Osrednji rezultat projekta NRSS je Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja, ki je javnosti na voljo v prostem dostopu na medmrežju. Sestavljajo ga podrobni opisi in faksimili rokopisov; metoda, po kateri je izdelan, je pojasnjena v nadaljevanju.

Ta register je središče dolgoročno zasnovane raziskave o slovenskem rokopisnem slovstvu, zato ga bomo kontinuirano dopolnjevali. Rokopisno gradivo, ki je v njem analizirano, odpira potrebo po številnih novih raziskavah.

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja je prvi digitalni register rokopisov v Sloveniji, tematsko usmerjen na rokopise v slovenskem jeziku med reformacijo in romantiko. Javnosti – tako strokovni kakor širši laični – prvikrat omogoča skupaj in na enem mestu neposreden vpogled v slovensko rokopisno slovstvo baročne in razsvetljenske dobe. Obe dobi je rokopisna kultura obvladovala in zaznamovala vsaj tako kakor knjižna, nemara celo bolj. Zato Register odpira nov pogled v literarno in duhovno zgodovino Slovencev obeh dob.

V seznamu so zabeleženi rokopisi 17. in 18. stoletja, ki so bili nekoč že v evidenci literarne, narodopisne ali obče zgodovine in so jih zgodovinarji videli ter opisali ali vsaj omenili. Za mnoge od teh danes ne vemo več, ali še obstajajo in kje se nahajajo, če so ohranjeni. Za nekatere omenjene rokopise je nahajališče znano, vendar še niso prišli na vrsto za obdelavo. Omembe teh rokopisov so bile raztresene v številnih starejših tiskih in so zdaj prvikrat enotno zbrane in urejene.

Indeks ima podobno obliko kakor glavni Register NRSS – vendar je bistvena razlika v tem, da tukaj omenjenih rokopisov nismo videli, ampak smo le zbrali podatke o njih, kakor so zapisani v strokovni literaturi. Zato so kot hranišče navedene historične ustanove in zbirke, denimo Ljubljanski muzej ali Bibl. g. prof. Ad. Robide, čeravno je gradivo teh zbirk pozneje prešlo v druge ustanove ali pa je eksistenca teh rokopisov vprašljiva (denimo Zbirka Dr. N. Sadnikarja) oz. je rokopis verjetno sploh izgubljen (npr. Zapuščina Ferda Kočevarja pri njegovi sestri v Celju).

Upoštevani so bili predvsem obči in literarnozgodovinski pregledi slovenskega slovstva, izbrane monografije in starejša periodika (prim. Bibliografijo NRSS, na koncu seznam kratic pogostih virov).

Bibliografski pregled temeljne literature o rokopisih slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja naj bi ponudil temeljno bibliografsko gradivo za raziskovanje rokopisnega slovstva baroka in razsvetljenstva.

Pri sestavljanju bibliografije o rokopisih 17. in 18. stoletja so bila upoštevana zlasti specializirana dela, predvsem članki v periodiki, ker je rokopisno gradivo v njih obravnavano podrobneje. Kratke, generične omembe rokopisov v literarnozgodovinskih idr. priročnikih zvečine niso dovolj informativne, zato tukaj niso upoštevane. Izmed enciklopedičnih in leksikografskih publikacij so upoštevani le nekateri članki iz elektronske izdaje starega SBL. Zadnja sistematična obravnava te tematike (Fr. Kidrič) je nastala skoraj pred stoletjem.

Opis bibliografskih enot je zamišljen minimalistično; podrobnosti o publikaciji je le toliko, kolikor je potrebno za praktično iskanje.

V raziskavo so vključene vse zvrsti besedil od literarnih in polliterarnih do bibličnih, liturgičnih in juridičnih ali uradovalnih. Edini kriterij za vključitev v Register je, da je glavnina besedila napisana v slovenskem jeziku v 17. ali 18. stoletju.

Osrednji del raziskave se je začel s pridobivanjem podatkov in evidenc o manj raziskanih ali neznanih slovenskih rokopisih v raznih rokopisnih zbirkah. Pregledali smo popise rokopisnih fondov NUK in Arhiva RS, NŠAL, KOKR (Koroška osrednja knjižnica Ravne na Koroškem), Koroškega deželnega arhiva v Clcu, Pokrajinskih arhivov v Kopru, na Ptuju in v Mariboru ter nekaterih zasebnih knjižnic (knjižnice nekaterih kapucinskih in frančiškanskih samostanov); pridobljene so bile informacije o gradivu v stari Gorici (škofijski, deželni arhiv).

Kmalu je postalo jasno, da je neznanih in praktično neobdelanih rokopisov precej več, kakor smo pričakovali, in da v tem projektu ne bo mogoče preučiti in popisati vseh. Ker je bil naš namen predstaviti raznolikost, obsežnost ter splošno razprostranjenost slovenskega rokopisnega slovstva baročne in razsvetljenske dobe, smo sprejeli naslednjo načelno odločitev: da ne stremimo k temu, da bi izčrpno obdelali to ali ono posamično zvrst (npr. pridigo, cerkveno pesem ipd.), marveč da zajamemo čim širši nabor raznolikih rokopisov katere koli zvrsti, kjer je glavnina teksta v slovenskem jeziku in ki po možnosti izvirajo iz raznih dežel Slovenije.

Zemljepisno smo se pri izboru nahajališč omejili sprva na osrednjo Slovenijo, vendar smo hoteli poleg tega poudariti še vsaj eno slovensko regijo. Odločili smo se za Koroško, saj ima ta najdaljšo in specifično rokopisno tradicijo, ki sega vse od Brižinskih spomenikov do bukovnikov zgodnjega 19. stoletja. Zato smo v najožji izbor hranišč rokopisov vključili tudi Koroški deželni arhiv v Celovcu in Koroško osrednjo knjižnico na Ravnah, da smo s tem zajeli nekdanjo historično oz. jezikovno opredeljeno Koroško ne glede na poznejše politične meje.

Ta časovni razpon gre razumeti tako, da v iztek 18. stoletja štejemo celotno razsvetljenstvo z njegovimi predromantičnimi izpeljavami še v zgodnjem 19. stoletju. Kolikor gre za zvrsti, ki so zastopane le z redkimi in pomembnejšimi dokumenti – denimo uradovalna slovenika – so seveda vključeni tudi dokumenti, ki segajo še vse do leta 1848 oz. dokler je bila v rabi bohoričica kot pisava starejših slovenskih dob (v nekaterih okoljih so jo pisali še globoko v 19. stoletju). Za dobo pred 17. stoletjem je žal ohranjenih le malo slovenskih rokopisnih besedil. V Register bodo vključena postopoma.

V registru slovenskih baročnih in razsvetljenskih rokopisov smo želeli prikazati ostanke nekdaj razsežne in razvejene celote životvorne slovenske rokopisne kulture. Zato si kot cilj nismo zastavili, da bi izčrpno predstavili kakšno posamično zvrst. Prizadevali smo si marveč za vključitev raznolikih rokopisnih zvrsti, ki naj nakazujejo pestro in večobrazno, mnogolikim duhovnim in praktičnim potrebam ustrezajočo množino nekdanjih rokopisov v slovenskem jeziku.

Da bi bilo Register moč pregledovati tudi po slovstvenih zvrsteh – tudi v kombinaciji z drugimi iskalnimi zahtevami – smo pripravili tipologijo zvrsti in v vsakem rokopisu zvrst ustrezno označili. Med njimi so tako zvrsti slovenskega slovstva kot takega – denimo prisega ali pesem – kakor tudi njihove zbirne enote bibliografskega značaja, kakor denimo pesniška zbirka ali pridižna zbirka. Tipologija slovstvenih zvrsti obsega tele enote:

Pri starejših rokopisih pogosto ni moč zanesljivo določiti, kdo je avtor rokopisa. Vprašanje se pri rokopisih zaplete tembolj, ker zapisovalec rokopisa pogosto ni avtor besedila v modernem pomenu, ampak je prepisovalec ali prevajalec teksta, pogosto tudi prireditelj ipd. V vsakem primeru je prepisovalec posrednik v preoddaji ali literarni tradiciji teksta – dejanje tradiranja pa se ni zgodilo mimo zapisovalčeve osebnosti, ampak je bila ta ravno medij preoddajanja in posredovanja besedila. Zato je pogosto – razen denimo pri svetopisemskih besedilih – skoraj neogibno, da je zapisovalec rokopisa tekst v določeni meri avtorsko spreminjal.

Ko torej govorimo o „avtorstvu rokopisa“ in avtorja v Registru navedemo, je s tem praviloma mišljen zapisovalec teksta. Če govorimo, denimo, o rokopisu Matije Žegarja o Antikristu, mislimo na tekst, ki ga je Žegar uspel v koroških hribih po svojih močeh posloveniti, redigirati in zapisati in ga zato moramo šteti kot avtorja rokopisa. Ne dotikamo pa se v tej izjavi o avtorstvu vprašanja, kako in iz katerih virov je Žegar zajel besedilo patra Dionizija Luxemburškega – morda pa tudi drugo psevdo-mistično izročilo zgodnjega novega veka.

Pogosto ni moč določiti niti zapisovalca rokopisa. Skoraj v vseh primerih pa je moč razbrati osnovni družbeni kontekst njegovega nastanka. Zato smo skušali za vsak rokopis – tudi zaradi kombiniranih iskalnih poizvedb – kolikor moči zanesljivo določiti širši družbeni ali socio-kulturni kontekst njihovega nastanka: je rkp. nastal v katerem od samostanskih redov ali je bil avtor škofijski duhovnik? Gre za civilno, t.j. meščansko, morda plemiško osebo? Je rokopis bukovniški v pravem, ožjem smislu – da je nastal na Koroškem? Ali pa je nastal v kmečkem okolju, toda v drugih slovenskih deželah?

Da bi za vsak rokopis imeli vsaj osnovno podobo o tem izvoru, smo opis opremili z ustrezno oznako iz takšne tipologije družbenega konteksta:

Podrobnejše, naši raziskavi primerne načine označevanja rokopisov smo lahko uresničili z naslednjo rabo standardnih elementov TEI. (Opisani so samo tisti postopki, za katere dopuščajo smernice TEI več načinov označevanja oz. uporabe in želimo tu izrecno opisati našo rabo oznak).

Želeli smo, da elektronski register NRSS poleg podrobnih opisov vsebuje tudi elektronske slike rkp. visoke kvalitete, t.i. digitalne faksimile. Pri tem je bilo nemogoče, da bi izbrane rokopise digitalizirali z drago, specializirano opremo, saj za to ni bilo sredstev. To tudi ni bilo potrebno, saj pri baročnih rkp. praviloma ne nastopajo več zahtevni dejavniki, kakor so v srednjeveških rkp. razne vrste pergamentov, kalcinacija, pigmenti, barvna črnila itn., pač pa le črnilo(a) na raznih vrstah papirja. Za ta namen povsem zadošča klasična, profesionalno posneta digitalna fotografija. Rokopise smo fotografirali in situ z visoko ločljivostjo vsaj 300 dpi. Povprečna velikost datoteke ene strani rkp., ki jo gleda končni uporabnik na medmrežju, znaša cca 1 Mb v zapisu .jpg, kar zadošča za veliko povečavo na zaslonu in za preučevanje besedilnih in paleografskih podrobnosti.

Digitalni repozitorij za rokopisno vozlišče NRSS smo zgradili na uveljavljenem odprtokodnem sistemu Fedora Commons. Našim potrebam je ustrezala, ker je ustrezno vzdrževana, ima dostopno dokumentacijo, je prosto dostopna in temelji na sprejetih standardih. Spletno vozlišče ima komponente za pregledovanje podatkovnika, iskalni sistem ter listalnik po faksimilih. Platformo smo razširili s trenutno vodilnim iskalnim programjem Lucene SoLR.

Zapis digitalnih faksimilov prikaže transformacija XSLT v listalniku (podoben listalniku za PDF), ki omogoča običajno navigacijo (prikaz cele strani, dveh strani druge ob drugi, povečava), pa tudi listanje po posameznih segmentih in podenotah rkp. Arhitektura tega prikaza omogoča tudi integracijo z nadaljnjimi fazami obdelave gradiva – zlasti s prepisi.

Izbrana platforma se je izkazala kot izjemno uspešen model razvoja, tako da sta v času trajanja projekta NRSS ob njem nastala še dva sorodna oz. z njim povezana spletna portala:

Vsi trije portali uporabljajo isto platformo in jih nameravamo v prihodnosti povezati in tehnološko izpopolniti.

Korpus NRSS z opisi in faksimili rokopisov je javno dostopen in namenjen osebni in akademski, strokovni rabi. Opisi rokopisov in drugi teksti v korpusu so dostopni pod licenco CC Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.

Razpolaganje z digitalnimi faksimili v komercialne namene pa je omejeno; zanj je potrebno pridobiti soglasje ZRC SAZU in ustanove, ki hrani rokopis.

Na nekomercialnih spletnih straneh je dovoljena raba posameznih faksimilnih slik rokopisov pod pogojem, da je slika opremljena s kazalko na repozitorij NRSS. ZRC SAZU in ustanova, ki hrani rokopis, si pridržujeta pravico, da v posameznih primerih prepovesta javno rabo slik rokopisov.

Celotno delo v NRSS je javno dostopno, uporabniki pa so naprošeni, da ga v svojem delu primerno navajajo. Na koncu vsakega opisa rokopisa stoji sivo obarvano okence s podatki za citiranje tega opisa. Vsaka navedba rokopisa naj vsebuje tudi siglo, s katero je ta označen v Registru, saj mnogi rokopisi iz zasebnih zbirk nimajo signature, zato ima vsak opis rokopisa v Registru svojo siglo. Tako bi, denimo, folij 14 recto rokopisa Branje od Antikrista s siglo NRSS Ms 24 navedli tako:

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. NRSS Ms 24. Branje od Antikrista inu od njegoveh fouš prerokov. Fol. 14r. <http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_024/VIEW/> (datum dostopa).