Uvod

Knjiga prinaša dokumente, ki so povezani s krizo enega najpomembnejših slovenskih literarnokulturnih glasil prve polovice 20. stoletja, z revijo Dom in svet leta 1937. Razcepitev, ki jo je kriza povzročila v takratnem katoliškem taboru, pomeni veliko uverturo v usodno razcepitev slovenskih sil med II. svetovno vojno in po njej. Zato ta kriza nima zgolj literarnozgodovinskega pomena, temveč tudi kulturnega in političnega. Objava dokumentov bo tako olajšala delo raziskovalcem omenjenih področij javnega življenja.

Želja, da bi bralcu, ki ni bil priča razburljivemu dogajanju, čim bolj približali problematiko in mu omogočili lažje spoznavanje razmer v tridesetih letih 20. stoletja, je narekovala naslednjo razdelitev knjige. Njen prvi del prinaša spominske zapise, ki so večinoma nastali več let ali celo desetletij po tej krizi; zasnovani so pregledno in okvirno, zato s svojo sintetično naravo lajšajo dojemanje celotne problematike okrog revije. Drugi, tretji in četrti del knjige pa vsebujejo spise, ki so neposredno povezani s krizo revije. Spisi drugega dela se večinoma nanašajo na tako imenovano križarsko gibanje. Del njegovih nekdanjih privržencev je namreč po prenehanju izhajanja glasil Križ na gori (1924‒27) in Križ (1928‒30) ohranil nekatere njegove ideje ter prešel v Dominsvet. Poskusi ovrednotenja križarskega gibanja so sprožili polemiko, ki pomeni začetek krize Doma in sveta. Ta se je stopnjevala ob problematiki španske državljanske vojne ‒ polemične spise o njej in reviji prinaša tretji del knjige ‒ in se razmahnila ob vprašanju obstoja Doma in sveta; dokumente o tej fazi krize pa prinaša četrti del knjige.

Članki so sicer že bili objavljeni pred pol stoletja, vendar so danes te publikacije zelo redke in težko dostopne, zato je ponatis teh člankov za celovito razumevanje nujen. Izmed doslej neobjavljenih spisov pa je treba omeniti daljši zapis takratnega glavnega urednika revije Franceta Koblarja, s katerim se knjiga začne. Ta najprej odstre javnosti neznane zarodke krize, potem pa preide v njeno kroniko. Čeprav je zapis ostal torzo in čeprav je avtor mnoge podatke iz njega uporabil v posebnem poglavju, ki ga je v svojih spominih Moj obračun (1976) posvetil krizi revije, je zapis zaradi svoje neposrednosti in natančne rekonstrukcije dogajanja vreden objave. Prvič je natisnjena tudi korespondenca iz Koblarjeve zapuščine, ki ni bila objavljena v brošuri Dom in svet v letu 1937 (1938).

Vsi dokumenti so (po)natisnjeni v takšni jezikovni podobi, v kakršni so bili napisani ali prvotno objavljeni, čeprav se ta razločuje od danes veljavnih pravil. Dodana so samo pozabljena ločila.

Čeprav so dokumenti prvega dela knjige nastali večinoma več desetletij po krizi revije Dom in svet, so razvrščeni prav tako kakor tisti v preostalih delih knjige po času svojega nastanka. Članki, ki so bili objavljeni leta 1937 v glasilih Straža v viharju in Mi mladi borci, so ponatisnjeni v kronološkem zaporedju kot celoti, ker se tako bolje pokažejo stališča, ki sta jih zagovarjali obe glasili. Ločeni kronologiji prvega ter drugega, tretjega in četrtega dela navidezno zakriva oštevilčenje vseh dokumentov v vseh delih knjige z enotnim zaporedjem rimskih številk. Ta sistem oštevilčenja je uporabljen, da bi se izognili ponavljanju opomb in olajšali razumevanje posameznih besedilnih mest tistemu bralcu, ki ne bo bral vseh dokumentov po njihovem zaporedju, marveč katerega koli. Zato je marsikatera opomba okrajšana po naslednjem sistemu: če npr. začne bralec prebirati najprej X. dokument in naleti pod kako njegovo stranjo na opombo: »Prim. op. III: 13.«, potem to pomeni, naj poišče v III. dokumentu 13. opombo, ker ta pojasnjuje tudi zadevno mesto v X. dokumentu.

Edvard Kocbek je pripisal k članku Premišljevanje o Španiji svoje opombe, jih oštevilčil in objavil pod črto. Da se ne bi mešale z opombami naše izdaje, ki so prav tako oštevilčene in natisnjene pod črto, so v tej knjigi Kocbekove opombe prenesene v njegov članek, saj so njegov integralni del, pri čemer smo jih zaznamovali z zvezdico in postavili v pokončne oklepaje.

Opombe v tej knjigi so požrtvovalno delo gospe prof. Ane Koblar Horetzky, hčerke glavnega urednika revije Dom in svet ter poznavalke takratnih literarnih, kulturnih in političnih razmer, ki je poleg tega prijazno omogočila uporabo očetovega arhiva. Spremno študijo k dokumentom je napisal raziskovalec tega obdobja, dr. Matija Ogrin. Za pomoč se zahvaljujem vsem, ki so pomagali z informacijami, zlasti pa osebju časopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, Slovanske knjižnice, knjižnice Teološke fakultete, dr. Marijanu Smoliku iz Semeniške knjižnice v Ljubljani, dr. Ani Lavrič, frančiškanu mag. Miranu Špeliču, dr. Branku Klunu in gospe Alenki Maček, ki je poskrbela, da so teksti postali računalniško godni za natis. Posebna zahvala velja predstojniku Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Darku Dolinarju, ki je naklonjeno spremljal nastajanje te knjige.

I
Dom in svet

Te kratke zapiske‌1 1 Doslej neobjavljen Koblarjev rokopis, ki je bil napisan med krizo revije Dom in svet (DS) leta 1937. Tekst je ostal nedokončan in ni redigiran. sem si napravil zato, da ugotovim nekatere važne dogodke pri DS; ohranitev lista je bil neprestan boj navznoter, ki ga širša javnost ni slutila.

L. 1922 je imel DS zaradi svojega formata‌2 2 Format folianta se je zmanjšal na veliko osmerko. in upada notranjih sil slabejšo veljavo od prejšnjih let. Al. Merhar,‌3 3 Alojzij Merhar: pesnik Silvin Sardenko (1875‒1942), stolni kanonik. Prim. »Steletu kakor v varstvo pridejan«. V: France Koblar: Moj obračun. Ljubljana, Slovenska matica 1976, str. 123. V nadaljevanju: Koblar: Moj obračun. ‒ Merhar je sodeloval pri DS 1899‒1930. ki je prišel v družbo k prejšnjemu samostojnemu uredniku dr. Steletu,‌4 4 France Stelè (1886‒1972): umetnostni zgodovinar. Urednik DS 1920‒21, sourednik 1922‒30; 1933‒36; 1937, št. 1‒2. Sodeloval pri DS 1909‒43, tudi pod novim uredništvom po letu 1937. si ni mogel pridobiti moči; delo ni uspevalo in zdelo se je, da je kljub njegovi zunanji širini vendarle notranje preveč vezan. Sredi leta je odstopil dr. Stele; razlika v ilustraciji med začetkom in koncem je vidna. Meštrovićeve slike so razburile duhove,‌5 5 Predvsem reprodukcije kipov Kristusa, ki ga umetnik pojmuje kot človeka in ne Bogočloveka. Objava: DS 1921, prilogi k št. 4. ‒ Prim. Bogo Grafenauer: Kriza Doma in sveta. V: Dom in svet 1888‒1988. Zbornik ob stoletnici. Celje, Mohorjeva družba 1988, str. 34. Objavljen kot V. dokument v tej knjigi. ki se še niso bili pomirili po Pregljevem »Plebanusu«.‌6 6 Roman Plebanus Joannes. Trst, Naša založba 1921; obsojen v Okrožnici goriškega škofijskega ordinariata 17. XI. 1921. Prim. Lojzka Bratuž: Pogledi nadškofa F. B. Sedeja na Pregljevo pripovedništvo. V: Ivan Pregelj (zbornik, uredil Marjan Dolgan, Interpretacije 9), Ljubljana, Nova revija 1999, str. 310‒321. Merhar je odklonil ‒ ali kako ‒ tudi »Bogovca«,‌7 7 Roman Bogovec Jernej, DS 1923. Odklonitev je bila verjetno ustna, ker ni zaslediti objave. Na to kaže pričevanje pisateljevega sina Boga Preglja Marji Boršnik 28. II. 1963: »… zaradi blasfemije so ga tako strašno hrulili …«. ‒ Zapuščina Marje Boršnik v Biblioteki SAZU pod signaturo R 82/V. ki ga je nato pisatelj sežgal (kot žrtev za ženino zdravje). Večina sotrudnikov je zapustila Merharja. Bati se je bilo, da DS opeša. V to je posegel dr. A. Breznik s svojim poročilom škofu dr. Jegliču, ki je izšlo v »Vzajemnosti«‌8 8 Anton Breznik in Aleš Ušeničnik: Mnenje o stališču duhovnikov do umetnostnih struj. V: Škofijski list Vzajemnost (5. okt.), št. 6, str. 43‒44. Ponatis: Ljubljanski zvon (LZ) 1922, str. 636‒639. ‒ Anton Breznik (1881‒1944): slavist, jezikoslovec, teolog. ‒ Aleš Ušeničnik, prim. op. 14. po neprevidnosti oziroma da se duhovniki ‒ člani KTD‌9 9 Katoliško tiskovno društvo (1887‒1945). Založnica DS. Člani so bili duhovniki. ‒ Prim. Fran Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. V Ljubljani, Prosvetna zveza 1928, str. 38‒39. V nadaljevanju: Fr. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja; Koblar: Moj obračun, str. 137. pouče ‒ tako je prišlo tudi v javnost (gl. LZ).

V jeseni 1922 je prišel dr. Kulovec,‌10 10 Franc Kulovec (1884‒1941): teolog, novinar, politik, odbornik KTD, poslanec, minister v raznih resorjih. Umrl prvi dan vojne v nemškem bombnem napadu na Beograd. ‒ Prim. France Koblar: Dr. Franc Kulovec. Nova revija, september 1999,št. 209, str. 164‒165. kot zastopnik KTD in me napravil za urednika. Tedaj nisem imel še stanovanja. Da mi olajša delo in skrbi, mi je obljubil stanovanje v novi hiši, ki jo je ravnokar zidala Jugosl. knjigarna‌11 11 Knjigarna in založba v lasti KTD. V letih 1874‒1919 Katoliška knjigarna; 1919‒41 Jugoslovanska knjigarna; 1941‒45 Ljudska knjigarna. ‒ Prim. Fr. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja, str. 35. Prim. še op. 59, 60. v Vošnjakovi ulici. Čeprav sem se že četrto leto zastonj trudil za stanovanje, sem misel nanj kmalu premagal, ker sem se bal odvisnosti; uredništvo samo me je prav tako s skrbjo odbijalo, čeprav so se bolj in bolj slišali glasovi, da ga prevzamem jaz. Šel sem k Andreju Kalanu‌12 12 Andrej Kalan (1858‒1933): stolni prošt in generalni vikar, papežev hišni prelat, politik, novinar, predsednik KTD. »Mož obsežne izobrazbe in trezne sodbe, nežno čutečega srca in žilave delavnosti«. (SBL I, str. 422); F. Koblar: Prelat Andrej Kalan. Slovenija 1933, str. 183‒190; Narte Velikonja: Gospod prelat. Slovenec 1933, št. 129; Koblar: Moj obračun, str. 225‒228. in povedal, da bi sicer kdaj pozneje sprejel to delo, rad pa bi se zanj bolje pripravil s študijem ‒ nisem tudi imel še latinskega izpita, ki sem ga potem opravil drugo leto.

Na velikem sestanku sotrudnikov nekako v novembru ‒ zbrana je bila še stara elita: Mantuani,‌13 13 Josip Mantuani (1860‒1933) : umetnostni in glasbeni zgodovinar. Sodeloval pri DS 1894‒1925. Ušeničnik,‌14 14 Aleš Ušeničnik (1868‒1952): filozof in teolog, profesor dogmatike in sociologije na Teološki fakulteti. V filozofiji umetnosti je s kritičnimi dopolnili nadaljeval Mahničevo estetiko. ‒ Prim. še op. 8. Grivec‌15 15 Franc Grivec (1878‒1963): teolog, zgodovinar, slavist. Predaval nauk o cerkvi in vzhodno bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in univerzi v Zagrebu, papežev hišni prelat. i. t. d. ‒ je prišlo do precej ostrih pojasnjevanj, zlasti med Finžgarjem‌16 16 Franc Saleški Finžgar (1871‒1962): pisatelj, dramatik, urednik revije Mladika 1923‒33 in Mohorjeve družbe 1922‒52. ‒ ki je bil že določen urednik Mladike in Mohorjeve družbe ‒ in končno do volitev. Predlog, naj bi bil urednik, sem odklanjal; Grivec pa je mojo omahovanje porabil in ponudil zvezo z Merharjem ‒ tako sem stvar obrnil in izjavil, da sprejemam uredništvo v zvezi s Steletom. Tako je dobil zadoščenje tudi dr. Stele. Z Merharjem smo se kasneje le težko sprijaznili ‒ čeprav je bilo prijateljstvo na zunaj dovolj živo.

Zaradi mojih neugodnih razmer je prvi čas korekturo opravljal dr. Stele. Delala sva harmonično. Reševal nas je najbolj Pregelj.‌17 17 Z romanoma Bogovec Jernej, DS 1923; Šmonca, DS 1924. Iskali smo čim boljših sotrudnikov. Majcen,‌18 18 Stanko Majcen (1888‒1970): pesnik in pisatelj, visok uradnik v politični upravni službi, 1935‒41 podban. V DS je sodeloval 1913‒1944, tudi pod novim uredništvom po letu 1937. V DS 1922 so izšla prva štiri poglavja avtobiografskega romana Detinstvo, ki ga je namenil listu še pod Steletovim uredništvom. Ob prevzemu uredništva Alojzija Merharja je DS odpovedal. ‒ Prim. Pismo uredništvu 2. III. 1922 v zapuščini Fr. Steleta, objava v: Stanko Majcen: Izbrano delo II. Maribor, Založba Obzorja, str. 420. ki ga je izguba Detinstva 1922 (rokopis je menda odnesel iz tiskarne in ga po Ljubljani razkazoval Jože Pirc)‌19 19 Po spominu na Koblarjevo pripovedovanje gre za takratnega stavca v Jugoslovanski tiskarni. Majcen v pogovoru z Marjo Boršnik omenja le, da je Merhar rokopis »baje izgubil«. zelo bolela, se je vneto pridružil. Nasvetoval je po ‒ zamenjavi oseb ‒ Toneta Seliškarja.‌20 20 Tone Seliškar (1900‒1969): pesnik, učitelj v Trbovljah in Ljubljani. V nepodpisanem dopisu Iz pisma urednikoma, DS 1923, str. 64, Majcen v prispodobi ocenjuje Seliškarjevo zbirko Trbovlje: »Prvi je bruhnil na dan, vulkan svojo sveto lavo, Tone Seliškar. Vulkanisti, opazovatelji opasnih žrel, trde, da je le majhen odstotek žlindre v lavi. Vse drugo je živa ruda«. Seliškar je sodeloval pri DS 1923‒28. Težave so bile včasih z Lovrenčičem,‌21 21 Joža Lovrenčič (1890‒1952): pesnik in pripovednik. Sodeloval je pri DS 1910‒1944, tudi pod novim uredništvom po letu 1937. ker ni bilo mogoče vsega tiskati. Ohraniti smo hoteli samo višino. ‒ Seveda je zelo prozorna, iskali smo pač mlade moči. Ekspresionizem Čeboklijev‌22 22 Andrej Čebokli (1893‒1923): pesnik, sodeloval pri DS 1920‒23. Prim. nepodpisani Koblarjev nekrolog v DS 1923, str. 45. mi ni šel gladko ‒ a objavil sem ga končno. Č. je bil že na smrt bolan. Jalenov »Dom« sem prej igral v Železnikih.‌23 23 Uprizoritev na odru Bralnega društva v Železnikih v Koblarjevi režiji še pred objavo v DS 1923, št. 4‒7.

Koncem leta sem imel prve težave z dr. Pečjakom.‌24 24 Gregorij Pečjak (1876‒1961): bogoslovni in nabožni pisatelj, katehet. Kot predsednik KTD je zastopal konservativno programsko politiko do Doma in sveta. Vodil je tudi finančno področje pri reviji. Očital mi je Sušnikovo »Mladost«‌25 25 Franc Sušnik (1898‒1980): literarni zgodovinar, ravnatelj Študijske knjižnice in Gimnazije na Ravnah. Črtica Mladost. DS 1923, str. 279. in Majcnovo »Apokalipso«.‌26 26 Apokalipsa [dramski prizor]. DS 1923, str. 280‒284.

Težave za obnovo lista so bile vsako leto. Ravnatelj Čeč‌27 27 Karel Čeč (1877‒1965): tiskar in tiskarnar, ravnatelj Jugoslovanske tiskarne, ki jo je reorganiziral v najsodobnejše tiskarsko podjetje; po II. svetovni vojni se je preimenovala v Tiskarno Ljudske pravice, danes poslopje Pravne fakultete. je tožil nad velikimi izdatki, kar je bilo težko poslušati. Zato sem sestavil spomenico, da bi se položaj lista utrdil.‌28 28 Spomenica Odboru KTD v Ljubljani 2l. XII. 1924. Podpisana sta oba urednika, Koblar in Stelè, ki pripravljata odstop, če se ne ustvarijo pogoji za obstanek lista. Januarja 1925 je sklenjen dogovor. Glej dokumenta: Odboru KTD in Dogovor [Rokopis. Podpisan Andrej Kalan], objavljena sta v: XLIII: 2, 8.

Težko je bilo odklanjati ljudi, ki niso po duhu in umetnosti spadali v list; zato je prav to vprašanje bolj in bolj zorelo n. pr. 1926 s Stantetom.‌29 29 Jernej Stante (1900‒1966): pisatelj in pravnik. Po II. svetovni vojni javni tožilec. Glej polemiko med Stantetom in Koblarjem: »Gospodu Francetu Koblarju, uredniku Doma in sveta. Mladina 1926/27. Koblar: Odgovor in pojasnilo. DS 1926, št. 5, platnice. To leto je tudi prišla prva težja kriza ‒ izstop Iz. Cankarja iz Cerkve.‌30 30 Leta 1926 je Izidor Cankar izstopil iz Cerkve in se oženil z Ničo Hribar, hčerko Dragotina Hribarja. ‒ Prim. Koblar: Moj obračun, str. 215‒216. Izidor se vsa leta ni mogel v delu za DS posebno sprostiti. Bil je muhast in zadirčen; po drugi strani je tožil, da DS nima dovolj katoliško izdelanega programa. To leto (1926) pa se je razvnel s svojo Sistematiko stila.‌31 31 Sistematika stila. Uvod v umevanje likovne umetnosti. V Ljubljani, Narodna galerija 1926. Prišla je Cankarjeva 50-letnica in njegov govor v gledališču.‌32 32 Proslava v Drami 12. maja 1926. Ob 50-letnici Iv.[ana] Cankarja. DS 1926, str. 179‒182 [govor]. Govor je kljub obljubi zadrževal za DS, češ da bo burja, da se ne sklada s smerjo lista in da ne bo popolnoma v redu, ako ga da. Nisem odnehal. Naenkrat se je nenadoma odločil ‒ tedaj se je bil dokončno odločil za svoj osebni korak. ‒ Posebno‌33 33 Pred besedo »Posebno« je Koblar postavil oglati oklepaj. Ker pa ni postavil oglatega zaklepaja, smo prvega opustili, ker že pomišljaj poudarja nevsakdanje dogodke, povezane z Izidorjem Cankarjem. poglavje‌34 34 Prim. op. 30. je, kako sva ga s Finžgarjem iskala‌35 35 Med besedama »Finžgarjem« in »iskala« sta prečrtani besedi »zaradi govora«. na Bledu. Ko je pisal po naju, kako smo vso noč debatirali pri Finžgarju in ga je najbolj skrbelo, če bo mogel še ostati pri DS. To sem mu obljubil.

Hudi boji s Pečjakom zaradi njegovega sodelovanja ‒ zlasti pa zaradi zahteve, da prekličeva njegov govor: (Če bil bi Rus, bi bil pravoslaven).‌36 36 Celoten citat iz govora Izidorja Cankarja: [Ivan Cankar]: »Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan.« Jaz sem se trdo upiral in sva urednika bila pripravljena odstopiti ‒ po Steletovem prigovarjanju sem se vdal. Formulacijo je napravil dr. Ušeničnik,‌37 37 Izjava. Podpis: KTD. Dodano je pojasnilo uredništva, da je Iz. Cankar privolil v natis govora na prigovarjanje obeh urednikov. DS 1926, str. 224. ki sva jo po mnogih modulacijah sprejela ‌38 38 Besedo je podčrtal Koblar. KTD je grozila namreč: »Vigilantia«.‌39 39 Čuječnost, nadzor.

Težko je bilo včasih s Pregljem;‌40 40 Pregljeve težave ob snovanju Šmonce in Osmero pesmi. Prim. Pregljeva pisma Koblarju v Koblarjevi zapuščini. Objava v izpisih v zborniku Ivan Pregelj. Interpretacije 9. Ljubljana, Nova revija 1999, str. 354‒355. zaradi tega sem večkrat mislil, da bi odstopil; še težje je bilo zaradi nesporazumljenja v celoti; tudi je leposlovje bolj in bolj pešalo; za l. 1929 sva že pridobila R. Ložarja,‌41 41 Rajko Ložar (1904‒1985, Manitowoc, ZDA): arheolog, etnograf, umetnostni in literarni kritik, urednik zbornika Krog, do leta 1945 ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Prim. op. 64. da se uvede v uredništvo; dogovorili smo se, da prevzame informativni del na koncu, pa se je končno izmaknil. Da bi listu pridobili več zaslombe in da list iztrgamo iz neposrednega vpliva KTD, smo osnovali že poprej (1928) konzorcij,‌42 42 Sestavljali so ga: Josip Debevec (1867‒1938): teolog, pisatelj, profesor primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti, urednik DS v letih 1915, 1918 in 1937‒38. ‒ France Koblar (1889‒1975): literarni in gledališki kritik, esejist, teatrolog. Odgovorni urednik DS 1923‒30; 1933‒37; št. l‒2. ‒ Gregorij Pečjak (KTD). Prim. op. 24. ‒ Ivan Pregelj (1883‒1962): pesnik, pripovednik, dramatik, kritik. Sotrudnik DS 1909‒35. Sodeloval tudi pod novim uredništvom po letu 1937. Prim. še opombi: 17, 40. ‒ France Stelè: Prim. op. 4. ‒ Jakob Šolar (1886‒1968): jezikoslovec, literarni zgodovinar, soavtor učbenikov, prevajalec, teolog. Sodelavec DS 1929‒37. ‒ Anton Vodnik 1901‒1965): pesnik, esejist, umetnostni zgodovinar. Sourednik DS 1930‒32. ‒ France Zabret (1885‒1972): stolni kanonik. ki je DS vprašanja obravnaval zase in je KTD dajal samo možnost izdajanja.

L. 1930 je bilo izdajanje že precej težko, da sva z dr. Steletom sklenila že sredi leta, da odstopiva. A. Vodnik, ki je bil to leto sourednik kot zastopnik mlajše struje (namesto Ložarja), je malo delal, preko začetnih številk se sploh ni menil za uredništvo. Najin odstop je bil v konzorciju sprejet zlasti s Šolarjevim pritrdilom, v splošnem pa s precejšnjim dvomom. Po dr. Pečjakovem predlogu sem moral prevzeti predsedstvo konzorcija.‌43 43 V letih 1930‒32. Ko so bili izvoljeni za nove urednike A. Vodnik, T. Debeljak‌44 44 Tine Debeljak (1903‒1989, Buenos Aires): prevajalec, pesnik, slavist, urednik DS 1939‒1945. in dr. Ložar, so sprejeli nekateri to izvolitev kot zmago mladih, kar je na splošno razpoloženje neugodno vplivalo. Tudi Pregelj se je začel odtegovati;‌45 45 V letih 1931‒32 ni sodeloval. Prim. Pregljevi pismi Koblarju ok. 1930 in 4. XII. 1930 v Koblarjevi zapuščini. Prim. še op. 40. ‒ Novelo Thabiti kumi je objavil v Sodobnosti 1933. obstajala je neka rahla napetost med prejšnjim uredništvom in starejšimi sotrudniki do novega uredništva, zlasti v l. 1932, kar se je začelo kazati zlasti v zamudah posameznih številk. Želje po starem uredništvu so bile vedno pogostejše.

V jeseni 1932 se je začelo kot vedno na novo vprašanje listovega obstoja. Finančno stanje tiskarne ni bilo ugodno. DS je postal za KTD, kakor je izjavljal dr. Pečjak, preveliko breme. Da ga prepričamo o nujnosti lista, smo imeli prvo sejo v sept. ali oktobru pri dr. Pečjaku na stanovanju: navzoča poleg predsednika oba urednika in jaz kot predsednik konzorcija. Sprožila se je tudi misel, naj bi DS prevzela Nova založba,‌46 46 Ustanovljena leta 1917 v Krekovem duhu kot zadruga, zasebna založba posvetne generacije izobražencev nasproti KTD, kasneje tudi knjigarna in trgovina s pisarniškimi potrebščinami. Leta 1946 je bila podržavljena. Ves čas njene dejavnosti je bil predsednik F. S. Finžgar. ‒ Prim. Katalog slovenskih knjig. Ob svoji desetletnici Nova založba v Ljubljani 1927; Fr. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 319; Koblar: Moj obračun, str.141‒142; F. S. Finžgar: Izbrana dela VII. Celje, Mohorjeva družba 1962, str. 247‒249. seveda bi lastništvo ohranilo še KTD in bo N. Z. list morala vrniti, ko bi KTD zahtevalo. Pa to so bila le ugibanja; čeprav sem bil član načelstva N. Z., mi ni bilo ‒ zase ‒ tudi izdajateljstvo N. Z. pri srcu, ker bi bilo to izdajanje odvisno od privatnega založnika, kjer bi bili trenutni in osebni vplivi lahko vsak čas na vrsti. Vendar je v tem ugibanju Finžgar nekoč dejal dr. Ložarju: »Če bo imela DS Nova založba, urednik ne bo nihče drugi kot Koblar in Vi.« Ta izjava mi ni bila všeč, ker se mi je zdela preveč samovoljna in ker na uredništvo nisem mogel misliti. Imel sem zlasti pred očmi, da čim prej začnem svojo »Zgodovino«.‌47 47 Koblar je pripravljal Zgodovino slovenskega slovstva po vzoru Oskarja Walzla Handbuch der Literaturwissenschaft. 1. zvezek, Berlin, Athenaion 1923. Izšla naj bi v založbi Jugoslovanske knjigarne. Ob izidu Slodnjakovega Pregleda slovenskega slovstva, Ljubljana, Akademska založba 1934, je delo ustavil. Gradivo je v njegovi literarni zapuščini. Prim. še Koblarjevo pismo KTD-ju 6. VI. 1934, ohranjeno v Koblarjevi zapuščini. Prim. op. XLIII: 19. V tem je izšel DS z razpravo o Meštroviću,‌48 48 Rajko Ložar: Študije ob Meštroviću. DS 1932, str. 257‒267. ‒ Sodobna umetnostna vprašanja v svitu Meštrovićevega kiparstva. Prav tam, str. 345‒361. ki je vznemirila zlasti zaradi ilustracij;‌49 49 Madona z detetom, Objokovanje Kristusa. Prim. še op. 5. nejevoljo je vzbudilo tudi Ložarjevo‌50 50 Rajko Ložar: Kaj bi bilo, če bi bilo. DS 1932, str. 320‒328, kjer se je lotil Župančičevega članka Adamič in slovenstvo. pisanje o Župančičevi izjavi. Vse to je šlo sporedno z obravnavami za DS v konzorciju. Dočim je dr. Pečjak stvar bolj in bolj kompliciral, tembolj oster sem postajal jaz v brambi za list. Očetova bolezen ‒ ko smo vsak dan pričakovali smrti, me je delala precej kratkega in odločnega. Ta čas je šla proti meni tudi ostra kampanija zaradi »Veselega vinograda«,‌51 51 Komedija Carla Zuckmayerja, ki jo je Koblar zaradi grobe dovtipnosti odklonil. Uprizoritev je dobila tudi politične razsežnosti. Prim. Slovenec, 8. XI. 1932, št. 256. France Koblar: Dvajset let slovenske drame II. Slovenska matica v Ljubljani 1965, str. 106‒107; 432‒439. o katerem sem bil v Slovencu zapisal kratko odklonilno poročilo (bilo je drugi dan ‒ v ponedeljek ‒ ko je v nedeljo očeta zadela možganska kap). Ko sem tisti ponedeljek hitel okoli 11h iz šole domov gledat, kaj je z očetom, me je ustavil na cesti dr. Pečjak in me kljub temu, da sem mu povedal, čemu se mi mudi, še ustavljal; dejal sem mu, kažoč na tiskarno: »DS bo izhajal, čeprav naj ga plačujemo sami sotrudniki, v kakršni koli obliki, samo pomnite, tu notri se ne bo tiskal.«

Nov sestanek se je vršil 24. nov. ‒ ponoči so umrli oče, jaz sem kljub temu prišel: navzoči dr. Pečjak, dr. Ložar, dr. Stele in jaz. Govorili smo precej ostro. Dva dni nato ‒ bilo je dan po pogrebu, mi prinese dr. Ložar svoje pismo kot predsedniku konzorcija, v katerem odstopa. Povem mu, da se mi to čudno zdi, da sem jaz v vsem z njim in da bom njegovo stališče branil kakor doslej, tako tudi v prihodnje. ‒ Zgodilo se je bilo namreč tako, da ko so nekateri gospodje prejšnji dan odhajali izpred mrtvaške veže, kjer so blagoslovili očetovo truplo in so ga odpeljali v Železnike, je Finžgar vprašal dr. Pečjaka, kaj je z listom, in med drugim imenoval mene kot urednika. Tako se je tudi moglo zgoditi, da je isti dan, ko je izročil dr. Ložar odpovedno pismo meni, z menoj govoril tudi ravnatelj Čeč, tožil čez urednike DS in povprašal, kaj če bi jaz mislil spet na uredništvo, kar sem zavrnil: »Ne. Čemu sem se svoj čas odpovedal!« Dr. Ložarju pa sem izjavil, ko se je pritoževal zaradi A. Vodnika, da bom skušal doseči, kar je tudi po mojem mnenju prav, da bo on, Ložar, edini urednik.

Seja KTD je bila odločena menda za 5. (ali 4.) dec. 3. dec. sem šel še zadnjič k dr. Pečjaku, da ga nagovarjam za ugodno rešitev. Pri tem mi je dejal tudi to: »Mnogo lažje stališče bi bilo, če bi Vi ne bili svoj čas odstopili. List mora imeti zagotovilo, da bo redno izhajal, in uredniki morajo biti avtoritete.« Omenil sem mu, da je dr. Ložar storil veliko za list ‒ pa mi pravi: »K Novi založbi bi šli za urednika, k nam nočete.« Na to jaz: »Tudi k Novi založbi ne!«‌52 52 Koblarjev stavek smo dali v narekovaje, ker gre očitno za premi govor, ki ga je avtor zaradi naglice zapisovanja najbrž pozabil zaznamovati. Domenila sva se, naj pridem po odgovor po seji.

Menda v sredo, 6. dec., sem prišel. Sprejme me dr. Pečjak z besedami: »Eno veselo in eno žalostno novico.« Jaz: »Vesela je ta, da bi radi DS izdajali, žalostna, da ga ne boste.« On: »Vesela je, da bo DS še izhajal, žalostna pa ta, da boste morali biti urednik. To je pogoj. Dr. Ložar ne more biti. Vse je proti njemu zaradi Meštrovića.« Jaz: »Tembolj se bom trudil, da dobi zadoščenje za svoje delo. Jaz pa, saj veste, da ne morem biti. Pa vsaj staro uredništvo mora zraven, da bo garancija za red ‒ dr. Ložar pa bo še lahko zraven.«

‒ Na poti v Muzej‌53 53 K Rajku Ložarju, takratnemu kustosu za arheologijo v Narodnem muzeju. Prim. op. 41, 48‒50. sem srečal dr. Vodnika in mu povedal, da se govori o potrebi razširjenja uredništva. Tudi dr. Steletu ‒ bolj obzirno še dr. Ložarju, ker sem se bal, da vzroji, in ker sem upal, da se duhovi pomirijo.

7. dec. zvečer je bil sestanek sotrudnikov. Po mojem poročilu kot predsednika konzorcija pripomni dr. Ložar, da nisem povedal tega, da je on odstopil. Rabil je v svojem govoru precej ostre besede, nakar sem vpričo predsednika ponovil svojo misel, da odpovedi nisem jemal tako resno, pa da sem tudi pozabil ‒ izjavljam pa, da on‌54 54 Besedo »on« je Koblar prečrtal. zasluži varstvo in zadoščenje. Čakal sem, da dr. Pečjak pojasni oz. zavzame stališče, pa ga ni. Tudi jaz sem imel vezano besedo. Pri volitvah uredništva je nekdo (menda dr. Vodnik) predlagal dr. Ložarja in mene ‒ kar je dr. Ložar, odklonil, in čim se je starejši del sotrudnikov bolj in bolj zavzemal za kombinacijo Koblar-Ložar, se je B. Vodušek‌55 55 Božo Vodušek (1905‒1978): pesnik, jezikoslovec, pravnik. Sodelavec DS 1922‒1931. brezobzirno zavzel proti, zlasti je‌56 56 Koblar ni v tekstu zapisal besede »je«, ki je smiselno potrebna. odklanjal mojo kandidaturo. Izjavil sem, da se ne kandidiram sam, da pa sem bil zaradi položaja‌57 57 Besede »bil zaradi položaja« je Koblar prečrtal. pripravljen pomagati, čeprav težko, in da iskreno predlagam dr. Ložarja za urednika; kot predsednik konzorcija sem se z vso voljo zavzel za list, ki ga bom po svojih močeh tudi vnaprej podpiral kot sotrudnik, toda pri takem pojmovanju, kakor ga ima Vodušek, odklanjam tudi prevzeti predsedstvo konzorcija.

Čez nekaj dni, o priliki recitacijskega večera mladih, me nagovori B. Vodušek: »Zadnjič smo se udarili stari in mladi, kajne?« Odgovoril sem: »Mislim, da ne, ker v DS ni starih in mladih, ampak smo samo enotno usmerjeni sotrudniki.« Ko me je kmalu nato prišel dr. Ložar prosit za souredništvo, sem mu dejal, da smo ga izvolili za urednika in da po takem nastopu, kakor sta ga imela on in Vodušek, ne mislim na nič drugega kot na sotrudništvo, sicer pa mi delo tudi drugega ne dopušča. Ložar je dejal, da njega kot urednika itak ne bo KTD priznalo. Nato je začel B. Vodušek akcijo: začel je organizirati samostojne sestanke sotrudnikov, ne da bi vabili starejše. Tako so poslali izjavo z dne …‌58 58 Koblarjeve tri pike, ki pomenijo, da je nameraval po dokončanju rokopisa vpisati natančen datum te izjave, a tega ni storil. Datum je 29. XII. 1932. Prim. op. XLIII: 10. Podpisniki: Rajko Ložar (op. 41); Tine Debeljak (op. 44); France Vodnik (op. 61); Joža Vombergar (1902‒1980): dramatik, pri DS ni sodeloval; Edvard Kocbek (op. 63); Bogo Pregelj (op. 64); Bogomir Magajna (op. 66); Božo Vodušek (op. 55); Vilko Ukmar (op. 64); Miran Jarc (1900‒1943, v roški ofenzivi pri Pugledu): pesnik, pripovednik, dramatik, esejist, prevajalec, po poklicu bančni uradnik, pri DS je sodeloval 1919‒1935; Boris Orel (op. 65). ‒ Odgovor KTD Rajku Ložarju: 7. I. 1933. Glej dokument. B. Vodušek je v razgovoru kmalu nato omenil, da odpor ni namenjen proti meni, ampak proti dr. Pečjaku, sploh proti KTD, zlasti pa proti S. Škerlu,‌59 59 Silvester Škerl (1903‒1974): prevajalec, pesnik, založnik, knjižni tajnik Jugoslovanske knjigarne. Prim. op. 11. ki igra kot tajnik Jugosl. knjigarne važno vlogo, ko deli portfelje in bi jim sploh on tudi delil honorarje. Mnogi, zlasti A. Vodnik, so se trudili, da bi pomirili duhove; večina je čutila, da je ta nemir nastal iz osebnih občutkov B. Voduška; predlagali so zvezo starega in novega uredništva. Jaz se nisem več udeleževal debat ‒ dr. Ložar je še stalno hodil k dr. Pečjaku na pogajanja. Tako je zadeva dolgo visela; vse je postalo nervozno. Začeli so se že glasovi iz tabora podpisnikov izjave, naj bi gledali, da list izide. Posredoval je zaman dr. Kulovec. Oglašali so se zlasti starejši, dr. Breznik, Šolar, da je skrajni čas, da gremo preko vojske na delo in pustimo kujavce. Na poziv predsednika in ravnatelja Jugosl. knjigarne‌60 60 Ivan Mesar (1874‒1948): knjigarnar, ravnatelj Jugoslovanske knjigarne. Prim. op. 11 in Pečjakovo prošnjo za prevzem uredništva v pismu F. Koblarju 21. I. 1933, ohranjeno v Koblarjevi zapuščini. Prim. op. XLIII: 13 ‒ zlasti pa da krijem S. Škerla, ki je res preveč in široko govoril, sem vskočil. Prva pot je bila k dr. Ložarju in sem ga prosil, naj gre v uredništvo, kar je odklonil. Dolgo sem mu zaman prigovarjal. Povabil sem nato še dr. Steleta, ki je izjavil, da gre sicer v družbo zaradi mene, delati pa ne bo mogel veliko, in še Fr. Vodnika,‌61 61 France Vodnik (1903‒1986): pesnik, kritik, esejist, prevajalec. Član mlajše struje sotrudnikov: DS. Pri reviji je sodeloval 1923‒1937; tudi pod novim uredništvom po letu 1937 iz osebnega prijateljstva do Tineta Debeljaka. ki je pristal, kot eden iz opozicije. Vodušek-Ložarjeva skupina je izjavila, da bo onemogočila list. Tudi ene številke da ne bomo izdali.

Delo je bilo zelo težko; ugajal nam ni format,‌62 62 Od kvarta letnika 1931/32 na veliko osmerko. ki ga je knjigarna oz. njen tajnik Škerl določil ‒ že prej in naročil papir. Napravili so bili proračun po čim skrčeni meri, uredniški honorar znižan, sotrudniški honorar smo popravili tako, da smo skrčili obseg na račun honorarja (štev. 56 mesto 64 str.). Silno smo morali delati. Nasprotovanje precej trdovratno. Neljubljanski sotrudniki (Kocbek, Trstenjak)‌63 63 Edvard Kocbek (1904‒1981): pesnik, pisatelj, prevajalec, politik, takrat profesor francoščine v Bjelovarju in Varaždinu. Prim. Kocbekova pisma F. Koblarju v Koblarjevi zapuščini. ‒ Anton Trstenjak (1906‒1996): psiholog in filozof, takrat na teološkem študiju v Innsbrucku. so sodelovanje odklanjali, ker se je zdelo, da smo mi grešili proti svobodi lista. Dejansko pa tega vprašanja nikoli ni bilo, narobe, svobodo smo najbolj poudarjali mi sami, list pa smo skušali rešiti s tem, da mu priskočimo na pomoč tudi v uredništvu. Grešila sta pač pri tem dr. Pečjak s svojo neodločnostjo in z uprizarjanjem finančne krize ‒ in S. Škerl, ki je bil preveč samovoljen v govorjenju ‒ česar nihče od nas ni toliko vedel. Osebno uredniško vprašanje ni imelo nič načelnega, v kolikor krize ni povzročal B. Vodušek s svojo osebno duhovno krizo, kar se je v poznejših polemikah in tudi drugače dejansko pokazalo.

Izraz nasprotja DS secesionistov je bil 1933 Krog.‌64 64 Krog. Zbornik umetnosti in razprav. Ljubljana 1933. Založili sotrudniki. Uredil Rajko Ložar. [Ustanovljen kot nasprotovanje Domu in svetu]. Sotrudniki: Rajko Ložar (op. 41); Bogomir Magajna (op. 66); Boris Orel (op. 65); Edvard Kocbek (op. 63), prim. še Kocbekovo nedatirano pismo A. Trstenjaku v: E. Kocbek, Zbrano delo I. Uredil Andrej Inkret. Ljubljana, DZS 1991, str. 337; Pino Mlakar (1907): baletni plesalec, koreograf; Božo Vodušek (op. 55); Mirko Javornik (1909‒1968, Washington): pisatelj, esejist, časnikar, urednik in prevajalec; Vilko Ukmar (1905‒1991): skladatelj in muzikolog, dipl. pravnik; Bogo Pregelj (1906‒1970): germanist, sin pisatelja Ivana Preglja; Ludvik Klakočer: anglist, sotrudnik DS 1931, drugih podatkov ni. ‒ Prim. Rajko Ložar: Uredništvo DS in njegova kriza. V: DS 1888‒1988, str. 25. Prim. III. dokument v tej knjigi. ‒ Po tem se je družba kmalu začela drobiti; razen Voduška, Ložarja, B. Orla‌65 65 Boris Orel (1903‒1962): književnik, etnolog, muzealec. 1945‒62 ravnatelj Etnografskega muzeja. Pri DS sodeloval 1931‒32. Prim. op. 64. in B. Magajne‌66 66 Bogomir Magajna (1904‒1963): pripovednik, psihiater. Pri DS sodeloval 1925‒32. Prim. op. 64. so se vsi sotrudniki vrnili. Kocbeka sem pridobil po večkratnih debatah in videl sem, da so bili mnogi res slabo informirani. V februarju 1934 sem ga obiskal v Varaždinu in takrat je obljubil sodelovanje.‌67 67 V Koblarjevem besedilu manjka beseda »sodelovanje«, a je razvidna iz sobesedila. V precejšnji harmoniji smo napredovali, čeprav je bilo za snov včasih težko.

1934 je udarila po nas »Straža«‌68 68 Straža v viharju. List visokošolskega društva Straža. Prim. Kriza besede, Straža v viharju 1934, št. 5, str. 24. Prim. VII. dokument v tej knjigi. s Krizo besede. Razburjenje sem miril in odklanjal replike v DS, češ da se DS ne more spustiti v polemiko z dijaškim listom. ‒ Za 3. štev. prinese Fr. Vodnik Kocbekovo pismo »Enemu izmed ozkih«.‌69 69 DS 1935, str. 113‒117. Prim. XI. dokument v tej knjigi. Pričakovali smo od njega drugega članka, a sedaj za spredaj nismo imeli nič, smo dali to pismo. Nekaj modifikacij smo napravili še v korekturi. Razburjenje in zadoščenje na obeh straneh (n. pr. dr. Capuder‌70 70 Karel Capuder (1897‒1960): zgodovinar in politik. in Tomec,‌71 71 Ernest Tomec (1885‒1942): klasični filolog, ideolog in vodja dijaške organizacije Mladci Kristusa Kralja z glasilom Mi mladi borci. Prim. B. Grafenauer: Kriza Doma in sveta, str. 36‒38, in V. dokument. ‒ Janez Gradišnik: Kako je nastalo Dejanje. V: Človek je utihnil. Spominu Edvarda Kocbeka. Uredil J. Gradišnik. Celje, Mohorjeva družba 1983, str. 59‒62. nasproti pa dr. Breznik, ki mi je čestital, češ da je vendar nastopil eden z odkrito besedo.

Hude debate z dr. Pečjakom, proti kateremu sem moral članek braniti ‒ on je zahteval popravek, jaz, da ni v članku ničesar, kar bi zadevalo vero in Cerkev. Sodili so, da gre proti mladcem. Zato je dr. Ušeničnik, nedvomno tako poučen po prof. Tomcu, tako ostro nastopil v Času.‌72 72 Prim. Aleš Ušeničnik: O statiki in dinamiki. Iz filozofije vzgoje. Čas 1934/35, str. 302‒305; glej XIII. dokument v tej knjigi. Prišel‌73 73 Začetek Koblarjevega pripisa na robu teksta. je ravno ob času Evharist. kongresa.‌74 74 Evharistični kongres je bil v Ljubljani zadnje dni junija 1935. Ker je urednik‌75 75 Ta domneva se verjetno nanaša na odgovornega urednika Časa dr. Janeza Fabijana (1889‒1967): teologa, filozofa, profesorja dogmatike na Teološki fakulteti in duhovnega vodjo Slovenskega katoliškega akademskega društva (SKAD) Zarja. baje nekaj črtal, se je prof. Tomec razburjal, da dr. Ušeničnik še v Času nima več popolne pravice.‌76 76 Konec Koblarjevega pripisa na robu.

To nas je zelo zadelo.‌77 77 Prim. Koblarjevo pismo Ušeničniku maja 1935; Ušeničnikov odgovor 5. VIII. 1935 in Koblarjev odgovor 22. VIII. 1935. Glej dokument XLIII: 23, 43, 53. V jeseni smo si na sestanku pri prof. Šolarju razdelili vloge: Fr. Vodnik bo kontriral Zvonu,‌78 78 Prim. Fr. Vodnik: Odgovor Ivu Brnčiču in njegovim. DS 1935, str. 526‒538. Odgovarja na dve Brnčičevi razpravi: [1.] Razgledi v liriki. Ob Kocbekovi »Zemlji«. LZ 1935, str. 200‒213. [2.] Slovenska povojna katoliška lirika. Sodobnost 1935, št. 7‒8 in 9. Vodnik odgovarja Josipu Vidmarju, Antonu Ocvirku, Jušu Kozaku glede nestrpnosti do katoliške književnosti in kritike. jaz pa Času.‌79 79 Prim. France Koblar: Navzkrižja in nasprotja. DS 1936, str. 537‒547. Prim. op. 72 in XV. dokument v tej knjigi. Članek naj bi bil izšel v 1. štev. 1936. Delo za nov letnik me je preutrudilo, začeti rokopis se mi je izgubil v pisalniku in tako ni bilo mogoče odgovoriti Ušeničniku. Nato je prišel Lenček‌80 80 Ignacij Lenček (1907‒1974): profesor moralke na Teološki fakulteti. ‒ Prim. Širokogrudnost kot geslo. Naša zvezda, 1935/36; glej XIV. dokument. ‒ Iz naših revij. Straža v viharju, 18. febr. 1937, št. 18. v Naši zvezdi‌81 81 Dijaški kongregacijski list. in »Straža«‌82 82 Prim. op. 68. s svojimi nestvarnimi poročili o predavanjih Akad. zv.‌83 83 Akademska zveza: reprezentančna organizacija katoliških visokošolskih društev, Danice, Zarje, Savice. (Že prejšnjo jesen so me bili naskočili pri Prosv. zvezi‌84 84 Prosvetna zveza: Zveza katoliških prosvetnih društev. V času Aleksandrove diktature je bila 1933 razpuščena, obnovljena 1935, delovala do 1945. zaradi »nenačelnosti« v gled. poročilih.‌85 85 Uprizoritev komedije V. Škvarkina Tuje dete, ki jo je Koblar v Slovencu 8. X. 1935 pozitivno ocenil. V vrstah Straže in mladcev, ki so v delu videlikomunistično tendenco, je ocena zbudila hudo nasprotovanje. Njihov zastopnik je na občnem zboru Prosvetne zveze 13. X. 1935 predlagal resolucijo. ‒ Prim. F. Koblar: Dvajset let slovenske Drame II. Ljubljana, Slovenska matica 1965, str. 443. ) Pripravil sem bil odgovor na novo in ga razširil z igro z Lenčkom, toda še sem odlašal, ker se mi je zdelo, da bo udarilo prehudo. Predvsem sem mislil, da bi »Jutro« ali »Narod« utegnila odgovor izrabiti. Ni mi šlo od rok.

Pred božičem 1936 smo se zbrali vnovič k sestanku. Podal sem obširno poročilo o dogodkih izza Kocbekovega »Enemu izmed ozkih«, pokazal napetost med posameznimi strujami, zlasti to, kako si posamezniki laste vpliv na kulturna vprašanja, in povedal, čemu nisem še natisnil odgovora.

DOM IN SVET II.

Ker je bilo vprašanje lista, ali bo ali ne bo, kakor vsako leto, tako tudi letos na vrsti, in ker sem v svojem poročilu tudi povedal, koliko brezplodnih debat me je veljalo z dr. Pečjakom in da smo uredniki pravzaprav že z aprilom odstopili, smo sklenili poslati KTD spomenico.‌86 86 Gospodu predsedniku KTD [Gregoriju Pečjaku] 30. XII. 1936. [Dokument]. Objava: Dom in svet v letu 1937. Ljubljana, samozaložba 1938, str. 2‒3. Podpisniki so razvrščeni po abecednem redu, v dokumentu pa po vrstnem redu podpisovanja: Matija Tomc (1899‒1986): skladatelj, teolog, profesor glasbe; Maks Miklavčič (1900‒1971): cerkveni zgodovinar in škofijski arhivar; dr. Anton Breznik (prim. op. 8); dr. Jože Pogačnik (1902‒1980): pesnik, kasnejši nadškof in metropolit; Mirko Javornik (op. 64); dr. Andrej Gosar (1887‒1970): pravnik, politik, sociolog; Vilko Ukmar (op. 64); Niko Kuret (1906‒1995): romanist, etnolog; dr. Joža Lovrenčič (op. 21); dr. Jakob Šilc (1886‒1961): slovstveni kritik, slavist in germanist; dr. Anton Bajec (1897‒1985): jezikoslovec, slavist; dr. Tine Debeljak (op. 44); dr. Stanko Gogala (1901‒1987): psiholog; France Vodnik (op. 61); dr. Ivan Pregelj (op. 42); F. S. Finžgar (op. 16); dr. Anton Trstenjak (op. 63); Narte Velikonja (1891‒1945): pisatelj, upravni jurist; Jakob Šolar (op. 42); Franc Terseglav (op. 95); Edvard Kocbek (op. 63); Anton Vodnik (op. 42); dr. France Stelè (op. 4).

[V marcu 1936 me je dr. Pečjak malo prijazno ustavil pred tiskarno. »Kaj DS?« »Tiska se.« »Imate menda neko Vebrovo razpravo‌87 87 France Veber (1890‒1975): filozof. Razprava: Filozofija in krščanstvo. DS 1936, str. 41‒58. ‒ on je navadno bolj papeški kakor papež.« »Dobra je razprava, pa saj jo je Veber menda‌88 88 Med besedama »menda« in »prebral« je Koblar napisal in prečrtal besede: »proti svoji moji volji«. prebral dr. Ušeničniku.« »DS je umetnostni list, tam naj pokaže svojo moč ‒ teologija ni vaša stvar.« »Pa izberite drugega urednika, jaz sem sit.« Ker se nam je zdelo urednikom, da je tu kdo ‒ celo dr. Ušeničnik vplival na dr. Pečjaka, smo mu vrnili uredništvo.‌89 89 Prim. dopis 30. III. 1936. Podpisani: France Koblar, France Stelè in France Vodnik. Dom in svet v letu 1937. Ljubljana, samozaložba 1938, str. 2. V nadaljevanju: DS v letu 1937. Prim. XLII. dokument v tej knjigi. ‒ Pozneje se je pokazalo, da je bila domneva brez podlage, dr. Pečjak pa je tudi naš odstop zamolčal.]

Osnutek spomenice je sestavil J. Šolar ‒ predelali smo ga‌90 90 Med »predelali smo ga« in na »skupni seji« je Koblar napisal in prečrtal besedi: »menda Finžgar«. na skupni seji 30. dec. in podpisali (gl. original).

Odgovor KTD‌91 91 Gospodom urednikom in sotrudnikom Doma in sveta. Odgovor na spomenico 26. I. 1937. DS v letu 1937, str. 3. Prim. op. 86 in XLII. dokument. na spomenico je bil zadovoljiv. V posebnem pismu sem bil ponovno naprošen za urednika.‌92 92 Prim. pismo KTD F. Koblarju 29. I. 1937, glej XLIII: 100. Podpis: A. Čadež. Anton Čadež (1870‒1961): katehet, tajnik KTD. Prim. France Koblar: Dr. Franc Kulovec. Nova revija, september 1999, št. 209, str. 165. (Mislili smo tudi, da bi pritegnili v uredništvo E. Kocbeka, ki je najprej obljubil, nato pa se ni mogel odločiti.)

Ko je izšla zaradi pogajanj zadnja štev. DS 1936. precej kasno ‒ ker je bilo vprašanje še odprto, tudi brez posebnega oznanila ‒ je moj odgovor »Navzkrižja in nasprotja« prišel post festum ‒ čeprav sem dr. Pečjaku povedal, da bo izšel. Vtis je bil pri »domačih nasprotnikih« velika zadrega: začeli so me gledati postrani, dočim je večini kakor odleglo. »Straža« se je prvotno zadovoljila z izjavo, da sem sirov,‌93 93 Surov. ali vsaj dr. Ehrlich je tako rekel. ‒ Škof je menda naročil molk.

Za prvo štev. »petdesetletnika« naenkrat dobil od Fr. Vodnika Kocbekovo »Resnico o Španiji«.‌94 94 Premišljevanje o Španiji. DS 1937 [22. IV.], št. l‒2, str. 90‒105. Glej XVI. dok. Nekoč mi je bil omenil, da bo napisal, kako drugod gledajo na špansko vprašanje, pa sem mislil samo na krajše poročilo. Članek me je osupnil zaradi nekaterih ostrih in nepretehtanih mest. Čez nekaj dni sem ga pisatelju vrnil, naj ga predela, naj poišče ravnotežje med obtožbami stranke in nasprotno silo, zlasti naj vse postavi v kulturni problem. Tako je napisal skoraj ves uvod in marsikaj zabrisal. Dočim sem prejšnji članek hotel natisniti med »Kroniko« in ga deliti na dve številki, sem ga sedaj moral postaviti med razprave; na delitev Kocbek ni pristal. Ker še nisem bil zadovoljen, sem dal korekturo brati F. Terseglavu;‌95 95 Franc Terseglav (1882‒1950): časnikar, urednik Slovenca, esejist, prevajalec, filozof, sociolog. članek je močno glosiral in mi napovedoval burjo. Kocbek glos ni dovolj upošteval in končno sem nejevoljen omagal ‒ mudilo se je tudi z listom, predvsem me je obšla nejevolja, da se sam ženem za list. Kar bo bo! Sicer pa svoboda, in kdor sodi drugače, se bo oglasil. Naprosil sem že Terseglava, da v naslednji številki članek dopolni.‌96 96 Naslednja številka DS je izšla šele v aprilu 1938. Pod novim uredništvom Terseglav ni sodeloval.

Nadaljnji razvoj je viden v našem časopisju. Slovenec‌97 97 Časnik Slovenec je molčal do 16. junija 1937. Odgovoril je le časniku Jutro. se je čutil zadetega in je neprijazno reagiral. Najprva je zavpila »Straža« s svojim pohujšanjem.

V petek, 7. maja, me dobi dr. Pečjak in me povabi v pisarno. Očita mi, kaj pišejo Straža, Mladi borci, Jutro, Narod.‌98 98 Ob petdesetletnici DS. Straža v viharju 29. IV. 1937. Prim. XVII. dokument. ‒ Domu in svetu. Mi mladi borci 30. IV. 1937, št. 33. Prim. XXIII. dokument. ‒ Dve kategoriji katoličanov. Jutro 30. IV. 1937. Prim. XXXI. dokument. ‒ Vzroki strašnega obračunavanja v Španiji. Slovenski narod 28. IV. 1937, št. 90. Prim. XXVIII. dokument. Odvrnem mu, da se na Jutro in Narod ne sme ozirati, ker tu gotovo ni dobrega namena, kar pa se tiče Straže in Borcev, pa vemo, da niso prijazni, zlasti »Straža« ni dostojna, čeprav jo vodi dr. Ehrlich.‌99 99 Dr. Lambert Ehrlich (1878‒1942): profesor primerjalnega veroslovja, duhovni vodja akademskega društva Straža z glasilom Straža v viharju. Pravi dr. P.,‌100 100 Dr. Pečjak, tudi v nadaljevanju. da kar list ni imel 49 let, to bo imel v petdesetem, ker smo dosedanje zaupanje zlorabili. Odvrnem, da sprejemam vse posledice, naj si tedaj poiščejo drugega urednika, saj se že vsa leta odpovedujem. »Zame je brezupno: lista brez mene doslej niste hoteli, tedaj sem kakor priklenjen.« »Kdo bo pa pisal potem, najbrž nihče. Zlo je treba popraviti. Načelstvo je sklenilo, da je treba mesto o hereziji preklicati, nadalje pa sprejeti cenzuro.«‌101 101 Tekstu smo dodali narekovaj, ker je avtor to pozabil storiti. »Te ne bo nihče sprejel ‒ jaz že ne.« »Potem DS ne bo več izšel. Stvari naj se puste, kakor so, dokler se ne odloči.«‌102 102 Koblar je na robu teksta, pred besedami »urednika«, »nihče« in »jaz ne«, pripisal številke »1)«, »2)« in »3)«, kar pomeni tri teze, ki jih razloži v nadaljevanju teksta.

Ko sem 10. maja prejel dopis‌103 103 Dopis dr. Pečjaka: Uredništvu Doma in sveta! 9. maja 1937. DS v letu 1937, str. 5. Prim. XLII. dokument. predsednika KTD, sem takoj stopil k njemu po avtentično tolmačenje. Kaj se pravi, zlo je treba popraviti, izdajanje pa tako urediti, da bo KTD lahko nosila svoj del odgovornosti. Pove mi, da pač tako, da se zmota prekliče; moje mnenje pa je bilo, da ni mogoče nič drugega, kakor da o tem vprašanju pišemo še nadalje in se vsestransko pojasni. Dr. Pečjak: »DS nima toliko prostora, da bi se špansko vprašanje moglo pojasniti.« »Kaj pa cenzura?« pravim. »Jaz bi je ne imenoval tako?« pravi Pečjak. »Kako pa si to mislite?« »Eden bi moral sestavke brati.« »Vse?« »Vse!« »Kdo bi bil to?« »Jaz.« »Kako si pa to mislite?« »Težko, zelo težko.« »Jaz tudi.« Po skoraj dveurnem govorjenju sem povedal, da bom sklical sotrudnike. Uredniki smo takoj odgovorili,‌104 104 »Gospodu predsedniku KTD dr. Gregoriju Pečjaku!«. 13. V. 1937. DS v letu 1937, str. 6. Prim. XLII. dokument. da si mislimo izdajanje samo na osnovi dosedanjega zaupanja in pisateljske časti.

Medtem so se organizirali protesti. Kat. akcija;‌105 105 Katoliška akcija: Organizacija za sodelovanje laikov pri apostolskem delu. Po letu 1931 je delovala tudi politično, zlasti proti socializmu in komunizmu. Vodil jo je Narodni odbor katoliške akcije, v katerem so bili laiki, pa tudi dr. Joža Basaj (1887‒1973): takratni ravnatelj Zadružne zveze, leta 1945, pred koncem II. svetovne vojne, predsednik enodnevne vlade v Ljubljani; in Ernest Tomec (prim. op. 71). posamezni zavodi ‒ govorili so tudi na pastoralnih konferencah,‌106 106 Mesečna srečanja duhovnikov dekanije. protest je sklenila Akad. zveza‌107 107 Akademska zveza je na občnem zboru 7. V. 1937 sprejela izjavo. ‒ Prim. Slovenec 9. V. 1937, str. 2. i. t. d. Ko je nadškof Jeglič zvedel za uredniški odgovor, nam je pisal lepo, naj sprejmemo cenzuro.‌108 108 Uredništvu revije Dom in svet 15. V. 1937. DS v letu 1937, str. 6‒7. Prim. XLII. dokument. Jaz sem mu takoj nesel osebno odgovor.‌109 109 Prevzvišenemu nadškofu dr. Antonu Bonaventuri. Stična. [Koncept pisma s Koblarjevo pisavo]. V: DS v letu 1937, str. 6‒7. Prim. XLII. dokument. Med drugim mi je nadškof rekel, da je ljubljanski škof za to, da list še izhaja (se zdi, da sta si o tem pisala).‌110 110 Koblarjev pripis na robu, ki se začenja z besedami: »Med drugim mi je« in konča z besedami »sta si o tem pisala«. Nadškof: Anton Bonaventura Jeglič (1850‒1937); škof: Gregorij Rožman. ‒ Za petek, 21. maja, pa sem sklical sestanek sotrudnikov. Sklenili smo vzdržati in se vojskovati do konca ter pripraviti odgovor. V ta namen se skliče nov sestanek. Ta se je vršil 21. maja. Po burnih protestih smo poslali drugi dan deputacijo: Finžgarja, dr. Breznika in dr. Gogala, da povedo naše odločne misli in da zahtevajo svobode za list. Bili so hudi in napovedovali spomenico.

Osnutek za spomenico je prevzel F. Terseglav. Predelali smo jo Finžgar, Šolar, oba Vodnika in jaz.‌111 111 Obstajajo 3 redakcije besedila. Pripis k besedilu: Predelali: Finžgar, Koblar, Vodnika A. in Fr., Kocbek, Terseglav. 25. V. 1937 v starešinskih prostorih [v Akademskem domu na mestu današnjega vrta hotela Holiday Inn]. Od osnutka smo ohranili samo bistvo (Terseglavu so spomenico zelo zamerili). Ker se je o tem osnutku že vse razvedelo v uredništvu Slovenca, sem izdelavo in prepis spomenice oskrbel sam, podpise pa je deloma pobral F. Vodnik, večino pa jaz.

2. junija sem jo vrgel v nabiralnik KTD, ker z dr. Pečjakom razpravljati nisem imel časa in ker sem hotel ostati samo med podpisniki.

13. junija sva se sešla s predsednikom na njegovo povabilo. Razgovor je bil neurejen in rezerviran. Krotiti sem se moral že tretjič, da se ne razburim in kaj ne pokvarim.

Ker je predsednik dvomil glede spomenice, o pravilnosti forme, sem izjavil, da so podpisi pravi (spomenico ima namreč sam l. r.) in da sem jo dal v nabiralnik jaz. Očital mi je, da mlade ljudi žalimo, ker jim očitamo nepošteno ravnanje i. t. d. (Opozoril sem ga na grdo in neresnično pisanje »Straže«. Ko odgovarja meni v Krizi besede II‌112 112 Prim. op. 98. in da je nepošteno že to, če kdo vpije, da ga kdo pohujšuje.) »Niste odgovorili na naše pismo.«‌113 113 Mišljeno je pismo KTD 9. V. 1937. Podpisan Gregorij Pečjak. Objava: DS v letu 1937, str. 5. Uredniki so odgovorili 13. V. 1937. Objava: prav tam, str. 5. Prim. XLII. dokument. »Smo: 1. da se zlo napačno razlaga in ga ne priznamo, 2. da cenzure ne sprejmemo, in 3. da prosimo, naj se stvar hitro odloči. Odgovorite na našo spomenico.«‌114 114 Na spomenico 28. V. 1937 odgovarja Pečjak 4. VIII. 1937 s pripisom 5/8. [Dokument]. Objava: DS v letu 1937, str. 12. Prim. XLII. dokument. »Če se bo zgodilo, kar je nekdo predlagal zelo hudega,‌115 115 Domnevno dekan Matija Škerbec, ki je na pastoralni konferenci v Kranju predlagal, da KTD Dom in svet ustavi. Prim. Terseglavovo nedatirano pismo Koblarju [1937] v Koblarjevi zapuščini. Prim. dokument XLIII: 149. vedite, da jaz nisem za to.«‌116 116 Tekst »Niste odgovorili /…/ da jaz nisem za to.« je Koblar pripisal na rob strani. Končni besedi je dodan pozabljen narekovaj.

Opozoril sem ga, naj govoriva naravnost in naj se ne loviva. Potem mi je dejal: Stvar se ne bo popravila, tedaj bi bilo dobro, ko ne morete biti več urednik, da poskrbite za drugega. »Potem sva na cilju in zgovorjena,« sem dejal. »Zakaj niste tega prej povedali. Jutri vzamem rokopise; saj Vam moram povedati še to. Bilo mi je na tem, da se list ohrani, toda ko bi bil list rešen, bi bilo tudi zame vprašanje, ali bi hotel še biti urednik. Preveč ste me žalili Vi in drugi. Prvi razgovor je bil zame žaljiv, povedal sem Vam, da bi ne bil tega prenesel od nikogar drugega, dali ste brez moje vednosti prenesti rokopise iz stavnice v tiskarno; danes me hočejo ignorirati ljudje, ki ne vedo zakaj.« »Pretrpeli ste res precej za list; a največ zato, ker ste preobčutljivi.« »Če bi bil res kaj občutljiv, bi že davno ne bil več tu.« »Kaj mislite o novem uredniku? Finžgar, Fabijan,‌117 117 Janez Fabijan: prim. op. 75. pa on je že,‌118 118 Ali Finžgar kot urednik Mladike ali Fabijan kot urednik Časa. kaj pa Ložar, tudi njegovo ime je nekdo imenoval. Pa drugi ne bodo hoteli pisati. Kaj mislite?« »Boste videli. Samo eno Vam sedaj moram povedati. Edino, kar mi je bilo kdaj resnično žal, je bilo, da sem vnovič šel k DS-u. Tedaj sem moral marsikaj utajiti, da sem Vas kril.«‌119 119 Dodali smo narekovaj, ki očitno manjka. »Utajiti ni prava beseda. Tega ne bi bili smeli.« »Le spomnite se: Ložar ne more biti več urednik, ste rekli, jaz pa sem rekel: Ložar bo urednik in mora dobiti zadoščenje za svoje delo, če tudi ga sam pripravim. Žal se je prehitro obrnil in ni razumel položaja. Ali sem mu mogel vse povedati, ne da bi bil Vas kompromitiral in ne njega odbil. Dobro se vsega spominjam.« »Jaz pa bom tudi javno povedal, kaj je bilo vsa zadnja leta od Magajne navzgor.« (Suta l. 1930).‌120 120 Novela Bogomira Magajne Suta. DS 1930, str. 197‒202. »Prav, tudi mi.« »Odgovorite na našo spomenico, to prosim.« »Če bo sedaj Slovenec pojasnil to vprašanje,‌121 121 Španija v Dom in Svetu pa globlji pogledi. Slovenec 1937, 16.‒20. junija, št. 134‒138. Prim. op. 97 in XXXIV. dokument. ker bo treba, potem bo itak vse v redu. Dom in svet ne bo več izšel. Rokopise bomo plačali. Sicer pa moramo misliti na Boga in Cerkev.« »Res. Ampak, meni se zdi, da je zadeva v prvi vrsti »Slovenčeva«; užaljenost gg. urednikov. ‒ Prosim, odgovorite na spomenico.«

Slovo je bilo težko, skoraj kakor da greva za vedno narazen.

Ukrenil nato ni nihče ničesar. Čakali smo odgovora. Predsednik ni sklical seje KTD. Tudi ko je dr. Fabijan, ki se je mnogo trudil, da ublaži spor in da reši list, urgiral seje in ko je dr. Kulovec tudi svoje povedal‌122 122 Izjavil se je za ohranitev DS. Prim. F. Koblar: Dr. Franc Kulovec. Nova revija, št. 209, september 1999, str. 164‒165. Prim. še Terseglavovo pismo Koblarju, op. 115. in nič ‒ sem se končno po mnogih premagovanjih odločil, da napišem aut ‒ aut.‌123 123 Prim. Koblarjevo pismo 21. VII. 1937 in Pečjakov odgovor 24. VII. 1937 ter Koblarjevo pismo 25. julija. DS v letu 1937, str. 11‒12. Prim. XLII. dokument. (21. jul.) Odgovor je sledil 24. jul.; odgovoril sem koj drugi dan.

Pri pogrebu dr. Puntarja‌124 124 Josip Puntar (1888‒1937): kulturni in politični zgodovinar, prešernoslovec, bibliotekar. 26. jul. 1937 sva se menila s predsednikom o tem, kaj sem mu pisal; priče je odklonil, češ da bi bil razgovor zaseben. Opozoril sem, da si jaz ves potek dogodkov zapisujem.‌125 125 Stavek »Opozoril sem /…/ potek dogodkov zapisujem.« je Koblarjev pripis na robu teksta.

28. jul. sva se vnovič sestala. Pričakoval sem kratkega odloga; sam sem bil tudi pripravljen zelo na kratko. Pa je razgovor tekel mirno, le bolj kakor obujanje spominov. Ponovil sem svoj predlog: DS naj za letos izide, s tem zmagamo sebe in javnost, ki pričakuje ločitve, potem pa se zadeva že kako častno uredi. Dr. P. je mislil:‌126 126 Koblar je na tem mestu tekst dopolnil s pripisom na robu, ne da bi ga povsem sintaktično uskladil, zato je kljub vejici za besedo »mislil« začel pripis z veliko začetnico »Pohujšanje je bilo /…/«. Za besedama »Kaj pa« se robni pripis konča in tekst se spet nadaljuje na začetku leve strani lista »ko bi morda Kocbek v »Slovencu« odgovarjal?«. Pohujšanje je bilo, tudi če bi ga 99% ne opazilo. Le kako bi ga popravili? »Saj to je bilo narobe, da so stvar potegnili iz tistih višin, kjer je bila, v vsakdanjost.« »Kaj pa, ko bi morda Kocbek v »Slovencu« odgovarjal?« Moj odgovor je bil, da bi bilo morda prav, toda »Slovenec« nas je žalil, brez potrebe. »Ne, »Slovenec« je Kocbeka opral suma komunizma.« »Kocbeka ni v Ljubljani, je na Francoskem, nimam njegovega naslova.« »Še eno bi mislil, ali bi ne bilo po tolikem trpljenju prav, ko bi se vsi našli in se skušali spraviti ‒ samo na prof. Tomca bo težko vplivati.« »To sem že predlagal v svojem odgovoru.«‌127 127 Navzkrižja in nasprotja. Prim. op. 79. »Pa tam ste bili tako grobi.« »Zaradi Lenčka? Res, vračal sem, čeprav mi ni bilo po srcu, ampak Vi ste šele drugi, ki mi pravi, da sem bil grob, nihče mi drugače še ni tega očital ‒ narobe. Pa poglejte, ali bi ne bilo prav, da bi bil urednik kdaj načelstvu razložil eno in drugo, kar se sicer samo napihuje od drugih. Prejšnja leta, že davno, sem Vam predlagal ‒ pa zastonj.« »Ampak ta Vaša spomenica, to je nekaj hudega! Prav za prav se je začela že s prvo spomenico o božiču, do tiste bi ne bilo smelo priti, ampak bi bili Vi sami morali priti s predlogi.« »G. predsednik, ali se ne spomnite, koliko sva drug drugega utrujala z razgovori, ki niso imeli uspeha. To je moralo biti.« »Kaj tedaj konkretnega predlagate za sejo?« »Kakor sem rekel. List naj izide do konca, medtem pojasnimo drug drugemu, kar gre komu, morda se najdemo, ločiti se ne smemo.« »Govorite še z dr. Fabijanom, kako bodo drugi odborniki sodili, ne vem.« Ločila sva se oba zadovoljna.

Naslednja seja KTD se gotovo ni izvršila ugodno. Dr. Pečjak najbrž ni podal dobrega poročila. Vem tudi, da je med njim in dr. Kulovcem, ki je zahteval hitre in ugodne rešitve, prišlo do nasprotja. Posamezni člani so drug za drugim odšli; med prvimi dr. A. Ušeničnik.‌128 128 Prim. F. Koblar: Dr. Franc Kulovec. Nova revija, september 1999, št. 209,str. 165. Menda ni prišlo do kakega sklepa. Nato je prišel odgovor dr. P. (z dne 4. avg.) ‒ odgovoril sem mu (koncept priložen). Ob istem času je izšel »Škofijski list« z obsodbo. ‒ Pred tem se je izvršil pritisk na posamezne podpisnike spomenice; dr. Pogačnik‌129 129 Prim. op. 86. baje zaradi podpisa propadel na univerzi.

Prišel je Bohinj.‌130 130 Zborovanje katoliških visokošolskih društev: Danice, Zarje in Savice avgusta 1937 v Bohinju. Koblar je sodeloval s predavanjem Svoboda duha in kulturna rast. Silne intrige proti sestanku. Prepoved bogoslovcem: »Kjer so dominsvetovci, tam nimate nič iskati.« Je menda dejal gen. vikar Nadrah.‌131 131 Ignacij Nadrah (1868‒1983): generalni vikar, prošt. Škof pošlje dr. Ehrlicha kot svojega zastopnika. Drugi dan zborovanja (med Canjkarjevim‌132 132 Stanko Cajnkar (1900‒1977): pisatelj in teolog, profesor bibličnih ved na bogoslovju v Mariboru, profesor verouka na Ptuju, med II. svetovno vojno kaplan v Dolnji Košani na Krasu, od koder odšel k partizanom, profesor biblične teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. predavanjem) prikorakajo na zborovanje korporativno dr. Ehrlich, dr. Zupan,‌133 133 Dr. Alojzij Zupan (1891‒1941): stolni kanonik, nečak F. S. Finžgarja. Duhovni vodja Mladcev Kristusa Kralja. dr. Capuder, prof. Tomec, prof. Žitko,‌134 134 Vladimir Žitko (1903‒1954): profesor matematike, fizike in kemije. dr. Žebot,‌135 135 Dr.Ciril Žebot (1914‒1989, Washington): pravnik, ekonomist in politik. Eden vodilnih članov Straže. dr. Odar,‌136 136 Dr. Alojzij Odar (1902‒1953, Buenos Aires): profesor cerkvenega prava na Teološki in Pravni fakulteti. misijonar Tavčar‌137 137 Tomaž Tavčar (1887‒1971): redovnik Congregaciae missioni. kot kaka žandarska patrulja. Po Cajnkarjevem predavanju nastopi dr. Ehrlich ex offo,‌138 138 Po službeni dolžnosti. prebere škofov dekret, pove, da bo v imenu cerkvene oblasti poslušal in poročal, ker gre za važna vprašanja, ki Cerkev eminentno zanimajo; poslušal bo z dobro voljo, toda v smislu svoje naloge; med drugim rahlo omeni tudi to, da škof sestanek pozdravlja. Nato potegne iz žepa še Škof. list‌139 139 Škofijski list, 2. avgusta 1937. DS v letu 1937, str. 12. Prim. XLII. dokument. in prebere škof. obsodbo; dostavi, da to osebno prof. Kocbeka ne zadene, da to ni nič tako hudega (Fénelon),‌140 140 Fénelon François de Salignac de la Mothe (1655‒1715): pedagoški pisatelj, vzgojitelj na dvoru Ludvika XIV., nadškof. Kot pristaš kvietistične doktrine je prišel v spor z Vatikanom in dvorom. Njegovo delo Explication des maximes des Saints je bilo na indeksu. da bo že kako popravil, ali on ali uredništvo i. t. d.

Nato sem na kratko odvrnil, da sprejemamo škofov pozdrav (to sem namenoma poudaril), da pa je treba tudi na to odgovoriti, kar je kasneje dr. Ehrlich omenjal. Kocbeka ni tu, zato se čutim posebno poklicanega, da povem: Zadeva DS bi bila že davno urejena. Tudi to, kar je dr. Ehrlich omenil; zakaj ni, vemo, ker DS doslej še ni mogel iziti, zakaj pa ni mogel iziti, o tem ne moremo tu razpravljati. Če bi to začeli, potem bi se ne razšli mirno: odložimo te stvari za Ljubljano, tam pa morda v jeseni enkrat napravimo parlament, ki bi zasedal toliko časa, da si vse povemo v obraz, in če smo kristjani, bomo, kdor je kriv, morali reči: Mea culpa. (Veliko odobravanje ‒ kakršnega dr. Ehrlich zase ni imel.)

Nato mi pove dr. Ehrlich, da ima sporočilo od škofa in da bi rad na samem z menoj govoril. Popoldne sem ga poklical. Pravi: škof mi je naročil in tudi dr. Pečjak ve, naj bi DS letos izšel do kraja, naj bi morda na kak način, ali da prinese škofijskega lista sodbo ali da bi Kocbek kaj napisal, s čimer bi se KTD strinjalo ‒ stvar bi bila popravljena in nihče naj bi ničesar več ne pisal, tudi mi ne. Tedaj sem jih mu toliko povedal, da ni nič ugovarjal. Med drugim: »Stvar bi bila že davno urejena, ali bi je sploh ne bilo, če ne bi bilo Vas. Vi ste vsega krivi, Vi ste začeli sovraštvo proti DS, Vi ste vse ostrine še povečali, povejte mi, zakaj?« Nekoliko se je izgovarjal na Janežičeve članke,‌141 141 Žitomir Janežič (1906‒?): v Ljubljani je študiral bogoslovje kot študent škofije v Skopju. Ukvarjal se je s kulturnimi in verskimi vprašanji. Prim. članka: V globinah nasprotja. (K filozofiji mladinskega gibanja); DS 1933, str. 489‒495; Duh in forma, DS 1934, str. 121‒130. Njegova pisma iz let 1935 in 1936 so v Koblarjevi zapuščini. toda ni mogel ničesar navesti v svojo obrambo.

Po Bohinju dr. Pečjaka nisem mogel dobiti po telefonu. 20. avg., predno sem odhajal v Salzburg,‌142 142 Kot udeleženec kongresa evropskih radijskih postaj. ga pokličem. Povem, da nekaj dni ne bom še mogel priti k razgovoru. »Kaj bo z DS!« zavzdihne. »Kaj, 4 mesece se Vam ni mudilo, zdaj Vam gre za en teden?« Prosi me, da bi prišel, preden skličem sotrudnike. Ko sem (menda 31. avg.) prišel k njemu, sva bila kratka in kaj malo prijazna: »Nimam predloga, tudi nisem dobil pooblastila. Odgovor je podan v sklepu KTD‌143 143 Koblar je najprej napisal »v spomenici«, a je drugo besedo prečrtal in nadnjo napisal »sklepu KTD«. 4. maja;‌144 144 Sklep načelstva KTD 4. V. 1937. Prim. dopis Gregorija Pečjaka uredništvu Doma in sveta 9. V. 1937. DS v letu 1937, str. 5. Prim. XLII. dokument. kar sem še storil, sem dodal le svoje misli, da se ne bi zdelo, da so zveze pretrgane.« »Čemu sva se potem toliko pogovarjala.« »Nisva se razumela, jaz sem Vam že povedal, da sem 13. jun. med drugim povedal sklep odboru.«‌145 145 Sklep načelstva KTD 4. V. 1937. Glej zgornjo opombo.

Kasneje sem sklical ožji sestanek sotrudnikov. Povedal sem, da hoče uredništvo demisionirati radi ravnanja KTD in zlasti ravnanja sovražnikov. Potrjeno. Dr. Gogala omenja svoj razgovor s škofom. ‒ Nato smo pripravili odgovor uredništva.‌146 146 Gospodu predsedniku KTD dr. Gregoriju Pečjaku. [28. IX. 1937] v: DS v letu 1937, str. 13‒14. Prim. XLII. dokument. Nesel sem ga sam. Dr. P. je bil zelo prepadel. V razgovoru je omenil, da so bile ostrine, s katerimi se je stvar prijela, krive, da se ni zadeva mirno rešila. Skoraj da je namigoval na Borce in Stražo. Zvečer istega dne so se sešli sotrudniki. Odobrili so odstop. Po mojem kratkem poročilu so sklenili, da se skupina DS ne razide, ampak ostane. Borimo se za svobodo in resnico,‌147 147 Med besedama »resnico,« in »moramo vztrajati« je Koblar napisal »mi smo tisti, ki«, vendar je te besede prečrtal. moramo vztrajati v boju in žrtvovati, kar se da. Misel o svojem listu je obveljala, tudi vodstvo naj ostane staro.

7. okt. nov sestanek. Govorili že konkretneje o listu. Mnenja še deljena o izvedbi, a edini v tem, da ne odnehamo.

8. okt. me je klical dr. P. 9. sva se sešla. Predlaga: DS likvidirajmo skupno, tako da ne bo osti na nobeni strani. Izdajmo letnik, morda ves do kraja skupaj, ker bomo kasneje gotovo skupaj prišli.‌148 148 »ker bomo kasneje gotovo skupaj prišli.« je Koblarjev pripis na robu strani, vendar je avtor zaznamoval, kam spada v tekstu. Ali bi pisatelji dali svoje rokopise. Jaz: »Skupina DS noče likvidirati, mi hočemo list, svoboden.« »V tem smo si tako različnega mišljenja, da se to ne bo moglo izvršiti. Nikoli niste prišli z mislijo, kako bi se mirno izvršila poprava.« Jaz sem odločno zavrnil, ga spomnil prvega sestanka, kako je kasneje dejal, da nimamo toliko prostora, da bi to prav pojasnili, in da so vse ostrine od zunaj gnale zadevo v ožine, mesto da bi se na tihem in mirno pogovorili; zadevo bi bilo treba obravnavati z zaupanjem in svobodno. Zato gotovo ne bo šel nihče sedaj stvari, ki je splošna znana, pokrivat, ali reševat zadrege založnika. »Mi nismo hoteli tega, kar je, nismo zadrževali DS, nasprotno, ves čas prosili, naj se čim prej reši.« Dr. P. je govoril še o Cajnkarju,‌149 149 O drami Stanka Cajnkarja Potopljeni svet, DS 1937/38, št. 1, str. 34‒42. Zaradi nasprotovanja, zlasti mariborskih cerkvenih krogov, je izšlo samo prvo dejanje. Drama je v celoti izšla pri Novi založbi 1938. ‒ Prim. F. S. Finžgar: Spoznanje in dogajanje. DS v letu 1937, str. 15‒16. Prim. XLII. dokument. F. S. Finžgar: Izbrana dela VII. Celje, Mohorjeva družba 1962, str. 234, 300, 330. Prim. pismo Koblarju 8. V. 1937 v Koblarjevi zapuščini. da bi dobil dovoljenje on, če ga že ni i. t. d. Jaz sem mu dal malo upanja, da bi kak sotrudnik hotel dati rokopis za likvidacijo ‒ sicer pa naj se obrne še na koga, morda Finžgarja, morda bi on hotel likvidirati.

22. X. Povedal dr. Pečjaku: Na likvidaciji DS nismo interesirani, naj napravi, kakor hoče. Mi hočemo list. Ker ga, kakor se zdi, ne bomo imeli, je zanj.‌150 150 Tukaj se Koblarjev rokopis konča.

II
Dom in svet‌151

Največ življenja, dobre volje, pa tudi bolečin je terjal Dom in svet. To je bila moja usoda od takrat, ko sem se spustil v uredništvo,‌152 152 Leta 1923. do takrat, ko sem ga izpustil iz rok in sem se umaknil pod udarci, ki so padali, že dolgo pripravljeni in dobro premišljeni. Zato bom to poglavje pisal tu in tam obsežneje; v njem je tragika katoliškega kulturnega mladinstva, tudi tragika kulture same.

Izidor Cankar je dvignil list‌153 153 Urejal ga je v letih 1914‒18. v umetnostno revijo in prvi opravičil vero v možnost katoliškega svobodnega principa ‒ nasproti Mahničevi trdi dogmatičnosti in amuzični vzgojnosti. Povzdignil je Finžgarja do umetnika (»Dekla Ančka, »Boji«)‌154 154 Dekla Ančka. DS 1913; Boji. DS 1915, 1916. Izidor Cankar je vplival na list, še preden je sprejel uredništvo. Prim. Izidor Cankar: Leposlovje ‒ eseji ‒ kritika II. Ljubljana, Slovenska matica 1969, str. 403; F. S. Finžgar: Izbrana dela VII. Celje, Mohorjeva družba 1962, str. 233. in zaživel je Pregelj.‌155 155 Ožep. DS 1914; Tlačani. DS 1915; Balade v prozi. DS 1917; Zadnji upornik. DS 1918. Pa kakor svoj čas »Ančka«, tako je razburil duhove, in še mnogo bolj, »Plebanus Joannes«.‌156 156 Prim. op. I: 6. Kakor v varstvo pridejan se je zdel 1922 urednik Silvin Sardenko,‌157 157 Prim. op. I: 3. toda še to leto je prišla nova kriza ‒ sprožile so jo Meštrovićeve podobe,‌158 158 Prim. op. 1: 5. Stelè se je sredi leta umaknil, zato smo se Merharju začeli odtegovati tudi drugi sotrudniki, splošno pa je žela veliko nevoljo sprememba formata.‌159 159 Prim. op. I: 2. Prihajala je potreba po razjasnitvi bistvenih vprašanj, zlasti, ali naj imamo katoličani umetnostno revijo. Nekateri so želeli stari Dom in svet kot družinski list, ki naj bi ga izdajala Mohorjeva družba, Katoliško tiskovno društvo‌160 160 KTD. Prim. op. I: 9. pa naj bi ustanovilo nov umetnostni list. Tako bi ‒ so mislili ‒ ostala stara tradicija Doma in sveta nedotaknjena, umetnosti in znanosti pa naj se odpre, skupaj s Časom,‌161 161 Čas. Znanstvena revija Leonove družbe, izhajala v letih 1907‒1942. novo glasilo. Pa KTD ni hotelo dati Mohorjevi Doma in sveta, Leonova družba ni pustila Časa, tako je ostal Dom in svet v tiskarni KTD in v svoji novi umetnostni smeri, Mohorjeva pa je pod Finžgarjevim uredništvom prevzela od Goričanov‌162 162 Goriška Mohorjeva družba. Mladiko. To se je zgodilo potem, ko je na željo škofa Jegliča dr. Anton Breznik podal referat‌163 163 Prim. op. I: 8. o stanju literature pri katoličanih in o njenih potrebah. Da bi pomiril duhove, je škof to zasebno poročilo duhovnikom objavil v škofijskem listu Vzajemnost (1922).

V jeseni 1922 je prišel k meni odbornik KTD dr. Kulovec‌164 164 Prim. op. I: 10. in me v imenu odbora začel pridobivati za uredništvo. Povedal mi je tudi sklep, da mi poskrbe za stanovanje v hiši, ki jo je tedaj zidalo KTD (že četrto leto sem se zastonj trudil, da dobim stanovanje, družina je bila še vedno v Železnikih in vsako soboto sem se vozil domov). Tudi tovariši so bolj in bolj prihajali s to mislijo, sam pa sem hotel še študirati (treba mi je bilo izpita iz latinščine) in se za uredniško delo bolje pripraviti. Končno sem prelatu Kalanu‌165 165 Prim. op. I: 12. povedal, da poizkusim ‒ le s stanovanjem se nisem hotel vezati. Na sestanku sotrudnikov, bilo jih je okoli 20 ‒ med njimi mnogi starejši (Finžgar, Debevec, Steska, Dostal, Volč, Pečjak, Grivec, Mantuani, Ušeničnik)‌166 166 Jože Debevec: prim. op. I: 42. ‒ Viktor Steska (1868‒1940): umetnostni zgodovinar, leposlovec. ‒ Josip Dostal (1872‒1954): teolog, umetnostni zgodovinar.‒ Volč: verjetno Josip Volc (1869‒1958): stolni kanonik in prelat, nabožni pisatelj, ali pa Alojzij Volc, škofijski tajnik. ‒ Gregorij Pečjak: prim. op. I: 24. Kot predsednik KTD je nasledil Andreja Kalana. ‒ Franc Grivec: prim. op. I: 15. ‒ Josip Mantuani: prim. op. I: 13. ‒ je prelat Kalan še enkrat Dom in svetovo zadevo predložil odbornikom KTD in sotrudnikom Doma in sveta; bile so hude debate in obračunavanja, in ko je končno obveljala potreba lista, je prišla določitev uredništva. Grivec je predlagal, da poleg mene ohranijo še Merharja (pri podobah naj bi pomagal Dostal), jaz pa sem dejal, da sprejemam uredništvo, a ne sam, pač pa v zvezi s Steletom, ki bi urejal umetnostni del. Tako je zmagala mlajša in laična struja, kar nekaterim, zlasti prizadetim, ni bilo prav (prim. Merharjevo »Slovo« na koncu DS 1922;‌167 167 Prim. »Dom in svet« osebi. V Ljubljani, 30. novembra 1922. DS 1922, str. 480. ni dovolil niti najinega programa na platnicah, izšel je na posebnem listu).

Kljub temu, da se je lista vse oprijelo z veseljem, je bilo treba iskati novih sotrudnikov in izbirati med dosedanjimi. Nekdanja kat.‌168 168 Katoliška. moderna (Lovrenčič, Remec, Majcen, Velikonja) je bila začela nekako pešati. Lovrenčič‌169 169 Prim. op. I: 21. je pisal že redko dobre pesmi, pač pa široke, nesodobne romane, ki mu jih nisem mogel prinašati ‒ uhajal je drugam. Majcnu‌170 170 Prim. op. I: 18, 19. so prejšnje leto izgubili povest »Detinstvo«, na kateri je posebno visel ‒ in ga zagrenili, zato se je bolj in bolj zarival v uradovanje (vendar je prvo leto veliko pomagal), kmalu je odšel v Maribor in nato v Beograd. Velikonja‌171 171 Prim. op. I: 86. je postajal razumsko zavit, Remec‌172 172 Alojzij Remec (1886‒1952): pesnik, pripovednik, dramatik. Pravnik, do leta 1941 župan na Ptuju. pa špekuliral samo z novo dramatično formo, in ker sem imel že dve Jalnovi drami‌173 173 Dom. DS 1923; Srenja. DS 1924. in njegove »Magde« nisem mogel sprejeti, jo je nesel v Ljubljanski zvon. Bevk se je počasi začel razvijati v širšega novelista ‒ Cankar mi je očital, da Bevka preveč omalovažujem‌174 174 Najbrž na podlagi Koblarjevih ocen v DS. ‒ sploh je bilo z dosedanjimi sotrudniki težko. Za široki krog sotrudnikov, za vse njihovo blago ni bilo prostora, ker je bil obseg posamezne številke skrajno stisnjen, zlasti pa ni bilo mogoče prinašati poezije ekspresionistov, ki so se s silo postavljali k Domu in svetu. Za Seliškarja,‌175 175 Sodeloval je do leta 1928. enega izmed novih pesnikov, sem čutil, da ga bom moral kmalu izgubiti, Jarc‌176 176 Prim. op. I: 58. ni bil stalen, tudi Bevk je hotel pisati v Ljubljanski zvon (čeprav pod psevdonimom)‌177 177 Njegovi psevdonimi v Ljubljanskem zvonu: Jože Jeram, Tone Čemažar, Pavle Sedmak, Jerko Jermol, France Seljak. ‒ meni pa je bilo za to, da dobi list jasno, enotno moderno katoliško smer, borbeno po duhu in živo v umetnostnih prizadevanjih. Zato je bilo težko tudi z Meškom‌178 178 Franc Ksaver Meško (1874‒1964): pesnik, pripovednik, dramatik, duhovnik. in Merharjem, Finžgarja pa ni bilo mogoče pripraviti, da bi pri svojem mladikovanju‌179 179 Prim. op. I: 16. kaj več pisal, čeprav je vedno obljubljal avtobiografski roman (napisal je dve poglavji).‌180 180 Koblar v uvodu k Finžgarjevim Izbranim delom VII. Celje, Mohorjeva družba 1962, str. 364‒365, omenja tri poglavja. Objavljena so v Izbranih delih IV. Celje, Mohorjeva družba 1961, str. 239‒256. Prav njegova Mladika, ki je le prerada segala čez meje družinskega lista, je večkrat gnala Dom in svet v stiske in ga privijala navzgor ‒ marsikdo je mislil, da za Dom in svet mora loviti samo problematiko. To je bilo zlasti pri Preglju, ki je vsako leto prinašal nove oblikovne špekulacije. A Pregelj je bil takrat v razmahu in njegova moč je bila tudi moč Doma in sveta. Pa so ga kmalu začeli vleči drugam‌181 181 Objava njegove novele Thabiti kumi v Sodobnosti 1933. in uporabljati za tendenco. Take so bile težave prvih let, ko je bilo po eni strani gradiva preveč, da bi ga bilo mogoče enotno urediti, a premalo, da bi bilo mogoče dati samo eno izrazito smer. Sicer pa bodi revija vedno pregled, sled razvoja, ne pa skladišče. In prav to so težko razumeli sotrudniki in naročniki.

Sotrudniki smo si bili v splošnem prijatelji, razen če pozabim na Pregljeva rogoviljenja,‌182 182 Prim. France Koblar: Ivan Pregelj. V zborniku: Ivan Pregelj. Uredil Marjan Dolgan. Interpretacije 9. Ljubljana, Nova revija 1999, str. 21‒25. kadar ga je dobil pod kapo ‒ takrat smo vsi doživljali čudovita presenečenja! Večkrat smo se shajali pri Finžgarju ali v kaki gostilni,‌183 183 Večinoma v Unionski kleti. vendar le ožji krog. ‒ Prvi večji udarec je prišel 1926 ‒ ob Cankarjevi ločitvi.‌184 184 Prim. op. I: 30. Te dogodke bom pojasnil na drugem mestu,‌185 185 Prim. op. I: 30. tu moram samo povedati, da je bila ta ločitev največja preizkušnja tudi za Dom in svet. Najprej sva urednika ‒ po dolgih posvetovanjih in mukah ‒ objavila izjavo o inkriminiranem mestu v njegovem govoru‌186 186 Prim. op. I: 32. ob 50-letnici Ivana Cankarja, nato se je bilo treba sprijazniti z mislijo, da Izidor ne bo mogel več sodelovati. To je bilo tem hujše, ker ga prej vsa leta ni bilo mogoče pripraviti, da bi kaj napisal, sedaj pa je bil pripravljen pridno pomagati in je to leto začel priobčevati svojo razpravo o stilih v umetnosti.‌187 187 Prim. op. I: 31. Bili smo kakor osiroteli, osramočeni in pritisnjeni k tlom. Do sedaj se je vsako leto posebej načenjalo ekonomsko vprašanje Doma in sveta, a prelat Kalan je znal težave odriniti ‒ zdaj je bil tudi sam kot Izidorjev varuh premagan in razžaljen. KTD je dobilo kmalu novega predsednika, ki je bil že prej vnet, a zelo bridek zagovornik Doma in sveta ‒ dr. Pečjaka. Koliko sva ob času Izidorjeve krize‌188 188 Prim. op. I: 30. prehodila in presedela v hudih razgovorih ‒ in bila na koncu tam kakor v začetku!

Poslej so obstoj lista vsako leto sproti reševali in mu vedno prepozno podaljšali življenje ‒ urednika sva izgubljala veselje in potrpljenje, vrhu tega pa je bilo treba prenašati neprestane spotikljaje, zdaj ob podobah, zdaj ob vsebini lista. Vse to je bilo treba sotrudnikom prikrivati in ne razglašati, ko smo vedno poudarjali svojo svobodnost in smo jo hoteli tudi ohraniti ali si jo vsaj priboriti. Urednika sva začela misliti, da si poiščeva nasledstvo, in res za leto 1929 pridobila dr. Rajka Ložarja za souredništvo, a se je ne vem kako odtegnil, leta 1930 pa Antona Vodnika, ki je sodeloval kot urednik le prvega pol leta in pokazal premalo podjetnosti. Ob najinem odstopanju je dozorela izvolitev novega uredništva na koncu 1930. Prevzeli so list Tine Debeljak,‌189 189 Prim. op. I: 44. Tine Debeljak je bil sourednik DS 1931. dr. Ložar‌190 190 Prim. op. I: 41. Rajko Ložar je bil sourednik DS 1931‒32. in A. Vodnik.‌191 191 Prim. op. I: 42. Nemirni in neuravnovešeni elementi so to vodstvo mladih (midva s Steletom sva jim bila »staro-mlada«) skušali poudariti kot zmago nove struje, a ta struja sama se je pokazala šele čez dve leti ‒ kot notranja odtujitev in odcepitev.‌192 192 Prim. op. I: 64. Takrat se nasprotja še niso čutila, zlasti ne v novem uredništvu; kmalu pa se je pokazalo, da v idejni enotnosti Dom in sveta poka oziroma da borbenost začenja dobivati znamenja osebnih kriz in preloma.‌193 193 Prim. op. I: 55. Voduškova ideološka in politična ločitev od krščanstva. V začetku je bilo treba pokazati, da celota ni nič trpela, sodeloval sem takoj v prvi številki ‒ pisal sem razpravo o Finžgarju‌194 194 France Koblar: F. S. Finžgar. DS 1931, str. 1‒6; 119‒139. ‒ kasneje pa so osebna trenja oba bivša urednika odmaknila v stran ‒ oba sva takrat imela dovolj drugega dela, jaz sem pripravljal prevod »Faraona«‌195 195 Bolesław Prus: Faraon. I.‒III. del. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1932‒33. in odlašal razne ocene za Dom in svet‌196 196 France Koblar: France Bevk. DS 1933, str. l83‒l90. (naslednje leto sem jih strnil v majhno monografijo o Bevku).

Že ob koncu 1932 je butnila na dan nova kriza ‒ ekonomska in uredniška. Založnica je hotela za urednika spet mene, zadeva se je zapletla, dokler ni dobila značaja neprijaznosti med starejšimi in mlajšimi. Takrat sem veliko časa izgubil v pogovarjanju dr. Ložarja in Boža Voduška ‒ končno KTD ni hotelo več pristati na samega dr. Ložarja; mladi pa so se branili vsake spremembe v uredništvu, kakor so trdili, ne iz idejnih, ampak iz načelnih razlogov. Začeli so se zbirati v svoj krog in napovedovali boj in odcepitev.‌197 197 Prim. op. I: 58. Povod za nerazpoloženje je dal predvsem tajnik Jugoslovanske knjigarne Silvester Škerl,‌198 198 Prim. op. I: 59. ki je rad kaj po svoje obrnil in s svojimi širokimi razgovori hotel igrati važno osebo, pa spravljal v nejevoljo že nezadovoljne elemente pri Domu in svetu. Končno je šlo za to, ali se list ohrani ali opusti ‒ nobena stran ni popustila. Že precéj pozno 1932 dobim od KTD prošnjo, da rešim krizo in izpeljem Dom in svet ‒ pa tudi drugi, predvsem Breznik in Šolar, so mi prigovarjali, celo nekateri mladi. Pogovarjal sem dr. Ložarja, ker je bilo zastonj, sem poprosil Steleta za pomoč in se odločil ‒ k uredništvu pa sva pritegnila tudi zastopnika mlajših sotrudnikov, Franceta Vodnika.‌199 199 Prim. op. I: 58. Nekateri mlajši sotrudniki so se takoj vdali, drugi so ostali trdni, sklenili so opozicijo v Krogu,‌200 200 Prim. op. I: 64. ki je to leto (1933) izdal svojo knjigo, toda razvoj pri posameznih je šel v smer, ki bi je Dom in svet tudi kot mladokatoliški list ne mogel sprejeti v svoje okrilje (Božo Vodušek, Magajna).‌201 201 Božo Vodušek: prim. op. I: 55, 64. ‒ Bogomir Magajna: prim. op. I: 64, 66.

V tem, da sem vnovič sprejel uredništvo, je bila moja tragična krivda. Hoteli smo rešiti neki vozel, pa so se napravili novi vozli ‒ zakaj naše katoliške sile so se krotovičile že nekaj časa v tako imenovanem mladinskem gibanju, do veljave pa so prihajale izrazito politične in reakcionarne struje ‒ in vožnja skozi take tesni je bila težka. Zgodovinar tega časa bo moral skrbno pregledati, kako so nastali posamezni prelomi, odkod izvira tista silna neskladnost med ljudmi in strujami; odkod nasprotja, sovraštvo, obračunavanja ‒ in končno tista velika škoda, ki jo danes trpi v moralnem in narodnem pogledu naš narod, velika prevara ali slepota ‒ laž današnjih dni.‌202 202 Katoliška politika med II. svetovno vojno. Vse to je med seboj v neposredni zvezi. Za to delo bi bilo treba skrbnega kronista ‒ pa ga najbrž ni, moj spomin in moja presoja sta morda preveč vezana na osebne dogodke; vendar bom skušal po vesti, svojem spominu in spoznanju poiskati razvojne niti. V sporu za Dom in svet sem napravljal nekaj zapiskov,‌203 203 Prim. I. dokument v tej knjigi. pa ne do konca ‒ osnovno vprašanje pa sem zgrabil v DS 1936 v »Navzkrižjih in nasprotjih«, ki mi jih do danes še ni nihče ovrgel.

Prvi krivec nezdravih razmer in nezadovoljnosti so bile politične razmere. V boju za moč in oblast doma in v državi ‒ zlasti proti centralističnim strankam ‒ so odločala bolj gesla kakor ljudje, bolj program kakor načelnost ‒ kar je vznemirjalo marsikakega mladega človeka, ki je vse bolj elementarno občutil verske, narodne in stanovske odločitve svojega časa. Politiki so bili starejši, sicer izkušeni, a v prejšnje čase obrnjeni ljudje; iz svoje strankarske doslednosti‌204 204 Kot člani Slovenske ljudske stranke ali Jugoslovanske radikalne zveze. so sicer sprejemali nase žrtve, ki so nastale iz boja, a v duha porajajočega se osebnostnega človeka in v novo socialno občutje niso mogli prodreti. Njihovo geslo je bila disciplina in enotnost. Še vedno so mislili, da se mora vse prosvetno, socialno, kulturno in tudi versko delo vezati v enoten politični cilj. Značaj verske politične stranke je uklepal vse moči v en zadnji namen: podpirati politiko. Tako so v splošnem mislili poprečni izobraženci, o kaki hierarhiji vrednot, o njihovi pravi razporeditvi in poglobitvi se je malokomu sanjalo ‒ vse je šlo na široko in povrhu. V tej politični omami je malokdo opazil in še teže pravično presodil posamezne umike mladih ljudi ‒ zlasti pa tako imenovano mladinsko gibanje‌205 205 Prim. France Vodnik: Mladinsko vprašanje, DS 1934, str. 302: »Bistvo križarskega gibanja je bilo prav iskanje skladnosti med vitalnostjo in duhovnostjo, naravo in nadnaravo, kulturo in religijo.« Glasili gibanja sta bili Križ na gori (1924‒27) in Križ (1928‒30). Prim. tudi Janez Gradišnik: Kako je nastalo Dejanje. V: Človek je utihnil. Spominu Edvarda Kocbeka. Uredil J. Gradišnik. Celje, Mohorjeva družba 1983, str. 53‒57. v drugi polovici 20. let. Mladina si je zaželela globljega duhovnega življenja, zlasti verskega, uvajali so liturgično molitev, na sestankih so gojili tovarištvo, narodno in kulturno delo so hoteli poglobiti z osebnostno povezanostjo, smisel za naravo naj bi odprl človeku spet smisel za čisto lepoto. To novo romantično in duhovno stremljenje ni moglo zadovoljiti dedičev in pristašev stare naše prebuje, ki se je opravljala na shodih in manifestacijah, pri veselicah in v društvih. Odkrito priznam, da sem sicer vedno čutil, da sem med mlajšimi, a marsikaj vsega tega nisem razumel oziroma je šlo mimo mene ‒ starejši so se posmehovali, posamezni so bili tudi ogorčeni, nekateri so odkrili že modernizem in so z verskimi ali političnimi avtoritetami skušali mladino ovirati. Glavno orožje je bilo že tedaj vzbujanje nezaupanja in povečavanje posameznih napak. Neprijeten je bil tudi Wittigov primer‌206 206 Josef Wittig (1877‒1939): profesor cerkvene zgodovine. Njegovo delo Widerspruch zur katholischen Kirche je bilo na indeksu. Ekskomuniciran l. 1926 in pred smrtjo emeritiran. v nemškem mladinskem gibanju. Pri nas je ta mladina prinesla novo življenjsko čustvo, večjo versko in kulturno neposrednost ‒ in če bi se bilo vse moglo harmonično in neovirano razviti, bi bili doživeli pravo prebujenje katolištva pri mladini, ne pa razočaranj. Križ na gori in Križ sta končno opešala, oziroma postala žrtev nerazumevanja in nasprotovanja.

Tudi nova kriza Doma in sveta 1932 je kazala zagrenelost na eni, nezaupanje na drugi strani. In čeprav se list ni mogel spuščati v neposredno reševanje političnih in verskih vprašanj, je bila njegova pot sama po sebi na strani svobodnejšega, kulturno tvornega in v osebne globine prodirajočega mladega rodu. Treba je bilo zlasti premagati zagrenelost in usmeriti mlade sile k bistvu, k iskrenemu in katoliško čutečemu delu. Leto 1933 je bilo zelo težko, komaj smo prerili. Pregelj je pešal.‌207 207 Prim. op. I: 40. Mladi Miško Kranjec‌208 208 Miško Kranjec (1908‒1953): pisatelj. Pri DS sodeloval v letih 1931‒1934. ‒ ki sem ga 1930 začel spoznavati in oblikovati in je 1931 pod novim uredništvom nastopil v Domu in svetu ‒ je kazal, da ga bodo pridržali drugod, tam, kjer so se vidneje kazali vplivi socialne revolucije.‌209 209 Ljubljanski zvon, Hramovi zapiski, Ljudska pravica. Leta 1934 sem spet pridobil Kocbeka. Peljal sem se nalašč v Varaždin, kjer je služboval kot profesor, da se osebno pomeniva, in sva se razumela ‒ a Kocbek je iz pesnika postajal esejist,‌210 210 Prim. Kocbekov spis Enemu izmed ozkih. DS 1935. Glej XI. dokument. česar se nisem nič razveselil. Zdelo se je, da bomo počasi vendarle premagali dvojno težavo: domačo ozkosrčnost in staro kulturno utilitarnost, ter trditve nasprotnikov, da je katoliško kulturno delo samo »črni kruh«,‌211 211 Trditev Josipa Vidmarja, da katoliški nazor ni združljiv z umetnostjo. Prim. France Koblar: O slovenskih kulturnih razmerah in črnem kruhu. Slovenec 1931, št. 4, str. 7. nesvobodno, neenakovredno tekmovanje s harmonično ustvarjajočim svobodomiselstvom, češ da je vse, kar je kaj vrednega, izšlo iz slovenskega svobodomiselstva. Dominsvetovci smo dobro čutili, da se borimo na dveh črtah ‒ da je nasprotnik pred našimi očmi in za hrbtom, zunaj nas in doma. Končno je bilo delo podobno oblegancem v trdnjavi. Ta zavest je bila sicer neprijetna, dajala pa nam je poguma in zadoščenja, saj smo se zavedali, da je naša moč v tem, če smo do tujega in domačega nasprotnika iskreni in dosledni; zlasti pa smo hoteli biti do lastnega dela kritični. Ob tistem času je začela prav lepo uspevati založniška podjetnost Jugoslovanske knjigarne‌212 212 Prim. op. I: 11. in smo Stelè, Šolar in jaz stopili tudi v njen »knjižni odsek«, ki je poleg A. Vodnika in S. Škerla vodil zbirke. To knjižno podjetje je bilo sicer od vsega začetka zastavljeno nekoliko preširoko, prepričani smo bili, da se ne bo moglo obdržati v celoti, vendar smo srečno premagovali predsodke in ozkosrčnost, posebej še Pečjakovo duhovno pikolovstvo.

Pa smo se zelo motili v svojem zaupanju in pogumu. Nekaj let se je že pripravljal boj za mladino, zlasti visokošolsko. Ob križarskem oziroma svobodnejšem katoliškem središču‌213 213 Idejni nasledniki gibanja Križ na gori so se združevali v Slovenskem katoliškem akademskem društvu Zarja. sta se pojavljali dve struji, ena, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec,‌214 214 Prim. op. I :105. drugo je začel zbirati univ. prof. Lambert Ehrlich.‌215 215 Prim. op. I: 99. Tomčeva mahničevsko filozofska in strogo avtoritativna vzgoja je obsegala srednješolsko organizacijo ‒ mladce ‒ terjala brezpogojne discipline in načelne odločnosti. Za svoje delo je Tomec uporabljal trda, včasih tudi brezzobzirna sredstva ‒ morda bo kdo, ki je to neposredno skusil, kdaj popisal‌216 216 O tem poroča Bogo Grafenauer, ki je bil v gimnazijskih letih član mladcev, v članku Kriza Doma in sveta, objavljenem v zborniku Dom in svet 1888‒1988, Celje, Mohorjeva družba 1988, str. 30‒41. Prim. tudi op. I: 71 in V. dokument. ‒ zato je marsikoga odbil, vendar ni iskal političnih ciljev. Njegov cilj je bila katoliška idejna radikalnost in vzgoja za boj proti liberalizmu in komunizmu ‒ le da je strahove obeh struj večkrat videl že tam, kjer jih ni bilo. Za svoje sistematično organizacijsko delo, ki ga je študiral, je pridobil zlasti Ušeničnika, počasi pa še druge bogoslovce (Naša pota)‌217 217 Verjetno: Naša pot. Knjižnica Katoliške akcije za mladino. V letih 1933‒42 je izšlo 22 brošur. Urednika: Aleš Ušeničnik in Alojzij Odar. ter nazadnje izdajal list Mi mladi borci. Midva si nisva bila navzkriž, le da sva zaradi njegovih ostrih sodb o ljudeh in ozkega neprepričljivega mišljenja včasih trdo udarila drug ob drugega. Počasi sem spoznaval, da vsa taka nesporazumljenja prihajajo Ušeničniku na uho in da mi je Tomec večkrat namenoma vrgel kako kost. Bil je zelo zvedav in nezaupen. Tako sva se udarila včasih tudi zaradi Doma in sveta in videl sem, da je mož, ki hoče imeti v rokah niti za vse, a skrivaj, da plete počasi, pa zanesljivo.

Ves drugačen je bil Ehrlich. Začel je z misijonstvom, na Gradu med proletarci, nato je postal akademski duhovni voditelj, bil je nagel, zanesen, požrtvovalen in zaradi svoje vsestranosti ‒ tudi površen. Svojo katoliško gorečnost, s katero je prirejal manifestacije na univerzi, v cerkvi in na ulici ‒ včasih tudi presiljene ‒ je zvezal s socialnim delom. Žrtvoval ni samo iz svojega za dijake, ampak je pritegnil razne ustanove (Elizabetina konferenca)‌218 218 Ženska katoliška karitativna organizacija. in politike.‌219 219 Med njimi Antona Korošca. Prim. France Koblar: Anton Korošec. Nova revija, št. 209, l999, str. 166‒68. Dobil je v roke Slovensko dijaško zvezo, ustanovil društvo Stražo in list Straža v viharju,‌220 220 Straža v viharju (1934‒1941): katoliški študentski list visokošolskega društva Straža. radikalno manifestativno glasilo, v katerem je bolj strahoval javnost, kakor svoje ljudi vzgajal zanjo. Njegov namen je bil, da s svojimi radikalnimi političnimi katoličani čimprej zasede vsa mesta v javnem in kulturnem življenju, zato jim je bilo treba čimprej pripraviti prostor oziroma razpoloženje proti nezaželenim osebam. Včasih je bila kaka afera privlečena prav za lase. Čeprav je svoje ljudi določal za mesta na univerzi, v politiki, v kulturi, je bila njegova vzgoja v glavnem le politična. Stražarji so manifestirali danes za to, proti čemur so drugič protestirali, so bili zdaj radikalno narodni, pa spet samo mednarodno katoliški, zdaj samoslovenski, pa spet jugoslovanski ‒ vedno tako, da so bili aktualni. Tudi njihov boj proti komunizmu na univerzi je bil v prvi vrsti političen. Zato se je Ehrlichu posrečila vsaka, še tako mučna improvizacija, npr. Prihova: Dolinar.‌221 221 Rudolf Dolinar: član akademskega društva Danica. Ko se je leta 1937 vračal po predvolilnem zborovanju generala Petra Živkovića, predsednika centralistične Nacionalne stranke, iz Maribora v Ljubljano, so ga pri Prihovi ubili jugoslovanski nacionalisti. Prim. Janez Gradišnik: Kako je nastalo Dejanje. V: Človek je utihnil. Spominu Edvarda Kocbeka. Uredil J. Gradišnik. Celje, Mohorjeva družba 1983, str. 53‒57. Znal je v svoje namene zaplesti politike in jim dokazati, da je ob tej njegovi mladini politična bodočnost; potegnil je nase veliko take mladine, ki je našla v Straži materialno podporo. Zato se je ob stražarjih nabralo tudi mnogo koristoljubcev, nenarodnih fanatikov (Loh),‌222 222 Maks Loh: takratni študent prava, eden vidnejših »stražarjev«, med II. svetovno vojno med vodilnimi funkcionarji domobranske policije. ali strastnih politikov (Casar),‌223 223 Franc Casar: eden vodilnih članov akademskega društva Straža. ali znanstvenih špekulantov (Žebot).‌224 224 Ciril Žebot: prim. op. I: 135.

Naravno, da obema tema strujama Dom in svet ni mogel biti pogodu. Ko sta se borili za svoje prvenstvo in veljavo druga proti drugi, sta se našli edini v nasprotju do nas. In čim bolj je Dom in svet v posameznih ideoloških člankih skušal prodreti skozi duhovno krizo modernega katoliškega človeka, tem bolj so se čutile neprijaznosti na obeh straneh, pri voditeljih mladcev in stražarjev. Večkrat je skušal kdo pri Domu in svetu napeti ostrejšo struno, pa sem vse odbil ali omilil, kolikor se je dalo ‒ da so me nekateri imeli za reakcionarja. Predobro sem videl sile, ki so komaj čakale na spopad. Tomec mi je že takrat večkrat očital, da pripravljam novo secesijo. Povod za nerazpoloženje pri Domu in svetu je dal zlasti ironični napad v Straži pod naslovom »Kriza duha«,‌225 225 Naslov članka se pravilno glasi: »Kriza besede«. Straža v viharju, 10. XII. 1934, št. 5. Prim. VII. dokument. Kocbek je odgovoril v članku Enemu izmed ozkih, DS 1935, št. 3. Pim. XI. dokument. pa tudi tu smo odlašali z odgovorom. Vendarle je v 3. številki 1935 prišlo do objave Kocbekovega pisma »Enemu izmed ozkih«. Kocbek je sicer obljubljal daljši ideološki članek, naenkrat pa je Francetu Vodniku poslal to »pismo«, da ga objavi. Meni se je zdelo še premalo dognano v mislih in obliki, za uvodni članek preveč dnevniško, a ker je bilo treba list izdati in drugega ni bilo, sem se vdal ‒ saj sem se načelno v vsem strinjal. Ko je list izšel, so bili nekateri tega pisma zelo veseli (Breznik),‌226 226 Anton Breznik: prim. op. I: 8. A. Trstenjak Koblarju 7. IV. 1935: »/…/ Kocbekov članek je vzbudil veliko prahu [v Mariboru] /…/ jaz pa sem bil prav navdušen.« Pismo je ohranjeno v Koblarjevi zapuščini. čutili so pravo zadoščenje, težave pa sem imel posebno z dr. Pečjakom. Silno ga je bilo treba pogovarjati ‒ v ozadju je bil že Tomec.

Ves razvoj tega boja sem zgrabil v »Navzkrižjih in nasprotjih« (1936),‌227 227 Prim. op. I: 79. odgovarjal zlasti Straži in Ušeničniku, ki je bil spravil vprašanje takoj na cerkveno stališče in nas hotel s tem zadeti na najbolj nevarnem mestu. Ker doslej nisem dopustil polemike, sem mislil, da bom sam najlaže odgovarjal in pomiril duhove. Z odgovorom pa sem dolgo odlašal ‒ končno je ves položaj, politični in duhovni, zorel v tako napetost, da smo se morali odločiti za zadnji poizkus, da prederemo dušeče ozračje. To smo storili proti koncu 1936 ‒ ko smo sotrudniki poslali KTD spomenico o Domu in svetu,‌228 228 Prim. op. I: 86. meni pa so naročili, naj objavim svoj odgovor (»Navzkrižja in nasprotja«). Ta odgovor je za trenutek ‒ celó za nekaj časa zaprl sapo. Škof‌229 229 Gregorij Rožman (1883‒1955, Cleveland); leta 1930 je postal ljubljanski škof, naslednik A. B. Jegliča. je naročil: Ne odgovarjati. Marsikak pošten nasprotnik je priznal, da sem mnogo resničnega povedal. Tomec je molčal ‒ Straža mi je očitala grobost,‌230 230 Prim. Kriza besede II. Straža v viharju, 27. V. 1937, št. 29. Prim. XIX. dokument. bojno razpoloženje se je potuhnilo in pripravilo za naskok.

Tako je prišel že v 1. številki leta 1937 odločilen spopad. Cela vrsta neprijetnih okoliščin je zakrivila, da je Dom in svet sam dal povod, čeprav bi bilo prišlo kljub temu do obračuna. Saj ni bil samo Kocbekov članek o Španiji‌231 231 Prim. op. I: 94. tisti, nad katerim se je začelo pohujšanje, ampak celo Cajnkarjeva drama »Potopljeni svet«‌232 232 Prim. op. I: 149. je vzbujala pohujšanje in ogorčenje ‒ in vendar so to dramo pozneje slavili kot lepo in globoko katoliško umetnost.

O vsem tem razmišljati in pisati se mi upira. Nekaj zgodovine, z dokumenti vred, je v brošurici »Dom in svet v letu 1937« (1938),‌233 233 Dom in svet v letu 1937. Ljubljana 1938. Prim. XLII. dokument. a so v njej izpuščene vse nečednosti, ki si jih je dovolila razžaljena žurnalistika in nahujskana ulica. Nekaj sem si zapisal in te zapiske hranim z dokumenti vred. Vse pa bi bilo predolgo in je pregrdo.‌234 234 To je bila nekaka glavna vaja za tak boj, ki ga je ista stran s svojo žurnalistiko vred uganjala čez nekaj let v boju proti komunizmu, pravzaprav proti celotnemu narodnoosvobodilnemu gibanju. Hudobija in neumnost sta si tu prvič podali roko. (Koblarjev pripis ob koncu II. svetovne vojne.) Tisto leto mi je vzelo največ živcev in mi prikrajšalo precéj življenja. Treba je bilo predvsem potrpljenja. Dolgo smo upali, da se zadeva ugodno reši ‒ saj sem končno šel celo k škofu, kar sem dotlej odlašal ‒ pa sem videl, da je zastonj; ni bilo mogoče ne lista izdati in ne misliti na nov list. Premočne so bile sile okoli škofa in KTD, zato se je bilo treba umakniti.

Če po tolikem času vendarle postavim nekaj dogodkov, ki jih ni ne v dokumentih ne v zapiskih, in dodam še nekaj misli, bom storil to zategadelj, ker je vendarle prav, da se te misli ohranijo.

Danes večkrat premišljujem, kje je moja osebna krivda. Zakaj sem Kocbekov članek objavil in zakaj nisem porabil več diplomacije. Ali bi bilo kaj pomagalo?

Ko je sourednik Fr. Vodnik prinesel ta članek nepopravljen, nepregledan, sem bil zaradi snovi ‒ politične ‒ nerazpoložen. Jezilo me je, da ga ni pazljiveje in bolj kritično prebral. On pa je trdil, da se v vsem ujema. Tedaj sem sédel, za silo priredil tekst in šel h Kocbeku s svojimi pripombami. Tu in tam se je vdal, v vsem ne ‒ in razžaljen dejal, zlasti glede nekaterih mest, da rajši umakne ves članek. Ker sem upal, da se nejevolja poleže, sem dal rokopis postaviti in hotel v korekturi zabrisati sam ali sporazumno z avtorjem vsaj nekatere ostrine ‒ zlasti nerodni uvod. Vendar sem mesto o odpadih in herezijah‌235 235 Eden od očitkov KTD. vedno občutil samo kot primero za sodobni meščanski odpad. Ko je korektura prišla, sem poskušal s popravki, a ni šlo ‒ razjezil sem se in pustil. Preveč sem bil že utrujen. Hotel sem članek deliti v dva dela, nazadnje sem pustil celega, češ naj se izlije vse naenkrat. Na nevarnosti me je opozoril že Terseglav,‌236 236 Franc Terseglav: prim. op. I: 95. ki sem ga klical za svet. A jaz sem bil takrat preveč zasut z delom, da bi bil mogel mirno premisliti (šola, Radio, gledališče in društva),‌237 237 Šola: Koblar je bil profesor na II. državni gimnaziji. ‒ Radio: Bil je tudi vodja uprave ljubljanske radijske postaje. ‒ gledališče: Pisal je gledališke kritike v Slovencu in DS. ‒ društva: Bil je član Slovenske matice, Pen kluba in Slovenskega društva ter predsednik Društva slovenskih književnikov. preveč me je jezila uredniška malobrižnost in neodgovornost; z listom je bilo treba pohiteti ‒ in nazadnje se je mudilo Kocbeku za honorar, to sem vedel, da je v stiskah. Zato sem tvegal ta skok. Naprosil pa sem Terseglava, naj misli na članek, ki bo vprašanje zgrabil tudi od druge strani, ga dopolnil in korigiral. Škoda, da tega nisem zapisal v pripombi, čeprav bi najbrž ne bilo nič pomagalo.

V nadaljnjem boju nisem branil sebe, ampak list, sotrudnike in sourednika, čeprav sem bil odgovorni urednik, v glavnem pa sem branil pisateljsko čast in svobodo. Teh dveh stvari si ne razlagam tako, da je vse prav, kar pisatelj napiše, ampak da to, kar spoznaš in s poštenim namenom napišeš, najde pošten odmev. O vsaki stvari, tudi o nevarni, se dá in se mora pošteno razpravljati. Tudi zmoto je treba lepo popraviti. Pri nas pa je tako, da iščejo najprej, kaj bi se dalo čimbolj krivo razumeti, kaj je mogoče obremeniti s krivoverstvom in pohujšanjem ‒ sedaj se pa brani! In tudi če si se opral, še vedno nisi čist. Tako je šlo tudi tu, udarjalo je tako dolgo, da je prišla škofova cenzura‌238 238 Prim. op. I: 139. Objava inkriminiranega mesta v Kocbekovem članku. oziroma da nas je ta cenzura prehitela, ker ni bilo mogoče lista izdati in ne tako ali drugače kaj popraviti. Le eno je bilo gotovo: pri napadih, kakršni so bili, pri enodušnosti sotrudnikov nihče ni mislil na kako preklicevanje in obžalovanje. Saj je bil sam boj ‒ in mi smo se trudili samo, da ostanemo v tem boju dostojni in trdni.

Vsa nesreča je bila, da je bil list v založbi, ki je veljala za duhovniško ‒ in da iz te založbe lista niso hoteli nikoli izpustiti. Kadar je prišlo kaj kočljivega, se je pojavilo vprašanje odgovornosti Kat. tisk. društva. (Danes te odgovornosti ne čutijo.‌239 239 Misli na DS in katoliško časopisje med II. svetovno vojno. Kaj vse se je zapisalo v Dom in svet in politične liste ‒ brez škofove cenzure!) Zato bolj in bolj jasno vidim, da bi ne bili ušli preganjalcem tudi z večjo diplomacijo in popustljivostjo. Kako je to bruhnilo iz vseh kalibrov, od vseh strani! To je bila premišljeno pripravljena strategija. Prva je protestirala Katoliška akcija,‌240 240 Prim. op. I: 105. ki je bila neposredno pod Tomčevim vplivom. Ehrlich je bil neprestano nad Pečjakom ‒ našo spomenico je on glosiral in nekatere podpisnike so osebno preganjali: dr. Pogačnik‌241 241 Prim. op. I: 86. je zaradi podpisa propadel z docenturo na univerzi (ker je Ehrlich prepričal teološko fakulteto, da ga škof ne želi) in je proti njemu prišel na univerzo dr. Lenček.‌242 242 Prim. op. I: 80. Kaj so počeli proti dr. Trstenjaku‌243 243 Anton Trstenjak (1906‒1996): filozof, psiholog, teolog. Prim. njegov članek Moje sodelovanje v Domu in svetu, ki je IV. dokument v tej knjigi. v Mariboru! Javornika‌244 244 Mirko Javornik: prim. op. I: 64. je dr. Pečjak osebno poklical na odgovor in mu grozil zaradi podpisa. Boj proti Kocbeku pa se je nadaljeval po časopisih in na zborovanjih.‌245 245 Prim. op.: I: 97, 98, 105, 107, 115. Mene osebno niso napadli, maščevanje se je razvilo šele počasi, bolj prikrito in dosledno. Takrat sem jim bil še potreben. Velik del javnosti je bil sicer na naši strani, a nihče ni prišel do besede, vsakega pa, ki se je oglasil, so sproti pobili.

Iz tega boja, ki je utrudil vse, so počasi prišle na površje mlajše skupine, ki so čakale na to: dr. Pečjak se je naslednje leto moral umakniti novemu vodstvu pri KTD ‒ iz tega bi sledilo, da je nerodno vodil boj za Dom in svet ‒ toda tudi mene so obsodili, da ne smem biti več urednik. Ko je naslednje leto dr. Debevec‌246 246 Jože Debevec. Prim. op. I: 42. Jože Debevec: Iz kronike Doma in sveta od 22. IV. 1937‒2. IV. 1938. DS 1937/38, str. 204‒208. Prim. XLI. dokument. likvidiral 50. letnik in je po Ušeničnikovih in Pečjakovih informacijah podajal poročilo, smo to poročilo morali dopolniti s svojimi dokazili.‌247 247 Prim.: 1. Finžgarjevo pismo Gregoriju Rožmanu 15. XI. 1937. V: DS v letu 1937, str. 15‒16; 2. Koblarjevo pismo Jožetu Debevcu 15. IV. 1938 (koncept). ‒ Debevčev odgovor 17. IV. 1938. ‒ Koblarjevo pismo 23. IV. 1938 (koncept). Dopisi so ohranjeni v Koblarjevi zapuščini in objavljeni v XLIII. enoti te knjige; 3. Edvard Kocbek: Izjava, 16. VI. 1938. V: DS v letu 1937, str. 17‒18; prim. XLII. dokument. Brošura Dom in svet v letu 1937 je odgovor Jožetu Debevcu. Ko je nato novi predsednik KTD dr. Odar‌248 248 Prim. op. I: 136. po dr. Tinetu Debeljaku ‒ v septembru ‒ sporočil, da bi rad z menoj govoril (takrat so v raznih oblikah snovali novo uredništvo), sem mu pojasnil svoje stališče in dejal: »Odvisno je, kako dr. Odar ta spor v bistvu razlaga in kako sodi o tem, kar so do zdaj z nami počeli.« Debeljaka nato ni bilo več, čeprav sem ga pričakoval.

Proti obnovljenemu Domu in svetu nismo sklenili nobene zarote. Narobe ‒ z ustanovitvijo Dejanja‌249 249 Revija, ki jo je ustanovil in urejal Kocbek v letih 1938‒1941. nas je Kocbek uhitel ‒ večinoma smo upali, da se bo ohranila dominsvetovska skupnost še nadalje, ko se pomire duhovi. Na to je zidal tudi T. Debeljak, ki je za Debevcem prevzel list. S kakimi omejitvami oziroma zavezo je sprejel uredništvo, ne vem. Menda se je zavezal, da bo priobčeval samo leposlovje, nobene ideologije ‒ in da ne bo sprejel nekaterih sotrudnikov (Kocbeka, Terseglava). Dobil je takoj dovolj denarja za honoriranje sotrudnikov ‒ to je bilo poprej tudi težko vprašanje ‒ posamezne ljudi so naravnost kupili. K sreči je prišel kmalu na površje nov pesniški rod ‒ a rodil se je iz naše bolečine in ni v njem nič tistega, za kar bi ga radi danes napravili, tudi urednik je bil v začetku samo to, kar smo bili mi vsi, in ne tisto, kar hoče biti danes.

Naj omenim še, zakaj ni med podpisniki spomenice treh vidnih takratnih sotrudnikov, dr. Debevca,‌250 250 Prim. op. I: 86. Jalna‌251 251 Janez Jalen (1891‒1966): pisatelj, duhovnik. Pri DS sodeloval 1925‒30, 1941‒44; tudi pod novim uredništvom po letu 1937. Prim. F. Koblar: Moj obračun. Ljubljana, Slovenska matica 1976, str. 221‒224. in Tineta Debeljaka.‌252 252 Prim. Debeljakovo pismo Koblarju 5. III. 1937 v Koblarjevi zaupuščini. Jalen je bil takoj prve dni, ko je list izšel, v gostilni nekoliko siten in neroden. Moril me je še po cesti in začel rentačiti proti Kocbeku. Nekje so ga bili podkurili. Ko sem mu ob slovesu dejal, da bom sklical sestanek, je zarentačil: »Mene ne bo!« Res ga nisem vabil, pozneje pa je bil užaljen, da ni mogel podpisati (morda ga tudi v Ljubljani ni bilo). Dr. Debevec je bil nevarno zbolel in so ga operirali ‒ pustili smo ga pri miru. Debeljak je odšel v Prago študirat in mu nalašč nismo poslali spomenice v podpis, češ da ne pozna vsega razpoloženja v Ljubljani ‒ a se je tudi mudilo. Pozneje je celó obžaloval, da ni podpisan; udeleževal se je nato v jeseni vseh sestankov. To pripominjam zato, ker so si rešitev krize razlagali tako, da so stopili v ospredje tisti, ki spomenice niso podpisali ‒ spomenica je veljala za hudo kršitev katoliške pokorščine.

Zadeva Doma in sveta je poglavje naše duhovne revolucije ‒ a ne tiste, za kar bi jo radi napravili danes, ampak tiste, ki hoče resnice in doslednosti tudi za ceno težkih operacij. Nisem hotel biti nikoli lahkomiseln ‒ kljub svojemu lastnemu notranjemu nemiru sem vedno ohranil zavest odgovornosti in se pomišljal pred duhovnim rogoviljenjem; nikdar nisem hotel razdirati. Zato sem na sestanku sotrudnikov 1936 odločno zatrdil: »Dom in svet mora biti res živ in odprt za vse to, kar danes vznemirja človeka, zlasti nas katoličane; ampak če bi kdo svojo osebno razdvojenost, svojo odtujenost od krščanskih osnov‌253 253 Meri na Boža Voduška. Prim. op. I: 55. hotel vezati na skupne duhovne in socialne probleme, bi se kot urednik s tem ne sprijaznil. Dom in svet ne more nikomur služiti za njegove osebne namene niti za njegove osebne bolečine.«

Zares tragičen boj za neki višji cilj, tveganje zvestobe in ljubezni do najsvetejših stvari terjajo od človeka kos življenja ‒ ali odpro mu smisel za bistvenost. »Mensch, werde wesentlich«,‌254 254 Človek, bodi bistven. pravi Angelus Silesius.‌255 255 Angelus Silesius: psevdonim Johanna Schefferja (1625‒1677), pisatelja, zdravnika. Sprva protestant, prestopil v katoliško vero. Pesnik spiritualne poezije, pisatelj mističnih del. Danes sem v marsičem bliže bistvu ‒ in tudi ta boj je bil za to potreben, čeprav so nekateri mislili, da ni bilo osnov zanj. Razumljivo je, da ni moglo biti brez kazni. Vsaka skupina, vsaka stranka in družba je po svoje avtoritativna. Povsod, kjer razčiščuješ, si nedobrodošel ‒ posebno pa je težko tam, kjer se posvetni nameni dotikajo večnih. Zato je bilo težko ta boj začenjati, zato smo se toliko pomišljali, pa še teže bi ga bilo opustiti. To je vsa skrivnost. Moralo je biti ‒ in ker je marsikateri tudi plačal z osebnim trpljenjem, ni bilo zastonj. Obračun se mi tedaj ne zdi odveč. Le tistega, kar je bilo grdega, pa je veljalo za katoliško odločnost, me je sram. Lahko, da smo se v marsičem motili, saj so pozneje prišla bridka razočaranja nad posameznimi ljudmi, celó odpadli so nekateri, ki so bili sotrudniki Doma in sveta ‒ na desno in levo ‒ tudi od Cerkve, a tega ni bila kriva problematika Doma in sveta, boj za Lepoto, Resnico in Dobroto. Zato bo prav ta čas v razvoju naše narodne duhovnosti važno razdobje ‒ in ne brez uspeha.

III
Uredništvo Doma in sveta in njegove krize‌256

Za uvod k Ložarjevemu članku‌257 257 Janez Gradišnik: Za uvod k Ložarjevemu članku. Prav tam, str. 19‒20. ‒ Rajko Ložar: prim. op. II: 40.

Uredniki Doma in sveta so nam zapustili le malo pričevanj o svojem uredniškem delu. Najbrž je še največ povedal France Koblar, dolgoletni urednik, v knjigi svojih spominov Moj obračun (1976). Tu lahko temu pridružimo zelo zanimivo pričevanje Rajka Ložarja, ki je bilo po avtorjevi izjavi napisano l. 1979, objavljeno pa v 4. letniku revije Druga vrsta, ki izhaja v Argentini, leta 1981. Ložar je l. 1945 zapustil domovino in si čez čas našel zaposlitev v ZDA, kot upravnik muzeja v Manitowocu v državi Wisconsin. Tam je umrl 4. I. 1985. Bibliografija tega nadvse plodnega umetnostnega zgodovinarja, etnologa, arheologa in esejista obsega blizu 300 naslovov, in mislim, da bi morali tudi pri nas prav oceniti njegovo delo.

Spis o krizah v uredništvu DS je predvsem polemičen, Ložarja je k pisanju spodbudilo tisto, kar je o obravnavanem času in dogodkih bral v Slodnjakovem Slovenskem slovstvu (Mladinska knjiga, 1968). Proti nekaterim Slodnjakovim trditvam Ložar postavlja svoje, drugačne. Seveda so vmes minila desetletja in seveda gleda Ložar stvari s svojega osebnega vidika. A vendarle gre za pričevanje neposrednega udeleženca, ki po mojem mnenju sploh prvič osvetljuje nekatere dogodke, ki si jih doslej nismo znali prav razložiti ali jih uvrstiti. Zato se nam je spis zdel vreden ponatisa v našem zborniku. Objavljamo ga z dovoljenjem avtorjevih dedinj.

Da bo spis današnjemu bravcu bolj razumljiv, naj na kratko orišem ozadje dogajanja, o katerem govori Ložar. Začetek 30. let je bil za Slovence v stari Jugoslaviji zelo težak. Kraljevo diktaturo iz l. 1929 je l. 1931 zamenjala vladavina z vsiljeno ustavo, ki je bila še zmeraj povsem centralistična. Slovenstvo je bilo povsod preganjano, porajal pa se je tudi odpor. Tako je France Koblar kot urednik DS v uvodniku prve številke letnika 1930‌258 258 Naša skrivnost. DS 1930, str. 1‒3. poudaril zvestobo slovenstvu. Fran Albrecht je ob 50-letnici Ljubljanskega zvona s podnaslovom poudaril, da je to slovenska revija. Josip Vidmar je l. 1932 proti volji založnice, Tiskovne zadruge,‌259 259 Ustanovili so jo liberalci leta 1916 in je delovala do konca II. svetovne vojne. Izdajala je slovenske klasike in prevode svetovne literature. izdal v zbirki Slovenskih poti pozneje sloveče delo Kulturni problem slovenstva, ki so mu unitaristi brž očitali »samoslovenstvo«. In prav ta čas je izbral pesnik Oton Župančič, da je v septembrski številki Zvona objavil članek Adamič in slovenstvo.

Pesnik si je tu dal duška in skritiziral reči, ki so ga gotovo dražile že daljši čas. Znesel se je nad ozkostjo in nesproščenostjo v domačem svetu in, kakor pravi Lino Legiša v Matičini Zgodovini slovenskega slovstva, »udaril po cmeravi literaturi, po puščobi estetske dogme v kritiki, po ideologih, ki zanašajo meglo in utesnjujejo slovenstvo, po megalomaniji in nestrpnosti njegovih 'budnih stražarjev'«. Govoril je o »notranjem slovenstvu«, ki da si ga je ohranil ameriški Slovenec Adamič in preudarjal, »kaj bi bilo«, ko bi bil on sam rojen onkraj Kolpe, kakor bi se bilo skoraj zgodilo, kakšen pesnik bi bil potem. V času krčevite obrambe slovenske samobitnosti so taka premišljanja morala zbuditi občutek, da pesnik tej obrambi nasprotuje, in izzvati jezne odzive, ki jih res ni manjkalo.

Za DS je napisal R. Ložar srdito polemičen komentar, o katerem pripoveduje v svojem spisu. Sodelavcem Zvona se je zdel preoster in urednik Albrecht‌260 260 Fran Albreht (1889‒1963): urednik Ljubljanskega zvona (LZ) v letih 1922‒32. mu je napisal odgovor ki pa ni izšel, ker je založnica Zvona, TZ, preprečila objavo drugih člankov, ki so polemizirali z Župančičem. Tako je Albrecht umaknil še svojega in odložil uredništvo, konec leta 1932 pa v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona pojasnil vzroke spora in odstopov. Pisatelji, ki so hoteli braniti narodnost in svobodnega duha, so si z letom 1933 ustanovili novo revijo, Sodobnost.

Kriza prav nasprotne vrste pa je tedaj začela ogrožati tudi Dom in svet. Doraščala je namreč katoliška mladina,‌261 261 Prim. op. II: 66. ki so ji bila poglavitna vodila načelnost, idejna čistost, boj proti vsem drugače mislečim, liberalcem in zlasti še komunistom in pri tem ni izbirala orožja. Zelo drugače usmerjena »križarska«‌262 262 Prim. op. II: 55. generacija, ki je tedaj dajala pečat Domu in svetu, ji je bila napoti in se je vse bolj zaganjala vanjo. To je naposled pripeljalo do krize DS v letu 1937. A v te spore se Rajko Ložar ni vmešaval, od vsega tega je bil odmaknjen.

Janez Gradišnik

1

Prof. Anton Slodnjak govori med drugim tudi o tem, da so se enako kot pri »Ljubljanskem zvonu« tudi pri »Domu in svetu« v letih 1930‒1937 vršile uredniške spremembe. Dejansko je bilo teh sprememb malo, toda vsakdo ve, da so listi živa bitja, ki zahtevajo od časa do časa adaptacije novim zahtevam in potrebam.

Vse do leta 1928 sta list vodila dr. France Stelè in prof. Franc Koblar in to brez vsakih motenj. Ker pa je medtem nastopila nova generacija pesnikov in pisateljev, je nastalo vprašanje, kako to generacijo vključiti v sestav in sotrudniško družino. Leta 1928. sta urednika privzela za sourednika Antona Vodnika,‌263 263 Prim. op. II: 41. pesnika in ustanovitelja tako zvanega »križarskega gibanja« na Slovenskem, ki je v tem svojstvu izdajal list »Križ na gori«.‌264 264 Prim. op. II: 55. Tone Vodnik ‒ tako sem ga imenoval, ker je bil moj osebni prijatelj ‒ je imel nalogo, voditi literarni, predvsem pa pesniški feljton lista. Razen tega je seveda odpadla nanj še kaka druga dolžnost. Da se Tone ni posebno izkazal, dokazuje dejstvo, da sta urednika Stelè in Koblar konec leta 1929. naprosila mene, da bi stopil v souredništvo, a sem to sprva odklonil.

Ena izmed težkih hib Vodnikovega javnega dela je bila njegova pisava: pisal je s črnilom in v zelo velikih črkah ter silno počasi; prišel je na svet nekaj stoletij prepozno, kajti v vsakem samostanskem skriptoriju srednjega veka bi bil svojo nalogo sijajno izvršil. Tako pa zahtevam časa in lista ni bil kos, in ko sem prevzel uredništvo lista, sem imel priliko videti, da niti na polju lirike ni imel svoje sodbe.

Urednika Stelè in Koblar sta gledala za človekom, ki bi bil: 1. ekspeditiven ‒ to besedo je rabil Stelè; to se pravi dober odpravnik dela; 2. sodoben, imel naj bi razgled po tedanji kulturni sceni; 3. sposoben kriti razna področja, ne samo eno, o čemer pri Vodniku ni bilo govora; in 4. učinkovit in imaginativen, da v primeru potrebe, ako kak sotrudnik ni prinesel svojega prispevka pravočasno v uredništvo, zapolni vrzel s svojim originalnim prispevkom. Urejevanje listov ni lahka naloga in ni vsakdo sposoben prevzeti to funkcijo. Stelè je bil odlično kvalificiran posebno za dela pod številko 4.

Konec leta 1930 je France Vodnik, brat pesnika Antona in sam pesnik, avtor zbirke »Borilec z Bogom«‌265 265 Natisnila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1932. Opremil avtor. Ponatis iz: Križ na gori II, 1925/26. (Miha Maleš je ta naslov hudomušno spremenil v »Morilec, zbogom«), spet izzval eno izmed tistih rednih kriz DS, ki so prišle kot vlak po voznem redu, očividno spet z namenom, da bi ga konzorcij‌266 266 Prim. op. I: 42. postavil za sourednika. Zopet so se vršile seje, na katerih smo se borili z mlini na veter, se pravi: nič resnega. Toda konzorcij in celo plenum »Katoliškega tiskovnega društva« o kakem Francetu Vodniku, uredniku DS, nista hotela nič slišati. Urednika Stelè in Koblar sta odstopila in na končnem sestanku je bil imenovan nov uredniški odbor: poleg mene Anton Vodnik in dr. Tine Debeljak. Od tega odbora si nisem dosti obetal, tudi zato ne, ker je Tine Debeljak odšel v Podgorico v Črni gori poučevat na tamkajšnjo gimnazijo; bralca opozarjam na to, da je bil čas diktature generala Petra Živkovića.‌267 267 Takrat so javne delavce premeščali v Srbijo. ‒ Petar Živković (1879‒1947): divizijski general, ministrski predsednik, član emigrantske vlade.

Vse uredniško delo je obe leti 1931 in 1932 ležalo na mojih ramah. Največji glavobol je bil format lista‌268 268 Iz folianta na kvart. Format je bil povzet po katoliški reviji Hochland, mesečniku za vsa področja znanosti, literature in umetnosti. in to je bila tudi moja največja napaka. Namesto da bi bil stari folio format spremenil v običajno osmerko, sem ga spremenil v zelo nerodno in zapravljivo četverko ali kvart, kjer so korekture dolgih vrst stale ogromno denarja. Uredništvo sem prevzel ne iz kake častihlepnosti, temveč iz čuta dolžnosti, da se list reši krize. Za to funkcijo se nisem nikoli potegoval. V listu sem objavil več stvari, ki so ležale več let v miznici Antona Vodnika, ne da bi bil on vedel, kaj z njimi narediti; dve sta bili Kocbekov ciklus pesmi pod naslovom »Zemlja« in njegov potopis »Luči na severu«. Pridobil sem več sotrudnikov, med drugimi Borisa Orla, Mirana Jarca in Ludvika Klakočerja,‌269 269 Boris Orel: prim. op. I: 65. ‒ Miran Jarc: prim. op. II: 26. ‒ Ludvik Klakočer: prim. op. I: 64. strokovnjaka za angleško literaturo in jezik. Moje stavbe pa je bilo konec v drugem letniku, in sicer po zaslugi nerodnega obravnavanja afere Župančič-Adamič.

2

Ko je izšel znani Župančičev slavospev‌270 270 Adamič in slovenstvo. LZ 1932, str. 713‒720. na ameriškega pisatelja Louisa Adamiča, v katerem je pesnik bral levite slovenskemu slovstvu in se spustil tudi na drsno polje narodnostnih razmišljanj, je v Ljubljani nastalo splošno pohujšanje. Konzorcij DS je od uredništva kategorično zahteval, da list napiše Župančiču odgovor, in to nalogo je poveril Antonu Vodniku. Neposredno pred koncem roka za rokopis pa je Vodnik naprosil mene, naj napišem odgovor,‌271 271 Prim. op. I: 50. ker da on nikakor ne more te stvari pravilno zagrabiti. Po svoji prirojeni neumnosti sem prošnji ustregel, dasi je bil rok za oddajo rokopisa za naslednjo številko lista že zamujen. Nekega večera sem sédel k mizi v naši obednici, in ko so domači šli spat, sem začel pisati. Pisal sem od 10. zvečer do 7. zjutraj, brez spanja. Ob 8. uri zjutraj sem nesel rokopis v tiskarno, ga oddal stavcu in nato šel v Muzej‌272 272 Prim. op. I: 53. v službo.

Ko so prišle ven prve korekture, je prihitel k meni v Muzej ves blažen Tone Vodnik in vzklikal: »Odlično, Rajko, odlično!« In ko je izšel list, sem dobil podobna priznanja tudi od drugih, toda vse to me je puščalo hladnega. Dejansko sem rajši slišal Koblarjevo sodbo, da je moj članek: »Kaj bi bilo, če bi bilo«, »intelektualna akrobatika«. Stelè je bil bolj rezerviran, toda nič manj odklonilen, ko je rekel: »Ako boš nadaljeval v tej smeri, se boš osamil.« To je tiste čase mene seveda zelo malo brigalo.

Tudi Konzorcij Doma in sveta je bil zaradi članka nesrečen, čeprav je ravno njegovo siljenje bilo vzrok celi aferi, ker niso mogli čakati, da bi se v javnosti zadeva pomirila. Pravi povod za mojo odločitev, da odstopim, je prišel, ko mi je ravnatelj Karel Čeč‌273 273 Prim. op. I: 27. zaupno povedal, da mu je prominentna ljubljanska dama iz naprednih krogov, zdravnica in naročnica Doma in sveta, pisala: »Ako Ložar ne izgine iz uredništva, bom naročnino odpovedala.« Imena ne bom navedel. Ne more biti nobenega dvoma, da je članek listu več škodoval kot koristil. In ko sem potem po ovinkih izvedel, da oba prejšnja urednika nameravata neko akcijo za reformo uredništva, sem napisal konzorciju pismo in mu dal vedeti, da uredništvo odlagam. Interesi lista so bili nad mojimi interesi. Moj odstop je prejšnja urednika in konzorcij presenetil. Meni je bil zelo lahak, kajti dejansko sem bil literarnih klik in intrig do vrha glave sit in v Muzeju sem imel zadosti bolj hvaležnega dela.

Z mano se je solidarizirala cela vrsta sotrudnikov:‌274 274 Prim. op. I: 64. Boris Orel, Miran Jarc, Mirko Javornik, Vilko Ukmar, Bogomir Magajna, Božidar Vodušek, Ludvik Klakočer in še nekateri drugi pisatelji. Edvard Kocbek je bil tedaj v Varaždinu, kjer je poučeval na gimnaziji. Kontakt z njim je bil samo pisemski. Ta skupina je torej naredila eksodus in sklenila izdati poseben zbornik.‌275 275 Prim. op. I: 64. Sestanki so se vršili v restavraciji »Pri Levu«‌276 276 Gostilna na mestu današnjega hotela Lev. na Gosposvetski cesti. V prvi vrsti je bilo treba najti rešitev za redno objavljanje del teh sotrudnikov in to ni bila lahka naloga, to je bila zadeva denarja. Jaz sem že v začetku vedel, da naš projekt ne more imeti dolgega življenja, toda sem se odločil storiti vse, da izide vsaj en letnik.

3

Imenovati to skupino in zbornik »križarsko opozicionalno«, kot je to storil prof. Slodnjak v svojem delu »Slovensko slovstvo«,‌277 277 Slovensko slovstvo. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968, str. 383. je popolnoma zgrešeno. Ob tistem času je bilo križarstvo že zadeva preteklosti. Z izjemo Edvarda Kocbeka ni bilo med nami niti enega aktivnega člana tega gibanja. Jaz sem res pisal leta 1923 in 1924 v Križ na gori, toda ne kot pristaš gibanja, temveč zgolj kot sotrudnik lista, ki ga je ustanovil Anton Vodnik in je obetal hoditi po novih revialnih potih. Drugače pa je bilo »križarstvo« obnovitveno gibanje s posebnim ozirom na liturgijo v Cerkvi in na pastoralno teologijo; glavna vzornika gibanja sta bila nemška profesorja dr. Josef Wittig in Romano Guardini.‌278 278 Prim. op. II: 56. ‒ Romano Guardini (1885‒1968): katoliški teolog. Po rodu Italijan. Deloval je v Nemčiji, leta 1923 kot univ. prof. v Berlinu.

V bistvu je bila skupina disidentov Doma in sveta izraz zaupnice, katero so mi izrekli ob izidu mojega odgovora Župančiču, in izraz profesionalne lojalnosti in nič drugega. V resnici je bilo precej težko pogoltniti nedoslednost in dvojno igro, ki jo je igral Konzorcij DS, ki se je na eni strani ogorčen postavil proti Župančiču, na drugi pa dezavouiral svojega urednika,‌279 279 Nasprotno poroča Koblar, ki je za Ložarja zahteval zadoščenje. Prim. op. I: 54. namesto da bi ga bil branil. Ravno ta osebna povezanost skupine je bila tudi vzrok, da ni bilo videti materialne bodočnosti v podjetju. Med prvimi, ki je odšel, je bil E. Kocbek, njemu je sledil M. Javornik.‌280 280 Javornik se je začel ukvarjati s politiko in bil v letih 1935‒45 glavni urednik dnevnika Slovenski dom. Oba sta imela svoje posebne politične in pisateljske cilje. Da skupina Krog s križarstvom ni imela nobene zveze, sledi tudi iz tega, da je A. Vodnik stal ob strani in se ji ni pridružil, njegov brat France, pravi križar,‌281 281 Se ni pridružil Krogu in je postal sourednik Doma in sveta. Krog pa je ugodno ocenil. Prim. op. 41. pa je bil med največjimi nasprotniki »krogovcev« in mene.

Skupini so nasprotovali tudi t. im. »mladci«‌282 282 Prim. op. II: 66. in člani Katoliške akcije.‌283 283 Prim. II: 64. Prvi so posneli ime »Krog«‌284 284 Očitno je nesporazum, saj ne gre za naslov časopisa, pač pa za ime kluba katoliških akademikov v Clevelandu. in izdali neko publikacijo pod tem imenom, o tem je nedavno pisal Glas SKA.‌285 285 Glas Slovenske kulturne akcije. Buenos Aires 1954‒99. Katoliška akcija pa je bila v ozadju, ko je vrhovni računovodja‌286 286 Verjetno ironična oznaka Gregorija Pečjaka. Prim. op. I: 24. Katoliškega tiskovnega društva prepovedal Jugoslovanski knjigarni, ki je bila podjetje KTD, v njenem lokalu prodajati zbornik. Po njem je bilo precej povpraševanja. Zbornik smo razpečevali sami sotrudniki, sicer z uspehom, toda dolgoročnega prodajanja na ta način ni bilo mogoče organizirati in po prvem letniku je akcija zaspala.

Valovi secesije so segli tudi na organizacijo »Mladi Pen klub«,‌287 287 Sekcija mlajših članov PEN-kluba. katere član sem bil. Ravno tiste čase so bile v teku priprave za mednarodni kongres PEN v Barceloni.‌288 288 Konec maja 1935. Na volitvah delegatov Mladega PEN kluba za kongres je večina članov levičarske orientacije glasovala proti meni, njej pa se je pridružil na katoliški strani tudi dr. Jože Pogačnik, pesnik in kasnejši nadškof in metropolit slovenski.

V popolno nemilost sem padel pri Otonu Župančiču, ki je trdil, da sem ga negiral kot pesnika, kar ni bilo res. Enako je ostro nastopil proti meni dr. Izidor Cankar, ki je bil tiste čase vodilna avtoriteta ne samo v PEN klubu,‌289 289 Predsednik PEN-kluba je bil v letih 1933‒36, od Župančičevega odstopa zaradi članka Adamič in slovenstvo do odhoda v diplomacijo. temveč v celotnem slovenskem kulturnem življenju. Da se mi ni pripetilo še kaj slabšega in nisem izgubil službe v Muzeju, ki je bila državna služba, je pripisovati samo temu, da sem bil edini arheolog‌290 290 Ložar je leta 1927 na Dunaju promoviral z disertacijo »Studien zu den römischen Sarkophagen von Noricum in Panonien«. in da je bilo to znano tudi pristojnim oblastem.

Za urednika DS je konzorcij imenoval prof dr. Jožeta Debevca, ki je list urejeval do časa, ko se je dr. Tine Debeljak vrnil iz Podgorice‌291 291 V črnogorski Podgorici je služboval kot gimnazijski profesor. in prevzel tudi kulturno rubriko pri Slovencu. Jaz pri novem listu nisem več sodeloval, temveč sem se omejil na priložnostne obravnave problemov, ki sem jih pošiljal reviji Čas.‌292 292 Prim. op. II: 11. Koncentriral sem se na muzejsko delo, na obnovitev slovenske etnografije in etnologije, ki je potem dovedla do izdaje Narodopisja Slovencev v letu 1944.

Zborniku »Krog« sem ime dal jaz. Osnutek ovitka je napravil inž. arh. Franc Tomažič,‌293 293 Franc Tomažič (1889‒1968): arhitekt. ki je tudi nadzoroval tiskarsko-grafično opremo knjige. Ves tekst je ročno stavila Tiskarna Veit na Viru pri Domžalah, ki je zbornik tudi tiskala. Za to je naročila popolno zalogo novih črk, ker so bile stare v zelo slabem stanju. Da je začela tiskarna delati, je bilo treba dati predplačilo 3000 dinarjev. Tega denarja skupina ni imela, zato sem naprosil odvetnika dr. Jureta Adlešiča‌294 294 Juro Adlešič (1884‒1968): odvetnik. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki (SLS), 1935‒42 ljubljanski župan, 1942 odstopil. Po II. svetovni vojni je emigriral, vendar se je vrnil v Ljubljano, kjer je umrl. za posojilo zadevne vsote. Adlešič je nadvse ljubeznivo denar posodil brez obresti, garancijsko pismo sem podpisal sam. Tri mesece po izidu zbornika sem dr. Adlešiču vrnil vso vsoto. Posamezni izvod je stal v prednaročbi 37,50 din, to smo pobirali osebno, kar je bilo zelo zamudno. V trgovski prodaji je bil menda izvod po 50 dinarjev. Največ izvodov sva prodala z Javornikom. Ne spominjam se več, koliko so bili skupni stroški tiskarne: stavek, tisk in vezava. Danes vidim, da bi si bilo težko misliti skupino mladih ljudi, ki bi bili v trgovskem oziru bolj nerodni in nekompetentni, kot smo bili krogovci. Pri 1000 izvodih bi bili morali narediti vsaj nekaj profita, da bi bili lahko plačali honorarje, namesto teh smo dali vsakemu določeno število prostih izvodov. Več sto izvodov je ostalo neprodanih. Razposlali smo recenzijske izvode vsem listom in revijam in tudi tujim. Paul Eisner,‌295 295 Pavel Eisner (1889‒1958): češki pisatelj in prevajalec. ki je vodil kulturni referat praškega dnevnika Prager Presse, je o zborniku obširno poročal in ga imenoval »najlepši almanah leta«. Tudi z ocenami v slovenskih listih‌296 296 Npr. Jože Pogačnik: Mladika 1933, str. 392‒393; France Vodnik: DS 1933, str. 530‒533. smo lahko bili zadovoljni. Najslabše se je obnašala mlada katoliška stran,‌297 297 Prim. op. II: 64, 70. ki je vso krizo DS prikazovala kot delo oz. posledico mojega »častihlepja«. Kakšen nonsens!

V teku enega leta so se rane zacelile in vsak sotrudnik Kroga si je našel kako glasilo,‌298 298 Razen B. Voduška, R. Ložarja, B. Orla, B. Magajne in L. Klakočerja so se vsi sotrudniki vrnili k Domu in svetu. Prim. op. I: 64‒66. kjer je potem lahko objavljal svoje spise. Zaradi mene pa bi bili lahko vsi ostali pri Domu in svetu in tam nadaljevali svoje delo, ker nisem nikogar silil, da se z mano solidarizira. Ko je bilo pesmi konec, sem si temeljito oddahnil.

IV
Moje sodelovanje v Domu in svetu‌299

Sproti od vsega začetka sem se spraševal, kako sem pravzaprav prišel med sodelavce Doma in sveta, revije, ki je bila predvsem leposlovna, jaz pa z vso prizadevnostjo že od nekdaj usmerjen v znanost.

Zmeraj bolj pa mi je jasno, kako je do tega prišlo; šele v tej zvezi se mi odgrinja kar lep izsek iz zgodovine Doma in sveta. Začel sem namreč s svojimi članki v Križu, ki je bil glasilo takratnega mladinskega gibanja‌300 300 Prim. op. II: 55. v Sloveniji, kamor je med številnimi drugimi zaneslo tudi mene že v gimnazijskih letih.‌301 301 Gimnazijo je obiskoval v Mariboru v letih 1918‒26. Uredniki Križa na gori,‌302 302 Prim. op. III: 9. pozneje samo Križa, so bili zapored Anton Vodnik, Edvard Kocbek in Jakob Šolar.‌303 303 Anton Vodnik: Križ na gori 1924‒27. ‒ Edvard Kocbek: Križ 1928. ‒ Jakob Šolar: Križ 1929‒30. Ko pa je Križ v začetku leta 1930 nehal izhajati, sem nekako po neposredni poti nadaljeval s sodelovanjem pri Domu in svetu, ki ga je takrat že sourejeval Anton Vodnik.‌304 304 Sourednik DS 1930‒32. Ostal sem pri tem glasilu vse do leta 1937, ko je tedanje uredništvo (Koblar, Stelè, Fr. Vodnik) s sodelavci vred odstopilo‌305 305 Odstop sotrudnikov DS s pismom G. Pečjaku 28. IX. 1937. Prim. op. XLII: 53. in je naslednje leto začel E. Kocbek izdajati novo revijo Dejanje,‌306 306 Prim. op. II: 98; Bogo Grafenauer: Nekaj opomb k nastajanju in bibliografiji Dejanja. V: Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 357‒362; Janez Gradišnik: Kako je nastalo Dejanje. V zborniku: Človek je utihnil. Spominu Edvarda Kocbeka. Uredil J. Gradišnik. Celje, Mohorjeva družba 1983, str. 72. ki je prenehala šele s šestim aprilom 1941, z dnem nemškega vdora v Slovenijo.

Neposredni povod za odcep našega roda križarjev, kakor smo se imenovali po reviji Križ, od Doma in sveta, je bilo Kocbekovo Premišljevanje o Španiji,‌307 307 Prim. op. II: 81. ki ga je (samo en stavek‌308 308 Prim. op. II: 87. ) obsodil ljubljanski škof; vzroki pa so bili globlji in so segali že dolga leta nazaj. Zmeraj bolj se je namreč poglabljal razhod med sopotniki povojnega mladinskega gibanja in uradno smerjo Katoliškega tiskovnega društva,‌309 309 Prim. op. II: 10. ki je izdajalo Dom in svet. Če bi okvirno opredelil ta razhod, bi moral reči, da je šlo za razliko med bolj širokim in odprtim gledanjem na umetnost in kulturo, zraven tudi na politične razplete v svetu, in bolj ozkim, hudo previdno zakoličenim gledanjem na miselni razvoj takratne družbe. Pravzaprav je v dokončni doslednosti šlo še zmeraj za razhod med gledanjem na kulturo, kakor ga je začrtal dr. Mahnič,‌310 310 Anton Mahnič (1850‒1920): teolog, prof. bibličnih ved Nove zaveze v goriškem bogoslovju, po letu 1896 škof na otoku Krku. Urejal revijo Rimski katolik. Slovensko literaturo je presojal z idealističnega estetskega nazora, ki je slonel na metafizični trojici resničnega, lepega in dobrega. in bolj odprtim odnosom do umetnosti in kulture, kakor ga je v Domu in svetu začrtal dr. Izidor Cankar,‌311 311 Prim. op. II: 3. ko je vzdignil Dom in svet iz preproste leposlovne revije na mednarodno estetsko raven kulturno-umetniške revije.

S tako zasnovo je Dom in svet pritegoval v svoj krog tudi umetnostne zgodovinarje in teoretike,‌312 312 Josip Dostal, Josip Mantuani, France Stelè, Ivan Vurnik, Jože Plečnik, Stanko Vurnik in dr. filozofe in psihologe,‌313 313 Alojzij Res, Franc Čibej, Stanko Gogala, Janez Janžekovič, Anton Trstenjak, France Veber in dr. skratka kulturne delavce z različnih humanističnih in družboslovnih področij. V vsaki številki so uredniki hoteli imeti vsaj eno razpravo ali esej s področja kulture. Tako so pritegnili tudi mene in sem se nehote, brez svojega osebnega načrta, razvil najprej v filozofa kulture; to se me drži vse do poznih let. Le tako si lahko razložim že svoj prvi prispevek v Domu in svetu, o Vebrovi »Filozofiji«‌314 314 France Veber: Filozofija. Načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu. Znanstvena knjižnica, zv. 10. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna 1930. v luči sodobne miselnosti, že leta 1930, še bolj pa dve leti pozneje članek Beseda umira,‌315 315 DS 1932, str. 27‒43. nekakšno filozofijo in kulturologijo besede, s katero se ukvarjam še danes, ki pa je že takrat zbudila veliko pozornost.

Tako sem v DS sodeloval vse do leta 1937, z zadnjim prispevkom Človek in njegova govorica.‌316 316 DS 1937, str. 80‒87; 178‒181. Strani 243‒252 so gradivo prejšnjega uredništva.

Če govorim o dveh zaporednih strujah, ki sta se uveljavljali v DS delno celo hkrati, ker sta pač tako ali drugače skušali usmerjati revijo, potem moram reči, da ima ta razhod nekako dva začetka in dve smeri. Prva je predvsem leposlovna in se je začela oddaljevati od pretekle konservativne struje v DS samem, saj jo označujejo uredniki Izidor Cankar, Fr. Stelè in Fr. Koblar,‌317 317 Izidor Cankar: prim. op. 13. ‒ France Stelè: prim. op. I: 4. ‒ France Koblar: prim. op. I: 42. da omenim najvidnejše in kulturno najmočnejše. Druga pa se je začela in razvijala zunaj DS predvsem v socialno-kulturni smeri. To so bili zapored sodelavci Socialne misli,‌318 318 Socialna misel. Mesečnik za vse panoge socialnega in kulturnega življenja. Izhajal v letih 1922‒27. Od II. letnika kot Mesečnik za politično in kulturno življenje. Uredniki: kulturni del: Franc Terseglav, socialni: Andrej Gosar, politični: Engelbert Besednjak, ostalo: Fran Erjavec. revije za socialna vprašanja, ki ji je sledila Beseda o sodobnih vprašanjih‌319 319 Beseda o sodobnih vprašanjih. Mesečnik. Izhajal v letih 1932‒35. Uredniki: Vilko Pitako, Mirko Javornik, dr. Jože Pokorn in Mirko Jeršič. s podobno tematiko in delno istimi sodelavci, ter končno Dejanje, revija, ki jo je E. Kocbek začel izdajati po ločitvi od DS. Tako so se potem nasprotniki teh sodelavcev iz njih norčevali, da so grešili v »misli, besedi in dejanju«;‌320 320 Citat iz katoliške molitve Kesanje (Confiteor). vse pa je namigovalo na odklone od pravoverne katoliške miselnosti, ki so jo po letu 1937 v Domu in svetu nadaljevali novi uredniki, sprva začasno stari dr. Josip Debevec,‌321 321 Prim. op. II: 95. za njim pa dr. Tine Debeljak,‌322 322 Prim. op. II: 101. čeprav je ta v prejšnjih letih sodil še v krog mladinskega gibanja z Vodnikom in drugimi križarji vred.

Ljudem sedanjega desetletja in verjetno že sploh vsemu povojnemu rodu po letu 1945 je verjetno manj jasno, v čem je bil ta razhod; in zakaj je sploh prišlo do razhoda.

Morebiti bi kdo mislil, da ta skupina, ki se je ločila od Doma in sveta, ni bila več »katoliška« ali da je bila »krivoverska«, kakor bi mogel soditi po obsodbi Kocbekovega članka Premišljevanje o Španiji. Vendar bi bilo tako sklepanje napačno. Čeprav so nekateri prenapeti gorečniki na to skupino morda tako gledali, vendar to ni bilo splošno mnenje o njih, niti se sami niso imeli za kakršnekoli krivoverce ali odpadnike. Šlo je samo za dve struji, ki sta se vsaka po svoje imeli za krščansko usmerjeni.

V čem naj bi bil potem sploh vzrok tega razhoda in prava vsebina?

Kdor je takrat to dogajanje sam doživljal in bil obenem deležen podobnih očitkov in sumničenj, le predobro ve, za kaj je šlo in da so nosilci te smeri morali v takratnem vsakdanjem miselnem prerivanju prenašati velik živčno-duševni pritisk, napor, ki je zahteval veliko vztrajnosti in nezlomljive zvestobe.‌323 323 V pismu iz Maribora 12. X. 1937 piše Trstenjak Koblarju med drugim: »Ko bi imel kaj več časa, bi Vam tudi obširno pisal, kako so ljudje zaradi podpisa spomenice pri DS in zaradi »Bohinja« [prim. op. I: 130] intrigirali proti meni, nezaslišano!« Ob prošnji za intervencijo nadaljuje: »da bi bil že vendar enkrat nastavljen za suplenta, Vi najbolje veste, kako sem pri sedanjih političnih krogih zapisan, zato nimam nikogar, ki bi me priporočal, pet let sem že honorarni nastavljenec na realki, prošnja leži spodaj [op.: na ministrstvu za prosveto v Beogradu] in nikdo se ne umeni zanjo, brez dreganja pa ne gre.«

Šlo pa je v jedru za eno samo veliko stvar, ki naj bi ne shirala pod pritiski dnevnih, kratkoročno prenapetih programov. Šlo je za to, da bi DS ostal na isti višini leposlovne in kulturne revije, na katero jo je pred desetletjem vzdignil dr. Izidor Cankar. Šlo je za to, da Dom in svet ne bi zopet zdrknil na ožino zgolj katoliške vzgojne revije, preračunane na cenen okus širokih ljudskih plasti brez odprtosti v široki svet literature, umetnosti in kulture. Šlo nam je za to, da bi bili na širini in višini, na kateri nam je mogoč enakovreden dialog s kulturnimi tokovi v mednarodni izmeri, še bolj in še prej pa z drugače mislečimi kulturniki med slovenskimi ustvarjalci. Nikogar nismo izključevali, poglabljanje prepadov med različno mislečimi nam je bilo tuje. Ločitev duhov je pomenila za nas anahronizem, ki je že kazal usodne posledice.

Če že govorimo o tem, priznam, da se nam je ta naša odprtost v pluralizem mišljenja po desetih letih izkazala kot svojevrsten bumerang,‌324 324 Prim. misel F. Koblarja v poglavju Dom in svet v knjigi Moj obračun, str. 140, oz. sklep II. dokumenta. ki smo ga neprijetno občutili na nas samih.

Ne glede na neugodne posledice pa ponovim iz prepričanja, da ločitev duhov za nas Slovence ni in ne more biti geslo, ki naj bi se navduševali zanj. Ločitev duhov si lahko privoščijo člani velikih narodov. Za maloštevilen narod, kakor smo Slovenci, pa je ločitev duhov pot v narodni genocid.

Maloštevilen narod lahko preživi samo, če živi v medsebojni slogi in spravi. Žal smo Slovenci sprt narod; in to je za nas usodno. Dokler so nam ideologije, vseeno, s katere strani, več ko narod in njegov obstoj, tako dolgo smo že na nevarni poti v narodni samomor.

Za Slovence in njihov obstoj niso nevarni le samomori posameznikov v vznemirljivo velikem številu, marveč še bolj, ker usodno nevarno drvimo v narodnostni genocid z notranjo sprtostjo duhov; to je kroničen samomor, ki nenehno slabi enotno rast in ustvarjalnost narodnega genija. Majhen narod lahko preživi samo, če je enoten in složen v svoji samobitnosti. Dokler pa sta sloga in sprava na slabem glasu, smo tudi sami na slabih nogah. Glede enotnosti v zastopanju slovenske narodnostne samobitnosti in zavesti nam morajo biti za vzor Judje, ne glede na siceršnje politične poglede, ki so preživeli kot majhen kulturni narod v različnih diasporah skozi vsa stoletja samo zato, ker so navznotraj kot narod složni do kar občudovanja vredne požrtvovalnosti. Slovencem ta medsebojna složnost manjka, zaradi ideologij in strankarskih razprtij smo si zmožni drug drugemu izpraskati oči. Kdor opozarja na složnost v prid narodnega preživetja, je že sumljiv vsaj na dve strani.

Nehote sem se razpisal v to smer; škoda, da ne živijo več glavni usmerjevalci Doma in sveta v tridesetih letih tega stoletja, Koblar, oba Vodnika, Šolar, Stelè in drugi, ki bi vse to takratno prizadevanje opisali z večjo osebno prizadetostjo in prepričevalnostjo.

V
Kriza Doma in sveta‌325

Ob pojmu »kriza DS« sicer navadno mislimo le na spore in težave, ki so povzročili, da je petdeseti letnik te revije (peti »nove knjige«)‌326 326 S spremembo formata revije se je leta 1933 začelo novo štetje letnikov. Prim. op. I: 62. izhajal kar dve leti, s premorom od aprila 1937 do 1938,‌327 327 Od 22. IV. 1937 do 2. IV. 1938. Prim. op. II: 95. med katerim je založnica (Katoliško tiskovno društvo) v svoji spomenici že zapisala, da »bodočnost lista še ni jasna« (»50-letnica KTD«, 1937, str. 25). Skoraj tričetrt leta do začetka 1938‌328 328 Prim. op. 3. je bilo delo uredništva ustavljeno ali pa ga (od septembra 1937)‌329 329 Od 28. IX. 1937. Odpoved urednikov z dopisom Gregoriju Pečjaku s tem datumom. Prim. op. IV: 7. sploh ni več bilo ‒ šele začetek izhajanja Dejanja‌330 330 Januar 1938. Prim. op. II: 98. je izzval KTD k rešitvi v smislu posredovanja Izidorja Cankarja pri dr. Debevcu,‌331 331 Prim. pojasnilo Izidorja Cankarja v pismu Finžgarju 14. VII. 1939. V: Izidor C.: Leposlovje ‒ eseji ‒ kritika II. Uredil in pojasnil France Koblar. Ljubljana, Slovenska matica 1969, str. 421. s katerim je ‒ po besedah Franceta Koblarja ‒ »dejansko potegnil proti svojim sobojevnikom in učencem« iz časa začetka te krize v letih 1916‒1917 (Izidor Cankar, »Leposlovje ‒ eseji ‒ kritika«, II, 1969, 421).

S to Koblarjevo sodbo pa smo že pri bistveni spremembi vsebine pojma »kriza DS«. Ne gre le za enkraten spopad okrog potrebe slovenskih kristjanov (katoličanov) po umetnostni in visoko postavljeni splošno kulturni reviji, ki bo posegala tudi v druga vprašanja narodnega življenja, leta 1937/38, marveč za dve desetletji trajajoč boj med bolj rigorozno (najbrž ni krivična označba, če govorimo o bolj konservativni in na »avktoriteto«‌332 332 Pisec uporablja starejšo latinsko obliko besede avtoriteta. navezani skupini in navajeni z njo premagovati različne ovire) in bolj svobodno (in predvsem na presojo lastne vesti se sklicujočo »mladinsko«) skupino katoliške inteligence‌333 333 Prim. op. IV: 2. med Slovenci. O Slovencih nasploh je najbrže težko govoriti, ker so bili kriteriji delitve katoliških Slovencev v različne skupine veliko bolj raznoliki (pomislimo samo na oblikovanje krščanskega socializma med delavci v Jugoslovanski strokovni zvezi).‌334 334 Centrala krščanskosocialnih strokovnih organizacij, ustanovljena leta 1909. Glasilo organizacije: Delavska pravica (1928‒41). Drugače pa je z označbo »mladosti«, saj se ta izraz ni uporabljal šele za mladinsko (križarsko) gibanje v dvajsetih letih, marveč tudi že za »mladine« ob začetku krize DS‌335 335 Mlajši sodelavci DS, rojeni v 80-ih ali začetku 90-ih let 19. stoletja. pod uredništvom Izidorja Cankarja po 1. 1914, čeprav so bili »mladini« iz tega časa z urednikom vred 1937 že bolj v letih in so nekateri med njimi v sporu, ki se je jasno izoblikoval 1916/1917, stali leta 1938 že na nasprotni strani‌336 336 Npr. Joža Lovrenčič: prim. op. I: 21. ‒ Narte Velikonja: prim. op. I: 86; France Koblar: Narte Velikonja in jaz. Nova revija 2000, št. 213‒214, str. 298. ‒ Jože Debevec: prim. op. 15. ‒ Ivan Grafenauer: prim. op. 14. ‒ France Bevk (1890‒1970): pisatelj. Svoje stališče v krizi DS je 10. X. 1937 sporočil Koblarju: »Le drži se! Da Ti odkrito povem: ako bi list zašel v roke naših ozkosrčnežev, ne bi hotel več sodelovati, ker sem sicer kristjan, sem v mnogih pogledih daleč od njih.« Kljub tej načelni opredelitvi je ostal med sodelavci novega DS. Na to je vplivalo izhajanje njegovih Izbranih spisov pri založbi Jugoslovanska knjigarna, ki je bila hkrati založnica revije DS. ‒ Končno spoznanje pa je narekoval čas po II. svetovni vojni. V pismu 29. V. 1945 piše Koblarju iz Trsta: »Zadnji mesec sem pogosto mislil na ono krizo pri 'Dom in svetu' . Šele danes razumem, kako do konca ste imeli prav, in mi je odkrito žal, da v svoji 'primorskosti' tega prej nisem docela uvidel in razumel.« Pismo je shranjeno v Koblarjevi zapuščini. kakor »dvajset let poprej«.

Začetek in konec te »krize DS« pa povezuje cela vrsta presenetljivih vzporednic. Ne le Izidor Cankar, ki je dvakrat stal na različnih straneh reševanja »krize«‌337 337 V letih 1916‒17 in 1938. Prim. op. 7. (podobno kakor Ivan Grafenauer,‌338 338 Ivan Grafenauer (1880‒1964): literarni zgodovinar in etnolog. Oče zgodovinarja Boga G. V krizi DS leta 1917 je v razpravi Jeranov problem (DS 1917, str. 10‒14) nasprotoval Alešu Ušeničniku in pokazal na kvarni vpliv Jeranovih nazorov. Prim. Bogo Grafenauer: Življenjepis [Ivana Grafenauerja]. V: Ivan G.:Literarnozgodovinski spisi. Ljubljana, Slovenska matica 1980, str. 74‒75. ‒ Luka Jeran: prim. op. 28. Jože Debevec‌339 339 Jože Debevec: prim. op. II: 95, 96. V času vojaške obveznosti Izidorja Cankarja je leta 1915 urejal DS. Prav tako je bil dejanski urednik lista leta 1918, ko se je Cankar prepustil politiki. V letih 1937/38 je prevzel uredništvo obnovljenega Doma in sveta. in še kdo), marveč tudi Aleš Ušeničnik,‌340 340 Aleš Ušeničnik: prim. op. I: 14. v obeh primerih zagovornik različnih oblik »rigorizma«‌341 341 Filozofsko etični nazor, po katerem je človekova brezpogojna dolžnost spoštovanje etičnih norm. in poglavitni vnanji predstavnik sil, ki so želele ustaviti svobodnejši razvoj katoliškega mišljenja med Slovenci (Jožko Pirc v svoji knjigi »Aleš Ušeničnik in znamenja časov«, 1986, ki v marsičem po pravici popravlja sodbe o »Alešu«, tu in še v nekaterih pogledih zagovarja mnenja, ki se močno razlikujejo od moje zgodovinske skušnje /tudi kot »mladca«‌342 342 Prim. op. II: 64. in še bolj pozneje/ in spoznanj poznejšega študija in vednosti /tudi o mojem očetu po njegovem lastnem pripovedovanju/). Vzporednice so presenetljive že po formalni plati: kriza 1917, ki se je napovedovala že ob objavi Finžgarjeve Dekle Ančke (z zafrkljivim sporočilom »Janez Mokarjev veliki hlapec Dekla Ančka poročena«, DS 1914, na str. 71 in ne na platnicah,‌343 343 Prim. France Koblar: Opombe. V: F. S. Finžgar: Izbrana dela I. Celje, Mohorjeva družba 1961, str. 415. kakor se večkrat trdi v našem literarnozgodovinskem pisanju!) in bila zastavljena s Cankarjevo objavo Gregorčičevih pisem Gruntarju,‌344 344 Ignacij Gruntar (1844‒1912): notar, Gregorčičev prijatelj in svetovalec. kjer se je Cankar v komentarju (DS 1916, ponatis v Leposlovje itd. II, 152‒159) postavil proti njegovim kritikom in tudi proti Mahničevi presoji umetnosti. Proti Cankarjevim stališčem (izpovedal jih je tudi v Slovencu 29. 3. 1916)‌345 345 Pod naslovom Strujarstvo je Izidor Cankar odgovoril na Ušeničnikov članek Umetnik in nravna odgovornost. Prim. spodnjo op. se je postavil v bran Aleš Ušeničnik v treh člankih v Času 1916 (»Umetnik in nravna odgovornost«,‌346 346 Čas, 3. III. 1916: »/…/ kot nemoralno moramo pa zavreči vsako povest, vsak roman, vsako dramo, ki ji je motiv nemoralen, pa naj bi bil motiv še tako umetnostno obdelan.« Ponatis v: A. Ušeničnik: Izbrani spisi II. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna 1940, str. 268. 100‒108; »Večnostni pomen umetnosti«,‌347 347 Čas, 25. VI. 1916. Citira nemško katoliško pisateljico in pesnico Emilio Ringseis (1831‒1895): »Umetnost je najlepši cvet svetovne kulture, a nedosežno višja kotvsa posvetna kultura je religiozna in nravna kultura.« Ponatis v: A. Ušeničnik: Izbrani spisi II. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1940, str. 261. 219‒227; »Leposlovje in leposlovna kritika«,‌348 348 Čas, 2. X. 1916. Članek se nanaša na opombe Izidorja Cankarja h Gregorčičevim pismom Gruntarju o razmerju med literarnim kritikom in vzgojiteljem: »/…/ dokler prihajajo naše leposlovne knjige večidel v roke mladini, je kritikova pravica in dolžnost, da jih presoja tudi z vzgojnega stališča.« Prim. Čas 1916, str. 256‒264. 256‒264; prva dva sta ponatisnjena v Ušeničnikovih Izbranih spisih II, 1940, gl. tudi VI, 1940, 173‒182). Izidor Cankar se je s svojimi sodelavci postavil zoper Ušeničnikovo presojo nalog DS po bralcih iz študentskih krogov in po kriterijih »družinske« revije v prvi številki jubilejnega tridesetega letnika DS. Napovedali so spremembo revije v »umetnostni list« (Koblar, DS 1927,‌349 349 Prim op. 52. 1) s svobodnim iskanjem »ugank umetnosti in življenja«, kakor je zapisal Cankar v uvodnem posvetilu letnika Frančišku Lampetu.‌350 350 Izidor Cankar: Frančišku Lampetu. DS 1917, str. 1. Zoper temeljna stališča se je oglasil vnovič Ušeničnik,‌351 351 Umetnost in pedagogi. Čas, 1. I. 1917, str. 38‒48. še posebej tudi z obrambo utilitaristično utemeljevanega (študentsko branje!) Jeranovega rigorizma‌352 352 Luka Jeran (1818‒1896): nabožni pesnik in pisatelj, ustanovitelj lista Zgodnja Danica. Literaturo je presojal z vzgojnega stališča: moralno je le to, kar je mladini primerno. S tega stališča je nasprotoval tudi Prešernovi ljubezenski poeziji. pri presoji literature, čeprav je šlo seveda pri tem za obrambo nerazdružljivosti Mahničeve »metafizične trojice« (resnično ‒ dobro ‒ lepo) pri presoji literature; iz nje je izhajal v svoji presoji tudi Ušeničnik in je spoznal njeno neutemeljenost šele v visoki starosti‌353 353 K ponatisu razprave Umetnost in kritika v Izbranih spisih II, Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna 1940, str. 296 (prvi natis: Čas 1911, št. 7‒8, str. 370‒378), je Ušeničnik dostavil »Opomnjo«: »/…/ Tudi tisti Mahničev argument iz nerazdružljivosti metafizične trojice resničnega, dobrega in lepega, se mi ne zdi več dokazen.« (Izbrana dela II, 1940, 296‒298). Zaradi njegovega nastopa pa je ostal prelom pri DS nedokončan in že 1. 2. 1917 je zapisal Izidor Cankar v pismu Bevku: »sodim, da mora priti do nove krize, prej ali slej«.

Tudi kriza 1937 se je napovedovala že nekaj časa z različnimi manjšimi naznanili in z večkratnim zelo kritičnim (kar polemičnim ‒ čeprav to označbo sam odklanja) pisanjem Ušeničnika o krščanskem mladinskem gibanju,‌354 354 Prim. op. IV: 2. katerega predstavniki so od konca 20-ih let postajali vedno vidnejši sodelavci tudi pri DS.‌355 355 Anton in France Vodnik, Anton Trstenjak, Tine Debeljak, Jakob Šolar, Rajko Ložar, Edvard Kocbek in dr. Kocbekov članek »Enemu izmed ozkih«‌356 356 Prim. op. I: 69. (DS 1935, 113‒117) je sprožil široko polemiko zoper revijo, v kateri je bil najpomembnejši gotovo Ušeničnikov polemični zapis »O statiki in dinamiki«‌357 357 Prim. op. I: 72. v Času (29, 1934/35, 302‒305). Kakor Cankar 1916‌358 358 Članek Trideset let. DS 1916, str. 327‒332. je France Koblar 1936 v sklepni razpravi revije (»Navzkrižja in nasprotja«,‌359 359 Prim. op. II: 77. 538‒547) prerešetal spore, ki so se nabrali okrog DS v zadnjih letih, hkrati z idejnimi izhodišči teh sporov, da bi tako preskusil možnosti svobodnega urejanja revije in pripravil pot do petdesetega, jubilejnega letnika 1937. Že ob prvi številki pa se je do kraja zapletlo ob Kocbekovem članku »Premišljevanje o Španiji«‌360 360 Prim. op. IV: 9. (90‒105) pa še ob čem drugem (zlasti ob začetku Cajnkarjeve drame »Potopljeni svet«,‌361 361 Prim. op. II: 82. 34‒42). Na Koblarjev obračun s konca prejšnjega letnika je prišel odgovor kar v obliki napada ob vprašanju Španije. Vihar je revijo, kakršno je zasnoval Izidor Cankar, v resnici zatrl. Zamenjal ga je drugačen DS, ki se je umaknil iz življenja v literaturo, iz težnje po svobodnem iskanju lepote in resnice v strašni krizi, ki se je postavljala 1938 po anšlusu Avstrije tudi pred vse Slovence (ne le koroške Slovence, ki jih je že pritisnila ob tla), v večjo poslušnost, ideološko in politično.‌362 362 DS je izhajal do leta 1944, prilagojen tedanjim političnim razmeram. Tako se nam kaže »kriza DS« zelo jasno kot dvajset let trajajoč boj med dvema pojmovanjema krščanskega kulturnega in posebej literarnega ustvarjanja, ki sta se pri Slovencih trli med seboj že od presoje Prešernovih pesmi,‌363 363 Prim. op. 28. čeprav prav od Izidorja Cankarja kot urednika DS naprej bistveno bolj jasno ko dotlej.

Ob tem spoznanju se je težko lotevati tega vprašanja. Zelo dolgo delo bi bilo potrebno, da bi bilo mogoče postaviti samostojne sodbe in tehtne besede ob to, kar je o vsej tej dvajsetletni krizi napisal France Koblar. Ta je doživljal začetke te krize kot visokošolec in nato kot vojak v prvi svetovni vojni ‒ torej vendarle po lastnem pričevanju tedanjega sodelavca v DS (od okr. 1910!),‌364 364 Tega leta je Koblar vstopil v DS. Objavil je dve pesmi: Tožna misel in Sodba. hkrati pa tudi posvetil temu vprašanju doslej najtemeljitejšo obravnavo. V svojem osemdesetem letu je namreč izdal z drugo knjigo izbranih spisov Izidorja Cankarja »Leposlovje ‒ eseji ‒ kritika« (Slovenska matica 1969) Cankarjeve članke, zvezane s to krizo, v komentarju (str. 398‒421) pa je k njim dodal mnoge stvari iz svojega temeljitega poznanja tako literarnega razvoja DS nasploh kakor tudi Cankarjeve rokopisne zapuščine (korespondence itd.) in posebej svojega dobrega osebnega znanstva s Cankarjem, ki je trajalo več desetletij. Vse dvajsetletje postopnih kriznih pojavov je poznal kot najpomembnejši urednik DS v skoraj vsem tem času (1923‒1930 in 1933‒1937, št. 1‒2), o tem je večkrat načelno govoril že v sami reviji (zlasti 1927 v uvodniku »Štiridesetletnica«, 1‒3; 1933 ob vnovičnem prevzemu uredništva v članku »Na prelomu«, 1‒5; 1936 v že omenjenem obračunu o težavah in 1937, ob začetku jubilejnega letnika, v članku »Petdeset let«, 1‒6). Sama vsebina polemičnega poročila uredništva ob krizi 1937/38, »Dom in svet v letu 1937«, Ljubljana 1938, kaže, da je bil poglavitni avtor vnovič Koblar. Končno pa je podal strnjeni pogled na vse svoje delo pri DS v poglavju »Dom in svet« knjige »Moj obračun«, ki je izšla že po smrti avtorja, napisana pa je bila od konca marca do srede maja 1945 (navedeno poglavje, str. 123‒140, 22. in 23. aprila; prim. tudi še orise nekaterih sodobnikov na str. 205‒228).

Ob pregledovanju vsega tega človeku, ki ne želi le ponavljati že povedano, ob nalogi o prikazu »krize DS« upade pogum. Saj sem sam gledal vse to le od zunaj. Le prvo krizo‌365 365 V letih 1916‒17. sem študiral v zvezi z življenjem in delom svojega očeta in tudi po njegovi korespondenci in spominih na to, kar mi je povedal (prim. I. Grafenauer, »Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva«, 1973, str. 253‒256, in isti, »Literarnozgodovinski spisi«, Ljubljana 1980, str. 62‒65, 646‒670, 708‒711). Dokumentacija, ki jo je uporabil Koblar, je za celotno vprašanje seveda bistveno obsežnejša in tudi pomembnejša. V naslednjem času Koblarjevega uredništva DS ta razlika zraste do neskončnosti (moje otroško spominsko pričevanje more biti sploh le ‒ morda ‒ zanimivo potrjevanje Koblarjevih spominov na izrazite oblike krize). Šele ob končnem zlomu in posebej v gledanju mladih sodelavcev Dejanja‌366 366 Bogo Grafenauer, Jože Udovič, Janez Gradišnik, Jože Brejc (poznejši Jože Javoršek), Maks Jeza in drugi. na vprašanje prehoda od DS do Dejanja morem prispevati nekaj avtentičnih strani o končni krizi iz l. 1937/1938 (o tem sem nekaj že napisal v Zgodovinskem časopisu 36, 1982, str. 355‒362, posebej od strani 157 naprej). Zaradi tega se omejujem na kratek pregled kriznih pojavov, ki skušajo dopolnjevati Koblarjeve prikaze le v nekaterih stvareh po 1. 1933.

O načelnem značaju začetka krize DS 1917 ob »dvigu lista v umetnostno revijo« (Koblar, »Moj obračun«, 123) in njenem nepopolnem uspehu je bilo najpotrebnejše že povedano. Dokler ni 1. 1923 Finžgar pri Mohorjevi družbi začel izdajati Mladike kot »družinski list« in je to še v istem letu pozdravil 5. katoliški shod (v poročilu, Ljubljana 1924, str. 330) ter hkrati poudaril »važnost literarno-umetnostne revije, ki jo predstavlja Dom in svet«, je spričo Ušeničnikovega načelnega nasprotovanja viselo nad uspehom Cankarjevega dejanja tudi stališče slovensko-hrvatskega katoliškega shoda 1913 (v poročilu, Ljubljana 1913, str. 108), da je Dom in Svet »v prvi vrsti družinski list«‌367 367 Prim. op. II: 10. in naj bi imela celo literarna kritika »z estetičnega stališča« ‒ ni je mogoče izenačevati z »moralistično« ‒ svoj poglavitni prostor v Času.‌368 368 Prim. op. II: 11. Tako ni čudo, da se je načelni sklep le s težavo prebijal v resničnost. Ko je 1920 prvič prevzel uredništvo DS laik, Francè Stelè, je najprej nastalo razburjenje zaradi Pregljevega »Plebanusa Joannesa«‌369 369 Prim. op. II: 6. (ki ga imajo mnogi poznavalci avtorjevega pisanja za njegovo najboljše delo) in leto kasneje zaradi reprodukcij Meštrovićevih kipov Kristusa, v katerem so videli preveč človeškega, ker »ga ne pojmuje kot Bogočloveka« (A. Ušeničnik v Škofijskem listu 1922, ponatis v LZ 42, 1922, str. 637; Koblar v spominih /str. 123/ to nápak prestavlja v 1. 1922,‌370 370 Prim. op. II: 8. ko ni bila v DS objavljena nobena Meštrovićeva slika; res pa je povzročila hudo zgledovanje še pozneje reprodukcija Meštrovićeve Madone z detetom, 35, 1932, priloga 8 a, to je sodelovalo pri tedanji zamenjavi uredništva). Tako je prišlo 1922 do dopolnitve uredništva z duhovnikom Alojzijem Merharjem, zaradi česar se je Stelè sredi leta sploh umaknil. Ljubljanski škof A. B. Jeglič je pobudil o teh vprašanjih sodbi A. Ušeničnika in A. Breznika‌371 371 Prim. op. II: 13. (ponatis iz Škofijskega lista v LZ 1922, 634‒639). Ušeničnik je sicer priznal pravico umetnikov, da »po pravici odklanjajo« »snovno« presojo literarnih del, kot jih »izvečine … duhovniki … presojajo«, a kljub temu ostaja pri utilitarističnem stališču, naj »bodo njih (= pisateljev) dela tudi snovno neoporečna, torej nravno in vzgojno brez kvari«, kot je že 1916 in 1917 zahteval v Času glede DS od Izidorja Cankarja in Ivana Grafenauerja.‌372 372 Prim. op. 14, 20‒21, 24. Prav na ta stališča se tu tudi sklicuje. Drugače je priznaval Breznik potrebo posebne revije za »umetnostno visoko izobraženo občinstvo« in ugotavljal, da je zadnji letnik (sc. pod Merharjevim uredništvom!) »slab«. Poudarja seveda ob tem potrebo po posebni družinski reviji. Posebej pa je zanimivo, da se je Brezniku prvič za DS pojavila misel na nastavitev posebnega »duhovnega cenzorja«,‌373 373 Prim. op. I: 39. ki bi moral biti »duhovnik visoko teološko in umetnostno izobražen«, ki pa bi moral dobiti »v odobrenje vse, kar pride v list« (ob tej nesrečni misli moram poudariti, da je Anton Breznik s svojim podpisom dveh spomenic dominsvetovcev v krizi 1. 1937, ki sta zavračali takšno »posebno cenzuro«, pokazal spremembo svojega 15 let starejšega mnenja).‌374 374 30. XII. 1936 in 28. V. 1937. Prim. op. I: 111, II: 78.

Ta razprava je prvič trajno pripeljala do zmage »mlajše in laične struje«‌375 375 Urednika Koblar in Stelè. brez duhovniškega varuštva (Koblar, spomini, str. 124 sl.) in tako olajšala uresničenje preloma Izidorja Cankarja. Kljub temu pa je ob »štridesetletnici« (DS 1927, str. 1)‌376 376 Članek Štiridesetletnica. DS 1927, str. 1‒3. Koblar pribil, »da ne potihnejo očitki, da smo zgrešili staro dobro umetnost, zavrgli lepoto jasnih in čistih oblik (sc. to se nanaša tudi na odpor zoper novo kiparstvo in slikarstvo, Meštrovića in bratov Kraljev, češ da so njihove podobe fizično nemogoče in nenaravne) in pozabili na koristne in večno veljavne vzore«. Tudi pozneje težave niso prenehale (še celo, odkar se je Andrej Kalan začel odmikati od predsedstva KTD po Cankarjevi ločitvi od Cerkve l. 1926 in ga je 1929 zamenjal dr. Pečjak). Težave so se še pomnožile ob težnji predstavnikov, zraslih iz mladinskega gibanja, da prevzamejo poglavitno katoliško kulturno revijo. Koblar in Stelè, ki sta se utrujena od sporov želela umakniti, sta 1931‒1932 res dosegla zamenjavo z mlajšimi uredniki,‌377 377 Prim. op. II: 39‒41. ki so se uveljavili v križarskem gibanju‌378 378 Prim. op. IV: 2. (Debeljak, Ložar in A. Vodnik). V prvem zagonu so res kazali upanje na nov dvig DS v še svobodnejše ustvarjanje, a že v drugem letu (1932) se je začelo zatikati z ene strani zaradi razhajanj med sodelavci, z druge zaradi pomislekov duhovniških krogov okrog mladinstva (izražal jih je vnovič Ušeničnik v različnih člankih in tudi v polemikah okrog Gosarjevih in pozneje Gogalovih‌379 379 Andrej Gosar: Vprašanje krščanskega socializma po okrožnici »Quadragesimo anno«. Čas 1931/32, str. 143. Prim. op. I: 86; brošura Dom in svet v letu 1937, Ljubljana 1938, str. 62; glej XLII. dokument. ‒ Stanko Gogala: Krščanstvo in marksizem. Čas 1931/32, str. 254. Prim. op. I: 86. prispevkov v Času), s tretje pa z Ložarjevo netaktnostjo‌380 380 Prim. op. III: 15. v polemiki zoper Župančiča (»Adamič in slovenstvo«) in še kakih nerodnostih pri urejanju revije.

Skratka, stvari so se vnovič obrnile in spet je Koblar reševal ‒ tokrat s Steletom in Francetom Vodnikom ‒ Dom in svet iz krize, ki je postajala še nevarnejša. Zbornik »Krog« ( 1933) je pokazal, da je nastalo sedaj že več front ‒ tudi zoper prejšnje mladinske sodelavce DS. Sodelavci pri »Krogu« so se ‒ izšel je le enkrat ‒ razsuli v več smeri, pomemben del tudi nazaj k DS. Ko ga je prevzelo novo (staro) uredništvo, je pokazal Koblarjev uvodnik »Na prelomu« (1933, 1‒5), da ne gre več samo za umetnostni list, marveč za revijo, ki bo stala tudi sicer sredi življenja. Zaostritev tedanjega slovenskega življenja in njegov izraz v obračanju slovenskih revij k obravnavanju teh vprašanj tudi katoliški reviji ni več dovolil opuščanja takšnih vprašanj. Vnovič je izrekel Koblar ta stališča v uvodniku v petdeseti letnik 1937 (»Petdeset let«, str. 1‒6).

Toda časi so se spreminjali. Politična zaostritev po šestojanuarski diktaturi‌381 381 Uvedena je bila 6. I. 1929. se je izrazila na obeh straneh. Meščanska liberalna stran je s tem dobila oblast odločanja z jugoslovenarsko berglo oblasti nad Slovenijo iz Beograda. Klerikalna stran, ki jo je zoper to nasilje krepil slovenski narodni odpor, je imela na voljo le še ideološko versko organiziranje, zastavljeno prav v tem času z novo obliko »katoliške akcije«.‌382 382 Prim. op. II: 64. O delitvi med »stražarje« in »mladce«‌383 383 Prim. op. II: 64‒65. Obširen članek o mladcih je Bogo Grafenauer napisal na Koblarjevo pobudo. Prim. op. II: 66. je zapisal najpotrebnejše že Koblar v svojem »obračunu« (str. 131 do 134 in še ponekod v knjigi). »Straža« je seveda že kmalu stala bolj jasno pred javnostjo, ker je začela s svojim glasilom (»Straža v viharju«) že z novembrom 1934, medtem ko so »mladci« začeli izdajati svoj tednik (»Mi mladi borci«) šele skoraj dve leti pozneje, v že spremenjenih političnih razmerah, ki so se močno izražale tudi v zagonu mladinskega klerikalnega gibanja in v spremembi značaja nekaterih organizacij. »Stražarji« so se že od vsega začetka sprva še neformalnega zbiranja okrog prof. Ehrlicha (menda že 1932) usmerjali bolj v politično smer in se pripravljali za takšno delo. »Mladci Kristusa Kralja« pa so bili sprva (začeli so se kot srednješolska organizacija menda 1932) izrazito verska organizacija; to je ostala do jeseni 1935, ko je začela spreminjati svoj značaj. V kulturnem pogledu pa se je seveda tedaj ‒ ko se je pri Slovencih kulturni in politični boj liberalcev, da si sredi praktične (čeprav neformalne) diktature iz Beograda z jugoslovanskim unitarizmom in zanikanjem obstoja posebnega slovenskega naroda zagotovijo oblast, razgorel do vrha in v neslutene oblike in vsakovrstne uradne in (brezuspešne) šolske indoktrinacije ‒ v obrambo tudi na verskem področju gradila nova disciplina, v mnogočem nasprotna praksi dotedanjega mladinskega katoliškega (križarskega in krščanskosocialističnega) gibanja. Gimnazijce nas je že vznemirilo do nasprotja, ko je naš katehet dr. A. Zupan‌384 384 Prim. op. I: 133. v nekem javnem predavanju (1933) zahteval z besedami Ignacija Loyolskega,‌385 385 Ignacij Loyolski (1491‒1556): španski teolog, ustanovitelj jezuitskega reda. da »moramo verjeti, da je belo, kakor sam vidim, črno, če tako odloči o tem hierarhična Cerkev« (»Sentire cum Ecclesia«,‌386 386 Misliti enako kakor Cerkev. 1933, 17). Zoper to se je bilo mogoče sklicevati celo na nauk o vrhovni dolžnosti »ravnanja po vesti«, kakor ga je poudaril po Tomažu Akvinskem‌387 387 Tomaž Akvinski (1225‒1274): filozof, teolog in najpomembnejši predstavnik srednjeveške sholastike. tudi Aleš Ušeničnik‌388 388 Njegov članek Avtoriteta. Čas 1927/28, str. 201‒210. (Čas 1927/28, zdaj v Izbranih spisih 5, 1940, str. 15), toda predavatelj je zoper oponente po predavanju vztrajal na svojem stališču in besedilo tako tudi objavil.

Sama verska vzgoja pri »mladcih« seveda ni bila v Tomčevih rokah, marveč v rokah raznih duhovnikov (ne vselej istih). Tomec‌389 389 Ernest Tomec. Prim. op. I: 105. pa je držal organizacijo pod trdnim nadzorstvom (že po sistemu od vrha v plasteh majhnih »jeder«, ki so se vselej širila tako, da je vsak član višjega jedra vodil skupino na nižji ravnini). V vzgojnem smislu je neposredno vodil obdelavo papeške okrožnice »Quadragesimo anno«‌390 390 Okrožnica papeža Pija XI. z dne 15. V. 1931 o družbeni ureditvi. z vsako skupino novincev (v času mojega članstva smo bili to šestošolci ali sedmošolci, dijaki 6. ali 7. razreda gimnazije); razlagal jo je po odstavkih z veliko avtoriteto in tudi z dosti zaostrenimi kritikami ne le marksističnih ali boljševiških, marveč tudi krščanskosocialističnih struj (pri Slovencih še posebej mladinskega gibanja, levih krščanskih akademskih društev‌391 391 Krščanskosocialno akademsko društvo Zarja. in podobnega). Po nekih poteh je gotovo nadziral tudi mladčevsko seznanjanje z beletristiko, ne da bi mi bilo znano, kako je to urejal (sam sem prav ob teh vprašanjih prišel menda v osmi gimnaziji v prvi spor z njim, ko me je povabil na pogovor in sva se sprla ob več literarnih delih, še posebej ob velikem romanu Sigrid Undsetove »Kristina, Lavransova hči«;‌392 392 Prevod romana je izšel pri založbi Jugoslovanska knjigarna v letih 1933‒35. tako sva se razšla enako različnega mnenja, kakor sva bila sedla za mizo). Druga smer mladčevskega vzgojnega dela je bila naravnana prav v vprašanje primernega »čtiva«, ne le na počitniških tečajih, katerih predavanja so potem izšla v prvih zvezkih zbirke Naša pot‌393 393 Prim. op. II: 67. (od 1933 naprej) in pri katerih so dobivali besedo predvsem duhovniki (o »čtivu« npr. A. Ušeničnik, J. Debevec, A. Odar in Fr. Zabret‌394 394 Aleš Ušeničnik: prim. op. I: 14. ‒ Jože Debevec: prim. op. I: 42. ‒ Alojzij Odar: prim. op. II: 97. ‒ Franc Zabret: prim. op. I: 42. ) ali ljudje iz krogov tedaj razpuščenih klerikalnih političnih ali »orlovskih« organizacij (npr. J. Basaj, K. Capuder, M. Krek idr.).‌395 395 Joža Basaj: prim. op. I: 105. ‒ Karel Capuder: prim. op. I: 70. ‒ Miha Krek (1897‒1969, ZDA): pravnik, politik. Velika pozornost pri teh predavanjih je bila posvečena tudi vprašanju cerkvene avtoritete in obveznosti sprejemanja cerkvenih razsodb o raznih vprašanjih. Sam način tega dela je bil dosti tog, katekizemski, urejen po vprašanjih in odgovorih (včasih so spremljala taka vprašanja že predavanja v objavi v knjižicah Naša pot ali na koncu knjige ali celo z glosami na robu strani). Za vprašanje Doma in sveta je bilo pri tem brez dvoma najpomembnejše sistematično obujanje Mahničeve doktrine o literaturi in posebej o slovenski književnosti. Priporočila raznih poglavij Mahničeve knjige »Več luči«‌396 396 Prim. op. IV: 12. ali celo kar razprav in drugih spisov iz Rimskega katolika‌397 397 Rimski katolik (1888‒96): revija za filozofska, teološka, kulturna, politična in socialna vprašanja. Izdajal in urejal jo je Anton Mahnič, ki je napisal tudi večino člankov. so se pogosto ponavljala. Sam sem se prav v tem času seznanil s tem pisanjem (tudi oče si je Rimskega katolika šele v tem času našel v nekem antikvariatu), pa je prav to branje ustvarjalo drugi razkol med menoj in mladčevsko ideologijo: predaleč vsaksebi je bilo to s tem, kar sem dotlej ‒ tudi ob svojem očetu ‒ že spoznal o slovenski zgodovini in posebej kulturi. Toda ne glede na to ‒ podoba, ki so jo razkrivali »Mi mladi borci« od septembra 1936 naprej z zavestno težnjo po oživljanju in uveljavitvi Mahničevih stališč do slovenske literarne preteklosti in njihovi uporabnosti za sodobno kulturno delo, je rasla že v tem času v okviru organizacije, ki je bila po številu skromna (gotovo pod sto ljudi), pa je postopno dobivala s svojimi bivšimi člani vse večji vpliv med semeniščniki in bodočimi duhovniki. Ob izbruhu krize DS 1937 so bili med semeniščniki že štirje mladčevski letniki; iz njih so zrasli nekateri ugledni duhovniški kulturni delavci in teologi ‒ naj za zgled navedem samo rimska profesorja Truhlarja‌398 398 Vladimir Karel Truhlar (1912‒1977): teolog in pesnik, redni profesor za duhovno teologijo na Gregoriani v Rimu. in J. Vodopivca‌399 399 Janez Vodopivec (1917‒): profesor za osnovno bogoslovje na univerzi Urbaniana v Rimu. ‒ pa prav tako vrsta nesrečnih voditeljev kolaboracije med vojno, kakor je bil npr. Glavač.‌400 400 Franc Glavač (1913‒1970, Claypole, Argentina): duhovnik, časnikar; veljal za vodjo posebne ekstremistične skupine v kontrarevolucionarnem taboru, očitali so mu stike z nemškim Gestapom. (Op. M. D.) Politični obrat 1. 1935 (24. 6. je dr. Korošec postal notranji minister v Stojadinovićevi vladi), ko so si sedaj preko Beograda zagotovili oblast nad Slovenijo klerikalci, kar se je postopno do decembra izpeljalo tudi na nižjih ravninah (septembra banovina, decembra županstva velikih mest),‌401 401 Za bana Dravske banovine je bil imenovan dr. Marko Natlačen. V Ljubljani je postal župan dr. Juro Adlešič, v Mariboru pa dr. Josip Leskovar. je povzročil, da se je značaj teh organizacij v sistemu oblasti spremenil. Nekje v zimi 1935/36 je prof. Ernest Tomec na nekem sestanku izrekel mnenje, da je naloga članov mladčevske organizacije, da sporoče preko vodstva oblastem to, kar so kakorkoli zvedeli o komunistih ali njihovem delu. To je bila tista politizacija organizacije (najbrž tudi tedanjega škofijskega vodstva Katoliške akcije v celoti, ki mu je pripadal tudi Tomec in v katerem se je poslej kmalu začela zelo vidno večati odbojnost do tedanjih liberalnejših francoskih krščanskih gibanj in ljudi, celo npr. do J. Maritaina).‌402 402 Jacques Maritain (1882‒1973): francoski filozof, neotomist; francoski ambasador v Vatikanu, po II. svetovni vojni univ. prof. v Severni Ameriki. Sociološko se je vse bolj obračala v teorijo »stanovske« države (s sklicevanjem posebej na Salazarjevo Portugalsko,‌403 403 Antonio de Oliveira Salazar (1889‒1970): portugalski politik, ustanovitelj krščanskodemokratske stranke Nacionalna unija. v precej manjši meri na Dollfus-Schuschniggovo Avstrijo),‌404 404 Engelbert Dolfus (1892‒1934): avstrijski politik, zvezni kancler, krščanski socialist, ubili so ga nacisti. ‒ Kurt Schuschnigg (1897‒1977): pravnik, politik, po Dolfusovi smrti zvezni kancler, 1941‒45 v koncentracijskem taborišču Dachau, po ameriški osvoboditvi taborišča je odšel v Severno Ameriko, kjer je delal kot univ. prof. in gotovo ji je dal še poseben vzgon krščansko-ideologizirani pogled na boj za oblast v Španiji (s februarsko volilno zmago 1936 levičarske ljudske fronte, še bolj pa seveda po julijskem vojaškem uporu pod vodstvom generala Franca). Zato je odvrnila od sebe razne ljudi, ki so bili pri njej le kot pri verski organizaciji. Tudi sam sem bil med njimi in sem že po prvem Tomčevem koraku v to smer pismeno sporočil, da sem bil pri mladcih kot pri verski organizaciji, ko pa se spreminja v politično in ovaduško proti komurkoli, ne želim biti več njen član (ko so skušali dobiti zoper to mojega očeta, je po moji razložitvi vzrokov takoj pritegnil moji odločitvi).

Tega ne razlagam zaradi svoje osebne poti med krščanske socialiste, marveč zaradi želje, da ponazorim vse tisto, kar je ob številčno majhni organizaciji vodilo k zaostritvi, s katero so zvezane tudi tiste težave, s katerimi se je brez uspeha in upanja na resnično zmago vojskoval Koblar ves čas, odkar je 1933 v drugo prevzel uredništvo DS (skupaj s Francetom Vodnikom in Francetom Steletom). Posebej, ker se je DS tokrat res razširil ‒ prvič ‒ tudi na človeška vprašanja zunaj umetnosti in kot splošna revija odprl svoje strani tudi za obravnavanja bolj tveganih vprašanj kakor dotlej. Nezadovoljstvo radikalnih in rigoroznih desničarskih skupin, oprtih na mahničevsko izročilo in njegovega (tedaj še vedno) vztrajnega ideološkega zagovornika Aleša Ušeničnika, se ni zmanjšalo kljub poudarjenemu krščanstvu marsikaterega avtorja in prispevka v reviji, ker je tu pač prevladovala moderna krščanska misel, tesno povezana z vsemi spremembami krščanske mladine pri nas od dvajsetih let naprej. Ob tem je manj presenetljiv ostri odmev Aleša Ušeničnika na Kocbekovo »pismo« »Enemu izmed ozkih«,‌405 405 Prim. op. II: 76. že zaradi tesnih, nekako patronskih vezi postaranega profesorja z organizacijo, v kateri je videl mladega nosilca Mahničevih in svojih idej o umetnosti, kulturi in veljavi krščanstva v javnem življenju. Napade, ki so prišli nad DS ob tem povodu, pa ob veliko širših vzrokih, in so se prav zato tako razraščali, da so se uredniki in sodelavci že konec decembra 1936‌406 406 Spomenica 30. XII. 1936. Prim. op. I: 86 in XLII. dokument. obrnili na predsednika KTD »z željo in voljo«, da »s svobodnim ustvarjanjem in svobodno diskusijo uveljavljajo katoliški nazor v slovenski kulturi«, in da so hkrati protestirali zoper »rovarjenja … s pretvezo verske nezanesljivosti in premajhne gorečnosti«, ki ogrožajo obstoj lista, je Koblar ob sklepu letnika 1936‌407 407 V članku Navzkrižja in nasprotja. Prim. op. II: 77 in XV. dokument. še uspešno zavrnil. »Ta odgovor je za trenutek ‒ celó za nekaj časa zaprl sapo. Škof je naročil: Ne odgovarjati. Marsikak pošten nasprotnik je priznal, da sem mnogo resničnega povedal« (Koblar, »Moj obračun«, str. 134).

Toda v naslednjem letu je prišel prelom, ki je bil za Dom in svet, kakršen se je izoblikoval od l. 1916/1917 naprej, dokončen. Kocbekovo »Premišljevanje o Španiji«‌408 408 Prim. op. II: 81. je postavilo na tehtnico ne samo slovensko gledanje na tedanjo Evropo (in lahko rečemo tudi že odločanje za boj med fašizmom in demokracijo na celini, ki nas je zajel v zelo bližnjem času), marveč tudi vprašanje zorenja in dozorenja najmlajšega rodu doraščajoče generacije v preskušnji, ki se je tedaj sklanjala nad Slovence. Boj okrog teh vprašanj v javnosti je bolj ali manj zapisan v raznih publikacijah, največ seveda v knjižici »Dom in Svet v letu 1937«,‌409 409 Prim. brošuro: Dom in svet v letu 1937, Ljubljana, samozaložba 1938, oz. XLII. dokument. Njen avtor je Koblar in ob Steletu tudi njen založnik. ki so jo v samozaložbi izdali 1938 uredniki in jo razposlali skupaj z junijsko številko Dejanja. Manj znani, pa v okviru naših vprašanj ne manj pomembni so drugačni odmevi ‒ med (kakor smo tedaj rekli) »katoliškimi akademiki«. Z Jožetom Udovičem‌410 410 Jože Udovič (1912‒1986): pesnik in prevajalec. sva imela v spominu, da se je začelo shajanje skupine mladih študentov pri Kocbeku po izidu prve številke DS 1937. Udovič mi je sam rekel, da ga je Kocbek povabil po izidu »Premišljevanja«, če je mogoče dobiti za to skupino primerno odločenih ljudi, ko sta se srečala v tedanji Licejki (t. j. v današnji terminologiji NUK,‌411 411 Iz licejske knjižnice je nastala Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). ki je bila v južnem krilu poljanske gimnazije). Sam se spominjam podobno, posebej pa toplega pomladanskega večera, ko smo pri Kocbeku‌412 412 Najbrž v Detelovi ulici blizu bežigrajske gimnazije, kje je Kocbek takrat poučeval. Zbirali so se po 22. IV. 1937. Prim. op. 3. sedeli celo pri odprtih oknih, saj eni med nami nismo kadili, drugi pa kar strastno. Janez Gradišnik se sicer spominja drugače, kakor da so se začeli naši sestanki pri Kocbeku že kmalu po njegovem prihodu v Ljubljano, a to bi mogel biti le november ali december 1936 ‒ to pa vsekakor ni bil, vsaj moj ne, prvi prihod v Kocbekovo stanovanje. Toliko še zaupam svojemu spominu, čeprav me zadnje čase začenja puščati na cedilu (o tem sem pisal v ZČ 36, 1982, str. 357‒359).‌413 413 Nekaj opomb k nastajanju in bibliografiji Dejanja. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 357‒362. Na sestankih, ki so se vrstili do počitnic kar iz tedna v teden in po koncu počitnic od oktobra naprej vnovič, smo rešetali veliko stvari, ki so se postavljale pred Slovence, in se nekako (brez zavesti mladih Kocbekovih prijateljev) oblikovali v del ekipe, ki naj bi nosila novo revijo, ki si jo je želel kot nadomestilo za DS, ne da bi mi mladi to spoznali ‒ vsaj ne zelo zgodaj.

Drugi odmev je prihajal seveda z drugega brega »katoliških akademikov«. Že maja 1937 je bila na nedokončanem občnem zboru Akademske zveze (katoliških študentskih društev) predložena posebna resolucija‌414 414 Prim. op. I: 107. o članku Edvarda Kocbeka, ki sicer ni bila sprejeta, pa je bila kljub temu neuradno objavljena v Slovencu (nasprotno izjavo treh društev je »Slovenec« odklonil, tako da je bila objavljena le v Delavski pravici).‌415 415 Izjava predsednikov akademskih društev Zarje, Danice in Savice o nesklepčnosti občnega zbora. Prim. Prejeli smo in priobčujemo. Delavska pravica, 26. V. 1937, št. 22, str. 2. Po člankih, ki jih je v »Slovenca« spravil iz stražarskega kroga dr. Ehrlich (št. 134‒138, 16.‒20. 6. 1937),‌416 416 Prim. op. I: 121 in Koblarjevo pismo Ehrlichu 5. XII. 1937, ohranjeno v Koblarjevi zapuščini in objavljeno v: XLIII: 155. je prišlo junija do članskega sestanka AZ ‒ kot zamenjave za izredni občni zbor ‒ z edino točko dnevnega reda »Debata o Kocbekovem Premišljevanju o Španiji«. Po referatih dr. Ehrlicha in dveh »stražarjev«, Poštuvana in Leskovarja,‌417 417 Matej Poštuvan in Leopold Leskovar. Oba sta emigrirala v Argentino. se je začela dolga razprava, ki je zaradi odsotnosti semeniščnikov ostala brez sklepa; opozicija je v razpravi prevladovala, a vodstvo AZ je bilo v rokah »mladca« Kremžarja,‌418 418 Marijan Kremžar (1916‒43, Srbija). Brat Franceta Kremžarja, prijatelja pesnika Franceta Balantiča. ki pač zaradi neobveznega značaja sestanka ni hotel dati na glasovanje nikakršnega sklepanja o stališču. Kako je ostal ob vseh takšnih javnih razpravah in dopisovanju med DS-ovimi uredniki in sodelavci Dom in svet do jeseni povsem na suhem in končno brez uredništva, je dovolj jasno povedano v knjižici »Dom in svet v letu 1937«.

V tem položaju je nastalo Dejanje. In to je zadnja stvar, o kateri bi ob tem ‒ vem, da premalo kompetentnem ‒ zapisu o dominsvetovski krizi želel še nekaj povedati. Že v svojem zapisu v ZČ 36, 1982, 355‒362, sem skušal izraziti in s spomenico mladih sodelavcev Dejanja z dne 10. oktobra 1939 bivšim sodelavcem Doma in sveta, ki se je ohranila v skromnem ohranjenem delu moje predvojne korespondence, tudi dokumentirati razmerje med Dom in svetom in Dejanjem. V nekem smislu smo bili vneti za Dejanje in navdušeni za delo pri njem, na drugi strani nas je primerjava z DS plašila. Odločno smo bili za širjenje revije v obravnavanja slovenskih vsakdanjih vprašanj. To smo izrazili tudi na prvem sestanku dotedanjih sodelavcev DS in Dejanja (februarja 1938), ko smo o smeri dela predložili prvo številko Dejanja in je hkrati predložil svoj program Kocbek. Za mlade sem sam podal poročilo o »strukturi slovenskega vprašanja« (to je bila hkrati utemeljitev smeri in vsebine našega lista) in o »vprašanju slovanske skupnosti« (ponatis v knjigi »Slovensko narodno vprašanje«, 1987, str. 31‒33, 61‒63; skupni referat je bil za objavo razdeljen v dva dela). Toda hkrati smo želeli pri kulturnem delu in literaturi tudi bistveno sodelovanje dominsvetovcev. Na tem in še na leto dni poznejšem sestanku z njimi (res niso bili ne na prvem ne na drugem sestanku vsi, ki so podpisali spomenici KTD 1936 in 1937, vendarle pa lepo število in gotovo najpomembnejši med njimi, zlasti februarja 1938) nismo slišali nobenih pomembnih ugovorov. Z mojim programskim referatom (seveda je bil poprej natanko dogovorjen s Kocbekom!) so se docela skladali, pa vendar je ostalo sodelovanje dominsvetovske skupine tako pičlo, da je zlasti mladim sodelavcem Dejanja pojemala sapa in smo se zaradi tega obrnili nanjo s posebno spomenico.‌419 419 Spomenica 10. X. 1939. V: Bogo Grafenauer: Nekaj opomb k nastajanju in bibliografiji Dejanja. Zgodovinski časopis 1982, str. 358‒359. Izmed 24 podpisnikov spomenice dominsvetovcev z dne 30. 12. 1936 jih je pri Dejanju sodelovalo le 10; izmed 25 podpisnikov 28. 5. 1937 le 12. Če izvzamemo Kocbeka, Franceta Vodnika in Jožeta Udoviča, so vsi drugi dominsvetovski sodelavci skupaj objavili le 51 prispevkov, po bibliografiji približno 10 % vseh v Dejanju objavljenih.

Gotovo kaže to ‒ posebej hkrati s tistim, kar sem že napisal pred šestimi leti za Zgodovinski časopis ‒ na nepopolnost kontinuitete med DS in Dejanjem, čeprav hkrati upravičeno trdim, da je bila ta kontinuiteta vendarle močnejša od tiste med DS 1937/1‒2 in 1938/3‒10.‌420 420 Avtor vidi večjo kontinuiteto med DS, ki so ga urejali Koblar, Stelè in France Vodnik, in Dejanjem kakor med DS pod zgornjim uredništvom in DS, ki ga je urejal Jože Debevec. Razlika je namreč v boju za krščansko ustvarjalno svobodo. Čeprav je bila svetilka Dejanja skromna, je še vedno svetila ‒ novi DS pa je želel ohraniti izročilo imena, a je to plačal z vedno večjim ugašanjem luči ustvarjalnosti in boja kristjanov za novi svet. Moj krstni boter, lazarist in do 1919 profesor filozofije v lazaristovskem redovnem semenišču pri Gradcu,‌421 421 Dr. Alojzij Nastran (1869‒1945). mi je spomladi 1938 očital, da sem se pridružil Kocbekovemu Dejanju. V poletju l. 1939 je svojo grajo preklical: priznal je, da smo zapisali veliko stvari, ki so jih kristjani pri Slovencih morali povedati, pa jih sicer nihče ne bi znal ali hotel. Bilo mi je v veliko zadoščenje. Pa ne le zaradi njegovega duhovnega očetovstva ‒ kakor je razmerje med botrom in krščencem po slovenski ljudski tradiciji ‒ marveč posebej zaradi spoštovanja njegovega velikega védenja in duhovniške tolerance do drugačnega mnenja. Mislim, da s tem spominom nanj smem skleniti ta svoj skromni zapis.

VI
Spomini ob F. S. Finžgarju‌422

Z novim letom 1935 sem se povrnil iz Črne gore, ko sem podal ostavko na državno profesorsko službo in sprejel mesto kulturnega urednika pri dnevniku Slovenec v Ljubljani.‌423 423 O razlogih za to odločitev piše Debeljak Koblarju 22. XI. 1934 iz Nikšića: » /…/ Iz dosedanjega Vam je jasno, da sem se odločil za ‒ Ljubljano. Precej časa sem kolebal, ker me pač moti sloves žurnalizma, vidim pa, da je to za sedaj edini izhod iz te kulturne internacije. Že štiri leta sem tu, pa še nisem mogel spraviti vkup disertacije, na kateri sicer intenzivno delam; vem pa tudi, da pri Slovencu ne bom mogel bogve kaj več delati, toda, ker bom pač sredi virov, ki so mi tu zaprti. Mislim pa, da samo uredništvo Sl[ovenca] ne zaposli toliko človeka, kot n. pr. profesura /…/ Kar pišete o DS, se nisem nadejal. DS-u so na poti samo tisti ‒ korarji, ki bodo zdaj moji gospodarji. Moral bom tako urediti, da bodo oni nosili samo ‒ materialna bremena, vsa kulturna plat pa bo v naših rokah /…/.« Pismo je v Koblarjevi zapuščini.

To leto je eden mejnikov novejše dobe ne samo za ves svet, ampak za Slovenijo še posebej. Za svet: tega leta se je namreč vršil VII. kongres Kominterne v Moskvi, ki pomeni spremembo taktike komunističnega osvajanja sveta. Sprejeta je bila metoda »trojanskega konja«, kot se je izrazil Dimitrov, in ustvarjanje ljudskih front iz vseh »naprednih svobodoljubnih skupin« za enotno antifašistično fronto proti rastočemu nemškemu in laškemu imperializmu. Bliža se čas nevihte. Svetovni komunizem je sprevidel, da je izgubil stik z »maso«, zato ga mora dobiti po posredovanju drugih, ki mu služijo za vzvod množic. Nacionalizem, naprednost in svobodoljubje so bila gesla za razširjenje vpliva. Za Slovenijo pa: v Moskvi je tedaj govoril Boris Kidrič kot tajnik SKOJ-a, ki je za Slovenijo sprejel iste metode, in je poročal o tem, v kakšne organizacije naj se komunistična mladina vključi in kako naj dela v gornjem smislu, namreč ‒ v mladinske in kulturne. Tega mi tedaj nismo vedeli, ta govor je bil priobčen šele v zadnjih letih, videli pa smo takoj sadove dela »moskovske mladine«, ki se je iz emigracije, kjer so bili nekateri izmed njih profesorji komunističnih univerz za Balkan (Kardelj), drugi agenti med Moskvo in Evropo (Prežihov Voranc), začela vračati v Slovenijo. In danes tudi vemo, da je že 1. 1925 Stalin sam določil, da ‒ kadar bo prišla za Jugoslavijo kritična doba, je treba tam začeti s socialno revolucijo, ki naj se vodi na liniji »narodne osvoboditve«, to je: s poglabljanjem nacionalnih sporov med narodi, ki naj vodijo v razkroj države.

Takoj se je v Sloveniji začutila porast samoslovenskega narodnega poudarjanja, tudi slovanske povezanosti, posebej pa še sovraštva proti »fašizmu«, ki ni bil oznaka samo za nemški in laški fašizem, temveč za vse, kar je bilo protikomunistično usmerjenega. Ta nova »renesansa« do tedaj številčno brezpomembnega komunizma se je oprla predvsem na dve področji: 1. na kulturno osvajanje in 2. na zajetje univerzitetne mladine.

Komu se bo morda teh par besed v spominih o Finžgarju zdelo neumestnih, toda videli bomo, da imajo svoj smisel.

Kot član uredništva Slovenca sem lahko zasledoval, kako smo šli hitro pa z gotovostjo na levo predvsem v kulturni politiki. Najprej je bil razdor liberalnih kulturnikov, ko so povzročili krizo Ljubljanskega zvona zaradi Župančičevega eseja o Adamiču ter si ustanovili Sodobnost, izrazito »levičarsko« revijo.‌424 424 Sodobnost. »Neodvisna slovenska revija.« ‒ Izhajala v letih 1932 do 1941. Ko sem jo nekoč v Slovencu označil kot táko, me je Ferdo Kozak, urednik, prosil, naj ne uporabljam izraza »levičar«, ker se to pravi denuncirati list policiji. Ko sem drugič zapisal, da je »marksistična«, me je opozoril, da je to še hujše. »Ali naj napišem komunistična?« sem mu rekel. »To pa bi bila resnična denunciacija,« mi je odgovoril. Zato sem molčal o njej. Danes vidim, da je tudi ta molk o reviji bil neke vrste »sopotništvo«, ki sem ga bil kriv, kajti vedel sem ‒ in vsi so vedeli ‒ da se za Sodobnostjo krijejo Kardelj (Sperans), Kidrič (Kalan), Ziherl (Poljanec)‌425 425 Z izjemo Kidričevega vstopa v revijo so vodilni komunistični ideologi vstopili relativno pozno: Boris Kidrič leta 1934, psevdonim A. Smrekar; 1940 in 1941, psevdonima A. Javor in A. Gorjan. Pod psevdonimom Peter Kalan se v Sodobnosti ne pojavlja, pač pa leta 1942 v Delu. ‒ Edvard Kardelj leta 1939, psevdonim Sperans. ‒ Boris Ziherl leta 1938 s šifro S. D.; v letih 1938‒1941 s psevdonimom A. Poljanec. in drugi. Prežihov Voranc je bil odkritje tistega leta‌426 426 Očitno gre za leto 1935, ko je Prežihov Voranc vstopil v Sodobnost z novelo Boj na požiralniku. in njega največji literarni uspeh, kakor sem označil ob pregledu konec leta v Slovencu, pa tudi poudaril, da smo prišli »v materialistično novo stvarnost, ki je najnovejša struja tega leta«. Ekspresionizem se je končaval. Prehajal je v defenzivo spričo ofenzivnega naturalizma. Ta je začel načrtno v nič devati katoliško literaturo. Nad katoliško liriko se je spravil Brnčič,‌427 427 Ivo Brnčič: Slovenska povojna katoliška lirika. Sodobnost 1935, str. 304‒315, 411‒419. ‒ Anton Ocvirk: Literarni zapiski. Ljubljanski zvon 1935, str. 1‒9. ‒ Josip Vidmar: Ivan Pregelj, Izbrani spisi I, LZ 1928, str. 757‒759; Izbrani spisi II, LZ 1929, str. 244‒247; Izbrani spisi III, LZ 1929, str. 569‒571; Izbrani spisi IV, LZ 1930, str. 243‒245; Izbrani spisi V, LZ 1931, str. 309‒311; Izbrani spisi VI, LZ 1932, str. 496‒499; Izbrani spisi VII, LZ 1932, str. 567‒570; Izbrani spisi VIII, Sodobnost 1933, str. 224‒227. ‒ J. Vidmar: F. S. Finžgar, Izbrani spisi III‒VII, LZ 1930, str. 495‒500; F. S. Finžgar, Zbrani spisi I‒II, LZ 1932, str. 372‒374. nad Preglja Ocvirk, nad Finžgarja ‒ podobno kot preje na Preglja, očitajoč mu, da ne more biti svoboden umetnik, ker je katoličan in vezan na nazor, ‒ sam Vidmar, Klopčič se je v pričo mene norčeval iz Kocbekove Zemlje, ki sem jo tedaj pohvalno ocenjeval. Nova generacija »pred zaprtimi vrati« je trkala na duri. Sperans (Kardelj)‌428 428 Sperans: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, Naša založba 1939. je napisal knjigo o razvoju slovenskega naroda, kjer je dokazoval, da zdaj gremo nujno v dobo proletarske kulture in oblasti. Vidmar je panslovanstvu dajal novo ‒ socialno povezanost. Ves ta razvoj v levo se je vršil potem, ko so razbili Zvon; Zvon sam z Jušem Kozakom pa je takoj stopil v kolesnice Sodobnosti, da se ni več ločil od nje; dá, sovjetsko literaturo je še bolj propagiral, ker ni bil v nevarnosti, da ga proglase kot »komunista«. Tako sta prišla ‒ mlajši rod s Sodobnostjo in starejši liberalni z Zvonom pod vpliv KP partije. Vpliv na maso se je razširil …

Bil pa je to že čas španske revolucije,‌429 429 V letih 1936‒1939. mednarodnih brigad, prvega spopada fašizma s komunizmom na eni strani; na drugi pa čas papeških enciklik‌430 430 Pij XI.: Divini redemptoris; Mit brennender Sorge. 1937. proti obema svetovnima tokovoma. Na Slovenskem pa čas kongresa Kristusa Kralja,‌431 431 Prim. op. I: 74. protikomunističnih predavanj po deželi in Jegličevega govora o dveh frontah,‌432 432 Zadnji Jegličev govor je bil namenjen »fantom in možem« v Celju na dan sv. Petra in Pavla 29. VI. 1937. V: Nadškof Jeglič. Majhen oris velikega življenja. Napisal msgr. dr. Jože Jagodic. Družba sv. Mohorja v Celovcu 1952, str. 347. katerih eno snuje Satan in mu drugo zoperstavlja Bog … Fronta se je resnično ostrila v dva totalitarizma: materialističnega in »idealističnega«. Komunistični se je sicer na videz delil, pa le zato, da je z infiltracijo osvajal večji okoliš, sicer se pa koncentriral v podobo »ljudske fronte«, s katero je šel že na volitve. Tako sta poleg JRZ‌433 433 Stojadinovićeva Jugoslovenska radikalna zveza. obstajali »stara SLS« (dr. Brecelj‌434 434 Anton Brecelj (1875‒1943): zdravnik, politik ter zdravstveni, politični in kulturni publicist. Eden glavnih voditeljev opozicije krščanskih socialcev v Slovenski ljudski stranki. Brecelj-Stanovnikova skupina je kot Stara SLS leta 1937‒38 prenehala sodelovati v slovenski Jugoslovenski radikalni zvezi. Med II. svetovno vojno se je vključil v OF. itd.) in Strokovna‌435 435 Prim. op. V: 10. ‒ obe sta bili pod vodilnim vplivom KP. Ali bo nasproti tej povezavi katoliški tabor enoten v obrambi kulture in svojih političnih pozicij? Ali pa se bo delil na frakcije, kar bo koristilo KP in pomenilo njeno koristno »sopotništvo«?

Preizkusna kamna sta bila ‒ kot sem omenil ‒ kulturno polje in univerza.

Kako je bil Finžgar, da se povrnemo k njemu, v zvezi s temi problemi?

Analogno h krizi Ljubljanskega zvona je prišla komaj nekaj let pozneje kriza Doma in sveta, že petdeset let obstajajoče katoliške revije, z viškom prav ob njenem jubilejnem letniku 1937.

Lastnik revije je bilo Katoliško tiskovno društvo, ki ga je tedaj predstavljal dr. Pečjak. Postavljeni uredniki pa so seveda sami po sebi že pomenili garancijo, da v njej ne bo obelodanjeno nič, kar bi bilo proti katoliški etiki. Toda lastništvo je večkrat poseglo vmes zaradi kakšnih izjav, ki da niso v skladu s katoliško smerjo lista. Tako se je vtaknilo vmes po priobčitvi govora dr. Izidorja Cankarja o Ivanu Cankarju,‌436 436 Prim. op. I: 32, 36. kjer je bilo zapisano, da se je Ivan izrazil glede vere: »Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, ker sem Slovenec, sem katoličan,« češ da je to teološko napačno. Zahtevalo je popravek, ki je bil dan. Drugič je zopet protestiralo ob prvem dejanju Cajnkarjeve drame Potopljeni svet,‌437 437 Prim. op. I: 149. S tem v zvezi piše Cajnkar Koblarju s Ptuja 8. V. 1937: » /…/ Ordinariat je zahteval od mene, da ustavim izhajanje svoje drame. Ako bi ne bil obljubil, bi zahtevali od mene predhodno cenzuro vsega dela. To bi bilo seveda negativno. Zato Vas prosim, da izhajanje drame ustavite. Povejte karkoli v izgovor, samo resnice ne /…/ Vem, da mi boste ugodili. Moral sem podpisati izjavo, da bom sam izhajanje ustavil.« kjer je prikazan katoliški duhovnik, ki odpade od Cerkve, ker mu je reakcionarna in ne gre z razvojem. Drama je prenehala s prvim dejanjem. Ko pa je škof‌438 438 Gregorij Rožman. prebral celotno igro, ki ta osnovni tragični problem zaključuje na drugi gladini, jo je odobril. Igra nato zaradi krize ni izšla v DS,‌439 439 Josip Debevec je želel dramo natisniti. O tem piše Cajnkar Koblarju 27. I. 1937: »Dr. Debevec mi piše, da so mu poverili zaključno uredništvo letošnjega letnika DiSta, in me prosi, da mu pošljem svojo dramo, da jo priobči do konca. Odgovoril sem mu, da je na mojem delu cenzura mariborskega škofa in da me to veže.« ampak jo je ‒ kot z rahlim kljubovanjem‌440 440 Da je na tisk v knjižni obliki mislil že Cajnkar sam, je očitno iz njegovega pisma Koblarju 21. XII. 1937: »In kaj mislite, kaj naj storim z dramo sedaj? Ali je vredna, da bi izšla v knjižici?« Medtem je namreč 22. XI. 1937 škof Rožman dal izjavo Finžgarju: »Drama je lepa, pozitivna, etično neoporečna, vsak dijak jo lahko bere.« ‒ tiskal Finžgar pri Novi založbi. V tretjič pa se je lok napel in počil ob Kocbekovem eseju Razmišljanja ob Španiji,‌441 441 Pravilno: Premišljevanje o Španiji. Prim. op. IV: 9 in XVI. dokument. kjer Kocbek ob boku francoskih katoliških revij (Esprit,‌442 442 Mednarodni francoski mesečnik, ustanovljen leta 1932. Zastopa stališče družbenokritičnega katolicizma. Leta 1941 ga je vlada v Vichyju prepovedala, leta 1944 je začel spet izhajati. Sept‌443 443 V slovenskem prevodu: Sedem. Francoski tednik, ustanovljen leta 1934 pod uredništvom dominikanskega duhovnika p. Bernardota. Zaradi pozitivnega stališča do levice v španski državljanski vojni je leta 1937 moral prenehati izhajati. Novembra 1937 ga je nadomestil Temps présent (Sedanji čas). ), pa takih pisateljev kot Bernanos‌444 444 Georges Bernanos (1888‒1948): francoski pisatelj španskega rodu, Študiral je pravo in jezikoslovje; kot študent je pripadal Action française. Pomemben zastopnik gibanja Renouveau Catholique (Katoliška prenova). Preživljal se je kot zavarovalniški agent, časnikar in svobodni pisatelj. Utemeljil je teološki roman, katerega jedro je boj med satanom in Bogom v človeku. Za roman Dnevnik vaškega župnika (1936) je dobil Veliko nagrado Francoske akademije. Razočaran nad Francijo zaradi münchenskega sporazuma z nacistično Nemčijo se je leta 1938 izselil v Južno Ameriko, od koder se je vrnil leta 1945. in Mauriac‌445 445 François Mauriac (1885‒1970): francoski katoliški pisatelj in dramatik. Po univerzitetnem študiju je leta 1912 ustanovil katoliško ilustrirano revijo Cahiers (Zvezki). Leta 1926 je dobil nagrado Francoske akademije in bil leta 1933 izvoljen za njenega člana. Med II. svetovno vojno je pisal za francosko odporniško gibanje. Po njej pa deloval tudi kot časnikar. Pisal romane, drame, eseje, biografije in tudi religiozno liriko. V romanih upodablja v smislu katoliške etike spopad med čutnostjo in vernostjo, med dobrim in zlim. Leta 1952 je dobil Nobelovo nagrado. ter španskih katoliških sodelavcev z republikanci (Bergamin‌446 446 José Bergamin (1897‒1983): španski pisatelj, esejist in kritik; pravnik, ustanovitelj in urednik madridske revije Cruz y Raya. Nanj je vplival Maritainov novi katolicizem. Leta 1939 je emigriral, se vrnil v letih 1956‒64, potem je živel v Parizu. Pomemben esejist in kritik. ), podaja svojo sodbo o problemu, češ da v Španiji ne gre za boj za komunizem in Cerkev, temveč je vse skupaj le odpor proti fevdalnim razmeram na socialnem in cerkvenem področju ter napor za dosego narodnih avtonomij Kataloncev in Baskov. Največ krivde za revolucijo pa nosi višji katoliški kler zaradi svoje nesocialnosti in reakcionarnosti. ‒ Članek, v kolikor je izšel (nadaljevanja ni bilo),‌447 447 Nadaljevanje ni bilo predvideno. je bil v popolnem nasprotstvu s pismom španskega episkopata,‌448 448 Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji. Prim. XXXVIII. dokument. širjeno tudi med nami, ter duhom Vatikana sploh, kakor se je izražal po besedah papeža španskim beguncem.‌449 449 Govor papeža Pija XI. 12. maja 1936. Čas 1936/37, str. 49‒55. Zdaj je lastništvo zahtevalo, naj uredništvo v takih kočljivih vprašanjih predloži razpravo v cenzuro teologu, ki naj ga izberejo uredniki.

Ob tej zahtevi so protestirali vsi dominsvetovci ‒ tudi jaz‌450 450 Spomenica, naslovljena na predsedstvo KTD 28. maja 1937, kot protest proti cenzuri. Debeljaka ni med podpisniki. Prim. op. II: 101. ‒, ker bi to pomenilo nezaupanje urednikom (Koblar, Stele, F. Vodnik) in omejitev svobode v stvareh, ki ne zadevajo krščanske etike in dekaloga. Škof Rožman je celo obsodil v škofijskem listu en Kocbekov stavek kot heretičen.‌451 451 Prim. op. IV: 10. Ni se vedelo, kako se bo zaključil jubilejni letnik, kajti številna pogajanja in sestanki, ki smo jih imeli večinoma v Unionu, ‒ Finžgar se je vseh udeleževal ‒ niso pripeljali do nobene rešitve.

V tej zadregi je lastništvo zaprosilo msgr. Debevca, naj zaključi vsaj jubilejni letnik, kar je on sprejel. Ker ni imel gradiva,‌452 452 Uporabljeno je bilo gradivo, ki ga je zbralo prejšnje uredništvo. O tem piše Koblar Debevcu 15. IV. 1938: »/…/ Monsignor! Zdaj ste izdali DS z materialom, ki je še vedno delo mojega uredništva.« Prim. celotno pismo v: XLIII: 159 in 163. je prišel na dobro misel, da za zadnjo polovico letnika izda celotno Kazalo petdesetih let, pri čemer mu je pomagal ravnatelj dr. Dokler. Finžgar‌453 453 Finžgar ni izdal brošure Dom in svet v letu 1937, ampak je, kot je razvidno iz podpisov tedanjih urednikov, besedilo v celoti napisal France Koblar, ki je brošuro poleg Steleta tudi založil. je nato izdal posebno brošurico o krizi Doma in sveta, priobčujoč v njej vse dokumente ‒ pisma in odgovore ‒, pa tudi svoje misli.

Nekako istočasno pa je pisal tudi dr. Debevcu pismo,‌454 454 Finžgarjevo pismo Debevcu 25. IV. 1938, povezano z Debevcem kot urednikom Doma in sveta, te obdolžitve ne vsebuje. Prim. F. S. Finžgar, Zbrano delo XV. Ljubljana, DZS 1999, str. 235. Pač pa je Koblar pisal Debevcu, ta pa je očitno pomen besede »izdali« razumel po svoje. Prim. op. 31. v katerem mu očita, da je »izdal Dom in svet«, beseda, ki je msgr. zelo zadela. Toda dr. Debevec ni doživel zaključka petdesetega letnika DS, kateremu je bil sotrudnik od prvih let, ker je pri zadnjih korekturah umrl (okt. 1938). Kazalo je nato izšlo z nekrologom o njem, ki sem mu ga napisal jaz,‌455 455 Tine Debeljak: Ob smrti dr. Jožeta Debevca. Dom in svet 1937/38, str. 393‒396. kajti bila sva si v svaštvu, stanovala sva pod isto streho in Dom in Svet je bila še posebna vez med nama, nekako tako kot po smrti ‒ Dante. Po smrti Debevčevi je bilo vprašanje izhajanja in uredništva znova odprto. Spominjam se zadnjega sestanka dominsvetovcev v tej zadevi (mislim, da je bil tokrat v Delavski zbornici, ne v Unionu). Sporočeno je bilo, da lastništvo ne vztraja več na cenzuri. S tem je bil zame spor, zaradi katerega smo protestirali in šli v krizo ‒ to je cenzura esejev ‒ rešen s kapitulacijo lastništva. Tedaj pa je vstal Kocbek in rekel jasno: »Ne gre za cenzuro, gre za celoten kompleks. Tega je treba spremeniti.« Sestanek ni sprejel nobenega sklepa. Toda tega stavka se dobro spominjam, nanj je bil še posebej pozoren Velikonja, in komentirali smo ga po seji, ko smo šli ‒ Velikonja, Jalen, menda Pregelj in jaz v Tivoli. Tam so mi vsi ti obljubili sotrudništvo, če uredništvo sprejmem jaz. Velikonja je celo sumil, da je kriza Doma in sveta istega značaja kot kriza Ljubljanskega zvona ter gre za razbitje stare katoliške revije, kar je v bogve čigavem interesu.‌456 456 Kriza Doma in sveta ni identična s krizo Ljubljanskega zvona. Debeljak najbrž misli na poseg komunistov, kar pa je zmotno. Morda bi potrjevalo to misel dejstvo, da je Kocbek izšel z Dejanjem prej, kot je faktično prenehal Dom in svet.‌457 457 Dejanje je izšlo 15. januarja 1938. Priprave na DS pod novim uredništvom pa so se tudi začele v januarju. Prim. op. 18. Ni čakal sklepa sotrudnikov o tem, temveč je stopil, poln zaupanja in z bogve čigavo denarno pomočjo,‌458 458 Treba je pojasniti, da so sam tisk podprli somišljeniki med katoliškimi starešinami in naročniki. Sodelavci so se odrekli honorarjem, ekspedit pa so prostovoljno opravili študentje. na svojo lastno pot. Kot je ob Zvonu vstala Sodobnost, tako se je postavilo Dejanje ob Dom in svet, katerega izhajanje je bilo še vedno odprto in zaželeno od lastništva kakor tudi sotrudništva. Le v svojem življenjepisu‌459 459 F. S. Finžgar, Leta mojega potovanja. Mohorjeva družba v Celju 1957; Izbrana dela VII. Celje, Mohorjeva družba 1962; Zbrano delo XII. Ljubljana, DZS 1992. pravi Finžgar: »V tem sporu nismo uspeli: zato je Kocbek začel izdajati Dejanje …« (330), ga je treba popraviti v toliko, da smo uspeli ‒ v vprašanju kamna spotike ‒ in da je Kocbek še med pogajanji v tihoti pripravljal svoj list brez vednosti dominsvetovcev, tudi brez vednosti urednikov, ki jim Kocbekova gesta ni bila po godu.‌460 460 Dominsvetovci so še vedno upali, da se bo revija ohranila s starim uredništvom, ali pa so, kot leta 1935, mislili na ustanovitev nove revije. Tako piše Terseglav 14. I. 1938, dan pred izidom Dejanja, Koblarju: »Zato se moramo s svoje strani prizadevati, da brez ressentimenta omogočimo naš 'Hochland'.« /Op.: nemški katoliški mesečnik za literaturo, znanost in umetnost, ki je bil vzornik Domu in svetu./ Prav tako je značilna Koblarjeva izjava: »Z Dejanjem nas je Kocbek uhitel.« Prim. op. II: 98. Tudi jaz nisem vedel, kaj Kocbek pripravlja, dasi imam že v prvi številki Dejanja svoj prispevek: prevod neke Horove pesmi iz češčine.‌461 461 Josef Hora: Pesem. /Prev./ Tine Debeljak. Dejanje 1, 1938, str. 8. Bil sem namreč v kavarni Union s Tonetom in Doro Vodnikovo, katerima sem kazal svoje prevode iz Hore, češkega pesnika, ki se je tedaj nekako mudil v Ljubljani, ko je prisedel Kocbek in pokazal za tisk pripravljeno prvo številko Dejanja. Začudil sem se. On pa me je prosil, naj odstopim en prevod, kar sem storil. Tako sem prišel v Dejanje, ko sem bil že naprošen, da naj poizkusim spraviti Dom in svet spet v tir.

Zgodilo se je namreč, da je dr. Pečjak odstopil kot predsednik KTD ter da je bil za predsednika izvoljen prelat dr. A. Odar, moj gimnazijski sošolec. Ta me je poklical k sebi, mi povedal, da mlajši žele revijo, da mu ponujajo »Stražarji« svojega kandidata, še mlajši pa spet svojega …, on pa da prosi mene, ker sem že nekoč urejal revijo. Cenzure odločno ne zahteva. Obljubil nisem še ničesar, hotel pa sem prej govoriti še s prof. Koblarjem, ker sem še vedno upal, da ga bo morda mogoče pod novimi pogoji in mlajšim lastništvom pritegniti k reviji. Nekaj takega sem omenil prof. Janezu Logarju, ki pa je nesel sporočilo prof. Koblarju, češ da sem prepričan, da bo prišel spet k DS, ker vem, da mu izhajanje Dejanja ni všeč. Zato mi je prof. Koblar še isti večer prepovedal mešati svoje ime ob DS. Ker so mi starejši dominsvetovci obljubili sodelovanje (Velikonja, Pregelj, Lovrenčič, Malešič, Jalen, Bevk) in ko sem slišal, da je celo buenosaireški poslanik dr. Izidor Cankar, dolgoletni urednik revije, za to, da DS ohrani kontinuiteto,‌462 462 Prim. op. V: 7. in ker so še mlajši silili vame, sem se odločil in prevzel z enainpetdesetim letnikom Dom in svet. Iz mlajših sem sestavil nekak uredniški odbor, ki naj bi bil svetovalec v kočljivih stvareh, toda nikdar ga nisem sklical, ker ni bilo potrebe. Sicer pa smo bili skoraj sleherni dan skup. Toda kot je Finžgar pisal Debevcu,‌463 463 Prim. op. 33. je zdaj Kocbek pisal meni pismo, v katerem me je imenoval zaradi tega »izdajalca generacije«. Ker sem rešil Dom in svet. Čudil sem se le, da Finžgar in Kocbek uporabljata isti besednjak. Prav tako bi jaz lahko odgovoril Kocbeku, da je »izdajalec ‒ Doma in sveta«. Pa sem molčal … podan je bil s tem zame dokaz, da Kocbeku ni šlo za problem cenzure pri Domu in svetu, niti ne za DS, ampak za ‒ revolucionarno spremembo vladajočega sistema v naši revijalni, kulturni politiki … Ta revolucionarnost ‒ podiranje in grajenje ‒ pa ga je tirala v bližino komunistov, pred sodelovanjem s katerimi ga je tedaj zadrževala samo še, kot je napisal v eni zadnjih številk Dejanja, ‒ krščanska etika, ki da je nekaj absolutnega in ne prilagodljivega … (Dejanje 1940, 407)‌464 464 V Dejanju 1940, str. 407, je Kocbek objavil Odgovor, namenjen Andreju Beličanu /ps. Dušana Kermavnerja/ in njegovemu članku v Sodobnosti pod naslovom Refleksije. Ko govori o etičnem relativizmu marksizma, pravi: »Jasno je, da je na takih moralnih temeljih težko ustvariti medčloveške stike in da je zaradi tega sodelovanje z marksisti dvomljivo celo v zgolj socialno-političnih zadevah.«

Danes sodi komunistični kritik Kos v zadnjih (dec. 1963) Perspektivah o tem razdoru: »Revijo je prevzelo staro klerikalno katolištvo, ki se je kaj kmalu povezalo s sodobno katoliško desnico, ta pa je postala protiutež katoliški levici, ki se je iz razpadlega novokatolištva izoblikovala okoli Dejanja … ko je konec koncev našla v slovenski komunistični partiji zanesljivo zgodovinsko in razredno oporo.« ‌465 465 Janko Kos: Sodobna slovenska lirika (2). Perspektive 3, 1962-63, št. 30, str. 1182: »Revijo /Dom in svet/ je prevzelo staro klerikalno katolištvo, ki se je kaj kmalu povezalo z novodobno katoliško desnico, ta pa je postala protiutež katoliški levici, ki se je iz razpadlega novokatolištva izoblikovala okoli Dejanja. Toda ves ta razvoj je bil že v veliki meri določen in pospešen z rastjo svobodomiselne levice, ki se je v tridesetih letih že precej pred katoliško in z večjim uspehom začela opredeljevati do stvarnih političnih, nacionalnih in socialnih problemov, razvila živahno in učinkovito ideološko, kulturno in literarno dejavnost ter si konec koncev našla v slovenski komunistični partiji zanesljivo zgodovinsko in razredno oporo.« T. Debeljak je ta citat okrajšal, podčrtal nekatere njegove dele in s tem spremenil njegov smisel. Iz popolnega citata je razvidno, da se njegov konec ne nanaša na Dejanje, temveč na »svobodomiselno levico« in njena glasila (Sodobnost, Ljubljanski zvon).

Tako je torej Kocbek postal tudi »izdajalec Dejanja« ‒ da govorim z njegovim jezikom ‒, ko je pustil razpasti glasilo »novokatolištva« in ga oprl na KP. Dá, celo »izdajalec generacije«, kajti nikakor ni bil cilj »križarstva« zasidrati svojo barčico v pristanu materialističnega filozofskega sistema, načelnega brezboštva, niti ne prevajati Maupassanta …

V koliko je to uspeh komunistične infiltracije, ne sodim. Lahko pa ob tej priliki navedem izjavo dr. Korošca časnikarjem ob obisku njegovega rojstnega doma v Biserjanih pri Sv. Juriju ob Ščavnici (glej sliko v Koledarju Sv.[obodne] Slovenije 1961). Ko smo videli v spominski knjigi, ki jo hiša hrani, podpisana obiskovavca Edija Kocbeka in Franceta Vodnika, je rekel: »Ko sem bil notranji minister, sem dobil od svojih agentov v Moskvi sporočilo, da tam vodijo Kocbeka kot člana Kom. partije.« Nato pa je komentiral: »Pa tega ne verjamem. Poznam dobro Kocbeka, saj je mežnarjev iz naše fare … Najverjetnejše je, da je kje v Parizu, kamor hodi pogosto v počitnicah, prišel v tesnejši stik s komunisti, ker je od tam prišlo v Moskvo, da je član‌466 466 Kocbek ni bil član komunistične partije. Gre za politično propagando na obeh straneh. Svoj odnos do marksizma pa je jasno razložil v članku Kdo sem: »Moja vloga nemarksista in nekomunista je v tem, da silim marksiste in komuniste do iste avtentičnosti, ki me je je naučila marksistična vizija sama.« E. Kocbek: Svoboda in nujnost. Celje, Mohorjeva družba 1989 (2., pregledana in dopolnjena izdaja), str. 318. … Na vsak način ‒ v Moskvi računajo z njim …«

To je bilo mnenje dr. Korošca in ne moje. Na vsak način pa je bil Kocbek najizrazitejši slovenski »sopotnik«, ki je Dejanje pripeljal pod vpliv K[omunistične] partije.‌467 467 Prim. op. 42. In to ob veliki opori ‒ Finžgarjevi, dasi sta v brošuri »Dom in svet v letu 1937« tako Finžgar (str. 16) kakor Koblar (4) odločno odklanjala ta vpliv.

Mlajši sotrudniki novega Doma in sveta pa so prišli večinoma iz ‒ Finžgarjeve Mladike … Niso več bili ekspresionisti ‒ »novokatolištvo je razpadlo«, ‒ ampak že realisti. Bili smo v času nove stvarnosti v prozi in poeziji. Na isti višini sodobne modernosti, toda z drugačno notranjo vsebino. Navezovali so se ti dominsvetovci, ki jih je Finžgar zapustil ‒ ne na Preglja, ne na Cankarja, ampak ironija! ‒ na Finžgarja, na impresionistično in romantično domačijstvo proti grobemu naturalizmu na drugi strani …

Kakšen je bil Finžgarjev delež pri visokošolcih?

Kakor vemo, so visokošolci avantgarda slednjih dnevnih razburjenj, akcij in reakcij. Oni so »toplomer« časa in čisto naravno je, da se je ta delitev duhov po l. 1935 razvila najostreje na univerzitetnih tleh. Tradicionalni slovenski katoliški akademski društvi Danica in Zarja (Borba je prenehala že preje‌468 468 Banska uprava je društvo leta 1933 prepovedala z obsodbo, da je komunistično usmerjeno. ) sta spričo novih razmer, ki so silile v ekstreme, izgubljali ravnotežje in sta iskali novo rešitev za nov čas. Danica se je nagnila na desno, Zarja na levo. Zarjo je vodil še od vsega početka, ko se je preselila iz Gradca v Ljubljano, protimahničevski duh. (Sam sem bil član Zarje, vendar sem pa zaprosil za starešinstvo pri društvu Krek v Pragi.) Razumljivo je, da je moj rod bil vplivan po tedaj najmodernejšem evropskem mladinskem gibanju, nemškem, ki je dobilo pri nas ime »križarstvo« po reviji Križ na gori in se je koncentriralo v Zarji.‌469 469 Prim. op. V: 9. V njej je odslej ostala tradicija kulturnega udejstvovanja, osebnostnega individualizma, zelo v opreki z organizacijskimi formalnostmi, avtoritetami slednje vrste, uniformiranjem, tako laičnim, kakor cerkvenim; tudi misel po radikalni spremembi družbe, ki da je okostenela, se poplitvila, postala samo forma, duh pa je izginil iz nje. Bili smo dinamični predvsem na vseh kulturnih in umetnostnih področjih, tako v liriki (Vodnik, Kocbek), kakor v koreografiji (Pino Mlakar, ki se je iz šole za vaditelja orlovske gimnastike razvil v čudovitega umetnika, kakršnega poprej nismo še imeli), ali filozofiji (Čibej, Gogala‌470 470 Franjo Čibej (1901‒1929): filozof in pedagog. ‒ Stanko Gogala, prim. op. I: 86. ), kakor tudi na drugih področjih. Bili smo demokrati in pacifisti. Zanimivo v tem smislu je dejanje v mojem času predsednika Zarje, sedaj univ. prof. za mednarodno pravo na univerzi dr. Tomšiča,‌471 471 Ivan Tomšič (1902‒1976). ki kot vojak-dijak iz protesta ni hotel delati nobenega izpita, da ne bi postal častnik in s tem soodgovoren za militarizem. Resnična »križarska« gesta, daleč od slednjega komunističnega duha. Nikdar nismo bili Zarjani politični ljudje, pač pa intuitivni novotarji, ki nas je motila bolj reakcionarnost lastnega tabora, tako političnega kot cerkvenega, kakor pa »zunanji« sovražnik, ki je poleg tega imel mnogo skupnih črt z nami, razen osnovnega, materialističnega. Zato smo »križarji« bili v prijateljstvu in na isti pol poti s Kosovelovo Mladino‌472 472 Mladina (1924/25‒1927/28), levičarsko usmerjena revija, ki jo je s skupino študentov ljubljanske univerze začel izdajati Srečko Kosovel. …

Dušan Kermavner pravi, da ta Mladina ni bila komunistična, pač pa da so se je kmalu komunisti načrtno polastili. In kot je šla Mladina vedno bolj v komunizem, tako je tudi naslednik Križa na gori, Križ, šel še bolj na levo. Starešinski štab za Zarjo je bil še vedno ekspresionistično duhovno revolucionaren, dočim je marsikdo mlajših članov bil že realističnejši, izraziti komunistični »sopotnik«. Dušan Kermavner je v poročilu komunistični centrali nekako v tem času pisal, da ima v Akademskem domu‌473 473 Sedež katoliških visokošolskih društev. Prim. op. I: 111. med katoliškimi visokošolci boljše ljudi, kakor v Delavski zbornici, to je med socialisti (po spominu). Zarja je simpatizirala s »krščanskimi socialisti« in Plamen‌474 474 Pravilno: Ogenj krščanske socialistične mladine (1928‒31). Leta 1930 ga je urejal Miško Kranjec. Nasledil ga je Mladi plamen (1930‒34), pri katerem pa Kranjec ni sodeloval. Miška Kranjca, ki je kot marijaniščnik začel pisati v Domu in svetu pod mojim uredništvom, je bil že popolnoma rdeč. »Beseda«‌475 475 Prim. op. IV: 21. pa je že pisala ob papeških okrožnicah, da je papež »fašist« in da njegove okrožnice nimajo obvezne moči za katoličana. Član Zarje‌476 476 Ne gre za člana Zarje, ampak za Ivana Roba (1908‒1943), člana Borbe (prim. op. 46), ki je streljal v prostorih tega društva; kot humorist je menil, da je storil duhovito dejanje. je streljal na Kristusovo podobo v društvenem lokalu, pa društvo ni dalo zadoščenja … Tako je šel razvoj te skupine in od njih vplivanega okolja vedno bolj v korak s komunisti‌477 477 Slovensko katoliško akademsko društvo Zarja v letih pred II. svetovno vojno. V času, na katerega se nanaša Debeljakova pripomba, ni »šla v korak s komunisti«, pač pa je v pristnem krščanskem duhu poudarjala pomen osebnosti, narodne svobode in socialne pravičnosti, nasprotovala klerikalizmu in opozarjala na nevarnost fašizma. in Zarjino vedenje na univerzi ni bilo v skladu z nastopi drugih katoliških skupin.

Te pa so šle v smislu novega realističnega toka že v borbeni odpor proti komunistični agresivnosti in ofenzivi, ki so jo jasno videli. Grupirali so zato na novo svoja društva, ki sta jih vodila prof. dr. Ehrlich in prof. Tomc. Prvi je bil koroški Slovenec, svetniški človek. Kakor smo v Rimu zvedeli po vojni, je celo zaprosil za vstop v jezuitski red, pa mu vodstvo tega ni upoštevalo, ker je smatralo njegovo poslanstvo med visokošolci za važnejše, pač pa mu dalo privilegij, da ga bo ob smrti smatralo za jezuita (izjava patra Prešerna).‌478 478 P. Anton Prešeren (1883‒1965): nečak škofa Jegliča, asistent v vodstvu slovanskih jezuitskih provinc. Bil je tudi znanec avstrijskega kanclerja Dolfussa, s katerega pomočjo je nekoč obiskal mednarodnega komunističnega agenta Borisa Kidriča na Dunaju v ječi in ga celo rešil iz nje. (Tu naj omenim, da sem tudi jaz nesel nekoč Kidriču na prošnjo njegovega očeta, mojega profesorja, Engelsovo knjigo o kmečkih puntih v Nemčiji, na Dunaj njegovim sorodnikom, naj mu jo izroče v ječo.) Ehrlich je organiziral Stražarje,‌479 479 Prim. op. V: 59. da pokristjani univerzo in javno življenje v Sloveniji, navajajoč jih na študij in določujoč jim njihova področja, za katera naj se pripravijo,‌480 480 Ehrlich je določal stražarje na funkcije na ljubljanski univerzi in v politiki. obenem pa jih je vzgajal za praktično katoliško življenje in cerkveno, posebno na molitev sv. rožnega venca. Drugi voditelj je bil prof. Tomc, eden redkih, ki je bral špansko protikomunistično literaturo v izvirniku, in je bil eden najboljših slovenskih poznavalcev komunističnih metod ter videl zato »vse rdeče«. Ta bister logik ‒ a slab psiholog ‒, je svoje »mladce«‌481 481 Prim. op. V: 59. odvajal od politike ter jih notranje značajsko izpopolnjeval v mahničevske katoličane, pripravljene na borbo za vero, kajti videl je jasno, da bo prišlo do preganjanja, do borbe, celo to ‒ so mi pravili ‒, da bo prišlo do izgnanstva, ko ne bo drugam več odprte poti kot v »Argentino« … Obe skupini, ki sta imeli večino kat. akademikov, sta vodili odločno in zmagovito borbo s komunističnimi maskiranimi legalnimi akad. društvi (Slovenski klub), ki so takrat začela z najbolj nacionalističnimi gesli boj za slovensko univerzo. Skrajni nacionalizem je bilo komunistično geslo, kot so ga glasili v časopisu, imenovanem po izidu prve slovenske knjige »1551«. Tako so se samozvano identificirali z univerzo, da so smatrali tistega, ki bi se dotaknil njihovega lista, napadalca na univerzo sámo, kar se je zgodilo meni, ko sem listu očital marksizem. Prav tiste dni, ko sem odhajal po želji prof. Prijatelja v Prago (1936), da pripravim docentsko habilitacijo, so mi napisali v tem listu »pozdrav« na pot, češ, smo mislili, da »bo nekoč branil univerzo, pa jo je napadel …«, namreč napadel list »1551«.‌482 482 1551 (1936‒1938). Glasilo levičarjev ljubljanske univerze, ki so nasprotovali centralizmu, unitarizmu in nedemokratičnosti tedanje oblasti ter se zavzemali za samostojnost slovenskega naroda v federalni enoti na podlagi samoodločbe. V takih razmerah so se vodile borbe na univerzi, pri katerih so Zarjani zavzemali dvomljiva stališča, zdaj glasovali z enim, zdaj z drugim blokom, ter kršili katoliško enotnost oz. celo pomagali levičarjem. Za Stražarji in Mladci sta stala škof in stranka, za Zarjo ‒ slovenska katoliška kulturna elita.

Finžgar je bil centralna oseba ‌483 483 Finžgar ni bil edina niti osrednja osebnost v društvu in gibanju, temveč le ena od osebnosti poleg Kocbeka, Gosarja, Koblarja, Fabijana, Šolarja, Franceta Vodnika in drugih. te Zarjanske opore. Odbijalo ga je slednje »intransigentstvo«, kakor zdaj imenuje nastopanje Straže in mladcev (življenjepis). Prof. dr. Žakelj poroča (Zbornik S[vobodna] S[lovenija] 1962), da je Finžgar pisal Ehrlichu pismo, v katerem mu očita ‒ »sumljivo židovsko poreklo in še druge ponižujoče in žaljive stvari«.‌484 484 O tem piše Finžgar Ehrlichu 12. III. 1941: »/…/ H koncu še to: Ko sem opazoval večkrat Vaše metode, čudno ovinkarsko ravnanje, sem si mislil, to ne more biti čista slovenska natura. Mora biti nekaj primesi, morda že davne. To pa sta kar naravnost trdila pokojna profesorja medicine Šerko in Plečnik, da ni niti malo dvoma, da je v Vašem rodu izraelska kri. Celo par koroških duhovnikov je to reklo. To pa ni ne krivda ne sramota.« V: F. S. Finžgar, Zbrano delo XV. Ljubljana, DZS 1999, str. 221. Prav tako se je privatno izražal o Tomcu, n. pr. v pogovoru z menoj: »Oženiti bi ga bilo treba, pa bi bilo dobro.« Toda važno je to, da se je tedaj zavzel z novo mladostno energijo, skoraj ihto, kot redkokdaj za kakšno stvar, da sezida svojim visokošolcem lastni dom. Naslovil ga je Jegličev akademski dom. Prostore mu je našel v bližini Univerzitetne knjižnice.‌485 485 Na Novem trgu 4, danes so tam inštituti Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. S svojo vztrajnostjo, iznajdljivostjo in nastopom je zbral denar in kupil hišo, ki je bila odslej zatočišče visokošolcem zarjanske sredinske usmerjenosti. V spominih se čudi, da je naletel na ovire pri političnih ljudeh, kar pa ne preseneča nas spričo sil bodočnosti, ki so jih politiki videli pred sabo. Finžgar pa je delal iz oblikovalnega navdiha čistega socialnega nagiba in iz ljubezni do mladine, o tem sem prepričan. Jegličev akademski dom, kateremu je bil nato predsednik, je veliko Finžgarjevo socialno dejanje, s katerim je ustvaril svojim Zarjanom ognjišče, kot ga niso imeli Stražarji v Cirilovem,‌486 486 V Cirilovem akademskem domu v Streliški ulici nad Ljudsko kuhinjo v Ljubljani. ne Mladci v Akademskem domu.‌487 487 V Akademskem domu (prim. op. 52) so bili društveni prostori in stanovanje hišnice, ni pa bilo sob za študente. Mladci, ki naj bi prebivali v domu, pa niso bili niti študentje, ampak srednješolci.

V tem času je Finžgar zgradil tudi srednješolcem počitniški dom v Žingarici pod Stolom in pomagal organizirati Bohinjski teden,‌488 488 »Prvi akademski kulturnosocialni teden«, ki ga je priredila Zarja v avgustu 1939. Prim. op. I: 130; IV: 25. študijski tečaj svojih visokošolcev. O njem je izdal tudi posebno brošuro,‌489 489 Finžgar o bohinjskem tednu ni izdal svoje »posebne brošure«, pač pa je izšel kvaliteten zbornik (Bohinjski teden. Ljubljana 1940) z vsemi predavanji; izdali so ga zarjani sami s podporo svojega starešinstva in ga tudi sami razpečevali. ki kaže, kako so sredinski akademiki in njih starešine iskali v rešitev časa, ki je vedno bolj pritiskal s silo na vseh straneh in terjal odločitev ‒ na levo? na desno? Njih rešitev je bila v medsebojni ljubezni in kulturnem delu, v nekem reformiranem krščanstvu s socialnim sodobnim rešenjem, domovinsko ljubeznijo in vero v dobrega človeka. Finžgarjeva vera v to je bila iskrena ‒ ne dvomim, in iskanje predavateljev globoko, celo preidealistično za borbeni realistični čas. Vsekakor so hoteli biti katoličani, toda »progresivno napredni«, taki, ki bi spadali v dobo Janeza XXIII., ne pa Pija XII. V dobi Pija XII. pa je taka struja mogla pomeniti samo frakcijo katoličanov, kakršno so imeli v misli udeleženci VII. kongresa Kominterne, ko so sklepali o potrebni, njim koristni povezavi z vsemi »naprednimi svobodoljubnimi elementi« in v smislu katerega je francoski Thorez‌490 490 Maurice Thorez (1900‒1964): francoski politik. Najprej rudar, član komunistične partije, dosegel položaj člana politbiroja in generalnega sekretarja, v letih 1932‒39 poslanec. Zaradi protivojne usmeritve svoje stranke je odšel v Sovjetsko zvezo. Po II. svetovni vojni je bil poslanec v francoskem parlamentu, minister in namestnik predsednika vlade. ponujal katoličanom roko za sodelovanje … In večina zarjanskih ideologov je izšla iz francoskih univerz … »Nemško križarstvo« je pri njih prešlo v »francoski modernizem« …, dočim so Stražarji in Mladci rastli iz rimskega in španskega duha… V malem se je obnavljal pri nas čas ‒ reformacije in protireformacije … in na drugi strani pričakovanje ‒ turških vpadov …

Razmere pri nas so se ostrile. Pesniki so peli o dvanajsti uri, ki da se bliža nad stari svet. Kulturna nasprotstva so se zoperstavljala v ekstremno borbenost. Enim je bil vse »komunizem« in drugim vse »fašizem«, sredina se je zvijala med levico in desnico.

VII
Kriza besede‌491

Zadnje čase naše reprezentativne revije »Dom in svet«, »Sodobnost« in dr. mnogo pišejo o mladinstvu, o mladinskem problemu‌492 492 Prim. France Koblar: Na prelomu. DS 1933, str. 1‒5. ‒ Žitomir Janežič: V globinah nasprotja. (K filozofiji mladinskega gibanja). DS 1933, str. 489‒495. ‒ Božo Vodušek: Mladinski problem. Sodobnost 1934, str. 20‒26. [Replike:] Aleš Ušeničnik: Vest in Cerkev. Čas 1933/34, str. 270‒277; France Vodnik: Mladinsko vprašanje. DS 1934, str. 297‒304; Pavel Slapar: Cerkev ‒ življenjsko vprašanje. DS 1934, str. 304‒313. ‒ Božo Vodušek: Mladinski problem. Sodobnost 1934, str. 386‒397. [Replika na Ušeničnika, Vodnika in Slaparja]. in podobnem, kar se menda tiče nas mladih. O vsem tem pišejo ljudje, ki bi bili po svojih talentih brez dvoma poklicani za kaj bolj perečega. Predmet tega pisanja namreč ni vprašanje, katera pota naj si utira sodobna mladina, temveč predvsem, po katerih in kakšnih potih je mladina pred leti hodila. Nič bi ne rekli, ako bi mladina gledala danes na kup uspehov in bi radi tega kritično motrila podlage teh uspehov. Toda … Saj to nas boli, da po tistem bobnečem ognju, ki smo se mu kot srednješolci kar divili, ni ostalo od mladinskega pokreta‌493 493 Prim. op. V: 9. drugega kot besedičenje. Danes šele vidimo in po gori omenjenih člankih še posebno jasno gledamo, kako se je dejansko ves tisti »mladinski« pokret (?) gibal le okoli besed in kako se te slabosti tudi danes ne more otresti. Čudom se je treba čuditi, odkod tem ljudem preobilica izrazov, za katerih umevanje bi bilo treba slovarja tujk. Le s težavo izluščiš iz dolgih tiskanih strani tupatam iskro, ki pa kar prežgoče kaže na miselnost pisca in na slabosti gibanja, o katerem govori. Ne da bi se spuščali v analizo teh prav nas mlade zadevajočih razprav, je treba ugotoviti le: 1. »Mladinsko gibanje« ni predstavljalo nikakega idejno enotnega mladinskega gibanja. Niti danes, ko njega poborniki zrejo nanj z dosti velike razdalje, ne morejo sami ugotoviti drugega kot negativistično gledanje na probleme takratnega duhovnega življenja in nekritično kopiranje drugod zraslih in za nas prav nič perečih ideologij. 2. Osnovni ton tega gibanja je hotel biti obrat h Kristusu in proč od oportunističnega ter liberalnega krščanstva. Tako trdijo eni in bi tako hotenje moralo brez dvoma roditi pozitivne vrednote vsaj za sedanjo dobo, če jih že za takratno iz vojne došlo mladino ni moglo. A tem ideologom je ob študiju tujih in deloma celo anatemiziranih filozofij postalo samo krščanstvo problem in Cerkev stvar kritičnega motrenja. Mesto na pot h Kristusu in njegovi Cerkvi so zašli v meglene pokrajine neizvestnosti, kjer so se eni oklenili marksizma, drugi nekega novega nemškega v realnosti neosnovanega misticizma‌494 494 Prim. op. II: 56. itd. 3. Široki krog učeče se mladine od srednješolca do akademika ni imel z vsem tem »iskanjem« nič skupnega. Že takrat ga je odvračalo od tega pokreta tisto apriorno odklanjanje sholastičnih filozofov,‌495 495 Pristašev srednjeveške filozofije, ki temelji na Aristotelovih in Avguštinovih naukih. odklanjanje vsega dobrega na cerkveni hierarhiji in celo kritiziranje gotovih cerkvenih uredb, tisto superiorno gledanje na vse, kar ni bilo pogodu njihovemu modrovanju, in zlasti še sklicevanje na neko revolucionarnost mladine, ki je med njimi ni bilo. ‒ Zakaj to ugotavljamo? Zato, da ne bi kdo sodil sodobne katoliške mladine po onem, o čemer še danes niso nehali neki »mladini«‌496 496 Prim. op. V: 11. razpravljati. Pa tudi zato, da tem »mladinom« izbijemo vsako misel, da bi mogli tudi v sodobno akademsko mladino vnesti svojega duha neizvestnosti in nekega narejenega »bogoiskateljstva«. Pri tem ne moremo mimo ugotovitve, da so mnogi taki »bogoiskatelji« obrnili hrbet tudi Vebrovi filozofiji, čim se je ta pričela nagibati določno k zadnji realnosti ‒ Bogu.‌497 497 France Veber: Knjiga o Bogu. Celje, Družba sv. Mohorja 1934. Nasproti dosedanjemu pojmovanju postavlja mladina novo pojmovanje ter pravi: Mi smo mladi katoličani le v toliko, v kolikor je v nas več vere, več upanja in več ljubezni,‌498 498 Vera, upanje, ljubezen: trojica nadnaravnih kreposti v katoliški teologiji. v kolikor je v nas povezanost s Cerkvijo mladostno nežna in fantovsko podjetna, v kolikor je v nas več moškega teženja po bogupodobnosti, v kolikor je v nas resnično revolucionarni duh Kristusa in večno obnovitvena sila Njegovega nauka. Samo po takem mladinstvu težimo. Vse to je za nas tako jasno in določno, da bi bilo razpisovanje o vsem tem nezvestoba napram samim sebi. Kličemo vsem onim, ki se ne morejo vživeti v to, da nam s kopo protislovnih besedi prav nič ne imponirajo, naj vendar čisto jasno in nedvoumno izpovedo svoj »Credo«.‌499 499 Prepričanje, življenjski nazor. Dokler tega ni, ne moremo o njih soditi drugače, kakor da so besede zamenjali z večno Besedo‌500 500 Beseda /»Logos«/ pomeni Kristusa, Božjega sina. Prim. začetek Janezovega evangelija: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1, 1) in sedaj tavajo v temini, ki jo rodi sleherna zgolj človeška beseda. In potem jim bo moralo biti tudi jasno, da jim sodobna katoliška mladina ne more slediti. Kakšen smisel naj potem še ima njih pisanje? Ali zlasti katoliško orientirana revija‌501 501 Dom in svet. res ne najde bolj perečih problemov?

VIII
Ali razbiti ‒ ali graditi?‌502

Najboljša katoliška mladina

Pribijmo najprej tole dejstvo. Najboljša katoliška mladina, zlasti mladina Holandije, Belgije in Francije, je navdušeno papeška, goreče evharistična,‌503 503 Časti evharistijo, tj. Kristusa v posvečeni hostiji. močno disciplinirana. Ne pozna boja mladih proti starim, ampak gradi na starih temeljih nove zgradbe. Ne pride ji na misel, da bi zametala organizirano delo. Priznava brez pridržka avtoriteto poklicanih voditeljev,‌504 504 Prim. op. V: 8. zlasti avtoriteto papeževih okrožnic; pri tem ne mešetari, ali je dolžna pokorščino le naukom s posebnim in slovesnim poroštvom nezmotljivosti (ex cathedra),‌505 505 Papež je nezmotljiv, ko kot vrhovni pastir in učitelj razglasi versko resnico. ampak se iskreno podreja vsemu cerkvenemu učeništvu ‒ tudi takrat, ko ni ex cathedra.

To moramo poudariti zaradi tega, ker so pri nas dopovedovali in še dopovedujejo, da je odpor mladih proti starim, zavračanje avtoritete, zanikanje discipline in razbijanje vsake organizacije neko svetovno gibanje. Trditev o svetovnosti tega razkrajajočega gibanja naj bi temu gibanju bila pomagala, da bi se ga naša mladina, ker hoče biti moderna, oklenila. (Te razmere so mnogim še živo v spominu.) Toda to ni resnica! Edina izjema je bila Nemčija‌506 506 Prim. op. III: 23. in za njo ‒ žalosten znak naše male samostojnosti ‒ deloma Slovenija. Po nesrečni vojski je iz protestantske Danske prišla značilna protestantska okužitev v nemško protestantsko mladino, preko nje pa tudi v katoliško. Mladi nemški katoličani žal niso bili idejno dovolj močni, da bi to okužitev mogli takoj v kali premagati. Saj katoliški Nemci tudi zadnja leta svoje mladine niso mogli odvrniti, da ne bi drla v poganske nacionalistične Hitlerjeve vrste. Sicer pa to ni bilo tako čudno, kajti katoličani Nemčije so že dalj časa delali neke velike napake. Nemški katoliški bogoslovci so 25 let ugibali, ali naj Nemci izvedejo evharistični dekret‌507 507 Papežev dekret o obhajilu otrok leta 1910. Pija X.‌508 508 Giuseppe Sarto (1835‒1914), papež od leta 1903. Nasprotnik filozofsko-teološkega gibanja, ki si je prizadevalo uskladiti vero z znanostjo. ali ne. Tudi je kardinal Faulhaber‌509 509 Michael von Faulkenhaber (1869‒1952), nadškof v Münchnu in Freisingu, leta 1923 je postal kardinal. Nasprotnik nemškega nacionalsocializma. l. 1928 imel pridigo nalašč zato, »da bi grozni molk nemške prižnice o Katoliški akciji‌510 510 Ustanovil jo je papež Pij XI. z okrožnico Ubi arcano (Kjer v skritosti) leta 1922. Prim. op. V: 58. zlomil«. Kako naj bo v takih razmerah nemška katoliška mladina načelno nezlomljiva?

»Vse razbiti!«

Nazori proti disciplini in avtoriteti so protestantski in modernistični ali iz njih izvirajo. Razbijanje organizacij je protisocialno, individualistično, liberalno. Pa se je kljub temu pred kakimi desetimi leti vrglo med našo katoliško dijaško mladino na dijaškem tečaju‌511 511 Verjetno Stiški dnevi od 9.‒13. avgusta 1925. geslo: »Vse razbiti, bo že kaj iz tega zraslo!«

To geslo je šlo med mladi svet in začelo svoje delo. Sledil je razkroj, ki je bil napovedan, a kratkovidni optimisti so to napoved z odločnostjo, ki bi bila vredna boljše stvari, zavrgli kot črnogledo nerazumevanje mladine. Upamo, da je ta razkroj že preko svojega viška. Sledilo bo ozdravljenje. Vsi tisti optimisti so namreč morali obmolkniti pred dejstvi, kot je na primer to, da je v prostorih katoliškega akademskega društva bilo mogoče neovirano zagovarjati trditev, da Kristus ni Bog.‌512 512 Avtor najbrž misli na predavanje Franceta Terseglava. Prim. nedatirano pismo Francetu Koblarju pred 3. decembrom 1934, v katerem Terseglav med drugim piše: »/…/ Kar se Vebra tiče, sem Gosarju obljubil, da bom koncem decembra ali začetkom januarja za A. s. /Akademsko starešinstvo/ predaval o sodobnih pojmih o Bogu, kar mi bo potem služilo za objektivno kritiko Vebrove knjige.« Pismo je v Koblarjevi zapuščini. Kdo je torej tisti, ki te dijaške mladine ni razumel, in kdo je tisti, ki jo je? Čigave napovedi so se uresničile?

Kako je strup deloval?

Res, v tem iz Nemčije zanešenem gibanju je bilo nekaj idealnih ljudi, a ti svojega idealizma niso zajemali iz »mladinskih« zmot, pač pa je idealizem posameznikov takim zmotam dajal večjo vabljivost. Zmote same pa so morale delovati, kakor so delovale: razkroj je nujno moral priti. Med mladino so zamorili ostri čut za eno najmočnejših sil katoliškega notranjega življenja: čut za avtoriteto. Ko je bila ideja avtoritete izpodkopana, je morala izgubiti moč tudi avtoriteta cerkvenega učiteljstva, morala je pasti moč papeških smernic v boju proti brezbožnemu boljševizmu. Neovirano se je začela širiti nova bolezen ‒ marksizem. Ti krogi boljševizma niso učili, pač pa trdnjavski stolp avtoritete, ki je branil vstop v trdnjavo, spodkopali, češ da je nemoderen in novega rodu nevreden. A skozi nastalo vrzel so udrli tisti, ki so prišli trdnjavo oblegat, dasi jih oni niso klicali, niti hoteli klicati. Mirno lahko ponovimo: Noben vnanji sovražnik ni našemu katoliškemu dijaštvu toliko škodoval kot te iz Nemčije zasejane zmote. Najodličnejše naše dijaške organizacije so zgubile vso svojo udarno moč, izgubile napadalnega duha in se v lastni hiši niso več upale neustrašeno zagovarjati cerkveno stališče.

Točna obsodba

To nesrečno geslo: »Vse razbiti!« je prav ocenil duhovit mož, ki je umrl že pred petinštiridesetimi leti, kar nam obenem priča, koliko je novega v tem gibanju. (Cratry, Les sources, 191/2, ed. Pierre Tequi, 1930):

»Govorimo jasneje! Če hočete danes delati za blagor ljudi, se morate najprej odpovedati veliki duhovni bolezni naše dobe, namreč slepi in divji norosti, ki ruši in ki razbija.«

»Vse razbiti, da se vse po čisto novem načrtu znova zgradi, to je že skoro sto let sem med nami razširjena smešna, kruta, zločinska gonja nevednjaške in divje vneme velike množice neumnežev.«

»Ako se ne znate povsem osvoboditi te bebaste norosti, morete veliko storiti za zlo, a ste brez moči za dobro. Ne boste osušili niti ene solze, storili pa boste, da jih bo teklo veliko.«

Gibanje, ki je organizacijo zanikalo, se je samo obsodilo na hiter konec: brez organizacije se ne moreš braniti!

Zmota ne umre rada

Vendar zmota ne umre rada. Za zgled navedimo besede, ki jih je zapisal pred nedavnim mlad akademik: »Novi človek je zavrgel vsako prisiljevanje in vsiljevanje in ponujanje, vsako plehko zapoved in vsak zmaličen ukaz. Vse ovire je zlomil in vseeno mu je bilo, ali so te ovire osebnosti ali pa principi … Avtoriteto in načela in zapovedi potrebuje samo tisti, ki je šibak, bolan in omejen. Zdravemu človeku je vse to v napoto in oviro napredku.«

Oslabljen odmev nekdanjega hrupa je bilo čuti še nedavno v »Slovencu«: »… Pred vsem vstaja po vsem svetu nova mladina. Niso to vedno mladci, ki bi ustanavljali organizacije, ali ki bi smatrali, da brez vidne organizacije ne morejo najti pravega izraza svojemu notranjemu ognju. Eden od njih bo več vreden kakor pa tisoč takih, ki nimajo ne svojega mnenja, ne prepričanja.«

Resnica je baš nasprotna: Samostojna more postati in do svojega mnenja se more priboriti samo mladina, ki je voljna se učiti. Kje naj se pa uči, če ne ob avtoriteti? Poglejmo samo svetle zglede v Španiji: Angel Herera‌513 513 Angel Herrera y Oria (1886‒1968), španski katoliški publicist, urednik lista El Debate. in Gil Robles.‌514 514 Gil Quinones José Maria Robles (1869‒1968), španski politik, profesor državnega prava, vodja Katoliške akcije. Leta 1936 je emigriral v Francijo, po Francovi zmagi se je vrnil in se prenehal ukvarjati s politiko. Na Portugalskem: Oliveira Salazar.‌515 515 Prim. op. V: 79. Poglejmo v Belgijo, na Holandsko! Ta mladina je nekaj ustvarila. To pa zato, ker nikdar ni avtoritete rušila.

In prav pred kratkim smo slišali in pozneje tudi brali hvalo moderne mladine, ki se ne sonči na trdni Petrovi skali, ampak skuša pognati svoje korenine … In to od strani, kjer bi tega ne bili smeli pričakovati!

Naš vzor

Naš vzor je drugačna mladina: zdrava, idejno močna in neustrašena, pa trdno povezana med seboj z istim ciljem in istimi sredstvi. Zmagovita more biti samo armada, ki svojega vrhovnega zapovednika posluša. Mi hočemo!

Besede cerkvenega učiteljstva nam vedno in povsod govore o sklenjenih vrstah, ki naj tvorijo mogočno bojno vrsto. (Nuncij Evgen Pacelli‌516 516 Eugenio Pacelli (1876‒1958), od leta 1939 je bil papež Pij XII. na katoliškem shodu v Magdeburgu.) Nalagajo nam delo z disciplino, po načrtu, ker da bo sicer vse naše prizadevanje brez učinka. (Pij XI.‌517 517 Ambrogio Damiano Achille Ratti (1876‒1958). Leta 1927 je bil izvoljen za papeža. belgijskim romarjem žosistom,‌518 518 Člani belgijske katoliške organizacije Jeunes étudiants catholiques, tudi »jecisti«, imenovani po začetnih črkah imena organizacije. Prim. notico o njih v: Straža v viharju 1, 15. V. 1935, št. 18, str. 91. aprila 1933.) Naročajo nam organizirano delo za maso pod vodstvom voditeljev, ki jih moramo vzgojiti. (Pij XI. ob isti priliki.) Isto nam ukazuje že okrožnica Quadragesimo anno,‌519 519 Prim. op. V: 66. ki govori o slogi, organiziranju vseh moči v eno samo bojno vrsto, da se tako z združenimi močmi doseže smoter (147); dalje prav tam (148) priporoča koncentracijo vseh sil in podreditev svoje misli občemu dobremu.

Tudi ob drugih prilikah papež ponovno priporoča, kako naj se učimo dobro organziranega, po temeljito premišljenem načrtu zasnovanega dela tudi pri otrocih tega sveta, posebno pri najaktivnejših: pri brezbožnih boljševikih.

Zato je naše stališče:

Nejasne glave nas ne bodo mešale. Mi ne pojdemo za slepimi vodniki. Mi hočemo poslušati besedo Cerkve, in ta je jasna: Cerkev hoče, da svoje sile koncentriramo za metodično, učinkovito akcijo v vidnih, močno discipliniranih organizacijah.

Proti takim nasprotnikom, kot vstajajo danes proti Kristusovemu kraljestvu na zemlji,‌520 520 Cerkev s papežem kot Kristusovim namestnikom na zemlji. se moramo izredno dobro organizirati.

IX
Dva odgovora‌521

Ko sem se pred šestimi ali sedmimi meseci umaknil s tega svojega dveletnega polemičnega poprišča, nisem mislil, da me bodo razmere še poklicale nanj. Da se je to zgodilo, sta bila dva povoda, ki nisem zmogel vstrpeti, da se ne bi ‒ žal da na svoj stari, morda bodeči način ‒ oglasil v tej reviji z lepim imenom in to v obrambo nerazumevane resnice in v obrambo svoje biološke in kulturne generacije. Sicer je za človeka, ki se še dolgo ne namerava prištevati k preteklosti, morda malce neprijetno, da mora braniti svojo nekdanjo usmerjenost in nehanje pred tako rekoč novim rodom. Zakaj ljudje, ki so brezimno zagrešili napad na tako zvano mladinsko gibanje in na njegovo neuspelost, so mlajši in od generacije, ki je mladinsko gibanje nosila in ki njegovo življenjsko kontinuiteto v svojem, danes diferenciranem delu vzdržuje, različni. Različni predvsem po neobvladanju kulturnih in socioloških sestavin svoje sodobnosti in pa pomanjkanju smisla za to, kar je i pri njih i pri slovenski sedanjosti res spremembe in boja potrebno.

Prvi povod je bil članek, ki ga je v 5. številki svojega obstoja priobčila »Straža v viharju«, glasilo enega dela katoliških akademikov, kakor jo je v začetku februarja označil kulturni referent »Slovenca« t. d.‌522 522 Tine Debeljak: prim. op. I: 44. Članek nosi umeten naslov »Kriza besede«,‌523 523 Prim. VII. dokument v tej knjigi. le da ni ostal devizi zvest. Izzvala so ga pisanja o kakovosti, smislu in razvoju mladinskega gibanja, ki je našlo močnega odraza zlasti v Nemčiji in pri nas. Članka te vrste sta izšla v »Domu in svetu« ter v »Sodobnosti«.‌524 524 Prim. op. VII: 2. Napisali so jih ljudje, »ki bi bili po svojih talentih poklicani nedvomno za kaj bolj perečega« (Str. v vih.). Pisec prvega je znani naš katoliški poet in esejist France Vodnik,‌525 525 Prim. op. VII: 2. drugega lirik Božo Vodušek.‌526 526 Prim. op. VII: 2. Za kaj bolj perečega koza kulturna vprašanja in njihovo razčiščevanje naj bi bila ta dva kulturna človeka poklicana, ne vem. Članek »Stražo v viharju« boli, da mladina ne gleda danes na kup uspehov, ker po vsem mladinskem ognju ni ostalo nič drugega kot kup besedičenja. Vse mladinsko gibanje se je vrtelo le okoli besedi, največje začudenje v njem zbuja preobilica izrazov, za katere bi bilo treba slovarja tujk. Pisec članka v glasilu bodoče slovenske, akademsko izobražene inteligence, ki ne razume več klasičnih tujk, dožene, da mladinsko gibanje ni predstavljalo idejno enotnega pokreta, da njega poborniki ne morejo niti zdaj od daleč v njem videti drugega ko negativistično gledanje na tedanje duhovne probleme in nekritično kopiranje drugod zraslih in »nas prav nič perečih ideologij«. Osnovni ton gibanja je hotel biti obrat k Bogu, a ideologom je ob studiju tujih, deloma celo anatemiziranih filozofij postalo krščanstvo problem in Cerkev stvar kritičnega motrenja. Mesto na pot h Kristusu in k njegovi Cerkvi so zašli v meglene pokrajine neizvestnosti, kjer so se eni oklenili marksizma, drugi pa nekega novega nemškega, v realnosti neosnovanega misticizma. Široki krog učeče se mladine ni s tem imel ničesar skupnega, zlasti ne z neko njihovo revolucijonarnostjo. Dalje so mnogi od teh famoznih »bogoiskateljev« obrnili hrbet celo Vebrovi filozofiji, čim se je ta začela bolj določno nagibati k zadnji realnosti ‒ k Bogu. In tako naprej.

Trditve, ki jih je brezimnik‌527 527 Domnevni avtor je Lambert Ehrlich. Leta 1935 piše France Koblar v nedatiranem pismu Alešu Ušeničniku: »/…/ Straža v viharju /…/ je pod naslovom »Kriza besede« anonimno napadla DS in mlad. gibanje; v splošnem je bilo pisanje tega lista nekaj časa tako, da je slabo skrbelo za čast kat.[oliške] akad.[emske] mladine, pa naj stoji za njo prof. dr. Ehrlich. Pravijo, da je tisto pisal dr. Ehrlich sam, kar pa ne bom trdil.« Koncept pisma je ohranjen v Koblarjevi zapuščini. Prim. dokument XLIII: 23. nanesel v svoj članek, so presenetljive po svoji idilični naivnosti, ki ne vidi dejstev na lastni strani, in krivične, v kolikor pomenijo surov udarec skoro vsej slovenski povojni katoliški duhovni tvornosti. Vzbudile so odpor ne le pri vseh ljudeh, ki so bili nekdanjemu mladinskemu gibanju blizu, temveč celo na lastni strani pri vseh onih, ki se zavedajo, koliko pobud in novih ljudi je zlasti katoliška kultura dobila od novega gibanja. Obljubljeni so bili odgovori, list sam se je zarekel, da bo skušal problem pravično osvetliti v vrsti člankov, saj so to zahtevali ljudje, ki so tesno zvezani z njegovo ustanovitvijo in zamislijo, a do danes tega nismo pričakali, ko je že nad tri mesece od vsega izpada.

Zato se mi zdi prav, da kot človek iz zatišja povem nekaj ugotovitev, ki mi jih je članek prignal v spomin.

1. Mladinsko gibanje, ki se ga Ehrlichovsko-Tomčevska‌528 528 Prim. op. V: 65, II: 65. duševnost že od vseh začetkov trudi prikazati kot severnjaško, protestantsko herezijo, ni bil pokret v dotedanjem smislu: odbori, društva, zveze, šarže, tekme, števila, marveč reformacija katoliške duševnosti pred grozečo spolitiziranostjo obstoječih organizacij, beg pred izpraznjeno formo v bistvo, v pravice, v božje ravnovesje med duhovnostjo in telesnostjo.‌529 529 Prim. op. II: 55. Bilo je izraz nastajajoče miselnosti o reformaciji katoličanovega življenjskega udejstvovanja v smislu božjih in cerkvenih zapovedi,‌530 530 Božje zapovedi: 10 zapovedi (dekalog), ki jih je na gori Sinaj dal Bog Mojzesu kot zavezo med njim in Izraelom. Vklesane so bile v dve kamniti plošči (2 Mz 19, 1‒ 24, 11). Cerkvene zapovedi: tiste, ki jih Cerkev poleg božjih nalaga vernikom, starejšim od sedmih let. izraz miselnosti, ki je dobila hierarhični obvezno veljavni izraz v organizaciji Katoliške Akcije.‌531 531 Prim. op. VIII: 9. Dejstvo je, da je rojstvo Katoliške Akcije prizadelo zlasti voditelje tedanjih, političnokatoliško pobarvanih naših organizacij, ki so ugibali, ali naj novo cerkveno tvorbo priličijo obstoječemu, ali organizirajo Kat. Akcijo strogo v smislu papeževe okrožnice.‌532 532 Prim. op. VIII: 9. Ne govorim tu o cerkveni oblasti, ki se je v tem oziru postavila na svoje stališče, marveč o laičnih krogih. Dejstvo je, da je prav »Križ«,‌533 533 Prim. op. IV: 4. Katoliška akcija. Križ 2, 1929, str. 5‒6. glasilo mladinskega gibanja, prinesel prvi papeževo okrožnico o Katoliški Akciji. Dejstvo je dalje, da je mladinsko gibanje od vseh začetkov šlo za iskreno poglobitvijo verskega življenja med slovensko katoliško mladino, da si je z dotedaj nezaslišano odkritosrčnostjo prizadevalo svoje katoliško gledanje uveljaviti v vsem življenju radikalno in brez kompromisov, o čemer pričajo prav načelni spori s tedanjo vladajočo katoliško generacijo. Izraz tega hotenja je bilo novo liturgično gibanje, ki se je javljalo na zborovanjih v skupnih službah božjih, v predavanjih, v publikacijah ‒ tri četrtine vsebine v »Križu na gori« in v »Križu« tvorijo članki te vrste ‒ in najbistveneje v katoliški religijozni moderni liriki, ki so njeno estetsko, objektivno umetniško ceno priznali celo nasprotniki. (Prim. Vidmarjevo oceno »Slovenske religiozne lirike«!)‌534 534 Ljubljanski zvon 1928, str. 554‒557. Slovenska povojna lirika more po prvih ekspresijonističnihposkusih edino v ljudeh iz mladinskega gibanja in v njihovi, pretežno metafizični in katoliško duhovno usmerjeni pesmi zaznamovati absoluten napredek, ki gre vsebinsko stilno in jezikovno mimo dotedanjih vrhov, mimo Otona Župančiča in nad njega. Tudi ta dejstva priznavajo celo nasprotniki, težko in nerazumljivo pa je priznati tako resnico radikalnemu katoliškemu mladinskemu glasilu, kakor naj bo »Straža v viharju«. Kakor so za naš liturgični pokret pomembna imena‌535 535 Vital Vodušek (1906‒1973): pesnik in nabožni pisatelj, brat Boža V. Od leta 1936 je deloval kot duhovnik v ZDA; Jože Pogačnik: prim. op. II: 90; Marijan Dokler (1903‒1984): profesor verouka in nabožni pisatelj; Jakob Šolar: prim. op. I: 42; Bogumil Remec (1878‒1955): oče slikarke Bare Remec, profesor, ravnatelj na Poljanski gimnaziji v Ljubljani, gospodarstvenik in politik, po II. svetovni vojni je emigriral; dr. Janko Mikula (1904‒ ?); Anton Vodnik: prim. op. III: 8; Božo Vodušek: prim. op. II: 42; France Vodnik: prim. op. I: 61; Jože Kastelic (1913): klasični filolog, pesnik, arheolog in muzealec; Edvard Kocbek: prim. op. I: 63. kakor Vital Vodušek, Jože Pogačnik, Marijan Dokler, Jakob Šolar, Bogumil Remec, dr. Mikula na Koroškem, tako pomenijo mejnik v liriki Anton Vodnik, Božo Vodušek, France Vodnik, Vital Vodušek, Jože Kastelic, Jože Pogačnik, in nazadnje in najvišje Edi Kocbek (prim. ocene v »Slovencu« in »Domu in svetu«). Zanikati, da vsaj večina od teh ljudi ni bila aktivno ideološko udeležena v mladinskem gibanju, bi bilo zaradi lastnega kulturnega ugleda »Straži v viharju« lahko neprijetno.

Mladinsko gibanje, ki mu je umetniško in estetsko prednikoval ekspresijonizem kot absolutno duhovna reakcija na zgolj čutno razblinjanje umetnostnih in življenjskih elementov v impresijonizmu, najbolj tostranskem umetnostnem stilu, ki pa našim zaostalim vladajočim, tudi katoliškim družabnim krogom postaja estetsko dostopen šele danes, ko je že premagan, to mladinsko gibanje je dobilo največ, najbolj trajnega in najbolj vidnega izraza v literaturi in umetnosti. Da ni bilo tega, bi imeli mladi gospodje od »Straže v zavetju«‌536 536 Ironično poimenovanje Straže v viharju. najbrž precej več dela s kulturnim boljševizmom, kateremu že od svojega rojstva napovedujejo boj, ki nima začetka. Dejstvo je, da je katoliška kulturna in umetniška tvornost prav s prihodom ljudi iz mladinskega gibanja vzrasla na višek in na dominanten položaj po kvaliteti in formi, daleč nad druge, bodisi liberalne ali katerekoli druge skupine. In »Dom in svet« je bil tista leta nedvomno vodilna slovenska revija, zakaj prepričan sem, da poleg navedenih lirikov imena‌537 537 Bogomir Magajna: prim. op. I: 64; Miško Kranjec: prim. op. II: 58; Ivan Pregelj: prim. op. I: 6‒7; Tine Debeljak: prim. op. I: 44; Mirko Avsenak (1905‒1983): gimnazijski profesor, prevajalec; Stanko Vurnik (1889‒1932): umetnostni zgodovinar, etnolog, muzikolog; Franjo Čibej (1901‒1929): filozof in pedagog, prim. op. VI: 49; Rajko Ložar: prim. op. III: 2; Etbin Bojc (1906‒1970): šolnik in publicist; Mirko Javornik: prim. op. II: 93; Pino Mlakar: prim. op. I: 64; Niko Kuret: prim. op. I: 86; brata France (1895‒1960) in Tone Kralj (1900‒1975): slikarja in kiparja; Miha Maleš (1903‒1987): slikar, fotograf in urednik; France Gorše (1897‒1986): kipar in ilustrator; Drago Ulaga (1906‒2000): telesnovzgojni delavec; Vilko Ukmar: prim. op. I: 64; Ruda Jurčec (1905‒1975): časnikar, politik, pisatelj, po II. svetovni vojni je emigriral v Argentino. kakor Bogomir Magajna, Miško Kranjec, Ivan Pregelj ‒ ki ga po edinstvenem, gigantskem prikazovanju boja med Duhom in telesom v človeku moramo staviti razvojno prav v to vrsto ljudi ‒ Tine Debeljak, Mirko Avsenak, Stanko Vurnik, Franjo Čibej, Rajko Ložar, Etbin Bojc in nazadnje tudi Mirko Javornik za katoliško in slovensko literaturo pomenijo vsaj toliko kakor napadi ljudi iz Ehrlichovega misijonskega kabineta. In če naštevam naprej: Pino Mlakar, Niko Kuret, brata Kralja, Miha Maleš, France Gorše, Drago Ulaga, Vilko Ukmar, Ruda Jurčec itd. itd. To je rod ljudi, ki je svojo sposobnost ideološko in praktično zastavil v obrambo katoliškega estetskega in umetnostnega principa na vseh področjih te vrste udejstvovanja; ki je tej umetnosti dal novih stilnih in problemskih pogonov in jo dvignil s pastorkovskega mesta, kamor jo je tiščalo številno liberalno meščanstvo. Esejisti in bojeviti ideologi kakor France Vodnik in drugi, ki so zastavili svoje pero proti propadajočemu larpurlartističnemu liberalizmu in sprejeli polemike proti vstajajočemu dialektičnemu rokovnjačarstvu, menda ne zaslužijo, da bi jih nekritični ljudje iz »Straže v viharju« stavili pred »kup besedičenja in nerazumljivih izrazov«, kot plod njihovega skoraj desetletnega ideološkega in umetniškega napora. Naj mi oni, ki bo pisal bolj ali manj globoko repliko na ta odgovor, ne očita samovoljnosti v naštevanju in označanju; ljudi, ki jih bo on morda proglasil zaradi političnosti za nekatoliške, kot katoliške priznava ce1o Evropa. (Prim. Otto Forst-Battaglia »Die katholische Leistung in der Literatur der Gegenwart«, odst. »Die slowenische Literatur«, Herder, Freiburg i/Br. 1934.)

To bi bile stvarne, z imeni podprte ugotovitve, mimo katerih ljudje od »Straže v viharju« ne bodo hoteli iti kar tako, če mislijo s svojimi programi iskreno. Če ne marajo od bivšega mladinskega gibanja imeti ničesar, naj ne marajo od njega tudi najslabših stvari: preširokega govorjenja o katolištvu, ki je v veliki disonanci s prakso, nekritičnega zanikavanja vsega, kar jim ni po meri ‒ kar v ostalem ni izum mladinskega gibanja in velikih besedi, da jih ne dočaka ista usoda, katero fantazirajo razbitim ostankom mladinskega gibanja. Kar se tiče zašlih in izneverjenih, naj se tolažijo s tem, da so pri vsakem duhovnem gibanju najglasnejši tisti, ki iščejo pri njem sebe in svoje koristi. Da je bilo tudi pri mladinskem gibanju tako, je žalostno, a veliki zgolj-besedniki so kmalu pobegnili drugam, kjer jih nikomur ni težko najti in ne uganiti zakaj. »Straža v viharju«, kakor je po svojem prizadevanju simpatična, naj ne pozabi dvojega: da je v vsakem boju previdneje svoje trditve z dejstvi in imeni dokumentirati, da je svoj bojeviti stil in izraznost, ki naj bi bila nova, natanko po toliko in toliko letih povzela po stilu prvega »Križa«‌538 538 Križ na gori (1924‒27). Prim. op. IV: 4. in »Stražnih ognjev«,‌539 539 Literarno glasilo mariborskega katoliškega dijaštva. V letih 1924‒25 ga je urejal Edvard Kocbek. III. letnik 1926‒27 je izšel kot priloga Križu na gori. morda zato, ker je kdo, ki je že tedaj veliko in radikalno govoril, našel pot vanjo, in da je imela tudi ona nesimpatične začetnike v kukovičevsko-vatovčevskih don-Kihotih okoli »Naše moči«‌540 540 Glasilo krščanskega delovnega ljudstva. Letniki I‒XVI, 1905‒22. izpred dveh let. Največjim njenim besednikom celo mi prizadeti želimo drugačne usode …

Tudi drugi odgovor je namenjen razjasnjenju zmotnih historičnih ugotavljanj. Vzpodbodel me je nanj članek Franceta Grudna‌541 541 Prim. op. VIII: 1. »Ali razbiti ali graditi« v 1.‒2. številki glasila slovenskih fantov »Kres«. Napisal ga je neki France Gruden, ki se kljub svojemu poštenemu pisanju svojega imena sramuje. Pogreva po intencijah uredništva vzroke razdora v nekdanji katoliški fantovski organizaciji, spet vlači na dan staro razvojno linijo: križarski »vse razbiti« kot posledico protestantovske miselnosti in predhodnika boljševizma, razkroja in vse slovenske nesreče sploh. Trdi, da so nazori proti disciplini in avtoriteti protestantovski in modernistični in se hkrati ne zaveda, da je še bolj protestantovsko in še ostreje modernistično zanikanje vsake osebne človekove svobode, ki ji je prav katoliška Cerkev izmed vseh krščanskih verstev, dosledno svojemu evangeljskemu izročilu, dala največ harmoničnega razmaha, o čemer nam govori vsa katoliška filozofija, znanost, umetnost, mistika ‒ do puščavništva, ki je najvišje udejstvenje človekovih zahtev po svobodnem oblikovanju življenja.

A pri tem odgovoru mi ne gre za zavračanje ideoloških zmotnosti. Kot človeka, ki vsa ta leta razkroja v katoliški mladinski skupnosti po razpustitvi opazujem tako pogubne posledice zunanjih sil, kakor še usodnejše nasledke notranje praznote in nemoči, ki jo je organizacija ob likvidaciji v sebi kazala, in to na licu mesta, to je sredi podeželske fantovske edinice, me spravlja v času reševanja poslednjih sil in čet v začudenje neorientiranost in zatišna brezskrbnost bodočih »führerjev« slovenske katoliške mladine. Dejstvo je, da se je ob razpustu organizacija nahajala v hudem notranjem sporu. Šlo je ‒ spričo zaostrujoče se fašistične konstelacije v Evropi in doma za to, ali ta organizacija vegetira naprej kot centralna, niti izrazito verska, niti izrazito politična, naj svoje člane krmi s formalizmom, ki se je stopnjeval do nesmiselnosti (knjigovodstvo kot splošen predmet, uprava etc.), kar samo po tej splošnosti nasprotuje smislu organizacije, ki temelji na avtoriteti in pokorščini, naj visi nekje v sredi in ljubosumno varuje svojo centralno pozicijo po eni strani pred verskimi organizacijami (saj je znano nasprotje zaradi tega, ki se je večkrat kazalo proti snovanju fantovskih Marijinih družb,‌542 542 Cerkvena organizacija. ki bi v teh letih razsula edine lahko ohranjale in nadaljevale mladinsko skupnost), po drugi pred tendencami političnih voditeljev, ki so hoteli v njej imeti svoj naraščajski in udarni instrument. Ob razpustu je bila organizacija na kritičnem stanju, še leto dni razvoja, pa bi se bila razbila ali bi v njej zmagali mladi elementi, ki so zahtevali organizacijo tako, kakor je bila v začetku, polno elana in vsebine. Šlo je ‒ ne za udejstvenje protestantovskih herezij, kakor tvezejo strici iz nekdanjega vodstva, marveč za poglobljenje v smislu »Zlate knjige«,‌543 543 Zlata knjiga slovenskih Orlov. Za Orle in vso krščansko mladino spisal Franc Terseglav. Ljubljana, založba Mladost, 1910. Je »nekak zakonik za slovensko krščansko organizacijo«. ki je bila kot idejni dokument vse bolj odrivana, saj je bil njen avtor osumljen botrovanja pri protestantovskem zasužnjevanju orlovstva.‌544 544 Katoliško telovadno gibanje, ki je bilo protiutež sokolskemu telovadnemu gibanju. Prvi orlovski odsek je bil ustanovljen leta 1906 na Jesenicah, leta 1909 je bila ustanovljena Zveza Orlov, ki je bila razpuščena leta 1929, po uvedbi diktature kralja Aleksandra. Po razpustu Orla so v okviru katoliške Prosvetne zveze začeli ustanavljati »fantovske odseke«, ki so se leta 1937 združili v Zvezo fantovskih odsekov. Šlo je za to, da se spričo vse bolj grozečih zunanjih in notranjih razmer, zaradi samoobrambe katoliškega in slovenskega obstojnega gibanja, organizacija presnuje v legalnem okviru v slovensko nacionalistično, udarno organizacijo, ki naj pomaga kot edini strumno organiziran faktor začeti boj za radikalno preorientacijo vsega našega življenja, za preorientacijo, od katere edina zavisi naša rešitev. Ljudje, ki so tedaj z večnim spreminjanjem že tako in tako absurdnega organizacijskega in volivnega sistema ostajali neprenehoma v vodstvu, za take nujne in neizogibne načrte niso bili dostopni. To je razumljivo, saj so pripadali izrazito predvojni miselnosti, ki je računala z večnostjo vsega obstoječega in je bila obsedena z mislijo, da je samo ona poklicana, da idejno zajamčeno vodi. Skušala se je vzdržati na vse načine, iznašla je tisoč strašil, da bi obdržala članstvo pri sebi. Vsa ta strašila nisobila zmeraj po smislu in v duhu kavalirske organizacije izbrana. A čemu bi človek pogreval stare trpkosti. Nikogar ni bilo moči prepričati, da mladim ne gre za to, da bi organizacijo rušili in pripravljali pot kdove kakšnim azijatskim gibanjem, marveč da gre za njeno rešitev, za poživljenje in porast. Ljubezen do organizacije je bila prav tako velika pri mladih kakor pri vodstvu. Tragična krivda vodstva je bila v tem, da te ljubezni ni razumelo. A za orlovstvo tedaj ni bilo druge poti, čas je dal prav mladim. Statistike so zaradi te vsebinske praznote in okorelosti v organizaciji kazale nezadržno padajočo črto v številu članstva. Prireditve so dobivale vse bolj stereotipen značaj, ljudje, ki jim okoreli Tyršev telovadni sistem‌545 545 Miroslav Tyrš (1832‒1887): ustanovitelj telovadnega gibanja Sokol leta 1862 v Pragi, od koder se je razširilo med slovanske narode. V Ljubljani so ustanovili društvo Južni sokol leta 1863. Sokolska društva so poleg telesne gojila tudi politično vzgojo, ki je bila na Slovenskem narodno-liberalna, po ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije leta 1929 pa jugoslovansko nacionalistična. kot sodobnikom ni več zadostoval in so hoteli telesno-vzgojno plat orlovstva postaviti na moderno telesno-kulturno podlago, so morali ven; vse iz strahu pred nekakimi fantomi. To je organizacijo razjedalo in cepilo, ne pa »krivoverci«. Zakaj odseki, ki so bili sumljivi, so izkazovali bujno življenje.

Ob razpustu je bila organizacija formalno do skrajnosti disciplinirana. Koliko je bila ta disciplina duhovno vredna, je pokazal poslovilni občni zbor, kjer se svet slovenskih fantov ni mogel proti papirnati prepovedi vodstva ojunačiti niti toliko, da bi bil v znak zdrave kljubovalnosti zapel vsaj svoj labodji spev, himno.‌546 546 Himna Orlov. Avtor Evgen Lampe. Objava: Zlata knjiga slovenskih Orlov. Ljubljana 1910, str. 5.

To so v glavnem grobo prikazani razlogi razkroja v nekdanji fantovski organizaciji. Zdaj bi jih človek ne obujal, da se ni v članku v »Kresu« na žalost razodela docela nespremenjena miselnost nekdanjih voditeljev. V času, ko bi po šestletnem razsulu bilo treba zbirati ostanke vsega, pogrevamo fantazije iz debelih let. Naj se rajši ljudje, ki iz zatišij te ali one vrste vodijo slovenske fante, rajši iskreno postavijo pred bridka dejstva, ki jih nudi čas: dezorganizacija, ki izvira iz zgolj zunanje discipline, marksizem, nasprotnik, ki ga 1929 nismo poznali, in pomanjkanje naraščaja iz teh let. Človek, ki psihološko motri razvoj naše mladine iz neposrednih stikov, mora imeti druge skrbi in druge ideale, kakor so Gil Robles, Herera, Salazar‌547 547 Prim. op. VIII: 12‒14. ali kdorkoli, ki je vzrasel iz svojih razmer in iz svojih borb. Če nam trideset let sistemadiscipline, kartotek, zatiranja debat in klasificiranja vsakogar ki ne more misliti v vseh podrobnostih na povelje, ni moglo dati ne Gila Roblesa ne Führerja, nam ga tudi nejasna, vsak dan bolj nejasna bodočnost, pred katero stojimo, ne bo, če se že zdaj pripravljamo nanjo s pogrevanjem starih nesmislov. Najprej si moramo biti na jasnem, toda zares, glede svojih sil, potem jih bomo razporejali, poruševali, podili in žagali.

Voditelju mora človek biti vdan in poslušen ne le zgolj iz discipline, marveč tudi iz osebne vere v njegovo poklicanost in v njegovo duhovno silo. Iz tega se rodi fanatizem; fanatizem, ki je posledica spojitve osebe z idejo. O tem govore Hitler in Mussolini in Gil Robles, ki niso ob začetku svoje poti imeli na razpolago ne organizacij, ne poslovnikov, marveč idejo in nekaj apostolov, ki so do zadnjega verovali vanjo in vanje. A za to je treba velikih idej in velikih ljudi. Ali je naša mladinska organizacija poleg katolicizma, čigar uspešnost ni vezana na organiziran fanatizem, imela kdaj katero veliko, neprikorjeno idejo in velikega voditelja?

Kako bodoče organizirano delo je možno samo v dveh oblikah: ali materijalistično mednarodno-udarno ali idealistično narodno-udarno. Bledih medtvorb med tem ni, če naj imajo organizacije poleg zadostitev ideji in religiji še kak drugi tostranski pomen in smisel, ki ga dolgujemo kot člani nekega narodnega občestva in zato tudi kot katoliki svoji določeni človeški skupnosti.

Nisem napisal teh ugotovitev zato, da bi jih »Kres« dialektično cepil in iskal v njih pravil ali krivoverstva, ampak zato, da bi morda dosegel na mestih, ki si laste merodajnost, od nesmiselnih zgodovinskih fantomov vrnitev k realnim problemom slovenske mladine.‌548 548 Javornikov članek je repliciral: bv.: Pisma »Besedi«. Beseda o sodobnih vprašanjih 4, 1935, št. 2, str. 47‒48. Ker se je replika že odmaknila od problematike revije Dom in svet, je ne ponatiskujemo v tej knjigi.

X
K debati o mladinskem gibanju‌549

l. Beseda »Besedi«

Debata o mladinskem gibanju se živahno nadaljuje in mislimo ‒ ne v škodo stvari same, posebno če jo vodimo brez osebnostnih poant.

Neposreden povod k naslednjim izvajanjem nam daje članek v »Besedi« (IV, 1, str. 8):‌550 550 Beseda o sodobnih vprašanjih. Prim. IX. dokument v tej knjigi. Prim. op. IV: 21. Dva odgovora. »Straža v viharju« je v dveh člankih (št. 11 in 13)‌551 551 Mladinsko gibanje. Straža v viharju 1, 10. II. 1935, št. 11, str. 46. ‒ Od temeljev navzgor. Prav tam 1, 15. III. 1935, št. 13, str. 53‒56. nekoliko analizirala razna mladinska gibanja in poudarjala, da se križarstvo ostro loči od drugih mladinskih gibanj po svojem naglašanju potrebe verske poglobitve.

Člankar očita »Straži«, da so njene trditve v članku »Kriza besede« (štev. 5)‌552 552 Prim. VII. dokument. »udarec skoraj vsej slovenski povojni katol. duhovni tvornosti … Povojna lirika more edino v ljudeh iz mladinskega gibanja zaznamovati absoluten napredek« (tu našteva imena A. Vodnik, B. Vodušek, Fr. Vodnik, V. Vodušek, J. Kastelic, J. Pogačnik, E. Kocbek). »Katoliška kultura in umetniška tvornost je vprav s prihodom ljudi iz mladinskega gibanja vzrasla na višek … Dom in svet je bila tista leta vodilna slovenska revija … Imena, kakor B. Magajna, M. Kranjec, I. Pregelj, T. Debeljak, M. Avsenak, S. Vurnik, F. Čibej, R. Ložar, E. Bojc, M. Javornik, za katoliško in slov. literaturo pomenijo vsaj toliko kakor napadi ljudi iz Ehrlichovega misijonskega kabineta … ‒ Esejisti in bojeviti ideologi, kakor F. Vodnik in drugi … ne zaslužijo, da bi jih nekritični ljudje iz »Straže« … stavili pred kup besedičenja ‒ kot plod skoraj desetletnega ideološkega in umetniškega napora … Ljudi, ki jih bo on (ki bo pisal repliko) morda proglasil … za nekatoliške, kot katoliške priznava celo Evropa« (tu se sklicuje na knjigo »Die katholische Leistung in d. Literatur der Gegenwart«).

Iskreno povedano: takega odgovora nismo pričakovali. »Straža« je v svojem članku »Kriza besede« odklanjala ono obširno, teoretično razpravljanje o mladinskem pokretu, ki se je pojavil pred leti med nami, to pa zato, da bi se ne začela po nepotrebnem pri nas ostra in načelna diskusija o ideologiji, usmerjenosti, tendencah križarstva; mislili smo, da res tega nikdo ne želi, niti bivši križarji ne. Čemu odpirati stare rane? Mladinsko gibanje kot načelno ideološko novo gibanje, kot se je izražalo v besedah, v člankih, esejih,‌553 553 Prim. op. IX: 4. iz katerih naj mladina črpa novo miselnost, nove »vitalno-duhovne« osnove, je »Straža« označila kot bobneč ogenj … kot pokret, ki se je gibal le okoli besed, pokret, od katerega danes ni ostalo drugega kot besedičenje, tako da mladina ne vidi obljubljenih ali pričakovanih uspehov.

2. Na napačnem tiru

M. Javornik je spravil debato na drug tir: podvalil je »Straži«, da je bila napadla skoraj vso slovensko povojno katoliško duhovno tvornost. Toda »Straža« je govorila o načelnem pokretu, ki ima svoj idejni sistem in se je tolikrat tolmačil v »Križu na gori«, »Križu« in zdaj v »Dom in svetu«,‌554 554 Prim. op. VII: 2. ne pa o celotnem literarnem delovanju vseh onih pisateljev, ki so izšli iz križarskih vrst. Tako teatrsko zamenjavanje idejnih kulis je neplemenito, negentlemansko in ga kot obrekovanje gladko in ostro odklanjamo. Njegova trditev je tem drznejša in površnejša, če pomislimo, da so bili deležni katoliške duhovne tvornosti vendar tudi še drugi ljudje, ne samo križarji!

Glavni udarec Javornika proti »Straži« je, da celo Evropa priznava te pisatelje kot katoliške in da jih cenijo tudi nasprotniki,‌555 555 Prim. op. IX: 14. radikalno katoliško mladinsko glasilo »Straža« pa jih noče priznati in smatra vso to tvornost kot kup besedičenja. V res čudno luč je Javornik postavlja[l] »Stražo«! Toda Evropa ve pač o teh pisateljih toliko, kot je dr. J. Pogačnik,‌556 556 Prim. op. IX: 15. ki ga križarji prištevajo med svoje, napisal o njih v zbirki »Katholische Leistung in d. Weltliteratur der Gegenwart«, Herder, 1934: Das katholische Schrifttum der Slowenen, str. 311‒315. Ni torej to mnenje Evrope, ampak sodba slovenskega literarnega kritika, ki je lahko vsega upoštevanja vredna, vendar še ne predstavlja mednarodnega mnenja.

Pa ako je kdo vesel katol. duhovne tvornosti vseh od Javornika naštetih pesnikov in pisateljev, smo jih gotovo mi. Priznavamo z radostjo njihovo umetniško tvornost. Da so bili »aktivni« križarji, ne zanikamo oziroma mi tega ne vemo. Popolnoma drugo vprašanje pa je, ali izvira usmerjenost njihove umetniške tvornosti iz načel in ozračja križarstva. Prav tako je spet drug problem, v kakšni meri se more tvornost vseh teh pisateljev imenovati katoliška duhovna tvornost: o teh problemih danes ne govorimo.

Vsekakor je trditev Javornika, da smo vso literarno tvornost križarjev obsodili kot besedičenje, gola potvorba: tako ravnanje ne odgovarja toliko naglašenim načelom iskrenosti in krščanske resnicoljubnosti križarstva.

3. »Besedičenje«

Da smo pa imenovali nekdanje pisanje o mladinskem gibanju bobneč ogenj in besedičenje, naj se temu ne čudijo, če zveni ta sodba preostro.

Poslušajmo sodbo »križarja« dr. J. Pogačnika, istega, ki je napisal članek o naših pisateljih: »Nejasnost je hiba, ki se ponavlja že v vseh letnikih »Križa na gori« in je sprožila že toliko pametnega in nespametnega besedičenja … Golčati je treba tako, da razumemo, kajti zato imamo dar besede, ne pa zato, da mešamo pojme … Sv. Hieronim je poznal dovolj zgodbe prvih stoletij, da je mogel zapisati preizkušeno resnico: »Ex verbis inordinate prolatis incurritur haeresis« …!‌557 557 Iz neurejenega govorjenja se poraja krivoverstvo. Citat ni izpričan pri Hieronimu, pač pa je sorodno formulacijo najti v svetopisemskem Pridigarju (5, 2). Tako rabi laik drugo terminologijo kot teolog, zato so seveda nesporazumljenja nujna posledica … Dovolj je prokletstva iz individualizma, bodimo bratje, katerih vsak misli, a tudi veruje v svojo omejenost in je zato ‒ ponižen.« (»Križ na gori«, III, 38; Problem zakona.)‌558 558 Jože Pogačnik: Problem zakona. (Kritični dodatek k 2. številki). Križ na gori 3, 1926/27, str. 38‒39.

Tu polemizira Pogačnik s člankom, ki je izšel v »Križu na gori«,‌559 559 D. P. [Dora Pegam]: Zakon kot etičen problem. Križ na gori 3, 1926/27, št. 2, str. 17‒25. ‒ Dora Pegam, poročena Vodnik (1898‒1975): germanistka, pedagoginja in prevajalka, žena pesnika Antona V., ki je Križ na gori urejal. in mu očita neopravičeno ironiziranje teologije, lažne trditve in napačne pojme o zakramentalnosti zakona. Izjavlja: »Grajam, da je »Križ« prinesel ta članek. Obnova katol. mladine hoče in mora rasti iz globokih, resnično katoliških virov. Sicer je katol. mladinstvo fraza in nadutost, ne pa življenje.«

Zdaj pa vprašamo: Kdo je izrekel ostrejšo sodbo o mladinstvu: mi ali dr. Pogačnik? Prav isto, samo v ostrejši obliki: besedičenje in bobneč ogenj (»fraza in nadutost«) pove križar o križarstvu. Pa še veliko več! Pogačnik ugotavlja, da prinaša »Križ« članke, ki ne črpajo obnove mladine iz resnično katoliških virov. Tudi aluzija na herezije ni iz naših ust. Recimo, da bi bil dr. Pogačnik to pisal za kako nemško kulturno revijo, bi li tudi v tem slučaju Javornik rekel, da je »celo Evropa priznala križarstvo za besedičenje, frazo in nadutost«?

4. Križarji imajo besedo

Pa motrimo cilje, namene, miselnost mladinskega gibanja v luči izvajanj njegovih lastnih pobornikov!

Kaj je hotelo mladinsko gibanje?

»Reformacija katol. duševnosti pred grozečo spolitiziranostjo obstoječih organizacij, beg pred izpraznjeno formo v bistvo, miselnost o reformaciji katoličanovega življenjskega udejstvovanja v smislu božjih in cerkvenih zapovedi, izraz miselnosti, ki je dobila hierarhično obvezno veljavni izraz v organizaciji katol. akcije … poglobitev verskega življenja …« tako opisuje Javornik cilje tega gibanja (»Beseda«, IV, 1, str. 4).

Mladinsko gibanje ni »trenutno trenje dveh rodov, ampak idejni spor v človeštvu« in gre »za tip novega človeka, za osnove novega življenjskega naziranja«, »za usodno duhovno preusmeritev sekularnega pomena, morebiti nič manjšega, kakor renesansa, reformacija … upor proti življenjski nepristnosti in vezanosti« (ki se je kazala v zmehaniziranih oblikah sistemov in organizacij, vodečih v splošni formalizem), »boj mladostne vitalnosti za življenjsko pristnost in neposrednost človeške osebnosti …« Križarstvo je nanovo doživelo svobodni ritem življenja, poudarjalo primat človečnosti in vodilo borbo za etos in človečnost. Stremelo je za celotnostjo življenja in zato tudi za religioznostjo, »ki mu je centralna življenjska sfera in prvenstvena duhovna sila«, zahtevalo je »novo religiozno utemeljitev in poglobitev erosa, umetnosti in sploh kulture. ‒ Šlo je v resnici za novo razmerje do sveta vobče, za nove, vitalno-duhovne osnove našega svetovnega naziranja …« (»DiS« 1934, stran 300 ss.)

»Totalitetna duhovna reakcija na lažnivost, trhlost vse kulture, duhovne in tehnične. ‒ Krščanstvo je izgubilo v nas živo kulturno klico osebnostnega doživljanja in postalo kulturno slabotno, iskanje osebnostnega gorišča se je pojavilo, iskanje sinteze med kulturnim dognanjem in vrednotami krščanstva.« (»Križ« I, 52.)‌560 560 Jakob Šolar: Apologija pro vita nostra II. Križ 1, 1928, str. 49‒55. »Mladino žene ona elementarna sila, ki ne živi le od kruha in vode, ampak iz svojega živega, Bogu podobnega duha, iz katere so zrastla vsa kulturna dela človeštva.« (»Križ« I, 26.)‌561 561 Jakob Šolar: Apologija pro vita nostra [I]. Križ 1, 1928, str. 25‒27. »Bistvo križarskega gibanja je bilo prav iskanje skladnosti med vitalnostjo in duhovnostjo, naravo in nadnaravo, kulturo in religijo. Mladinstvu je šlo za novo razmerje do kozmosa ali organizma katoliških resnic … To je moralo voditi do nasprotja in … ostrih razlik s tradicijo empiričnega katolicizma …« (»DiS« 1934, str. 303.)‌562 562 France Vodnik: Mladinsko vprašanje. Prim. op. II: 55.

»To je naše hotenje, da bi bil vsak izmed nas religiozno aktivistični človek, ki druži kakor v svetli mavrici vero in življenje in svet.« (»Križ« I, 84.)‌563 563 Vital Vodušek: Misli o novem človeku. Križ 1, 1928, str. 82‒85.

Takih izjav križarjev samih o ciljih gibanja bi lahko našteli še mnogo.

5. Zrno in pleve

Stremljenja, ki so tu izražena, so brezdvomno idealna in morajo biti vsem, ki stremijo za pravim preporodom naroda, simpatična. Toda deloma zvenijo izvajanja preveč pompozno in so premalo jasna, tako da je res preveč besedičenja v njih.

Hotenje po resnicoljubnosti, boj proti zgolj političnemu katolicizmu, korupciji, barantanju z načeli, goli zunanjosti v besedah in etiketi, poudarjanje osebne verske poglobitve, altruizma (»osebnost mora služiti občestvu«), resnične ponižnosti je brezdvomno zelo pozitivna, svetla stran križarstva.

Toda izrazito katoliške teze in ideje so pomešane z nejasnimi izvajanji in ideologijami, ki jih je možno le še z največjo prizanesljivostjo in z ozirom na nestrokovno izraznost neveščih piscev kolikor toliko umeti v katoliškem smislu.

Križarji so hoteli iskati novo življenjsko usmerjenost, nove odnose do vseh življenjskih vprašanj in tu so se znašli, ne da bi se tega v polni meri zavedali, v globinah metafizičnih, filozofskih, teoloških problemov, katere so reševali z neko diletantsko neizkušenostjo in tudi z drzno, s strokovnim znanjem slabo podprto superiornostjo. Plemenitost namerov in najboljšo voljo priznamo, to pa še ni zadostna kvalifikacija za tako obravnavanje.

Celotnega logičnega sistema svoje ideologije križarstvo nikjer ni podalo, morda zato, ker sovraži sistematizacijo.

»Nič nočemo postavljati trdih norm in trdnih maksim … življenje hrani in skriva na svojem dnu neskončno možnosti in podob ‒ a toliko vemo, da ‒ vedno sigurneje gremo resničnemu življenju nasproti.« (»Križ na gori« III, 87.)‌564 564 F. Č. [Franjo Čibej]: Bog, religija in kultura. Križ na gori 3, 1926/27, str. 86‒96. Prim. op. IX: 17.

Zato se ni čuditi, da so najboljši med njimi zaslutili neko nevarnost v taki metodi. »Če samo razpravljamo in zopet razpravljamo nedoločno o tej potrebi in smeri naših dni, smo v nevarnosti, da ena tema rodi drugo; nejasnost nas more enako ozdraviti kot napraviti bolne.« (»Križ na gori« I, 154 ‒ podčrtali mi.) Prav to diletansko obravnavanje etičnih, teoloških, filozofskih problemov je spominjalo na metode modernizma.

6. Vprašanje kompetence

Sicer so hoteli nekateri prikazati križarstvo kot problem, ki nikakor ne spada v »teologijo« in zato ne podlega cerkveni avtoriteti: »Ne gre za versko reformno družbo, ki bi hotela kakršnihkoli korektur v verskih objektivacijah, ki bi hotela polemizirati o problemih, ki zanimajo teologijo … zato mladinsko gibanje že radi svojih osnovno-življenjskih tendenc samo po sebi tej (cerkveni) avtoriteti ni podrejeno.« (»Križ na gori« II, 71.)‌565 565 D. P. [Dora Pegam]: Avtoriteta. Križ na gori 2, 1925/26, str. 68‒72.

Toda isto glasilo se je samo sebe jasno dezavuiralo. »Naša preteklost je zgradila predvsem objektivno stavbo religije, a subjektivno-človeškega pola ni izgradila v zadostni meri … Naloga naše sedanjosti je, da zgradimo nove religiozne vzore. ‒ Religija ni konstantna količina, ki bi veljala za vse razvojne stopinje v enaki meri. ‒ Tradicionalna in okostenela vera veruje v Boga ‒ kakor veruje v vsako stvar ‒ a poleg tega je še drug Bog, kojega spoznanje se rodi v duši intuitivno, ki je vzvišen nad vsako formo. ‒ Tu gre za svojevrstna, prvobitna doživljanja, in sicer za neposredni ‒ direktni kontakt duše z Bogom ‒. V takem spoznavanju božjem je nek intuitivno-religiozen faktor, ki se ne da reducirati na racionalno metafizično spoznavanje. ‒ Prosvetljena doba je zanesla v sholastično teološko tradicijo nekoliko preveč racionalizma, devetnajsto stoletje pa precej neznanstvenega diletantizma in pozitivizma. Takih elementov je cela kopica, kolikor jih ne rabimo, izbrišimo jih … tedaj bo tudi teologija svobodnejša … dogme in liturgija so zrastle iz življenja ter imajo svoje mistično jedro. ‒ Življenje in spas duše sta osrednji ideji, zato damo tudi teologiji precej sekundarno mesto … Ustvariti moramo najprej svoje življenje ‒ potem bo tudi iz tega novega življenja lahko črpala nova teologija …« (»Križ na gori« III, str. 9l.)‌566 566 Prim. op. 16.

Zdaj pa vprašamo: Ali ta vprašanja res ne tangirajo niti filozofije niti teologije? Saj vendar hoče križarstvo reformirati teologijo, saj je vendar razglabljalo o psihičnem vzniku religije! Ali nima Cerkev v teh vprašanjih kompetence?

XI
Enemu izmed ozkih‌567

Dragi prijatelj,‌568 568 Pismo po vsej verjetnosti ni namenjeno določeni osebi in gre le za literarno obliko, v kateri je avtor odgovoril na članke, ki so izšli v Straži v viharju. Prim. VII. dokument. ne vem, zakaj se nisi podpisal pod pismo. Morda si mislil, da nanj ne more biti odgovora? Tvoja spoznanja se sicer zdijo, da so končnoveljavna, kajti odločno si govoril, toda strast, ki je dobila osebnosovražen ton, je pismo skrivnostno razširila. Tako sem mnogo mislil o Tebi, najprej vrtoglavo, z nemirom, potem s prijetnostjo, ki je vedno bolj naraščala. Doživel sem veselje nad človekovo neizgubljenostjo, iz vrst Tvojega pisma samega me je začela preplavljati resnica o času in človeku s tako močjo, da zdaj ne morem več molčati, moram prijeti za pero. In ker Ti ne morem odgovoriti osebno, Ti pišem javno, in zato tudi Tvojim tovarišem.

Pišeš, da pripadaš dobro organiziranemu krogu mladih katolikov, in praviš, da se ta krog vztrajno in zgledno pripravlja za novo akcijo. Ne bom se dotaknil notranje zvestobe do verskih resnic, ki je pri vas res zgledna, niti pripravljenosti na Milost, ki bomo zanjo dajali vsak svoj račun, govoril bom o vaši človeški oblikovanosti, o tisti življenjski temeljnosti, ki jo vedno bolj zapuščate, tako da postaja ozka, prazna, brezzvočna. Vedno bolj se umikate iz individualne eksistencije v tipično esencijo. Moj očitek se glasi določneje: v nadčloveškem razvijanju naših sil je premalo spontanega in pogumnega tveganja, tako v naporu po osebnostnem doživljenju usode kakor v nadosebnem razmišljevanju človeške bitnosti. Brez slovarja moraš takole razumeti: človek vam ni pomemben, kadar zaživi v osebno-ustvarjajoči strasti do dinamičnih vrednot, t. j. v upostavljanju notranjega ravnotežja, marveč kadar za-živi v neposredni strasti do statičnih vrednot ali do načel.‌569 569 Prim. A. Ušeničnik: O statiki in dinamiki. Glej XIII. dokument. Podoba je, da ne morete dolgo in sami strpeti v rodovitnem območju osebnega tveganega spoznavanja, marveč bežite pred mukami samotnega in častnega iskanja naravnost v svet idejnega reda, ki se mu približate nepripravljeni, brez izkustvenega erosa. Zato obstoja nevarnost, da ne boste mogli razviti širokega, pristnega osebnostnega življenja in v njem velikega, čistega človečanstva, ki je najzvestejši nosilec sleherne bogopodobnosti. To Ti torej govorim zaradi velike duhovne škode, ki jo s tem povzročate svojemu življenju in človeštvu sploh. Človek živi tem polneje in resničneje, čim več svoje biti zbere, njegovo živIjenje je dragoceno, kadar je šel po svojo resnico do njenega pekla. Svetovni nazor se ne kupi kakor kaka knjiga o načelih, ustvariti in potrditi se more v junaški izpostavljenosti. Sleherna življenjska zrelost izvira iz tega napornega razumevanja usode in iz neizprosnega razodevanja osebnostne resnice; človek se mora prerasti, ako hoče zadihati v žlahtnem življenjskem občutju, mora iskati svojo duhovno določenost v življenjski danosti, združujoč njegova nasprotja, ki so odsev Resnice. Gre torej za razumevanje in doživljenje napetosti med življenjem in nadživljenjem. Sploh leži v temeljnem zakonu o napetosti ključ slehernega rodovitnega razmišljanja o zemeljskih stvareh.

Ali čutiš, da odpiram Tvojemu pogledu ono ravnino človeškega življenja, kjer se usoda razodeva najpristneje in najpomembneje, ravnino, ki se Tebi zdi drzna in nejasna? Ti stremiš s svojimi tovariši vred po urejeni in jasni življenjski zavesti, po mirni notranjosti, ki jo dosegate z uspavanjem avanturističnega čuta, ali tako, da s strogo pokorščino zmanjšujete lastno odgovornost, ali da se z organizacijsko aktivnostjo izogibljete neizprosnosti osebnostne borbe, ali da z raznimi eklekticizmi hranite pripravljenost svojih mladih duhov. Tudi besede Tvojega pisma so presenetljivo jasne, trde, postavljene, kakor da bi jih napisal dozorel borec. Toda iz hladu, ki veje iz njih, predobro čutim, da so mrtve, niso živa bitja, ki bi iz njih vel življenjski čar, niso godala, ki bi zvenela v roki mojstrovi ali pa ob svojem lastnem odmevu. To so besede, ki si jih zapisal iz knjige, ali pa si se jih naučil na pamet od svojih uglednih voditeljev. To so izrazi človeka, ki ne more in si ne upa položiti vanje nič svojega, ki jih noče pomembno in doživljajoče dopolnjevati in spreminjati v glasnike, ker se boji njihovega nenadnega in nepreračunljivega življenja. Ti si med tistimi, ki jim je vsa človeška problematika tuja, češ, ker izvira iz drznega in nevarnega dinamizma. Saj vam je taka samoniklost izražanja, ki se problematika v njej javlja, že kriza besede.‌570 570 Prim. VII. dokument. Vedno določneje si predstavljam, kako ste namesto samotne, intuitivne, osebno-drzne poti, ki si s korakom za korakom gradi pot do najvišjih spoznanj, izbrali rajši abecedarsko, programsko-idejno pot, ki vam prihranja osebnoiskateljske muke in nudi miselno udobje. Ta lagodnost je istovetna z občutkom slabičeve varnosti: slabič išče varnosti v mislih, čuvstvih, besedah, dejanjih in opuščanjih; ogiba se slehernega položaja človeške resničnosti, ki mu ni pregleden ali razumljiv; noče zunanjih, še manj pa notranjih konfliktov; beži pred vsako dramatičnostjo, ki preveč vznemirja; drži se statično vpostavljenih mej svetovnega nazora in se v njegovem urejenem prostoru pogumno loteva taylorsko‌571 571 Frederic Winslow Taylor (1856‒1915): ameriški inženir, ki je učil, da je mogoče povečati delavčevo storilnost tako, da so delavčevi gibi sistematsko usklajeni z delovanjem tovarniškega stroja. Njegovim mehaničnim idejam je pri nas nasprotoval že Srečko Kosovel (1904‒1926) v pesmih Kons (Tiger) in Kons: Novi dobi. Prim. S. Kosovel: Zbrano delo II. Ljubljana 1974. razdeljenega dela.

Ali vidiš, kam ta prikrajšanost na polnem in pristnem doživljanju življenja in njegovih nalog vede? V nikako načelno, pač pa v tipično življenje. Ne govorim proti načelom, Bog obvaruj, tudi ne tajim vaše dobre volje po sredstvih, tragično je le, da ljubite bolj njihovo shematično veljavnost kakor nepreračunljivo veljavnost. Vi ste paradoks: do smrti zvesti načelom izgubljate njihovo dinamično vsebino. Ne morem Ti dovolj povedati, kako zelo prezirate njihovo mnogovrstno združevanje z življenjem. Kaj mi pomaga, če imam ostro zavest bitnih dolžnosti in življenjskega reda, če pa jih ne morem in ne znam podrediti vse združujočemu napetemu človeškemu občutju? Vsa vaša pripravljenost je usmerjena v prazno stran, vsa vaša disciplina je nerodovitna, ker drži posameznike v statični zvestobi, vsa vaša prožnost je mehanična, ker prepoveduje nenadnost, od majhnih vzgibov, ki premikajo stvarnost v fantastično luč, do revolucionarnega gledanja na svet. Zato tako mirno in lahko prestopate prostor med načelno in življenjsko resničnostjo, gluhi in slepi in notranje amuzični, ker nosite v sebi le abstraktne sheme vrednot in jih doživljate le s pomočjo jasnosti, preglednosti, varnosti, zunanjega reda in organizirane kvantitete.

Za tem ozkim zmislom zveni že nekaj demonskega, podoba takega človeka se približuje podobi buržuaznega človeka, ki je najbolj negativen tip sodobnosti. Ko tako govorim s teboj, mi prihajajo v pamet tudi vsi »dobri in pridni« ljudje, ki so na videz predstavniki resnice, prav za prav pa njena velika ovira. S svojo mirno jasnostjo in majhno urejenostjo ožijo svet in plitvijo zmisel. To so ljudje, ki so srečni v povprečnosti in v zatišju, ljudje, ki ne prenesejo samostojnosti, ki so zadovoljni, ako nekomu lahko služijo, dobri in zvesti vojaki, natančni uradniki, ubogljivi državljani, verniki, ki so notranje zvezani in brez ognja. Takim ljudem je treba pogledati v notranjost: v srcu so bojazljivci, neprestano zaskrbljeni ljudje, toda na dnu srca so premaganci, ki se zaman lovijo za veličastnim. Vsi veliki duhovi so v svojih borbah trčili nanje in nerazumljivo povesili orožje. Videli so v njih žrtve, ki niso same krive svoje majhnosti in ozkosti. Za njimi so videli senco anonimnega igralca.

Dragi prijatelj, v tej žarki luči si moramo do kraja pogledati iz oči v oči: vi ste ujeti. Tudi vi ste postali nevedna žrtev. Za vašim hrbtom stoji nekdo nevidni, ki ima svoje račune, po njem vas hoče pridobiti demon časa, ki zasužnjuje zdrave mlade sile in jih hoče zavesti v svojo smer. Svet je poln raznih taborov, ki niso pristni organizmi svetovnonazorskih prepričanj, marveč več ali manj interesne organizacije ne duhovnih, ampak posvetnih sil. Ena izmed teh sil, ki hoče obdržati konservativno obličje zemlje in ki ima bore malo krščanskega duha in svobode v sebi, vas je zajela od vseh strani in vpliva na vas neprestano in z vsemi sredstvi ideološke sugestije. Kar se godi z najmlajšim rodom evropske mladine, to se godi tudi z našim: umirja se, oži in oddaljuje od dopolnjevanja časovne in osebne usode. Tradicijske družabne sile so si opomogle in začenjajo težko vplivati na vse javno in zasebno življenje. Vsi vidimo notranjo zvezo med konservativnim zaokretom na desno in med zožitvijo človekove svobode, med nastopom svetovne reakcije in med popuščanjem univerzalne polnosti v današnji mladini. Mladi rod pada kar povprek pod vplive programov, od ekonomsko-političnih teorij do svetovnonazorskih akcij, zateka se v vabljivo podobo zunanjega reda, od korporacijskega krščanstva‌572 572 V katoliških krogih je bila med I. in II. svetovno vojno živa ideja stanovske ali korporativne družbene ureditve kot rešitve socialnih krivic. Levičarsko usmerjeni intelektualci, katerim se je takrat že približeval Kocbek, so to zamisel odklanjali, češ da je le krinka za ohranjanje kapitalizma. Zato daje Kocbek sintagmi »korporacijsko krščanstvo« negativen pomen. Prim. op. VIII: 18. do konservativnega fašizma. Veliko upanje povojnih let izginja, lepi začetki se rušijo, mladina postaja plen starih taborov.

V nekem zmislu vas blagrujemo: vaša neizprosna linearnost, ki živi posredno, zavarovana od vseh strani, idilično jasna in prevzetna, je mnogo lažja in prijetnejša od našega duševnega stanja. Toda svojega težjega, osamljenega duhovnega položaja ne moremo več zapustiti, sile, ki so nas vzvalovile, so nam dale v našem prodiranju za novi življenjski nazor tolikokrat uzreti resnico o sedanjem času in človeku, da se ji ne moremo več izneveriti. Z vsem bitjem smo sredi nastajajočega sveta, z vsemi čutili spoznavamo igro negativnih in pozitivnih sil, vsak dan vemo, kje teče bojna črta, od ekonomskih procesov preko kulturnopolitičnih preoblikovanj do duhovnih obračunov. In kar je glavno: spoznavamo jo drugače od časopisov, revij, knjig in ostalih uradnih poročil posvetnih sil. To, kar vidite, vidimo tudi mi, tega, kar pa mi vidimo, vi ne vidite. Morda se bo ta ali oni med vami kdaj priboril do sekularne resnice‌573 573 Vse obsegajoča, velika resnica. in takrat bo videl, česar zdaj ne more, da v nas ni narejenosti ali besedičenja, nemškega misticizma, anatematiziranih filozofij, narejena bogoiskateljstva, kopiranih ideologij, marveč v celotnem človeku doživljen čas in od celotnega časa pretresen človek. Kogar je med nami zagrabilo, ta je postal težak od zbranosti vsega svojega bitja, pijan od združevanja s svetom, a obenem truden od zvestobe in žalosten od splošnega razkrajanja. Prepojilo nas je katastrofalno občutje, trpimo sredi neizpolnjenega časa, jecljamo pred neizrekljivim. Strast po očiščevanju in sproščevanju nam je dala zamah za nadvladanje resničnosti in zavesti, samega sebe smo naporno prevzeli, napeli, doživeli smo vedno vrtoglavejšo širino stvarstva, obenem pa občutili vedno bolj neizpolnjeno in silno žejo po trdnosti. Vam je prijetno, toda ne bo vam dolgo, prej ali slej bo tudi vas potegnilo v vihar, toda v njegovih vrtincih se morda ne boste več znašli.

Vprašam: Ali nas torej smete zasmehovati zato, ker nas življenjska vprašanja pregibljejo bolj kakor vas? Kaj moremo zato, če nas ta vprašanja prepajajo in mučijo, vas pa ne? Kaj moremo zato, če svojih živih globin ne morete braniti pred silami, ki jih hočejo povezati? Kaj moremo zato, če še vnaprej togo sprejemate Resnico, okrog vas pa že nastaja vihar, veliki in dolgo pričakujoč vihar, ki odpira zatohle prostore, pregiblje stoječe vodé in lomi mrtve veje? Mi se tega viharja veselimo, kakor se veselimo sleherne napetosti in obračuna, hvalimo Boga, da nas vznemirja in muči, da nam daje doživljati in ustvarjati človečnost, da nas hrani in tolaži v naši samoti in v naših razočaranjih, kajti nikdar nismo mislili, da nas bo na tem izpostavljenem mestu zapustil ravno mlajši rod, ki smo se hoteli nanj tovariški nasloniti. Toda slutnja mi govori, da Ti in Tvoji še niste ves rod.

P. S. Ko te besede končujem, je v tej ravnini temna noč, gluha, brezizrazna noč, nikjer glasu in odmeva. Čutim, da bi moral pismo nadaljevati, živi ljudje si imajo še vedno kaj povedati. Ne morem, zdaj šele čutim tvoj neprijazni glas, ko ne morem nič več. Kaj bi bil otožen, če je morda res s teboj tako, da ne maraš pogledati v dušo, in če te je res volja naprej uganjati sodbo, še preden si se približal svojemu tovarišu.

To pišem že stojé, ne bom se ustavljal, vidim, da smo si res kakor od dveh nasprotnih strani.

XII
Ali razbiti ali graditi‌574

Nekaj pripomb k tozadevnemu članku v 1. številki.

l. Takoj po izidu članka pod gornjim naslovom, ki je kot uvod k nauku o organizaciji izšel v štev. 1. in 2. letošnjega Kresa,‌575 575 Prim. VIII. dokument. smo slišali mnenje, da ni primerno objavljati teh stvari (o križarstvu), ki da se tičejo le nekega ožjega (ljubljanskega) kroga izobražencev. Govorili smo s tem in drugim, pa smo zvedeli sledeče: To ni le zadeva tega kroga, ampak splošno slovensko kulturno vprašanje. Tudi aktualno je še vedno: gibanje je bilo v splošnem kvarno, o tem dovolj glasno govore posledice; imelo pa je nekaj drobcev pozitivnega v sebi; prav to malo dobrine se pa vse preveč in ne zasluženo poudarja tu in tam (Čas,‌576 576 Prim. XIII. dokument. Straža v viharju,‌577 577 Prim. VII. dokument. Dom in svet‌578 578 Prim. XI. dokument. ). (Žal, sistematične znanstvene analize križarstva še nimamo. Skoro vse, kar je napisano, je le ena plat zvona, to je, le glas križarjev samih.) ‒ Sicer pa se to vprašanje tiče prav vseh slovenskih fantov, da zvedo, kdo ne sme biti ali postati njihov vodja. Dejstvo je namreč, da so si prav križarji nadeli nalogo, da razbijejo slovensko fantovsko organizacijo, ker se jim ni posrečilo, da bi si jo osvojili. Za ta zgodovinska dejstva imamo dokaze. Seveda jim to ni uspelo, ker so fantje sami bili dovolj preudarni, da so razločili zrno od plev. ‒ In kako da bi fantov to ne zanimalo, kar se njihove organizacije tiče? In če jih ne zanima, čemu so pa križarji hodili na občne zbore fantovske organizacije oznanjat svoje nauke? ‒ Končno pa: saj je Kres namenjen prav tako za ta »ljubljanski krog«. Pa neglede na vse to je prav, da so zlasti izbrani fantje, ki jim je Kres v prvi vrsti namenjen, o vseh teh pojavih slovenske mladinske dejavnosti poučeni in vsakemu gibanju pravo ceno zvedo.

2. Nekateri nam na splošno zamerjajo polemiko in smatrajo našo lanskoletno rubriko »Več luči«‌579 579 Naslov rubrike je verjetno posnet po Mahničevi razpravi »Več luči! Ali nekoliko poglavij o idealizmu«, Rimski katolik 1, 1889, ali pa po Ušeničnikovi objavi tega dela v knjigi: Anton Mahnič: Več luči! Iz Rimskega katolika zbrani spisi. Uredil dr. Aleš Ušeničnik. Ljubljana, Katoliško tiskovno društvo 1912. Prim. še op. V: 72, 73. in letošnja izvajanja v člankih o organizaciji kot neprimerna za splošen fantovski list. Raje naj bi pozitivno gradili novo fantovsko organizacijo, pravijo. ‒ Pred vsem naj ti ne smatrajo, da je »splošen« isto kot mlahav, voden, nenačelen. Nočemo takega Kresa! Zdravo udaren naj bo in močan, krepko naj se drži ravne črte. Saj je v našem kulturnem in javnem življenju dovolj vijugastih potov in smeri, ki nam ne morejo prinesti prav nič pozitivnega. ‒ In potem naj ti pomirjevalci še pomislijo, da preden prične zidar graditi temelje, da nanje postavi zgradbo, pomete in osnaži gradbeni prostor, odkoplje puhlico in odstrani vso šaro. Naše delo je pozitivno, a pozitivno delo zahteva tudi, da se odstranijo ovire.

3. Prav ti pomirjevalci trde, da se borimo s preteklostjo in utvarami, ki da več ne obstajajo. ‒ Kako se motijo! Prav te dni so sami doživeli najlepši dokaz. V zadnji številki Doma in sveta je namreč na uvodnem mestu izšel (naročen?) članek (Edvard Kocbek, Enemu izmed ozkih),‌580 580 Prim. XI. dokument. ki tako prozorno zlohotno napada naš najmlajši katoliški rod, da se moramo čuditi, kako je mogel Dom in svet s svoje sicer kritične višine pasti na nivo tako enostranskega in krivičnega gledanja mladega, pozitivno katoliškega, ustvarjajočega, globoko notranjega gibanja našega dijaštva. Nerazumljivo nam je tudi člankarjevo razlikovanje med dinamiko in statiko‌581 581 Prim. op. XI: 3. v kulturnem (in verskem) gibanju slovenske mladine. Dočim proslavlja delo zbeganega bogoiskateljstva, poudarjanje medlega pojma o doživljanju, borbo proti organizaciji, iz nemškega protestantizma‌582 582 Prim. op. VII: 4. prevzeti subjektivizem (kar je vsebina križarštva), govori omalovažujoče o ravni in jasni črti novega gibanja slovenske katoliškemladine, ki se hoče in želi podrediti vodstvu sv. očeta rimskega papeža in po njegovi zamisli razviti vso pravo, resnično in zdravo aktivnost v organizaciji KA.‌583 583 Katoliška akcija. Prim. op. VIII: 9. ‒ Ni še tega mesec dni, kar se je neki naš slovstvenik‌584 584 Mirko Javornik. Prim. op. IX: 21. hudoval, češ, čemu Kres napada križarstvo. Najprej bi tega gospoda vprašali, kako da so smeli križarji skozi dolgih pet let po časopisju, v društvih, na sestankih, v razgovorih, vedno in povsod edinole napadati in nič drugega kot napadati in razdirati naše najdelavnejše organizacije, Kres pa ne bi smel niti resnice braniti, če je to potrebno, prav tako polemično. In kaj bo ta gospod rekel na ta najnovejši in morda najbolj nelep napad?! ‒ Sicer pa nas to ne bega, kajti resnica in s tem bodočnost je naša. To na nobeni strani ni več sporno. Sam člankar namreč ugotavlja, da je mlajši rod križarje zapustil. Prav tu pa je naša in naše mladine sreča, ker je zlasti mladina rešena težke bolezni. Kaj naj pa rečemo po tem dogodku o Domu in svetu?!

4. Čuli smo očitek, da smo tisti stavek o sončenju na Petrovi skali‌585 585 Prim. op. VIII: 19. napačno in krivično citirali. Kdor prebere naš stavek in tistega, ki naj bi ga citirali, vidi, da vobče nismo citirali, ampak ugotovili samo smisel govora oz. spisa, ki ga nikakor ne moremo odobravati. Kljub opozorilu še vedno mislimo, da smo z besedami zaključnega stavka prav podali smisel celega članka.

XIII
O statiki in dinamiki‌586

Iz filozofije vzgoje.

»Dom in svet«‌587 587 Zakaj Ušeničnik ni naslavljal svojega članka na E. Kocbeka, temveč dosledno na Dom in svet, je pojasnil v pismu F. Koblarju 5. VIII. 1935: »/…/ ker je izšel napad uprav v DSu in sem kot odbornik KTD [prim. op. II: 9] pred katoliško javnostjo za pisavo lista končno tudi odgovoren. Prav zato sem tudi nameril odgovor na DS, oziroma na Vas ‒ urednika, ker Vas smatram za odgovornega, da je izšel tak članek v tej reviji.« Pismo je ohranjeno v Koblarjevi zapuščini. Prim. dokument XVIII: 43. je prinesel v 3. letošnjem zvezku (1935, 113‒117) na uvodnem mestu tako zaničljivo sodbo o naši katoliški mladini (meri očividno posebno na »mladce Kristusa Kralja«),‌588 588 Kocbekov članek Enemu izmed ozkih je odgovor Straži v viharju [prim. VII. dokument] in ne mladcem, kajti za njihovo nasprotovanje Kocbek v Varaždinu, kjer je takrat služboval, najbrž ni vedel. Da je bilo o mladcih tudi v Sloveniji malo znano, piše Koblar Ušeničniku najbrž maja 1935: »Malo vemo, kaj so Mladci ‒ dosedaj samo to, da so skrivna srednješolska kat.[oliška] organizacija, ki jo vodi prof. E.[rnest] Tomec /…/ Vi, monsignor, ste jih zdaj prvič razglasili kot cerkveno organizacijo, kot Mladce Kristusa Kralja.« Prim. op. V: 59. ‒ Nedatiran koncept pisma je ohranjen v Koblarjevi zapuščini. Prim. dokument XLIII: 23. da ne moremo iti molče mimo. Priznava še sicer mladcem zvestobo do katoliških resnic, a vsa njegova sodba o njih duševnosti je takšna, da more biti po njegovem tudi ta zvestoba le mehanična pasivnost. Mladci so ali bodo po mladčevski vzgoji »ozki« in »plitvi«, »slabiči«, v srcu »bojazljivci« in »premaganci«; njih pot je »abecedarska«, njih usmerjenost v »prazno stran«, njih disciplina »nerodovitna«, njih prožnost »mehanična«; so »ujeti«, so »zasužnjeni«, so »nezavedne žrtve« nekih ljudi, ki stoje »za njimi«, ki jih pa ne vodijo duhovni interesi.Žrtve so konservatizma in svetovne reakcije. Zato se pa v vrtincih bližajočega se viharja »morda« ‒ ta »morda« je previdno dostavljen ‒ »ne bodo več znašli«.

Da bi se vsa zmotnost mladčevske vzgoje še žarkeje pokazala, riše »Dom in svet« s pesniško fantazijo, kakšni so v nasprotju z mladci njegovi. Njih vrline so »tveganje«, »junaška izpostavljenost«, »osebnostno iskanje resnice do njenega pekla«, »revolucionarnost«. »Vidijo«, česar mladci ne vidijo; doživljajo »širino stvarstva«; zro »sekularno resnico«; »težki so od zbranosti vsega svojega bitja« in »pretreseni od celotnega časa«. Zato se pa vesele viharja, ki se bliža, kakor se vesele »sleherne napetosti in obračuna«. Tam, pri mladcih, torej plitvost, tu globina; tam ozkost, tu širina; tam slabičevstvo, tu junaštvo; tam zaničljiva bojazljivost, tu junaška izpostavljenost; tam mehanično vzprejemanje, tu samosvoje osvajanje in doživljanje. Vendar »Dom in svet« »razočaran« toži, da mlajši rod ni več takšen; po vojski se je bilo začelo veselo gibanje, a tisti »lepi začetki se rušijo«, tisto »veliko upanje« se gubi. Zato pa je najbrž sedaj tako odločno nastopil in narisal mladce tako, da bi se mladi rod z zaničevanjem obrnil od njih in pridružil tisti »povojni mladini«.

In na kaj je oprl »Dom in svet« svojo sodbo?

Troje je mogoče razbrati iz zelo moderne razprave. Prvo, da mu je baje neki mladec pisal pismo,‌589 589 Prim. op. XI: 2. ki je pisano tako »jasno, trdo in postavljeno«, kakor da ga je pisal dozorel borec. Iz tega in iz »hladu«, ki veje iz njega, sklepa, da to ni doživeto, ampak mehanično privzeto, da je torej vsa mladčevska vzgoja takšna, pasivna, mehanična, mrtva. Drugič, spominja mladčevske »Knjige o načelih«.‌590 590 Aleš Ušeničnik: Knjiga načel I. Ljubljana 1934, 19362; II. 1935; III. 1937. Taka knjiga, pravi, »se kupi«, mladci pa mislijo, da se dobi tako tudi svetovni nazor, zato je njih svetovni nazor zopet le pasivno vzprejet. Tretjič, mladci se vzgajajo le »v strasti do statičnih vrednot in do načel«, zato ni v njih nič dinamičnega, ni »osebnega, tveganega spoznanja«, ne »širokega, pristnega, osebnostnega življenja«.

To so torej dokazi za mladčevsko abecedarstvo, za ožino in plitvino mladčevskega duha, za slabičevstvo mladcev. Če te dokaze mirno premislimo, se moremo ustaviti samo pri tretjem. Ta nekaj pove, kar bi se moglo komu zdeti zadostna osnova za »Dom in svetovo« sodbo in obsodbo. Kaj je torej z mladčevsko vzgojo in »statičnimi vrednotami«?

Resnica je, da so pri mladčevski vzgoji v sredini »statične vrednote«, če naj se imenujejo statične tiste vrednote, ki niso od danes do jutri, ki se ne izpremetajo in ne menjajo veljavnosti, ampak imajo neko stalno, trajno, ali celo večnostno življenjsko vrednost. Take vrednote so: Bog, Kristus, Cerkev. Mladčevska vzgoja res vzgaja mladce v živi veri v Boga, v ljubezni do Kristusa, v zvestobi do Cerkve. Takšne vrednote so tudi: poštenje, nravna neomadežanost, moštvo. Mladčevska vzgoja vzgaja v mladcih resno hotenje, da bodo ostali pošteni, nravno neomadeževani, moško pogumni v boju s strastmi. Takšne so vobče vrednote: resnica, dobrota in lepota. Plemenit mladec ne sme ničesar hoteti, kar ni resnično, kar ni dobro, kar je grdo. Če tudi ne absolutno večnostne, a vsaj relativno »večnostne« so tudi mnoge druge vrednote: družina, narod, občestvo, domovina. Tudi te vrednote so »statične vrednote«, če že hoče kdo rabiti to besedo. Ali je mar vzgoja, ki kaže na takšne vrednote, pogrešena? Ali poplitvuje človeka, zožuje duha, mrtvi polet duše, mehanizira hotenje? Ali je zlasti vzgoja za ljubezen treh prvih osrednjih življenjskih vrednot pogrešena? Ali vsaj za »človeško oblikovanost« in »življenjsko temeljnost« brezpomembna, nerodovitna, prazna? Vzgoja za ljubezen do Boga, do Kristusa, do Cerkve? Do Boga, ki je cilj vesoljstva, do Kristusa, ki je Resnica in življenje, do Cerkve, ki je od Boga poslana učiteljica narodov? Naj se »Dom in svet« nič ne izmika, da je mladcem priznal zvestobo do verskih resnic, »Dom in svet« je potegnil v svojo dinamiko tudi svetovni nazor in krščanskega svetovnega nazora brez teh osrednjih resnic ni!

Resnica je torej, naši mladci se vzgajajo v zvestobi do osrednjih »statičnih vrednot«. Ali morda takšna vzgoja vsaj psihološko ni prava? Moderna empirična psihologija uči (prim. Lindworsky, Der Wille),‌591 591 Johannes Lindworsky (1875‒1939): jezuit, psiholog. Raziskoval je predvsem področje inteligence, čustev in volje. Objavil je delo Der Wille [Volja] 1919. da moramo, če naj zares vzgajamo za totalitetno življenje, postaviti mladini v osredje duševnosti velike, osrednje vrednote, da so ji v skušnjavah in bojih življenja živo v zavesti in se ji ob njih užiga pogum in junaško tveganje. Vprav to pa skuša doseči mladčevska vzgoja. Vzgojiti skuša mladce tako, da bi jim bile osrednje ideje Bog, Kristus, Cerkev vodnice vsega življenja, vse druge vrednote pa hierarhično urejene pod temi vrednotami. Naj »Dom in svet« jasno pove, kje je po njegovem mnenju v tem kaj zmotnega in izgrešenega!

»Dom in svet« bo bržčas dejal, da je vse to lepo, a da nečesa še manjka ‒ dinamike. Najbrž je zato tako naglasil »statične vrednote ali načela«, da bi beseda »načela« s svojo shematiko in tipičnostjo vzbudila v čitateljih predstavo o »shematičnosti« in »tipičnosti« mladčevske vzgoje. Sicer pravi, da ne govori proti načelom ‒ »Bog varuj!« ‒ vendar je postavil »načela« v takšno zvezo, da naravno vzbujajo v duši odpor. In vendar imajo načela psihološko vprav to funkcijo, da kážejo na vrednote. »Ljubi Boga nad vse, zakaj Bog je prvo in najvišje dobro!« »Ljubi domovino, zakaj domovina je tvoja mati!« »Ljubi lepoto, zakaj lepota te vodi k Lepoti sami,‌592 592 Bog kot absolutna resnica, lepota in dobrota. ki si zanjo ustvarjen!« Načela imajo celo to svojstvenost, da segajo daleč preko mej resničnih statičnih vrednot. Načela kažejo tudi na dinamične vrednote; pa naj si bodo resnične ali blodne (seveda so po tem tudi načela resnična ali blodna). »Tvegaj! Zakaj v tveganju se izkazuje moštvo!« »Bojuj se, zakaj življenje je boj!« Celo negacija vsega zmisla življenja bi se statično izrazila v načelu: »Živi, kakor hočeš, saj je življenje itak nezmisel!« Le kje je torej v načelih kaj, kar bi zoževalo duševnost ali življenju jemalo življenje?

Da se torej mimo načel vrnemo k statičnim vrednotam, kaj je z dinamiko? Ali ne ubija vzgoja za statične vrednote duševne dinamike? Najprej ima vsaka vrednota že sama v sebi moč vzbuditi v duši dinamiko. Saj je prav to svojska narava vrednot, da vzbujajo, če jih prav spoznamo, v duši teženje in hotenje in zbirajo iz globin duševnosti sile za delovanje. Seveda mora biti tisto spoznanje res spoznanje vrednote, torej nje vrednosti in pomembnosti za nas in za naše življenje. Če vrednote ne spoznamo ali če jo zmotno imamo celo za nevrednoto, je jasno, da ne bo sprostila v duši dinamike ali bo vzbudila celo »kontrarno dinamiko«, odpor. V tem zmislu so torej vse statične vrednote obenem tudi dinamične vrednote. Kakor je n. pr. Bog »Bit sama« (ipsum esse) in obenem »čist dej« (actus purus), torej statika sama in dinamika sama, tako je tudi za človeštvo najbolj statična in najbolj dinamična vrednota; živjenje našega življenja in vir vseh naših moči.

Če naj pa beseda »dinamične vrednote« v nasprotju s statičnimi pomeni vprav vrednost tveganja, delovanja, napora in boja, te vrednosti zopet tudi mladčevska vzgoja ne prezira, le da jo po pravici podreja statičnim vrednotam. Tveganje in upiranje ima zmisel in življenjski pomen, a le tedaj, če je tveganje in upiranje za resnične in stalne vrednote človeškega življenja. Kakšen zmisel bi naj imel n. pr. boj, če bi bil boj za »nič«, za noben cilj, za nobeno idejo, za nobeno vrednoto, ki jo hoče boj vprav izvojevati ali ustvariti? Vemo, da so modrijani, ki ne morejo več najti v življenju nobenega zmila, a kdo bo šel za temi brezzmiselnimi modrijani? Kdo bo zlasti mladino tako vzgajal? Kdo celo krščansko mladino? Vprav tu se pa tudi jasno vidi, da ni pogrešena mladinska vzgoja, ampak da so le »Dominsvetovi« nazori, če naj jih jemljemo tako, kakor so izraženi, pogrešeni, nesrečni in blodni. Ali naj res vržemo mladino v golo »tveganje«, »iskanje«, »katastrofalno« beganje in tavanje, samo zato, ker si moderni človek hoče sam iz sebe priboriti svoj svetovni nazor? Če je to moderni človek, zares krščanski človek to gotovo ni! Krščanski človek se zaveda svoje bede in nemoči, zato je iz srca hvaležen Kristusu, ki mu hoče pomagati iz temin in blodenj življenja. »Dom in svet« pravi, da se ne bo dotaknil »pripravljenosti na Milost«, ki bomo zanjo dajali vsak svoj račun. Že prav, da se ne dotika, koliko milosti je kdo osebno prejel na poti do Resnice,‌593 593 Prim. prejšnjo op. a ni prav, da je načelno prezrl krščanski nauk o milosti, ko gre za vzgojo krščanske mladine. Ta nauk pa pravi, da se človek brez božje milosti težko »znajde v viharjih in vrtincih življenja«. Nesrečna je torej tista vzgoja, ki mu kliče, naj se le vrže v te viharje in vrtince, naj le »tvega« ‒ če bo našel resnico, dobro; če pa ne, pa tudi dobro! Ali se tak vzgojitelj ne zaveda, da gre tu za večnost? Ali ni edino prava vzgoja, ki človeku pomaga, da resnico spozna? Kako naj mu pomaga? Tako, da mu resnico kaže in razlaga; tako, da ga uči ponižnosti in ga uči moliti. »Moj Bog, če si, razodeni mi, da si!« ‒ tako je molila angleška konvertitinja Baker,‌594 594 Bessie Anftice Baker (ok. 1850‒1914) je leta 1876 v Parizu stopila v katoliško vero. To duhovno pot je popisala v avtobiografiji A Modern Pilgrim's Progress. premišljevala in poslušala in končno našla Boga, Kristusa in Cerkev. Naši mladini niti ni treba tako iskati resnice. Krščanski nauk o milosti pravi namreč tudi to, da Bog človeku že v svetem krstu da tudi milost vere, »habitum fidei«, to je, nadnaravno duševno naravnanost na vero, tako da nepokvarjenemu mladcu vera ni težka in mu ni treba resnice šele od začetka iskati. Jasno je seveda ‒ in tudi to hoče mladčevska vzgoja ‒, da je treba pomagati mladcem do vedno globljega umevanja resnice, in do tega, da jim bo resnica res počelo življenja. To hoče mladčevska vzgoja doseči z vedno poglobljenim poukom in navajanjem na premišljevanje in še posebej z evharistično vzgojo.

Kje je torej moč »Dominsvetovih« dokazov? Človeku, ki misli in mladce sam opazuje, se odkrijejo ti dokazi kot prazne trditve, ki pa so kajpada nevarne in škodljive, ker so zmožne mladino po krivici odtujiti mladcem.

Mladčevsko vzgojo bi zares zadel, če bi kdo mimo vsega tega mogel dokazati, da ni vzgoja, ampak bolj »dresura«. A mladci so že v življenju dokazali in vsak dan dokazujejo, da njih vzgoja ni dresura, marveč vzgoja za zavestne, samostojne in pogumne mladce, polne idealizma, ki so vedno pripravljeni tudi na žrtve. Mladci so že marsikaj tvegali za svoj ideal, da bi bili vredni mladci Kristusa kralja. Tudi to je neko tveganje, da se sedaj pogumno smejejo zaničevanju »Dom in sveta« in nekaterih njegovih in še nekaterih, ki bi od njih zares mnogo bolj pričakovali, da se bodo z njimi borili v eni vrsti za skupne ideale. Marsikoga bi takšno zaničevanje zbegalo ‒ saj je mlad človek tako občutljiv za čast ‒, naših mladcev pa nič, ker vedo, da je višja čast, ki jo daje zvestoba do Kristusa in Cerkve. In že to je znamenje in dokaz njih zdrave vzgoje!‌595 595 Toliko načelno o mladinski vzgoji. Podtikanje, da so mladci nezavedne žrtve nekih ljudi, ki stoje za njimi z neduhovnimi interesi, spada pred drug forum. Mladci so cerkvena organizacija! ‒ A. U.

Aleš Ušeničnik.

XIV
Širokogrudnost kot geslo‌596

Znano pismo Ed. Kocbeka v lanskem letniku Doma in sveta, naslovljeno na »enega izmed ozkih«,‌597 597 Prim. XI. dokument. pisano v prezirljivo-pomilovalnem tonu s sentimentalnim poudarkom tu in tam, je vkljub ‒ ali morda ravno radi svoje nejasnosti in radi obilice na papir vrženih fraz imelo neki uspeh. Obstoji pa ta uspeh v tem, da je populariziralo delitev med ozkimi in širokimi, med ozkosrčnimi in širokogrudnimi. Širokogrudnost je postala geslo. Jedke puščice tega pisma so bile namenjene proti neki skupini katoliške mladine, a so slabo zadele: nekatere so zadele le piščev privid, le neko fato morgano v puščavi njegove fantazije, druge pa so zadele ves mladi katoliški dijaški rod, ki se danes zbira v naših dijaških kongregacijah.‌598 598 Dijaška Marijina družba. Je to rod deklet in fantov, ki se v današnjih dneh velike idejne borbe tesno naslanja na Cerkev in njen nauk, ki z notranjo pripravljenostjo posluša navodila iz Rima in nanje oprt povsod ostro loči resnico od zmote, pravo načelo od nepravih, katoliško pojmovanje in mišljenje od bolj ali manj jasno nekatoliškega. Je nekaj odločnega, radikalnega, brezkompromisnega v njem. Zato pa mora slišati, da je ozek, ozkosrčen, da leze v neko strašno, pogubonosno ožino.

V čem pa je končno vendar ta naša ožina? Niso nam je opredelili, in kar so povedali, je radi »samoniklosti izražanja« težko umljivo. Moremo pa zaenkrat reči eno: naša pogubonosna ožina je v naši izraziti borbeni načelnosti.

Vemo, koliko jo bilo pri nas zadnje čase pisano in govorjeno proti načelom in proti načelnosti, seveda z raznimi dostavki in klavzulami, ki naj bi stvar nekoliko omilile. Tako so načela prišla na slab glas in marsikdo se danes že sramuje biti načelen ali za takega veljati. Zdi se, kakor da bi bilo poudarjanje načel nemoderno in nesodobno, neko že davno premagano stališče. Boriti se za krščanska načela, sklicevati se nanje, razširjati jih in braniti, pa danes, v času idejne strpnosti in širokogrudnosti, več ne gre.

S tako miselnostjo smo mi že zdavnaj prelomili. Nam so načela, naša krščanska, katoliška življenjska načela nekaj nespremenljivega in svetega. Nočemo zanje barantati, nočemo jih skrivati komerkoli na ljubo, še manj pa jih omiljevati in »široko« tolmačiti! Čista načela, brez »modernega« komentarja, so za nas vedno sodobna, čeprav so proti »duhu časa«, čeprav »odbijajo«. Mi verujemo v moč načel samih! Svet se spreminja, človek se spreminja, javno mnenje tudi ‒ a načelo ne! Zato se načela ne ravnajo po svetu, po človeku, po javnem mnenju, ampak narobe! Načela morajo oblikovati javno mnenje, človeka, svet! To pa je mogoče le po apostolih krščanskih načel. Saj imajo ta načela, že samo zato, ker so resnična in prava, pravico na obstoj in pravico, da se vsepovsod razširjajo. Ta načela razširjati je vsebina apostolata, ki nam ga danes nalaga Cerkev. Pot bo mnogovrstna in različna, a voditi bo morala vedno do istega cilja: do preroda sveta h krščanskim življenjskim načelom!

Slabo je, da nam za to delo večkrat manjka prave samozavesti! V svetem strahu pred javnim mnenjem, pred moderno strpnostjo in indiferentizmom, pred nenačelnostjo, ki jo srečujemo kot načelo, si ne upamo prav na dan. Načela skrivamo, opravičujemo, jih ponujamo plaho okrog morda kot osebni produkt osebnega doživetja in drznega iskanja ‒ mesto, da bi jasno in odločno povedali: »Glej, to je pravo in resnično načelo, ki ne prosi od tebe milosti, ampak zahteva od tebe, da ga sprejmeš in priznaš! Zahteva, kar je resnično, resnica pa zahteva, da jo priznaš!« Te odločnosti, neustrašenosti in pa močne vere v krščanska načela je treba apostolu krščanskih načel.

Nič manj pa moramo biti odločni, kadar gre za razkrinkanje krivih načel, naj pridejo od koderkoli in v kakršnikoli obliki. Javno propagiranje protikatoliških načel je javen napad na katoliška načela, ki nas nujno kliče na javen odpor! Molčati pomeni tu strinjati se, ker smo dolžni govoriti! Očitek, da s tem zanašamo razdor v neko skupno fronto, ne velja. Med pravimi in krivimi načeli, med resnico in zmoto, mora biti razdor in skupna fronta je v tem nemogoča. Radi ljubega miru molčati, medtem ko drugi javno nemoteno rušijo katoliška življenjska načela, je zmota in zaslepljenost, strah pred ljudmi, ali pa znak, da sami v moč in vrednost svojih načel več ne verujemo. Tak ljubi mir pomeni večkrat smrtno spanje.

Posebno pa nam očitajo ožino, kadar se borimo proti zmotnim načelom, ki so zavita v plašč umetnosti. Zmota in zabloda nimata nikjer pravice do življenja! Lepa oblika ne daje pravice azila kvarnim življenjskim naukom in zmoti. Lepo obliko priznamo, kjer je res lepa ‒ a celotno delo radi vsebine odklanjamo in obsojamo. Tudi kadar je delo samo pod enim vidikom slabo, zasluži, da ga kot celoto odklonimo. Gre pa tu za vidik, ki je najvažnejši: za kvarno vsebino, za zmoto in nalezljivo zablodo, za »strupeno duševno hrano, previdno zavito v vabljiv ovoj umetnosti«. Forma je forma, a kar zapusti vtis v duši je vsebina v tej formi. In čim lepša, popolnejša in privlačnejša je oblika, tem nevarnejše je tako delo za katoliškega človeka, tem odločnejša mora biti zato katoliška kritika.‌599 599 Meri na Koblarja kot gledališkega kritika. Nikakor ne priznamo vidika kvalitete za najvišje merilo v duhovnem življenju. Kvalitetna kritika literarnih proizvodov in odrskih predstav je lahko strokovna, popolna kritika formalne strani dela, ni pa katoliška kritika, ki motri delo s stališča katoliškega človeka, ki mu je veliko prej in veliko več resnica in nravnost, kot pa še tako umetniška forma. Zato zahtevamo za katoliški dnevnik‌600 600 Koblarjeve kritike so izhajale v dnevniku Slovenec v letih 1920‒1939. kritike s tega katoliškega vidika, ker šele ta prav pokaže vrednost oziroma nevrednost dela,‌601 601 Prim. op. I: 86. za katero gre.

Pogrešen je izgovor, da kritike ne pišemo za otroke. Res je to. Tudi dela, ki propagirajo kvarna načela, niso pisana ali igrana za otroke, ampak za odrasle in nanje preračunana. Saj se vendar tudi odrasel človek ne sme kar tako izpostavljati v nevarnost za svojo vero in nravnost! Taka širokogrudnost bi bila že hudo zmotna. Cerkev svari pred priložnostjo v greh ravno tako odrasle kot otroke in tudi indeks‌602 602 Index librorum prohibitorum: od svetega sedeža predpisani seznam prepove­danih knjig, ki ga je bil katoličan dolžan pod sankcijo greha spoštovati. Prvi ga je objavil papež Pavel IV. leta 1559. Leta 1965 je bil odpravljen. je za vse katoličane! Smatrati se za varnega pred slabimi vplivi je pa velika ošabnost, nepoznanje dogme o izvirnem grehu‌603 603 Brez osebne krivde po Adamu in Evi podedovano nagnjenje h grehu. in nepoznanje človeka.

To torej bi bila naša ožina! Ozki smo do zmote in zablode, široki do resnice, ki jo povsod iščemo in ji povsod pomagamo do zmage! Če pa je resnica ozka, smo ozki tudi mi! Kar ponosni smo na to ožino! Široki pa hočemo biti vedno napram onim, ki so v dobri volji na napačni poti. Occidite errores, diligite errantes!‌604 604 Obsodi greh, a ljubi grešnika! Ta ljubezen pa nam mora biti spet vedno ‒ načelo.

Lenček‌605 605 Avtor je podpisan na koncu članka: [dr. Ignacij] Lenček. Prim. op. II: 91.

XV
Navzkrižja in nasprotja‌606

Že nekaj časa leži nad našim kulturnim prizadevanjem čudna teža; ne moremo si prikrivati, da je naša katoliška skupnost zlasti v kulturnovzgojnih zadevah prepojena z nezaupanjem, zagrenjenostjo in nasprotovanjem. Posebno ob pismu Edvarda Kocbeka »Enemu izmed ozkih«‌607 607 Prim. op. XIV: 2. (DS 1935, št. 3) se je pokazalo, da so med nami velika nesporazumljenja glede osebne oblikovanosti, glede življenjske pripravljenosti, glede sredstev v javnem delu in tudi glede poravnavanja nesoglasij med seboj. Vse to nas sili, da pogledamo v neposredno preteklost, se porazgovorimo in odločimo, kako bo z nami za naprej, zakaj današnji čas, ki vsako javno delo postavlja v novo preizkušnjo, terja najprej zaupanja, spoštovanja in časti med nami samimi.

V resnici je največ vznemirjenja vzbudilo pismo E. Kocbeka. Zato je najprej važno, da se to pismo ni sprožilo kar samo po sebi; pisatelj odgovarja na dejstva, obrača se proti trenjem, ki so se zadnja leta očitno in prikrito uprizarjala med nami, najprej kot boj apriornega čistega prepričanja, nato kot zahteva apriorne katoliške radikalnosti, kar se je godilo posebno, odkar je v jeseni l. 1935 začela nova struja katoliških akademikov izdajati »Stražo v viharju«.‌608 608 Prim. op. II: 70. Izhajati je začela leta 1934 in ne 1935, kot avtor pomotoma navaja. Kocbekovo pismo zavrača zlasti najvidnejše tipične lastnosti onega dela današnje mladine, ki išče rešitve v shematični organizaciji, varnem pokroviteljskem zatišju, in prav zategadelj krivo sodi vsako osebnostno prizadevanje v duhovnem življenju ter napoveduje boj tistim, ki se ne zadovoljujejo s povprečnostjo.

Vse tisto nasprotovanje, ki se po tem pismu ni pokazalo javno, se kajpak upira javnemu razčiščevanju, čeprav je značilno za tabor, iz katerega je prihajalo; razni javni odgovori pa kažejo, kako so se posamezne skupine trudile, da bi obrnile pismo nase‌609 609 Prim. op. XIV: 3. in si pridobile delež po krivici preganjanih. Te skupine bi bile rade pokazale, da slovenskemu katolištvu pretita nevarnost in ponižanje iz njegove lastne sredine in da je treba kaj ukreniti. Pa prav tu se odkriva posebno vodstvo tega vznemirjenja; vse kaže na tisto staro anonimno središče, ki zanaša v novi čas svoj davni boj za avtoritete, spušča vanj posamezne osebe, sámo pa tudi sedaj ostaja v strategičnem ozadju. Tako si razlagamo, da se je oglasil najprej fantovski list »Kres«,‌610 610 Prim. XII. dokument. za njim dr. Aleš Ušeničnik‌611 611 Prim. XIII. dokument. v »Času« kot branilec »mladcev« in proti zadnjemu še »Lenček«‌612 612 Prim. op. XIV: 10. v dijaškem kongregacijskem listu »Naša zvezda«. Vsi glasovi merijo očitno ali prikrito na »Dom in svet« in njegove sotrudnike. Toda čeprav branijo avtoritete, ki jih nihče ne izpodbija, vendar vsi odkrivajo tisto nesoglasje, ki v resnici obstoji, in vse kaže, da si nismo edini v dojemanju in preoblikovanju sodobnega življenja. Ker ta nasprotja v taki ali drugačni obliki skušajo ukloniti ali utesniti predvsem notranjo svobodnost kulturnega dela, namesto da bi ga pospeševala in bogatila, se jim končno vendarle moramo upreti. Vsak dan bolj čutimo, kako se v borbo duhov vnašajo pretiravanja in kako se zaradi osebne razdraženosti poudarjajo manjše vrednote; v takih razmerah se utegne vsako dobro prizadevanje spremeniti v prazno delo, v trenje mlinskih koles brez pšenice, ali pa se končno upre tudi dobra volja, ker se bo brezuspešno otepanje marsikomu pristudilo.

I

Odkod naša nasprotja? Zaradi načel samih? To nesoglasje je v svojem zarodku splošno, ni niti naše domače in ne posebej katoliško. Kakor nasprotja v človeški skupnosti večinoma izvirajo iz dvojne življenjske osnove, iz sprejemajoče in preurejajoče narave, tako je tudi vzrok današnjega nesoglasja prav v tej dvojnosti. Povsod, v narodno politični, družabni ali verski skupnosti se čuti razlika med pristašem, ki sprejema in potrjuje, in med osebnostnim človekom, ki razmišlja in preureja. Pristaš je zvest ali nezvest, se pridruži skupini ali nazoru in oboje lahko zapusti brez posebnega notranjega obračuna in globokih posledic; osebnostni človek je poln nemira, sprejema zdaj z vdanostjo zdaj s trpljenjem, pa se ob marsikateri nujnosti ustavi celo za ceno svoje sreče, dokler ne dozori v njem tisto, kar je drugi sprejel brez težav in pomislekov. Osebnostni človek se odločuje za resnično in dobro iz notranje svobode, zanj svoboda ni pravica do zmote ali hudega; nasprotno, svobodna izbira resničnega in dobrega je za takega človeka najplemenitejša resnica in dolžnost. Ta nasprotja tedaj niso razgiban okras življenja, posledica samovolje, spozabe ali celo objesti, ampak segajo v dvojni namen in smisel življenja, ki hkrati ohranjuje in ustvarja. Politične, družabne, kulturne in verske skupine, ki združujejo ljudi različnih značajev in različne življenjske usmerjenosti, se opirajo na obojno vrsto ljudi, ker so jim oboji potrebni. In življenje, ki v urejenih časih pozna več potrpljenja, dobrote in ljubezni, kakor poznamo vsega tega danes, že samo po sebi ta nasprotja premaguje in uravnava. Vendar se ta nasprotja včasih nujno zgoste in udarijo na dan s tako silo, da si ljudje istih nazorov postanejo težki, nespravljivi, celo sovražni. Tako je pri nas danes.

To se dogaja že dobrih deset let, vse od tedaj, ko je v križarskem ali mladinskem gibanju‌613 613 Prim. op. VII: 3. vidneje stopilo v ospredje osebnostno načelo kot osnova zasebnemu in javnemu življenju. Čeprav to gibanje dejansko, načelno in miselno ni podiralo nobene obstoječih vrednot, tudi discipline ne, pač pa zavračalo le vsako svojevoljno in neopravičeno avtoritativnost, ni našlo ne priznanja ne milosti. Ker je postavilo v ospredje vsakega dela osebno doživetje in organsko duhovno zrast, je sprva res premaknilo dotedanjo zunanjo aktivnost v razmišljanja in nova iskanja, poglobilo pa se je prav tako v tradicijo in skušalo podedovano duhovnost spojiti s sedanjostjo in najti živ stik z novimi vrednotami življenja. Prav iz tega je jasno, da to osebnostno načelo ni bilo nikak nov liberalizem ali oživitev starega individualističnega humanizma;‌614 614 Nazor, da je najvišji cilj, najvišja vrednota samo posameznik. spomnimo se na poudarek, da vera ni zgolj stvar razuma, ampak vsega človeka; to mladinstvo je prvo prineslo k nam liturgično gibanje in v njem največ delalo; ne pozabimo poglobitve narodne zavesti; poudarilo je širše pojmovanje katolištva, ki sega daleč preko samega izpovedovanja in strankarske opredelitve v dejansko bogoljubno življenje in v celotno dobrotnost, kjerkoli živi in ustvarja; prav zato je odprlo tudi nove poglede v družabna vprašanja. To gibanje je bilo iz tedanjih vsesplošnih duhovnih tokov nujno, saj se je svet začel drobiti, ko je v vojski spoznal slabotnost in neveljavnost vezi dotedanjega reda. Toda naš starejši rod, ki se je bil zadovoljil s staro organizacijo in se utrdil v avtoritativni zvestobi, je gledal na nove pojave večinoma z nerazpoloženjem in nezaupanjem. To nezaupanje je bilo vsaj deloma razumljivo: v njem je bila skrb za skupnost, celo skrb za nedotakljivost duhovnih osnov, po človeško: tudi skrb za dosedanjo mirno posest svojega ostro zarisanega nazora in vrtoglava nejevolja ob drznem poletu mladine; vse to je razumljivo. Zgledi resnične vihravosti ali celo izguba krščanstva za križarstvo ne veljajo, saj se taki primeri dogajajo povsod, tudi v vrstah zgolj pasivnih, le iz organizacije raslih ljudi. Mladinsko gibanje je bilo zaradi svojega zagona v duhovni svet koristno, v tem gibanju so se poživile ustvarjajoče sile in prinesle sadove, ki se jih katoliški skupnosti ni treba sramovati; prav v njih se je katoliško delo uveljavilo celo v širši slovenski skupnosti. Pa če ostanemo kar doma, priznajmo, da je to gibanje vplivalo na vse naše katolištvo, ne izvzemši skrajno desno krilo, saj rabi pojme in izraze, katere je mladinstvo uvedlo ob hudem odporu, ki pa so danes že globoko vsidrani v katoliški zavesti in miselnosti: ideja ponotranjevanja, nujnega doživljanja in osrednjega pomena religioznega okolja je danes splošna dobrina vsega katoliškega gibanja, pa jo je pri Slovencih prvič naglasilo in uresničilo križarstvo.

Čemu še enkrat o tem? Zato, ker so tokovi tega gibanja prišli tudi v »Dom in svet« in se združili z njegovo umetnostno in kulturno smerjo. »Dom in svet« se je zadnja leta trudil, da mladinsko vprašanje razjasni, da odkrije bistvo nasprotij in da pokaže, kaj loči struje, kaj posameznike, ter končno najde pot do tiste skupnosti, ki lahko v različnosti združuje vse smeri našega javnega življenja. Pri tem javno poudarjam, da je uredništvo načelno odklanjalo vsako osebno vmešavanje v list, ker je hotelo, da se vsa nesoglasja obravnavajo brez kulturno neodgovornih vplivov. »Dom in svet« se je postavil v sredo slovenskega javnega življenja zato, da pomlaja in oblikuje slovensko duhovno rast; zato duhovna svoboda in osebnost katoliškega človeka odklanjata vsako obstransko nestrpnost. Kakor brez duhovne svobode ni živega prepričanja, tako brez osebnostnega življenja ni ustvarjanja. Tudi v času duhovnih in družabnih akcij ne smemo pozabiti, da mora vsako življenje izhajati iz globin ustvarjajočega duha, ne iz zunanje in niti iz same notranje discipline; ni dovolj ohranjevati in zbirati, ampak je treba preurejati in prestvarjati. Duhovno življenje kristjana mora biti osebnostno, čeprav velikokrat omaguje v lastni trpkosti in bolečini, v boju in tveganosti, saj Cerkev ni samo ohranjujoča organizacija, ampak ustvarjajoči organizem.

Prišel pa je mlajši nasprotnik. Brž ko je začela izhajati »Straža v viharju«, se je že v svoji 5. štev. (8. dec. 1934)‌615 615 Prim. VII. dokument. neprijazno obregnila ob »Dom in svet«. Nasproti razpravam o krizi duha, o mladinskem vprašanju in osebnostnem človeku je »Straža« postavila nepodpisan napad‌616 616 Avtor članka je domnevno Lambert Ehrlich. V pismu Ušeničniku /pred 5. VIII./ 1935 piše Koblar: »Dejanski povod za to obrambo je dala Straža v viharju (5. štev.), ki je pod naslovom »Kriza besede« anonimno napadla DS in mlad.[insko] gibanje; v splošnem je bilo pisanje tega lista nekaj časa tako, da je slabo skrbelo za čast kat. akad. mladine, pa naj stoji za njo prof. dr. Ehrlich. Pravijo, da je tisto pisal dr. Ehrlich sam, kar pa sam ne bom trdil.« V pismu Ehrlichu 5. XII. 1937 pa naravnost pove: »Zakaj če bi ne bilo tudi v Vas resničnega sovraštva, ne bi bili tako napadli Doma in sveta ob njegovi 50-letnici /…/ opustili bi svoje anonimno pisanje, ki je po metodah večinoma nevredno univ. profesorja, kaj šele duhovnika /…/.« ‒ Koncepta obeh pisem sta ohranjena v Koblarjevi zapuščini. Prim. dokumenta v XLIII: 23 in 155. z naslovom »Kriza besede«. S trditvijo, da predmet naših razprav ni, »katera pota naj si utira sodobna mladina, temveč predvsem, po katerih in kakšnih potih je mladina pred leti hodila,« je anonimni prokurator začel soditi vrednost mladinskega gibanja. Uspehi so mu zgolj negativni, ne pozna drugega kot »negativistično gledanje na probleme takratnega duhovnega življenja in nekritično kopiranje drugod zraslih in za nas prav nič perečih ideologij«; pisec ugotavlja, da sicer eni trdijo, češ da je »osnovni ton tega gibanja hotel biti obrat h Kristusu in proč od oportunističnega in liberalnega krščanstva,« to pa bi moralo roditi pozitivne vrednote vsaj za sedanjo dobo, če jih že za takratno iz vojne došlo mladino ni rodilo. Nazadnje pisec pove, čemu ugotavlja vse to: »Zato, da ne bi kdo sodil sodobne katoliške mladine po onem, o čemer še danes niso nehali neki 'mladini' razpravljati. Pa tudi zato, da tem 'mladinom' izbijemo vsako misel, da bi mogli tudi v sodobni akademski mladini vnesti svojega duha neizvestnosti in nekega narejenega 'bogoiskateljstva' … Zato nasproti dosedanjemu pojmovanju postavlja mladina novo pojmovanje ter pravi: Mi smo mladi katoličani le v toliko, v kolikor je v nas več vere, več upanja in več ljubezni, v kolikor je v nas več moškega teženja po bogopodobnosti, v kolikor je v nas resnično revolucijonarni duh Kristusa in večno obnovitvena sila Njegovega nauka. Samo po takem mladinstvu težimo. Vse to je za nas tako jasno in določno, da bi bilo razpisovanje o vsem tem nezvestoba napram samim sebi. Kličemo vsem onim, ki se ne morejo vživeti v to, da nam s kopo protislovnih besed prav nič ne imponirajo, naj vendar čisto jasno in nedvoumno povedo svoj 'Credo'.«

Iz teh skoraj prevzetnih in udarnih obdolžitev, iz te samohvale boljšega krščanstva, popolne izvestnosti, jasnosti in določnosti je E. Kocbek v svojem pismu skušal zajeti jedro. Kakor je brezimni pisec o »Krizi besede« priostril svoje nasprotovanje v varno versko proklamacijo, o kateri naj bi se ne smel nihče več razgovarjati, tako je E. Kocbek še enkrat odprl vrednost mladinstva za duhovno življenje in povedal, da podoba takega mladega človeka, ki hoče danes nastopati v imenu krščanske obnove, ni pomlajena podoba kristjana, pač pa na novo obrnjena spremljevalka več ali manj interesnih organizacij, ki jim konservativno obličje zemlje pač ni ljubo zaradi čudno lepih davnih vrednot, zaradi globin preteklosti, ampak zaradi lagodne povprečnosti, zaradi »popuščanja univerzalne polnosti današnje mladine«. Kocbek govori zlasti o oblikovanosti mladega človeka, ki v imenu zvestobe do verskih resnic izzivalno smeši vsak osebni boj za življenjsko ravnotežje, ki pred mukami vsakršnega duhovnega iskanja beži v svet idejnega reda in ki v resnici ne stremi v živo načelno, pač pa v tipično življenje. To je podoba lagodnega statičnega človeka, »ki išče varnosti v mislih in čuvstvih, besedah in dejanjih in opuščanjih (DS 1935, 114), obenem pa iz svoje privzete trdnosti obsoja vse, kar ne gre v njegov odmerjeni kolobar, brez dobre volje, da bi prišel do svojega tovariša ali se vsaj približal vzrokom njegove vznemirjenosti. Glavni namen tega pisma je bil, da v zadnjih posledicah pokaže oblikovanost takega pristaša, ki z zavestjo svoje trdnosti kliče na boj in ki z mnogo preglasno demonstracijo poudarja svoj življenjski nazor; zakaj tisti, v komer je »več vere, upanja in ljubezni«, bo razumel, da ima teženje po večji vernosti tudi drugačne oblike, kakor so manifestativne, in da v jedru duhovno življenje ne obstoji niti v načelni neoporečnosti, ampak celo in vse prej v »bogoiskateljstvu« človeškega nemirnega srca. Tako je razumelo to pismo uredništvo »Doma in sveta« in tako ga razume še sedaj.

To je bil začetek novih sporov in novih »akcij«.‌617 617 Straža v viharju napoveduje 1. marca 1935, št. 13, v članku Od temeljev navzgor naslednje akcije: 1. versko obnovitveno, 2. socialno reformno, 3. narodnoobrambno, 4. politično. Čeprav je »Straža v viharju« kasneje tu in tam svojo sodbo omilila, ni prvotne krivice in svoje neprijaznosti nikoli popravila.

II

Čeprav je E. Kocbek določno povedal, da ne govori proti načelom in da nič ne taji dobre volje do sredstev, s katerimi hoče ta mladina služiti svojim načelom, ampak da ga boli ožina, s katero se načela uveljavljajo, se je oglasil sam dr. Aleš Ušeničnik s člankom »O statiki in dinamiki« (Čas 1934/5, št. IX.‒X.)‌618 618 Prim. XIII. dokument. in se obrnil proti »Domu in svetu«, češ da je »prinesel na uvodnem mestu tako zaničljivo sodbo o naši katoliški mladini, da ne moremo iti molče mimo«. S presenetljivo gotovostjo sklepa, da ta sodba »meri očividno posebno na 'mladce Kristusa Kralja'«.‌619 619 Prim. op. XIII: 3. Dr. A. Ušeničnik morda ni vedel za pisanje »Straže v viharju«,‌620 620 Prim. VII. dokument. zato tudi za postanek Kocbekovega članka ni mogel vedeti, kakor Kocbek ni vedel, da »mladci« sploh so, toda tisto anonimno središče, ki tako rado išče nekorektnih ljudi, nevarnih in sumljivih in ki tako uprizarja idejna in načelna nasprotja, je tudi tu nastavilo svojo rano.

Dr. Aleš Ušeničnik proti svoji navadi ni hotel imenovati podpisanega pisatelja;‌621 621 Prim. op. XIII: 2. obrnil se je naravnost proti »Domu in svetu« in poudaril: »Dom in svet pravi«, »naj se Dom in svet nič ne izmika«, »Dom in svet bo bržčas dejal« itd. S tem je pač imel namen, ki utegne izvirati iz njegovega osebnega razmerja do lista; morda je čutil, da smo prizadeli nekaj posebno hudega, toda pri tem ni pokazal naše zmote, pač pa svoj premišljeni zamah. Tako se ni niti z eno dobro mislijo ustavil ob očitni bolečini Kocbekove javne izpovedi, ki je tvegala svojo popolno odkritosrčnost, četudi v obliki, ki je ostra za nasprotnika, celo za takega nasprotnika, ki naj uživa mnogo avtoritativnega varstva. Kocbekovo javno pismo dr. A. Ušeničnik nasmehljivo imenuje »zelo moderno razpravo« in ga predstavlja tako, kakršno ni ne po svojem nastroju, ne po ureditvi misli, ne po vsebini. Na eno stran je odbral vse slabe besede, naj si bodo v taki ali drugačni zvezi, na drugo stran vse dobre in pokazal to pismo kot psovanje mladčevstva in samohvalo »Doma in sveta« in »njegovih«. In vendar v tem pismu ni ne zaničevanja ne lastne hvale, pač pa določitev načelno tipičnega in načelno osebnostnega človeka v njunem problematičnem nasprotju. Nedopustni način polemike, ki ga dr. Aleš Ušeničnik doslej gotovo ni še nikoli uporabil, se stopnjuje v njegovem posebnem poudarku »statičnih« vrednot: Bog, Kristus, Cerkev, ko se vprašuje: »Ali je zlasti vzgoja za ljubezen treh prvih osrednjih življenjskih vrednot pogrešna? Ali vsaj za »človeško oblikovanost« in »življenjsko temeljnost« brezpomembna, nerodovitna, prazna? Vzgoja za ljubezen do Boga, do Kristusa, do Cerkve? Do Boga, ki je cilj vesoljstva, do Kristusa, ki je resnica in življenje, do Cerkve, ki je od Boga poslana učiteljica narodov? Naj se »Dom in svet« nič ne izmika, da je mladcem priznal zvestobo do verskih resnic. »Dom in svet« je potegnil v svojo dinamiko tudi svetovni nazor in krščanskega svetovnega nazora brez teh osrednjih resnic ni!« Človeku zastane sapa, kako je primerjava statične in dinamične oblikovanosti mogla izzvati to zadnjo alternativo. Ne, v tej pasti nas ni! Vse, kar jih je dr. Aleš Ušeničnik v hierarhičnem redu naštel vrednot za živ in poln krščanski življenjski nazor, postavljamo tudi mi v osredje svojega dela, kljub vsem očitkom o modernizmu in katoliškem liberalizmu. Čeprav se upira, da bi pred tako naperjenimi očitki še posebej poudarjali svoje življenjsko prepričanje, moramo te poizkuse najodločneje zavrniti in vendarle povedati, kaj nas loči.

Loči nas ožina, s katero se verske in druge življenjske vrednote postavljajo v sam razumski red, v tipično bitnost; da se marsikdo čuti varnega samo v taboru in je že v samem okviru priznanih vrednot popolnejši človek. Svet se res danes vnovič zbira v tabore, na desni in levi; nevidni igralci hočejo potegniti črte in utesniti pota in tako skušajo ohraniti sebe. Umiriti hočejo človeka, odtegnili bi ga radi vsaki problematiki, zato mu postavljajo izgotovljene oblike o sedanjem duhovnem in družabnem redu. Preveč jim je človek vznemirjen, preveč jim čuti odgovornosti za vse, kar se dogaja okoli njega. Kdor ne more in noče v njihovo dograjenost, je že njihov načelni nasprotnik. Upam, da ne bo kdo omejil te trditve na izključno verske in večnostne resnice češ, da o stvari ne sme biti govora. Vse življenje se danes tako oblikuje. Zato nikakor nočemo goniti mladine v neizvestnosti, nihče med nami je ne zbira za to in zločinsko bi bilo, ko bi ji kdo branil, da se v novi ločitvi duhov tudi ona utrdi v krščanskih načelih in v krščanskem življenju. Vsak kulturni delavec je vesel, da se v dobi celo metafizične revolucionarnosti‌622 622 Koblar najbrž meri s sintagmo »metafizična revolucionarnost« na negativne skrajnosti, v katere lahko zaide svobodno osebno religiozno iskanje. Tega sicer načelno ne zanikuje, vendar zavrača njegove skrajnosti. resno utrdi v načelih, in nihče ne odreka pomoči pri tem delu. Saj se bo tudi ta mladina, kakor vsaka, sprostila, prej ali slej. Toda nasproti še tako trdno oblikovani načelnosti še vedno postavljamo živo težnjo po preoblikovanju vsega, kar v duhovnem, družabnem in kulturnem življenju prehaja v same oblike, ali kar živi v sami nekoristni avtoritativnosti. In tega je tudi v katoliški družbi dovolj, če ne že preveč.

Zato nas boli tudi marsikak zgled v naši preteklosti, ko smo morda celo iz gorečnosti do najvišjih vrednot, do Boga, Kristusa, Cerkve, zožili katoliški življenjski nazor in pripravili vse preveč dokazov okrnelosti, ki katoliškemu človeku ne delajo časti. Tako smo v napačnem strahu za največje vrednote pokazali toliko same logične neizprosnosti, da se posledice predolgo čutijo v vsej naši novejši kulturi. Saj načela nikogar ne dušé, dušé ljudje, ki ta načela zaganjajo v ožine. Zato n. pr. priznavamo vso Mahničevo načelnost in celo to, da smo iz nje utrjeni dorasli, ne priznavamo pa njene ozke uporabe.

Loči nas občutek nezaupnosti in sum, češ da v svojem delu za katoliški življenjski nazor zamenjavamo in mešamo vero z osebnostno kulturo, kakor da se vera in kultura izključujeta in ne dopolnjujeta, ali kakor da se ti dve vrednoti lahko kar zamenjata. To je resničen strah pred širino katoliškega kulturnega dela. Res da strokovna verska vprašanja more reševati samo strokovnjak, ako gre res samo za tiste tako rekoč tehnične vezi med tezami enega sistema, ki so nujno potrebne za njegovo logično izdelanost in dopolnjenost; toda kadar si kakršnokoli resnico osvajam in jo postavljam v živo preizkušnjo, ko se borim z njeno kratko obliko za njeno široko življenjsko vsebino, ko jo prestavljam v druge samostojne in odvisne vrednote, ne more biti svobodnost mojega dela v nasprotju z mojo vernostjo. Kdor zavesti te svobodnosti nima, v resnici ne more biti drugega kot pasiven, neosebnosten vernik. Loči nas neharmonično negovani intelektualizem, dedič prosvetljenega racionalizma, ki je pravi nasprotnik vsake življenjske polnosti. Zakaj bi torej ne smel o osebnostnem sprejemanju verskih resnic govoriti tudi neduhovski človek, ko si vendar ne lasti učiteljske oblasti,‌623 623 Ena od treh oblasti Cerkve (poleg duhovniške in pastirske). še manj pa jo popravlja ali taji.

Kar nas končno loči, je neznosnost ljudi. Zaradi svojega trdega značaja se ne morejo vživeti v noben tuj značaj, ne razumejo človeka, ampak zahtevajo od njega same discipline. Ko je dr. A. Ušeničnik razložil bistvo mladčevske vzgoje, se vprašujemo, zakaj je prav zaradi te organizacije in iz nje prišlo toliko hudega nasprotovanja, ki ga pač ni mogoče tajiti. Tudi to naj se pojasni in računi se bodo bolj ujemali. Prav to! Zato je bilo zelo zelo odveč, zlasti za tistega, ki pozna ljudi, da je dr. A. Ušeničnik pod črto pripomnil: »Podtikanje, da so mladci nezavedne žrtve nekih ljudi, ki stoje za njimi z neduhovnimi interesi, spada pred drug forum. Mladci so cerkvena organizacija!« Drug forum? Cerkven? Ni bilo treba zadeve tako priostriti, kateregakoli foruma bi si želeli, da si ljudje pogledajo iz oči v oči!

III

Po daljšem presledku se je brez vsake potrebe oglasil pravi mladec in se ogrnil v plašč ‒ kongreganista. V »Naši zvezdi« (1935/6, št. 7) je »Lenček« (dr. Ignacij Lenček)‌624 624 Prim. XIV. dokument. speljal Kocbekovo pismo v nasprotje z vzgojo v dijaških Marijinih družbah. Tudi ta Lenček je značilen zaradi načina, kako najprej predstavlja predmet, o katerem naj razpravlja; že v uvodu pravi, da so »jedke puščice tega pisma bile namenjene proti neki skupini katoliške mladine, a so slabo zadele: nekatere so zadele le piščev privid, le neko fato morgano v puščavi njegove fantazije, druge pa so zadele ves mladi katoliški rod, ki se danes zbira v dijaških kongregacijah«. Kakor je nespodoben način, s katerim si je mladec poiskal bojišča v dijaški kongregaciji, tako je še bolj nespodobna svobodnost, s katero si je prilastil nagib svojega pisanja. Česar nihče ni storil, to Lenček kar javno trdi in brani: »Koliko je bilo pri nas zadnje čase pisano in govorjeno proti načelom in proti načelnosti, seveda z raznimi dostavki in klavzulami« in »javno propagiranje protikatoliških načel je javen napad na katoliška načela«.

Dolgo res ne vemo, kaj hoče v kolobarju se vrteči načelnik zaradi načela, končno se vendar oglasi moralist in estet ter pove, da brani kongreganiste tudi pred očitki ožine, kadar se bore proti zmotnim načelom, ki so zavita v plašč umetnosti. Če bi ga vprašali, kdo se bori, kdaj in kje, bi bil v zadregi, ali pa bi najbrž odgovoril, da se sploh in vedno bori. Če bi ga še vprašali, koliko kongreganistov in voditeljev je z njim istih misli in kdaj so se kongregacije, ki imajo večje naloge kakor idejne boje, čutile prizadete, bi mož najbrž ostal sam. Ta mladec vedne borbe je vendar tako daleč od resnice, da sodi našo umetnost in kritiko, kakor da širita samo zmoto in nalezljivo zablodo. To je storil najbrž samo zato, da more porabiti nekaj splošnih gesel in da se končno lahko razkorači: »Nikakor ne priznavamo vidika kvalitete za najvišje merilo v duhovnem življenju.« Saj ta Lenček res ne ve, da so »Dom in svet« in njegovi sodelavci že davno utrdili načelo ideje in kvalitete, ne ve, da ga povsod poudarjajo in se po njem tudi ravnajo; ne ve, da je bilo prav zaradi tega njihovega načela že mnogo javnih debat. Na še bolj nepoznana tla pa si upa, ko govori o gledališču.‌625 625 Prim. op. XIV: 6. Ta Mirko iz »Dvanajstih večerov«‌626 626 [Anton Mahnič:] Dvanajst večerov, pogovor dr. Junija [dr. Antona Mahniča] z mladim prijateljem [Mirkom]. ‒ Slovenec 1884, št. 278‒286. je daleč zaostal za svojim prednikom; iz samozavestne načelnosti je bolj apriorističen kot sam dr. Junij in dokazuje, da mu je njegovo bojno načelo ljubše kakor resnica. Dvomil bi, da se je ta varuh čiste umetnosti kdaj srečal z njo, tako suverena je njegova ločitev pravega in krivega, tako brezobzirno trdi so njegovi vidiki. Vse bolj razkriva, kako mu je lepota tuja, kako majhno je napravil resnico,‌627 627 Prim. op. XIV: 7. njeno skrivnostno sestro. Kako bi se tedaj s takim možem spuščali v nasprotje! Vse ima prav in naj ima!

Le še tole! Potem, ko je preganjalec »širokogrudnosti« in »krivih načel«! opravil svoje delo in se je ponosno stisnil v skrajno ožino (»Če pa je resnica ozka, smo ozki tudi mi! Kar ponosni smo na to ožino.«), postane naenkrat silno širok: »Široki pa hočemo biti vedno napram onim, ki so v dobri volji na napačni poti! Occidite errores, diligite errantes!«‌628 628 Prim. op. XIV: 9. Dasi ne vemo, kdo je na napačni poti v dobri volji, kdo v hudobni, moramo ta konec odkloniti že zategadelj, ker popolnoma nasprotuje Lenčkovemu delu. Po nedognanih, izvitih in krivičnih očitkih si je ta prokurator načel umil roke z ljubeznijo! Sicer se njegovo izposojeno načelo ljubezni sliši kar otročje, toda če ga jemljemo resno, je vendar nerodno, da je iz prvih mladčevskih vrst prišel tako čuden primer oblikovanosti.

Tudi tako nastanejo tabori in duhovne vojske.

IV

Kako načelno nasprotovanje preide tudi v organizirane sovražnosti, dokazuje lanski letnik »Straže v viharju«.‌629 629 Prim. VII. dokument. Res se bije velik boj za podobo sveta, za premoč ali duhovnih ali materialističnih sil, vere in nevere, toda le čist boj na vsaki strani preizkusi vrednost in moč idej. Vse preveč se zdi, kakor da ob krščanski ideji in požrtvovalnem junaštvu hoče prevladati podoba taktičnega manifestanta, ki zamenjava bojna sredstva duha z bojnimi sredstvi političnih metod. Vsaka strategija in diplomacija z verskimi vrednotami rodi dvomljive uspehe in doživi prej ali kasneje svoj poraz. Do popolnega poraza, v izgubo svoje vsebine, v golo načelno sovraštvo pa vodijo vse materialistične bojne metode, ki si jih izposojujemo iz slabega političnega življenja.

Tako je »Straža v viharju« poizkusila tak boj tudi v kulturnih vprašanjih in ga napovedala tistim, ki takih vprašanj nočejo in ne morejo reševati s silo ali celo z neresnico. Ta struja je bila naenkrat postala zelo mogočna; postavila se je v sredo kulturnega življenja in v raznih vlogah: zdaj ostra opazovalka in sodnica, zdaj stražarka reda in ‒ nazadnje celo življenjske zrelosti; toda njeno orožje je bila povsod sila. Tako je načela najprej gledališko vprašanje,‌630 630 Članek se nanaša na dve uprizoritvi: V. Škvarkin: Tuje dete (prim. op. XIV: 6) in Jože Kranjc: Direktor Čampa. Obisk obeh uprizoritev je bil gimnazijcem z ravnateljevo okrožnico prepovedan; prve, ker je bila delo sovjetskega avtorja, druga pa naj bi jemala ugled profesorjem. pa v svojih sodbah ni mogla postaviti niti ene vredne misli; ko v svojih nastopih ni našla odziva, se je morala obrniti v lastno stran in jo začela črniti, da se izogiba »načelnemu gledanju« (Straža 1935/36, št. 3. Gledališče); pri tem je prezrla vse, kar je kdo drugi uveljavil načelnega.

Še mnogo nespodobneje je opravljala svoje nasprotovanje, kadar je poročala o kulturnih vprašanjih, ki so jih v predavanjih Akad. zveze‌631 631 Prim. op. I: 83. obravnavali razni sotrudniki »Doma in sveta«. Ta poročila niso bila samo površna, ampak večinoma v jedru neresnična, da se je zdelo oboje: anonimni poročevalec ne more ali noče razumeti ničesar, kar presega kalup njegove apriorne pripadnosti. Kaj rado se je poročilo končalo s takimi in podobnimi besedami: »Svoje mnenje o problemu bomo povedali ob drugi priliki.« Tega »svojega« mnenja pozneje ni. Ali ga ni povedal kdo drugi, večji, ki bi ga bil moral, ali ga ni bilo več treba, ne vemo. Namen je bil dosežen: načelni dvom o človeku je ostal, nezaupanje proti neljubi struji se je poživilo. Kdo bo dajal račun za neresnico, sum in dolžni ugovor? Nihče, saj anonimnost daje pravico kolektivne neodgovornosti.

Tudi to našo podobo je bilo treba pokazati. Nevidni igralec mora na dan, ali pa naj s poštenjem krije svojo brezimnost. V politiki časti vredni ljudje stopajo z odkritim obrazom in polnim imenom, celo tam, kjer se brez imena rada zateka vsa brezosebna strast. Kako naj sodimo o akademiku, ki je morda celo viden javni delavec, kadar v načelnem boju skrije svoje ime, da bi laže pokazal svoje nasprotstvo? Naj se tudi tu kaj spremeni v prid pravemu krščanstvu. Morda so znamenja boljšega časa že tu; letos kaže »Straža v viharju« več volje do stvarnosti, po nji bo javnost sodila njeno vrednost.

V

Če hočemo zaključiti misli o nasprotjih v našem kulturnem življenju, si moramo končno ogledati obe podobi, ki v svojih skrajnostih hočeta vplivati nanj. Prvi je do racionalizma izčiščeni načelni katoličan,‌632 632 Mladec Kristusa Kralja. Prim. op. XIII: 3. drugi je v gesla in udarnost zaupajoči manifestant;‌633 633 Stražar. Prim. op. V: 59. prvi izhaja iz starejšega rodu in si skuša vzgojiti razumsko trdno, načelno neizprosno mladino, drugi, ki je akademski, postavlja katolištvo v vsakdanjo taktično preizkušnjo. Oba poudarjata moč organizacije, eden v centralni disciplini, drugi v periferični udarnosti. Čeprav si nista prijazna, se oba srečujeta na isti točki: v boju proti tistemu, ki ni z njima, in mu zato očitata pomanjkanje načelnosti. Razmerje do prvega smo že povedali in vnovič poudarjamo, da katoliško kulturno delo ne sme živeti v ožinah, ki v resnici obstoje, glede drugega trdimo, da prav zaradi svoje prevelike zunanje sile resno ne more prodreti do kulturnih vprašanj; njegovo delo utegne biti koristno kjerkoli, v katoliškikulturi ne. Lepo je gledati zdrav rod, pripraven za vsako delo, zvest svojim voditeljem, brez strahu v svojih načelih ‒ toda ne smemo soditi vsega najvišjega z vsakdanjo mero. V življenju in človeku so velike reči, ki se jim je treba počasi približati. Vse prevečkrat se slišijo na nepravih krajih besede o »večno veljavnih načelih«, ne da bi pri tem mislili na kaj drugega kakor na veljavnost svojega mnenja. Tako se zdi, kakor da so svetovnonazorski idejni kompleksi že sami vrednostni pojmi, s katerimi plačujemo drug drugemu dolžne odgovore. Neprestano vezanje svoje ideje s cerkveno in božjo voljo je tako nepremišljeno, da ponižuje najvišje njene ustanove in pogosto vodi k zlorabi in krivici. Zlasti nikar ne sodimo vernosti tistih, ki niso v vsem osebnem gledanju z nami. Pomislimo, da vera sama združuje najvišjo človeško moč in največjo onemoglost: onemoglost pred stvarmi, ki so preko nas, in moč, da pritegne nase vso našo bit in je ne izpusti. Nepomirljivo valovanje med nadnaravnim in naravnim razodetjem, teženje v dno duše in v neposrednost z Bogom ni sama razumska izvestnost, ne manifestacija; vera kristjana kloni pred Bogom in njegovo vzvišenostjo, lepoto in dobroto, se približuje in odmika v vsej svoji veliki malovrednosti. Sprejema in daje, sprejemam, da živim, dajem svojo slabost, svojo ničnost, »harfo, ki jo prebira Gospod«. Izvestno je zame Njegovo bivanje in moja odvisnost od Njega; izvestno je spoznanje, da nisem nič in vendar živim in sem nekaj v Njegovem namenu, izvestna je Njegova milost, s katero me odrešuje smrti, da iščem miru v Njem in zato hočem biti kristjan. Z bolečino mi večkrat udari v misel izpoved tistega daljnega prijatelja in sodobnega iskalca vere, ki ga je privzdignil pogled na verno množico, pa je šel v samotno cerkev in se je vrnil tuj, ker ni našel takoj pogovora z Njim ‒ pa še hujša mi je misel na vsako lahkomiselno demonstracijo za Boga. Zato mu blagor, kdor dogradi Bogu svojo kamrico inv njivse urediin polepša, da mu je svetlo in živi v skriti tihoti z Njim. Pa nič zato; komur Bog ni dal dograjenega sistema in filozofskega miru; morda mu je dal živo središče, v katerem se tiho tareta um in srce. »Kar Bogu žrtvujemo, mora boleti,« je zapisal moderni dramatik.‌634 634 Emmet Lavery (1902‒1986): ameriški dramatik. Citat je iz drame Prva legija. V gledališki kritiki tega dela je Koblar zapisal: »Ta verska in svetna drama velikega obsega sega živo v naš čas in utegne tudi marsikatero našo domačo težavo preložiti in olajšati.« ‒ France Koblar: Dvajset let slovenske drame II. Ljubljana 1965, str. 289‒291. Pravi kristjan mora biti hvaležen tudi za ta nemir za sladko breme življenja. Tudi to breme se bo samo v sebi olajšalo in dušna motnjava se bo zjasnila. Kdor občuduje svetnike, mora razumeti tudi živega človeka.

»Premalo jasno,« reče morda urejeni mislec, »premalo načelno,« utegne dodati programatični organiziranec. Tu mi hodi v misel marsikako delo Petra Lipperta,‌635 635 Peter Lippert (1897‒1936): jezuit, katoliški pisatelj. zlasti ono o sodobnem vernem človeku (Stimmen der Zeit, januarja 1934),‌636 636 Katoliški mesečnik založbe Herder (Freiburg in Br.). Ustanovljen leta 1869. Uredništvo je bilo v Münchnu. kako loči svet idejnega reda in osebno verno trpljenje, kako čudovito pojasnjuje trojno podobo vernega človeka: bogoiskatelja, božjega služabnika in božjega prijatelja. Spomin na tega velikega sodobnega kristjana in duhovnika mi je prav ta trenutek še svetejši, ko se zavem, da ga ni več. ‒ ‒

Ni bil namen tega pisanja, ki se je dolgo obotavljalo,‌637 637 Prvotni rokopis se je Koblarju založil. Novo besedilo je večkrat preurejal. da bi si razjasnili sama nasprotja, še manj, da bi se kakorkoli opravičevali ‒ tudi ne vemo, komu ‒ ampak vse prej, da bi si napravili gaz preko predsodkov in ovir v svobodnejšo skupnost. Mi se vsi preveč trudimo, vsi preveč trpimo, in brez pravice do zasluženja. Ozračje zadnjega časa nas je začelo dušiti, namesto da bi šli naprej, se neprestano ustavljamo. »Dom in svet« je res do danes užival vso svobodo in le redko so se primerile nevšečnosti, ki so se dotikale bistva in smeri katoliškega kulturnega dela. Toda posamezna znamenja ne izključujejo, da bi se kaka »načelna« akcija utegnila približati tudi kulturni smeri in bi s svojo razčiščevalno tehniko dokazala celo nevarnost našega dela. Odrežite vse, kar ne spada v vaš strogo obmerjeni okvir, in ostalo bo samo anonimno središče! »Dom in svet« je prav zaradi svoje notranje stiske zadnja leta zamudil marsikaj, kar bo težko dohitel v prihodnosti, zato potrebuje samo ravne poti.

Pa še zaradi nečesa je potrebno, da govorimo o vsem tem. Odkod delavci? Iz prvega tabora utegnejo kdaj priti, iz drugega, ki prehaja celo v politično vsakdanjost, najbrž nikoli. Rajši pa bi se tudi tu motil, seveda bi se morale spremeniti metode. S strahom gledamo, kako se pokazuje nova podoba sodobnega človeka, ki postaja vse splošnejša in prikriva tisto, kartihega nastaja v globinah. To je podoba mladega voditelja,‌638 638 Prim. op. VI: 59. glasnega in gotovega si samega sebe, sodobnega realista, ki izgublja sramežljivost pred samim seboj, se že čuti javno osebo ter zahteva za svoje prepričanje priznanja. Že stopa na ulico in tribuno, iz stranke dograjen delavec, zaslužen mož. Sami premočni glasovi, da bi še kdaj slišali, kako se rodi bolečina mladosti in kako se iščejo studenci pod površino. Na debelo sprejeta in preživeta življenja zaustavljajo nedoživete rasti. Zato s skrbjo mislimo, kaj bo z našo kulturo, ko kmalu ne bo nikogar, ki bi se še hotel zatopiti v naše izročilo, se zamisliti v zemljo in davnino ter iz njenega bogastva in pravice graditi naprej. Nam je vse dogotovljeno! Naše narodno vprašanje nam sicer ni rešeno do kraja, ali kolikor bo treba, za to bodo poskrbeli višji voditelji; človeška družba sicer ni v redu, toda pravila za dobro človeško družbo so tu ‒ vse sprejemamo brez bolečine, z razumom in zaupanjem v konjunkturo. Rod pravih delavcev je začel odmirati, na njegovo mesto bo stopil civiliziranec, slovenski civiliziranec, recimo tudi katoliški civiliziranec, morda celo gosposki dedič, ki ne bo vedel, kam z očetovo dediščino. Ne zapirajmo si oči! Nacionalizem se druži v smešno nasilni rasni enakosti, ni nam žal zanj. Socializem na novo uveljavlja človeške pravice in zbira delavcev iz razžaljene zavesti in ekonomske neurejenosti; vidiš delavce, ki prihajajo, le od tvoje strani jih ni. Kdaj se odpro usahli studenci, kdo jih oživi?

Čutim, da sem se vrnil k začetku in da sem povedal vse.

XVI
Premišljevanje o Španiji‌639

Znak današnjega življenja ni več jasnost, ampak splošna in hotena nejasnost. Nedoločnost in neizrazitost nista le naravni spremljevalki življenja, ampak bistveno in zavestno ravnilo človeštva, ki je izgubilo heroičen čut. Čim širja in mnogoštevilnejša postaja civilizacija, tem bolj so anonimne njene silnice. Zato nejasnost ne predstavlja le neke psihološke zvrsti, ampak splošno družabno‌640 640 Kocbek dosledno uporablja zastarelo obliko »družaben« v pomenu družben. resničnost. Družabno izživljanje je na ta način vrsta maskiranih koristi, ki se na podlagi svobodne tekme vitalnih sil borijo za duhovno premoč.

To nejasnost more povzročiti le goljufiv človeški duh, ki se je zadnja stoletja razbohotil na zemlji in se izgubil v njenih merah. Ontologija pravi, da človek v preprijetni ljubezni do zemlje izgublja dragoceno duhovno svobodo, ki jo daje neodvisnost od sil sveta, in postane suženj osamele narave. Dobro poznamo podobo takega bitja. Človek, ki si je mesto izpostavljenosti izbral varnost, namesto junaštva treznost in mesto celotnosti delnost, je duhovni meščan, človek brez ustvarjajočega smisla, največja herezija sodobnosti. Poznamo tudi njegovo masko: bistvo meščanskega duha ni namreč toliko odpad od človeške celotnosti in junaštva, kolikor skrit odpad od njiju. Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,‌641 641 Ta del stavka je kot neskladen s katoliškim naukom obsodil Ljubljanski škofijski list 2. VIII. 1937. Prim. op. IV: 10 in XXXVII. dokument. meščanski odpad pa je zahrbten, zakrit; pomeni zavestno in sramotno zamenjavanje višjih vrednot v nižje, zaradi česar hoče na zunaj svoje dejanje zakriti in pri tem razvija blestečo dialektiko. Meščan je človek z dvojnim obrazom, slepljiv dvojnik, na zunaj človek »dobre volje«, na znotraj pa nevernež, skeptik in celo cinik. Meščanska miselnost je eno samo skrito umikanje v laž, lena nemoč, ki si ne more ustvariti skladja v sebi in jasnega razmerja do sveta. Meščanska dvojnost nima nobene zveze z zdravim, jasnim, naravnim človeškim nesoglasjem med časnim in večnim, njegova protislovnost nima nobenega opravka s človeško tragiko, ravno tako so njegov konservativizem, nacionalizem, patriotizem, pa tudi popoln kolektivizem dejansko zanikovanje svobodnega človeškega duha.

V zadnjih letih se še jasneje vidi, da je meščan zgolj geometričen duh, slabo in neprepričano bitje, ki ne izpolnjuje svoje človeške določenosti, marveč se zanaša na modrost sveta in brezosebno tehniko življenja. Četudi v bistvu izdaja človeka, hoče vendar vzbujati videz, da predstavlja nujno in rodovitno sredino, da ima v sebi zgodovinsko izkustvo in resnico in da je zato opravičen na legitimno nastopanje na vseh poljih. Na svoje začudenje doživljamo paradoks, da se meščan postavlja v pozo varuha duhovnih življenjskih temeljev in si začenja lastiti vodstvo življenjskega toka v družbi. Srečujeta se in združujeta se družabni meščan, človek družabnih prednosti, ki si jih je morda kdaj zaslužil, pa jih danes ni več vreden, in duhovni meščan, človek notranjega farizejstva, ter hočeta z nenadno dejavnostjo dokazati, da sta vredna svojih privilegijev. Tako je nastal in nastaja fašizem.

Fašizem je javna, organizirana bramba pragmatičnega hierarhičnega duha z vsemi družabnimi in duhovnimi sredstvi. Zaradi velikih svetovnih premikanj, političnih napetosti in detonacij so se rodile in sprostile strastne sile, ki jih je fašistično meščanstvo začelo izrabljati v svojo okrepitev. Fašizem si povsod nadeva obliko protimarksističnega borca, v resnici pa v njegovih vrstah človek ravno tako izgublja osebnost in svobodo. Poleg tega pa fašizem greši z zakrivanjem družabne resnice v imenu spodobnosti, tako da krivico pokriva s plaščem reda. Fašizem se predstavlja kot mistična reakcija življenja nad mehanizmi, obnova družbe, v kateri se človekovi dolžnosti ustvarjanja zoperstavlja dolžnost ohranjanja in ki ji duh pomeni le red, disciplino, silo, vitalnost, uspeh. V tej navidezno enotni resnici je fašizem celo nevarnejši od komunizma, kajti če komunizem jasno in odprto gradi svoj napačni nazor, potem fašizem gradi svojega v navideznem skladju z vsemi duhovnimi načeli in ustanovami, v resnici pa razkraja sveti hierarhični duh svobode z brezpogojno brambo dosedanjega reda. Še vedno zveni Haeckerjevo‌642 642 Theodor Haecker (1879‒1945): nemški katoliški pisatelj, esejist, publicist in kritik. Iz protestantske vere je prestopil v katoliško. vprašanje: »Kaj je več: mrtva resnica ali živa laž?«

Fašizmu se je v veliki meri posrečilo vzbuditi videz, da je branilec duhovnega in osebnega življenja, zakonitosti, reda, pravilnosti, celo univerzalnosti. Zato mu ni bilo težko pridobiti si naklonjenost meščanskih kristjanov, to je kristjanov, ki so svojo vero zgolj podedovali in tudi v duhovnem oziru živijo od dogotovljenih stvari, ki si ničesar ne ustvarijo s stvarilnim ognjem, ampak z nezaupno opreznostjo urejajo, kar se z ureditvijo še bolj izgublja. Evropsko krščanstvo je po večini ujeto v ta družabni nazor, kjer je posvečevanje narave in zgodovine zadobilo prednost pred idejo spreminjanja sveta. Meščansko krščanstvo začenja nastopati kot pravoverno krščanstvo, niti cerkvena hierarhija se ne ustavlja povsod dovolj krepko temu udaru, nič čudnega, pravi Berdjajev,‌643 643 Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874‒1948): ruski filozof. Kot antikomunist je bil izgnan, živel in umrl je v Parizu. saj je duhovniški stan že od nekdaj kazal nagnjenje v meščanstvo. Tako je prišlo do neizbežnega žalostnega dejstva, da fašizem istoveti svojo duhovnost s krščansko duhovnostjo in izrablja versko čustvo, in da na drugi strani krščanska praksa ne izključuje tesnega sodelovanja Cerkve s fašistično borbenostjo. Treba je pribiti, da te nemogoče zmede ni kriva le splošna oslabljenost krščanskega duha na svetu, ampak zavestna, prejasno zavestna služba mnogih vodilnih kristjanov posvetnim, postavim fašističnim silam.

Pretresljiv primer nudi Španija. Prvič nam razodeva krivdo zgodovinskega in družabnega krščanstva, drugič pa umetno zakrivanje te krivde. Tu se določno vidi: Kdor govori o nejasnosti v španskem primeru, se hoče odtegniti odgovornosti in posredno služi neresnici, kdor pa celo le eno samo stališče brani (in zanimivo je, da meščanski kristjan brani fašistično stališče), služi neposredno laži. Žalostno poglavje predstavlja krščanski tisk v Evropi, z malimi izjemami ni znal obdržati svoje samostojnosti in se je postavil na fašistično stran, kakor se je liberalni tisk marsikje iz gole koristi postavil na protifašistično stran. Krščanski listi neprestano govorijo o križarski vojni zoper boljševike, o sveti vojni krščanstva zoper požigalce cerkva, zoper ubijalce duhovnikov, oskrunjevalce žen in otrok, ki človeško kri pijejo,* |»(To je) peklenska revščina duha, največja vseh revščin: ošabna nevednost biti in neumnost, ki iz nje izhaja. Nevednost, ki je Ernest Hello o njej dejal, da biva sama iz sebe le kot pomilovanja vredna zmes sovraštva in laži. V tej nevednosti pa se sovraštvu in laži pridružujeta še zavist in strah.« José Bergamin, Parler en chrétien, revija Europe, l5. II. 1937, str. 190.| nič pa ne govore o vzrokih strašnega klanja in pustošenja, še manj pa o fašističnem grozodejstvu, ki je vsaj tako veliko, kakor je grozodejstvo besnih ljudskih množic.

Sledeče vrste hočejo opozoriti na tragično razdeljeno resnico o Španiji in na dejstvo, da predstavlja nekaj razumljivega. Opozoriti hočejo na zgodovinsko krivdo španskega krščanstva in na krivdo tistih kristjanov, ki so se danes zatekli v zunanjo učinkovitost mesto v notranjo zbranost, opozoriti ne zato, da zmanjšajo krivdo zločinov, ki so se nad Cerkvijo v velikem številu dogodili in se dogajajo, marveč da izpodbijejo predrzno fašistično trditev, ki hoče prenesti težišče spora drugam, češ da je državljanska vojna v Španiji verska vojna. Vzroki strašnega obračuna v Španiji namreč niso verski, ampak družabni.

I

Prvi vzrok tiči v nemogočem gospodarskem položaju španskega ljudstva, predvsem v nerešenem agrarnem vprašanju, ki se ga fevdalna monarhija ves čas svojega obstanka ni dotaknila. Sto tisoč ljudi je imelo 12 milijonov hektarov zemlje, en milijon kmetov 6 milijonov hektarov zemlje, dva milijona kmetov pa nista imela niti trohice zemlje, poleg njih pa sta bila še dva milijona poljedelskih delavcev. Posestniki latifundij‌644 644 Pri starih Rimljanih je bila latifundija zelo veliko zemljiško posestvo, ki so ga obdelovali sužnji. V Španiji so ta veleposestva obdelovali slabo plačani delavci. (med njimi je bila tudi Cerkev) so proti silno majhni dnini in zavarovani s carinami kopičili ogromne dohodke. Bili so neomejeni gospodarji Španije, zato ni nič čudnega, da je danes od 50 milijonov hektarov španske zemlje obdelanih le 20 milijonov hektarov,*|Podatki španskega ministra za poljedelstvo Vicenta Uriba v knjigi Jean-Richard Bloch: Espagne, Espagne, Paris, ESI, str. 243.| in da je od 23 milijonov prebivalstva več kakor 9 milijonov, to je nad 40 % od dneva plačanih delavcev. Ostali del prebivalstva živi po veliki večini v najrevnejših razmerah. Zato so tudi kulturne razmere pretresljive. Analfabetov je v vsaki pokrajini na splošno 50‒60 %, v pokrajini Jaén 70 %. V Madridu je prav v zadnjem času bilo še 40.000 otrok brez šole.* |»Duhovno življenje«, Buenos Aires, V. letnik, januar, str 31.| Zelo majhna plast plemičev, industrijalcev in bogatih meščanov vlada neomejeno s svojim kapitalom ter živi v bogastvu in razkošju, velika večina pa v nevrednih, včasih celo v živalskih razmerah. Zato je razumljivo, da razlika med obema svetovoma ni le gospodarska. V Španiji obstaja močno razredno sovraštvo, veliko družabno nasprotje, kakor ga ni več zlepa najti.

Drugi vzrok je verska oslabljenost Špancev. Vernost naroda, ki je dal toliko verskih herojev in mistikov, je zadnje stoletje izginjala v zunanjostih, na eni strani v dnevni skrbi in gonski zapuščenosti nevednega ljudstva, na drugi strani v vedno večji lagodnosti mogočnikov, ki jih je Cerkev vedno manj vznemirjala, saj je po svojih predstavnikih, vzetih večinoma iz aristokracije, bila z njimi na isti visoki ravnini. Cerkev se je zaradi svojih prelatov‌645 645 Visoki vodilni cerkveni dostojanstveniki, kot n. pr. škof ali opat. vedno bolj odmikala svojemu ljudstvu, vera je postajala domena višjih slojev. Vsi dvorci so imeli svoje dvorne kaplane, kmetje pa niti katekizma niso poznali, saj v pokrajini Estremadura niti 1 % ljudi ni izpolnjevalo velikonočne dolžnosti. Mnoge, posebno južne pokrajine so postale čisto poganske, tisoči in tisoči ljudi v Španiji niti krščeni niso. Vera je postala navada enega samega sloja. Odtod ni daleč do vere kot privilegija,kar se je zgodilo danes. Varuhi vere in Cerkve so postali vsi »zmerni elementi«, vsi prijatelji reda, pravilnosti, izbranega vedenja. »To se pravi, da se gospodarska volja, skrb za blaginjo in zunanji red, skrb za stalno spodobnost v nastopanju ujema v pomembnih družabnih slojih naroda z verskim prepričanjem.«* |J. M. Semprun, La question d'Espagne inconnue, Esprit 1936, november, str. 303.| Ta degenerirani tip kristjana je povsod enako nastajal: v sebi je spojil vrsto nenaravnih verskih čustev, navdihov, idej, navad in laži v izrodek meščanskega krščanstva, ki mu je svojsko, da nosi v sebi idealistično, nenevarno podobo Boga. Njegov Bog je zgolj sankcija reda, ki je meščan njegov uživalec. Tak meščan v primeru napada na družbo kliče vero na pomoč in obratno misli, da vero brani, kadar brani svojo lastnino. »Ta strahotni amalgam čustev in teženj povzroča zdaj nezaslišano dejstvo, da boljši ljudje, ki so se nekoč že popolnoma odtujili vsaki iskreni vernosti, sleherni pobožnosti ali religiozni kulturi, ki so gluhi za globok nemir resnične verske dejavnosti, ki živijo lahko življenje, vsem vidno svetnjaško, nespodobno, celo sramotno življenje, da ti boljši ljudje zdaj hitijo med vrste tistih, ki pravijo, da branijo vero …«* |Ibid., str. 304.| Španski katolik, ki te besede piše, ugotavlja: »Ti katoliki niso uporniki v imenu svoje teologije, ki njihovega koraka ne more opravičiti, ampak v imenu svojega meščanstva, zunanji katoliki, ki se iz strahu, iz sovraštva, iz nevednosti, iz zaničevanja, zaradi oddaljenosti od ljudstva veselo skrivajo v militaristični senci vojakov, ki so jih nasitili z napačnim patriotizmom, avtoriteto, nepomirljivostjo in ozkostjo.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 305.|Španski kapitalizem se boji lačnega ljudstva in njegove želje po svojem polnem življenju. Zato se je oprl na silo in se pod krinko reda, kulture in vere bori za svoj položaj.

Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja. Ona je na eni strani kriva velike verske nevednosti in slabe verske vzgoje sploh, četudi je do prihoda republike‌646 646 Do 14. aprila 1931. bila večina šol v redovniških rokah; na drugi strani pa je kriva nerazumevanja za družabne rešitve, ki so bile v Španiji naravnost pereče. Kar se tiče vzgoje, je treba reči, da je v zadnjih petdesetih letih približno 80 % vseh šolanih Špancev šlo skozi šole redovnih učiteljev. Pojav naravnost izrazitega meščanskega duha v izobraženih in višjih slojih pomeni strahoten poraz španskih kongregacijskih šol.‌647 647 Verske šole posameznih samostanskih redov. Jasno je, da ima taka verska nevednost lahko samo dvoje posledic, ki so se v resnici tudi pokazale: slepa bramba in slepo napadanje. Sovraštvo proti verskim izrastkom se je preneslo na vero, kakor se je varovanje meščanske prijetnosti in družabnega reda preneslo na varovanje verske bitnosti. Taki duhovniki in izobraženci so bili potem seveda gluhi in slepi za družabno resničnost. Duhovniki so bili v fevdalnem duhu odgojeni monarhistični uradniki, vzgojitelji predvsem dobrih državljanov, učitelji povprečnega človeka. Poleg tega pa so bili v mnogih primerih neuravnoteženi, areligiozni tipi, brez znanja in prijema za bistveno krščansko naravo, gonski ljudje v sutanah, hlepeči po denarju; redovniki, ki jim je zadnji ideal bilo brezskrbno življenje po samostanih. José Bergamin‌648 648 Prim. op. VI: 25. pravi: »Že dolgo je tega, odkar je naš kler nehal služiti Bogu. Grabežljivi, leni in brez vsakega resničnega verskega življenja so se naši duhovniki javno postavili v službo majhne peščice ljudi, ki so izkoriščevali ljudstvo, in to s krutostjo ki spominja na najhujše trenutke fevdalne dobe. Španska cerkev si je nakopičila ogromna bogastva in tako postala eden najstrašnejših tlačiteljev delavstva. V bankah, v zastavljalnicah, v parobrodnih družbah, v privatnih železnicah in rudniških podjetjih, povsod naletiš na cerkven kapital, ki gre v milijarde.«* |J. E. Poutermann, Intervju z Bergaminom; VU, 29. avgusta 1936.| V teh ljudeh ni bilo prave Kristusove ljubezni, zato je tudi niso mogli dati. »Zelo često sovraštvo do duhovnika ali redovnika nima vzroka v dejstvu, da je duhovnik ali redovnik, ampak v dejstvu, da ni dovolj duhovnik ali redovnik. Nikdo mu ne očita, da veruje v Kristusa, ampak to, da Kristusa ne posnema.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 294.| Le majhen krog duhovnikov in svetnih izobražencev se je že pred dvajsetimi leti zbral v »skupino krščanskih demokratov«, toda njihovi veliki delavci Arboleya, Amor‌649 649 Raubel Angel Amor (1897‒1931): teolog, filozof, filolog. in Gafo niso zmogli nadčloveškega dela. Niso mogli izpolniti besed, ki jih je že pred sto leti dejal znameniti Španec Balmes:‌650 650 Jaime Luciano Balmes (1810‒1848): španski filozof, sociolog, politik. Ločeval je vero od politike. »To, kar tvori nespremenljivo celoto Cerkve, je zmožnost, da se s čudovito modrostjo prilagaja različnim dobam in okoliščinam.«* |Balmes, Sociedad, II, str. 81.|

Marsikak račun je prekrižala višja duhovščina. »Škofje so do danes bili ljudje, ki so se preveč navezali na časne zadeve, na visoke osebnosti, na svet plemstva in visokega meščanstva, ki obkroža vrhove oblasti in družbe. Škofje so premalo obiskovali ljudstvo, preveč pa odličnike. Kadar niso poročali mladih parov iz aristokratskih družin, ali pa prebivali v njihovih plemiških dvorcih, so se zatekali v svoje ogromne, samotne in temne palače z dolgimi in tihimi galerijami, slovesnimi saloni in ogromnimi mračnimi stanovanji … ljudje, ki jih je izbral sistem in ki so se navadili na zvezo z njim ter živeli čudaško, odljudno življenje, so v trenutku tragičnega preloma med razvnetim in od svete jeze razdivjanim ljudstvom na eni ter med surovo silo na drugi strani stopili pač na to drugo stran.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 308.| To se je zgodilo skoraj avtomatično. Zmagal je družabni, ne pa krščanski čut. Španska Cerkev je stopila na stran konservativnih sil, ideologov reda, sile nacionalizma, ker je na drugi strani videla nered, drznost, nespodobnost in pohujšanje. Ob tako nizkem pojmovanju naloge je seveda izbruh ljudskega sovraštva proti duhovnikom bil žal neizbežen.

II

Ko je 14. aprila 1931 bila oklicana španska republika in je postal Alcala Zamorra‌651 651 Ricuto Alcala Zamora (1866‒1949, Buenos Aires): španski politik, 1931 predsednik Republike. njen prvi predsednik, je bila dana prva možnost, da se položaj na iberskem polotoku pravično uredi. Toda republikanske vlade so bile več ali manj meščanske, nazorski boji so se jim zdeli važnejši od gospodarskega dela. Sovražnost med visokim klerom in vlado se je takoj pokazala. Kardinal Segura‌652 652 Pedro Segura y Saenz (1880‒1957): kardinal, nadškof v Toledu, 1928‒31 primas Španije. Leta 1931 je bil izgnan v Rim. je napisal pastirsko pismo proti republiki, prejšnji škof v Vitoriji pa se je javno udeležil zarote proti njej. In ko je l0. avgusta istega leta izbruhnil prvi vojaški upor proti republiki, ki ga je vodil general Sanjurjo,‌653 653 José Sanjurjo (1872‒1936): leta 1933 se je pridružil generalski hunti generala Franca. je duhovščina na veliko pomagala pri njegovem vodstvu in izvršitvi. Republika prvih let je sicer storila nekaj dalekosežnih stvari, izvedla je ločitev Cerkve od države, uveljavila razporoko in razpustila jezuitski red, ni pa energično rešila gospodarskih in socialnih vprašanj, marveč zašla v neizbežno stisko kompromisov. Taka republika, ki je generalu Sanjurju pustila vse njegove časti in ki je vojvoda Alba v njej lahko obdržal vsa svoja posestva (skoraj tretjino Španije), se seveda ni mogla dotakniti kapitalizma. Ko pa je prišlo do tega, da bi republika ostvarila resnično socialno in gospodarsko demokracijo, se je spet pojavila konservativna reakcija in pri novembrskih volitvah l. 1933 dala iz sebe Gila Roblesa,‌654 654 Prim. op. VIII: 13. ki je kakor Degrelle‌655 655 Leon Degrelle (1906‒1994): belgijski politik, pristaš sporazuma z nacistično Nemčijo, med II. svetovno vojno na strani kolaboracije. Emigriral je v Španijo, v odsotnosti je bil obsojen na smrt. Dela, ki jih je napisal v emigraciji, domnevno v Argentini, so bila v Belgiji prepovedana. nekaj časa vzbujal občudovanje katolikov po vsem svetu. Robles je veljal za resničnega zastopnika katoličanov, njegova politika je bila udarna, v družabnih vprašanjih pa zelo nejasna. »Pred delavci so razvijali preproste fraze najbolj slepega antimarksizma. Nič konstruktivnega. Mnogi kristjani so rajši obsojali kakor reševali ljudi, ki so padli v moralno revščino (ki je še hujša od materialne). Revščina se jim je sploh zdela sad greha in nereda, ki ga Bog pošilja grešnikom. 'Mi smo protirevolucija,' so govorili ter se zanašali na silo, ker niso vedeli, kaj je krščanska dolžnost. Vso svojo dejavnost so razumeli egoistično.«* |A. M. V., La Vie Intellectuelle, l0. VI. 1936, str. 228.| Pod takimi desničarskimi vladami si je levica zelo opomogla in začela napredovati enotno, po določenem načrtu. In ko je desnica začela brez strahu rušiti še ono malo delo dveh republikanskih let, ko so začeli jemati zemljo republikancem in socialističnim kolonom in izročali armadna vodstva zloglasnim monarhistom, je prišlo do upora v oktobru leta 1934, ki ga je desničarska vlada zadušila.

Tedaj se je začelo novo organiziranje ljudstva. Mnoge stranke so se odrekle svojemu programu in se združile v tako zvano Ljudsko fronto, ki je pri zadnjih volitvah 16. februarja 1936 odnesla večino. Levica je dobila okrog tristo, desnica okrog dvesto poslancev. Republiko je prevzel Manuel Azana,‌656 656 Manuel Azaña y Diaz (1880‒1940): državnik in pisatelj, član republikanskega komiteja, predsednik republike (1930), po zmagi generala Franca je leta 1939 emigriral v Francijo. ki je bil dotlej zaprt na vojni ladji. Vladno večino oziroma Ljudsko fronto tvorijo levi in desni republikanci (pripadata jim španski in katalonski predsednik), levi in desni socialisti, komunisti in anarhisti.‌657 657 Pristaši anarhizma, gibanja, ki ne priznava avtoritet, pravnega reda in družbene ureditve. Pravo ogrodje pa tvorita dva sindikata, socialistični in anarhistični. Komunistov je najmanj, od 475 poslancev jih imajo 15.

Od teh volitev dalje je Španija naravnost drvela v prepad. Nasprotja so se divje zaostrila. Levica, gnana od množic, je začela razvijati socialno revolucijo, desnica pa je skokoma napredovala v fašizem. Vsi meseci po volitvah stoje v znamenju antifašizma oziroma fašizma. Gil Robles ni mogel več naprej kot vodja desničarske koalicije, zamenjal ga je Calvo Sotelo,‌658 658 José Calvo Sotelo (1893‒1936): pravnik, politik, finančni minister. Ob razglasitvi republike je zbežal na Portugalsko, nato v Francijo, ob amnestiji leta 1934 se je vrnil v Španijo, pridružil se je politiki Gila Roblesa. izrazit in bojevit monarhist. Sotelo je postal središče španskega fašizma, okrog njega so se začeli zbirati monarhisti, latifundijci, kapitalisti in mladi konservativni ideologi, kakor falangisti,‌659 659 Člani organizacije Falanga Espaniola Traditionalista y de las Juntas de Ofenziva National ‒ Sindicalista. Leta 1934 sta jo ustanovila Primo de Rivera (prim. op. 22) in Saeur de Herredia. Leta 1936 je bila prepovedana. Po Francovi zmagi je postala edina politična organizacija v Španiji. ki jim načeluje mladi Primo de Rivera,‌660 660 José Primo de Rivera (1903‒1936): pravnik, politik, vodja fašističnega gibanja. Ustrelili so ga republikanci. ter na novo prebujeni karlisti.‌661 661 Privrženci Don Carlosa (1545‒1568) in njegovih kraljevskih naslednikov. Sotelo je začel v državnem zboru in v tisku javno klicati na prevrat, začelo se je dnevno obračunavanje in pobijanje nasprotnikov: en dan so ubili fašista, drug dan antifašista. Ko so Azano pozivali, naj vzame vlado energično v roke in se okliče za diktatorja, jih je vse skupaj prehitel čas, lepega dne so v odgovor na umor socialističnega častnika ubili Calva Sotela. S tem so zadeli v živo, kajti nekaj dni pred svojo smrtjo je bil Sotelo tajno izbran za vodjo fašističnega upora, ki je zdaj s tem večjo silo izbruhnil na dan. Upor se je začel 18. julija 1936 v španskem Maroku, in sicer pod vodstvom generala Franca; 19. julija so se uprle vse španske garnizije, razen valenške, ki se je zmotila v datumu in zato bila že dan prej razorožena; istega dne zvečer je bila vlada gospodar položaja v Madridu in Barceloni, 21. julija so bili očiščeni upornikov vsa Katalonija, širok pas okrog Madrida, Asturija in baskiške pokrajine, ki so se postavile na vladno stran. Pri nadaljnjem napredovanju je vlada zadela na premoč in se umikala vse do Madrida, kjer že dolgo junaško kljubuje. Borba se vedno bolj zavlačuje, oba tabora se tehnično izpopolnjujeta s pomočjo iz inozemstva, vladi pomaga Rusija, upornikom pa Nemci, ki so poslali okrog 100.000 mož, 300 avionov in izdali že blizu 200 milijonov mark. Italijani pa najbrž še vsega več. Španski narod je smrtno razdeljen, že pol leta traja bratomorna vojna, gode se najblaznejše stvari, uničuje se narodno premoženje, poleg tega pa je izgubilo življenje okrog 250.000 ljudi.

Kdor bo pisal zgodovino o teh strašnih dnevih in se bo otresel vseh poenostavljanj, bo moral reči, da je resnica o španski vojni razdeljena, kakor so razdeljeni njeni ljudje. Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali pravičnem ter o rdečem ali ubijalskem taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa.

III

Kot kristjani obsojamo levičarsko brezobzirnost, zato moramo grajati tudi desničarsko silovitost. Če kot kristjani nikakor ne moremo odobravati rdečega nasilja, tako in še bolj ne smemo molčati ob belem terorju. Zato je ob španskem slučaju potrebno reči tole:

Upor se je sprožil brez pametnega razloga. Ossorio y Gallardo,‌662 662 Don Angelo Ossorio y Gallardo: pravnik, politik, španski poslanik v Bruslju. Prvi podpisnik razglasa leta 1936, namenjenega katoličanom vsega sveta. Objavljen je v Kocbekovem besedilu. poslanik v Bruslju, pravi: »Kaj so hoteli uporniki? Osvoboditi Španijo komunistične vlade? To ni res, kajti takrat, ko se je upor začel, je država imela meščansko vlado. Braniti vero? Saj je nikdo ni napadal, vse cerkve so bile odprte in polne vernikov do 18. julija. Budno varovati čistost dogem? To prav tako ni res, saj igrajo Mavri prvo vlogo v armadi … Okrepiti narodne vrednote? To spet ni resnica, saj je toliko najemnikov med vojaki.«* |Don Angelo Ossorio y Gallardo v bukareškem dnevniku Le Moment, 23. decembra 1936.|

Upor armade oziroma generalov je ilegalen, protizakonit. Niti general Franco, niti general Mola‌663 663 Vidal Emilio Mola (1887‒1937). Umrl v letalski nesreči. ali general de Llano niso kot tako zvani katoliki pomislili na to, da niso bili izpolnjeni tisti pogoji, ki jih katoliška teologija zahteva za opravičenost oboroženega upora. Pogoje sta jim marveč narekovala družabna užaljenost in strankarska strast. »Ravno kot katolike moramo grajati tiste svoje sovernike, ki so začeli z nasiljem, z nasladnim mučenjem ter z izvrševanjem poganskega načela: zob za zob.«* |A. M. V., Double refus, Esprit 1936, november, str. 324.| Revolta generalov je upor republiki zapriseženih ljudi proti zakoniti republikanski vladi, ki si jo je Španija svobodno izvolila. Zanimivo je, da se konservativni katoliki s krvavo silo upirajo zakoniti vladi, ne dopuščajo pa neprimerno bolj opravičene družabne revolucije.

Generali in vsi tisti, ki upor vodijo ter ga tvarno in duhovno podpirajo, so po veliki večini fašisti. Že v uvodu smo orisali miselnost fašizma. To je reakcija kapitalizma na političnem, socialnem in gospodarskem polju, ki zamenjuje liberalni kapitalizem z državnim, ki pa nobenih problemov ne reši v dokončnem smislu, ampak jih nerešene vključuje v državni totalitarizem, kjer n. pr. delavsko vprašanje polaga v korporacijske organizacije,‌664 664 Korporacijske ali stanovske organizacije so bile prvotno v katoliških krogih zamišljene kot alternativna možnost za rešitev socialnih vprašanj v skladu s krščansko socialno etiko, ki je nasprotovala reševanju socialnih vprašanj z revolucijo. in ki skuša državljane zajeti v tehnično spretno ustvarjene mistike sile in avtoritete. Ta nauk in metoda sta za katolike popolnoma nesprejemljiva, saj pomenita rafiniran, prikrit materializem, zanikanje osebnosti in njene svobode, predvsem pa zasužnjevanje Cerkve pošastni državi. In vendar voditelji upora jasno izpovedujejo svoj fašizem. General Mola je izjavil: »Ko bo zmaga naša, bomo ustvarili močno oboroženo Španijo, ki se bo postavila ob stran ostalih velesil. Jasno je, da bomo sodelovali le s tistimi narodi, ki jim vladajo tako zdrave sile, kakor so naše. Mi hočemo ustvariti veliko vojaško diktaturo.«* |Intervju, Intransigeant, 29. julija 1936.|General Queipo de Llano je dejal še bolj odkrito: »Španija bo imela prijateljske zveze z Nemčijo, Italijo in Portugalsko, to se pravi z državami, ki podpirajo našo borbo in ki bomo posnemali njihove korporacijske ustanove.«* |Intervju, L'Oeuvre, 28. septembra 1936.|Unamuno‌665 665 Miguel de Unamuno y Jugo (1864‒1936): pisatelj, filozof. Nasprotnik režima Prima de Rivere (prim. op. 22), leta 1924 je bil pregnan na Kanarske otoke. Po amnestiji je odšel v prostovoljno izgnanstvo v Pariz. Leta 1931 je spet zasedel stolico za zgodovino španskega jezika in bil do smrti rektor univerze v Salamanci. je nekaj dni pred smrtjo kričal: »To niti fašizem ni, to, kar pri nas pripravljajo, je karikatura hitlerizma.«

Za glavni vzrok svojega oboroženega odpora navajajo fašisti vedno večjo boljševizacijo španskega prebivalstva in usmerjajo svojo borbo proti marksizmu in komunizmu. Kristjan res ne more izpovedovati komunizma, niti ga kakorkoli priznavati, toda po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo. Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred. Preudaren duhovnik piše: »Popolnoma resnično je, da v tistem trenutku, ko je izbruhnil upor, ni bilo nobene nevarnosti, da bi se komunizem presadil v Španijo, res je pa tudi, da bo ravno ta vojna, ki je ni začel, komunizmu lahko dala priliko, da se bo vkoreninil v Španiji.«* |G. R., Reflexions d'un prêtre catholique, Esprit 1937, januar, str. 610.| Še bolj odpira oči izjava vseučiliškega profesorja, katolika Sempruna:‌666 666 José Maria Semprun: profesor in guverner v Toledu. Podpisnik razglasa leta 1936. »Tvegam sicer to, da pohujšam nekatere verne bravce, tiste, ki so čisto preplašeni od rdečih zločinov, vendar si drznem reči, da je eden od vzrokov, ki najbolj škodijo zmagi in trdnosti Ljudske fronte, maloštevilnost in majhen vpliv komunistične stranke.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 309.| V Ljudski fronti namreč prevladujejo anarhistični sindikati, ki imajo tudi največ ljudi za seboj. Njihov nauk in metoda sta najbolj somerna španskemu revolucionarnemu značaju. V sebi združujeta tradicije heroičnega anarhizma, ki ima začetek v Bakuninu,‌667 667 Mihail Bakunin (1814‒1876): ruski revolucionar in anarhist. Prim. op. 19. in dobro razvito organizacijo. V španskem anarhizmu je sicer za čudo mnogo personalnih sil in antietatističnih stremljenj. »V glavnem pa je v njem opaziti dva tipa: idealiste, ki sanjajo o popolni družbi, ki bi v njej človek dosegel angelsko stopnjo in živel v zemeljskem raju, potem ko bi čudežno izginilo vsako nasilje ‒ in nasilne mistike, poklicne teroriste, ki jim je geslo: živio dinamit!«* |A. M. V., o. m., str. 327.|

IV

Nikdo ne more tajiti težkih dejanj, ki so se od začetka republike do danes, posebno pa zdaj v državljanski vojni dogodila nad katoliško Cerkvijo in njenimi verniki. Gotovo je, da je zgorelo mnogo cerkva in da je bilo ubitih mnogo duhovnikov. Vse to je treba ostro obsoditi, obenem pa prodreti v njih dogajanja. Prave in glavne vzroke za to, da so se taka dejanja mogla zgoditi, smo že zgoraj navedli. Preden pokažemo tudi na okoliščine, ki so bile povod požigom in umorom, je treba še jasneje povedati, da je značaj španskega človeka silovit. Španec je sicer miroljuben, bolj miroljuben, kakor bi si mislili, če ga pa kaj razdraži, z nenavadnim izrazom prekorači resnični obseg svojega čustva. Pri Špancih je zunanji izraz v nenavadni neskladnosti z njegovimi strastmi, občutji in idejami. Ko Unamuno premišljuje o državljanski vojni, ki jo vedno manj razume, pravi: »Naše ljudstvo je ohranilo afriško kri v svojih žilah, od tam so se ohranili v njej krvoločni nagoni in nagnjenost v neznano skrivnostnost, ki se ji zaman približuje.«* |Unamuno dopisniku Vers l'avenir, citira Esprit 1937, januar, str. 622.| Četudi je množica požigala cerkve iz zgoraj omenjenih vzrokov in iz povodov, ki jih bomo še spodaj navedli, in četudi je ljudstvo morilo duhovnike iz prekomernega osebnega sovraštva, je treba reči, da se vsa ta dejanja niso porajala po kakem zverinskem načrtu, ampak so nastajala posamično. Profesor Semprun je mnenja: »Četudi so ti dogodki številni, so vendar brez medsebojne zveze, izvršile so jih skupine besnih ljudi brez zavednosti, ki kvarijo ljudske organizacije. To so izredno težka dejanja, ki pa so brez korenin in brez bodočnosti. Četudi s policijskega stališča tako ali drugače presojamo slabost ali moč avtoritete v zatiranju takih izgredov, moramo z moralnega in političnega stališča priznati, da vlada, oblasti in vodje Ljudske fronte javno obsojajo vse te strahote in jasno izjavljajo svojo voljo po njihovem koncu.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 298.| Vandalizmi posameznih ljudi in skupin so torej prej izraz nezadržane nezadovoljnosti, kakor politično povelje od zgoraj. Na podoben način je špansko ljudstvo že mnogokrat presenečalo, treba se le spomniti mnogih anarhističnih zločinov proti koncu stoletja, na primer strašnih dni l. 1909 v Barceloni,‌668 668 Vstaja anarhistov, v kateri je pogorelo veliko cerkva in samostanov. štrajka v Andaluziji l. 1919 in krvavih bojev po vsej Kataloniji vse do danes. Španec je vedno neposredno reševal svoje probleme. To mu je bilo v začetku državljanske vojne tem laže, ker je obenem z armado skoraj vsa policija stopila na Francovo stran in je na hitro roko organizirana milica komaj zmagovala sovražnika, kaj šele da bi mogla zadržati svoje ljudstvo. Predvsem pa moramo priznati, da mnoga brezbožna dejanja nad predmeti in osebami v veliki večini ne izvirajo iz sovraštva do vere, marveč iz sovraštva do njenih predstavnikov. Če pa se tuintam kažejo tudi znaki ateistične demonije, potem ne smemo pozabiti, da pomenijo zadnje dejanje odpadanja množic, ki Pij XI. dobro ve, zakaj ga imenuje »veliko pohujšanje dvajsetega stoletja«.

Zato je odločilen odgovor na vprašanje: Kaj so predstavniki Cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi delovnega ljudstva? Odgovor je povsem jasen in usoden: Stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže, in se ga nazadnje sama dejanski, to je z orožjem udeležila. Naj sledijo pričevanja katolikov samih. Holandski pisatelj in zgodovinar dr. Brouwer je bil na raziskovanjih v južni Španiji, ko je izbruhnila državljanska vojna. Zatekel se je v Burgos, mnenja, da bo prišel med ljudi reda in pravice. Prva razočaranja je doživel kot katolik: »Cerkev oziroma njeni predstavniki so popolnoma na strani upornikov. To je nekaj, česar ne more razumeti noben iskren katoličan, ki se zaveda postav svoje vere. Zamislite si, kaj se pravi, postaviti se proti ljudstvu, proti ubogim, in to v korist tistih, ki se proti lastni domovini poslužujejo arabskih hord, tistih, ki na vso moč hvalijo barbarsko poganstvo hitlerizma in obožujejo državo, s čimer kršijo božjo suverenost, kakor to priča prava pravcata herezija italijanskega fašizma. Sam sem slišal madridskega škofa, kako je nagovoril vernike po svoji slovesni maši in jih vzpodbujal, naj bi se z orožjem uprli vladi. Videl sem, kako so krščevali tanke, kakor da verski obred in Kristusovo ime lahko kar tako združujemo z morilnimi napravami. Predrzno so jim dajali imena Karmelske Device‌669 669 Señora del Monte Carmel (Cordoba). in ne vem več kakšnih Madon … To bi bilo smešno, ko bi ne pomenilo bogoskrunstva. Nazadnje so številni cerkveni dostojanstveniki sami zagrabili za orožje in oznanjujejo ugonobitev nasprotnika …«* |Intervju z dr. Brouwerom, poroča Filipe Lopez Montera v tedniku Vendredi l5. januarja 1937.|

V mnogih primerih je dokazano, da so razen v baskiški zemlji vsa verska središča bila uporniška gnezda; po cerkvah so si pripravili varna zavetišča in skladišča, kamor so pred uporom spravljali zaklade in orožje; mnoge samostane so opremili tako dobro, da so se v usodni noči avtomatično spremenili v trdnjave. Semprun dokazuje: »Iz uradnega, neposrednega in verodostojnega vira vem, da je znana samostanska družina, ki je štela štiri in dvajset ljudi, imela celo uradne dokumente, da se je z njihovo pomočjo lahko takoj spremenila v štiri in dvajset mož civilne garde.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 296.| Bivši prosvetni minister Marcelino Domingo je izjavil kratko: »Vlada ugotavlja, da so se skoraj vse cerkve spremenile v močne trdnjave, da so skoraj vse zakristije postale skladišča orožja in da so škofje, duhovniki in seminaristi po večini postali uporniki.«* |L'Oeuvre, 30 septembra 1936.| Španski pisatelj José Bergamin (imenujejo ga španskega Maritaina), ki je v Madridu ustanovil komisijo za varstvo oseb in umetnin, je izjavil, da so se v Barceloni prve salve oglasile iz samostanov in da so vse sežgane cerkve bile zasede duhovnikov, ki so streljali iz njih in iz zvonikov.* |E. Mounier, Esprit 1936, oktober, str. 3.| Poslanik Gallardo pravi, da »so takoj v začetku cerkve spremenili v trdnjave, ki so iz njih streljali s puškami in strojnicami. Streljali so v množico, pobijali nedolžne samo zato, ker so ti bili republikanci in socialisti.«* |Don Angelo Ossario y Gallardo, ibid.| Dopisnik angleškega katoliškega tednika »Tablet« piše: »Duhovniki so v kratkih sutanah in s puško na rami peljali svojo čredo v boj.«* |Tablet, 19. septembra 1936.| Tudi profesor Semprun pravi: »Zdi se, da stvar z dejansko borečimi se duhovniki ni tako redka. Mlad prijatelj J. R. A., ki se je iz mesta Lesaca (v Navarri), l5 km od Iruna, rešil v Francijo, mi je pripovedoval, da je 2l. julija v imenovanem mestu videl tri duhovnike (in mi povedal njihova imena), ki so javno nosili uporniško orožje. Isti mladi mož je proti koncu avgusta videl v San Sebastianu mladega duhovnika, ki so ga vladne čete ujele in ustrelile, ker je bil častnik uporniške vojske. Tako je v baskiški zemlji zelo znan neki don Monico, duhovnik, ki poveljuje četam v zoni Villafranca (Guipuzcoa).«* |J. M. Semprun, o. m., str. 296.|

Katolik A. M. V. poroča še o drugi strani fašističnega verskega skrunjenja: »Svojo ogorčenost pa moram izraziti (tudi) nad dejstvom, da so morali priti divji maurski vojaki, zvesti Mohamedovi verniki, z znakom Srca Jezusovega na prsih, da koljejo Špance v narodnem in katoliškem imenu. Toda stvar je še težja. Vojaki vzklikajo: 'Živel Kristus kralj!', ko prehajajo v napad na bajonete. Vzklik, ki naj bi bil klic miru in ljubezni, izrabljajo v bojni in sovražni krik … Na prvi strani 'katoliškega' dnevnika v Navarri je fotografija, ki predstavlja mlade fašistične vojake na kolenih, kako se obhajajo. Ta pobožna podoba nosi pošasten naslov 'V polni bojeviti razjarjenosti (en plena furia bellica) sprejemajo Gospodovo Telo!'«* |A. M. V., o. m., str. 329.| Dokument baskiških katoličanov poudarja, da so v uporniški armadi vojaški duhovniki opasani z revolverjem, ki ga niti med mašnim opravilom ne odložijo.* |Les prêtres basques persécutés par les militaires, Esprit 1937, januar, str. 613.|

V

Mnogi časnikarji in njihova poročila potrjujejo vesti, da tudi v uporniški armadi vladata silovitost in ošabna drznost, ki se stopnjujeta do nenaravne slepote. V vsem taboru divja patološka psihoza in dokazuje Unamunove besede, naslovljene na desničarje: »Mi imamo strašno število duševnih degenerirancev. Edino oni so odgovorni za vse pretiranosti. Saj ne vedo, kaj je to junaštvo. Mislijo, da je v prepevanju in pobijanju.«* |Unamuno, ibid.| Še najbolj pa to dokazujejo besede generalov samih. Queipo de Llano‌670 670 Pravilno: Quirino de Llano Gonzales (1875‒1951): Francov general, guverner Andaluzije. je govoril v seviljskem radiu: »Za slehernega ubitega nacionalista bom dal ubiti deset marksistov. In če jih ne bo dovolj, jih bom dal izkopati in v mrtve streljati.« General Mola je dejal dopisniku Havasa:‌671 671 Agence Havas: protinemško usmerjena francoska časopisna agencija. Ustanovil jo je leta 1835 Charles Havas (1785‒1858). »Zmagal bom, pa če polovica Španije pogine.« Da so te besede premišljene, priča de Llanovo začetno povelje 18. julija: »Ta vojna je vojna na smrt. S sovražnikom se moramo boriti, dokler ga ne iztrebimo. In kdor še ni prišel do tega prepričanja, nikakor ne služi sveti španski stvari.« Zgoraj omenjeni dr. Brouwer izpoveduje: »… Tako so mi na primer vsi vojaški poveljniki, falangisti in večkrat celo duhovniki ter škofje popolnoma mirno zatrjevali, da je za ustrelitev dovolj že sum ali nedoločna ovadba. Vem, da je v prvih tednih upora bilo v Valladolidu ubitih tri tisoč ljudi. V Saragossi preko štiri tisoč. V Burgosu ustrelitve sploh niso prenehale in večkrat so na najokrutnejši način ubijali ljudi, ki so bili pristaši delavskih organizacij ali republikanskih strank. Razen tega so po vseh mestih sežigali knjige in cele knjižnice, včasih celo z velikim pompom …«* |Dr. Brouwer, o. m.|

Če so neodgovorne množice zažigale cerkve, potem odgovorna in redna vojska bombardira nezavarovana mesta, ruši šole, bolnišnice, tovarne in katedrale. Če so se prej dogajali napadi na posamezne osebe, potemse zdaj vršijo pokolji žena in otrok. Profesor Semprun govori za Navarro: »Pred kratkim mi je baskiški poslanec, doma iz Navarre, na moje posebno vprašanje zatrjeval, da osebno pozna nad sto ljudi, ki so jih uporniki ustrelili v Navarri, in to edino zaradi levičarskega mišljenja. Večina ljudi so bili ugledni možje, odvetniki, zdravniki itd., nekateri so imeli celo visoke upravne službe.«* |J. M. Semprun, o. m., str. 314.| Po pričevanju drugih ljudi, ki so se rešili iz Navarre, dosega število od upornikov ubitih ljudi samo v tej mali pokrajini mnogo tisočev. V San Sebastianu, v Logranu in v Burgosu, kakor tudi v mnogih drugih mestih, kjer razsajajo uporniki, streljajo ljudi edino zaradi protifašističnega mišljenja, druge pa drže po ječah. V Burgosu je zaprtih 2400 ljudi, v Logranu 1000. Neki baskiški minister ima enajst članov svoje rodbine v ječi, med njimi svojo priletno mater in šestnajstletno edino hčerko. Nacionalistična smrt kosi nedolžno prebivalstvo na veliko. Pri bombardiranju mesta Bilbao je bilo razmesarjenih nad sto ljudi, izpod razvalin neke hiše so potegnili očeta, mater in pet otrok.

Dopisnik pariškega »La Croix«* |La Croix, 1931, v januarju; citira Esprit l937, februar, str. 855.|‌672 672 La Croix (Križ), francoski katoliški dnevnik. Ustanovljen je bil leta 1880 kot mesečna revija, namenjena zagovoru verskih načel v intelektualnih krogih. Kmalu se je spremenila v enako usmerjen dnevnik, ki je postal eden od stebrov katoliškega tiska v Franciji, saj izhaja v visoki nakladi. s studom poroča: »Kaj pa nacionalisti store z ujetniki? Povsod sem jih iskal in stikal za njimi. V nobeni ječi, v nobenem koncentracijskem taboru nisem našel sledov za njimi. Ko sem vprašal, so mi odgovorili; da jih vse pomorijo. To so mi vojaki govorili na svoja lastna usta.« Zatem navaja posamezne primere in zastavlja novo vprašanje: »Kaj pa z ranjenci? Kje imate ranjence sovražnega tabora?« »Nimamo niti enega sovražnikovega ranjenca,« so mi odgovarjali ter se čudili mojemu vprašanju. »Zdravila so redka in draga. Kaj mislite, da jih bomo brez koristi tratili zanje? Potrebujemo jih za svoje. In ker jih je nazadnje itak treba pobiti, se jih ne splača zdraviti, to je krajša pot. Takrat sem čutil, da mi zastaja sapa. Zares, prehodil sem bolnišnice in nikjer nisem našel sovražnikovih ranjencev. Kje so usmiljenje in krščanska čustva?« Proti koncu poročila ugotavlja: »Rekli so, da je državljanska vojna v Španiji izbruhnila zaradi brambe krščanske kulture. Pod težo strašnih dogodkov, ki so se odigrali na fronti ali v ozadju, pa sem se ustavil in zamislil v te dve besedi: kultura, krščanska kultura. In sem začel dvomiti.«

Posebno poglavje fašističnega krščanstva predstavlja silovito preganjanje baskiških katolikov in duhovnikov, ki so kot narodna celota stopili na vladno stran. Zakaj so to storili, je 13. oktobra 1936 povedal v Madridu eden njihovih katoliških vodij, minister Irujo. »Kot Bask vam povem, da Baski navdušeno sodelujemo pri zmagi demokracije, ki je naš stari cilj in bodoče teženje. Dokler obstaja eno samo ljudstvo, ena stranka ali en sam mož v republiki, ki se bori za demokracijo, bo z njim moč naših rok, ki se ne more pridružiti tistim, ki ubijajo ranjene in nemočne: z ljubeznijo in globokim ganotjem bomo sprejeli vse delo, ki ga prinaša revolucija, da bomo iz naše dežele naredili boljše pribežališče človeštva.« Baskiški narod je med najstarejšimi v Evropi, njegova vera je vzorna in njegovi duhovniki so v nasprotju s španskimi tesno povezani s svojim ljudstvom. Zato jih je doletela usoda, ki je zadela njihovo ljudstvo. Uporniki so dali zapreti sto petdeset, ubiti pa nad trideset duhovnikov. Revija Esprit* |Esprit 1937, januar, str. 612.| je dokumentarično priobčila življenje in smrt trinajstih med njimi. Vojaki so zaprli tudi dva škofa, iz Vitorije in Pampelune, ker nista hotela maševati za fašistične čete. Škof iz Vitorije, msgr. Mugica, je po nalogu generalov moral celo zapustiti svojo škofijo, odkoder se je napotil v Rim, kjer se še sedaj nahaja. Škofijskemu listu v Vitoriji so prepovedali natisniti imena ustreljenih duhovnikov, škofiji pa vsilili svojega generalnega vikarja, ki so mu predložili popis nevarnih duhovnikov, svoja dušnopastirska navodila in predpisano snov za pridige. Obenem so prepovedali baskiški jezik.

Zanimivo je, da ves katoliški tisk vztrajno molči o grozodejstvih nad Baski, četudi je število ubitih baskiških duhovnikov večje od števila ubitih duhovnikov v Mehiki in četudi je baskiški katolicizem v nasprotju z mehiškim brez slehernega madeža.

VI

Ob junaštvu baskiških duhovnikov, ki stojijo sredi svojega ljudstva, pa ne smemo pozabiti tudi na one duhovnike po Kataloniji in Španiji, ki so se pridružili republikanski vladi zato, da bi z ljubeznijo in zvestobo rešili tisto, kar se z mečem ne da, namreč duhovni ugled katolištva. Don Enrico Moreno, profesor v Oxfordu, govori v njihovem imenu: »Prepričan sem, da bo vztrajno in mirno delo katoliške manjšine, ki sodeluje z republikansko vlado, več prineslo k slavi božji in koristi Cerkve, kakor trenutna in zgolj politična zmaga duhovništva, ki je obsojeno, da živi med ljudstvom, ki ga sovraži in zavrača.«* |Daily Telegraph, 21. septembra 1936.| Eden teh ljudskih duhovnikov, Leocadio Lobo,‌673 673 Leocardio Lobo: vikar pri San Ginesu v Madridu. Podpisnik razglasa leta 1936. vikar pri San Ginèsu v Madridu, je 30. sept. 1936 govoril v radiu: »Katoličan in Španec sem. Imam redne zveze s sveto Stolico in s svojim škofom. Moj evangelij je usmiljenje do pastirjev, ribičev, cestninarjev, prešestnic in samarijank: čudeži mojega evangelija so kruh, ki ga je Jezus Kristus pomnožil in razdelil med lačne, zdravje za tiste, ki trpe, luč slepim in življenje mrtvim. Ali mi res hočete dopovedati, da je ljudstvo neverno, da je zašlo med pogane, da je tolpa, drhal, marksistična sodrga? Ne kolnem, evangelij mi zavezuje jezik, ljudstvo ni sodrga, tolpa in drhal.«

Poleg ljudskih duhovnikov stoje katoliški izobraženci. Že večkrat omenjeni profesor Semprun se pretresljivo izpoveduje: »Kar se mene tiče, mislim, da vam (tudi) lahko povem, kaj sem izbral in zakaj. Naj vam takoj jasno in določno povem: izbral sem ljudstvo … Ponižano, pozabljeno, obubožano, zapuščeno ljudstvo. Ljudstvo, ki je najresničnejša žrtev sedanje tragedije, kakor je žrtev vseh zadnjih tragedij v naši zgodovini. Ljudstvo, ki je kruha lačno, predvsem pa žejno pravice, ki se mu globoko pod divjostjo žejnih izbruhov skriva tožnost po ljubezni in razumevanju … Ljudstvo, žrtev sedanjega trenutka, še enkrat ponavljam, žrtev zatiranja in zapuščenosti, kajti zapustili so ga vsi, ki so veliki in bogati, močni in mogočni, žrtev samega sebe, svojih zmot in strasti, ki jih nikdo noče oplemenititi. Izbral sem ljudstvo zato, ker sem po svojih dolgih skušnjah z vsemi družabnimi in političnimi razredi prišel do zaključka, da močan vrelec, ki še izvira v naši zemlji, teče izključno iz ljudstva … Nazadnje pristavljam, da sem izbral ljudstvo tudi zato, ker se mi zdi najbolj podobno Kristusovi trpljenjski človečnosti …«* |J. M. Semprun, o. m., str. 317.| Ti redki posamezniki, ki so dvignili glas proti fašizmu in za ljudstvo, si sicer ne domišljajo, da govore v imenu večine španskih katolikov, zato pa govore v imenu majhnega in najkvalitetnejšega kroga katoliških izobražencev, zbranih okrog revije Cruz y Raya, ki ji stoji na čelu neustrašeni urednik José Bergamin. Ko je govoril 20. sept. 1936 v radiu, je tudi on dejal: »(To je) globoko prepričanje Špancev in vernikov, prepričanje, ki nas danes tako približuje španskemu ljudstvu, da se ne moremo in nočemo ločiti več od njega, z njim hočemo biti eno meso in en duh. Tako razumem svojo neodvisnost kot pisatelj in svobodo kot krščansko katoliški vernik: biti neločljivo zvezan z ljudstvom, ki je za pravico trpelo stoletja in stoletja in se sedaj slavno bori, daje življenje za resnico, svojo svobodo in neodvisnost, ki je tudi naša resnica in naše življenje. Naj vsi razumejo, da je glas ljudstva božji glas. V tem smislu so glavni predstavniki katolikov, ki so ostali s svojim ljudstvom, zbrani v obleganem Madridu, povzdignili svoj glas in na katolike vsega sveta naslovili sledeči proglas:

»V tem trenutku se zdi, da je zelo težko obdržati nadzorstvo pameti nad strastmi. Grozote državljanske vojne, ki je zadivjala nad našo domačo zemljo, so tako velike, da niti najjasnejši in najstvarnejši duh ne more nič proti izbruhom bolečine, žalosti in jeze. Kakšno strahotno odgovornost so si nakopali začetniki tega bratomornega boja, ko so pozabili na zapovedi vesti in zahteve zakona!

Mi kristjani, ki pripadamo različnim družabnim plastem in nas morda ločijo ideološke in politične razlike, smo, združeni z nadčloveško vezjo iste vere v božji dekalog, sklenili, da v vsej skromnosti povzdignemo svoj glas in moško protestiramo proti temu valu krvoločnosti. Sleherni dan nam prinaša nove zločine in temni oblaki vojne se od dne do dne bolj zbirajo in grozijo. Ali je po dvajsetih stoletjih krščanske kulture mogoče, da se tisti ljudje, ki tako hladnokrvno opuščajo svoje največje zapovedi, drznejo imenovati katolike? Četudi se vzdržujemo svojih čustev pred surovostjo državljanske vojne, ki žali najnaravnejše pravice posameznikov in vsega ljudstva, ki ranja najpreprostejše zakone človeškega prava in ne spoštuje niti najmanjše svetu znane določbe o varovanju civilnega prebivalstva ob času vojne, in četudi se odrekamo vsem tem razmišljanjem ter se postavljamo le na stališče zapovedi krščanske etike, protestiramo z vso silo svojega prepričanja proti ostudnemu načinu neprestanega obstreljevanja našega dragega Madrida, čudovite in iz vseh ran krvaveče prestolnice španske republike.

S polno pravico so dali ponosnemu mestu Oviedu trpki naslov mučeniškega mesta. Kakšno ime naj damo zdaj Madridu, ki ga pustošijo tuje bombe, ki ga oblega kolonialna armada in ki dan za dnevom umira od pokolja žena in otrok? Brez usmiljenja rušijo cerkve in bolnišnice, šole in tovarne in cele mestne okraje, četudi so brez vojaškega značaja, na stotine nedolžnih žrtev je pokopanih pod razvalinami. Nobeno človeško bitje ne more opisati žalostne podobe opustošenja. Srce preneha utripati pred to resničnostjo, ki je tisočkrat groznejša od najhujših sanj.

Pred Bogom in zgodovino dvigamo svoj glas, da izrazimo svoj stud nad zločini, ki se godijo pred očmi vseh sil tega sveta, in verujemo v svojem srcu, da so na naši strani vsi ljudje dobre volje.

Podpisani: Angel Ossorio y Gallardo, odvetnik, bivši minister, sedaj španski poslanik v Bruslju. ‒ Claudio Sanchez Albornoz, profesor in bivši minister. ‒ Leocadio Lobo, vikar pri San Ginèsu v Madridu. ‒ Garcia Gallego, kanonik v Segoviji in profesor. ‒ José Gallegos Rocaful,‌674 674 Pravilno: Rocafué. kanonik v Grenadi. ‒ José Maria Semprun, profesor in bivši guverner v Toledu. ‒ José Carner,‌675 675 Pravilno: Garnes. pisatelj. ‒ José Bergamin, pisatelj. ‒ Eugenio Imaz, pisatelj.«* |Esprit 1937, januar, str. 624.|

XVII Ob petdesetletnici Doma in sveta‌676

Kaj bi Fr. Lampe,‌677 677 Frančišek Lampe (1859‒1900): doktor filozofije in teologije; ustanovitelj in prvi urednik revije Dom in svet (1888‒1900) kot »poučnega lista«. Vzbujal je zanimanje za leposlovje, umetnost, znanost in slovenski jezik ter domoljubje. Vzgojil je več kulturnih delavcev. »ki je predpetdesetimi leti vsadil skromno mladiko (Doma in sveta) in jo odgojil s svojo srčno krvjo«,‌678 678 Citat iz: F. Koblar, Petdeset let. Dom in svet 1937‒38, str. 1. rekel, če bi bil med nami in bral Kocbekovo »premišljevanje o Španiji«, ki je prav za petdesetletnico zagledalo luč v Domu in Svetu? S takimi članki hoče Dom in Svet ustvariti »nov, prekaljen rod«?‌679 679 Citat: glej zgoraj, str. 6. Res, marsikomu se zdi, a ta list ni več njegov (Lampetov). Kaj bi Lampè dejal k stavku: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico.« ‌680 680 Citat iz: E. Kocbek, Premišljevanje o Španiji. Dom in svet 1937‒38, str. 90, 91, 99. Prim. op. IV: 10. (Podčrtali mi.) Ali pa: »Fašizem je celo nevarnejši od komunizma … Evropsko krščanstvo je po večini ujeto v ta družabni tabor« (namreč fašizem). … Krščanska praksa ne izključuje tesnega sodelovanja Cerkve s fašistično borbenostjo … Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja …« Taka splošna sodba v taki veliki zadevi je kulturni zločin najvišje vrste, če ni do pičice dokazana. Dokazana pa ni.

Kocbek trdi, da vzroki obračuna niso verski, ampak družabni, da je upor armade protizakonit, da je to delo fašizma, da »po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo«, »da je komunizem služil le za pretvezo španskim fašistom« (podčrtali mi), da so vsa grozodejstva komunistov le posamična »dejanja, ki pa so brez korenin in brez bodočnosti«, »vandalizem posameznih ljudi brez povelja od zgoraj!!« Itd. itd. Te trditve je g. Kocbek kot lahkoverni pesnik nabral iz enostranskih virov‌681 681 Kocbekove opombe k besedilu. Glej prejšnjo op. in jih serviral katoliškim Slovencem kot dognana dejstva.

Leta 1934 v dobi režima Leroux-Gil Robles,‌682 682 Prim. op. XVI: 16. ki se je opiral na skoraj tričetrtinski večinski izid volitev v njegov prid (in to po glasovih, ne zgolj po mandatih), je marksistična manjšina uprizorila revolto. V Asturiji so že instalirali sovjete, ki so se držali 14 dni. Pobili so 4200 ljudi, uničili 850 stavb v vrednosti 40 milijonov pezet.

V februarju 1936 so se vršile nove parlamentarne volitve, ki so dale »ljudski fronti« 4,350.000, desnici pa 4,570.000 glasov. Zaradi svojevrstnega razdelilnega sistema in zaradi dejstva, da se je spretni komunistični taktiki pod vodstvom Dimitrova‌683 683 Georgi Dimitrov (1882‒1949): bolgarski revolucionar, v Moskvi generalni sekretar Kominterne. posrečilo združiti vse frakcije marksistične in mazonske levice v enoten volivni blok, dočim je desnica bila v volivnem boju ločena po strankah, je »ljudska fronta« dobila 270 mandatov, desnica, ki je imela 220.000 glasov večine, pa samo 140 mandatov.

V Moskvi se je sestal 27. februarja 1936 kongres Kominterne,‌684 684 Komunistična internacionala, ustanovljena leta 1919. Iz Moskve je načrtno vodila komunistično delovanje v posameznih državah. ki je odobril strategični načrt za končni udar. Kominterna je poslala v Španijo Brodskya,‌685 685 Domnevno Izak Izailovič Brodskij (1884‒1939): slikar, grafik in karikaturist; eden prvih revolucionarnih umetnikov. Neumanna‌686 686 Domnevno Stanislav Kostka Neumann (1895‒1947): češki pesnik in publicist, eden vodilnih funkcionarjev Komunistične partije Češkoslovaške. in Rosenberga‌687 687 Domnevno Arthur Rosenberg (1889‒1943): nemški zgodovinar, sociolog in politik; član Centralnega komiteja Komunistične partije Nemčije. Leta 1938 je emigriral v New York, kjer je umrl. z nalogo, da kot njeni delegati osebno vodijo priprave za končni udar. Izbruhnila je epidemija štrajkov, v Kastiliji in Estramaduri so marksisti organizirali kolhoze, do 18. junija porušili 160 cerkva, deloma pa jih uničili 251, po vsej Španiji so organizirali milične trupe, ki naj bi tvorile jedro bodoče revolucionarne rdeče armade.

G. Kocbek, v Španiji gre za to, ali se bo uresničila prerokba Trockega,13 da bo »Španija druga komunistična država v Evropi«, ali pa bo špansko ljudstvo imelo še toliko zdravja in moči v sebi, da bo preprečilo boljševizacijo svoje zemlje in instalacijo sovjetov.

Tako je dejal 22. avgusta 1936 angleški poslanik v Lisboni sir Francis Lindley:

»Državljanska vojna, ki se danes odigrava v Španiji, je delo dolgoletne predpriprave po agentih Moskve.«

Toda »komunistične Španije sploh nikjer ni bilo«, pravi Kocbek. Toda zdaj je gotovo. Saj vendar radio iz Moskve poslušamo, ki na moč hvali špansko republikansko vlado, saj vidimo, koliko ladij, vojakov, municije, generalov pošilja Rusija v Španijo. Zdaj pa gre res za komunizem; pa še za nekaj hujšega. Poslušajte, g. Kocbek, krik komunista iz španske vasi: »Ko v Španiji ne bo ne cerkve ne šole ne kmetije ne knjižnice, boste videli, da bo vse bolje šlo.«

Obžalujemo, da je Dom in Svet tako onečastil dediščino Fr. Lampeta prav ob 50-letnici; obžalujemo, da daje starejša generacija okrog Doma in Sveta nam mladim tako veliko pohujšanje in dezorientacije, čudimo se, da Dom in svet na ta način ugonablja veliko dediščino Lampeta, torej samega sebe, pohujšujemo se, da je uredništvo zlorabilo zaupanje odbora Katol. tiskovnega društva,14 ki vendar na noben način ni moglo odobravati tega članka in ga torej ni moglo poznati.

Nam mladim okrog Straže je g. urednik prof. Koblar stavil najslabše prognoze! Zameril nam je, da smo se rahlo dotaknili Doma in Sveta! Prerokoval nam je, da iz naših vrst nikdar ne bo nič tvornega prišlo.15 Morebiti? Vsekakor pa je bila naša kritika Doma in Sveta opravičena. Po sedanji poti Doma in Sveta Stražarji gotovo ne bodo hodili.

13 Lev Davidovič Bronstein (1879‒1940, Ciudad Mexico): ruski revolucionar, član Centralnega komiteja in Politbiroja Sovjetske zveze; po Leninovi smrti je bil vodja leve opozicije v komunistični partiji proti Stalinu. Leta 1929 je bil izgnan v Turčijo, nato živel v Parizu. Kot tekmeca za Leninovo nasledstvo ga je v Mehiki ubil Stalinov agent.

14 Prim. op. IV: 11.

15 Prim. op. XV: 28.

XVIII
Razlike v kulturno-političnih nazorih katoličanov‌688

Ni nobena skrivnost, da so sodobni katoličani (ne katolicizem!) v svojem kulturno-političnem dejstvovanju razdeljeni v skupine, med katerimi so večje ali manjše razlike v gledanju na sodobne razmere v javnem življenju Evrope. Res je, da so razmere tako razrvane, aktualna gibanja tako nejasna in njih nameni dobri in slabi hkrati, da je v tej prelivajoči se zmešnjavi težko hoditi ravno in gotovo pot. To dejstvo bi lahko obstoječe razlike med katoličani, v kolikor tu ni prizadeta čistost vere, nauka in morale, nekoliko upravičevalo. Toda na drugi strani pa stoji močnejše dejstvo, ki označenemu opravičilu jemlje vsako podlago. To je vrsta papežkih okrožnic o domala vseh aktualnih problemih, ki pretresajo naš čas. Imamo jasno papeževo besedo o ureditvi države na krščanskih principih,‌689 689 Okrožnica papeža Leona XIII.: »Immortale Dei« (1885). o družbenem in ekonomskem redu,‌690 690 Okrožnica Leona XIII.: »Rerum novarum« (1891). Prim. op. V: 66. o vzgoji mladine,‌691 691 Okrožnica Pija XI.: »Divini illius magistri« (1929). o komunizmu,‌692 692 Okrožnica Pija XI.: »Divini Redemptoris« (1937). o narodnem socializmu‌693 693 Okrožnica Pija XI. v nemščini: »Mit brennender Sorge« (1937). v odnosu do vere‌694 694 Prim. op. 5. itd. Vse te okrožnice so tako jasne in določne, da nobenih dvomov ob strani ne puščajo. Kako je torej mogoče, da vkljub temu med katoličani ni enotne smeri v tako važnih javnih vprašanjih, kot je n. pr. tvorba »ljudske fronte«,‌695 695 V Franciji »Fronte populaire«, v Španiji »Frente popular espagnol«. Koalicija levičarskih strank: komunistov, socialistov in radikalcev. državljanska vojna v Španiji itd.?

Ker samo splošno razpravljanje ne daje dovolj jasnega zaključka, si oglejmo danes dvoje predmetov, v odnosu do katerih so razlike med katoličani najbolj vidne.

Ljudska fronta. Problem, ki se postavlja, je: ali je za katoličane možno sodelovanje v okviru Ljudske fronte ali ne? Večina katoličanov je takoj ob rojstvu ljudske fronte odločno odgovorila z »ne!« Vendar jih je nekaj, ki so še danes mnenja, da sodelovanje ni nemogoče. Zanimiva je v tem pogledu polemika, ki jo je sprožil v Franciji dominikanski tednik »Sept«.‌696 696 Prim. op. VI: 22. 19. februarja letos je »Sept« objavil kratko izjavo šefa francoskega režima »Ljudske fronte« g. Bluma‌697 697 Léon Blum (1872‒1950): francoski pisatelj, literarni in gledališki kritik, politik; voditelj francoskih socialistov. 1936‒37 je bil predsednik vlade Ljudske fronte. Zaradi politike nevmešavanja v špansko državljansko vojno je povzročil prelom s komunisti in razpad koalicije. Med II. svetovno vojno ga je vlada v Vichyju predala Nemcem, ki so ga poslali v koncentracijsko taborišče. Po vojni je vodil programsko komisijo Unesca. in ji dodal obširnejši komentar. Mi bi to francosko posebnost pustili teči svojo pot, ako ne bi postala tudi pri nas aktualna s tem, da je misel Blumove izjave, ki se dobesedno glasi »ali bi bilo tako težko iz dveh enciklik, ki jih je Sv. Stolica posvetila socialnim problemom, izvesti zaključke, sorodne onim, ki jih vlada »Ljudske fronte« hoče prestaviti v republikansko zakonitost« ‒ v nejasni zvezi omenil »Slovenec«‌698 698 Vera in narodno življenje. Slovenec 8. maja 1937, št. 103a, str. 1. v enem svojih zadnjih uvodnikov in ako ne bi zaključno misel te izjave »jaz (Blum) verujem, da je sodelovanje (katoličanov z vlado »Ljudske fronte«) mogoče« ‒ vzela v zaščito zadnja »Delavska Pravica«.‌699 699 Krščanske predstraže in vojska kristjanov. Delavska pravica 7. maja 1937, št. 19, str. 1. V svojem komentarju k izjavi je »Sept« tako-le tolmačil in branil svoje stališče: »Ne gre torej za ničesar drugega kot za zelo določeni primer sodelovanja kristjanov z zakonito vlado dežele, vlado s socialističnim navdihnjenjem, toda ki trdi, da hoče izvajati politiko »Ljudske fronte«, nikakor pa ne toliko socialistične stranke.«

To stališče »Septa« je vzbudilo mnogo hrupa. »Septu« so očitali, da je nasedel marksistični propagandni neiskrenosti, ker je pristal na program »Ljudske fronte«, ki jo vendar sestavljajo združene protikrščanske sile: radikali, ki so ob francoski revoluciji zasejali seme laicizma‌700 700 Nazor, ki izključuje vero iz celotnega javnega življenja. in do začetka 20. stol. Francijo do temeljev laicizirali, socialisti in komunisti, najhujši sovražniki vsega krščanstva. In res, »Sept« se je pričel umikati, a ni imel poguma, da bi svojo zmoto direktno priznal, čeprav je že dovolj znano, da je »Ljudska fronta« bila izumljena v Moskvi, realizirana pa s paktom med framazonerijo in kominterno.

Sodelovanje z ljudsko fronto, ki je bila ustanovljena z namenom, da pride do končne zmage komunizma, je po jasnih papeževih besedah zelo tvegano. Zato naj tisti, ki vkljub papeževim besedam zagovarjajo drugo mnenje, ne označujejo svojih kulturno-političnih nazorov za katoliške in naj si prav nič ne štejejo v pravico častnih nazivov »mlade katoliške generacije« in podobno, s katerimi jih hudomušno naziva liberalni in marksistični tisk.

Španski problem. Kot o »Ljudski fronti« smo tudi v tem svojo besedo že rekli. Je notranja sorodnost med obema. Kajti »legalna španska vlada«, kot jo nazivajo njeni raznovrstni simpatizerji, ni ničesar drugega kot »Ljudska fronta« v Franciji, le s to razliko, da so radikale že pognali in da bodo socialiste tudi kmalu, če ne bo celokupna druščina prej poražena. O »legalnosti« te vlade priča volilni izid in marksistični teror pred nacionalnim odporom. In vendar imamo zopet nekaj katoličanov, ki menijo, da je prav, če gledajo drugače kot katoliška večina in drugače kot papež, ki je svoje mnenje o Španiji izrazil v nagovoru na španske begunce in v zadnji okrožnici proti komunizmu,‌701 701 Prim. op. 5. kjer pravi, ko govori o komunizmu kot rušilcu človeške družbe: »… In to strašno rušenje izvršuje (komunizem) s sovraštvom, barbarstvom in divjaštvom, da bi človek ne verjel, da je kaj takega mogoče v našem času. Nobeden poedinec z zdravo razsodnostjo, noben državnik, svest si svoje odgovornosti, ne more misliti brez groze, da bi se dogodki Španije jutri mogli ponoviti v drugih civiliziranih narodih.«

Na dveh najaktualnejših primerih smo ugotovili razliko med dvema vrstama katoličanov. In videli smo, da je razlika naslednja:

So katoličani, ki tudi svoje javno, bodisi kulturno, bodisi politično udejstvovanje dosledno usmerjajo po krščanskih načelih in iz vidika popolne, za vsa življenjska področja veljajoče zvestobe do smernic, nasvetov, želja in interesov katolicizma. Tem Cerkev ni samo organizacija vernikov v zasebnem življenju in papež ne njen poglavar zgolj vsakih 100 let, kadar eventuelno definira kako versko dogmo, temveč vrhovni pastir in učitelj tudi v vprašanjih vzgoje, družine, družbe, gospodarstva itd. v kolikor so ti problemi v zvezi z dogmo in moralo.

So pa tudi katoličani, ki Cerkvi in papežu njun delokrog zožujejo na področje zasebnega verovanja in definiranih verskih resnic. Ker seveda to še ne pomeni formalne herezije, ker je ta mogoča le v okviru verskih resnic, bi bilo krivično jih soditi za nekatoličane. Toda celi in dobri katoličani to gotovo niso. In najmanj, kar smemo od njih zahtevati, je, naj se v svojem kulturnem in javnem udejstvovanju ne poslužujejo katoliškega naziva,‌702 702 Meri na akademsko društvo Zarja, ki je bilo krščansko socialno usmerjeno. ki jim v tem pogledu ne pritiče. Nimajo namreč pravice s svojim sklicevanjem na katoliško ime dajati nasprotnikom orožja v roke in še manj zavajati druge.

Za nas so značilne tri okolnosti, ki smo jih opazili ob priliki »Septovega« stališča o »Ljudski fronti« in »Dom in svetovega« »Premišljevanja o Španiji«:‌703 703 Prim. op. XVII: 5.

1. Ko je »Sept« objavil intervju z Blumom in svoj komentar k njemu, se je takoj oglasil jakobinski tednik, ki ima jakobinsko čepico za svoj emblem »Vendredi«‌704 704 Prim. op. 9. Čepica ‒ eden od emblemov prostozidarstva. in med drugim, samo framazonom lastnim laskanjem, napisal:

»To je direktni odgovor (komentar »Septa« k Blumovi izjavi)‌705 705 »Ali bi bilo tako težko iz dveh enciklik, ki ju je Sv. Stolica posvetila socialnim problemom, narediti sklepe, sorodne onim, ki jih vlada Ljudske fronte hoče postaviti v republikansko zakonitost.« na vabilo predsednika vlade. Ta sprememba nas napolnjuje z radostjo … mi vidimo medsebojno razumevanje med krščanskimi in laičnimi demokrati. Skupne grožnje, skupni cilji nas zbližujejo …«

2. Ko je »Dom in svet« objavil svoje premišljevanje o Španiji, sta naša jakobinca »Jutro« in »Slovenski Narod«‌706 706 Vzroki strašnega obračunavanja v Španiji. Slovenski narod 28. aprila 1937, št. 96, str. 1. ‒ Premišljevanje o »Slovencu«. Jutro 3. maja 1937, št. 104, str. 2. Prim. tudi op. I: 98. kar cele kolone prijaznosti temu posvetila. In celo oficielno glasilo naših framazonov belgrajska »Javnost« ‌707 707 Tednik za kulturna, socialna, gospodarska in politična vprašanja. Beograd 1935‒37. se je radostno ustavila ob tem članku. Pesnik g. Kocbek je postal čez noč »eden izmed voditeljev katol. inteligence«, nek drugi voditelj »mlade katoliške generacije« je takoj dobil najlepši prostor v »Jutrovih« stolpcih,‌708 708 Premišljevanje o »Slovencu«. Prim. op. 19. Avtor članka je najbrž Jože Dolenc. da svoje zapeljane sovernike poduči o zgrešenosti njihovega zaupanja v papeža, kadar ne govori »ex cathedra«.

3. »Dom in svet ‒ Nova knjiga« se danes še nikdar ni potrudil tako vehementno nastopiti proti komunizmu, kot je nedostojno in strastno lopnil po pokretih mladih slovenskih katoličanov, ki uredniškemu odboru‌709 709 Uredniki: France Koblar, France Vodnik in France Stele. niso pri srcu, ter po Španiji, ki ni hotela za mizo čakati dokončne sovjetizacije svoje zemlje.

Ali niso te tri zanimive okolnosti prav primerne, da z njimi končamo naše misli o kulturno-političnih razlikah med katoličani?

XIX Kriza besede II‌710

Pred približno 30 meseci je »Straža« objavila kratko notico z gornjim naslovom.‌711 711 Prim. VII. dokument. Nasproti namernemu tendenčnemu predstavljanju tako zvanega »mladinskega« gibanja, ki se je tedaj ‒ pa tudi še danes ‒ javljalo po različnih sestankih in taborih, pa tudi v revijah,‌712 712 Prim. op. VII: 2. je hotela »Straža« z omenjeno notico samo opozoriti javnost tudi na one črte, ki bi jih marsikdo rad zabrisal, ki pa so vseeno vsa leta od pričetka tega gibanja‌713 713 Prim. op. IV: 5. bile bistven atribut celotnega gibanja, enako kot toliko drugih, o katerih je mogel in skoraj moral vsak brati dolge apologije. Na veliko srečo vseh zagovornikov »mladinskega« gibanja je izšla omenjena notica v »Straži« samo kot majhna opomba, ne pa kot do kraja dognana študija o celotnem gibanju, ki bi na podlagi avtentičnih izjav, spisov in dejanj voditeljev tega gibanja pokazala v pravi luči njegovo neizkvarjeno podobo. Zato je bilo brez dvoma možno ugovarjati vsebini te notice tako ali manj, kakor je možno ugovarjati vsem člankom, ki skušajo prikazati samo pozitivne strani gibanja.

Razburjenje, ki je zato nastalo, mislimo, da je šlo daleč preko meje vrednosti celotnega problema. Pod vplivom spretnih aranžerjev se je dvignil kot posledica te malopomembne notice cel vihar, ki naj bi s silo zabrisal naše trditve ter jim zaradi nekaterih nepopolnosti vzel v celoti vsak znak resničnosti. Napadi na »Stražo« in njene pripadnike so se vrstili najprej v zaključenih družbah, ustvarjalo se je proti njej javno mnenje v vseh mogočih in nemogočih forumih. Sicer so res tudi drugi (Borci,‌714 714 Prim. op. I: 98. Sodobnost‌715 715 Prim. op. VII: 2. ) obravnavali s svojega stališča problem slovenskega mladinskega gibanja v katoliških vrstah in ugotovili njegovo nepopolnost v tem, da iz postavljenih (mi mislimo večkrat napačnih) premis ni potegnilo logičnih skrajnih zaključkov. Toda skupna fronta proti »Straži« se je dosledno zbirala in danes lahko s ponosom ugotovimo, da je strnjena. Prav to bo tudi ena izmed dobrih posledic našega razpravljanja, da igramo danes po dolgih letih tavanja v megli zopet z odprtimi kartami. Čas je dozorel in odkrito priznamo, nam ni žal, da je dozorel tako daleč. Dobro je namreč za vse, da vemo, s kom naj v bodoče računamo. Zgoraj navedeno je bilo treba omeniti zato, da dobe čitatelji »Straže« kontakt z dogodki, ki leže prav za prav v že tako daljni preteklosti, in da obenem spoznajo, kako velikega pomena je imela ona notica; saj je smatral g. prof. F. Koblar poleg drugega drobno notico, objavljeno v »Straži« dne 8. decembra 1934, še po 25 mesecih za toliko važno, da je napisal v zvezi z njo 11 strani dolg članek »Navzkrižja in nasprotja« v 9.‒10. štev. 49. letnika »Doma in sveta«.‌716 716 Prim. XV. dokument. ‒ Težišče članka je v odgovoru Alešu Ušeničniku in Ignaciju Lenčku. Prim. XIII. in XIV. dokument.

Štirje meseci, ki so pretekli od izida tega članka, so komaj dovolj, da more človek urejeno zbrati svoji misli v dostojen odgovor nedostojnemu pisanju enega vodilnih kritikov in članov slovenskega centra PEN kluba. Ne zato, ker bi morali s težavo miriti nevoljo, ki so jo v nas povzročili krivični napadi, saj smo navajeni prenesti to in še marsikaj drugega. Pač pa zato, ker smo dobili tudi od te strani žalostno potrdilo vsega, kar smo doslej pisali o propadanju naše kulture, in ker niti sami nismo mislili, da smo v tem že tako daleč. Priznamo, da smo se vedno s težavo odločili za vsak stavek, ki smo ga napisali o naših revijah, gledališču in književnosti sploh. Mislili smo, da je potrebno, da ostanejo vse te ustanove res svetinje vsega našega naroda, da ne smemo mešati vanje naših večkrat malenkostnih spominov in trenj. Zato smo se oglasili v teh stvareh samo tedaj, kadar je stopnja boljševizacije ‌717 717 Prim. op. XIV: 6. naše kulture dosegla že tako mejo, da se ni več moglo govoriti o naši narodni kulturi, katere pogoj je, da spoštuje vse bistvene, zato tudi verske svetinje Slovencev. Tem težje nam je bilo napisati le eno besedo o stremljenjih v lastnih vrstah, ki so včasih take škodljive tendence podpirala. Mi smo mnogo zamolčali in bomo tudi v bodoče, ker nočemo nuditi zunanjim nasprotnikom možnosti, da se vrinejo v naše spore. Prav zato se moramo tudi v svojem odgovoru omejiti na najnujnejše, tako da bo smisel vsega spora pojasnjen v par črtah, ves krvavi boj pa izostal, ker bi nam res jemal moči za borbo na drugih življenjskih področjih. Zato torej o tonu članka in posebej o posameznih izrazih nobene besede več. Važno pa je za nas odkritje, da je veljal tudi članek Edvarda Kocbeka »Enemu izmed ozkih« ‌718 718 Prim. XI. dokument. (DS 3, 1935) »Straži«, na kar je bilo sicer sklepati iz omembe »krize besede«, vendar se je privatno drugače tolmačil. Zato smo imeli kaj srečno roko, da se nanj nismo ozirali, dokler nismo dobili avtentičnega tolmačenja. Ker pa je prav sedaj izšel v reviji teh člankov še tretji, Edvarda Kocbeka »Premišljevanja o Španiji«,‌719 719 Prim. op. XVI. dokument. ga lahko pridružimo naši obravnavi, v kolikor nam prav ta najjasneje odpira nove perspektive za razvoj baje še vedno zelo aktualnega mladinskega gibanja.

V odgovor na »Krizo besede« piše E. Kocbek »enemu izmed ozkih« pismo, katerega kratka vsebina je takale:

Članek »Kriza besede« je privedel Kocbeka do spoznanja resnice v času in človeku s tako močjo, da hoče to spoznanje razodeti celo enemu izmed ozkih. Krog ljudi pri »Straži« je sicer zgledno zvest verskim resnicam, toda manjka mu prave človeške oblikovanosti; v naših nastopih je premalo spontanega in pogumnega tveganja, sploh se ne moremo dvigniti in vztrajati v rodovitnem območju osebnega in tveganega spoznavanja, bežimo pred mukami iskanja in zato ne moremo nikdar razviti osebnosti v onem smislu, kakor jo uči (po Kocbeku) v zadnjem času struja francoskih personalistov‌720 720 Filozofska smer, katere temelj je pojmovanje človeka predvsem kot duhovne osebe, ki se uresničuje s tem, da se nenehno etično opredeljuje do realnosti in jo s konkretnimi dejanji preoblikuje. V Franciji je to smer vodil Emmanuel Mounier, ustanovitelj revije Esprit. Prim. op. 12. okrog Esprita.‌721 721 Prim. op. VI: 21. Zaradi te svoje omejenosti zaradi vdanega sprejemanja verskih resnic si sploh ne bomo mogli ustvariti svojega svetovnega nazora, ker tega se pa ne kupi, kakor se kupi knjigo o načelih.

Kocbek nam šele odpira ono ravnino človeškega življenja, kjer lahko stopimo iz abecedarske, programsko-idejne poti na samotno, intuitivno, osebno-drzno pot do najvišjih spoznanj. Po prvi poti hodijo samo slabiči. S svojo strahotno statiko si ožimo svet in ne moremo priti do širokega razgleda; smo navidez predstavniki, v resnici pa velika ovira resnice. V tej žarki luči nam Kocbek pogleda v oči: Ujeti smo. Nekdo, po katerem nas hoče pridobiti demon časa, nas je zasužnjil. V svoji neizprosni linearnosti ne moremo več spoznavati igre negativnih in pozitivnih sil, kaj šele, da bi v njej sodelovali. V neskončni višini nad nami pa stoje drugi (Kocbek in njegovi), ki vidijo vse to, kar mi; toda prav zaradi te vzvišenosti še mnogo drugega, česar mi ne vidimo. Vsi ti so po vsem videzu posebni ljubljenci božji, saj jih obklada vsak dan znova z vsemi mukami iskanja, s trpljenjem borbe, z razočaranji nad mladim rodom, na katerega so se oslabeli od težkega boja hoteli opreti. Zato si želi viharja, ki bo odprl zatohle prostore, preganil stoječe vodé in polomil mrtve veje.

Impulzivna dinamika Kocbekovih besed bi nas skoraj preverila o njihovi resničnosti in veljavnosti, če nam ne bi naša statična ravnodušnost pomagala k spoznanju, da ni nujno, da bi bila sijajna stilistična formulacija stavkov obenem zadosten razlog za logično pravilna izvajanja. Kajti trditve celotnega članka so v najhujšem nasprotju z osnovno predpostavko notranje zvestobe do verskih resnic, ki nam jo priznava na začetku. Mislimo, da več kot notranje zvestobe verskim resnicam, zlasti še, če jo spremljajo tudi zunanje manifestacije, nihče ne more od človeka zahtevati. Saj vsebuje pojem notranje zvestobe ne le pasivno spoznavanje verskih resnic, temveč tudi vse posledice, ki bi iz takega spoznanja sledile. Človek, ki je notranje zvest verskim resnicam, ki so brez dvoma tudi po mnenju g. Kocbeka najvišje resnice, da ne rečemo sploh resnica sama, je že samo s tem dejstvom vezan k najpopolnejšemu udejstvovanju v vseh sferah našega življenja, zlasti pa v razumski in čustveni. Le eno omejitev in vezanost pa priznava, da se ne sme izživljati tako, da bi se oddaljaval, od resnice, temveč vedno le tako, da se ji približuje. To je namreč neobhodno potrebni predpogoj notranje zvestobe. S to omejitvijo se lahko tak človek nemoteno posveti vsej problematiki življenja, da, celo mora se ji posvetiti iz istega razloga in iz istega razloga ne sme iskati in tudi ne išče prilike za beg iz bojev in trpljenja, temveč se mora celo ves žrtvovati in to ne samo v borbi s samim seboj, z lastnimi od resnice proč usmerjenimi nagnjenji in stremljenji, ampak je notranje vezan celo drugim razreševati njihove konflikte ter jim pomagati do pravih spoznanj. Predaleč bi nas vedlo, če bi hoteli vsak Kocbekov očitek posebej zavračati. Že z gornjim padejo vsi zaporedoma, čeprav se jih lahko ovrže tudi z drugih vidikov. Prepad, ki ga ustvarja Kocbek med nami in njim, lahko mi točnejše definiramo: Nekateri ljubijo jasne pojme, drugi se raje vdajajo negotovemu iskanju. Naša osnovna trditev je le to, da v vrstah organiziranih katoličanov, torej ljudi, ki se priznavajo za ude Cerkve, ni dopustno nobeno bogoiskateljstvo več, kot da ne bi še trdno veroval v Boga. Nujni pogoj, da more nekdo postati in biti ud Cerkve, je namreč prav to, da je Boga že našel. Čim postane živ ud Cerkve, je naloga človeka samo ta, da skuša sebe čim bolj približati Bogu, da se torej trudi postati kar najbolj Bogu podoben. To je vsa naša statika, da ljubimo jasne pojme vsaj v osnovah oziroma prav v osnovah, dočim se Vaše pismo, g. Kocbek, izgublja v malenkostih drugotnega pomena; osnovni ton pa ne pride do izraza. Smatramo namreč, da je melodija, tudi če ji manjka ena ali druga harmonična, še vedno zadostno popolna, ker pač noben človek ne more biti neskončno popoln. Prav v spoznanju te človeške nepopolnosti pa polagamo mi največjo važnost na oni osnovni ton, na prvo harmonično, če naj zopet rabimo primero iz fizike, da bo zvok, če že ne polnobarven, vsaj pravilen. Z intenzivnim oblikovanjem svoje notranjosti pa se skušamo tudi mi dvigniti in privzemati vedno nove harmonične, ker si res ne domišljamo, da smo že tako popolni, kakor nam pišete, da ste Vi. Tudi pri tem našem izpopolnjevanju je treba mnogo žrtev, mnogo zatajevanja, mnogo trpljenja in tudi mnogih razočaranj, toda naša strahotna linearnost in zaverovanost v večno veljavnost načel in resnic nam utira vedno nova pota in prav iz teh statičnih vrednot črpamo hvala Bogu še vedno dovolj moči, da kljubujemo nastajajočim viharjem, ki ne pregibljejo le stoječih voda, ampak žal že odnašajo tudi ljudi, o katerih smo celo mi mislili, da trdno stoje.

»Navzkrižja in nasprotja« Franceta Koblarja so šele ustvarila polno jasnost in nam dala priliko za odgovor. V svojem članku ugotavlja Koblar predvsem dejstvo, da so različne skupine, ki so si hotele pridobiti mučeniški venec zaradi Kocbekovega pisma, pri stvari popolnoma nedolžne in neprizadete. »Straža«, edina prizadeta, je molčala, premalo je bilo pismo pomembno ali pa je preskromna, da bi se smatrala za mučenika. Ko si izbere pravega sovražnika, ponovi Koblar stari refren vseh tovrstnih spisov naše revne literature. V sleherni človeški skupnosti imamo dvoje vrste ljudi: prve sprejemajoče, druge pa preurejajoče in ustvarjajoče narave. Če izrazimo to dvojnost v slučaju naših nasprotij popolnoma konkretno, kar je vsakemu bralcu Koblarjevega, Kocbekovega in ostalih člankov dokaj jasno, moramo reči: Druge vrste ljudje so zbrani med križarji,‌722 722 Prim. op. 4. dominsvetovci in podobnimi, prve vrste ljudje pa so se združili okoli »Straže«.

Med takimi ljudmi nastanejo seveda v vsaki skupnosti nujno velika nasprotja. Ljudje, ki samo sprejemajo, ne morejo trpeti onih, ki ustvarjajo. Toda v mirnejših časih se že še kako potrpi. Danes pa ljudje kmalu izgube živce. Zato izbruhne tako nasprotstvo, izvirajoče iz dvojnega ohranjajočega in ustvarjajočega principa, z vso silo na dan, izprevrže se celo v osebno sovraštvo in ljudje, ki so se do včeraj še prijazno pozdravljali, se niti ne pogledajo več. In ko tako premišljamo, odkod vir vsega spora, trčimo zopet na mladinsko gibanje, čigar pozitivne strani je treba osvetliti z vsemi reflektorji, kar je storil tudi D. i. S., ker so se nekateri križarji po prestanku izhajanja »Križa« zatekli pod njegovo okrilje. Sedaj pa pride »Straža«, ki ne prenese svetlobe teh veličastnih idej in se drzne izraziti o celotnem gibanju celo drugačno sodbo, kakor jo različni zastopniki mladinskega gibanja prenesejo. Tako predrznost je treba seveda kaznovati, »Stražo« ponižati v slabiča, duševnega kretena.

Preko II. in III. poglavja, kjer se bori pisec z Ušeničnikom,‌723 723 Prim. op. 7. za katerega mu je žal, da se je vmešal v te spore, ter z Lenčkom,‌724 724 Prim. op. XIV: 10. ki je sploh tako malenkosten igralec, da mu Koblar niti njegovega imena ne privošči, »Straža« lahko mirno preide. Pisati v njihovo obrambo, bi bila za to nebogljeno »Stražo« več kot domišljavost.

Naslednje poglavje je namenjeno izključno »Straži«, zato ga moramo podati v celoti:

»Kako načelno nasprotovanje preide tudi v organizirane sovražnosti, dokazuje lanski letnik »Straže v viharju«. Res se bije velik boj za podobo sveta, za premoč ali duhovnih ali materialističnih sil, vere in nevere, toda le čist boj na vsaki strani preizkusi vrednost in moč idej. Vse preveč se zdi, kakor da ob krščanski ideji in požrtvovalnem junaštvu hoče prevladati podoba taktičnega manifestanta, ki zamenjava bojna sredstva duha z bojnimi sredstvi političnih metod. Vsaka strategija in diplomacija z verskimi vrednotami rodi dvomljive uspehe in doživi prej ali kasneje svoj poraz. Do popolnega poraza, v izgubo svoje vsebine, v golo načelno sovraštvo pa vodijo vse materialistične bojne metode, ki si jih izposojamo iz slabega političnega življenja.

Tako je »Straža v viharju« poizkusila tak boj tudi v kulturnih vprašanjih in ga napovedala tistim, ki takih vprašanj nočejo in ne morejo reševati s silo ali celo z neresnico. Ta struja je bila naenkrat postala zelo mogočna; postavila se je v sredo kulturnega življenja in v raznih vlogah: zdaj je ostra opazovalka in sodnica, zdaj stražarka reda in ‒ nazadnje celo življenjske zrelosti; toda njeno orožje je bila povsod sila. Tako je načela najprej gledališko vprašanje, pa v svojih sodbah ni mogla postaviti niti ene vredne misli; ko v svojih nastopih ni našla odziva, se je morala obrniti v lastno stran in jo začela črniti, da se izogiba »načelnemu gledanju« (Straža 1935‒36, št. 3. Gledališče); pri tem je prezrla vse, kar je kdo drugi uveljavil načelnega.

Še mnogo nesposobneje je opravljala svoje nasprotovanje, kadar je poročala o kulturnih vprašanjih, ki so jih v predavanjih Akademske zveze obravnavali razni sotrudniki »Doma in sveta«. Ta poročila niso bila samo površna, ampak večinoma v jedru neresnična, da se je zdelo oboje: anonimni poročevalec ne more ali noče razumeti ničesar, kar presega kalup njegove apriorne pripadnosti. Kaj rado se je poročilo končalo s takimi in podobnimi besedami: »Svoje mnenje o problemu bomo povedali ob drugi priliki.« Tega »svojega« mnenja pozneje ni. Ali ga ni povedal kdo drugi, večji, ki bi ga bil moral, ali ga ni bilo več treba, ne vemo. Namen je bil dosežen: načelni dvom o človeku je ostal, nezaupanje proti neljubi struji se je poživilo. Kdo bo dajal račun za neresnico, sum in dolžni ugovor? Nihče, saj anonimnost daje pravico kolektivne neodgovornosti.

Tudi to našo podobo je bilo treba pokazati. Nevidni igralec mora na dan, ali pa naj s poštenjem krije svojo brezimnost. V politiki časti vredni ljudje stopajo z odkritim obrazom in polnim imenom, celo tam, kjer se brez imena rada zateka vsa brezosebna strast. Kako naj sodimo o akademiku, ki je morda celo viden javni delavec, kadar v načelnem boju skrije svoje ime, da bi laže pokazal svoje nasprotstvo? Naj se tudi tu kaj spremeni v prid pravemu krščanstvu. Morda so znamenja boljšega časa že tu; letos kaže »Straža v viharju« več volje do stvarnosti, po nji bo javnost sodila njeno vrednost.«

Vrsta očitkov se nadaljuje ob koncu članka, kjer se Koblar sprašuje, kar tudi mi potrdimo, upravičeno sprašuje, odkod delavci, in pravi: »Iz prvega tabora (mladcev) utegnejo kdaj priti, iz drugega (Straže) najbrž nikoli.« In dalje s strahom gleda, »kako se pokazuje nova podoba sodobnega človeka, ki postaja vse splošnejša in prikriva tisto, kar tihega nastaja v globinah. To je podoba mladega voditelja, ki se že čuti javno osebo ter zahteva za svoje prepričanje priznanja. Že stopa na ulico in tribuno, iz stranke dograjen delavec, zaslužen mož«. Zato Koblar »s skrbjo misli, kaj bo z našo kulturo, ko kmalu ne bo nikogar, ki bi se še hotel zatopiti v naše izročilo«. Saj je »nam (Straži) vse dogotovljeno! Naše narodno vprašanje nam sicer ni rešeno do kraja, ali kolikor bo treba, za to bodo poskrbeli višji voditelji; človeška družba sicer ni v redu, toda pravila za dobro človeško družbo so tu ‒ vse sprejemamo brez bolečine, z razumom in zaupanjem v konjunkturo« itd., dokler že pisec sam ne začuti, da se je vrnil k začetku, namreč k onemu dvojnemu principu.

*

Če se še enkrat povrnemo h glavnim očitkom, ki jih je naslovil na nas g. prof. Koblar, se moramo najprej ustaviti pri njegovi zahtevi po čistem boju. Tudi mi mislimo, da ni dobro boriti se z zastrupljenimi puščicami. Zato moramo z ogorčenjem odkloniti kopico netočnosti, ki jih je v svojem spisu nanizal g. profesor. Očita nam, da je v našem boju orožje povsod sila in celo neresnica. Če bi bil prvi očitek resničen, potem vemo, da ga g. Koblar ne bi zapisal. Kajti prav zato obravnava v istem spisu eno organizirano skupino kat. mladine v popolnoma drugem tonu kot drugo,‌725 725 Prim. op. XV: 27, 28. čeprav moramo reči, da nobene niti približno ne pozna. Zato se nam tudi zdi čudno, da se mu ne upre dobra volja in da se mu njegovo brezuspešno otepanje ne pristudi. Iz popolnega nepoznanja stvari seveda nihče ne more dodati dobrega 11 str. obsegajočega opisa določenega problema, kaj šele podati pametne nasvete za rešitev konfliktov. Zato se mi v svoji sodbi o g. profesorju nočemo prenagliti. Vemo, da ni lagal, kajti človek, ki o stvari nič ne ve, ne more objektivno vzeto lagati. On lahko govori le netočnosti, in če je g. profesor to storil v skrbi za večjo pestrost zaupane mu revije, naj mu bo dvakrat oproščeno.

Na isti račun gre drugi očitek o neresničnosti naših poročil. Ker vemo, odkod je črpal svoje informacije, je res verjetno, da je celo sam prepričan o resničnosti te trditve. V krivdo mu je šteti, da se pred objavo tako ostre obsodbe ne informira tudi na drugi strani, kjer bi mu množica tudi zanj dovolj verodostojnih prič lahko dokazala resničnost.

Naj se ustavimo še pri gledališkem problemu,‌726 726 Prim. op. XV: 25; I: 85. ki ga postavlja g. profesor v sredino svojih razmišljanj. Ugotavljamo le eno: Vsa povojna leta smo se učili soditi o dramatiki in gledališču sploh v glavnem pri »Domu in svetu«‌727 727 Koblar je objavljal svoje gledališke kritike v Domu in svetu v letih 1920‒1929. in v gledališki rubriki »Slovenca«.‌728 728 Kot gledališki kritik je Koblar sodeloval pri tem dnevniku v letih 1920‒1939. Ne vemo torej, čigava krivda je, da smo v tej šoli zaostali tako daleč, da ne moremo postaviti niti ene vredne misli, čeprav smo na drugih področjih razmeroma dobro napredovali. Tudi ne razumemo, zakaj toliko razburjenja zaradi ene same skromne želje po idejni kritiki. Morda pa je bila prav ta pomanjkljivost vzrok, da se nismo mogli dovolj primerno vživeti v gledališke razmere in da smo baje tako nesodobno zaostali, da ne moremo o tem imeti niti ene vredne misli. V tem nas še zlasti potrjuje dejstvo, da je sam g. prof. Koblar po onem znanem konfliktu na občnem zboru Prosvetne zveze‌729 729 Prim. op. I: 85. Anonimni avtor resolucije je Ciril Žebot. Prim.: Juš Kozak, P. Z. [Prosvetna zveza] in nove smernice; isti, Kulturna avtarkija; Ivo Brnčič, »Tuje dete«. Vsi trije članki v: Ljubljanski zvon 1935, str. 593‒599. v kritiki napisal, da bo delo tudi idejno ocenil, ker nekateri to zahtevajo. Torej je on šele na zahtevo od zunaj uvedel idejno kritiko,‌730 730 Da Koblar zahtevi po idejni kritiki ni podlegel, kaže kratka pripomba, kjer je pokazal svoje stališče do tega vprašanja. Tako je že v oceni naslednje predstave, Bernarda Shawa Kako zabogatiš, dodal poseben pripis: »P. S. V zadnjem času se proti tem poročilom oglašajo nasprotovanja. Ta nasprotovanja niso dovolj poštena, ker delajo silo resnici, pa tudi po obliki niso vedno dostojna. Naš rod je bil pred petindvajsetimi leti ves načelen, tak je ostal še danes, le da smo v delu tudi nekam dozoreli. Naj nam mladina pusti vsaj razgled v življenje. Naša poročila ne prihajajo iz samega osebnega veselja, pisana so vedno za odgovoren list. Samo otroku je treba vsako stvar dvakrat povedati ali prepovedati, gledališče pa je za zrele in razsodne ljudi. Skušam pisati, kakor je po moji pameti za tak list spodobno, če kdo misli še na kake druge opravke, jih prepuščam njemu. Samo podpiše naj se tudi!« ‒ Slovenec 12. XI. 1935, št. 240. prej pa se je boljševizacija naše kulture lahko 15 let nemoteno stopnjevala, ker so se naše katoliške revije in listi premalo zavedali svoje prve dolžnosti nasproti celotni katoliški skupnosti našega naroda. Prežalostno je res to poglavje, da bi ga mogli tu nadaljevati.

Glede očitka samo politične akcije, iskanja ali celo zahtevanja kori-sti v imenu ne vemo katerih zaslug moramo g. profesorja najodločnejše zavrniti. Ne enega dokaza nam za to ne more navesti in ne vemo, kdo zna nižje ukloniti hrbet, če tako kaže, »Straža« ali drugi. Tudi poglavje o iskanju koristi lahko načnemo. Upamo, da se g. profesor ne bo izogibal stvarni debati, ne le o imaginarnih koristih bodočega sadu, temveč tudi o realnih vladajočega.

Kaj nam preostaja drugega, kot sprožiti take probleme, če nam mečete tako absurdne očitke v obraz?

Le ena stvar je, ki nas odkritosrčno veseli, da je napisana; to je Koblarjevo spoznanje, da ni delavcev, in zato skrb, odkod delavci. Prišlo je sicer pozno, toda ne prepozno. Tudi mi smo si ga stavili že pred leti, ko smo gledali veliko aktivnost v drugih taborih.‌731 731 V liberalnih in levičarskih. Res, odkod delavci? Ali bolje povedano, kdo jih bo vzgojil? Saj imamo mnogo ljudi, ki so študirali, ki jih je življenje postavilo na ugodne položaje, da so si lahko ogledali svet vse križem. Saj imamo mnogo ljudi, ki jim je bila dana poleg ostrine duha tudi moč besede, ki so bili zato kakor poklicani vzgojiti mladi rod za težke duhovne boje. Toda kaj smo videli? Odpira se nam žalostno poglavje naše bližnje preteklosti. Želimo le eno, da bi se to nikdar več ne ponovilo. Tekla so leta, nastajale so nove ideje, nastopali novi ljudje in množice in gibanja, nastala je kriza, zmanjkalo je hrane za telo in za dušo, v tem pomanjkanju pa je zrastel nov rod, ki je z željnimi očmi iskal vsemu temu zadnjega vzroka. Nekaj časa je poslušal učena modrovanja starejših, potem pa je prenehal verovati varljivim, čeprav lepo zvenečim besedam. Čeprav najbolj izpostavljen nevarnosti odpada, je sam od sebe našel pravi smisel svojemu življenju in iz tega izhodišča gradil dalje. Ni jih bilo poklicanih in izvoljenih, ki bi mu pomagali v borbah, imeli so mnogo drugega važnega dela. Hoteli so dati mladinskemu gibanju obliko in vsebino, ki je ni imelo, hodili so v posvete k francoskim personalistom, brali smo učene razprave o Pegyju,‌732 732 Charles Péguy (1877‒1914. Padel je v bitki ob Marni). Na École Normale (visoka šola filozofske in naravoslovne smeri) je bil učenec filozofa Henryja Bergsona. Študij je prekinil ter postal pisatelj in založnik. Kot socialist se je v Dreyfusovi aferi postavil na stran revizionistov. Ko je leta 1900 prekinil s socialisti, je začel izdajati štirinajstdnevnik Cahiers de la Quinzaine, najpomembnejši francoski literarnopolitični časopis pred I. svetovno vojno. Njegova založba je postala žarišče odpora proti znanstvenemu in političnemu socializmu. Po večletnem približevanju se je leta 1908 končno odločil za katolicizem, ne da bi se povezal s Cerkvijo. Postal je soustanovitelj novokatoliškega gibanja. Velja za predhodnika francoskega personalizma. grela nas je toplota občudovanja najbolj nepomembnih gibanj na Francoskem, premišljevanja o Španiji pa so nas kar navdušila, da smo se hoteli prijaviti za prostovoljce v rdečo milico, če bi poziv izšel pred prepovedjo. Le enega nismo nikdar občutili: vsaj majhne, neznatne skrbi za nas, za predmet naše ljubezni, za ideale naših bojev.

Začutili smo vedno bolj, da v teh smereh ne bo rešitve. Zato smo se morali obrniti k čistim izvirom, k pravim studencem resnice, ki smo jih našli pod površino današnje plehke kulture v nauku Cerkve. Nasprotovanje v lastnem taboru, ki se prej ni bil povzpel do enake odločnosti, nas je sicer bolelo, a ne utrudilo. Tudi usodna prognoza, da iz našega tabora bržkone nikdar ne bo delavcev, nas ne plaši! Bog daj, da bi prišli iz kateregakoli tabora. Saj nas je le to v resnici žalostilo, da sedanji delavci niso stali vedno na pravih okopih.

In če danes, ko se vendar po našem lastnem prizadevanju kažejo vsaj majhni uspehi velikih žrtev, če torej danes še enkrat prečitamo članek »Navzkrižja in nasprotja«, potem smo res prepričani, da nas je zajela kriza besede.

XX »Katoliški« intelektualci‌733

Kje si je g. Kocbek sposodil merilo za katoliško usmerjenost svojih mentorjev?

Angleška Labour Party‌734 734 Angleška delavska stranka, ustanovljena leta 1900. je izdala brošuro pod naslovom »Katoličani in državljanska vojska v Španiji«. Ta brošura navaja nekaj avtorjev, ki jih kvalificira kot »katoličane«. Zdi se nam dovolj zanimivo in poučno primerjati kvalifikacijo teh avtorjev, kot jih podaja Labour Party in kot jih je objavil katoliški angleški dnevnik »Catholic Herald«‌735 735 Katoliški glasnik. Ustanovljen v Londonu leta 1894. (29. jun. 1937).

1. Señor Ossorio y Gallardo: ‌736 736 Prim. op. XVI: 24.

a) Brošura Lab. Party: »Najodličnejši reprezentant konservativno-katoliškega naziranja.«

b) Catholic Herald: »Gil Robles‌737 737 Prim. op. XVI: 16. ga je javno obdolžil, da ni nikdar bil praktičen katoličan,‌738 738 Katoličan, ki ne izpolnjuje verskih dolžnosti. kar je v Španiji itak splošno znano (pismo Gil Roblesa (»Univers-u« 22. jan. 1937). Naše informacije ne segajo tako daleč. Toda nedvomno je res, da že dolgo vrsto let ni praktično katoliško živel.«

2. P. Garcia Morales: ‌739 739 Kocbek ga v svojih člankih ne omenja. Prim. op. dokumentov XI; XVI.

a) Brošura L. P. ga stavlja v naslednjo skupino: »Vedeti morate, da je mnogo španskih duhovnikov na strani ljudstva in ljudske stvari (»du côté de la cause du peuple«).

b) Catholic Herald: »Duhovnik. Ne celebrira‌740 740 Ne opravlja dolžnosti duhovnika. že več let.«

3. José Bergamin: ‌741 741 Prim. op. XV: 10.

a) Brošura L. P.: »Eden najvidnejših katoliških intelektualcev v Španiji.«

b) Catholic Herald: »To so katoliško liberalni pisatelji, ki nimajo ugleda in ki prav gotovo nimajo soglasja Cerkve. Njih katolicizem je zelo izkvarjen po liberalizmu in je označen kot svojevrsten (»sui generis«).«

4. Leocardio Lobo: ‌742 742 Vikar v San Ginesu v Madridu. Podpisnik razglasa leta 1936. Prim. op. XVI: 34.

a) V brošuri L. P. je naveden njegov izrek: »Vzdržujem stike s Sveto Stolico in s svojim škofom.«

b) Catholic Herald: »Z njim je enako kot z Gallegos Rocafué.‌743 743 Prim. op. XVI: 35. Nahajal se je v Belgiji pod moralno zaščito Ossorio y Gallarda. Radi nasprotovanja škofov je zapustil Belgijo in našel v Franciji ugodnejša tla, da vrši apostolat za špansko Ljudsko fronto.«

Catholic Herald navaja še nekatere »katoličane« tipa Garcia Morales.

5. Garcia Gallego: ‌744 744 Kanonik v Segoviji in profesor. Podpisnik razglasa leta 1936. Prim. op. 16.

»Navaja se kot kanonik enkrat iz Segovije ali iz Asme. Škof ga je suspendiral, ker je kandidiral pri volitvah brez njegovega dovoljenja.«

6. Semprun, ‌745 745 Prim. op. XVI: 28. José Garnes, ‌746 746 Pisatelj. Med podpisniki razglasa kot Carner /!/. Prim. op. 16. Eugenio Imaz: ‌747 747 Eugenio Imaz (1900‒1951): pisatelj, prevajalec. Podpisnik razglasa leta 1936. Prim. op. 16.

Po »Cath. Herald-u« so ti ljudje iste vrste kot Bergamin. Imaz je manj inficiran z liberalnimi idejami kot ostali.

Ti trezni »katoličani« so podpisniki znanega proglasa pod geslom: »Španski katoliki govore,«‌748 748 Razglas španskih intelektualcev leta 1936, objavljen na koncu Kocbekovega članka Premišljevanje o Španiji. Prim. XVI. dokument. v katerem obsojajo osvobodilno akcijo nacionalne Španije in vrše v imenu krščanstva in katolicizma propagando za mednarodno pomoč rdeči Španiji v obliki kričečih plakatov. Ta proglas so natisnili v ogromnih kričečih plakatih in z njimi preplavili vse kioske, plotove in vogale po tako zvanih »demokratičnih« državah Evrope, posebno v Franciji, kjer so ga komunisti z neverjetnim navdušenjem lepili tudi čez svoje plakate, če drugega prostora ni več bilo!

In ti »katoličani« so g. Kocbeku merodajni katoliški vir za dogodke v Španiji.

XXI Predavanje g. prof. Kocbeka‌749

Predavanje g. prof. Ed. Kocbeka (dne 15. novembra zvečer v beli dvorani hotela Union) se je končalo z izjavo cerkvenega zastopnika,‌750 750 Po spominu Janeza Gradišnika gre za dr. Lamberta Ehrlicha. Prim. op. I: 99. da g. prof. Kocbek ni opravičen predavati o temi: »Kakšen naj bo boj proti komunizmu«, pred katoliškim poslušalstvom, dokler se ne podredi cerkveni disciplini, dokler ne popravi velikega pohujšanja, ki ga je v kat. vrstah povzročil s svojim člankom o Španiji, ki ga je cerkvena oblast cezurirala.‌751 751 Obsodba spornega besedila v Škofijskem listu. Prim. op. IV: 10; XXXVII. dokument.

Zbralo se je k predavanju kar največ mogoče akademikov‌752 752 Takratno poimenovanje slušateljev univerze. (med njimi veliko levičarjev in že zaradi komunizma obsojenih komunistov) in drugega izobraženstva. Dvorana še nikdar ni bila tako polna: vsi so pričakovali senzacijo. In doživeli so res senzacijo.

G. prof. Kocbek je namreč v svojem predavanju posplošil to, kar je pisal v članku o Španiji.‌753 753 Prim. op. XIX: 10. Predavanje je bilo zasnovano v zelo duhovitem slogu in podano s sijajno dikcijo, kakor pač zna samo g. prof. Kocbek. Mnogim je bilo nemogoče odviti iz teh vnanjih omot in zavojev notranje jedro, kakor so že prvi začetki debate pokazali. Nekateri so poudarjali že kar od začetka, da je bilo predavanje globoko in krasno zasnovano in da bo vsak odnesel domov globoke vtise. Mi žal s tem ne moremo saglašati in trdimo, da je bilo predavanje pogrešeno v nekaterih bistvenih točkah.

1. Glavne misli so bile: Komunizma mnogi ne poznajo, ker podlegajo ideokraciji one reakcije,‌754 754 Nasprotniki revolucionarnih sprememb in privrženci tradicionalnega reda. ki slika komunizem kot zločin in kot največjega sovražnika človeštva, kot materialistični epikurizem.‌755 755 Nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, da je cilj človeškega življenja čutno uživanje. Rusijo kot satansko kraljestvo, kot izrodek demonizma. Žal, da so med kristjani taki nevedneži in ciniki, ki so, ker so omejeni, naivni in trmasti, postali žrtve duševnega mehanizma. Ne vidijo namreč inscenatorjev protikomunistične križarske vojne, ki stoje skriti v ozadju. To so fašizem in državni totalitarizem, ki si hočeta zavarovati moč in oblast, ter kapitalizem, ki v svoji paniki in v strahu za velekapital in dividende grabi za vsako sredstvo od laži do bomb, da zaduši nasprotnika. Ne gre torej za načelo, ampak za surovo diktaturo nasilja. Tako je nastala fašistična Italija l. 1922, nacistična Nemčija 1. 1933. To početje je posledica strahu, je fašistično nečloveštvo in pomenja zlorabljanje krščanskega imena, ker skriva svoje umazane interese pod plaščem obrambe krščanskih interesov. Kristjani pa pod vplivi fašistične agitacije odlagajo svojo krivdo nad družbenimi razmerami na komunizem. Proti komunizmu se hočejo boriti z nasiljem in orožjem, ne pa z načeli, kar bo privedlo do katastrofe.

2. Kaj je krščanstvo? Dogme niso ideologije, ampak dejstva: tako je Kristus, včlovečeni Sin božji, dejstvo, prav tako greh in odrešenje od greha. V krščanstvu dopolnjuje človek svojo osebnost, se dviga h Kristusu, najde samega sebe; krščanstvo rešuje celotnega človeka, je tako rekoč večna navzočnost, ker mora kristjan vsak hip in ob vsakem času dajati odgovor na življenjske probleme in je vedno v posesti polne resnice, ne kakor pri Marksu. Kristjan mora biti vzor-človek, preobraževalec sveta in družbe, mora se postaviti proti sedanjemu položaju v svetu in delati za nov red.

3. Toda mnogi nosilci krščanstva so odpovedali in zaradi te zgodovinske krivde krščanstva nam Bog nalaga križev pot komunizma kot zasluženo pokoro. Komunizem je tako rekoč polemika ljudstva na nekrščanska dela kristjanov, kazen za izdajstvo kristjanov; zgodovinsko krščanstvo ni oviralo kapitalizma, ampak ga le sankcioniralo.

Zlo v komunizmu je le posredno zlo, povzročeno po našem nekrščanstvu.

4. Kako naj se torej krščanstvo bori? Krščanstvo ni sistem, ki bi pomenil idejno nasprotstvo proti drugim ideologijam ali sistemom: ni zgolj antifašizem, ali antikomunizem ali antikapitalizem: saj je idejni antikomunizem zgolj pretveza, krščanstvo je ljubezenska resničnost, ki naj razvija svoje skrite sile socialnega krščanstva; bliža naj se novemu človeku in ga oplemeniti.

Zato se mora 1. življenje slehernega kristjana ravnati po krščanskih načelih; 2. intenzivno je treba delati na razločevanju krščanskega sveta od reakcije; 3. ostvarjanje resnice, ki je v krščanstvu; 4. izdelati je treba tehniko duhovnih sredstev; 5. graditi se mora nova družba.

Pripombe.

1. Analiza borbe proti komunizmu je tako enostranska, da g. prof. Kocbek očividno komunizma ne pozna. Popolnoma neodvisno od fašizma vodi Cerkev borbo proti komunizmu, ne ker jo je fašizem v to borbo zvabil, ampak ker je komunizem ateističen, brezbožen, kateremu je glavni namen, da prevrne ves družbeni red in poruši temelje krščanske »kulture«; »ker ima zmotno idejo o odrešenju ubogih«, ker sloni na »načelih materializma (»vse je tvar«), v katerem ni mesta za božjo idejo«; ker jemlje človeku svobodo in osebno dostojanstvo«, »ker zanikuje vsako oblast in avtoriteto, ki bi izhajala od Boga, tudi avtoriteto staršev, češ da vsa oblast izvira iz družbe«, ker mu je »zakon in rodbina svetna ustanova in tvorba gospodarskih razmer«, ker »pravo in nravnost izvirata iz gospodarskih odnosov«, ker hoče »ustvariti družbo, ki je izgnala Boga iz zemlje«, ker je komunizem končno »skrbno in dobro premišljen upor proti vsemu, kar se imenuje Bog«, ker »nasprotuje vsaki religiji«. Vse te razloge za borbo Cerkve proti komunizmu navaja papež Pij XI. v svoji okrožnici proti komunizmu.‌756 756 Prim. op. XVIII: 5. O vsem tem prof. Kocbek ni črhnil besedice, njemu je vse to očividno »ideokracija reakcije«, ki naseda fašizmu in kapitalizmu. Morda bo rekel, da je govoril samo o politični borbi proti komunizmu; to se iz predavanja ni jasno posnelo; toda tudi v tem slučaju bi moral govoriti tudi o borbi Cerkve proti komunizmu.

2. Dogme niso samo dejstva, ampak predvsem idejni versko-nravni sistem, tako da papež Pij XI. »katoliški nauk« o človeški družbi in državi postavi proti idejnemu sistemu komunizma: krščanstvo je kot idejni sistem nasprotno komunizmu in se kot tak novemu človeku, če je ta komunističen, ne more prilagoditi. Idejni protikomunizem torej ni gola pretveza.

3. Trditev, da je komunizem nastal po zgodovinski krivdi krščanstva, je enostranska in zavaja v zmotno gledanje. Človek dobi vtis, da g. Kocbek vse kapitaliste, izkoriščevalce, vso veleindustrijo in imperializem, vse totalitariste stavi v eno vrsto s Cerkvijo in s papeži, z vsemi katoliki, in vse skupaj imenuje zgodovinsko krščanstvo. Vsi ti so ravno odpadli od pravega krščanstva; Kocbekove besede, ker so tako pavšalne, nehote tudi Cerkev in najodličnejše predstavnike krščanstva, in papeža samega, osumijo te zgodovinske krivde. Saj prav isto je prof. Kocbek zagrešil v svojem članku o Španiji, samo v drugi obliki, da je naprtil glavno krivdo za španski komunizem španski duhovščini in cerkvi. Papež Pij XI. taka sumičenja odločno zavrača, ko pravi, da bi se socializem in komunizem ne bila širila, ko bi ne bili tisti, ki vladajo narodom, prezirali naukov Cerkve. Ne krščanstvo, ampak »oni, ki so se prijeli načel liberalizma in tako zvanega laicizma«‌757 757 Prim. op. XVIII: 13. in so po teh varljivih načelih urejali države brez Kristusa, so to zakrivili. Da so »nekateri katoličani nemalo vzrok, da se je delavstvo odtujilo krščanstvu«, je res: a g. Kocbek ne more reči, da so kristjani ali mi kristjani ali krščanstvo »zakrivili« to zlo: imenuje jih naj in naj jih izloči od pravega krščanstva.

Za boj Cerkve proti komunizmu ni našel prof. Kocbek nobene besede, kakor tudi papeških okrožnic proti komunizmu sploh ni omenil. Njegova sredstva in njegov način borbe so dobri in odgovarjajo kot taki tudi navodilom Cerkve, toda zadovoljuje se samo z delnimi in enostranskimi sredstvi; celotne ideologije ne podaja.

Konkretno vprašanje je to-le: Kako naj katoliški krogi, katoliška društva postopajo proti formiranim komunističnim tvorbam, ki so načeloma sklenile krščanstvo izpodkopati in organizirajo odkrit ali podtalen boj proti Bogu in njegovi cerkvi? »Komunizem je v svojem bistvu notranje zločest, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« To navodilo papeža naj bi bil g. prof. Kocbek praktično razlagal.

Sodelovanje, ki je sporazumno dogovorjeno med katoliško in komunistično skupino za katerokoli stvar, je torej izključeno! To pomeni za nas tisto borbo, ki jo potem nekateri ocenjujejo kot nasilje.

Ako nadalje organiziran komunizem napade vso krščansko kulturo in vse versko življenje izpodkopava, ali kjer more, ga uniči, ako ogroža obstoj držav, se pač smejo države braniti tudi s silo: Saj le komunizem rabi nasilje in mi smo v silobranu.

XXII Kakšen bodi ozir. ne bodi boj proti komunizmu‌758

Ponekod se širijo glasovi, da naša ocena govora prof. Edija Kocbeka ni bila povsem pravilna in da nismo točno poročali itd.‌759 759 Prim. XXI. dokument, kjer je Kocbekovo besedilo objavljeno v povzetku.

Naša ocena je bila pravilna in točna.

Ker gre za naše dijaštvo, za našo inteligenco, ki jo mami čar Kocbekovega sloga, se moramo ob predavanju g. prof. Kocbeka še ustaviti.

G. prof. Kocbek je izvajal sledeče misli:‌760 760 Kocbekovo besedilo je dobesedno citirano. To priznava tudi Ciril Žebot v svojih spominih: »Po dobesedni navedbi iz Kocbekovega govora v Straži v viharju /…/.« (Prim. op. 1; II: 74). Ob dejstvu, da predavanje ni bilo objavljeno, in tudi ni verjetno, da bi ga Kocbek dal v uporabo, ostaja domneva, da je bilo stenografirano.

Vedno več je ljudi, ki se s pisano in govorjeno besedo borijo proti komunizmu. Ena najnavadnejših parol je antikomunizem … Mislimo … da bi med kristjani … ta beseda ne smela imeti nobenega udarnega pomena, ker bi se jim morala zdeti prazna in nesomerna krščanski vsebini.

Mislimo, da bi beseda »antikomunizem« v luči papeške okrožnice »O brezbožnem komunizmu«‌761 761 Prim. op. XVIII: 5. morala imeti prav med kristjani udarni pomen.

G. prof. Kocbek:

Prvi pogoj (borbe, proti komunizmu) je poznanje stvari. Tako imamo le malo takih ljudi, ki bi objektivno poznali komunizem.

Mislimo, da med te ljudi gotovo ne spada papež Pij XI., ki pa pride do drugih zaključkov kot g. prof. Kocbek. Torej je verjetno, da g. prof. Kocbek ne pozna komunizma; drži pa vsaj to, da v tem predavanju komunizma sploh ni analiziral.

G. prof. Kocbek:

Reakcija gradi to podobo (da je komunizem največji sovražnik človeštva) počasi, sistematično, njeni časopisi prinašajo dnevno lažniva poročila o komunizmu … Kakor hitro je propaganda pokazala na komunizem kot na glavnega krivca, se je mehanizem njegovega (namreč mehaničnega kristjana) samoopravičevanja sprožil in preložil odgovornost in krivdo na skupnega krščanskega sovražnika … Njej (blodeči krščanski duši) je potreben še misteriozen mit, zato si ustvari še posebno strahotno utvaro o komunizmu … Danes beremo dnevna poročila o komunistični demonji in o ječah, o mučenih nunah, o grozodejstvih … Tako ugotavljanje nepravilnosti je bolestno in uničuje v kristjanu socialno odgovornost. Kristjani postanejo naivni, omejeni in trmasti.

Kdor pa bere nagovor papeža Pija XI. na španske begunce, njegovo okrožnico proti komunizmu in neštete članke v Osservatore Romano o Mehiki, Rusiji in Španiji, bo videl, da je prav to, kar g. prof. Kocbek obsoja, tam pisano in govorjeno. Papež Pij XI. pravi nadalje v okrožnici »Caritate Christi«:‌762 762 Caritate Christi compulsi. 1932. »Med vsemi zli naše dobe je najbolj nevaren komunizem.« V govoru 12. maja 1936‌763 763 Nagovor španskim beguncem. Prim. op. VI: 28. pa: »Prva največja in najsplošnejša nevarnost je brez dvoma komunizem.« Ali je tudi papež zastopnik reakcije?

G. prof. Kocbek:

Antikomunizem je predvsem borba za nadoblast, ne pa borba za načela … Po 1. 1923 se je leta 1933 dvignil nov val antikomunizma. Italiji je sledila Nemčija … V vseh teh nabreklih totalitarizmih vidimo, da so fašisti najhujši … izzivalci na boj proti komunizmu …, ki niti osebno niti miselno ne predstavljajo kvalitete, marveč vprašanje družabnega reda rešujejo kot zgolj problem sile in protisile … Ta antikomunizem raznih fašizmov se dela vedno bolj nevarnega … Militaristični antikomunizem zametava ne le sleherno psihologijo, ampak tudi vsako duhovno sredstvo … Ta antikomunizem meša pojme tudi tistim kristjanom, ki so jedro komunističnega vprašanja gledali v družabno gospodarski rešitvi … Proti komunizmu je po njihovem mišljenju nemogoča sleherna druga metoda, razen neizprosne nujne borbe z vsemi sredstvi od laži do bomb. Nikomur ne več ena misel, da se zmota ne odpravi z brutalno silo … Ne le da se bo komunizem … po taki strategiji obrnil proti krščanstvu samemu …, marveč taka borba antikomunizma bo privedla do take vojne, ki bo uničila velik del človeštva … Vojna je še vedno gospodarska zadeva, … zdaj je treba še samo najti moralno pretvezo, kakor so jo našli za Abesinijo ‌764 764 Vojaški napad fašistične Italije na Abesinijo leta 1936. Zasedba je trajala do leta 1941. oz. Španijo. Tako si zaenkrat stojita duh komunizma in duh vojne nasproti kot največji nasprotji … Fašistične morale ne opravičuje nobena izvirna miselna zmota, noben prvenstven zmoten sistem. Fašistično nečloveštvo je zavestno nečloveštvo, nečloveštvo kot samo namen … Voditelji protikomunistične propagande … si nadevajo posvečene maske, zdaj nastopajo kot varovalci duhovnih vrednot, zdaj kot branitelji krščanstva … sklepajo konkordate, se udeležujejo procesij, postavljajo Kristusu spomenike … Naravnost s sirenskimi glasovi se trudi fašizem, da bi krščanske množice postavil v prve strelske jarke proti komunizmu … Ves hrup antikomunizma prihaja od ljudi, ki iščejo pri tem zgolj lastne interese … Govorijo o krščanskih interesih. Krščanski interesi so sami na sebi lahko velike in čiste zadeve, lahko pa tudi politično izzivanje ali osebna zadeva.

Ta analiza antikomunizma je bolestna in enostranska. Vsakdo dobi vtis, da je borba proti komunizmu zgolj egoistična inscenacija fašizma in kapitalizma, in da so kristjani šli z zvezanimi očmi v borbo kot sužnji fašizma. O veliki idejni borbi Cerkve proti boljševizmu g. prof. Kocbek popolnoma molči, posredno pa zbujajo njegove besede vtis, da je tudi borba papeža proti komunizmu le plod mahinacije fašizma. Španska vojna je Kocbeku še vedno le gospodarska vojna.

Prav tako bolestna in enostranska je njegova analiza fašizma. Da nima po mnenju prof. Kocbeka nobene samosvoje, čeprav zmotne ideologije in da uganja fašizem zavestno nečloveštvo, je zmota, ki sledi iz prepovršne in apriorne analize tega aktualnega svetovnega pojava. Prav tu velja, da se z golim zametavanjem, omalovaževanjem, nepoznanjem slabe strani fašizma gotovo ne bodo mogle paralizirati. Nevarno je z enostranskim in bolestnim pretiravanjem napak ves problem predstavljati v napačni luči. Protikomunistična borba ni zgolj iznajdba fašizma, tudi ni zgolj borba za oblast in za dividende, ampak je tudi velika borba za ohranitev največjih verskih, naravnih in socialnih tradicij človeštva.

»Težka krščanska zgodovinska krivda.«

Videli smo, da je g. Kocbeku antikomunistična borba zgolj inscenacija fašizma in kapitalizma za obrambo lastnih interesov, dividend itd., borba za nadoblast, ne pa za načela. Tudi kristjani so se dali zapeljati v to zmoto in zato se bo komunizem, ker se pač kristjani družijo z fašisti, obrnil proti krščanstvu.

Toda krivda kristjanov ni samo v tej sedanji taktiki kristjanov, ampak tudi v njihovem zgodovinskem zadržanju. Kristjani so se namreč izneverili krščanstvu, zato je prišla reakcija komunizma.

G. Kocbek pravi: »Popolno krščanstvo je sicer težko uresničiti v človeku, in zato še težje v človeštvu ter njegovih ostvaritvah, toda zato nič manj ne obstoja težka krščanska zgodovinska krivda oz. zgodovinska krivda kristjanov. Radi njegove zgodovinske nepopolnosti je krščanstvu določen križev pot, ki ga je treba razumeti; Bog mu daje opominjevalce ne le v njegovem osrčju, ampak tudi opominjevalce v nasprotnikih. Zadnje se je godilo v vseh težkih, tesnobnih časih, tako se godi tudi danes.

Komunizem ni nič drugega, kakor bistvena in zelo učinkovita zgodovinska polemika na zgodovinsko krščanstvo oziroma na njegova nekrščanska dela. Resnica komunizma, kakorkoli je težka ali zakrivljena, izvira iz izdajstva kristjanov. Ta ugotovitev o komunizmu ni važna samo zaradi tega, da vidimo, kako je zakon njegovega oblikovanja obenem njegov temeljni vsebinski zakon, tako da njegovo nastajanje že razloži njegovo naravo, ampak predvsem zato, da vidimo, kako je njegova filozofija nastala, pogojena po stanju krščanstva in krščanske družbe proti sredini 19. stoletja. Miselno je komunistični materializem reakcija na idealistično Heglovo filozofijo, ‌765 765 Friedrich Hegel (1770‒1851): tvorec idealističnega dialektičnega filozofskega sistema. Vplival je tudi na Marxa. ki je sprejela duha in subjekt in ustvarila iz njiju prvo in glavno načelo življenja. Hegel je tudi krščanski dogmi dajal čisto metafizični značaj, saj mu je bil Kristus le projekcija absolutne ideje.

Tako je prišlo do enačenja idealizma in krščanstva. Posledica tega enačenja je bila, da so teologi hegelijanske šole obenem s popuščajočo krščansko prakso trdili, da je vera le zadeva človekove notranjosti. Kristjani so popustili pred bleščečim razvojem tehnike, zmagovita organizacija vesolja je zatemnela vesoljni pomen krščanstva. Večina ga ni več čutila kot Kristocentrično življenje, ‌766 766 Usmeritev kristjanovega življenja h Kristusu kot središču vsega ustvarjenega. ni več gorela kot strast po popolnosti, ni več zavirala slabih dejanj, začel se je neoviran lov za dobičkom. Denar se je kopičil brez ozira na trpljenje in revščino tistih, ki so ga ustvarjali s svojimi rokami. Velikih gospodarjev, lastnikov kapitala in industrijcev po Nemčiji in Angliji krščanstvo še prav posebno ni oviralo, celo zdelo se jim je, da sankcionira njihov gospodarski red.«

Po Kocbeku torej izvira resnica komunizma iz izdajstva kristjanov, je reakcija na nekrščanska dela krščanstva. Filozofija komunizma je bila pogojena po stanju krščanstva in krščanske družbe proti sredini 19. stoletja. Teologi hegelijanske šole so baje v smislu Hegela, kateremu je Kristus in vse krščanstvo bilo zgolj projekcija ideje na zunaj, (brez objektivne resničnosti razodetja) imeli vero zgolj za zadevo človekove notranjosti. Očividno zato so kristjani pustili zunanjo krščansko prakso‌767 767 Opravljanje verskih dolžnosti. itd.

S takim slikanjem zgodovinskega nastanka komunizma ne moremo soglašati.

Proti fantastični idealistični razlagi krščanstva, kakor jo je zasnoval Hegel, je krščanstvo, so katoliški filozofi prav tako odločno nastopili kot Marks, in sicer z vidika realnih dejstev krščanstva. Hegel ni nikak predstavnik krščanstva, prav tako malo teologi Heglove šole.

Zato njihove blodnje niso krivda krščanstva ali kristjanov, ampak nasprotnikov krščanstva. Če so nadalje »kristjani popustili pred bleščečim razvojem tehnike«, tega niso storili kot kristjani, ampak kot hegelijanci ali kot marksisti, končno kot slabiči, ki so pač podlegli onemu drugemu zakonu v človeški naravi, ki se upira kot zakon mesenosti proti zakonu duhovnosti.

Marksistična filozofija, v kolikor je zgolj materialistična, je reakcija na bolestno idealistično Hegelovo filozofijo, je zanikanje vse samo- in prvobitne duhovnosti, je plod judovskega tostransko usmerjenega duha, ni pa nikakor pogojena po stanju krščanstva.

Sicer pravi g. Kocbek na drugem mestu, da krščanstvo ni krivo, ampak kristjani. Toda če so vsi kristjani odpovedali (ta vtis ima očividno g. Kocbek), potem tudi predstavniki katolicizma; s tem preneha biti katoliška Cerkev sveta. Zato je tako govorjenje nepravilno.

Nas boli, da moramo izreči to-le besedo: Če prebiramo razne prejšnje Kocbekove članke, vidimo njegovo neprijazno stališče do Cerkve, ki meji na prezir in mržnjo. To nam pojasnjuje v našo žalost sedanje zadržanje g. Kocbeka.

V primer navajamo:

Bilo je leta 1927. Mariborski bogoslovci so priredili »mladostno«‌768 768 »Katoliška mladina ‒ revoltira! Zborovanje katoliškega dijaštva pri Veliki Nedelji ‒ bojna napoved klerikalizmu.« ‒ Delavska politika 1927, 13. VII., št. 56, str. 2. zborovanje, ki je ostalo vedno v neki neprodirni megli, o katerem je pa vedela socialistična »Delavska politika« v Mariboru poročati, da se je tam zbrala nova četa duševnih delavcev proti kapitalizmu, ki so se izjavili za socialistični razredni boj, in da jih ločijo od socialistov samo formalne vezi. Med prireditelje in zagovornike je spadal tudi g. Edi Kocbek.

Tedaj so se od raznih strani javljali očitki proti temu kongresu, češ da so tam učili herezije, kakor g. Kocbek sam pravi (Križ, 1928, str. 23). V tem zagovoru (Križ, 1928, str. 23)‌769 769 »Epilog Velike Nedelje«. piše g. E. Kocbek, »O tej herezi to-le: kljub vsej imperialistično-organizatorni in birokratični površini moramo vendar videti v Cer-kvi Kristusa, ki si1o trpi, kljub vsej poli-tični uslužnosti, kljub človeški hierarhiji moramo videti v Cerkvi božjo energijo.«

Taka je sodba mladega človeka, ki je bil prvo leto na univerzi o Cerkvi!!! »Imperialistično-organizatorna birokratična …« »Njegov mladinski ali križarski pokret‌770 770 Prim. op. V: 30. hoče to stanje zboljšati: Oni se »zavedajo odgovornosti in hočejo božjemu kraljestvu … pomagati«, so »osvežujoč val, ki gre skozi vse življenjske plasti. Zato leži naše telo v življenjski obnovi …«

V istem letniku Križa pride g. Kocbek do spoznanja (str. 151),‌771 771 »Marksizem in krščanstvo. (Psihološka študija.)« Križ 1, 1928, str. 8‒9, 148‒154. da bo treba nove pedagoške metode krščanstva v Evropi, treba bo drugega načina dušnega pastirstva«. Še več: »To moramo priznati, da niti poslušajoča niti učeča Cerkev nimata še enotne socialne razvidnosti in intenzivnosti. Torej niti učeča Cerkev si ni na jasnem glede socialnih problemov.« Kje je tista usodna napaka krščanstva in Cerkve?

V odnosu do marksizma, misli g. Kocbek.

Kako je g. Kocbek gledal na marksizem?

V članku »Marksizem in krščanstvo« (Križ, 1928, str. 148) pravi: »Važen je bil gospodarski socialno-duhovno zmedo rešujoč … nauk marksizma, ki ga je Cerkev v svoji poudarjajoči vzvišenosti nad časnimi zadevami ni niti pozitivno niti indiferentno ovrednotila. Pač pa je bilo oficielno mnenje katolikov, da je ves marksistični sistem … napačen in zavrgljiv … Šele po nastopu Hohoffa‌772 772 Wilhelm Hohoff (1848‒1923): teolog, zastopnik neke vrste krščanskega socializma. Skušal je pozitivne vrednote socializma postaviti na temelje krščanske morale. se je začelo trezno … presojanje marksističnih naukov.« »Najprej moramo videti konkretno veličino marksizma… Gospodarska doktrina marksizma ni v nobenem nasprotju s krščanstvom. Tostranska snovno-družabna ureditev življenja sploh ne spada pod direktno območje Cerkve, marveč je svobodna, dokler ne krši večnih zakonov.«

Toda Cerkev prav to trdi, da gospodarska doktrina marksizma krši naravne etične zakone in spada zato pod njeno območje. Glede razrednega boja, ki ga marksizem uči in Cerkev obsoja, pravi Kocbek: »Danes postaja razredni boj gola realnost, ki jo je treba brezpogojno sprejeti. Čas mu je dal etično upravičenost, če se vodi v etični smeri. Zato afirmira razredni boj tudi proletarec-kristjan … Upravičenost razrednega boja… je danes tudi za kristjane etično fundirana.«

To so bile osnovne misli Kocbekove:

1. Cerkev je imperialistično-organizatorna in nima niti prave taktike proti marksizmu niti prave socialne razvidnosti.

2. Gospodarski sistem in razredni boj marksizma sta pravilna.

3. Cerkev, krščanstvo je zakrivilo v nekem smislu marksizem.

Kaj misli g. Kocbek danes o Cerkvi?

»Komunizem je obsodba zgodovine krščanstva … in tudi njegova kazen, če verujemo v božjo Previdnost«.

V zadnjem članku smo videli, da po mnenju g. Kocbeka »resnica komunizma izvira iz izdajstva kristjanov« in da je »njegova filozofija nastala pogojena po stanju krščanstva in krščanske družbe proti sredini 19. stoletja … Teologi hegelijanske šole … so trdili, da je vera le zadeva človekove notranjosti … Velikih gospodarjev, lastnikov kapitala … po Nemčiji in Angliji krščanstvo še prav posebno ni oviralo …«

Te misli je povzel g. Kocbek po kalvincu Rougemontu‌773 773 Denis Rougemont (1906‒ ?): pisatelj, esejist, filozof. Iz Švice se je leta 1931 preselil v Pariz, kjer se je ukvarjal z založništvom. Pridružil se je skupini personalistov pod vodstvom Emmanuela Mouniera (h kateremu se je nagibal tudi Kocbek). Ob nemški zasedbi Francije je pobegnil v Ameriko. Po vrnitvi v Evropo je deloval kot predsednik Evropskega kulturnega centra v Ženevi. iz knjige »Le communisme et les Chrétien«, str. 208. Tega nikdo g. Kocbeku ne zameri, toda boleče za nas je dejstvo, da ni dostavil opazke Rougemonta: »Razume se, da govorim o religiji, kakor jo je gledal Marx in kakor se je njemu zdela, da je v družbenem občestvu. Ne pozabljam pa, da se je v isti dobi pojavil velik pokret pietistov.« ‌774 774 Pristaš pietizma, protestantskega duhovnega gibanja v 17. in 18. stoletju, ki temelji zlasti na čustveni pobožnosti. G. Kocbek pozablja pa na katoliško Cerkev in na njene velike borbe v sredini 19. stoletja, pozablja na velikega papeža Pija IX., ‌775 775 Grof Giovanni Maria Mastai-Ferretti (1792‒1878): papež od leta 1846. Leta 1854 je razglasil dogmo o brezmadežnem spočetju, leta 1864 je obsodil zmotne ideje (Syllabus), leta 1870 je sklical I. vatikanski koncil in razglasil dogmo o papeški nezmotljivosti v verskih in nravnih vprašanjih. medtem ko kalvinec ne pozabi omeniti neznatno pietistično gibanje med protestanti. Razen tega pravi Rougemont, da je filozofija Marxa »pogojena po stanju zahodne Evrope proti sredini 19. stoletja«; g. Kocbek pa »po stanju krščanstva …« Rougemont izrečno pravi, da je to gledanje na krivdo krščanstva Marxovo, gospod Kocbek pa si molče to gledanje osvoji in mu v polni meri pritrdi, ko pravi: »Dualistična praksa njegovih (krščanstva) nosilcev je obenem omogočila amoralen razvoj kapitalizma. Ravno na tem zgodovinskem neredu je Marx zgradil vso družabno kritiko in vanj neizprosno vključil tudi krščanstvo. Komunizem je torej obsodba zgodovinskega krščanstva in lahko rečemo tudi njegova kazen, če verujemo v božjo Previdnost.« G. Kocbek sodi slabše o krščanstvu kot kalvinec Rougemont.

»Dogmatične resnice krščanstva niso ideje, marveč dejstva«.

Ko je v prvem delu g. Kocbek »antikomunizem« zmotno opisal kot zgolj interesno zadevo fašizma, skuša analizirati bistvo krščanstva: »Dogmatične resnice krščanstva niso ideje, niti teoremi, marveč dejstva. Prvo dejstvo je Kristus, nepobitno zgodovinsko dejstvo, prihod večnosti v čas, večna vrednota, zvezana z zgodovinskim dogodkom. Dominikanec Ducatillon ‌776 776 Joseph Vincent Ducatillon (1898‒1957): pristaš duhovnega nasprotovanja totalitarizmu. V letih 1934‒1948 je predaval na francoski univerzi v New Yorku, nato v Katoliškem inštitutu v Parizu, leta 1954 je postal dominikanski provincial za Francijo. pravi: »Če to dejstvo sprejmemo, ali ga ne sprejmemo, če ga razložimo ali ga ne razložimo, vendar ostane dejstvo, kakor je dejstvo Cezar, kakor je dejstvo Napoleon, kakor je zemlja dejstvo, kakor so buržuji in proletarci dejstvo.«

To dejstvo vsebuje drugo dejstvo, tako da je z njim zvezano kot vprašanje z odgovorom, to je dejstvo zla v življenju, ki se je razodelo na svetu še pred Kristusom in ki ga noben filozof še ni mogel zadovoljivo rešiti. To je dejstvo propadanja, izgubljanja in pogubljanja, ki mu odgovarja Kristusovo odrešenje. Grehu odgovarja odpuščanje, sovraštvu odmeva ljubezen. To je dialektika krščanstva, večno razvijanje človeškega reševanja, dejstvo za dejstvo, resničnost za resničnost, to so dogme, to je temelj vere. Šele za temi temeljnimi dejstvi pridejo filozofija, metafizika, teologija in razne teološke transpozicije.

Kaj sledi iz tega? Iz tega sledi, da ti temeljni krščanski procesi niso niti snovni pa tudi ne idejni, ampak pripadajo skušenjski sferi. Krščanstvo ne sovpada niti s procesi materije, kakor jih je učil materialist Marx, niti z absolutno idejo, kakor jo je gledal idealist Hegel.«

Te misli je vzel g. Kocbek iz članka dominikanca P. Ducatillona v knjigi »Le communisme et les Chrétiens«,‌777 777 Komunizem in kristjani. str. 131. Toda g. Kocbek jim daje drugi smisel, smisel kalvinca Denisa de Rougemonta, ki ga je izrazil v članku »Changer la vie ou changer l'homme«‌778 778 Spremeniti življenje ali spremeniti človeka. v isti knjigi, str. 212, 214, 222, 223.

Ducatillon se bori proti komunizmu, ki razlaga vsako ideologijo, tudi krščansko, za izmišljotino, za projekcijo realnosti (snovne) v izmišljen svet idej. Engels razlaga, kako so si primitivni narodi izmišljali dušo, njeno nesmrtnost, bogove in končno monoteističnega boga. Iz te stoletne prevare se je danes človeštvo zbudilo po zaslugi komunistov, ki so odkrili vso prevaro Hegelovega idealizma in s tem tudi religije.

Nato odgovarja Ducatillon: Hegelov idealizem, ki vidi v verstvih in tudi v krščanstvu fiktivno projekcijo notranjih idej v zunanjost, je sploh pogrešen. Religija ni nikaka izmišljena projekcija: »dogmatična resnica ni filozofija, ampak pozitivno dana, pred vsako filozofijo … Ona izpoveduje dejstva: dejstvo Kristusa … Dejstvo Kristusa odgovarja dejstvu zla … Dejstvo prave Ljubezni, Boga … Krščanski Bog ni ideja, ampak Bitje, oseba … Kristus je v telesni resničnosti … Krščansko dejstvo je tudi v Cerkvi … Filozofija, teologija, kakor so utemeljene in potrebne, pridejo šele za dejstvi.«

Kocbek pa pravi »dogmatične resnice krščanstva niso ideje … marveč dejstva … krščanstvo ne izroča človeka dialektiki snovi niti dialektiki razuma, ampak dialektiki osebe, … bistveno je imeti krščanstvo v sebi, se pravi imeti merilo neprestanega spreminjanja ... Krščansko spremenjen človek postane nujno preobraževalec sveta … Krščanstvo polaga vso svojo važnost na osebno nosilstvo življenja, na osebno preobrazbo sveta; večno krščanstvo … le v človeku živi kot živa in izvirna resničnost … Iz tega … sledi, da krščanstvo ni istovetno z nobeno ideologijo, z nobeno teorijo, bodisi filozofsko ali gospodarsko, niti s kakim sistemom ali prakso, zato pa tudi ne more nastopati kot protiideologija ali protisistem … krščanstvo ni niti ideja niti protiideja, ono je ljubezenska resničnost. Tudi posamezen kristjan ne more biti antisocialist, ali antisemit, ali antiframason ali antikomunist.«

Medtem ko hoče Ducatillon poudariti, da krščanstvo ni zgolj ideja v pomenu projekcije absolutne ideje na zunaj, ampak da navezuje svoj sistem na zgodovinska dejstva, tako da so dejstva časovno pred idejami, pa pravi Kocbek, da dogme niso ideje, marveč dejstva … Toda dogme: Bog je spoznaten, čudeži so možni itd., pač navadno veljajo za idejne resnice; druge dogme: »Kristus je delal čudež, Kristus je božji poslanec« itd., pa za resnična dejstva. Kocbeku krščanstvo ni ideja, ampak udejstvovanje in spreminjanje, osebna preobrazba sveta; ni ideologija ali sistem aktualizma, življenje, ljubezenska resničnost. Zelo blizu je g. Kocbek kalvinskemu nauku Rougemonta (str. 212), ki zanikuje dogme kot ideološki sistem in pravi, da je krščanstvo le zadržanje, udejstvovanje. Proti temu moramo reči, da je krščanstvo istočasno filozofski in praktično-teološki sistem in zato nastopa tudi kot protiideologija proti liberalizmu, socializmu, kapitalizmu, fašizmu in vsem drugim zmotam. Zato pa je lahko tudi kristjan antisocialist, antiframason, antikomunist, ker je njegova ideologija in praksa usmerjena proti ideologiji in praksi omenjenih nasprotnikov.

XXIII »Domu in svetu«‌779

Španija loči duhove …

Pisali smo že, kako se je komunistom posrečilo s pomočjo tako zvane »propagande čustev« preobrniti mednarodno javno mnenje sebi v prid. Iz tolpe zločincev in izobčencev so komunisti in anarhisti polagama postali heroji svobode in demokracije, mržnja do belih‌780 780 Prim. op. XVI: 21. pa se je kar vidno stopnjevala.

KAJ PREMIŠLJA EDVARD KOCBEK

V zadnji števiki Doma in sveta (1937, 1‒2 ) priobčuje profesor Edvard Kocbek članek »Premišljevanje o Španiji«,‌781 781 Prim. XVI. dokument. ki ga radi njegove značilnosti ne zmoremo prezreti. Jedro članka je:

Španska vojna sploh ni verska vojna, je le boj kapitalizma zoper lačno ljudstvo, boj okrutnega fašizma zoper ljudske množice, ki so žejne pravice in svobode. Izgleda, da je bratomorne vojne kriva duhovščina, zlasti višja. Saj komunistične Španije sploh ni bilo! Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred. Morda se od strani rdečih res gode številna nasilja, toda to so izlivi sovraštva posameznikov, ki jih Ljudska fronta obsoja. V Španiji se sploh vera ne preganja, preganjajo se njeni predstavniki. Ti pa so zelo često preganjani zato, ker niso dovolj duhovniki, ne pa zato, ker so duhovniki. Nikdo jim ne očita, da verujejo v Kristusa, ampak to, da Kritusa ne posnemajo. Obe strani sta krvavi. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej šibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko postopa …

In tako gre skozi do konca, popolnoma v smislu danega gesla: »Razdelite katoličane v fašiste in antifašiste!«

NA KAKŠNE PRIČE SE ČLANEK OPIRA

Svoje razmišljanje o španski vojni je zgradil Kocbek na izjavah nekaterih španskih »katoličanov«, na pisanju francoske revije »Esprit«‌782 782 Prim. op. XIX: 12. ter na nekaj nedokazanih dejstvih in izjavah.

Kdo so ti katoličani, ki jih Kocbek proglaša za poglavitne predstavnike španskega katolicizma? Oglejmo si jih kar po vrsti!

Ossorio y Gallardo ‌783 783 Prim. op. XX: 4.

»Gil Robles‌784 784 Prim. op. XX: 5. ga je javno obtožil, da ni nikdar živel po katoliški veri; dejstvo, ki je v Španiji splošno znano. Naše informacije sicer ne segajo tako daleč. Nedvomno pa je, da že mnogo let ni bil praktičen kataličan.« (Catholic Herald,‌785 785 Prim. op. XX: 3. 29. jan. 1937, cit. po Lettres de Rome, 28. febr. 1937.)

Leocadio Lobo ‌786 786 Prim. op. XX: 10. in Galleogos Rocafué ‌787 787 Prim. op. XX: 11.

»Je (Leocadio Lobo) v istem položaju kot Gallegos Rocafué. Bil je v Belgiji pod varstvom Ossoria y Gallarda. Radi nasprotovanja škofom je kmalu zapustil Belgijo, našel pa je v Franciji ugodnejša tla, da vrši svoj apostolat za špansko ljudsko franto.« (Istotam.)

Garcia Gallego ‌788 788 Prim. op. XX: 12.

Navaja se kot kanonik enkrat iz Segovije, ali iz Osme. »Njegov škof ga je bil suspendiral, ker je kandidiral pri političnih volitvah brez njegovega dovoljenja.« (Istotam.)

José Bergamin ‌789 789 Prim. op. XX: 9. in njegova skupina

»To so katoliško liberalni pisatelji brez avtoritete, in gotovo ne pišejo po načelih in v duhu Cerkve. Njih katolicizem je zelo izkvarjen po liberalizmu in zaznamovan kot svojevrsten (sui generis).« (Istotam.)

José Semprum, ‌790 790 Prim. op. XX: 13. José Garnes, ‌791 791 Prim. op. XX: 14. Eugenio Imaz ‌792 792 Prim. op. XX: 15.

»Chatolic Herald« jih stavi v isto vrsto kot Bergamina. (Istotam.)

Ti možje so torej po Kocbeku poglavitni predstavniki španskih katoličanov, na njih izjave si je Kocbek postavil svoje »premišljevanje«.

Ugotavljamo še:

(Lettres de Rome, 15. marca 1937.)

»Če beremo članke ali odlomke člankov, ki so jih napisali španski »katoličani«, kakršni so Ossorio y Gallardo, Bergamin, Semprun, ali članke duhovnikov, ki niso v skladu s svojimi škofi, kot so Morales, ‌793 793 Prim. op. XX: 7. Gallegos ali Lobo,

‒ če torej te članke beremo po vseh listih Kominterne, začenši od moskovske »Komunistične internacionale« pa tja do komunističnih listov Severne in Južne Amerike in Avstralije, preko tiska »Rdeče pomoči« ‌794 794 Mednarodna organizacija pomoči revolucionarjem pred II. svetovno vojno. Ustanovljena je bila na 4. kongresu Kominterne leta 1922. V Jugoslaviji je bila prepovedana, zato je delovala ilegalno. V Sloveniji je začela delovati leta 1923 in je bila neposredno povezana s KPJ. Leta 1940 se je preimenovala v Ljudsko pomoč, med II. svetovno vojno je delovala kot Slovenska narodna pomoč, humanitarna organizacija NOB za pomoč zapornikom, internirancem, partizanom in socialno ogroženim prebivalcem, članom OF. in mnogoštevilnih »antifašističnih odborov«, kjer imajo komunisti odločilno mesto,

‒ in če istočasno najdemo iste pisatelje in skoraj iste citate v nekaterih katoliških revijah, smemo upravičeno zaključiti, kot smo to že storili:

Način, kako se je svetovno javno mnenje polagoma preobrnilo, je eden najpomembnejših uspehov komunistične organizacije.

To je dejstvo, ki ga ni težko ugotoviti, če razpolagamo z zadostnimi dokumenti.«

*

»Lettres de Rome« obsoja tudi naslednjo trditev: »Zdi se, da je težko dati prednost eni strani pred drugo.« (Istotam.) Kocbek pa ne trdi samo tega. On se povzpne naravnost do trditve, kot je tale: »Če pa je potrebno kak tabor posebej šibati, potem je to fašistični tabor …«

Kaj bo dejal Edvard Kocbek na ta dejstva?

BESEDA O »ESPIRITU«

Še besedo o francoski mladinski reviji »Esprit«, odkoder je vzel Kocbek gradivo za svoja razmišljanja, in ki tudi sicer zelo posega s svojim vplivom v »Dom in svet«. Zelo priznana Herderjeva »Katholische Leistung in der Weltliteratur der Gagenwart« že 1. 1934. takole označuje ta »Esprit«:

»Simpatije do sovjetov, do komunizma, ki jih goji »Esprit«, in prav tako sorodnost njegovih nazorov z idejami Bartha‌795 795 Karl Barth (1886‒1968): protestant, profesor za sistematično teologijo na univerzah v Göttingenu, Münstru in Bonnu. Leta 1935 je bil kot nasprotnik nacizma odpuščen, nato imenovan za univ. prof. v Baslu. Pod vplivom Kierkegaarda je postal soustanovitelj in vodilni teolog dialektične teologije. To je miselni sistem, po katerem glavni problem krščanskega inkoherentnega nasprotja med razodetimi skrivnostmi temelji na dialektičnem nasprotju med Bogom in človekom. Druga nasprotja, kakršna so čas in večnost, stvarstvo in Stvarnik, narava in milost, izhajajo iz tega prvotnega nasprotja. Dialektična teologija trdi, da teh nasprotij človeška pamet ne more razrešiti, premosti jih lahko samo Bog. Barth je leta 1919 poudaril radikalno razliko med človeško in božjo bitjo v komentarju k Pismu Rimljanom (Römerbrief), v Krščanski dogmatiki (Christliche Dogmatik, 1927‒) pa je v 14 knjigah obdelal problem Boga in stvarstva. in mladoprotestantov okrog »Hic et nunc«,‌796 796 Tukaj in sedaj. so vznemirile Maritaina, ki je v začetku obljubil svoje sodelovanje. Spoznal je nevarnosti, ki jih lahko prinese katolicizmu tako nezrelo začeta akcija … Zakaj naj bi se ponovili neuspeli poskusi »Sillona«‌797 797 Sillon (Brazda): leta 1900 ustanovljena združba francoskih katoličanov pod vodstvom politika Marca Sangniera (1873‒1950). Zavzemala se je za ljudsko prosveto in organizacijo v duhu krščanske demokracije. Leta 1910 jo je Cerkev zaradi liberalne miselnosti prepovedala, vendar se je še isto leto na novo organizirala. in »Action francaise«?«‌798 798 Leta 1899 ustanovljeno gibanje z istoimenskim časopisom, ki je bilo nacionalistično, rojalistično in protinemško usmerjeno. Papež Pij XI. ga je leta 1926 katoličanom prepovedal, da bi preprečil zlorabo Cerkve v politične namene in jo ločil od nekrščanskih nacionalističnih smeri. (Robert Vallery-Radot, Das katholische Schrifttum Frankreichs, 214.)

In Kocbek trdi, da je José Bergamin nekak španski Maritain!‌799 799 Prim. op. V: 78. Kdo bi bil potemtakem slovenski Bergamin?

Ni treba poudarjati, da bo taka revija le težko zavzela glede španske vojne drugo stališče, kakor ga ima Edvard Kocbek.

NAŠ ZAKLJUČEK

Tako pisanje odločno odklanjamo! Čudimo se, kako je mogel »Dom in svet« priobčiti ta članek, ko vendar hoče zmeraj veljati za nepristransko, v duhovnost odmaknjeno revijo. Posledica takega pisanja more biti le razdor med katoličani, razbitje katoliških vrst v »fašiste« in »antifašiste«, in so taki članki nezavedno orodje rdeče komunistične propagande.

Gotovo je, da se morejo vršiti nasilja tudi na strani »belih«. Saj je naloga, ki so jo ti vzeli nase, »težka in nevarna«, kot pravi sv. oče.

Toda med obema taboroma v Španji je bistvena razlika, ki je katoličan ne more prezreti; razlika, ki jo je tudi Pij XI. omenil v nagovoru na španske begunce. ‌800 800 Prim. op. XXII: 6.

Na eni strani »plamteče sovraštvo in divje preganjanje, namerjeno proti ‒ to nasprotniki sami priznavajo ‒ katoliški Cerkvi in katoliški veri«; na drugi strani pa stoje »tisti, ki so nase vzeli težko in nevarno nalogo, braniti in zopet vzpostaviti pravo in čast božjo ter vere.« Tudi to so besede Pija XI.

*

To je resnica o Španiji.

Slovenski katoliški dijaki popolnoma zaupamo besedam Pija XI. Zato odklanjamo vsako drugačno, katoliškemu duhu nasprotno tolmačenje, zlasti če izhaja iz takih virov, kot jih ima Kocbekovo »Premišljevanje«.

XXIV Nekatoliško pisanje‌801

»Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico ….« (Kocbek, Premišljevanje o Španiji; »Dom in svet« 1937, 90).‌802 802 Prim. op. XXI: 3. Vsakogar, ki še katoliško čuti, je moralo zaboleti, ko je prebral ta stavek iz uvoda znanega Kocbekovega članka, priobčenega v katoliški reviji. Stavek je zapisan kot splošno veljaven, z značajem državljanske vojne na Španskem torej nima nobene zveze. Avtor in urednik‌803 803 France Koblar, odgovorni urednik revije Dom in svet. se zato ne bosta mogla sklicevati, češ, navedeni španski viri tako poročajo. Stavek je dalje popolnoma jasno zapisan; nobena licentia poetica mu ne more odvzeti vsebine in prevrniti smisla. Zato moramo stavek razumeti tako, kakor se glasi.

Popolnoma odveč bi bila tudi trditev, da je stavek iz konteksta iztrgan; saj vsebuje popolnoma ločeno misel.

Navedeni stavek je popolnoma nekatoliški in zmoten. Herezije in odpade ima za duhovno junaštvo prepričanih ljudi, za dejanja ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico. Katoliška Cerkev sodi drugače. Heretika imenuje kristjana, ki trdovratno taji katero izmed resnic, ki jih moramo verovati z božjo in katoliško vero, ali dvomi o njej; odpadnik pa ji je kristjan, ki je popolnoma zavrgel krščanstvo (prim. kan. 1325, § 2 v cerkvenem zakoniku).

Herezija in odpad nista po katoliškem nauku nobeno duhovno junaštvo, pač pa spadata med najtežje grehe in sta celó zločina, za katera je zagrožena najtežja cerkvena kazen izobčenja (kan. 2314 v cerkvenem zakoniku).

Drzno je, če kdo zapiše v katoliški reviji o hereziji in odpadu, ki ju katoliška Cerkev ima za težek greh in zločin, da sta junaštvo in odločanje za večjo in boljšo resnico.

Kakšno čudno luč mora vreči tako pisanje na katoliško Cerkev, ki herezijo in odpade najodločneje in brez izjeme obsoja. Po takem naziranju bi sledilo, da je Cerkev tiranska in nemoralna, ker pobija »duhovno junaštvo« in prepoveduje »odločanje za večjo in boljšo resnico«. Sicer pa to naziranje ni novo; pri ljudeh, ki zametajo dogme in dogmatično učiteljstvo, velikokrat naletimo nanj. Toda v katoliški reviji bi takega stavka ne smelo biti.

Razlogi, ki so bivše katoličane v teku zgodovine pripeljali v herezijo in do odpada, so različni; glavno vlogo pa sta navadno igrala napuh in trma.

Prevzetno zaverovanost váse in trmasto vztrajanje pri svojem mnenju, ki ni dostopno za razloge, ne imenujemo duhovno junaštvo in odločanje za večjo in boljšo resnico.

Heretikov in odpadnikov kot oseb katoličani ne smemo obsojati, ako nimamo dokazov o njihovi slabi volji; mogoče bi namreč bilo, da so se motili v dobri veri. Toda herezije in odpada katoličani nikoli ne moremo imeti za duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico.

Prav tako mi ne sodimo o namenih, o dobri volji in pravovernosti g. prof. Kocbeka, obsoditi pa moramo gornji njegov stavek kot popolnoma nekatoliški in kot težko zmoto. Tak stavek nujno zastruplja katoliško vernost pri mladih ljudeh.

Braniti in opravičiti take članke s sklicevanjem na dobro voljo in dobre namene avtorja, je povsem neumestno, ker je zmota ravno nevarnejša, čim boljši človek jo širi. Komunisti se tega n. pr. prav dobro zavedajo, zato vse njihovo sklicevanje na španske kanonike in duhovnike ter tako zvane dobre katoličane.

XXV Zanimiva spričevala E. Kocbeku‌804

Dominsvetovci so se ponovno pohvalili, kako od raznih strani dobivajo laskava priznanja za svoja španska premišljevanja.‌805 805 Prim. op. XXVIII. in XXIX. dokument. Mi smo o tem prepričani. Storiti jim hočemo uslugo, da še mi navedemo nekaj takih laskavih priznanj.

*

Oglasili so se iz slovenske in jugoslovanske domovine s svojimi pohvalami in priznanji ljudje, ki jim nikdar ni bilo mar za krščanstvo, pa zato sedaj delajo velike poklone duhu, ki veje iz Kocbekovega članka. Zadovoljili se niso s samo pohvalo Dominsvetovcev, ampak so morali dodati še divje napade na »klerikalce« in »reakcionarje«, ki da poslušajo »Osservatore Romano« in papeško kurijo, namesto da bi šli za katoliško revijo »Dom in svet«.

Ta spričevala so po svoje kajpak merodajna: »Sodobnost«, »Jutro«, »Slovenski Narod«, v Belgradu »Javnost«.

»Sodobnost«

Marksistična »Sodobnost«‌806 806 Revija s podnaslovom »Neodvisna slovenska revija«. Izhajala je v letih 1933‒1941. (1937. 5. zv.)‌807 807 Sodobnost 5, 1937, str. 231. je »Premišljevanja« počastila s pesmico. Pesmica izraža veliko veselje nad tem, da je »Premišljevanje« katoličanom dobro »izprašalo vest« in zagotavlja g. Kocbeku:

»si bolj krščanski kakor oni

in Franka blagoslovljeni kanoni«.

Pesmico je spisal Igo Gruden in pravi, da je to epigram.‌808 808 Cel epigram se glasi: Edvardu Kocbeku (»Iz v« premišljevanju o Španiji še »nerazodetih« epigramov.) Igo Gruden Ker si z besedo moško jim izprašal vest, z vestjó katoliško zjecljali so protest; a ti si bolj krščanski kakor oni in Franka blagoslovljeni kanoni.

»Jutro«

Tudi »Jutro« (28. 4. 37.)‌809 809 Jutro, 28. aprila 1937, št. 98, str. 2. Prim. XXIX. dokument. zelo prijazno poroča o katoliški reviji »Dom in svet« in njenem »Premišljevanju«. Podnaslov oznanja z velikimi črkami in dobrohotnostjo, ki je sicer nima za katoliške stvari: »Zanimiva in poučna študija v reviji ‚Dom in svet’«.

NEKAJ CITATOV IZ »JUTRA«

»G. Kocbek, ki ga štejejo med voditelje mlajše katoliške inteligence, poudarja v uvodu svojega članka, da želi opozoriti »na zgodovinsko krivdo španskega krščanstva in na krivdo tistih krščanov, ki so se danes zatekli v zunanjo učinkovitost namesto v notranjo zbranost, opozoriti ne zato, da se zmanjša krivda zločinov, ki so se nad cerkvijo v velikem številu dogodili in se dogajajo, marveč da se izpodbije predrzna fašistična trditev, ki hoče prenesti težišče spora drugam, češ da je državljanska vojna v Španiji verska vojna. Vzroki strašnega obračuna v Španiji namreč niso verski, ampak družabni.«

*

»Za glavni vzrok svojegaoboroženega upora navajajo fašisti »vedno večjo boljševizacijo« španskega prebivalca, »toda po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo. Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred.« Tu Kocbek spet navaja mnenje »preudarnega duhovnika«.

*

»V naslednjem poglavju govori Kocbek o »težkih dejanjih nad katoliško Cerkvijo in njenimi verniki«, ki jih obsoja, obenem pa navaja vzroke, ki so do njih dovedli. Tu je za avtorja odločilen odgovor na vprašanje: Kaj so predstavniki cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi? »Odgovor je povsem jasen in usoden: stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže, in se ga je nazadnje sama dejanski, to je z orožjem udeležila.« Kocbek navaja v dokaz pričevanja uglednih katolikov samih: holandskega pisatelja in zgodovinarja dr. Brouwerja, Sempruna i. dr. Iz njih je razvidno, da so razen v baskiški zemlji vsa verska središča bila uporniška gnezda, »… mnoge samostane so opremili tako dobro, da so se v usodni noči avtomatično spremenili v trnjanjave«.

*

»Ko z začudenjem čitamo to resno premišljevanje katolika o Španiji, se vprašujemo, za kakšen ugled katolištva se bore tisti katoličani, ki v svojem časopisju dvigajo glas za generala Franca in zmerjajo za komuniste ali vsaj komunistične simpatizerje vse one, ki jim v tej pristranosti ne sledijo, čeprav se tudi za republikanski tabor, kakršen se je v teku državjanske vojne razvil, ne zavzemajo.« (Podčrtano podčrtali mi.)

JUTRO JE ZADOVOLJNO

Na koncu imenuje članek »resno premišljevanje« in se zaleti v one, ki simpatizirajo z belimi.

»Slovenski narod« ‌810 810 Prim. XXVIII. dokument: Vzroki strašnega obračunavanja v Španiji.

»Slovenski Narod« (28. 4. 37.) poroča, da je »Dom in svet« priobčil »velezanimivo in poučno razpravo«.

Na koncu pomembno dostavi: »Tega nismo napisali mi, marveč književnik Edvard Kocbek, in sicer v »Domu in svetu«, ki ga tiska in zalaga Katoliška knjigarna!«

Belgrajska »Javnost« ‌811 811 Prim. op. XVIII: 20.

Največ pozornosti pa je posvetil članku belgrajski tednik »Javnost«, glasilo jugoslovanske framasonerije, ki mu »Premišljevanje« tako ugaja, da smatra »za absolutno potrebno, da ga vsaj v najkrajšem izvlečku objavimo«. Izvleček je zelo izčrpen, opremljen s primernim komentarjem, ki vedno pazi, da zadostno poudari vse Kocbekove obtožbe katoliške duhovščine in katoličanov. S priznanjem ni skopa: »Tako strašnih resnic o zadržanju duhovščine v Španiji in o zadržanju fašistov ni pri nas še nihče napisal …« Nežna skrb framasonske »Javnosti« za avtorja je pa čisto odveč, ko pravi: »Kaj bodo z avtorjem, ki je eden od voditeljev mlajše generacije v Sloveniji?«

Komu tako pisanje služi?

Ta spričevala povedo tole: Dominsvetova premišljevanja so framasonom in komunistom tako z jezika vzeta, da tem največjim sovražnikom katolicizma ni treba v njih ničesar popravljati, Kocbeku ničesar podtikati, ničesar dodajati. Kajti to, kar je pisal »Dom in svet«, se popolnoma sklada z njihovim slogom.

Dom in svet ponavlja za komunisti in njihovimi skritimi ljudskofrontnimi sodelavci težke in zahrbtne laži o kruto preganjanih španskih katolikih. Za Dom in svetom jih z naslado ponavlja svobodomiselni tisk ‒ ne kakor da bi svobodomiselni tisk teh laži do zdaj še ne bil širil ‒ toda zanj je izredno zabavno, da se more zdaj sklicevati na Edvarda Kocbeka in Dom in svet, »ki ga tiska Katoliška tiskarna in zalaga Katoliška knjigarna«.

Če se gospod avtor v spričevala teh merodajnih sodnikov zamisli, ga lahko postane strah.

Povej mi, kdo te hvali, in povem ti, kam vede tvoja pot

»Jutro«, »Narod« in slični so hvalili križarski »Križ na gori«.‌812 812 Prim. op. IX: 18.

»Jutro«, »Narod« in slični so hvalili krščansko socialistični »Ogenj«.‌813 813 Glasilo Ogenj krščanske socialistične mladine (od leta 1930: delavske mladine), izhajalo je v letih 1928‒1931. Prim. op. VI: 53.

»Jutro«, »Narod« in slični so pohvalili »Dominsvetova« »Premišljevanja«.

Kaj naj bi tudi »Jutro«, »Narod« in slični drugega storili?

Kaj moremo mi zato, če si je »Dom in Svet« te pohvale zaslužil?

XXVI »Voix européennes« in »Dom in svet«‌814

Slava Dominsvetova, zaslužena s »Premišljevanji«, se širi in veča kakor plaz, ki se je utrgal in dere v nedogled.

Res, da »Doma in sveta« ni pohvalil »Osservatore Romano«. Toda kaj bi tudi rekli potem Igo Gruden in vsi tisti, ki so »Dom in svet« pohvalili zaradi njegovih »Premišljevanj«?‌815 815 Prim. XVI. dokument.

»Dom in svet« more biti zadovoljen. Pohvalila ga je »Sodobnost«, pohvalili »Jutro«, »Narod«, beograjska »Javnost«.‌816 816 Prim. op. XXV: 8.

Dominsvetova slava segla v Pariz

Oglasila se je politično-ekonomsko kulturna revija »Voix Européennes«, ki izhaja v Parizu. Tiska se v treh jezikih; že to kaže povsem jasno, da za listom stoji mednarodna sila.

List je namenjen predvsem podonavskim in jugovzhodnim državam (Jugoslaviji, Grčiji, Romuniji, Bolgariji, Albaniji, Turčiji). Revija zastopa ideje sovjetske zunanje politike in simpatizira s francosko ljudsko fronto.‌817 817 Prim. op. XVIII: 8. V Jugoslaviji s posebno natančnostjo in ljubeznijo spremlja vsa mogoča gibanja, ki količkaj diše po sovjetofiliji.

To glasilo sovjetofilske politike se je torej pozanimalo za Kocbekovo »Premišljevanje« in prineslo v svoji 11. številki članek z demagoškim naslovom : »Une opinion catholique sur l'Espagne« ‒ »Katoliško mnenje o Španiji«.

Kaj pravijo »Evropski glasi«

»Voix Européennes« so prevedle celo stran značilnih odstavkov iz Kocbekovega članka, kakor smo jih brali tudi že v beograjski »Javnosti« in v protikatoliškem časopisju. Izredno spretno spleta v sramotilen šopek najhujše lažne obdolžitve iz »Doma in sveta«, verno pobrane po komunističnih informacijah, in jih osvetljuje še z lastnim komentarjem, kot n. pr.:

»Nato izraža Kocbek svoje mnenje o sedanji državljanski vojni v Španiji in sprosti (donne libre cours) svoje ogorčenje nad tem, da se je večina duhovnikov postavila na stran fevdalnih gospodov in upornih generalov. Očita jim, da so prelomili svojo prisego zakoniti vladi, in piše: »Videl sem, kako so krščevali tanke … jim dajali imena Karmelske Device in ne vem več kakšnih Madon in tako profanirali svetost … duhovniki so v kratkih hlačah (pantalons, v Kocbekovem članku se to mesto glasi: v kratkih sutanah) in s puško na rami peljali svojo čredo v boj … Morali so priti divji maverski vojaki, zvesti Mohamedovi verniki z znakom Srca Jezusovega na prsih, da koljejo Špance v katoliškem imenu s klicem: 'Živel Kristus kralj!'«

»Profesor Kocbek očita katoliškemu tisku, da molči, 'četudi je število ubitih baskovskih duhovnikov večje od števila ubitih duhovnikov v Mehiki', dasi je baskovski katolicizem na mnogo višji stopnji kot mehikanski.«

»Kocbek zatrjuje, da smoter vstaje generala Franca ni ne obramba vere, ne zaščita proti komunizmu, ampak vzdrževanje fevdalne reakcije. On piše: 'Kristjan res ne more izpovedovati komunizma. Toda po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo. Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopijo zoper delavski razred.'«

»Dom in svet« jih tudi sicer še zanima, ker pišejo naprej:

»V isti številki revije »Dom in svet« je izšel tudi Javornikov članek o Unamunu, ‌818 818 Mirko Javornik: Smrt Miguela de Unamuna. Dom in svet 1937/38, str. 123‒128. kjer se nahajajo iste ideje, kot v Kocbekovem članku.«

Zaključek članka mora na nas vplivati humoristično:

»Organ notranjega ministra ‌819 819 Notranji minister je bil Anton Korošec. »Slovenec« vodi silovito gonjo proti Kocbeku in proti skupini, ki je okrog njega. Zlasti napada duhovnike Barleta, ‌820 820 Janko Barle (1875‒1943), župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani, poslanec Jugoslovanske nacionalne stranke; prim. nekrologe: Slovenec, 2. III. 1943, Jutro, 2. III. 1943, Slovenski narod, 4. III. 1943. Pavliča8 in Matico.9 Ti duhovniki so predstavniki mladih slovenskih intelektualcev.«

Tajni vplivi

Kdo je poskrbel, da je glas o Dominsvetovih »Premišljevanjih« prišel do komunistične pariške propagandne revije?

Kdo skrbi za take zveze?

To je tista sila, ki skrbi tudi, da se vse protikatoliške obdolžitve »katoličanov« Sempruna, Gallarda, Bergamina in drugih takih razširjajo v Severno in Južno Ameriko in v Avstralijo.

Tudi zanimanje revije »Voix Européennes« piše »Domu in svetu« svoje izpričevalo. V isti številki »Voix Européennes« beremo v nekem drugem članku, da je obramba demokracije možna le v sodelovanju podonavskih držav z velikimi demokracijami: Anglijo, Francijo, Češko in Rusijo. Tudi to jasno kaže, kdo se poslužuje te revije v svoje propagandne namene.

In papežev glas?

Najlepše pri tem pa je to, da sovjetski propagandisti najdejo slovensko katoliško revijo, ki jim priča proti španskim katolikom, ki jim priča in za njimi ponavlja to, kar so oni po vsem svetu sami raztresli, da je namreč bila španska duhovščina na strani zatiralcev, da je bila brez srca, in neizmerno bogata; ki jim priča, da je odpor španskih katoličanov nezakonit; da je nezakonit odpor katoličanov proti »blaznim izbruhom besnosti«, »strašnim zločinom«, »groznim pobojem in pomorom«, »strašnemu barbarstvu« španskih komunistov in moskovskih tiranov (glej »Divini Redemptoris« 20).10

Mi se zgražamo. Zavedna slovenska katoliška javnost se zgraža. Zakaj je »Dom in svet« bolj verjel zakrinkani komunistični propagandi kakor papežu?11

8 Lojze Pavlič: katehet v pokoju v Celju. Na volitvah v Narodno skupščino 5. maja 1935 je kandidiral na Listi združene opozicije Vladimirja Mačka, čeprav so bili na tej listi kandidatov pretežno Hrvati.

9 Minister Pavao Matica.

10 Prim. op. XVIII: 5.

11 Prim. Nagovor sv. očeta na španske izgnance. Čas 31, 1936/37, str. 49‒55.

XXVII Odkod jemlje prof. Kocbek svoje ideje‌821

Lansko šolsko leto je prof. Edi Kocbek napisal svoje znano »Premišljevanje o Španiji«.‌822 822 Prim. XVI. dokument. Zajel ga je v glavnem iz francoske revije »Esprit«‌823 823 Prim. op. XIX: 12. ter ga kot katoliško mnenje predložil slovenski javnosti.

Letos pa je Kocbek imel pod okriljem kat. ak. društev »Danice«, »Zarje« in »Savice predavanje, »kakšen naj bo boj proti komunizmu«.‌824 824 Prim. XXI. dokument.

Predavanje je idejno iste vsebine kot »premišljevanje« v »Domu in svetu«, torej za pravega katoličana nesprejemljivo. Zanima nas pa tukaj to, odkod je prav za prav prof. Kocbek to pot povzel svoje ideje.

XXVIII Vzroki strašnega obračunavanja v Španiji‌832

Znani književnik Edvard Kocbek je napisal v »Domu in Svetu«, ki se tiska v Katoliški tiskarni, velezanimivo in nad vse poučno razpravo, ki ji je dal naslov »Premišljevanje o Španiji«. Toplo bi priporočali zlasti »Slovencu« in »Slovenskemu domu«, da bi pazno prečitala razpravo, ki ju bo nemara poučila, ali sta sploh dostopna pametnim razlogom, kako je treba pravilno presojati razmere in dogodke v Španiji. Edvard Kocbek izvaja: »Vzroki strašnega obračuna v Španiji niso verski, ampak družabni. Prvi vzrok tiči v nemogočem gospodarskem položaju španskega ljudstva, predvsem v nerešenem agrarnem vprašanju, ki se ga fevdalna monarhija ves čas svojega obstanka ni dotaknila. Sto tisoč ljudi je imelo 12 milijonov hektarov zemlje, en milijon kmetov 6 milijonov ha zemlje, 2 milijona kmetov pa ni imelo niti trohice zemlje, poleg njih pa sta bila še milijona poljedelskih delavcev. Veleposestniki (med njimi je bila tudi cerkev) so proti silno majhni dnini in zavarovani s carinami kopičili ogromne dohodke. Bili so neomejeni gospodarji Španije, zato ni nič čudnega, da je danes od 50 milijonov ha španske zemlje obdelanih samo 20 milijonov ha in da je od 23 milijonov prebivalstva več kakor 9 milijonov, to je nad 40 % od dneva plačanih delavcev. Ostali del prebivalstva živi po veliki večini v najrevnejših razmerah. Zato so tudi kulturne razmere pretresljive. Nepismenih je v vsaki pokrajini na splošno 50 do 60 %, v pokrajini Jaen 70 %. V Madridu je bilo še prav v zadnjem času še 40.000 otrok brez šole. Zelo majhna plast plemičev, industrijalcev in bogatih meščanov vlada neomejeno s svojim kapitalom ter živi v bogastvu in razkošju, velika večina pa v nevrednih, včasih celo v živalskih razmerah. Zato je razumljivo, da razlika med obema svetovoma ni le gospodarska. V Španiji obstoja močno razredno sovraštvo, veliko družabno nasprotje, kakor ga ni več zlepa najti. Drugi vzrok je verska oslabljenost Špancev. Vernost naroda je zadnje stoletje izginjala v zunanjosti, na eni strani v dnevni skrbi in gonski zapuščenosti nevidnega ljudstva, na drugi strani v vedno večji lagodnosti mogočnikov, ki jih je cerkev vedno manj vznemirjala, saj je po svojih predstavnikih, vzetih večinoma iz aristokracije, bila z njimi na isti visoki ravni. Cerkev se je radi svojih prelatov vedno bolj odmikala svojemu ljudstvu, vera je postajala domena višjih slojev. Vsi dvorci so imeli svoje dvorne kaplane, kmetje pa niti katekizma niso poznali, saj v pokrajini Estremaduri niti 1 % ljudi ni izpolnjevalo velikonočne dolžnosti. Mnoge, posebno južne pokrajine so postale čisto poganske, tisoči in tisoči ljudi v Španiji niti krščeni niso …« ‒ Tega nismo napisali mi. Marveč književnik Edvard Kocbek, in sicer v »Domu in Svetu«, ki ga tiska Katoliška tiskarna in zalaga Katoliška knjigarna!‌833 833 V letih 1919‒41 sta delovali kot Jugoslovanska tiskarna in Jugoslovanska knjigarna. Prim. op. I: 27.

XXIX Premišljevanje o Španiji‌834

Zanimiva in poučna študija v reviji »Dom in svet«

V znani katoliški literarni reviji »Dom in svet« objavlja Edvard Kocbek zanimivo »Premišljevanje o Španiji«,‌835 835 Prim. op. XVI. dokument. ki zasluži, da opozorimo nanj vsaj v kratkem izvlečku glavnih misli tudi naše čitatelje.

G. Kocbek, ki ga štejejo med voditelje mlajše katoliške inteligence, poudarja v uvodu svojega članka, da želi opozoriti »na zgodovinsko krivdo španskega krščanstva in na krivdo tistih krščanov,‌836 836 Citati iz Kocbekovega besedila so ponekod prestilizirani. ki so se danes zatekli v zunanjo učinkovitost namesto v notranjo zbranost, opozoriti ne zato, da se zmanjša krivda zločinov, ki so se nad cerkvijo v velikem številu dogodili in so dogajajo, marveč da se izpodbije predrzna fašistična trditev, ki hoče prenesti težišče spora drugam, češ da je državljanska vojna v Španiji verska vojna. Vzroki strašnega obračuna v Španiji namreč niso verski, ampak družabni.«

Prvi vzrok tiči po mnenju avtorja v nemogočem gospodarskem položaju španskega ljudstva, predvsem v nerešenem agrarnem vprašanju. »Posestniki lafitundij‌837 837 Prim. op. XVI: 6. (med njimi je bila tudi cerkev) so proti silno majhni dnini in zavarovani s carinami kopičili ogromne dohodke.« Drugi vzrok je verska oslabljenost Špancev. »Cerkev se je zaradi svojih prelatov‌838 838 Prim. op. XVI: 7. vedno bolj odmikala svojemu ljudstvu, vera je postajala domena višjih slojev. Vsi dvorci so imeli svoje dvorne kaplane, kmetje pa niti katekizma niso poznali …«

Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja, ugotavlja Kocbek. Odpor proti verskim izrastkom se je prenesel na vero, kakor se je varovanje meščanske prijetnosti in družabnega reda preneslo na varovanje verske bitnosti. »Taki duhovniki in izobraženci so bili potem gluhi in slepi za družabno resničnost. Duhovniki so bili v fevdalnem duhu odgojeni monarhistični uradniki, vzgojitelji predvsem dobrih podanikov, učitelji povprečnega človeka. Poleg tega pa so bili v mnogih primerih neuravnoteženi areligiozni tipi, brez znanja in prijema za bistveno krščansko naravo. Postavili so se v službo majhne peščice ljudi, ki so brezobzirno izkoriščali ljudi. »Španska cerkev si je nakopičila ogromna bogastva in tako postala eden najstrašnejših tlačiteljev delavstva. V bankah, v zastavljalnicah, v parobrodnih družbah, pri privatnih železnicah in rudniških podjetjih, povsod naletiš na cerkven kapital, ki gre v milijarde.«

V drugem poglavju riše Kocbek razvoj Francovega upora, ki se je začel 18. julija 1936 v španskem Maroku in ki je danes zastal pred Madridom. »Kdor bo pisal zgodovino o teh strašnih dnevih in se bo otresel vseh poenostavljanj, bo moral reči, da je resnica o španski vojni razdeljena, kakor so razdeljeni njeni ljudje. Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker del evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali pravičnem ter rdečem ali ubijalskem taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa.«

Po mnenju g. Kocbeka se je upor sprožil »brez pametnega razloga«. Še več: »Upor armade, oziroma generalov je ilegalen, »protizakonit«, ker niso bili izpolnjeni tisti pogoji, ki jih katoliška teologija zahteva za upravičenost oboroženega upora.« Revolta generalov je upor republiki zapriseženih ljudi proti zakoniti republikanski vladi, ki si jo je Španija svobodno izvolila.

Nauk in metoda fašizma sta za katolike po Kocbekovem mnenju nespremenljiva, saj »pomenita rafiniran prikrit materializem, zanikanje osebnosti in njene svobode, predvsem pa zasužnjevanje cerkve pošastni državi«. Za glavni vzrok svojega oboroženega upora navajajo fašisti »vedno večjo boljševizacijo« španskega prebivalca, »toda po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo. Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred.« Tu Kocbek zopet navaja mnenje »preudarnega duhovnika«.

V naslednjem poglavju govori Kocbek o »težkih dejanjih nad katoliško Cerkvijo in njenimi verniki«, ki jih obsoja, obenem pa navaja vzroke, ki so do njih dovedli. Tu je za avtorja odločilen odgovor na vprašanje: Kaj so predstavniki cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi? »Odgovor je povsem jasen in usoden: stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže, in se ga je nazadnje sama dejanski, to je z orožjem, udeležila.« Kocbek navaja v dokaz pričevanja uglednih katolikov samih: holandskega pisatelja in zgodovinarja dr. Brouwerja, Sempruna i. dr. Iz njih je razvidno, da so razen v baskiški zemlji vsa verska središča bila uporniška gnezda. »... mnoge samostane so opremili tako dobro, da so se v usodni noči avtomatično spremenili v trdnjave«. Še večja je ogorčenost španskih katolikov nad tem, da se uporniki poslužujejo v imenu krščanstva nešpanskih in nekrščanskih čet, da dajejo n. pr. tankom imena Karmelske Device‌839 839 Prim. op. XVI: 31. ter počenjajo druga bogoskrunstva. Najbolj nerazumljivo pa je »silovito preganjanje baskiških katolikov in duhovnikov«, ki so stopili na vladno stran, ker žele »navdušeno sodelovati pri zmagi demokracije, ki je njih stari cilj«. Kocbek pripominja: »Zanimivo je, da ves katoliški tisk vztrajno molči o grozodejstvih nad Baski, četudi je število ubitih baskiških duhovnikov večje od števila ubitih duhovnikov v Mehiki in četudi je baskiški katolizicem v nasprotju z mehiškim brez slehernega madeža.«

V zaključnem poglavju ugotavlja Kocbek: »Ob junaštvu baskiških duhovnikov, ki stojijo sredi svojega ljudstva, pa ne smemo pozabiti tudi na one duhovnike po Kataloniji in Španiji, ki so se pridružili španski vladi zato, da bi z ljubeznijo in zvestobo rešili tisto, kar se z mečem ne da, namreč duhovni ugled katolištva.« Kocbek navaja tu nekaj pretresljivih izpovedi španskih duhovnikov.

Ko z začudenjem čitamo to resno premišljevanje katolika o Španiji, se vprašujemo, za kakšen ugled katolištva se bore tisti katoličani, ki v svojem časopisju‌840 840 Slovenec in Slovenski narod sta ves čas španske državljanske vojne v obširnih poročilih zastopala sovražno stališče do republikancev. dvigajo glas za generala Franca in zmerjajo za komuniste ali vsaj komunistične simpatizerje vse one, ki jim v tej pristranosti ne sledijo, čeprav se tudi za republikanski tabor, kakršen se je v teku državljanske vojne razvil, ne zavzemajo.

XXX Premišljevanje o katoličanih‌841

V znanem katoliškem dnevniku dravske banovine »Jutru«‌842 842 Avtor članka ironizira dnevnik Jutro, ko ga opredeljuje za »katoliškega«, saj je bil ta liberalno, protikatoliško in projugoslovansko usmerjen. beremo, da je g. Kocbek, »ki ga štejejo med voditelje mlajše katoliške inteligence«, »v znani katoliški literarni reviji »Dom in svet« objavil zanimivo »Premišljevanje o Španiji«.‌843 843 Prim. op. XXIX: 2.« Táko stvar pa katoliški dnevnik »Jutro« že ponatisne, seveda, posebno če more reči, da »tu Kocbek spet navaja mnenje preudarnega duhovnika« in da »v dokaz navaja pričevanja uglednih katolikov samih«, ker »Jutro« je od svoje ustanovitve sem vedno odločno stalo na braniku katolicizma in je na tem mestu tudi vztrajalo in n. pr. na katoliške škofe ni vrglo kamna niti takrat ne, ko jih je vse obrekovalo. O, »Jutro« se je vedno dobro držalo in se kajpada veseli odločno katoliške smeri znane literarne revije »Dom in svet«.

Po vsem tem je seveda jasno, da je g. Kocbek črpal svoje podatke iz takih katoliških dnevnikov, kakor je »Jutro«, in da je v dokaz navajal pričevanja takih uglednih katolikov samih, ki bi njega lahko šteli med voditelje, in da tu Kocbek spet navaja mnenja takih preudarnih duhovnikov, kakor so bili pri nas župnik in poslanec Barle, katehet in poslanec Lojze Pavlič, župnik in minister Pavao Matica in še nekateri drugi. Tudi ti katoličani so še pred kratkim v najbolj rožnatih barvah gledali razmere, ki so se drugim zdele neznosne. Konec koncev pa za nas ni merodajno mnenje kakega »voditelja mlajše katoliške inteligence« ali kakega »preudarnega duhovnika« ali kakih »uglednih katolikov samih«, ampak mnenje papeža, ki je tudi že napisal nekaj premišljevanj o Španiji‌844 844 Prim. op. XVIII: 5 in Nagovor sv. očeta na španske izgnance. Čas 31, 1936/37, str. 49‒55. Zato se bomo na to »premišljevanje o Španiji« še povrnili.

XXXI Dve kategoriji katoličanov‌845

V zahvalo, da smo tudi naše čitatelje seznanili z vsebino članka o Španiji,‌846 846 Prim. op. XXX: 3. ki ga je objavila katoliška revija »Dom in svet«, nam je včerajšnji »Slovenec«‌847 847 Prim. XXX. dokument. podelil naslov in značaj katoliškega lista. Znano nam je, da je legitimacijo katolištva »Slovencu« izstavil prejšnji ljubljanski škof,‌848 848 Anton Bonaventura Jeglič. vendar doslej nismo vedeli, da je dobila Kopitarjeva ulica‌849 849 Sedež uredništva dnevnika Slovenec. s tem tudi pravico, da ta atribut brez plačila takse podeljuje dalje. Veselje nad podeljenim častnim naslovom, ki bo, tako upamo, zagladil vse dosedanje zmerjanje z boljševiki, brezbožniki in framasoni, ki smo ga bili doslej deležni od »Slovenčeve« gospode, nam nekoliko kali zavest, da nas gospodje le niso prišteli med katoličane prve kategorije. V drugo kategorijo katoličanov spadajo po današnjem »Slovencu« poleg baskovskih duhovnikov še bruseljski poslanik madridske vlade in podpredsednik španske katoliške ljudske stranke don Angelo Ossorio y Gallardo, vseučiliški profesor katolik Semprun, holandski zgodovinar in pisatelj katolik dr. Brouwer, katoliški španski pisatelj José Bergamin ter trije jugoslovanski katoliški duhovniki, župnik Barle, katehet Pavlič in minister Pavao Matica. Glasili katoličanstva druge kategorije pa sta »L' Esprit«‌850 850 Prim. op. XXIII: 4. in »La Croix«‌851 851 Prim. op. XVI: 34. ‒ kolikokrat ju je »Slovenec« že citiral, zdaj pa sta naenkrat reducirani v drugo kategorijo! ‒ in od včeraj dalje »Jutro«. Kolikor nam je to milo in drago, se ne moremo ubraniti občutka, da so župnik Barle, katehet Pavlič in minister Matica vsekakor v boljši družbi, nego jo je odkazala gospoda iz Kopitarjeve ulice nam. Bogu bodi potoženo ‒ tudi za to jim moramo biti hvaležni.

Pri tej razdelitvi pa so avtomatično prišli v prvo kategorijo generali Franco, Mola in Queipo de Llano, od listov pa »Slovenec« in »Slovenski dom« ‒ slednji nedvomno zaradi svoje proslule čežane. Nesrečna revija »Dom in Svet«, še nesrečnejši nje uredniki in najnesrečnejši pisec g. Kocbek pa so bili vrženi izven obeh kategorij in bodo najbrž predani sveti inkviziciji, da se nad njimi izvrši staroslavni obred avtodafeja.8

Kot novopečenim katolikom druge kategorije nam je seveda neznano, po kakih načelih se je izvršila ta razdelitev, po kateri smo se znašli nenadoma v tako pestri in pobožni družbi. Če pomislimo, kako slabo se je odrezal »Dom in Svet«, smo sicer kar nekako zadovoljni tudi z drugo kategorijo, še bog, da je tako. Vendar pa nas ne neha vznemirjati vprašanje, po kakšnih vidikih se dela ta strahotna razlika med verniki. Če se prav spominjamo, ni katoliški svet nikoli slišal striktnega naročila ex cathedra, da mora brezpogojno stati na strani generala Franca, Mole in Queipa de Llana. Dokler pa ni takega formalnega naročila ‒ prav ex cathedra mora biti! ‒ sme tudi pobožen katolik nakloniti svoje simpatije temu ali onemu. »Slovenec« sicer nekako nejasno namiguje, da se je izvršilo ono, kar običajno imenujemo »Roma locuta«9 in pred čemer moramo vedno pokorno skloniti grešne glave, vendar nam to doslej ni bilo znano. Očividno ni vedel tega niti »Dom in Svet«. Ako tedaj zeleni veji to ni bilo znano, kako naj vemo to mi, ki smo se šele včeraj z veliko muko prikopali do naslova in značaja druge kategorije. Naj nam tedaj »Slovenec« izvoli javiti, kdaj je prišlo naročilo ex cathedra, kako se imamo zadržati, ako se nas loti skušnjava, da premišljujemo o Španiji.

Če bi nas bili pravočasno obvestili, bi se mi bili nedvomno čisto drugače vedli. Prišli bi bili v prvo kategorijo in resno v poštev pri kandidaturi za zlato rožo.10

8 Javno sežiganje krivovercev.

9 Roma locuta (est), causa finita (est). Rim (= papež) je spregovoril, pravda je končana; tj. po odločitvi najvišje avtoritete ni več razprave.

10 Zlata roža (rosa aurea) je z dragimi kamni okrašena ter z mošusom in balzamom napolnjena roža, namenjena papeškemu odlikovanju visokih katoliških državnikov, zaslužnih osebnosti in ustanov na četrto postno nedeljo.

XXXII Premišljevanje o »Slovencu«‌852

Naslednji članek smo prejeli od slovenskega inteligenta, ki pripada tako zvani mladi katoliški generaciji. ‌853 853 Krščanskosocialno usmerjena mladina. Poslal ga je nam, ker pravilno sodi, da bi ga »Slovenec« ne objavil. O stvari, ki jo obravnava, smo že parkrat spregovorili tudi v »Jutru«, ‌854 854 Premišljevanje o Španiji. Jutro 18, 28. IV. 1937, št. 98, str. 2. ‒ Dve kategoriji katoličanov. Jutro 18, 30. IV. 1937, št. 100, str. 2. Prim. dokumenta XXIX in XXXI. zato prinašamo tudi poslani nam članek.

»Premišljevanje o Španiji«,‌855 855 Prim. op. XVI. dokument. ki ga je napisal mladi katoliški publicist Edvard Kocbek v katoliški reviji »Dom in svet«, je gotovo odkrita izpoved resnicoljubnega slovenskega človeka katoliškega svetovnega nazora, prav zato pa tem večja obsodba pisanja »Slovenca« in ostalega slovenskega »katoliškega« tiska o dogodkih v Španiji.‌856 856 Redna poročila Slovenca in Slovenskega doma o španskih dogodkih so zavzemala stališče proti republikancem. Presojano z objektivnega stališča, je ta Kocbekova izpoved eden najbolj resnicoljubnih prikazov krvave španske tragedije, zajet iz globine danih dejstev in etično-psihološke stvarnosti, zato smo Slovenci ne glede na svoje nazorsko prepričanje upravičeno pričakovali, da ga bo s tega edino pravilnega stališča presodil tudi »Slovenec« in se po njem ravnal. Doživeli smo nasprotno. Na objektivno oceno v »Jutru« je odgovoril z nestvarnim izmotavanjem, zaključenim z naslednjo nadvse značilno pripombo:‌857 857 Premišljevanje o katoličanih. Slovenec 65, 29. IV. 1937, št. 97, str. 2.

»Konec koncev pa za nas ni merodajno mnenje kakega »voditelja mlajše katoliške inteligence« ali kakšnega »preudarnega duhovnika« ali kakšnih »uglednih katoličanov samih«, ampak mnenje papeža, ki je tudi že napisal nekaj premišljevanj o Španiji.«

Ta pripomba je vsekakor večje važnosti, kakor bi se utegnilo prvi trenutek zdeti, zato je potrebno, da jo presodimo z zrelišča, življenjskih potreb in ciljev vsega našega naroda, kajti šele s te perspektive se nam odkrije vsa njena usodnost. Prvič je namreč »Slovenec« tu odkrito priznal, da so mu za presojanje svetovnopolitičnih dogajanj v prvi vrsti merodajni nazori rimskega papeža, odnosno Vatikana. Znano pa je, da cilji rimske kurije niso vedno v skladu s slovenskimi in jugoslovanskimi interesi. Težko se bo »Slovenec« odslej otepal očitka svojih nasprotnikov in suma uglednih katoliških mož, izrečenega v zaupni družbi, da prejema »Slovenec« vrhovna navodila mnogokrat iz Vatikana in da je tudi v primeru Španije tako.

Ako je res tako, potem bi bil tisti »Slovenec«, ki že leta in leta zatrjuje, da je najbolj vnet glasnik Slovencev, v resnici glasnik neke volje, ki stoji izven našega naroda, ki z našim narodom in z našo državo nima nobenega direktnega opravka, ki ne pozna in ne more poznati naših interesov in ki zlasti zadnja leta presoja mnoge dogodke s stališča, precej drugačnega od zrelišča slovenskih in jugoslovenskih interesov.

Še bolj zanimiva je »Slovenčeva« pripomba v nekem drugem pogledu. Iz nje bi se dalo sklepati, da se smatra »Slovenec« odvisnega od mnenja papeža tudi v posvetnih neverskih zadevah. Taka odvisnost pa bi daleč presegala meje, ki so določene verski poslušnosti katoliškega glasila. Na vatikanskem koncilu l. 1870‌858 858 Dogmo je razglasil papež Pij IX. 18. VII. 1970. je bil papež proglašen za nezmotljivega, kadar govori kot božji namestnik v verskih zadevah. Ni pa papež nezmotljiv, kadar govori zgolj kot človek in v neverskih zadevah. Zato katoličan ni dolžan slediti mu v takih primerih, ampak mu more veljati papeževa beseda kvečjemu kot nasvet.

Poglejmo sedaj, ali je papeževa beseda o Španiji verska zadeva katoliške cerkve, ki spada pod izraz namestnika božjega na zemlji in mora torej veljati kot nezmotljiva resnica, ali ni? Kaj je španska državljanska vojna, vemo vsi in je najjasneje povedal katoliški publicist Edvard Kocbek v katoliški reviji »Dom in svet«. Ta vojna se ne vodi za katoliško vero; takozvani nacionalisti so vse nekaj drugega kakor verskih naukov katoliške cerkve se držeči bojevniki. Njihova sredstva so dalje od naukov Kristusovih kakor najhujše brezverstvo, so direktno posmeh tem naukom. Pri vsemgre torej za popolnoma posvetno, politično, strankarsko zadevo. O vsem tem more imeti, kakor vsakdo, tudi papež svoje mnenje, o tem more in sme seveda tudi javno govoriti in pisati, toda njegove besede v tej stvari niso in ne morejo biti besede nezmotljivega božjega namestnika na zemlji, ampak mnenje privatne osebe … Papeževa premišljevanja o Španiji in tudi eventualna njegova navodila katoliškim listom potemtakem niso dogmatične narave in take, da bi bila posledica njihovega neupoštevanja greh. Besede papeža o popolnoma posvetni zadevi španske državljanske vojne so torej tudi s stališča pravovernega katoličana vredne samo toliko, kolikor lahko prepričajo s svojimi argumenti.

Ako trdi sedaj »Slovenec«, da je zanj tudi v zadevah Španije merodajno papeževo mnenje, priznava sam, da hoče biti od papeža odvisen več kakor samo v verskih zadevah. Ako bi bil »Slovenec« glasilo samo v verskih zadevah Vatikanu podrejene skupine, bi smel brez pomislekov zavzemati v zadevah španske državljanske vojne svoje lastno stališče, recimo tako, kakršno je zavzel prav tako katoliški »Dom svet«. Oziral bi se ne samo na interese cerkveno hierarhije, ampak vsaj v enaki, ako ne v prvi vrsti na interese našega naroda ter njegove, od velikih mednarodnopolitičnih razvojev zelo odvisne usode.

Po teh ugotovitvah bomo morali Slovenci poslej tudi nehote presojati »Slovenčevo« pisanje ter mu ne glede na svetovni nazor z narodnega in objektivnega stališča odrekati vsako pravico do naziva »glasila slovenskega naroda«, zlasti pa še do nekakega monopola v tem pogledu.

XXXIII Pazite,‌859 ka čtete,‌860 listi spreminjajo svojo farbo.‌861

Izhaja v Ljubljani dvatjedenski list »Dom in svet«. Te list je ustanovo dr. Lampe Frančišek, kat. dühovnik. Ravno zdaj obhaja 50 letnico svojega obstoja. A na žalost moramo povdariti, da je list prenehao biti katoličanski. Eden za drügim se objavlajo v njem članki, ki žalijo katoličansko vero. Posebno neki mladi gospodek, Kocbek po imeni, ki je bio svoj čas bogoslovec mariborskega seminišča, pa izstopo ‒ ovak bi ga itak mogli vövrči,‌862 862 Vreči ven. ‒ piše zadnji čas takše reči. V 90. številki napriliko piše, da so tisti bili junaki, ki so se odcepili od Kristuša i glasili krive navuke. Dobro pazite zato, ka čtete. Komunisti se vrnejo‌863 863 Vrivajo. tüdi med katoličanske vrste i širijo svoj čemer.‌864 864 Jezo. Pazite, ka čtete.

XXXIV Španija v »Dom in svetu« pa globlji pogledi‌865

XXXV Po usodni poti‌899

Razmere v našem slovenskem katoliškem krogu se že več let nekam čudno razvijajo. Zadnje čase pa so se razni sumljivi pojavi v naših vrstah tako namnožili in je napetost radi njih tako narasla, da mora to navdati s strahom in skrbjo vsakogar, ki še trezno misli in vidi stvari tako, kot se v resnici gode. Ta strah in skrb sta tem bolj upravičena, ker je danes potreba močne in življenja zmožne slovenske katoliške skupnosti večja in nujnejša, kot je bila kdaj prej.

XXXVI Neresnična mučeništva‌906

»Delavska pravica« je objavila v svoji 30. štev. članek »Po usodni poti«,‌907 907 Prim. XXXV. dokument v tej knjigi. ki se med drugim bavi tudi z »Dominsvetovim« »Premišljevanjem o Španiji«‌908 908 Prim. XVI. dokument. in z odgovori na ta »Premišljevanja«.‌909 909 Prim. dokumente XVII‒XXXVIII.

Članek se pritožuje, da je bila kritika, kakršno so doživela »Premišljevaja«, krivična in neprimerna.

Vendar ve danes vsak, kdor se je količkaj za to vprašanje zanimal, da je ves katoliški tisk pri nas, ki se je bavil z »Domom in svetom«, prinašal vsekozi strogo stvarno in dostojno kritiko, vse drugače dostojno, vse mirnejšo in stvarnejšo, kakor se bere večkrat v »Domu in svetu« (primerjaj »Navzkrižja in nasprotja«).‌910 910 Prim. XV. dokument. Zato vse pritoževanje ne bi napravilo pravega vtisa in ne bi vzbudilo dovolj sočutja in ogorčenja, če ne bi dobili »Dom in svet« in njegovi sotrudniki mučeniškega venca. Potrebni mučeniški venec mu je preskrbela v svojem članku »Delavska pravica«, ko piše: »Pisca (»Premišljevanj« ‒ op. ur.), odličnega katoliškega pesnika in pisatelja orišejo in ožigosajo pred najširšimi ljudskimi plastmi kot človeka, ki si komaj še sme lastiti krščansko ime. (Celo z očitkom komunizma mu niso prizanesli.) »Dom in svet«, najodličejšo slovensko kulturno revijo … skušajo v njenem petdesetem letu z vso silo zatreti.«

Tako nenadoma stoje pred slovensko katoliško javnostjo na eni strani dva mučenika: avtor »Premišljevanj«, ožigosan za komunista, in petdesetletna revija »Dom in svet«, na drugi strani pa radikalni katoliški tabor s krvavimi rokami, poln nekrščanskega sovraštva in obsojanja.

Toda kakšne metode so to?

Kar smo mi očitali »Domu in svetu« in g. prof. Kocbeku,‌911 911 Prim. dokumente XXIII‒XXVII. je čista resnica, katere doslej še nihče niti poskušal ni popravljati. O krščanstvu g. Kocbeka pa sploh nihče ni govoril. To ni naša stvar. Pri takih rečeh sploh ne gre za osebo, ampak za predmet spora, in to je v našem primeru članek v »Domu in svetu«. Mi nismo nič ugotavljali, kaj je gospod Kocbek mislil, hotel, želel, ampak, kaj je naredil, ker o tem je možno presojanje. Ugotovili smo, da je članek zelo ustregel framasonom in komunistom, nismo pa nikoli ne rekli ne mislili, da ga je g. Kocbek zato napisal. Ugotovili smo, da je g. Kocbeka premotila komunistična propaganda. P. Ledit nikjer ni rekel, da so tisti katoliški pisatelji, ki nasedejo komunistični propagandi, komunisti; obžaloval je in mi obžalujemo z njim, da se morejo najti katoliški pisatelji, ki pišejo take članke, da jih komunisti lahko mirno ponatisnejo v namene svoje propagande, ne da bi jim bilo treba količkaj jih spreminjati. Tako komunisti najprej katoliškemu pisatelju sugerirajo svoje mnenje, potem se pa na tega katoliškega pisatelja sklicujejo: češ poglejte, tudi katoliški pisatelji pričajo za nas. Mi se torej ne spuščamo v presojanje osebe g. Kocbeka, a obsodili smo, obsojamo in obsojali bomo zgrešeno, razdirajoče in uničujoče dejanje.

Vsi želimo imeti slovensko katoliško kulturno revijo. Če bi pa imela spadati med tiste, o katerih je p. Ledit na kongresu Kristusa Kralja v Poznanju rekel, da jih obsipavajo komunistični listi s cvetjem, je ne rabimo. To nam je menda vsem jasno in v tem smo si gotovo vsi edini. Zakaj potem še podtikati posebne namene, da hočemo »Dom in svet« »z vso silo zatreti«?

Zakaj spletati mučeniške vence nad »Domom in svetom« in nad g. Kocbekom? Mučeništvo je ponarejeno in zato malo časten in nestvaren način polemike.

Mimo vseh takih mučenikov in napadov hoče katoliško radikalno gibanje delati naprej za kraljestvo Kristusa Kralja, to pa tako, kakor to razporeja tisti, ki Njega zastopa kot vidni poglavar vojskujoče se Cerkve. To je naš cilj, to je naša volja in pri tem nam ne vpadajte v hrbet z raznimi »Navzkrižji in nasprotji«, »Premišljevanji« in »Usodnimi potmi«!

XXXVII Sodbe o dogodkih v Španiji‌912

V presoji državljanske vojske v Španiji in z njo združenih dogodkov se v svetu ‒ in tudi pri nas ‒ kažeta dva tabora, ki po svojem svetovnem nazoru razširjata nasprotujoče si sodbe. Da bi svet poučili o resničnem stanju, so španski škofje izdali z datumom 1. julija 1937 skupen pastirski list, na katerem je podpisanih poleg 2 kardinalov, 6 nadškofov, 35 škofov in 5 kapitularnih vikarjev.‌913 913 Škofovi namestniki za določene zadeve v zboru kanonikov.

Kardinal nadškof v Toledu je poslal originalni tekst pastirskega lista vsem škofom na svetu s sledečim spremnim pismom:

»Častiti brat!

Odkar je vzplamtel v naši Španiji požar državljanske vojne, je preteklo že celo leto; in ne svita se še v teh raznoterih stiskah velikega boja žarek zaželenega miru. Med tem pa ne divja samo vojska na bojnih poljih in se ne razdvajajo samo Španci v razne stranke, ampak strašne reči, ki se pri nas gode, so zavzele že skoro ves svet in ločijo duhove drugih narodov, bodisi zaradi podobnosti svetovnega nazora ali zaradi nesoglašanja s to ali ono vojskujočo se stranko ali zaradi različnih naukov in naziranj, ki ločijo ljudi zlasti v političnem, družabnem in gospodarskem pogledu. To ločitev silno pospešuje, ker vojne dogodke in mnenja vojskujočih se strank tako hitro razširja po vsem svetu tisk in elektrika.

In tako se je zgodilo, da so se premnoga poročila o vojnih dogodkih samih ali o tem, kar se na vojno nanaša, oddaljila od resnice ‒ kakor je tem ali onim po volji ali v korist ‒ ali se je izkvaril njih pravi pomen; vse to pa se neredko izprevrže v kvar zgodovinske resnice same, da, celo v kvar pravičnosti, države in Cerkve.

Zato smo, častiti brat, španski škofje, v skrbi za svoje cerkve, ki so po večini že od začetka vojne trpele strašno opustošenje, in v svesti si dolžnosti, ki izvirajo iz ljubezni do domovine, mislili, da je najboljše, da izdamo to skupno dokazno pismo (dokument), v katerem razodevamo svoje misli o sedanjih dogodkih v Španiji, in ga pošljemo vsem bratom v škofovskem dostojanstvu.

To sem hotel v imenu vseh storiti s tem pismom, ki ga pošiljam vsem škofom. Tiskata se francoska in angleška prevoda, ki bosta čimprej prišla za tem pismom, da ga vsak prevzvišeni gospod škof more porabiti.

Ko to Tvoji Prevzvišenosti sporočam, mi je drago, da z mirovnim poljubom izrazim čustva svoje ljubezni in Tvoji Prevzvišenosti izjavim pokorno vdanost.

V Toledu, dne 20. julija 1937.«

† Izidor kard. Gomá y Tomás, ‌914 914 Prim. op. XXXIV: 25.

nadškof toledski.

Pastirski list španskih škofov bom na primeren način objavil v pravilni pouk vsem vernikom.

Pripomnim pa še to:

Edvarda Kocbeka članek »Premišljevanje o Španiji«, ki je objavljen v Domu in svetu 1937, str. 90‒105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,« je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve.

V Ljubljani, dne 2. avgusta 1937. † Gregorij,

škof.‌915 915 Članek iz Ljubljanskega škofijskega lista je bil v celoti ponatisnjen v: Mi mladi borci 1, 13. avgusta 1937, št. 48, str. 193‒194.

XXXVIII Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji‌916

Častiti bratje!

XXXIX Kronika »Doma in sveta«‌941

Po enoletnem presledku je izšla 3. in 4. številka »Doma in sveta«.‌942 942 2. aprila 1938. V tej številki sodelujejo: dr. Jože Debevec, dr. I. Grafenauer, France Bevk, Ignac Koprivec,‌943 943 Ignac Koprivec (pravo ime Ignac Ljubec, 1907‒1980): pisatelj, publicist, časnikar in urednik; med II. svetovno vojno je bil pri partizanih; opisoval je predvsem kmečko življenje. Jože Cukale,‌944 944 Jože Cukale (1915‒1999): pesnik in duhovnik; maja 1945 se je umaknil v Italijo, postal jezuit, po letu 1950 misijonar v Bengaliji. Pesmi je objavljal v domačih in zdomskih katoliških listih. France Kunstelj,‌945 945 France Kunstelj (1914‒1945): pisatelj in duhovnik; kaplan v Mirni na Dolenjskem, vojni kurat, maja 1945 se je umaknil na Koroško, od koder je bil vrnjen in ubit v Teharjah. Črtice in novele je objavljal revialno, prva knjižna izdaja šele posmrtno v Argentini. dr. Anton Trstenjak‌946 946 Prim. op. IV: 18. in Niko Kuret.

Urednik novega »Doma in sveta« je napisal v tej številki pod poglavjem »Zapiski« kroniko »Doma in sveta« v zadnjem letu.‌947 947 Prim. op. II: 95. Ker je »Dom in svet« dostopen samo majhnemu delu naših čitateljev in še to večinoma samo od časa do časa po čitalnicah in knjižnicah, prinašamo v naslednjem kratko vsebino Dominsvetovih »Zapiskov«.

XL
Ob novem »Domu in svetu«‌957

Vsi smo obžalovali, da bi edina slovenska katoliška literarna revija v svojem petdesetem letu morala izginiti in pustiti katoliško literaturo in mlado katoliško literarno generacijo brez strehe. Zato smo veseli, ko se obnavlja, ker hoče zanaprej predstavljati v resnici katoliško literarno revijo.

Opažali smo v zadnjih letih, kako se je krog Dominsvetovih naročnikov in čitateljev vedno bolj ožil in kako se mnogi katoliški kulturni delavci, ki so s ponosom gledali na dvajset, trideset letnikov starega »Doma in sveta« v svojih knjižnicah, za novega ne menijo več.

In ne neupravičeno. »Dom in svet« je v zadnjih letih postajal vedno bolj tuj. Dejstvo pa je, da je »Dom in svet« izgubil svojo prejšnjo privlačnost, kar se je najobčutneje pokazalo v vedno znova desettisočih letnega deficita, ki ga je zadnje čase moralo vsako leto kriti Kat. tiskovno društvo.

Vse njegovo pisanje je bilo vedno bolj megleno, nejasno in nerazumljivo. Nekaterim se je morda zdelo, da je prav to bilo znamenje višje umetnosti. Prihaja nam na misel, kar je zapisal Schopenhauer, ki ga prizadeti gotovo ne bodo šteli med »ozke«: »Die Werke aller wirklich befähigten Köpfe unterscheiden sich durch den Charakter der Entschiedenheit und Bestimmtheit, nebst daraus entspringender Deutlichkeit und Klarheit, weil solche Köpfe allemal bestimmt und deutlich wußten, was sie ausdrücken wollten ‒ es mag nun in Prosa, in Wersen oder in Tönen gewesen sein.« ‒ »Dela vseh resnično sposobnih ljudi se ločijo od ostalih po odločnosti in določenosti, iz katere izhaja poleg tega razumljivost in jasnost; zakaj taki ljudje so vedno jasno in določno vedeli, kaj hočejo povedati ‒ pa bodisi da je bilo to v prozi, v verzih ali v tonih.«

Poleg tega pa se je »Dom in svet« zaganjal, dasi je bil literarni list, v mlada katoliška gibanja in osebe, ki so pri teh gibanjih sodelovale. To je delal na tako surov način, v pismu »Enemu izmed ozkih«,‌958 958 Prim. XI. dokument. v »Navzkrižjih in nasprotjih«,‌959 959 Prim. XV. dokument. da sodijo ti napadi mnogo bolj v kak neugleden žurnal kakor pa v fino literarno revijo. Brez pomisleka je prinesel »Dom in svet« napad na slovenskega filozofa,‌960 960 Aleša Ušeničnika. Prim. zgornjo opombo. kateremu vsa prizadeta literarna omizja ne sežejo niti do gležnjev. Ali je »Dom in svet« mislil, da vrši s tem svoje literarno in kulturno poslanstvo?

Greh nad »Domom in svetom« je bil, ko so hoteli to katoliško revijo porabiti za pobijanje mladega katoliškega gibanja‌961 961 Mladci in stražarji. Prim. op. XV: 27, 28. in slovenskih katoliških ideologov.

Do usodnega trka pa je prišlo, ko je »Dom in svet« začel po svoje razlagati o vzrokih, krivdi in upravičenosti španske revolucije.‌962 962 Prim. XVI. dokument. Kako je mogel ta članek priti v literarno, po vrhu še katoliško revijo?

Za svetovnonazorna vprašanja bi imeli revijo »Čas«.‌963 963 Znanstvena revija »Leonove družbe«, izhajala od 1907 do 1942. Čemu se je potem v to vtikal še »Dom in svet« in celo v nasprotnem smislu? Ako bi bil avtor poslal rajši »Premišljevanje« »Slovenskemu narodu«,‌964 964 Prim. op. XXXIX: 8. ne bi bil nihče zaradi tega izgubljal besedi.

Zlasti stavek, da so herezije in odpadki dejanja junaških ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, je vodstvo KTD napotil do tega, da je zahtevalo vpogled v članke, preden se tiskajo, da ne bo razmetovalo težkih desettisočev za popolnoma nekatoliške ideje, skrite pod katoliškim naslovom.

Ravno tako KTD ni smelo trpeti neprestanih napadov na mlada katoliška gibanja, ki jih je kot organizacije Cerkev uradno priznala za svoje; KTD jih nikakor ni moglo pustiti sramotiti in napadati v publikaciji, ki je njegova last.

Toda uredništvo na zahteve KTD ni pristalo, pomagalo ni niti pismo nadškofa Jegliča‌965 965 Prim. XXVIII. dokument. in njegovo jasno dokazovanje. KTD-u se je priznala pravica plačevati ogromne deficite, ni se mu pa priznala pravica, da bi smelo preprečevati razširjanje zmot in sovražne izbruhe [in] napade proti španskim katoliškim bratom in proti domačim cerkvenim organizacijam. Tako naj bi KTD plačevalo napade na tiste katoliške ustanove, ki jih samo kot katoliška organizacija hoče in mora podpirati.

Pisatelj France Bevk‌966 966 Prim. op. XXXIX: 13. iz Gorice čisto prav svetuje, naj se »Dom in svet« bavi zopet samo z leposlovjem in umetniškimi problemi. Zato naj bi revija res to bila, za kar je: hram katoliške umetnosti; ne pa tribuna za govornike, ki rešujejo rdečo Španijo, katoliško Španijo sramotijo in odpadnike proglašajo za junake in za bolj verodostojne v stvareh katoliške Cerkve kakor pa episkopat Španije.

Naj bo bodočnost svetlejša! Spočite njive čakajo močnih in složnih delavcev. Naj pridejo in vržejo čisto in vdano seme!

XLI
Iz kronike Doma in sveta od 22. IV. 1937 do 2. IV. 1938‌967

Dne 22. aprila 1937 je izšla prva (dvojna) številka DSv-a za leto 1937. (Jubilejni letnik.) Obsegala je 128 strani. Članka »Premišljevanje o Španiji«‌968 968 Prim. XVI. dokument. (spisal E. Kocbek) KTD kot založnik ni moglo odobriti. Prosilo je gg. urednike, naj napako popravijo. S tem se je pričelo usodno obravnavanje. Kdor bere obojestranske dopise, ki so si hitro sledili, dobi vtis, da ni šlo več za Španijo, ampak za pojmovanje uredniške svobode do KTD-a. KTD je želelo imeti vpogled v verskokulturne članke DSv-a, preden bi se natisnili; predlagalo je urednikom, naj bi se dobil način, da bi KTD moglo zadostiti svoji soodgovornosti. Do sporazuma ni prišlo. Uredniki so smatrali ‒ tako se zdi ‒ zahtevani predvpogled kot omejevanje uredniške svobode. KTD je poudarjalo, naj gg. uredniki pomislijo, kaj je prava svoboda: neodvisnost od neupravičenih vplivov, od nerednih človeških strasti, in da je tem večja, čim bolj se uveljavlja v kraljestvu duha. ‒

Ta spor je zelo bolel tudi rajnkega nadškofa dr. Jegliča.‌969 969 Anton Bonaventura Jeglič (1850‒1937): doktor teologije, profesor cerkvene zgodovine in prava ter dogmatike. Leta 1882 je postal kanonik v Sarajevu, 1898 ljubljanski škof. Vse do upokojitve leta 1930 je sodeloval v političnem življenju, se med drugim zavzemal za kmečko zadružništvo in leta 1917 podprl Majniško deklaracijo. Po upokojitvi je do smrti živel v stiškem samostanu. Po stiškem g. opatu‌970 970 Avguštin Kastelec (1879‒1963): stiški opat v letih 1924‒1963, doktor teologije. Pod njegovim vodstvom je samostan postal versko in kulturno središče. je dobil v roke dotedanjo korespondenco obeh strank. Pazno je vse prebral, nato pa pisal gg. urednikom DSv-a prisrčno pismo, čigar natančni odtis je poslal tudi KTD-u. Mislimo, da smemo glavne točke iz pisma tu prepisati. Vsak bo lahko uvidel, da je res šlo samo za vprašanje uredniške svobode in odgovornosti KTD kot založnika.

V Stični, dne 15. 5. l937.

Uredništvu revije »Dom in Svet«‌971 971 Celotno besedilo je objavljeno v XLII. dokumentu.

v Ljubljani.

»Pred seboj imam prepis dopisa predsednika KTD z dne 9. 5. na uredništvo Vaše revije, in Vaš odgovor z dne 13. 5.

Glavno vprašanje v obeh dopisih se suče okoli zahteve, naj bi se KTD-u omogočil vpogled v članke »Doma in Sveta«, da se ne bi kaj napačnega, neresničnega v njih trdilo. Uredništvo pa to zahtevo naravnost odbija. Zato postoji nevarnost, da bi potrebna revija prenehala izhajati.

Ker ta zadeva ni le osebna, ampak vseslovenska, se drznem uredništvu nekoliko misli sporočiti.

a) Uredništvo, pa tudi vsak pisatelj, gotovo želi, naj bi bili vsi članki popolnoma korektni in resnični. Zato ne bi smeli nasprotovati nazorom in resnicam razodetja božjega, kakor ga katoliška Cerkev oznanja. Kar se tiče objave zgodovinskih dogodkov, morata pisatelj in uredništvo želeti, da je poročilo o njih objektivno resnično, ne pa na temelju strankarskih, največkrat lažnivih podatkov.

b) Da bo tej zahtevi naravne pameti pisatelj zadostil, ali ga ne bo nekaj gnalo, da bi vsaj bolj kočljive članke izročil dobremu in dovolj izobraženemu prijatelju, naj jih prečita, presodi in svoje utemeljene opazke poda? Pameten pisatelj jih bo rad in hvaležno sprejel in uvaževal. To ni sramotno, ampak modro. Zato čitamo v predgovorih važnih in učenih razprav, kako je skrbni pisatelj svoje delo dal v oceno učenim tovarišem in se jim zahvaljuje za trud pri pregledu in za razne popravke, ki jih hoče uvaževati. Vsak pameten mož ve, da »ad prudentiam pertinet docilitas«.

c) Zato ni poniževalno ne za pisatelja ne za revijo DSv sámo, ako KTD želi vpogled v članke, ki se bodo natisnili, in se uveri o njih objektivni resničnosti. Ima pa KTD tudi neko naravno pravico do tega vpogleda, ker z velikimi denarnimi prispevki omogoča izdajo revije DSv-a. Saj mora vendar vedeti, za kaj tolike vsote troši, da li so članki vredni podpore ali ne …

Upam, da bo uredništvo moje predložene misli blagohotno sprejelo in uvažilo. Bilo bi mi žal, ako bi škofijstvo moralo avktoritativno vmes poseči.«

Na žalost pa se je to moralo zgoditi.

V juniju je Ljubljanski škofijski list prinesel tole izjavo gosp. škofa dr. Gregorija Rožmana:

Ljubljanski škofijski list, 1937, str. 114: ‌972 972 Prim. op. IV: 10 in XXXVII. dokument. Edvarda Kocbeka članek »Premišljevanje o Španiji«, ki je objavljen v Domu in svetu, 1937, str. 90‒105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,« je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške cerkve.

V Ljubljani, dne 2. avgusta 1937. † Gregorij,

škof.

Dne 28. septembra 1937 so vsi trije gg. uredniki pismeno sporočili KTD-u, da od uredništva DSv-a odstopijo. Z uredniki pa so bili solidarni tudi mnogi odlični sotrudniki DSv-a.

Dom in Svet je bil s tem, tako smo se bali vsi, v svojem jubilejnem letu‌973 973 Petdeseti letnik revije. pokopan.

Z dnem 31. decembra 1937 je KTD razposlalo naročnikom DSv-a tole obvestilo:‌974 974 Na izvirniku, ohranjenem v Koblarjevi zapuščini, je podpisana Jugoslovanska tiskarna. Vsebuje tudi naslednje besedilo: »… Naročniki, kateri še niso poslali naročnine, pa izdano (dvojno) številko žele ohraniti, prosimo, naj pošljejo le 20 din, kdor pa je ne želi obdržati, prosimo, naj nam jo vrne. Kdor je že poslal svojo naročnino, mu bomo prebitek vpisali v dobro za kasnejše nadaljevanje ali za kako drugo naročilo; če pa sporoči, naj mu denar vrnemo, bomo to nemudoma storili.«

»Dom in Svet smo izdajali kot revijo literarno-estetske smeri, s pomembnimi uspehi. Ko je pa revija šla na druga polja, je prinesla brez opazke tudi trditve, ki niso več v skladu z načeli Katoliškega tiskovnega društva (KTD). Iskali smo poti, kako bi mogli revijo vzdrževati, pa tudi zadostiti svoji soodgovornosti, kateri se ne moremo odreči; a doslej se nam ni posrečilo. Zato se po aprilski številki (od 22. aprila 1937) ni natisnila nobena številka več.

Trudili pa se bomo vendarle, da DSv čimprej spet izide; ni pa nam za zdaj še mogoče povedati, kdaj.«

Nastopilo je novo leto 1938. Druga leta nas je v začetku januarja pozdravil nov letnik DS-a, letos pa so bile še št. 3‒10 na dolgu. O nadaljevanju se še zmerom ni nič vedelo. Stari prijatelji revije s KTD vred so bili po pravici žalostni.

Medtem je KTD dobivalo od raznih strani pozive, naj čimprej kaj ukrene, da DSv spet izide. Nekdo je sporočil: Leta 1934. je pisal v knjigi »Katholische Leistung in der Weltliteratur der Gegenwart« dr. Jože Pogačnik v članku o katoliški književnosti pri Slovencih, da je Dom in Svet »vodilna literarna revija Slovencev, ki je doživela že 46 letnikov«; kako naj se ta vodilnost ujema s sedanjim mrtvilom?

Nekdo drugi pa je KTD opozoril, kako so še l. 1935 katoliški Hrvatje z občudovanjem gledali na naše leposlovne uspehe. V brošuri »Na goru Gospodnju«, obsegajoči anketo o hrv. katoliški književnosti (Zagreb, 1935), čitamo na str. 38: »U najbližoj blizini ima (kat. hrv. publika) odličan primjer Slovenaca … Slovenci su žrtvovali i sve više žrtvuju golemo blago materialnih dobara za literarno stvaranje svojih predstavnika u književnosti … Zato nije ni malo čudnovato da je slovenska katolička književnost u svim disciplinama na velikoj visini i da ni za korak ne zaostaje za onom liberalaca i marksista, a ne bih pretjerao, kad bih ustvrdio, da ih i nadvisuje artističkom vrijednošću, sadržajnom aktualnošću i dinamičkom dipozicijom.« Takó! In kaj naj si o nas danes, po treh kratkih letih izza one pohvale, mislijo, ko naše glavne literarne revije ni več?

Medtem so se jeli oglašati sotrudniki, stari in novi. Treba je bilo pa dobiti urednika. Pa kako, kje? Ta in oni, ki bi bil res sposoben, je odločno odklonil ‒ iz solidarnosti s prejšnjimi uredniki. Sam se seveda nihče ni javil.

Tedaj je neki za list zelo zaslužen gospod omenil, da bi podpisani,‌975 975 Prim. op. V: 15. ki je bil že l. 1918 in 1919 v oni zmedi časov urednik, morda tudi zdaj to za prvo silo prevzel.

Podpisani je res sprejel, a samo pod pogojem: da si stari in novi sotrudniki še v teku tega leta in čimprej iz svoje srede urednika izvolijo in ga KTD-u predložé. KTD je ta pogoj sprejelo.

Začasni urednik dobro vé, da je zdaj urejevanje neprimerno bolj kočljivo in težko ko pred 20 leti, ko je bila pozornost vse drugam obrnjena.

V sporazumu s KTD je sklenjeno: Še pred veliko nočjo naj izide št. 3./4., potem do decembra še št. 5.‒l0. Kot 9. in 10. številka bo izšlo obširno kazalo‌976 976 Jubilejno kazalo za vseh petdeset letnikov Doma in sveta. Sestavil Anton Dokler (24. oktobra 1938). Dom in svet 1938. /Priloga/ 107 str. za vseh 50 letnikov. Imelo bo že sámo veliko literarno vrednost. Tako naj bi se zaključil petdeseti (jubilejni) letnik ‒ v dveh letih, 1937 in 1938. Z novim letom 1939 pa naj bi se pričel 51. letnik.

Novi urednik lojalno priznava, da je precej gradiva za št. 3. in 4. našel že stavljenega, pa ne še urejenega. Bevkova črtica Bajtar Mihale se tu zaključi, dr. A. Trstenjaka‌977 977 Anton Trstenjak: Človek in njegova govorica. S tem je tudi končano njegovo sodelovanje pri Domu in svetu. Prim. op. IV: 18. razprava se bo prihodnjič, g. St. Cajnkarja »Potopljeni svet«‌978 978 Prim. op. VI: 18, 19. pa ostane torzo, ker nam na našo pismeno prošnjo ni poslal tretjega in četrtega dejanja. ‒ Dr. Ivan Pregelj nam je bil obljubil črtico za veliko noč; žal je medtem obolel. DSv mu od srca želi skorajšnjega ozdravljenja!

Prav posebno nas je razveselilo pismo našega uglednega pisatelja Franceta Bevka iz Gorice.‌979 979 Prim. op. XL: 10. Ker prav za prav izraža vse, kar tudi novi urednik v tej uri čuti in misli, naj priobčimo dobesedno vsaj en del:

Gorica, 25. marca 1938.

»… Novice (da bo DSv zopet izhajal; op. ur.) sem se razveselil. Bilo mi je že bridko ob misli, da bi bila revija, ki ima za seboj tako lepo tradicijo, ki sem ob nji rasel in se razvijal, in ki je v zadnjih dveh desetletjih in več obogatila naše slovstvo za marsikatero delo, za vedno pokopana. Bržkone s sedanjo rešitvijo ne bodo vsi zadovoljni, toda moje mnenje je, da je vsaka rešitev boljša ko nobena. Četudi bo morda sedanja generacija po večini stala ob strani, bo vsaj pokolenje, ki pride za nami, imelo svojo streho, da se tako izrazim. Prav zaradi tega, da bo ta streha ostala ohranjena bodočim talentom, sem pripravljen sodelovati s svojimi najboljšimi močmi … Ako bo DSv revija, ki se bo razen z leposlovjem bavila le z umetniškimi problemi (jaz bi opustil vsako ideološko prerekanje, ki se ne tiče zgolj umetnosti), in bo izhajal redno, ne le vsake kvatre, si bo kljub morebitni skromnosti kmalu pridobil novih prijateljev in naročnikov.«

Tem lepim besedam bi samo željo pristavili: Dal Bog, da se to zgodi!

KTD je pri pogajanju z bivšimi uredniki večkrat poudarilo svojo soodgovornost, ki jo ima pred Bogom. Krepko podčrtava to odgovornost tudi beseda in opomin našega Prevzvišenega v Ljubljanskem škofijskem listu z dne 30. januarja t. l., ki se glasi:

»Tudi pri nas upošteva kritika skoraj izključno le estetsko stran umetnine, globlje ne posega. In vendar je estetska stran le ena, so še druge, povsem enakovredne strani, ki se pri popolnem in pravilnem presojanju umetnine ne smejo prezreti. Umetnino moramo presojati tudi po tem, kakšno spoštovanje kaže do vrednot, ki so nam in našemu občestvu svete. Umetnine, ki priznanim vrednotam občestva nasprotujejo, jih zanikajo, sramotijo, za to občestvo niso umetnine, pa najsi nosijo najsijajnejšo estetsko obliko. (Prim. Dr. Cornelius Schröder O. F. M.: Katholische Buch- und Literaturpflege‌980 980 Ordo fratrum Minorum (Red manjših bratov): Gojitev katoliške knjige in literature. Podatki o Schröderju niso dosegljivi. v Mayerjevem zborniku, Lebendige Seelsorge, Herder 1937.)

Knjiga, ki našo mater, katoliško Cerkev, žali, sramoti, za nas katoličane nima značaja umetnine in je nikdar imeti ne more, pa četudi jo kritika z zgolj estetskega vidika visoko ceni. Če nas zaradi tega razglašajo za reakcionarne in ozkosrčne, nič zato. To nas ne sme premotiti, da bi proti svoji vesti in proti resnici trobili v rog, ki ni katoliški. Opozarjam pri tem še posebej na »Instructio Supremae S. Congregationis S. Officii de sensuali et sensuali-mystico litterarum genere iz leta 1927‌981 981 Navodilo vrhovnega sveta kongregacije Svetega sedeža o senzualnih in senzualno-mističnih literarnih zvrsteh. Uradni list Svetega sedeža: Acta Apostolicae Sedis. (AAS. XIX, 186‒189), ki svari pred »katoliško« literaturo, ki čutnosti, strastem in nekemu lascivnemu misticizmu služi. Prevodi raznih zbirk, ki pri nas izhajajo, niso vsi v tem pogledu brezgrajni. Vsak, ki pošteno misli, pa četudi ne sprejema katoliškega stališča v presojanju umetnin, se mora strinjati z načelom, da umetnost, ki sramoti in ruši nravne in verske vrednote naroda, nobenemu narodu potrebna ni, da torej ni nobene kulturne škode, če take umetnosti nima oziroma jo odklanja.

† Gregorij,

škof.

Temperamentne besede: »Knjiga, ki spomin moje matere sramoti, zame ni tvor lepote, ampak sramote« (antiteza: Kunstwerk ‒ Schandwerk!)‌982 982 Umetniško delo ‒ sramotilno delo. je prvi zapisal literarni zgodovinar Josef Nadler‌983 983 Josef Nadler (1884‒1963). (Literaturgeschichte der deutschen Stämme und Landschaften, 4 Bde., 1930) in od njega jih je sprejel gori navedeni p. Schröder, ki še dalje izvaja: »Kakor skušnja kaže, se doslednost in načelnost Cerkve glede knjige tudi mnogim katoličanom še vedno zdi preokorela, neudobna in nesodobna; prav glede knjige nočejo nič vedeti, nič slišati o 'cerkveni vezanosti', o domnevnem omejevanju svoje svobode.« »Moder vzgojitelj« ‒ tako nadaljuje ‒ »bo svojim katoličanom večkrat in ne samo na dan 'dobre knjige' povedal in pribil, da je prava svoboda in zrelost to, če se katoličan iz osebnega prepričanja in prostovoljno priznava kot sina Cerkve in se čuti živega člana vernega občestva, četudi ga stane žrtev… Sploh, kako ‒ vprašuje ‒ se da škodljivi vpliv sodobne literature preprečiti? Samo ena pot, eno sredstvo je: boriti se je treba zoper brezizbirno, ne-kritično branje s temeljitim literarnim šolanjem.« (Ib. str. 306.)

Končno še k gori izrečeni besedi o svobodi v kraljestvu duha: Ko prideta Vergil in Dante iz Pekla pod Goro očiščevanja (Purgatorio), vpraša varuh tega kraja Katon Utičan (ki v življenju ni bil prenesel padca republikanske svobode): »Po kaj je prišel tale (Dante) semkaj?« In Vergil odgovori: »Libertà va cercando« (svobodo išče), t. j. svobodo od vsake neurejene strasti, napuha, slavohlepja, zavisti …, česar se bo v góro idoč očistil. V teh treh besedah vidijo mnogi bistvo vse Divine Commedie.

Jože Debevec, urednik

XLII
Dom in svet v letu 1937‌984

XLIII Doslej neobjavljeni dokumenti iz zapuščine Franceta Koblarja‌1050

XLIV
Iz kronike Doma in sveta‌1234

Pod tem naslovom sem v št. 3l4 str. 204 nsl.‌1235 1235 Prim. XLI. dokument. objavil nekaj historiata glede zastoja DS-a za eno celo leto (april 1931‒april 1938), nato pa dodal 15 vrstic iz nekega sestavka dr. C. Schröderja O. F. M. o katoliški literaturi ter 7 vrstic o Dantejevem pojmovanju svobode. Ker vidim iz uvodnih besed brošurice »Dom in Svet v letu 1937«,‌1236 1236 Prim. XLII. dokument. izšle koncem letošnjega junija (»razne izjave o katoliški literaturi in svobodi pa dodaja [sc. dr. Jože Debevec] tako, kakor da je DS proti vsemu temu veliko grešil in škodoval katoliškemu mišljenju in hotenju«), kako je bivši glavni urednik DS-a Fr. Koblar ta moj dodatek razumel,‌1237 1237 Prim. Koblarjevo pismo Debevcu: op. XLIII: 159. sem dolžan dati svoje pojasnilo: Niti od daleč nisem mislil na to, kar domneva g. F. K., saj tudi vzroka nisem imel. Žal mi je, da je kontekst dal povod njegovemu napačnemu tolmačenju. Z razprto tiskanimi besedami: »boriti se treba zoper … nekritično branje s temeljitim liter. šolanjem« sem mislil poglavitno nalogo DS-a, ki naj bi bilo literarno šolanje, in naj bi izostali članki politične vsebine, kakršen je bil Kocbekov o Španiji. Saj podpisniki z dne 28. maja 1937 sami priznavajo, da članek obravnava važno politično vprašanje v zvezi s stališčem, ki naj ga zavzamejo nasproti njemu katoličani. N. m. str. 9.

V onih mojih vrsticah res stoje tudi besede o »škodljivem vplivu sodobne literature«, ampak to je citat Nemca Schröderja, ki ima pred očmi nemške razmere. Kako naj bi prišel v to zvezo Dom in Svet?

O svobodi sem res dodal nekaj besed, nisem pa pri tem mislil na DS, »kakor da je proti njej veliko grešil«. Menim pa tudi še danes, da mora biti katoliški pisatelj pripravljen na velike žrtve (n. m. str. 208). Znano je, da je v nemškem knjigotrštvu dolgo časa veljalo dejstvo: Catholica non leguntur.‌1238 1238 Katoliške knjige naj se ne berejo. Pri nas nekateri trdijo, da katoličan ne more biti umetnik.‌1239 1239 Josip Vidmar je nekaj let vodil polemiko s katoliškimi intelektualci (Aleš Ušeničnik, Anton Vodnik, Božo Vodušek, France Koblar) o svetovnem nazoru in njegovem pomenu za umetnost. Katoliški literaturi je odrekal umetniško vrednost. Ako bi se bili npr. francoski katoliški pesniki bali take sodbe, bi bili pač molčali. Toda emancipirali so se ozira na sodbo nasprotnikov, čutili so se svobodne v kraljestvu duha in veselo ustvarjali. In danes? Danes najhujši nasprotniki katolištva na Francoskem priznavajo katoliško umetnost. Komunist in svobodomislec Jean Richard Bloch‌1240 1240 Jean Richard Bloch (1884‒1947): francoski esejist, romanopisec in dramatik; komunist, judovskega rodu. n. pr. je zapisal besede: »Il est remarquable qu'une part non négligeable du talent et de l'intelligence française se rencontre désormais dans les rangs des écrivains catholiques. Et cette part va croissant. Le nier serait sottise et imprudence.«‌1241 1241 »Značilno je, da se nezanemarljiv del francoske nadarjenosti in duha odslej srečuje v vrstah katoliških pisateljev. In ta del bo naraščal. Oporekanje bi bilo neumnost in nepremišljenost.« (Revue »Europe«, 1934.)

Francoske katoličane so v zadnjih letih zadevale ostre cenzure iz Rima: »Sillon«,‌1242 1242 Prim. op. XXIII: 19. »Action française«,‌1243 1243 Prim. op. XXIII: 20. »modernizem« ‒ pa vendar mladih poetov to ni nič oviralo v ustvarjanju. Danes ‒ kakor vidimo v spisu na str. 349 te številke DS-a‌1244 1244 Tone Čokan: Francoska religiozna lirika. ‒ imajo samo v Franciji nad sto priznanih katoliških lirikov.

V isti brošurici (str. 17) pravi Finžgar, da je DS začel pod novim uredništvom »nekam skrivnostno izhajati, da niti tisti sotrudniki, ki so imeli prispevke od prejšnjega uredništva urejene, niso vedeli zanj«. K temu bi pripomnil: Tisti stavek je stal skoraj eno leto v tiskarni, ne da bi kateri izmed pisateljev svoj spis nazaj zahteval. Novi urednik je ves tisti stavek smatral za »bona derelicta«, za »res nullius«‌1245 1245 Za »odloženo gradivo«, za »brez lastnika«. ter ga objavil, ne da bi mu vest očitala kako »furtimaštvo«.‌1246 1246 Skrivni prepis. Sicer pa bo v naslovnem listu 50. letnika točno označeno, kaj je g. Koblar uredil.

Še besedo o zaupanju. Finžgar zelo naglaša, da je šlo pri vsej zadevi za zaupanje, namreč, ali je odbor KTD Koblarju zaupal ali ne. Toda ta stvar ni tako preprosta, kakor jo slika Finžgar. Zaupanja je namreč več vrst. Prvo je pri takšnem listu, kakršen naj bi bil po zamisli KTD Dom in Svet, zaupanje v katoliško moštvo urednika. To zaupanje v Koblarja je KTD vedno imelo in ga še ima. Drugo je zaupanje v literarno sposobnost urednika. Tudi to zaupanje v Koblarja je KTD vedno imelo. Vprav iz tega dvojnega zaupanja je KTD svoj čas prof. Koblarja naprosilo, da je prevzel uredništvo Dom in Sveta. Zadnja leta pa je DS svoje področje močno razširil, ni hotel biti več samo literarna revija, ampak splošno kulturna revija ter je začel posegati v težka, tudi teološka kulturna vprašanja. Tu pa ni kazal več tiste sigurnosti, ki bi bila predvsem v takšnih vprašanjih potrebna, kar seveda tudi ni čudno, saj ne zmore vsak vsega. Tu torej KTD po nekaterih ponesrečenih Dominsvetovih kulturnih spekulacijah ni imelo zaupanja, da bi mogel Koblar to stran revije s a m dobro urejevati. Zato si je KTD zaradi svoje velike odgovornosti pridržalo soodločanje, ki bi ga vršilo po svojem zaupniku. To je vsa zadeva o nezaupanju in tudi o »cenzuri«.

Ves ta nesrečni spor me venomer spominja ‒ ne vem, morda se bo komu primera zdela šepasta ‒ Hasanaginice: Aginica ni smela, ni mogla k ranjenemu agi; ta pa si je v glavo vbil, da noče priti. Slično tukaj: KTD ne sme, ne more ‒ vestigia terrent‌1247 1247 Dediščina obremenjuje. ‒ drugače, kakor da od urednika Fr. Koblarja želi, prosi predhodnega vpogleda v verskokulturne članke, ki bi jih v DS sprejel, g. Koblar pa misli, da KTD noče od tega odstopiti. O, predsodki so zakrivili že dosti hudega!

Prav tam (str. 17) nadaljuje Finžgar: »Toda taka je misel mnogih: Dovolj je ene dobre Mladike, še ene šibke ‒ kakor vse kaže, utegne biti sedanji DS ‒ ne potrebujemo.« Dobro! Odločijo naj naročniki in ‒ sotrudniki!

Urednik

XLV
Metode‌1248

Opozorili so me, naj bi zavrnil »Kroniko« v zadnji (7. št.) »Doma in sveta«.‌1249 1249 Prim. XLIV. dokument. Prim. še. op. XLIII: 169. Smrt urednika dr. Jož. Debevca mi to brani,‌1250 1250 Umrl je 5. oktobra 1938. čeprav vem, da rajni ni sam napisal tistega mesta, ki se neprijetno dotika moje osebe, in da že prej ni bilo njegovo delo vse,‌1251 1251 Prim. XLIV. dokument. kar je v zadevi »Doma in sveta« podpisal. Zdi se, da del naše javnosti, zlasti prizadeta stran, noče razumeti knjižice »Dom in svet v letu 1937‒38«, posebno ne samozataje, s katero smo šli mimo dogodkov in razmer. Te razmere se ‒ tako kaže ‒ bistveno še niso spremenile, metode tistega časa pa se skušajo tu in tam obnavljati. Ne butajte na vrata, ki smo jih pred osebnostmi sami zapahnili; dokumenti nespodobnih metod se vendar ne dado spraviti s sveta.

France Koblar

XLVI Kriza Doma in sveta‌1252

Kriza Doma in sveta, ki jo je sprožilo Edvarda Kocbeka »Premišljevanje o Španiji«,‌1253 1253 Prim. XVI. dokument. brez dvoma ni identična s krizo Ljubljanskega Zvona iz leta 1932.‌1254 1254 V septembru 1932 je prišlo do spora med pomembnimi sodelavci Ljubljanskega zvona in jugoslovansko usmerjeno založnico Tiskovno zadrugo, ker ta ni dovolila kritične polemike k Župančičevemu eseju Adamič in slovenstvo. Kritike so konec leta 1932 izšle v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona. Fran Albreht, Ferdo Kozak, Stanko Leben, Josip Vidmar in Lojze Ude so kot sodelavci lista izstopili in leta 1933 ustanovili »neodvisno slovensko revijo« Sodobnost, ki je izhajala do začetka II. svetovne vojne leta 1941. Nesporno je, da imata obe krizi vsaka svojo svojstveno izrazitost in posebnost. Vendar pa so nekatere okolnosti in nekateri vzgibi, ki so enaki pri obeh in ki omogočajo, da ju vzporejamo.

Kocbekov članek je že leto dni sem predmet bodisi javnih razpravljanj po katoliškem časopisju bodisi ‒ in to veliko rajši ‒ vročekrvnih obračunavanj za zaprtimi vrati, medtem ko se o krizi Doma in sveta sami do nedavna sploh ni pisalo. Šele J. Debevec je kot novi urednik Doma in sveta objavil nekaj kronike‌1255 1255 Prim. XLI. dokument. (DS, 1937‒1938, str. 204), v kateri skuša opravičiti založnika ‒ Katoliško tiskovno društvo (KTD) in posredno očita bivšim urednikom, češ da nepravilno pojmujejo uredniško in pisateljsko svobodo in da so njihovi kriteriji pri ocenjevanju umetnin napačni. Kot odgovor na kroniko J. Debevca so izdali bivši uredniki Fr. Koblar, Fr. Stele in Fr. Vodnik brošuro »Dom in svet v letu 1937«‌1256 1256 Prim. XLII. dokument. (Ljubljana 1938, samozaložba), v kateri objavljajo korespondenčno gradivo, ki je v zvezi s krizo DS-a, s kratkim, skopim komentarjem. Poročilu bivšega uredništva je še dodano dopolnilo F. S. Finžgarja in izjava E. Kocbeka.