Kritični odmevi

Ker je Truhlarjeva zbirka izšla pri založbi Slovenska kulturna akcija in ker je bila knjiga v domovini prepovedana, so bili kritični odmevi omejeni zgolj na zdomske publikacije in zamejski tisk. Prvi je o zbirki pisal Alojzij Geržinič v buenosaireškem Glasu SKA (15. 1. 1959):

To je velika religiozna lirika. Prišlo je, izpolnilo se je in prav zato nas je presenetilo. Od kod ta zrelost, mir, poduhovljenost?

Usoda lirike je v rokah štiridesetletnikov (vsaj pod 30 ne gre, mislim, nobeden od teh, ki jih naštejem). Kos in Vodeb se sprijemata z ugankami bivanja. Iz obeh se lomijo do skrajnosti skoncentrirani drobci dogajanj. Kos uživa in trpi ob paradoksih, Vodeb lovi čudeže v človeku in stvarstvu. Naša tradicionalna mehkoba poje v Beličiču in Vipotniku; prvi oživlja izgubljeno ali poteptano lepoto, drugi se kljub drugačnemu prizadevanju skriva vanjo, da si tako ohrani stalnost v gibanju časa. Papež meditira o tem, kar se skriva za čutnimi vtisi, in gradi panoramo globlje stvarnosti.

Truhlarja vodi kontemplacija. Nova zemlja je sestavni del Novega sveta. V Duhu je polnost in celotnost in svetloba in skladnost in mir. Pesnik se je orientiral po Biti – »vse, kar je, je v Bogu življenje«, kot sam citira sv. Tomaža –; vsaj v navdihnjenih trenutkih je v njem ljubezen, »ki jo preveva žlahtna polnota Boga« (Velemesto). V čisti luči Novega Neba ima kozmos drug pomen in lepoto, kot jo čara njegova lupina – čaša opojnosti za poete, ki jim je pogled vklenjen vanjo. Čas in prostor sta zajeta v pesnikovo bit (Davnina v tebi) prav tako kot brezčasje in brezprostorje: ko se duša odpre v molitvi, se »v svetu Boga« usloči Nova Mavrica nad vse.

Pesnik čuti, da ga obiskuje ljubezen, »ki predano … nosi v sebi vesolje« (Vstajenje vesolja). Njegove zrele oči so zdaj vajene z enim pogledom premeriti vse tri kroge: zunanji, notranji in Novi svet. Ni čudo tedaj, če se na isto lestvico uvrščajo »rahlordeča prozornost« Kristusovih ran, »bela svetlina« človeških zmag, »zelena noč« pa »rumenina trobentic« ali »sive, žganordeče, žolte ploskve brega«. To je jezik mistike, višji od spoznanja, da je vse minljivo le prispodoba.

Ob Truhlarjevi poeziji pride človeku v misel Bergsonov očitek intelektualizmu (in klasicizmu), da namreč lomi, deli gibko in nedeljeno kontinuiteto trajanja, jo stlači v kalup racionalnosti in jo tako priliči prostoru.

V buenosaireškem tedniku Svobodna Slovenija (19. 3. 1959) je o izidu zbirke poročal Slavko Srebrnič (ps. Štefan Tonkli):

Kot svoje 30. izdanje nam Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu poklanja dvajset liričnih pesmi K. V. Truhlarja. Ovitek, ki se mi zdi že nekak uvod v pesmi – na pepelnem dnu med ravnimi temeljnimi pasovi temno rdeč napis, je izdelal France Papež. Knjiga ima naslov: Nova zemlja – to ni zemlja strasti in krvi, upanje in razsulo, to je knjiga ubranosti in harmonije, ni zemlja viharja in prevrata, v božji biti je zasidrana, iz nje raste, v njej ima svoj obstoj in pomen. Pesmi so pisane v prostem ritmu, misel si išče obliko. Da bi zunanji okvir ne motil ubranosti, so strani brez številk in kazalo je le seznam naslovov. Napačno bi bilo misliti, da nam te pesmi približa že bežen pogled nanje, treba jih je brati počasi in preudarno, potem se nam dotaknejo duše in sledimo pesniku na njegovi poti, ko dviga stvari vedno višje v metafizični svet in najde v tem novo harmonijo stvari – novo zemljo. Te vrstice naj bodo le majhna osvetlitev zbirke.

V prvi pesmi je pesnikovo srce še čakajoče – vendar se ubira za novi metafizični odnos do stvari. V Poletju ob morju že pravi:

Tako zadobiva novo metafizično razmerje do stvari, ki jih v tretji pesmi Prostorje je težko že dvigne do življenja v Bogu, ko najde stvari v božji biti kakor v večni kali. V pesmih Ko se mi razodevaš, Vstajenje vesolja, In prenovil boš obličje zemlje se pesnik vedno tesneje in globlje približuje stvarem v metafizičnem razmerju, kar lepo izraža z verzi:

Ko odtujene podobe starega sveta, ki ga je nekoč oklepal:

Ker je Duh tisti, ki vzdržuje ravnovesje med njim in stvarstvom in pesnik začuti, da

Zato pravi kakor v molitvi:

Pesnik je našel svoj odnos do stvari in Boga, a v Vodnjaku na mestnem trgu čuti:

Vendar ostane on predan svojemu novemu spoznanju in razmerju:

Staro drevo pred zimo nam pokaže pesnika v metafizičnem svetu, kjer ni več strasti, živa toplota čistega sonca je zanj kot čudovita devica Abisag. Velemesto (gotovo Rim, saj pesnik tam živi) je bilo Petru Babilon, ko je pisal kristjanom v Malo Azijo, pesnik ga gleda poduhovljeno:

Prav po šolsko jasno je podan metafizični odnos stvari v Pogovoru z mrtvim prijateljem (A. Ušeničnikom). Božja bit jih zajema. Harmonija stvari vzdržuje Duha. Kjer ga ni, tam je

Iz urejenosti sveta izvira tudi slast sožitja, čigar podoba je pelikan. V lepi pesmi Davnina v tebi se dvigne pesnik preko osebnih bojev in uporov in skozi temno in svetlo dediščino očetov v molitvi do Boga in tedaj v svetu Boga:

Višek poveličanega sveta sta seveda Jezus po vstajenju in Assumpta. Jezusu po vstajenju je telo stvar,

S tem Jezusom stoji pesnik in njemu je stari svet

V Assumpti gre pesnik dalje. Kakor je Assumpta

tako je tudi on:

On je doživel v svojem od stvari in večnosti nov svet, novo zemljo kakor Assumpta. A zanj velja kot zanjo v zadnjih verzih:

Knjiga bo všeč vsem, ko si jo duhovno prisvojijo.

Opomba: Tiskovno napako sem našel le eno: 4. predzadnji verz v pesmi Pelikan: dihem mesto tihem. In za isto pesem velja, da bi iz slovničnih, fonetičnih in estetičnih razlogov zadnji verz moral biti: krvavi pelikan.

Rafko Vodeb je v Glasu SKA (31. 3. 1959) posredoval iz belgijskega Louvaina svoj komentar k Truhlarjevi zbirki pod naslovom Duhovnik, jezuit, profesor, pesnik:

Avguštin ima prav: tudi jaz si nič ne želim nazaj v nebogljenost in jecavost mladih let. Le za navdušenji in odkritji mi je včasih žal. Kakšen čudež, ko je brat poleti prinesel domov še sveže Gradnikove »Večne studence«! Zdaj so taka odkritja vedno bolj redka. »Večni studenci« res ne rastejo na vsaki veji, a pravi vzrok je vendarle v meni: »Zdaj so moje oči zrele,« bi rekel Truhlar; niso več tako preproste, srce je bolj zahtevno, pamet je bolj previdna. A ko sem se oni večer zbit vrnil domov in me je iz kupa pošte pozdravila »Nova zemlja«, me je spet prevzelo tisto svečano občutje, da sem ko za obred zagrnil okno, pospravil mizo in približal luč. Bil sem srečen.

Ekspresionizem je proti površinski čutnosti impresionizma poudaril ustvarjalno silo domišljije, kraljestvo duha proti kraljestvu stroja; v ospredje je postavil človeka in njegova temeljna vprašanja, posebno po strahotah prve svetovne vojne. Nam je dal najmočnejšo – če ne prvo – religiozno liriko in je močno vplival na vse kulturno življenje med obema vojnama.

Truhlar je začel pisati pred kakimi petindvajsetimi leti, ko je izšla Kocbekova »Zemlja«. Ko je po dvajsetih letih spet prijel za pero, ni zatajil svojega rodu in svoje mladosti, le da je sedaj sad, kar je bilo prej cvet: mnogi so utihnili, Anton Vodnik se ponavlja do omlednosti, samo Udovič in Truhlar sta imela dovolj moči, da sta kopala za zlato žilo naprej; prvi je dosegel dobršno izrazno moč, a njegov svet je preveč meglen, včasih skoraj papirnato odmišljen. Truhlar je izrazno skromnejši, a je zato bolj enovit in dokončen. Ekspresionizem je v njem dosegel cilj: »težki motni karmin« je bil krik, vprašaj, protest, zdaj pa je mir, sijaj, blaženo sožitje. Ostanki ekspresionističnih prispodob, ki jih zasledimo v »Novi zemlji«, imajo torej čisto drugačen pomen in veliko več stvarne podlage: tudi jaz sem videl tiste žganordeče, žolte ploskve brega, ognjenožolto, težko oblo sonca ned velemestom, vrt dehtečih oranž, pa me vseeno motijo »rjavovijoličasti póti«, »sivomodri pasovi«, »kobaltnosivi dnevi«. Besede se hitro starajo, kmalu izgubljajo lesk in zvočnost in pojo počeno.

Truhlar je na osebni ravni našel ravnotežje; vsaka stvar je na svojem mestu, vsa razmerja so jasna in pravilna: stvar in Bog, tvar in duh, minljivost in večnost, narava in milost. Veliko ljudi živi v takem vedrem svetu, ki pa je kljub družabnim učinkom osebna zadeva. Za nas je trenutno najvažnejše, da je pesnik našel za svoje notranje ravnotežje v sodobni pesniški govorici docela enakovredno posodo: znamenje, da so elementi nove velike krščanske sinteze že v zraku. Meddobje traja že več kot dvesto let. Vsi znaki velikih prehodnih dob, ko umira stari svet in se poraja nova oblika civilizacije, so se že uresničili. Michel de Saint-Pierre, avtor »Aristokratov«, mi je zadnjič po predavanju dejal: »Veste, zelo mi ugaja vožnja s športnim avtom. Posebno na ovinkih: za vsako vijugo nova pokrajina. Tak je naš čas: kmalu bomo spet gradili katedrale, lepše in večje kot v XIII. stoletju. Drugačne seveda; morda le duhovne; a prave katedrale: od zemlje do neba!«

Zato se mi zdi, da ni le anagrafska zanimivost, če je Truhlar duhovnik, jezuit, profesor bogoslovja na Gregoriani v Rimu in je obenem z »Novo zemljo« izdal v latinščini »Strukturo duhovnega življenja«.

»Nova zemlja« je napoved novega ravnotežja, po katerem vse človeštvo zavestno in nezavestno teži.

Truhlarjev slog odlikuje za vse zdrave sodobne umetnike značilna stroga, skoraj asketska natančnost izraza; nič ni slučajnega, primitivnega, vse je pretehtano in prevejano, navidezna preprostost zahteva veliko več truda, tehnike in okusa kot ustaljene klasične oblike, ker je pač čisto posebna, enkratna govorica. Pri Truhlarju ima delež brez dvoma tudi njegovo vsakdanje znanstveno delo, ki predstavlja točno in jedrnato izražanje. Nov dokaz, da znanost umetnosti ne nasprotuje, kakor smo se včasih učili, ker je tudi pesnik homo sapiens tudi, kadar pesni: znanost ubije le, kar je bilo preslabotno, da bi živelo; znanost odkriva posebne vrednote in more zbuditi v umetniku estetski odmev. Umetnost namreč ni »alogični trenutek duha«, nekak polsen blodne podzavesti, ampak veselje, ki prevzame duha, ko se zave lepote in jo spozna. Znanstveni navedek iz Akvinca v pesmi »Prostorje je težko« ni zgolj slučaj ali razkazovanje.

Truhlarjeva pesem je mir, ubranost, vedrina, zrelost, kajti njegovo notranje ravnotežje ne počiva na kakšni drugotni lastnosti bitja, ampak v bivanju; njegov mir ni trenutni mir pred viharji, ne mir pokopališča, njegovo ravnotežje ni vodoravnost trupla brez duše, ampak dinamično ravnotežje bivanja v Bivanju (marksisti naj mi oprostijo veliko začetnico): vse, kar je, je v Bogu življenje. Bog pa je tudi estetski del, v notranjem razmerju Trojice (Bog vidi sebe v Besedi, njuna ljubezen je v Duhu, v istovetnosti nedeljivosti bistva) in v svojem življenju ad extra (Bog spoznava stvari in jih s tem ustvarja).

Papeževa oprema je lepa, a morda preveč statična: izraža plemenito ubranost »Nove zemlje«, ne pa njene silne dinamike, ki je enako bistvena.

Ne bom ponavljal, kar je že Geržinič na teh straneh lepo povedal. Upam, da se bodo oglasili še drugi. Vsa kritika sicer ne odtehta enega samega dobrega verza, a marsikaterega dobrega verza bi brez kritike ne bilo.

O Truhlarjevi zbirki Nova zemlja je 16. maja 1959 na tržaškem radiu govoril Vinko Beličič, njegovo predavanje je bilo objavljeno v Glasu SKA 30. 6. 1959, kakor sledi:

Ko sem v mrzli januarski zimi dobil iz Buenos Airesa Truhlarjevo pesniško zbirko »Nova zemlja«, se mi je v duši na mah prebudila vrsta dragih spominov. Prebral sem dvajseterico pesmi od prve do zadnje in vzkliknil: Kak mir, kaka zrelost! In pričel sem razmišljati, kako je Karel Vladimir Truhlar prišel do »Nove zemlje«.

Spomin me je povedel več kot četrt stoletja daleč v minulost. Neko poletje smo novomeški dijaki po naključju postavili šotore na drugi strani potoka, ko so se na eni že prej utaborili dijaki iz ljubljanske klasične gimnazije. Bilo je v dolini Kolpe, globoko gori med hribi in gozdovi: moje prvo taborjenje – in mogoče tudi zaradi tega nepozabno. Oboji smo imeli vsak večer lasten taborni ogenj. Za neki večer so nas Ljubljančani povabili v goste. Prišli smo. Tisti večer sem prvič slišal pesem »Nebo žari«. Najlepša glasova v zboru sta bila Ladko Truhlar (tenor) in Vinko Vipotnik (bas). Onadva sta nazadnje tudi recitirala vsak svoje pesmi. Novomeščani se niso dali potolči in so jima zoperstavili mene. Tako smo se trojica sestali tisti večer – in tako še danes, po četrt stoletju, služimo vsak svojemu poklicu: eden v Ljubljani, eden v Trstu, eden v Rimu.

Po tistem taborjenju se je med Truhlarjem, ki je bil osmošolec, in mano sedmošolcem začelo dopisovanje. Med Ljubljano in Novim mestom so se izmenjavala pisma. Danes bi najbrž obadva veliko dala, da nama je moč tista mladostna pisma še enkrat brati in si gledati v dušo in srce dvajsetih let. Truhlarjeve pesmi je objavljala Mladika. Bral sem jih z veliko pobožnostjo. Še danes, ko prelistujem tiste letnike, mi je drago naše nekdanje drhtenje, tisto lepo prepajanje impresionizma z ekspresionizmom, kakor ga na primer izraža Truhlarjeva »Moja jesen«:

V pesmi »Večer« je Truhlar govoril o rdečih ranah, krvi, škrlatnih kapljah, Golgoti, krvavem obrazu: čutu za pokrajino, za barve je znal ubrano pridružiti osebni odnos, osebno prizadetost. Počasi se je začelo oglašati religiozno čustvo; ob iskanju poti do cilja se je rodila osebnoizpovedna religiozna pesem. In brali smo takele verze:

Truhlar, ki se je najprej pojavljal v Mentorju in Žaru kot Iztok, je tedaj utihnil. Prišla je matura, in potem je stopil v bogoslovje. Že čisto nov svet napoveduje ciklus treh sonetov »Labod poje« v Domu in svetu 1934; pesnik je stopil v družbo »čuvarjev neranljivih pokrajin«. Poezijo je zamenjal poglobljeni študij filozofije. Kot učenec Aleša Ušeničnika je Truhlar kmalu prišel v rimski Germanik in se je čez leta vrnil v Ljubljano kot mlad doktor. Postal je spiritual v ljubljanskem bogoslovju. Spomladi 1945 je tudi on odšel iz domovine. Stopil je v jezuitski red in se začel pripravljati za akademsko kariero. Zdaj je že več let profesor za asketiko in mistiko na Gregorianski univerzi v Rimu, ki jo vodijo jezuiti. Eden najmlajših profesorjev je – na sredi med 40. in 50. letom življenja – a z vrsto razprav v raznih tujih jezikih, največ v latinščini, si je ustvaril ime, ki je v čast njemu in nam.

Zgodilo pa se je, da je Truhlar ob vsem nenehnem študiju in poglabljanju v znanost ostal človek srca in svečenik umetniške lepote. Asketika in mistika ga le nista odtrgali od zemlje, marveč sta mu celo odprli dušo za novo gledanje vidnega in nevidnega božjega stvarstva. Opazoval je, razmišljal in čustvoval.

Iz tega novega, poduhovljenega razmerja do sveta in življenja se je rodila pesniška zbirka »Nova zemlja«.

Potem ko sem s Truhlarjem le ob redkih priložnostih lahko govoril in ko sem v Meddobju prebral njegova dva eseja iz živega življenja, sem odprl »Novo zemljo«. O zbirki je Rafko Vodeb zapisal, da je stvaritev duhovnika, jezuita, profesorja in pesnika. Zares: prečudno so se vsi ti elementi spojili v Truhlarju. Dal nam je zbirko, ki je pretehtana do podrobnosti, bogata podob, spoznanj in mirnosti: sad filozofije svetega Tomaža Akvinca. Pri Truhlarju ni nemira niti neurejenega hrepenenja: vse mu je statična lepota in smotrnost, občutje sreče, varnosti in gotovosti.

Pesmi v zbirki so proste ritma in rim, verzi so kratki: oblika je v vsakem pogledu moderna. Vidi se, da Truhlar dobro pozna sodobno liriko. Predmet njegove poezije je človek in njegovo razmerje do sveta okoli njega. Ali so to molitve? So meditacije? Za vsem je nekje nevidni Bog kot središče čarobnega kroga: vse izvira iz njega in vse je obrnjeno vanj.

Mene so zlasti pritegnile barvne metafore. Med njimi srečamo takele: sive, žganordeče ploskve brega; rdečerjavi žamet perunik, pojoča sila svetlozelene vihre; Tvoja in moja ljubezen se zlatordeče prelivata druga v drugo; belorumeni zven velike noči; rahlordeča prozornost; široki škrlatnordeči senčnik na kamniti verandi; kalnozelena proga pinij; medlo srebro sijočega ribnika; kobaltnosivi dnevi; šumeča svetloba pod ognjenožolto težko oblo sonca; težki, motni karmin; žlahtnosiva telesca pastiričk; barvan, prosojen počitek mavrice; bela belina … klenih zmag; zelena rast sožitja. Ekspresionistična barvna metaforika je najizrazitejša v pesmi »Zelena noč«.

Truhlar ne pozna in ne čuti pregraj niti med sabo in Bogom niti med sabo in svetom. V njem se srečujeta lepota Stvarnika in lepota stvarstva. Nekje citira Akvinca: »Vse, kar je, je v Bogu življenje.« Poduhovljeno lepoto stvarstva najneposredneje razkriva pesem »Kristus sredi svitanja«, ki je med najlepšimi v knjigi.

Najsi pa je v Truhlarjevih pesmih še toliko narave, predstavlja »Nova zemlja« izrazito moderno religiozno liriko. Sveto pismo in krščanska filozofija sta nje poglavitna vira. Toda preoblikoval ju je in jima dal pečat svoje osebnosti pesnik sam. »Nova zemlja« je knjiga katoliške lirike. Dva sta v naši literaturi poskušala ustvariti tako poezijo: Silvin Sardenko in Anton Vodnik. Truhlar je šel veliko globlje in se je v izrazu brez primere bolj omejeval. Njegova beseda je pomensko točna in pesniško izbrana. Čeprav bo vso lepoto dojel le bralec, ki sam spada v isti miselno-čustveni krog, se bo tudi drugim razkrila nje cena, ki je v prepričljivi doživetosti vsega izpovedanega. Mistika nam ni več tako tuja, brž ko preberemo pesem »Jezus po vstajenju«.

Knjiga tako žlahtne religiozne lirike, kot je Truhlarjeva »Nova zemlja«, je danes, ko si svet v svoji brezciljnosti zatiska oči pred jutrišnjim dnem, še posebno dragocena. Njena velika ljubezen do stvarstva, njen sladki mir v Bogu, njena vdanost, njene sklenjene roke, zamaknjene oči in nasmeh na ustnah: vse to se skrivnostno združuje v besedo lepote in tolažbe.

Opombe k pesmim

V opombah od 1 do 20, ki sledijo na koncu komentarja, žal ni mogoče navesti nobenega podatka o nastajanju posameznih pesmi, ker – vsaj za zdaj – ni ohranjen oziroma dostopen noben Truhlarjev pesniški rokopis ali tipkopis zbirke Nove zemlje. Zato navajamo samo morebitne revijalne prvotiske, poznejše antologijske objave v tujini in v domovini, posebej prevode v tuje jezike.

Kritični odmevi

Truhlarjeva druga pesniška zbirka je izšla v Buenos Airesu, medtem ko je sam živel v Rimu in torej ni imel neposrednih osebnih stikov z zdomsko skupnostjo v Argentini, v domovini pa je bila zbirka prepovedana in registrirana samo v Slovenski bibliografiji za leto 1961.

O zbirki je v časopisu Svobodna Slovenija (Buenos Aires, 12. 2. 1962) pisal B. R. (Branko Rozman):

»Rdeče bivanje« bo za koga niz meditacij, za koga drugega dnevnik, ki zaznamuje ob stvareh in ljudeh in vzgibih lastne duše polnost

ali pa njeno nasprotje:

To bivanje se nahaja med plastmi barv in oblik, kjer bi ga najmanj pričakovali: je v samoti, v katero je dozorela služba življenju, in pod spokojno plastjo noči, v obrisih prihajajoče Rebeke in v bleščici pepelnozelenih prog na perutih golobov, v vetru in v samoti Kampanje in v vedri tišini upanj, v obljubi nevidnih ust in v poveličanem gladu mrtvega Krstnika, v strahu zamrzlih alg in v molku morja. To bivanje je celo v odsotnosti:

Smisel za božjo dimenzijo in mir in voljo za razkrivanje skritega prihaja v stik z bogastvi, ki so jih stvari polne. In pa božja luč vere, kajti:

To ontološko ali bolje teološko pretehtavanje polnosti in praznosti sveta je vsebinska cena zbirke. Razumljivo, da je to pretehtavanje osebno, konkretno, zato izvirno, živo, resnično.

Ali daje globlje gledanje stvari tem lepoto, tudi če je same v sebi nimajo? Seveda, le v osebnem doživljanju. V zbirki se srečujemo tudi z zunanjo, tolikokrat neopaženo lepoto, pa naj gre za »mokro brezličje, ki je seglo v vse stvari«, ali za »hrbte šakalov in prazen meh in liste požoltelega grma in oslabljeno dete v senci«. In z lepoto, ki je ni več, pa vendar je:

Čas in stvari in ljudje dobivajo svojo podobo v novih, kratkih, značilnih potezah, ki jih avtor z gotovostjo niza drugo za drugo, da doseže podobo. In v barvah. Rdeča barva ni samo ena. Mnogo odtenkov ima: kovinastordeče robidje, cinobrastordeči pas, rdeči zidovi, rdeča sila Boga, zrelordeče besede, kalna rdečina nadzidka, rdečkasti pesek, rdečkastobeli grmi, sivordeči zrak, temnordeča geranija, bakrastordeča starost. Ali zelena: pepelnozelene proge na perutih golobov, motnozelene krpe obzorja, zelenkastožolti svit dneva, temneči zeleni blesk bukve, zelen prosojen Hlad, motni zeleni pepel, zelene alge, strupenozeleni marec.

Zanimivo je – in kako naj bi bilo drugače v knjigi meditacij? – prehajanje iz nevidnega sveta v vidnega, iz enega čutnega kroga v drugega: belomodrikasti šum reke, vonljiva in rdeča sila Boga, zrelordeče besede nadangela, črni čas.

Misel in zunanja podoba pesmi ustvarjata v človeku občutje spokojnosti, miru, nenavezanosti na stvari kljub njih prisotnosti; teženje v nevidni svet, v Težišče. A osnovni pogoj za meditacijo je ta, da se človek zbere.

V tržaški Mladiki je na novo zbirko na kratko opozoril Stanko Janežič:

Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ki je leta 1958 izdala prvo Truhlarjevo pesniško zbirko »Nova zemlja«, je letos kot svoje 43. izdanje Slovencem podarila novo zbirko Truhlarjevih pesmi z nenavadnim naslovom »Rdeče bivanje«. Kot za prvo zbirko je tudi za to ovitek pripravil v pravem soglasju z vsebino pesnik in slikar France Papež.

Truhlar je izrazito duhovni lirik. V čudovito lepem jeziku harmonično niza podobe, misli in čustva iz svoje zrele umirjenosti, vdano zazrt v vsebarvno stvarstvo in v žarno silo Duha, ki je vzmet vsemu bivanju in dogajanju od vekomaj.

Pesmi so polne simbolike, duhovnih globin in tihe lepote. Zato so težke in površnega bralca ne bodo ogrele. Za razumevanje je potrebno pravo duhovno nastrojenje, neka umetniška zrelost in težnja po novem izražanju v poeziji.

Za primer sožitja z naravo berite na primer pesem »Razpadajoči most«, kot primer prelivanja svetopisemskih dogodkov v pristno in sočno poezijo pa pesem »Krstnikovo pismo Kristusu«.

Karel Truhlar, ki se je pesniško udejstvoval že kot gimnazijec v Ljubljani in ga veže iz tistih dni prijateljstvo s pesnikom Vinkom Beličičem, je študiral bogoslovje v Rimu; nekaj časa je bil spiritual v ljubljanskem semenišču, sedaj je profesor asketike na teološki univerzi Gregoriana v Rimu. V mednarodnem znanstvenem svetu je poznan kot ugleden asketični pisatelj z izrazito sodobnimi prijemi. V slovensko zamejsko revijo Meddobje je napisal vrsto klasičnih esejev o aktualnih asketičnih vprašanjih. Prav bi bilo, da bi ti eseji in tudi druge razprave, napisane in izdane v tujih revijah in knjigah, kmalu izšle tudi v slovenskem jeziku v samostojni knjigi ali knjigah – kot duhovni dar slovenskim rojakom.

Kot pesnik pa Karel Vladimir Truhlar odlično dokazuje, da teologija in znanost poezije ne dušita, temveč jo ob pravih prijemih poglabljata in se z njo povezujeta v harmoničen slavospev Stvarniku.

P. S. Truhlarjevo pesniško zbirko, Meddobje kakor tudi vse druge publikacije Slovenske kulturne akcije lahko dobite v upravi Mladike. Knjige toplo priporočamo. Podprimo nesebično kulturno delo Slovencev v daljnem svetu!

Opombe k pesmim

Tudi za zbirko Rdeče bivanje velja ugotovitev, da dokumentacije glede nastanka pesmi preprosto ni, kakor tudi ni nobenega rokopisnega in tipkopisnega gradiva, in tako smo v celem odvisni samo od skromnih revijalnih natisov. V skromnem obsegu je možna samo primerjava med revijalnimi natisi in objavami v zbirki.

Nekaj podatkov je bilo mogoče navesti samo v zvezi z objavo zbirke v Buenos Airesu, in sicer iz pisem Rudu Jurčecu, ki je skupaj z Zorkom Simčičem skrbel za natis.

Pesmi so v zbirki natisnjene brez paginacije.

Kritični odmevi

Publicistični odmevi so bili sicer izraziti, a manjkala je, kar je razumljivo glede na takratne nazorske opredelitve, osrednja slovenska kritična populacija, ki je pripadala uradni partijski ideologiji. Najprej je na izid opozoril nepodpisan, torej uredniški zapis v Književnem glasniku Mohorjeve družbe (1969, 1/2, 41–42):

Truhlar se je kot pesnik oglašal najprej v dijaških listih Mentorju in Žaru z imenom Iztok. V letih 1931 in 1933 je objavljal pesmi v mohorski Mladiki, naslednje leto pa je s ciklusom Labod poje v Domu in svetu kot pesnik stopil v družbo »čuvarjev neranljivih pokrajin«. Poglobljeni študij filozofije in teologije ga je sicer za nekaj let odtujil svetu umetnosti. Poglobljenost v svet znanosti, mistike in askeze je pesnika le še obogatila: odprla mu je dušo za novo gledanje vidnega in nevidnega sveta, sveta božjega stvarstva, mu odkrila novo razmerje do sveta in življenja, do človeka in Boga. V letih 1957 do 1961 nastale pesmi so izšle v dveh zbirkah v Buenos Airesu: NOVA ZEMLJA (1958) in RDEČE BIVANJE (1961). Obe zbirki tvorita jedro naše zbirke V DNEVIH ŠUMI OCEAN. V sedanjo zbirko ni sprejel nobene prejšnjih pesmi kakor tudi nič novejšega, da je ohranil enotnost. Pesmi v knjigi je razdelil v devet ciklusov, katerih vsak zase je nekakšna celota, vsi skupaj pa so ubrani na pesnikovo osnovno misel – V dnevih šumi Ocean. Ocean je »božanstvo«, pravir vseh stvari, pravir, ki se vsepovsod javlja. Pred vsakim ciklusom navaja pesnik kot motto osnovni motiv iz vsake pesmi, zajete v tistem ciklusu.

Oblika Truhlarjevih pesmi je moderna, verzi so kratki, brez rim, besedni izraz jasen, smiselno točen in pesniško izbran. Pesnik teži bolj za ubranostjo notranjega ritma kot za zvenečim učinkom rime. Značilno za njegove pesmi je ravnotežje med smiselno jasnostjo in meditativno poglobljenostjo, prepletanje zunanjega in notranjega sveta. Vsebinsko so nekatere pesmi kakor molitev ali kakor meditacija. Čas, stvari in ljudje dobivajo v njegovih pesmih novo podobo, kot jo v naši liriki poznamo le deloma iz pesniškega sveta Antona Vodnika. Ker Truhlarjeva pesem še ni izšla v nobeni slovenski antologiji, pomeni njegova zbirka novost in obogatitev, osvežitev naše lirike, predvsem religiozne lirike; zato bo v današnjem času še posebno pomembna in dragocena.

Bralca pritegnejo zlasti čudovite barvne metafore, ki spominjajo na Kregarjeva okna, poslikana z barvnim razkošjem in z vsemi odtenki posameznih barv. Med njimi so takele: sive, žganordeče ploskve brega; rdečerjavi žamet perunik; ljubezen se zlatordeče preliva; kovinastordeče robidje, cinobrastordeči pas; rdeči zidovi; rdeče bivanje; rdeča sila Boga; rdečkasto beli grmi; zrelordeče besede angela; sivordeči zrak; temnordeča geranija; rahlordeča prozornost, škrlatnordeči senčnik; bakrastordeča starost itd., torej najrazličnejši odtenki rdeče barve. Ekspresionistična barvna metaforika je posebno očitna v pesmi Zelena noč. Sploh je zelena barva poleg rdeče pesniku posebno ljuba: Tvoja motna zelenina; pojoča sila svetlozelene vihre; zeleni pepel; zelena strast sožitja; pepelnozelene proge na perutih golobov; motnozelene krpe obzorja; zelenkasta sinjina; zelenkastožolti svit dneva; belozeleni vršički krošnje; temneči zeleni blesk bukve; kalnozelena proga pinij; zeleni šumot; strupenozeleni marec; zelena megla in podobno.

Posebej je mikavno, kako pesnik prehaja iz nevidnega sveta v vidnega, iz enega čutnega območja v drugega, iz ene podobe v drugo. Barva in šum sta dve različni prvini njegovega pesniškega sveta. Kako zna zajeti v pesniško bit čas in prostor, brezčasje in brezprostorje! Z jasnim pesniškim izrazom nam približa celo mistični svet, kot na primer v pesmi Jezus po vstajenju. Sploh je njegova zbirka polna svetopisemskih motivov: Kristus sredi svitanja, David in Duh, Rebeka, Igra Modrosti, Dekla Agara, Assumpta I–II in ciklus o Janezu Krstniku: Krstnik v materi, Krstnikovo detinstvo, Krstnik ob Jordanu, Krstnikovo pismo Kristusu in Krstnikova smrt. V Truhlarjevi pesmi se srečujemo z lepim izrazom, ki je ponekod jezik mistike, srečujemo se z novim gledanjem na vidni in nevidni svet, najgloblja človekova notranja doživetja, ki pa terjajo zbranosti, če jih hočemo doumeti; privlači zlasti s svojevrstnim ustvarjanjem podob, s poudarkom barv v njihovih neštetih odtenkih, s čimer daje svojemu pesniškemu izrazu, svoji misli in podobi jasnost, plastičnost in nazornost. Iz njegove zbirke poje ubranost, umirjenost, ljubezen do stvarstva in Boga, do vidnega in nevidnega sveta, meditativnost, ki ji je izhodišče in Težišče – Bog.

V času, ko otopeva čustvo pred norostjo in razdejanjem srca, ko imajo besedo deklamatorji gesel, ko se v pesniški svet vsiljuje prostaštvo, ulična kvanta, nam govori Truhlarjeva pesem povsem nasprotno: s spoznanjem in mirom, z jasno, čisto mislijo in podobo, nevsiljivo, naravno, pa vendarle kljubovalno proti vsemu banalnemu, nasilnemu, samozavestnemu. Njegova pesem razkriva resnično lepoto, dobroto in misel iskrenega človeka. To je knjiga, ki odpira pogled in pot v odrešujoče središče in izhodišče, v jasna spoznanja in razglede, v pot, ki drži samo kvišku. Ob njem se znova zavemo svojega namena in začetka, na kar preutrujeni od današnje vrtoglavice čedalje bolj pozabljamo. V tem je še njegova posebna vrednost. Če hočemo v tihi zbranosti doživeti lepoto in tolažbo, mir in veselje, občutek varnosti, sreče in notranje sproščenosti, bomo vse to našli v zbirki pesmi V DNEVIH ŠUMI OCEAN.

Če hočemo spoznati dušo našega pesnika, ali vsaj to, s čimer se največ ukvarja, pravi Baudelaire o Théodorju de Banvillu, moramo iskati v njegovem delu besede, ki jih najpogosteje uporablja. Beseda izdaja, od česa je obseden.

Ako poskušamo razumeti najbolj pogoste besede in podobe v njegovih pesmih, če poskušamo z njihovimi pomeni odpreti prostor in čas, ki izpolnjuje jedro teh pesmi, vidimo, da se skozi celo zbirko ponavljajo besede in podobe, ki hočejo dati izrazu zven in barvo: luč je svetla, nebo je sinje, bivanje je rdeče, hoste so bronaste, šum reke je belomodrikast, svetloba dneva polzi s predmetov v cinobrastordeči pas za črnino drevja na zapadu, vino je črno, modrina je temna, lepi prsti so vonljivi, let metuljev je svetlorumen, grmi rdečkastobeli, ognji so molčeči, luč diši po morju, vodnjaki so tihi, glasovi ptic so temnosivi in črni, morje je samo, molčeča ljubezen, luč je topla, prostorje je težko, lepa žalost, čisto sožitje … Torej same lirične prapodobe, ki jih dopolnjujejo druge, kakor veter, dih, morje, zemlja, zrak, ogenj, čas, senca – podoba za podobo, ki dajejo zvočnost, barvitost in plastičnost celotni pesniški zbirki.

V reviji Nova pot (1970, 4/6, 296–297) je zbirko predstavil Jože Gregorič:

O Truhlarjevi zbirki bi lahko rekli, da Truhlar nadaljuje tam, kjer je nehal Pogačnik, in se bliža Antonu Vodniku. Oglašati se je začel že leta 1931, pel dalje, četudi ni pri nas objavljal svojih pesmi. Leta 1958 je izdal pesniško zbirko Nova zemlja, leta 1961 pa Rdeče bivanje, obe v Buenos Airesu. Iz teh dveh zbirk je nastala naša knjiga V dnevih šumi Ocean. Morda bi bilo bolje, če bi pesnik, ki se v domovini že petindvajset let ni oglasil, izbral najznačilnejše pesmi iz vseh dob svojega ustvarjanja in bi v takem antologijskem izboru imeli pregled čez vse njegovo umetniško snovanje.

Truhlar je pesnik in duhovnik, celo profesor bogoslovja, mednarodno priznan strokovnjak in pisatelj pronicljivih razprav in knjig. Tega ni mogel zatajiti niti v svoji pesmi. Že hrvaški pesnik Milan Pavelić, jezuit, je pel o neskončnem oceanu, ki se blešči od presvete Trojice. Menim, da Truhlar tu opeva elementarno razmerje med končnim (dnevi) in Neskončnim (Ocean). Ocean je pravir vsega bivanja, v njem pa se odvija zgodovina sveta in usoda človeka, ki naj bi bila izraz sozvočja med človekom in svetom, vesoljem.

Truhlarjev pesniški izraz je sodoben. Sodobni pesniki pa besedam ne dajejo istega pomena in iste naloge, kakor jo imajo besede v vsakdanji rabi; s podobami, ki jih vidimo v naravi, pesnik ne želi slikati realnega sveta, marveč so mu predvsem metafora, simbol našega notranjega stanja, pa zopet več ko simbol. Beseda ne označuje nekih predmetov ali dogodkov, ampak pesnikov doživljaj, stanje njegove duševnosti, njegove zavesti. Pesnik se zateka k prispodobam, metaforam, zlasti kadar hoče izraziti nadčutni, metafizični svet. In v metafizičnih razsežnostih se giblje tudi Truhlarjeva pesem. Tu postanejo besede močno nedoločene, njih izraz je bolj slutnja kakor jasna predstava. Že simbolizem in ekspresionizem sta skušala svoja zapletena duševna stanja izraziti s pomočjo zvokov, glasbe in ritma, z obilico barvnih odtenkov. Vse to najdemo v potencirani obliki v sodobni pesmi, tudi pri Truhlarju. Pesem postaja umik v lastno notranjost, samogovor, manj pa glasna pesem, ki naj jo slišijo še drugi, vsi, in naj v njih izvabi podobne odmeve. S tem pa se pesnik oddaljuje od bralca, ki le trudoma dojema njegovo misel in izpoved.

Zato moderna pesem ob prvem branju pusti bralca hladnega, kar je brez dvoma pomanjkljivost sodobnega pesništva. Če so Prešernove pesmi potrebne komentarja zaradi obilja motivov in oseb, prevzetih iz antike in klasične kulture, so moderne pesmi potrebne razlage zaradi svojega simbolizma in nadrealizma. Kakor je dr. Janžekovič razložil pesem »In prenovil boš obličje zemlje«, ki niti ne sodi med najtežje Truhlarjeve pesmi, tako bi bilo treba razložiti vse po vrsti; šele potem bi bralec začutil lepoto njegovega umetniškega izraza. V zvezi s pesmijo »In prenovil boš obličje zemlje« je laže razumljiva tragika Davidovega padca v pesmi »David in duh«. Razumljivi so dalje svetopisemski motivi z Abrahamom in Rebeko, z Agaro, z Janezom Krstnikom in Kristusom, z desnim razbojnikom, ki mu je posvečen ves osmi ciklus v knjigi, in »Assumpta«, s katero se knjiga simbolično pa tako lepo zaključi. Vzporedno gredo pesmi, ki druga drugo razlaga in dopolnjuje: »Davnina v tebi«, »Sam«, »Svežina«, »Poletje v dnu srca«.

Spremno besedo je h knjigi napisal Edvard Kocbek. V bleščečem in globokem eseju poudarja Kocbek avtonomijo umetnosti, ki naj raste iz človekove celostne vizionarnosti, spoj življenja in umetnosti pa naj bo vedno elementaren, organski in sintetičen. Glede oblike v umetnosti zagovarja Kocbek izvirnost, toda skoraj preveč absolutizira umetnost, ko pravi, da vse vrste umetnosti pomenijo najvišji način človekovega samopotrjevanja. Ob Truhlarjevi pesmi se le malo pomudi. Lepo pa osvetljuje pričujočo Truhlarjevo zbirko misel Doroteje Sölle, ki jo citira Kocbek: »Večnost se razodeva le v navzočem, z njo je mogoče soočiti se le na eksperimentalni način, kajti večnost (neskončnost) ni nekaj kar naprej drugačnega od tistega, kar naj bi odkrili kot božjo resničnost. Večnost je nekaj najbolj časnega, zato se ji mora obraz nenehno spreminjati.« Te trenutke večnega spreminjanja je hotel Truhlar zajeti in izraziti v svoji pesmi.

Mohorjeva družba je storila lepo kulturno dejanje, ko je izdala Pogačnikove in Truhlarjeve pesmi. To sta dve subtilni in zahtevni pesniški zbirki. Truhlarjeva knjiga pa je tudi pomemben prispevek k sodobnemu slovenskemu pesništvu. Obe knjigi je res lepo opremil ing. arh. Tone Bitenc.

V tržaški Mladiki je Vinko Beličič pod naslovom Dve knjigi žlahtne poezije ob zbirki Pesmi mladih let Jožeta Pogačnika na kratko obravnaval tudi Truhlarjevo zbirko V dnevih šumi ocean:

V dnevih šumi ocean ne more veljati za novo Truhlarjevo pesniško zbirko, kakor jo označuje 5. številka Mladike. Sestavljena je namreč iz zbirk »Nova zemlja« in »Rdeče bivanje«, ki sta izšli v Buenos Airesu; izdala ju je Slovenska kulturna akcija: prvo leta 1958 kot svoje 30. izdanje, drugo pa 1961 (43. izdanje). Kot publikaciji emigrantske ustanove nista imeli prostega dostopa v Slovenijo. Razen štirih ali petih sprememb je knjiga čisti ponatis, avtor je sprejel v celjsko izdajo dejansko le dve novi pesmi: Trpkost in Večnost v žoltordečem. Kazalo obsega 45 naslovov.

To je knjiga velike lirike. Navdihnili sta jo s svojimi motivi stara in nova zaveza; rast ji je dala meditacija; lepotni okras je pesnik našel v stvarstvu okoli sebe. Verzi so kratki, moderni, brez ritma in rim; beseda je zato lahko sproščena, izbrana, vselej odgovarjajoča. Truhlar ima oči odprte za čutni svet; za predmete, pojave, barve. Ne najdemo pa v njegovih pesmih sodobnega človeka. Ob toliki živosti stvarstva ga niti ne pogrešamo. Tudi pesnik je samo opazovalec in ugotavljalec, ne izpovedovalec. V knjigi se kar prelivajo barvne metafore. V njih vidim posebni čar Truhlarjeve lirike. To niso osnovne barve, marveč vmesne: ustvaril jih je pesnik, kot jih je potreboval za večjo nazornost in učinkovitost. Prevladuje topli rdeči element. Naj navedem kar vse primere: žganordeče … ploskve brega, rdečerjavi žamet perunik, ljubezni se zlatordeče prelivata, rdečezlata gladina, škrlatnordeči senčnik, kovinastordeče robidje, cinobrastordeči pas, zrelordeče besede nadangela, rdečkastobeli grmi v bazaltnih pečinah, črnikastordeči hišni zid, žoltordeča tretja ura, zamolklordeči kes, bakrastordeča starost, motnordeče, temnordeča geranija, sivordeči zrak … in še: temnoplameneča kri, težki motni karmin. To je skoraj polovica od 38 tovrstnih barvnih metafor. Mednje spada tudi ultramarin na črnem polju – podoba, ki je očitno navdihnila ovitek knjige. Odobravam združeno pisavo imen zloženih barv, dasi slovenski pravopis predpisuje dvobesedje.

Ves ta čutni svet je seveda poduhovljen. Za vso slikovitostjo predmetov, pojmov in barv je prisotna plemenita, ljubezni polna misel. Pesmi: Vodnjak na mestnem trgu, Staro drevo pred zimo, Kristus sredi svitanja, Lipa v juliju, Razpadajoči most (zame najlepša), Noč, Golobje v dežju, November, Jezus po vstajenju in še druge – to je summum Truhlarjeve lirske umetnosti.

Na koncu ima knjiga šest strani dolgo spremno besedo, ki jo je ob Truhlarjevih pesmih napisal Edvard Kocbek. Ne vem, ali je bila potrebna. Tudi se mi zdi njen slog pretežek za tako svetlo, mavrično, nazornih podob polno poezijo, ki najbolje in najlepše govori sama.

Na izid zbirke se je z obsežnim zapisom o avtorju in njegovi poeziji (Družina, 6. 7. 1970) odzval Alojz Rebula. Pod naslovom Vesoljnost, prevedena v slovenščino je o zbirki zapisal naslednje:

S pesniško zbirko V dnevih šumi ocean, ki je tako hvalevredno razgibala še nesproščen založniški koncept celjske Mohorjeve družbe, se je avtor Pokoncilskega katoliškega etosa predstavil slovenskemu svetu s povsem drugačnim jezikom: temu dragemu, zakompleksiranemu, nevelikodušnemu svetu se je predstavil kot pesnik. Naj ob Truhlarjevi zbirki ravnodušno zapišem, kar sem že zapisal v pismu avtorju: končno na Slovenskem poezija, ob kateri se lahko napojiš sredi izsušene Sahare sodobnega stihoklepstva!

Zeleni šumot vodnjaka na mestnem trgu in sonce v citronah starih nasadov, trudno zastajanje vetra med hišami in samota razpadajočega mostu, bron hrastovih vej v februarju in zvonjenje v temno modrino smokev, poldan z Bachovim largom in krik biblijskega gonjača: na Slovenskem se je izbil vrelec poezije, ki poganja iz same čiste bitnosti snovi. Iz sodobne možganske podivjanosti nas prav tako občutljiva kakor izšolana roka sprovaja med barve in zvoke, med like in vonje, med živali in med rože, v tiho suverenost Biti – skratka, med neuničljive sestavine človekovega vesolja. V znamenitem intervjuju je Oton Župančič rekel, da pesnik mora uničiti svet in ga postaviti nanovo. Pri Truhlarju čutiš, kako je stvarstvo spet nanovo vzpostavljeno tako v svojem pojavnem bogastvu kakor v svoji simbolni obteženosti, v »rdeči sili Boga«. Zakaj skozi spreminjasto gladino minljivega pesnik išče v večnostno dno neminljivega: stvarstvo mu je razgled čez vrhove plavajočih ledenih gora, katerih masa tone v oceanu Absolutnega. Truhlarjeva poezija je torej religiozna na tisti edini način, ki je v poeziji dopusten: ne kot apologija, ampak kot vizija. In tu je treba posebej poudariti izbranost kretnje, s katero je pesnik ubral v ta svoj tako ponotranjeni in vendar tako plastični svet vrsto podob iz svetega pisma. V tem pogledu je odvil film, ki mu v slovenski poeziji zaman iščem predhodnika. Stara zaveza se v žlahtni izmirjenosti prepleta z novo. Abrahamovi velblodi kopljejo v temnorumeno žito Krstnikovega detinstva, Rebeka si podaja roko z desnim razbojnikom, dekla Agara z vstalim Kristusom. Da ti taka refleksna poezija uspe, je treba poleg drugega izrednega čuta za mero, smisla za skopost jezika in za monumentalnost izbrisa. Truhlarju je uspelo nekaj več: da je vse to gradivo razstavil pred nami v neki očarljivi vstajenjski zarji, ga prešinil s slutnjo »vstajenja vesolja«, ga v celoti usmeril v neki blagi Advent. Naj navedem v ponazoritev samo kratko Assumpto: Stopila si v prostor,/ kjer še ni novih poti, /ne prstenih vrčev,/ ne studenca,/ da bi šla po vodo./ Ni še blagih košut,/ da bi Te iskale,/ ni svetega mesta, ne novih/ zelenih slapov. Tvoji čuti, poveličani,/ so antena,/ čakajoča/ v veku brez oddaj./ Spremenjena si za svet,/ ki ga še ni.

Dokaz več, kako se je pesnik znal skloniti k najbolj živi žili sodobnega krščanskega preroda.

Samo en ugovor je možen ob tej poeziji, kolikor je ta ugovor veljaven, da namreč ta poezija ne pozna tragike. Dejstvo je, da smo tukaj daleč od kakšnega plehkega bogomiselnega optimizma, kaj šele od kakšne pietistične maziljenosti. Sprašujem se, ali je mogoče priti do tako zrelega eshatološkega Sitz im Leben, ne da bi te življenje preoralo tudi s tragedijo. Na vsak način je v tej presijani viziji prisotna bolečina. V njej se odpirajo tudi rane, samo da te rane ne rjovejo, ampak se bolečini odpirajo v »tihem podarjanju«.

Zakaj za tega nemodnega slovenskega pesnika je zadnje obzorje zajeto v »svetlozeleno vihro«, ki najavlja prihajajočega Duha in tako »iz zaceljenih Ran,/ poduhovljenih/ v rahlordečo prozornost,/ veje v mladem lesku/ moč Vstajenja«.

Odveč je poudarjati, da je tudi Truhlarjeva dikcija na višini njegove pesniške vizije: izbrana do aristokratskosti, a obenem vsa nabita s sočnostjo, stkana iz najfinejšega slovenskega pesniškega gradiva.

Skratka, opraviti imamo z izjemnim pesniškim pričevanjem, ki se uvršča v vrhunec naše današnje pesniške zmogljivosti. To je poezija, prevedena v slovenščino iz nekega drugega, širšega in vesoljskega jezika, kakor je jezik naše tekoče literarne proizvodnje.

Knjigi je napisal smiselno zahteven spremni esej Edvard Kocbek, arhitekt Tone Bitenc pa ji je dal gosposko zunanjo podobo.

V štirinajstdnevniku Naši razgledi (1970, 22, 700–701) je svoja razmišljanja o Truhlarjevi zbirki nakazala Jolka Milič pod naslovom Alkemija barv:

Barve – menda po D´Annunziu – so hrepenenje materije, da bi se izvila iz spon težnosti in se spremenila v svetlobo. Potemtakem pesniška snov Vladimirja Truhlarja, pesnika in teologa, ki je letos pri Mohorjevi družbi v Celju izdal zbirko pesni »V dnevih šumi OCEAN«, očitno hlepi po svetlobi in breztežnosti. Saj so njegovi stihi eno samo prelivanje barv in barvnih odtenkov, eno samo stremenje po bleščavi in svetlih zamaknjenjih. Prisluhnimo torej njegovi šumeči, poduhovljeni in stobarvni besedi, da se bomo na svoja ušesa prepričali, ne pa nasedli tujim mislim in jih kar tako, nepreverjene, sprejeli za suho resnico.

»Tvoja motna zelenina, tvoji sivomodri pasovi; pred sivimi, žganordečimi, žoltimi ploskvami brega; tvojo prosojno predanost … barva zelenkasta sinjina; rdečerjavi žamet perunik; s pojočo silo svetlozelene vihre; ko se mi razodevaš, Gospod, se tvoja ljubezen in moja zlatordeče prelivata druga v drugo; ožarjene oči … strme negibno v rdečezlato gladino; bledorumeni zven velike noči; skoz tople modrikaste vzgibe zraka; iz zaceljenih Ran, poduhovljenih v rahlordečo prozornost; široki škrlatnordeči senčnik; kalnozelena proga pinij; medlo srebro sijočega ribnika; beli mir vrtov; nesebično … mečeš … srebrnino v svoj zeleni šumot; kobaltno sinji dnevi; prihajajoča modrina neba; že pošumeva valovje stobarvne luči; tvoja davnina … zajeta v plast šumeče svetlobe pod ognjeno žolto težko oblo sonca; kot skoz lahko, poduhovljeno, v tisoč barvah osvetljeno snov; preko … belozelenih vršičkov tvoje krošnje; medenozlati vonj tvojega cvetja; rdeči brokat Marijinega plašča; zelena noč, zeleni zrak pod mesecem zelene sanje, zelena videnja v zelenih očeh, zelena čakanja, zeleno sevanje odprtih vrat na grobišče; v tvoji blagi mlečnomodri gladini, rumenina sočnih trobentic; le da ni božja bit … zdaj nesnovno sije v težkem motnem karminu; krotka igrivost … žlahtnosivih telesc; mlado zlató … cvetnih listov; kakor čez kelihe belih lokvanjev; ob belih ograjah nad jezerom; brez modrikavih znamenj; še vedno vzblesteva na dnu duha črnozelenkasti soj; zvesti blišč mehkorjave grude; barvan, prosojen počitek mavrice; še vedno je v tebi vsa bela svetlina; Nova Mavrica (se) usloči; zelena slast sožitja – krvav pelikan; v mir – rjavovijoličnih potov; rdeče črke na počrnelem tovarniškem zidu; ne bodo brnele v belomodrikasti šum reke; kovinastordeče robidje; svetloba dneva polzi s predmetov v cinobrastordeči pas za črnino drevja na zapadu; živorumeni papirnati zmaj; z barvnih polj za očmi; megla, ob patini na strehah zelena; odsevi rdečih zidov; vonljiva in rdeča sila Boga; razneti težki blišč zlatih zapestnic; razžari črno vino za slovo; v temno modrino smokev zvoni; zrelordeče besede nadangela; pod nasičeno kalno rdečino nadzidka; bleščina pepelnozelenih prog na perutih; ki je včeraj živo sijala v modrino; beložolta oktobrska luč; vetra, rdečega bivanja in beložolte luči ni več; vodeni rumenkasti oker novih zidov in črnikasta kupola zvesto barvata … čas; v črno bazaltne pečine za hišo (se) ustavljajo zdravi rdečkastobeli grmi; rad je imel brezvetrje, ki je … prihajalo legat ob črnikastordeči hišni zid; rad je imel podobo temnorumenega žita; telo na rdeči skali; za črnim vetrom pod zvezdami, škrlat grehov beli se kot sneg; zelenkastožolti svit dneva; v sive in motnozelene krpe obzorja; rdečkasti pesek; in listi požoltelega grma; najina srečanja, Gospod, še niso brez barv, a barve so medle kot soj platan; kdaj bova spet sedla … in se bo srce odprlo … ostri belini češnjevih cvetov, … svetlorumenemu letu metuljev; temneči zeleni lesk; v misli … segata sivordeči zrak in Marijina zvestoba … z ultramarinom na črnem polju; poletje … je stopilo … v zelen prosojen Hlad; bivanje z nočjo v sebi, s temnordečo geranijo in črnim časom; zdaj sem jesén … žoltordeča tretja ura s črnim in sivim Bachovim largom, z mlečnozelenim porcelanom … določno čutim v svetu večnost – večnost v žoltordečem, v črnem, sivem, mlečnozelenem; nobene žalostinke v motni zeleni pepel, nobenega belega klica po Živi Vodi; zamolklordeči kes sredi biti; mislim na strah drobnih zelenih alg; v temnem bronu hrastovih vej je februar; dan hodi v temnosive in črne glasove ptic; dalija (se) … umika v svojo mrzlo lepo bakrasto-rdečo starost; morje je sámo. Sivo in težko posluša; zvonjenje … je v temi črno plivkanje; zabrisana rdeča sled spomina, občut srebra, … bleda rumenina sveč; spomin, terasa, svit, srebrno, voščeno zeleno, motnordeče v črnem plivkanju; staro (bivanje) strmi kot od vekov temen živomoder vrt koral na morske dnu, ko ga presije bela luč prvega potapljača; ni še blagih košut … ne novih zelenih slapov …«

Iz litanije navedkov, ki sem jih netenkočutno in grobo – kot trpotec ali piriko – iztrgala iz Truhlarjevih pesniških mrež, je razvidno, da tudi njegova pesem … hoče biti luč, da se tudi sam zavzema za … Rimbaudovo? Lorcovo? Vodnikovo? čigavo? … »kolorirano audicijo in šumenje barv« (audition colorée, bruit des couleurs), ki se navadno ne branita razkošja metafor in se rada prekrivata s simboli. Ni slučaj torej, da je Truhlarjevo pojoče tkivo precej pogodno telesu njegovega Jezusa po vstajenju (str. 94).

»Tvoje telo«, nagovarja Zveličarja, »je tvar, ki se razpušča v svetlobo duha … Nosiš se, kakor se nosi misel, ki je ne veže nobena zamolkla teža zemlje.«

Tudi italijanski pesnik Eugenio Montale doživlja bivanje, to je žitje v prostoru in času, na podoben način, saj pravi:

(Prosto prevedeno: Temne stvari težijo k svetlobi. Telesa se izčrpajo in prelijejo v barve: le-te pa v zvoke. Izginiti je potemtakem krona vseh doživetij.)

Toda Montale gre za korak dlje od Truhlarja, ki je še ves zapreden v »bele svetline« davnosti in ves blesteč od »Nove Mavrice« (str. 40). Njegova v barve preobražena telesa se v tretjem in četrtem verzu pretočijo v glasbo. Glasba pa nazadnje zamre, izzveni, utihne.

Izginiti, ugotavlja Montale brez senčice bridkosti v glasu, le malce nejeverno in začudeno kot drevo, ki je vanj treščila strela – razodetje, ne da bi mu kakopak skrivila lističa ali oklestila veje, izginiti je konec koncev poslednje, kar nas še čaka.

Truhlarjeve barve že … šumijo, a niso še glasba. Niso še tišina, izginitev. Poji jih pa upanje, vera. »Spreminjajo se za svet, ki ga še ni (str. 97), za »novo bivanje, ki hodi skozi staro« (str. 94).

Truhlarjevo zbirko kaže vsekakor prebrati. Naš teolog ne verzificira tja v tri dni, iz slovenske večstoletne tradicije ali zaradi lepšega. Njegova pesem se ruva z navdihom kot Jakob z angelom. In se povečinoma drži na svojih nogah. V njej je mnogo utešnega in veljavnega: Je »vedra tišina upanja« (str. 55), je »čas, ki zbrano drvi skoz večnost« (isto tam), je »bivanje, ki ga določajo drugi« (str. 76), je »sol in pesem Oceana« (str. 87), »so besede, ki hodijo v lačne oči« (str. 66). Mnogo takega pač, kar v bralcu zapusti sled: »zlatosinjo« spokojnost, »zamolklordeč« nemir, skratka »šumeč in večbarven« odmev. Ne doni votlo in brezbarvno, ko mnoge naše besede, ki smo jih bog zna zakaj zalučali v zrak kot klobuk ali salvo, ali jih zaprli v prazno in nenaseljeno hišo, vrata pa zaklenili za seboj.

Marsikomu bo tudi všeč Kocbekovo spremno razmišljanje na koncu knjige. Nemara pa tudi ne. Kdove.

V Novi mladiki (1970, 12, 377–378) se je do zbirke opredelil Stanko Janežič:

Dr. Vladimir Truhlar, profesor duhovne teologije na Gregorijanski univerzi v Rimu, je s to pesniško zbirko svoje slovenske rojake v domovini močno presenetil. Ali je mogoče, da je pisec knjige Pokoncilski katoliški etos ter drugih teoloških knjig in razprav tudi pesnik? Ta ali oni, ki ni vedel, da je Truhlar pisal pesmi že kot dijak, da se je za leposlovje nenehno zanimal in da je objavljal pesmi v zdomskih revijah in zbirkah, je mogoče vzel knjigo v roke z neko mero dvomov ali predsodkov v srcu. Ko pa se je srečal s prvimi verzi, so ga čista svežina besed, moč ritma, izvirnost podob in vonljivost barv takoj potegnile za seboj. Na mah se je znašel v osrčju najbolj izbrane poezije – ne starinske, ne kričeče moderne, toda sočne, resnične in samosvoje.

Truhlar zna najenoličnejšo vsakdanjost preiskriti s sijočo lepoto in jo oživiti z vsenavzočnostjo Boga. V Bogu je vse stvarstvo lepo, čisto, ima svoj pomen in se že spreminja v »Novo nebo in Nov kraj«. Božji duh veje skozi človeka, skozi vse stvari, skozi zgodovino, skozi vesolje bivanja. Drobna bilka, staro drevo, vodnjak, ribnik, senik nad hribom, razpadajoči most, mestna ulica, golobje v dežju, divje race, pesnikovi dedje, predvsem pa izrazite svetopisemske osebe (najmočneje je predstavljen Janez Krstnik): vse je živo navzoče pred nami, vse je na neki način v nas, skozi vse se pretaka oživljajoča popolnost Duha.

Mogoče bo za ljudi, ki jim je krščanska duhovnost nekaj tujega, Truhlarjeva poezija težko razumljiva. Ne bodo mogli dojeti vse njene pristne stvarnosti, duhovne globine in razsežnosti. Toda poetično občutje, pridih estetične lepote in hrepenenje po njej bo prinesla Truhlarjeva pesem vsakomur, ki se želi in se zna z odprtimi čuti sprehajati po vrtovih besedne umetnosti. Neposrednost slikanja, mnogoličnost barv, izbrana skopost lepotnega izražanja, blizkost in brezbrežnost obzorij, usmerjena pevnost ritma, neka vse obsevajoča radostnost in harmonija, to so vrline, ki dvigajo Truhlarjevo poezijo nad povprečje. Z njo smo Slovenci dobili resnično sodobno religiozno liriko, ki se vzpenja v vrh tovrstnega svetovnega pesništva. Pred desetletji so ji pri nas pripravljali pot Silvin Sardenko, Jože Pogačnik, predvsem pa Anton Vodnik, veliki duhovni virtuoz. Toda Truhlar jih po svojih religiozno-poetičnih prijemih v mnogočem prerašča.

Knjigo je lepo opremil inž. arh. Tone Bitenc. Izvirna in občutljiva je napoved pesmi pred posameznimi deli (devet razdelkov, skupno petdeset pesmi). Ob sklepu knjige Edvard Kocbek v esejistični spremni besedi kratko, a pomenljivo govori o potrebi dialoga med teologijo in literaturo ter o razmerju med ideji in obliko, posebej pa še pesniku duhovniku, kot je Truhlar.

Izmed zdomskih književnih kritikov je o zbirki pisal France Papež in v Meddobju (1972, 2, 154–157) objavil razmišljanje pod naslovom Igra duha in poezije:

Pri Mohorjevi družbi v Celju je leta 1969 izšla pesniška zbirka Vladimira Truhlarja V dnevih šumi ocean. Knjiga ima 104 strani in vsebuje 51 pesmi, v prostem verzu, brez rime. Spremno besedo je zbirki napisal Edvard Kocbek. Pesmi so razdeljene v devet ciklov, so izraz umetniškega napora katoliškega duhovnika, ki odeva svojo poezijo v moderno krščansko simboliko ter dosega zavidljiv spoj nazora in umetnosti.

Zbirka V dnevih šumi ocean je zrasla iz nekakega prečiščenega krščanskega nazorskega občutja in najlepše so pesmi, v katerih doživlja pesnik človeka v njegovi humani in emotivni razklanosti med časnim in večnim. Tako je eden najbolj doseženih ciklov tisti o Krstniku – pesem Krstnikovo detinstvo zapišem tu v celoti kot primer dobre pesmi:

Pesnik se rodi, ko se pesnik zave svojih emocij in jih izrazi v značilni poetični obliki, pa tudi, ko se zave idej svojega sveta in svoje dobe. Pesem, kot vsaka druga umetnina, nas ne pritegne samo z umetnikovimi čustvi in njegovimi osebnimi doživetji, ampak je izraz celotnega človeka z njegovimi mislimi, verovanji in idejami – z izrazom telesa in duše. Tudi najbolj čista lirika zajema snov v realnem življenju, kjer se prepletajo tradicija, spoznanja in nazori. V slovenskem predvojnem kulturnem svetu je bilo dosti razpravljanja o potrebi in možnosti nazora v umetnosti – umetnost je svet zase, in nazor ima svoje mesto v tem svetu kot poživljajoča, eksistenčna prvina.

Pesem je doživetje – enotna in v sebi popolna vizija nekega življenjskega izkustva. Je doživetje, utelešeno v čutnih predstavah, vendar pa se je poezija v vseh časih družila tudi s filozofijo in teologijo ter z njuno pomočjo ustvarjala doživetju vsebinsko polnost in nek poseben nadih. Ne, ker bi filozofija in teologija mogli bogatiti poezijo s svojim zakladom tehničnega znanja, ampak ker se poetova doživetja ob filozofiji in teologiji polnijo z neko posebno izrazno magijo; filozofija in teologija sta v poeziji podstrukturi, na katerih se poetične emotivne in muzikalne strukture polnijo z refleksivno pomensko izraznostjo ter tako zorijo. Filozofija in teologija sta za poezijo prav takšni podstrukturi, kot je, nasprotno, čutnost podstruktura vsega človekovega intelektualnega življenja. Vpliv filozofije in teologije je v današnjem poetičnem stvariteljskem naporu še posebno nujen in oplajajoč. Vse tri – poezija, filozofija in teologija – so discipline duha, ki teži v absolutno. Ampak Truhlarjeva poezija teži v absolutno po svojih poteh – spremljata jo filozofija in teologija in z njima krščanski nazor, poln emotivne nabitosti, vendar se duh, po pesnikovih besedah, spočenja sredi srca in je kot veter, ki začne po tihem vršati v jablanah in krilih ptic ter se njegovo vršanje spreminja v bučanje, ki raste kot nepotolažena nevihta.

Truhlarjeve pesmi so, v smislu katoliške estetske miselnosti, bolj refleksivne kot emotivne – njihove podobe in doživetja težijo nenehno v transcendenco izraznih možnosti – vendar se duhovno in nadstvarno kljub temu oblikuje v preprostih vsakdanjih stvareh v prostoru in tišini časa. V tej poeziji se javlja krščansko in duhovno v posameznih simbolih in podobah, ki dobivajo nadstvarne, bitne vrednosti, npr. lipa v juliju, poletna luč, zelene alge, prsteni vrči, studenec, mir vrtov – z njimi ustvarja pesnikova stvariteljska sila nova in globlja razmerja do božjega, kot pravi Horac: znanim besedam spreminja pomen, da zvenijo kot nove. Besede in pojmi so tehtani v krščanski teži in poetični gibkosti, npr. modrost:

V simbole se spreminjajo pojmi, stvari in čutne podobe, dobivajo stare vrednosti in mistično vsebino. Svojski mistični pomen imajo tudi barve, za katere je pesnik posebno občutljiv in dojemljiv. Pesnik posega v dno, kjer je bitno in kjer so stvari v svoji prvinski, božji čistosti:

Truhlar je pesnik bogate lirične intelektualne fantazije in mehkega občutja narave, katere čutno polnost jemlje predvsem iz Kampanje ter iz vrtov večnega mesta. Vendar pa silno bogastvo podob in prekipevanje stvari ter njihovih poetičnih lastnosti prekrije ponekod doživljajsko jedro; izrazitost in enotnost osnovne teme se v neprestanem preraščanju simbolov in impresij dostikrat izgubi. Spoznamo, da je Truhlarjeva estetika toliko formalna kot vsebinska – z močnim poudarkom na muzikalnem in senzualnem načelu poezije.

Truhlarjeva lirika je svojsko ekspresivno oblikovanje čustveno in miselno napete besede. Pesniku se javlja krščanska duhovnost v simbolno ovrednoteni besedi – ali v prabesedi, kot pravi Kocbek – vendar so, kot rečeno, najbolj dosežene tiste pesmi, v katerih doživlja pesnik človeka. Močne eksistenčne prvine odkriva v dekli Agari, v desnem razbojniku, v Krstniku, v Devici in v samem Bogu. Ideja božjega je vodilna, a človek je za poezijo najvrednejša in najvišja vsebina – kako lepa in občutena je pesem mrtvemu prijatelju Alešu Ušeničniku, ena najbolj komunikativnih v zbirki:

Stvariteljski proces v Truhlarjevi zbirki pesmi obstaja v presnavljanju krščanskih nazorskih prvin v bolj emotivno harmonično kot dramatsko intenzivno igro duha in poezije. Filozofske in teološke prvine – čas, ljubezen, milost, modrost – dobivajo umirjene človeške vrednosti in vendar nam odpirajo, z ostalimi stvarmi sveta, božje vesoljstvo. Kot pravi Paul Claudel: »Verz postane sredstvo za odkrivanje neznanega, ki ga poimenuje ter mu ustvarja zvenečo možnost obstoja.« – Glede nazora je tako: čim bolj je pesem umetniško dosežena, tem bolj se nazor umakne v ozadje, v podstrukturo. Ko beremo npr. Dantejevo Božansko komedijo – piše T. S. Eliot – verujemo prav toliko v njegovo teologijo in filozofijo, kot verjamemo v fizično resničnost njegovega potovanja.

Zbirka Vladimira Truhlarja V dnevih šumi ocean je značilna po svojem mehkem občutju sveta; poduhovljena emocija se prerašča v razsežnosti in globine krščanske mistike v smereh tiste idealistične estetike, ki je dala na Slovenskem katoliške pesnike od Medveda, preko Gregorčiča in Sardenka. Truhlar je sodobno znamenje na poti k tistemu cilju »… velikega religioznega pesnika, ki ga tako težko čakamo; naše duše kličejo po njem, da jih razvname v božji ljubezni« – kot je zapisal Izidor Cankar v Domu in svetu leta 1916.

Morda je umestno, da k vsemu, kar so o Truhlarjevi zbirki V dnevih šumi ocean zapisali različni poročevalci in kritiki, dodamo še pesnikovo razlago nekaterih pesmi oziroma celote, ki mi jo je na povabilo poslal v pismu (Rim, 7. junija 1972) in je bila objavljena v reviji Prostor in čas (1973, 189–192):

Dragi gospod Pibernik,

za izhodišče zapisa, v katerem naj bi spregovoril o svojem pesniškem ustvarjanju, ste mi – iz zbirke V dnevih šumi Ocean – predložili pesem Vodnjak na mestnem trgu. In se mi res zdi prav primerna za začetek najinega pogovora. Redkokdo jo bo poznal. Zato jo bo treba najprej navesti:

Pesem govori o »zelenem šumotu« pa o nesebičnosti in pokornosti vodnjaka. To se pravi, da je vodnjak projekcija iz tistega človekovega prostora, kjer se čutni krogi še prelivajo drug v drugega in so hkrati še preveti z globino duha: glas je še barva in oboje je še v enosti z zavestjo in njenimi stanji. Ta prostor je bitno dno, kjer je človek v svojih zadnjih koreninah sebi pričujoč in v njih sebi sveti. V tem dnu so globine vsega, kar je v človeku res živega. V tem kraju človek dotrpeva svojo bolečino in stopa v svoje poslednje dopolnjenje. Tu živi svojo tragiko: svojo bivanjsko službo, nikoli spoznano, prezrto, samotno. Tu pa svojo tragiko tudi obvladuje: s čistino vztrajanja v službi. To je stanje, ki si išče izraza v Vodnjaku na mestnem trgu.

V pesmi Razpadajoči most, ki so mu žile debel trhle in pota do njega vsa prerasla, se ta služba kaže bitnemu dnu v svojem odsluženju, na koncu svoje poti: samota je še bolj neizprosna, a je kakor dozorel sad: »… Služba življenju/ je dozorela/ v samoto.«

Ta konec, pot k njemu, umiranje so v pesmi November doživeti kot zrelo sprejemanje neogibnosti, ki je že vse mrzlo, pa vendar lepo, naslikano na barvnem ozadju citronastega-temno sivega-črnega-bakrasto-rdečega:

A bivanje je tudi sprejemanje družnosti, soutripanja, ki se zliva v eno s človekom in je potem z njim:

Saj ste opazili, da se v teh in podobnih pesmih človekovo bitno dno pač izrazi, a še ne v vsem svojem pra-stanju: še ne v svoji prvinski odprtosti v tisto, kamor izginjajo meje dna, a kar hkrati prihaja v to dno, – tisto nedostopno, neobvladljivo, kar je na robu dna, a hkrati preveva človekove globine, jim daje absolutno razsežnost in v tej ali oni smeri človeka absolutno veže nase in na svojo »stvar«. Če pesnik – pa naj bo ateist ali vernik – v svojem bitnem dnu dojema tudi to absolutno (ki v ateistu seveda ostaja znotraj človeka in zgodovine), bo doživljaje, ko jih projicira iz svojega notranjega prostora, vedno znova izrazil tudi s tkivom te praprvine, – tudi s to bivanjsko razsežnostjo »… noč v temni,/ nemi/ vseprisotnosti/ Noči (Noč). »Zaman iščeš oči,/ ki bi v tvoji blagi/ mlečnomodri gladini/ prepoznale/ tvoj molčeči/ Vir. (Ribnik): v bitnem dnu resničnost ribnika raste iz absolutnega; ribnik se tega Vira zaveda, a ugotavlja, kako ljudje, ki hodijo mimo, nikoli ne prodro do njega. In še ta zgled za praprvino v pesmi:

Človekova eksistenca s svojo težo in z vsem, kar žge in reže, je v prostoru absolutnega, kadar se vanj zateče, kakor v poletni senci s studencem.

Izraz te absolutne praprvine nič ne ranjuje poetičnega staničja pesmi: bivanjsko ogrodje noči, ribnika, golobov v dežju, jeseni, popoldneva, žolto rdeče tretje ure je ostalo isto, le da se je odprlo v novo razsežnost.

In zakaj bi to ne veljalo tudi za pesmi, ki niso le izraz te absolutne praprvine v njeni splošnosti, marveč v tisti njeni določenosti, ki jo v bitnem dnu doživljata v čistini svojih sil religija in krščanstvo? Tej čistini je absolutna praprvina sveta skrivnost, oziroma Bog v Kristusu. Seveda ta Kristus ni le nekdanja zgodovinska osebnost. Sprejet je, po svoji biti in dejavnosti, v absolutno območje Boga in kot absolutno preveva vesolje. Staro bivanje se s tem dogodkom v svojih profanih strukturah ni spremenilo; vendar je po Kristusu seglo vanj nekaj novega:

Mak in zlatice so v temi vedno zastrta igra barv, vedno se v njihovi dehtivosti prebuja mlado klicanje po dnevu, le da znotraj krščanske izkušnje v to prebujanje sega tudi Kristus (Kristus sredi svitanja). Davna zemlja dedov in ugasli upori so v pesnikovem bitnem dnu še vedno isti, dokončno zajeti v njegovo bit; a zdaj se sloči čeznje »Nova Mavrica« (Davnina v tebi). Čas še vedno hodi skozi snov in prostore, a v srcu, kjer se iz Boga razpreda vedra tišina upanja, hkrati »zbrano drsi/ skozi Večnost« (Čas). Srce desnega razbojnika je do kraja razdejano. Pepel. A ob Kristusu je to razdejanje nova pretresljivost: »Kako tihi/ so v zelenem pepelu/ zasuti/ vodnjaki!« (Desni razbojnik III) V vsem tem obstaja profana resničnost v svoji samostojnosti neokrnjena, – je v tem smislu nesakralna, le da se njena usodnost v vseh smereh – v doživljanju in izrazu – razklepa v absolutno, v Kristusa. Dnevi ostajajo dnevi, le da v njih šumi Ocean (naslov zbirke).

Tako bi na kratko očrtal ustvarjanje v zbirki, o kateri govoriva. Zavedam se, da bo mnogim zaprt svet. In kako bi tudi ne bila! Saj je pesem s svojimi prijemi prenašanje doživljanja iz lastne osebne srede v bitno dno človeka, ki je za tako doživljanje in za utrip, notranji ritem, ubranost izraza sprejemljiv. Če pa se to doživljanje odpira v razsežnost absolutnega in Kristusa in hkrati nosi enkratne sledove poti, ki sem jo sam prehodil, in enkratnega okolja, v katero sem živo vstavljen (štiriintrideset let tujine, duhovnik, jezuit, redni univerzitetni profesor, profesor duhovne teologije, ki sem jo vse bolj razvil v teologijo krščanske religiozne izkušnje …), potem res ne smem upati, da bi jih bilo veliko, ki bi ob moji pesmi sozveneli: to je mogoče le v ljudeh s podobnim notranjem doživljanjem, ki jih estetski prijem le predrami, jim – seveda v novih oblikah – le prebudi nekaj, kar je v njih že pripravljeno, kar že čaka.

Sprašujete, kako je s to poezijo znotraj moje znanosti. Delo, ki si ga snujem kot profesor – in univerza mi pri tem pušča vso svobodo – je s poezijo na sploh sicer tesno povezano. Saj govorim v obveznih predavanjih o izkušnji, doživljanju absolutnega in kažem, kako različni so dostopi k temu absolutnemu in kako je med temi dostopi tudi estetsko, poetično doživljanje. Podobno opozarjam na zveze med religiozno in estetsko izkušnjo absolutnega v predavanjih za specializacijo v teološki antropologiji (letos sem razpravljal o zgodovinskih temeljih izkušnje apostola Pavla, Ignacija iz Antiohije, Avguština, Frančiška Asiškega, Bonaventure, Meistra Eckeharta, Henrika Seuseja, Ignacija Lojolskega, Terezije iz Avile, Jakoba Böhmeja (z njegovim vplivom na Schellinga in Hölderlina), Solovljova, Tagora, Teilharda, Ungarettija, Daga Hammarskjölda). Za izpitni elaborat so mi med drugim predložili še pesnika Hopkinsa, slikarja Congdona itd. Tudi v seminarjih gre za »izkustveno branje« avtorjev, kjer se religiozno vedno znova prepleta z estetskim. Prihodnje akademsko leto (1972/73) nam bodo za tako branje Dostojevski, Claudel, Rilke, Gertrud von le Fort, Ernest Psichari, Thomas Eliot, Ignazio Silone, Simone Weil … Pri mojem znanstvenem delu gre torej vsepovsod za stik z estetsko prvino. A pri tem jo le po-doživljam, to ni tisto, kar bi moje dno po svoje rado spregovorilo in po svoje oblikovalo.

Če govorim o svojem enkratnem estetskem prijemu, se zavedam, da ta ne more biti tak, kakor so prijemi naše mlajše in najmlajše poezije. Sem pač v 60. letu, drugače narejen, in bilo bi nepristno siliti se v nekaj, kar ne raste docela naravno iz mene. S tem pa ni rečeno, da bi mi recimo mlajša literatura ostajala tuja. Izraz absolutne skrivnosti v liriki Gregorja Strniše npr. mi pomeni izredno pesniško moč: »Le oči še zro iz mraka,/ temne, zlate in velike« (Mozaiki). »V mraku visokem stoji sam./ Gol in resničen kot skala,/ bleščeč, teman« (Blaznost). »Gora je črna kakor vonj prsti. // Štrli iz tal kakor pest velikana,/ ki sam globoko v pesku pokopan leži,/ v večernih sencah pa se zdi kot bikova lobanja/ s širokim čelom in votlimi očmi« (Gora I). »V zemlji je težka sled živali,/ ki je nikoli ne poznamo (Cro-Magnon III). A tudi marsikaj v naši najmlajši liriki me proži v podoživljanje. Tu sem včasih kakor ob lepi abstraktni sliki, ki je sicer brez »predmeta«, pa vendar človeka tako močno prevzame z barvno kompozicijo, z linijo, s ploskvami.

Ker sva že pri barvni kompoziciji: moji pesmi je bistvena. Kar lepotno doživljam, je v duhu hkrati barvano, a s takimi barvnimi odtenki in s takimi stiki teh odtenkov, da tega v pesmi seveda ne morem izraziti. Vsaki bi bila pravzaprav za ozadje potrebna abstraktna slika, ki pa jo morem v tekstu le prav nalahno nakazati. Za pesem November sem že omenil kompozicijo citronastega-temnosivega-črnega-bakrasto rdečega. V Poletju ob morju so ploskve brega sive-žganordeče-žolte. V Pogovoru z mrtvim prijateljem so za ozadje težek moten karmin, žlahtno siva telesca (pastiričk), mlado zlato (trobentic). V Večnosti v žolto rdečem je kompozicija: žolto rdeče-črno-sivo-mlečno zeleno. V Komaj predramljeni obali: srebrno-voščeno rumeno-zabrisano rdeče-črno.

Za kompozicijo pa gre še v neki drugi smeri. Ko snujem vrstico ali kitico, moram – za izbiro besede – prisluškovati navznoter in po notranjem nareku besedo težkati, jo spontano presoditi po glasovni kvaliteti, po šumnosti, melodičnosti, po dolžini zlogov, po tem, kako se beseda usklaja z notranjim ritmom in podobno. Tudi ta kompozicija je pomembna; tako zelo, da sem npr. pri prevajanju nekaterih pesmi na nemško moral zaradi nje to in ono prvino, včasih celó barvno kompozicijo, zaradi celotne podobe pesmi kratko malo spremeniti. Morda bo dobro, če to ob kakem tekstu ponazorim. Tako se pesem Večer v Bogu v slovenščini glasi:

V nemškem prevodu je isto doživetje dobilo tole obliko:

Ne vem, dragi gospod Pibernik, koliko sem Vam s temle svojim zapisom mogel ustreči. Vsekakor mi je dobro delo, da sem se spet enkrat, pa čeprav »čez hribe in doline«, pogovoril z rojakom.

Opombe k pesmim

Tudi za pesmi v zbirki V dnevih šumi ocean moramo žal ugotavljati, da do zdaj ni bilo mogoče odkriti nobene rokopisne ali tipkopisne predloge. Ker gre v glavnem samo za ponatise iz obeh zgodnjih zbirk Nova zemlja in Rdeče bivanje, odpadejo vsi komentarji k večini pesmim. Pri komentarjih se omejujemo zgolj na tiste pesmi, pri katerih gre za morebitne večje razlike med revijalnim natisom in natisom v zbirki, ter pesmi, ki jih je na novo dodal.

Opombe k pesmim

Rokopisne predloge za zbirko Luč iz črne prsti do sedaj ni bilo mogoče odkriti, prav tako ne tipkopisne predloge. Ker se je Truhlar nekoliko nepričakovano hitro odločil za natis te zbirke, nobene pesmi ni pred tem objavil revijalno. Nekaj opomb se nanaša na konkretna osebna in stvarna imena, prav tako na morebitne citate, ki jih navaja avtor.