od bede, pohabljena že od rojstva, le malo lepih, močnih ljudi.

V drugem poslopju pospravljajo, perejo podlage, preslačijo ozke slamnice za novodošle. Tisoči in tisoči so se že spočili na teh ležiščih, stokrat desinficiranih, očiščenih od zarodkov bolezni in mrčesa.

Kakor klade popadajo novodošleci na ležišča, da si odpočijejo od mučne vožnje v zaduhlih, natlačenih vagonih. Dva, tri dni so tu, včasi osem dni, potem dalje k dvoranam potovalcev!

Po dva in dva spuščajo v zdravniško sobo in odtod dalje na manjši parnik, ki jih vozi po petsto in več k ogromnemu oceanskemu parniku, pripravljenemu za odhod.

Stotine in stotine ljudi prihaja. Nepregledna človeška čreda. In ko stoji noga zadnji hip na evropskih tleh, prevzame uboga srca temen in grozeč strah. Kam gredo? Po kaj? Po srečo ali po smrt? Učakajo uspeha ali še večje bede, nego jih je izgnala od doma?!

In zajokajo ženske, ki so pobrale svoje otroke in gredo zdaj čez morje iskat nezvestih mož, ki so jih zapustili doma v pomanjkanju. Zajokajo dekleta, ki gredo k svojim ženinom v tuji daljni svet. In kdorkoli gre prostovoljno ali izgnan od bede ali krivde, vsakemu zatrepeta srce.

Vsak se zboji in zatoži se mu prvikrat po domači zemlji, bridko, grenko se mu zatoži. Tam iz Rusije so, iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa in iz Alp, od juga in severa. Kakor da so zbežali od zidanja babilonskega stolpa, tako govore vse jezike in narečja, in med tisoči so sami, da se jim stiska srce od neizrekljive zapuščenosti in žalosti. Kdo ve, če se izpolnijo upi, kdo ve?! Kaj niso že zaznamovani? S strašnim znakom na čelu tisti izmed njih, ki poginejo po amerikanskih rudnikih in tovarnah, tisti, ki popadajo od gladu ali bolezni po strašnih, neusmiljenih ulicah amerikanskih mest, tisti, ki se izgube v tuji zemlji, da ne bo nikdar več glasu o njih? In gledajo si v obraz: ali bom jaz, ali boš ti – oba morda?

Oh, oči so težke od solz in kakor obsojenci stopajo na ladjo.

Iz krajev so prišli, kjer je zrak žlahten in lahek kakor peresce rožnega cvetja, a zdaj ga duši smrad teh ljudi, ki so se zgnetli v gosto gnečo kakor plahe ovce! Mirna in veličastna se razteza priroda doma v nedogled, tiha in molčeča, a tukaj brez prestanka peklensko ropotanje, žvižg in pisk, grmenje, pokanje, blazen šum, Medli so, trudni, topo vdani v usodo. Ne moreš se hraniti. Zašel si v žrelo ogromne, nenasitne zveri, ne veš in ne slutiš, kaj se godi s teboj. Ne moreš ne nazaj niti na desno ali na levo, samo naprej v žolto meglo. Zapuščen si, in vendar te pričujočnost tisoč drugih moti in muči. Nekam se skriti, nasloniti glavo kam in jokati sladko. Ali pred vsemi temi tujimi očmi jokaš in tvoj jok je grenek kot pelin.

In zdi se ti, kakor da gre od tvojega srca sto niti nazaj v kraj, ki ti je drag, tam v ruski stepi, pod Tatro, kdo ve kje. Sto niti gre od tvojega srca k domači vasi, k domači dolini, k domačemu hribu. Ladja se maje, napne se vezi, ki te vežejo z domom in z ljubimi, ki si jih pustil daleč proč odtod. Ladja se maje in niti se trgajo, da krvavi srce iz tisoč ran.

Ladja se maje in tisoč src krvavi in trepeta. Sam si, odtrgan od vsega, kar je bilo, sam si in strah te je novega sveta in novega življenja.

Ladja se maje, piščali zarjovejo in jeka gre po vsej umazani hamburški luki, v globino zemlje gre, v daljne zapuščene vasi, tisoč milj odtod.

Zbogom! Ladja se maje! Zbogom, oče in mati! Zbogom sestra, zbogom, brat! Žena, otroci, ali se vidimo še kdaj ?! Ljubica, kdaj se bodo srečale zopet oči z očmi?!

Oh, ladja se maje in iz tisoč src je brizgnila bridka, rdeča srčna kri.

Zbogom, Evropa!

ČRNA NOČ175

175 Ljubljanski zvon 1906, 592–594. Rokopis ni ohranjen. V hvaškem prevodu (Crna noć) je izšlo v Savremeniku 1906, str. 48–53 in v knjigi Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 5–13.V češkem prevodu (Černá noc) objavljeno v knjigi Žofka Kvedrová–Jelovšková: Vesnické povídky. Praga: J. Otto, 1907, str. 175–187 in v Československa republika, 1926, št. 325.

Cela hiša se trese od viharja, okna žvenkečejo, vrata rožljajo. Zunaj je črna tema. Že so se zvrstili dolgi zimski večeri pred božičem. Dolgi večeri, polni molka in samote. On, Zemljakovič, jih ne ljubi. Spanec ne pride pred polnočjo, a zdaj je osem ura. Osem šele! ... Ravno sliši, kako gre dekla po stopnicah gori v prvo nadstropje spat. Mlada je še, pa lahko spi vso dolgo zimsko noč. Tudi žena je že odšla gori.

Ob šestih je večerja. Dekla mu jo prinese iz kuhinje; pozneje pride zopet po krožnik. Sam večerja in obeduje vedno, že dolgo let, odkar so odšli sinovi ... Žena je v kuhinji. Potem, po večerji, priteče morda še kak otrok iz vasi kupit kruha, petroleja ali žganja. Zemljakovič prižge svečo in gre v prodajalnico. Nekdaj, pred mnogo leti, so bile police prepolne fine robe,

v škatljah so bile zložene fine, svilnate rute; prodajalnica je bila polna, nakinčana, vsa se je bliskala od robe in čistote. Zdaj je prazna, stara in zaprašena, po policah leži cikorija,176 176 cikorija – kavni nadomestek iz korenin cikorije. milo in kolomaz;177 177 kolomaz – mazivo za os pri kolesu. prosta je postala in siromašna kakor gospodar sam.

Počasi se zopet vrne Zemljakovič v gostilniško sobo. Velika je, miza pri mizi. A prazna je, nobenega ni. Prej je bilo vse polno in živo, ravno ob takih večerih. Prišli so kmetje, razgovorili so se in razsmejali. Iz sosednjih vasi prišli so učitelj, gozdar in še kdo od inteligence, pa so seli v ekstra sobi k okrogli mizi in so igrali tarok. Zemljakovič je bil izvrsten tarokist in imeniten družabnik. Vse ga je imelo rado.

No, temu je že davno. Zdaj je vas skoro prazna. Osiromašila je. Moški so se razšli po svetu za delom, v Ameriko, v bosenske gozdove, kdo bi vedel kam, povsod.

Velika, zelena peč stoji v kotu in tam presedi Zemljakovič svoje dolge večere. Pod stropom visi svetilka, slabo se trosi svetloba po veliki sobi. Tam v drugem kotu med okni je skoro tema. Zemljakovič iztegne noge po klopi in prižge pipo tobaka. Na levi strani je peč, desno roko je podprl ob mizo.

Črno zija noč skozi okna. Dekla je pozabila spustiti rolete in zdaj kakor da je tema pritisnila svoj obraz na steklo in da gleda v sobo. Pet oken, pet črnih oči se je zazijalo v Zemljakoviča.

Zunaj obmolkne vihar, počaka trenutek ter zopet zazvižga, zatuli. Ostro udarja dež ob steklo. Zgoraj se začujejo koraki, pa zopet mir. Najbrž je žena legla spat. Ni rekla niti lahko noč, ko je odšla gori. Včasih pravi, včasih ne. Kakor tudi on sam. Odide od doma in ne reče niti zbogom. Včasih se pogovarjata. Samo par mirnih besed gre sem in tja in že otrde oči. Celo to strašno življenje se vzdigne v duši, vse zlo teh dolgih let in oba zatrepečeta, podivjata. „Ti si kriv!“ kriči ona. – „Ti si kriva!“ odvrača on. – – Bolečina, jeza in sram se izlije iz srca in še bolj se grdita, ranita, ponižujeta ...

Bolje molčati. Dvajset, petindvajset – ali morda že trideset let? Ona živi v kuhinji in v prvem nadstropju, a on tukaj v gostilni in v prodajalni. Kadarkoli govorita, se prepirata. Samo krik in jeza sta mogoča med njima. A zdaj je že mirnejše. Leta bežijo, lažje se molči.

Zemljakovič vzdihne. Podprl si je staro, sivo glavo, V sobi je tiho. A srce v prsih raste, tišči. Vedno je večje, polnejše, vedno bolj tišči in boli. Cele prsi je napolnilo. Počasi in težko se diha Zemljakoviču.

Kdo je kriv? ... Ti sam? ... Nekdo drug? ...

Človek gre, a toliko potov in stez je v življenju. Kje je tisti krivi korak, kje je ono mesto, kjer je noga obrnila na levo, a morala bi bila iti na desno?!

In Zemljakovič vprašuje samega sebe, kakor se je vprašal že tisočkrat – ali ni ga odgovora v duši. Stokrat bi bil lahko stopil drugače, kakor je stopil – ali kam bi peljalo tistih sto drugih cesta – tega tudi ne ve. Življenje je gluho, molči, ne odgovarja, samo beži, beži.

Pod klopjo je nekaj zacvililo.

Hektor je to, pes.

Bolan je, pa že par dni leži in ne je. Zemljakovič mu nosi kave, mleka a on samo malo polizne, kakor iz vdanosti, potem pusti.

Kaj ti je, Hektor, starec? Kaj ti je? E, leta, kajne? Osivel si že, prijatelj, slab si, ne boš dolgo …

Nekaj trpkega je stisnilo Zemljakoviča v grlu. Ej, koliko večerov, koliko noči je presedel tako; zunaj zima in tema, a on sam, sam, – samo pes poleg njega. Ure se vlečejo dolge, neizmerno dolge, prazne in težke. Cela hiša molči, noč zunaj molči, vse je brez glasu, nič se ne gane – potem slišiš to tišino, slišiš, kako noč molči in vse ... To je strašno – slišati molk ... Čisto blizu k tebi pride samota, vso sobo napolni, od povsod te gleda in molči ... Tudi kadar je zunaj vihar, burja, obmolkne samota v sobi. Neizmerno je tiha in gluha, a minute počasi, počasi potekajo. Dah zastane, srce ne udarja, v ušesih zašumi lastna kri ...

Hektor!

Počasi vzdigne pes glavo.

„Oh, Hektor, pes – ali te ni strah?“ vpraša Zemljakovič in ga pogladi.

Pes mu oblizne roko in zopet položi glavo.

„Hektor, ali se spominjaš?“ pravi Zemljakovič tiho, a oči zagledajo mu se daleč v pretekle čase.

Res, mnogo ve Hektor, mogoče se tudi spominja. Ali vendar, Zemljakovič misli dalje. Takrat še ni bilo Hektorja, takrat je bil še Poluks. Imeniten pes je bil to. – oče Hektorjev. Čisto majhen je bil, ko ga je prinesel Zemljakovič otrokom.

Oh, takrat! God je bil najstarejšega Zemljakovičevega sina. Pet let je bil takrat star Zlatan, ravno pet let. Ivica je bil štiri, a Mijo eno leto.

Kje si, moj prvi sin, moj ljubljenec? Kje si?

Že pol leta je preteklo, odkar je dobil Zemljakovič zadnji list od Zlatana iz Amerike. Tudi Ivica in Mijo pišeta malo.

„Hektor! Zlatan bo prišel, tudi Ivica bo prišel in Mijo. Jutri pridejo, slišiš,“ šepeče Zemljakovič psu. Ali Hektor ne sliši. Ne spominja se na Zlatana, niti na Ivota in Mijota. Pozabil je že. Zemljakoviča je zazeblo v srce. Oni prvi pes, oni Poluks je vedel vse. Čisto tiho mu je zašepetal v uho „Zlatan“ in že je skočil, zalajal. On je vse doživel z njimi. Kako so se sinovi igrali, odraščali, odhajali. Kako so hodili sinovi v mesto v šolo in kako so se vračali.

Moj Bog, kako je bilo krasno takrat, ko so bili še doma, ko so bili majhni! Kako so bili lepi večeri takrat pozimi! Zunaj tema in veter, a oni sedijo pri peči. On, Zemljakovič, sedi, kakor evo zdaj, ravno tu. Zlatan sedi na mizi, pa ga včasih nehote sune z nogami, Mijo je na kolenih, a Ivo se seli zdaj sem, zdaj tam, nikjer mu ni zadosti všeč. Tudi pes Poluks je na klopi, čisto na kraju pri nogah ... Kako je bilo toplo, toplo takrat, ko so se otroci prtili po njemu in okrog njega! Zakaj so odšli, moj Bog!

Takrat je bila soba tako majhna, a zdaj je ogromna, pusta in polna samote. Še bolj bi se stisnil Zemljakovič v kot k peči, ako bi se mogel ... Zemljakovič pogleda naokrog in pet oken, pet črnih oči se vbode vanj. Vstal bi in spustil rolete, ali ne upa si. Kakor da nekaj leži v temi pod mizami in čaka, da mu kaj naredi.

A ni še niti devet!

Kje ste otroci, sinovi!? Kje si Zlatan!? šepeče hrepenenje v duši.

In vidi jih majhne, ljubke, kako sedijo poleg njega, a on jim pripoveduje o svetu, o lastnem življenju, o vsem mogočem. Vse jih še vidi pred seboj. Njihove oči, zobke, prstke. Vidi Zlatana pred seboj, kako sedi pred njim, kako mu nozdrvi podrhtavajo, kako se mu bliskajo oči. „Povsod pojdem, tata, po celem svetu,“ pravi, „povsod pojdem in vse bom znal.“ – „Rekel je, da bo junak,“ se roga Ivica. In že sta si bila v laseh. Ali tudi takrat je ljubil Zemljakovič svoje sinove, ko so bili zli, ko so jim obrazi drhteli jezno in divje.

Spominja se, kako je odšel Zlatan zadnjikrat od doma. Pred osmimi leti je bilo, takrat je hotel v svet, v najdaljnejši svet. Ali oče ni pustil. Sprla sta se in Zlatan je odšel.

Tudi Ivica in Mijo sta odšla, ko je prišel njihov čas.

Odšli so za svojimi željami.

Zakaj, zakaj?! se je vpraševal Zemljakovič, a vedel je zakaj. Človeka boli, pa vpraša, zakaj, tudi če ve. Saj je tudi on odšel nekdaj od doma, kakor so mu sinovi odšli. Odšel je za svojimi

željami, ki jih je sam dal svojim otrokom dalje. Zunaj raste vihar, noč je črnejša. Zemljakovič čuti, kako struji mraz od oken in se bliža. Hektor je zadrhtel. Zemljakovič ga pogladi: „Ti si še vedno bolan?“

Pes zacvili, a Zemljakoviča spreleti čuden strah. Vzame psa v naročje in ga gladi in milkuje. Pes trepeta, gleda ga žalostno in včasih zacvili.

Zemljakoviču se stiska srce. Spomni se Poluksa. Takrat je bilo še krasno, ko je bil Poluks. Res, že takrat je začelo. Že prej davno.

Zemljakovič se je oženil tako s tridesetimi leti. Žena je bila lepa in ugodna in imela je tudi nekaj denarja. Ni je imel jako rad, – ali rad jo je imel pač. Moj Bog, tako s tridesetimi leti

človek ni več tako za ljubezen! Hoče se mu domačije, družine, a to vse stoji denarja. Zato moraš gledati, da ima žena par petic. Res, Zemljakovič ni vzel žene ravno zaradi denarja, ali če ne bi bila imela ničesar, je najbrž ne bi bil vzel.

Niti ona ni bila več otrok. Bila je vdova, prvi mož umrl je leto dni po poroki. Ko se je spoznala pozneje z Zemljakovičem, mislila si je: Pa zakaj ga ne bi vzela; zdrav je, čeden, pijanec ni, pameten, dalo bi se živeti z njim.

Tako sta se vzela. No, ali kakor pač to pride, nista se ravno ljubila, – zakaj bi potem popuščala eden drugemu. Začeli so se prepiri med njima. Zemljakovič se je včasih tudi napil od jeze, a ona je postajala vedno bolj pusta, jezljiva in nepravična. Ko se je narodil najmlajši sin Mijo, ločila sta se popolnoma, vsak je živel zase, jezen eden na drugega, ker je vprežen v skupni jarem, ki je gulil oba enako težko in neusmiljeno.

Zemljakovič se je zamislil v ona dolga, dolga, pusta leta. Dokler so bili otroci še doma, je bilo še nekako. Bilo je včasih malo smeha, veselja, sreče, živel je s sinovi, pripovedoval jim o svoji mladosti, o tem, kako je zunaj v svetu življenje lepo, polno in svobodno. Pripovedoval jim je o vsem; vse je še enkrat preživel v svojem pripovedanju. Tudi svoje trpljenje zunaj v življenju, zunaj v svobodi, slikal jim je mamljivo, zapeljivo, odeval jih je v pisani plašč nepozabljivih in ljubljenih spominov, ki so pozlatili sence, pokrili trnje in blato.

A sinovi, sokoli so odleteli. Ničesar mu ni ostalo od njih, kakor da jih ni imel nikdar poleg sebe, kakor da je bilo vse sen – njihov smeh, glasovi, oči, toplina in ljubezen, ki je strujila iz

njihovih duš v njegovo srce.

Kaj ostane od pesmi, ko je izpeta? Umrje, ko se zapro usta pevca in vzduh obmolkne, kakor da ni trepetal nikdar v njeni melodiji.

Kam gre vse, kam se vse gubi?

Ogledal se je Zemljakovič po sobi, kakor da ne more pojmiti, da je prazna, da je sam in zapuščen.

Kam so odšla vsa leta, kam so izginili sinovi, kam so odšlačustva, lepe sanje, smeh in plač? ... Kaj je vse minilo in se ne vrne nikdar več?!

Naslonil je svojo sivo glavo v dlan in razmišljal.

In vendar, nekaj vsaj je moralo ostati od življenja! Zakaj sedi v sobi tako sam? Zakaj ne more priklicati niti ene minute nazaj? ... Da bi se srečal njegov pogled samo enkrat še, samo enkrat še z ljubljenimi očmi, samo enkrat še, da bi zazvenel ljubljeni glas v ušesih! ... Da bi se zasmejal smeh, ki ga je čul tisočkrat, da bi se zasmejal še enkrat! ...

Bog!

Vzdignil je glavo, a srce se mu je stisnilo – samo pet oken, samo pet ogromnih, črnih in pretečih oči nočnih se je uprlo vanj.

Poslušal je. Zunaj je divji vihar, a v sobi molk; globoki, grobni, mrtvaški molk, da znoriš od njega.

Zemljakovič je stisnil psa na svoje srce. Toliko pustih večerov je preživel z njim. In potem: sin je psa Poluksa, ki se je igral z njegovimi sinovi, ki je lajal med njihovi veseli hrup.

Hektor!

Pes je zacvilil slabotno, pogledal je gospodarja s človeškimi očmi. Kakor da je duša v njih, usmiljenje, ljubezen, lastna tožba …

In tedaj je Zemljakovič videl, da pes umira.

Pretreslo ga je, zlomilo ga je, kakor nekaj groznega in strašnega. Zdel se mu je ta pes, kakor zadnji ostanek njegovega življenja, kakor zadnji, najzadnji spomin na mladost, na sinove, na smeh in srečo.

Bog!

Skočil je kvišku. Kakor da mora nekam bežati, priklicati pomoč nekako, rešitev ...

Zdel se mu je ta pes kakor najzadnji njegov tovariš.

Izgubil je prijatelje, ljubice mladosti svoje, izgubil je ženo, sinove in zdaj je samo še ta pes drugoval z njim, živel večere z njim, noči dolge in puste ...

Koliko sto, koliko tisoč noči je preživel pes z njim. Noč je molčala, ali vendar – pes je ležal pri njegovih nogah, dihal, njegovo srce je udarjalo v sobi s srcem njegovim. Ali zdaj ne bo niti tega. Še bolj bo molčala noč; še strašnejša bo samota.

Hektor!

Pes na njegovih prsih se ni ganil.

Bog!

Bežal je starec ven iz sobe v vežo pred stopnice.

Bežati je hotel gori k ženi, ali nekaj ga je potisnilo nazaj.

Dvignil je nogo, ali ni mogel stopiti na stopnico.

Kako naj gre gori, ko ni šel nikdar ... Kako dolgo že niso stopile njegove noge na te stopnice? Deset, dvajset let, še dlje ne? …

In bežal je nazaj v gostilniško sobo. Ni se niti spomnil, da bi šel v svojo sobico, kjer je spal. Saj on je živel le v tej veliki gostilniški sobi, ki je bila prazna vse večere že toliko let, v tej sobi, ki je izgledala s svojimi praznimi mizami in stoli tako neopisljivo zapuščena, še večja, kakor je bila v resnici.

Hektor!

Mrtev je ležal pes na njegovih rokah in starec ga je začel greti s svojim dahom, nosil ga je po sobi, obupen, blazen od strašne neke bolečine, od čudnega, groznega straha.

Konec! Konec! Prešlo je življenje, umrlo je življenje kakor kratka pesem. Mladost je umrla, otroci so umrli, ves smeh je umrl na veke! Vsi ljubljeni obrazi izginili so in se ne vrnejo nikdar nikdar – vse lepe besede, vsi poljubi, pogledi topli, vsi trenotki srečni – vse je odšlo na veke, izginilo, umrlo vse na veke! ...

Hektor!

Bog! samo enkrat naj še zalaja, samo enkrat naj še odpre oči!

In s pekočimi ustnicami je poljubil starec mrtvega psa. Če bi pes zalajal, vrnil bi se morda še en trenotek mladosti, oči ljubljene nasmehnile bi se še enkrat od nekje, glas ljubljeni odzval bi se še enkrat iz teme pretekle.

Solze so se usule iz starčevih oči, srce je naraslo, napolnilo se je neizmernega hrepenenja.

Samo še enkrat, samo še en trenotek nazaj! En smehljaj nazaj! En pogled nazaj! En trenotek nazaj od milijonov trenotkov!

Zasmejalo se je pet črnih oken, pet črnih, strašnih oči, zasmejalo se je zlobno, peklensko!

Nikdar, nikdar več!

Zunaj je zavriskal vihar. Divje, besno se je uprl v okna.

Zažvenketalo je steklo, razletelo se je okno, črna, mrzla noč je planila v sobo.

Zazibala se je svetilka pod stropom, zatrepetala, ugasnila.

A starec je stal sredi temne sobe z mrtvim psom na rokah in tulil je od neizmerne groze.

Vse je umrlo!

Bog! Bog!

VLADOŠA DELA KOMEDIJE178

178 Domači prijatelj 1906, 3 (1. marec). 61–66. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 38–52, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 53–61, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 51–60 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 49–58. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 36–47.

Že vidim, Vladoša raste vsak dan. Že prihaja v tista leta, ko otroci vsak hipec „kaj narede“. Jezila bi se včasih, pa se spomnim na raztrgana krila, obtolčena kolena in slabo vest svoje lastne otročje dobe. In potolažena sem, zdi se mi vsekakor, da človeštvo napreduje. Da, včasih je dober spomin imenitna stvar!

Torej! Pri nas uporabljamo gazolinovo svetilko. Ta svetilka daje imenitno, svetlo luč, prav kakor plin, oči se ne utrudijo, četudi bereš ali pišeš zvečer cele ure. Kadar se zamaši kakšna cev, pošlješ samo v trgovino, kjer je svetilka kupljena, in tam to popravijo zastonj.

V ponedeljek pravim torej naši Mařki: „Slabo je svetilo včeraj zvečer, boste morali odnesti mašinerijo v trgovino, da očistijo cev.“

„Oprostite, gospa, ali danes perem. Ne morem od doma. V pralnici imam namočeno perilo in lug je pripravljen.“

„Na, ta je lepa,“ pravim. „Jaz imam tudi nujno delo in ne morem proč. A če to ne pošljem dopoldne tja, mi do večera ne popravijo.“

Vladoša je stala zraven, oblečena že in čakala, kdaj ji dam krajcar za žemljo ob desetih. Hodi namreč v otroški vrtec, ki je tu blizu v naši ulici.

„Ti, mama,“ pravi, „daj, pošlji mene.“

„Kako naj te pošljem?! Vaclavske namesti so daleč, saj ne znaš tja.“

„O,“ pravi, „znam. Vselej pokažem Mařki pot. In tudi trgovino ji pokažem, ona si ničesar ne zapomni.“

„Samo jo pošljite gospa, bo že našla,“ pravi Mařka. „Res je, ona pozna ulice bolj kakor jaz.“

Dobro, poslali smo jo. Na glavo smo ji deli belo čepico, za v šolo nosi rdečo. Naročala sem ji še, naj ne postaja povsod pred izložbenimi okni in naj ne prodaja zijal in potem je šla.

Čez pet četrt ure je prišla domov. Pohvalila sem jo, da je pridna, ker je prišla tako točno. Ali ona se je jezila. „Drugič, kadar me kam pošljete, mi dajte zimsko obutev in gamaše. Kar tako me pošiljate brez gamaš in v starih čeveljčkih. Mene je tako zeblo, da sem se jokala.“

„Nu, vidiš,“ pravim, „na take stvari lahko sama misliš, saj si že dosti velika za to. Če bi te v šolo poslali z gamašami, bi ti bilo vroče.“

„Mařka,“ je rekla dekli, ki je prišla v sobo, „drugič se mi dajo gamaše, kadar grem v mesto.“ Njen glas je bil zapovedovalen, da sem jo opomnila: „Draga Vladoša, tako se ne govori. Kaj pa si? Koliko te pa je, da tako ukazuješ?! Še jaz prosim, pa bi ti ne, petpediš!“

Odšla je v kuhinjo.

Neobično pridna je bila tisti dan. Zvečer jo je Mařka umivala, ali Vladoša je bila spodobna in tiha kakor lipov bog. Drugače se vedno usaja: „Mařka, vse lase mi bodete izpulili! Mařka, tako me drgnete, da mi bo še kri tekla! Oh, zakaj mi mažete oči z milom, da me bolijo celo noč!“ – Tako prigovarja. Zdaj ji je voda pretopla, zdaj premrzla. In večkrat se dogodi, da moram sama poseči vmes. Grem v kopalnico, pa jo odrgnem do mile volje in meni potem že molči.

Ali kakor rečeno, takrat nič, niti glaska ni bilo slišati.

Ko je zaspala, sem šla v kuhinjo: „Kaj pa je naredila danes Vladoša, da je tako pridna?“ vprašam. Zakaj to že vem davno: kadar je Vladoša nad normal pridna, takrat je vselej sumljivo.

„Jaz bi vam že povedala, gospa,“ pravi Mařka. „Ali ne smete ji povedati, da sem jaz rekla, ker mi drugače nič več ne pove.“

„Samo recite,“ pravim. „Bomo že tako naredili, da ne bo vedela nič.“

„Nu,“ začne pripovedovati Mařka, „po obedu pride k meni v kuhinjo. Sede v svoj kot pa pravi: ,Mařka, ali veste, da sem se jaz danes dopoldne pripeljala s tramvajem domov?‘

,Kako to, s tramvajem? Kdo ti je dal denar?‘

,E,‘ pravi, ,stala sem na oglu pa sem se jokala, ker me je zeblo. Pa pride en gospod mimo in me vpraša: Holčičko, proč pláčeš? (Punčka, zakaj se jočeš?) – Zato, ker me zebe, mu odgovorim. – Čakaj, ti bom pa jaz dal denar za tramvaj, pravi gospod, da mi denar in me vzdigne v tramvajski voz, ki je šel mimo. Tako sem se vozila.“

„Pa je to res, Vladoša?“ vpraša Mařka. Pozna našo Vladošo in že na glasu ve, če se Vladoša laže ali ne. „Ali ti je res gospod dal za tramvaj? Zdi se mi, da imaš bel nos, sigurno malo lažeš.“

„No, veš, Mařka,“ se izpoveduje Vladoša. „To ni bil gospod, ampak gospa. Tista iz trgovine me je spremila, pa nisem hotela.“

To mi je povedala Mařka. Čakaj no, si mislim, te bomo že ujeli!

„Nič ne recite Vladoši,“ pravim. „Jutri dopoldne pojdem v mesto, pa se zaustavim v trgovini in poizvem, kako je vsa stvar.“

Res sem šla tja. Trgovec ima soprogo in mater pri sebi. Če je mnogo opravila, sta tudi onidve v prodajalni. Tistikrat je bila navzoča poleg trgovskih pomočnikov tudi mati trgovčeva, stara, priletna gospa.

„Saj poznam vašo Vladošo. Sama je prišla zadnjič in naročila je vse, da moramo izčistiti cevi, ker svetilka nič več ne gori. Potem se je začela jokati, da jo zebe v noge, naj jo dam malo k peči, da se ogreje. Posadila sem jo na mizo blizu peči. In ker sem hotela obiskati znanko, ki stanuje tudi na Vinogradih179 179 Vinogradi (Vinohrady) – predel v Pragi. Pisateljica je živela na naslovu Slezská třída 32. kakor vi, sem si mislila, da vzamem Vladošo seboj v tramvaj. – Se hočeš voziti Vladoša z menoj s tramvajem? jo vprašam. – O, rada, je rekla ona in tako smo šle. – Ali pri prvi stanici začne Vladoša: Zdaj pa pojdite, gospa, zdaj znam že sama. Hvala lepa! – Zbogom! – Seveda, jaz nisem hotela izstopiti. Pa ona me je silila na vsaki stanici vedno bolj, naj se vrnem domov. – Nazadnje pridemo k Narodnemu domu. – Tukaj pa jaz izstopim, gospa. Zbogom! Hvala lepa! –To se razume, da sem šla z njo ven. – Zakaj pa ste šli z menoj, zakaj se ne vozili še naprej? se je začela jeziti. Saj znam sama domov. V vinogradsko bolnišnico grem vsak dan po tatka. To je pol ure daleč! – Kje pa stanuješ? vprašam. – O, jaz že vem, kje stanujemo. Zbogom! –In zopet se mi je priklanjala. –Jaz pa sem se bala in sem šla z njo. – Nekaj časa je šla, potem je bežala naprej. Zelo je bežala in potem sem videla, kako se je skrila v eno vežo. – Še vedno sem šla za njo. Ali ko sem bila že blizu, izleti iz veže in se ustavi pred menoj: Zakaj pa hodite za menoj, gospa? Če znam pa sama domov! Da se bo mama jezila, ne, če pridem z vami?! Ko vedno pravi, da se ne smem razgovarjati z ljudmi na ulici! Kar domov pojdite! Če ne pojdete vi, pa še jaz ne pojdem. Pa bom stala na ulici. – Zelo se je jezila in zato sem se vendar obrnila nazaj proti mestu. – Na zdar! je zavpila za menoj. To jste hodný! (To ste dobri!) in zbežala je po ulici gor.“

To mi je pripovedovala stara gospa. Videla sem, da Vladoša končno ni toliko kriva in da se ne smem jeziti nanjo. Ali tembolj sem bila ogorčena, ker mi je celo stvar zatajila. Tako nedolžno se dela, čakaj!

Molčala sem cel dan, zvečer pa pokličem Vladošo k sebi.

„Ti, Vladoša, ali mi nisi ti pozabila včeraj nekaj povedati?“

„O, nič, mama!“

„Dobro pomisli!“

„Res nič, čisto gotovo nič!“

„Ti veš, da se zelo jezim, če mi vse ne poveš.“

Njene oči so postale še bolj nedolžne. Naravnost impertinentno nedolžno me je gledala. V meni je začelo kuhati.

„Ne, veš, to je pa že preveč! Takoj povej!“

„O, mama!“ pravi Vladoša. „Veš, Mařka mi je dala včeraj čisto spalno srajco. In vsi gumbi so bili odtrgani, pomisli!“

To je bilo tudi že zame dosti. Poslala sem jo v kot klečat in potem se je začela generalna spoved od kraja. Rekla mi je, da se ne bo več vozila po tramvaju, da ji „ne dopade“.

Zdaj je Vladoša že teden dni doma. Nikamor ne sme sama, niti k peku po žemlje. In celo v otroški vrtec ne sme, čeravno hodi tako rada tja. To je velika kazen zanjo. „Hausarest“180 180 hausarest – der Hausarrest – nem., hišni pripor. ima tako rekoč. Kadar kaj posebno velikega naredi, pa ne sme par dni nikamor sama, v vrtec ne sme, v trgovino hodi Mařka – sploh vsi ravnamo z njo kakor z enoletnim otrokom. Hudo ji je.

„Zakaj me pa nikamor ne pošlješ, mama?“ vprašuje.

„Oh, vidim, kako se fino izplača, kadar te kam pustim, vselej kaj narediš! “ Tako ji rečem in ona odide poparjena k svojim igračam.

„Vladoša mora biti deset dni doma za kazen,“ tako je rekel zadnjič moj mož. „Mařka naj gre vsak dan eno uro z njo na sprehod, sama pa se ne sme makniti nikamor!“

Velika sramota je to za Vladošo, zakaj ona si mnogo si domišlja, kako je že samostojna in kako vse ve.

Ali pošteno je zaslužila to, zelo pošteno!

To je bilo tako: Moj mož je prišel popoldne nenavadno hitro iz bolnišnice. „V mesto hočem, imam nekaj opravka. Vladoša gre lahko z menoj,“ je dejal.

„Vladoša, oblačit!“ zakličem v kuhinjo. Mlela je Mařki kavo. Vse namelje, kar je potrebno, kavo, poper in sladkor stolče v možnarju in riž prebere, grah ali fižol. Zelo ponosna je, da zna vse to. „Oblačit!“ pravim. „Pojdeš s tatkom v mesto.“

Mařka je šla v sobo v sobo po njeno obleko in čevlje. Vse ji je lepo pripravila, oblačit pa se mora sama.

Čez nekaj časa pridem v kuhinjo in vidim: še zdaj ni obuta! In mi se toliko jezimo, ker se vedno tako počasi oblači!

„Draga moja, kdo te bo čakal?“ sem rekla. „Tatek je že oblečen, ravno je odšel po stopnicah!“

Prestrašila se je jako in jaz sem se na tihem škodoželjno smejala. Odšla sem v sobo in naročila možu, naj mi ne pozabi prinesti črnila in peres, da je že vsa zaloga preč.

Potem pogledam v kuhinjo. „Kje je pa frac?“ vprašam.

„Je že šla,“ pravi Mařka. „Ravnokar je odbežala.“

„Pojdite za njo,“ naročam, „in recite ji, naj počaka v parku. Moj mož še ni oblečen.“

Mařka je tekla, kar se je dalo, ali Vladoše ni dobila.

„Nikjer je ni bilo videti,“ je pripovedovala. „Jaz le ne vem, kako je izginila. Saj ni bilo niti pol minute, kar je odšla! Kakor bi se bila prekopicnila doli.“ Mi stanujemo n amreč v četrtem nadstropju. V vsakem nadstropju je balkon in Vladoša se redno ustavi na vsakem, kadarkoli gre gor ali dol. Kolikokrat je bilo že kreganja zaradi te njene navadice! Nu, ali danes, ko bi se človek nič ne jezil, danes baš ni delala nobenih postaj!

„No,“ pravim, „izgubila se ne bo. Bo že prišla nazaj. Saj zna iti do Vaclavskega naměsti in do Ferdinandovke. To je tri četrt ure daleč. Dlje ne pojde, se bo prej vrnila.“

Moj mož je odšel v mesto, Mařka je v kuhinji štopala raztrgane nogavice, jaz pa sedim v sobi in nekaj pišem.

Čez eno dobro uro nekdo pozvoni. „Aha, frac je prišel!“ si mislim.

Ali Mařka prileti vsa bleda pome v sobo. „Gospa, en policaj je zunaj!“

„Kaj pa hoče?“

„Jaz nič ne vem.“

Korajžno grem ven. Visok policaj stoji v prednji sobi. „Kaj pa želite, prosim?“ vprašam.

„Ali nimate, gospa, eno punčko, Vladoše? Blond z modrimi očmi? Rjavo jopico ima in belo čepico?“

„Bo že naša,“ pravim. „Kaj pa je z njo?“

„Na policiji je.“

„Jemine!“ se ustrašim. „Kje pa?“ Mislila sem, zdaj bo rekel, da je kje v Holešovicih, na Smichovu ali na Hradčaneh.

„Na gornjem novem mestu na komisariatu,“ pravi.

„Tako?! Čemu pa so jo pobrali na ulici?! Ta komisariat je zraven trgovca, kamor hodi naša mala redno po surovo maslo. Vsaj petdesetkrat je že bila tam in se še nikoli ni izgubila.“

„Ne vem, kako je to. Nam so sem na Vinograde telefonirali, da je tam. Da je tam ena punčka, ki se je izgubila. Od doktor Jelovškovic (praški dialekt).“

„Nu,“ pravim, „prosim vas, telefonirajte, naj jo pošljejo domov.“

„Oh, gospa, če dovolite, pojdem jaz ponjo. Meni se smili. Sirotica, gotovo joka in se boji,“ je rekla Mařka.

„Pojdite,“ pravim.

Tudi policaj se je bil že poslovil.

Mařka se lepo obleče. Svoj nedeljski klobuk vzame in svoje nedeljske rokavice. Prav fletno dekle je naša Mařka, tudi inteligentna in pridna. To je morda njena edina slaba lastnost, da se rada kinča. In ker vem, da popolnih ljudi na svetu ni, ji to njeno slabost prav rada privoščim in nikoli ne godrnjam, kadar si zopet omisli kakšno regimentno181 181 regimentna bluza – zelo lepa bluza. bluzo, eleganten pas ali kaj podobnega.

Tako je šla naša Mařka v nedeljski paradi na novomestno policijo.

Pride gori – velikanska dvorana, vse polno vrat okoli.

„Prišla sem po ono punčko od doktor Jelovškovih,“ pravi.

„O, vi ste gospodična Mařka?“ jo vpraša uradnik in se namuzne. „Mařka je tady“! (Mařka je tukaj!),“ zakriči skozi neka vrata.

In zdaj se usuje regiment policajev od vseh strani.

„Kakšnih štirideset jih je bilo,“ je pripovedovala Mařka.

„Mi vas že vsi poznamo, gospodična,“ pravijo in jo ogledujejo. „Vaša Vladoša nam je vse povedala. Rekla je, da ji dajete vedno toliko jesti in veliko žlico ji dajete namesto male. Peti znate in tri pravljice.“

„In zelo se jezite, če se vam frizura ne posreči,“ se smeje uradnik.

„In lepša ste kakor vaša sestra. Celo lepša kakor Anička iz prvega nadstropja v vaši hiši,“ pravi neki policaj.

„In najrajša jeste buhte!“ vzklikne drugi.

„In knedlike tudi s svinjetino in kislim zeljem!“

Vsi ponavljajo: „Da, knedlike182 182 knedliki – cmočki. tudi tudi s kislim zeljem in svinjetino.“

Mařki je že strašno vroče. A tu se zopet oglasi oni uradnik, ki se tako smeje, da ima vse solzne oči: „In raztrgane nogavice nosite, je rekla Vladoša!“

Strašanski smeh, Mařka bi se najraje udrla v zemljo.

Tu pride Vladoša skozi ena vrata. Že oblečena je in vsa rdeča. Neki uradnik jo vodi.

Nedolžno pogleda Vladoša Mařko, sladko se nasmehne: „Oh, ne veš, kako je bilo lepo! Ta gospod mi je kazal, kako se telegrafira. Pritiska se na kljukico in telegraf dela neprestano: tik, tak, tik, tak.“

„Čakaj, boš že videla doma. Mama se jako jezi,“ odgovarja Marka jezno.

„O,“ pravi Vladoša, „vsi gospodje policaji so mi obljubili, da te bodo kar zaprli, če boš mami kaj povedala.“

„Da, gospodična, kar zaprli vas bomo,“ pravijo policaji in se smejejo.

Vsa srečna odmašira Mařka z Vladošo skozi vrata. „Mama že vse ve,“ pravi na stopnicah maščevalno. „Privoščim ti, klepetulja! Jaz sem mislila, kdosigavedi, kako se jokaš na policiji, a ti me raznašaš, da nosim raztrgane nogavice!“

Zato ne sme Vladoša deset dni nikamor. Mařka ji zelo privošči.

Vprašali smo Vladošo, kako je prišla na policijski komisariat.

„Po ulici sem šla, pa jokala sem, ko ni bilo tatka. Pa pride en policaj in pravi: ‚Zakaj se pa jokaš?‘ ‚Zato, ker ne morem najti tateka,‘ pravim. Kar z menoj pojdi, pri nas je tatek, je rekel policaj, pa sem šla z njim,“ tako nam je pripovedovala.

NAJIN DAN183

183 Domači prijatelj 1906, 6 (1. junij). 151–154. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 47–51, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 63–68, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 61–66 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 59–64. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 47–53.

„Danes popoldne bova sami doma,“ zašepetala sem Vladoši, ko si je zjutraj oblačila čeveljčke.

„To bo najin dan,“ je rekla. „Kaj si bova skuhali za južino, čaj ali čokolado?“

„To se razume, da čokolado.“

Pomežiknili sva si, ko je prišel moj mož v sobo, zakaj „najin dan“ je nekaj samo za naju dve.

„Kdaj boš prišel, tata, danes iz bolnišnice domov?“ ga je vprašala Vladoša.

„Pred sedmo ne, draga moja,“ je rekel in Vlada se je zahihitala.

„Kam bova poslali Mařko?“ mi je šepnila v uho.

„K njeni teti.“

Vladoša ni šla ves dan v vrtec, pomagala je v kuhinji in strašno je bila pridna. Jaz sem šla v mesto in kupila kolače in velik šop cvetočega bezga. Posrečilo se mi je vtihotapiti vse to v sobo, da ni videla Mařka iz kuhinje prav nič.

Po obedu sva poslali Mařko k teti. Ko je odšla, plesali sva z Vladošo po kuhinji od veselja in poljubovali sva se jako. Potem sva pogrnili v „najini“ sobi mizo z najlepšim prtom, kar je velika čast in slava. Postavili sva na sredo vazo s cvetočim bezgom, okoli sva dali na steklene krožnike kolače in sladkarije. Posvetovali sva se, kaj bi oblekli. Vladoša je svetovala, naj oblečeva rožasti obleki. Čisto iz enega blaga sta moja in njena obleka in Vlada trdi, da „smo baš lepe“ v njih. V lase sem ji zavezala rožast trak, sebi pa pripela na prsi krasno rdečo rožo, ki sem jo kupila dopoldne v ta namen. Na noge sva obuli lakaste čeveljčke.

„Namirišimo se,“ je predlagala Vladoša. (Miris hrvatsko = duh, vonj.) Menda še za božič sem dobila stekleničico parfuma, vzela sem jo iz omare in „namirisili“ sva si žepno rutico in obleko.

Potem sva se zasmejali in se poljubili. Jako všeč sva bili ena drugi.

„Meni je zelo prav, da si ti moja mama,“ je rekla Vladoša.

„A meni, da si ti moja punčka,“ sem rekla jaz.

Iz kredence sva vzeli „garnituro,“ fine porcelanaste skodelice, iz katerih se pije samo ob posebnih prilikah.

Vladoši so se zasvetile oči. „Veš, mama, nikar se ne boj, danes bom že pazila, da se ne bo nič potrlo. Ali nama boš dala srebrne žličice?“

„Srebrne, da, srebrne.“

Šla sem v kuhinjo in skuhala na samovaru imenitno čokolado. Po dve skodelici za vsako bo in še polizek povrh za Vladošo.

Vzela sem iz omare Vladošino najlepšo punčko, ki je strašno gosposka, ki ima klobuk s peresi in obleko iz žameta. Tudi nogavice ima in čeveljčke s petami. Tega nima vsaka punčka.

Ko sva pojedli čokolado, me je Vlada vprašala, če naj mi kaj deklamira. Sem rekla, da naj le. In deklamirala mi je vse pesmice, kar jih zna. Potem je hotela, naj ji pripovedujem kakšno povest. Pripovedovala sem ji dolgo povest o njeni punčki, ki ji je bila zelo všeč. Pripovedovala sem ji, kako se punčke delajo, kdo jim dela lase, kdo oči, kdo obleko in čeveljčke.

Potem sem ji pokazala bonbone, ki sem jih tudi kupila dopoldne. Sedli sva na divan in pojedli sva jih vsaka pol. Malo sva se še pogovarjali, potem sva pospravili skodelici, ki sta ostali od čokolade. Vladoša je bila žejna in prinesla sem dve visoki, ozki čašici malinovca na mizo. Nazdravili sva si in trčili.

Vladoša je bila jako zadovoljna. „Kajne, mama, najina veselica je vselej imenitna?“

„Seveda,“ pravim jaz.

„Škoda, da nisva povabili gospoda Nikota, da bi nama igral na gosli, kakor je zadnjič na ,vaši veselici‘.“ (Vladoša pravi vsakemu čajnemu večeru „veselica,“ gospod Niko je kolega mojega moža in igra res lepo na gosli. „Vaša veselica“ je tisti čaj, kranjske klobase, kislo zelje, koruzni žganci, fižol, sploh vse, na kar se koga „povabi“. Če pride kdo popoldne, ni to veselica, četudi dobi „čaj s citrono“.

„Eh, draga,“ pravim, „tako je lepše, ko sva sami. Morda pride kakšen harmonikar dol na dvorišče.“

Res je prišel harmonikar na dvorišče in Vladoša je dobila od mene celih pet krajcarjev zanj. To zato, ker je bila najina veselica. Najina veselica je vsak mesec enkrat ali pa še ne.

Pokukala je skozi okno, spustila krajcar doli in zakričala: „Igrajte, gospod!“ Potem je hitro skočila nazaj v kuhinjo in plesala. Ko je harmonikar utihnil, je zopet skočila in zopet spustila krajcar. „Le še, le še!“ je zavpila in harmonikar je igral. Tako je spustila dol vseh pet krajcarjev in še dva iz svojega privatnega premoženja. Vsi znanci ji nosijo „cekine“; ko postanejo črni, jih Vladoša nima več rada in si kupi zanje slikice, zlat papir, svinčnik ali celo – radirko. Radirka se ji zdi posebno imenitna, pomembna in dostojanstvena reč. „Jaz imam radirko,“ pravi tako važno, kakor da bi rekla: „Jaz mam hišo, dragi moji.“

Ko je harmonikar odšel, je pozvonilo. Tiho tiho sva se splazili k vratom in pogledali skozi kukalnik. Kadar je najin dan, ne pustiva nikogar noter. Nočeva, da bi naju kdo motil. Ali to je bil le listionoša. Prinesel je časopise in dve pismi za – Vladošo.

O, Vladoša dobiva mnogo razglednic in pisem. Prvo pismo je bilo iz Zagreba. Pisala ga ji je Olgica. Olgica je že velika in hodi v licej. Pisala je Vladoši tole:

„Draga moja mala Vladoša! Ne veš, kako mi je bilo žal, ko sem zvedela, da si bolna.“

„Saj nisem več,“ pravi Vlada.

„Nisi, ali Olgica to še ne ve,“ pravim jaz. „Saj vidiš, da piše: ,Ali to bo hitro minilo. Take punčke, kakor si ti, niso dolgo bolne. Pri meni je to hujše. Kašljam hudo in glava me boli.

Včeraj se mi je zgodilo nekaj jako smešnega na ulici. Obiskala sem tvojo babico. In ko sem šla domov, sem mislila nate, kako si bila pred dvema letoma še jako majčkena in kako si zalivala cvetlice na vrtu s kantico. Kar naenkrat je pritekla predme neka majhna punčka z razkuštranimi lasmi in z velikimi modrimi očmi. Meni se je v resnici zdelo, da si ti. Pa sem prijela punčko za roko in jo vprašala: ‚Kaj si ti, Vladoša?! Kdaj si pa prišla iz Prage?‘ Nato je rekla punčka: ‚Pa si res neumna, jaz sem Nada!‘ Razjezila se je punčka name zelo, jaz sem se pa smejala. Potem sem ji kupila bonbone, da se ne bi več jezila. Pripovedovala mi je, kje stanuje, kakšne igračke ima, koliko je stara in kako se piše. Bila je jako vesela. Kadar boš prišla ti, Vladoša, v Zagreb, ti jo bom pokazala. Se bosta lahko skupaj igrali.

Poljub in pozdrav od Olgice.“

Drugo pismo je bilo od neke šole. Vladoša ima imenitne prijatelje. Cela šola, pomislite, ji piše. Učiteljica mi je že prej enkrat pisala, kako piše njen razred Vladoši. Cela šola se dogovori, kaj in kako se naj pišejo. In vse se lepo sproti napiše na tablo. Potem celi razred prepisuje, a Štefka Glivkovič, ki najlepše piše, piše na papir:

„Draga mala Vladoša! Dobili smo tvojo lepo razglednico in hvala za lepo razglednico. V šoli so dobri in poredni otroci. Pri Gregoričevem Andrejcu so zaklali ta teden dva prašiča; klobas je bilo dosti. V nedeljo je sonce sijalo, ali zdaj je zopet slabo vreme. Ljudje pravijo, da je zdaj težko za mleko. Kraljičevemu Vikcu je pes zadavil jagnje. Jako je jokal. Streharjevemu Ivici je umrla sestrica, Strnetovemu Mihi pa stari oče. Gospodična nam je rekla, da boš prišla z mamo k nam. Pozdravili te bomo lepo in veselo. Živio! – Zbogom, na svidenje!

Cela šola te lepo pozdravlja!

II. in III. razred v...“

Prebrali sva dvakrat obe pismi. Vladoša jih je spravila v svojo škatuljo.

Ura je bila pol šestih. Hiteli sva pospravljati in se preobleči, mala je odvezala pentljo iz las, a jaz sem hitro devala najini obleki v omaro.

Ko je prišla Mařka domov, ni bilo nikjer več nič videti. Bezeg je stal v vazi pred zrcalom kakor vselej, paradni prt z mize je bil spravljen, najini lakasti čeveljčki so stali v predsobi, samo v kuhinji sta bili na štedilniku dve skodelici, umazani od čokolade. Mařka je vprašala Vladošo: „Katera gospa je pa obiskala mamo, da je kuhala čokolado?“

Vladoša je rekla zelo važno: „O, neka jako imenitna gospa,“ in odšla v sobo. Položila je prst na usta in mi namežiknila: „Ničesar ji ne povej! To je tako fino, da nihče nič ne ve!... Tatu bova že rekli, ali šele jutri.“

„Da, šele jutri,“ sem rekla tudi jaz in potem sva se poljubili.

VLADOŠA NA DEŽELI184

184 Domači prijatelj 1906, 7 (1. julij). 172–180. Rokopis ni ohranjen. Pod naslovom Vladoša na kmetih objavljeno tudi v : Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 55–65, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 69–81, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 67–82 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 65–79. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 53–66.

Vladoša je že mnogo potovala. Že trikrat je bila iz Prage v Zagrebu in nazaj. Na potovanju se obnaša jako razumno. Pri oknu sedi in gleda ven. Nikoli ji ni nič, samo zadnjikrat ji je bilo slabo. A tega sem bila kriva jaz. Že zjutraj ob sedmih smo bili na vlaku, a to se ve, kako se jè zjutraj, ko se človek boji, da ne bi zamudil. Ob enajstih sem vzela iz kovčka našo malico: šunko, sir in pomaranče. Vladoša ni imela posebnega teka, jaz pa ji prigovarjam: „Samo jej, draga moja, na vlaku ni dobro, če je človek lačen.“

„Nikar je toliko ne šopaj!“ mi prigovarja mož, ali jaz ji vseeno ponujam še. Sama sem bila jako lačna pa sem mislila, da mora biti tudi Vladoša.

Tako smo se vozili dalje med zelenimi polji, ki so se pisano in krasno raztezala med nizkimi hribi na obeh straneh železnice. Velike modre lise so bile med polji.

„Kaj je to?“ je vprašala Vladoša.

„Lan cvete,“ sem rekla. „Iz lana delajo platno.“

Spraševala me je na dolgo in široko. Pripovedovala sem, kako predejo predice pozimi predivo. Kako pojo in si pripovedujejo povesti, prsti pa sučejo nit gibko in hitro. In kako tke tkalec na statvah iz sto in sto niti platno, ki se položi na travo v sonce in poškropi, da bi bilo lepo belo.

„Težko je to, kajne?“ je rekla. „Kajne, tkalci so jako pametni ljudje?“

„Nekateri so pametni, nekateri niso,“ sem ji povedala. „Sploh se pa tudi v tovarnah prede in tke platno. Tam delajo to stroji. Stroji delajo jako fino in tenko in bolj poceni kakor ljudje. Ali tudi v tovarnah morajo biti ljudje, da pazijo na stroje, da bi prav delali.“

„Stroji delajo šum, ne?“ me je vprašala.

„Da, stroji delajo šum,“ pravim. „Če se hočeš razgovarjati, moraš kričati na ves glas in še se težko čuje, tak šum in ropot je v tovarni.“

„Peti in povesti pripovedovati se ne more v tovarni?“ vpraša Vladoša.

„Oh, ne, to ne!“

„V tovarnah ni posebno prijetno, kaj?“ misli Vladoša in jaz ji pritrdim.

Nizek holmič se je prikazal in pod njim so bile dolge rumene njive. Vse žolte in rumene kakor suho zlato.

„To je rips,185 185 rips – der Rips – nem., oljna repica. Vlada,“ pravim.

„Kaj je to?“

„Iz ripsa se dela ripsovo olje. Potrebujejo ga v tovarnah, da mažejo stroje, da bi laglje in hitreje tekli.“

„Čudno je to,“ je rekla Vladoša in se globoko zamislila.

Tiho je bilo in vroče. Uho se hitro privadi na železniški ropot in ga niti ne sliši. Zadremala sem.

Čez dlje časa se prebudim. Tudi moj mož je spal na klopi. A Vladica je mirno sedela v svojem kotu na veliki ruti, ki sem jo bila razložila po klopi, da bi legla nanjo.

„Kaj ti je, Vladoša, da si tako žalostna?“ jo vprašam.

„Na Dunaju ti bom rekla, mamica,“ mi odgovori tiho in mehko.

Kadar govori s takim glasom, bi ji človek naredil vse, karkoli bi si zmislila. Čisto k srcu gre tak glas; globoko v tebi se zgane nekaj mehkega in zadrhti.

Vzela sem jo v naročje in jo poljubila: „Saj lahko kar takoj poveš, dušica, zakaj si žalostna!“

„Ali se ne boš jezila?“ me je vprašala in me lepo lepo pogledala.

„Ne bom se jezila, čisto za gotovozagotovo ne,“ sem zatrjevala.

Potegnila je mojo glavo k sebi in mi pošepetala v uho: „Mene tako zelo glava boli, ti niti ne veš.“

Držala sem jo v naročju kakor takrat, ko je bila še jako majčkena, ko ni znala niti hoditi niti govoriti.

„Veš, vprašajmo doktorja,“ je rekla čez nekaj časa.

Nisem takoj razumela, kaj hoče.

Zdrsnila mi je s kolen in stopila k mojemu možu: „Doktor, tata! Jaz sem bolna, doktor,“ je rekla in se razjokala.

Vlado se je prebudil: „Kaj ti je, hčerkec?“

„Ozdravi me, ko si doktor,“ je rekla in se stisnila k njemu.

Važno važno jo je spraševal kakor pravega bolnika: „Pokažite jezik! Dajte roko, da potipljem žilo! Ulezite se lepo na klop in čakajte! Najedli ste se preveč, saj sem dejal. Želodec se bo malo prekopicnil, pa bo dobro.“

Položil jo je na klop.

„Še termometer mi deni pod pazduho,“ je rekla.

Dal ji je termometer pod pazduho, potem ji je bilo malo slabo, da smo šli ven, in potem ji je kmalu odleglo.

Pozneje me je vprašala: „Kakšen doktor je naš tata? Ali si zadovoljna z njim?“

Sem rekla, da sem dosti zadovoljna. Potem sta se pregovarjala, ali male ljudi bolj boli ali velike bolj.

Ona pravi „mali ljudje,“ „otroci“ pravi samo takim, „ki so še jako neumni in vedno padajo“.

Ona je trdila, da „su mali ljudi više bolestni nego veliki,“ on pa je rekel, da veliki. „Ti imaš manjši želodec, pa te zato manj boli, kakor bi pa mene, ki imam večjega.“

Važen je postal njen obrazek in priznala je, da ima prav.

Ko smo prišli na Dunaj, se je najbolj čudila temu, da je dunajski električni tramvaj drugačen od praškega in da vozi po nekaterih ulicah brez žic.

„Poglej, poglej, nič žic nimajo tukaj in vseeno gre!“ je vpila. Celo popoldne ji je mož razlagal, kako je žica napeljana pod zemljo. O Dunaju ne ve nič drugega in še danes, če jo kdo vpraša, kaj se ji je na Dunaju najbolj dopadlo, reče: „Tramvaj. Tam vozijo brez žic, kar naravnost brez žic, pomislite!“

Tudi se ji je čudno zdelo, da govore otroci na Dunaju samo nemško.

„Malo bi pa le lahko razumeli hrvatsko, ne?“ je menila.

Bili smo pri moji prijateljici,186 186 Martha Tausk (1881–1957) novinarka, političarka, aktivistka v ženskem gibanju. Z Zofko Kveder se je seznanila v Mostarju, kjer je služboval njen mož Viktor Tausk, kasneje Freudov učenec. Prvo srečanje s slovensko pisateljico je opisala v članku Zofka Kveder (Spomini na najino prijateljstvo), Delavska politika 1931, št. 95–97, 99–101, objavljeno tudi v nemščini (Die Geschichte einer Freundschaft) v: Martha Tausk (1930): Fernambuk und anderes. Zürich: Genossenschaftbuchhandlung, str. 3-11). Martha Tausk je imela dva sinova (Mariusa in Viktorja Huga), ki se tudi pojavljata v črticah Zofke Kveder o otrocih. Gl. tudi: Brigitte Dorfer (2008): Die Lebensreise der Martha Tausk. Sozialdemokratie und Frauenrechte im Brennpunkt. Innsbruck: Studienverlag. ki ima dva prav pametna in lepa dečka. Vladoša se je sprijaznila z njima na debelo. Imenitno so se zabavali vsi trije, čeravno se niso razumeli prav nič. Vsi trije so se jokali, ko so se ločili čez nekaj ur. Starejšemu, Mariju, ki je menda v enaki starosti z Vladošo, sem se jaz jako zamerila. Pisala mi je prijateljica tole:

„Marij pride in vpraša: ,Ti, zakaj pa teta Zofka nič fino ne govori?‘

,Kako to, nefino?‘

,Nu, veš, ko si ti vprašala, kaj bodo jedli, je rekla teta Zofka: Frac bo pila mleko. Zakaj je pa rekla Vladoši frac?‘

,Veš, teta Zofka ni mislila tako hudo. Ona ima Vladošo jako rada.‘

,Da, in potem si ti rekla, da je Vladoša lepo izgleda, a teta Zofka je rekla: Ah, kaj! Danes izgleda mizerno. Zakaj je rekla teta Zofka Vladoši, da je mizerna, ko je bila tako dobra pri nas? Samo kadar sem posebno hudoben, mi praviš, da sem mizeren, a Vladoša je bila pridna.“

„Ne veš, draga moja,“ mi je pisala prijateljica, „koliko sem si morala prizadevati, dokler sem razjasnila svojemu sinu, da nikakor nisi mislila žaliti te sijajne Vladoše, ki mu jo vedno stavljam za zgled.“

Ko smo prišli v Zagreb, se je babica – moja tašča – jako čudila, kako je Vladoša zrasla. „Saj bi lahko šla že v šolo. Kar pošlji jo jeseni v šolo, čeprav ne bo še šest let. Velika in močna je in pametna tudi zadosti. Boš imela vsaj eno leto prej doktorico ali profesorico v hiši,“ mi je namežiknila tašča.

„O,“ sem rekla jaz, „gotovo jo dam v šolo. Šteti zna in take reči; če jo pustim doma, bo postala neumna in še tisto bo pozabila, kar se je naučila od otrok.“

Nekaj dni nismo o tem nič govorili. Nekoč sedimo pri obedu, kar pravi Vladoša: „Veš kaj, mama, jaz že ves dan mislim, da v Zagrebu ne bom mogla iti v šolo.“

Prav žalostno in v skrbeh je to rekla.

„Zakaj bi ne mogla?“ vprašamo vsi.

„Oh, ti si pozabila mama, da imam češko abecedo. A ta tukaj ne velja.“

Smejali smo se in babica ji je obljubila, da ji sama kupi hrvatsko abecedo, da bo mogla v šolo, če nima drugih, hujših skrbi.

Iskali smo stanovanje. In tudi Vladoša je hodila z nama. Samo take hiše se so ji dopadle, ki so bile polne balkončkov in verand. Rekla je tudi, da je zdaj že prevelika, da bi imela v kuhinji svoj kot. In ker ima prav, sem menila, naj si le izbere svoj „kot“ že vnaprej.

Prvi dan nismo našli nič primernega. „Ništa poštenoga nismo našli za mamo i za tatu. Samo jedan kut je bio zgodan, baš bi mogla ja tamo lijepo namjestiti svoje igračke,“ je pripovedovala babici.

Drugi dan smo pa le našli stanovanje. In ker ima verando, je bilo všeč tudi Vladoši. Zmenili smo se, da se mora na novo urediti in poslikati, preden se priselimo. Medtem pa pojdeva medve z Vladošo na deželo k prijateljici,187 187 Elvira Dolinar (1870–1961) učiteljica, publicistka, avtorica prvega slovenskega feminističnega članka. Na Dolenjskem na Veliki Dolini, kjer je službovala, je spoznala trgovca Dolinarja, se poročila in opustila poučevanje. Imela sta štiri otroke (Milana, Ratka, Danico in Zdenka). Zofka Kveder se je seznanila z njo kot sodelavka Slovenke, revije, v kateri je Elvira Dolinar objavila številne članke. Elviro Dolinar večkrat omenja tudi v pismih Marthi Tauskovi, saj je bila njuna skupna prijateljica. ki naju je že davno povabila k sebi.

Z malo železnico188 188 mala železnica – ozkotirna proga med Zagrebom in Samoborom, imenovana tudi Samoborček, po kateri je vlak vozil med leti 1901–1979. sva se vozili do Samobora. Jaz sem bila v skrbeh, če je prijateljica dobila o pravem času moje pismo, da bi naju prišla čakat.

„Pojdeva pa s tramvajem k njej,“ me je tolažila Vladoša.

„E, draga moja, to ni samo tako. To je poldrugo uro daleč in na kranjski strani. Tam se govori slovensko,“ pravim jaz.

„Tvoji znanci govore slovensko, tatkovi pa hrvatsko, ne?“ vpraša Vlada.

„Večina,“ sem rekla.

„Če ne bo nikogar, pojdeva pa z drožko ali s fijakerjem, če imaš dosti denarja,“ je rekla Vlada.

Pripovedovala sem ji, da so po deželi drugačni izvoščki in drugačne drožke. Da se jim pravi voz, koleselj ali kočija.

Dospeli smo na postajo. Na peronu naju je čakala družina moje prijateljice. Pozdravili smo se in zunaj so naju naložili na voz. Vlado so posadili poleg kočijaža, da bi gledala konje. Dež je šel in tisti dan je morala biti Vladoša v sobi.

Drug dan je sijalo sonce in domača dečka sta ji pokazala dvorišče, pujske, kokoši, golobe, račice in tudi v konjski hlev sta jo peljala.

Zelo ji je bilo všeč vse. Tudi soba, ki nama jo je odkazala prijateljica, je ugajala Vladoši zelo.

„Pa se mi res vse zelo dopade,“ je rekla. „Ali si videla, da so mi dali na otomano ravno tako veliko blazino kakor tebi? In zdi se mi, da imam jaz še lepše čipke. In brisalki so nama dali eno modro in drugo rožasto. Modra bo moja, rožasta pa tvoja. Doma imamo vsi bele in vedno se mešajo. Kupi tudi doma meni modro, sebi rdečo in tatku rumeno.“

Obljubila sem ji, da bom uvaževala189 189 uvaževáti – upoštevati kaj, ozirati se na kaj. njen nasvet.

Na dvorišču so kokodakale kokoši, Ratko, osemletni gospod je prijel Vladošo za roko in šla sta pobirat jajca po gnezdih. Povedal ji je, katera kokoš nese največja jajca, katera je pridna, katera lena. Že popoldne je vedela Vladoša vse. Samo to se ji je zdelo čudno, da ni v celi hiši niti enega vodovoda.

„Kako pa voda pride, če ni vodovoda?“ je spraševala.

„K Savi hodimo ponjo,“ je rekel Ratko in pokazal na srebrni trak, ki se je svetil daleč doli v dolini.

„To je strašno daleč,“ je rekla Vladoša in začudeno pogledala.

„Dve uri tja, dve uri nazaj,“ se je smejal Radko in dostavil: „Ali si neumna! Saj bi se voda posušila v škafu, če bi jo nosili tako daleč. Ponjo hodi naša dekla na studenec in še tja je daleč! Četrt ure, to je zadosti, ne?“

Zvečer ji je pripovedovala moja prijateljica, da bo videla drugi dan čisto majčkene piške. Pokazala ji je kokljo, ki je jezna in huda sedela na svojem gnezdu.

„Čakaj, Vladoša,“ je rekla. „Jutri bo koklja vstala in po celem dvorišču bo polno piščet. Kakor majčkene rumene kepice se bodo trkljala za njo.“

Ta večer je šla Vlada jako razburjena spat. Strogo mi je naročala, naj jo zgodaj zbudim.

Ali prebudila se je drugo jutro prej kakor jaz. „Mama, prebudi se!“ je kričala z balkona. „Koklja je piške znesla!“

Začudeno sem se dvignila na postelji. Vidim, vrata na balkon so odprta in tam skače Vladoša vsa razkuštrana, rdeča in v sami srajci ter maha z rokami na vso moč. „Sem pojdi, mama, hitro, hitro! Ali slišiš, kako kokodaka koklja?! Poglej, kako hodi po dvorišču! Zdaj bodo prišle piške.“

Zlezla sem s postelje; spodaj na dvorišču se je pokazal Ratko. Vladoša je kričala: „Ratko, Ratko, ali že veš? Koklja je piščeta znesla!“

Zakrohotal se je naglas: „Ni jih znesla, ne!“ je vpil gor. „Ti si neumnica, Vladoša!“

„Pa jih je,“ se je prepirala Vlada. „Znesla jih je, saj slišim, kako čivkajo za vrati!“

Ratko se je še bolj smejal, celo hišo je sklical, naj pridejo gledat, kako je Vladoša neumna.

Zbežala je v sobo in morala sem ji pomagati oblačit, da bi bila hitreje gotova in da bi šla sama gledat v kurnik, kaj je.

Tam sta stala Ratko in Zdenko pri mami, ki je držala jajce v roki. Primaknila ga je dveletnemu Zdenku k ušesu in ta je poskočil in vpil:

„Kriči, notri! Mama, kriči!“

Tudi Vladoša je pristopila in poslušala. Oči so se ji zasvetile, zasmejala se je tiho in veselo veselo. „Predstavi si, mama, čivka! Čivka in kljuje!“

„Ven hoče, veš, Vlada,“ je rekla moja prijateljica. „Pustiti ga moramo zdaj pri miru. Kadar bo prekljuvalo lupino, pa sme ven, prej ne. Če bi mu mi olupili lupino, bi umrlo. Lepo, polahko sme ven, drugače se prehladi.“

Komaj da so šli otroci zajtrkovat. Celo dopoldne so stali okrog kurnika. Ali šele popoldne, tako ob štirih, je koklja vstala z gnezda in osemnajst srčkanih, mehkih in rumenih, zlatih kepic se je zatrkljalo po dvorišču.

Ulovili smo jih nekaj in jih položili otrokom v roke. Pobožali so jih oprezno in primaknili svoja rožnata, razžarjena ličeca k rumenim čivkajočim kljunčkom.

Niso se mogli pomiriti od veselja. Zvečer mi je rekla Vlada, ko sem jo devala spat: „Prosim te, mama, prosi ti gospo, da mi da eno pišče s seboj v Zagreb. Saj je majhno, lahko bi ga imeli v sobi kakor kanarčka.“

Povedala sem ji, da bi umrlo od dolgega časa, če bi bilo tako samo. In tudi, da piščeta hitro rastejo in jih ni mogoče imeti v sobi.

Naslednji dan je šel Ratko v šolo. Vladoša ni vedela, kaj naj počne brez družbe. Nekaj časa sta z Zdenkom hodila po dvorišču. Ali ko je Zdenko pal, je zbežala za drvarnico in se skrila. Zdenko je ležal sam pred nekim jerbasom in kričal: „Zdenko je pal! Pridi, mama, vzdigni Zdenka!“

Moja prijateljica je imela opraviti v kuhinji, zato sem jaz stekla ven in ga pobrala. A z menoj ni bil zadovoljen. „Mamo sem klical,“ je dejal in se zavrtel proti kuhinji, da mu je kikljica odskakovala od debelih nogic. Slišala sem ga, kako se je ponujal v kuhinji: „Na, mama, Zdenkota! Na, mama, vzemi Zdenkota! Na roke vzemi Zdenkota!“

Šla sem po Vladošo. „Zakaj nisi pobrala Zdenka, ko je pal?“ sem jo vprašala.

„Nisem hotela,“ je rekla. „Če bi ga bila pobrala, pa bi mislili, da sem ga jaz vrgla.“

Potem je šla dol na vrt. Velik vrt je to in poln marjetic, zlatic, kresnic in bog si ga vedi kakšnih rož še. Poln goste, visoke, sočno zelene trave. In vsaka travica je drugačna. Dolgo je ostala Vladoša na vrtu. Gledala je, kako mravljinci lezejo med travo in hrošči, zlati, zeleni, rdečkasti, z rjavimi in s črnimi suknjami, kako kobilice skačejo – frk! človeku skoro v obraz, da se kar zdrzneš; metulje je lovila, ki so tako urni, da jim ne moreš do živega, in potem je natrgala velikanski šop rož in trave, vsega, kar ji je bilo všeč. Našla je meliso in pelin, dolgo je oboje duhala, vesela, da diše tako močno. Potem jih je dala v žep, da se je ji ne bi izgubili. Prišla je domov, razdelila šop med celo družino in bila ogorčena, ker smo dali vse skupaj v eno samo veliko vazo. „Zakaj ste mi vse zmešali. Potem se nič ne ve, kaj je katerega.“

Prišel je Zdenko od nekod in zlezla sta z Vladošo pod streho, kjer sta našla vreči z ovsom in koruzo. Napolnila sta si vse žepe, iztihotapila se ven in tam na vaškem trgu sta bogato pogostila vso domačo in tujo perjad. Velikanski šum je bil, kokoši so frfotale, petelini so se tepli in neka stara kura je bila tako predrzna, da je prišla čisto blizu in ju začela kljuvati po predpasnikih, češ še dajta, še! Ustrašila sta se je in zagnala krik. Tekli smo ven in ju rešili iz kurje armade.

Čez nekaj časa je postalo Vladi dolgčas. Vedela je, da je Ratko v šoli. Izgubila se je lepo tiho iz veže pa čez cesto tja k šoli. Vrata so bila odprta in ona smuk noter. Vse sobe so bile prazne, ali zadaj na vrtu je bil velik vrišč in smeh. Vladoša je šla tja. Otroci so imeli odmor in so se igrali. Smejali so se Vladoši, ko je prišla tako naenkrat mednje. Pokazala jim je pelin, ki ga je imela največji žep zatlačen.

Mislila je, da je to nekaj posebnega, ker diši. Kazala jim ga je, kakor bi ga ne bili še nikoli videli. „Miriši,“ je govorila, „miriši.“ (Diši.) Smejali so se ji, ker je govorila hrvatsko. Poiskali so ji Ratka. Malo se je pogovarjal z njo in ji razkazal šolski vrt, kjer je bil tudi drog za telovadbo in mehka, nizka trava, po kakršni se imenitno skače. Ko je zvonilo, so postavili Vladošo pred vrata. Zadovoljno je prišla domov.

Popoldne ji je dala moja prijateljica štiri „špekule“ – mi smo rekli tem malim kroglicam svoj čas, zdi se mi, „frnikole“. Vesela jih je bila in igrala se je z njimi vneto.

Ko je prišel Ratko ob štirih iz šole, sta se metala po senu, ki ga je pripravil hlapec pred hlevom za konje. Vsa rdeča sta bila. Ali kmalu je prišel hlapec in seno vzel. Vlada se je hotela zopet igrati s kroglicami, a v nobenem žepu ni bilo ničesar. Glasno je zajokala. Sklonila se je in brskala z rokami po pesku. Ratko je hotel oditi, Vlada pa je jokala še bolj: „Molim te, Ratko, traži! Traži, Ratko, molim, molim!“ (Prosim Te Ratko, išči!) Radko je malo postal, dregnil nekajkrat z nogo v pesek in se zopet obrnil proč. Ali Vlada je neprestano kričala: „Traži, traži!“

Stali sva s prijateljico pri oknu in se muzali. Nisva vedeli, ali je Radko res ne razume ali pa se samo tako dela, češ kaj se bom valjal po pesku!

Tako neutolažljiva je bila Vladoša, da smo šli vsi ven in smo ji pomagali iskati. Ali šele čez dolgo so se našle nesrečne špekule.

Drugi dan je bila nedelja. Zdenko je ušel ven in se sprehajal po cesti gor in dol. Prišla je učiteljica in ga povabila, naj gre z njo gledat mlade mačke. Vladoša ju je videla z dvorišča in je bežala za njima. Gledala sta mlade mačke z velikanskim navdušenjem. Kričala sta in se smejala na vso moč. Mačice so se igrale in skakale po sobi tako fletno kakor nič na svetu. Gospodična učiteljica je vrgla kroglico na pod in vse mačice so skočile in se podile za njo po celi sobi. Fletne, bele, mehke tačice so imele in ljubeznive gobčke z mustačicami.190 190 mustačice – brčice. In gledale so bistro z iskrečimi se očkami Zdenkota in Vladošo in prav nič se niso bale. Celo pobožala sta jih lahko. Samo mirovale nikakor niso. Skloniš se, jo primeš, misliš, zdaj jo že držim, na, pa odskoči in te gleda izpod stola porogljivo.

Popoldne smo se peljali na izlet. Čez Savo smo šli. Ali tam ni nič mostu. Konji so zapeljali voz z nami na velik splav, prišel je brodnik in nas prepeljal čez vodo, ki je bila široka, vsa leskeča se in krasno zelena. Bregovi so se zrcalili v nji, nebo in oblaki. Pripeljali smo se čez in se peljali dalje po ozki cesti med poljem. Divje rože so cvetele po obeh straneh. Grmovje je bilo vse posejano od belih in rdečkastih cvetov. Vmes so dišale bele akacije, sive vrbe so kimale s svojimi dolgimi vejami, tam čez travnik je tekel zajec in na njivi je sedelo pet črnih vran. Star kmet v hrvaški noši je stopal počasi čez polje in gledal, kako bo z letino.

Prišli smo do Sotle. Plitka je bila in zavozili smo v vodo. Valovi so zašumeli okrog voza. Smejali smo se in se bali, da bi ne zašli v globočino in se zmočili. Sredi reke so konji malo obstali in pili.

Vladoša je sedela spredaj pri hlapcu. Strašno rada bi se bila razgovarjala z njim, vrtela se je in spraševala ga je, ali on ji ni dosti odgovarjal. Ne razume se na otroke.

Majhna vasica je ležala na desni strani. Vsaka hišica je bila ograjena okrog in okrog. Vse so bile skrite v zelenju. Tudi na dvorišču so stala drevesa. Kokoši so brskale po pesku, na klopci je sedel mlad moški in pestoval otroka. Mati je na pragu rezala večjim kruh za malico.

Zadaj za vasjo so taborili cigani. Slikovito so ležali po travi okrog dveh voz. Pet konj se je paslo malo dalje. Ko smo se pripeljali mimo, so se vzdignili mali cigančki in kričali: „Krajcar! Krajcar!“ Tekli so za našim vozom, da se je prašilo. Vrgli smo jim tri krajcarje. Padli so po njih. Eden je našel enega, ali drugi mu ga je vzel. Tako so se prepirali, a mi smo se hitro vozili dalje.

Cvrčki so peli v polju, na paši so objestno skakali konji, pastirji so ležali okrog in žvižgali. Daleč se je raztezala rodovitna ravnica, vsa bogata, sočna in pisana. Tam, od koder smo prišli, so se dvigali zeleni holmi v vis, bele vasice so se bliskale po njih, a za njimi so stali višji hribi, obsijani od sonca v dolgem, prelepem vencu. Na tej strani so bili manjši holmci, polni vinogradov, vasic, belih cerkvic in gradičev. Prelepo nedeljsko nebo se je dvigalo nad zemljo in prazničen, blagoslovljen mir je ležal nad vso pokrajino. Včasih smo srečevali ljudi. Hrvatice so šle mimo nas žurno v svojih belih narodnih nošah, lepo izvezenih na prsih in rokavih. Majhna punčka je nesla v rokah purana, ki je bil večji od nje. Ušel je menda od doma in se potepal po poljih. Tri dečke srečali smo v dolgih, širokih hlačah, v pisanih, rdeče vezenih telovnikih, z majhnimi, okroglimi klobučki na glavah. Eden se je korajžil in slišali smo ga, kako je vzdihoval: „Jaz bi se pa tepel danes! Ali bi se rad tepel!“ Smejali smo se mu. Najmanjši je bil med njimi, široki beli rokavi so mu frfotali v vetru in izgledal je kakor bojevit petelinček.

Ustavili smo se pred gostilno, par vozov je stalo že tam, konji so žvekali deteljo in z repom odganjali muhe. V hiši so peli dolgo zategnjeno ljudsko pesem, na pragu v soncu je sedela kuštrava punčka; okrog nje so hodile mlade račice.

Najužinali smo se in se vrnili.

Vladoša je držala bič in vajeti. Podila je rjavega Tarasa in mu prigovarjala, naj beži. Pa se ni zmenil zanjo.

Mrak je padal na polja. Zadehtelo je sto dišav. Vsa pokrajina je dišala opojno kakor ena sama prelestna kita cvetja. Fantje so peli po vaseh, prijeten, večeren veter je zapihljal od hribov sem.

„Jutri morava nazaj v Zagreb,“ sem rekla Vladoši, ko sem ji popravljala odejo, ko je šla po večerji spat.

Pretegnila se je leno po blazini. Trudna je bila in zaspana.

„Nikar še,“ je rekla in oči so se ji zapirale. „Lepo je na deželi. Še ostaniva!“

„Zakaj?“ sem vprašala.

„Lepo je,“ je rekla tiho, skoro že v snu. „In toliko pišk imajo tu,“ je zašepetala ter zaspala.

Drugi dan sva odšli.

Deževalo je celo dopoldne, ali ko smo sedali na voz, se je malo razvedrilo.

Za nami je sijalo sonce, pred nami pa so se daleč doli v ravnici kopičili velikanski sivi oblaki.

In naenkrat se je vžgala prekrasna mavrica na visokem nebu.

Prelepo se je bliščala nad zelenimi holmi, nad pisanim poljem in belimi vasicami.

„Lepo je na deželi,“ je rekla Vlada.

VLADOŠKA SE MOŽI191

191 Domači prijatelj 1906, 9 (1. september). 224–227. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 66–70, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 83–87, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 82–86 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 80–84. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 66–71.

Sporčičeva gospa, s katero živi rodbina mojega soproga v dolgoletnem prijateljstvu, mi pravi nekoč: „Čudno se mi zdi, da nismo v sorodstvu. Radi se imamo res bolj kakor sorodniki. Sploh pa imam jaz tri sine in prav imenitno bi bilo, če bi kateri od njih vzel vašo Vladoško za ženo, ko bo velika.“

„Pa bi bilo res imenitno,“ sem jaz pritrdila s smehom.

Sporčičevi imajo tri sinove: dvajsetletnega, osemnajstletnega in dvanajstletnega. Najmlajši se imenuje tudi Vladimir in zanj je snubila Sporčičeva gospa našo Vladošo. S tem Vladimirom je sploh velika historija. Takrat ko je prišel na svet, so stanovali Sporčičevi v ravno isti hiši kakor starši mojega moža. Moj mož je bil takrat petnajst let star in je znal telovaditi, delati velike balone iz papirja, fabricirati sam rakete in druge take skrivnostne in lepe reči. Bil je edinec, a doli pri Sporčičevih je bilo otrok zadosti. In radi so ga imeli, ker se je igral z njimi, ker jih je zabaval, nosil in metal po zraku in tudi nabil – vse iz ljubezni. Ko je prišel Vladimir na svet, je imel biti krščen po nekem imenitnem stricu in botru za Matijo. Otrokom pa to ni bilo všeč in sklenili so že zdavnaj prej, da se bo imenoval – če pride pri njih fant na svet – Vladimir po imenu mojega soproga in nikakor drugače. Mati in oče so ugovarjali, da bi se stric ne užalil, ali otroci so bili v večini in zmagali so. Vladimir je postal imenjak mojega moža.

Ta Vladimir je zdaj ženin naše Vladoše.

Gospa Sporčičeva je sama vprašala Vladošo o tej stvari.

Sporčičevi otroci, ki so zdaj že vsi večji kakor Vladoša, so jo povabili na obed. Kadar je povabljena Vladoša k Sporčičevim na obed, je zelo dobre volje. Sama se odpelje tja s tramvajem že takoj v jutro. Tam dobi vse punčke, ki so ostale od deklet za spomin in so shranjene v velikem vozičku. Nebroj blazin in pokrival je tam, vsaka punčka ima nekaj oblekic in kadar se stvari zamažejo, jih gospa Sporčičeva sama opere in zlika. Vladoša ima pravico igrati se z vsemi punčkami in z vsemi igračami, ki so pri hiši. Fante sme izpraševati, kolikor hoče. Pripovedujejo ji povesti in včasih se ji grozovito nalažejo, ker vse verjame. Pri obedu je vedno kaj posebnega in gospod sam prinese jagod, hrušk in drugega sadja Vladoši na čast. Zelo gosposko postopajo z njo, Vladoši se zdi to lepo in obnaša se posebno spodobno. Tudi gospa jo vzame večkrat v salon, posadi si jo na divan in se pogovarja z njo. Zadnjič jo pa vpraša kar naravnost: „Ti misliš, Vladoša, kaj ne bi vzela našega Vladimira za moža, ko boš velika?“

Vladoša pogleda na tla, zardeči se bogme kakor osemnajstletna gospodična in zašepeta sramežljivo: „O, zakaj pa ne?“ Sukala je predpasnik med prsti in čez nekaj časa pripomnila: „Ko bo Vladimir doktor in ko bom jaz tako velika kakor mama, potem se pa že lahko vzameva.“

Sporčičeva gospa je v čudu obsedela na divanu. Ni se nadejala, da se Vladoša razume tudi na take stvari. „No, dobro,“ je rekla in ji dala roko, „da veš, Vladoša, pri tem ostane. Samo pridna moraš biti. Če ne boš pridna, te Vladimir ne bo hotel.“

Vladoša se je šla igrat, kakor se ne bi bilo zgodilo nič posebnega. Ali na stvar nikakor ni pozabila. S staro mamo sta šli nekaj dni potem na pokopališče obiskat grob starega očeta. Babica se je jokala kakor vselej, tudi Vladoša je bila žalostna. Zelo rada je imela starega očeta. Ko je bil še živ, sta se igrala skupaj in on jo je učil pesmice. Prav dobro se spominja nanj in ve vse, kaj je delal in govoril. Da bi potolažila babico, pravi: „Nikar se ne jokaj, zdaj je naš Vlado tata za vse, zate tudi.“

Babica se je nasmehnila: „On je sam vaš tata. Meni je on sin, veš.“

„Oh,“ pravi Vladoša, „sinovi so majhni. Vsi sinovi hodijo v šolo, saj vidim drugje. Naš Vlado je že doktor in če je lahko naš tata, naj bo pa še tvoj.“

Babica je skušala razjasniti Vladoški pojme o sorodstvu, ali razumela vendar ni.

„Ali meni se zdi, da vendar ni tako, kakor praviš,“ je rekla. „Govoriva raje kaj drugega. Ali veš, koga bom jaz vzela, ko bom velika?“

„Koga?“ je vprašala babica in od začudenosti pozabila na svojo žalost.

„Sporčičevega Vladimira.“

„Tega?“ pravi babica in si misli, na, lepa je ta! Spomnila se je, kako jo je prišla pred dvema letoma Sporčičeva gospa z Vladimirom obiskat. Tudi Vladoška je bila pri njej. „Pozdravi, pozdravi Vladimira,“ ji je rekla takrat. „In poljubi ga lepo, dolgo se nista videla!“ Vlada se je ali nakremžila in rekla odločno, da „nima navade poljubljati“. Potem so se pogovarjali s Sporčičevo gospo, ko zapazita, da kliče Vladoška Vladimira v drugo sobo. Šli sta za njima. Vladoša se je postavila pred Vladimira in je našpičila šobico. „Na, če hočeš, me lahko poljubiš,“ je rekla. „Kaj naju bi vsi gledali, kajne?“

Počasi sta se vračali babica z Vladošo v mesto. Babica je še vedno kimala z glavo. Pogledala je Vladoško in začudila se je, kako je že velika; še par let, še kakšnih deset, dvanajst in Vladoška bo odrasla gospodična. Spomnila se je, kako je bila majčkena, ko jo je videla prvikrat. Toliko, da je stalo na tleh! Spomnila se je tudi sina. Odrasel mož je danes, družino ima in vendar je bil tako majčken enkrat. Tako živo se še spominja, kako ga je nosila na rokah, kako se je prvikrat zasmejal. Življenje hiti, hiti. Naenkrat bo minilo deset, dvanajst let in Vladoša pojde z dolgimi krili po ulicah, mladi gospodje se ji bodo odkrivali in nekega dne bo nevesta ... Sporčičev Vladimir je star dvanajst let, v tretjo šolo pojde... Vladoški je pet, pravzaprav zakaj ne?! Vse se lahko zgodi, Vladimir je priden in prikupljiv dečko, enkrat postane gotovo pošten in ugleden mož ... Tako misli babica.

„Kaj tako molčiš?“ vpraša Vladoša. „Cel čas si tiho. Kaj razmišljuješ?“

„Življenje je jako naglo,“ pravi babica, „tega zdaj še ne veš. Ali ko boš večja, boš videla, kako vse prihaja in odhaja. Veš, Vladoša, Vlado, vaš tata, je bil tudi enkrat majhen, v vozičku je ležal, tako je bil majhen.“

Vladoša se zasmeja. „Takrat še ni imel brk in brade, kajne? Ravno tak je bil kakor drugi majhni otroci?“

„Ravno tak.“

„Čudno,“ pravi Vladoša in si ne more prav predstaviti, kako je bilo vse to takrat.

Babica razmišlja dalje. Kdaj je vpisala Vladota v šolo? Kakor včeraj je to in glej, danes njegova hčerka ob njeni strani, razgovarja se z njo, kakor se je razgovarjal on. Ravno todi se je kolikokrat sprehajala z njim, ko je bil majhen. Sava se blešči v ravnici za mestom. Vse je, kakor je bilo, in vendar vse drugače. Babica pogleda Vladoški v oči; ravno tiste oči so, kakor jih je imel sin v teh letih.

„Zakaj si si pa izvolila ravno Sporčičevega Vladimira?“ vpraša Vladošo.

„Tako. Dopade se mi. In Sporčičeva gospa me je sama vprašala, če ga hočem.“

„In on, kaj je rekel on?“

„Nič. Nič ga nisva nič vprašali.“

„In če te ne bo hotel?“

„Oh, zakaj me ne bi hotel?! Še vesel bo,“ pravi Vladoška in vrže žogo v zrak. Daleč tam na sred travnika je pala žoga. Vladoška je tekla za njo po travi, babica pa je postala na stezi in življenje se ji je zdelo čudno. Nič ne moreš reči. Vse se lahko zgodi na svetu. Včeraj je bila še mlada deklica, ki se je žogala na trati, danes pa je vdova, lasje ji sive in vnukinja se igra pred njo.

Sonce je zahajalo, zardečilo se je mesto v dolini, od gora sem je zapihal veter.

„Domu, Vladoša!“ je rekla babica, jo prijela za roko in počasi sta odšli v mesto.

DOGODBICE192

192 Domači prijatelj 1906, 10 (1. oktober). 241–245. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 70–77, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 89–95, pod naslovom Dogodoviščine objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 87–94 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 85–92. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 71–75.

Zadnjič, ko je bil v Zagrebu vsesokolski slet, nas je obiskal star znanec in dober prijatelj. Pokazali smo mu seveda tudi našo Vladošo. Rekel je, da je zelo zrasla zadnjega pol leta, kar je ni videl. Meni je ona takoj pošepetala na uho: „Povej mu, da sem šla na zadnjem izletu štiri ure peš, povej mu, da imam prstan (kupila sem ji ga na sejmu za 8 kr.), in povej mu, da sem imela tramvajkarto, ki je stala tri goldinarje kakor za velike ljudi.“ Ta tramvajkarta me je takoj spravila v slabo voljo. Ko sem jo šla namreč kupit, sem mislila, da stoji tri krone, ali kar je napisano, je napisano, vzeti sem jo morala in plačati šest kron. Ta opazka o tramvaj karti me je namreč ujezila, tudi sem si mislila, kaj bi se punče bahalo po nepotrebnem, zato sem rekla naglas: „Rajše povej, draga moja, da si prišla zadnjič vsa zamazana domov, ker si sela v novi beli obleki pri babici na vrtu v pehar z borovnicami; povej rajše, kako ti je bilo slabo, ko si se najedla zelenih češpelj, ki sta jih s sosedovim Pepetom nakradla na ne vem kterem vrtu; povej rajši, da te je tisti Pepe hvala bogu imenitno premikastil, ker si ga iz same objestnosti klofutnila! O, draga moja, to so litanije, to, s tem se bahaj! In potem, vse si pozabila, češki ne znaš več, računati ne znaš, nič ne veš!“

Zardela je Vlada in odbežala na verando.

„Zakaj jo tako ponižuješ?“ me je vprašal znanec.

„O, jaz že vem,“ sem rekla. „Kaj naj pustim, da mi čez glavo zraste?! Tam, kjer ni treba, tam ima že pamet, drugje pa ne!“

„Eh, kaj bo otrok!“ jo je branil.

„Da, da, otrok, kakšen otrok!“ sem vzkliknila jaz. „Kaj mi je naredila danes teden. Šli smo v park na sprehod in ko smo bili trudni, smo šli na pristavo, naročili smo črnega kruha in kislega mleka ter sedeli pod smrekami zadovoljni in dobre volje. Vlada je bila tisti dan prav pridna, zato sem jo tudi hvalila pred vsemi. Pojedla je dve porciji mleka in jaz sem ravno rekla, da je lepo, da je, kakor se spodobi, in da je gotovo le zato tako dobro zgleda, ker je, kakor ljudje jedo. Dogodi se namreč, da iz same raztresenosti in igravosti pozabi na jed; vedno moram paziti, da poje zjutraj zajtrk in žemljo. Vlada se je zasmejala in moram reči, da se mi je od same materinske ošabnosti zganilo srce. Oči se ji svetijo kakor dva diamanta, lica žare, fin nosek stoji prav gosposko sredi obrazka, čelo je visoko in pametno, bradica je ljubka in okrogla, bogme, lep otrok! Nasmehnem se nečimrno – in ktera mati se ne bi? Vse, vse se rade malo pobahamo z našimi otroki. Ali moja nečimrnost je bila takoj kaznovana. Malo pogledam proč v razgovoru in ko se zopet obrnem k Vladi – kaj ugledam?! Z obema rokama se frac nesrečni ščiplje v lica!

,Za božjo voljo, kaj pa počneš?‘ pravim ogorčeno.

,Ščipljem se,‘ pravi nedolžno.

,Zakaj vendar?‘ vprašam.

,Zato, da bom rdeča!‘

,Zato, da boš … ‘ Ne, ne, to je pa že preveč! Če bi bila stara recimo sedemnajst let, saj bi človek take finte še razumel, ali ta – oprostite! –smrkovka ima pet let in pol! Meni ja kar sapo vzelo.

Vlada pa je porabila priliko, skoro užaljeno skomizne z ramo in pravi: ,Zakaj se pa jeziš, mama? Prosim te, kaj naj pa naredim? Ti se vedno kregaš, da slabo izgledam, no, pa sem si mislila, malo se bom uščipnila pa bom rdeča...‘

,Nikoli več! Takoj obljubi da nikoli več!‘

Obljubila mi je končno, čudeč se, zakaj sem tako razburjena.“

Moj znanec se je smejal, jaz pa sem ga strašila: „Na, čakaj, ko se oženiš in boš imel otroke, se ne boš smejal!“

„Zakaj se ne bi?“ je rekel. „Kaj pa reci, ali boš kaj napisala za to številko ,Domačega prijatelja‘ o njej?“

„Bi že,“ pravim. „Ali premalo gradiva imam. To je, gradiva bi že bilo, samo težko se piše o tem.“

„Zakaj?“

„No, oprosti, ali uši na primer ne spadajo v literaturo.“

„Kakšne...?!“

„Vladine.“

„No veš, če so Vladine, potem se tudi o njih lahko piše,“ se zasmeje znanec. „Veruj, moji materi bi bilo dolgčas, če ne bi bilo nič o Vladoši v ,Prijatelju‘. Samo piši. Kakšna pa je pravzaprav ta zgodbica?“

Jaz sem pripovedovala, kako sem poslala Vladošo za deset dni k prijateljici na kranjsko stran. Rekla sem ji, da je naše dekle samostojnega mišljenja, da se samo obuva, umiva in češe in da ne bo imela dosti dela z njo. Skakati naj jo pusti, kolikor ji drago, in tudi na vasi naj se igra z drugimi otroki, da se bo naučila slovensko govoriti in da postane demokratična. Ne bi namreč rada, da bi postala naša Vlada ena izmed tistih mestnih cvetlic, ki mislijo, da se mora biti od kmečkih ljudi vedno po dva metra daleč.

Prijateljica mi je pisala takoj prve dni, da so se vse moje želje glede Vladoše spolnile, da pozna vse otroke v vasi in da si je izvolila dva posebna prijatelja: enega črnega in enega belega Franceljna, eden ima namreč črne, drugi rumene lase. Pisala mi je, da hodi z mežnarjevim fantom zvonit in da se vselej na vrv obesi, tako da jo vzdigne visoko od tal, da zna čez plot plezati, raz lestve skakati, žvižgati in druge take umetnosti. Tudi to mi je bilo všeč. Prosim vas, kakšni so to otroci, ki ne znajo takih stvari, kakšni so to otroci, ki nimajo nikoli razbitih kolen, opraskanega nosu, kakšnega trna za nohtom?! Eh, strahopetci so, polizanci brez kosti in krvi. Otroci morajo imeti korajžo in včasih morajo biti malo pobiti, opečeni in tako dalje.

Čez deset dni smo prišli po Vladošo. Najprej se mi je pohvalila, da ji je dala gospa en čisto nov kos mila za umivanje, povedala mi je, da je vsako jutro naredila strašno pen, da ima čist vrat – naj le pogledam, da je napravila gospa zvečer omlete, ki so bile namazane s kompotom ped debelo, da so na vasi otroci jako kratkočasni, da jedo prašiči samo kuhano jed, konji pa deteljo in oves, in še mnogo drugih zanimivih stvari. Ko smo se poslovili, obljubovala je vsem, da jim bo poslala razglednice.

Po poti je bila vedno z rokami v laseh, tako dolgo, da se jaz enkrat spomnim in pravim: „Ti, slišiš, kaj ko bi ...“

„Oh, ne,“ pravi, „to bi se poznalo.“

No, kljub temu sem še tisti večer pogrnila na stol bel papir, posadila malo na prukico in revizija je opravičila mojo sumnjo – sijajno. Vlada jih je štela, zdelo se ji je imenitno, da jih ima toliko, in vselej je spustila halo, kadar se je število povečalo... Ni se jim poznalo, če so od „ta belega“ ali od „ta črnega“ Franceljna nalezene …

Odslej sva imeli vsak dan zabavo. Vlada se je namreč pri tem poslu vedno sijajno kratkočasila in zelo ji je bilo žal, da je ta lov od dneva do dneva vedno bolj pojemal... Včasih je bila naravnost duhovita. Kupili smo ji med tem časom nov klobuk. Ko ga je imela prvikrat na glavi in se je vrtela z njim pred ogledalom, mi je rekla: „Ti, mama, danes bodo pa moje uši zelo elegantno pokrite ...“ Ko so čez kakih deset dni popolnoma izumrle, je rekla ironično: „No, da, zdaj je vse na izložbi,193 193 izložba – hrv. razstava. pa so tudi moje uši odšle na izložbo.“ Tiste dni so tukaj namreč odprli lepo in zanimivo gospodarsko izložbo, katero si jo je tudi Vlada ogledala. Doma smo se ji smejali in šele potem, ko mi je enkrat naredila strašno blamažo, sem ji rekla, da bo morala klečati pet ur skupaj, če še enkrat izpregovori to besedo.

Šla sem namreč enkrat obiskat svojo prijateljico. Tam je bila tudi neka precej opravljiva dama, ki trdi, da taka ženska, ki piše, ni za nič. Jaz sem jo rada dražila, da znam kuhati, da celo šivam, klobuke popravljam in druge take zaslužne stvari delam. Ali to je to damo, ki sama ne dela pod milim bogom nič, ki ima kuharico in sobarico, še bolj ujezilo in rekla je, da ženska, posebno če je omožena in ima otroke, ne sme za nič na svetu voditi pero, pisati novele, črtice in celo članke. Skoro skregali sva se takrat, ali pozneje nisva nikoli več govorili o tem in kadar me je srečala, je je bila sama vljudnost. Prijela je Vladico za roko, jo pobožala, vprašala, če ji je oblekico „mamica“ naredila, pohvalila jo je, da je pridkana, da je zrasla itd. „O ti, sladko dete!“ je vzdihovala. „Povej no, kaj je novega, mucika!“

Vlada se je zasmejala, zatleskala z rokami in zavpila radostno: „Oh, gospa, ne veste, kako je bilo to imenitno, imela sem strašansko uši – stra-šan-sko!“ In napravila je veliko oči, nagnila glavo vznak in še enkrat ponovila: „Na vsakem lasu je bila po ena, je rekla mama.“

Predstavite si to, ljudje! Oči omenjene dame so se zmagoslavno zasvetile, ustnice so se ji škodoželjno in porogljivo nasmehnile. „Oh, ali je mogoče?!“ je prišlo tenko in zbadljivo iz njenih ust.

Prepričana sem, da je še tisti dan hitela raznašat to novico okrog, da je vsakomur povedala, kakšna ženska sem, kakšna mati: „Da, njeno hčerko je mrčes skoraj ugonobil, predstavite se, ubogo dete ...!“

Najrajši bi bila Vladošo nabila, pogledala sem jo neizrečeno hudo, ali frac ni ničesar razumel in je spridil položaj še bolj. Prišla je k meni, pobožala me je in je rekla: „Ali, mama, nikar me tako hudo ne glej, jaz te imam res rada.“

To me je streznilo in zasmejala sem se. „Verjemite mi, gospa,“ sem rekla oni dami, ki ne ljubi žensk, ki pišejo, „verjemite mi, dobro je in koristno, da imajo otroci vsaj enkrat uši v svojem življenju. Saj veste, jaz sem za enakost, in bogme, tudi ušivci so ljudje, po božji podobi ustvarjeni.“

Pripovedovala sem celo to dolgo povest našemu znancu. Odšli smo na verando, kjer smo gledali, kako vzhaja jesenski mesec velik in krvav izza gozdiča na obzorju. Sanjava luč se je razlila po nebu in po zemlji, v drevju je zašepetal večerni veter.

„Samo napiši to v ,Prijatelja‘,“ mi je rekel znanec, zato se, dragi čitalci, ne jezite name, ampak nanj, če vas dolgočasim.

Mogoče se mi godi z vami, cenjeni bralci in drage bralke moje, ravno tako, kakor se mi je z Vladošo včeraj zvečer, ko sem jo vzela v gledališče.

„Na dramo jo vzemi,“ je rekel moj mož, „na kakšno burko, to ji bo všeč.“

„Jaz jo bom peljala na opereto, petje ji bo gotovo ugajalo.“

In res sva šli. Najprej je hotela vedeti, če je tisti gozd na pozornici pravi gozd, če raste. Rekla sem, da je vse naslikano, in to ji ni bilo všeč. Potem sem ji povedala, da oni mladi gospod z brkicami ni gospod, ampak gospodična. „Kako pa naredi, da ji brke tako hitro zrastejo?“ me je vprašala. Potem je rekla za prvega ljubimca, ki si domišlja, da je najlepši človek na svetu, da je ženska. „Ne, moški je,“ pravim, „saj vidiš, da je oblečen v moško obleko in glas ima moški.“ – „Pa je vendar ženska,“ je trdila. „Moški ni nikoli tako lep. Tudi to je grdo, če je moški tako lep!“ Potem se je zamislila in čez dolgo časa me je vprašala: „Reci, mama, ali so to pravi ljudje? Kaj ni to vse narejeno? Jaz vem, da so mašine jako pametne.“ Pogledala sem potem te igralce, ki so se v neki neumni opereti vrteli na deskah sem in tja, zvijali so se in smejali nenaravno in afektirano, in uvidela sem sama, da Vladoša ni mogla biti navdušena nad temi ponarejenimi ljudi. In še, ko sva odhajali, je rekla: „Ne vem, mama, ves čas mislim, ali je bilo lepo ali ne ... Morebiti je bilo pa vseeno vse narejeno. Saj veš, kako so mašine pametne. Ali veš, kako je tisti zadnjič v kavarni govorila? Celo nemški je znala ...“

POT V AMERIKO194

194 Domači prijatelj 1906, 11 (1. november). 269–276. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Na cestě do Ameriky) je bilo objavljeno v Nové pařižské mody, 1908, št. 20. V hrvaškem prevodu (Naši u Bremenu) objavljeno v Izložbeni riječnik, 11. 9. 1906, str. 1–2, 22.9.1906, str. 1–2.

To je v Bremnu, v starem nemškem trgovskem mestu ob Severnem morju. V kolodvorski ulici pred potovalnimi agenturami, pred hoteli in krčmami z napisi v vseh sveta jezikih, se drenjajo ljudje. Sami tujci, ljudje, ki so prišli od kdovekje in ki pojdejo zopet dalje kdovekam. Vse je nekako enako oblečeno, na pol mestno. Vidi se, da svet še ni vajen na to tujo novo kupljeno obleko. Doma so se nosili po kmetiški, večina jih je hodila v narodni nošnji. Med ženskami lahko spoznaš slovaške žene, Poljakinje in par visokih stasitih Jugoslovank. Po pet šest kikel so opasale Slovakinje nase in na glavo so si zavezala živo pisane robce. Galicijanke so oblečene temno in preprosto. Vse polno otrok se drenja okoli njih. Njihovi možje so slabotni, bledi in propadli od pota in skrbi. Iz krčem slišiš žalostne poljske pesmi, jok otrok ... Vsi Poljaki se selijo z ženami in otroki. Nekteri imajo po pet, šest otrok. In vse je majhno, siromašno, zastalo v rasti, boležljivo. Vedno so polni brezštevilni hoteli sveta, vedno se drenjajo ljudje pred agenturami in menjalnicami. Človek bi mislil, da so vedno eni – ali ne, vedno drugi so. Vsaki dan odhajajo preko morja in iz Evrope se pode nove trume sem. Nekteri gredo takoj dalje, drugi čakajo po tri, po pet dni in dlje na svoj parobrod.195 195 parobrod – parnik. Težko čakajo. Po štirje v manjših družbah se sprehajajo po mestu. In stare bremenske patricijske palače gledajo začudeno doli na te ljudi. Tukaj, v tem mestu, je stanoviten rod. Po stoletja sedijo stare in slavne bremske družine na enem mestu v istih lepih, častitiljivih starinskih hišah. Za velikanskimi mizami sede bogati trgovci v svojih pisarnah in trgujejo z vesoljnim svetom. Oni sede za svojo mizo ali njihove ladje plovejo daleč v tuje kraje; ne ganejo se raz svojega stola, ali s pismi in brzojavi kupujejo sladkor in bombaž v Kaliforniji, petrolej v Kavkazu, kavo, tobak, čaj, svilo, slonovino – vse blago zemlje, po vseh krajih sveta. Včasih pogleda tak trgovec s sivimi hladnimi očmi na tuj svet, ki se drenja po ulicah in trgih. Vedno drugi obrazi, vedno novi in novi ljude, dan na dan, leto za letom. Tiho in plašno hodijo po mestu in vidiš jim na obrazu, da jih je strah sveta. Stopili so na prag novega življenja, še en korak im znajdejo se v novi, ogromni in tuji zemlji.

Oh, moj Bog, kako polni so ti veliki potovalni hoteli straha in upanja. Zrak je težek, kakor poln nemira, ki igra v srcih vseh teh ljudi. Večina ležijo po dva in dva v posteljah. Že so odtrgani od hiše doma, kakor bi viseli v zraku med zemljom in nebom. Ponoči slišiš vzdihe hrepenenja, upanja in strahu. Kaj bo?! Močno je srce, korajžno, in vendar gledajo oči velike in preplašene v nemirne plinske plamene, ki trepečejo v svetilkah ob steni. Težke sanje padajo na trudno dušo. Ta kriči v snu, drugi se smeja, tretji vzdihuje, četrti kliče otroke, ki jih je pustil doma, peti sanja o sreči, ki ga čaka ... Tam iz stranske sobe, kjer spijo žene in dekleta, ki same potujejo, slišiš pridušen jok. Moj Bog, kako strašna je tujina, kako ogromna! Dva, tri dni in še dlje so potovale sem, deset dni pojde ladja z njimi čez morje in še tam na drugem delu sveta se bo treba voziti dan ali dva po kopnem, dokler pridejo do svojoga moža ali ljubega ali sorodnika. Daleč za njimi izginja domovina, majhna kakor slaba zvezda na ogromnem nebu.

Ko se zori, bude se ljudje po dvoranah. Dalje morajo, v luko in potem na ladjo. Komaj se zapirajo vrata za njimi, že prihajajo dekle, preslačijo postelje in hlapci čedijo pod – kmalu bojo prišle nove trume iz kolodvora.

Vsi jeziki odjekujejo v velikanskem kolodvorskem vestibulu.196 196 vestibul – večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev; preddverje. Črni in umazani se krcajo ljudje iz dolgih vlakov. Celo iz Macedonije gredo Bolgari, Grki, Turki in Rumunci čez morje v boljšo, svobodnejšo deželo. Iz Rusije se selijo cele karavane Židov, Poljakov, Rusov in Rusinov. Svet je truden od pota. Otroci niti ne jokajo več. Zmanjkalo jim je že glasu in solz. Samo še tiho, slabotno ječijo, da jih komaj slišiš. Kakor mrtvi spijo na krilu matere, v rokah očeta. Nekatere žene nosijo po tri otroke in še prtljago, koče in blazine. Misliš, pale bodo pod tem bremenom – ali one se molče vlečejo za vodiči, ki vodijo vsak narod v poseben hotel. Potnikom šumi glava od železnice, velikanskega ropota velikih mest, skozi katere so se vozili v tesnih, vročih vagonih. Ubogi Galicijanci! Ali je tega siromašnega ljudstva po hotelih. Oblečeni so slabo, nekako zamazani, kakor da se niso umili že dolgo let, oči imajo udrte in obrazi so bledi. In žensk, deklet, otrok je med njimi! Vse so prodali doma, vse so vzeli s seboj, ženo, in otroke in zdaj gredo čez morje. Ves ta narod izgleda nekako izmučen, truden in bolehav. Hudo se ti stori v srcu, ko jih gledaš, in misliš si: Zakaj niste ostali doma, reveži?! Slabotni ste, propali bodete v široki, svobodni amerikanski zemlji, kakor bi bili propali doma. Samo za močne ljudi je sreča, samo za močne, brezobzirne, železne roke je zlato. Vaše pa je siromaštvo in stradanje, kakor doma. Druga zemlja ali ravno tista muka, isto strašno, neusmiljeno življenje. Ej, koliko od vas slabotnih bo pomandral in uničil!

Moj Bog: od kod se je vzel ves ta svet iz širne Evrope?! Od vseh vetrov so se zbrali in zdaj bežijo za srečo in uspehom. Tam, na oni strani morja, je mogočnost sreče, doma vedo vsi, kako bi jim potekalo življenje do črnega groba. Skoro vsem pusto pusto ...

Tudi naših ljudi z juga: Hrvatov, Srbov in Slovencev je dosti v starem, lepem Bremnu. Hrvatom ni take sile iti v svet kakor Galicijancu, Rusu, Macedoncu. Tam, v ravni Slavoniji, je še mnogo črne zemlje, ki čaka na pridne roke, dosti še je kruha za delavne ljudi. Ali ljudstvo misli: če se doma mučim, zaslužil bom stotače, če se v Ameriki, zaslužil bom tisočake. Pa če jih le vsaki deseti prisluži, zakaj ne bi bil jaz oni deseti? ...

Na dvorišču velikega hotela so se zbrali Hrvatje pa svirajo in pojejo. Tamburice imajo s seboj, pa brenkajo. Polno mladih fantov je, pa tudi starejših mož. In trudijo se vsi, da jim ne bi prešla korajža. Tudi kakšno žensko vidiš med njimi. Ali malo. Hrvatje in Slovenci še ne potujejo kakor Galicijanci, Rusi, Židje z ženo in otrokiz vsem in za vedno. Vsak misli, da se bo vrnil. Tamburice zvenijo, glasno se dviga južna pesem k hladnemu severnemu nebu. In srce boli. Lepo je doma! Lepo pripoveduje pesem o domačih gorah, o domačih travnikih, o gozdovih in prijaznih, belih domačih vaseh. Lep je domač kraj in četudi ne da kruha, težko je oditi. V starem, tujem Bremnu zajokajo strune, stoži se srcu po domovini in grla postanejo hripava.

„Eh, kdo bo pel!“ pravi nekdo. „Dosti smo se naukali doma in še se bomo, kadar pridemo nazaj polne pesti zlatih dukatov!“

„Daj karte ven!“ pravi drugi in začnejo se kartati.

Neko mlado dekle sedi v kotu in se joka.

„Zakaj se jokaš?“

„Eh, mlado je še, neumno, kaj se ne bi jokalo! Strah jo je,“ pripoveduje neki starejši človek.

„Pobegnila je od doma. Njen ljubi ji je poslal denar in karto za pot, a zdaj se boji. Ali si neumna, norica, kaj se cediš! V svili se boš vrnila in s klobukom na glavi!“

Dekle ničesar ne čuje, samo joka joka. Če jo je pa strah daljne daljne amerikanske zemlje, vseh teh neizmernih množic ljudi, ki jih je videla in ki jih bo še videla. Nikdar ni mislila, da je toliko ljudi na svetu, tako strašno mnogo ljudi. Kakor majhna kapljica vode v morju se zdi sama sebi in strah jo je. Kakor plaha ptica drhti srce v prsih, preplašeno, bojazljivo in iz črnih dekliških oči tečejo solze neprenehoma.

Na stopnicah sedi mlad fante, komaj da mu je petnajst let.

„Kam pa ti, dečko?“

„E, k očetu“.

„Pa se ne bojiš?“

„Kaj bi se bal!“

„In kaj doma, koga si pustil? Mater?“

„Mater in dve sestre in brata.“

„So mlajši kakor ti?“

„Da, mlajši. Brat je šele tri leta star. Tonček je in fleten je. Mene je imel najrajše.“

In naenkrat stisne fant glavo v pesti in se zajoka na ves glas.

„Joj, kako je meni hudo! Tako je bil fleten in božal me je. Skupaj sva hodila napajat blago. Joj, moj Bog, nikoli več ga ne bom videl. Niti sestre ne in tudi matere ne. Umrl bom v Ameriki! Pokončalo me bo! Ojoj, ojoj!“

Ves se trese od joka, globoko iz prsij mu prihaja vzdihovanje, klobuk mu je padel z glave in se je skotrljal po stopnicah.

„Kaj se boš jokal! Vse bo še dobro!“

In fant naenkrat skoči kvišku, skoči doli po klobuk in zakolne: „Sam vrag vas nosi, da me sprašujete! Celo pot nisem jokal, niti ko smo šli iz vasi in se je vse jokalo. In ne bi bil zajokal niti do Amerike, če me ne bi tako neumno spraševali. Kaj vas brigajo moje stvari!“

Ves je zapaljen, jezen, sram ga je, da je on, moški, zajokal pred ljudmi. Oči se mu svetijo predrzno ali obraz je še moker od solz.

,Jaz se ničesar ne bojim. Močan sem!“ pravi in kaže svoje v resnici mišičave roke. „Vrnil se bom domov, bogat kakor grof!“ se baha in zasmeje trmoglavo. Še ga nekaj tišči v grlu, v srcu nekaj peče, ali beli zobje se mu zakrešejo v kljubovalnem, korajžnem smehu.

Eh, on ni več otrok! ...

Oh, fantiček, naj ti bo sreča mila, naj tujina ne zaduši zastonj tvojih mladih, junaških sil!

Spavalnice gori so zaklenjene. Ali mestna inšpekcija gre in sluga odpira vsa vrata. Kakor v vojašnici stoje postelje ena poleg druge,samo manje so in ožje. Priučiti se je treba, na ladiji bo še tesneje. Ej, in kako tesno! Tukaj je svetlo in zračno, ali v mejpalubi boš lovil zrak kakor riba pod ledom. Lastni svoj smrad boš dihal in še smrad drugih sto, dvesto ljudi, ki so natlačeni s teboj v en nizek, tesen, ozek prostor. Par tisočev vas bo stisnjenih tako v ozke, tesne zaboje na ladji. Po šestintrideset strašno ozkih postelj stoji v blokih. Devet in devet, tako da so noge skupaj, nad teboj še drugih osemnajst. Glave gledajo na ozki hodnik, stezo, kjer se komaj predrenja en človek. Z roko dosežeš preko, kjer jih je drugih šestintrideset obsojenih osem ali deset dni ali še dlje na isto življenje s teboj. Okna so tako majhna in če ležiš sredi kje, pride s težavo zrak do tebe. Kadar je morje razburjeno, pa se zapro še te luknje, da samo še slaba ventilacija prinaša malo zraka odzgor, oh, takrat so strašne ure. Vse zdihuje, joka, kolne, moli, vse se zvija, bljuje in strašen smrad te duši. Oh, tak je pot k tisti lažnivi, zapeljivi, zlati amerikanski sreči!

Ali tukaj v hotelu je še svetlo in zračno. Postelje so čiste in pospravljene. Vse je prazno, okna so odprta, samo tam v kotu leže trije.

„Zakaj ležite? Ali ne veste, da ni dovoljeno ležati podnevi po posteljah?“ vpraša inšpektor in sluga, ki razume hrvaško, prevaja.

Vsi trije skočijo hitro raz postelj kakor blisk, tako urno. Pokorni so, bojazljivi. Eh, tukaj na tujem, tukaj v svetu ti je lahko vsak gospodar. Pokori se, to je najboljše; kje boš iskal pravico, ko ne znaš jezika?

„Gospod, oči nas bolijo. Že teden dni čakamo, a doktor nam pravi, da bo treba potrpeti še tri tedne, potem šele gremo lahko na ladjo. Sonce nas peče v oči, pa smo legli.“

„Če je tako, pa ležite. Morate paziti, da kmalu ozdravite. Če vam ne bi bilo bolje, pa bi vas morali poslati nazaj.“

„Vemo,“ pravijo. „Povedali so nam, da Amerika neče bolehnih in takih, ki slabo vidijo, da bi nas vrnili celo iz Amerike. Ej, hudo je siromaku. Človek je nedolžen, ali trpeti moraš dvojno. Bolan si, že to je križ, a še te preganjajo za to. Če si revež, samo molči, požiraj in trpi,“ vzdihujejo in legajo spet nazaj na postelje.

Tam čez cesto je hrvaška pisarna. Toliko gre hrvaškega sveta v Ameriko, da so odprli v Bremnu posebno hrvaško pisarno. Tudi dva slovenska uradnika sta tu in celo neka gospodična, Hrvatica. Cel dan prihajajo ljudje z juga, Hrvatje, Srbi, Slovenci, pritožujejo se, psujejo, menjavajo denar, telegrafirajo domov. Hrvatje in Srbi pripovedujejo, kako so jih premotili v Madžarski, kako so jim vzeli denar, dali jim nekako karto v roke, a zdaj jim povedo tu, da karta ne velja. A oni so izdali denar v nič. Pripovedujejo, kako so jih neki madžarski žandarji silili, naj gredo preko Reke, ali oni nečejo iti čez Reko. Dolga pot je tam čez morje, parobrodi tesnejši, hrana slabša. In potovali so čez Nemčijo nekako na slepo srečo. Vsi so zbegani, obupani. Ne vedo, kje so jim vzeli denar in zakaj. Pripovedujejo, da so vzeli toliko in toliko seboj z doma, a zdaj jim manjka. Ne znajo tujega jezika, ne znajo ne pisati, ne čitati in tudi računati skoro nič. Zdaj sede v veliki pisarni in čakajo spet denarja z doma. Telegrafirali so ponj, zakaj težko je vračati se zopet nazaj domu, ko si takorekoč že na ladji.

Gledaš in poslušaš te ljudi, te močne, visoke fante, te moške – vsak je junak – in nekaj ti stisne srce, žalostno ti je v duši in jeza te lomi obenem, da bi psoval in klel vse tiste brezvestne človeške pijavice, ki so že izrabljale in bodo še izrabljale te velike otroke, ki si ne vedo pomoči. Zaupljivi so, vsi zmešani od dolgega potovanja, od sveta, od tujine. Kakor otroke bi jih moral kdo paziti, da se jim ne bi nič zgodilo. In tudi trmasti so včasih kakor otroci. Misli, da je sam na svetu, da samo on potuje, misli, da je vse samo za njega narejeno, ne pade mu na um, da so že stotisoči šli tako pred njim in da pojdejo še stotisoči. Še ima korajžo, pa kriči, postavlja se, kolne vse poprek po pravici in krivici. Svet jim bo že pristrigel peroti, obmolknili bodo, pohlevni bodo postali kakor jagnjeta. In vendar se jim še manj zgodi, kakor bi se jim lahko zgodilo pri njihovi strašni neizkušenosti. Ljudje kakor gora, visoki kakor jelke, močni kakor levi, a nespretni in lahkomišljeni kakor deca.

Prišlo je enkrat dvajset Ličanov v pisarno, dvajset hajdukov, dvajset hrastov kraljevskih. Visoki, plečati, žilavi. V zagorelem obrazu imajo črne oči kakor strele, silovite brke, zobe bele in bleščeče. Vse se jim je čudilo, vse je gledalo za njimi, ko so šli po mestu.

„Ne morete iti s tem parobrodom, kakor smo vam pisali,“ pravijo v pisarni. „Popoldne že gre, a napolnjen je do zadnjega kota.“

„To nas nič ne briga. Danes pojdemo, kakor je zapisano,“ pravi najstarejši, ki zna brati. „Ne damo se mi voditi za nos!“

„Ali če je nemogoče, ljudje! Potrpeti bodete morali.“

„Dajte nam posebno ladjo.“

Zasmejali so se po pisarni na glas. „Naše ladje so velike, kakor pet vaših cerkva, predraga bi bila taka vožnja za vas.“

„Mi hočemo danes na morje, bemti!“ so izjavili in zagnali velikanski krik. „Če nečete, dobro. Samo dražite nas kakor bi mignil bo vse razbito in vas vse, celo gospodo, pomečemo skozi okna na cesto,“ še prete. „Mi se ne bojimo nikogar. Samega vraga se ne bojimo, ko smo se podali v Ameriko. A taki nismo, da bi trpeli krivico in molčali.“

Vsa pisarna odmeva od silovitega krika. Uradniki se posvetujejo. Ali kaj boš solil takim ljudem pamet. Kar se zmisli, tega se drži. In če jim pade v glavo, razbijejo vse. Lahko jih potem pobesiš, pomagalo ne bo.

„Pojdite z menoj,“ pravi uradnik in vodi jih po ulicah v ogromno palačo severnega Lloyda. Pelja jih pred samega direktorja društva. Pripoveduje mu nemški, kaj je na stvari, da je tak človek, kakor je tehle dvajset, pohleven kakor ovčica, ali če mu sede mušica v glavo, potem je zastonj razjasnjevati in miriti. On goni svoje in bučo ima tršo od železa.

Še drugi gospodje so prišli, čudili se tem dvajsetim jugoslovanskim velikanom, smejali se, zakaj končno jim je ta otročja odločnost ugajala in nazadnje so odredili, naj se izkrca s parobroda dvajset galicijskih Rusinov. Ličani naj gredo z vragom, naj jih Amerika kroti. In ko so odhajali je nek uradnik fotografiral teh dvajset orjaških puntarjev. Slavna povest živi o njih med Bremčani.

Tudi naši Slovenci potujejozvečine preko te luke. V slavi in v časti jih imajo zelo. Da so gospodje, pametni, čisti in okretni. Radi se umivajo, skrbe za čiste ovratnike, pisati in brati znajo, vsak ve, kaj hoče. Najbogatejši so od vseh izseljencev, izvzemši Nemce in Čehe. Vsi skoro potujejo z brzoparniki, premeteni so, trezni, ne dajo se goljufati. Lahko je postopati z njimi, ker so pristopni pametni besedi. Po hotelih nikoli ne delajo škandalov, snažni so in mirni. Taka hvala se sliši o naših rojakih od tujcev.

Sploh imajo parobrodna društva rada Jugoslovane. Le najmočnejši, zdravi in krepki ljudje se selijo v Ameriko. Skoro nikdar ne vrnejo amerikanske oblasti kakšnega Jugoslovana nazaj. Žide, Poljake in Ruse pa vračajo v velikem številu, ker so slabotni.

Parobrodna društva morajo te reveže zastonj prevažati nazaj čez morje in jim dati še podporo za železnico do domačega kraja. Naši ljudje z juga so krepki, mladi in zdravi in Amerikanci so veseli takih pesti! Doma pa propada zemlja in osobito po Hrvaškem se naseljujo tujci, Švabe in Mažarji.

Nek prismojen človek se že šest tednov potika okoli po Bremnu, po gostilnah, hotelih, agenturah in pisarnah. Hrvat je. Nekaj denarja ima, pa čaka na ladjo. Že šest tednov čaka na ladjo, potrpežljivo in vdano. In vedno pride opraševat vpraševat: „Kdaj pojde moja ladja, jutri?“

„Ne še ne,“ odgovarjajo uradniki.

„Bom že počakal,“ pravi in odide.

Neštetokrat že so ga pošiljali domov, zmašili so ga že v vagon, da bi ga poslali nazaj v Slavonijo, od koder je prišel. Ali on neče. Joka, prosi, kolne se: „Tako mi duše, tako mi Boga, jaz moram v Ameriko. Če me ne pustite tja, pa se ubijem!“ In že ima nož v roki, da bi se zaklal.

Ne vedo, kaj bi z njim.

Nobenega svojega nima, so poizvedeli. Vseeno je zanj, pod katerim soncem živi.

„V Argentinijo ga bomo poslali, tam ne pazijo tako strogo. Iz New Yorka bi nam ga poslali nazaj. Naj gre, ko neče drugače.“

In ta človek pripoveduje svojim na novo prihajajočim rojakom, kako hrepeni za srečo in svobodo.

„Jaz vem, ljudje, tam daleč, tam onkraj morja, sreča name čaka. Tako si želim tja, da bom umrl, če me ne bodo pustili. Sreča je tam in svoboda!“

Ljudje ga poslušajo in smejejo se mu.

In vendar končno, vsi smo taki prismojenci. Vsi tisti, ki se mu posmehujejo, mislijo isto prešerno, mamljivo in lažnjivo misel. Vsi, vsi smo taki blazni. V vsakem srcu zori ista smešna, neumna, oh, in tako božanstvena, tako razkošne lepote polna želja za srečo in svobodo.

Oh, človek bi zakričal iz prazne, lačne duše: ,Jaz pojdem, pojdem! Pojdem za srečo, pojdem za svobodo!“

Ali brez cilja je ta blazna večna želja. Glej, ta blazni ve, da mora čez morje za svojo srečo, za svojo svobodo. Jaz pa gledam naokrog in ves ogromni, širni svet mi je ena sama velika, gluha tema.

Kje je moja sreča, moja svoboda?!

Nikjer ni cilja. Kam naj gredo želje?!

VEČERNI SPREHODI197

197 Domači prijatelj 1906, 12 (1. december). 297–300. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 77–82 (Večerni izprehodi), pod naslovom Večerni sprehodi objavljeno v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 97–102, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 95–101 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 93–98, v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 66–71. V češkem prevodu (Večerni procházka) objavljeno v Vydrovy Besedy, 9/1909, št. 11, str. 266–269) in kot XIX. poglavje v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 75–80.

Lepo je zdaj tu gori pri nas. Po bregovih se spreminjajo barve, vedno večji razgled se širi naokrog, listje odpada in skozi gole, suhe veje vidiš daleč doli čez mesto po veliki savski dolini. Na nasprotnem hribcu se pokazujejo hišice vedno bolj iz grmovja in drevja, ki jih je poleti skrivalo skoro popolnoma. Po vrtovih stoji le še par dreves pokritih z listjem. Popoldne, kadar sije jesensko sonce, sveti se Sava kakor srebrna nit v modri dalji, v dolinici pod nami zelene se travniki, a njive med njimi so puste in rjave. Vrtovi so goli, samo tam na sosedovem vrtu stoji višnjevo drevo, pokrito z rdečim listjem, tam na nasprotni strani sta dva kostanja žolta kakor zlato. Kadar pada sonce daleč za modrimi gorami v zaton, zatrepeta vse naokrog v čudoviti luči, lica ljudi so svetla in rožasta, žareči odsevi padajo od gorečih oblakov v zapadu doli na zemljo po hišah in cestah. Vedno bolj mehke postanejo barve, nežnejše, bledejše in ko se odmaknejo oblaki od gor, ostane na nebu le še široka rumena svetloba, a daljni modri vrhovi hribov so obrobljeni z ozkim rdečim trakom še dolgo.

Takrat gremo z Vladošo na sprehod. Zdaj so kratki popoldnevi in dokler je dan, je opravila vedno dovolj, v mraku pa je lepo zunaj. Samo par hiš in zunaj smo, pred mestom. Na naši strani je bregovito in kolikor više se gre po samotni beli cesti med brezštevilnimi vinogradi proti gozdu, tem lepši razgled je naokrog. Samotne doline na desno in levo se odpirajo in zdi se ti, da si kje daleč na deželi v lepem, mirnem in samotnem kraju. Vladoša beži pred nama, midva z možem se pogovarjava, na nebu se vžigajo prve zvezde. Oblaki črnijo, hitro ugaša svetloba, nebo se temni, vedno več zvezd se prižiga v neizmernih višavah, vedno svetlejše so, zlatejše. Mi gremo še vedno dalje po beli cesti v mrak. Vselej, kadar greva z možem tako za Vladošo po cesti, vselej se nama zgane nekaj v srcih in vselej začne eden ali drugi isti razgovor.

„Ali se ti ne zdi, da Vlada jako raste?“

„Gotovo, glej, kako ji je ta oblekica kratka.“

„Naenkrat bo velika kakor ti ali jaz,“ pripomni eden ali drugi in zamisliva se v bodočnost.

Potem se spomni eden ali drugi na Vlado, kako je bila smešna in dražestna, ko se je učila hoditi od stola do stola.

„Kakšne debele rokice je imela in nosek, smešen in srčkan.“

Dolgo molčiva. Potem pokličeva eden ali drugi Vladošo.

Ona trga rože ob cesti. V temi in v pusti jeseni, ko navaden človek niti podnevi ne najde rož, dobi jih Vladoša ob cesti, v kaki grapi, na kakšni pusti, posušeni tratini. Vselej prinese lep šop domov z vsakega sprehoda. Kakšno suho vejico odtrga, par zelenih trav, kakšno skromno zapoznelo obcestno cvetlico in vendar je šop lep in ubran.

Vsa udihana pride, roke so ji mokre in mrzle od večerne rose, ali v pesti stiska svoje vejice.

„Kaj je?“ vpraša.

In jaz odgovorim ali pa moj mož: „Nič ni, Vladoša, en poljub mi daj.“

Vladoša stopi na prste in da vsakemu poljub.

„Z nama pojdi,“ pravim in potem gremo vsi trije dalje v hladni, temni in tihi večer.

Visoko na nebu se zaziblje zlata zvezda in zdrkne doli v temo nad gorami. Zlat sled se zablešči en trenutek na črnem nebu in ugasne.

„Zvezda se je utrgala,“ pravi Vladoša.

„Utrnila se je,“ pravim jaz. „Zvezde niso pribite niti privezane. Velike so kakor zemlja in še večje.“

In začela sem ji pripovedovati o veličini in neizmernosti tega čarobnega zvezdnatega sveta nad nami. Mislila sem, da temno sluti veličino tega tajnega, zagonetnega, neizmernega svetovja. Če sem obmolknila, je rekla šepetajoč: „Še pripoveduj!“ in pripovedovala sem ji neumorno dalje. Šele čez dolgo časa me je prekinila z vprašanjem: „In so zvezde še večje kakor jaz?!“

Zasmejala sva se z možem.

„Oh, ali si ti neumna!“ sem rekla, a moj soprog je zagodrnjal: „In ti tudi, draga moja.“

Skoro sem bila razžaljena, potem pa sem se obrnila in stekla nazaj po poti: „Vlada, lovi me, pozno je že, domu!“

Doli pod nami, malo v stran, je ležalo mesto. Tema je bila povsod, le luči so se svetile kakor bele pikice na črni tkanini. Nad glavnimi ulicami je stal v zraku bled, svetel odsev, daleč pred mestom sta se umikali dve rdeči očesi v temo, včasih so se vžgale nad lokomotivo iskre kakor vroč, goreč dih čudne, skrivnostne pošasti. Dolgo sva tekli z Vlado po cesti, smejali se in se dražili z glasnimi klici. Ustavili sva se pred samotno vilo in sva čakali na mojega soproga. Skozi okno se je videlo v prijazno sobo. Velika svetilka je gorela nad mizo, na kateri so stali krožniki, pripravljeni za večerjo. Ali nikogar ni bilo v sobi. Dolgo sva čakali, da bi kdo prišel v sobo.

„Lepo stanujejo,“ je rekla Vladoša.

„Gotovo so mirni in srečni ljudje, glej, kako je soba prijazna.“

Vrata so se odprla in v sobo sta stopila star gospod in belolasa gospa. Gospa je vodila za roko lepo, mlado gospodično. Starca sta posadila gospodično medse. Gospa ji je pogladila lase, gospod ji je potrkal na ramo, oba sta se ji smehljala prijazno in dobrotljivo. Stara služkinja je prinesla večerjo in oba starca sta stregla gospodični, kakor da je majhno dete ali kakor da je bolna. Ali gospodična ni bila videti bolna, njena lici sta bili cvetoči, vsa njena prikazen je bila kakor cvet mladosti, lepote in zdravja. Morala sem pomagati Vladoši na plot, da bi bolje videla to prelepo gospodično.

„Jaz bi ji dala vse moje rože,“ je rekla Vladoša.

„Jezili bi se, ko bi vedeli, da jih tako opazujeva,“ sem se spomnila in hotela vzeti Vladošo s plota.

„Nič se ne bi jezili, saj jih ne gledava grdo,“ je odgovorila Vladoša in se še bolj trdno držala za plot. Takrat je prišel moj mož za nama. „Nikar ne gledajta noter,“ je dejal. „Neugodno bi jim bilo, če bi vaju opazili.“

In snel je Vladošo dol s plota.

„Tako so nama všeč vsi trije in ta gospodična je prekrasna. Ali jih poznaš?“ sem vprašala.

„Po pripovedovanju vem, kdo so,“ je rekel moj soprog. „Stari gospod in gospa sta zelo nesrečna. Štiri otroke sta imela, tri sine in to hčer. In vsem se je zmešala pamet, tako okrog osemnajstega, dvajsetega leta. Dobro so se učili vsi, pridni so bili, a kar naenkrat je začel najstarejši pobešati glavo, vse bolj zamišljen je bil, tih, ogibal se je tovarišev in ljudi. Potem so zdravniki prepovedali, naj ne hodi v šolo. Poslali so ga daleč v neko zdravilišče, ali bolezen je napredovala še bolj, namesto da bi se zboljšala. Prišel je domov še bolj plašen in žalosten. In nekega dne so ga našli pod vlakom, vsega strtega in pomendranega. Enako je začelo pri drugem bratu in pri tretjem. Samo da so starši še bolj pazili na oba, da ju niso pustili niti koraka samih. Hčerko, ki je bila takrat stara osem let, so poslali k neki bogati daljni sorodnici v Dalmacijo, da bi odrasla tam. Srednji sin je umrl doma v materinem naročju, kaki dve leti pozneje, a tretji je utonil pri kopanju. Pravili so, da po svoji volji. Hčerka je bila zdrava do šestnajstega leta, vesela je bila in prikupljiva. A potem je prišlo tudi nadnjo. Starši so hodili z njo po svetu k slavnim učenjakom, popotovali z njo po Italiji, in v Egipt so šli, da bi se razvedrila, a pamet ji je ugašala kakor svetilka, kadar ji primanjkuje olja. Vedno je zamišljena v ene misli, bog ve kakšne; gospod in gospa se bojita zanjo, strežeta ji, varujeta jo. A vendar o gospe pripovedujejo, da prejoka cele noči, boji se za hčer, da ne bi umrla nenadoma, a boji se tudi, da ne bi preživela staršev in ne bi ostala sama na svetu, odvisna od tujih ljudi. V družini je bila bolezen in prišlo je na otroke. Tako živijo zdaj vsi trije v tej vili pred mestom.“

Vse bolj smo se bližali mestu. Prva svetilka je stala na ovinku in doli pod nami so se svetile križem kražem dolge vrste razsvetljenih ulic.

Mislila sem na samotno vilo, na prijazno sobo, na starega gospoda, na sivolaso gospo in na lepo, cvetočo, mlado gospodično in čudno me je zazeblo v srcu.

Poklicala sem Vladošo k sebi in čvrsto sem jo držala za roko. Nikdar se ne bojim, da bi mi zbolela in umrla, ali ta večer me je prevzel čuden, pritajen strah.

Stopila sem v neko prodajalnico, da kupim neko malenkost za večerjo. Ko pridem ven, je stal moj mož sam pred vrati.

„Poslal sem jo naprej domov z naročilom, naj prižge služkinja svetilko v sobi. Moram ti povedati, kaj sva se pogovarjala, medtem ko si ti kupovala. Vladoša mi je pravila nekaj o nekakih igračah, ki jih je videla pri svoji prijateljici, o neki punčki z zlatimi čeveljčki in o takih stvareh. Nisem niti poslušal, kaj je pripovedovala, samo tako iz dolgega časa sem rekel: ,E, saj ni res, kaj boš pripovedovala.‘

Ona pa se je potrkala po prsih: ,Prav po svoji duši ti povem, da res.‘

,Kaj boš tako govorila,‘ sem dejal, ,premajhna si, pa niti ne veš, kaj je to duša.‘

,O vem, kaj bi ne vedela.‘

,No, povej!‘

,To je tako,‘ pravi Vladoša, ,kadar je človek dober in pameten, ima dušo, drugače pa ne.‘

,Kako si to misliš?‘ jo vprašam začudeno.

,Na primer‘ –Vladoša pravi pri vsaki priložnosti na primer – ,če sem poredna, če ne ubogam in če kaj naredim, pa mi pravi mama: Vidiš, kakšna si, niti srca nimaš niti duše.‘“

Nekaj toplega, prisrčnega me je spreletelo. Tiho sem se nasmejala in moje srce je bilo zopet veselo. Na nočnem nebu so stale zvezde in naša okna so se posvetila iz teme.

„Vladoša je že doma,“ sem rekla in pohitela sva proti naši hiši.

DVA BRATA198

198 Slovenski narod 1907, 182 (8. avgust), str. 1. Rokopis ni ohranjen.

Bogat je, ugleden, spoštovan od vseh, ki ga poznajo. Vsi iščejo njegovo družbo in on sam je prepričan, da je cvet svojega naroda. In ponosen je na to.

Ima dvoje otrok. Dva sina.

To se pravi, ve se samo za enega. Za tistega, ki ga ima od svoje žene, lepe in ljubeznive gospe Julije. tistega drugega mu je rodila dekla, ki je služila pri njegovi materi. O tem drugem, Peter mu je ime, ne ve razen njega nihče.

V resnici nihče. Ko je prišla mati tega Petra k njemu, da mu pove, kako je z njo, se je zelo preplašil. Bilo mu je zelo neprijetno. Ves njegov ugled bi prišel v nevarnost zaradi take afere.

Zato je rekel deklini, Katri: „Molči, to ti je glavno. Če me poslušaš in molčiš, dal bom tvojemu otroku petsto goldinarjev. Če se omožiš, bo ta denar tvoja dota, a če ne, ostalo bo to za otroka. Tukaj ima za zdaj petdeset goldinarjev, a pred porodom se mi ne prikaži več. Potem pridi povedat, da uredim, kakor sem rekel. A samo, če molčiš. Če živa duša ne izve ničesar.“

Dekle je molčalo, sploh je nikdar več ni bilo k njemu, pozneje je izvedel slučajno, da je rodila dečka in umrla.

Ni se smatral za surovega človeka, a ta novica ga je prijetno presenetila. Ni se mu zdelo potrebno, da se zdaj z darovanjem obljubljenih petsto goldinarjev brez potrebe kompromitira, posebno, ko jih nihče od njega zahteval ni.

Skoraj istočasno osrečila ga je tudi soproga s sinkom. Imenovali so ga Veljko.

Peter je rasel v vaškem blatu, umazan, zapuščen, kolikokrat lačen …

Veljka so vozili v modernem vozičku na sprehod, lepo opranega, skrbno oblečenega, dišečega od svežosti in čistoče. Peter je imel komaj eno in edino raztrgano in črno srajčico, Veljko je bil ves v čipkah in njegove oblekice so bile skrbno izvezene.

Ko je bil Veljko star sedem let, spremljala ga je njegova bona199 199 bona – varuška, pestunja. vsak dan v šolo in iz šole, noseč mu torbico. Peter je takrat pazil in nosil najmlajšega otroka kmetice, ki ga je vzela od občine za tri mesečne goldinarje. Cepal je drva, nabiral plevel za svinje, čistil hlev, pasel krave in konje, delal vse, kar je običajno delati na kmetiji. In ker je bil „tak“ otrok, ni vprašal nihče, če je premlad ali ne, močan ali slab. S „takimi“ nimajo ljudje ozirov …

Veljka so s štirinajstimi leti klicali za „gospoda“. Znal je francosko, učil se je angleško. Za svoj god je dobil velociped200 200 velociped – vozilo z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom na nožni pogon. in prekrasnega psa, bernardinca. Petra so s štirinajstimi prvič ujeli, ko je kradel pišče, da bi ga spekel na paši in se pogostil z njim. Bil je lačen, a pišče je boljše od krompirja, repe in koruze, kar je kradel doslej.

V devetnajstem letu je Veljko maturiral. Peter je bil takrat prvič zaprt. Tepel se je, ker so se fantje norčevali, da se ne ve, čigav je, ljudski ali božji, svetovali so mu, naj zato rajši nikar ne hodi za dekleti.

Peter je imel po očetu gosposki želodec in razne druge take nepotrebne elemente. Dekleta so mu bila všeč, oblačil bi se rad lepo, jedel in pil. Odšel je v mesto, delal po tovarnah in pri stavbah, pil in norel za ženskami. Potreboval je denarja za tako življenje, a zaslužilo se ni mnogo; za suh kruh in nič več. Pa je obiskal nekega lepega dne zlatarja in pokradel nekaj drobiža. Ujeli so ga.

Veljko je bil vzoren mladenič. Vsi so se ga veselili. Končal je jus, napravil doktorat in se z osemindvajsetimi leti oženil s hčerko edinko bogatega in imenitnega meščana.

Oče je bil zelo ponosen nanj.

Kakor sodnijskemu zagovorniku pripetilo, da je zagovarjal nekdaj nekega Petra Novakoviča, ki so ga obdolžili ropa in umora. Pripovedoval je o tem slučajno pri obedu. Tisti dan je tudi oče njegov obedoval pri njih. Pobledel je malo.

„Kako si rekel?“

„Peter Novakovič, nezakonski sin, potepuh in tat, popolnoma izprijen človek. Gotovo ga ne poznaš. Pritepel se je sem s Štajerskega.“

Tedaj je oče vedel zagotovo, da je ta Peter njegov prvi sin …

Srce mu je zatrepetalo za hip. Moj Bog, da ni on kriv, da je ta človek propadel. Če bi se bil brigal zanj, morda …

„Tata, pij!“ prekinil je drugi, dobri in priznani sin te neprijetne in strašne misli. „Ta teran je izvrsten.“ In trknil je ob očetovo kupico.

Oče se je zdrznil, vzdignil čašo in pil.

Gnila kri,“ je rekel sam pri sebi. „Kakršna mati, tak sin … Jaz tiste ženske pravzaprav še poznal nisem …“

In pozabil je na to epizodo.

Tako je propadla njegova zavržena kri …

Ali ona mlada deklica, ki je plaha in nevedna prišla v mesto, ki se je dala omamiti od temnih oči in belih rok spoštovanega gospoda, ta ni bila kriva prekletstva, ki se je rodilo iz nje.

On je bil kriv. Zavrgel je kri krvi svoje in pustil je, da je propadla v siromaštvu in neznanju. Dal jo je v pogubo vsemu zlemu, da se je izrodil iz nje hudoben in surov človek.

A on ni mislil na to. Pil je s svojim priznanim in vzornim sinom izvrstno teransko vino in njegovo plitvo srce ni poznalo strahu pred usodo, ki je mrka in maščevanja žejna beležila korake in dejanja njegovega življenja …

POGOVOR201

201 Slovenski narod 1907, št. 251 (29.10), str. 1–2. Rokopis ni ohranjen.

Mlada gospa Jelka sprehajala se je s svojo prijateljico, gospo Ano, nekega poletnega popoldneva po parku. Vroč dan je bil in še celo tu pod košatimi drevesi je bilo soparno in vroče. Dišalo je po smrečju, po orehih, nekje ob potu je odcvetala lipa.„Življenje je vendarle pusta in dolgočasna stvar“, je rekla gospa Ana. „Kadar smo odkritosrčni, moramo priznati, da je vse skupaj sama goljufija. In mi sami smo goljufi. Kaj vse si človek ne domišlja! Da je srečen, vesel, zadovoljen! Sebi laže in drugim. A če prav pogledaš, je le varka in komedija.“

„Oho, ti si danes pesimistična“, je pripomnila gospa Jelka. „Zakaj to? Jaz sem nasprotno, vidiš, tega prepričanja, da je na svetu prav prijetno, da je življenje imenitna igra in da je moja vloga na primer, ena od najboljših.“

„Da ti, zakaj ne bi bila zadovoljna, ti? Otroke imaš, finega moža, tvoja slika je vzbudila na zadnji izložbi vseobče priznanje ... “

„Larifari, to ni nič“, pretrgala je besedo svoje prijateljice temnooka gospa Jelka. „Kaj ti nimaš vsega tega? Lepe zdrave, pametne otroke, poštenega, inteligentnega moža, ha?“

„Imam. Ali ti imaš še umetnost. Ko umrješ, te svet ne bo pozabil v enem dnevu,“ odgovarja gospa Ana.

„Da, da, pomnil me bo deset dni. Naši časopisi bodo prilikom moje smrti objavili notice, da je umrla ta in ta priznana, talentirana ―” no, in tako dalje! Morda napiše kdo celo feljton kakšna vsega zavidanja vredna čast! Da, še več, čez petdeset let morda napiše ena bodočih naših doktoric filozofije, ali profesorica slikarstva na naši bodoči umetniški akademiji, ―” pardon, to bo morda ne čez petdeset, ampak čez dvesto petdeset let, ―” da je takrat in takrat živela neka gospa Jelka, ki je tudi slikala, slabo slikala sicer …

„O, o, izvrstno, izvrstno...“

„... slabo ―” ti o slikarstvu ničesar ne razumeš . . . slabo slikala torej, ampak, da to dejstvo v tedanjih časih vsekakor ni bilo brez vse zanimivosti . . . Tako se bo morda pisalo, če se bo sploh. In to mi zavidaš, ti mi to res zavidaš?!“

„Zavidam, hm, nevoščljiva nisem, to je nizko, ampak fakt je, da si na boljšem, kakor jaz.“

„Kakor ti?! Kaj ti manjka? Lepa si, bogata, brez skrbi. A jaz se borim s tem življenjem iz leta v leto, skrbi imam čez glavo in bodočnost je negotova. Pa vendar ne tožim.“

Gospa Ana se je zamislila.

„To je res, v materialnem pogledu se ne smem pritoževati, ali drugače imaš ti lepše, idealne, duševne zahteve, mislim. S tvojim možem živita v redkem duševnem skladu, pogovarjata se o knjigah, o tvojem in njegovem delu, moj Ivan nima smisla za to. Samo hribolazec je v privatnem življenju, a jaz pridem komaj na Šmarno goro.“

„Ha, ha in zaradi tega si nesrečna?“

„Ah, ne, ne doslovno zaradi tega. Tu je še mnogo drugih malenkosti. Včasih sem jako žalostna, če pogledam druge ljudi, ― njim je mnogo lepše, srečnejši so . . .“

Gospa Jelka se je zopet zasmejala. Prijela je prijateljico pod roko in jo peljala h klopi pod košatim kostanjem. Tam blizu je žuborel studenec in lahen vetrič je prinašal od njega zdaj pa zdaj vlažen, in prijetno svež, duhteč zrak.

„Sediva!“ je rekla gospa Jelka. „In zdaj, Ana, ti bom nekaj povedala. Tudi jaz sem včasih takole žalostna in še malo bolj, kakor si ti zdaj. Brez posebnega vzroka polasti se me vsakih par tednov neka globoka otožnost in neopisljiva potisnjenost. Nekaj čudnega me duši v prsih, v oči mi silijo solze in zastonj odganjam čemerne in grenke misli od sebe. Naenkrat se mi zdi vse črno okoli mene, bridko čustvo nesreče in nezadovoljnosti me muči. Vsa ta življenjska borba se mi zdi odveč, pretežka, nesmiselna, brez cilja. Drugi pa se mi zde srečni, od usode razvajeni. Zde se mi sveži, agilni, vztrajni; njihovo življenje se mi zdi zavidanja vredno; neprenehoma mi vstajajo vprašanja, zakaj nimam tega in ne onega, zakaj ne te sposobnosti, zakaj ne povoljnejših razmer za svoj razvitek. Moj mož mi je premalo nežen in obziren, otroci premalo nadarjeni, zlovoljna sem in mojo dušo prevzame temna bojazen pred bodočnostjo in neki tihi pekoči in brezmočni gnjev na svojo usodo, ki jo smatram v takih momentih mračno, težko in nezasluženo. Par dni hodim okrog vsa spremenjena, jokam na skrivem, grizem se v sebi, sploh nahajam se v neznosnem duševnem stanju. Ali kakor smo pač vsi ljudje tako tudi jaz iščem krivca ne v sebi, ampak v drugih. In ker mi je moj mož najbližji, začnem dolžiti na tihem moža. Če bi bil mož tak in tak, bi bila tudi jaz drugačna, si domišljam, če nisem zadovoljna sama s seboj. On ima velik vpliv na me, zakaj ga ne uporabi, da bi bila vztrajnejša, da bi to delala, ono čitala, da bi se odučila svojega prenaglega temperamenta, da bi postala konsekventnejša v svojih načrtih. Ali on se premalo briga za me, zato je vse to. Sploh, če bi nas imel zadosti rad, mene in otroke, bi že ukrenil tako, da bi bilo vse prav, da bi bili brez skrbi za bodočnost in da bi v vsakem oziru teklo življenje vedro, veselo in koristno, kakor blagoslovljena, bogata in mogočna reka teče po rodoviti in lepi dolini. Opazujem ga in naenkrat odkrijem na njem vse polno pogrešk, ki jih drugi ljudje po mojih mislih nimajo.“

Gospa Jelka je prenehala za trenotek in opazovala pisanega metulja, ki se je pri zibal gizdav in krasen iz gozdnega somraka, onkraj bele stezice.

„Čudno, ravno tako ali na las tako čutim včasih jaz,“ je pripomnila gospa Ana.

„Da, da, to je občečloveška bolezen,“ je povzela gospa Jelka zapet besedo.

„In ali mu kaj rečeš?“ vpraša prijateljica.

„Rečem, hm ... On je pameten. Ko vidi, kako vse bolj vre v meni, kako postajajo moje oči trde, pogledi mrki, kako je moj glas vsako uro trpkejši, kako sem zlovoljna, pride k meni in me vpraša, kaj mi je pravzaprav k vragu. Meni je to vprašanje seveda dobrodošlo, pa začnem, da tako življenje ni življenje, da sem si zakon drugače predstavljala, da ni to nobena ljubezen, otroci tudi niso nič takega, da bi bilo najboljše, če bi človek čini prej umrl in da ne razumem, zakaj je drugim ljudem tako lepo na svetu, samo meni ne. On me pusti, da se izgovorim, reče, da sem neumna, zaloputne vrata in gre.“

„In ti?“

„Meni takoj odleže. Glavno je, da se odpre ventil. Sicer pa tudi njega prime včasih podobna bolezen in jaz je lečim na sličen način.“

„Jaz molčim, nič ne povem, ampak stvar me muči dolgo.“

„Vidiš, to ni dobro. Ven z vsem. Mož, ali prijateljica, oče ali teta, ti pove kakšno ceneno modrost in tolažba je imenitna. Ravno včeraj sem poslednjikrat prebolela tako bolezen. Zdaj upam, imam mir vsaj do Vseh svetih. O, ti niti ne slutiš, kakšno moč ima včasih kakšna banalna filozofija, če jo slišiš o pravem času.“

„Kaj ti je dejal tvoj mož?“

„Da bi hotela same polizke, da vidim pri vsakem samo cvet, bonbon. Da življenje ni sama sladkarija, da ga ni človeka brez hibe, da ni luči brez sence in da je prav tako, ker bi se človek drugače od same medice zadušil. Poljubil me je na usta krepko, brez vse sentimentalnosti, nataknil je klobuk in odšel po svojih opravkih. In naenkrat sem videla, da je neumnost zavidati druge ljudi, videla sem zopet tudi vse sence in vse pregreške, ki jih ima ta ali oni, skrbi, nesreče in moja lastna luč je takoj svetlejše vzplapolala. Moj mož je najboljši od vseh, nikogar drugega ne bi hotela; otroci so najljubši, usoda moja mi je še najpripravnejša in našo skromno ali veselo in toplo srečo ne bi zamenjala za nobeno drugo na svetu. Kaj se torej šopirim. Vsekakor lepo mi je na svetu in zadovoljna sem jako.“

Metulj je odfrfotal in obe prijateljici ste se vrnili v mesto. Na visokem nebu je sijalo vroče in zlato letno sonce.

TALENT202

202 Slovenski narod 1907, 229 (3. oktober), str. 1–2. Rokopis ni ohranjen.

Napisal je triintrideset pesmi – petnajst od njih jih je bilo tiskanih – štiri podlistke, eno novelo v pismih, dve mladinski črtici in humoresko. Bil je talent, nedvomno.

Imel je službo, srednje dobro plačano – dandanes je vse drago, samo delo je pod ceno. No, ali živelo se je. Celo za dva izleta na mesec, za partijo biljarda po obedu, za kakšno posebno izbrano kravato, za družbo in za dve knjigi vsakega četrt leta je bilo njegove plače dovolj. Seveda, moral je sedeti po sedem ur v komptoaru. Sedem ur je dolga doba, ali kaj, drugi delajo po osem, po deset in še več ur, pa imajo še manj, kakor je imel on.

Odkar je bil talent, se mu je pisarniško delo nekam pristudilo. Človeku, ki so ga poljubile muze, pa tudi ne pristoji tako prozaično opravilo, kakor je pisanje računov, trgovskih pisem, opominov in ponudb. Moj Bog, zdelo se mu je, da dostojneje služi idealom, če se sprehaja pod Tivolijem in išče v iskrečih očeh mladih gospodičen novih izvirnih lirskih stihov. Prihajal je prepozno v pisarno. Šef ga je gledal po strani ali Jasnemu – to je bil njegov pesniški psevdonim – so bili nezadovoljni pogledi starega veletržca203 203 veletržec – veletrgovec. ravno toliko kakor siten komar, ki ga odpodiš čimprej. Njegovi tovariši so mu namigavali, naj se ne šali preveč, da je talent sicer lepa stvar, da ga pa spraviš težko v denar.

„O,“ je rekel Jasno, „moj talent ni kar koli. Moj talent je poseben talent, ne tak kakor jih gre dvanajst na ducat.“

Ali žalibog, motil se je in njegov talent je bil res od tistih talentov, ki jih gre dvanajst na ducat, če ne še več.

Odkar je bil talent, je zahajal v nočne kavarne, pil absint in hodil ob treh zjutraj spat. To vse zaradi sižejev. Zaljubil se je v natakarico, pri kateri je bila dokazana stvar, da ima poleg Jasnega še dva ljubimca: starega hišnega posestnika in mladega, zelo mišičastega korporala. Prvi je bil za denarne potrebe, drugi za navadno ljubezen, Jasno pa bolj za duševno stran njenega prostornega srca. Vedel je vse to, ali ona, Riki, ga je navdušila za dva soneta in imenitno črtico iz „polsveta,“204 204 pólsvét – zlasti v zahodnih deželah lahkoživi, moralno ne neoporečni višji družbeni sloji. za katero je dobil pet kron in sedemdeset vinarjev honorarja.

Razen tega je bil Jasno vdan v platoničnem oboževanju neki mladi plavolasi gospodični, o kateri je zvedel, da je kontesa, prava in pristna kontesa. Pravzaprav, ako hočemo biti odkritosrčni, zaljubil se je vanjo šele, ko je izvedel, da je kontesa. Videl jo je vsak dan na ulici, ko je šla s svojo angleško guvernanto proti Lattermannovemu drevoredu205 205 Lattermanov drevored – drevored v ljubljanskem parku Tivoli. na predpisani popoldanski izprehod. Tri tedne se je trudil Jasno in zložil je pesem, štiri kitice, ki so opevale zlato muzo, belo vilo, gospodično modrooko, ki stopa po zemlji kakor angel nebeški in vselej, kadar stopi, stopi na srce krvavo, ki gori zanjo, sladkega občudovanja polno. „Kontesi L.“ je napisal pod naslovom.

Ko je bila pesem natisnjena, je začutil v sebi toliko aristokratskih nagnjenj, da je še kasneje prihajal v komptoar. Riki je imenoval odslej „moja metresa,“ nič več „moja punca“ ali podobno.

Takrat je tudi bilo, ko mu je rekel šef: „Vi, gospod, menda ste pozabili, da so naše pisarniške ure od osmih do dvanajstih in od treh do šestih.“

„O,“ je rekel Jasno. „Morda ne veste, da je moja pesem ,Usoda mojega srca‘, ki je posvečena kontesi L., natisnjena v zadnjem Zvonu – v Zvonu, gospod!“ (Bila je notabene njegova edina pesem, natisnjena v Zvonu.)

„Meni nič mar,“ je odgovoril šef. „Ampak če nečetenočete prihajati o pravem času v komptoar, potem pripišite posledice samemu sebi.“

„O, kakšne posledice, gospod?! Pozabili ste, da sem pesnik!“

„Nisem pozabil in zato mislim, bo najbolje, ako se od prvega dalje popolnoma posvetite dresiranju Pegaza.“

„Z velikim veseljem,“ je rekel Jasno.

In čudil se je, da se že prej ni spomnil na to, da bi otresel jarem s svojih pleč. Talent je, zakaj bi robotal po pisarnah?!

Prvega se je odpeljal na Bled. Zdelo se mu je najbolje, da gre tja. Potreboval je opis jezera za svojo črtico „Na letovišču,“ ki jo je imel v delu in od katere je imel napisanih štirideset vrst. Ostal je štirinajst dni na Bledu in dovršil črtico. Tiskali so jo, slava, slava, in imela je sto in sedemdeset tiskanih vrst.

Ker ni imel več denarja, se je vrnil v Ljubljano. Izposodil si je pri prijateljih „filistrih“ nekaj denarja in odpotoval v Opatijo. Šel je tja, ker ga je mučil načrt za balado o ribiču, ki se utopi v viharnem morju, a ljubica ga čaka zaman. Pet dni je ostal v Opatiji, potem se je vrnil in sam odnesel balado uredniku. Urednik pa je dejal, da balade ne bo tiskal, ker je ideja že plesniva od starosti, a stihi da so grčavi kakor kolovozna pot na občinskem pašniku po nevihti.

Razžaljen je bil jako. Denarja ni imel nič več, a filistri niso hoteli posoditi niti pare. Zastavil je zimsko suknjo in uro.

Prihodnje dni je napisal podlistek, ali niso mu ga natisnili, čeravno se mu ni zdel tako napačen. Res, tako ženijalen ni bil ko njegove prejšnje stvari, ali vsekakor vreden pažnje.

Gospodinja ga je terjala za najemnino, neki tovariš, katerega je prosil, naj mu posodi dve kroni – dve kroni, njemu, pesniku! – mu je dejal, naj dela in da nima navade podpirati lenuhov.

Tako ga je razžalil! On, pesnik, ki je bil zaljubljen v konteso, on, lenuh!!!

Šel je v kavarno, našel tam znanca, komija brez službe, in mu tožil, da nimamo smisla za kulturo, da se ne brigamo niti za umetnost niti za književnost in da popolnoma hladnokrvno gledamo, kako stradajo naši najboljši talenti.

„Najboljši, prijatelj! Jaz na primer, vidiš, sem napisal pesem, pesem, posvečeno kontesi L. In tiskana je bila v samem Ljubljanskem Zvonu. Ali vendar, misliš, prijatelj, da me kdo podpira, da me ti naši filistri razumejo?! Pravijo, da sem lenuh, prosim te! In če hočem dve kroni na posodo, misliš, da jih dobim?! ... Službo sem pustil, da bi se lažje posvetil svojemu talentu, ali priznanja ne najdeš. Človek se žrtvuje za domovino, ali naši ljudje so nemarni. Hoteli bi pesnike in pisatelje, ali zastonj, prijatelj! Mi nimamo mecenov, to je, to. O, talent, vidiš, talent je usodepoln dar. Usodepoln ... jaz vem.“

„Kaj boš,“ je ugovarjal komi brez službe, „slava je pa vendar. In kadar pesnik umrje, zakopljejo ga z veliko častjo.“

„Da, da, to je še moje upanje. Vsaj po smrti me bodo razumeli! Pijva, prijatelj! Slivovke naroči, jaz, vidiš, sem pesnik in nimam groša ... Pijva! Tudi Prešeren je pil.“

In gospod Jasno, ki je imel talent, priznan talent, gospod Jasno, ki je spel kontesi L. pesem, imenitno pesem, ta gospod je postal pijanec. Navaden pijanec, bogme. Spisal je še tri pesmi in šest feljtonov – šest feljtonov, ljudje moji! In v treh letih ga je vzelo. Umrl je od bede, od stradanja, zakaj naši talenti propadajo navadno tako.

Zato pa pravim, ljubši naj ti bo počen groš kakor talent; počen groš je originalnejši od tistega talenta, ki jih gre dvanajst na tucat ali pa še več. Če misliš, da imaš talent, oglej si ga dobro; človek misli, da je cekin, pa ni drugega ko hlačni gumb – pardon!

Kakor gospod Jasno, ki je umrl pred štirinajstimi dnevi.

KONKURZ 206

206 Slovenski narod 1907, 268 (21. november), str. 1, št. 269 (22. november), str. 2. Rokopis ni ohranjen.

Pred letom, takoj po svoji poroki, sta odprla v eni glavnih ulic mesta špecerijsko trgovino. Ona je imela tri tisoč dote in lepo pohištvo za tri sobe. On je bil prej trgovski pomočnik in jo imel tudi prihranjenih nekoliko stotakov. Imela sta najlepše upe za bodočnost. Prodajalna je bila popolnoma novo urejena s svetlozelenimi policami, z zrcalom in uro nad blagajno pri vratih. Majhna je bila ali lična, čista in svetla kakor škatljica. Nad vrati se je svetila v zlatih črkah firma, a dvoje izložnih oken je bilo originalno in okusno opremljenih z raznimi stvarmi, ki so se prodajale v prodajalni.

Mlada gospa je srhi v blagajno, naučil jo je že prej, kaj bo delala, a on je z dvema učencema čakal za prodajalniškimi mizami prvih kupcev.

Prve tedne se jima je zdelo, da bo trgovina lepo uspevala. Iz sosedstva so prihajale služkinje po riž, moko, kavo; otroci so pribežali po bonbone, po sol, žveplenke in druge podobne drobnarije in tudi gospe so prišle in naročale tega in onega za cel mesec. Obrtniške in uradniške soproge so povpraševale, če bodo dajali tudi na knjižice, kakor drugod, in razume se, da je on pritrdil. Običaj je tak in že zaradi konkurence se ne more drugače.

Vesela sta bila oba. Kadar je moral on oditi za kratek čas po opravkih iz trgovine na železnico, na pošto ali drugam, vselej ji je prinesel kakšno malenkost s seboj, kakšen nagelj, rožo, lepo jabolko ali pečenih kostanjev. Začela sta namreč v jeseni pred zimo. Nasmejala se mu je sladko, pogledala ga vroče in če ni bilo nikogar v prodajalnici in sta oba učenca pospravljala police, sta se poljubila mladi trgovec in njegova mlada žena naglo in tiho, kakor dva otroka. Včasih je skočila ona gori v stanovanje pogledat, kaj dela služkinja, naročevala ji je, kaj naj kuha in kako naj pospravlja, da se ne bi njeno novo, svetlo pohištvo kaj pokvarilo. Če je mogla, je naredila sama večkrat kakšno slaščico, kako redko in fino jed, ki se jo je naučila kuhati v kuharski šoli. Žal ji je bilo, da nista mogla biti skupaj pri obedu, eden od njiju je moral paziti v prodajalni. Ona je šla najprej gori, pojedla je hitro svoj del in pripravila zanj najboljše koščke lično na krožnikih. Večkrat mu je tudi ona kupila kak skromen darček, kravato, manšete, gumbe, nov patentni svinčnik ali kako slično drobnarijo. Skrila mu je to pod servieto in se veselila, kako bo iznenaden. Ob nedeljah sta hodila na izlete v okolico, parkrat sta se peljala s fijakarjem v park. Ona je držala pod pelerino njegovo roko; življenje se je zdelo obema jasno, polno sreče in veselja.

Ko je sedela v prodajalnici in so prihajali otroci kupovat razne malenkosti, veseli, rdečelični in zgovorni, je rada sanjarila, da bodeta tudi onadva imela take lepe otroke, temnolase z iskrečimi rjavimi očmi, kakršne je imel on ali pa z mirnimi modrimi, kakršne je imela ona.

Za božično sezono sta naročila mnogo raznega blaga, slaščic in delikates, raznovrstne kave, mnogo moke, sladkorja, čaja in vsega, kar potrebujejo ljudje za praznike. Prihajali so kupci res, mnogo sta delala oba, od jutra pa kasno v noč. Ali on nekako ni bil zadovoljen. Denarja se je stržilo razmeroma malo, skoro vse je šlo na knjižice. No, dandanes ni drugače. Brez kredita bi trgovina sploh ne bila mogoča. Nadejal se je, da bo dobil ob Novem letu večje vsote v roke, zakaj prve menice so se morale v januarju plačati. Oni skromni kapitalček, ki sta ga imela oba, štiri ali pet tisoč goldinarjev, to je šlo naza investicije, zanajemščino,207 207 najemščina – najemnina. za novo urejenje trgovine, za anonse in za sto drugih stvari, ki so pri trgovini neobhodno potrebne. Začelo ga je skrbeti, ali njej je kazal vedro lice, ni je hotel vznemirjati po nepotrebnem. Ona je bila tako brezskrbna! Vsote, ki sta jih stržila čez dan, so se ji zdele velike; ni bila učena v trgovini, pa se ji je zdelo, kakor da bi bil ves denar, kar ga je dobivala pri blagajni, sam dobiček. In čeprav je on včasih tožil, s kako majhnimi profiti se morajo zadovoljiti detaljisti,208 208 detajlist – trgovec ali trgovsko podjetje, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah. vendar je zvečer z nekim čudnim veseljem štela in urejevala denar: zlato skupaj, papir skupaj in tako dalje. A koliko je bilo na knjižicah! Pa kakšna odlična imena so bila med njimi: svetniki, profesorji, bančni uradniki, celo oficirji! A med njimi polno malih obrtnikov, boljših delavcev in drugih uslužbencev. Res, nekateri prejšnji mesce niso plačali – ravno oni ne, ki so bili njihovi najboljši kupci, ki so največ potrebovali, ali pred Božičem je povsod, v vseh družinah denar pičel. Izdatki so veliki, treba misliti na darove, na praznične gostbe209 209 gosba – gostija. , na obleko, na, to so sama zanesljiva imena, o ob Novem letu bodo plačali vsi.

Tudi on je mislil to. Vedel je, da je osobito za mlado trgovino nevarno odpovedati kredit temu ali onemu, ki izgleda kakor pošten človek. Izgubiš kupca za vedno in on še druge odgovori; pri znancih ogovarja tvojo robo, postrežbo in spretnost, ti prideš na slab glas in kupci se te ogibajo.

Prišlo je novo leto. Ta in ona gospa z zvočnim imenom je prišumela v prodajalnico, nasmehnila se vljudno in namesto denarja ponudila par gladkih izgovorov.

„Pardon, saj me poznate ... Neugodno mi je, naravnost sitno ... Ali novoletna darila, ves ta nesrečni Božič, iscrpili210 210 iscrpiti se – hrv. izčrpati se. smo se ... Ali drugi mesec, razume se ... Mislim, da ne bodete ugovarjali ... Trgovec M., pri katerem sem bila prej, je bil zelo uslužen, kar se tega tiče. Trgovec se je prisiljeno nasmehnil, hotel je nekaj reči, ugovarjati, ali gospa je že govorila: „Torej, stvar je urejena. Pošljite mi tri kilograme kave, dve škatulji211 211 škatulja – hrv. škatla. sladkorja, riža, makaronov, čokolade in rozin, kakor vsak mesec. Pošljite dečka, moja služkinja danes nima časa.“

In že je bila gospa zunaj.

Koncem meseca je bilo treba plačati menice, a manjkalo je denarja. Pri bankah ni smel poskušati, tudi pri znancih ne, razneslo bi se, da je v stiski in kredit bi bil izpodkopan. Manjkalo mu je končno le tristo kron. Imel je nekaj zlatnine in ti dve srečki. To je zastavil za par dni, da se reši iz zagate.

Začelo ga je skrbeti, da ne pojde vse tako, kakor je upal in računal. Živel je še skromnejše. Ob nedeljah sta hodila peš k reki na samoten sprehod, zvečer sta večerjala doma, nič več v restavraciji, kakor sta v začetku ob nedeljah in praznikih običavala. Nič več ni kupoval cvetlic in tudi njuna hrana je postala priprosta in skromna. Ona je najela cenejšo služkinjo in žal ji je bilo, da si je kupila pred Božičem novo zimsko obleko, ko bi bila lahko izdržala brez nje.

Videl je, da tako ne pojde dalje, videl tudi. da so končno one majhne vsotice, ki jih prištedita, skoro brezpomembne in da bo moral vzkratiti212 212 vzkratiti – povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj. raznim kupcem kredit, ako prvega nočejo ali ne morejo plačati.

Storil je to, doživel je neugodne scene, kupci so izostali, niso plačali dolga in kupovali so potem pri konkurentu za gotov denar, opravljajoč v zahvalo, solidnost njegove tvrdke.

Nič več ni žvižgal, nič več je ni strašil na stopnicah doli v magacin, kjer so bili sodi petroleja, špirita, olja in octa. Poljubi so postali resni, plahi in polni nekega tihega usmiljenja.

„Revež, kako se trudi in brez uspeha! Nima sreče in vendar bi jo tako zelo zaslužil,“ mislila je ona.

„Drugi so neinteligentni, leni in nevestni, pa se jim vseeno dobro godi. Vse drvi k njim, čeprav so umazani in zanikrni, čeprav je roba stara in pokvarjena. Kadar je zvečer pregledoval račune, ga je gledala tiho. Smilil se ji je. Včasih je iztegnila roko in ga pogladila po licu. Nasmehnila se je nagajivo, ali srce jo je bolelo od neke čudne tesnobe in bojazni.

Tudi on je bil nežen z njo, še bolj kakor v prvih tednih.

„Sirotica, tako mlada je, prisrčna in marljiva! Kaj ne bi zaslužila sreče mnogo bolj ko toliko drugih nečimurnih žensk, ki mislijo samo na lišp in zabavo? Bog ve, kako bo z nama?! Ne bom ji mogel dati niti skromnega kotička, da bi bila srečna in zadovoljna.“

Dolgovi so rastli, skrbi so se večale.

On je bežal okrog, izposojeval si, mašil, kjer se je dalo. Tast mu je dal še petsto goldinarjev za zadnji poskus, ali tudi on ni mogel preprečiti propada.

Gospodar, katerega so naščuvali konkurentje, mu je povišal najemnino. Ko je zahteval v začetku pismeni kontrakt, se mu je hišni gospodar smejal, češ, da sta oba poštenjaka in da so take formalnosti odveč, a zdaj se je delal nevednega in ni hotel ničesar slišati od svojih prejšnjih obljub, da ne bo povišal najemnine, vsaj dve leti ne.

Ona ni nič več sanjarila o lepem družinskem življenju, o otrocih in o mirni, prijetni starosti. Čudna vročina jo je pekla v lice, ko je sedela v blagajni in sprejemala plačila kupcev, ki so bili čimdalje bolj redki.

Večje trgovine in tovarne, pri katerih je naročal, so mu ena za drugo odpovedovalo vero, začela so se oglašati razna opominjevalna pisma, pretilo se mu je z advokatom in tožbo. Konkurentje so zniževali cene, lovili zadnje zveste kupce. Že mu je začelo primanjkovati raznega blaga v prodajalni in on je moral pošiljati dečke k drugim trgovcem po robo.

Nista govorila o preteči propasti. Sedela sta pozno v noč na divanu tesno stisnjena skupaj in pila čaj, ki se je kuhal v malem elegantnem samovaru, ki ga je dobila od neke prijateljice za poročni dar. Igrala sta šah in se šalila, kakor da ne bi bilo nobenih skrbi na svetu. Ali to je bilo le na videz, v srcu je glodalo in peklo, v oči so silile solze. Obmolknila sta in molčala dolgo. A ta molk je bil tako zgovoren!

Zdelo se jima je, kakor da sta nekje v gosteh, kjer je prijetno in mirno, a od koder bo treba kmalu oditi. Vse te lepe reči, slike po stenah, preproge po tleh, lepi stoli, moderne omare, vse to ne bo dolgo več njuno. A vendar sta delala cel dan neumorno in še bolj bi bila delala, samo, da bi bilo prilike.

Ko je ona hodila po lepem stanovanju, ji je bilo težko do solz. S kakšnim veseljem je kupovala in izbirala vse te stvari, a perilo, blazine, pokrivala, vse to je nakupovala še rajna mati zanjo. Same so šivale doma fino, platneno perilo, robce, srajce, rjuhe še pred leti, ko je bila ona še premlada za ženitev.

„Dekle nima nikdar prezgodaj pripravljeno vse to,“ je rekla rajna mati, ki je slovela za vzorno gospodinjo. „Zdaj še nimaš ženina, res. Premlada si, ali pripravljaj se. Sramota je za nevesto, če ji tuje šivilje za drag denar šivajo balo.“

A vse te čipke, vezene blazine, prelepi mizni prti, vse je bilo zdaj brez smisla. Tudi ona je podpisala menice in zadolžnice, tudi njena osebna imovina bo propala.

In zgodilo se je ob letu, kar je prihajalo in se bližalo že mesece. Zaprli so trgovino, zapečatili robo, nalepili listke po hišni opravi.

Gledala je skozi okno, kako so obstajali ljudje, ki so hodili po ulici, za trenotek pred zaprtimi vrati trgovine, kako so skomigavali z ramami in odhajali po svojih opravkih. On je bežal naokoli, da bi rešil, kar se da rešiti. Prišel je njen oče. „Če hočeš, se vrni le k meni,“ je dejal. „A on naj gre po svetu. Kaj bo zdaj v našem mestu? Konec je. Če mu bo boljše, naj pride po te. Ti zdaj ne moreš z njim. Zahvali Boga, da se lahko stisneš k meni. Jaz sem ti prerokoval, da bo tak konec.“

Oče ni ničesar prerokoval, ali rekel je to, ker ga je jezilo, da je dal hčer mlademu začetniku, ki si ni znal pridobiti uspeha.

Zadnji dan sta nočila v stanovanju, kjer sta užila toliko sreče, v katero sta stopila upa polna in smejoča. Ležala mu je na prsih in jokala neutešljivo, a on jo je molče stiskal nase, oči so mu široko odprte zrle v temo in srce je bilo polno grenkosti. Hotel jo je tolažiti. Znal je par jezikov in že je imel potnico za Rusijo, kjer je hotel najti novo eksistencijo. Ali na svežih ruševinah prvih upov in načrtov klije malo vere v uspeh novih poskusov.

„Molči, draga, molči, ne joči. Vse bo dobro, ne obupaj,“ je zašepetal in občutil je, kako šibka in negotova je ta tolažba, v katero je sam dvomil. Zaželelo se mu je ostati doma pri njej, poiskati skromno službo in živeti z njo v mali sobici nekje v predmestju. Zamislil se je v tako tiho in skromno življenje in neizrečena želja ga je obvzela, da bi zaloputnil vrata pred boji in poskusi za boljšo srečo, za mamljivejšo bodočnost in se skril pred njimi v tih in miren kotiček.

Celo noč ni zatisnil očesa, neko temno, tesnobno pričakovanje mu ni dalo pokoja. Toliko poguma bi moral vzeti seboj v svet. srčnosti, predrznosti ali njegovo srce je bilo polno strahu in bojazni. Zdelo se mu je, da je izgubil vse že vnaprej. V jutro je prišel tast po hčer, ki je bila vsa slaba in bolna od jokanja in žalosti. Poslovili so se v stanovanju. Spremil jo je po stopnicah doli in pomagal ji s tastom v voz. Ko je kočija oddrdrala, mu je zašepetalo v glavi: „Kakor da se vdova vozi iz pokopališča, tako se vozi ona od mene. Nikdar več je ne bom videl.“

Obstal je na ulici pred zaprto trgovino. Jutri bo razprodaja. Sneli bodo tablo z vrat, prodali vse, tudi blagajno, kjer je sedela ona in od koder so ga sledile njene sladke oči. Vse se je porušilo, vsa sreča, vse je propadlo, vsi načrti, vsi sni, vsi upi.

Počasi je odšel na kolodvor. Žalosten in potrt se je odpeljal v daljnji svet. Morda ga čaka tam uspeh, morda pogin – kdo ve?!

JESENSKA NOČ213

213 Slovenski narod 1907, 272 (23. november), str. 1. Rokopis ni ohranjen.

Solo - scena.

Meblirana soba, v kakršnih stanujejo navadno starejši garconi.214 214 garcon – garçon fr., fant. Na mizi nekaj knjig. Po stenah par umetniških barvotiskov, bakrorezov in skic. Soba je temna. Zunaj je burja in dež.

Mirko Povše, pisatelj, kakih petdeset let star, bolehen, bled in utrujen prižge petrolejsko svetilko, odloži klobuk in svršnik215 215 svršnik – površnik. , mane si roke in počasi stopa po sobi gor in dol.

Kakšno vreme je zunaj in kako pusto je povsod v kavarni, doma ... Rekel sem gospodinji opoldne, naj mi zakuri, da bo toplo, jako toplo, ko pridem. Pa kaj se brigajo take ženske za človeka. Samo, da ji prvega plačam, drugo ji ni mar (odpira vratci od peči.) Na, saj sem vedel. Naložila je drva notri, zažgala in odšla. Če gori, gori, če ne, je pa tudi dobro, si misli. Če hočeš imeti toplo, pa si zakuri sam. To je življenje, na! ... (Skloni se, popravlja drva v peči, prižge papir in ga vtakne noter).

Oh, ali je pusto, pusto nas svetu. In danes bi moral še kaj napisati. Kakšno novelo ali kaj takega. Obljubil sem in pa zima bo, plačati bom moral krojaču zimsko suknjo, drva moram kupiti. Drug teden moram prolongirati216 216 prolongirati – jur. podaljšati. menico... In glava je težka, same skrbi, skrbi ... Od kod naj vzamem prazničen sujet, idejo, katere me ne bi bilo preveč sram?! Zakaj jaz sem še vedno ambicijozen. Ha, ha! Zdavnaj je že vzel vrag vse, ali jaz sem še vedno ambiciozen! … Človek bi se smejal. Že dvajset let je konec vsega; tistega mojega skromnega talenta je konec popolnoma ali jaz Mirko Povše še vedno ne verjamem, da je križ in amen z menoj že davno! Glava je prazna ali jaz bi na pisal rad kaj originalnega! (Ozre se proti oknu.) Kako okna žvenkečejo, burja rjove, dež lije. Jesenska noč. Žalostno je pri meni. Skuhal bom čaj, morda se odtaja kakšna pozabljena misel v glavi. (Na umivalniku stoji star samovar. Nalije vode v lončič in zapali špirit).

Koliko je ura? Oh, šele deset. Zopet so se pričele te dolge noči. Spati ni moč. V kavarni sedeti.... hm, cel dan sem tam. Neumno je to, brezmiselno. Dokler si mlad, biljardiraš, razgovarjaš se z blagajničarko, saniraš, ko si prebral vse časopise... Ali ko ostariš, zdi se ti vse neumno, topo. Človek bi čital kako lepo knjigo doma, ali oči pešajo, štediti jih je treba za lastne rokopise in korekture. Samo, če bi imel še malo ognja v sebi, živahnosti, malo verve217 217 verva – ognjevitost, živahnost, polet. . Ali vse je tako prisiljeno, kar napišem! Star sem in talenta ni več.

Ali kaj, poskusiti treba, militi se218 218 militi se – dobrikati se, prilizovati se. mora človek, ni druge ...

Vzame svetilko z okrogle mize pred zofo in jo postavi na pisalno mizo. (Sede in poskuša pisati). Kaj naj pišem? O ljubezni, o sreči, o zadovoljstvu? Ne poznam tega, a to, kar me duši tu v prsih, to je tako mrtvo, enakomerno, sivo, nezanimivo. In še tega ne znam opisati, da bi bilo čitljivo za druge, da bi se ganilo komu srce. Smešno bi bilo, če bi napisal to jaz.

Mogoče imam kje še kak star rokopis, ali vsaj kako notico, kakšen začetek ... Tako je: časi pridejo, ko živi človek od svojih lastnih odpadkov. Ha, ha!

(Odpira predale, meče papirje mi mizo, brošure in pisma.)

Nič, vse je že desetkrat pregledano in prebrano! ... Pleve in res nič drugega. In med temi pričetimi, nikdar ne končanimi rokopisi stara ljubavna pisma, pozabljeni računi, fotografije nekdanjih ljubic. (Mej, ta črnolaska je mrtva že davno, davno. Moja mladost je umrla z njo. Čeprav je nisem ljubil posebno. Ali slučajno, takrat ob njenem času, sem bil najsrečnejši, vesel, podjeten. Kakor jasen pomladanski dan, tako hitro so minila tista leta.

Ta smejoča mlada lepotica je zdaj že babica. Vnuke ima že, lasje so se ji pobelili; kakor planina v jeseni. Ali srečna je. Srečnejša, kakor jaz. Njen smeh je jasen in čist ko se zgane srce, ko jo sliši. Pri sinu živi in radi jo imajo vsi. Vsako nedeljo se snide vsa družina. Koliko jih je! Sinovi, hčere, vnuki. Lepo jo je videti, ko sedi tako med njimi … Nekdaj je ljubila mene. Ali pozabila je na to, gotovo. In če ni, jo je sram tiste njene nespametne ljubezni. Kajti jaz, glejte, sem že dolgo skrahiran človek. In taki znanci niso nikomur v čast. Ne, res ne!

Proč s to šaro. Zakaj buditi stare spomine in očitanja! Zaigrano je mnogo, vse, recimo, prijatelj. Ali kesanje, to je neumna stvar.

(Pomeče papirje nazaj v predale, vstane, stopi k peči in začne zopet hoditi gor in dol).

Če se takole spominjam na mladost … – Ej, visoko sem letel, res. Mnogo sem hotel, mnogo sem si domišljal. Pod sonce sem hotel, pa so mi opešale moči in padali smo doli vedno bolj nizko, vedno nižje ... In zdaj smo tu.

Ha, ha. Hotel sem biti prost, svoboden kakor ptica pod oblaki. Da bi lažje dosegel svoje cilje, da bi lažje izvršil svoje nakane. Kdo bi se vezal?! Kdo bi živel navadno življenje, če je poklican za velike stvari. Kaj študije, služba, poklic, to je za filistre, dragi moji. Jaz pa sem bil darovit mlad človek! Škoda talenta, da bi ga zadušile dolžnosti ... Drugi so se zaročevali, ženili ... ali jaz, o, jaz sem preziral to. Da se tak duhupogne v jarem, da se podi v suženjstvo vsakdanjosti, skrbi za ženo, redi otroke, to naj delajo drugi navadni ljudje. Mi, mi smo poklicani za višje, plemenitejše ideale!

Ha, ha! Drugi so spoštovani trgovci, uradniki, profesorji, zdravniki, njih delo je koristno in plodonosno, ponosni so lahko na svoje delo, na vsa ta dolga leta blagoslovljenega truda. Jaz, jaz nisem nič. Slab pisatelj je smešna figura in odveč, zelo odveč. Parazit človeške družbe... Res, veliko sem dosegel. Ha, ha.

In pa oni, oni drugi, katere sem nekdaj preziral, oni imajo družino, obdani so od ljubezni. Toplo jim je, prijetno. Kakšno lepo starost bodo imeli, kakšen prijeten počitek ... Jaz ne bom odpočival, ne, do zadnjega dne, piši, piši, piši! ... Drugega ne znaš, a to, kar znaš, ni za nič. Prazno klasje ... To vem.

O, oni so bili pametnejši. Vsi oni, ki sem jim očital, da so filistri! A mi, slabiči, mi ljubimo to psovko zelo.

Glej, kaj se je rodilo iz nje? Zavist! Vsi oni, glej, imajo svoj dom, svoj kot za srečo počitek. Jaz, jaz pa sem sam.

(V sredi sobe obstoji, ogleda se in zdrzne se.)

Sam sem. In strah me je. Jesenska noč je, ploha bije na okna, burja tuli okrog voglov in jaz sem sam. Strašno sam! (Zgrudi se v naslanjač in pokrije obraz z rokami).

SIN219

219 Domači prijatelj 1907, 2 (1. februar). 53–40. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5, 121–128. V češčini (Syn) objavljeno v naslednjih revijah in časopisih: Berounsky Obzor (Beroun) 2/1910, št. 39, str. 3–4, št. 42, str. 3–4; Pochodeň (Hořice), 5/1910, št. 37, str. 1–2, št. 38, str. 2–3; Rakovnický obzor 2/1910, št. 42; Svoboda (Kladno), 20/1910, št. 65.

„Oh, Katra, beži, kar hitro beži, najboljše bo!“ je zakričala soseda Polona še na vratih. „Tvoj mož se je vrnil!“

Knavsovka, debelušna, ali še vedno lepa ženska kakšnih dvaintrideset let, je prebledela. „Kaj naj storim, za božjo voljo?!“ je zavpila in omahnila na klop pri peči. Toliko let se je strašila te vesti in se pripravljala nanjo, a zdaj vendar ni vedela, kaj početi.

„Umakni se mu, najboljše bo,“ je rekla sosedovka. „Še ubil bi te morda v prvi jezi. Ampak hitro moraš napraviti. S pošto je prišel. Kar vsako minuto bo tu. Moj ga je videl gori, ko je stopal z voza. Dregnil je Jernetovega, da bi ga malo zadržal po poti, sam pa je skočil pome, da ti povem, kaj je, in da se umakneš.“

Neizrečeno hitro je govorila ženska. Katra je ni poslušala. Po vsem telesu se je tresla in po bledih licih so ji polzele solze.

„Gosposki je. Postaral se je, ampak postaven mož je, mi je rekel moj,“ je pripovedovala soseda. Ali naenkrat se je spet spomnila, kako malo časa je, in je začela spet siliti v Katro: „Ne sedi, no, samo hitro! Umakni se mu, se bo že potem videlo, kaj je storiti. K sestri pojdi v Preserje!“

Katra je res skočila kvišku. Bežala je v kamro, potegnila par oblek iz skrinje in ogrnila ruto. „Kako sem jaz nesrečna, noben človek ne ve, kako!“ je vzdihovala medtem.

Zunaj so zaškripala vežna vrata. Ženski sta se prestrašili, ali v hišo je stopil Tone, velik in pameten dvanajstleten fant.

„Kaj pa je?“ je vprašal čudeč se.

„Oče je prišel iz Amerike,“ je rekla soseda. „Mati pojde k teti v Preserje.“

„Kaj naj pa jaz počnem?“ je vprašal fant.

„Lahko greš z menoj, najboljše bo,“ je rekla Katra, njegova mati, in se obrnila v vežo. „Čez vrte pojdem,“ je rekla sosedi, odpirajoč zadnja vrata na dvorišče.

Fant se je malo zamislil. „I, ostal bom, kaj se bom skrival,“ je dejal počasno in tehtno.

„Ubil te bo,“ je zaklicala mati. Ali soseda jo je mirila. „Pusti ga, bo že kako naredil, ti le zase skrbi. Na, veš, to ne bo lahka reč, pazi, pazi!“ je rekla še proti fantu in hitela za Katro čez dvorišče na tisto pot med vrti za vasjo.

Tudi Tone je šel na dvorišče. Pogledal je v hlev. Dve dekli sta sipali steljo po stajah.

„Pravijo, da je prišel gospodar iz Amerike. Kar k sosedovim pojdita, bom že po vaju prišel, če bo treba,“ je rekel fant.

Potem se je vrnil v hišo. Primaknil je stole k mizi, vrgel materino ruto, ki je ležala na klopi, v kot, pobral slamo s poda in sel k mizi. Pogledal je okrog po hiši; snažno je bilo in ugodno očem. Na oknih so visela čista bela zagrinjala in nageljni so cveteli v loncih, čeprav je bila že jesen.

Takrat so se odprla vežna vrata, nekaj težkih korakov se je čulo zunaj in koj nato je stopil v hišo visok, plečat mož. V roki je nosil kovčeg iz rjavega usnja, videti je bil možat.

„Kje pa so vsi? Kaj ni nikogar pri hiši?“ je vprašal.

„O, bodo že prišli,“ je rekel Tone, prijel kovčeg in ga postavil na klop pod okno.

„Jaz sem gospodar Knavs,“ je dejal možak in sel k mizi.

„Iz Amerike je dolga pot,“ je menil fant. „Ali ne bi kaj prigriznili? Mleko in kruh sta pri hiši; bom pa jaz prinesel, ko ni drugega.“

Odšel je ven in se je takoj spet vrnil. „Amerikansko mleko gotovo ni tako dobro, kot je naše,“ je dejal, postavil skledico na mizo, primaknil kruh, žlico in nož.

Mož se je ogledoval po izbi. „Prijazno je tu,“ je menil.

„Prijazno,“ je pritrdil fant.

„Kje je pa gospodinja?“ je vprašal mož.

„Odšla je nekaj, še ni dolgo.“

„Kdo si pa ti?“

„Tone sem. Če hočete, vam bom pa razkazal, kako je pri hiši. Sem slišal, da vas dolgo ni bilo doma.“

„Dolgo, fant. Štirinajst let. Gospodinja je bila stara takrat osemnajst let. Šele dve leti sem bil oženjen.“

„Zakaj ste pa šli?“

„Tako, fant. Človek se polakomni. Tako so pripovedovali, kakor da bi v Ameriki zlato po cestah ležalo, ni čuda, da človeka premoti.“

„Kaj ni zlata v Ameriki?“

„O, zlata na kupe, ali ne za vsakega.“

„Ali se vam je slabo godilo?“

„To ravno ne.“

„Zakaj pa vas ni bilo tako dolgo domov?“

„Zakaj?! Vidiš, fant, to se težko pove. Sam ne vem, zakaj. Človek odlaša. In leta tam hitro bežijo.“

„Pa pisali tudi niste, pravijo?“ je vprašal Tone.

„Nisem. Vsakdo ne piše rad. Tudi denarja nisem pošiljal. Saj so pravili tudi to po vasi?“

„Tudi to so pravili,“ je rekel fant. „In mnogim ni bilo prav, da se niste prav nič zglasili toliko let.“

„Saj sem vedel, da jim ne bo prav. Veš, ali to je meni prav malo mar, kaj ljudje pravijo.“

Mož je pojedel mleko.

„Če ste trudni, pa malo ležite v kamri,“ je svetoval Tone.

„Nisem truden. V trgu sem spal in ti dve urici na pošti, to ni meni nič. Karijola res ni prostorna, ali sam sem bil notri. Vidiš, fant, jaz sem se vozil v Ameriki po železnicah kar po pet dni skupaj.“

„Lepo mora biti tako življenje, kakor je v Ameriki. Človek lahko kaj pove.“

„To si mislim, fant. Eh, koliko bi lahko pripovedoval! Kolikrat sem bil bogat in kolikrat berač! Skoraj vsaki dve leti se je menjalo. Zato tudi nisem pisal. Kadar bom imel dosti denarja, potem šele pridem domov, bogat, s polnimi žepi. Že sem nabral precej, pa se mi je vse spet raztrosilo. Zlato sem kopal, trgovec sem bil, kanale sem čistil. Včasih sem delal kakor črna živina, včasih sem bil gospod. Tako je v Ameriki; zdaj si zgoraj in čez pol ure spodaj. Kratkočasno je to nekaj let, potem pa se utrudiš. Zdaj mi je dosti Amerike. Prišel sem domov, nekaj sem prinesel s seboj, posebno dosti ne, ampak živelo se bo.“

Mož je vzel cigareto iz listnice in si jo prižgal.

„Kje pa so vsi tako dolgo ?“

„O, bodo že prišli,“ je rekel fant.

„Ti si pastir tukaj, ne?“ ga je vprašal mož.

„Tudi,“ je pritrdil Tone.

„Pameten fant si. Koliko si star?“

„Dvanajst let.“

„Vidiš, vidiš. Ob mojem času so bili taki fantini še jako neumni.“

„Tudi zdaj niso vsi pametni,“ je dejal Tone. „Ne hvalim se, ampak ljudje pravijo, da moji glavi ni para v celem okraju.“

„Oho! Si jako ponosen, ne?“

„Čemu bi bil ponosen?! Mojo pamet so drugi skovali.“

„Pametno govoriš. Mnogokrat res napravijo ljudje nehote in nevede tepca ali pa modrijana iz človeka. Všeč si mi.“

„In vi meni tudi.“

„Ha, ha!“ se je zasmejal Amerikanec. „Bova pa prijatelja, fant. V Ameriki ne cenijo ljudi po letih, ampak po pameti.“

Skozi okno je posvetilo sonce. Rdeči nageljni so zadišali lepše, podobe na beli steni so postale bolj žive, po hiši je bilo še čistejše in prijaznejše.

„Okna so večja, kakor so bila takrat, ko sem odšel,“ je dejal mož zamišljeno.

„Pred štirimi leti so popravljali hišo. Streha je zdaj iz opeke in hlev je zidan,“ je pravil Tone.

„Lepo je to, hm,“ je pohvalil Amerikanec. Vstal je in hodil po hiši. „Reci mi, fant, kakšna je gospodinja, dolgo je nisem videl.“

„Kakšna je?!“ je ponovil Tone. „Močna je in lepa. Meni se dopade.“

„In kakšna je drugače?“ je vpraševal mož. „Veš, drugih ne bi spraševal. Lahko bi se bil ustavil pri kakšni drugi hiši in poizvedoval, ali grdo je to. Tebe pa lahko vprašam, saj si pameten dečko. Rad bi zvedel, kako in kaj je, preden jo vidim. Reci, ali je poštena?“

„Poštena, gospodar. Kdor je pravičen, se ji bo odkril iz spoštovanja. Delavna je, varčna in pametna. Ni vsak vreden take ženske.“

„Glej ga glej, to je velika hvala. Tudi jaz nisem eden zadnjih. Dober par bova z gospodinjo, če je vse res, kar praviš. E, tudi takrat sva bila dober par, ko sva se vzela, dober in lep par. Škoda morda, da sem odšel v Ameriko takrat. Branila mi je jako. Ali kaj, človek je tak: če ga vleče, pa gre.“

Amerikanec je stopil k oknu, k tistemu, ki je gledalo na dvorišče. Zamislil se je.

„Čedno je pri hiši, jako čedno. Ali kje so vendar vsi? Prej smo imeli dekle in hlapca. Nobenega ni videti in tudi gospodinje ni nikjer.“

„ Prišli bodo kmalu.“

Mož se je obrnil k fantu, potisnil obe roke v žep in ga vprašal tako iz dolgega časa: „Čigav pa si ti, fant? Pozabil sem na ljudi tod okoli, pa se bom morda že spomnil na ime.“

Tone je stal pred Amerikancem, jako pokonci je stal in naravnost v oči mu je gledal in kar nič se ni pomišljal za odgovor.

„Vaš sem,“ je dejal jasno in glasno.

„Kako to, moj?“ je vprašal Amerikanec in roki sta se mu kar sami vzdignili iz žepov.

„Vaš sin sem,“ je rekel fant. „Vaš sin Anton Knavs.“ In brez prestanka je gledal Amerikancu v oči.

Mož se je pogladil po laseh v neki čudni in mučni zadregi.

„Koliko si star?“ je vprašal.

„Dvanajst let, prejšnji mesec sem bil dvanajst let star,“ je ponovil Tone.

Kri je stopila Amerikancu v bleda lica, obrvi pod čelom so se mu namršile. „Vidiš, fant, in pred tremi meseci je minilo štirinajst let, odkar sem odšel v Ameriko.“

Obrnil se je Amerikanec proč k oknu, zabobnal s prsti po šipi in kar naenkrat je zacinkalo

steklo na pod. Mož je stisnil pesti in stopil po sobi s širokimi koraki gor in dol.

„A, tako je to,“ je zasiknil med zobmi. „Zato je hiša popravljena, zato je zdaj streha iz opeke, zato je hlev zidan. Seveda, dober gospodar je pri hiši, vidim.“

Prijel se je za glavo, žile na vratu so se mu napele in oči so preteče zagorele. Ali spametoval se je, kakor črn oblak je prešla grozeča senca preko njegovega obraza in zginila. Pristopil je h kovčegu in vzel svoj klobuk.

„Veš, fant, dobro bo, če pojdem. Če bi srečal tistega, ki zdaj tukaj gospodari, ne vem, kaj bi se zgodilo. Dolgo ne bi premišljeval, to vem.“

Tone je pristopil h kovčegu in položil roko nanj. In kakor da bi bil iz jekla ulit, tako je stal, nobena mišica mu ni zatrepetala v telesu in njegove oči so gledale velike, pametne in odločne visokemu, mrkemu Amerikancu naravnost v obraz.

„Tukaj nihče ne gospodari, moja mati gospodinji sama. Moj oče je bil hlapec tukaj, res. Ali umrl je, še preden sem prišel jaz na svet. Ljudje so mi povedali, da je bil korajžen človek. Takrat je pri Ulakarju gorelo, dva otroka sta bila v izbi. Moj oče je enega prinesel ven, ko pa je šel po drugega, se je streha udrla in podsulo ga je v plamenih.“

Fant je malo počakal, ali ker Amerikanec ni nič rekel, nič vprašal, je pripovedoval dalje.

„Od takrat ni bilo pri tej hiši nobenega hlapca več. Moja mati je gospodinjila na domačiji, da je bila še gospodarjem v zgled. Ne vem, če ima kdo pravico, ji kaj očitati.“

„No, jaz menda ne?! Ha, ha!“ se je zasmejal Knavs rezko.

„Vi ne, vi najmanj! Štirinajst let niste vprašali, če je živa ali mrtva!“ je dejal fant in bilo je, kakor bi bil zrasel.

„Fant, prezelen si še, da bi komu sodil,“ je rekel mož in njegov obraz je postal spet temen in preteč.

„O, zakaj ne,“ je dejal fant. „Mene so drugi sodili, pa sem premišljeval, če sem kriv ali ne. Nič nisem bil kriv, pa so me sodili, ko še prav hoditi nisem znal. Zato sem pameten, zato, ker so me sodili po krivici. Ko sem bil deset let star, sem se zaklel, da moje matere ne bo nikoli sram, da sem njen sin. To sem se zaklel in tak sem od takrat kakor iz kremena. Pošten in hud. Nikomur nič ne storim, ali tudi drugi meni ne smejo nič storiti. Branim se z jezikom in z rokami. In ko bom velik, me bodo imeli ljudje v časti, to vem.“

Ves rdeč je bil, oči so mu gorele kakor dve luči. V prsih ga je peklo. Kakor da bi mu srce gorelo, se mu je zdelo.

In še nečesa se je spomnil fant.

„Zapisali so me na vaše ime v krstne bukve,“ je dejal in nagnil glavo nazaj v tilnik. „ Povedali so mi ljudje, da po krivici nosim to ime in da nisem noben pošten zakonski sin. Pa če vas je mene sram, pa pojdite in me zbrišite ali pa se bom sam zbrisal, ko bom velik. Pošten bom tudi tako!“

To je rekel in zavrelo v srcu mu je vroče in bridko. Zagorelo je srce v ponosu in bolečini. Premajhne so bile prsi, pretesne, hudo in strašno je zabolelo dvanajstletno, pametno in pogumno srce. Fant je omahnil z gornjim telesom na mizo, pritisnil obraz v roke in zajokal bridko in po otroško. Kar naenkrat je postal majhen in otroški, tolažbe in utehe potreben.

Amerikancu, ki je bil štirinajst let z doma, je seglo v srce in dušo nekaj mehkega in sladkega se mu je raztopilo v širokih, trdih prsih. In vsa jeza in vsa amerikanska nadutost, je postala pohlevna in ponižna. Spomnil se je, po sili se je moral spomniti, na vse svoje pregreške in grehe v teh zadnjih štirinajstih amerikanskih letih. Zašumel mu je nek tajen, tih in skrivnosten glas v ušesih: Saj sta boljša, kot si ti, čistejša in vrednejša!

Neka silna moč mu je upognila tilnik, pripognil se je k fantu in ga dvignil za rame kvišku.

„Zakaj se jokaš?! Kaj sem kaj dejal?! Zakaj bi te brisal iz krstnih bukev, saj vidim, da si imeniten fant. Kar vesel sem lahko takega sina.“

Nekako nerodno je izgovoril njegov jezik zadnjo besedo, v srcu pa mu je zazvenelo sladko in lepo.

Fant je privzdignil glavo, oči so se mu zasmejale, ali solze so se še huje udrle po licih. „Nikoli se ne jokam,“ je jecljal, „nikoli, oče.“

Popoldne je šel Tone v Preserje po mater in vsi trije so živeli odslej na domačiji mirno in zadovoljno.

ZA BOŽIČ220

220 Domači prijatelj 1907, (1. januar). 14– 19. Rokopis ni ohranjen.

Tone in Jože sta bila iz ene vasi: Tone je bil še mlad fant, kakih šestindvajset let star, Jože pa je imel že štirideset.

Tone je bil „občinski“. Našli so ga enkrat ob potu, majhnega in slabega še v povojih. Nekteri so pravili, da so ga pustili cigani ali ker je imel modre oči in ker je bil pozneje, ko je odrasel, delaven in pošten, so mislili in ugibali drugi, da je kakšne sirote matere sin, ki ji je bilo rojstvo njegovo v pokoro, sramoto in nadlogo. Našli so ga v čistih, ali raztrganih canjkah ali vsega bednega in izstradanega. Odrasel je potem po kmetijah, v hlevu in na pašnikih, suvan, tepen, lačen, ali postal je lep in krepak dečko.

Jože je bil posestnik in bogat. Oče mu je umrl kmalu, pa je prevzel jako mlad posestvo. Lahkomišljen je bil in vesel in sam ni vedel, kako se je zgodilo ali čez kakih deset, petnajst let, so bili gozdovi posekani, posestvo je bilo zadolženo in vedno hujše stiske so prihajale nanj. Imel je pet otrok in strah ga je bilo kaj bo z njimi, ko jim je vse zagospodaril. Zapeklo ga je v srcu in pred dvema leti je odšel v Ameriko, da bi zaslužil tam par tisočakov in poplačal dolgove, da bo njegov sin gospodaril na svojem.

Tudi Tone je odšel takrat iz vasi. Ravno je prišel iz vojaščine. In Bog sam vedi, kaj ga je zmotilo, kar čez noč se je zagledal v županovo hčer. Ravno v županovo! Najlepše dekle je bila, kar jih je še kdaj videl pod soncem ali ponosna in domišljava kakor kakšna kraljičina. Res je bil Tone lep. Visok, gibek, gosposki obenem in vendar močan, kakor ulit iz železa. In če bi bil kakšnega bogatega posestnika sin, bi ga imela Ančka gotovo rada. Ali on je bil „občinski,“ na cesti najden je bil, – ona pa je bila županova!

Na nekem plesu v nedeljo popoldne je šelponjo, ki je lepa in sveža stala med vaškimi dekleti, kakor ponosna roža med drugimi cvetlicami.

„Pojdi, Ančka, plesat z menoj. Najlepša si od vseh in lepo bi bilo, če bi bil jaz tvoj fant. Zagledal sem se vate, ti niti ne veš, kako.“

Stopil je k nji in ji položil roko okrog pasa, da jo povede med plesalce. „Najlepši par bova,“ ji je zašepetal, da ne bi slišali drugi.

Ona pa je pahnila njegovo roko proč, posmehljivo mu je pogledala v oči in rekla je na glas: „Midva, pa par?! Za tak par se zahvalim. Nekako ošaben si postal pri vojakih. Čegav pa si, če se sme vprašati?“

Tovarišice njene so zahihitale in nekdo je zaklical hudobno: „Božji, Ančka, božji!“

Tone je prebledel kakor smrt. Stopil je k svoji mizi in zakričal hripavo: „Plačat!“ Hotel je potrkati z litro po mizi ali steklenica se mu je razdrobila v roki na sto kosov, tako je vrelo v njemu od silne jeze.

Vsi so se odmaknili od njega in nobene zlobne opazke ni bilo čuti, ko je odhajal.

Takrat se jih je nekaj pripravljalo v Ameriko iz domače fare. Tone je šel h gospodarju, pri kterem je služil pred vojaščino za hlapca. „Posodite mi za pot; v Ameriko bi šel,“ je rekel. , Vi oča, veste, da sem pošten človek.“

„Nobenemu ne bi posodil na roke,“ je rekel očanec, „tebi pa bom. Vidiš, še imena nimaš pravega, ali jaz bi bil vseeno vesel, če bili moji sinovi taki, kot si ti,“ je pristavil stari Pavlovec, ki je bil z besedami in s hvalo ravno tako skop, kakor s svojim denarjem. In pristopil je k omarici, odklenil in naštel je pred Toneta dvesto dvajset goldinarjev. „Tukaj imaš, naj ti bo v srečo! Kadar jih boš tam zaslužil, pa mi jih vrni. Obresti so pa pošteno po šest od sto. Oderuh nisem.“

Tako se je primerilo, da sta odšla Jože in Tone eno in isto uro iz Dolnje vasi na postajo v trg, kjer se je izbralo do trideset drugih „Amerikancev“.

Po poti se je pritrefilo še par drugih Slovencev, ali v Ameriki so se razkropili vsak na svojo stran. Doletov Jože pa in Tone sta ostala skupaj. In čeprav je bilo veliko let med njima, vendar sta postala sčasoma velika prijatelja.

Jože je pošiljal pridno domov svoj zaslužek za dolgove. Izračunal je, da bo posestvo čisto že čez dve leti, samo ako se zaslužek ne poslabša. Tone je pošiljal svoj denar v neko banko.

„Kadar bom imel deset tisoč, pa pustim Ameriko,“ je govoril. „ Ali na Kranjsko, v Dolnjo vas me ne bo več. Na Štajersko pojdem, tam so prijetni kraji. Kupil si bom posestvo, pa oženil se bom. Tam so boljši ljudje, kakor pri nas.“

„Tudi naši ljudje niso slabi,“ je branil Jože. „Angelov pa ni na svetu, tudi midva nisva.“

Delala sta zdaj že skoro dve leti v velikanskih šumah. In z njima je bilo še na stotine drugih. Sekali so hoje in tesali trame za železnice. Zaslužek je bil dober, samo med ljudi je bilo daleč. Komaj vsak mesec enkrat sta prišla ven iz gozda v majhno amerikansko mesto, kjer je bila pošta, kjer so bile banke, brezbroj krčem in prodajalnic.

Vsaka dva meseca je dobil Jože pismo od doma, od žene. Pisala mu je, kaj delajo doma, kaj je z otroki, kako je z živino. Pisala mu je vse vaške novice. Celo nedeljo popoldne so sedeli okrog mize, hči Jožetova je pisala, drugi pa so se zmišljevali, kaj naj bi se še napisalo. Včasih je še kak sosed prišel in kaj povedal. „Še to napišite,“ je dejal, tako da je bilo pismo obširno in dolgo.

„Kmalu pišite in mnogo pišite,“ je opetoval Jože v vsakem svojem pismu po kolikrat. „Tako se mi toži po domačih krajih. Pišite mi vse, da bom vedel, kako je doma.“

Tonetu ni pisal nihče, in tudi on nikomur. Nobenega svojega ni imel na svetu in včasih se mu je stožilo, da je tako sam. Napil se je od žalosti kolikrat. Ali potem je zopet varčeval in shranjeval prislužek še bolj skrbno kakor Jože. Nič več ni mislil na županovo Ančko. Sanjaril je o Štajerskih goricah, o prijazni hišici o majhnem ali lepo urejenem posestvu, na kterem bo gospodaril enkrat. Kakšnega pridnega dekleta vzame, imel bo otroke in lepo se bo živelo na stare dni. Ne tako pusto, kakor živi zdaj.

Jože je prebral vsa pisma od doma tudi Tonetu. Zadnjič so mu pisali, da je zbolela stara košarica, vdova Katra. „Skoro sedemdeset let ima že, sirota, in umrla bo zagotovo,“ so pisali. „Mi gremo večkrat k nji pogledat in postrežemo ji, ko nam je soseda. In pravi, da bi rada umrla, samo če bi o sinu kaj izvedela, predno umrje. Da ne ve, ali je živ ali mrtev. Saj prej ni nikdar govorila o njem, zdaj pa vedno le po njem zdihuje. Vsem se smili.“

Danes sta bila Jože in Tone zopet čez dolgo časa v mestu. Jože je pošiljal za božič denar. Dvajset dolarjev je poslal. Prejšnji mesec je poslal nekaj za dolge in davke. Teh dvajset dolarjev pa je poslal samo za božič. „Kupi otrokom, kar potrebujejo. In kakšno veselje jim naredi. Potic speci in vina si kupite za praznike. Reziki kupi ruto, ker mi piše tako lepo in Tinčku kupi rokavice. Majhen je, pa ga zebe, ko gre v šolo tako daleč. Janezu kupi lep nož, pa četudi stoji kaj več. Ta denar naj vam bo vsem v veselje. In Janez naj bo priden. Najstarejši je. Naj ne pozabi, da bo enkrat gospodar pri hiši. In v ponavljalno šolo naj le še hodi. Več ko zna, boljše bo zanj.“ Tako jim je pisal domov in ves vesel je bil.

Tone ga je čakal v neki krčmi. Stožilo se mu je, ko je premišljeval, kako je sam in da nima svojega. Vsi tovariši so danes pošiljali denar domu. Slovaki so bili med njimi, Madžari, Nemci, Italijani in vsak je imel kakšnega človeka. Ta starše, drugi ženo, tretji brata, četrti ljubico. Vsi so spraševali eden drugega, če bo prišel denar v resnici še pred božičem v domač kraj in vsi so se veselili, kakor da bi že sami potovali domov na božič. Pripovedovali so o svojih družinah doma, kazali so si fotografije žen in otrok in hvalili so se, kako je pri njih doma lepo, kako so otroci pametni, kako so žene pridne, brat da študira, sestra da se bo omožila –sleherni je pripovedoval o svojih poln ponosa in prikrite ljubezni.

Tone je mislil na vse to. Kako so se pogovarjali v kupeju. Žalosten je bil in zdaj v krčmi se ga je lotila skoro jeza, da je tako mehak. „To je najlepše, če je človek sam, brez skrbi je in cel svet mu je odprt,“ si je mislil in pil žganje, da bi prišel v boljšo voljo. Prišel je v mesto, da bi si kupil nekaj obleke za zimo ali nič se mu ni dalo iti v prodajalnice. Čedalje bolj slabe volje je bil in jezil se je že na Jožeta, da ga ni tako dolgo s pošte.

Zopet si je naročil novo mero žganja. „Če nobenega nimaš, si tudi pijanec lahko,“ si je mislil. „Kaj komu mar.“

Takrat se je spomnil stare kočarice Katre. To je tudi hudo, če človek umira tako sam. Stara je in na stara leta je še hujše, če se nihče ne zmisli na človeka. Spomnil se je, da so pripovedovali, da je odšel njen sin pred tridesetimi leti po svetu. Šele osemnajst let star je bil pa je odšel Skregal se je doma zaradi neke neumnosti in je odšel. Nikdar več niso slišali o njem. Nič ni govorila stara Katra, o njem ali ponoči so pravili, da ne more spati in da joka po cele ure. Tako je izginil njen sin kakor na vse večne čase.

Tone se je spomnil svoje matere. Večkrat je premišljeval o njej in za vse na svetu bi bil rad vedel, kako ji je bilo, ko je pustila njega tako majhnega in slabega ob cesti. Ali ga je pustila iz siromaštva ali zato da se ga reši, da bi sama živela udobnejše. – Težko je umirala, si je mislil, če je ni več na svetu.

In zopet se je spomnil stare Katre. Spomnil se je, da mu je dala enkrat kislega mleka in kruha, ko je bil še majhen. In enkrat mu je zavezala prst. Urezal se je bil na paši. Jako se je bil urezal, da je kri kar brizgala in da je kričal od bolečine in od strahu. Takrat je prišla Katra mimo. Že takrat je bila stara. Pogledala je njegov prst, odtrgala kos predpasnika in mu obvezala prst, da se je ustavila kri. Predpasnik je bil že star ali vseeno ga je bilo še škoda pretrgati. On je bil „občinski“. Kaj pa je, če se tak ureže?!

Tone je zagodrnjal predse: „V naši fari ne bi živel, za nič na svetu ne.“

Spomnil se je, da ima že tri tisoč goldinarjev in da pojde čez dve ali tri leta na Štajersko. Lepo bo živel tam. Mirno in lepo.

In naenkrat mu je zopet šinilo v glavo o Katri. Dobra ženska je bila prav za prav. Čuden sin, da se ni zglasil. Trideset let se ni zglasil in ona bo umrla tako. Ne bo vedela, če je živ ali mrtev, ali se je spomnil kdaj na dom in nanjo, svojo mater, ali ne.

Naenkrat je Tone vstal. Zažvižgal je, plačal in žvižgaje je odšel na pošto. Napisal je nakaznico na staro vdovo Katro, kočarico v Dolenji vasi. Neko amerikansko ime si je zmislil in napisal, da pošilja deset dolarjev, da so od sina in da se mu zdaj dobro godi. Da je zvedel, da je bolna. Naj si kupi mesa in vina. In da bo spet poslal. Človek pozabi v skrbeh na vse, ali zdaj, da mu je lepše in boljše.

To je napisal Tone in poslal deset dolarjev.

„Saj bi jih morda drugače zakartal,“ si je mislil, kakor da se sramuje sam pred seboj svoje dobrote.

Včasih so matere take, da pozabijo na otroke, včasih otroci pozabijo na mater. Čudno je na svetu.

Spomnil se je svoje matere, katere ni poznal, o kateri ni vedel, ali je dobra ali zla, ali je njegove ljubezni, njegovega sočutja vredna.

Škoda, da me je pustila na cesti, si je mislil, če še živi, bi ji zdaj lahko poslal včasih kakšen priboljšek.

Zvečer sta se vračala z Jožetom v šume, ali Tone ni niti zinil, da je tudi on poslal domov v Evropo denar za božič.

Tako koncem svečana so pisali Jožetu od doma. Takoj po Novem letu so pisali, ali Jože je šele čez dober mesec dobil pismo. Dolgo pismo je bilo to. Rezika je pisala o celi družini, kako so praznovalibožič, kaj vse so si kupili za očetov denar: zahvaljevali so se za spomin in veselje in poročali, kako ne mine dan, da ne bi govorili o očetu in se ne bi veselili na tisti čas. ko se bo zopet vrnil domov.

In na koncu je pisala Rezika, da je stara kočarica Katra umrla.

„Na novega leta dan je umrla. Sin se je zglasil za božič. Iz Amerike je prišel denar od njega, pozdravil jo je lepo in pisal, da se mu dobro godi. Ravno pred njeno smrtjo se je zglasil. Vsa vas je bila polna te novice in stara Katra je jokala od veselja. Venomer je govorila, da zdaj lahko umrje, ko se je zmislil sin nanjo. Ali pozabil je napisati adreso. Hotela mu je pisati takoj, zdaj mu pa še to ne moremo sporočiti, da je umrla. Na pošti so rekli da je prišel denar iz tistega kraja, kjer ste vi, oče. Poizvedujte kaj, morebiti boste zvedeli zanj. Denarja se ni dotaknila. ,Vem, da bom kmalu umrla, potem mi kupite križ za ta denar in napišite gori, da je križ od sina Frančiška.̒ Morali so ji sosedje obljubiti, da bodo kupili. Roko so ji morali dati, da je verjela. Še pred smrtjo je rekla: ,In križ, na križ ne pozabite!̒ Umrla je zelo lepo. Mati so bili tam, pa so se jokali, ko je tako lepo umirala.

Vsi vas pozdravljamo in Toneta tudi, ko pišete, da je vaš prijatelj.“

Tone je poslušal to dolgo pismo, ki ga mu je prebral Jože, in nekako zadovoljen je bil sam s seboj. Težko zaslužen denar je bil to, ki ga je poslal Katri, ali drugače bi ga bil zapravil, zakartal ali zapil. Nihče ne bi imel nič od njega. Morda mu bo v srečo to, da je naredil stari vdovi veselje pred smrtjo. Delal je tisti dan z vnemo in lahkoto.

TEŽKA IN NEZNANA POT221

221 Domači prijatelj 1907, 3 (1. marec). 56–61. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5, str. 129-136. Češki prevod (Težká a neznàná cesta) je izšel v listu Vydrovy Besedy (7/1907, št. 9 str. 233–238), v Horymir (Příbram) 43/1913, št. 16, Jihočeské listy (České Budějovice) 19/1913, št. 46, Klatovské listy (Klatovy), 27/1913, št. 16, Podřipan (Roudnice) 44/1913, št. 16, Podvysocké listy (Kutná Hora), 24/1913, št. 5; Národ 6/1913, št. 16.

Ura je bila že deset in še vedno je ležal na postelji. Že nekaj ur ni spal, ali vstati se mu ni hotelo. Čemu naj vstane?! Dela nima nobenega, brez službe je in brez cilja. Ležal je tako vznak bedeč in njegove oči so gledale nepremično skozi okno v oblačno, sivo zimsko nebo. V srcu ga je tiščalo nekaj strašnega in mučnega. Kakor da je uklet v težke, neusmiljene verige. Vstal bi, se otresel teh nevidnih okovov in pobegnil ven v življenje. Ali ni mogel. Čakal je na nekako pomoč, na nekakšen ukaz, na nekaj lepega in čudovitega, ki bi ga iztrgalo iz tega gnusnega brezdelnega močvirja, na nekak klic, ki bi ga pozval v življenje in k delu. Ali od nikoder ni bilo pomoči, zastonj je čakalo srce na rešilen glas.

Na mizi so ležale knjige. Lahko bi kaj čital, učil bi se lahko italijanščine, kakor se je bil namenil, namesto da leži tako na postelji kakor trhel panj. Posegel bi z roko po knjigi, lahko bi posegel, miza je stala blizu. Toliko prostega časa je imel, že tri mesece je bil doma. Ali roka se ni vzdignila. Kakor gnusna in grozna pošast je ležala neka moreča lenost na vsem njegovem bitju. Oklenila se ga je kakor polip, sesala mu je moč in voljo iz mozga, odločnost iz duše. Čutil je, kako pridobiva vse večjo oblast nad njim. V glavi so mu vrvele misli, sto načrtov, sto nad. Ali vse megleno, nejasno, nič resnega, uporabnega.

Kaj naj počnem?! Kaj naj počnem?! mu je šumelo v ušesih noč in dan kakor ropot stroja v tovarni. Glasen in obupen se mu je zdel ta nemi krik v duši, strašen, da se mu je oznojilo čelo od neke tihe, trepetajoče groze.

Zakaj leži tu tako brez dela, zakaj ne poskusi ničesar, zakaj ne zbeži ven v svet, v boj za obstanek in srečo?!

Pogledal je svoje pesti, svoje roke, se odkril, da vidi svoje silno mlado telo. Mogočno so se širile prsi, mišice so bile zdrave in napete, sposobne za delo in boj.

Hotel je skočiti kvišku, ali omahnil je nazaj na posteljo kakor od nevidnega, silnega udarca. Izgubil je cilj, ni vedel, čemu naj uporabi svoje sile, kje in za kakšen namen naj se bori. Kakor lokomotiva, ki vleče hitro in lahko vlak po tiru iz mesta v mesto, močna in nepremagljiva, tak je bil on. Ko bi bil na tiru, bi bil močan in pogumen, delal bi, koristil bi. Ali njegovo življenje je bilo vrženo s tira in kakor se lokomotiva zarije v zemljo, obstane in se razbije, kadar skoči s svojega pota, tako je bil tudi on sam brez moči in brez volje. Ni vedel, kje je njegovo mesto – to je bilo tisto prekletstvo, ki ga je uklenilo v svoje okove. Ni bil od onih ljudi, ki sami iščejo in najdejo svojo pot, čakal je od drugih, da bi mu kdo pokazal smer, kamor naj gre. Ali nikogar ni bilo, ki bi mu mogel pomagati, ki bi mogel reči pravo besedo: „Sem pojdi, tu je mesto zate, delo, s katerim boš koristil sebi in drugim. “

V sobo je stopila mati. Vdova je bila že dolgo let. Tri hčere je imela in njega. On je bil najmlajši. Čisto majhen je bil še, ko jim je umrl oče. Čeprav je bil brez očeta, čeprav so morale njegove sestre šivati, ko so se komaj malo vzdignile od tal, z materjo vred cele noči – je bila njegova mladost lahka in lepa. Vse štiri so verovale vanj, verovale so, da jih bo nekoč vse rešil iz siromaštva, da jim bo pripravil zadovoljno in mirno starost brez skrbi.

Zdaj je bil star štiriindvajset let. Njegove sestre so bile stare device; najmlajši je bilo trideset let. Blede so bile, suhe, kakor da ni nikdar cvetela mladost na njihovih licih in v njihovih srcih. Dobro se je spominjal, da niso bile nikoli vesele, razposajene in lahkomišljene kakor druga dekleta. Vedno so bile tako blede, šibke, z velikimi očmi, ki se niso nikdar svetile v sreči in lepih nadah. Odkar je pomnil, so sedele v drugi sobi in šivale. Starejši dve pri enem oknu, mati z najmlajšo pri drugem.

Mati je stopila v sobo. Popolnoma beli so že bili njeni lasje in postava nekoliko sklonjena naprej.

„Deset je že,“ je rekla tiho. Hotela je še nekaj reči, nekaj očitajočega, bridkega, toda ustnice so onemele, besede so padle nazaj na njeno lastno srce in tam zabolele in zapekle kakor živ ogenj.

„Vem, deset je,“ je odgovoril in se vzdignil. Pogledal je materi v oči in ta pogled je bil kakor glasen in obupen klic na pomoč.

„Kaj naj počnem?!“ so vpraševale te oči. „Jaz ne vem, kaj in kam, in hudo mi je strašno.“

Materine oči so se orosile.

„Gospa Matjaževa je rekla, da je razpisana služba pri mestni banki,“ je pripovedovala.

„Pojdem vprašat,“ je dejal sin in se pričel oblačiti. Vedel je, da je brez koristi, če vprašuje. Izpitov nima, izpričeval nobenih, dandanes pa ne dobiš brez takih papirjev ničesar. Kako pisarsko mesto bi morda še dobil, ali pisarji so plačani po šestdeset in sedemdeset kron in to je za smrt preveč, za življenje premalo.

„Kaj naj skuham opoldne?“ je vprašala mati.

„Meni je vseeno,“ je rekel. Vedel je, da bo skuhala kaj, kar ima on rad. Ali tudi to ga je mučilo. Čemu mu strežejo mati in sestre, ko je tako odveč na svetu, trot v čebelnjaku, ki odjeda drugim kruh od ust.

Mati je odšla. Šivalni stroji v drugi sobi so drdrali. Od sedme ure zjutraj do desete zvečer drdrajo vsak dan. Od malega je bil navajen na to drdranje in ga še slišal ni. Ali zdaj včasih zaropotajo stroji preglasno, zakriče, zavpijejo. In ves zatrepeta, ko jih zasliši tako glasne in očitajoče.

Kako vesel in lahkomišljen fant je bil nekdaj! Mlad in pogumen in ves poln lepih upov. Mati in sestre so mu kupovale lepo obleko, okusne čevlje, uro so mu kupile in verižico in so tako verovale vanj ko v Boga. Čisto prav se mu je zdelo, da delajo zanj, da hodijo same v obnošenih oblekah, njemu pa da kupujejo paličico in okusne kravate, izbran dežnik in lep, pisan telovnik. Čutil je, da je ustvarjen za gospoda, za nekaj posebnega in imenitnega. Komaj šestnajst let je bil star, ali obnašati se je znal ko mlad baron. Na ulici ga je je bilo lepo pogledati, tovariši so ga imeli v čislih in gospodične so bile vesele, če jih je pogledal s svojimi lepimi, ognjenimi očmi.

Pri večerji je obetal včasih materi in sestram zlate gradove. „Oh, samo potrpite še malo! Čez deset let se bomo vozili v avtomobilu in nad mestom bom sezidal vilo. Ti, Mici, in Fanika in Katica in mama, uf! Vse te šivalne stroje bom zmetal skozi okno, v svilo vas bom oblekel, lepo vam bo ko v nebesih. Zraven moje vile bo stala vaša; imela bo verando okrog in okrog, z rožami bo obraščena in v sobah bodo stali fotelji in divani. Da se boste pošteno odpočile od tega pustega, grdega šivanja.“

Tako je govoril in mati in sestre so verjele. Kako se ne bi izpolnilo, kar pripoveduje Srečko?! Odkar je prišel na svet, so vedele, da jim bo v srečo in veselje. Še rajnki oče je dejal tolikokrat v svoji bolezni: „Vesel sem, da je Srečko na svetu, ko bo zrasel, vam bo v pomoč in veselje.“

V šoli se res ni učil posebno. Ni imel dobrih profesorjev. Bilo je čudno: ves svet je imel Srečka rad in v čislih, le profesorji so ga črtili. Očitali so mu nemarnost in lahkomišljenost. A sami so bili sitneži in suhoparneži, predavali in učili so dolgočasno in pusto, da jim ni bilo moči slediti in jih poslušati. Ko je v tretjem razredu vdrugič padel, je pustil šolo in odšel k trgovini. „Ej, le s trgovino doseže človek dandanes v naši praktični dobi bogastvo in vpliv,“ je govoril doma materi. „Kaj pa bi bil, če bi imel maturo in tudi če bi še dalje študiral na visokih šolah! Čez deset let ne bi bil še nič. Oh, suplentje, koncipijentje, praktikantje, to so sami reveži in berači, pri trgovini pa lahko podjeten človek v desetih letih doseže, kar hoče, če ima le količkaj energije.“ Mati ga je poslušala pobožno in sestre so mu pritrjevale.

Šel je k trgovini in ostal tam pol leta. Ali bil je gosposki in plemenit značaj, aristokrat po duši in po srcu. Njegova narava je bila proti vsaki surovosti, stremuštvo se mu je upiralo iz dna srca. A pri trgovini je tako, še lastnega brata moraš uničiti, če je tvoj tekmec. In preden se izučiš! Postavljajo te v en red z drugimi mlajšimi paglavci, ki nimajo nobene izobrazbe in kožo debelejšo od rinocerusa. Človek občutljivejših in tanjših živcev ni za trgovino.

Razume se, da so bile tudi mati in sestre istega mnenja. Prakticiral je potem pri nekem stavbeniku, se učil kiparstva, nekaj časa je mislil, da ima pesniški talent, potem so mu svetovali prijatelji, naj se uči petja, da bi postal lahko tenorist svetovnega glasu. Ali kmalu je ohripel. Nato je bil pri nekem podpornem društvu tako dolgo tajnik, da ga je vzela oblast k vojakom.

Bil je inteligenten in izobražen, v vsaki družbi so ga bili veseli, ker je bil duhovit in zabaven. S svojo ljubeznivostjo je očaral in pridobil vse ljudi. Ali v življenjski borbi si ni znal najti pravega mesta. Če bi bil bogat, bi pač živel udobno in prijetno, znal bi uživati svet, mladost in veselje. Ni bil slabega srca; če bi bil imel sam dosti, bi podpiral tudi druge, olajšal bi materi starost, sestre bi osvobodil jarma večnega morečega dela. On pa ni bil bogat, a je ljubil veselo družbo, lepo obleko, gosposke zabave. Denar, ki so mu ga dajale mati in sestre, je sprejemal brez misli, kakor da mora tako biti, in ga tratil brez očitkov.

Pri vojakih je bil rad. Dali so ga v pisarno, častniki so bili ljubeznivi z njim in med štirimi očmi se je vsak rad pogovarjal z njim. Mati in sestre so mu pošiljale, kolikor so mogle, da je imel za kavarno, za lepe čevlje, za zabavo in cigarete. Ko je stopal lahko in prožno po velikem mestu, se mu je zdelo, da bi osvojil ves svet z enim samim pogledom. Gospodične so se mu nasmihale, on je salutiral tej ali oni, da se je videlo, da nosi drage usnjene rokavice na elegantni, ozki roki. Ta in ona se je zaljubila vanj, tudi iz boljših krogov, ali razdrlo se je vse, ko se je izvedelo, da ni niti veleposestnik niti bogat trgovec. To ga ni mnogo motilo in njegove ognjene črne oči so kmalu osvojile kakšno drugo romantično mladenko, četudi ne za vselej.

Šele ko je bil približno mesec dni doma, je hipoma spregledal. Videl je, da se nihče ne trga zanj, da je zvečer v gostilni in kavarni vsakemu svojemu znancu dobrodošel drug, nikakor pa ne podnevi v resničnem, pravem življenju. Vsak je imel pripravljen izgovor, če ga je vprašal za svet in pomoč. In nihče mu ni dal odgovora na vprašanje: „Kaj naj počnem?!“

Zdaj je tudi prvič videl življenje matere in sester v vsej žalostni puščobi. Toliko let truda in muke, dela brez počitka in oddiha in kaj je bilo pridobljeno – nič! Samo za trdi, vsakdanji kruh so ropotali stroji – in zanj. Prvič v svojem življenju je zardel od sramote, da je jemal te krvave groše iz koščenih rok matere in sestra, da jih je jemal in zapravljal brez spoštovanja za zabavo, za parfumiran papir, za lakaste čevlje, za pisane kravate, cigarete, vino in kavarne. Kolikokrat je kupil kaki nečimrni gospodični dišeč šopek dragih rož in ni pomislil, da so večerjale mati in sestre suh kruh in malo vodene kave, da so prihranile zanj, kolikor je zahteval. Nehote so mu zračunale misli, koliko je zavrgel od njihovega zaslužka v slepo, po nepotrebnem. Pričakovale so od njega, da jim pripravi mirno in brezskrbno starost. Stokrat so jo zaslužile in imele bi jo zagotovljeno, če bi ne bilo njega. Za denar, ki ga je pognal, bi si lahko kupile v predmestju hišico z vrtom, živele bi tam zadovoljno, brez velikih skrbi. Ali on jim je snedel tako mirno, tiho hišico, vzel jim je zasluženi počitek starih let in ga po neumnem zapravil.

Sto podobnih misli se mu je vsiljevalo. Kakor otrpnjen je po cele dneve ležal na postelji in neka čudna, strašna lenost je legla nanj in mu pila moč iz žil. In čutil je, da je slabič, da je slabič od nekdaj. Nihče ni bil kriv njegovih neuspehov, ne profesorji in ne trgovski stan ne razmere in ne ljudje, on sam je bil kriv, da je na pol človek, da je za vse malo in niti za eno stvar popolnoma.

Umil se je in oblekel in vse te misli, ki jih je premleval že dva meseca vsak dan, so vzrojile s strašno silo v njegovi duši. Šivalni stroji v sosednji sobi so glasno drdrali. Strah ga je bilo stopiti tja in pogledati materi in sestram v obraz. Stari, veli obrazi bi zazijali vanj, žalostni nasmehi bi ga pozdravili in udarilo bi ga to tiho, neizrečeno očitanje po srcu kakor kamen. Edina ljubezen teh žensk je bil, edina nada, in grdo jih je prevaril. Še mu malo verujejo, še je nekaj upanja v teh zardelih, prečutih očeh, ali jutri bo ugasnilo, še danes bo ugasnilo in pogledale ga bodo oči v nemi grozi: Kaj si storil, sin?! Kaj si storil, brat?! Kaj si res goljuf?! Kaj si res lažnivec?!

Ne, ne more lagati. Bežati mora od tod. Tudi drugje ne bo uspehov, nobenega veselega boja ne bo, le mučno in žalostno čakanje na kakšen usmiljen slučaj, na val, ki bi ga zgrabil in vzdignil kvišku. Morda ne bo nikdar tega slučaja – ali šivalni stroji bodo obmolknili, daleč bodo, neslišni.

Oblekel se je v najboljšo obleko, vzel suknjo in klobuk in odprl omaro. Tam je ležala v starem etuiju stara zlata ura. Očetova ura je bila to, spomin na nekdanje boljše čase. Nedavno, za njegov štiriindvajseti rojstni dan mu jo je dala mati. In naročala mu je, naj je ne nosi vsak dan, samo ob svečanih prilikah, in naj jo visoko časti: mnogokrat ni bilo skorje v hiši, ali ure se ni dotaknil nihče.

Potem je stopil v drugo sobo. Štirje šivalni stroji so se ustavili.

„Ali se greš predstavit, Srečko?“ je vprašala mati.

„Da, predstavit se grem,“ je dejal in nekaj bridkega mu je stisnilo grlo.

„Ali potrebuješ kaj denarja?“ ga je vprašala ena od sester.

Molčal je.

„Tu imaš pet goldinarjev,“ je rekla mati. „Nikar ne izdaj vseh, zadnji so, samo, kar potrebuješ ...“

Molče je spravil petak in se obrnil k vratom. Ali še enkrat se je vrnil, pristopil k materi in se dotaknil njene sive glave: „Tako dobre ste vse.“

Vzdihnil je, čuden mrak je spreletel njegov obraz. „Zelo hudo mi je,“ je zamrmljal, „ne morem povedati, kako hudo.“ In naglo je odšel.

Spodaj na ulici je obstal nekoliko trenutkov neodločno.

„Zadnji petak so mi dale,“ je rekel na glas in bilo mu je kakor tatu ali roparju.

Potem je odšel na kolodvor. Kupil je karto in stopil v vlak. Nič ni premišljeval, nič se ni čudil, da stoji vlak na tiru, kakor pripravljen zanj. Doma mu je prišla misel, da bi zbežal, odšel je na kolodvor in glej, na tiru stoji vlak, pripravljen k odhodu.Peljal se je k morju. Veliko mesto je tam in sto cest po kopnem in po morju v širni, neizmerni svet.

Kam gre pot in kdaj se je moči vrniti iz temne tuje daljine?

Kdo ve, kdo ve?! ...

MAČEHA222

222 Domači prijatelj 1907, 4 (1. april). 93–101 in Rdeči prapor 1911, št. 14 (18.2., str. 1–2), št. 16 (25.2., str. 1–2) in št. 17 (1.3. str. 1–2). Med objavama ni razlik. Rokopis ni ohranjen. V češčini (Machecha) Vydrovy Besedy, 8/1908, št. 9, str. 220–225.

Nekoč pozimi sem se vozila iz Prage na Dunaj. Vozila sem se z osebnim vlakom in seveda v tretjem razredu. Vedno je poln ta vlak, in drugi ljudje psujejo na težavno vožnjo v prepolnih vozovih. Ljudje jih motijo, otroci, dolgočasni pogovori ... Ali jaz imam posebno srečo na svojih potih. Kamorkoli se vozim in kadarkoli, vselej se mi pripeti kaj prijetnega, lepe stvari slišim od svojih sopotnikov in v svoje veselje se uverim223 223 uveriti se – prepričati se. vedno znova, da so ljudje dobri in plemeniti. Dostikrat se človek razočara, res, ali naša lastna narava je tako pomanjkljiva, da opažamo in si zapomnimo slabe stvari prej, kakor dobre. Koliko lepega pozabimo stokrat in stokrat, ene krivice pa, ki nam jo je kdo zakrivil, ne bomo pozabili do smrti nikdar.

Koliko prijetnih trenotkov doživi človek v železničnem vozu samo, če hoče. Niti ust mu ni treba odpreti, samo okrog sebe naj gleda. Koliko smešnih in lepih prizorov že sem opazovala na ta način! Nekoč v jeseni sem se vozila tako proti mestu. Mlada gospa s tremi otroci je sedela meni nasproti. Ko smo se bližali postaji, začela je teta z roko lica otrok ščipati jih za ušesa, kuštrati jim lase. Ko je videla moj začuden pogled, rekla je povzdihom : „Moji otroci so tako bledi in slabotni! Z velikim naporom je prištedil moj mož letos pozimi toliko, da sem mogla oditi z otroci po leti na deželo. Sam si siromak niti dopusta ni vzel, samo da bi mogli otroci biti dlje zunaj. Ali nič jim ni koristila dežela. Slabotni so in bledi, kakor prej. Zato bi rada, da bi bili vsaj zdaj na kolodvoru malo rdeči, da jih bo vesel prvi hip, ko jih bo videl.“ Stožilo se mi je mlade gospe in posmeh nad njenim početjem mi je zamrl na ustnicah.

Drugič enkrat sem se vozila v zadnjem vozu vlaka ter sem stala skoro cel čas zunaj na ploščniku. Prelepa mesečna noč je bila. Kako je letel skozi krajino, ki se je po bliskovo umikala mojim očem. Vse je bilo tako tiho in čarobno. „Zdaj pridejo ovinki,“ pravi neki glas za menoj. „Morate se držati, da se vam ne pripeti kaka nesreča.“ Ozrem se in vidim starega kondukterja. „Lepa noč je,“ pravi. „Kadar so take noči, tudi jaz najrajše stojim zunaj. Gozdovi so črni, pogreznjeni v nek čudni mir, a nebo je tako visoko in svetlo. Toliko zvezd je!“ Zagledal se je kvišku. „Vi ljubite prirodo?“ vprašam. „O, zelo,“ odgovori on. „Vdovec sem, brez otrok. Še ko sem bil mlad, nisem bil za gostilne, zdaj pa sploh ne pijem. Na lov hodim. To je moje edino veselje. Kadar imam čas, pa se peljem ven v gozdove. Če bi prišel še enkrat na svet, postal bi lovec, vedno bi hodil po smrečju pod bori in pod hrasti. Lepo je to. Ali tudi moj poklic ni napačen. Vlak je moj dom, in kadar mi je dosti ljudij, dosti mladih in starih, veselih in žalostnih obrazov, pa se postavim semkaj in gledam na doline in bregove, ki lete mimo. Zadovoljen sem s svojim življenjem.“ Pogladil si je belo brado in odšel nazaj v voz.

Zavila sem v stran. Pripovedovati sem hotela o priprosti češki ženi, ki je bila že nekoliko v letih in ki se je imenovala Ana.

Voz, ki je bil v Pragi natlačeno poln, se je čez par ur jako izpraznil. Samo neka žena je ostala v drugem kotu z dvema majhnima deklicama. Že prej sem jo opazila in se čudila njeni veliki potrpežljivosti, s ktero je kratkočasila mala, sitna otroka. Ena od deklic je bila stara po priliki poldrugo leto, druga je bila leto starejša. Nagajali ste obe in osobito prej, ko je bilo več ljudi, jima vožnja ni posebno ugajala. Pretesno jima je bilo med tolikimi ljudmi. Ali naposled sta se utrudili. Mati je vzela najprej manjšo k sebi na roke; ali tudi starejša je hotela biti v naročju pri materi. Žena je malo ugovarjala, da to ne pojde, ali naposled je vendar vzela obe nepotrpežljivki k sebi v naročje. sta kmalu, ena na levi, druga na desni roki. Več, kakor uro sta spali. Žena je sedela ves čas nepomično , niti ganila se ni, da ne bi prebudila malih . Ali ko ste se obe hkrati prebudili, vzdihnila je žena zadovoljno. „Oh, kako me roki bolijo, dragici moji,“ je rekla punčkam. „Veliki sta že in težki.“

„Fanuška je lačna,“ je rekla starejša. „Mama, daj kolače.“

„Anda tudi lačna,“ je ponavljala manjša, „tudi kolače.“

Žena je odvezala culo, natočila vsaki deklici kozarec mleka in dala vsaki majhen makov kolaček v roke. Deklici ste se stiskali k njej in kar je hotela ena, hotela je tudi druga. Ko sta se najedli, šli sta pregledovat kupe. Tudi k meni sta prišli. Na klopi je ležal nek ilustriran časopis, kterega sem ravnokar odložila. „Daj meni slikice, gospa,“ je rekla večja deklica.

„Meni slikice,“ je ponovila manjša in stegovala rokici.

Pretrgala sem časopis na dvoje in jima dala.

Žena je prišla po punčki. „Oprostite, gospa,“ je rekla, „saj veste, otroci še nimajo razuma.“

Nasmehnila sem se. „Naj le imata časopis, ne potrebujem ga več. Kako sta si podobni, kakor dva krajcarja,“ sem rekla in pogladila obe kodravi glavici.

.Da, čez nekaj let bodo mislili ljudje, da sta , je menila žena.

„Kako je to, da ni ne ena po mamici? Obe imati zlate lase, a vi ste črnolaska,“ pravim.

„Saj niste moji,“ se zasmeje žena.

Nista vaši?!“ se čudim. „In tako vas imati radi in vi ste tako dobra z obema! Kar ne verujem!“

„Sirotici sta že brez matere,“ pripoveduje žena. „Mlajša je imela komaj pol leta, ko ji je umrla mati. Jaz sem bila z njo v rodu. Ona je bila nekaka daljnja moja sestrična. Umrla je za jetiko, sirota. Tako težko je umirala. Zaradi otrok bi bila rada še živela. Zadnje dni pred smrtjo je neprestano tožila: Ljubi Bog, kaj bo z ?! Lahko bi umrla, ali kaj bo z ?!“

„Ko bi vedela, kako radi bodete imeli vi njeni deklici, gotovo bi bila umrla mirno, brez skrbi,“ sem rekla jaz.

Objela je otroka in ginjeno zatrjevala: „Ko bi bile od moje krvi, ne bi ju imela rajši.“

„Mama, tata mi bo punčko kupil,“ je rekla deklica.

.,Bo, bo,“ je mirila žena.

„Njihovemu očetu tudi ni najlepše,“ pripomnim jaz.

„Ni, ni,“ je pritrdila moja znanka.

„Ima rad otroka?“

„O, zelo,“ je rekla. „Zelo rad. Sploh je zelo pošten človek. Pri železnici je na Dunaju.“

Obmolknila je malo. Potem se je zasmejala prisrčno, da so se ji zasvetile žive črne oči hudomušno kakor mlademu dekletu. „Pravzaprav je on moj mož.“

Pravzaprav...?! Kako mislite to?“

„Po postavi sem mačeha teh dveh,“ je pripovedovala in objela obe deklici. „To je zelo smešna povest. Če hočete, vam jo povem,“ je rekla.

„Pa sem res radovedna,“ sem rekla jaz.

„Zaradi teh deklic sem se možila, ki niti moji nista,“ je začela pripovedovati. „Ko sem bila še mlada, imela sem dosti snubačev. Pravili so, da sem najlepša iz naše vasi. Ali s tistim, ki bi ga bila jaz rada imela, se je vse razdrlo. Prodal je posestvo in odšel v Ameriko. A drugega nisem hotela nobenega. Rekli so, da sem neumna, ali moje srce je bilo tako, samo na enega sem mislila. In ko je on odšel, je bilo vsega konec. Bila sem edinica, in ko je oče umrl, ostali sva z materjo sami na posestvu. Ni veliko, ali živi se. Včasih me je še vprašal kakšen pozni snubec, ali jaz sem se smejala ženskam v vasi, ki so mi prerokovale, da se bom možila prej ali slej. Da me ne bo minilo.

Imela sem neke daljnje sestrične, tri sestre, ki so vse vzele železničarje za može. Mati od teh dveh deklic je bila najmlajša od njih. Angela se je imenovala. Vabile so naju z materjo k sebi na obisk, in res sva se peljali doli na Dunaj vsako leto vsaj enkrat. Vse tri so imele otroke. In čudno, jaz sem imela otroke od teh treh sestričen neizrečeno rada. Včasih sem pripeljala eno ali drugo dete k nam domu za kakih dni, potem je prišla mati ponj ali pa oče. Vselej sem jokala, kadar so odšli. Zdaj pred letom je najmlajša sestrična Angela zbolela. Pisali so pome iz Dunaja in jaz sem seveda takoj šla doli in sem ji stregla. Ko je umrla, hotela sem vzeti otroke k sebi, ali on ni hotel. Morala sem pustiti obe pri eni od sestričen na Dunaji. Sedem tednov sem stregla Angeli, sedem tednov sem pestovala oba otroka, mlajše je spalo po noči poleg mene. Kuhala sem ji mleko, ujčkala jo, umivala in previjala.

In ko sem prišla domov, mi je bilo neizrečeno težko in žalostno. Pisala sem sestrični, naj govori zame pri njem, da bi dal deklici k meni v rejo. Da ne bom vzela niti vinarja, samo da naj ju. Sestrična mi je pisala, naj pridem na Dunaj, da se bomo ustmeno pogovorili. Peljala sem se doli takoj. Deklici ste se tako navadiliname, da sta jokali, ko me ni bilo, bolj ko za materjo. Neko nedeljo zvečer sem se pripeljala doli na Dunaj. Sestrična me je čakala na kolodvoru. Doma sta sedela za mizo njen mož in Antonin, oče teh treh deklic. Ko je bila večerja na mizi in ko so že vsi otroci spali, sem rekla jaz: „No, Antonin, saj ti je povedala Zdenka, po kaj sem prišla. Ti si vdovec, samec, kaj boš s punčkama. Daj obe meni. Rada ju imam, vzgojila ju bom lepo in vestno. Niti vinarja mi ne moraš plačati. Vse daš lahko v hranilnico, da bosta imeli za doto, ko bosta veliki.“

On je molčal, Zdenkin mož je molčal, samo Zdenka se je odkašljala, pogledala me je in je rekla: „Veš kaj, Ana, to ni nič. Ne dopade se mi to, kar si si ti zmislila. Otroci naj ostanejo pri starših. Ampak jaz imam drugačen svet za vaju. Antonin je pošten človek, to veš. Siromak je zdaj tako sam brez žene. Rad ima svoji punčki, ali ne more ju imeti pri sebi. Za jesti nima nič poštenega, po gostilnah trosi, ves brez reda je. Ti imaš rada otroka, to je lepo, ali očeta jima nikar ne jemlji. To ni nič.“

Tako je govorila na dolgo in pogledala na svojega moža: „No, stari zdaj ji ti reci svoje.“

In njen mož mi je dejal: „Kaj bomo okolišali, Ana. Če imaš rada obe punčki, pa še njega vzemi. Najbolje bo in ne bo ti sile.“

Jar sem kar odrevenela. „Saj veste, da se ne mislim možiti,“ sem rekla. „Ko bi se mislila možiti, bi se bila prej. Sploh je pa Antonin mlad človek, kaj bom z njim.“

„Šest let sta narazen,“ je dejala Zdenka. „Kaj pa je to. Nič ni to. Antonin je pameten človek, skrbij je imel zadosti in on bi ti bil prav hvaležen, če bi ga vzela.“

„To vem, da bi bil tak, da bi se ti nikdar ne kesala,“ je rekel Antonin. „Samemu mi je težko, kakšne tuje ženske, ktero ne vem, kakšna bi bila z , ne bi rad jemal, tebe pa poznam, prav lahko bi te imel rad.“

„Tvoji punčki mi daj,“ sem rekla. „Vse drugo so prazne besede. Na svoja stara leta se ne bom možila. Že zaradi matere ne.“

„O,“ je rekel on. „Mater vzameš lahko k sebi, če hočeš. Toliko bom že zaslužil, da bomo siti vsi.“

„O, nikar se ne boj! Sama veš, da se marsiktera mlada skrije pred teboj.“

Mene so ti pogovori že ujezili. „Možila se ne bom, pa konec!,“ sem rekla. – „Punčki mi daj, da ju vzamem seboj na Češko, ti se pa oženi s kakšno mlado, ki bo tebi vrstna.“

„Punčk pa ne dam,“ je dejal. „Če že žene nimam, naj mi bota vsaj otroka na blizu. Ampak rad bi pa le, da se premisliš,“ to je dejal in odšel proč.

Mene je ujezilo vse skupaj in drugi dan sem se vrnila na Češko na veliko jezo sestrične Zdenke.

Nič si nismo pisali dva ali tri mesece. Potem sem dobila nekoč brzojavko od sestričnega moža, da naj takoj pridem na Dunaj.

Še tisti večer sem šla. Sestrična je padla po stopnicah in porodila je pred časom mrtvega otroka. V hiši je bilo vse narobe. Zdenka je imela tri svoje otroke in še te dve punčki od Antonina. V jeseni je bilo to. Doma ni bilo dela in lahko sem ostala dlje pri sestrični. Cel mesec je ležala bolna. Ali še v postelji ji ni dalo miru: „Tukaj ostani, Antonina vzemi. Boš imela vsaj kakšen cilj. Boš saj vedela, zakaj živiš. Seveda zdaj, dokler so še mati na svetu, ti je še lepo, ali ko oni umrjejo, ne boš imela nobene žive duše. Pusto življenje bo to, boš videla.“

Tako je govorila vsak dan. In ti dve punčki ste mi bili tudi čedalje bolj všeč. Sama nisem vedela, kaj naj počnem. Ko je Zdenka vstala, sem se dala pregovoriti in pred adventom so me dali na oklice. Vse mi je prigovarjalo. Še mati so prišli z doma za par dni, hvalili so Antonina in silili vame, naj ga vzamem. Meni je bilo čudno, da bi se možila, ko nikdar nisem mislila na to. Ali punčki sta me že klicali za mamo, ne bi ju mogla zopet pustiti za nič.

Tako je prišel tisti večer pred poroko. In naenkrat se mi je strašno stožilo. Ne, jaz nisem mogla misliti na poroko in na možitev! Jokala sem in kar ponoči sem hotela odpotovati domov na Češko. Ali sestrična se je jezila, naj ostanem vsaj do drugega jutra in potem naj delam, kar hočem, ko sem tako svojeglava. Drugo jutro pa je prišel Antonin s fijakerjem. Sestrična in njen mož sta me posadila notri in vsak na eno stran sta seusedla in mi prigovarjala, naj bom vendar pametna in naj ne delam zdaj, v zadnjem hipu, zmešnjave. Antonin je sel s svojim prijateljem, ki je bil za pričo, v drugi fijaker. Tako smo prišli pred cerkev. Sestrična in njen mož sta me peljala pred oltar, Antonin je stopil poleg mene in prej, ko sem vedela, kako in kaj, sem bila poročena. Strašno jezna in vsa zmešana sem bila tisti dan.

Žal mi je bilo, sama nisem vedela, ali sem storila prav ali ne. Sestrična se je smejala in zvečer so nas vsi peljali v Antoninovo stanovanje. Dali so mi obe punčki v naročje, potisnili me z Antoninom v voz in konec je bilo.

Ko sva prišla v njegovo stanovanje, sem morala skrbeti najprej, da denem deklici spat. Pozno je že bilo in jokali sta od zaspanosti. Ko ste ležali v svoji posteljici, prijel me je Antonin za rame, zasmejal se je in je dejal: „Vidiš, Ana, zdaj ne pomaga nič več. Zdaj si moja žena, pa amen.“

Sunila sem ga proč, vsa razjarjena.

„Pregoljufali ste me vsi, ampak meni je žal,“ sem rekla. Sela sem v kuhinji k mizi in sem začela jokati. Hudo mi je bilo in jezna sem bila vse.

„Nesrečna bova ti in jaz,“ sem rekla in raztogotila sem se nanj, zakaj se je zmislil na to nesrečno ženitev.

Postavil se je pred mene in rekel je zelo resno: „Ana, mislim, da je zdaj zadosti kljubovanja. Verjemi, jaz se bom potrudil, da ti bo lepo pri meni. Ti veš, da sem bil dober s svojo prvo ženo in tudi s teboj bom. Ravno zato sem želel vzeti tebe za ženo, ker si pametna. Za šalo in norije nisva več, ampak če Bog da, upam, da bova srečna in zadovoljna. Moji dve deklici, ki sta zdaj tudi tvoji, bova vzgajala lepo in složno, in videla boš, enkrat bo prišel čas, ko boš to uro še blagrovala. Ti veš, da sem pošten človek in noben vetrnjak. In tudi tega ne misli, da sem te vzel iz sile, zato da bom imel žensko v hiši. Lahko mi verjameš, ko ti pravim, da te imam v resnici rad in da te spoštujem od srca.“

Tako mi je govoril in me je hotel prijeti za roko. Jaz pa sem rekla, naj me pusti na miru in vedno bolj sem se jezila. Očitala sem mu, da so me vsi preslepili in premotili, posebno pa še on. Da mi ni bilo na misli, možiti se, in da mi je neizrečeno žal, da so me zvabili v to zmešnjavo.

On ni nič več poskušal pomiriti me.

„Jutri imam službo. Težek in odgovoren posel, moram se spočiti nekoliko. Lahko bi zakrivil kakšno nesrečo zaradi zaspanosti in mnogo nedolžnih ljudi bi pahnil v pogubo. Pojdi v sobo, jaz si bom postlal tu v kuhinji.“

„Jaz ne grem nikamor,“ sem rekla trdovratno.

„Stori, kakor te je volja,“ je dejal. „Nisi več otrok, se boš že spametovala.“

In odšel je v sobo in legel spat.

Jaz sem celo noč presedela v kuhinji pri mizi in moja ogorčenost je bila vedno večja. Ničesar nisem rekla zjutraj. Skuhala sem njemu, sebi in otrokoma zajtrk, celo v torbo sem mu pripravila nekaj jedi, da jih je vzel seboj. Ali drugače nisem govorila nič.

Zbogom,“ je rekel, ko je odhajal. „Počasi se boš že privadila name. Boš videla, da se bova kmalu sprijaznila. Bom že počakal, jaz sem potrpežljiv človek.“ Nasmehnil se je, poljubil deklici, ali meni ni dal roke. .„Vidim, da se še vedno jeziš. Mogoče boš čez osemnajst ur, ko se bom vrnil iz službe, boljša z menoj.“

Jaz sem si pa že ponoči zmislila, kaj bom naredila. Komaj je odšel, sem vzela obe punčki, zaklenila stanovanje in dala ključ sosedi, da naj ga da možu, kadar pride. Z pa sem odšla naravnost na kolodvor in sem se odpeljala na Češko domu k materi.

To so gledali! „Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo, da si prišla?!“ so zavpili. „Kaj se nisi poročila z Antoninom?“

„Seveda sem se, Bog me kaznuj za to neumnost! Ali pri njemu ne bom ostala!“ In povedala sem materi, kako se je vse zgodilo. „Deklici sem vzela seboj. Zdaj sem jim mačeha, pravico imam na nje,“ sem rekla.

Mati so kimali z glavo. „Ana, po pravici ti povem, da nisi storila prav. Osemtrideset let si stara, ampak tega ne bi bila mislila nikoli, da boš naredila tako neumnost.“

Sosede so se zbegle skupaj in so me mučile s svojimi vprašanji. „Kaj ti je naredil, da si odšla?! Slišale smo, da je pošten človek.“

„I,“ sem rekla, „ saj ne pravim, da ni pošten človek, ali jaz nisem za zakon, to je to.“

„In zakaj si mu vzela otroke?! Kakšno srce imaš. Kaj se spodobi to!“ tako se me učile ženske.

Župan je prišel, ki nam je v rodu malo. Tudi on se je jezil name in rekel je, da bi se on na orožnike obrnil, če bi bil namesto Antonina.

Še celo naš stari župnik so poslali pome. „Grdo si naredila,“ so rekli. „Zakaj pa sovražiš moža, kaj ti je naredil?“

„Nič mi ni naredil,“ sem odgovorila, „prav nič. Ali meni se zdi, da nisem za zakon.“

„I kaj bi ne bila!“ so dejali župnik. „Sive lase imam, vse bele lase, in spoznam se na ljudi. Pa ti pravim, da si za zakon. Punčki imaš rada, kakor da bi bili tvoji, in njega tudi ne sovražiš.“

„Sovražim ga ne, gospod, ampak tako – – nerodno mi je, ko nisem mislila že toliko let na možitev.“

„To so muke, draga moja, samo se lepo zopet odpelji na Dunaj, pa bo vse dobro.“

Ampak jaz se nisem vrnila na Dunaj. Antonin je pisal moji materi, naj ne delam neumnosti in naj pridem k njemu. Če pa nočem, naj mu pa punčki dam nazaj. Mati so mi prigovarjali, jokali so se, ali meni je bilovseeno. Ko sem rekla, da ne pojdem, pa nisem šla. Tudi punčki nisem pošiljala doli. Za nič mu jih ne bi bila dala nazaj. Sestrična mi je pisala ta dva meseca skoro vsak teden: malo lepega mi je pisala, kar je res, je res. Jokala sem od jeze vselej, kadar sem dobila njeno pismo, ali še bolj trdoglava sem postajala.

No, če bi mi bil kdo pred desetimi dnevi dejal, da se bom vozila danes tako z otrokoma na Dunaj, bi rekla da nori, takih misli sem bila.

Danes teden pa mi je Antonin pisal. In tako mi je pisal, da sem ravnala grdo in lahkomišljeno. Če hočete pa berite.“

Potegnila je iz nedrij pismo in mi ga pokazala. Brala sem tole :

„Draga Ana! Povem ti, da sem bil včeraj pijan. Deset let je minilo, odkar sem se zadnjič opijanil. Dva prijatelja sta me morala peljati iz gostilne domov. Danes me je sram tega in vendar, kaj naj počnem drugega? Jaz nisem tak človek, da bi te lovil z orožniki okoli. Delaj, kar hočeš. Ampak lepo ni, kar si naredila z menoj. Še bolj nesrečen sem, ko sem bil. Rad imam otroke, miren in udoben kotiček doma, malo zadovoljnosti in veselja po svoji službi. –Za samotarja nisem ustvarjen, otrok sam pri sebi ne morem imeti, ker ni nobene starejše ženske v našem rodu, ki bi mi hotela gospodinjiti in paziti na punčki. Mislil sem, da bo vse lepo in dobro, če tebe vzamem. Ne želim si kakšne vetrnjaste mlade ženske. In vendar bi bil bolje napravil, da sem vzel ne vem kakšno, kakor da ostanem tako, kakor sem zdaj. Oženjen sem, pa nimam žene, otroke imam, ki bodo pozabili name že čez par mescev.

Kadar vse to premišljam, mi je tako, da bi šel, pa pil cele dni.

Tako je stvar, Ana. Če hočeš imeti poštenega in treznega človeka na svoji vesti, pa kljubuj.

Ampak dobro bi bilo, če bi si premislila, dokler je še čas. Pridi danes teden, v četrtek zvečer z vlakom na Dunaj. Pripelji moji deklici s seboj in videla boš, da bo še vse dobro zate in zame. Čakal te bom na kolodvoru. Če ne prideš, ti ne bom nikdar več pisal. Punčki bom pustil tebi, ker kam naj jih dam?! Zdenka ima s svojimi lastnimi dosti skrbi in dela, pri meni ne moreta biti, ko sem po cele dneve v službi, a pri tujih ljudeh bi jim bilo gorje, kakor pri tebi, to vem. Tako bom napravil. Če ni drugače pa naj me vzame vrag, meni je že vseeno.

Torej drugi četrtek zvečer te bom čakal na kolodvoru. Če prideš dobro, če ne pa naj bo, kakor hoče. Antonin.“

„In zdaj se vozite na Dunaj? Danes je četrtek,“ sem rekla.

„Da, danes je četrtek,“ je rekla žena z nasmehom. „Malo sram me bo, da bom prišla nazaj, ampak vendar vidim, da je najbolje tako.“

„Mama, poj,“ je prosila večja punčka.

Ona je vzela otroka v naročje in zapela je veselo slovaško pesnico.

„Vi ste pa res predobra mačeha,“ sem dejala. „Lepo bo punčkam pri vas, strežete jim, pojete jim, še lepše kakor prava mati.“

„Moram, gospa, moram,“ je odgovorila. „Mačeha sem ali jaz bi hotela, da bi me imeli ti dve deklici radi, kakor da sem jim prava mati, – vedno, celo življenje, da bi me imeli tako radi.“

Ko smo se pripeljali zvečer na Dunaj, je pristopil k našemu vozu železničar, vzel obe punčki iz voza, potem še ženi pomagal doli. In poljubil jo je, kakor se to spodobi za zakonski par. Vzela sta vsak eno punčko in vsak nekaj drobnarij na roke in odšla sta kakor dva zadovoljna in srečna človeka. Sledila sem z očmi to malo prijazno družinico in mnogo dobrega sem želela vsem štirim v svojem srcu.

MANIRA, ŠOLA, BOLEZEN IN DRUGE DOGODBICE224

224 Domači prijatelj 1907, 5 (1. maj). 136–141. Rokopis ni ohranjen. Pod naslovom Manira, šola in druge zgodbe objavljeno v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 83–91, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, 103–111, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 103–111 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 99–108. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 80–89.

Z Vladošo imam zdaj mnogo posla. Velika je že – čas, da se priuči manire. Kadar greva skupaj kam na obisk, ponovim ji še pred vrati vse svoje dobre nauke: „Pozdravi, ko stopiš v sobo. Ne sedi na divan, za otroke so stoli. Če nas pogoste s čajem in kolači, ne vzemi najlepših in največjih koščkov; če ti ni kaj všeč, molči. Ne da bi zopet rekla, da je potica neslana ali da je mleko prismojeno! To se doma lahko reče, drugje pa ne. Sploh, drži jezik za zobmi. Ko si bila majhna, si smela govoriti marsikaj brez zamere, zdaj hodiš v šolo, zdaj je treba že paziti na to, kaj se zine. Vidiš, gospa Dolfetova se jezi nate in name, ker si ji rekla, da izgleda kakor naša babica, – a njej je šele dobrih trideset let. Ljudje so občutljivi in zakaj bi jih človek žalil po nepotrebnem.“ – Tako jo podučujem, potem pozvoniva. Pri dobrih znancih je prijetno. Jaz poiščem gospo, Vladoša se druži z otroki in četudi ni ravno vzor dobro vzgojene punčke, stvar ni natančna – ali pri tujih, pri onih, kjer se delajo „vizite“ v najlepši obleki in z najboljšimi manirami – pri takih je druga stvar. Hvala bogu, v take „vizite“ greva z Vladošo samo parkrat na leto – mož se že potuhne s kakšnim izgovorom. – Posade najinaju v salon in vsi se dolgočasimo neizmerno na manj ali bolj modernih foteljih. Pogovor je pust in prazen, Vladoša molči, po mojem nasvetu, vztrajno in vdano. Čez dolgo časa se oglasi: „Mama, jaz sem vse sem preštela. Gospa ima pet mizic, dvaindvajset slik, sedem ur, pet svečnikov in šest zrcal...“ in ponosno pokaže z roko okoli po salonu, ki postane naenkrat smešen in neokusen kakor magacin225 225 magacin – skladišče. trgovca s pohištvom.

„O, vaša mala zna že šteti,“ se nasmehne gospa prisiljeno ljubeznivostjo, misli pa si: „Frac226 226 frac – der Fratz, nem., paglavec. nespodobni, niti sluha niti duha nima o oliki!“

Jaz vem, kaj si gospa misli, nerodno mi je in brez potrebe zardim. Vladoša pa zakliče: „O, zmotila sem se, ur je osem!“

Poslovim se, gospa naju spremi do vrat in na stopnicah zastonj pridigujem Vladoši, naj drugič ne šteje, če je nihče ne prosi. – Gospa je vplivna starejša dama, za naše društvo je imela vedno darežljivo roko – ali občutljiva je neizmerno. Otrok ni imela in jaz vem, pri prvi odborovi seji, pri kateri me ne bo, bo rekla z važnim glasom: „O, gospa Zofka je jako agilen element, mnogo dela, pametna je, le otrok ne zna vzgajati! Ta njena mala, je, ist ein ganz frecher Fratz! Keck, nicht zum sagen.“227 227 […] ein ganz frecher Fratz! Keck, nicht zum sagen – nem., zelo predrzno otroče! Domišljavo, da ni za povedat!

In to ni res, resnično ne! Jaz ne morem za to, če Vladoša zdaj neprenehoma šteje, čita in piše, tako rekoč ponoči in podnevi.

Ona hodi v šolo in česar koli se tam uči, vse se ji zdi imenitno in važno. Zadnjič jo je povabila neka deklica iz sosedstva k sebi. Njeni starši imajo lepo vilo; veža je pobarvana modro. Vladoša je šla z Gusti. Na verandi pred vežo so sedeli Gustini starši, ali Vladoša jih ni pozdravila, čeprav ve, da se to spodobi. Vprašali so jo to in ono, ali ona je molčala. Vprašali so jo, kako ji je ime. „Kredo mi dajte,“ je dejala ona in nič „prosim“. Še „dober dan“ ni rekla.

Dali so ji kredo. Šla je v vežo in napisala je na steno z velikimi abecedarskimi črkami: „Vlada Jelovšek, I. razred.“

„Tako mi je ime,“ je rekla in potem je postala zgovorna, kar je sploh njena navadna lastnost.

Poznejši sem se tudi jaz seznanila z družino. Ko sem jih obiskala, sem videla v veži Vladošine čačke – verjemite mi, ne v moje veselje.

„To je Vladošina vizitnica228 228 vizitnica – star. vizitka. ,“ so mi rekli in povedali mi njen nastop v njihovi hiši. – Doma sem jo poučevala potem, da se po stenah ne čečka, posebno v tuji hiši ne. „O,“ je dejala Vladoša, „jaz sem videla dečke, ki so možice slikali na vojašnico, in še z ogljem.“

Dopovedala sem ji, da so bili ti dečki gotovo že na pol barabe in da se sploh spodobi, da se deklice drugače in lepše obnašajo.

Odkar hodi Vladoša v šolo, se je jako predrugačila. Samostojna je in samozavestna. Včasih pride k moji pisalni mizi, pogleda, kaj pišem, pa me pohvali: „Oho, že enajst strani! Danes smo pridni, mama.“ Če mi delo ne gre od rok, se namrgodi: „Aha, danes ni nič!“ Potem se nasloni na mizo in ogleduje moj rokopis.

„Ti vse debelo pišeš in če se zmotiš, pa kar prekrižaš. V naših zvezkih ne smemo ničesar križati. – Ali je to težko, pisati za knjige in časopise? ... Kar izmišljuješ se, kajne? – No, ko bom jaz velika, bom pisala še več ko ti. Jaz se lahko zmislim. Kar oči zaprem, pa si kaj zmislim.“

„O,“ pravim jaz. „Zmisliš si pa res imenitno, kadar si v sili. Lagati znaš, da je sramota! To je nekaj čisto drugega. Tega ti ne bodo tiskali.“

„Pa se nečem zlagati, mama. Včasih me kaj vprašaš, pa se mi usta zlažejo. Kar tako. Samo se naredi.“

„Da, in potem lažeš po pet dni skupaj,“ karam jaz. „Kolikokrat si že klečala, pa nič ne pomaga.“

„O, ali sem se ti danes že kaj zlagala?“ vpraša Vlada razžaljeno. „Niti za pičico ne.“

„No, no, do noči bo že kaj prišlo. Ampak to ti povem, da bo hudo, če se tega ne odvadiš. Laganje je nekaj strašno zaničljiva, zaničljivega, razumeš?!“

Ta beseda ji imponira, vse lažje prenese – ali če ji pravim, da jo zaničujem, to ji gre do živega.

„Ti, mama,“ me vpraša naenkrat, „ali je tata bolj učen, kot si ti?“

„Precej bolj,“ pravim jaz. „On je doktor.“

„Doktorji so jako učeni?“

„Kakor se vzame.“

„Gospodična Zdenka je zdaj tudi doktorica?“229 229 Zdenka Hásková Dyková (1878–1946) je bila profesorica geografije in zgodovine, pisateljica (proza Mládí, 1909, poezija Cestou, 1920)kulturna novinarka in prevajalka. Kot študentka je bila aktivna v ženskem gibanju. Med leti 1907–1909 je bila profesorica na liceju v Brnu, od leta 1909 je živela v Pragi in bila urednica različnih časopisov in revij (Rudé květy, Zlatá Praha, Ženský svět, Lumír, Lidové noviny idr.). Prevedla je številna literarna besedila, mdr. Cankarjev Za narodov blagor (1907) in številna besedila Zofke Kveder. Slovenska pisateljica jo je omenila v več literarnih besedilih. Njuno prijateljstvo se je z leti vedno bolj poglabljalo.

„Da, ona je zdaj tudi doktor. Ali ona je drugačen doktor, kakor je naš tata.“

„Zakaj?“

„Tako. Ona je doktor za šole, tata je pa doktor za bolnike. Ona uči.“

„Jaz bi bila rajši doktor za bolnike.“

„Če boš dvajset let hodila v šolo in se učila, pa boš morda.“

„Dolgo je to,“ meni Vladoša.

„Dolgo.“

„Potem bi imela toplomer in bel predpasnik z rokavi. Meni se zdi, da je jako fino, če je človek učen.“

„Fino je.“

„Jaz pojdem v kuhinjo. Kavo bom zmlela,“ se zmisli Vlada in odbeži.

Čez par trenotkov se pokaže njena glava zopet med vrati: „Barica lupi krompir. Ali lahko pomagam?“

„Pomagaj!“

„Ali lahko enega pojem?“

„Pojej!“ Vrata se zapro in jaz imam mir.

Toplo mi je v duši in prijetno. – Ljudje božji, jaz imam našo Vladošo zelo rada, zelo! Niti vedela nisem, da jo imam tako jako rada, ali ona je bila februarja meseca bolna in od takrat vem, da bi bila velika nesreča zame, če bi izgubila Vladošo. Imela je nevarno pljučnico, cel mesec je ležala in deset dni ji je bilo zelo hudo. Takrat, ko je bila bolna, nisem nikdar mislila, da bi mogla umreti, in nič se nisem bala. Ležala je, ličeca rdeča in očke svetle od vročice. Bledlo se ji je večkrat, vpraševala me je, če sem naredila nalogo, če vidim tičke na stropu in če se res vozimo po morju, ko se vse tako ziblje in ko nekaj tako šumi. „Morje šumi, mama, morje šumi,“ je govorila. „Slišiš, kako pojo:

Barčica po morju plavala,

drevesa se priklanjajo.“

Glasek ji je ohripavel, zajokala je. Pritisnila je roko na prsi in rekla:

„Tukaj me boli, vidiš. Kje je tata? Reci, naj mi da pravo medicino, pravo!“

Tata je bil v bolnišnici. Ali opoldne je prišel domov in je sedel celo popoldne pri Vladoši, tudi ponoči je on čul pri nji.

Stara mama je hodila vsak dan k nam in je jokala pred Vladošino sobo: „Ubogi otrok! Kaj bo, kaj bo?!“

Moj mož se je držal trdo. „Nič nitakega, samo paziti moramo. Nikar mi jo ne razburjajte! Če boš jokala, mama, ne smeš noter.“

Babica si je obrisala oči, nategnila je obraz na smeh, potem je celo dopoldne sedela pri Vladoši in ji je pripovedovala o zajčkih, o mladih mačkicah in o kokošji družini, kjer so imeli petnajst pišk. Sproti si je izmišljevala vedno nove povesti. Vladoša je mirno ležala in poslušala. Poslušati je smela, samo govoriti ni smela nič. Vsako uro smo ji zamotali sveže hladne ovitke čez prsi in pleča, zdravila je dobivala, jesti pa nič drugega ko mleko, malo sadnega soka, par žlic čaja ali vina.

Ne vem, kako je bilo to, ali jaz se nisem prav nič bala zanjo. Kar nič nisem mislila, da bi mogla umreti. Lepo se mi je zdelo, da je tako potrpežljiva in poslušna. Karkoli je rekel tata, vse je ubogala do pičice. Kadar smo ji menjavali mrzle ovitke, je včasih tožila, da jo mučimo; naj jo pustimo na miru, da jo glava strašno boli.

„Moramo,“ sem dejala, „saj si slišala, da je rekel tata, da moramo.“

In koj je bila tiho, nič ni tožila. Poznejše je sama zahtevala: „Mama, ura bije, previj me!“

Včasih zvečer me je zaskrbelo v srcu, vprašala sem moža: „Povej po pravici, ali je nevarno?“

„Kakor se vzame,“ je odgovarjal. „Paziti moramo, to je edino. Ali bati se ne moraš nič.“

In zopet sem bila mirna, strah je zginil iz srca.

Šele potem, ko je Vladoša popolnoma ozdravela, mi je povedal mož, da je bila nevarnost večja, kakor je priznal meni in svoji materi. „Neko noč sem mislil že kar zagotovo, da bo umrla.“

„In niti poklical me nisi?! Pustil si, da sem spala v svoji sobi.“

„Bolje je bilo tako. Jokala bi bila, vsa iz sebe bi bila; če bi te bil prebudil, razburjala bi bila mene in malo in ti veš, da je mir za bolnika prva in najvažnejša stvar.“

In čudno, zdaj šele, ko je Vladoša popolnoma zdrava, ko že zopet hodi mesec dni v šolo, zdaj šele moram vsak čas misliti, kako strašno in žalostno bi bilo zdaj, če bi nam bila umrla. – Kako tiho in mrtvo je vse, ko je v šoli! – Nikoli več ne bi sedela v moji sobi na svojem malem stolčku, nikoli več me ne bi motila s svojimi vprašanji, na ktere se včasih toliko jezim, ali katere bi potem tako bridko, bridko pogrešala! – „Mama, ali se ,nebo‘ skupaj piše? – ,Vodomet‘, to je ena beseda, ne? Dvanajst četrtin, to so trije celi, ne? – Trikrat tri in dve je enajst, ne?“

Oh, kako je včasih sitna!

Zadnjič je videla sliko Napulja230 230 Napulj – Neapelj. z Vezuvom. „Zakaj je ta dim tu?“ je vprašala.

„To je Vezuv, gora, ki ogenj bljuje.“

„Od kod pa?“

„Iz zemlje. Strašno globoko v zemlji doli pod nami je vse goreče, a nekaj hribov je takih, da imajo velikansko, dolgo dolgo luknjo in iz te luknje švigajo plameni.“

„Pa zakaj so skopali to luknjo?“

„Nihče je ni izkopal, sama se je naredila.“

„Zakaj se je naredila?“ vprašuje dalje in jaz vidim na nosu, da bo temu vprašanju sledilo še najmanj deset drugih.

„Jaz nimam zdaj časa,“ pravim. „Saj vidiš, da pišem. K tatu pojdi, ti bo on povedal.“

Vladoša gre k tatu, vprašuje, vprašuje, dokler tudi njega ne zapusti potrpežljivost. „Tvoj abecednik se uči,“ ji pravi. „Da boš znala lepo in gladko čitati vse knjige. Tam je vse napisano o zemlji in o Vezuvu in o morju, vse, kar hočeš vedeti.“

Vladoša pride zopet v mojo sobo z abecednikom v roki. Odpre in čita. Zdaj so pri velikem „D“.

„Danica je žensko ime. Dečak je dobar. Dijete je marljivo. Drava je rijeka,“ čita počasi in važno.

Ali že zopet stoji pri meni: „Kje je Drava?“ sprašuje.

„Na Štajerskem,“ se obregnem, nejevoljna, da nimam kar nič miru pred njo.

„In kje je Štajersko?“

„Oh, prosim te, daj mi mir že enkrat! Učiteljica ti bo pokazala Dravo v šoli na zemljevidu, če jo vprašaš, in Štajersko tudi. Jaz nimam zemljevida doma. Igrat se pojdi na dvorišče!“

Vladoša poišče svojo žogo, pa se gre na dvorišče igrat. Če je ne bo vrgla čez plot, bo pol ure mir.

Zadnjič sem jo poslala z nekim pismom k staremu gospodu, ki ima otroke prav rad. Prišla je domov zelo ponosna in zadovoljna.

„Rekel mi je, naj sedem. Vprašal me je, če hodim v šolo. Sem rekla, da hodim. Vprašal je, kaj delaš. Sem rekla, da šivaš meni bel predpasnik za v šolo. Je rekel, da se priporoča. In potem mi je dal krono. Vidiš jo, čisto nova je,“ mi jo kaže s posebnim ponosom.

„Zakaj si jo vzela?“

„No, če mi jo je pa dal! „

„Vseeno. Ti bi bila rekla hvala lepa!“

„Saj sem rekla.“

„Ali krone ne bi bila smela vtakniti v žep, ampak položiti bi jo morala njemu nazaj na mizo. Tako se spodobi,“ jo učim jaz.

„Ampak, mama, v mojem šparovčku nimam še nobene krone!“ se brani ona in jaz molčim.

„Sosedov Viktor ima mladega peska. Trideset krajcarjev je dal zanj. Črn je in bel gobček ima,“ pripoveduje Vladoša. „Viktorjeva mama je rekla, da ne mara take krote pri hiši, ali Viktor je prosil svojega tata in on je rekel, naj ga ima. Samo v sobe ne sme nikoli. Pesek se imenuje Repek. To si je Viktor izmislil. Viktor mi je rekel, da mi ga bo včasih posodil, kadar pojdem na sprehod. Ali na tramvaj ne smem z njim. Jaz sem rekla Viktorju, da bom dala pesku rdečo pentljo na vrat. To bo lepo. In kajne, saj imam dosti pentelj, lahko jo dam. Tisto bom dala, ki sem jo imela včeraj v laseh. Mama, jaz bi tudi rada imela takega peska ali pa mačkico ali pa grlico. Rondova Zlata ima grlico.“

„Če boš pridna, ti bom kupila na Reki dva kinezka231 231 kinezka – kitajska. ptička. Kinez ki ptički so strašno majhni, pojo sicer nič, ali lepi so kakor pisane svilene kepice. Tako majhni so, glej!“

In jaz ji hitro narišem dva tička na papir.

„Kdaj pojdeš na Reko?“

„Čez tri mesece.“

„In ne boš pozabila?“

„Ne bom.“

Vladoša je odšla.

Stoji pred sosedovo hišo in kriči na ves glas: „Viktor! Viktor! Jaz bom kinezke tičke dobila, kineske tičke! Na celem Hrvaškem ni takih tičkov!“

Otroci ...

BEDA232

232 Domači prijatelj 1907, 6 (1. junij). 168–173. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5, 137–144. Srbohrvaško besedilo z naslovom Proletarčeva smrt je izšel v listu Slobodna Riječ 25. 12. 1912, št. 294, str. 2), v češčini (Bída) v České slovo, 2/1908,, št. 199, str. 9.

Zgodaj zjutraj je žena vstala, skuhala kavo za zajtrk in krompir za obed ter zbudila dvoje starejših otrok, dečka in deklico, ki sta hodila že v šolo. Umila ju je in počesala. Skozi okna, ki so bila visoko pod stropom, je prihajala jutranja svetloba v tesno stanovanje, ki je bilo zaduhlo in vlažno kakor vse take luknje siromakov, ki tičijo na pol v zemlji. Nekdaj so bile tu kleti, a zdaj so jih prenaredili za stanovanja. V kotu je stala ena sama postelj, v sredini miza in dve klopi, v kotih so ležale slamnice233 233 slamnica – slamnjača, ležišče iz slame. in po stenah je viselo nekaj stare ponošene obleke.

Na postelji je ležal on. Bolan je bil jako. Prekašljal je cele dneve in noči in samo proti jutru je vselej malo zadremal; zato je žena po prstih hodila sem in tja in šepetaje govorila z otroki. Rezika in Lojzek sta že sedela pri mizi vsak s svojo skodelico slabe vodene kave pred seboj in s koščkom kruha. Tinca in Pepca sta ležali na podu na slamnjači. Ravno je pristopila mati in prebudila obe, da bi ju oblekla in nahranila, preden odide. Obe sta bili bledi in slabotni z rdečimi, vnetimi očmi. In tako majhni in šibki! Nihče jima ne bi prisodil pet let in štiri leta, kolikor sta jih imeli v resnici.

„Tinca, ako bo oče žejen, mu prinesi vode, saj dosežeš v veži do vodovoda. In kadar bo Ivanček lačen, vzemi mleko s štedilnika in ga daj očetu. S Pepco pojdita na dvorišče pa se igrajta na soncu. Ali ti moraš večkrat pogledati k očetu, boš?“

„Bom, mama,“ je obljubovalo dekletce.

„Lojz, kadar prideta opoldne z Reziko iz šole, zakuri v štedilniku, pa ne preveč, toliko, da bo krompir gorak. Zvečer bom prinesla žemlje in mleka za vse.“

Hitela je. Pred osmo mora biti na delu in šele po sedmih zvečer se bo vrnila. Primaknila je mizo k steni in odprla okno. V sobo je prišlo nekoliko svežega zraka. Ali zunaj na cesti je zadrdral voz in oblak prahu se je vzdignil z vetrom in silil v stanovanje. Po pločniku mimo oken so hiteli ljudje. Samo noge do kolen je bilo videti iz podzemske sobe.

Žena je pospravljala slamnjače. Vse tri je zložila v en kot. Vzdignila je dojenčka Ivančka in ga položila na mizo. Dete je zajokalo s šibkim glasom. Na postelji je zastokal mož.

„Kaj že greš?“

„Kasno je že, hiteti moram,“ je rekla žena. Previla je dete v druge, sveže oprane cunje in ga položila na posteljo k možu. „Ob kakšnih desetih daj otroku piti. Mleka je še za trikrat. Danes dobim denar, pa prinesem zvečer vsega, kar je treba. Za opoldne imate samo krompir, drugega ni.“

Popravila je možu blazino, dela dete poleg njega k steni in se hitro oblekla. Vzela je belo ruto in drug boljši predpasnik. Zaprla je okno, da se ne bi kasneje preveč prašilo iz ulice v sobo.

„Kako ti je?“ je vprašala moža.

„Slab sem,“ je rekel. „Kmalu pridi zvečer in malo vina prinesi. če boš dobila denar. Ne morem jesti krompirja, a vino me bo okrepčalo.“

„Prinesla bom vina in malo mesa,“ je obljubovala. „Stanovanje bi morali plačati ta teden, pa bo gospodar morda počakal. Mora. A zdaj moram iti.“

Na vratih se je še enkrat obrnila, pogledala na posteljo in vzdihnila. V grlu jo je stiskal jok, ali oči so ostale suhe in vroče. Zdavnaj že so usahnile solze.

Tudi otroci so odšli in on je ostal sam z dojenčkom.

Posilil ga je kašelj, težko in mučno so hrople ozke, upadle prsi, temne oči so žarele v vročici. Tiho in mrtvo je bilo v sobi. Mimo oken je hitelo zdaj in zdaj dvoje nog, da je senca hušknila čez postelj; včasih, kadar je gori po ulici zadrdral voz, so zažvenketale šipe.

Ni mogel spati, a samota je bila tako žalostna in pusta. Prišle so misli, spomini so prišli in srce je peklo in bolelo, zatajene solze so silile v oči. Skozi vrata je pokukala Tinca.

„Ali si žejen, oče?“

„Nisem žejen. Ali pridi malo sem, dolgčas mi je.“

Hčerka je pristopila k postelji. „Skrivalnice se igramo,“ je pripovedovala. „In sosedova Ančka nama je dala kruha, belega kruha,“ se je hvalil otrok.

In zahotelo se je tudi njemu belega kruha. „Ali ga nimata nič več?“ je vprašal.

„Pojedli sva ga vsega,“ je rekla hčerka. „In našega črnega smo pojedli zjutraj. Krompir je na štedilniku, če hočeš, in tvoja kava. Ali danes je grenka. Mama ni imela nič sladkorja. Hočeš?“

Nočem,“ je dejal in se zamislil. Gledal je Tinco. Tak nezdrav obraz je imel otrok in vrat tenek in šibek kot bilka. „Umrlo bo,“ si je mislil. „Vsi bomo kmalu pomrli.“

„Igrat se pojdem, oče,“ je reklo dekletce.

„Pojdi. Na soncu se igrajta s Pepco,“ je naročal.

Tudi meni bi bilo bolje, če bi mogel na sonce, si je zaželel. In srce se mu je stisnilo, da ne more niti na zrak ne na sonce. Uklet je v to temno ječo, šest tednov že leži. Bog ve, kdaj bo spet videl modro nebo. Če bi mogel, bi vstal in odšel ven iz mesta v zeleno šumo, na polje bi odšel k reki, kjer je vse sveže, svetlo in veselo. Nič prahu ni tam, zrak je lahak. Pozabil bi na bolezen.

Poskušal je sesti. Ali telo je omahnilo nazaj. Začutil je, da je slab, zelo slab, slabotnejši kakor včeraj. In utonila je misel na zeleni gozd in na pisana polja, na veselo, brzo reko in na zlat, lahak zrak, utonila je v temi in žalosti.

„Moj Bog, moj Bog, kako sem zapuščen! Kako smo vsi nesrečni!“ je rekel na glas in želel si je, da bi ga kdo slišal in potolažil. Ali nikogar ni bilo.

Pogledal je nazaj na svoje življenje in zgrozil se je nad muko in bedo. ki jo je okusil. Šestintrideset let je star in nikoli se še ni oddahnil in spočil od skrbi. V pomanjkanju se je rodil in vse življenje ni bilo drugega ko siromaštvo, ko trud, delo in skrbi brez veselja.

Dojenček poleg njega je zajokal. Kakor iz voska tako bled je bil mali obrazek. Bolno je, si je mislil. Ko bi umrlo, bi bilo najboljše zanj.

Gledal je svoje najmlajše dete tako leže od strani. Prijel je malo ročico, ki je krčevito mahala v zraku, in čez bledi koščeni obraz so mu kanile solze.

„Ivanček, sinko,“ je zašepetal in v grlu ga je dušila neizmerna bolečina.

Ničesar nima dati otrokom, niti zdravja ne. Tudi ta najmlajši bo prevzel njegovo od bolezni, truda in bede pokvarjeno kri. In ta najbolj.

Dete je jokalo brez prestanka.

„lvanček, Ivanček,“ je ponavljal oče in gladil malo, toplo glavico. Odvil je tako leže cunje od njega in pritisnil slabotno telesce k sebi. Devet mescev že je bilo dete staro, ali še šibko in slabo, kakor da mu je polovico manj. Niti sedeti ni moglo in njegov glasek je bil tenek in slaboten.

Očetovo srce se je napolnilo z ljubeznijo in gorjem, neizmerna grenkoba je zalila njegovo dušo. Preslab je bil, da bi vzel otroka v naročje, preslab, da bi vstal in stopil k štedilniku po mleko ter utešil črvičku glad.

„Tinca! Tinca!“ je zaklical glasno, ali lotil se ga je kašelj, da se mu je stresalo vse koščeno telo v bolestnem naporu in da ga je vsega oblil mrzel pot. In ko je spet prišel do sape, je bil zmučen do smrti. Gotovo pol ure je ležal nepremično, strt in uničen, kakor v omedlevici. Ni se mogel ganiti, a dete je jokalo čim dalje bolj. In njegov bolestni jok mu je rezal v srce in ga pekel kakor razbeljeno železo.

Spomnil se je tistega časa, ko je bil še zdrav. Takrat sta bila Lojzek in Rezika še majhna. Bolj veselo je bilo. Tudi takrat so že stanovali v tej kleti, ki je mračna in pusta kakor ječa. Žena je bila tedaj bolehna in zato sta tudi najstarejša otroka slabotna in šibka. Polegala je, vendar je bilo boljše. On je bil zdrav, delal je in moški zasluži več ko ženska. Gladu ni bilo. Siromaštvo sicer, ali bede ne.

Zdaj je to strašnejše. Dolgo že je bolan in šest tednov že leži. Vse so prodali, kar je bilo pohištva in boljše obleke. Vse je odšlo za zdravila. In za kruh. Pet otrok potrebuje mnogo kruha.

Misli so se mu začele plesti.

Spomnil se je na zeleni travnik, po katerem se je sprehajal nekdaj z otroki. Davno že. Sonce je sijalo in ob stezi so rasle potočnice. Prelepe so bile te modre potočnice v zeleni travi.

Izginilo je sonce, pozabil je na zeleni travnik in na modre potočnice, in spomnil se je, da ima njegova žena sive lase. Včeraj je videl, ko se je česala, da ima sive lase. Kakor starka je videti, a ji je komaj trideset let. Kakor utrgana roža je hitro ovenela. Žene bogatih ljudi, ki stanujejo na soncu v lepih, zračnih stanovanjih, ki nimajo skrbi, ki ne stradajo in nimajo vzroka za jok in solze, te so s tridesetimi leti lepe in cvetoče kakor rdeče, dišeče jabolko. Njegova Neta pa je upognjena od težkega življenja in lasje so ji osiveli od skrbi zase in zanj in za otroke: njen obraz je razoran od solz.

Zasmilila se mu je. Spomnil se je, da je pred nekaj leti, ko je bil še zdrav in lep, mislil, da je že pregrda zanj. Včasih ob nedeljah so šli na sprehod pa je pogledal nanjo in zdelo se mu je, da sta neenak par. Ona je bila že vela, suha in odcvetela, njegove oči pa so bile še vedno mlade, hodil je gibčno in njegov obraz je bil prikupljiv. Sram ga je bilo včasih nje, ki je bila videti toliko let starejša od njega, kolikor je bila mlajša.

Spomnil se je na vse to in žal mu je bilo. Kesal se je, da ni bil boljši in mehkejši z njo, dokler je bil še čas. Zamudil je pravi trenutek, ko bi ji bil mogel privoščiti dobrih in veselih besed. Zdaj je že prekasno za vse. Zdaj silijo samo bridke tožbe na usta, jezik je preokoren za mehke in dobre pogovore. Ni čas za vesele besede, ko je toliko neizmerne grenkobe v srcu.

Otrok je jokal neprestano. Temna podzemska soba je bila polna njegovega kričanja. Lačno je bilo. Drobno in suho telesce se je zvijalo, ročice so lovile po zraku in jok je postajal hripav.

„Ivanček, siromaček!“ je šepetal oče in ga objemal z desnico. Tako slab je bil, da se mu ni posrečilo vzdigniti se malo in se skloniti nad otroka, da bi ga pogladil in pomiril in pritisnil svoj obraz na njegova ličeca.

„Tinca! Tinca!“ je poskušal zavpiti, ali komaj slišno šepetanje se je izvilo iz njegovih izčrpanih, bolnih prsi.

Grenek obup se je polastil srca, iz oči so počasi tekle tihe in pekoče solze.

Tako strašna je bila ta zapuščenost, strašna in neusmiljena, ker je bila nezaslužena. Kaj je storil, kaj je zakrivil, da umira tu, v tej temni, vlažni kleti, sam in brez pomoči kakor pes za plotom. Kaj je storil, da mora poslušati ta obupni jok svojega otroka in mu ne more dati utehe.

Zazdelo se mu je, da leži že neizrečno dolgo tako sam, da vpije otrok dolgo dolgo, od bog ve kdaj, da so vsi ljudje pozabili nanj, vsi ljudje in žena in otroci. Zdavnaj že bi morala priti Lojzek in Rezika iz šole. Tinca in Pepca sta odšli, vsi štirje so odšli in ne mislijo na očeta, in tudi žena bi morala biti že doma. Ali ni je. Odšla je morda kdo ve kam, pobegnila proč in pustila moža in dojenca sama. V smrt obsojena sta oba, kaj bi gledala, kako umirata tako počasi, mučno in žalostno. Saj tako ne bo več dolgo trajalo. Nekaj tednov morda, morda nekaj dni. In prišla bo smrt in vsega bo konec.

In ko bi bila to veselejša smrt! Ko bi bila to smrt v lepi svetli sobi, na beli čisti postelji! Ob postelji bi stala žena in bi mu brisala obraz s hladno ruto, ob vznožju bi klečali otroci. Jokali bi, ali on bi jih tolažil: „Nikar ne jokajte! Lahko umiram, ker vem, da ste preskrbljeni. Delal sem in se trudil, da bi vas obvaroval gladu in pomanjkanja in vseh skrbi po svoji smrti.“ To bi jim rekel in vesel bi bil in miren, da so preskrbljeni.

Ali on je sam, nikogar ni, postelj je trda in raztrgana in klet pusta in temna.

Otrok je jokal venomer in njemu, očetu, je bilo vedno teže, dušilo ga je, kašelj ga je trpinčil in bolna pljuča so se bolestno napenjala.

In nikogar ni bilo. Tinca in Pepca sta se igrali na dvorišču in Tinca je na soncu pozabila na temno klet in na bolnega očeta. Starejša dva sta bila v šoli, žena na delu.

Ležal je nepremično, otrok poleg njega se je zvijal in kričal, ali ni ga mogel objeti in umiriti. Desnica je odrevenela in moči so ga zapuščale.

Odprl je oči in zdelo se mu je, da je že noč in tema.

Pozabili so, odšli, ostal je sam s sinkom. Otrok bo umrl od gladu, a sam morda še prej. Smrt se že bliža, čutil jo je. Mrzel pot ga je oblil, smrtne bridkosti so mu stiskale srce.

„Oh, pomoč! Oh, tolažbe!“

Kje je usmiljena roka, da bi mu obrisala smrtni pot s čela?! Kje je kdo, ki bi vzdignil otroka od njega in ga utešil, da ne bo jemal ta žalostni in obupni jok svoje krvi s seboj na drugi svet?! Kaj ni nikogar, ki bi dal malo tolažbe, ki bi mu obljubil, da njegovi otroci ne bodo poginili od pomanjkanja in gladu?!

Zaželel si je človeškega bitja, dobrih, tolažilnih besed, usmiljene solze v tej strašni uri.

Ve, nobene pomoči ni več, smrt je prišla po svoj plen, ni moči ubežati, skriti se. Ali samo ko bi ne bil sam, ko bi ga držal nekdo za roko, ko bi ga nekdo tolažil v smrtnih težavah!

Napel je vse moči, da bi vstal. Šel bi do vrat, splazil bi se po stopnicah navzgor, da bi umrl gori na prostem, pod nebom, na zraku. Še enkrat ven iz te podzemske luknje, še enkrat gor, kvišku, iz tega vlažnega, žalostnega groba!

Vzdignil je glavo, ali takoj je padla nazaj na blazino težka in utrujena. Otrok je jokal brez prestanka. Visok in tenek je bil njegov glas, neizmerno žalosten.

In umirajoči oče si je zaželel, da bi videl še enkrat obrazek svojega najmlajšega otroka. Napel je vse moči, kar jih je še bilo v izčrpanem telesu, in se je obrnil k otroku.

Ali ničesar več niso ugledale njegove oči. Že jih je zastrla večna tema. Glava se je prevalila na otrokove prsi, v grlu je zahroplo, iz ust se je ulila kri.

Tako je umrl.

Otrok je jokal s slabim, hripavim glasom. Dušil se je pod težo očetove glave, ki je tiščala njegovo ubogo in slabotno telesce.

DVE ČRTICI234

234 Domači prijatelj 1907, 8 (1. avgust). 207–212. Rokopis ni ohranjen.

„PUNČKA“ 235 235 Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 54–57, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 113–117, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 112–116 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 109–113. V češkem prevodu (Panenka) izšlo v Dělnicke listy (Vídeň) 44/1933, št. 178. V nemščini objavljeno pod naslovom Das Elend. Das Stimmchen v Agramer Tagblatt 1900, št. 295 (27.december), str. 1.

235 Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 54–57, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 113–117, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 112–116 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 109–113. V češkem prevodu (Panenka) izšlo v Dělnicke listy (Vídeň) 44/1933, št. 178. V nemščini objavljeno pod naslovom Das Elend. Das Stimmchen v Agramer Tagblatt 1900, št. 295 (27.december), str. 1.

Vsak večer prihaja več raznašalk časnikov v našo hišo. Tudi dečki prihajajo z dnevniki. Pri upravništvu tega dnevnika imajo same deklice, pri drugem zopet same dečke. Mi v hiši jih poznamo že po koraku in po tem, kako zvonijo in kako zapirajo vrata. Tudi svoje miljence imamo med njimi in to ne glede na politično barvo lista, ki ga zastopajo.

Posebno dve sestri imamo jako radi. Obe nosita isti časnik. Ena po eni, druga po drugi strani ulice. Tista, ki prej opravi svoje delo, čaka pri nas na sestro. Obe sta majhni. A posebno mlajša, sedemletna, je tako majcena in drobna kakor porcelanasta punčka iz prodajalnice. Cela ulica ji je zato vzdela pridevek „punčka“. Njena starejša sestra, ki ji tudi ni več kakor deset, dvanajst let, zelo skrbno pazi na „punčko,“ jo zavija v ruto, kadar je veter, ji naravnava obleko in lase in jo drži materinsko za roko, kadar se vračata z dela domov. „Punčka“ hodi s sestro tudi kakor neke vrste straža. Kadar je že temno ali deževno, hodita obe skupaj po hišah, da se jima ne bi kaj zgodilo. Za eno samo bi bilo lahko nevarno, tako pa pazita druga na drugo. „Punčka“ ima zlate, kodraste laske, a njena sestra krasne, bogate in goste črne kite; nosi jih ovite okoli glave kakor venec; tako so debele, da se zdi glavica prešibka za to lepo breme. Vselej, kadar kdo „punčko“ kaj vpraša, odgovarja sestra namesto nje. „Punčka“ se stiska k njej kakor majhno pišče. Obema se vedno jako mudi. Vedno tečeta, a ker sta obe tako majhni in drobni, druga k drugi stisnjeni, sta zelo ljubki in skoro nekako milo smešni. Kdor ju sreča, vsakdo jima reče nekaj ljubeznivih besed.

Neki dan je prinesla „punčka“ kakor navadno časnik, pa čaka na sestro. V kuhinji sedi in je pol žemlje, ki ji jo je dala od svoje malice naša mala. Barica pospravlja kuhinjo. Jaz grem po naključju po hodniku pa slišim skozi odprta vrata pogovor. „Punčka“ nekaj pripoveduje; in to je nekaj tako nenavadnega, da „punčka“ govori, da nehote obstojim in prisluhnem.

„In kdaj je umrl vaš oče?“ vpraša Barica. Moj bog, zdi se mi, da ni nič in nikogar na svetu, za kar in kogar bi naša Barica ne spraševala. Peter ali Pavel, njej je vseeno, ona sprašuje, sprašuje in ti moraš odgovarjati.

„Pred dvema letoma,“ odgovori „punčka“.

„Ali je bil dober?“

„Jako dober.“

„In kaj je bil?“

„Delal je v tovarni.“

„Je pil?“

„Ni.“

„Ali je bil dolgo bolan?“

„Dolgo.“

„Koliko vas je ostalo?“

„Tri punčke.“

„Ti si najmanjša, kajne?“

„O ne. Zorka je še manjša, ta je šele tri leta stara.“

„In kako živite? S čim vas mama redi?“

„Mama hodi v tovarno in tudi sestra nekaj zasluži pri listih. Drugo jesen bodo tudi meni kaj dali. Takrat bom jaz sama nosila časnike po naši ulici, sestra pa drugje,“ pripoveduje „punčka“ važno.

„A kdo pazi na malo?“

„Malo jaz, malo sestra. A zdaj, ko hodim jaz v šolo, je sama. Lahko je že sama, velika je.“

„In kdo kuha?“

„Vse kuhamo. Mama, sestra ali pa jaz.“

„Oh, kaj, ti si še premajhna, kaj bi kuhala, še v lonec ne vidiš.“

„O, pokleknem na stol pa vidim, če vre ali ne.“

„Ali je vaša mama še lepa in mlada?“

„O, da, jako je še lepa. Vsi to pravijo.“

„In zakaj se še enkrat ne omoži?“ vpraša Barica.

„O, lahko bi se,“ pravi „punčka,“ „samo če bi hotela. Ampak nas ima preveč rada, pravi. Očim bi nas še tepel, tega pa mama noče. Jako je dobra, zelo nas ima rada.“

„Ali ni nikoli huda?“

„Nikoli. Me smo pridne in jo ubogamo. Vemo, da ima velike skrbi za stanovanje, za drva in obleko. Težko ji je zdaj, ko smo še majhne. In tako drago je vse. Ali ko bomo velike, bo čisto drugače. Lepo bo, zaslužile bomo dosti vse tri, pa bomo živele brez skrbi.“

„Punčkin“ glas je bil resen in prepričevalen.

Stopim v kuhinjo in skoro ne morem verjeti, da govore ta sladka otroška usta take resne stvari. Tako majhna se mi zdi „punčka“, ko sedi tako na stolu; nogice ji visijo visoko nad podom, a roke tišči v žepu. Vsa se je nekako stisnila vase kakor moker vrabček.

„Kaj delate zvečer?“ vprašam.

„Pri mizi sedimo vse. Mama šiva. Sestra se igra z Zorko, jaz pa pojem. Potem smo zaspane, pa gremo spat. Zorka spi pri mami, jaz pa s sestro.“

„No, potem vam je prav lepo.“

„O, že, da, čisto lepo.“

„Kdaj pa vstajate?“

„Jako zgodaj. Mama mora skuhati kavo, potem nas umije in počeše pa hiti v tovarno. Tudi sestro mora počesati, čeprav je že tako velika. Sestra ima jako dolge lase, ne more se sama.“

Vtem je prišla sestra ponjo. „Punčka“ je takoj umolknila.

„Zakaj pa vedno tako molčiš, kadar je sestra poleg?“ vpraša Barica.

„Punčka“ molči. Naenkrat je postala tista stara plašna in tiha „punčka“, kakršno vsi poznamo.

„No, reci!“ ji prigovarjam. „Zakaj se bojiš sestre?“

Starejše dekletce se nasmehne. „O, saj se me nič ne boji. Ali nikdar ne govori mnogo. No, pa odgovori, če te vprašajo,“ prigovarja sestrici, „spodobi se to.“

„Pa zakaj bi pripovedovala, če je sestra zraven. Ona je pametnejša, kakor sem jaz,“ meni „punčka“, da se vsi zasmejemo.

„Hiteti morava, kasno je že,“ se spomni starejša. „Mama je gotovo že doma, pa bi bila v skrbeh, če bi naju ne bilo tako dolgo.“

Odšli sta in tisti večer sem še pozno v noč mislila na to malo družinico, na to pošteno in kakor trdi „punčka,“ lepo delavsko ženo in na njena tri dekletca. Toplo sem mislila nanje, predstavljala sem si, kako sedijo pri mizi in kako spijo v tesni, nizki sobici v mirnem, globokem snu. Zorka pri materi, a „punčka“ pri starejši, pametni sestri. In želela sem jim iz vsega srca mnogo sreče in vse ono dobro, kar želimo tistim, ki so nam dragi in mili.

NAŠA BARICA 236 236 V češčini objavljeno pod naslovom Naše Baruška v Vydrovy Besedy 10/1910, št. 3, str. 42–44 in v Národ 5/1912, št. 44, str. 1–2.

236 V češčini objavljeno pod naslovom Naše Baruška v Vydrovy Besedy 10/1910, št. 3, str. 42–44 in v Národ 5/1912, št. 44, str. 1–2.

Kadarkoli vprašam v nedeljo našo Barico, kje je bila popoldne, vselej mi odgovori: „Pri Savi.“

„Kaj imate vi Savo res tako zelo radi?“ vprašam nekoč.

„Imam, res. In še jako. Čisto drugačni ljudje so doli pri Savi kakor tu v mestu. Meni mestna dekleta niso všeč. Če ktero spoznam, ne morem ničesar drugega razgovarjati z njo, kakor samo o moških. Samo o tem čenčajo. In še kako! Nobena ne misli na kaj resnega. Ena hodi samo z vojaki, pa se veseli, če kteri novi za njo ponori. Pet ali šest jih vselej čaka pred hišo, a ko ona pride, je prepir. Z vsemi gre v gostilno in tam se gotovo potolčejo zaradi nje. A ona je vesela in se smeji. Kakšna šala je to, prosim vas, gledati, kako se pretepajo?! In včasih, pripoveduje ona, je čisto resno, do krvi se pretepejo, lahko bi se pobili. Jaz takega veselja ne razumem. In sploh – vojaki! Noben ne misli na ženitev.

Barica se zaničljivo namrgodi in deva svoje rdeče korale v škatuljo, v bel, mehek papir. Ona se nosi še po lepi hrvatski narodni nošnji.

,A druga,“ nadaljuje, z drugo je ravno taka povest. Še leto dni ni tukaj, pa se je že preoblekla. Klobuk si je kupila, pa izgleda, no ... Jaz sem pet let tukaj, pa se še ne bom preoblekla po mesto, ker držim nase. Vsak po svoje. Jaz svoje spoštujem, druge pa naj delajo, kakor hočejo. Ta s klobukom nosi nos visoko, no ... samo z ‚boljšimi‘ ljudmi razgovarja, ko je sama tako nagizdana. Bolj ko je kteri možki nabiksan, bolj ji je všeč. Pa je lahko največji falot in pijanec –, samo da ima gosposko kravato. Imela je nekega poštenega čevljarja. Človek je mislil resno, hotel se je oženiti z njo. Ona pa se je spoznala z nekim pekom. Ta ima lepše roke in ob nedeljah, ko se nališpa, izgleda skoro kakor kakšen uradnik. To se razume, da je moja neumna punca pustila svojega čevljarja, pa se obesila gosposkemu peku na vrat. Ali ta je falot! Dokler ima ona kakšen krajcar, hodi k njej, ko pa ni nič več v njenem mošnjičku, ga ni nič več blizu. Ona ga vabi in mami, pošilja mu razglednice, naj pride v nedeljo, da bo ona plačala za vino. On pride, napije se, pa zbogom! Še grob je potem! Tako neumna nisem in ne bom, če me Bog ne bo posebej kaznoval!“ pravi Barica.

Jaz sedem na stol, pa gledam, kako zlaga svoj lepi, fino izvezeni predpasnik. Poznam jo dobro, pa vem, da bom slišala še mnogo zanimivih stvari. Kadar pride ona v tok, potem pripoveduje na dolgo in široko.

„Moj Bog!“ nadaljuje ona. „Enkrat sem bila z mestnimi dekleti v gostilni. Ali če bi vedeli, kako je bilo to! Sedeli smo pri mizi, par deklet in nekaj moških – ali zdelo se mi je vsaj na oči, – čisto poštenih. Naenkrat se odprejo vrata, nek moški pride, pristopi k naši mizi pa udari dvakrat neko dekle od naše družbe po obrazu. Še besede ni rekel, samo udaril. In odšel je, odkoder je prišel. Dekle ni niti jokalo niti kričalo – samo tako tiho se izgubi skozi kuhinjska vrata ven. In noben se ni nič čudil in razburjal, kakor da se ni nič zgodilo.

Potem sta odšli dve punci k neki ženi, ki stanuje blizu one gostilne. Rekli sta, da bosta prišli kmalu nazaj. Komaj so se vrata zaprla za njima, zasmeje se ljubi ene od njih surovo, na ves glas, pa začne pripovedovati, kako so punce dandanes neumne. ‚Ta moja Roža mi vse veruje, kakor Bogu, pravi. Saj ste videli, kako je vsa nora za menoj. Ali jaz nisem tako neumen, da bi vzel pegasto dekle za ženo! Sploh se mi še nič ne mudi, kakšnih šest let bom že še počakal z ženitvijo in potem bo moja Rozika grda kakor strašilo. Eh, poleti si bom že drugo našel, za zdaj pa je dobro, kar je. Čisto brez dekleta je nekako nerodno in dolgčas.‘ Tako je govoril, ta falot, ljubezna moja milostiva,“ se razburi moja Barica in se podpre v bokih. „Zato pravim, če bi že kdaj koga vzela, samo kmečkega človeka bi, pa če bi prav še počenega groša ne imel. Kmečki ljudje so pošteni. Najela bi si hišico nekje v kakšni vasi blizu Zagreba. On bi delal pri drugih, jaz bi pa doma gospodinjila. Kokoši bi imela, race in goske bi redila, sčasoma bi si mogla kupiti kakšnega prešička, pa kravico. V mesto bi šla samo tako po enkrat na teden, da bi prodala jajca, piske, surovo maslo in zelenjavo. Jaz pravim, če mi je usojeno najti poštenega človeka – še bogata bova. Naši otroci bi imeli vole in konje, polje in laze in gozdove.“

Jaz se nasmehnem.

„Oh, Barica, vprašala sem vas, zakaj hodite tako radi k Savi, a vi mi pripovedujete o svojih otrocih. Ne manjka dosti, pa mi bodete še o vaših vnukih pripovedovali,“ pravim s smehom.

Barica se je razžalostila. „Ej, glejte, kako je človek neumen. O sreči sanja, a sreča je daleč za gorami in je ne bo nikoli. – Nu, ali baš zato hodim k Savi. Tja prihajajo kmečki ljudje. Kmečka dekleta pridejo, pa se lahko malo pametno pogovorim. Že Savska cesta je nekaj drugega ko Zagreb. Tam so pošteni ljudje. Poznam nekega branjevca, ki ima troje otrok, pa ni nobeno njegovo. Prvo so našli na cesti in vzeli za svoje. Branjevka ima rada otroke, pa je vzela še dvoje k sebi. In niti v sorodu jima niso nič. In kako lepo jih vzgajata, v šolo jih pošiljata, kakor da so od njihove krvi. O, draga moja gospa in kako sta ta dva človeka priprosta, čisto navadno sta oblečena, pa imata vendar zlato srce. O, milostiva moja, če bi jaz začela pripovedovati o Savski cesti, bi se pač čudili. Vse poznam. Pošteni ljudje. Tri leta sem bila doli. Najprej sem bila perica na Savi. Težko delo. Pozimi moraš še po temi vstati in prati a voda je mrzla ko led, in ko nehaš, je že črna noč. Kaj mislite, vsak dan dvesto rjuh iz bolnišnice smo morale oprati vsaka. To je že nekaj. Dvesto rjuh so oprale te-le moje roke vsak dan. Muka je to, muka. Hiteti je treba, še za jesti ni časa. Res, po osemdeset krajcarjev sem zaslužila na dan, ali dolgo ni moči izdržati tega. In štedi se tudi čez mero. Težko gre krajcar iz rok, ko je zaslužen tako krvavo. In mora se štediti, ko se živi na svoj račun in vse je drago, da je strah. Samo dvakrat na dan sem jedla kaj toplega, zjutraj in zvečer, a opoldne samo malo kruha.Poleti mi je bilo lepo. Takrat sem prala za kopališče. In lepo je poleti pri vodi. Kakor da Sava cvete, tako diši sveže in lepo. V kopališču se smejejo, skačejo v vodi sem in tja, razgovarjajo se veselo, asonce se je razlilo po reki ko biser. Prav zadovoljna sem bila. Samo to me je jezilo, da si nektera gospoda brišejo svoje prašne čevlje v rjuhe. Kakor zanalašč!“

„Pa je takih?“ vprašam smeje.

„In še koliko!“ pravi Barica. „Pa kakšna gospoda. Fino oblečena, gospe v tenki svili a gospodje z zlatimi verižicami, na prstih sam prstan. Kar pojmiti nisem mogla, da taka fina gospoda to delajo. Tako lepo jim je dal Bog, pa zakaj brišejo čevlje ravno v rjuhe, da imajo uboge perice večjo muko. Ali to je že res, bogat človek se ne bo spomnil reveža.“

Barica je pospravila svojo obleko, pa prelaga svoje svilene robce. Ima jih več, ali same rdeče in rumene. Jaz ji svetujem naj nosi bele robce, ali njej se dopadejo samo rdeči in rumeni in zastonj se borim proti tema dvema gorečima barvama.

„Zdaj, odkar sem v mestu,“ pripoveduje Barica dalje, „ne bi mogla izdržati, če bi ne šla vsako nedeljo malo doli k reki. Na most grem, pa gledam v vodo. In takoj vem, če bo dolga zima, če bo še dolgo lepo vreme ali pa kmalu dež. Vse se vidi na vodi. Na železniškem mostu preko hitijo vlaki, kdo ve kam. Tudi vodi se mudi nekam daleč. Tako si mislim dostikrat, ko stojim na savskem mostu, in naenkrat me zgrabi želja, da bi tudi jaz kam odšla. Odšla bi nekam daleč v svet, zaslužila bi si dosti denarja, a potem bi prišla nazaj in kupila bi si blizu Zagreba lepo hišico. To bi bilo zame.“

Tudi robci so že zloženi in poravnani in jaz sem odšla v sobo. Ko sem sedla k svoji pisalni mizi, sem se morala nasmehniti. Spomnila sem se, da si vsi želimo hišice. Moje prijateljice, jaz, moj mož, Barica, – skoro vsaki, kogar poznam. Vsi bi hoteli imeti hišice, – nekteri večje, drugi manjše, – zase in za svojo srečo. Širni, odprti svet za slavo, za delo, za cilje – ali hišico za srečo. Moj Bog, vsi, vsi smo istega rodu.

PIKICA237

237 Domači prijatelj 1907, 10 (1. oktober). 271–277. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 91–102, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 125–135, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 124–135, v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 120–130. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja, Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 97–101.

To je nekaj milega, prisrčnega in sončnega. Naša srečica je, jasna, prijazna kakor zvezdica. Pravzaprav se imenuje Maša – Mašica – ali ker je tako dobra in ljubezniva, zdeli smo ji nešteto veselih imen.

Vsi jo imamo neopisljivo radi.

Zjutraj ob petih ali ob šestih se prebudi. In nič ne joka, čeprav še ni niti štiri mesece stara. Prebudi se zelo dobre volje, poigra se z rokicami, pogleda z očki naokoli, vidi, da je že dan, opazuje nekaj časa svetlo senco, ki pada skozi odprto okno na steno njej nasproti, ali ker je vse tiho, se oglasi.

„Gin, gin!“ pravi zadovoljno.

Njena mamica se na ta klic takoj prebudi. Sicer zelo trdno spi, nič je ne moti, če je še tak hrup na ulici, če vozovi še tako ropočejo po mestnem tlaku, imeniten spanec ima z eno besedo rečeno. Ali če reče Pikica „gin, gin“ še tako tiho in pohlevno, prebudi se takoj.

Pikičina mamica – razume se, da sem jaz ta srečna, presrečna mamica – skoči kvišku, previje jo, poljubi jo na rokice, na kolena in na njene smešne petice – v obraz jo zaradi higienskih ozirov ne poljublja nikdar – potem sede z njo na pručico in ji da piti.

Pikica se smeja, potrepa z debelo in drobceno rokico mamico po prsih, zacmoka in odpre rožnata usteca na stežaj – naravnost na stežaj. In potem začne piti z veliko vdanostjo. Svetle temne očice – Pikica je črna punčka po mamici, za spremembo od Vladoše, ki je plavolasa in modrooka po tateju – njene svetle temne očice torej izražajo globoko zadovoljstvo in skoraj smešno blaženost.

Tudi mama je zelo dobre volje. Razkuštrana je, na pol oblečena, ali jako dobre volje. V hiši je še vse tiho. V drugem kotu spi Vladoša, v drugi sobi leži tatej, a Barica smrči v tisti svoji mali kamrici konec hodnika.

Pikica zajtrkuje vztrajno in z velikim apetitom.

„Kako si spala, Pikec?“ vpraša mama. „Ali se ti je kaj sanjalo? Ali se ti je sanjalo, Pikica, da sva se sinoči s tatejem do enajstih šetala po parku, ker je bila mesečna in prelepa noč? In razgovarjala sva se kakor pred osmimi leti ob najinih prvih poljubih. Pikica, ali se ti ne zdi, da je na svetu imenitno in lepo? Reci, no, reci!“

Mama pogleda Pikico v obraz. Pikica je rdeča, topla, na ličecu ji visi bela kaplja mleka, oči so svetle svetle kakor dva plamenčka.

„Gin, gin?“ odgovarja Pikica.

To se pravi: Draga mama, pusti zdaj take reči, vidiš, da sem še lačna. Na svetu je menda res lepo, ali nikar mi ne nagajaj! Bodi pametna, nagni moje shrambice malo bolj k meni, da pojem, kar je zame pripravljeno.

Mama vidi, da ima Pikica prav, nagne se k njej in tista smešna usteca zopet cmoknejo veselo in sila zadovoljno.

„Oh, Pikica ljuba, strašno te imam rada. In lepo je na svetu prav zares!“

Pikica se napije. Težka in sladko lena leži mami v naročju.

Vladoša se budi v drugem kotu. Pretegne se, zazdeha in skoči s postelje k nama, ko vidi, da sediva na pručici.

Nove srajce ima dolge do pet in s širokimi rokavi. Kakor frater zgleda v njih, mlad frater dominikanec.

„O, o, kaj smo že popili?“ vpraša Pikico. „Ali je dišalo? Kakšne rokice so to, kajne, mama?“

Vladoša položi Pikičino rokico sebi na dlan in gleda palec pa vse prste, smešni mezinec, sladke jamice pa tiste mehke blazinice in malenohtke in cela rokica ji je strašno všeč. Vzdigne jo k licu, ki je tudi še vroče in rdeče od spanja, in se požgečka z rokico okoli ust in po obrazu.

„Gin, gin,“ pozdravlja Pikica sestro.

„Gingica, pišček!“ pravi Vladoša zaljubljeno. „Oh, mama, kajne, naša Pikica je prisrčna, prisrčna punčka?! Ali je spala vso noč?“

„Saj veš, da spi vedno vso noč.“

„Od sedmih zvečer?“

„Od sedmih zvečer.“

„In nič ni jokala?“

„ Nič.“

„Nič se ni premaknila?“

„Nič se ni premaknila, kakor po navadi ne.“

„Kajne, mama, tako pridnega otroka sploh ni, kakor je naša Gingica? Sinoči je rekla babica, da še nikoli ni videla tako zlatega deteta.“

Mami – meni – poskoči srce v prečudni, smejoči se sreči.

„Oh, dekleti, hčerki, kako je življenje lepo in dobro.“

In objame obe in ju pritisne k sebi.

Pikica je sita, zadovoljna. Zaspala je mami na rokah. Oprezno jo položi nazaj na posteljico. Z Vladošo jo gledata še nekaj časa, kako diha, kako drži rokice stisnjene v pest, kako se zaziblje v snu sladek nasmeh na drobnih ustecah, potem gre Vladoša še malo spat, mama pa se obleče.

Pikica spi dalje do osmih. Takrat se prebudi Vladoša vdrugič – zdaj o počitnicah spi po dvanajst ur na dan. Komaj obleče eno nogavico, že ji ne da radovednost miru. Pogledati mora, kaj dela Pikica. Pikica še spi, ali Vladoši se zdi, da je pogledala. Čisto majčkeno jo uščipne v lice.

„Gingica, zajček srebrni, kaj se še nisi prebudilo?“

Gingica, zajček srebrni, se prebudi, se pretegne, uh! na vso moč.

„Mum! mum!“ zagodrnja in udari okoli sebe.

Vladoša se ji nastavi čisto blizu. Presrečna je, če jo prime Gingica za uho ali če jo zagrabi za srajco.

Mama pride v spalnico.

„Kaj se že zopet igraš s Pikico?“ se jezi na Vlado. „Obleči se! To je strah s teboj, celo uro se oblačiš!“

„Če me pa Gingica drži. Poglej, da me drži.“

Mama pristopi, pogleda, odpre rokico, da bi mogla Vladoša proč. Ali Vladoša noče proč. Mama odvezuje Pikico. Vlada pripravlja čiste plenice, čisto srajčico, leti ven naročat Barici, naj pripravi vodo, ker se je Gingica prebudila in se bo kopala takoj takoj.

Mama nese Pikico v kuhinjo. Pikica skače v povoju, včasih se oglasi: „Hem, hem!“ in čaka, kaj se bo z njo zgodilo.

Voda je pripravljena. Vlada položi Pikičino milo mami k rokam, potem mast in dve čisti platneni cunjici, eno za oči, drugo za usta.

Pikica skače v vodi, smeje se zadovoljno in pljuska z nogicami. Cela družina stoji naokoli in gleda. Tata je prišel iz svoje ordinacije, uščipne Pikico v koleno, strokovnjaško potiplje mišice in jo vpraša: „No, Pikica, Plebanuš, kdaj pojdeš z menoj lovit rogače?“To je namreč v familiji, da vsi moški in ženski Jelovški love na izletih rogače in rogačice, metulje, hrošče, gosenice, polže, žabe – vse, kar leze ino gre.

Plebanuš ne pravi nič, z roko lopne po vodi, da odleti nekaj kapljic na tatejev zlati cviker.

„Oho, oho, dekle!“

Zunaj zazvoni.

„Gospod doktor! Gospod doktor!“ kliče sluga na hodniku in tata se zgubi iz kuhinje.

„Milostiva,“ pravi Barica, „ali ste videli, kako ima naša mala zrele oči? Kakor da je dve leti stara, take jasne in pametne oči ima. Minkica, prepeliček ti pisani, gin, gin!... Vidite, kako me gleda, glej, Vlada, kako me gleda!“

„Ni res, mene gleda!“ se prepira Vlada in se drenja bliže.

„Kaj bo tebe gledala?! Mojo rdečo ruto gleda. Minkica, Min-ki-ca! Kako ima Barica lepo ruto, kajne, kajne? Rdečo, kakor mak, kajne.“

Mama umiva Pikico in podi Vladošo in Barico proč.

„Obleci se, Vlada, takoj! Bosa si še in v hlačicah! Takoj proč, takoj oblačit, umivat se, zajtrkovat! In vi, Barica, kaj stojite?! ... Kdaj bo pospravljeno, moj bog?! ... Kdaj bodete prišli na trg?! ... In danes je sobota!“

Končno sta mama in Pikica sami.

Ko je Pikica okopana, se malo jezi, ker se ji zdi oblačenje odveč in pa prepočasno. Lačna je in tisto umivanje ust in izpiranje oči z mlačno vodo, tisto oblačenje srajčice in jankice se ji zdi prav sitno in nepotrebno. Najraje bi jokala.

„Mem! Mem!“ se jezi in debela solzica se zablešči na temnih trepalnicah.

Ali mama hiti. Preden se Pikica pripravi na jok, že leži mami na kolenih in mama si hitro in nepotrpežljivo odpenja obleko. Zaradi Pikice ima mama vsak drugi gumb odtrgan na vseh bluzah, čeprav jih šiva skoro sleherni dan.

Potem gre Pikica zopet v posteljo. Če se ji ljubi, spi, če ne, pa si kaj pripoveduje v svojem posebnem jeziku, ki ga ne razume vsak. Barica trdi, da „poje kakor ptiček v gnezdecu“.

Mama gospodinji, piše, gre na sprehod ali v obiske, sploh ima dve uri pred Pikico mir. Pikice nihče drug ne jemlje v roke kakor mama. To je že tako vpeljano. In niti mama niti kdo drug je ne razvaja Pikice z nošenjem in nepotrebnim povaljevanjem po naročju in po rokah. Pikica je najrajši v svoji posteljici. Od tam opazuje, kaj se godi pri nas, kdaj se odpro vrata, kdo pride v sobo in kdo gre ven. Njene vesele očke vsakogar prijazno pozdravijo, zato se vsakdo poigra z njo, ko gre mimo nje. Če se ji zdi, da jo preveč zanemarjajo, zakliče: „Mo! Mo!“ – to se pravi: „Ljudje, semkaj, poglejte me, razveselite me!“

Včasih pride mama domov in sliši že na stopnicah prepir.

„Zakaj se igrate z njo? Vas bom že zatožila mami, da ste jo poljubili, ko je ne smete!“ slišim Vladošin glas.

„O, čakaj, a kaj počneš ti?! Kaj je nisi prebudila?! Še minuto ji ne daš miru!“ odgovarja Barica.

Ko mama pozvoni, prihitita obedve odpirat.

„Mama, Barica je...“

„Milostiva, Vlada je...“

Mama že ve, kaj je, pa spodi obe iz sobe. Ali ne dasta se. Med vrati stojita in obe hkrati pripovedujeta.

„Mama, meni je rekla Gingica... ,Oša‘ pomisli, ,Oša‘ je rekla čisto jasno,“ trdi Vladoša.

„Oh, gospa, kihnila je, nič ni rekla. Kar je res, je res. Meni je potegnila ruto z glave, govoriti pa še ne zna,“ pripoveduje Barica.

„Nič ne verjemi, mama, Barica si je sama odvezala ruto. Ali mene, mene Pikica pozna, pa me je poklicala, zares. Hotela je reči Vladoša, pa je rekla samo ,Oša‘, ker je še majhna.“

„Oh, gospa, ne verjemite...“

Komaj se mama reši obeh klepetulj, pride tata iz bolnišnice in seveda naravnost k Pikici. Vlada za njim.

Še preobleči se mama ne more. Vlada kriči: „Mama, mama, tata Pikico žgečka.“

Mama prihiti in otme Pikico pred tatejem.

„Zakaj ji še ti ne daš miru, ko veš, da to žgečkanje ni zdravo. Božjast bo dobila...“

„Šmir,“ veli tata popolnoma brez vsakega rešpekta, „saj sem doktor... Sploh jo pa žgečkam samo po podplatih.“

Mama položi Pikico nazaj v posteljico in se gre preoblačit in preobuvat.

Čez nekaj časa pride Barica; „Milostiva, gospod piha Pikici v obraz.“

Mama hiti Pikici na pomoč. Vladoša in tata se igrata z njo – mama tega nima rada. Vse mogoče stvari počenjata z njo.

Tata ji vzdiguje rokice gor in dol: „No, Plebanuš, to je telovadba, kajne? Še z nogicami: ena … dve ...“

Pikičine oči se čudijo, čudijo, obrazek je presenečen, usteca so odprta.

Vladoša si zmisli, da bi bilo fletno, če bi položila Gingico na trebušček.

Tata položi Pikico na trebušček, Vlada mu pomaga. Pikica je v tem položaju res zelo smešna. Težko glavico vzdigne včasih kvišku, zaguga se na desno pa na levo, očke so važne in resne, z nogicami in rokicami maha naokoli, iz smešnih ustec se zasliši utrujen in začuden „ben, ben“. Nerodno se ozira naokrog z začudeno, ljubeznivo radovednostjo.

Zdaj pride mamica. Pikica jo živahno pozdravi.

„Vidiš, plava, plava!“ kriči Vladoša.

Mama položi Pikico zopet nazaj na hrbet. Pogleda jo vsa radostna, vesela in srečna: „Naša Pikica je zlat metuljček, kakor janjček je dobra! Pikica! Pik! Pik!“

Pikica zahihita.

„Slaba je videti,“ pravi tata nalašč. „Zdi se mi, da je danes bleda. Zbolela bo pa bo umrla. Gotovo si jedla včeraj kakšne zelene češplje, ko si bila na trgu,“ očita mami.

To je res, da ima mama sadje prav rada in ni tako natančna. Če je tudi še malo zeleno, v tek ji gre vseeno. ..

Mama se prestraši, vzame Pikico v naročje in jo gre ogledovat k oknu, ali Pikica je zdrava. Očke so jasne in bleščeče kakor dva žareča dragulja, jeziček, ki se pokaže včasih med usteci, je rdeč, gibčen in podjeten. Pikici ni nič. Nasprotno, zelo vesela je.

„Brrr!“ naredi, da skačejo sline vse naokrog.

Mama jo poljubi na tiste mehke, mehke laske na temenu: „Moje moje srebrno, pisano! Rožica, grličica! Sladka naša! Dekliček naš!“

Barica pride klicat k obedu: „Vse bo mrzlo. Juha je že pol ure na mizi. Vse bo zanič. In pa tisto pospravljanje potem. Do treh pomivam posodo, ko stoji o pol dveh še vse na mizi.“

Tako se jezi, ali tudi ona stopi bliže in potipa s prstom Pikičino mehko rožnato ličece: „Ti dekletce ti, kako gleda. Čakaj, ko boš velika, bom prišla jaz, ki bom takrat že stara ženska, in bom rekla: Gospodična, ali se me še kaj spominjate? Nu, ko ste bili majhni, sem vam prala vaše plenice. In na sonce sem jih obešala, da so bile bele ko sneg, tople in sveže. Tako je, Micika. Morda boš že zaročena takrat. No, bog ve, kod hodi tvoj bodoči mož okoli po svetu. Tako kakšne tri ali štiri leta je star in poreden seveda. Morda zdajle stoji v kakšnem kotu in se dere ... Pikica, kaj je naredil, kaj?“

Pikica pravi: „Gin, gin,“ mama pa jo položi nazaj v posteljico. Pikica je najrajši v svoji posteljici. Nosi je nihče, samo popoldne se vozi na sprehod. Mama sama jo pelje ali pa Barica. Vlada skače ob strani, kuka za zastor, če Pikica spi ali če gleda po strani ven, v mreži na vratu ji visi velika žoga, ki jo je dobila za god, v roki pa nosi lesen krog in palčico. S tem se podi po parku.

Pikica čaka, da pridejo v park. Tam spuste streho z njenega vozička in Pikica lahko gleda naokrog ali pa kvišku v zeleno drevje, v goste veje, skozi katere se samo tu in tam svetlika modro nebo. Pikica molči, njene oči gledajo mirno in resno v veliki, neznani svet. Po celo uro ali dve je ne moti nihče. Vladoša se igra, mama bere, Barica šiva nov predpasnik. Pikica leži vznak in gleda, kako trepeče listje v čistem, toplem zraku, posluša, kako pojo ptice, kako se glasno pojoč igrajo otroci, in v malem telescu se budi polahko, polahko nežna, bela, svetla dušica, v malem srčecu klije milina – jasna in vesela dobrota, prisrčnost in ljubeznivost. Nobene zlobe ni v tem drobnem srčecu, nobene sence v mali, rahli dušici.

Mamo je včasih strah. Kako se vzgaja milina v takem malem srcu, kako se seje dobrota v tako nežno, komaj, komaj vzcvetajočo dušico?

Nagne se k Pikici, ki je vedno vedra, ki ne muči s kričanjem niti nje niti drugih v hiši, ki nikogar ne moti v njegovem delu ali razvedrilu ali počitku, nagne se k nji, jo dolgo gleda in strah jo je, da bi ne pokvarila tega žlahtnega brstja, ki je vzklilo v njej, strah jo je, da ne bi padla ljuljka iz njenih rok v to ljubeznivo, drobno in milo bitje ...

Ob sedmih gre Pikica spat. Mama jo malo umije za lahko noč, jo nahrani, obleče ji toplo jankico, kajti Pikica spi pri odprtih oknih in bi se lahko prehladila, če bi ne bila toplo oblečena, in Pikica zaspi. Mama jo samo položi v posteljico, zagrne zastor in Pikice ni. Že dva meseca se ne prebudi ponoči nikdar. Podnevi je točna kakor tista ura-kukavica, ki vsako uro zakuka svoj ku-ku, ku-ku. Pikica je napravljena čez dan na dve uri. Vsaki dve uri začivka svoj prisrčni, na pol veseli in na pol nestrpni „gin, gin“. To je ravno tako, kakor bi rekla: „Hej, ljudje, mama, moj čas je tu, mokra sem in zelo lačna.“

Nihče se še ni jezil na Pikico; Pikičina zasluga je, da je njena mama vedra in sveža, cvetoča in vesela in ne utrujena, zlovoljna in nervozna, kakor so druge mame, ki nimajo cele noči miru in ki jim ušesa neprenehoma odzvanjajo otroški kriki. Pikičina mama ji ne bo mogla nikdar očitati, ko odraste: „Oh, koliko noči sem prečula zaradi tebe! Bolna sem postala in stara zaradi tebe! Koliko sem se te nanosila! Koliko muke, koliko skrbi sem imela zaradi tebe! Svojo mladost sem izgubila, svoje veselo srce zaradi tebe! Če sto let živiš, mi ne moreš odslužiti truda in trpljenja zate!“

Pikičina mama ne bo nikdar govorila tako. Lagala bi, če bi kdaj kadarkoli govorila tako. Ne, ko se bo po letih spomnila prvih mesecev Pikičinega življenja, vselej bo spreletela neka vesela, smejoča se sreča njeno srce. Kako lepi spomini bodo to, kako jasni in radostni!

Ne, ko bo Pikica že velika, velika, ko ji ne bo nihče več rekel Pikica, ko se bo vedelo le še o Maši, takrat, ko bo imela mama že sive lase in staro, razorano lice, takrat bo rekla: „Veš, hčerka moja, takrat, tisto leto, ko si bila ti majhna, je bilo najsrečnejše leto mojega življenja. Moj bog, kakšno lepo leto je bilo to! Kakšen sončen otrok si bila ti, draga moja! Morda bom jutri ali pojutrišnjem prebridko jokala zaradi tebe, ali ko bi izjokala jezero solza zaradi tebe, en sam kratek spomin na tiste dni bo razvedril moje srce, kakor se razvedri narava, če en sam sončni žarek pogleda skozi temne oblake. Kakšne prelepe dneve sem preživela s teboj, duša moja!“

Tako bo govorila mama, ko bo stara, globoko se bo zamislila in oči se ji bodo orosile v srečnih, jasnih spominih.

Vladoša me kliče:

„Mama, Gingica me je poklicala ,Adoša‘! ,Adoša‘ je rekla čisto jasno. Pridi poslušat!“

Vem, da ni res, ali vendar bežim k posteljici naše ljubeznive, zlate, prisrčne Pikice.

MOJA VAS238

238 Domači prijatelj 1907, 11 (1. november). 302–306. Rokopis ni ohranjen. V pismu Antonu Debeljaku (7. avgust 1908, Ms 1113, Č6, št.1): „Pozdravite mi loškopotoške kraje. Tabor in vse hribe naokoli. Najrajše imam tisti kraj od vseh krajev, kar sem jih videla. Pust in trpek kraj je ali jaz se ga rada spominjam. In vendar živeti tam ne bi mogla več. Pred očetovo smrtjo sem bila tam in bilo mi je vse temno in tuje. Moje mati je versko tako nestrpna, da bi mislim lahko storila največji zločin v imenu vere. Nisem navajena več na despotizem kranjskih starjših ljudi.“

Bog si ga sam ve, kako se je spremenila naša vas, odkar me ni bilo tam. Jaz pravim „naša“ vas, čeprav ni nobene prave „naše“ ali „moje“ vasi. Mi smo se mnogo selili. Najprej smo bili v mestu,239 239 najprej smo bili v mestu – to mesto je Ljubljana, kjer je bila pisateljica rojena. pa v manjšem mestu240 240 Z manjšim mestom je pisateljica najbrž mislila Lož, kjer je bil rojen njen brat Alojzij. in potem na vasi. Štiri vasi pomnim.

Najprej smo bili na Griču241 241 Nova vas na Blokah. – imena bom prekrstila – pa brez zamere. Majhna sem še bila in malo spominov imam od tam. Spominjam se na veliko, dolgo hišo, v kateri smo stanovali. Bila je last dveh bratov. Pripovedovali so mi, da so ju ubili orožniki in da straši tam. To je bilo davno. Oseminsedemdesetega leta ali kdaj. Oba brata bi morala na vojsko v Bosno. Pripravljala sta se na pot. V hiši je bila gostilna in pila sta obadva z drugimi vred. Potem, ko je bil čas, da bi se odpeljala proč, se jima ni hotelo proč od doma. Nastal je tudi pretep ali kaj in ubili so orožniki obadva. – Prestavili so tistega, ki je to storil, drugam.

Eden od bratov je bil fant, drugi že oženjen. Imel je majhnega sinka in žena mu je ravno tisti čas, ko je imel iti na vojsko in ko so ga ubili, porodila hčerko. Žalostna smrt moževa je ubogo ženo tako pretresla, da je obolela in kmalu na to umrla. Oba otroka so vzeli sorodniki, hišo pa so dali v najem.

Tudi mi smo stanovali par let v tej hiši. Vedela sem njeno povest in večkrat sem s strahom v srcu stala na temnem hodniku, o kterem so trdili ljudje, da so ga morali trikrat prebeliti predno so izginile kaplje krvi, ki so odletele iz smrtne rane ubitih na steno. Ali nič se ni zganilo tu nikdar, niti v jutru, niti zvečer, niti v temi, niti ob mesečini. Včasih ob velikih praznikih so prišli sorodniki bratov pogledat hišo. In s seboj so pripeljali vselej majhnega dečka in deklico v mojih letih. Zdelo se mi je, da morata biti ta otroka žalostna in tiha, ker jima je umrl oče tako nesrečne smrti. Ali deček in deklica sta bila vesela, kakor jaz, in smejala sta se kakor vsi drugi otroci.

Zdaj ni hiša več v najemu. Sin je odrasel, oženil se je in prevzel posestvo. In njegovi otroci se razposajeno igrajo po hiši, po veži in po tistem hodniku, ki ima tako strašen spomin.

Čez cesto je bila hiša nekega trgovca. Imel je manjše otroke kakor smo bili mi, najmlajše je bilo bolno. Umrlo je v mojih rokah. Prišla sem nekaj kupit, gospodinja mi je položila za trenotek otroka v naročje in umrlo je pri meni tiho in mirno. Zelo čudna se mi je zdela takrat smrt, ko sem bila še sama otrok. Odselil se je potem trgovec od tod v mesto, ali ni imel sreče. In izginil je nekdaj v Ameriko. Otroke in ženo je pustil, a on je odšel. Nikdar več niso slišali ničesar o njem. A imel je otroke rad in če je umrl, umiral je težko in z bridkostjo se je ločil od sveta. Spominjam se še, kako je sedel nekdaj pri nas na vrtu in pogovarjala sta se z mojim očetom o nas, otrocih. In lepo je sanjal, kaj bodo njegovi otroci, kako jih bo vzgojil lepo in pametno. A glej, odšel je v svet in otroci so se razpršili na vse strani.

Zgoraj nad trgovino je stanovala moja prva učiteljica s sestro in materjo. Lepo se mi je zdelo pri njih. Ali mati je zbolela, umrla, hčeri pa sta odšli v samostan.242 242 Prva učiteljica na Blokah je bila Julijana Gula, leta 1886/87 je dala odpoved in odšla v samostan v Ljubljano. (Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Logatec 1889, str. 8).

Prav blizu nas je bila cerkev in poleg nje župnišče in šola. Župnik je bil star in godrnjav, otroci smo se ga bali strašno ali na Miklavževo smo nosili peharje na njegove stopnice in čudno, njegov Miklavž je bil vselej prijazen in darovit. Šibo je dobil vsak ali vsak tudi premnogo jabolk, sladkih polizkov, fig in igrač. Na dvorišču je tekalo vse polno pišk, račic, puric in take drobnjave. In na vrtu so cvetele prelepe rože, lepše kakor po drugih vrteh.

V šoli je bil doma moj prijatelj Ferdo in njegova sestra Blanka.243 243 Omenjena sta tudi v črticah Prva ljubezen, Veliki teden in O sejmu. Ah, ali smo se igrali skupaj! Imela sta še lepo starejšo sestro, ktero smo mi otroci visoko spoštovali. Snubci so hodili k nji od daleč, bila je lepa kakor roža, ki prva od vseh rož zaduhti spomladi. Njena mati je bila drobna, prijazna osebica, ki je vselej šivala, kadarkoli sem jo videla. Tudi te družine ni več. Umrli so vsi. Neko zimo sta umrla oba, učitelj in njegova drobna ženica. Ne spominjam se več, kakšen je bil on, samo – čudno – njegov sivi sončnik, s kterim je hodil med poljem, mi je ostal v spominu. Otroci so šli po svetu. Starejša lepa hči se je omožila, ali umrla je mlada.

Potem smo se odselili v drugo vas, samo pol ure proč.244 244 morda Velike Bloke. Tam so zidali takrat vodovod. Na sredi vasi so postavili veliko kamnito korito in voda je tekla neprenehoma iz cevi nad njim. Napeljali so vodo od daleč iz kraških jam. Tudi mi otroci smo šli gledat v tisto mokro in mrzlo luknjo pod hribom, kjer je globoko doli v zemlji šumela voda. Goli kraški hribje so bili okoli vasi in burja je razsajala po njih. Lepo je bilo letati nad vasjo po pustem pašniku, kadar je tulila burja. Kakor da bi nas nosila, tako močna je bila. Neštetokrat smo bežali otroci po hribu dol do ceste pa zopet nazaj na vrh in doli. Okoli brinjevih grmov so se pasli mesarjevi janci.

Mesar je bil naš sosed. Imel je velikega in hudega psa Tigra in v njegovem hlevu so se vedno vrstile krave, buše, teleta, včasih kakšen vol, poleg, v svinjaku, so rigali prešiči, a v šupi245 245 šupa – lopa. je bilo polno ovac. Iz mesnice je bilo slišati včasih žalostno rjovenje. Daleč naokoli se je razleglo vselej in mene je bilo strah teh močnih glasov. Nisem mogla jesti mesa tiste čase.

Na kakšne čudne in malenkostne stvari se spominjam! Blizu nas je imel mlad kmet svojo hišo, ki je obenem tudi vozaril. Neki večer je pripeljal visoko naložen voz pred hišo in drugo jutro je hotel dalje. Ali konji so zapeljali v jarek, voz se je prevrnil prav pred hišnimi vrati. Velik sod olja je bil na vozu, razbil se je in olje je teklo po cesti in curljalo v zlatih širokih pramenih v jarek. Priletele so ženske s korci, kozarci in skledami, otroci so privriščali in vse je nabiralo olje, ki se je cedilo mastno in počasno po zemlji. Na pragu je stala voznikova žena, v rokah je držala dojenčka in jokala je na ves glas. Nista imela sreče z možem. Kmalu potem si je en konj zlomil nogo na paši, da so ga morali ubiti. Žetev je bila, nikogar ni bilo v vasi, vse je bilo na polju. Mlada žena pa je sedela na pragu in je jokala. Dojenček ji je ležal v naročju in sonce je sijalo nanjo in na njene črne lase, ki so se ji razpletli in ji viseli čez prsa in po ramah. Stala sem od daleč in sem jo gledala. Neprestano je ponavljala: „Zakaj smo tako nesrečni?! Samo, da bi vedela zakaj smo tako nesrečni?“

Tretja vas je bila na kočevski meji.246 246 Draga v Loškem Potoku. Tam je bil neprestan boj med Slovenci in Nemci. Med Nemci je bilo mnogo krošnarjev, ki so živeli zelo gosposko, kadar so bili doma. Ob nedeljah popoldne so se sprehajali v sivih salonskih suknjah po vasi gor in dol. Tudi v Ameriki jih je bilo mnogo. Žene in dekleta so bile lepe ali lahkožive. Živele so udobno za denarje, ki so jim jih pošiljali možje in pile so rade vino, rozoljo247 247 rozolja – liker iz višenj, znan tudi pod imenom maraskino. in druge sladke pijače. Plesale so rade, a delale so malo. Tam je bil tudi konjederec, ki je imel tri prelepe hčere. Vse je letalo za njimi, fantje so se tepli zaradi njih, a ob sejmih, ko so prišli ljudje iz tujih vasi, imele so plesalcev odveč. Ali ko je imelo priti do ženitve, umaknil se je vsaki; sram ga je bilo da bi vzel konjederčevo hčer. Odšle so potem v Kočevje vse tri in o eni, najstarejši, ki je bila najlepša, so pravili, da je imela srečo in da je dobila gosposkega moža.

Vas je ležala med gostimi, smrekovimi gozdovi, po kterih so se po zimi potikali medvedje. Zeleno oblečeni logarji so hodili skozi vas, v jeseni so prihajali gosposki lovci iz mest in po hribih so odmevali streli. Daleč, v črnih gozdovih so ležale parne pile. Cvilile so neprenehoma in med hribi in dolinami so žvenketale sekire, veje so šumele po zraku in debela debla so se lomila na tla. Ali ni se mnogo poznalo gozdovom. Po samotnih potih so hreščali vozovi in od parnih pil so se vozile celo leto deske k oddaljeni železnici.

Med vozniki je bil eden, kteremu so rekli „Dolenjčeka“. Bil je majhen in svoj čas je bil v Novem mestu kočijaž. V naših krajih je služil najprej okoli za hlapca, potem pa je prišel na nek način do konj in voza in vozaril je na svoj račun. Govoril je zategnjeno dolenjsko narečje, a konje je imel rajše ko samega sebe. Imel je po dve, tri suhe mrhe, ki so komaj speljali one njegove skromne tovore, ki jim jih je naložil. Ali on je imel svoje konje vseeno rad.248 248 Omenja ga tudi v pismu Ivanu Kovaču 14.6.1897. Barantal je z njimi mnogo, ker je upal, da si bo prikupčeval kaj boljšega, ali njegovi konjiči so bili vsi stari, suhi in slabotni. Sam je stradal in jel suh kruh, samo da bi mogel kupiti konjem kakšno merico ovsa, ali pomagalo ni nič. Pravili so, da pase Dolenjček svoje konje vsako noč po raznih deteljiščih in morda je bilo res. Ali lovil ga ni nihče za to. Bil je veseljakovič in vedno imenitne volje. Govoril pa ni o drugem kakor o konjih, o svojih in tujih. Če še vozari po svetu, naj mu Bog zdravje da!

Ko smo se doselili v četrto vas,249 249 Retje. sem bila že na pol odrasla. Zato imam menda to vas najrajši in v mojih spominih je ona ostala „moja vas“. Pol hiš je stisnjenih v dolini, druge stoje v rebru. In lepo se vidi od tam na vse strani. Bela pota režejo skozi pisana polja v dolini, a po hribih se temne gozdovi, šumeči ob jugovini, kakor tisoč voda. Vse ljudi sem poznala tod in oni mene. Žene so mi pripovedovale svoje skrbi, dekletom sem pisala zaljubljena pisma, fantje so mi poverili, ktera je njihova izvoljena, in otroci so mi nagajali, če sem imela nov predpasnik ali nov klobuk. Pa to ni bilo iz zlobe, Bog ve, da ne. Prijatelji smo bili jaz in moja vas. Saj človek še o bratu ali o sestri zine kdaj kakšno nelepo besedo brez hudobnega namena, pa me zato nič ne boli, če je morda kdaj ta ali oni dejal, da bi bilo bolje, če bi bila malo drugačna, kakor sem bila. Naj bo. Jaz vem, da jih je dosti, ki so glasno ali tiho dejali, da sem „golant“ dekle in še danes se mi dobro zdi, če se tega spomnim. Marsikdaj je sel kakšen star in pameten možak k meni in pomenila sva se o letini in o pravdah, o davkih, o kupčiji, o slabih časih. Rekli so, da sem pametna in da je škoda zame, da nisem fant. Danes se razgovarjam večkrat s sivimi učenjaki o modrih in pametnih stvareh, o umetnosti, o vedi in politiki, ali ne veseli me to tako, kakor me je veselilo, ko sva se menila z županom o poselskih bukvicah250 250 poselske bukvice – v stari Avstriji dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika. Kačičeve Mine ali pa o ženitvi Kregarjevega Ferda, ki je bil bolan in ni imel nič, ženil bi se bil pa le.

Včasih mi pišejo, kako je v naši vasi. Pogoreli so pred dvema letoma, zdaj so skoraj vse hiše nove, z opeko krite in pravijo, da se je vas pogospodila zelo. Lisičjev, ki je znal tako lepo žvižgati in ki je imel tako fletne otroke, je moral v Ameriko. Dolgovi so ga pritisnili, pa je odšel služit denar. Ali malo piše, menda se mu tudi tam preko morja godi slabo. Jandrov Tonče se je oženil že davno. Takrat, ko sem bila jaz doma, Tonče ni imel preveč deklet. Bale so se njegove matere, ki je velika in močna kakor huzar. Ktera snaha bi jo prekosila pri delu, prosim vas? Pa so se zastonj bale. Jandrica je imenitna tašča, posebno zdaj, ko ima vnuke, že celo prgišče majhne, kričeče drobnjave. Gončinovemu Matijcu se dobro godi. Dokupil je polja in gozd nad podružnico. Čevljar Vondre je umrl, žganje ga je spravilo pod zemljo, Bevčev Dolfe pa, krojač in štacunar, je poslal svojega fanta študirat v Lubljano. Dacarjeva Magda, ki se je lani omožila z Debevševim Korletom, ki je prinesel iz Amerike štiri tisoče denarja, je letos umrla. Škoda je je. Mlada je bila in lepa.

Pri vsaki hiši se je kaj spremenilo. Življenje gre, vsak dan kaj prinese, vsak dan kaj odnese. Zdravje je še najboljša stvar, ki jo človek ima. Če imaš denar, vesel bodi, če pa nimaš nič bodi tudi vesel. Škoda je časa tratiti za žalost. Lahko srce je tudi veliko vredno.

Zdaj bodo začele jesenske burje v naših krajih. Ljudje se bodo rozkropili po daljnem svetu za zaslužkom.251 251 Zgodbo delavcev na Hrvaškem je opisala v Hrvatarjih. Vasi bodo osamele. Tako je, vsi se mučimo za svoja gnezda.

Mnogo sreče meni in vam!

DROBIŽ. PODRTIJE252

252 Domači prijatelj 1907, 12 (1. december). 324–325. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID , 5. knjiga, Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1940, str. 149–151.

Zgodaj zjutraj sem šla na hrib nad mestom. Zarja je rdela in vsa okna so se bleščala pod menoj. V predmestjih je vstajal črn dim iz visokih tovarniških dimnikov in v dolini so se pomikali železniški vlaki čez pisane poljane proti mestu in od mesta proč v daljavo. Po sosednjih hribih so se belile vasi, tam po gorah so stale cerkvice in samotni gradiči. Daleč je šel pogled na vse strani in povsod so se poznale človeške sledi. Srce mi je zatrepetalo in dušo mi je prevzela prečudna, ponosna slast. Zagledala sem se v visoko modro nebo, čez katero so leteli beli oblački kakor beli galebi čez morje, in v daljave sem se zagledala, v zelene hribe in na pisane, cvetoče poljane.

Daleč je vse to. Oblaki, modro nebo, sive gore, zeleni gozdovi, polja, reke, mesto in vasi. A vendar, z enim samim pogledom pride vse v moje srce, se preda mojemu užitku, mojemu veselju in ljubezni. Krasen svet je naokrog in moj svet je to, človekov svet.

Vzvišena pesem je zabučala v moji duši. Človek – veličastno je to ime, mogočen pojem, bogata in rodovitna beseda. Začetek in konec vsega na zemlji je človek – jaz.

In odšla sem domov polna samozavesti, srčnosti in ponosa.

Pot me je vodil v mesto na star častitljiv trg. Slaven trg je bil to, poln imenitnih spominov. Stare palače so stale naokrog, stare hiše z mnogimi nadstropji in neštevilnimi okni.

Vse to so zdaj podirali. Kakor slepe oči so zijala prazna okna na ulico. Pri nekaterih hišah so bili sprednji zidovi že razsuti, videli so se obokani hodniki in stare, poškodovane tapete brezštevilnih sob. Zelene sobe so bile to, modre, rožnate, bele, rdeče, v vseh barvah. Ali vse so se videle z ulice majhne in tesne. Na stenah je bilo opaziti obrise nekdanjega pohištva, omar, postelj, slik.

Neizmerno žalostno, uborno in ubogo je bilo videti vse to. Bedni ostanki nekdanjosti, morda stoletij, so se drobili v prah.

In tu po teh stenah, ki so kakor razpaljene kosti ranjenega telesa strmele dol, tu so bili zapisani zadnji sledovi tolikih človeških bitij.

V teh sobah, od katerih je ostala samo še ena stena modro ali rožnato pobarvana v majhnih štirikotih, tukaj so živeli nekdaj ljudje. Življenje se je začenjalo tu in se končevalo. Veselje je odmevalo tu, smeh in tudi žalost, obup, jok. V teh tako malih prostorih se je odigravalo življenje celih družin. Tugepolne noči so se prečule tu in radostni dnevi, polni smeha in petja so odmevali v obokanih hodnikih.

O, in stisnilo se mi je srce, ponosne oči so se povesile.

Tako neizmeren je svet in tako majhen je prostorček, ki ga potrebuje človek za svojo žalost in svoje veselje. Tako tesna je postelja, kjer se za vselej zatisnejo trudne oči.

In spomin umrje za nami, hitro, kakor odcvete roža v vrtu.

Oh, kako beden je človek, kako majhen!

MEGLA253

253 Slovenski narod 1908, 18 (23. januar), str. 1–2, 19 (24. januar), str. 1–2. Rokopis ni ohranjen.

Debela zimska megla je ležala po hribih. Teden dni. Štirinajst dni, kdo ve od kdaj! Neizmerna, žalostna puščoba je pokrivala kraj in kakor strupena mora davila ljudi. Kakor svinec tako težak je bil zrak in vse življenje se je utapljalo v mlečni megli, ki je požirala vse glasove in vso svetlobo. Ob devetih komaj se je malo zdanilo in ob treh je bila zopet tema.

Oh, pusto življenje, pusti dnevi!

Žalostno so ždeli ljudje po vaseh. Star hribovski župnik je sedel v vroče zakurjeni sobi, listal po starem Valvazorju, kadil in spal. Učitelj, samec, okoli štirideset let, je ponavljal v šoli zaspanim in premrtim učencem dolgočasno abecedarsko modrost. Leno so prihajale besede iz ust in utihnile brez koristi.

Neumnost! Kakšen smisel ima vse to?!

Samostalnik, otroci …

Zazdehalo se je učitelju, pomislil se je tisočič, da je vse skupaj neumnost. Kaj briga hribovse paglavce, kaj so samostalniki!

A dolžnost ga je silila in začel je znova:

„Samostalnik, otroci …“

Na pošti je sedela ekspeditorica in je devala ravnokar prispelo pošto v razne predalčke. In tudi njej je šumelo v ušesih: „Zakaj vse to?! Vse, vse je neumnost!“

Cel dan se ni zganil obraz v nasmeh in iz puste, bele megle, ni bilo nobenega odmeva in odseva življenja. Deset let je na pošti v teh krajih. Kakor sama pomlad je prišla sem, vesela, sveža, cvetoča. A tukaj je življenje zastalo. Kakor pred desetimi leti sedi na pošti, piše obvestila, sortira pisma in prodaja znamke. Nič se ni zgodilo niti danes niti včeraj niti predvčerajšnjim. Veselje se je izčrpalo, pomlad je odcvetela in nič ni ostalo: brez spominov, brez sadu so prešla leta.

„Vse, vse je neumnost! Žalostno je vse, pusto, dolgočasno, odveč!“

Megla molči pred oknom, gosti se, temni se. Dan bo prešel brezkoristen, brez življenja, brez smisla.

Topo gledajo oči v meglo, v prazni duši sprašuje isti resignirani in večni glas: „Zakaj vse to, zakaj ti dnevi?! Zakaj to življenje?!“

Zunaj vasi, daleč od drugih hiš, stoji že v gozdu lepa gozdarjeva hiša. Poleti je to morda poetičen in čaroben dom. Morda …

A zdaj pozimi leži žalostna samota okrog poslopja. Gozdovi so se potopili v meglo in brezglasna tišina muči dušo in jo navdaja s čudnim, morečim nemirom.

Spodaj v kuhinji pripravlja dekla večerjo. Molče, z nekim jeznim izrazom na obrazu, nosi vodo iz vodnjaka. Psi so legli okrog štedilnika, leni in zaspani.

V spalnici sedi gospa kakšnih tridesetih, petintridesetih let in kvačka. Tudi njen obraz je uvel, top in brezizrazen. Duša je prazna, srce je prazno, glava je prazna. Nobenih misli ni, nobenih čustev. Mehanično se pregibajo beli prsti.

Zgoraj v gornjih sobah hodi njen mož gor in dol. Parkrat se zamisli gospa, zakaj ga ni tako dolgo dol, zakaj ne pride in ne sede k njej. Molčala bi oba, res. A ob tej uri prihaja, sede k njej in sedi tako do večerje. Vstala bi in odšla ponj. A nerodno bi bilo vstajati. In ne ve, kaj bi mu rekla. Davno že, pred leti, so umrli vsi pogovori. Dnevi so enaki, meseci enaki, leta so enaka. Stokrat, tisočkrat, se je reklo že vse. In življenje je postalo prazno, gluho in slepo, kakor megla zunaj. Ne zgane se, ne oglasi se. Brez barve je, pusto, pusto.

V prvem nadstropju sta razsvetljeni prva in četrta soba. Prva soba je jedilnica, a četrta je privatna soba gozdarja Ivana Peternela. Vmes ležita salon in manjša soba, kjer stoji razno nepotrebno pohištvo. Gozdarjev prednik je imel veliko družino. In ko so popravljali staro kolibo, ki je bila prej gozdarjev dom, sezidali so na zahtevo tega prednika veliko in prostrano poslopje, kjer je bilo prostora dovolj za vse njegove fante in dekleta. Glasna in vesela hiša je bila to pred petnajstimi, dvajsetimi leti. A ko je umrl stari patriarhalni gospod, odselila se je njegova družina proč v druge kraje in na njegovo mesto je prišel Peternel. Takrat je hiša utihnila in od leta do leta je bila tišja, bolj velika, bolj prazna, bolj pusta.

Peternel je prišel mlad semkaj s svojo mlado, lepo, ravnokar poročeno ženo. In mnogo poetičnih ur je preživela ta hiša svoj čas, pred leti. Nekaj lepega, veselega sta pričakovala od življenja. Vesela sta bila, da sta tako sama, daleč proč od mladih, izobraženih, kratkočasnih ljudi. O, prvo leto nista nikdar pogrešala gledališča, koncertov, zabav in kavarn.

Mislila sta, da se ne bosta nikdar dovolj naužila svoje lastne družbe. Ljubila sta se in kaj je krasnejšega za ljubezen od samote?! Prelepa samota se jima je tu, užitka in radosti polna. In tako bogati so bili ti tihi, mirni dnevi daleč od ljudi.

In začudila sta se, zelo začudila, ko ju je prvikrat zaskelelo srce od hrepenenja po šumnem in nemirnem življenju, po zabavah, družbi, po lepih, nenavadnih čustvih. Ko se jima je zazdela samota presamotna, tišina pretiha …

Prestrašila sta se praznote, ki je zazijala drug drugemu iz oči. Prinesla sta svoje kapitale sem in živela sta od njih brezskrbno kakor otroka. Mnogo lepih besed, krasnih misli, mnogo vzvišenih, poetičnih čustev, mnogo veselega zadovoljstva, mnogo mlade sreče sta prinesla s seboj v samoto. A izčrpalo se je vse. In nekega dne je viselo le še par starih kulis naokrog, par pisanih cunj, raztrganih in pobledelih.

On je trpel najbolj. Ona je postala komodna, nekoliko lena s tisto tolsto in banalno filozofijo: Tako, kakor je, je najboljše. Kaj mi manjka, drugim je slabše.

A v njem je glodalo kakor hudoben in potuhnjen črv.

Torej tako je življenje pravzaprav?! Tak je ta poklic, o katerem je nekdaj sanjaril, da je poetičen, najlepši vseh poklicev?! Čemu vse priprave, čemu dolge študije, čemu mladostno navdušenje?! In čemu vse drugo! Koliko člankov je bral, koliko političnih, filozofskih in etičnih razprav! In zakaj? V kakšen namen? V kakšen namen je nakopičil vse te knjige po omarah, zakaj jih je bral?! Tako neumno in nesmiselno je bilo vse premišljevanje, vse ešofiranje!254 254 ešofiranje – échauffer, fr., razgreti, razvneti se. Prej včasih je bil naročen na mnogo časopisov in po večerji sta se pogovarjala z ženo o vsem, kar se je godilo zunaj po svetu. O novih iznajdbah, o gospodarskem napredku Angležev, o ruski literaturi, o severni točki, o novih dramah, o slikah, ki jih nista videla, o gledalcih, ki jih nista poznala, o koncertih ki jih nista slišala, o velikih mestih, kamor ju ne bo nikoli, o ljudeh, ki so sto tisoče milj od njiju. Navduševala sta se za vse to, razburjalo ju je, žalostilo in veselilo.

A tudi to je prenehalo, tudi to zanimanje je še zaspalo, za življenje, v katerem nista, ki je daleč od njiju, nedosegljivo, katerega ne bosta deležna nikdar.

Ona se je umirila in skoraj s pomilovanjem se je spominjala tistih časov, ko je s skoraj strastno nestrpnostjo čakala na pošto, da ji prinese novih časopisov, novih knjig, novih vesti iz življenja.

A on, on je postal nemiren, vedno bolj ga je grizla zavest, da je nekam zmotil, da ga je vrglo življenje na miren, mrtev otok. Zunaj hiti svet dalje, ljudje žive krasno, nemirno življenje, polno vročih želj, borb, uspehov, veselja in večne mladosti. A on, on je zaostal zadaj. Izgubil je vez, izgubil je pot, ki je vodila tja do njih, do onih živih ljudi, ki so korakali k ciljem. On je brez cilja, brez namena, odveč.

Vedel je, da je sto tisoče takih ljudi, kakor je on sam, ki niso deležni ničesar velikega, ki so majhni, neznatni deli ogromnega mehanizma. A to spoznanje je bolelo. Imel je dušo, polno skritih, vročih želj svoje mladosti, in, glej, vse, vse je bilo odveč.

In njegovo življenje je postajalo ubogo in prazno.

Misli so se vrtele vedno v istem ozkem krogu in duša je bila obrabljena, prazna. Tudi to čustvo, ki ga je napolnjevalo neprenehoma, tudi grenko in ogorčeno čustvo, da je nekaj zamudil, da je nekaj izgubil, kdo ve kdaj, a nekaj dragocenega, nenadomestljivega, tudi to čustvo je bilo majhno. Brez telesa kakor megla, in pusto, ubogo, strupeno ko megla. Vsega ga je navdajalo, ni bilo kotička v njegovi duši, kjer mu ne bi zagrenilo vse, a vendar je bilo breztelesno, ko megla. Ne moreš se boriti z njo, ne moreš se umakniti. Veter veje od desne ali leve strani, a megla je povsod enaka, bleda, medla, brezznačajna.

Dopoldne je hodil po gozdovih, po močvirjih, kjer je bila megla doma, popoldne je bil doma, a zvečer je šel včasih v vaško krčmo, kake tri četrt ure od njegovega stanovanja. Tam so on, dacar in trgovec tarokirali. A dacar je odšel in njegov naslednik ni znal taroka. Poskusili so z marijašem255 255 marijaš – igra s kartami. in dominami, a to je bilo dolgočasno. Ostal je zato tudi zvečer doma.

Sprehajal se je zgoraj iz prve sobe v četrto. Gor in dol, roke na hrbtu, brez misli. Kdo je štel korake? Glava prazna, srce brez čustev, le nekaj čudnega v duši, nekaj topega, brezizraznega, pustega.

Včasih je tudi mislil. Da ni vredno živeti, če živiš tako enakomerno in slepo življenje, kakršnega živi milijone drugih neumnežev. Življenje mora biti vroče, blesteče kakor diamant, živo, široko kot morje.

Če bi bil slaven, mogočen človek! Oh! Če bi imel življenj Napoleona Bonaparta. Od berača do cesarja, vse, vse. Pijane zmage vojskovodje, slavo, gospostvo, ženske …

A če bi bil učenjak. Darwin na primer. Da bi nove, predrzne misli posejal posejal v milijone človeških glav … Izplačalo bi se živeti … Filozof, ko bi bil prerok, kakor je bil Marx. Da bi sto tisočem in milijonom zadrhtela srca od njegovih besed. Ali če bi bil slaven iznajditelj. Edison na primer. Da bi obvaroval človeštvo z novimi, čudovitimi darovi …

Take prešerne misli je imel, take ošabne misli.

In ni bil slavohlepen. Ne, samo to bi rad imel, da bi njegovo življenje začrtalo sled, da ne bi izginilo ko pena v zraku.

Ko bi imel vsaj otroke. Imel bi upanje, da bo morda kdaj pozneje v četrtem, desetem pokolenju, zavrela njegova kri do vrhunca, da bo obrodilo njegovo steblo enkrat žlahten sad.

A ne, kakor suha veja se bo oddrobil in sprhnel.

Ko bi bil bogat, bi vsaj včasih občutil življenje. Potoval bi iz kraja v kraj, vse bi okusil, pogledal, kar so ustvarili drugi veličastnega. In mogoče, mogoče, bi srečal človeka, ki bi ga strgal s seboj v vir, ki bi ga navdahnil za kakšno delo, za kakšne cilje. Mogoče bi oživel sam, ko bi občutil, kako žive drugi, mogoče bi vzplamtel tudi v njegovi duši ogenj, ki druge goni dalje, kvišku kvišku. Mogoče bi se prebudila še enkrat mladost v srcu, ljubezen v žilah. Prebudil bi se, otresel bi se mrtvila. Megla bi se vzdignila in sonce bi posijalo …

Take misli je mislil včasih in se sprehajal po sobah iz prve v četrto. V prvi in zadnji je gorela luč, v sredi pa sta bili v temi. A on je poznal pot. Stokrat in tisočkrat jo je prekoračil.

Nobenih zastorov ni bilo na oknih. Bela megla se je tiščala na šipe, sobe so bile puste, žalostne, srce je udarjalo v tesnobi. In tiho je bilo vse. V ušesih so zašumeli včasih davni, davni pozabljeni glasovi, čudni pogovori, klici, pesem, ki je umrla kdo ve kdaj, in smeh, ki je bil smejan pred tisoč dnevi, star smeh … In potem je vse obmolknilo, megla je pogoltnila revne spomine in tišina je oklenila človeka s pošastnimi rokami.

V jedilni sobi so stale na bifeju steklenice raznih likerjev, slivovice, držvenke, brinjevca, sladki češnjevec, vanilijev in pomarančev liker in drugih par, ki jih je gospa Peternelova kuhala jeseni iz samega dolgega časa. Včasih se je Peternel ustavil, nalil čašico, izpil in zopet korakal gor in dol.

Nocoj je slonela bela megla na oknih, svetilki sta slabo goreli, v sobah je bilo vlažno in hladno. Nerada so gorela drva v pečeh. Peternel je korakal gor in dol po sobah in kadarkoli je prišel v prvo sobo, vselej je obstal pred likerji, natočil si je glažek in odkorakal. Kmalu se je vrnil iz četrte sobe, zopet postal, natočil, izpil.

Prijetno mu je postalo, toplo in ugodno. Vesele misli so se vzdignile v glavi, zasmejal se je. Truden je postal, sladko len, sladko zaspan. Legel je na divan v jedilnici, postavil steklenico k vzglavju, nalil je polno čašo, da bi se ne polival mimo malega glažka in napil se je s slastjo.

Gospa ga je zastonj čakala. Prišla je končno ponj, opazila je, kako spi in položila roko na čelo. Njegovo čelo je bilo vroče, potno. Smrdelo mu je iz ust, zamahnil je z roko in prazna steklenica se je prevrnila na pod in se razbila. Njegov obraz je postal surov, nekaj živinskega se je zganilo okrog vlažnih ust. Zahropel je pijano.

KONEC256

256 Ljubljanski zvon 1908, 37–43. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID 5, 151–158. V češčini (Konec) objavljeno v České slovo, 2/1908, št. 136, str. 9–10 in v Eva (Prostějov), 5/1908, št. 2, str. 46–48.

Zunaj je pozvonilo. Sama je bila doma, pa je vstala in šla odpirat. „O, ti si, Ivo!“ se je začudila in čutila je, kako ji je šinila rdečica v lica. Nekaj čudnega je zatrepetalo v nji, zasmejala se je v zadregi in ga pozvala v sobo.

„Kaj dela Ana?‟ je vprašala.

„Odšla je na sprehod z otroki, pozdravlja te. Je Hinko doma?“

„Ni ga.“ „Po neko knjigo sem prišel, nekaj bi si rad notiral.“

„No, knjigo ti jaz lahko poiščem.“

Odšla sta v sobo njenega moža in ona je poiskala knjigo, katero je označil, iz omare. Položila jo je na mizo pred njega in sedla njemu nasproti v fotelj.

Listal je po knjigi. Naenkrat jo je zaprl, odložil, prekrižal roke na prsih in uprl svoje vroče oči v njo.

„Dobro se počutiš, Dora, tvoje oči so vesele.“

„In zakaj ne bi bile moje oči vesele, cenjeni prijatelj moj? Zakaj naj bi bile žalostne?! Jaz imam rada vesele oči.“

Nekaj čudno trepetajočega ji je stezalo prsi. Roke so ji zagorele v neki posebni sladki toplini. „Še vedno me iritira,“ si je morala priznati v mislih in to jo je jezilo.

Naslonila se je nazaj v fotelj in tudi ona ga je pogledala enako pozorno, dolgo in skoro izzivajoče. Gotovo – izzivajoče. Češ: no, prosim, kdo bo močnejši. No, glej me, glej! Glej, kako sem ravnodušna!

V očeh se ji je hotel vžgati nevaren plamen, čutila je to, ali hitro ga je zadušila v svoji duši. In še vedno ga je gledala z nasmehom na ustnih. Kakor bi hotela reči: no, glej, glej, kako sem mirna, kako so moje oči jasne, naustrašene, mirne. O, nikar ne misli, da si mi še vedno nevaren, da so tvoje vroče oči še vedno tako zmagovalne!

„Sama sva!“ je rekel on.

Zavedela se je v tistem hipu, da že dolgo, dolgo nista bila sama, da bi si rekla, karkoli bi hotela. Skoro dve leti ne.

„Zakaj vaju ni bilo z Ano v gledišču v četrtek?“ je vprašala.

„Naša Mimica je imela vročico. Nisva si upala oditi,“ je pripovedoval. In potem je pristavil skoro drzno: „Vedel sem, da boš tam.“

„Da, saj veš, da gre Hinko k vsaki drami. Igrali so dobro. Hinko je bil jako zadovoljen.“

„In kako se imaš ti, Dora? Ali si zadovoljna z življenjem?“

„Zakaj bi ne bila? Lepo je na svetu, odkritosrčno rečeno.“

Molčala sta nekaj časa, ali še vedno je bilo opasno257 257 opasno – nevarno. molčati ... Tajne niti se predejo od srca k srcu, nevarne misli vstajajo v duši.

„Ali si videla, kakšno sliko mi je kupila Ana za god?“ je vpraševal.

„A glej, saj res, tvoj god je bil v soboto! Pozabila sem popolnoma,“ je lagala, ker v resnici je mislila v soboto nanj. Mnogo je mislila nanj nehote. In zato se ji je zdelo pametnejše, da mu ne čestita.

„Ti si zelo pozabljiva, to vem,“ je rekel dvoumno.

„Da, Hinko pravi, da sem najpozabljivejša ženska v našem mestu.“

Zasmejala se je. Pa je bilo v resnici smešno, kako sta se navadila igrati slepo miš. Vedno sta se skrivala, on za svojo Ano, ona za svojega Hinka.

„Kaj se tako lahko pozabi?“ je vprašal. Tudi on ni hotel govoriti o teh nevarnih stvareh, ali nekaj ga je gnalo in najrajši bi bil rekel: „Ali se spominjaš, kako sva se ljubila pred dvema letoma, kako se je vžgala takrat med nama tista sladka strast, ali se spominjaš? Ali se spominjaš, da sva se poljubovala?“

„Lahko ali ne lahko,“ je rekla. „Včasi je pozabljivost zelo koristna lastnost.“

On je vstal in hodil po sobi gori in doli. „Ljudje smo neumni,“ je modroval naglas. „Čas hiti in vse odnese s seboj kakor povodenj. Zakaj bi človek ne utrgal rože, predno se osuje?“

„Rože imajo trnje,“ je rekla, ali vendar ji je zvenelo v srcu: Zakaj bi ne, zakaj ne? Saj sem si želela tega trenotka, da bi bila sama z njim, resnično, želela sem si ga. In čeprav je minilo dve leti, pod pepelom tli žerjavica. Tli, lahko bi se vnel nov plamen. Morda je odvisno od tega trenotka, od tega edinega trenotka, da zamre zadnja iskra ali da vzplamti nov ogenj. In ogenj je nekaj krasnega, velikega, res ...

Vstala je tudi ona.

Prešle so zapeljive misli, kakor oblak preide na nebu, in bilo ji je, kakor da mora stopiti na to staro pogorišče in s peto pomendran iskre, ki še tle v pepelu. Težko je bilo govoriti o tem, nevarno. Ena beseda bi lahko vzbudila, kar spi. Stopila je k oknu, pogledala na ulico. Po trotoarju je šel črnolas deček in jako je bil podoben njenemu sinku.

Potem se je hitro obrnila proti njemu: „Ti, Ivo, dobro, da sva danes sama. Hotela sem te že davno prositi, da sežgeš tista pisma.“

,.Ne, tega ne storim.“

„Moraš.“

„ Zakaj?“

„Zdi se mi, da je potrebno to. Ona pisma so nekak bistven spomin onega najinega časa. Naj vse izgine! Vidiš, to je najbolje, da vse pobledi, tako da človek ne ve, je li to sploh doživel ali pa le sanjaril. Tista pisma so pretežek dokument za tako lahko in minljivo stvar.“

„Ne bom jih sežgal. Da, ti, ti mi boš še pisala.“

Sedla je v fotelj, naslonila glavo vznak in ga pogledala jasno in mirno: „Motiš se zelo, ne bom ti pisala nikdar več, Ivo.“

„Boš.“

Pristopil je k nji, uprl roke na naslanjalo fotelja, v katerem je slonela, in nagnil obraz doli k nji. „Moraš, Dora !“

Izpreletela jo je neka vroča omamica. „Če bi me poljubil zdaj ta hip, kdo ve, kaj bi se zgodilo, kdo ve, kakšna pot bi se odprla za prihodnje dni. Morda lepa pot, ali opasna pot mimo temnih prepadov in pretečih skal.“

Odprla je oči široko in pogumno in pogledala mu je v oko.

„Ne, dragi moj Ivo, ne bom.“

Odstopil je. Hodil je po sobi gori in doli, žvižgajoč neki napev iz Fausta. Ustavil se je pri oknu, naslonil se s hrbtom na oknico in gledal v Doro, ki je sedela v polni svetlobi, da se je videl sleherni drhtaj v njenem obrazu.

„Povej mi, resnično, ali ti ni žal, da nisi bila moja, takrat pred dvema letoma?“

„Ne, ne. Celo ...“

„In zakaj ne? Tega ne razumem! Saj si me ljubila nekaj časa tako blazno!“

„Sem. In vendar, ni mi žal. Moje življenje bi bilo strašna laž do smrti.“

„A, ti se bojiš greha?“

„Vsak naj greši toliko, kolikor prenese.“

„To je ravno – kolikor prenese! Velik greh ustvarja velike ljudi.“

Vzravnal se je kvišku, stisnil pesti in dvignil roke: „Oh, tak krasen in strašen greh, to bi gnalo – dalje – kvišku kakor bič! Kaj tira ljudstvo dalje, čednost misliš?! O, satan je močnejši od angelov, veruj! Greha je potreba, greha, ki peče v duši noč in dan, ki ne da miru, ki te šiba na delo, na borbo, k cilju in uspehu!“

„Morda – morda tudi ne. Greh je kakor strup, včasi zdrami, največkrat usmrti ... In potem se ne izplača. Veruj, ne izplača se grešiti. Če se spomnim onih par popoldnevov pred dvema letoma na letovišču v Opatiji, katere sva si privoščila kljub Ani, kljub Hinku, kljub mojim in tvojim otrokom, če se spomnim tistih par presanjanih ur, tistih par prepovedanih poljubov – in tistih solz, potem tiste strašne bolečine v srcu, tistega obupa – – o, veruj, ni se izplačalo, resnično ne! Kako sva se bala ti dve leti drug drugega, umikala se, skrivala, koliko duševne energije sva potrošila, da se je umirilo srce vsaj nekoliko! Kakšne borbe so bile to, moj Bog! Koliko premagovanja in zatajevanja! Zakaj sem obiskovala Ano samo takrat, ko sem vedela, da tebe ni doma, zakaj si ti prihajal k mojemu možu le, če si bil siguren, da ne boš našel mene? In celi dve leti je trajalo to! Kako sem sovražila življenje tiste mesece potem, kako sem bila žalostna brez prestanka! In zakaj vse to?! Zato, ker sva si v tistih par pomladanskih dnevih pogledala malo pregloboko v oči, ker sva si povedala, da od nekdaj, odkar se poznava, čutiva simpatijo drug za drugega, zato, ker sva se v ono mesečno predvečerje poljubila pravzaprav napol iz šale, lahkomiselno in veselo, kakor dva nagajiva otroka. Reci, ali se je izplačalo za vse to tisto pereče gorje v srcu, ki se ni dalo ublažiti tako dolgo ne?!“

Prišel je k nji: „Da, prav praviš, ni se izplačalo. Zato se ni izplačalo, ker sva premalo tvegala.“ Zamižal je. „Oh, verjemi Dora, ko bi bila ti moja takrat, izplačalo bi se bilo še stokrat več solz in stokrat več trpljenja.“

„Ne, ni ga takega raja, za katerega bi mogla živeti celo življenje v laži.“

„Oh, kaj ne živimo v vednih lažeh?! Kaj ni tvoj in moj zakon laž kakor vsak zakon?“

„Ne, ni. Kaj nisva srečna pravzaprav oba? Jaz ljubim svojega moža – ne, ne ustavljaj me –, ljubim ga resnično. In otroci – kako je to nekaj krasnega v življenju! Taka vesela, jasna sreča je potrebna človeškemu srcu. Sam vidiš, kako zopet cvetem, kako sem vedra, brezskrbna. Oh, lepo je to! Če je bil človek dolgo žalosten in potrt, kakor sem bila jaz, potem mu je veselje dvojno milo in dragoceno. Kako lep je mir!“

„In ti, Dora, govoriš to, ti, ki si si vedno želela nemira, viharja?! Zakon, – mirna sreča, – laž je to vse skupaj! Oženiš se iz ljubezni, a zakon jo ubije. In vendar je ljubezen vrhunec življenja! O, Dora, kakšno ljubezen sem si zmislil za naju dva! Nekaj bleščečega, vročega, prelestnega! ... Neko nebeško, sladko pijanost, rajsko omamico, ki je ni moči pozabiti do smrti.“

„Hm, pijanost ... In ko se strezniš, kaj ostane? Samo podla in strašna laž! Ti sam veš, da ne bi smela ta ljubezen nikdar na dan božji, nikdar! Bi mogel odpahniti otroke, ugonobiti Ano? Jaz bi ne mogla in ne hotela bi razdrobiti niti svojega niti tvojega zakona. In lagati?! Kdo je dovolj močan za tako laž?!“

„To je, kdo je dovolj močan! Kdo je dovolj močan, Dora, za tak velik in prekrasen greh?! Velik in prekrasen, prelesten greh, Dora!“ Prsi so se mu razširile, oči so zagorele še bolj in izza krvavordečih ustnic so se bliskali beli zobje v zapeljivem in opasnem smehu.

Tako krasen je bil kakor satan, kralj pekla. O, kako lepo je zlo, lepo in čudovito, lepše stokrat od najlepše čednosti! Nikdar čednost ne osvaja tako, ne jemlje duše s tako vročo, ošabno silo. Nikdar ni čednost tako mamljiva in čarobna, sladkega presenečenja polna, kakor je greh, kadar hoče zmage.

Za hip so se zašibile Dori noge, vse njeno telo je objela sladka vročica. Lepo bi bilo v njegovih rokah!

Pristopil je k nji in že se je nagnila k njemu. Tako zelo so hrepenela usta, da se strnejo v mamljiv poljub! In vse, karkoli bi jima bilo na poti, bi se sesulo v nič, vse dolžnosti, vsi obziri, ves strah, vsi pomisleki.

Tedaj je zunaj pozvonilo. Listonoš je prinesel rekomandirano258 258 rekomandirano – priporočeno. pismo; podpisala se je s tresočo roko.

In vendar, – začaranje je izginilo. Streznila se je kakor iz čudnih sanj in čisto zbrana in skoraj popolnoma mirna je stopila v sobo nazaj k njemu.

Videl je, da se je njeno lice spremenilo, da je ugasnil v njenih očeh tisti ogenj, ki je skoraj, skoraj obetal vse ... razkošje rajsko, zmago, ki je ni dosegel takrat pred dvema letoma.

„Včasi je tak-le intermezzo z listonoši nekaj čisto dobrega,“ je dejal in tudi njegov glas je bil izpremenjen in trezen.

„Škoda, Dora! Enkrat, ko bo že vse prekasno, ko ne bo že davno več nobene ljubezni za naju dva, takrat nama bo žal za ta dan.“

„Kdo ve?!“

„Gotovo. Nekaj lepega sva razdrobila in uničila, veruj. Kos svojega življenja. Kakor zlat rudnik, ki ga potope vode za vselej. Še je čas danes, ali ti nočeš.“

„Nima smisla, dragi moj. Delaven dan je najino življenje, lep, jasen dan, koristen in blagoslovljen dan, če hočeva. Zakaj hočeš viharja in bliska in groma?! In ta ljubezen, – če jo pogledam pri belem dnevu, zdi se mi kakor kresnice, ki svetijo v temi tako lepo, tajinstveno in obetajoče – a poglej jih ob soncu, niso nego mrčes. Kakor vrtna veselica po noči: v pisanih lampijonih gore luči, ognjemeti švigajo v temo nebeško, najlepši čas je za sanje, za zlate gradove v oblakih, – a drugi dan ostane od vsega malo ožganega papirja, – smeti, drugega nič! Zmotil si se, prijatelj! Ni jih več tistih lepih in lažnivih mesečnih noči za naju, – delavnik je. Kaj bi si lagala nekaj, kar ne more biti. Za blestečo peno bi prodala zaklad.“ „Kako si pametna, Dora! Preveč pametna. Škoda. Torej delavnik je; delajmo, trezni bodimo kakor vsi filistri! Pa bom sežgal tista tvoja pisma, Dora, če nočeš drugače, če si ne upaš.“

„Ne upam?! Ne verujem, to je, to; sam si rekel, greh ni za vsakega. Za tiste je, ki so zadosti močni, da še iz greha ustvarjajo čednost, za tiste, katere dela silne in velike. Ne vem, če bi meni dal tako silo tak greh. In niti tebi ne. Zapomni si, niti tebi ne! Po tem vem, da te ne ljubim več, ker te ne precenjujem. In če mene pogledaš trezno in objektivno, če me presodiš po vsem, kar sem, moraš priznati, da nisem tvoj ideal in premalo ponižna, premalo potrpežljiva, premalo dobra, da bi mogel izklesati iz mene tistega malika, po katerem mi ljudje hrepenimo tako neumno.“

Zasmejal se je. „Kako filozofirava! In vendar, kako neumna sva oba, ti in jaz. Zakaj te poslušam, tako pokorno! Pametneje bi bilo, če bi te objel. Vidiš, tako ...“

Pristopil je korak bliže. Ali vedela je, da ni nevarno. Čar je minil. Odstopila je smeje. „Kaj se razburjaš! Moj Bog, življenje je pametnejše od nas. Pusti, naj gre po svoji cesti! Zakaj siliš po gošči, kjer ni steze – same skale, trnje, jame in močvirje. Tako je, dragi prijatelj, vidiš ... Pojdi zdaj! Kaj bi se igrala z žerjavico! Pod slamnato streho se ne počenjajo tako nevarne stvari. Naj ugasne. Čez pet let se bova prijetno spominjala tega dne in vedela bova, da sva bila danes jako modra in pametna.“

Poslovil se je.

„In drugič vzemi Ano s seboj ali katerega otroka, če prideš k nam! Pametneje bo.“ Zasmejala se je in šla je pred njim ven, odpirat vrata.

Ko se je bila sama vrnila v sobo, polastilo se je je neko lepo in vedro veselje. Hodila je semtertja po stanovanju nemirno in brezskrbno kakor mlada deklica. In nehote je zapela neko pesem.

DOGODEK S POTOVANJA259

259 Ljubljanski zvon 1908, 357–363. 415–421. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v ID , 5. knjiga, Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1940, 159–174. Češki prevod (Príhoda z vlaku) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 2.. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 42–62, pod naslovom Přiběh s cesty pa je besedi izšlo v zbirki 1000 nejkrásnejších novell (1914–1915), v prevodu dr. Vinka Zíbra.

Večerilo se je. Visoko so se dvignili temni oblaki na bledem nebu, veter jih je gnal od vzhoda in prinašal je s seboj šum reke, ki se je bila zdaj spomladi razlila po dolini. V sobi se je stemnilo, le široko veliko okno je ostalo svetlo. Vsi so bili obrnjeni vanje in so gledali na kopeče se oblake.

Dva dečka sta tiho sedela pri svojih igračah, najmlajše dete pa je leno in ljubeznivo ležalo v naročju mlade žene. Tudi njegove otroške oči so bile uprte v oblake.

Na mizi je stal samovar in v čašah je dehtel čaj. Hišni gospodar je pušil cigareto, njegov prijatelj pa je nervozno vrtel v roki pisano servijeto servieto iz pravega kineškega papirja. „Obmolknil si,“ je rekel inženir Celesta, oče te mirne in prijazne družinice. „Obmolknil si in jaz sem mislil, da bo vir tvojega pripovedovanja tekel neprenehoma. Dve leti si bil zunaj v svetu, napolnil si se spominov, kakor se napolni suha goba vode, če jo vržeš v njo. A zdaj sediš že pol ure med nami, tih in malobeseden, zamišljen kdovekam. Pripoveduj nam kaj! Najboljša prijatelja sva bila svoje dni in glej, rad bi vedel, kaj se je godilo s teboj v teh dveh letih, ko si bil proč od nas. Kaj si delal, kaj se ti je pripetilo? Koliko sreč si doživel in koliko ciljev si dosegel?“

„Oh, prijatelj, napripovedoval se bom vsega,“ je rekel slikar Ante – Josip Ante, priznan in darovit slikar. „Napripovedoval se bom, da se boš naveličal poslušati moj glas. Danes seveda in morda še par dni ali tednov ne bom pripovedal preveselih stvari. Doživel sem žalosten dogodek, ko sem se vozil iz aristokratskega in veselega Bruslja doli na jug v našo lepo, ali za umetnost tako indiferentno domovino.“

„Pripovedujte, gospod Ante,“ je rekla plavolasa gospa in, govoreč dečkoma, jima je zapretila s prstom: „Ako ne mislita biti pridna, idita ven k pestunji!“

„Ne, mama, ne pošiljaj naju ven! Veš, da znava lepo poslušati, kadar se kaj pripoveduje,“ je rekel starejši deček. „Dobro, ostanita, tudi vaju bo zanimalo,“ je odločil slikar. Povzdignil je pogled skozi okno k fantastnim večernim oblakom pomladnega deževnega dne, sklenil je roke nad kolenom in pričel je govoriti.

„Vozil sem se iz Bruslja z brzovlakom Calais-Dunaj. To je najboljša zveza in vedno so kupeji polni potovalcev. V oddelku drugega razreda, v katerega sem vstopil, je sedela že neka družina: gospod, gospa, petleten deček in njegova odgojiteljica, mlada, vitka gospodična. Sedel sem v kot, skromno, da ne bi motil njih pomenka. Ostal bi bil gotovo v svoji molčeči reservi,260 260 reserva – zadržanost. da ni bilo dečka. Ali ta me je takoj ogledoval z veliko simpatijo. Izmuznil se je iz rok svoje matere, ob kateri je stal, prišel je k meni in me vprašal s stvarnostjo mladega Angleža: „Gospod, zakaj imaš dolge lase?“

Nasmehnil sem se. Pogladil sem svojo temno grivo in odgovoril sem mu v njegovem jeziku: „Mladi gospod, jaz sem slikar. Nam umetnikom se dovoljuje neka gotova ekstravaganca v noši. Prijatelji mi zatrjujejo in jaz sam vem, da mi dajejo moji dolgi lasje interesanten in duševen izraz. Če bi ne imel dolgih las, bi moje oči ne bile tako iskreče, fine in dobre, kakor so, moje lice bi bilo navadno. Večkrat je vtisk slike odvisen od primernega okvira, ki povečava njene vrline ali jih pa uničuje. Lasje so skoro vedno dober okvir obličja in zato jih nosim tako dolge.“

Gledal me je z očmi, ki so bile modre kakor spominčice pri potoku. In pritrdil mi je važno, kakor se spodobi potomcu britanskega otoka: „Popolnoma razumem, gospod. Da, da, tvoji lasje so jako dobri za tvoj obraz. Moji so drugačni, ker sem še dete.“

In prijel je s prstom za zlat koder, ki mu je visel ob nežnem, rožastem licu.

Ta mali Anglež je bil čudovito lep. Neopisna gracija in mehka milina je bila skrita v vsaki črti njegovega otroškega in nežnega telesca.

Ko je stal tako pred menoj, sem se spomnil nehote onega lepega in poetičnega portreta, s katerim je ovekovečil nesrečni češki slikar Marold261 261 Luděk Marold (1865–1898): češki slikar, rojen v Pragi, študiral v Münchnu, živel nekaj časa v Parizu in umrl na vrhuncu slave v Pragi. Po njegovi nenadni smrti sta se njegova žena in sin znašla v revščini. Pisateljica zvesto povzema njegovo življenjsko zgodbo. svojega sinčiča. Stožilo se mi je in rekel sem ganjen svojemu malemu znancu: „Dovolite, gospodičič, da vas gledam pozorneje. Spominjate me sina umetnika-slikarja, ki sem ga poznal in spoštoval.“

Prijel sem malega Angleža za rame, odmaknil ga malo od sebe in ga gledal z umetniškim veseljem radi njegove lepote in z ono melanholično ganjenostjo, s katero se spominjamo žalostne usode nam simpatičnih in dragih oseb.

Otrok se je nasmehnil, in ko so ga izpustile moje roke, je skočil k meni in me objel, ljubeznivo zatrjujoč: „Gospod slikar, jaz vas imam zelo rad.“

Osupnilo me je to priznanje in tudi družina mojega malega Angleža je bila presenečena od hipne ljubeznivosti zlatolasega dečka.

„Oprostite, gospod,“ mi je dejal njegov oče. „Ni navada našega sina, da se vede tako svobodno. On je zelo nepristopno dete in niti našim bližjim sorodnikom se ne posreči vselej prisvojiti si njegove naklonjenosti.“

„Tem bolj sem ponosen, gospod, da sem tako hipno osvojil malo in izbirljivo srce vašega sinčiča,“ sem odgovoril jaz, in resnično, moje besede niso bile le fraze vljudnosti.

Tudi mati dečkova se je vznemirila. Vstala je, prijela dečka za roko in rekla mu karajoč: „Nikar ne moti gospoda! On morda ne ljubi otrok.“

„Ravno nasprotno, gospa,“ sem dejal jaz. „Srečen bom, ako dovolite, da se tudi jaz, tujec vam in njemu, ta kratki čas našega potovanja sončim v naklonjenosti vašega ljubeznivega deteta.“ Spoznali smo se. Oni so potovali iz Londona na velikonočne praznike k sorodniku, ki je bil direktor neke tovarne v Norimbergu262 262 Norimberg – Nürnberg. .

Železnica je drdrala skozi krajino, ki se je menjavala vsak hip. Vlak se je na ovinkih zazibal in vselej se je deček z veselim smehom naslonil v moje naročje. Njegovo nedolžno lice je zasijalo v poredni radosti, a takoj je zresnil obraz in rekel materi, ki je bila skoro malo ljubosumna na najino prijateljstvo, z važnim in prepričujočim glasom: „Moral sem. Padel bi bil drugače, mama.“

Ne vem, kako se je zgodilo, ali nenadoma je sedel na mojih kolenih. Posegel mi je v žep v telovniku in pogledal na uro: „Oprostite,“ je dejal z dražestno hudomušnostjo, „jaz zelo rad gledam ure. Kadar se naučim poznati, koliko je ura, mi bo teta Melisa kupila uro z mojim monogramom.“

„O, ne dvomim. In kako se imenuje moj zlatolasi prijatelj?“

„Bob,“ je rekel in pristavil: „Zdi se mi, da je to izredno lepo ime.“ Nisem bil njegovega mnenja, ali pritrdil sem. Zakaj bi mu kvaril veselje?

„Pripovedujte mi kaj!“ je silil.

Jaz sem se skušal spomniti ene neštevilnih pravljic, ki jih je nam otrokom pripovedovala babica, ko sem bil še majhen kakor ta Anglež, in ki bi mu gotovo ugajala, kakor je nekdaj meni. Ali predno je oživela davna pravljica v mojem spominu, je prekinil Bob moje razmišljevanje in prosil me je, naj mu pripovedujem o onem dečku, „ki je bil tak kakor jaz“. „O katerem dečku?“ sem vprašal, v mislih še ves v spominih otročjih let.

„O dečku onega gospoda, ki je slikal kakor vi.“

Spomnil sem se. In pripovedoval sem mu to melanholično povest, ki me vselej pretrese, kadarkoli se je spomnim.

„Oh, prijatelj,“ sem dejal, „ oni gospod ni slikal kakor jaz, ampak mnogo lepše. Jaz sem skromen slikar, dragec moj, in še v moji mali domovini me ne pozna vsak. Oni gospod pa je bil slaven, priznan in poznan v Parizu in po vsej Evropi. Ti še ne veš, kaj je to Pariz in Evropa, ali povem ti, da je zelo težavna stvar, predno doseže kdo, da ga poznajo v Parizu in Evropi. Marold, tako se je imenoval slikar, je bil mojster jasnih in sijajnih nians, veselih, kipečih barv in elegantnih linij mameče in rafinirane gracioznosti. Ali tega ne razumeš, modrooki prijatelj moj ...“

„O razumem, zakaj ne bi razumel? Lepo pripovedujete. Kadar mi čita Miss Ellen povesti, se sliši ravno tako.“

„Dobro torej. Ta slikar je bil lep in mlad in imel je mlado, krasno gospo. Neštevilnokrat jo je naslikal v vedno drugih pozah, v drugih elegantnih oblekah, a vedno enako lepo in očarujočo. Imela sta sina, petletnega dečka, krasnega, kakor si ti. Slikar in njegova gospa sta bila iz Češke in govorilo se je v njunem domu češki.

Lahko si misliš, kako lepo življenje je imel mali slikarjev sinčič. Posedal je v ateljeju, napolnjenem s pestrobarvnimi dragocenostmi, s slikami, pisanimi preprogami, opremljenim z velikimi okni, skozi katera se je videlo prelepo na šumne pariške bulvare. Gledal je, kako slika njegov oče njegovo lepo mater v finih svilenih oblekah, s fantastnimi klobuki na bujnih laseh.

In tudi njega je slikal oče. Sanjava slika je to, ljubezni polna in miline. Mali deček s svetlimi, kodrastimi lasmi stoji v okviru, oblečen v žametasto obleko; bel ovratnik iz dragocenih čipk mu leži na ramah. Fino, gosposko lice ima otrok, fine bele, nežne roke. Kakor sinčič stare plemenite patricijske družine je. Mehko so se ovili lasje okoli otroškega, ali že zamišljenega čela. Razvajeno dete je to, ljubljeno, negovano, kakor redek biser, kakor nežna cvetlica. Ludek se je imenoval, kakor oče njegov.

Nekoč je objelo slikarja domotožje. Z vso silo je napolnila želja po domovini njegovo umetniško dušo. In zaprl je sijajni atelje, zaprl je razkošno vilo v pariški okolici, kjer je z ženo in s sinom počival od dela in živel med prijatelji bogato in zavidanja vredno življenje umetnika. Ah, koliko veselih pesmi je prepela tam njegova lepa gospa, koliko srečnih večerov je bilo tu, ko so drhtele gosli, pele mandoline in kitare med duhovitimi razgovori mladih, ženijalnih prijateljev! Kakor šampanjec v časi, tako je šumelo pestro, radostno življenje v domu slikarjevem.

In zaprl je vse in odšel je z ženo in sinom domov v staro, slavno in čestitljivo mesto, v zlato prestolico rodne zemlje. Sto stolpov ima Praga, tisoč slavnih palač, namestja, ponosnih spominov bogata, romantične vrtove ima, bahate samostane in črna tovarniška predmestja, obljudena s tisoči zavestnih potomcev upornih husitov.263 263 Husiti – privrženci Jana Husa (1369–1415), češkega verskega reformatorja. Široka reka teče pod kraljevim gradom skozi mesto, mostovi sezajo preko nje kakor dragoceni pasovi. Tu je Karlov most, obrobljen s starimi spomeniki; mnogo junaške krvi se je posušilo na njegovih kamnih. In tam med zelenjem se gubi širok siv zid; zidali so ga v davnih časih, ko je lakota kakor strašna pošast pestila mesto. Tam je stara židovska sinagoga, postavljena od bogatih srednjeveških židov, ki so cesarjem in knezom posojali zlato in srebro. Črni so zidovi sten in žalostna povest je napisana v stoletnem prahu in blatu nanje, žalostna in strašna povest o davnih časih, ko se je vzdignil kristjanski rod tega mesta in je preganjal vse, ki niso verovali v križ. In v onih sivih trdnjavah so umirali plemiči te zemlje v podzemeljskih ječah, ker so bile njih glave preponosne, da bi se upognile ukazom kraljevske in cesarske volje.

Čudovito je to mesto, dragi moj, in oči slikarjeve so ga bile željne, kakor je suho polje željno vode v letni vročini. Ni imel več matere, ali prav tako je hodil k njej iz sveta z enako ljubečim srcem, kakor se je vračal zdaj v to slikovito in ponosno mesto. In razkazoval ga je sinčiču, kakor da je vse njegova last, vse te palače, vse te katedrale, kapelice, vse te starinske in romantične ulice, vsa ta cvetoča drevesa v parkih, vsi zeleni otoki v široki reki, ki je še enkrat zrcalila krasote mesta na svojih bregovih.

In mislil je, da bo življenje v domačem mestu z ženo in sinom še radostnejše in bogatejše, nego je bilo v tujini. Oglašali so se pri njem prijatelji, ki jih je bilo legijon,264 264 legijon – velika množica. zakaj njegovo ime je bilo v čast vsej rodni zemlji. In obsipavali so ga s častmi, slavili so ga povsod, kjer se je prikazal. Gospe so zavidale njegovi soprogi, da ima tako čaščenega in čislanega moža, in otroci so sanjarili, da bi bilo lepo, če bi bili tudi njih očetje slavni slikarji, kakor je bil Ludekov oče.

Samo par dni je trajal ta sen, lep in ponosen kakor pravljica. Do vrha je vzkipela sreča, čarobna kakor prelepa pravljica. In kakor cvet lopoča tako je odcvetlo vse, radost in slava in vsa sreča za eno samo noč.

Slikar je obolel in umrl. Sijajen pogreb so mu priredili rojaki, s sto venci so pokrili njegovo rakev, črne zastave so visele po ulicah in luči so gorele, ko so ga nosili v grob.

Oh, koliko sočutnih rok je pogladilo svetlo glavico sinčiča, sirote! Koliko lepih, sočutnih besed je slišala mlada gospa one dni!

Ali črn zastor je pokril to sončno srečo za vedno. Zemlja je zaropotala na slikarjevo rakev in za vekomaj je bilo konec prelepe pravljice.

Nikdar več se ni odprl atelje lepi gospe za vesel in srečen dan, nikdar več ni odmeval njen glas v čarobni vili kraj mesta v radostni pesmi.

Upniki so se zglasili, prodali so vilo, mehke orientalske preproge, vse jasne, sončnega smeha polne slike, dragocene svilene zastore, vse umetnine, vse stvari, ki so bile priča veselja in sreče.

Le malo denarja je ostalo za lepo mlado gospo in za plavolasega dečka. Spravili so denar v hranilnico – ni ga bilo mnogo – in od tega denarja se je imel odgajati umetnikov sin, kakor se odgajajo vse sirote očetov, ki niso mogli zbrati bogastva za svoj rod.

Mlada gospa je bila nesrečna in neizmerno žalostna. Kakor princesa je bila prej, sama prelest je bilo njeno življenje. Po cvetlicah so stopale njene noge, svila in baržun, čipke in dragoceno krzno so pokrivali njeno lepo telo. Sladke ustne na večen smeh, v očeh sonce, v srcu mamljiva radost – tako je živela. A zdaj je prišel po prazniku siv delavnik, utrnile so se zvezde v očeh in usta so se stisnila v trpko črto. Beda je potrkala na njena vrata, in glej čudo: roke, ki so se ji prej v sreči tako uslužno iztezale nasproti, so se potegnile nazaj in ljubeznivi obrazi, ki so se ji smehljali prej tako sladko, so postali važni in tuji. Izgubila je zlato krono z glave za vselej.

Živela je skromno z dečkom, ali sredstva so pohajala. Hotela je delati – ali kdo bi vzel bivšo princeso k sebi za pepeljugo?265 265 Pepeljuga – Pepelka. Ne zaupajo ji, da bi znala kaj drugega, nego biti princeza.

Žal, da morajo tudi princese in princi jesti. Mali Ludek je bil nežen, potreboval je posebne nege. Pomanjkanje je slab temelj takemu nežnemu, občutljivemu cvetu. In lepa mlada vdova je poslala sina, zadnjo dediščino po možu in sreči, k sorodnikom. Proč od nje bo; ne bo ga mogla poljubovati, ne bo se mogla igrati z njegovimi svilenimi lasmi, ne bo mogla gledati v njegove presrčne in mile oči, njene ustne se ne bodo več dotikale vsak dan neštetokrat njegovih žametastih, otroških lic! – Ali sit bo; kadarkoli bo hotel, bo dobil jesti in nikdar ne bo brez strehe; k topli peči se bo smel stisniti in sorodniki ne bodo dopustili, da bi hodil raztrgan.

Ostala je sama ta lepa in mlada gospa pokojnega slikarja. In kakor ptič, kateremu so razdejali gnezdo, tako je bila ona zdaj. Kamor je šla, nikjer ni našla miru, nikjer pribežališča. Moj Bog, bila je še premlada in prelepa, imela je preveč sončnih in ponosnih spominov, da bi se mogla stisniti v kot kakor pokornica. In morda bi se bila stisnila, da je našla tak kot. Ali ni ga našla.

Potekali so meseci in vedno brezobzirneje se je je oklepala siva vsakdanjost. Ni vedela, kam naj gre, ni vedela, kaj naj počne. In beda je že vstopila v njen stan. Oh, kako bridki, kako grenki so postali spomini nekdanje sreče! Zadnji odsev zlatih sanj je ugasnil in le sivo, grdo pomanjkanje jo je obdajalo od vseh strani. Brez sledu je prešlo vse, vsa sreča in vsa radost!

In nekoč, ko so postali spomini najbridkejši, ko je postalo življenje ubogo in prazno, ko je bilo le še moreče breme, polno skrbi in polno strahu, takrat je legla spat, obupana do smrti. Zastrupila se je s plinom tisto noč.

In tako je prišlo, da mali Ludek, ki je bil tako srečen, ki je imel tako sončna otroška leta, da siromak ni imel niti očeta niti matere več. Oba sta umrla, mlada še in lepa. Ostal je deček sam. Dali so ga v inštitut, kdo ve zakaj. Žametasta obleka s finim čipkastim ovratnikom se je raztrgala in še cunje niso ostale od nje. Odrezali so mu tudi lepe, svilenomehke kodre in odrasel bo, pozabil bo prelestna otroška leta, kakor pozabimo čudovite pravljice, ki nam jih pripovedujejo v prvi mladosti. In ko bo odrasel, visok in zrel mož, bo stopil pred ono sliko, ki jo je naslikal njegov oče, in ne bo spoznal v tem finem, gosposkem in razneženem otroku sebe samega. Postal bo uradnik ali profesor in nikoli ne bo okusil tistega blestečega, zamamljivega in radostnega življenja, tiste smejoče, sijajne in šumeče sreče, v kateri se je rodil.“266 266 Ludka Marolda, ki so ga klicali Lulu, je po materini smrti vzgajala očetova teta. Tudi on je imel sina Ludka. http://www.odmaturuj.cz/zivotopisy/ludek-marold/ (dostop 12.4.2013)

Utihnil sem, vlak se je gnal naprej, kolesa so drdrala, okna so požvenkavala in mimo nas so letele gosto naseljene vasi, njive že obdelane in posejane, gozdiči v prvem skromnem zelenju spomladanskih dni. Na sentimentalnem, nežnomodrem nebu so viseli svetli oblački, tik železniškega tira je tekel zelen potočič.

Zagledal sem se v vso to spomladansko lepoto, skozi katero je drevil267 267 dreviti: star. poditi, goniti. vlak; mislil sem na dečka, ki sem ga poznal le iz lepe, poetične slike njegovega očeta, in zaželel sem, da bi imel lepšo, jasnejšo bodočnost, nego sem mu jo prorokoval jaz.

„Gospod, ako boš videl tega dečka, reci, da ga imam jako rad, Bob ga ima rad iz Londona. In če nima igrač, naj pride k meni, jaz mu jih bom dal. Vse, če hoče. Jaz jih imam mnogo, celo sobo.“

Tako je rekel moj mali Anglež, spustil se je iz mojega naročja in odšel je k svoji materi. Objel jo je in vprašal jo je, če ima tudi ona rada dečka, „ki je bil naslikan“. Pritrdila mu je in zopet se je vrnil k meni. Mati mu je branila, češ, da je truden, in naj spi, ker je čul vso noč. Ali Bob je ostal pri meni in do Kölna sem mu pripovedoval še mnogo važnega, pa tudi veselega. Zabavala sva se izborno in obljuboval mi je, da mi bo pisal vsak teden, kadar ga bo gospodična Ellen, njegova guvernanta, naučila pisati.

V Kölnu stoji vlak dvajset ali trideset minut. Izstopili smo vsi, Angleži so odšli v restavracijo, jaz pa sem odhitel na brzojavni urad, da obvestim prijatelja o svojem prihodu na Dunaj!“ Slikar je obmolknil za par trenutkov. Nalil si je iz samovara čaja in prižgal cigareto.

„Tema je,“ je rekel domačin in zavrtel gumbič električne svečave. Vsiljiva in ostra svetloba se je razlila po sobi.

„Ne, ne, nikar!“ je branila domača gospa. „Mrak je boljši za pripovedovanje. In glej, razbudil boš malo.“ In pokazala je na dete, ki je zaspalo v njenem naročju.

„Prav pravite, gospa,“ je pritrdil slikar. „Mrak je ugodnejši, mehkejši in sočutnejši, bi rekel. Električna luč je za smeh in šumeče zabave, za mojo žalostno in sentimentalno povest so boljše sanjave večerne sence.“

Domačin je zavrtel gumb in zopet je bila soba temna. Le okno je ostalo sivo, napol svetlo od oblačnega, večernega neba. In slikar je nadaljeval:

„Ko smo zopet stopili v vozove, mi je rekla mati mojega malega prijatelja v koridorju: ‚Oprostite, gospod, preselili smo se od vas. Trudni smo od vožnje. Radi bi malo počivali in kondukter je bil tako ljubezniv, da nam je odkazal poseben kupe. Ravno nam nosijo prtljago tja.‘

Vlak se je že premikal, vožnja še ni šla s vso silo, ker smo se vozili še med skladišči in neštevilnimi tiri velike kölnske postaje. Železniški voz je imel navaden tip: ob strani koridor, na obeh koncih počezen hodnik z vrati na vsaki strani. Vrata se odpirajo ven. Dokler so moji angleški znanci nameščavali prtljago, je skakal deček zunaj po koridoru in po hodniku semtertja; osobito ga je veselilo zaletavati se od vrat do vrat. Mimogrede sem ga pogladil po zlati glavici. Hotel sem se posloviti od njega, ali mislil sem, da bom imel do Norimberga še mnogokrat priliko videti ga. Tudi sem se bal za svoje ugodno mesto v kupeju, da mi ga ne prevzamejo potniki, ki so vstopili v Kölnu. Nasmehnil sem se otroku in zopet mi je njegova frapantna podobnost s portretom Maroldovega sina vzbudila v srcu neko mehko, a obenem melanholično čustvo.

Moj kupe je bil prazen, le neka dama, kakor sem pozneje zvedel Elzaškinja268 268 Elzaškinja – prebivalka Alzacije. , je sedela pri oknu nasproti mojega sedeža, na katerega so položili Angleži moj kovčežič v znak, da je mesto rezervirano. Moje mesto je bilo v smeri vožnje. Navadil sem se v tujini biti vljuden, prisvojil sem si nekoliko one kavalirske galantnosti, ki jo izkazuje izobražen Francoz ženskemu spolu. Vzel sem zato svoj kovčežič, poklonil se in ponudil molče svoje mesto elegantni sopotnici, vedoč, da dame rade sede z obrazom v smeri vožnje. Vstala je in z lahnim naklonom akceptirala mojo uslužnost.

Široko okno je bilo napol spuščeno, ugoden veter je vel v kupe. Moja sopotnica je gledala ven, kjer so se vrstile ob železnici dolgočasne predmestne ulice. Vlak je vozil vse hitreje. Nenadoma je nekaj zunaj zaropotalo, zacinkalo;269 269 zacinkati – dati kratke, cingljanju podobne glasove. moja sopotnica je zakričala in videl sem, kako se ji je s čela in lica pocedila kri. V naročju so ji ležali kosci stekla. Okno je ostalo celo. Skočil sem kvišku, potegnil robec iz žepa in ji obrisal kri z obraza. Bila je bleda od strahu kakor smrt, ali rane so bile le površne; samo praske.

„Pomirite se!“ sem dejal. „Na srečo stvar ni opasna. Za par dni se vam vse zaceli.“

„Hvala vam!“ je rekla. „Sama čutim, da ni nič hudega. Ali neugodna je stvar vsekakor in morda se mi bodo praske poznale za vedno.“

Nasmehnil sem se: O ženske, v vsakem trenotku mislijo najprej na svojo lepoto! Zatrjeval sem ji, da bode njeno lice ravno tako gladko in rožasto, kakor je bilo pred tem dogodkom, in šel sem ven na koridor, da javim kondukterju to nezgodo. Sumil sem, da je kdo iz prednjih vagonov vrgel skozi okno steklenico, ki se je ob kakem drogu razletela, a steklovina je odskočila v naše okno.

Na koridorju je bilo vse razburjeno. Potniki so silili iz kupejev in neki gospod je kričal na koncu vagona: „Kondukter, kondukter, na stopnicah je kri!“ Nekaj mi je butnilo ob srce, vsa kri mi je zastala v žilah in ne vem, odkod mi je prišla zavest, da se je malemu angleškemu dečku zgodila nesreča. Videl sem ga prej, kako je letal od vrat do vrat ...

Skočil sem h kupeju, kjer je bila ona angleška družina. Gospod je stal med vrati, zadaj je klicala gospa: „Za Boga, kje je moj otrok?! Kje je, povejte, kje je?!

Nisem mogel izustiti besede, skočil sem k zavori in potegnil. Kolesa so zaškripala in vlak je stal.

Sunil sem ljudi na stran, ki so mi bili na poti, in letel ven. Vrata od vagona so bila odtrgana. Tekel sem ob tiru nazaj, kondukter in par drugih gospodov je hitelo za menoj.

Kakih tristo metrov zadaj so ležala razbita vrata. Obstal sem in s kondukterjem sva jih vzdignila kvišku.

O, nikdar ne pozabim, kar sem videl takrat! Na pesku je ležalo nekaj zmečkanega in raztrganega. Kup krvavih cunj.

Zgrozil sem se in obrnil sem se proč.

Dih se mi je zastavil in skoro me je obšla omedlevica od neke grenke bolečine, ki mi je prešinila celo telo. To je torej ostalo od nedolžne, mile lepote tega malega angela! Vse zdrobljeno, vse strto, vse le kupec pregrozno zmendranega telesa!

Ali ni bilo časa razmišljevati. Tam je tekel oče ponesrečenega dečka. Še trideset, dvajset korakov in stal bo pred žalostnimi in groznimi ostanki svojega otroka.

Ali ne, ne, on tega ne sme videti! Tega ne!

Skočil sem mu nasproti, namignil sem drugim, ki so hiteli na mesto nesreče, in obkolili smo nesrečnega očeta.

Kakih šest nas ga je komaj zadržalo. „Pustite me, pustite me k sinu! Moram ga videti!“ Skušal se je osvoboditi iz naših rok, ali bilo bi neusmiljenje, bil bi zločin, da smo ga pustili.

Od nekod je priletelo nekoliko železniških uradnikov. Izročili smo jim od strahu in neizmerne duševne muke napol blaznega moža.

Kondukter je stopil med nas: „Gospodje, nazaj v vagone! Naša dolžnost je neusmiljena, vlak mora dalje!“

„In kaj bo z materjo?“ je vprašal nekdo.

„Omedlela je,“ so odgovorili nekateri.

„Ali naj se vozi z nami dalje?“

„Da,“ sem odgovoril. „V Norimbergu ima brata. Najboljše je, da gre k njemu. Njen mož ostane tu. Morala bi zblazneti, da naenkrat zve vso resnico.“

Vstopili smo nazaj na vlak in vožnja je šla dalje. Meni so se šibila kolena in roke so se mi tresle.

Še pred uro je sedel deček na mojih kolenih, smejal se je zvonko in sladko, kakor dve lučici so se svetile njegove modre oči. Samo življenje ga je bilo, sama topla in smehljajoča radost … Ali je mogoče?!

Prijel sem se za glavo, v prsih me je stiskala silna bolečina.

Neka gospa je prišla pome v moj kupe: „Mati bi vas rada videla, pojdite k nji,“ je rekla. „In nikar ji ne povejte resnice!“

„Ne, ne, ne bom povedal.“

Šel sem k nji. Premagoval sem se, trudil sem se, kakor še nikoli v življenju, da bi bil moj obraz miren, da ne bi izdal ničesar o prestrašnem prizoru, ki so ga gledale moje oči.

Ležala je. Ustnice so ji bile brez krvi, oči velike in prestrašene.

Sklenila je roke: „Povejte mi, ali je živ?“

O, lagal bi bil, da me je stalo lastno življenje! In odgovoril sem mirno: „Razume se, da je živ. Vrata niso bila zaprta, odprla so se, udarila so ob kak steber, ki jih stoji mnogo med železniškimi tiri in odtrgala so se. Bob je padel ven. Ali nič važnega se mu ni zgodilo. Koža se mu je malo odrgnila na nogah. Vaš gospod soprog pojde ž njim k zdravniku, da ga obveže, in jutri morda že prideta za vami v Norimberg.“

„Ali je res vse to, kakor pripovedujete? O, gospod, povejte mi še enkrat, da je res!“ me je prosila in solze so ji tekle po bledih licih.

Pomiril sem jo, lagal sem ji, pripovedoval sem, kaj je govoril njen sinčič, da ni niti mnogo jokal, da nima zlomljenih nog in da res ni nobene, prav nobene nevarnosti.

Ali dolgo ni trajal njen mir, začela je jokati, gledala mi je v oči prav od blizu, zaklinjevala me je, naj ji povem, kaj se je zgodilo. Na vsaki postaji je hotela izstopiti in vrniti se s prvim vlakom v Köln. Da ne more biti brez sina, da jo je strah, da jo srce tako čudno boli.

„Zakolnite se mi pri svoji materi,“ mi je rekla, „da je Bob še živ.“ Zaklel sem se. Nasmehnila se je ganljivo. „O, hvala vam, potolažili ste me,“ se mi je zahvaljevala.

Ali čez četrt ure jo je prevzel nov nemir, šla je v koridor in vpraševala druge potnike. Lagali so ji vsi. Mene je prijemala za roke: „Vi ste ga videli, gospod. Kako sem vam hvaležna, da ste dobri z menoj. Jaz svoje dete zelo ljubim, o gospod, vi niti ne slutite, kako zelo!“

V Frankfurtu je poslala guvernanto vprašat, če je prišla brzojavka zanjo iz Kölna. Mi vsi smo se morali preseliti v drug voz, našega so zaradi sodnega pregleda potisnili na poseben tir. Policijski uradnik je zapisal moje ime in naslov, ime one elzaške dame, katero je steklo ranilo v obrazu, in še imena drugih, da nas bodo mogli pozneje zaslišati za priče.

Bal sem se, da bi uboga gospa ne izvedela v železniškem vozu med tujimi ljudmi za nesrečo. Vedel sem, da bodo guvernanti gotovo povedali resnico. Pazil sem skozi okno, ko se je vračala nazaj v vlak. Bližala se je opotekajoč, smrtnobleda, z izbuljenimi očmi. Skočil sem ji naproti, češ, da moram odpreti vrata.

„Molčite! Gospa ne sme ničesar slutiti. Le polagoma, zelo polagoma jo smete pripraviti na vse, ali pozneje, ko bo pri bratu. Zdaj niti besede!“ sem ukazoval šepetaje.

,,Oh, moj Bog, gospod, tudi jaz pojdem pod stroj! Jaz sem kriva. Ko bi bila pazila nanj, kakor bi bila morala, se ne bi bilo to zgodilo,“ je pravila. Silovit jok se je hotel iztrgati iz njenih prsi. „Mir! Ali hočete še drugo nesrečo? Nihče ni kriv. Ali zdaj je naša dolžnost, da čuvamo njegovo mater. Grozna novica bi lahko katastrofalno delovala nanjo. Mirno lice, nasmeh na usta!“ Stresal sem jo za ramena. „Premagajte se!“

Že sva bila v kupeju.

„Ali ni brzojavke?“

„Ne,“ sem odgovoril. „Uradniki tožijo, da je danes brzojavni promet ogromen. Najbrž se brzojavka še ni mogla ekspedirati.“

Verjela je za hip, ali komaj se je ganil vlak, je zopet postala vznemirjena in žalostna. „Gospod, samo da me ne bi srce tako strašno bolelo, bi bila popolnoma mirna. Ali srce mi udarja mrzlično, prsi se mi stiskajo v strahu, skoro dihati ne morem. Gotovo se je kaj zgodilo. Zakaj se le tako bojim? Neizmerno se bojim. O, gospod, odpustite mi, da vas toliko mučim! O, gospod, morda bo tudi vas zadela nesreča in ugodno vam bo, da vas tolažijo dobri ljudje. Hvaležna sem vam od srca.“

Molčala je par minut in zopet me je začela iznova izpraševati.

,,Recite mi, gospod, kako je ležal moj sin, vznak ali na obrazu ? Ali vas je takoj spoznal? O, moj soprog bo gotovo vznemirjen, da nisem izstopila iz vlaka. Ali omedlela sem. Neodpustljivo je to, da se vozim dalje, in moj sin me morda potrebuje. Kliče me: mama, mama! Kaj bo počel moj soprog z njim? On je mož, on ne ve, kako se mora postopati z bolnim otrokom.“

In začela je jokati, kdo ve v kolikrat že med našo vožnjo.

Vse do Norimberga je trajalo to in verjemite mi, da sem bil ves uničen, ves pobit od te strašne stvari.

Ko je bila odšla gospa, sem legel na tiste ozke železniške blazine in zjokal sem se. Moji živci so bili do skrajnosti razburjeni. V ušesih ni hotel utihniti jasni, srebrni smeh angleškega dečka, zdelo se mi je, da je pri meni v kupeju, da me je ravnokar objel, da mi je rekel s sladkim, otroškim glasom: „Jaz vas imam rad, gospod!“

In še zdaj, ko sem že teden dni doma, še zdaj mi zveni ta nežni glas v ušesih, še zdaj čutim na roki mehki dotikljaj njegovega otroškega telesa. Danes dopoldne sem skušal slikati. Kaj sem naslikal? Glavo malega angleškega dečka, kopijo tistega čudovito milega portreta, ki ga je naslikal Marold. Po obedu sem pospravljal svoje skice, ilustrirane časopise, pisma in papirje. In našel sem med njimi reprodukcijo one Maroldove slike. Pogledal sem jo, primerjal z glavo, ki sem jo bil naslikal dopoldne na platno, in videl sem iste poteze, ista usta, iste oči. Vznemirja me to. Kaj se je zgodilo z menoj? Saj nisem sentimentalen, ali taka melanholija me prevzame vsak večer, da ne vem, kaj bo z menoj. Zato sem prišel danes k vam. Moram se razvedriti.“

Nastala je noč. Le nejasno so se razločevale stvari v sobi. Ob široko steno se je zaganjal bučeč veter.

Nekaj tihega se je vzdignilo s poda. Dvoje drobnih telesc se je prislonilo k slikarjevim kolenom, dva mokra obrazka sta se dotaknila njegovega lica, ki si ga je podprl v pest. Ponosen, ali plah in ganjen glasek je dejal: „Jaz sem Mile, a ta mali, veš, je Leo. Ali če hočeš sva lahko Bob in Ludek. Včeraj sva bila Džin in Džan. Igrala sva se za Kitajce.“

Gospa, njiju mati, se je tiho in srečno zasmejala. „In to je naša Darinkica,“ je rekla in položila nekaj toplega in prisrčnega slikarju v naročje. „Dober človek ste, a zoper melanholijo bomo mi vsi iskali leka.“

Zavrtela je gumb električne svečave. Zgrabila je svileno senčilo, ki je ležalo na etažeri,270 270 etažera – knjiž. stojalo s policami. in ga povesila preko svetilke. In svetloba je postala hipoma zelena in prijetna.

Vzela je hčerko nazaj in v hipnem čustvu je potegnila tudi oba dečka k sebi v svoj iskreni in ljubeči materinski objem.

„Oh, otroci, otroci!“ je zašepetala vroče in njene lepe oči so bile polne solz.

DOMOTOŽJE271

271 Domači prijatelj 1908, 1 (1. januar). 10–13. Rokopis ni ohranjen.

Že par let je živel v velikem tujem mestu. Opajala ga je sila življenjska, ki je vela okoli njega kakor kipeče morje.

O, ta šum od stotisočev glasov, to gibanje stotisoč rok! Tovarne ropotajo, železnice brlizgajo, tramvaji zvone, to mesto polno kavarn, prodajalnic, svetlo, nemirno, kakor ogromno mravljišče ga je opajalo in omamljevalo. Hitrejše mu je hitela kri po žilah, ko je čutil poleg sebe teh sto tisoč drugih življenj, veselejše je bilo srce, ko mu je odmevalo od vseh strani veselje tisočev nasproti in tudi nesreča, o tudi nesreča je bila lažja tu, kjer je bridkost in beda pritiskala stotisoče drugih bitij ob zemljo, kakor njega samega.

Ni mu bilo težko za rojaki, prijatelji, sorodniki, ni želel domačih krajev, domačih pesmi, domačih vetrov.

Imel je svoj poklic, par površnih prijateljev, oženil se je s tujko, hčerjo tega mesta, v kteremkaterem je živel, imel je otroke ... Redkokdaj so se mu zmotile misli domov, kjer so njegovi pomrli eden za drugim, odučil se je svojemu jeziku in postajal je vse bolj domačin v tem šumečem viru tuje metropole.

Včasih poleti se je preselil z družino za kratek čas na deželo ne predaleč od mesta, ob železnici.

Ali ta krajina, z belimi cestami po kterih so drveli avtomobili, s svojimi gosposkimi vilami, gradiči in parki ni bila podobna prav nič njegovi pusti, gorati domovini. S pomilovalnim nasmehom se je spomnil včasih siromašne kmečke bajte, v kteri se je rodil in v kteri so bili zdaj kdo ve kakšni tuji ljudje.

Dokler je živela mati, mu je včasih pisala in ga vabila domov, po njeni smrti pa ni bilo več nikdar glasu iz onih njegovih krajev. Naročil je pismeno advokatu, da je prodal posestvo, dedščino po očetu in materi in mu poslal denar. Kupil je ženi nakit, otrokom darove, sebi pa prstan z rdečim rubinom, da bi imel spomin na mater in očeta in domačo bajto. Ali pozabil je nanje popolnoma in brez misli je nosil prstan z rdečim rubinom na debelem prstu kupljen za Judežev denar.

Tako se minevala leta in vedno bolj je mrl spomin v srcu tega človeka na ubogo, neslavno in daljno domovino.

Bilo je tisti dan pred Božičem. Hitro je odšel popoldne iz urada in hodil iz prodajalnice v prodajalnico ter kupoval darove, nakite, igrače, fina vina. blago za obleke, knjige – vsega, vsega. Postal je premožen in veselilo ga je to kupovanje brez skrbi in brez tesnosrčnih ozirov, koliko bo izdal.

In spomnil se je tedaj svoje domovine. Oh, kje so tisti časi ko je ta večer čakal doma na polnočko, obuval prve škornje natikal novo kapo na okroglo glavo. Oče in mati in sestra so živeli še tedaj. Mesečina je sijala, zvonilo je prelepo pri fari in po cestah so romali po hreščečem snegu ljudje iz vasi v župno cerkev. Nobenih daril se ni pripravljalo doma le potice so dišale na miz; v kotu pred jaslicami je bila zataknjena smrekova veja in vsa hiša je dišala po kadilu.

Kje je to, kje! Davno je minilo in prav je da je minilo. Drugam se je obrnilo njegovo življenje. Daleč zadaj je ostala beda, kmečko siromaštvo in pomanjkanje.

Zadovoljno se je nasmehnil, ko je hitel po ulicah.

A vendar. Lepo je bilo doma. Prekrasne in čarobne so bile visoke s snegom pokrite gore, sanke so zvonile po cestah in po vaseh so se bleščale rdeče lučke v oknih.

„Tone!“

Zazdelo se mu je, da ga je poklical domač glas. Obstal je in se ozrl. Ali ljudje so hiteli mimo. Nikomur ni bilo mar, da bi ga zaustavljal.

Čudno, jasno je čul, da ga je poklical nekdo v domačem jeziku: Tone!

Že dolga dolga leta ni čul tega klica. ,,Anton“ so mu rekli prijatelji in če je hotela biti njegova žena ljubeznjiva l jubezniva, mu je rekla „Toni.“

Stopil je v kavarno, da bi se malo osvežil. Vse mize so bile zasedene. Kakor v uljnaku272 272 ulnjak – čebelnjak. so se vrstili ljudje, obloženi s paketi, trudni in upehani od letanja. Posedeli so kratek čas in odhiteli domov ali še po zadnjih opravkih pred praznikom.

Čudno, kako beži življenje, kako se spreminja, kako nas nosi iz kraja v kraj, odtrga tam in presadi drugje v drugo zemljo in okolico.

Enkrat bi še rad videl domač kraj.

Zdrznil se je. Zazdelo se mu je, da se pogovarjajo pri sosednji mizi v njegovem domačem jeziku. Poslušal je pozorno. Gotovo, gotovo, – to so rojaki!

Vstal je in pristopil bliže, hotel jih je ogovoriti.

Ali ko je bil pri njih, je videl, da so tujci, da govore tuj jezik.

Zmotila ga je hipna želja po domovini.

Čudno, nikdar prej ni imel takih mehkihmisli. Po ušesih so mu zvonile pozabljene domače pesmi, hotelo se mu je pogovarjati v davnem domačem, polpozabljenem jeziku.

– Mrzlo je danes – je rekel na glas v svojem jeziku.

Čudno se mu je zazdelo, da so se mu orosile oči, ko si je rekel v domačem jeziku „mrzlo je“. To niso besede, ki bi človeka ganile. In vendar se mu je storilo milo, ko jih je izgovoril.

Družba mladih ljudi je hitela mimo njega in se je smejala na glas.

Ko so že odšli mimo, se mu je zdelo, da so govorili njegov domač jezik.

Nekaj čudnega ga je sililo, da bi se obrnil in šel za njimi.

Ne, ne to so samo živci. Samo živci. Preveč se je trudil zadnji čas, delal je ponoči ... To bo, le to ...

Toda ne. Jasno je slišal.

„Nocoj je sveta noč,“ je rekel eden. V njegovem jeziku je rekel to. Da, da slišal je jasno.

Obrnil se je in hitel za onimi mladimi ljudmi. Ravno so izginili za voglom. In tekel je za njimi, v strahu, da bi jih ne zgrešil. Suval je ljudi, skočil iz hodnika in tekel po cesti.

Dohitel jih je. Že je odprl usta, da bi jih ogovoril. Ali oni so govorili tuj jezik, tujci so bili po obrazu; smejali so se najnovejšemu uličnemu vtipu in začudili so se, ko se je vstavil pred njimi.

Pustil jih je, da so odšli, poklical drožko273 273 drožka – manjša, nepokrita kočija. in se odpeljal domov.

Veliko slavje je bilo ta večer v njegovi družini, otroci so peli tuje božične pesmi in pri večerji in potem so se vršili božični običaji, tuji, nič podobni tistim, ki so jih slavili njegovi starši v borni kmečki koči pred tridesetimi leti.

Dolgo let že se je ponavljalo vse to pred njegovimi očmi, on se je udeleževal tega in ni imel drugih misli.

Nocoj pa so ga mučili spomini. In stožilo se mu je, da ne znajo niti žena niti otroci jezik njegov in ne slutijo, kaj se godi v njegovi duši.

Tuji ste mi, – je rekel v svojem jeziku in gledal je sina in obe deklici, hčerki, kakor da jih vidi v prvič tako od blizu. Imeli so druge oči, druga usta, kakor so bila njegova. Le najmlajša hčerka je imela v obrazu nekaj, kar ga je spominjalo njegove sestre, ko je bila majhna.

„Bolan sem,“ je dejal in bila mu je mučna njihova skrbljivost in postrežljivost.

„Tone! Tone!“ ga je klicalo nekaj, pred očmi se je bleščala snežena ravan, visoke gore so stale v mesečini in v ušesih so donele stare, sladke popevke domačih pesmi.

„Enkrat pojdem domov, “ si je obljubil v mislih. Srce se je streslo od prečudne, prelepe želje.

Neumnost je vse to, neumnost. Prenapetje živcev! –Tako je še malo ugovarjal v mislih in se branil.

Ali želja je rastla.

In zakaj ne bi šel enkrat domov? Zdaj ima par prostih dni, lahko bi šel takoj. Pogledal bi gore, ozrl bi se po vasi, slišal bi fantovsko petje in vrnil bi se nazaj sem, kamor ga je zavelo življenje, kakor zaveje veter semensko zrnce daleč proč v drug kraj, da vzklije na tuji zemlji.

Pogledal je na uro. Bilo je deset. Ob eni gre vlak na jug, v tiste kraje, kjer se je rodil in kjer so ostala njegova mlada leta.

„Odpotovati moram, – je rekel ženi. – Dobil sem telegram. Nujni opravki ...“

Začudili so se njegovi in sam se je začudil svojim besedam.

Kaj ga je prevzelo tako na naglem? Kaj čudnega se je polastilo njegovega hotenja?

Neumnost je to, kar počenja. Kaj je ženska, ki se podaja svojim muham?!

Ali zastonj. Prečudno domotožje se je polastilo njegove duše, z zmagovito silo je prevzelo njegovo srce.

Vse je pustil. Tihe, mirne praznike v družinskem krogu, prijeten počitek v brezdelju božičnih dni in kakor mlad ženin, ki hiti v obiske k nevesti, tako nestrpno se je pripravljal na pot in se odpeljal v domač kraj na kratkotrajen obisk.

Morda se bo vrnil razočaran in zlovoljen, kdo ve. – Ali iti je moral!

POMLAD274

274 Domači prijatelj 1908, 4 (1. april). 101–104. Rokopis ni ohranjen.

HRIBOVSKI STAREC

Pomlad je prišla, jug je zarožljal na okna in gozdovi so zašumeli v tisočglasnem mogočnem spevu, ki je noč in dan zmagoslaven in silen odmeval čez vasi. Kakor ponosna in slavna pesem je bil ta šum in vsa srca so se zganila v čudnem mladem hrepenenju. Stari Matija, najstarejši starec v hribih se je vzdignil s klopi pri peči, kjer je preždel celo zimo, oblekel se je praznično, snaha mu je dala palico in on je šel s počasnimi tresočimi koraki ven, za vas, na vrh, odkoder se je videlo prelepo na vse strani. Topli jug se je gnal mimo njegove stare glave in vzdigal njegove bele lase. Razpel si je kožuh na prsih in veter se je stisnil k njemu kakor mlado, poredno otroče. Prav na živem je čutil topli in nežni dih vetra in v starih žilah se je prebudila lena zastala kri v hitrejši tok. Že skoro sto let je bil Matija star in še vedno je šel vsako pomlad ven, za vas, na vrh, da pozdravi južni veter in da sliši gozdove v mogočnem spomladnem bučanju. Kakor dar z nebes, kakor nov čudovit čudež mu je bilo to, da je znova in znova pričujoč temu veličastnemu vstajenju narave.

Poznala sem ga dobro. Ves slavnosten je bil, obrit in v najlepšo obleko oblečen, kadar je šel ob jugovini pozdravljat spomlad.

„Poslušaj, kako pojo gozdovi,“ je dejal, „kako trepeta zrak od neštetih glasov. Ti si mlada, gospodična, ti si mlada kri. Poslušaj, poslušaj! Kar drugačen sem, prerojen sem. Kako lepo je to, poslušaj! ... Zdaj si še mlada, ne čutiš tega kakor jaz, vedno si mlada, celo leto. Ali če boš tako stara, kakor sem jaz, boš to drugače čutila, kadar zašume gozdovi pomladi. Poslušaj! Vsi hribje pojo, cel svet šumi, do nebes se sliši.“

Starec je snel svojo debelo polhovko raz glave, da so beli lasje frfotali v zraku in prekrižal se je:

„O, ti Gospod Vsegamogočni, naj tudi moj glas do tebe pride. Kakor hribje in gozdovi, vode in vetrovi in vse, kar si ustvaril, tako tudi jaz pojem – hozijana!“

Veter je vzel njegov stari trepetajoči glas in raznesel ga je po hribih in dolinah na vse strani in vzdignil ga je do toplega, modrega spomladanskega neba, ki je kakor jasno otroško oko sijalo skozi leteče oblake doli na ganjenega starca.

CVETJE

Slučajno sta se srečala na oni zeleni trati, obkroženi z gostim leševjem nad parkom, odkoder gre pogled daleč na vse strani v prelepo, okolico.

Pomladanski zrak je bil duhteč, poln klitja, poln ptičjega peva in sladke omamljenosti. Dve stezi sta se križali sredi trate in na prekrižju sta obstala eden pred drugim. Zamišljena sta bila in žalostna.

On se je bil pred tremi meseci zastrupil. Obupal je nad življenjem, razočaral ga je poklic, ljubezen ga je razočarala in vsi njegovi ideali so ga razočarali. Z dvajsetimi leti je imel polno ponosnih ciljev, srce je verjelo vanje in v lastno moč a zdaj z tridesetimi je spoznal, da so dvajsetletni cilji lepe nedosegljive sanje, prelestna fatamorgana, ki je nikdar, nikdar ne dohitiš.

Zastrupil se je, ali rešili so ga. Mati in dva mlajša brata so ga negovali z neopisno nežnostjo. Zlovoljen je bil, da so ga rešili, nehvaležen. Ali ta skrb materina in bratov je omehčala njegovo srce in globoka milina ga je prevzela, ko je videl njihov strah in njihovo ljubezen. Ozdravel je počasi in na obrazu so se mu še zdaj poznali sledovi prestave nevarnosti. Ni rad živel, ali zdaj je živel, ker je mati in ker sta brata tako želela.

Žalosten, zelo žalosten, se je sprehajal po cvetni pomladi, tako nežni lepi kakor sladke sanje hrepenečih ur. Kakor mrtvec se je zdel samemu sebi med tem brstečim življenjem in srce se mu je stiskalo v grenki žalosti.

Šel je čez trato na drugo stran, oči vprteuprte v tla. Ali glej, na prekrižju je stopila predenj Alma Lijanska, ki jo je nekdaj poznal in s katero se je smejal v veseli, bučni družbi.

Pred tremi leti, da, pred tremi leti še, sta bila oba vesela, brezskrbna in življenja polna.

Zdaj je bila tudi ona žalostna. Bila je operna pevka in izgubila je glas.

Prva mamljiva slava se je vžgala okoli nje, po umetniškem svetu je završalo njeno ime in – konec! Par kratkih let je bil njen biserni, čisti in mogočni glas kakor zlata krona vrh njenih temnih las nad visokim belim čelom. Klanjali so se ji kakor princesi iz pravljic, neštevilna srca so jo ljubila in legijon rož je bilo utrganih v njeno veselje. Prekratko je trajala ta opojna in ponosna slava, da bi se jo bila naužila dovolj, da se bi je zasitila vsaj na kratek čas. Njena pot je peljala k vrhuncu, ali do cilja, do pravega edinega cilja je bilo še daleč. Zastrle so ga neprozivne megle za vselej in kakor goreč utrinek na nočnem nebu, tako je prešlo vse: uspehi, slava, priznanja. Izgubila je glas neke jeseni; skoro nepričakovano je usahnil srebrn vir v njenem grlu, onemel je biserni zvonec, strune so se pretrgale. In kakor da bi vse prekril z ogromno črno zaveso, tako hitro se je spremenilo vse. Ljudje so se spremenili in ona se je spremenila. Izginil je zlat sij okrog njene glave, navadno in pusto življenje jo je zopet sprejelo v svoje krilo in ona sama je postala ena od množice, ena od navadnih ljudi.

Težka je bila ta sprememba, zakaj ona je bila še mlada.

Koliko obupnih dni je prejokala! Kako težko je pokopala vse upe, kako težko je verjela, da je vsega, vsega konec!

Hodila je okoli, kakor vdova, ki je pokopala mladega, ljubljenega soproga v prvem cvetu zakonske sreče, kakor mati, kteri so umrli vsi otroci. Življenje se ji je zdelo prazno in brez smisla. Nikdar več ne bo stala na odru, nikdar več se ne bo razlegal njen glas in ne bo navduševal tisoče. Nikogar več!

Tiho je hodila okrog, vedno sama, vedno zamišljena.

Šla je po stezi in ni opazila, da ji prihaja kdo nasproti.

Oba v isti hip sta dvignila oči in spoznala sta se.

„ Gospodična Alma, vi ste to?“ je rekel in se odkril.

„Da jaz, gospod Zorič.“ In nasmehnila se je z žalostnim in resigniranim nasmehom. „Srečala sva se. Čudno ... Dva pogorelca ... Meni ni ostalo ničesar, gospod Zorič, prav ničesar. Nobenega veselja, nobenega načrta, nobenega cilja ...“

„Tudi meni ne, gospodična, tudi meni ne. Kakor slepec sem, brez vodiča.“

Nehote sta zavila na desno. Pred njima so se vrstili griči in hribje v prvem spomladanskem zelenju.

Ob poti so cvetele trobentice, grmičevje je brstelo in skozi drevje je pihljal vlažen in mil spomladanski veter.

„Oh, hudo mi je, ko bi vedeli, kako hudo,“ je pripovedovala ona. Tako dolgo je molčala, da so ji zdaj besede silile na usta, kakor spomladanske vode privro v doline, šumeče in neobrzdane. „Vidite spomlad je naokrog, vse cvete, le jaz ne cvetem več, le jaz ne. In mlada sem še, pomislite! Pravijo mi, da bom našla druge cilje in druga pota, ali jaz vem, da ne, jaz vem, da sem osiromašila čez noč. Kakor da sem oslepela, tako ne vidim več lepote okrog sebe. Včasih ponoči se mi sanja, da je vse, kakor je bilo: prebudim se, čudovito mi ozvanja glas v duši in jaz odprem usta, da bi se razlil glas iz mojega srca, blagoslovljen in poln lepote, kakor je bil nekdaj – ali ne morem, ne znam več. Pesem ostane v grlu, lepota ugasne kakor svetilka, ko dogori olje, samo par hripavih in zoprnih glasov zazveni po pusti sobi. In potem jokam, jokam kakor brezumnica.“

„Vidite, jaz sem na slabjem od vas,“ je odvrnil Zorič. „V meni je vse umrlo, nič več me ne boli, vseeno mi je. Nobene volje nimam več, apatičen sem postal in brezčuten. Drugi pravijo, da je to znak duševnega ozdravljenja, mene pa je strah moje puste in prazne duše, iz ktere se je izselilo vse, tudi žalost in obup.“

„Tudi jaz čutim to včasih. Moji mislijo, da sem se umirila ali naslednji hip se vse odpre, vse ponovi. In nikogar nimam, ki bi me razumel. Vsi so veseli, celi so. Jaz pa sem kakor razbita čaša. Nalivajte notri, kar hočete, vse izteče, vedno je prazna. Jaz se čudim, da imam k vam toliko zaupanja. Ali zdi se mi, kakor da ste moj drug, da sva na isti strašni in pusti stezi, ktera vodi, ne vem kam. Vi stojite na grobovih in tudi jaz stojim nad grobovi. Bodiva prijatelja.“

Dala mu je roko, on jo je prijel odkritosrčno in ni se čudil, da mu ničesar ne skriva, da ničesar ne hlini, ne prikriva. Toliko da sta se poznala in glej zdaj gresta eden ob drugemu, vse vesta, kar čuti eden ali drugi in njuna srca so polna medsebojnega usmiljenja.

Vse naokoli brsti in klije. Potolažena na pol stopata po praznično zazelenelem parku in pripovedujeta si, kaj ju je zlomilo in uničilo. Oh, in čudno, onadva ne slutita, ali tudi v njunih dušah, tudi v njunih srcih se pripravlja ta hip nova pomlad. Seme je palo na rodovito tlo, vzklilo bo in že se pripravlja nov svet za njiju, nova pot se je odkrila pred njima k novim ciljem in novi sreči. Ne vidita je še, ne vesta, da se je zgodilo to ta hip na odprti zeleni trati nad parkom, od koder gredo oči zadovoljne, nasičene lepote na vse strani.

POGOVOR Z OČETOM275

275 Domači prijatelj 1908, 5 (1. maj). 126–133. Rokopis ni ohranjen.

Spomladansko sonce je posijalo v šolo in velika, belo pobeljena soba je postala naenkrat nekako prijazna. Dekliške glave so se premikale sem ter tja in črni rjavi in zlati lasje so se v soncu zasvetlikali toplo in dražestno. Bela bluza mlade učiteljice je postala praznična in temnomodra pentlja pod vratom malce se je harmonično podajala brezmadežni belini. Vsa lica v šoli so zardela, oči učiteljice, – lepe rjave oči – in mlade oči vseh teh petindvajsetih učenk so postale svetlejše, polne nekih čudnih želja in sanj.

Nehote so pogledala dekleta proti oknom, skozi ktere se je videlo v cvetoč vrt. Med češnjami posutimi z nešteto belih cvetov je stala breskva, čudovito vzcvetela v nežnih rožastih cvetovih. Mnogokrat so uhajale oči mladih učenk skozi visoka šolska okna ven v belo in rožasto cvetje ali učiteljica ni prigovarjala in tudi njene oči so se veselile te prelepe spomladi, ki se je prislanjala k šoli in k njenim velikim oknom.

Trenotek je zastal poduk, sladka omamljenost seje razprostrla po šoli z zlatimi igrajočimi sončnimi žarki; tiho je bilo v sobi in le od nekje daleč se je začula pesmica, ktero so peli otroci po ulicah med igranjem.

In v ta molk se je razleglo pridušeno in prežalostno ihtenje.

Ilka Boroti, dvanajstletna črnolasa Madžarka, je naslonila glavo na klop in je jokala, da se je stresalo njeno drobno, suho telesce.

Ilka je bila samosvoja in resna. Nobene prijateljice ni imela v razredu, sama je prihajala in odhajala. Malo je govorila, najrajši je sedela sama proč od drugih. Njene oči so bile vednonekam zamišljene in to jo je delalo starejšo. Ni bila posebno dobra učenka, sploh ni nikdar vzbujala pozornosti. Ko je zdaj zajokala, vsa obsijana od sonca, spogledale so se součenke v čudu in učiteljici je bilo, kakor da jo je prvikrat zapazila v svojem razredu.

Ta nepričakovan jok je vse nenavadno vznemiril. Učiteljica in součenke so začutile nekaj v duši, kakor tajno očitanje, da so se tako malo brigale za to bledo in neznatno dekletce, ki je gotovo jako nesrečno, vsaj joka zdaj, ko sije pomladno sonce in ko je priroda zunaj polna lepote in nedolžnega veselja.

Učiteljica je stopila s katedre in šla k jokajoči deklici. Pogladila jo je po črnih laseh in sklonila se je globoko k nji.

„Zakaj jokate, Boroti?“ je vprašala nežno.

Madžarka je še bridkejše zajokala.

Učenke so v zadregi vstajale in obstopile klop, kjer je sedela ona.

„Zakaj jokate?“ je ponavljala učiteljica in je sela k deklici.

Objela jo je z eno roko, z drugo jo je gladila po glavi in po drobnih otroških, prstih, ki so se stiskali na solzan obraz.

„Jaz ne znam ničesar, gospodična,“ je rekla pretrgano.

Nehote se je mlada učiteljica nasmehnila: „Zato jokate. Zaradi tega ne jokajte. Naučili se bodete drugič. To ni nesreča.“

Tudi druga dekleta so se oddahnila in vsem je bilo smešno, da joka, ker ne zna lekcije.

„Jaz se nikoli ne morem učiti doma,“ je tožilo dekletce. „Oh, jaz sem jako nesrečna!“

Učiteljica jo je gladila po laseh. „Vi ste še otrok,“ je govorila. „To še ni nesreča. To je malenkost.“

Dekletce se je odmaknilo od učiteljice in je zopet žalostno zaihtelo.

„Nikar ne jokajte, moja draga, nikar ne jokajte! Recite mi, zakaj jokate? Minilo bo,“ je tolažila učiteljica.

Mala Madžarka se je nagnila k učiteljici, pogledala ji je prav od blizu v oči in odkimala je resno in žalostno.

„Nikoli ne bo boljše. Vedno se prepirajo, vedno, vsak dan.“

„Kdo? “ je vprašala učiteljica šepetajoč in že sluteč odgovor.

Črne oči mladega dekletca so se široko odprle, usta so se bolestno zategnila in drobni prstki so se stisnili krčevito.

„Ne, ne, nihče!“ je rekla hitro in pristavila boječe: „Mama pravi, naj molčim.“

Obrnila se je proč, obrisala je solze in ni odgovarjala na vprašanja učiteljice in součenk. In po šoli je odšla sama kakor vselej.

Njen oče je bil kondukter, še mlad, jako lep in dosti inteligenten človek. Lahkomišljen je bil. rad je pil in za vsako žensko je letel, tako je pravila Ilkina mati. Ta je bila bolehna ženska,lahko razdražljiva, dobrega srca, ali nagla. Kadar ni bilo moža doma, se je veselila nanj in pripravljala mu je najboljše jedi, da bi bil zadovoljen, ko pride. Ali komaj je vstopil v sobo, komaj ga je videla tako brhkega in podvzetnega, že ji je napolnila dušo nelepa sumnja, da je hodil kdo ve kje, da je pil in se zabaval pri drugih.

„Kje si bil?“

„V službi sem bil, saj veš.“

„Vem. Ali v Pešti si imel šest ur odmora. Namesto, da bi spal, hodiš kdo ve kje.“

“Kje bi hodil?“ je vprašal porogljivo.

Ona je vzela njegovo potno torbo in odnesla jo je v kuhinjo, da vzame stvari iz nje in jih očisti.

Ali za hip že je priletela nazaj. V roki je držala bel fin žepni robec.

„Zdaj mi ne boš tajil,“ je vpila. „Od koga je to?“

„Našel sem.“

„Ne laži. Saj vem vse, saj so mi povedali tvoji kolegi, da hodiš k neki natakarici.“

„In če bi hodil, kaj te briga?! Kaj te ne redim?“

„O, rediš, rediš. Tretjino zaslužka mi daš zame in otroka, za hrano, stanovanje in vse, a dve tretjini popiješ in zapraviš na vlačuge.“

„Svoje zapravljam,“ je odbrusil in odšel v gostilno.

Vračal se je od tam pijan in jezen. Razbijal je pohištvo, klel ter pretepal ženo, če mu je prišla blizu.

Ilka se je stisnila v kak kot in želela je, da bi bila gluha in slepa, da ne bi morala poslušati in gledati, kaj se godi med očetom in materjo.

Mati je včasih odšla k sosedom in ostala, dokler se mož ne iztrezni, včasih pa je počakala nanj in takrat so bile noči še strašnejše, polne surovih prizorov, kletev in pretepa.

„Zdaj, ko nisem več mlada in lepa, zdaj bežiš od mene po gostilnah okrog. Oh, ko bi bila to vedela! Bolje bi mi bilo, da sem skočila v vodo, kakor da sem vzela tebe, takega falota!“

„Kdo bi s teboj izdržal! In če bi bila najlepša ženska na svetu, ne bi nihče izdržal s teboj, ko si hudobna ko vrag. Za v vodo skočiti je še vedno čas. Le skoči, bom vsaj rešen pokore!“

„O, to bi rad, jaz vem, da bi to rad! Da bi drugo vzel, kajne?! Vem, da jo imaš že izbrano. Ali ne boš, zastonj se veseliš. Ne bom se ti umaknila, nikar ne misli. Še iz nebes bi se vrnila, samo da sem ti na poti.“

„Tebe še v peklu ne bodo hoteli, draga moja, a ne v nebesih. Ha, ha, kaj bi počeli s teboj tam med angeli, s tako hudobno coprnico!“

„Oh, ti! Ti, vrag! Sam peklenšček je boljši od tebe! Pojedel si me, izgrizel, uničil, a zdaj me mučiš.“

„Kdo te muči?! Mir mi daj! Mir hočem in nič drugega. Če te jaz puščam pri miru, pusti me še ti!“

„Gledam naj kajne, kako zapravljaš – in molčim naj. Pa ne bom!“

„Molči! “

„Zakaj bi molčala, ko je vse res, kar govorim.“

On je skočil k nji, prijel jo je za vrat in treščil ob tla. Zatisnil ji je s pestjo usta in kričal:

„Na, govori! Zdaj govori!“

Priskočila je Ilka, zajokala na glas: „Pustite mamo, pustite!“

Včasih je oče tudi njo sunil proč v slepi jezi, včasih pa se je zasramil pred njenimi velikimi, otroškimi očmi.

„Pa kaj naj počnem, samo tepsti, to je edino!“

Spustil je ženo in se vrgel na posteljo. Pokril se je z odejo čez obraz. Slišalo se je njegovo težko dihanje, zaškrtanje z zobmi, ali ostal je na postelji in počasi ga je zopet objela pijanost in pogreznil se je v omamljen in težek spanec.

Ilka je odvlekla mater v kuhinjo.

„Vidiš, kakšen je tvoj oče! Ubil me bo enkrat in na vešalah bo končal. Nesrečna si, da si se rodila!“ je govorila mati med jokom.

„Molčite, mama, molčite, prosim vas,“ je prosila Ilka, ki se je bala, da se ne bi vse še enkrat ponovilo.

„Zakaj naj molčim! Pusti me, nimaš srca zame.“

„Imam, mama, imam.“

„Če bi ga imela, bi vedela, da je on pokvarjen človek in ne bi držala z njim.“

Ilka je zajokala. Zakaj ona je očeta ljubila kljub vsemu: kako naj reče, da je pokvarjen človek?

„Jaz imam oba rada,“ je rekla in obrisala materi z mokro brisalko obraz.

Na belem platnu so se poznale rdeče lise od krvavečih prask.

„Vidiš, to je tvoj oče,“ je rekla mati, potegnila brisalko Ilki iz rok in mahala z njo pred njenim licem. „To je živina in tolovaj. Pusti me in spat pojdi!“

Pozno v noč so se dogajali navadno ti prizori in ko je Ilka zatisnila objokane oči, je zunaj vstajala prva zora. V šoli je bila take dni vsa slaba, bolela jo je glava in težko je sledila poduku.

Ko je prišla danes iz šole, je oče sam sedel v sobi in bral nekak časopis.

„Prav da si prišla,“ je rekel. „Lačen sem, mi boš skuhala kavo.“

„Kje je mama?“ je vprašala Ilka.

„Odšla je nakupovat v mesto. Nu, kaj ste se učili v šoli?“

„Geografijo smo imeli in risanje.“

„Nu, kako se pa učiš?“

„Srednje, skoro slabo. Rada bi se bolje.“

“Zakaj se ne bi?“

„Tako, ne more se,“ je rekla Ilka in odšla v kuhinjo.

Oče je prišel za njo in je gledal, kako je pristavila vodo na špiritus in mlela kavo.

„Kako si že velika,“ je dejal in se nekam zamislil.

Zabobnal je s prsti po mizi. “Revica si, se mi zdi. Žalostno mladost imaš.“

Ilka je skomiznila z ramami in očesi sta se ji porosili.

„Kakor je komu sojeno,“ je rekla.

“Modro govoriš, ali to ni tako. Otrok si še in če ti zdaj ni lepo, ti ne bo nikoli.“

Molčala sta obadva. Ilki je nekaj vročega napolnilo srce, rada bi bila nekaj rekla, ali grlo je bilo tesno, nekaj jo je tiščalo v vratu, ni mogla spregovoriti. Skuhala je kavo, nalila mleka v skledico in sela k oknu. Videlo se je na postajo, železniški stroji so se prepeljavali po tirih sem ter tja, umazani železničarji so hodili med vlaki, prepledavali spojnice, mazali kolesa in se zastavljali v kratki pomenek s kondukterji in težaki, ki so nakladali in skladali robo.

Dolgo je gledal oče hčer in zasmilila se mu je. Obrazek je bil droben ali resen in žalosten. In oči so bile zamišljene kakor odraslega človeka. Pristopil je k otroku in dotaknil se jez roko njenih las. Zardel je v zadregi, zakaj on ni bil vajen mehkih čustev in ni jih znal pokazati. Nerodno jo je pogladil po licu.

„Revica!“ je dejal in rad bi jo bil objel in poljubil.

„Slišite, tata, jaz vas bom nekaj vprašala,“ je rekla Ilka in težko, zelo težko je spravila besede iz ust.

„Kaj me boš vprašala? Le vprašaj!“

„Zakaj živite z mamo tako?“

„Kako?“ je vprašal zamolklo in roka mu je zdrsnila raz hčerine glave.

„Tako, da se vedno prepirate, da je tako strašno in žalostno pri nas.“

„Ona je kriva,“ je rekel trdo. ,,Njej reci.“

„Ne, ni samo ona kriva, tudi vi ste krivi. Vi niste dobri z njo, vi je nimate radi.“

„Mogoče. Res je nimam več rad. Minilo je to. Ali ti tega ne razumeš.“

„O, razumem. To je zelo žalostno.“

„Da, žalostno je. Ali če bi bila mama boljša, bi bilo vendar lepše. “

Ilka se je zamislila in še le čez par minut ga je vprašala . „Recite mi, ali je res, da imate v Pešti natakarico?“

Oče je povesil oči pred njenim otroškim in čistim pogledom.

„Tega ti ne razumeš, pusti to,“ je dejal trdo.

„Če je res, potem vem, zakaj ni mama dobra. Tudi jaz ne bi bila dobra.“

In molčala sta oba.

Mračilo se je. Na kolodvoru so prižigali svetilke. Po temnem širokem in črnem prostoru, kjer so bili ležali železniški tiri, so se premikale rdeče in zelene luči.

Oče je sel k mizi, prižgal je cigareto in podbočil obraz v pesti.

Prišla je Ilka k njemu, dotaknila se je njegovih rok in prosila ga je mehko:

„Oče pustite tisto žensko. Vse bo drugače.“

„Pusti, tega ne razumeš.“

„Ona je gotovo mlada, lepa in vesela?“

„Da, mlada, lepa in vesela je.“

„Tudi mama bi bila lepša in vesela bi bila, če bi bila srečna.“

„Naj bo dobra, drugega ne zahtevam.“

„Če ni srečna, ne more biti dobra.“

Mrak se je gostil, nič več se niso poznali obrazi očeta in hčere.

Ona se je bila vrnila nazaj k oknu, gledala je gori v oblake, ki so se vedno temnejši gnali nad mestom.

„Ali je bila mama lepa?“ je vprašala očeta.

„Lepa je bila.“

„Ali ste jo imeli zelo radi?“

„Zelo rad sem jo imel.“

„In srečna sta bila oba.“

„Srečna sva bila.“

„Dolgo?“

„Dve leti, morda tri leta.“

„Zakaj samo tako malo časa?“

,,Zakaj?! Neumno sprašuješ. Človek ne ve tega. In ti si še otrok. Človek je star in izkušen, pa ne ve.“

„Kdo je kriv? Ali ste vi krivi? Ali je mama kriva?“

„Ne vem. Morda sva oba. Najbrž sva oba kriva.“

„In nikoli več se ne da popraviti?“

„Nikoli več.“

„In vi imate tisto . . . tisto natakarico zelo radi?“

„To je neumno reči, malo ali zelo. Kaj ti bom pravil. To niso pogovori zate.“

„In jo ne bodete nikoli pustili?“

„Nikoli? Kdo pravi nikoli. Dokler jo imam rad, je ne morem pustiti. Če je ne bom imel rad, jo bom pustil. Morda že v jeseni, jaz ne vem kdaj.“

„Zdaj jo pustite.“

,,Ne morem.“

„Jaz vas lepo prosim, pustite jo. In ne pijte več. In ne hodite po krčmah. Pojdem jaz z vami na sprehod vsak dan, v gledišče pojdeva, v muzej, na glasbo, povsod, kjer bo lepo.“

„Ti si otrok, jaz te imam jako rad ali ti si otrok. Ti me ne razumeš.“

„Tudi mene nihče ne razume.“

„Tebe je lahko razumeti, ker si otrok, jaz pa sem mož.“

„Mene je strah, oh, tako me je strah!“ je zajokala.

„Česa te je strah?“

„Da se bodete zopet prepirali! Oh, strašno je to. In vsega me je strah. Kaj bo z menoj, kadar bom velika. Morda bom dobila moža, ki bo pil. Ne bo me imel rad in tepel me bo. Čebi bila moški, bi imela lepše življenje.“

„To je res,“ je rekel oče.

„In zakaj se vam mama nič ne smili? Ona je bolj nesrečna kakor vi.“

„Ženska mora potrpeti, to si zapomni. Žal mi je tebe, ali tudi ti bodeš morala potrpeti.“

„Tudi jaz ne bom dobra,“ je rekla Ilka žalostno. To se ne more potrpeti.“

„Tiste ženske, ki to znajo, so zadovoljne. Mir je v hiši in prijetno se živi v taki družini.“

„Ali srečne niso, gotovo niso srečne! Kaj je sreča samo za moške, tata?“

„Ali, tudi jaz nisem srečen.“

„O, bolj, kakor mama in bolj kakor jaz.“

„Ti si še premlada, ti še ne veš, kaj je nesreča.“

„Tata, jaz sem vedno žalostna. Vedno, vedno, kar pomnim. Vsak dan jokam.“

„Zakaj jokaš?“

„Kako se ne bi jokala? V soboto ponoči nisem spala nič in sinoči zopet ne. Kadar ste doma, vselej je prepir.“

„Boljše bi bilo, da ne bi več prišel. Tudi jaz to mislim. Nič več me ne bo, denar bom pošiljal pa bo.“

„Tega ne smete storiti, zaradi mame ne in zaradi mene ne. Pri nas je vaše mesto.“

„Ha, ha, prikovan sem na to mesto, kajne. Ali verjemi, Ilka, lepo mi ni tukaj.“

„Tudi meni ni lepo, pa ostanem.“

„Kam bi ti šla? Saj nimaš kam iti?“

„Pod železnico bi šla.“

„Neumnost!“ je rekel oče.

Vstal je, oblekel se je.

„Opravek imam. Zbogom, Ilka, in ne bodi žalostna.“

Pogladil jo je in odšel.

Ona je ostala pri oknu jokajoč. Tema se je spustila na zemljo in vihar je zatulil okrog hiš.

Prišla je mati zlovoljna in godrnjajoča. Psovala je na moža, ki se zopet klati kdo ve kje in še v postelji je preklinjala nesrečno to življenje, ki ga ima. „Psu je boljše!“ je rekla parkrat.

In tudi Ilka je ponovila na pol v sanjah: „Še psu je boljše.“

Krik in ropot jo je prebudil. Mati in oče sta si stala nasproti, grda in divja v slepi jezi. Strašne in grde reči sta si očitala in med vpitjem sta tolkla okoli sebe in razbijala, kar jimaje prišlo pod roke.

Ilka je planila iz postelje med njiju.

„Nikar, nikar! Za Božjo voljo, nikar!“

Poklekala je, prosila, jokala je. Svoje drobne roke je vzdigala in prijemala zdaj enega, zdaj druzega. Udarci so padali tudi po nji, ali ni jih čutila. Samo srce jo je bolelo prestrašno.

„Nikar več! Ne morem gledati več! Nehajte, oh, nehajte!“

Ali slepa strast je pograbila oba, da nista slišala njenih prošenj. Usta so se jima penila in iz oči jima je sijalo sovraštvo. Ubila bi se najrajši ta trenotek ; na dno pekla bi pogubila eden drugega, če bi jima bilo mogoče. Zgrabila sta se, spotaknila sta se ob stol in padla sta po tleh, brez prenehanja se zmerjajoč.

Ilka je priskočila,hotela ju je odtrgati narazen ali njene otroške roke so bile brez moči.

Oh, in srce je peklo in bolelo. Prebridke solze so ji kapale čez obraz.

„Nikar več, nikar več!“ je prosila obupno in njen glas je bil vedno bolj tih in slaboten.

Onadva sta prevrnila mizo, svetilka je zletela na pod in je ugasnila. V temi se je slišalo sopenje in ruvanje. Zdaj je mati zakričala, ali v tistem hipu je zaklel tudi oče: „Na pomoč,z nožem me je! Čakaj, zdaj te ubijem, kakor mačko!“ in krik je bil vedno strašnejši.Ilka je odprla vrata in planila po stopnicah doli.

„Na pomoč! Na pomoč!“ je kričala in po hodnikih velike železničarske hiše so se odpirala vrata, klici so se čuli, luči so se prižigale. Skozi odprto vežo je letela ven na prosto. Suho otroško telesce se je streslo v viharju in dežju. Samo tenka srajca je pokrivala trepetajoče ude. Kakor veter je letela dalje. Čez šrango in potem po tiru dalje na širok postajniški prostor, kjer so se vozile lokomotive sem ter tja.276 276 Podoben prizor prepira med starši je pisateljica opisala tudi v povesti Moja prijateljica.

Nekaj svetlega ji je zaslepilo oči. Padla je na kolena, zastokala je in potem je nekaj ogromnega planilo čez njo. Zemlja se je stresla, lokomotiva je zagrmela čez šine in kolesa so strla ubogega, obupanega otroka.

V ATELJEJU277

277 Domači prijatelj 1908, 9 (1. september). 238–245. Rokopis ni ohranjen.

„Doma sem bil pretečen mesec,“ je pripovedoval Tine Ahčin prijateljem, ki so bili zbrani v njegovem skromnem, revnem, ali zelo mično urejenem slikarskem ateljeju. „Doma sem bil dva tedna. Pravzaprav pa je neumno, če rečem doma.“

„Zakaj?“ sta vprašala dva tovariša, ki sta sedela poleg mize, ki jo je skrojil Tine lastnoročno za svojo vsakdanjo potrebo. Kuhala sta vodo za čaj na špiritusu. Bilo je še par drugih miz okrog ob stenah in vsaka od njih je vršila svojo posebno nalogo. Pri eni je Tine pisal, pri drugi jedel, tretja je bila pokrita z mapami, v kterih so bili risbe, bakrorezi, radirunge278 278 radirunga – die Radierung – nem. jedkanica. in akvareli.

Ampak ta miza, odkoder se je zaslišalo vprašanje, „zakaj“, je služila za kuhinjo. Krožniki so stali gor in skledice, a v predalih so bile spravljene žlice, noži, vilice, kruh, sok citrone in kar se še potrebuje za tako priprosto in ženijalno gospodinjstvo, kakor ga je imel Tine.

“Zato, ker nismo nikjer doma,“ je rekel Tine

„Živimo v dolini solz,“ se je pačil Ferdo Rant, debeli Bavarec in največji šaljivec med slikarskim pomladkom.

„Ali pa le tam, kjer razumejo naše stremljenje, naše cilje in ideale,“ je spregovoril svetlolasi Ludvik Gensen, doma iz hladne Norveške ― poetična duša, ki je slikal najrajše sanjave in subtilne krajine, polne neke tihe, globoke melanholije.

„Da, da, le tam smo doma, kjer razumejo naše želje in naše delo,“ je zopet povzel Tine. „Zato mi je bilo v tistem kraju, kjer sem se rodil, kjer sem preživel mlada leta, kjer so moji najbližji sorodniki, kjer poznam vsak grm in vsako stezo, zato mi je bilo tako težko in tuje. Kdo se zanima za mojo slikarijo? Tiste podobe, ki se prodajajo po sejmih po sedemdeset vinarjev kos, se jim zde lepše, kakor vse moje ‚umetnine‘. Kvečjemu, če me vpraša kdo, koliko se zasluži s slikanjem in če bom doštudiral kdaj do penzije. Ko sem rekel, da nikoli, da je slikarstvo svobodna umetnost brez penzije, sem izgubil vse spoštovanje v očeh mojih sokrajanov. Učitelj ima penzijo, poštar jo ima in še celo eksekutor, ki rubi zaostale davke in kterega nima nihče rad. Vsak, kdor študira, dobi danes ali jutri lepo službo, na starost penzijo in kadar umrje, se briga država za vdovo in otroke. Slikarstvo je pa beraška stvar, odvisno od dobre volje ljudi, kakor so komedijaši odvisni od dobre volje kmetov po vaseh, če se jim zljubi gledati njihove norije ali ne.“

„Brez domovine smo,“ sta rekla onadva, ki sta kuhala čaj. Eden je bil iz Dolnjega Štajerskega, drugi iz Istre, oba Slovenca. „Saj ni zastonj napisal Cankar, da smo vsi slovenski umetniki

tujci povsod, doma in na tujem,“ je pristavil Štarejec, ki se je zanimal tudi za literaturo.

„Ne samo vi, ampak vsi umetniki, smo tujci povsod,“ je dejal Norvežan.

„Meni so moji ožji rojaki doma, v moji gorski župi, le izvrstni modeli,“ je menil debeli Bavarec, „in od modela ne zahtevam, da bi znal ceniti moje ideale.“

„Ti imaš prav,“ mu je pritrdil Tine. „Kaj te končno briga tvoja rojstna vas, ko imaš po svoji deželi zadosti takih, ki vedo in cenijo slikarstvo. Prideš v svoje glavno mesto in s ponosom

se sprehajaš po pinakotekah, po izložbah in vsak drugi človek, ki ga srečaš, je slikar ali mecen. Pri nas pa nimamo nobenih galerij, nobenih mecenov in onim par slikarjem, kar se nas najde po naših deželah, nam je ravno tako kakor ptiču brez gnezda, nihče ne ve, kam bi se dejal in kaj bi začel. Patrijotje nam pripovedujejo, da smo apostoli na naši kulturni orjanici, da si bomo prislužili nevenljivih zaslug, a na tistih treh umetniških izložbah jih ni bilo, ki smo jih priredili in porinili z njimi tudi Slovence med one kulturne narode, ki se pehajo za splošni in umetniški napredek človečanstva. Naši žurnalistje so namreč jako navdušeni, ker se jim godi kakor nam. Lačen želodec in prazen žep sta bila od nekdaj najboljši vir navdušenosti.“

„Glej, kam si obrnil pogovor,“ se je smejal Bavarec.

„Najprej začne ‚doma sem bil‘, človek pričakuje, kakšnoljubeznivo idilico, kakšen poetičen ljubezenski intermezzo z dežele, a ta naš imenitni Tine napravi iz tega, toliko obetajočega motiva, pusto razpravo o finančnem položaju umetnikov in o fizičnih vzrokih tako poetičnih duševnih pojavov, kakor je navdušenje. To ni originalno, tega nismo pričakovali, to vemo vse že zdavnaj od konca do kraja in mi nismo prišli na jeremijade, ampak na čaj, na smeh, na vesel razgovor in na petje. Rajše kaj zapoj, vaše pesmi so lepe in radi jih slišimo vsi.“

Tine se je smejal. „Tak flegmatik kakor si ti res ni za pameten pogovor. Ne bom pel, ne ljubi se mi, hripav sem, kakor pravi kakšna primadona, če ni pri volji kratkočasiti ljudi ali pa navduševati jih, kar je menda eno in isto.“

„On je lahko flegmatik,“ je pripomnil Istrijanec. „Mastno državno štipendijo ima in nek mecen je naročil štiri slike pri njem ta teden. Tudi jaz bi bil flegmatičen, če bi se mi godilo

tako dobro. Mi trije pa živimo od zraka božjega in od tistih pičlih svetnikov, ki jih naročajo naši župniki za vaške cerkve. Cerkev imamo sicer mnogo in tudi svetnike častimo zelo. Ampak navadno naroča njihove like naše ljudstvo rajše pri podobarjih, ki delajo obenem tudi napise za trgovine in cesarske orle za trafike, kakor pa pri nas umetnikih, ki se potikamo po svetovnih slikarskih akademijah in ki govorimo o idealih.“

„Res je to,“ je pritrdil Tine in vprašal Bavarca: „Kakšen mecen je to, ki je najel tvoj čopič kar za štiri slike. Če se kaj razume v naš posel in če nima stisnjenih pesti, priporoči še mojo malenkost njegovi milosti.“

„Mogoče, da pojde,“ je obljuboval Bavarec. „Ko bom prihodnjič povabljen na čaj k baronesi Ceciliji, edini starikavi hčerki mojega mecena, pripovedoval ji bom o vas treh in o vaših

pesmih, pa bo povabila morda še vas, da ji zapojete, kar znate. Ona ljubi petje. In pri tem se govori lahko tudi o slikarstvu in morda naroči par skic pri vas o vaših krajih in vaših narodnih nošnjah. Tudi za to se zanima.“

„Ali je lepa?“ je vprašal Norvežan.

„Saj sem že dejal, da ni mlada,“ je odvrnil debeli slikar.

„Staro lice je lahko plemenitejše in lepše, kakor mlada maska, s ktero kitijo frizerji svoja izložbena okna,“ je rekel Norvežan.

„Oho, ne vselej. Nu, baronesa Cecilija, ki nima zastonj to ime, – glasbo ljubi namreč strastno, ni lepa: črte njenega obraza so nepravilne in preostre, ali njeno oko je duhovito, usta so rezana energično in interesantno, njen pogovor je vedno zanimiv, vesela je in temperamentna.“

„Živijo, baronesa Cecilija,“ je zakričal Štajerec. „Jaz se bom zaljubil vanjo, čeprav sem mlad in plebejec in vem, da ne mara za takšno ognjeno ali navadno srce, kakor je moje. Ali moja zadnja ljubezen je bila lepa kakor madona in neumna kakor hribovska gos. Sit sem lepote in moj duh je lačen duhovitih pogovorov kakor suha zemlja vode.“

„Kaj je ona naročila štiri slike?“ je vprašal Istrijanec.

„Ne ona, ampak njen oče, saj sem že povedal,“ je razlagal Bavarec. „On ima v naših hribih majhen lovski dvorec, od koder so imenitni razgledi po gorovju. Te razglede si je naročil pri meni in v letošnjih počitnicah jih bom naslikal. Živel bom na dvorcu, slikal bom in Sepp, eden od baronovih lovcev mi bo stregel, pekel zajce in srne in skrbel za moj telesni blagor. Zavidajte me, živel bom kakor baron in še plačan bom zato!“

“Saj te zavidamo,“ je rekel Tine in ga pogledal žalostno.

„Pri nas so tudi čudoviti razgledi in po naših gorah se tudi najde par dvorcev ali lastnikom še na misel ne pride naročati slik. Včasih je odgojitelj otrok amater fotograf, ta knipsne279 279 knipsniti: knipsen – nem. pritisniti na sprožilec pri fotografskem aparatu. gradič od vseh štirih strani, gospoda si dajo napraviti razglednice in umetniškim potrebam je zadoščeno.“

“Tine je slabe volje, odkar je bil doma,“ je menil Štarejec.

“No, tudi ti se ne vračaš zlate volje in ponosne glave iz naše ljube domovine. Meni kar roke klonejo, kadar pridem zdoma. Tam pri nas živijo ljudje in še v sanjah jih ne briga slavna naša slikarska umetnost, in kadar jih opazujem, kako živijo mirno ali v prepiru, veselo ali nesrečno, zazdi se mi vse moje slikarstvo neizmerno odveč. Zakaj slikamo, prosim vas, za koga? Stotine in sto tisoči žive brez naše umetnosti in nič se jim ne pozna, da bi jim kaj manjkalo. Vsak drug stan je bolj potreben kakor ta naša lepa umetnost. Zdravnik na primer, ta vendar nekaj koristi.“

“Oh in je nezadovoljen kakor mi,“ se je smejal Bavarec.

“Saj poznam naše zdravnike po naših gorah. Ubija se in ubija, če mu bolnik umrje, pravijo, da nič ne zna, da je slepar, če pa koga res ozdravi, potem ni pomagal on, ampak čaj od konjederke ali pa božja pot, na ktero je poslal ženo. Nikjer noben stan ne pozna hvaležnosti. Jaz ne pojmim, zakaj si gulite glave s takimi nepotrebnostmi. Jaz sem drug človek in moj oče, ki je kmet, je drug človek. Jaz sem odrasel pri njem doma, zato ga razumem, razumem njegove skrbi, kdaj bo deževalo, kako bo krompir rodil in če se bodo junci dobro prodali; on pa ni bil z menoj po svetu in zato ne razume mojega slikarstva. Edino, če mu poveš, koliko denarja dobiš za svoje platno, to bo razumel.“

„Da, z denarjem raste spoštovanje,“ je rekel Tine sarkastično.

„Edino denar še imponira in edino denar te še veže z milo domovino. Če greš po svetu in prideš brez denarja domov, si baraba, potepuh in zapravljivec, samo polna mošnja ti pridobi

spoštovanje očeta in ljubezen matere. Kdo te vpraša mnogo, kako si prišel do cvenka, samo da ga imaš. Glejte, prišel sem domov in moje srce je bilo dobro, polno ljubezni je bilo in mislil

sem v miru in veselju preživeti par lepih dni v domačem kraju med sorodniki. Pa ko sem prišel, srečali so me začudeni pogledi. ‚Po kaj si prišel?‘ so me vpraševali. In res ni bilo posebnega vzroka hoditi domov. Dolgo me že ni bilo, res, ali samo srednješolci hodijo parkrat na leto v domač zapeček. Niso mi pisali, da je kdó bolan, nobenega posla nisem imel. ‚Kako se ti pa godi?‘ so vprašali bratje in bali so se, da ne bi prišel po denar in jih okradel spet za del, kakor sem jih že toliko. Pisal sem jim sicer pred dvemi leti že, da ne bom nič več potreboval denarja od doma, ali vendar niso bili na čistem, če nisem prišel iz takih sebičnih vzrokov. Gledali so me nezaupno in šele čez par dni, ko nisem govoril nič o denarju in so videli, da nisem prišel prosit, so postali bolj prijazni. Veselil sem se toliko na ta obisk, a razočaral sem se že prvi dan in nazadnje mi je bilo žal, da sem prišel. Čisto drugo življenje živimo oni in jaz. Na poti sem jim bil povsod in že prvo popoldne nisem vedel kaj početi. Nisem prinesel seboj niti barv niti čopičev, drugače bi bil vsaj kaj slikal. Ali hotel sem priti enkrat brez vsega, samo, kakor domač človek.

‚Lepo življenje imaš,‘ so mi rekli, ‚mi ne smemo tako postopati.‘ Spomladi je dosti dela, kakor veste, pa so se pehali zadosti. ‚Pozimi ste vi počivali in jaz sem delal,‘ sem se branil.

‚Jaz delam gotovo toliko kakor vi.‘ Zasmejali so se porogljivo in skomignili z rameni. ‚Tvoje delo je igrača‘, so rekli.

Obiskoval sem znance in njihovo življenje se mi je zdelo čudno. Moj bratranec, kakšnih petnajst let starejši od mene, je bogat človek. Lepa polja ima, obsežne gozdove, krasno živino

v lepih zidanih hlevih, sam pa stanuje v grdi stari hiši, z gnilimi podi in premajhnimi okni. Vsi njegovi otroci so bolehni in slabi ali to ga skrbi manj, kakor ga skrbi njegovo goveda. Živina ima lepo stajo in vedno čisto steljo, gospodar ve, da se redijo voli najbolj v čistih hlevih. Občudoval sem ta moderna gospodarska poslopja, cementirane svinjake, posebno šupo za kokoši, čebelnjak v vrtu, kozolec pred skednjem. Vse je bilo urejeno praktično. Ko sem pa vstopil v hišo, sem se ustrašil nad nesnago, ki se je valjala po podu in povsod. Otroci so bolj umazani kakor prašički, ki sem jih bil videl zunaj. V mali temni kamri, kjer so spali otroci, stali so dve stari postelji, pokrite z nečistimi blazinami. Na vsaki postelji sta spala po dva otroka, v hlevu ali je imelo vsako živinče svojo stajo. Vedel sem, da ima bratranec velike zneske vložene v hranilnici. Zakaj ni sezidal nove hiše, zakaj hodi umazan okrog, zakaj pusti, da se peha žena z najtežjimi deli na žive in mrtve, da izgleda ubogo in zanemarjeno. Z malimi denarji bi živel človeško in še bi mu ostalo kapitala po hranilnicah za dote hčeram in za kakšno nesrečo. Tako živijo vsi, goldinarja mu je škoda, lastnega življenja, zdravja žene in otrok mu ni škoda. Nas eden ne bo meril človeka po njegovem žepu kakor oni in čeprav nima mnogo, vendar ne bo stiskal krajcarja, kadar je treba kupiti zdravila ali hrane.“

„Molči, molči, vsa naša plemenitost ni mnogo vredna. Priučena je in vsi skrivamo v sebi isto skopost in isto sebičnost,“ je rekel Bavarec.

„Mogoče. In če je res, je žalostno,“ je nadaljeval Tine. „Mogoče znamo mi inteligenca boljše skrivati take nelepe lastnosti. Glejte, videl sem mladega vdovca. Komaj tri tedne je bilo, kar je umrla njegova žena. Pravili so mi, da je bila zelo lepa in da sta se imela jako rada. Otrok ni bilo nobenih. In čez tri tedne že je snubil drugo in zmenili so se, da bo poroka kmalu, ker

neče ostati ob žetvi sam. Tega nisem razumel. Pogovarjal sem se z njim, žalosten je bil, pravil je, da ne bo nikoli pozabil svoje prve žene, a čez dva meseca po njem smrti bo druga gospodinjila v njegovi hiši. Tudi to drugo ima rad. Pripovedoval mi je, da je čedno dekle, da je pridna in da upa, da bo srečen. ‚Dejal sem ji, naj bo taka, kakor rajnica, pa bo vse dobro,‘ mi je pripovedoval. Kakšna je taka ljubezen?! Videl sem mater z na pol slepim triletnim otrokom. Nosila ga je na rokah in jokaje mi je pripovedovala, da je pred letom zbolelo in da vidi od takrat vedno manj. Pritiskala je otroka nase in poljubovala ga je z veliko ljubeznijo. ‚Če ga pustim iti samega okrog, mi pride revše vse pobito domov. Velika nesreča me je zadela.‘ Vprašal sem jo, če je bila v trgu pri zdravniku. Rekla mi je, da ne. ‚In zakaj ne? Otroku bi se dalo morda še pomagati.‘ ‚Zdravniki so dragi in kdo ve, če kaj pomaga. Kdo bi vse to zmagal, težko se živi,‘ je dejala ona. ,Saj ste premožni.‘ sem odvrnil. ‚Lepo posestvo imate in brez dolgov. Kaj ne bi bilo boljše, da gre par volov iz hleva, kakor da vam ostane otrok slep. Kakšna mati ste? Pravite, da imate otroka radi in vendar ničesar ne storite zanj.‘ ‚Človek bi storil, ampak težko je, Bog ve, če bi pomagalo. Obljubila sem se na božjo pot z otrokom. Kakor je božja volja, tako naj bo,‘ mi je odgovorila. ‚Vaše besede so pregrešne,‘ sem rekel. ‚Zakaj vam je Bog dal pamet, kakor da se je poslužujete. Zakaj skušate Boga? Čudežev zaradi vas ne bo delal. In na božjo pot greste samo iz skoposti, ker je to cenejše, kakor zdravnik. Kadar bo prišel otrok k pameti, vas bo preklinjal, ker bi mu bili lahko rešili vid, pa se vam je škoda zdelo denarja!‘ Tako sem ji očital, ali pomagalo ni nič. Odšla je dalje, pritiskajoč otroka na svoje srcem odgovarjajoč mi, da se ne morejo spraviti na beraško palico, ko se še niti ne ve ne, če bi kaj pomagalo ali ne. Kakšne solze so to, vprašam vas. To je sama hinavščina!“

„Povsod so ljudje hinavski in tudi mi vsi smo hinavci,“ je rekel Norvežan. „Nihče od nas ne bi žrtvoval za drugega vse. Naše žrtve so omejene in vedno skušamo na vse načine, da ostanejo majhne in da ne bole. Prej sta me prosila vidva, naj vama posodim 10 mark,“ se je obrnil k onima dvema, ki sta bila skuhala čaj in ga razdelila. „ Rekel sem, da nimam toliko in dal sem vama samo pet. Ampak to ni res. V žepu imam šestdeset mark in še bom dobil od doma pred prvim. Iz same sebičnosti sem rekel da nimam. Vidva potrebujeta denar za kruh in za barve, stanovanje nimata plačano, vajina obleka je skromna. Jaz imam vsega v obilici in denar bom zapravil na smodke, na orfej,280 280 orfej: zabavišče. na cvetlice, na pivo in na karte. Vsi smo enaki, vsi smo sebični.“ Razdelil je denar in ga porinil pred Štajerca. ,,Vzemita od prijatelja in ne zamerita.“

„Kdaj bova pa vrnila toliko?“ je rekel Istrijanec na pol veselo in na pol v skrbeh.

„Kadar bodeta prodala prvo sliko za deset tisoč mark,“ je odvrnil Norvežan.

„Slava,“ je zakričal Bavarec s svojim šumnim basom. „Saj sem rekel, da so falotje po celem svetu, po deželi in po mestih. Vsi smo iz enega mesa in Tine je fantast in idealist. Tukaj je

tudi moj obolus281 281 obolus: (denarni) prispevek manjše vrednosti. in prosim naj se sprejme na oltar prijateljstva. Kmetje ne znajo drugače. Nihče jih ni učil visokih čustev, pravi grešniki smo mi. Ti, Istrijan, jutri pojdi v zastavarno in izkupi Štajercu črno obleko, da pojde z menoj k baronesi Ceciliji, ti pa reši svojo hrvaško tamburico. V četrtek pojdemo vsi tja, kolikor nas je zdaj zbranih. Originalno bo in mogoče bo pomagalo vsem. Če ne bomo našli mecena, boste vsaj zopet enkrat v inteligentni družbi, tudi ta je večkrat dar nebeški v našem pustem življenju, jaz bi se bil že ponudil, da vas vzamem vse s seboj, pa sem se premišljal, če bi mi kaj škodilo ali ne, saj veste, da je pri eni skledi boljša ena žlica kakor pa pet. Kaj hočete, vsi smo beštije, ena večja, druga manjša. Izpovedal sem se in upam, da mi bo odveza gotova.“

Poklonil se je pred Štajercem in Istrijancem, položil dvajset mark na mizo in se zasmejal prisrčno in poredno.

Vsi so se smejali. Tine je privlekel iz nekega282 282 V besedilu na tem mestu manjka beseda. dve debeli buteljki. „Goriški rizling je to. Prinesel sem ga z našega juga in spraviti sem ga hotel za posebno prazničen moment.“

„Sam ga je hotel popiti, sebičnež!“ je dražil Bavarec.

,,Zato ga zdaj skesano odstopam občemu blagru,“ se je smejal Tine.

„In vidva, nimata nobenih grehov?“ je vprašal Norvežan Štajerca in Istrijanca.

„Ne, midva sva še nedolžna,“ je rekel Istrijanec.

„Midva nimava ničesar, zato sva še dobra in plemenita, saj ste videli, da je imetek vir vsega hudega,“ je razlagal Štajerec.

Kupice so zazvenele in Slovenci so zapeli ono prastaro zdravico :

Kol’kor kapljic tolko let

Bog nam daj na svet’ živet!

Pri mladih ljudeh se konča vse v veselju in vsaka otožnost umrje v smehu in petju.

Večerna zarja je pozlatila okna in obrazi naših znancev so žareli od zadovoljne in vesele sreče.

IVO IN NJEGOVA ŽENA283

283 Domači prijatelj 1908, 10 (1. oktober). 256– 265. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Ivo a jeho žena) je najprej izšel revijalno v Vesni (Mladá Boleslav), 5/1908–1909, str. 210–212, 228–229, nato je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 2. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 21–36.

Ko se sprejeli njegovi znanci tisto belo elegantno karto, s ktero jim je naznanil, da se je tega in tega dne poročil z bivšo gospodično Cirilo Ahčin, so se vsi jako začudili.

Zdelo se jim je, da nima nihče tako malo talenta za zakonskega moža, kakor ta učitelj Ivo Žagar. A gotovo ni bilo v celi deželi tako imenitnega, veselega in ljubeznivega tovariša, kakor je bil Ivo. Bil je že precej čez trideset let star, a šaljiv, duhovit in nikdar slabe volje. Kadar so bili njegovi prijatelji in znanci, oženjeni in neoženjeni, nejevoljni in jezni na življenje, žalostni nad neuspehi svojih želj in potrti od vsakdanjih skrbi, prišli so po Ivana in pri kozarcu vina so se čez uro ali dve od srca smejali njegovim napitnicam, ironičnim, dobrodušnim, fantastičnim in tako zabavnim, da je prešla hipoma vsa slaba volja. In kako duhovit je bil! Znal je za vse literarne intrige, prečital je vse znamenitejše knjige domače in tuje in kadar je popil par kozarcev vina, so se utrinjale duhovite opazke, sijajne šale, imenitni citati in lastne presenetljive improvizacije v tako čudovitej meri, da bi ga bil zavidal najglasovitejši284 284 najglasovitejši – hrv. najslavnejši. bečki285 285 Bečki – hrv. dunajski. feljtonist in najelegantnejši pariški causer286 286 causeur – fr, duhovit, živahen pripovedovalec, kramljač. za to neizcrpljivo bogastvo. Nikoli ni bilo pusto v njegovi družbi. Prišel je k njemu prijatelj, razdražen ali užaljen, sentimentalen ali melanholičen in poslušal je potrpežljivo, kaj mu je in kaj se pritožuje, ali čez pol ure že je vzel Ivo vajeti v roke in vozila sta s prijateljem v tisto vabljivo deželo veselja in brezskrbnosti, smeha in humorja, ki je bila posebna in vedna last našega Ivana.

Drugi so se spreminjali tekom let, on je ostal isti Ivo, vedno enako veselega duha. In navdušen za vse, pristopen za vse. Če si bil zaljubljen, dobro, Ivo je bil navdušen za ljubezen, deklamiral je sentimentalne pesmice vseh mogočih evropskih narodov – in deklamirati je znal kakor nihče drugi. Če si hotel napisati članek, Ivo ti je dal najboljši nasvet, če si moral delat izpite, Ivo se je zanimal za izpite. Po cele noči je hodil okrog po kavarnah, sprehajal se je po mesečnih parkih, pil po beznicah in spremljal prijatelje po ulicah gor in dol šetajoč do rdeče jutranje zore.

In učitelj je bil, nadarjen in vešč, da so bili njegovi razredi najboljši na zavodu. To je bilo pravzaprav čudo. Ni bilo namreč tako redko, da je prišel zaspan v šolo, da ga je bolela glava in parkrat v četrtletju je sploh izostal. Prijatelji so ga imeli tako radi in navadil se je na noč, na nočno posedanje po gostinah, na šetanje, po temnih, praznih ulicah in če je šel pred polnočjo spat prevzel ga je tak nemir, da je zastonj stiskal oči in čakal spanca. Sploh je bilo redkokdaj, da je bil sam zvečer. Danes ga je iskal ta, drugi dan drugi prijatelj, včeraj je bil z Vincetom na ciganski glasbi v pivovarni, za pojutrišnji ga je povabil Risa v Turško kavarno na črno kavo in sladke likerje.

Tako je šlo to iz leta v leto. Ivo je ostal enako duhovit, enako zabaven, enako lahkomišljen. Vedno v denarnih stiskah, a vendar dobre volje in brez skrbi, s cigareto v ustih, elegantno oblečen, vedno pripravljen na šale, na debate, na zabavo. Včasih, ali le redkokdaj, je napisal kratek duhovit članek za kakšen časopis, parkrat na leto je predaval v raznih klubih ali deklamiral na zabavah, njegovo ime je bilo znano in čeravno je vsak vedel, da je nezanesljiv, je vendar zaradi svoje originalnosti in inteligence vzbujal vseobče priznanje. Znanca, a imel jih je mnogo, je včasih nagovoril za par cigaret, za čašo vina, za kavo v kavarni, ali za posojilo od par kron, kterega ni vračal nikdar. To je bil davek, ki so mu ga plačali za njegovo vedno dobro voljo, za njegovo veselo in ljubeznivo šaljivost in za ono čudno in nedosegljivo zmožnost vsakega razvedriti in zabavati.

Njegovi prijatelji so se večinoma že oženili, postali so resnejši in so se redkejše udeleževali veselih noči. Ali ker jih je bilo mnogo, ni manjkalo Ivu družbe. Njegovi prijatelji so enkrat na teden, parkrat na mesec zaplavali po gostilnah in kavarnah, ubijali noč veselo z anekdotami in nepotrebnimi, duhovitimi debatami, pili in pušili in šele v rano jutro odpirali malo trudni in zaspani sicer, ali trezni in zadovoljni s prečuto nočjo, vežna vrata svojih stanovanj. Ivo pa je od trideset noči v mesecu prečul gotovo petindvajset in z leti se je dogajalo vedno pogostejše, da ga je našel beli dan še v gostilni ali kavarni, spečega na fotelju ali ležečega na klopi. Kadar se je umil in preoblekel, se mu sicer ni poznalo, kje je spal, in njegovi uspehi v šoli so bili sijajni kakor prej, ali kljub temu ni posebno priporočljivo za učitelja, ako ga vidijo kolege, predpostavljeni in starši njegovih učencev nekoliko prevesele vinske volje.

Sestra, pri kteri je stanoval in ki je bila omožena z bančnim uradnikom, mu je večkrat prigovarjala, naj pazi nase, naj se ne uničuje. In tudi svak mu je ne enkrat rekel, naj ne riskira tako lahkomišljeno svoje sreče in svoje bodočnosti, sestra je mislila, da bi bilo dobro zanj, da se oženi in neke počitnice ga je seznanila, z mlado precej premožno vdovo, Dunajčanko, ki je bila na obiskih pri neki njeni prijateljici. Mladi vdovi se je Ivo dopadel, kakor skoro vsakemu človeku, ki je prišel z njim v dotiko. In Ivo, vedno pripravljen na kratkotrajne ljubezenske dogodbice in zelo dostopen lepim očem in rdečim ustnicam, se je prav rad zaplel v galantno afero, ki je končala celo z oficijelnimi zarokami. Vdova je odpotovala v jeseni nazaj na Dunaj in on ji je pisal par lepih in duhovitih pisem, ki so bila naravnost literarna in godni za tisk. Če so ga prijatelji v teh mesecih vprašali, zakaj nič ne piše, odgovoril je s smehom, da piše „pisma idealnega zaročnika“287 287 zaročnič – star. zaročenec. in da mu je čisto žal, da jih ne more objaviti v kakšnem leposlovnem listu, ker jih piše ravno tako vestno, kakor bi pisal kakšno črtico ali novelico.

Ob božiču je šel obiskat svojo zaročnico na cesarski Dunaj. Božični večer so preživeli v velikem prijateljstvu s celo njeno rodbino in tete in strici so bili zadovoljni, da vzame njihova „Fini“ tega učiteljička ki ima manj, kakor cerkvena miš, a je zato kratkočasen in dovtipen kakor dvajset dunajskih humoristov skupaj vzeto. Vdovica Fini je dala svojemu zaročniku zlato uro z verižico in dvesto kron za božičnico. A Ivo je še tisti večer namesto v hotel odšel študirat veselo dunajsko življenje in se je vrnil šele čez dve noči in dva dni v naročje svoje zaročnice. Zamera je bila velika ali Ivo jo je premagal za točno petindvajset minut. In tudi ta rekord je dokaz za nepremagljivi in ljubeznivi temperament tega nepoboljšljivega veseljakoviča.

Vrnil se je nazaj na jug in od dneva do dneva je bolj temeljito pozabljal na dunajsko zaročnico. V počitnicah, ko je imela biti poroka, je odpisal, da se ne bo oženil, naj ne zameri.

Vdova je bila huda in razžaljena. In ker ni bila tako plemenitega in dobrotljivega srca, da bi s ponosno in dostojanstveno pozo sprejela to izdajo, zahtevala je, naj ji Ivo vrne zlato uro, verižico in stotak, ker ona ni vajena puščati take spomine ljudem, ki je ne znajo ceniti. Ivo je stotak še v Beču288 288 Beč – Dunaj. zapravil in ura z verižico je ležala v zastavarni, zato se ni mogel odzvati vdovičini želji, a ta, bolj energična kakor bi kdo sodil po njenem imenu in njenih očeh, ga je tožila.

Tako so se razdrle te zaroke in Ivo se je ženitve ogibal še bolj kakor poprej. A v slavo svoje svobode je tudi pil bolj kakor prej in ljubil noč s kavarnskimi blagajničarkami, z mesečino, s cigansko glasbo in poetičnimi pogovori še bolj navdušeno in zvesto kakor prejšnje čase. V tej dobi je bil najboljši, najvtipnejši, najsočutnejši prijatelj. Če je znancu odpotovala žena, on je z njim do bele zore preganjal dolgčas ob pivu in čaju in likerjih. Če je bila kakšna valeta, on je zdržal do zadnjega konca, v žalosti in v veselju je vstrajno vztrajno delal družbo svojim prijateljem od osmih zvečer do šestih zjutraj.

Toda mnenje šolskega voditelja, mnenje treznih filistrov, mu je postajalo vedno neprijaznejše. Že so ga izdajali prijatelji. Do polnoči, do dveh, do treh zjutraj je še imel tovariše, ali ko se mu je začel plesti jezik, ko je začel peti ali prepirati se, izginili so prijatelji in prepustili so ga natakarjem in usodi. Nihče ni pazil da ne sede zjutraj ob pol osmih h kavarniškemu oknu, na oni strani, kjer ga je videl lahko vsak. Zvečer so ljubili njegovo družbo, ali ko je pomaknil klobuk v tilnik, so se zgubili znanci kakor kafra. Ta ali oni mu je pač rekel drugi dan: „Slišiš, pazi! Včeraj si bil pijan in kadar si pijan si, dolgočasen in siten!“ Ali tak svet ni pomagal. Kadar je bilo milemu prijatelju pusto v duši, prišel je zvečer ponj in ga vzel s seboj.

„Jaz plačam,“ je rekel oblastno in pristavil: „Ali nikar se ne napij, tega nimam rad!“ Toda, ker je Ivo že prejšnje večere kratkočasil druge svoje prijatelje, ga je imel že o polnoči toliko pod kapo, da ni bil več za meščansko družbo. Prijatelj je plačal stroške večera do polnoči in odšel domu spat, Ivo pa je začel svoje gostovanje po vseh predmestnih krčmah in zakotnih kavarnicah. Od sedmih do pol osmih je popil pol duceta črnih kav in odšel v šolo.

Par tednov, par mesecev, celo leto je trajalo to. Zaradi njegovih duhovitih pedagoških člankov, zaradi njegovih melanholičnih in subtilnih črtic, so mu gledali skozi prste. Ali končno dve, tri razpravice na leto in poldruga črtica, to ni zadostovalo za usmiljen plašč njegovi nekoliko prepogosti originalnosti in nekega dne je bil prestavljen v hribovsko zakotje, šest ur od železnice.

Prijatelji so mu priredili oprostni večer, izrekli so skoro ducet ogorčenih in navdušenih govorov in Ivo je v slovo odprl zatvornice289 289 zatvornice – hrv. zapornice. celi svoji duhovitosti. Bil je sijajen, nedosegljiv, imeniten. Ženij v govorih, debatah in zabavi.

Odšel je in resnici na ljubo bodi povedano, da ga je pogrešalo popolnoma odkritosrčno štiri ducete prijateljev. Večerni sestanki so bili pusti, posedanje po gostilnah in kavarnah banalno in dolgočasno. Nobene vtipnosti, prisrčnega veselja, nobenega duha več ni bilo v teh „zabavah“.

Pogrešali so ga in jezili so se nanj, da ni bil opreznejši.

„Sam je kriv, kar je preveč, je preveč! Neodpustljivo je, kaj je počel. Škoda zanj ali pokora je zaslužena.“

Ivo je v oddaljenem gorskem zakotju našel nove prijatelje. Sploh je bilo to tako, da je vsak postal njegov prijatelj, kdor je izpil dve čase vina v njegovi družbi. Z vsakim se je pobratil in vsak je rekel: „Ta Ivo, ta je! Jaz ga imam rad, samo če ne bi delal neumnosti. Duhovit in nadarjen, človek ga rad posluša, ampak življenje je resno. Jaz se čudim, da ima čas in da izdrži to. Vsak večer in vsako noč, to ni malenkost!“

Pisal ni nič. Enkrat, dvakrat sestri, in par zalepk290 290 zalepke – ovojnice, kuverte z natisnjeno ali nalepljeno znamko. tistim prijateljem, ki so skupaj z njim imeli menice z medsebojnimi podpisi. Pisal je, da je pusto na deželi, da še za čitanje nima volje in da piše vsak teden poetična in anonimna pisma hčerki nekega gozdnega svetnika, ki je po njegovem mnenju najlepša ženska v Evropi.

Od drugih strani se je slišalo, da dragi Ivo pije kakor prej, da sicer ne spi več na biljardih, ker v njegovem novem bivališču ni kavarn, pač pa da spi večkrat po klopeh tiste čitalniške sobe, ki je namenjena za kmete in voznike.

In zopet so se jezili prijatelji v glavnem mestu.

„Če bo tako delal, ga ne bo nikdar več nazaj.“

„Pa če bi že pil! Naj pije! Sod vina naj si kupi in naj pije, kolikor hoče. Ampak doma. Kaj se mu je treba nastavljati po javnih lokalih, da se vsak škandalizira nad njim.“

Tako so govorili prijatelji in prav so imeli.

Zopet je preteklo leto in pred počitnicami so dobili prijatelji tisto usodno poročno karto, s ktero jim je naznanil, da je združil svojo usodo z usodo neke gospodične Cirile.

Nihče ni vedel, kdo je ta Cirila, a Ivo ni pisal nič, le sestri karto, da jo misli čez par tednov obiskati in pokazati ji svojo ženo. Prijatelji so po raznih ovinkih poizvedeli, da je ta Cirila najstarejša hčerka ondotnega poštarja, ki je imel obenem tudi večje posestvo in da ima še devet sestra. Vsak se je zasmejal, ko je slišal to vest. Deset sestra, to je cela kompanija! To je nevarnost, nesreča, smešnost.

„On je bil vedno ženskar, zato si je zbral tako družino,“ so vtipkovali.

Ujeli so ga,“ so rekli drugi.

„Ko bi bil vsaj najmlajšo vzel, a ne najstarejšo,“ je vzdihnil eden, ki je bil deset let mlajši od svoji žene.

„Najmlajša je stara deset mesecev,“ je rekel tisti, ki je prvi prinesel novico o novem sorodništvu Ivanovem. In glasen smeh je bil odgovor.

„Škoda zanj,“ je menil nekdo drugi, „Ivo ni za zakon. On ne bo več Ivo. Žena ga bo uničila …“

Vsi so komaj pričakovali počitnic.

In nekega dne, brez naznanila, je prišel Ivo s svojo ženo v glavno mesto. Za deželanko, ki ni bila še nikoli v večjem mestu in ki je v malem trgu dobila malo skromne šolske naobrazbe, za deželanko, torej, je bila prav elegantna. Lepa ni bila, njeno lice je bilo že odcvetelo, čeravno je imela komaj štiriindvajset let. Ali njene oči, njeno čelo, črta obrv, profil, vse to je imelo plemenite poteze. V glasu in v izrazu očeh je bilo nekaj, kar je govorilo o trpkosti in o solzah. Na prvi pogled je bila vesele narave, ali nekoliko nervozna.

Ivo jo je pokazal prijateljem in nekaterim je bila všeč, drugim zopet ne in skoro vsi so prerokovali, da je Ivu, onemu brezskrbnemu, vtipnemu, sijajnemu Ivu odzvonilo.

„Postal bo pater familias ali pa pijanec,“ je trdil nekdo.

„Ona ga ne bo znala ukrotiti na način, ki bi štedil njegovo individualnost. Pristrigla mu bo peruti ali tako, da bo le še zapeček.“

Ona je sprva nekoliko v zadregi hodila s svojim možem po vizitah, ali kmalu se je znašla in pripovedovala je na živahen in prijeten način o svojih sestrah, o svoji mladosti in o prvih mesecih svojega zakona z Ivom. In ko so slišali njeno povest, so pojmili, da njeno lice ni več nežno in cvetoče.

„Doma sem imela zelo mnogo dela,“ je pripovedovala. „Moj oče je že komoden, rad posedi, rad malo pogleda zunaj po naših poljih, na pristavi ali v gozdu, pa sem jaz opravljala, kar je bilo pisarniškega posla na pošti. Mati je bolehna in slaba in se ne more brigati mnogo za gospodarstvo. Tako sem morala vedno sama kuhati in ukazovati deklam, da so vedele, kaj imajo delati v hlevu in zunaj. Moje sestre so vse mlajše od mene. Jaz sem jim kakor druga mati. A zadnje tri, najmlajše, te sem jaz odgojila. Mati se jih je komaj dotaknila, ponoči so spale v moji sobi. To ni malenkost.“

In nasmehnila se je ter nadaljevala:

„Kljub temu je bilo veselo pri nas in meni se je zdelo življenje lepo. Naša vas ni velika, dve uri od trga in malo druščine se dobi v okolici. Ampak priroda je divna in jaz sem bila od nekdaj taka, da mi je pogled na lep vodopad291 291 vodopad – slap. na primer milejša zabava kakor ples ali nov klobuk ali kaj podobnega. Moj oče je bil zaradi mene večkrat v skrbeh. Sklenil je, da ne sme niti ena od nas ostati stara devica, a jaz sem kazala talent za to, ker mi ni bil noben snubec všeč, od vseh kolikor jih je oče tekom let pripeljal v našo hišo. Dve sestri, mlajši od mene, sta se omožili, a jaz sem bila izbirčna in nisem marala nikogar. Oče je rekel, da sem prevzetna in da zastonj čakam na grofa. Nu, prišel je tudi moj ‚grof‘. Na neki veselici v trgu sem spoznala Ivana in zanimal me je, kakor zanima vsakega. Nisem več tako mlada in zato sem dobro videla ne le njegovo duhovitost, njegov bleščeči temperament, njegovo zapeljivo osebo, – videla sem tudi sence, videla sem, da pije – a to, verjemite mi, je velika in boleča napaka. Nu, dopal se mi je in očetu sem rekla, ko me je hotel seznanjati z neko novo ‚partijo‘, da ne maram za nikogar, ali da bi, ako bi se že možila, vzela le Ivana.

Moj oče je prijel stvar v roke. Ne vem, če se je Ivan posebno dobrovoljno zaljubil v mene. Mislim, da ni mislil na to, ko je prvič prišel k nam na posebno povabilo mojega očeta. Ali, ko je bil pri nas, je bila lahka stvar, zbuditi v njem malo simpatije zame. Nisem neumna, imam dobro in veselo srce in domišljam si, da je to vsekakor toliko vredno, kakor lepa, cvetoča koža in rdeče polne ustnice. Z eno besedo, prepričana sem bila, da je Ivo lahko ponosen, da ga ljubim, četudi sem odkritosrčno želela, da me ljubi tudi on. In prišlo je, da me je vprašal, če hočem biti njegova žena. Rekla sem mu, da rada, ali da sovražim pijančevanje in ponočevanje. Če hoče postati drugačen, dobro, ali če ne more nehati vina, je boljše, da mi pove odkritosrčno. On je dejal, da me ima dovolj rad, da spremeni svoje navade in razvade. Dva meseca sva bila zaročena in cel ta čas ni niti enkrat pil čez mero.“

„In zdaj?“ je vprašal nek indiskretnež.

Ivanova žena je zardela in povesila oči. Njene ustnice so se bolestno zategnile.

„Kako stanovanje imate zdaj?“ je vprašala neka gospa Cirilo, ko je zapazila njen mučni molk.

„Midva stanujeva v svoji hišici,“ je rekla ona. „Ivan bode v jeseni služboval v trgu. Sicer je to malo večja vas in daleč od železnice, ampak boljše je vendar kakor vas, kjer je bil doslej. Zunaj trga, kakšnih dvajset minut, stoji na samoti lepa hišica z velikim vrtom. Za hišo, ki je zidana kakor kakšna vila z balkoni in verando, teče potok in na dvorišču je hlev. Vse to in kravico, dva prašička in mnogo kokoši in rac nama je dal moj oče. Miren in lep dom je to, z oken vidiva okrog po hribih in v trg, a vrt je senčnat poln sadnega drevja, rož in gredic s sočivjem. Čebele imava in po dvorišču capa čez štirideset piščancev. Jaz sem se pobrigala za rože po oknih, Ivo je preskrbel psa in mačko, tudi par ptičev ima. Rada imam to posestevce, to hišico in zdi se mi, kakor da bi bila ustvarjena za srečo.“

„O, gotovo bodete srečni!“ je rekel nekdo.

„Upam,“ je dejala ona. „Ali bojim se vas, njegovih prijateljev.“

Začudili so se.

„Kako to mislite, povejte!“

„Vem, da mi zamerili, vem, da bodete obsojali mojo odkritosrčnost – ali vseeno. Meni se vedno čudno zdi, kadar vidim, da si misli Ivan, koliko ima prijateljev, in še bolj se čudim, kadar se oni imenujejo tako.

Prijateljstvo – kaj je prijateljstvo zabava?! Jaz pravim, da nima Ivan nobenega prijatelja in da mu nihče od vas, gospoda, – oprostite, da to povem, ampak resnica je – ni prijatelj. Kadarkoli je prišel v teku teh treh mescev, kar sva poročena, s svojimi prijatelji skupaj, vselej me je žalil in zanemarjal in jokala sem ter se čutila nesrečno. Prišli so prijatelji zvečer ponj, odšel je z njimi in prišel je drugi dan proti jutru vinjen domov, bled, prepaden in bolan. Resničen prijatelj bo želel, da je zadovoljen, srečen, da živi mirno, da je zdrav in vesel. Prijatelji njegovi tega ne žele, ker ravnajo ravno narobe. Vabijo ga s seboj, da bi se poveselil z njimi. Dobro, ne rečem, da se dolgočasi z njimi, ali on se tudi napije, zapravlja denar, svoj glas in ljubezen svoje žene. Tega vsega je škoda za par vtipov in malo smeha. Vem, da bodete mislili, da sem domišljava, da mu ne privoščim razvedrila, da ga hočem spraviti pod svojo komando in tako dalje. Ali stvar je drugačna. Vi ste z njim par ur skupaj in ne celo življenje, a zaradi tega, ker mislite, da ste njegovi prijatelji, nimate pravice jemati mu zdravje, ker ne spi in se ne odpočije, jemati mu spoštovanje svoje žene; ker vi mu dajete priložnost, da se napije, stavljate v nevarnost njegovo dobro ime in njegovo eksistenco, ker se pijan, razume se, ne ponaša tako, da bi zbujal spoštovanje, ampak, kakor vsak drug vinjen človek, ravno narobe.“

Obmolknila je malo. Poslušali so jo začudeno in nekdo je rekel skoro porogljivo:

„Torej vi, gospa, trdite, da nismo Ivanu prijatelji?“ „Da, to trdim,“ je rekla ona. „Vsaj ponašate se ne tako, kakor bi mu bili prijatelji. Jaz sem tri dni tukaj in komaj čakam, da bi zopet odšla z možem nazaj v „pregnanstvo,“ kakor se izražava včasih on. Vi, gospoda, veste, da je najin zakon star šele štiri mesece in da imam zato še posebno pravico pričakovati od svojega moža ljubeznivosti in obzirov. Drugi večer, ko smo prišli semkaj, dogovoril je Ivan z vami majhen sestanek. Jaz nisem imela povoda niti volje, da to zaprečim, ali da s svojo prisotnostjo motim dobro voljo vas vseh. Privoščila sem svojemu možu in vam, da se poveselite in porazgovorite in posebno še zato nisem hotela motiti kakorkoli vaše zabave. Ali pričakovala sem, da bodete imeli tudi vi z menoj nekoliko obzirov, kakor sem jih imela jaz z vami. Če ste prijatelji mojega moža, bi morali biti nekoliko tudi moji prijatelji. Ali ne?“

„Da, gotovo,“ so zatrjevali vsi in zdaj so že slutili kam šiba. „Vi poznate mojega moža, dobro, ne?“

„O gotovo.“

„Vi veste, da ga ni smeti pustiti samega, če ima malo v glavi?“

Na to vprašanje so vsi molčali.

„O, gotovo to veste,“ je nadaljevala ona. „Gotovo ni bilo včeraj prvič, da ste odšli vi ob enajstih, o polnoči, ob eni ali dveh ponoči domov. Vem, upam vsaj, da ste rekli tudi Ivanu, naj gre h počitku. Ali on ni šel in vi ste odšli, mislivši si, saj ni otrok! Ali on je otrok, verjemite mi, on je otrok! Vi ste odšli domov, ko ste se dovolj nakratkočasili, a on je, kakor pred letom ali dvema leti, začel svoje romanje po kavarnah in beznicah. Imel je nekaj denarja s seboj, uro, prstane. Jaz sem ga čakala doma zelo nestrpljivo, to mi lahko verujete. In ko ga zjutraj ob šestih še ni bilo in dopoldne ob desetih ne in opoldne ne, sem bila tako žalostna in obupana, da sem hotela odpotovati. Samo proč, domov! In skriti se nekam in jokati! Njegova sestra, njegov svak, ki sta bila še od prej vendar kolikor toliko navajena na take stvari, sta me tolažila, ali tudi onadva sta bila ogorčena. Končno je prišel ob dveh popoldne domov, bled, kakor smrt, prašen, brez krajcarja, brez ure, brez prstanov. Vi veste to, zato govorim o tem vsem. Odpustila sem mu, ker ga ljubim, vesela sem bila, da se mu ni zgodilo še kaj goršega, ali pojmili bodete, da si želim proč od tod, da se bojim vas in vseh njegovih prijateljev, da se bojim, da ne pride pri šolskih oblastih zopet v čisle in da ga ne prestavijo nazaj v glavno mesto.“

Govorila je hitro in kakor v zadregi. Njene oči so postale iskrejše, lica so se ji zardečila in vsa je postala lepša. Njen glas je bil ljubezniv in kakor bi prosil odpuščanja za pikre besede, tako je bil včasih nežen in mehek. Resnica, ki jo je povedala, je bila trpka, ali način, na kteri je rekla vse to, je bil prikupljiv in njen nasmehljaj ji je nehote osvojil simpatije teh, ki so jo poslušali.

Obmolknila je in potem je hitro stopila k Mirku Sotoškemu, ki se je štel za najboljšega prijatelja Ivanovega, ker je bil prejšnje čase največkrat z njim skupaj in se je podpisal na dve Ivanovi menici za žiranta292 292 žirant – indosant oziroma oseba, ki pravice iz menice prenese na koga drugega. .

„Ne jezite se name in oprostite mi!“ je rekla in mu podala roke.

„O, ne jezim se, gospa,“ je rekel in res mu je izginilo iz srca neprijetno čustvo, ki ga je zbudila s svojim pripovedovanjem. „Morda imate prav ...“

„Gotovo imam prav,“ se je nasmejala. „Vi, prijatelji njegovi, ste zadovoljni z njim in navdušeni zanj, ker je tiste ure, ko je z vami dovtipen, originalen in ljubezniv. Vi ga vidite na pozornici, jaz pa sem z njim za kulisami. In sploh stavlja zakon veliko večje zahteve na oba, na moža in ženo, kakor pa prijateljstvo. Tu je treba mnogo več truda, da se vzdrži medsebojna naklonjenost in medsebojno spoštovanje. Vam je bilo dovolj, da je napravil Ivo par svojih imenitnih vtipov, da je znal piti, peti in veseliti se, da je bil sentimentalen, kadar ste želeli, duhovit in imeniten. V življenju pa je treba drugih sredstev: Značaja, marljivosti, vztrajnosti, volje in dobrote. Jaz ljubim mojega svojega moža najbolj, kadar je duhovit, vesel, kadar odkriva najlepša svojstva svojega bogatega uma, ali – od samih tort ni moči živeti. Tudi kruha je treba, čisto navadnega, vsakdanjega kruha, navadne, poštene, priproste dobrote, treznosti, filistrskega poštenja in dolgočasne doslednosti. Tega si želim, to zahtevam od njega, in samo takrat bo najin zakon srečen, ako si bo s temi lastnostmi zaslužil moje spoštovanje.“

Vrata so se odprla in Ivo je vstopil. Imel je opravka v mestu in zato se je malo zakasnil na ta čajni sestanek, ki za je priredila njegova sestra v svoji hiši zanj in za njegove prijatelje.

Videl je nekoliko osupla lica. Njegova žena je stala naslonjena na klavir in na očeh ji je videl, da je govorila zelo goreče.

Pristopila je k njemu in ga pozdravila.

„Ne zameri, pripovedovala sem tvojim prijateljem svoje nazore.“

„Torej vas je oštela?“ se je zasmejal glasno.

„Da, prav pošteno nas je oštela,“ so pritrdili.

„Tudi tebe sem malo,“ je pripomnila.

„Ona je namreč ideal brez napak,“ je rekel on.

„O, motiš se, tudi svoje napake bi bila povedala, pa ni bilo dovelj časa, ker si prišel ti ravno, ko sem mislila začeti ta odstavek svojega govora.“

„Povej torej.“

„Ne, dragi, dovolj, da moje napake vidiš, zakaj bi še govorila o njih. Da nisem lepa, da nisem mlada, to vidi vsak – a onih drugih napak – imam jih mnogo – se hočem odvaditi prej, predno jih zapaziš ti!“

„Izvrstno,“ so se smejali prijatelji in skoro so začeli verjeti, da Ivo ni napravil nobene neumnosti, ko se je oženil s to gospodično z dežele, ki notabene niti lepa ni več.

In Mirko Sotoški, ki do zdaj nikdar ni mislil na zakonski jarem, čeravno je bil star že petintrideset let, je imel tisto noč prav čudne sanje. Sanjalo se mu je, da živi daleč od mesta, v krasnem zelenem gorskem kraju. Naokoli hribje, pokriti s črnimi šumami, v dolinicah pisana polja in cvetoče livade. Na mali samoti stoji lepa hišica, obdana z velikim vrtom. Pred hišo stoji lipa, na dvorišču se košatijo kostanji. Na vrtu zore hruške in jabolka, po gredicah se penja fižol, debele zelnate glave stoje v dolgih vrstah, a ob stezicah, posutih z belim peskom diše zadnje jesenske rože. Dvorišče je polno perjadi, v hlevu muka kravica, na pragu pred hišo se sončita pes z mačko, a njegova ljubezniva in pametna žena hodi po hiši, po dvorišču, po vrtu, pregleduje, pospravlja in poje priproste pesmi zadovoljnega srca. On leži v travi, v senci s knjigo v roki, ali ne čita. Vedno gleda, gleda vse to naokrog, hribe, vasice, v dolini bele ceste in srebrne potoke in svoj mali, mili dom, svoje toplo in mirno gnezdeče in lepo mu je v duši in mehko, da bi se razjokal od milega zadovoljstva in prisrčne sreče.

Zunaj na ulici zaporota voz, hripava pesem se zasliši in Mirko Sotoški se prebudi. Prva bleda zora gleda skozi okna. Začudeno si mane oči. Zazdihne, nasmehne se.

„Če ni Ivo neumen, bo lahko srečen!“ zagodrnja na pol zavidljivo in se obrne na drugo stran. Čez par minut je zopet smrčal.

ČEVELJČKI293

293 Domači prijatelj 1908, 11 (1. november). 296–299. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 102–106, pod naslovom Beli čeveljčki v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 137–141, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 136–141 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 131–136. Češki prevod (Střevíčky) je izšel v Všeslovanská čítanka, 1920, str. 214–215. V češkem prevodu je bilo besedilo precej skrajšano in objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja, Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 101–102.

Nocoj ponoči nisem mogla spati. Sanjalo se mi je nekaj čudnega in težkega. Prebudila sem se s strahom, srce mi je utripalo in lasje na sencih so bili mokri od potu. Roke so mi bile slabe in tresoče v zapestju, ustnice vroče in posušene. Sedela sem na postelji in počasi so se razgledavale oči naokoli. Mesec je sijal v sobo, polnočni mesec, ves srebrn in skrivnosten. Pozabila sem sanje ta hip in začudila sem se lepoti mesečne noči, ki je molčeča in svetla gledala skozi okna v sobo.

Naslonila sem se nazaj na blazine, podprla glavo in se zamislila v tiho, tiho noč. Vse spi, nikjer glasu. Mesec sije in soba je čudno mirna in molčeča. Na beli otroški pručici stojita dva para rdečih cipelic. Ene so večji, ozki in dolgi, zelo pravilno stoje, kakor vojak, kadar salutira generalu. Te so od Vladoše. Sama jih je postavila tja z veliko pozornostjo, kajti cipelice so še čisto nove, komaj en dan stare. Druge pa so majčkene, nekako smešne in prikupljive. To so Pikičine copatice, prve, ki smo jih nataknili na njene mile in mehke nogice. Ena je prevrnjena, izgledala je nekako ganljivo in prisrčno.

Tiho je gledal srebrni mesec skozi okno. Cipelice na prukici so bili rdeče kakor podnevi, ali mirne so bile in kakor utrujene.

Po kakšnih potih bodete hodili čeveljčki? V grlu me je stisnila čudna milina in misli so ponavljale: Kod, recite, kod bodete hodili, čeveljčki? Po kakšnih cestah pojde Vladoška skozi življenje, po katerih stezah, po kakšnih strminah? In Pikica, kje bo ona hodila po svetu? Doma, na tujem, po lepih ali grdih poteh?

Čeveljčki, k sreči bi rada, da bi šli, po prijetnih krajih k srečnim ciljem!

Zahihitali so rdeči čeveljčki v srebrni mesečni luči.

O, neumnica, kaj sprašuješ! Nihče ne ve tega, nihče!

Zunaj, nekje v tretji, četrti ulici, so zalajali psi, konji so zaklopotali in voz je zadrdral. Predramila sem se.

Da, res, kadarkoli kupujem Vladoši čeveljčke in jih prinesem domov, vselej pravim: „Na, glej, kako so lepi, kako so imenitni! Ne raztrgaj jih prehitro in zdrava in srečna jih nosi!“

Zdrava in srečna! Dekle, to je glavna stvar. Morda bodo čeveljčki, ki jih boš kupovala enkrat sama, finejši in dražji, glavno je, da jih nosiš zadovoljna.

Enkrat je dobila Vladoša fine bele svilene cipelice, vezene z zlatom. Lepa črnolasa gospodična jih je bila naredila in prinesla Vladoši v dar. Takrat je bila Vladoša še majhna, kakšna tri leta stara. Oblekli smo jo v belo obleko, na glavi je imela klobuček iz belih čipk, na nogah pa bele nogavice in tiste svilene čeveljčke, ki jih je dala gospodična. Kamorkoli je prišla, povsod je kazala svoje čeveljčke. Tudi k gospodični smo šli pokazat se in zahvalit. Vladoša je hodila neizmerno oprezno, vedno je gledala v tla. Ko smo prišli h gospodični, je sedla vsa utrujena v kot, na divan.

„Trudna sem,“ je rekla, „zelo trudna. Jutri ne bom obula belih čeveljčkov. Preveč se mora paziti nanje. Kajne, beli čeveljčki niso za vsak dan? Kajne, beli čeveljčki so le za posebno praznične dni?“

Pritrdili smo ji.

„Škoda, tako lepi so! Ali težko je z njimi, preveč se mora paziti nanje.“

Tako je še malo vzdihovala in končno zaspala na mehkem divanu.

Pokrila sem jo in s gospodično sva stopili na balkon, od koder je bil prekrasen razgled po mestu in po vrtovih. Na balkonu so cvetele rože.

„Kako lepo je tu,“ sem rekla. „Težko se bodete ločili od tega prostorčka.“

Zdela se mi je nekako otožna in zamišljena.

„Kaj vam je?“ sem jo vprašala. „Tako srečni ste. Zaročeni ste z glasovitom umetnikom, ki ga pozna skoro vsa Evropa. Koliko ponosnih gospa in poetičnih gospodičen vam zavida. Včeraj sem bila na njegovem koncertu in verjemite mi, vse je bilo vzhičeno.“

„Da, da, moja sreča je res lepa,“ mi je odgovorila. „Ali veste, ravno tako se mi zdi kakor Vladoškini beli čeveljčki. Utrudili so jo, ker je morala toliko paziti nanje. Tudi jaz sem utrujena od svoje sreče. On pride semkaj gor k nama, razvajen od lepih žensk, finega okusa in občutljivih živcev. Jaz moram biti vedno vedra pred njim, kakor je to nebo nad nami danes. ,Dragica, kadar imaš žalostne oči, nisi lepa,‘ mi pravi in jaz sama vem, da je res. Greva na sprehod, jaz grem pred njim na stezi, čudim se lepoti senčnega parka, čudovito svežemu vonju livad, a on se naenkrat zastavi in pravi: ,Tvoja obleka ima star kroj. Sploh bi smela imeti ženska vsako obleko največ šestkrat na sebi, kar je več, je banalno.‘ Zgodi se, da me boli glava in jaz razpustim lase po ramenih, da me ne teže na temenu. A on pravi, da izgledam kmečko, da moram nositi lase vedno, vedno v kroni, da izgledam kakor angleška kontesa, ki so po njegovem mnenju najbolj poetična bitja na svetu. Peče me vse to in žali. Kadar je on prisoten, moram vedno misliti le na to, kaj bom rekla, da ga ne disgustiram, kako se bom zasmejala, kako okrenila, da bo zadoščeno njegovemu estetskemu čustvu.“

„To so malenkosti,“ sem rekla presenečeno.

„Morda, morda tudi ne. O, da, ta ljubezen je lepa in čarobna. Kadar pride s svojimi goslimi, igra in me gleda s temnimi, toliko obetajočimi očmi, se mi zdi, da sem srečna, vredna zavidanja. A ko utihnejo strune, izgine čar in jaz sem v vednem strahu, da bo kakšna njegova beseda vse pokvarila, da bom jaz na njem ali on na meni opazil kaj takega, kar ni vredno ljubezni. Kakor Vladoškini beli čeveljčki je najina sreča, vsak hip v nevarnosti, da se ne umaže in ne potemni. Ona ne bo mogla nositi svojih belih čeveljčkov; za dvakrat so, za trikrat in potem se umažejo, grdi postanejo in neznatni. Taka je tudi ta sreča, nezanesljiva, slabotna. Lepa in dragocena res, ali za dvakrat, za trikrat. Bodete videli, vsega bo konec, kmalu bo vsega konec. Zasenčila je z roko oči, kakor bi jo bleščala reka, ktero je pozlatilo sonce s tisočerimi bliski in žarki. Ali videla sem, kako je pritekla po licu težka solza in kanila med cvetlice, ki so stale ob ograji.

Zasmejala se je prisiljeno in natrgala je šopek za Vladošo. Najlepše rože je trgala, šopek pa je postal prevelik in prelep za otroka.

„Zakaj ste vse oropali?“ sem rekla. „Kdaj zopet se vam bodo razcvetele rože na balkonu? Zakaj ne štedite z njimi?“

„Vseeno je,“ je odgovorila. „Rada imam Vladošo zelo. Včasih, kadar jo vidim, mi zatrepeta srce in pekoča tuga mi ga napolni do vrha. V takih trenutkih mislim, kako nestalna je moja sreča in da ne bom imela nikdar otrok. Moje življenje se bo razpršilo zastonj. Naj le ima Vlada vse rože, za koga naj jih štedim.“

Naglo me je objela.

„Vi živite,“ je rekla, „vi imate pogum za vse, za lepoto in za senco, za skrbi, težave, vsa bremena vsakdanjosti. Vaši prazniki so zasluženi in še mnogo jih bodete doživeli. Jaz imam zdaj vsak dan svojo nedeljo, ali strah me je delavnika.“

Popravila se je. „Ne, ne, mene ni strah, ali on ga ne mara, on hoče le praznik, le jasne dni, le sonce, le veselje.“ Nasmehnila se je trpko: „Morda bodo tudi njegovi prazniki minili.“

Poslovila sem se in kmalu nato smo odpotovali iz onega mesta.

Njene zaroke so se razvrgle in ona je lani umrla. Z njim sem nedavno govorila.

„Blaziran sem,“ je dejal, „neskončno blaziran. Nič me ne veseli, nič ni zame lepo. Vse se mi zdi navadno, strašno navadno!“

„Hoteli ste ob delavnikih praznik, zato je to,“ sem rekla in spomnila sem se tistih belih čeveljčkov, ki jih je vezla lepa njegova zaročnica naši Vladoši.

IZ POPOTNEGA ZAPISNIKA294

294 Prvi majnik, 1908, str. 8. Rokopis ni ohranjen. Besedilo je bilo objavljeno tudi v Slovenskem narodu (1902, št. 201). Za novo objavo je pisateljica besedilo malenkostno spremenila. Besedilo v Slovenskem narodu je stilistično bolj dovršeno, zato je verjetno, da je pisateljica uredništvu Prvega majnika poslala izvirnik ali celo prevajala iz nemščine, saj je besedilo izšlo tudi v Agramer Tagblattu (15. 9. 1900, št. 211) pod naslovom Aus meinem Reisealbum I.

Oj, ti ogrska ravnina! Tako daljna, tako bogata, tako siromašna! Ne ti pusta, obsežna, brez gričev, s konjskimi pastirji in s ciganskimi šotori, ne ti, ki si samotna in ponosna! One daljne, hribate, valovite planjave med Dunajem in Budimpešto z obilnimi njivami, z majhnimi vasicami v zeleni koruzi in s topolovimi drevoredi na obzorju. Tako dolgočasne, tako enolične! Ves dan se pelje človek po njih – venomer eno. Zlatorumeni snopi, ultramarin modro nebo in povsem blizu železniškega tira dolge dolge proge ilovice.

Dolge proge z oblatenimi, suhimi, delavnimi ljudmi. Spodnje hlače so zasukane visoko nad kolena, gornje telo je nago ali pa zavito v raztrgano srajco. In žene tako uboge, tako suhe, stare, umazane. Sužnji, beračija. Eh, umazano ljudstvo ... !

Oj ti ogrska ravan! Pozabiti ne morem nate in na tvoje opekarje. Ljudje so, videti so kakor sužnji. In ko sem gledala skozi okno železniškega voza in zrla na to ljudstvo, mi je bilo hudo, hudo.

Ali ste videli ilustrirane časopise, slike o lakoti v Indiji? Na tiste risbe sem se spomnila, ko sem se peljala po Ogrskem, po širokem, nedoglednem žitnem polju, po rumenkastem zlatu, med neskončnimi ilovicami. In mislila sem na enolične dogodke, žalostne kakor črne, lačne oči v prstenih obrazih onih ljudi.

Kakšno ljudstvo je to? Cigani? To bi mogli biti. Proletariat posebnega plemena, nečist, top, nepoznavajoč krasni oddaljeni svet. Ali imajo morda godala? Ne; gosli nimajo in pesmi nimajo. Ne igra in ne poje se pri njih.

Fanta sem uzrla. Mlad je bil, mlad kakor šiba, kakor mlaz295 295 mlaz – hrv. curek. v peščenih tleh. In oči je imel globoke kakor noč, kakor noč na ogrski ravni.

„Lahko bi te dognal, ti pošast,“ je dejal parnemu stroju, ki je spredaj brlizgal, „lahko bi te dognal, ampak ilovica se mi oprijemlje nog!“

In ostal je v ilovici, samo njegove oči so uhajale včasi odtod, daleč daleč, ne da bi bil vedel kam. Ogenj je ostajal v njegovih prsih in sovraštvo do te zemlje, do te umazane, lepljive zemlje. Mesil jo je, tolkel jo je, jezen in srdit jo je bodel, s sovraštvom in z razkošjem, kakor da bi jo slišal stokati pod svojimi rokami.

„Delavec je,“ so govorili vsi, „delavec, da ni več takega.“

Blazniki, ničesar niso vedeli, on pa je molčal. Smejali so se kakor on včasi, kadar so mu prihajale od vročine in utrujenosti solze v oči. Kajti vedel je, da je slab, da ni nič v primeri z ilovnato zemljo, ki ga je žrla.

V leseni koči je spal z drugimi, z možmi, z ženami. Nič se ni videlo v tem.

Kadar je sonce zašlo, je legel vsakdo tam in se ni ganil.

Neko dekle je bilo pri njih. Vsak dan jo je videl, opažal je ni nikoli. Nekoč jo je tepel njen oče, ker ni bila dosti pridna. Plakala je in on, mladi fant, jo je opazil. Videl je, kako so kapale njene solze na zemljo, ki jih je sesala, polagoma, toda popolnoma, kakor žejna žival. In pogledal je zopet dekle. Zvečer pa, ko je sonce zašlo, je šel k nji, prijel jo je za roke, pritisnil je njeno lice na svoj razkopani, glinasti obraz in je dejal: „Imam te rad!“

Dekle pa ga je pobožalo s trdimi, ilovnatimi prsti po licu in je vprašalo: „Rad me imaš?“

In vsak večer, kadar je umirala svetloba na ravni, je pokladal glavo na njena kolena in tiho govoril: „Imam te rad.“

A dekle je bilo tiho in oba sta molčala in nekaj kakor sreča je prihajalo v njuno življenje. Daleč narazen so delali vsi, le malokdaj so se shajali obdan. O, ilovnice296 296 ilovnica – kraj, kjer se koplje ilovica. so tako tesne in tako dolge, tako dolge!

Nekega večera, ko je prišel, ni bilo dekleta v koči. Iskal jo je, šel je in klical:

„Kje si, tolažba mojih oči?“

Toda ni mu odgovorila, slišal se je samo stok.

Tam je ležala na goli ilovici in se je zvijala kakor črv pod črnim nočnim obokom. Šel je k nji in je vzel njeno glavo v svoje roke.

„Ne plakaj, ne jokaj; pri tebi sem.“

Nihče ga ni učil tako mehko govoriti, a vendar je govoril tako, tako mehko in sladko, kakor nočna sapa v žitnih glasovih. Vendar se ni mogla potolažiti – ni se mogla. O nekem gospodu iz opekarne mu je pripovedovala, o nekem gospodu, ki je bil prišel k nji in je govoril z njo. Tako čudno je govoril z njo. In potem jo je objel in je ni izpustil, ona pa ni mogla bežati – ilovica jo je držala.

Fant je poslušal in ni dejal nič, samo roke ji je vlekel nase. In potem sta ležala oba na ilovnatih tleh poleg sebe in sta ihtela in jokala pod črnim nočnim obokom. In njune solze so kapale na zemljo kakor rosa. Ko je prišel dan, ob prvi zarji, je odšel fant in njegove oči so bile suhe kakor dve ugasnjeni sveči.

Korakal je k veliki opekarni.

„Kje je gospod?“ je vprašal.

„Kakšen gospod?“

„Gospod!“

Smejali so se in dejali, da se je že včeraj odpeljal po železnici.

Molčal je in se je vrnil v dolge ilovnice ob železnici. Vrgel se je na zemljo in jo je grizel. Čakal je.

Od daleč je pribobnel vlak. Kakor ris je poskočil kvišku, dvignil koščene pesti in stekel sikajoči, sopihajoči, besni pošasti nasproti. Nič mu ni storila. Sunila ga je in odletel je nazaj, nazaj na njegovo ilovico. Tam so ga našli, a bil je zmešan.

Morda ga opazim, kadar se popeljem zopet čez Ogrsko. Mnogo sem tam že videla takega. Take tope blazne. Strmeli so v vagone z velikimi, bebastimi očmi, lačni, izsušeni – živeči človeški okostnjaki.

Oj, ogrska ravnina, s svojim zlatim, rumenim bogastvom, z daljnimi, samotnimi topolovimi drevoredi, s svojim ultramarin nebom in z ilovnicami, z njih bedo!

Oj, ti ogrska ravan!

UČITELJICA NA VASI297

297 Slovenski narod, 1909, št. 157 (14. julij), str. 1–2, št. 158, str. 1–2, št. 160 (17.julij), št. 162 (20.7.), str. 1, št. 163 (21.7.), str. 1–2. Rokopis ni ohranjen.

„Zelo mlado izgleda ta naša nova učiteljica,“ so si pripovedovali ljudje po vasi. „Še kakor otrok je. Škoda, toliko smo prosili, naj nam pošljejo kakšnega moškega, a oni nam pošljejo tako punčko. Kaj bo taka mestna gospodična naše otroke naučila! Ničesar!“ so tarnali.

Med tem se je mlada učiteljica v šoli udomačila. Bilo je to prvo njeno mesto. A bala se nikakor ni. Takoj popoldne je šla ven, da si pogleda vas. Kar tako, v lastni obleki, brez slamnika in sončnika.

„Nič se ne boji sonca,“ šepetale so botre, ki so stale pred Janežovo hišo. Sin jim je obolel, pa so se zbrale ženske, da bi se posvetovale, kaj bi se storilo.

Učiteljica je prišla mimo in jih pozdravila.

„Dober dan. Jaz sem Minka Košir in poslali so me iz Ljubljane za učiteljico. Pa zakaj ste tako v skrbeh?“

„Kako bi ne bile!“ so odgovarjale botre. „Tukaj v hiši leži fantič. Deset let je že star in edini sin je. Škoda bi ga bilo, če bi umrl. Že tretji dan je bolan in nič mu noče biti bolje.“

„Pa zakaj ne pošljete po zdravnika?“

„Mogoče mu bo tudi tako odleglo. Segrele smo mu seme in mu ga dajale na želodec. To je zdravo. Tudi lipovega čaja smo skuhale. Malo žganja smo mu dale, a opoldne je pil zavreto vino. Drugega človek itak ne ve,“ so pripovedovale ženske.

„Pojdem pogledat,“ se je odločila učiteljica in stopila v hišo. Ženske so šle za njo.

V mali izbici je ležal na visoki postelji deček, ves pokrit z blazinami. Okna so bila zaprta. Mati njegova je sedela pri postelji in jokala, a oče se je sprehajal gor in dol in kadil.

„Slišim, da imate bolnika. Ker bo moj učenec, ko ozdravi, sem ga prišla obiskat,“ je rekla učiteljica in pristopila k bolniku. Ves poten je bil in vroč. Potipala mu je žilo in se prestrašila. Zazdelo se ji je, da bije žila prehitro in premočno.

„Tako ni nič,“ je rekla. „Jaz sem se v šoli učila raznih stvari in doma imam še mlajše brate in sestre, pa vem, kako se mora ravnati s takimi bolniki. Bolezen ni šala. Ste siromaki?“ vpraša kmeta.

„Kakšni siromaki!“ odvrne ena od boter. „Največ zemlje imajo v celi vasi.“

„Moj Bog,“ se začudi učiteljica. „Premožen ste, pa pustite, da vam umre sin brez pomoči. Saj vidite, da se mu že blede. Takoj vprezite voz in hitro po zdravnika, če imate kaj srca za svojega otroka.“

Kmet se je presenetil, a molčal.

„Le nikar se ne obotavljajte. Vsaka minuta je dragocena. Glejte, kakšni ste. Nič ne mislite! Otrok leži v vročini in komaj lovi zrak, vi pa kadite svojo lulo,298 298 lula – pipa. da mu bo lažje. Takoj pojdite, jaz bom pa medtem pazila na bolnika. Razumem se na ta posel. Samo hitite! Takoj konje pred voz in takoj po zdravnika!“ je ponavljala Minka in potisnila kmeta skozi vrata.

Potem se obrne k ženskam:

„Drage botre, tudi ve morate oditi. Preveč bi nas bilo in to bi siromaka le motilo. Jaz bom ostala z materjo, to bo zadosti. Tudi me se bomo še kaj pogovorile, kadar bo čas za to, zdaj pa imam mnogo drugega dela!“

Ženske so odšle in čudile so se, kako se zna ta gosposka stvarca, ki izgleda kakor še na pol otrok, vrteti in obnašati kot kak poveljnik.

Minka je odprla okna, vrgla težke blazine z dečka, naročila materi naj prinese mrzle vode in začela dajati bolnemu fantu mrzle obkladke na razbeljeno čelo.

Kmet se je res takoj odpeljal po zdravnika in čez tri ure se je pripeljal z njim nazaj v vas.

Minka je medtem preoblekla posteljo in otroka, pospravila sobo, da ne bo gospodinja v sramoti pred zdravnikom.

„Zadnji čas je bil, da ste prišli pome,“ je rekel zdravnik, ko je pregledal dečka. „Če me ne bi poklicali, bil bi vam otrok skoraj gotovo umrl.“

Odredil je vse, kar je treba delati, izročil učiteljici toplomer in prosil, da pogleda vsak dan parkrat, kako je bolniku in pošlje takoj ponj, če bi bilo slabše. Drug dan pod večer, da bo prišel sam še enkrat pogledat, a medtem naj se strogo drže njegovih ukazov. Prinesel je s seboj nekaj zdravil in pustil bolniku neke kapljice, ki se morajo dajati vsako uro.

Kmet in kmetica se nista mogla niti zahvaliti učiteljici, ko se je po zdravnikovem odhodu tudi pripravljala, da gre domov, ker je že padla noč.

Molče sta ji stiskala roko in mati jo je vprašala v strahu:

„Kaj boste jutri tudi prišli, gospodična?“

„Razume se, da bom prišla,“ je odgovorila. „Moja dolžnost je, da se brigam za svojega učenca, upam da bo priden in dober!

Res je marljivo prihajala in naš France je čez štirinajst dni prvikrat prišel v šolo. Prinesel je učiteljici belo gajbico s črnim kosom.

„To je bil moj kos,“ je dejal, „a vam ga rad dam.“ Zardel je do las.

Mati ga je bila doma lepo naučila, kako naj se zahvali gospodični, da mu je rešila življenje in mu stregla v bolezni, a zdaj ni vedel nobene besede več.

Tako vidite, je začela Minka svoje življenje na vasi.

Že čez par tednov se je razširila njena slava daleč naokoli in vse jo je imelo rado. Otroci so šli v šolo, kakor bi dobivali tam sam med. Vedno so prihajali prezgodaj v šolo, zakaj mnogo veselejše in prijetnejše je bilo v šoli kakor doma. Celo starejši, dvanajst, trinajstletni fantje, ki se jim je prej zdelo izpod časti, da bi v šoli mirovali in poslušali, so si zdaj odkritosrčno prizadevali, da bi bila učiteljica z njimi zadovoljna. Učili in ravnali so celo manjše otroke in enkrat enega izmed sebe celo natepli, da ga naučijo „da ta nova učiteljica ni, kakor so učiteljice“. Taki so bili fantje, punčke pa bi bile čez mesec dni življenje dale zanjo. Vso šolo je poznala, vsakega je klicala s krstnim imenom in o vsakem je vse vedela. Pa naj reče kdo, da ni lepo, če te sama tvoja učiteljica vpraša, kaj delajo tvoji zajci, in ti obljubi, da ti bo priskrbela dva posebno fine vrste z dolgimi ušesi, če boš priden, če ti da dve smešni beli miški v gajbici ali pa žogo, kakršne ni v celi fari. Punčkam daje rože, ki tudi pozimi cveto in tisto cvetlico iz Jerihe, ki je popolnoma suha, a se razcvete, če jo daš v vodo. To je res, ko jim ona toliko veselja naredi, bi se oni naučili zaradi nje še desetkrat več, kakor je treba, samo da bo zadovoljna.

Minka ima bogato teto, ki ji pošilja vsak mesec 20 kron, da bi imela za priboljšek, ker teta se zelo boji, da bi Minka ne dobila jetike, ki je že od zdavnaj prava „učiteljska bolezen“.

A naša Minka kupuje nekake knjige in vsak mesec naroča iz mesta razne čudne stvari, za katere živ človek ne bi mogel slutiti, da jih kakšna učiteljica potrebuje. Ona kupuje majhne nožke in zvrke,299 299 zvrk – hrv. vrtavka. aluminijeva držala, ki so kakor iz srebra, škarjice, naprstnike, škatlice za peresa in tako drobnarijo. In obljubila je, da bo dala spomladi najboljši učenki petelina in kokoš, ki sta posebne vrste in ostaneta posebno majhna kakor piščanci, a najboljšemu učencu sekiro, žago in vse orodje za rezljanje raznih reči iz drobnih deščic. Kdo se ne bi trudil, da bo postal on ta srečni izvoljenec, posebno še, ker je morala o tem odločiti vsa šola, da se ne bi reklo, da je dobil kdo kaj po krivici.

Tako živi Minka v šoli, a izven šole še mnogo veselejše in krasnejše. Zdaj gre k temu, zdaj k drugemu kmetu, pripoveduje, smeje se, svetuje – vse ve, samo vprašaj jo, še v cesarske postave se razume. K Janeževim zahaja najpogosteje. Zvečer se zbirajo tam žene in dekleta iz vasi na prejo. A ona bere. Bere povesti, pa tudi čisto tehtne in resne stvari, kako se premog koplje iz zemlje, kako se potuje po morju, vse mogoče. In lepo je poslušati njeno branje in vsakemu je žal, kadar je že konec.

V nedeljo popoldne zbirajo se pri Janeževih starejši moški in modrujejo. Tudi oni radi poslušajo Minko. In kadar odide, ker ne more več zdržati pri njih zaradi debelega dima, ki ga spuščajo iz svojih vivcev, se vselej zmisli kateri od njih in jo pohvali:

„Pametno dekle! Če bi bila fant, ji ne bi bilo para.“

Z mladim vaškim svetom se razume posebno dobro. Eno uro od vasi je jezero. In skoraj vsako nedeljo priredi Minka z vaškimi fanti in dekleti izlet k jezeru. Vse sanje zaprežejo, kolikor jih je v vasi. Polne smeha, veselja in petja drče sani po gladki cesti. Jezero je zamrznjeno. Kakor velikansko, čisto zrcalo leži med visokimi, belimi gorami, ki se blešče v soncu prelepo. Mlada družba poskače s sani in se razbeži po jezeru. Minka leti na drsalkah naprej kakor ptica. Lahka je kakor misel. Lasje ji frfotajo okoli lica, a njej je prijetno, kakor da jo veter nosi v daljavo. Smeje se nehote, da se ji beli zobje kakor biseri blešče izza rdečih usten, prsi se napenjajo, srce drhti od krasne, srečne mladosti. Proti cerkvi leti, ki se bela in ljubezniva vzdiguje sred jezera. Kakor same prečudovite, čudežne zarje stoje visoke gorenjske gore naokoli, ogromne in bleščeče, med sivimi pečinami led in sneg. Tam pred otrokom počaka Minka svojo družbo. In ko se zberejo, zapojo, da se razleže pesem daleč daleč preko jezera, preko gor, v čisti kristalni zimski zrak.

Otok Bleški, kinč nebeški…

Ko si malo oddahnejo, gredo v cerkev. Minka prva potegne za vrv pri zvoneh.

„Kar koli si zaželiš, kadar zvoniš s tem zvoncem, vse se ti bo izpolnilo,“ pravi ljudstvo.

Ona zvoni, a nek fant jo vpraša:

„Kaj si želite?“

„Da bi mi Bog dal najlepšega fanta na svetu,“ pošepeta ona in oči se ji hudomušno zakresijo.

Potem zopet hiti nazaj, kepajo se s snegom, posedajo v sani, trudni od veselja, vsi radostni in srečni.

In potem ko je zacvetela pomlad! Kolikokrat se je smejala Minka gledajoč na šope cvetlic, ki so ji jih nanosili otroci:

„Kakor da so oplenili vso Gorenjsko! A lepo je živeti, dokler je na svetu toliko cvetlic za me!“

Maja meseca postavili so fantje mlaj pred njeno okno. In tako je bil okinčan z venci in zastavicami, tako visok in krasen je bil, da je bila cela vas enega mnenja: ni ga slovenskega dekleta, ki bi imela lepši mlaj od njihove učiteljice.

Laskalo ji je to in preveč je bila še otročja in odkritosrčna, da ne bi pokazala, kako jo take časti vesele.

Pela je dobro in lepo, in večkrat ni učila le dekleta, ampak tudi fante raznih pesmi. Nekoč so se spomnili fantje in ji zapeli pod oknom kakor drugim vaškim dekletom. A potem je ostalo to za vedno. Vsak večer so odpeli prvo pesem pod njenim oknom.

Tako je šlo to iz leta v leto. Na vse svoje zabave, na ženitve, na krste in na pogrebe, na vse so jo klicali. A ona je rada prihajala, plesala je z vaškimi fanti in pela z dekleti njihove pesmi. Vse tako v šali, učila jih je „manir“ in res se je opažalo, da so posebno fantje pazili, da niso umazani in da se pristojno obnašajo v njeni družbi. V vasi so se šalili, da so vsi zaljubljeni v njo, a oni niso tega niti tajili.

„Če bi bili gosposki ljudje, stepli bi se zaradi nje,“ so rekli.

Tako so jo častili samo od daleč.

„Tudi zvezda se ti včasih dopade na nebu,“ so modrovali, „a nihče ni tako neumen, da bi jo hotel po vsej sili imeti.“

Zato tudi niso nikakor zanemarjali svojih deklet. Vsak je imel svojo. Samo eden od njih, najlepši, najpametnejši, četudi skoraj najsiromašnejši, posvetil je vse svoje misli in čustva le njej. Nikomur ni ničesar rekel, niti svojemu najboljšemu prijatelju ne, a vendar se je vedelo, da ljubi vaško učiteljico tako zelo, da ne ostane niti en njegov pogled za kakšno drugo dekle. A mogel bi dobiti najlepše in najbogatejše dekle, ker takega fanta, kakor je bil on, ni bilo več v celem kraju. Znal je peti in igrati na harmoniko, tudi plesal je kakor nihče drug. Kadar sta plesala z učiteljico, čudilo se jima je vse in vsi so bili enega mnenja, da ni lepšega para, kakor sta ta dva. Ali težko je, če nimaš denarja in znanja. Če bi bil imel Tone denar, odšel bi za leto dni v mesto, a to je vedel, da bi se naučil vse, da bi mogel dobiti njo. Tako je molčal. Rad je bil sam in rad je mislil nespametne in sladke misli. Bil je mizar in zelo spreten v svoji stroki. Naredil je Minki klop pred šolo za god, a drugo leto so postavili z drugimi fanti in dekleti mično lopico v vrtu. Dolgo so delali in na skrivaj, a v noči pred njenim godom prenesli so lopo v šolski vrt na majhen griček, od koder se je videlo po celi vasi. Dekleta so jo okinčala z venci in zelenjem. Lopa je bila lepa, deske so bile vse izrezljane.

Štiri leta že je bila Minka v vasi, ko se je slišalo, da se je ob veliki noči, ko je bila pri svoji teti v Trstu, zaročila. Kasneje jo je zaročenec obiskal. Visok in lepo gospod je bil, še mlad in vaščani so bili zadovoljni z njimi. Pripovedovali so, da je zelo bogat trgovec iz Trsta.

Minka se ni hotel še takoj možiti, ampak šele drugo leto. Seveda se je cela vas za vse zelo zanimala. Vsaka botra je hotela vedeti, kako se je zaročila, če ga ima zelo rada in kaj pravijo njeni in njegovi sorodniki k temu. Tudi fantje so jo spraševali.

„Kaj delajo mestni ljudje, ko se zaljubijo?“ so hoteli vedeti.

„Dvorijo, zelo ljubeznivi so, dekletu nosijo rože in knjige in pišejo lepa pisma.“

„A kaj je napravil vaš zaročenec, da ga imate tudi vi tako radi?“ se je zanimal nekdo.

„Poljubil mi je roko.“

„Fej,“ je rekel na to Tone, „tega ne bi nikdar storil.“

Tudi drugi so se smejali.

„A zakaj ne?“ vpraša Minka.

„Glejte, jaz imam lepo, belo in mehko roko, zakaj bi je ne poljubil? A s tem, da mi poljubi roko, kaže mi, da me ne samo ljubi, ampak tudi spoštuje. Lepo je, kadar poljubi moški dekletu roko.“Minka je stala v svoji sobi, a fantje zunaj. Okno je bilo polno rož, nageljnov in rožmarina, brez katerih ne sme biti nobeno slovensko dekle. Ljubeznivo so frfotali črni lasje okoli belega, plemenitega obrazka, a roka, ki jo je stegnila skozi okno, je bila majhna, čvrsta, a ne debela, ampak prava poštena, otroška roka.

„Glejte Tone, če mi poljubite roko, dam Vam najlepši nagelj, kar jih imam,“ zasmejala se je hudomušno.

„Ne bo, ne bo!“ so vpili fantje. „Ni ga od nas, ki bi poljubil ženski roko.“

„Dajte Tone, poskusite. Boste videli, da je lepo. Pa seveda, bojite se, da se vam bodo smejali,“ se je šalila Minka.

„Nihče se ne bo upal smejati!“ je rekel Tone, stisnil pesti in skočil na klop, kajti okno je bilo ravno nad njo, precej visoko od tal. Prijel je za njeno roko in poljubil jo je. Ves se je užaril in oči so se mu zasolzile in nekako težko je zajecljal: „Moj Bog, kako Vas jaz ljubim, Minka!“

Nihče ga ni slišal, samo ona. Srce ji je vzdrhtelo v nekem tesnem in vendar sladkem strahu. Hitro je potegnila roko nazaj, odtrgala celo vejo nageljnov s sedmero krasnimi, temno rdečimi in opojno dehtečimi cvetovi in mu jih dala. Obrnil se je od nje k fantom, zataknil nageljne za klobuk, zavriskal in skočil s klopi.

Lepe in temne so bile njegove oči in lice mu je sijalo kakor v neizmerni sreči, obenem pa so se mu zategnile ustnice kakor v nepopisni bolečini.

„Pojdimo!“ je rekel in odšli so z njim tihi in začudeni. Nihče si upal reči kakšne besede, šele dalje na potu zapeli so vsi naenkrat in stotisočkrat peto in neumrljivo našo pesem:

Rdeča ti vrtnica,

bela ti šmarnica,

ličice krasi

slovensko dekle.

Dokler slovenski rod

ima po zemlji hod,

bode slovelo

slovensko dekle!

Od tedaj se je je Tone ogibal. Vendar je našla učiteljica vsako jutro na mizi v vrtni lopi sveže gozdne rože in na velikih zelenih listih jagode in maline, ki so bile še mrzle in mokre od jutranje zarje. Nekdo je hodil še pred dnevom v vrt in puščal to za njo. Vedela je, kdo je, vendar ni povedala tega živi duši. Nihče ni slutil ničesar.

Včasih zvečer je sedela v vrtu. Brala je, dokler ni zatonilo sonce za gorami in tiho sanjarila, ko se je spuščal večerni mrak. Tedaj je na bližnjem griču, v gozdiču, nekdo zapel. Mehko je segal glas do nje, ublažen in očiščen od daljave. Spoznala je glas in četudi je vedela, da je brez smisla, vendar se ni mogla odreči tega sladkega in sanjavega napoja, tej čisti poeziji idealne in lepe ljubezni kmečkega mladeniča.

V starih preprostih, a tako čarobnih pesmih, ki si jih je ustvaril narod, pripovedoval ji je mehak in mlad glas o slasti, o sreči, o obupu velike brezumne ljubezni. Večerna zarja je ugasnila na gorah, a ona je še ostala v topli, letni noči. Zvezde trepetajo na visokem temnem nebu, rože v vrtu diše sladko in mamljivo. Slavec zapoje in utihne. A potem se spet oglasi pesem ljubezni. Vedno o ljubezni poje mlad, mehak glas, na sto načinov, zdaj veselo, zdaj žalostno, v sto raznih pesmih. Nikoli ni vedela, da ima narod toliko pesmi. Kje se jih je naučil pevec, od kod jih zna? Kakor neizčrpen studenec je njegova duša. In vse to vabi in mami, kliče in prosi, obljublja in zaklinja. Oči se mladi učiteljici zapirajo, a srce sanja bajne, nemogoče in nevarne sne. Mirna je noč in veličastna, neizmerno se vzdiguje zvezdnato nebo v daljne, nedosegljive višave. Ura na zvoniku vaške ure bije polnoč. Učiteljica zdrsne in odide v sobo k počitku. A še dolgo prihaja skozi odprto okno pesem, polna ljubezni in neizpolnjenega hrepenenja skozi tiho, mehko noč

Ko je odšla Minka v počitnicah za štirinajst dni k svoji teti – dlje ni hotela zadnje leto svojega učiteljevanja pustiti svoje vasi – obiskal jo je tam tudi njen zaročenec. In pripovedovala mu je nekoč o Tonetu. On se je zasmejal in še pri večerji je smešil neumnega vaškega trubadurja.

„Samo se pošteno poigraj z njim, imela boš vsaj malo zabave. Tvoja vas je dolgočasna,“ je rekel Minki.

Modra teta pa je svetovala: „Nikar, nikar, nevarno je igrati se z ognjem.!“

„Ha, ha,“ se je zasmejal zaročenec. „Če bi bil kakšen lep oficir bi se že bal, a tak neumen vaški mizar mi ne more biti nevaren, kajne, Minka?“

„Ne vem,“ je odgovorila ona. „Jaz ljubim ogenj.“ In prvič se ji je zazdel zaročenec s svojim preglasnimi smehom in prezirljivo nakremženim obrazom afektiran in dolgočasen.

„Ali veš, draga moja, da imam nekaj zate,“ je povzel spet on. „Dal bi ti šele jutri, ali ker je pogovor okrenil na ta teren, dal ti bom danes. Kajne, vaški mizar kaj takega le ne zmore. O, jaz ženske poznam. Tako darovi so najboljše sredstvo za trajno vzdrževanje njihove ljubezni!“ In dal ji je krasno, dragoceno zlato zapestnico.

„Me ženske ljubimo poezijo,“ je rekla Minka in spomnila se je gozdnega cvetja, ki zdaj zastonj vene v njeni tihi, preprosti vasici.

„Pa kaj hočeš večje poezije od zlata?“ je kriknil zaročenec in jo poljubil na lice. Njo je zabolelo skrito na dnu srca. Nekak čuden strah jo je vznemiril.

„Moj Bog, kakšna leta me čakajo, kakšno življenje se mi pripravlja?“ pomisli. Tam v bučnem tujem mestu jo čaka življenje. Imela bo lepo stanovanje, v kočiji se bo vozila, nakinčana s svilo in zlatom, a njeni gozdovi bodo daleč daleč, bistro, mirno jezero bo daleč, daleč divna poezija in romantika tihe, samotne vasi, čiste in cvetne mladosti.

Tesno ji je postalo v duši. Do zdaj se je vedno veselila sreče, da bo dobila mladega, lepega, inteligentnega moža, a zdaj se ji je naenkrat zazdela ta sreča bleda in uboga.

„Zakaj si tako obmolknila?“ jo je vprašala teta.

Ona se zdrzne. „Še celo leto imam zase,“ pomisli in postane zopet vesela.

Ko se je vrnil zaročenec v Trst, odide tudi ona v svojo vas.

„Še eno celo leto!“ je rekla glasno, ko je stopila v svojo malo dekliško sobico v šoli. In srce ji je vzdrhtelo od veselja nad tem poslednjim svobodnim letom, nad tem poslednjim letom sreče in brezskrbne mladosti.

TISKARNA300

300 Slovan 1909, 132–135. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Tiskárna) objavljen v Eva (Prostějov) 6/1909, št. 10, str. 289–285, pod naslovom V tiskarnĭ v Rudé kvety 1908, str. 168–171.

Tiskarna buči, šumi.

V gornji dvorani stoje stavci pred svojimi predali, zlagajo članke in pesmi, povesti in razprave, časopisne anonce, reklamna pisma, osmrtnice, vedno novo in vedno isto. Zlagajo in razmetavajo zlog, pogovarjajo se, psujejo mraz pozimi in vročino poleti. Na drugi strani so pisarne, dvorana za broširanje, dvorana za ekspedicijo, a spodaj v pritličju so stroji. Vsa hiša je polna hrupa, vsa je nasičena z duhom tiskarskega črnila, črna in temna, neprijazna je vsa. Zidovi marogasti, polepljeni s plakati, vsa vrata umazana od odtiskov mastnih črnih rok, okna sajasta in prašna.

Sončni žarki potemne v teh prostorih, rože, ki jih včasih poleti zanesejo mlade delavke semkaj, povenejo hitro, ljudje poblede. Samo stroji se blišče, kolesa brne živahno, ponikljani drogovi so kakor iz srebra in medeni žeblji se vidijo na črnem laku kakor veliki zlati gumbi. Ti stroji, se zdi, so gospodarji hiše in vseh ljudi v nji. Kadar zabuče, zaropotajo, kadar se zalete v tok, izpremene se lica vseh teh ljudi, zresne se, postarajo se. Vsi, vsi, kurjač doli v kleti pred pečjo, mehanik pred motorjem, dekleta in ženske v tiskarni, stavci v gornji dvorani, knjigovodje v pisarnah, vsi imajo nek enoten, napet izraz.

Delaj, delaj! In zdi se, da stroji gonijo ljudi, priganjajo jih nestrpno, zapovedujejo jim, a ne da so stroji orodje, mrtvo in pokorno orodje človeškega uma.

Tako bi moralo biti ali ni, nikakor ni.

Ljudje so sluge, sužnji so, a stroji so kralji, gospodje, zapovedniki.

Tam mahajo velikanska kovinska kolesa gori in doli, sto koles se vrti in ljudje se priklanjajo, kakor jim migne stroj.

Glej, te lesene roke pred njo! Neprestano se stresavajo, pomikajo, padajo, vzdigajo, opominjajo, prijemajo, dajejo. Neutrudljive so.

List za listom jemlje Frida, polaga na lesene roke, ki ga dvignejo, da zdrsne v stroj. Bel papir pada enakomerno kakor tikanje ure. Oči bolijo, ko gledajo ves dan, uro za uro vedno v isto točko. In ves dan se zgibajo roke enako. Noge postanejo težke in trudne, glava prazna in pusta.

Zima je. Glavna sezona je. In od sedmih do ene, od dveh do polnoči stoji Frida pred strojem, vlaga papir, list za listom.

Telo otrdne, omrtvi v večno enakem, večno istem gibljaju. In včasih ji je, kakor da je del tega stroja, da je sama stroj, brez misli in duše kakor ta.

A zdaj v sezoni, zdaj se zasluži dvajset, ali morda celo štirindvajset kron na teden. In nedelja je njena, in nedelja je vesela in slobodna.

Zamiži samo hip, kratek kakor sekunda: V nedeljo je lice lepo umito, lasje fino počesani, na nogah so moderni čevlji, na rokah rokavice, na glavi klobuk. In življenje je sladko in bučno kakor vesel valček.

Tako kratke, kakor hip so nedelje. Par svetlih sanj, se ji zde. Vse leto samo malo kratkih ur. Vse drugo je sužnost in delo, delo. Pusto delo, brez premene, brez oddiha, delo za stroj ali za živino, za vole in konje morda. Ali človek ponori pri tem, ubija se počasi, možgani se posuše in otrpnejo.

Povzdigne oči in pogleda v drugi kot, tam stoji enak stroj in pred njim stoji njena mati in vklada papir. Suha je kakor kost, oči ugasle. Topa je, brez misli je, da je Frido včasih strah pred njo. Kakor da je že mrzla davno, a zdaj hodi še njena senca okoli, vlaga papir v tiskarni, ali srca nima več in duše nima več in pameti nima več.

„Kaj ste bili kdaj mladi, mati, recite?! Nikoli, nikdar niste bili mladi. Nikoli nikdar!“ kriči Frida v stroj, ali nihče je ne sliši.

Sezona je, in že ves mesec dela po štirinajst, po šestnajst ur na dan. Drugače se zasluži po deset kron, po dvanajst kron, ali zdaj se zasluži do štirindvajset kron na teden. To je skoraj sto kron na mesec.

Skoraj sto kron! Ta svota301 301 svota – hrv. vsota. se zdi velika, ogromna.

Svileno bluzo si kupi.

Svileno bluzo, če ne bo mati jokala, da je greh nositi svilo, ko umira oče že pol leta, ko so mlajši otroci bolni, ko je sama beda v hiši.

Sicer, kaj naj bo to Fridi mar? Ona je zdrava, mlada in krepka. Ona edina od vse te boležljive in nadložne družine. Nikoli ni imela odprtih ran na nogah, kakor jih ima sestra Rozika, nikoli ni imela otečenih žlez na vratu, kakor jih ima brat Rudolf, nikoli ne božjasti, kakor najmlajši otrok v hiši, triletna Anka.

Mati je vlagala papir v stroj, ko je bila še dekle, kakor je zdaj Frida, oče je bil stavec. Vzela sta se, zaslužila sta oba. In lepo jima je bilo v začetku. Ali potem so prišle bolezni, in nadloga se je vselila v kočo kakor vsiljiv gost, kateremu se ne skriješ in ne umakneš.

„Tiskarna ju je požrla,“ misli Frida. „Koliko stavcev je tu pri nas? S štiridesetimi leti poginejo skoraj vsi. Kako dolgo traja mladost tu notri? Tri leta, šest let morda, od šestnajstega leta pa do dvaindvajsetega. S tridesetimi osiviš in s štiridesetimi si star in upognjen, če nisi že prej legel v zemljo.“

Papir, bel papir kakor sneg.

List za listom pada na lesene tipke stroja. Koliko milijonkrat si že, Frida, spustila papir na te lesene, neobčutne, točne in neutrudne roke brnečega in bučečega stroja?

Od šestnajstega leta že stoji tako dan na dan. Šest let že stoji. In kadar pomisli to, izgine pojem časa v njenih mislih in zdi se ji, kakor da iz večnosti do večnosti vlaga list za listom, in nikdar ne bo konca. Kje se je vzelo toliko papirja na svetu in kam pojdejo ti listi, ki drsajo od jutra do pozne črne noči skozi njene roke! Kakor sekunda sledi sekundi, enaka druga drugi, tako zdrsava papir iz njenih rok.

Koliko ur že je prešlo, koliko dni?

Skoraj vsa mladost je že prešla, vse sanje ji je vzel stroj, vso jo je že izpil.

Res, mlada je še, še so njena lica mehka in cvetoča, ali že je vse žrtvovano. Dali so jo v tiskarno, postavili so jo pred stroj in odtod se ne bo ganila.

Tam zgoraj med stavci je mlad človek. Ta bi jo še rešil, če bi hotel. Dobre oči ima, otroške oči še ima, in najboljši je od vseh, najpametnejši je.

Ta bi jo še rešil odtod. In če tudi ne, če bi hodila skupaj z njim sem in bi skupaj odhajala in bi imela nekje v predmestju majhno stanovanje z njim in srečo tiho in toplo, vedela bi, čemu dela. In delala bi; tudi to pusto, pusto delo bi delala vsak dan do smrti, če bi bilo treba.

Ali kdo ve, če jo čaka kdaj kakšna sreča!

Nobena sreča je ne čaka. In mladi stavec hoče le malo šale z njo, malo kratkočasja, malo razkošja. Par noči hoče, kakor drugi. In drugega nič.

Ali zdaj je zima in ona je resnejša, otožna je. Poleti so se ji zdele take enodnevne ljubezni kakor čaša sladkega vina, ki se brez misli izpije za kratek čas v enem samem hipu. Lahkomišljenost je prešla kakor kratkotrajna bolezen in ostalo je od vseh onih objemov samo malo grenke žalosti.

Če bi imela morda v nedeljo novo bluzo, morda bi mu posebno ugajala, in on bi se zaljubil vanjo resno in za vedno. Ali oče je bolan, kako naj stopi predenj v svili! On štedi na zdravilih in če so draga, jih ne pije in pravi, da mu ne koristijo. Samo cenena zdravila hvali. To zato, da imajo drugi otroci več, ki so tudi betežni in bolni in zato, da bi tudi še Fridi kaj ostalo za njeno veselje. Privošči ji mladost in zdravje in vedno pravi, naj bo vesela, naj ne zamudi mladih dni. Zamudi ... Kaj se pravi to? Tu v tiskarni stoji pred strojem po deset ali šestnajst ur in zunaj gre morda sreča mimo. Mimo gre, ali ona ne more za njo. Spomladi cveto zunaj rože, vsi travniki so zeleni, po hribih šepetajo gozdovi, ptice pojo v parkih in po belih stezah hodijo srečni ljudje. Ona pa je v tiskarni in vlaga papir ... Poleti se rdeči med žitnim poljem mak, smeh in petje se razlega po livadah. Tukaj v tiskarni pa brne stroji ... In danes, nocoj je morda zunaj mesečna noč, sneg je bel, ulice so tihe in drevesa v parku so vsa čudovita in skrivnostna. Lepo bi bilo iti okrog roko v roki s prijateljem, šaliti se, pogovarjati, gledati v visoke zvezde in misliti na srečo. Ali lesene roke se dvigajo in stroj požira list za listom ... Sojeno je tako, da se zamudi sreča ...

Krivična je taka sodba. Nekdo ima sto sreč, drugi niti ene ne. Nekdo ima mladost deset ali dvajset let, drugi nikoli.

Počasi potekajo minute. Plin gori že dolgo, ali ura je šele osem in delali bodo nocoj do polnoči. Zrak je težek in zadušljiv. Tam spredaj hodi par bledih, že zaspanih in trudnih tiskarskih učencev sem in tja. Dekleta, ki zlagajo tiskane pole, pojo. Samo nejasno se začuje včasih njihov glas med bučanjem in drdranjem strojev. Ali vidi se, da pojo na ves glas, lica so jim rdeča in usta se široko odpirajo.

Tudi Frida poizkuša peti.

Neizmerno enakomerno, dolgočasno in pusto je to delo. Minute se vlečejo dolge in neznosne. Kakor večnosti so te ure. Primeš za papir, položiš ga na leseno držalo stroja, držalo se privzdigne, papir zdrsne v stroj, držalo pade nazaj in ti položiš drug papir gori in tretji, četrti, deseti, stoti, tisoči ... Vedno enako, točno, kakor stroj, brez prenehljaja, z isto kretnjo, vso uro, ves dan, vse leto ...

Frida poje. Ali glas ji je že hripav in slab, vse pesmi so že izpete zdavnaj, stokrat, neštetokrat. V grlu jo duši neka žalost, neki obup, neka neizmerna slabost in otožnost.

Oče ji umre. Že par let je bolan in že vsi čakajo njegove smrti. Strašno je to, ali res je. Žalostno je, ali življenje ne vpraša, kaj ti je prav in kaj ne. Polahko te upogne, prelomi te, izje te in če se mu zazdi, zastrupi ti srce do vrha. Kakor okužen studenec je tako srce. Sam gnus in samo prekletstvo. Vsi imajo radi očeta, ki je bil vedno dober z vsemi in je nesrečen, da jim je v nadlogo, ko bi jim bil rad v olajšavo in uteho. Mati ga ima rada in ona, Frida ga ima rada, in vendar težko čakata obe rešitve. Dolgo že boleha in zdaj leži že več kakor leto dni neprestano. A težko je v eni sobi z bolnikom. Vsa trudna prihaja Frida domov, spanja se ji hoče, miru se ji hoče in tišine. Odpočiti, oddahniti malo od vika in hrupa v tiskarni. Leže, zapre oči, malo zaspi in že jo predrami očetov kašelj.

Povsod je enako žalostno, doma in tu pri strojih. Ob nedeljah je veselo včasih v kakšni gostilni pri godbi in plesu. Ali tudi to je ne veseli več kakor nekdaj. Najrajše bi kam šla, na kakšen lep in miren kraj in bi se odpočila. Ali taki lepi, mirni kraji so za druge ljudi. Lepe, tihe in mirne sobe so za gospodo. Zanje pa, za Frido in za vse iz tiskarne, je delo in nizke, zaduhle luknje, kjer je vse polno otrok in bolnikov in ljudi.

Leseno držalo je padlo prazno nazaj, prazno se je vzdignilo in stroj se je zavrtel zastonj. Zakasnila je s papirjem. Roke so ji že otrpnile, oči so gledale topo in kakor v sanjah, zazibala se je kakor v omotici.

Popravila si je lase, potegnila z roko preko oči in zopet je vlagala papir, točno kakor avtomat. Domislila se je stavca. Zasleduje jo nekaj časa sem. Pisal ji je par razglednic, parkrat jo je počakal pred tiskarno, neko nedeljo je plesal z njo in spremil jo je do doma. Dober človek se ji zdi, pohlevne, še otroške oči ima, nedolžne še in odkritosrčne. Ali vesel je in lahkomišljen, kakor so drugi njegovi tovariši. Rad bi se smejal z njo, objemal bi jo rad, malo ljubezni bi rad. Tudi njej so všeč poljubi in ljubezen. Ali mladost vene, trudna je že za smeh in ples, rada bi se naslonila na zvestega spremljevalca, da bi skupaj šla k nekakemu cilju, ki je nejasen in v meglah. Že se boji prihodnosti, že jo je strah pred žalostnim življenjem.

Pomislila je na par svojih tovarišic. Nekaj se jih je izgubilo; preveč so se smejale, preveč veselile. Ta fant jim je bil všeč in oni, ljubile so tega in onega, pol za res, pol za šalo. Nekatera je dobila otroka in živi zdaj v skrbeh, pusto in siromašno, par se jih je pomožilo, ali tudi njihova sreča ni imela dolgega obstanka. Vse, vse, – vse je žalostno, neumno, brez smisla. Zakaj zraste človek in vzcvete kakor roža in uvene? Niso ga pogrešali, dokler ga ni bilo in ko ga ne bo, strne se za njim, kakor se voda strne za kamnom, kadar ga vržeš vanjo. Pusta, topa žalost ji je prevzela srce in dušo. Ta beli papir, ki ga je zlagala v stroj, to neumno, enakomerno in zoprno delo, jo ubije in izsesa kmalu kmalu. Včasih še ji vzkipe misli kakor vzvalovano morje in vsaka minuta jih je polna in bogata. Ali to dolgočasno delo jih duši, uničuje jih. Dogodi se ji, da pozabi samo sebe in dela, dela, vklada list za listom, pusta, prazna, izčrpljena do kraja. Čuti, kako umira človečanstvo v nji, mladost, veselje, smeh, vsa čustva. Zdi se ji včasih, da se spreminja v avtomat, ki le dela, dela, – slep, gluh, brezčuten. Trudna je. Polahko se pomika noč. Dolgo še je do polnoči. In potem pridejo kratke sanje, neizrekljivo kratke in sladke, in jutri zopet vlaganje papirja, list za listom ...

In teden dni tako, vse leto, vse življenje …

Vzdignila je oči in pogledala je mater, ki je v drugem kotu vlagala papir v stroj kakor ona. Suha je bila, sama kost in koža. Komaj štirideset let ji je, a njeni lasje so sivi, obraz je razoran, strgan, oči so ugasle, blede, mrtve, prsi udrte, roke koščene kakor smrt.

Frida je pogledala mater, opazovala je njene kretnje, ki niso imele nič več človeškega na sebi. Avtomat stoji tam in se giblje, vlaga papir, list za listom ... Ne misli, ne čuti ...

In zazdelo se je Fridi, da je postala v tem trenutku brez misli, brez čuta, stara, izčrpljena do poslednje kaplje. Zazdelo se ji je, da so se ji lica zgubala v strašne brazde, da so lasje osiveli, da so ji oči ugasnile in zobje zgnili. Vse njeno lepo, polno, dekliško meso se je posušilo na nji, srce se je postaralo in postala je avtomat, star, točen avtomat kakor njena mati ... Zakričala je in se onesvestila.

Zgrudila se je na tla, in prihiteli so ji v pomoč. Trdili so, da je kriv slabi zrak, dolgo delo... Zunaj pa je bila čudovita noč. Mirna in prelepa noč. Sneg se je svetil v bledi mesečini, kakor tajinstven in čaroben plašč. Visoke zvezde so stale v neizmernih višinah tuje, večnih skrivnosti polne. Nešteti, neznani svetovi ... Morda boljši in lepši od našega.

ČEVELJČKI302

302 Domači prijatelj 1909, 2 (1. februar). 21–30. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 31–47, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 143–153, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 142–153 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 137–147. V češkem prevodu je bilo precej skrajšano besedilo objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 102–109.

Spominjam se majhnih bosanskih opank, ki jih je nosila Vladoša neko poletje. Kupila sem jih na sejmu, onem velikem in bučnem zagrebškem sejmu, ki je tako originalen in zanimiv. Lepe slavonske lepotice se sprehajajo v svojih pestrih, z zlatom vezenih oblekah med šatorji, plemeniti Turopoljci303 303 Turopolje – naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Velika Gorica. z visokimi škornji se bahato postavljajo okrog neštevilnih vinotočev. Cigani dirjajo po cesti s svojimi konji gor in dol; vmes drdrajo gosposke kočije z lakaji na boku. Prah se vzdiguje, prelepi, iskri žrebci rezgetajo, ob cesti pa stoje aristokratski kupci med cigani in kmeti. V ograji stoji par sto rogatih bikov, imenitnih, kakor iz železa ulitih, in dalje se drenja nepregledno polje volov, krav in ovac. Na tratini se peko ob ognjih jagnjeta, prašički in pečenice. Peki prodajajo kruh in kolače. A pod šatorji plešejo. Šestinski304 304 Šestine – naselje v bližini Zagreba, danes del Zagreba. fantje s svojimi okroglimi, majhnimi klobučki udarjajo na tamburice, okoli njih plešejo kolo. In tu in tam, povsod je veselje, glasba, smeh. Črni srbski cigani, oblečeni po mestno, igrajo na gosli in pojo stare veselo-žalostne ljudske pesmi. Igrajo mamljivo in sladko. Tesno je okrog njih, strune drhte, oči se vžgejo in kri je vroča, veselo, drhteče zakipi po žilah. Pred komedijami cingljajo zvonci, amerikanske pihalke se zibljejo gor in dol, sto harmonik poje, tisoč glasov se topi v en sam opojen, razburljiv šum.

Malo dalje od glavne ceste stoje ob stranski poti šatorji bosanskih kavarnarjev. Sedeš na leseno klop za ozko mizo in že stoji fildžan305 305 fildžan – skodelica brez roča za turško kavo. znamenite turške kave pred teboj. Sam stari Mehmed ga je postavil predte. Mlad fant, sloki, v bokih tako prelepo vitki Hamdija tolče v možnarju kavo po starem turškem običaju, a Ibrim kuha na žerjavici svežo črno pijačo za nove goste. Samo še en var in že se toči gosta, dehteča kava v majhne fildžane, ki niso mnogo večji od naprstnika.

Ob straneh vise bosanske, večkrat čudovito umetniško tkane preproge, a po njih so razgrnjene razne zapeljive orientalske drobnjarije. Kakor pajkova mreža tako tenki in prozorni šali, izvezeni ob robeh z arabskimi prislovicami306 306 prislovica – rek. in polumesecem, pasovi iz belega sukna, z zlatom obšiti, pisane torbice, srebrne, filigransko izdelane igle in spone, bakreni, pocinjeni podstavki, ki so vanje vrezani lepi orientalski ornamenti, doze iz medi, emajlirane z rdečimi, modrimi in zelenimi barvami, baršunasti špičasti pantoflji307 307 pantoflji – Pantoffel, nem, copat. in pisane otroške opankice.

„Mama, kupi mi take opankice,“ je prosila Vladoša.

„Koliko stoje?“ vprašam hladnokrvnega Mehmeda, opasanega s širokim svilenim šalom.

„Šestdeset,“ pravi.

„To je odviše.“

„Eh, kad ti je odviše, a ti nemoj kupiti, lijepa gospo308 308 Eh, kad ti je odviše, a ti nemoj kupiti, lijepa gospo –hrv. Eh, če ti je preveč, pa ne kupi, lepa gospa. ,“ odgovori Mehmed in obesi opankice nazaj na klin.

Mehmed je stare korenike. On ne baranta, ne preceni, ali zato tudi krajcarja ne odneha. Bosanski mohamedanski trgovci so zaradi svoje poštenosti na glasu in Mehmed je ogorčen nad mlajšimi tovariši, ki po vzoru nevernikov z raznimi zvijačami kvarijo dobro ime pripadnikov preroka Mohameda.

Kupila sem opankice za šestdeset krajcarjev, kakor jih je cenil Mehmed, in Vladoša jih je obula še tisti dan.

Ali opankice niso imele sreče, utonile so v Savi in skoro bi bila tudi Vladoša utonila z njimi.

Hodila je Vlada z babico vsak dan k Savinem kopališču. Daleč je to. Skoro pol ure se voziš po tramvaju po dolgi, dolgi Savski cesti. Počasi se maje konjski tramvaj naprej, počaka pred železniško progo, ki dvakrat striže cesto, in dolgočasiš se včasih do sita. Hiše ob cesti se vse bolj manjšajo, prizemne bajtice stoje med majhnimi enonadstropnicami zagrebških obrtnikov. Par pekov je tu, nekaj mesarjev in polno čevljarjev in opankarjev. Senčnati kostanji stoje doli ob pešpoti, potem se zaredajo visoki topoli in daleč se odpre pred teboj ravno savsko polje. Zadaj je Zagreb in nad njim se dvigajo vinogradi z belimi vilami vse više in više, a na obzorju sloni široka Zagrebška gora s svojim raztegnjenim temenom in neštetimi hribi.

Velikanski prah leži na cesti, ciganske lojtrnice309 309 lojtrnice – lestvi podobna priprava na strani voza. ga vzdigujejo ali kmečki koleselj, ki hiti iz trga proti domači vasi. Mlada kmetica goni svinjo pred seboj naprodaj v mesto, visok kmet nosi na hrbtu razno robo, ki si jo je nakupil v mestu. Dopoldne hiti tod vse polno deklet sem ter tja. V okroglih jerbasih nosijo na glavi v mesto pridelke okoliških kmetij.

Pri mitnici obstoji tramvaj, vse poskače z voza in pohiti k Savi, ki se je široko razlila pod cesto in pod širokim mostom. Premodro južno nebo se je razpelo nad savskim poljem, vse barve gore v živem soncu. Beli pesek na produ robi zeleno savsko vodo, zrak je čist in vroč. Po bliskovo dere voda okoli kopališča. Čez zibajoč se most stečeš h kabinam, ki so polne smeha in ščebetanja. Z veselimi klici se preoblačijo gospodične in gospe, v bazenu se love otroci, a zunaj skačejo spretne plavalke s porednim vikom v vodo, ki jih močna in deroča nosi do konca kopališča, kjer se zagrabijo za debele vrvi in vse mokre, lesketajoče se v soncu, splezajo zopet na brvi in stečejo po debeli preprogi nazaj gor, kjer se znova in vedno znova mečejo v objem bistrim savskim valovom.

Vladoša se ne boji vode, nikakor ne. Komaj je slečena, že leti k vrvi, ki je čez sredo prepeta čez bazen, švigne ob njej v vodo in se potegne do sredine, kjer jo deroča voda drži kvišku, kakor bi ležala na mehki blazini. Voda je tam globoka, naši Vladoši vsaj dve pedi nad glavo, če bi stala. Ali stati je nemogoče in vrv je močna. Če bi opešale roke, bi jo že ulovile ženske, ki se s smehom in šaleč kopljejo na koncu bazena. Sava je vesela in neizmerno živa voda. Kako skače, žubori, dere in šumi. Vso mladost prebudi v krvi in z neizrečenim užitkom se boriš z njenimi prelestnimi valovi. Vso življenjsko radost občutiš v tej igrajoči se in nemirni vodi in vse veselje, da si zdrav in čil, dovolj močan za vesel boj z njo.

Ali tudi nevarna je. Oh, neusmiljena in hudobna je. Če te potegne s seboj v vrtince, ne boš nikoli več hodil po prelepem božjem svetu. Za vse večne čase umolkneš. Čez dva, tri dni te vrže na prod med samotnimi polji, s strahom najdejo tvoje ostanke in tvoj pogreb je žalostnejši od pogrebov drugih ljudi.

Tako je izginil lani mlad darovit in lep mladenič. Naučil se je plavati in prvikrat mu je dovolil učitelj plavanja, da skoči ven v prosto reko brez vrvi in pasu. Edinec je bil ta mladenič. Oče in mati sta se pripeljala, da vidita, kako bo plaval. Postavila sta se na brv. Tudi znanci so prišli in teta Liza. Po kabinah je ozvanjal smeh. In priteklo je kakšnih šest, osem dolgih in vitkih mladeničev na brv. Med njimi je stal Mile največji in najsličnejši od vseh. Maturant je bil, pod nosom so se temnile prve mladeniške brčice.

„Mile, ali se ne bojiš? Ali znaš?“ je vprašala mati v hipnem strahu in morda v prvi težki slutnji.

„Ali nisi prevroč?“ je spraševal oče in pristopil k sinu . „Ni, ni!“ so zatrjevali tovariši .„Pred pol ure smo prišli sem, ohladili smo se pošteno.“

Plavski mojster je pristopil, bakreno ožgan v lice od južnega sonca, krepek in elastičen, kakor šiba.

„Ena, dve, tri!“ je zakričal Mile in skočil na glavo v deročo svetlo zeleno vodo.

Gorak veter je zapihljal od polja sem, čez železnični most, kakšnih dvesto metrov odtod je zaropotal brzovlak. Snežno bel je bil njegov dim in pisk se je veselo razlegel čez cvetočo in bujno ravan.

Lahno se je tresla brv, kjer so stali gledalci. Voda je brizgnila visoko v vis, ko je skočil Mile v njo in poškropila je mater in teto Lizo po laseh. Veselo so stali v soncu, teta je odprla rdeč sončnik.

Šumeč je drla voda v daljavo, spreminjala se je in svetila v soncu. Hitri valovi so se podili, prihajali in izginjali, da je jemalo vid.

Oh, krasen dan! Visoko je stalo sonce na jasnem temnomodrem nebu in vsa velika savska ravan je dišala sveže in opojno.

Zdaj, zdaj se bo prikazal Mile na valovih, zasmejal se bo in z razposajenim cikom310 310 cik – hrv. krik. bo skočil na dolnjem koncu na brv.

Par je minilo, polnih letne lepote in sladke, mlade svežine.

Ali že se je pokazala groza v očeh, smeh je izginil iz lic in strah, trepetajoč strah je stisnil srca teh ljudi.

Zastonj gledajo na svetlo zeleno, živahno reko. Nič se ne prikaže na bliskajoči vodi.

„Mile!“ je zašepetala mati. Zakričati je hotela, da bi se razlegnilo po zeleni planoti, da bi odjeknilo do nebes. „Mile! Mile!“ Samo zašepetala je in usta so obmolknila, bleda, odprta, zategnjena, da so se zasvetili zobje v čudnim in strašnem nasmehu.

Že je strgal plavski mojster lehno lahno obleko raz sebe, že so popluskali trije, štirje plavci v šumečo vodo.

Oče je hotel skočiti v vodo, oblečen, kakor je bil, ali moči so ga izdale, opotekel se je in nek usmiljen študent, ga je odvlekel h kabinam na klop. Niso se maknile oči od šumeče in deroče vode. Oh, kdaj se bo prikazala mlada, črnolasa glava na valovih?!

Plavski mojster je s plezal na brv. Ves iz sebe je bil, brez diha. Krčevito so se vzdigale široke prsi, odprta usta so željno hlastala zrak. Tudi drugi plavači so prišli nazaj praznih rok, rdeči v obraz od potapljanja, do smrti iz mučeni in izčrpani od napora. Po brvi so letali ljudje sem ter tja. Par jih je poskakalo v rešilni čoln in veslali so proti železniškemu mostu k vrtincem.

Mati je še vedno stala ob kraji brvi, prijela se je za leseno ograjo. „Rešite ga!“ je šepetala, „rešite ga!“ Mislila je, da kriči, da bo priklicala vse ljudi na pomoč, kar jih obseva to božje sonce. Ali samo šepetala je. Po smrtno pobledelih licih so kapale solze. Polzele so počasi in svetile so se na soncu, ali ona ni vedela, da joka.

Na novo so poskakali plavači v vodo, na novo so se potapljali.

Zastonj, zastonj!

Za vselej se je utopil veseli, smejoči obraz v Savinih valovih in šele čez dva dni so našli mrtveca med vrbami, daleč doli v Savinem ovinku. Strašen in tuj je bil ta mrtvec, nepodoben živahnemu in lepemu Miletu. Niso ga pokazali materi in oče je kakor iz uma vpil v mrtvašnici: „Saj to ni Mile, to ni on! Ves drugačen je, izpremenjen in grozen. Ven me peljite! Moj Mile je bil lep, rdeč je bil v lice in oči njegove so bile polne veselja in svetlobe.“ Odpeljali so ga od mladega mrliča, ki je bil tako resen, ki je imel strašne steklene oči in čigar obraz je bil zelenkasto bled.

Taka je Sava. Kakor razposajen otrok je, nedolžna, vesela, in kakor krvoločen ropar, potuhnjena in neusmiljena.

Na velikem širokem čolnu so krcali311 311 krcati – nakladati. štirje delavci droben pesek iz vode. Za gosposka pota je ta pesek, da se posujejo stezice z njim, ki vodijo po prelepih vrtih med tratami in cvetlicami. Gosposki čeveljčki hodijo po njem, gosposki čeveljčki mladih in dražestnih gospodičen.

Ti štirje delavci so bili doma iz sosednje vasi, ki se začenja takoj tam na produ. Majhne hišice so imeli doma in v hišicah ženo in otroke. Mladi so še vsi štirje, gibčni in vesele volje. Pa pojo, skačejo in se šalijo. Zdaj veslajo na drugo stran proti mestu. Poln in težak je čoln, s težavo so ga spravili preko toka. Zdaj so že ob drugem kraju na temno zeleni mirni vodi, ki je gladka kakor zrcalo. Mrtvo mesto je to in le počasi leze reka čez ta kraj. Tiha je, molčeča, brez valov in brez šuma.

Najmlajši od njih pusti veslo, skloni se nad vodo, zagrabi prgišče vode in šuk! prijatelju v lice. Glasen smeh zavriska čez vodo. Še enkrat se skloni oni prvi nad vodo in kdo ve, kaj se je zgodilo, ali se je čoln zamajal, kali.

Že je zdrknil mladi mož v temno zeleno dno.

Priskočili so na pomoč. Še enkrat ga je zanihala voda kvišku. Tovariš ga je zagrabil. Neka železna roka se je v smrtnem strahu zagrabila vanj in že je tudi on pod vodo. Še vzdihnil ni. Voda se je strnila nad njima, temno zelena in slepa. Par mehurjev se je prihazalo na gladini in druzega nič. Zastonj so prišli na pomoč od kopališča sem, zastonj so se potapljali. Čez sedem dni šele ju je vrgla voda daleč doli za tretjo vasjo na prod.

Oh, kolikih povesti konec je Sava! Mlada, petnajstletna plavolaska se je bila v gledišču zaljubila v lepega igralca s črnimi romantičnimi očmi. Umetnik ni bil poseben ali lep je bil kakor mlad poganski bog. Dekletce je mislilo nanj in iz neumnosti je šlo na most, ko je izvedelo, da se je zaročil z bogato in impozantno vdovo. Na most je šlo in skočilo je doli v reko, ki je radovoljno ugasila to vroče otroško srce. Škoda njenih zlatih las in njenih premodrih oči!

Iz mesta in iz vasi hodijo sem na most, kadar jih obide žalost in se jim zazdi smrt slajša od življenja.

Sem je prišla stara, obče spoštovana in korektna učiteljica, ko je videla, kako prazna in pusta zna biti starost kljub vsej korektnosti. Zelo naobražena je bila, darovita in rekali so, da tudi lepa v mladosti. Edina njena žalostna napaka je bila morda ta skrajna korektnost. Nikdar se ni ponašala drugače, kakor se zahteva, da se ponaša inteligentna in dobro vzgojena hči boljših krogov. Niti prevroča niti premrzla ni bila nikdar, njeno ogorčenje je še vedno odgovarjalo pravilim dobrega društva in njen smeh je bil smehljaj, kar je kompliment, ali kar vseeno ožge srečne trenotke življenja, kakor slana, ki pade na občutljive rože. Nikomur ni storila nič neprijetnega, nikogar ni razžalila, ali tudi ugodnosti ni znala storiti. Vsak je priznal njene dobre lastnosti, ali nihče je ni imel rad, ker ni znala nikomur napraviti sreče in veselja. Korektna je bila vsa dolga pusta leta svojega življenja in samo enkrat se je izneverila temu pravilu svoje bitosti, takrat, ko je obupana stopila na most. Ničesar pomenljivega se ni zgodilo v njeni usodi; ta obup je že dolga leta objemal njeno prazno, tako žalostno prazno srce. Samo enkrat je bila nekorektna, samo enkrat je vzbudila svojim ponašanjem škandal. In to je bil njen zadnji čin na tem svetu.

Tudi mlade kmetice so prišle sem na most, pod kterim je globoko globoko doli drla peneča, široka in nevarna reka. Mož je odšel v Ameriko, in oglasil se je nov snubec; kazen je pretila grešni ljubezni, pa je prišla vaška lepotica sem, da tukaj utopi svoj strah in svoj obup.

Kdo bi vse našteval, vse, ki so prišli iz mesta in z dežele sem na ta most, odkoder je samo en skok v gotovo in tajinstveno smrt! Kdo bi vse našteval, ki jih je zgrabila voda vesele ali žalostne, pripravljene in nepripravljene in jih je potegnila v svoje globoke, smrtonosne vrtince.

Iz mesta in iz vasivasij hodijo sem na most, kadar jih obide žalost in se jim zazdi smrt slajša od življenja

Kdo bi našteval vse, ki so prišli iz mesta in s kmetov sem, od koder je samo en skok v gotovo in skrivnostno smrt! Kdo bi našteval vse, ki jih je zgrabila voda vesele ali žalostne, pripravljene in nepripravljene, in jih potegnila v svoje globoke, smrtonosne vrtince.

Tudi Vladošo so imeli ti zeleni, drveči valovi že v svoji oblasti.

Prišli sta z babico kopat se, veseli, nališpani. In kdo si ga vedi, kako se je zgodilo, da je omahnila Vladoša v vodo, ko se je na poti v kabino nagnila nad brv. Babica jo je hotela zgrabiti, stegnila je roke za njo, ali že je tudi njo požrla voda in valovi so ju po bliskovo nosili s seboj. Neki gospod je skočil za njima, dosegel ju je in prav pred tistim malim ovinkom ju je zastavil, kjer se stekajo vode v besen, peneč se tok. Drugi so prileteli in potegnili so vse tri na breg.

Babica in Vladoša nista bili pri zavesti in morali so ju treti in buditi, predno sta odprli oči. Vladoši ni bilo kdove kaj, malo vode se je napila, ali babica je bila vsa premrla od strahu. Vtaknili so obe pri plavčevih v posteljo. Voda jima je odnesla klobuka, babici se je njena lepa frizura – to je njena majhna slabost, da si lase vedno jako lepo in spogledljivo uredi – popolnoma razmočila in tudi obleka in čevlji so izgledali zelo smešni. Vladoša ni pojmila, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako veliki nevarnosti sta utekli z babico. Dali so ji piti malo vina, ona se je takoj razveselila. Morda od pijače, ker je ni bila vajena. Ali res je, da se ji je smešno zdelo vse skupaj. Ali ko sta se z izvoščkom vozili domov, je vzdignila noge, ki so tičale v velikih, izposojenih čevljih, in rekla z odkritosrčno žalostjo: „Škoda, da mi je Sava sezula opankice. Turek je rekel, da so vezene s pravim zlatom, in mama je dala zanje šestdeset krajcarjev. In to je veliko denarja, pravi ona.“

Še vedno sije mesečina. V polsnu prihajajo misli, izginjajo, pestre slike se vrste ena za drugo, neznatne, a vendar prijetne, obdane s čarom, ki jih imajo vsi spomini.

Včeraj sem bila pri svoji tašči. Pod streho ima sobico, napolnjeno z različno staro šaro.

Na policah so jabolka in orehi, na peči stoji star, rožast, razbit vrč, pod oknom sloni star divan in v neštevilnih škatuljah, kovčkih in zabojih so spravljene najrazličnejše stvari. Stari klobuki in obleke, porcelanasto posodje, papirji, igrače, vse, kar se nabere tekom, kar človek spravlja, ker sam ne ve, kam bi z vsemi temi stvarmi. Zelo rada stikam po teh rečeh. In čudno, vselej najdem kaj, kar se da še porabiti, kar potrebujemo zdaj mi. Spomnim se pregovora naših gospodinj, da „vsaka reč čez sedem let prav pride“. In nasmejem se ter pravim tašči: „Vedno se mi je zdelo to spravljanje smešno. Ko sem prvič prišla sem gor, se nisem mogla ubraniti nekakšnega pomilovalnega nasmeha nad tako skrbljivostjo, s katero si nakopičila stotine in stotine teh drobnjarij po škatlah in zabojih.

A zdaj vidim, da ima tudi to spravljanje svojo dobro stran. Koliko koristnega sem že našla tu. Ali pri tebi naš pregovor ne zadostuje – ne čez sedem, ampak čez štirikrat sedem let pride vsaka reč prav – to bi moralo biti napisano na vratih tvojega magazina.“

In čudno, kolikokrat sem prevrnila že vse te zaboje in kovčke, pa vendar najdem vselej, kadarkoli grem zopet gor, kaj novega.

Tako sem tudi včeraj prevračala in odmotavala zavitke, s čudnim čustvom pregledovala stare igrače, s kterimi se je igral nekdaj moj mož – škatulje z metulji, ki so bili že vsi na pol sprhneli, električni stroj in omarico s kemikalijami, s katerimi je delal poskuse, fabriciral rakete in druge stvari za sijajne ognjostroje, ktere so prirejevali on in njegovi tovariši po zagrebških dvoriščih v veselje, pa tudi v strah svojih mater.

Končno sem našla v nekem kotu v moder papir zavite nove otroške čeveljčke in neke vrste skrinjico, kakršne si jih vežejo židje pri svojih molitvah okrog čela.

Vzela sem to doli in vprašala taščo, če ve, od kod so te reči.

„Da, da,“ pravi. „Spominjam se. Pred kakimi desetimi leti našel je to tata nekje na ulici.“

„Zakaj spravljaš to tako dolgo? Zakaj nisi dala čeveljčkov kakšnemu siromaku?“

„Sama ne vem. V začetku ni bilo prilike, a pozneje sem pozabila.“

„Daj jih meni, jih bom jaz dala kakšni siromašni ženski.“

Dala mi jih je. Odšla sem od nje še na trg. In nakupila sem par rož za balkon. Ker je bil četrtek, se je motalo med štanti vse polno dečkov, ki so se ponujali gospem, da nosijo kupljene stvari domov.

Tudi jaz sem najela enega od njih.

Prišla sva v pogovor.

„Ali vas je dosti doma?“

„Petero. Jaz sem najstarejši.“

„Kaj je vaš oče?“

„Zidar je. Ali zdaj je slabo za zidarje. V Zagrebu se ne zasluži nič. Preveč zidarjev je in premalo se zida.“

„Premalo? Saj vedno zidajo, v vsaki ulici skoro in v predmestjih delajo vile kar na ducate.“

„To so vse majhne reči. Malo delavcev je pri takih majhnih škatuljah. Palače, palače, te, če bi se zidale. To kaj zaleže. Naš oče je zdaj v Trstu, tam je dosti zaslužka.“

„Pa pošilja kaj?“

„Pošilja in ne, kakor pride. Vsi zidarji radi pijo. Če bi bil doma, bi bilo boljše. Mu mati vzame zaslužek v soboto. Na tujem pa nima nikogar, ki bi brigal zanj in pazil, da ne bi zapravljal. Če je doma, nam je lepše. Več denarja je v hiši. Tako pa skoro vse sam potroši.“

„Ali ga imate otroci radi?“

„Imamo. Dober je z nami. Ob nedeljah nas vzame s seboj, če je lepo. V gozd gremo. On ve, kje rastejo šmarnice, kje so gobe, jagode ali maline. Lepo je zunaj. Zjutraj gremo, pa pridemo zvečer domov. Kruha, sira in vina si vzamemo s seboj. Če so jagode, se jih najemo, da je kaj in še domu jih prinesemo. Mati gre drug dan na trg z rožami, gobami in jagodami in včasih dobi cel goldinar za to.“

„Mati je zadovoljna, kajne?“

„Kaj bi ne bila. Ampak, če se oče napije, je huda. Jako huda je, prepira se in kriči. Ampak če dežuje, kaj naj oče počne? Doma je pusto, grdo stanovanje imamo in tesno, na sprehod ne more, ko je blato, pa gre kam pit. Saj mu ne zamerim. Ampak zapravi mnogo in mama nima potem cel teden nič, a jesti hočemo vsak dan.“

„In kako zdaj živite, ko očeta ni?“

„Slabo. Pošilja toliko, da je komaj za stanovanje. Mama pere in včasih midva s sestro zasluživa kakšen krajcar. Veste, gospa, sam krompir nas je. Komaj čakam, da bo to leto v kraju. Potem se pojdem učit za ključavničarja. To je dober posel. Če bom zdrav in živ, pojdem k železnici, kadar odrastem.“

„Kako pa v šoli?“

„Prvi nisem, zadnji pa tudi ne. Zdi se mi, da nisem neumen in če bi bil gosposki otrok, bi bil še pametnejši. Ali od revščine večkrat pamet trpi. Gosposki otrok ne dela drugega kakor tiste šolske naloge, še čevlje in obleko mu osnaži dekla. Jaz pa, in sestra, morava vse pospraviti in še obed skuhati, če je mama zdoma. Včasih pere doma, včasih gre po hišah prat. Dosti trpi, sirota.“

„Ali je dobra?“

„Dobra, če bi ne bila dobra, bi vse pustila in šla. Ampak nabije nas le, vseh pet, če je treba. Nima časa, da bi zlepa. Saj veste, gospa, kako je. Čez kakšen plot skočim v parku, pa so hlače raztrgane. Nabije me, saj mora, kaj bi šivala zastonj. Vsakomur svoje. Siromakov otrok ima več kakor kruha.“

„Kaj so drugi še majhni?“

„Lacko je star tri leta, Srečko pet, Mimica osem, Anka deset, jaz pa trinajst. To je še dobro, da nismo vsi enaki. Zraven nas stanuje neka vdova. Ta jih ima šest in najstarejšemu je osem let. To je nerodno. Če jih pusti same, se koljejo in pobijajo, ko so še neumni, če pa hoče ostati doma, jim nima dati kaj v usta. To je še dobro, da ima po možu nekako pokojnino. Po deset goldinarjev dobiva na mesec. Pravi, če bi tega ne bilo, bi morala vse pometati v Savo. Kaj imamo še daleč, gospa?“

„Ne, kmalu sva na mesti. Še nekaj hiš.“

„Težko je. En krajcar bi mi lahko privrgli,“ pravi. „Malo mleka in kos kruha, če hočeš.“ „To pa to. Mleko bom popil, kruh bom pa Anki odnesel. Anka, ta je namreč jako pridna punca. Vse naredi in v šoli zna največ od vseh. Škoda, če bi imel jaz njeno pamet, bi študiral. Bi mi že dali kakšno štipendijo. Ali kaj bo dekle! Šivat se pojde učit. Nekaj je že, pa posebnega nič.“

Prišla sva domov. Dala sem mu mleka in kruha, za Anko žemljo, za Mimico dve jabolki, za Srečka dva stara Vladošina predpasnika in za Lacka tiste nove židovske čeveljčke, ki sem jih našla pri tašči pod streho.

„Danes se mi je splačalo,“ je rekel moj junak. „Hotel sem iti na sejmišče, tam se igrajo moji prijatelji sabor.“

„Sabor?“

„No, da. Igramo se, kako se razpušča hrvaški sabor. Jaz bi bil danes ban in bi razpustil sabor. Ampak je prav, da nisem šel. Oposicijonalci bi me bili gotovo nabili.“

„Ali to ni parlamentarno,“ sem rekla.

„Ni. Ampak mi se jezimo. Jaz bi bil danes ban, ampak samo v igri. Drugače držim z opozicijo, to se ve,“ mi je odvrnil in odšel.

Včeraj, ko sem kupovala rdeče čeveljčke, je bila prodajalka z menoj posebno ljubezniva. Stara je kakšnih sedemnajst let, ima čisto zlate lase, a oči so modre kakor dve potočnici. Elegantna je, živahna, zobke ima kakor miška, tako majhne, bele in dražestne.

„Oprostite,“ je rekla in me pogledala. „Ali ste vi tista gospa, ki piše?“

„Da, jaz.“

„Kako ste srečni. Jaz vam zavidam.“

Zasmejala sem se njenim očem, ki so me gledale tako spoštljivo.

„Zavidate?! Kaj je tu vredno zavidanja? Pišem in nikoli nisem zadovoljna. Pišem in zdi se mi, kakor da bi metala vse v globoko brezno. Vse izgine, brez uspeha, brez sledu. Pišem, ker moram. Večkrat potrebujem denarja in pišem, ali brez volje. Čas hiti in jaz ne napišem ničesar, kar želim napisati. Ono najlepše mi propada. Čakam, da mi pride praznik, mir. Včasih si želim k morju ali v gozdove, v gore, v samoto. Sanjam, da sedim pri oknu v tihi hiši. Daleč naokoli ni nikogar, čisto sama sem ves dan. In pišem. Včasih pustim pisanje in gledam skozi okno. Daleč se vidi na vse strani. Na morje vidim in na gozdove. Zunaj je vihar, bliska se, oblaki se pode po nebu. Zunaj je morda jesen, vsa pisana in otožna v svoji lepoti. Zunaj je morda letno popoldne, nebo je modro in visoko in sonce zlati vse hribe in doline. Tiho gledam vse to in vse, kar se je kdaj lepega zganilo v moji duši, pride in oživi, nagnem se nad papir in pišem ... Tako bi rada pisala in napisala bi stvari, ki bi bile lepe meni in drugim. A zdaj? Zdaj sedem k oknu, moj visavis je dolgočasen hotel. Cel dan je spodaj na ulici hrup, šum, drdranje vozov in tramvajev, cinkanje biciklistov in tuljenje avtomobilov. V sobi razgrajata otroka in vsak hip se odpirajo vrata.“

Ne vem, če sem ji rekla vse to. Ne, ničesar nisem rekla, samo nasmehnila sem se. Spomnila sem se nekega popoldneva pred kakimi desetimi leti. Takrat sem nosila še kratka krila. Sedela sem na vrtu in čitala sem neko knjigo. In prvič sem si takrat želela, da bi videla enkrat svoje misli tiskane v knjigi. Zdelo se mi je takrat to vrhunec sreče, zadnji, najvišji cilj mojih predrznih sanj ...

Davno že se je uresničila ta želja, ali sreče nisem občutila nobene ...

Vse, vse se nam izpolni prekasno ...

Še vedno sije mesec, rdeči čeveljčki se vidijo jasno kakor podnevi.

Moje misli prehajajo v sen. Ali še v polsnu se mi zdi naenkrat, da je morda najlepši cilj, ki sem ga dosegla, najlepša želja, ki se mi je spolnila, da stojita v moji sobi dva para majhnih, rdečih otroških čeveljčkov …

NAŠE DOMAČE ŽIVALI312

312 Domači prijatelj 1909, 5 (1. maj). 109–114. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 155–162, v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 87–95, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 154–162 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 148–157.

Kolikor nas je v naši hiši, vsi ljubimo živali. Jaz in moj mož, Vlada in Maša in biser deklet, slavna naša Barica, ki je doma iz pisanih in ljubeznivih zagorskih krajev. Imeli smo sicer pred nekaj leti neko Micko, ki je bila pa lena in zanikrna in nam je ugonobila s svojo nemarnostjo mlado kosovko, ktero je našla Vlada vso obnemoglo nekje v parku v grmičevju ob cesti. Z velikim trudom smo jo spitali, da je postala prav vesel in živahen ptiček. Pozneje, v letu, odšli smo vsi iz Zagreba; za tri dni samo, nekam na deželo k znancem. Micka je ostala doma. Ko smo se vrnili, našli smo našo prijazno kosico mrtvo v gajbi. Umrla je od žeje, siromak ubogi. Vlada je jokala in nama z možem se je Micka s tem tolikanj zamerila, da smo jo dali proč.

Ko je prišla Barica k hiši, nismo imeli nobene domače živali. Samo sosedov Filaks je često gostoval pri nas, ali zdi se mi, da je prihajal več zaradi kosti, katere je dobival v kuhinji, kolikor iz resnične naklonjenosti.

Lanske pomladi smo našli našo žabo. Zelena žabica je to, žaba gatalica, ki oznanja vreme. Posebno lep spomladanski dan je bil, ko smo jo našli. Šli smo daleč ven iz mesta po potih med vinogradi in gozdiči. Iskali smo vijolice. In za neko vasico našli smo široko sončnato livado, ki je bila kakor posuta z vijolicami. Še nikdar jih nismo videli toliko skupaj. Tudi belih je bilo med njimi in dišale so mamljivo.

Jaz sem bila tisti dan zelo žalostna. Nekaj tednov prej mi je pisal oče, da boleha. Pisal je, da ima naduho, ali ker ima skoraj vsak starejši človek naduho, me ta novica ni posebno vznemirila. Vendar sem prosila moža, naj piše zdravniku, o kterem mi je javljal oče, da ga zdravi. Odlašal je nekaj časa, potem pa vendar pisal. Ali odgovora ni bilo. Spraševala sem vsak dan, a mož se je z menoj vred jezil nad nevljudnostjo svojega slovenskega tovariša. Sumljivo mi je bilo le to, da mi je začel prigovarjati, naj grem končno pogledat domov, kaj je. Pot je res dolga in nerodna, ali to bi bilo še najboljše, da bi šla. V srcu sem začela nekaj slutiti in čim dalje večji nemir me je mučil. Spomnila sem se tudi, da je dobil moj mož nekako pismo z ljubljanskim poštnim pečatom že prejšnji teden, a da mi ni nič omenil, kaj bi moglo biti v pismu. Začela sem ga prositi, naj mi pokaže tisto pismo, ali on je trdil, da ga je izgubil, da ni bilo nič važnega; nek dijak ga vprašuje, če se dobi še kak iztis dijaškega lista, kteremu je bil on pred leti urednik.

Za par ur me je to pomirilo, ali potem so se mi zbudili dvomi še močneje.

Tisti dan dopoldne sem šla in preiskala moževo pisalno mizo. Nikdar tega ne delam in sram me je bilo, da brskam na tak način po njegovih stvareh, ali nikakor nisem mogla drugače. Vedela sem, če mu je oni zdravnik sploh odgovoril, da bom pismo gotovo našla; zakaj moj mož ima navado spravljati vsak važnejši dopis.

In res sem pismo našla. Dolgo se ga nisem upala čitati, bala sem se. Moje slutnje so se uresničile. Zdravnik je pisal, da je moj oče bolan na smrt, da je vsako upanje popolnoma izključeno. Še nekaj tednov, še nekaj mesecev bo morda živel, ali smrt ga je že zaznamenovala.

Srce mi je za nekaj trenotkov otrpnilo in v duši se mi je zbudila neizmerna žalost. Glej, že so sešteti dnevi. Že se zapirajo vrata.

Solze so me oblile, bridke in vroče kakor še nikdar.

Prišel je moj mož, ali jaz si nisem upala priznati, da vse vem. Popoldne smo odšli daleč za mesto na sprehod.

Mehka pomlad je bila naokrog. Hribje v prvem, še nerazvitem zelenju, zrak jasen in mehak, po poljih in livadah prve spomladanske cvetlice. In vijolic kakor še nobeno leto.

Moj mož in Vlada sta jih nabirala neumorljivo, jaz pa sem sedla na star podrt plot, češ da sem utrujena, da me boli glava. Onadva sta odšla za vijolicami in mačicami, kterih je bilo grmovje polno. Skoro celo uro sem ostala sama. Sonce je sijalo s svojo prvo nežno in laskajočo toplino, na širnem nebu ni bilo oblačka. Okrog mene so frfotale ptice in iz vasic se je čulo klicanje otrok. Doli, v široki, prostrani savski dolini, so po poljih delali ljudje.

Mislila sem na očeta. Zadnja pomlad je to zate, oče, zadnje cvetlice so, zadnji spomladanski vetrovi. Umiraš in kdo ve, koliko neizpolnjenih želj, koliko zamujenih dni bo ostalo za teboj. Taki smo ljudje, da nihče ne zna gospodariti s svojim blagom. Koliko lepih dni gre mimo nas, a mi jih trošimo v nič, da minejo brez spomina in brez koristi.

In v srcu so me spekle vse zamujene besede, dobre in lepe besede, ki bi jih bila lahko rekla očetu in jih nisem. Spomnila sem se njegovih dobrih oči in mehkega glasu, njegove veselosti, kadar sva šla, ko sem bila še otrok, daleč po stezah med travniki in žitnim poljem v drugo in tretjo vas.

Stisnila sem glavo v pesti in jokala za očetom, kakor da mi je že umrl. Ta prva in nepričakovana žalost za njim je bila bridkejša in bolestnejša kakor tista, ki me je prevzela, ko so mi čez par tednov naznanili, da je umrl. Obiskala sem ga bila medtem in se pripravila na njegovo smrt.

Okoli mene se je budila pomlad. Daleč je segal pogled na vse strani in vse je že brstelo in šuštelo v novo prebujenem življenju. A jaz sem sredi te lepote mislila na očetovo smrt. Objokovala sem njegovo življenje, ki bi bilo lahko srečnejše in veselejše, kakor je bilo. Kdo je kriv tega? On sam, mi otroci, okoliščine?

Vrnila sta se po dolgi uri mož in Vlada. Polno košarico vijolic sta imela, a sredi med njimi pod mahovino čuvala – žabo. Bila je seveda zelo majhna, ali bila je žaba.

Moj obraz je bil še vlažen od solz, oči rdeče in vendar mi je prišel na ustnice tih nasmeh. Tudi v naše najsvetejše ure, v našo najglobokejšo žalost sega življenje s svojimi smešnostmi.

In sploh, kaj je smešno? Za nas, kteri smo priprostega srca, kteri se smejemo lahko in odkritosrčno kakor otroci, za nas ni smešnosti nikjer in v ničemer. Med solzami se bodemo nasmehnili, ali naš nasmeh je dober in nedolžen in brez osti.

Moje življenje je prepleteno s prirodo, vso svojo srečo in vso svojo žalost nosim v njeno mirno, lepo in neizmerno prostost. Bledo je vse in neznatno, kar doživiš v tesni sobi; daleč po poljih mora iti pogled, po ravnini, po bregovih, pod odprto neizmerno nebo, kadar je srce polno. Duša je bogata, globoka in brez mej, kadar vidiš široko pokrajino okrog sebe in v zvezdah vesoljstvo. Tisto pomlad, ko so bile livade in loke in meje tako polne vijolic kakor še nikdar, tisto pomlad je umiral moj oče...

Vidite, hotela sem napisati par veselih strani, a med veselost, med smeh so mi kanile solze.

Nu, potrebno je, da končam svoje pripovedovanje o žabi. Tudi žabe so poetične. V letnih nočeh, ki so tako dehteče in čarobne, rada slišim njihovo glasno, jednakomerno pesem. A kar se tiče zelene žabe vegavice, mislim, da je v čislih tudi pri prostem ljudstvu, ker drugače je ne bi imenovalo božjo žabico.

V zadovoljstvo nas vseh je postala ta božja žabica član naše male rodbine. Deli smo jo v široko steklenico, dali smo ji malo mahovine, kamen in vodo. Mi vsi, naši znanci in prijatelji, smo postali strastni muholovci. Hrane je imela še preveč. Vsak od nas se je zanimal, če sedi visoko ali nizko, če ima čisto vodo ali ne. Naša mala Maša ji je rekala „taba“. Jako rada jo je imela in vsak dan se je zdaj pa zdaj postavila pred vrata čakalnice in je tako dolgo kričala „taba, taba,“ dokler ji nismo odprli in ji pokazali zelene regice in njenih malih, črnih, pikastih oči.

Parkrat je povzročila božja žabica v naši hiši veliko razburjenost. Steklenica je bila namreč zavezana s papirjem, ali zaradi muh smo napravili v papir luknjo. Spuščali smo jih skozi to odprtino in postavljali na luknjo kakšno škatuljico ali kaj podobnega, da ne bi mogle uiti. Neki dan zgodaj v jutro je odkrila Barica, da žabice ni. Zvečer je nekdo privzdignil škatuljo in jo pozabil postaviti nazaj. Vse muhe so ušle, a z njimi je izginila tudi žabica. Barica je hitro obvestila vse o nesreči. Spali smo še, ali seveda v trenotku smo bili popolnoma oblečeni. Iskali smo žabo celo uro po vsem stanovanju in Barica je šla gledat tudi na dvorišče, čeprav smo stanovali v prvem nadstropju. Rekla je, da je morda skočila z mostovža dol.

Nismo je našli in naša potrtost je bila velika. Kasno je že bilo in moj mož je odšel brez zajtrka v bolnišnico. Vlada je pozabila svojo žemljo za ob desetih doma, ko je končno, vsaj deset minut po osmih, odšla v šolo. Ko je Mašica vstala, je zvedela tudi ona za nesrečo. Stala je pred prazno steklenico, obračala glavo sem ter tja in ponavljala venomer: „Nema tabe! Nema tabe!“

Vendar se je žabica zopet našla. Barica je pometala v hodniku, ko zapazi v kotu umazano kepico. Čista je, skrbno pometa vsak dan, pa se je začudila, od kod se je vzelo toliko blata. Kar se začne kepa premikati in Barica vidi, da je nekaj živega. Pokliče me in spoznali sva, da je to naša nesrečna žabica vsa prašna in s pajčevinami pokrita. Kdo ve, po kakšnih kotih se je valjala vso noč. Ulovili sva jo in jo spustili v vodo v lavorju, da se je malo umila. Nič ji ni škodil ta nočni izlet in še dvakrat se nam je izgubila na isti način. Enkrat smo jo našli v kopalnici, drugič pa v Vladinem čevlju v kuhinji.

Zdaj, ko smo se selili, nosil je moj mož lastnoročno steklenico z žabo iz starega stanovanja v novo. Postavil jo je v kuhinji na omaro tako visoko, da mačka nikakor ne bi mogla do nje. Na luknjo v papirju je dal škatlico vžigalic. Kakor je pri selitvi, smo tudi mi imeli tiste dni mnogo tujih ljudi v hiši. Slikarji so slikali sobe, mizar je popravljal vrata, od plinarne so prišli in obešali druge svetilke in tapetnik nam je naredil nove rolete, ker so bile stare že polomljene. Eden od teh je potreboval vžigalice in kdo ve, kako jih je staknil ravno na kuhinjski kredenci na steklenici od žabe. Vtaknil jih je v žep in naša draga žaba je zopet lezla na prosto, v svobodo, ki je tako mikavna in tako nevarna. Ko se je moj mož spomnil nanjo, smo jo zastonj iskali. Nikjer ni bilo sledu o njej in najbrž jo je pojedla mačka.

Imamo namreč tudi mačko in tudi povest o mački, mislim, da ni čisto brez zanimivosti.

Nekega dne sem šla k peku plačat, kar porabimo mesečno na kruhu in žemljah. V prodajalni so se igrale tri mlade mačkice. Pekovka mi je ponudila, naj si eno vzamem. Izbrala sem si najlepšo in jo prinesla domov. Barica ni bila posebno vesela, drugi pa so vsi sprejeli pekovkin dar z velikim odobravanjem. Mala Maša jo je skoraj zadušila od sreče in ljubezni.

Mačkica je bila dva dni pri hiši, ko je je zmanjkalo. Bila je nedelja in kakor vselej se je tudi to popoldne naša Barica praznično oblekla in odšla na sprehod. Precej po obedu je bila zaprla mačkico ven iz kuhinje na mostovž, a ko je odšla, jo je pozabila spustiti noter. Bilo je že mračno, ko sem zapazila, da mačkice ni. Z Vladico sva jo sicer iskali povsod, ali našli je nisva. Ko se je Barica vrnila, je povedala, da je bila mačkica na mostovžu. Tudi tja smo šli gledat, ali ni je bilo. Hud mraz je pritiskal in mačkica bi bila zmrznila, da je ostala tam. Sklenili smo, da je najbrž skočila na dvorišče in splezala od tam v klet, kjer je toplejše. Prižgali smo luč in jo šli iskat v klet. Na naši strani je ni bilo. Prosili smo še sosede iz drugega nadstropja, da so nam posodili ključ od svoje kleti, ali tudi tam je nismo našli.

Moj mož se je vrnil domov in zvedel, da je mačkica izginila, šel jo je enkrat sam iskat. Seveda zastonj. Jezil se je na nas, da smo vsi brez srca, da zapiramo tako nežno stvarco na mraz, da se je gotovo pobila, ko je skočila na dvorišče, in da jo bomo našli jutri kje v kakšnem kotu zmrznjeno. Vladica se je jokala, vsi smo bili žalostni in celo Mašica je tožila, da „nema man, man hapu“ – kar se pravi: „Ni mačke. Mačka je padla.“

Tudi drugi dan je nismo našli nikjer, čeravno je Barica vznemirila pol naše ulice zaradi nje. Pri peku, v mesnici, v prodajalni, na trgu branjavke, povsod so vedeli, da nam je ušla mačka.

Zvečer je bil moj mož v kavarni in tudi tam tarnal zaradi tega. Smejali so se mu, ali eden od pikolov313 313 pikolo – mlajši pomožni natakar, navadno vajenec. je trdil, da je videl tako mačko v kuhinji. Šli so gledat in res so jo tam našli. Tako je prišla sredi noči zopet v našo last.

Drugi dan pa sem zvedela, da je bila mačka ves prejšnji dan v stanovanju neke družine, kjer so bili otroci bolni na škrlatici.314 314 škrlatica – škrlatinka. Najmlajše dekletce se je še pred smrtjo igralo z njo in šele ko je punčka ponoči umrla, so spodili mačko od njene postelje. Prestrašila sem se nepopisno in čudila sem se nad lahkomišljeno neopreznostjo nekaterih ljudi, ki stavljajo na tak nepremišljen način zdravje in življenje tujih otrok na kocko. Naša Mašica se je neposredno po tem dolgo igrala z nesrečno mačko in morda je že nalezla bolezen. Ko je prišel mož domov, zahtevala sem odločno, naj mačko takoj zastrupi, da ne bo večje nesreče.

Tudi on je bil v skrbeh, vendar mu je bilo mačkice preveč žal. A dati jo preprosto proč, bi bilo od njega, zdravnika, brezvestno. Mogla bi vtihotapiti škrlatinko tudi še v kakšno drugo družino. In zato se je odločil, da bo mačko – dezinficiral. Skoro pol ure jo je kopal v milu in sublimatu. Cvilila je in branila se, ker jo je kaj temeljito krtačil in čistil, ali pomagalo ni nič. Vendar je bila vsled te naporne desinfekcije popolnoma onemogla. Vsi smo prihiteli v moževo sobo. Vlada in Maša sta jokali in tudi jaz sem godrnjala, da bi bilo bolje, če bi mački dal strupa. Poginila bi bila hitro in brez bolečin. Siromak mačkica je dobila krče in žalostno je bilo videti, kako se zvija. Odnesli smo jo v kuhinjo, jo dali na štedilnik in pokrili s toplimi krpami. Čez kake pol ure ji je malo odleglo in drugi dan je bila popolnoma zdrava.

Zdaj je že velika, zelo lepa in priliznjena. Vsi se radi igramo z njo. Imenitno skače. Včasih zvečer po pol ure gledamo, kako se igra v kuhinji. Mašica je vanjo zaljubljena, vendar se ji mačka konsekventno umika. Prevelika ljubezen je tiranska. Maša jo preveč stiska in mečka, zato se ji skriva, kadar more. Tudi Barica se je popolnoma pomirila z njo in če zopet kdaj uide, je ona prva, ki jo gre iskat. Ona nas vse pozna in veselo nas pozdravlja. Zdi se nam, da bi bilo prazno v hiši, če ne bi bilo naše ljubeznive, čedne in verne mačkice. Res je, da nam je najbrž ona ugonobila žabico, ali niti ljudje niso brez napak in kdo izmed nas še nikdar ni naredil nobenemu živemu bitju nič žalega?

JAREM315

315 Domači prijatelj 1909, 7 (1. julij). 172–177. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Jho) je izšel v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 1. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 83–92. Hrvaški prevod (Jaram) je izšel v Savremeniku 1909, 1. 27–31.

Kipar Aljoša je imel danes poln atelje. Prišlo je nekaj njegovih dobrih znancev, umetnic in umetnikov. Zbrali so se takoj po obedu in s smehom so zaključili ostati pri njem ne samo popoldne, ampak tudi cel večer. Takoj so začeli kuhati čaj. Eden je odšel kupovat zakuske, vino, sladkarije in sadje, drugi delajo cigarete za vso družbo, a nekaj konservatoristov je snelo raz sten kitare, mandoline, balalajke in tamburice, ki so visele po zidovih za dekoracijo. Kiparjeva delavnica se je napolnila z bučnim življenjem, s smehom, petjem in veselim razgovorom.

Potrebovali so zdaj kupice za vino, pa krožnike za sladkarije, žličice in skodelice za čaj, vžigalice za cigarete – in celo društvo išče po kiparjevem boemskem gospodarstvu te predmete v ateljeju, v malem postranskem kabinetu in v predsobi. Vse se giblje sem in tja, skače in ščebeta, povsod odmevajo šale in smeh.

Ena od slikaric hoče papir in pero, hoče pisati znani družini, kjer je povabljena na večerjo, da je ne bo. Tukaj je kratkočasnejše.

„Kamila hoče papir in pero!“ kriče nekateri.

„Samo izvolite v kabinet, tam imam celo pisalno mizo,“ pravi Aljoša, ki ravno gnete iz gline v občo zabavo karikaturo znanega mecena.

„Poiščite si v miznici, kar potrebujete!“

„A če najdem kakšno tajno?“

„Nič za to. Pri meni ni tajn.“

Slikarica stopi v kabinet in sede k mizi. Na mizi ni papirja, zato izvleče prvi predal, ki ji pride pod roko. Poln je raznih pisem, a zgoraj na vsem leži eno, čigar rokopis ona dobro pozna.

Brž zopet zapre predal in potegne drugo miznico, kjer najde papir in kuverte. Junaško piše, ali lica ji gore, a srce udarja nemirno.

Kaj piše? Kaj stoji v tem pismu?

Kakor kača se je zagrizlo to vprašanje v njeno srce, roke se ji tresejo, neka čudna napetost ji napolnjuje prsi.

Pa saj to je smešno! Po štirih letih! Zakaj se toliko razburja? Davno je že vse končano, davno že je namesto ljubezni in bolečine prevzela njeno dušo mrzla otopelost.

Ljubezen to ni. Ali samo vedeti, vedeti hoče, kaj piše.

Vstala je, da bi odšla v atelje, ali nekaj jo s silo povleče nazaj k mizi. Trenutek, dva se še obotavlja, potem odpre predal in vzame list.

To je njegovo pismo.

Aljoša mu je prijatelj. Davni prijatelj. Vendar onega, kar se je zgodilo pred nekaj leti v Italiji, onega ne ve. Ne ve za njeno neumno in strašno ljubezen, za ono goljufivo, kratko srečo, za oni obup, za one solze, za celo tisto njeno krasno in prazno fato morgano.

Minilo je, izginilo. Kakor da se ni niti dogodilo.

Kdo je vse to preživel? Kaj ona? Zares ona?!

Odprla je pismo in brala je, kaj piše svojemu prijatelju Aljoši. Vestno in malomestno riše svoje življenje.

Oženil se je ... To ve. Živi brez skrbi... Moj Bog, pravzaprav neumnost; vseeno. Potoval je ... Kdo ne potuje?

Ne zanimajo je te malihernosti.316 316 malihernost – malichernost, češ. nepomembnost, neznatnost.

Ali glej, tukaj piše, da se je umiril.

Aj, kako pijejo njene oči te besede! Umiril se je. Ha, ha. Lepo. „Življenje prisili človeka, da delaš kompromise, a če narediš prvi kompromis, boš napravil jutri drugega in pojutrišnjem tretjega. Jaz več ne gorim, zakaj navduševanje, zakaj ideali?! Bolje se živi brez vsega tega.“

Tako piše on.

Kakor da se je napila starega, ognjenega vina, tako ji je zavrela kri v glavi, v srcu, v sleherni žili. Prezirljivo vrže list nazaj. In kakor da ima tega človeka pred seboj, ki ji je dal tako malo sreče in toliko solz, tako se ji zabliskajo oči.

„Mrtvec!“ zamrmlja med zobmi in srce ji vztrepeta v prekrasni, divji in opojni zavesti, da ona živi, da ona gori, da za njo ni kompromisov.

One besede o umirjenju, tisto o kompromisih, to je bilo zanjo kakor satisfakcija razžaljitelja razžaljenemu, satisfakcija, na katero je nevede čakala, dolgo čakala. Ni treba, da mu vrže svoj prezir v lice, ni treba, da mu pokaže svojo nadmoč, zadosti, da čuti vse to v sebi, v svoji duši in v svojem srcu.

In vendar, potrebovala je to njegovo lastno priznanje popolnega duševnega bankrota, da more popolnoma obračunati z njim v svojem srcu. Istina, davno že je temeljito udušila svojo ljubezen do njega, ali vendar jo je včasih vznemirjalo neko temno, zagonetno čustvo. Trpela bi, veliko trpela, če bi se on dvignil nad njo, če bi postal večji od nje, boljši in silnejši. Ko se je med njima vse končalo, je moral padati in ne se dvigati, da se ji je bilo mogoče osvoboditi vseh spominov, sanj in želj, ki so jo kdaj vezale nanj.

Stopila je zopet v atelje, ali spremenjena, bolj sveža. Kakor da je izbojevala dolgo zaželeno zmago, tako so se ji dvigale prsi svobodno in ponosno.

Sedla je k Aljoši.

„Kaj mislite,“ ga je vprašala, „ali verujete, da ni ničesar, prav ničesar od moje moči umrlo v meni?“

„Verujem,“ je pritrdil on s smehom in se zagledal v njene oči, ki so bile ta trenutek plamteče in polne nekakega demonskega zadovoljstva.

„Oh, hotela bi biti Rimljanka in imeti sužnje. Sužnje, da bi jim mogla stopiti z nogo za tilnik,“ je rekla, skočila na noge in se postavila v pozo. „Lepo bi bilo to.“

„Zakaj? Ni potreba sužnjev. Ako je taka vaša zapoved, bom položil svoje srce pred vas, a vi stopite nanj kakor kraljica, ko stopa po rožah, ki jih sipajo pred njo,“ je govoril Aljoša s smehom, globoko se ji priklanjajoč. Ali ko jo je gledal pred seboj tako lepo in zmagoslavno, zazdelo se mu je naenkrat, da ne govori samo za šalo.

„Ne,“ se je premislila ona, „nočem sužnjev. Preziram slabiče. Naj ne križajo mojih cest, naj ne leže na mojih potih. Nočem jih videti, nočem se jih dotakniti. Jaz sem silna in jaka.“ Vzravnala se je in dvignila roke nad glavo.

„Zavidam vam,“ je rekel Aljoša.

„In to tudi hočem, da mi zavidate,“ mu je odgovorila in v mislih je pomislila, da bi ji zavidal tudi on, če bi stal ta trenutek pred njo. Neko sladko čustvo jo je napolnilo. Čustvo izpolnjenega maščevanja, čustvo zmage. A to čustvo dajalo ji je neko divno silo, neko mamljivo srečo. Vzdrhtela je od silne zavesti moči in triumfa.

Nehote je prijela Aljošo za roke in zašepetala je strastno: „Ta trenutek bi mogla premagati vsako dušo!“

Ali izraz Aljošinega obraza jo predrami iz njene ekstaze. Skoraj da se je prestrašila. Hitro ga izpusti in odstopi od njega. Prisede k ostali družbi in začne se razgovarjati, kakor da se ni zgodilo nič. No, vendar čuti, kako vse v njej gori in plamti. Tiha, tajna pesem ji zveni v duši, narašča v mogočen, zmagoslaven spev. Telo ji drhti od neizmernega zadovoljstva, nasičenega ponosa in silne samozavesti.

Aljoša molči. Razburjen je, raztresen, nemiren. Vedno mora gledati vanjo. Šest let in morda še dlje pozna Kamilo, a še nikoli ni njegovo srce hitreje zatrepetalo zaradi nje. Zdaj pa vstaja v njegovi duši čudno neko brezumje, vroč ogenj in neutolažljiva, nespametna želja za njenimi očmi in njeno ljubeznijo. Čudi se samemu sebi, kako se mu užiga srce bolj in bolj, kako se kopiči hrepenenje v duši kakor oblaki na nebu pred nevihto.

Težko prenaša družbo, razmišlja, kako bi jo čim prej odpravil, in obmolkne, popolnoma začuden in presenečen nad vsem tem, kar se godi v njegovi duši.

Šele čez nekaj časa opazijo to njegovi prijatelji.

„Pa kaj ti je?“ sprašujejo.

„Glava me boli,“ odgovarja in razmišlja o čudnih, tajinstvenih drhtljajih človeškega srca.

Skozi leta in leta je vsak dan govoril z njo, smejal se je, šalil, pogovarjal se o resnih stvareh, kakor že donaša to vsakdanje življenje med tovariši. In vendar ni vedel, da je lepa, da ima globoke, ponosne in ognjene oči, da ima bogate, mehke, dišeče lase, da zveni njen glas polno in toplo kakor harfa. Šele zdaj, te minute odkrile so mu vse to, zdaj šele je ugledal njeno življenje, njeno resno borbo umetnice za izpopolnitev svojega talenta, pogumni in vztrajni trud, doseči cilj vseh njih. In njegovo srce je zatrepetalo še močnejše, raznežilo se je v iskrenem spoštovanju pred to pošteno in plemenito dekliško dušo. Vsi dnevi teh šestih let, ki jih je preživela v njihovem krogu, so se mu pojavili pred očmi. In vidi jo vedno ugodno, milo, ponosno in pogumno, delavno in resno. Njen smeh je bil vedno prisrčen smeh otroka, smeh, ki prihaja iz svobodne in iskrene duše. Spomni se neke žalosti, ki jo je prevzela nekoč za dolgo časa, a ki je zospet prešla kakor temen oblak, ki zavije pokrajino v sence, a ki se zopet umakne zmagovalnemu soncu. Nikdar do zdaj se ni zanimal za vzrok tega žalostnega in dolgega molka, ki je padel takrat na njeno bitje, ali zdaj, v tem trenutku, ko je bil tako sam v bučnem veselju tovarišev, se pojavlja to vprašanje kruto in neusmiljeno in stisne njegovo srce v temni neki in trpki pretnji. Ali njen jasni smeh danes, njene odkritosrčne in vesele oči, ki žare danes kakor še nikdar, umirijo ga nekoliko.

Tovariši se pripravljajo za odhod, a njemu se posreči ponuditi Kamili svoje spremstvo. Ona nekoliko premišlja, ali končno privoli.

Kamila stanuje daleč v predmestju. Mesečina sveti, visoko na nebu hite svetli in lahki oblačci od juga proti severu. Ulice so tihe in prazne.

Aljoša bi rad pripovedoval sto stvari, ali usta molče, komaj da včasih izgovori vsakdanjo opazko o potu, o uličnih svetilkah, o prijateljih, ki so bili ta večer pri njem.

Tudi Kamila molči, prsi se ji širijo od veselja in zmage, usta ji trepetajo v zadovoljnem in ponosnem nasmehu. Končno se glasno zasmeje in pogleda Aljoši v obraz.

„Ali veste, da mi je danes imenitno,“ pravi. „Srečna sem in svobodna. Vi veste, da je naša sreča skoraj vedno odvisna od drugega, danes pa sem se rešila te odvisnosti. Res, nekoliko na tuj račun. Ali življenje je pač tako, da so naše zmage zidane na tujih izgubah.“

Aljoša ni odgovoril. Zamislil se je. Kakor da posluša in gleda, kaj se poraja v njegovi duši. Slab je, brez moči in nekako vdano, tiho se čudi novemu življenju svojega srca.

Kamilo prevzame zaupna svetloba mesečne noči, molk mesta, čar tega sprehoda s prijateljem. Pozabi na njegov obraz v ateljeju, na trenutni plamen njegovih oči, ki jo je tako zbegal in mu pove bolečo povest svoje ljubezni. Mirno pripoveduje, kakor da je to tuj doživljaj, povest, čitana v knjigi. Po letih prvikrat govori o tem, pripoveduje o vsem, dotika se globokih ran svoje duše, ki so danes zaceljene in brez bolečin. Morda je bil ponos, ki ji je tako dolgo zapiral usta, ali danes ni niti ponosa več, samo zadovoljstvo, da ima spet samo sebe tako popolnoma kakor zdavnaj prej v prvem cvetu nedotaknjene mladosti.

Oh, kako lepo, svobodno se diha v ponosni samozavesti!

Nikdar, nikdar več ne bo dala svojega srca v tuje roke, svoje duše na milost ali nemilost tuji duši!

Tako pripoveduje, navdušuje se, a njen glas pa je topel, njene oči se svetijo in v prepolnih prsih drhti srce, spet mlado in jako.

A med to ognjeno, ponosno priznanje zašepeta Aljoša, ki je na tem sprehodu popolnoma izgubil samega sebe, one stare, sladke, večno krasne, večno zapeljive besede:

„Kamila, jaz vas ljubim, jaz vas ljubim.“

In kakor da je kanila kaplja tega božanstvenega strupa v njeno polno, močno srce. Ustavila se je kakor v prvem strahu, zatrepetala kakor slabotna bilka, katero vsak veter zaziblje.

„Jaz vas ljubim,“ je ponavljal Aljoša in jo prijel za roke. „Ljubim vas, kakor vas ni še nihče, kakor vas ne bi nihče mogel ljubiti. Jaz sem vas ljubil, odkar vas poznam, čeprav niti vedel nisem, da vas ljubim, in ljubil vas bom do smrti, do smrti, Kamila.“

Brez obrambe so jo našle te opojne besede, zbegano, nepripravljeno, in ona pusti kakor brez volje, da ji poljublja Aljoša roke, da jo pritegne k sebi, da se dotakne s svojimi vročimi, žejnimi ustnicami njenih trdih in ponosnih ust.

In spet jo prevzame ljubezen. Vsa sladka, vsa krasna. Zlomi jo, napolni jo in njena duša se skloni pokorno pod njeno sladko in srečno despotstvo.

„Jaz vas cenim vas, Kamila. Ljubil vas bom zvesto in vdano, osrečil vas bom, zaklinjam se!“ govori Aljoša blažen in omamljen.

Teman oblak se premakne izpod meseca in mehka mesečna svetloba, polna sanj, polna sladkih bajk, se zopet razlije nad mestom.

Kamila se zdrzne.

„Moj Bog, ne, ne, jaz nočem! Bojim se!“ mrmra, se izvije iz Aljošinih rok in steče proti hiši, kjer stanuje.

Aljoša ji sledi skromno in ponižno in med tem, ko ona odklepa hišna vrata, jo roti, da jo ljubi v resnici, v resnici, da jo ljubi iz vse duše.

Prosi jo, naj mu veruje, on ni lahkomišljenega srca, on ni ogenj, ki zagori in ugasne, komaj da je vžgan. Njegova duša je zvesta za življenje, za vse življenje do smrti.

Kamila ne odgovarja, ključ se ji trese v roki, a ko končno odpre vrata, se niti ne poslovi. Samo zbežati, dokler ne predro te besede v srce. Kakor v begu teče po stopnicah.

Vsa slaba, vsa iz sebe plane v svojo sobo. Ali v ušesih ji še vedno zveni njegov glas in v duši ji vstajajo novi upi.

Saj Aljošo pozna tako dolgo, on je drugačen, on je zvest, zanesljiv in resen.

Tedaj pa se spomni solz, s katerimi je tako drago plačala vsak poljub svoje prve ljubezni, zgrudi se na posteljo in bridko zajoka.

„Ne, to ni mogoče,“ misli. „Bojim se, preveč se bojim. Nočem trpeti.Nočem biti odvisna od tujih hirov!“317 317 hir – hrv. muha, kaprica.

A v njenem srcu je že vstajala in rastla nova ljubezen in njena duša se je podajala novemu suženjstvu.

Saj mi vsi, mi vsi nosimo ta jarem, od rojstva do smrti ta jarem, od pokolenja do pokolenja podedujemo ta večni žig človečanstva. Zastonj, naša srca in naše duše so tuje blago, dano v igro tuji volji.

ZASTONJ SPOMINI318

318 Domači prijatelj 1909, 8 (1. avgust). 196–204. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Marné vzpomínky) je izšel najprej revijalno v Vesni (Mladá Boleslav), 5/1906–1907, str. 290–291, 305–307, 325–326, nato še v knjigi Žofka Kweder–Jelovškova: Povídky, 1. del, Praga: Českoslovanská sociálnǎ demokratická strana dělnická, 1910, str. 69–83.

Zunaj je padal sneg. Kakor da je vse umrlo, tako globoka, težka tišina je ležala nad krajem. Tam čez cesto je stala pila. Lesena, široko raztegnjena parna pila. Kakšnih petdeset delavcev je bilo zaposleno tu, razen voznikov iz vseh bližnjih in daljnjih gorskih vasi. In vendar ni segal noben glas od tam sem v pisarno. Vse je dušil sneg.

Stala je pri oknu in neka čudna zloba in srditost sta trepetali v njeni duši. Ravno danes je petindvajset let, odkar je prišla semkaj. Dvajsetletna, mlada, vesela in cvetoča žena je prišla v ta pusti gorski kot s svojim možem. Vsi bregovi daleč naokrog, vsi gozdovi so bili last bogatega barona. A on je imel po nepreglednih, neskončnih gozdovih svoje gozdarje in lovce, svoje drvare in oglarje, imel je svoje pilane in tovarne palic in druge lesene robe. Tudi ta pila je bila njegova.

Marijin mož je bil direktor, a ona je opravljala pisarniške posle. Prišla je sem lahkomišljeno brez strahu, kakor da gre na letovanje. Ni mislila, da bo za večno ostala tu, kakor tudi njen mož ni mislil ničesar takega.

Ko sta se vzela, nista imela ničesar; zadolžila sta se za pohištvo, pa je bilo treba pridno se lotiti posla, da se dolg poravna. Potem so prišli otroci. Pet. Težko se je seliti z otroki in začenjati nekaj novega. Mož je sicer vedno govoril, da pojde nazaj v svet, nazaj v življenje ali ostali so v gorah in leta so potekala.

Vzela sta se v veliki ljubezni ali tekom let zamorila je puščoba življenja vse, kar je bilo lepega in nežnega v njunih dušah. Že dolgo sta živela molče in tuja eden ob drugem.

Enolično in ubogo je bilo njuno življenje, a v njuni srci ni v vseh teh dolgih letih posvetilo nič sončnega, novega in svežega. Obubožala sta duševno. Kakor da se jima je izčrpil razum, kakor da se jima je srce posušilo in duša otrpnela v teh gorah.

Zunaj je padal sneg, a v sobi je bilo vse tako gluho in tiho.

Z neizmernim, molčečim in brezmočnim gnevom je gledala Marija skozi okno, kako padajo tisoči in miljoni snežnih pahuljic319 319 pahuljice – hrv kosmiči. izpod pustega sivega neba. Sovražila je to sobo, v kteri je ostarela, sovražila celo to okolico, gore, gozdove, v kterih je povenelo njeno življenje tako brez svrhe,320 320 svrha – namen. brez koristi in sreče za njo samo.

Res, imela je otroke, petero otrok. Najstarejša hčerka omožila se je že pred letom. Drugi štirje so bili sinovi, a najmlajšemu je bilo šestnajst let.

Na steni nad pisalno mizo so visele njihove fotografije. Vse polno fotografij, trideset morda ali še več. Majhni in večji otroci in skoraj že odrasli. Pogledala je tja in srce se ji je stisnilo v neki jezni bolečini. Pravzaprav je imela od otrok samo te fotografije. Dokler so bili majhni, bili so še njeni, a ko jim je bilo šest, sedem let morala jih je poslati v šole, k tujim ljudem v daljnje mesto. Tukaj v gorah ni bilo šole. V lesenih kolibah in bajtah okrog pile menjali so se delavci često in skoro vsi so bili brez žen in otrok. Vsak od njih prišel je le za nekaj časa sem, samo ona in njen mož sta bila stalna.

„Danes je petindvajset let,“ ji je šumelo po glavi. „Petindvajset let odkar me je pripeljal sem.“

Takrat sta bila šele pol leta poročena. On je silil semkaj, misleč, da bodeta v nekoliko letih prištedila toliko denarja, da se lahko vrneta zopet nazaj med svet. In nista slabo zasluževala. Sam Bog ve, kako se je vse razpršilo. Enkrat je podpisal on svojemu bratu nekake menice. Brat je bil trgovec v mestu, a ko ni mogel več dalje, pobegel je v Ameriko, ostavši za seboj vso silo dolgov. Potegnil je tudi brata v pogubo. Dati sta morala vse, kar sta prištedila, a ravno sta se pripravljala, da pojdeta čez par mescev „nazaj v življenje, med ljudi.“

Vedno je nekaj prišlo vmes. Ko so morali otroci v šolo, stalo je to mnogo denarja. In še zdaj pošiljata mnogo denarja vsak mesec za otroke in še bo dolgo trajalo, dokler bodo stali vsi na svojih lastnih nogah.

Zakaj, samo zakaj sta šla sem v ta kraj?! Če bi bila ostala nekje zunaj, mogli bi skupaj živeti z otroki.

„Imela bi njihove duše,“ si je rekla Marija in postalo ji je tesno v srcu.

Pristopila je k fotografijam na steni in jih promatrala.321 321 promatrati – hrv. opazovati. Velika ljubezen je žarela v njenem srcu za otroke, pa vendar, kaj je imela od njih?! Pisali so ji kratka pisma in še to redko. Odtujili so se ji zunaj v šolah, v mestu. In tudi ko so bili doma na počitnicah, jim ni mogla popolnoma prodreti v srce. Nikdar ni občutila one prave bližine, one krasne topline njihovih duš, srečo ljubezni, ki ne pozna nič tujega, nič trdega med materjo in otrokom. Hrepenela je po njih, a ko so prišli, jim ni znala reči ničesar. Ljubila je njihove oči, usta, lase; njihove glasove, smeh, vse, ali hotela je imeti še več. Včasih je prašala tega ali onega, ko je sedel zraven nje: „Povej, reci, kaj si zdaj mislil?“ a srečala je le začuden, tuj pogled. „Ničesar,“ so odgovarjali ali ona je vedela, da so nekaj mislili – ali kaj, kaj?! Mučilo jo je to in vedno je trpela, kadar so bili doma. Trpela je skoraj več, kakor kadar jih ni bilo. Takrat je včasih sanjarila, da bo prišel Branko ali Milče ali Ivica ali Zlata ali Srečko, da bo prišel in dejal: „Mama, jaz ti bom nekaj povedal ...“ In dolgo dolgo bo sedel pred njo in povedal bo vse, kar se godi v njegovi mladi duši.

Ali nikdar ni prišel nobeden k nji in nikdar ji ni ničesar rekel.

Ko se je hči možila, trpela je Marija mnogo. Šele ko je bilo vse gotovo, je prišla Zlata k nji. Dve leti prej že je ljubila svojega sedanjega moža, ali materi ni rekla ničesar. Šele ko je on dobil stalno nameščenje in se je bilo treba pripravljati za poroko, je prišla in rekla ...

Tisti dan, ko je bila poroka, objela je Marija hčer in rekla ji je goreče, iskreno in iz dna duše: „Da veš, kako sem srečna zaradi tebe, hčerka moja! Kako sem srečna, da greš v življenje!“

Zlata jo je pogledala in se nasmehnila: „Povsod je življenje, mama, povsod!“

Niti hči ni videla, da tu ni življenja, da tu v tej pusti, strašno tihi pisarni življenja niti nikdar bilo ni, da je življenje njene matere tu izginjalo, počasno in tiho umiralo, kakor svetilka umira, če ji ne dolivaš olja.

Marija je vedela, da govore otroci včasih med seboj, „da je mama čudna,“ ali k njej ni prišel nobeden od njih, da bi jo vprašal: „Zakaj si taka, mama?“

Niso prišli, ker ni imela njihovih duš. Oni ljudje zunaj, s kterimi so živeli otroci večji del leta, oni so ji vzeli njihove duše. Njihovi učitelji, gospodinje, prijatelji, vsi oni so si razdelili med seboj duše njenih otrok, a materi ni ostalo ničesar, skoro ničesar, tamo malo tuje, plahe ljubezni, ki ni imela nobenih toplih, nežnih in tešilnih besed zanjo.

Takrat, ko je to opazila, začela je gledati svojega moža trdo, z veliko obtožbo v očeh. Že prej je polagoma popuščala vez med njima. Zdelo se ji je, da njegova ljubezen ni izpolnila onega, kar je smela pričakovati.

Dolga leta ga je ljubila vroče in globoko. In vedno je čakala na dan, ko bo tudi njegova ljubezen do nje postala krasna in močna kakor njena. Ali on jo je imel rad in nič več. Njegova ljubezen je bila, kakor sto drugih ljubezni, a ona si je domišljevala, da mora on, njen mož, ljubiti drugače, kakor ljubijo drugi moški svoje žene. V začetku niti opazila ni, da njegova ljubezen ni visoka, veličastna pesem bogate, vroče duše, da ni čaroben cvet ognjene lepote polnega srca. Vedno je čakala, da ji odpre zaklade svojega bitja, zaklade, iz kterih se crpi lepota in večna mladost srca. Ni mogla verjeti, da ni takega bogatega zaklada v njegovi duši, da je potrošil in dal vse, kar je mogel, da njegovi zakladi niso bili neizcrpljivi, da je njegovo srce vodnjak, ki se da izprazniti, a ne gorski studenec, ki ne usahne nikdar.

Zdelo se ji je, kakor da je neprestano trkala: „Odpri, odpri! Pusti me k sebi, kjer je lepo in milo, kjer je dosti ljubezni in topline za celo življenje!“

Ni ji odprl.

Dolgo dolgo je verovala, da je v njem neko tajno, težko pristopno svetišče, ali iskala ga je zastonj. Pozneje, po letih, začela je sumnjati v te zaklade, v ta vir, v to svetišče... . Pogledala ga je začudeno in bilo ji je, kakor da mora zaklicati.: „Saj ti si prazen, prazen!“

Strašno ji je bilo, ko je prišla do tega prepričanja.

In polagoma je začela tudi sama veneti, srce se je praznilo. Če bi bil on tak, kakor je sanjala nekdaj, vzklilo bi novo cvetje v njeni duši, ali zdaj je bilo vseeno. Za koga bi raslo in cvetelo?

Velika puščoba je prevzela njeno dušo. Ali ni se niti mnogo upirala. Kakor da je moralo biti tako; on ni niti opazil zmene322 322 zmena – sprememba. . Tako pride včasih na človeka, da kakor čez noč umrjejo sanje v njem o lepoti in sreči, umrjejo želje in hrepenenje in on postane drug, osiromašen, kakor pogorelec – ali nihče ničesar ne zapazi. Vsi mislijo, da je isti, kakor je bil, niti on sam se prav ne zaveda, da je mrlič, samo včasih, v tihih nočeh vzdigne se v njemu boleče hrepenenje za onim lepim, kar je sijalo nekoč v njegovi duši, vzdignejo se želje za ognjem, ki bi gorel v srcu, za srečo in veseljem, ki igra v žilah tako razkošno, za življenjem, ki bi bliskalo v očeh in osvajalo raj zemski, samo včasih v tihih nočeh ... Drugi dan, ko vstane, ne ve ničesar več, pozabi na vse sanje, na vse želje, pozabi, da je ubog in mrtev.

Tudi Marija ni dolgo vedela za to. Šele, ko so odšli otroci, ko so odšle njihove mehke, nežne duše od nje in se niso več vrnile k materi, takrat je opazila, da je sama, da nima več niti otrok, da je vsa lepota življenja umrla in obmolknila. Kakor, da je ostala le senca nje same, tako ji je bilo.

Nekoliko let je že, odkar je to opazila. Odšla je takrat gori v svojo sobo v podstrešju. Ko so prišli semkaj, pokrstila je Marija to podstrešno sobo: sobica za nedelje in praznike. Tam je njen glasovir,323 323 glasovir – klavir. na steni vise gosle, na palicah leže slovenske, nemške, francoske in angleške knjige. Ona je bila odgojena zelo skrbno. Njen oče, profesor, jo je sam poučeval v prirodnih naukih in modernih jezikih. Umrl je že dolgo.

V začetku je bila ta mala sobica „za praznike“ tako topla in mila. Skoro vsak dan sta prihajala z možem gori. Ali polahko, tako da se ni niti opazilo, obiskovala sta vedno bolj redko to sobo z daljnimi razgledi skozi okna, to sobo, kjer je bila „spravljena poezija njunega zakona,“ kakor sta se šalila v začetku. Vse, kar jima je bilo kdaj drago, znosila sta semkaj.

Ali soba je postajala sčasoma sama in gluha. Vedno redkejše je eden ali drugi prihajal sem gori in nazadnje je ključ od tega milega zavetišča skoro zarjavel. Otroci so ljubili vrt in s steklom pokrito verando, „gori“ si ni želelo niti eno od njih …

Pozabili so na sobo, postala je mesto za staro šaro.

Nekoč je prišla Marija gori. Pusto je bilo v hiši, otroci so bili v mestu. Nedeljo popoldne je bilo. Marija se je hotela razvedriti, vzela je gosle, napela nove strune in začela igrati. Ali surovi, neplemeniti glasovi so se zakrohotali po sobi.

Še enkrat je poskusila, s slabimi, drhčečimi rokami. Srce ji je v strahu zatrepetalo.

Ali zastonj je bil trud. Deset let morda ali še dlje ni igrala, prsti so otrdeli. Vse, kar je bilo lepega v njeni duši, je umrlo.

Odložila je gosle. Dolgo je stala nepremično in brezčutno sredi sobe, kakor da se ne upa ničesar dotakniti.

Kolikokrat je rekla s smehom: „Vse sem pozabila, čisto sem podivjala v tej pustinji.“ Rekla je to delavcem, ki so hodili po zaslužek in po obračune k nji v pisarno, kadar so se spomnili, da je treba iti na pot v živejši svet, predno človek tu v gorah čisto ne otrpne.

Kolikokrat je rekla in pripovedovala o tem, da je „vse pozabila“, a vendar ni slutila, da je res in da je tako strašno osvedočiti se o tem.

Odprla je glasovir. Ves prašen je bil in ona se ni upala dotakniti tipk.

Hodila je po sobi gor in dol, da se je vzdigal prah za njenimi krili. Vsak mesec enkrat ali dvakrat je prišla dekla sem gor pospravit. Včasih je šla za njo gledat, včasih ne. Soba se ji ]e zdela pusta in neugodno ji je bilo notri. Pogledala je malo po podu, skozi okna in odbežala zopet dol. Zrak je bil tu gori težek in mrzel, kakor v prostorih, kjer že dolga leta nihče ne stanuje.

Hodila je zdaj sem ter tja, vzela knjigo iz police in z muko prečitala par strani Byrona. Ni razumela vsega, kar čita. Tudi to je bila pozabila. Do noči je ostala gori. Mož je mislil, da je odšla kam na sprehod ali ona je sedela gori nema in brez solz, vsa potrta; kakor da jo je kdo udaril po glavi, tako je bila omamljena. Čutila je, da je umrla v tej sobi vsa poezija njene mladosti in njenega življena. „Soba za praznike“ – to ime je bilo danes le neusmiljen, grenek posmeh.

Kakor beračica, tako uboga je prišla zvečer doli. In življenje je šlo dalje, prazno, pusto, gluho in brez sreče.

Takrat se je začelo buditi v njenem trcu nekaj trdega do njenega moža. Čudne misli so vstajale v glavi, vsega se je spominjala, vse ljubezni, ktere ji ni dal.

Spomnila se je, kako je bilo, ko je imela prvega otroka, Zlato. Trudna je bila od dela, od računov, od pustega knjigovodstva, od gospodinjskih skrbi. In vzela je v nedeljo popoldne

otroka in sela z njim v travo na vrtu. Vse je cvetelo okoli nje, gozdovi so dišali, metulji so se zibali nad cvetovi po gorskih livadah. Dete v njenem naročju je zaspalo. Neizmerno lepo se ji je zdelo, da odpočiva tu v zeleni travi z otrokom in se greje na spomladanskem solncu.

Tedaj je prišel njen mož: „Odšel bi doli v vas. Prišlo bo nekaj gozdarjev iz okolice, pa bi se radi malo pokartali. Sicer nimam ravno časa, mesečni obračun bi moral narediti. Jutri mora brezpogojno oditi na pošto. Ali to bi ti tudi lahko naredila. Punčka spi, dekla je ostala doma, imela boš mir.“

V hitrici jo je poljubil in odšel.

Zelo težko je šla takrat v pisarno. Pusto je bilo notri in mračno. In tako trudna je bila. Zunaj so pele ptice, zunaj je bila nedelja. Cel teden je delala v pisarni in v gospodinjstvu ter se veselila na nedeljo, da se bo malo oddahnila. Vendar je vseeno naredila mesečni obračun, kterega je drugače vedno sam delal. Bilo je to dolgočasno delo, vendar ga je končala nazadnje z nekim posebnim zadovoljstvom. Mislila je, da jo bo pohvalil, ko se vrne, da bo vesel.

Vrnil se je pozno ponoči. Pripovedal je, da so se imenitno zabavali, pripovedoval je vtipe, ktere je slišal od svojih prijateljev, in zaspal je, brez da bi vprašal za obračun. Niti drugi dan se ji ni zahvalil, da mu je naredila uslugo, šele čez mesec dni je rekel malomarno: „Veš kaj, ti bi sploh lahko delala mesečne obračune. Oni, zadnjič je bil popolnoma v redu in tudi rokopis imaš lepši, kakor jaz.“

Takrat se ji je zdelo vse v redu in razumljivo, šele zdaj čez toliko let se je spomnila vsega tega in zapeklo jo je kakor bridko razžaljenje.

In še sto drugih malenkosti ji je prišlo na misel. Če je bil on malo bolan, ona ni vedela kaj bi mu naredila, da bi mu bilo lažje, ali če je njo bolela glava je rekel ozlovoljen: „Molči že enkrat o tvoji glavi! Slišal sem danes že najmanj desetkrat to povest.“ Oči so se ji orosile in molčala je. Rekla mu je za to, da jo boli glava, da bi jo pogladil, pobožal, da bi jo poljubil in bi glavobolja prenehala.

„Ve, ženske, ne morete živeti brez teatra in komedij!“ to je bila ena njegovih najbolj priljubljenih fraz,

„Jaz želim, da vem, da vidim, da čutim, da me ljubiš,“ branila se je ona.

„To je tisto,“ je odgovarjal. „Ve ženske hočete, da se vam vse pove in pokaže, v čustva ne verujete.“

„Tudi čustva iščejo izraza, silijo na dan,“ si je mislila.

Ali to je bilo davno.

In vse se je zdaj vračalo. Vse, kar ji je storil krivičnega.

Prišla je v te gore samo njemu za voljo, a on se je tako malo brigal za njo zanjo. Včasih je odpotoval za par dni v kako večjo mesto po poslu. Vračal se je bolj gibek, svež, novo, elegantno oblečen z raznimi malenkostmi za svojo lastno potrebo. Njej je prinesel kakšen dar, kteremu se je videlo, da je kupljen v naglici, samo tako da ne pride ravno praznih rok nazaj.

Če bi bilo več ljubezni v njem, bi bilo vse drugače, ali on je morda nevede vedno ubijal vso poezijo v njihovem zakonu.

„To vse, kar ti zahtevaš, to so neumnosti! Do dvajsetega leta jih še pojmim, poznejše pa postanejo smešne,“ je rekel mnogokrat in ona mu je verjela, dokler ni res vse v njej zamrlo in se izgubilo za vselej.

Molčala je, vedno je molčala. V očeh mogel bi ji včasih brati vse ono, kar mu je v duši očitala, česar ga je krivila, ali usta so ostala nema.

Počasi se je zbiralo ogorčenje v njej, raslo in se večalo, a danes je doseglo svoj vrhunec.

Danes čez petindvajset let, odkar so tukaj daleč proč od resničnega življenja, danes mu bo povedala, da jo je prevaril, da je zaradi njega njena duša otrpnila in umrla.

Njeni lasje so čisto beli, čeprav ji je šele petinštirideset let in srce je polno razočaranja.

Zdaj, ko bo prišel od pile, bo stopila pred njega in zalučala mu bo v obraz: „Glej, kaj si storil iz mene! Kaj si mi dal za mojo mladost, za mojo lepoto, za moj razum, za mojo dušo. Vse si zlomil, uničil, kakor neumen otrok svojo igračo. Moje srce je prazno, moja glava puhla, duša pusta, kakor pogorišče! Sovražim te!“

To mu bo rekla.

„Sovražim te,“ mu bo rekla, „ker bi bilo najino življenje lahko drugačno, ker bi bili lahko danes bogati in polni sreče, če bi bil ti to hotel! Zdaj nimam niti otrok! Niti eden od njih ne ljubi glasbe, ne ljubi knjig, ne ljubi ničesar, kar sem jaz ljubila v svoji mladosti. Drugačni so, tuji so mi. A jaz nisem kriva. Zakaj me nisi bolj ljubil tako, kakor je bilo potrebno? Zakaj mi nisi dal malo svoje duše, ako si jo imel! Drugače bi bilo. Žalostna sem nad vsem tem. Žalostna nad temi dolgimi leti minule mladosti, minulih čustev, ki so umrla, ker jih nisi znal gojiti. Danes mi je žal, da sem tvoja žena!“

Ravno tako mu bo rekla: „Danes mi je žal, kesam se, da sem tvoja žena! Da sem sploh kdaj bila!“

Pristopila je zopet k oknu in vsa se je tresla od razburjenja. V srcu jo je grizlo nekaj strašnega, neko vroče sovraštvo. Drugačno je njeno življenje, kakor je mislila, da bode. A kdo je kriv? – On!

Zameglilo se ji je pred očmi, zdelo se ji je, da bi mogla to na njem strašno maščevati. Mogla bi ga udariti v obraz, narediti mu nekaj zlega.

Dolgo je stala pri oknu in gledala v snežni metež.

Odprla so se vrata in vstopil je njen mož. Sneg se je topil po njegovem obrazu in po redki sivi bradi. Snel je kapo in okrogla plešasta glava je izgledala zdaj še bolj ubogo. Oči njegove so bile rdeče in vnete.

„Oh, truden sem do smrti!“ je vzdihnil. „Od ranega jutra letam okrog kakor pes. Tako življenje, moj Bog!“

In padel je na stol ves slaboten in ubog. Bilo mu je šele petdeset let ali pusto, dolgočasno in enakomerno življenje ga je bilo popolnoma izcrpilo. Bilo je tudi v njemu nekdaj vsega: malo svežine, veselja in energije – ali kakor se voda v vodnjaku hitro potroši, ako nima od nikoder novega pritoka, tako je izginilo vse tudi iz njegove duše.

Obrisal si je z robcem obraz, neprestano vzdihujoč.

„Kako se mora človek mučiti! In da nima ničesar od tega. Same skrbi, skrbi, skrbi. In nikdar konca.“

Ona je molčala in ga opazovala, zmedena in začudena. Še par trenotkov prej je trepetala kakor v vročici od razburjenja, a zdaj je naenkrat vse nekako otrpnilo v njej, kakor da ugasneš svetilko. Zdaj je svetlo – in tema že skoro v isti tren.

„Zakaj tako molčiš?“ jo je vprašal on. „Kaj ti je?“

Nič, nič,“ je rekla ona z nekim čudnim, tujim glasom. In zopet se je zagledala v moža in ga gledala dolgo dolgo. Kakor da ga že davno ni videla, še nikoli.

Saj je tudi on star, izcrpljen. Da, celo bolj kakor ona.

Ako je skrivil njej, skrivil je tudi sebi. Kako so njegove oči trudne in prazne. Popolnoma prazne, apatične. Ničesar niso znale oteti življenju.

Ali se more tak človek sovražiti? Tak ubog človek?!

On si je trl roke, da bi se malo ogrel. Vstal je in pristopil k peči.

„Kaj imamo danes za obed?“ je vprašal.

In to vprašanje, to vsakdanje stereotipno vprašanje, ki je skozi leta že izraževalo skoro edini interes njegovega življenja, pobudilo je v nji neki žalostni in obenem zlobni smeh.

„Ne vem, pozabila sem, kaj sem naročila zjutraj dekli, da skuha. Imela sem danes druge misli,“ je nadaljevala razdraženo. In zopet se je zgenilo zganilo v nji nekaj grenkega.

„A kaj si mislila? Kaj ti je?“ jo je izpraševal on.

„Danes je petindvajset let, odkar smo tukaj v tem kraju,“ je rekla ona z očitanjem v glasu.

Malo se je zdrznil nad njenim odgovorom, zamislil se je nekoliko, vstal in počasi, trudno začel stopati po sobi. „Minilo je, minilo. Zastonj si človek stare glavo. Hm, starost, starost prihaja.“

„A mogla bi nam biti ta starost lepša in toplejša,“‘ je vzkipela ona.

„Moj Bog, koliko ljudi se dokoplje dandanes do premoženja?! Vsaki stoti. Zakaj da se grizemo, če nismo med njimi.“

„Ne mislim premoženja. Nekaj drugega mislim. Malo duše, da sva si ohranila, malo vedrine ...“

„Tudi z dušo ti je taka v življenju, kakor s premoženjem. Eden jo dobi, drugi jo izgubi v življenju. Jaz sem jo izgubil, zdi se mi. Niti me kaj posebno veseli niti me kaj posebno boli. Da se naspim, odpočijem, najem, to želim, a vse drugo so neumnosti, verjemi.“

Njo so polile solze.

„A meni niso! Meni je žal, žal, da ni drugače! In bilo bi, če bi bil ti drugačen. Tako si tudi moje sanje zadušil.“

On se prime za glavo. „Za božjo voljo, kaj vendar hočeš?! Vse je neumnost. Leta teko tako ali tako. Kaj hočeš? Ko je že tako, je treba molčati. Naj se živi, kakor se je živelo dozdaj. Truden sem, lačen sem. Pojdiva na obed, jaz moram kmalu zopet na delo. Nekaj nam nagaja pri stroju. Molči, ne jokaj. Tudi jaz molčim. Kakor mora biti, tako je.“

In odšel je s svojo vulgarno filozofijo, ki je tako neusmiljena. Neusmiljena in resnična.

A ona je čutila, da je vse zastonj, da je zastonj kesanje in spominjanje. Ničesar, ničesar se ne da več popraviti, predrugačiti. Nič ne koristi niti srd niti grenkost, nobene besede in noben čin.324 324 čin – dejanje. Življenje pojde dalje, kakor je šlo do zdaj in z vsakim letom, z vsakim dnevom postajala bodeta oba bolj uboga, bolj zapuščena.

In odšla je, da obeduje z možem, kakor vedno do zdaj.

MITIKA325

325 Domači prijatelj 1909, 10 (1. oktober). 260–264. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 1–9, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 163–170, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 163–171 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 158–165, v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 96–103. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 109–115.

Mitika je šla na trg. Z Marico je šla, z našo novo kuharico. Zdaj je na trgu vse polno sadja, hrušk, jabolk, grozdja in melon. To je Mitiki zelo všeč, posebno ker ima tudi ona svojo torbico in dobi par češpelj ali kaj takega, da nosi in ne gre samo zastonj in brez potrebe z Marico.

Mitika je črna, to že vemo. To se pravi, za zdaj so njeni laski še svetlo kostanjevi, ali ko bo velika, bodo črni. Oči pa so temne in velike in tako sladke kakor tiste zrele črne češnje, ki jih ima vsak rad. Polti je rjave, zagorele. Na glavi nosi rdečo liško kapico, tako majhno, okroglo, s črnimi franžami nad levim ušesom, kakršne vidiš po celi gorati hrvaški Liki in po celi sivi, skalovati Dalmaciji. Na debele, široke, hitre in nerodne nogice ji natikamo široke amerikanske opanke, v kterih izgledajo otroci še bolj sladko, igračkasto in ljubeznivo nerodno. O veliki noči je bila stara Mitika dve leti, velika je že, močna, čokasta. Telovaditi zna imenitno, z rokami se obesi na drog pa se ziblje sem ter tja, kakor jo uči Vlada, ki je že sokolašica in zna skakati čez konja, čez mizo, vsa plezanja po lestvi gor in dol ter si domišlja, da bo prej ali slej gotovo „naprednjačica“326 326 prednjak – vodja telovadne skupine pri Sokolu. v Sokolu. Ko je bila Vlada stara dve leti, je bila pametnejša, gladko je govorila in razumela je češko in hrvaško, Mitika pa je bolj počasna. Šele zdaj je spregovorila. Ali ona je bolj priliznjena, nekako toplejša in mehkejša. Kadar me zjutraj objame in pravi, da sem „dlaga, dlaga mamita,“ da me ima „vlo lada,“ da je „mamita dobla, lepa“ – ej, kako sladko mi je v srcu, roke so vse mehke prečudne sladkobe. Svet je lep, skrbi odstopijo, tako mirne so misli, vesele, jasne.

Mitika je šla z Marico, v roki je imela torbico in krajcar. Mitika ve, da je krajcar imenitna stvar in zelo lakomna je na denar. Pozabila sem zadnjič mošnjiček na pisalni mizi, bilo je prvega, in mošnjiček je bil poln bakrenih krajcarjev, niklastih petic in desetic, goldinarjev in petkronskih tolarjev. Mitika je splezala na stol, vzela mošnjiček, odprla ga je v nekem tihem kotu, sesula in denar stlačila v žep, ki ga ima na svojem črnem predpasniku in ki je drugače vedno ves poln fižola, kamenčkov, šišk in frnikulj. Stisnila je pest, odšla je v kuhinjo in dala Marici v kovčeg, ki je bil slučajno odprt, prgišče denarja; najbrž nji zato prvi, ker ji daje ob desetih žemljo z mlekom ali pa ji namaže kruh z medom ali maslom. Vlada se je gugala na gugalnici in je letala visoko, skoro do stropa, na njeni stalaži je stala košarica z ročnim delom, nedotaknjena seveda; cele počitnice dela nekak prtič in če bo do božiča gotov, je še veliko vprašanje pri njeni pridnosti. Mitika Vlade ni motila, ni kričala, naj še njo vzame gori kakor navadno, velikodušno in tiho je spustila nekaj kron v košarico z ročnim delom. Potem je odnesla dva debela petkronska srebrnika v predalček tatejeve nočne mizice, kjer so včasih bonboni, ostanek pa je spravila v svoje črne čeveljčke, ki jih nosi samo ob deževnem vremenu. Vrnila se je v kuhinjo mleko jest in jaz sem jo odnesla spat. Vstaja vsak dan že ob šestih, pa je zato ob enajstih vsa trudna in zaspana. Zelo nedolžno se je držala, poljubila me je prisrčno, rekla „lahko not“ in se obrnila k steni s čisto vestjo. Kmalu nato je bilo treba poslati k peku po kruh, a moje denarnice nikjer nikod. Iščem po vseh žepih, torbicah, miznicah, omarah, denarnice ni in ni. Rekla sem končno Marici, naj mi posodi dvajset krajcarjev, da ne morem menjati papirnati denar. Ona odpre kovček, a na njenem nedeljskem šalu leži kup denarja. Spomnili smo se precej, kdo bi znal igrati Miklavža, in dali smo se na iskanje med Mitikinimi igračami. V škatli je bil zajček, kteremu mu je izpulila ušesa, pes, siromak brez repa, in mačka, kteri sem včeraj prišila dva črna gumba namesto rumenih, lepih oči, kakršne je imela, ko jo je prinesla babica Mitiki za god. Tudi majhna lesena zibka brez punčke, pohabljena okrogla muzika, rumeno pišče brez nog in par majhnih žogic je bilo notri. Čisto na dnu med papirjem, fižolom in kamenčki je bila moja denarnica, prazna in brez krajcarja. Zdaj smo vedeli vse in vsi smo se razpršili po stanovanju in iskali ostali denar. Ali šele popoldne je Vlada našla v košarici krone, zvečer šele mož tolarje, a tisto, kar je spravila v črne čeveljčke, smo našli šele čez pet dni, ko je začelo zopet deževati. Od takrat skrivamo vse pred Mitiko kakor pred povodnijo. Vse zavleče in skrije v nemogoče kote, nič ni varno pred njo, ne rokavice ne ključi ne knjige ne čevlji. Če dobi krajcar, stiska ga cel dan v roki in ko gre na sprehod, bi hotela v prodajalnici ali pri branjevki dobiti pol Zagreba zanj. Danes na trgu ji je hotela kupiti Marica za tisti slavni krajcar hrušk, ona pa je hotela imeti grozdje. In kmet se je je usmilil in ji dal grozdja, ker mu je bila všeč in ker ima tudi on doma tako majhno punčko.

Mitika je čudno dekletce. V začetku nisem vedela, da deluje petje in glasba nanjo čisto nasprotno kakor na druge ljudi. Pela sem ji, kadar je bila sitna in žalostna, ali bolj kakor sem ji pela, bolj je jokala. Zdaj že vem, da napravi petje njeno smešno otroško srčece žalostno, in ne pojem, če je ona v sobi. Včasih se spozabim in zapojem na vse grlo kakšno našo staro domačo pesem. Ali takoj priteče Mitika k meni, stisne se v moje naročje, poljubi me, objame me in njene oči so še večje, solzne, žalostne in prestrašene. Če ne utihnem, zajoka, prilizne se, pritisne svoj topli, mehki obrazek na moje lice in me tolaži: „Dlaga mama, dlaga mama!“ Ona misli, da pojem iz žalosti, zato je tako vznemirjena, zato postanejo njene oči velike in polne sočutja.

Imela je punčko, veliko, plavolaso in lepo punčko. Zobke je imela in modre, začudene oči. Te oči so Mitiko zelo zanimale. Vedno so bile odprte, gladke, začudene, nikoli niso zaspale. Mitika jih je imela posebno rada. Vedno jih je tipala s svojimi nerodnimi prsti, prala jih je, poljubovala, pikala jih s svinčnikom, ali one so ostale neobčutljive, trde in vedno enako jasne. Čudila se je Mitika nad temi očmi. Oštevala je punčko, zakaj ne spi, zakaj gleda, vedno, vedno gleda. V noči je ležala punčka na vzglavju poleg Mitike, ali spala ni. Kadarkoli jo je Mitika pogledala, punčkine oči so bile že vzbujene, odprte, mirne in jasne. In Mitiko je to vsak dan bolj jezilo. Natepla je punčko, ali punčka je taka, da ni nič žalostna, gleda, gleda, kakor da ji je vseeno, če jo ima Mitika rada ali ne. Neko popoldne ji je raztrgala obleko Mitika. Vse ji je raztrgala: predpasnik s čipkami, modrc, pošit s srebrnimi nitkami, rdeče kikljico, sploh vse. Punčka se ni zmenila. Prišla je mama, jezila se je na Mitiko, rekla ji je, da je grda in hudobna, vzela ji je punčko in spravila jo je v omaro. Mitika se je držala trmasto in nič ji ni bilo žal, da je šla brez punčke spat. Drugi dan je sešila mama punčki drugo obleko. Ne več tako lepo, ampak čisto gladko, brez čipk. Mitika je vzela punčko in splezala je z njo na divan. Dolgo se je pogovarjala z njo, ali punčka je bila dolgočasna in pusta. Samo gleda, gleda, vedno enako začudeno in neumno. Mitika je šla z njo v kuhinjo, ponujala ji je žemljo, hruško, orehe in fižol, ali punčka ni postala kratkočasnejša. Mitika je našla v kuhinji dolg žebelj. Zabijali so nekaj v steno, pa je ostal žebelj na stolu pri oknu. Nov je bil, velik in svetel. Mitika ga je vzela in odšla z njim nazaj v sobo zelo zadovoljna. Zopet je splezala na divan in se igrala s punčko in z žebljem. Velike, modre in mirne punčkine oči so jo zanimale in jezile. Svetile so se lepo, začudene so bile, široko odprte in nič niso zamežikale, če jih je potipala Mitika s prsti. Kakšne oči so to, kakšne čudne oči! Mitika je prijela žebelj in potrkala z njim na te trdovratne, mirne in lepe oči. Malo je zacinknilo, ali oči se niso zganile. In Mitika se je zjezila prav do kraja. Pikala in tepla je lepe plave oči, suvala vanje, kar je mogla. Vsa je bila rdeča in vroča od napora. Trdno je držala mala pest svetli žebelj in pikala, pikala in suvala z vso silo v modre, mirne punčkine oči. In takrat se je nekaj zlomilo, nekaj je počilo, modre, jasne in lepe oči so se nekam pogreznile in dve grdi črni luknji, dve strašni temni jami, sta se zarežali Mitiki v obraz. Mala roka je omahnila, žebelj se je skotalil na tla, srce je strepetalo v grozi. Strašna žalost se ji je prebudila v prsih, strašno kesanje jo je streslo vso, vso in bridko usmiljenje, grenko očitajoče sočutje ji je stisnilo grlo. Moj bog, moj bog, kaj je Mitika naredila?! Kam so se še pogreznile lepe, mirne, plave oči?! V neizrečeni grozi je obsedela Mitika na divanu s punčko pred seboj. Zakrila si je oči, še dihala ni od strahu. Morda ni res, morda se ni nič zgodilo, zastonj se je prestrašila. Pogledala bo in punčka bo taka, kakor je bila do zdaj, oči bodo, kakršne so bile: velike, mirne in lepe. Spustila je rokico dol, odprla oči, pogledala punčko. Ali punčka je imela dve grdi, črni jami pod čelom, slepa je bila in strašna. Mitika je zakričala na ves glas, spustila se z divana, padla od žalosti na tla, tiščala roke na obraz in trepetala od groze. Prileteli smo od vseh strani. Vrgla se mi je v naročje, obupana, drhteča in prestrašena. Stiskala je svojo glavico na moje prsi, vzdihovala, kričala od groze in žalosti, vsa je bila mokra od bridkih, skesanih solz. Vlada je vzdignila punčko. „Kaj si naredila?“ je vprašala, ali Mitika je vpila še bolj strašno, še bolj obupano. Skrili so punčko, a jaz sem nosila Mitiko po sobi gor in dol, tolažila sem jo, poljubovala sem jo, z najslajšimi imeni sem jo klicala. Ali ona je jokala neutolažljivo, vedno je ponavljala: „Mama, beba bebe, beba bebe,“ kar se pravi „punčko boli, punčko boli“. Celo uro sem jo imela na rokah in komaj sem jo malo umirila. Tiščala je oči skupaj, ni si upala pogledati, da ne bi zopet zagledala dveh črnih, strašnih jam v sladkem, smehljajočem se punčkinem obrazu. Mitika ima sploh zelo rada punčke, igračke in posebno otroke. Zapazila sem, da imajo majhni otroci zelo veliko naklonjenost eden do drugega. Prej včasih mi je bilo smešno videti, kako se srečata dva psa, kako se ovohata, gledata in seznanita. Zdaj pa vem, da delajo majhni otroci isto. Mitika sreča fantka ali punčko njene dobe in takoj teče k otroku, pogleda ga, prime za gumb ali za pentljo, potipa mu ličece, pogladi laske, sploh obnaša se z neko sladko, neumno, toda mično nerodnostjo. Če je fantek tudi prijazen, če punčka ni ponosna, ampak ljubezniva, se stvar prav gladko in lepo izteče. Otroka se pogledata, prijazno seznanita in v največjem prijateljstvu ginljivo poslovita. Če pa naleti Mitika na otroke, ki so bolj samosvoji, redkobesedni in resni, se konča cela historija večkrat prav viharno. Mitika ponuja vedno bolj goreče svojo prijaznost, če pa le ni odmeva, se zna naglo razjeziti in njena velika ljubeznivost se spremeni ravno nasprotje. Zelo razžaljena je, namrgodi se in kar razžaljiva postane. „Ti si bek,“ pravi, kar pomeni, da je tista punčka grša od noči. Če ta izjava nima posebnega učinka in če ozmerjani flegmatično caplja svojo pot dalje, zna postati Mitika rabijatna.327 327 rabiatna – rabiat – nem. nasilna. Na promenadi je dva fantka pri taki priložnosti kar prevrnila, eno punčko pa je uščipnila v uho. Seveda je ona tudi dobila plačilo, kakršno ji je šlo, ali zdaj vseeno pazimo strogo nanjo in svarimo flegmatičnejše gospodke in gospice pred njeno agresivno ljubeznijo.

Sicer pa ima Mitika sploh še jako naivne pojme o svetu. Zadnjič smo se peljali s fijakerjem k Savi. Seveda je bila tudi Mitika z nami in vožnja ji je bila tako všeč, da zdaj vsakega fijakerja že od daleč navdušeno pozdravlja. Včeraj je bila ravno zelo trudna, ko smo šli po ulici. Pred nekimi vrati je čakal fijaker. A Mitika tebi nič meni nič se kar lepo izpuli iz rok in naravnost k fijakerju. Kar na trotoar je sedla, ko nismo hoteli akceptirati njenega predloga. Z vsemi štirimi se je branila iti dalje in nikakor ni mogla pojmiti, zakaj smo tako trmasti in neumni in se ne peljemo s fiajkerjem, ko stoji pred nosom in je tako fletno voziti se z njim po mestu.

Zvečer, ko je čas, da bi šla spat, Mitika šele prav oživi. Pri večerji mežika z očmi, komedije dela, zobke kaže in klepeta brez prestanka. Kakor živo srebro se vrti na stolu, priklanja se na vse strani, meče servieto v tateka in ne ve, kako bi bila še bolj ljubezniva in priliznjena. Ali koristi ji to vse skupaj nič. Trdega srca jo dvignem s stola, nesem v spalnico in nobeno poljubovanje in objemanje ne pomaga: v posteljo mora, pa mir. Če pa mene kak večer po naključju ni doma, najdem, ko se vrnemo, Mitiko vselej v Vladini postelji. Vlada se izgovarja, da je bila Mitika najbrž bolna, ker je jokala in nikakor ni hotela zaspati. Jaz pa že poznam take bolezni. Igrati se hočeta obe in če vzame Vlada Mitiko k sebi v posteljo, zaspita ob desetih namesto ob osmih. Zato je Vlada vselej okregana zaradi Mitikine „bolezni“. Kadar je v naši družini kakšen posebno svečan in prazničen dan, kakšen god ali kakšna druga rodbinska slava, takrat ima tudi Mitika več slobode. Zvečer jo pustim, da leta v sami srajčki okrog po sobah. Zdaj poleti so zaradi vročine odprta vsa okna in vsa vrata, pa ima Mitika dovolj prostora za svoje letanje. Najbolj se ji dopade skakati po posteljah in divanih. Skače, skače, naenkrat se spusti, pade in odskoči kakor žoga k višku. Vriska, smeje se, vsa srečna je in zadovoljna. In mi vsi, ki gledamo našo veselo, živo, ljubeznivo Mitiko, smo z njo veseli, brezskrbni in živahni.

Moje mnenje je, da so take Mitike vsaki hiši jasen blagoslov, vesela sončna srečica, ki prežene vse skrbi iz misli in razvedri vsako žalostno srce. O, Mitike, zlate, ljubeznive, prisrčne Mitike!

POTRES328

328 Domači prijatelj 1909, 12 (1. december). 316–320. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 48–53, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 171–176, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 172–178 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 166–171. Češki prevod (Zemětřesení), Vydrovy Besedy 10/1910, št. 5, str. 116–117.

Jesen se je začela s svojim deževjem. In kakor je že ob takem vremenu, je dobila naša Mitika angino. Ves teden je ležala, a ko je ozdravela, sem obolela jaz. Vrat mi je tako močno otekel, da skoraj deset dni nisem mogla ničesar jesti in sem jako oslabela. Tisti dan sem vstala in ker sem imela nujne opravke, a zunaj je sijalo sonce, sem se odpravila ven. Težko je še šlo, noge so se mi šibile in čutila sem tako utrujenost, kakršna prevzame človeka po vsaki bolezni in ki pravzaprav ni neprijetna, a vendar naredi vsakogar nesposobnega za delo. Komaj sem prešla nekaj ulic, že me je oblival znoj od napora. Opravila sem, kar je bilo najpotrebnejšega, in se domov grede ustavila v kavarni. Pozdravili so me vsi in poizvedovali, zakaj me tako dolgo ni bilo na spregled. Kavarnarica, Slovenka, mi je pravila o svojih otrocih, ki tudi bolehajo, a stari major, ki sedi pri naši mizi, mi je svetoval, naj pijem lipov čaj z medom, ta da prežene vsako bolezen. Natakarček mi je prinesel kavo, natakar pa cel kup časnikov; videlo se mu je, kako mi privošči, da zopet zvem, kaj se po svetu godi. Kavarna je bila precej polna. Bilo je okoli enajstih, nekateri profesorji so prišli iz šol, trgovci od svojega prvega posla, zdravniki od svojih jutranjih obiskov, a vseučiliščniki imajo tako cel dan čas, ob vsaki dobi jih najdeš povsod.

Zatopim se v časnike, popijem kavo in si mislim, da je vendar bolje, da sem vstala, kakor da bi še en dan tičala v postelji, ki se bolniku pristudi kakor jetniku ječa. Zunaj so vrveli ljudje. Zagreb je živahno mesto in posebno na Ilici je živ promet, pločniki so vedno polni, po cesti drdrajo kočije in vozovi.

Vtem nekaj zabobni, čaše zažvenkljajo, kavarna se strese. V prvem trenutku si mislim, da je kakšen voz s pohištvom, ki tudi ropotajo, kakor bi se svet podiral. Ali bobnenje raste, vse se zaziblje močno in izrazito.

„Potres!“

Neko čudno čustvo spreleti srce, oči se razširijo, obraz postane v hipu hladen in bled.

Vtem že skačejo gosti izza miz, vse je že na pragu.

Nasmehnila sem se, v resnici nasmehnila. Kakšni so to strahopetneži! Kar je, je. Če smo še živi, če se strop še ni udrl na nas, če stene še stoje, ne bo hudega. In hladnokrvno ostanem na svojem mestu.

Ali v tistem hipu se spomnim, da popravljajo hišo, kjer stanujemo. Spodaj v pritličju obnavljajo prodajalniške prostore in preden sem obolela, sem videla, da so podrli vse oboke in razdrli pod prvega nadstropja. Zidovi med sobami v prvem nadstropju vise v zraku, v pritličju je en sam velikanski lokal brez prezidov. Sam arhitekt mi je pravil, da so oboke vrgli ven, ker zavzemajo preveč prostora, in da jih bodo nadomestili s traverzami. Če traverze še niso vzidane! Vse se je porušilo in sesulo na kup. A mi stanujemo v drugem nadstropju ravno nad prodajalno. Že tako je počil v spalnici omet in kuhinjska vrata se težko zapirajo, ker so se zidovi malo povesili, ko so brez podpore.

In naša mala!

Ne vem, kako sem prišla na ulico. Ljudje so kričali: „Pozor, dimniki se podirajo!“ A jaz sem že sama od sebe tekla po sredi ulice. Vse polno ljudi je bilo zunaj. Niti opazila nisem, da sem skočila čez kup opeke in ometa: okno se je zrušilo raz streho.

Nekdo me je srečal. Znanec, časnikar, ki se je že ogledoval za zanimivostmi, da bi mogel prvi obvestiti svoj časnik.

„Kaj vam je za božjo voljo! Beli ste kakor stena!“ in prijel me je za roko.

„Pri nas se je zgodila nesreča! Hišo popravljajo, ni drugače mogoče, kakor da se je vse podrlo. Samo mala, kaj bo z malo!“ sem govorila kakor brez uma in tekla dalje. Tekel je z menoj od straha, da se ne zgrudim.

Kakor v sanjah sem slišala njegov glas: „Nič hudega ni, verjemite, nič hudega!“

In tu na oglu je že naša hiša. Zunanji zidovi stoje – ali kako je notri!

Pred vrati stoje gospodar, arhitekt, nekaj sobnih slikarjev, mizarjev in delavcev.

„Nič se ni zgodilo,“ pravi gospodar.

„Traverze so že na svojem mestu, stropi in podi spet napravljeni,“ mi pripoveduje arhitekt in pristavi s čudnim glasom: „Pred nekaj dnevi še bi se bili vsi notranji zidovi udrli, vse bi bilo na kupu!“ Bled je, ustnice so mu brez krvi, oči še vse prestrašene. „Vi bi se bili gotovo ponesrečili.“

Znanec časnikar se je nekam izgubil, a od tramvaja sem hiti moj mož. Nič se ne čudim, od kod se je vzel in da ni v bolnišnici.

Še nikoli nisem bila tako hitro po stopnicah gor, četudi nikdar ne hodim počasi.

Nič se ni zgodilo. Res je počilo nekaj zidov, okraski nad vrati so odpadli in nekaj ometa se je sesulo s stropa – ali hudega nič. Služkinji sta bledi in razburjeni, Mitika pa venomer ponavlja: „Ruši se, ruši se.“

Vzamem jo v naročje in zdaj šele vidim, da v desni roki krčevito držim kos žemlje, ki sem jo v kavarni prelomila, ko se je ravno zatreslo.

Zasmejala sem se. In vtem že zvoni tudi Vlada. Še nikoli je ni bilo tako hitro iz šole.

„Kaj vam ni nič?“ vpraša moško. „Mene še strah ni.“

„Tudi nas zdaj ni več,“ pravi moj mož in zopet odide, da vidi, kaj je pravzaprav bilo.

Nekaj dimnikov se je porušilo, nekaj okraskov je padlo s fasad in nekoliko zidov je počilo. To je vse. Po ulicah se gnetejo ljudje, nekako živahno je, skoraj veselo. Vse šole so zaprte, vse banke, vsi uradi. In vse to: dijaki, uradniki, delavci, vse se sprehaja in prodaja zijala.

Na dvorišču so se zbrali otroci. Tudi Vlada bi rada dol. Pustim jo, še mene sili nekaj ven. Bolezen je nekako prešla, čila sem in zdrava.

V veži malo postojim in poslušam otroške pogovore.

„Jaz sem se takoj spomnil Mesine,“ pravi osemletni dečko našega hišnega gospodarja.

„No, ni bilo tako hudo,“ meni njegova štiriletna sestra z neizrečeno modrim obrazom.

„Mi smo kar hitro pobrali knjige in brž domov!“ pripoveduje eden.

„Mi smo bili pa na dvorišču. Poleg naše šole popravljajo cerkev. Zazibalo se je in nekaj opek je padlo med nas, ena čisto pred mene. Mislile smo, da jih zidarji mečejo, in smo zakričale, kaj delajo, pa je bilo s strehe. Nekaj je bobnelo in se treslo. Z dvema vozovoma so pripeljali malto pred cerkev. Pa so se konji naenkrat splašili in strašno skakali sem ter tja. Pa smo mislile, da se od tega trese,“ je pripovedovala hišničina Štefka.

„Od potresa so se splašili,“ je odločil profesorjev Mirko, ki hodi že v gimnazijo.

Nekaj otrok je prišlo iz sosednjih hiš.

„V naši šoli je ves strop razpokan, kar zaprašilo se je,“ pripoveduje ena od deklic. „Ali ste se vi kaj ustrašili?“

„Kaj se bomo ustrašili? Nič se ne bojimo. Samo to je fletno, da danes ni šole,“ meni izvoščkov Polde. „Zaradi mene je lahko vsak dan potres, jaz se ne bojim.“

„In če bi se nam tako zgodilo kakor v Herkulanumu in Pompejih, a?“ vprašuje Tinka, ki je njen oče zastopnik za gramofone. „Mi smo se ravno ta teden učili o Vezuvu in o Etni.“

„To je že stara stvar,“ se odreže Polde. „Dandanes se nič več ne zgodi kaj takega. Vezuv in Etna zmerom bruhata ogenj. Ogenj in pepel in lavo. Zato je tam nevarneje. A bogme, iz našega Slemena nad Zagrebom še nisem videl, da bi se kadilo.“

„No, a Mesina!?“ vpraša gospodarjev Leo. „To se je zgodilo lani. In Lizbona in Martinik?“ pristavi. Še nekaj imen ve, pa se jih ne more domisliti. Strašno se zanima za take stvari in rajši bere opise ognjeniških žrel in potresov in podzemeljskih jam in povodnij, rajši od najlepših pravljic.

In tudi Polde ni kar tako, tudi on dosti ve.

„To je vse pri morju,“ se odreže učeno. „A kje je morje od Zagreba. Malo se zamajemo, pa kaj za to. Hudega nam ne bo.“

Pozabili so na potres in začeli metati diabolo329 329 diabolo – it. igrača, nekoč imenovana tudi hudič na dveh palčkah. v zrak in pa cepelin. To je najnovejša otroška igrača in ne tako draga kakor diabolo. Na železno, zavito paličico se spusti nekakšna perut iz pločevine, se hitro potisne kvišku in šment zleti do drugega nadstropja visoko. To velja deset krajcarjev, poštenega diabola pa ni izpod treh kron in še se hitro pokvari.

Tako smo prebili prvi letošnji potres.

Ko se je drugič zazibalo, je bilo to ob tri četrt na sedem zjutraj. Vlada je ravno vstajala. Mitika pa je še spala sladko spanje takih malih pravičnikov.

Zatreslo se je in že je skočila Vlada k Mitikini postelji, jo neusmiljeno potegnila ven, zakričala in skočila na prag med spalnico in kopalnico. Mitika, sirota, je pri tem butnila z glavo ob zid in jokala na vse pretege. Jaz pa sem morala Vladi reči, naj reševanje ob takih prilikah prepusti rajši meni.

Navajeni smo že na potrese. In naj reče kdo, kar hoče, ljudje smo vsi optimisti. Nihče ne misli na kaj hudega, čeprav nam je vedno za petami. In žalostno bi bilo življenje, če bi se vedno pripravljali le na nezgode. Zdrav smeh je tudi v nesreči najboljše zdravilo.

Ena mojih znank je zelo bojazljiva. Vsega se boji, tatov, ognja, smrti in bolezni. Ob potresu je skoro umrla od strahu. Ali ko je prišla domov njena mala, ki hodi v otroški vrtec, in se že med vrati bahavo pohvalila: „Mama, v naši šoli je bil pa potres!“ tudi ona ni mogla drugače, kakor da se je od srca zasmejala.

NEKAJ NAVADNEGA330

330 Slovan 1910, 19–23. 51–53. 122–124. 187–188. 407–412. Rokopis ni ohranjen.

Tudi teta ji je prišla čestitat.

Teta Olga je imela že štirideset let in je bila pravzaprav še vedno interesantna ženska.

Učiteljica je bila, in ko so bile njene učenke v tistih letih, ko se najbolj ogrevajo za ideale, je bila tega Olga vzor vsega razreda. Danes ni bila najboljše volje.

Prišla je k Miri, elegantno oblečena, moderno sfrizirana, korektna, kakor vedno.

„Torej tudi ti?!“ se je zasmejala nekoliko porogljivo in poljubila Miro. „Čestitam!“

„Hvala lepa! Greš z menoj v mojo sobo?“

„Vsekakor, ali le, če ne bo drugih gratulantov. In tvojih mlajših sester. Danes bi bila za resen razgovor.“

„Oho! Posebna čast. Sester ni doma, čestitat zdaj popoldne ne bo nobenega. Sicer so pa znanci in znanke v glavnem že opravili svojo dolžnost. Ti nisi posebno hitela. Če bi te še par dni ne bilo blizu, bi imela že pravico biti razžaljena.“

Odšli sta iz salona nazaj na hodnik in po njem na drugi konec stanovanja. Tam je bila Mirina soba. Okna so gledala na vrt. V sobi je stala postelja, divan, pisalna miza. Na oknih so bile rože, po omari in po etažerah je stalo mnogo drobnarij, malenkostna šara, včasih ugodna očem, če je ni preveč.

„Hočeš, da skuham čaj?“ je vprašala Mira. „Tudi cigarete imam.“

„Bon, lahko,“ je rekla teta in se udobno namestila na divanu.

Mira je vžgala špirit pod samovarom, pripravila skodelice, sladkor, zrezala je citrono v tenke kolobarčke in sedla teti nasproti v širok gugalnik. Odpahnila se je z nogo, zazibala, da so parketi zaškripali pod preprogo.

„Kaj imaš torej na duši, teta?“

„Hitro so prišle ... te tvoje zaroke!“

„Ha, ha, teta! Že šest tednov je minilo, odkar si mi čestitala k mojemu štiriindvajsetemu rojstnemu dnevu. Učakati polnoletnost v svobodi, – to ti praviš hitro?!“ se je smejala Mira.

„Lepa si. Lepota ima vedno svoj kurz.“

„Le do gotovega termina, ki bi ga pa nerada doživela nepripravljena. In potem, saj veš, moj ideal ni, da do smrti koloriram razglednice,“ je rekla in pokazala na pisalno mizo, ki je bila vsa pokrita z raznimi kartami.

„No, za klobuke in rokavice si zaslužila.“

„Papa ne bo dočakal Metuzalemove starosti, kaj potem? Samo s klobuki in rokavicami ne morem hoditi okoli po svetu in čeravno sem še vedno precej eterično bitje, vendar ne živim od zraka božjega.“

„Talentirana si.“

„Da, klavir igram, francosko znam, malo slikam – a vse le napol. Še slanega kropa bi si ne zaslužila s svojimi talenti!“

„Pretiravaš! In klobuki, rokavice?!“ „Pustimo to, moja draga tetka! Pokaj si prišla, povej! Da mi odgovarjaš?“

„Da, če hočeš resnico, da ti odgovarjam.“

„Ti?! Če so me prav informirali, draga tetica, ti je bil prej moj sedanji zaročnik, gospod Ferdo Dobernel, zelo simpatičen. Da, celo nekakšna ljubezen je bila med vama, če so mi prav povedali.“

„Dobro si informirana.“

„No, in? ...“

„Zato, ker ga poznam, imam pravico, da ti odsvetujem. Nikar ga ne vzemi! Pred petnajstimi leti sem ga ljubila jaz in vsekakor sem imela svoje vzroke, da sem ga pustila.“

„Zelo nepremišljeno, teta Olga! In če bi danes prišel in snubil tebe? ...“

„Ne vem ... Danes imam štirideset let.“

„Haha! Sama bi ga vzela, a meni ga odsvetuješ!“

„Tebi je štiriindvajset let, draga moja, on pa je – star.“

„Oho, on je lep človek. Interesanten, duhovit. Imeniten odvetnik, vešč politik. Dobra partija je, lepe oči ima in imponira mi. Ljudi, ki imajo lepe oči in ki imponirajo, je lahko ljubiti. Jaz ga ljubim!“

„Dozdaj si ljubila le kvečjemu osemindvajset let stare može. Saj vem. Od petnajstega leta si imela najmanj šest idealov.“

„Več! Toda ideal ni ljubezen.“

„In oni kapitan Leo, ki si ga imela rada štiri leta?! Ki ti je pisal pisma, dolga, ko dnevnike.“

„Imel je časa dovolj na ladji. No, in kaj potem? Bila je ljubezen in je ni. Spoznal je vdovo nekega španjolskega konzula in se je oženil z njo. Bila je morda temperamentnejša, a vsekakor bolj bogata kakor jaz, ki nimam ničesar. Zaradi Leona torej naj grem v samostan, kaj?“

„Ne. Zakaj? Omoži se. Vzemi si mladega, zabavnega, dobrega in premožnega človeka.“

„Po vrbah rastejo.“

„Častilcev imaš na izbiro.“

„Molči. Še za tri dni bi se ne zaljubila v nobenega.“

„A Dobernela ljubiš?“

„Da, ljubim.“

„Ali če bi ne bil dobra partija, bi ga ne vzela ?“

„Morda ne. A če bi bil le dobra partija in nič drugega, to mi lahko veruješ, bi ga odslovila, še predno bi bil prišel v črnem fraku vprašat mojega očeta, ali ga hočem za moža.“

„Star je.“

„Devetintrideset...“

„Dvainštirideset. ..“

„Pa naj bo dvainštirideset!“

„Blaziran je.“

„Kdo je danes star dvajset let in še ni začel biti blaziran!“

„Največji ženskar je, kar jih pozna naše mesto.“

„To je le dokaz, da še ni popolnoma blaziran.“

„Ni izbirčen.“

„Lepa sem, mlada, trdno upam, vzdržati in pobiti vsako konkurenco.“

„Nestanoviten je.“

„Naučila ga bom, da postane stanoviten.“

„Zelo si optimistična. Veš, zakaj se je razdrlo vse med nama? Moraš vedeti, da sva bila zaročena.“

„Nu?“

„Bil je pri nas na večerji. Jaz sem zelo lepo pela in on je bil jako zaljubljen. Vežna vrata so bila že zaprta, ko je odhajal. Moja rajna mama je bila vdova, kakor veš. Zato sva poslali deklo z njim, da mu posveti po stopnicah in odpre.“

„In on jo je poljubil. Ha ha ...“

„Ne, namesto na ulico, je odšel na dvorišče in ko je pri nas vse utihnilo, se je vrnil nazaj v stanovanje – k dekli.“

„Hm, to se večkrat zgodi. Najidealnejši, najzaljubljenejši zaročenec stori najprej kaj takega. Stara sem štiriindvajset let in čitala sem dovolj romanov, da ne bi razumela tega. Seveda zate je bila stvar neprijetna.“

„O, niti ne slutiš! In pa, to ni bila le taka navadna nepremišljenost, – to je bila infamija! Jaz ... jaz, vidiš, sem bila takrat že popolnoma njegova. Vsa sem se mu bila vdala. In ko ga je mama našla zjutraj pri dekli, – o, nikdar ne bom tega pozabila! Zagnusil se mi je. Prosil me je, zaklinjal, rotil se ... Bila sem takrat jako lepa, lepša, ko marsikatera . .

„Rada verujem, teta!“

„Odpustiti nisem mogla. Ni bilo mogoče.“

„To so stvari, – petnajst let stare. Vem, da ne jemljem angela. In potem, ti nisi dosledna. Meni ga odsvetuješ, a sama bi ga vzela.“

„Pa, – v mojih letih se ženske ne brigajo toliko za zvestobo svojih mož. Tebe bo bolelo.“ „Ne boj se. Meni bo zvest. On je dvainštirideset let star, a jaz štiriindvajset. Osemnajst let razlike torej. O, jaz bom znala to izrabiti. In pa: najrazvpitejši Don Juani so v zakonu najboljši možje.“

„Zame je Don Juan nekaj finejšega. Mož izbirčnega okusa, ki, hitro razočaran, išče vedno nekaj novega, boljšega. Ferdo Dobernel ni tak. Vseeno, samo da je predpasnik.“

„Pusti to, teta. Postajaš neokusna. Če bi te tako dobro ne poznala, bi mislila, da mi ga zato toliko odgovarjaš, da mi ga zato toliko črniš, ker še vedno upaš dobiti ga danes ali jutri v svoje mreže.“

Teta Olga si je zažgala cigareto.

„Nalij čaja,“ je rekla, „prečrn bo. V tem, kar praviš, je toliko resnice, da bi morda res privolila postati Ferdova žena, če bi me sam vprašal, še danes vprašal. Iz neumnosti. Zaradi mladostnih spominov, kali. Ali pa recimo zaradi pameti. Ker bi bil to pameten zakon, ker bi danes oba vložila enako glavnico v to podjetje. Ker sem poštena, bi njega vzela, če bi lahko izbirala. Saj to, kar imam v rokah ..., vidiš tukaj ...,“ teta Olga je vzela iz svoje torbice pismo, „to je preveč. To je sreča, a danes je ne zaslužim več prav popolnoma in do zadnjega vinarja. Tisti Poljak, Jan Kolienskij, ki sem se seznanila pred štirimi leti z njim, ko sem potovala ogledat si malo naš slovanski svet, Prago, Krakovo, Varšavo, Moskvo ..., tisti mi piše danes, naj vse uredim, v šestih tednih najkasneje bi hotel imeti poroko. Profesor na slikarski akademiji je, sam umetnik, lep človek. Šestintrideset let star. Malo strah me je te sreče in zato sem danes govorila tako. Ne vem, če boš ti srečna, če je v tvoji moči. Jaz bom! Jaz jemljem sanjarja, idealista, fantasta. V mojih rokah je moja bodočnost. In tudi sreča je v mojih rokah. Lahko je krmiliti tako ladjo, ti pa glej sama! Žal bi mi bilo zate. Usoda je smešna pravzaprav. Zamenjala je nama vloge, morda, kdo ve. Pojdi sem, dekle, in me poljubi!“

Potegnila je Miro k sebi na divan in objela jo je prisrčno in toplo. Ali sentimentalnost se ji ni podala in ker je to vedela, je prižgala novo cigareto. Tudi Mira je sedla zopet nazaj v svoj američanski gugalnik.

„Hm, slikar, profesor... Ideali, lepo na mehkem postlani, na gorkem, v zatišju ... Pravzaprav imenitno! Ti si res fina ženska, teta! Ni bilo zastonj zaljubljenih v te toliko deklet višje dekliške šole! Toliko generacij, letnikov! Zaslužiš biti vzor ... Na, čestitam. Ampak tudi jaz, vidiš, se ne bojim. Kljub tvojim indiskretnostim. Drugi časi ... In Ferdo, Ferdo, vidiš, mi vseeno imponira. Interesanten človek!“

Vstala je, poiskala fotografijo izmed koloriranih kart, ki so se sušile na pisalni mizi, gledala jo dolgo in še enkrat ponovila: „Interesanten človek!“

II.

Več kakor leto dni je že minilo od tega zanimivega pogovora med teto in nečakinjo. Teta Olga je bila že zdavnaj v Varšavi; pridno je pisarila Miri. Tudi danes je prišlo njeno pismo. Opoldne je bilo pri obedu nekaj tujih gostov. Dva državna poslanca, ki sta se samo mimogrede mudila v mestu in na katera se je Ferdo posebno kapriciral. Posrečilo se mu je, da sta prišla k njemu na obed. Prav vešče je znal poizvedeti od njiju, kar je hotel, kakor tudi od vseh drugih.

Ferdova gostoljubnost ni bila brez sebičnih motivov. Da, njegov dom mu je bil najboljše sredstvo, najboljše orožje, da doseže uspeh in zaželjeni cilj, bodisi v odvetniški, bodisi v politični karieri. Ljudem, ki so bili drugače kaj nepristopni, molčljivi in diskretni, je znal pri svoji mizi čudovito hitro odvozljati jezik. A vsi so prihajali radi. In zadovoljni, očarani od njegove ljubeznivosti in duhovitosti, so odhajali in širili njegovo slavo na vse strani. Vse je vedelo, da ni bolj inteligentnega in veščega advokata, kakor je dr. Dobernel.

Mira je kaj spretno dopolnjevala sliko interesantnega človeka. Izobražena in zabavna, lepa in temperamentna, je bila najboljša žena zanje. Spretno je znala voditi gospodinjstvo, prirejati gostbe, reprezentirati in ustvariti ambicijam svojega moža potrebno družabno ozadje. Vsakega je znala privabiti, preparirati, da je imel njen mož potem lahek posel, izvršiti svoje namene, uporabiti vse za svoje svrhe.

„Ti si moj kompanjon,“ jo je pohvalil včasih. „Veseli me, da sem tako dober psiholog. Vsi so mi vsiljevali in svetovali razne bogate partije. Kakor da je denar vse. Lepota in inteligencija, to je, kar sem potreboval od svoje žene.“

Včasih jo je veselilo to. Vendar jo je brzina, s katero se je našla tako hitro v tem viru, večkrat vznemirjala. Dr. Dobernel ni izgubljal mnogo časa, hitro je vse aranžiral, kar se mu je videlo umestno. In to je včasih Miro plašilo. Prejasno je kazal, zakaj jo je potreboval.

Zdaj, že čez leto dni, ji je ta večna gonja za uspehi, za novimi maliki dneva, že presedala. Vloga, ki se ji je zdela prej tako zabavna, jo je začela dolgočasiti.

Vedno je morala biti na straži kakor vojak. Vedno sijajna, neumorna, lepa, zapeljiva in duhovita. Žareče oči, srebrn smeh, bleščeča konverzacija, vse to je spadalo med orožje borbe, ki jo je tako vešče vodil njen mož k vedno novim zmagam. Res, prvi čas je njeno samoljubje slavilo triumfe, ki so potemneli vsa druga čustva. Sladko in opojno ji je zvenelo v ušesih: „Jaz vladam! Jaz sem prva!“ Kako hitro so potemnele vse druge zvezde, ko je nastopila ona! Ona je pograbila žezlo in zakraljevala je nad vsem mestom. O njej se je govorilo največ, z največjo zavistjo – ali prisilila jih je da tudi z največjim priznanjem. V par tednih se je udomačila in izpodrinila druge. Vsa društva, klubi, vse se je trgalo za njo. Nobene prireditve ni bilo, nobene zabave, ničesar, kar se ne bi vršilo, kakor je hotela ona. Najelegantnejša je bila od vseh, najlepša. Na ustnicah vedno osvajajoč nasmeh, vljudno, duhovito frazo, v očeh iskreč pogled. Njen glas je bil vedno v pravem tonu, besede najpripravnejše, kakor izbrane za vsak slučaj; ponosna kakor kraljica in krotka kakor jagnje. Povsod priznanje, hvala, pokloni.

Uživala je to, veselila se je, vznašalo jo je, napolnjevalo s ponosom.

Le včasih, le redkokdaj še se je oglašala utrujenost, naveličanost. In tudi danes. Prepuhli, predolgočasni so bili razgovori pri obedu. Državna poslanca, ki sta takorekoč slučajno prišla do te časti, sta bila človeka kaj srednje mere. Ravno zato so ju postavili za kandidata, zato sta zmagala. Brez barve, bleda, brez odločnih črt, brez odločnega značaja. Mlačna, da je vsak, ki je govoril z njima, mislil: moja sta, mojih nazorov! A nista bila nobenega, niti onega, ki je zjutraj govoril z njima, niti drugega, ki je govoril zvečer. Kimala sta tistemu, ki je rekel belo, in onemu, ki je rekel črno. Samo oni je imel dobiček od njiju, ki ju je znal izrabiti v hipu, ki se ni zanašal na obečanja, ki bi se imela spolniti čez pol leta.

Dr. je bil preveč pameten, da ne bi vedel, kakšne baže možaka sta. Zato je pri obedu obrnil njuni srci kakor prazne vreče. Zvedel je, kar je hotel vedeti, in to mu je bilo dovolj. Tako malo truda ga je stala ta reč, da je bilo skoro dolgočasno. A posebno Mira ni nikakor marala posegati v akcijo. Naročila je kuharici, da pripravi dober obed in to je bilo glavno. Njen smeh, njeni dovtipi so se razpršili kakor rakete v deževnem vremenu, nihče jih še opazil ni. Sedela je pri mizi, ponujala, delila jedi, smehljala se in se dolgočasila.

Tri ure so sedeli politiki skupaj in Mira je bila že trudna, naveličana. V žepu je imela pismo tete Olge. Včasih je posegla z roko in se ga dotaknila s prsti, da je zašuštelo. Kolikor bolj jo je mučilo dolgočasje, toliko radovednejša je bila, kaj ji piše teta.

V vsakem pismu je bilo toliko zanimivega, da jih je čitala, kakor nadaljevanja interesantnega romana. Umetniki, literati, igralci, virtuozi, vse se je vrstilo kakor slike v kinematografu. Vse je bilo zanimivo, drhteče od nekega posebnega življenja. Zabavnejši svet, kakor je bil njen, duhovitejši. Tudi tam intrige, ali drugačne, nekako pristopnejše ženam, bližje kakor diplomatske spletke politikov in stanovske rovarije advokatov. Pestrejše. Tu doma vse bolj suho, nekako brez smisla, sto pen in ena sama pametna osnova, tam bleščeče misli, strastno stremljenje, lepo že samo po sebi. Tu in tam gonja za uspehom ali tam za sanjami, ideali, za nevsakdanjostjo, tu za brutalne ničevosti. Politika! Mogoče, da je to nekaj gigantskega, impozantnega, ogromna borba duhov in nazorov, ali v malem, v malomestnih prepirih je vse smešno, maliherno. Trske, ki frče na vse strani, umazana roba, smeti. – Umetnost je luksuz življenja, luksuz narodov in duha. Kakor cvet, ki je krasen, a ga ne moreš jesti, kakor drag kamen, ki mu ne veš praktične svrhe. Ali raztrgaj cvet, razbij drag kamen in še v drobcih bo lepota!

Končno so odšli gostje. Dobernel je odhitel po svojih opravkih in Mira je odšla v svojo sobo. Vsa trudna je bila od ničevih pogovorov in legla je na divan. Porinila si je svileno pisano blazino pod glavo in nekoliko minut počivala.

„To je blazina sanj in razmišljevanja,“ je rekla nekoč neki znanki. „Kadar hoče biti Mohamedanec zbran, sam s seboj in svojim Bogom, vzame preprogo in poklekne nanjo. Na preprogi je na drugem svetu. Tako je z menoj, z mojim divanom in mojo blazinico, kadar si jo potisnem pod glavo. Druga sem, svoja, sama k sebi pridem na obisk.“

Tako je tudi zdaj ležala in mislila, da je življenje včasih pusto in prazno.

Potem je razgrnila pismo tete Olge in ga čitala.

„Draga Mira!

Danes ti ne bom pisala o nobenem novem znancu, o nobeni novi zanimivosti. Zelo tiho živim že ves ta čas, kar ti nisem pisala. In ti veš, da še nikoli ni bilo tako dolge pavze med najinimi pismi – cel mesec! Morda imaš toliko družabnih dolžnosti, da tega niti zapazila nisi. Vseeno. Kakšno čudno bitje sem bila pravzaprav jaz, kaj, Mira? Kako pogumno sem držala svoje življenje v pesteh, vzela si, kar sem hotela, živela po nekem lastnem poštenju in po lastnem kopitu. Veljala sem za izvrstno moč v svojem poklicu. In vendar danes se mi zdi, da sem imela trdo srce. Ne, gotovo, jaz sem drugačna, popolnoma drugačna. Ponižna in mehka. Prava sreča mi je prišla pozno, v zadnjem hipu tako rekoč. Kako čudno je to! Kakor da sem v sanjah. Včasih se mi zdi: zbudim se, odprem oči in vse bo proč, nikjer sledu o lepoti in o sreči. Kakšen slučaj je to vse, kakšen prelesten, prekrasen slučaj! Kako se je zgodilo vse to? Jaz ne vem. Pomisli, mati bom! S strahom sem nosila prve dneve to srečo v sebi. Sanje, varljive pene, sem mislila. Molčala sem dolgo. Včeraj sem šla s strahom in trepetom k zdravniku. Rekel mi je, da je res, naj se ne bojim ničesar, ker sem zdrava in močna in ustvarjena, da bom mati. Nisem mogla domov, presrečna sem bila. Ne vem kako, da se je moja pot obrnila na pokopališče. Jaz ljubim polja mrtvih, tiho je tam in prazno. Malo živih prihaja k njim, ki so umrli. Tako sem hodila tam med grobovi in spomeniki, med rožami in cipresami, in moje srce je bilo blaženo in polno od sreče. In sem zašla med grobove otrok. Veliko polje jih je in sami majhni križci, sami majhni grobovi. In vse v cvetlicah, vse okrašeno. Odrasle ljudi hitro pozabijo, otrok pa matere ne pozabijo. Kakor zibelke so ti grobovi in križci, povešeni z venci, kakor mali šolarji, ki se drenjajo v vrstah. Nekaj živega je bilo nad temi malimi grobovi, od katerih so nekateri ograjeni z nizkim plotom, tako majhnim in nizkim, kakor je tista ograja, v kateri se učijo mali otroci hoditi. Tam sem se zjokala od sreče. Tudi jaz, tudi jaz bom imela dete. In če bi tudi umrlo … Ali ne, ne, jaz vem, da bo živelo, da ga bom objemala, poljubovala in nosila na rokah.

Draga Mira, vsa drugačna sem, vsa druga. Zdaj lahko umrjem. Vso srečo že sem okusila, ki je sojena nam ženam na zemlji. Takoj ti pišem, da veš, da sem drugačna. Vsa tiha, mehka in ponižna. In če kdaj, želim ti danes iz vse duše: Bodi tudi ti srečna! Bodi tudi ti zelo srečna!

In spominjaj se v lepoti

svoje tete Olge.

Mira je vstala z divana. Neki čudni notranji nemir jo je vzdignil, težka tesnoba, ki je stisnila srce. Sela je za mizo, spravila to sentimentalno tetino pismo, ki je bilo tako drugačno od vseh tetinih pisem. Brez smeha, brez ironije, brez čudovitih in nekoliko drznih aforizmov, ki jih je ljubila teta v osebnem in pismenem občevanju. Preprosto in prisrčno. In srečno.

To pismo je bolelo. Ne zaradi zavisti. O, tako smešna, tako podla ni. Ampak zato, ker pri njej ni sreče, nikoli ne bo stopala poleg nje in vse, kar blešči oči, ves ta sijaj, dnevni uspehi, zmage, – vse je prazen nič brez cene.

Naslonila je glavo v dlani in se vdala mislim, kakor še nikoli v tem letu, kar je omožena.

Njen mož je lep človek, bogat in vpliven. Prijeten družabnik, izvrsten govornik, spoštovan od vseh. Pol mesta ji zavida, štiri petine žensk.

Za kulisami je nekoliko drugače. On je ljubezniv z njo, kavalir. Sladak in gladak, pripravljen – na usluge, nobel v vsakem oziru. Razume se to. Če ji prinese kak dar, je gotovo nekaj finega in okusnega. Za nič ne bi trpel, da jo kdo razžali, poniža.

In vendar. Spretno jo je potisnil tja, kjer in za kar jo potrebuje. V lep salon spada lepa žena kakor ptica v kletko. V gledišču, v družbi nastopa človek v njegovi poziciji in njegovi dobi čisto drugače z mlado, elegantno damo ob strani, kakor sam. Pompozneje.

On je dober z njo, res. Moj Bog, ali kdo postopa surovo s papigo, ki je tako spretna, zgovorna, pisana, da je ponosen nanjo, čeprav je ne ljubi?! Nihče ne bo oškodoval samega sebe. Nihče ne bo uničil svoje lastne posesti in lasti.

In Mira ni nič za sebe in zaradi sebe. Ona je luksuz svojega moža, udobnost, dekoracija, parfum njegovega življenja. Če je kdo dovolj imeniten in bogat, vozi na kočiji poleg kočijaža tudi svojega slugo s seboj po ulicah. Čisto nepotreben je ta sluga tam gori, a vendar ne brez pomena. On je simbol gospodarjeve imenitnosti … Smešen simbol morda, ali potreben simbol …

Interesanten mož …

Ali soprog?

O, zelo ljubezniv, sama šala, sama uslužnost. –

Spomnila se je svojega ženitovanjskega potovanja. Po vsej Italiji sta bila. Tolike krasote je videla, užila tolike razkošnosti, ki jo nudi bogastvo, da je bila popolnoma zadovoljna, da, vzhičena, nad vse hvaležna svojemu možu, ki ji je dal vse to. Doma je bila že zdavnaj mrzla in grda zima. Tam doli še smejoča jesen, ki je prehajala v pomlad. Če bi človek imel vedno tisto lepoto pred seboj, tisto krasno, vedno spreminjajočo se panoramo, ponosne spomine davno propadlih narodov in vso kulturno rafiniranost sedanjosti, – mogoče bi se nikdar ne domislil, da mu česa manjka.

Nikoli se ne bi dotaknile misli neugodnih stvari, pustile bi jih v senci, da se pozabijo za vedno. V senci bi jih pustile, ne bi jih tako brezobzirno osvetljevale očem, ne bi jim otele tistih pisanih, bleščečih dekoracij, v katere so bile zavite v začetku, tistega leska, ki je brez cene in preračunan samo na zapeljevanje in zmoto.

Odpeljal jo je na Capri. Benetke in Florenca in Rim in Napulj in še drugih mest dolga vrsta, majhnih, mičnih, romantičnih, – vse jo je že nekoliko utrudilo. Nista hitro potovala – ali vendar. Večni hoteli, železnice, muzeji, pitoreskne ulice, šum ljudi, – že je bilo skoro dovolj, skoro preveč. In odpeljal jo je na Capri in tam sta v neki tihi samotni vili ob morju, med vrtovi oljk in pomaranč ostala štirinajst dni. O, kakor v pravljicah, tako lepa priroda je ležala naokrog, vsa smejoča, nakinčana, svatovska. Morje in nebo sta laskala očem v čudovitih barvah. Ciprese so bile tukaj bolj temne, palme bolj razkošne in zelene, trava bujna in mehka, bolj kakor kje drugod na severu. Zrak mehak, ves poln južnih dišav, cvetja, ki večno cvete, pomladi, ki je neminljiva. Tudi človek je lepši tod, oči bolj velike, bolj iskreče, vlažne nekako, mehke in sladke. Usta rdeča, užitka željna in ljubezni; roke vdane, medle od sladkosti; duša vsa sanjava, nebeška, svetla in nasičena sreče, kakor roža rose v ranem jutru. In kakor grda gosenica na belem cvetu, tako je v teh spominih tista senca, tisto vse, kar ji je povedal mož neki večer, ko sta sedela na verandi, zavita v en pled, stiskala se drug k drugemu, gledala na široko morje, oblito z luninimi žarki, in poslušala neko sladko daljno pesem, ki je že slaba, trudna prihajala komaj še do njih od nekod iz vrtov, ki so se na stotine vrstili naokrog.

„Ti nisi naivna, draga moja?“ jo je vprašal on in to je bilo bolj konstatiranje resničnega dejstva kakor vprašanje.

„Ne, nisem več naivna,“ se je zasmejala ona. „Prosim te, dekle štiriindvajsetih let, od šestnajstega leta v sezoni po dvakrat na teden v gledišču, vsaj enkrat na kakšni zabavi. Samo goske so v teh letih naivne.“

„Dobro torej. Ti veš, da nisem bil menih niti svetnik.“

„Vem.“

„Torej. Lahko bi ti rekel pozneje čez leta. Ali jaz imam rad čiste račune.“

„Samo govori.“

„Živela bova lepo. Jaz bom vedno obziren s teboj. Jaz nisem kmet. Tudi pozneje ti bo dobro, četudi bi jaz ne bil več tako zelo zaljubljen vate kakor danes.“

„In o tem že zdaj govoriš?! Tega ne sme biti nikdar!“

„Oho, leta, opravki, druge skrbi, poklic … To vse je slana za ljubezen. Nisem več sentimentalen fant … “

„Danes si še!“

„O, zdaj! To vidiš, ta ženitev, to popotovanje, to je izlet v mladostne norije. Sklenil sem že davno, kadar se oženim, bom tri mesce samo zaljubljen. Zaljubljen in nič drugega.“

„Samo tri mesece?!“

„Tri mesece je mnogo za človeka, ki je ambiciozen, kakor sem jaz. Tri mesece brezdelja, to ti je izguba treh let.“

„O, ne verujem!“

„Morda ne. Ker bom lažje, strastneje delal, ko se vrnem nazaj pomlajen.“

„To si mi hotel povedati?“

„Ne tega. Ti si pametna, kaj ne, draga?“

„O, zelo pametna.“

„Stvar je torej taka. Otrok ne bova imela.“

„Kako to? Zakaj? Čemu zdaj govoriti o tem. Za zdaj ljubim svobodo. Še okusila je nisem. Dve, tri sezone triumfov hočem, potem pa... Pozneje bi rada - …“

„Nikoli. To ni mogoče. Nečem, ne smem. Nisem zadosti zdrav za potomstvo, vidiš ... Če ne bi mogel imeti posebno lepih, pametnih, zdravih otrok, rajše ne. Riskirati kakšno tragedijo ... Pametneje ne ... Ali se jeziš, ljubica, ti je žal?“

„Zakaj?... Ne vem. Ne, mislim, da ne. Lepše bo tako. Brez skrbi bom. Samo tebe bom imela rada. Še bolj. Samo tebe.“

„Lahko bi ti bil rekel pozneje. Ali bolje je takoj. Pozneje bi mi kaj očitala. Zdaj ne moreš. Nisem se lagal. In končno. Jaz sem dvainštirideset let star, to si vedela. Inteligentna si, torej …. “

Nekaj čudnega jo je stisnilo za grlo. Neka tesnoba. Ali tako lepo je bilo vsenaokrog, tako čarobno. Morje se je svetlikalo, prelivalo, sanjalo nekam v neznane dalje, snubilo se nekje daleč v srebrnih meglah z nebom. Temni so bili vrtovi, dišav polni. Nebo visoko in neizmerno. Vse tiho, v sanjah, v sladkem spanju. In Ferdova roka, ki jo je držala v objetju, topla, močna od ljubezni; njegove prsi tako varno zavetje, tako mila oslomba njeni glavi. Kakor oblak izpod sonca, tako so prešle besede in vse se je zopet potopilo v srečo, v neizmerno lepoto … Šele danes je postala tista senca grda in odurna, šele danes so postale tiste lahke besede drugačne. Grde in kakor toča za cvetoč vrt. Dolgo je slonela pri mizi, obraz skrit v dlani.

Lepe obleke, vse, kar zaželijo oči, veselic, zabav, plesov – vsega! – poklonov nešteto, šuma, glasbe, smehu – vsega!

Ali včasih bi hotelo srce tih kotiček, malo skrite sreče, ki pride v navadni obleki brez prazničnih luči, brez bahatosti, brez šuma. Ki je kakor ravno polje brez ponosne lepote in vendar ljubko, zvesto in rodovitno vsako jesen. Sreče bi hotelo srce, ki je kakor drevo, cvete spomladi in v jeseni daje sad. Ki je kakor vinograd, čim več delaš v njem, tem dragocenejši postaja. Ki je, kakor miznica, v ktero spravljaš muko svojih rok in te živi do smrti.

Kaj je cvet, ki ga vihar raznese brez sledu in ne ostane za njim sadu?! Kaj je sreča, ki kakor pena izgine in pusti za seboj samo par bornih spominov, ki so vsak dan bolj medli in grenki in morda očitanja in kesanja polni?! Vse mine brez koristi, spremeni se v puste, gole, dolgočasne dneve. Dolgo je sedela in premišljevala.

Hišina jo je zdramila:

„K telefonu, milostiva! Gospod ….“

Stekla je v predsobje.

„Kaj si se že odpočila, Mira?“ jo je vprašal njegov glas.

„Že.“

„Ali bi hotela z menoj v N? V dveh urah bova tam in nazaj. Važen pomenek imam s prijateljem. Z avtomobilom pojdem in če greš z menoj, bom vozil kakor vrag. Cesta je tja ravna, ko dlan.“

„Takoj bom pripravljena.“

„Čez pol ure pridem pote.“

Šla se je oblačit in vse neugodne misli so prešle. Kakor obleka, ki te tišči in jo odložiš. Hitro sta bila iz mesta. In kakor ravna črta je sekala cesta polja in travnike. Tu pa tam je raslo na meji drevo, vasice so ležale pod hribi na straneh. Kakor veter ju je neslo po prazni cesti. Pisane njive so jima bežale vštric, zrak se je svež in krepak zaganjal v obraz. Globoko so dihale prsi, mlada in polna moči je vrela kri po žilah.

„Še hitreje!“ je zakričala Mira. Veter je vzel njen glas in ga raznesel po njivah. Odtrgal ga ji je od ust in odnesel seboj v svojo prostost.

Samo en hip jo je pogledal njen mož. Kakšne razburjene, lepe oči! Uživanja lačne, moči in mladosti pijane. Z eno roko jo je privil k sebi, z drugo je ravnal krmilo. In še hitreje sta letela čez ravan. Kakor vihar, kakor misel. Predrzno, trepetajočo slast je čutilo srce, prikrit strah in čudovito, brezmejno moč.

Leteti, leteti nekam v neznane dalje. Brez prestanka, brez diha. Kakor se vihar vali po ravnici, kakor orkan drvi čez hrib in plan.

Malo mestece je skočilo izpod hriba prednju. Dolina se je stisnila, na cesti je nekaj zamrgolelo.

Prenehal je v divjem in krasnem letu, previdno sta se vozila med vrtovi, se ogibala vozovom in ljudem. Še par minut in konec je bilo lepe pijanosti.

Potem dolgočasne pol ure v provincialnem salonu s staro, korektno gospo s staromodno frizuro in ravno takimi nazori. Pol ure konvencionalnih fraz, sladkih laži, spretnega laskanja, vešče prikritega dolgočasja.

In zopet vožnja nazaj, hitra kakor veter, čaroben napitek živcem, potenciranje vsega uživanja, vse moči v človeku. Tri četrt ure plesa ob prepadu, užitka, ukradenega tik smrti, vriska v nevarnosti. En kamen morda na nepravem mestu, en trepetaj roke in zaletela bi se nekam v kri in v pogin.

A vendar se iskre oči in usta trepetajo v zmagosvestnem nasmehu divje slasti.

„Ali si zadovoljna z menoj, Mira?“ jo je vprašal, ko ji je pomagal na tla.

„O, zelo!“

In šla je in napisala teti Olgi, da ji čestita. Da se je vozila imenitno. Da je življenje lepo, če je človek mlad in zdrav in bogat.

III.

To je bila zdaj vsa njena filozofija: življenje je lepo, če je človek mlad in zdrav in bogat! Za šum je ta modrost, za glasno uživanje, za blesk in javnost. Skoro vse, kar poželiš, je dosežno. Razkošno stanovanje, fine toalete, zabave in plesi, vožnja v avtomobilu, jahanje. Če ti je slika všeč, kupiš jo, če se ti zahoče ledenikov, popelješ se na sever, če hočeš vročega sonca, greš na jug. Omamlja to in opaja.

Kakor otrok se je vrgla Mira v ta vir. Hvaležna je bila možu, ki ji je pripravil vse to in zdelo se ji je, da ga ljubi. On ni bil več tako zaljubljen kakor v začetku, ali govoril je o poslih, o politiki, o častihlepnih namenih in ciljih, in Mira se jevdala, ni ga mnogo vznemirjala z vprašanji. Skoro nikdar ni bil doma ob večerih. Če ni šel z njo v gledišče, na zabave, v družbo, na sijajne večerje in sestanke, je moral v klub, kakor je rekel ali pa na seje. Bil je člen tolikerih društev in razumljivo je, da je imel mnogo posla.

Miri je bilo prav. Navadila se je mlačne temperature tega komodnega zakona. Imela je čisto svojo družbo, nekoliko prijateljic, gospa iz svojih krogov in mnogo častilcev. Ni se dolgočasila. Njen mož ni bil ljubosumen, nikdar ji ni pokazal sence nezaupnosti. In to morda jo je branilo pred raznimi neumnimi in plitkimi flirti, v katere so bile zapletene njene prijateljice. Njej niso ugajale take enodnevne salonske spletke. In že iz ponosa se jim je ogibala. Opazila je na obrazih takih Don Juanov neki nasmeh, ki ji je bil antipatičen. Spoznala je, da ljubijo bolj iz nečimrnosti kakor s srcem. Tudi najdiskretnejši od njih se je načeperil, kakor petelin, če je premagal srce kakšne posebno lepe in nedostopne gospe. Ni se pohvalil z jezikom in besedami, ali nekaj je ležalo okrog oči, nekaj je igralo okoli usten, neki samoljuben in domišljav izraz, ki je razodeval njegov triumf. Niso ji bili nevarni.

Dve leti je to trajalo in že se je malo utrudila. Vedno pogosteje so se vračale tihe ure neke čudne otožnosti in globokega nezadovoljstva. In takrat se je zaljubil vanjo starejši uradnik, bogat človek, ki je bil v svoji mladosti pisatelj. Izdal je dve knjigi, ki sta bili duhoviti in sta mu priborili neko interesantnost, ki se mu je prav dobro podala, tudi še pozneje, ko že davno več ni pisateljeval. Ta človek se je zaljubil v Miro z nekim posebnim aplombom.331 331 aplomb – ang. samozavest. Kakor da mu je častna zadeva osvojiti njeno ljubezen. Nekako spremenil se je, pomladil. Odrekel se je raznim starim navadam, opustil je svojo dosedanjo družbo in iz cinika je postal čez noč sentimentalen sanjar. Nekateri so trdili, da se ga je prijela senilnost, drugi so dejali, da se je zaletel v to ljubezen kakor Anglež v svoj spleen. Napisal je zbirko drobnih črtic in jo izdal. Kritiki so pisali o knjižici, kakor o neki posebni literarni delikatesi.

Vse mesto je vedelo za to ljubezen, čeprav junak sam ni nikdar in nikomur govoril o njej. Nosil jo je s seboj, kakor visok red, pripet na prsih.

Mira ga je srečala povsod, na koncertu, v parku, na izletih. Večkrat se je čudila, kako je vedel za vse njene korake. Ali ker ni bil vsiljiv, nasprotno, ker nikdar ni direktno izjavil svojih čustev, ji je postal celo simpatičen. Oboževanje izraženo na tak poseben način, ji je laskalo. Imel je majhen gradič pred mestom in tja je povabil nekoč družbo. Odprl je vse prostore, vsa vrata, vse omare in predale. Gospe so pregledovale z vzhičenimi vzkliki stare čipke v izrezljanih, čudno okovanih škatlah, stare damaste in svilo, dragocene obleke, ki so bile spravljene po omarah. Gospodar je pripovedoval o babicah in pratetah, ki so nosile vso to lepo šaro, razkazoval je slike in pripovedoval stare zgodbe o romantičnih ljubezenskih historijah. Gospodje so občudovali biblioteko, redke, stare iztise knjig, zanimive rokopise, zbirko orožja, ki je prehajala redno z očeta na sina, polna spominov.

Davorin Zemljanov, kakor se je imenoval s svojim pisateljskim imenom, je bil zadnji stare plemenitaške obitelji332 332 obitelj – družina, rodbina. . Rodbina je bila od nižjega plemstva, vendar se je nabralo dokaj imenitnih imen, ki so se skazali s slavnimi in hvalevrednimi čini v zgodovini naroda.

Od nekdaj je bil znan kot poseben in samosvoj človek. Vendar so bile vse njegove ekstravagance nekako plemenite ter so vzbujale pri vsej nenavadnosti neko spoštovanje. Razume se, da je bila Mira prva povabljena v njegov gradič, ki je bil videti kakor stara, nekoliko premasivno stavljena vila.

„Zakaj se niste oženili?“ je vprašala, ko jo je vodil v majhen stolp, da ji pokaže razgled.

Drugi so se zadržali še doli. Na stopnicah so našli še nekoliko vrat v majhne nizke starinske izbice, katere so tudi pregledali in preiskali.

Sama sta bila na stolpu. Mirna je ležala ravnica naokoli. „Zakaj? Življenje. Slučaj. V moji družini je zvestoba atavistična. Zato, morda, sem sam.“

„Zaradi zvestobe? Ne razumem tega.“

„Moja povest ni čisto nič komplicirana. Z dvajset leti sem se zaljubil, s triindvajsetimi zaročil. Moja nevesta je umrla čez dve leti na sušici. Imel sem jo zelo rad.“

„In zaradi nje ste ostali sami?“

„Ne vem. Šele s petintridesetimi leti sem se zopet zaljubil. V neko gospo. Tudi ona me je ljubila. Ali imela je tri otroke in zaradi njih je ostala zvesta svojemu možu. Umrla je pred par leti.“

„In zdaj?“ je vprašala Mira, a komaj je izgovorila, ji je bilo že žal vprašanja.

Ali on ni izrabil priložnosti. Pokazal je z roko na severno stran, kjer se je vleklo nizko pogorje. Beli fantastični oblaki so se vzdigovali nad hribi, bleščeči, kakor sneg.

„Glejte oblake,“ je dejal. „Še kot otrok sem rad gledal oblake. Lepa igra očem. Misli se izgube kdo ve kam, počasi stopa čas mimo.“

Obmolknil je in nekaj razmišljal.

„Ko je umrla moja zaročenka, sem se zaklel, da ne bom več pisal. Nisem hotel vlačiti svoje žalosti po knjigah. Umetnost je nekaj nedelikatnega; nelepa indiskrecija srca in duše. Ali se vam ne zdi, gospa?“

„Ne. Umetnost sme vse,“ je rekla ona. Zamahnil je z roko. „Letos sem zopet pisal.“

„Vaša knjiga je zelo lepa. Zakaj ste molčali tako dolgo?“

„Nisem pisatelj.“

Odšla sta doli k drugim. Ko so se zvečer vračali izletniki nazaj v mesto, vprašal je stari plemič Miro, kdaj bi jo smel obiskati.

„Saj veste, kdaj je moj dan. Vsak četrtek od petih do sedmih.“

„Rad bi govoril z vami, milostiva, brez prič. Vaš salon pa je ob četrtkih poln kakor ulnjak.“ „Kaj je danes? Ponedeljek. Torej v sredo popoldne ob petih, če vam je prav.“

Tako sta se zmenila. In prišel je.

„Kako vam je bilo všeč zadnjič na mojem gradiču?“

„Zelo. Lepo stanovanje modernega človeka in poezije polna historija starega rodu – oboje obenem je vaš gradič.“

„Hotel sem vam pokazati svoj okus. Sploh, želel sem, da me nekoliko spoznate. Napisal sem zato knjigo, da spoznate nekoliko mojega duha, moje srce in mojo dušo in pokazal sem vam svoj dom, da veste, kaj imajo rade moje oči, kaj sem in kdo sem.“

Mira je molčala v zadregi. Njen znanec je govoril resno in slavnostno.

„Gospa, jaz nisem človek, ki dela ovinke. Naravnost vam povem, če še niste zapazili. Ampak, jaz ne skrivam in ne tajim, kar čutim in zato morda že veste. Ljubim vas namreč. Star sem res 54 let, ampak lahko ste se prepričali, da nisem neumen.“

„To mi sicer laska, gospod, toda po pravici povedano …. “

„Dovolite, da končam. Da povem vse. Jaz sem pravoslavne vere in ločitev zakona pri nas ni nič posebnega. Prestopite na pravoslavje in ločite se od svojega moža.“

Mira je vstala. Mislila je, da se je staremu gospodu zmešalo.

„Oprostite, to je preveč. Jaz sem srečna. Ne mislim na nič podobnega.“

„Vi lahko za trdno rečete, gospa, da me ne bi nikoli ljubili? Da nikdar ne bi sprejeli moje ponudbe?“

„To pač lahko rečem. Bili ste mi do zdaj vedno simpatični, spoštovala sem vas. Samo tega ne razumem … To, kar ste ravnokar govorili, mi je nepojmljivo … “

„Če bi vas vaš mož grdo varal, ali bi ostali pri njem?“

„Tega ne vem. On me ne vara in smešno je govoriti o tem.“

„Ni smešno, gospa. Ako bi vas grdo, podlo varal, recimo, ali bi odšli od njega?“

„Morda.“

„In v tem slučaju bi sprejeli mojo ponudbo?“

„Ne, ni slučaja, ne okoliščine, ki bi zvezalo moje življenja le za hip z vašim. Sploh se mi pa zdi, da ta pogovor ni posebno časten za naju dva, za vas ne in zame ne.“ Vstala je. „Razumem, gospa. Zadeva je končana. Nisem imel iluzij ali mož, kakršen sem jaz, gre v boj tudi brez vere v zmago. V slovo vam povem še to: če mislite, da ste srečni, pazite! Ni dobro hoditi po svetu z zaprtimi očmi in sreča slepcev je krhka.“

Poslovil se je in odšel. Mira bi se bila rada smejala, ko je ostala sama. Kakšen smešen original! Kako pogumen Don Kišot! Ali smeh ji je ostal v grlu. Neka čudna tajna in neprijetna sumnja333 333 sumnja – sum. se je polastila njenega srca. Ni vedela, kaj naj misli, kaj veruje. Nemir jo je prevzel. Tista sreča, o kateri je govorila staremu trubadurju, ni bila več tako nova v njenem srcu; kdo ve, če je bila še sreča. Sprehajala se je po sobi. Na etažeri je ležala lepo vezana knjiga čudnega častilca. Vzela jo je v roke, listala malo po nji, potem jo je vrgla nazaj.

„Blazen človek, toda dober pisatelj!“

Junaka tega kratkega intermezza ni videla nikoli več. Odpotoval je. Zvedelo se je, da je stopil v penzijo, prodal svoj gradič in se naselil nekje v samotnem zalivu doli v južni Dalmaciji, kjer je polno romantičnih in zapuščenih samostanov in kastelov.334 334 kastel – grad, trdnjava.

Hitro bi ji bil izginil iz spomina, da ni zasejal v njeno srce trnjevega osata. Ničesar ni rekel in vendar se ji je rodila grda sumnja proti lastnemu možu v njenem srcu. Opazovala ga je natančno in ni ji bilo težko spoznati, da je več ne ljubi. Ni se niti posebno trudil, da bi prikril ravnodušnost do nje.

A kar je Miro posebno začudilo: to odkritje je ni bolelo. Tudi njeno srce je postalo prazno, da sama ni vedela, kdaj in kako. Misel, da je njen mož več ne ljubi, je ni bolela. Nekako naravno se ji je zdelo, da je ogenj ugasnil. Toda sumnja, da ji je neveren, je udarila z vso brutalnostjo ob njen ponos in njeno samozavest. Ta sumnja jo je vznemirjala, rada bi bila zvedela resnico, ali poizvedovanje in zasledovanje se ji je zdelo nizko in zaničljivo.

V njihovi hiši je stanovala v drugem nadstropju profesorska rodbina. Starejši zakonski par, ki je bil blagoslovljen z mnogoštevilno kopico otrok. Gospo je poznala Mira še od prej. Pravilo se je, da so si celo v nekakem meglenem sorodstvu. Mira ni zahajala gori. Prvikrat, ko je prišla, povedala ji je profesorica, da ne ljubi obiskov. Popolnoma odkritosrčno je rekla to. Moj Bog, za tako veliko družino premajhno stanovanje, delo, otroci, krik iz hodnika, duh po kuhinji, – ne, pri njej ne more biti ugodno. Doma v sprejemni sobi, ki je obenem delavnica možu in učilnica večjim sinovom, nima niti pet minut miru. O zabavi ni niti govora. Zato gre drugam na pogovor. Mnogo sicer tudi drugam ni zahajala, saj je bila skrbna in delavna gospodinja in mati. Prihajala je še največkrat k Miri. Dvakrat, trikrat na mesec. Kljub temu, da je živela čisto izven družbe in ni zahajala niti v gledišče, je bila vendar izborno podučena o vseh škandalih mesta. Škandali so bili pravzaprav njena edina zabava. Vse pikantne historije so jo neizmerno zanimale. Prav brez vse hudobnosti je govorila o teh stvareh in za vse prizadete grešnice in grešnike je gojila neko dobrohotno simpatijo. Obsojala ni prav nikogar, nasprotno, galantne dame in njihovi kavalirji so ji celo imponirali. Mira se je zabavala vselej prav izborno, kadarkoli je prišla gospa profesorica k nji. Kakor dobra mati je referirala najprej o šolskih izpričevalih starejših sinov, o hčerinih telovadnih vajah, o kašlju najmanjšega otroka in o sitnosti dekle in perice, potem pa so prišle zanimivosti na vrsto. Tudi njen mož, ki je zadržal mnogo več mladeniške svežosti in lepote, kakor ona sama, je dajal od časa do časa snovi njeni radovednosti. Videli so ga zdaj s kako šiviljo, zdaj zopet s kako prodajalničarko, in žena, ki mu je doma napravila velikansko sceno, se je pri kaki zaupni prijateljici izjavila z neko smešno bahatostjo o njegovi galantnosti in podjetnosti.

Tudi k Miri je prihajala s takimi rečmi in skoro vselej je imela povedati kaj drugega. Danes pa je prišla nenavadno resna in objokanih oči.

„Kaj vam je, gospa profesorjeva?“

In živahna, majhna in priletna gospa je začela praviti z velikanskim ogorčenjem, da je kupil njen mož neki koristinji, – ki je grda in nerodna kakor poleno – svileno obleko.

„Saj mu ničesar ne zamerim. Moški so moški. Ampak zakaj meče denar proč! Emica nima poštene bele oblekice, da bi mogla hoditi v plesni tečaj, a on kupuje taki ženski svilo! Sporočila sem ji, da jo oklofutam javno na cesti, če bo še kdaj govorila z njim!“ je tožila.

„A kaj pravi on ?“ je vprašala Mira.

„On?! Kaj veš, kaj je moški! Izgovarja se. Kaj on, on ni dosti kriv. Taki so. Saj mu ne zamerim. Ampak zakaj nas okraja?! Naj dela kar hoče, ampak njegov zaslužek je naš, njegov denar je za nas! Tako je! Če bi bil bogat in bi imeli vsega zadosti, naj kupuje svilo komur hoče, ali zdaj to ne gre! Jaz bom nosila obleko pet let, a on bo taki ženski kupoval svilo!“ se je ogorčevala.

Miri je bilo to jadikovanje skoro smešno.

„Kaj vam ni nič hudo? Drugače, mislim, ne zaradi denarja. Kaj vas ne boli?“ je vprašala. „Boli? Ej, draga moja, spočetka, ko še nisem vedela, kakšni so moški, sem si skoro oči izjokala. Pobegniti sem hotela. Ali imela sem že najstarejšega sina in z drugim sem bila v sedmem mesecu. Kaj naj počnem? Ostala sem in privadila sem se. Saj mu ne zamerim. Ampak samo denarja naj ne meče proč zaradi takih žensk,“ je razlagala gospa.

„Osem otrok imava, težko se živi.“

„Jaz mu ne bi odpustila.“

„O, in kaj bi storili? Najboljše je to. Vsi so enaki.“

„Jaz bi odšla.“

„Zakaj?! Če ima dosti denarja, naj dela, kar hoče. Nobenega človeka ne bi bilo več na svetu, če bi se ubijali za vsak šment.“

„Jaz bi odšla.“

„Kam? Mislite, da je vaš soprog drugačen? Tak je kakor vsi. In vendar vam ni nič huje zaradi tega. Žena je le žena.“

„Moj mož ni tak in če bi bil, bi odšla.“

Profesorjeva gospa je vstala. Ustnice so se ji nasmehnile, hotela je nekaj reči, ali molčala je. Poslovila se je in šele pri vratih se je nasmehnila s čudno modrostjo:

„Pravzaprav je res najbolje, da je človek slep.“

Miro je nekaj speklo. Rada bi bila vprašala, ali ponos ji je zaprl usta.

Ne, to bi bilo podlo. Varati jo, ko je vendar mlada in lepa! Ne, ta misel je smešna. Kaj ni ona prva lepotica v mestu? In katera je duhovitejša?! Ne, on ni za galantne afere. Nima niti časa za to. Ta sum je smešen!

Ali ostalo je nekaj grenkega v srcu in jo grizlo in žalilo. Poniževalo. Samo resnico, ko bi vedela, samo resnico! Postala je nekako nestrpna in nezadovoljna. Opazovala je svojega moža in zdelo se ji je, da ima nekaj neprijetnega v očeh, da ima grdo črto okrog ust.

Vedno manj časa je imel za njo. Prej včasih je rad poslušal njeno petje, čitanje kakšne knjige, igranje na klavir. Zdaj ni imel časa, nikoli ni imel časa. Dal ji je, kar je hotela, denarja, kolikor je zahtevala, sam pa se ni več spominjal novih darov, ni več naročal cvetlic za njo pri cvetličarjih in bonbonov v slaščičarnah. Smela je iti, kamor se ji je zazdelo, obiskati prijateljico na deželi in ostati pri nji, dokler ji je bilo všeč. Prigovarjal ni nikoli, nikoli ni iskal od nje računov o njenem času in njenih zabavah, a ravno tako malo ji je pripovedoval o sebi. Imel je „dela,“ „posla,“ „seje“. To so bili odgovori, če ga je kdaj vprašala.

Življenje ji je začelo postajati prazno in dolgočasno, zabave puste, pogovori v salonih plitki in puhli. Naveličala se je vsega.

Potem je nekega dne na zelo banalen in vsakdanji način zvedela vse.

Odpovedala je hišni. Dekle je imelo grd in kljubovalen, domišljav pogled. Odgovarjalo je špičasto z nekim posebnim, porogljivim tonom. Ni bila dolgo v hiši, a postala je bila z vsakim dnevom Miri bolj antipatična. Zdela se ji je nesramna in pokvarjena. Potem je zapazila, da nosi njeno perilo, njene čeveljčke. Prepovedala ji je to in rekla, naj si čez štirinajst dni poišče drugo službo. Dekle je skomizgnilo z rameni in zasiknilo: „Vseeno. Služba je dolgočasna in nerodna stvar.“

Neki večer potem se je vrnila Mira že po prvem dejanju iz gledišča. Začela jo je boleti glava, odšla je iz lože, pomirila prijateljico, ki je bila z njo in sama peš odšla domov. Imela je ključ od stanovanja v torbici, tako ni slišal nihče, da je prišla. Predsobje je bilo razsvetljeno, kakor vedno, dokler se ni vrnil on domov – pozno v noči. Pet vrat je vodilo v različne sobe in hodnike iz predsobja. Njena soba je imela majhna tapetna vrata direktno s hodnika. Vstopila je. Zraven v veliki spalnici je bila svetloba. Čudila se je in tiho pristopila k priprtim vratom. Pred ogromnim zrcalom je sedela hišna v belem ogrinjalu Mirinem in se je česala z njenim srebrnim glavnikom.

Mira je vztrepetala od jeze.

„To je nesramno!“ je zavpila. „Kako si upate?!“

„O, saj nisem garjava,“ je rekla hišna hudobno. „Ven, takoj! In jutri, da vas več ne vidim!“ Mira je zgrabila glavnik in ga vrgla na tla. „Fuj!“

„O, milostljiva, zakaj se toliko zgražate! Če imava obe enega moškega, imava lahko tudi en glavnik! In kakor sem rekla, garjava nisem!“

„Molčite, nesramnica! Povedala bom vse svojemu soprogu in zaprli vas bodo!“

„Zaprli, zakaj?! Ha, ha! Ker sem ljubica vašega moža kakor toliko drugih?! Zaradi tega se ne zapirajo več!“

„Lažnivka !“ je šepetala Mira vsa bleda.

„Lažnivka?! O, ne! Zakaj bi se lagala. Gospoda imajo radi zmeno in jaz nisem ravno tako grda. Sicer je pa to z menoj čisto nedolžna reč. Mala domača zabavica in nič drugega. Sicer pa sem mislila, da milostljiva ve, kod hodi gospod ponoči. Na seje gre pač tudi, a to ne traja do dveh, treh zjutraj. Orfeum pa je zelo kratkočasen kraj in za tiste plesalke, pravijo, da so vražje ljubeznive. Tudi še drugačnih hiš je v našem mestu zadosti za bogate ljudi, kjer je žensk na izbero, raznih vrst, kakor se pač tak gospod izmisli.“

„Ven!“ je ukazovala Mira. „Izpred oči, nesramnica! Ven!“

„Zakaj?! Če smo že v pogovoru, lahko povem vse. O, gospod je zelo ljubezniv človek. Za ženskami leta, kakor muhe za medom. In zmena, zmena! To je glavno! Poznam gospoda že od prej. Učen gospod, samo ženske … “

„Molči!“

„Le tikajte me, nič za to. Lahko bi tudi jaz vas. Imam tako rekoč pravico. Vidite, zakaj se toliko razburjate. Neumna sem, pa sem si mislila: če je vaš mož moj, zakaj ne bi bil še glavnik moj!“

Mira je vzdignila pest in je udarila dekleta po obrazu. Pocedila se ji je kri. Zaklela je, vendar se je obrnila in odšla. „Nič zato! Pomnila me boš dlje, kakor jaz tebe!“

In zaloputnila je vrata. Kakor izgubljena je stala Mira sredi spalnice. Široko gledališčno ogrinjalo ji je zdrknilo raz ramena in stala je tu v sijajni svetli toaleti, visoka in lepa kakor kip.

Počasi so se zbirale misli. Oditi, pobegniti!

Kam?

V glavi je vrelo in šumelo. Spomnila se je na dom, na teto, na tistega čudnega starega penzijoniranca, ki je zdaj doli v Dalmaciji. Neizmerna ogorčenost ji je dvigala prsi, a obenem je neka grda topost, neka plazeča slabost vse bolj in bolj prevzemala njeno telo in njeno srce. Hotela je nekaj storiti, nekaj odločilnega, poštenega, edino mogočega – a že ni bilo nobene moči v nji. Slekla je gledališčno obleko, hotela je obleči temen kostim in se je oblekla v rdečo domačo haljo. Odprla je omare in predale, nekaj je zlagala, jemala ven in zopet zaprla vse nazaj. Glava jo je bolela vedno bolj, odšla je v svojo sobo in zaklenila vrata v spalnico in na hodnik. Vrgla se je na divan in pogreznila se je v težek, mučen spanec.

Pozno v noči jo je prebudil ropot v spalnici in trkanje na vrata.

„Mira, odpri!“ je klical njen mož.

„Kaj si zaspala na divanu?“ Njegov glas je bil sladak. Zdramila se je in hipoma se je spomnila vsega. Skočila je kvišku in odprla vrata.

Mož ji je hotel poljubiti roko, ali ona mu jo je iztrgala. Srd in gnus sta pretresala njeno dušo. „Kaj ti je? Zakaj si tako čudna?“ je povprašal.

„Vprašaj hišno!“ je zasiknila in polile so jo solze razžaljenega ponosa. Zaklel je.

„Ah, ti torej veš?!“

„Vse vem! Oh, fej, v lastni hiši si s služkinjo!“ Krčevit in jezen jok ji je stresal ramena.

On se je usedel v fotelj. Prižgal si je cigareto in čakal. Ni se je dotaknil in ni je tolažil. Poznal je ženske in vsaki situaciji je bil kos. Potem je začel govoriti vljudno in stvarno.

„Lagal bi, če bi rekel, da mi je vsa ta reč vseeno. Sem pač tak človek. Način mojega življenja in uživanja je pravzaprav brutalen in navaden – če hočeš, surov. Navadil sem se tega. Zrasel sem v takem okolišu in moje prve ljubice so bila navadna dekleta: dekle, natakarice, pestunje …. “

„O, povedala mi je to teta Olga, a jaz sirota ji nisem verjela. Mislila sem, da boš spoštoval svojo ženo v meni, vsaj zaradi sebe samega. Da ne boš onesnažil vsaj svojega lastnega ognjišča!“ ga je prekinila Mira in njen glas je bil oster kakor nož.

Ostal je miren. Besede so odletele od njega kakor od kamna.

„Torej teta Olga te je bila informirala. Nu, prav! Vse je res in nikakor nimam namena, da bi tajil. Jaz sem te imel zelo rad … “

„Ha, ha!“ se je zasmejala porogljivo.

„Da, zelo rad. Kolikor je bilo v moji moči. Toda jaz sem že blaziran in pokvarjen. To si vedela, morala si vedeti to. Sicer res, storil sem infamijo. Glej, priznam ti celo to. Infamija je in ostudnost, sam to čutim. In če je potrebna satisfakcija, ti povem, da me je sram. Morda prvič sram v zadnjih dvajsetih letih. Prav imaš, v svoji lastni hiši treba spoštovati ženo in sebe.“

Govoril je tako stvarno in brez vsakega razburjenja, s tistim tonom, s katerim je razpravljal v pisarni s svojimi klienti o raznih pravdah, da se je tudi Mira umirila skoro nehote in nevede. Poslušala ga je celo z nekim zanimanjem in če bi bila analizirala svoje duševno razpoloženje, bi bila našla skrito resnico, da ji ta mož ravno v tej stvarni pozi skoro nekoliko – imponira.

„Preveč poznam samega sebe in preveč sem ponosen, da bi ti lagal in obljubljal nekaj nemogočega. Tvoj čar je minil in morda ti ne bom nikdar več zvest. Prestar sem že za to. Morda mi je žal, ne vem. Blaziran sem že in pokvarjen, dejal sem ti,“ je nadaljeval svoj govor.

„In kako si ti predstavljaš bodočnost med nama?“ ga je vprašala ona.

„To je mnogo odvisno od tebe same. Pravico imaš oditi. A to ne bi bilo pametno, niti v mojem niti v tvojem interesu. Vložila si sebe samo v to podjetje, v to možitev, in zakaj bi zdaj radi enega neumnega slučaja pustila, da propade kapital z obrestmi vred. Kake šanse imaš, če odideš? Zelo majhne. Lahko odideš pompozno, lahko me prezirno dregneš z nogo proč in se usedeš, razžaljena nedolžnost, k mizi v očetovi hiši in koloriraš razglednice. Lahko odideš tudi malo drugače, tako da zahtevaš in sprejemaš od mene vsa sredstva za življenje, mojemu in tvojemu stanu primerno. Toda to bi bil enako moj denar, in tvoj ugled in moj ugled, oboje bi precej potemnelo v očeh ljudi. Primeriti bi se znalo da dobiš sčasoma drugega moža, a to je redek slučaj in sama veš, koliko interesantnih in lepih žensk, deklet, vdov in poluvdov, ostane dandanes brez vsake ženitne ponudbe. Moje mnenje je in moj predlog je, da ostani na videz, kakor je bilo. Ne bom te nadlegoval s svojo ljubeznijo, če nočeš; pač pa bom čuval tvoj ugled pred vsemi in vselej. Jaz sem prost in tudi ti si prosta do gotove meje. Dolžnosti zakona so se stajale na minimum, ugodnosti pa uživava lahko kakor prej. Udobno življenje, bodočnost brez skrbi, spoštovan socialni položaj – to vse ti dam in ne zahtevam nič drugega, kakor da molčiš in ne delaš škandala. Razmisli in odloči!“

Prižgal si je drugo cigareto in čakal na njen odgovor.

„Zopet kupčija,“ ji je šinila misel po glavi. Enkrat je že računala tako in zdaj zopet računa in morda bo še kdaj računala. Za hip se ji je zahotelo vstati, v obraz zalučati temu možu, ki je sedel njej nasproti v fotelju, hladen in premišljen, na zunaj popoln gentleman, resnico, ki bi kakor trda pest zadela njegovo gladko lice. Zakričati je hotela, da ga prezira, da ga ne potrebuje, da neče njegovega denarja, da ne potrebuje njegove firme, ker noče varati niti ljudi niti sebe same. Hotelo se ji je vstati in oditi; za vselej zaloputniti vrata za seboj in oditi ven v neko čistejše, preprostejše, četudi ubožnejše in težje življenje. Ali oči so ji obvisele na stenah, kjer so bile razvešene dragocene slike, na razkošnih blazinah, zlatih prstanih, na katerih so se bliskali dragi kamni, pogled ji je obstal na knjigah, ki so ležale po mizah, na mramornatih in brončnih kipih, ki so stali po stojalcih, na cvetlicah, na sijajnih vezeninah, na električni svetilki, na lastni moderni in dragi obleki, na vsem tem luksuzu, ki je pokrival njo samo in jo obdajal od vseh strani, zamamen, zapeljiv in opojen. In besede so ostale v grlu, jezik je postal težek in komaj je zašepetala:

„Ne vem. Tako ostati ne more, to moraš spoznati sam.“

„Uvidevam to,“ je dejal. „Pojdi na potovanje! Poseti teto Olgo, pojdi v kopališče ali v Pariz za par tednov ali tudi mesecev, če hočeš. Pripravljen sem na vsako žrtev, samo da ti ustrežem. Lezi zdaj in si odpočij! Jutri dopoldne mi boš rekla, kam hočeš, in popoldne ali zvečer lahko že odpotuješ. Pojdi v spalnico! Jaz bom legel v svoji sobi na otomano.“

Vzdignil je njeno desnico, ki je visela med zagibi njene rdeče domače obleke in poljubil jo je spoštljivo in galantno, a vendar nekako ceremonialno, kakor tuji dami, kateri bi se na najlepši način rada izrazila posebna simpatija in respekt. Ko je odšel, se je čudila, da se je poravnalo vse tako gladko in banalno. Čudila se je, da so bila vsa čustva nekako zamorjena in pobledela. Bič je zaplesal po njenem licu in čudno! sledovi niso žgali in boleli. Legla je in bilo jo je skoraj sram, da ni več ogorčena, da ne čuti več tako intenzivno, kako zelo in nezaslišano je bila razžaljena. Poskušala je jokati ali niti ena solza ni zdrsnila izpod trepalnic. Zaspala je mirno in že na pol v sanjah je mislila zadovoljno, da bo potovala, da je prosta in vendar obvarovana v luki.

IV.

Odšla je k teti Olgi v Varšavo. Šla je k njej z namenom, da odkrije tudi na njeni sreči temno in žalostno liso, skrito, a bolečo rano, pa da more potem z lahkim srcem v šumeči svet, na zapad, v Berolin, Bruselj in Pariz. Ali glej, ostala je v Varšavi že tretji mesec. Teta Olga je bila srečna in prav nobenega primanjkljaja ni mogla odkriti Mira na tej mirni, tihi, globoki sreči. Zavidala ji je v svojem srcu radi moža in otroka, radi harmonije zadovoljstva, ki je vladala v majhni umetniški družini kakor neka posebna, nevidljiva,335 335 nevidljiv – neviden. ali nad vse mila in topla atmosfera. Na videz se je pač nekoliko posmehovala nekaljenemu miru tega zakona dveh ne več mladih, ali interesantnih in duševno tako bogatih ljudi.

„Vidva sta dolgočasna,“ je rekla večkrat in teta Olga, ki je pestovala sama svojega malega, polletnega sinčka in ga niti za trenotek ni pustila od sebe, je odgovarjala in potrjevala brez užalitve in občutljivosti.

„Verujem, srečni ljudje so za druge vedno dolgočasni. Tudi jaz sem gledala prej na vse srečno zaljubljene, zaročene in poročene pare z enakimi očmi. Tebi se zdi najino življenje enakomerno in zato pusto, siromašno. A ta enoličnost je samo navidezna. Meni se zdi vsaka ura nekaj posebno novega, še bolj lepega in srečnega od prejšnje ure. Vi vsi vidite v mojem malem sinku navadnega majhnega otroka, ki so vsi enaki in ki se izpreminjajo tako počasi, da človek tega niti ne opazi. Jaz pa odkrijem na njem vsak trenotek nekaj novega, nekaj, česar še nisem vedela in zapazila. Vi veste, da ima moj mož rjave oči. Meni pa se vedno zdi, da še ne poznam zadosti teh oči, da se vedno izpreminjajo, da mi vedno pripovedujejo nekaj tajnega, prekrasnega, česar mi še niso povedale. Jaz poznam svojega moža kakor nihče drugi na svetu, a vendar ga še ne poznam dovolj. Koliko let, koliko dni je živel pred menoj! Kdaj se more izcrpsti vir vseh teh neštevilnih lepih, težkih in žalostnih spominov! Včeraj ponoči, ko ste vsi odšli, sva ostala z možem še do ene pokonci. Naenkrat se je spomnil in mi je pripovedoval študentovske dogodke iz prvih gimnazijskih let. Smejala sva se do solz. Preteklost, sedanjost in bodočnost, vse, vse je polno vezi, ki, naju vežejo. Lastni doživljaji, usoda prijateljev in znancev, kulturno in socialno gibanje naroda, svetovni dogodki, slike, knjige, narava, vzvišene ideje in cilji in malenkosti vsakdanjega dejanja, vse bogati in poglablja najino ljubezen. Kaj ni največja sreča, znova in znova odkrivati, koliko duhovitih misli je v njegovi glavi, koliko plemenitih čustev v njegovem srcu, spoznavati dan na dan, da hodiva po istih potih in stezah, da spoštujeva ista stremljenja, da želiva isto, ljubiva enako?! Kje je tu mrtvilo enakomernosti in dolgočasja? V naju ne!“

Mira ni rada poslušala teh izlivov zakonske ljubezni. Človek ne vidi rad, če ga kdo spominja neprenehoma na to, da je ubog in siromak. Nekaj drugega jo je držalo v Varšavi. Mudil se je tam njen rojak, dr. Perovič, mlad človek, ki je ravnokar končal filozofijo in zdaj po raznih univerzah dopolnjeval svoje znanje. Bil je iz imovite družine, vesel in brezskrben. Veda mu je bila na neki način le šport. Zanimala so ga pravzaprav le razne interesantnosti literarne zgodovine in poznal je zakulisje literarnih spletk vseh svetovnih narodov. Prihajal je h Kolienskim že, predno je prišla Mira v Varšavo. Gospa Olga ga je bila vzela nekoliko pod svoje okrilje in nekateri so trdili, da pogoduje simpatijam, ki so se začele razvijati med mladim doktorjem in neko poljsko slikarico — začetnico. Postal je skoraj senca eterične Poljakinje. Ko pa je prišla Mira, se je dr. Perovič tako naglo izpremenil, da je opazila to celo Olga. Spočetka je prav nerada gledala obožavanje, ki ga je spremenljivi rojak izkazoval Miri. Smilila se ji je mlada slikarica, ki je postajala vedno bolj molčljiva in bleda. In ko je slikarica odpotovala v Italijo, kakor je trdila, toliko zaradi umetnosti kolikor zaradi zdravja, je bila nekoliko dni proti dr. Peroviču tako hladna, da jo je nekoč naravnost vprašal, kaj je vzrok njenega spremenjenega vedenja.

„Drugje bi izostal brez besede. Nisem izmed ljudi, ki imajo tako debelo kožo, da ne čutijo sploh ničesar. Ali rojaki smo si in v vaši hiši sem preživel toliko lepih in prijetnih trenotkov, da bi me bolelo, ko bi ne smel več sedeti v vašem malem in tako ljubeznivem salonku, a da sam ne vem, kaj sem zakrivil.“

„Zdi se mi, da je Vanda zaradi vas odpotovala v Italijo,“ mu je rekla gospa Kolienska naravnost.

„Mislim, da ni zaradi mene, a če bi tudi zaradi mene, zakaj me obsojate? V čem je tu moja krivda?“

„Vsi smo mislili, da jo ljubite.“

„Tudi jaz sem nekaj časa mislil skoro isto.“

„No in – … ? Prevarili ste jo. To je vendar najhujše, kar more moški storiti ženski. Tega ni zaslužila.“

„Nikdar ji nisem rekel, da jo ljubim.“

„Z besedami morda ne, a z glasom in z očmi in vsem svojim vedenjem.“

„O, gospa, prepovejte očem, da varajo, in pusto bo na svetu! Sicer pa, kaj je prevara? Prevara je laž in lagal nisem nikoli. Kaj ste vi vsak pogled moških oči, vsak trepet v glasu, vsak drhtaj roke vzeli pod prisego, gospa?! Bodimo odkritosrčni, to vse so lepote, rojene za trenotek, zlate pene čustev. Greste mimo vrtov in rože dehte opojno. O, kako slasten je ta duh, prijeten in mil! Z nasmehom na ustnicah vdihavate vonj v sebe in greste dalje. S čim ste oškodovali vrtnarja in njegove rože? Še dotaknili se jih niste, le vaše oči so se jih razveselile in prsi so se napolnile balzamskega duha, ki se prebogato, prerazkošno trosi v zrak. In včasih so ženske, včasih je ljubezen, kakor te rože na tujem vrtu. S plotom je obdan vrt, roka se ne izkuša iztegniti skozi ograjo in utrgati cvet, ali oči se povesele, duša se razvedri nad lepoto.“

„Res, zvit človek ste,“ se je nasmehnila gospa.

„Sladkih, blestečih fraz nasujete, da se vse zablešči in da resnica potemni od njih. Ne morem se jeziti na vas, čeravno se mi zdi – prav globoko v duši čutim tako – da ste vendar zakrivili nekaj, sama ne vem kaj.“

Poljubil ji je roko in odšel h klavirju. Vprašal je z očmi, če sme, in zapel in zaigral je potem eno tistih prelepih in prežalostnih pesmi, ki jih pojo srbski komitadžije336 336 komitadžije – gverilci. v macedonski gorah. Tak je bil. Ni bilo mogoče, oteti se njegovi otroško ljubeznivi duši. A vendar je stopila Olga k Miri, ki je, napol skrita za japonskimi zavesami, sedela pri oknu in z vročimi očmi strmela v pevca. Sklonila se je k njej in ji zašepetala: „Čuvaj se ga! Mami in blešči, ali bojim se, da je pena, vse je pena, sladka igra očem za trenotek ali dva. Ne zidaj ničesar na njegove besede!“

Prestrašeno se je zdramila Mira in malomarno odgovorila, da ji gospod Perovič ni nevaren. Ali lagala je. Že se je vznemirjalo njeno srce, že ji je klila v duši pestrega cvetja prebogata pomlad ljubezni. In tako pripravljeno je bilo njeno srce, kakor zorana njiva v sušcu; samo še sevca čaka. In vse vzklije, karkoli položiš v žlahtno, rodovitno zemljo, pšenica in ljulika – oboje.

Perovič je obiskoval Miro vsak dan. Skupaj sta hodila na sprehode in po muzejih, knjižnicah in galerijah. Dogovorila se je z njim, da ji bo dajal vsak teden nekoliko literarnih ur. Celo za honorar sta se zmenila. Mira je hotela, da bi vse to razmerje bilo že od začetka postavljeno na trezno podlago, kjer ni nobenih tajnosti, nobenih zapeljivih čarov. Z vso resnobo je začela proučevati stare dubrovniške drame in starohrvatske in staroslovenske molitvenike, prve začetke jugoslovanske literarne kulture. Zanimala se je za junaško epopejstvo starosrbskih in starobolgarskih narodnih pesmi in zvezki njenih notic in prepisov so se polnili vsak dan bolj. Ob večerih je čitala, čitala mnogo bolj goreče nego kdaj prej. On ji je nosil knjige. Vešče jo je vodil v novo moderno svetovno literaturo. Vse, kar je vznemirjalo duhove v osemdesetih letih in poznejše realiste, mističarje in neoromantičarje, vse ji je dajal, da čita. In čitala je svestno337 337 svestno – zavestno. , ne le zato, ker so jo zanimale knjige, ampak še bolj zato, ker jo je zanimal človek, ki ji je dajal te knjige. Zdaj se že ni več branila vpliva, ki ga je vsak dan v višji meri pridobival na vse njeno mišljenje. A kakor žene sploh, ki izza vsake teorije, izza vsakega principa iščejo osebo, življenje, tako je ona vsako knjigo projicirala nazaj v življenje in za vsem je videla njega in zopet njega. Zdelo se ji je, da ji hoče reči z vsako knjigo nekaj posebnega, da ji je zato priporočil tega ali onega pisatelja, to ali ono delo, ker se strinja z njim in z njegovimi idejami. Zdelo se ji je, da jo hoče s temi knjigami osvojiti in pridobiti, da ji odkriva svojo ljubezen, da jo seznanja s svojimi nazori. Prinesel je knjigo, listal malo po njej in pripovedoval o pisatelju zanimive detajle iz njegovega življenja in delovanja. In ko je listal po knjigi, je njegov svinčnik podčrtaval to in ono, zaznamoval cele strani in odstavke.

„To je posebno lepo, to čitajte gotovo,“ je govoril. Ta scena je karakteristična in tale oseba vam bo posebno simpatična. To je pisano kakor za vas.“

In čitala je knjigo zvečer z vročimi lici in pojočim srcem. Čitala je knjigo in zdelo se ji je, da se pogovarja z njim, da ji on pripoveduje, kar je bilo napisano v knjigi, da ji slika ljubezen in trpljenje in da jo navdušuje za plemenitost, vzvišenost in lepoto. To ni bila več literatura, to je bilo več, to je bila resnična kri, pravo trepetajoče življenje.

Ljudje v knjigah so bili posebni in vsi so iskali resnico. To je bilo tako čudno, da so vsi ti razni pisatelji govorili o resnici, da so vse te knjige, tako različne po snovi in vsebini in načinu pisanja, vedno govorile in pripovedovale le o enem, o resnici, o borbi za resnico in za samega sebe. Tolstoj je pridigoval to in Zola, Ibsen in D‘Anunuzio, Hauptmann in Maeterlinck, Turgenjev in Arzibašev, Wyspasianskij in Strinberg. Tako različni ljudje, tako različne duše, a vendar – laž so sovražili vsi, vsi so zaničevali glumo,338 338 gluma – igra. vsi so v tisoč variacijah ponavljali: spoznaj sebe in živi, kakor zahteva to tvoja duša.

Bilo jo je sram, da še nikoli ni razmišljala o tem. Da ji je bilo tisto, kar so vsi ti pisatelji imenovali dušo, tako tuje in neznano. Niti lastne duše ni iskala, ni se je zavedala do zdaj še nikoli. Ljubila je do zdaj le udobnosti življenja, zunanjost sreče, a duše, duše ni imela.

Šele on, še le Nikon ji je pokazal ves ta novi, čarobni svet, svet misli, idealov in vzvišenih ciljev. Vse ono lepo, kar je brala in kar so napisali najplemenitejši, duševno najbogatejši ljudje zadnjih desetletij, ki so bila eno samo velikansko kipenje za resnico, za spoznavo človeške duše, vso to krasoto in bogastvo in plemenitost, vse to je položila v srce svojega prijatelja. Vse te vzvišene in plemenite duševne boje, ki so bili popisani v knjigah, vse je prebojeval tudi on, tudi on je trpel, kakor so trpeli ti ljudje v knjigah in kakor vsi ti ljudje, tako tudi on hoče nekaj velikega in vzvišenega.

Njene oči so ga pozdravljale drugače, ko je prihajal. Kakor dragi kamni so se zasvetile in prelepa milina se je razlila po njenem obrazu in ga je delala še lepšega in krasnejšega. Belo so se svetili zobje izza rdečih ustnic, na katerih se je zibal nedolžni, otroško vdani nasmeh. Še nikoli ni bila Mira tako lepa kakor zdaj. Ponosno lepoto njenih osemindvajsetih let je blažila neizrekljiva mičnost globoke vdanosti. V velikih očeh se je topila ponižna in brezmejna ljubezen.

Sama ni vedela, kako se je zgodilo, da sta se poljubila. Tako naravno je bilo to, kakor sončna toplota, kakor svetloba dneva in mrak noči. Odprli so se tajni viri njene duše in kakor bogata reka je šumela ljubezen v srcu. Kakor se otrok zateče v materino naročje, vdan, verujoč in brez sumnje, tako se je predala tej ljubezni. Ni bilo sence v njeni duši, ne grenkobe v srcu. Kakor zlate iskre so leteli dnevi. Kratki kakor hip, in vsi zlati in blesteči od sreče. Ni izpraševala in ni dvomila. Saj bi bilo brezumno, dvomiti nad tem, da bo sonce sijalo in da se bodo po noči zvezde bleščale na nebu. Kakor stoje gore na horizontu, tako je stala vera v njenem srcu trdna in nepremična. Ni vedela, kaj se bo zgodilo in kaj je storiti, a karkoli se bo zgodilo, bo prav in kar se bo storilo, bo prav storjeno. In nobene bojazni ni bilo v njej. O, ako ljubi žena, kaj ji je veliko, kaj ji je težko?! S kratko mislijo se je spomnila svojega moža, jeze očetove, škodoželjnega smeha znancev. Malihernost! Kakšne jeze ne prenese žena, če ljubi, kakšnega zaničevanja ne pretrpi z lahkoto?! Kakor časten znak si pripne svoje trpljenje na prsi in z bosimi nogami gre po trnjevih potih lahno in brez bolečin, kakor da so postlana z rožami. V enem samem pogledu ljubezni pozabi ves grohot sveta in ljubljena usta so ji blagoslovljena mana v najtežjem pomanjkanju.

O, vse bo žena storila zate, mož, če te ljubi. Samo ljubezni ji daj in po najvišjih stezah pojde, po strminah pojde, kamorkoli ji pokažeš pot! Osladi jo, sladkih besed ji daj in ona bo kri izcedila iz svojega srca. Stokrat bo storila mučeniško smrt zate, v najstrašnejšo bedo pojde zaradi tebe in s teboj. Ali ljubi, ljubi tudi ti! Če ugasne luč v tvoji duši, bo tudi žena v temi in če ti oledeni srce, bo tudi ona mrzla, zimska noč na gorah.

Mira ni premišljala, kakšen bo konec povesti, ki ji je bil začetek tako krasan. Kakor žejen človek, ki je dolgo taval po puščavi in že ves slab prišel do studenca, tako je ona pila ta božanstveni in zapeljivi napitek. Brez misli in brez strahu. Kako bi dvomila, kako bi se bala?! Neko jutro, ko sta se sprehajala v parku, ji je rekel Nikon: „Pridi popoldne k meni, čakal te bom. Pridi, želim te neizrečeno!“

Ves temen in vroč je bil njegov glas, slabe in omotične so gledale oči v njo, pojemajoče od poželenja.

Zatrepetala je, klonile so ji noge v kolenih od sladke slabosti in ustnice so se nasmehnile ljubko. Sladke želje so napolnile srce in okoli je izginil svet. Vroče hrepenenje ju je zavilo v svoj čudoviti plašč, sladke omotice so prevzele dušo.

„Pridem,“ je rekla preprosto.

Ne bi se bila mogla braniti in obotavljati. Tako čista in naravna se ji je zdela njegova prošnja, ki je s sladko toplino odmevala v njenem bitju. In če bi se bila ta trenotek bala, če bi bila ta trenotek zahtevala obljub, morala bi se bila zaničevati do kraja svojega življenja. Visoka in prekrasna, kakor sonce čista in svetla je bila vera v njej. Šla je popoldne k njemu in vdala se mu je, kakor se zemlja vdaje soncu v jutro. In brez laži je bila, brez pretvare. In tako je bila čista in kraljevska, da se je trenotek prestrašil …. Zakaj šele v tem času je občutil vzvišenost in vero njene ljubezni. Pa je pristopila k njemu in ga je poljubila na usta. In vsa ponižna je bila in vdana. Prijela ga je za roko in mu jo je poljubila:

„Ljubim te, ljubim te zelo!“

In je bila prelepa, da bi se ji odpovedal. Sram ga je bilo, da je nizek in ubog in brez vere in poštenja, da je njegova duša uboga, kakor je senca uboga in ničnostna, madež … Zapekla ga je vest in zdelo se mu je, da ni hotel tolikega greha. A njene oči so bile lepe in sijajne in globoke, kakor še nikoli ni videl človeških oči in okoli nje je trepetala omamljiva krasota in ljubezen je bila na njenih ustih in v njenih rokah in na celem njenem telesu. Ter se je zgodilo. „Domov moraš, da ne posumijo,“ je rekel Miri, ko je prihajala noč.

„Zakaj se bojiš? Sama jim bom povedala še danes in še nocoj bom pisala možu, da ne bo mislil, da sem še njegova žena, ko nisem.“

Zapeklo ga je po obrazu in zopet ga je bilo sram.

„Zakaj pripovedovati?! Nespametno je to in nemogoče je. Kaj briga druge ljudi najina ljubezen?!“ je dejal in njegov pogled je zdrsnil z njenega obraza vstran.

„Čudno govoriš,“ je spregovorila ona težko. In kar hipoma se je zagrizel strašen strah v njeno srce.

„Naravno je, da govorim. In potem, jaz sem v takem položaju, da moram.“

„Zakaj moraš? Kdo te sili? Kdo bo kaj zvedel? In komu škoduje najina ljubezen?“

Sedla je v fotelj k oknu. „Kaj nisem zdaj tvoja žena, Nikon?“ je vprašala trepetajoč.

„Moja ljubica, sladka, da!“ je rekel on in jo poizkušal objeti. Izvila se mu je.

„Ne, ne, ne samo ljubica! Žena, Nikon! Pred vsemi!“

Mrak se je gostil in temnel. In naenkrat je planil nanjo neizmeren obup in jo je zlomil, kakor bilko in je poteptal njeno srce v blato in je zrušil vso lepoto v njeni duši. Padla je na kolena in zajokala.

„O, Nikon, Nikon! Kaj me ne ljubiš?! Kaj je mogoče, da me ne ljubiš?!“

Oklenila se je njegovih nog in je vsa trepetala.

„Jaz te ljubim, jako ljubim! Zakaj dvomiš?“ je miril on in jo je skušal vzdigniti od tal.

„Ne tako! Drugače, če me ljubiš? Tako, kakor sem jaz mislila. Daj, da ostanem pri tebi za vedno. Kamorkoli hočeš, pojdem s teboj. V Pariz pojdeva, ali kamor hočeš, in bova živela srečno. Ali če hočeš, pojdiva domov, ne bojim se prezira in posmehovanja. O, visoko, visoko nad vsemi ljudmi bom nosila svojo ljubezen!“

„Umiri se, Mira! To je romantika! To je literatura, kar govoriš. To so papirnati junaki. Resnično življenje je drugačno. Čemu vse to?! Jaz sem mlad in še premalo stanoviten za ženitev. Ne vem, če bi bila srečna z menoj. In pomisli, kaj bi rekli moji?! Kaj bi moja mama rekla! Še pomisliti ne smem. Oče bi mi gotovo ustavil vsako podporo. In kaj bi počela brez denarja midva, ki sva navajena na luksuz? Res, imam izkušnje, doktorat. A kaj naj počnem s tem? Naj grem v kakšno majhno mesto suplirat?! Kakšno je to življenje! A jaz bi rad videl še malo sveta, užil še kaj, potoval še kaj.“

Ona ga je izpustila in je vstala. Popravila si je lase in se hitro oblačila.

„Mira, nikar! Nikar se ne vznemirjaj, nikar me ne obsojaj! Hvaležna mi boš, da sem pameten. In pa tudi premlad sem zate. Razočarala bi se v meni. In kaj bi bilo potem?! Glej, zakaj si to vse pokvarila? Bilo je tako lepo. Spametuj se! Ljubi me in uživaj! Glej, tvoj mož ni tako tankovesten. Samo v knjigah so nekaki junaki, mi v življenju, mi delamo vsi kompromise. Drugi še huje!“

Govoril je in govoril, ali ona ga ni poslušala. Vzela je klobuk in šla k vratom. Obrnila je ključ v ključavnici in odšla.

„Čakaj, Mira! Čakajte, gospa! Počakajte vendar, da vas spremim!“ je klical on, iskal klobuk, čevlje, površnik, kravato in rokavice in tekel za njo po stopnicah. Bila je že na ulici. „Dovolite, da vas spremim, Razburjeni ste. In pa kasno je že. Nerodno je v tem kraju, da greste sami po ulicah.“

Hitro je šla in ga ni pogledala.

„Sicer pa ne greste v pravi smeri, Mira, tja morava, na ono stran.“

Prijel jo je za roko, ali ona se ga je otresla.

„Če nočete javnega škandala, pustite me takoj popolnoma na miru in izgubite se! Da vas ne vidim! Razumete!“ Obrnila se je k njemu in njen pogled je bil tako poln prezira, da je obstal in jo pustil.

Izkušal jo je nekaj časa slediti od daleč, ali izginila mu je med ljudmi. Z neprijetnim čustvom se je vrnil domov. Pozno v noči je obstala kočija pred hišo, kjer je stanoval. Neka slutnja ga je izpreletela in odprl je okno. Temno oblečena dama je stopila iz kočije in pogledala kvišku, ko je slišala odpiranje oknic.

„Ste to vi, dr. Perovič?“ je zaklicala tiho. Bila je gospa Kolienska.

„Pridite dol!“ Vzel je klobuk in površnik in stekel na ulico.

„Mire ni nikjer,“ je govorila gospa razburjeno. Prestrašil se je.

„Kaj ni prišla domov okoli osmih zvečer?“

„Ni. Služinčadi sem rekla, da je pri neki znanki. Prišla sem k vam, ker sumim, da se je zgodilo nekaj med vama. O, zakaj sem bila tako lahkomiselna, zakaj nisem pazila na njo! Bila je pri vas?“ je vprašala strogo.

„Da,“ je priznal.

„In dalje?“ je silila, prijela se za glavo in se rezko zasmejala. „Spoznala je pač, da ste junak samo v besedah! O, lopov!“

„Gospa, dovolite … “

„Zdaj ni časa za prazne fraze. Kje je ona? Kam je šla?“

Povedal ji je, kar je vedel, in pokazal smer.

„Iščite jo! Iščite jo povsod! Tudi policijo obvestite! Diskretno, razumete! Mogoče se je ubila! … O, o, take nesreče! Pojdite, jaz moram domov. Mogoče se vrne sama. O, zakaj najboljše ženske verujejo najprej takim frazarjem!“

Sela je v voz in ga pustila na ulici samega. Šele drugo jutro se je vrnila Mira, vsa bleda in prepadla. Bila je vsa mokra od megle in dežja. Krila so bila blatna, čevlji premočeni. Trepetala je od mraza. Spravili so jo v posteljo in obolela je za nevarno pljučnico. Ko je ozdravela, se je vrnila k možu. Še vedno je krasna in blesteča. Le njen smeh je včasih preveč skeptičen in ljudje govorijo o njej, da je blazirana in brez idealov. Živi, kakor žive vse druge dame njenega kroga. Bavi se z literaturo, podpira umetnost, pri vseh slavnostih je patronesa in celo s filantropijo se ukvarja, pravijo. Živi.

SLUČAJ339

339 Domači prijatelj 1910, 2 (1. februar). 30–36. Rokopis ni ohranjen. Češki prevod (Náhoda) je bil objavljen v Orlické proudy (Hradec Králové), 2/1909, št. 54.

Rada se spominjam na praške ateljeje. Osobito na tiste v novih hišah starega mesta, ki imajo tako krasen razgled na Malo Strano in Hradčane. Jaz ljubim romantiko. V prirodi, v knjigah, povsod. Razburjeno morje, fantastični vrhovi Alp, vihar, vse kar je divjega, velikega čudovitega – umiri notranji nemir, ki me tolikokrat muči. Nekaj kluje v srcu, ne da pokoja. Če pa imajo oči svojo naslado, umiri se duša kakor otrok, kadar mu zapoje mati sladko pesem. Zato sem še posebno ljubila praške ateljeje, ki se je iz njih širokih oken odpiral pogled tja čez Vltavo na malostranske staroslavne palače in njihove aristokratske vrtove, na kapele in cerkve, na kraljevi hradčanski grad in katedralo svetega Vida, ktere gotska silhueta se je črtala na svetlem večernem nebu, lepa in vzvišena, kakor uresničene sanje umetnika.

Kadar pada mrak, kadar barve prehajajo v modre in vijoličaste nianse, ko se vse spreminja, izgublja realnost in se topi v neko sanjavo fantastičnost, lepšo in bogatejšo od resnice, takrat je najlepši čas za lepe, poetične ateljejske pogovore, za tih, bogat molk ob čaju in umirajoči dnevni svetlobi.

Skoro vsak dan smo se shajali ob takih urah pri temu ali onemu znancu, prijateljici, prijatelju. Pestra družba nas je bila. Par literatov, nekaj glasbenikov, igralec, dve igralki, dva vseučeliščna docenta, nekaj kiparjev. Vse to se je zbiralo pri slikarjih in slikaricah, zakaj oni so imeli, kar je za take lepe shode v mraku najpotrebnejše – poetične ateljeje, visoko pod strehami palač, visoko nad skrbmi in tegobami dneva, visoko nad glasnim, vsiljivim šumom ulic.

Nismo bili intimni med seboj. Nasprotno, neka čudna sramežljivost je bila med nami, ki nam je branila govoriti o nas samih, spraševati eden drugega o privatnih razmerah in čustvih. Poznali smo se, razumeli smo vsak smeh in vsak molk ali besed, ki bi šle naravnost od tega do onega, teh je bilo malo. Odpočili smo se v tem društvu, obogatili – ali nikdar nas ni mučilo drugi dan tisto težko, moreče duševno kesanje, ki zapadejo v njega vsi finejši, plemenitejši ljudje, če so bili preodkritosrčni, če so preveč povedali in odkrili od bojev svojih src.

Ni bilo besed, ali slutnja je bila med nami, ki nas je izdajala eden drugemu. Desete stvari so se govorile, a vendar smo vedeli vsi, da danes ta naš prijatelj trpi, da je potreben nekakšne utehe, razvedrila. In kadar smo bili sami žalostni, vedeli smo, da bomo v tem krogu našli razumevanje brez pripovedovanja in brez direktnih besed. Peli so pesem, ki nam je bila posebno ljuba, recitirali so balado, ktero smo slišali najrajši, pogledi, ki so srečavali naše oči, so bili mehkejši, ljubeznivi, nekega lepega, diskretnega in sramežljivega sočutja polni.

O, družba, o prijatelji, kako lepi so spomini na vas! Nič grdega ni bilo nikoli med nami, nobenega madeža, nikoli razočaranja! Življenje je postalo pusto in prazno, a tisti večeri v vaši družbi leže za menoj kakor daljna oaza, na katero se oko rado ozre nazaj. Po samotah gre moja pot, a spomin na vas me prevzame včasih v tihih urah, kakor zadiše že davno ubrane, davno posušene rože, ki jih hraniš v miznici, dokaz srečnega trenotka – in ki še diše že pol zdrobljene, pol v prahu, še diše ko se tvoj obraz, postaran in truden, skloni nadnje. Kakor iz biserov so večeri onih let, vsak je dragocen, vsak bogat. Kakor lepa povest je vsak večer tistih večerov.

Jesen je zunaj, megla leži cel dan, dež kaplja, droben in monoton. Mrak se je začel ob treh popoldne, počasi se gosti, temni. Dolgo sem sedela sama v pusti, gluhi tišini sobe. Dolg večer se je začel, žalosten in samoten. Prižgala sem luč.

Danes so mi poslali naznanilo, da je umrl prijatelj iz onih lepih dni. In znanka mi je pisala, da se je ustrelil. Končalo se je, kar se je začelo že takrat pred leti: kar sem sama videla v onih večerih.

Takrat je bil najmlajši od nas. Violinist, osemnajst let star. Oče njegov ga je pripeljal v našo družbo. Zakaj tudi starejši ljudje so prihajali včasih med nas. Ali bolj redko, gostje. Življenje jih je že držalo v svojih trdih rokah in le včasih so se mu še izmaknili za kratek večer med mladimi sanjarji in idealisti. Do tridesetega leta so sanje in hrepenenje, nade in cilji in naklepi vsakdanji kruh, do štiridesetega le nedeljska jed po dnevnem delu in potem opojnost, neumna in sladka ali brez iluzij, ki se ji človek žalosten že in razočaran vda le še v redkih posebno mladih, lahkomišljenih trenotkih.

Gabrijel se je imenoval in oče ga je pripeljal k nam kakor moder mož, ki ve, da je mladost brez sanj in prijateljstva kakor rožni grm brez cvetja.

Potrebovali smo njegovih gosli. Zakaj takrat ni minil teden, da si ne bi bili pripravili vsaj dva lepa, praznična večera.

Vsi smo živeli, kakor da živimo le za te večere. Vsi navdušeni so delali kiparji in slikarji, da se pohvalijo zvečer pred vsemi nami s svojo marljivostjo in svojimi uspehi. Mi literatje napisali smo svoje najlepše novele, da smo jih čitali pred našo družbo in poetje so zlagali svoje sonete in balade v prvi vrsti za nas. Igralke se bile bolj vesele, če smo jih mi pohvalili, da lepo recitirajo, kakor nad novo vlogo in nad aplavzom v gledišču in naši glasbeniki so nam prirejali prave koncerte. Še celo ona dva docenta na vseučelišču sta mislila na nas. Historičar nas je zalagal s starimi, zanimivimi anekdotami slavnih učenjakov, kraljev in drugih imenitnikov, drugi pa, kemičar, nam je pravil o svojih eksperimentih ravno tako vzhičeno, kakor gospodična Dora, učiteljica na umetniško obrtni šoli, o ornamentih, ki jih je staknila v starih arhivih muzeja.

Gabrijel se je hitro udomačil v tistih treh, štirih ateljejih, kjer smo se izmenoma shajali. Simpatičen nam je bil vsem in dasi izvanredno nadarjen, je bil vendar skromen in kakor umetnik nekako sramežljiv. Oče njegov ga je ljubil nad vse. Zdaj, ko je Gabrijel zahajal v našo družbo, prišel je tudi oče njegov, priznan profesor glasbe in priljubljen komponist, večkrat v naše „visoke gradove,“ kakor je pokrstil težko pristopneateljeje pod strehami štiri in petnadstropnih palač. Posadili smo ga v najpripravnejši fotelj k peči, daleč od luči in od tod so njegovi pogledi cel večer sledili sina. Tudi nas druge je rad poslušal, hvalil nas je, da smo tako vsestranski, ali kadar je igral njegov sin gosle, takrat je postalo njegovo lice mirno in pobožno in taka sreča mu je sijala iz oči, da nam je segalo v srce in smo še prijaznejše občevali z Gabrijelom, kakor z otrokom, ki je potreben in vreden posebne ljubezni in posebnih obzirov.

Ne vem, kdo je izvedel, da je Gabrijel zaljubljen v mlado konzervatoristko v njegovih letih, ki je bila tudi že cela umetnica na goslih. Če se prav spominjam je bil to kipar Fred, kajti on jo je poznejše pripeljal v našo družbo. Imel je namreč sestro, ki je bila njena prijateljica. Do zdaj ni hodila med nas, imela je talent samo za torte, kakor so se izražali njeni domači. A mi smo od vsakega člana naše družbe zahtevali, da mora na nekakšen način pripomoči k pestrosti naših večernih zabav. Zdaj pa je Fred proglasil, da treba za sestro umetnika, ki je napravil že dva javna spomenika in tri privatne studence in ki je častno zastopan na vsaki zastavi, vsekakor napraviti izjemo. Sklenili smo, da je sprejeta ali le če se odkupi s celo kilo lastnoročno napravljenega čajnega peciva. Tako je prišla torej že prihodnji večer med nas, svetlolasa, rožastih lic, smejočih ust in z dvema škatlama čajnega peciva, ki smo ga pozdravili z velikim hrupom in smehom. Drug teden pa je bila tudi že Helena z njo, vitka, visoka in bledolična črnolaska.

Kar samo od sebe se je naredilo, da sta postala Gabrijel in Helena naša ljubimca. Nikdar ju nismo dražili, vendar je vsak od nas z neko mehko dobrohotnostjo bdel nad obema. Njuna ljubezen je postala zadeva nas vseh. Vse nas je veselila, vsi smo jo negovali in nihče ne bi bil strpel, da ju kdo s kakšno neumestno šalo razžali. Zdelo se nam je, da tudi Gabrijelov oče ve za to lepo še pol otroško ljubezen in da jo gleda z enako toplimi, dobrohotnimi očmi kakor mi vsi.

Ali kakor je bila že navada med nami, direktno jima nismo nikdar pokazali, da nam je njujina tajna znana.

Gabrijel je zelo ljubil cvetlice, pa je večkrat prinesel vijolice in jih razdelil med nas dame. Dajal jih je po vrsti, dostojanstvo in lepo je podelil najprej, vendar mu je vseeno ostal za Heleno, ki je bila še mlajša kakor umetnica tort, Fredova sestra, in zato najzadnja, najlepši šopek. Me druge smo se spogledale resnih ust ali smejočih oči in v srcu nam je bilo nekako vedro in veselo.

Kadar smo se shajali zvečer v mraku, dolgo sedeli in čakali ter se je počasi shajala družba, smo se radi razgovarjali o Gabrijelu in Heleni. Mi vsi drugi smo bili bohemske krvi. Prinesli smo malo sira seboj, malo šunke, masla, naredili smo „zakuske“ in to je bila za nas z malo sadjem in čajem prav imenitna večerja. Docenta sta porabila svoj denar za knjige in eksperimente, učitejica na umetniško obrtni šoli je kupovala starine in je ves svoj denar znosila k antikvarjem, drugi pa itak nismo bili blagoslovljeni z pozemskim blagom, tako je prišlo, da so edino Fred, Gabrijela in Helena, vsi otroci boljših hiš, večerjali, kakor se spodobi poštenim ljudem in zato prihajali šele okoli osme ure. Mi drugi smo prihajali, kakor je kdo hotel od četrte ure dalje. Poleti itak ni bilo nič z našimi večeri, – v letnih mesecih so bile počitnice za nas, razpršili smo se na vse strani in vsak po svoje živeli umetnosti in življenju.

Rekla sem, da smo se v napol praznem ateljeju, še skromno razsvetljenem, najrajše razgovarjali o Gabrijelu in Heleni. Vsak novodošlec je potem pridal svoje, povedal, kje ju je videl, kako sta se smejala itd. Vse smo vedeli, kedaj sta bila na sprehodu v parku, kdaj sta se skupaj drsala – in edini smo bili v tem, da sta ustvarjena eden za drugega. Gabrijel je bil lep in škoda bi ga bilo za kakšno tujo aristokratkinjo ali kako drugo bogato in blazirano damo, s ktero bi se na konec na svojih potovanjih oženil. A Helena? Kaj bi sama hodila okoli po svetu po koncertih, s kakšno staro, sitno teto za gardedamo in kaj bi poslušala laskanje raznih puhloglavih baronov in grofov! Umetniški par! Nič ni lepšega!

Oba sta bila zadnje leto na konzervatoriju in Gabrijelov oče nam je povedal, da nastopita že drugo jesen vsak v svojem koncertu pred javnost.

Edino to nas je malo motilo, da sta bila tako mlada; mi b ju bili najrajše kar še to zimo pozakonili. Prej da rešita svojo srečo, predno jima prva slana slave in priznanja, častihlepja in domišljavosti pade v srce.

Sicer pa smo dobro poznali našega Gabrijela in našo Heleno. Ni je nevarnosti! Par let ne more uničiti preprostosti njunih duš, par let slave in svetskega hrupa ne more zadušiti poleta v njima, ne more storiti iz njih dvoje blaziranih bitij, ki sta zasičena nad vsem in ki jima tudi umetnost ni ničesar drugega več kakor virtuoznost prstov, napitek bolne častilakomnosti.

Prišlo je drugače!

Življenje in slučaj sta včasih brutalna, brezsmiselna. Neumno se konča, kar se je v lepoti začelo.

Že se je pomlad oglašala. Vetrovi so prišli od juga in okna so žvenketala od njihovih burnih udarcev. V zraku je nekaj dišalo, nekaj mehkega je bilo razlito povsod. Nebo je bilo visoko razpeto, oblaki so se podili, drevje v parkih je bilo še golo, ali že so sokovi silili po deblu v veje in vejice. Vode so narasle, le še tu in tam je ležala lisa snega in nekje daleč zunaj za mestom so gotovo že cvetele snežnice340 340 snežnica – bela vijolica. in zvončki in trobentice.

Mi smo bili veseli, zadovoljni. Polne glave so nam bile novih sanj, novih načrtov in ciljev. Smejali smo se in le redko kdo od nas in le redkokdaj še je bil molčljiv in potrt, nemirnih misli, bolan od neizpolnjivih želja. Vse je bilo tako blizu, vsa moč in vsi cilji.

Takrat smo neki večer zastonj čakali na Gabrijela. Ni ga bilo in niti sporočil nam ni, zakaj ne more priti, kakor je bila navada med nami.

Malo vznemirjeni smo bili, malo razžaljeni in zopet in zopet se nam je vračal pogovor k njemu. Morda je obolel ali pa se je očetu kaj zgodilo. Ali pa je pozabil.

Oči so nam obstale na Heleni in vedeli smo, da ni pozabil. Gotovo bi bil prišel, že zaradi nje bi prišel, ako bi bil mogel.

Zdaj smo bili že malo vznemirjeni. Helenine oči so postale nekako resne in hrepeneče. Smejala se je, da ne bi slutili, da je vznemirjena. Zardevala je in vendar se je sramovala svojega nemira, čudila se je, da jo boli ta pravzaprav tako brezpomembna stvar, da ga ni zdaj ta večer, ko ve, da je ona tu in čaka nanj.

Nismo jo hoteli še bolj spravljati v zadrego z našimi domnevanji. Nekdo je rekel, da ima najbrž influenco in v to smo vsi še najprej verovali.

Drug dan smo čitali v časopisih, kaj se je bilo zgodilo.

Ob osmih zvečer bila sta oče in sin na odhodu k nam. Na stopnicah začujeta hrup in žensko zapomaganje. Hitita doli in v drugem nadstropju – stanovali so v tretjem – vidita nekoliko vinjenih oficirjev okoli sobarice, ki je ravno prišla od spodaj gori, v rokah nekoliko vrčkov piva. Oficirji jo skušajo objeti, a ona se jim brani in vpije na pomoč. Gabriel in njegov oče priskočita in se zavzameta za dekleta. Hrup raste, par ostrih besed pade in oni od oficirjev, ki je bil najbolj vsiljiv proti sobarici, potegne sabljo. Še predno se drugi zavedo kaj je, zamahne po glavi Gabrijelovega očeta, a Gabrijel v zadnjem ujame udarec z levo roko.

Vsi ostrme, streznijo se.

Curkoma teče kri iz Gabrijelove rane in oče in par treznejših oficirjev ga spremijo doli v drožko in v bolnišnico.

Sin nekega sodnega svetnika v drugem nadstropju je slavil svoj god in povabil svoje kolege na obed. Pili so in tako se je zgodila cela neumna, grozna stvar.

Grotesken slučaj se je poigral z enim človekom, zakrohotal se je in vse sanje, vsi ideali, vsi cilji, vse se je zdrobilo, vse je izginilo kakor pena na vodi.

Udarec s sabljo je prerezal Gabrijelu vse mišičevje na levi roki. Zdravniki so rešili, kar se je dalo rešiti, roka ni bila popolnoma mrtva, ali prsti so ostali okorni, skoro negibljivi. Ponosna umetniška kariera, slava, vse je potemnelo v hipu, kakor iskra se je potopilo vse v črno noč, v obupanje, v nič.

In tudi ljubezen!

Drugo jesen je imela Helena svoj prvi koncert. Vse je očarala, v hipu je bila na cilju. Obsuli so jo s pohvalo, z vabljivimi ponudbami. Zlata vrata v jasno bodočnost, polno uspeha in slave so se odprla pred njo na stežaj. Odpeljala se je v inozemstvo z zmagoslavnim nasmehom v ponosnem obrazu.

In ravno ob tistem času je vpisal oče Gabrijela v trgovsko šolo. Premoženja ni imel in nekakov kruh je moral pripraviti sinu za bodoče dni, za starost.

Devetnajst let je bil star takrat Gabrijel. Ves se je spremenil. Obraz se je postaral in oči so bile tako zbegane, tako obupne, zgubljene, da nas je zazeblo v srcu, če smo se srečali z njegovim pogledom. Ogibal se je vseh.

Šest let je minilo od tistih časov.

Čitala sem v časopisih, da je Helena odpotovala v Ameriko. Lani je v Parizu, Londonu in Petersburgu kakor že par let prej, zopet slavila svoje impozantne triumfe.

Od Gabrijela so mi poslali danes osmrtnico.

Nagle smrti je umrl ...

Pa da, ni bil rojen za trgovske račune ...

SENTIMENTALNO BESEDOVANJE341

341 Domači prijatelj 1910, 6 (1. junij). 154–156. Rokopis ni ohranjen. Pod naslovom Veliki in mali otroci objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Vladka in Mitka. Vodnikova družba: Ljubljana, 1927, str. 107–111, pod naslovom Sentimentalno besedovanje objavljeno v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 177–181, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 179–183 in v Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 172–175, Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 72–75. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 115–119.

Otroci še ne poznajo tistih naših pravil o pristojnosti in vljudnosti. Nobene formalnosti ne ovirajo njihovih simpatij. Nobena hinavščina ne prikriva mržnje in sovraštva. Če nimajo tega ali onega radi, nu, pogledajo ga pisano, povedo mu naravnost, da je grd, in če so posebno energičnega temperamenta, mu izplazijo jezik in ga nabijejo, da jasno ve, kaj mislijo o njem. Mi odrasli se smehljamo in stiskamo roke ljudem, za ktere čutimo toliko kakor za lanski sneg. Niti v sanjah ne pomislimo, da bi rekli temu ali onemu v lice: ti si oduren, surov, neumen, domišljav. In če nam je kdo simpatičen, zanimiv, če bi še tako radi govorili z njim in se natančneje seznanili, mi bomo šli mimo, kakor da nam je deseta briga, ker nam ni predstavljen po šegah in postavah našega družabnega življenja.

Naša Pikica je vrgla na promenadi nekemu fantku pesek v obraz samo zato, „ker ji ni bil všeč“. Dobila je po roki in vsi smo ji dokazovali, da se to ne sme, in jo učili pristojnosti, olike in hinavščine. Na ulici je zapazila pred nami majhno punčko, za katero se je vnelo vse njeno srce. Pustila me je, šla k dekletcu in jo prijela za roko. Punčkina mama je začudeno pogledala na naju dve. Ali ker se jaz in punčkina mama ne poznava, ker se še nikoli nisva videli, ni bilo dovoljeno, da bi se peljali punčka in Pikica za roko po ulici. Odtrgali sva deklici narazen in šli vsaka na svojo stran. Pikica se je jokala in ni mogla pojmiti, zakaj so veliki ljudje tako sitni in nepravični in ne dovolijo punčkam, da se sprijaznijo in poigrajo skupaj, če so ena drugi še ne vem kako všeč. Zakaj so ta smešna družabna pravila, zakaj je olikanost, če večkrat ni drugo kakor tisti slavni kitajski zid, ki je tudi že poln lukenj in ne more več ubraniti Kitajce pred dotiko z vsem drugim svetom! Če bi bili jaz in punčkina mama pametni, bi se bili tudi lepo nasmejali ena drugi in si dali roko. Zakaj meni je bila punčkina mama všeč in jaz njej menda tudi. Tako pa sva šli vsaka s svojim dekletcem ena na desno, druga na levo.

Postave družabnih šeg so kakor tisti drateni342 342 drateni – der Draht – nem. žica. plot ob nasadih v parku, nizek je, ali poln špičastih trnov, lahko ga preskočiš ali lahko se tudi opraskaš in človek ostane rajše na predpisani stezi.

Včasih Pikica pozabi vse nauke in opomine, ki jih dobiva v teh zadevah, pa se ustavi kjerkoli in kliče kakšno ženskico svoje velikosti: „Bebica, bebica, slišiš! Sem pojdi!“

„Molči!“ se zgražam jaz. „To se ne sme. Ti bebice ne poznaš!“

„Ali ona ima žogo, mama, in njen mantelček je ravno tako rdeč kakor moj.“

Molčim in ne pobijam njenih argumentov. Včasih mislim, da bi bilo prav lepo, če bi si bili tudi mi odrasli ohranili preprosti način otroškega mišljenja. Včasih se primeri, da srečaš koga, ki je podoben tvojemu umrlemu očetu; čudovito te gane njegov obraz. Par besed bi rad spregovoril s tujcem. Ali ne, ne spodobi se, pota se križajo. In ta gospa; tvoja znanka ti je pripovedovala o njej mnogo lepega. Daleč v tujini živi in samo po naključju se je morda za nekaj ur vrnila v domače mesto. Saj ne bi bilo nič grdega, če bi ustavila gospo, nasmejala se ji in ji rekla nekaj toplih besed. Morda bi tudi njo veselilo. Ali ne spodobi se ... In ona že je izginila v drugi ulici in morda je ne bom videla nikdar več.

Poznala sem neko igralko. Namreč, samo iz gledališča. Igrala je lepo in fino, z globokim čustvom. Njen glas mi je bil všeč in njen smeh in način, kako se je obnašala. Slišala sem, da je zelo bolna. Hotela sem se seznaniti z njo, ustaviti jo v parku, obiskati jo na stanovanju, zahvaliti se ji za užitek, ki mi ga je dajala s svojo umetniško igro. Obotavljala sem se dolgo. Potem sem zvedela, da že leži, da ne bo več vstala. Kupila sem nekoč šopek vijolic in hotela iti k nji. Pa vrnila sem se. Nekaki čudni obziri mi niso dali dalje. Morda bi se bila čudila, nenavadno je. Umrla je pozneje. In meni je še danes žal, da je nisem poznala osebno, da ji nisem storila majhnega, trenotnega veselja.

Mi odrasli ljudje smo tako počasni v svojih odločitvah.

Večkrat mislim o tem, kako lepo enostavna je še, kako lepo enostavna in preprosta je otroška duša. Kar je črno, jim je črno in kar je belo, jim je belo. Ne poznajo še nians, stopnjevanja in finih razločkov, ki begajo nas odrasle ljudi. Mi potrebujemo za vse toliko besed in izrazov, oni pa čisto lepo izhajajo s tistimi nekaj pojmi, ki so si jih zapomnili. Mi smo vedno v strahu, če smo res vse prav povedali, natančno in korektno določili stvar, otroci pa niso nikdar v zadregi zaradi takih pomislekov. S par pojmi izhajajo imenitno.

Jaz, sirota, vsak teden parkrat šivam punčke, ki jih naša Pikica sfenta. Za Božič je dobila štiri. Slučajno je vsak, ki jo je hotel obdariti, kupil punčko. Razume se samo po sebi, da so bolezen, nadloge in nesreče pri taki družini na dnevnem redu. Ta črna ima izpuljeno roko, zlatolasi se je frizura utrgala; tisti, ki ima rdečo obleko, se je noga v kolenu utrgala; eni se obleka razpara, drugi so se gumbi pogubili. Jaz šivam in popravljam, kar je mogoče. Pikica samo pride, položi punčko na pisalno mizo in zapove: „Na, mama, šivaj!“

Te dni se je igrala z mizo in stolčki. Zelo mična miza je in stolčki so še za njene punčke premajhni. Ni torej čuda, da se ji je eden potrl med njenimi nepotrpežljivimi in nerodnimi prstki. Pa ni jo mnogo skrbelo, vzela je razvaline, postavila jih meni na mizo in proglasila kakor vselej: „Na, mama, šivaj!“

Zasmejala sem se, ampak če se stvar prav pogleda, ni rekla nič smešnega. Z izrazi, ki jih ima na razpolago, je prav jasno povedala, kaj hoče.

Včasih ima otroška primitivnost za nas odrasle naravnost pesniški učinek.

Vozili smo se ponoči po železnici. Mimo okna so letele iskre. Na stotine in tisoče. V temni noči je bilo to prekrasno. Nepremično sem sedela pri oknu in gledala v noč, v ktero so tkale iskre blesteče zlate niti. Oči se niso mogle nagledati sijajne in efektne podobe. Pikica je spala. Ko se je prebudila, sem jo vzela v naročje, da vidi tudi ona. Tlesknila je z rokami vsa začudena in vzradoščena: „O, glej, mama, sonce pada!“ je vzkliknila.

Kako lepo je to rekla: Sonce pada!

Še nikdar ni slišala besede „iskra,“ a glej, vendar je tako dobro opisala efekt letečih isker. Mogoče je bila celo uverjena, da tudi sonce pada, da svetloba in ogenj padata, kakor pada dež. Če bi odrasel človek mislil kaj podobnega, bi se prestrašil in strah bi uničil vsak užitek lepote. Otrok pa vidi samo lepoto in ne misli dalje.

Morda smo mi odrasli zato tako temni in revni na veselju, ker preveč razmišljamo, ker vedno hitimo dalje, ker se vedno gonimo za „potem,“ da nam sedanjost brez koristi in užitka skopni v rokah. Kadar je sonce, se bojimo dežja in v sreči se bojimo solz. Strah pred bodočnostjo nam zastrupi vsak smeh in vsako veselje. Otroku pa je bakren krajcar, kar je meni zlat dukat.

Zavidam ljudem, ki imajo mnogo iluzij, oni so najpodobnejši otrokom.

OTROČARIJE343

343 Domači prijatelj 1910, 9 (1. september). 245–249. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 13–21, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 183–189, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 184–191 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 176–184. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 119–127.

Vlada je kaznovana. Zlaže se kar na celem, kakor bi mignil. Vsi smo že obupani nad njo. Če je treba ali ni treba, zlaže se gotovo.

„Ali si pila mleko?“

„Že zdavnaj,“ se odreže.

„Saj ni res,“ jo zatoži Micika.

„Kolikokrat si bila opominjana v šoli?“ jo vprašam.

„Enkrat,“ pravi, a drugi dan zvem od učitelja, da je bila štirikrat.

Moj mož pride ogorčen domov. „Opazoval sem Vlado. Že pol ure se prepeljuje z neko prijateljico z Ilice v Dolgo ulico in spet nazaj. Jaz ne trpim tega neumnega spremljevanja!“

Ko pride Vlada ob eni, je zasliševanje.

„Kje si bila tako dolgo?“

„V šoli.“

„Saj ste imeli samo do dvanajstih. Zakaj lažeš? Kje si hodila?“

„Nikjer, do ene smo imeli,“ in taji do skrajnosti.

Kaznujemo jo, jezimo se. Vsak dan piše popoldne, da je laganje najgrša navada na svetu, vsak dan skoraj kleči na sredi sobe in v posebno hudih slučajih jih dobi s šibo po roki. A koristi nič.

Zadnjič enkrat si zmisli, da nimajo šole.

„Pa zakaj ne? Kaj je danes?“

„Nič, kar tako. Sama ne vem.“

„Pa imate kakšno nalogo?“

„Računsko, se mi zdi.“

„Zdi se ti? No, lepa učenka, ki se ji samo zdi. Pokaži, da vidim, kaj imate in koliko!“

Vzame torbo, išče, ali računice ni.

Mož se ujezi. „Kje imaš knjigo? Zakaj ne paziš na svoje stvari?“

„V šoli sem jo pozabila.“

„No, jaz imam ravno v vaši ulici opravek. Pojdeš z menoj.“

„Pa če v šoli zdaj nobenega ni.“

„Šolskega slugo imate, nam bo že odprl razred, če ga bova prosila.“

Ni bilo drugače, Vlada je morala iti. Nič posebnega ni bilo zapaziti na nji.

Pridejo pred šolo. Ravno bije ura devet in v vrt priskačejo otroci doli po stopnicah.

„Slišiš, Vlada, saj imate šolo!“ se zavzame mož. „Da, ali naš razred ne. Počakaj me na cesti, precej bom prišla,“ pravi Vlada in hoče v vežo.

„Pojdem pa s teboj. Kaj bi čakal na ulici.“

„Ali ne. Nerodno je. Kaj boš hodil gori,“ se brani Vlada.

„Če pravim, da grem – grem.“

„Ali mene je sram, tata. Kaj si bodo mislili, da greš z menoj gor.“

„Hudega si ne morejo misliti nič. Samo pojdi naprej. Nekako sumljivo se mi ponašaš.“

Vlada stopa po stopnicah. Nič se ji nekam ne mudi.

„Najbrž so vrata našega razreda odprta,“ razlaga. „Nikogar ne bo treba prositi, da bi jih odpiranje.“

„Samo požuri se! Nimam preveč časa!“

„Tukaj je naš hodnik,“ pravi Vlada in pokaže na desno. „Kar tukaj počakaj,“ in hoče pustiti očeta pri stopnicah.

„O, saj grem lahko s teboj.“

„Ali v razred nikar ne hodi. To se ne spodobi,“ ga podučuje Vlada. „Tukaj je četrti razred,“ pokaže na vrata in vstopi.

Moj mož čaka zunaj in se ogleduje. Ni posebno svetlo na tem koncu, ali nazadnje vendar opazi, da je na vratih, skozi ktera je Vlada vstopila, napisano: garderoba. To se mu zdi zelo čudno. Hitro pritisne na kljuko in vstopi. Sami slamniki visijo na klinih. Vlada pa stoji pri oknu, usekuje se in gleda na dvorišče.

„Kaj pa delaš tukaj? To je jako sumljivo. Zdaj povej, če ne, lahko doživiš nekaj prijetnega.“

Vlada molči.

„Kje je četrti razred? In kaj delaš tu?“

„Sem mislila, da je moja računica tukaj.“

„Tako, to si mislila! To ni bilo pametno, prijateljica moja! Ti bom pa že jaz pomagal poiskati tvoj razred,“ in oče jo prime za roko in jo hoče peljati ven.

„Ne grem.“

„Ne greš? Oho! Takoj povej, kaj vse to pomeni!“

„Nič.“

Vlada se ustavlja in začne jokati. Očetova potrpežljivost je pri kraju. Sune jo, strese jo.

„Bo ali ne bo? Bom zvedel ali ne?!“ In zopet jo strese za rame, ali že precej občutljivo.

„Jaz ne grem v razred, ne grem pa ne grem,“ šepeta Vlada. „Sram me je.“

„Koga te je sram?! O, ti nesrečna punca!“ In pošteno jo stisne za roko. Drugače bi že davno jokala in kričala, zdaj pa nič.

S trudom le jo izvleče iz garderobe. In zdaj tudi zapazi še ena vrata konec hodnika, izza katerih se čuje govorjenje. Gori stoji napisano: IV. razred.

„Takoj pojdi noter po računico!“ zapove.

„Jaz ne pojdem, lepo prosim, ne pojdem!“ se brani Vlada.

„Bomo videli!“ On odpre vrata in sune svojo cvetlico precej odločno v razred.

Vrata se takoj zopet zaprejo, od zunaj se sliši samo nejasno mrmranje.

Vlada se ljubeznivo smehlja.

„O, Vladica,“ vpraša učiteljica, „kako pa to, da prihajaš šele zdaj? In brez torbe in praznično oblečena? Kaj naj to pomeni?“

„Oprostite gospodična,“ se zmišljuje Vlada ljubeznivo, „mama je bolna, pa ji moram pomagati. Samo po računico sem prišla, ki sem jo včeraj pozabila.“

„Tako, mama je bolna? To mi je pa žal. Le pojdi zopet domov, če te potrebujejo. Po računico tudi ne bi bilo treba hoditi, saj ti je ne bi nihče vzel.“

Očetu zunaj se zdi cela stvar zmeraj bolj sumljiva, zato končno potrka na vrata. Učiteljica vstane izza katedra in gre odpirat, Vlada pa potegne robec iz žepa in začne jokati. Vse je izgubljeno.

Oba sta bila zelo presenečena: učiteljica nad mojim možem, moj mož nad njo in še bolj nad otroki, ki so sedeli v klopeh. Razred je bil poln kakor uljnjak.

Prvikrat si je Vlada privoščila eno prosto dopoldne izven predpisov, pa so jo ujeli. Ostala je kar v šoli in učiteljica jo je na izrečno željo mojega soproga postavila v kot, doma pa je bil opoldne še drug, za našo milo Vlado zelo neprijeten račun.

Moj mož je popolnoma obupal nad vsako moralno kvalifikacijo svoje prvorojenke in prerokoval ji je najtemnejšo prihodnost. Potrebna tolažbe sem odšla drugi dan v šolo, da po-izvem pri učitelju in učiteljici, če je značaj moje hčere res tako do korenine pokvarjen in če ni nobenega upanja več, da postane to nesrečno dekle vendarle prej ali slej koristen član človeške družbe.

Učiteljica mi je rekla, da je njena najboljša učenka, ali da je treba paziti nanjo kakor na mleko, ki se kuha na ognjišču: malo se obrni vstran in ravno tisti hip bo prekipelo. Učitelj pa me je tolažil, češ, on je bil neugnan dečko, nikoli ni bil pri miru, lagal se je petdesetkrat na dan in vsak dan je kaj skončal, kaj naredil, pobil, ukradel – zdaj pa je prav pošten in razumen človek – na svoje lastno veselje in vsekakor na korist svojih bližnjih.

Odšla sem zadovoljna domov in tragično ogorčenje mojega moža se mi je zdelo nekoliko pretirano. Vendar je bila Vlada pod ostro komando. Ali dlje kakor pol dne ni bila nikoli brez prigovora. Najboljše podplate zdela v treh tednih in predpasnik je v eni uri če ne raztrgan, pa vsaj umazan z raznimi nemogočimi tvarinami: s smolo, šmirom, s kakšno zeleno barvo, s sajami – sploh s snovmi, za katere se vselej čudim, kje jih je iztaknila. Nogavice si – hvala bogu! – že sama štopa, a njena koža na kolenih se rada celi, zato se ne jezim preveč, če mi pride tudi pobita in opraskana domov. V spričevalu ima same ene, razen vedenja namreč. Tisto je od prvega četrtletja v prvem razredu in vse do danes ostalo na številki dve.

Neki gospe sem potožila te dni vse to in ji zavidala njene tri hčerke, ki so vedno lepo oblečene, v svetlih čeveljčkih, obleke bele, brez najmanjšega madeža, laski gladko počesani, kakor je treba. Ali gospa je vzdihovala in pripovedovala, da jih nima posebno rada, ker so premirne, prepohlevne in predobre. Ona si je vedno želela živih, porednih in poskočnih otrok, zdaj pa ima same vzorne in dolgočasne ekzemplare. Bog ve, po katerih stricih so se vrgle, čisto drugačne so, kakor je ona. Poslušala sem njene lamentacije in uvidela, da je najbolje, če je človek zadovoljen s križem, ki ga ima ravno na glavi.

Zdaj je Vlada, kakor je bilo že v začetku povedano, kaznovana. Včeraj je vzela – menda zato, da proslavi konec šolskega leta na posebno slovesen način – nekemu dečku v razredu škatlo za peresa in jo je dala na ulici prvi deklici, ki jo je srečala s svojimi prijateljicami, ki so ravno taki tiči, kakor je ona. Zvečer sem po slučajno srečala učiteljico in ta mi je povedala. Rekla mi je, da ji bo danes ukazala, naj sama doma vse prizna.

Vlada je bila opoldne že doma. Dve uri sem čakala, da bo začela z izpovedjo. Pa ni bilo nič. Končno jo pokličem k sebi.

„Kaj pa je bilo danes v šoli? Zdi se mi, da imaš nekako rdeče oči. Kaj si jokala?“

„O, jaz ne.“

„Pa kaj je bilo? Kaj mi ne moraš nekaj povedati?“

Pogleda me. Potem pravi nedolžno: „Da, opominjana sem bila. Razgovarjala sem se pri zemljepisu, pa me je gospodična poklicala. Nikar se ne jezi. Barlova Vanda mi zmeraj kaj pripoveduje, potem sem pa jaz kriva.“

Jezile so me njene hinavske oči. Tako nedolžno me je gledala kakor ovčica. Nihče ne bi dvomil nad tem angelom!

„Slišiš, meni se pa zdi, da je nekaj drugega.“

„O, nič, mama. Res ne. To sem ti že včeraj povedala, da sem gospodarjevega Francija vrgla po stopnicah. Ampak si ni nič naredil. In prepisala sem eno stran iz nemške knjige za kazen, kakor si rekla.“

V meni je začelo že malo vreti. Ti nesrečna hinavka!

Vzela sem štaberl344 344 štaberl – der Staberl– nem. mala palica. s police.

„Vlada, zdaj se pa kar hitro zmisli.“

„Ne vem, kaj misliš, mama, res ne vem.“

„Roko sem.“

Zamahnila sem, zajokala se je.

„Ali veš zdaj, kaj si naredila?“

„Ne morem se zmisliti, mama.“

Še enkrat jo je dobila.

„No, ali si se spomnila?“

„Morda misliš... nekakšno škatlo... ?“

„Prav tisto mislim, da. Zdaj boš dobila po vsaki roki še tri. Ti dve sta bili za laganje.“

Jokala je, ali vendar je vdano držala roko eno za drugo. Pravzaprav mi je bilo sirotice žal, ali človek se mora vendarle skrbeti, da dobijo otroci pojem o potrebni nravnosti.

„Zakaj pa nisi takoj rekla?“ jo vprašam.

„Mislila sem, da ne veš,“ mi je odgovorila naivno.

To je bilo sicer po njenih nazorih prav pametno, ali zaradi načela sem jo dala klečat na sredo sobe.

Mala Micika je prišla od nekod. Če Vlada kleči in Micika stoji, sta njuni glavi v eni visočini. Micika je sestro objela in poljubila, ker je bilo jako pripravno. To sicer ni bilo v programu kazni, ali zatisnila sem eno oko in mirno pisala pri pisalni mizi, kakor da me ne briga mar, če se sladi grenkost kazni s takimi izrazi sestrske simpatije.

Micika je prišla k meni.

„Robec mi daj.“

„Zakaj pa, saj ga ne potrebuješ.“

„Micika moli rubac!“345 345 Micika moli rubac! – hrv. Micika prosi za robec. je rekla energično in dala sem ji ga iz žepa.

Šla je k sestri, objela jo je z eno roko okrog vratu, z drugo pa ji je obrisala solze.

Jaz ne vem, če je to pedagoško ali ne, toda morala sem se zasmejati in že sta bili obe pri meni in so se mi laskale. Kazni je bilo konec.

„Boš še kdaj?“ sem vprašala Vlado, da rešim svoje dostojanstvo.

„Nikoli več,“ je rekla Vlada in ona je res precej originalno dekle, pa se bo za drugič že kaj novega zmislila ...

KUMA KATA346

346 Domači prijatelj 1910, 11 (1. november). 306–309. Rokopis ni ohranjen.

K mojemu soprogu347 347 Dr. Vladimir Jelovšek, pisateljičin mož, je imel okulistično ordinacijo. prihaja vsak teden dvakrat kuma Kata iz Odre. Kuma Kata je stara že čez petdeset let, ali še vedno je gibčna, zgovorna in vesela. Nosi se po „seljačko,“ t. j. hodi v belini, kakor vsi kmetje zagrebške okolice. Vedno je čista in še nikoli je nisem videla zamazane in zanemarjene. Zgovori se prav rada in vselej se pred in po ordinaciji zastavi malo v kuhinji in potoži svoje jade in skrbi.

„Ej, mila moja gospa, če bi vedeli, kako je zašuštelo po vasi, ko sem rekla, da se pojdem zdravit k vašemu možu.

‚Pa zakaj bi hodila, kuma Kata, stara si že, kaj treba tebi doktorja, so mi pravili. Sirotinja si, kaj boš nosila krajcarje v Zagreb, ko še za sol nimaš včasih.‘

Jaz pa sem jim rekla: ‚Moja glava moj svet. Kar se mi zdi pametno, to naredim. Tako delam že od mladosti.‘

‚Ej,‘ so mi odgovarjali. ‚Če imaš trahom, ga imaš. Rešil te ne bo nihče. Siromaku ni da bi se branil takega križa. Kakšne hitre bolezni se še reši siromaščina, s tako nadlogo pa, ki traja, mesece in leta se ubog človek ne bo poslovil nikoli. Ne zdržiš, povemo ti naprej. Bogatin še utrpi tiste krone in čas za zdravljenje, revež ne more.‘

Vsa vas mi je to govorila. Ampak jaz se ne dam od ljudi. ‚Res sem sirota,‘ sem rekla, ‚ampak težko je beračiti z zdravimi rokami.‘ Pa so spet začeli, da sem stara. K peči naj sedem in smrti naj čakam, so svetovali. Tri hčere sem pomožila, sama sva z možem na bajtici. Ali tudi on je star in nadložen. Uboštvo je, veliko uboštvo na naši bajti. Vrt in dve njivici, to ni nič. Rok treba, delati treba, saj so res te moje roke žnejeve zelo, ali še bodo, še bodo delale. Brez oči pa tudi roke niso za nič. Tako je, to vsak ve. In zdrave roke prekrižati, to je težko. In hudo je in ne bi se smelo pravzaprav. .

Res je, da sem stara. S petnajstimi leti sem se možila in res sami se mi zdi, da sem dolgo na svetu. Ali to sem rekla na vasi: ‚Stara ženska sem, vem, da sem stara. V treh tednihme lahko pokopate. Pripeti se. Ali znalo bi se narediti, da bom živela še dvajset let. Dvajset let – to ni kratka doba. In naj slepa okoli tavam, kaj? Sedim brez dela pri zdravju in beračim prizdravju?! In pa, stara sem, res, ali tudi star človek rad še kaj vidi; kdaj je spomlad in kdaj jesen; kako je pri nas na vasi in kako v Zagrebu. Mene veseli, da kaj vidim in pogledam.‘

Tako sem dejala. Še spomladi sem mislila, da bo treba z očmi kaj storiti. Nasadila sem nalašč par jajc več. In povsod sem kaj uščipnila, malo graha, fižolčka, solate. In na trg sem nosila v Zagreb. Oči so mi solzile in sem spoznala, da bo treba k doktorju, da ne bo prekasno. Vsaka stvar ima svoj čas, tudi bolezen. Če pustiš žito predolgo na njivi, ne boš imel kaj mlatiti in če bolezen zanemariš, kaj ne? – ugnezdi se, pogubi te.

Sem rekla, da pojdem k ‚špecalist‘ (specialist), k takemu doktorju, ki je samo za oči. In vidite tudi zato so me zasmehovali. Da moram imeti seveda nekaj posebnega, da si vedno kaj izmišljam, da sem ena tistih žensk, kterim se na stara kolena ‚naredi‘ v glavi. Ali kaj mi bodo govorili. Če sem hotela opanke za na njivo, šla sem k opančarju Stevici. Stevica naredi opanke vsaj za dve zimi v največje blato. Ali lepe niso, res ne. Zaradi lepote smo hodili k Jakovu. Tudi mojim hčeram je delal Jakov opanke, dokler so dekletovale; zdaj jim dela Stevica. No, in tako je povsod. Enega doktorja vesele oči bolj, drugi je za jetiko dober. Tako sem prišla k vašemu možu. Vsa čast, gospa, poštenega in modrega moža imate. Mlad je, ampak je učen. Pameten in pošten. Nič ne gleda, če prideš k njemu v opankah ali v čevljih, na boso ali v kočiji; enako zdravi. To vidim, truda si da s človekom in revežem.

In no, takoj prvič je rekel: ‚Operirali bomo, nekake grčice bomo ostrugali proč. In potem bomo zdravili in dolgo bo trajalo, ampak če me bodete ubogali, bo vse dobrò in oči bodo kakor nove.‘ Ej, malo me je vseeno zaskrbelo. Nož je nož; še živina se ga boji, kaj se ga ne bi krščena duša.

‚Ali bom izdržala?‘ sem vprašala. Nisem več od mladih in rada me spreleti slabost. No, in je dejal vaš mož, da ne bo hudega. Malo krvi bo, bolečin pa skoro nič, samo bati se ni treba.

Par dni bo treba imeti zavezane oči in če hočem obe očesi naenkrat, mora nekdo z menoj v Zagreb k njemu, da me bo vodil nazaj. Pa sem rekla, da bom prišla v soboto s hčerjo. S tisto, ki ima samo enega fanta. Velik je že in v šolo hodi in celo ji v Ameriko že piše Petranovi snahi, ki ima moža tam.

Hčeri se tista soboto nekako ni dalo v Zagreb, ampak jaz sem ji rekla, da sem ji zadosti storila dobrega. Ko je bila še majhna in potem ko se je že omožila, koga je imela v kaki stiski? Mene vselej! Mati je mati, kajne? No in je šla z menoj in doktor, vaš mož, mi je ostrgal tiste gobice znotraj na trepalnici. Bolelo ni dosti, ampak zavezal me je kakor slepca. Ejči me je vodila za roko po stopnicah in po cesti. Tri ure sva hodili domov, a drugače pridem za poldrugo uro. Posadili so me k oknu in na vrt so me peljali in štiri dni je bila sama tema okoli mene. Vse je prav, kar človek skusi. ‚Zdaj vem, kako je slepemu,‘ sem rekla, ‚in če bo treba pojdem k doktorju po kolenih.‘

Potem mi je dal vaš mož črna očala. Ej, ali so se mi zasmejali, ko sem prišla domov v našo vas. Otroci so se mi plašili, babe pa so prerokovale, da se bo nesrečno končalo z mojimi očmi. Celo naš občinski stražnik Stivičev Mate se je smejal in me vprašal, če že lahko v sonce gledam. To je tisti, ki zdaj tudi sem hodi. V Ameriki je bil. Njegovi so se delili. Bogata zadruga je bila, pa so se šli delit in potem je bila sama beračija. Vsak je malo dobil, bajtice so si postavljali in za jesti že ni bilo nič. Mate je šel v Ameriko. Prinesel je toliko, da si je hlevček postavil in kravico kupil. Bušica je to, ne krava. Sreča, da nima otrok. Bolezen na očeh je prinesel s seboj, ta se ga še zdaj drži, tisti tolarji amerikanski pa so, kdo ve, kje že. Samo siromaštvo ga je, reveža. Res je dobil zdaj službico pri občini, ampak malo je tega, malo. Očeta ima betežnega, težko se živi. Sploh je cela naša vas ena bokšija, ena velika bokšija, samo siromaštvo v vsaki hiši in v vsaki bajti.

Vidite, ta Mate se je tudi smejal in posmehoval. ‚Ej kuma, ej kumice Kata, botra ljuba, kaj ste se zmislili! Kakor baronovka hodite k doktorju kar dvakrat na teden. Nima vsak denarja za postavljanje, kakor vi.‘

‚Ej, Mate dragi,‘ sem rekla jaz nazaj, ‚žal ti bo. Enkrat boš le videl, da je moja pamet boljša, ko tvoja. Lep si, mlad si, junak si, ampak brez oči nisi nič. Denar se že še nekako za-služi, oči pa ne rastejo več.‘ In je razmišljal o tem dolgo. Vedno manj so se mi smejali v vasi. Mate me je ustavil nekoč: ‚Kaj ko bi še mene vzeli s seboj, kuma? Poskusil bom, morda bi se le dalo kaj storiti. Vidim, samo od sebe noče biti boljše. Vedno mi solzijo oči, peče me nekaj in človeka je strah, da se ne bi izcedilo počasi celo oko.‘ Zdaj hodi tudi on. Že dva mesca hodim sem in kmalu ne bo treba več. Kar čutim, kako mi je bolje. In vaš mož me hvali, da ubogam. Lahko je ubogati, če pa vem, da mi bo v korist. Mate je šele začel in žal mu je, da ni tako daleč, ko jaz. To ima, zdaj se mi nič več ne posmehuje.

Ej, povem vam. gospa, neumen svet je po vaseh. Tifus je pri nas. Na samo mladino gre. Kar po vrsti se uleže zdaj ta, zdaj drugi. Ne dela nič, ne troši nič, ne je in me pije. Samo leži in leži. Bo petin po šest in po sedem tednov. Ta ozdravi, drug umrje. Tisti, ki so bili bolni, pijejo samo kuhano vodo, kakor je gosposka oznanila pred jaro, zdravi pa ne verjamejo.Imam zdrav želodec, pravi vsak, ne bo mi škodilo. Pa mu le škodi. Kar nič se ne bojijo ljudje in nič ne dajo nase. Kar nič škoda jim ni zdravja. In siromak, če zdravja nima. je berač.“

Sploh ta mladina! Zdaj so se že začeli oblačiti pri nas po ‚pisano‘. Pisarno blago ne vzdrži nič. Kar spreperi na človeku. In tudi, saj se vidi – grdo je. Me stare smo sijale lan in konoplje in glejte to le kikljo na meni in srajco in vse – to je staro že trideset let. Kaj se kaj pozna, kaj? Nič se ne pozna, da je oprano že tisočkrat. In to vezenje, to sem vse sama naredila. Zdaj pa mlade nič več ne znajo vesti, kakor smo znale me. Kaj bi tudi. Na, pisanem se ne vidi in ne izplača se, ta je takoj v cunjah. Še deset let in cela vas bo pisana, beline še videti ne bo, tako je svet neumen. Ampak kakšne Hrvatice bodo to! Belina je za nas, to je naše. Tista pisana roba pa je kdo ve od kod, samo oči slepi.

No, zdaj moram pa domov. Hiteti bo treba. Pa zdravi ostanite, gospa, in ti, punčka, ubogaj očeta. Jaz ti pravim, roko ima, blagoslovljeno roko! Meni je mreno vzdignil z oči in človekje potreben oči bolj kakor kruha vsakdanjega.“

Naprtila si je jerbas in odšla je z mladini in gibčnimi koraki. Njena bela obleka, rdeče vezena na rokavcih in doli ob robu kiklje, sveža in čista se je veselo, svetila med temnimigručami mestnih ljudi.

GOVORITE!348

348 Domači prijatelj 1910, 7 (1. julij). 331–333. Rokopis ni ohranjen.

Pisatelji imajo lepo navado, da posvetijo svoje knjige ljudem, ki jih spoštujejo, ljubijo, kterim hočejo na poseben način izraziti svojo hvaležnost in prijateljstvo.

Ko sem te dneve urejevala svojo knjižnico, listala to in ono knjigo, ganjena in hvaležna za toliko lepote, toliko poduka, ki sem ga našla v njih, mi je zastajalo oko na takih posvetah pisateljev in posebno dve so se mi zelo dopadle in mi z mehkimi mislimi napolnile srce.

Nansen, potovalec severnih pustinj, je napisal na prvi strani svojega obširnega potopisa tele besede; „Nji, ki je krstila ladjo in je imela pogum, da čaka ...“

Nji, ki je imela pogum ...

Pustila ga je v nevarnost, čakala ga je leta, verjela je v njegovo vrnitev. In on se je vrnil k nji, svoji ženi, pokrit s slavo junaškega in neustrašnega preiskovalca onih tajinstvenih, ledenih krajev mrtvega severa, kterega skrivnosti od nekdaj vznemirjajo človeški duh. V mrzli, gluhi, temni in strašni samoti je vedel, da ga čaka doma – ona. Hrabrilo ga je to in podžigalo. In vse svoje delo, muke, trpljenje, strah in vse uspehe, vse je v ti knjigi z ono kratko posveto položil nji v krilo.

In zopet ga je vleklo nazaj, kjer nad večnimi ledeniki sije polnočno sonce, kjer v brezglasni, neskončni severni noči plamti na temnem nebesnem svodu čarobna in skrivnostna severna luč.

Odšel je in se ni vrnil nikdar več.

Ona ga je čakala srčno in pogumno. Meseci so se vrstili in leta so minevala, a njega ni bilo. Počasi je umiralo upanje, od dneva do dneva je ugaševalo, ki so bili dolgi in težki drhtajočega in brezuspešnega pričakovanja. In tudi poguma ni bilo več in vere ne. Prišel je strah, bojazen, obup. Počasi so glodali srce in težko težko je spoznala žena, da ga ne bo nikoli več nazaj, da ga ji je vzela mrzla groza večne, neusmiljene severne zime.

Vso to strašno in težko usodo dveh ljudi so mi pripovedovale besede na prvi strani Nansenove knjige: „Nji, ki je imela pogum …“

Tudi nad drugo posveto sem se zamislila. Prevajač Puškinovega Onjegina je zapisal na začetek: „Zvesti priči mojega dela, ženi moji.“

In tudi te besede so se mi zdele lepe in tople. Vem, mlad zakonski par je to.

Tiho je v sobi, milo, prijetno. Zunaj so jesenske burje in mraz zimskih noči, v sobi pa je toplo in ugodno. Svetilka sveti, a on dela, prevaja. Mirno sedi njegova mlada žena v fotelju in se niti zdrzne ne. Počasi in tiho, brezglasno dihajo prsi. Kakor da ni nikogar v sobi. Srce je srečno in misli se kakor lepe sanje premikajo mimo tihih, temnih oči. On je zatopljen v delo, lepota pesnikovih stihov ga opaja in z bogatim čustvom jih pretaplja v izraze svojega rodnega jezika. Včasih čita na glas, čita original, prispodablja, sprašuje, kako bi se reklo to še lepše, še milozvočneje. Tih nasmeh drhti na njenih ustnicah, ko ga posluša, in njene vdane oči so polne razumevanja, globoke so, tople ljubezni polne.

In ko je knjiga gotova mora napisati na prvo stran; „Nji, zvesti priči mojega dela ...“

Odšla sem na ulico.

Bil je večer, in iz delavnic in iz tovarn so vreli delavci in delavke. Šalili so se, pozdravljali so se, pogovarjali ali vse nekako trdo, kakor da jih je sram mehkih besed. Posebno moški glasovi so bili glasni, okorni, trdi in skoraj surovi. In sem mislila: glej, domu gredo k ženam, v družine svoje – znoj svoj jim nosijo, žulje svojih rok jim nosijo in vendar ima malokteri od njih mehko besedo za ženo in otroka.

V majhnih, ubožnih stanovanjih jih čakajo žene, trudne od skrbi za otroke in hišo, bolne in strte od težkega življenja, lačne od siromaštva in vendar pogumne, zvestih src in pridnih rok.

Skupaj hodijo z vami po isti poti, pod istim bremenom pešajo, isti boj bojujejo z vami za kruh in obstanek. Dolgo let hodijo zraven vas z istim korakom. Predčasno izgubljajo lepoto in mladost. In še mnogo bolj trpijo ko vi.

Pa zakaj molčite?! Zakaj ne govorite včasih: glej te žulje, glej ta znoj, glej moje težko delo, moje življenje brez veselja – za tebe je to! Tebi dajem to. Delam, trpinčim se, ali skupaj greva po istih strmih stezah življenja.

Bodite mehki, ljudje! Zakaj vas je sram srca vašega?!

Bodite dobri!

Nikar ne štedite z mehkočo in dobroto in srcem pri ženah in otrocih svojih! Glejte, iz dneva v dan skozi dolga leta, skozi trpljenje in skrbi gredo zvesto z vami po težki, kamniti poti življenja. Zakaj bi jim ne rekli vsaj včasih, vsaj enkrat: Tovarišica moja, žena moja, če greva že skupaj po ti težki poti, po kteri vse hiti, po kteri se sleherni peha iz mladosti v starost in smrt – veš, hvala ti! Res, bridkosti poln je dan delavca in kruh naš grenek – ampak v dvoje se lažje trpi. Ti, žena moja, pogumna tovarišica moja, zvesta priča mojega težkega dela in mojih skrbi, malo mi je dalo življenje, skoraj nič mi ni dala sreča, ali vsaj to, da nisem sam, da živi nekdo poleg mene in zame. Ničesar nimam, zakaj vse sem že dal, vsak dan sem dajal pot svojega čela in krvave žulje svojih rok. Zate in za otroke naše sem delal in se mučil. Ti si dala svojo mladost, lepoto in morda zdravje v to našo zajednico za me in za otroke; ali tudi jaz sem dal brezskrbnost svoje mladosti, delo svojih rok in upanje svojega življenja. Če je kakšna sreča za me, je ta tvoja vdanost, tvoja zvestoba, tvoje samozatajevanje, tvoja ljubezen, moja sreča …

To sem mislila.

Ali ne, vem, da nihče ne govori tako s svojo ženo. Vem, da jih je sram mehkih in lepih besed, da se jim ne zdijo moške, niti pametne.

O, in še pes ima rad, če ga pogladi dobra roka, če ga polaska mehak glas.

Samo mi ljudje smo tako neumni, da nas je sram izkazovati dobroto človek k človeku. In naši moški znajo kleti in zmerjati in jeziti se, le dobrote jih je sram in mehke besede.

SPREHOD 349

349 Slovan 1910, 133–134. Rokopis ni ohranjen.

Ali se spominjaš tistega sprehoda v jesenskem gozdu, prijatelj? Vsa zlata pot se je vzdigovala pred nama visoko na hrib. Sonce je sijalo skozi redke veje. Le še tu in tam je visel zelen list, vse drugo je bilo zlato, rumeno, rjavo, rdeče. Po tleh je ležalo, kakor čudežna preproga. Po mehkem so stopale noge in šumelo je pod najinimi koraki.

Šla sva. Moja glava je bila povešena in usta so molčala.

„Kaj vam je?“ si me vprašal. „Nič,“ sem rekla najprej in govorila potem in vse povedala kakor vselej, kadar sem s teboj.

„Težko živim. Nimam miru v sebi. Nekaj se je zdrobilo, zlomilo. Kakor v dva dela razbit kip sem. Nikoli več ne bom, kar želim biti: vsa iz celote, vsa ena misel, vsa eno čustvo. Jasna. Kakor sonce resnična sebi in vsem. Po eni sami poti da grem naravnost k cilju, ki ga že vidim, ki je že dolgo pred menoj. A zdaj, vidite, zdaj je megla v meni. Slepa sem, ne vem, kod hodim, kam grem. Nič odločnega. Sto glasov, sto potov. Kaos.“

Tako sem govorila in v grlu mi je bilo tesno.

„Zakaj ste taki?“ si vprašal.

„Kaj vem? Ne vem!“

In zopet sem začela tožiti.

„Svojo lastno dušo sem izgubila. Vedno sem jo imela, tukaj, v rokah. Sama sebe sem imela. Zdaj ne več. Na vse strani gredo želje. Kje, recite, kje je prava pot ?! Ne verujem si več. Moje roke so slabe in omahljive. Ničesar več ne znam, ničesar ne morem. Vsi cilji so se razbili. Samo še nekaj pisanih črepinj! Žalostna sem in obupana nad seboj.“

Kakor aleja, tako ravno je držala pot kvišku, vsa pozlačena od jesenskega sonca, vsa nastlana s čudovitimi cvetovi, z listi, ki so rdeči kakor kri in zlati ko zlato. In skozi redke veje bliska se mehko bledo jesensko nebo. Samo nadahnjeno je z nežno modrino. Kakor sentimentalna pesem šumi lahni jesenski veter po gozdu.

„Obupana sem,“ pravim, a moje oči vendar uživajo lepoto tega mehkega dneva. Vse zlato, vse rdeče je naokrog.

Nasmehnil si se. „Jaz verujem v vas. In žalost kakor oblak bo prešla. Ustvarjeni ste za smeh, za sonce.“

„Vi verujete?“ sem vprašala in hotela bi, da bi mi potrdil to s posebnimi, čudovitimi besedami. S takimi besedami, ki bi bile kakor zvezde in kakor sami biseri in ki bi mi povedale, da me ljubiš.

Ker to hočem, samo to hočem!

Ali jesen je naokrog. Davno je že, kar je prešla pomlad, vse je že odcvetelo, listje se je osulo. Vetrovi so raznesli dišave rož in ptice so se že vzdignile in odselile v drage kraje.

„Verujem,“ si ponavljal smehljaje.

In še bolj kakor beseda me je umiril tvoj nasmeh.

„Mogoče,“ sem dejala, „mogoče sem zbegana. Prešlo bo, kajne? Ali verujete, da se bom še smejala in da bom še verovala v svojo moč? Da bodo želje potihnile, kakor vihar potihne, in da bodo cilji zopet jasni? Verujete to?“

„Vse to verujem. Kakor otrok ste, tako nestrpni,“ si prigovarjal.

Ni to tisto, kar želi moje srce od tebe. Drugačnih besed bi hotela. Jaz ljubim besede, ki so kakor odmev pesmi, še drhti glas, a že je tišina, že je umrlo vse. Besede, ki so lepe, kakor pena v soncu: vsa se blišči, spreminja, sto krasot je polna, čudovitih sanj cvet in en trenutek jo izbriše. Brez sledu izgine. Take besede ljubim, ki so greh in ki so bele ko lilija. Vse mehke, vse sladke stopajo iz ust, kakor rože padajo v srce, kakor dišeče sape božajo. In ničesar ne obetajo, veter jih odnese brez sledu. Vse izgovore, najslajše sanje so, resnica kratek, nagel hip. Vse priznajo, vse hrepenenje, vse nade, ki nikdar nikoli ni izpolnitve zanje. Kakor zvezde se utrinjajo in jih ni. Pametno gledajo oči, usta so jih pozabila, samo srce, kjer so se rodile, kamor so padle, samo srce je še vroče, od sladkih plamenov vžgano. Ali obraz je miren in glas, taisti glas, ki je bil kakor struna drhteč, pripoveduje modro pametne, navadne stvari. – Ti nisi tak.

Kakor v kamen so vžgane tvoje besede, in obljub, ki so kakor zvezdni utrinki, ne poznaš. Vse, vse se mora spremeniti v resnico, kar izgovoriš ti. In samo do mej greš. Niti tvoje oči ne gredo dalje. Jaz pa sem kakor Mojzes, ki je hodil na hrib gledat obljubljeno deželo. Nikoli niso stopile njegove noge na tista tla, njegovo srce pa je čutilo in uživalo vso srečo, ki je bila obljubljena.

Zato toliko molčim s teboj.

Raj se odpre v neizmerni daljavi, nedosežen, a blizu očem in srcu. Jaz gledam in vsa srečna je moja duša. A ti si že vzdignil roke in že bi odpiral vrata, ki so daleč, nepristopna, ki se ne bodo odprla nikdar. In v tvojih očeh je obup, da ne moreš tja. Ne uživaš, le mučiš se. Ne ljubiš želja, če ne stoji upanje poleg njih in ti ne ponuja izpolnitve. In ne ljubiš pesmi, če je ne poješ sam in nimaš rad besed o sreči, če ni sreča v tebi in s teboj.

Tak si in zato si modrejši od mene in zato hodim k tebi po svet in tolažbo.

Ugonobila bi se s samimi sanjami in kakor težka bolezen bi me umorilo hrepenenje, če ne bi bilo tebe.

„Kako lepa jesen je,“ si dejal in kazal okoli po zlatem in rdečem listju, ki je ležalo na poti kakor preproga in ki je pokrilo vsa gozdna tla in jih poslikalo s čudovitimi barvami.

„Skoro nič več listja ni na drevju,“ sem rekla tudi jaz in mislila v srcu, da je le še malo sreče med nama. Kajne, davno že je minila pomlad? Najino cvetje je odcvetelo. Kakor to listje leže spomini za nama, pestri, krasni, pokriti s srečo in lepoto, kakor s sončnimi žarki.

Moje srce bi hotelo vse nazaj, še enkrat, še stokrat! Še stokrat ljubezen, še stokrat srečo, še stokrat lepoto prelepo, sladkobo presladko. Samo želje so še ostale. Samo še hrepenenje.

Zato je toliko nemira v mojem srcu, zato so se skrili moji cilji v meglo, zato sem slaba in brez vere v svojo moč.

Ti pa ne želiš več. Kar je daleč, kar je nedosežno, ne želiš. In miren si in jasen in močan. Prišla sva vrh hriba.

„Kako lepa je jesen,“ si rekel še enkrat.

Pogledala sem naokrog. Pisana krasota se je razgrinjala na vse strani. V čudovit, pisan plašč, z zlatom pretkan se je ogrnila jesen.

Toliko spominov, kakor je tega listja tod okrog, toliko lepih ur, toliko srečnih dni, toliko srebrnega smeha in zlatih sanj leži med nama. Lep je pogled nazaj.

In vendar. Pomladi si želi moje srce.

Moje oči so se zagledale v tvoje oči. In vprašale so te, če bo še kdaj spomlad med nama, če bo še kdaj sreča in ljubezen, smehu sladkost, opojnih trenotkov trepetanje.

Povej, povej!

In v tretjič si rekel: „Jesen je lepa.“

LETNO POPOLDNE350

350 Slovenska gospodinja 1910, 2 (19. februar). 19–40. 3(18. marec). 40–44. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Letní odpoledne) objavljeno v Nové pařížské mody, 22/1909–1910.

Hitela je. Zakasnila se je. Mati njene učenke Hele zadržala jo je danes nenavadno dolgo. Sama je muzikalična, pa se zelo zanima za napredek svoje hčerke. Danes je bila osobito zgovorna in je mnogo govorila o glasbi sploh in o goslih posebej. O duševnosti in izrazitosti strun, o plemenitosti tega kraljevskega instrumenta in o njegovem globokem čaru, s katerim premaga vsako človeško srce. Janja bi se drugače z užitkom potopila v ta pogovor, danes pa je vsa trepetala od nestrpnosti. Skoro nevljudno površno se je poslovila pri prvi priliki in odhitela na ulico. Ni šla niti domov, ampak naravnost k svoji prijateljici Mihaeli, ki je stanovala s svojo rodbino zunaj mesta ob reki. Vsako sredo popoldne je šla tja. Imela je rada Mihaelo, kakor vsak človek, kdor jo je poznal. Mihaela je bila vesela, sončna. Srečna je bila in vedra, pa je bilo prijetno v njeni družbi.

Ali zaradi nje ne bi toliko hitela.

Imela jo je rada, vendar je ne bi vznemirjalo, če bi prišla k nji malo kasneje.

V sredo popoldne je zahajal tja tudi njen brat.

In Janja je ljubila brata svoje prijateljice. Že dolgo. Vendar je bilo med njima še malo besed. Oči so si povedale, pesmi so pele, strune so izdale, usta pa, besede so še molčale.

On je bil profesor, zamišljen, resen ali neskončno blag človek. Lep je bil, ali tih in samosvoj, v življenju nedostopen drugim ljudem. Tako samosvoj je bil, da se je videlo, kakor bi bil nespreten, kakor ne bi niti znal vzeti uspehe in srečo tam, kjer se mu je ponujala. Ali bil je le izbirčen, nezaupljiv.

Prej ga je Janja poznala le površno, samo na oči. Letos pozimi pa je nekoč prišel ravno, ko je igrala in pela Schumannove pesmi. Sami sta bili z Mihaelo. In tako tiho je prišel v salon, da sta ga opazili, ko je, kakor je trdil, vsaj že pol ure poslušal njuno igranje in petje. Tudi Mihaela je igrala na gosli zelo lepo in Janja jo je prekašala le v toliko, kolikor je več svoje osebnosti žrtvovala svoji umetnosti. Mihaeli so bile gosli lep nameček življenja in sreče, Janji so bile vse nadomestilo in tolažba, velik, plemenit in vzvišen svet, kjer ni bilo nobenega razočaranja.

Od tedaj je prihajal vsako sredo točno. In Janji so se zdeli ti popoldnevi bogatejši, pestrejši in lepši. In bili so tudi v resnici. Tudi on je prinašal v ta ozki krog vse najlepše, kar je imel. Kar mu je prineslo življenje dobrega in krasnega, to je tu povedal, pokazal, dal. In tudi o razočaranjih je govoril svoji sestri in njeni prijateljici. O neplodnosti svojega truda v šoli, o okovih, v katere je vklenjeno njegovo delovanje, o prozaičnem, dninarskem delu, v katerem se ubijajo ideali. Kolikrat je prišel žalosten, razočaran, potiščen in je odhajal veder, z novo silo, z novo vero v duši.

Janja je bila njegovih let. Drugim se ni zdela več mlada, on pa se je čudil, kadar je slišal podobno opazko. Tako sveža se mu je zdela, jasna in čista, kakor studenec v gozdnem hladu. Njen smeh je bil zveneč in prisrčen, kakor smeh otroka. Tako naravno in lahko je bilo ljubiti jo. Kadar je igrala gosli in kadar je pela, je bila lepa; njemu se je zdela najlepša od vseh žensk, kar jih je poznal. Ni jih poznal mnogo, res, ali zdelo se mu je, da nima nobena druga ženska tako spremenljivega lica kakor Janja. Vsaka misel se je brala v njenih očeh in okrog usten se je menjaval izraz, kakor odsevi na bistrem jezeru, kadar oblaki plavajo pod soncem. Njemu se je zdelo neizrekljivo mično in prijetno gledati v njo in slediti to spreminjanje v njenem obrazu.

Ljubil je že prej, razočaral se je, ali zdaj se mu je zdelo, da vse tisto, kar je bilo prej, ni bila ljubezen. Rdeče ustnice je ljubil, mehka lica, bele roke. Gotovo, veselilo ga je, dokler je trajalo. Ali nič posebnega ni bilo, lahko se je končalo. Par lepih oči je ljubil, nasmejale so se mu in je bilo lepo; in so pogledale drugam, pa ni bolelo. Samo na vrhu je ostalo vse in ni šlo v dušo, zato ni bilo posebne sreče in ni bilo posebne bolečine. Hitro se je začelo vse, malo se je zabliščalo kakor pena in je izginilo.

To z Janjo pa je bilo posebno in drugače od vsega, kar je doživel do zdaj. Natihoma se je začelo, prikrito. Lepo je igrala in njen glas je bil lep in prijeten. Zato je vprašal sestro, kdaj prihaja, da bi jo še kdaj slišal. Ljubil je glasbo in petje. In poslušati v mračnem kotu sam lepo pesem, zatopljen v čudne, nejasne sanje, to mu je bil večji užitek, kakor sedeti v koncertni dvorani in s stotinami drugih uživati v briljantni igri slavnega virtuoza.

Tako se je začelo. In kmalu je opazil, da igrata sestra in Janja zanj. Brez besed se je zgodilo to. Sestrin mož ni imel mnogo smisla za glasbo in dozdaj sta igrali Mihaela in Janja zase, za vežbo, za skrajšanje praznih ur. Odkar pa je on prihajal in poslušal, postale so strune zgovornejše, niso pele brez cilja v mrak, poti so iskale v tujo dušo in so jo našle. In tudi on je drugače poslušal igro in pesem. In strune so mu pripovedovale o njej in glas mu je pripovedoval o njej. Kadar je pela žalostno, je vedel, da je njeno srce zmožno večje žalosti in kadar je pela o sreči, je vedel, da zna biti srečnejša od drugih žensk. Vse je bilo v njeni duši višje in globlje kakor pri onih, ki jih je poznal doslej. In spoznal je, da vse, kar je v človeku skritega, išče izhoda in izraza in da se razodene. Način je različen, ali vse se razodene. Ni mogoče prikriti, ni mogoče zakopati v sebe. Ona duša pa, ki ne govori nikdar, ki se ne razodene nikdar, tista je prazna. Nikar ne sejaj na kamen, ne boš učakal plodu in ne kliči v puščavo, ki je mrtva. Hrepenenje se bo razteplo brez sledu in nikoli se ne bo vrnila jeka!

Tako je mislil, kadar je poslušal Janjo in kadar je gledal vanjo.

Vsa se mi razodevaš, je mislil. Trepalnice se zganejo in mi govoriš, na tvojem čelu čitam in v nasmehu, v laseh, v glasu, v kretnjah. Vse vem, kaj misliš in če si žalostna. Na tvojih stopinjah spoznam, kadar si zadovoljna in v očeh, kadar bi rada, da bi bil kdo dober s teboj. V pesmih, ki jih poješ, slišim, koliko si jokala in kakšne solze in kadar z lokom hitiš po strunah, pripoveduješ, kdaj si se smejala, koliko si bila srečna in vesela, predno sem te spoznal. Vse si mi povedala, vsa si se razodela. Bogata si, zato te ljubim!

To je mislil in v očeh se mu je bralo to.

Pomlad je prišla in leto. Vse sta vedela. Samo še roko je bilo treba vzdigniti, nagniti glave, da bi se ustnice strnile, zašepetati: Ljubim te! Ljubim te!

Včasih, ko sta bila sama, so se napolnile oči prikrivane ljubezni, usta so se odprla, že je vstajala beseda v srcu, že so se odpirale roke v objem. Nekaj ju je zbliževalo in zopet ločilo. Sladkost in ljubezen ju je ogrnila s svojim ognjenim plaščem in je bilo toliko sreče in toliko slasti v srcu, da se nista upala ganiti in ne dihati in ne dotakniti se.

In kakor bi se bila bala, da se ne bi zmanjšal ta raj in ta nebesa. Kakor da je višek sreče, kar je bilo začetek.

In je ostalo neizgovorjeno, kar je bilo med njima.

Zelo je hitela Janja tisto popoldne. In tako lahnih stopinj je šla kakor štirinajstletno dekle.

Že je prvi predvečerni hlad vel od polja sem, ko je stopila v hišo svoje prijateljice. Vse je bilo tiho in prazno. Dekla je prihitela iz kleti in je rekla, naj gre na vrt, da so vsi na vrtu, dajih je mnogo.

Srce se je nekako zaprlo in noge so postale trudne. Počasi je šla na vrt. Tam pod drevesi je bil smeh. Veseli glasovi so se mešali in nekaj ženskih kril se je bliščalo po stezah. Od daleč že je videla njega. Sredi rožne grede je stal in je rezal rože. Najlepše so cvetele visoko, da jih je komaj dosegal. Neka gospodična je stala poleg njega in se je smejala.

Mlad, srebrn smeh je bil, Janji pa se je zdel vsiljiv in zoprn. Še bolj počasi je šla in še bolj je izginilo veselje iz njenega srca.

Gospodična je zaklicala in vsa družba je pritekla k rožam. On je delil rože med gospe in gospodične, najlepšo in prvo je dal gospodični, ki je stala z njim, potem je dajal drugim. Zapazil je tudi njo, kako prihaja, pozdravil jo je veselo – Janji se je zdelo, da površno in lahkomišljeno – in tudi njej je ponudil rožo. Ali njena roža je bila neznatna in brez krasote.

Prišla je Mihaela in jo je seznanila z družbo. Ona gospodična z glasnim smehom je bila njena svakinja, Nika so ji rekli. Janja je slišala, da se z njim, z Viktorjem, tika. Čudno jo je zaskelelo v srcu in postala je žalostna.

Vsi so se smejali, šalili, ona pa je molčala. Čutila je, kako je postal njen obraz star in čemeren in ji je bilo še hujše.

Par gospa in gospodov jo je poznalo od prej. Skušali so jo zaplesti v svoje pogovore ali odgovarjala je kratko in brez volje.

Kaj ji je, so spraševali, in je rekla, da jo boli glava.

Sela je pod lipo k neki stari gospe, ki je težko hodila in gledala je za drugimi, kako so tekali sem ter tja. Viktor je bil vesel, živahen, mnogo je govoril in se smejal. Še nikoli ga ni

videla takega. Nika je hodila vedno z njim. Oblečena je bila belo, v laseh je imela velike pentlje, na nogah majhne, špičaste čeveljčke z zelo visokimi petami. Vsa je bila nova in nakinčana in Janji se je zdelo, da se je samo zaradi Viktorja oblekla tako elegantno.

Nekaj časa ju je gledala od daleč in je opazovala živahne kretnje, skoke, vrtenje mladega dekleta. Vse se ji je zdelo koketno, proračunjeno in prisiljeno. V srcu je rasla tesnoba, izgovorila se je pri stari gospe in odšla za družbo.

Vedno je morala opazovati Niko. Tudi drugi so govorili in se smejali, ona pa je slišala samo Niko. Pripovedovala je, da ima strašno rada otroke, da se po cele dneve ukvarja z malim svoje sestre, da po cele noči ne spi zaradi njega. In vse, kar je rekla, se je zdelo Janji pretirano in zlagano. Koketirala je z ljubeznijo za svojega malega nečaka, kakor z velikimi, rožastimi pentljami v laseh.

Pripovedovala je, da bo drugi mesec njen rojstni dan in Janji se je zdelo, da je rekla to le zato, da more povedati, da še ni stara popolnoma osemnajst let.

Govorila je o čitanju in prosila Viktorja, naj ji posodi par knjig. On si je takoj zapisal v notes, da ne bi pozabil, ter ji je pripovedoval, katere knjige ji izbere in pošlje. Janja pa je bila uverjena, da Niki ni do čitanja in da posojenih knjig ne bo brala.

Žgalo jo je v prsih in solze so ji stopale iz srca; že so ji silile v oči in komaj se je premagovala. Opazovala je Niko natančno in hladno.

Lepo, prikupljivo lice, – toda prazno. Malo mladega smehu, sedemnajstletna rdečica, – to je vsa lepota. Čez tri leta bo grda. Vse ženske, ki nimajo duše, postanejo hitro grde. Zoprna bo, ko bo stara.

Gledala jo je vso, vso. Sovražne oči vse vidijo. Suha je in nikoli ne lepa. Prsa ima vela in ji je šele sedemnajst let. Zobje so že rumeni, hitro se ji bodo pokvarili. Zelo nečimrna je. Ima frizuro, kakor koketa – s sedemnajstimi leti!

Vse to je videla Janja in konstatirala z zadovoljstvom. Tiha je bila, bol se ji je razlila v duši in grda zloba.

Kaj sem ji naredila, da me muči? S kakšno pravico ga gleda tako? Zakaj ga mami? se je spraševala in sovražila je Niko. Ko se je zavedla svojih čustev in svojih misli, jo je bilo sram. Nekaj časa je bila pravičnejša do nje. Pametna je, je mislila. Zabavno govori. Včasih je duhovita. Zvita je, je odgovarjala zloba v nji. Zvita je in koketna. Vse mreže je razpela kakor pajek, vse rakete je vžgala, ki jih najde v svoji puhli duši.

Viktor se je smejal in zabaval samo še z Niko. Parkrat je vprašal Janjo, par fraz. Odgovorila je suho, dolgočasno. Vsa brez moči je bila. Niti boja se ji ni hotelo. Boriti se zanj – čemu? Ako je zmaga nad njim tako lahka, naj se katerakoli diči z njo! Njeno srce se je zakrknilo.

Odšla je k stari gospe in govorila je z njo o vrtnarstvu in o gojenju rož. Nekako dobro ji je del ta pogovor, mirne brezpomembne besede. Zdelo se ji je, da gospa sluti, kako trpi in

da ima usmiljenje z njo.

Po stezi od hiše je prišel nov prišlec. Star znanec Janjin, enkrat pred leti je bilo med njima nekaj kakor pol ljubezni. Začetek brez nadaljevanja. Par sprehodov, par stiskov roke, par vročih pogledov. Potem je ona odpotovala nekam na počitnice in ko se je vrnila, je čar minil. Ostala je le prijateljska simpatija.

Ta je zdaj prišel. Janja ga je pozdravila, drugi so bili bolj globoko v vrtu. Odšli so k reki. Slišati je bilo od tam njih smeh.

Sama ni vedela, kaj se je zgodilo z njo, da je bil njen pogled drugačen, da so bile besede igrive in iskreče, da je bil smeh ves mlad in zveneč. Ne hodi dalje k onim, ostani tu! so rekle njene oči in on je ostal.

Nekaj demonskega jo je prešinilo. Vsa žalost je izginila iz srca in samo še ponos ji je trepetal v duši. Vsa se je spremenila. Vse mišice so se napele v zapeljivi moči, kri ji je pordečila lica, oči so se zabliskale. Pogledala je mehko in vedela je, da so njene oči izzivajoče. Nekaj ji je zašepetalo v srcu: Poizkusi!

Znanec je ostal pri nji.

»Kaj ste taka?« je vprašal. »Koliko let je že, kar sem vas videl tako! Kako ste nenavadna in lepa. In človek vsak dan hodi mimo vas in vas ne vidi in ne pozna.« Prav ji je bilo, da govori tako.

Star gospod je prišel h gospe.

Janja je odšla z znancem v vrt doli k reki, kjer so bili drugi.

Nika se je smejala. Ali zdaj se je smejala tudi Janja in njen smeh je bil lepši, bolj topel, bolj poln.

Mrak je prihajal, reka je bila svetla, vrt pa je bil že črn in ves v sencah. Voda je šumela, v dalji na poljih se je vzdignila pesem. Delavci so jo peli, ki so se vračali z dela. Daljava jo je že spremenila do sem. Mehkejša je bila in plemenitejša, kakor tam na cesti, kjer so jo peli. Izza gore so se dvignili oblaki. Beli in visoki. Na temnem nebu so se svetili v zadnjem odsevu večerne zarje.

Mrak se je gostil. Pod drevesi so se posvetile kresnice. Nika je stekla v temo in Viktor je šel za njo.

Takrat je zopet zabolelo Janjo v srcu. Na vodi se je zibal čoln. Skočila je notri, vzdignila je veslo in se oprla ob njega.

In je zapela pesem. In ni bila pesem. Besede so prihajale iz duše in jih je pela. O vetrovih, ki jih ljubi in o oblakih in vodah in zvezdah in o sili, ki je v srcu, zdaj lepà, zdaj zlobna, o željah in o bolečini, o sreči in o trpljenju. In o večeru in o mraku, o večerni zarji, o nočni temi in o kresnicah, ki se svetijo, kakor da bi bile zvezde in niso zvezde. In o noči, ki boprišla, tiha in krasna in o jutranjem dnevu, ki bo jasen in poln sonca.

A ko je pela, se je topila zloba v srcu, smešna kljubovalnost je odpadla od nje, ponos v očeh je ugasnil, bolečina v duši je izginila. Iz vode, iz vrta, od polja, od povsod ji je prihajalanova moč, zmagosvestno je donel njen glas, srce je bilo polno zaupanja. In vedela je, če je bilo treba zmage, je zmagala.

Končala je. Viktor je stal na bregu in ji je podal roko. Vsi so molčali in tiho so odšli po stezah iz vrta v hišo. Prelepa je bila pesem za pohvale.

»Zakaj ste dvomili?« jo je vprašal. »Kako je to mogoče?«

»Trpela sem,« je rekla in ni vedela zakaj.

»Tako sem vas ljubil danes, neopisljivo. Tako silno, da se nisem upal k vam «

»O, zato ste se smejali z Niko?«

»Moje srce je bilo polno vas. Nisem si upal pogledati vas. Še govoriti si nisem upal z vami. Nisem mogel. Kaj ne čutite, da vas ljubim?«

In poljubila sta se. Ko pa sta prišla mimo rožne grede, se je ona ustavila in rekla zamišljeno: »Recite mi, zakaj toliko trpimo? Zakaj se naša srca toliko mučijo brez vzroka in brez smisla? Zakaj to, recite? Kam gre ta bolečina?«

»Nič ne mislim,« je odgovoril. »Ljubim in srečen sem.«

GOSPODIČNA VLADA351

351 Domači prijatelj 1911, 2 (1. februar). 47–54. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 64–75, pod naslovom Vlada in Mika je besedilo izšlo tudi v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 191–201, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 192–203 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 185–195, v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 76–86. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 127–134.

Ta velka že ne hodi več v ljudsko šolo, ampak v „dekliško“. Od počitnic sem je strašno ponosna. Iz pedagoških, praktičnih in drugih vzrokov uničujemo to njeno ošabnost pri vsaki priložnosti. Ne želim si nobenega „višjega dekleta,“352 352 Višje dekle – die höhere Tochter, nem. oznaka za dekle iz višje meščanske družbe. ki povsod in vselej frka nos nad vsem, v hiši in v družini. Sicer bo še precej Save steklo v morje, preden bo Vlada dekle, ampak skrbeti je treba začasa, da ne zrastejo take rastlince do nebes visoko. Že precej v začetku šolskega leta je mnogo razmišljevala sama o sebi in je končno razodela svoje nazore naši Pavli.

„Veste kaj,“ je rekla energično in domišljavo, „povem vam, da bodete vedeli: otrok nisem več!“

„Na, kaj pa si?“ je vprašala Pavla začudeno.

„No, v šoli me vikajo in ko sem zadnjič nekaj kupovala v štacuni, me je vprašal komi: Kaj pa še želite, gospodična?... Pa si lahko mislite o tem!“

Punca še nima deset let, nosi kikljice do kolen, lase ima še ostrižene. Zato se je Pavla neznansko zasmejala. Vsi smo prileteli v kuhinjo vprašat, kaj je.

Pavla nam je povedala, da hoče biti Vlada gospodična.

Vlada je povedala svoje argumente in familija je enoglasno sklenila, da še ni gospodična, o, še dolgo ne! Da otrok res več ni, da je punčka, ali pa če hoče biti „frac“, kar vsekakor najbolj prilega njenim maniram.

Ali Vladi se ni šlo le za ime. Ona bi sploh rada nastopala elegantnejše in bolj noblejše. Znano je, da imajo dame v našem mestu imeniten okus. Tujci ga z občudovanjem hvalijo njihov šik in trdijo, da je Zagreb jugoslovanski Pariz. Ta drugače vsega priznanja vredna lastnost zapelje marsikako mater, da tudi otroke tako okusno in fino oblači kakor sama sebe. Posebno dekletca se sprehajajo v samih čipkah, svilenih pentljah, v žametu, v klobukih z nojevimi peresi, v belih čeveljčkih in usnjenih rokavicah. Kakor princeze izgledajo in domišljajo si še več kakor pristne kneginje in grofinje. Seveda je tako umetno vzgajanje domišljavosti ne le za dotične otroke same škodljivo, ampak je tudi drugi otročadi in staršem, ki svojih otrok ne morejo ali nočejo nakinčiti tako razkošno, v jezo in nadlego.Svoji ljubi hčeri sem že v začetku šolskega leta pojasnila svoje stališče v tej zadevi. Zaradi njenih toalet, sem ji rekla, se ne mislim spuščati z nobenim človekom v kakšen konkurenčni boj, saj še sama ne tekmujem z nobeno modo. Odšla sem pa bila za kakšne tri tedne z doma in nazori so kaj hitro izpuhteli iz glave naše prvorojenke. Pripovedovali so mi, ko sem se prišla domov, zelo neljube scene, ki jih je moja mila Vlada s svojo nečimrnostjo povzročila.

Nekega dne, bilo je deževno in že tri četrt na osem, je izjavila odločno, da nikakor ne more več rabiti svoje stare pelerine. Res je to oblačilo je preneslo že marsikaj, že par let ji služi, ampak za silo je še, posebno, če dežuje.

„Pelerine ne bom vzela,“ se je obregnila, „saj sem hči enega zdravnika in ne morem v taki stari, ponošeni šari v šolo!“

K sreči ima moj mož ravno tako jezo kakor jaz na vse te smešne fraze: „jaz kakor zdravnikova hči, jaz kakor uradnikova soproga ... jaz kakor vdova enega profesorja ... jaz kakor sirota očeta, ki je bil davčni kontrolor ...“. In zato je Vlado pošteno oštel in ji obljubil, da gre drugič lahko sploh brez pelerine in brez klobuka v šolo, če ji je to, kar ima, preskromno in preponižno.

Pelerina je zdaj na čuden način pri naši Vladi spet v čislih, zato so pa menda dežniki prišli pri njenih sošolkah popolnoma iz mode. Zadnjič jo pošljem na pošto.

„Dežnik vzemi,“ zapovem.

„Saj ne gre dež.“

Pogledam skozi okno in vidim: lije kakor iz škafa in vsi ljudje imajo dežnike odprte.

„Samo vzemi dežnik!“

„Če imam pa pelerino in kapuco! Nobena iz naše šole ne nosi dežnika, če ima kapuco.“

„Danes ga le vzemi. Do kože bi te premočilo, saj vidiš, kako lije.“ Porinem ji dežnik v roko in jo potisnem skozi vrata.

Pogledam skozi okno, da vidim, kako pojde po ulici. Ali nje ni in ni iz veže. A jaz sem ji še posebej zabičala, naj pohiti. Končno vendar skoči iz veže, kakor bi jo kdo iz puške izstrelil. Ali dežnika nima.

„Pokličite jo nazaj!“ pravim Pavli.

Začudena se obrne in z dolgim obrazom jo oddrsa nazaj v vežo in po stopnicah domu.

„Kje imaš dežnik?“ vprašam fraca.

„Pod streho sem ga spravila,“ prizna, ko vidi, da se ni mogoče izviti na drugi način.

„No, čakaj, jaz te bom že naučila!“ grozim jaz, čeprav me skoraj smeh sili. „Čemu sem ti pa kupila dežnik, kaj? Za parado, ne?! Takoj pojdi ponj in potem na pošto! To ti povem, če bo pošta že zaprta, boš klečala dve uri.“

Zmuznila se je skozi vrata tiho in skromno, z nedolžnimi očmi, da bi človek mislil: dobra je kakor angel.

Jaz sem odšla k možu tožit nesrečnega, neubogljivega otroka.

„No, to ima od tebe!“ je rekel. Stvar je namreč taka: slabe lastnosti dobijo otroci vse od matere, dobre pa od očeta. O tem so vsi moški prepričani.

Ugovarjala sem in končno je našel moj mož drugo, pametno besedo: „Kontrola, kontrola. Ta ji manjka! Nadzora potrebuje! Pazi bolj nanjo, pa boš videla!“

Odšla sem v svojo sobo in sem premišljevala, kako naj pravzaprav nadzorujem svoje otroke. Tako jim vendar ne morem biti vedno za petami kakor Sherlock Holmes svojim zločincem.

K sreči je prišla ta mala k meni in me rešila teh skrbi. Poljubila me je na eno stran, stekla okoli mize in me poljubila še na drugo stran. Potem sem ji morala dati papir, svinčnik in radirko. Radirka se ji zdi imenitna igrača, Vlada jo celo v šoli potrebuje.

Legla se je na preprogo, noge ji mahajo po zraku, z levico si podprla brado, z desnico piše po papirju „pisma“ in riše „hiše“ in „gozdove“. Jaz sicer ne razlikujem ničesar, ona pa že dobro ve, kaj je „hiša“ in kaj je „pismo“.

Potem se zmisli, vstane in pride k meni prosit za krajcar. Pri branjevki si kupi zanj oblate.

„Saj sem ti danes že enega dala,“ se izgovarjam.

„Izgubila sem ga, mama, čisto izgubila.“

„Ne morem pomagati. Krajcarji so dragi,“ pravim in pospravljam miznico.

Tiho se plazi okoli mene, gleda me vztrajno in kašlja.

Jaz nič ne slišim in ona odide k svojim igračam.

Zopet kašlja.

„Mama, kaj ne slišiš?“

„Kaj pa?“

„Krajcar mi daj, saj slišiš, kako kašljam!“ žvrgoli. Ampak moje srce je zakrknjeno in take finte me ne ukovijo.

Mojega moža je včeraj ukanila. Imel je bonbone. Mika ga je obiskala v njegovi sobi in rada bi bila dobila par sladkih kroglic, ki so ležale na njegovi mizi. Ali sirota ima nahod in njen nos ni bil popolnoma v redu. Poslal jo je k meni po sveži robec. Šla je nazaj k mojemu možu in useknila se glasno in temeljito, da ji je podaril največji bonbon, kar jih je imel. Dolgo ga je lizala, igrala se s papirji in iskala v košu pri pisalni mizi reklamne karte in kataloge, ki imajo večkrat tako zanimive slikice. Potem čez dolgo časa se zmisli, postavi se pred mojega moža in se začne tiho in potrpežljivo usekovati. Vsa rdeča je že, temne oči se vdano in zaupljivo iskrijo izza belega robca, proseče so uprte v očeta in čakajo na uspeh. In res, končno se ne more več zdržati, zasmeje se naglas in da ji zvito zasluženi bonbon.

Obžalujem žene, ki nimajo otrok. Kakor rodovitno polje tako bogato je življenje, zlato klasje zori po njivah, zrak je poln petja in smeha. Pust in žalosten in brez bodočnosti je dom brez otrok. Tih je in mrtev. Kjer so otroci, se peni vsakdanje življenje kakor vesel, poreden potok, ki žubori po livadah mimo vasi. Dolgočasne dolžnosti dela, suha proza kruhoborstva, sive skrbi – vse se spreminja v lahno, ljubeznivo breme, če nam ga sladijo jasne otroške oči. In puste ure dolgočasnih dni drhtijo v vedno novi, smejoči živahnosti. Dve uri si nista enaki. Otroške noge capljajo nerodno po sobah, debele rokice se stezajo po visokih kljukah in počasno odpirajo vrata – kakor srebrn zvonec zveni otroški smeh v srce.

In tisto lepo, ganljivo prebujenje mlade duše v otrokovih očeh, tisti ljubeznivi, prvi drhtljaji srca in dražestno smešni prikazi temperamenta. Kako hitro potekajo dnevi in koliko lepih, jasnih spominov zapuščajo! Blažen čas vseh mater!

Miki je dolgčas pri meni in ona se napoti v kuhinjo. Precej težavno potovanje je, kajti roke je treba stegovati do kljuk na vso moč in stati na prstih pred vsakimi vrati.

V kuhinji je niso posebno veseli. Vedno hoče „pomagati“. In če se ne pospravi hitro vse proč, kar bi mogla doseči, gotovo že v dveh minutah kaj naredi. Tiho in oprezno ukrade malo soli in jo strese skrivoma v kakšen lonec, kjer je že tako presoljeno. Pesek skrivajo pred njo kakor mleko pred mačko, a najde ga le, primeša ga na zagoneten način v moko, da opoldne knedlji čudno škripajo pod zobmi.

„Kakšnega vraga ste pa naredili, Pavla!“ se čudi moj mož in Pavla z jeznimi solzami v očeh kaže na Miko in se izgovarja, da je bila ona v kuhinji in da je že ona kaj zacoprala.

Pavla Mike ne trpi v kuhinji. Niti ne zapazi, kdaj je prišla, in že ima pamž obe roki v kakšnem testu, počepne sveže preoblečena v saje, ukrade karkoli, kar se najbolj potrebuje, dvakrat se obrne po kuhinji in že je vse narobe. Imeli smo goste zadnjič in Pavla se je hotela postaviti. In nisem je skoraj mogla potolažiti, tako je jokala od jeze, ko je našel profesor Vrba dve špekuli353 353 špekula – frnikola. v zelju in njegova žena lečo v čokoladnem nakipu354 354 Nakip: narastek. .

„To jim povem, gospa,“ je rekla, „če še kdaj kakšnega človeka povabijo k nam, mora Mika iz hiše k stari mami na cel dan, drugače ne bom kuhala.“

Obljubila sem ji in potem se je sama smejala nad znajdljivostjo te nesrečne, potuhnjene punčke.

„In kako pazim nanjo, da mi ne bi kaj naredila, ampak nič ne koristi!“ se je vzgledovala, potem je ujela Miko, jo za šalo malo premikastila in na konec sta se ločili v veliki slogi in prijateljstvu.

„Ko bi vsaj ne bilo tako fletno in priliznjeno,“ tarna Pavla, „človek še jezen ne more biti na tega knofa!“

In to je res, priliznjeno je to punče, da je človek čisto omamljen. Kadar odidem od doma, se moram tako temeljito poslavljati od nje, kakor bi odhajala v Sibirijo.

„Še na vrat me poljubi, mamica!“ si izmisli in teče za menoj po stopnicah. Moram se vrniti in poljubiti, kakor ukazuje.

„Hitro pridi!“ mi naroča. „Jaz bom žalostna, če te ne bo!“

Potem beži k Pavli in ta jo mora vzdigniti k oknu, da gleda za menoj, kako grem po ulici.

Če se mi pa mudi in se ne poslovim od nje, kakor je treba, se usede v prednji sobi na klop in čaka žalostno in trdovratno, dokler se ne vrnem. Kadar pride moj mož, skače okrog njega kakor frtavka in mu pregleda vse žepe, če ji je morda kaj prinesel. „To je moj tata!“ pravi in meni: „Ti si moja mama!“ S posebnim naglaskom na „moj“ in „moja“. Sploh je vse njeno, tudi Vlada je njena. Kadar pride iz šole, se zakadi vanjo kakor psiček, ko pozdravlja svojega gospodarja.

„Ti Mucika sladka!“ pravi Vlada in jo boža. A Mika skače in kriči: „Moja Vladka je došla! Moja Vladka je dobra! Baš ju volim!“355 355 Moja Vladka je došla! Moja Vladka je dobra! Baš ju volim! – hrv. Moja Vladka je prišla. Moja Vladka je dobra. Res jo imam rada.

Mika pravi Vladi „Vladka“. Tako sladko izgovarja to besedo, kakor bi ji sami bonboni padali iz ust.

„Vladka jede,“ mi pripoveduje, „Vladka čita,“ „Vladka piše engleski!“356 356 Vladka piše engleski! – hrv.: Vladka piše angleško. In skrivnostno se namuzne. Vedno je „Vladka,“ „Vladka“. Nikoli se ne zmoti, da bi rekla drugače, čeprav je mi drugi ne kličemo tako.

Če je Mika neubogljiva, mora klečati. Kakor vsi dobrosrčni ljudje, ki se ravnajo le po porivih svojega srca in ne znajo obvladovati svojih čustev, se Mika prav lahko in hitro razjezi. Nagla je. Kakor piskrček prekipi, oči se jezno zabliskajo in z nogami zacepeta, da je kaj. Ampak vzgoja je vzgoja. Ne vidim je rada jokati, ali v takih trenotkih ne poznam usmiljenja. Toda ona vseeno čuti mojo slabost in skuša potolažiti moje ogorčenje s par sladkimi besedami. „No, no, mama! Nemoj se ljutiti, Mika neče nikada više!“357 357 No, no, mama! Nemoj se ljutiti, Mika neče nikad više! – hrv. Ne jezi se, Mika ne bo več nikoli. Pa jo pustim navadno. Če pa ostane trmasta, pa kleči dolgo in vztrajno. Tudi Pavla jo daje klečat, če je že drugače ne more ugnati. Nje se boji skoro bolj kakor mene. Če Pavla ukaže „klečat!,“ že nese pručico v kot in poklekne gori vdano kakor spokorjena nedolžnost.

Vlado kaznujem samo jaz, ker je že velika. Zadnjič pa je Pavlo posebno razžalila in Pavla ji je ukazala klečat v kot. Mika je bila neizmerno užaljena. Obstala je z odprtimi usti, polna sočutja za Vladino sramoto. Razburjeno je pritekla k meni, kakor lešniki debele solze so ji kapale po licih.

„Vladka ni dobra!“ je zavpila.

„Kaj ste se skregale?“ vprašam. „Kaj te je nabila? Prav ti bodi, zakaj jo pa dražiš!“

„Nič mi ni storila, rada me ima! In tudi jaz jo imam rada!“ pripoveduje in solze se ji še gostejše usipajo iz oči.

„Zakaj se pa jokaš?“

„Pavla je kazala, da je Vladka zločesta! Ma Vladka nije zločesta i ja ju baš volim!“358 358 Pavla je kazala, da je Vladka zločesta! Ma Vladka nije zločesta i ja ju baš volim! – hrv. Pavla je rekla, da je Vladka zlobna. Toda Vladka ni zlobna in jaz jo imam res rada. pripoveduje in njen rdeči predpasnik je spredaj že ves temno lisast od solz.

„Idi sa mnom!“ me prosi. „Ali nemoj ništa načiniti Vladki. Ona je dobra. Molim te mama, idi odmah, smjesta!“359 359 „Idi sa mnom!“ me prosi. „Ali nemoj ništa načiniti Vladki. Ona je dobra. Molim te mama, idi odmah, smjesta!“ – „Pojdi z mano! A ne napravi ničesar Vladki. Ona je pridna. Prosim te, mama, pojdi takoj, ta trenutek.“

Res grem v kuhinjo gledat, kaj je. In vidim: Vlada kleči. To sem si takoj mislila, da je kaj naredila.

„Kaj se je pa Miki zgodilo, da se tako joka?“ vprašam Pavlo.

„Iz ljubezni joka,“ pripoveduje Pavla. „Zato, ker Vlada kleči. Naj se ne jezijo, gospa, naj vstane. Jaz se tudi več ne jezim. Če se imata pa tako radi, ti dve!“ pravi in Vlado prijazno dregne: „Vstani in nikar mi tega več ne stori, povem ti!“

Jaz pomirim razburjene duhove in vzamem dekleti s seboj v sobo. Mrak je že, v sobi je temno, ali toplo in prijetno. Vlada se spoveduje in obljublja poboljšanje in me se vse tri spravimo na divan. Čisto tesno sedimo druga ob drugi. Vlada in Mika imata še vroča lica od solz, njuni poljubi so še slani. Vendar nam je vsem trem lepo in prisrčno. Rade se imamo in naša srca drhtijo v topli dobroti in ljubezni. Mika in Vlada mi šepetaje obljubujeta, da me bosta imeli radi do smrti in da sta sploh dobri zelo. Tiho pada noč. Vlada začne pripovedovati dolgo povest, ki jo je slišala od svoje prijateljice. Čudna povest je to o ciganih in kraljičnah, o cvrčkih in pastirjih, o vilah in o bogatem srbskem kmetu, ki je imel dvanajst sinov in dvanajst hčera. Mika mi zaspi v naročju in ko pride Pavla prižgat luč, je Vladina povest šele na polovici. Ali ta večer sem dobra in potrpežljiva in poslušam do konca.

Pravzaprav lepo živimo me tri: Mika in Vlada in jaz. Skoro vsak dan hodimo na sprehod v Tuškanec ali na Cmrok. Mika je še majhna in gre v hrib precej počasi. Tako blizu tal je, da dobro vidi vsak lep kamenček na cesti, vsak pozabljen kostanj, trn, košček barvastega stekla, kakšen želod ali pa kakšno majhno živalco, ki je velik človek niti ne opazi. Vse spravlja v moje žepe in v torbo. Zgoraj na vrhu sedemo na klop in pregledujemo naše dragocenosti. Z velikim prigovarjanjem včasih vendar dosežem, da vržemo manj vredne reči proč. Veter prihaja v širokih valovih doli od hribov. Zaganja se v otroka in jima mrši lase. Z glasnim smehom in vriskajoč se lovita z vetrom po cesti. Nazaj grede smo bolj hitre. Pot pelje navzdol in Mika teče od enega brzojavnega droga do drugega, da se komaj ustavlja. Pri vsakem drogu posluša mrmranje brzojava in gleda žice v zraku, ki tako skrivnostno vodijo pogovore iz daljave v daljavo. V Tuškancu jo krenemo na stezo. Tam še listje leži na poti in šumi pod nogami. V gozdu stoji še tu in tam kak grm, na katerem visi nekaj zlatih ali rdečih listov, zadnji jesenski ostanki. Odlomimo si par smrekovih vejic, malo zelenega bršljana in vzamemo s seboj v mesto. Če je Mika že jako trudna, jo nosi Vlada štuporamo, a jaz grem zadaj s klobuki in rokavicami. S smehom hitimo proti glavni aleji, kjer se že bleščijo rumene plinske luči. Zadaj je že noč nad gozdom, črne sence stoje pod drevesi in nočni veter hladno šepeta v vrhovih.

Zvečer, kadar piše Vlada svoje naloge, sedi Mika na visokem stolu zraven nje in šečka svoje čire čare. Molče in resno se sklanjata obe glavici vsaka nad svojim delom in kadar ju tako gledam, zatopljeni in tihi, rdečih lic od gorečnosti, mi zatrepeta srce v globoki sreči in neizrecno topli ljubezni. Otroka, draga!

Kadar je Vlada gotova s svojimi nalogami, riše Miki Miklavže in parkeljne, hiše in punčke s tenkimi nogami in velikanskimi gumbi na jopiču. Mika je zelo zadovoljna in hihitast, globok otroški smeh naznanja njeno srečo.

V novejšem času sem se navadila kaznovati Vlado s tem, da mora o svojih grehih in prestopkih napisati kratko razpravo. Precej lena je in vidim, da ima ta način kazni boljše učinke kakor klečanje in stanje v kotu. Tudi mora pri tem vsaj malo misliti.

Zadnjič sem ji naredila dolgo pridigo o njenih dolžnostih in ji ukazala, naj gre in vse to napiše, ker tako hitro in lahko pozabi, kar mora storiti in delati. Šla je in napisala tole:

„Moje dolžnosti.

Zjutraj moram vstati takoj, ko me tata pokliče; včasih tudi prej. Obleči se moram zelo hitro. In tudi ušesa oprati. Tudi zob ne smem pozabiti. Moji starši mi dajo zadostno obleke in jaz moram biti zadovoljna s tem, kar dobim. Jaz moram hoditi taka okoli, kakor mama hoče. Čez zajtrk ne smem godrnjati. Tudi grisovo kašo moram jesti. Jaz je sicer nimam rada, ampak mama pravi, da je zdrava za take suhe otroke, kakor sem jaz. Za v šolo dobim eno žemljo; včasih tudi jabolko, ampak to je dobrovoljno. Moje sošolke dobijo po pet in po deset krajcarjev, Vera in Vanda celo po dvajset, ampak to ni treba. Tata je dobil samo po dva krajcarja in nobene žemlje, pa je vseeno zrasel, pravi. Tudi žepni robec moram vzeti s seboj v šolo. In domu moram iti hitro. Naloge se morajo pisati takoj še tisti dan. Jaz moram ubogati. Moji starši so prav mirni ljudje. In če se skregajo, se le zaradi mene, pravi mama. Miko ne smem sekirati, ker je še premajhna. Če mama hoče, moram iti precej spat. Tudi že ob sedmih, ob osmih pa že prav gotovo. In drugega ne vem nič takega.“

Priporočam to vsem našim materam. Taka kazen je tudi za njih prav zabavna, samo smejati se ne smejo, drugače ne morem garantirati za uspeh.

NAŠA MIKA, VETER IN SNEG360

360 Domači prijatelj 1911, 3 (1. marec). 84–90. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 21–31, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 203–212, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 204–214 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 196–206. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 134–145.

Naša Mika prav malo govori. Posebno s tujim človekom ne bo kmalu spregovorila besede. Samo meni rada pripoveduje, kadar sva sami.

Zjutraj, ko jo oblačim, mi pripoveduje, kje je bila ponoči.

„Pri stari mami sva bili z Vladko in čokolade sva dobili. A na Griču smo se igrali ‚lovice‘. Neki dečko je hotel mene natepsti, a sem se razjezila, pa sem jaz njega – in pošteno!“

„Veš, to se pravi sanjati,“ ji razlagam. „Vse, kar se godi ponoči, ko ležiš v postelji, vse to so sanje; to ni resnica!“

„Ali je resnica, če ti pravim! Deček je imel belo kapo,“ se brani mala.

„To so sanje,“ trdim jaz.

„Kakšne sanje!“ se razjezi ona. „Čisto gotovo sva bili z Vladko na Griču. Pa jo vprašaj!“

Ali Vlada je odšla v šolo in do opoldne je pozabila Mika na vse: na Grič, na čokolado in na dečka z belo kapo.

Prav rada gre z menoj na sprehod. Če gre Vlada z nama, to še strpi, nikakor pa ji ni všeč, če se nama kdo drug pridruži, celo pot je jezna.

Nekoč sva spotoma srečali znano gospodično in ona se nama je pridružila. Skupaj smo šle po Tuškancu navzgor proti Cmroku. Mika nekaj časa čaka, da bo gospodična izginila, pa bova šli zopet sami po potih in stezah in si bova pripovedovali najine lepe stare pogovore. Ali kmalu vidi, da se mama vse bolj živo zabava z gospodično, a nje, Mike, skoraj ne pogleda.

Mika je ponosna punčka in ne obesi vsega, kar se godi v njenem srcu, na veliki zvon, tudi če je ne vem kako razžaljena. Samo čedalje bolj trdovratno molči in vedno bolj hitro hodi. Gre kakor vojak, v taktu tolčejo čeveljčki po trdi poti.

„Kako hitro hodi ta vaša mala!“ se čudi znanka. Jaz takoj vem, da se jezi in da se ji zato tako mudi naprej. V rdečem manteljčku, tako debelo za zimo oblečena, v rdeči kapici in rdečih rokavicah, izgleda nekako smešno naperjena.

„Ej, Mika, počasi, počasi!“ zavpijem. Ali ona, kakor da ne sliši, gre kakor huzar. Stečem za njo in jo primem za roko. Strašansko resno se drži ter me konsekventno in vztrajno ignorira. In jaz njo. Naj ji bo!

„Danes je bilo lepo v Tuškancu, kajne?“ jo vprašam doma, a ona zanika z glavo in pristavi trmoglavo:

„Jutri pojdeva sami.“

In res greve greva drugi dan sami. Niti Vlade ni z nama. Kadar gre tudi Vlada, se onidve igrata, lovita in dražita, kadar sva medve z Miko sami, so na vrsti sami modri pogovori.

Tisti dan je bil hud veter severnjak. Hitri oblaki so leteli po nebu, a drevesa v parku so šumela in se klanjala. Zrak je bil svež in ugoden kakor da diši po snegu, ki je pokrival hribe.

„Kaj tako šumi?“ vpraša me Mika.

„Veter šumi,“ pravim jaz. „Od daleč prihaja in daleč se mu mudi, pa se pogovarja spotoma z drevesi.“

„A od kod je? Kje je doma pravzaprav?“ začne ona s svojimi vprašanji.

„Zelo daleč je doma, jako jako daleč. Strašno visoke gore so tam, kar neba se dotikajo in vse so pokrite s snegom in ledom. Nobenega drevesa ni tam, nič grmovja, nobene cvetlice, še trave ne; ne poleti ne pozimi. Gore so bele in puste, noben človek ne more živeti tam tako visoko in v takem mrazu.“

Mika molči. Težko, da razume vse moje besede, ali vseeno posluša pohlepno.

„Še pripoveduj!“ me prosi.

In jaz ji pripovedujem o visokih gorah, o strmih pečinah, o globokih prepadih. O velikih pticah, orlih, ki gnezdijo na samotnih vrhovih in letijo visoko v zraku nad mrtvimi skalami. Pripovedujem ji o divjih kozah, ki se ne bojijo bele planinske smrti in po vratolomnih stezah sledijo svoj plen. O mesecu, ki tiho sveti nad večnimi ledeniki, in o meglah, ki se trgajo na ostrih grebenih visoko visoko nad ljudskimi prebivališči.

Moj bog, vse mogoče ji pripovedujem, a ona posluša melodijo mojega glasu, padanje in dviganje zvoka. Moje besede zbujajo menda čudne podobe v njeni otroški glavi, ker me gledajo njene oči vedno bolj resno in pazljivo. Vidim, razmišlja, globoko.

„A kako ti vse to veš?“ me končno vpraša.

„Veter pripoveduje, kaj ne slišiš, kako šumi!“ pravim jaz.

Obstaneva in poslušava. V širokih valovih prihaja veter s Slemena in šumi nad nama v zraku. Vse do neba ga je polno, iz vseh dolin ječi in buči in se zaganja čez Zagreb v prostorno savsko ravnico ves mlad in razposajen, hiter in poln svežine.

„Slišim, kako ga ne bi slišala!“ se zavzame Mika. „Ali ničesar ne morem razumeti, čisto nič. Niti ene besede!“

„Da, res, vsak ga pač ne more razumeti,“ pritrdim jaz in krenem dalje.

„Veš, mama,“ se oglasi čez nekaj časa Mika, „zdi se mi, da veter angleško govori – poslušaj!“

Ustavim se, v srcu se mi zgane vesel smeh, oči se mi zabliskajo, ali usta obdržim važna in modra.

„Tudi meni se tako zdi,“ pravim hinavsko.

„Da, sigurno angleško!“ modruje Mika. „Vladka ga bo kmalu razumela, meni se zdi, da zna ona že mnogo angleškega, kaj?“

Prosim vas, kdo bi je ne poljubil?! Njene oči so tako zaupljive in sladke! A Vlada, da veste, se uči četrti mesec angleško! Še dolgo ne bo razumela vetra!

Primem jo, dvignem in poljubim jo prisrčno, prisrčno. Njena koža je gladka in mehka kakor svila, mrzla je in diši sveže in sladko kakor bele vijolice. Vestno in pravično mi povrne vsak poljub.

„Kaj me imaš jako rada?“ jo vprašam.

„Prav zelo jako!“ mi potrdi važno.

Šle sva naprej.

Vedno močnejši je veter, vedno silnejši in hitrejši. Razposajeno buči in trga v gozdovih in v parku zadnje suhe liste raz golih vej. In vriska in joka, jezi se in smeje in drevje se maje, in priklanja in zvija.

„Še kaj pripoveduj,“ me prosi mala.

„Pa kaj naj pripovedujem?“

„O vetru.“

„Vse sem že povedala, kar vem.“

„Kaj ne bi vedela!“ sili ona trdovratno. „Nič mi nisi rekla, kam tako beži in leti?“

Malo se zmišljujem in potem ji začnem pripovedovati o ravnicah. O ravnicah, ki so strašno prostrane in ravne kakor dlan in čez ktere hiti veter hitro kakor blisk. Visok in glasen leti čez nedogledne livade, noseč na hrbtu lahke oblake. Tam po ravnih, ogromnih pašnikih pasejo pastirji govedo, konji se utrkivajo,361 361 utrkivati – hrv. dirjati. a ob rekah iščejo visokonoge čaplje z dolgimi kljuni zelene žabe po močvirju. Hribi, tristo zelenih hribov obroblja ravnico in zastavlja veter. A veter se vzdigne čeznje, visoko zleti nad njimi k morju, k prekrasnemu modremu morju, ki je veliko kakor nebo nad nami. To se pravi, ni ravno tako veliko kakor nebo, ampak veliko je res, zelo veliko. Sama voda, globoka voda, kamorkoli seže oko. A na vodi, na morju, so majhni čolni, bele jadrnice in hitri parobrodi362 362 parobrod – parnik. z visokimi dimnjaki, iz katerih se vleče čez morje črn dim kakor črna misel, kakor črni pajčolan, oni črni na klobuku gospe Mire, ki je vdova.

A ko je veter na morju – ravno tja se mu tako mudi – zaguga on morje in vedno večji in večji valovi pljuskajo na kopno in okoli otokov. Morje se zapeni, zakipi, ladje se zagugajo, a ljudje prestrašijo. Po ladjah se namreč vozijo ljudje kakor pri nas na suhem izletniki v Maksimir ali popotniki po železnicah. Valovi se belijo, ladje se gugajo, a veter puha vse silnejše in močnejše. Če se tisti čolni in jadrenače takoj ne poskrijejo v lukah, veter jih bo prevrnil v morje, nikdar več jih ne bo ugledalo sonce. Silno so prestrašeni ljudje in komaj čakajo, da se veter malo utrudi, preneha in zaspi. Toda veter večkrat razsaja po več dni, po cel teden in tedaj se zgubi marsikatera ladja in mnogo ljudi pogine.

„No, in kaj dela veter potem?“

„Spi.“

„A kdaj se spet zbudi?“

„Kadar pač hoče. Sploh pa ni samo en veter na svetu. Mnogo jih je.“

„Kakšnih?“

„Toplih in vsakršnih. Eden se imenuje jug in prihaja iz puščave Sahare. To ti je tisočkrat večji kraj kakor Zagreb, a tam je vse golo, pesek pa pesek, drugega nič. Nobene sence ni, cel dan žge sonce in zato je jug gorak veter kakor topla voda.“

„Poleti je pihal, spominjam se. Bilo nam je zelo vroče,“ se domisli Mika.

A zdaj sva že v Mesnički ulici.

Pri Kačičevem spomeniku se začenjajo tiste zanimive prodajalnice na Ilici, ki so vse polne punčk, medvedov in drugih prelepih igrač, in Mika pozabi na najin veter, na vse moje pripovedovanje, name in skoro tudi sama nase. Po dolgem postajanju in gledanju doseževa končno naše domovanje.

Za novo leto je vseeno zapadel sneg.

Že nekoliko dni prej je pritisnila zima. Ko sva se z Miko sprehajali čez Tuškanec pa čez Rokovo pokopališče nazaj na Ilico, so bile že vse mlake zmrznjene.

Vlada, Mika in jaz imamo jako rade Rokovo pokopališče. Prelepo se vidi od tam na ves Zagreb in sončni zapad je zvečer tam pravi čudež. Nebo nad Okičko goro pordeči kakor kri, a doli se gubi širna ravnica v prekrasni vijoličasti barvi. Cel svet se nam zdi kakor v pravljici, spremenjen in polepšan. Topoli na Pantovčaku potemne še bolj, na levem hribu se blišči par oken Gornjega mesta kakor živ ogenj. Sava se svetlika v mračni ravnici kakor širok srebrn trak. Me gremo, pripovedujemo si, pogovarjamo in posvetujemo se, ktero vilo bi vzele in ktere ne, če bi nam jo kdo ponudil v dar. Zelo izbirčne smo, ali v resnici se ne bi branile menda niti ene.

Grmovje nad starimi zapuščenimi grobovi, čez ktere že vodijo steze bodočega parka, šušti skrivnostno, sence potemnevajo, a Vlada me vpraša, če res, prav resnično zares ni duhov, ki bi nas hodili strašit z druzega sveta ...

Mika je še neumna, nima pietete do starih grobov niti se ne boji duhov. Pazljivo promatra363 363 promatrati – hrv. opazovati. cesto, če ne bi našla še kakšne zamrznjene mlakice, na katero bi stopila s peto, da bi zaškripalo „steklo“.

Pozabila je od lani na sneg in led in zdaj ji je vse novo.

„To ni steklo, to je led,“ jo poučujem.

Ona pa, trmoglavka, ostane pri svojem. „Steklo je, mama! Kaj ne slišiš, kako se je razbilo?“ In tolče s peto ob tla in uživa v pokanju tenke ledene skorje.

Drugi dan je zapadel sneg, a me smo se seveda odpravile popoldne v Tuškanec. Po glavni cesti, ki je precej strma, se je sankalo mnogo mladih ljudi. Sneg se je topil kakor sladkor v kavi, pa so sanke na nekaterih mestih glodale po goli zemlji. Malo smo se bile zakasnile doma, zato nas je hitro dohitela noč. Ali ni nas to mnogo motilo, niti ne tistih, ki so se sankali. V debelih zimskih kapah, zaviti, kakor da so vrh Triglava, so se spuščali z vrha, a izpodsank so se utrinjale iskre kadar so strgnile čez kakšen kamen, ki je gledal izpod tenke snežene plasti.

Otroci so se zabavali in vriskali od veselja. Mika si je že precej spočetka naredila velikansko sneženo kepo in jo nosila pod pazduho, češ da jo bo vzela s seboj domov. Zastonj sva ji z Vlado dopovedovali, da se bo sneg v sobi raztopil in da ga je sploh povsod zadosti, po vsem Tuškancu, in da ji ni treba vlačiti nesrečne kepe gor do igrališča pa spet nazaj dol.

Strašno ji je bil sneg všeč, kar zamaknila se je vanj. Na drugi strani, kjer ga po manjših stezah sploh še niso čistili, Mika kar dalje ni hotela. Do kolen je zagazila v mehko belino, pa vse zgrinja z obema rokama sneg k sebi, nikdar ji ni kepa dovolj obilna; kar cel sneg bi hotela vzeti v roke in odnesti ga domov. Raz vej se siplje sneg, tako krasan kakor bela golobja peresca, a park molči nek poseben, globok, čudovit molk. Električna mlečna svetloba se razliva raz svetilk po okinčanem drevju, vse je prelepo in čarobno.

„Kasno je, Mika, domov!“ ukazujem jaz.

A ona se nič ne zmeni, v sneg sede, pa se igra in valja z rokami in nogami po belih pernicah.

Vidim, da ne gre zlepa, pa se skrijem za neko drevo. Spočetka niti opazi ne, da me nima. Končno se vendar ogleda in naenkrat vidi, da je sama v snegu. Sama visoka drevesa naokrog, nikjer hiše ne človeka, a ona tako majhna in sama! Malo se še ozre naokoli, potem pa zajoka obupano.

Hitro skočiva z Vlado k nji, potolaživa jo in obriševa ji solze. V starem prijateljstvu se podamo na pot proti domu. Za roko me drži, da se ji ne bi zopet kam skrila. Vendar mi zvito nabaše v žepe vse polno snega; pretežko ji je bilo menda nositi vse sama. Jaz, sirota, sem zapazila to potuhnjenost šele, ko se je sneg raztopil in mi namočil suknjo ko gobo.

Zastonj se je mučila Mika. Vse bolj se je drobila velikanska kepa in že v Mesnički ulici je padla vsa parada na blatni trotoar.

Pri Kačičevem spomeniku so spravljali delavci sneg v vozove in naši Miki se stori milo.

„Zakaj ne pustijo snega pri miru!“ ogorči se odkritosrčno. „Saj je vendar lepše, če je povsod belo.“

Mokre in trudne smo prišle domov. Miko smo morali preobleči skoraj do kože, vsa je bila mokra.

Mika se guga na gugalnem stolu in čaka na večerjo ... Lena je in zadovoljna.

„Pripoveduj, mama, kaj o snegu!“ zapoveduje.

„Ne ljubi se mi danes. Trudna sem in že zaspana.“

„Vsaj malo pripoveduj, majčkeno! Od kod je sneg?“

Z neba pada, saj si videla. Kaj se spominjaš na oblake? Mnogokrat smo jih gledali pri Savi, kako so plavali visoko nad Zagrebom, ali pa na Cmroku, kako so izginjali izza Slemena. Saj se spominjaš?“

„Kako se ne bi! Saj se tudi z našega okna vidijo zvečer, kadar je mesec“

„No, torej! Tisti temni, črni, hudi oblaki, ki se poleti toliko jezijo, grmijo in bliskajo, da je človeka kar strah, to so očetje. A oni sivi, široki, ki se nekako počasi, resno in kakor v skrbeh pomikajo po nebu, to so matere. Oni drugi, v svilo oblečeni, rožasti, vijoličasti in zlati, ki na dolgo raztegnjeni gledajo zvečer, kako sonce zahaja, to so same gospodične. Mlade gospode pa je najlaže videti ponoči, kako se ošabni in domišljavi sprehajajo po nebu, zakrivajoč zvezde in zopet jih odkrivajoč. A oni majhni, beli oblački, ki izgledajo kakor pahuljice,364 364 pahuljice – hrv. kosmiči. kakor bele ptice, kakor ovčice in ki se vedno lovijo okrog starih ali pa se poleti leno in zaspano v celih jatah grejejo na soncu visoko na nebu, to so otroci.

Zgodi se, da so odšli očetje na potovanje čez morje, mladi gospodje so se odpeljali na izlet k mesecu, gospodične so si šivale v sobah nove pisane obleke, a matere, sirote, so od dolgega časa zaspale. Tako so otroci sami. A ti veš, če mene ni in tate in nobenega, delata vedve z Vlado same neumnosti, plešeta, skačeta, celo hišo mi razvlečeta in vse postavita na glavo. Tako tudi ti otroci. Seveda jih je strašno veliko, kar na tisoče. A ko se vse to razigra, ko pleše in skače in se lovijo in skriva, ti je tak prah, tak strašanski prah, da začne padati sneg z neba. Otroci, kakor otroci, se kmalu skregajo in stepejo pa grabijo vse, kar jim pride pod roke pa mečejo eden v drugega: igrače in punčke in vse mogoče. Otroci so jo vdrli v kuhinjo, prevrnejo škatlo s sladkorjem s police, raztrgali vreče od moke in vse se je sesulo na zemljo. Pesek in žaganje in pepel in sol, vse so raztepli. Blazine so razrezali, da je perje letelo okrog, vse so razdejali in pobili. In pri nas v Zagrebu in po vsem Hrvaškem je napadlo snega do kolena visoko.“

„No, ali jih bodo mame našpotale!“365 365 našpotati – spotten, nem. zasramovati. se zasmeje Mika. „Še s šibo bodo dobili, gotovo! … “

In čez nekaj časa pristavi skoraj nevoščljivo: „Ampak zdi se mi, da so se vseeno jako lepo igrali, kaj ne misliš, mama?“

Nisem rekla niti ne niti da. Bolje je molčati, morda bi prišla Mika v skušnjavo...

Predno sem jo dala spat, sem morala še k oknu z njo, da še enkrat vidi sneg.

Vse strehe so ga bile polne in ona vzdihne globoko, kakor da se ji je odvalila težka skrb od srca: „Vendar ga bo še tudi za jutri!“

ŽOGA V BAZARU366

366 Domači prijatelj 1911, 6 (1. junij). 176–178. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 9–13, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 213–217, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 215–219 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 207–212. V češkem prevodu (Míč ve výkladní skříní) objavljeno v Vydrovy Besedy 11(1911), št. 11, str. 341–343. V češkem prevodu objavljeno v: Zofka Kvedrova: Vlada a Marja. Praga: Grosman in Svoboda, 1913, str. 146–150. V nemščini (Der Spielball …) objavljeno v Agramer Tagblatt, 15.1.1911.

Mika ima v neki prodajalnici na Ilici lepo, pisano žogo. Žoga je večja kakor njena glava in je rdeča in modra in zelena, sploh prelepo pisana.

Mika ima po raznih zagrebških prodajalnicah mnogo krasnih in mikavnih reči. V eni trgovini sedi njena punčka, velika kakor šestleten otrok, v svileni rožasti obleki, v drugem izložbenem oknu pa so tiste fine, tenke japonske šalice, iz katerih bo pila Mika čaj, kadar ji bodo lasje tako zrasli, da bo imela frizuro vrh temena kakor gospe. Pravzaprav je cela Ilica Mikina, vse prodajalnice z vsemi rečmi, ki jih imajo razpostavljene v svojih visokih, zvečer tako razkošno razsvetljenih izložbenih oknih: vse punčke, vsi bonboni, čeveljčki in kapice, dežniki in ure in postelje in slike in vse.

Najbolj njena pa je žoga, tista velika, pisana žoga v bazaru. Kadarkoli gremo na sprehod in od kterekoli strani se vračamo, vedno gre pogledat „svojo“ žogo, pa naj bo še tako s pota.

Enkrat so posadili rjavega medveda na žogo in Miki se je zdelo to prav kratkočasno. Drugič je čepela majhna zelena žaba vrh žoge in Mika se je od srca smejala.

Celo zimo je bila Mikina žoga na najlepšem mestu v izložbenem oknu. Vse okrog nje se je spreminjalo, punčke so bile vsak teden druge, zdaj velike, zdaj majhne, avtomobili so zamenjali štedilnike, za njimi so prišli vojaki, potem zrakoplovi in ladje. Le žoga, velika, lepa žoga je ostala v sredini kakor spomenik sredi trga.

Nekoč je Mika zopet prišla kakor vsak dan pozdravit svojo žogo – a glej, ni več ni bilo žoge. Bela, neumna ovčica je stala na njenem mestu in je bedasto zijala v Miko.

„Kje je moja žoga?!“ je zavpila Mika in obraz se ji je nakremžil v jok.

„Glej, ovčica je mesto žoge, ovčica je še lepša,“ sem jo tolažila jaz.

„Ovčica je grda, nečem ovčice, žogo hočem!“ je zacepetala Mika trmasto.

Vlada, ki je bila danes jezna na Miko, ker ji je popackala neko risarijo, se je zlobno in škodoželjno zasmejala: „Žogo so prodali! Saj ni bila tvoja!“

„Moja je bila!“ se je jokala Mika.

„Kaj bi bila tvoja, kaj si jo imela v rokah?!“ se je posmehovala neusmiljeno Vlada.

„Nisem je imela v rokah, a moja je bila vseeno! Moja, moja! Jaz sem jo imela rada!“ je goreče pojasnjevala Mika.

„Ni bila tvoja!“ jo je dražila Vlada.

„Baš je bila moja, ko sem jo imela tako rada!“ je vzdihovala Mika. „A ti si grda, fuj!“ se je zgrozila nad sestro. „Čisto resnično si grda, ko mi ne privoščiš moje žoge!“

Z vročimi solzami se je zatekla k meni: „Kajne, mama, da je bila žoga moja? ... Dolgo je bila moja, kajne? Saj sem jo vsak dan pogledala ... In prav resnično, kajne, da so grdi ljudje, ki so jo vzeli proč!“

Jokajoč je šla domov.

„Kakšna je Mika, vse je njeno!“ se je vzgledovala Vlada. „Žoga je njena in punčke in cela Ilica! Nazadnje bo rekla, da je še Tuškanec njen in Sava in cel Zagreb!“

„Da je Tuškanec moj, pa je!“ se je zglasila Mika. „Kaj ga nimam rada, kaj se ne grem sprehajat tja z mamo vsak dan, a?!... Ti pa si danes grda in neumna, prav zaresnično! Na-a!“ In Mika, ljudje božji, je odprla usta na stežaj in pokazala Vladi jezik tako na dolgo, kakor se je le dalo.

Grdo je bilo to sicer zelo, ali nisem se mogla jeziti.

Spomnila sem se na svojega očeta in na tiste dni pred njegovo smrtjo.

Na stara leta je dobil jetiko. Pisal je večkrat, da ima naduho, ali kteri star človek nima naduhe! Prav nič ni skrbelo nobenega nas otrok. In potem smo naenkrat dobili pismo, da leži in da ni naduha, ampak jetika...

Šla sem ga obiskat. Postaral se je jako zadnja leta. Suh in bled je ležal na postelji. Vedel je, da ne bo dolgo.

„Ne bom težko umrl,“ je dejal, „malo dobrega sem imel na svetu.“

Vendar so bile njegove oči še vedno živahne in če ga ni mučil kašelj, je bil vesel, zgovoren in celo dovtipen. Sedela sem poleg njegove postelje in par trenotkov sem popolnoma pozabila, da je bolan na smrt. Šalil se je in smejal in njegove opazke so bile še vedno tako zabavne in duhovite kakor prej, ko je bil še čil in zdrav.

Potem sva govorila o Dalmaciji. Rekla sem, da bi gotovo ozdravel, če bi šel za par tednov v Dalmacijo, prav doli na jug, v Dubrovnik ali pa v Kotor. Nasmehnil se je žalostno. „Prepozno, draga moja! Vidiš, pomlad me jemlje!“ je rekel in pokazal skozi okno na zeleno polje, posuto s prvim pisanim pomladanskim cvetjem.

Vendar sva se čedalje bolj zatopila v najin pogovor o Dalmaciji. V svoji mladosti je preživel tam več mesecev. Oči so se mu iskrile, ko sem mu pripovedovala o napredku Dalmacije, o krasnem morju, o toplem soncu, o onih visokih gorah, ki se sive in gole visoko vzdigajo nad vrtovi in vinogradi obmorskih vasi in mest.

„Vseeno bi rad še enkrat videl morje,“ je vzdihnil. „Vozil bi se po njem od Trsta prav do Kotora. Kotorsko Boko imam rad, veš, tiste visoke, strme pečine nad mirnim, modrim zalivom. Dubrovnik s svojimi palmami in s svojimi razkošnimi vrtovi se mi zdi nekako umeten, sfriziran, bi rekel. Kotor pa je tak – cela Boka – veš, tisti krasni, tihi, prostorni zaliv, to je tako, kakor je ustvaril bog. Tako je bilo, ko še ni bilo ljudi tam, in tako bo, ko jih ne bo več. Tja pojdem. Na soncu bom ležal cel dan, na pesku, prav tik morja, in črno dalmatinsko vino bom pil, ki teče tako gosto v kozarec kakor olje.“

Nasmehnil se je, pozabil je, da je bolan, in tudi jaz sem pozabila, po kaj sem prišla domov: da sem prišla, da ga še enkrat vidim, predno umrje...

Daleč je odstopila smrt, bolezen je prenehala, skrbi so utihnile in midva z očetom sva se veselo vozila po modrem in sončnem Adrijanskem morju. Izginilo je siromašno kranjsko polje izpred oken in oljke so se nagibale čez vrtove, ciprese so šumele ob kamniti poti. Kakor dva otroka sva bila, ki se pogovarjata o deveti deželi.

In so se odprla vrata in mati je vstopila. Vrgla je pogled na najina brezskrbna in smehljajoča obraza in slišala je, da se meniva o Dalmaciji ...

„Na smrt misli!“ je rekla mojemu očetu čemerno. „Že je odprt grob, on pa se meni o morju in o dalmatinskem vinu! ... Nič vaju ni strah greha!“

Soba je potemnela, prebudila sva se in se zdrznila. Oče je zakašljal, dolgo je lovil dah. Mati je popravila lučko pred sveto sliko v kotu in je odšla ven. Truden in zmučen, na smrt bled je zdrknil oče nazaj v blazine.

„Saj vem,“ je zašepetal. „Saj vem, da bom umrl. Saj nisem tako neumen, da ne bi vedel, kaj mi je. Pa kaj pripoveduje to stokrat človeku!“

Molčal je dolgo, potem pa zopet zašepetal: „Veš, ona tega ne razume ... Zastonj! ... Ampak, glej, malo sva bila pa vendarle v Dalmaciji danes ...“

In lahen, prelep smeh mu je spreletel obličje, ko me je pogledal s svojimi, oj, že tako trudnimi in še vedno veselimi očmi.

Čez par dni je umrl...367 367 Zofka Kveder je v pismu Franu Zbašniku (6.7.1908) zapisala: „Danes sem dobila brzojav, da mi je umrl oče. Imela sem ga rada, in vse kar sem, imam od njega. Siromak, malo veselja je doživel in posebno me boli, da mu vsaj zadnje tedne nisem mogla razvedriti tako, kakor bi bila rada.“

SPOMINI368

368 Domači prijatelj 1911, 8 (1. avgust). 237–241. Rokopis ni ohranjen.

Lep poleten večer je bil takrat in kresnic, kakor še nikoli. V celih trumah so se utrinjale v parku. V vsakemu grmu, po travi, med drevjem, povsod jih je bilo. Zlato in bajno so se svetlikale v črni temi. In zrak je bil mehek, dišav poln, kakor tenka svila je božal obraz.

„Ne hodiva še domov,“ sem rekla možu. „Prelepo je nocoj.“

In šla sva dalje po cesti, ki se je medlo sivo zvijala pred nama iz parka v gozd. Vedno naprej in naprej sva šla, mesto za nama je utihnilo, električne svetilke so ostala za nama v temi in samoti. Seno je zadišalo skozi veje in kmalu sva bila zunaj na planem polju, na vaških senožetih. Murni so peli v žitu, v neki daljni mlaki so regjale žabe. Pot se je vzdignila v hrib, hiše so se zabelile izza plotov, par vil je stalo v dišečih vrtovih.

Pred malo izletno gostilno sva se ustavila.

„Ali bi šla notri? Bova pa danes tu večerjala,“ je rekel moj mož in vstopila sva na prostoren vrt, kjer je stala miza ob mizi za nedeljne izletnike pripravljena. Ali zdaj je bilo vse prazno, samo iz zelene z divjo ložo obraščene ute konec vrta se je svetila luč. Šla sva tja.

Natakarica nama je pogrnila mizo. V drugem kotu prostorne ute je sedal mlad par. On je bil visok, lep človek, resnega, zamišljenega obraza, ona šibka, mlada, še čisto dekliška. Dopadla sta se mi takoj.

Moj mož je naročil sira in vina s kiselico369 369 kiselica – mineralna voda, ki je ime dobila po izviru Jamnička Kiselica. in vesele, razposajene volje sva se dala na jed. Kakor, da sva utekla z doma, tako se nama je zdelo, čisto otročja sva bila.

„Menda bo vendar dala Barica otroke spat,“ me je zaskrbelo. „In jezila se bo, da naju zastonj čaka z večerjo.“

„Naj se, tukaj je prijetno, lepše kakor v sparnem mestu. Mir je tu, tišina, zrak.“

Ostala sva skoraj celo uro v gostilnici.

Cel čas sem opazovala oni par v drugem kotu. Tiho sta govorila, skoraj šepetaje. On je bil zelo ljubezniv z njo, nežen in obziren. Zavil jo je v šal, dajal ji je najlepše kosce, popravljal ji je zdaj to, zdaj ono. Ona je bila vesela, hihitala se je tiho, oči njene so bile velike, blesteče in srečne. Včasih mu je hvaležno pogladila roko, požgačkala ga je v licu z temnordečo rožo, s ktero se je igrala. Skoro neprestano so se bliskali njeni beli zobje izza temnordečih ustnic. On ni trenil očesa z nje, ljubil jo je zelo, to je bilo videti na prvi pogled.

„Ti nisi nikdar tako dober,“ sem očitala možu. „Šališ se in nagajaš, dražiš me, nežen pa nisi nikoli,“ sem rekla nevoščljivo.

„Kaj bom nežen, ko si zdrava, ko dren in močna ko Špartanka,“ mi je odvrnil. „Ne bi se podalo, ne meni, ne tebi. Vidiš kako je ona šibka, kakor otrok in bolna je tudi, sirota.“

Drobna je bila res, bolna pa se mi ni zdela prav nič.

„Lepo je, da se imata tako rada,“ sem rekla že zunaj na cesti. „Kaj pa je on, kaj ga poznaš?“

„Samo tako. Zdravnik je, Dr. Čech370 370 Pisateljica uporabi različna zapisa priimka, kar je v njenih delih dokaj pogosto. . Nikamor ne zahaja, čez dan je v mestu zvečer pa hodi sem gori. Ona je jetična, pa stanuje zato tu zunaj v vili.“

Noč je bila tišja, temnejša. Visoko so stale zvezde na črnem nebu, ki je bilo nad mestom bledejše, kakor umazano od svetlega madeža. Hladen veter je popihaval vlažen že od obilne rose, ki se je nabirala po travi.

Hitro sva šla po polju in skozi gozd. Nočni metulji so se zbirali v parku okrog svetilk in plesali svoje neumorne plese. Ulice so bile že skoraj prazne, ko sva se vrnila v mesto, samo pred kavarnami so še sedeli ljudje v prijetnem hladu odprtih verand.

Komaj teden dni potem sem brala v časopisih, da je soproga Dr. Čeha naglo umrla. Ne vem zakaj, ali bilo mi je kakor bi mi bil umrl blizek človek, solze so me polile. Zakaj je umrla tako mlada, srečna in lepa? Kaj je mogoče, da umirajo ljudje s tako veselim smehom, s tako iskrečimi, zadovoljnimi očmi, kakor jih je imela ona tisti večer?!

Spraševala sem znance in zvedela sem cel roman o teh dveh simpatičnih ljudi.

On je bil edinec, sin zdravnika. Kakor se večkrat pripeti, je bil oče odločno zoper to, da bi postal tudi sin zdravnik.

„To je idealen poklic, samo za tiste, ki ga ne poznajo,“ je trdil. „Nikjer ne doživi človek toliko razočaranj, kakor v našem zvanju. Nikjer se ne pokaže življenje v tako drugačni, grdi in bridki luči kakor pri nas. Najlepše sanje o humaniteti, o vzvišenosti človekoljubja se spremene v grdo, suhoparno prozo. Oh, in koliko črne nehvaležnosti doživi zdravnik! Trudiš se in mučiš nad svoje sile, a ljudje te v zahvalo še obrekujejo. Če tvoj bolnik umrje, si ga seveda ti s svojo nevednostjo spravil s tega sveta, če ozdravi mu je pač njegova zdrava natura pomagala. Brez obzira so ljudje proti tebi, ti ne potrebuješ nedeljskega počitka, niti spanja v noči niti miru pri jedi. Vsak dan štiriindvajset ur bodi v službi človekoljublja in če ne znaš delati čudežev si ignorant in bedak. Advokatu bo kmet plačal brez mrmranja, kar zahteva. Ti ga pa zdravi za ime božje, saj je siromak. Zate nima dve kroni, za neumno ni nepotrebno pravdo jih ima dve sto in več. Če je zapravil domovanje, ne bo hodil po sodnijah, da mu ga dajo nazaj, kadar pa že pljuč nima, kadar ga je bolezen že dodobra uničila, bo prišel k tebi in zahteval, da mu zapišeš čudežne kapljice, ki zdravijo slepoto in mrtvoud, rak in starost in pljučnico in koze in vsega vraga. – Moj sin – naj bo, kar hoče le zdravnik ne!“

In res je dal sina v realko, od samega strahu, da se ne bi lotil očetovega rokodelstva.

Pa mu je bilo usojeno zdravništvo, sinu Cirilu. Ni si mogel misliti, da bi študiral kaj drugega kakor medicino. Po maturi je prosil očeta, da sme ostati še leto dni doma in učiti se latinščine in grščine, da napravi potem gimnazijalno maturo.

Oče je klel, da ne, da ne da ničesar, niti pol vinarja da je sin bedak in nehvaležneš, lump naravnost, lopov, ki je preneumen in prepokvarjen, da bi poslušal svet svojega očeta. Mati je jokala, mirila očeta, prosila sina, rotila in zaklinjala. Nazadnje je dosegla toliko, da se je smel sin pripraviti tudi za gimnazijalno maturo, če obljubi očetu, da bo študiral jus. In sin je obljubil; v enem letu se oče lahko premisli ... je upal. Pa se ni premislil. Tako je šel Ciril na Dunaj študirat jus. Doštudiral je in napravil doktorat in šel prakticirat k sodniji, kakor je pač navada.

Nekoč pa mu je umrla bogata teta izbravši v testamentu njega za dediča. Še teden dni se ni premišljal, pustil je sodniške akte in jus, odšel zopet na Dunaj in se zapisal od kraja za študenta, zdaj na medicinski fakultet. Doma se je oče jezil in zaklinjal, da noče poznati več sina, ki je tako brezprimerno trmoglav, kakor je njegov Ciril, poslal je vsa pisma neprebrana in neodprta sinu nazaj in prepovedal tudi materi vsako dopisovanje s človekom, ki po sili tišči v svojo nesrečo.

Sin zdaj ni potreboval očetove pomoči, vendar ga je ta, vztrajna očetova jeza pekla in bolela. Že prej je bil tih in zamišljen človek, zdaj pa se je še bolj ogibal družbe. Popolnoma se je zagrizel v svojo medicino, v počitnicah je namesto odmora potoval po vseh večjih evropejskih mestih, študiral bolnišnice, sanatorije in podobne zavode ter občeval skoro izključno le z zdravniško-učenjaškimi krogi.

Sam Bog vedi, kako se je zaljubil in kdaj. Tovariši so ga začeli videvati v društvu mlade gospodične, o kteri so iztaknili, da je rojakinja in komptoaristkinja neke večje dunajske trgovine. Gospodična je bila lepa in prikupljiva, veselega temperamenta in otroške ljubeznivosti, ampak to se je pač videlo, da je uboga ali poštena, ker se je nosila vedno zelo skromno in preprosto. Sčasoma so se navadili na to, da hodi resni Dr. juris in candidat vsega zdravilstva Ciril Čech na sprehod z mlado, črnooko gospodično, ki ji je ime Beata, – toliko se vendar dognali. Ljubezen je bila tako zvesta, trdna in navadna, da je v očeh tovarišev izgubila že vsako posebno zanimivost in ni prav nič več mučila njihovo radovednost.

Kar se je nekega dne razneslo, da se je Beata ustrelila. S pravim, pravcatim revolverom se je ustrelila; vendar krogla ni šla v srce, kamor je bila namenjena, nego je mlado Beato le ranila, čeprav zelo nevarno.

In zdaj so se naenkrat raznesle prav romantične vesti med Cirilovimi znanci in kolegi.

Ciril je bil poklican k smrtni postelji svoje matere. Kje in od koga je zvedela mati za Cirilovo ljubezen, se ne ve, pač pa je resnica, da ga je mati prosila in zaklinjala, naj pusti deklico, naj se oženi s kakšno drugo, ki bo iz znane in ugledne družine, enaka v vseh rečeh njemu. Ciril seveda o taki obljubil ni hotel spočetka ničesar slišati ali mati je le prosila in zahtevala. Gotovo je kakšna hudobna duša očrnila ubogo deklico njena življenjska moč se je stisnila v to trdovratno prošnjo.

„Obljubi mi to, drugače ne morem mirno umreti,“ zahtevala je neprestano, „toliko solze sem prelila zaradi tebe, toliko očitanj preslišala, daj obljubi; da ne boš vzel tega dekleta!“

Z zadnjimi močmi je ponavljala neumorno to svojo neusmiljeno in nepravično zahtevo. Že so ji stale smrtne srage na čelu in ona je še vedno prosila: „Obljubi, sin, obljubi!“ Vsa njena življenjska moč se je stisnila v to trdovratno prošnjo.

Bolniki niso pristopni nobenim pametnim razlogom, duh jim je že truden, misli se sučejo samo še v ozkem tiru, kakor otroci za igračo, tako moledujejo za izpolnitev katerekoli fiksne ideje.

Ciril je obljubil in kmalu na to je mati izdihnila svoj zadnji izdihljaj.

Pisal je Beati, povedal ji je še enkrat, da jo ljubi, ampak, da jo ne more vzeti za ženo, ker je mati tako zahtevala ...

Beata se je ustrelila. Tudi brez dolgega obotavljanja in premišljevanja, ki sploh ni lastno ženskam.

Naznanili so Cirilu, kaj se je zgodilo. Prihitel je na Dunaj. Beata je visela med življenjem in smrtjo. Nekaj temnega je zagorelo v Cirilovih očeh, nekaj odločnega. Bil je neodvisen človek, hotel je kljubovati usodi, dovolj močan se je čutil za tak boj! Takoj je ukrenil vse potrebno za poroko in prej kakor v štiriindvajsetih urah je bila Beata njegova žena.

Ni umrla takrat. Počasi je okrevala. On je pospešil študije in se vrnil že čez leto dni z mlado ženo v svojo domovino. Slabela je in hirala, Ciril je dobro vedel, da so njeni dnevi šteti. Vendar sta se dve leti živela v tihem, srečnem zakonu. In ko je umrla se je res lahko reklo, da je umrla v cvetju mladosti in sreče svoje. Ob njegovi strani ni nikdar občutila težine svoje bolezni niti bridkosti smrti. Pripovedovali so, da je umrla s smehom v očeh in na ustnicah.

On jo je preživel komaj par mescev, umrl je za isto boleznijo kakor ona.

Pred par dnevi smo bili zopet v oni izletniški gostilnici pred mestom. Zopet so švigale zlate kresnice v temnem grmičevju, po senožetih je dišalo seno, murni so peli na polju. Lepa noč je bila, mehka in zvezdnata. Luč je gorela v zeleni uti na vrtu, v dolgih ozkih trakovih je padala svetloba skozi gosto listje na cesto. Spomnila sem se onih dveh, ki ju ni več med živimi.

V BOLEZNI371

371 Domači prijatelj 1911, 10 (1. oktober). 303–310. Rokopis ni ohranjen.

Sama je ležala v sobi. Kakor da se je prebudila iz težkih, dolgih sanj, ji je bilo. Hotela je vstati ali samo glavo je malo privzdignila. Udje so bili slabi in kakor vklenjeni. Pogledala je proti oknu. Divja trta, ki se je vzpenjala zunaj po hišni steni in visela v dolgih vejah čez okno kakor zagrinjalo, je bila vsa rdeča in rumena in mnogo redkejša.

Mira se je začudila. Prej je bilo še vse zeleno zunaj. Kaj je že jesen? Skušala se je spomniti vsega ali trudna je klonila glava nazaj na blazine. Zopet se ji je hotelo spati.

Vrata so zaškripala, hitro je odprla Mira oči.

Njen mož je vstopil v sobo, prišel k njeni postelji in ji je položil roko na čelo.

Vztrepetala je lahno.

„Kaj me poznaš, Mira?“

„Ti si, Ivo,“ je zašepetala in čudila se je, da jo sprašuje to. Hotela je še nekaj reči, ali besede so ji zamrle v grlu. Trudna je bila.

„Boljše ti je,“ je rekel on. „Zdaj boš kmalu zdrava.“

Sel je na stol k postelji, vzel njeno roko in jo rahlo in nežno poljubljal.

„Jako si bila bolna,“ je govoril z mehkih in kakor božajočim glasom. „Zelo si bila bolna. Dolgo smo bili v skrbeh, o v velikih skrbeh. In žalostni smo bili, jaz in otroci ... Bali smo se ... Zdaj boš ozdravela, bo lepo. Mi te vsi zelo ljubimo, o, ti niti ne veš, Mira, kako te ljubimo! Ti si otrok. Oh, moj Bog, koliko sem prestal ta čas ... !“

Glas se mu je prelomil, vzdihnil je globoko in obmolknil. Zardel je in ustnice so mu čudno zatrepetale.

In zdaj se je spomnila vsega. V enem samem trenotku se je spomnila prav na vse. Kako je postalo življenje čudno zadnje mesece in tedne, polno šumenj in žalosti. On je hodil po svojih potih, nekako spremenil se je. Tako se ji je zdelo takrat. A ona je hotela vedeti kaj je in njegovo ponašanje jo je žalilo. Začela jeisumiti, sama ni vedela zakaj. Vse njegove besede je tehtala, opazovala ga je z nezaupnimi očmi in zdelo se ji je vsak dan bolj, da jo ne ljubi, da jo zanemarja. Prišel je domov in ni šel naravnost k nji v njeno sobo. Vprašala ga je kaj in komaj da jo je slišal in ji odgovoril površno in raztreseno. Naredila mu je kaj prijetnega, cvetlice mu je dala v vazo na pisalni mizi in ni opazil in se zahvalil. Zvečer je odšel s prijatelji. Tudi prej je odhajal, ampak zdelo se ji je, da bolj, poredkoma, da se mu je bilo mudilo domov. Očitala mu je vse to in zopet je bil ljubezniv kakor prej, utajil ji je, da bi se spremenil, dobro par dni ali nezaupnost je spala v njenem srcu, nekaj je prežalo v njeni duši in čakalo.

Prišla je zopet malenkost in vse je prebudilo, njene oči so postale trde in sovražne, srce se je zakrknilo. Ni mogla biti več dobra, nežna in mehka. Kadar je prišel k nji in jo hotel objeti, je skomignila z ramami, da mu je roka zdrsnila nizdol. Sklonil se je k nji in jo poljubil na usta, ali njene ustnice so ostale mrzle, še zganile se niso. Pogledal ji je v oči in nekaj tujega, očitujočega mu je lesktalo nasproti.

„Kaj ti je?“jo je spraševal. „Nič, kaj bi mi bilo,“ je odgovarjala in v srcu se ji je čudno mešala žalost z ogorčenostjo. Zdelo se ji je, da je hinavec, odpahnila bi ga do sebe, ko bi mogla. Ali obenem je želela, da bi jo objel in poljubil in dejal, da jo ljubi, da bi rekel to in pokazal na tak način, da bi morala, morala verjeti. Ali ni ljubeznjivejša z njim. Tako se je vse razvijalo in vedno je bilo hujše.

„Kje si bil?“ ga je začela spraševati vedno pogostejše. In če ji je odgovoril, je hotela vedeti vse še bolj natančno.

„Do kdaj si bil tam?“

„Do desetih.“

„Vidiš, a ob pol desetih te je videla Micika v drevoredu ...“

„Pa da. Šel sem dvakrat gor in dol z adjunktom Povšetom. Pa kaj za to?!“

„Zakaj nisi povedal resnice? Zakaj si utajil to?“

„Kaj bi tajil! In ure tudi ne držim cel dan v roki in ne štejem minut. Lepa stvar, začela si špionirati. Služkinje pošiljaš za menoj! ....“

„Nič ne špioniram. Še vprašala jo nisem. Slučajno je povedala, ko je prišla iz prodajalne. Če bi res špionirala, bi zvedela pač še kaj drugega, ne samo tega, da si neodkritosrčen.“

„Zdaj mi je tvojih neumnosti že dovolj!“ je vzrojil on. „Zapomni si, da lahko delam, kar hočem, da grem kamor hočem in govorim s kterimkoli me je volja. Ta je lepa, še pod kuratelo bi me rada spravila! Ampak ne pojde! Kaj jaz pošiljam detektive za teboj in sledim in poizvedujem kaj delaš in kam hodiš?“

„Jaz nimam ničesar, kar bi morala skrivati!“

„Tudi jaz ne. Zato ne potrebujem nobene kontrole, niti tvoje ne, sam vem, kaj delam!“ Zaloputnil je vrata in odšel.

In taki prepiri so se ponavljali vsak čas. On jo je hotel „odvaditi špioniranju,“ ona pa je še bolj izsiljevala in moledovala za „odkritosrčnost.“

Mučila sta eden drugega in vsak dan je postajalo življenje neznosnejše. Šla sta v družbo. Ona je bila dobre volje, smejala se je in je pozabila na skrbi. Pa je rekel on kakšno šalo, kakoršnih ji je povedal že sto in sto, ali to pot se ji je zazdelo, da se skriva za nedolžnimi besedami drug, hudoben namen, zavrelo ji je v srcu in v glavi in odgovorila je ostro in razžaljivo. Dobra volja, smeh in 372 372 V izvirniku manjka beseda. so ugasnile in ostalo je nekaj razdraženega in prežečega. Nista si smela pogledati v oči, takoj je planilo in vzplamtelo. Polna ogorčenosti sta prizadevala eden drugemu nove bolečine in žalitve. Včasih je prišel domov ves veder in vesel. Šalil se je, smejal, ljubezniv je bil in dovtipen. Sel je k nji na zofo, pogovarjal se je z njo in se igral z otroci. V takih trenotkih se ji je zdel dober in jasen, čist ko sonce in brez zaplotnih misli, odkrit ko otrok. Odvalilo se ji breme od srca in postala je vesela in zaupljiva. Kakor oblaki je zginila nezaupnost in srce ji je trepetalo od sreče. In vendar, najmanjša stvar, neoprezna beseda, neprijetna misel, vse je zadostovalo, da je izginila sreča in ugasnilo veselje. Sedela je včasih zraven njega in mučila jo je strastna želja, da bi ga poznala popolnoma, da bi vedela, kaj čuti, kaj misli, vse, popolnoma vse. Koliko misli spreleti človeka v eni sami minuti! In ta nemogočnost spoznati drugega človeka do kraja, do dna duše in srca, jo je mučila in trpinčila. Zavest, da so nam pravzaprav vsi ljudje tujci, da smo tujci vsem, da smo tudi v objetju najbolj ljubljenega bitja sami, jo je bolela skoro fizično. In ravno to jo je še bolj gnalo od njega. Postala je tako nezaupljiva, da ni verjela niti otrokom več. Najstarejši Milče, ji ni rekel zbogom, ko je odšel v šolo in ta malenkost jo je znala vznemirjati cel dan. Dvomila je, če jo otroci ljubijo in če jim je sploh potrebna ...

Nikakor se ni mogla rešiti težkih, žalostnih misli. Včasih je prišla še k možu, natanko mu je povedala, kako ji je, točno kakor zdravniku bolezen, mu je opisala svoje stanje in prosila ga je, da ji pomaga.

„Bodi dober, jako bodi dober,“ ga je moledovala. „Samo nekaj časa potrpi, da se spet navadim zaupanja in vere. Moraš biti odkritosrčen do smešnosti, da ozdravim. Potrpi nekaj časa z menoj, bodi kakor z otrokom potrpežljiv. Prešlo bo, prenehalo bo. Samo malo mi d o k a ž i, da ti lahko verujem. Jaz sama trpim največ.“ Razjokala se je bridko.

Ali on je ostal pri svojem. Jezil se je in razburjal, očital ji je, da ga peha s silo od sebe, da ga hoče ugnati, kakor šolarčka. Premaga naj se, to edino je potrebno. Saj ni otrok, da bi ne vedela, kako je smešna s svojimi zahtevami. In vsem prepirom, celemu nesoglasju je kriva le ona sama.

Čim dalje tem hujše je bilo. On je hodil zlovoljen okoli, ogibal se je doma, ona je jokala in ni spala cele noči. Njena razdraženost in ogorčenost je rasla vedno bolj. Zakaj ne vidi, kako ji je, zakaj ji ne pomaga. Če bi bilo njemu tako, bi se ona mesece ne ganila od njega, dokler mu ne bi odleglo. On pa gre zvečer proč v društvo in še zanalašč ostane dlje. Zabava se in kdo ve kje in s kom. Lahko se reče „prijatelj,“ on ve, da jih ne pojde spraševat, če je bil z njimi, kako dolgo so bili skupaj in kje so bili. Nekaj kakor sovraštvo do njega se je ugnezdilo v njenem srcu. Pravi, da jo ljubi ali zakaj ji ne p o k a ž e, da jo ljubi, zakaj jo pusti trpeti take muke!

Vse ji je prišlo zopet v spomin vse, vse kar je bilo pred onim dnem in pred ono nočjo. Mnogo je pretrpela takrat.

In potem se je zgodilo še ono zadnje.

Mirno in skoraj veselo je prešel oni zadnji dan. Malo se je zopet oddahnila, oni pritisk v prsih je ponehal. Otroci so bili dobri in veseli, cel dan je odmeval njih smeh, lovili so se okoli nje in jo objemali. Tudi on je bil dober in ljubezniv. Prinesel je otrokom sadja, nji neko knjigo. Že davno se ni spomnil na to. Popoldne so odšli vsi skupaj na sprehod v park. Imel je sicer posla v pisarni a vendar je šel z njo in otroci. Lep dan je bil, sončen in nekako posebno bister in jasen. In tako lahko ji je bilo v srcu. Pela je resnično, pela je, ko je devala zvečer otroke spat. Potem sta skupaj večerjala. Šel je potem z njo v njeno sobo in sel k nji na zofo. Tako lepo je bilo! A naenkrat je rekel, da mora oditi, da ima dogovor s prijatelji. Čisto nepripravljeno je prišlo to in polile so jo solze.

„Nikar ne hodi, prosim te, nikar ne hodi! Tako lep dan je bil danes, neizrečeno bom žalostna, če boš odšel.“

„Ravno zato. Cel dan sem bil s teboj in z otroki. Zakaj bi ne šel.“

„Nikar ne pojdi. Če pojdeš, bom mislila, da si bil samo zato danes dober z nami, da lažje zdaj ponoči odideš. Nikar, prosim te, nikar ne hodi!“

Zastonj je prosila. Poljubil jo je in odšel v predsobje oblačit površnik. Šla je za njim in ga prosila vedno bolj goreče. Do zdaj še ni nikdar z besedo izrazila svoje sumnje. Zdaj se ga je oklenila okoli vratu, objemala ga je in se dušila v vročih, bridkih solzah.

„Nikar ne hodi. Jaz ti bom povedala po pravici: če pojdeš, bom mislila, da greš zaradi tiste Alme. Jaz vem, da je vedno v vaši družbi in meni so pravili ljudje že davno razne reči.“

„Daleč boš prišla, če boš verjela, kar brusijo hudobni jeziki.“

„Ostani doma in vedela bom, da ljudje lažejo.“

„Ne bodi otročja, pusti me.“

„Povej po pravici, tudi Alma bo tam?“

„Kaj je kaj čudnega? S teto gre in z bratrancem.“

„Zakaj nisi mene jemal s seboj zadnji čas?“

„Praviš, da ti je društvo dolgočasno. Meni je všeč, zato grem.“

„Doma ostani, prosim te lepo!“

„Pusti me, pravim,“ je rekel jezno in se oprostil njenih rok.

„Zaradi nje greš!“ je vzkipela ona. „Saj vem že davno. Če bi me samo malo ljubil bi ne šel. Ampak zaradi Alme greš!“

„In če!“ je odvrnil trmasto. „Zabavnejša je kakor ti, ki me samo tiraniziraš.“ In že je bil skozi vrata ven in že je slišala njegove urne korake po stopnicah dol.

Kakor da jo je udaril v obraz, tako ji je bilo. Neizmerno ogorčenje ji je zavrelo v žilah. Sama ni vedela kdaj se je oblekla. Samo ven, ven, doma bi se bila zadušila. Mesečina je bila. Ona je hitela po ulicah, kakor da bi jo kdo podil. Vroča je bila v obraz, a v prsih jo je peklo in žgalo, kakor sveža, pereča rana. Ko je prišla iz mesta na polje, hitela je še bolj. Obleka se ji je zapletala med noge, parkrat se je opotekla, enkrat je padla na kolena, ali vedno jo je gnalo dalje, le dalje.

Bleda in široka se je raztezala reka pred njo. Skoro brez misli, brez jasnega namena bi bila koraknila čez strmo škarpo doli v žuborečo globočino. V zadnjem hipu jo je potegnilo nekaj šiloma nazaj.

„Mama, mama!“ kaj ni zaklicala Elica iz spanja prestrašena in jokajoč.

„Mama, mama!“ – to je Milče. Živahen deček je, a vendar jo ima rad, gotovo jo ima rad.

„Mama, mama!“ je vzdignilo še enkrat in to je Zorko, njen ljubi, sončni, dveletni sinček.

Zgrudila se je v travo, legla je z obrazom k zemlji in zajokala je obupno.

Kaj je dočakala, kaj je dočakala, oh! Še mlada, še lepa ...

Jokala je tako, dolgo. Naoblačilo se je in začelo je deževati. Parkrat se je spomnila, da mora vstati in oditi domov. Zaradi otrok ... Danek se bo prebudil in morda tudi Elica. Jokala se bodeta, če jo ne bo. .. Ampak tako trudna je bila in dež je bil prijeten. Obrnila je obraz kvišku, da ji je hladilo čelo in potem je morda zaspala ...

Dalje se ne spominja več. Najbrž je bila bolna. Dolgo je bila bolna, gotovo. Zdaj je jesen zunaj...

Ivo, njen mož je sedel zraven nje, gladil ji je roko in nežno, mehko je poljubljal njene prste.

„Samo, da me zopet poznaš. Kmalu boš ozdravela in potem bo vse dobro.“

Nasmehnila se je komaj vidno.

„Mira in če sem kaj kriv, odpusti! Jaz nisem mislil, da je bilo to vse tako globoko v tebi. Mislil sem, ženske muhe ... In kar se tiče Alme, to je bilo samo tako površno, neumno znanstvo, nobena ljubezen ...“ Sklonil se je nad njo in ji prav od blizu pogledal v oči.

Začudila se je sama. Nič ni bilo več sovraštva v njenem srcu, nobenega ogorčenja več. Še enkrat je pogledala nazaj na one tedne in mesece polne trpljenja in glej, kakor da so bile tiste solze odveč, da je bilo tisto trpljenje odveč, ves jok in vse one prečute noči... Trpela je in glej, zdaj ne ve zakaj.

Zunaj je zapihnil veter, v vrtu je zašumelo drevje in par rumenih in rdečih listov divje trte, ki je opletala okna, se je utrgalo in prifrfotalo v sobo.

„Jesen je,“ je vzdihnila.

„Da jesen že,“ je pritrdil on. „Dolgo si bila bolna.“

Ves se je nagnil nad njo in jo je poljubil na usta. Nekaj prijetnega, nekaj toplega in prijateljskega se je zgrnilo v srcu. Zavedla se je, da ima rada svojega moža, mirno in drugače rada, kakor prej. Prej je bila ljubezen tako močna, da je bolela in pekla in da je bila včasih, kakor sovraštvo. Plamtela je prej, kakor mogočen in strasten ogenj, zdaj pa gori kakor luč v zatišju, mirno. Vedela je naenkrat: kadar bo zdaj odhajal, je ne bo več bolelo. Ne zato, ker bi bila vera večja in zaupanje večje. Morda bo šel po poštenih potih, morda tudi ne – spraševala ne bo več in zato jo ne bo več bolela sumnja. Sumnja je umrla, ali ne – otrpnila je in namesto nje je nastopila ravnodušnost. Ravnodušnost pa je kakor slana v jeseni – rože, rože povenejo.

„Ali me imaš rada?“ jo je vprašal.

„Da, zelo te imam rada“ je rekla in to ni bila laž. Morda je hotel tako ljubezen, ravno tako, brez silovitosti.

Zopet je zašumel veter zunaj in slišala je, kako so se vsuli listi iz vseh dreves, kako so frfotali v zraku in padali na tla.

„Listje pada,“ je mislila. „Zima bo, mir bo.“

Sama ni vedela, da je mislila na glas.

„In potem bo zopet pomlad in zopet leto,“ je rekel on.

V duši ji je vstala daljna slutnja, da bo prišla tudi k nji še pomlad in novi boji z njo vse do konca. Ali nejevoljno je odgnala misli.

„Kje so otroci?“ je vprašala vsa slaba že in utrujena in vendar v hipni želji, da jih vidi in objame.

„Zunaj so,“ je rekel mož in odhitel ven. Kmalu se je vrnil z njimi.

Stali so vsi trije pri njeni postelji, preplašeni skoro in v zadregi.

„Dolgo si bila bolna,“ je rekel najstarejši Milče. „Zdaj ti je boljše kaj ne? Jaz hodim že štirnajst dni v realko,“ je pristavil ponosno.

„Niso nas pustili k tebi,“ je povedala Elica. „Jaz sem se jokala vsak dan.“ Mati je videla, da ima laske čudno v dve kiti počesane, trdo in polizano. Noben koder ji ni visel okoli glavice, kakor prej in nos je imela umazan in krastav. Nekako zapuščena se ji je zdela in zanemarjena. Desni kazalec je bil ognojen in zatečen, a nihče ni zavezal otroku rane ...

„Vstani, mama, vstani takoj!“ je zaukazal Danko. „Novega psa imamo na dvorišču. Kazal sem ti ga že skozi okno, pa nisi hotela nič slišati in teta Olga je bila huda name. Jaz te imam, mama, še vedno rad kakor prej, ravno tako.“ In kakor bi trenil je zlezel na posteljo. Ostrigli so ga in na nogi je imel oblečene nogavice vsako od drugega para.

„Moji ljubi otroci!“ je rekla Mira in solze so ji stemnile pogled.

„Pojdite otroci, pojdite,“ je ukazal oče. „Mama je še jako bolna, jutri bodete zopet prišli.“

Mira pa je v solzah ponavljala zopet in zopet: „Ne smem umreti, moj Bog, ne smem umreti!“373 373 Črtica bi lahko imela avtobiografsko ozadje, saj je prav leta 1911 pisateljica zaradi moževe nezvestobe doživljala veliko zakonsko krizo in se je septembra tega leta skušala utopiti.

SONČNO POPOLDNE374

374 Slovenska gospodinja 1911, 2 (18. februar). Rokopis ni ohranjen.

Slučajno sta se srečali neki dan na izprehodu v parku nad mestom. Čisto pomladansko sonce je sijalo, čeprav je bilo šele par dni pred svečnico. Vsaka je vodila za roko majhno, kake štiri ali petletno deklico.

Marga je šla hitreje. Niti sama ni zapazila, da tako hiti, tako je bila zatopljena v svoje misli. Oči so gledale čez kraj, tja proti daljnim goram. In niso videle ničesar; široko odprte so bile, ali brezizrazne, trudne in čemerne.

Prehitela je drugo damo, ki je enako zamišljeno, toda počasno stopala po poti. Dekletce ob nji se je smejalo in nekaj pripovedovalo, ali na obrazu matere se je videlo, da ne sliši otroškega pogovora.

Marga je naredila ovinek, ko je prešla damo. Stopila je v blato in si je mehanično privzdignila krilo.

Otroka sta se radovedno pogledala. Obe deklici sta se ustavili in se nasmehnili druga drugi. Roke, ki so se držale mater, so se napele in obe dami, nekako nemilo iztrgani iz svojih misli, sta se ozrli, kaj je.

„Glej, ta punčka ima tudi rdečo kapo,“ je reklo eno izmed dekletc in drugo je vzkliknilo v istem hipu:

„Mama, glej, ravno tak plašček ima kakor jaz.“

Obe materi sta se nehote spogledali in nasmehnili.

Hipno presenečenje.

„Kaj si ti Marga?“

„Jaz sem, da, Berta.“

Segli sta si v roke.

„Kako dolgo je že, odkar se nisva videli!“

„Dvanajst, ali štirinajst let se mi zdi.“

„Da, slišala sem pozneje, da si se omožila ... Vsak dan sva sedeli v šoli skupaj, potem pa pride življenje in odpelje enega na levo. drugega na desno.“

„Da, res je to. Pravzaprav je žalostno, da se ljudje tako izgube! Še parkrat po izstopu iz šole in potem se pozabi. Samo še včasih od znancev slišiš kako vest in novico, kakor daljen odmev. Ti si šla v Pariz, sem slišala zaradi jezika. Hotela si napraviti izpit. Pozneje nisem slišala več o tebi,“ je rekla Marga.

„Omožila sem se tam,“ je pripovedovala Berta. „Pred tremi leti mi je umrl mož in zdaj sem zopet doma.“

„Vdova torej! No, meni ni boljše. Moj mož je bolehen in skrbi imam velike. Plača je majhna, a zdravje drago. Toplice, morje, skrbna postrežba ... vse to zahteva toliko žrtev in tako malo pomaga!“

„Sirota! Razumem. Tudi jaz sem vsak dan na straži in že par let nimam oddiha v tej borbi za obstanek. Oče ima majhno penzijo, mati je že stara in slabotna, a jaz sem se brez sredstevvrnila iz tujine s tem otrokom.“

Počasi sta stopali gospe po potu. Pred njima sta skakljali deklici. Že sta se sprijaznili in se smejali soncu, ki je tako prijetno sijalo, snegu, ki se je skrival v senci v jarku, grmičevju ob poti, ki se je že zdaj, prezgodaj, pripravljalo na spomlad.

„Tako lepo se je začelo življenje, “ je rekla Berta. „Sama brezskrbnost, sam smeh, samo veselje. In toliko poguma ima človek z dvajsetimi leti! Zdaj, ko se kopičijo skrbi, zdaj postajastrah pred tem težkim življenjem, pred to temno prihodnostjo vedno večji.“

„Da, smeh izginja. Včasih si mislim, ko bi bil človek še tako vesel kakor prej! Ko bi bil tako lahko vesel za nič, brez vzroka, kakor prej! Vse bi bilo lažje. Samo malo, da bi zdrknilo breme raz rame, ali ravno nasprotno, čim bolj potrebuješ veselja, tem manj znaš veseliti se. Kakor móra čepijo skrbi nepretrgoma nad tvojim srcem in pozabiti ne moreš in ne znaš niti za trenutek. – Tako lep dan je danes, sonce sije, tako toplo je kakor v maju. In nebo je modro, daleč tja vidiš h goram, vse že diši po pomladi. Pa ne znajo oči gledati več in veseliti se lepote. In misli so priklenjene na tisto tvojo majhno usodo, na tisti težki jarem, v katerega te je vklenilo življenje ...

„Moj mož ima jetiko,“ je rekla gospa Marga in njeno še lepo, še mlado lice se je strnilo v trdo masko, iz katere je zijala skrb.

„Preveč bojazljivi smo,“ je skušala tolažiti gospa Berta. „Kakor široka reka teče življenje. Čemu se tako bati?! Po pustih krajih se vali reka in pride spet v rodovitne, cvetoče, blagoslovljene kraje. Zelo srečna sem bila, dokler je še živel moj mož. Pa so mi ga prinesli nekega dne mrtvega domu. Šel je v urad in potoma ga je povozil avtomobil. Tak neumen, in brutalen slučaj! Sama sem ostala v tujem mestu z otrokom. On ni imel sorodnikov in niti znancev nisva imela, ki bi me bili tolažili in mi svetovali. Mislila sem, da ne preživim tistih dni – in glej, življenje teče dalje, navadila sem se izgube.“

„Strašno je to!“ je vzdihnila gospa Marga.

Prišli sta na vrh, lep razgled se je odpiral na vse strani Otroka sta se lovila po planoti in kazala na okna v mestu, v katerih je gorelo sonce, da so se slepile oči. Prijateljici izza davnih dni nista imeli pogledov za lepo ravnico in ne za mesto ob reki in ne za daljne gore. Spomini so jima vstajali v duši, težke misli so se kopičile.

„Čuden slučaj danes, da sem te našla,“ je rekla Marga. „Že štirinajst dni nisem stopila na ulico. Moj mož je moral zopet ostati doma, leži ... Stregla sem mu in se nisem ganila z doma.

Dopoldne je prišla sestra, ostala bo do večera. In ko je prišel zdravnik pogledat, kako je, mi je ukazal, da moram ven, da moram čuvati samo sebe, že zaradi otroka.“

Prijateljica jo je pogledala.

Spremenili sva se pač,“ je rekla. „Cvetje je odpadlo. Kakor slana so skrbi. Ali zdi se mi, da ne izgledaš slabo, samo malo bleda si.“

„Ne, zdi se mi, da sem zdrava. Samo nervozna sem strašno. Vedno mi trepeta čuden strah v prsih. Strašno je to. In roke mi drhte v zapestjih, se mi zdi. Bojim se, ti ne veš, kako se bojim!“

Ozrla se je v prijateljico. Oči so ji bile motne in kalne, nekaj temnega je sedelo na dnu zenic.

„Prešlo bo,“ jo je mirila gospa Berta. „To so skrbi in prav praviš, ― slabi živci! Človek ne prenese tega večnega kljuvanja. Spočetka ima še pogum, odpodi sitne misli, pozneje se izgubemoči, pamet podleže. Skrb sedi za vratom, na prsih tišči, ne moreš se oddahniti.“ Prijela jo je za roko. „Ampak to so halucinacije, naši živci povečavajo sence v grozeče pošasti. V resnici je vse manjše, lepše. Glej, kako malo ljudi utegne in ima priliko, sprehajati se danes, v delavnik, po parku. Pehajo se za kosom kruha in morda se ne oddahnejo vse leto niti enkrat. In medve ne ceniva tega lepega popoldneva.“

Zagledali sta se skoraj proti volji čez širno ravnico. Mesto je ležalo spredaj ob vznožju hriba, zadaj so bile posejane vasice v poljih, bele cerkve so se bleščale v daljini in na obzorju so stale visoke gore, bizarni mejniki te lepe slike.

„Saj je svet vendarle lep,“ je vzdihnila gospa Marga. „Ampak človek ne utegne, da bi odtrgal oči proč od svojega žalostnega gnezda, kamor se je skril s svojo bedo. Ne veš, kako sem hvaležna slučaju, da sem te srečala. In prav danes! Malo govorim svojim sedanjim znancem o sebi. Saj veš, društvena reputacija ne dovoljuje, da razkladaš privatne skrbi in bolečine pred tujimi očmi. In molčiš, molčiš, do vrha se napolni srce grenkosti in ogorčenosti. Saj ne veš, kako je to; vedno tisto računanje s krajcarji! Stiskaš, stiskaš in vedno primanjkuje. Narediš dolg pri temu in onemu in vedno je hujše. Pride prvi in ti razdeliš tiste krone trgovcu, mesarju, banki, zdravniku – in nič ti ne ostane v roki. Oh in ta strah, kaj bo! ... Mož bolan, mlad je še, rad bi živel, a bolezen ga gonobi, slabi ga, vidim, kako gine in ugaša. Zvija se in brani se, a bolezen je neusmiljena, uklenila ga je, polastila se ga je, ni več rešitve, in tudi on to ve, in boji se in rad bi živel še samo nekaj časa. Tri leta, dve leti, dvajset mescev, osemnajst ... Veš, on ve; če umrje prehitro, ne bo imela žena nič, čisto nič, ... in otrok nič ... nobene penzije ... nobene še tako majhne podpore .. . in on šteje ... Veš, dneve šteje! . . Grozno je to ! ... Vso noč ni spal in zjutraj, ko sem ugasnila luč, ko sem odprla okna, – tako mehak zrak je bil, čisto pomladanski! Stopila sem k njegovi postelji. – Še par takih dni in boljše ti bo, vstal boš, sem dejala, in zagledal se je ven čez strehe, jug je podil oblake po nebu. – Marga, Marga, – je rekel, – veš, še poldrugo leto, potem je vseeno! Še petstoindvaindvajset dni! ... Dneve šteje, pomisli! ...

In gospa Marga se je bridko razjokala. Ugasnil je lepi dan, v črno skrb se je potopil in ves krasni kraj je izginil v temo in žalost.

Priteklo je njeno dekletce in se je oklenilo matere, gospa Berta pa se je zagledala nekam v daljavo in je čakala. Molči, če joka kdo take solze! Pusti in čakaj s spoštovanjem! ...

Že je sonce izgubilo svojo toploto, ko sta se vračali gospe v mesto in v ulicah so že legle mrzle sence. Molčali sta prijateljici. Niti z eno mislijo se nista spomnili tistega veselega, lepega, mladega smehu, s katerim sta se razšli takrat zdavnaj pred dvanajstimi, štirinajstimi leti. Danes je drugačen dan ...

„Eno pot imava,“ je rekla gospa Berta. „Tudi jaz stanujem v tem kraju, le par ulic dalje.“

In obstali so pred visoko, dolgočasno hišo.

„Tukaj stanujem,“ je rekla gospa Marga in pogledala kvišku. Pobledela je in noge so se ji zašibile.“

„Okna so odprta pri nas,“ je zašepetala komaj slišno.

Iz veže je pritekla neka ženska.

„Moj Bog, gospa, kje ste tako dolgo?! Čakamo vas težko!“

Marga je zajokala in tudi dekletce njeno je zajokalo

„Oh, saj ni mogoče!“ je zatarnala.

„Nič se ne bojte, gospa. Saj ni nič. Samo gospodu je bilo slabo,“ je govorila ženska nerodno.

„Okna so odprta, saj vem, da je umrl,“ je zajokala Marga obupno in se oklenila Berte.

„S teboj pojdem gori, umiri se, sirota!“ je jecljala Berta in tudi nji so tekle solze po licih.

Tesno oklenjeni sta šli vdovi po stopnicah navzgor.

In iz odprtega stanovanja se je že širil tisti posebni, strašni in prežalostni duh po smrti.

OKNA SO BILA TEMNA375

375 Domači prijatelj 1912, 1 (1. januar). 17–21. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Okna byla tmavá) objavljeno v Naše Snahy (Plzeň), 13/1910, št. 47, str. 5–6. V hrvaškem prevodu (Okna su bila tamna …) je izšlo v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 32–38.

Ura je bila šele deset in vendar so bile ulice že prazne in tihe. Lepa, jasna in mesečna zimska noč je vzdignila nebo visoko v neskončnost. Pogled se je potopil v zvezde, vedno višje v večne, nedosegljive daljave, omamljen od vesoljstva in molčeče, tajinstvene lepote. Srce se je zganilo in sanje so iskale neznanih ciljev, objele so tuje svetove in so ugasnile, kakor raketa poslana v črno noč, vsa bleščeča, v hipu rojena in umirajoča, brez cilja brez moči, svetla črta zapisana v temo in pogoltnena od teme brez sledu. V duši je raslo hrepenenje, vzdigovalo se je nekam v večnost, razlivalo se je iz duše kakor iz prepolne čase, do zvezd je šlo, v neizmerje in padalo je nazaj v dušo, grenko kakor pelin in pekoče kakor ogenj. Zakaj toliko želj, toliko misli v človeku, ki je kakor črv? Zakaj, da objamejo umrljive oči večnega vesoljstva skrivnost, zakaj, da trepeta srce v neizmerni poželjivosti, do konca lačno, do smrti neutešeno?

O slepota, o zadovoljnost!

Krila zafrfotajo: kvišku! Proč od vsakdanjosti, nad življenje, nad sebe!

Ali kako visoko leti orel, ki so mu vkovali noge v verige?

Ostani človek! Ostani smet v smetišču!

Stopinje so odmevale po tlaku, oči, ki so blodile v nedostopnih višinah, so se povesile.

Mehanično si je prižgal cigareto, kakor omamljeno je utihnilo premišljevanje.

Deset ura. Na delo, k računom! Še par dni do Novega leta, a bilance še niso končane.

Ulice so tihe ali v komptoarih, po trgovinah, po pisarnah še pišejo, še delajo za zaprtimi žaluzijami. Tudi to je cilj, da so računi v redu do so bilance v knjigah narejene; – to so ideali vredni direktorja filijalke, ene najmočnejših bank v državi.

Saj je včasih ponosen na to, kar je dosegel s svojimi tridesetimi leti, saj se mu včasih zdi, da kraljestvo, kjer je kralj, ni tako malenkostno in ničevo. Tako lahko, prožno stopajo noge, prsi so izbočene, usta napeta v zadovoljen smeh, glava nečirnernih, častihlepnih misli polna.

Ali v nočeh, v takih nočeh, je vse kakor prazen, ničvreden lišp, smešen in neokusen.

Uspehi – finančni uspehi v korist tujih žepov – to naj bi bila cenena hrana ponosu? Res, ako se objektivno sodi, podjetja, ki jih je ustvaril on, niso le dobiček banki, dobro obrestilo akcionarjem, ne – več! Kaj ni mnogim ljudem, par stotinam morda, dal kos kruha do smrti. Ne preslab in gotov kos kruha! Hvalijo ga in sam se večkrat z zadovoljstvom zaveda svoje moči.

Ali kaj je to?! Ničeven grižljaj častihlepja in samoljubja. Premalo, da bi napolnilo življenje.

Kako lepe so zimske noči. Bele in jasne, tihe, veličastne. A vendar tuje, brez čustva. Samo to čutiš, kako krasno je vse, kako slavno visoko. Ali v dušo ne pride taka bela, srebrna noč. Trda je ta lepota in mrtva.

Ulica se je delila. Še opazil ni, da je šel na levo, mesto na desno. To je bil njegov privaten pot, tam pa je šlo življenje. Samo želje in sanje so šle včasih tod.

In je stopal dalje in ni opazil.

Ulica pa je hitro peljala iz mesta ven. Sto korakov in že so se razmikale hiše, vrtovi so se začeli, ob cesti so stala drevesa. Majhen breg se je vzdignil in hiše so ostale zadaj.

Obstal je tu. In čudil se je, da ga je zvabila noč v ta kraj. Že se je obrnil, da bi se vrnil nazaj. Pa ga je nekaj klicalo, nekaj ga je mamilo dalje. Hitro je stopal v hrib. Ko je bil gori, je pogledal nazaj. In velik se mu je zazdel svet ta hip. Na levi je ležalo mesto. Rumeno so brlele cestne luči in okna v dolgih ulicah. Pred njim pa in na levo se je raztegnila bela planjava v daljavo do visokih gor, ki so stale na horizontu. Nebo se je videlo tu še višje, neizmernejše in posuto je bilo z neštetimi milijoni zvezd. Bela in svetla je peljala rimska cesta čez nebo, pretkana s skrivnostnimi tujimi svetovi. Velik in srebrn je stal mesec nad gorami.

Kaj veže človeka s temi nebeškimi lučmi, z vesoljstvom? Kakšna pot pelje iz vekov temin v vekove bodoče? Kakšna nit je med njim in večno preteklostjo in večno bodočnostjo?

Obrnil se je. Pogled mu je zdrknil raz zvezdnatega neba in šel je po samotni pokrajini, ki je tiha in speča ležala na drugi strani hriba. In zdelo se mu je, da je nekaj zašepetalo, da je vsa pokrajina pred njim in za njim zašepetala in da so vse zvezde odgovarjale z neba in vsa vesoljnost:

Ljubezen! Ljubezen!

Ali samo veter je zapihal od leve strani. Tam so zašumeli vrtovi in gaji, sence po tleh so se zganile in zatrepetale.

Še par korakov je stopil in bil je pred samotno vilo. Mesec jo je obseval in veter je šumel okrog nje, ona pa je gluha stala vrh hriba. Vsa okna so bila temna in vse je molčalo.

Takrat se je nevidljiva pest stegnila v njegovo srce in zabolelo ga je v prsih neusmiljeno.

Pokaj je prišel sem? Okna so temna. Deset je šele ura in okna so temna!

Tukaj je tista, ki jo ljubi, ali tuja je.

Tuja je in okna so temna!

Prezgodaj je še za spanje, ljubezen pa je sladka v temi. Duša se utopi v duši, daleč odstopi svet, vse se odmakne.

Preteklost in bodočnost se strne v en sam hip. Tihi objemi, molčeči poljubi – večnost, skrivnost vesoljstva in neizmerja, neminljivosti ključ!

Temna okna so se zapičila v njegovo srce kakor kremplji krvoločne zveri. Vse srce so mu raztrgala, da se mu je telo stresalo v divji bolečini.

On jo ljubi ali ona je tuja!

Zdaj ta trenotek jo morda objema njen mož, o!

Zakaj je prišel sem?

Okna so temna. Njen mož jo ljubi in poljublja. V njene lase je stisnil svoj obraz, iz njenih ust pije ljubezen, na njene prsi je položil glavo.

Okna so temna! Vsa okna so temna!

Stisnil je pesti.

Zakaj, zakaj?

Njegova je bila in ni več. Tuja je, za vekomaj je tuja in nikoli več ne bo njegova. Nikoli več jo ne bo poljubljal, nikoli več objemal!

O, vesoljstvo, o večnost, ki je bila, o večnost, ki bo, vse med teboj in menoj je pretrgano in končano. Umrl sem takrat, ko je ona izginila za temi temnimi okni.

Ona je tuja in okna so temna!

Obraz se mu je spačil od obupa, pritisnil je pesti na oči in je zastokal!

Preklet! Izobčen! Izgubljen!

Zdaj ta trenotek jo ljubi njen mož, zakaj okna so temna!

In pal je na kolena v sneg in peklenska bolečina, peklenska zavist, peklensko hrepenenje, sto strašnih, silovitih moči je napolnilo njegovo dušo in se borilo v nji in ga pehalo v črnega obupa grozo.

Vsa bela in krasna noč naokoli se je pogreznila v pekla temo.

O, ona je tuja. Zgodaj je še in okna so temna!

Zadaj v mestu je zabrnelo v zvonikih. Ure so bile pol.

Zdramil se je, vstal. Veter je šumel močnejše, nebo je pobledelo v tenki megli.

Še enkrat je pogledal v temna okna in se vrnil v mesto. „Ona je tuja in jaz sem blazen!“ si je ponavljal in hitel nazaj. Ni se ozrl.

Kmalu je bil zopet v mestu, v ulicah in zavil je na desno, na glavni trg. Bled je bil ali visoko je nosil glavo, ponosno nagnjeno malo nazaj v tilnik.

Uradniki so še sedeli pri svojih mizah. Skoro vsi so se vrnili po večerji, da končajo, kar je bilo treba storiti: Banka je prospevala, o Novem letu bo prišlo zopet par novih moči.

Sluga mu je pomagal odložiti zimnik: „Vsi smo marljivi,“ je dejal, zakaj vsi so se nadejali lepe renumeracije o sklepu leta.

„Dobro. Samo, da končamo, potem bo zopet mir,“ je rekel on. In ukazal: „Prinesite čaja iz kavarne. Za vse, tudi zame. Potem naj gredo. Jaz bom ostal sam.“

Odšel je v svojo sobo.

Kakor ubit je padel v naslanjač. Prižgal je cigareto. Nalil si je vode, ki je vedno stala pripravljena. Malo mu je odleglo in sel je k pisalni mizi.

Uradniki so prihajali poročat in se poslavljat.

Sluga je prinesel čaj.

Slišalo se je zaklepanje pisalnih miz in omar s knjigami in papirji; zapiranje vrat; odhajanje.

Nekdo je potrkal.

Gospodična Nela je vstopila. Že pet let je v banki. Kar je izstopila iz trgovske šole.

„Kaj ste tudi vi ostali, gospodična?“ je rekel. „Ni bilo potrebno. In pa nerodno je, kdo vas bo spremil domov?“

„Vsi smo prišli. Kar se pa tiče spremljevanja, sem naročila bratu, da pride po me. Ne bojim se sicer, ali mi stanujemo v predmestju.“

Položila je nekaj listin pred njega.

„Jaz sem gotova s svojimi računi, gospod direktor.“

„Dobro. Zelo vestna ste. AmbicijoznaAmbiciozna. To je lepo.“ Pogledal jo je. Plavolaska je bila, njeni lasje so bili svetli in bujni, oči modre in vdane.

„Lahko noč!“ je rekla in se obrnila. Že je bila pri vratih.

„Gospodična, ne hodite še! Vprašal bi vas rad ...“ Čudil se je sam, kaj mu je narekovalo besede.

„Kaj?“ je vprašala in se vrnila nazaj k mizi.

„Ali se spominjate? Takrat pred dvemi leti?“

„Česa naj se spominjam?“ se je nasmehnila.

Res – česa? Tako malo je bilo. Še pričelo se ni in se je končalo. Parkrat jo je poljubil takrat, ko še ni poznal one druge. Par rož ji je dal, par lepih besed ji je rekel. In potem nič več. Molčala sta o tem. Pozabilo se je.

„Ali se ne spominjate več? Lepo je bilo.“ Mehko je govoril in sam ni verjel, da je bilo lepo. Žal se mu je storilo, da je prešlo.

„Saj ni bilo nič,“ je rekla.

„Nič in vendar. Lepo mislim na to.“ Naslonil se je nazaj. „Poljubil sem vas in se niste jezili.“

„Človek je včasih otročji!“ je rekla. „Poljublja – in ni nič...“

„A jaz vidite, jaz bi rad... Zopet bi želel... Ali bi me vi poljubili, če bi vas prosil za to?“ Zelo zapeljiv je bil njegov glas in zdelo se mu je, da si želi, silno želi, da bi ga poljubila. Njegove ustnice so strepetale. Tako željan je bil ljubezni!

Pristopila je še bližje. In lepo, priprosto je rekla: „Ako želite ...“

Sklonila se je in ga poljubila. In nekaj lepega, čistega je bilo v tem.

Njega pa je presunila silna žalost.

Kako brezmiselno je njegovo početje! Kako otročji so ti poskušaji!

„Minilo je, gospodična!“ je rekel. „Kako je to žalostno, vse je minilo .. .“

In je odšla.

Vse je utihnilo v poslopju.

Sam je ostal, ali delal ni. Pušil je cigarete eno za drugo, mehanično. Misli so prihajale, odhajale ...

Nekaj je trepetalo v srcu, kljuvalo. In tesnoba je rasla, pusto, prazno je postajalo v duši. Prazna se je zdela pot pred njim, do smrti prazna in brez smisla.

Samo ljubezen je sreča, samo ljubezen je večnost.

Ali ona, ki jo ljubi, je tuja.

Zgodaj je še bilo, a njena okna so bila temna!

Zakaj se človek ne ubije v takih strašnih nočeh? In vendar, nekaj silnega je življenje ...

TINKA376

376 Domači prijatelj 1912, 2 (1. februar). 45–54. Rokopis ni ohranjen.

Malokdaj ji je pisal mož iz Amerike. Na začetku, ko je odšel, so prihajala pisma pogosteje, vsakih šest tednov enkrat, vsaka dva meseca. Nekajkrat je poslal celo nekaj denarja. Ne veliko, a vendar; tako da se je videlo, da se spominja doma. Potem naenkrat ni pisal več, celo leto ne, ničesar. Strašno je bilo to čakanje. Vsako nedeljo pred mašo je hodila spraševat na pošto in vedno zastonj, vedno zastonj. Dolge noči so bile od nedelje do nedelje. Pozimi posebno težke in moreče. Čez leto jo je delo ubilo, izmučilo, legla je zvečer in zaspala je v hipu. Včasih so jo ponoči prebudile težke sanje, a telo je bilo trudno, potrebno počitka in zaspala je znova. Ampak pozimi! Pozimi je spočita legala spat. Zunaj je sneg zamoril vsak glas, mrtvaška tišina je ležala nad vasjo in kakor v grobu in še tišje je bilo v njeni bajti. Otrok je mirno spal poleg nje in mirno je dihal, da ni bilo čuti. Kakor mrlič je bil otrok miren in tih. In ona je bila tako sama, sama, sama! Misli so šle daleč, v strašno, neznano daljavo, čez neizmerne vode, čez neizmerne dežele tja za njim, za možem, v tisto daljno daljno Ameriko. Kakor na drugi svet so šle misli in so zastonj iskale cilja in počitka.

Ali je umrl ali še živi, ali je pozabil na njo? Oh, bridke so bile te dolge noči od nedelje do nedelje.

Morda bo pisal, morda se bo spomnil. Morda že čaka pismo na pošti. Vesela novica jo čaka, da bo prišel nazaj, da je zaslužil denar za najlepši grunt v fari in da je že na poti, da se odpravlja k nji in k otroku.

Precej, ko sta se vzela, je odšel. Še pol leta nista bila skupaj. Od velike noči pa do jeseni. Bila je iz tuje vasi, onkraj hriba, pet ur daleč od tod. Na sejem je prišel v njihovo vas, takrat sta se spoznala. Sama je bila, brez očeta in matere. Služila je pri kmetu. Nekaj dote ji je ostalo po starših in pridna je bila. Tudi grda ni bila. Lahko bi bila vzela kakšnega domačega fanta, a ji ni bilo sojeno. On ji je bil namenjen, prav on. Tako hitro sta se zmenila takrat. Hodila je z drugimi dekleti med stojnicami. Smejale so se in kupovale lectarije in trakove in take reči. Pa jo je poklical sosedov Nace in ga ji pokazal.

„Tinka, ta bi bil zate, glej! Iz Podvrha je, bajto ima, postaven je in gospodinjo išče. Tone Slemenov.“

Obrnila se je in zagledala slokega fanta z živimi črnimi očmi. Na prvi pogled ji je bil všeč.

„Zakaj pa ne, če me bo maral,“ se je zasmejala.

„Na, brihtna si in fletna,“ je rekel on. „Prav podala bi se mi.“

Nace jo je prijel za roko in potegnil za seboj. „Z nama pojdi, bom jaz dal za pijačo. Pri vojakih sva bila skupaj s Tonetom in rad ga imam. Obiskat me je prišel in mi rekel, da so mu mati umrli v adventu in da nima nikogar pri hiši. Da se bo oženil ali pa da pojde v Ameriko.“

„Ali pa oboje,“ se je zasmejal Tone. „Ženo bi pustil doma, da gospodinji in gospodari, jaz pa bi odšel za eno leto ali dve v Ameriko po denar. Pa bi prikupil nekaj njiv in travnikov, hišo prezidal in začel z živinorejo. To še nekaj nese kmetu dandanes, če je pameten. Ampak nekaj cvenka bi vseeno morala imeti, moja nevesta. Toliko, da bi bilo za pot in da ne bi dolg delal na bajto. Veš, nisem lakomen, ampak časi so trdi, par krajcarjev mora imeti na dlani vsak, če hoče priti naprej.“

„Bogata pa nisem,“ se je odrezala ona. Ni ji bilo všeč, da je že pri prvih besedah govoril o denarju in o Ameriki. A Nace je miril.

„Kaj se boš držala. Pametno govori. Boljše, da pošteno pove, kaj misli. In tudi nisi brez krajcarja. Tristo ima, tristo goldinarjev. Prav gosposko se boš lahko vozil v Ameriko.“

„K prijatelju sem prišel, pa sem dekleta našel,“ je rekel Tone in ji je pogledal v oči. „Kaj bi me hotela?“

„Bi,“ je rekla Tinka skoro nehote in začutila je v srcu, da ji je usojen in namenjen.

Zmenili so se še tisti dan. In precej po veliki noči je bila poroka.

Dober je bil, veselega srca in priden. Zelo srečna je bila in zadovoljna. Rada sta se imela, tako veselo je bilo življenje tisto pomlad in tisto leto. Nič se ni bala Amerike na začetku.

„Pa naj gre,“ si je mislila. „Zaslužil bo, polja bova prikupi1a, lažje se bo živelo na stare dni. Delaven je, močan in zdrav, ne bo mu težko priti do denarja.“

Po sv. Mihaelu je imel iti, tako sta sklenila. A kakor se je bližala ta jesen, tako je bilo težje Tinki. Začela se je bati. Odšel bo in ne bo ga več. Ponesrečil se bo in umrl, bog ve kje. Še groba ne bo videla njegovega. Pozabil bo nanjo in se potepel po tujem svetu. Morda pa ne pojde, premislil si bo. Teden, dva je upala, da bo rekel kaj takega. Ampak on se je pripravljal neprestano na pot, nič ni razmišljal, nič se ni bal. Sredi leta si je naroči1 škornje za pot, obleko si je dal delati, srajce šivati, ker je slišal, da so tam take stvari dražje kakor pri nas.

„Pa bi počakal do druge spomladi,“ je rekla nekoč. „Kam se ti mudi.“

„Prej ko grem, prej bom prišel. Kaj bi lenaril čez zimo doma. Odlašanje ni prida nikjer in nikoli.“

Košnja je bila, žetev je prišla. Tisto se je hitro obdelalo, kar sta imela, in sta še drugim hodila pomagat.

Vedno bolj se je bala. Po kaj bi hodil po svetu, tudi doma se živi. Zaslužila sta na dnini nekaj goldinarjev. Prestalo bi se in živelo tudi brez Amerike.

„Ne hodi, strah me je,“ ga je začela prositi.

„Take ste ženske, se je zjezil on. „Kaj ti nisem dejal, kaj mislim, prvič ko sem te ugledal. Vedela si vse in zdaj sitnariš. Saj ne grem samo zaradi sebe, tudi zaradi tebe grem. Tudi ti boš imela dobiček od mojih žuljev.“

Molčala je in jokala na skrivaj. Bala se je, bala vedno bolj. Kako naj prebije brez njega? Tako sama je v tem kraju, nobene prijateljice nima, nobenega svojega. Lahko se ji je zdelo prej vse. Vsa srebrna in zlata ji je bila Amerika prej. Še sama bi šla tja, nabrala denarja in se vrnila nazaj in živela do smrti brez skrbi. Ampak zdaj je stala ta tuja dežela tam nekje v neskončni daljavi, temna in grozeča, polna nevarnosti, kakor črn prepad. O barkah je slišala in o morju in o železnicah. Moj Bog nebeški, kako daleč je to, kako neizmerno, neskončno daleč. Pet ur hodiš peš in si onkraj gore v drugih farah. V drugih vaseh je čisto drugačen svet, drugi ljudje. Drugačne oči imajo nekako, drugačne obraze, drugačno govorico.

V Ameriko pa je treba potovati štirinajst dni! Kakor blisk gredo že1eznice, pravijo, kakor oblaki gredo barke noč in dan, noč in dan! Kje je to, kje?! Kdo ve, kakšni ljudje so tam, kakšni kraji. Drug svet je tam, kakor da ni več na zemlji. Zgubil se bo Tone med tistimi ljudmi, kakor se zrnce med peskom zgubi, zakaj na milijone jih je ― na milijone ― pravijo.

Vsak dan jo je bilo bolj strah, vsak dan ji je postajalo srce bolj preplašeno. Kadar sta bila sama zvečer, kadar sta trudna od dnevnega dela legala k počitku, ga je prosila, naj ostane pri njej. Za vedno in do smrti. Kaj bo počela sama?!

Ampak zastonj je bilo vse. Zaslepila ga je misel na tisto tujo deželo, kjer zaslužijo ljudje toliko denarja.

Požeto je bilo in otava pokošena. Že so postajali dnevi krajši, noči hladnejše. Že je začelo listje rumeneti, prvo jesensko deževje se je razgrnilo nad krajem, sive megle so ležale zjutraj na poljih, ptice so odhajale. Tone se je pripravljal na pot. Popotni list je dvignila občini, rumen kovček je kupil pri trgovcu pri fari. Davek je plačal naprej, drva je nasekal v gozdu, zvozil s kravico domov, nažagal jih in nacepil za celo zimo. Popravil je orodje, plot okoli vrta, vse je uredil, vse ji je pokazal, da bo znala gospodariti, ko ga ne bo.

Ona se je skrivala po kotih in jokala. Včasih ga je še poskušala pregovarjati, boječe, z vdano prošnjo v solznih očeh. A on se je smejal njenemu strahu.

„Ko se bom vrnil, boš vesela, da sem šel. Ne morem kočariti do smrti z eno kravico in hoditi po dninah okoli sosedov. Zakaj ne bi poskusil sreče?!“

„Morda izgubiš še to, kar imaš,“ je ugovarjala ona. „Kdor nič ne tvega, nič ne doseže,“ je odsekal on.

Ves njen trud je bil zaman. Odšel je. Pisal je že s poti in potem prvi čas precej pogosto. Njej se je spomladi rodilo dete. Pisala je Tonetu v Ameriko, da bi se vrnil. A on ji je odpisal, da ga ne bo brez denarja nazaj. Da so slabi časi tam, ampak da se bo že obrnilo na bolje. Da ima rad njo in otroka in da bo zdaj še bolj delal in še bolj hranil, ko ve za koga.

Po tistem pismu ni bilo glasu od njega celo leto. Najprej je mislila, da se je pismo zgubilo, kakor so jo tolažile sosede. Pisala je, kakor že prej, vsak mesec. Ali kakor če zavpiješ v črn gozd, kjer ni odmeva, tako je bilo. Pismo je odšlo, kdove kam. Izgubilo se je, utonilo je, izginilo je v dalji brez sledi, brez odmeva, brez odgovora. Bog ve, če ga je doseglo, če ga je našlo, če ga je pozdravilo od nje, spomnilo ga na njo, na dom in na otroka. Morda je bolan, morda je nesrečen, morda je umrl. Morda je pozabil nanjo med drugimi ljudmi. Dobro se mu godi in se ne spomni, da čaka ona v domačih hribih nanj.

Potem, tretjo pomlad je prišel spet glas od njega. Iz drugega kraja, tri dežele od morja, v notranjosti amerikanske zemlje. Pisal je, da se mu je slabo godilo, da je bil bolan, da ni nič zaslužil, da se ni hotel oglasiti, ko ni imel pisati nič veselega in lepega. Tudi nekaj malo denarja je poslal. Še vedno misli na njo in na domače hribe in kraje. In če bo vse dobro, bo prišel na zimo nazaj. Kakor iz nebes se ji je zdela ta novica. Spet je pela od zore do mraka in delala za tri. Vse je sama naredila. Sosed ji je pooral tiste tri, štiri njivice, ki sta jih imela, ona mu je šla pomagat za to, kadar je bil v sili. Močnejša je postala in postavnejša. Že zdavnaj so jo zalezovali fantje skrivaj in jo zapeljevali, češ, ne boš učakala moža nikoli več, kaj bi živela kakor nuna. Ampak zastonj so hodili za njo. Samo na moža je mislila, samo po njem ji je hrepenelo srce. Sestavila je dolgo, prelepo pismo in ga poslala za njim v Ameriko. Če ima le malo srca, bo pisal takoj. Toda spet ni bilo glasu in ne pisma. Samo nekaj kratkih tednov je trajalo njeno veselje. Spet je bil svet žalosten in pust, pesmi so umolknile.

Poleti je prišla bolezen med vaške otroke. Tudi njenega fantka je prijelo in v enem tednu je umrl. Še jokati ni mogla, tako jo je zadelo. Otrpnila je od bolečine. Še ono malo sreče, ki jo je imela, ji je vzela smrt. Ob žetvi je bilo. Pustila je žito na njivi, sedela je v bajti, glavo naslonjeno v dlani in vedno nekaj mislila in premišljevala. Sosedje so ji poželi in spravili žito z njivic.

Takrat so se začele tiste noči brez spanca. Vsa vroča je bila, razburjena, vse je vrelo v nji od obupa in žalosti in nekega neutešljivega hrepenenja. Ležala je na postelji in gledala skozi malo okence v nočno nebo. Zvezde so se svetile, oblaki so se podili, včasih je bila črna tema in veter in vihar. Ona je ležala in ni zatisnila oči celo noč. Mislila je na otroka, kako je bil majhen in ljubezniv, kako se je smejal, kako je skakal, kako je bil bolan in kako je umrl. In na moža je mislila, na tisto lepo, edino poletje, ko je živela z njim. Če bi bil on pri nji, bi jo potolažil, lagljelažje bi ji bilo, pozabila bi na otroka. Zaželela si je k možu, kakor še nikoli. Pisala je vsak mesec v Ameriko, za maše je dala, devetdnevnico je molila, na božjo pot je šla. A pisma ni bilo in ni bilo. Ponoči je vstajala in hodila k župni cerkvi poldrugo uro daleč. Ko je hodil cerkovnik dan zvonit, jo je kolikokrat videl, kako je klečala zunaj na cerkvenem pragu in je molila. Strah jo je bilo in vendar je šla v temi k cerkvi prosit milosti in usmiljenja. Ampak Bog je ni hotel uslišati. Leto je prešlo in jesen in božič in ni prišlo pismo in ne tolažba. Na začetku so sosede prihajale k nji vasovat, da bi jo malo razvedrile in razveselile. Ampak sčasoma jih ni bilo več, ko je postajala vedno bolj molčeča, samosvoja in skoro osorna.

Sneg je zapadel in ostala je sama v koči, mlada, a zapuščena. Trami so pokali v tihi nočni tišini pošastno in skrivnostno.

Črna, prečrna tema jo je obdajala v predolgih nočeh, pustih in praznih. Ni bilo moči dočakati svetlobe in novega dneva. Kakor v težki bolezni je ležala na postelji v brezuspešni žalosti, v brezuspešnem hrepenenju. Niti molila ni več, najiskrenejše molitve niso pomagale, najbolj vroče prošnje so ostale neuslišane. Otrpnilo je srce, okamenela je duša. Mislila je, da bo umrla v teh gluhih, dolgih, črnih zimskih nočeh, umrla od samote, umrla od zapuščenosti. Čakala je dolge ure, da bi se oglasil korak, da bi spregovoril človeški glas, da bi otrok zajokal, da bi jo kdo poklical. Ampak vse je molčalo. In tudi dnevi so bili polni molka in samote. Ves kraj je molčal, vas je molčala pod snegom, še vetra ni bilo. Šla je med ljudi in zdelo se ji je, da tudi oni molčijo. Kakor da je vse umrlo in otrpnilo, ves svet, vsa zemlja.

In takrat se je odločila, da pojde od tod iz tega kraja, da pojde v Ameriko iskat moža. Nič več se ni dalo tako živeti. Nič več ni mogla biti sama. In ko ji je prišla ta misel prvikrat, ji je postalo lažje. V tistem hipu ji je postalo lažje. In vse je nekako oživelo, oglasilo se je, zganilo. Jug je privihral od morja sem in se zagnal v hribe, da so zažvenketala okna vseh hiš v vaseh in so gozdovi zašumeli svojo mogočno pesem. Bila je šele svečnica, sredi zime šele in vendar je bilo, kakor da bi se bila spomlad oglasila.

V nedeljo je šla čez goro domov v svojo domačo vas. Šla je k Nacetu, k tistemu, ki jo je bil takrat pred petimi leti seznanil s Tonetom. Šla ga je vprašat, če kaj ve o njem in po svet je šla. On je bil z možem pri vojakih, dobro ga pozna, morda bo kaj vedel. Ampak tudi on ni vedel nič. Tudi njemu je bil pisal zadnjikrat lansko pomladi. Vendar je slišal, da je nekdo v neki drugi fari, v dolini nekje, pisal domov in da je pisal tudi o njem. Da ga je potrlo pri delu, ampak da je že zopet zdrav, da jih skoraj sto Slovencev dela skupaj pri enem gospodarju. To je zvedel Nace po ljudeh nekako in je povedal Tinki. Rekla mu je, da misli v Ameriko. Da ji je otrok umrl in da nima več obstanka tako sama v bajti. Da pojde za možem in Bog bo že dal, da ga bo našla. Nace ni odgovarjal. Obljubil je, da pride na spomlad in bo kupil njeno kravico, da je ne bo morala dati za vsak denar. Zaradi prijateljstva jo bo plačal, kolikor je vredna in ne vinarja manj. Poučil je Tinko tudi, kje naj si izposodi dvesto ali tristo kron, da bo imela za potovanje. Saj ni bila brez denarja in za silo bi šla lahko tudi brez posojila na pot, toliko ima že še, ampak boljše je, da vzame kaj več s seboj. Tone je morda daleč notri v Ameriki in bo morala potovati še kaj časa po kopnem, preden pride do njega. Naj še napiše nekaj pisem in naj gre, kakor se je namenila. Morda ji je usojeno. Naj le gre, če ji ne da srce drugače.

Čisto potolažena se je vrnila nazaj. In kakor se je Tone pripravljal na pot, tako se je tudi ona. Naročila je čevlje in obleko, za popotni list je prosila, davke je plačala. Nekako hitreje so potekali dnevi, vedno se je spomnila kaj novega, kar je bilo treba še urediti in popraviti. Tudi gostača si je našla, cestarja Marka, ki se bo naselil tisto nedeljo po veliki noči v njeni bajti. Tudi travnik je najel, pašo in dve njivi, drugo je vzel sosed. Otroku je dala narediti križ na grob, da bo našla, kje leži, ko bo prišla nazaj. Možu je pisala dvakrat, da se pripravlja na pot.

Tako je prišel čas, pomlad je prišla in velika noč in treba je bilo vzdigniti se. Vse je bilo pripravljeno, denar je imela in popotni list, kovček nabasan. Nekaj žensk jo je spremilo k fari do pošte. Sedla je v voz in poštar je pognal konje. Nikjer še ni bila, prav nikjer. Šest ur se je vozila s pošto in ponoči so prišli na postajo. Vse polno ljudi se je suvalo in drenjalo tam. Nekateri so spali, drugi so hodili sem in tja in godrnjali, da je sitno čakati na vlak. Tudi ona je sedla v kot in čakala z drugimi. Potem je šla z njimi po karte in čez stopnice dol na drugo stran. Vse polno luči je bilo v temi in vseh barv, rdeče in zelene. Čudno je bilo videti v temi črne vozove, svetle tračnice po tleh in železnice. Smrdelo je po dimu, ljudje so kričali in vpili. Spravili so tudi njo v voz in vlak je drdral v temo. Še nikoli se ni vozila po železnici in prišlo ji je slabo. Tako pogumna je bila ves čas, zdaj pa jo je postalo strah, kako bo še vse in kako bo prišla do Amerike in našla moža. Drugo jutro so bili v mestu. Vprašala je po agenturi, kakor jo je naučil trgovec pri fari. Tam je bilo zbrano že dosti ljudi iz vseh krajev: Dolenjcev, Gorenjcev in Notranjcev. Žensk ni bilo; le tri Kočevarice, ki pa jih ni razumela. Nekakšni uradniki so jo spraševali za ime in so popisovali vse. Plačala je karto in pustili so jo v drugo dvorano. Tja je prišel zdravnik in je pregledal vse. Tudi nji je pogledal oči in vrat in jo je vprašal, če je bolna in ji dejal, naj ne taji, če ji je kaj. Potem je prišel drugi gospod, ki so rekli, da je od policije in jim je pregledal popotne liste in tudi denar so mu morali pokazati. Tisti dan ni bilo transporta in morali so prespati na klopeh v agenturi. Drugi dan zvečer so šli z njimi na železnico. Poln voz jih je bilo. Še več luči je bilo, še več ljudi tam, še več kričanja. Vozovi so se zazibali in zabobneli v temo. Kakor hušk so švigale luči mimo in v hipu so bili ven iz mesta v polju. Kolesa so udarjala ob tračnice, vlak je škripal in ječal in nekaj, neka jezna, hropeča moč jih je nesla naprej in naprej. Spet jo je začela boleti glava.

Luči so se pokazale iz teme, zletele so mimo in izginile v temi. Vlak je ropotal skozi noč, skozi polja in gozdove, žvižgal je po hribih in dolinah, cvilil in se zibal v ovinkih in dirjal, dirjal v daljavo kakor splašena zver. Prešla je ura, kolesa so zaškripala, vozovi so se ustavili. Na kolodvoru so bežali ljudje sem ter tja, kričali, delali nekaj, vozili tovore in jih zopet odvažali, loputali z vrati, mahali s svetilnicami. Spet je zasopel vlak, spet se je spustil v beg. In tako vedno naprej, celo noč, celo dolgo, neskončno noč. Zjutraj so bili že bog ve kje. Tuji kraji so ležali ob tiru, v tujih nošnjah so stali ljudje po cestah in poljih in vse vasi so bile drugačne kakor doma. Bele, zidane in tuje. Vedno več vasi je bilo, kolodvori so bili večji, še večji hrup je bil povsod, še večje beganje, še večji trušč. Včasih je vozil vlak skozi mesta. Same visoke, lepe hiše, velike reke, mostovi, visoke cerkve. In spet kaj novega. Lepa polja, zeleni gozdovi, tovarne s čudno visokimi dimniki, ljudi vse polno in sami tujci. Kakor obseden je drdral vlak po ravninah, zapičil se je v hrib, temno je postalo, bobnelo je v gori, v tunelu in kakor misel skočilo spet v sonce, v drugi kraj. Vasi so ležale ob cestah, mesta so se širila ob rekah, našteti jih ni bilo moč.

Koliko je ljudi na svetu, strašno je ljudi na svetu! Kakor mravljincev jih je v gozdu. Kamor stopiš, kamor pogledaš, človek. Vse mrgoli od njih, nikjer ni miru.

Kakor kače so se vile tračnice iz enega. kraja v drugi, iz dežele v deželo. Mesta so rasla. Strah je pogledati jih. Sama hiša pri hiši, sam kamen. Sonce zatemni od prahu in dima. In tak ropot, taki kriki, vpitje, sodni dan! V velikanskih kolodvorih se zbirajo železnice, prirohnijo, pridrvijo in odpiskajo spet kdo ve kam. Kakor mravlje se gnetejo ljudje na vseh vratih in vse vpije, vse hiti, vse se giblje. Cel pekel, vse ječi, grmi, pada, piska, cvili. Dim se vali pod visok, steklen strop, bela para sika izpod koles.

Glava jo je bolela vedno bolj. Enkrat so se ustavili nekje, šli iz vlaka obedovat v prostorno, zakajeno dvorano, visoko kakor cerkev. Tudi ona je šla z drugimi, a jesti ni mogla nič. Nekateri popotniki, ki so bili z njo, so jo spraševali, kaj misli in kam gre. In smejali so se, ko je povedala, da gre v Ameriko iskat moža. Amerika, Amerika je stokrat, tisočkrat večja kakor vse, kar vidi tu. Tam železnice še hitreje drčijo po deželah, tovarne so velikanske, mesta neizmerna, hiše do neba visoke. In ljudi je! To ni nič, kar vidi. Ampak tam, tam v Ameriki je vse črno ljudi. In nihče nima časa in nihče se ne briga zate. Če si živ dobro, če si mrtev tudi. Kakor osa se moraš zapičiti mednje, izpodriniti tega in onega, prijeti se za kruh kakor klop. Če se ne bojiš, boš imel denarja in vsega, ampak srce tvoje mora hiti zelo pogumno. Še vraga se ne smeš bati in minute ne smeš zamuditi. Službo bo že lahko našla, službo, ampak moža svojega kakor kapljo v morju. Še misliti ni treba na to.

Stemnilo se je, noč je nastala. Sosedje so utihnili in zaspali.

Tesno je bilo v vozu, človek na človeku, zrak je bil težak, smrdljiv in dušljiv. Kakor hudi duh je besnela železnica čez tuje dežele.

Tinka je čula. Ni mogla zaspati. Trudna je bila do smrti, ampak zaspati ni mogla. Oči so jo pekle, vse kosti so jo bolele in v prsih ji je bilo tesno, da je komaj dihala. Kam gre, kam? Kaj jo čaka tam v svetu, v tem hrupu in nemiru? Nobenega svojega nikjer, nobenega kotička, da se stisneš vanj, nobene duše. Vsega je konec. Kdo ve v kakšnem peklu se je izgubil njen mož, med kakšnimi hudobnimi ljudmi. In kaj šele njo čaka, sam Bog ve, kaj strašnega in žalostnega. Strah jo je bilo. Srce je udarjalo, v prsih jo je tiščalo, glava jo je bolela. Kakor obseden je dirjal vlak v temno noč.

In se je zopet zdanilo in še bolj tuji so bili kraji. Velikansko mesto se je širilo na vse strani in umazan oblak je stal nad njim. Vsi so stopili iz voza. Prišli so ljudje in so jih peljali nekam kakor čredo ovac. Zaprli so jih v veliko hišo, ki je bila polna ljudi kakor ulnjak čebel. Po dvoranah so stale ozke postelje kakor mrtvaške krste in nad njim so bile še druge, ravno tako tesne. Na dvorišču in na stopnicah in po hodnikih je bilo polno ljudi. Govorili so tuje jezike, eden ni razumel drugega. Tinka se je spomnila babilonskega stolpa, o katerem so se učili v šoli. Ravno tako strašno je bilo. Vsi ljudje so imeli tuje obraze, temne, zategnjene, nevesele. Sami obsojenci. Kakor ona.

Vedno bolj se je bala Tinka. Tam onkraj morja sedi velikanska pošast in čaka na njo in na vse te ljudi. Pogoltnila jih bo v peklensko žrelo in nikoli več se ne bodo zasmejali in nikoli več ne bodo veseli in brez skrbi. Že so zaznamovani, že je padlo prekletstvo nanje, na zbegane, obsojene sirote. Že jih stražijo ti priganjači s kapami na glavah in trdimi, neusmiljenimi očmi. Nikakor se ne morejo umakniti, nikamor pobegniti. Davno že je umrl Tone in fantek je umrl in nič veselega ni več na svetu za njo in samo strah jo čaka povsod, samo grde pošasti jo bodo plašile povsod. Sama bi bila rada spet, sama še enkrat. A vedno več ljudi je bilo okoli nje, vedno bolj so vpili, vedno bolj so bili hudobni. Silili so v njo in jo spraševali, ona jih ni razumela.

Pokrila je obraz z ruto, stisnila se je v nekakšen kot in je zajokala. Bala se je, bala, bala.

Amerika, to je krik in vpitje in trušč in hrušč, same železnice, same tovarne, sam nemir, vse divje, vse obsedeno. Boji se Amerike, boji se zelo. Ni ji mogoče uteči. Že pada v prepad. Sam stok in jok je doli, sam obup.

Prišli so jo klicat k jedi, pa se je še bolj stisnila v kot. Popoldne so se odpravljali ljudje proč na barko, klicali so jo in silili, pa se ni hotela umakniti. Prijemala se je za stole in za mize in zatulila je prežalostno.

„Nikamor ne grem! Pustite me, mene je strah! Mene je strah neizrečeno! Usmilite se ljudje, če ste kristjani. Jaz sem obsojena, ampak ne grem z vami nikamor.“

Pustili so jo in odšli. In prišli so drugi namesto njih in so ji prigovarjali in so jo mirili. Našli so nekega Kranjca, ki je moral zaradi oči nazaj domov. Njemu so jo izročili. Vabil jo je, da bi šla z njim nazaj domov, ampak jo je bilo strah poti – vsega jo je bilo strah. K nogam mu je padla, njegovih kolen se je oklenila in prosila ga je z vzdignjenimi rokami, naj ji prizanese, naj jo pusti pri miru.

Pa sta prišla še dva in peljali so jo na železnico. Vsa umazana je bila, vsa razkuštrana in tako jo je bilo strah! Pa je spet zdivjala železnica, kolesa so zaropotala. Tinka je zajokala, padla je pred klop na tla in je začela moliti na glas. In celo dolgo pot, čez vse tuje nemške kraje je vpila in molila.

Nikoli več ni prišla v domače hribe. Zaprli so jo v veliko poslopje, kjer je bilo polno drugih žensk, ki so tudi molile in jokale, pele in se smejale cele dneve in cele noči.

POGOVOR377

377 Domači prijatelj 1912, 3 (1. marec). 82–88. Rokopis ni ohranjen.

Šla je po ulici, kakor brez cilja. Obstala je pred hišo svoje svoje prijateljice, odšla dalje, zavila v ulico na desno, da pojde k drugi, obotavljala se nekaj časa in se zopet vrnila nazaj.

Naglo se je nečesa spomnila, stopila v prvo kavarno in telefonirala prijatelju, profesorju, ki je, kakor je vedela, sedel v knjižnici in brskal po starih papirjih, zasledoval stare, pozabljene zanimivosti.

„Imate čas? Samo pol ure. Vreme je strašno. Delati nisem mogla, svetloba ni za nič. Otrok ni bilo doma. Skoro umrla sem od čudne tesnobe. Zdaj imam pol ure časa. Na sprehod pojdeva, če hočete.“

„Prav rad. Takoj pustim vse. Pojdite mi nasproti. Po desni strani, da se srečava,“ je odgovoril nazaj.

Oddahnila se je.

Hvala Bogu, nekoliko se bode vendar razvedrila.

Odločnejše je šla po ulici. Na drugem oglu je že srečala njega.

„Ali se jezite, da sem vas odtrgala od dela?“ je vprašala.

„Nasprotno. Nisem vedel, kaj bi počel sam s seboj. Do šestih bi bil delal, to je res ali potem … Strah me je bilo misliti na puščobo teh jesenskih večerov. Tako pa mi bo zdaj malo zraka prav koristilo. Delal bom poznejše, zvečer. Moji gredo spat s kokošmi. Ob pol devetih spi vse.“

„Včasih je to lepo, če ima človek večer zase. Rada sedim sama pri luči, čitam, mislim ... Kam naj greva? V parku je preveč blata. Že cel teden dežuje brez prestanka.“

„Da, tudi jaz sovražim deževje in meglo. Človek še svojih sprehodov nima.“

„Zdi se mi, kakor da me nekaj duši ob takih dneh. Obup vstaja, raste, vse je odurno. Slikala sem te dni portret neke znanke. Strašna stvar. Vedno težje delam. Gnusno mi je. Drugi hvalijo, jaz pa nimam več veselja in ne več vere v svoje delo. Kakšen smisel ima vse to.“

„Tudi jaz se sprašujem tako. Zakaj? Vseeno je. Odveč je to delo, s kterim se ubijam. Svet tudi brez tega živi. In ta brezsmiselnost me ubija in uničuje. Prej kdaj nisem bil tak.“

Šla sta dalje po trotoarjih, brez cilja, v slepo. Dež je padal, mlake so se svetile sredi ceste, težko je bilo umikati se ljudem z dežniki.

Hitro sta hodila in vlažen zrak je ugodno hladil obraz.

„Vsega je že konec. Neizrečeno razočaranje me je vso zastrupilo. Včasih tega ne opazim, smejemse. A potem vstane v duši, prekipi, napolni me s strašnim obupom. Kakšno je to življenje, recite mi?!“

„Človek muči samega sebe, ubija se. Nemir ljubi in bolečino,“ je rekel on.

Vztrepetala sta. Besede so se bližale tistemu, kar bi bila rada govorila.

Vedela sta za rane drug drugega, ali težko je bilo dotakniti se jih, približati se.

„Morda se drugod drugače živi. Tukaj je vse leno, vse pusto. Počasi se vleče življenje, brez zanimanja so ljudje. Samo jed in pijača in denar, za to se brigajo. Malomestno blato!“ je rekel on.

„Ne, tudi tukaj so morda ljudje. Ali ne poznamo jih. In vse je majhno, tesno. Težko se diha. Nič velikega ni, nič novih misli, nove spodbude, novega navdušenja. Vse že staro, obrabljeno, stokrat povedano.“

„Bil sem na Dunaju pred štirimi tedni. Samo dva dni. Ampak tam je drugače,“ je rekel on in obmolknil.

Nemir je vzkipel vnjiju. Hitrejše sta hodila, težko so dihala usta, oči so gledale predse in niso videle ničesar.

„Govoril sem z njo,“ je nadaljeval on odločno. Grlo mu je nekoliko stisnilo glas, ali nekaj v prsih ga je sililo, da govori, da govori samo o tem. „Sprehajala sva se in kakor praznik je bil. Drugače, bolj svetlo, lepše, nekako visoko. Nad svetom. Potem sem se vrnil sem in takoj me je utopila vsakdanjost življenja.“

„Samo še želje ostanejo, vem to. Ali muka je to. Ubijanje. Včasih mislim, ne more se več.“

„Da, misli se to, toda mora se dalje. Kolikrat sem mislil, vse zlomiti, vse prekoračiti, vse porušiti, kar stoji na cesti. In dalje, proč, v drugo življenje, v čisto novo življenje. Ali ne more se. Vse to drži. Človek ima dušo, srce. Ni mogoče stopiti na vse, uničiti ženo, otroke … Pretežko je to.“

„Ne, ni mogoče.“

„In tako živeti je muka. Peklo je to. Umira se. Pogine se počasi.“

„Da, vem to. Vse to raste v srcu. Ta muka, ta glad za srečo, to strašno hrepenenje in ves slab je človek. Danes, na primer. Danes sem mislila, konec me bo, ubiti se moram. Nikjer miru. Umiram od neizmerne tesnobe. Odšla sem ven. Kam naj grem, s kom naj govorim?! Nimam prijateljic. Ne razumejo to. O toaletah govorijo, o gledišču, o zabavah. Jaz pa, jaz ginem, duši me nemir, vihar je v meni.“ Pretrgano pripoveduje to, ne gleda mu v obraz, samo vedno dalje hiti, slepo, naglo.

„Ni dobro, če je človek v takih trenotkih sam. Vsega ga napolni, premaga.“

„Zato sem poklicala vas. Jaz vem, tudi vam je podobno.“

„Da mnogokrat mi je tako. Vznemirim se, norim, blaznim in zopet klonem, postanem apatičen, ko ne morem dalje, ko me ubijajo misli. Ali še govorite z njim?“

„Ne, le redko. Še večja muka je, še bolj raste vse. In če ga dolgo ne vidim, če sumnjam, da je konec, zopet isto strašno obupovanje. A nimam nobene pravice. Še z očmi, še s pogledom ga ne bi smela držati v svoji oblasti. Ničesar mu nimam dati, nobene nade, samo trpljenje dobi iz mojih rok, samo žalost. Včasih mu pišem, naj pozabi name, in potem me je strah, da bi to storil.“

„Vem, zagrize se v dušo, vso jo prevzame. Za večne čase je človek uklet.“

„In prikrivati moram vse. Pred vsemi. Nihče ne sluti, samo vi. Niti on ne ve, koliko trpim. On tega ne razume. Oslobodi se, pravi. Pusti vse, pojdi z menoj. Srečo ti bom dal. Do smrti boš srečna. Čemu to ubijanje! ... On ne ve, da ni mogoče. Varati ni mogoče, odreči se ni mogoče in vse zapustiti, osvoboditi se, tudi to ni mogoče. Samo trpeti se sme, umirati od muk, poginjati od hrepenenja in zvijati se v duševnih bojih, ki jim nima konca, niti rešitve. Včasih se skrivam pred njim po mesec dni, ogibam se – ali vse zastonj. Malo pritihne v srcu, malo se pritaji in potem je še hujše, še strašnejše ...“

„Mislite, da je meni drugače?! Še hujše, stokrat težje. Vzel sem ženo iz ljubezni. Lepa je bila takrat, vedno vesela. Odkritosrčno sem jo imel rad. Zdaj je že pet let bolna, vedno zlovoljna. S kakšno pravico bi jo sunil proč! Kako, recite?! In otroci? Jaz jih ljubim. Kaj bo z njimi. Naj jih vzamem materi? Nisem iz kamna. Ne morem tega! A ona, tudi ona je omožena, ima moža, ki jo ima rad. Starejši človek, navaden, hvali jo, da dobro kuha – ali rad jo ima vseeno, po svoje … Toda jaz jo ljubim ... Strašna jej ta beseda: ljubim! ... Goni me to okrog brez miru, spanja mi ne da ... In tudi ona isto trpi. A rešitve nima. Treba ubiti srce. Počasi, vsak dan. Stokrat, tisočkrat ubijati, a ono živi... ljubi... zastonj ubijaš ...“

Molče sta šla dalje. Dež jima je šibal v obraz, a nista čutila. Svetilke so bile vse redkejše, tlak se je izgubil, a nista zapazila. Strašna žalost, strašno obupanje ju je napolnjevalo in raslo, dušilo ...

Ulice so postajale praznejše, ožje. Vrtovi so se zaredali med hišami, a dež šumi, pada.

V enakomernih, hitrih korakih drvita dalje. Nekam v temno daljo gledajo oči, ustnice se krive, zategnejo v bridki, grenki bolečini.

Voda zapljuska. Pri reki sta.

„Zašla sva,“ se je predramila ona iz globokih misli. „Nimam časa, moram domov. Dolžnosti ...“

„Da, dolžnosti, te naju držijo. Ne more se čez. In pa žena, otroci ... to je nekaj posebnega. Starše zapustiš, prijatelje žrtvuješ, vse staviš na kocko, le otroci ... To drži, kliče nazaj ... ni se mogoče ganiti...“

„Srce ne da. Tako majhne so otročje roke in imajo toliko moč. Nimajo še pameti ti otroci, ničesar ne vedo o borbah, ali če naslonim svoje lice na njihove glave, vem, da ni mogoče oditi od njih. Nikoli! Nikoli! In tudi drugo. Tudi očeta teh otrok ljubiš. Drugačen je, kakor želijo naše želje, življenje ga je odtrgalo od nas, drugačen je, izpremenjen, tuj ... In vendar.

Ni mogoče dvigniti rok in vzeti svobodo ... morda novo srečo in morda lepšo, trajnejšo ljubezen ... Ni mogoče.“

„Da, razum to ve, spozna. Morda bi se dalo živeti mirno, zadovoljno, če bi se srce odpovedalo ognju. Ali to ne more, brez ognja. Gori in trpi in zvija se v mukah. In rajše trpi, kakor bi mirovalo. Slajše je to ...“

„Da, lepše je to kakor mir. Mir jeresignacija, umiranje ..“

„In to ni umiranje?!“

„Tudi to je umiranje, res. Morda je vse umiranje, karkoli je v življenju. Kar se zgodi, karkoli delamo, karkoli čutimo ... Od rojstva do smrti...“

Bližala sta se nazaj mestu. V brzojavnih žicah nad strehami je tulil jesenski vihar in dež je udarjal ob tla s šumečim pljuskom. Vse se je umikalo v hiše. Še le zdaj sta zapazila, da sta vsa mokra in blatna.

„Prehladili se bodete!“

„O ne. Nasprotno, mnogo lažje mi je. Vedrejša sem,“ se je nasmehnila ona. „Strašno mi je bilo danes, ali zdaj sem mirna.“

„Da včasih so dobri taki pogovori. Kakor balzam na rano. Dolgo ne pomaga ... Pa vendar ...“

Poslovila sta se. Vsak mesec enkrat, dvakrat, se sestaneta za take pogovore …

TOVARIŠ378

378 Domači prijatelj 1912, 5 (1. maj). 154–157. Rokopis ni ohranjen. V hrvaškem prevodu (U rudniku) objavljeno v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 14–20.

Pusto in tuje nebo je slonelo nad krajem. Skozi sive oblake je prodirala čemerna mesečna svetloba ranega jutra. Vsa okna teh malih, lesenih, predmestnih hiš so se svetila. Stopil je čez prag in zaloputnil vrata za seboj. Ulica je bila blatna. In ko je tako šel po dolgi, dolgočasni ulici so se odpirala vrata na desno in na levo in črne molčeče postave so stopale na cesto. Pred njim so šli in za njim, posamič in v gručah, a vsi molčeči, temni, kakor zlovoljni. Vsi so šli na eno stran, kjer se je pred mestom razprostirala črna, razrita, žalostna ravan, po kteri so stale čudne stavbe, stolpi in dimniki. Pusta, pridušena svetloba je ždela nad krajem, dim se je valil od nekod in se leno vlekel nizko nad zemljo. Nekje je zapiskala parna piščal, rezko in ostro kakor strog ukaz. Hitrejše so se začele premikati črne sence pred njim in tudi on je pospešil korak. Zasmrdelo je po premogu, črno se je svetila vlažna cesta.

Kakor mravljinci so se zbirali ljudje pred širokim vhodom. Daleč na desno in levo je segala lesena ograja v mračno, vlažno in pusto polutemo. Nekje so ropotali stroji, črno poslopje je požiralo ljudi pred njim. Mrmranje je šumelo pritajeno in zamolklo nad njimi. Železni krampi so zacinkali ob pod, lučke so se vkresnile kakor slabotni utrinki. Kolo je zacvililo, vrvi so zaškripale in po petnajst, po dvajset njih se je vdiralo v zemljo. V ozka, črna, molčeča žrela so padali globoko.

Tudi na njega je prišla vrsta. Molče je stopil v zibajoč koš. In zopet mu je zastalo par hipov srce, ko so se brezglasno pogrezali v črno zemljo. Ni se mogel odvaditi temne, čudne groze. Par bledih obrazov je pogledalo vanj, ko je nehote vzdihnil. Tudi oni, tudi oni niso bili rojeni za temo, tudi na njihovih rokah so žulji še mladi. Kdo ve o kakšnih bleščečih gradovih so sanjali, a zdaj iščejo kruh globoko pod zemljo v črni temi daleč od sonca in veselja.

,,Greenboys!“ se je zasmejal nekdo, ko so prispeli na dno in izstopili. Močan je bil, širokopleč in vesel. Videlo se mu je, da je zrastel v delu in da se ničesar ne boji, da je pogumen in še zdrav in poln zaupanja v sebe in svojo moč in svojo bodočnost.

Pogledalo ga je par nevoščljivih upadlih, zardelih oči. Komaj trenotek je zastala noga, ko so šli mimo njega, potem so se razlezli po luknjah na vse strani. Skomignil je z ramami in tudi njega je vzela tema. Tone je ostal sam. Dal je znak in koš se je vzdigoval kvišku. Komaj slišno je cvilila vrv. Obrnil se je v stran, par korakov je šel po širokem glavnem hodniku, potem se je sklonil in se zaril po ozkem nizkem rovu v črno zemljo. Tristo metrov ali še dlje je lezel sključen med vlažnim skalovjem naprej in naprej. Črne premogove žile so posvetile včasih med zemljo in se hitro zgubile v skalah. Vse telo ga je bolelo, ko je prispel na konec, kjer se je rov razširil v prostorno votlino.

Tukaj je delal. Tukaj je bil sam čist, črn premog nad njim in pod njim in na vse strani. Slabotno je brlela rumena rudniška lučka, strašna tišina se je zgostila tu v žalosten, pretresljiv in preteč molk. Vzel je cepin izza pasa in zamahnil, da se je odkrhnila črna skala od črne stene. Čudno in votlo je zadonelo. Zopet mu je zadrhtelo srce. Ni bil vajen tega dela, take strašne smrtne samote, take črne grozeče teme. In vselej vsak dan je moral znova premagati prvi strah, ukrotiti bojazljivo dušo in odtrgati misli od nedosegljivih želja in svetlih spominov. Kakor mravlja v zemlji in še bolj je bil zapuščen, izobčen iz življenja, izgnan od ljudi in sreče.

Petindvajset lepih let je preživel doma. Tudi ne brez skrbi, tudi ne brez truda, ampak sonce je videl od zore do mraka. In njegove roke so bile brez žuljev, njegov obraz ni bil nikdar umazan, obleka je bila čista. Zdaj se je črn prah vzdigal izpod vsakega njegovega udarca, padal na potno čelo, na razgaljene vroče prsi in napolnjeval težki zrak, da je bilo dihanje mučno in zoprno.

Telo mu je oslabelo od dolgega pomanjkanja. Skoro celo leto je bil brez dela in potikal se je po Ameriki kakor zgubljen pes. Rosa je padala nanj, kajti redkokdaj je spal pod varno streho in redkokdaj je vedel zjutraj, če bo zvečer večerjal. Brez dela si in kakor spomladanski sneg ti skopni zadnji denar v žepu. Obleka se trga čudovito hitro, čevlji so prehojeni, perilo umazano, klobuk zmečkan. In v par tednih izgledaš kakor berač in potepuh in še bolj se odmakne mogočnost novega zaslužka, novega dela. Kakor preganjena zver drviš mimo ljudi in nihče te ne pogleda, nihče ti ne pomaga. Toliko strašno ljudstva je povsod, kamor se obrneš, nikjer ni mesta zate, nikjer sklede. Iz kraja v kraj se preganjaš, loviš srečo, za koščkom kruha drviš in nikjer ne najdeš počitka in usmiljenja. Ne veš, ali si še človek ali nisi. Kakor navit stroj se zdiš sam sebi, ki hiti, hiti, hiti in ne ve kam, ne ve zakaj. In samo včasih se zmisliš nase, spomniš se na davno pozabljen dan, ki ti je bil dober in lep, spomniš se nekakih davnih sanj o sreči. A ti si lačen in raztrgan, ponižan in poteptan. Kos kruha bi rad, en suh kot, da se stisneš in naspiš v toplem brez strahu. In tvoje srce zakriči od strašne bolečine: Vrgel bi se na tla in bi jokal in se zvijal, kakor otrok. Pa niti tega ne utegneš, ulica se razteza pred teboj brez kraja in konca in ti drviš po nji truden do smrti, drviš, da bi prehitel druge, ki so tudi lačni kakor ti in iščejo kruha in zaslužka.

Kakor stroj se je vzdigovala roka, cepin je padal na črne grude in neprenehoma so odmevali udarci v večno temo.

Šele par dni dela tukaj. Le ne omagati, le hitro, le brez prestanka. Zaslužiti je treba, zaslužiti za jutri, zaslužiti za obleko, zaslužiti za dolg, ki ga je tvegal redek usmiljen človek nate, tujega potepuha in raztrganca.

Že pred letom je delal par mescev v premogokopih. Drugje, v drugem kraju, a enakem temu, kakor kaplja kaplji. Tudi tam so se zarili človeški krti v črno zemljo in so kopali in delali ponoči in podnevu. Kakor črn roj jih je bil, kadar so zlezli zvečer ali zjutraj na božji svet. Tam je imel par prijateljev in veselejši je bil še, pogumnejši. Samo za par tednov bom vzel cepin v roke, si je mislil in potem nikdar nikoli več. Takrat ta črni, trdi, krvavo zasluženi kruh še ni bil milost zanj.

Na stotine jih je bilo v roveh in je počilo nekje doli v zemlji in se je zakrohotalo prestrašno, da so se stisnile zemeljske plasti in so se sesule luknje, ki so jih zvrtali ljudje v zemeljsko osrčje. In vsi, ki so bili doli, so umrli strašno, žarečo in črno in krvavo smrt. Nekaj ožganih trupel so rešili poznejše iz zemlje, večina njih pa je ostala za večno v roveh. Kdo ima čas v Ameriki brigati se za mrtva trupla. Teden dni še so nosili človeške ostanke iz rovov in jih prepeljevali na pokopališče, kar se je poznejše našlo je ostalo doli. Kdor je naletel na mrtvo telo ali na odtrgano roko, nogo, je izdolbel v rovu na strani luknjo, spravil notri kar je našel in zazidal s premogom ali kamenjem. Ni bilo kdaj tratiti čas s takimi rečmi. Nihče ti ni povrnil ničesar, če si znosil uboge kosce človeka, odtrgane in zdrobljene ude davnega tovariša na zlato sonce. In ti končno nisi grobokop. Enemu bi storil prijaznost, ali dvema, trema, desetim?! Kdo ve, koliko človeških kosti se je nabralo v desetih, dvajsetih, petdesetih letih v amerikanskih rudnikih, ko so tam ljudje tako v nič, cenejši ko živina. Vsako leto se zgodi tisoče nesreč in stotisoč, nima jim števila. Kdo jih zapisuje! Kaj veš ti, ki si se izkrcal pred štirinajstimi dnevi iz evropske ladje in prideš v premogokop ali rudnik, ali v tovarno, ali v kanal, kaj veš, kdo in koliko jih je poginilo na tvojem mestu, kdo je lani tu zadnjikrat izdihnil ali predlani; kje se zdaj potika, komur so vzeli cepin iz oslabelih rok in ga dali tebi, ki si še močan in še mlad. Ej, prvič se malo zganeš, ko pomendra življenje soseda pred tvojimi očmi, drugič in tretjič že manj, v desetič misliš le: dobro da nisem jaz na vrsti! In ogibaš se, klanjaš, letiš, loviš in vsak trenotek si pripravljen na vse. Do smrti si truden in se ne oddahneš nikoli, nikoli ne miruješ. Nekaj se podi za teboj, neka prokleta, grozna, odurna sila in te peha dalje dalje. Nekdo se igra s teboj in s tisoči tebi enakih. In za par centov te vržejo v gorje in obup in v lakoto in v smrt. Drugi nad teboj so lačni zlata, ti bi bil rad kruha sit. In ga nisi. Nisi nikoli varen, nimaš nobenega mirnega dneva. In nikoli ne smeš opešati, ne smeš biti bolan in ne star in ne slab, sivi lasje so poguba in bolezen je propast. Še naspati se ne upaš brez skrbi. Lahko se zgodi, da spiš mirno in sanjaš nekaj lepega, a med tem se pritepe od nekod močnejši od tebe, svežejši, mlajši, spretnejši. In že ti je vzel delo iz rok, že ti je vzel kruh za jutri. Pazi! Težko boš našel odprto špranjo, skozi katero se preriješ spet h kruhu vsakdanjemu, težko boš našel malo prostora, da se stisneš med ljudi, ki bodo seli k mizi.

Cepin poje globoko pod zemljo, v črni premog kreše iskre. In roka zamahuje brez prestanka.

Utrujen si oddahne rudokop. Ne more se več s cepinom. Treba bo z dinamitom. In zvrta luknjo, nasuje strelivo, položi vrvico, prižge in zbeži nazaj v rov. Butne z glavo ob kamen, odrgne si hrbet ob skali. Kolena se tresejo, a on hitro, hitro beži globoko, ponižno sklonjen k tlom. Rumena lučka meče slabotno svetlobo par kratkih metrov pred njega, za njim se strinja tema s temo. Zadihan, truden, moker od silnega napora, s hropečimi prsi pade na kolena. Srce tolče, v sencih vre razpenjena kri, v očeh nekaj skeli in peče, v ušesih šumi lastno hropenje, udarci prenapetih žil, trzaji drhtečih živcev. Še par sekund, potem zagrmi nekaj za njim v zemlji, nekaj butne od zadaj, gost zrak se privali. Malo si še odpočije premogokop, potem se vrača počasnejše, še bolj zgrbljen nazaj, truden, potreben počitka in vendar radoveden, v pričakovanju.

Stena se je odkrhnila. Velik kup črnega leskečega premoga se je nasul v votlino, da je skoraj vsa zadelana. Dober uspeh je, zelo dober. In na vse strani ogleduje, ceni. Tam na levo je kakor majhna odprtina v stran. Čudno. Star rov morda. In premogokop odvali par velikih grud, odkoplje zdrobljen premog in počisti prostor tam okoli.

In zdaj se zdrzne. Čuti kako mu pobledi vroč obraz pod črnim prahom, lasje se naježe pod kapo, čuden mraz spreleti hrbet. Nekaj črnih cunj je zamešano v premogu. Ne bi hotel in vendar brska dalje, išče. Ve, da bo videl nekaj strašnega in vendar ne more bežati. Kakor priklenjen je. Uklet. In odgrinja plasti. Ubogo raztrgano telo leži med črnim premogom. Strašna črna glava se zarezi vanj. Beli zobje se zasmejejo iz razbitega črnega obličja.

Glej, tako boš tudi ti umrl! Tako boš tudi ti končal! Glej, tako boš izginil! Ne boj se, tovariš! Ne boj se!

Zagledal se je premogokop v tovariša, v uboge, strte ostanke njegove in razjokal se je bridko. O, ne nad njim, nad davnim tovarišem, nad seboj, nad seboj se je zjokal. Tovariš je že prestal, ampak on, kaj bo z njim, kaj ga čaka?! Kdaj bo segla koščena roka iz črnih sten in ga bo zadušila?! Kdaj bo zabliščala večna tema v peklenskem blisku in ga bo sežgala in raztrgala?!

Tovariš, tudi jaz bom tako umrl, tudi jaz!

In je pobral uboge kosti, uboge cunje, razbito glavo, strte ude in jih je položil nazaj v odprtino.

Ti si na levi, jaz bom delal na desni, tovariš. Polni so amerikanski rovi naših grobov, prepolni, tovariš!

PISMO O MALI MIRICI379

379 Domači prijatelj 1912, 6 (1. junij) 187–192. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 76–85, v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 227–235, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 227–236 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 220–228. Pod naslovom Pismo Zdenki Haskovi objavljeno v: Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 104–112.

Draga Zdenka!

Že dolgo ti nisem pisala. Dela imam mnogo. In človek je v takih časih nekako raztresen, nemiren, raztrgan na sto strani, razdeljen med sto dolžnosti. Vedno hitiš; hitiš in življenje se ti nekako čudno odmika. Ti si in vendar nisi ti. Premalo je časa za odpočitek, a odpočitek je potreben, da se zave človek sam sebe, da je doma v sebi in svoji duši. Takega počitka mi manjka, brezdelnosti, ki je praznik duše in srca v hitrici življenja. Veš, štirinajst dni bi hotela nekje biti daleč proč od ljudi, od vsakdanjih skrbi in vsakdanjega dela. Ležala bi nekje na soncu in gledala čez tuj kraj, v visoke gore ali na jezero, na zeleno dolino, na morje, na kaj lepega. In ničesar ne bi čitala, nobene knjige, nobenega časnika, z nobenim se ne bi pogovarjala. Sama bi bila in vse drugo bi bilo daleč: tramvaji in gledišče in pisalna miza, kinematografi, zabave in delo. Celo otroci, čeprav jih imam zelo rada.

Spočiti bi se hotela od nemira in od ljudi. Sama bi hotela biti in s teboj. Ti edina me ne bi motila, ti moja ljuba prijateljica, ki te nisem videla že tako dolgo. Ti si mir. Karkoli rečeš, se mi zdi, da sem rekla sama. Kadar molčiš, se tudi meni zdi lepo molčati; kadar se smeješ, sem tudi jaz vesela. Ti se žalostiš z menoj, z menoj se raduješ. Sestra si moja. Prijetna si mi. Kadar sem nesrečna, se mi stoži, da si daleč. Vedno se mi toži, da si daleč. Nihče me ne zna potolažiti tako kakor ti, kadar sem žalostna, nihče se ne veseli moje sreče kakor ti, samo pred teboj se lahko smejem tako otroško. Ni vsako prijateljstvo dobro za človeka. Tudi najprisrčnejše, najtoplejše prijateljstvo nam zna biti v škodo, kvari nas, zapeljuje. Tvoje prijateljstvo pa je zame povzdiga duše. Boljša sem, kadar mislim nate. In navadila sem se, da ne mislim več, kaj je dobro, kaj je zlo, ampak se le vprašam, kaj boš rekla ti. In kar mi je neugodno zaupati tebi, poveriti tebi, to vem, da je madež na mojem bitju, rja na mojem značaju in moji duši.

Malo se vidiva in malo ti pišem. Leto preide in ne vidim te, mesec mine in nisem ti odpisala na lepa, dobra pisma. Kolikokrat sem bila srečna, kolikokrat žalostna in se nisem dotaknila tišine, ki je med teboj in menoj. In vendar sem s teboj neštetokrat, sestra moja. Ni ga dneva, da ne mislim nate. Preide lep in zadovoljen, z delom blagoslovljen dan in meni je žal zvečer, da ne morem posedeti malo s teboj in ti pripovedovati o njem. Čitam kaj lepega, vidim dobro sliko in se zmislim, da bi se tudi ti razveselila nad knjigo in pokrajino. Kadar sem nagla in nepravična z otroki, trpim, da te ni in nimam nikogar, komur bi se izpovedala. Manjkaš mi. In se spominjam, kako je bilo vse lepše tista leta, ko sva se videli vsak dan. Vsako lepoto, ki se je zbudila na dnu mojega srca, si priklicala na dan s svojim ljubeznivim bitjem. In karala si me, svetovala si mi in vse je bilo prav in resnično, karkoli si govorila.

Tako sem bila odkritosrčna prej, v rokah, na odprtih dlaneh sem nosila svoje srce in svojo dušo. Zdaj pa molčim, mnogo molčim. In zdi se mi, da sem zato taka, ker nisem s teboj.

Zdi se mi kakor krivica storjena tebi, da molčim in ti ne pišem, da ti ne pišem nič o sebi in svojem življenju. Moji otroci rastejo in ti jih skoraj nič ne poznaš, ker ti tako malo pišem o njih. O naši najmlajši, o Miri, ne veš ničesar. In vendar je stara že devet mesecev. Že mi raste iz rok in naenkrat bo velika, samostojna in nič več moja.

Mira – zdi se mi, da je to ime lepo in da je dobro izbrano za našo tretjo, najmlajšo punčko. Mirna je, vesela, jasna. Kakor naslikana beba v prodajalničnem oknu, taka je. Žive barve ima, modre oči, rdeče ustnice in rožnata lica. Okrogla je in sladka, kadar jo vzame človek v roke.

Veselo je in prijetno, če je majhen otrok v hiši. Tako ljubezniv, tih, priden in vesel otrok, kakor je naša Mirica. Ponoči spi sama v moji sobi na divanu in še nikoli nas ni zbudila z jokom. Ob pol sedmih ali zdaj ob šestih, ko prvi tramvaji zadrdrajo in zazvone na ulici, grem ponjo in jo vzamem k sebi. Pogleda in se zasmeje. Ganljivo je, da so majhni otroci tako veseli in nasmehljivi. Nadojim jo in poljubljam in stiskam jo k sebi in v prsih se mi topi srce od ljubezni. Mala, ljubezniva Mirica! Mala, ljubezniva Mirica!

Vlada vstane in jo pride gledat k meni in Pikica se zbudi, skoči s posteljice in bosa pricaplja k nam in vse se poljubljamo in smejemo in veselimo. Iz kopalnice pride Vlado in vzdigne Mirico k sebi. Za brado ga prijema in golči kakor golobček.

Majhni otroci so kakor ptički; mehko je to, drobno in čivka, čivka, da bi ga človek samo stiskal. Kakšne sladke rokice, kakšne zlate, drobcene, prisrčkane nožice, smešno majhni, ljubki prstki! In oči, take vesele, jasne, smejoče se oči, kakor bi sonce sijalo v dušo. In ljubeznivo je to, dobro, prikupljivo! Meni je žal, da raste. Tako hitro gredo dnevi. Toliko prostora ima še ta ljubezniva, mehka in topla stvarca v naših rokah kakor prisrčkana, belo rožnata kepica leži v naročju – naše, moje! Ljubeznivo, edino – ne rasti, ostani moje, v mojih rokah ostani, na mojih prsih ostani, kdo ve, kaj pripravlja življenje zate!

Draga Zdenka, otroci niso dolgo naši. Postavi se na noge in steče proč k drugim, v svet, v življenje. Vlada je že velika, rastline nabira za herbarij in vsa mesta Balkanskega polotoka pozna in vse stare egiptovske, grške, rimske in germanske bogove bolje kakor jaz. In samosvoja je že in le včasih se še zmislim, da je bila majhna, majcena kakor Mirica zdaj. In Pikica, ki je tako priliznjena, samo objemanje in sama prikupljivost, tudi ta je že velika. Lep, nov rdeč klobuček ima, ki se prelepo poda njenemu zagorelemu licu, temnim, toplim očem, kovrčastim,380 380 kovrčast – hrv. kodrast. zlato kostanjevim lasem. In novo oblekico ima, nove čeveljčke. In kadar gre po ulici pred menoj, se čudim, kako je velika; nekaj me stisne za srce, hotela bi zaustaviti čas, da ne bi hitel tako neznansko hitro.

In Mirica, celo Mirica raste hitro hitro. Kakor da so mi jo včeraj prvič položili v roke, se mi zdi – pa je že devet mesecev. Smeje se, hihoče, vse nas pozna. In že se trga od mene tudi ona. Veš, ko sem ji prvikrat dala tujo jed namesto svojih prsi, sem se zjokala. Prej je bila vsa moja, vsa, vsa, kolikor je je bilo. Vsa ta mehka, sladka težina v roki, vse je bilo moje. Celo telesce, mala dražestna pest, mehka, žametasto gladka ličeca, debele, okrogle, ljubeznivo majhne nogice. Cela stvarca od mene, moja. Celo to malo ginljivo bitje je bilo moje, edino moje. Zraslo je iz mojega telesa kakor roža iz zemlje, s svojimi prsmi sem ga hranila in kadar je bilo lačno, je stezalo po meni svoje ročice. Jaz sem mu bila vir in pogoj življenja.

O, sladka usteca, tako majhna, rožnata, kako so se prisesala k mojim prsim, kako se je glavica pritisnila k meni, kako mi je zaupljivo in vdano ležalo celo to malo bitje na rokah. Presladka toplina me je grela iz malega, mehkega telesca in mi mila in opojna prodirala v srce. In neko čisto veselje, nebeška sreča mi je pela v duši. Ah, vseeno, kakšen dan je bil. Če je bil vesel dan, sem bila še bolj vesela, trikrat srečna, kadar sem se naginjala nad svojim otrokom in mu dajala lastno silo, lastno mladost, zdravje, lastno telo v hrano. In če sem bila žalostna, se je raztopila moja otožnost, kadar so se mi zasmejale jasne oči mojega deteta v dušo.

Draga Zdenka! Tako malo sem ti pisala o Mirici. Da je zdrava, okrogla, dobrovoljna in mila. Pa kaj je to, to ni nič. Rada bi ti dala malo njenega smeha, njenega srebrnega smeha, ki je tako radosten kakor cingljanje kraguljčkov lepega zimskega dne. Veš, njena ličeca, njene rokice so mehke kakor rožni lističi in diše po vijolicah in šmarnicah. Njene oči so iskrice majhne, ljubeznive dušice, ki je je še sama milota. In kakor predražestna igračica maha z rokami, s šegavo nerodnostjo sega po stvareh in gleda te modro in resno, kakor bi premišljevala kdo si ga vedi kako važne reči.

Veš, v nedeljo popoldne sem sama doma z njo. In to je najlepši čas. Vsi drugi odidejo na sprehod in v stanovanju sva sami; jaz in Mirica. Na divanu sediva, gledava se, pogovarjava se in tri ure preidejo hitro, hitro. Opazujem jo in se čudim, kako mikavno se spreminja njen obrazek. Gledam, kako ljubezniv je otrok v vseh svojih pozah. In grozno zavidam slikarjem, da znajo risati in slikati, a moji nerodni prsti ne znajo ničesar. Jaz bi slikala samo otroke, vse tri svoje hčerke bi slikala kar vedno, vedno. In vsaka slika bi bila drugačna. In risala bi vse te mehke in tako nedolžne črte otroškega telesca, sladko harmonijo vsake kretnje, ljubeznivo lepoto prvega človeškega procvita. Tako bogat je vsak dan in preide, umre, ugasne. Strašno je to. Potopi se v večnost in tako majhno sled začrta v naš slabi človeški spomin. Kakšna je bila Vladka, ko je bila stara mesec dni, pol leta, leto dni? Bože, jaz ne vem več. Tudi ona je bila mila, ljubezniva. Nekaka pobledela, sladka podoba mi spi v duši o njej, ali zastonj oživljam spomin, podoba je zasuta v srcu. Rada bi se natanko spomnila vsega, hotela bi še enkrat okusiti tiste ginljive trenotke, ko mi je prvikrat sama brez opore stekla iz rok, ko me je poklicala, ko me je objela. Zamižim, ali male, drobne Vladice ni več. Pameten dekliški obraz me gleda, modre oči, ki se jim pozna, da so prebrale že mnogo pravljic, da že gledajo življenje s prvim, še otroškim spoznanjem. Mala licejka stoji pred menoj, ali tistega lepega, zlatolasega deteta izpred desetih let ne morem več privabiti nazaj v dušo iz večno pretekle preteklosti, niti za trenotek ne. – In druga, naša Pikica, naša Mara. Dolgo ne bo več Pikica, dolgo ne. Skoro za šolo je že visoka. In včeraj, se mi zdi, smo jo vozili v vozičku v park. Ona ima temne oči in kakor črne češnje so bile sladke njene oči, ko je bila majhna. Zdaj so že zasanjane, zamišljene nekam, sentimentalne. Zastonj se spominjam. Mnogokrat sto dnij je umrlo in zapustilo samo neko nejasno, čudno sladko, čudno otožno melodijo v duši.

In hitim k Mirici in jo vzdignem k sebi in jo gledam, gledam. Samo sedanjost je naša, samo sedanjost je živa. Ne smem je zamuditi, ne smem. Otroci, pridite k meni. Ti, Vlada, ti moja pametna, pridna! Dobra si in ljubim te iz dna srca. Nestrpna sem, nagla sem s teboj, saj si še otrok, in hočem, da ne bi delala napak, da bi bila pametnejša od mene, bolj točna, marljiva in natančna. Neumno je to. Ali ti si dobra in mnogokrat se zbudim v tihi noči in mislim nate in te gledam tako od daleč in se zavem, da si dobra in pridna in pametna. Moje srce se napolni s ponosom in ljubeznijo. Ti moja najstarejša, ti mala mamica svojih sester, dobra si in jaz se veselim nad teboj. Res, pride dan, pride sto majhnih dolžnosti, sto majhnih skrbi, cela jata majhnih neprijetnosti vsakdanjega življenja. In tvoja mama je nestrpljiva 381 381 nestrpljiva – hrv. nestrpna. in če ti kaj zagrešiš, se jezi več, kakor je treba, kara bolj, kakor zaslužiš. Tako smo smešni ljudje, sami si kvarimo lepoto in srečo, na sto malenkosti razdrobimo in zgubimo dan, namesto da bi zložili trenotke v skladno celoto.

Na divanu sedim, Mirica leži v mojem naročju, na levi stoji Vlada, vitka, v zadnjem cvetju svoje otroške dobe, Pikica se z desne naslanja name, še celo dete, že zbujena, ali še pred življenjem, še pred šolo.

In milo se mi stori. Otroci, koliko zgubljenih ur, koliko potratenih trenutkov, koliko zamujene sreče! Otroci moji, samo sedanjost je živa, samo sedanjost je življenje. Preteklost – bled spomin, prihodnost – sanje, ki se spreminjajo kakor daljni oblaki na visokem nebu.

Draga moja prijateljica, draga moja Zdenka! Ne morem ti povedati, kolikokrat tako sedim in gledam svoje otroke in se bojim za trenutke, ki prihajajo in odhajajo kakor voda v reki. Moje srce bi hotelo zaustaviti čas, dvakrat užiti uro, dvakrat izpiti srečo. Ampak dan hiti in že je dolga vrsta lepih let za menoj.

„Mirica, sestrica!“ pravi Pikica, vzame malo kakor svojo božično bebo in jo nese v naslanjač pa ji da svojega medveda, korale, škatulje in vse, kar ima. Včasih jo malo prevrne, ampak Mirica je potrpežljiva in počaka brez joka, da jo nerodna sestra spet poravna in dobro prisloni v kot naslanjača. „No, no, srček, no, no!“ jo tolaži Pika in jo mečka v pravo pologo. Kakor z živo punčko se igra z njo in kakor živa punčka tako dobrovoljna je Mirica in se ne joka za vsako reč, le včasih, če jo sestrica vendarle malo preneusmiljeno stisne in pocukne, se usujejo iz svetlih, veselih očesc debele, razžaljene solze. Potem pritečem jaz, malo posvarim, malo pogladim in stvar je v redu.

Zadnjič sem se zamudila po opravkih in Mirica je postala lačna in nestrpna. Pikica in Marica, naša služkinja, sta jo mirili.

„Dajte ji vi, ko mame ni!“ se odloči Pika.

Marica ne razume pa dalje prigovarja Mirici, naj še malo počaka: „Doći će mama, miljeno zlatno!“382 382 Doći će mama, miljeno zlatno! – hrv. Prišla bo mama, ljubo zlato!

Ali „miljeno zlatno “ se vse bolj žalosti in razjoka se užaljeno.

„Pa zakaj ste taki, če sem vam rekla!“ se razjezi.

Pikica, skoči k Marici in ji začne odpenjati bluzo na bujnih prsih. In nikakor noče verjeti, da nima Marica nič, niti kapljice mleka za Mirico, in nikakor ne razume, zakaj se Marica smeje in smeje.

Vidiš, draga Zdenka, vsak dan prinaša in odnaša polne roke takih malih dogodbic in dogodkov. Mirica se prevrne in se udari in joka. A pozna se na joku, da joka iz užaljenosti in začudenja in ne toliko zaradi bolečine. Ne razume nikakor, sirotica mala, da ji more storiti kdo kaj žalega, ko je tako dobra in mila. Potem jo moram vzeti v roke in tolažiti in šele, ko čuti, da jo imam rada, jako rada, potem se le umiri in postane dobre volje.

Nekaj posebno lepega je gledati, kako se ljubijo naši otroci med seboj. Vsaka dobra in mehka beseda, ki pade med njimi, odzvanja v materinem srcu v presladkem odmevu. In tudi svojega moža nikdar ne ljubim plemeniteje, z večjo vdanostjo, kakor kadar se igra z otroki, kadar se nagne nad male kodraste glavice in jih boža in poljublja. Čista radost se razcvete v našem srcu kakor čudovita rajska roža in kakor srebrn studenec se razlije milina v naše duše.

Vidiš, ni res, kar sem ti pisala zadnjič, pred mesecem: da je moje življenje pusto in enakomerno. Ni res. Nehvaležniki smo ljudje. Pride črn čas, prazna ura in vse okrog nas se pogrezne v sivo, pusto, prazno meglo. Ena sama želja se nam ne izpolni in pozabimo na onih devetindevetdeset, ki so se nam izpolnile. V takem času spoznanja, vidiš, pogledam kakor danes smehljaje se na svojo desno stran. Tam stoji ena moja izpolnjena želja. Dolgoletna želja mojih otroških let. Komaj sem se namreč naučila, ko sem bila majhna, abecede, sem začela čitati z nenasitljivo gorečnostjo. In gotovo deset let sem si vroče želela dobiti, ko odrastem, službo v knjigarni, kjer bi imela cel dan posla s knjigami in bi zvečer lahko brala vedno kaj zanimivega, tisto, kar bi si sama izbrala, ne pa, kakor sem v sili z osmimi leti brala cerkveno zgodovino in s štirinajstimi stenografske zapisnike deželnega zbora Vojvodine kranjske od leta 1848 naprej ... Zdaj stoje v moji sobi tri velike omare, visoke skoro do stropa, polne knjig, in po vseh mizah in po stolih mi leže knjige in niti čitati jih ne morem sproti, toliko jih dobivam. In vendar sem tolikokrat nezadovoljna in se čutim nesrečno, čeprav mi stoji ena mojih najbolj gorečih želja tako imenitno izpolnjena v sobi ...

Taki smo ljudje.

Vendar je res, da bi imela jako rada štirinajst svobodnih dni, štirinajst dni samote, tišine in tvoje blagodejne, mile in indiskretne družbe. Štirinajst dni zbranosti, da se spomnim nase, da se nemoteno zavem sebe in svojega življenja.

Pozdravljam Te od srca in piši mi!

SMRT MALEGA JOVANA383

383 Domači prijatelj 1913, 1 (1. januar). 8–14. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Smrt malého Jovana) Moravsko–slezský denik (Ostrava) 29/1926, št. 54, str. 7–8, št. 55, str. 9–10. V hrvaškem prevodu (Smrt maloga Jovana) je izšlo v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 85–92.

Grdo, megleno jutro pozne jeseni je sililo skozi mala okenca v kočo. Mali Jovan se je prebudil. Od nekje iz daljave se je čulo zamolklo grmenje, votlo, zategnjeno kakor daljni grom v letu pred nevihto.

Ko se je prvikrat napolnil kraj s tem posebnim jeznim in močnim grmenjem, so se zabliskale oči Jovine matere v nekem ponosnem in zadovoljnem svitu. Z obema rokama ga je objela in pritisnila nase, tako močno, da ga je skoraj zabolelo.

„Naši so to, sinko, naši!“ je kliknila vroče. “Maščevali ti bodo očeta! Bog naj jih blagoslovi !“

Moral je poklekniti poleg nje in skupaj sta molila za zmago onih gori, ki so prihajali čez hribe, da osvojijo in oslobodijo njih tu v teh dolinah, ki so jadni in siromašni živeli pod kruto pestjo neusmiljenih agov in begov, prezirani, zmerjani, gonjeni kakor divja zver po gozdovih.

Če bi bilo šlo po njegovem, bi jim bil kar precej odšel nasproti, ko je prvikrat zabobnela jeka njihovih pušk in topov čez daljno plan. Ali mati ni pustila, da bi govoril o tem. Ne bi ga poznali od daleč, da je njih in ustrelili bi ga. In če ga ne bi oni, bi ga gotovo Turki, če ga ugledajo. Potrpeti je treba, počakali, da bodo prišli čez hribe v njihovo vas.

Dva dni že nista šla z materjo iz hiše. Še do soseda ne, a kam li doli v vas, kjer je bilo toliko turških čardakov384 384 čardak – stara, lesena hiša. in kjer niti prej, davno spomladi, ni smel postajati okrog, če ni hotel, da so ga napodili oni zs fezi. Še je bilo nekaj koruze v koči in v drugem kotu koče je stala koza, ki jé dajala malo mleka zanj in za mater. Hleva niso imeli in tudi kuhinja ni bila posebej kakor drugod pri turških bogatinih. Bog, da je bila streha nad glavo.

Jovan je bil sicer strašno radoveden. Parkrat se je zmuzal na vrt. Neizrečensko rad bi bil skočil kam k sosedu, da sliši, kaj pripovedujejo. Na jablano je bil splezal in se razgledoval okrog. Vas je bila tiha, kakor zapuščena. Nikjer ni bilo nikogar videti. Daleč tam na levo pod hribi se je kadilo, kakor oblak je leglo na polje. In včasih se je oblak zabliskal, kakor bi nekaj gorelo, zaplapolalo. Kakšna vas gori, je rekla mati. Od one strani je prihajala jezna jeka zamolklega donenja. Zalajalo je, zagrmelo, kakor bi se zrak stresel. Vse je bilo tako čudno. Srce se mu je stisnilo v prsih. Kamorkoli je uprl oči, povsod se je skrivala neka tajna groza, nekaj zlega se je prituhnilo in čakalo, prežalo, da plane.

Ko se je vrnil v kolibo, se je mati jezila nanj, da je ne uboga in ostal je pri nji. Vedno je molila in tudi njega je silila, naj moli. Čudna je bila njena molitev, tako vroče in težke besede so govorila njena usta, ponižne prošnje in zopet zaklinjanja, preteče grožnje skoro, da ga je bilo strah. Ko je prenehala, ga je vzela na kolena, kakor majhno dete, čeprav je bil star že deset let. In pripovedovala mu je, kako so Turki hudi in zlobni, kako so mu ubili očeta pa deda, materina dva brata, njegova ujca. Strica so ujeli in zaklenili v ječo in Bog ve, če je živ, ubogec. Ah, kaj oni delajo z rajo, kako jo trpinčijo, kako vse preganjajo, kako jih kličejo samo za gjaure.385 385 gjaur – nevernik, ponavadi se beseda uporablja za kristjane. Človek jih mora sovražiti, mora jih sovražiti iz celega srca. Ali zdaj bodo prišli osvoboditelji, uničili jih bodo, premagali jih bodo in maščevali bodo vse krivice, ki so jih storili. Če bi bil večji, bi poslala ona, mati, tudi njega k njim, da bi šel skupaj z njimi čez Turke. Ali on je še premajhen, preslaboten. On je sploh tako slab, sirota, tako šibek. Turki so mu ubili očeta, še ko je njega, Jovana, nosila pod srcem, zato je tako bolehen in slaboten, siromak njen mili.

Noč je padla in on je zaspal v materinem naročju.

Drug dan nikakor ni mogel prestati in izdržati. Toliko je prosjačil mater, da mu je dovolila, da gre k sosedu, bači Joži, kristjanu in revežu, kakor sta bila onadva z materjo, pogledat in vprašat, kaj se godi tam pod hribi. Oprezno se je plazil dečko ob plotu na cesto. Že je zavil okrog vogla na koncu vrta, ko ga je nekaj streslo in ukopalo na mesto, da je obstal, kakor iz kamna. Tam na sredi pota, ravno pred vhodom v Jozino dvorišče, ležal je stari, sivi gazda v blatu, prevrnjen naznak, z raztegnjenimi rokami in nogami. Obraz mu je bil pomandran, krvav, raztrgan, en umazan kos mesa, kakor pohojen od neke velikanske, peklensko hudobne noge.

Mali Jovan se je obrnil in tresoč se stekel domu.

“Turki so ga, razbojniki! Niti sivih las ne spoštujejo, zverine!“ je vzdihnila mati in zaprla vrata bolj oprezno, kakor navadno.

„Tisti, ki so mogli, pobegnili so v hribe pomagat krščanski vojski, zdaj pa se bodo maščevali hudobni krvoloki nad nami, nad starci, nad ženami in otroci.“

Sela je poleg ognjišča, objela malega Jovana in se bridko razjokala. Stiskala ga je na svoja prsi, s poljubi obsipavala njegov obraz, da je bil ves moker od njenih solza. Težko mu je bilo in jokal je tudi on. Tako zelo se je spremenila mati v zadnjih dneh. Vedno je bila tiha in molčeča, niti vesela, niti žalostna, a zdaj, kakor da je začela živeti na novo. Zdaj se smeje pa pripoveduje veselo, živo s plamtečimi očmi o nekaki prekrasni, omamljivi bodočnosti, o nekaki prelepi svobodi, ki prihaja, kakor sonce svetla in bo vse „gjaure,“ vso rajo rešila in osrečila. Potem pa spet joka, vzdihuje, drhti, boji se. Nemirna je, ne more ne stati, ne sedeti. Nekaj jo goni po mali koči iz enega kota v drugi. Na kolena pada, vzdiguje roke, klanja se globoko do zemlje, pa zopet vstaja, stopi k malemu okencu in gleda, gleda, kakor bi videla kdo ve kaj, a ne onih par suhih dreves, ki stoje tako žalostno in pusto na vrtu. Vsak čas ga potegne k sebi na kolena in mu pripoveduje o njegovemu očetu, pa o dedu, o stricu, o ujcih, kako so bili vsi močni in pogumni, pravi junaki.

Komaj je začel padati mrak, sta legla v kot na siromašni ležaj spat. Samo malo slame je bilo nastlano na ilovnata tla in pokrita s starimi koci. Uboga raja ne pozna gosposkih postelj.

Mali Jovan je hitro zaspal. Zdelo se mu je, da je tudi bobnenje prenehalo v daljni noči, tudi oni, ki so se tam v skrivnostni daljavi vojskovali, so šli utrujeni spat. Objeta sta se držala z materjo. Mehko je ležala njegova glava na njenih prsih, kakor prej davno, ko je bil še majhen. Nič ga ni bilo strah, ko je slišal njeno dihanje in čutil gorkoto njenega telesa.

Zdaj ga je prebudila siva, turobna svetloba jesenskega dneva. Vstal je in se čudil, da je sam, da ni mati ležala poleg njega, kakor zvečer, ko je zaspal. Ozrl se je po kolibi. Matere nikjer, a vrata odprta na stežaj, da se je mrzla megla valila iz vrta notri.

Stresel se je, zeblo ga je. In še ves zaspan je zaloputnil vrata, da so se zaprla.

„Mati!“ je zaklical. Tožno se mu je iztrgal glas iz prsi, da se je prestrašil samega sebe.

Ali nič se ni zganilo, vse je tiho, vse molči.

On sam je ostal v kolibi. Nobenega živega bitja ni. Tam, oni drugi kot, kjer je stala koza, je prazen. Tudi ona je izginila.

Iz daljave prihaja bobnenje, težko, preteče, polno neke strašne groze.

„Mati! Draga majko! Mila, jedina! Mati! Mati!“ Klical jo je drhteč, srce mu je vzkipelo ljubezni in bojazni. Zatrepetal je od neke strašne slutnje.

Stopil je na prag in zaklical v vrt.

Kakor zid je stala megla pred njim, siva, gosta, neprozirna.

In molčala je nema in mrtva.

Stekel je čez vrt. Ali tam, onkraj plota na cesti, je nekaj vrvelo, šumelo, čuden hrup se je gnal mimo, strašen in grozeč. Sto glasov, do zdaj nikdar slišanih, je odmevalo iz megle, mešalo se z ropotanjem vozov, z neštevilnimi koraki. Vrgel se je med grede in plezal po travi k plotu.

Moj Bog, Turki! Neizmerno mnogo Turkov! Glava pri glavi, fez pri fezu. In vsi v nekakih mondurah,386 386 mondura – uniforma. s puškami in sabljami. Prehajajo mimo, prehajajo brez prestanka. Iz megle prihajajo, gredo po cesti mimo Jovana in spet jih megla požira, kakor pošasti. Zemlja se trese od njihovih korakov in vsa megla je polna njihovega žamora,387 387 žamor – hrv. mrmranje. hrupa, ropota. Vsa cesta jih je polna, drgnejo se ob plot in že se lomijo deske. Jovan se je umaknil in plot že poka, pada. Kar čez gredo Turki, kakor voda, kakor povodenj.

Mali Jovan je stekel spet nazaj v kočo in zamahnil vrata. Nič več se ni upal klicati matere na glas. Samo šepetaje jo je dozival, v mislih, v srcu.

„Bože, majko, majčice! Kje si, kje si?! Kam si odšla? Zakaj si me pustila samega?! Da me je strah! Mati, pridi nazaj! Pridi takoj! A kaj bom jaz počel? Kaj bom delal sam? Mene je strah! Jaz se bojim! Kaj bom počel, jój, mati! Mati!“

Spreletela ga je misel, da je ne bo nikoli več videl. Da so jo morda Turki odpeljali. Ukradli so jo, odgnali, dokler je spal.

Zajokal je, vrgel se je na tla, tolkel z rokami okrog sebe, obupan, prestrašen: „Mater hočem! Mater, mater! A kje je majka, kje je?!“

Utihnil je malo in spet klical: „Mati, mati!“

Ali nihče se ni oglasil. Samo daljno bobnenje je prihajalo iz megle, samo korakanje turških vojakov po cesti.

Čeprav se je strašno bal, je vendar še enkrat odšel na vrt in iskal mater po bornih gredah. Za vsak grm je pogledal, v vsak kot. Ali nobenega sledu ni bilo po materi. Megla se je začela v višini zlatiti. Sonce je hotelo, da jo prodre in razžene. Mali Jovan se je vlekel nazaj v kolibo, že ves otrpnjen od žalosti, kakor bolan od obupa. Ulegel se je nazaj v kot na slamo, kjer sta snoči z materjo zaspala, kjer jo je čutil poleg sebe, tako živo, toplo in milo. Moj Bog, kako lepo ga je objemala, kako mu je pripovedovala, da je samo še on edini za njo na svetu, da nikogar nima razen njega, da je njena sreča, njeno sonce, njeno vse na svetu. Da bi že zdavnaj umrla od žalosti in zapuščenosti, če bi ne bilo njega. A zdaj je ni nikjer. Zdaj je izginila, pobegnila od njega. Ne, ni pobegnila, ni sama odšla. Odvlekli so jo, kdo ve kam. Odvlekli so je s silo. Potrkali so na vrata in ona je vstala in je šla pogledat, kdo je. Pa komaj je odprla vrata, so jo že zgrabili in odvlekli. On je spal in ničesar ni slišal. A mati je molčala, ni kričala, da ga ne bi prebudila, pa da ne bi še njega zagledali in tudi njega odvlekli.

Zaril se je v slamo in v tiste stare cunje in jokal, jokal.

In zaspal je tako. Zaspal je od joka, kakor majhen otrok.

Zbudil se je od glada. Lačen je bil in žejen. Vstal je in brskal po koči. Pa ko se je spomnil, da ni matere, prešlo ga je vse, glad in žeja in samo žalost je ostala, strah, da je sam.

„Joj, še vedno ni matere, še vedno ne! Pa zakaj je ni? Jaz nečem biti sam! Nečem! Nečem!“ Cepetal je z nogami in trmoglavo ponavljal besede.

Vse je molčalo.

Samo tam nekje daleč, daleč je še vedno bobnel čuden, zamolkel, grozeč grom.

Stopil je na prag. Svetel dan je bil. Na modrem, jasnem nebu je sijalo sonce, zlato in prevzetno. Kraj je bil miren in tih. Vsi glasovi so umrli, vse naokoli je bilo nekako prazno. Ves pisan se je razprostiral jesenski kraj, jasno so se črtale rjavomodre gore v dalji. Samo nad vasjo se je vzdignila neka prozorna meglica, dišalo je kakor po gorečem senu. Oprezno se je priplazil do pota.

Nikjer ni bilo nikogar. Cesta je bila blatna, zgažena, kakor zorana in raztrgana od brezštevilnih nog in od težkih vozov. Tu in tam je ležala kakšna cunja, papir, veja, kak gumb se je svetil v blatu.

Stopil je na cesto. Ogledoval se je na vse strani, ali nikjer ni bilo žive duše. Povsod tišina. Samo neki čuden dim se je vlekel čez vas, kakor da gori skrit ogenj.

Stekel je po cesti. Vse mrtvo, tiho. Cesta razrovana, na široko izgažena.

Mahnil je z očmi na ono mesto, kjer je ležal včeraj bača Jožo. Nič več ni bilo trupla tam. Plot je bil podrt. Ali tam – o Bog ! – tam na vrtu sred zelnatih glav je ležal bača Jožo, zgrbljen, kakor od daleč vržen od surovih rok. In njegova koliba se je že kadila. Na strehi so že poskakovali plamenčki.

Mali Jovan je še hitreje tekel dalje.

In tudi pri ujcu Stevu je gorelo, pri strinji Jeli tudi. Cela vas se je dimila.

„Mati! Majko!“ je zakričal deček na ves glas.

Mrzla groza ga je stisnila za srce.

Moj veliki, mogočni Bog! Tam sred vasi, zraven obzidanega studenca, stojita dva droga in gori visita dva človeka. Nataknili so ju na kol! Vsa krvava sta, zvita, strašna!

Stisnil je oči, da ne bi videl več onadva grozna, v neizmernih bolečinah izkrivljena obraza, onadva ubogi, razmesarjeni telesi. In tekel je, tekel, kakor bi ga kdo bičal.

„Mati! Oh, mati moja!“ kriči, kolikor more.

In zdaj telebne čez nekako toplo, mehko in ogromno truplo. Zatuli od groze in užasa388 388 užas – hrv. groza. .

Čez cesto je ležal konj z razdrobljeno glavo. Zraven njega prevrnjen, težko naložen voz in izpod njega gleda ogromen, brkat Turek. Beli zobje režijo pošastno in steklene oči jezno gledajo naravnost v sonce, rdeča mlaka se nabira okrog njega in iz strtih prsi še vedno curlja rdeča kri.

Mali Jovan odskoči in se zaleti v stran v neko dvorišče. Hoče, da se nekam skrije, da ne bi nič več videl.

Pred njim stoji lepa turška hiša.

Strah ga je, neizmerno ga je strah. Ne more molčati. In kakor brez uma kliče mater. Naj ga slišijo, naj ga ubijejo!

„Mati, mila moja mati, edina, draga mati!“ kriči že ves hripav.

Vse tiho.

In on se peha po stopnicah kvišku. Krasen hodnik se odpre, prelep mostovž, čarobne sobe. Po tlu mehke preproge, ob stenah razkošni minderi389 389 minder – blazina za sedenje. , svilene blazine. In neka posebna, bajna svetloba prihaja skozi pisana okna.

Pride v zadnjo sobo. Najlepša je, vse sama svila, fino vezenje, tenke zavese, pod nogami debele preproge kakor mahovina.

Tam v kotu na minderu se stiska neko živo bitje.

Deklica je to, majhna Turkinja. Vsa je v svilo oblečena, v tenke tančice zavita in joka.

Mali Jovan se opogumi.

„Kje je mati? Kje je moja mati?“ vpraša.

Mala ne odgovarja. Samo gleda ga z lepimi črnimi očmi začudeno in preplašeno. Mal Jovan se razjezi.

„Tvoji so mi jo ugrabili!“ zavikne in udari punčko po obrazu. „Tvoji Turki so mi zaklali očeta! Tvoji Turki so mi ubili deda in dva ujca ! Oh, kako sovražim vse, kar je turškega !“

In on potegne malo raz minder, pa jo suva z nogo po tleh, bije s pestjo po glavi, po ramah kamor pade.

Mala joka in stoka, vzdiguje slabotne ročice, pada po podu, vzdiga se, zvija, umika.

A nekje v bližini nekaj praskne, nekaj poči, zaplapola, treskne, zagrmi. Vsa se hiša strese, nekaj zažvižga zunaj, nekaj groznega, strašnega zatuli in krvav sij lizne skozi okna v sobo.

Kakor omamljena ostaneta otroka. In zatrepetata od divje groze. Zaletita si v objem, okleneta se z rokami, stisneta se eden k drugemu in kloneta tesno objeta na minder. Zajokata oba prežalostno, obupno, zapuščena v smrtnem strahu.

„Moj Bog! moj Bog!“ klikne Jovan.

„Alah!“ šepeče mala.

„Joj, Bože, kje je moja mati?! Kje je moja ljuba mati?!“ joka Jovan in stiska svojo glavo na ozke, slabotne grudi male turške deklice.

Bil jo je in tepel ta čas in vendar ga objemajo njene ročice kakor brata. Sovražila sta se pred hipom besno, divje, brezumno, a zdaj se topijo njuni vzdihi v en sam žalosten, obupen stok, njune se solze mešajo v en sam bridek, težek jok.

Zunaj se nekaj lomi, plamti. Kakor krvave oči gledajo mala rdeča okna na prestrašena otroka. Strašna in krasna svetloba napolnjuje sobo s svojim peklenskim sijem.

Ne upata se vstati, ne upata se ganiti. Stisnila sta se tesno objeta v kot, srečna, da ne morata biti sama v tem strahovitem trenotku, da, v tej grozoti čutita eden drugega. Jokata, objemata se, tolažita se in skupaj kličeta svoji materi v pomoč.

A zunaj, kakor da je peklo odprlo svoje prokleto žrelo. Zrak se stresa od nekega besnega grmenja, divji streli lajajo nad vasjo, bliskajo se peklensko in butajo v zidovje, vse rušeč, uničujoč. Vse se podira, lomi. Strašni glasovi rjovejo, nekaj cvili, tuli.

Vas gori. In kakor bakla se je vžgala begova hiša in plamti na vseh štirih oglih. Vse poka, zvija se, drhti, lomi se. Dim se vali, rdeči plameni ližejo po stopnicah, skačejo po podu, po stenah, silijo skozi okna, skozi vrata. Od vseh strani se podi ogenj na uboga otroka. Še enkrat se odtrgata od sebe. Še enkrat pogledajo oči okrog, noge so pripravljene na utek, ali povsod že plapolajo rdeči jeziki plamenov, že je zrak vroč in zadušljiv. In roke se spet sklenejo v objem. Pogledata si v oči, zajokata. Uboga, obupana, zapuščena otroka!

In objameta se močno, stisneta se, da skupaj udarjata njuni srci, obraz pritisneta na obraz.

En krik se trga iz dveh plašnih, otroških duš, en obup jima stiska srce. In združena, pomirjena, objeta padata skupaj v neusmiljeno, grozovito ognjeno smrt.

Vas gori in po cesti prihajajo srbski vojaki …

DOMA390

390 Domači prijatelj 1913, 2 (1. februar). 33–39. Rokopis ni ohranjen. V hrvaškem prevodu (Povratak) objavljeno v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 169–118.

Prišel je domov še ves slab in bled. Mati in žena sta ga čakali na kolodvoru. Ali ne bi ga bili spoznali, da ni sam pristopil k njima:

„Joka, jaz sem, Stevo, tvoj mož.“

„Ti?!“ je zakriknila žena, spoznala njegove oči in njegov glas in ga objela.

Popolnoma spremenjen je bil. Prej širokopleč, močan in precej obilen v obrazu in telesu, zdaj nekako manjši, droban in suh, upognjen. Prej je imel tako žive, vesele oči, zdravo rdečo bojo na licih, lep mož, še mlad, v najlepši dobi. Zdaj je bil nekako zelen, postaran in ves, ves drugačen.

„Bože moj, kakšen si!“ je zastokala mati. „Rodila sem te in te ne bi bila spoznala, sine, da naju nisi ogovoril. Ampak, samo da si živ, hvala Bogu, samo da si živ!“

Noge so se mu šibile in zjokal se je. Kakor da je otrok, tako je bil slab in mehak.

„Nikoli ne bi bil mislil, da bom še kdaj doma. Oh, kaj sem pretrpel, mati moja! Kar ne verjamem, da sem živ in da sem cel.“

„Ničesar nisi pisal. Samo od bolnišnice smo dobili pred par dnevi poročilo, da prideš, da te počakamo. Že dva dni sva tukaj v selu z vozom in volmi in čakava,“ je pripovedovala žena. „Ne jokaj, vse bo dobro.“

Neprestano so mu polzele solze po shujšanih, razoranih in rumenih licih. Ves se je tresel kakor šiba, tenka usta so se čudno raztezala. Hotel je nekaj govoriti, ali samo neko nerazločno jecljanje mu je prihajalo iz ust. Silno je bil razburjen.

„Kje si bil ranjen?“ ga je vprašala mati.

Dušilo ga je v grlu, zatemnilo se mu je pred očmi in opotekel se je.

„Slab si,“ je rekla žena, vzela majhno čutaro iz torbe in mu nastavila na usta. „Pij, da se malo okrepčaš.“

Odleglo mu je.

„Čudno,“ je dejal. „Niti enkrat mi niso prišle solze v oči, odkar sem odšel, zdaj bi se pa kar jokal kakor dojenec.“

Ženski ste ga prijeli vsaka na eni strani pod pazduho in ga peljali v selo.

„Kaj delajo deca?“ je vprašal.

„Zdravi so vsi. Mali Dušan že hodi, Marko in Stojan sta pridno pomagala povsod pri gospodarstvu. Milica in Jelica ste bili skoro vedno pri kumi Kati, ki je bolna. Težko je siroti, šest otrok v hiši, vsi majhni, samo za jesti, za delo še vse preslabo in preneumno, a mož v vojski. Ali si kaj slišal o njem, o Nikoli? Ali se bo tudi on vrnil? Dobro bi bilo, kajti kuma Kata ne bo več dolgo, že ji otekajo noge, vzelo jo bo kmalu,“ je pripovedovala žena.

„Nikola?“ je povzel on in nekaj ga je zapeklo v duši. „Dober prijatelj mi je bil. Delila sva vse, kar sva imela kakor brata. Nekatero noč sva preležala skupaj pod milim nebom, v dežju, v mrazu, mokra, vsa premrta in lačna, bedna, da je volkovom lepše. Skupaj sva marširala čez brda, čez sto gora, čez sto dola. Koliko vod sva prebredla, koliko pečin preplezala! Ne bo ga več nazaj, siromaka.“

„Ne bo ga – praviš? !“ se je zavzela žena. „Kaj pa bo z njo in otroci ? Saj ni mogoče, da so tudi njega ubili Turki, ko je bil tako močan, še za glavo višji, kakor ti, roke, kakor medvedje šake391 391 šake – hrv. šape. ...“

„Ubili so ga. Kaj je krogli mar, koga zadene, šibkega ali močnega? Zadene, pogodi, zapiči se v srce, kakor kača in človek se zvrne. Kakor snopje so padali okrog mene, kdo bi jih štel? Nekako trdnjavo smo osvajali in mrtvecev je bilo, kakor sena po košnji, na kupe je bila pokrita zemlja z njimi.“ Obstal je in zavzdihnil.

„Ali ti je slabo?“

,,Ni slabo, ampak spominjam se. Strašno je bilo, prestrašno.“

,,In Nikolo je ubilo?“

,,Ubilo. Kakor muhe so brenčale krogle. ‚Bože smiluj!‘ je zavpil in se prevrnil v znak. Pokleknil sem zraven njega. Drugi so leteli naprej, skakali čez naju dva, stopali po nama. Juriš! Juriš! je zvenelo po zraku. ‚Stevo, brate, konec je z menoj,‘ je šepetal Nikola. Jaz sem mu privzdignil glavo. ‚Brate dragi!‘ sem jecljal in tiščal roko na njegove prsi, iz katerih je tekla kri, kakor iz studenca. ‚Deca, Stevo, kaj bodo deca moja?!‘ je vzdihnil. In ves mrliški je bil njegov obraz, oči že steklene. ‚Tvoja deca, moja deca, brate, pri Bogu se zaklinjam,‘ sem rekel. In takrat se je malo nasmehnil, v smrti se je nasmehnil siromak in zaprl oči. Stresel se je in otrpnil, iz ust mu je pricurela kri in videl sem, da je mrtev. Pokrižal sem ga, skočil kvišku in tekel z drugimi naprej. Topovi so grmeli, puške pokale, krogle frčale, granate so pršile nad nama in mi smo plezali kvišku, gazili smo po krvi, po človeških telesih, preko mrtvih in ranjenih.“

„In nisi bil ranjen?“

„Nisem bil. Ni mi bilo sojeno. Potem, nazadnje sem dobil legar. Še mnogo sem doživel prej.“

„In zdaj bomo vzeli Stevine otroke k nam?“ je vprašala žena.

„Rekel sem. Zaklel sem se. In če tudi ne bi bil Nikolu ničesar obljubil ob njegovi smrtni uri, sosedje smo. Dober jim bom, kakor svojim.“

„Tudi jaz jim bom dobra,“ je rekla žena.

„Dvanajst otrok bo v hiši. Tvojih šest, njegovih šest,“ je pripomnila mati.

„Naša hiša je velika, za vse bo prostora,“ je odvrnil Stevo.

Prišli so v selo h krčmi. Tam se je Stevo odpočil in okrepčal. Skoro celo selo ga je prišlo pogledat. Spraševali so ga starci, kako je bilo v vojski, kakšne topove so imeli, kakšne puške, kako so gonili Turke. A največ je bilo žensk. Vsaka je spraševala, če ve kaj o njenem, če ga je videl, slišal o njem, če je zdrav in če ne, kdaj se bo vrnil.

Odgovarjal in pripovedoval jim je, kakor je vedel in znal. On je bil eden prvih, ki se je vrnil domov, drugi so ostali še doli v Macedoniji ali pa na jugu v Albaniji. Morebiti se bo komaj vsak tretji vrnil od vseh teh, ki so odšli močni in zdravi z doma. Ej, koliko vdov je po širni Srbiji, in koliko sirot brez očeta! Spomladi bo jok skoro v vsaki hiši, ko se bo zvedelo, koliko je ostalo po balkanskih brdih in ravnicah junakov. Malo kdo se bo vrnil zdrav in čil, nobeden več tak, več tako brezskrben, kakor je odšel. In vsako selo jih bo imelo nekaj, ki bodo brez rok ali nog, slepi ali drugače pohabljeni.

Vojska! Zmaga! Lahko se reče to, ampak kdor je okusil, kaj je to, se zgrozi, kadarkoli se spomni na strahote, ki jih je gledal s svojimi lastnimi očmi, na muke, ki jih je pretrpel, na glad in mraz in smrtno utrujenost.

„Kakor živina smo bili včasih,“ je pripovedoval Stevo. „Samo lačni, lačni. Cele tedne nismo užili nič toplega. Koruzo smo jedli surovo in bog, če smo jo imeli. Noge so nam bile krvave od hoje. Čevlji so se raztrgali po ostrem kamenju, podplati so popustili v večnem blatu, v kterem smo gazili kakor v kaši. Dež nas je pral, včasih je zmrzovalo in nismo imeli ne ene suhe krpe na sebi. Čez vode je bilo treba, po vrhu se je delal led, ali kdo je vprašal, če je voda mrzla. Naprej in čez! Kdor se je spotaknil, ga je bilo konec. Včasih smo zagazili v močvirje, do pasa smo se pogrezali in koliko jih je ostalo in se zadušilo v blatu. Naleteli smo na Turke in črno sovraštvo se nam je vzdignilo v dušah. Zaradi njih trpimo vse to! smo pomislili in drveli na nje s smrtno hrabrostjo. Naj poginejo! Naj poginejo, saj bo tudi nas konec prej ali slej. In udrihali smo, kakor zblazneli. Streljali smo s puškami in klali z bajoneti. O, bratje moji, sestre drage, strašna je ta beseda: vojska! Najhujša kletev je to, največja nesreča, najgrozovitejša kuga!“

Pripovedoval je Stevo in ljudje so ga poslušali spoštljivo in pazljivo kakor popa v cerkvi. In ko so ga gledali pred seboj strašno shujšanega, bledega in nekako črnega v obraz, z globoko udrtimi očmi, koščenimi rokami in votlim glasom, so verjeli, da je vojska res strah in groza, užas in največje zlo za človeški rod.

„In zmage, vaše zmage, kaj ni bilo to nekaj veličastnega, prelepega in ponosnega?“ je vprašal neki starec. „Kaj ni divno, da so Srbi pokazali svetu, kaj premorejo, da so strli Turka v Stari Srbiji kakor škodljiv mrčes?“

„Da, zmage so nas opojile kakor vino,“ je pritrdil Stevo. „Navdušenje je zavrelo v nas in vriskali smo od ponosa in veselja. Ampak vseeno. Drago je plačano vse to, dragi moji, drago, prijatelji. Tla so se kadila od naše vroče krvi in nastlali smo Macedonijo in Albanijo z našimi telesi čez in čez. Vsa pota so polna naših kosti, vsi klanci, vse zasede, vse doline. Ne, truden sem in bolan. Naši sinovi in vnuki bodo ponosni na naša dela, mi pa smo se napili krvi do sita. Nešteto je padlo naših in še dvakrat, še trikrat več je padlo Turkov. A vsaki, krščen in nekrščen, ima mater, ki ga ima rada, ima ženo, ima otroke. Tudi turške matere jokajo in solza je solza, kri je kri, smrt je smrt, za vsakega enaka, strašna in neusmiljena.“

Obmolknili so vsi.

„Dober človek si, Stevo,“ je rekla neka stara ženska.

„Ne vem, če sem dober. Ležal sem toliko noči v vročini brez spanja. In mnogo sem mislil. Včasih sem se prebudil in kričal sem od groze. Mislil sem, da sem še vedno tako ves krvav do kože, da se me še vedno držijo človeški možgani po obleki, da mi je še vedno obraz masten od sovražnikove krvi, da se mi prsti sprijemajo, da sem od glave do nog ves omadeževan in okopan v krvi kakor tistega jutra, ko smo se po dvodnevni bitki zopet malo streznili in si pogledali drug drugemu v obraz. Verjemite, človek je kakor pijan od neprestanega smrtnega strahu, od divje želje po slepem maščevanju, od utrujenosti in lakote. V vojski so trenotki, ko človek ni človek, ampak nekaj divjega, strašnega, živinskega. Vseeno ti je, če umira kdo poleg tebe ali ne. Danes poginja moj tovariš, kaj mi mar, jutri bo mene konec in tudi ne bom zahteval in pričakoval, da me kdo požali. Taka je vojska! In od samega obupa ubijaš, streljaš, kolješ, gaziš. Oj, doma ima človek popolnoma drugačne pojme o vojski, o slavi, o zmagah. Včasih res, se prebudi duša v tebi in žal ti je vseh. Tovarišev in sovražnika, sebe in vseh. Koliko trpimo, kako se mučimo, kako se pokončujemo, a Kristus je učil ljudi: „Ljubite se, vsi ljudje smo bratje!“ Jaz, prijatelji moji, nisem več za vojsko, strah me je vojske, a odšel sem pojoč z doma, pogumen in hraber. Nisem vedel, kaj je to, a spoznanje je bilo strašno.“

Poslovil se je od ljudi in sel z ženo in materjo na voz. Voli so potegnili in počasi so se gibala kola po ravnici.

„Siv si,“ mu je rekla žena, ki ga je opazovala s preplašenimi in sočutnimi očmi.

„Siv sem,“ je pritrdil in se odkril. V črnih laseh so se svetile sive niti, kakor srebro. Postaral se je zelo.

„Samo štiri mesece si bil z doma“ je rekla mati.

,,Deset let, dvajset let in ne štiri mesece, mati,“ je odgovoril sin. „Tako čudno mi je, kakor da se že celo večnost nisem vozil tod. Da sem bil pregnan, da sem bil na nekem drugem, strašnem svetu. Ne vem, kaj je istina,392 392 istina – resnica. kaj ne. Ni mogoče, da sem oboje doživel jaz: oni mir doma, ono lepo zadovoljno življenje ali to vojsko, ki je bila tako težka in kruta, da so bili dnevi dolgi kakor leta.“

Zadnji čas je toliko molčal, toliko razmišljal, da bi bil zdaj najrajše vse naenkrat izbruhnil iz sebe, vse te težke, čudne misli, nejasna in vendar močna čustva, ves nemir, ki ga je prevzel, odkar se je prvikrat zavedel na bolniški postelji v bolnišnici. Nikdar prej mu ni bila glava tako bistra, pamet tako delavna. Nikoli ga ni mučilo prej vprašanje: zakaj ? Zdaj pa je vse vrelo v njem, kakor da se odpirajo nova vrata, kakor da šele zdaj raste v njem spoznanje, da je človek. Človek, ki misli, ki čuti, ki sprašuje, zakaj je to in zakaj ono.

Dokler je bil v vojski, ni nikoli pomišljal, ali je prav, ali ne, če sproži puško, nasprotno ponosen je bil, da meri tako dobro. In štel je, da štel, koliko Turkov je ugonobil. Vsaj petdeset jih je lustrelil in kakih dvajset je ranil z bajonetom. Ponosen je bil na to, noben njegovih tovarišev ni bil tako spreten in srečen. Vsakega je prej pogodila sovražna krogla, on pa je ostal zdrav in čil. Kakor da ga čuva in brani neki tajen čar, tako so se ga ogibale sovražne krogle. Granate in šrapneli so padali v njegovi bližini in razmesarili neusmiljeno tovariše, njemu je samo enkrat krogla preluknjala kapo, drugega se mu ni zgodilo ničesar. Polastilo se ga je praznoverje, da mu ni namenjeno, da bi bil ranjen in večkrat se je iz gole objesti in neke otroške razposajenosti podajal brez potrebe v smrtno nevarnost. Ni bil samo pogumen, ampak že naravnost drzen in oficirji so ga hvalili in ga čislali zaradi njegove neustrašenosti in lokavosti. Dokler ni nekega dne obležal v neki grabi. Siloviti krči so mu trgali drob in izgubil je svet.

Ko se je v bolnišnici daleč proč od kraja, kjer je obležal, zavedel, je bil popolnoma spremenjen, popolnoma drug človek. Polastil se ga je čuden duševni nemir in kar mu je bilo prej v ponos, mu je prizadevalo zdaj mnogo težkih ur. Kaj je imel pravico ugonobiti toliko človeških bitij? Tudi oni, Turki, so ustvarjeni po podobi božji. In če so grešili, kaj je bil on poklican, da se maščuje? Njemu samemu niso storili krivice. Volk prizanese volku, človek pa človeku ne. Strašno je to, da ima divja zverina čustvo in ljubezen za svoje pleme, človek pa ne za človeka. Vznemirjalo ga je to in prosil je, naj pošljejo popa k njemu, da se posvetuje z njim.

„Zapovedano ti je bilo,“ je rekel pop. „Svojo dolžnost si storil. Svoji domovini si koristil.“

„Ali je Turek tudi človek?“ je prašal.

„Gotovo, tudi Turek je človek.“

„In ima dušo ?“

„Da, tudi dušo ima.“

„In kaj je domovina?“

„Domovina je zemlja, kjer smo se rodili,“ mu je razjasnil pop.

Domač kraj mu je stopil v spomin, domače selo. Da, sveta zemlja! Ampak vendar, človek, ta je še več. Človek čuti in misli, a zemlja, zemlja je mrtva.

Nikomur več se ni pohvalil, da je dober strelec. Nikomur v bolnišnici ni povedal svojih uspehov v vojski. Drugi so z iskrečimi očmi govorili o zmagah svojih polkov, njega je nekaj čudnega stiskalo v grlu. Drugi so se veselili, da pojdejo zopet nad sovražnika, ko ozdravijo, da se bodo stotero maščevali za vsako rano, za vsako bolečino. V njegovem srcu pa ni bilo ne maščevanja, ne sovraštva. Neka tuga ga je napolnjevala in neko čudno tajno kesanje.

„Zapovedano je bilo, res. Ampak vendar ..., ljudje so bili, kakor jaz, ustvarjeni po podobi božji ...“

In tisto noč, predno je potem odpotoval domov, je sklenil: „Pokoril se bom. Dolžnost moja je, da se pokorim ... Duša je duša, človek je človek.“

Počasi se je gibal voz po blatni cesti in še le proti večeru so prispeli v domačo vas.

Ko so zaškripala vrata na dvorišču, so pritekli otroci iz hiše.

„Kuma Kata je umrla,“ ste pripovedovali Milica in Jelica, deklici od deset, dvanajst let. „Pripeljale sva otroke k nam. Veš, oče, strah jih je doma pri mrtvi materi. In siromaki smo, nam je lažje.“

„Bog jih je poslal v mojo hišo, dobro ste naredili, hčerki moji!“ je rekel Stevo in se odkril. „In še enkrat se zaklinjam pred pragom svoje hiše, da jim bom, kakor da so moji rojeni otroci.“

Vstopili so v hišo.

„Deca, pozdravite še enkrat očeta, kakor se spodobi. Poljubite mu roko in zahvalite Boga, da je prišel nazaj k nam,“ je rekla gospodarjeva mati.

Marko, najstarejši petnajstleten sin, je pristopil, priklonil se, poljubil očetu roko in zaželel: ,,Dobrodošel oče! Blagoslovljena ura, ko si prišel med nas!“

In še enkrat se je priklonil in še enkrat poljubil očetu roko: „Dragi oče, mili ...“

Takrat je pogledal Stevo po sebi in zazdelo se mu je, da je krvav od glave do nog, krvav je tuje krvi, ki jo je prelil, da je ves omadeževan, da je njegova roka krvava, zaznamovana in oskrunjena. Opotekel se je, potegnil roko k sebi in vzdihnil globoko. Resen je bil njegov obraz, temen in vendar je obenem neizmerna dobrota sijala iz njegovih globoko udrtih oči.

„Otroci, moja roka je bila vsa rdeča in umazana človeške krvi. Morda sem grešil in nisem vedel. V vojski sem bil, moril sem in ubijal, a vi ste še nedolžni. Nikar mi ne poljubljajte rok. Pokoril se bom, ampak nikar ne poljubljajte moje roke. Ukazano mi je bilo in vendar ne vem, če mi bo odpuščeno. Vsak človek ima dušo, vsi ljudje smo bratje, enega plemena smo. In še volk volku ne stori žalega, je strašno, da človek človeku ne prizanaša ...“ Omahnil je na stol.

„Vaš oče je še bolan,“ je rekla stara mati otrokom in njemu: „Pojdi, sinko, da se odpočiješ!“

In so ga odpeljali v drugo sobo.

Po vasi so govorili, da je Stevo izgubil v vojski pamet, njemu samemu se je pa zdelo, da jo je našel.

STAR SPOMIN393

393 Domači prijatelj 1913, 3 (1. marec). 92–94. Rokopis ni ohranjen.

Govorilo se je o vojski, o Balkanu, o dobrovoljcih. In star gospod zdravnik, ki je tiho poslušal živahen pogovor, se je kakor predramil iz svojih misli, izpil svoj čaj pred seboj in nam pripovedoval to preprosto in ganljivo, romantično in že nekoliko staromodno povest:

„Bilo je menda leta 1876. Takrat sem bil mlad zdravnik in služboval sem v nekem bogatem slavonskem mestecu. V okolici so živeli Hrvatje in Srbi, na enem bregu pa so se bili naselili v dveh, treh majhnih vaseh, kdo ve kdaj, že trdi Švabje. Morda jih je naselil tja kak ded vlastelina,394 394 vlastelin – pripadnik fevdalnega sloja v srednjem veku. ki je na drugem bregu imel svojo grofijo, svoj grad in celo vas raznih svojih uslužbencev. Res je pač, da niti Hrvatje, niti Srbi niso služili v gradu. Zdelo se jim je to sramota in tudi njihova dekleta niso hodila na vlastelinstvo v službo. Grajska družina je bila vsa švabska, čeprav so znali vsi prav dobro tudi hrvaški okoliški jezik. Bil sem zdravnik v mestu in seveda sem zdravil v potrebi tudi na vlastelinstvu vse, gospoda grofa in njegovega hlapca, gospo grofinjo in kravjo deklo, kakor se je pač namerilo.

Poklicali so me nekoč h kočijažu. Vlastelinstvo, ki je bilo zelo obsežno, je imelo šest kočijažev, ki so se smeli ženiti in so po dva in dva stanovali v majhnih hišicah. Vsaka družina je imela sobo in kuhinjo, pa malo vrta. Navadni hlapci so spali v kamrah nad hlevom.

Pokličejo me torej h kočijažu. Bil sem že parkrat pri tem ali onem, vedel sem, da so njihove žene, Švabice, čiste in snažne. Vse je bilo pospravljeno pri njih, na oknih bela zagrinjala, kuhinja lepo narejena kakor škatlica, v sobi tu in tam kakšna gosposka omara, naslonjač ali kaj takega, kar se je tekom let preselilo iz gradu k zvestim služabnikom in služabnicam, za dar in podporo ob ženitvi, krstu ali kakšni drugi priložnosti.

Peljejo me v sobo, – čisto in prijazno, kakor sem bil že navajen. Debela, vljudna ženska me je pozdravila na pragu, povedala, da moža ni doma, da je peljal grajske nekam v sosedstvo, da se boji, da sestri ne bo več mnogo za pomagati in take reči. Nisem jo niti prav poslušal, misleč, da bom že sam videl, kaj je.

Pristopim k postelji. Postelja je široka, kmečka, kakoršne so imeli vsi Švabje tam okrog. Posteljnina pa je fina, same čipke, odeja iz svile, blazine diše prijetno po dragoceni dišavi. A v postelji leži dama, bolna, to sem videl takoj. Ali fina gosposka dama. Na glavi majhna batistna čepica, kakor so jih takrat nosili, na ozkih lepih prstih dva krasna prstana. Dama se nasmehne, pozdravi, pove, da že dolgo boleha na pljučih. Da je bila že pri raznih slavnih zdravnikih na Dunaju in v Petersburgu, ampak, da ji ni nič pomagalo. Da bo pač morala umreti. Ampak mogoče, da ji domači zrak, po kterem je zahrepenela, vendar še za nekaj časa pomaga.

Njena govorica je bila fina, izbrana. Poznalo se je takoj, da je nenavadno izobražena, da se je mnogo gibala v fini družbi.

Roman.

Bil sem takrat še mlad in lahko si predstavite, kakšne misli so se vrtele v moji glavi. Mislil sem najprej: Aha, konec kurtizane! – Ampak na njeni roki sem opazil masiven poročni prstan in pa tudi njeno ponašanje je bilo tako posebno, njeno shujšano, še vedno lepo lice je vzbujalo toliko spoštovanja, da sem pregnal prve dvome, prikril svojo radovednost in se ponašal, kakor da vsak drug dan najdem pod skromnim krovom kakega sluge kako plemenito neznano gospo.

‚Kdo je to?‘ sem vprašal, ko sem odhajal, gospodinjo, ki me je spremila v vežo.

‚Rekla sem vam že, gospod doktor, da je moja sestra,‘ mi je razjasnjevala Švabica.

Sestra – njena sestra ?! Ni mi šlo v glavo.

V par besedah mi je povedala njeno povest.

Še mlada deklica je šla služit na Dunaj. Potem je prišla k neki ruski kneginji za sobarico. Kneginja je umrla in knez se je zaljubil v njo. Poslal jo je na leto dni v Pariz, da se je naučila gosposkega vedenja in vsega, kar treba fini gospe. Potem se je poročil z njo. Živela sta na knezovem posestvu daleč nekje na Ruskem. Ampak ona je bila slabega zdravja, dobila je jetiko. Povsod okrog jo je že vodil knez, v Italiji, na morju. – Zdaj si je zaželela domu, k sestri. Misli, da ji bo tukaj boljše. Pa težko, drobna je, kakor ptica.

In pomislite si, ta romantična, neverjetna povest je bila resnična! Sam sem večkrat videl kneza, ki je bil nenavadno lep in zanimiv človek srednjih let. Cela okolica se je zanimala za ta roman.

Vlastelin je povabil kneza v grad, ampak ta se je zahvalil za vabilo. Stanoval je s svojim slugo v hotelu v mestecu, žena pa je ostala pri sestri. Vlastelin je odkazal drugemu kočijašu stanovanje drugje, tako da bolnice niso motili otroci. Njena sestra ni imela nobenih.

Ženske v mestecu so se zgražale, da je knez s sorodniki svoje žene tako ljubezniv, da jih po ruskem običaju objema sred ceste, kadarkoli jih sreča in četudi so zamazani v delavni dan od poljskega dela.

Še večkrat sem obiskal zanimivo bolnico. In moram reči, da sem se čim dalje manj čudil ruskemu knezu – čudaku, ki si je izbral družico iz tako preproste sredine. Umrla je čez kakih šest tednov, odkar je prišla v oni kraj.

Knez ni z nikomur prijateljeval, z nikomur ni govoril kaj intimnejšega. Ko mu je žena umrla, se je zaprl z njo v sobo. Nikomur ni dovolil vstopa, nihče se ni smel dotakniti umrle, še lastna sestra ne. Sam jo je umil, sam jo je oblekel v belo svileno obleko, položil jo na pare. Prvi dan je bil sam z njo, ničesar ni jedel, nič pozival, prosil je, naj ga pustijo v miru. Drug dan je odprl vrata, ona je že ležala lepo oblečena na pokriti postelji, lase razpuščene. Naokrog so gorele sveče. Odprl je vrata, rekel, naj pustijo ljudi kropit, da se bo vrnil popoldne ob tej in tej uri, naj se vse pripravi za pogreb. Odšel je v gozd in se vrnil šele, ko so jo devali v krsto.

Potem se je razglasilo, da misli v vojsko. Srbi so se bili takrat za svojo svobodo. Nekaj domačih patriotov Srbov je sestavilo deputacijo in so se šli poslovit h knezu in se zahvalit, da gre v boj za pravoslavje in Srbstvo.

„Za svobodo se grem borit,“ jim je rekel. „Že sem se enkrat bojeval za svobodo in zdaj grem zopet.“

Čez nekaj tednov po njegovem odhodu je prišla vest, da je poginil doli na Balkanu na slavni Sipki.

MATI395

395 Domači prijatelj 1913, 5 (1. maj). 129–136. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Matka) objavljeno v Nové pařižské mody 23/1910–1911.

To se je zgodilo v nekem malem trgu na Hrvaškem daleč od železnice.

Vsi so jo poznali. V takih trgih pozna vsak drug drugega, ve za historijo od vsakega od kraja do konca.

Terezinka je bila hči občinskega bilježnika.396 396 bilježnik – hrv. notar. Precej dobro je bila vzgojena in posebno rada je čitala. Bila je nekaj boljšega, čeprav je vzela krojača za moža. Oče ji je umrl, ko je bila stara štirinajst let in bolehna mati je bila vesela, ko je hčer že s šestnajstimi leti mogla poveriti poštenemu človeku, čeprav je bil le krojač in noben učen gospod.

Terezinka je bila dobra žena, pohlevna, prijazna, gospodarna. Edina njena nesreča je bila, da ni imela otrok. Otroke je imela nepopisljivo rada in zavidala je celo cigankam in beračicam, če so bose in raztrgane vendarle nosile okrogle rjave otročičke na rokah. Iz celega sosedstva so se zatekali otročaji k nji; šivala jim je punčke in pripovedovala pravljice, kakor kaka sivolasa, sključena starka tako potrpežljivo, čeprav ji je bilo šele dvajset let.

Nekoč se je zgodilo, ko je bila že šest let poročena, da je dobil zdravnik v onem trgu pismo, ki je vpraševalo, če bi se dobila v onem kraju kakšna poštena družinica, ki bi hotela vzeti k sebi gospodično, ki je prišla v nesrečo. Zdravnik je premišljeval in ugibal in odšel k Terezinki.

„Imate svojo hišo in dovolj prostora. Znanec mi piše tako in tako. Da se je zaljubil v dekle, v učiteljico, ali da jo za zdaj še ne more vzeti. Pripetil se je maler,397 397 malheur –fr. nesreča. a on bi rad pomagal dekletu, kolikor je mogoče, spravil jo k dobrosrčnim ljudem, da počaka na otroka v miru in brez preganjanja in zaničevanja. Hočete vi, gospa Terezinka?“

Terezinka je hotela in gospodična se je priselila k nji. Plašna, objokana in zbegana gospodična, ki si ni upala pogledati nikomur v obraz in je mislila, da se ves svet zgleduje nad njo, da se je tako spozabila.

Terezinka jo je kmalu razvedrila, negovala jo je in ji stregla, kakor bi ji bila rodna sestra.

„Oh, draga, kako ste srečna!“ je rekla včasih. „In še jokate ! ... Jaz imam svojega Nika prav rada, ampak, če bi imela otroka, mislim, da bi se lahko odrekla celemu svetu in še njemu. Kaj je vredno, da ženska živi, če ni imela lastnega otroka? To je ravno tako, kakor rožni grm, ki ne cvete, kakor trta, ki ne rodi ne enega grozda. Bog me je kaznoval, da sama ne vem zakaj.“

Tako je kmalu potolažila gospodično in ta se je začela sama veseliti na dete. Skupaj z gospo Terezinko je šivala perilo, pripravljala blazinice za zibko, odejo in vse, kar je treba.

In vendar, ko je prišlo dete na svet, ga je bila Terezinka bolj vesela kakor gospodična. Gospodična je vedela, da bo morala čez par tednov oditi zopet nazaj v mesto in se bo morala ločiti od drobnega sinčka, ki ji je tako sladko ležal na prsih. Terezinka je pa vedela, da bo imela dete zdaj čisto za sebe, zakaj dogovorili so se, da bo ostal otročiček dolgo pri Terezinki v reji, dokler se gospodična ne bo omožila in bo mogla vzeti fantka k sebi. Terezinka je postala živahna in vesela, cel dan se je smejala, bedela nad drobnim človečkom in mu prepevala pesmi, da bi slajše zaspal.

Gospodična je odšla in Terezinki je ostalo dete popolnoma in izključno na brigi. Nosila ga je okrog po trgu, kakor bi bilo njeno, kinčala ga je in oblačila kakor malega grofičiča. Dete je uspevalo od dneva do dneva, nasmihalo se je Terezinki, božalo jo je in klicalo mama. Terezinka je bila srečna, samo včasih je spreletela misel njeno srce, da se bo gospodična omožila in vzela fantiča k sebi. Nikomur ni želela nič hudega, dobrega srca je bila in vendar je včasih molila pregrešno molitev, naj bi gospodično oni njeni pustil, da bi mali sinek za vedno ostal pri Terezinki. Lep otrok je bil, vsak se je čudil, kako prikupljivo lice ima dete, kako pametne oči, kako dobro uspeva in kako je ljubeznjiv. Nikamor se ni Terezinka maknila brez otroka in največji njen ponos je bil, če je srečala kakšno tujo žensko, kmetico, in je obstala pred njo, pogledala otroka in pohvalila: „Lepo dete imate, gospa, lepo dete kakor slika!“

Otrok ji je vračal ljubezen in ji je bil vedno za petami. „Mamica moja! Mamica moja!“ je klical cel dan za njo, obskakoval jo in se stiskal k nji.

Bolj ko se je dete razvijalo, večje skrbi je imela Terezinka zaradi njega. Gospodična je vedno pisala in oni njeni ni nikdar pozabil poslati prvega denar. Terezinka je večkrat spomnila v pismu, da ji ni za denar, da ji je mali tako ljub in drag, da bi še sama rada dala pol svojega premoženja samo zato, da ga ima. Ampak prvega je zopet prišla nakaznica, kakor vedno. Potem je gospodična pisala, da je dobil njen dragi dobro službo in da se pripravljata na poroko.

„Vzeli mi ga bodo!“ se je zajokala Terezinka, vzdignila otroka k sebi in ga pritiskala na svoje srce. „Ampak jaz te ne dam, sonce moje, moje zlato, moj zaklad! Ali imaš rad mamico?“

„O, zelo rad,“ je odgovarjal fantiček in jo objemal.

„Ali pojdeš proč od mamice?“

„Ne, ne pojdem. Najlepše je pri mamici,“ je govorilo dete.

Toda njena žalost ni nič pomagala. Ko je bil dečko star tri leta, sta se pripeljala starša ponj, ona nekdanja gospodična, zdaj že gospa in njen mož, ki je izgledal zelo prikupljivo in pošteno. Ostala sta cel teden v gornji sobi pri Terezinki v gosteh. Terezinka se ni mogla ločiti od otroka. Res, ona druga ga je rodila v bolečinah in v trpljenju, ampak ona ga je ljubila morda še bolj goreče, gotovo, – bolj ga je ljubila. Da ni prišla njegova lastna mati ponj, – ne, nikoli za nobeno ceno se ne bi bila ločila od otroka. Prosila je od dneva do dneva, naj še malo ostanejo in mlada zakonca sta ji obljubila, bodeta prišla v vsako leto z otrokom na počitnice k nji, da jo dete ne bo pozabilo.

Nazadnje so se vendar ločili in Terezinka je bila skoro bolna od žalosti. Objela je še enkrat ljubeznjivega dečka, podala ga v kočijo materi, zbežala nazaj v hišo in gori v spalnico, kjer se je vrgla na malo otrokovo prazno posteljo in se jokala kakor brez uma.

Zgodilo se je, da je otrok po poti zbolel in čez nekaj dni v mestu umrl. Pisali so po Terezinko, naj pride na pogreb. Tam sta se objele v novem stanovanju, med samim novim, za srečo pripravljenim pohištvom nekdanja učiteljica in uboga Terezinka in sta obupno jokali, dve nesrečni materi. Pokopali so fantička, ki je umrl tako nenadoma in je s svojo smrtjo pahnil dve družini v žalost in obup. Ko se je vrnila Terezinka nazaj v trg, ni bila nič več vesela in živahna, nekako molčeča je postala, ogibala se je družbe in malo je hodila iz hiše.

Čez leto potem je umrl Terezinki mož in ostala je sama, stara komaj petindvajset let. Ker je bila precej premožna in še postavna, ji ni manjkalo novih snubačev. Ampak ona ni marala za možitev in je sama gospodinjila v hiši, malo šivala, malo gojila zelenje in cvetlice na vrtu in se preživljala na miren in prijeten način.

Prišel je čez nekaj let mlad brivec v trg in začel hoditi okrog Terezinke. Terezinka se je v začetku norčevala, češ, kaj bo z njim, saj je precej mlajši od nje, ona bo že kmalu trideset, čeprav se ji ne pozna. In če je bila že tako dolgo sama, bo še tudi zanaprej. On pa je bil trdovraten, tako da so jo začeli v trgu že dražiti z njim in ji prerokovati, da se bo že omečila. Ona še mislila ni na to. In res ga ne bi bila vzela, da mu ni pomagal nekoč čuden in skoro smešen slučaj.

Terezinka je neko popoldne pri trgovcu v prodajalni izbirala blago za novo obleko. Tudi nekaj drugih trških gospa in meščank je bilo tam in so se pogovarjale in kratkočasile. Pa je prišla ciganka v prodajalnico in ko je videla toliko žensk, se je takoj začela ponujati, da jim bo prerokovala srečo in uganila bodočnost.

„Ne iz kart, ampak iz dlani,“ se je pohvalila. „To ne zna vsaka in kar povem, se gotovo zgodi.“

Gospe so bile dobre volje in najprej ji je sodnikovica pomolila roko. Ciganka ji je prerokovala dolgo življenje in za otroke imenitne, visoke službe. Vse so se smejale, ampak sodni-kovici je preroštvo dobro delo in tudi druge so kazale dlani in dajale desetice.

Tudi Terezinka je prišla na vrsto.

„Vdova ste,“ je vedeževala ciganka, ki jo je morda poznala. „V kratkem se bodete spet omožila in dobila bodete otroka. Sina. Lep bo in pameten. In dolgo bodete živela. Tudi žalost Vam stoji. Mož Vas bo imel rad in premoženje se vama bo množilo. Učakala bodete visoko starost.“

Gospe in ženske so se zasmejale. Tudi komiji so se smejali in sam trgovec je rekel: „Sojeno vam je, gospa Terezinka!“

Ona se je branila.

„Kaj mi bo sojeno! Saj nisem neumna. In tisti sin! Če s prvim možem nisem imela otrok, bi z drugim še manj.“

„Zakaj ne? Vaš prvi mož je bil vedno bolj bolehen, brivec pa je močan in zdrav kakor dren.“

„Mlajši je od mene,“ je ugovarjala Terezinka.

„Ravno zato pa,“ se je oglasila neka starejša skušena gospa. „Taki zakoni so redko brez otrok.“

Tako se je začelo.

Terezinka je premišljevala to in ono in je nazadnje res vzela brivca.

In glej slučaja! Še leto ni minilo, pa je že pestovala otroka, sina!

Cel trg se je zanimal za to in sama sodnikovica se je ponudila za botro.

Kako lepa so bila leta, ki jih je Terezinka zdaj živela. Tako bogata, sončna in vesela leta!

Res, kmalu se je postarala po porodu. Prej gladka, nežna, rožičasta koža je postala nekako raskava in rjava. Ljudje so šepetali, da njen mladi mož rad pogleda za lepimi dekleti, da ima ta in oni greh proti zakonski zvestobi na vesti. Tudi njej so prišle te govorice na uho. Pa se ni mnogo zmenila, skoro niti bolelo je ni vse to. Mož ji je bil drugače prav dober, vedno je lepo ravnal z njo. In pa sin! Moj Bog, če bi morala bosa hoditi in če bi jo kdo vsak dan tepel, vse bi lahko prenašala in življenje se ji bi zdelo vseeno lepo in jasno, samo če bi ji sina pustili.

Bil ji je zelo podoben v obrazu in ponašanju, samo postavo in moč je imel po očetu. Rad je imel mater in vsak dan se je znova veselila nad njim, vsak dan ji je prinašal novo srečo. Kako ponosna je bila nanj! Najlepši dečko je bil od vseh drugih v trgu. Vsi so ji rekli to, ko je začel hoditi v šolo in učitelj ji je povedal, da je tudi prav nenavadno nadarjen. Živahen je bil, drzen. Na vsako drevo je splezal, ničesar se ni bal, povsod ga je bilo. Kakor žoga je bil živ, kakor bi ga veter nosil, tako je znal teči. In srce od zlata, čisto in brez laži kakor biser. Kadar ga je pogledala, so se ji zaiskrile oči in v prsih je zadonelo nekaj nepopisljivo sladkega in toplega.

„Moj Milče!“ kolikokrat je zašepetala to sladko ime sredi noči, ko se je prebudila in se spomnila, kako je srečna, kako dober je sinko, kako ljubezniv, lep in pameten.

Včasih so prišle kake hudobne sosede k nji in so se hinavsko vzgledovale nad njenim možem, češ, z ono Anko se je smejal na trgu, zdravnikovo Rožo je uščipnil v lice, ko je šla mimo od mesarja. Lahka kri je on, ona je predobra, bolj strogo bi ga morala držati, povedati mu resnico in razložiti, kaj se spodobi za oženjenega moža in kaj ne.

Terezinka je skomizgnila z ramami in se nasmejala.

„Pustite to! Meni je to vseeno. Ne pije in ne zapravlja, doma je prijazen. Drugo mi je pa vseeno. Če ne bi bila njega vzela, ne bi bilo mojega Milčeta na svetu. In to je nekaj, kar ne smem pozabiti!“

In že se je obrnila in šla klicat sina, da mu kaj da, kaj pokaže, da ga vidi, kako je okreten in lep, kakšne vroče, iskreče oči ima, kako bele zobe in kako sladek je njegov glas, kadar ji pravi: „Ti mama..., mama slišiš..., veš mama..., vedno mama, mama ...“

Neumno je zaljubljena v sina, so govorili v trgu, a pravzaprav jim je bilo to všeč. Deček je bil res ko iskra, lepo ga je bilo pogledati ...

Milče je bil že osem let star, ko je prišel neki dan nekako čudno rdeč in truden iz šole. Tožil je, da ga glava boli in kar sam od sebe se je slekel in legel v posteljo. Poslala je deklo v brijačnico po moža.

„Eh, kaj bo, malo preveč je skakal,“ je rekel ta.

„Mene je strah,“ je rekla ona. „Pojdi po zdravnika“.

„Saj se bo smejal, ampak, ker že hočeš, pa grem.“

Prišel je zdravnik in se ni smejal.

„Važna stvar. Škarlatica,“ je rekel ta in pisal recept in dajal svete.

Terezinki so se zašibila kolena. Vsa je vztrepetala.

„Gospod doktor, če umrje, jaz tega ne prenesem,“ je vzdihnila in postala je bleda kakor stena.

„Bo že prestal, saj je močan,“ je tolažil zdravnik.

Nji pa je bilo, kakor da jo je zagrabila neka strašna, neusmiljena pest za tilnik in jo tišči k zemlji. Kakor žerjavica tako je peklo srce v prsih. Zunaj je sijalo sonce, nji pa se je zdelo, da je vse otrpnilo, vse izgubilo svoj lesk, barvo, da je svet v hipu postal čuden in tuj.

Sela je k postelji, zagledala se v sina in se ni več ganila proč.

Kako krasen otrok je bil to! Čelo visoko, plemenito, temne obrvi, kakor dva loka nad velikimi temnimi očmi, ki so jih senčile dolge fine trepalnice. Nos, kakor izklesan od umetnika, pa usta in brada. Celo telo kakor lep kip.

Še zdravnik je dejal: „Krasen dečko, škoda bi ga bilo.“

Oh, kako ga je gledala! S kakšnimi lačnimi, obupnimi očmi! Silili so jo, naj se spočije, naj jé. Ona je samo eno odgovarjala: „Pustite me, pustite me! Ne motite!“

Trpela je z njim.

In kadar jo je klical: Mama! – o, kaj je trpela! Srce bi si bila iztrgala iz prsij, a ni mu mogla pomagati nič, nič.

Ko je spal, kratko spanje v težki bolezni, je klečala na kolenih pred posteljo in molila in prosila Boga, naj ji prizanese. Samo še zdaj naj sin ne umrje, samo še malo naj živi. Samo še to leto, to pomlad, to poletje!

Niti solz ni imela. Kakor dva žareča oglja so jo žgale oči v jamicah in ni bilo solz, da bi olajšale bolečino. Shujšala je v par dneh do kosti.

„Čuvajte se, še vi bodete oboleli,“ je svaril zdravnik.

„Kaj mi je mar življenje, če umrje Milče,“ je odgovorila.

Tolažili so jo, da ni smrtne nevarnosti, da bo deček prebolel bolezen. Ali ona je vedela, da bo umrl. Čutila je smrt od daleč. Vse bližje je prihajala, vedno bolj grozna, kruta, ledena.

Deset dni in deset noči je stala na straži ob postelji in ni zatisnila oči. V enajsti noči je deček umrl.

„Sinko!“ je zaklicala in ni se oglasil.

Vzdignila je njegovo roko in je bila mrtva, brez življenja. Zgrudila se je ob postelji na tla in tolkla z obrazom po podu, da se ji je kri pocedila iz nosa in ust. Zagrabila je z rokami posteljo, da je kri stopila izza nohtov in njen obupni in strašni jok ni bil podoben človeškemu ihtenju. Kričala je kakor smrtno ranjena zver ...

Prišel je zdravnik, vlili so ji opojno zdravilo v usta, da se je pogreznila v trd, brezčutni sen. Položili so jo v posteljo in spala je dva dni in dve noči. Kakor mrtva je ležala, samo včasih so stopile izza spuščenih trepalnic solze.

Pokopali so otroka medtem.

Bali so se za njo in ko se je začela buditi, je poslal mož po sosedo in po zdravnika.

„Umrl je, oh!“ je vzkliknila in solze so jo polile curkoma, vsa je bila mokra od njih.

Vendar je bila mirna.

„Kje je, videti ga hočem!“

„Pokopali smo ga; vi ste bili bolni,“ je rekel zdravnik. „Oh, in jaz ga nisem še enkrat pogledala!“ je zastokala. Tako je bila slaba, da je morala ostati še par dni v postelji. Potem je vstala in kakor v sanjah hodila okrog.

„Milče je umrl! Zakopali so ga!“ si je šepetala stokrat na dan in nove solze so jo polivale.

Sama je bila doma cele dneve. Mož je imel posla s svojim obrtom, sosede se niso upale blizu, ker jim je neprijazno odgovarjala na vse tolažbe: „Samo me pustite! Pustite me!“

Hodila je na grob, vsak dan. In ko je tako klečala na zemlji, čutila je vedno bolj svojo neizmerno izgubo.

Nikoli, nikoli, nikoli več!

Nikdar več ne bo slišala njegov smeh, nikdar več jo ne bo poklical, nikdar več ga ne bo videla!

In strašna želja se jo je polastila, da ga še enkrat vidi, enkrat edinkrat! Tisti njegov lepi, mili obraz, njegove lepe, kostanjeve lase, usta, tisto okroglo otroško bradico, vrat.

Še enkrat, enkrat edinkrat!

Že je potemnela njegova slika v njeni duši, že si ne more več predstaviti njegove poteze tako živo kakor prej.

Klečala je ob grobu in z očmi je hotela prodreti zemljo, da ga vidi, vidi!

Spomnila se je, da se včasih zgodi, da odprejo grob, zaradi sodnije ... Če bi nji to storili, bi ga videla ...

Par dni je nosila to misel s seboj, potem je šla h grobarju. „Odkopljite mi ga, tristo goldinarjev dam,“ je šepetala. „Blazni ste!“ je odskočil. „Zaprli bodo vas in mene. In pa, to je strašno! Spremenjen je, spačen...“

Odšla je in prihajala vsak dan zopet nazaj.

„Tristo goldinarjev... Enkrat po noči, nihče ne bo vedel ...“

On je bil siromak, bolno ženo je imel doma, kopo otrok.

„Strah vas bo,“ se je branil. „Človek se strašno spremeni. Grozovito je, kako se spremeni...“

„In če se tudi. Moj otrok je. Tudi kosti njegove imam rada, vse, kar je od njega, kako bi me bilo strah lastnega otroka! Moram, moram! Bom sama, če mi nočete pomagati vi ... Jaz sem njegova mati. Ne da mi pokoja. Malo las si bom odrezala za spomin ...“

Potem se je odločil.

Po polnoči enkrat sta se splazila na pokopališče. Zvezde so svetile, razločili so se križi na grobovih. On je imel laterno pokrito z robcem.

Vedel je, kje je. Navajen je bil na to delo. V temi je odkopaval. Ona je klečala zraven na stezi in molila in prosila Boga, naj ji odpusti, če je to zločin, kar dela. Ampak ona mora, mora! Srce ne da drugače.

Čez pol ure je prišel do krste.

„Nikar!“ je svaril. „Zadosti sva grešila. Zagrnil bom zemljo nazaj ...“

„Ne!“

S težavo je privlekel krsto kvišku.

„ Odprite!“

„Mene je strah! Nikar! Žal nama bo obema. V grobu je vse mokro. Mene je strah.“

„Mene ni. Vsi bomo zgnili. Moj otrok je, ljubim ga.“

Les je počil, pokrov se je odvalil.

Prijela je laterno, odgrnila ruto, nagnila se čez krsto.

To ni bil človeški glas, ki se je strašen, grozen, divji iztrgal iz njenega grla. Zgrudila se je kakor mrtva na zemljo.

Laterna se je prevrnila in ugasnila.

Grobar ni bil ničesar videl prej, obrnil se je proč. Hotel je zbežati. Otrpnil je od groze. Pot mu je zledenel po telesu.

Vendar se je zmislil na ženo, na otroke. Kaj bo iz njih, če ga zaprejo! Sunil je krsto v jamo, zagrebel v zemljo. Vzdignil žensko in jo vlekel iz pokopališča ven. Na cerkvenem pragu jo je položil in šel budit župnika. Povedal mu je vse.

Terezinko so spravili domov. Dolgo je bila bolna in ko je vstala, je bila blazna. Vedno jo je bilo strah, vedno je prosila, naj je ne pustijo same. Ali spomin na tisto noč je usmiljena priroda izbrisala iz njene pameti. Župnik je molčal. In kaj bi bilo pomagalo, da je govoril?! Ko je grobar umrl, se je stvar počasi zvedela v trgu, ali nihče ni šel naznanjat oblasti.

ŠEL JE ISKAT ŽIVLJENJE398

398 Domači prijatelj 1913, 6 (1. junij). 186–192. Rokopis ni ohranjen. V hrvaškem prevodu (U potrazi za životom) je izšlo tudi v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 93–100. V nemščini (Einer von denen, die das Leben suchen) objavljeno v Agramer Tagblatt 22.3.1913.

Ne, ni bilo več obstanka, ni bilo več mogoče rivati to pusto, brezbarvno, prazno življenje od dneva do dneva. Gorelo je v njem kakor požar. Vihar je bil v njem, a njegovo zunanje življenje tako ničnostno, dolgočasno, do sitosti enakomerno.

Drugače si je predstavljal vse to, predno je prišel v glavno mesto. Mnogo je čital doma, navdušen je bil za vse one pestre in krasne ideje, ki so bile v knjigah. Domovina, človečanstvo! Kako vzvišeno delovati za to, žrtvovati se za to dvoje! Kadar bo v mestu, na univerzi, takrat bo vse drugače. Pri izviru bo stal, kjer kipi vroče, lepo, drhteče, veliko življenje!

Resnica je bila potem tako malo podobna njegovim sanjarijam. Da, prav prijetno so se zabavali v mestu, tovariši so bili bistri, veseli fantje, po kavarnah so bili celi kupi najrazličnejših časopisov in po ulicah ljudi brez kraja in konca. V začetku, v prvih tednih, mu je ugajal nemir velikega mesta, živahnost, hrup in šum. Ljudje so toliko govorili, pametno in imponirale so mu njihove poze, njihove geste, posmeh. Ali polagoma je spoznal, da ni ničesar izza bobnečih fraz, da se vsi ljudje pehajo samo za prozaičnimi rečmi, za kruhom, za uspehom, da se črtijo in goljufajo, da so nevoščljivi in podli, da citirajo včasih lepe, tuje ideje, tolčejo se po prsih, a da so v resnici prazni, domišljavi, nečimrni. Premlad je bil še, premalo skušen, da bi razumel, da je vsakdanjost tudi največjih ljudi bleda in siva, da so veliki momenti življenja, sreče in stvaranja redki, kakor rdeči prazniki pridejo in minejo prehitro. Tudi tisti, ki je danes storil nekaj velikega, izvanrednega, je bil včeraj eden od njih. Ni pojmil, da je tudi najženijalnejši človek v vsakdanjem življenju kakor vsak drug filister in meščan, da je in pije in spi, da je mnogokrat malenkosten, domišljav in smešen.

Trpel je pod razdvojenostjo, pod bolečim razločkom svojega notranjega, skritega čustvenega in duševnega življenja in nad brezpomembnostjo svojih vsakdanjih običajev in opravkov. Srce mu je trepetalo od nemira, glava mu je bila vroča od misli. Pa je sedel po cele dneve v kavarni, listal časopise, a v notrinji ga je razjedal nestrpljiv nepokoj.

Moj Bog, čakati tako na življenje, drobiti in uničevati se ob samih brezkoristnih načrtih, visokih neizpolnjivih željah in naklepih. Propadati od preobilice misli in mirovati! Mirovati, lenariti! Čisto navadno lenariti, ker je bilo tako nemogoče odločiti se za karkoli. Čakati na nekaj velikega in vse drobne dolžnosti puščati neizpolnjene.

Mesec je mineval za mesecem, leto za letom. Tovariši so delali izpite, izbrali so si ta ali oni poklic, vršili so že vsak svoje morda skromno, ali potrebno drobno vsakdanje delo. On, ki je bil pametnejši od njih, ki je mnogo več znal, ni bil še vedno nič, ni delal še vedno ničesar. Kakor rožni venec so se vrstili dnevi drug za drugim, so minili, razblinili se, izginili in noben mu ni dal ničesar, nobenemu ni on dal ničesar.

Še vedno mu je donelo v duši opojno in obetajoče: domovina, človečanstvo! Ali nikakor ni znal najti pota do teh ciljev, ni vedel, kaj bi storil zanje, kako bi porabil svojo moč v njih korist. Začel je strastno čitati rusko literaturo. Kako čudni ljudje so tam, večno iščejo, rebelirajo, sanjači so in preroki, ognjeni in mehki, vnamejo se kakor raketa, zdvignejo se visoko, svetli in krasni in ugasnejo v temi. Mladi ljudje, ki so pri kakšni demonstraciji vrgli življenje od sebe kakor pisano žogo, ki so vzplamteli kakor tiste nočne luči po poljih, pretresljivo lepo in brez smisla obenem, ki počasi propadajo v krutih ječah, mučeniki svojih idej, ki umirajo v samoti, razbijajo svoje vroče glave ob debelih jetniških zidinah in svet ne ve o njih, ne sliši jih. Dostojevski, ki je stal pod vislicami, in tisti grof iz Jasnaje Poljane,399 399 Lev Nikolajevič Tolstoj. ki je kot starec pobegnil v svet iz svojega gradu, da umre v tesni izbi malega ruskega kolodvora. Študentje s svojimi atentati, mužiki s svojimi menihi; mlada dekleta, ki mečejo bombe in kmetje in rokodelci, ki puščajo dom in vse in gredo iskat Boga! Kakšna čudovita zemlja ta Rusija! Tam je vendar nekako življenje! Ljudje se gibajo, iščejo, trpijo. Ampak tu ničesar, leno in mlačno prehajajo dnevi, leni in mlačni so ljudje ...

In takrat je buknila na Balkanu vojska, Črnogorci in Srbi in Bolgari so zaprli svoje trgovine, zapustili svoje tople kmečke bajte, tvornice in šole in so odrinili na vojsko. In to je bilo čudovito lepo, kako so vsi naenkrat skočili na noge, cel narod, kako so kriknili in se zapodili čez meje v turško deželo. Pognali so Turke, podili jih pred seboj, uresničevali davne sanje naroda, davne vroče želje, in kropili s svojo toplo, rdečo krvjo hribe in doline, kjer so pred stoletji poraženi in pomandrani umirali davni dedje.

Vsi časopisi so bili polni vojske, junaštva, zmag. In vse to je vabilo, mamilo ...

Življenje! Tam doli na Balkanu je zašumelo življenje,400 400 Balkanske vojne: balkanski vojni sta se odvijali v letih 1912–1913. V prvi vojni so zavezniki Bolgarija, Črna Gora, Grčija in Srbija osvobodili Makedonijo in večji del Trakije izpod osmanske vladavine. Nato so se Bolgari sprli s Srbi zaradi razdelitve osvojenega ozemlja, zgodila se je druga vojna, v kateri so se v boju proti Bolgarom pridružili še Romuni in Osmansko cesarstvo ter premagali Bolgare. zakipelo, zapelo svojo močno, drzno pesem. Življenje je vzdignilo tam doli svojo rdečo zastavo, da je zafrfotala čez gore in planjave kakor ptica, oznanjujoč svobodo. Štirje narodi so vzdignili svoje glasove, zavriskali svoje vroče, pogumne, bojne pesmi in sprožili kanone, da je grmel cel Balkan v mogočnem odmevu. Silno in divje je zaplapolalo staro sovraštvo v srcih in vnuki in pravnuki so s svojimi bajoneti pisali stare obračune med seboj in tlačitelji. Stari grehi so se zbudili in so zahtevali zadoščenja. Dedje v grobovih so se zganili, suženjstvo, ki so ga trpeli, je klicalo po maščevanju in solze ponižanih pramater so zapekle vnuke v dušo, da jih plačajo s krvjo. Vstala je stoletja mandrana, tisočkrat žaljena, zasužnjena prošlost narodov balkanskih in je terjala oko za oko, zob za zob.

Tedaj je izginil iz tega vedno veselega, lahkomišljenega, grešno zadovoljnega mesta in je odšel k njim, ki so se borili za svobodo svojih bratov in za domovino.

Oh, opojna pesem je donela vsepovsod. Mladeniči in starci so se tlačili okrog vojaren,401 401 vojarna – hrv. vojašnica. kjer se je delilo orožje. In z iskrečimi očmi so ponujali svojo toplo, penečo kri, da jo razlijejo po soteskah in ravnicah, da poškropijo stoletja zasužnjena tla, uverjeni, da bo zemlja, ki jo bodo gnojili s svojim rdečim življenjskim sokom, blagoslovljena, da bo rodila dober sad.

Kakor val se je valila množica proti jugu. Kakor povodenj je drla čez albanske planine k morju in doli čez Marico, krvavega spomina, preko skalnatih hribov in globokih močvirij doli do Čataldže402 402 Čataldža (Çatalca) – mesto v Turčiji, kjer v prvi balkanski vojni potekala frontna linija med bolgarsko in osmansko vojsko. do starodavnih zidin, ki so videle barbare in selitev narodov in ki so zadnja vrata bleščečega, zlatega Carigrada.

In vsa pota in vse steze sozaznamovali s svojimi trupli in ni bilo soteske in ni bilo doline, ki je niso rdečili s svojo srčno krvjo. Ob vsaki trdnjavi, ki jih je zadrževala, jih je umiralo na stotine in tisoče. Vsako volčjo jamo so morali napolniti s svojimi ranjenimi, razbitimi, umirajočimi telesi, strahu in groze poln most za tiste, ki so šli za njimi, čez nje do zmage. Vinogradi po klancih so bili poškropljeni s človeško krvjo in po rožnih poljih na ravnicah so ležali mrtvi kakor suho listje v jeseni.

Srečni tisti, ki so umrli že v začetku. Takrat je bila v krvi še ona divna pijanost prve navdušenosti; v srcu je bilo še ono sveto in plemenito pričakovanje mučeniške smrti; vsak je videl samo cilj, bleščeč, prekrasen, namreč cilj celega naroda, – ah! In posameznik je bil še radostno, še ponosno pripravljen, da tudi on plača pot k njemu, k zmagi, s svojo krvjo in svojim življenjem. Drli so v smrt mladi, navdušeni, ognjeni, žrtvujoč z vzvišeno gesto sebe in svoje bitje. Oh, toliko je bilo moči in sile v začetku v slehernem srcu!

Ali polagoma so otrpnevali živci. Vsled nečloveškega napora, neopisljivega, trpljenja, stradanja in tisoč muk je slabelo telo in v dušah je pojemal počasi divni plamen, slabel, ugašal. Tedne in tedne je lil izpod neba dež, neprenehoma, z vztrajnostjo, ki je vzbujala v srcih temen obup. Povsod blato, močvirje, mrzla mokrota, ki leze v kosti, ledeni kri, ubija misli. Ah, in vedno naprej! Brez kraja, brez konca naprej! In vedno grmenje topov, bitke, kri, umiranje, obupno stokanje, kletve in jok, groza in trpljenje pekla.

Počasi se je vtihotapljal v dušo trepetajoč, truden strah pred smrtjo. Tako nepravična je smrt, brez smisla! Plašne misli nimajo več sile in moči za visok polet, vera v cilj postaja bleda, brez radosti ...

Zakaj umirati tako zgodaj pred vrati življenja?!

Vselej, kadar je bilo treba zopet v bitko, v ogenj, je bilo treba zbirati v sebi novih moči, govoriti si, dokazovati, pridigovati! Sram te bodi, saj nisi plašljivec! Sramota je bati se, tožiti, jadikovati! ...

In v bitki je bil vsak še enkrat tako pogumen, samo da si dokaže, da je še junak.

Ali ko je minilo razburjenje boja, polastila se je obupna žalost duše. Zakaj, zakaj?! ... Niti to ni življenje, ono lepo, krasno, pravo, resnično, blagoslovljeno življenje! To poleganje v mokrih jarkih, roke raztrgane, razpraskane, ustnice krvave in razpokane, lasje in brada zanemarjena in divja. In na telesu cunje, polne grozne, gnusne golazni, noge otečene, pokrite z ozeblinami, obute v trde, raztrgane čevlje, vsak korak bolečina. Nič toplega za jesti, nobenega ležaja, da se trudno telo na suhem odpočije. Živiš in ležiš kakor zver v gozdu.

Tudi on je postal malodušen. Kakor strupena kača se je zagnezdila v njem želja za obstanek, za golo življenje, oni grdi, nizki instinkt življenja, ki ga je preziral in ga ni mogel zatreti v svoji duši. Da, če bi se vrnil tudi on domu med junaki, ovenčanimi z bojno slavo, utrjen v sebi za celo življenje, ponosen na uspehe, ki so tudi njegovi! Potem bi se pač izplačalo, da živi kakor garjav pes. In niti v tem slučaju ne. Tako ne. Preveč časa je za razmišljanje, za filozofiranje, če je vojska, če so vse te peklenske groze dostojne človeka, če ni ta iz sužnosti iztrgana zemlja plačana predrago, prekrvavo ...

Samo štiri tedne bi bil smel trajati boj. Ne, dlje ne! Dlje kakor štiri tedne ne izdržijo živci.

Kdor je videl toliko krvi, kdor je sam ubijal, ta ne bo več sanjaril o vojni slavi, o kteri

pevajo vse tiste junaške pesmi v čitankah. Ne, ne, gnusno je vse, grozno, strašno !

Vsak dan si znova morilec, skrunitelj mrtvecev ..., vesel samo, da je še tvoje lastno telo nekoliko živo in celo za silo. Že tedne imaš raztrgane čevlje, tvoj tovariš ima boljše. In kadar pade, zadet smrtno od sovražne krogle, misliš samo na njegove čevlje, ki jih boš zdaj ti lahko obul. V bitki si, v ognju, svojemu častniku rešiš življenje, tvegaš sam svojega desetkrat zanj ... A drugi dan bi ga zadavil z rokami, ker ima cigareto, ker ima požirek konjaka, a ti nimaš nič ... O, proklete misli! Zločini, storjeni stokrat v mislih, neizvršeni in vendar oskrunjujoči dušo!

Ne, dlje ne kakor štiri tedne! Prve dneve je kri še prekrasno rdeča, cel narod objokuje prve žrtve zmage. Potem pa je kri črna, ima neprijeten duh in vsi junaki postajajo trudni, apatični; vojaki in narod se pogrezajo v temen, žalosti poln obup. Prve zmage so krasne, veličanstvene, pozdravljene z radostnim ponosom, priborjene s plemenito požrtvovalnostjo. Potem pa je vse nekaj mehaničnega, resignacija brez moči in veselja, s ktero se stopa v smrt. V začetku bojuje vsak iz lastne notranje potrebe, vsak sam hoče naprej, osvajati, zmagovati, umirati. Pozneje se stopa v bitko po zapovedi, ker pač mora biti tako, ker je človek ustvarjen, da vrši do zadnjega svojo dolžnost rad ali nerad. Vsi visoki cilji se izgube izpred oči. Samo sedanjost občutiš, vidiš siromašno, ubogo, trpinčeno svoje telo! Sam sebi se človek smili, srce se ti krči nad lastno žalostno bedo, nad svojim lastnim, mladim, ranjenim izstradanim telesom ...

Tedne že se je potikal po ilovnatih, umazanih, mokrih podzemskih jamah. Strašen mraz je zavladal nad Balkanom. Sneg je zapadel visoko, mrzli viharji so se gnali čez gore in planjave in vojaki so bedno zmrzovali. Kakor neusmiljen tiran se je plazila ledena smrt po neizmernem belem prostoru in je udarila s svojo trdo roko zdaj tega, zdaj onega v zatilnik, da se je zvrnil in zaspal na veke. Vojaki na stražah so otrdeli in zmrznili brez glasu in brez odpora. Smrt je imela lahko delo pri večini teh ubogih revežev, ki so bili oslabljeni od nečloveških naporov in krutega stradanja. Pogum je umiral v srcih ob tej neopisljivi zimi, v belih, visokih nasipih, v mrazu, ki se je ob vsakem dihu kakor oster nož zarezal v grlo in prsi. Vsak je imel ozebline in rane. Mnogim so odmrznili prsti na rokah ali nogah, odpadli in povzročali neizmerne bolečine. Vse je otrpnilo v duši in v srcu. Prepričanje, da je plemenito in krasno vojevati za svobodo zasužnjenih bratov, navdušenje, zavest zmage, – vse ... tudi smrtno sovraštvo do nasprotnika ...

Grmenje topov, ves ta strašen hrum boja, ki sta ga dušila zdaj zima in sneg, vse to barbarstvo ubijanja, trpljenja ... Ah, vse je brezmiselno, strašen posmeh človečanstvu! ...

Mogoče, da bo narod čez petdeset, sto let užival plodove te vojske, da bo miren kmet oral ta polja, ki so mu jih bratje priborili in škropili s svojo krvjo, gnojili s svojimi telesi ... Ali mi, mi?! O mi mladi, ki še niti okusili nismo življenja! Kdovekje za gorami bi nam bila morda vzcvetela lepa, mirna sreča, našli bi si bili ženo, otroke bi imeli z njo, delali bi, koristili narodu in človečanstvu.

Kakor da so se zbudile iz spanja, so zarojile misli v njegovi glavi ... O, gotovo bi bil kaj dosegel ... kaj posebnega ... Volili bi ga za tribuna v parlament, govoril bi ljudstvu govore ... Kakor žareče iskre bi metal nove ideje, nove porive403 403 poriv – spodbuda. v duše svojega ljudstva ... Ustvarjal bi koristne zavode, ljudstvo bi ga blagoslavljalo ... Krilil je z rokami in kričal bobneče besede v vihar ...

Vse je belo naokrog, zapuščeno, žalostno do smrti. Nikjer tolažbe, miru očesu. Oh, umirati tako! Tako bedno, tako neizrečeno zapuščeno! Tam v Srbiji in na Bolgarskem bodo spomladi jokale mnoge vdove, zastonj bodo spraševali otroci po očetu. Sosedje jim bodo pač rekli: Oče vaš je umrl junaško! Za domovino, za brate je umrl! Ampak ne vselej se bo plačala otrokom s kruhom kri očeta, ki jo je prelil za njih vse, za cel narod.

Noč je padala. Solze so zmrzovale na trepalnicah, zemlja je pokala, mraz pel v zraku, kakor bi se drobilo steklo. Vojaki so se stiskali eden k drugemu, ali tisti, ki niso bili v sredi, se niso prebudili vsi, ko se je bledi dan budil nad belo planjavo ...

Truden je bil. Njegovo srce je bilo prazno; leno in težko so se premikale misli v možganih. In zmislil si je, kako je odšel takrat z doma iskat življenje. Nestrpen je bil; ni se poslovil ne od očeta, ne od matere ... Ampak samo umiranje videl ... Enkrat, pozneje morda bo prišlo življenje, resnično, mirno, blagoslovljeno življenje ... Ampak zdaj je zima, topovi grmijo in povsod preži smrt. Ko bodo rože cvetele poleti, ko bo sonce toplo, zrak mehak, kakor poljub ...

Pogledal je doli po sebi. Kakšni žalostni ostanki človeka ! ... Tedne že ni imel svežega perila na telesu ... In tudi duša vsa obubožana! ... Kje so vse lepe sanje? Kje je zlat, prekrasen cilj, ki se je tako dolgo blestel pred očmi ?! In vojska? ... Oh, vojska je v resnici tako obupno, tako žalostno drugačna kakor one krasne junaške pesmi v knjigah. Topovi, šrapneli, bombe, puške, bajoneti, in strašno mnogo krvi, strašno mnogo mrtvecev. In ta zoprn duh, ta strašen duh po bojnem polju, po mrličih, ranah ... In te grozne, črne vrane, ki mrličem – junakom – zmagovalcem, – kljujejo oči iz glave!

Kaj je to življenje?! O, kje je življenje?

In je zakričal na ves glas, kolikor je mogel: „Kje je življenje?!“

In skočil je iz okopa in začel je bežati, kakor brez uma čez trdi, beli sneg ravnice.

Kje je življenje?

Tekel je, tekel, kakor da njegove noge niso polne ran, boleče, krvaveče. Tekel je, kakor vesel, razposajen deček, ki skače od veselega nepokoja.

Že se je opotekal, a še vedno je bežal naprej ...

V zraku so zapiskale krogle, ena, pa zopet ena, vedno več. In nakrat se je spotaknil, padel ...

Rdeča, prekrasno rdeča, sveža, rdeča kri je kapala v sneg. Kakor zastava ...

Oči so se mu zasvetile. Ta lepa, mlada, rdeča kri! Kakor rdeče rože ...

Kje je življenje?! Kje je življenje?! ... so zašepetale uboge, razpokane ustnice v suhem, umazanem obrazu.

In je umrl.

Vrane so prišle k njemu in ponoči psi.

Življenje je iskal, a našel je samo smrt ...

ZMAGA ŽIVJENJA404

404 Domači prijatelj 1913, 7 (1. julij). 193–199. Rokopis ni ohranjen. V hrvaškem prevodu (Poslije boja) izšlo v Zofka Kveder: Jednaest novela, Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 101– 108. V nemščini (Der Sieg des Lebens) objavljeno v Agramer Tagblatt 1913 (10.5.), 1–4.

Prebudil se je. Zvezde so blesketale nad njim na črnem nebu, visoko v neizmerju. V temi na zemlji se je razlegalo mnogoglasno vzdihovanje, jok in stok, nekaj čudnega, strašnega. Blizu njega je klical nekdo: „Marko! Prijatelj! Brate! Vode! ... Umrl bom ... Vode, oh! ...“

Marko je vedel, da ga kliče Mirko, njegov najljubši prijatelj. Vode? ... Tudi njega je zažejalo. Rad bi se bil vzdignil, ali telo se ni ganilo. Same od sebe so se stisnile oči. „Pomagaj si sam, brate ...,“ so šepetale ustnice. Ne, on ni mogel vstati... Morda bo tudi on umrl ... Oh, umreti in spati! ... In že se je zopet pogrezal v globok, mrtvaški spanec ...

Nekdo ga je prevrnil naokoli in ko je odprl oči, je pogledal naravnost v zlato, ognjeno sonce, da ga je zaskelelo v glavo in je z rokami pokril oči.

„Prebudi se vendar!“ je kričal neki glas. ,,Kaj ti je? Kaj si ranjen ? ... Kje? ...“

Takrat se je zdramil popolnoma.

,,Ranjen?!“ je ponavljal zmedeno, začudeno in potem se je hkrati spomnil vsega.

„Mi smo zmagali, kajne?! ... Da, mi smo zmagali! Slišal sem, kako so vpili pred nami hura in vriskali. Tudi jaz sem hotel gori k njim. Ampak poznejše ne vem ničesar več. Spanec me je prevzel, kakor omotica; prevrnil sem se in zaspal. “

„Mi vsi smo spali, kakor mrtvi,“ se je nekdo smejal. „Tri dni boj, naskok. Topovi grmijo, rjovejo, s peklenskim žvižgom frče šrapneli po zraku, razletijo se, razprsnejo, ogenj in smrt pada izpod neba na nas. In povsod ječanje in krvi cele mlake ... Še danes je vse krvavo,“ in pogledal je doli na svoje opanke, ki so bile krvave, kakor da je gazil po sami krvi.

„Če ti nisi ranjen, pojdi z nami in pomagaj,“ je rekel nekdo od njih. ,,Ranjence zbiramo.“

,,Dobro, pojdem,“ je rekel Marko. ,,Tukaj nekje leži moj prijatelj. Slišal sem ga ponoči.“

„Mnogo jih leži tod okrog, moj dragi! In malokteri bo vstal. Povsod jih je polno. Visijo v teh prekletih žicah kakor muhe v pajčevini, komaj jih odtrgaš. In po jamah in grabah jih je cele kupe. Povsod ... siromaki ...“

Marko se je ogledal naokrog. Stali so ob vznožju nekega hriba. Vse je bilo pohojeno, pomandrano in opustošeno. Tla raztrgana, trava poteptana v tla. In tu kup in tam kup ... Ljudje ... mrliči ... Nebo pa je bilo gladko in modro, sonce od samega bleščečega, ognjenega zlata.

Kakor da je pijan, je bilo Marku, omamljen, čudovito razburjen.

„Saj živim, saj živim!“ je vpilo v njem. Divje veselje je napolnjevalo srce in silna moč mu je raztezala ude. Radostno in kipeče mu je zašumela kri v žilah. Naspal se je, odpočit je bil, kakor že dolgo, dolgo ne ...

Marko se je obrnil na levo. Par korakov od njega je ležal v grabi njegov prijatelj, stisnjen skupaj, obraz obrnjen v zemljo.

Vzdignili so ga, ali že je bil trd kakor lesen. Spredaj je bila uniforma raztrgana in krvava, grda, velika rana je zijala v prsih.

„Kos granate,“ je rekel neki vojak. „Zadosti mu je, revežu ... Težko je umiral, se mi zdi ...“

Vsi so pogledali mrtvecu v obraz. Ustnice so bile spačene kakor v neizmernem trpljenju.

„Moj prijatelj je bil,“ je rekel Marko. ,,Klical je ponoči za vodo, ali nisem vstal – kakor ubit sem bil tudi jaz.“

„Pustimo ga. Najprej živi, potem mrtvi,“ je odločil vodja in krenil dalje. ,,Pojdimo ...“

„Kakor brat mi je bil. Morda ima kaj za svojo mater. Pomagajte!“

Preiskali so krvave cunje na njem. In našli so v krvavem žepu notes skrbno zavit v kos usnja. Dve ženski fotografiji so bili zataknjeni v listih: podoba stare gospe in mlade deklice. Vmes kos papirja in tam je bilo zapisano z velikimi, razločnimi črkami: „Dajte moji nevesti prstan, ki ga imam na desni roki in pozdravite mojo mater. Marko naj to stori ali pa kdo drugi, kdor bo ostal živ in zdrav. Morda bom umrl.“

„Na, študiran človek, se mi zdi,“ je menil neki vojak. „Si tudi ti gospod?“

,,Skupaj sva v šolo hodila in skupaj sva bila poznejše v službi pri banki. Storil bom, kakor želi,“ je rekel Mirko, spravil notes in fotografiji, snel mrtvecu prstan in si obrisal okrvavljene roke ob njegovo suknjo. ,,Bog mu daj večen mir!“

Potem so šli dalje, plezali čez plote, ogibali se špičastim, pretrganim, zamotanim žicam, pregledali vsakega, ki je ležal tod, odnašali ranjence doli pod hrib. Samo tiste, ki niso mogli hoditi, so polagali na nosila, druge so nosili doli, kakor se je pač dalo.

Marko je šel z njimi in se je čudil. Čudil se je, da ni bil nič žalosten. Pregledoval je vsa ta trupla, tipal, če srce še bije in obračal tiste, ki so se mu zdeli popolnoma mrtvi, z obrazom k zemlji, da ne bi vroče sonce prehitro spačilo obraza, podobe božje. Delal je kakor drugi. Tega je poznal in onega. In vendar ni bil žalosten, ni mogel biti otožen. Kakor da je srce okamenelo, kakor da nima več duše, ki čuti in trpi z drugimi.

Ranjenci so imeli trde, hrapave glasove, oči so jim bile globoko udrte, zmedene in brez leska, lica rumena in suha. Čudno so se spremenili čez noč, postarali, shujšali. Nekteri so se sami vzdignili in skušali hoditi, oprti na vojake. Eden se je zasmejal, ko so ga pobrali. Ves je bil stisnjen v neko luknjo v zemlji. Mislili so najprej, da ni nič ranjen, ko je tako hitro skočil na noge pred nje in se zasmejal. Veselo in brezskrbno, kakor da ni tu v tem žalostnem kraju, nego nekje drugje, doma, med svojimi, v veseli, brezskrbni družbi. In kar v hipu je prenehal smeh, usta so se mu široko odprla, peneča svetlo rdeča kri je brizgnila v debelem toku iz njega, stresel se je, padel na svoj obraz in umrl ...

Potem so našli enega, ki je imel razstreljeno koleno in tudi desna roka mu je brez moči visela nizdol, kakor da ni njegova. Sedel je naslonjen ob špičast kol. Več jih je stalo tu pod strmino takih kolcev in na enem je visel naboden mlad človek z mrtvimi, prestrašenimi, široko odprtimi očmi; najbrž je padel od zgoraj in se nataknil v padcu na to peklensko orodje. Ranjenec pod njim je bil srednje starosti, gosta brada je obdajala temen, razoran obraz.

„Kaj ste prišli, bratje? O, hvala Bogu! Samo, da ne bom umrl na tem nesrečnem kraju ... Ali drugače že konec z menoj .... Konec ... Zavezal sem si rane, kakor sem znal, pa ne bi bilo škoda, če bi bil izkrvavel. Pohabljen sem za vedno ... Ne bom več za delo. In otroci moji, se mi zdi, bodo pač večkrat lačni, dokler saj Peter malo ne zraste. Peter je enajst let star, siromak. Ne bo mu lahko na svetu. Težka stvar skrbeti za pohabljenega človeka in šest majhnih bratov ...“

Govoril je, pripovedoval. Odnesli so ga doli, pa še dolgo je odmeval njegov hripavi, tožeči glas nazaj.

Tam doli so jih že znosili kakih trideset, štirideset skupaj. Nekteri so ležali nepremično in tiho na zemlji, kakor da so že umrli, so vzdihovali in hropeli, drugi so glasno jadikovali: „Oh, zakaj nisem umrl! Kaj bom na svetu ves pokvarjen. Kaj bo z beračem nesrečnim?!“ – ,,Oj, mati moja, če bi vedela, zakaj si me rodila?! Da bom poginil v takih strašnih bolečinah ...“ – „Zmagali smo pa vendar! Smo maščevali kri naših očetov!“ je kričal eden na ves glas.

Eden je imel ves raztrgan, krvav obraz. Nekaj časa je tiho sedel med njimi, potem je skočil kvišku in opotekajoč se hodil semtertje. ,,Slep sem, bratje! Vse je črno in temno okrog mene in vendar čutim sonce na rokah. Oh, jaz nesrečnež, oh, jaz nesrečnež! ... Moje lepe, dobre, jasne oči! ... Ugasnili so jih, prokleti ... Za vekomaj sem izgubil oči ... Slep, bratje, oh, oh! ...“ Kričal je na glas in jadikoval in tožil in kri mu je kapala raz raztrganega obraza in polzela doli na prsi.

„Pojdite k sanitetom po zdravnika! Naj pošljejo enega sem, mi ne moremo vse zvlačiti k njim, pomrjo nam spotoma. Oh, moj ljubi Bog, toliko krvi, toliko strašne krvi! Do kože sem moker od krvi, kakor goba,“ se je pritoževal vodja četice. ,,Do smrti ne bom pozabil na to vse in na to strašno kri! Moj Bog, moj Bog!“

Nekdo je odhitel proč.

,,In povsod je enako; povsod okrog tako pobirajo,“ je rekel vodja Marku. ,,Po vseh teh hribih in po dolini. Tam gori pri fortih405 405 fort – trdnjava. jih še iskati ne morejo, tam kar na kupe ležijo. Oh, moj Bog, groza je to! Vse leži skupaj, eden čez drugega, živi in mrtvi in vsi krvavi, ranjeni, pomandrani, na kose raztrgani. Ne veš, koga bi bolj obžaloval, te, ki so že umrli, mladi in močni, v najlepših letih, ali pa one druge, ki so ranjeni, razmesarjeni in se mučijo nečloveško, trpijo, ko mučeniki. Oh, moj Bog, strašno je to! Meni jih je žal, neizmerno žal vseh!“

„Žal?!“ si je mislil Marko. „Jaz ne vem, če mi jih je žal, jaz ničesar ne čutim, ničesar! Moj Bog, kaj je z menoj? Saj nisem živina! Moj brat je umrl, ki mi je bil ko brat, in niti solze mi ni bilo v oči. In vsi ti, ki ležijo tod okrog, vsi ti mrtveci in ranjeni... moji tovariši so, moji bratje ... Skupaj smo trpeli, skupaj smo se mučili, skupaj smo bojevali ... In vendar, vseeno mi je ... Vesel sem ... Neko strašno zadovoljstvo je v meni, da sem jaz, jaz živ in zdrav, da se meni ni ničesar zgodilo. Kako lepo je živeti, moj Bog, kako lepo! Vriskal bi na ves glas ...“

Od nekje je pritekel silen, visok vojak. Mahal je z rokami okoli sebe, ki so bile v zapestju odbite ali odstreljene proč. Kri je brizgala naokrog, a on se je krohotal. Zobje so se mu svetili v rjavem obrazu, oči so se mu zlobno iskrile. „Ha, ha, ha ...“ se je razlegalo okrog. Grozen, pretresujoč krohot.

Sanitetski vojak je tekel za njim. „Držite ga, primite ga! Znorel je. Z zobmi si je odtrgal obveze ... Z zobmi! ... Oh, moj Bog! ...“

Vojaki so priskočili, zadržali reveža. Suval je s svojimi strašnimi rokami v nje, pačil obraz in kričal: „Kmalu se bova poročila, Maja! Moja Maja, moja draga, kmalu se bom ženil s teboj! ... Ah, prokleto, boli ... Pustite me, vragi!“ Naenkrat je postal njegov obraz miren in krotek in začel se je jokati, da je trgalo srce.

„To je grozno! Oh, usmiljeni Bog, kakšne strahote! Kakšni reveži smo mi vsi, oh, moj Bog, kakšni reveži!“ je vzdihoval neki vojak.

Držali so ubogega norega človeka in sanitet mu je za silo obvezoval roko. „Saj se sam bojim, da bom ob pamet,“ je tožil. „To je preveč, sama kri, sama strahota. In v šatorih je še hujše!“

„Tudi jaz sem ob pamet, samo na drug način ... Zdaj bom začel peti, skakati, vriskati, kričati: Jaz živim, jaz živim ! Nič nisem ranjen, zdrav sem! ... Smejal se bom ... Kaj me brigajo vsi ti, ves svet, samo, da sem jaz živ, jaz ...“

Tisti vojak, ki so ga poslali po zdravnika, se je vrnil z visokim čokatim, ali še jako mladim človekom.

„Jaz sem še študent, medicinar ... ampak bom storil, kar bom mogel,“ je rekel. „Kaj je kakšen študiran med vami, ki je bil v mestnih šolah ?“

Marko je stopil pred njega: „Jaz sem bankovni uradnik.“

„Pomagali mi bodete. Za silo ... Vse je le za silo ... Povsod dela čez glavo ... Človek ne ve, kaj bi počel ... Tega reveža odpeljite v šotor. Se čudim, da je še na nogah, da ni izkrvavel ... Tam mu morajo roke znova obvezati in zvežejo naj ga, – bo že kak zdravnik povedal ...“ je ukazoval, kazoč na znorelega vojaka. „Samo če bo utegnil. Noč in dan delamo, ne jemo, ne spimo. In brez konca in kraja kri, rane ... obvezuj, reži ... Strahota! ... Tudi tega z razmesarjenim obrazom odpeljite ... Guga se okrog, zadeva se v druge, moti ... Revež! ... Oh, koliko teh revežev ubogih! ... Tako me tišči srce in boli, da bi kričal na ves glas. Ubogi, ubogi vojaki! Ubogi ranjenci! ... Jaz se imenujem Nikola Dobrilovič, lahko mi rečete Nikola ... Vsi me poznajo ... Oni dolgi Nikola – in vsak ve, kdo je to, da sem jaz...“ je pripovedoval Marku in preiskoval ranjence.

Marko mu je pomagal. Bil je spreten in dolgi medicinar ga je hvalil.

„Veste, to je drugače, kakor na kliniki in po bolnišnicah. Kakšne komedije so bile, kadar so nam pripeljali kakšnega obupanca, ki se je bil malo obstrelil ... Ali to tukaj! To je v nebo vpijoče, ta beda! Te tri zadnje dni in noči, nocoj, pa danes ... Sami ranjenci, kamor padejo oči, na stotine in tisoče. Raztrgano meso, razdrobljene kosti, potoki krvi ... Meni je že slabo od tega duha in sem bil vendar močan ko tiger. Srce se mi obrača v prsih ... lomi, kakor pravijo ... Če bi le mogel pomagati, vsem pomagati! Ubogi, ubogi ljudje! ... Kaj vas boli?“ je vprašal nekega vojaka, ki je imel dolgo rano na stegnu.

„Boli ? ... Peče vražje ... In rama, se mi zdi, mi je tudi ranjena ... Moj Bog, da mora človek vse to prenašati!... Ampak jaz stiskam zobe, saj nisem ženska ... ne bom se jokal ... In pa ti imaš tako dobro in lahko roko, usmiljeno roko ... Ne bi rad umrl, potrpeti je treba ... Bi rad še enkrat videl ženo in otroke ... Bog naj ti blagoslovi tvoje roke ...“

„Ali ste slišali?“ je rekel dolgi medicinar Marku. „Nečloveško trpo, to so neopisljive bolečine ... strašne. In hvali moje roke ... Človek bi se zjokal.“

Marko ga je rad poslušal, pomagal je ranjencem razgaliti rane, držal jih je, podpiral. Grozne rane je videl, golo, skeleče meso, kri ... slišal je njihovo težko dihanje, gledal v motne, trpeče oči, v uboge rumene, upadle, od bolečin spačene obraze.

„Hočete cigareto?“ je vprašal medicinar. „Še dve imam. Moram se z nečim omotiti, drugače me bo prevzela omotica. Fuj, ta strašna kri ..., ta duh ... Preveč je že tega, preveč ...

„In veste-li, kako je meni?“ je začel govoriti Marko prvič. „Zdi se mi, da sem ob pamet. Nekaj čudnega se mi je zgodilo. Ničesar ne čutim, kakor lesen sem. Strašno egoistično veselje, da jaz, j a z živim, da sem zdrav, da nisem ranjen, da se mi ni ničesar zgodilo, me prešinja s silno močjo. Plesal bi, skakal, vpil: Živim, živim! ... Svojega prijatelja sem našel danes zjutraj z raztrganimi prsi in nič nisem bil žalosten. Jaz ne vem, kaj sem čutil ... ničesar ... nobene žalosti ... Da sem le jaz živ ... In vsi ti mrtveci, vsi ti ranjenci, ki jih obvezujete ničesar ne čutim, nobenega sočutja ... Zgražam se nad seboj ali odkritosrčno rečeno: še nikoli nisem bil tako vesel, tako močan, tako živ! Še nikoli ... Sonce sije, nebo je jasno in modro in jaz živim! ... Razumite me: Jaz živim! ... Ali pa se mi bo morda zmešalo, bom ob pamet? Je to že začetek? ...“

„Ste bili v bitki, pri naskoku?“ je vprašal študent.

„Da, tri dni. Neprenehoma. Čez mrliče sem gazil, čez ranjene sem se plazil naprej ... Sem se pripogibal pod šrapneli, ki so frčali žareči nad mojo glavo, topovi so grmeli in rjoveli –, ko sodni dan je bilo vse naokrog. Stokrat, tisočkrat sem občutil smrten strah, grozo neopisljivo ... Ampak zdaj mi je, kakor da sem vstal od mrtvih, kakor da ni nič važnejšega na svetu od mene. Glavno je, da jaz, jaz živim in da na me sije sonce... Vem, da je ta misel prešerna in drzna, smešna ... Ali jaz ne morem drugače ... Živ sem in zdrav, ničesar se mi ni zgodilo! ...“ je zaklical glasno in obraz njegov je bil ponosen in svetel.

„Ah, ne, ne bojte se, to ni nič, to je naravno,“ je razjasnjeval študent. „To silno, brezmejno in pretirano čustvo življenja je reakcija smrtnega strahu, ki ste ga tolikrat občutili in prestali. Ves ta egoizem, ta čudna zakrknjenost in neobčutljivost srca, vse to je posledica predolgo zatajevane in premagovane smrtne groze. Narava si pomaga, kakor zna in more, na razne načine. Koliko jih uniči vojska, pomandra in zdrobi! Ne samo one, ki so ubiti od krogel, oni ki umirajo od krvavih ran, tudi oni drugi, neranjeni klonejo pod nečloveškimi napori, mukami, pomanjkanjem. Ti umirajo od oslabelosti, od raznih bolezni ... Ali čudno, tudi taki so, ki jih je vojska naredila močne in zdrave. Sorodnika imam, oficirja, ki je že mnogo let nervozen in slaboten. Ko se je začela vojska, smo vsi mislili, da bo najkasneje v štirinajstih dneh podlegel naporom in mukam, da bo legel v kako grabo in zaspal za vedno, utrujen in izcrpljen. Zdaj je postal v dveh mescih močan ko Golijat; širok čez pleča z napetimi mišicami; prša so se mu vzdignila, obraz napolnil in oči se mu svetijo, ko risu. Zdaj bi bilo res škoda zanj, če bi ga zadela krogla in bi umrl ... Ne, to ni nič takega, to zmagoslavno brezobzirno čustvo življenja, ki vas skrbi,“ je ponavljal študent. „To ni nobena duševna bolezen. Vi ste danes polni življenja, pijani življenja, ker vam je bila smrt preblizu. In vse drugo, sožalje, sočutje, tuga, vse to pride kasneje. Čez par mesecev bodete morda mirno sedeli doma in mislili na ta dan ... Pa se vam bo stisnilo srce, zjokali se bodete nad vsemi temi siromaki, nad mrtvim prijateljem ...“ Prekinil se je. ,,Odnesite tega reveža stran. Ne bom ga mučil, saj že umira ...“ je ukazoval vojakom, ki so položili velikega močnega mladega človeka s prestreljenimi prsi zopet nazaj na zemljo. „Še par minut, pa bo umrl ...“

„Ta bo umrl,“ si je mislil Marko, ,,in jaz sem tako omamljen od življenja, tako poln zdravja in mladosti. Jaz živim! Oh, predivno je to zlato sonce in to modrojasno nebo! Oh, življenje, krasota! ...“

MAŠA IN NJEN PUFIKA406

406 Domači prijatelj 1913, 8 (1. avgust). 229–232. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Belo–modra knjižnica, 1928, str. 58–64, pod naslovom Maša in njen Pufika objavljeno v: Zofka Kveder: Veliki in mali ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 219–225, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 220–226 in v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 212–220. V češkem prevodu (Máša a její Pufik) izšlo v Vidrovy Besedy, 13/1913, št. 12, str. 371–374.

To se je zgodilo še o Veliki noči. Že dolgo stanujem v vili tete Irme.407 407 Irma Demetrović, pisateljičina tašča. Krasno je tu, lep, prostoren vrt, širen razgled po mestu in okolici. Kakor ustvarjeno je to vse za Mašo. Cel dan skače okrog hiše, poje in se igra. Edino, kar ji ni všeč, je ograja. Mnogo rajše bi imela, da bi vsi okoliški otroci zborovali pri nji na vrtnih stopnicah ali pa se lovili po stezah okrog hiše. Nam odraslim bi bilo to seveda manj všeč. Razlika je pač ta, da mi ljubimo mir in samoto. Maša pa druščino, kriko in viko. Zato tudi prestoji marsikatero uro pred vrtnimi vrati. Onostran so njene prijateljice in njeni prijatelji, tostran je ona. Ona gleda zavidno iz paradiža ven v zlato svobodo, oni pa poželjivo mežikajo skozi plot na tetine tulipane, glicinije in sto drugih rož, ki cvetejo od zgodnje spomladi pa do pozne jeseni v vseh barvah. Včasih mora dekla dol v mesto k peku ali v prodajalno ali na trg in pripeti se, da pozabi zakleniti vrata. Maša to tako sigurna zvoha kakor lisica kuretino in kakor bi trenil, že zgine kakor kafra. Potem se vzdigne zunaj na bregu pravo indijansko veselje; deca oživijo, derejo se na ves glas, tekajo kakor za stavo. Maša je junakinja. Najbolj kriči, najbolje se peha in meče, najhitreje beži. Kdor namreč nima prostosti vsak dan štiriindvajset ur, je pijan od vsake svobodne minute in ne pozna mere svojega užitka. Seveda mi doma kmalu zapazimo Mašin beg in ta in oni stopi ven, ujame pobeglo ovco in jo pripelje nazaj vročo in rdečo, vso spehano od tekanja in igre. Nekaj časa se pač malo kuja, potem pa se vda v svojo usodo, poišče Lolo in Babuško – to sta dve domači mački – in jima toži svojo nevoljo.

Stric Pero, tetin mož, živi v Gospiču in prihaja le parkrat na leto v Zagreb, kakor mu pač dovoli služba. Kadar pride, prinese zajca, srno ali kaj podobnega. Maša ga ima zelo rada in kadar odhaja, potoči vselej nekaj odkritosrčnih solz za njim. Piše malo; kadar je treba kaj naznaniti ali vprašati, čestitati komu rojstni dan ali god, brzojavlja. Teta Irma trdi, da je stric gotovo že zabrzojavil toliko, da bi si mogel kupiti majhno posestvo. Pričakovali smo ga pred veliko nočjo. Pisal ni sicer nič.

„Danes ali jutri bo prišel brzojav, če pride,“ je razjasnjevala teta Irma, ki pozna svojega moža do zadnje pike. „Če nima dopusta, bomo pa na veliko noč pri obedu dobili njegovo brzojavno voščilo za srečne praznike.“

Veliki četrtek je prinesel poštni sel brzojavko in zvečer sem šla jaz na kolodvor. Teta je bila preveč trudna, cel dan je pekla potice in pogače.

Mnogo ljudi je prišlo z vlakom, ali takoj sem zapazila strica med množico. Bil je svež in vesel kakor vedno. Izpod sivih obrvi se mu je svetilo dvoje črnih, mladih, še vedno hudomušnih oči.

„Ali veš, kaj sem prinesel Maši za piruhe?“ me je vprašal in privzdignil površnik, ki mu je visel čez roko. Črn psiček, dakel, je pogledal name.

„Mlad je, dva meseca star. Dobil sem ga od prijatelja. Pristna rasa. Priden je bil, pa sem imel vseeno precej komedij z njim. Cel čas sem ga držal v avtomobilu na rokah do Karlovca. Šest ur. In na železnici me niso pustili v drugi razred. No, vozil sem se v tretjem. Vseeno.“ Poklical je fijakerja in sedla sva v voz.

„Jaz mislim, da ga bo Maša vesela,“ je ugibal stric, a jaz sem vedela za gotovo, da bo skakala meter visoko od radosti.

Prideva domov. Zgoraj pri meni je bilo že vse temno. Maša je šla že spat in tudi dekla. Spodaj v tetinih oknih je bilo še svetlo.

Jaz sem šla naprej.

„Ali veš, teta, kaj nam je prinesel stric?“ sem vpila že na hodniku pred vrati. „Ugani!“

Teta je odprla vrata svoje sobe, svetloba se je usula ven.

„No, kaj? Jagnje za veliko noč?“ je rekla in se zasmejala.

„O ne, psa! Dakseljna je prinesel Maši,“ sem pripovedovala jaz in porinila strica pred njo, ki je še vedno držal psička na rokah.

„Za božjo voljo!“ je zavpila teta. „Še tega mi je manjkalo. Kaj si pameten, prosim te?! Kaj bom s psom?“

„Pa Maša se bo igrala z njim,“ se je opravičeval stric razočarano.

„Koliko je pa star?“ je poizvedovala teta. Nič ni pozdravila strica, nič mu ni dala roke, nič ga ni objela in poljubila.

„Dva meseca,“ je rekel stric.

„Dva meseca?!“ je javknila teta. „Hvala lepa! Samo nazaj ga odnesi! Lepe praznike bom imela! Oh, saj vem, da te ne bo nikoli srečala pamet.“

Jaz sem strmela. Teta Irma se obnaša tako osorno, ki je drugače vedno fina in ljubezniva! Kar pojmiti nisem mogla.

„Ali, nikar se teta ne, huduj,“ sem skušala miriti. „Glej, kako je to fleten psiček. Tudi ti ga boš imela rada.“

„Nikoli. Jaz nočem nobene svinjarije v hiši. Na deželi je nekaj drugega, mestna stanovanja pa niso za take reči. Jaz ne bom snažila za njim. Odnesita ga v kuhinjo. Ampak to vama povem, jutri bosta vidva pometala kuhinjo. Gotovo nam pride mnogo obiskov čez praznike in jaz moram narediti še eno torto, speči par drobnarij za k čaju ... Oh, moj bog, ta moj stari se že kaj zmisli!“ je končala jeremijado, potisnila meni svečo v roko in odšla v sobo.

Vsa poparjena sva odšla s stricem v kuhinjo, dala psičku mleka in mu napravila pod štedilnikom ležaj.

Ne, tetino obnašanje se mi ni zdelo niti obzirno niti pravično in ta večer so bile moje simpatije na stričevi strani.

Drugi dan me je prišla Maša zbudit, kakor je že od nekdaj njena navada. Natančno ob šestih se zbudi v svoji sobi in bosa in v dolgi nočni srajci pricaplja k meni v posteljo. Kakor veverica skoči k meni, objame me, stisne in poljublja.

„ Jaz te imam strašno rada,“ mi zagotavlja. „Ali je stric že prišel?“

„Da, sinoči je prišel.“

„Ali mi je kaj prinesel?“

„Da, psa ti je prinesel.“

„To je fino!“ se veseli. „Kakšen pa je? Kaj je večji kakor tisti, ki sem ga dobila o božiču?“

„Večji,“ odgovorjam jaz.

„Ali je na kolescih?“

„Nič ni na kolescih.“

„Jojna, potem pa nič ne beži, ne?“

„Beži, beži in še kako!“

„Se mora dolgo navijati?“

„Nič.“

„Pa vseeno beži?“

„Da.“

„In zalaja, če se ga pritisne?“

„Zalaja. In kar sam od sebe.“

„To mora biti jako fin pes. Morda je tak kakor pri Drukerju408 408 Druker – nekdanja trgovina z igračami v Zagrebu. v izložbenem oknu? Ima ovratnik?“

„Da.“

„Tega pa ne bom tako hitro polomila, mama. Prav gotovo ne. Pazila bom.“

V tem hipu je naša Anka odprla vrata. Nekaj črnega je pribežalo v sobo, švigalo sem ter tja in zalajalo. Z enim skokom je bila Maša na tleh.

„Mama, živ je! Čisto pravi pes je! Oh, ali sem vesela! Stric je pa res dober! ... Kako je fleten, glej, mama ... Kakšne tačice ima. Na, na, komm, komm! Psi znajo samo nemško, ne?... Kako mu je pa ime, reci, mama?!“ me je spraševala vsa razburjena od veselja.

Bila sem malo v zadregi, ker res nisem vedela imena našega novega hišnega tovariša.

„Pufika mu reci,“ sem si izmislila.

„Pufika! Pufika! Lepo ime ima,“ je izjavila Maša navdušeno.

Psiček je pritekel k nji, lajal in se stisnil k nji. „Oh, kako ga imam rada, kako je dober!“ se je topila Maša. „Ti moj Pufika! Ti moj dragi, zlati Pufika!“

Lica so ji žarela in oči so bile srečne in vesele, kakor dva dragulja so ji sijale v obrazku. In kakšen glas je imela, ves radosten in vriskajoč.

Ne, nikakor nisem razumela tete Irme ...

Ko sem prišla domov, je imela dekla tako čemerno lice, kakor da je zagriznila v citrono.

„Kaj vam pa je, Anka?“

„Ta pes, milostiva, vse mi je ponesnažil po sobah ...“ se je pritoževala.

„Mlad je še. Se bo že privadil manir,“ sem jo mirila.

Ampak kaj bi na dolgo pripovedovala. Nesrečni Pufika se nikakor ni hotel priučiti manir. Čez praznike smo vsi čistili za njim in do bele nedelje sem popolnoma delila nazore tete Irme o Pufiki. Stric se je odpeljal nekoliko užaljen. Samo še Maša mu je ostala enako hvaležna ...

Pufika je ostal Pufika in čez štirinajst dni smo bili vsi nervozni in skrajno razjarjeni nanj. Zdelo se nam je, da ima cela vila zoprn duh po Pufikini nesnažnosti. Nič ni pomagalo odpirati okna. Anka je odločno izjavila: „Če ne pojde Pufika od hiše, pojdem pa jaz.“

Ugibali smo, kako bi se rešili Pufike. Neka znanka tetina iz okolice je izjavila, da bo vzela nesrečnega psička k sebi in ga naučila pristojnega obnašanja. Mašo smo poslali k stari materi, ker bi bil gotovo jok in stok, če bi bila slutila, kakšno zaroto snujemo proti njenemu miljencu. Ko se je zvečer vrnila, ni bilo psa nikjer več.

„Pufika! Ljubi Pufika! Dragi Pufika!“ ga je klicala po hiši in po vrtu in solze so se ji utrinjale. „Siromak Pufika, kje je?“

Morala sem se lagati: „Iskal te je povsod in ko te ni našel, je pobegnil doli v mesto, pa se je izgubil.“

„Oh, mama, smili se mi, ubogi Pufika. V časopise bomo dali, da se je izgubil, da?“ se je spomnila. „Ko si izgubila torbico, si tudi dala v časopise?“

„Dobro. Bomo dali v časopise. Ampak kdo ve, če se bo Pufika našel. Tudi moja torbica se ni našla,“ sem izjavila jaz.

„Ti si imela denar notri,“ je rekla Maša zvito. „Pufika pa nič nima, ga bodo že pripeljali nazaj.“

Nič nismo dali v časopise, ampak čez tri dni je bil Pufika kar naenkrat spet pri nas. Na vrtu smo zaslišali glasen vrisk, smeh in lajanje. Pufika se je od nekje prikazal in z Mašo sta slavila glasno in prisrčno svidenje.

Ta zvestoba je celo mene ganila. Celo uro daleč je našel mali Pufika pot nazaj k nam. Prosila sem pri teti Irmi zanj. Ampak zaman. Pufika ji je oškodoval nekaj hijacint in Pufiki ni bilo več pardona. Dali smo ga nekemu gospodu na drugi konec mesta. V vrečo zavezanega ga je odnesel ponoči služnik409 409 služnik – služabnik. in Pufika ni nič več našel nazaj k Maši.

OBISK SREČNEGA ČLOVEKA410

410 Domači prijatelj 1913, 9 (1. september). 269–275. Rokopis ni ohranjen.

Vselej smo ga veseli. „Mehmed je prišel,“ zakliče radostno, kdor ga ugleda prvi pred vrtnimi vrati in nekaj veselega, prijetnega, jasnega stopi z njim čez prag.

Teta je bila že oblečena, da pojde doli v mesto vrnit vizito znani dami, ali hitro je odložila klobuk, zamenjala paradno obleko s priprosto domačo in prišla k nam, ki smo že vsi zbrani okrog Mehmeda. Maša je pustila sosedovo Pavlico pri plotu, jaz svoje knjige. Kdo bi se igral, kdo bi čital, delal, če je Mehmed v hiši.

„Kako vam je, recite, povejte,“ silimo vanj.

„Kako bi mi bilo? Dobro mi je, izvrstno! Ali poznate historijo o kalifu, ki je iskal srajco srečnega človeka?“

„Poznamo,“ se pohvalimo.

„Nu, danes bi mogel dati tudi jaz svojo,“ pravi Mehmed.

„In kalif bi živel do sodnega dne, ko večni Žid,“ pripomni Vladica.

„Popolnoma nemoderen človek ste, moj dragi,“ ugovarja stric. „Dandanes je vse nesrečno.“

„Moj nebeški bože in napol slep ste!“ se zgraža teta. „Pa trdite, da ste srečen. To ni res!“

„Zakaj bi ne bilo res?! Saj je vseeno, če vidim tako ali tako, malo manj ali malo več. Srečo je treba imeti v sebi,“ se brani Mehmed.

„Kaj še ne veste, da so slepci optimisti?“ mu pomagam jaz. „Tudi jaz sem precej srečnega razpoloženja, ker imam slabe oči. Nekaj me pa vendar zanima. Kakšna je disciplina v vašem razredu ?“

„Vzorna. Najboljša v celi Bosni,“ renomira411 411 renomirati – hvaliti. Mehmed.

„Če pa ne vidite!“

„Saj slišim.“

„Da, res, gospod Mehmed, kako ste zadovoljni v svojem poklicu?“ sprašuje stric.

„Naravnost navdušen sem. Tretji razred sem imel. Nihče ni zaostal, vsi so sposobni. Morda je to edini razred v Sarajevu. Moji otroci so zelo pametni in talentirani. Da niso prošli,412 412 proči – hrv. izdelati razred. bi bila moja sramota in moja krivda.“

„A? Kako to mislite?“

„Tako. Ako deca niso duševno zaostala, potem naj učitelj gleda, da jih kaj nauči.“

„Vi ljubite svojo šolo in svoj razred?“

„Razume se samo po sebi. Vse poznam, za vsakega vem, kdaj je sit, kdaj lačen. Sicer pa jih nimam mnogo, samo petindvajset. Sramota bi bila, da se ne bi brigal za nje.

„In oni vas imajo tudi radi?“

„To si mislim!“

„Vsi so mohamedanci, ne?“

„Da.“

„E, zato se tako dobro razumete!“

„Ne samo zato. Prvo polletje sem imel mešan razred. Katolike, Srbe, mohamedance, Žide. Pa smo se tudi radi imeli. Jaz v šoli nisem mohamedanske ali pravoslavne ali katoliške vere. V šoli sem šolske vere, tako je to.“

„In pravite, da so vsi zdelali?“

„Vsi.“

„Zasluženo?“

„Razume se, da zasluženo. Samo s hodžom413 413 Hodža: v muslimanskem okolju nižji duhovnik. sem imel prepira zaradi trojice.“

„A, tako? In kako je to bilo?“

„Tri ure, pomislite si, tri ure sem se prepiral z njim. Za vsakega uro. Hodža hoče, da jim da nezadostno. A zakaj ? Ker so nemirnjakoviči, prefriganci, nagajivci. Hodža je že star, ali ne zna z njimi. Kakor sršeni so, kadar je on v razredu. Noben ne uboga, ne posluša. Na in ta trojica posebno. Nespoštljivi so bili. A on si misli: Čakajte, celo leto sem se jezil – nezadostno!“

„Ali vi niste dali ?“

„Nisem dal! Efendi, pravim, za tretji razred znajo zadosti korana. Vsak ve, da je Turčin, mohamedanec, no, a kaj drugo... Fez ima na glavi, torej! ... Moral si jih bolje učiti v začetku leta, kaj boš zdaj – nezadostno ... Namučil sem se in najezil. On moje dečke psuje, da so šejtani,414 414 Šejtan – pri muslimanih zli duh. pokvarjenci, a jaz ne pustim. Vsak dan sem bil z njimi, pa ne bi vedel, kakšni so?“

Smejali smo se.

„Da, vam je lahko na smeh. Ali jaz sem imel težavo z njim. Tudi mene je učil on koran, ko sem bil majhen. A zdaj se prepiram zaradi teh dečkov, prepiram do živega. Dolžno spoštovanje, pravi on, respekt, disciplina – treba je kazni, da bodo drugi vedeli, da se bodo bali ... A jaz mislim, kakšna kazen, zakaj bi se bali?! Učiti jih je treba!“

„In popustil je končno ?“

„Popustil!“

„A kaj oni mali skitalica,415 415 skitalica – bos. potepuh. tisti Sulejman, o kterem ste nam pravili zadnjič, da pride vsak teden samo dvakrat v šolo ?“

„O, poboljšal se je. Navadil sem ga na šolo, kakor pameten kmet konja na uzdo. Ej, poseben dečko! Cel teden ga ni v šolo. In predstavite si, na ulici se mi zaplete med noge, da sem se skoro prevrnil čez njega.“

Mi v smeh: „Ha, ha, ne pravi se zastonj: Tudi slepa kokoš zrno najde!“

„Da, resnično. Sam sem se čudil, ko sem ga imel v rokah. Kaj pa ti delaš, kaj? Sulejman si, zdi se mi? ... Ej, in zakaj te ni v šolo? Tako, drsal sem se ... Drsal, a? Jutri, da prideš!‘ ukazujem. ‚Batin se bojim, pravi. Jaz sem mu obljubil, da ne bo nič računa, naj samo pride. Prišel je. Nič ga nisem kaznoval. Deset dni prihaja in spet ga ni. ‚Kje si bil?‘ vprašam, ko zopet pride. ‚Malo sem se potepal,‘ prizna. Drugi učenci v smeh. A jaz resno: ‚Zakaj se bi smejali, deco? Kaj ni lepo, da je resnico povedal? No, vidiš, Sulejman, to mi je prav všeč, da nisi lažnivec. Idi na svoje mesto.‘ Tako sem ga krotil. Še le poznejše, tretjič, četrtič, ga vprašam: ‚Kaj misliš ti, Sulejman, zdi se mi, da ti vseeno zaslužiš par po prstih, ne?‘ ‚Zaslužim,‘ je priznal. ‚A koliko naj ti jih dam?‘ ‚Šest,‘ se odloči. – Dal sem mu jih štiri. In tako je šlo dalje. Vedno boljše je hodil v šolo. Parkrat ga nisem kaznoval, potem pa spet. In naučil sem ga reda skoro popolnoma. Zadnji čas ga v 35. dneh ni manjkalo niti enkrat. In če bom imel drugo leto četrti razred, ga bom prav do dobra odvadil potepanja.“

„Vi niste torej brezpogojno proti šibi?“ vprašuje stric.

„Nisem. Samo teoretičarji so absolutno proti šibi v šoli. Tudi Pestalozzi416 416 J. H. Pestalozzi (1746–1827), švicarski pedagog. in Komensky417 417 J.A. Komensky (1592–1670), češki učitelj, pisatelj, pedagog, filozof in teolog. sta včasih kakšnega paglavca malo našvrkala. Ampak šiba mora biti redkost, izjema. Veliki prazniki niso vsak dan, naš ramazan samo enkrat na leto. Tako naj bo tudi šiba za redke petke. In za mirno roko. Učitelj in vzgojitelj se sploh ne sme nikoli razjeziti. Razburljivost, vroč temperament, to ni nič za šolo. Kapitan na ladji mora biti hladnokrven. Prva nevarnost bo pogubila njegovo ladjo, če se bo razburjal. Mir, to je glavno. In isto je pri vzgoji. Če se razjeziš, je konec. Jaz imam mirno kri. Ampak za vsaj slučaj se tudi ob posebnih prilikah varjem razburjenja. Zato pustim, da si najprej zločinec sam prisodi kazen, potem vprašam, še dva, tri druge iz razreda. In potem to pravično razsodimo. Če mi ta ali oni fakinčič ne prinese naloge, ga prvič ne kaznujem. Še prepisovati ne mora. Tudi odrasli nismo vedno tako vestni, nepozabljivi, tudi mi smo večkrat malo leni in malomarni. Drugič stvar bolj temeljito preiščem, zagrozim. E, in če nič ne pomaga, dobro – treba pokore.“

„In recite mi, vi vzgojo zelo cenite?“ vprašam jaz.

„Da, zelo.“

„Zakaj je potem v družinah med otroci večkrat tako velik razloček? Dva brata sta odrastla v enakih okoliščinah, imela isto vzgojo, a vendar sta si različna popolnoma, eden je miren, drugi vznetljiv, eden pohleven, drugi nasilen. Kako to?“

„Tako daleč pač tudi oblast vzgoje ne sega. Prirojene lastnosti so žal – ali morda hvala Bogu – vedno silnejše in močnejše od vzgojenih. Pripovedoval sem vam že mnogo o svoji materi.“

„Da. Da je krotka, mila, blaga. Vesele, ljubeznive čudi,“ je rekla tetka.

„Da vstaja zgodaj, kakor vi in da vam poleti že ob petih skuha črno kavo. Da sedita skupaj na vrtu, pijeta črno kavo in pušita. Pri vas Turcih vse mame pušijo ...“ se je vmešala Maša, ki se je že davno utaborila Mehmedu na kolenih.

Smejal se je. „Da, jako je dobra, cel dan mi kuha črno kavo. Mi mohamedanci smemo piti mnogo črne kave, a take punčke, ko si ti, jedo pri nas fine sladkarije, če so dobre, in te so še mnogo boljše ko vaši bonboni. – O moji materi sem vam vsem mnogo pripovedoval. O svojem očetu ne toliko. On je pošten človek, karakter, kakor ulit iz železa. Ko sem nastopil službo in dobil plačo, sem hotel dati, razume se, nekaj v hišo, za hrano in stanovanje. Ali moj oče je dejal: Jaz sem gospodar v hiši, jaz skrbim za vse, jaz plačujem. Če bi dva plačevala, bi dva gospodarila. Imej ti svoj denar, a jaz svojo moč. Dokler bom živ, bom jaz dajal kruh – in jaz zapovedoval.“

„To mi je všeč,“ je rekel stric.

,,Fino se vam godi torej,“ se je smejala teta. „Cela plača vam ostane za cigarete, na, na, srečnega človeka! ... Lahko je to, če je žep poln.“

„Vi ste zlobni, gospa! Ne samo za cigarete, za knjige, potovanja – evo me vsak čas v Zagrebu, pa po knjižnicah...“

„No, saj vem, to je le šala,“ se je branila teta. „In kaj pravi vaša mati?“

,,Njej dam vsak mesec dvajset kron,“ je pripovedoval Mehmed. „Ne vem, če oče za to ve. Dam ji dvajset kron in ona misli, da ima zlatega sina. Ona je še iz tistih časov, ko je bilo pri nas še zelo malo denarja. Dvajset kron, ko da bi ji dal dvajset cekinov!“

„Koliko vas je bilo pravzaprav vseh otrok?“

„Osem. – Ravno to sem hotel pripovedovati ... Oče moj je visok, plečat junak kakor gora. A kri kakor ris. Zaradi malenkosti se vname. Hiša se trese, glas ima kakor grom. A moja mati je majhna, drobna, krotka kakor jagnje. Alah naj ve, kako je to bilo. Kakor bi si jastreb pripeljal golobico v gnezdo. Ali mati je ljubila mojega očeta; bala se ga je sicer, kadar je imel svoje hude dni, kadar ga je lomila jeza in mu je vrela divja kri v žilah. Pa vendar, živelo se je. Končno moški je moški, si je mislila. Najstarejša deca so bile dve hčerke. In neukročene, hude, nemirne, ko oče. Samo leto dni je bilo med njima razločka. Komaj so znale laziti po podu, že so se cel dan ravsale in prepirale. Mati je obupovala. Vražje oči ste imeli; kakor volčji rod se je to klalo in grizlo med seboj. Lase jim je morala ostriči in nohte, da si niste mogle narediti toliko hudega in še so se steple do krvi, za vsako malenkost, igračko, košček kruha ... Sirotica mati, ta se je najokala! ... Potem sem prišel jaz na svet. In jaz sem bil njen, krotkega srca. Precej prve dni je videla to. Že pri prsih ste bili sestri drugačni, jezborito je bilo to, nestrpljivo, kričalo je. Jaz pa sem bil potrpežljiv, takoj je spoznala, da sem drugi, mehek. Se zdaj mi večkrat s smehom pripoveduje, kako me je skrivala pred sestrama, da mi ne bi kaj naredile, pozneje pa sam pomnim, kako se mi je huda godila dostikrat, če sem po nesreči zabredel v kak prepir med njimi. Kolikrat sem ju miril, branil eno pred drugo, kadar ste si skočili v lase, ko dva petelina in vselej sem jo skupil; razkačeni ste planili obe po meni in ves sem bil zlasan, nabunkan in obrcan, da sem komaj lezel.“

„Revež ubogi!“ se je smejala teta. „Ali zdaj se bolje razumete z njima ?“

„O, da. Omoženi ste že davno. Najstarejša ima že sedem otrok, druga tri. Še vedno sta sicer vznetljivi, kakor smodnik, ampak vendar ju je življenje že precej ukrotilo. Z menoj se nikoli več ne prepirata. Nasprotno. Kadar je doma huda ura, vzamem jaz svoje knjige, pa hajd k sestram, zdaj k eni, zdaj k drugi.“

„Zakaj greste od doma? Kakšna huda ura?“ je vpraševal stric.

„No tako. Oče se včasih še vedno razpali. Jaz malo mirim, meni je vsak prepir nekaj strašnega; naravnost ne podnašam. ‚Oče, nikar, saj se ni vredno razburjati za prazen nič,‘ razlagam. A on: ‚Kdo je gospodar v hiši, jaz ali ti?!‘ In žile na sencih mu naskočijo. Jaz: ‚Ti oče!‘ in že držim kljuko v roki. Par dni me ni domu, potem zopet pridem, oče je malo bolj resen in še bolj redkobeseden kakor navadno. Ali rad me ima vseeno. Drživa se, ko da se ni nič zgodilo, kakor da sem doma spal kakor vedno in stvar je poravnana.“

„Rekli ste, da vas je osem? Kakšni so drugi?“

„Trije so umrli. Za menoj je prišla zopet deklica. Lepa ko slika, gibljiva, živa stvarca in jezljiva kakor podlasica. Rad sem jo imel zelo. Ampak tudi ona me je tepla in praskala. Mnogo močnejši sem bil od nje, deček, in starejši. Pa me je ugnala ko nič. Jaz se ji nisem upal v resnici kaj storiti, a ona ni pazila, kam udari. A prikupljiva je bila, priliznjena ko mačkica. Vsi smo jo imeli radi, čeprav je včasih sikala, ko krop. Umrla je, ko ji je bilo pet let. Meni je bilo sedem, a še dobro se spominjam na njo. Med tem so se rodili še trije dečki. Vsi očetovi. Dva sta umrla še majhna. Eden je star zdaj šestnajst let.“

„Ali vas kaj uboga?“

,,Uboga, ha, ha! Skoraj, da bi jaz njega ubogal! Ampak drugače se imava rada. Popravljam mu naloge, dajem lekcije. Če ima svoje muhe, ga že ukrotim. On potrebuje mene, ne jaz njega. Kadar je malo preveč oblasten z menoj, brezobziren in surov, kar molčim ali par dni po vrsti se kam izgubim ravno ob onem času, ko bi mu moral to in ono popravljati in razjasnjevati. Potem že vidi, da je boljše, da sva prijatelja.“

„In Zulejka ?“ se vmeša Maša. „Kakšna je Zulejka?“

„Pa res, na Zulejko smo čisto pozabili!“ pritrdim jaz. „Ta je vaša, kaj ne? Materine in vaše čudi?“

„Da, ta je zopet materine krvi. Najmlajša je, šele štirinajst let. Jaz sem jo naučil čitati in pisati in vsega. Ona je dobra. Saj sem vam pripovedoval, koliko mi je pomagala, ko sem bil še na preparandiji in pred maturo. Jaz sem res na pol slep, a ona ima oči ko kristal čiste in vid ko sokolica. Pa mi je sirota čitala že z desetimi leti vse moje lekcije, brez nje ne bi mogel biti. Vso pedagoško literaturo mi je prečitala na glas, vse naše in srbske in narodne pesmi, vso hrvatsko in srbsko literaturo. Škoda, da ne zna še italijanski in nemški. Po cele ure sediva zvečer v sobi, ona čita, jaz poslušam. Prej je čitala otroško, ko v šoli abecedarji, zdaj čita z razumevanjem, sprašuje me to in ono, pametna je.“

Prijetno je na vrtu v lopi. Mirno nedeljsko popoldne se je razprostrlo nad Zagrebom. Včasih le donaša veter odmeve kake glasbe, otroško viko, pogovore ljudi, ki na drugi strani po cesti počasi hodijo mimo ven iz mesta v prirodo. Mi sedimo v zeleni senci, ki jo je natkala vinska loza418 418 loza – hrv. trta. bujno in gosto. Na Mehmedovo čast smo skuhali črno kavo po turško in celo Maša je dobila košček sladkorja, namočenega v dišeči temnorjavi tekočini. V košarici sredi mize so hruške, češplje, marelice in jabolka, v zraku je prijeten duh po bosenskih cigaretah. Vsi smo zadovoljni, veseli. Mehmed nam s svojim ugodnim glasom razlaga svoje pedagoške nazore, riše nam svojo obitelj,419 419 obitelj – hrv. družina. opisuje svoje čiste radosti življenja. Mlad je še, dvaindvajset let star, a kar je najlepše, njegova duša je še polna vere v življenje in tako silna, lačna dobrote in lepote, da se je niso dotaknile razočaranja vsakdanjosti prav nič. Noče, da bi motile malenkosti tok njegovega življenja, jasno razpoloženje njegovega srca. Njegov vid je slab, peša in vendar je zadovoljen, da vidi vsaj nekaj od lepote sveta. Še ko študent je prepotoval Bosno, Staro Srbijo,420 420 Stara Srbija – izraz je nastal v 19. stoletju v Srbiji za označevanje območij, ki so nekoč sestavljale srednjeveško Srbijo. Macedonijo, v Rimu je bil in po Dalmaciji. On ljubi knjige in biblijo-teke in kakor čebela pridno zbira podatke o historiji Bosne. S humorjem pripoveduje, kako je našel staro, krasno in dragoceno knjižnico frančiškanskega samostana na Visokem v Bosni vso razmetano in zanemarjeno v kleti in je šel k provincialu reda v Sarajevu opozarjat, da bodo dragocene knjige segnile, da se bodo stari spisi, tako važni za staro historijo Bosne, porazgubili, če se vse še o pravem času ne uredi in ne prinese v dostojen lokal. Zdaj že čez leto dni dva profesorja urejujeta redke starinske dokumente in foliante. Pripoveduje nam, kako je bil nedavno na večerji pri patrih na Trsatu nad Reko, prvi Mohamedan – gost starega romarskega samostana. Kako mu je v Splitu Don Bulic razkazoval ostanke Dioklecijanove palače, kako so lani na potovanju v Rimu maturantje slavili svojega profesorja in kako je bil tudi Mehmed navdušen, da je prvič in zadnjič grešil proti Mohamedovi postavi in se napil težkega in sladkega italijanskega vina čez vse mere.

Hitro in prijetno poteka čas.

Mehmed že dolgo let zbira bosenske mohamedanske ženske pesmi, ki se prepevajo po haremih in so precej težko pristopne. Mati in sestre mu pomagajo pri tem poslu. Rad govori o ti zbirki, citira par verzov, hvali poštenje bosenskega naroda, odkritosrčnost bosenskih Mohamedancev.

Neka posebna svežost je v njegovem bitju.

„Kakor, da bi človek napravil izlet po morju ali se okopal v gorskem potoku, tako deluje pogovor z Mehmedom,“ trdi teta in res je.

Ob dveh je prišel in ko se je vzdignil in začel poslavljati ter smo pogledali na uro, je bila šest. Vsi smo se začudili, tako hitro in zabavno nam je pretekel čas. Spremili smo ga do vrtnih vrat. Vsi mu želimo mnogo sreče, mnogo uspeha, mnogo radosti za vsa njegova pota. In vsi kličemo za njim prijazno in s toplim srcem:

„Na svidenje, Mehmed, na skorajšnje svidenje!“

ŽALOSTNA PISMA421

421 Domači prijatelj 1913, 10 (1. oktober). 308–312. Rokopis ni ohranjen. Izšlo tudi v češkem prevodu (Smutné dopisy) v Vydrovy Besedy 14/1914, št. 5, str. 120–123. V nemščini (Ein trauriger Brief) izšlo v Agramer Tagblatt 16. 8. 1913, str. 1–2.

Čudno in pretresljivo pismo mi je prinesla danes pošta. Pred mesecem dni je bilo pisano in Bog vedi, če je tisti, ki ga mi je poslal, še na svetu. Pismo je zmečkano, papir zamazan. Diši po krvi in vojski. Takrat se je odigravala zadnja scena balkanske tragedije in morda roka, ki je vtaknila pismo v grobo, navadno kuverto, že trohni v črni, s krvjo napiti zemlji. Zakaj mnogo, mnogo jih je padlo na tem odru, ki se niso več vzdignili, ko je padla te dni opona in končala, upajmo, za vedno – krvavo igro.

Macedonija !

“Na zemlji ležim in ti pišem,“ mi opisuje prijatelj svoje stanje, prijatelj, ki ga nisem videla deset in več let ne.

„Mrtve vojake in oficirje nosijo tod mimo v prežalostne, strašne skupne grobove. Jaz imam malo oddiha, vrgel sem se na tla, ležim na trebuhu in ti pišem te vrste. Nisem niti pogledal, da zemlja pod menoj ne bo krvava. Kdo bi pazil na to! ... Včeraj je padlo tukaj okoli nad petsto vojakov, nas, Bolgarov in Srbov. In dvatisoč, pravijo, je ranjenih. Kakor goba se je napila zemlja tu krvi ...“

Ej, dolga leta so potekla, odkar sva se zadnjikrat videla jaz in ta, ki mi je pisal to pismo.422 422 Petko Conev, pisateljičin bolgarski prijatelj iz študentskih dni. O njem piše tudi v črtici Spominjajte se! (objavljeni tudi v bolgarščini: Спомняйте си! Разказ. V: Българска сбирка 1906, knj. 8, str. 518-521, prev. А. Bonkin, v noveli Študentke in v črtici Saj so bratjeProf. dr. Petko Conev se je rodil l. 1875 v vasi Ljublen v okolici mesta Popovo. Končal je filozofijo in pedagogiko v Zürichu, kjer je leta 1900 je doktoriral s temo Begleiterscheinungen psychischer Vorgänge in Atem und Puls. Leta 1920 je postal asistent na Univerzi Sv. Klimenta Ohridskega v Sofiji in leta 1931 redni profesor. V Švicarski sem bila takrat. Ravno je delal doktorat v Curihu, ko sem se spoznala z njim. Sedela sem v javni čitalnici in čitala slovanske časopise; vse po vrsti: ruske, poljske, srbske, tudi bolgarski mi je padel v roko. Takrat me je nagovoril črn študent v svojem jeziku, jaz sem priznala, zardevaje se, da ne znam bolgarski prav nič, ampak da sem tako iz dolgočasja vzela časopis v roko ...

In po njem sem spoznala celo tadašnjo študentsko bolgarsko kolonijo v Švicarski in slišala sem v Curihu, Bernu, Ženevi žvižgati „Šumi, šumi Marica ...“ Kadar je prišel novodošlec,

Bolgar, v mesto, se je postavil opoldne, kadar je bilo največ dijakov okoli univerze, na kak vogel ali šel v nasade in zažvižgal „Šumi Marica ...“ in gotovo je prišel kak rojak k njemu, ogovoril ga je bolgarski in mu povedal in svetoval vse, kar je potreboval.

Mnogo mi je pripovedoval prijatelj Bolgar o svoji daljni domovini, pripovedoval žalostne povesti, polne groz, krvi ubojev in ropov. Študentkinja Bolgarka, s sva skupaj obedovali, ni imela ne očeta ne matere, ne brata ne sestre, nobenega svoje krvi, vse so ji pobili Turki. Kadar je pripovedovala o tem, so se ji svetile oči v neizmerni ogorčenosti in nehote je stiskala pesti.

Tudi drugi so pripovedovali enake povesti. S škripajočimi zobmi mi je opisoval moj prijatelj, kako je še majhen, komaj pet let star, bežal z materjo v najhujši zimi iz Macedonije v Bolgarsko, ko so mu Turki ubili očeta in strica in zažgali kočo.

Moj prijatelj je napravil doktorat in odšel v Bolgarsko. Pisal mi je zdaj pa zdaj o svojem dejanju in nehanju, o svojih načrtih, o svojem poklicu, o svoji ženitvi, o ženi in o otrocih, o svojih ciljih in študijah. To dopisovanje ni bilo kdovekaj pogosto in obširno; vendar so pravilno prihajala dve, tri poročila letno iz Bolgarske, točna, malo suhoparna ali odkritosrčna in ne brez neke posebne prostodušne topline. Tako, kakor si pišejo navadno sorodniki. In res, krog ljudi, s kterimi ste preživeli nekaj lepih, svetlih mladih mesecev, s kterimi ste skupaj se učili, navduševali, skupaj peli, hodili na sprehode, v gledišče, vozili se po jezeru, to je kakor rodbina. Nikoli jih ne pozabiš. Mnogi se spremenijo tekom let, izstopijo, izgubijo se, ne da opaziš, zaostanejo ali krenejo na druga pota, na levo in na desno. Ampak oni drugi, tisti, ki so si ohranili v dušah in v srcu malo tople mladosti, malo njene lepote, njenih sanj, ki s sivimi lasmi pogumno korakajo za praporjem nekdanjih idealov, ti se primaknejo sčasoma vedno bolj skupaj in niti leta niti oddaljenost ne škodijo njihovemu zvestemu in ganljivemu prijateljstvu.

Ko je lansko jesen počila na Balkanu vojska, so začela pisma iz Bolgarskega prihajati pogostejše in pravilnejše. Na slabem papirju so bila pisana v naglici, zmečkana in polna madežev, mnogokrat samo s svinčnikom načečkana. Pripovedovala so mi o trpljenju in strahotah vojske, o strašni smrti tisočev, o močvirjih in snežnih viharjih na Čataldži, o Drinopolju, o napetosti dolgih, brezdelnih tednov, o nestrpnem pričakovanju miru. Potem je prišlo pismo v elegantni kuverti iz Sofije, polno zadovoljstva, zmagoslavja. To je bilo par dni pred strašno, bratomorno vojsko med Srbi in Bolgari, takrat, ko sta bili Lila Burgas in Kirkilisa še bolgarski in vsa prostrana široka zemlja do Čataldže, tega zadnjega ščita pred Carigradom. Ali še tisti teden sem dobila zopet par kart, pisanih v nervozni brzini, ki so javljale pohod v nove bitke ...

In potem dolgi molk ...

Šele danes zopet pismo, staro en mesec, ki je, Bog ve, kje počivalo in čakalo te štiri usode polne tedne, predno je dospelo v moje roke. Žalostno pismo, pisano kakor iz neizmerne daljave, nekako tuje, čudno, vzbujajoč v srcu neki strah ...

„Neizrečeno obžalujem, da sem moral iti v to vojno,“ piše prijatelj. „Srce se mi stiska, kadar moram zapovedovati svojim ljudem, da streljajo na nasprotnika, ki je bil še nedavno naš zaveznik in čigar jezik skoro popolnoma razumemo.“

Potem sledi nekaj domišljavih in prevzetnih opazk o Srbih, opazk, ki jih je usoda spremenila že v krvav posmeh ...

„Srbi imajo sicer izvrstno artilerijo, ali drugače so mnogo bolj slabi vojaki kakor mi. Niti približno ne tako pogumni. Večji plašljivci so od Turkov ...“

Spomnila sem se na starega pesnika Vazova, tega bolgarskega Homerja, ki je zaslepljen, pijan zločinskega navdušenja z donečimi verzi klical Bolgare v vojsko na brate, ki je z zadnjim ognjem starca v groze polnih, strupenih in zastrupljajočih besedah netil sovraštvo v srcih bolgarskega naroda proti srbskim bratom ...

Pred par dnevi šele so dospeli sem sofijski časopisi iz onih dni, ki jih samo kratek mesec loči od danes. Štiri tedni, v kterih se je odigrala tragična, pretresljiva usoda bolgarskega naroda. Danes nam javljajo vesti iz Balkana strašno ponižanje, neizmerno, neopisljivo bedo Sofije in cele Bolgarske. A ta kup komaj trideset dni starih časopisov so polne himn bahatega napuha, prešerne prevzetnosti. Mrzla groza se dotika naših src ...

O! Peklensko grandiozna zloba usode, slučaja! ... Kdo je ta strašna, potuhnjena in hudobna sila, ki se je kockala s stotisoči, z narodi, hladnokrvno, z režečim posmehom?! ...

Tako blizu kakor so stali Bolgari pred Carigradom, tako blizu so stali nekdanji užaljeni prijatelji, čez noč spremenjeni v krvne sovražnike, pred Sofijo, lačni maščevanja ... Le da Sofija ni bila opasana s Čataldžo, da je bila brez varstva in obrane, skoraj, skoraj že na milost in nemilost izročena prebridkemu ponižanju ... Sofija, pred štirimi tedni stolica zmagoslavnega naroda, ki ga zveličeval cel svet ...

Drinopolje, tako krvavo, tako srčno, smrtno pogubno, tako ponosno in radostno osvojeno, slavno premagano, slavno priborjeno, je zopet v turških rokah. In zastonj trohni okrog in

okrog tisoče in tisoče trupel padlih bolgarskih in srbskih junakov. Zastonj so umirali v navdušeni, sveti požrtvovalnosti! Zastonj!

Prokleti, stokrat in tisočkrat prokleti tisti, ki so zakrivili to zadnjo prestrašno vojsko!“ je zapisal prijatelj pred štirimi tedni v to pismo, ki je morda zadnji glas od njega. Že morda leži roka, ki je napisala te besede, v črni zemlji ...

O, Macedonija! Krvavo jabolko večnega prepira med sovražnimi brati! Vroče željena, krvavo osvojevana zemlja! Uničena, pomendrana! Strašne razvaline tvojih vasi in trgov leže zapuščene in opustošene pod prostranim tvojim nebom. Polja poteptana, s krvjo poškropljena, s trupli posejana. Studenci in potoki in reke zastrupljene z mrhovino stotisoč konj, volov. In sinovi, hčere tvoje pomorjeni od vojsk, od lakote in bede, od kolere in stoterih bolezni ... Kdo ve, če ti bo kri, v strašnih potokih izlita na te, kdaj rodila mir, ki ga potrebuješ, da daš otrokom svojim, kolikor ti jih je še preostalo od stoterih vojsk, kruha in blagostana in prosvete ?! ...

O, Macedonija! Ali pa boš s še odprtimi, še nezaceljenimi ranami predmet in cilj novih bratomornih, pregroznih bojev?! ...

„Lansko leto,“ piše prijatelj, „v začetku balkanskih bojev, sem bil še mehak kakor otrok. Moje srce je bilo občutljivo, nisem imel še moči hladno in brezčutno gledati grozote okrog sebe. Ječanje ranjencev mi je rezalo v živo dušo in nisem mogel gledati brez solz pokopavanje mrtvecev v prežalostne vojaške grobove. Oh, kako so strašni in mrzli in žalostno bedni ti vojaški grobovi! Brez krste v črno, neusmiljeno, umazano zemljo, gnusnim črvom v hrano.

Po deset, po dvajset, po petdeset v en sam prežalosten grob, gola zemlja na obraz, roke ... Rodovitna polja to čez par let ... Kolikrat sem se zjokal nad temi grobovi. Zdaj pa sem trd in brezčuten. Nekaj strašnega me je prevzelo, mrzla ravnodušnost. Na vse se navadi človek, na najstrašnejše, na najžalostnejše ... Danes zjutraj je umrl srbski vojak pred mojimi očmi. Pospravljali smo bojno polje ... Pobirali smo ranjence, pokopavali mrtve. Dva sanitetska vojaka sta ga nosila mimo mene in ker je prenehal vzdihovati, sta menila, da je pač umrl in da ga ni vredno nositi v sanitetni šotor, kjer je bilo itak že vse zdavnaj prenapolnjeno. Položila sta ga na tla in jaz sem pristopil, da se prepričam o njegovi smrti. Ko sem mu segel pod suknjo na prsi, res nisem več začutil udarcev srca. Res je bil mrtev. A nekaj mi je zašumelo pod roko in našel sem ti dve pismi, ki ti ju pošiljam. Ne morem jih nositi s seboj, morda bom sam že jutri delil usodo srbskega vojaka. A proč vreči ju tudi nekako ne morem. Ne pusti mi srce, čeprav taka sentimentalnost danes, ko zakopujemo toliko, toliko mrtvecev, ni na mestu. Pošiljam ju Tebi, napravi Ti s temi papirji, kar hočeš. Nekoliko sta raztrgani od krogel, ali morda ju boš vendar lahko čitala.

A jaz, jaz Te lepo pozdravljam! V par dneh morda bo že vojske konec. Mi moramo zmagati in lahko bomo zmagali ...“

Bridko sem se nasmehnila. Motil se je, strašno se je motil. Niso zmagali...

Oprezno sem razgrnila zmečkana, z modrim tintnim svinčnikom okorno popisana pisma. Tesno mi je bilo v duši. Prvo pismo je datirano še od 17. januarja. V njem piše neki Gjuka Gjukič svoji ženi Radojki, da še živi in da je zdrav. In želi, da bi bila tudi njegova žena Radojka zdrava. Naj mu takoj piše. In naj mu naznani, kje si je izposodila tiste štiri dinarje, o kterih mu je pisala v zadnjem pismu. In če jo bodo klicali na občino zaradi davkov, naj le reče, da počakajo, dokler pride on, njen mož, domov, on bo že vse uredil. In zaradi drv naj na vsak način vzame koga na pomoč. A drugače se naj nikogar ne boji: „Samo jaz sem tvoj gospodar.“

V celem pismu ni niti ene mehke, tople besede o ljubezni in vendar je pismo polno čustva in ginljive skrbi za ženo. Vsak stavek začenja z besedami: „Žena Radojka ...“ Niti enkrat „draga“, „ljuba“, „dobra“ Radojka in vendar vedno Radojka, Radojka ...

Drugo pismo je pisano 14. junija pri Kumanovem. Mogoče je oni Gjuka Gjukič že pozimi padel od turške krogle, a drugi, ta, kterega je videl moj prijatelj umreti, ta je vzel pismo prijatelja in ni imel priložnosti, da ga odpošlje domov v Srbijo. Ta se je imenoval Živko Dobričič in piše očetu in bratu. Piše, da ga je poslal zdravnik v Kumanovo in kumanovski zdravnik zopet nazaj diviziji.

„In, zdaj, kakor bodo zapovedali ... kakor opali puška ... “

Ta piše od srbsko-bolgarske meje in ponavlja vedno zopet in zopet svoj pozdrav očetu in bratu in prosi vedno na novo, naj mu oče in brat takoj, takoj odpišeta. In drugega ni nič v pismu, le skoro vsaka druga beseda „otac“ i „brate“.

Poslala bom obe pismi v Srbijo, da bodeta morda vendar našli svoj cilj in se ne zgubili, kakor tisoč, sto tisoč drugih pisem, pisanih to žalostno leto doli na Balkanu.

Nerodna, kratka pisma iz žalostnih, raztrganih src v smrtnih slutnjah jecljana, okorna in uboga, ki se, Bog ve kje, valjajo po pustih bojnih poljih, poteptana v črno, okrvavljeno zemljo, pokopana v zapuščene, puste balkanske grobove s tistimi vred, ki so jih pisali ... Preprosta, ginljiva, žalostna pisma kakor krik, zaklican iz tesne, trepetajoče in trpeče duše v daljavo in kakor obupan krik v samoti umirajoča ...

ALENKA423

423 Domači prijatelj 1913, 11 (1. november). 321–330. Rokopis ni ohranjen.

Alenka je bila četrta. Pred njo so bile tri sestre, a za njo še dva brata.

Ona je prišla na svet neželena, s strahom pričakovana. Uboštvo je bilo v hiši. Oče je bil brez dela že skoro leto dni. Poskušal je to in ono ali nikjer ga niso obdržali dolgo. Bil je prej sluga v nekem društvu, a odpustili so ga radi malenkostnega pogreška, zaradi par kron, ki so manjkale pri obračunu, ka-li. Prve mesece se je trudil dobiti zopet kaj stalnega, ali nesreča ga je preganjala, zastonj je hodil prosit okoli, zaman je trkal na vrata. Njegova obleka je postala oguljena, nič več se ni držal ravno in korektno, nič več se ni bril vsak dan. Polagoma se je zanemarjal, prodal je uro in prstan. Zagrabil je že za vsako delo, ki mu ga je nudila priložnost, pomagal je pri selitvah, v trgovinah, na kolodvoru, kjer so pač potrebovali delavca. Nič več ni mislil, da postane kje sluga, da bo imel majhno ali snažno stanovanje, čedno uniformo in redno plačo vsak mesec. Prej, dokler je imel službo, njegova žena ni živela slabo. Res je bilo precej dela s tremi dekletci, od kterih je največja imela šele šest let. Tudi možu je pomagala pospravljat veliko stanovanje društva pozno zvečer ali zgodaj v jutro, tudi vrata je odpirala, kadar je imel mož pota po mestu, kadar je nosil pisma ali pobiral članarino. Vendar ni poznala posebnih skrbi. Bila je gospodarna in skromna ženska, znala je v prid obrniti vsaki krajcar, znala je pristojno hraniti in oblačiti družinico z denarjem, ki ga ji je dajal mož.

Potem je prišla nesreča, da je mož izgubil službo. Spočetka se ni mnogo vznemirjala. Sama je poiskala sobo in kuhinjo v čedni hiši sredi mesta, ko so se morali seliti iz društva. Nekaj malo prihrankov sta tudi še imela v poštni hranilnici in prve tedne je potekalo življenje brez strahu, mirno in skoraj prijetno. Oba sta bila prepričana, da bo mož zdaj, zdaj našel zopet kako primerno službo. Ko sta vzdignila zadnji denar iz hranilnice, sta se prestrašila oba. Ona je bolj skromno kuhala kakor sicer in on je še bolj pridno tekal po mestu iskat zaslužka. Čez štirinajst dni se je preselila družinica v predmestje. Stanovali so v mokri, temni in nezdravi kleti. Mesto pravzaprav ni trpelo takih stanovanj in vendar je stotine takih revežev, kakor so bili oni – brez pravega zaslužka – stanovalo na enak način. Že pri selitvi sta prodala nekaj stvari, ki niso bile neobhodno potrebne: zrcalo, majhen divan, par slik, lepšo mizo.

Tam je prišel Zima prvikrat pijan domov, neke sobote v noč, ko je zopet cel teden zastonj iskal službo. Srečal je nekdanjega tovariša, izposodil si je od njega par desetic in se napil v beznici žganja. Drug dan ni bilo beliča v hiši in Zimovka je šla k sosedam prosit kruha za otroke. V ponedeljek se je šla ponujat h gospem za perico. Ona je imela boljšo srečo. Hodila je prat zdaj k tej, zdaj k oni družini. In čeprav je bilo to za njo, ki je zopet pričakovala dete, mučno in težko delo, so vendar one krone, ki jih je nosila domov, obranile družino od najhujšega gladu.

Take so bile razmere, ko se je rodila Alenka. Bila je zdravo, črnooko dekletce, ampak mati ni imela mnogo časa zanjo. Prepustila jo je sedemletni Tinki, ki je hodila že v šolo in je opoldne pogrela sestrici mleko in jo napitala, kadar ni bilo matere doma. Mala Alenka je pri taki negi slabo prospevala, njen obraz je bil bled in suh. Cele dneve je ležala sama v zatohli kletni izbi, kjer se je, če je bila mati doma, vse kadilo od soparice, kajti mati tudi doma ni smela gubiti niti ene ure. Mož je postal poslužnik, ali tudi v novem poklicu se mu je godilo enako slabo.

Prej mu je teklo življenje gladko, skoraj brez skrbi v ne pretežkem delu, a ko je izgubil službo, je bilo, kakor da se mu je sreča skrila za vselej. Ni se znal obrniti in si pomagati na boljše. Jezilo ga je to, začel je piti, kričal je na ženo, kadarkoli se je tožila, da nimajo otroci kaj jesti in ga je prosila za denar.

Žalostno življenje je živela Alenka. Starejše sestre so se malo zadrževale doma. Igrale so se na dvorišču ali vasovale pri sosedovih otrocih. Alenka je bila mnogo bolna, kasno je shodila in tudi pozneje je mnogo polegala. Sestre je niso marale, niti drugi otroci ne, ker ni znala bežati in skakati. Tudi oče je ni maral.

„Zakaj si na svetu?!“ je godrnjal, kadar je bil trezen in je včasih zvečer pogledal v njen kot, kjer je zdela kakor preplašena, bolna ptičica. „Umrla bi! Samo za pokoro boš, sebi in drugim!“

Le mati jo je imela rada. „Sirotica moja,“ je rekla vselej, kadar je odhajala ali prihajala in jo je pogladila po temnih tankih laskih in pritisnila k sebi. „Sirotica moja, le potrpi. Kadar boš velika, bo vse drugače, lepše.“

Ali Alenka je rasla tako počasi, da je mislila in se bala v svojem srcu, da ne bo nikoli, nikoli velika.

Ko je bila stara štiri leta in je komaj hodila toliko, kakor drugi otroci s poldrugim letom, se je rodil brat Tonček. Mati je jokala vse mesece prej, ali ko je prišel na svet, ga je bila vesela in tudi očetu je bilo prav, da ima fanta. Skoro cel mesec ni pil in kar je zaslužil, je prinesel ženi.

Fantka so dali Alenčici v skrb. Mati je rekla, da je sicer najmlajša, da izgleda, kakor da bi bila dve leti stara, a pametna je kakor da bi ji bilo dvanajst. Starejše tri: Tinka, Ančica in Pepca so bile malo doma. Hodile so že vsi tri v šolo, znale so se prikupiti raznim gospem v ulici, da so jih pošiljale včasih na pošto ali v prodajalno, pa so dobile kaj za pojesti kakšen krajcar ali kako iznošeno oblekico, predpasnik, kapo od otrok. Bile so zdrave, gibčne, vesele in domača revščina jih ni preveč težila. Tinka je hodila vsako popoldne k sosedi, ki je bila šivilja, prat posodo in je dobila zato vsakikrat groš. Vse tri so dobile v šoli obleke pred božičem, ljudje so jih imeli radi, ker so bile fletne in zgovorne.

Alenka se je brigala za Tončka s čudovito pozornostjo in nežnostjo. Tako je bila majhna in slaba, da ga ni mogla nositi na rokah. Kadar ga je previjala in prekladala, so se ji tresle šibke ročice in skrbela je zanj kakor še vsaka mati ne. Nekaj milega, neizmerna, bogata dobrota je bila v srcu male bolehne deklice. Kdovedi kje se je naučila razne pesmice, ki jih je s svojim tenkim glaskom sto in stokrat prepevala sitnemu bratcu, ki je bil bolehen in droben kakor ona. Njena mati je imela prav, ko je rekla, da ima štiriletna deklica pamet dvanajstletne. Njene oči so vse razumele in zato jo je imela mati morda tako rada, rajši kakor starejše tri, ki so bile zdrave in dobro razvite.

„Kaj si tako trudna, mama?“ je vprašal droben glasek iz male stare otroške postelje, kjer je skupaj ležala z bratom dojencem, kadar je prišla mati ob osmih domov in večkrat še poznejše, trudna, z rdečimi, odrgnjenimi rokami.

„Malo sem pač trudna,“ je pritrdila mati. „Veš, sirotica, denar se ne dobi zastonj. Ampak pri svetnikovih dobim vedno tudi za vas kaj,“ je pripovedovala in zlagala na mizo par kolačev. „Dopoldne so mi dali klobaso, prinesla sem jo tebi, sirotica, da boš imela jutri za obed.“

Ali zdrave stare starejše sestre so se že zgrnile okoli mize. „In nam, mama, zakaj nam ne daš? Lačne smo in tako dolgo nismo imele mesa.“

„Pa jim daj, mama,“ je rekla Alenka. „Meni je klobasa preslana.“

Ali prišel je oče, rekel, da ni imel cel dan poštenega grižljaja v ustih, da ni ničesar zaslužil in pojedel je klobaso in kolače. „Daj mi dvajset krajcarjev, jutri ti jih vrnem. Moram iti malo v krčmo, tam bodo tovariši. Dogovorili se bomo za jutri za eno selitev.“

Če ni hotela imeti Zimovka prepira in kletve, je morala dati. In če je dala, jo je bilo strah, kdaj bo prišel mož domov, če bo trezen, kakšne bo volje. Kolikrat je prilomastil ponoči ves divji in če se je le oglasila, je razbijal in pretepal vse, ženo in otroke.

Ko je on odšel, skuhala je Zimovka otrokom večerjo in tudi za drugi dan kavo in žgance, riž, rezance ali kaj takega, da so imeli otroci za jesti. Spravila je otroke spat, zašila je še kakšno stvar, da niso hodila dekletca raztrgana v šolo in pripravila si je vse na drugi dan, da samo vstane in odide. Težko je vstajala od mize, nerodna je bila, neizrečeno trudna, kajti zopet je čakala dete. Globoko je vzdihnila in dve solzi ste ji zdrknili po licih.

Alenka se je oglasila: „Mama, nikar ne jokaj! Žalostna bom, če boš jokala.“

„Kaj še ne spiš, sirotica? ... Oj, otrok moj, življenje je težko, težko!“

„Čakaj mama, kadar bom velika ...“ je tolažilo dete. „Pomagala ti bom ...“

„Kaj boš, sirotica ...“

Mati se je navadila in vedno je rekla Alenki „sirotica“.

„Mama, na omari imaš še malo glicerina, namaži si roke,“ jo se spomnila Alenka.

Mati si je namazala rdeče, otečene roke in prišla k Alenki. „Tebe imam najrajši, sirotica,“ je rekla in jo pogladila. „Daj mi otroka ...“

„Pusti ga, mama, pri meni. Saj spi, vidiš. In če se bo po noči prebudil, mu bom že dala mleka. Samo pripravi v štedilniku, da ne bo mrzlo. Saj jaz lahko podnevi spim.“

Mati je vzdihnila. Križa so jo bolela, komaj se je držala po konci. In jutri mora spet na delo, spet prati od zore do mraka, stati, mencati, pripogibati se. Mora zaslužiti par kron, da bo vsaj kruha v hiši in da prištedi še par krajcarjev za čas, ko bo ležala in bodo zopet novi stroški, bolezen, beda, skrbi, še en otrok ... siromak ...

In pustila je dete pri štiriletni deklici in padla na slabo trdo posteljo, preveč zmučena, da bi mogla premišljevati o bodočnosti, o skrbeh ...

Pozno v noči je prišel Zima domov. Bil je pijan, zadeval se je ob pohištvo, zbudil malega.

„Kaj ječi, vrag ...“ in že se je zvrnil na svojo posteljo v drug kot in zasmrčal. Še slekel se ni.

Mati se je prebudila za trenotek, nekaj vzdihnila iz sna ali trudno telo je ostalo negibno. Tri starejše deklice so spale mirno dalje, navajene na nočni hrup očeta in jok brata. Le Alenka je vstala, podtaknila otroku suho cunjo, šla v štedilnik po mleko in nahranila malega. Ali bil je bolan, kali; ni se dal potolažiti in prejokal je celo noč skoro do zore. Zrak v kletni izbi je bil težak in vlažen, smrdeč in zadušljiv. Težko hropenje pijanega očeta se je mešalo med sopenje matere, ki je v sanjah zdaj pa zdaj globoko vzdihnila, sestre so včasih zakašljale, a malo dete je venomer ječalo in se zvijalo. Alenka je bila pospana. Njeno drobno telesce je bilo pokrito s potom. Malo je zatisnila oči, ali brat je ječal poleg nje, preblizu, da bi mogla zaspati. Smilil se ji je in porinila je svojo roko izpod njega in ga stiskala k sebi. Grela ga je s svojim telesom in ko le ni prestal jokati, je zaihtela tudi ona, tiho, pridušeno. Tako so počasi potekale nočne ure. Nihče se ni zmenil za otroški jok, za Alenkino ihtenje ... Oče je bil pijan, mati ubita od dela, sestre zdrave, trudne od celodnevnega skakanja in igranja ...

Ko je bila stara Alenka šest let, je imela dva brata, na ktera ji je bilo paziti. Morala bi bila pravzaprav že v šolo, ali Zimovka se je izgovarjala, da je Alenka še preslaba. Res je bila šibka in drobna, kakor bilka, ali to ni bil pravi vzrok.

„Ti si moja edina pomoč, sirotica,“ ji je rekla Zimovka. „Če tebe ne bi bilo, bi morala skočiti v vodo. Noben mi nič ne pomaga, le ti ...“

In res: Oče je pil, Tinka, ki je bila že enajst let stara, je bila povsod prijazna in uslužna, samo doma ne, in Ančica in Pepca enako. Držale so skupaj te tri, staknile tu nekaj, tam nekaj in ni se jim godilo preslabo. Mislile so samonase.

„Ti, Tinka, pojdi danes z vozičkom malo v park, da bodeta fantka malo na zraku in tudi Alenko vzemite s seboj,“ je ukazovala Zimovka.

Ali jezična Tinka se je hitro obranila sitne dolžnosti, češ da mora v sosedstvo z Ančico in Pepco, da bodo nosile drva in da jim je gospa že obljubila kavo in nekaj stare obleke od svojih otrok. „Saj je tudi na dvorišču sonce. Naj le Alenka pazi na fantka, ona je navajena...“

Alenka je bila navajena ...

Desna rama se ji je malo skrivila od vednega pestovanja. Zimovka se je tolažila, da bo že prešlo, pa ni. Alenka je ostala majhna in nekako čudno zgrbljena.

Ampak v obraz je bila prikupljiva. Imela je lepe, velike, temne oči in goste, dolge lase.

Brata sta bila tudi oba nekako zanikrna. Tonček je komaj s tremi leti malo shodil, Jožko je imel veliko debelo glavo in tenke kruljave noge, čudno se je gugal pri hoji z ene strani na drugo.

Z osmimi leti je šla Alenka v šolo. Prav dobro se je učila in učiteljice so jo imele rade. Otroci pa ko prej niso marali za njo, bila je pretiha, prepohlevna, tudi so se smejali njeni grbi.

Doma je bila beda vedno večja. Zima se je popolnoma zanemaril, bil je ženi in otrokom v veliko nadlogo. Pil je, če je le prišel do beliča, preklinjal življenje in postajal vedno bolj surov.

„Vse vas bom potolkel!“ je kričal, ko je bil pijan in to je bilo skoro vsaki dan. „Najboljše, da vas ni, revščina gnila! Saj ste za nič! Posebno to troje je boljše, da danes vzame konec, ko jutri!“ in pretil je s pestmi proti kotu, kjer je ležala Alenka s fantkoma.

Nekoč je prišel z nekim okleščkom in je začel mlatiti po otrocih, da so sosede pritekle na pomoč.

„Živina! Kaj si popolnoma podivjal?!“ je tarnala Zimovka, ko je prišla domov.

„Molči, ženska,“ je jecljal pijanec. „Trije berači manj na svetu ... kaj veš ti, neumnica?“

Strašno življenje je bilo to. Vsak dan prepir, jok.

Tinka je s štirinajstimi leti odšla z doma za pestrno. „Da ne bo več v peklu,“ je rekla.

In za njo sta odšli tudi Ančica in Pepca. Zimovka je upala, da jo bodo kaj podpirale, dajale ji zaslužek. Ali zmotila se je. Ni jih bilo blizu in če je šla včasih sama za njima, so godrnjaje dale desetico ali dve in rekle, da gospe nimajo rade, da jih kdo vsak čas moti. Da potrebujejo denar za se, za obleko, čevlje, da nočejo biti tako neumne kakor mati, ki daje očetu vedno vse krvavo zaslužene novčiče, da jih zapije ...

Ko je Alenka dokončala šolo, se je hodila učit šivat. Brata sta bolehala, enemu so se delali škroflji,424 424 škroflji – skrofuloza. drugi je kašljal. Videlo se je na njiju, da ne bosta nikdar kakor drugi ljudje, da si ne bosta nikoli zaslužila kruha, kamoli, da bi bila kdaj v pomoč staršem in sestri.

„Kadar jaz doli padem, bo vsega konec,“ je vzdihovala Zimovka. „Od lakote nas bo konec.“

Alenka jo je tolažila, da bo že ona skrbela za vse, da bo že nekako bog dal...

„Kaj boš, sirotica, šibka si, en dan, če bi šla prat, pa se boš fentala za vselej,“ je ugovarjala Zimovka.

Takrat je Alenka rekla, da se bo učila šivat, to je lahko delo in zasluži se precej. Zimovka je zopet dobila malo poguma.

Že tretje leto se je učila šivat, ko je mati nekoč težko obolela. Noge so ji že dolgo otekale, pa ni marala. Siromašni ljudje še bolni ne utegneje biti. A na konec jo je vendar zmagalo. Kar hipoma jo je prijela strašna bolečina v bokih, pa vse doli, po celih nogah, da se kar premakniti ni mogla; z vozom so jo pripeljali domov.

Alenka je šla po zdravnika. Resno je vrtel z glavo.

„Mesece bo morala ležati, v bolnišnico naj gre, kaj bo doma ... Zdrava sploh ne bo več nobenkrat tako, da bi mogla spet hoditi po hišah prat. Pokvarila se je, prehladila kdove kolikrat ...“

„Oh, moj Bog in kaj bo z otroki!“ je vzdihovala Zimovka v bolečinah. Samo na to je mislila venomer. V nogah jo je žgalo in rezalo kakor z noži, kakor z žarečimi iglami jo je zbadalo, ampak v srcu ji je bilo še hujše.

„Kaj bo z očetom, Alenka?“ je govorila ponoči. „Dozdaj je imel vendar en kot, kamor se je stisnil, ampak če mene več ne bo ... Po ulicah se bo valjal, zapirali ga bodo ... Res, da pije, ampak kdovedi, morda bolj iz žalosti, kakor zaradi kaj drugega ... Tudi on je človek, vaš oče ... Ko je bil mlad in se nam je še dobro godilo, ni pil ... In fanta, kaj bo z fanti?! Oh, moj Bog, jaz sirota ... In ti, kaj bo s teboj, Alenka, sirotica moja! ...“

Obupno je jokala mati.

„Nikar ne jokajte,“ je rekla Alenka. „Jaz bom skrbela za vse, za očeta, za Tončka in Jožka in zase. Boste videli, da bo vse prav. Doma bom ostala in šivala bom.“

Zimovko so odpeljali v bolnišnico in sedemnajstletna Alenka je skušala sama ubraniti družinico od lakote. Šivala je za delavke v sosedstvu. Ženske so ji šle na roko, ker so vedele, kako je življenje siromakov težko in okrutno, vedele so to cesto iz lastne skušnje ...

Po par mesecih se je vrnila Zimovka domov iz bolnišnice, ampak noge so ji ostale trde in hrome. Morala bi bila iti še v drage kopelji za par mesecev, ali od kje denarja za to?!

Alenka je kupila širok naslonjač, posadila mater notri in jo porinila k svojemu šivalnemu stroju. Roke je imela Zimovka zdrave, pa je pomagala hčeri šivati gumbe in gumbnice in sploh to, kar se ne more delati s strojem.

Preselili so se v podstrešje, da je imela Alenka več svetlobe. Tudi je bilo prejšnje stanovanje prevlažno.

Tonček je hodil zadnje leto v šolo, toda mnogo je bolehal in pozimi ga je bolezen do celadocela vrgla v posteljo. Vsi so vedeli in tudi on sam je slutil, da ne bo več vstal. Duševno ni bil razvit, težko je mislil. Vendar je bil dobrosrčen in posebno Alenko je ljubil zelo. Jožko je bil bolj nadarjen. Lahko se je učil, rad je čital, ampak telo njegovo je bilo šibko in zaostalo v rasti; še vedno se je zibal pri hoji. Alenka je sklenila, da ga bo dala učiti urarstva. Po dolgem razmišljevanju se je spomnila tega rokodelstva. Bil je spreten in pameten in to bi bilo skoro edino zanj. „Sedel bo pri svojem poslu in bolne noge ga ne bodo nič ovirale,“ je razlagala Alenka materi ...

Celo oče je zadnji čas postal bolj mehek in dober. Zaslužil seveda ni mnogo, skoraj nič. Zimovka je trdila, da se ji ne dopade, da je to slab pomen, če se pijanec v starih letih preveč hitro spreobrne. „Bolan bo postal, boš videla, Alenka,“ je pripovedovala hčeri. „In to bo še hujše. Poznam take. Žalostno so končali. Nesreča preganja nas vse ...“

Zimovka je res nekako uganila. Zima je vedno bolj tožil nad velikimi bolečinami v želodcu, da ne sme ne jesti, ne piti. Propadal je jako, slabo je izgledal in Alenka je šla neki dan z njim k zdravniku, ko razni čaji in obkladki le niso hoteli pomagati. Zdravnik je naročil Alenki, naj drugi dan pride po recept, da mora še nekaj pogledati v knjigah in ona naj pride, ne oče, da ji bo razjasnil, oče bi pozabil ... In ko je prišla, ji je rekel, da ima oče najbrž raka, da bo to morda še dolgo trajalo in da je ta bolezen zelo huda ...

Kmalu potem je tudi Alenki postalo nekako čudno, glava jo je bolela, ponoči ni mogla spati. Parkrat ji je prišla taka vrtoglavica, da je morala pustiti delo in leči. Potožila se je sosedi, ki ji je iz dobrote donašala stvari iz trga in prodajalnice in ji včasih pomagala pospraviti stanovanje, da je mogla prej k šivanju.

„Jej, glava vas boli, Alenka? In kje pa?“ se je začudila soseda, kakor prestrašena.

„V zatilniku, nekako čudno ... In za očmi tudi ali najbolj zadaj, kar vrat mi otrpne včasih,“ je pripovedovala Alenka.

„Bog se vas usmili!“ se je zgrozila soseda. „Da ne bi dobili jetiko v možgane. Moj brat je umrl na taki bolezni. To je strašno. Kar venomer ga je bolela glava pol leta ali še dlje in potem je znorel, morali smo ga dati v norišnico, tam je revež še skoro leto dni živel, predno je umrl. Hodila sem ga obiskat, pa me ni poznal.“

Alenka je vsa strepetala in pobledela kakor stena. „To ni res, to ni mogoče ...“ je zašepetala.

„Zakaj ne?“ je rekla ženska. „V naši familiji je bilo kakor pri vas. Prvi otroci smo vsi zdravi in močni, takrat oče še ni pil in mati je bila zadovoljna in trdnega zdravja, potem je začel oče piti, uboštvo nas je stisnilo, mati je shujšala in oslabela in mlajši bratje in sestre so bili vsi betežni, sama nadloga, kašljali so, hirali, imeli so rane, kaj vem kaj vse, eden je imel bolezen v nogah, drugi v prsih, v vratu, in bratu je prišlo v glavo. Revež, mnogo je trpel.“

Alenka se je opotekla.

„Kaj vam je za voljo božjo?! Kakšni ste, vsi bledi in prepadli. Oh, jaz, neumnica, kaj sem vam naklepetala!“ se je ustrašila ženska. „Le nikar se ne bojte! Taka bolezen, kakor jo je moj brat imel, je redka, pravijo. Malo slabi ste, jesti morate več in mnogo mleka piti, pa bo kmalu vse dobro,“ je hitela soseda. „Kar danes vam bom prinesla liter mleka s trga, saj je ceno. Zdaj toliko delate in zaslužite, da lahko privoščite tudi sebi kakšno okrepčilo.“

„Dobro, dobro, bom že,“ je rekla Alenka, dala ženski denar in odšla v svoje stanovanje k delu.

Velika skrb ji je stisnila srce. Zazdelo se ji je, da ima soseda prav, da ima tudi ona tako bolezen kakor njen brat ... Počakala bo teden dni in potem, če ne bo bolje ... Kaj, če ne bolje ? ... Ne, ne take misli so zločin! Štirinajst dni bo počakala, ne, cel mesec ... Vreme se bo spremenilo, toplejše bo, spomlad ... Gotovo bo boljše, prav gotovo ...

Alenka je čakala na zdravje, čakala, kdaj bo prenehalo kljuvanje v glavi, tisti neznosni pritisk v zatilniku.

Materi se ni nič več pritoževala. Zakaj bi še njo plašila? Delala je z mrzlično pridnostjo. Ni si dala miru in počitka. Neprenehoma je drdral stroj in zdelo se ji je, kakor da ji ta igla, ki pred njo brez prestanka skače gori doli, vselej zbada v možgane, globoko in skeleče. Kolo je drdralo in venomer vpraševalo: Kaj bo? Kaj bo?

Spomnila se je tistega večera, predno so mater odpeljali v bolnišnico, kako ni nič mislila na svoje bolečine, nego samo na to, kaj bo z očetom, kaj z fantoma, kaj z njo ...

Zdaj je bilo nji enako. Za hip je popolnoma pozabila na glavoboljo in na sebe, na svoj strah pred ono temno močjo, ki je že položila roko na njo, ki ji hoče vzeti dušo, uničiti pamet... Ali strašno vprašanje: Kaj bo z njimi ? To ni niti trenotek izginilo iz njene zavesti.

Moj Bog ona, kaj je ona? Ona je brez pomena, ona ni bila nikoli nič, sirotica. Bila je bolehna, odkar pomni, grbava, neznatna, njeno življenje je bilo in bo sama nadloga, pa če bo živela tudi sto let. Ona se ni upirala svoji usodi nikdar do zdaj, še v mislih ne in zaradi sebe bi tudi zdaj sklonila glavo pod vsako obsodbo brez vprašanja, če je zaslužena ali ne. Ampak mati, pa Tonče, Jožko in oče ... Ti vsi so zvezani z njenim življenjem in njeno usodo, z njenim prekletstvom ... Če njej onemagajo roke, bo tisti trenotek črna beda stopila čez prag, neusmiljeno pomankanje, glad ... Kaj bo z na pol hromo materjo, kaj z umirajočim Tončetom, kaj z očetom, ki je tudi že zaznamovan, kaj z Jožkom, ki bi edinemu lahko odprla vrata v lepšo bodočnost, če bi bile njene roke dovolj močne ... Z njo so obsojeni tudi oni ...

Včasih je odstopila skrb in upanje se je vzbudilo v njenem srcu in jo je vso obrodilo kakor spomladno sonce zunaj prirodo, ki je bila v čemernih dneh še vedno zimska in pusta. Morda bo ta bolezen minila, glavobolja ji bo prizanesla, spet bo zdrava in lahko bi šivala deset, dvajset let ... dokler bo mati živela ... V miru bo lahko umrl Tonče in tudi oče in v miru ju bo lahko pokopala, kakor se spodobi... In Jožko se pojde učit za urarja, stanoval bo pri njej, kakor zdaj, kupila mu bo pristojno obleko, vedno bo snažen in čeden, da bo videl mojster, da se nekdo za njega briga in bo imel spoštovanje pred njim ... In kadar se bo izučil, kadar bo sam že kaj zaslužil, potem naj bolezen zopet pride nad njo, če ni drugače ... Čez pet let, čez štiri in pol leta ... Ali ne prej, ne zdaj ...

Zmeglilo se ji je pred očmi, omahnila je, nekaj časa je zgubila svest.

„Oh, v ime božje, Alenka, kaj ti je?!“ je tarnala mati.

„Nič, nič takega,“ je rekla Alenka in zdelo se ji je, da se je neka pošastna, neusmiljena zver zagrizla v njeno srce in ga trga...

Kaj bo? Kaj bo? Kaj bo z njimi? Berači bodo in kakšni ubogi berači! Mati, ki se komaj z berglami malo premika, Tonče, ki ga smrt drži že za roko, oče, pijanec, propadel, zaničevan in vendar usmiljenja vreden ... In Jožko s svojimi slabimi, pohabljenimi nogami in svojo gosposko, občutljivo dušo ...

Mora biti, mora ostati zdrava!

Šla je k zdravniku, prosila je za kakšno zdravilo. In ko je vse povedala, jo je natančno izpraševal za očeta, za mater, za brate. Preiskal jo je in zapazila je, da je osupel. Svetoval ji je, naj pusti šivanje, naj hodi v prirodo, v park, dobro je zanj in naj si ne dela nobenih skrbi, da bo že boljše … !

Vedela je, da ji ne bo boljše ...

Ni šla domov, ampak k sestri Pepci. Tinka je odšla v Ameriko, omožila se je tam in že leto dni ni pisala, Ančica je bila na Dunaju, tudi ona ni nič pisarila.

„Na, po kaj si pa prišla?“ jo je vprašala Pepca. „Dolgo me ni bilo k vam, pa te je mama poslala za menoj na kontrolo. Odveč je to, zadosti sem pametna.“

„Prišla sem te prašat, če bi prišla za nekaj časa k nam domov, zdravnik pravi, da sem bolna,“ je rekla Alenka.

„Ha, ha! Sem vesela, da sem zdoma. Nikoli več ne bi rada spala doma in ne bom. Saj nisem neumna. Tako dobro službo naj pustim, kakor jo imam zdaj? Naka, tega pa ne! In zakaj? Saj ti ni nič! Rdeča si bolj kakor jaz. Na, tukaj imaš kos kolača za mamo, dober je. Samo vzemi, to je moj del. Drugače pa lahko poveš, da nisem stvarjena za bolnišnico in tako dolgočasje, kakor je pri nas doma. Naj delajo, kar hočejo, jaz se moram brigati zase. “

Alenka ni nič ugovarjala. Tiho je šla domov. Že tisto noč je hotela zvršiti, kar je ukrenila, da se mora zgoditi, ker ni drugače mogoče. Ampak ni imela moči ... Malo še lahko počaka, par dni ...

H koncu tedna jo je začela glava tako silovito boleti, da je bila kakor brez uma. Stokala je venomer, ničesar ni vedela, kaj se godi okrog nje. Tonček je moral vstati s postelje in iti klicat sosede v pomoč, da so jo slekle in položile v posteljo. Ležala je dva dni kakor brez zavesti. Potem ji je zopet nekoliko odnehalo. Vstala je, rekla je, da je zdrava kakor riba, da ji ni ničesar. Sama je šla na trg in kupila raznih hranil in celo vina. Češ, da bodo zvečer veseli, da je zopet zdrava, da se je tako hitro rešila postelje.

Dolgo so bili pokonci tisti večer. Alenka je bila vesela, smejala se je, pripovedovala je, kako jim bo vsem lepo, kadar bo Jožko urar, kadar bo imel svojo prodajalno. In tudi ona bo imela zavod, modni zavod za gospe, in mnogo denarja bo zaslužila. Mamo bo poslala v toplice, Tonička pa na morje in z očetom pojde na Dunaj, na kliniko.

Predno so šli spat, je še enkrat naložila v peč, da bo ponoči toplo in da Tonče ne bo kašljal ...

Drugi dan dopoldne so našli celo družino mrtvo ...

VDOVA425

425 Domači prijatelj 1913, 12 (1. december). 364–372. Rokopis ni ohranjen. V češkem prevodu (Vdova) izšlo v Večery 6/1914, št. 6, str. 42–44, v hrvaškem prevodu (Udovica) je izšlo v Zofka Kveder: Jednaest novela. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika, 1913, str. 119–128. Besedilo je v angleščino leta 1922 prevedel Louis Adamič (Montenegrin Widow) in ga objavil v The Living Age, 314 (26. avgust 1922), 541–546 in v Prosveti (Chicago) (19. januar 1927), 6, (26. januar 1927), 6.

Niso imele dosti od svojih mož ženske onega sela v pusti, samotni visočini črnogorskih gor. Golo in sivo je bilo vse naokrog, same pečine in skalovje in zemlja skrita v zasekah in dolinah kakor dragocen zaklad. Kakšnih trideset hiš je bilo razmetano po rebri, kakor od jezne roke zalučanih med kamenje. Ni se bilo treba dolgo truditi do vrha, od koder je bil med drugimi gorskimi vrhovi na drugo stran bajen razgled v blestečo daljavo, kjer je globoko doli ob sončnih dneh lesketalo mameče morje, modro in prekrasno kakor čarobna varka.

Sam Bog vedi, od česa je živelo selo. Ali živelo je in množilo se je. Žene so bile blagoslovljene, njihovi otroci so bili močni in lepi. Obrazi žen so bili resni, strogi, ponosni, brez smehljaja, roke trde in žilave od dela, telo jim je bilo vitko in plemenito do poznih let.

Le malo časa so ostajali moški doma. Komaj se je zleknil dečko malo v vis, že ga je vzel stari oče ali oče s seboj v svet, tja doli k morju, ki je v jasnih dneh kakor vabeče oko zrlo h goram; od tam so po ladjah potovali v daljne dežele. Deček je ostal pet, šest let v tujini in vrnil se je nazaj zrel in odrasel mož. Oženil se je s tem ali onim dekletom iz vasi in čez par mescev spet odpotoval v tuji svet in ostal tam tri ali štiri ali pet let in še dlje, včasih za vedno.

Otroci so prihajali na svet in redkokdaj so slišali očetje njihov jok. Nektere žene so imele samo enega otroka, nektere štiri, šest, kolikorkrat jih je pač obiskal mož na pičlo vreme iz tujih daljav. Skoro vedno so bile te žene same, zapuščene, vdove, brez moških. Večkrat je šele čez leta zvedela, da je bila tudi v resnici že zdavnaj vdova, da se je njen mož nekje v tuji zemlji ponesrečil, da so ga pokopali tam, tako daleč, da nikdar nihče od njegovih ne bo ugledal njegovega groba. Da je umrl, še slutila ni, ne kdaj ne kako.

Njeno življenje je ostalo, kakor je bilo, nič se ni spremenilo, samo čakanje je prenehalo, ki je težko in brezkrajno vendar le obljubovalo prej še upanje in srečo.

Pokrila je glavo s črno vdovsko ruto in sama je morala skrbeti odslej, kako bo brez pomoči premagala skrbi in s svojimi lastnimi rokami pribavila pičlega kruha sebi in otrokom.

Tedaj je nastala vojska.

V Črno Goro so se zbirali moški od povsod, vračali iz vseh kotov sveta čez morja nazaj v domovino, kakor se lastavice spomladi vračajo v svoja gnezda.

Tudi ono selo je oživelo. Po kočah še nikdar ni bilo naenkrat toliko močnih in zdravih moških. Kakor jata ptic so se vrnili, glasni, pogumni, ognjeni. Gore okrog in okrog so oživele. In ni ga bilo, ki ne bi bil streljal pred kočo od veselja. In po vseh zasekah in po vseh vrhovih je pokalo noč in dan. Kakor da bi se pripravljali na velik praznik.

Lahko jim je bilo pustiti tam zunaj, kjerkoli so bili, življenje in delo. Kajti vsem njim so bili dnevi v tujih zemljah težki, žuljavega dela bogati, hlapčevstvo v sužnosti. Na tujih ladjah, v tujih tovarnah, v rudokopih, tam, kjer so se delale železnice in ceste, povsod so prodajali tujcem svoje pesti za denar, svojo moč, svoje mišice za cenen denar. Domu je vabila zmaga, vabila vojska s turškim sosedom, sovražnikom, s kterim so se ravsali njihovi očetje stoletja in stoletja. Nihče se ni obotavljal, zakaj smrt je bilo nekaj, na kar so bili navajeni, česar se niso bali, na kar so bili pripravljeni vsako uro, kadar jih je pač zaznamovala usoda ... Saj je bil razloček tako majhen. Na sto načinov je prežala smrt nanje v tujem robstvu, v podzemskih rovih, izza ropotajočih strojev v tovarnah, na morju in cestah. Ceno, zelo ceno so prodajali svoje življenje, svojo moč okoli po svetu. Morda je bil način starih njihovih očetov boljši in lepši: častno umreti v bitki, če ni bilo zmage.

Kakor so v polnem številu privreli v domače selo, tako so zopet odšli čez par dni: skoraj sto mož, mladih še golobradcev, zrelih, močnih, kakor iz železa ulitih, in tudi bradatih sivolascev. Vsi junaki, o kterih pojejo pesmi v onih gorah že sto in sto let in bodo pele še dolgo. Daleč v dolino so jih spremile žene.

Tudi Jana je bila med njimi.

Jana je bila krasotica, lepa žena; bila je videti še mlada, dvajsetletna; drugim ženam v Črni Gori hitro odcvete mladost in malokatera se še diči z lepoto, čeprav ji je komaj trideset let. Njihovo življenje je pretrdo, muka velika in za jesti malo. Jana je bila vedno enaka že deset in več let, visoka, vitka, obraz in ponosen, oči črne in ognjene. Imela je moža in otroke, kakor druge. Tudi on je bil več po sveti ko doma, nekje v Ameriki, Avstraliji, kdo bi vedel kje. Ni znala razločevati; samo daleč je, to je čutila, neizmerno daleč. Na koncu sveta. Njen mož ji je bil dober. Ko sta se vzela, je sicer kmalu odpotoval za kruhom in zaslužkom, kakor drugi vsi; komaj tri mesece sta bila skupaj. Ali drugi so se vračali še le čez štiri, pet, šest let nazaj na kratek obisk, ker je bilo potovanje tako dolgotrajno in tako drago. Njen mož pa je prihajal vsaka tri leta. Točno vsaka tri leta. In ostal je par mesecev pri nji čez zimo. Štiri otroke sta imela. Prvo takrat, ko sta se vzela, poznejše še druge tri. Trikrat je prišel njen mož domov, to se je lahko zračunalo na otrocih, kakor tudi pri drugih ženah njenega sela in drugih vasi njene domovine.

Čudovito je bilo vse, kar so pripovedovali moški o tujem svetu, onkraj domačih gor. Tam ni bila sramota za moža upogniti tilnik pod težko delo, tam so vsi moški delali in se mučili, da so pokale mišice. Jana je večkrat premišljevala, zakaj se ni donesel ta običaj še tu sem do njih. Kar so moški pripovedovali o svojem delu in kakor se jim je videlo na mišičavih plečih, na žuljavih rokah, je bilo posebno in neverjetno, kako se je delalo zunaj v svetu. Če bi doma možki napeli tako svoje roke, vse skale okoli svojih vasi bi zdrobili in zmleli v rodoviten prah, vso zemljo znosili iz koritov in zasek na njive in vrtove! Ali doma, v teh gorah, je bilo od pamtiveka tako, da je bilo sramota možu vzeti drugo orodje v roko od orožja. Če je kdo od njih kaj delal in pomagal ženi, storil je to tako, da ga ni videlo nobeno tuje oko, ne spodobi se moškemu nositi drva na plečih in doma jemati v roke lopato in motiko. Kadar so bili moški doma, stali so po selu mirni in dostojanstveni, pogovarjali so se v važnih, počasnih besedah o tem in onem in ni se spodobilo ženskam, da bi poslušale moško modrovanje.

Skoro vedno je bila beseda o vojski in o starih časih, kadar je mož še vedel, zakaj ga je ustvaril ljubi Bog in je bilo toliko vojske in vojevanja, kolikor si je le poželelo srce, in kdor je bil junak, je to vsak lahko pokazal in dokazal. Starci so se vsi vneli in kri jim je znova vroča brzela po žilah, kadar so pripovedovali o tem. In učili so sinove iti vnuke sto in sto starih junaških pesmi. In lepo je bilo poslušati jih.

Zdaj so bili drugačni časi; težki in dolgočasni. Vedno manj je bilo hrane v deželi in po celem svetu je bilo treba zbirati drobtine zase in za svojce. In nobene vojske, da bi človek spustil svojo jezo in nevoljo na sovražnika. Zato so radostno prišli, ko jih je klical knez in kralj. Mnogo so si obetali od te vojske, zakaj vedeli so, da bodo tudi Srbi in Bolgari in Grki planili na Turka, še celo Albanci so obetali pomoč. In takoj so vedeli vsi, po čem bodo posegli. Stegnili bodo roko in vzeli tisto cvetočo, rodovitno ravnico doli na Skadarskem jezeru in ob Bojani in ono lepo, veliko, čudovito mesto, o kterem so pele njihove pesmi, vabeče in zagonetne zgodbe, ki je bilo nekdaj posest pradedov in o kterem se je še zdaj pripovedovalo po celi Črni Gori toliko novih in starih bleščečih in zapeljivih pravljic.

Od vseh vrhov je prišlo ljudstvo, iz vseh sel se je zbiralo v Cetinje in se je pognalo po drugi strani doli proti Skadru. Tudi iz onega sela so prišli. Malo zakasnili so, kajti drugi so se že borili v krvavih bojih pod Tarabošem. Ali zato so bili spočiti in sveži, saj so doma še žene svoje pozdravili za dva, tri dni, kar ni storil vsaki, ki se je pripeljal od zunaj čez morja vojskovat se junaško. Rodovi so se zbrali skupaj, zakaj tako je bilo od davnih časov, da‘ so bratje stali skupaj, očetje s sinovi, vsi iz enega sela in ene krvi.

Za njimi so romale ženske, čeprav jim je kralj to pravzaprav prepovedal. Napekle so kruha, kolikor so mogle, in na plečih in glavah so nosile težka bremena. Vse so nabrale in vzele seboj, o čemer so mislile, da bi bilo lahko v korist moškim v boju. In ko so padli prvi ranjenci, so bile one že na mestu pomagat jim. Na preprostih nosilkah so zvlekle ranjence spet nazaj po strminah čez mejo domu; in marsiktera je bila med njimi, ki je na ta način rešila možu ali bratu ali sinu življenje. Morda ga je tudi sama na plečih nosila kos pota, dokler niso prišli vozovi in ji odvzeli breme.

Tudi iz njihovega sela je odšlo več žensk z možkimi moškimi. Jana pa je ostala doma, njen mož ji je to zaukazal in pa za otroke se je morala brigati, od kterih je bil najstarejši enajst, najmlajši komaj leto star.

Spet je legla tišina na selo. Strah in nemir je napolnjeval srca vseh, tudi otroci so bili bolj tihi in še starci zamišljeni od pričakovanja. Malo jih je ostalo doma, ki so bili preslabi, da bi odšli v bitko. Ob večerih so se zbirali po kočah in starci so pripovedovali zopet znova in znova o svojih spominih na davne mladeniške čase, ko so se bili s Turki, prežali izza pečin nanje in se skrivali po skalah in grebenih gorskih. Spoštovani so bili, kakor še nikoli, in ženske so rade poslušale njihova pripovedovanja in samozavestna prerokovanja o skori zmagi. Dva od teh starcev sta bila celo v Skadru svoj čas in vedela o tem nahajati čudovite povesti. Kakor v pravljicah, tako leži Skadar lep in sijajen, bogat in razkošen v prekrasni ravnici, rodovitni kakor paradiž. Lepo živijo ljudje tam in ne poznajo muke in težkega dela. Stotero vrne zemlja vsako seme, ki pade vanjo. In kadar bodo Črnogorci gospodje tam doli, ne bo več gladu in pomanjkanja tu gori, v gorah. Kakor zvrhoma polna prebogata ogromna žitnica je zemlja tam doli; za vse njih bo zorel doli okrog Bojane in Skadra kruh v preobilju.

Lepo in prijetno je bilo poslušati ta pripovedovanja, kajti zima je bila trda in kruta. Počasi so se premikali dnevi dalje in vsak je bil težji, obilnejši pomanjkanja in bede, kakor tisti pred njim. Tako se še ni stradalo. Ovce in koze in kar je bilo živine v deželi so odgnali že v začetku vojske proti Cetinju in potem dalje k vojski, da je bilo hrane za junake. Kar je bilo sicer kaj boljšega po kočah, vzeli so možje s seboj in ostalo je premalo polniti želodce žen in otrok vsaj za silo do spomladi. Žene so bile sicer potrpežljive, polne zaupanja. Kmalu, kmalu se bodo vrnili možje, ovenčani z zmago, obloženi z bogatim plenom. Potem bo prenehala beda brez sledu, kakor mora zgine zjutraj brez sledu, ki je z grozo napolnjevala noč in sanje.

Tedni so prehajali počasno in meseci so prešli, a še ni postal Skadar črnogorski. Kaj vse drugo, zakaj le Skadar je bil ljudstvu zlat cilj, pestra pravljica, obljubljena dežela čudežev, raj nebeški, ki so ga opevale njihove pesmi in jim je bil obljubljen že dolgo.

Čakanje je bilo težko. Brez dela so ždele ženske v kočah in so poslušale nekaj v daljavi, da bi se oglasilo čez gore mogočno in zmagoslavno. Zdaj pa zdaj se je podala katera na pot v Cetinje, a ko se je vrnila, je vedela povedati le o bolnišnicah, o mnogoštevilnih ranjencih, o tujih zdravnikih in mrtvih, ki so jih često pokopavali. Prinesla je vest v selo, da bo vojska kmalu končana in da bo Skadar zdaj zdaj pribojevan.

Ali spet so minili tedni.

Potem so prišle nekega dne one žene domov, ki so spremile može doli v Albanijo, ki so videle Skadarsko jezero in Taraboš, ki je kakor nepremagljiva vrata ležal pred paradižem, ki ni bilo najti ključa zanje kljub mnogim in mnogim junakom, ki so s svojo krvjo poškropili pot k njemu prebogato. Jadikujoč so se vračale ženske po strmi poti v selo. Že od daleč so zagledali njihove črne rute, ki so se kakor grde zloglasne vrane pomikale med snežno belino gor. Iz vseh koč so planile ženske, otroci so stekli naproti črnim ženam in tudi starci niso doma čakali njihovega prihoda. In vsi so slutili, da se bliža za vse njih temna, žalostna vest kakor preteč oblak. Onih šest ali osem žensk, ki so bile tako dolgo z doma in so se zdaj vračale s črnimi rutami nazaj, so se začele, kakor spokornice, tolči po prsih in zagnale so žalosten krik, dolgo zategnjeno, srce pretresujočo jadikovko, ko so zapazile, da so jih oni doma uzrli. Vrnile so se suhe, koščene, za mnoga leta postarane.

,,Naše selo je nesrečno selo, naš rod je nesrečen rod,“ so tožile glasno. „Kaznoval nas je Gospodin zaradi naših grehov. Jokajte in tožite, zakaj vsi naši možje so umrli pod Tarabošem junaško smrt. Izdahnili so vsi do zadnje duše in ni je med nami, ki bi ne bila vdova!“

In zajadikovalo je selo, zajokalo je, zaječalo, da se je raznesel odmev na vse strani v večni zimski mir pustih gor naokrog. S trdimi pestmi so si tolkle žene po sestradanih prsih in zakričale so svojo neizmerno nesrečo na vso moč proti neusmiljenemu nebu.

Zdaj so bile vdove in nikjer več ni bilo pomoči za njih in nikoli več upanja. Mnoge so hodile z blagoslovljenim telesom, kakor da še ni bilo dovolj sirot v selu. Spomlad se je bližala in v nobeni koči ni bilo ničesar, kar bi se djalo v zemljo, in nobenih čred, da bi se pasle po sončnih obronkih, in nobene koze, da bi jo pomolzle in utišale lakoto otrokom.

Mrko so ždele ženske v kočah in nobenih pogovorov ni bilo med njimi. O, kuku mene jadnice! so zajokale včasih in se zopet pogreznile nazaj v težko razmišljevanje. Otroci so utihnili in niso si več upali tožiti nad lakoto in igrati glasne igre, vojsko in streljanje in zmago. Trda neusmiljena pest je zdrobila vso srečo sela na desetletja.

Samo Jana ni hotela verjeti. Počrnilo je selo od črnih vdovskih robcev, ali ona ni hotela pokriti glave z žalostjo, prepričana je bila v duši in srcu, da njen mož še živi. Če so vsi umrli, on ni! Kaj je ni ljubil bolj, kakor je bilo navada, da so ljubili pri njih možje svoje žene ?! Kaj ni prihajal vsaka tri leta iz daljave k nji, od kraja sveta, da jo vidi in objame in mu ni bilo škoda drage vožnje?! Kaj ni prištedil več, kakor drugi zanjo in za otroke in se je vsemu odrekal, da je le več za njih doma ostalo, da niso poznali gladu in pomanjkanja?! Saj ji je dejal pri slovesu:

„Nikar se ne boj, Jana, pogumen sem in junak sem, to veš. Ne bom se bal, ali mislil bom na to, da imam ženo in štiri otroke doma. Nič se mi ne bo zgodilo, a neprijatelju joj!“

Ne, ni bil mrtev, ni bil ubit! Saj bi bila čutila njegovo smrt, srce bi ji reklo, da ga ni več na zemlji, ali v njej upanje noče obmolčati. Vrgla je črno ruto nazaj kumi, ki ji jo je prinesla in zaklicala ji je v lice, da ni vdova; ni!

In kakor, da bi se jo usoda usmilila in se ji nasmehnila dobrohotno! Nekega popoldneva je prišel sel iz doline ves zadihan, upehan, z bušečim srcem od hitrega teka. Prišel je zglasit, da je Skadar osvojen, da je po domovini zakipela radost do nebes visoko. In naj nažgejo povsod to noč po vseh vrhovih ognje zmage, da bojo daleč oznanjali vsakemu ponosno vest. Oj in tudi vdove so zaklicale krik zmagoslavja! Torej njihovi možje niso zastonj umrli zadeti od sovražnih krogel, raztrgani od šrapnelov, sesekani od bajonetov. Njihova kri ni tekla zastonj, odprla je vrata v raj, v mesto bogato in ponosno in če ne oni, bodo sinovi in vnuki uživali sad njihove hrabrosti in neustrašenosti. Zadnje poleno je vsaka žrtvovala, zadnjo trsko in če ni bilo drugega, odtrgala je kos plota, vrata od hleva, samo da bo grmada vrh gore večja in mogočnejša. V prekrasni lepoti so plamteli vrhovi visokih, v skalnatih, divjih in nepristopnih gor tisto noč, vsa gorovita Črna gora je bila razsvetljena od meje do meje in sto in sto ognjev je oznanjevalo v molčečo samoto te kamnite, nerodovitne, a vroče ljubljene domovine, da so se njeni deci odprla vrata v paradižni vrt, da je bila pribojevana cvetoča, obljubljena dežela. Za vedno!

In ko je videla Jana plapolati te tihe mogočne luči na visočinah v neizmerno noč, ji je zatrepetalo srce v ponosu in novem zaupanju. Ne, Bog ni dopustil, da bi njen mož, ki je bil tako dober, pošten in hraber, ne doživel tega velikega trenutka, te tolikanj zaželene slavne zmage. In od dne do dne je nestrpno pričakovala njegov povratek. Zakaj zdaj je bil dosežen zlati, blesteči cilj, delo je bilo storjeno, vojska dovojevana in on bo pohitel domov, da jo potolaži, da ji odvzame vse skrbi zanj.

Ali ni ga bilo. Moreč nemir se je polagoma lotil njenega srca, boleča nestrpnost. In tudi v njeni verujoči duši so se porodili dvomi in bojazen. In nekega dne je vstala zgodaj v jutro, ko je komaj bledel prvi sij prihajajočega dne nad gorami. Potrkala je sosedi na vrata, priporočila ji je otroke in podala se je na pot v dolino. Šla je skozi zaseke, vzpenjala se spet kvišku, skakala preko skal, bredla po raztrganih strugah hudournikov.

Nočilo se je že, ko je prišla v Cetinje, in kolikor je tudi iskala in povpraševala, ni mogla ničesar zvedeti. Tudi drugi dan ni bilo njeno povpraševanje uspešnejše. Navadni ljudje so vedeli malo, a gospoda, oficirji in generali, so bili nekako čudno zaposleni, v hitrici, prikrito razburjeni in niso imeli časa za ubogo žensko iz gor.

Končno se je namerila na nekega ranjenca, ki je počasi krevljal ob hišah. Ta je rad odgovarjal na vse, karkoli ga je vpraševala, ali tudi on ni vedel več kakor tiste ženske, ki so se vrnile v domače selo oznanit nesrečno vest, da so vsi moški njihovega rodu poginili v nekem naskoku na Taraboš. Vendar ji je svetoval, naj povpraša še po bolnišnicah okrog, mogoče, da so takrat vseeno potegnili par živih izpod mrtvih, od mitraljez stokrat prestreljenih trupel.

Tako se je torej podala v bolnišnice in je povpraševala vztrajno in potrpežljivo. Še vedno je upala. In slučaj je hotel, da so res v enem oddelku vedeli za ime njenega moža. Povedali so ji, da mu je obtičala krogla v križu in da je trpel velike bolečine. Če je to ona, njegova žena Jana? On je večkrat klical njeno ime v zadnjih dneh, ko je že izgubljal zavest in se je telo pripravljalo na smrt. Pred par dnevi je umrl. Zanj ni bilo več rešitve in smrt ga je rešila nečloveškega trpljenja. Ozdravel ne bi bil nikoli.

Mirno je poslušala vse to razlaganje in razumela je dobro, da je boljša smrt kakor večna bolezen. Črnogorec je rajše mrtev kot pohabljenec.

Prosila je, naj ji pokažejo vsaj grob, da bo molila zanj. Ali niso ji mogli spolniti prošnje. Vsak dan jih je umiralo mnogo in nihče ni popisoval grobov po imenu. Bili so to grobovi cele domače zemlje, vsi so žalovali za junaki. Odšla je torej na pokopališče in šla med svežimi grobovi in molila za moža in za vse, kakor so druge ženske hodile in molile za svojca, za očeta, moža, brata, sina in za vse druge, ki so tod ležali s svežo zemljo pokriti in ki so vsi umrli za skupen cilj.

Ni mogla ne jokati ne tožiti. Njeno srce je bilo trdo in mrzlo kakor kos ledu, čudno jo je tiščalo v prsih. Zdelo se ji je, da ne čuti ne žalosti ne bolečine in čudila se je nekako otrplo sama nad seboj. Potegnila je črno ruto iz svežnja in si jo zavezala na glavo. Vseeno jo je bila vzela s seboj kakor v temni, nejasni slutnji.

Ko se je vračala, so ulice naenkrat oživele, ljudje so se zbirali od vseh strani. Videla je, da vpijejo, se jezijo, stiskajo pesti. Ponašali so se razburjeno in nemirno, kakor ni navada pri ljudstvu teh dostojanstvenih, ponosnih gor. Ko je poslušala, kaj je, je slišala, da so njenemu ljudstvu zopet vzeli Skadar. Tuje velelesile so to storile. Ni razumela tega.

„In zakaj se naši ne branijo?“ je vprašala.

„Branijo?! Nemogoče! Na enega od nas bi jih prišlo tisoč ...“

Podala se je na pot domu, kakor brez čuta in brez misli. Same od sebe so se premikale noge.

Torej tudi njen mož je umrl! Ranjen je bil in dolgo se je mučil, so ji rekli. Vdova je torej! In tudi raja ni več. Prepovedan sad. Zaprt paradiž in straže stoje pred njim. Tisoč na enega ... Skadar je odvzet Črnogorcem. Zastonj so zažgali ognje zmage po gorah, radost je bila zastonj in upanje prazno. Toliko jih je umrlo za to in zastonj. Junaki so bili sicer, hrabro so se borili, neustrašno prelivali svojo kri, zmagali in oteli Skadar, stopili v paradiž. Pa so jih spet zapodili ven. Toliko vdov po celi deželi, toliko črnih robceh na glavah! In otroci, kaj bo z njimi ?

Ko je šla tako čez gore domov, so se ji odprle solze, začela je jokati in glasno jadikovati. Nihče je ni slišal. Vpila je svojo bol v samotne zaseke in doline, med pečine in prepade in čez gorske vrhove v molčečo samoto.

„Kuku mene! Kuku mene! Pozabil je Gospodin na me, kaznoval me je siroto! Vdova sem! Ni več mojega moža med živimi in nikdar več ga ne bom ugledala. O joj, o joj!“

Ali ko je opoldne sama počivala med golim skalovjem gora, se je zganilo novo življenje v njenem naročju. Njegov otrok, peti otrok! Ne bo imelo očeta, ubogo, in ženska velja tako malo v teh goratih, bojevitih krajih. Kdo bo svetoval sinovom? Same sinove je imela in tudi to bodoče dete bo morda sin. Kdo bo prijel dečke za roko, ko odrastejo, in jih odpeljal v tuji svet in jih učil delati in zaslužiti kruha in denarja?

Sto misli, sto bojazni ji je zavrvelo v glavi, sto skrbi ji je stisnilo srce. Potem, kakor bi ji mirna roka pogladila vroče čelo. V duši je se je vžgala svetla in pogumna misel. Jana je vstala in glasno je rekla samoti okrog sebe:

„Jaz, mati! Jaz sama jih bom učila dela. Učila, da tudi doma žulji niso sramota, če niso v tujem svetu. Nikamor ne bom pustila svojih sinov, na morje ne in v tuje tovarne ne in ne v tuje, strašne, neznane kraje.

Zakaj bi se moji sinovi prodajali tujim ljudem? Morda jim da tudi domače skalovje nekaj kruha, če ga izsilijo s svojimi pestmi, če jih ne bo sram potnih srag na domači zemlji. Do zdaj so bili naši možje junaki in slavni so bili. Ali malo pomaga smrt in kri je preslaba odkupnina za paradiž. Vzeli so Skadar in tisoč strežajev je na vsakega naših. Brez koristi je vojna doma in krvav trud po vseh koncih sveta. Če bi delali, doma delali, bi bilo lepše morda, boljše ...“

Tako si je govorila Jana, vdova, med potjo domov in mnogo misli se ji je vrstilo v glavi, čudnih za Črnogorko, novih in smelih. Srce je postalo mehko in občutljivo, v neizmerni žalosti se je treslo v prsih, vse ranjeno, ubogo. Srce vdove! In vendar je obenem neznan pogum napolnil Janino dušo, čudoviti novi upi so jo krepili za težko, črno bodočnost, bridkega pomanjkanja polno, ki jo je čakala v domačem selu. Ali nad vsemi skrbmi, nad žalostjo in strahom je ostala svetla, tolažilna misel, da bo drugače, da bodo sinovi našli druga pota v paradiž ... druge steze do kruha ... da jim ne bo treba tavati po tujem svetu, robujoč, in ne prelivati krvi zastonj, umirati prezgodaj za prevarljive cilje ...

SAJ SO BRATJE …426

426 Slovenski ilustrovani tednik, 1914 5(29.1.) 2–3. Rokopis je ohranjen v zapuščini Zofke Kveder v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Ms 1113, Mapa C, 1–13, št. 8). V rokopisu so popravki, ki jim sledi natisnjeno besedilo. Popravki so naslednji: O Božiču me je obiskal moj davni prijatelj > davni prijatelj … […] kje je ona študentka > kje je tista študentka … […] Irina, o kteri > o kateri […]kaj počne Timoff > kaj počne Timov Moj prijatelj > Prijatelj … Še vedno rdeči > Še vedno zardeva… Isti je, kakor je bil > Isti je, kakoršen je bil Še vedno je sam > Še vedno je samec […] vrnil iz svojih študij > s svojih študij Če se zmislim > Če se spomnim […]neopisljivo > neopisno […] žedela > ždela šestletna neposedna Maša > izbrisano neposedna ste se oblekli, da pojdeti > sta se oblekli da pojdeta Mislili sta, da bodeti pač naleteli na, opravljeno > Mislili sta, da pač naletita na Iz druzega sveta > z druzega sveta Kasnejše > Kasneje […] vseh nevarnostij, v kterih > v katerih […] nečem > v nočem Vojska > vojna […] jaz sem se vseeno prijavil > vseeno sem se prijavil Koliko mescev > mesecev […] daj, bom tudi jaz pisal pismo > tudi jaz napišem pismo Vspenjali smo se > vzpenjali smo se Napeta prsa so zastonja lovila > napete prsi so zastonj lovile Brez daha > brez diha […] bušilo > razbijalo […] sikajoč dež pogube > sikajoči dež pogube […]vojske > popravljeno v vojne […] je dejal poznejše > po premolku […]sigurno > gotovo […] sanjke > sanke […] sanjkice > popravljeno v sanke […] sanjkati > popravljeno v sankati V pričujoči izdaji smo upoštevali prvo objavo besedila.

O Božiču me je obiskal davni prijatelj, Bolgar.427 427 Gl. opombe k pripovedi Žalostna pisma.

Že petnajst let se nisva videla in skrbelo me je, kako ga spoznam na kolodvoru. Pa je naravnost pristopil k meni in se čudil: „Kaj je mogoče?! Takšna si, kakršna si bila!“

In tudi jaz sem se čudila, da se ni nič spremenil, da ima iste kretnje, isti stari otroški smeh, iste vesele, odkritosrčne oči. „Glej, saj si tudi ti takšen kakor nekdaj! Samo lasje …“

„Da, lasje so sivi,“ mi je odvrnil, „Pred Čataldžo so mi osiveli v tisti strašni zimi. In čudno, zdaj šele opažam, da sem manjši, ali si pa ti večja. Saj sem bil za pol glave višji, kakor ti, zdaj si pa naravnost gledava iz oči v oči! ... Mnogo sem pretrpel.“

Odpeljala sem ga na dom, spraševala, kaj dela njegova žena, Irina, o kateri mi je tolikrat pisal, kje je tista študentka medicine, ki je z nami v Curihu obedovala pri eni mizi in kaj počne Timov, če je še tako sramežljiv ...

Prijatelj se je zasmejal: „Isti je, kakršen je bil, še vedno zardeva, kadar je v ženski družbi; še vedno je samec, ni se oženil. Ampak delaven človek, pameten, mnogo je storil za Bolgarsko, odkar se je vrnil s svojih študij. In glej, zdaj mi je prišlo v misli, da so pravi ljudje vedno isti: z dvajsetimi leti, tridesetimi, štiridesetimi … Tisti, ki so kaj vredni, se ne spreminjajo, samo zorijo in spopolnjujejo se, rastejo … Saj tudi jablana rodi isti sad, prvo leto že in pozneje vedno, dokler je še kaj soka v nji …“

Pokazala sem mu doma svojo rodbino, hčerke … Razpripovedal se je tudi on o svojem gnezdu, o sinku in mali triletni Miči. Sklenila sva, da dobi njegov Štefčo mojo Mašo. Kateri starši ne krojijo svojim otrokom prihodnosti in sreče? …Vsaj v mislih, sanjarijah, z nedolžnimi načrti in željami …

Mirno in tiho je ležal zasneženi Zagreb v dolini, daleč je šel pogled po beli savski planjavi, črno izpisani s cestami, naselbinami, deročo Savo in gozdiči.

„Lepo je pri tebi,“‘ je dejal prijatelj . „Kakšna krasna zima je zunaj! Če se spomnim ... pred letom tri mesece nisem spal pod streho … Zmrzovali smo, stradali grozno življenje! Saj, sem ti pisal o vsem …“

„Da. Niso ti zastonj posiveli lasje ... Toda povej, kako je bilo, ko si se ranjen vrnil domov v Sofijo … Kaj je rekla Irina?“

„Dolgo je to, obširno, če bi hotel pripovedovati vse. Roman bi lahko napisal. To je bil čuden in težaven transport od Čataldže nazaj domu. Jaz sem bil še srečen. Samo leva roka prestreljena, to ni nič . . Ampak drugi, ki so imeli ranjene noge, prestreljena telesa, rane na glavi ... in so morali ležati vso pot ... O, to so bili pravi mučeniki ... Nepopisno so trpeli ...“

Vsi smo ga poslušali napeto. Še otroka sta mirno ždela v kotu na divanu: šestletna Maša in mala Mirica, živo srebro drugače ...

„Saj sem ti tolikrat pisal, kakšna je moja Irina,“ je nadaljeval prijatelj, „kako se vedno boji najhujšega, kako je, črno gleda, kako se plaši zlih slutenj ... Ravno takrat so prišle vesti v Sofijo, da je mnogo naših poginilo v onih malih, ali pogubonosnih bojih na Čataldži. Prepričana je bila, da je tudi mene zadela smrt. Njena najmlajša sestra je bila pri nji in jo je tolažila in mirila ves dolgi čas, ko sem bil odsoten. Tisti dan sta se obe oblekli, da pojdeta spraševat na kolodvor in po bolnicah o meni. Mislili sta, da pač naletita na koga, ki je čul kaj o meni ... Takrat sem že stal pred vrati svojega stanovanja in pozvonil. Irina sama mi je prišla odpirat... In kakor tujca me je gledala. Nič mi ni dala roke, nič me ni pozdravila. … Mehanično se je umikala pred menoj, ki sem tudi ves zmešan šel po hodniku v sobo... Svojim očem ni verjela, da sem to jaz. Strmela je vame, kakor da sem duh z drugega sveta …Počasi se je vračalo življenje vanjo, odpahnila je duri v sobo pred menoj in zaklicala otrokoma, ki sta se igrala pri oknu: ‚Deca, kako smo srečni, bašta, oče se je vrnil!‘ Na kolena se je spustila k njima in zajokala srečen jok. Planil sem k njim, da sem jih objel z desnico in tudi mene so polile vroče solze radostnice. Kasneje šele so zapazili, da imam levo roko v obvezi.

„Kaj si ranjen?“ se je prestrašila Irina.

„Nevarno?“

„O, ne nevarno,“ sem rekel in milo se mi je storilo, da sem zopet pri svojih. Spomnil sem se vseh težav, ki sem jih prebil, vseh nevarnosti, v katerih sem se nahajal ... Gledal sem svojo ljubo ženo, svoja draga otroka, omahnil sem na sedež in se dolgo jokal kakor dete.“

Tudi naše oči so se orosile. Molče smo poslušali njegov trepetajoči glas in še dolgo je bilo tiho v sobi, ko je obmolknil.

„Oprostite, tako sveže je še vse … In sploh, to so dogodki, ki se jih nikdar ne bom mogel spomniti mirnega srca.“

Maša je vstala in se tiho stisnila k mojemu prijatelju. Začudili smo se, da tako jasno kaže simpatije, ko je drugače tako plašna. Njeno otroško srce ima čudovit instinkt ...

„Kadar boš velika, bo prišel moj Štefčo, vzel te bo za ženo in odpeljal k nam na Bolgarsko,“ je rekel moj prijatelj in pogladil otroka po laseh ...

Ali že se je preplašila. „Ne, jaz nočem nikamor od mame,“ se je branila in pobegnila k meni.

Zasmejali smo se in prikrili nežno ganjenost, ki se je bila polastila naših src.

Podvorili smo gosta s črno kavo.

„In vojna s Srbijo? Ali vas je presenetila?“ je vprašala teta Irma.

„O, ona je presenetila vse Bolgare, gospa,“ je odgovoril moj prijatelj. „Nihče ni pričakoval nič resnega. Vsi smo mislili: v skrajnem slučaju bedasta demonstracija naše diplomacije. Moja roka še ni bila popolnoma zdrava, a vseeno sem se prijavil k svojemu polku. Poslali so nas na mejo. Nihče ni ničesar slutil … tudi mi oficirji ne. Ali ko smo se začeli bližati meji, prevzela nas je vse temna slutnja. Vsi pogovori so utihnili, kakor stroji so stopali vojaki. Samo koraki so bobneli po zemlji, nobenega drugega glasu … Preteč, usodepoln molk je stal nad nami. Srce se je stisnilo v prsih, kakor da bi vedelo, da nam preti nesrečo. Zavedali smo se, da je naš čin nekaj strašnega, začetek nove, pretresljive tragedije.

S tovarišem prijateljem, ki sva toliko mesecev delila dobro in zlo, odejo in zadnji grižljaj kakor dva brata, ki sva prehodila Macedonijo in Balkan, prešla gorovja, prebredla nešteto rek in potokov tja skoro do vrat Carigrada, sva zdaj potrta korakala proti zahodu čez srbsko mejo. Bivakirali smo v dolini, a nad nami se je vzdigalo gosto poraščeno gorovje. Na vrhu so bili Srbi.

Zgodaj v jutro sem ležal drugi dan na tleh in pisal domu Irini.

‚Kdaj pojdemo?‘ je vprašal prijatelj. ‚Čez eno uro menda,‘ sem odvrnil jaz.

‚Če imaš še kaj papirja in znamk, daj, tudi jaz napišem pismo očetu in zaročnici.‘

In res se je zleknil na tla in pisal. Potem smo dobili znak za naskok.

Vzpenjali smo se kvišku po strmini, obliti z znojem trepetajočih src. Kri nam je bušila in vrela v sencih od nadčloveškega napora. Topovi so grmeli nad nami in napolnjevali zaseke s svojim rjovenjem. V gosti šumi, skozi katero smo se pehali kvišku, pa so žvižgale špičaste svinčenke kakor toča gosto. Srebrno se je zabliskalo v zraku, zasiknilo. Hrastovo listje je šumelo, veje so se lomile in padale, ljudje so stokali, padali na tla, umirali.

Pristopil je k meni moj vojak, kri mu je curela vroča in rdeča iznad lakta. Razrezal sem mu rokav, da mu zvežem rano. Siknilo je v zraku, srebrna igla se je zabodla vojaku v čelo in zvrnil se mi je brezglasno iz rok. Mrtev ...

In zopet dalje. Zrak cvili in javka od nevidnih strelov. Povsod sikajo svinčenke kakor strupene kače. Naprej, vedno naprej! Brez diha sem obstal, utrujen do smrti. Napete prsi so zastonj lovile dih, vroč pot mi je curel po licu in celem telesu. Počitka! In če velja smrt, počitka! ...

Naslonil sem se na deblo in tudi moji vojaki so obstali hropeči, z izbuljenimi očmi, odprtih, diha lačnih ust ... Ozrl sem se nazaj, ugledal tovariše. Pa se je zamajal tisti hip, razkrilil roke in lopnil vznak … Edini sin starega očeta, učitelja, zenica materinega očesa, ljubljenec sreče doslej, ljubljeni ženin, prijatelj neprispodobljivi …

Zabolelo me je v srcu. Začutil sem, da je izgubljen, mrtev, izbrisan izmed nas živih na večno … In nisem smel tja, da mu zatisnem oči ... Sam je umiral …

Naprej!

Kakor prokleti pogubljenci smo plezali kvišku ... sužnji črne, neusmiljene, peklensko zlobne sile ... Kakor lava nam je vrela kri v pretesnih žilah, srce je razbijalo kakor kladivo v preozkih prsih, kolena so klecala, roke so grabile veje naokrog, po štirih smo se plazili po strmini, nad glavami sikajoči dež pogube, smrti, trpljenja, slepe usode … Končno smo na vrhu, Srbi so se umaknili.

Počasi se pomiri srce in kri, zavest se vrača, trezne misli, razsodnost. Ogledal sem se po svoji četi, mnogo mojih vojakov je manjkalo.

Popadali smo na tla kakor kamen. Par minut oddiha. Potem smo šli zbirat ranjence, pokopavat mrtve. Do večera smo se mudili pri tem žalostnem opravilu.

Tudi Srbe smo pokopali. Preiskali smo jim prej žepe, izročili listine in plane oficirjev komandantu.

Nekaj srbskih časopisov sem pridržal in zvečer, ko smo, sedeč okrog ognja, kuhali večerjo, sem čital svojim vojakom srbske članke. Nikoli ne bom pozabil.

Prvo, kar sem prebral, je bil članek nekega belgradskega lista: Absurdnost razdelitve Balkana …

Člankar je zagovarjal federacijsko zvezo vseh balkanskih držav, ki bi edina zagotovila balkanskim narodom mir, blagostanje, svetlo bodočnost, neodvisno od diplomatskih mušic Evrope.

Absurdnost razdelitve Balkana … Čitati to na dan krvavega boja, na mestu, ki je zaznamenovano s krvjo …

Čital sem potresen v dušo.

Vojaki so me poslušali in so razumeli vse, kakor sem jaz vse razumel.

„Saj to je bolgarski,“ so se čudili.

„Isti jezik, – naš jezik! Bolgari so to! Bratje! Srbi, – kaj pomeni ime? Ime je brez moči in prazno. Mi se imenujemo Bolgari, oni Srbi, a oboji smo istega rodu …, isti jezik govorimo ... bratje ...“

In eden od njih, dober dečko, duša od človeka, nepokvarjen, je spraševal temno: In zakaj, zakaj smo se danes klali? Zakaj smo umorili toliko njihovih in oni toliko naših? … Kdo nas goni v ta zločin, sili, da prelivamo bratsko kri?! ...

Bil sem odet v uniformo bolgarskega oficirja. Vstal sem in se molče izgubil v šumo. Brez odgovora je ostal moj dobri Petko ...

Dolgo sem sedel sam v poletni noči v gozdu, ki je bil tisti dan poškropljen s tisoči svinčenk in napojen z dragoceno, mlado, vročo človeško krvjo ... Mislil sem na prijatelja, na toliko njih, ki so se zvrnili vznak in padli, da se ne vzdignejo nikdar več … In tudi v moji duši je kljuvalo vprašanje: Zakaj? Zakaj?! ... in srce mi je prigovarjalo bolestno: saj so bratje ... !

In to je bil prvi dan te grešne vojne, ko se je brat vzdignil nad brata ... Strašno nas je zaznamenovala usoda pozneje …“

Obmolknil je prijatelj, zamišljeno naslonil glavo v dlani.

Nismo se upali spregovoriti.

„To so žalostni spomini,“ je dejal po premolku. „Pojdi k meni, Maša! Ko boš ti velika in te bo moj Štefčo snubil, bodo gotovo že lepši časi. Človeštvo zadnja leta silno napreduje. V desetih letih so se naučili ljudje letati po zraku kakor ptice. Morda se v desetih, petnajstih letih naučita Srbin in Bolgar, da sta si brata. Morda se naučimo vsi ljudje ljubiti se med seboj … Bilo bi to zelo pametno in koristno za vse …“

Ali Mašo niso zanimala ta razmotrivanja,428 428 razmotrivanja – hrv. razmišljanja. vprašala je, če je v Sofiji tudi sneg in če ima Štefčo sanke … Maša bi namreč cele dneve presedela na sankicah. Imenitno drče od nas po klancu doli skoro do Ilice. Če ne zna Štefčo sankati, ga ne mara …

STARA GOSPA IN NJENI SPOMINI 429 429 Domači prijatelj 1914, 11 (1. november). 65–71. Rokopis ni ohranjen.

Sama je sedela stara gospa v svoji mali podstrešni sobici. Gosta zimska megla se je stiskala k oknom in zijala v sobo brezizrazno kakor slepe oči. Počasi je umiral dan in soba je tonila v mrak. Potem se je vzdignil od spodaj, z ulice, bled odsev svetilk in v sobi so stopili predmeti črni in nejasni iz tmine.

Starka je še vedno sedela v svojem naslonjaču pri peči, zgubljena v daljne misli.

Takoj po obedu je prišla k nji njena najmlajša hči. Samo za četrt ure je prihitela k nji, razburjena in vroča od ogorčenja, trepetajoča od jeze, bolečine in ponižanja.

„Jaz sem nesrečna, draga mama,“ je zajokala, ko je stopila v sobo in se je vrgla materi v naročje brez uvoda in priprave.

„Ali Malva?! Kaj se je vendar zgodilo?“ se je zgrozila mati in nekaj mrzlega, bolečega ji je spreletelo telo od žalostnega presenečenja.

„On mi je nezvest. Vara, goljufa me. Grdo in podlo!“ je vzplamtela mlada žena in oči so se ji zaiskrile.

„Morda ni res, motiš se,“ je skušala miriti mati. „Ti si bila vedno tako ljubosumna ... Pred dvemi leti, se spominjaš? Domnevala si nekaj podobnega in potem se je razjasnilo, da je bilo vse le neopravičena sumnja.“

„Ne, ne!“ je zaklicala hči. „Ljubosumna?! O, gotovo sem bila ljubosumna. Četudi nisem vedela nič jasnega, sem vendar vselej instinktivno slutila, kadar sem bila goljufana. Oh, saj on je znal tako izvrstno lagati, tako mojstrsko varati! Z drznim čelom utajiti vse! Ali zdaj, mama, zdaj imam dokaze. Zdaj vem vse, to, kar se je zdaj zgodilo, in tisto pred dvemi leti in še marsikaj drugega vmes!“

Spustila je mater iz objema in hodila po sobi gor in dol, gnana od nemirne, pekoče bridkosti. „Mama, mama, reci kaj je mogoče prestati vse to?! Kaj se mi ne bo zmešalo v glavi od teh misli?! Možgani so mi vroči izza čela od neopisnega ogorčenja in v prsih me razjeda gnusen strup ponižanja.“

Ustavila se je pred materjo, potisnila jo v naslonjač, zdrknila na kolena pred njo, stisnila glavo v njeno naročje in zajokala divje in neutišano. Neki neopisen, nezadržen notranji vihar je lomil njeno vitko, slabotno telo, neusmiljen obup jo je davil za vrat in neka skrivnostna železna pest je stiskala ubogo srce v prsih s svojimi pekočimi peklenskimi kremplji.

„Dete, ljubo moje dete,“ je šepetala mati, omotena od hčerinega izbruha, vsa zmedena in brezmočna nad to divjo, neukročeno bolečino. Ničesar ni slutila. Vedno je mislila, da je hči srečna in zadovoljna ...

„Ti pretiravaš, Malva. Mogoče je vendarle vse drugače, kakor ti sumiš. Kadar zadene človeka hipna nesreča, vidi vse črno, brez nade. In pa, niso vsi moški enaki ... Mi ženske moramo marsikaj potrpeti ... spregledati njihove zmote ...“

„Ne, ne, nikdar! ... Zakaj je ravno mene to zadelo, mati, ravno mene?! Jaz ne morem to prenašati. Meni je to nemogoče, kaj ne slutiš, kako živim? Že mesece ta strašna, prekletstva polna sumnja! In on, njegova brezobzirnost ... on je popolnoma drugačen, kakor sem mislila jaz, kakor sem želela in sanjala .. . Tako hinavski, prikrit, lažnjivlažniv! Kaj vem, kdo je on, kakšen je v svojem srcu in v svoji duši?! Saj ni nobene iskrenosti v njem, sama gluma. Ničesar ne vem o njem! Ne, kdaj govori resnico in ne kdaj laže. Tuj mi je. Jaz ga ne poznam in on ne mene. Tako mi je že dolgo, kakor bi z okovanimi čevlji hodil po mojem živem, trepetajočem srcu. Mislila sem iz početka, da ima skrit zaklad v sebi, zakaj jaz sem ga tako zelo ljubila in sem hotela imeti sama pred seboj dokaz, da je bogat v sebi neizmerno. Pa sem trkala na vrata, ali tam ni bilo ničesar, ne vrat, ki bi se odprla, niti zaklada ... In zdaj te umazane reči z ženskami ... Vse tako neizrečeno surovo, tako nepojmljivo nizko. Kakšne ženske so to, s kterimi me je goljufal – fuj! gnusi se mi vse to. In saj tudi od mene ne zahteva nič drugega. On sovraži vse, kar je višjega v meni. Lepota duše, plemenitost srca, lepo, nad vsakdanjo umazanostjo vzvišeno življenje, to vse mu je nerodno, omrženo. Kaj mu hoče taka ženska. On potrebuje potrpežljivo, ubogljivo deklo, primitivno, pokorno in drugega nič!“

Vrgla je vse to iz sebe vroča in trepetajoča. Njen obraz je bil spačen kakor od neizmerne tuge in neizmernega gnjusagnusa.

„Uboga moja! Draga hčerka moja!“ je mrmljala mati venomer in božala glavo in ramena mlade žene.

„Umiri se, skušaj vdano vzdigniti križ, ki ti je namenjen ...“

„Ne morem, mama. Kri mi kipi v žilah, vse v meni trepeta in se buni. Ko bi ti mogla opisati, kaj se godi v mojem srcu ... O, mama, nisem rojena za potrpežljivost, za molčečo vdanost, za nizki jarem krivice in žaljivega, ponižujočega trpljenja. Maščevala bi se. S pestmi bi udarila njemu v obraz in tistim ženskam, ki so mi to storile. Zanetila bi v njihovih prsih isto peklo, ki mene samo izjeda in žge. Otresti bi hotela to usodo iz svojih ram, kakor neprijeten ponižujoč plašč. Oprostiti bi se hotela prekletstva, ki se je strašno nepričakovano in nezasluženo zvrnilo na mojo glave. Od prvega početka se je uprl sleherni čut v meni proti vsemu temu, ko se je zbudila prva sumnja v meni. Kakor teptan črv sem se zvijala v mukah neopisljivih. In moj ponos je bil kakor bič, ki mi ni dal miru. Srce je bolelo, kakor bi golo in odrto, stokrat ranjeno, ležalo brez ščita in obrambe v mojih prsih. Oh, mati, z vsemi svojimi močmi se skušam rešiti teh divjih demonov, ki mi s peklensko surovostjo mučijo dušo – in ne morem! Nočem in vendar moram, moram trpeti!“

„In on, kaj ve, koliko trpiš?“ je vprašala mati. „Vse bo dobro, drugačen bo postal. Jaz sama ga bom prosila,“ je jecljala starka kakor brez moči pod ploho teh nezadržnih, strašnih priznanj svoje hčerke.

,,Ha, ha, prositi ga hočeš, da bi se spremenil, poboljšal? S krvavimi solzami sem ga stokrat prosila usmiljenja. Po kolenih sem plazila pred njegovimi nogami in ga moledovala, naj me ne muči in ne ponižuje tako brezobzirno. Ali on me itak ne razume. On ne pojmi mojega obupa in moje žalosti, kakor slepec ne pojmi barve, vse široke, odprte, vidljive lepote. On hoče komodno in dobrohotno žensko brez čustva, ki s smehom na ustnicah tolerira vse njegove zmote in nevere. Ali jaz, jaz nisem taka, ne morem biti hladna in ravnodušna in nikoli ne bom. Kadar mi dokazuje, kako sem nestrpna in staromodna, kako bi vsaka druga zadovoljno živela z njim in mirno čakala, kdaj se razočaran vrne od drugih zopet k ženi nazaj, oh, v meni se vzdigne silno ogorčenje, da čutim, kakor mi kri šumi v mozgu. Kakor da vržeš razbeljeno železo v vodo, tako je v meni vse razburkano, ranjeno, razžaljeno. In slednji živec se buni v mojem telesu proti njemu. Lahko bi ga ubila v takem trenotku. Čutim, kako vzkipi sovraštvo v moji duši in me zažge kakor silen blisk, da mi gleda mržnja iz oči, ognjena in brezmejna. Potem ugasne vse in slaba in strta se zgrudim v svoje ponižanje, v svojo brezmoč.“

„O, moj Bog!“ je zastokala stara mati. „In vidva sta se vzela iz ljubezni! In ravno ti nisi hotela odnehati od te ljubezni in si vzela posmeh ljudi nase kakor dragocen kinč, s kterim se človek še ponaša! … “

„Da, mama, resnico govoriš. O, jaz sirota, pomilovanja vredna, teptana stvar! O, jaz uboga zaslepljenka! Visoko sem nosila zastavo te ljubezni in domnevala sem si, da je ni ženske na svetu, bogatejše in srečnejše od mene. In vse je bilo le varka moje domišljije! Ha, ha! ... Niti en sam trenotek ni bil tisti, ki sem ga ljubila. Okinčala sem ga s tisoč krasotami, s plemenitostjo in dobroto in z bogastvom, ki ga ni bilo nikjer. Polahko so mi spregledale oči, ampak bilo je prepozno ...“

„Da, ubogi otroci ...“

„Oh, ne samo zaradi otrok prepozno. Tudi zaradi mene. Mama, moje srce je nespametno in trdovratno. Stokrat mi poruši življenje malika in v svoji duši ustvarjam vedno znova nove fantome. S silo iščem v njem, kar ni bil nikoli. In ne morem iztrgati iz srca to brezumno, blazno vztrajnost.“

Počasi se je oprostila hči iz materinega naročja in zdrknila na tla v brezupnem trpljenju. Zleknila se je po tleh, kakor se žival stegne v bolečini po zemlji. Trdo je udarila glava ob tla.

„Kako me je strah, mama, kako se bojim! Oh, koliko bom trpela leta in leta neizmerno. Bojim se bodočnosti, jutrišnjega dneva, življenja ... Ostala bom pri njem. Kam naj grem, kam naj utečem?! ... Saj je vseeno, kje trpim. In pa otroci ... Tudi je moje srce tako čudno, slabo, ne more se odtrgati od njega ... Oh, mama in nikoli miru za mojo zmučeno dušo. Moja ljubezen in moj ponos bodo poniževani in teptani v zaničljivem suženjstvu brez usmiljenja. On nima usmiljenja in moje trpljenje izziva vso njegovo brezobzirnost! ... Kako dolgo bo še to trajalo, koliko dolgih let, da bo srce otrpnilo in da bo ugasnila slednja iskra ponosa v meni! ... Kakšne muke me čakajo, mati, kakšne brezuspešne, strašne borbe! Strah me je, mati! Neizmerno, prebridko čustvo usmiljenja same s seboj mi razjeda dušo ... Oh, in vse je zaman, zastonj trepetam! Izpiti bom morala pregrenko kupo do dna, do zadnje kaplje ...“

Ostala je par minut stegnjena po tleh, kakor pahnjena s surovo, brezobzirno silo. Pekoče solze so ji stekale iz oči in kapale na tla. Stokala je, kakor ranjena od bridke, nezaceljive smrtne rane. Sivolasa mati je sedela kakor otrpnjena v naslonjaču. Razumela je in videla: tukaj ni bilo pomoči in ne tolažbe in vsak svet bi bil odveč, nepotrebno trpinčenje.

Potem je Malva vstala, strta in opotekajoč se. Njen obraz je bil spremenjen in je kazal v svojem marmornem miru pečat tragične nesreče.

Zbogom, mama, in odpusti, da sem prišla danes k tebi,“ je rekla mirno, le s čudno tujim brezizraznim glasom. „Ni prav, da sem te vznemirila, ti si že stara.“

„Ah, dete, in kam bi šla, če ne k meni,“ ji je odvrnila mati in se čudila, da sta govorili tako čudno tuje ena k drugi, kakor da se ni nič zgodilo. „Kaj greš domu?“ je vprašala hčer.

„Da, pač, domu grem,“ je rekla ta, popravila si je lase in obleko, spustila zavoj čez lice, poljubila materi roko in odšla.

Težka, moreča tišina je nastala, ko je hči odšla. Od nikoder glasu. Temno je molčala hiša, kakor da ni žive duše v nji, in tudi ulica ni zagnala nobenega šuma kvišku. Vse je zadušila megla, vsak glas, ki se je nepremična, siva in slepa, pošastno stisnila nad mesto.

Kaj je bila res hči tukaj ? Kaj ni le zlobna varka fantazije, ki ji vpije ves oni obup v uho?! Ne, resnica je bilo vse!

Njena Malva, najmlajša! Torej ona ni srečna. Tudi ona ne, kakor nihče njenih otrok ... Kakor sinovi ne in hčere ne. Vseh osem ne. Štirje so že umrli, razočarani od življenja, po dolgem, mučnem bolehanju. Drugi trije še vedno iščejo srečo daleč zunaj v svetu, že trudni, že ogorčeni, s slabim upanjem v srcih. In je ne bodo našli; težko težko. A Malva, najmlajša, edina, ki je zgrabila srečo drzno in pogumno s smehom na ustnicah, tudi ona trpi in njena sreča je bila le prevara, bridka zmota, drago plačana z grenkimi mukami. Tudi njena pot vodi v breznadno zapuščenost dolgih, pustih, ponižanja polnih let.

Malva, najmlajša! Sončno dete je bila, začeto še v poznih letih v sramežljivem presenečenju, kakor zadnji dar dolge, lepe zakonske sreče. Skoro, da se je nekoliko sramovala tedaj, saj je bila že par let čez štirideset stara in čudno se ji je zdelo, da bi še enkrat ninala dojenčka na rokah. Ali njen dobri ljubi mož je bil tako srečen nad zakasnjencem, pozdravil je otroka s toplo ljubeznijo in odprl svoje srce na strežaj za njen sprejem. In pozneje je bila mala sonce njegovih zadnjih let, obnovljena, mlada sreča dolgotrajnega zakona.

Oh, Bože, koliko sreče je bilo v njenem zakonu ... Od prvega početka in do zadnjega dne. Vsa dolga leta, ki vodijo od mladosti v starost, od zlatih lahkomišljenih las v srebrni sij jeseni. Kako sta se ljubila, ona in njen mož. O, današnji svet ne ve nič več o pravi ljubezni. Kakor biseri, tako čisti in dragoceni, so se nizali dnevi od začetka do konca v večnem miru vedno enake sreče. Vedno enako radostni so bili pogledi, ki so se v ljubezni pogrezali iz oči v oči v neizcrpljivem bogastvu duš. Kako mehke in tople roke, ki so božale ena drugo v nikdar ne presahljivi dobroti in blagosti. Srca so bila kakor bogati studenci, iz kterih je izvirala ljubezen brez prestanka. In dan na dan so misli našle sto načinov, sto novih dokazov ljubezni, usta vedno novih sladkih besed za milovanje drugega.

„Kako sem bila srečna!“ je mislila stara dama. Vedno je bila ta misel v nji kakor talisman, svetinja, skrita v živo srce. Kakor zlat ključ je bila ta misel, ki odpira vrata skrbno čuvanih zakladov. „Kako sem bila srečna!“ je zapelo v duši in kakor topel val se je zgrnilo nad njo sladkosti polno spominjanje.

Takrat je bila še deklica. Mesece se je sprehajal pod njenim oknom dan na dan. Od šest do sedem je bila njegova ura. Kakor nepotrpežljiva, ujeta, po prostosti hrepeneča ptica je bilo njeno srce v prsih, kadar je ugledala dragega.

Potem sta se zaročila in poročila. Kakšna ljubezen, kakšna čudovita ljubezen! Položil je svoje dlani pod njene noge, da ni čutila ostrosti življenja in so stopinje šle po mehkem kakor po

samih rožah. Ne, nič grdega in neprijetnega ni seglo do nje, dokler je bil on na njeni strani. Samo srečo ji je nosil domu, samo smeh, samo radost.

„Kaj nimaš nobenih skrbi? “ je vprašala kdaj v onih prvih časih, ko sta se še trdo borila za obstanek in bodočnost.

„Skrbi?“ se je smejal. „Te pustim vse zunaj pred vrtnimi vrati. Pri tebi izginejo vse sence, vse težke misli, samo milina je pri tebi, krasota, jasna sreča, ljubljena moja,“ ji je odgovarjal.

Potem je prišlo prvo dete. Kako nežno se je obnašal njen mož, kako jo je negoval, kako jo je čuval, bdel nad njenim zdravjem. Njegove roke so bile blage in dobre in so lajšale vsako bolečino. Kakor čarobnjak je bil, nikdar ni posegla surovost vsakdanjosti v njihovo tiho, zadovoljno, sladko gnezdo.

Kasnejše so prišli po vrsti še drugi otroci in z njimi je prišel nemir, buka, smeh in jok. Ali nikdar ni motila njega otroška vika, nered, ki ga zanaša kipeče življenje v vsako hišo. Bil je veder kakor jasen dan, njegov glas je bil vedno poln radosti in svežine, obraz nasmejan, usta nedolžnih šal, zdravega smeha bogata. Vse je prospevalo pod njegovimi mehkimi, toplimi očmi, ki so zlato sijale v srca njegovih dragih.

Bil je dober oče, ljubil je otroke zelo. In vendar mu je bila ona, žena, vedno prva in najbližja. „Ti si zame najvažnejša v življenju, os, za ktero sem pripel svojo usodo, vir, ki mi daje moč za vse in lahko, radostno dušo.“

Nikoli se ni manjšala njegova ljubezen. O, kakšna blagoslovljena leta, v zlate kupe nabrana! O, spomini, predivne lepote bogati, rajske tolažbe polni, ki dehte v duši, kakor dragocena mira in kakor balzam krepijo staro osamelo srce.

O, kako je bila ljubljena! S trdno zvestobo obdana, z dobrim srcem čuvana od vseh viharjev, negovana z bogato ljubeznijo. Vse, kar je lepega, čistega, plemenitega klilo v njeni duši, so negovale njegove vdane, dobrotljive oči kakor rosa nebeška. Njeno bitje je bilo pokrito z razkošnim, bogatim cvetjem ob njem kakor breskva pomladi, vestno hranjena od skrbnega vrtnarja.

Koliko žen je bilo tako kraljevsko obdarovanih kakor ona!

Slavil se je nekoč imeniten, redek dan. Kar je premogel narod slavnih mož in lepih žen se je zbralo v največji, svečano okinčani dvorani mesta. Tudi njen mož in ona sta bila povabljena. Kasno ponoči sta se vrnila. Njen mož je šel na otomano v spalnici in gledal, kako je slačila praznično oblačilo, odkladala lišp, jemala uhane iz ušes in razpletala lase.

„Ali veš, ktera ženska se mi je zdela danes najlepša na svečanosti?“ je vprašal resno.

Začela je ugibati, imenovala dva, tri, pet imen mladih, priznanih lepotic mesta.

„Ne, ne,“ je odklanjal njen mož.

Ktera vendar?“ se je smejala ona. „Cela dežela ve, da so to najlepše, prave zmagovalke s svojo bleščečo krasoto.“

„Ne,“ je vztrajal on. „Opazoval sem jih dolgo. Vsaki kaj manjka. Ta je domišljava, ona afektirana, tretja brez duše in temperamenta in tako po vrsti. Resnično, ti si lepša od njih. Nisem videl ponosnejše in plemenitejše glave od tvoje nocoj, predraga.“ Nežno jo je potegnil k sebi, gledal jo zopet pozorno in jo poljubil, kakor da vrši vzvišen, svet obred. In vendar so se takrat že bliskale prve srebrne niti v njenih laseh.

O, za njega je bila ona vedno najlepša in edina, dokler ni zaprl za vselej svojih, v vedni čisti mladosti in ljubezni plamtečih mehkih oči, ki je nikdar niso pogledale mrzlo, karajoče, tuje.

O, dragi, dobrotljivi, ljubeznivi, zvesti zakonski tovariš! O, zakaj ni umrla že takrat, ko jo je za vedno zapustil on. O, poznejše ni nobenkrat več obstala sreča pri njej.

Otrokom njenim ni sijala mila zvezda. Tako so bili skrbno vzgojeni, obdani s skrbno ljubeznijo in vendar niso našli steze od roditeljskega gnezda k lastni sreči. Ni jih grelo sonce uspeha, vsi cilji so se jim skrili v temo. Brezuspešno delo, nepoplačan trud, sence, nezaslužena krutost usode, nesreče so jih spremljale povsod.

Celo Malva, za jasno srečo namenjena, radostne zadovoljnosti potrebna, tudi ta je pahnjena na nesrečna, brezupna pota ...

Bog, kako je jokala!

Z grozo je odprla stara gospa oči.

Zasanjala se je proč v stare svetle, lepše čase in zdaj je zaječal v njenih ušesih zopet strašen, obupan plač najljubljenejše hčerke.

Ali ne, – saj je sama.

In mrak je, noč že.

A vendar je vse resnica. Tu je bila in je jokala pri njenih nogah ... Uboga Malva! In ničesar ni slutila, mislila, da živi hči v tihi, zadovoljni sreči ...

Dragi, ubogi otrok!

Neizmerno sočutje je zavrelo v srcu sivolase matere. Od besede do besede je zvenelo žalostno priznanje v grenkem obupu zopet v njeno dušo.

Nesrečna, varana, ponižana ...

O, sirota, predraga!

Stisnilo jo je v prsih, kakor z ledeno roko. Zaustavilo ji je dih in jo presunilo skozi srce s pekočo, ostro bolečino.

Hotela je vstati in se je omotena in slaba opotekla nazaj, sesedla se v naslonjač. – Kaj je to?

O, uboga Malva! ... Zvestoba, zvestoba, to je prvo in glavno ... Najlepše ... najpotrebnejše ... Tvoj oče, Malva ... moj dobri, blagi, lepi mož, mi je bil zvest... zvest, ko zlato ...“ je mislila sunkoma v zadnjih mislih.

Potem ji je glava omahnila nazaj, telo se je zleknilo, smrt jo je zaznamovala s svojim večnim, neobčutljivim mirom.

Gluha in nema je zijala nočna megla skozi okna v mračno sobo mrtve starke.

SPREHOD430

430 Domači prijatelj 1914, 11 (1. november). 115–120. Rokopis ni ohranjen.

Žalosten in prazen dan je bil, tmuren in deževen. Težka melanholija mi je ležala na prsih in stiskala srce kakor s trdo, brezobzirno pestjo. Skušala sem delati ali vsaj čitati, toda zastonj. Čudna tuga, brez vzroka, mi je prevzela vse moje misli in mi obtežila dušo in telo s svojo leno apatičnostjo.

Gledala sem skozi okno. Daljni lepi razgled vselej me raztrese in umiri, kakor ugodna, mirna melodija. Ali tisti dan so se navlekle goste megle nad zemljo in so zastrle zeleno pogorje, ugasnile sočne barve gozdov in livad, belih cest in rdečih streh mesta. V grlu me je stiskala zagonetna bolečina kakor od velike nesreče.

Zahotelo so mi je sonca in smeha in odšla sem doli v mesto. Iskala sem veselje in zadovoljnost v obrazih ljudi. Hotela sem najti koga vedrega in objestnega, da bi mi dal tolažbe s svojimi zvonkimi besedami in svojim smehom belih zob med rdečimi ustnicami.

Ali nobenega znanca nisem našla.

Pa tudi ona tuja množica, ki se je stiskala med ulicami, je imela na sebi nekaj temnega, nezadovoljnega. Vsi ti ljudje, kakor da so nosili na svojih ramah tajno breme, nevidljivi jarem, ki jih je pritiskal k zemlji. Kakor da je bil v njihovih dušah tajni žalec, ki je ugaševal radost v njihovih očeh.

Srečala sem delavca. Bil je zelo slabo oblečen, ali z desnico je vodil skrbno nakinčano dekletce. Milo se mi ga je storilo, da bi bila zajokala. Glejte, s svojo muko, s svojim težkim delom kiti on svojega otroka. Njegove roke so grobe, trde in žuljave, čevlji pošvedrani, obleka ponošena. Ali hčerka je gosposko oblečena v belo čipkasto oblekico, rdeč plašček je vržen preko njenih ram, a obraz ji obkroža fin, drag klobuček. Njegov, očetov, obraz je truden, lasje že nekoliko sivi, ali roka, ki vodi malo, razodeva vso njegovo veliko ljubezen do otroka. Oh, moj Bog, kolika časa še, kako malo kratkih let in mala se mu bo odtujila, morda se bo sramovala njegovih delavskih rok, odšla bo, kdo ve kako daleč proč od njega. In nikdar se ne bo spominjala, ne bo morda niti vedela, pozabila bo zdavnaj, kako je hodil oče zanemarjen okrog, da je mogla biti ona nališpana, kolikokrat je jedel suh kruh, da je mogel dati nji sladkarij. Nikoli dekletce ne bo tega ocenilo, nikoli ... Pa, da bi ji kdo pozneje rekel in natanko razložil vse to, ona vendar ne bo razumela, pojmila, kakšna je bila v tem veličina, koliko premaganja, kakšna velika ljubezen, da je hodil oče tako z njo po ulicah: ona kakor mala princesa, a on kakor slabo oblečen sluga ...

Stala sem in gledala za njima, dokler nista izginila v množici.

Siromak! Siromak!

In na kateremkoli človeku je obstal moj pogled, na vsakem sem našla tugo, začetek nesreče, nekaj sovražnega in temnega.

Stopila sem v trgovino in kupila neko malenkost. Gospodično, ki me je posluževala, poznam že dolgo. Bila je nekoč naravnost idealne lepote. Nežno lice, predivne barve, dišeče svežine. Baršunasta rožičasta koža imela je pel zrelega sadja, katerega se ni še nihče dotaknil. Njeno telo je bilo polno, a obenem vitko, elastično kakor od deteta. Zdaj se je njej obraz že nekako podolžil, lica so obledela, oči so trudne. Že so njene poteze trde; izraz obličja je drugi, primerna radost mladosti, kakor da je popolnoma in za vselej izginila raz njenega obraza. Ogenj oči je ugasnil, globoko so padle pod čelo, ustnice niso več sočne in rdeče. Bleda brezkrvna koža na rokah je suha, modre žile prebijajo skozi njo, tako je tanka, uvela. Prša niso nič več tako visoka in kakor da se že skozi obleko vidi njihova izcrpljenost. Obnašanje ni več tako samosvestno in sveže kakor nekdaj. Dekle je še vedno lepo, ali že odcvetava, že se osipajo prve latice nekdaj prekrasne rože. Pred nekoliko leti je izražalo njeno bitje divno svežino, cvetočo mladost, polno prebogatih nad v bodočnost in zaupanja v zmago nad usodo. Zdaj je že vtisnjen pečat bolestnega odrekanja temu nekdaj tako bogato obdarjenemu bitju.

Srce se mi je stisnilo. Glej, tukaj, v ti bogati prodajalni je odcvetela njena mladost. V prodajalni luksurijoznih drobnarij, ki se tako lepo podajo ženi v njenem domu, a katere le prodajati gotovo ni ugodno. Še v začetku, dokler je mladost cela, nedotaknjena, dokler je ležalo zadnjih osem let še nenačetih pred njo, kakor s cvetjem posuta steza, ktero srce komaj čaka, da jo projde. Ali vse one rože, vse one divote, o kterih je sanjala, so bile le za druge in vse radosti in vsa sreča. Dnevi so prehajali, pa meseci in leta, ali ničesar ji niso darovali, ničesar nehali. Ljubezen, ki drugim ustvarja srečo, se je nji prikazovala grdo in sumljivo. Moške je vabilo njeno lepo lice kakor sladek cvet bčele. Vsi so hoteli uživati njeno mladost, ali niti enega ni bilo med njimi, ki bi jo bil ljubil v resnici, ki bi bil hotel zvezati svojo usodo z njeno. A da bi bila komu samo v zabavo, ugoden intermezzo – ne, za to je bila preponosna. Tako ji je prešla najlepša mladost v brezuspešnem pričakovanju nečesa izvanrednega, sreče, dobre, milostljive usode. Včasih se je tudi nji nasmehnila minljiva obmama s svojim sladkim lažnivim nasmehom, ali ko je izginila brez sledu kakor pisana pena, ji je bilo življenje še bolj pusto, srce bolj trudno.

In glej, zdaj že ve, da izginjajo sanje o sreči vsak dan bolj. Ona sluti, da je bilo njeno čakanje in upanje zaman, da je njena lepota zaman cvetela, zaman dišala kakor rože v maju. Dolgo let bo še stala za pultom v svetli, bogati prodajalni in bo prodajala vse te sijajne, razkošne, zapeljive drobnarije bogastva in luksusa. Njena lepota bo še bolj ovenela, obledela, a tam v daljavi jo že čaka pusta bodočnost, tužna starost, polna gorčine in samoče, pa morda tudi bede in pomanjkanja. – Dokler me je dvorila, opazovala sem jo natanko z neko sočutno radovednostjo. Že niso bili njeni lasje tako kodrasti, tako bujni kakor nekdaj, že se koža okoli velikih tužnih oči nabira v gube. Odcvetava, vene. Nobenemu ni bila v srečo, nobenemu ni bila družica. Ni je ljubil, negoval in objemal dobri, zvesti mož, ni bila mati lepih, zdravih otrok.

„Zakaj ne?! Zakaj ne?!“ mi je zvenelo v ušesih. Kakor ustvarjena je bila za srečo, krasna in ljubezniva. Kako nepravično je življenje!

Zopet sem se izgubila v živem vrenju ulice.

Ali nikjer veselega in brezskrbnega obraza, nikjer mladega in prisrčnega smeha. Na vsakem obrazu skrb, trudnost, zlovolja.

Pozdravil me je visok, tanek mladenič.

„Kako Vam je?“

„Tako, – saj veste ... Učim se za izpite ...“

„In mati ?“

„Vedno enako. Odkar nam je umrla Milica, je vedno žalostna. Joka. In tudi za mene se boji ... Ali meni ni nič, močan sem. Pa potem, ko končam skušnje, pojdem za mesec ali dva v Primorje. Zaradi matere. Da jo umirim. Noče verovati, da nisem po očetu, da sem po nji podedoval njeno zdravje ... Saj sem ves podoben materi ... Isti obraz, oči, usta ...“

„Pozdravite jo,“ sem mu naročila. „A vam bilo srečno!“

Hotela sem še pripomniti naj se čuva, ker se mi zdi bled in suh. Ali nisem se upala. Bolje je, da ne ve, bolje je, da se mu ne reče. O, tudi on je po očetu ... Že začenja ...

Ogledala sem se za njim. Kako je upognjen, kako trudno vleče noge za seboj ... Sirota, njegova mati, je izgubila moža, štiri sinove, hčer ... Ta sin je zadnji njenih otrok. Ali tudi on bo umrl mlad ... Ko bo napravil skušnje ... Vsi so ji pomrli, ko so naredili skušnje ...

Zakaj se le toliko trudijo? Zakaj presedijo toliko noči nad knjigami? ... Oh, potrebno je narediti skušnje ... Ne more se umreti brez skušenj ...

In še enkrat sem se ogledala za mladim človekom. Kdo ve, če bo res še ugledal zaželeno morje po skušnjah. A morje je tako divno, modro ko nebo in šepeta tako sladko, šumi, peni se, punta in zopet mirno ovije kakor čudež, svojo bajno lepoto okrog otokov, razgrne jo v daljave, mehke, sivomodre ... Škoda, ako človek ne vidi morja pred svojo smrtjo ...

Tik trotvarja431 431 trotvar – pločnik. zadrdra razkošna kočija. Mlada, elegantno oblečena gospa se je gracijozno naslonila v mehke blazine. Ena od mestnih krasotic, vedno spremljevana od pogledov občudujočih in zavidnih oči. Nestevilno žensk je, ki si želijo biti samo enkrat tako krasno nališpane, samo en dan tako bogate, tako oboževane od ljudi. Ali zastonj ji zavidajo. Nesrečna je, zelo nesrečna. Njen mož je surov z njo, za drugimi leta, za ničvrednicami, ki ji niso kos niti po lepoti, niti po izobrazbi ... Žali jo in zanemarja, ponižuje v lastnem domu pred otroci in deklami ... Lepa je, bogata, duhovita, pa vendar pravijo, da ga ni dneva, da ne bi jokala ... A solze, solze so vsakemu enako grenke, siromaku in bogatinu ...

Ali morda ne? Kdo bi to vedel? Bogata gospa, ki se je v lepi kočiji vozila mimo, se vendar kljub vsemu lahko na sto načinov raztrese, poskuša, da vsaj na trenotke pozabi bol svojega ranjenega srca in razžaljenega ponosa ... Ali tu pred menoj gre žena pisarja, mati štirih majhnih otrok, – s čim naj se ta raztrese in razvedri? Njen mož je pijanec, nezvest ji je, pretepa jo ... Tudi njeno srce je fino in občutljivo kakor srce one lepe, bogate gospe. Ne zna sicer francoski, niti muzikalna ni, ali mnogo je čitala, razmišljevala, sanjala v svojih dekliških letih. Njena duša je bila mehka in plemenita. Lahko bi se bila bogato omožila, ali ona je iz ljubezni vzela malega, neznatnega uradničiča. Že takrat je bil nemaren človek, tudi pil je že. Ampak ona je mislila, da ga bo njena ljubezen popravila, spreobrnila, da mu manjka samo dobra duša, ki bi s toplim očesom bdela nad njim. Ali samo par kratkih mescev je imela njena ljubezen moč nad njim. V kratkem je postal tak, kakor je bil prej, pa še gorši. Tudi službo je zgubil ... Ona si ni vedela pomoči. Otroci so prihajali drug za drugim, za vedno je ugasnila sreča v njenem srcu... Sklonila se je in vdala v jarem usode ... Surovo gazi on njeno dušo in njeno ljubezen, a razen tega jo gonijo brez miru večne skrbi, beda... Žalostno in težko življenje, iz kterega ni izlaza!432 432 izlaz – hrv. izhod. Koliko solz bo še prelila, koliko noči prečula, dokler bo svoje bedne otročiče malo odhranila, odgojila ... A potem, ko bodo sami poskušali boriti se za skorjo kruha, brez ktere človek ne more biti, bo prešinjala materino srce nova skrb: da ne postanejo, kakor oče ...

Moje misli me danes mučijo. Tako so črne, preganjajo me, kljujejo, dušo mi vznemirjajo. Zakaj vidim danes vse tako temno, žalostno, zakaj so mi misli grenke in težke, kakor svinec, zakaj mi ulivajo v srce strah in tugo ?! . . :

Jaz hočem radosti! Hočem, da raztrgam ta temni pajčolan, ki mi visi pred očmi in mi skriva lepoto življenja, kakor čmerna, jesenska megla lepo, nasmehljivo pokrajino.

Smeha! Želim slišati smeh! ...

In bežim po ulicah, poslušam človeške glasove in pogledujem tujim ljudem v zlovoljne obraze. Starcem, ženskam, otrokom ... A vse se je nekako čudno potopilo v nepojmljivo melanholično razpoloženje ... Srečam deset, sto ljudi, a niti eno oko se ne iskri od veselja; glasovi, ktere pretrgano zbira moj sluh, so vsi brez vedrine, kakor razbiti ... Neugodni so mi, neugodne besede, ki jih skoro nehote lovim iz pogovorov. Nekteri, kakor da se prepirajo, drugi se nekako pritožujejo, žalostno mrmrajo, vzdihujejo. Zdi se mi, da slišim prikrit jok v teh glasovih, da zveni v teh posameznih, brezmiselnih besedah težka, s težavo pritajevana bol ...

Obrnem se v park. Kakor prezeble so se stisnile mokre cvetne grede okrog vodoskoka. Vsa ta bujna drevesa, cvetno grmovje, zelena trata, vsi ti lepi nasadi, ki so drugače pisani in vedri laskali očesu, in z glasnim ptičjim petjem z elegantnimi svetlimi oblekami obiskovalcev budili v duši ugodno, radostno brezskrbnost, so zdaj pusti, tihi, neprijazni. Tuji so duši. Aleje so bile prazne.

Ali tam od daleč mi je prihajala vštric dvojica z gibkimi, hitrimi koraki. Živo sta se pogovarjala. In naenkrat odjekne čez nasade po tihih alejah jasen, radosten smeh. Smeh srečne mlade ženske, čist, mil kakor zvok srebrnega zvonca, spremljan z globokejšim širokim moškim smehom, zdravim in zadovoljnim.

In kakor da je padel sončni žarek na drevesa, na zelene tratine, na bujno cvetje in pobarval vse na novo, vse oživel, pozlatil, tako je ta smeh prešel nasade in jih iztrgal za trenotek iz turobne melanholije pustega, meglenega dneva. In tudi v mene se je zaletel ta smeh nekako poredno, rogajoč se: Kaj ti je? Proč žalostne misli, saj življenje je lepo, vseeno lepo!

Ona dva, od kterih je prihajal ta polni vedri smeh, razveseljajoč s svojo vedrino in srečo vse naokrog, sta se hitro približevala.

Že so se mi ustnice nehote odprle v nasmeh, tako brez vzroka, kakor jeka, ko sem ju spoznala.

In hipno se me je zopet polastila prejšnja tuga in se mi je zarezala še globokejše in bolestnejše v dušo, a v mislih mi je zopet zašumelo ono neugodno in brezobzirno vprašanje: Zakaj? Zakaj?

Glejte, ta mož je pred par mesci zakopal svojo ženo, s ktero je srečno preživel najlepša leta svoje mladosti. Bila je to ljubezen, o kteri je govorilo vse mesto kakor o prekrasni, divni pravljici, ki se je nepričakovano in skoraj neverjetno pojavila v vsakdanjem življenju. Nobena zloba ni mogla najti niti ene sence, niti enega madeža na svetli, čisti sreči, ki je bila stotini mladih src sladki vzor. Matere so blagoslavljale svoje hčere, kadar so odhajale v novo življenje z željo, naj bodo srečne kakor ona. In celo moški, ki so se na svojih zabavah in večerih norčevali iz vseh zakonov in s skeptičnimi in frivolnimi šalami poniževali ideal zakonske sreče, so o tej dvojici molčali. „ Izjema,“ so rekli „potrjuje pravilo ... Ali pa: „Še večja redkost kakor terno v loteriji ...“

Ko je to vzorno zajednico433 433 zajednica – hrv. skupnost. , to srečo, v ktero ni nihče sumnjal, razorila smrt žene, je celo mesto zadrhtelo v sočutju. A obžalovali so bolj njega kakor njo. Ona je nepričakovano umrla pri nesrečnem porodu. Do zadnjega zdihljaja ni slutila, da umira, ni se bala smrti. V največjih svojih mukah je hrabrila svojega moža, ki je na kolenih poleg njene postelje obupajoč vil roke: „Mora se pretrpeti tudi to ... Še bolj bova srečna potem ... Za najinega otroka trpim ... za najino srečo ...“

Vse mesto je vedelo, kako je divjal od bolečine zaradi njene izgube, kako so se bali njegovi sorodniki in prijatelji, da bo ob pamet od obupa ... Ni ne jedel, ne pil. Vsi so videli na svoje lastne oči, koliko trpi, kako je v onih prvih tednih po njeni smrti silno shujšal in oslabel. In obžalovali so ga vsi, kakor človeka, kterega je usoda nezasluženo onesrečila za celo življenje.

Ali niti pol leta ni minilo, ko se je zaslišalo, da se je že potolažil, da je žena že pozabljena. Zaljubil se je v drugo in se tajno tudi zaročil in samo še tako, zaradi običaja, čaka se nekoliko s poroko ...

Smejala sta se, ko sta šla mimo mene. Niti opazila me nista, tako sta bila zaverovana drug v drugega.

Ali njun smeh je izgubil kakor začaran, zame vso svojo svežo radostno prelest. Neprijeten mi je bil, neugoden, skoraj zoprn.

Kakšna so naša srca, moj Bog!

Srce se mi je zganilo v spominu nanjo, ki gnije v grobu, zdaj že pozabljeno. Tudi taka sreča se pozabi, tako strašno hitro pozabi ...

Kako je življenje čudno ...

Odšla sem domov. In še po noči v snu so me mučila vprašanja, nani odgovora ...

ŽENA PIJANCA434

434 Domači prijatelj 1914, 12 (1. december). 141–148. Rokopis ni ohranjen.

Pretresljiv krik pretrga noč. Prestrašeno planejo otroci iz spanja.

Dolgo so sinoči čakali z materjo na očeta. Ali ni ga bilo. Mati je vzdihovala, skrivaj brisala oči in malobesedno, skoraj mrko spravila otroke spat.

„Dajte, ležite tudi vi, mama,“ je prosila najstarejša hčerka. „Tata bodo že prišli. Nikar se ne vznemirjajte, potrebni ste počitka.“

„Da, da, takoj,“ je rekla mati. „Le nekaj šivanja imam še. Le spite otroci!“ In odšla je nazaj v jedilnico, sela k mizi in podprla glavo z dlanmi. Potopila se je v žalostne, temne misli.

In čakala je, čakala. Počasi so polzele minute. Poslušala je korake, ki so zdaj pa zdaj zadoneli na ulici in se zopet zgubili za vogelj. Nestrpno je bilo srce v prsih in misli so se podile v glavi, vse enako neprijetne, nezadovoljne, nasičene z dolgoletno gorčino.

„Zakaj, zakaj vse to?“ kljuje večno vprašanje v prsih in brezuspešen odpor se vzdiga v duši z vsakim dihom. „Zakaj me je usoda zaznamovala in me pahnila v trpljenje in bedo?! S čim sem zaslužila to pokoro, ponižanje in prekletstvo? In kdaj, kdaj bo konec takega življenja?!“

Kakor pošasti se pode misli in sive skrbi vstajajo od vseh strani. Kakšna bodočnost jo čaka, njo in njene otroke?!

Spomnila se je svoje tete, ki jo je takrat, ko se je zaročila s Petrom, svojim možem, svarila pred njim: da je veseljakovič in da rad pije.

Vzrojila je takrat in pol jezno, pol v šali zavrnila dobre svete skrbljive sorodnice. Kdo bi mu zameril, da je bil rad v družbi in da je bil vesel svojega mladega življenja. Ah ne, potuhnjenca si ni nikdar želela za moža. In če je rad govoril napitnice, rad trkal s polnimi čašami rujnega vinca med prijatelji, kakšna škoda je to, kakšen greh? Kadar bo oženjen, bo že prenehal s takimi rečmi že zaradi nje. Kam pa naj gre zvečer, ko nima doma, naj sam sedi v pusti meblirani sobi in prodaja puščobo? Kadar bo imel ženo in otroke, ga bo prešlo vse to samo od sebe.

Tako je mislila takrat in nobenega strahu ni imela pred bodočnostjo. Ni bilo sicer najugodnejše, da je na zaročni pojedini od navdušenja in veselja izpraznil toliko čaš, da sta ga morala njena brata diskretno odpeljati iz družbe v svojo sobo, predno je napravil kako neugodno sceno. Ali vse je bilo takrat tako radostno, ves dom je odmeval od veselih, razposajenih pesmi, mladega smehu, šal in veselja, da je njegova „smola“ ostala skoro neopažena. Le brata sta ji drugi dan pripovedovala, da sta imela precej dela z njim, predno sta ga ukrotila, in kako smešno, skesano je izgledal zjutraj, ko se je prebudil. Neprijetno ji je bilo poslušati opazke o njegovi „nezgodi,“ zato je skušala, da pozabi čim prej na neljub dogodek. V njeni lastni družini so bili vsi trezni, nikdar ni videla pijanega človeka od blizu. Oče in brata niso pili skoraj nikdar in če, vedno le zelo malo, bolj družbi na ljubo kakor iz lastne potrebe. Ni bilo mnogo besed takrat v družini o Petrovi epizodi. Umaknili so ga njenim očem zarana, ko še skoraj opazila ni, da se je z njim kaj zgodilo. Ko se je drugi dan Peter nekoliko osramočen poslavljal, ji je rekel oče po njegovem odhodu dobrotno: „Mogoče je sinočni malheur435 435 malheur – franc. nesreča. dober spomin zanj, da se drugič ne blamira. Ne bi želel, da imaš v svojem zakonu zaradi tega neugodnosti. Pijan človek ni prijetna družba in slab mož ženi ... Ali on te ima rad, to se vidi. Zato se ne bojim ...“

Da, tudi ona je vedela, da jo ima rad in zato je ni bodočnost vznemirjala prav nič. Že čez dva dni je popolnoma pozabila na oni malenkosten dogodek in vse one mesce do poroke je ni niti enkrat obšla slutnja bodoče nesreče. Popolnoma nemogoče je bilo gojiti o tem nenavadno darovitem, ljubeznivem človeku kakšne grde pomisleke. Nasprotno, ponosna je bila, srečna, da je izbral ravno njo za svojo družico na življenjskem potu.

Ali že na ženitovanjskem potovanju je postala nekoliko vznemirjena. Tako rad je sedel zvečer v restavracijah in zapazila je nehote, da mnogo pije. Njegove oči so dobile v takem času neki poseben sij in rezek, grd pogled; govoril je veliko in neokusno se je baharil. Kakor da sta dva človeka v njem, se ji je zdelo, prvi: navaden, nji znan, ljubeznjiv, duhovit in obziren, drugi: tuj, neprijetno bahat, gostobeseden, antipatičen. Prosila ga je, naj vendar toliko ne pije, da mu škodi, in on ji je pritrjeval. Pravil je, da to ni njegova navada, ali če človek nima nobenega opravila, potem nehote več pije, kakor bi bilo potrebno. Izgovarjal se je tudi na hotelsko hrano, na potovanje, na vročino.

Bila je vesela, ko sta se vrnila domov, v njuno lepo, okusno, novo urejeno stanovanje, kjer je bilo tako milo in prisrčno. Bil je zelo dober, mehek in zaljubljen ali zvečer je opazila, da postaja nemiren in raztresen, kakor bi mu nekaj manjkalo. Skušala ga je zabavljati, igrala mu je na klavirju, pela kakšen nov napev, čitala mu je to in ono. Prosila ga je, da je šel z njo na sprehod ponoči v park v mesečini in ko sta prišla domov, mu je skuhala čaj, šalila se je z njim, skušala ga je navezati na se z vso dražestno lokavostjo zaljubljene žene. Ali on je postajal vedno bolj nervozen. In tretji ali četrti teden, odkar sta prišla s potovanja, ji je rekel opoldne, da ga ne bo zvečer domov na večerjo, naj ga ne čaka. On mora zopet enkrat pogledati, kaj delajo prijatelji, preveč je navajen nanje; leta in leta so se shajali, ne more se jih odreči, manjkajo mu. Prijazno mu je pritrdila, da bi bilo smešno in odveč, da bi se jih ogibal za vedno. Naj le gre, dobro naj se zabava, pohvali naj se, kako prijetno mu je v novem stanu in kadar bo najlepše, naj se spomni tudi na njo. Popravila mu je kravato in veselega srca ga je pustila oditi. Kmalu je odšla spat zvečer prijazno misleč nanj. Privoščila mu je razvedrilo.

Kasno po polnoči je prišel domov, ropotajoč in opotekajoč se. Razbijal je z vrati, zadeval se v jedilnici ob stole in se nerodno prigugal v spalnico. Še nikdar ga ni videla takega; še nikdar ni videla nobenega človeka takega. Bled je bil, oči rdeče in udrte. Mesečina je bila in soba je bila skoraj popolnoma svetla. Vzdignila se je kvišku v postelji in s široko odprtimi očmi je strmela vanj. Neumno se je smejal in krilil z rokami po zraku. Počasi in nerodno se je majal k nji in se težak zvalil na posteljo k nji. Hotel jo je poljubiti in jecljaje med zobmi z odurno pijano prilizljivostjo: „Dušica sladka, nič se ne boj!“

Neopisljiv gnus jo je obvzel in otrpnila je vsa. Ali ko ji je zapuhtel ,v obraz njegov vroči, po vinu smrdeči dih, ga je pahnila od sebe z vso močjo, da se je malo ne zvalil po tleh. Začudeno je zijal v njo, potem se je obrnil in se spustil vzdihajoč na divan. Zasmejal se je zoprno in s čudnim ubitim glasom je godrnjal in ji pretil: „Da, da, občutljivi smo! Princezna, da, da! Pa bo že drugače, golobičica! Kaj nisem tvoj mož, ha?! Me boš že še spoznala!“ Pa kmalu je začel smrčati.

Ona je še vedno sedela na postelji, vsa začudena, prestrašena, otrpnjena. Kakor plaha ptica ji je trepetalo srce v prsih. Solze so ji tekle po licih in vendar ni jokala. Brez misli je sedela in strmela predse in ni mogla verjeti, da je resnica vse to, ta prizor, to spoznanje. Strah jo je bilo. Skeleča bolečina ji je presunila dušo do dna. On je torej pijanec, pijanec! –

Stokajoč se je obrnil mož na divanu in se zvalil na tla. Težko in zamolklo je udarilo veliko truplo na pod. Zavpila je od groze, skočila je iz postelje in skušala mu je pomagati, kljub gnusu, ki ga je vzbujal v nji. Ali težak in nepremičen kakor klada, je ležal mož na tleh hropeč in grgrajoč. Kakor mrtva je padla njegova roka nazaj, ko jo je izpustila. Vzela je blazino in mu jo porinila pod glavo, potem je klečeč ostala tako pri njem in ga je gledala. Strašen in grd je bil. Nekaj živinskega, odurnega je bilo v njegovem obrazu. Iz odprtih ust so se mu cedile sline. Ves spremenjen je bil; njegova lepa glava je bila spačena, njegov obraz je bil obraz blaznega norca, ki je grozen in pretresujoč tudi kadar spi ... Tako je torej izgledal ta mož, ki ga je ljubila, ki je bila ponosna nanj, kadar ni bil pijan... Oropan vse lepote, dostojanstva človeškega, s pečatom blaznega in zločinca v pošastno skrmežljenih potezah ... In bilo ji je sojeno, da ga gleda še mnogo – mnogokrat takega ...

Sicer je res drugi dan obljubljal: nikdar, nikdar več! Ves strt je bil nad njenimi solzami, osramočen in v dno srca zadet od njenega obupa. Oh, kako ga je prosila, kako ga je zaklinjala. In on ji je skesan zaklinjal, da ne bo več pil, nikdar več, da se ne bo ponovila prejšnja noč. Pustil bo vse, družbo, prijatelje, ki ga zapeljujejo k pijači. Bolan je bil, slab in iskren v svojem obžalovanju. Ni lagal, ne, ni lagal! Sam je verjel vse, karkoli ji je obetal. Pomirila sta se in tudi ona mu je vse verjela, kar ji je obetal. Ljubila ga je bolj kakor prej, bolj toplo, globoko, s pritajenim strahom v srcu. In on res ni obljuboval vse le zato, da se pomiri in da jo utolaži za prvi hip. Mnogo je hodil z njo na sprehod, obiskovala sta gledišče, koncerte; knjige ji je nosil domu, da mu je čitala, note. Ali čez par tednov se je ponavljala ista stvar. Ni zdržal doma in zopet ga je morala pustiti v družbo, k prijateljem. S trepetajočim srcem je čakala nanj. Res je prišel prej domu, bolj trezen kakor prvič. Ali drugič je bilo isto, tretjič isto. Pač je drugi dan prosil in se rotil, bolan je bil duševno in telesno, sramoval se je pred njo in samim seboj. Nikoli več, zadnjikrat je bilo ... Ampak ni bilo zadnjikrat. Par dni le je bilo dobro, teden, deset dni komaj ... In že je ves trepetal, nezadovoljen je bil, nemiren, kakor zver, zaprta v ozko kletko ... In isto se je zgodilo, kakor prvič ...

Še nekaj je poskusila. Ko je postal zopet nervozen, nemiren, ko ga je vleklo ven iz doma in je čutila, da je preslaba, da ga zdrži, mu je rekla, naj povabi svoje prijatelje rajši domov. Tu je ona zraven in gotovo ne bo prekoračil mere. Že zaradi nje ne. Prav prijetno bo, ona bo igrala kaj na klavir, pela, on jo bo spremljal. Prijatelji bodo gotovo zadovoljni. Seveda, da je ponudila gostom razun čaja tudi vina in likerjev, navada je taka. Ali on sam je pil od vseh največ; hitro se je opijanil ... V zadregi so odhajali pozno po noči prijatelji, smilila se jim je lepa, mlada žena z očmi, v kterih so se lesketale pritajene solze. Mirno je spravila moža spat, a sama je ostala v jedilnici, kjer so stale po mizi izpraznjene steklenice in čaše in je bil prt zamazan od smodk in vina, stoli razvlečeni po sobi, v zraku tisti neprijetno dušeči, kisli duh, ki ostane izza vesele vinske družbe. Jokala je tisto noč kakor brez uma, divje, neutesno. Spoznala je, da je njen mož pijanec.

Pijanec! O, kako se je zvijala pod to usodo! Kako se je borila proti temu z vsemi močmi svojega bitja vedno znova. Kako je prosila, na kolenih zaklinjala, rotila ga, pretila mu. Kako je bila potrpežljiva, nežna, lokava, vztrajna, obzirna, kakor z bolnikom. Zastonj, vse zastonj! Koliko solz je prejokala, koliko ogorčenja je dušila v sebi, kako je plamtela, bojevala do zadnjega. Kako mu je kazala svojo ljubezen, kako ga je motila s stoterimi poskusi, da ga odtegne, reši pred pogubo, da ga odvadi pijače. In ni nič pomagalo! Niti dobrota, niti jeza, niti prošnje, niti kletve!

Prišli so otroci. Prvega se je veselila. Zdelo se ji je, kakor da ji prihaja nežna, ljubezniva pomoč proti strašni strasti, ki je držala njenega moža v svojih prokletih pesteh, gotova rešitev iz železnega, krutega jarma. Ali hitro, prehitro je spoznala, da so tudi nedolžne otroške oči brez moči, otroške roke preslabotne, da bi ohranile očeta propasti. Še hujše je postalo. Uboga, slabotna nedolžna bitja so bila povečanje njene nesreče, ne rešitev. Oh, oni žalostni, bridki meseci, ko jih je nosila pod srcem, one strašne noči, ko se je zapuščena brez sna in počitka zvijala po postelji, čuteč novo življenje, ki je raslo v nji, a srce speto v temne skrbi za bodočnost, duša v strahu pred usodo deteta, ki se še rodilo ni. In potem tiste dolge prečute noči poleg zibeli dojenčka, ko je čakala, da se vrne in se je vrnil pozno v noči vinjen in omahujoč, da je morala nositi posteljico otroka v stran, da se ne prevrne oče nanjo in ne poškoduje dete v svojem živinskem omamljenju ...

Leta so prehajala. Izginjevala so iz njenega srca dobrota, pohlevnost, nežnost in vedno večje bridkejše ogorčenje se je polaščalo njenega bitja. In tudi pomanjkanje je stalo pred durmi, trkalo, čakalo, da se‘naseli stalno v družini. Skoraj vse je mož sam zapil in zapravil in ona je trepetala v skrbeh, da bo nekega dne izgubil službo zaradi svoje pijanosti. Ni imela več dekle v hiši, samo postrežkinja je prihajala dopoldne pomagat ji. Lažje je bilo skrivati početje njenega moža, če ni bilo tuje duše v družini; one strašne, odurne prizore, kadar je prihajal po noči domov in njegovo gnusno slabost drugi dan, bljuvanje, tresenje rok, oni topi pogled, ki ga imajo pijanci drugi dan po prepiti noči. Sama ga je umivala, pomagala mu preobleči perilo, očistila mu je obleko, polikala jo že zjutraj, da je mogel dostojno oblečen v urad. Skuhala mu je močne kave, nalila sama konjaka v njo, da mu je prenehalo drhtenje rok ... Kaj je bila ljubezen, da je delala vse to, stregla mu tako? ... Ah, kdo bi to uganil, preiskal? Sama ni vedela; mislila je na otroke, sama na se in tudi na njega ... Kako bo to končala, kdo ve to, kdo ?

Deset in več let je poteklo in ona se je v časih čudila sama nad seboj, da je izdržala vsa ta večna razburjanja tega strašnega življenja; ona, ki je bila odrasla v idiličnem miru in sreči. Štiri otroke sta imela; najmanjše je bilo staro pol leta. Otroci so bili slabotni, slabo nadarjeni. Njihov oče je bil pijanec ... O, zdaj je vedela vse. Vedela, da je tudi njen tast pil in skončal žalostno, vedela, da njen mož ne bo nikoli več drugačen. S trepetajočim srcem je opazovala otroke, iskala z boječimi očmi dediščino očeta pri njih. Želela je z vso svojo dušo, da bi bili in ostali le njeni otroci, samo njeni. Ona je bila iz zdrave, stare korenike, zdrava kri je bila v njenem plemenu, nepokvarjeni značaji, prosti od pogubnih strasti. Goreče je ljubila otroke, stregla jim je vestno, čuvala jih je kakor zenico v očesu, hranila jih in vzgajala s trepetajočo skrbnostjo. Hotela je popraviti greh, ki ga je storila nad njimi, da jim je dala očeta pijanca. Neopisljivo je trpela v svoji vedni bojazni. In vendar se njeno srce ni moglo odreči upanja, da bo rešila vsaj otroke pred pogubo. Naj ona trpi, naj propade njen mož, ko mu ni pomoči, ampak otroci morajo biti rešeni, morajo ostati zdravi na duši in na telesu. O, njih ne sme ugonobiti noben demon, oni ne smejo biti kaznovani za grehe staršev! Skušala jim je vcepiti fizičen in moralen gnus pred vinom in pijačo. Strup je to, strašen, proklet strup, ki ugonablja očeta, bolezen, pred katero ni rešitve, kuga, ktere se je čuvati, kakor pekla. Nesrečnež je pijanec, proklet,zaznamovan, izobčen od vsega lepega; od mirnega, srečnega družinskega življenja, od uspeha v svojem poklicu; oropan zasluženega plačila za trud in delo, ogoljufan za zdravje, zadovoljnost in srečo. Strt in poteptan od strašne strasti, pred ni rešitve. Kakor vabljiva kača je vino: lesketa se, mami, zapeljivo se rudi v čaši, obeta veselje, smeh, zabavo, a na konec ugonobi s svojim strašnim smrtnim strupom. Počasi umira, kdor je zaznamovan od te pohlepnosti; sam se ubija, sam uničuje svojo lepoto, svežost, sposobnost dela in sreče. Zastonj se lovi, zaustavlja, brani, kdor je spodrsnil na strmini, nobene rešitve ni več, počasi se pogreza v pogubo, počasi umira lepota v njegovem srcu, dobrota, sveto čustvo dolžnosti; v duši pojema dostojanstvo človeka, ponos; telesne in duševne moči pešajo, krhajo se in na konec ostane od nadarjenega, bogatega, cvetočega človeka zaničljiva, usmiljenje budeča podrtija. Žalostna senca sebi v pokoro in drugim.

Oh, kakšne besede jim je govorila, kako je sovražila pijačo, ki je zastrupljevala njenega moža, njihovega očeta. Kakor živo bitje jo je črtila z ognjenim srdom. In vendar: na dnu njenega srca je bedela bojazen, da je vse zastonj, da so najmočnejše besede preslabe, da je ves njen trud in vsa njena ljubezen zastonj. Zbudila se bo nekega dne v njih očetova dediščina, zapeljivo poželenje jih bo premagalo in šli bodo po poti, ktero jim je določila očetova in dedova kri. Tudi njen mož je črtil pijačo v svojih otroških letih, ji je pripovedoval; trepetal je pred vinjenim očetom, sramoval se je za njegovo ponižanje, za njegove slabosti, kajti ljubil ga je zelo. Sklepal je v nedolžni otroški duši, da bo rešil očeta iz demonove oblasti, ko odraste. Ali ko je prišel čas, posegel je demon tudi po njem in vklenil ga je za večno v svoje ponižujoče in strašno suženjstvo.

O, ona je bila – žalibože morda – dovolj pametna, da je pretehtala vse, kar je šlo v prid njenim željam in kar jim je stalo nasproti. In življensko izkustvo, vse, kar je videla in opazovala okrog sebe, kar je čitala, vse je govorilo drugače, kakor je želelo njeno srce ... Ali kljub vsemu, kljub modrosti in pameti, treznemu preudarku, je gorelo v njeni materinski duši plamteče, pobožno, silno upanje: otroci, otroci bodo ostali čisti, nepokvarjeni, nedotaknjeni od dednega greha ...

Zunaj na hodniku je nastal ropot. Nekdo se je v vrata in nerodno iskal kljuke. Šla je ven in pomagala možu v stanovanje. Strašno je izgledal, umazan, blaten. Najbrž je padel na ulici. Gnus, sovraštvo in ogorčenje so jo premagali. Sunila ga je v kuhinjo, mu slekla površnik. „Oh, ti živina!“ je zasiknila med zobmi. V takih trenotkih je izginilo vse usmiljenje iz njene duše, zadnje sledi ljubezni. Brisala ga je, krtačila. Tudi roke in obraz je imel blaten, opraskan. Zmočila je brisalnik pri vodovodu in mu čistila roke in obraz. Iz nosu mu je curela kri v brke in brado, smrdel je po pijači. Na srajci je imel rjave madeže; gotovo je bil še v kavarni in je pil kavo z rumom. „Po celem mestu nosi svojo sramoto!“ ji je hušknilo po mislih.

On se je malo zavedel in jo surovo pahnil od sebe. Do zdaj še ni nikdar vzdignil rok nad njo, tudi v pijanosti ne. Zdaj pa so se mu pijane oči zlobno svetile, grd, hudoben nasmeh mu je pačil obraz in s povzdignjenimi pestmi je šel proti nji. Zbežala je v hodnik in v jedilnico.

„Tiho, pazi, da ne zbudiš otroke!“ je svarila in mu hotela pomagati sleči suknjo, ko je prišel za njo; ni se ga bala, še nikdar ji ni ničesar storil.

Ali ko je stopila k njemu, jo je zagrabil za lase in jo treščil ob tla. Dva stola sta se prevrnila ropotaje. Pretresljivo je kriknila od bolečine. „Pusti! Ne blazni!“

On ni odnehal, z nogami je suval v njo, s petami jo je gazil. „Na, kanalja! Jaz sem tvoj mož, da veš! Boš že ponižna!“ je mrmral pijano z divjimi, norimi očmi.

„Pomoč, otroci, pomoč! Meta, pomagaj!“ je vpila mati v smrtnem strahu.

Iz spalnice sta pritekla najstarejša otroka v srajci, prestrašena, trepetajoča od groze. Vrgla sta se med očeta in mater.

„Pusti, mamo! Tata, pusti! Ubil jo bo, moj Bog!“ je zajokala hči in branila mater od udarcev, ne meneč se za to, da so padali po nji sami, po glavi, po suhih otroških ramah. Deček je skočil in ugriznil očeta v roko, ki je posegla za sestrine lase. Oče je spustil, odmaknil se nazaj in otroka sta jokajoč pomagala materi na noge in jo vlekla s seboj v spalnico.

Ali oče je ostal le za trenotek osupljen. Bolečina v roki ga je še bolj raztogotila in znova se je zapodil nad ženo in otroka. Preklinjajoč je bil s pestmi, suval in divjal, kakor da ga je obsedla hipna blaznost. Petletni deček se je tudi že prebudil in je jokal v svoji postelji s prestrašenimi očmi, zroč v vrata v jedilnico, odkoder se je valila v spalnico zmes teles: mati, sestra, brat, oče, vsi v strašni razburjenosti kričeč. In zdaj se je zdramil še dojenec v svojem vozičku. Oče je bil zagrabil stol in ga je vrgel v veliko zrcalo, ki je bilo vdelano v vrata omare za obleko. Pokajoč in žvenketajoč se je razsulo steklo v sto kosov in zacinkalo po tleh. Otroci so zavpili, zajokali; tenki glas dojenčka je rezal ušesa ostro kakor nož. Sipa je zletela v njegov voziček in ga je urezala v lice, da se je bela blazinica pod glavo poškropila s krvjo. Dojenčev jok je drgetal v visokih, pretresujočih tonih, groza se je zibala na rezkem, otroškem kriku.

Mati je priskočila in že je videla, kako se je spačil otroški obraz, kako so se zabelile oči in kako se je zvilo telo v krču. Bela pena se je prikazala na ustnicah.

„Umira, umira! Ubil si ga!“ je zakričala mati v grozi in vzdignila otroka k sebi. Le malo je bilo ranjeno nežno otrokovo lice, to ni bilo nevarno. Ali otrok se je zvijal v strašnih krčih, oči so se pošastno obrnile navzgor, punčice so se skrile pod trepalnice in nekaj belega, groznega je zijalo namesto oči iz otrokovega obraza.

Mož se je zdrznil in sel na posteljo, v obrazu topost.

„Božjast!“ je uganila mati s svojim srcem. „Kaznovano bo dete do konca svojih dni, vzklito iz semena pijanca, pokrito že v nedolžnosti svoji s prekletstvom očetovih grehov. O, otrok, otrok moj!“ In tisti hip je že videla mati celo njegovo življenje, videla ga je iti po mučeniški poti zaznamovanega, slabega, izobčenega. Spotaknil se bo na ulici, padel bo in že bo skočila strašna bolezen nanj in zvijal se bo v cestnem prahu v divjih krčih in ljudje bodo zijali vanj in se ga bodo bali. In potikal se bo po svetu in nikjer ne bo doma zanj in sreče ne, miru ne, pokoja ne. Kaznovan bo za očetove grehe stotisočkrat in do smrti ga bo preganjala režeča pošast in se bo igrala z njim. Že se ga je dotaknila usoda s svojim prstom ...

V enem samem hipu je spoznala mati to in zabolelo jo je v srcu, presunjenem z bridko sulico trpljenja. In ljubezen je vsa ognjena, nepremagljiva in večna vzklila iz krvavo ranjenega srca in se je oklenila nesrečnega deteta z neomahljivo zvestobo.

Pritisnila je telesce na prsi, ubogo zvijajoče se telesce, in občutila je, da so se še le ta hip odprla vrata zadnjega, največjega trpljenja tudi za njo; trpljenja, pred kterim ni več rešitve in ki jo bo spremljalo do groba.

„Meta, hčerka,“ je zašepetala hčeri, „ k sosedovim pojdi, pozvoni, prosi, naj pošljejo deklo po zdravnika. Otrok ima božjast ...“

Trenotek jo je spreletelo, da bi zadržala hčer, da ne bi iskala pomoči. Naj umrje otrok zdaj v začetku trpljenja ... Morda bo rešeno še nocoj ...

Noge so se ji zašibile in pokleknila je na tla z otrokom v rokah.

„Kaj naj storim? Kje je prava pot?“

Ne, ne, vse se mora spolniti, kakor je sojeno.

In na kolenih je drsala do moža in je šepetaje govorila, kazoč mu otroka v rokah: „Glej, ti si kriv! Strezni se, ti si kriv! Vztrepetaj, zdrami se! Reši se iz prepada!“

Otrok se je zvijal na njenih prsih, hropel, stokal. Neumno je gledal oče vanj s topimi, nerazumečimi očmi. In se je zleknil vznak na posteljo, obrnil se vstran in zasmrčal.

Ona je spoznala, da se bo tudi nad tem človekom do kraja spolnilo, kar se je že začelo. Vroče solze so ji kanile iz oči, bridke, kakor da teče srčna kri.

Vstala je in odšla v drugo sobo. Z eno roko je držala dojenčka, z drugo je popravljala stole, da ne bodo videli sosedje, kaj se je zgodilo. Osemletni sin je vlekel otroški voziček za njo in petletni Ivan je pobiral v sami srajci črepine od ogledala. Bili so navajeni skrivati slabosti očeta ...

NJEN OTROK436

436 Domači prijatelj 1914, 12 (1. december). 171–176. Rokopis ni ohranjen.

Težko je čakala mati na pomlad. In tudi Tilka je vedno bolj hrepeneče štela dneve. Kadar pride toplejši čas, sonce, mehki vetrovi, bo ta bolezen gotovo prenehala. Tilka bo lahko cele dneve sedela v cvetočem vrtu, v čistem opojnem zraku in nič več ne bo kašljala.

Vse je upala mati od pomladi za svoje ljubljeno, bolno dete. Dnevi bodo daljši, svetli in prijazni; sonce, zlato in tople bo ulilo novih moči slabotnemu telescu, od prvega bujnega zelenja po vrtovih bo skuhala mali bolnici okrepčujoče juhe in pijače in vsak dan nove pisane cvetlice bodo razveseljevale temne, žalostne oči njene deklice.

Tudi zdravnik je obljuboval, da se bo bolezen obrnila pomladi na boljše. „O, gotovo bo Tilki odleglo, gotovo! Kajti sonce in svetloba, mehki, laskajoči pomladanski zrak, lepote na novo se vzbujajoče narave, to so najboljša zdravila. Seveda ... organizem male bolnice je pač zelo oslabel, pljuča so že jako razdejana, ampak vendar – dokler je življenje v telesu, tako dolgo je tudi upanje v rešitev in ozdravljenje. In spomlad, spomlad dela mnogokrat čudeže ...“

Že dolgo je bolehala deklica in od jeseni ni več zapustila postelje. Zima je bila dolga in stroga; huda zima je stiskala mesto, in deželo, mrzli viharji so se podili od severa k jugu in vlažne, mrzle megle so zastrupljevale zrak s svojim krutim dihom. Deklica je potrpežljivo ležala na svoji bolniški postelji in je bila ljubezniva in vedra, kadar ji je neusmiljeni kašelj privoščil nekoliko oddiha. V nočeh jo je mučila vročica in sesala iz nje moč in zdravje. Vedno bolj slabotna je postajala in trudna. Ali njeno bitje je bilo od dneva do dneva mehkejše, ginljivo krotki so bili njeni pogledi, čudovito sladki božajoči dotiki njenih rok.

Od nekdaj je mati to dete posebno ljubila.

Tilka je bila zadnji otrok ne posebno srečnega zakona. Najstarejša hčerka in oba sinova so nasledili očeta, ki je bil od narave zelo samostojen duhovit ali obenem hladen in skoro osoren človek. Tilka je bila popolnoma po svoji materi, mehka in prikupljiva, brez obrambe proti trdim besedam in mrzlim pogledom. Sinova sta bila odšla v daljni svet, še ko je oče živel; veliko veselje sta imela do tujih jezikov in tujih zemlja in kmalu sta si ustvarila novo življenje v daljni Ameriki. Neodvisna čud očetova, njegova železna, brezobzirna energija in nenavadna vztrajnost so jima kmalu pomagale k uspehu. Pisala sta materi dovolj redko kratka pisma; zadovoljna poročila o svoji trgovski spretnosti; o čustvih in osebnih doživljajih nista nikoli poročala. Spodobna in suha so bila ta pisma, prav nič taka, kakor bi jih bila želela mati. Tudi starejša hčerka, ki je bila na deželi prav dobro in skoro bogato omožena, je prav malo podedovala od sanjavega, mehkega bitja matere. Bila je popolnoma druge vrste, sposobna in pridna, ali kakor se je materi zdelo, nekoliko preveč preračunjena. Tudi k njeni duši ni znala najti mati pravega ključa. Sama, čudeč se nad seboj, je znala mati čestokrat premišljevati o čudno hladnem razmerju, ki je vladalo med njo in njenimi najstarejšimi otroci. Saj so bili vendar kri njene krvi, meso njenega mesa, vse tri je porodila v bolečinah, dojila na svojih prsih in vendar so si bili tako boleče tuji in daleč. Ni mogla prodreti do njihovega bitja, kakor tujka je stala pred njihovimi dušami, kakor je stala enako tuje vsa dolga leta svojega zakona pred dušo svojega moža in je zastonj trkala in prosila, da bi se ji odprlo ...

Šele ko je Tilka prišla na svet, pozno, nepričakovano in skoraj neradno sprejeta, je postala v pravem, skrivnostnem, krasnem in najzvišenejšem smislu mati. Že takoj v prvih mesecih je čutila tajno in čudovito vez, ki jo je strinjala s tem detetom. Oni dnevi so bili polni bogatega svetega presenečenja. Tudi prvim trem otrokom je bila mati; hranila jih je s sokovi svojega telesa; njihov smeh jo je razveseljeval, njihov jok jo je plašil; ponosna je bila, da so se krepko in zdravo razvijali. In vendar je bilo pri Tilki vse drugače; bogatejše, globokejše, blagoslovljeno. Vsak dan je bil nezasluženo krasen, od dobrotljivega Boga darovan doživljaj. Nevidljive, nežne, zlate niti so jo tisočero pojile k otroku. Prečudežno in krasno razumevanje je bilo med njima. Čutila je, kakor še ni nikoli čutila: ta otrok je moj otrok!

Njeno srce se je zbudilo in pomladilo v vriskajoči sreči. Čutila je, kako ji je bogata in predivna ljubezen preplula dušo. In iz oči deteta je čutila odsevanje svojega silnega čustva, še lepše, bogatejše, povišano v ganljiv čudež. Vedno v vsakem trenotku je spoznavala: to dete me ljubi, kakor me še nikdar ni ljubilo živo bitje. Vsa razočaranja, ki jih je bila doživela, vse, kar jo je težkega in bolestnega doletelo, vse je zbrisalo to dete iz njenega spomina s svojimi ljubimi, nežnimi očmi, s svojimi mehkimi, laskajočimi rokami. Pomagalo ji je nositi življenje; mnogo ponižanja, mnogo grenkega, marsiktero žalitev je odrinilo od matere s svojo zvesto prisrčnostjo.

Tilka je bila še majhen otrok, ki je komaj samo tekalo in že je bilo njeno srce bogato in zrelo kakor odraslega človeka; plemenitega in dobrega človeka. Tako bogato je bilo bitje male deklice ljubezni kakor cvetoča jablan cvetov pomladi. Njena mala otroška duša je bila zvesta in ginljivo vdana. Ni razumela disonanc življenja, ali občutila jih je, kakor fin, občutljiv inštrument. Njene majhne roke so bile pogumne v ljubezni, nikdar se ni obotavljala pogladiti, pobožati, potolažiti, kjer je slutila kak nesporazumek, kako bol. Ničesar grdega, surovega ni mogla prenesti, nobenega prepira. S skrivnostno sigurnostjo je čutila vse malade437 437 malade – tegobe. svoje matere, slutila je njena razočaranja, njene tuge in skrbi in skušala jih je pregnati in izbrisati s svojimi poljubi in svojo nežnostjo. Vse, kar je storila njena mati, je bilo v njenih očeh prav storjeno. Neizmerno jo je ljubila; popolnoma ji je bila vdana, globoko in brez zadržka. Kakor nekaj svetega, brezmejno osrečujočega je čutila mati to ganljivo, slepo privrženost svojega otroka.

Dokler je bila starejša hči še doma in oba sinova, dokler je oče živel, je bila Tilka srce družine. Skozi njene prste so šle vezi od enega k drugemu; karkoli se je zgodilo, zamotalo, vse je pogladila,razvozlala. Nosila je dobre besede, kakor v zlati posodi od enega k drugemu in hude in zlobne je zatajila, prikrivala, spreobrnila jih v svoji čudoviti dobroti, odvzela jim žaleč in jih storila neškodljive s svojimi majhnimi, dobrotljivimi rokami. Že s svojo prisotnostjo je zamejila prepire in ni ga bilo bitja pod soncem, ki bi znalo na tako lep način popravljati razprtije, spreminjati sovraštvo v spravo in ljubezen. In ker je bila taka, da so jo morali vsi ljubiti, ker je sama tako toplo, lepo in močno ljubila, so se tudi med seboj ljubili bolj, kakor prej; zaradi nje, ker je ona to želela.

Potem so odšli sinovi v svet, starejša hči se je omožila in kmalu potem je umrl oče. Tilka je bila stara takrat sedem let.

Ko se je materi in nji življenje zopet nekoliko uravnalo v miren tok, sta se preselili v predmestje, kjer se naslanja dežela s svojimi travniki in gozdiči ob mesto. Dnevi so jima postali tihi, polni neke posebne, idilične lepote. Tista leta so se zdela materi pozneje najzadovoljnejša in najsrečnejša doba njenega življenja. Obedve, mati in hčerka sta tekmovali v medsebojni ljubezni. Vsak dan nove, mehke in prelepe besede sta našli ena za drugo, nežna presenečenja, darove, cvetlice, ročna dela, smehljajoče in ginljive usluge. Skromno premoženje ju je varovalo skrbi in nemoteno ste si spreminjale vsakdanjost v preprosto ali svetlo in sladko lepoto.

Tako so minevali dnevi, dokler ni začela Tilka bolehati.

Že vedno je bila precej slabotna, ali bolna ni bila še nikdar.

Zdravnik je predpisal okrepčujoča zdravila, dobro hrano. Stvar bo minila sama od sebe. Tilka je hodila v šolo kakor prej. Ali nekega deževnega in viharnega jesenskega dne je prišla vsa

bleda in premrznjena domu in mati jo je morala takoj spraviti v posteljo. Dobila je pljučnico.

Neposredna nevarnost je sicer čez kakih deset ali štirinajst dni minila. Ali Tilka se ni mogla ojačiti in bolezen je polahko prešla v jetiko.

Najprej mati ni bila posebno v strahu. Misel, da bi ji moglo biti to dete odvzeto, je bila tako nepojmljivo grozna in neusmiljena, da se niti poroditi ni mogla v njeni duši. Življenje brez Tilke se ji je zdelo nemogoče. Tako trdno je bila zvezana vsa njena bodočnost na bitje tega otroka, da bojazen sploh ni imela pristopa do njenih misli in čustev. Ali ko se je teden vrstil za tednom in je Tilka postajala vedno slabejša in medlejša, je posegla včasih v črnih nočeh pošastna, koščena roka v materino srce in ga je ranila in trgala v brezobzirni, krvoločni pohoti.

Kaj je mogoče, da bi ji njeno dete umrlo, njena mila deklica?! To dete njenega srca, njene duše, njenih najlepših sanj?! To bogato, ljubeznivo dete, blagoslovljen in čudovit dar usmiljene in dobrotljive usode?! To dete njenega najglobokejšega bitja, ki je spolnilo zvrhoma vse njeno nekdanje najsmelejše hrepenenje po sreči v prečudežni meri?!

Ko je prišel zdravnik, mu je padla skoro k nogam, proseč ga pomoči in tolažbe. In zdravnik je tolažil, miril, kakor je pač njegova sveta in ganljiva pravica miriti, obljubovati, motiti in lagati do konca. Da ne bi matere obupale. Da podarijo svojim otrokom v zadnjih mesecih in tednih pred smrtjo še toliko radostnih trenotkov, jasnih pogledov, kolikor morejo; da posujejo smrtno pot svojega otroka z upi in nadami in vedrimi nasmehi, ki so kakor rože v trpljenju.

Čas je mineval, prišla je zima. In s težkim srcem je čakala mati na pomlad, na sonce. Tudi deklica, ki je bila stara zdaj skoro deset let, je čakala od dneva do dneva; gledala skozi okno, kako se je topil sneg in se je južni veter, smel in objesten, valil preko hribov in gozdov, naznanjajoč prihod pomladi.

O, bila je že trudna od ležanja! Včasih se ji je sicer skoro prijetno zdelo ležati v postelji bolna in slaba in gledati mater, kako ji streže in kako jo ima rada. Ali potem jo je zgrabil kašelj in je rezal v prsih kakor z noži, vročica je prišla in ji je jemala moči vedno bolj. Videla je, kako postajajo njeni prsti tenki in slabi kakor ovenelo listje rož.

Oh, kmalu naj pride pomlad, kmalu! Potem jo bodo nesli na vrt, ležala bo na soncu cel dan in hitro bo ozdravela. In mati, njena ljubljena mati bo zopet vesela in bo prepevala od zore do mraka. Tako lepo je bilo poslušati materin smeh in njeno petje. Kadar bo prišel prvi topli pomladni dan, da bodo okna celo popoldne lahko odprta, bo prosila mater, naj ji kaj poje, kaj radostnega, smejočo, veselo pesem.

Prišlo je toplo sončno popoldne in mati je pela, kako si je bila Tilka želela. In še lepši dnevi so prišli; travniki in livade so zelenele in drevje je začelo cveteti. Tilko so odnesli v vrt in mati ji je prinesla spominčic in mačehic. Še nikoli ni imela Tilka tako prečudovito lepih oči, še nikoli se ni tako ljubeznjivo in sladko nasmihala kakor zdaj. Nadzemeljsko lep je bil njen smehljaj, nežen in sladko otožen kakor pozdrav z nebes, balzam trpečemu materinemu srcu, skrivnostna mana prestrašeni in plahi duši. Kajti Tilka je bila vsak dan bolj slabotna, kakor dih so bile njene besede. In vendar je bilo njeno bitje bogato kakor še nikoli, pretekalo je neopisljive miline kakor prepolna čaša.

Neki dan, ko je bila pomlad najkrasnejša, divna kakor čudež, ko so modre glicinije in bele akacije medeno dišale, ko se jevzpenjalo nebo v čarobni, nepojmljivi lepoti v vis in je bilo sonce zlato, toplo in božajoče, kakor še nikoli, je Tilka v vrtu zaspala. Neslišno je zaspala in njen sladek mil nasmeh je ostal na ozkem, bledem, ginljivo lepem otroškem obličju. In ko je prišla mati z velikim šopom cvetlic, ki jih je bila natrgala po gredah, zopet k nji, je videla, da je njeno dete – umrlo. Njeno dete, najljubše dete, svet sen njene duše in njenega srca, ginljivi in prekrasni, žlahtni cvet njenega bitja. Tilka mrtva!

Mati je padla z obrazom na zemljo in je ostala ležali poleg smrtnega ležaja svoje hčerke. In ni mogla ne vpiti ne jokati in tožiti. Tudi poznejše, ko je prišla dekla in pripeljala zdravnika, mati ni mogla jokati. Prosila je le, da sme obdržati truplo svojega otroka do pogreba v stanovanju. Naj preskrbijo namesto nje, kar je potrebno, naj brzojavijo po njeno starejšo hčer, naj naročijo, kar se mora naročiti, krsto in sveče in cvetlice. Ali zdaj naj jo pustijo samo in celo noč naj jo pustijo samo z otrokom. Naj nikogar ne puščajo k nji, nobenih obiskovalcev,nobenih tolažnikov. Ona želi biti sama z otrokom. Da bo vzela slovo, dolgo in nemoteno slovo od nje. Mnogo ji mora še reči in zahvaliti se ji mora, posloviti se mora ...

Storili so, kakor je želela. Odnesli so deklico v sobo na njeno posteljo, posuli so jo s cvetlicami, odprli okna na vrt, ki je bil res cvetoč in čaroben. Potem so ju pustili sami, mater in hčer ...

Kakor v omotici je bila šla mati za ljudmi in je gledala, kako so polagali mrtvo hčerko na pare in jo okinčali s cvetlicami. Solze so se ji odprle in kakor dva skrivnostna, tiha vira, so tekle brez prenehanja po bledih licih. Kakor iz kamna izklesano je postalo njeno obličje, ustnice so bile blede in brez krvi, čelo se je svetilo mirno in belo kakor iz marmorja.

Potem, ko so jo pustili samo in je tišina kakor zid obkrožila njo in mrtvo deklico, je sela k postelji, vzela roko mrtvega otroka in se zamislila. Dolgo je gledala tenke prste, ki so ji negibni ležali v dlani, gledala jih je kakor dragocen umotvor. Mehka in mila je bila to drobna otroška roka; vedno je bila polna za njo najlepše ljubezni; neštetokrat jo je božala, ščitila slabotna ali zvesta; nešteto dobrot in uslug ji je skazala.

„Hvala ti, ljuba, draga, mala, dobra ročica, stotisočkrat ti hvala! Bogato si obdarovala svojo mater, mila, mala, mrtva ročica! Hvala ti stokrat, da si bila topla, da si bila živa!“

Potem se je zagledala mati v obraz svoje mrtve deklice, v njeno lepo, mirno obličje, ki je za večno izginilo življenje iz njega. Zagledala se je v lepe, ljubeznivo začrtane ustnice, ki so jo tolikrat poljubovale na lica, na čelo, na lase, na roke. Vseh poljubov se je spomnila, ki jih je sprejela od svojega otroka. Oh, kako ganljive so bile te ustnice, kako neizcrpljiv vir otroške ljubezni so bila ta usta.

„Mamica, glej, kako te imam rada; vse, česar se dotakneš, ljubim,“ je rekla Tilka kolikrat in poljubila knjigo, ki jo je držala mati v rokah, pentljo, ki jo je nosila v laseh, ročno delo, ki so ga šivali materini prsti.

Oh, kako sladka so usta njenega mrtvega otroka! Neštete, kakor zvezde nebeške, so dobre in drage besede, ki so ji jih govorila.

„O, hvala, tisočkrat hvala, ljube ustnice, preljubezniva usta, ki ste zdaj mrtva in za večno zaprta, hvala vam neopisljiva! Kakor seme predivnih rož so padale iz vas blage in prelepe besede v materino srce in tam bodo klile in cvetele, dokler bo kaj življenja v meni.“

„Hvala ti, preljuba deklica, hvala, da sem ti bila mati! Kaj ni bilo prekrasno in preblaženo vsa ta leta, ktera si živela z menoj?! Neizmerno mnogo si mi dala, ti moja preljuba, nepozabljiva! Saj ne vem, če smem žalovati, da si odšla od mene. Ne vem ... Oh, prečestokrat bom točila prebridke solze neopisljive tuge za teboj, pregrenkega, neutešljivega hrepenenja za temi bogatimi dnevi minulih let, ki se nikdar, nikdar ne bodo vrnili več nazaj ... V neopisljivi tugi bom stezala roke za teboj, predraga ... In vendar vedno bom čutila, tudi v največji žalosti bom čutila: Hvala, ponižna hvala tebi, dobrotljivi Bog, da si mi dal to hčerko, da sem jo smela imeti in ljubiti leta in leta!“

„O, Tilka, ljubeznivo dete moje, saj nisi umrla. Do moje smrti boš živela z menoj. Vsak svojih bodočih dni bom mislila na te. Kaj mi nisi stokrat in stokrat slikala bodočnost svetlo in blaženo, predivno, prelepo, kakor v pravljicah? Moja stara leta si ovila z dišečimi rožami svojih otroških obljub razkošno in prelestno v neizmerni ljubezni svoje bogate in globoke duše. Sama pojdem v starost, odšla si, draga, prerano ... In vendar si mi že v naprej posula mojo samotno stezo z biseri svojega srca, blagoslovila si mi vsak dan s svojimi čistimi in ganljivimi željami. Leta bodo prehajala in jaz se bom, preljuba, spominjala dobrot, ki si jih bila namenila za moje sive lase. Umrla si in vendar boš živela z menoj, v mojem srcu, do zadnjega mojega diha. Hvala ti, tisočkrat hvala!“

Počasi so se premikale ure noči. In venomer je kipela iz krvavečega, v neizmerni bolečini trpečega materinega srca predivna in vzvišena, sveta molitev: „O, hvala, hvala, da si živela! Da sem te smela ljubiti, da sem te nosila na svojih rokah in te pritiskala na svoje srce!“

Iz najgloblje tuge porojen in od veličastne, presvete ljubezni očiščen se je dvigal ta krik iz materine duše v neizmernost: „Hvala, da si živela, da si mi bila darovana, da si bila moja! “

Sveto zahvalno daritev je obhajala mati ob mrtvem otroku za njegovo življenje.

In ta čudovita misel, to vzvišeno čustvo je ulivalo predivno moč v materino srce in nadzemeljski mir. Kakor nečista skušnjava je zdrknil raz njenih ram temni obup. Ko so prišli ljudje, da ločijo mater od mrtve deklice, so našli ženo zaznamovano od usode, ranjeno v dno duše in vendar že zbrano. Vsi so čutili, glejte, najljubše, najsvetejše je otela usoda tej ženski in vendar se ni zgrudila v prah; vzdignila se je visoko v svoji neizmerni nesreči in kakor s krono kronana je okinčana v svoji tugi, ki se vzpenja visoko in predivno nad bednostjo življenja.

POLPRETEKLI ČAS438

438 Jutro 27.6.1926, št. 145, str. 16. Rokopis ni ohranjen. Objavljeno tudi v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 234–238, v: Zofka Kvedrova: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 243–248, v: Zofka Kveder: Moje deklice. Ljubljana: Karantanija, 1996, str. 234–23 in v: Zofka Kveder: Zofka Kveder. Črtice in novele, Njeno življenje. Ljubljana: DZS, 2004, str. 118–122.

To je bilo še pozimi. Pospravljali smo na podstrešju in izpod nekih stopnic izmed kupa razbitih opek privleče služkinja zaboj, poln papirja, korespondence in starih rokopisov. Med vojno so nas obiskovali cesarsko-avstrijski detektivi in nam stikali po pisalnih mizah in omarah, pa se je skrivalo, kar se je moglo in kjer se je moglo.

Med raznimi drugimi papirji so bili tudi ostanki uredništva Domačega prijatelja, ki sem ga urejevala deset let, ravno do vojne. Izdajal ga je češki tovarnar Vydra,439 439 František Vydra (1869–1921), češki tovarnar. Najprej je prevzel pivovarno v bližini Prage, ki jo je spremenil v tovarno za pridelavo cikorije. Proizvodnjo je nato preselil v Prago, kjer je najprej izdeloval žitno kavo, nato pa še druge prehrambene izdelke (juhe, otroško hrano, bonbone, grog, oblate, sokove …). Delal je poizkuse s sladom in razvil preparat Maltorin. ki ga je Avstrija tudi pestila na vse načine, da je siromaka, še razmeroma mladega, udarila kap, še preden so minili težki dnevi trpljenja za svobodo.

Prinesli smo tisti zaboj doli v sobo in z najmlajšo hčerko sva začeli pregledovati pisma in rokopise. Ona je v tistih blaženih letih, ko bi bila rada že gospodična, a še ni. Vesela je, poskočna, smeje se in vrti, ves svet je njen in še nekaj povrh, vse za njo cvete, zlatih ciljev ima milijon in misli: samo roko iztegnem in moji bodo! Jasno, da jo imenujemo Sunčana – Sončna.

Sončna ima ves svet rada in želi, da bi bilo vse, kar živi, srečno kakor ona. Umljivo, da ji je bilo strašno žal vsakega rokopisa, ki sem ga v zakasneli uredniški gorljivosti raztrgala. – „To je tako lepo kakor od samega Župančiča!“ je zastokala – dobro zna slovenski – če sem obsodila kakšno pesem.

„To je ono,“ sem rekla. „Posnema in še stihi so zanič, ritma ni.“

„Nič zato, lepo je pa vendar,“ je ugovarjala. „Saj so pevci o ljubezni žvrgoleli.“

Tako je ona branila stare petošolske pesmi, jaz pa sem trdosrčno obsojala. Potem so se pa tudi meni zasmilili ti fantje, ki so pred dvanajstimi in več leti ljubili in pesmi zlagali in črtice in novelice pisali. Spomnila sem se starega svojega sodelavca, ki sem ga našla kot kaplana v nekem kopališču in ki mi je rekel: „V krožku, v katerem smo bili vaši sotrudniki, nas je bilo šest in samo jaz sem še ostal, vsi drugi so padli v vojni.“

Spustila sem rokopise v naročje, se zamislila in v duhu iskala tiste nadobudne mladeniče. Kje so? Kje so? –

„Majko, majčice, kod hodijo tvoje misli?“ me je prekinila Sončna.

„Koliko mladosti, Sunčana, koliko mladosti! In kje so? Kje jih je usoda pogazila in strla? In kje so tisti, ki so še živi?!“ Pogladila sem stare rokopise, in glej, iz prekrasno jasnih Sončninih oči so kanile solze, čiste kakor jutranja rosa, na stare papirje.

„Meni jih je tako silno žal, majka,“ so govorile rdeče ustnice. In zlati kodri so zableščali tako mlado, tako lepo, ko je skočila k meni in me objela.

„Nobenega rokopisa ne pustim več raztrgati, majčica, pisali bova na vse strani in kdor se oglasi, dobi rokopis nazaj. Vesel bo, da ga spomni mladih časov.“

Pa sva začeli zlagati rokopise spoštljivo na kup, dobro in slabo. Pisma pa, ta dvanajst in več let stara pisma, so bila vsa ginljiva, vsa lepa.

„Majka, to je krasno, vsi ti pravijo samo gospa Zofka in celo draga gospa Zofka,“ opazi moje dekletce, ki bi bilo rado gospodična, pa še ni.

Nasmehnila sem se: „Da, to je bilo lepo, zelo lepo, moja draga Sunčana. Imela sem cele filijalke takih mladih navdušenih idealistov na vseh koncih in krajih Slovenije: v Ljubljani, v Novem mestu, v Gorici in na Sušaku. Na Sušaku so bili, veš, naši ,puntarji‘. Fantje bolj smelih nazorov, a v Gorici cvet naše slovenske mladine, ki se je zanimala za vse. Dobri nacionalisti in vendar ne zasukanci. Sunčana, oni so mi dali najlepši priimek, kar jih more dobiti javni delavec. ,Naša Zofka‘ sem jim bila. In pisem sem jim napisala, o, na tisoče in tisoče! Kaj naj berejo, kako naj živijo, kakšen stan naj si izberejo. Pisarili so mi o svojih očetih, materah in sestrah, o svojih skrbeh in boleznih in v kakšno dekle so zaljubljeni, kaj in kako delajo v počitnicah in kam pojdejo študirat jeseni. No, Sunčana, niso me poznali niti jaz njih, a rada sem imela jaz nje in oni mene, kakor da sem jim starejša sestra. Nekako lepo duhovno sorodstvo je bilo med nami. – Kam jih je vojna razpršila, kje so prerano umirali težke smrti?! Koliko jih je ostalo in kako živijo?“

Začeli sva brati pisma in rokopise drugače kakor prej. In večkrat me je zazeblo okrog srca. – Vsi uredniki poznajo morda ta neprijetni in grenki očitek vesti. Pride rokopis, založiš ga kam, včasih celo prirediš za tisk in pozabiš nanj. Potem pa čez dolgo let izveš, da si storil krivico pisatelju, ki je bil takrat potreben duhovne pomoči ali celo kruha lačen, a ti bi mu lahko bil dal jesti za teden dni, če bi bil o pravem času priobčil njegov rokopis.

Ni bilo mnogo dobrih stvari med staro šaro, a bilo jih je.

„Majka,“ me je pokarala Sončna, „greh je, da mu nisi priobčila teh črtic; glej, kako milo piše!“ In brala je: „Prosim vas, priobčite takoj poslano črtico; zelo vam bom hvaležen. Hudo mi je dijaku revnemu za denar. Prav zdaj se mi je pripetila nesreča; starši zaradi dolgov ne morejo poslati mesečnega plačila za hrano in stanovanje, od drugod pa ne morem dobiti denarja. Če bi vsaj za stanovanje imel!“

Res, tu je bil greh storjen, ker stvari so bile dobre! Zakaj nisem brala njegovih rokopisov? Neroden, težko čitljiv rokopis – vsak urednik ima takih grehov na vesti ...

Nabrali sva še en kup, kakšnih osem črtic, pesmi, izrekov. Rokopis prekrasen, a vsebina plehka, brez umetniške strune. In vendar žaliva pisatelja. Kolika vztrajnost! In še iz vojne piše črtico – Na straži in pesem.

Ali je mrtev obležal, kdove kje, ali še živ po zemlji hodi?

Tretji piše, da je bolan in polega okrog siromašne domače vasice in se zdravi z domačimi zelišči. Četrti mora v bogoslovje in žalostno jemlje od sveta slovo – a Sunčana s pol otroškimi, pol dekliškimi solzami, tistimi lepimi solzami, ki so tako odkritosrčne, a se

tako hitro umaknejo nasmehu kakor črn oblak soncu pomladi, joka nad njegovo usodo.

Pa tako dalje prebirava pesmi in črtice in novele naših mladih fantov iz polpreteklega časa. Potem napišem za poskušnjo deset dopisnic in Sončna jih odnese na pošto.440 440 V zapuščini Zofke Kveder, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je shranjeno pismo Milanu Zupančiču (14.1.1926, Ms 1113, Č 36), v katerem pisateljica piše: „Pred nekaj dnevi smo pod streho našli ostanke ‟Domačega prijatelja‟ in med njimi tudi vaše pismo in rokopis. Upam, da vam je vojska prizanesla in da ste čil in zdrav. Jaz že dve leti boleham od srca in menda so tudi pljuča načeta. Lepo vas pozdravlja Zofka Demetrovič.“

Mesec dni časa sva določili za odgovore. In dopisnice se vračajo: „Neznan v tem kraju.“ – „V vojski izginil.“ – „Umrl.“ – Od desetih en sam srečen odgovor! Prisrčen, poln vedre radosti:

„Gospa Zofka, naša gospa Zofka! Tako lepo in mehko je zadišalo po moji mladosti, ko sem prejel vašo dopisnico. Po tisti prelestni mladosti, ki je mislila, da je ogrnjena v same črne skrbi in da nosi na plečih pretežkih problemov sto in sto – a je bila samo cvetje in radost in brezskrbnost! Kakšni časi so prišli potem, kakšni strašni časi! Vsako leto za tri leta in več! Neizmerno trpljenje; pravo krvavo, neusmiljeno trpljenje! Izmučen in križan sem se vrnil iz vojne z ubito dušo. Nikdar ne bom dohitel izgubljenih let, sem mislil. A je šlo; težko, pa vendar! In zdaj sem koncipient in oženjen sem in dvoje otrok imam, punčko in fantka. Zelo sem srečen. Pa vseeno iz te svoje moške sreče pozdravljam solznih oči tisto mojo lepo prvo mladost in vas, gospa Zofka, naša gospa Zofka, ki je osebno nismo poznali in je še zdaj ne poznamo, a nam je vendar kazala pot k luči. Pozdravljeni!“

Vidite, zakaj bi se sramovala priznati – s solznimi očmi sem čitala to pismo. Človek seje in ne vidi kam in ne ve, če je kaj vzklilo. Pa sprejme vsak jeko svojega dela, odmev, ki prihaja iz davnih let in potov, sprejme ga kakor poseben dar božji. Oživi ga, prebudi in mu da moči za novo delo. Četudi skromno delo, vseeno! Luči dajaj po svojih sposobnostih!

Pozdravljeni, ki ste mi kdaj pisali, pozdravljeni, če še živite! In naj vam rože cveto na grobeh, če ste mrtvi! To davnih prijateljicah se mi toži, po davnih prijateljih. Po slovenskih naših pesmih, ki tako prekrasno done, in po naših domačih smrekovih gozdovih in po naših visokih gorah. Pozdravljeni, pozdravljeni! – Prišla bom, da mi razveselite srce in telo okrepite in dušo dvignete v višine, k soncu, zlatim ciljem naproti, ki se, oh, še vedno bleščijo visoko pred menoj v daljni lepoti!

Pozdravljeni

od vaše gospe Zofke.

(NB. Če mi pa hoče kdo pisati, naj mi piše na moj naslov: Zofka Kveder, Zagreb, Pantovčak br.1 S. – In če morete, mi dajte prvič mnogo luči, radosti in veselja. Odgovarjala Vam bom pa na tem mestu. Saj ni res, kajne, da so današnjim ljudem samo kinematografi potrebni, radio in operete, šale? Saj je še nekaj starinskih med nami in tudi mladež ni vsa samo za goli šport? Dajte telesu, kar je telesu koristno, dajte pa tudi duši malo hrane!)

TRI SESTRE441

441 Ženski svet 1933, 52–57, 80–84, 97–102, 123–126. Rokopis ni ohranjen.

Na Grič sta prišla dva Čeha na počitnice. Brat in sestra. Oba še mlada, neznana podeželska igralca. Bleda in z načetimi pljuči. Nastanila sta se na pošti, kjer so imeli pod streho nekaj praznih sob – še iz tistih časov, ko še ni bilo železnice in se je po široki cesti vozilo silno blago z Dunaja v Trst in iz Trsta na Dunaj. Na Griču je stala šola, zraven pa pošta, veliko, široko poslopje, kjer sta bili tudi gostilna in prodajalna. Poleg so stala zidana skladišča in prostorni hlevi, zdaj vse prazno in zapuščeno. Pod Gričem ob vodi je bila vas.

Na pošti je gospodarila stara gospa Nana s svojimi tremi vnukinjami. Sin in sinaha sta že zdavnaj umrla za kozami, ki so jih prinesli popotniki. Gospa Nana jima je stregla v bolezni, a nje se ni prijelo in vse svoje življenje je bila zdrava kakor riba v vodi. Za ranjkimi so ostala samo tri dekleta, in gospa Nana je večkrat vzdihnila, češ, da je Bog nima rad, ker ni prisodil njeni hiši nobenega moškega.

Svoje vnukinje je držala „na kratko“ in vzgajala jih je po starinsko. Ko so dovršile ljudsko šolo, jih je stara mati poslala še po dve leti k nunam v mesto, da bodo nekaj več kakor druga dekleta iz vasi, a vendar ne preveč.

„Pomožim jih, pa bo. Dvema dam doto v denarju, ena pa ostane na domu,“ tako je govorila stara mati.

Obedve starejši bi se bili radi dalje šolali, a zaman sta pregovarjali trmasto staro mater. Bila je prepričana, da moški niso bog ve kaj pametni, pa če izvrše vse šole tega sveta.

„Ženska je že od prirode bolj prebrisana in če se uči po šolah, si samo izpridi tisto pamet, ki ji jo je Bog sam od sebe dal. Jaz imam samo dva razreda, pa odtehtam vsako učiteljico in ni ga jezičnega doktorja, ki bi me ukanil. Klepetanja se nauči tudi papiga lahko po laško in francosko, pa ostane le neumna žival.“

„Ampak midve bi bili radi samostojni,“ sta prosili starejši vnukinji.

„Vsak, ki kaj velja po srcu in pameti, je samostojen. Mislita, neumnici, da je vsaka učiteljica samostojna, ki ima dekret in pobira prvega denar na davkariji? Ali pa te gospodične, ki na pošti sedijo in brzojavke trkajo? Samostojnost, – to se pravi, da se ne izgubiš v življenju, če imaš dekrete ali pa ne, če imaš gladko cesto ali pa ne. In take samostojnosti ne dobiš po nobenih šolah, niti na metre niti na kilograme. – Kruh imata, hvala Bogu, v domači hiši brez študiranja in matur, samostojnost je pa nekaj prirojenega. Se že kdaj pokaže, ali jo imata ali ne.“

Tako so vse tri sestre ostale doma in živele, kakor je hotela in ukazovala stara mati. Najstarejša je bila stara dvajsetdve leti, druga dvajset, najmlajša pa osemnajst.

Najstarejša, Malka, je bila drobne postave, črnih kodravih las in velikih, plamtečih temnih oči. Naučila se je nekako sama od sebe šivati in njen šivalni stroj je stal pozimi v gostilniški sobi, poleti pa na verandi, odkoder je bil tako lep razgled. Malka je skrbela, da so bile vse tri sestre lepo in moderno oblečene, da so bili zastori na oknih posebni in nekako umetniški, da je bil njen kot obložen z vezenimi blazinami in prtiči in da je imela svetilka vedno lepo senčilo v prijetnih živih barvah. Bila je živa in vesela. Znala je plesati vse mogoče plese, tarantelo in čardaš in kozaški in zamorski ples, a da pravzaprav nihče ni vedel, kje se je naučila tega šmenta, še sama ne.

„Tako, v krvi mi je,“ je govorila.

Tudi predstavljati je znala razne monologe in dialoge. Kmetje so jo imeli zelo radi, ker je vse kratkočasila, in so jo imeli za pametnejšo od samega učitelja, ki je bil pust in neroden in skop z besedami.

Druga je bila Cirila. Visoka, zlatih las, zamišljena in poetična. Pomagala je na pošti in v prodajalnici. Bila je resnega vedenja, rada je hodila v cerkev in zdravila je otroke in ženske z raznimi čaji in rožami. Svoj del potice ali drugih boljših prigrizkov je devala na stran in nosilabolnikom in starcem v vasi. Tudi njo so ljudje radi imeli in čislali. Govorili so, da za njo gleda učitelj, ki ni bil oženjem. Ampak ona se ga je izogibala, kjer je mogla.

Tretja je bila Zinka, okrogel in zadovoljen debelušček, ki se je najraje sukala s staro materjo po kuhinji in dvorišču, kjer so kokodakale trume kokoši, med njimi se gugale race, šopirile gosi in postavljale imenitne, a neumne pure.

Pozimi je bilo življenje na Griču dolgočasno in mrtvo kakor v Sibiriji. Živega človeka ni bilo gori, samo šolska deca je hodila po šoli po tobak, po sol in kruh,in po kakšen četrt vina. Poleti pa je prihajala gospoda iz trga na izprehod, a v gornjih sobah so se nastanili čez počitnice letoviščarji iz Ljubljane in Trsta in Dunaja. To so bili posebno za Malko blaženi časi, ko je s tujo gospodo uganjala burke, prirejala predstave, deklamacije in veselice, da se je kolikrat stara mati jezila in pretila, da jo omoži s komerkoli, pa četudi z vdovcem z desetimi otroki, samo da se dekle užene in da bo mir.

A letos sta prišla ta dva letoviščarja že v maju iz daljne Češke. Stara mati ju je sicer precej neprijazno sprejela, češ, da je njena hiša poštena hiša in da nima rada lahkomiselnih ljudi. Ampak po obrazu sta ji bila všeč in ko sta ji zatrdila, da so tudi igralci lahko pošteni, se je kmalu pomirila z njima.

Pripovedovala sta, da sta otroka potujočega gledališkega ravnatelja, da ste že od mladega nastopala na odru, da pa so njuni starši že dolgo v črni zemlji. Menda nista bila posebno navdušena za gledališče, ker nista rada mnogo govorila o igralcih, o igrah in o občinstvu.

„Tukaj je tako lepo in mirno; človek pozabi na gledališčno lokavost in pretvaro!“ je večkrat vzdihnila gospodična Božena, ko se je sončila na verandi in gledala dol po zelenih dolinah in belih vasicah.

Malka je bila vsa navdušena za ta dva gosta in ju je vedno izpraševala o velikih mestih in velikih gledališčih.

„Pri priči bi dala deset let svojega življenja, če bi mogla postati igralka!“ je kolikrat skrivaj šepetala tuji bledi gospodični.

„Hitro bi se naveličali,“ je rekla ta.

„Nikdar, nikdar! Oh, samo enkrat, en večer bi hotela biti na odru, čeprav v najmanjši vlogi!“

„Za kulisami je čisto drugače kakor pred zastorom. Vse je ponarejeno, prašno, ničnostno in varljivo. Tovarišice bi vam zavidale, če bi imeli uspeh, a tovariši bi vas zalezovali in zapeljevali, dokler ste mladi in sveži. In tudi drugi moški! Meni se včasih zdi, da me pikajo z iglami, ko zijajo vame skozi povečevala in ocenjavajo moja gola ramena, noge, roke, vso! – Kako so vaše gore prekrasne, kako so gozdovi predivni, kako je zrak tukaj čist in dehteč! Bodite srečni, da lahko živite v tem čudovitem kraju!“ jo je blagrovala igralka.

„Oh, ne, ne! Tukaj je taka samota, tako daleč od življenja! Zdi se mi, kakor da sem v pregnanstvu! Hotela bi v šumni svet, v mesta, kjer kipi življenje, v gledališče, iskat srečo!“ je strastno šepetala Malka, oprezno se ozirajoč, se li od kod ne bliža stara mati, da je ne zaloti pri teh nevarnih pogovorih.

„Varate se! Oh, kako se varate!“ je svarila tujka. „Pri gledališču ni sreče. Mnogo jih je poklicanih, a tako malo izvoljenih! Od deset tisoč mladih deklet, ki silijo h gledališču, postane morda samo ena edina slavna. Samo eni edini se sreča smehlja, samo njej edini se klanja svet kakor izvoljenki in kraljici. Druge pa žive tisto grdo življenje v večnih intrigah, v bedi, v večni zlovolji nad lastno slabostjo in tujo zlobo. Drhtijo pred občinstvom, pred režiserjem in pred kolegi. Nikjer se ne lomi duša tako brezobzirno kakor pri gledališču. Ni dovolj, da imate talent, tudi drugi vam morajo priznati, da ga imate. Samo veliki genialnosti se vse pokori, a take se rodijo samo vsakih sto let. A srednjih talentov je mnogo, že preveč. Pa se pehajo kvišku in v prve vrste, in kdor je brezobzirnejši, zmaga nad onimi, ki so plemenitejši in občutljivejši. Nikar, nikar si ne želite h gledališču!“

„In če bi morala v pekel, pojdem rada! Jaz bi hotela živeti sto življenj, – tisoč življenj! A tu je vse tako enolično, vedno isto, počasno in leno! Vse kraje sveta bi rada videla! Hotela bi biti danes svetnica, jutri grešnica; danes kraljica, jutri dekla; hotela bi biti srečna in nesrečna!“je govorila Malka. „Da bi mi vsi vetrovi mršili lase, topli in mrzli! Da bi moje srce čutilo vse radosti in vse bolečine tega sveta! Če se mi posreči priti h gledališču, bom živela življenja žensk, ki so zdavnaj mrtve, in življenja takih, ki se bodo rodile šele čez sto let. Pripadala bom vsem narodom, ker bo moja duša zdaj ruska Tatjana, zdaj francoska markiza, nemška Greta, angleška Stuartovka. Vse strasti me bodo žgale in vse solze bom jokala, pobožne in obupne in zakrknjene. In smejala se bom na tisoč načinov in tako mi bo, kakor da s polnimi požirki pijem življenje, življenje, življenje!“

„Ranilo vas bo to življenje in poniževalo in nekega dne se začutite sami in ubogi, oropani vse vere v ljudi, v srečo in lepoto,“ je skušala igralka, da bi razbila lepe sanje neizkušenega dekleta. „Oh, in kako boste potem nesrečni, ko bo vse pomendrano v vašem srcu, ko bo strta vaša moč, a bodočnost pusta in neizrečeno žalostna!“

„Saj sem rekla, da se tudi nesreče ne bojim, niti grenkih solz ne. Samo tega se bojim, da ne bom prav srečna, niti prav nesrečna. Te vsakdanje mlakuže, kjer človek niti ne ve, da živi, ampak samo tako na pol životari. Viharjev hočem in veliko srečo in veliko nesrečo!“ je trdovratno vzklikala Malka.

„O, kako vas jaz zavidam za ta lepi, mirni dom, za varno zavetje vašega življenja,“ je rekla igralka bridko. „Živite brez skrbi, obvarovani vsega bridkega. Jaz pa se potikam po svetu kakor ptica brez gnezda. Za menoj je nemir in grda borba za obstanek, pred menoj negotova bodočnost, večne skrbi. Kako ste srečni! In kako malo cenite, kar imate! Kako bi rada menjala z vami, če bi bilo mogoče!“

„A jaz z vami!“ se je zasmejala Malka. “Ampak stari materi in sestrama me nikar ne izdajajte! Nič bi ne pomagalo, če bi mi ves svet branil in pridigoval. Jaz že vem, kaj bom storila.“

„A kaj?“

„E, tega še ne povem! Da me nazadnje založite stari materi, da bi me za leto ali dve zaprla v kakšen samostan ali pa še celo na kakšnega vdovca obesila! Sicer je res, da bi se ne dala. Če ne drugače, bi še pred oltarjem napravila škandal, ampak je bolje tako, da v miru božjem živimo do zadnjega dneva pod to staro pobožno streho.“

In je stekla na vrt, da natrga rož in okrasi verando kakor za veselico.

Ob večerih, kadar je luna sijala in so gore tajinstveno in čarobno kipele v nebo in je po dolinah zavladal prelesten mir in so samo vetrovi včasih vzdihnili v črnih gozdovih, je Malka vedno dolgo moledovala tuja gosta, naj ji kaj deklamirata. Ugasnila je luč, a v mesečini sta postala tujca kakor drugačna, dvignjena iz navadnega življenja, obdana od čudnih skrivnosti vseh onih ljudi, katere sta že kdaj predstavljala. Govorila sta s tihimi glasovi, pridušeno, da se ne utrudita, skoro šepetaje. Vendar so bile besede razločne in razumljive, čeprav nista govorila v domačem jeziku. Izbirala sta si za dialoge in monologe same resne in najraje žalostne stvari in noč je postajala neskončno otožna ob melodiji njunih glasov. Potem sta obmolknila in vsi so dolgo gledali na zvezde, ki so se utrinjale nad gorami, ali na beli, srebni, tihi mesec, kjer so vsi slutili tihe, otožne, skrivnostne kraje.

Še stara mati je rada poslušala te deklamacije.

„Inu, čisto pobožno je človeku, ko ju posluša. Razumem in ne razumem, kar govorita, a ravno to je lepo! – No, da, zdaj, ko še ni drugih gostov, se še lahko zabavamo, potem bo pa drugega dela.“

Božena je postajala živahnejša in veselejša. Od dneva do dneva so se ji polnila in rdečila lica, kar očividno se je vračalo zdravje v mlado telo. Brat njen pa, Jan, je vedno bolj hiral in njegov lepi obraz je postajal vsak dan bolj prozoren. Ob večerih je mož pokašljeval in hodil kmalu spat. Vedno redkeje je ostajal s sestro in z drugimi na verandi.

„Le bodi vesela in smej se, dokler moreš,“ je govoril sestri z neko posebno zrelo dobroto, kakor da je mnogo, mnogo starejši od nje in modrejši.

In čudno. Zdaj je Božena za svoje deklamacije izbirala bolj življenjske odlomke. Govorila je o strastni ljubezni in strastni mržnji, o težkih borbah duše in o trdem kljubovanju. Malka ni ljubila tihe, vzvišene resignacije in kakor da se je Božena ravnala nehote po njenem okusu.

Postali sta prijateljici.

„Jaz te imam rada in ti bom rekla ti,“ je nekega dne izjavila Malka. „Sam Bog te je poslal v naš kraj, da se v moji duši vse razbistri in dozori. V pogovorih s teboj sem do kraja preiskala svoje srce in spoznala svojo dušo. Res, že prej sem vedela, kakšna sem in da ne spadam v ta kraj, s svojo nemirno domišljijo, ampak zdaj bolj trdno in zavestno vem, kam vodijo naša pota.“

„Tvoji me bodo sovražili, ker bodo mislili, da sem te jaz zapeljala, da sem te jaz zmotila z lepimi besedami in da zaradi mojega pripovedovanja odideš iz varnega zavetja,“ se je bala Božena.

„Naj mislijo! Ko odidem, jim bom pisala, da si mi branila, kakor je res. Pa naj verjamejo, če hočejo. Če ne, pa ne. Jeseni odidem.“

„Ko bi z bratom mogla vsaj do jeseni ostati tukaj! Pa imava letni angažma v nekem kopališču. Čez tri tedne že odpotujeva. Kako je nama življenje grdo!“ je vzdihnila igralka.

„Ker si lena,“ se je razjezila Malka. „Ker se ti ribja kri pretaka po žilah, a srce ti tako počasi bije kakor stara ura.“

„Krivico mi delaš!“ se je branila igralka:. „Jaz bi bila dobra gospodinja in dobra mati in lepo bi skrbela za svoj dom in rada delala za svoje gnezdo, če bi mi ga Bog dal. A gledališčna kariera ni življenje, samo spak je in falzifikat. Komedijanstvo, z eno besedo!“

„Ker svojih vlog ne napolniš s svojo dušo in svojim srcem!“

„Ali je vredno dajati dušo tistim plitkim in praznim vlogam praznih in prisiljenih iger, ki jih bomo igrali v kopališču, da se bogati gostje zabavajo in bolje prebavljajo!“

„Jaz bom iz najneumnejše vloge naredila osebo živega življenja,“ je rekla Malka. „Mene bo vse zanimalo. Samo da se prerijem kvišku. Pojdem na Dunaj ali v kako drugo veliko mesto. Rekla bom doma, da se grem malo izpopolnit v šivanju. To mi bo stara mati dovolila. In res bom šivala, da si bom sama zaslužila kruha, dokler mi ga gledališče ne bo dalo. Najprej pojdem za statistko k filmu in povsod, kamor se bom mogla vriniti. Da se navadim govorjenja in kretanja.“

„To ni napačno. Tako bi res lahko začela.“

„Da, tako bo, a potem bom že videla!“

„A če boš videla, da tvoj talent ni tako poseben, kakor misliš?“ je vprašala glumica.

„Pa nič! Ostala bom srednja igralka, a moje življenje bo vendar zanimivo.“

„Bog ti daj srečo!“ je rekla igralka. „Dom ti ne uide in če se boš razočarala in utrudila, če se boš izčrpala in omagala, imaš dom, kamor se lahko vrneš!“

„Tega pa ne!“ je odgovorila Malka trdo. „Če pojdem, pojdem za vse čase in domov se ne vrnem več. Morda kdaj na počitnice, če bom zmagala in postala slavna in bogata. Če me pa življenje stre, umrem v tujem svetu. Povsod bi prej iskala milosti in usmiljenja nego pri svojih. Veš, to je stvar ponosa. Ampak tega se ne bojim. Če mi vse spodleti, postanem kje v kakšnem skritem kotu šivilja. Vse hočem, najvišje cilje, največjo zmago, a če me usoda zlomi, predno kaj dosežem, pojdem v bedo in bom sama na tihem umrla ob kruhu in vodi. Taka sem!“

„Želim ti uspeha, želim tako iskreno kakor sebi varnega in tihega zavetja pred borbami življenja,“ je vzdihnila igralka in spreletelo jo je nekaj mrzlega.

„Škoda, škoda bi bilo tega lepega, zdravega bitja, tega ognja, teh upov, teh sanj,“ so ji šle misli po glavi, in strah jo je bilo za to posebno, prisrčno, hitro dobljeno prijateljico iz gorskega kraja.

Cirila je od nekdaj živela svoje posebno življenje. Zjutraj, predno se je odprla pošta in prodajalna, je večkrat hodila po vaseh okrog svojih bolnikov ali pa je bila pri maši, ne samo v župni cerkvi v vasi, nego tudi v trgu, kamor je bilo nad uro hoda. Potem je prišla domov in tiho opravljala svoje delo. Zvečer je zopet izginila na daljše samotne sprehode in se spotoma oglasila v kakšni bajti, da kaj pomaga ali svetuje.

„Škoda, da je naš zdravnik v trgu star in oženjen,“ se je smejala včasih stara mati. „Naša Cirila bi bila kakor ustvarjena za zdravnikovo ženo in pomočnico.“

Toda stari materi ni bilo všeč, da je bila tako pobožna.

„Vse kar je prav. Kar je Malka premalo, si ti preveč. Saj nisi župnikova ali kaplanova sestra, katerim se spodobi, da najdlje klečijo v cerkvi in po naših vaseh oponašajo svetnice božje. Zinka je najmlajša, pa še najbolj živi s pravo mero na vsako stran. Bog že ve zate, če se mu tudi ne vsiljuješ vsak dan. Pa te bo že minilo, ko se omožiš in boš imela otroke in druge skrbi. Čez teden se brigaj za pozemeljske reči, ko nas je Bog ustvaril na zemlji in ne na mesecu ali na kakšni drugi zvezdi. Za krščanskega človeka je zadosti, če hodi v cerkev vsako nedeljo in takrat misli na drugi svet. Ko boš kdaj v nebesih, se tudi ne boš vedno obračala na zemljo. Če bi nas Bog hotel imeti vedno nad oblaki, bi nam ustvaril krila, tako pa s težkimi nogami po zemlji stopamo. Zemlja nas hrani in redi; tudi njo je Bog ustvaril in za nas, pa je prav, da jo ljubimo in spoštujemo. Ko bomo duhovi, se bomo že vzdignili nad njo, zdaj pa živi na tem svetu, kamor te je postavil Bog!“

Tako je godrnjala stara mati. Skrbela je, da sta bila hlapec in dekla poštena, da sta o Veliki noči opravila spoved in hodila v nedeljo k deseti maši. Sama je hodila k rani maši s poštarico in štacunsko gospodično in je pazila tudi nanju, da živita, kakor se spodobi njunim letom in njunemu stanu.

„Imam rada zdrave in pošteno vesele ljudi. Dobre kristjane, ne pretirane. Vsa pratika je že polna svetnikov in to je zadosti. Kaj bi se povzdigovali,“ je modrovala starka. „Tisto bodimo, kar nam je sojeno. Bog naj nas varuje greha, pa tudi takega pobožnega napuha, ki misli, da je več, kakor so drugi ljudje, ker ima žulje na kolenih namesto na rokah.“

To jo je pomirilo s Cirilo, da je bila urna za delo. Res ji v kuhinji ni dišalo in v gostilni ni imela obstanka, ampak starka je vedela, da ima vsak rad kaj drugega: eden težko delo, drugi bolj fino. Cirila je vodila račune v prodajalni in vse je znala na pošti. In si je mislila starka, da jo pošlje v Ljubljano, da napravi izpit, če ostane na domu, a je še čakala, ker se še ni vedelo, katera ostane na domu in katera se omoži drugam. Starka je imela najraje Zinko, ker je Zinka edina imela rada krave in teleta in konje in perutnino.

„Gospodinja na takem domu se mora spoznati na ognjišče in dvorišče, drugače bi šlo lahko vse narobe,“ si je mislila starka. „Pa še počakam leto ali dve, da vidim, kako Bog obrne.“

Brez skrbi je bila starka, a starejši vnukinji sta si že izbirali pota, ki so vodila daleč proč od starega doma.

Cirila se prve dni ni zmenila za mlada tujca. Igralca! – to je bilo tako daleč od njenih misli. Čisto tuj, nepoznan in nezaželen svet. Še radovedna ni bila, kakšni ljudje so to, igralci, in kakšno je njihovo življenje.

Pa je nekega večera zamišljeno hitela skozi gozdiček dol k župni cerkvi. In je na stezi skoraj trčila v človeka, ki je tiho prihajal po mahovju, tudi v mislih kdo ve kje.

Oba sta se prestrašila.

„Oprostite!“ je zajecljala in pobrala mlademu možu klobuk, ki se je zakotalil v grm.

„O, gospodična!“ je zardel.

„Ali se radi sprehajate po gozdu?“ ga je vprašala.

„Da, nad vse imam rad gozdno tišino in samoto. Tukaj me nihče ne moti v mojih žalostnih mislih.“

„Žalostnih?“

„Da, žalostnih.“

„Zakaj žalostnih?“

„Razočaran sem. Postavljen na pot življenja, ki je tuj in težaven mojemu značaju.“

„In zakaj ne izberete druge poti?“

„Težko je to in zame že nemogoče. Rojen sem takorekoč na gledališkem odru in sem bil igralec, predno sem znal čitati in pisati. Potem človek iz navade ostane tam, kjer stoji. A vedno bolj zoprno mi je, samo da je prepozno zame, da bi izbiral in izbral kaj drugega.“

„Zakaj?“

„Strt sem. Izčrpan. Bolan.“

„Morda bi bilo pa le mogoče?“

„Prepozno! – Če bi vedel za tih samostan v gorah ali ob morju ali ob kakšnem jezeru, bi šel tja in prosil: služabniki božji, usmilite se nad mojo mladostjo, ki je že posvečena smrti. Odprite mi vrata, dajte mi zavetja, da v miru božjem čakam zadnje ure! – Toda jaz ne vem za tak samostan in če bi vedel, bi me ne vzeli, ker danes tudi redovniki sprejemajo v svoje vrste samo zdrave ljudi. Ni pribežališča za človeka, strtega in trudnega, kakor sem jaz. Umrl bom morda v kaki glupi maski. Zrušil se bom na odru pred očmi ravnodušnih ljudi in izkrvavel bom v kakšni tesni umazani garderobi. In še šminke mi ne bodo utegnili zbrisati z obraza, predno izdihnem.“ Govoril je trpko, neizmerno otožen. Govoril je, o čemer je razmišljeval vse te dni po samotnih sprehodih, v tihih majskih gozdovih.

Zaskelelo jo je v dno srca, kakor se ji je zasmilil.

,,Ali verujete v Boga?“ je vprašala.

„Verujem.“

,,Hočete z menoj v cerkev k majski pobožnosti?“

„Hočem, – čeprav zame ni tolažbe.“

„Pojdite! Poskusite! – Naredite svojo dušo majhno in skromno in ponižno in otroško.“

„A vi, a vi, kako molite, česa prosite Boga?“ je vprašal.

„Molim pobožno, a večkrat tudi raztreseno. A česa prosim Boga? – Da bi mi prisodil lepo življenje, ki bi bilo mnogim ljudem na korist. Da bi me izbral za kako posebno vzvišeno nalogo in da bi me že na zemlji obsijal žarek plemenitega in svetega večnega življenja, da bi ga nosila v srcu in dajala vsem tolažbe potrebnim, da bi jim bilo vse lahko in vse lepo,“ je govorila z neko posebno čudovito gorečnostjo duše.

In ji je rekel v prelepo dehtečem majskem gozdu, kjer so rastle v senci prebele šmarnice in so čudovito dišale: „Gospodična Cirila, če vam smem reči, – vi že nosite ta sveti žarek v sebi in tudi mene je obsijal in lažje mi je. Pojdiva v cerkev in bom pokleknil in molil, da meBog usliši, da bi bil vreden, da sem vas srečal v življenju in sprejel tolažbo od vas v svoji žalostni zapuščenosti. Da ne obupam.“

Od takrat sta se večkrat srečavala v gozdovih in hodila skupaj v cerkev.

Čudno oddaljeni od sveta so bili njuni pogovori.

Jan se je res pripravljal na smrt.

„Če bi bil zelo bogat in bi živel skrbno in se zdravil po sanatorijih, bi morda še živel nekaj let; dve leti, kvečjemu tri leta. Tako pa je teh šest tednov v vašem kraju zadnji oddih pred smrtjo.“

„Ali vam je žal, da ste tako mladi že bolni na smrt?“ ga je vprašala. Prosil jo je namreč, naj se nič ne pretvarja pred njim, in obljubila mu je, da bo o vsem govorila naravnost in brez laži.

„Ni mi žal, saj sem vam že kolikrat rekel. Oče in mati sta umrla mlada za jetiko, pa že dolgo vem, kaj me čaka. Življenje mi je dajalo malo lepega, pa mi smrt ni strašna. Nisem bil brez talenta, ampak tistega velikega ognja, ki gori v duši velikega umetnika, nisem čutil nikdar. Samo želel sem si ga, ali nikdar dosegel. Že zdavnaj vem, da je krog mojega delovanja ozek in neznaten. Ne rečem, da me to spoznanje ni bolelo, ampak ta rana se je zarasla. Sploh so utihnile vse velike želje v meni. Daleč po svetu sem prišel še kot otrok in mnogo sem videl ljudi, mnogo težkega, mnogo nezaslužene nesreče. Koliko resničnih tragedij sem videl! Koliko dobrih ljudi, strtih pod kolesi neusmiljene usode. In sem se navadil na skromnost. S kakšno pravico smem zahtevati več sreče zase, kakor so je drugi dobili. S sestro se imava rada od mladega in ta vez je bila vedno lepa in nežna. Pomagava drug drugemu, a oba sva trudna, zbegana otroka, ki bi si rada odpočila.“

,,A mene zanima, kako ste našli Boga? Povejte mi!“

„Vidite, v vsakem človeku je želja za lepoto in išče jo, dokler je ne najde. Po tistih malih gledališčih po deželi in po predmestjih, na katerih sva nastopala s sestro, je bilo tako malo lepote! Nasprotno! Neka žalostna smešnost, smešna revščina. Zlate krone iz papirja, dragocenosti pobarvano steklo, kulise stare in polomljene, kraljevske obleke oguljene inzakrpane. Prazno so bobnele velike besede pred debelimi mesarji, pred čevljaricami in krojačicami in kuharicami v nedeljskih oblekah, pred občinstvom, ki se je smejalo, kadar bi bilo moralo jokati. A stokrat smešen sem bil jaz, ki sem naivki, ki je dišala po čebuli, zatrjeval, da je njen dih kakor rožni vonj, a potni stokilogramski direktorjevi ženi govoril, da je vila in da se ubijem, če mi ne bo vračala ljubezni. – V zgodnjih jutranjih urah sem se izgubil in hodil po sprehodih, po mestih pa pregledoval cerkve. Večkrat, posebno če ni bilo žive duše v cerkvi, sem dolgo sedel v klopi in srce se mi je samo dvigalo nekam više, duh je zahrepenel po Bogu in večnih skrivnostih.“

„Ali ste videli mnogo lepih cerkva?“

„Mnogo, mnogo. Takrat sta še živela oče in mati in sta naju vzela s seboj na Francosko. Igrali smo neko pantomimo po vaseh. Jaz in sestra sva bila lepa otroka, oče in mati sta mislila, da naju čaka velika bodočnost, samo da bi se morala naučiti kakega svetovnega jezika. Zato sta se priključila neki cirkuški družini, ki je uganjala razne čarovnije in zraven igrala tudi pantomime. Takrat je mati že bolehala. Zato je morda povsod hodila po cerkvah in dolgo molila. Francozi imajo tudi po manjših mestih prekrasne katedrale. – Mati je pobožno klečala, jaz sem pa ogledoval prekrasna gotska okna, čudežno poslikana z blestečimi slikami, skozi katere je tajinstveno prihajala svetloba v ogromno in, meni se je zdelo, neizmerno visoko, cerkveno ladjo. – Takrat smo okusili mnogo bede.“

„Rekli ste mi, da je bil vaš oče samostojen ravnatelj.“

„Bil je. Pred tem izletom na Francosko je imel na Češkem svojo družbo in ko se je vrnil, jo je zopet sestavil. A vse je bilo pravzaprav sama žalostna beda. Mati je silila, naj poskusimo to in ono, ker se je nadejala za naju dva, sina in hčer, boljše usode. Mislila je, da naju bovidel kak človek, ki ljubi umetnost in bo nama pomagal do veljave. Sirota je mislila, da sva posebno nadarjena in od Boga izbrana za velika umetnika. Umrla je, ko mi je bilo šestnajst let, in še na smrtni postelji me je rotila, naj vsekakor grem v velika mesta in naj pri velikih gledališčih vstopim vsaj za statista, da bodo moj talent že spoznali in priznali. Pozneje, ko je umrl tudi oče, sem pustil o počitnicah sestro za nekaj tednov na kmetih in sem se odpeljal na Dunaj in tudi v Pešto.“

„In se vam ni posrečilo?“

„Ne. Vedel sem to že naprej. Kdor hoče zmagati, mora verovati v zmago, jaz pa sem bil vedno poln dvomov o svojih sposobnostih. Kaj dvomov! Zagotovo sem vedel, da sem igralec tretjega in četrtega in petega razreda. – Žalostno je to, gospodična Cirila, in da sem znal kaj drugega, bi se bil lotil drugega posla. Toda če se človek živi od dneva do dneva iz rok v usta, ni nič. Te počitnice so prve, ki sem si jih privoščil mirne vesti. Za dva, tri mesece imava prištedenega.“

„Žalostno je to.“

„Žalostno. Delal bom do zadnjega, igral do zadnjega.“

„Vendar ste videli mnogo zanimivega.“

„To je res; vendar sem vedno čutil: to ni zate, to je za druge ljudi. Tako se mi zdi, kakor da se je moja duša že zdavnaj ločila od tega sveta in živi neko posebno življenje.“

„Našla je pot k Bogu in v Bogu živi. Tudi moja duša ni deležna življenja krog mene. Skrita je in tiha in nad menoj je. Zdi se mi, da bo tudi moje telo peljala daleč proč v tuje kraje, kjer bom šele začela živeti tisto pravo življenje, za katero sem rojena in poklicana,“ je rekla Cirila.

„Jaz nisem nikoli živel svojega pravega življenja,“ je govoril Jan.

„Zdi se mi, kadar bom umrl, potem šele bom našel samega sebe. Čudno je to. – V Pešti sem našel v neki tihi ulici prelepo samostansko cerkev. Vse tiste dni, dokler sem bil v onem mestu, a nisem bil dolgo, sem hodil v tisto cerkev. Bila je cerkev nekih francoskih redovnic, zdi se mi, da so bile dominikanke, pa ne vem več. Cerkev je bila prekrasna. Visoka, tiha in po polovici razdeljena s krasno izdelano visoko ograjo, ki je segala prav do visokih obokov. Ta stran je bila za ljudi, za vsakega, ki je stopil v cerkev. Druga stran pa je bila samo za redovnice. Noč in dan je bilo izpostavljeno Najsvetejše in noč in dan sta klečali pred oltarjem dve nuni, belo oblečeni, v dolge bele pajčolane zagrnjeni, ki so segali do tal. Zjutraj in opoldne in zvečer so prihajale iz zakristije tudi druge redovnice, tiho, neslišno. Tudi te so bile oblečene v snežnobela volnena oblačila in zagrnjene s tistimi skrivnostnimi pajčolani, ki so padali zadaj do tal, kakor velika angelska krila. – V tisti cerkvi sem presedel cele ure in zdelo se mi je, da sem na nekem drugem planetu, bliže Bogu in večni Skrivnosti. Tako tiho, tako tiho je bilo v cerkvi. Tako čisto in skrivnostno.“

„Rada bi videla tisto cerkev,“ je rekla Cirila po daljšem molku.

„Zdi se mi, da je svetlejša kakor naša kmečka cerkev doli v vasi.“

„Bolj daleč od življenja, manj od vsakdanjih skrbi dotaknjena. Kadar mi bo hudo, bom mislil na ono tišino in na ona bela angelska bitja. In bom mislil, da tudi vaša duša kleči pred Bogom v taki cerkvi, z belimi perotmi, ki se dotikajo tal, in da moli zame, bednega.“

„Da, vedno se vas bom spominjala in vedno bom molila za vas,“ je rekla Cirila slovesno. In je prijela njegovo roko in mu jo je stisnila. “Nikar se ne bojte življenja. V največjem šumu in v največjem vrvežu živi duša lahko na svoj poseben način in kjerkoli povzdignete oči, se dotaknejo misli neba in velike skrivnostne Večnosti.“

„Okrepila ste mi dali za vse, kar se mi bo zgodilo težkega in žalostnega,“ je rekel.

Dnevi so potekali in maj je minil. Oznanjali so se letoviščarji od vseh strani in sobe so se čistile in pripravljale zanje.

Nekega dne sredi junija sta odpotovala češka igralca: brat in sestra. Sestra je postala cvetoča in rdečelična, brat je bil pa še bolj bled kakor ob prihodu.

„Kakor kakšen novomašnik se zdi, a ne igralec,“ je rekla gospa Nana. „Ne bo dolgo.“

Nič ni zapazila, da je bila tudi Cirila bleda in še bolj molčeča kakor doslej.

Na griču je bilo mnogo dela, letoviščarjev toliko, da so se domači stisnili in odstopili gostom skoro slednji kotiček v hiši.

„Vodo je treba loviti, kadar dež pada,“ je rekla stara mati in veselo in zadovoljno se je sukala po kuhinji in gospodovala po hiši.

Ogledovala je pozorno vse izletnike iz trga, če bo med njimi kak mlad mož, ki bi bil za Malko ali za Cirilo. Pa ji ni bil nihče všeč.

“Pozimi pojdem malo po deželi na oglede,“ je sklenila. „Če neče sreča k nam, jo grem pa iskat. Bom že nekaj izbrala, da bo prav. Ni dobro, če je blago predolgo v skladišču, se preloži.“

Zadovoljno je pogledovala za svojimi vnukinjami, ki so bile pridne in delavne in ubogljive. Za Malko se ji je zdelo, da je malo bolj ugnana in resna, kakor je, bila njena navada; Cirila pa bolj od tega sveta kakor druga leta. S Tilko442 442 Prej Zinka. sploh ni imela sitnosti in skrbi.

Vse tri so zdaj spale v njeni sobi po kavaletih, ki so se čez dan dali zložiti.

„Dekleta, dekleta, prav lepo ste mi zrasle! Kako to diši po zdravju in mladosti! Čisto prav mi je, da vas imam vsako leto nekaj časa tako pod očmi in se spomnim svojih lastnih dekliških let. Tudi jaz sem cvetela kakor roža. Zdaj mi je pa samo trnje ostalo,“ je govorila včasih.

„Kakšno trnje, stara mati! Saj ste lepo okrogli in rdečelični kakor me, samo v ramah malo bolj košati in v rokah bolj močni,“ so se smejale vnukinje.

„Da, zobe imam še vse in silo imam, da bi še hlapca pretepla,“ se je smejala stara mati. „Ampak lasje so pepelasti in koža ni več gladka, tako je.“

„Če je katera zaljubljena, naj mi pove,“ je ukazala nekdaj.

„Nobena ni,“ so rekle.

„In niti ti, Cirila, se ne zanimaš za tega našega učitelja?“

„Ne zanimam.“

„Prav. Imam še raje. Po svetu vam pojdem fante iskat to zimo, da veste.“

„Meni tudi?“ je vprašala Tilka.

„Ne, tebi še ne, samo starejšima.“

„Kakšnega lepega mi izberite,“se je smejala Malka.

„Bom že. Sem zadosti stara in izkušena, bom že našla dva poštena in pametna in pridna in ne pregrda človeka s kakšno kupčijo ali posestvom. Bolje da se ženska po pameti omoži kakor pa po tisti ljubezni, ki je že marsikatero zavarala in v nesrečo pahnila.“

„Samo jaz bi šla jeseni, ko gosti odidejo, vendar rada za nekaj dni na obisk v Trst k teti, ki me je že tolikokrat vabila,“ je rekla Cirila,

„In jaz k botri na Dunaj, da si nakupim raznih reči za mojo šivarijo,“ se je oglasila Malka.

„Ne vem, če bi vaju pustila po svetu tako sami vsako na svojo stran,“ se je premišljevala stara mati.

„Saj nismo več tako otročje in neumne, kakor mislite,“ je rekla Malka.

In tako je bilo dogovorjeno, da jih bo stara mati res pustila za nekaj dni z doma in da ju lahko hlapec skupaj odpelje s kovčegi v trg, da se odpeljeta od tam po železnici, ena na jug in druga na sever.

Pa so potekali dnevi, tedni in meseci in počitnice so minile.

Včasih je prišlo kako pismo iz Češke, zdaj za Malko, zdaj za Cirilo.

Božena je naznanila, da se je zaročila z nekim kopališkim ekonomom in da je srečna in vesela, da se bo za vse večne čase rešila gledališča in komedijantstva.

„Vašim gozdovom hvala, da so me ozdravili in polepšali. Vi pa nikar ne silite v svet! Svet je mrzel in tuj in sovražen.“

Malka je čestitala v imenu vseh, premislila se pa ni čisto nič.

Zadnje dneve počitnic je prišlo črno obrobljeno naznanilo, da je Jan za težko boleznijo naglo umrl.

V hiši je bil metež, gostje so odhajali drug za drugim, da nihče domačih ni opazil, kako je bila Cirila žalostna, vsa tiha in spremenjena.

Naročila je za ubogega mladega igralca v cerkvi mašo zadušnico.

„Tudi jaz se bom ločila od tega sveta,“ mu je obljubila v duši.

In komaj so na Griču spravili hišo zopet v stari red, je prosila staro mater:

„Zdaj me pustite, da grem. Potrebno mi je, da grem. Ne morem več vzdržati doma.“

„To je mladi svet!“ je godrnjala starka. “Živce ima in nič ne zdrži! – Pa pojdita, bosta, pa prej nazaj!“

Tako sta se odpeljali nekega jutra, da druga ni slutila za drugo, da se za vedno vozi z Griča, a še manj, da bi slutili tisti, ki so ostali, da ne mislita nikdar več nazaj.

Malka se je obračala na domačo hišo. „Pa je bilo lepo pri nas,“ je rekla.

„Lepo,“ je ponovila Cirila in je gledala proti goram in po temnih gozdovih in po zelenih dolinah in po belih vaseh.

„Tod sem hodila in ne bom več,“ je mislila v duhu.

„Stara mati so trdni; kar nič se jim ne poznajo leta,“ je rekla. Malka, kakor da svojo vest utišuje.

„Trdni so,“ je pritrdila Cirila. „Prestali bodo, da grem,“ je mislila.

„Saj ne kanim delati sramote svojemu domu in rodu, ampak Bog me kliče.“

„Sojeno mi je, da grem,“ je premišljevala Malka. „Življenje me vabi. V srečo ali nesrečo, kaj vem. Ampak doma bi ne vzdržala več za nobeno ceno.“

Krasen dan je bil in kraj rajsko lep. Celo življenje sta ga nosili sestri v srcu takega jasnega, s soncem obsijanega.

Na kolodvoru sta se poslovili, ena se je odpeljala na jug, druga na sever, in tudi duševno sta se razšli za vse čase tako; ena na eno, druga na drugo stran.

In čez nekaj, dni je dobila starka na griču dvoje pisem.

Najprej je odprla Malkino.

„Preljuba stara mati!“ je pisalo dekle. „To, kar Vam imam razodeti, Vas bo zelo bolelo, pa Vas prosim, da mi odpustite...“

Do teh besed je čitala starka doli v majhni poštni izbiri, kjer so po stenah viseli stari zemljevidi in tarife. Skoro vedno je prisostvovala odpiranju pisemskih vreč in malo pobrskala med pismi, da vidi, za koga je kaj prišlo. Bila je molčeča kakor grob, pa je mislila, da se zato brez škode za druge ljudi lahko malo vdaja svoji radovednosti. Poznala je vsakega otroka v kraju in jo je zanimalo, kaj prihaja iz daljave v tihe, samotne vasi pod gričem. Veselila se je, kadar je kdo tistih, ki so bili v Ameriki, poslal svoji družini kaj denarja ali če so fantje od vojakov pisali staršem za Božič, za Veliko noč in za godove.

Tako je tudi to pot sama pograbila obe pismi v kopi drugih. „ .. da mi odpustite ...“

To jo je spreletelo, kakor da se ji je oster nož zapičil v srce.

Prenehala je s čitanjem, vtaknila obe pismi v žep in se ozrla, če je kdo opazil, kaj, se je zgodilo. Poštna gospodična je štela priporočena pisma, za leseno pregrado pa je učitelj zvesto poslušal kaplana, ki je tudi prišel po časopis. Orožnik je nekaj zapisoval v svoj službeni notes, šumarjev fant pa je prekladal v torbo svoje nakupe, ki jih je malo prej opravil v prodajalni.

Nihče ni gledal vanjo in tiho se je izgubila v gornje nadstropje v svojo sobo, kjer je zopet sama nočevala. Kavalete so bili znosili v podstrešje in vnukinje so si takoj prvi dan, ko so odšli letoviščarji, zopet po starem uredile vsaka svojo sobico. Zdaj se ji je zazdelo, da Malka svoje sobice res ni ozaljšala kakor navadno, da ni razobesila vseh svojih slikin ni pogrnila po pohištvu vseh svojih vezenih prtičev.

„Moj Bog, kaj se je zgodilo s tem dekletom?;“ je ječalo v duši starke.

Vendar je najprej sedla na svoj udobni naslonjač in nekaj časa mirno čakala, da se ji srce malo umiri.

„Samo z mirom, samo z mirom,“ je šepetala sama sebi.

Potem se je odločila.

In s trdo roko je razgrnila pismo.

„... pa Vas prosim, da mi odpustite,“ je čitala. „Ni mi prirojeno, da bi živela mirno življenje kje na kmetih ali v kakšnem našem dolgočasnem mestecu. Že od nekdaj me je gnalo ven v življenje, da se borim in da kaj doživim. Igralka bi rada postala …“

„Igralka, komedijantka!“ je siknila stara mati.

„Če bom kedaj dosegla slavo, se bom vrnila domov, da obiščem Vas in sestre in domači kraj in vem, da me bodete sprejeli lepo in brez očitkov. Tistemu, ki zmaga, se vedno vse odpušča. Če pa ne bom dosegla nič posebnega, me ne bo nikoli več nazaj. Tudi če ime bo življenje strlo in ugonobilo, ne bom nikdar na Griču prosila pomoči, se bo že našel kakšen kotiček, kjer bom tiho umrla. Kakor mi bo usojeno. Ampak zdaj sem polna upanja in s trdno voljo se hočem boriti, da dosežem svoj cilj. Toliko, da veste, da sem vse dobro premislila, in da vem, da mi v začetku ne bo lahko in da mi mogoče tudi vse izpodleti in se zdrobim in razočaram. Vem, da me čakajo nevarnosti, ampak jaz bolj ljubim nevarnost in borbe kakor pa tisto ustaljeno življenje doma.

Zahvaljujem se Vam za vse dobro, kar ste mi storili. Zahvaljujem se Vam za lepa otroška in dekliška leta. Res bi bili bolje storili, da ste me dali dalje šolati, vem, da mi bo na mojem potu zelo primanjkovala večja naobrazba. Ampak vem, da ste dobro mislili zame. Ostanite zdravi in vedno taki, kakor ste bili. Sestri pozdravljam in jima želim mnogo sreče v življenju. Nikar se preveč ne jezite name. Tako mi je sojeno.

Vaša hvaležna

Malka.“

Dolgo je sedela starka, roke je stisnila v pest in njen obraz je postal še bolj trd.

„Naj gre, ko ne ve ceniti doma,“ je mislila.

Vendar je bilo srce starke hudo ranjeno. Iz oči so ji polzele grenke solze.

„In kako je odšla!“ si je očitala v mislih. „Kako potuhnjeno in zvito. Ni iimela poguma, da bi mi bila v obraz povedala, kaj misli.“

Spominjala se je nanjo, ko je bila majhna in bolna in kako jo je pestovala na rokah in nosila cele noči, dokler ni minila nevarnost.

„Bog ve, da sem jo rada imela,“ je mislila. “Škoda je je. Kaj bo zmagala?! Misli, da je v svetu tako kakor pri nas na Griču! Bo že skusila, kakšni so ljudje in kako trd in grenak je tuj kruh. Zavrgla nas je, pa jo bomo tudi mi zavrgli.“

„Pozabila jo bom,“ je sklenila. “Kakor da je umrla, tako bo.“

Potem se je spomnila še na Cirilino pismo.

„Ta je drugačna,“ je pomislila, “bolj zvesta.“

In je odprla pismo.

„Preljuba moja stara mati! – Kadar pomislim na Vas, je moje srce polno hvaležnosti. Bile smo sirote, me tri sestre, pa nikdar nismo tega občutile. Vi ste bili dobri z nami kakor nežna mati in trdni in premišljeni kakor skrben oče. Bog naj Vam povrne vse stotero na tem in drugem svetu. Odpustite mi ... “

Zopet ta beseda, ki tako boli! Starki je omahnila roka.

„Kaj si mi storila, Cirila, da me odpuščanja prosiš?“ se je balo srce. “Tudi ti, tudi ti držiš sulico v roki, da me z njo presuneš!“

Zameglilo se je starki pred očmi in na kolena je padla in roke sklenila: “Moj Bog, prizanesi mi, če je mogoče!“

Šele čez dolgo časa se je opogumila in vzela beli list v roko, da ga prečita do kraja.

„Odpustite mi, da sem odšla z doma brez slovesa. Verjemite mi, da me zelo boli, da se Vam nisem razodela, bala sem se, da mi boste branili, da grem po poti, katero sem si izvolila. Vi bi se bili protivili in obe bi trpeli, ker moj sklep je trden in neomajen. Bogu se bom posvetila, v samostan pojdem.“

Starka je zajokala.

„Tudi ti, Cirila, tudi ti si se prevzela in povzdignila nad domačijo in gnezdom, kjer si se rodila! Kakšna bi bila zemlja, če bi vsi ljudje bežali v samostane? Tako se mi zdi: tam, kamor te je Bog postavil, tam mu služi z delom in poštenim življenjem in včasih z molitvijo. Saj tudi ptice ne pojo celo leto in cvetlice ne cveto pozimi in sonce ne sveti noč in dan,“ je modrovala starka in v srcu ji je vstalo kljubovanje. “Naj gre, kamor hoče, tudi ta je izdala Grič.“

Celo dopoldne je ostala gori, a ko jo je Tilka klicala k obedu, je šla dol s trdnimi koraki in nič se ji ni poznalo na obrazu, da je ta dan za vedno izgubila dve svoji vnukinji. In da jima je v neizrečeni bolesti izkopala grob v svojem srcu in ga poškropila s svojimi solzami.

Popoldne se je praznično oblekla.

„Kam se pa odpravljate?“ je vprašala Tilka.

„Na občini imam opravka,“ je rekla.

Potem se je kakor nekaj domislila, prijela je mladega dekleta za rame in ji strogo, a vendar z ljubeznijo pogledala v oči.

„Ti si moja, Tilka, kaj ne?“

„Pa čegava bi bila?“ se je čudilo dekle.

„In imaš rada naš dom in naš Grič.“

„Rada, to se ve.“

„In te nič ne vleče proč in si ne želiš po svetu?“

„Ne.“

„Ali bi vzela ti našega učitelja? Za Cirilo je hodil, ampak mislim, da bi tudi tebe vzel, če bi ga marala.“

„Ne maram ga, ni mi všeč.“

„Si morda kakšnega drugega izbrala?“

„Nisem.“

„In vidiš, pa te bom vendarle omožila še pred adventom. Ali se boš branila?“

„Ne bom, če mi ukažete. Jaz sem mlada in neumna, vi pa izkušeni. Že veste, kaj delate.“

„Tako je, Tilčka. In to ti povem: moški naj bo kakoršenkoli, učen ali pa ne, samo da je zdrav in pošten. Tudi kmetiškega se ne brani.

„Saj bi se ne, če bi mi bil drugače všeč.“

„Tako je. Modra si. Toliki gospoščini, kolikor je pri nas na Griču potrebujemo, se bo vsak hitro privadil.“

„Vzela bom, katerega mi boste izbrali.“ . .

„Sama si ga boš izbrala. Le zaupaj mi! Pojdi na delo in za sedaj nikomur nič ne pripoveduj,“ je ukazala starka in odšla.

Na občini je naročila, naj oznanijo v nedeljo pred cerkvijo: „Gospa Nana na Griču vabi za popoldne vse mladeniče iz cele župnije na malo južino. Vsak bo zastonj pogoščen, ker gospa hoče, da proslavi pomemben dan svojega življenja.“

Cela tropa mladeničev se je zbrala gori na Griču na Stari pošti tiste nedelje popoldne.

Stara gospa Nana jim je stregla s Tilko in deklo in še poštna gospodična je pomagala. Po vseh mizah so stali krožniki s klobasami in gnjatjo in hrenom in poticami. In vino so zastonj točili, kolikor ga je kdo hotel piti.

Pred nočjo je ukazala gospa Nana hlapcu, da tiste požrešne fantaline, ki so bili že vinjeni, z lepo ali z grdo odpravi, in storil je tako.

Ostalo je še kakšnih deset, petnajst mladeničev, s katerimi se je starka pametno razgovarjala o letini in o gozdovih in o vojaščini. Tilko, ki je sedela zraven nje, je za roko držala in jo včasih pogladila. Nekateri so se hoteli posloviti sami od sebe, pa jih je starka zadržala.

„Ostanite, saj vam še nisem povedala, zakaj sem vas povabila,“

„Pa res, gospa, povejte nam, povejte!“

In starka je začela pripovedovati: „Po počitnicah sta odšli moji starejši vnukinji k sorodnikom in znancem; ena v Trst, druga na Dunaj. In sta mi pisali te dni, da jih ne veseli več nazaj na Grič in da bi rajše ostali v mestu.“

„A nič mi niste rekli!“ jo je prekinila Tilka.

„Ne vprašuj in ne moti me! Kadar bo čas, boš že zvedela kako in kaj. Jaz vse vodim in se brigam zate in za dom. Počakaj, morda bo kmalu prišla vrsta na tebe. Stara sem že.“

„Pa ste trdni. Sto let boste živeli,“ so rekli fantje.

„Stara sem, pravim,“ je ponovila starka. „Lahko še dvajset let živim ali nocoj umrjem, kdo ve. In sem sklenila, da bom omožila svojo najmlajšo vnukinjo, da bom brez skrbi. Da se mi še ona ne skuja in ne izneveri Griču.“

„To pa nikdar!“ je zaklicala Tilka.

„Vse je mogoče,“ je rekla starka. „Pride kakšen mestni človek, ti se boš zagledala vanj in odpeljal te bo v mesto. V mestu bi bila nesrečna, vem. Vse bi se ti zdelo ozko in zadušljivo, a na Griču bi v tujih rokah propadala naša stara domačija. Pa sem sklenila, da ji najdem poštenega mladeniča iz domačega kraja, ki je navajen na vse tod okoli: na doline in gore in gozdove in vasi. In ki pozna Grič in naš dom od malega m ga spoštuje, ker ve, da je vreden spoštovanja. In ki se mu ne bo nikoli tožilo od tod v tuje kraje.“

Vse je utihnilo in strmelo v staro, postavno gospo. Gospodični s pošte in prodajalne in dekla in mladeniči in učitelj in kaplan, ki sta bila tudi prišla po večernicah, in tistih par kmečkih možakarjev, ki so sedeli pri svoji navadni mizi in radovedno gledali, kaj bo, a sami plačevali, kar so jedli in pili, ker so bili petični možakarji in ponosni. Tilka je začela zardevati. Taka je bila kakor roža in njeni mali ušesci sta se zdeli pod rjavimi lasmi kakor dva rdeča nageljna.

Starka se je obrnila k svoji vnukinji in ji je ukazala: „V oči me glej in poslušaj. Izberi si od teh mladeničev katerega. Nekoliko jih je med njimi, za katere mislim, da bi bili dobri gospodarji na Griču. Izberi si in jaz ti bom rekla, če si prav izbrala. Morda boš prvič na pravegapokazala, če ne, pa ti bom povedala, zakaj si se zmotila, in boš prebirala, dokler se ne nameriš na takega, ki te je vreden.

Starka je pogledala po mladeničih in rekla: „Od malega vas poznam ko ste še v šolo hodili. In za vsakega vem, kaj ima in kakšen je. Mi na Griču imamo zadosti, da se Tilki ni treba ozirati po denarju, ampak po tem, kaj kateri velja, če je pošten in pameten.“

In je vstala in tudi mladeniči so vstali in Tilka. In tiho je bilo v prostorni gostilniški izbi kakor v cerkvi. .

„Tilka je dobra gospodinja in ni ga takega dekleta na Gorenjskem, pa ne samo zato, ker je bogata. Hvaliti je ni treba. In kar mi je se najbolj všeč ― prevzetna ni. Pa vem, da bo spoštovala tistega, ki si ga bo zbrala, če bo mož, pa četudi ni hodil v latinske šole in ne nosi gosposke suknje. Na dobro se vsak hitro nauči in tudi na gosposke olike, če nima slame v glavi. Ne boj se tisti, ki ga bo odbrala, da ga bomo na Griču kdaj zaničevali in v nič devali. Pred notarjem bomo naredili, da bo pol domačije prepisane na njega, pol na njo, da bosta imela enake pravice. Saj ne bosta živela in delala samo za sebe, ampak tudi za tiste, ki pridejo.“

Tako pridigo je naredila stara gospa. In je zapovedala svoji vnukinji: „Zdaj pa povej, kateri ti je najbolj, všeč!“

Dekle je pogledalo naokrog od enega do drugega. In vsakega je dobro premerilo, kako se drži in kako gleda. Nekateri so bili rdeči kakor raki in so bulili v njo predrzno in izzivajoče, češ mene izberi! In tudi tisti, ki so imeli že izbrana svoja dekleta, so jo gledali enako poželjivo in za Tilko bi bil vsak izdal svojo ljubico. Drugi, bolj ponižni, ki niso bili posebno postavni, so se neumno in nerodno smejali. Malo so upali tudi oni, mnogo pa ne. Vaški krojač je stopil na prste da bi bil večji. Bil je majhen, ampak bolj po gosposko opravljen in je mislil da zato tudi pravico do upa. Mlinarjev, ki je bil najbolj bogat fant v celi fari, samo preveč zavaljen in tako napihnjenih lic, kakor da ga večno zobje bole, si je mislil, da bo zagotovo njega izbrala, zato ker denar išče. Pohleven cerkovnik je menil, da bo izbran, ker je najbolj pobožen mladenič daleč naokrog. Podlesnikov Jože je visoko napel svoje široke prsi, stisnil orjaške pesti in tiho zahudičal. Bil je največji pretepač v celem okraju, nobena pijača ga ni zmagala in je sodil, da bi bil zato jako pripraven gospodar domačiji, ki ima tudi gostilno.

Med njimi je bil tudi mladenič v vojaški uniformi, nezakonski sin dninarice, ki je živela v majhni bajti na drugem klancu. Dokler je bil doma, je delal po gozdovih in imeli so ga za pridnega in treznega, ampak za jako samosvojega človeka, ki se je ogibal ljudi. Zdaj je bil na štirinajstdnevnem dopustu, ker mu je mati zbolela in pisala ponj, naj pride, da ga še enkrat vidi, ker bo gotovo umrla te jeseni. Prišel je gor na Grič, da ga vidijo ljudje, kako je lepo oblečen, ker je bil v kraljevi gardi in celo narednik. Če bi ne bil tako molčeč, bi bil vsakemu v domačem kraju posebej povedal: vidite, narednik sem postal in še v kraljevi gardi, čeprav nimam očeta in me je moralo biti doma sram pred vami, odkar sem živ. Ampak ker je bil od nekdaj navajen samozatajevanja in molka, tudi to pot ni dosti govoril in je samo na kratko odgovarjal, ko so ga izpraševali za Beograd in kralja. Že pred mrakom je hotel oditi, davno predno je domači hlapec odpravil razgrajače in pijance. Pa ga je gospa Nana zadrževala, češ, naj ostane do kraja, da bo potem dala nekakšne rože in zdravila za mater. Tako je ostal med njimi. Zdaj, ko se je Tilka ogledovala po mladeničih, ga je nekaj strašno zabolelo v srcu. Če bi imel očeta, bi me morda izbrala, si je mislil, tako pa ne more. Saj bi je bilo sram, ko bi bila na oklicih, taka gospodična z nezakonskim sinom. Maričkin Tone so mu rekli in že s tem imenom je bil zaznamovan. – Tako lepo ni nikjer po svetu, kakor je v našem kraju, pa vendar bo moral po svetu! Drugod te ne vprašajo, čigav si, doma pa do smrti nosiš s seboj križ in sramoto. Hudo se mu je storilo in razjokal bi se bil sam nad seboj. Stisnil je zobe in povesil oči, a na obrazu se mu je brala velika žalost, ki je ni kdovekaj skrival, saj kdo ga gleda!

Takrat je rekla Tilka na glas: „Maričkinega Toneta bi, če smem.“

Nekaj fantov se je zakrohotalo.

„Kaj me zasmehujete!“ je zarjul Tone. „Kaj sem vam storil?! Umaknil se vam bom, ko mati umrje, za vselej. Zver ima svoj, brlog, zakaj pa jaz doma nimam?! Saj še ptica rada leti tja, kjer se je izlegla, krščenega človeka pa preganjate huje kakor črno živino! Tam bomostal, kjer me spoštujejo, pa če poginem od želja za temi našimi gorami. To pa pravim, da se me varujete. Kdor se mi bo smejal, ga bom! Mir mi dajte, ko sem zadnjikrat prišel domu, da pogledam mater, ki smrtno uro čaka.“

In je sunil od sebe fanta na desno in levo in je hotel planiti iz hiše.

Pa mu je rekla stara gospa Nana: „Kaj rojiš? Kaj nisi slišal, da te je Tilka izbrala za moža, kaj je ne maraš?“

„Greh je, norčujete se z menoj!“

„Ni res! Resnično mislim,“ je rekla Tilka.

„Dobro si izbrala,“ je potrdila starka in se obrnila k možakom v kotu in k učitelju in kaplanu, pa zopet nazaj k mladeničem, in so razumeli, da vsem govori, vsej fari in vsemu kraju. „Ta je pošten in priden fant in dober sin. Poznam ga še, ko je v šolo hodil, in kolikokrat sem natepla fantaline, ki so ga dražili, dokler se sam ni mogel braniti. Pameten je in trezen.“

Pristopila je k mladeniču in ga potrkala po rami.

„Vse tvoje karte sem brala, ki si jih materi pisal. Videla sem, da si pameten in si se mnogo naučil pri vojakih. In za tistih par dinarjev, ki si jih včasih materi poslal, vem, da so bili od ust odtrgani in da nisi kozarca vina popil in pokadil cigarete v Beogradu, samo da si materipomagal. Dobro je izbrala Tilka, vem, da boš dobro gospodaril na Griču in zvesto ljubil ženo in domačijo. Bog vaju blagoslovi!“

Takrat pa se je stresel visoki mladenič in se je sesedel na stol, vrgel roke na mizo in glavo naslonil in se razjokal kakor majhen otrok.

„Od sreče joka,“ je rekel kaplan in se useknil v robec.

In vsem se je zinatilo. Zinki so se zatresle rdeče ustnice in stara mati so požirali, kakor da se jim je nekaj zataknilo v grlu. Potem so rekli malo hripavo, z roko trepljajoč mladega moža po hrbtu: „No, no! No, no! Kaj boš jokal! Nevesto poljubi, kakor se spodobi, in povej, kdaj boš prost vojaške srajce, da bomo za ženitovanje pripravljali.“

Izkazalo se je, da bo Tone že v adventu prost vojaščine, in gospa Nana so rekli, da bo poroka precej po Božiču.

In se je zgodilo tako.

In veste, kako bo šla povest naprej?

Na Griču na pošti bodeta srečno in v lepi ljubezni in slogi gospodarila Tone in Tilka dolgo dolgo. Stara mati bodo doživeli devetdeseto leto starosti in umrli bodo v miru božjem zadovoljni, da je domačija v dobrih rokah in da raste na njej kopa cvetočih otrok, njenih pravnukov.

Od Malke se ne bo doma nikdar nič slišalo. Ne bo dosegla zmage in slave in Bog ve, kje bo umrla in kako.

Cirila pa bo v afrikanskem Alžiru zatisnila oči kot francoska misijonska redovnica, češčena kakor svetnica in velika dobrotnica ubogih bolnikov, ki tam umirajo od strašnih tropskih bolezni.

KOMENTAR

VSEBINA TRETJE KNJIGE

Tretja knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša pripovedno prozo, ki jo je pisateljica objavila v dnevnem časopisju in revialnem tisku med leti 1904–1933. V tem obdobju je začela izhajati revija Domači prijatelj, ki jo je urejala sama. Druge objave iz tega obdobja najdemo v naslednjih časnikih in revijah: Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Slovan, Prvi majnik, Rdeči prapor, Slovenska gospodinja in Slovenski ilustrovani tednik.

V pisateljičini biografiji je to izjemno bogato obdobje, ki ga je preživela v dveh evropskih prestolnicah, Pragi in Zagrebu in v dveh državah, najprej Avstrogrski monarhiji, nato v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, torej v zgodovinsko prelomnem času, ki odmeva tudi v njenih besedilih (v zbrani kratki prozi so večkrat tematizirani dogodki iz balkanskih vojn, v romanu Hanka, 1917, pa je pretresljivo podala tragiko prve svetovne vojne kakor jo dojema intelektualka). S srečnimi in tragičnimi dogodki je prepleteno tudi njeno osebno življenje. Praška leta zaživijo predvsem v črticah o prvorojenki Vladoši, v zgodbah iz praških ateljejev in kavarn, v katerih se srečujejo umetniki in intelektualcih, a tudi v besedilih, v katerih zaživi češka prestolnica v svoji historični kulturni dediščini. Zagreb se v delih Zofke Kveder pojavlja le še v zgodbah o hčerkah – Vladoši se je najprej pridružila Marija (Maša), nato še Mira (Mirica) – pisateljica ga doživlja na sprehodih z deklicami, pripoveduje o njegovem velesejmu in reki Savi, a zamolči, da je v njej iskala dokončne pomiritve. Zagrebška leta, predvsem obdobje med leti 1906-1913, so bila zanjo izjemno naporna. Vladimir Jelovšek, njen mož in oče vseh treh hčerk, jo je ves čas varal z drugimi ženskami, še vedno si je želela biti povsem neodvisna, zato se je preživljala sama s pisanjem literarnih in esejističnih besedil, gledaliških kritik, poročil z razstav ipd. in urejanjem revije Domači prijatelj ter priloge Frauenzeitung, ki je izhajala pri zagrebškem dnevniku Agramer Tagblatt.443 443 Matjaž Birk je opozoril, da je njeno imenovanje za urednico mogoče razložiti kot enoumno znamenje, da je postajalo njeno mesto vse bolj naraš znak, da jo je zagrebško nemško govoreče kulturno okolje sprejelo kot vse bolj pomembno za žensko emancipacijo angažirano novinarko in pisateljico (Birk 2012: 312). Njeno ustvarjanje je še vedno večjezično: veliko je objavljala v slovenski periodiki, nekatera od teh besedil objavi tudi v nemščini in hrvaščini, včasih je obratno: besedilo je najprej izšlo v nemškem ali hrvaškem časniku ali reviji, nato v slovenščini, njena pripovedna proza Spominjajte se! tudi v bolgarskem prevodu. Izjemno bogata je njena bibliografija v češkem prostoru. E. Miklavčičová je v svoji diplomski nalogi objavila bibliografijo čeških objav Zofke Kveder, ki obsega 183 enot. Čeprav je pisateljica nekatera besedila objavila večkrat (predvsem v socialdemokratskih glasilih), je njen češki opus še vedno izjemen in priča tudi o ustvarjalnem odnosu med avtorico in njeno prevajalko, a tudi najboljšo prijateljico Zdenko Haskovo, Marko Jesenšek je zapisal, da tako »poduhovljenega odnosa med pisateljem in prevajalcem v slovenskem prostoru do tedaj še ni bilo” (Jesenšek 2008: 146).

Hkrati ostaja še vedno odprto vprašanje, ali je vse tekste v češčini res prevedla Haskova, ali je nekatera besedila samo popravila, saj je Zofka Kveder češčino po petih letih bivanja v Pragi dobro obvladala.

S kronološkega vidika besedila, ki so zbrana v tretji knjigi Zbranega dela, razkrivajo, da po letu 1915 Zofka Kveder kratke proze v slovenščini ni več objavljala, zadnje besedilo je izšlo posthumno leta 1933 v Ženskem svetu, najverjetneje se zdi, da je za objavo poskrbela Minka Govekar (njej in njenemu možu Franu Govekarju je pisateljica zapustila svojo literarno zapuščino).

V prvih treh knjigah Zbranega dela Zofke Kveder so objavljena vsa prozna besedila, razen romanov, zato omogočajo celovit vpogled v pisateljičino kratko (črtice, kratke pripovedi) in srednje dolgo (povesti, novele) prozo. Ob prebiranju tega dela avtoričinega opusa se izluščijo tematska področja, ki se jim je pisateljica posvečala vse od začetkov svojega literarnega ustvarjanja in jih lahko razdelimo v naslednje sklope:

a) Pripovedi, v katerih je v ospredju ženski lik v različnih družbenih vlogah (meščansko dekle pred poroko odkriva ljubezen in spolnost ter se srečuje z omejitvami, ki izvirajo iz dvojne morale meščanske družbe, ženska v materinski vlogi, ženska kot umetnica, študentka, emancipiranka, starka, ki ji življenje ni prizanašalo …).

V večini pripovedi je v ospredju ženski lik v različnih družbenih vlogah. V zgodnejših besedilih so to meščanska dekleta, ki se srečujejo z omejitvami, izvirajočimi iz dvojne morale meščanske družbe. Pomembno mesto zavzemajo materinske podobe: oblastne, hčeram odtujene matere (V težki uri), trpeče (Miriam in Nafis), take, ki doživijo otrokovo smrt (Tinka, Dogodek s popotovanja), žrtvujoče se matere (Slikar Novak) in celo detomorilke (Zločin, Auf der Klinik). Pisateljica je prikazala tudi trpljenje ženske, ki ne more imeti otrok (Je-li žena, če ni mati) in ljubezen do tujih otrok (Mačeha).

Zofka Kveder je v slovensko književnost vpeljala like študentk (Ana Jokavenko, Saša, Študentke), umetnic (Pogovor, Jarem, V ateljeju, Tuje solze), učiteljic in drugih uslužbenk (Na pošti, Telegrafistka), prostitutk (Eliza), nenavadnih, ekscentričnih žensk (Eva, Ena iz množice) in žensk, ki iz različnih razlogov izgubijo razum (Mia carissima, V vinogradu, Tinka). Že v knjižnem prvencu je opozorila na starko, ki ji življenje ni prizanašalo, problematizirala prisilne zakone, žensko željo, nezakonsko materinstvo, prostitucijo, prezgodnjo smrt na porodu in še številne druge teme iz ženskih življenj. Mnoge odkrivamo že v besedilih, ki so nastala pred letom 1900 in jih je objavila v periodiki, oziroma jih je uvrstila v zbirko Odsevi, ki je bila pripravljena za tisk leta 1899 (Vera, Gabrijela, Biciklistinja). Pomemben premik v ustvarjalnem razvoju in prelom s slovensko tradicijo pa pomeni šele zbirka črtic Misterij žene (1900), ki jo je izdala v samozaložbi v Pragi. Inovativne podobe ženskosti, ki jih odkrivamo v kratki prozi, je pisateljica razvila in nadgradila v romanih (Nada, Njeno življenje, Hanka) in dramah (Pravica do ljubezni, Amerikanci) ter enodajankah (zbirka enodejank Ljubezen, Egoizem).

b) Pripovedi, v katerih pisateljica prikazuje dogodke iz vaškega življenja, posebneže, ki jih je spoznala v notranjskih vaseh, v katerih je živela. V daljših besedilih je opozorila na tedaj aktualno problematiko vdora tujega kapitala na podeželje (Kajn, Na kmetih), odhajanje kmetov na delo v tujino (Hrvatarji), a tudi ozkosrčnost in konzervativnost kmečkega okolja, ki ne more sprejeti drugačnosti (Doma, Vaški roman, V hribih). Za Joža Mahniča so teksti s podeželja najšibkejši, Marja Boršnik pa je poudarila, da je Zofka Kveder kmečko okolje »podala tako svojevrstno in novo, da lahko slutimo v njej predhodnico modernega kolektivnega prikazovanja vasi v leposlovju« (Boršnik 1962: 328)

c) Pripovedi, ki prikazujejo urbano okolje, naraščajočo industrializacijo, bedo proletariata, a tudi spremembe, ki jih gospodarski razvoj prinaša v življenje na podeželju.

Zofka Kveder je zgodnje otroštvo preživela na notranjskem podeželju (Bloke, Loški Potok), a je že po končani bloški dvorazrednici šolanje nadaljevala v Ljubljani, ki jo je kmalu doživljala kot provinco in iz nje hrepenela po odkrivanju novih svetov ter velemestnem življenju. Te želje je upovedila v kratki črtici Moja prijateljica, v avtobiografski kratki prozi Pisma in v zgodbi Saša, kjer mlado rusko dekle koprni po velikem svetu in res odide v Švico, a tam ne najde sreče, o kateri je sanjala. Večkrat se pojavijo tudi srednjeevropske metropole Trst, Dunaj, Praga in Zagreb, njena inovacija glede na slovensko književno tradicijo je v tem, da je v ta mesta postavila svoje literarne protagonistke, ki se po mestu svobodno gibljejo in ga odkrivajo kot sprehajalke ali kot študentke na poti na univerzo. V ateljejih niso le modeli, temveč tudi umetnice, zvečer odhajajo v gledališče brez spremstva. Mesto je prostor svobode, a v njem se ženska lahko izgubi in celo umre v množici (Nach der Vorstellung), ki je predstavljena kot negativen aspekt urbanega življenja. Mesto je lahko prizorišče seksualnega izkoriščanja, a tudi uresničitve intelektualnih ambicij (Misterij žene, Študentke). Zanimivo je, da se mesto kot kraj odkrivanja in realizacije umetniških in intelektualnih sposobnosti pojavlja predvsem v pisateljičinih nemških tekstih, ki so nastali na začetku 20. stoletja. V drugem ustvarjalnem obdobju kot velemestno prizorišče prevladata Praga in Zagreb. Češka prestolnica se pojavlja kot prostor, v katerem ni lastne identitete razvila samo avtorica, temveč se je ta proces začel tudi pri hčerki Vladoši, ki je svoje rojstno mesto samostojno odkrivala že pri štirih letih (Vladoša dela komedije). Praga zaživi v svoji starodavni slavi v impresionističnih podobah v kratki prozi Slikar Novak. Kot mesto, v katerem se naslovna protagonistka osamosvoji in najde lastni jaz, jo je predstavila v romanu Hanka (1917).

č) Avtobiografske zgodbe iz pisateljičinega življenja in življenja njenih sorodnikov (tudi zgodbe o njenih hčerkah, ki jih je objavljala v Domačem prijatelju). Že prva pisateljičina besedila so avtobiografska in le redke kratke pripovedi so povsem brez takšnega ozadja.

Med mračnejša besedila, v katerih se je pisateljica vrnila v svoje otroštvo in podoživljala zapostavljenost, očetovo pijančevanje in materino pobožnost, četudi ni vselej jasno izpovedala avtobiografskosti, sodijo Silva, V oblasti teme, V težki uri, Spomini, Pogovor z očetom in predvsem povest Moja prijateljica (Mihurko Poniž 2010). Svetlejše podobe upovedujejo črtice Lovec, Cene, Naša vas, Teta, Veliki teden, O sejmu, Prva ljubezen in črtice o lastni materinski izkušnji, kjer so v ospredju sicer njene hčerke, a pisateljica razgali tudi sebe (Črtica). Te zgodbe so bile objavljene v reviji Domači prijatelj in so pri bralstvu naletele na odličen sprejem, saj je pisateljica v ospredje postavila samostojnega, bistrega in vedoželjnega otroka, kar je bila novost v tedanji slovenski književnosti.444 444 »Življenje svoje družine pisateljica prikazuje v nazorno podanem, ali, še pogosteje, lirsko občutenem okolju zagrebških ulic in svežega podeželja. Iz črtic veje topla ljubezen do lastnih otrok, a tudi do trpečega sočloveka v velikem mestu. Nekatere so preveč osebne in malenkostne, gostobesedne in razvlečene, ponekod je preobčutna tudi vzgojno poučna težnja. Med dobre spadajo Črtici, Epizodice, Vladoša na kmetih, Večerni izprehodi, Čeveljčki (tisti v knjigi 1927), Naša Mitka, veter in sneg, ‚Punčka‘ in Pismo o mali Mirici« (Mahnič 1964: 313–14). Najbrž je zaradi publike, ki je zgodbice željno pričakovala, na nekaterih mestih zašla v poučnost in razpravljanje o vzgojnih prijemih, ki besedilom včasih jemljejo živost in neposrednost.

d) Pripovedi z izseljensko tematiko.

Zofka Kveder je svojo migrantsko izkušnjo in poglede na problematiko izseljenstva preoblikovala v več literarnih besedilih. V njih je prikazala izseljence, a prav tako ljudi, ki bodo to šele postali; upodobila je torej tudi njihovo potovanje v novo domovino. Prvo besedilo, v katerem je prikazala razmerje Slovenca, ki živi v tujini, do domovine, je kratka proza Doma (1902), v kateri je v ospredju obisk študenta Toneta Korošca v domači vasi, njegov dokončen prelom z družino in vrnitev v tuji svet. V tej zgodbi se je dotaknila pomembnih tem – odhoda in ločitve od domovine ter zatohlosti vaških razmer, kjer so ljudje pod vplivom katoliške cerkve, zaradi česar so po avtoričinem mnenju trdi in ozkosrčni. S tematiko slovenskega izseljevanja so povezana še naslednja besedila: Črtice, Onkraj morja, Amerikanec, Potovalci, Pot v Ameriko, Domotožje, Tinka in Tovariš.445 445 Izseljensko problematiko je predstavila tudi v drami Amerikanci (1908) in v esejističnem zapisu Slovenci v tujini (Naši zapiski 5 (1907), št. 1, str. 8.) V njih je izrazila spoznanje, da je odhod v tujino emancipacijsko dejanje, osvoboditev od spon, ki težijo človeka v domačem okolju. A hkrati v teh tekstih odkrivamo tudi misel, da je cena pridobitve novih izkušenj, materialnih dobrin in osebnostne rasti občutek izločenosti, izključenosti iz nekaterih procesov, ki so pomembni dejavniki pri oblikovanju človekove identitete. Zofka Kveder kot migrantka opozarja, da je za proces eliminacije kriva tudi prva domovina, ki se premalo zaveda, kaj pomeni to, da jo ljudje zapuščajo. A hkrati ne spregleda, da proces asimilacije v novo okolje zahteva, da izseljenec izbere novo identiteto, oblikovano z izključitvijo določenih dejavnikov, ki so bili vez s preteklostjo – velikokrat celo maternega jezika. Ta problem je tematizirala v črtici Domotožje. Njen protagonist je v tujini uspel, z domovino je že zdavnaj pretrgal vse stike, življenje v velikem mestu ga osrečuje. Svoj materni jezik je že skoraj pozabil in v njegovem srcu spomin na »ubogo, neslavno in daljno domovino« vedno bolj umira. Tudi ko ga na božični večer obidejo spomini na revno otroštvo, jih, zadovoljen, da se je povzpel nad nekdanjo bedo, prežene. A se mu le nekaj trenutkov kasneje spet vrnejo, sam spregovori po dolgem času v slovenščini in zazdi se mu, da je zaslišal slovenske besede. Domotožnih občutkov ne more pregnati niti ob božičnem vzdušju družinskega praznovanja. Ženi reče, da mora nujno v domovino in se tej odločnosti čudi celo sam, a domotožje ga je povsem prevzelo, zato ne more drugače, kot da odide. Pisateljica zaključi z mislijo, da se bo morda vrnil razočaran in zlovoljen, a iti je moral.

e) Zgodbe, ki se odvijajo v balkanskih vojnah.

Poseben tematski sklop tvorijo zgodbe iz balkanskih vojn, ki jih je pisateljica povzela po izkušnji svojega bolgarskega prijatelja Petka Coneva (srečamo ga že v zgodbah o študentskem življenju v Švici). Pisateljica prikaže krut vojni vsakdan na bojišču (Iskal je življenja, Žalostna pisma, Zmaga življenja, Doma), a tudi kako vojno doživljajo ženske in otroci v zaledju bitk (Vdova – Louis Adamič jo je prevedel v angleščino, Smrt malega Jovana). Vse zgodbe o balkanskih vojnah izražajo pacifistično spoznanje o nesmiselnosti vojne (Saj so bratje ...) in so zadnja tematsko zaokrožena kratkoprozna besedila v slovenščini.

Medtem ko je pisateljica prva kratka prozna besedila objavila v treh zbirkah, ki so izšle v kratkem časovnem razdobju (Misterij žene, 1900, Odsevi, 1902, Iz naših krajev, 1903, Iskre 1905), je ostala proza, ki jo je objavila po letu 1905 v slovenskem jeziku, nezbrana. V tem obdobju so izšla njena pripovedna besedila v knjižnih izdajah v češčini (Vesnicke Povídky, 1907, Povídky, 1910, Vlada a Marja, 1913) in v hrvaščini (Jednaest novela, 1913).

Iz zbranega gradiva, ki ga zaključuje tretja knjiga Zbranega dela, so razvidni pisateljičin umetniški razvoj in okoliščine, ki so vplivale na vsebino, obliko in izpovedno moč njenih besedil.

V obdobju med leti 1903–1914 je Zofka Kveder največ objavljala v reviji Domači prijatelj, ki jo je tudi sama urejala (Tucovič 2007). To revijo so kot darilo prejemali kupci prehrambenih izdelkov češkega tovarnarja Františka Vydre, zato se je pisateljica morala prilagoditi bralcem in bralkam, med katerimi so bili mnogi neizobraženi in konzervativni.

O jeziku v tej reviji je obširno pisal M. Jesenšek, ugotovil je, da je urednica izbrala

“slovenski zborni jezik, izhajajoč iz tradicije 19. stoletja in novooblikarstva, pa vendar se že spogledujoč s takrat modernim obdobjem knjižnega jezika, ki se je začelo s koncem 19. stoletja in nastopom Pleteršnika oziroma Levca, kasneje seveda Breznika” (Jesenšek 2008: 148). Navedeni jezikoslovec tudi opozarja, da o “o kakršnem koli jezikovnem odpadništvu, ki so ji ga nekateri v Sloveniji kasneje očitali, v Domačem prijatelju ne moremo govoriti” (2008: 149) in dodaja:

o tem nas prepričuje slovenskost Domačega prijatelja, za kar je skrbela Zofka Kveder, v katerem ni občutiti nobene zavestne jezikovne asimilacije – nasprotno, ves čas je v svojih mentorskih nasvetih odkrito poudarjala skrb za visoko jezikovno omiko slovenskega (umetnostnega) jezika, pri tem pa je prepoznavno tudi njeno zavračanje modnih jezikovnih sredstev, ki so bila v nasprotju s takratno normo in predpisom slovenskega jezika (Jesenšek 2008: 149). V črticah o svojih hčerkah, ki jih je objavljala v Domačem prijatelju, je Zofka kveder upoštevala normo in predpis slovenskega knjižnega jezika, zato v njenih besedilih ne zasledimo neposrednih besednih ali skladenjskih slovanizmov. Zavestno se je izogibala češkim ali hrvaškim jezikovnim prvinam, kar kaže, da na straneh Domačega prijatelja ni bila naklonjena »jugoslovenstvu« in jezikovnim zablodam novega ilirizma (151)

Pripovedna proza, ki jo je Zofka Kveder objavljala v Domačem prijatelju, se zato velikokrat odvija na podeželju ali v trškem okolju in ima poučen, včasih celo moralizirajoč podton. Inovativnejša je pisateljica v kratki prozi, ki jo je objavila v reviji Ljubljanski zvon. V teh besedilih si je lahko privoščila več umetniške svobode. V teh proznih prispevkih dogajalni prostori niso le vaško oziroma trško okolje, temveč tudi velemestno (Dogodek s potovanja). V njih je lahko opustila ljubezensko prigodne zaplete in v ospredje postavila vprašanje verske gorečnosti (Misijon), izseljevanja v Ameriko (Potovalci) ali moralni problem prešuštva v meščanskih krogih (Konec).

Najbolj vsebinsko raznolika je proza, ki jo je Zofka Kveder objavila v Slovanu, saj je v tej reviji lahko objavila romantično zgodbo Mara in njen sin Kajn, ki se dogaja v Slavoniji, pretresljivo zgodbo o nemem židovskem dečku (Miriam in Nafis), psihološko študijo Slikar Novak, a tudi socialno kritičen prikaz izkoriščanja proletariata (Tiskarna) in daljšo novelo o razočarani meščanski ženi (Nekaj navadnega), ki šele v zakonu spozna dvojno moralo razreda, ki mu pripada.

Do leta 1910 je pisateljica krajša besedila objavljala tudi v Slovenskem narodu. Največkrat gre za črtice, v katerih prikazuje neuresničena hrepenenja, bodisi ljubezenska (Šola), umetniška (Talent, Jesenska noč) bodisi po bolj polnem življenju (Pogovor, Megla). V njih tudi razgalja meščansko družbo, v kateri je denar edina vrednota (Dva brata, Konkurs).

V reviji Slovenska gospodinja je pisateljica objavila dve zgodbi: Letno popoldne in Sončno popoldne. V prvi je prikazala učiteljico glasbe, ki končno najde srečo v zakonu, v drugi pa trpljenje mlade ženske, ki ji umira mož.

Samo eno besedilo je objavila v socialdemokratskem Rdečem praporju (Mačeha) in njegovi prilogi Prvi majnik (Dogodek s potovanja). Obe besedili je pred tem že objavila drugje. V Slovenskem ilustrovanem koledarju pa je objavila zgodbo o drugi balkanski vojni Saj so bratje.

Za Zofko Kveder je značilen slogovni pluralizem. Joža Mahnič že v pisateljičinem knjižnem prvencu odkriva naturalistične vulgarizme, a tudi dekadenčno metaforiko v hiperbolično patetičnem slogu. V zgodnjih črticah Mahnič prepoznava pisateljičine stalnice: »V odkrivanju umazanij življenja je pisateljica naturalist, v sanjarjenju po sreči romantik« (Mahnič 1964: 310) Prepričan je, da je pisateljica boljša ustvarjalka kratke proze kot daljših zvrsti, in zaključi: »Njen slog je v pripovednih partijah vsakdanje realističen, v čustvenih cankarjansko mehak, v refleksivnih vznemirjeno patetičen, medtem ko je metaforika na splošno konvencionalna« (Mahnič 1964: 318). Anton Slodnjak je v njej videl predvsem simpatizerko naturalizma, v nekaterih delih je po njegovem sledila Cankarjevim stilističnim in kompozicijskim sredstvom oziroma novoromantičnim slogovnim postopkom (1968: 321–22). Marja Boršnik naturalističnih prvin ni poudarjala, saj se je po njenem prepričanju pisateljica tako naturalistične kot romantične metode naveličala in je nekoč razočarana vzkliknila: »Zdi se mi, da je še najbolj zanimivo to, kar človek sam doživi. Življenje je več kot takale epizoda, ki bi jih po sili radi našli«:

V tej izjavi je cela Zofka: vse mora iti skozi njeno osebno doživetje, da ji more postati predmet ustvarjanja; čeprav je to le droben vnani svet je prepojen z njo samo. S tem se je od naturalizma odmaknila, čeprav se do simbolizma »moderne« ni nikdar povzpela, marveč je ostala bolj ali manj romantična glasnica zmernega realizma (Boršnik 1962: 324).

Že za Misterij žene tako ugotavlja, da slog ni več zgolj naturalističen, marveč kaže z rahlim posegom v ženino duševnost zapletenost in s tenkim, kratkim, dramatičnim orisovanjem krutih usod že prehod v »moderno«, predvsem pa je premagala odvisnost od tradicionalnega domačega pripovedništva (Boršnik 1962: 246). Slogovni pluralizem v Misteriju žene je opazil tudi Franc Zadravec.446 446 »Stil sega od poetičnih odtenkov do naturalističnega detajla. Kvedrova je uporabljala poleg idealne tudi vulgarno besedo, poleg čustvenega zanosa tudi dekadenčno metaforiko« (Zadravec 1970: 315). Ko je analiziral »realistično novelo«, kakor je označil besedilo Vaški roman, pa je ugotovil:

V noveli utripa dvojno življenje, romantične sanje in hrepenenje po lepoti ter naturalistično risano okolje, ki to trpko idilo surovo razreže. Ta romantično naturalistična dvojnost je poslej spremljala skoro vso Zofkino literaturo. Nadalje živi v tem tekstu poleg čutnega telesnega prizora tudi poetična pokrajinska impresija, poleg ostro začrtanega snovnega detajla nežni pokrajinsko barvni akvarel. Tudi ti dve stilni potezi sta poslej spremljali njeno prozo (Zadravec 1970: 314).

Zadravec je svoj pregled pisateljičine ustvarjalnosti zaključil s trditvijo, da je novele pisala realistično, in pohvalil »kratek, jedrnat in naraven ljudski dialog«, dobro karekterizacijo in poznavanje okolja, ki določa posameznikovo usodo (Zadravec 1970: 316).

Tudi Gregor Kocijan je ob nekaterih kratkih pripovedih opozoril, da pripadajo realistično-naturalističnemu modelu, a poudaril, da gre tudi za oddaljitve v smeri izpovedne racionalne in z argumenti podkrepljene meditacije (Dan vernih duš, Sreče), ki z retoričnimi sredstvi izraža protest, prošnjo, željo, zahtevo in obsodbo (Kocijan 1996: 61). Pisateljičin naturalistični slog ne izvira iz njega navdušenja nad stilsko formacijo ali modelom, temveč se je izoblikoval iz pisateljičine ogorčenosti in prizadetosti zaradi krivic, ki so jih doživljale ona in njene sodobnice zaradi svojega spola, a tudi pripadniki in pripadnice delavskega razreda.

Kocijan se je tudi, kakor že pred njem Slodnjak in Zadravec,447 447 »Tudi Kvedrova je bila posebno v mladosti mnogo bližje Cankarju in moderni kakor naturalizmu Govekarjevega kova. Kljub temu razodevajo njena dela mnogo več naturalističnih spodbud in prvin kakor novoromantičnih in simbolističnih. To pa je bila posledica njene slovstvene izobrazbe ter družbenopolitične zavesti – bila je odločna bojevnica za ženske pravice. A tudi njenemu nemirnemu temparamentu in naglemu, bolj površnemu kakor v globine prodirajočemu ustvarjalnemu načinu je bolj ustrezalo kopičenje življenjskih podatkov kot pa simbolistično iskanje višjega smisla za videzom dogodkov. Kljub temu tudi ona ni mogla vedno kljubovati privlačnosti Cankarjevih stilističnih in kompozicijskih sredstev« (Slodnjak 1968: 322). Zadravec je za novelo V oblasti teme ugotovil, da je pokrajina (zapuščena, žalostna, napolnjena z rumeno svetlobo) prikazana podobno kot v Cankarjevih pesimističnih novelah (Zadravec 1970: 314). dotaknil razmerja Zofke Kveder do Cankarja. O črtici Ironija je zapisal, da je šla »po stopinjah Ivana Cankarja in njegove družbene satire. Ker pa v tistem času še ne bi mogli govoriti o njegovem neposrednem vplivu, gre očitno za koincidenčni pojav« (Kocijan 1996: 44). Bližina osrednjemu prozaistu slovenske moderne se mu v prvih besedilih, objavljenih leta 1898 v Ljubljanskem zvonu, razkriva predvsem v teženju k cankarjanski kratkosti in pripovedni konciznosti (Kocijan 1996: 44).

Zaradi razgledanosti Zofke Kveder po evropski književnosti fin de siècla in začetka 20. stoletja se zdijo primerjave s Cankarjem omejujoče, saj se je tudi sama lahko zgledovala pri evropskih literatih in literatkah, ki so navdihovali osrednjega slovenskega predstavnika moderne, zato njeno delo ni le odmev njegovega.

RECEPCIJA

Na besedila, ki so bila objavljena samo v periodičnem tisku, najdemo le malo odzivov sodobnikov. Vendar pri tem ne smemo spregledati, da je pisateljica številna besedila objavila v več jezikih in si lahko tudi preko teh objav ustvarimo sliko o njenem sprejemu. Recepcija del Zofke Kveder v češkem, hrvaškem in drugih literarnih okoljih zahteva samostojno študijo, na tem mestu izpostavljamo le dva zapisa, ki pričata o njeni mednarodni prepoznavnosti in uspešnosti.

A. Bonkin, bolgarski prevajalec pripovedi Spominjajte se, ki je izšla v eni “ od najprestižnejših literarnih revij v Sofiji Българска сбирка” (Dimitrova 2012: 180), je ob objavi prevoda avtorico predstavil kot “danes zagotovo edino Slovenko […], ki stoji ob rami najslavnejših pisateljev slovanskega Juga” (ibid.).

V češki antologiji 1000 nejkrásnějších novell 1000 světových spisovatelů (1914–1915), ki je izšla v eni izmed najbolj uglednih čeških založb tistega časa (Vilímek), pa je bila pisateljica tako predstavljena:

“Zofka Kveder-Jelovšek, ki piše češko in hrvaško, je dolgo živela v Pragi in se živo povezala z našim literarnim svetom. K našemu glavnemu mestu je prirastla z iskreno ljubeznijo, prav tako k našim ljudem, iz njihove sredine si je rada izbirala svoje realistične snovi. V družbi slovenskih pisateljev, ki so začeli ustvarjati v devetdesetih letih in med katerimi so se posebej odlikovali Ksaver Meško, Ivan Cankar, Fr. S. Finžgar, Fran Zbašnik, Ivo Šorli in Josip Kostanjevec, zavzema prav Zofka Kvedrova zelo častno mesto zlasti zaradi temperamentno podanih in naprednih idej. Kot zelo bojevita, ženske moderne tokove zasledujoča, feministka je začela konec devetdesetih let razreševati sodobna emancipacijska vprašanja in njena prozna dela so vzbudila veliko zanimanja (Misterij žene, Ljubezen, Odsevi). Pozneje je prešla k objektivnemu prikazovanju življenja. V kratkih ter daljših zgodbah, pogosto subtilno prepletenih z modnimi dekadentnimi tokovi, je osebe, ki so resnicoljubne in zdravih psiholoških pogledov, rahlo idealizirala. Kasnejša dela so povsem realistična in v to skupino bi lahko uvrstili predvsem Iskre in Iz naših krajev. Zofka Kveder je še danes častna gostja naše Prage in ljube ji Češke, kjer je za dolgo časa našla drugi dom, in ta se kar pogosto pojavlja v njeni ustvarjalnosti.” (Sekanina 1915:3)

Celovite oznake njene pripovedne proze ni prispeval noben sodobnik, prve resnejše oznake lahko zasledimo šele v literarnozgodovinskih pregledih. Anton Slodnjak (1968) je v njej videl predvsem simpatizerko naturalizma, v nekaterih delih je po njegovem sledila Cankarjevim stilističnim in kompozicijskim sredstvom. Za kratko prozo je zapisal, da je v njej pisala predvsem o „poniževalnem in obupnem življenju žena v zakonih, sklenjenih brez ljubezni. Nato je objavljala daljše in krajše tekste s podobno tematiko v sorodnem naturalistično-novoromantičnem slogu“ (Slodnjak 1968, 321–322).

Joža Mahnič je v svojem prispevku o Zofki Kveder (1964) najprej izpostavil knjižne zbirke in omenil pripoved Kajn, ki jo je ocenil kot „oblikovno zgledno romantično strastno novelo iz slavonskih gozdov“ (313) in poudaril zanimiv prikaz socialnih sprememb, saj pisateljica prikaže izkoriščanje slavonskih gozdov, ki ga prinese gozdna mehanizacija.

V zaključku svojega pregleda avtoričinega opusa se je Mahnič ozrl tudi po nezbrani prozi in se dotaknil nekaterih besedil, ki so objavljena tudi v pričujoči izdaji. Pohvalil je novelo Slikar Novak, ki se mu je razkrivala kot „novela s cankarjanskim motivom duševnega nasprotja med voljo in močjo, ki vsebuje tudi čudovite impresije iz stare Prage“ (313) in opozoril še na pisateljičino ljubezen do otrok, ki jo je ubesedila v noveli Dogodek s potovanja in v zgodbah o hčerkah:

„Življenje svoje družine pisateljica prikazuje v nazorno podanem, ali, še pogosteje, lirsko občutenem okolju zagrebških ulic in svežega podeželja. Iz črtic veje topla ljubezen do lastnih otrok, a tudi do trpečega sočloveka v velikem mestu. Nekatere so preveč osebne in malenkostne, gostobesedne in razvlečene, ponekod je preobčutna tudi vzgojno poučna težnja. Med dobre spadajo Črtici, Epizodice, Vladoša na kmetih, Večerni izprehodi, Čeveljčki (tisti v knjigi 1927), Naša Mitka, veter in sneg, ‚Punčka‘ in Pismo o mali Mirici“ (313–314).

Mahnič je bil prepričan, da je pisateljica boljša ustvarjalka kratke proze kot daljših zvrsti in zaključil: „Njen slog je v pripovednih partijah vsakdanje realističen, v čustvenih cankarjansko mehak, v refleksivnih vznemirjeno patetičen, medtem ko je metaforika na splošno konvencionalna“ (318).

Najbolj natančen pregled kratkoprozne ustvarjalnosti Zofke Kveder je podal Gregor Kocijan v literarnozgodovinski študiji Kratka pripovedna proza v obdobju moderne (1996). Pozornost je posvetil posameznim revialnim objavam in svoja spoznanja strnil v oceno njenih pripovedi v Domačem prijatelju:

„Nagnjenje k deepizaciji in cankarjanski inovaciji je v Domačem prijatelju komaj zaznavno (npr. Okna so bila temna). Psihološko poglobljeno, toda tradicionalno je obravnavala izseljensko vprašanje (Tinka). Obliko dialoga je posvetila zlasti družinskim stiskam in človekovi obsojenosti na strpno prenašanje obveznosti, ki jih je človek sprejel s poroko (Pogovor). Bolj reportažno je obdelovala napore, nevarnosti in nesreče v rudniških rovih, zlasti ameriških, ki so polni ‚naših grobov ‘(Tovariš). Seveda pa ni pozabila na svojo družino in otroške radosti ter vzgojo (Pismo o mali Mirici). V vsem tem pisanju Zofke Kvedrove je več rutine, kot prizadevanja za novim, drugačnim, še neznanim. Del vzrokov za to je treba pripisati konceptu revije, del pa utrujenosti od uredniške tlake in pisanja, ki je moralo ‚mašiti luknje‘ v Domačem prijatelju“ (Kocijan 1996, 162).

Novejše raziskave (Borovnik 1996, 2007, Mihurko Poniž 2003, Sablić Tomić 2007, Honzak Jahič, Jensterle Doležal 2008, Birk 2012) in odzivi ob izdaji prvih dveh knjig Zbranega dela Zofke Kveder448 448 Vladka Tucovič, Zofka Kveder: Zbrano delo, 1. knjiga (uredila in opombe napisala Katja Mihurko Poniž), Dve domovini: Razprave o izseljenstvu = Two Homelands: Migration 27/4 (2006). 227–30. pisateljičino kratko prozo umeščajo v literarni kontekst srednjeevropske moderne in poudarjajo, da njena literarna besedila razkrivajo samosvojo, drzno in svetovljansko pripovednico, ki ni ustvarjala v nikogaršnji senci in ni bila nikogaršnja sopotnica, temveč je umetniško prepričljivo in inovativno upovedovala aktualne teme in probleme svoje dobe.449 449 Podobno trdi Ljudmila Malinova Dimitrova za njeno dramatiko. Avtorica se ji razkriva kot najizvirnejša in drzna predstavnica slovenskega modernizma (Dimitrova 2012: 176).

ZASNOVA IN NAČELA KRITIČNE IZDAJE

Pisateljičina rokopisna literarna zapuščina z redkimi izjemami ni ohranjena.

Iz korespondence o kratki zgodbi Eva s Franom Zbašnikom, urednikom Ljubljanskega zvona, je razvidno, kako težko je pisateljica dobila nazaj rokopise, zato ni presenetljivo, da se niso ohranili, prav tako ni več korekturnih odtisov.

Samo eno od objavljenih besedil v tretji knjigi (pripoved Saj so bratje ...) se je ohranilo tudi v rokopisni različic. Urednik ali lektor je med drugim popravil kazalni zaimek oni v tisti, kteri v kateri, na nekaterih mestih nepravilno rabo predloga, besedo vojska je nadomestil z vojno, nekaj popravkov je tudi slogovnih (gl. tudi opombo 426). Slovenske objave smo zato rekonstruirali s pomočjo bibliografij, ki jih je sestavil Gregor Kocijan (Slovenska kratka pripovedna proza 18921918 in Slovenska kratka pripovedna proza 19191941) in listkovnega kataloga, ki je shranjen v pisateljičini zapuščini v Rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani. Del zapuščine sta že takoj po pisateljičini smrti prevzela Fran in Minka Govekar in je danes del že navedene zapuščine. Precej gradiva je predala pisateljičina hčerka Mira Škrinjarič Erni Muser in je danes shranjeno prav tako shranjeno v njeni zapuščini v Rokopisnem oddelku NUK.

V tretji knjigi Zbranega dela smo zbrali besedila, kakor so bila prvič objavljena v slovenskih revijah oziroma časopisih. V opombah so navedene tudi poznejše slovenske in tujejezične objave ter podatek, ali je bilo pisateljičino delo popravljeno. Ker razpolagamo le z že objavljenimi besedili, je težko ugotoviti, kakšen je bil pisateljičin izvirnik in kako daleč segajo uredniški popravki. Še najbolj je to razvidno iz besedil, ki jih je pisateljica objavila v Domačem prijatelju, saj ga je sama urejala. Kasnejše izdaje se od prvih, revijalno objavljenih, razlikujejo. Največ besedil je bilo ponovno objavljenih v Izbranem delu Zofke Kveder (1938–1940), ki sta ga uredili Marja Boršnik in Eleonora Kernc. V prvi knjigi sta tako opisali uredniške posege: „Kljub težnji, da se pri prevodih in izvirnikih čim bolj ohrani Zofkin izraz, so bile potrebne nekatere spremembe teksta. Predvsem ga je bilo potrebno prilagoditi današnjemu pravopisu in očistiti vseh slovniških napak, nedoslednosti in neutemeljenih tujk. Dvojne oblike, ki jih pravopis dopušča, so ostale, toda le, kolikor ne motijo Zofkinega sloga. Neobičajno izražanje je ohranjeno le, če je to pisateljičina posebnost, ne pa če je nepravilno ali splošno zastarelo. Drugače je slog rahlo izboljšan edinole tedaj, če izvira nelepo izražanje (n.pr. ponavljanje iste besede v istem stavku, neutemeljena gostobesednost) iz očividne površnosti.“ (Boršnik 1938, 6)

Ponoven izbor del Zofke Kveder je izšel šele leta 1970 v uredništvu Erne Muser v zbirki Kondor. Tudi ona je besedila prilagodila tedaj aktualnemu pravopisu in popravila nekatere besedne in stavčne nerodnosti. Precej je Erna Muser posegala tudi v besedila o pisateljičinih hčerkah (prvič so bila v slovenščini knjižno objavljena leta 1928) v izdajah Veliki in mali ljudje (1960) ter Vladka, Mitka, Mirica (1978). Spreminjala je besedišče (znana gospodična v znanka), nadomeščala tujke in germanizme s slovenskimi besedami (aleja z drevored, dakselj z jazbečar, knedlji s cmoki), izpuščala tisto, kar je menila, da slovenskimi bralci, predvsem otroci, ne bi razumeli (Vaclavske namesti, trgovina Druker v Zagrebu …) in prevedla v slovenščino vse hrvaške in češke stavke, ki sta jih izgovarjali v izvirniku pisateljičini hčerki Vladoša in Maša.

Obe predstavljeni uredniški praksi pomenita popravljanje besedila z namenom, da bi bil razumljiv čim večjemu krogu bralcev in bralk. Marja Boršnik in Eleonora Kernc sta želeli pisateljico prikazati v najlepši (četudi ne najbolj njenemu resničnemu ustvarjanju zvesti) podobi, v slovenskem prevodu novele Na kliniki (Auf der Klinik,1906) sta celo izpustili zadnji odstavek, v katerem protagonistka vrže skozi okno svojega komaj rojenega otroka (IDZK, 6. knjiga). Popravke Erne Muser je delno pogojevalo dejstvo, da so bile črtice o hčerkah namenjene predvsem otrokom, delno pa je šlo za diktat režima, ki ni bil naklonjen rabi nekaterih besed.

V tretji knjigi Zbranega dela smo v nasprotju z zgoraj opisanimi posegi v besedila skušali čim bolj ohraniti vse bogastvo izvirnikov in popraviti le tisto, kar bi danes otežilo bralnost besedil. V prvih objavah je nekaj slovničnih in pravopisnih napak, saj je pisateljičin ustvarjalni proces v veliki meri narekovalo dejstvo, da je s pisanjem preživljala sebe in svoje tri hčerke, zato je največkrat besedilo napisala v enovitem procesu, za popravke si ni mogla vzeti časa, kar se včasih odraža celo v tem, da je sredi besedila spremenila ime osebe. Naše ugotovitve potrjujo pisateljičine besede, saj je o svojem ustvarjalnem procesu v zgodbi Čeveljčki (1909) zapisala:

„Pišem in nikoli nisem zadovoljna. Pišem in zdi se mi, kakor da bi metala vse v globoko brezno. Vse izgine, brez uspeha, brez sledu. Pišem, ker moram. Večkrat potrebujem denarja in pišem, ali brez volje. Čas hiti in jaz ne napišem ničesar, kar želim napisati. Ono najlepše mi propada. Čakam, da mi pride praznik, mir. Včasih si želim k morju ali v gozdove, v gore, v samoto. Sanjam, da sedim pri oknu v tihi hiši. Daleč naokoli ni nikogar, čisto sama sem ves dan. In pišem. Včasih pustim pisanje in gledam skozi okno. Daleč se vidi na vse strani. Na morje vidim in na gozdove. Zunaj je vihar, bliska se, oblaki se pode po nebu. Zunaj je morda jesen, vsa pisana in otožna v svoji lepoti. Zunaj je morda letno popoldne, nebo je modro in visoko in sonce zlati vse hribe in doline. Tiho gledam vse to in vse, kar se je kdaj lepega zganilo v moji duši, pride in oživi, nagnem se nad papir in pišem ... Tako bi rada pisala in napisala bi stvari, ki bi bile lepe meni in drugim. A zdaj? Zdaj sedem k oknu, moj visavis je dolgočasen hotel. Cel dan je spodaj na ulici hrup, šum, drdranje vozov in tramvajov, cinkanje biciklistov in tuljenje avtomobilov. V sobi razgrajata otroka in vsak hip se odpirajo vrata.“ (Kveder 1909: 30)

Kljub upoštevanju vseh dejavnikov, ki so pisateljičin ustvarjalni proces velikokrat otežili, smo v besedilih sledili pisateljičinemu izvirniku in zasnovi zbirke Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev kot znanstvenokritične izdaje, ki želi pisatelja oziroma pisateljico predstaviti čimbolj neposredno in vse popravke beleži v razdelku kritični prepis in jih označi v elektronski izdaji.

Pisateljičin lasten odnos do uredniških popravkov je moč razbrati iz njenega pisma dr. Joži Glonarju, ki je leta 1924 v Ženskem svetu objavil pisma Pavline Pajk Josipu Cimpermanu brez popravkov. Zofka Kveder mu je takrat napisala:

„Videli ste Pavlinino strašno ortografijo in z naslado ste jo vrgli v javnost. Namesto da bi bili očistili lepa Pavlinina pisma peg, jih še ovekovečujete spačene in smešno pokvečene.

Nikjer se tako ne dela. Ne na Nemškem, ne na Francoskem, ne na Ruskem, ne na Češkem. Povsod se pisma starih pisateljev za široko publiko slovniško in ortografsko popravijo. Že iz spoštovanja. Le za filologe in iz raritete se včasih tiska kakšno pismo v originalnem tekstu. Dajte najlepšo Župančičevo pesem kakemu jecljavcu, da jo recitira, in vsa njena lepota vam bo žalostno karikirana, sesmešena v parodijo. Tako se mi zdijo ta Pavlinina pisma, kakor ste jih dali natisniti Vi. Človek čita, v duši se zgane nekaj lepega, v srcu zazveni otožna melodija – a spotaknete se nad strašnimi slovniškimi spakami, da vas spreleti, kakor da je nekdo grdo zacvilil. – Čemu to? Jaz, ki sem tudi pisateljica in ki sem napisala na tisoče pisem, se kar stresem, če si pomislim, da bo kdo čez dvajset ali petdeset let objavljal ta moja pisma z vsemi slučajnimi, slovniškimi in ortografičnimi napakami, v jeziku, ki bo takrat že staromoden, antikvaren in smešen. Vem, da ga pridem iz groba strašit, kdor mi bo to storil. Naj jih lepo popravi in opili! In če morajo imeti tudi filologi svoj poseben užitek, naj tiskajo eno ali dvoje pisem v kakem svojem strokovnem časopisu v ime božje.“ (Kveder 1924, 111 – 114)

Čeprav se pisateljičine besede nanašajo na pisma, bi jih lahko morda prenesli tudi na njen literarni opus, vendar ne v znanstvenokritični izdaji. V besedilih smo zato popravili tiskarske napake in na nekaterih mestih tudi pravopisne in slovnične, a te posegi so redki, saj smo ves čas sledili misli, da naj bralec ali bralka doživita pisateljičina besedila v čimbolj izvirni obliki. Zato so ohranjeni, četudi bi pisateljica morda želela drugače, tudi arhaizmi. Seveda besedil nismo slogovno opilili, saj bi bil to preveč samosvoj poseg v njen ustvarjalni opus.

KRITIČNI PREPIS

Pri uredniških posegih v besedilo smo sledili načelom kritičnega prepisa, ki jih je za dobo slovenske moderne oblikoval Stane Suhadolnik v prvi knjigi Zbranega dela Ivana Cankarja.

Spremembe so naslednje:

soglasnik l: solnce v sonce;

skupina lj: angelj v angel;

skupina nj: ljubeznjivo v ljubeznivo;

samoglasniški r: rujav v rjav; zarudela v zardela;, zajutrk v zajtrk;;

polglasnik: popolen v popoln;.

mehčanje: druzega v drugega;

zapiranje zeva: angelj v angel, idejal v ideal;

obrazilo rodilnika množine: obrvij v obrvi;

predpona v/u: vrediti v urediti;

predpona iz: izpremeniti v spremeniti;

zveze s predlogom s: seboj v s seboj;

fonetično obarvani zapisi besed, ki jih knjižna norma ni nikoli priznala: britkost v bridkost;

fonetični zapisi tujk: automat v avtomat;

etimologizirani zapisi, ki jih danes ne uporabljamo več: čuvstvo v čustvo, črez v čez, grajščak v graščak, stariši v starši;

pisava skupaj/narazen prav za prav v pravzaprav, pred se v predse; med tem v medtem

nepravilna raba sklonov: Včasih ji kako stvar ne morem razložiti v Včasih ji kake stvari ne morem razložiti;

nepravilna raba predlogov: iz juga v z juga;

predlog ž v z: ž njo v z njo.

Raba ločil ustreza današnji pravopisni normi.

Zaradi približanja sodobnemu jeziku in bralnosti besedila smo spremenili tudi:

  1. rabo ženske dvojinske glagolske oblike (sve v sva). Ta oblika se pojavlja le v besedilih v Domačem prijatelju, medtem ko je v objavah v drugih revijah in časopisih ne srečamo, kar pomeni, da je bila že za pisateljičine sodobnike nenavadna in so jo uredniki popravljali;
  2. starinske oblike osebnih zaimkov: jej v ji;
  3. neobičajno sklanjanje nekaterih samostalnikov: severja v severa;
  4. nepravilno rabo zaimka en v funkciji nedoločnega člena neki.

Ohranili smo zapis besed, ki izpričujejo duha časa, v katerem so dela nastala: kovčeg, trenotek, šator, ženij (čeprav v pisateljičinih delih najdemo tudi zapis genij) idr.. Prav tako je ostala nespremenjena raba predloga raz (raz duše), slovnično nepravilne besedne zveze (trepetati veselja, danes: trepetati od veselja, spominjati se na, danes: spominjati se nečesa, premišljati svoje življenje, danes: premišljevati o svojem življenju).

Popravljene so tudi tiskarske napake, ki so v predlogi.

Viri:

Kveder, Zofka, 1924: Pismo gospodu dr. Glonarju. Ženski svet, 1/5, 111–114.

Literatura:

Matjaž BIRK 2012: Zofka Kveder-Jelovšek im Zagreber deutschsprachigen journalistischen und literarischen Feld. Einstieg und Übernahme der Redaktion der Frauenzeitung = Zofka Kveder-Jelovšek in nemško žurnalistično in literarno polje v Zagrebu. Vstop in prevzem redakcije časopisa Frauenzeitung. V: Vida Jesenšek, Alja Lipavic Oštir, Melanija Larisa Fabčič (ur.): . Maribor: Filozofska fakulteta. 339–53.

Silvija Borovnik 1996: Pišejo ženske drugače?: [O Slovenkah kot pisateljicah in literarnih likih]. Ljubljana: Mihelač.

Silvija Borovnik 2007: Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder. Jezik in slovstvo 52/5. 53–62.

Marja Boršnik 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.

Ljudmila Malinova Dimitrova 2012: Zofka Kveder in Petko Todorov – srečanje in razhajanje slovenskega in bolgarskega modernizma v dramatiki.

V: Mateja Pezdirc Bartol (ur.): Slovenska dramatika. Znanstvena založba Filozofske fakultete: Ljubljana, 175-180.

Zdravko DUŠA 1995: The Veiled Landscape. Slovenian Women Writing. Ljubljana: Slovenian Office for Women's Policy : "City of Women" Festival, 49–53.

Jasna Honzak Jahič in Alenka Jensterle Doležalovà 2008 (ur.): Zofka Kvedrová (1878–1926): Recepce její tvorby ve 21. století. Praha: Národní knihovna ČR, Slovanská knihovna.

Marko Jesenšek 2008: Materni jezik, jezik okolja in tuji jeziki v avtobiografskih črticah Zofke Kveder. Jezik in slovstvo 53/3–4 (2008), 145–56.

Gregor Kocijan 1996: Kratka pripovedna proza v obdobju moderne. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Gregor Kocijan 1999: Slovenska kratka pripovedna proza : 1919-1941. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Zofka KVEDER 2010: Zbrano delo, 2. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Joža MAHNIČ 1964: Zgodovina slovenskega slovstva, 4: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica.

, Katja Mihurko Poniž 2003: Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljubljana: Delta.

Katja Mihurko Poniž 2010: Začetki ženskega avtobiografskega diskurza na Slovenskem. Avtobiografski diskurz: Teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. V: Alenka Koron in Andrej Leben (ur.). Ljubljana: ZRC SAZU, 2011. 247–59.

Eva Miklavčičová 1998. Pražské období spisovatelky Zofky Kvedrové. Diplomska naloga. Praga, Filozofska fakulteta.

Božena OROŽEN 1983: Starši in otroci v spisih Zofke Kveder. Jezik in slovstvo 28/7–8, 3–6.

Helena Sablić Tomić 2007: Izazov korespondencije Zofke Kveder, Dani Hvarskoga kazališta. Građa i rasprave o hrvatskoj književnosti i kazalištu‌, 2007, 33/1, 420–431.

Anton SLODNJAK 1968: Zgodovina slovenskega slovstva, 2. del. Celovec: Drava.

Vladka TUCOVIČ 2007: Domači prijatelj Zofke Kveder. Jezik in slovstvo 52/5. 63–72.

František Sekanina (ur.) 1915: 1000 nejkrásnějších novell : 1000 světových spisovatelů‌

Praga : Vilímek.

Þ