eZmono Kolofon DC TEI

Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar
O slovstvu na Kranjskem
Elektronska znanstvenokritična izdaja
Uredil ‌Luka Vidmar‌
Prepisali, prevedli, komentirali in spremne študije napisali ‌Monika Deželak Trojar‌ ‌Kajetan Gantar‌ ‌Martin Grum‌ ‌France Kidrič‌ ‌Janko Moder‌ ‌Vojko Pavlin‌ ‌Vojko Pavlin‌ ‌Jože Rajhman‌ ‌Primož Simoniti‌ ‌Marijan Smolik‌ ‌Luka Vidmar‌ ‌Neža Vilhelm‌
‌ Elektronske znanstvene monografije (eZMono)‌ ‌
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU‌
Slovenska akademija znanosti in umetnosti‌
Fundacija dr. Bruno Breschi
2013

Uvodna beseda

Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem: Elektronska znanstvenokritična izdaja je druga, popravljena in dopolnjena izdaja knjige Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem: Znanstvenokritična izdaja (Ljubljana: SAZU, 2009). Obsega prepise in prevode štirih najstarejših pregledov slovstva na Slovenskem, ki so jih med letoma 1560 in 1719 napisali Primož Trubar, Tomaž Hren, Janez Vajkard Valvasor in Janez Gregor Dolničar. Ti teksti so ne glede na zelo različne okoliščine nastanka prvi začetki slovenske literarne zgodovine pred njenim izoblikovanjem v znanstveno vedo na koncu 18. in na začetku 19. stoletja. Predvsem pa so dragoceni in pogosto edini vir podatkov o znanih, manj znanih in povsem neznanih avtorjih, knjigah, rokopisih in drugih kulturnih dosežkih na Slovenskem v dobi reformacije, protireformacije, katoliške obnove in baroka.

Luka Vidmar
Ljubljana, 25. aprila 2013

Predgovor

Kajetan Gantar

Literarna zgodovina kot samostojna znanstvena disciplina se je pri nas začela oblikovati sorazmerno pozno, šele sredi devetnajstega stoletja. Kot prvo samostojno znanstveno delo s tega področja se v leksikalnih geslih običajno navaja Literatura Slovencev (Literatur der Winden), ki jo je leta 1831 napisal Prešernov prijatelj Matija Čop, vendar je več kot tri desetletja ostala v rokopisu, preden je bila – v okviru druge izdaje Šafarikove Zgodovine južnoslovanskih književnosti leta 1864 – natisnjena in objavljena.

Vendar pa to ne pomeni, da pred tem datumom na področju slovenskega literarnega zgodovinopisja pri nas ni bilo raznih naključnih ali sporadičnih poskusov. Najbolj znan leksikalni pregled kranjskih piscev je že pol stoletja pred Čopom sestavil Marko Pohlin v delu z naslovom Bibliotheca Carnioliae. Prve zametke ali prve poskuse zbiranja literarnozgodovinskih podatkov pa lahko zasledimo že dvesto let pred Pohlinom, saj segajo do Primoža Trubarja, ki je v Kemptenu sestavil in leta 1561 objavil v nemščini napisan register vseh svojih dotlej objavljenih spisov in knjig. Čeprav Trubarjev register nima znanstvenih ambicij, ampak predvsem nekakšen apologetski in promocijski značaj (z njim je Trubar pač poskušal pridobiti in si zagotoviti pokrovitelje in sponzorje za svoje nadaljnje knjižne objave), ga vseeno lahko označimo kot pri nas prvi primerek literarne bibliografije, ki že od antike velja za najbolj nepogrešljivo pomožno vedo literarnega zgodovinopisja. Za Trubarjem lahko podoben, čeprav manj popoln zasnutek zbirke bibliografskih podatkov zasledimo pri škofu Tomažu Hrenu, ki je zapustil (v latinščini sestavljen) rokopis z naslovom Memoriale. Na precej solidnejšo raven se je po Tomažu Hrenu povzpel Valvasor, ki v Dodatku (Anhang) k šesti knjigi svoje monumentalne monografije Slava vojvodine Kranjske ni zbiral samo bibliografskih naslovov, ampak nam je posredoval tudi veliko dragocenih biografskih podatkov. Vrsto naštetih pionirskih predhodnikov zaključuje Janez Gregor Dolničar, eden najvplivnejših in najbolj dejavnih članov ljubljanske Academiae Operosorum, ki je v prvih desetletjih osemnajstega stoletja napisal in v rokopisu z naslovom Bibliotheca Labacensis publica zapustil obsežen pregled književnosti na Kranjskem, v katerem je predstavil dela okoli 190 kranjskih pisateljev.

Vsi ti zasnutki našega literarnega zgodovinopisja so zanimivi in dragoceni ne samo kot častitljiva kurioziteta, ampak tudi kot nepogrešljiv vir in zakladnica bogatega podatkovnega gradiva, še bolj pa, ker v njih lahko opažamo sčasoma vse izrazitejšo težnjo k sistematizaciji in objektivnejši presoji literarnega gradiva in njegovih ustvarjalcev. Žal pa so vsa ta besedila zelo težko dostopna, saj so nekatera ohranjena samo v še neobjavljenih rokopisih, pa tudi tista, ki so bila v kakem drugem okviru že kdaj natisnjena, na prvi pogled niso takoj opazna kot izrazitejši prispevki k literarnemu zgodovinopisju.

Da bi se ta vrzel zapolnila, se je v krogu strokovnjakov, s katerimi se je družil in posvetoval pokojni ustanovitelj naše fundacije dr. Bruno Breschi, pred leti rodila ideja, naj bi se dvojezični komentirani izdaji Pohlinove Bibliothecae Carnioliae, ki je bila (obenem s Pohlinovo Kraynsko grammatiko) leta 2003 ponatisnjena, v doglednem času pridružila še podobno zasnovana zbirka besedil pionirskih predhodnikov literarnega zgodovinopisja na naših tleh. Seveda se pri omenjenih piscih, ki prihajajo v poštev, večina biografskih in bibliografskih podatkov v glavnem omejuje na Kranjsko kot osrednjo deželo, v kateri je takrat raslo in se razvijalo slovensko pismenstvo, čeprav je znano, da so se v tem času pojavljala slovenska besedila in uveljavljali slovenski pisci tudi v drugih deželah – na Koroškem, Štajerskem, Goriškem, v Trstu, Istri in Prekmurju. Upamo, da štajerski in prekmurski, koroški in primorski rojaki zaradi besedne zveze »na Kranjskem« v naslovu naše knjige ne bodo preveč prizadeti; saj se npr. tudi v uvodoma omenjeni Čopovi literarni zgodovini oznaki kranjski ali kranjščina velikokrat uporabljata, tudi v primerih, ko gre očitno za štajerske ali koroške pisce. Vsekakor bi bilo zanimivo zasledovati in raziskati, ali so morda v tem obdobju podobni poskusi zbiranja bibliografskih in biografskih podatkov nastajali tudi kje v naših drugih deželah. Takšna raziskava ostaja slej ko prej deziderat, ki bi ga fundacija skušala po svojih močeh podpreti.

Zahtevno uredniško delo v tej knjigi je opravil dr. Luka Vidmar, ki je tudi avtor dveh spremnih študij. Kritični prepis izvirnih nemških ali latinskih besedil je ponekod povzet po Jožetu Rajhmanu in Francetu Kidriču, drugod sta to zamudno delo opravila Monika Deželak Trojar in Vojko Pavlin. Kot prevajalci nemških ali latinskih besedil in kot avtorji drugih spremnih študij pa so – poleg zdaj že pokojnih profesorjev Jožeta Rajhmana in Janka Modra – sodelovali profesorji Primož Simoniti, Monika Deželak Trojar, Neža Vilhelm in Marijan Smolik, medtem ko je Martin Grum sestavil izčrpno bibliografijo dosedanjih študij in objav.

Izid knjige je – poleg Fundacije dr. Bruno Breschi – omogočila tudi Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, ki je z denarno subvencijo podprla njen natis.

Kajetan Gantar, predsednik Fundacije dr. Bruno Breschi

Primož Trubar: Register vnd sumarische verzaichnus aller windischen buecher, so biss auf ditz 1560-isten jarr von Primo Trubero jn truckh geben werden

Prepis in prevod ‌Jože Rajhman‌

Register vnd sumarische verzaichnus aller windischen buecher, so biß auf ditz 1560-isten jarr von Primo Trubero jn truckh geben werden, derro jegeliche jnsonderhaitt dem khunig zu Behem etc. vnd fursten zu Wuerttenberg etc. vberschickht. Actum den 2-ten januarij anno 1560.

Ain sumarischer bericht vnd khurtze erzellung, was jn ainem jegelichen windischen buch von Primo Trubero biß auf ditz 1560-isten jarr jn truckh gegeben, furnemblich gehandelt vnd gelehrt wurdet. Beschehen auß befelch aines christlichen teutschen fursten vnd zu ablainung vnnd entschuldigung der falschen bezuchtigung vnd angebung, als ob er, Truber, was schwärmerisch vnd der augspurgischen confession zuwider jn seine obgemelte buechern gesetzt solte haben etc. Actum zinßtag den 2ten januarij jim 1560-isten jare.

Summa vnd jnhalt des ersten getruckten windischen buechlin jn octauo, jntituliert Catechismus jn der windischen sprach etc.

Diß buechlin ist deß Trubers die erste prob, ob man auch die windische sprach schreiben vnnd lesen mochte, welches er haimblich vnd vndter einem erdichten namen (von wegen das jme die supperattendenten der druckhereyen an zwayen orthen zur zeit deß jnterimß gemelt buechlin zu druckhen nicht wolten gestatten) hat muessen druckhen lassen. Daßelbigen halt jn sich dise nachfolgende stuckh.

[1.] Das erst stuckh nach der teutschen vorred jst ain vermanung an alle windische pfarher, prediger, schulmaister vnd eltern, das sy jre befolchne jugent den gantzen catechismum von wegen seines grossen vnaussprechlichen nutz, den die jugent darauß haben wurdet, trewlich vnd fleißig mit vorlesen vnd singen lehrnen sollen.

2. Das annder stuckh ist ain vunderricht, wie die ersten zwen mentschen von Gott erschaffen, wie sy jn die sunde gefallen vnd wie jnen die erste verhaißung von der erlosung sey geschehen.

3. Das dritt am kurtzer vnderricht, warumb vns die zechen gebott sind geben.

4. Die zechen gebott, wie die Moyses am 20 capittl exodi beschriben hatt.

5. Vonn wem vnd warumb der kurtzer khindischer glaub gemacht sey.

6. Der apostolisch glaub jn 12 stuckh gethailt.

7. Was das gepett sey, wie, warumb, umb was, welchen Gott man pitten soll.

8. Das vatter vnnser, jn siben pitte(n) gethailt.

9. Wer, warumb das predi(g)ampt vnd die hay. tauffe sein eingesetzt; dabey ist auch von der erbsund vnd warumb der son Gottes mentsch worden, ettwas geschriben.

10. Spruch vnd zeugkhnußen auß der geschrifft vom predigampt vnd von der tauffe.

11. Was die h. sacrament sein, wer sy eingesetzt, wartzu, was sy wurckhen vnd bedeutten.

12. Die gemeine vermanung, wan man deß herrn nachtmal halten will.

13. Die wortt der stifftung deß abendmals Christi.

14. Spruch vnd zeugkhnußen auß der geschrifft, das alle mentschen geborene sünder sein vnd der ewigen verdamnuß vnderworffen.

15. Lauther spruch vnd gezeugkhnußen auß der geschrifft, das wir arme mentschen von vnsern allen sunden, vom zorn Gottes, todt, teuffel vnd vom ewigen verdamnus allein durch das leiden vnd sterben Christi, so wirst vest glauben, das solches vnns zu gutt sey geschehen, sein erlößt vnd das ewig leben bekhomen.

16. Vnderweißung vnd verandtworttung, das allein die werckh, welche Gott gepotten, so sey jm glauben geschehen, Gott gefallen.

17. Lehr der apostell, wie sich ain jeder christ jn seinem beruff halten soll.

18. Hierauff folgen die außlegungen jn reymen vnd gesangweiß von Adams fall vnd deß ganntzen Cathechismj, darnach die litania, collecten vnd gebett fur alle christen, kayser, khönig vnd fur jre khinder.

19. Am letzsten ist ain ganntze predig von dem wortt glauben vnd von glaubens aigenschafft vnd wurckhungen, collegiert auß Jlliricj buechlin de voce & re fidej.

Von disen stuckhen allen zeugen auch die lateinischen titulj, die jm buechlein vor ainem jeden stuckh oder artickhl gesetzt sein.

Jnhalt der zwayen klain buechlin in octavo, das ain mit teutschen vnd das annder mit lateinischen buchstaben getruckht, baide intituliert Abecedarium Sind namenbuechlin, darauß die khinder windisch lehrnen, lessen vnd schreiben, in dem einen ist auch deß Brentij klein catechismus, vnd wie man vor vnnd nach essen, zum morgen vnd abent beim beth petten soll.

Jnhalt des klainsten buechlin, in decimo sexto, intituliert Catechismus Vslouenskim Jesiku Jst der klain catechismus Lutherj jn fragstuckh gestelt, gleichwol ettwas jn der ordnung verändert vnd auß Melanchthonis, Vrbanj Regij vnd auß deß grossen Brentij catechismus gemehrt. Dabey sind auch deß vorigen catechismi gepett vnd lehr der apostel, wie sich die obrigkaitten, klain vnd groß, die vnderthanen, die bischoffen, prediger, eltern, herren, knecht, junckfrauen, widtfrawen, vnd ain jeder christ, in seinem ampt vnd standt gegen gott vnd seinen nechsten solt halten.

Summa vnd jnhalt deß großen buch jn quarto getruckht, jntituliert Ta perui deil tiga nouiga testamenta

1. Jm anfang ist ain summa der gantzer h. geschrifft, darnach der kalender, ain taffel der sontäglichen buchstaben vnd ain register, wieuil jedes buch deß alten vnd newen testaments capittel habe vnd ain jedes buch lateinisch genennt, kurtz vnd lang geschriben wurdet.

2. Volgendts ist ain lange vorred vber das gantz new testament, darein sind die furnembste hauptartickhl deß christlichen glaubens mitt gutter ordnung eingefuert, jn funff thail vnnd 62 capittel abgethailt. Mit diser vorred vermainth vnd will der Truber nicht nur allein die ainfältigen windischen vnd crobathischen christen ain vnderricht vnd ain gutte anlaittung geben, wie sy das new testament vnd die ganntze h. geschrifft mit nutz vnd verstand lesen sollen, sonnder er will mit disen seinem schreiben (deßwegen er sich hoch befleißen vnd alle seine gedanckhen vnd arbaitt dahin gerichtet) auch die Turckhen zur erkhantnuß jrer sunden vnd verderbter natur, zur rechter puß, zum wahren christlichen glauben pringen, da sy darauß erkhennen, das jr machometischer glaub ain falscher, erdichter, newer, teufflischer glaub sey vnd das jederman darauß lehrne die gnad, vergebung der sunde vnd das ewig leben bey Christo allein durch den glauben zusuchen vnd wisse, wie er Gott soll dienen, betten, gottsälig leben vnd weß er sich trösten soll jn widerwärtigkhaitten, gefänckhnußen vnd jn todts nötten etc. Darumb vnd von deßwegen schreibt vnd lehret er weitleuffig mit vilen spruchen vnd exempln jn dem ersten thail diser seiner gemelter vorred jn den 13 capitteln nachainander, was das wortt euangelium fur ain wortt sey, was es jn sich haltet, warumb die reden, predigen vnd geschrifften vom son Gottes euangelia genennt werden, was wir auß dem euangelio fur nutz vnd guetter empfahen, wieuil der euangelia vnd wie alt die sind etc. Darnach so legt er auß reichlich vnd verständig die erste verhaißung von weibs samen vnd beweist mit derselbigen vnd mit Abrahams, der andern ertzvättern vnd aller propheten glauben vnd predigten, mit jren vnd der abergleubischen Juden vnd der haiden opfer, das sy nicht allein das viech, sonnder auch mentschen jn grosser gefahr offt geopfert haben, das vnnser christlicher glaub allein der recht, wahr, säligmachend vnd der aller eltiste glaub sey; dan diser vnnser christlicher glaub ist von Gott selber noch jm paradiß gestifftet vnd gepredigt dem Adam vnd Euae; disen hatt Adam vnd Eua, nach jnen alle gottsälige ertzuätter, Moyses vnd prophetten angenommen, daruon jren khindern bey jren altarn vnd opfern gepredigt vnd allein durch disen glauben an verhaißnen samen deß weibs, das ist, an den khunfftigen Christum sein Adam, Eua, alle ertzvätter, alle glaubige Juden vnd haiden sälig worden etc., vnd verwurfft alßo damit vnd dabey der Turckhen, der jetzigen Juden vnd romanisten glauben, die sich auch fälschlich ruemen, jr glaub sey recht vnd der eltist vnd beweißt, das jr glaub ain falscher erdichter vnnd teufflischer glaub sey, der die mentschen pringe jn das höllisch feur etc.

3. Jn dem andern thail der gemelten vorred, von dem 13 capittel biß auf das 33, lehret er erstlich vnd bezeugt auß dem ersten vnd andern capittel deß ersten buch Moysj vnd mit andern spruchen deß alten vnnd newen testaments, das jn dem ainigen ewigen göttlichem wesen sein drey vnderschidlich personen etc. Sagt darnach, was das recht bild gottes sey, nach welchem die ersten mentschen sind erschaffen, wie sy voll deß hay. gaists, volkhomenlich hailig, frumb, gerecht, Gott mitt gantzem hertzen geliebt, khain bösen lust noch begierd wider den willen vnd gesätz Gottes gehapt, klug vnd verstendig jn allen himblischen vnd jrdischen dingen, dartzu gesundt, starckh, vnforchtsam vnd vnstärblich gewesst, vnnd wie sy solche erleuchtungen, hoche gaben vnd tugendten durch jren vngehorsam nicht allein jnen, sonnder vnns, jren khinden allen, verloren haben. Jtem so sagt er grundtlich vnd ordenlich, was die erbsund, die wurckhende sunden sein, vom wem sy jren vrsprung haben, was sy vnns fur schaden gepracht vnd noch täglich pringen Jtem von vnderschid der läßlichen vnd tödtlichen sunden, die wider die gewissen geschehen etc.

4. Jm dritten thail, vom 33 biß auff das 46 capittel, hanndelt er vnd lehret weitleuffig von der rechtfertigung deß mentschen. Vnnd auff das die ainfaltigen Windischen, Crobathen vnd Turckhen disen wunderparlichen rath Gottes, das er seinen ewigen aingebornen sone ainen mentschen lassen werden vnd dermaßen leiden vnd sterben, dest leuchter möchten begreiffen vnd verstehn, hatt er am ersten eingefuert die hupsche gottsalige meditation Bernhardj von der mentschwerdung Christi vnd die zwo gleichnußen Math. 18 vom knecht, der zechen taußent pfundt dem khunig schuldig war vnd hets nicht zubezalen, vnd Luc. 10 vom dem, der vnder die mörder fuell vnd vom Samaritan, seinem artzet. Mit disen gleichnußen vnd mit vnzellichen vilen verständigen spruchen auß der h. geschrifft vnd der alten vnd newen lehrern zaigt er an die rechten vrsachen, warumb der son Gottes mentsch worden, gelitten, gestorben, namblich vmb vnserer sunden willen, vnnd aufferstanden vmb vnser gerechtigkhait willen vnnd das die mentschen durch khain ander mittel oder weg des verdiennsts Christj vnd aller seiner wolthatten vnd guettern thailhafftig nicht mugen werdene dan allein durch den rechten glauben an jn vnd durch den rechten geprauch der h. sacrament etc.

5. Jn dem vierdten thail, vom 46 biß aufs 57 capittel, verandtwurt er die furnembsten gegenargument vnd einreden wider dise vnnsere rechte säligmachende lehr von der rechtfertigung vnd zaigt daneben an acht vrsachen, von dero wegen vns das gesätzt von Gott ist gegeben, vnd acht vrsachen, warumb die gerechtfertigen christen nun hinfur frumb sein, Gott vnd jrem nechsten dienen vnd gutte werckh thun sollen etc.

6. Jn dem funfften thail, vom 57 biß auff das 62 capittel, erzellt er neun vrsachen, warumb die rechten christen souil jn disem leben leiden muessen, vnd zaigt darneben funff trostungen, sich darmitt jn jren anfechtungen vnd truebsaln, das sy an der hilffe vnd barmhärtzigkhait Gottes nicht verzweiffeln, wisen zutrösten vnd beym christlichen glauben biß aufs ende zuerhalten. Daneben lehret er, wie sy Gott recht anrueffen vnd betten sollen, warumb Christus souil zaichen gethon, von vnderschid der rechten vnd falschen zaichen, wer die vier euangelisten geweßt, varumb die euangelisten, Moyses, propheten vnd die apostel geschriben haben etc.

7. Nach diser langer vorred folgen als dan die vier euangelisten vnd der apostel geschicht auß zwayen lateinischen, auß zwayen teutschen, auß ainer wälschen, auß ainer behämischen translationen vnd auß ainen crobatischen meßbuch verdolmetscht. Jre capittel hatt er jn paragraphos abgethailt vnd bey jedem paragrapho seine summaria vnd khurtze annotationes vnd concordantias bibliorum hintzu gesetzt.

8. Am ende dises buchs ist ein register, so da außweißt, jn welchem euangelisten, capittl, paragrapho vnd blatt ain jedes sontäglichs vnd der andern fästen euangelia zu finden sein. Vnnd dabey sind annotationes vnd kurtze außlegungen vber alle gemelte euangelia, jn denen er sich beflissen vnnd daruber allerley comentaria vnd postillen gelessen, die nottigsten vnd nutzlichtste[n] lehr von der hay. dreyfaltigkhait, von baiden naturen Christj vnd von seinem ampt vnd verdiennst, was deß hay. gaists ampt vnd wurckhungen sind vnd was jn jeglichem euangelio die furnembsten lehr, tröstungen, straffe, besserungen, zuchtigungen vnd ermanungen etc. sind, anzuzaigen vnd zuberichten.

Sumaria vnd jnhalt deß letzsten getruckhten newen windischen buch jn quatro, jntituliert Der ander halb thail deß newen testaments

Jnhalt dises buchs, sagt die teutsche vorred, an khunig Maximilianum gestelt, jm andern vnd dritten paragrapho lauther vnd genugsam, das es die epistel zun Römern mitt einer langen vorred vnd mit kurtzen argumentis vnd scholijs sey etc.

Dise oberzelte stuckh vnd nicht andere sind jn deß Primj Trubers buechern, die er auß der prophetischen vnd apostolischer geschrifft jm rechten catholischen vnd der augspurgischen confession verwandten theologen verstand hab genomen vnd gedruckht. Dem ist alßo vnd nicht annderst. Christo dem herren sey darumben ehr vnd lob. Amen.

Register in sumarični seznam vseh slovenskih knjig, ki jih je do tega 1560. leta Primož Trubar dal v tisk, in vsaka je bila posebej poslana kralju češkemu itd. in knezu württemberškemu. Izdelano 2. januarja leta 1560.

Sumarno poročilo in kratek naštevek, kaj se posebno obravnava in uči v vsaki slovenski knjigi, ki jo je Primož Trubar dal v tisk do tega 1560-ega leta. Sestavljeno na ukaz krščanskega nemškega kneza ter za odvrnitev in opravičilo krive obdolžitve in ovadbe, češ da bi bil on, Trubar, postavil v svoje zgoraj omenjene knjige kaj krivoverskega in augsburški veroizpovedi nasprotnega. Izdelano v torek, 2. januarja v 1560-em letu.

Povzetek in vsebina prve tiskane slovenske knjižice v osmerki, naslovljene Katekizem v slovenskem jeziku itd.

Ta knjižica je Trubarjev prvi poskus, ali bi se tudi slovenski jezik dal pisati in brati; moral jo je dati tiskati na skrivaj in pod izmišljenim imenom (ker mu nadzorniki tiskarn v dveh krajih za časa interima natisa omenjene knjižice niso hoteli dovoliti). Le-ta vsebuje tele razdelke:

[1.] Prvi razdelek za nemškim predgovorom je opomin vsem slovenskim župnikom, pridigarjem, učiteljem in staršem, naj zaupano jim mladino z glasnim branjem in petjem zvesto in marljivo uče ves katekizem zaradi njegove velike neizrečene koristi, ki jo bo mladina od tega imela.

2. Drugi razdelek je pouk, kako je Bog ustvaril prva dva človeka, kako sta v greh zašla in kako jima je bila dana prva obljuba o odrešenju.

3. Tretji je kratek pouk, zakaj so nam dane deset zapovedi.

4. Deset zapovedi, kakor jih je popisal Mojzes v 20. poglavju Izhoda.

5. Kdo in zakaj je napravil kratko otroško vero.

6. Apostolska vera, v 12 delov razdeljena.

7. Kaj je molitev, kako, zakaj, za katero reč in katerega Boga naj prosimo.

8. Očenaš, razdeljen v sedem prošenj.

9. Kdo in zakaj je postavil pridigarstvo in sv. krst; pri tem je nekaj napisanega tudi o izvirnem grehu in zakaj se je božji sin učlovečil.

10. Izreki in pričevanja iz pisma o pridigarstvu in krstu.

11. Kaj sta sv. zakramenta, kdo ju je postavil, kaj koristita in pomenita.

12. Splošni opomin, kadar hočemo obhajati Gospodovo večerjo.

13. Besede postavitve Kristusove večerje.

14. Izreki in pričevanja iz pisma, da so vsi ljudje rojeni grešniki in večnemu pogubljenju izročeni.

15. Sami izreki in pričevanja iz pisma, da smo ubogi ljudje rešeni vseh naših grehov, božje jeze, smrti, hudiča in večnega pogubljenja in da smo odrešeni ter dosežemo večno življenje zgolj s trpljenjem in smrtjo Kristusovo, kot trdno verujemo, da se je to zgodilo nam v prid.

16. Pouk in odgovor, da so Bogu všeč samo dela, ki jih je Bog zapovedal, če so storjena v veri.

17. Nauk apostolov, kako naj se vsak kristjan vede v svojem poklicu.

18. Sledijo razlage v rimah in napevih o Adamovem padcu in vsega katekizma, litanije, kolekti in molitev za vse kristjane, cesarja, kralja in njih otroke.

19. Na koncu je celotna pridiga o besedi vera in o lastnostih in učinkih vere, povzeta iz Ilirikove knjižice de voce & re fidei.

O vseh teh razdelkih pričajo tudi latinski naslovi, ki so v knjižici pred vsakim razdelkom ali členom postavljeni.

Vsebina dveh majhnih knjižic v osmerki, ena z nemškimi in druga z latinskimi črkami tiskani, obe z naslovom Abecednik. Sta začetnici, iz njiju se bodo otroci učili slovensko brati in pisati, v eni je tudi mali Brenzev katekizem, in kako naj molimo pred in po jedi, zjutraj, zvečer pred spanjem.

Vsebina najmanjše knjižice, v šestnajsterki, ima naslov Katekizem v slovenskim jeziku. To je mali Lutrov katekizem z vprašanji, četudi je nekoliko spremenjen vrstni red in je razširjen (z besedili) iz Melanchthona, Urbana Regiusa in velikega Brenzevega katekizma. Iz prejšnjega katekizma so tudi molitve in nauk apostolov, kako naj se vedejo do Boga in svojega bližnjega gosposka, nizka in visoka, podložniki, škofje, pridigarji, starši, gospodarji, hlapci, device, vdove in vsak kristjan v svojem poklicu in stanu.

Povzetek in vsebina velike knjige, v četverki tiskane, naslovljene Ta perui dejl tiga noviga testamenta.

1. V začetku je povzetek sv. pisma, nato koledar, preglednica nedeljskih črk in register, koliko poglavij ima vsaka knjiga stare in nove zaveze in kako se vsaka knjiga po latinsko imenuje, kako se kratko in dolgo piše.

2. Zatem je dolg predgovor vse nove zaveze. Vanj so vključeni najpoglavitnejši členi krščanske vere v lepem redu, v pet delov in 62 poglavij razdeljeni. S tem predgovorom meni in hoče Trubar ne le dati preprostim slovenskim in hrvaškim kristjanom pouk in dobro navodilo, kako naj s pridom in razumom bero novo zavezo in vse sv. pismo, temveč hoče s tem svojim pisanjem (zaradi katerega se je močno potrudil ter vanj vse svoje misli in delo obrnil) pripraviti tudi Turke k spoznanju njih grehov in pokvarjene nature, k pravi pokori in pravi krščanski veri, naj bi iz tega spoznali, da je njih mohamedanska vera kriva, izmišljena, nova in hudičeva; tudi naj bi se vsakdo iz tega naučil iskati milosti, odpuščanja grehov in večnega življenja pri Kristusu samo z vero ter zvedel, kako naj Bogu služi, kako naj moli, pobožno živi in s čim se ima tolažiti v nadlogah, ječah in v smrtnih težavah itd. Zato in zategadelj v prvem delu tega svojega omenjenega predgovora v 13 poglavjih zapovrstjo z mnogimi izreki in zgledi obširno piše in uči, kakšna beseda je evangelij, kaj vsebuje, zakaj se góvori, pridige in spisi o božjem sinu imenujejo evangeliji, kakšen prid in korist imamo iz evangelija, koliko je evangelijev, koliko so stari itd. Nato izčrpno in razumljivo razlaga prvo obljubo o ženskem semenu ter dokazuje z njo in Abrahama, drugih očakov in vseh prerokov vero in pridigami, z njihovimi in praznovernih Judov in poganov žrtvami, da so ne le živino, temveč v veliki nevarnosti često tudi ljudi žrtvovali, da je naša krščanska vera edina prava, resnična, zveličavna in najstarejša; zakaj to našo krščansko vero je sam Bog še v raju ustanovil in jo pridigal Adamu in Evi; sprejela sta jo Adam in Eva, za njima vsi pobožni očaki, Mojzes in preroki, o njej so pridigali svojim otrokom pri svojih oltarjih in žrtvah, in samo s to vero v obljubljeno žensko seme, t. j. v prihodnjega Kristusa, so se zveličali Adam, Eva, vsi očaki, vsi verni Judi, pogani itd. S tem in pri tem zavrača vero Turkov, sedanjih Judov in rimskih, ki se tudi po krivici hvalijo, da je njih vera prava in najstarejša, ter dokazuje, da je kriva, izmišljena in hudičeva vera, ki spravlja ljudi v peklenski ogenj itd.

3. V drugem delu omenjenega predgovora, od 13. do 33. poglavja, najprej uči in dokazuje iz prvega in drugega poglavja prve Mojzesove knjige in z drugimi izreki stare in nove zaveze, da so v edinem večnem božjem bitju tri različne osebe itd. Nato pripoveduje, kaj je prava božja podoba, po kateri sta bila prva človeka ustvarjena, kako sta bila polna Sv. Duha, popolnoma sveta, dobra, pravična, kako sta Boga iz vsega srca ljubila, bila brez vsakršne hudobne želje in poželenja zoper božjo voljo in postavo, pametna in razumna v vseh nebeških in posvetnih stvareh, poleg tega zdrava, močna, neustrašna in nesmrtna, in kako sta to razsvetljenje, velike darove in kreposti s svojo neposlušnostjo izgubila ne le zase, temveč tudi za nas, njihove otroke. Dalje temeljito in po vrsti pripoveduje, kaj je izvirni greh, kaj so dejanski grehi, od koga izvirajo, kakšno škodo so nam prinesli in še vsak dan prinašajo; dalje o razločku med odpustljivimi in smrtnimi grehi, ki se store zoper vest itd.

4. V tretjem delu, od 33. do 46. poglavja, obravnava in obširno poučuje o opravičenju človeka. In da bi preprosti Slovenci, Hrvati in Turki to čudovito odločitev božjo, ko je svojemu večnemu edinorojenemu sinu dal učlovečiti se ter tako trpeti in umreti, tem laže mogli dojeti in razumeti, je najprej navedel čedno pobožno meditacijo Bernarda o Kristusovem učlovečenju in dve priliki: o hlapcu, ki je bil dolžan kralju deset tisoč funtov in ni imel s čim plačati (Mt 18), ter o tistem, ki je pal med morivce, in o Samarijanu, njegovem zdravniku (Lk 10). S tema prilikama in neštetimi, mnogimi razumljivimi izreki iz sv. pisma, starih in novih učiteljev, izpričuje prave vzroke, zakaj je sin božji človek postal, trpel in umrl, namreč zaradi naših grehov, da je vstal zaradi našega opravičenja in da ne morejo ljudje z nobenim drugim sredstvom ali po nobeni drugi poti postati deležni Kristusovih zaslug, vseh njegovih dobrot in koristi kot le s pravo vero in pravo rabo sv. zakramentov itd.

5. V četrtem delu, od 46. do 57. poglavja, odgovarja na najimenitnejše nasprotne argumente in ugovore proti temu našemu pravemu zveličavnemu nauku o opravičenju ter navaja zraven osem vzrokov, zaradi katerih nam je Bog dal postavo, in osem vzrokov, zakaj naj bodo opravičeni kristjani poslej pravični, naj Bogu in svojemu bližnjemu služijo, dobra dela delajo itd.

6. V petem delu, od 57. do 62. poglavja, našteva devet vzrokov, zakaj morajo pravi kristjani v tem življenju toliko trpeti; a da ne bi obupali nad božjo pomočjo in usmiljenjem, kaže tudi pet tolažil, s katerimi se v svojih skušnjavah in bridkostih morejo tešiti in do konca vztrajati v krščanski veri. Poleg tega uči, kako naj prav kličejo in molijo Boga, zakaj je Kristus toliko čudežev naredil, kako se razločujejo pravi in lažni čudeži, kateri so bili štirje evangelisti, zakaj so evangelisti, Mojzes, preroki in apostoli pisali itd.

7. Za tem dolgim predgovorom sledijo nato štirje evangelisti in apostolska dejanja, prevedeni iz dveh latinskih, dveh nemških, enega laškega in enega češkega prevoda in iz hrvaške mašne knjige. Njih poglavja je razdelil v paragrafe in pri vsakem paragrafu dodal svoje povzetke, kratke pripombe in biblijske konkordance.

8. Na koncu te knjige je register, ki tu kaže, v katerem evangelistu, poglavju, paragrafu in na katerem listu se najdejo nedeljski in drugih praznikov evangeliji. In zraven so opombe in kratke razlage o vseh omenjenih evangelijih, v katerih si je prizadeval in zaradi katerih je prebral vsakovrstne komentarje in postile, da bi pokazal in naznanil najpotrebnejše in najkoristnejše nauke o Sv. Trojici, o obeh Kristusovih naravah, njegovi službi in zaslugi, kaj so službe in učinki Sv. Duha in kateri so v vsakem evangeliju najvažnejši nauki, tolažbe, kazni, pokore, strahovanje, opomini itd.

Povzetki in vsebina zadnje tiskane nove slovenske knjige v četverki, naslovljene Ta drugi dejl tiga noviga testamenta.

Vsebino te knjige jasno in zadostno naznanja nemški predgovor, naslovljen na kralja Maksimilijana, v drugem in tretjem paragrafu: da je pismo Rimljanom z dolgim predgovorom, s kratkimi vsebinskimi pregledi in pripombami etc.

Ti zgoraj našteti nauki in nikar drugi so v Primoža Trubarja knjigah, ki jih je posnel in natisnil iz preroškega in apostolskega pisma v pravem katoliškem in augsburški veri pripadajočih teologov razumu. Tako je in ne drugače. Kristusu Gospodu bodi zato čast in slava. Amen.

Tomaž Hren: Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem

Prepis z opombami ‌France Kidrič‌
Prevod z opombami‌Monika Deželak Trojar‌

Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem

Ingressus

Haeresis Labacum et Carniolam ingressa est circiter annum 1544. sub Joanne Ungnad, cuius magna fuit apud imperatorem Ferdinandum authoritas, ita, ut supremus dux Slavoniae et Croatiae haberetur. Beatae Mariae Virginis ecclesiam in Gradiſh et beati Joannis Euangelistae in suburbiis Petrensibus diruit sub praetextu Turcarum alicuius obsidionis etc. Aggressus fuit et sancti Christophori ecclesiam, sed Ferdinandi imperatoris mandato prohibitus desistere debuit. Varie is variis in locis, et post ipsum familia eius, haeresim in istis provintiis aluit fovitque, donec tota interiret una cum nomine familia. Postremus Simeon aere gravi oneratus solum mutavit.

Mathes Klobmer poligrammataeus ducatus Carniae e primis seductoribus laicus tunc fuit. Deinde Primus Truberus apostata canonicus se illis adiunxit (cui ego successi 1588)‌1 1 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal ob strani. et alii mali sacerdotes. Conciliabula sua et primas habuit conciones in Rosenbach, ad Savum et apud sanctum Christophorum, tandem in aedibus canonicorum.

Fuit is Truber mediocriter in humanioribus eruditus, sacerdos concubinarius (4 habuit successive mulieres),‌2 2 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal ob strani. et concionator ad sanctum Nicolaum Labaci fuit. Antequam apostata ad Lutheranas partes transiret, sollicitatus a nobilibus et supradictis in provintia, publice ad sanctum Nicolaum revocavit catholicam fidem eique abrenuntiavit. Postea publice confessus est pro concione, patrem eius fuisse a rebellibus rusticis in tumultu suspensum ab arbore. (Hieronimus Bartholej [?] notarius publicus.)‌3 3 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal ob strani.

Progressus is fuit haereticae pravitatis. Ditiores, superbiores, lasciviores et nobiliores quique, quibus orare, ieiunare, caste, sobrie, iuste ac pie vivere poena fuit arduum et grave, se ad istos aggregarunt cumulatissime. Hi iidem simpliciores et tenuioris fortunae homines vestibus, muneribus, donis, officiis allectos ad se ad defectionem et haeresim perduxerunt.

Ab imperatore Ferdinando ad instantiam episcopi Labacensis Primus Truberus examinatus et apostata haereticus inventus inde mox fuit proscriptus circa annum Domini 1560. Diu latuit lupus sub agnina pelle. Misit post illum usque in Tyrolim lictores caesar ad capiendum apostatam, quem puer eius Jacobus Tſhaule, inscriptus in formula concordiae, prodiderat, sed evasit, a nobilibus in suis castris et arcibus hospitio acceptus, publica subterfugiendo astute.

Interim provintiales apud imperatorem Ferdinandum institerunt pro eo quasi catholico sacerdote, sola 2 haec puncta; communionem sub utraque et ne infirmi a catholicis sacerdotibus foede in agone derelicti, uti proferebant, negligerentur urgentes. Decipitur hoc noviter caesar Ferdinandus: post biennium revocatus a provintialibus solenniter et cum (1562)‌4 4 Letnico je Hren pripisal ob strani. magno plausu revertitur Labacum Truberus. Tunc in xenodochio civili et ecclesia sanctae Elisabethae destructis aris una maiori retenta cathedra pestilentiae erigitur Labaci, cui primus omnino praefuit dictus Truberus apostata, cui ego in canonicatu, domo, officio, ac munere concionatoris postea successi anno 1588.

Cum illo plures alii apostatae et scelerati sacerdotes utpote: 1. Joannes Schwaiger sacerdos ex Hotſhevia, qui fuit flegerus domini Horbardi ab Awersperg in Tschernembl; 2. Georgius quidam dictus Kobila Juri eo quod missam pro equa detestatus sit et pro recepta vendiderit equa; 3. Joannes Tolſhakh apostata (Lyſsez sive Sherar);‌5 5 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal pozneje. 4. Gregor Lahſhiz; 5. Doctor Paulus Wienner canonicus etiam apostata (in Transylvania periit);‌6 6 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal pozneje. 6. David Hasiber canonicus; 7. Andreas Latomus capellanus sanctae Elizabethae in hospitali; 8. Petrus‌7 7 Hren je sprva verjetno napisal »Rudpertus«, pozneje pa popravil v »Petrus«. Kuplenik et alii in Superiori Carniola parochi plerique in hoc defectione et calamitate defecerunt passim.

Rebus sic male stantibus iterum certior factus imperator Ferdinandus per episcopum Labacensem proscripsit solum Truberum et una dominum Paulum Wienner apostatam canonicum cathenis vinctum Viennam perduci mandavit. Cui in Schattwienn per nobiles larvatos fuit e manibus deductorum et vinculis liberatus et in Hungariam Superiorem deductus, ibi in haeresi miseram clausit vitam.

Interea provintiales in horum locum (Foelicianum Trubar)‌8 8 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal nad vrstico. alios praedicantios: Sebastianum Crellium, Christofferum Spindlerum, Andream Pirotar, Georgium Dalmatinum subrogarunt, qui invicem sibi succedentes scholis et stipendiis erectis iuxta formulam sub A (A)‌9 9 Črko v oklepaju je Hren pripisal ob strani. gregem catholicam per totam provinciam accitis et dispositis hinc inde buccinatoribus et clamantibus sacerdotibus apostatis plus minus etiam scholarum rectoribus ad 21, quos ex publico aerario datis liberaliter stipendiis aluerunt et gregem catholicam miserum in modum, in oppidis et civitatibus quam maxime seduxerunt.

Hisdem Primus Truberus infaustae memoriae apostata totis (fere)‌10 10 Besedo v oklepaju je Hren pripisal pozneje. 30‌11 11 Prvotno je trojki sledila neka druga številka. aut circiter annis acceptis pro annua provisione e publico Carniolae aerario 250 fl ex Wirtembergensi ducatu, ubi prope Tubingam in Deredingen parochiam optimam (sicut et Foelicianus eius filius post ipsum cum a serenissimo archiduce Ferdinando e Carniola anno 1600 cum aliis praedicantibus, concivibus et complicibus fidei esset proscriptus, post patris obitum) habuit. Postillas, catechismos, hymnologia, varias conciones, opuscula et precarios libellos abs se in linguam carniolanam e pessimis haeresiarchis translatos et publicis Carniolae ducatus aerarii pecuniis ac sumptibus, maximisque muneribus, authori decretis typis excusos, quibus viros et pestem Lutheri aleret, submisit frequenter saepius renovatis typis.

Biblia adiecerunt in linguam slavicam vertere cura hac Georgio Dalmatino praedicantio demandata. Opus sumptuosum et Lutheri bibliis conforme. Excusum Wittenbergae, ipso Georgio Dalmatino et Adamo Bochorizh Flacciano ad correcturam missis, qui multis mensibus ibi delituerunt. Tandem re confecta per Hungariam et extremas Slavoniae et Croatiae fines Carolstadium, inde Labacum et in Carniolam chartae advectae sunt et ex domo provincialium divenditae.

Hieremias Homburger Flaccianus doctor huc advocatus fuit, cum nonnullis aliis e Carinthia praediycantiis, qui sua censura et lima biblia illa typis edenda censuerunt. Omnia sumptibus et expensis provintiae.

In illa sathanae synagoga et congregatione conclusum moxque publice pro concione e cathedra pestilentiae promulgatum fuit, festum nativitatis beatae Virginis Mariae, ut nimis papisticum non amplius celebrari aportere. Mense […]‌12 12 Hren je pustil prazen prostor, da bi pozneje dopolnil besedilo. anno 1573 aboleverunt alii etiam assumptae Virginis celebritatem festivam, adeo ut etiam in publica catholicorum processione et devotione anno 1596 (ea sacratissima die),‌13 13 Besedilo v oklepaju je Hren pripisal ob strani. qua pro nostro exercitu in Petriniae obsidione, orationes fiebant ad Deum, a multis millibus Labacum cum vexillis et canticis sub ductu domini Laurentii abbatis Sithicensis piae memoriae advenientibus, leves mulierculae et maechanici homines in fenestris nentes et laborantes ad catholicae plebis vexationem et devotionis turbationem sese exposuerint, asserentes Mariam esse unam mulierem ut alias.

Postillam Primi Truberi posthumam Foelicianus filius‌14 14 Pomotoma namesto: Foeliciano filio. Labaci ab obitu Christophori Spindleri superintendentis (quem angelum Dei solitae sunt vocare nobiles haereticae foeminae) eius successor[e], Tubingae excusam aliosque precarios libellos et cathechismos, cum mihi a meo reverendissimo eidemque à serenissimo Ferdinando, quos certiores de ea re feci, cura interceptionis fuisset emandata, passimque Viennae, Linzii, aliisque vectigalium locis et praefectis diligens attentio haberetur, per Salisburgam inter pellificum merces doliis absconditos in Carniolam ad miserorum seductionem deportaverunt. Et adhuc in provincialium domo detinent magnis aerarii communis et patriae in fraudem militum et confiniorum nostrorum sumptibus.

Ad 21 praedicantes passim in variis provintiae locis totidem scholarum faces tenuerunt ad 4000 ad minimum salaria à 50 annis faciunt 2,000,000. Exceptis donariis typographiae impendiis et aliis huius modi gratiis.

Isti praedicantes inprimis apostatae omnes et sacerdotes fuerunt, iis exceptis, quos Tubinga submisit. Aliqui Lutherani, Flacciani alii, aliqui etiam Calvinistae. Aliqui vero Moller [?] secundum Norinbergensem aut Tubingensem modum extiterunt uti Benedictus Pirotar, quem quia iis se multo tempore nolebat conformare, explosum volebant.

Ex iis floruit fama ac nomine inter nobiles ac plebem Primus Truber, qui bene slavice dicebatur esse concionatus, utpote multo tempore canonicus et concionator antea Labaci ad sanctum Nicolaum et vicarius capituli ad sanctum Bartholomaeum in Campo. Deinde M. Christophorus Spindler Svevus tertius Truberi successor et praedicator germanicus, quem dominae haereticae angelum Dei vocabant. Hunc exhumatum tempore reformationis misi in profluentem.

Primi Lutheranae haeresis in Carniolia authores. Laici: Mathes Khlobmer f. f. L. Landschreiber. Mathes Zwegkhl. Andre Farrest. Apostatae sacerdotes et primi seductores: Primus Truber canonicus infaustae memoriae. Joannes Sherar vel Tolſhak sive Lyſſez propter stigma inustum. Cobila Juri, qui pro equa missae celebrationem vendidit eaque se penitus abdicavit. Juri Mazhek in Weichselberg. Caspar Rokauez Crainburgae. Niclas Stradiot zu Weinberg. Christoff Faschang zu Veldes. Thomas Faschang. Petrus Kuplenik et alii. (Leonhardus Budina, Christoff Prunner, Adamus Bochorizh, Bartholomaeus Pica Graetii.)‌15 15 Imena v oklepaju je Hren pripisal ob strani.

Memorial o zadevah, ki jih je treba popisati za prečastitega sekovskega škofa

Začetek ‌16 16 Pisec napove, da bo govoril o prvih pojavih krivoverstva na Kranjskem.

Krivoverstvo se je v Ljubljani in na Kranjskem začelo okrog leta 1544, za časa Ivana Ungnada, ki je imel pri cesarju Ferdinandu‌17 17 Ferdinand je bil sicer tedaj samo kralj in deželni knez, nadvojvoda avstrijskih dednih dežel, cesar pa je postal šele po odstopu svojega brata Karla V. leta 1556. velik vpliv, tako da so ga imeli za vrhovnega poveljnika Slavonije in Hrvaške.‌18 18 Ivan Ungnad (1493–1564) je junija 1530 postal štajerski deželni glavar, januarja 1540 pa je bil imenovan za vrhovnega poveljnika nižjeavstrijskih dežel in Vojne krajine. Potem ko je januarja 1544 s tega mesta odstopil, je bil za vrhovnega poveljnika hrvaškoslavonske Vojne krajine zopet imenovan na začetku leta 1553 (Lisac 1982 a: 289–290). Pod pretvezo nekega turškega obleganja je porušil cerkev blažene Device Marije v Gradišču‌19 19 Marijina cerkev zunaj obzidja pred Križniškimi vrati (na današnji Rimski cesti nasproti gostilne Mrak) s špitalom nemškega viteškega reda. Leta 1554 ali kmalu po tem so jo porušili protestanti zaradi turške nevarnosti (Höfler 1998: 347). in cerkev blaženega Janeza Evangelista v šentpetrskem predmestju‌20 20 Najbrž napaka pri imenovanju patrocinija. Gotovo gre za kapelo sv. Janeza Krstnika v mestu ob Ljubljanici (najverjetneje je stala na stičišču današnje Trubarjeve in Vidovdanske ulice), ki je bila krstna kapela pražupnije sv. Petra in so jo porušili po letu 1554 zaradi turške nevarnosti (Höfler 1998: 342). itn. Lotil se je tudi cerkve svetega Krištofa,‌21 21 Cerkev sv. Krištofa prope Labacum (Lavrič 1990: 261) je bila podružnica šentpetrske fare, ki je stala na področju današnjega Gospodarskega razstavišča. toda ukaz cesarja Ferdinanda mu je to preprečil in moral je odnehati. Ta [Ungnad] je v teh deželah na različne načine in v različnih krajih, za njim pa njegova družina, podpiral in pospeševal krivo vero, dokler ni vsa družina skupaj z imenom propadla. Zadnji, Simeon, je zapustil deželo obtežen s težkim bronom.

Matija Klombner, pisar vojvodine Kranjske,‌22 22 Matija Klombner je leta 1529 prišel v službo kranjskih deželnih stanov, istega leta je postal deželni pisar, nato 1530 tajnik deželnega sodišča. V letih 1548–1549 je bil protipisar kranjskega vicedomata (Glonar 1928 b). Ni povsem jasno, katero izmed teh funkcij je imel Hren v mislih. je bil tedaj laik med prvimi zavajalci. Nato se jim je pridružil odpadnik, kanonik Primož Trubar (ki sem ga nasledil 1588) in še drugi malopridni duhovniki. Svoje tajne shode in prve pridige je imel na Rožniku,‌23 23 Gl. Lavrič 1990: 261. pri Savi‌24 24 Nejasno. Lahko bi šlo bodisi za cerkev sv. Jurija v Stožicah, ad fluvium Savum, bodisi za cerkev sv. Martina v Šmartnem ob Savi, ad Savum fluvium (Lavrič 1990: 261). Ker je za cerkev sv. Jurija v virih pogostejša lokalizacija (brez poimenovanja kraja) samo s pridevkom ad Savum (Höfler 1998: 340), se bolj nagibam k prvi možnosti. in pri Sv. Krištofu, nazadnje že v prostorih kanonikov.

Ta Trubar je bil le nekoliko humanistično izobražen, bil je priležniški duhovnik (imel je 4 žene zapored) in pridigar pri Sv. Nikolaju v Ljubljani. Preden je odpadnik prestopil na Lutrovo stran, je zapeljan od plemičev in od zgoraj omenjenih v deželi pri Sv. Nikolaju javno zavrnil katoliško vero in se ji odrekel. Pozneje je pri pridigi javno priznal, da so kmečki uporniki med vstajo njegovega očeta obesili na drevo (Hieronim Bartolej, javni pisar).

Napredovanje ‌25 25 Začetek novega vsebinskega dela Hrenovega memoriala. krivoverske sprevrženosti je bilo takšno. K njim so se najbolj množično zgrinjali ravno najbolj bogati, zelo prevzetni, najbolj objestni in nadvse imenitni ljudje, ki jim je bila molitev, post, nravstveno čisto, trezno, pošteno in krepostno življenje mučna in težka kazen. Prav ti so preprostejše in manj premožne ljudi, ki so si jih pridobili z oblačili, službami, darili in uslugami, zvabili v odpad in krivoverstvo.

Na vztrajno prigovarjanje ljubljanskega škofa‌26 26 Hren ima najverjetneje v mislih škofa Urbana Textorja, ki je leta 1543 nasledil reformi Cerkve naklonjenega Frančiška Kacijanarja. Textor, zagovornik stališč papeške kurije, se je leta 1547 odločil obračunati z reformaciji naklonjenimi kranjskimi duhovniki. Trubar je bil pravočasno obveščen o škofovih namerah, zato se je umaknil.
Cerkveno sodišče v Ljubljani ga je v odsotnosti izobčilo, mu odvzelo kanonikat, šentjernejsko župnijo in celjski beneficiat (Rajhman 1982 b: 207). je cesar Ferdinand preiskal Primoža Trubarja ter ga spoznal za odpadnika in krivoverca, zato ga je kmalu, okrog leta Gospodovega 1560, izgnal.‌27 27 Hren je pomešal dva dogodka: Trubarjev pobeg v Nürnberg leta 1548 zaradi Textorjevega preganjanja (v času nadvojvode Ferdinanda) in Trubarjev odhod v izgnanstvo leta 1565 zaradi objave Cerkovne ordninge (v času nadvojvode Karla) (Rajhman 1982 b: 210). Volk se je dolgo skrival pod janjčjim krznom. Cesar‌28 28 Gotovo je mišljen nadvojvoda Ferdinand, čeprav so opisani dogodki iz leta 1548, ko je bil cesar še Karel V. je vse do Tirolske za njim poslal svoje stražarje, da bi ujeli odpadnika, ki ga je izdal njegov deček Jakob Čavlje, podpisan v Formuli Concordiae, vendar je ušel. V svojih gradovih in trdnjavah so ga gostoljubno sprejeli plemiči. Zvijačno in skrivaj je zbežal z vlačugo.

Medtem so deželani pri cesarju Ferdinandu vztrajno prosili za njega kot katoliškega duhovnika samo ti dve stvari: obhajilo pod obema podobama in da se ne bi zanemarjalo nemočnih, ki (kot pravijo) pritiskajo, ker so jih katoliški duhovniki v boju sramotno zapustili. To je nepričakovano premotilo cesarja Ferdinanda: po dveh letih so deželani Trubarja slovesno poklicali nazaj (1562), in z velikim odobravanjem se je vrnil v Ljubljano. Tedaj se je v mestnem špitalu in v cerkvi sv. Elizabete,‌29 29 Kapelo sv. Elizabete Ogrske z mestnim špitalom (ob nekdanji Špitalski, sedanji Stritarjevi ulici) je mestni svet leta 1564 prepustil protestantom, leta 1598 pa so jo znova prevzeli katoliki (Höfler 1998: 346). potem ko so bili oltarji uničeni, že zelo močni pogubi ohranila in bila povzdignjena stolica v Ljubljani, ki ji je sploh prvi načeloval omenjeni odpadnik Trubar. Tega sem pozneje, leta 1588, nasledil v kanonikatu, v domovanju, po dolžnosti in v službi pridigarja.

Z njim je bilo še več drugih odpadnikov in zlobnih duhovnikov kakor na primer: 1. Janž Schweiger, duhovnik iz Kočevja, ki je bil oskrbnik gospoda Herberta Auersperga v Črnomlju;‌30 30 Schweiger (ok. 1540–1585) je bil duhovnik v Kočevju in upravitelj pri Herbertu Auerspergu. Novo vero je najprej širil v okolici Črnomlja, nato pa je postal slovenski pridigar v Ljubljani (Rupel 1967 a). 2. neki Jurij, imenovan Kobila Jurij,‌31 31 Ta vzdevek naj bi pripadal Juriju Juričiču (Glonar 1928 a: 418). ker je za kobilo zavrgel mašo in za kobilo prodal prejete duhovne dobrine; 3. Janž Tulščak,‌32 32 Predikant v Metliki. V Ljubljani je od septembra 1561 do junija 1562 skupaj z Jurijem Juričičem nadomeščal Trubarja, ko se je ta zaradi tiska Articulov mudil v Nemčiji (Rajhman 1982 c). odpadnik (Lisec ali Šerer); 4. Gregor Vlahović;‌33 33 Vlahović oz. Lahović (1523–1581) iz okolice Metlike je postal duhovnik ok. 1545, leta 1549 pa se je odločil za protestantizem. Kranjskim deželnim stanovom je pomagal pri razširjanju protestantskih knjig (Lisac 1982 b). 5. doktor Pavel Wiener, kanonik, tudi odpadnik (umrl je v Transilvaniji); 6. David Hasiber, kanonik;‌34 34 Wiener in Hasiber sta bila dva izmed štirih ljubljanskih kanonikov (poleg Trubarja in Jurija Dragolica), ki so se pridružili protestantom (Kidrič 1926 b; Rajhman 1986 b). 7. Andrej Latomus, kaplan pri Sv. Elizabeti v špitalu; 8. Peter Kupljenik‌35 35 Kupljenik (rojen ok. 1520–1530, umrl po 1590), najprej župnik v Kovorju, je postal protestant po 1563. Bil je predikant v Lescah in Begunjah (Logar 1932: 590). in še številni drugi župniki v zgornji Kranjski so se trumoma podali v ta odpad in nesrečo.

Ko so znova obvestili cesarja Ferdinanda, kako slabe so razmere, je ta po ljubljanskem škofu razglasil in ukazal, naj samega Trubarja in obenem gospoda Pavla Wienerja, odpadlega kanonika, vklenejo v verige in pripeljejo na Dunaj. Tega [Wienerja] pa so zamaskirani plemiči v Schottwienu osvobodili iz rok stražarjev in iz verig. Odpeljan je bil v zgornjo Ogrsko, kjer je zavezan krivi veri sklenil pomilovanja vredno življenje.‌36 36 Hren te dogodke očitno postavlja v čas po 1560 oz. 1562, vendar v resnici spadajo v leto 1547 in 1548. Ferdinand je bil tedaj še vedno nadvojvoda, ne cesar. Septembra 1547 naj bi bil Wiener skupaj s somišljeniki zaprt. Na začetku oktobra istega leta ga je zaslišal škof Textor. Na kraljev ukaz je bil nato Wiener z drugimi osumljenci poslan na Dunaj in tam znova zaslišan. Ferdinand ga je pomilostil in ga na njegovo željo za vedno pregnal na Sedmograško (Rajhman 1986 b).

Medtem so deželani na mesto teh dveh (Felicijana Trubarja)‌37 37 Nejasen vrivek. izvolili druge predikante, Sebastijana Krelja,‌38 38 Trubarja je julija leta 1565 na mestu superintendenta nasledil Sebastijan Krelj. Krištofa Spindlerja,‌39 39 Na Trubarjevo željo je Krelja nasledil Spindler (Rupel 1967 b). Andreja Pirotarja in Jurija Dalmatina. Ti so si sledili drug za drugim, ustanovili so šole in si pridobili dohodke ter po pravilu pod A‌40 40 Nejasno in nedokončano mesto. katoliško čredo zapeljali z glasniki, ki so jih v ta namen sklicali in razvrstili po vsej deželi, z duhovniki odpadniki, ki so na ves glas širili novo vero, ter tudi s približno 21 upravitelji šol. Te so vzdrževali z dohodki, ki so jih radi izplačevali iz javne blagajne. Tako so katoliško čredo v mestih in trgih na nesrečen način kar najbolj zavedli.

Primož Trubar, odpadnik nesrečnega spomina, je vseh teh skoraj ali približno 30 let za letno oskrbo iz javne blagajne Kranjske prejemal 250 florintov, obenem pa tudi od württemberške vojvodine, kjer je imel v Derendingenu blizu Tübingena odlično župnijo (kakor za njim, po očetovi smrti, tudi njegov sin Felicijan, ko ga je presvetli nadvojvoda Ferdinand‌41 41 Poznejši cesar Ferdinand II. leta 1600 skupaj z drugimi predikanti, sodržavljani in zavezniki v veri izgnal iz Kranjske). V kranjski jezik je prevedel postile, katekizme, hvalnice, razne pridige, manjša dela in molitvenike najbolj malopridnih začetnikov krivoverstva. Ko so jih avtorju dovolili tiskati, jih je izdal z javnim denarjem, na stroške blagajne vojvodine Kranjske in z zelo velikimi darovi ter jih, da bi z njimi podprl Lutrove ljudi in pogubo, pogosto – saj so bili večkrat ponovno izdani – skrivaj poslal.

V slovenski jezik so se namenili prevesti tudi Biblijo. To skrb so zaupali predikantu Juriju Dalmatinu. To je drago delo, ki se ujema z Lutrovo Biblijo. Natisnjeno je bilo v Wittenbergu in poslano v pregled samemu Juriju Dalmatinu in flacijancu Adamu Bohoriču, ki sta se tam skrivala več mesecev. Ko je bila stvar nazadnje končana, so knjige čez Ogrsko in najbolj skrajne meje Slavonije in Hrvaške pripeljali v Karlovec, od tam pa v Ljubljano in na Kranjsko, ter jih razpečevali iz lontovža.

Flacijanec doktor Jeremija Homberger je bil sem poklican skupaj še z nekaterimi drugimi predikanti s Koroške. Ti so s svojo oceno in pilo presodili, da je treba to Biblijo izdati v tisku. Vse na stroške in izdatke dežele.

V oni satanski sinagogi in na zboru je bilo sklenjeno in kmalu pred zbranim ljudstvom s stolice pogube razglašeno, da se praznika rojstva blažene Device Marije kot preveč papeškega ne sme več obhajati. Meseca […] leta 1573 so drugi ukinili tudi slovesno praznovanje vnebovzete Device. Tako da so tudi med javno procesijo in pobožnostjo katoličanov na ta presveti dan leta 1596 – ko so se od mnogih tisočev, ki so pod vodstvom gospoda Lovrenca, stiškega opata krepostnega spomina, prihajali v Ljubljano s prapori in s petjem, dvigale molitve k Bogu za našo vojsko pri obleganju Petrinje –‌42 42 Utrdbo Petrinja je po krščanski zmagi v bitki pri Sisku za obrambo reke Save osnoval Hasan paša Predojević. Krščanska vojska je Petrinjo zavzela 9. ali 10. avgusta leta 1594, vendar so jo Turki naslednji mesec ponovno osvojili. V krščanske roke je zopet prišla septembra leta 1595 (Simoniti 1991: 187). Procesija, ki jo opisuje Hren, je najverjetneje potekala na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1595, in ne 1596. plehke ženske in prevaranti na oknih nergali in vztrajno nadlegovali katoliško množico ter se predajali izgredom med pobožnostjo, poleg tega pa so še govorili, da je Marija povsem navadna ženska kakor vse druge.

Postilo Primoža Trubarja, ki jo je postumno, po smrti superintendenta Krištofa Spindlerja (ki so ga krivoverske plemiške žene imele navado imenovati angel Božji) v Ljubljani, v Tübingenu izdal njegov naslednik,‌43 43 Trubarjev sin Felicijan je po Spindlerjevi smrti leta 1592 postal superintendent slovenske, leta 1594 pa še nemške protestantske cerkve v Ljubljani (Rajhman 1982 a). [Trubarjev] sin Felicijan, in druge molitvene knjige in katekizme so – ko mi je moj prečastiti in presvetli Ferdinand, ker sem jih obvestil o tej zadevi, poveril skrb za odvzem [knjig], in ko je bila pozornost na Dunaju, v Linzu in v drugih mitninskih in nadzornih krajih skrbno usmerjena na vse strani – za zapeljevanje nesrečnikov pripeljali na Kranjsko čez Salzburg med blagom strojarjev in skrite v sodih. Vrh tega pa jih zadržujejo v lontovžu na velike stroške skupne blagajne in domovine ter v škodo vojakov in naših mejnih ozemelj.‌44 44 Hren očita deželanom hrambo in širjenje krivoverskih knjig na škodo krščanske obrambe pred Turki.

Daleč naokoli, na raznih krajih v deželi, so imeli okrog 21 predikantov in prav toliko začetnikov šol za najmanj 4.000 [florintov] plače, kar v petdesetih letih znese 2.000.000 florintov, pri čemer so izvzeti darovi za stroške tiska in za druge podobne usluge.

Ti predikanti so bili vsi po vrsti predvsem odpadniki in duhovniki, z izjemo tistih, ki jih je na pomoč poslal Tübingen. Nekateri so bili luteranci, drugi flacijanci, spet nekateri kalvinisti. Nekateri pa (Moller)‌45 45 Nejasno mesto. so živeli po nürnberškem ali tübinškem pravilu kakor Benedikt Pirotar, ki so ga, ker se jim dolgo časa ni hotel prilagoditi, želeli pregnati.

Izmed teh pa je po slavi in imenu med plemiči in med ljudstvom največji ugled užival Primož Trubar, za katerega pravijo, da je dobro pridigal v slovenščini. Prej je bil namreč dolgo časa kanonik in pridigar v Ljubljani pri Sv. Nikolaju in vikar kapitlja pri Sv. Jerneju na Polju.‌46 46 V Šentjerneju (Kralj 1998: 66). Za njim pa švabski magister Krištof Spindler, tretji Trubarjev naslednik in nemški pridigar, ki so ga krivoverske gospe imenovale angel Božji. V času reformacije so ga izkopali, in vrgel sem ga v reko.‌47 47 Izkop Spindlerjevega trupla v času protireformacije.

Prvi začetniki luteranskega krivoverstva na Kranjskem. Laiki: Matija Klombner, častivredni‌48 48 Kidričev prepis na tem mestu je: »f. f. L.« Morda gre za napako in bi namesto tega morala stati kratica e. e. L.: einer ersamen Landschaft. deželni pisar; Matija Cvekelj;‌49 49 Verjetno Luka Cvekelj. Andrej Farest. Duhovniki odpadniki in prvi zavajalci: Primož Trubar, kanonik nesrečnega spomina; Janž Šerer ali Tulščak ali Lisec zaradi vžganega znamenja; Kobila Jurij, ki je za kobilo prodal obhajanje maše in se ji popolnoma odpovedal; Jurij Maček v Višnji gori; Gašper Rokavec v Kranju;‌50 50 Pridigar iz skupine novoverskih duhovnikov (Trubar, Dragolic, Mertlic, Wiener), proti kateri je škof Textor leta 1547 pripravil proces. Rokavec se mu je izognil in bil kmalu nato poklican za pridigarja v Kranj. Trubar ga je po prihodu v Ljubljano kot superintendent imenoval za pastorja v Kranju (Rupel 1960). Nikolaj Stradiot v Vinjem Vrhu;‌51 51 Prim. Baraga 1996: 355. Krištof Fašank pri Bledu;‌52 52 Krištof Fašank je ok. sredine 16. stol. prišel za župnika na Bled. Že vsaj leta 1562 ni več obhajal svete maše. Leta 1572 je moral Bled prepustiti katolikom (Kidrič 1926 a). Tomaž Fašank;‌53 53 Tomaž Fašank je bil 1567 v Regensburgu ordiniran za predikanta na Hrvaškem, leta 1570 pa je postal evangeličanski župnik v Selcih pod Kozjakom. Leta 1582 se je moral umakniti (Kidrič 1926 a). Peter Kupljenik in drugi. (Lenart Budina,‌54 54 Lenart Budina (ok. 1500–1573) je bil najprej učitelj v kapiteljski šoli, pozneje je postal prvi ravnatelj nove protestantske stanovske šole v Ljubljani (Kidrič 1925). Krištof Pruner, Adam Bohorič, Jernej Pica v Gradcu.)

Janez Vajkard Valvasor: Anhang dess Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest

Prepis ‌Monika Deželak Trojar‌
Prevod nemškega besedila ‌Janko Moder‌
Prevod latinskega besedila ‌Primož Simoniti‌
Dopolnitev prevoda nemškega besedila in opombe ‌Luka Vidmar‌

Anhang deß Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest.

Anhalt.

Nach welcher Ordnung dieser Anhang abgetheilet werde. S. Cyrilli und Methodii Schrifften. Freyherrns Sigismundi von Herberstein Eltern und Geburts-Ort. Wird Baccalaureus. Ein Soldat. Ein Hofmann und Gesandter. Seine gedruckte Schrifften. Schrifften Iohannis Melch. Maders. Primus Truber übersetzt die Evangelien und das Neue Testament in Crainerische Sprache. Erste Buchdruckerey zu Laybach. Meldung der Truberischen Versionen beym Mosemanno. Dessen Evangelische Versionen werden aufgehalten. Samuel Budina. Martini Pegei Schrifften. Spindleri Predigt. Georgii Kiselii Oration. Adami Bohorizh Arcticae Horulae succisivae. M. Georgii Dalmatini Ubersetzung der Evangelischen Bibel. Wird in Crain verboten. Aber zu Wittenberg aufgelegt. Was die Auflage gekostet. Was Crain dazu beygetragen. Spott-Nam deß Dalmatini. Verfolgung deß Dalmatini. Der in einem Gewelbe verborgen bleibt. Sein rühmlicher Fleiß. Seine Ubersetzung wird noch von Etlichen gebraucht. Neu-gedruckte Lands-Handfest. Thomas Chrön. Wird Bischoff zu Laybach. Was derselbe für Bücher geschrieben. D. Taufreri Schrifft de Absoluto Decreto. Verse auf seinem Konterfeyt. Michaëlis Mikèz Catechismus. Ioannis Raphaëlis Cobentzels Gelehrtheit und Schrifften. Andreae Kobavii Schrifften. Davidis Verbecii Profession. Verse auf sein Konterfeyt. Seine vielfältige Schrifften. Ioannis Tschandeck verdolmetschter Catechismus. Leonardi Bagei Manuale. Putscharrs gedruckte Relation. Francisci Glavinichs Tractaten. Petri Störgleri Asma Poëticum. Andreae Zergols Theoremata Chronologica. Laurentii Sengsenschmids II Orationes. Ferdinandi de Montagnana gelehrte Schrifften. D. Ludovici Schönlebens Geburts-Jahr und Vater. Dessen hohe Gelehrtheit. Seine unterschiedliche Würden. Er stirbt in seinem Climacterico. Sein Epitaphium. Catalogus seiner vielfältigen Schrifften. Von seinen ungedruckten Manuscripten. Ioannis Leberii gedruckte Sachen. Michaëlis Hermanni Büchlein. Adam Sebastians von Siezenheim Speculum Generosae Iuventutis. Philippi Terpini Schrifften. Eliae Ottonis. Patris Martini Bauscheri. Friderici Jellentschiz. Ioan. Baptistae Ganseri. P. Dolars. D. Ioh. Caroli de Georgio. Iacobi Sckherl. Ioannis Georgii Kapus. Herrn Frantzens Freyherrns von Wützenstein. Georgii Wetzsteins. Matthiae Ferfillae. Matthiae Castellez vielfältige Schrifften. Herrn Georg Sigmund, Freyherrns von Hallerstein Poetische Schrifften. Seine anagrammatische Dedication. Freyherr von Hallerstein celebrirt nach funffzigjähriger Ehe abermal Hochzeit. Herrn Johann Fridrichs von Rain Buch de Lap. Philos. Schrifften Patris Antonii Lazari. Ioannis Schegae, S. I. Herrn Frantz Bernhard Fischers. Iac. Ignatii Seiters. Freyherrns Johann Baptistae von Wützenstein zum Druck beförderte Sachen. Doct. Ioh. Danielis von Erberg Disputation. Freyherrn Paradeisers ansehnliche Juristische Disputation. Deß Herrn Grafens Kazianers seine. Mancher andrer Herren gedruckte Theses. Herrn Grafens Wolf Engelbrechts von Aursperg Theses. Ihrer Hochwolg. Gn. Herrn, Herrn Baron Valvasors Schrifften. Derselbe bringt am ersten die Kupfferstecher und den Kuppfer-Druck in Crain.

Zu verwundern ists, daß, obgleich Crain an den letzten Grentzen deß Erbfeindes ligt, dennoch gleichwol mancherley schöne Bücher darinn geschrieben worden, als theologische, moralische, juristische, medicinalische, historische, chronologische, genealogische, topographische, geographische, mathematische, politische, chymische, poetische, Romanen und allerley Inhalts. Allein die so nahe Barbarey ist eben einer von den Wetz-Steinen, welche den Fleiß schärffen, daß man dem barbarischen Unverstande durch gute Künste und Wissenschafften obsiege. Wider die Finsterniß zündet man Lichter an, und wo die Ungeschicklichkeit oder Verdüsterung der Sinnen eine grobe Nachbarinn ist, da muß Geschicklichkeit mit desto mehr Fackeln um sich her leuchten.

Nach welcher Ordnung dieser Anhang wird abgetheilet.Weil sich aber dieser Anhang in gewisse Capitteln nicht wol bequemen will, sollen uns die Namen solcher Crainerischen Authorum selbsten, die wir samt ihren Schrifften hiezu zu benennen gewillet seyn, zur Eintheilung dieser Materi dienen. Die wir sonst gern nach den Faculteten und Disciplinen, darinn sie geschrieben, eintheilen mögten, wann nicht Mancher von mehr als einerley Wissenschafft oder Kunst und sowol von dieser oder jener Disciplin als von einer Materi, die zu einer Haupt-Facultet gehörig gehandelt hette. Weßwegen wir hierinn keiner andren Ordnung werden nachgehen, als derjenigen, so uns die Zeit, darin sie geschrieben, an die Hand giebt.

I.

S. Cyrilli und Methodii Schrifften.Wir geben hierinn billig die erste Stelle dem Fleiß deß H. Cyrilli und Methodii. Deren Jener, wie oben, in dem I. Capittel deß VI. Buchs berichtet worden, die Cyrillische Buchstaben, dieser aber Crabatisch- und Windische erfunden, auch die H. Bibel in seine Mutter-Sprache übersetzt, imgleichen die Meß und andre Kirchen-Ceremonien in die Sclavonische Sprache gebracht hat.

Nechst diesen soll folgen:

II.

Freyherrns Sigismundi von Herberstein Eltern und Geburts-Ort.Sigismund, Freyherr von Herberstein, der von Herrn Baron Leonard und Frauen Barbara, Burggräfinn zu Lueg, ehelich erzeugt und zu Wipach in Crain im Jahr 1487 zur Welt gebohren, auch sowol Wipach als Mährenfels hernach in Besitz gehabt, hat zu Wien in Oesterreich studirt, und nicht allein selber in der Gelehrtheit eine rühmliche Stafel erreicht, sondern auch die Gelehrten werth geachtet und vor allen andren Titeln ihm diesen zu einer besondren Ehre und Glori gezogen, Wird Baccalaureus.daß er im sechzehenden Jahr seines Alters zum Baccalaureo Philosophiae creirt worden. Nachmals hat er sich zu politischen Actionen und Staats-Geschäfften brauchen lassen, Ein Soldat.nachdem er zuforderst sich etwas im Kriege versucht, angemerckt, Ein Hofmann und Gesandter.er darauf bald hernach einen Hofmann, folgends einen Keyserlichen Gesandten an unterschiedliche grosse Höfe abgegeben, auf welchem Schauplatze der Klugheit und Höflichkeit er seine Person so rühmlich gespielt, daß ihm grosses Lob daraus erwachsen.

Derselbe hat unterschiedliche Bücher geschrieben, als:

Seine gedruckte Schrifften.1. Eine Genealogiam (oder Stamm- und Geschlecht-Reihe) seiner Famili.

2. Einen Commentarium de Rebus Moscoviticis (oder Beschreibung Moscowitischer Sachen), welches Buch in vielen andren noch heut angezogen und von manchem Scribenten, bevorab vom Herrn Georgio König, Professorn der Universitet Altdorff, in dessen herausgegebenen Bibliotheca gerühmt wird.

3. Ein Büchlein de admirandis Rebus Naturae (von den Wundern der Natur), in Quarto.

III.

Schrifften Iohannis Melch. Maders.Johann Melchior Mader hat zween Tractaten in Quart geschrieben unter diesen Titeln:

1. Iohannis Melchioris Maderi Equestria, sive de Arte benè equitandi, Liber primus de Hippica, id est: Primae Equestriae Consideratio Equi.

2. Liber secundus de Hippeutica, id est: secunda pars Equestriae, Consideratio Equitis.

Unten steht: Segoduni excudit Simon Halbmeyer, Anno M DC XXI.

Dieses Buch, welches in Quarto gedruckt, hat der Author etlichen fürnehmen jungen Herren gededicirt, mit dieser Zuschrifft:

Illustriss. Generosiss. Nobilissimis Iuventutis Principibus, D. D. D. D. Domino Ioanni Antonio, Libero Baroni ab Eggenberg &c. Domino Georgio Bernardo Ursenpeck, Libero Baroni &c. Domino Wolfgango Engelbrechto, Libero Baroni in Auersperg &c. Domino Ioanni Udalrico ab Ernaw &c.

Ominöser Dedication Titel.Es siehet schier einer sonderlichen Vorbedeutung gleich, daß er sie damals Principes Iuventutis getitulirt. Denn obgleich diese Worte eigendlich nur soviel bedeuten wollen, als die Fürnehmste und Vortrefflichste unter den Jünglingen, seynd doch gleichwol zwo Familien aus diesen Vieren würcklich gefürstet worden, das ist zum Fürsten-Stande erhoben, als nemlich Fürst von Eggenberg und Fürst von Auersperg.

IV.

Primus Truber übersetzt die Evangelien und Das Neue Testament in Crainerische Sprache.Primus Truber, weiland Thumherr zu Laybach, hat im Jahr 1531 angefangen in der Thum-Kirchen daselbst die Lehre Lutheri von beyderley Gestalt deß Nachtmals offentlich zu predigen, auch die Priester-Ehe recht zu sprechen; ist also der Lehre Lutheri zugetreten und aus Crain gewichen ins Reich, woselbst ihn, als einen gelehrten Mann, die Stadt Kempten zum Pfarrherrn angenommen. Allda er vierzehen Jahre lang gelehrt und nicht allein (1) die Evangelien nach der Ubersetzung Lutheri samt (2) dem Catechismo desselben, sondern auch (3) das gantze Neue Testament und (4) den Psalter in Crainerische Sprache wiewol mit Lateinischen Buchstaben versetzt, ungefähr ums Jahr 1553. Endlich haben ihn Anno 1561 die Löbliche Stände in Crain widerum herein ins Land beruffen.

Dieser hat also den Anfang gemacht der Erfindung mit Lateinischen Littern Crainerisch zu schreiben und mit dergleichen Buchstaben auch drucken zu lassen, nachdem man vorhin, wie zuvor schon gedacht worden, mit Glagolitischen und Cyrillischen Littern geschrieben. Er hat auch einen Buchdrucker mit sich auf Laybach gebracht, nemlich Ioannem Manlium, welcher mit Lateinischen Characteren gedruckt; Erste Buchdruckerey zu Laybach.ist also der Erste gewest, der zu Laybach die Druckerey angerichtet und die Drucker-Kunst geübt. Wie ihm dann folgends auch unterschiedliche Sachen mehr unter die Presse gegeben worden, darunter die Lateinische Leich-Rede Herrn Herwarts, Freyherrns von Auersperg, so der Freyherr, Herr Georg Kisel hat drucken lassen, und andre Bücher mehr begriffen.

So hat gleichfalls besagter Truber (5) die Augspurgische Confession in Crainerischer Sprache und hernach zu Wien (6) eine Evangelische Kirchen-Ordnung drücken lassen.

(7) Ebner Massen ließ mehrerwehnter Truber durch Cooperirung Doctoris Iacobi Andreae, Probstens, Cantzlers und Superintendentis der Kirchen und Hohen Schul zu Tübingen, die Formulam Concordiae auflegen.

Auch ist (8) von demselbigem Truber die Teutsche Postilla D. Martini Lutheri auf Sclavonisch oder Crainerisch verdolmetscht und beschrieben worden, welche hernach die Löbliche Landschafft in Crain auf ihren eigenen Kosten zu Tübingen drucken ließ um zwey tausend Gülden. Wovon die gedruckte Exemplarien durch Hieronymum Megiserum, der adelichen Schul zu Clagenfurt Rectorn, über Kärndten nach Laybach befordert worden.

(9) Es wird auch dieses Trubers gedacht in der Summarischen Welt-Histori Hermanni Fabroni Mosemanni, welcher also schreibt: Meldung der Truberischen Versionen beym Mosemanno.»Hans Ungnad, Freyherr zu Soneck in Crabaten, hat zur Zeit der Augsburgischen Confession, die Bibel und andre Evangelische Bücher zu Aurach, im Lande zu Wirtenberg, in die Windische Sprache vertiren lassen. Dazu er drey Windische Gelehrten gebraucht. Einer hieß Primus Truber, der Andre Antonius Dalmata, der Dritte Stephanus Consul. Dessen Evangelische Versionen werden aufgehalten.Aber die Bücher wurden unterwegens aufgehalten und stehen noch in Fässern zur Neustadt in Oesterreich eingeschlagen. Der Buchstab ist gar besonder, gleichsam als eine Asiatische Schrifft oder Syrer, mit etwas grossen und ecketen Buchstaben. Wer es begehrt, kann der Bücher auch zu Cassel in Fürstlicher Bibliothec zu sehn bekommen. So seynd auch eintzelne Exemplaria ins Windische Land gekommen und bey den Evangelischen Land-Herren zu finden.« Biß hieher Fabronius.

Ich * habe zwar keine solche Bibel gesehn. Es muß dieselbe mit Cyrillischer oder Glagolitischer Schrifft gedruckt worden seyn.

Im Jahr 1586, als in dem letzten Lebens-Jahr deß Trubers, hat derselbe denen Herren Verordneten in Crain den letzten Brieff geschrieben, auch denselben eigenhändig unterschrieben: »Primus Truber, gewesener, ordentlich beruffener, praesentirter und confirmirter Thumherr zu Laybach, Pfarrer zu Lack bey Ratschach, zu Tüffer und in S. Barthelmer Felde, Caplan bey S. Maximilian zu Cilly, Windischer Prediger zu Triest, und nach der ersten Verfolgung Prediger zu Rotenburg an der Tauber, Pfarrer zu Kempten und Aurach, nachmals Prediger der Erl. Löbl. Lands. in Crain und in der Graffschafft Görtz zu Rubia, und nach der andern Verfolgung Pfarrer zu Lauffen und jetzund zu Derendingen bey Tübingen etc.«

Es gedenckt auch Martinus Zeiler in der Epistolischen Schatz-Kammer {Tom. I. p. 850.}, daß dieser Truber im Jahr 1586 gestorben sey.

VI.

Samuel Budina.Samuel Budina, ein geborner Crainer von Laybach, hat ums Jahr Christi 1550 geflorirt und die Eroberung der Festung Sigeth beschrieben; nachdem die Türcken solche dem Commendanten, Grafen Niclas Zrini, stürmender Gewalt samt seinem Leben entrissen. Diese Beschreibung findt man beym Simone Selando {Apud Simonem Selandum Volum. 4. Germaniae Scriptorum, p. 25.}, wie Herr Georgius König in seiner neulich herausgegebenen Bibliothec bezeuget.

VII.

Martini Pegei Schrifften.Martinus Pegeus, von Geburt ein Crainer, ist ein gar gelehrter Mann und beyder Rechten Doctor, auch ums Jahr 1560 Ertz-Bischöfflich-Saltzburgischer Rath gewest, den noch heut manche Juristen citiren, sintemal diese nachbenannte vier ansehnliche Bücher, so von seiner Feder aus- und in Druck gegangen, eine tiefe Erudition in Rechten gnugsam ausdrucken:

1. Liber de Servitutibus, so im Jahr 1557 ans Licht gekommen und Alberto, Hertzogen in Bayern, dedicirt ist. Dieses Buch ist nachmals auch verteutschet und also intitulirt worden: Martini Pegei, I. U. D. Dienstbarkeiten Städtischer und Bäurischer Erbeigen-Güter. In Folio. Gedruckt zu Ingelstadt M D LX.

2. Ein Tractat De Iure emphyteutico, so gleichfalls im Jahr 1557 herausgekommen und seinem Schwagern, Herrn Leonardo von Sigersdorff, Hauptmann in Bischofflagk, übereignet (oder dedicirt) worden.

3. Ein Buch, dessen Titul ist Tyrocinia Consiliorum und im Jahr 1564 gedruckt. Welches der Author denen Praesidibus, Praefectis & Primatibus Carnioliae (denen Praesidenten, Verordneten und sämtlichen Ständen in Crain) dedicirt hat, und in der Dedication gedenckt, er habe darum die Zuschrifft an Sie gestellet, daß es nicht mögte das Ansehn gewinnen, als ob er gegen seinem Vaterlande undanckbar wäre. Angeblickt solches diese seine eigene Lateinische Zeilen ausführlicher anzeigen:

Bibliothecam augere cupiens hoc quantulocunque opusculo, ansam vobis scribendi arripui, ut & apud vos mei memoriam aliqualem relinquerem & gratum animum erga patriam meam significarem &c. multa mihi hactenus impedimento fuerunt, quò minus quae debueram patriae praestiterim: cum enim exterae nationes mox ab incunabulis me recepissent, aluissent, atque indies magis ac magis ad feliciora promovissent, factum est, ut eis quasi alumnus debitas referendo gratias, quantum vires sufficiebant, mea studia impenderim, atque apud eas, tanquam apud Sirenios scopulos consenuerim. Ipsae namque mihi vires, mores, honores & dignitates dederunt, atque ita me sibi obligatum reddiderunt, ut non licuerit sine magno dedecore & nota ingratitudinis, hinc discedere, multò minus patriae, quae vitam dederat, praesertim inservire &c., attamen ne natali solo hucusque prorsus defuisse, ingratusque extitisse viderer, inter alia studia privatorum obeundorum officiorum, quaedam parerga calamo exaravi & in publicum dedi, quibus & exterarum nationum & patriae simul reipub. utcunque prodessem, reputans me sapientis officio viri functum esse, qui dum singularibus officiis duabus patriis subservire non potuerim, publicis parergis ambarum exprobrationes ingratitudinis anteverterim. Eadem ratione & haec tyrocinia consiliorum congessi atque evulgavi, Vobisque & toti patriae, dedicanda existimavi, nihil addubitando, ea & Vestrae Reipub. profutura &c. Ea ad vos mei monumenta ferre decrevi: ne quando videar patriae omnino ingratus obiisse. Valete. Datae Salisburgi die 24. Ianuarii Annô à CHRISTO nato 1564.

4. Ein Buch de Iure & Privilegiis Dotium. Anno 1567.

VIII.

Spindleri Predigt.Christophorus Spindler, Superintendens, der Evangelischen Prediger in Crain, hat im Jahr 1576 zu Laybach bey Johann Mandl, neuen Landschafft-Buchdruckern, die Leich-Predigt in Teutscher Sprache drucken lassen, welche er bey deß Freyherrn Herward von Auersperg (der bey Wudasko, von den Türcken geköpfft worden) Begräbniß in S. Elisabeth Kirchen zu Laybach offentlich gehalten und mit so beweglichen Hertz-brechenden Worten abgelegt, daß Manchem die Augen übergangen und fast keiner ungeweint aus der Kirchen heimgekehrt.

IX.

Georgii Kiselii Oration.Georgius Kisel von Kaltenbrunn, ein Crainerischer Baron, hat mit einem schönem Latein gar zierlich beschrieben und in Druck gegeben das Leben und den Tod jetzt bemeldten Herrn Hervvardi, Freyherrns von Auersperg, welcher fürs Vaterland tapffer streitend, bey benanntem Wudasko sein Leben für selbiges nachruhmwürdigst aufgeopffert, nachdem er der Türcken viele mit eigener Hand erlegt hatte. Solche zierliche und Lesenswerthe Oration ist zu Laybach im Jahr 1577 in Quarto gedruckt und das geschriebene Exemplar noch jetzo in der Fürstlich-Auerspergischen Bibliothec zu Laybach vorhanden.

X.

Adami Bohorizh Arcticae Horulae succisivae.Adamus Bohorizh (oder wie man sonst in Teutschland schreibt Bohoritsch), aus Crain bürtig und weiland Evangelischer Rector zu Laybach, hat ein Buch ausgehn lassen unter diesem Titel: Adami Bohorizh Arcticae Horulae succisivae de Latino-Carniolana literatura, ad Latinae Linguae analogiam accommodata, unde Moschoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boëmicae, Lusaticae Linguae cum Dalmatica & Croatica cognatio facilè deprehenditur. Witenbergae. Anno M D LXXXIV. Diß Buch, welches gleichsam für eine Grammatic dienet, ist mit grossem mühsamen Fleiß gemacht und dessen Dedication gerichtet Ad Illustrium Styriae, Carinthiae & Carnioliae Procerum Filios, universam equestris ordinis ingenuam Iuventutem. Datum Witebergae in Saxonia, ipsis Calendis Ianuarii, Anno M D XXCIV. In der Vorrede ist viel enthalten, so den Slavis (oder Sclavoniern) zu Ruhm und Ehren gesetzt. Er hat sich damals zu besagtem Wittenberg aufgehalten, als dahin die löbliche Landschafft ihn geschickt, wie man die Crainerische oder Sclavonische Bibel zum Druck aufgelegt.

XI.

M. Georgii Dalmatini Ubersetzung der Evangelischen Bibel.Im Jahr Christi 1568 hat Magister Georgius Dalmatin, einer löblichen Landschafft in Crain Evangelischer Praedicant (oder Prediger) in Ober Crain, die Teutsche Bibel Martini Lutheri in die Windische oder Crainerische Sprache verdolmetschet. Und in Betrachtung, daß solche Sprache vieler Orten, sowol in Steyer als in Kärndten und in Crain überall gebraucht wird, so hat eine löbliche Landtschafft allda den Schluß gefasst, diese übersetzte Bibel in offentlichen Druck ausgehn zu lassen, auch zu solchem Ende dem Hannsen Mannel, Bürgern und Buchdruckern zu Laybach, anbefohlen, die darzu erfordrende Zugehörnissen und Nöthigkeiten zu bestellen und beynebst einen Uberschlag deß Kostens auf Papier zu bringen.

Wird aber in Crain verboten.Nachdem aber Ertz-Hertzog Carl zu Oesterreich dessen in Erfahrung gerahten, hat er im Jahr 1580 durch den Herrn Land-Vizdom in Crain gedachtem Mannel solche Druckerey und zwar insonderheit den Druck dieser Bibel bey Straffe verboten und gäntzlich einzustellen befohlen. Nichts destoweniger ist eine löbliche Landschafft solches Werck anderswo zu verfertigen und drucken zu lassen Willens gewest; massen auch deßwegen der Author Selber, nemlich besagter Magister Georgius Dalmatinus, zu dem Steyrischen Ministerio auf Grätz geschickt worden, um daselbst sowol die Correctur als die Revision dieser gedolmetschten Bibel über sich zu nehmen; weil man aber der Sprach-Erfahrnen Leute in Crain noch mehr gehabt, als haben die Steyerische und Kärndterische Landschafften für rahtsam angesehn, solche Revision zu Laybach anzustellen.

Diesem nach seynd am 24. Augusti 1581sten Jahrs nachbenannte, sowol der Hebraeischen und Griechischen als Lateinisch- und Sclavonischen Sprachen wolkündige, und von den dreyen Landern hiezu deputirte Theologi in der Crainerischen Hauptstadt Laybach zusammen gekommen, nemlich aus Steyer Jeremias Hamburger, Doct. der H. Schrifft, Pastor und Superintendens der Evangelischen Kirchen zu Grätz, aus Kärndten Magister Bernhard Steiner, Pastor zu Clagenfurt, und aus Crain obgemeldter Magister Georgius Dalmatinus als Dolmetscher der Bibel nebst Christophoro Spindlern, Pastorn und Superintendenten zu Laybach, Adam Bohoritschen, Hanns Schweigern und Felician Trubern, um besagte Correction und Revision ins Werck zu setzen. Nachdemmal aber dabey in Betrachtung gezogen und sorgsamlich erwogen worden, daß dem Druck und Ausgange solches Buchs in den Oesterreichischen Landen unfehlbar dörffte ein Riegel vorgeschoben und mit starcken Hindernissen begegnet werden, als hat man sich eines Andren besonnen und offt-ersagten Ubersetzern dieses Wercks, nemlich den Magister Dalmatin, wie auch den Laybachischen Schul-Rectorn, Adam Bohoritsch, mit gefertigter Instruction an den Churfürsten zu Sachsen recommendirt und auf Wittenberg abgeschickt. Welche auch im Jahr 1583, am 10. Aprilis, dahin abgereiset und daselbst mit Samuel Seelfisch, Buchhändlern, sich um den Verlag und Druck dieser Gestalt verglichen, daß er funffzehenhundert Exemplarien, und zwar eines auf 280 Bögen median Papiers mit zierlichen Schrifften und schönen Figuren drucken, hingegen die löbliche Landschafft in Crain ihm für einen Ballen von fünfftausend Bögen 20 Gulden bezahlen sollte. Aber zu Wittenberg aufgelegt.Also hat die Auflegung dieser Bibel am 28. May 1583 ihren Anfang, und in sechs Monaten ihre Druckfertigkeit gewonnen. Am neuen Jahrs Tage eingehenden 1584. Jahrs kam der völlige Druck Altes und Neues Testaments von der Preß ans Licht auf grossem Median Papier und mit schönen in Holtz geschnittenen Figuren geziert.

Der Titel lautet also: Biblia tu je uſe ſuetu piſmu, ſtariga inu nouiga Teſtamenta, Slouenskj tolmazhena Skuſi Juria Dalmatina. Welches auf Teutsch soviel heisst als:

BIBEL, das ist Die gantze Heilige Schrifft Altes und Neues Testaments, Windisch gedolmetscht durch Georgium Dalmatinum. Gedruckt in der Chur-Sächsischen Stadt Wittenberg, durch Hanns Kraffts Erben. Anno M D LXXXIIII.

Der Ubersetzer, nemlich der Magister Dalmatin, hat solches Werck allen dreyen Ländern, als Steyer, Kärndten und Crain, gededicirt.

Die gebundene Exemplarien seynd in Fässer eingeschlagen, auf deß Buchhändlers eigenen Kosten biß nach Leipzig, von dannen aber auf der Löbl. Landschafft in Crain Unkosten nach Laybach geliefert.

Offtgenannter M. Georg Dalmatin und sein Gehülff der Adam Bohoritsch, welche als Directores, Aufseher und Correctores solcher Bibel biß zu völliger Verfertigung derselben zu Wittenberg sich aufgehalten, haben hiernechst auf der Herren Verordneten in Crain Befehl ihren Weg auf Dresden genommen, allda Sie bey Churfürsten für gnädigste Beforderung dieses Wercks, im Namen der Crainerischen Landschafft, nebst Verehrung sechs köstlich-eingebundener Exemplarien eine unterthänigste Dancksagung abgelegt. Welches Praesent sehr wol aufgenommen worden, wie unter Andren das gantz höfliche Danck-Brieflein, so höchstermeldter Churfürst deßwegen an deß Hertzogthums Crain löbliche Stände Augsburgischer Confession abgehen lassen, sattsam ausgewiesen.

Was die Auflage gekostet.Der Kosten, welcher auf dieser Bibel Edition gegangen, hat sich ungefähr auf acht tausend Gulden erstreckt; dazu Eine löbliche Landschafft in Steyer tausend und die Kärndterische neunhundert Gülden beygetragen gegen einer gewissen Anzahl mitgetheilter Exemplarien; Was Crain dazu beygetragen.daß also die evangelische Stände in Crain sechs tausend und hundert Gülden ihres Theils auf solchen Verlag gewandt.

Spottnam deß Dalmatini.Die Catholischen haben diesen Georgium Dalmatinum nur geheissen Jure Kobila, das ist Görg Stutt oder den Stut-Görg; wozu sie aber durch einen Mißverstand verleitet worden. Denn man hat einen andren Praedicanten (oder Evangelischen Geistlichen) Namens Georg Tereschizh, wegen einer geschenckten Stutten, Jure Kobila benamst; angemerckt, Georgius auf Crainerisch Jure heisst und Kobila eine Stuten bedeutet. Weil nun der Dalmatinus gleichfalls Jure (oder Georg) hieß, haben ihrer Viele ihn für denjenigen gehalten, welchem man den Spott-Namen Jure Kobila gegeben hatte. Und solcher Mißverstand ist dermassen erstarckt, daß er endlich nicht allein meistentheils von allen Römisch-Catholischen, sondern auch von vielen Evangelischen Jure Kobila oder Georg Stutt genannt worden.

Verfolgung deß Dalmatini.Es ist nachmals dieser Dalmatinus im Jahr 1585 von Herrn Christoph, Freyherrn von Aursperg, nach S. Khazian zum Pfarrern beruffen und eingesetzt. Und ob ihn schon hernach die Catholische von der Pfarr vertrieben, Der in einem Gewelbe verborgen bleibt.hat doch gedachter Freyherr von Aursperg ihn zu Aursperg heimlich bey sich behalten in einer gewelbten Kammer unter dem Roß- und Pferd-Stall vor dem Schloß, da ihn kein Mensch gesucht oder vermuttet hette. Wovon man noch auf den heutigen Tag selbiges heimlische Gewelbe das Predicanten-Loch deß Kobila Jure (oder Stut-Görgens) heisst.

Er war ein hurtiger, expediter, activer und gelehrter Mann; angesehn das Werck davon zeuget und den Meister lobet. Sein rühmlicher Fleiß.Denn man sihet wol, mit was für besondrem Fleiß, Mühe und Arbeit er die Bibel in die Sclavonisch- oder Crainerische Sprache gebracht; dergleichen gewißlich von einem mittelmässig-gelehrtem und ungeschicktem oder verdrossenem Kopff nimmermehr hette geleistet werden können. Seine Ubersetzung wird noch von etlichen gebraucht.Weßwegen diese Bibel auch noch täglich in Crain von denen Geistlichen, welche dessen Erlaubniß haben, gebraucht wird, um die Sprüche Heiliger Schrifft recht Crainerisch auszusprechen, weil wir keine andre Windische haben. {Stephanus Gerlach gedenckt zwar in seinem Türckischen Tag-Buch, daß sie zu Vedreno, einem Bulgarischen Dorff an den Thracischen Grentzen, welches mit lauter Christen besetzt war, bey einem Priester deß Orts im Iunio 1578. Jahrs die Bibel in Sclavonischer oder Illyrischer Sprache gefunden; aber dieselbe wird weder mit Lateinischen Littern gedruckt seyn, noch im Dialecto mit dieser Crainerischen übereintreffen.}

XII.

Neu-gedruckte Lands-Handfest.Im Jahr 1598 ließ die Löbl. Landschafft in Crain die LandsHandfest in Folio drucken, zu Grätz bey Hannsen Schmied. Der Titel ist dieser: Lands-Handfest deß Löblichen Hertzogthums Crain, darinn Keyserliche, Königliche und Lands-Fürstliche Freyheiten, Statuta, Lands-Gebräuche und andre Satz- und Ordnungen nach Längs begriffen, aus sondrem Befehlch und Verordnung einer Ersamen Löblichen Landschafft obwolermeldten Hertzogthums Crain, aus den alten gefertigten Originaln fleissig abgeschrieben und ordentlich collationirt, folgends von neuem gedruckt etc.

XIII.

Thomas Chrön.Thomas Chrön ist geborn zu Laybach im Jahr 1560, dessen Vater ein Rahtherr daselbst gewest und die Mutter Ursula Sitnickhin geheissen, dessen Bruder Casparus Sitnickh zu Wien in Oesterreich Philosophiam moralem eine Zeitlang profitirte, nachmals zu Grätz Regierungs-Raht ward. Nachdem dieser Thomas die Humaniora und Philosophiam durchgangen und wieder heim nach Laybach zu den Seinigen gekehrt, machte er sich bald darauf fertig zur Reise in Italien, um daselbst die Rechte zu studieren; ward aber von einem hitzigen Fieber oder viel mehr von der Pleuritide {Beydes kann beysammen seyn.} angegriffen. Da gelobte er in einen geistlichen Stand zu treten, wofern GOtt ihn würde lassen gesund werden, ist auch im Jahr 1586 genesen und nicht lang hernach gen Grätz gekommen; woselbst er sich beym Iohanne, Bischoffen zu Laybach, damaligem Stathaltern aufgehalten und von demselben im Jahr 1588 zu Secau zum Priester ordinirt, auch bald darauf zum Canonico der Laybachischen Thum-Kirchen ernannt worden, und zwar als ein geistlicher Artzt, durch welchen GOtt der Laybachischen Kirchen ein Heil-Medicament {Wie man Römisch-Catholischer Seiten urtheilet.} zurichtete. Denn dieser Thomas ward in die Stelle deß abgetretenen Predigers Truberi zum apostolischen Prediger verordnet, fing an wider die Lutheraner hefftig zu fulminiren, und bemühete sich gar eyfrig, das damals geringe Häufflein der Catholischen zur Beständigkeit anzufrischen. Kurtz zu sagen, er that Alles, was einem Bischoff der Kirchen gebührt. {Seynd Werte eines Catholischen Geistlichen.} Dannenhero Bischoff Johannes, da er sich in der letzten Neige seines Lebens (welches Anno 1596 erloschen) befunden, dem Durchleuchtigsten Ertz-Hertzogen Ferdinand gerahten, daß, woferrn Seine Durchleucht der Römisch-Catholischen Religion gerahten seyn wollten, Sie vor allen andren Competenten allein diesen Thomam, der nunmehr das Decanat erreicht hatte, der Stadt Laybach zum Bischoff geben mögte. Wird Bischoff zu Laybach.Nachdem solches im Jahr 1597 geschehen, hat er das Bischoffliche Amt mit grossem Mut über sich genommen und dreyssig Jahre über dergestalt verwaltet, daß man (in Crain) dafür hält, er mögte mit allen Ehren der Crainer Apostel genannt werden.

Dieser Thomas nun hat von seiner Feder herausgegeben:

Was derselbe für Bücher geschrieben.1. Ein so getitulirtes Opus Canonicum, wovon der grössere Theil von Andren distrahirt worden, ein Theil aber in dem Bischofflichem Archivo annoch verwahrlich wird aufbehalten.

2. Nachmals hat er die Evangelien und Episteln an Sonn- und Fest-Tägen deß gantzen Jahrs in die gemeine Landsprache, das ist in die Crainerische übersetzt, und, nachdem er seine Arbeit mit Andren geconferirt, solche Version zu Grätz auf seinen Kosten drucken lassen, typis Widmanstadianis. Und ist Anno 1630 im siebentzigstem seines Alters entschlaffen.

3. Er hat gleichfalls grosse Annales (will sagen ein grosses Werck von Jahr-Geschichten) geschrieben, welche aber nicht zum Druck gelangt.

XIV.

D. Taufreri Schrifft de Absoluto Decreto.Johannes Traufrer, der von Laybach bürtig und ein gar gelehrter Mann, welcher deßwegen auch nach Straßburg zur Profession der Theologiae beruffen worden, hat geschrieben de Absoluto Decreto wider Iohannem Piscatorem, wie Martinus Zeilerus bezeugt. {Zeiler. In der Epistolischen Schatz-Kammer, Tom. I. fol. 850.} Man sihet es auch aus seinem im Kupffer gestochenem Konterfeyt, darauf man folgende Worte findt: Effigies Viri nobilis, reverendi & clarissimi Ioannis Taufreri, Labacensis Carniolani, SS. Theologiae Doctoris eiusdemque in Argentorati Academia Profess. celeberrimi. Natus A. C. 1584. die 29. Febr. st. vet. Obiit A. C. 1617. die 8. Octobr.

Unten stehen diese Lateinische Verse:

Verse auf seinem Konterfeyt.Haec est Traufreri facies: sed doctus Apelles.
Quis poterit mentem sculpere? nemo potest.
Quanta viri Pietas? Solertia quanta docendi!
Quanta refutandi dogmata falsa Fides!
Luthero Islebium celebratur: Bretta Philippo:
Taufreri, Argyrope, nomine, nomen habet.

M. Casp. Brülovius Pomer. D. L. Argentorat. in Acad. Poët. Prof.

Wäre dieser gelehrte Mann nicht im dreyssigsten Jahr seines Alters, oder rechter zu reden, seiner Jugend, aus der Welt geruckt, hette die Welt vermutlich noch mehr Beweisthümer oder Muster seiner hohen Gelehrtheit bekommen.

XV.

Michaëlis Mikèz Catechismus.Michaël Mikèz, Doctor der Heil. Schrifft und Thum-Dechant zu Laybach, hat einen Crainerischen Catechismum in Octavo mit schönen Holtz-Schnitt-Figuren für die Laybachische Jugend auf seinen eigenen Verlag in Druck gegeben; zu Augsburg im Jahr 1615.

XVI.

Ioannis Raphaëlis Cobenzels Gelehrtheit und Schrifften.Johannes Raphael Cobenzel, aus der Societet IEsu, ist zu Lueg in Crain geboren, aus einer Freyherrlichen Famili, welche nunmehr Gräflich. Hat unter gedachter Societet IEsu Philosophiam, wie auch beydes Scholasticam und Moralem Theologiam, gelehrt, und sowol in dem Collegio zu Clagenfurth als in dem Academischen Collegio zu Grätz dem Rectorat vorgestanden; ist hernach im Profeß-Hause zu Wien Primus Praepositus gewest und hat allenthalben das Lob beydes, einer grossen Klugheit und strenger Observantz, verdient. Wie denn Sottanellus ihm ein treffliches Lob nachgeschrieben. Er ist Anno 1627 gestorben, aber der Nachruhm seines H. Lebens, bey denen, welche Tugend und Frömmigkeit was achten, annoch beseelt und blühet gleichsam auf den Lippen oder in den Federn derer, die in der Römisch-Catholischen Religion eyfrig seynd.

Dieser hat herausgegeben:

1. Velitationem Epistolicam in Triumviros Augustanae Confessionis Verbi Ministros. Anno 1615.

2. Librum in Concionem Simonis Manu, de norma Fidei & Religionis. Anno 1617.

XVII.

Andreae Kobavii Schrifften.Andreas Kobavius, ein Gesellschaffter von der Societet IEsu, hat im Jahr 1594 seinen ersten Anblick der Welt zu Cirknitz in Crain, als seiner Geburts-Stadt, und seinen letzten im Jahr 1654 zu Triest gethan. Er docirte in der Societät die Rhetoric und Mathesin viel Jahre lang. In Druck aber hat er von seiner Arbeit kommen lassen:

1. Vindicias Astronomicas theticas pro Dionysio exiguo contra eximios Chronographos de aera vulgari Dionysiana.

2. Vitam B. Ioannis DEI, Fundatoris FF. Misericordiae. Ist in Lateinischer Sprache, aber mit Auslassung seines Namens, geschrieben.

XVIII.

Davidis Verbecii Profession.David Verbecius, von Laybach bürtig, war ein Doctor Medicinae und sein Bruder Burgermeister zu Laybach.

Er begab sich wegen angenommenen evangelischen Glaubens auf Augspurg und hernach auf Speyer. Endlich ist er zu Ulm und Augspurg geblieben.

Von seiner Gelehrtheit kann unter andren diese auf sein Konterfeyt gemachte und dem Kupffer desselben eingegrabene Lob-Schrifft, so in etlichen lateinischen Versen begriffen ist, Zeugniß geben, uber welchem diese Obschrifft stehet:

In Iconem nobilis celebratissimique Viri, Davidis Verbezii, Carno-Lubeani, Phil. & Medic. Doctoris & apud Ulmanos Physici Ordinarii. Lucas Kilian sculp. Anno 1615.

Hiernechst folgen diese Verse:

Verse auf sein Konterfeyt.VerbezI frons haec, unam triederida postquam
egerat & septem Lucis Olympiadas.
Caetera quaere intus. Testatur Hygëia, Fati
quae novit telis amplificare moras.
Das olim Latiis, Epidaure, Asclepion oris:
dexter ita Ulmanis Carnus alumnus adest.

Dieser gelehrte Kopff hat viel Bücher, wie ein fruchtbarer Baum viel Oepffel, abgestattet, und insonderheit die Artzney-Beflissene damit nicht wenig verpflichtet. Unter welchen diese nachgesetzte gedruckt worden:

Seine vielfältige Schrifften.1. Disputatio de Temperamentis &c. Impressa Campoduni Anno 1598.

2. Davidis Verbecii, Carno-Labeani, Philosophi et Medici Augustani, pro Raymundi Mindereri, Medici olim Augustani, Disquisitione Iatrochymica de Chalcantho ad Dodecaporii Chalcantini Petri Castelli, Philosophi & Medici Romani, partem priorem Responsio: Quâ simul Aëtii Cleti Signini Medici Disputatio de Chalcanto in R. Mindererum potissimùm Romae editum examinatur. Prostat Augustae Vindelicorum, apud Sebastianum Mylium, Bibliopolam, Anno Salvatoris M DC XXVI.

3. Unus Tractatus de Peste &c., editus Campoduni Anno 1617.

4. Exercitationum Medicarum super dispositione quadam de Peste liber unus, edente Davide Verbezio, Carno-Labeano, Phil. & Medicinar. Doct. & Reip. Ulmanor. Physico Ordinario. Excusus typis Christophori Kraus, Chalcographi Campodunensis, M DC XVIII. In Quarto.

5. Exercitationum de Peste, libri duo, in Quarto. Impressum Campoduni 1619.

6. Homo non Homo, sive Monstrum Tübingense, ob virulentissimam, quam spiravit, auram, legitimè dissectum & evisceratum, à Davide Verbezio &c. Campoduni MDCXVIII., in Quarto.

7. Davidis Verbezii &c. Disquisitio Iatrochymica de Chalcantho. Impressum Argentorati Anno 1633.

8. Libri duo de Logica.

9. Varia alia opuscula & permultae Disputationes.

XIX.

Ioannis Tschandick verdolmetschter Catechismus.Ioannes Tschandick, zu Weichselburg in Crain geboren, ein Mitglied der Societet IEsu, hat die Humaniora docirt und zu Laybach einen Prediger abgegeben, zu Grätz aber im Jahr 1624 am 8. Octobris die Zeit seiner Sterblichkeit erfüllt, als er denen Inficirten aufgewartet.

Von ihm ist der Catechismus Petri Canisii in Crainerischer Sprach zum Druck gekommen.

XX.

Alexander Verbezius, Davidis Sohn und Doctor der Medizin, hat drucken lassen Annotationes & Axiomata Physicae.

XXI.

Leonardi Bagei Manuale.Leonardus Bageus, Soc. IESU, ist in Isterreich zu Mitterburg, so zu Crain gehört, geboren; hat zu Wien Philosophiam, hernach Theologiam moralem gelehrt, auch zu Grätz die Heilige Schrifft ausgelegt. Ist zu S. Veit am Pflaum und in Croatien zu Agram Rector gewest, aber Anno 1650 gestorben. Hat im Druck ausgehn lassen:

Manuale Sodalitatis Immaculatae conceptionis B. V. Viennae Austriae Anno 1625.

XXII.

Putscharrs gedruckte Relation.Johann Putscharr hat eine Teutsche Relation in Quarto, von Ihrer Königlichen Majestet, der Königlichen Gespons Mariae, Ertz-Hertzoginn zu Oesterreich, Infantinn in Hispanien, samt Ertz-Hertzogs Leopoldi glücklichen Ankunfft am 5. Februarii auf Laybach in Druck gebracht, Anno 1631.

XXIII.

Francisci Glavinichs Tractaten.Franciscus Glavinich, aus Histerreich Crainerischen Theils bürtig, ein Franciscaner (Ordinis Minorum de Observantia), hat in Lateinischer Sprache folgende Tractaten geschrieben und durch die Presse der gelehrten Welt vor Augen gelegt:

1. Einen Tractat, so intitulirt ist Manus CHRISTI [amoris]. Anno 1640.

2. Librum de Origine & Divisione Provinciae Bossnae Croatiae sui Ordinis & de Conventibus.

3. Historiam Tersatensem.

4. Uber das hat er noch mehr andre kleine Wercklein, aber in Illyrischer Sprach, lassen ausgehen.

Er ist in seinem Orden nicht allein Guardian, sondern auch Provincial worden, wie seine Geschicklichkeit auch wolverdiente, denn er ist ein gelehrter und überall beliebter Mann gewest.

XXIV.

Petri Störgleri Asma Poëticum.Petrus Störglerus, S. I., aus der Crainerischen Stadt Stein bürtig, ist, nachdem er etliche Jahre die Humaniora profitirt, Anno 1642 am 8. October (und nicht am 8. Augusti, wie Sotuvellus irrig ausgiebt) entschlaffen.

Derselbe gab im Jahr 1636 ein schönes Lateinisches Büchlein ans Liecht, intitulirt Asma Poëticum Litaniarum Lauretanarum, in Octavo. Dieses Buch, welches Lateinisch ist, hat bey jedwedem Titel eine Kupffer-Figur, darunter Lateinische Verse stehen.

XXV.

Andreae Zergols Theoremata Chronologica &c.Andreas Zergol, S. I., ein geborner Crainer, hat unter der Societet die Philosophiam und H. Schrifft und Mathesin, wie auch die Humaniora gelehrt, im Jahr 1645 aber seinen Lebens-Lauff vollendet, nachdem er das funfftzigste Jahr seines Alters überschritten.

Von seiner Feder seynd ausgegangen in Druck Theoremata Chronologica de Anno Ortûs & Mortis Domini nostri IESU CHRISTI; darinn er weiset, der Herr Christus sey geborn Anno XL. Iuliano, unter der Burgermeisterlichen Regierung D. Laelii und C. Antistii.

XXVI.

Laurentii Sengsenschmids II Orationes.Laurentius Sengsenschmid, S. I., von Laybach bürtig, ist ein sehr fertiger Kopff gewest, hat in dreyen Jahren zweymal Poësin, Rhetoricam und Philosophiam docirt, die Theologiam scholasticam aber, und moralem, viel Jahr über, und die heilige Canones zu Wien in Oesterreich, sowol als zu Grätz. Ist gestorben zu Laybach im Jahr 1646.

Seine gelehrte Beredsamkeit leuchtet hervor aus zweyen Lateinisch-gedruckten Reden, als:

1. Aus der Oration, welche er bey der Leichbestattung deß Hochwürdigsten Cardinals, Melchioris Khlesetii,‌55 55 Prav: Khleselii. Bischoffs zu Wien, gehalten.

2. Aus einer zu Grätz gehaltenen Oration in Parasceve (über den Rüsttag), welche Oration ihm durch einige gute Freunde heimlich genommen und zum Druck befordert worden.

XXVII.

Ferdinandi de Montagnana gelehrte Schrifften.Ferdinandus de Montagnana, ein Mitglied der Societet IEsu, geborn zu Laybach (wiewol ihrer viele darum, weil seine Eltern von Laybach, allwo sie vorher gewohnt, hernach erst auf Cilly gekommen, die Meynung gefasst, als ob er von Cilly bürtig wäre), hat den Glantz seiner hohen Erudition sowol münd- als schrifftlich blincken lassen. Mündlich zwar bey Unterweisung der bey der Societät studirenden Jugend in Humanioribus, bevorab in der Rhetoric, als die er viel Jahre gelehrt, hernach gleichfalls bey Vortragung der Theologiae moralis, welche er sowol als die Canones und die H. Schrifft denen Studiosis Theologiae gelesen, und mit solchem seinem Fleiß bewiesen, daß er nicht vergeblich (im Jahr 1599) geboren, noch ohne billigen Nachruhm im Jahr 1674 als dem fünff und siebentzigsten seines zeitlichen Lebens zu Wien gestorben. Schrifftlich aber, indem er mit besondrem Fleiß aufgesetzt:

1. Annales Societatis IESU plurium annorum. Welche aber annoch nicht in Druck herausgekommen.

2. Orationem in Exequiis Ferdinandi II. Imperatoris, welche er zu Laybach in der Thum-Kirchen bey S. Nicolai gehalten.

3. Einen Tractat de Quadratura Circuli, welchen er ohne Meldung seines Namens im Jahr 1673 hat drucken lassen.

4. Uberdas noch andre kleine Wercklein mehr.

XXVIII.

D. Ludovici Schönlebens Geburts-Jahr und Vater.Ioannes Ludovicus Schönleben, ein Liecht gelehrter Männer, ist zu Laybach an dem Ort seiner Geburt angezündet worden im Jahr 1618, daß er sein Vaterland, das Hertzogthum Crain, mit einer gelehrten Lateinischen Feder sollte beleuchten.

Sein Vater hieß Ludwig Schönleben, und hat die Stadt Laybach von Anno 1648 biß 1654 als Burgermeister mit grossem Ruhm regiert, und auch die Ehren-Stelle eines Stadt-Hauptmanns bekleidet.

Solchen Ruhm deß Vaters hat der Sohn an sich nicht erdunckeln lassen, noch zu einem Verweis (angemerckt, das Lob der Eltern denen Kindern, welche aus der Art schlagen, nur ein Aufruck ist), sondern vielmehr zum Sporn seines Verhaltens ererbt, auch sich selbsten durch Betrachtung desselben zur Ruhmwürdigkeit und Vortrefflichkeit in preißverbindlicher Gelehrtheit in seiner Jugend so löblich gestachelt und angehauen, daß er in dem Schrancken-Lauff der Studien vielen weit vorgekommen. Dessen hohe Gelehrtheit.Welches ihn auch zu einem so fernem Mahl der Gelehrtheit gebracht, dahin nicht Jedermann gelangt, also, daß im Lande Ihrer wenige in der Erudition ihm gleich gewest. Er war ein hochgelehrter Theologus, auch stattlicher Historicus und Genealogicus, dabey sehr beredt, und sowol in Teutscher als Sclavonischer Sprach ein trefflich-guter Prediger, der mit seiner Beredsamkeit die Zuhörer so häuffig zu sich gezogen, daß, wann er die Cantzel besteigen wollen, Jedermann dahin geeilt, ihn zu hören, und er also allezeit einen grossen Zulauff gehabt.

Er ließ ihm die Ehre und den Ruhm seines Vaterlands trefflich angelegen seyn; gestaltsam sein Aemona vindicata und die Annales Carnioliae, wie nicht weniger seine gedruckte Genealogiae und andre seine Bücher mehr hell genug weisen, wie eyfrig er sich um die Achtbarkeit desselben bemühet und angenommen. Weßwegen das Gerücht auch seinen Ruhm so weit ausgebreitet, daß sein Nam von der Sterblichkeit unbezwungen bleibt, obgleich sein Leib derselben unterwürffig gewest, und nunmehr biß zur Auferstehung alles Fleisches der Verwesung im Schoß ligt.

Nachdem er seine jugendliche Studien vollendet, ist er in den Orden der Societet IEsu getreten, auch etliche Jahre dahinn beharret. Seine unterschiedliche Würden.Aus gewissen Ursachen aber hat er sich solches Ordens wiederum begeben, und ein weltlicher Priester verbleiben wollen. Nachmals hat ihn seine hochgeschätzte Gelehrtheit dermassen recommendirt, daß er Thum-Dechant zu Laybach worden. Massen er auch, nebenst dem Titul eines Doctoris Theologiae, die Würde eines Protonotarii Apostolici geführt. Nach einiger Zeit aber hat er die Thum-Dechantey zu Laybach selbst freywillig resignirt und aufgegeben in Hoffnung, auf dem Lande mehrer Ruhe zu geniessen als in der Stadt; weßwegen er Ertz-Priester zu Reiffnitz worden. Allein er fand daselbst endlich, daß das Land eben sowol von den Wellen der Unruh überrauschet werde, ja daß offt noch mehr Dörner an den Hecken und Zäunen deß Feldes, weder in den Stadt-Gärten wachsen; ich will sagen, daß er bißweilen auf dem Lande mehr Unruhe setzt als in der Stadt, nachdem nemlich die Gelegenheit deß Orts oder Amts beschaffen ist. Deßwegen hat er sich über etliche Jahre seines Ertz-Priesterthums zu Reiffnitz begeben, und wiederum in die Stadt Laybach gesetzt. Allda er seine übrige Lebens-Zeit in Ruhe zugebracht, und als ein Privatus gelebt biß an sein Ende, sintemal etliche geistliche Beneficia, die er daselbst gehabt, ihm wenig zu thun geschafft.

Ich verstehe aber durch solche seine Ruhe keinen Müssiggang; von welchem dieser fleissige Mann so wenig gewusst, als der Puls eines gesunden Leibes vom Stillstande weiß. Denn er hat in seinem gantzen Leben biß zum Beschluß desselben alleweile geschrieben. Gestaltsam auch die löbliche Landschafft sich durch ihn bewegen lassen, im Jahr 1678 zu Laybach eine Druckerey durch Joh. Baptista Meyern, Saltzburgischen Buchdruckern, aufzurichten, darinn die Land-Chronic gedruckt worden. So giebt auch die Vielheit seiner Schrifften, welche wir bald hernach erzehlen wollen, gnugsam so erkennen, wie unmüssig seine Feder gewest, und wie gern er mit derselben der gelehrten Welt gedienet.

Endlich hat diesen so unverdrossenen Scribenten das drey und sechszigste Jahr seines Alters der Ewigkeit zugeschrieben; angemerckt, er nach ausgestandener dreywochentlicher Krankheit am 15. Octobr. 1681 verschieden, und hoffentlich zu der himmlischen Ruhe gelangt. Er stirbt in seinem Climacterico.Welche Zeit seines Endes er selber vermutet, und sowol zu mir * als Andren gesagt hat, in seinem Anno climacterico (oder Gefahr-Jahr) würde man ihm die Augen zudrucken. Man hat ihn bey den Jesuiten zu Laybach in ihrer Kirchen begraben; denen er seine schöne Bücher verschafft hat; welche auch dieselbe alsobald zu sich genommen. Aber seine, zu der Crainerischen Chronic gehörige Schrifften und Manuscripta seynd der löblichen Landschafft zugekommen.

Seine Grabschrifft lautet, wie folgt.

Sein Epitaphium.HIC IACET QUOD MORTALE FUIT IOANNIS LUDOVICI SCHÖNLEBEN SS. THEOLOGIAE DOCT. PROTONOTARII APOSTOLICI CATHEDRALIS ECCLESIAE LABAC. OLIM DECANI ET CAESAREI PLEBEI REIFNICENSIS ASSERENDAE, ET PROPAGANDAE IMMACULATAE CONCEPTIONIS

DIVORUMQUE COELITUM CULTUI. AUGUSTISSIMAE DOMUS AUSTRIACAE HONORI DUCATUS CARNIOLIAE, PATRIAEQUE NOMINI QUA SACRIS, QUA PROPHANIS, LUCUBRATIONIBUS AD NOMINIS IMMORTALITATEM CLARUIT HUIUS VIRI QUEM DIES XV. OCTOBRIS EX PATRIA RAPUIT PERENNEM IN POSTERIS MEMORIAM FUNDAVIT. REQUIESCAT IN PACE ANNO M DC LXXXI.

Catalogus seiner vielfältigen Schriften.Von seiner Feder seynd folgende Wercke zum Druck gelangt, und zwar die achtzehen vordersten ohne Zusetzung seines Namens.

1. Aegis Palladia Daphnophoria oblata Neo-baccalaureis Graecensibus. Impressum Graecii 1643. Ohne Zusetzung seines Namens.

2. Thalassii Coronae, sive applausus nuptialis illustriss. Neo-coniugibus N. N. Lincii 1644.

3. Plectrum Cleantheum Lyrae Apollineae conformatum, sive Sol Pyrrhi montis illuminator ad Lyram cantatus, auspicatissimae inaugurationi N. N. Praepositi Ecclesiae colleg. ad Pyrrhum montem. Lincii 1644.

4. Conatus nymphae Hortensis ad inaugurationem duorum Theologiae Doctorum. Viennae 1648., in 4to.

5. Tryphyaeon nymphae Hortensis oblatum tribus Theologiae Baccalaureis. Viennae 1648., in 4to.

6. Verna Theosophorum ad meridiantem Sapientiam deambulatio oblata sex Neo-doctoribus Theologis. Viennae 1648., in fol.

7. Parentalia Reverendiss. Praepositi Cathedralis Ecclesiae Viennensis. Viennae 1648., in 4to.

8. Mars Austriacus, D. Leopoldus, Austriae Marchio & Tutelaris, Panegyrico laudatus. Viennae 1648.

9. Lacrumae piis manibus illustriss. adolescentis Ioan. Michaëlis Adami Baptistae Comitis ab Althan. Viennae 1648., in 4to.

10. Corona gemmea, adgratulatio sex Neo-doctoribus Theologis ex Ord. Cisterciensi. Viennae 1649.

11. Arboris vitae S. Crucis fructus gemina Infula Reverendiss. N. N. Abbatis Cisterciensis. Viennae 1649.

12. Philosophicum NIHIL oblatum Neo-magistris Philosophiae. Viennae 1649., in 4to.

13. Campus Liliorum, seu Album Austriaco-Marianum, exornatum elogiis Austriacorum Deiparae Virgini peculiariter devotorum, oblatum sex Neo-doctoribus Theologis Cisterciensibus, ubi ad finem panegyricus magnae matri sine macula Originali conceptae. Viennae 1649., in 4to.

14. Inferiae Austriaco-Academicae piis manibus Fundatorum & Benefactorum Universitatis Viennensis. Viennae 1653., in 4to.

15. Trias Colossea honoris Celsissimi Sac. Rom. Imp. Principis Maximiliani Gandolphi ex Comitibus à Khüenburg Archiepiscopi Salisburgensis primatis Germaniae, cùm Archiepiscopali pallio insigniretur. Salisburgi 1668., in folio.

16. Evangelia und Episteln über die Sonn- und Fest-Tage deß gantzen Jahrs, der ersten alten Edition hat er überlesen und corrigirt, und viel verbessert in Crainerischer Sprach. Grätz 1672, in 8vo.

17. De Officio immaculatae conceptionis Deiparae antiquissimo & devotissimo, parvo mole, magno mysteriis, recens per anonymum correcto & Lucensibus typis edito. Observationes Sigismundi à S. Maria, Theologi ex SS. Patribus & Doctoribus praesertim Ordinis p. p. Praedicatorum desumptae. Altstedii 1680., in 8vo.

18. Genealogia illustrissimae familiae D. D. Comitum ab Attimis. Labaci 1681., in fol.

19. Ioannis Ludovici Schönleben Orbis votorum pro definitione piae sententiae de immaculata conceptione Deiparae Virginis. Libri quatuor. Clagenfurti 1658., in 4to.

20. Orbis votorum pro definitione piae sententiae de immaculata conceptione Deiparae Virginis. Libri tres. Pars prior. Clagenfurti 1659., in 4to.

21. Examen Synopseos historicae de Conceptione B. V. quam Fr. Marcellus Sydereus Cyriacus elucubravit & Io. Lud. Schönl. ad Trutinam bullarum sedis Apostolicae appendit. Salisburgi 1668., in 4to.

22. Vera ac sincera sententia de immaculata conceptione Deiparae Virginis. Salisburgi 1670., in 4to.

23. Palma virginea, seu Victoriae Marianae Septendecim Seculorum de adversariis immaculatae conceptionis B. V. Salisburgi 1671., in 4to.

24. Feyertäglicher Erquick-Stunden Erster Theil, das ist: Ehren und Lob-Predigen der lieben Heiligen GOttes, welche in der allgemeinen Römischen Catholischen Kirchen jährlich verehret werden. Das Winter- und Frühlings-Quartal. Saltzburg 1669, in 4to.

25. … Andrer Theil … das Sommer- und Herbst-Quartal. Saltzburg 1670, in 4to.

26. Pyramis IESU agonizanti erecta in monte Oliveti, das ist: Fünff Gemüts-bewegliche Betrachtungen vom Gebet Christi im Garten für die Feyertage in der Fasten. Saltzburg 1668, in 4to.

27. Die heilige Pilgerschafft zu dem heiligen Grabe CHRISTI, durch die sieben Stationes oder Betrachtungen von unsers HErr GOtts Leiden. Saltzburg 1668, in 4to.

28. Eadem Pyramis IESU agonizanti erecta, in duplum aucta & Latinè reddita. Salisburgi 1672., in 4to.

29. Eadem sacra peregrinatio ad S. CHRISTI sepulchrum, in duplum aucta & Latinè reddita. Salisburgi 1672., in 4to.

30. Aemona vindicata, sive Labaco metropoli Carnioliae vetus Aemonae nomen iure assertum. Salisburgi 1674., in 4to.

31. Horae subsecivae dominicales seu sermones ad populum pro dominicis ab adventu ad pentecosten cum allocutionibus synodalibus. Salisburgi 1676., in 4to.

32. Horae subsecivae dominicales sive sermones ad populum pro Dominicis à Pentecoste ad Adventum cum aliquot Panegyricis. Salisburgi 1676., in 4to.

33. Dissertatio Polemica de prima Origine augustae domus Habspurgo-Austriacae. Labaci 1680., in fol.

34. Carniolia antiqua & nova sive Annales inclyti Ducatus Carnioliae à condito mundo, usque ad annum millesimum CHRISTI. Tomus I. Labaci 1681., in fol.

35. Genealogia illustrissimae familiae Sac. Rom. Imp. Comitum & Dominorum de Gallenberg. Labaci 1680., in fol.

36. Rosa Ursina in Provinciis Austriacis florens, sive illustrissimae & antiquissimae familiae Romanae Ursinae Genealogia. Labaci 1680., in fol.

37. Genealogia illustrissimae familiae Principum, Comitum & Baronum ab Aursperg. Labaci 1681., in fol.

Dieses nachfolgende Büchlein ist nach seinem Tode erst, als ein Liber posthumus, gedruckt worden.

38. Allegoriae SS. Patrum, ordine Alphabetico, in gratiam concionatorum collectae per Io. Lud. Schönleben. Salisburgi 1682., in 12mo.

Von seinen ungedruckten Manuscripten.Nachgesetzte Bücher hat er mit eigner Hand geschrieben hinterlassen.

1. Orbis vota pro definitione piae & verae sententiae de immaculata conceptione Deiparae Libri V. Tomis duobus praelo parata.

2. Arboretum Austriacum sive plena genealogia augustae Domûs HabspurgoAustriacae ab Anno CHRISTI 600. ad nostra tempora cum 300 & ultrà Symbolis, aeri incidentis, in fol.

3. Chronologia Austriaca, sive rerum à Comitibus Habspurgicis & Archiducibus Austriae gestarum succincta per annorum seriem enarratio, in fol.

4. Auctarium Concionum Festivarum, in 4to.

5. Basis Ethico-politica Virtutum & vitiorum moralium, in 4to.

6. Annus sanctus Habspurgo-Austriacus, sive Sancti & BB. utriusque sexus Habspurgo-Austriacis sanguine & cognatione coniuncti, quingenti per totius anni dies distributi, in fol.

Uber jetztbenannte hat er auch 3 Tomos in Folio und 6 Tomos in Quarto, nebenst vielen eintzelnen Schrifften hinterlassen, darinn allerley Collectanea, Notationes begriffen, woraus er den zweyten Tomum der Crainerischen Chronic machen wollen. Aber in allen solchen Tomis ist schier gar nichts Eigentlichs von Crain befindlich, ohn allein, was die Familien und Geschlechter anbelangt. Ich habe * sie durchgelesen von Wort zu Wort, und kann mit Warheit schreiben, daß ich aus allen solchen seinen Schrifften nicht acht Bögen herausziehen können, welche das Land Crain beträffen. So man aber die Geschlechter sollte beschreiben, würde man aus seinen hinterlassenen Scripturen viel gebrauchen können, weil er von allen Geschlechtern unglaublichviel mit grossem hochbemühtem Fleiß zusammgetragen, wiewol dennoch nur lauter Fragmenta.

Warum er aber zu den letzten siebenhundert Jahren von Crain so gar wenig hat, das rühret (wie er manchesmal nicht allein gegen mir, sondern auch Andren sehr geklagt und gleichfalls in diesen seinen hinterlassenen Manuscriptis an vielen Orten zu verstehen giebt) daher, weil man ihm mit Urkunden, mit Geschicht-Verzeichnissen und andrer dazu dienlicher Materi nicht an die Hand gehn wollen. So ist er Selber auch nirgends hingereist, daß er ein Mehrers hette in Erfahrung oder in Augenschein bringen können. Alles, was man ihm auf sein langes vielfältiges Ansuchen und Bitten mitgetheilt, besteht in etlichen alten Schrifften, als: Heirahts-Abreden (oder Ehe-Stifftungen), Contracten, Rechtsführungen und dergleichen, derer Durchlesung ihm viel Zeit verschlungen, da er hingegen gleichwol nichts draus nehmen können, als allein die blosse Namen. Also hat er nur alle Namen samt der Jahr-Zahl draus verzeichnet. Auf solche Art seynd etliche Tomi beschrieben nur zu Genealogiis oder Geschlecht-Registern.

XXIX.

Ioannis Leberii gedruckte Sachen.Ioannes Leberius, S. I., ein zu Laybach geborner Crainer, hat bey der Societet die Humaniores Literas (oder leutseligere Studien, als Rhetoricam, Poësin &c.) gelehrt, hernach zu Wien und Grätz gepredigt mit grosser Beliebung der Zuhörer. Ist verblichen zu Pletteriach in Crain Anno 1678.

Er hat drucken lassen:

1. Einen Panegyricum funebrem, in Exequiis Ducissae Lotharingiae, Coniugis Francisci Nicolai Ducis, Viennae Austriae, Anno 1652. dictum in templo Academico.

2. Imgleichen einen Panegyricum funebrem nomine Sodalitatis B. Virg. Illustrissimo Iuveni, Adamo‌56 56 Prav: Ioanni. Michaëli Adamo Baptistae, Comiti ab Althan. Und dieser Panegyricus ward getitulirt Luctus Sodalitatis. Anno 1648.

3. Er hat noch andre Druckbestimmte Sachen mehr in Bereitschafft gehabt, welche ihm aber die Abbrennung der Stadt Passau entrissen.

XXX.

Michael Hermannus, ein Jesuit, zu Rudolphswerth in Crain geborn, hat Humaniora docirt und viel Jahre lang einen Regentem Convictûs Viennensis abgegeben und ist nachmals zu Laybach Rector worden, im Jahr 1652 aber mit Tode abgangen. Dieser hat herausgegeben:

Michaelis Hermanni Büchlein.1. Etliche andächtige Büchlein und Exercitationes Pietatis (oder Ubungen der Gottseligkeit) für die studirende Jugend.

2. Unterschiedliche Officia, als das Officium S. Barbarae, SS. Ignatii, Xaverii, Aloysii und Stanislai Kostkae, nebst vielen andächtigen Gebeten; wie dann dieser Mann die Jugend in der Gottseligkeit zu unterweisen, einen besondren Eyfer bewieß.

XXXI.

Adam Sebastians von Siezenheim Speculum Generosae Iuventutis.Adam Sebastian von Siezenheim, ein zu Laybach wonhaffter Cantzeley-Beamter, hat, obgleich aller kräncklich und bey ziemlichen Jahren, geschrieben und auf seinen eigenen Unkosten drucken lassen ein Buch, so intitulirt wird:

Speculum Generosae Iuventutis, oder Neu-begläntzter Zucht-Spiegel der Adelichen Jugend, klärlich entwerffend, wie die edle Jugend von ihren Wiegen-Jahren biß zur anruckenden reiffen Mannbarkeit mit schönen Tugenden Seel-ersprießlich gezieret, auch in holdseligen Sitten und höflichen Geberden Leibs-behäglich gepflantzt werden sollte; geschrieben durch Adam Sebastian von Siezenheim etc. Gedruckt zu München 1659, in 8vo.

Dieser ist zwar kein geborner Crainer gewesen, wie er in seiner Dedication selber gestehet, hat dennoch, weil er sich in Crain wol accommodirt befunden, sich selbst mit unter die Crainer rechnen, auch dasjenige Land, wie sein Vaterland ehren und lieben wollen, welches ihn, wie einen Sohn gehalten und mit einer guten Condition verpfleget hat. Immassen solches diese in berührter Dedication, so er an die drey I. O. Länder, als: Steyer, Kärndten und Crain gerichtet, enthaltene Zeilen anzeigen und danckbarlich rühmen:

»Und ob mir schon auch wider Verhoffen der allda unentsetzt-gebrauchende, nunmehr viel-jährig-genossene Vaterlands-Ruhm (um weiln ich der Geburt nach dem rot- und weissen Oesterreichischen Fähnlein einverleibt), in etwas verweislich sollte vorgehalten werden, so kann mich doch der begeiste Britannische Tichter Ovvenus mit seinen wolgestellten Verslein gleichfalls aufs Kräfftigste vertheidigen, also lautende:«

Illa mihi patria est, ubi pascor, non ubi nascor;Illa, ubi sum natus, non ubi natus eram.Illa mihi patria est, mihi quae patrimonia praebet:Hic, ubicunque habeo, quod satis est, habito.

XXXII.

Philippi Terpini Schrifften.Philippus Terpin, von Selzach aus Crain bürtig, SS. Theologiae Baccalaureus und viel Jahre lang Vicarius Generalis zu Laybach, unter denen Bischöffen Ottone Friderico und Josepho, ein Mann, der nicht allein sehr wol gestudirt, sondern auch viel erfahren, dazu eines friedfertigen und sittsamen Geistes, doch nichts destoweniger ein Eyferer um das Haus GOttes, seine Religion, und um das gemeine Beste, ein unermüdeter Arbeiter, hat schier neuntzig Jahre gelebet und durch den Druck ans Licht gebracht:

1. Constitutiones & Instructiones Synodales Curatorum.

2. Er hat auch sonst noch viel andre nützliche Sachen geschrieben, welche aber noch nicht ans Licht gekommen.

Er ist ungefähr vor drey oder vier Jahren erst eingeruhet, und in einem ehrlich-hohem Alter zu Grabe gekommen, als der bald neuntzig Jahre alt worden.

XXXIII.

Eliae Ottonis.Elias Otto, S. I., ein geborner Laybacher, welcher in der Societet Humaniora, wie auch Theologiam moralem gedocirt. Hat unterschiedliche Wercklein drucken lassen.

XXXIV.

Patris Martini Bauscheri.Martinus Bautscher, ein Crainer und Ordens-Genoß der Societet IEsu, hat zum Druck geschrieben:

1. Einen Panegyricum zu Ehren Ihrer Römisch-Keyserlichen Majestet Leopoldo Augusto, als Seine Keyserliche Majestet im Jahr 1660 dero Erbländer allergnädigst besuchte.

2. Ingleichen Historiam & Annales Noricos, so aber annoch nicht gedruckt worden, weil ihn vor dem Druck der Tod in die Erde gedruckt, einen solchen Mann, dem Viele seiner Curiositet wegen längers Leben gewünschet.

XXXV.

Friderici Jellentschiz.Fridericus Jellentschiz, von Laybach bürtig, ein Verwandter der Societet IEsu, docirte die Humaniora; hat auch viel Jahre lang die fürnehmste Cantzlen in Oesterreich als ein Teutscher Prediger versehen, überdas noch vor wenigen Jahren erst in der Thum-Kirchen S. Stephani zu Wien perorirt.

Von ihm seynd folgende Schrifften in Druck gekommen:

1. Triumphus Rosarum Illustriss. & Excellentiss. Comitis Wolfgangi Andreae à Rosenberg. Impress. 1656.

2. Firmamentum Regnorum. Oratio funebris Ferdinandi III. Imperatoris. Impress. 1657.

3. Lyrica de S. Ignatio. Impress. 1657.

4. Triumphus Panegyricus de contrito Serpente, sine labe conceptae Virgini Matri erectus & in Basilica S. Stephani dictus, praesentibus Augusto Leopoldo Imp. & Sereniss. Leopoldo Wilhelmo Archiduce. Impress. Anno 1658.

5. Ein Panegyricus funebris (oder bey häuffiger Versammlung gehaltene Leich-Rede) bey der Gräfin von Tättenbach Leich-Begängniß, wovon die Uberschrifft also lautet: Das starcke Sclavonische Weib in sittlicher Gleichständigkeit der Hoch und Wolgebornen Frauen, Frauen Judith Eleonora, Gräfin von Tättenbach, gebornen Gräfin von Forgatsch etc. Gedruckt im Jahr 1662.

6. Neun-tägige Andacht zu Ehren dem H. Francisco Xaverio, Indianischem Aposteln, gedruckt im Jahr 1662.

7. Der Indianische Wundermann Franciscus Xaverius, gedruckt im Jahr 1666.

8. Ausgeleschtes Liecht am Firmament der Wienerischen Kirchen; das ist: Wildericus von Wilderdorff, deß Heil. Röm. Reichs Fürst und Bischoff zu Wien in Oesterreich. Gedruckt im Jahr 1680.

9. Uberdas hat er noch mehr Bücher ausgehen lassen, derer Titeln mir jetzo nicht beyfallen.

XXXVI.

Doct. Ganseri.Ioannes Baptista Ganser, von Rudolphswerth aus Crain bürtig, A. A. Phil. & Medicinae Doctor, hat de Morbis mulierum geschrieben und ist solche Schrifft auch im Jahr 1662 gedruckt. Seine mit vieler Erfahrenheit vereinigte Gelehrtheit hat ihn zu solchem Ansehen erhoben, daß er für ein Mitglied deß Landes angenommen worden. (Ein Mitglied deß Lands aber ist ein Landmann (Provincialis) und mehr als ein Edelmann; hat alle Privilegien deß Lands zu geniessen.)

XXXVII.

Pat. Dolars.P. N. Dolar, ein Mitgenoß der Societet IEsu und geborner Crainer, ist ein trefflicher Musicus und guter Componist gewest. Dannenhero auch von seiner Composition gar viel Stücke zu Wien, ungefähr ums Jahr 1665 deß Drucks gewürdigt seynd.

XXXVIII.

D. Ioh. Caroli de Georgio.Ioannes Carolus de Georgio, I. U. D. Protonotarius Caes. & Apostolicus, und war Lands-Vizdomischer Secretar, ist aber im Jahr 1687 gestorben. Dieser hat im Jahr 1666 zu Wien drucken lassen:

1. Ein Politisch Buch in Lateinischer Sprache, seinen Namen aber verschwiegen.

2. Seit dem wiederum noch zween Politische Tractaten, denen er gleichfalls seinen Namen nicht beygesetzt.

XXXIX.

Iacobi Sckherl.Iacobus Sckherl, Soc. IESU, von Bischoff-Lack bürtig, profitirte viel Jahre die Humaniora, predigte auch viel Jahre in der Thum-Kirchen zu Laybach und starb im Jahr 1673, da er eben Sodalitatis Agoniae Christi Praeses war. Er nahm ein besondres Lob der Gottseligkeit mit unter die Erd.

Dieser hat in Druck gegeben:

Hortulum Myrrhae, das ist: Den Myrrhen-Garten der Gesellschafft Christi Tods-Kampffs am Creutz; darinn mancherley Ubungen Gottseliger Andachten für die Mitgesellschaffter enthalten. Ist in Teutscher Sprache geschrieben.

XL.

Ioannis Georgii Kapus.Ioannes Georgius Kapus hat eine schöne Oration gethan, auch dieselbe dem Herrn Stadt-Richter von Laybach zu Ehren durch den Druck ans Liecht zu setzen vermeynt; nachdem aber gemeldter Herr Stadt-Richter solches erfahren, hat er es, weils ihm allein nur zu Ehren gereichen sollen, und seine Person allein nur betroffen, nicht wollen zulassen. Die Oration war mit diesem Titel überschrieben: »Panegyricus, das ist: klägliche Danck-Rede eines Ehrsam äussern Rahts dieser Fürstlichen Haupt-Stadt Laybach über die zum Leyd bewegende Resignation deß Edel, Vesten, Wolweisen und Fürsichtigen Herrn Johann Baptistae Dolnitscher etc., seines Dreyjährigen löblich geführten Amts, so am Tage deß H. Apostels Iacobi deß 1670. Jahrs, auf dem allhiesigbürgerlichen Rahthause ist offentlich producirt und gehalten worden. Verfasst und gesagt durch Johann Georgen Kapus, besagtem Rahts-Verwandten und Unter-Cämmerern allhier, in 4to.«

XLI.

Herrn Frantzens, Freyherrns von Wützensteins.Herr Frantz, Freyherr von Wützenstein, hat zwo Romanen in Druck ausgehen lassen unter diesen Titeln:

1. Schicksel der lieben Bellimire und Corilanders, Teutsch beschrieben durch den Wolgebornen Herrn, Herrn Frantz, Freyherr von Wützenstein etc., Obrist-Wachmeistern aus der streitenden Gesellschafft, der Wehrhaffte genannt; vertheilt in Fünff Bücher. Nürnberg 1671, in 12.

2. Vulcani Liebes-Garn. Nürnberg, in 12.

Diese beyde Schrifften, so von der Liebe handeln, seynd aus dem Italiänischen Ferrantis Pallavicino verteutscht.

Ausser solchen Zweyen hat er nach seinem Tode noch andre zween geschriebene Tractaten hinterlassen.

XLII.

Georgii Wetzsteins.Georgius Wetzstein, seiner Geburt ein Laybacher, SS. Theologiae Baccalaureus, und vor diesem Römisch-Keyserlicher Majestet Hof-Capellan, anjetzo aber Stadt-Pfarrer zu Laybach, hat drucken lassen im Jahr 1672 ein geistlich Comedien- oder Freuden-Spiel, unter diesem Titel PIETATIS VICTORIA; welches er gededicirt Excellentissimo D. Comiti Ferdinando Bonaventurae ab Harrach, Aurei Velleris Equiti &c., bey dessen Hochgebornen Famili er über die Junge Herren Hofmeister in Spanien gewest.

XLIII.

Matthiae Ferfillae.Matthias Ferfilla, bürtig von Laybach, I. U. C.,‌57 57 Prav: I. U. D. welcher Anno 1680 in der Keyserl. Haupt- und Ansitz-Stadt Wien Stadt-Richter gewest, hat im Jahr 1677 eben daselbst zu Wien ein Politisch Tractätlein drucken lassen, ohne Beydruckung seines Namens.

XLIV.

Matthiae Castellez vielfältige Schriften.Matthias Castellez, welcher zu Kellnberg in Crain, an der Poick, unweit von Brem, A. 1620 am 24. Jenner geboren worden, ist 13 Jahre lang Pfarrer zu Töplitz gewesen und nachmals zu S. Bartholomaei im Felde zwey Jahre der Pfarr vorgestanden, hernach Canonicus bey S. Nicolai in der Probstey zu Rudolphswerth worden, und lebt nunmehr, nemlich in diesem 1687. Jahr, schon dreyssig Jahre in solchem Canonicat als der älteste Canonicus zu Rudolphswerth. Er ist auch ein Beneficiatus Confraternitatis SS. Rosarii (oder des Bruderschafft deß heiligen Rosenkrantzes) und hat in vorgemeldter Kirchen zu Nicolai Anno 1682 das Beneficium S. Barbarae fundirt.

Aus dieses Manns fleissigen Feder seynd unterschiedliche Schrifften geflossen, und zwar zu desto mehrerm Nutzen seiner Landsleute meistentheils in Crainerischer Sprache.

Wovon allbereit diese nachbenannte in Druck gekommen:

1. Ein Büchlein für die Brüderschafft deß heiligen Rosenkrantzes, welches auf Crainerisch also intitulirt ist: Bratouske buqvizè Svetiga Roshen Kranza. Gedruckt zu Grätz 1687, in 8vo. Welches auf Teutsch soviel heisst als: Bruderschafft-Büchlein deß Heiligen Rosenkrantzes.

2. Modus iuvandi agonizantes, welches Lateinisch und Crainerisch durcheinandergesetzt. Gedruckt zu Laybach 1682, in 8vo.

3. Breve Exercitium matutinum & vespertinum. Ist Lateinisch. Labaci, M DC LXXXII.

4. Nebeſhki zyl, tu je premiſhloúaine teh Svetih ozhakou (das ist: Himmlisches Ziel oder Betrachtungen der H. Alt-Väter), Laybach 1684.

5. Kratki Sapopadek potrebnih catoliſkih naukoù. Laybach 1685. Das ist: Kurtzer Begriff der nothdürfftigen Catholischen Lehr.

6. Praxis Catechistika, tu je: Nauk Chriſtianſki. Gedruckt zu Laybach im Jahr 1686.

Diese hiernechst benamste seynd zwar auch allbereit von ihm schrifftlich, aber annoch nicht Druckerisch verfasst, sollen doch gleichwol ehestens unter die Presse gegeben werden, nemlich:

7. Simplex Translatio Sacrorum Bibliorum Veteris & Novi Testamenti, secundùm articulos, in tribus Tomis.

8. Thomas de Kempis Carniolicus, de Imitatione Christi.

9. Spegel te Zhiſtoſti, das ist: Spiegel der Reinigkeit.

10. Viridarium Exemplorum, in quo numerantur Septingenta Exempla, accommodata pro Concionatoribus.

11. Dictionarium Latino-Carniolicum, oder Lateinisch-Crainerisch Wörter-Buch.

12. Shpeigel duhouni od Saſhetka inu konza Zhloreſkiga Shirenia.‌58 58 Prav: Zhloveſkiga Shivenia. Ist in Crainerischer Sprache übersetzt aus einem Italiänischen Büchlein, welches den Titel hat: Spechio Spirituale del principio & fine della vita humana. Geistlicher Spiegel deß Anfangs und Endes menschlichen Lebens.

Dieses Buch ist Gespräch-Weise eingerichtet.

XLV.

Herrn Georg Sigmund, Freyherrn von Hallerstein Poetische Schrifften.Herr Georg Sigismund, Freyherr von Hallerstein, aus Crain bürtig, wiewol jetziger Zeit in Kärndten wohnhafft, als woselbst er auch die Ehren-Stelle Einer Löblichen Landschafft von Kärndten Beysitzers bekleidet, war zwar bereits ein alter Herr, nichts destoweniger doch noch frisch und wolvermögliches Leibes, ein trefflicher und gar glückseliger Poet, der manches kleines Tractätlein von etlichen Bögen zum Druck verfertigt; darinn sich eine so ausbündige Vena, schön- und leicht-fliessende Art der Poesey eräugnet, daß man diesen Herrn mit allen ehren den Crainerischen Ouvvenum tituliren mögte.

Insonderheit aber war er überaus fertig und glücklich nicht allein in den Epigrammatibus, sondern auch Anagrammatibus, also gar, daß, worüber mancher den Kopff noch wol ziemlich lang brechen müste, er so geschwinde, wie eine reiche Quelle ihre Silber-Flut von sich schüttete, und solche Erfindungen, die Manchem eine rechte Marter, ihm Spiel und Schertz seyn.

Ich will dem curiösen Leser etliche, jetzo gleich mir zur Hand ligende, Verse seiner Erfindung hieher setzen, die zu unterschiedlichen seiner Poetischen Bücher gehörig, als:

1. Im Jahr 1680 hat er zu Clagenfurth ein Wercklein drucken lassen und den Kärndterischen Ständen dedicirt, welcher Dedication Titel oder Zuschrifft von ihm so künstlich hernach per anagramma (oder durch Letter-Wechsel) in ein paar Disticha oder zwey-schichtige Verslein verkehrt worden, daß sie dem Buchstaben nach fast gäntzlich darinnen begriffen, und also die würckliche, kurtze, poetische Dedications-Rede in eben denen Littern besteht, daraus der Titel. Dann derselbe lautet also:

Excellentissimo Praesidi, Reverendissimo Abbati, caeterisque illustrissimis inclyti Archiducatus Carinthiae Dominis, Dominis Deputatis atque Proceribus.

Auf solche Ober- und Zuschrifft folgen, an stat der Ubereignungs- oder Antragungs-Rede, diese zwey Disticha, welche seinem schnellerfindenden Geist aus den vorigen Titular-Littern erwachsen seynd.

Seine anagrammatische Dedication. Anagramma.

Vilia demeriti ne spernite carmina vatis!Scitis, quod mihi vix competat iste labor.Si lis, si senies, si cura domestica cribrat,libri ductu prodesse Thalia nequit.
Offert humillimus Georgius Sigismundus, L. Baro ab Hallerstein.

Diesen seinen unterschriebenen Namen hat er gleich darauf wiederum anagrammaticè also umgesetzt:

Grandibus egregiis hos ornat Musa libellos. Anno Domini hIs trIbVs eX orIs CarInthIa LaVDe MeretVr.

Weil ihms dann so hurtig gelungen, aus der Dedication ein Anagramma sowol als wie auch aus seinem Namen zu machen, steht leichtlich daraus zu schliessen, wie bereit fertig und schnell er in andern seinen poetischen Ersinnungen sey. Denn man weiß, daß ihm allerdings auch diese anagrammatische Dedication wenig Mühe gekostet, sondern er dieselbe, eben sowol wie andre Anagrammata, ohn langes Besinnen verfertigt habe.

Aus dem also anagrammatisch-dedicirten Büchlein selbsten muß ich denen Liebhabern netter Verse und artlicher Erfindungen zu Liebe hiernechst auch etliche Epigrammata allhie vorlegen, und zwar solche, die er auf sich selbsten gemacht.

De Se ipso.

De Se ipso.

Quaeris, ubi & quando solitus sim scribere versus?
Nox dat consilium: noctis amica quies.
Metra igitur noctu struxi potiora; nisi quod
cuncta pedes, etiam quaedam habuêre manus.

Aliud.

Servivi Patriae triginta Assessor in annos:
est merces senium, concava bursa lucrum.

Aliud.

Quid mirum, quòd sim longo durabilis aevo?
Carsta mihi patria, trux ubi durat equus.

Denn die KarstPferde seynd dauerhafft und leben lang.

Aliud.

Non curo, capiant quamvis mea carmina pauci,si multi caperent, laus mihi parva foret.

Ordo Litium.

Crescit in immensum nostris in litibus ordo:ordo at in exiguo tempore nullus erit.

Mulier Crux.

Uxor inops crux est, crux est opulenta perinde;
haec nisi quod gravior sit, magis illa levis.

Vir nobilitat uxorem.

Nobilitat vir ut uxorem, sic illa coronat;si illa corona modò cornua nulla gerat.

Ad lectorem.

Invenies si fortè meo sub carmine lector,quae Venerem sapiunt, suntque modesta minùs:pictori, scito, multùm, vatique licere,absque ioco & quod vix esse Poëta queat.Non loquimur pueris. Castis sunt omnia castametra. Lege è contra, quàm sit amara Venus.

2. Das andre Buch ist gleichfalls zu Clagenfurt im Jahr 1682 in 8vo gedruckt und der löblichen Landschafft in Crain dedicirt:

Anno Domini Me DeCeat patrIae refLeXos teXere VersVs.

Aus diesem Büchlein will ich gleichfalls dem curiosen Leser zu Gefallen etliche wenige Epigrammata herausziehen, nemlich diese nachgesetzte:

Ad Lectores.

Mens est nulla mihi, vobis ut carmina scribam,
vel devota nimis, vel scabiosa nimis;
iusta Poëtarum sed quae professio dictat:
ut valeant animi se recreare iocis.
Obliquè Venerem si quando carmina tangunt;
scito, quod haud pueris, sed benè scribo viris:
esse sollent castis nam scilicet omnia casta,
carmen & absque ioco est, quod cibus absque sale.

De Se ipso.

Esse mei debent versus non semper acuti:pro crassis crassos saepius esse iuvat.

Aliud.

Est capite ex triplici me inopem esse necesse, quod aucepssim: quod sim Assessor: simque Poëta simul.Auceps rurando perit, atque vagando Poëta.Assessor longâ sede sedendo ruit.

Ad Comitem à Gallenberg &c.

Georgius Sigismundus Sa. R. I. Comes à Gallenberg. Anagramma. Cressibus à glogolis migras de Sanguine Regum.

******

(Aus der Famili der Grafen und Herren von Gallenberg ist Einer König in Bosnia gewest; darauf deutet der anagrammatische Vers, in welchem für Gressibus Cressibus gesetzt worden. Wozu aber dieser Herr aus zwiefacher Betrachtung privilegirt ist: denn erstlich so haben die Poeten viel Freyheit; vors andere ist er selber ein Freyherr, dessen trefflichem und freyem Geist billig noch mehr Licentz gebilligt und zugestanden wird, als einem gemeinem Poeten, zu dem lautet das C dem G in der Aussprach sehr ähnlich.)

De Se ipso.

Plus pede vado, quàm equo, iam Septuaginta per annos.Non aliter vates, quàm solet ire pedes.

De sua aetate.

Si nobis dent astra, novum pertingere lustrum,
septem aetatis erunt, Coniuge quinque decem.
Ad copulas altras tunc comparere licebit,
nî nostrûm interea quis tumulatus erit.

Nachdem er solches Epigramma im Jahr 1681 geschrieben, hat er im nachgehendem 1682sten darauf dieses aufgesetzt.

De Se ipso.

GEORGIUS SIGISMUNDUS, B. ab Hallerstein, Coniunx quoque, MARIA SIDONIA Paradeiserin.

Anagramma.

Quinquaginta acres complevimus imbribus annos,
eia Diis redeas gloria, dignus honor!

De secundis nuptiis.

Quinque decem si quis cum Coniuge vixit in annos,
nuptias solemni est mos celebrare modo.
Horum Consortum renovari si actio posset,
durum hoc susciperet mox sine dote iugum.

Er hat solche Weise, wovon er in dem Epigrammate redet, eben in solchem 1682stem Jahr würcklich auch begangen, und mit seiner Gemahlinn, welche eine geborne Gräfin Paradeiserinn ist, Freyherr von Hallerstein celebriert nach funffzigjähriger Ehe abermal Hochzeit.von Neuem Hochzeit gehalten, nachdem sie funffzig Jahre in glücklicher und liebreicher Ehe miteinander gelebt; wie sie denn auch glücklich beysammen gewohnet, und sich wol miteinander begangen, biß ins 1686. Jahr, in welchem der allgemeine Ehbrecher, der leidige Tod, solches liebe werthe Paar getrennet und uns Ursach gegeben, den Abschied dieses so edlen und hurtigen Geistes zu beklagen, als welchen er uns durch tödtliche wiewol in einem ehrlich-hohem Alter geschehene Hinrückung dieses Herrns entzogen.

Die Löbl. Landschafft in Crain hat aber zu solcher seiner wiederholten Hochzeit einen Abgesandten, samt einem gebräuchlichem Hochzeit-Present, in dero Namen auf Clagenfurt in Kärndten abgeordnet, weil er sie dazu hatte eingeladen.

Auf sothanen seinen vieljährigen Ehestand machte er dieses artliche Distichon.

Tot Paradeisera cum Coniuge viximus annos,
non procul hinc, vereor, iam Paradysus erit.

Er hats errahten, doch noch etliche Jahre der angenehmen Gesellschafft seiner Gemahlinn genossen.

XLVI.

Herr Paulus Ritter de Segnia. Ich sorge, die Musen selbst dörfften von mir beleidigt werden, so ich dieses Krabatischen Edelmanns und Rittmeisters Glückseligkeit in hurtiger Erfind- und Fertigung eines Carminis allhie ungemeldet liesse. Denn wie der Kunst-Göttinnen Vorsteher, Apollo, nicht allein durch einen Ziel-gewissen Pfeil die Unwissenheit, sondern auch durch einen künstlich-holden Lauten-Griff die Schwermütigkeit bestreitet und danider legt, also hat auch dieser Herr Ritter sowol mit dem Kriegs-Gewehr wider den Feind im Felde, als mit einem wolklingendem und Lorbeer-würdigem Verse wider die Langweil in der Poesey, manches Ritterstücklein erwiesen und aus unterschiedlichen schönen Tractätlein seinen schönen Geist zu erkennen gegeben. Dessen ich denn, Ihm zu Ehren, soviel lieber und billiger allhie gedencke, weil Er auch mich mit seinen poetischen Einfällen und behänden Ausarbeitung seiner artlichen Erfindungen nicht selten belustiget, auch unlängst noch, nemlich im Jahr 1687, am 20. Julii, da ich auf dem Schloß Freyhoff mit meiner jetzigen Liebsten Hochzeit hielt, mit nachgesetzten von ihm mir von Wien zugeschickten artlichen Versen glückwünschend beehrte.

ILLUSTRISSIMO DOMINO DOMINO Ioanni Weichardo Valvasor Libero Baroni &c. PAUL RITTER S. P. D.

GRatulor ad nova post emensos gaudia luctus:
ad sacra connubii foedera pacta novi.
Gratulor! at doleo tot laetos inter amicos,
non collaetari me tibi posse simul.
Quod curae, quod vasta loci distantia causat:
et tempus, quod me non sinit esse meum.
Affectus tuus est in me; qui scilicet absens
laetabor: nam sum totus & ipse tuus.
Mitto mei, Weicharde, locô tibi carmen & idem
laetâ inter reliquos excipe fronte precor.
Cumque nova illustri vivas bona Saecula Sponsâ:
meque tibi addictum semper amato, Vale.

Viennae, 13. Iulii 1687.

— — — — Amantum.
Hic nexus clariis lauris & laude coronans
Aeva, Iane; — — — —

sive Ioannes Waichardus Valvasor & Anna Maximilla Cetsekerin. Sponsus et Sponsa anagrammaticè effigiati, ac in nuptiali festivitate producti.

QUis magè conveniens par invenisset Amantum, quàm vos, quos fatis iunxit DEUS ipse propinquis? Felices thalami fructus sperantur: eosdem fata fovent, atque ipsa canunt id munus; Amantum hic nexus, clariis lauris & laude coronans Aeva: ô Iane tuis olim memoranda! coronet omnia inextinctos hic ergò per aeva nepotes:
quêis lauri & laudes crescant, vigeantque perennes.

à PAULO RITTER.

XLVII.

Herr Johann Friedrichs von Rain Buch de Lap. Philos.Herr Johann Friedrich von Rain hat geschrieben de Lapide Philosophorum (von dem Weisen-Stein, das ist von der Gold-Kunst oder Goldmacherey), welches Lateinisch-verfasste, und in 8vo gedruckte Buch der Römischen Keyserin Eleonorae Magdalenae Theresiae &c. gededicirt und folgender Gestalt intitulirt worden:

[1.] Praeservationum‌59 59 Prav: Praeservativum. universale naturale, à natura & arte depromptum, in omni morborum genere, est Lapis Philosophorum. Cuius possibilitas, realitas, existentia & praeparatio, quodque is solus sit unicus morborum debellator, Hercules, contra Iacobum Ioannem [Wenceslaum Dobrzenski] de Nigroponte, Philosoph. & Medicinae Doctorem, Lapidem Philosophorum, eiusque indefinitam in omnibus morbis curandi excellentiam, negantem, remonstratur, Editore Ioanne Friderico à Rain ad Stermoll & Radelsegk, inclyti Ducatûs Carnioliae causarum aulicarum, provincialiumque Assessore &c., Labaci 1680.

Ich gedachte anfangs, dem curiosen Leser meine Meynung von dem niemals in der Natur gewesenem Lapide Philosophorum bey dieser Gelegenheit mitzutheilen; weil ich aber finde, daß der Author in der Dedication eine so hohe und mächtige Patroninn zum Schutz erwählet hat, für dero Majestatischen Namens-Glantz man sich billig mit tieffster Ehrerbietung bückt und denselben als wie einen güldenen Kron-Schild allerdemüthigst adorirt, unterlasse ich an diesem Ort, da sich ohne dem auch nicht wol eigendlich davon handlen lässt, das Gegentheil, nemlich die Unerfindlichkeit deß Lapidis Philosophorum mit vernünfftigen Ursachen zu bezeugen.

Jedoch muß ich unterdessen gleichwol hierinn mein Gesicht viel schwächer zu seyn bekennen, als, daß es die sehr weit gesuchte Beweis-Gründe sollte ermessen und ergreiffen können, aus welchen der Herr Haupt-Author und Defensor Lapidis befugt sey, diejenige, welche den Weisen-Stein für einen blossen Wahn, falsche Einbildung und vergebliche Hoffnung ausgeben, für Majestet-Verletzer zu halten. Und möchte wohl gern wissen, in welchem Corpore Iuris oder Keyserlichen Reichs-Constitution derselbe solches gefunden. Die, welche ich in meiner Bücherey habe, wissen gewißlich gar nichts drum. Dann also redet Ehrngedachter Herr Author am andren Blat seines jetzt-angezogenen Buchs: Inquis enim, Te dubitare & dubitâsse semper, utrum quid simile detur, nempe Lapis Philosophorum. In quo summae ignorantiae tuae notam incurris. Nemo enim eius possibilitatem & existentiam, nisi in Octavo stolidus & insipiens, hucusque negavit & apud Summos penesque Sapientissimos orbis Principes, Crimen Laeasae Maiestatis incurris, cum sic discurris &c.

Seynd trauen! kräfftige und erschreckliche Donner-Worte, die mit dem Crimine laesae &c. so bedrohlich um sich blitzen! Also sollte ich gleichfalls jetzt billig, was ich im XXVIII. Capittel deß dritten Buchs, bey der Beschreibung deß Bergwercks Ydria, wider den Lapidem gedacht, wiederum vor lauter Furcht ausleschen. Aber quod scripsi, scripsi! Mich dünckt, wann bey dieser Strittigkeit gegen hohen Häuptern ein Crimen laesae &c. begangen würde, so dörfftens wol eher diejenige thun, welche nicht erblöden, dieselbe mit falschen Einbildungen und leerem Geschwätz zu hintergehen. Doch will ich gleichwol darum nicht diesem Herrn Authori, noch sonst einigem Mitgesellschaffter solcher süssen Einbildung, der nur aus einer vorgefassten starcken Meynung und speciosen Bewegnissen, ohne Vorsatz eines Betrugs, grossen Herren den Weisen-Stein recommendirt, ein Crimen laesae Maiestatis alsofort zeihen. Allein sie mögen zuschauen, daß sie nur nicht Crimen laesae Veritatis & Facultatis & Prudentiae begehen.

Nichts destoweniger berufft sich offtgemeldter Herr Author auf das Experiment deß Snyders, wann er (fol. 3.) spricht: Et Ioannem à Monte Snyders, coram adhuc viventibus testibus, nostro saecolo, cum parte una suae medicinae, integri Saturni libram in aurum transformâsse &c. Aber was es mit diesem gutem Snyders für einen Ausgang gewonnen, wie er in diesem Stück, nemlich in der profitabeln Goldmacherey, seinem Namen gemäß (angemerckt Snyder auf Niederteutsch einen Schneider bedeutet) meisterlich geschneidert und zuletzt deßwegen das Reißaus spielen müssen; ist in vorernanntem Capittel deß dritten Buchs schon erzehlt worden, weßwegen ich für dißmal weiter nichts sage, als allein: sto à longè & rideo – ich lache in meine Faust! und verwundere mich, daß das Sprichwort Mundus vult decipi, so gar nicht abkommen will, sondern noch täglich seinen würcklichen Unterhalt findet.

2. Mehr hat noch obgedachter Herr Author (dem man im übrigen das gebührende Ehren-Lob seiner Qualitet, Erudition und Klugheit nicht zu entziehen wünschet) Ihrer Keyserlichen Majestet, ohngefähr vor sieben oder acht Jahren, etliche eigenhändig-geschriebene, grosse, chymische Folianten, mit schönen chymischen Farben wunderlich gemahlten Figuren geziert, Selber übergeben. Was nun diese Bücher für Würckungen gethan, weiß ich nicht. Unterdessen muß man ihm doch dieses lassen, daß er ein gelehrter und verständiger Mann sey. Zu bedauren ists nur, daß er sich so sehr und übermässig in den niemals in der Natur gefundenen Lapidem Philosophorum hat vertiefft, auch zu besorgen, er dörffte sich niemals herauswickeln. Ich wünsche, daß er Goldes gnug davon aufhebe, besorge aber, der Gewinn, so ihm diese Kunst und Arbeit verspricht, stecke noch ziemlich fest und hart in Centro Impossibilitatis und Abysso Invisibilitatis.

XLVIII.

Schrifften Patris Antonii Lazari.P. Antonius Lazari, von Geburt ein Laybacher, Minoriter oder Mindern Brüder Ordens (Ordinis Minorum de Observantia), SS. Theologiae Lector Generalis & Consistor. Labacensis, jetziger Zeit aber solches Ordens Provincial, hat unter seinen Ordens-Genossen gelehret Philosophiam und Theologiam speculativam viel Jahre lang; und ist ein hochgelehrter Mann, der zu dieser Zeit in diesem Lande in Theologicis wenig seines gleichen hat.

Derselbe hat nachgesetzte Sachen in Druck gegeben:

1. Panegyricum S. Antonii Paduani, cum Titulo: Vitis.

2. Von eben diesem Heiligen hat er noch andre zwantzig Panegyricos in Bereitschafft, aber annoch ungedruckt.

3. Er hat überdas noch einige andre Panegyricos auflegen lassen, welche er bey unterschiedlicher Gelegenheit und Veranlassung gehalten. Darunter auch dieser begriffen, welcher also getitulirt wird: Sittliche Lehr-reiche Revanche, in welcher, als die Hoch- und Wolgeborne Fräule, Fräule Sidonia Dorothea, Gräfinn und Herrinn von Gallenberg, in deß löbl., von ihren hochadelichen Voreltern gestifften, uralten Münckendörffischen Clarissen-Klosters Gottes-Hause den H. Ordens-Habit den 25. Februarii dieses 1680ten Jahrs höchst-auferbaulich annahm etc., in 4to. Gedruckt zu Laybach 1680.

4. Hysteron Proteron, oder Hintersich für sich verstellte Menschen-Einbildungen, Erkentnissen und Begierlichkeiten; so als die Wol-Edle Fräule Anna Catharina Waldreichin von Ehren-Porten in löbl. Laybacherischen S. Clarae Gotteshause deß H. Ordens-Habits den 19. Januarii 1681ten Jahrs bewürdigt und Maria Antonia benamet, durch P. F. Antonium Lazari, der Mindern Brüder S. Francisci Ordens Regulmässiger Observantz, der H. Schrifft Lect. General. verfasst und vorgetragen worden. Gedruckt zu Laybach 1681, in 4to.

5. Er hat gleichfalls auflegen lassen den Boethi um de Consolatione Philosophiae, in Duodez. Gedruckt zu Laybach 1682.

Selbigen Panegyricum hat er dedicirt den dreyen jungen Grafen von Gallenberg, laut dieser der Dedication Obschrifft:

Illustrissimi Domini S. R. I. Comitis & Domini, Domini Georgii Sigismundi à Gallenberg in Thurn, Rosegkh & Gallenstein, Illustris Domini in Aynödt, haereditarii Advocati Coenobii Minkendorffensis, Sacr. Caes. Maiestatis Camerarii, inclytae Provinciae Carnioliae olim Deputatorum Praesidis, nunc Iudiciorum Praetoris & Capitaneatûs eiusdem Caesareâ institutione Locum tenentis, Gnatorum Trigermini nobilissimo, Ioanni Richardo, Wolfgango Weichardo & Sigefrido Balthasari, Comitibus & Dominis à Gallenberg.

6. Er hatte eben damals auch schon in Bereitschafft zur Presse die Philosophiam Scotisticam unter diesem Haupt-Titul: Philoponema tetrateuchum Scotici acuminis acu phrygiatum; hoc est: Universae Philosophiae rationalis & naturalis, moralis & transnaturalis, corpus apharmacum.

XLIX.

Ioannis Schegae, S. I.Ioannes Schega, Soc. IEsu, ein Crainer, hat im Jahr 1684 zu Grätz ein Büchlein in Duodetz drucken lassen, dessen Titul ist: Iubilus de eo, quisnam sit religiosus & verus Iesu Socius.

L.

Herrn Franz Bernhard Fischers.Herr Frantz Bernhard Fischer, bürtig von Laybach, ließ im Jahr 1684 zu Clagenfurt einen Tractat in Quart drucken, welchem er diesen Titel gegeben: Demonstratio mathematica, quâ ostenditur civitatem Budanam, regale quondam emporium, modico labore à Christianis è Barbarica potestate recuperari posse. Dedicata Ilustriss. ac Excellentiss. D. S. R. I. Comiti & Domino, D. Georgio Sigismundo à Gallenberg &c. &c., à Francisco Bernhardo Fischer, Philosopho, Praenobili Labacensi, Anno 1684.

Allein obschon dieser Author mit seiner mathematischen Feder in diesem Tractat die Einnahme der festen Stadt Ofen so leicht gemacht, hat doch eben im selbigem Jahr die Mißlingung und hernach im Jahr 1686 die GOtt Lob! Wolgelingung Christlicher Waffen gewiesen, daß zwischen der Speculation und Praxi offt ein grosser Unterscheid sey, und man durch einen blossen, obgleich sinnreichen und raisonnablen Entwurff so bösen und gebissigen Hunden oder grimmigen Wölffen nicht so gar leicht die Zähne einschlage, sondern viel Stahl und Bley, Blut und Mut darzu gehöre. Dann, wieviel ritterliches Christen-Blut, ja wie manchen braven und tapffern Helden, wieviel tausend Soldaten hat es doch nicht gekostet, ehe man mit Ofen fertig worden! ohnangesehn an Kriegs-Künsten und Unkosten nichts gespahrt worden. Unterdessen ist doch die vergebene Instruction dieses Authoris ihres Lobes werth.

LI.

Von Iacobo Ignatio Seitern, Medicinae Doctore, welcher zu Laybach, woselbst sein Vater Stadt-Richter war, geboren, ist im Druck ausgegangen:

Lux Septuplex astralis, id est: Triumphans Sapientum Mercurius &c. Dedicavit Adamo à Lebenwald, Medicinae Doctori &c. Iacobus Ignatius Seiter, Medicinae Doctor. Labaci Anno 1684, in 4to.

LII.

Freyherrns Johann Baptistae von Wü[t]zenstein zum Druck beförderte Sachen.Herr Johann Baptista, Freyherr von Wützenstein, Hauptmann, hat zwey Duodetz-Büchlein unter die Presse gegeben, nemlich zwo Romanen, welche sein Herr Bruder, Herr Frantz, Freyherr von Wützenstein, Christlicher Gedächtniß, aus dem Italiänischen verteutscht hinterlassen, als:

1. La muta loquace, das ist: die Stumm-Redende etc.

2. La perfecta Maritata, die Vollkommene Vermählte etc.

Beyde seynd im Jahr 1687 zu Nürnberg gedruckt.

LIII.

Doct. Ioh. Daniels von Erberg Disputation.Herr Johann Daniel von Erberg, beyder Rechten Doctor, Schranen-Schreiber und Land-Secretar in Crain etc., ein gar gelehrter Mann, der nicht allein seiner grossen Erudition, sondern auch Klugheit und Verstandes halben für ein Mitglied deß Landes angenommen worden, hat eine schöne Juristische Disputation in seiner noch studirenden Jugend-Zeit drucken lassen, in Folio mit diesem Titel:

Disputatio Iuridica, de Officio Iudicis &c., in Universitate Viennensi, Praeside D. Georgio Wohiniz, I. U. Doctore &c. Ioannes Daniel ab Erberg, A. A. L. L. & Phil. Mag. I. U. &c. Anno 1671.

Diese Disputation ist von ihm der Löblichen Landschafft dedicirt worden.

LIV.

Freyherrn Paradeisers ansehnliche Juristische Disputation.Herr Marx Engelbrecht Paradeiser, Freyherr etc., hat zu Parma in Italien im Jahr 1678 von der Preß ausgehen lassen:

Ius universum Decretalium, Codicis, Digestorum, Consuetudinum, Feudalium, nec non Theoricae praxis civilis & Criminalibus Thesibus disquisitum. Quod sub auspiciis inclytorum Ducatûs Carnioliae Procerum propugnandum proponit Ilustriss. Dn. Marcus Engelbrechtus Paradeiser, Liber Baro à Neuhaus & Gradisch, Dominus in Meichau & Laas, S. C. M. in Carinthia Haereditarius Venationum Praefectus, Carniolus, Collegii Nobilium Parmensis Convictor. Explicato Capitulo, intelleximus extra de Iudicis, auctore Francisco Bonvicino, I. U. Doctore in Patrio Parmensi Gymnasio publico civili Interprete Ordinario & in eodem Collegio Nobilium eiusdem Iuris ac Pontificii & Feudorum Lectore. Parmae M DC LXXVIII., in Fol.

LV.

Deß Herrn Grafen Kazianers seine.Der Herr Graf Katzianer hat, gleichfalls als ein gelehrter Herr, seinen Fleiß und hochrühmlich erreichten Grund in Rechten leuchten lassen, in einer gar eruditen Disputation, welche mit nachbeschriebenem Titel bezeichnet ist:

Ius civile ad normam Institutionum accuratâ Methodo concinnatum, ac in alma & Archi-Episcopali Universitate Salisburgensi, publicae Disquisitioni subiectum ab Illustrissimo & Generosissimo Domino Leopoldo Engelberto Josepho Kazianer, S. R. I. Comite à Kazenstein; Praeside Josepho Bernardo Gletle, Iurium Doctore & Digestorum Professore Ordinario, die 12. Decembris Anno 1685. Salisburgi, in 8vo.

Solche, von diesem Herrn rühmlich ausgeführte und behauptete Juristische Theses ziehen, unter andren, dieses Corollarium nach sich, daß man mit Fuge daraus urtheilet. Er sey eines solchen Herrn Vaters, welchen Männiglich für einen vortrefflich-klugen Herrn gerespectirt, kein unwürdiger, noch aus der edlen Art geschrittener Sohn. Denn der Herr Graf, Herr Johann Herwart Kazianer, als sein mit grossem Nachruhm ruhender Herr Vater, der Landsverweser in Crain und Landshauptmann zu Görtz war, ist ein hochvernünfftiger und so Verstand-reicher Herr gewest, daß man in diesen Ländern seines gleichen nicht viele gesehen. Also trifft es, obgleich nicht so gar genau allemal, doch gleichwol offtmals und gemeinlich zu, daß der Adler keine einfältige Tauben erzeuge.

LVI.

Mancher andrer Herren gedruckte Theses.Uber obbenante Herren oder Gelehrte haben auch sonst noch andre fürnehme und ansehnliche Personen aus Crain schöne, grosse und mit Kupffer gezierte Theses in ihren Studier-Jahren ausgefertigt und drucken lassen; Herrn Grafens Wolf Engelbrechts von Aursperg Theses.als, unter Andren, Herr Graf Wolff Engelbrecht, Graf von Aursperg etc. etc., jetziger Land-Marschalck etc. etc., welcher gar stattliche Theses (oder Streit- und Erörterungs-Sätze) unter dem Titel Lusus Orbis, samt einem dazu gehörigem Buch drucken lassen.

Nicht weniger hat Herr Frantz Adam Ursin, Graf Wlagey, jetziger Zeit Römischer Keyserlicher Majestet Lands-Vitzdom in Crain, einen Glantz seiner Geschicklichkeit und Erudition blicken lassen in Behauptung gar ansehnlicher und grosser Thesium.

Daß Herr Marx Antoni, Freyherr von Bilichgrätz, seine blühende Jahre den Palladischen Bemühungen rühmlichst ergeben, erhellet gleichfalls aus dergleichen Academischen Exercitien.

Herr Franciscus von Maißrembel wird ebenfalls durch gewisse gedruckte Zeugnissen gnugsam überwiesen, daß er sich nicht habe begnügen lassen, in der Vor-Kammer Minervae zu erscheinen, sondern gar zu ihr in ihren Thron-Saal hinein gedrungen.

Vor Herrn Johann Friedrich von Peritzhoff zeugen auch seine angeschlagene Theses, daß er dem Fußtapff seines Herrn Vaters, Herrn Marxens von Preitzhoff,‌60 60 Prav: Peritzhoff. Einer löblichen Landschafft in Crain wolmeritirten Registrators, rühmlich nachgehet.

Deß Herrn Mugerle, I. U. Doctoris, grosse Theses kann Niemand anders ungelobt lassen, als der, welcher Lust hat, eine grosse Erudition zu verachten oder zu schelten.

Dem Herrn Carolo Iosepho de Coppinis gebührt gleichfalls kein mittelmässiges Lob, weil er in den Studien die Mittelmässigkeit übergangen, wie solches in seinen Thesibus hervorblickt.

So recommendiren nicht weniger den Herrn Johann Joseph Marpurch seine trefflich-schöne Theses, welche er vor dritthalb Jahren ungefähr, nemlich Anno 1685 der Löblichen Landschafft in Crain gededicirt, und dardurch Hoffnung von sich gegeben hat, daß er mit der Zeit ihr nützliche Ehren-Dienste werde thun können.

Es hat auch in diesem 1687. Jahr Ioannes Adamus ab Erberg Conclusiones ex universa Philosophia lassen in Druck zu Grätz ausgehen und dabey seinen ruhm-würdigen Fleiß zugleich wol ausgedruckt.

Ich wüsste noch unzehlich-viel andre Personen zu benennen, welche dergleichen haben ausgehen lassen, aber solche fast unzehliche Anzahl bewegt mich eben, daß ich es bey denen bißhero benannten lasse beruhen.

********

LVII. Zugabe Erasmi Francisci von deß Herrn Haupt-Authoris dieses Wercks selbst-eigenen vielfältigen Schrifften.

Nachdemmal ich versichert lebe, daß Ihre Hochwolgeborne Gnaden, der Herr Baron Valvasor, als der Herr Haupt-Urheber dieses Wercks, keinen mittelmässigen Theil seiner bißherigen und GOtt gebe noch lang-währenden Lebens-Zeit den Minervalischen Studien aufgeopffert, und auch wol durch dieses einige Werck allein klar genug erhellet, daß er billig für eine Zier sowol der gelehrten Welt, als seines hochlöblichen Vaterlandes, und insonderheit deß Freyherrlichen Standes zu schätzen sey, so hat mich unbillig zu seyn beduncken wollen, daß deßjenigen, der andrer seiner Herren Lands-Genossen Wercke in diesem Buch urkündlich und weltkündig zu machen so höflich bemüht und emsig gewest, selbsteigene bey dieser Gelegenheit sollten verschwiegen bleiben. Will derhalben, so viel mir derselben aus unfehlbarer Nachricht bewusst seynd, an stat einer Zugabe, mit beyfügen und dieses sechsten Buchs Anhange von den Crainerischen Scribenten solche, als wie gleichsam eine End- oder Schluß-Perl eines Kleinods, hiemit anhängig machen. Sintemal mir, dem die Ubersehung und Vermehrung dieses Wercks anvertraut worden, widrigen Falls von Ehr- und Höflichkeit-liebenden Lesern sonst wol hoch verdacht und für einen groben Unverstand ausgedeutet werden dörffte, daß ich der curiosen Welt, die heutigs Tags nach der Erfahrung neuer Schrifften wie ein matter Fisch nach frischer Lufft schnappet, die edle Geburten seiner Feder unangezeigt, und unter den fürnehmsten Chrainerischen Scribenten deß (meiner ungeheuchelten Meynung nach) allerfleissigsten, emsigsten und unverdrossenstens Wercke unvermeldet liesse.

So wisse demnach der geneigte Leser, daß hochermeldter Herr Haupt-Author in gar vielen Schrifften seinen auf manche gelehrte, bevorab natürliche und mathematische Wissenschafften, wie auch auf die Ehre und Ruhm seines Vaterlands rühmlich ereyferten Geist habe blicken lassen; darunter ich diese nachbenannte von Ihm zu wissen verlangter Massen erlangt habe.

Ihrer Hochwolgebornen Gn. Herrn, Herrn Baron Valvasors Schrifften.1. Den Anfang hat Er in Betrachtung, daß GOttes-Furcht nach dem Ausspruch deß Prophetischen Königs der Weisheit Anfang und aller andren Tugenden Grund und Wurtzel sey, von der Pietet gemacht, und allererst ein saubres Passion-Büchlein mit schönen und zierlichen Einfassungen in Kupffer stechen, und in Quart drucken lassen, auf seinem Schloß Wagensperg, im Jahr 1679 gezeichnet von Johann Wiriex, mit unglaublichem grossem Fleiß und Geduld.

Bringt am Ersten die Kupfferstecher und den Kupfferdruck in Crain.Wobey auch dieses zu gebührendem Ruhm seiner hochpreislichen Activitet und Bemühung um die Zierrahten seines Vaterlandes billig mit zu erwehnen steht, daß Er der Erste gewesen, der die Kupfferstecher und die Kupffer-Druckerey ins Land gebracht; indem Er auf seinen eigenen Kosten am 12. Aprilis 1678 solche zu sich auf Wagensperg verschrieben und allda bißhero unterhalten hat.

2. Topographia Ducatûs Carnioliae modernae, das ist: Konterfeyt (oder Abriß) aller Städte, Märckte, Klöster und Schlösser deß Hertzogthums Crain in ihrem heutigem Stande. Gedruckt zu Wagensberg 1679, in Folio, mit mehr als dreyhundert Kupffern.

3. Topographia Arcium Lambergianarum, Castellorum & Dominiorum in Carniolia, ad vivum iconizata (Das ist: Topographische Beschreibung der Lambergischen Schlösser, Kastellen und Herrschafften, so die Herren Grafen von Lamberg vormals in Crain aufgebauet und besessen, auch theils noch heut darinn besitzen etc.), Wagensbergi 1679., in Fol.

4. Metamorphosis Ovidiana, auf Kupffern abgebildet; dabey unter jedwedem Kupffer-Stück Lateinische Carmina seynd. Wagenspergi 1680., in Fol.

5. Topographia Archi-Ducatus Carinthiae modernae. Das ist: Alle deß Ertz-Hertzogthums Kärndten heutige Städte, Märckte, Klöster und Schlösser ihrem gegenwärtigen Stande nach, in Kupffer. Wagensberg 1681, in Fol. Dabey über 200 Kupfferstücke seynd.

6. Topographia Carinthiae Salisburgensis. Id est: Episcopatus, Praepositurae, Civitates, Oppida, Arces & Castella, quae Archi-Episcopatus Salisburgensis in Carinthia possidet. Wagenspergi 1681., in Fol.

7. Theatrum Mortis humanae tripartitum, das ist: Schau-Bühne deß menschlichen Todes, in drey Theile, mit schönen Kupffern geziert etc.

Pars Prima: Saltus Mortis (der Todes-Tantz).

Pars Secunda: Varia Genera Mortis (Unterschiedliche Gattung- oder Arten deß Todes).

Pars Tertia: Varia Tormenta Damnatorum (Unterschiedliche Höllen-Pein der Verdammten), alles mit aus Lateinischen Carminibus und Teutschen Versen bestehenden Dialogis oder Sprach-Wechslungen, wie auch Teutsch- und Lateinischen Sprüchen Heiliger Schrifft und schönen Kupfferstücken geziert. Die Schrifft ist gedruckt zu Laybach 1682, in 4to, die Kupffer aber zu Wagensperg drein gedruckt.

8. Im Jahr 1671 hat Er zu Bamberg ein Büchlein aus dem Frantzösischen verteutscht und ohne Beysetzung seines Namens drucken lassen.

9. Charta Geographica Carinthiae, das ist: Land-Charten deß Ertz-Hertzogthums Kärndten, zu Wagensperg im Jahr 1685, mit Auslassung seines Namens.

10. Charta Geographica Carnioliae oder Land-Karten deß Hertzogthums Crain, zu Wagensperg 1684.

11. Charta Geographica Croatiae, das ist: Crabatische Land-Kart. Zu Wagensperg 1685.

12. Topographia Archi-Ducatus Carinthiae, das ist: Ausführliche Beschreibung aller Städte, Märckte, Klöster und Schlösser deß Ertz-Hertzogthums Kärndten mit schönen, nach dem Leben treffenden Kupffer-Bildungen. Nürnberg 1686. In Fol.

13. Historisch-Topographische Beschreibung deß Hertzogthums Crain, nemlich eben dieses anjetzo in Druck gehende grosse Werck, in Folio, welches Er mit grosser Mühe und vielen Unkosten zusammen gebracht und fast aus eigener Erfahrung versicherten Grund-Bericht davon ertheilt.

14. Zu seinen achtzehen Tomis, in groß Regal zusammen gebrachte Kupfferstücke, zu deren jedwedem Tomo Er ein Titel-Blat hat drucken lassen, auch die dazu gehörige Beschreibung aufgesetzt und beygefügt.

Diese nachbenannte seynd von seiner selbsteigenen Hand geschrieben:

15. Ein Satyrischer Ovidius, mit Teutscher Beschreibung und mehr als 170 Kupffern. In 12.

Sechs allbereit würckliche beschriebene Tomi, in Quart, mehrentheils von seinen selbsteigenen Experimenten, wiewol auch theils andren daneben, welches Werck Er Lumen Naturae titulirt, als:

16. Luminis Naturae Tomus I. de Vitro (vom Glase), in Quarto, in zehen Bücher abgetheilt. Darinn alle Experientien oder Experimenten, welche immermehr zu finden und sich unter diesen Titel deß Glases bequemen, vorkommen; zum Exempel: bey der Lampen das Glas blasen, im Feuer das Glas vergülden, oder sonst mit allerley Farben mahlen und einbrennen, Glas-Mahlerey, Glas-schneiden, weich zu machen, härten, allerley email und amusia zu machen, imgleichen allerley Edelgestein, Perlen, Korallen auf unterschiedliche Art und Manier, und sonst anders dergleichen mehr.

17. Luminis Naturae Tomus II. de Pasta, vom Teige, in Quarto, und gleichfalls in zehen Bücher eingetheilt. Dieser zweyte Tomus begreifft mancherley Experientien, als von Gips, Alabaster, Marmel, von tingiren, beitzen, erweichen, härten, imgleichen altväterische alte Güsse, Spanisch Wachs, Kütt, Leim und Allerley deßgleichen, was sich nur immer lässt ersinnen etc.

18. Luminis Naturae Tomus III. de Colore (von der Farbe), in Quarto, darinn alle Experimenten von Zubereitung der Farben aus Steinen, Wurtzeln, Kräutern etc. Item allerley Wasser und Oel, Indianisch- und Türckischen Ferniß, und was dergleichen mehr. Ist ebner Massen in 10 Bücher vertheilt.

19. Luminis Naturae Tomus IV. de Sympathia & Antipathia, in Quarto, abermal in zehen Bücher zertheilt; darinn wunderliche und seltene Experimenten der Syn- oder Antipathiae beschrieben werden.

20. Luminis Naturae Tomus V. de Fuco (von der Schminck), gleichfalls in 10 Büchern verfasst, in 4to; darinn alerley Pomaden, Anstrich, Abwisch-Wasser und was dergleichen Sachen anhängig oder ähnlich zuzurichten gewiesen wird.

21. Luminis Naturae Tomus VI., in Quarto, de Medicina (oder von der Artzney), das ist: Allerley Chymische, Galenische und mancherley andre sonderbare Secreta und Experimenta für allerley Zustände.

22. Flos Physico-Mathematicus. Ist ein ansehnlich Werck, so drey grosse Tomos in Folio giebt. Darinn allerley deß Herrn Haupt-Authors selbsteigene Experimenten und Proben, wie nicht weniger viele seiner eigenen Erfindungen, die Er gleichfalls Selber hat experimentirt, begriffen. Und wird in diesem Werck von allen mathematischen Sachen gehandelt, nemlich aus der Astronomia, Astrologia, Geometria, Arithmetica, Stereometria, Musica, Optica, Perspectiva, Catoptrica, Gnomonica, Thaumatopoetica, Statica, Pyrobolica, Pneumatica, Hydraulica, Scriptoria, Architectura militari, Architectura civili, Mechanica, Chymia, Magia naturali, item de Motu, de Instrumentis mathematicis und allerley dergleichen, welches Alles recht aus dem Grunde hierinn beschrieben wird.

Dieses Werck, so annoch unter der Feder, wird in Teutscher Sprache gedruckt und mit vielen Kupffer-Stücken beleuchtet. Zu dessen glücklicher Vollendung dem Herrn Verfasser als meinem gnädigen Herrn Patron ich eine eiserne Gesundheit wünsche, gleichwie Er als ein activer und arbeitsamer Herr einen eisernen Mut und hochpreisliche Geduld hat, die Wissenschafften und freyen Künste der gelehrten Welt mit einer unermüdeten Feder zu befordern und weiter fort zu pflantzen.

Dodatek šesti knjigi, v katerega je zajetih nekaj učenih piscev, ki so bili doma na Kranjskem.

Vsebina.

Na kakšen način je razdeljen ta dodatek. Spisi sv. Cirila in Metoda. Starši in rojstni kraj barona Žige Herbersteina. Postane bakalaver. Vojak. Dvorjan in odposlanec. Njegovi natisnjeni spisi. Spisi Janeza Melhiorja Maderja. Primož Trubar prevede evangelije in Novo zavezo v kranjski jezik. Prva tiskarna v Ljubljani. Omemba Trubarjevih prevodov pri Mosemannu. Njegove evangeličanske prevode zadržijo. Samuel Budina. Spisi Martina Pegija. Spindlerjeva pridiga. Govor Jurija Khisla. Proste zimske urice Adama Bohoriča. Prevod evangeličanske biblije magistra Jurija Dalmatina. Na Kranjskem je prepovedan. Toda izdan v Wittenbergu. Koliko je stala izdaja. Koliko je k temu prispevala Kranjska. Dalmatinov sramotilni vzdevek. Preganjanje Dalmatina. Ta ostane skrit pod oboki. Njegova hvalevredna marljivost. Nekateri še vedno uporabljajo njegov prevod. Na novo natisnjeni deželni ročin. Tomaž Hren. Postane ljubljanski škof. Kakšne knjige je napisal. Spis gospoda Tauffererja o popolnem odloku. Verzi na njegovem portretu. Katekizem Mihaela Mikca. Učenost in spisi Janeza Rafaela Cobenzla. Spisi Andreja Kobava. Poklic Davida Verbca. Verzi na njegovem portretu. Njegovi raznovrstni spisi. Prevedeni katekizem Janeza Čandka. Priročnik Leonarda Bagea. Pučarjevo natisnjeno Poročilo. Razprave Franje Glavinića. Pesniško prepevanje Petra Sterglerja. Kronološki teoremi Andreja Zergolla. Dva govora Lovrenca Sengsenschmida. Učeni spisi Ferdinanda de Montagnana. Rojstno leto in oče dr. Ludvika Schönlebna. Njegova velika učenost. Njegove raznovrstne visoke službe. Umre v svojem klimakteriju. Njegov epitaf. Seznam njegovih raznovrstnih spisov. O njegovih nenatisnjenih rokopisih. Natisnjena dela Janeza Liberia. Knjižica Mihaela Hermanna. Ogledalo plemiške mladine Adama Boštjana pl. Siezenheimba. Spisi Filipa Trpina. Elije Otta. O. Martina Bavčerja. Friderika Jelenčiča. Janeza Krstnika Ganserja. O. Dolarja. Doktorja Janeza Karla de Georgio. Jakoba Škerla. Janeza Jurija Kapusa. Gospoda Franca barona Wützensteina. Jurija Wetsteina. Matije Ferfile. Raznovrstni spisi Matije Kastelca. Pesniška dela gospoda Jurija Žige barona Hallersteina. Njegovo anagramsko posvetilo. Baron Hallerstein praznuje po petdesetih letih zakona še enkrat poroko. Knjiga gospoda Janeza Friderika pl. Raina o kamnu filozofov. Spisi očeta Antona Lazarija. Janeza Šege iz Družbe Jezusove. Gospoda Frančiška Bernarda Fischerja. Jakoba Ignacija Seiterja. V tisk poslana dela barona Janeza Krstnika Wützensteina. Razprava doktorja Janeza Danijela pl. Erberga. Tehtna pravna razprava barona Paradeiserja. Druga gospoda grofa Kacijanarja. Natisnjene teze prenekaterih drugih gospodov. Teze gospoda grofa Volbenka Engelberta Auersperga. Spisi Njegove visokoblagorodne milosti, gospoda, gospoda barona Valvasorja. Ta pripelje na Kranjsko prvi bakrorezce in bakrotisk.

Prav presenetljivo je, da so bile na Kranjskem, pa čeprav leži ta na zadnji meji ob dednem sovražniku, vendarle napisane prenekatere lepe knjige, in sicer teološke, moralne, pravne, medicinske, zgodovinske, kronološke, rodoslovne, topografske, zemljepisne, matematične, politične, kemične, pesniške knjige, romani in z raznovrstno vsebino. Toda ravno takšna bližina barbarstva je eden od brusov, s katerim se ostri pridnost, da se s pomočjo vrlih umetnosti in znanosti premaguje barbarsko nespamet. Zoper temo prižigamo luči, tam pa, kjer je okornost ali pomračitev duha surova soseda, mora spretnost svetiti okoli sebe s toliko več plamenicami.

Na kakšen način je razdeljen ta dodatek.Ker pa se tega dodatka ne da lepo razvrstiti v jasna poglavja, naj nam kar sama imena kranjskih avtorjev, ki jih nameravamo na tem mestu navesti skupaj z njihovimi spisi, pomagajo pri razvrstitvi te snovi. To bi sicer radi porazdelili po vedah in strokah, v okviru katerih so [avtorji] pisali, ko se ne bi prenekateri ukvarjal z več kakor eno samo znanostjo ali umetnostjo, in sicer tako s to ali ono stroko kakor s snovjo, ki pripada kakšni poglavitni vedi. Zaradi tega se ne bomo pri tem ravnali po nobenem drugem redu kakor po tistem, ki nam ga narekuje čas, v katerem so bila [dela] napisana.

I.

Spisi sv. Cirila in Metoda.Kakor se spodobi, postavljamo tu na prvo mesto prizadevnost sv. Cirila in Metoda. Prvi od njiju je, kakor smo povedali že v 1. poglavju VI. knjige, iznašel cirilske črke, drugi pa hrvaške in slovenske. Tudi Sveto pismo je prevedel v svoj materni jezik, ravno tako pa je v slovanski jezik prenesel mašne in druge cerkvene obrede.

Tema dvema naj sledi:

II.

Starši in rojstni kraj barona Žige Herbersteina.Žiga baron Herberstein, spočet v zakonu gospoda barona Lenarta in gospe Barbare grofice Lueger, je prišel na svet leta 1487 v Vipavi na Kranjskem in je pozneje dobil v posest ne le Vipavo, temveč prav tako Lupoglav. Šolal se je na Dunaju v Avstriji. Ni le sam dosegel hvalevredne stopnje učenosti, marveč je zelo cenil tudi [druge] učenjake ter si med vsemi naslovi štel v posebno čast in slavo to, Postane bakalaver.da je pri šestnajstih letih postal bakalaver filozofije. Vojak.Potem ko se je nekoliko preizkusil v vojskovanju, je bil na razpolago za politične naloge in državniške službe. Dvorjan in odposlanec.Treba je pripomniti, da je bil kmalu zatem dvorjan in potem cesarski odposlanec na raznih visokih dvorih. Na tem prizorišču preudarnosti in udvorljivosti je odigral svojo vlogo tako hvalevredno, da si je pridobil veliko čast.

Napisal je razne knjige kakor:

Njegovi natisnjeni spisi.1. Genealogijo (ali drevo in rodovna kolena) svoje družine.

2. Moskovske zapiske (ali opis moskovskih zadev). To knjigo še danes upoštevajo mnoge druge, hvalijo pa jo številni pisci, predvsem gospod Georg König, profesor na univerzi v Altdorfu, v svoji natisnjeni Biblioteki.

3. Knjižico De admirandis rebus naturae (O čudesih narave) v četverki.

III.

Spisi Janeza Melhiorja Maderja.Janez Melhior Mader je napisal dve razpravi v četverki, in sicer pod tema naslovoma:

1. Janeza Melhiorja Maderja Konjeništvo ali O umetnosti dobre ježe. Prva knjiga o konjereji, to je prvi del Konjeništva: Obravnava konja.

2. Druga knjiga o konjeništvu, to je drugi del Konjeništva: Obravnava jezdeca.

Spodaj piše: V Rodezu natisnil Simon Halbmeyer leta 1621.

To knjigo, natisnjeno v četverki, je avtor posvetil nekaterim uglednim mladim gospodom s tem pripisom:

Presvetlim, predobrotnim, prežlahtnim knezom mladine, gospodu Janezu Antonu baronu Eggenbergu itn., gospodu Juriju Bernardu Ursenpecku, baronu itn., gospodu Volbenku Engelbertu, baronu na Turjaku itn., gospodu Janezu Ulriku pl. Ernauu itn., daje, podarja, posveča.

Preroški posvetilni naslov.Videti je skoraj kakor nenavadna napoved, da jih je že takrat naslovil s knezi mladine. Kajti čeprav naj bi ti dve besedi pravzaprav označevali samo najuglednejše in najodličnejše med mladimi, sta bili vendarle dve družini od štirih pozneje resnično pokneženi, se pravi povzdignjeni v knežji stan, in sicer knez Eggenberg in knez Auersperg.

IV.

Primož Trubar prevede evangelije in Novo zavezo v kranjski jezik.Primož Trubar, nekdanji kanonik v Ljubljani, je začel leta 1531 v tamkajšnji stolnici javno oznanjati Lutrov nauk o obhajilu v obeh podobah in tudi zagovarjati ženitev duhovnikov. Prestopil je torej v Lutrovo vero in se s Kranjskega umaknil v Nemčijo, kjer ga je kot učenega moža mesto Kempten sprejelo za župnika. Tam je učil štirinajst let in v kranjski jezik ni prevedel le (1) evangelijev po Lutrovem prevodu z (2) njegovim katekizmom, temveč tudi (3) vso Novo zavezo in (4) Psalter. Okoli leta 1553 jih je natisnil z latinskimi črkami. Nazadnje so ga leta 1561 slavni kranjski stanovi znova poklicali v deželo.

Ta je torej prvi iznašel način, kako pisati kranjsko z latinskimi črkami, in dal s temi črkami tudi tiskati, medtem ko so prej, kakor je bilo že omenjeno, pisali z glagolskimi in cirilskimi črkami. V Ljubljano je s seboj pripeljal tudi tiskarja, namreč Janeza Mandelca, ki je tiskal z latinskimi črkami. Prva tiskarna v Ljubljani.Bil je torej prvi, ki je v Ljubljani ustanovil tiskarno in se ukvarjal s tiskarsko umetnostjo. Nato so mu namreč dali v tisk tudi več različnih stvari, med drugim latinski nagrobni govor za gospoda Herberta barona Auersperga, ki ga je dal natisniti baron Jurij Khisl, in še več drugih knjig.

Tako je dal že omenjeni Trubar natisniti (5) augsburško veroizpoved v kranjskem jeziku in pozneje na Dunaju (6) evangeličanski cerkveni red.

(7) Ravno tako je dal večkrat omenjeni Trubar v sodelovanju z doktorjem Jakobom Andreaejem, proštom, kanclerjem in superintendentom cerkva in visoke šole v Tübingenu, izdati Formulo soglasja.

(8) Isti Trubar je v slovanščino ali kranjščino prevedel in popisal tudi Nemško postilo dr. Martina Lutra, ki so jo dali nato na svoje lastne stroške za dva tisoč goldinarjev v Tübingenu natisniti slavni deželni stanovi na Kranjskem. Natisnjene izvode je Hieronim Megiser, rektor plemiške šole v Celovcu, spravil čez Koroško v Ljubljano.

(9) Ta Trubar se omenja tudi v sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronia Mosemanna, ki torej piše: Omemba Trubarjevih prevodov pri Mosemannu.»Ivan Ungnad, baron na Sovneku na Hrvaškem, je dal v času augsburške veroizpovedi v slovenski jezik prevesti biblijo in druge evangeličanske knjige v Urachu v deželi Württemberg. V ta namen

je uporabil tri slovenske učenjake. Enemu je bilo ime Primož Trubar, drugemu Anton Dalmata, tretjemu Štefan Konzul. Njegove evangeličanske prevode zadržijo.Vendar so knjige na poti zadržali in so še zdaj zabite v sodih v Neustadtu v Avstriji. Pisava je nekaj prav posebnega, podobna azijski ali sirski pisavi s precej velikimi in oglatimi črkami. Kdor to želi, si lahko knjige ogleda tudi v Kasslu v knežji knjižnici. Tako je nekaj izvodov prišlo tudi v slovensko deželo in jih je mogoče najti pri evangeličanskih deželnih gospodih.« Do tod Fabronius.

Jaz * nisem sicer videl nobene takšne biblije. Ta je morala biti natisnjena v cirilski ali glagolski pisavi.

Leta 1586, torej v zadnjem letu življenja, je Trubar gospodom odbornikom na Kranjskem napisal zadnje pismo in ga tudi lastnoročno podpisal: »Primož Trubar, bivši pravi, poklicani, prezentirani in konfirmirani kanonik v Ljubljani, župnik v Loki pri Radečah, v Laškem in Šentjerneju, kaplan pri Sv. Maksimilijanu v Celju, slovenski pridigar v Trstu in po prvem preganjanju pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, nato pridigar slavnih deželnih stanov na Kranjskem in v grofiji Goriški v Rubijah, po drugem preganjanju pa župnik v Lauffenu in zdaj v Derendingenu pri Tübingenu itn.«

Tudi Martin Zeiller omenja v Epistolarni zakladnici {I. zv., str. 850}, da je ta Trubar umrl leta 1586.

VI.

Samuel Budina.Samuel Budina, po rodu Kranjec iz Ljubljane, je zaslovel okoli leta Gospodovega 1550 in opisal zavzetje trdnjave Siget, potem ko so jo Turki s silo in v naskoku iztrgali iz rok poveljniku grofu Nikolaju Zrinjskemu z njegovim življenjem vred. Ta opis najdemo pri Simonu Selandu {pri Simonu Selandu, 4. zv. Nemških piscev, str. 25}, kakor potrjuje gospod Georg König v svoji pred kratkim izdani Biblioteki.

VII.

Spisi Martina Pegija. Martin Pegij, po rodu Kranjec, zelo učen mož in doktor obojega prava, je bil ravno tako okoli leta 1560 svetovalec salzburškega nadškofa. Še danes ga navajajo številni pravniki, saj te štiri pomembne knjige, naštete spodaj, ki so izpod njegovega peresa šle v tisk, zadostno pričajo o globokem poznavanju prava:

1. Knjiga o služnostih, ki je prišla na dan leta 1557 in bila posvečena bavarskemu vojvodi Albertu. To knjigo so pozneje tudi prevedli v nemščino in jo torej naslovili: Martina Pegija, doktorja obojega prava, Služnosti meščanskih in kmečkih dednih posesti. V foliu. Natisnjeno v Ingolstadtu 1560.

2. Obravnava o pravu dednega zakupa je ravno tako izšla leta 1557 in je bila izročena (ali posvečena) njegovemu svaku, gospodu Leonardu pl. Sigersdorfu, glavarju v Škofji Loki.

3. Knjiga, katere naslov je Začetnica pravnih mnenj in ki je bila natisnjena leta 1564. Avtor jo je posvetil praesidibus, praefectis et primatibus Carnioliae (predsednikom, odbornikom in vsem stanovom Kranjske) in v posvetilu omenil, da je pisanje naslovil nanje zato, da ne bi utegnil kdo pomisliti, kako ni hvaležen svoji domovini. In sicer o tem izčrpneje poročajo te njegove lastne latinske vrstice:

Hoteč obogatiti knjižnico sem s tem delcem, kakor koli že drobnim, zgrabil priložnost za pisanje, da bi tudi pri Vas zapustil kakšen spomin nase in izrazil hvaležnost do svoje domovine itn. Marsikatera ovira mi je doslej branila, da bi poplačal domovini, kar ji dolgujem; zakaj ker so me tuji narodi prècej v rosni mladosti sprejeli, redili in iz dneva v dan čedalje bolj dvigovali k srečnejši usodi, se je zgodilo, da sem, tako rekoč kot rejenec, izkazujoč jim hvaležnost, po najboljših močeh vlagal svoj trud in se pri njih, kakor da sem pri čereh Siren, postaral. Oni so mi namreč dali moči, nravi, časti in visoke službe in me naredili za takega dolžnika, da brez velike sramote in z madežem nehvaležnosti nisem smel od tam oditi, še toliko manj pa služiti predvsem domovini, ki mi je dala življenje itn. Toda da ne bi bilo videti, da sem doslej povsem manjkal rodni deželi in da nisem hvaležen, sem med drugimi študijami o opravljanju zasebnih služb spisal in dal na svetlo neka postranska dela, da bi z njimi kakor koli koristil tako tujim narodom kakor obenem tudi skupnosti svoje domovine; mislil sem, da sem izpolnil dolžnost modrega moža: ker nisem mogel z izrednimi uslugami pomagati dvema domovinama, bi vsaj z javnimi postranskimi deli prehitel očitek nehvaležnosti do obeh. Ravno zato sem zbral in objavil to Začetnico pravnih mnenj in menil, da jih moram posvetiti Vam in vsej domovini, in prav nič ne dvomim, da bo koristila tudi Vaši skupnosti itn. Ta spomin nase sem sklenil ponesti k Vam, da se ne bi kdaj zdelo, da sem umrl povsem nehvaležen do domovine. Pozdravljeni. Dano v Salzburgu dne 24. januarja leta 1564 po KRISTUSOVEM rojstvu.

4. Knjiga z naslovom O pravu in privilegijih dot. Leta 1567.

VIII.

Spindlerjeva pridiga.Krištof Spindler, superintendent evangeličanskih pridigarjev na Kranjskem, je dal leta 1576 v Ljubljani pri Janezu Mandelcu, novem tiskarju deželnih stanov, natisniti nagrobno pridigo v nemškem jeziku, ki jo je imel javno ob pogrebu barona Herberta Auersperga (ki so ga pri Budačkem obglavili Turki) v cerkvi sv. Elizabete v Ljubljani. Govoril je s tako ganljivimi in srce parajočimi besedami, da so se marsikomu orosile oči in da se skoraj nihče ni vrnil iz cerkve neobjokan.

IX.

Govor Jurija Khisla.Jurij Khisl s Fužin, kranjski baron, je v lepi latinščini zelo lepo opisal in dal v tisk življenje in smrt ravnokar omenjenega gospoda Herberta barona Auersperga, ki je v hrabrem boju za domovino pri omenjenem Budačkem zanjo žrtvoval svoje življenje, nadvse vreden posmrtne slave, potem ko je z lastno roko posekal številne Turke. Ta lepi in branja vredni govor je bil natisnjen leta 1577 v Ljubljani v četverki, rokopisni izvod pa je še danes na voljo v knjižnici knezov Auerspergov v Ljubljani.

X.

Proste zimske urice Adama Bohoriča.Adam Bohorič (ali Bohoritsch, kakor po navadi pišejo v Nemčiji), po rodu s Kranjskega in nekdanji evangeličanski rektor v Ljubljani, je dal natisniti knjigo pod tem naslovom: Adama Bohoriča Proste zimske urice o latinsko-kranjski pisavi, umerjeni po naliki latinskega jezika, iz katere se zlahka opazi sorodnost moskovitskega, ukrajinskega, poljskega, češkega in lužiškega jezika z dalmatinskim in hrvaškim. V Wittenbergu. Leta 1584. Ta knjiga, ki je v rabi tako rekoč za slovnico, je bila sestavljena z velikim, težavnim trudom, njeno posvetilo pa je naslovljeno: Na sinove svetlih štajerskih, koroških in kranjskih prvakov, vsej plemeniti mladini viteškega stanu. Dano v Wittenbergu na Saškem na sam prvi dan januarja leta 1584. Predgovor vsebuje marsikaj, kar je napisano v čast in slavo Slovanom (ali Slavoncem). [Bohorič] se je tedaj mudil v omenjenem Wittenbergu, ker so ga tja poslali slavni deželni stanovi, ko so se odločili za tisk kranjske ali slovanske biblije.

XI.

Prevod evangeličanske biblije magistra Jurija Dalmatina.V letu Kristusovem 1568 je magister Jurij Dalmatin, evangeličanski predikant (ali pridigar) slavnih kranjskih deželnih stanov na zgornjem Kranjskem, prevedel nemško biblijo Martina Lutra v slovenski ali kranjski jezik. In z ozirom na to, da se takšen jezik uporablja v mnogih krajih, tako na Štajerskem kakor na Koroškem in povsod na Kranjskem, so slavni deželni stanovi nazadnje sklenili, naj ta prevod biblije izide v javnem tisku. Prav tako so v ta namen naročili Janezu Mandelcu, meščanu in tiskarju v Ljubljani, naj si priskrbi za to potrebne pritikline in pripomočke ter naj poleg tega sestavi pisni predračun stroškov.

Vendar je na Kranjskem prepovedan.Ko pa je za to izvedel nadvojvoda Karel Avstrijski, je leta 1580 po gospodu deželnem vicedomu. na Kranjskem omenjenemu Mandelcu pod kaznijo prepovedal takšno tiskarno, in sicer še prav posebej natis te biblije, ter ukazal, da se v celoti ustavi. Kljub temu pa so bili slavni deželni stanovi pri volji, da se takšno delo dokonča in natisne kje drugje. Ravno zaradi tega so tudi samega avtorja, namreč omenjenega magistra Jurija Dalmatina, poslali k štajerskemu ministeriju v Gradec, da bi tam osebno prevzel tako korekture kakor revizijo tega prevoda biblije. Ker pa so imeli na Kranjskem še več jezikovno veščih ljudi, se je zdelo štajerskim in koroškim deželnim stanovom pametno, da se takšna revizija opravi v Ljubljani.

V skladu s tem so se 24. avgusta leta 1581 v kranjskem glavnem mestu Ljubljani zbrali ti teologi, določeni od treh dežel in izvedeni v hebrejskem in grškem,latinskem in slovanskem jeziku, in sicer s Štajerskega Jeremija Homberger, doktor Svetega pisma, pastor in superintendent evangeličanskih cerkva v Gradcu, s Koroškega magister Bernard Steiner, pastor v Celovcu, in s Kranjskega že prej omenjeni magister Jurij Dalmatin kot prevajalec biblije, poleg njega pa še Krištof Spindler, pastor in superintendent v Ljubljani, Adam Bohorič, Janž Schweiger in Felicijan Trubar, da bi opravili omenjene korekture in revizijo dela. Ko pa so pri tem upoštevali in skrbno pretehtali, da bi tisk in izid takšne knjige v avstrijskih deželah prav gotovo preprečili in ju na vso moč zavirali, so se domislili nečesa drugega ter so že nekajkrat omenjenega prevajalca tega dela, namreč magistra Dalmatina, pa tudi ljubljanskega šolskega rektorja Adama Bohoriča, priporočili s podpisanimi navodili volilnemu knezu na Saškem in ju poslali v Wittenberg. Dne 10. aprila leta 1583 sta res odpotovala tja. Tam sta se s knjigarnarjem Samuelom Seelfischem glede založbe in tiska dogovorila tako, da bo natisnil tisoč petsto izvodov, in sicer vsakega na 280 polah papirja srednje velikosti z ličnimi črkami in lepimi podobami, slavni deželni stanovi na Kranjskem pa mu bodo za vsako balo s pet tisoč polami plačali 20 goldinarjev. Toda izdan v Wittenbergu.Tako se je torej tiskanje te biblije začelo 28. maja 1583 in končalo v šestih mesecih. Na prvi dan novega leta 1584 je prišel izpod tiskalnice na svetlo popoln tisk Stare in Nove zaveze na velikih polah papirja srednjega formata in okrašen z lepimi, v les vrezanimi podobami.

Naslov se torej glasi: Biblia tu je uſe ſuetu piſmu, ſtariga inu nouiga Teſtamenta, Slouenskj tolmazhena Skuſi Juria Dalmatina. To bi se po nemško glasilo:

BIBEL das ist Die gantze Heilige Schrifft Altes und Neues Testaments Windisch gedolmetscht durch Georgium Dalmatinum. Natisnjena v volilnem mestu Wittenberg, po dedičih Hansa Kraffta. Leta 1584.

Prevajalec, namreč magister Dalmatin, je to delo posvetil vsem trem deželam, torej Štajerski, Koroški in Kranjski.

Vezane izvode so zabili v sode in jih na knjigarnarjeve lastne stroške poslali v Leipzig, od tam naprej pa na stroške slavnih deželnih stanov na Kranjskem v Ljubljano.

Že večkrat omenjeni magister Jurij Dalmatin in njegov pomočnik Adam Bohorič, ki sta kot ravnatelja, nadzornika in korektorja te biblije ostala v Wittenbergu, dokler je niso popolnoma dokončali, sta takoj zatem na ukaz gospodov odbornikov Kranjske odpotovala v Dresden, kjer sta se volilnemu knezu v imenu kranjskih deželnih stanov nadvse vdano zahvalila za premilostno podporo pri tem delu in ga počastila s šestimi krasno vezanimi izvodi. To darilo je bilo zelo lepo sprejeto, kakor med drugim več kakor zadovoljivo dokazuje izjemno vljudno zahvalno pisemce, ki ga je dal s spoštovanjem omenjeni volilni knez v zvezi s tem poslati slavnim stanovom vojvodine Kranjske augsburške veroizpovedi.

Koliko je stala izdaja.Stroški, potrebni za to biblijsko izdajo, so znašali okoli osem tisoč goldinarjev. K temu so slavni štajerski deželni stanovi prispevali tisoč in koroški devetsto goldinarjev, za kar so dobili določeno število temu namenjenih izvodov. Koliko je k temu prispevala Kranjska.Tako so evangeličanski stanovi Kranjske za to izdajo porabili šest tisoč sto goldinarjev svojega deleža.

Dalmatinov sramotilni vzdevek.Katoličani so tega Jurija Dalmatina imenovali samo Jure Kobila, to je Görg Stutt ali Stut-Görg, v kar pa jih je zavedel nesporazum. Nekemu drugemu predikantu (ali evangeličanskemu duhovniku) po imenu Jurij Juričič so namreč nadeli ime Jure Kobila zaradi neke podarjene kobile. Vedeti je treba, da se Georgius po kranjsko reče Jure in da kobila pomeni eine Stute. In ker je bilo tudi Dalmatinu ime Jure (ali Georg), so ga mnogi imeli za tistega, ki so mu dali sramotilni vzdevek Jure Kobila. In ta napačna razlaga se je tako utrdila, da so ga nazadnje ne samo večinoma vsi rimski katoličani, temveč tudi mnogi evangeličani imenovali Jure Kobila ali Georg Stutt.

Preganjanje Dalmatina.Leta 1585 je nato gospod Krištof baron Auersperg tega Dalmatina poklical in postavil za župnika v Škocjanu. In čeprav so ga katoličani pozneje pregnali iz župnije, Ta ostane skrit pod oboki.ga je omenjeni baron Auersperg kljub temu skrivaj obdržal pri sebi na Turjaku v obokani sobi pod hlevom za konje in kobile pred gradom, kjer ga ne bi iskal ali pričakoval nihče. Zaradi tega to obokano skrivališče še dandanes imenujejo predikantova luknja Jureta Kobile (ali Stut-Görga).

Dalmatin je bil uren, delaven, podjeten in učen mož, saj to izpričuje njegovo delo, ki hvali mojstra. Njegova hvalevredna marljivost.Jasno je namreč razvidno, s kakšno posebno marljivostjo, prizadevnostjo in delom je v slovanski ali kranjski jezik prevedel Sveto pismo. Srednje razgledana in nespretna ali čemerna glava ne bi bila zanesljivo nikoli sposobna napraviti česa podobnega. Nekateri še vedno uporabljajo njegov prevod.Zaradi tega uporabljajo to biblijo na Kranjskem še sedaj vsak dan duhovniki, ki imajo dovoljenje za to, da bi lahko izreke Svetega pisma povedali pravilno po kranjsko, ker še nimamo nobene druge slovenske [izdaje]. {Stephan Gerlach sicer v svojem turškem dnevniku omenja, da je v Vedrenu, bolgarski vasi ob traški meji, v kateri živijo samo kristjani, pri enem od tamkajšnjih duhovnikov junija leta 1578 našel biblijo v slovanskem ali ilirskem jeziku, vendar ni bila niti natisnjena z latinskimi črkami niti se ni v jeziku ujemala s to kranjsko.}

XII.

Na novo natisnjeni deželni ročin.Leta 1598 so dali slavni deželni stanovi na Kranjskem v Gradcu pri Hansu Schmidu natisniti deželni ročin v foliu. Naslov je takšen: Deželni ročin slavne vojvodine Kranjske, v katerem so cesarske, kraljeve in deželnoknežje svoboščine, statuti, deželne navade ter drugi odloki in pravilniki podrobno popisani, marljivo prepisani in skrbno preverjeni s starimi podpisanimi izvirniki, nazadnje pa na novo natisnjeni itn. na poseben ukaz in odločbo častitljivih slavnih deželnih stanov blagohotno omenjene vojvodine Kranjske.

XIII.

Tomaž Hren.Tomaž Hren je bil rojen v Ljubljani leta 1560. Njegov oče je bil tam svetovalec, mati pa se je imenovala Uršula Žitnik. Njen brat Gašper Žitnik je na Dunaju v Avstriji nekaj časa študiral moralno filozofijo, pozneje pa je bil vladni svetovalec v Gradcu. Potem ko je ta Tomaž dokončal humanistične predmete in filozofijo ter se vrnil v Ljubljano k svojcem, se je kmalu zatem pripravil na potovanje v Italijo, da bi tam študiral pravo, vendar se ga je lotila vročinska mrzlica ali pravzaprav plevritis {oboje je lahko hkrati}. Tedaj se je zaobljubil, da bo stopil v duhovniški stan, če mu bo Bog dovolil, da okreva. In res je leta 1586 ozdravel in kmalu zatem prišel v Gradec, kjer se je ustavil pri ljubljanskem škofu Janezu, tedanjem državnem namestniku, ki ga je leta 1588 v Seckauu posvetil v duhovnika. Kmalu nato je bil tudi imenovan za kanonika ljubljanske stolnice, in sicer za duhovnega zdravnika, po katerem je Bog ljubljanski Cerkvi pripravil zdravilo {kakor presoja rimskokatoliška stran}. Zakaj ta Tomaž je bil določen za apostolskega pridigarja namesto pridigarja Trubarja, ki je odstopil. Začel je silovito tolči po luterancih in si prav goreče prizadevati, da bi tedaj neznatno peščico katoličanov spodbudil k stanovitnosti. Na kratko povedano: storil je vse, kar pristoji škofu Cerkve. {To so besede nekega katoliškega duhovnika.} Iz tega razloga je škof Janez, ki se mu je življenje že precej iztekalo (ugasnilo je leta 1596), presvetlemu nadvojvodi Ferdinandu svetoval, naj da – če hoče Njegova svetlost pomagati rimskokatoliški veri – mestu Ljubljana pred vsemi drugimi kandidati za škofa edino tega Tomaža, ki je bil do tedaj že postal dekan. Postane ljubljanski škof.Ko se je to leta 1597 zgodilo, je prevzel škofovsko službo z velikim pogumom in jo več kakor trideset let opravljal tako, da (na Kranjskem) menijo, naj se z vsemi častmi imenuje kranjski apostol.

Ta Tomaž je dal izpod svojega peresa:

Kakšne knjige je napisal.1. Tako naslovljeno Kanonsko delo, katerega večji del so raznesli drugi, en del pa je še shranjen v škofijskem arhivu.

2. Pozneje je v običajni deželni jezik, se pravi v kranjščino, prevedel evangelije in liste za nedelje in praznike v vsem letu ter dal takšen prevod – potem ko se je o svojem delu posvetoval še z drugimi – natisniti na svoje stroške v Gradcu z Widmanstetterjevimi črkami. Leta 1630 pa je preminil v sedemdesetem letu.

3. Prav tako je napisal velike Letopise (hočem reči véliko letopisno delo), ki pa niso bili natisnjeni.

XIV.

Spis gospoda Tauffererja o popolnem odloku.Janez Taufferer, po rodu iz Ljubljane in zelo učen mož, zaradi česar je bil tudi poklican v Strassburg za profesorja teologije, je napisal [spis] o popolnem odloku zoper Ioannesa Piscatorja, kakor izpričuje Martin Zeiller {Zeiller v Epistolarni zakladnici, I. zv., list 850}. To je prav tako razvidno iz njegovega portreta, vrezanega v baker, kjer je mogoče prebrati te besede: Podoba plemenitega moža, častitega in presvetlega Janeza Tauffererja, Kranjca iz Ljubljane, nadvse slavnega doktorja in profesorja presvete teologije na akademiji v Strassburgu. Rojen v Kristusovem letu 1584, dne 29. februarja po starem koledarju, umrl v Kristusovem letu 1617, dne 8. oktobra.

Spodaj so ti latinski verzi:

Verzi na njegovem portretu.Taufrerjev to je obraz, a kateri Apel bi učeni
dušo naslikati znal? Tega ne zmore nihče.
Kakšna pobožnost moža! In kakšna učiteljska spretnost!
Kakšno zaupanje, da krive bo nauke pobil!
Luter je slava Eislebna in Filip proslavil je Bretten:
Taufrerja nosi ime mesto z imenom srebra.

Magister Caspar Brülow, Pomorjanec, profesor poetike na akademiji v Strassburgu.

Ko bi ne bil ta učeni mož v tridesetem letu svoje starosti ali – pravilneje povedano – svoje mladosti poklican s tega sveta, bi svet verjetno dobil še več dokazov ali zgledov njegove izjemne učenosti.

XV.

Katekizem Mihaela Mikca.Mihael Mikec, doktor Svetega pisma in stolni dekan v Ljubljani, je dal leta 1615 v Augsburgu v svoji lastni založbi natisniti kranjski katekizem v osmerki z lepimi lesoreznimi podobami za ljubljansko mladino.

XVI.

Učenost in spisi Janeza Rafaela Cobenzla.Janez Rafael Cobenzl iz Družbe Jezusove je bil rojen v Predjami na Kranjskem v baronski družini, ki je postala grofovska. V omenjeni Družbi Jezusovi je poučeval filozofijo kakor tudi sholastično in moralno teologijo ter opravljal službo rektorja v kolegiju v Celovcu kakor tudi v akademskem kolegiju v Gradcu. Pozneje je bil prvi predstojnik v hiši profesov na Dunaju, povsod pa si je prislužil sloves velike modrosti in stroge vestnosti. Umrl je leta 1627, vendar posmrtni sloves o njegovem svetniškem življenju še vedno navdihuje tiste, ki posebej spoštujejo krepost in pobožnost, in prav tako cveti na ustnicah ali v peresih tistih, ki gorijo v rimskokatoliški veri.

Ta je izdal:

1. Pisemsko naskakovanje triumvirov augsburške veroizpovedi, služabnikov Besede. Leta 1615.

2. knjigo proti pridigi Simona Manna o pravilu vere in praznoverja. Leta 1617.

XVII.

Spisi Andreja Kobava.Andrej Kobav, član Družbe Jezusove, je prvič pogledal v svet leta 1594 v Cerknici na Kranjskem, svojem rojstnem kraju, zadnjič pa leta 1654 v Trstu. Mnogo let je v Družbi poučeval retoriko in matematiko. Od svojega dela pa je dal izdati v tisku:

1. Astronomske splošno potrjene oprostilne sodbe za Dionizija Malega zoper izvrstne kronografe o Dionizijevem splošno sprejetem štetju časa.

2. Življenje blaženega Janeza od Boga, ustanovitelja usmiljenih bratov. Napisano je v latinskem jeziku, vendar je njegovo ime izpuščeno.

XVIII.

Poklic Davida Verbca.David Verbec, po rodu iz Ljubljane, je bil doktor medicine, njegov brat pa ljubljanski župan.

Ker je prevzel evangeličansko vero, se je odpravil v Augsburg in pozneje v Speyer. Nazadnje je ostal v Ulmu in v Augsburgu.

Njegovo učenost lahko med drugim dokaže pohvalni napis na njegovem portretu, vrezan v baker in zajet v nekaj latinskih verzov, nad njim pa stoji to besedilo:

K podobi plemenitega in slavljenega moža Davida Verbca, Kranjca iz Ljubljane, doktorja filozofije in medicine ter rednega fizika pri Ulmčanih. Vrezal Lucas Kilian leta 1615.

Za tem pa sledijo ti verzi:

Verzi na njegovem portretu.Verbčev obraz je ta, potem ko preživel življenja
eno triletje povrh sedmih je olimpijad.
Drugo v notranjosti išči. To priča boginja Higieja –
daljšati Usode odlog s svojimi strelami zna.
Ti si Asklepija dal, Epidaver, latinskim obalam:
kranjski rejenec tako Ulmu je srečna pomoč.

Ta učena glava je – kakor rodi rodovitna jablana veliko jabolk – ustvarila veliko knjig in tako nemalo zadolžila vnete za zdravila. Med njimi so bile natisnjene te:

Njegovi raznovrstni spisi.1. Disputacija o temperamentih itn. Natisnjena v Kemptenu leta 1598.

2. Davida Verbca, Kranjca iz Ljubljane, augsburškega filozofa in zdravnika, v obrambo Iatrokemične raziskave o modri galici Raimunda Mindererja, nekoč augsburškega zdravnika, Odgovor k prvemu delu Dvanajstkratnega pridelka modre galice Pietra Castellija, rimskega filozofa in zdravnika, v katerem se hkrati presoja Ezia Cletija, zdravnika v Segniju, Razprava o modri galici, izdana v Rimu predvsem zoper R. Mindererja. Na prodaj v Augsburgu pri knjigarju Sebastianu Myliu, v letu Zveličarja 1626.

3. En traktat o kugi itn., izdan v Kemptenu leta 1617.

4. Ena knjiga zdravniških vaj ob neki obravnavi kuge v izdaji Davida Verbca, Kranjca iz Ljubljane, doktorja filozofije in medicine ter rednega fizika v mestu Ulm. Natisnjena s črkami Christopha Krausa, kemptenskega tiskarja, 1618, v četverki.

5. Dve knjigi vaj o kugi, v četverki. Natisnjeni v Kemptenu 1619.

6. Davida Verbca itn. Človek – Nečlovek ali Tübinški spaček, zakonito razrezan in raztelešen zaradi strupene sape, ki jo je dihal. V Kemptenu 1618, v četverki.

7. Davida Verbca itn. Iatrokemična razprava o bakrovi galici, natisnjena v Strassburgu leta 1633.

8. Dve knjigi o logiki.

9. Razna druga delca in številne disputacije.

XIX.

Prevedeni katekizem Janeza Čandka.Janez Čandek, rojen v Višnji Gori na Kranjskem, član Družbe Jezusove, je poučeval humanistične predmete in služboval kot pridigar v Ljubljani, 8. oktobra leta 1624 pa je v Gradcu dopolnil dni svojega življenja, ko je stregel okuženim.

V tisk je dal katekizem Petra Kanizija v kranjskem jeziku.

XX.

Aleksander Verbec, Davidov sin in doktor medicine, je dal natisniti Opombe in aksiome fizike.

XXI.

Priročnik Leonarda Bagea.Leonard Bageus iz Družbe JEZUSOVE je bil rojen v Istri v Pazinu, ki pripada Kranjski. Na Dunaju je poučeval filozofijo in pozneje moralno teologijo, v Gradcu pa tudi razlagal Sveto pismo. Bil je rektor pri Sv. Vidu pri Reki in v Zagrebu na Hrvaškem, vendar je leta 1650 umrl. Natisniti je dal:

Priročnik bratovščine brezmadežnega spočetja blažene Device. Na Dunaju leta 1625.

XXII.

Pučarjevo natisnjeno Poročilo.Janez Pučar je leta 1631 v tisku v četverki izdal nemško Poročilo o srečnem prihodu njenega kraljevskega veličanstva, kraljeve soproge Marije, nadvojvodinje Avstrije, infantinje Španije, z nadvojvodo Leopoldom 5. februarja v Ljubljano.

XXIII.

Razprave Franje Glavinića.Franjo Glavinić, po rodu iz kranjskega dela Istre, frančiškan (reda observantov), je v latinščini napisal te razprave in jih dal svetu na ogled v tisku:

1. Razpravo s tem naslovom: Roka KRISTUSOVE [ljubezni]. Leta 1640.

2. Knjigo o izvoru in razdelitvi bosanske in hrvaške province svojega reda ter o samostanih.

3. Zgodovino Trsata.

4. Poleg tega je izdal še več drugih manjših del, vendar v ilirskem jeziku.

V svojem redu je postal ne le gvardijan, temveč tudi provincial, kakor si je tudi zaslužil zaradi svoje spretnosti, saj je bil učen in povsod priljubljen mož.

XXIV.

Pesniško prepevanje Petra Sterglerja.Peter Stergler iz Družbe Jezusove, po rodu iz kranjskega mesta Kamnik, je – potem ko je več let poučeval humanistične predmete – preminil 8. oktobra leta 1642 (in ne 8. avgusta, kakor napačno navaja Sotuvellus).

Ta je leta 1636 dal na svetlo lepo latinsko knjižico v osmerki z naslovom Pesniško prepevanje lavretanskih litanij. Ta knjiga, ki je latinska, ima pri vsakem naslovu podobo v bakrorezu, pod njo pa so latinski verzi.

XXV.

Kronološki teoremi Andreja Zergolla.Andrej Zergoll iz Družbe Jezusove, po rodu Kranjec, je v Družbi poučeval filozofijo, Sveto pismo in matematiko, pa tudi humanistične predmete, ko pa je prestopil petdeseto leto starosti, je leta 1645 dopolnil lok svojega življenja.

Izpod njegovega peresa so v tisku izšli Kronološki teoremi o letu rojstva in smrti našega Gospoda JEZUSA KRISTUSA. V njih dokazuje, da je bil gospod Jezus Kristus rojen leta 40 po julijanskem koledarju, in sicer pod župansko vlado D. Lelija in C. Antistija.

XXVI.

Dva govora Lovrenca Sengsenschmida.Lovrenc Sengsenschmid iz Družbe Jezusove, po rodu iz Ljubljane, je bil zelo bistre glave. V treh letih je dvakrat poučeval poetiko, retoriko in filozofijo, dolga leta sholastično in tudi moralno teologijo, pa svete kanone na Dunaju v Avstriji kakor tudi v Gradcu. Umrl je v Ljubljani leta 1646.

Njegova učena zgovornost sije iz dveh v latinščini natisnjenih govorov, in sicer:

1. Iz govora, ki ga je imel ob pogrebu prečastitega kardinala Melchiorja Khlesla, dunajskega škofa.

2. Iz pridige na postni petek (o dnevu priprave), ki jo je imel v Gradcu. Ta govor mu je nekaj dobrih prijateljev skrivaj izmaknilo in jo spravilo v tisk.

XXVII.

Učeni spisi Ferdinanda de Montagnana.Ferdinand de Montagnana, član Družbe Jezusove, rojen v Ljubljani (čeprav jih je bilo veliko prepričanih, da je po rodu iz Celja, vendar so bili njegovi starši iz Ljubljane, kjer so najprej živeli, šele pozneje pa so odšli v Celje), je poskrbel, da je tako v govoru kakor v spisih zasijal v blišču svoje izjemne učenosti. V govoru še posebej, ko je mladino, ki se je šolala pri Družbi, poučeval humanistične predmete, predvsem retoriko, ki jo je učil dolga leta, pozneje pa ravno tako pri predavanjih iz moralne teologije, ki jo je s kanoni in Svetim pismom vred predaval študentom bogoslovja ter s takšno marljivostjo dokazal, da (leta 1599) ni bil rojen zaman in tudi ne brez zaslužene posmrtne slave, ko je leta 1674 na Dunaju umrl v petinsedemdesetem letu svojega zemeljskega življenja. V spisih pa, ker je s posebno prizadevnostjo sestavil:

1. Letopise Družbe JEZUSOVE za več let. Vendar še zdaj niso izšli v tisku.

2. Govor na pogrebu cesarja Ferdinanda II., ki ga je imel v Ljubljani v stolnici pri Sv. Nikolaju.

3. Razpravo o kvadraturi kroga, ki jo je brez omembe svojega imena dal natisniti leta 1673.

4. Poleg tega še več drugih manjših del.

XXVIII.

Rojstno leto in oče dr. Ludvika Schönlebna.Janez Ludvik Schönleben, luč učenih mož, je leta 1618 zasvetil v Ljubljani, svojem rojstnem kraju, da bi z učenim latinskim peresom razsvetlil svojo domovino – vojvodino Kranjsko.

Njegovemu očetu je bilo ime Ludvik Schönleben. Kot župan je zelo slavno vodil mesto Ljubljano od leta 1648 do 1654 in opravljal tudi častno službo mestnega glavarja.

Sin ni dovolil, da bi takšna očetova slava zaradi njega zbledela, in je ni podedoval kot očitek (kajti sloves staršev je za tiste otroke, ki se izpridijo, le bodica), temveč nasprotno kot ostrogo za svoje ravnanje, tako da se je s premišljevanjem o njem v svoji mladosti tako pohvalno spodbujal in priganjal k častivrednosti in izvrstnosti v zavezujoči učenosti, da je pri tekmovanju v šolah številne daleč presegel. Njegova velika učenost.To ga je povzdignilo tudi k tako daljnemu cilju učenosti, kakršnega ne more doseči vsak, tako da mu je bilo v deželi le malo ljudi kos v izobraženosti. Bil je izjemno učen teolog, tudi sijajen zgodovinar in rodoslovec, poleg tega pa zelo zgovoren in izvrsten pridigar tako v nemškem kakor slovenskem jeziku, saj je s svojo zgovornostjo poslušalce tako pogosto pritegnil, da so vsi vedno, kadar je bil pripravljen stopiti na prižnico, pohiteli tja, da bi ga slišali. In tako je imel zmeraj velik obisk.

Čast in slava domovine sta mu bili zelo pri srcu, saj njegova Spet pridobljena Emona in Letopisi Kranjske, nič manj pa natisnjene genealogije in druge knjige, dovolj jasno dokazujejo, kako vneto si je prizadeval in se zavzemal za njen ugled. Zaradi tega se je tudi njegova slava razširila tako daleč, da smrt ne more premagati njegovega imena, pa čeprav ji je njegovo telo podleglo in od tedaj leži v naročju trohnenja, dokler ne napoči vstajenje vsega mesa.

Ko je dokončal mladostno šolanje, je stopil v red Družbe Jezusove, kjer je tudi vztrajal nekaj let. Njegove raznovrstne službe.Iz določenih razlogov pa se mu je zopet odpovedal in rajši ostal posvetni duhovnik. Pozneje ga je njegova nadvse cenjena učenost tako zelo priporočila, da je postal stolni dekan v Ljubljani. Poleg naslova doktorja teologije je užival tudi čast apostolskega protonotarja. Čez nekaj časa pa se je v upanju, da bo na deželi užil več miru kakor v mestu, sam prostovoljno odrekel službi stolnega dekana v Ljubljani in postal nadduhovnik v Ribnici. Končno pa je tam sam uvidel, da deželo ravno tako preplavljajo valovi nemira, ja, da pogosto raste celo še več trnja po živih mejah in ograjah polj kakor po mestnih vrtovih. Hočem reči, da je včasih na deželi manj miru kakor v mestu – kakršen je pač značaj kraja ali službe. Zaradi tega se je čez nekaj let odpovedal službi nadduhovnika v Ribnici in se spet naselil v mestu Ljubljani. Tam je v miru prebil ostanek svojega življenja in do konca živel kot zasebnik, ker mu nekaj duhovnih beneficijev, kar jih je tam imel, ni dajalo veliko dela.

Vendar s tem njegovim mirom nikakor ne mislim na brezdelje, s katerim je bil ta marljivi mož ravno tako malo povezan kakor utrip zdravega telesa z mirovanjem, kajti vse svoje življenje je do konca kar naprej pisal. Tako je tudi slavne deželne stanove pregovoril, da so leta 1678 s salzburškim tiskarjem Janezom Krstnikom Mayrjem vzpostavili tiskarno, v kateri je bila natisnjena deželna kronika. Tudi množica njegovih spisov, o katerih nameravamo kmalu govoriti, zadostno kaže, kako plodno je bilo njegovo pero in kako rad je z njim služil učenemu svetu.

Končno je triinšestdeseto življenjsko leto tega neutrudnega pisca zapisalo večnosti: po prestanih treh tednih bolezni je namreč 15. oktobra 1681 preminil in, upam, dosegel nebeški mir. Umre v svojem klimakteriju.Čas konca je sam slutil in je tako meni * kakor drugim rekel, da mu bodo zatisnili oči v njegovem klimakterijskem letu (ali nevarnem letu). Pokopali so ga v Ljubljani v cerkvi pri jezuitih, ki jim je zapustil svoje lepe knjige – ti so jih tudi nemudoma prevzeli. Njegovi spisi in rokopisi pa, ki spadajo h kranjski kroniki, so pripadli slavnim deželnim stanovom.

Njegov nagrobni napis se glasi tako:

Njegov epitaf.TUKAJ LEŽIJO UMRLJIVI OSTANKI JANEZA LUDVIKA SCHÖNLEBNA, DOKTORJA PRESVETEGA BOGOSLOVJA, APOSTOLSKEGA PROTONOTARJA, NEKDANJEGA DEKANA STOLNE CERKVE LJUBLJANSKE IN CESARSKE FARE RIBNIŠKE. V ČAŠČENJE ZATRJEVANEGA IN RAZŠIRJEVANEGA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA IN BOŽJIH NEBEŠČANOV, V ČAST PREVZVIŠENE HIŠE AVSTRIJSKE, V IMENU VOJVODINE KRANJSKE IN OČETNJAVE. TAKO S SVETIMI KAKOR S POSVETNIMI DELI JE ZASLOVEL IN PRIDOBIL NEUMRLJIVOST IMENU TEGA MOŽA, KI GA JE PETNAJSTI DAN OKTOBRA IZTRGAL OČETNJAVI. MED POTOMCI JE UTEMELJIL TRAJEN SPOMIN. NAJ POČIVA V MIRU. LETA 1681.

Seznam njegovih raznovrstnih spisov.Izpod njegovega peresa so prišla v tisk ta dela, in sicer prvih osemnajst brez navedbe njegovega imena:

1. Lovor prinašajoča Paladina egida, izročena novim graškim bakalavrijem. Natisnjeno v Gradcu 1643. Brez navedbe njegovega imena.

2. Poročni venci ali Svatbeno ploskanje presvetlima novoporočencema N. N. V Linzu 1644.

3. Kleantova lutnja, uglašena po Apolonovi liri, ali Sonce, osvetljevalec Spitala pri Pyhrnu, opevano ob liri, ob srečno začeti inavguraciji N. N., prošta kolegiatne cerkve v Spitalu pri Pyhrnu. V Linzu 1644.

4. Poskus nimfe iz Horte‌61 61 Na prvi pogled težko razumljivi naslov tega in naslednjega neohranjenega Schönlebnovega delca Conatus nymphae Hortensis je mogoče razložiti kot Poskus nimfe iz Horte. Morda je torej šlo za cento (pesem, sestavljena iz posameznih verzov enega ali več pesnikov) po vzoru centona, ki ga je okoli leta 400 zložila Faltonia (ali Falconia) Betitia Proba, doma iz italskega municipija Horta ali Hortanum, danes Orte ob Tiberi: Cento Vergilianus de laudibus Christi. ob inavguraciji dveh doktorjev bogoslovja. Na Dunaju 1648, v četverki.

5. Trojni vek [?] nimfe iz Horte, izročen trem bogoslovnim bakalavrijem. Na Dunaju 1648, v četverki.

6. Pomladni sprehod k Modrosti ob opoldanskem počitku, izročen šestim novim doktorjem bogoslovja. Na Dunaju 1648, v foliu.

7. Zadušnica za prečastitim proštom dunajske stolne cerkve. Na Dunaju 1648, v četverki.

8. Avstrijski Mars, sv. Leopold, mejni grof in zavetnik Avstrije, slavljen v panegiriku. Na Dunaju 1648.

9. Solze za pobožnimi mani presvetlega mladeniča Janeza Mihaela Adama Krstnika grofa Althana. Na Dunaju 1648, v četverki.

10. Z dragimi kamni okrašeni venec. Čestitke šestim novim doktorjem bogoslovja iz cistercijanskega reda. Na Dunaju 1649.

11. Sad drevesa življenja sv. Križa. Dvojna infula prečastitega N. N., cistercijanskega opata. Na Dunaju 1649.

12. Filozofski NIČ, izročen novim magistrom filozofije. Na Dunaju 1649, v četverki.

13. Polje lilij ali Avstrijsko-marijanski album, okrašen s hvalnicami Avstrijcev, posebej vdanih Devici Materi Božji, izročen šestim novim cistercijanskim doktorjem bogoslovja, kjer je na koncu panegirik veliki Materi, brez izvirnega madeža spočeti. Na Dunaju 1649, v četverki.

14. Avstrijskoakademska daritev pobožnim manom ustanoviteljev in dobrotnikov dunajske univerze. Na Dunaju 1653, v četverki.

15. Velikanska trojica časti prevzvišenega Svetega rimskega cesarstva kneza Maksimilijana Gandolfa grofa Kuenburga, salzburškega nadškofa, primasa Nemčije, ko je bil zaznamovan z nadškofovskim palijem. V Salzburgu 1668, v foliu.

16. Evangeliji in listi za nedelje in praznike v vsem letu. Prvotno staro izdajo je pregledal in popravil ter zelo izboljšal v kranjskem jeziku. Gradec 1672, v osmerki.

17. O prastari in nadvse pobožni službi brezmadežnega spočetja Matere Božje, majhni po teži, veliki po skrivnostih, ki jo je neimenovan pisec Žatčanom pred nedavnim popravil in v tisku izdal. Opažanja teologa Sigismunda od sv. Marije, povzeta iz presvetih očetov in doktorjev zlasti iz reda patrov pridigarjev. V Allstedtu 1680, v osmerki.

18. Genealogija presvetle družine gospodov grofov Attems. V Ljubljani 1681, v foliu.

19. Janeza Ludvika Schönlebna štiri knjige Zaobljub svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje. V Celovcu 1658, v četverki.

20. Tri knjige Zaobljub svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje. Prvi del. V Celovcu 1659, v četverki.

21. Pretres Zgodovinskega pregleda o spočetju blažene Device, ki ga je frater Marcellus Sydereus Cyriacus objavil in Janez Ludvik Schönleben stehtal na tehtnici bul Apostolskega sedeža. V Salzburgu 1668, v četverki.

22. Resnično in iskreno mnenje o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje. V Salzburgu 1670, v četverki. 23. Deviška palma ali Marijanske zmage sedemnajstih stoletij nad nasprotniki brezmadežnega spočetja blažene Device. V Salzburgu 1671, v četverki.

24. Prazničnih kratkočasnih uric prvi del, to je: Pridige v počastitev in hvalo preljubega Boga, kakršne imajo vsako leto v javnih rimskokatoliških cerkvah. Zimsko in spomladansko četrtletje. Salzburg 1669, v četverki.

25. … Drugi del … Poletno in jesensko četrtletje. Salzburg 1670, v četverki.

26. Piramida, postavljena JEZUSU v smrtnem boju na Oljčni gori, to je: Petero duhovno spodbudnih razmišljanj o Kristusovi molitvi v vrtu za praznične dni v postu. Salzburg 1668, v četverki.

27. Sveto romanje k svetemu KRISTUSOVEMU grobu skozi sedmero postaj ali premišljevanj o trpljenju našega Gospoda Boga. Salzburg 1668, v četverki.

28. Taista Piramida, postavljena umirajočemu JEZUSU, dvakrat pomnožena in polatinjena. V Salzburgu 1672, v četverki.

29. Taisto Sveto romanje k svetemu KRISTUSOVEMU grobu, dvakrat pomnoženo in polatinjeno. V Salzburgu 1672, v četverki.

30. Spet pridobljena Emona ali Ljubljani, glavnemu mestu Kranjske, po pravici prisvajano staro ime Emone. V Salzburgu 1674, v četverki.

31. Nedeljske proste ure ali Pridige ljudstvu za nedelje od adventa do binkošti s sinodalnimi nagovori. V Salzburgu 1676, v četverki.

32. Nedeljske proste ure ali Pridige ljudstvu za nedelje od binkošti do adventa z nekaj panegiriki. V Salzburgu 1676, v četverki.

33. Polemična disertacija o prvem izvoru vzvišene habsburško-avstrijske hiše. V Ljubljani 1680, v foliu.

34. Stara in nova Kranjska ali Letopisi slavne vojvodine Kranjske od stvarjenja sveta do KRISTUSOVEGA leta tisoč. Prvi zvezek. V Ljubljani 1680, v foliu.

35. Genealogija presvetle družine Svetega rimskega cesarstva grofov in gospodov Gallenberg. V Ljubljani 1680, v foliu.

36. Roža medvedja, cveteča v avstrijskih deželah, ali Genealogija presvetle in prastare rimske družine Orsini. V Ljubljani 1680, v foliu.

37. Genealogija presvetle družine knezov, grofov in baronov Auersperg. V Ljubljani 1681, v foliu.

Ta knjižica, ki sledi, pa je bila natisnjena šele po njegovi smrti kot posthumna knjiga:

38. Alegorije svetih očetov v abecednem redu, ki jih je v korist pridigarjev zbral Janez Ludvik Schönleben. V Salzburgu 1682, v dvanajsterki.

O njegovih nenatisnjenih rokopisih.Te knjige, ki sledijo, je zapustil v lastnoročnem rokopisu:

1. Pet knjig Zaobljub svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje, pripravljenih za natis v dveh zvezkih.

2. Avstrijska drevesnica ali Popolna genealogija vzvišene habsburško-avstrijske hiše od KRISTUSOVEGA leta 600 do naših časov z nad 300 simboli, ki naj se vrežejo v baker, v foliu.

3. Avstrijska kronologija ali Zgoščena, po zaporedju let urejena pripoved o dejanjih habsburških grofov in avstrijskih nadvojvod, v foliu.

4. Dodatek prazničnih pridig, v četverki.

5. Etično-politična podlaga kreposti in grehov, v četverki.

6. Habsburško-avstrijsko sveto leto ali Petsto svetnikov in blaženih obeh spolov, povezanih z avstrijskimi Habsburžani po krvi in sorodstvu, porazdeljenih po dnevih celega leta, v foliu.

Poleg omenjenih je zapustil tudi tri zvezke v foliu in šest zvezkov v četverki, vrh tega pa še mnoge posamezne spise, med njimi raznovrstne zbrane opazke, iz katerih je nameraval sestaviti drugi zvezek kranjske kronike. Vendar v vseh teh zvezkih ni najti skoraj nič pomembnega o Kranjski razen tistega, kar se tiče družin in rodov. Sam * sem jih prebral od besede do besede in lahko po resnici zapišem, da bi iz vseh teh njegovih spisov ne mogel nabrati niti osem pol, ki bi zadevale deželo Kranjsko. Če pa bi bilo treba opisovati rodove, bi se dalo zapiske, ki jih je zapustil, koristno uporabiti, ker je z izjemno prizadevno marljivostjo nabral neverjetno veliko o vseh rodovih, pa čeprav zgolj in samo odlomke.

Vzrok za to, da ima tako malo o zadnjih sedemsto letih Kranjske, pa tiči (kakor se je večkrat zelo pritoževal ne le meni, temveč tudi drugim, in kakor namiguje še na mnogih mestih v teh rokopisih, ki jih je zapustil) v tem, da mu niso hoteli pomagati z listinami, zgodovinskimi zapisi in drugim potrebnim gradivom. Pa tudi sam ni nikamor odpotoval, da bi zvedel ali videl kaj več. Vse, kar so mu poslali v odgovor na njegove dolge vsakovrstne zahteve in prošnje, je nekaj starih spisov kakor ženitni dogovori (ali poročne pogodbe), pogodbe, pravde in podobno. Njihovo branje mu je požrlo veliko časa, nazadnje pa iz njih kljub temu ni mogel izbrati nič drugega kakor le gola imena. Tako je izpisal samo vsa imena skupaj z letnicami. Na ta način je napisal nekaj zvezkov le kot genealogije ali rodovne sezname.

XXIX

Natisnjena dela Janeza Liberia.Janez Liberius iz Družbe Jezusove, Kranjec, rojen v Ljubljani, je pri Družbi poučeval humanistične predmete (ali priljudne predmete kakor retoriko, poetiko itn.). Pozneje je na Dunaju in v Gradcu pridigal z velikim uspehom pri poslušalcih. Izdihnil je v Pleterjah na Kranjskem leta 1678. Dal je natisniti:

1. Nagrobni panegirik na pogrebu lotarinške vojvodinje, žene vojvode Franca Nikolaja, govorjen leta 1652 v akademskem svetišču na Dunaju v Avstriji.

2. Ravno tako Nagrobni panegirik presvetlemu mladeniču [Janezu] Mihaelu Adamu Krstniku grofu Althanu v imenu bratovščine blažene Device. In ta panegirik je bil naslovljen Žalovanje bratovščine. Leta 1648.

3. Poleg tega je imel za tisk pripravljenih še veliko drugih stvari, ki pa mu jih je iztrgal požar v mestu Passau.

XXX.

Mihael Hermann, jezuit, rojen v Novem mestu na Kranjskem, je poučeval humanistične predmete, več let vodil dunajski konvikt, pozneje postal rektor v Ljubljani, leta 1652 pa ga je vzela smrt. Ta je izdal:

Knjižice Mihaela Hermanna.1. Nekaj pobožnih knjižic in Exercitationes pietatis (ali Vaje v pobožnosti) za šolajočo se mladino.

2. Razni oficiji kakor Oficij sv. Barbare, sv. Ignacija, sv. Ksaverja, sv. Alojzija in sv. Stanislava Kostke z dodanimi številnimi pobožnimi molitvami. Način, s katerim je ta mož mladino uvajal v pobožnost, izpričuje posebno gorečnost.

XXXI.

Ogledalo plemiške mladine Adama Boštjana pl. Siezenheimba.Adam Boštjan pl. Siezenheimb, pisarniški uradnik, stanujoč v Ljubljani, je ne glede na vso bolehnost in precejšnjo starost napisal in dal na svoje stroške natisniti knjigo s tem naslovom:

Ogledalo plemiške mladine ali Na novo zglajeno vzgojno ogledalo plemiške mladine, ki jasno začrtuje, kako naj se plemenita mladina od svoje zibelke do bližajoče se zrele doraslosti blagodejno krasi z lepimi, duhovno spodbudnimi čednostmi, pa tudi vzgaja v milih navadah in vljudnem vedenju v telesni blagor. Napisal Adam Boštjan pl. Siezenheimb itn. Natisnjeno v Münchnu 1659, v četverki.

Ta sicer po rodu ni bil Kranjec, kakor v posvetilu tudi sam priznava. Ker pa se je na Kranjskem lepo ustalil, je samega sebe štel za Kranjca ter je želel tudi to deželo spoštovati in ljubiti kakor svojo domovino, saj ga je imela kakor za sina in ga je oskrbela z ugodnimi življenjskimi razmerami. O tem namreč govorijo in hvaležno slavijo te vrstice v omenjenem posvetilu, ki ga je namenil trem notranjeavstrijskim deželam, namreč Štajerski, Koroški in Kranjski:

»In čeprav sem tu povsem nepričakovano in pravzaprav neverjetno dolgo užival čast domovine (pa čeprav sem bil ob rojstvu vpisan pod rdeče-belo zastavico Avstrije) in bi tako rekoč zaslužil kaj graje, me vendarle poduhovljeni britanski pesnik Owen s svojimi lepo oblikovanimi verzi na vso moč zagovarja, ko pravi tako:«

Tista mi je domovina, kjer pasem se, ne, kjer le rasem,
tista, kjer star sem postal, ne pa, kjer rojen sem bil.Tista mi je domovina, ki meni ponuja imetje:kjer ga zadosti imam, tam se naselim še sam.

XXXII.

Spisi Filipa Trpina.Filip Trpin, po rodu iz Selc na Kranjskem, bakalaver presvete teologije in dolga leta generalni vikar v Ljubljani, in sicer pod škofoma Otonom Friderikom in Jožefom, človek, ki se ni le zelo dobro učil, temveč je tudi veliko izkusil. Vrh tega je imel miroljuben in spodoben značaj, vendar ni bil zato nič manj goreč v prizadevanjih za hišo Božjo, za svojo vero in za obče dobro. Neutrudni delavec je dočakal skoraj devetdeset let in prinesel s pomočjo tiska na beli dan:

1. Sinodalne odredbe in navodila za kurate.

2. Tudi sicer je napisal veliko drugih koristnih stvari, ki pa še niso ugledale luči.

Šele pred približno tremi ali štirimi leti se je upokojil in se približal grobu v častitljivo visoki starosti, ko mu je bilo že skoraj devetdeset let.

XXXIII.

Elije Otta.Elija Otto iz Družbe Jezusove, rojen Ljubljančan, ki je v Družbi predaval humanistične predmete, pa tudi moralno teologijo. Natisniti je dal raznovrstna delca.

XXXIV.

Očeta Martina Bavčerja.Martin Bavčer, Kranjec in redovni član Družbe Jezusove, je za tisk sestavil:

1. Panegirik v čast Vašega rimskega cesarskega veličanstva Leopolda Avgusta, ko je Njegovo cesarsko veličanstvo leta 1660 premilostljivo obiskalo svoje dedne dežele.

2. Ravno tako Zgodovino in noriške anale, ki pa še niso bili natisnjeni, ker ga je od tiska potisnila pod rušo smrt – takšnega človeka, ki so mu številni zaradi njegove nenavadnosti privoščili daljše življenje.

XXXV.

Friderika Jelenčiča.Friderik Jelenčič, po rodu iz Ljubljane, sorodnik Družbe Jezusove, je poučeval humanistične predmete. Prav tako je kot nemški pridigar dolga leta zasedal najuglednejše prižnice v Avstriji, vrh tega pa še pred nekaj leti govoril v stolnici sv. Štefana na Dunaju.

V tisk je dal te spise:

1. Zmagoslavje rož presvetlega in preizvrstnega grofa Volbenka Andreja Rosenberga. Natisnjen 1656.

2. Opora kraljestev. Nagrobni govor za cesarjem Ferdinandom III. Natisnjen 1657.

3. Lirske pesmi o sv. Ignaciju. Natisnjene 1657.

4. Panegirično zmagoslavje nad strto kačo, postavljeno Devici Materi brez madeža spočeti in govorjeno v baziliki sv. Štefana v navzočnosti vzvišenega cesarja Lepolda in presvetlega nadvojvode Leopolda Viljema. Natisnjeno leta 1658.

5. Nagrobni panegirik (ali pred zbrano množico govorjeni pogrebni govor) ob pogrebu grofice Tattenbach, katerega naslov se glasi: »Močna Slovanka: nravstvena stanovitnost visoko- in blagorodne gospe, gospe Judite Eleonore grofice Tattenbach, rojene grofice Forgacs« itn. Natisnjen v letu 1662.

6. Devetdnevna pobožnost v čast sv. Frančišku Ksaverju, indijskemu apostolu, natisnjena leta 1662.

7. Indijski čudodelec Frančišek Ksaver, natisnjeno leta 1666.

8. Utrnjena luč na nebesnem svodu dunajske Cerkve, to je: Wilderich von Walderdorff, knez Svetega rimskega cesarstva in škof na Dunaju v Avstriji. Natisnjeno leta 1680.

9. Vrh tega je dal natisniti še več knjig, katerih naslovov pa se sedaj ne morem domisliti.

XXXVI.

Doktorja Ganserja.Janez Krstnik Ganser, po rodu iz Novega mesta na Kranjskem, doktor umetnosti, filozofije in medicine, je pisal o ženskih boleznih in je dal ta spis leta 1662 tudi v tisk. Njegova učenost, združena z veliko izkušenostjo, ga je povzdignila do tolikšnega ugleda, da je bil sprejet med zastopnike dežele. (Zastopnik dežele pa je deželan (provincialis) in več kakor plemič – uživati sme vse deželne privilegije.)

XXXVII.

Očeta Dolarja.O. N. Dolar, član Družbe Jezusove in Kranjec po rodu, je bil izvrsten glasbenik in dober skladatelj. Tudi zato je bilo zelo veliko primerkov njegovega skladanja počaščenih s tiskom na Dunaju okoli leta 1665.

XXXVIII.

Doktorja Janeza Karla de Georgio.Janez Karel de Georgio, doktor obojega prava, cesarski in apostolski protonotar, je bil tajnik deželnega vicedoma, vendar je leta 1687 umrl. Ta je dal leta 1666 na Dunaju natisniti:

1. Politično knjigo v latinskem jeziku, svoje ime pa je zamolčal.

2. Za tem zopet še dva politična traktata, katerima prav tako ni dodal svojega imena.

XXXIX.

Jakoba Škerla.Jakob Škerl iz Družbe JEZUSOVE, po rodu iz Škofje Loke, je mnogo let poučeval humanistične predmete, prav tako je dolga leta pridigal v stolnici v Ljubljani. Umrl je leta 1673, ko je bil ravno predsednik bratovščine Kristusovega smrtnega boja. S seboj v grob je odnesel poseben sloves pobožnosti.

Ta je dal v tisk:

Hortulum Myrrhae, to je: Vrt mire družbe Kristusovega smrtnega boja na križu. V njem so vsakovrstne vaje bogoljubne pobožnosti za člane družbe. Napisan je v nemškem jeziku.

XL.

Janeza Jurija Kapusa.Janez Jurij Kapus je imel lep govor, ki ga je nameraval v počastitev gospoda mestnega sodnika v Ljubljani spraviti na dan tudi v tisku. Ko pa je omenjeni gospod mestni sodnik to izvedel, tega ni hotel dovoliti, češ da je [govor] namenjen zgolj njemu samemu v počastitev in zadeva le njegovo osebo. Govor je imel ta naslov: »Panegirik, to je: Žalostni zahvalni govor častivrednega zunanjega svétnika tega knežjega glavnega mesta Ljubljane o otožnost vzbujajoči odpovedi plemenitega, modrega in razsodnega gospoda Janeza Krstnika Dolničarja itn. svoje triletne slavno vršene dolžnosti, kakor je bil javno predložen in govorjen na dan sv. apostola Jakoba leta 1670 v tukajšnji mestni hiši. Napisal in povedal ga je Janez Jurij Kapus, sorodnik omenjenega svétnika in tukajšnji podkomornik. V četverki.«

XLI.

Gospoda Franca barona Wützensteina.Gospod Franc baron Wützenstein je dal natisniti dva romana pod tema naslovoma:

1. Usoda ljube Belimire in Korilandra, ki jo je v nemščini opisal blagorodni gospod, gospod Franc baron Wützenstein itn., polkovnik stražmojster iz Bojujoče se družbe z imenom Branilec. Razdeljeno na pet knjig. Nürnberg 1671, v dvanajsterki.

2. Vulkanova ljubezenska mreža. Nürnberg, v dvanajsterki.

Obadva spisa, ki se ukvarjata z ljubeznijo, sta ponemčena iz italijanskega Ferranteja Pallavicina.

Poleg teh dveh je po smrti zapustil še dva druga traktata v rokopisu.

XLII.

Jurija Wetsteina.Jurij Wetstein, po rodu Ljubljančan, bakalaver presvete teologije in prej dvorni kaplan rimskega cesarskega veličanstva, zdaj pa mestni župnik v Ljubljani, je dal leta 1672 natisniti duhovno komedijo ali veseloigro pod tem naslovom: ZMAGA POBOŽNOSTI, ki jo je posvetil preizvrstnemu gospodu grofu Ferdinandu Bonaventuri Harrachu, vitezu zlatega runa itn., pri katerega blagorodni družini v Španiji je bil dvorni učitelj mladih gospodov.

XLIII.

Matije Ferfile.Matija Ferfila, po rodu iz Ljubljane, doktor obojega prava, ki je bil leta 1680 v cesarskem glavnem in prestolnem mestu Dunaj mestni sodnik, je dal leta 1677 ravno tam, na Dunaju, natisniti majhno politično razpravo, ne da bi poleg natisnil tudi svoje ime.

XLIV.

Raznovrstni spisi Matije Kastelca.Matija Kastelec, ki se je rodil 24. januarja leta 1620 v Kilovčah na Kranjskem ob Pivki, nedaleč od Prema, je bil trinajst let župnik v Toplicah in pozneje dve leti na čelu župnije v Šentjerneju, nato kanonik pri Sv. Nikolaju v proštiji v Novem mestu. Sedaj, namreč v tem letu 1687, živi že trideset let v tem kanonikatu kot najstarejši kanonik v Novem mestu. Prav tako je beneficiat Confraternitatis SS. Rosarii (ali bratovščine presvetega rožnega venca) in je leta 1682 v prej omenjeni cerkvi sv. Nikolaja ustanovil beneficij sv. Barbare.

Izpod marljivega peresa tega moža so pritekli razni spisi, in sicer v toliko večjo korist njegovih sodeželanov večinoma v kranjskem jeziku.

Med njimi so tale dela izšla tudi že v tisku:

1. Knjižica za bratovščino svetega rožnega venca, ki ima v kranjščini takšen naslov: Bratouske buquizè Svetiga Roshen Kranza. Natisnjeno v Gradcu 1687, v osmerki. Po nemško bi se reklo tako: Bruderschafft-Büchlein deß Heiligen Rosenkrantzes.

2. Način, kako pomagati v smrtnem boju, ki je sestavljen v latinščini in kranjščini. Natisnjen v Ljubljani 1682, v osmerki.

3. Kratke jutranje in večerne duhovne vaje. So v latinščini. V Ljubljani 1682.

4. Nebeſhki zyl, tu je premiſhloúaine teh Svetih ozhakou (to je: Himmlisches Ziel oder Betrachtungen der H. Alt-Väter). Ljubljana 1684.

5. Kratki Sapopadek potrebnih catoliſkih naukoù. Ljubljana 1685. To je: Kurtzer Begriff der nothdürfftigen Catholischen Lehr.

6. Praxis Catechistica, tu je: Nauk Chriſtianſki. Natisnjeno v Ljubljani leta 1686.

Te [spise], ki so navedeni tu v nadaljevanju, je sicer že pripravil v rokopisu, vendar še niso izšli v tisku. Bodo pa kmalu šli pod tiskalnico, namreč:

7. Preprost prevod Svetega pisma Stare in Nove zaveze po členih v treh zvezkih.

8. Kranjski Tomaž Kempčan o hoji za Kristusom.

9. Spegel te Zhiſtoſti, to je: Spiegel der Reinigkeit.

10. Cvetnik zgledov, v katerem je naštetih sedemdeset zgledov, prirejenih za pridigarje.

11. Dictionarium Latino-Carniolicum ali Latinsko-kranjski slovar.

12. Shpeigel duhouni od Saſhetka inu konza Zhloveſkiga Shivenia. V kranjski jezik je preveden iz italijanske knjižice, ki ima naslov: Spechio Spirituale del principio & fine della vita humana. Geistlicher Spiegel deß Anfangs und Endes menschlichen Lebens.

Ta knjiga je sestavljena v obliki pogovora.

XLV.

Pesniška dela gospoda Jurija Žige barona Hallersteina.Gospod Jurij Žiga baron Hallerstein, po rodu s Kranjskega, čeprav v zadnjem času stanujoč na Koroškem, kjer je opravljal tudi častno službo prisednika slavnih deželnih stanov Koroške, je bil sicer že starejši gospod, kljub temu pa še spočitega in zmožnega telesa, izvrsten in celo srečen pesnik, ki je za tisk pripravil marsikatero drobno razpravo v nekaj polah. V njih se razodeva tako prekipevajoča žila, lepa in gladko tekoča veščina poezije, da bi lahko tega gospoda z vsemi častmi imenovali kranjski Owen.

Še posebej pa je bil nadvse spreten in posrečen ne le v epigramih, temveč tudi v anagramih, in sicer celo na takšen način, da je o stvareh, s katerimi bi si moral prenekateri precej dolgo razbijati glavo, sam zapel tako, kakor se iz obilnega studenca razlije srebrni tok, in so mu bile takšne domislice, ki bi marsikateremu pomenile pravo muko, kakor igra in šala.

Radovednemu bralcu želim tu predstaviti nekaj verzov njegove ustvarjalnosti, ki jih imam sedaj ravno pri roki in ki pripadajo njegovim različnim pesniškim knjigam. Na primer:

1. Leta 1680 je dal v Celovcu natisniti delce, ki ga je posvetil koroškim stanovom. Naslov ali napis tega posvetila je potem z anagramom (ali z zamenjavo črk) tako umetelno preobrnil v par distihov ali dvovrstičnih verzov, da ti skoraj v celoti vsebujejo [prejšnje] črke in da je torej resnični kratki pesniški posvetilni nagovor sestavljen iz prav tistih črk, iz katerih je naslov. Ta se namreč glasi tako:

Preizvrstnemu predsedniku, prečastitemu opatu in drugim presvetlim gospodom, gospodom poslancem in prvakom slavne nadvojvodine Koroške.

Temu naslovu ali napisu sledita namesto izročilnega ali namenilnega nagovora ta dva distiha, ki sta zrasla iz prejšnjih črk naslova v njegovem hitro ustvarjajočem duhu.

Njegovo anagramsko posvetilo. Anagram

Pesmi neznatnih zaslužnega pesnika ne zaničujte,veste, da komajda kos temu naporu sem jaz.Če me zatirajo pravde, če starost, tegobe domače,sami Talíji ni moč biti mi knjižna pomoč.

Izroča preponižni Jurij Žiga baron Hallerstein.

Tako napisano svoje ime je takoj zatem zopet pretvoril v anagram:

Z velikimi izjemnimi dejanji krasi Muza te knjižice. Leta Gospodovega Iz teh treh dežel si Koroška zasluži hvalo [1680].

Ker mu je torej uspelo tako naglo iz posvetila kakor tudi iz lastnega imena ustvariti anagram, moremo z ozirom na to zlahka sklepati, kako pripravno spreten in uren je tudi v drugih svojih pesniških stvaritvah. Zavedati se je namreč treba, da ga seveda tudi tako anagramsko posvetilo ni stalo veliko napora, temveč ga je – kakor tudi vse druge anagrame – dovršil brez dolgega obotavljanja.

Iz te knjižice, posvečene z anagramom, moram ljubiteljem prijetnih verzov in umetelnih domislic na ljubo sedaj na tem mestu predstaviti tudi nekaj epigramov, in sicer takšnih, ki jih je zložil o samem sebi.

O samem sebi

Vprašaš, kje neki in kdaj sem navadil se pisati verze?Noč ti prinese nasvet, nôči prijatelj je mir.Metrume boljše zatorej ponoči skoval sem, samó dastôpe imeli so vsi, eni pa tudi roké.

Še eden

Trideset let domovini kot priden prisednik sem služil,
starost v nagrado prejel, prazna je mošnja dobit.

Še eden

Dolgo sem vztrajno trpežen, le kaj bi pri tem bilo čudno?s Krasa sem vendar doma, kjer konj zdržljivi živi.

Še eden

Nič mi ni mar, čeprav malokdo moje pesmi razume,če razumel bi jih vsak, majhna bi hvala bila.

Red iz pravd

V naših prepirih in pravdah narašča nam red v neizmernost,reda nobenega pa v kratkem nikjer več ne bo.

Z žensko je križ

Z žensko ubogo je križ in isto je z žensko bogato,
le da je lažji z le-to, z drugo pa težji ta križ.

Mož proslavlja ženo

Kakor mož ženo slavi, tako je krona mu žena,
ko na tej kroni bilo ne bi nobenih rogov!

Bralcu

Če v mojih pesmih morda boš našel, predragi mi bralec,kar po ljubezni diši in je bolj skromno zato:vedi, da marsikaj sme si slikar dovoliti in videc,kar brez šaljivosti smel komaj kak pesnik bi kdaj.Ne govorim pa otrokom, saj čistim vsi stihi so čisti;torej razberi iz njih: Venere dar je grenak.

2. Druga knjiga je bila ravno tako natisnjena v Celovcu leta 1682 v osmerki in posvečena slavnim deželnim stanovom na Kranjskem

leta Gospodovega Meni tedaj pristoji: zasukane spletati stihe [1682].

Tudi iz te knjižice želim radovednemu bralcu na ljubo odbrati nekaj epigramov, in sicer te:

Bralcem

Sploh mi na misel ne pride, da pesmi za vas bi pisaril,
najsi pobožne preveč, najsi surove preveč,
toda pravični poklic mi pesnikov jih narekuje:
da bi skoz šalo ljudem mogle vedriti duha.Če pa dvoumno se kdaj dotaknejo Venere pesmi,vedi, da le za može pišem, za otroke nikar:saj ponavadi ljudem je čistim zmeraj vse čisto,pesem brez igre in šal je pa kot jed brez soli.

O samem sebi

Treba ni, da moji stihi bi vselej bili duhoviti,neotesanim ljudem neotesanost je všeč.

Še eden

Treba po treh je poglavjih, da revež sem: ker sem kot ptičar,ker sem prisednik in ker pesnik obenem sem jaz:
ptičar, na kmetih živeč, in pesnik, klateč se, prosjači,dolgo na stolu sedeč čaka prisednik na smrt.

Grofu Gallenbergu itn.

Jurij Žiga Svetega rimskega cesarstva grof Gallenberg. Anagram [Ti, ki si] kraljeve krvi, greš korakoma od glagoljašev [?].

******

(Nekdo iz družine grofov in gospodov Gallenberg je bil postal kralj v Bosni. To nakazuje anagramski verz, v katerem je Gressibus nadomeščen s Cressibus. Do tega je omenjeni gospod upravičen iz dveh razlogov. Kajti, prvič, velja, da imajo pesniki veliko svobode, drugič pa je on sam svobodni baron, čigar odličnemu in svobodnemu duhu se spodobi in mu pripada še več pravic kakor navadnemu pesniku, ki mu [poleg tega] C zveni zelo podobno kakor G.)

O samem sebi

Let že sedemdeset pešačim bolj kakor jezdim.Prav nič drugače poet hodi kot kakšen pešak.

O svoji starosti

Če nama zvezde dadó, da dopolniva novo petletje,
star bom let sedemdeset, žena pa petkrat deset.
Drugo poroko slaviti tedaj nama bo dovoljeno,
če kdo od naju ne bo v grobu medtem pokopan.

Potem ko je leta 1681 napisal te epigrame, jim je v naslednjem letu 1682 dodal še te:

O samem sebi

JURIJ ŽIGA baron Hallerstein in tudi žena MARIJA SIDONIJA Paradeiserka.

Anagram

Petdeset hudih sva let dopolnila v nevihtnem deževju,
vrne k bogovom se naj slava in vredna jih čast!

O drugi poroki

Če kdo prežível z ženó je pet krat let desetero,
šega je, da se slavi druga poroka lepó.
Če je mogoče, da par bi zakonski ponovil dejanje,
jarem bi trdi sprejel tudi brez dote takoj.

Tako, kakor govori v epigramu, je ravno tistega letu 1682 tudi resnično storil in je s svojo soprogo, ki je bila rojena grofica Paradeiser, Baron Hallerstein praznuje po petdesetih letih zakona še enkrat poroko.znova praznoval poroko, potem ko sta bila petdeset let živela v srečnem in ljubečem zakonu. In nato sta še naprej srečno živela skupaj in se dobro razumela vse do leta 1686, v katerem je vsesplošna lomilka zakonov, neljuba smrt, ločila ta ljubezni vredni par in nam dala razlog, da obžalujemo slovo tega tako plemenitega in bistrega duha, ki nam ga je odvzela s smrtno ugrabitvijo omenjenega gospoda, pa čeprav se je ta zgodila v častitljivo visoki starosti.

Slavni deželni stanovi na Kranjskem pa so mu ob tej njegovi ponovljeni poroki v Celovec na Koroškem v svojem imenu poslali pooblaščenca z uporabnim poročnim darilom, ker jih je povabil na slavje.

Na čast svojemu tako dolgotrajnemu zakonskemu stanu je zložil ta umetelni distih:

Toliko žível sem let s Paradeiserko, svojo ženico,
daleč od naju ne bo zdaj, se bojim, paradiž.

Uganil je, da bo še nekaj let užival prijetno družbo svoje soproge.

XLVI.

Gospod Pavel Ritter iz Senja. Skrbi me, da bi utegnil užaliti same muze, če bi na tem mestu ne omenil srečnosti tega hrvaškega plemiča in konjeniškega stotnika pri spretnem ustvarjanju in zlaganju pesmi. Kakor namreč Apolon, vodja boginj umetnosti, z dobro pomerjeno puščico izpodbija in preganja ne le nevednost, temveč z umetelno milim brenkanjem tudi otožnost, tako se je tudi ta gospod Ritter izkazal v prenekateri viteški igri, bodisi z orožjem v boju s sovražnikom na bojišču bodisi z blago zvenečim in lovorovega venca vrednim verzom v boju z dolgočasjem v pesništvu, in pokazal svoj lepi duh v različnih lepih manjših razpravah. Njemu na čast se ga še toliko rajši in bolj upravičeno spominjam, ker je tudi mene neredko razvedril s svojimi pesniškimi domislicami in spretnimi obdelavami umetelnih novosti – tudi še pred kratkim, namreč 20. julija leta 1687, ko sem na gradu Vrhovo s svojo sedanjo najdražjo praznoval poroko in ko me je počastil s temi umetelnimi verzi, ki mi jih je poslal z Dunaja, voščeč mi srečo.

PRESVETLEMU GOSPODU, GOSPODU Janezu Vajkardu Valvasorju, baronu itn., PAVEL RITTER VELIKO POZDRAVOV.

Moje čestitke za novo veselje po žalostnem času,
ko sklenil novo si vez, v sveti se zakon podal.
Moje čestitke! A žal v veselih prijateljev družbi
ni mi skupaj s teboj dano deliti radost.
Krive za to so skrbi in velika krajevna daljava,
čas tudi, ki mi ne dá, da bi izpolnil dolžnost.
Tvojo ljubezen imam, a tudi v odsotnosti kajpak
s tabo se bom veselil: saj tudi sam sem ves tvoj.
Pesem pošiljam ti, Vajkard, v zameno za sebe, ki, prosim,
sprejmi jo čil in vesel, z drugimi svatbo slaveč.
In ko nov srečen boš čas preživljal s presvetlo družico,
mene, ki tebi sem vdan, rad imej zmeraj! Zdravstvuj!

Na Dunaju 13. julija 1687.

— — — — se ljubečih,
zvezo z Apola naj lovorom venča in hvalo
čas njun: o Janus — — — —

ali Janez VajkardValvasorinAna MaksimilaZetscherka.Ženin in nevesta anagramatičnoupodobljena in na poročni slovesnostipredstavljena.

Kdo neki mogel bi najti primernejši par se ljubečih
kot vaju dva, ki ju BOG je zvezal v sorodno usodo?
Zveze zakonske sadov se nadejamo: saj naj taiste
váruje in jih opeva usoda kot dar se ljubečih,
zvezo z Apola naj lovorom venča in hvalo
čas njun: o Janus, ovenča naj čas njun, vreden spomina:
torej vse veke ne ugasne naj rod iz njunih potomcev,
lovor in hvala naj raste jim, žive naj neusahlo.

Zložil PAVEL RITTER.

XLVII.

Knjiga gospoda Janeza Friderika pl. Raina o kamnu filozofov.Gospod Janez Friderik pl. Rain je pisal de lapide philosophorum (o kamnu filozofov, to je o zlatarski umetnosti ali o delanju zlata). Pisal je v latinščini, v osmerki natisnjeno knjigo pa je posvetil rimski cesarici Eleonori Magdaleni Tereziji itn. in ji dal takšen naslov:

[1.] Splošno in naravno varovalo v vsakršni vrsti bolezni, pridobljeno iz narave in umetnosti, to je kamen filozofov, katerega možnost, stvarnost, obstoj in priprava je spet dokazana, da je samo on edini Herkul, premagovalec bolezni, proti Jakobu Janezu [Vaclavu Dobrzenskemu] Černomostskemu, doktorju filozofije in medicine, ki zanika kamen filozofov in njegovo v vseh boleznih nedoločeno izvrstnost zdravljenja. Izdal Janez Friderik Rain na Strmolu in Radelseku, slavne vojvodine Kranjske prisednik dvornih in deželnih pravd itn. V Ljubljani 1680.

Najprej sem nameraval radovednemu bralcu ob tej priložnosti povedati svoje mnenje o kamnu filozofov, ki ga nikoli ni bilo v naravi. Ker pa se mi zdi, da si je avtor v posvetilu za zaščito izbral tako visoko in mogočno pokroviteljico – veličastnemu blišču njenega imena se upravičeno klanjamo z najglobljim spoštovanjem in ga najponižneje častimo kot zlati kronski ščit –, na tem mestu, kjer se pravzaprav že tako ali tako ne bi dalo primerno razpravljati o tem, ne bom z razumnimi utemeljitvami dokazoval nasprotnega, da namreč kamna filozofov sploh ni mogoče najti.

Vendar pa moram kljub temu priznati, da postaja moja glava zelo utrujena, ko skuša preveriti in dojeti daleč naokoli iskane dokaze, ki naj bi dajali gospodu glavnemu avtorju in branilcu kamna pravico, da tiste, ki imajo kamen filozofov za prazno utvaro, zlagano domišljijo in brezplodno upanje, obtožuje žalitve veličanstva. In tako bi resnično rad izvedel, v katerem Pravnem korpusu ali Cesarski državni konstituciji je najti kaj takšnega. Tiste [knjige], ki jih imam sam v knjižnici, ne vedo o tem zanesljivo prav nič. Tedaj torej govori častno omenjeni gospod avtor na drugem listu svoje ravnokar navedene knjige takole: Praviš namreč, da dvomiš in da si zmeraj dvomil o tem, ali obstaja kaj podobnega, namreč kamen filozofov. V tem zapadaš v sramoto svoje nevednosti. Nihče namreč doslej ni zanikal njegove možnosti in obstoja razen neumneža in bedaka v osmerki. In pri najvišjih in najmodrejših vladarjih sveta zapadaš v zločin žalitve veličanstva, ko se tako zaletavaš sem in tja itn.

Samo pomislite, kako silovito in strašno grmeče besede, ki tako grozeče bliskajo okoli sebe z zločinom žalitve itn.! Torej bi moral sedaj nemudoma iz golega strahu zopet upravičeno izbrisati, kar sem napisal zoper kamen v XXVIII. poglavju tretje knjige ob opisu idrijskega rudnika. Toda kar sem napisal, sem napisal! Če naj bi pri tem prepiru šlo za zločin žalitve zoper visoke voditelje itn., se mi namreč zdi, da so ga že bolj verjetno zagrešili tisti, ki jih ni sram slepiti omenjenih z lažnimi izmišljotinami in s praznim čvekom. Pa zaradi tega še ne nameravam nemudoma obdolžiti zločina žalitve veličanstva bodisi tega gospoda avtorja bodisi kakšnega njegovega tovariša v sladki utvari, ki zgolj iz zakoreninjenega prepričanja in posebnih nagibov, brez namere goljufanja, priporoča visokim gospodom kamen filozofov. Vendar naj blagovolijo paziti, da ne bodo zagrešili zločina žalitve resnice in sposobnosti in preudarnosti.

Ne glede na to pa se večkrat omenjeni gospod avtor sklicuje na Snydersov poskus, ko (list 3) pravi: In Johann de Monte Snyders je v prisotnosti še živih prič v našem stoletju z delom svoje [Univerzalne] medicine spremenil funt čistega svinca v zlato itn. Ampak o tem, kako se je izteklo s tem dobrim Snydersom, kako se je on v tej zadevi, se pravi v dobičkonosnem delanju zlata, v skladu s svojim imenom (Snyder namreč v spodnjenemški govorici pomeni krojač) mojstrsko odrezal in je moral zaradi tega nazadnje pobrati šila in kopita, sem povedal že v prej omenjenem poglavju tretje knjige, zato ob tej priložnosti ne bom rekel nič drugega kakor samo: sto a longe et rideo – stojim daleč stran in se smejem v pest! In se čudim, da pregovor – svet hoče biti goljufan – sploh ne more izgubiti veljave, temveč še vedno vsak dan dobiva stvarno potrditev.

2. Vrh tega je pred kratkim omenjeni gospod avtor (ki mu sicer ne želimo odtegovati zaslužene časti in hvale za njegovo odličnost, učenost in modrost) pred približno sedmimi ali osmimi leti Njegovemu cesarskemu veličanstvu osebno predal nekaj lastnoročno napisanih velikih foliantov o kemiji, ki so jih krasile podobe, čudovito naslikane z lepimi kemičnimi barvami. Kakšen učinek so imele te knjige, pa mi ni znano. Ob vsem tem mu je pač treba priznati, da je razgledan in razumen mož. Obžalovanja vredno je le, da se je tako zelo in tako čezmerno poglobil v kamen filozofov, ki ga v naravi nikoli niso našli, prav tako pa je upravičena skrb, da se ne bo mogel nikoli izviti iz njega. Želim mu, da bi iz njega pridobil dovolj zlata, vendar se bojim, da tiči dobiček, ki mu ga obljubljata ta umetnost in delo, še precej čvrsto in trdno v jedru nemogočosti in v globini nevidnosti.

XLVIII.

Spisi očeta Antona Lazarija.O. Anton Lazari, rojen Ljubljančan, iz reda minoritov ali manjših bratov (reda observantov), generalni lektor presvete teologije in ljubljanski konzistorial, sedaj pa provincial tega reda, je med svojimi redovnimi sobrati več let poučeval filozofijo in spekulativno teologijo. Prav tako je zelo učen mož, ki mu v tem času in v tej deželi ni veliko enakih v teoloških vprašanjih.

Isti je dal v tisk te stvari:

1. Panegirik sv. Antona Padovanskega z naslovom: Trta.

2. Ravno o tem svetniku ima pripravljenih, vendar še nenatisnjenih tudi dvajset drugih panegirikov.

3. Vrh tega je dal natisniti še nekaj drugih panegirikov, ki jih je govoril ob različnih priložnostih in pobudah. Mednje spada tudi ta, ki ima naslov Poučno nravno povračilo, v katerem: Ko je visoko- in blagorodna gospodična, gospodična Sidonija Doroteja grofica in gospa Gallenberg, 25. februarja tega leta 1680 v hiši Božji slavnega prastarega samostana klarisinj v Mekinjah, ki so ga ustanovili njeni preplemeniti predniki, nadvse spodbudno sprejela sveto redovno oblačilo. Natisnjeno v Ljubljani 1680.

4. Histeron-proteron ali za seboj prestavljene človeška domišljija, spoznanja in želje: Tako kakor se je blagoplemenita gospodična Ana Katarina Waldreich pl. Ehrenporten 19. januarja 1681 v slavni ljubljanski hiši Božji sv. Klare izkazala za vredno svetega redovnega oblačila in si nadela ime Marija Antonija. Napisal in prebral o. Anton Lazari reda manjših bratov observantov sv. Frančiška, generalni lektor Svetega pisma. Natisnjeno v Ljubljani 1681, v četverki.

5. Ravno tako je dal natisniti tudi Boetija O tolažbi filozofije v dvanajsterki. Natisnjeno v Ljubljani 1682.

Isti panegirik je posvetil trem mladim grofom Gallenberg, in sicer s tem posvetilnim napisom:

Presvetlega gospoda, Svetega rimskega cesarstva grofa in gospoda, gospoda Jurija Žige Gallenberga na Turnu, Rožeku in v Podpeči, svetlega gospoda v Soteski, dednega odvetnika mekinjskega samostana, komornika svetega cesarskega veličanstva, nekdaj predsednika odbornikov slavne dežele Kranjske, zdaj po cesarski uredbi namestnika ograjnega sodišča in deželnega glavarstva, sinov prežlahtni trojni mladiki, Janezu Rihardu, Volbenku Vajkardu in Sigfridu Baltazarju, grofom in gospodom Gallenberg.

6. Ravno tedaj je imel za tisk pripravljeno tudi skotistično filozofijo pod tem glavnim naslovom: Četveroknjižna ljubezen do truda, z iglo skotistične ostroumnosti z vezenjem okrašena, to je: Nezastrupljeni korpus celotne racionalne in naravne, moralne in nadnaravne filozofije.

XLIX.

Janeza Šege iz Družbe Jezusove.Janez Šega iz Družbe Jezusove, Kranjec, je dal leta 1684 v Gradcu v dvanajsterki natisniti knjižico, katere naslov je: Vesela pesem o tem, kdo je veren in resničen član Družbe Jezusove.

L.

Gospoda Frančiška Bernarda Fischerja.Gospod Frančišek Bernard Fischer, po rodu iz Ljubljane, je dal leta 1684 v Celovcu natisniti razpravo v četverki, ki ji je dal takšen naslov: Matematični dokaz, s katerim je pokazano, da morejo kristjani z zmernim trudom povrniti mesto Budim, nekdanje kraljevo tržišče, izpod oblasti barbarov, ki ga presvetlemu in preizvrstnemu gospodu, Svetega rimskega cesarstva grofu in gospodu, gospodu Juriju Žigi Gallenbergu itn. itn., posveča Frančišek Bernard Fischer, filozof, zelo plemenit Ljubljančan, leta 1684.

Toda čeprav je ta pisec s svojim matematičnim peresom v tej razpravi s tako lahkoto zavzel utrjeno mesto Budim, sta vendarle ravno v istem letu neuspeh in potem leta 1686 – Bogu hvala! – uspeh krščanskega orožja dokazala, da je med teorijo in prakso pogosto zelo velika razlika ter da z golo, čeprav smiselno in razsodno idejo tako hudim in popadljivim psom ali srditim volkovom ni mogoče tako lahko raztreščiti zob, temveč je treba za to veliko jekla in svinca, krvi in poguma. Kajti, koliko viteške krščanske krvi, ja, koliko poštenih in hrabrih junakov, koliko tisoč vojakov nas je že stalo, preden smo obračunali z Budimom, ne da bi omenjali, kako se ni varčevalo v vojnih tehnikah in pri stroških. Ne glede na to pa je izdano navodilo tega avtorja vredno pohvale.

LI.

Jakob Ignacij Seiter, doktor medicine, ki je bil rojen v Ljubljani, kjer je bil njegov oče mestni sodnik, je dal v tisk:

Sedmerna astralna luč ali Modrecev zmagoviti Merkur itn. Posvetil Adamu pl. Lebenwaldu, doktorju medicine itn., Jakob Ignacij Seiter, doktor medicine. V Ljubljani leta 1684, v četverki.

LII.

V tisk poslana dela Janeza Krstnika pl. Wützensteina.Gospod Janez Krstnik baron Wützenstein, stotnik, je dal pod tiskalnico dve knjižici v dvanajsterki, namreč dva romana, ki ju je njegov gospod brat, gospod Franc baron Wützenstein krščanskega spomina, zapustil prevedena iz italijanščine v nemščino, in sicer:

1. La muta loquace, to je: Nema klepetulja itn.

2. La perfecta Maritata, Popolna zakonska žena itn.

Obe deli sta bili natisnjeni leta 1687 v Nürnbergu.

LIII.

Razprava doktorja Janeza Danijela pl. Erberga.Gospod Janez Danijel pl. Erberg, doktor obojega prava, sodni pisar in deželni tajnik na Kranjskem itn., zelo učen mož, ki je bil ne le zaradi svoje velike izobraženosti, temveč tudi zaradi modrosti in razumnosti sprejet med deželane, je dal še v času svoje mladosti, ko je študiral, natisniti lepo pravno razpravo v foliu s tem naslovom:

Pravna disputacija o službi sodnika itn. na dunajski univerzi, pod predsedstvom gospoda Jurija Bohinjca, doktorja obojega prava itn., Janez Danijel pl. Erberg, magister svobodnih umetnosti in filozofije, obojega prava itn., leta 1671.

To razpravo je posvetil slavnim deželnim stanovom.

LIV.

Tehtna pravna razprava barona Paradeiserja.Gospod Marko Engelbert Paradeiser, baron itn., je dal v Parmi v Italiji leta 1678 natisniti:

Celotno pravo Dekretalov, Kodeksa, Digestov, fevdalnega običajnega prava kakor tudi teorije o civilni in kazenski praksi, razdeljeno po tezah, ki ga pod varstvom slavnih prvakov vojvodine Kranjske v obrambo predlaga presvetli gospod Marko Engelbert Paradeiser, baron novigrajski in gradiški, gospod na

Mehovem in v Ložu, svetega cesarskega veličanstva dedni lovski prefekt na Koroškem, Kranjec, konviktor kolegija plemičev v Parmi. Po razlagi tega poglavja smo spoznali posebno poglavje o sodiščih avtorja Francesca Bonvicina, doktorja obojega prava, rednega razlagalca na domačem javnem mestnem gimnaziju v Parmi in predavatelja taistega civilnega in papeškega ter fevdalnega prava v taistem kolegiju plemičev. V Parmi 1678, v foliu.

LV.

Druga gospoda grofa Kacijanarja.Gospod grof Kacijanar je kot učen gospod prav tako dal, da sta njegova marljivost in nadvse slavno dosežena razgledanost v pravu zasijali v zelo učeni razpravi, ki jo je označil s tako zapisanim naslovom:

Civilno pravo po pravilu institucij, s skrbno metodo sestavljeno ter na blagodarni in nadškofijski univerzi v Salzburgu podvrženo javnemu pretresu od presvetlega in predobrotnega gospoda Leopolda Engelberta Jožefa Kacijanarja, Svetega rimskega cesarstva grofa begunjskega, pod predsedstvom Jožefa Bernarda Gletleja, doktorja prava in rednega profesorja digestov, dne 12. decembra leta 1685. V Salzburgu, v osmerki.

Pravne teze, ki jih je ta gospod tako slavno izpeljal in ubranil, imajo med drugim za posledico tudi to dodatno ugotovitev: iz njih je mogoče upravičeno sklepati, da [Kacijanar] nikakor ni nevredni in plemenitost zavračajoči sin gospoda očeta, ki so ga vsi spoštovali kot izjemno modrega gospoda. Kajti gospod grof, gospod Janez Herbert Kacijanar, njegov gospod oče, ki počiva v veliki slavi, je bil deželni namestnik na Kranjskem in deželni glavar v Gorici. Bil je nadvse pameten in tako zelo razumen gospod, da mu jih v teh deželah ni bilo veliko enakih. In tako se zgodi, čeprav ne ravno zmeraj, pa kljub temu pogosto in običajno, da orel ne zaplodi neznatnega goloba.

LVI.

Natisnjene teze prenekaterih drugih gospodov.Poleg do sedaj imenovanih gospodov ali izobražencev so tudi druge ugledne in imenitne osebnosti s Kranjskega v študijskih letih dokončale in dale natisniti lepe, velike in z bakrorezi okrašene teze. Teze gospoda grofa Volbenka Engelberta Auersperga.Med drugimi je, na primer, gospod grof Volbenk Engelbert grof Auersperg itn. itn., tedanji deželni glavar itn. itn., dal natisniti skupaj s pripadajočo knjigo prav imenitne teze (ali trditve za pretresanje in razpravljanje) pod naslovom Igra sveta.

Nič manj ni sijaja svoje izurjenosti in izobraženosti v obrambi zelo uglednih in velikih tez pokazal gospod Franc Adam Ursini grof Blagaj, sedanji deželni vicedom rimskega cesarskega veličanstva na Kranjskem.

Ravno tako je razvidno iz podobnih akademskih vaj, da je gospod Marko Anton baron Billichgrätz svoja cvetoča leta nadvse slavno posvetil Paladinemu delu.

Gospod Frančišek pl. Maissrembel je z nekaj natisnjenimi pričevanji ravno tako zadostno dokazal, da se ni pustil zadovoljiti z nastopanjem v Minervini predsobi, temveč se je prebil naravnost k njej v njeno prestolno dvorano.

O gospodu Janezu Frideriku pl. Perizhoffu pričajo tudi njegove objavljene teze, da slavno hodi po stopinjah svojega gospoda očeta, gospoda Marka pl. Perizhoffa, nadvse zaslužnega registratorja slavnih deželnih stanov Kranjske.

Velike teze gospoda Mugerleja, doktorja obojega prava, lahko obide, ne da bi jih pohvalil, samo tisti, ki ima veselje z zaničevanjem in črnenjem velike učenosti.

Tudi gospod Karel Jožef de Coppini si zasluži nadpovprečno pohvalo, saj je v študiju presegel povprečnost, kakor je razvidno iz njegovih tez.

Ravno tako ne priporočajo gospoda Janeza Jožefa Marpurcha nič manj njegove izjemno lepe teze, ki jih je pred približno polčetrtim letom, namreč leta 1685, posvetil slavnim deželnim stanovom na Kranjskem in s tem vzbudil upanje, da bo lahko sčasoma zanje opravljal koristne častne službe.

V letošnjem letu 1687 je dal gospod Janez Adam pl. Erberg v Gradcu natisniti Sklepe iz celotne filozofije in s tem obenem izraziti svojo pohvale vredno marljivost.

Lahko bi imenoval še nešteto drugih osebnosti, ki so dale natisniti podobna [dela], vendar se ravno zaradi takšnega, skoraj nepreglednega števila nagibam k temu, da se zadovoljim z do sedaj imenovanimi.

********

LVII. Pristavek Erazma Franciscija o raznovrstnih spisih samega gospoda glavnega avtorja tega dela.

Ker živim v prepričanju, da je Njegova visokoblagorodna milost, gospod baron Valvasor, kot gospod glavni pisec tega dela, žrtvovala nemajhen del svojega dosedanjega in Bog daj še dolgo trajajočega življenja Minervinim študijam ter da je ravno tako že samo s tem delom dovolj jasno pokazala, kako mora upravičeno veljati za okras tako učenega sveta kakor svoje preslavne domovine, posebej pa baronskega stanu, se mi ni zdelo prav, če bi ob tej priložnosti ostala zamolčana dela tistega, ki si je tako vljudno in marljivo prizadeval, da bi v tej knjigi vestno popisal in svetu razglasil dela drugih svojih gospodov sodeželanov. Zaradi tega jih torej želim, kolikor jih poznam po nezmotljivih poročilih, dodati tu kot pristavek in jih pripeti temu Dodatku šeste knjige o kranjskih piscih kot nekakšen končni ali sklepni biser na dragotini. Mene, ki sta mi bila zaupana pregled in izpopolnitev tega dela, bi namreč v nasprotnem primeru bralci, ki ljubijo poštenje in vljudnost, sicer gotovo imeli za zelo sumljivega in hudo nespametnega, ker vedoželjnemu svetu, ki dandanes hlasta po spoznanju novih spisov kakor utrujena riba po svežem zraku, nisem razkril plemenitih sadov njegovega peresa in med najuglednejšimi kranjskimi pisci nisem omenil (po mojem odkritosrčnem mnenju) najmarljivejša, najprizadevnejša in najneutrudnejša dela.

Naklonjeni bralec naj torej izve, da je dal z velikim spoštovanjem omenjeni gospod glavni avtor svojega duha, ki tako sloveče gori za raznovrstne učene, predvsem naravoslovne in matematične znanosti, pa tudi za čast in slavo svoje domovine, pokazati že v zelo številnih spisih. Od teh sem na izrecno željo od njega izvedel o spodaj naštetih:

Spisi Njegove visokoblagorodne milosti, gospoda, gospoda barona Valvasorja.1. Iz pobožnosti je začel v zavedanju, da je strah pred Bogom – kakor je rekel preroški kralj – začetek modrosti ter temelj in korenina vseh drugih kreposti. Tako je dal najprej leta 1679 na svojem gradu Bogenšperk v baker vrezati in v četverki natisniti čedno pasijonsko knjižico z lepimi in ličnimi podobami. Z neverjetno marljivostjo in potrpežljivostjo je risal Johann Wiriex.

Prvi pripelje na Kranjsko bakrorezce in bakrotisk.Ob tem je treba zaradi zaslužene časti njegovih nadvse dragocenih dejavnosti in prizadevanj za okras domovine pravično omeniti tudi to, da je bil prvi, ki je v deželo pripeljal bakrorezce in bakrotisk, ko jih je na svoje lastne stroške 12. aprila 1678 pismeno povabil k sebi na Bogenšperk in jih tam vzdrževal do današnjega dne.

2. Topografija sočasne vojvodine Kranjske, to je: Podoba (ali oris) vseh mest, trgov, samostanov in gradov vojvodine Kranjske v njihovem današnjem stanju. Natisnjeno na Bogenšperku 1679 v foliu z več kakor tristo bakrorezi.

3. Topografija lamberških gradov, trdnjav in gospostev na Kranjskem, upodobljena po naravi. (To je: Topografski opis lamberških gradov, trdnjav in gospostev, ki so jih nekdaj na Kranjskem zgradili in imeli v lasti gospodje grofje Lamberg, delno pa jih imajo v lasti še danes itn.) Na Bogenšperku 1679, v foliu.

4. Ovidijeve Metamorfoze, upodobljene v bakru, pri čemer so pod vsakim bakrorezom latinske pesmi. Na Bogenšperku 1680, v foliu.

5. Topografija sočasne nadvojvodine Koroške. To je: Vsa današnja mesta, trgi, samostani in gradovi nadvojvodine Koroške v bakrorezih v njihovem sedanjem stanju. Bogenšperk 1681, v foliu. V njej je nad 200 bakrorezov.

6. Topografija salzburške Koroške. To je: Škofija, proštije, mesta, trgi, gradovi in graščine, ki jih ima na Koroškem v lasti salzburška nadškofija. Na Bogenšperku 1681, v foliu.

7. Theatrum mortis humanae tripartitum, to je: Prizorišče človeške smrti v treh delih, okrašeno z lepimi bakrorezi itn.

Prvi del: Saltus mortis (Mrtvaški ples).

Drugi del: Varia genera mortis (Razne vrste ali oblike smrti).

Tretji del: Varia tormenta damnatorum (Razne peklenske muke pogubljenih). Vse okrašeno z dialogi ali besednimi izmenjavami, sestavljenimi iz latinskih pesmi in nemških verzov, pa tudi z nemškimi in latinskimi izreki iz Svetega pisma ter z lepimi bakrorezi. Spis v četverki je bil natisnjen 1682 v Ljubljani, bakrorezi zanj pa so bili natisnjeni na Bogenšperku.

8. Leta 1671 je v Bambergu ponemčil knjižico iz francoščine in jo dal natisniti brez navedbe svojega imena.

9. Charta Geographica Carinthiae, to je: Zemljevid nadvojvodine Koroške. Na Bogenšperku leta 1685, brez navedbe svojega imena.

10. Charta Geographica Carnioliae ali Zemljevid vojvodine Kranjske. Na Bogenšperku 1684.

11. Charta Geographica Croatiae, to je: Zemljevid Hrvaške. Na Bogenšperku 1685.

12. Topografija nadvojvodine Koroške, to je: Izčrpen opis vseh mest, trgov, samostanov in gradov nadvojvodine Koroške z lepimi bakroreznimi podobami, posnetimi po naravi. Nürnberg 1686. V foliu.

13. Zgodovinski in topografski opis vojvodine Kranjske, namreč ravno to veliko delo v foliu, ki gre sedaj v tisk. Sestavil ga je z velikim trudom in mnogimi stroški, v njem pa podal temeljita poročila, preverjena skoraj le na podlagi lastnih izkušenj.

14. Bakrorezi, zbrani v veliki omari v njegovih osemnajstih zvezkih, ki jim je dal za vsak zvezek posebej natisniti naslovni list, sestavil in priložil pa je tudi zanje ustrezni opis.

Ta spodaj našteta [dela] je napisal lastnoročno:

15. Satirični Ovidij z nemškim opisom in več kakor 170 bakrorezi. V dvanajsterki.

Šest že povsem popisanih zvezkov v četverki, večinoma o svojih lastnih poskusih, delno pa poleg tega tudi o drugih. To delo je naslovil Luč narave, namreč:

16. I. zvezek Luči narave: De vitro (O steklu), v četverki, razdeljen na deset knjig. V njem so zbrane vse izkušnje ali poskusi, ki jih je mogoče kjerkoli zaslediti in spadajo pod ta naslov o steklu, na primer: pihanje stekla pri svetilki, zlatenje ali sicer barvanje in vžiganje stekla z raznovrstnimi barvami v ognju, slikanje na steklo, rezanje stekla, mehčanje, utrjevanje, izdelovanje vseh mogočih emajlov in posteklitev, ravno tako pa tudi raznovrstnih dragih kamnov, biserov, korald na vse mogoče načine in metode, pa tudi sicer še veliko drugega podobnega.

17. II. zvezek Luči narave: De pasta (O testu), v četverki, in ravno tako razdeljen na deset knjig. Ta drugi zvezek obsega vse mogoče poskuse, na primer z mavcem, alabastrom, marmorjem, s prepajanjem, namakanjem, mehčanjem, utrjevanjem, poleg tega pa tudi s starosvetnimi vlivki, s španskim voskom, zamazom, lepilom in z vsem mogočim podobnim, kar si je sploh mogoče zamisliti itn.

18. III. zvezek Luči narave: De colore (O barvi), v četverki. V njem [so] vsi poskusi o pripravi barv iz kamenja, korenin, zelišč itn. Prav tako o raznovrstnih tekočinah in oljih, o indijskem in turškem firnežu in o tem, kar je še podobnega. Ravno tako je razdeljen na deset knjig.

19. IV. zvezek Luči narave: O privlačnosti in neprivlačnosti, v četverki, prav tako razdeljen na deset knjig. V njem so opisani nenavadni in redki poskusi s simpatijo ali antipatijo.

20. V. zvezek Luči narave: De fuco (O ličilu), enako sestavljen v desetih knjigah, v četverki. V njem je opisano, kako pripravljati vse mogoče pomade, namaze, tekočine za spiranje in kar še spada k podobnim stvarem.

21. VI. zvezek Luči narave v četverki: De medicina (ali O zdravilstvu), to je: raznovrstne kemične, galenske in marsikatere druge posebne skrivnosti in poskusi za raznovrstne priložnosti.

22. Fizikalno-matematični cvet. To je kar zajetno delo, ki obsega tri velike zvezke v foliu. V njem so popisani vsakovrstni lastni poskusi in preizkusi gospoda glavnega avtorja, nič manj pa tudi njegove številne lastne iznajdbe, ki jih je prav tako sam preizkusil. In tako to delo obravnava vse matematične zadeve, namreč iz astronomije, astrologije, geometrije, aritmetike, stereometrije, glasbe, optike, perspektive, katoptrike, gnomonike, tavmatopoetike, statike, pirobolike, pnevmatike, hidravlike, vede o pisanju, vojaške arhitekture, civilne arhitekture, mehanike, kemije, naravne magije, prav tako o gibanju, o matematičnih instrumentih in o raznovrstnih podobnih [stvareh], kar je v njem vse zares temeljito popisano.

To delo, ki je sedaj še pod peresom, bo natisnjeno v nemškem jeziku in pojasnjeno s številnimi bakrorezi. Za njegovo srečno dokončanje želim gospodu piscu kot svojemu milostljivemu gospodu pokrovitelju železno zdravje, kakor ima kot podjeten in delaven gospod železen pogum in predragoceno potrpežljivost, da z neutrudnim peresom podpira znanosti in svobodne umetnosti učenega sveta ter jih kar naprej širi.

Janez Gregor Dolničar: Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium

Prepis ‌Vojko Pavlin‌
Prevod ‌Neža Vilhelm‌
Prevod prvega poglavja ‌Kajetan Gantar ‌
Prevod ustanovne listine ‌Marijan Smolik ‌
Dopolnitev prepisa in prevoda ter opombe ‌Luka Vidmar‌

Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium

seu

De scriptoribus Carniolis, qui tum vetera tum recentiora saecula illustrarunt, notitia locuples, qua non solum auctorum, qui ad haec usque tempora scripserunt, codices excussi vel manuscripti adnotantur, verum etiam eorum patria, aetas, professio, munia, dignitates, memoranda et obitus recensentur.

Effigies insignium virorum Carnioliae in Bibliotheca publica ponendorum in quacunque facultate et arte

In medio:

Ioannes Baptista Preschern, Praepositus Labacensis

Sigismundus Cristophorus, Episcopus Labacensis

Ioannes Antonius a Thalberg, Decanus Labacensis

TheologiIoannes Ludovicus Schönlebius, Decanus Labacensis

Canonistae— — —

Sacri oratores— — —

Ascetae— — —

HistoriciIoannes Weichardus Valvasor Liber Baro

GeneologiciIoannes Gotthardus Lukantschitsch

Iuristae— — —

MediciDavid Verbezius

ChimiciConradus Liber Baro a Ruessenstein

PhilosophiFranciscus Bernardus Fischer

Mathematici — — —

GeographiFranciscus Antonius a Stemberg

Astrologi — — —

Geometrae Franciscus Bernardus Tauffrer Liber Baro

Musici Ioannes Bertholdus ab Höffer

Picturae cultores Georgius Adamus Liber Baro a Grimbschiz

Arithmetici — — —

Politici Franciscus Albertus Liber Baro Pelzhover

Oratores et humanistae — — —

Poetae Ioannes Rudolphus Coraduzius

Philologi Franciscus Wilhelmus a Zergollern

Ectypon Bibliothecae publicae Labacensis

seu Accurata notitia Bibliothecae publicae insignis Collegii Carolini Nobilium continens memorias virorum sapientia ac virtute clarissimorum inclytae gentis Carnioliae, qui tam vetera quam recentiora saecula illustrarunt ac ad‌62 62 Beseda je pripisana nad vrstico. haec usque tempora scripserunt. Quibus non solum codices excussi vel manuscripti adnotantur, verùm etiam eorum patria, aetas, professio, munia, dignitates, memoranda et obitus recensentur. Studio et opere Ioannis Fortunati Mengini Labacensis. Anno a Partu Virginis MDCCXV.

Reverendissimo ac celsissimo Sacri Romani Imperii Principi et Domino, Domino GUILELMO Episcopo Labacensi ex Comitibus de Leslie.

Domino, Domino clementissimo.

Celsissime ac reverendissime Sacri Romani Imperii Princeps, Domine, Domine clementissime!

Ut munificum in nos, qui de sacra ditione Tua sumus, benignitatis ac clementiae munus, inter grates, quam possumus devotissimas veneremur, Celsitudini Tuae humillimo cultu advoluimur. Bibliothecam publicam ac illius genuinam effigiem, citra illitum fuco simulacrum veris vivisque coloribus sinceroque penicillo adumbratam, sub Tuis auspiciis publici iuris fecimus. Ac ne ornamentum insigne desideretur, exquisitum aviti nominis Tui decus fronti huius libelli praefiximus. Amplissimam qua Tu Princeps celsissime idemque reverendissime Antistes per omnem aetatem inclarescebas sapientiam, nemo ullus, praeterquam lumine iuxta ac mente captus non senserit, non suspexerit.

Quò exemplo, quo zelo, quo auxilio cultum litterarium promoves, eiusque incrementum impensè cordi Tuo esse animadvertimus, omnibus in Athenaeis ac scientiarum palaestris primatum tenens, ubique supremus Sacrorum cum Antistes, tum idaea Praesulum atque virorum Principum exemplar ac sapientiae oraculum audis.

Ne statutos modestiae limites excedamus aut congenitam Tibi praestantiam mediocri sermone imminuamus aut vulgari calamo profanemus, venerabundo duntaxat silentio obstupescimus decora, in exteras plane oras propagata.‌63 63 Dolničar je nato pustil pol strani prazne, da bi pozneje dodal še kakšen odstavek.

Itaque Tibi, celsissime ac reverendissime Princeps, ac Tuo potenti praesidio haec committimus et tutellae … In acceptis omni, qua par est, veneratione referimus demis[s]issimasque grates rependimus. Pro eo supplices, quo etiam deinceps faveas Tuâ sub tutela totum Collegium, ut quae dona habemus serves, ut quale quantumque incrementum optamus, de tanto gaudeamus, ut quas livor technas Carolinam in familiam scalituras confidit subversas lugeat.

Collegium Carolinum Labacense Ioannes Georgius Mayr,‌64 64 Dolničar je tiskarjevo ime na pol prečrtal. Morda ga ne bi uporabil v zadnji verziji rokopisa. Typographus

Ad Lectorem

Paucis Te, candide Lector, de scopo huius instituti, antequam id pervolvere aggrederis, erudire volui. Patriotarum, quorum in rem litterariam merita longe praeclara ac immortalia agnoscimus, ab interritu et hominum oblivione nostra qualicunque industria vindicare nitimur. Quorum nomina dum veneramur, patriam unà laudamus, et hoc ex debito ortu contracto. Patria enim, teste Plutarcho, plus in nobis quam parentes ius habet. Aliena alienis, quibus de suis exactior notitia elaboranda relinquimus nec invidemus consilium Euripidis sequendo, qui ait: Meo iudicio non recte sapit, qui spretis patriis finibus alienum laudat et moribus gaudet alienis.

Hoc unum cum pluribus gentibus quaerimur, quod a maioribus nostris, pauca de viribus illustribus notata accepimus. Quod si praestitissent ac suorum in re lit[t]eraria merita ab interritu et hominum oblivione vindicassent, minus laboraret historia lit[t]eraria. Praesenti proinde opusculo viros, quorum nomina etiam post fata sum[m]è veneramur aut ad perpetuam sui commendationem litteris laudabiliter incumbere comperimus, in planum adducimus ac immortalitati com[m]endamus.‌65 65 Zadnjih šest besed je pripisanih nad vrstico. Nam virtus sola perennat, reliquae res mortalium fluxae. Sola gloria aeternum stat, quo senior eo robustior, nec emoritur fato suo, sed alieno, si nemo supersit, qui eam veneretur.

Fatemur demum longè plures viros claros reperiri, qui hoc extemporaneo opusculo non adducti fuère neque omnium pro eorum dignitate merita aut scripta inserta. Est totum ob non habitam exactiorem notitiam. Erit suo tempore, qui haec fusius deducet, quod optandum. Tu interim hoc benevolo animo suscipe et conatu nostro tali quali fruere.

Caput 1. Introductio ad Bibliothecam publicam Collegii Nobilium Labacensis

Dialogus

Agesilaus, Praefectus Collegii Carolini

Lentulus, adolescens advena

Agesilaus Praefectus: Binas ante hebdomades e Latio secundo fluvio Nauporto adolescens quidam illustri loco natus, morum‌66 66 Beseda je delno nečitljiva zaradi packe črnila. civilitate imbutus et sat copioso aere itinerantibus perutili instructus Labacum advectus. Ac vix hospitio ad Nigram aquilam, extra Portam hospitalensem sitam, exceptus mutatis vestibus et rebus dispositis, litteris hero exhibitis ad me a famulitio suo dirigi cupit. Quo facto datâ acceptaque pro more adventitiae salute, litteris mihi, quibus‌67 67 Beseda je pripisana nad vrstico. a quodam amicorum meorum recommendatur, traditis sedem occupare iussus, primum quidem ex legibus urbanitatis comiter reluctans, demum pone me consedit. Nec diu moratus Lentulus (sic adolescens vocabatur): Dabis, inquit, veniam mihi, Praefecte, ut omisso longiore sermone candide, quid a Te postulem, edisseram. Ammente me pergit advena: Italia, uti ex litteris perceperas, mihi solum natale, ubi absolutis severioribus studiis placuit peregrinas regiones et orbis incolas invisere, ut horum mores et studia pro futura norma cognoscere, valeam. Nunc in Carnioliam Italiae conterminam eiusque urbem principem Labacum imprimis secundo fluvio navi delatus, ea me tantum de hac inclyta urbe scire cupere, quae huic loco celebritatem solent conciliare.

Agesilaus: Ex[s]equar et obtemperabo desiderio, mi Lentule, ac litteris ad me datis lubens gratificabor. Omnium proinde primo, ut exiguo impendio notitiam de Labaco capere possis ac non vulgari cum loci existimatione iter Tuum prosequi, hunc librum Rerum Labacensium typographicè descriptarum, nuper editum, volve. Quo compendio reperies: De origine urbis, quis hanc condiderit. De monumentis, ruderibus veteris et novae ambitus. De veteri et nova Episcopali sede. De aedificiis sacris et prophanis. De Academiis, cultu litterario,‌68 68 Sledi besedilo, ki ga je Dolničar prečrtal: »de incolarum moribus et plura his similia«. de doctrina eminentibus, quos genuerat, viris. Quot Principes et illustres Proceres sinu suo complectitur. De emporio Labaci constituto, populi frequentia, linguarum diversitate‌69 69 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. et plura his similia.

Accipit Lentulus benevolo animo sibi extraditum volumen, asserens nil ei gratius fieri potuisse quam hoc offertum, quo compendiaria opera notitiam maximam, quam cupit, obtinere possit. Cum toto suo itinere ubique locorum memorabiliora ad notam summere firmiter proposuerat. Quibus dictis antequam‌70 70 Beseda je pripisana nad vrstico. abitum parare instituit, sibi visu digniora Collegii exhiberi perhumaniter postulat, cuius petition[is] lubens obtemperans. Cum prehensa manu per singula triclin[i]a et hypocausta deduco, quae cum voluptate et magna animi hilaritate perlustrat, unicâ Bibliothecâ exceptâ, quae ob solis declinitatem et temporis deffectum plene videri non poterat. Hinc pro hac vice invicem ea conditione discessum, ut posterâ die eadem maiori commoditate plenius revisatur.

Caput 2. Apparatus et monumenta Bibliothecae

Die mox sequenti, cum non multum diei effluxerit, ut spopondit ex condicto, adest Lentulus, refferens quod maxima genii sui satisfactione sibi concreditum librum maiore ex parte pervoluerit. Nunc pro supplemento superesse, ut Bibliothecam publicam revisat. Cui ego prompto animo satisfacturus ad locum eiusdem deduco, quo cum ventum oculos imprimis torquet Lentulus ad inscriptionem in limine Bibliothecae locatam‌71 71 Beseda je pripisana nad vrstico. lapidi Numidio exarratam, quae hospites securos liberi accessûs esse iubet. Hanc vix lectam pace mea ad notam c[h]artophilaceo, quo instructus erat, ad notam summit sequentis tenoris:

INGREDERE, Hospes!Musis Apolinique heic sacer locus.Quo apum instar e voluminum floribusselectiorem succum excerpere,honeste animum ab anxiis curislectione relaxare.In litterario otio copiosum fructumcapere.Cum viris in republica litterariatoto orbe decantatisdefunctis, tacentibus, mutis conversari, loqui, conferre, si libet, licet. Quo facto fundatoribus benemerentibus prosperam perennitatem grato animo apprecare.

Hoc annotato quo authore? Quando et a quibus condita et fundata fuerit haec Bibliotheca errudiri cupit. Agesilaus: Hunc Tibi (excipio), si moram ferre tantam potes, nodum paucis resolvam. Huius tam laudabilis operis modernus Decanus Cathedralis Basilicae Ioannes Antonius a Thalberg‌72 72 Dolničar je dekanovo ime izpisal nad vrstico, potem ko je prečrtal njegove kratice: »I. A. T. a T.« author est. Qui sub initio vergentis saeculi anno 1701 omnem lapidem movit, ut huic initium daretur. Quod prospere et magno emolumento publici boni effecit, hinc ante abitum celsissimi Principis Sigismundi Christophori Episcopi Labacensis (qui raro exemplo abdicando Episcopatu Perusiam in Italiam ad Oratorium S. Philippi Nerii ad vitam contemplandam et operam se recepit) instrumentum confectum huius tenoris:

In Nomine Dei. Amen.

Cum ea, quae in tempore geruntur, non rarò eiusdem temporis successu memoriae humanae surripiantur, necesse est, ut acta hominum scripturae beneficio cautius aeternentur. Constet igitur praesentibus ac posteris praesens instrumentum visuris, quod Nos, Sigismundus Christophorus, Dei et Apostolicae Sedis gratia Episcopus Labacensis, Sacri Romani Imperii Princeps ac Comes ab Herberstain etc., Ioannes Baptista Preschern, Cathedralis Ecclesiae Labacensis Praepositus ac inclytae Provinciae Carnioliae p. t. Deputatus etc., Ioannes Antonius Thalnitscher a Thalberg, Cathedralis Ecclesiae Decanus et altae memoratae Celsitudinis Suae Vicarius generalis, ad augendum cultum Divinum, animarum salutem ac profectum, singulari erga artes liberales propensione Bibliothecam publicam erigere ac respective fundare statuerimus, obligantes nos hiscè simul ac in solidum ad contribuendos omnes nostros libros, quos pro nunc possidemus ac comparabimus, prouti eosdem praefatae a nobis fundatae publicae Bibliothecae praeviâ maturâ deliberatione harum serie donamus et irrevocabiliter donatos declaramus iuxta specificationes, quae a nobis subscriptae ad archivium Episcopale et Capitulare repositae fuerunt.

Libri praefato modo specificati observabuntur a modernis possessoribus, seu quibus ii eosdem durante vita sua ac constructione loci (quem iudicamus aptissimum futurum supra sacristiam cum nova Cathedrali Ecclesia construendum) custodiendos concrederent, post obitum verò eorundem constructisque pro reponendis libris idoneis armariis omnes ad eandem mox transferri debebunt, ex quibus nullus unquam liber sub poena excom[m]unicationis latae sententiae iuxta affigendas ad limen portae patentes, tam ab extradentibus quam recipientibus, etiam ad unicam horam incurrendae, commodari seu ex Bibliotheca aliò transferri poterit.

Ut vero libri debito in ordine conserventur ac litterarum amatoribus statis horis accessus ad eosdem pateat, necessario provideri debebit huic Bibliothecae de idonea persona, onera Bibliothecarii ac pro iisdem congruam recognitionem receptura. Hinc ego supra memoratus Episcopus confidens, quod tam mei praelibati confundatores, quam alii boni publici ac artium liberalium cultores, mox nominanda emolumenta pro manutenenda Bibliotheca, nec non stipendiando Bibliothecario de suo augmentaturi sint. Capitale florenorum duorum millium ad eundem finem pro fundando Bibliothecario de meis bonis destino ac deputo ita, ut eiusdem capitalis censum post mortem meam iuxta in testamento meo contenta a me seu successoribus in Episcopatu meis nominandus Bibliothecarius perpetuo recipere valeat. E contra verò sit iste obligatus, libros Bibliothecae debito in ordine repositos conservare, Bibliothecam singulis diebus ferialibus (excepta feria quinta) in aestate ab hora sexta matutina usque ad octavam et in hieme ab hora nona usque ad undecimam, a prandiis verò tam in aestate quam in hyeme ab hora secunda usque ad tertiam apertam tenere, et ne aliquod damnum inferatur, diligenter invigilare.

Ius suscipiendi Bibliothecarium praefatorum duorum millium censum recepturum sit semper penes Episcopum Labacensem pro tempore futurum, ita tamen, ut sub poena nullitatis semper unum ex officialibus Sacerdotibus venerabilis Capituli Labacensis seligere, ac pro Bibliothecario determinare teneatur. In quorum omnium ac singulorum fidem hoc instrumentum manu propria subscripsimus ac sigil[l]is nostris com[m]univimus. Actum Labaci die 30. Maii anno 1701.

Sigismundus Christophorus, Episcopus Labacensis Ioannes Baptista Preschern, Praepositus Ioannes Antonius Thalnitscher a Thalberg, Decanus

Ex hoc instrumento abundè colligere poteras fundatores, qui et quibus conditionibus tam celebrem Bibliothecam condiderint, quo loco interim libri, donec hic locus construebatur, repositi fuere.

Horum nunquam satis de pr[a]edicandam munificentiam aemulando librarias suas huic aggregare decreverunt. Viri, litteris clari maxima sui apud posteros commendatione, inter quos:

Marcus Gerbezius,Ioannes Iacobus Schilling, Vicarius generalis,Georgius Adamus Liber Baro et Dominus a Grimbschiz.

Porrò memorare aggredior, qualiter tabella, iuxta portam ingressus affixam.‌73 73 Prav: affixa. Provide cautum, de conservandis in perepetuum‌74 74 Prav: perpetuum. libris, quae sic sonat:

Hanc Bibliothecam,publico litteratorum usui destinatam,qui studendi gratia inviserint,hasce inviolate observanto leges.Mane statutis diebus hieme ante 9. nonvenito, post XI. non maneto,aestate hora sexta matutina.Diebus ferialis duarum horarum mane,unius a prandiis heic tempus morae.Nil inconsulto Bibliothecario attingunto,quoscunque libros legere libet, legito.Ac grato animo fruitorvisos lectosque verò cuiuscunque is ordinisac dignitatis sit, nulli ex ea exportandiaufferendi facultas esto.Si quis secus fecerit, libros partemquealiquam abstulerit aut corruperitdolo malo,perpetuo detestabilis, execrabilis esto,maneto.

His subiunxi: Cuius liberali aere videlicet …

… armariis ad omnem elegantiam fabre factis exornetur. Nec aliud superesse, quam ut volumina ad‌75 75 Beseda je pripisana nad vrstico. sua loculamenta reportentur.‌76 76 Dolničar je nato izpustil par praznih vrstic, da bi pozneje dodal še kakšen stavek.

Sursum demum si oculos attol[l]ere libet, viden[dum], aio, prophylaeum Bibliothecae, totum pene constructum. Vidisses hic magna animi relaxatione adolescentem repletum, hinc in haec verba prorupit: Hic campus aperitur animum docta curiositate pascendi.

Caput 3. Theologi

Audisti, mi Lentule, praecedenti paragrapho prophylaeum unicum hucusque perfectum ac supraemam accessisse manum. Noveris pariter statuae marmoreae et icones illi superpositae,‌77 77 Prav: statuas marmoreas et icones illi superpositas. [quae] eorum, qui in unaquaque classe litteratorum principatum tenere existimantur, facies gerunt. Omnium proinde primo, a Sacris initium summendo, contemplare insignis theologi effigiem. Hic est:

Ioannes Baptista Preschern, sanctae theologiae Doctor, Cathedralis Ecclesiae Labacensis Praepositus et inclytorum S[t]atuum Carnioliae Deputatus. 9. Iunii anno 1655 Rottmansdorffii Superioris Carnioliae civitate humilibus prognatus genitoribus, ut nil ortui, sed propriae partae virtuti tribueret. A teneris acre eius emicuit ingenium ad litteras aptum ac incitatum. Athaeneis applicitus omnem Palladi palmam praeripuit, philosophiae, theologiae ac poeseos laurea insignitus. Cuius sapientiae radius diu latere non potuit, hinc ad Episcopatûs Sec[c]oviensis‌78 78 Lapsus. Mišljeno: Salisburgensis. munia subeunda invitatur, ubi primum Canonicus ad Nives, mox Consistorialis Consiliarius, inde Archiepiscopalis Bibliothecae Praefectus efficitur. Debebantur quippè viro tantae doctrinae hae spartae. Adeo sui Principis Ioannis Ernesti virtute sibi conciliavit affectum, ut ardua quaeque suae prudentiae et dexteritati commitenda non dubitaret, hinc ad Brandeburgensem et Bavariae Aulam secretis expeditionibus, nec non ad Caesaream pro foeudium investitura ablegatur. Quae omnia magna sui commendatione confecit, causam inter Archiepiscopum Salysburgensem cum Passaviensi de Suffraganeatu et Metropolitico iure pluribus annis in Romana Curia agitatam durissimam sua dexteritate evicit. Quo peracto Praepositurae Labacensis mitra insignitur, ne ipsa patria, populares et ecclesiastica respublica defuisse videretur, si natum reipublicae non suspiceret. Hinc pariter in Provincialium Statuum Deputatum, ut religioni, pietati, fortitudini, sapientiae et rerum gerendarum dexteritati locus daretur, eligitur. Litterarum et litteratorum cultor eximius in Academiae Operosorum Labacensium Praesidem ceu oraculum admotus, suis virtutum splendoribus eam nobilitavit. Fatis concessit maligna febre correptus 28. Septembris anno 1704, aetatis 50. Tumulatus primus in funditus restaurata Cathedrali Basilica Labacensi. Trium alumnorum in Collegio Carolino fundator.‌79 79 Dolničar je stavek pripisal na levi rob lista. Reliquit partim typis excussa, partim scripta opera:

Dissertatio academica. De linguis, eorum origine, dialecto et concordantia a condito mundo.

Commentarius de iure pontificio et imperiali.

Tractatus historico-iuridico-politicus. De iure Austriaco in exteras ditiones.

Lignum vitae.‌80 80 Dolničar je naslov dela pripisal sekundarno.

Oratio panegyrica in funere … Caroli Comitis a Castelbarco, Praepositi Archiepiscopi Salysburgensis, anno 1689.

Oratio inauguralis.

Geneologiarum nucleus.

Selectiora poemata.

Omen votidicum futuri Pontificis.‌81 81 Sledi prečrtani del besedila: »1689, seu«. Apodosis de Clemente XI. summo Pontifice anno 1701 seu Omen in nomine.

Tractatus hi, ut legisti, Lentule, non omnes ad sacram theologiam spectant. Eos tamen, uti hic, sic in aliis quid quid quisque edidit aut scriptis reliquit, coniunctim subiungere volui, ne legenti fastidium pariam, si quemlibet ingenii partum ad suum titulum reponerem.

Ioannes Antonius Thalbergius. Magnus hic vir, meritò huic proximum meretur locum, non solum, qua author huius, de qua in presenti agimus, Bibliothecae publicae, sed ob plures alias, quas strictim dabimus, praerogativas. Labacum ei genium ad sublimia et publica commoda natum dedit 5. Idibus Februarii anno 1662. A teneris nobilissimis artibus atque disciplinis capacissimum excoluit animum, subinde Romano in Athenaeo omnem Divinam humanamque scientiam complexus. Theologica anno 1685 laureà insignitur ac in Vaticana Principis Apostolorum Basilica Sacris initiatur. Qua virtutum commendatione motus Sigismundus Christophorus Princeps Episcopus Labacensis ei nomine suo limina Apostolorum visitandi provinciam demandavit ac in patriam rediturum augescentibus meritis in Officialem suum et in spiritualibus Vicarium generalem selegit. Quem successive Ferdinandus et Franciscus Carolus Antistites Labacenses huic muneri dignissimum censentes postularunt. Anno 1700 confertur ei a Sacra Caesarea Maiestate Decanatus Labacensis et anno 1712 fit unanimi suffragio Statuum Carnioliae Provinciae Deputatus. Iam ad ea, quae publico commodo praestitit, enumerando deveniamus. Cathedralem Basilicam Labacensem Divo Nicolao sacram ad immortalitatem sui nominis a fundamentis ad magnificum splendorem restauravit, initium fabricae datum 6. Iunii anno 1701, absolutum intra quinquenium die 19. Iulii anno 1706. Quo peracto celeberrimi Collegii Carolini Nobilium pro iuventute virtutibus et artibus liberalibus imbuendis fundamenta iecit 3. Nonis Maii anno 1708 opusque amplum ac augustum ad summitatem anno 1713 deduxit. Cultum litterarium promovit ac conferentias casuum diebus veneris a clero ventilandos‌82 82 Prav: ventilandorum. magno cum fructu instituit, quos ea doctrinae felicitate ac acri iudicio explanavit, ut eius decisiones passim fidem habere visae sint. Ut rudis iuventus verae fidei dogmate a teneris instrueretur, non solum in Cathedrali Basilica, sed pluribus aliis locis cathecesim tradendam ordinavit. Congregation[em] clericorum sub invocatione Sancti Crucis et S. Philippi Nerii pro subsidio domûs pauperum et emeritorum Sacerdotum anno 1706 assensu Capituli Labacensis errexit ac primus praefuit. Novennam ante Nativitatem Domini in Cathedrali Balisca‌83 83 Prav: Basilica. magno pietatis cultu liberali aere fundavit, cultum Eucharistiae imprimis ac magnam Dei Matris in caelos Assumptam incredibili zelo promovit. Quis demum et pro dignitate recenseat castigatissimos eius mores. Fuit is summae castimoniae, temperantiae et sobrietatis, laboris et curarum assiduitate vix ulli secundus, utilitatum patriae studiosissimus, vir sane horarum omnium, totus operarum et precum. Labaci uti vixit, ita sanctissime obiit, maximo sui desiderio relicto, 19. Aprilis anno 1714, aetatis 53, parentatum ei 14. Iunii in Cathedrali, ubi requiescit. Panegirim primam idiomate Germanico habuit Ioannes Baptista Gastinger e Societate Iesu, secundam Franciscus Copinius Societatis Iesu Latinam.

Stipendiarii‌84 84 Dolničar je besedo napisal nad prečrtano besedo: »Alumni«. unius in Cathedrali Ecclesia pro egenis gratis sepeliendis et alumni[s] in Collegio Carolino fundator.

Scripta:

Selectorum casuum conferentiae, anno 1713.

Decisiones quaestionum de restitutione. Opus Parochis, Confessariis, theologis et iurisperitis perutile.

Constitutiones et decreta synodalia.

Michael Mikez. Labaci in lucem editus.

Absolutis studiis theologica laurea condecoratus fit Decanus Cathedralis Ecclesiae anno 1599 ac demum anno 1602 Deputatus inclyti Ducatus Carnioliae, ubi Praesidem quinquennio egit. Obiit anno 1620.

Scripta:

Speculum charitatis et patientiae.

Georgius Slatkoina, Labacensis, Sacri Romani Imperii Princeps Episcopus Viennensis. Vir omnigenae virtutis, summae prudentiae et pietatis. Maximiliani I. Caesaris Consiliarius intimus. Anno 1497 e Canonico Labacensi ad Praeposituram anno 1510 admotus, inde ad Rudolphswertensem promovetur. Tum Administrator Petinensis ac demum anno 1514 in Episcopum Viennensem eligitur, ubi plenus dierum maximo bonorum luctu abdormivit in Domino anno 1520. In Cathedrali Basilica Divi Stephani cum sequenti‌85 85 Sledi prečrtani začetek besede: »depo«. monumento tumulatus:

Georgius Slatkoina, natione Carniolus, Laybaco oriundus, huius templi Pontifex et Administrator Petinensis. Divi Maximiliani Caesaris Augusti Consiliarius intimus et intrinsecus. Vir pientissimus, integerrimus et morigeratissimus. Qui in ornando hoc templo Viennae Episcopos omnes antecessores suos facile superavit. Monumentum positum anno 1522, 6. Calendis Maii. Vixit annos 66, mensem 1, dies 5.

Eius scripta:

[…]

Leonardus Bageus, Carniolus, Mitterburgensis. Societatem Iesu complexus. Philosophiam et theologiam variis locis tradidit. Rexit Collegia Fluminense et Zagrabiense. Obiit anno 1650. Edidit:

Speculum morale casuum cons[c]ientiae.

Manuale Sodalitatis sine labe conceptae, anno 1625.

Fulgentius Kerth.

Laurentius Sengsenschmidt, Labacensis. Natus anno 1599. Societati Iesu aggregatus anno 1617. Vir subtilis ingenii et variae exactae eruditionis. Docuit poesim, rethoricam, philosophiam et theologiam Graecii et Viennae. Decessit Labaci anno 1646, Calendis Septembris.

Typis emulgavit: Orationem funebrem in obitu eminentissimi Cardinalis Clesselii, Episcopi Viennensis.

Antonius Lazari, Labacensis. Natus anno 1640, 19. Iunii. Nomen ei in baptismale Augustinus non absque omine datum, cum magnum lumen suae, quam 17 annorum est ingressus, religionis Seraphicae sit effecturus. Ob acre eius ingenium mox philosophicis et theologicis studiis adhibitus, tandem Lector iubilatus efficitur. Ter Provinciae Carnioliae Praefectus pietate, prudentia et rerum gerendarum dexteritate suis praeluxit. Quam olim Observantiae addictum,‌86 86 Prav: addictus. Refformatorum caetui magna sui fama adnumerari dexterrime efficit. Monasterium primarium dictae Provinciae Labaci cum plurimis aliis funditus ad omnem elegantiam restauravit. Principibus ac imprimis Leopoldo Imperatori charus, coram quo saepius cum applausu dixit. Egit Visitatorem Provinciae Austriae et ubique sapientiae, prudentiae et exquisitae virtutis relinquens vestigia. Romam ad Capitulum generale profectus gravissimis Patrum congregatorum suffragiis in Definitorem generalem et Patrem Ordinis adoptatur. Obiit vir immortalitate dignus 25. Augusti anno 1705, aetatis 65.‌87 87 Dolničar je avtorjevo starost pripisal sekundarno. Edidit:

Philoponema tetrateuchum Scotici acuminis seu Universa philosop[h]ia rationalis et naturalis.

Nota in Boetium, De consolatione philosophiae.

Panegyres variae illustrium virorum.

Concionum selectarum tomus.

Thymiama.

Altariolum thymiamatis et holocausti. Portatile figuris exornatum. Augustae Vindelicorum anno 1709.

Centum brevissimae meditationes, quibus tota Christi passio inspicitur, 1702.‌88 88 Dolničar je bibliografsko enoto pripisal sekundarno.

Petrus Sterglerus, Carniolus, Lythopolitanus. Societati Iesu nomen dedit anno 1618, aetatis suae 25. Theologiam in celeberrima Universitate Graecensi magna nominis sui com[m]endatione tradidit. Obiit vir plenus dierum 8. Augusti anno 1642. Typis edidit:

Asma poeticum litanearum lauretanarum, in quo singulis litanearum titulis singula emblem[m]ata cum suo carmine correspondent.

Viridarium exemplorum, in quo numerantur septuaginta exempla, accomodata pro concionatoribus.‌89 89 Zadnje tri bibliografske enote v geslu o Sterglerju v resnici pripadajo Matiji Kastelcu. Druga, poznejša roka je ob teh treh naslovih s svinčnikom pripisala ime pravega avtorja: »Kastelec«.

Dictionarium Latino-Slavonicum.

Speculum spirituale principii et finis hominis.‌90 90 Sledi prečrtano besedilo fragmentarnega gesla o Janezu Antonu Dolničarju: »Ioannes Antonius a Thalberg. Scripta: Selectorum casuum conferentiae, anno 1713. Decisiones quaestionum de restitutione. Opus Parochis, Confessariis, theologis et iurisperitis perutile.«

Simon Karchne, Carniolus, Vipacensis, e Societate Iesu.‌91 91 Sledi za odstavek praznega prostora za poznejši pripis bibliografskih podatkov.

Edidit:

…

Matthias Bernardus Pekel. Huic Labacum primam lucem indulsit anno 1673. Ut tamen promotionis suae, ad quam per aetatis gradus ascenderat, congrua iaceret fundamenta, post Suadam et Apollinem factus philosophiae alumnus, tam theologicis scientiis aprimè imbutus in celeberrima Universitate Graecensi sub magno patre Simone Kärchne, theologiae Doctore. Anno 1699 laurea insignitur qua Aulicus Seccoviensis Capellanus. Fit subinde Marpurgensis et Strassgangensis Parochus ac cel[s]issi[mi] Principis Episcopi Sec[c]oviensis Consistorialis. Vir aeque sapiens ac facundus orator.

Scripta:

[…]

Iacobus Hoffstetter Ordinis S. Francisci Refformatorum. Provinciae Carnioliae Lector iubilatus et Labaco oriundus, admissus ad Seraphicam religionem anno …‌92 92 Sledi nekaj praznih vrstic za poznejši pripis biografskih podatkov.

Edidit:

[…]

Carolus Enders, Carniolus, patria Labacensis. Natus anno 1659, mense Februarii. Societatem Iesu iniit anno 1676. Philosophiam tradidit Tyrnaviae, theologiam Graecii, Labaci. Cancellarii munus obiit.‌93 93 Sledi za odstavek praznega prostora za poznejši pripis biografskih podatkov.

Scripsit:

Tractatum theologicum de iure et iustitia.

Fulgentius Kerth Ordinis S. Augustini Labaci mundo datus anno 1658.

Antiquissimae Universitatis Viennensis Cancellarius anno […] Provinciam Austriae et Hungariae anno 17… summa prudentia et dexteritate rexit. Fuit nobilis vir vastissimi ingenii, animi candidi et laboris infracti.

Humanis valedixit Labaci Calendis Martii anno 1713, aetatis 55.‌94 94 Med posameznimi odstavki gesla je Dolničar izpustil več praznih vrstic za dodatne podatke.

Augustinus Causar, Labacensis, Ordinis S. Augustini.

In lucem editus …

In celeberrima Salamanticensi Universitate altioribus studiis imbutus. Fit philosophiae et theologiae Lector.

Vir omnibus humanitatis studiis affluens.

Supremum diem clausit …

Scripta:

[…]

Hi sunt insigniores patriae theologi, suis scriptis et elucrubationibus clari, qui nobis innotuerunt. Nunc facto passu ad sacrorum canonum explanatores moveamus.

Canonistae

Huic proxima, quam contemplaris, imago est.‌95 95 Dolničar je nato izpustil za tri četrtine strani praznega prostora za portret škofa Hrena. Gotovo je načrtoval, da bi končno verzijo Javne ljubljanske knjižnice krasile podobe glavnih predstavnikov posameznih ved in področij, ki so obravnavani na začetku vsakega poglavja.

Lentulus: At quis illic thiara fulget. Agesilaus: Accipe, Lentule, est imago magni Antistitis Labacensis Thomae Crön, qui Ecclesiae hostes quo advixit insectatus, sacros canones par viribus tuitus, hunc locum primum meruit.

Thomas Crön. Labaci orbi natus anno 1560. Mansuetioribus in patria litteris excultus, altioribus Viennae deditus, non minorem laudem utrabique retulit. Cum aliis naturae dotibus excelleret, primas tamen tenere visa est religio in Deum et patriam ac litterarum cultus. Quare ab augustissimo Imperatore Ferdinando II. Sacri Romani Imperii Principem Episcopum Labacensem ex Canonico Labacensi est adscitus non absque Divino speciali consilio ac providentia ad haeresim serpentem conculcandam. Hic enim dignus tanti viri virtutibus datus est locus ostendendi, quam provide a Deo designentur Ecclesiarum Praesules ac animarum Pastores. Quam intenta ac vigil in eo eluxit pastoralis sollicitudo, quam egregiam laudem a Sede Apostolica ac summo terrae Principe Caesarea Maiestate meritò reportavit. In reformatione sibi commissa a Lutheri dogmate qua universam Carnioliam, partem Styriae et Carinthi[ae] orthodoxae fidei restituit. Quam liberalis ac ferme prodigus, ubi pauperum praesertim ageretur causa, patrimonium suum effecerat patrimonium egenorum. Quis satis et pro dignitate recenseat pietatem et cultum erga Deum et caelites? Testabitur id vetus Basilica Labacensis, ac tota tantaque ad ipso‌96 96 Prav: ipsum. structum Ecclesiae ac Arae. Quis munificentiam? Dominia Altenburg et Rudeneg Episcopatui, quae sibi sui iuris fecerat, addicta ac incorporata testantur. Quis litterarium cultum? Loquatur Universitas Graecensis et Lycaeum Labacense! Quanta non ad utriusque auspicium ac incrementum contulerit? Quot non alumnatus liberali suo aere fundaverit? Si caetera, quae magnus hic vir qua Locumtenens Sacrae Caesareae Maiestatis Graecii in administranda iustitia maxima sui com[m]endatione peregerat (quam sancte, quam pie 33 annorum Regiminem transegerit),‌97 97 Besedilo v oklepaju je Dolničar pripisal na predhodni strani 32. recenserem, longus fierem. Anno 1630, die 10. Februarii Labaci ingravescente morbo viribusque prostratis, oculis in caelum quo anhelabat defixis. Annorum plenus et meritorum ad caelites coronamque recipiendam evolavit aetatis suae 68.

Edidit:

Opus canonicum.

Evangelia, idiomati Slavonico donata.

Annales sacro-prophani.

Casparus Wobek, Rattmansdorffensis. Postquam iuri canonico ac civili magna ingenii ac doctrinae laude incubuisset, ac laurea eadem insigneretur. Vir spectatissimae eruditionis ac virtutis. Fit anno 1622 Praepositus Labacensis ac dein Episcopus Petinensis, demum Deputatus Provinciae. Extremum diem clausit Labaci 8. Octobris anno 1634. Sepultus Rottmansdorffii in propria crypta. Mitrati huius theologi cineribus encomium inscriptum: Magnus erat Casparus, splendor verae religionis, exemplar virtutum, exacta et accurata imago Praesulis.

Scripta:

[…]

Philippus Terpin, Carniolus. Sanctae t[h]eologiae Bacalaureus, foro celsissimi Principis Episcopi‌98 98 Beseda je pripisana nad vrstico. Otto a Buecheimb Vicarius generalis et Parochus ad S. Martinum extra Craimburgum.

Vir multarum virtutum, cultu Divino deditus, indefessus laboribus magnae sobrietatis et in tractandis negotiis urbanitatis et promptitudinis, quem in numero eximiorum virorum locare non timeas, cuius mores ad communem probitatem stimuli, actiones vivendi norma, vita manuductio ad honestatem, obiit 23. Iunii anno 1683.‌99 99 Sledi prečrtani opomnik za geslo: »Marcus Doliner«.

Andreas Cralius, Carniolus, Rattmansdorffensis. Philosophiam, sacros canones et ius civile magna sui com[m]endatione emensus ac laurea condecoratus. Vir magnarum virtutum, solidae eruditionis, prudentiae ac morum suavitatis. Quae praerogativae serenissimi Archiducis Ernesti Maximiliani oculos in se converterunt, ut in Instructorem tantae personae decerneretur. Subinde in Praepositum Labacensem admotus, infulam precibus Ferdinandi Archiducis a Sede Apostolica pro se et successoribus suis impetravit. Resignavit nepoti suo Casparo Wobex Praeposituram anno 1621.

Ioannes Iacobus Schilling,‌100 100 Nad geslom o Schillingu je prečrtani opomnik za geslo: »Elias Otto«. illustre sapientiae sidus, Labaci in lucem editus anno 16…, die …

Exantlatis humanioribus et philosophicis studiis Graecii‌101 101 Beseda je pripisana nad vrstico. sub magno Professore Ferdinando Krimer magnus discipulus conclavis theologici de Deo uno et trino anno 1689 sub auspiciis celsissimi Sigismundi Christophori Episcopi Labacensis cum admiratione audientium sustinuit. Vir exactae prudentiae, solertiae, mansuetudinis ac longanimitatis. Hinc insigni Sigismundo Christophoro Episcopo charus etc. Etiamnum superstes, a quo publico patriae bono plurima expectanda.‌102 102 Zadnje tri besede so pripisane pod geslom.

Scripta:

Constitutiones et decreta synodalia.

Tractatus in 5 libris decretalium.

Franciscus Bernardus Piscon. Labaci natus anno 1660.

Cuius adepta sapientia a severiori Pallade theologico serto coronatur.

In administratione sui muneris insignem non imnerito‌103 103 Prav: immerito. famam meruit, nam praeter raras animi dotes, miram prudentiam, comitatem et urbanitatem ac consilii vim in eo repereris.

Philippus Hoffstetter. Summus hic vir. Labaci natus anno 1669, 22. Aprilis‌104 104 Beseda je pripisana nad vrstico. patre …, eximio Causidico, matre … nata Mazola. Societati Iesu nomen dedit.

Vir spiritu, sententiis, figuris, beatissima rerum et verbor[um] copia non facile imitandus.

Edidit typis:

Tractatus de iustitia et iure.

De matrimonio.

Augustinus, Labacensis, Capucinus. Natus anno 1627. Doctrina, virtus et morum mansuetudo in eo certare videbantur, nec ulla alteri caedere. In neminem, si ipsum excipias, severus, in Provincialem cooptatur, suaviter aeque ac fortiter ea constitutionibus cauta exigebas,‌105 105 Prav: exigebat. piissime obii[t] Labaci anno 1710, aetatis 83, religionis 64, 14. Calendis Martii.

Scripta:

[…]

Ioannes Baptista Skerpin e Societate Iesu, Carniolus, Lyt[h]opolitanus, 7. Maii 1643 in lucem editus. Absolutis humanioribus cum laude studiis qua logicus ad Societatem Iesu 22. Octobris anno 1662 admissus. Ubi philosophicis et theologicis studiis admotus mira ingenii promptitudine difficil[l]ima quaeque resolvit, a pietate, prudentia et sapientia com[m]endatus, adeo ut passim vir solide doctus et solidè religiosus audit. Canones explanavit mira dexteritate Graecii, Lincii, Passavii et Clagenfurti. Pie obdormivit in Domino 8. […] 1702.

Edidit:

[…]

Ioannes Cappus e Societate Iesu in Minerali Steinpühl Superioris Carnioliae, quod 5 milliaribus Labaco recedit, in lucem editus. Societati 1688, 2. Octobris adscriptus. Vir solidae doctrinae et exacti iudicii, ad quem arduis in rebus tanquam ad asylum plurimi recur[r]erunt. Eminebat in eo charitas et mansuetudo. Hinc nil omisit, quo proximum iuvare posset. Cannones Labaci et Graecii ad extremum suae vitae maximo audientium fructu tradidit. Obiit plenus dierum Labaci‌106 106 Beseda je pripisana nad vrstico. 7. Iunii anno 1713.

Edidit:

[…]‌107 107Sledita prečrtana osnutka dveh gesel: »Carolus Enders e Societate Iesu. Natus Labaci Ianuarii anno 1660. Iacobus Schilling. Tractatus in 5 libris decretalium.«

Fridericus Iosephus Garzarol de Garzarolshoffen. Carniolus, sanctae theologiae Doctor, celsissimi Principis Iosephi Episcopi Labacensis Officialis et Vicarius generalis anno 1680, subinde Parochus et Decanus Stokeravii, demum anno 1690 Universitatis Viennensis Rector magnificus.

Edidit:

…

Iosephus a Rudolphi, Sacri Romani Imperii Princeps, Abbas S. Galensis Helvetiis. Labaci in Carniolia in lucem editus 1677‌108 108 Dolničar je letnico dopisal nad vrstico s svinčnikom, potem ko je prečrtal začetek novega stavka: »In Abbatem«. patre Ioanne Christophoro …, matre Maria Libera Baronissa a Wernegg.‌109 109 Sledi prečrtani stavek: »Abbatem omnium notis eligitur 16. Decembris anno 1717.« Ut cum pietate sapientia cresceret, primos annos vitae pietate Christiana solidavit. Iam maturior philosophiae et theologiae navavit operam. Septem illis annis elaboravit columnas septem, quibus honoris regia inviteretur. Molem hanc lubrico non fidens saeculo, eam inter Canonicos S. Galenses collocavit, ubi qua dignissimus in Abbatem 16. Decembris anno 1717 omnium notis eligitur.

Iosephus Kledrer, Carniolus ex campo‌110 110 Beseda je pripisana nad vrstico. S. Bartholomaei, natus anno 1693, humili genere, ut fortunam suam non stirpi et generi, sed virtuti deberet suae. Philosophicis ac theologicis strenuam cum novaret operam, scholas ferè omnes sustulit, unus omnium Magister ac unus saepius adversus omnes stetit ac triumphavit, dum rationum pondere assumptum stringeret.

Scripta:

[…]

Plures in medium adducendi forent. Ast his transgressis eos, qui e sacris pulpitis magno sui applausu dixerunt et dicta ad indies maiorem fructum comparandum provide litteris consignarunt.

Sacri oratores

Agesilaus:‌111 111 Lapsus. Prav: Lentulus. At quis illic Praesulum refulget. Lentulus:‌112 112 Lapsus. Prav: Agesilaus. Est imago celsissimi quondam Principis Balthasari Radlitsch Episcopi Labacensis. Hic Wexelbergae, tribus milliaribus a Labaco dissita civitate, anno Salutis 1533 in lucem editus. Adultior aetate humanioribus et severioribus disciplinis excultus, Sacris initiatus. Ob singularem doctrinam et probitatem ad Canonicatum et Decanatum Labacensem ac inde ad supremam Episcopatus dignitatem evehitur. Ob eloquentiam, qua pol[l]ebat, sui temporis Demostenes habitus. Ad suggestum adscitus sum[m]um Paulum immitatus dicendi contentione et maximo fructu dixit. Obiit vir immortalitate dignus anno 1580, aetatis 47.‌113 113 Sledi prečrtana beseda: »Scripta«. Cum strenue pro orthodoxa fide desudaret, mors illum terris erripuit caeloque intulit, ut quam forti calamo propugnarat, inter caelites capesseret honorem.‌114 114 Zadnji stavek je Dolničar vstavil pozneje, ko je bilo že napisano naslednje geslo o Cobenzlu. Scripta:

Conciones panegyricae.

Dissertatio contra Lutheri dogmata.

Ioannes Raphael Cobenzel ex illustri Baronum familia Luegii in Inferiori Carniolia natus anno 1572. Societati Iesu aggregatus anno 1543. Collegium Graecense Rector gubernavit et Domum professam Viennensem, primus ab eius institutione Praepositus. Magna sanctitatis et prudentiae relicta opinione diem supremum clausit anno 1627, 28. Ianuarii.

Edidit:

Librum in concionem Simeonis.

Fridericus Jellentschitsch, natione Germanus, gente Carniolus, patria Labacensis. Natus anno 1630.‌115 115 Dolničar je stavek pripisal nad vrstico. In inclytam Societatem Iesu receptus absolutis philosophicis et theologicis studiis, reliquum vitae verbo Divino e suggestu explicando ac speciatim Viennae Austriae in Basilica Divi Stephani usque ad extremum maximo fructu impendit, ubi septuagenario proximus ad superos obiit relicta fama sanctitatis. Typis edidit:

Triumphus rosarum Comitis Wolffgani‌116 116 Prav: Wolfgangi. Andreae a Rosenberg, anno 1656.

Firmamentum regnorum. Oratio funebris Ferdinandi III. Imperatoris, anno 1657.

Lyrica de S. Ignatio, anno 1657.

Triumphus panegyricus de contrito serpente, Virgini sine labe conceptae errectus, anno 1658.

Slavonica Amazon. Panegyricus funebris in funere Iudith Eleonorae Comitissae a Tattenbach, natae Comitissae a Forgatsch, anno 1662.

Noven[n]a S. Francisci Xaverii, anno 1662.

Thaumaturgus Indianus, anno 1666.

Sidus in Viennensis Ecclesiae polo extinctum. In funere Wilderici a Wildersdorff Episcopi Vien[n]ensis, anno 1680.

Andreas Clementschitsch, Canonicus Labacensis. Natus anno 1655, 4. Calendis Novembris Labaci honestis genitoribus, patre Ioanne Bartholomae[o], exterioris Senatus Magistro Labacensis, matre Barbara. Absolutis in patria humanioribus in philosophicis Viennae Ioannem Despotoviz e Societate Iesu audivit, ubi Magisterii lauream 40 decerpsit, emensus subinde naturales Divinasque scientias spretis caducis. Die festo S. Andreae ipsius natali anno 1680 Sacerdotio insignitur. Anno 1691 Parochus ad S. Crucem prope Neümark[t]l, postquam ibidem Cooperatorem in cura animarum aliquo tempore ageret, designatur. Cui muneri omni ex parte cum laude correspondit. Anno 1704 Canonicatum Labacensem abs se perpetuâ sui commendatione fundatum aggreditur. Ubi raro exemplo a choro licet non eo rigore, ut alii tenebatur, vix unquam, nisi aeger, se absentavit. Verbum Divinum e suggestu frequenter eo zelo et fructu dixit, ut plebem ad lacrymas fundendas commoverat. Virtus et integritas, pietas et mansuetudo in eo certare videbantur, nec ulla alteri cedere.

Edidit tractum:

Lux evangelica.

Ioannes Tsandek, Carniolus, Weixelburgensis, in lucem editus anno 1600. Absolutis humanioribus musis natus annos 17 Societati Iesu aggregatus. Vir apostolicis virtutibus ornatus, ad proximi salutem unice intentus. Peste Graecii grassante in obsequio epidemia laborantium victima charitatis occubuit die 8. Octobris anno 1624.

Edidit:

Chatechismum et Evangelia per annum Slavonicae linguae abs se donatae. Graecii anno 1612.

Matthias Paradisichz e Societate Iesu. Crainburgi, olim Marchionum sede, 23. Februarii 1664 natus. Sanctae theologiae laurea insignitus in Cathedrali Basilica Divi Nicolai tanta suavitate et facundia dixit, ut animos ad pietatem maximo fructu ad lubitum flexerit. Obiit pridie Idibus Octobris anno 1711.

Scripta:

Dominicale.

Thomas Reutlinganus, Rattmansdorffensis. Cum aliis naturae dotibus excelleret, primas tamen tenere visa est sponte profluens quaedam in dicendo facundia ac pietatis zelus. Quare a serenissimo Archiduce Carolo in Sacrum Aulae suae oratorem est adscitus, subinde in Praepositum Labacensem et Archidiaconum Superioris Carnioliae anno 1569 ac demum in Provinciae Deputatum renunciatus 1574. Vivere desiit 10. Martii 1579.

Carolus Ioseph[us] Apfaltrer Liber Baro, Canonicus Labacensis, sanctae theologiae Doctor. In lucem editus 11. Septembris anno 1669 patre Georgio Sigismundo, matre Regina Sidonia nata a Samburg.

Fit Canonicus Labacensis anno 1713.‌117 117 Nad in pod tem stavkom je Dolničar pustil praznih nekaj vrstic za dodatne biografske podatke.

Edidit:

Oratio. Primus Minister Aulae caelestis, Divus Iosephus. Dicta Viennae sub auspiciis Iosephi I. Imperatoris. 1708.

Oratio. Legatus Salvatoris nostri, Divus Andreas Apostolus. Dicta Viennae anno 1717 sub auspiciis Caroli VI. Imperatoris.

Praelo parata:

Festivale seu Proprium de Sanctis per annum.

Pater Didacus Thori Ordinis S. Francisci Reformatorum, Carnioliae Provinciae Labaci natus.

Vir eleganti facundia et solida doctrina, plurimum in erudiendo populo meritus.‌118 118 Nad in pod tem stavkom je Dolničar pustil praznih nekaj vrstic za dodatne biografske podatke.

Obiit […]

Scripta:

[…]‌119 119 Pod to vrstico si je Dolničar pustil nekaj prostora za bibliografske podatke.

Pater Aloysius Valvasor Ordinis S. Francisci Refformatorum, natus anno 1674, illustri stirpe Liberorum Baronum Valvasor editus, clari sui aevi Ioannis Weichardi historici primogenitus filius. Ut genus suum solidis virtutibus coronaret, Seraphicae religioni se Labaci addixit, ubi gradum pietate ac doctrina posuit ad nominis sui perennitatem.

Scripta:

Dominicale.

Festivale seu Proprium de Sanctis.

Quadragesimale.

Pater Reginaldus, Labacensis, insignis concionator Ordinis Capucinorum. Auditoribus ob innatam suavitatem et facundiam acceptus pluribus locis oratorem‌120 120 Beseda je pripisana nad nečitljivo prečrtano besedo.egit in levi animarum lucro. Obiit 5. Calendis Ianuarii anno 1674, religionis 32, aetatis 51.

Mathias Schoss, Carniolus, natus in oppido Neümark[t]l, qoud 6 milliaribus Labaco removetur, die 16. Februarii anno 1683 patre Andrea et matre Helena, a quibus ob perspectam capacitatem litteris traditus utrobique cum laude profecit. Absolutis humanioribus et theologicis Viennae anno 1706 aetatis 23 Sacerdotio insignitur, subinde Notarii munus duorum Vicariorum generalium prompta dexteritate et peritia exegit. Qua facundus orator expedito dicendi normâ tam Latina quam vulgari lingua cum applausu dixit. Anno 1717 fit Vicarius ad S. Petrum extra muros Labacenses.

Scripta:

Oratio. Nova cythareda philoharmonica Labacensis seu Diva Magdalena. Anno 1704.

Pater Aloysius, Labacensis, Capucinorum Ordinis. Orator facundus, vir moribus probatissimis et priscae bonitatis. Evangelicae prudentiae ac animarum lucrandarum zelo clarus. Obiit Idibus Aprilis anno 1698, aetatis 71, religionis 51.

Adeodatus Bernasch Ordinis S. Augustini, Labaci natus anno …

Fit Bacalaureus …

Supremum diem clausit …

Scripta …‌121 121 Osnutek gesla je Dolničar dopisal pozneje kakor druga gesla v tem poglavju.

Aliique complures, quorum vel nomina desperat memoria vel ab aliis quaesiti, nobis in tempore non communicati, aut demum, quia alio sub titulo opportunius commemorari possunt.

Ascetae

Effigiem, quam nunc intueris, est Mathiae Costeliz, Canonici Collegiatae Rudolphswertensis. Is quia et vivus et vita functus de animarum zelo, rudibus instruendis et vitae integritate, pro suo virili, quam optime mereri studuit, dignus habetur, cuius lineamenta oris hoc loco appendantur. Hic natus anno Salutis 1620, 24. Ianuarii, Carstiae in Interiori Carniolia, Kellenbergae vico. Adultior factus philosophicis et theologicis instituitur doctrinis. Quibus plene imbutus apostolicis reliquam laboribus impendit vitam in salutem animarum unicè intentus. Parochiam Toplicensem Inferioris Carnioliae 13 annis gubernavit, subinde ad Parochiam S. Bartholomaei in campestribus admotus. Ab hoc ad Canonicatum Collegiatae Rudolphswertensem, demum Parochiam ibidem‌122 122 Zadnje tri besede so pripisane nad vrstico. promovetur. Quo in munere pietati et litteris usque ad supremum vitae spiritum strenuam navavit operam. Obiit anno 1688, die 26. Aprilis,‌123 123 Zadnje tri besede so pripisane nad vrstico. aetatis 70. Edidit:

Liber precum Sanctissimi Rosarii, anno 1687.

Modus iuvandi agonizantes.

Breve exercitium matutinum et vespertinum, anno 1682.

Compendium doctrinae Christianae.

Praxis cathechistica.

Simplex translatio sacrorum Bibliorum Veteris et Novi testamenti secundum articulos. 3 tomi.

Thomas de Kempis in vernaculam Slavonicam linguam translatus.

Speculum castitatis.

Viridarium exemplorum, in quo numerantur septuaginta exempla, accomodata pro concionatoribus.

Dictionarium Latino-Slavonicum.

Speculum spirituale principii et finis hominis.

Georgius Wetstein, Canonicus Labacensis, Labaci primam lucem aspexit anno 1645. Absolutis philosophicis et theologicis studiis ac lustratis longinquis Europae regionibus disertus Germanice, Slavonice, Latine, Hispanice, Gallice et Italice. Fit Canonicus et Parochus Labacensis Basilicae. Fuit vir animi candore summo, veritatis et religionis cultor strenuus, misericors ergo‌124 124 Prav: erga. egenos et dispensator assiduus. Obiit anno 1711.

Edidit:

Pietatis victoria, ludis theatralibus exhibita.

Rudolphus Coraduzius Liber Baro.

Fit Canonicus Labacensis anno 1647.

Vir moribus candidissimus, ob mansuetudinem, charitatem ergo‌125 125 Prav: erga. proximum, tolerantiam in adversis ac alias virtutes memorandus. Creditur primam, quam mundo ab[s]tulit, innocentiam secum caelo intulisse, quo im[m]igravit 1. Februarii anno 1656, aetatis 35. Cui funebri panegiri parentatum in Cathedrali Basilica 3. Februarii.

Laurentius Cappus, Carniolus, Steinpicklensis, natus anno 1656, e Societate Iesu. Egregius Christi testis in Indias Septembris anno 1687, quo se proprio motu ultrò obtulit, ad orthodoxam fidem propagandam missus. Quo mense Aprilis anno 1689 post tot exantlata pericula maris appulit. Missio haec ultima omnium‌126 126 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. et locus Cucurpe audiit, in provincia Sonora Californiae, Carniolia 2700 milliaribus Germanicis remota, a Mexico Indiae Metropoli 430 milliaribus distans. Quanta hic in conversione populi (praestiterit longum foret enar[r]are, ac ob id Regi Hispaniae charus, qui exactam relationem dare postulatur),‌127 127 Besedilo v oklepaju je Dolničar pripisal na dnu strani. ubi anno 1692 gloriosam mortem, uti relatum, sagitta transfixus fortissime oppetiit invictus Christi athleta.

Scripta:

Fasciculus epistolarum. Itineris in Indias relationis.

Item De ritu paganorum et memoranda.

Marcus Doliner, Locopolitanus, clarum Praepositorum Labacensium sidus ac virtutum norma. Ex Decano et Vicario generali praesentatus anno 1653. Pietas et eruditio in eo certare videbantur, nec ulla alteri cedere. Tempus vitae suae ne infructuose elaboretur, totum distribuit. Mane quotidie hora sexta sacrum summâ pietate dixit horis canonicis exactè, tum sacro cantato adfuit ac precibus solitis usque ad decimam incubuit. Corpus horâ undecimâ levi cibo referit ac quotidie potius ieiunare videbatur. Hora prima a prandiis Cathedralem revisere solebat ad cultum Sanctissimo Sacramento debitum praestandum. Cum e domo exiret ac rediret, ad altariolum suum genuflexus orationes fudit. Ad festa celebria lectus ei humus. Sabatinis diebus ieiunabat, qualibet septimana confessus. Praevie si quem offendisse censebat, deprecatus. Publicis festivitatibus per annum devote adesse studebat. Episcopatum sibi oblatum fortiter ac constanter recusavit. Mira et prodigiis affinia de favoribus caelestibus ei exhibitis idonea prostant fundamenta. Uti vixit, ita sanctissime obiit ipsis Calendis Ianuarii anno 1656, in Cathedrali tumulatus. Cui funebrem panegirim adornavit clarus Schoenlebius, Decanus Labacensis.

Scripta:

Mater amabilis seu Motiva amandi magnam Dei Matrem. Liber precum.

Ioannes Baptista Scherpin, Carniolus, Interamnensis, sanctae theologiae Doctor. Fit anno 1700 Parochus ad S. Petrum extra Labacum. Vir probatissimae virtutis, sobrietati deditus, puritate angelica praeditus, Cleri et Curatorum sui aevi norma. Pietatis et amoris Divini ardore accensus, saluti animarum unice intentus, cultus magnae Matris promotor strenuus, cuius honorem propagandum 12 stationes Marianas a Parochiali S. Petri ad Thaumaturgam Virginem in Campo struxit. Iuventutem cathechistica doctrina nec non egenos in hospitalibus erudivit. Congregationem Beatae Mariae Virginis in Parochiali S. Petri sub titulo Refugii agonizantium anno 1712 instituit ad consequendam felicem mortem.‌128 128 Dolničar je stavek pripisal sekundarno. Prvo polovico stavka, vključno z besedo »titulo«, je vstavil v prazen prostor pred opisom Škerpinove smrti, drugo polovico pa napisal na dnu strani. Cum acerbitas mortis Labaci ac per circumiectas urbes anno 1715 grassaretur ac ardenti febre aliquot hominum centurias subriperet, victima charitatis cecidit 21. Februarii.

Edidit:

Fidus comes in itinere ad felicem aeternitatem seu 12 Marianae viae per totidem stationes ad consequendam felicem mortem. Labaci anno 1713, idiomate Germanico.‌129 129 Dolničar je naslov dela pripisal sekundarno.

Georgius Thomez, Lythopolitanus. Natus 20. Aprilis anno 1682.‌130 130 Dolničar je stavek pripisal na dnu strani. Vir apostolicus,‌131 131 Sledi prečrtana beseda: »Divino[rum]«. Praesbiterorum gloria, animarum saluti unice intentus. Quam diu vixit, perfectum fuit charitatis prototypon. Durissima vitae austeritate maceravit corpus. Praecipuum eius Labaci studium, iuventutem doctrina Christiana imbuere, rudes ac egenos errudire, carcere detentis spirituali Consolatione prodesse, mendicis esum et amictum procurare …

Egit anno 1713 Coadiutorem spiritu[a]lem Ursulinarum Labaci.

Scripsit:

De perfectione spirituali.

Praxis erudiendi rudes in articulis fidei.

Affectus cordis amantis et laudantis Deum.

Georgius Praunsberger, Wilhelmi Consulis Labacensis filius, suavitate morum, vitae exemplo et agendi gratia insignis in Decanum Cathedralis Ecclesiae Labacensis designatur anno 1531. Vitam finiit anno 1553, tumulatus in Cathedrali.

Scripta:

Diurnum Divini amoris.

Georgius Latomus, Labacensis, philosophicis et theologicis institutus doctrinis. Vir egregiae virtutis, ad suaviter gubernandum a natura accommodatus. Fit Canonicus Labacensis, subinde celsissimi Petri et Conradi Episcopi Labacensis Officialis et in spiritualibus Vicarius generalis. Vir labori die noctuque addictissimus. Supremum diem clausit 30. Decembris anno 1572, aetatis 58. De quo ex[s]tat monumentum in Cathedrali Basilica, ubi tumulatus.

Rochus, Labacensis, Capucinus, vitae sanctimonia clarus,‌132 132 Zadnje tri besede so pripisane nad vrstico. mundo genitus anno‌133 133 Beseda je pripisana nad vrstico. […] A florescente iuventa pietati deditus. Absolutis humanioribus in Serafica relgioni‌134 134 Prav: Seraphica religione. susceptus, ubi mox futurae sanctitatis specimina praebuit, fidei nonque Divinique timoris et amoris spiritu repletur, severissima tamquam sibi imposita lubenti animo praestitit, munera sibi ad Praesbiterum relatus maxima sui com[m]e[n]datione exercuit.

Georgius Thomez, Praesbiter.

Hi, quos hucusque recensuimus, Divina ac sacra tractarunt. Nunc historici,‌135 135 Beseda je pripisana nad vrstico. qui gesta et actitata monumentis consignarunt et ab obliv[i]one vindicarunt, inspiciendi erunt, qui te, Lentule, fors magis delectabunt.

Historici

Imago, quam ex ordine 6. lateralium‌136 136 Beseda je pripisana nad vrstico. cernis, est Ioannis Ludovici Schönlebii, Decani Cathedralis Basilicae Labacensis, historicorum sui aevi facile principis. Qui ob tot conspicua volumina, quibus‌137 137 Beseda je pripisana nad vrstico. non solum patriam, sed una orbem litteratum sibi‌138 138 Beseda je pripisana nad vrstico. devinxerat, optime meruit et eius statua in hoc honoris campidolio reponatur. Primam lucem summus hic vir Labaci 17. Novembris anno 1618 auspicatus est. Ipso pueritiae exordio vegetum, ad litteras aptum ac incitatum emicuit ingenium. Cui cum sedula accessit applicatio, eo evasit, ut tractu temporis plurimas ad invidiam confecerit elucubrationes. Patavii anno 1653 promotore Francisco Battoto, viro eximio magnâ sui relictâ famâ, theologiae lauream decerpsit. Redux in patriam mox ob egregias animi dotes in Decanum Cathedralis Basilicae Labacensis adoptatur, quo cum tum Reiffnitii Archidiaconi Inferioris Carnioliae munere fungeretur. Totum vitae suae, quod tum spirituales tum temporales curae admittebant, tempus litteris impendit. Fuit de reliquo vir sum[m]ae sobrietatis, animi mansueti et candidi, vitae integerrimae. Obiit 15. Octobris anno 1681, aetatis 63. Edidit:

Aegis Palladia daphnophoria, anno 1643.

Thalassii coronae seu Applausus nuptialis etc., 1644.

Plectrum Cleantheum lyrae Appolineae, ingauratio‌139 139 Prav: Apollineae, inauguratio. etc., 1644.

Conatus Nymphae Hortensis ad inaugurationem duorum theologiae Doctorum, anno 1648.

Tryphyaeon Nymphae Hortensis, anno 1648.

Verna theosophorum ad meridiantem sapientiam deambulatio, anno 1648.

Parentalia reverendissimi Praepositi Cathedralis Ecclesiae Viennensis, anno 1648.

Mars Austriacus, Divus Leopoldus, Austriae Marchio et Tutelaris, panegyrico laudatus. Anno 1648.

Lacrumae piis manibus illustrissimi adolescentis Ioannis Michaelis Adami Baptistae Comitis ab Althan, anno 1648.

Corona gemmea. Adgratulatio sex Neodoctoribus theologis ex Ordine Cisterciensi. Anno 1649.

Arboris vitae S. Crucis fructus. Gemina infula novi Abbatis Cisterciensis. Anno 1649.

Philosophicum Nihil, oblatum Neomagistris philosophiae, anno 1649.

Campus liliorum seu Album Austriaco-Marianum, exornatum elogiis Austriacorum Deiparae Virgini peculiariter devotorum, anno 1649.

Inferiae Austriaco-Academicae piis manibus fundatorum et benefactorum Universitatis Viennensis.

Trias colossea honoris celsissimi Principis Maximiliani Gandolphi ex Comitibus a Küenburg, Archiepiscopi Salisburgensis, Primatis Germaniae, anno 1668.

Evangelia Slavonicae linguae restituta, 1672.

Retorsio adversus observationes Sigismundi a S. Maria Ordinis Dominicanorum. De Officio sine labe conceptae Virginis pleno mysteriis. Anno 1680.

Geneologia Comitum ab Attimis, anno 1681.

Orbis votorum pro definitione piae sententiae de Immaculata conceptione Deiparae Virginis, libri tres,‌140 140 Beseda je pripisana nad prečrtano besedo: »quatuor«. anno 1659, in 4to.

Partis secundae libri quatuor.

Examen Synopseos historicae de conceptione Beatae Virginis, quam Frater Marcellus Sydereus Cyriacus elucubravit, ad trutinam bullarum Sedis Apostolicae sumptum, anno 1668, in 4to.

Vera ac sincera sententia de Immaculata conceptione Deiparae Virginis etc., 1670, in 4to.

Palma Virginea seu Victoriae Marianae septendecim saeculorum de adversariis Immaculatae conceptionis etc., 1671, in 4to.

Festivale Sanctorum, pars hiemalis et vernalis, anno 1669, in 4to.

Pars aestivalis et autumnalis, in 4to.

Pyramis Iesu agonizanti, errecta in monte Oliveti, anno 1668 Germanico idiomate,‌141 141 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. in 4to, et anno 1672 Latine donata.

Peregrinatio ad sepulchrum Domini, 1668, in 4to.

Aemona vindicata sive Labaco vetus nomen Aemonae iure assertum, anno 1674, in 4to.

Horae subsecivae Dominicales seu Sermones ab Adventu ad Pentecosten cum allocutionibus synodalibus, anno 1676, in 4to.

Iidem sermones a Pentecoste usque ad Adventum cum aliquod panegyricis.

Dissertatio polemica de prima origine augustae Domus Habspurgicae, Labaci anno 1680, in folio.

Annales inclyti Ducatus Carnioliae a condito mundo usque ad annum Christi 1000, Labaci,‌142 142 Beseda je pripisana nad vrstico. in folio, anno 1681.

Geneologiae Dominorum Comitum a Gallenberg, anno 1680.

Rosa Ursina, Comitum Ursini de Blaggey Geneologia, 1680.

Geneologia Principum ab Auersberg, anno 1681.

Allegoriae SS. Patrum, in gratiam concionatorum collectae, anno 1682.

Orbis vota pro deffinitione verae sententiae de Immaculata conceptione Beatae Mariae Virginis, Libri V, in folio.

Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Quingenti Sancti Austriae Domus. In folio, 168[…]

Arboretum Austriacum seu Geneologia augustae Domus Austriacae, in folio.

Chronologia Austriaca seu Rerum Austriacarum ennaratio, in folio.

Basis ethico-politica virtutum et vitiorum moralium.

Ioannes Weichardus Valvasorius, litteris et genere clarus, ex illustri Baronum familia, Labaci anno 1638 in lucem editus. Adultior factus absolutis studiis arma litteris raro connubio copulavit. Lustratis provinciis Societati Regiae Angliae adnumeratur ob non vulgares animi dotes et naturalium rerum experimentalem cognitionem. Anno 1683 ingruente Turcio bello copiis gregariis nationalibus contra hostes Styris in auxilium missis praeficitur. Redux inde[fe]ssam in elucrubationibus‌143 143 Prav: elucubrationibus. historicis‌144 144 Beseda je pripisana nad vrstico. pro patria navavit operam. Anno demum 1693 Gurgfeldam, quo aeger advectus fuerat, rebus humanis est ereptus ingenti bonorum luctu. Fuit enim vir animi candore summo et humanitatis pleno. Habet tanti viri mortales exuvias Media natale solum, eruditae vero mentis immortale depositum in tot historicis voluminibus aeternum vigebit.‌145 145 Dolničar je zadnji stavek pripisal na levi rob lista. Opera, quae ediderant,‌146 146 Prav: ediderat. sunt:

Metamorphosis Ovidiana, aeneis iconibus illustrata, in folio, anno 1679.

Topographica descriptio Carinthiae, anno 1681, in folio.

Eadem descriptio locorum, quae Archiepiscopatus Salisburgensis possidet, 1681, in folio.

Theatrum mortis humanae, tres partes, anno 1682, in 4to.

Annales seu Historico-topographica descriptio inclyti Ducatus Carnioliae, anno 1689, in folio, 4 tomi.

Luminis naturae, tractus de vitro, pasta et colore, tomi 3, in 4to.

De sympathia et antipathia, in 4to.

De medicina et fuco, tomi 2.

Flos physico-mathematicus, in folio.

Samuel Budina, gente Carniolus, patria Labacensis, ortus anno 1512. Humanioribus et altioribus studiis imbutus. Historiam scribendi genus prae caeteris amplexus. Vivere desiit anno 1562. Edidit:

Expugnatio fortalitii Sigeth in Hungaria.

Franciscus Glavinich, Carniolus, Carstensis, Ordinis Minorum de Observantia, nunc Reformatorum. Vir doctrinâ ac reliqua virtute memorandus, Provinciam Carnoliae dicti Ordinis‌147 147 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. cum laude gubernavit. Edidit:

Historiam Tersatensem.

Momus‌148 148 Lapsus. Prav: Manus. Christi [amoris].

De origine et divisione Provinciae Bosnae et Croatiae sui Ordinis.

Martinus Bautscher, gente Carniolus, patria Vipacensis, Societati Iesu aggregatus, variis muniis applicatus, tradidit humaniores et altiores disciplinas.

Scripsit:

Historiam et annales Noricos.

Panegyricon. Cum augustissimus Imperator Leopoldus Provincias haereditarias lustraret anno 1660.

Antonius Abich, Labacensis.‌149 149 Dolničar je prvo vrstico tega gesla napisal nad prečrtanim začetkom tu prvotno načrtovanega gesla o Žigi Herbersteinu: »Sigismundus Liber Baro ab Herbe[r]stein, Vipaci in Carniolia natus«.

Scripta:

Historia urbis Labacensis, idiomate Germanico.

Paulus Puzl Ordinis exempti Cisterciensis, Sititii Professus, Rudolphswerthae Inferioris Carnioliae in lucem editus. Vir aeque pius ac doctus, indefessi laboris, sum[m]ae continentiae ac sobrietatis, eruditis lucubrationibus suis limandis intentus, egit subinde Prioris munus. Dolores artriticos, quibus sub finem vitae vexatus fuerat, infracte ac constanti animo sustinuit.

Scripta:

Historia celeberrimi et antiquissimi Monasterii Sitticensis.

Gesta et acta Abbatum Sitticensium.

Sebastianus Godefridus Widerker a Widerspach Liber Baro, Labaco oriundus. In lucem editus anno 1670. Absolutis studiis non solum Europam universam, sed totum prope terrarum orbem peragravit. Affricam, Asiam et Americam sibi perspectas reddidit ac perlustravit.‌150 150 Dolničar je nato pustil za odstavek praznega prostora, da bi dopolnil biografijo.

Scripta:

Relatio itineres‌151 151 Prav: itineris. Europae, Asiae, Africae, Americae. Mores gentium, ritus, religio etc.

Antonius Abich.

Ioannes Gregorius Thalbergius. Labaci 10. Martii 1655 natus.

Patrocinium Labacense, Labaci anno 1683.

Rivus lacrymarum animae Christo compatientis, Labaci anno 1686.

Historia belli Foroiuliensis, anno 1689.

Elogia Academiae Unitorum, anno 1690.

Aquila Austriaca triumphans, anno 1698.‌152 152 Dolničar je zadnji dve bibliografski enoti pripisal sekundarno.

Thesaurus Labacensium caelestis seu Exercitia pietatis Archiconfraternitatis Sanctissimi Corporis Christi, anno 1713.

Epitome c[h]ronologica, continens etc., anno 1714.

Praelo parata:

1. Rerum Labacensium historico-topographice descriptarum, quibus urbis Labacensis olim Aemonae origo, monumenta, inscriptiones, imperium maiorum etc. ennarantur, libri quinque, in folio.

Cypressus Labacensis seu Epitaphia et inscriptiones Labacenses, in 4to.

Annales urbis Labacensis ab anno 1660 usque ad annum 1718,‌153 153 Dolničar je sprva zapisal letnico 1700, nato pa jo je nerodno popravil v 1718. in 4to.

Antiquitates Labacenses, in 4to.

2. Historia Cathedralis Basilicae Labacensis veteris et novae, in folio.

3. Corona illustrium virorum inclytae gentis Carnioliae.

Epitome chronologica, continens res memorabiles urbis Labacensis a condito mundo usque ad annum 1713.

4. Theatrum memoriae Academiae Unitorum.

Bibliotheca‌154 154 Dolničar je sprva zapisal alternativni naslov dela, ki pa ga je prečrtal: »Ectypon«. publica Labacensis seu Memor[ia …]

Nunc tempus monet, Lentule, ut eorum inspiciamus monumenta, qui aviti sanguinis propagines pertinaci labore ab oblivione vindicarunt.

Geneologici‌155

155 Dolničar je tu sprva načrtoval poglavje o pravnikih, vendar je naslov »Iuristae« na začetku strani prečrtal.

Sexta iam icon huius prophylaei contemplanda occurit, quae exactem vultum exhibet.

Qui in geneographico studio, quo in re litteraria nil laboriosius, excel[l]uit. Magnam is in conquirendis antiquis documentis industriam, in discernendis solertiam et combinandis cautelam adhibuit.‌156 156 Dolničar je nato ostanek strani pustil prazen za osnutek Lukančičevega portreta.

Ioannes Gotthardus Lucantschitius. Patritius patriae. Natale ei solum fuit Labacum, ubi 17. Aprilis anno 1665 vitam auspicatus est patre Gabriele, viro pluribus titulis claro, matre Catharina nata Meisriemblin de Oberweissau et Stokach. Absolutis studiis et lustratis provinciis sibi in coniugem selegit Mariam Ceciliam natam Füernpheil a Pfeilhaimb, cum qua 12 proles procreavit, quorum syl[l]abum petere licet ex tracto geneologico, Ratisbonae a Ioanno‌157 157 Prav: Ioanne. Seifrid anno 1711 edito.‌158 158 Dolničar je sprva želel nadaljevati stavek, vendar je naslednjo besedo prečrtal: »quod«. Assessoris Vicedominatus Carnioliae [munus] pluribus annis sedule obiit, tum tempus, quod a domesticis curis sibi vindicavit, geneologicis studiis totum addixit. Quo in genere plurimum excel[l]uit, quo in genere quatuor thomos magno ac pertinaci labore conscripsit. Vivere desiit Labaci 12. Octobris anno 1711, aetatis suae 47.

De quo exstant tractatus:

Regia virtutis seu Diversae geneologiae inclytae gentis Carnioliae.

Tomus 1. Principum et Comitum.

Tomus 2. Comitum et Liberorum Baronum.

Tomus 3. Patritiorum seu Provincialium.

Tomus 4. Nobilium.

Franciscus Erasmus ab Hochenwart etc., illustri sanguine ortus, primam lucem aspexit avito castro Gerlachstein, quod a Labaco 4 milliaribus removetur, anno 1650, mense Maii, die 20.‌159 159 Ostanek gesla, ki je tu in tam neurejeno, je Dolničar pripisal sekundarno. Pisava v drugem delu je zgoščena, ker mu je zmanjkovalo prostora. Hic absolutis studiis et lustratis de more variis regionibus cum 30 annos natus esset in Assessorem Iudiciorum Praetorialium adlectus. Munus suum ad extremum, quo ad vires admiserant, tuitus, sinistra valetudine saepius vexatus, totus se nobili studio geneologico dedit. Mores eius si quaeris, secessum is a tumultu hominum plurimum quaesuit, hinc raro extra proprios lares visus, delectabatur hortorum cultu et lectione librorum, litium osor perpetuus, quas tum effugere, ubi poterat. Vixit in caelibatu ad extremum, e rebus humanis ereptus Calendis Octobris anno 1714.

Scripta:

Tractatus varii geneologici.

Meditabatur Canonicatum Labacense errigere anno 1712, sed ob […]‌160 160 Do nečitljivosti zbrisana beseda. mutavit mentem.

Rebus humanis ereptus Calendis Octobris 1714.

Gazophylaceum avitae gentis Carnioliae seu Codex geneologicus, in folio.

Adamus Matthaeus de Sukoviz, Provincialis Ducatus Carnioliae, Secretarius Capitaneatus Carinthiae.

Marcus Porcius Cato rediviv[u]s seu Geneologica historia Hannibalis Alphonsi Emanuelis Sacri Romani Imperii Principis de Portia.

Nunc ad facultatem iuridicam incidimus, ubi viri in hac classe clari ad eorum nunquam emmorituram famam memorabuntur.

Iuristae

Primos hic deferendos existimo nobili, consultissimo ac eruditissimo viro Ioanni Stephano Floriantschitsch de Grienfeld, Labacensi. Hic natus 26. Decembris anno 1663. Parentem nactus est Adamum, virum bonae famae ac praeclararum facultatum, matrem Annam Elisabetham natam Froelichin. A teneris in eo probitas, ingenii promptitudo ac morum gravitas effulsit, nec quidquam in eo puerile praeter aetatem. Exantlatis mansuetioribus et severioribus classibus in celeberrima Universitate Ingolstadiana ad iuridicam lauream sibi apperuit viam, quam dein Siennae in Italia obtinuit. Redux in patriam ob paratam nominis celebritatem et divinam quandam dicendi vim Advocaturae admotus, omnes partes iurisconsulti integerrimi adimplevit ac passim viduarum pupil[l]arumque patronus absque mercede audiit.

Anno 1693 aetatis 30 sociam sibi thalami iunxit, virginem Annam Genovevam puel[l]arum lectissimam, Ioannis Antonii Kunstl a Paumgarten et Annae Ursulae natae a Grundlerm filiam, cum qua 6 proles suscepit, 3 filios totidemque puel[l]as.

Anno 1699 author erat cultus Divi Ivvonis‌161 161 Prav: Ivonis. Advocatorum Patroni, diem festivum Latina panegyri et cantato sacro in Ecclesia Divi Iacobi annuatim celebrandi. Qui laudabilis mos hodiedum perdurat.

In actu publico celeberrimae Academiae Operosorum Labacensium, quam strenue par viribus promovit, anno 1701 in Aula Episcopali solidae doctrinae discursum omnium cum applausu formavit.

Demum non solum iurisperitia et innata facundia ac integritate, sed aeque antiquitatis studio, vetustorum Romanorum num[m]orum cognitione ad im[m]ortalitatem nominis claruit. Celebre is sibi musaeum seu cimelium praeter exquisitam bibliothecam adornavit ad eruditos incolarum ac advenarum animos oblectandos. Continebat illud imprimis numismata Imperatorum antiquorum orientis et oc[c]identis, Consulum ac idolorum magno numero aurea, argentea et aenea, lucernas in sepulchris Labaci repertas, vasa lacrymarum, cortices animalium testaceorum, varias res impetritas ac fragmenta eruditae antiquitatis. Acerbos ac pene intolerabiles dolores in costis, quos 15 septimanis senserat, sub finem vitae non tantum infracte, sed cum omnium adstantium stupore composita mente ac‌162 162 Beseda je pripisana nad vrstico. quadam fere voluptate sustinuit. Obiit 22. Ianuarii 1709, aetatis 46.

Edidit:

Bos in lingua seu Discursus Academicus de pecuniis vetero-novis, historico-politico, iuridice deductus, anno 1695.

Votiva parenysis, Wolfgango Weichardo Comiti a Gallenberg Locumten[en]ti et Praetori adumbrata anno 1702.‌163 163 Dolničar je bibliografsko enoto vstavil sekundarno.

Manuscriptum:

De num[m]is vetustis idolorum.

De num[m]is vetustis Imperatorum.

De num[m]is familiarum.

Martinus Pegius, natione Germanus, gente Carniolus, patria Labacensis, in lucem editus anno 1508. Fuit is, ut ipse de se fatetur, ab exteris nationibus ab incunabulis benigne‌164 164 Sledi pojasnilo v oklepaju, ki pa ga je Dolničar pozneje prečrtal: »(ob raras animi dotes)«. susceptus ac indies magis atque magis ad feliciora promotus, demum Salysburgi ab Archiepiscopis in Consiliarium adlectus. Orbi exquisitae suae sapientiae, prudentiae et virtutis relinquens vestigia diem supremum clausit anno 1569, aetatis 61. Edidit:

Librum de servitutibus, Ingolstadii anno 1560, in folio.

Tractatum de iure emphyteutico, anno 1557.

Tyrocinium consiliorum, anno 1564.

Tractatum de iure et privilegiis dotium, anno 1567.

Ioannes Putschar,‌165 165 Nadaljnje besedilo gesla je Dolničar dopisal sekundarno. Pisava je zgoščena, ker mu je zmanjkovalo prostora. Labacensis, vivere caepit 10. Iunii anno 1597. Vir omnigenis corporis et animi dotibus exornatus, Advocatus sui aevi candidus ac disertus. Subinde Archigram[m]atei munus prospera sui com[m]endatione obiit. Suburbanum Croiseneg prope Labacum opus splendidum ac voluptuosum a fundamentis st[r]uxit. Obiit anno 1656.‌166 166 Dolničar je zadnji stavek pripisal na vrhu strani.

Edidit:

Relatio itineris serenissimae Mariae Archiducissae Austriae, Regiae Hispaniarum Infantis sponsae, et Archiducis Leopoldi anno 1631.

Georgius Wohiniz, Labacensis, Universitatis Viennensis codicis Professor anno 1672, Au[l]ae et iudicis Advocatus, Episcopi Vien[n]ensis Consistorialis. Clarus iuris civilis et canoni Professor in antiquissima ac celeberrima Universitate Viennensi, Rector magnificus anno 1675.

Edidit tractatum:

Hecatombe obligationum seu Assertionum centuria universam obligationum materiam continens.

Simon Kimovizius. In vil[l]a S. Petri Equitum Melitensium, quae 3 milliaribus Labaco removetur, in lucem editus anno 1625, die 23. Octobris, quam ortu suo nobilitavit. Litteris mansuetioribus et altioribus imbutus ad ius excolendum animum addixit. Advocatur admotus vetustis oratoribus pene par et in dicendo ac respondendo cuilibet eorum, qui fuerunt in foro diserti, comparandus.‌167 167 Dolničar je nato pustil praznih nekaj vrstic, da bi pozneje dopolnil biografijo.

Obiit 9. Octobris anno 1690, aetate 65.

Scripta:

Decisiones practicae Provinciales Carnioliae.

Mat[t]hias.

Ioannes Daniel Erberus. Casimirius.‌168 168 Dolničar je nato pustil praznih nekaj vrstic, da bi pozneje pripisal podatke o Erbergovem rojstvu in mladosti.

Vir rarâ facundia praeditus, aequitatis amator, in egenis gratuito iuvandis facile praecipuus, caeterum omnibus rebus, personis, affectibus accom[m]odatus. Tria, quae filio suo Leopoldo com[m]endaverat: scientiam, abstinentiam et conscientiam, ut ab ipso capite, iuxta monitum Lipsii, et origine ius peteret, antequam ad alias leges devenire studiat. Secundum, ut avratiam‌169 169 Prav: avaritiam. vitet, et demum, ut rectam caelestemque rationem sibi praefigeat‌170 170 Prav: praefigat. iustitiamque tener[r]ime diligat.

Scripta:

Commentarius in quatuor libros institutionum iuris civilis Divi Iustiniani Imperatoris, multis insignibus quaestionibus adauctus.

Georgius Weinzerle.

Matthias Ferfilla.‌171 171 Dolničar si je pod tema imenoma v desni spodnji kot strani iz neznanega razloga zapisal številko »216«.

Gabriel Lukantschitsch, Patritius Carnioliae, natus Labaci 23. Decembris anno 1620. A teneris magnos fovit spiritus. Exantlatis humanioribus et philosophicis studiis iuri deditus, ea ingenii ubertate profecit. Ut eloquentia sua aes in sui sensum trahere videbatur, quare non immerito ab hominibus aetatis suae regnare in iudiciis dictus est, hinc Archigram[m]atei Iudiciorum Praetorialium munus consecutus ac 1678 Assessoris officio remuneratus, quo magno emolumento patriae usque ad extremum functus est. Obiit plenus dierum summus hic vir 30. Decembris 1683, aetatis 63.

Scripta:

Praxis Ducatus Carnioliae.

Tractatus de piscatione.

De arborum plantatione.

Matthias Ferfilla.

Ioannes Iosephus ‌172 172 Sledi prečrtani priimek: »Schukoviz«. Wallersberg. Natus Labaci anno 1669.‌173 173 Dolničar je nato pustil praznih nekaj vrstic, da bi pozneje pripisal podatke o Wallersbergovem rojstvu in mladosti.

Cum causis tractandis incumberet, prospera promptitudina‌174 174 Prav: promptitudine. o[mn]ia tractabat. Tanta in scribendo ei vis, tam densa omnia ac nervis quibusdam connexa sunt, tam nihil ociosum, is formandi modus, ut pauca, qoud desit aut quod redundet, aut nula repereris.

Scripta:

Responsa civilia et criminalia.

Cironi […]

Utschan.‌175 175 Dolničar je na začetku, ko je načrtoval shemo dela, na tem mestu že predvidel poglavje o zdravnikih, pozneje pa je naslov »Medici« prečrtal, ker se je poglavje o pravnikih izkazalo za zelo obsežno. Pred geslom o Učanu je prečrtan tudi začetek nekega drugega gesla: »Schukoviz«. Imenu »Utschan« sledi par praznih vrstic za poznejši pripis začetnih biografskih podatkov.

Magna huic facundia et celeris ingenii vigor, subtilis atque elegans stilus, vel ob haec memoriae dignus.‌176 176 Sledi nekaj praznih vrstic za poznejši pripis dodatnih biografskih podatkov.

Scripta:

Legalia responsa et decisiones iuridicae.

Vermati.

Cui avus … pro patruis …

Eruditio in eo et felicitas ingenii mira ac facundia, atque inde magna vis dicendi ac eficax oratio.

Hortensi studio valde deditus.

Anno 1719 fit Secretarius Capitaneatus.

Scripta:

Consultationum fasciculus.‌177 177 Besedilo o službi in spisu je Dolničar pripisal pozneje. Med posameznimi stavki gesla je več praznih vrstic za morebitno poznejšo dopolnitev.

Matthias Fervilla,‌178 178 Dolničar je ime sprva zapisal kot: »Ferfilla«. Carniolus, Labacensis. Litteris humanioribus institutus capacissima mente philosop[h]ica imbibit. Dein Iustinianea instituta cum audiret, par iam tum praeceptoribus suis discipulus visus, hinc facili nisu utriusque iuris lauream adeptus. Universitatis Viennensis fit membrum. Amplissimo Senatui Viennensi admotus, anno 1680 ob insignes animi dotes fit omnium calculo Residentiae Caesareae, urbis Viennensis Iudex. Communi omnium, qui eum propius cognoverant, sententia aeque doctus ac iustus habebatur. Quo munere feliciter perfuncto sexagenario maior sibi, non posteris vivere desiit, prospera sui memoria relicta.

Scripta:

De iure statutario, Viennae Austriae.

Georgius Weinzerle, Carniolus, iuris utriusque Doctor, in celeberrima Universitate Viennensi iuris Professor, fisci Austriaci Advocatus. Fit Rector magnificus eiusdem Universitatis anno 1635.

Scripta:

…‌179 179 Dolničar je pustil praznih več vrstic nad in pod napisom »Scripta« za manjkajoče biografske in bibliografske podatke.

Ne diuturna mora tempus subrepat, Lentule, motum faciamus, eos nunc contemplaturi, qui medicina excelluerunt.‌180 180 Stavek zaključuje poglavje o pravnikih in uvaja poglavje o zdravnikih. Dolničar ga je tako kakor večino naslovov in sklepov poglavij napisal že na začetku, ko je načrtoval osnovno shemo knjige in še ni bilo jasno, katero poglavje bo zaključil in katero uvedel. Zadnji besedi (»medicina excelluerunt«) je pripisal sekundarno.

Medici

Imago ex ordine octava, iatro-physicorum voluminibus praefigenda, refert oris lineamenta Davidis Verbezii, qui ob raras animi sui dotes hunc sibi vendicat honorem. Hic Labaci Carnioliae anno Salutis 1578 vitam auspicatus nobili patre Iosepho, Sacrae Caesareae Maiestatis Archiquaestore Labaci, matre Maria nata Steklin, a quibus pariter prognatus Ioannes Baptista Verbezius, anno 1626 ad Consulatus Labacensis dignitatem promotus, cui muneri triennio cum laude praefuit. Absolutis mansuetioribus at severioribus musis medicis Paduae excultus disciplinis ibidemque laurea condecoratus. Subinde Ulmam, Sueviae Imperial[em] urbem, concessit, ubi Poliatri munus sum[m]a sui com[m]endatione ac laude proximique salute ad extremum usque exegit. Tempus a curis domesticis residuum libris componendis quam accuratissime impendit. Vir omni encomio dignissimus vivere desiit Ulmae anno 1636, aetatis suae 58.

Typis edidit tractatus:

De temperamentis, Campoduni anno 1598.

Disquisitio iatrochymica de calcanto, Augusta[e] anno 1626.

Exercitatio medica de peste, Campoduni 1617.

Homo, non homo sive Monstrum Tybingense evisceratum.

Libri duo de logica …

Exercitatio medica de peste, Campoduni anno 1618.

Exercitatio medica, pars secunda et tertia, ibidem anno 1619.

Varia alia opuscula.‌181 181 Zadnje tri bibliografske enote je Dolničar pripisal pozneje.

Alexander Verbezius. Labaci in lucem editus eximii Davidis praeclarus filius prompti ingenii. Absolutis humanioribus et philosophicis medicis disciplinis navavit operam ac lauream inde reportavit.‌182 182 Sledi nekaj praznih vrstic za poznejši pripis dodatnih biografskih podatkov.

Edidit:

Annotationes et axiomata physicae.

Ioannes Baptista Ganserus.‌183 183 Dolničar je nato pustil za odstavek praznega prostora za pripis potrebnih biografskih podatkov.

Obiit Rudolphswertae 28. Novembris anno 1688, aetatis 49.

Scripta:

De morbis mulierum …‌184 184 Dolničar je nato izpustil več praznih vrstic za dodatne bibliografske podatke.

Paulus Qualiza ‌185 185 Dolničar je na začetku, ko je načrtoval shemo dela, na tem mestu že predvidel poglavje o kemikih, pozneje pa je naslov »Chimici« prečrtal. Za imenom »Qualiza« je pustil za odstavek praznega prostora, da bi lahko pozneje pripisal biografijo.

Scripta:

Tractatus phisico-medicus de febribus.

Animadversiones anatomicae.

Marcus Gerbezius. Oppido ad S. Vitum prope Sitticium tribus milliaribus Labaco remoto oriundus. In lucem prodiit 24. Octobris anno 1658. A parentibus ob acre in puero perspectum ingenium litteris admotus, magno ubique applicitus profecit fructu. Absolutis humanioribus et philosophicis Viennae medicinae vacavit, qua anno 1683 a Turcis obsidione cincta. Ante obsidionem quatriduo Patavium ad studia prosequenda se recepit, inde Bonnoniam, ubi lauream feliciter suscepit. Redux in patriam prospera fama praecursa a Proceribus summis magnis favoribus et stipendiis cumulatur. Tum solidis studiis, quod a curis domesticis et professionis suae vacabat, totum tradidit. Anno 1688 Academiae Naturae Curiosorum aggregatus. Observationes suas annuatim eidem transmittere studuit. Anno 1692 Academiae Operosorum Labacensium adnumeratus,‌186 186 Beseda je nadomestila prečrtano besedo: »aggre[gatus]«. inter eiusdem fervidos propagatores meritò adnumerandus. Selegit sibi in sinbolum lem[m]a Ad inania nunquam, nomen Intentus. Anno 1712 fit omnium calculo Praeses Academiae. Quo munere suscepto omnes partes eiusdem adimplevit, intentus ad singula, quae institutum‌187 187 Beseda je zapisana nad prečrtano besedo: »cultum«. eius propagare videbantur. Cultum SS. Cosmae et Damiani in Ecclesia S. Triadis Parthenii Divae Ursulae annua Latina panegiri ac cantato sacro promove‌188 188 Sprva je Dolničar zapisal besedo »propagare«, vendar jo je spremenil v »promovere«. non intermisit.

Edidit typis:

Intricatum extricatum seu De morbis complicatis, anno 1692 Labaci.

Constitutiones anni‌189 189 Beseda je zapisana nad prečrtano besedo: »aurae«. Labacensis, Labaci anno 1697, dicatae Antonio Abbati Sitticensi.

De anno 1698, dicato Libero Baroni a Tauffrer.

De anno 1699, dicato celsissimo Principi Ferdinando Episcopo Labacensi.

De anno 1700, dicato Ioanni Erasmo Comiti ab Englshauss.

Observationes de hidrope. Item hidrope sanata.

De epilepsia et convulsionibus ac de mirabili phantasiae vi, Norimbergae anno 1699.

Observationes de quartana ac de plantagina febrifuga, Norimbergae anno 1700.

Observationes de epilepsia in gravida soluta, Norimbergae 1701.

De purgantium usu in mensium fluxu et colicis doloribus.

Observationes de frigido potu ieiunis funesto, 1702.

Observationes de phtisicis, de vino pueris noxio ac de chachecsia cum obstructione et duritie, 1703.

Observationes de febre pethechiali, 1704.

Observationes de ictero auripigmento curato, 1705.

Observationes de gravido nimio fluxu sanguinis de mortua, 1706.

De methodo ferrum frangendi ac rursus glutinandi, 1707.

De constitutione anni apud Labacenses, annotata anno 1709.

Vindiciae medico-physicae aurae Labacensis, Labaci anno 1710.

De constitutione anni apud Labacenses, annotato 1710, 11, 12, 13, 14, 15, 16 et 17.

Eiusdem opera omnia prodierunt Francofurti anno 1713.

Manuscriptum:

Vindiciae curationum vernalium.

Franciscus ‌190 190 Dolničar je ime pripisal sekundarno. Augustinus Bosio.‌191 191Dolničar je na tem mestu sprva načrtoval drugo geslo. Najprej je začel pisati geslo o Janezu Andreju Coppiniju, pozneje pa je pomotoma v prostor, ki si ga je pustil za pripis dodatnih biografskih podatkov, začel pisati geslo o Janezu Krstniku Petermanu. Pozneje je obe gesli zaradi prepletanja delno prečrtal, ju zasnoval na drugem mestu, tu pa si je s svinčnikom pripisal opozorilo na te podatke: »conf. → …« V tej opombi je prepis obeh opuščenih gesel. Na Petermana se nanaša besedilo od njegovega imena do vključno naslova »Consultationes medicae« (to besedilo je Dolničar tudi povezal z oklepajem, ko je spoznal napako), ostalo pa na Coppinija. »Ioannes Andreas Coppinius. Protomedicus Labacensis. In lucem editus Labaci 18. Octobris 1653 patre Francisco, Patricio ac Protomedico insigni, matre Iustina a S. Flore. Ioannes Baptista Petermanus. Carniolus, Jauerbu[r]gensis. Natus anno 1652 patre Ioanne, Administratore Dominii Rattmansdorff, matre Anna nata Sevin. Absolutis philosophicis studiis medicinae applicitus Romae laurea condecoratur. Anno 1679 duxit Ursulam natam […] Scripta: Tractatus de peste. Consultationes medicae. Edidit: Panacaea Aemonensis seu Divi Cosmas et Damianus, infirmorum medelam quaerentium speciales Patroni, anno 1712. Scripta: Dissertatio de febre contagiosa, quae in ditione Carnioliae boves exercuit, anno 1713.« Labaci mundo datus anno 1663.‌192 192 Sledi več praznih vrstic za poznejši pripis dodatnih biografskih podatkov.

Scripta:

Reflexiones phisico-practicae de apoplexia.

Andreas Vidmaierus.‌193 193 Sledi več praznih vrstic za poznejši pripis dodatnih biografskih podatkov.

Edidit:

Higiaea Tractatus de aere, cibo et potu.

Antonius Loigk.‌194 194 Sledi prečrtana beseda: »Carniolus«. Sicer pa je Dolničar na tem mestu sprva načrtoval geslo o Bosiu, a je njegov začetek prečrtal: »Augustinus Bosius«. Natus anno 1679. Artium liberalium, phil[osoph]iae ac medicinae Doctor, Sacrae Cesareae‌195 195 Sledi prečrtana kratica: »M[aiestatis]«. et Regiae celsissimae Mai[estat]is Medicus castrensis emeritus, nationis Austriacae in Universitate Viennensi procurator anno 1717.

Scripta:

Praxis medica.

Divus Leopoldus Augustus, eucharisticâ dictione celebratus.

Ioannes Gasparus Corusi. Labaci natus anno 1661 patre Francisco, matre Magdalena Antonia, Patavina. Domicilium mutavit, ubi a Nobilitate imprimis in pretio habitus. Varasdini‌196 196 Beseda je pripisana nad vrstico. supremum diem clausit 4. Octobris anno 1712, aetatis 51.

Scripta:

De mumiis.

Faber.

Georgius Sigismundus Pogatschnig Labaci in lucem editus honestis parentibus anno […] Fit Medicus Cilliensis. Duxit uxorem, viduam … Absque prolibus. Fit Academicus Naturae Curiosorum, Operosus.‌197 197 Do tega mesta je geslo fragmentarno. Ob vsakem stavku si je Dolničar pustil nekaj praznega prostora za poznejši pripis dodatnih podatkov. Cileiam se contulit, ubi … operam suam sollicite et fideliter‌198 198 Zadnje tri besede so pripisane nad vrstico. praestitit iatricam, ob dexteritatem medendi a magnatibus magno in pretio habitus. Concivibus,‌199 199 Beseda je pripisana nad vrstico. conter[r]aneis suis et vicinis amatus, ob merita sua plurimum aestimatus, traxit humanitate sua omnium ad se oculos, praesto fuit miseris.‌200 200 Dolničar je na tem mestu sprva načrtoval neko drugo geslo, katerega začetek (»Kern«) pa je pozneje prepisal z besedilom gesla o Pogačniku.

Kern. Coris. Raker.

Chimici

Conradi Liberi Baronis a Ruessenstein haec subtristis est facies. Mundo hic datus anno 16[…]‌201 201 Dolničar je najprej zapisal letnico 1655, morda 1657, potem pa je zadnji dve števki prečrtal. Za tem je pustil prazen prostor za nadaljevanje biografije.

Scripta:

Dialogus, in quo auri et argenti conficiendi nova exponitur ratio.

Obiit 12. Augusti anno 1668.

Scripta:

[…]

Sebastianus a Rechbeg, Medicus, Physicus Labacensis.‌202 202 Dolničar je nato pustil nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Arcana chymica.

Obiit anno 1685, aetatis 67.

Ioannes Fridericus a Rain, e nobilissima ac vetustissima Liberorum Baronum familia ortus, Labaci anno 163[…]

Absolutis humanioribus et altioribus studiis et lustratis de more provinciis fit Assessor Iudiciorum Praetorialium. Quod reliquum a curis solitis vacabat, chymico studio tribuit. Hinc augustissimo Imperatori Leopoldo I. ob perspectam in hac arte profundam cognitionem et experientiam gratus. Obiit …‌203 203 Celoten odstavek je Dolničar pripisal sekundarno. Pisava je zgoščena, ker mu je zmanjkovalo prostora.

Edidit:

Praeservationum‌204 204 Prav: Praeservativum. Dolničar je naslov z napako vred prepisal iz Valvasorjevega poglavja o kranjskih pisateljih v Slavi vojvodine Kranjske. universale naturale, a natura et arte depromptum, in omni morborum genere, Lapis philosophicus, sub auspiciis augustae Imperatricis Eleonorae Magdalenae Theresiae.

Petrus Catinus.‌205 205 Dolničar je nato pustil za odstavek praznega prostora za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Operationes chymicae.

Iacobus Ignatius Seitter. Labacensis Iudicis filius. Mundo datus […]‌206 206 Sledi za odstavek praznega prostora za nadaljevanje biografije.

Edidit:‌207 207 Beseda je zapisana za prečrtano besedo: »Scripta«.

Lux septuplex astralis, id est Triumphans sapientum Mercurius, anno 1684, in 4to.

Ioannes Baptista Petermanus, Carniolus. In lucem editus in Iauerburg oppido, quod Labaco 6 milliaribus removetur,‌208 208 Sledi prečrtana beseda: »natus«. anno 1652 patre Ioanne, matre Anna nata Sevin. Medicinae laureâ Romae‌209 209 Sledi prečrtana beseda: »anno«. insignitus, ubi theses suas sub auspiciis celsissimi Principis Ioannis Sigefridi ab Eggenberg Capitanei Carnioliae magna sui com[m]endatione sustinuit. Anno 1679 Ursulam natam a Grundleren sibi thalamo iunxit, cum qua 17 annos absque prolibus convixit. Cum liberis careret, libris animum adiecit, parata sibi copiosa bibliothecâ. Plurimum chimicis tribuit et prospero successu in iis tractandis versebatur. Diem supremum clausit 6. Iunii 1696, aetatis 44.

Scripta:

Tractatus de peste.

De morbis mulierum.

Consultationes medicae.

Proximum his locum merentur philosophi, qui scientias naturales ex visceribus causae scrutantur et experimentis comprobare nituntur.

Philosophi

Imago ex ordine duodecima, philosophorum nationalium voluminibus huius classis praefigenda, refert oris lineamenta Francisci Bernardi Fischer, Canonici Labacensis. Hic anno 1662, Idibus Maii Labaci primam lucem aspexit. Provectior aetate et absolutis severioribus disciplinis fit Plebanus in Rieggers Austriae Superioris Passaviensis Dioecesis, inde Confessarius almae Societatis S. Ursulae Viennae Austriae, subinde Parochus in Zwetl, anno 1703 Consistorialis Passavien[s]i[s] et Parochus civitatis Badensis, tandem anno 1705 Canonicus Labacensis.

Fuit hic vir mediocris staturae, magnae eruditionis et litt[e]ris pertinaciter ad[d]ictus, hinc sibi.

Obiit 18. Calendis Maii anno 1715, azmale confectus, aetatis 52.

Edidit:

Demonstratio mathematica, qua ostenditur civitatem Budensem facil[l]ime a Christianis recuperari posse, anno 1684 Clagenfurti.

Conciones variae. Sub auspiciis augustae Imperatricis Eleonorae Magdalenae. Viennae 1687.

Novitiatus Sacerdotum saecularium, Viennae.

Lignum vitae. Opus omnibus statibus utile. Viennae.

Votiva paraenesis, Wolffgango Weichardo Comiti a Gallenberg Locumtenenti adumbrata, Labaci 1702.

Lux mundi seu Cognitio omnium statuum mundi, Viennae.

Flores Academici Aemonae decerpti, Labaci.

Vaticinium de augusto Imperatore Carolo VI., Rege Hispaniae, Labaci.

Insignis solemnitatis dies. Oratio. Anno 1706 Labaci.

Corona iustitiae. Oratio. Anno 1711 Labaci.

Casparus Sitnigk, Labacensis, natus anno 15… Absolutis humanioribus et altioribus studiis iuris laurea insignitus et Comitis Palatini titulo condecoratus. Ob exactam doctrinam Viennae Austriae philosophiam moralem professus, subinde serenissimi Archiducis Caroli in excelso Regimine Interioris Austriae Consiliarius. Cuius monumentum exstat in Parochiali ad S. Petrum, anno 1612 positum.

Alexius Strauss, Carniolus, Labacensis,‌210 210 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. insignis philosop[h]us.

Universitatis Viennensis Professor publicus, Rector magnificus anno 1580. De viri aetate annales non memorant, et bene: semper enim ampla aetas virtuti patet, si recte disponatur. Ne breve sit vitae aevum, providet sapiens‌211 211 Ker je Dolničarju zmanjkalo prostora, je zadnji del povedi od te besede naprej pripisal na levi rob lista. et auget annos praeclara sui memoria atque, ut mortem fallat, incipit im[m]ortalis fieri, dum vivit.

Fulgentius Kerth, Labacensis, mundo editus 2. Octobris anno 1658. Absolutis humanioribus, cum in eo cum innocentia plurimum eluctabatur sapientia, in Sacrum Divi Augustini Ordinem ultrò suscipitur, ubi postquam vis magnis naturae et gratiae donis excellens in Universitate Viennensi theologiae laurea insignitur ac philosophiam nec non theologiam suis tradidisset, dictae Universitati Vien[n]ensi qua Cancel[l]arius praeesse iussus est. Subinde ob singulare gubernandi talentum ad Provinciam universam Austriae regendam admovetur. Demum dum Labaci suis canones explicaret, ad vitam meliorem praereptus est maximo sui relicto desiderio 1. Martii anno 1713.

Scripta:

[…]

Iosephus Kupfersin,‌212 212 Nad geslom je delno zbrisan napis »Scripta« – ostanek nekega načrtovanega gesla, morda Krtovega. Carniolus, humili loco natus, quem sapientia et virtus nobilitavit. Clarus sui aevi philosophus.

Ad S. Andream primum, dein Ducumburgensium Praepositus, Universitatis Viennensis Rector magnificus anno 1641.‌213 213 Sledijo prečrtane besede v dveh vrsticah. V prvi vrstici sta do nečitljivosti zbrisana beseda in beseda »Aurotme«. V drugi vrstici je opomnik za geslo: »Carolus Enders«.

Clemens Koppitz, Carniolus, artium liberalium et philosophiae Doctor, Sacrae Caesareae Maiestatis Sacellanus et ad S. Stephanum Canonicus, inde ad gubernandam celeberrimae et antiquissimae Universitatis Viennensis Rector eiusdem declaratus anno 1629.‌214 214 Sledi prečrtani opomnik za geslo: »Philippus Hoffstetter.«

Pater Eugenius Gottscheuer Ordinis Reformatorum S. Francisci Labaci vitalem auram hausit 2. Octobris anno 1676. Religionem ingressus 6. Iulii anno 1692. In Monte sancto philosophiam praelegit anno 1702. Quo tempore philosophiae Lector generalis est renunciatus, theologiae anno 1710 admotus.‌215 215 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Partim thesibus edidit, partim scripta reliquit:

Tractatum de logica, anno 1707.

Universa philosophia Scotistica, 1708.

Tractatum de Trinitate, anno 1713.

De visione beata, anno 1715.

De universa theologia ad mentem Scoti, anno 1717.

Item Theoremata theologica de Deo uno et trino.

De constitutionibus et iudiciis.

Georgius Freüseisen, vir rarae sapientia[e] et prudentiae, philosophus clarus, Ordini Cisterciensium Runae nomen dedit, ubi ob eximias animi dotes Abbas renunciatus. Subinde in intimum Consiliarium serenissimi Archiducis Ferdinandi nec non Praesidem Camerae adscitus, electus anno 1577, praefuit annis 28. Vitam cum morte commutavit 15. Augusti anno 1605.

… Liber Baro a Neuhaus.

Sacris initiatus […]

Franciscus Corusi Ordinis S. Pauli primi Eremitarum, Labacensis.‌216 216 Sledi za odstavek praznega prostora za Corusijevo biografijo.

Scripta:

Scala sapientiae seu Assertiones philosophicae Tomistico-Aristot[e]licae, anno 1717.

NB.

Bernardus Fischer, Labacensis, Canonicus ibidem.‌217 217 Nadaljevanje gesla je Dolničar pripisal sekundarno. Natus Idibus Maii anno 1662, parentibus Ioanne, nobili ac priscae bonitatis viro, matre Maria Magdalena nata a Kirchberg. Vir hic a teneris pietati ac litteris deditus. Absolutis humanioribus [et] altioribus studiis traditus tam de philosophicis quam theologicis reportavit lauream. Sacris initiatus primum Parochiae munus in Rieggers Superioris Austriae Passaviensis Dioecesis suscepit, quo quadrien[n]io fu[n]gitur. Inde fit Confessarius Ursulinarum Viennae, tum Parochus in Zwetlau, ac tandem‌218 218 Beseda je pripisana nad prečrtano besedo: »demum«. Parochus in Baden nec non Consistorialis Passaviensis. Demum verò redux in patriam 30. Novembris anno 1704 fit Canonicus Labacensis iuris patronatus Kierchbergiani, ad quem fundendum una contulit.

Obiit 18. Calendis Maii anno 1715, aetatis 52, azmale confectus.

Edidit:

Demonstratio mathematica, qua ostenditur Budam facile a Christianis recuperari posse, Clagenfurti anno 1684.

Conciones variae. Sub auspiciis augustae Imperatricis Eleonorae Magdalenae, Viennae anno […]

Novitiatus Sacerdotum saecularium, dicatus excellentissimo Comiti Iulio Friderico Bucelleni, Sacrae Caesareae Maiestatis Cancel[l]ario, Viennae.

Lignum vitae, opus omnibus statibus utile, dicatum eminentissimo Ioanni Philippo Comiti a Lamberg, Episcopo Passaviensi, Cardinali. Viennae.

Lux mundi seu Cognitio omnium statuum mundi.

Flores Academici Aemonae decerpti, Labaci.

Vaticinium de augusto Imperatore Carolo VI., Rege Hispaniae, Labaci 1711.‌219 219 Zadnji dve bibliografski enoti sta bili zaradi pomanjkanja prostora pripisani na dnu strani.

Casparus Sajer. Cui Labacum dedit primam lucis usuram anno 1679, 24. Decembris.‌220 220 Prve besede gesla je Dolničar napisal že, ko je pripravljal strukturo dela oz. delil zvezek na poglavja, ostalo besedilo pa je dopisal pozneje. Humilibus ortus parentibus. Ipso pueritio exordio vegetum ac acre eius emicuit ingenium, ad litteras aptum atque incitatum. Cui cum accessis[s]et contumax studium, eo in philosophicis studiis evasit, ut eius instructionem passim ambiverint. Sacerdotio condecoratus absolutis theologicis. Notarii Vicariatus Labacensis spartam exacte administravit, tum Parochus ad S. Petrum extra muros Labaci designatus, magno populo emolumento profuit. Ad disputationes publicas philosophicas seu theologicas invitatus: amplissima ingenii felicitate durissimas quasque quaestiones enucleavit.‌221 221 Dolničar je stavek vstavil po tem, ko je že napisal stavek o Sojerjevi smrti. Ker mu je zmanjkalo prostora, je drugi del povedi (po besedi »philosophicas«), pripisal na dnu strani. Obiit anno 1717, 17. Iunii, aetatis 38.

Adamus Störn, Carniolus, Flödnicensis, natus anno 1678 … Absolutis cum laude humanioribus et severioribus disciplinis Sacris initiatus anno 1702, subinde Cooperator in Aich operam strenuam in lucrandis Deo animis ac ardentibus imprimis ad populum dictionibus impendit.

Scripta:

De principiis rerum naturalium.

Lucas Madren, Carniolus, natus anno 1693,‌222 222 Nadaljevanje gesla je Dolničar pripisal sekundarno. vili loco licet natus. Nil refer[un]t nec obstant natales tenebrae philosopho.‌223 223 Stavek je pripisan nad vrstico. Fuit imprimis in eo admirabilis ad omnem disciplinam capessandam‌224 224 Prav: capessendam. vis ingenii. Ac de intricatissima re philosophandi hinc factum, ut cum primis ille rem quondam discere caepit, illam aliis tradere ac simul docere observatus.‌225 225 Sledi prečrtani začetek gesla, ki ga je tu sprva načrtoval Dolničar: »Andreas Bognar, Carniolus.«

Scripta:

De praedicabilibus.

De philosophicis ad mentem Aristotelis.

De potentiis animae.

De principiis philosophiae moralis.

Franciscus Xaverius Rhode Ordinis exempti Cisterciensis, in Landstrass Professus. Labaci mundo natus anno 1695.

Mathematici

Meditabunda, quam spectas, facies est Leopoldi Ludovici ab Hochenwarth, Patritii Carnioliae. Gerlachstein natus anno 1692. Avitis natalibus clarus, at parta sapientiâ ac omnigenâ virtute clarior. Litteris severioribus applicitus altae mentis impulsu prima rerum principia eruere conatus idque ea subtilis ingenii felicitate praestitit, ut mathematici nomenclaturâ notaretur.‌226 226 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Modus observandi apparitiones caelestes.

Dissertatio phisico-mathematica de cometis.

Andreas Kobavius, Carniolus, Cirknicensis, e Societate Iesu. Natus anno 1593, in Societatem Iesu cooptatus anno 1612, aetatis 19. Vir insignis altioribus disciplinis ac imprimis mathematicis institutus docuit Graecii. Quo tempore Doctor philosophiae est renunciatus. Rexit Collegia Iudenburgense et Soproniense. Plenus dierum migravit e vita die 12. Februarii anno 1644.

Edidit:

Vindicias astronomicas theticas pro Dionysio exiguo contra eximios chronographos de aera vulgari Dionysiana, Viennae 1643.

Vita Beati Ioannis Dei, fundatoris Fratrum Misericordiae. Tacito nomine.

Gregorius Bencho Societatis Iesu.

Humanae sapientiae praeses, arcanis naturae consiliarius. Astrorum terrarumque indagator sedulus. Vir non corporis mole, sed doctrina ac reliqua virtute magnus.‌227 227 Odstavek je Dolničar pripisal sekundarno.

Obiit Labaci 28. Maii anno 1688.

Scripta:

[…]

Ioannes Dismas Floriantschitsch. Labaci mundo datus anno 1691. Eximii patris Ioannis Stephani et matris Genovevae Kunstlin non degener filius.‌228 228 Stavek je Dolničar pripisal sekundarno. Sledi za odstavek praznega prostora za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Horologia selecta ex gnomonica universali.

Laurentius Daniel a Wolbiz, Patritius. Labaci natus.‌229 229 Sledi za obsežen odstavek praznega prostora za nadaljevanje biografije.

Editum:

Exercitium mathematicum seu Paradigma catoptrico-steganographicum ac causticum per radios reflexos ex speculis planis, Labaci anno 1709.

Ioannes Iosephus Locatelli, Carniolus, Pheihoffensis.‌230 230 Sledi za obsežen odstavek praznega prostora za nadaljevanje biografije.

Scripta:

De rebus meteorologicis.

Geographi

Primas hic deferendas existimo Francisco Antonio a Stemberg, Patritio Carnioliae, cuius sub hinc coloribus expressam intueris effigiem. Natale ei solum fuit Poikae Steinberga, ubi 28. Octobris 1684 in lucem prodiit. Nupsit …

Ivonis …

Viri huius magnae fuerunt virtutes, ingenium vastum et facile plurimum studii, multarum rerum cognitio. Hinc tractavit imprimis geographica tum polemica. Anno 1718 vias publicas in Carstia et Ad Pirum reparavit.‌231 231 Stavek je pripisan sekundarno.

Scripta:

Manuductio ad geographiam per artis geographicae principia.

Weichardus Ferdinandus Comes Barbo. Mundo datus anno 1670.‌232 232 Stavek je pripisan nad vrstico. Non solum illustri ortu, sed pietate, benignitate ac mansuetudine clarus. Litteris et gnomicis exercitiis unice deditus, ac imprimis studio geographico, quo excelluit. Iunxit sibi thalamo Mariam Renatam Comitissam a Wels, cum qua duos filios ac 3 domicel[l]as progerminavit. Egit Quaestorem reditus Provinciae. Incidit in marasmum, quo, ut sanaretur, Venetias petiit, sed incas[s]um redux. Diem supremum clausit 30. Novembris anno 1709, aetatis 39.‌233 233 Zadnji povedi je Dolničar zaradi pomanjkanja prostora dopisal na dnu strani.

Scripta:

Geographia moralis et politica.

De architectura militari.

Andreas Bognar, Carniolus, Flednicensis.‌234 234 Ostanek gesla je Dolničar pripisal sekundarno.

Natus anno 1686.‌235 235 Sledi nekaj praznih vrstic za nadaljevanje biografije.

Scripta:

Exercitium mathematicum seu Geographia plana geographicae sphaericae aequipol[l]ens, anno 1708.

De sponsalibus et desponsatione impuberum.

De clandestina desponsatione.

De matrimonio contracto contra interdictum.

Casparus Storseg. Natus anno 1689.

Scripta:

Demonstratio geographica, qua beneficio alatae crucis in sphaerico parallelo planum exhibetur, anno 1708.

Astrologi

Clarissimum hoc in genere nomen est Ioannis Göss, Labaco oriundi. Philosophicis studiis apprimè deditus, ac imprimis astronomicis, quibus assidua applicatione tantum profecit, ut sui temporis coaetaneos facile superaverit. Floruit is circa annum Salutis 1632, ut ex astronomicis observationibus ac calendariis ab eo editis didicimus. Quo vero tempore mundo datus aut decesserit, affirmare non audemus.‌236 236 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Edita:

Prognoses astronomicae astrologicae.

Praxis ephemerica catholica.

Ioannes Georgius Gotscheer, Rudolphswertensis, iuris utriusque Doctor, vivere mundo caepit 2. Octobris anno 1656. Exantlatis de more studiis animum ad ius adiecit, cuius lauream Patavii in illo celeber[r]imo studio anno 1686 adeptus est. Anno 1690, die 26. Octobris sibi connubio iunxit virginem Mariam Catharinam natam Mengaliam, Senatoris Labacensis filiam, cum qua proles suscepit: quatuor filios et septem filias, e quibus Iosephus Fortunatus anno 1716 Sacerdotio insignitus et Carolus Dismas … Anno 1695 Academiae Operosorum aggregatus assumpto nomine Candidus, in numerum sub hinc Academicorum Philoharmonicorum receptus, fit secundus eiusdem Director anno 1701. Delectabatur ac incubuit imprimis studio astronomico ac arti musices, quantum sibi otium a domesticis curis relictum, ac in utroque excelluit. Obiit 22. Augusti 1714.‌237 237 Dolničar je najprej zapisal začetek in konec gesla s podatki o rojstvu in smrti. Vmesno besedilo je pripisal pozneje, prav tako podatke o spisih.

Eius scripta:

Dissertatio astrologica seu Curiosae ac selectiores astronomicae observationes, anno 1693.

Amuletum mundi agonizantis, directum ad maiorem Dei Optimi Maximi gloriam, anno 1685.

Omina genetliaca, ex syderum influxionibus vaticinata.

Musicalia. Lithanias laurethanas 24, a se compositas.

Geometrae

Praefectus: Imago, quam vides (imago quaerenda apud Dominum Christophorum Dinzel in Perau),‌238 238 Dolničar si je opozorilo v oklepaju dopisal na dnu strani. Francisci Bernardi Tauffrer Liberi Baronis est.‌239 239 Dolničar je najprej zapisal začetni stavek, šele pozneje pa dokončal celotno geslo. Iggium primam ei lucis dedit usuram, anno 1654, die 16. Calendis Februarii. Ortus parentibus Michaele, Praesidiorum maritimorum provisore, matre Maria Elisabetha nata Libera Baronissa Gallin de Gallenstein. Absolutis studiis et cum lustraret provincias,‌240 240 Dolničar je sprva zapisal: »lustratis provinciis«. Haubtman‌241 241 Beseda je pripisana pod vrstico. Martem secutus in Belgio strenui herois dedit specimina. Subin[d]e egit in Aula Anhaltiana Praefectum venationum.‌242 242 Sledi prečrtani začetek besede: »quor«. Anno 1679 conubi[o] sibi iunxit domicellam Sophiam Antoniam natam Comitissam Jörgerin. Qu[o]d residuum a curis domesticis superfuit, geometrico studio tribuit.

Scripta:

Institutiones geometricae practicae.

Ioannes Michael a Cumberg, Patritius Carnioliae, Sacrae Caesareae Maiestatis Collonellus,‌243 243 Dolničar je najprej napisal začetek gesla, podatek o smrti in naslov spisa, pozneje pa dodal vmesno besedilo. Rittmaister Cataphratorum.‌244 244 Dolničar je službeni naziv dopisal nad vrstico. Labaci mundo datus. Ex hinc huc reponendus, quia Martem Palladi, arma litteris adiunxerat. Studiis is adhibitus severioribus animum applicuit geometricae arti ac imprimis fortificationibus. Subinde Martem secutus re strenue gesta, ad maiores indies gradus honoris promovetur. Herois huius non semel fractae senserunt Odrysiae lunae valorem, donec copia hostis circumventus in manus inimicorum ceciderit, ubi eum invida mors rapuit, cuius tamen illustris fama vivet in posterorum cordibus. Obiit Budae in Turcica captivitate anno 1683, die 6. Decembris.

Scripta:

Observationes fortificationum.

Marcus ‌245 245 Ime je napisano nad prečrtanim imenom: »Mathaeus«. Blaschiz,‌246 246 Nad geslom je prečrtani opomnik za geslo o Steinbergu: »Franciscus Antonius a Stemberg«. Carniolus, Vodicensis, natus anno 1653,‌247 247 Dolničar je sprva napisal začetek gesla, dopolnil pa ga je pozneje. humili loco, quem sapientiae adepta laude nobilitavit. Cum tam mansuetioribus quam severioribus musis applicitus, ubique primatum tenuit. Quem saepius ab illa studiorum contentione quidem‌248 248 Beseda je pripisana nad vrstico. arcebat inopia. Verum modico contentus philosop[h]us minimis suae consuluit egestati. Nihil eo in conversando humilius, nil cum philosopharetur suavius aut cum responderet moderatus, denique cum totus ex philosophiae legibus compositus esset. Se ipso contentus felicissimum credidit.

Scripta:

Geometria practica.

Elementa trigonemetrica.

Carolus Iosephus a Wisenthal, Patritius. Labaci anno 1682, die 2. Februarii‌249 249 Beseda je pripisana nad vrstico. natus patre Ioanne Petro, matre Maria Anna nata a Gallenfels Libera Baronissa. Absolutis humanioribus Parmae Collegio Nobilium instructus.‌250 250 Zadnje tri besede so pripisane nad vrstico. Anno 17… duxit in uxorem Claudiam Ioannam, filiam Ioannis Georgii a Werthenthal et Mariae Magdalena[e] natae a Wünklern.‌251 251 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Manuductio ad geometriam.

De usu geometricarum mensurarum.

Hueber.

Andreas Lautter, Carniolus, Selzahensis, natus anno 1654.‌252 252 Dolničar je sprva napisal začetek gesla, dopolnil pa ga je pozneje. Ignobile huius genus, animus tamen a teneris litteris deditus. Philosophicis cum incumberet ac geometrica‌253 253 Sledi prečrtana beseda: »cum«. audiret principia, eiusdem instituti tenax erat discipulus, quae dicebantur. Cupido sciendi animo ex[c]epit ac incredibilem exinde experientiam hausit.

Scripta:

Elementa geometrica com[m]unia.

De constructione elementorum instrumentorum geometricorum.

Hi, quos paululum ante recensui, mentis plurimum operationes tractarunt. Nunc cum varietas delectat, eos,‌254 254 Beseda je napisana nad prečrtano besedo: »nunc«. qui res animum refocil[l]antes tractarunt, musicam videlicet cultivarunt, invisere fert animus.

Musici

Agesilaus: Clarissimum hoc in genere nomen est Ioannis Bertholdi Höfferii, Patritii Carnioliae, Academiae Philoharmonicorum Labacensium conditoris, cuius isthic vultum tabella refert. Labacum Carnioliae Metropolis ei primam dedit lucis usuram 24. Iulii anno 1667 felici siderum aspectu ob innatam morum gratiam, ingenii promptitudinem et conversandi suavitatem. A teneris litteris deditus in omni scibili acre suum emicuit iudicium. Redux in patriam per peragratas diversas regiones in Assessorem inclyti Ducatus Carnioliae Iudiciorum Praetorialium adoptatur. Quod tempori a seriis vacabat, musicae, potenti illi animorum nostrorum domitrici, ad quam innato instinctu summè trahebatur, se totum ad[d]ixit.

Valetudine usus est prospere ad annum aetatis 40. Ab eo tempore artriticis laboravit doloribus lecto affixus. Hoc non obstante eius domus com[m]une fuit omnium receptaculum. A sum[m]is et infimis indies visitatus vix Labacum quis pium appulit, qui non eum visitare studuit, hinc omnibus ob perspectam com[m]un[itatem] charus.

Edidit:

Magdalenae conversio. Oratorium musicis adaptatum concentibus, anno 1715 Labaci repr[a]esentatum.

Patientia victrix in amico Dei Iob. Oratorium feriis Quadragesimalibus, Labaci anno 1716 productum.

Mors et vita. Oratorium melo-dramaticale.

Lilium. Oratorium, anno 1715.

Epiteta Latino-Germanica, anno 1716.

… Dolar, Carniolus, Lythopolitanus, Societatis Iesu.‌255 255 Sledi prazna vrstica za podatke o rojstvu.

Insignis sui aevi musices compositor. Quo in genere ita excel[l]uit, ut magnum sui post fata reliquerit desiderium.‌256 256 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Edidit:

Dramata seu Miserere mei, Deus etc. Viennae Austriae anno 1666.

Ioannes Iacobus Labassar de Laubenburg. Labaci natus anno 1656.‌257 257 Sledi nekaj praznih vrstic za nadaljevanje biografije.

Obiit 23. Februarii anno 1703.

Scripta:

Opuscula dramatum musicalium.

Ioannes Casparus Goschel,‌258 258 Nad geslom je starejši opomnik za isto geslo, ki ga je Dolničar pozneje prečrtal: »… Goschel«. Labacensis.‌259 259 Dolničar je nato pustil prazno vrstico za podatke o rojstvu. Prostor za morebitne poznejše dodatke si je puščal tudi ob naslednjih stavkih.

Pol[l]ebat is imprimis arte summâ dexteritate clavicymbalum pulsare, harpia sonare.

Fit director Academiae Philoharmonicorum Labacensium anno 1711.

Obiit 15. Februarii anno 1716.

Scripta:

Compositionum musicalium fasciculus.

Missae cum instrumentis necessariis.

Psalmi vespertini.

Ioannes Andreas Mugerle ab Edlheimb, Labacensis, mundo datus 22. Novembris anno 1658. Pater ei Ioannes Iosephus, clarus sui aevi Solicitator, mater Maria nata Roknerin. Provectior aetate iuri applicitus ope genitoris plurimum profecit patrocinando clientibus. Tres duxit successive uxores. Primam Barbaram Rüffin, ex qua Marcum Iosephum, secundam Mariam Hellerin, ex qua octo filias suscepit, quas duabus demptis in cunis amisit. Matre ipsa acerbo fato secuta. Tertiam sibi iunxit Rosaliam T[h]eresiam Franciscam natam a Wertenthal Patritii ordinis, quae Franciscum Michaelem, Andream Antonium ac Carolum Richardum, filias Franciscam, Annam Dorotheam et Monicam Rosaliam progerminavit. Quantum sibi a curis domesticis otii relictum, s[u]avissimae harmoniacae‌260 260 Prav: harmonicae. arti sacravit. Testudinem ea dexteritate ac arte movit, ut auscultantes suavitate sua in ex[s]tasim rapuerit. Fit Director Academiae Fhiloharmonicorum‌261 261 Prav: Philoharmonicorum. anno 1712.

Fatis concessit 26. Augusti anno 1711, aetatis 53. Tumulatur in proprio sacello Ecclesiae S. Michaelis virginum Ordinis S. Clarae.

Michael Omersa. Lythopoli civitate, tribus milliaribus Labace‌262 262 Prav: a Labaco. dissita, anno 1679, die 28. Septembris in lucem editus. Absolutis philosophicis ac theologicis studiis egit Vicarium Cathedralis Ecclesiae magna sui commendatione.‌263 263 Na koncu tega in naslednjih dveh stavkov si je Dolničar pustil prostor, da bi pozneje pripisal dodatne biografske podatke.

Vir spectatae probitatis, eruditionis ac morum suavitatis.

Fit anno 1715 Parochus in Igg.‌264 264 V naslednji vrstici je delno zbrisani začetek stavka: »Staturae«.

Scripta:

Diva Magdalena poenitens. Drama sacrum, musicis adoptatum‌265 265 Prav: adaptatum. concentibus anno 1709.

Pastor bonus. In Aula Archiconfraternitatis Sanctissimi Corporis Christi Labaci modulis expressus anno 1710.

Mater dolorosa. Melodramma, anno 1711 Labaci cantatum.

Christus baiulans crucem. Oratorium, die Parasceves anno 1712 Labaci exhibitum.

David deprecans pro populo ad avertendam plagam suis inminitatam. Drama sacrum, in die Parasceves Labaci productum anno 1713.

Ioannes Baptista Polz. Labaci in lucem editus 1685, die 10. Iunii.‌266 266 Sledi za odstavek praznega prostora za nadaljevanje biografije.

Scripta:

Concentus a 4 violinis et 5 instrumentis.

Wolffgangus Conradus Andreas ‌267 267 Pripisano nad vrstico. a ‌268 268 Pripisano pod vrstico. Siberau, Patritius Carniolia[e], Labaci anno 1688, 25. Novembris natus. Absolutis humanioribus et philosophicis studiis orbatus patre a curatore suo ad celeberrimum Collegium Nobilium Parmense anno 1709 mittitur, ubi praeter iuris studium animum fidibus ad omnem artem ludere, cuius non levem praevie habuit cognitionem, adiecit, eo prospero successu, ut in actu publico Academico hoc in genere musices omnibus aemulis facile palmam praeripuerit.

In patriam redux Academicis Philoharmonicis aggregatus munus Directoris anno 1716 cum laude subiit.

Scripta:

Concentus sacri.

Symphoniae a 2 violinis cum basso.

Iosephus Fortunatus Gotscheer,‌269 269Nad geslom je prečrtani osnutek gesla o Frančišku Ksaverju Rodetu: »Franciscus Xaverius Rhode Ordinis exempti Cisterciensis, in Landstrass Professus, in lucem editus anno 1695. Vir aeque religiosus, litteratus ac musicus. Scripta.« Labaci natus 11. Iulii anno 1693.‌270 270 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografsko-bibliografske podatke.

Scripta:

[…]

Georgius Blatnig, Crainburgensis, natus anno 1693.‌271 271 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Missae concentibus adaptatae.

Miserere.

Regina caeli.

Salve Regina.

Rem non minus gratam Tibi Lentule fore confidimus, si cultores trium nobilissimarum artium, picturae, sculpturae et architecturae, in[s]pexerimus.

Picturae, sculpturae et architecturae cultores

Imago, quam iuxta Bertholdum Höfferum intueris, est Georgii Adami Liberi Baroni et Domini a Grimbschiz e vetustissima familia ortus anno 1676, 25. Martii genitoribus Ioanne Ludovico, Domino a Grimbschiz, et Anna Barbara nata Listin a Sigerstorff. Lucem primam aspexit in castro gentilitio Grümbschiz territorii Feldensi, quod Dominium Episcopis Brixensibus paret. Inter paternos lares prima rudimenta litterarum iecit. Quibus instructus altioribusque traditur, ubique ob ingenii felicitatem metam quam celerrime assequitur. Quantum vero temporis residuum fuerat, nobili exercitio picturae impendit. Quo genere, ut erat velocioris ingenii, ita excel[l]uit, ut opera ab eo facta captum et fidem multorum hominum excederent. Ductorem enim habuit neminem, a quo principia, ut fieri solet, ad[d]isceret. Adultior factus animum adiecit maria transmittere,‌272 272 Sledita prečrtani besedi: »lustrare provincias«. Romam,‌273 273 Sledi prečrtana beseda: »ad[d]icti«. artium omnium ac imprimis picturae emporium, invisere. Ubi scopum genii sui attigit, ubi plurimum moratus subi‌274 274 Prav: sub. magni illius Morati artificis celeberrimi auspiciis non leve sumpsit incrementum et cum provida natura omnibus cupiditatem cognitionis variorum rerum ingenuerat. Architecturae et arti polemico-strategicae pariter ad[d]iscendis prospero successu se dedit. Redux fit Iudiciorum Praetorialium Assessor et Sacrae Caesareae Maiestatis Consiliarius Vicedominatus. Subinde conubio sibi iunxit … viduam Liberam Baronissam a Wintershoffen, cum qua absque prolibus amor… vixit.

Anno 1712 privatis in aedibus Academiam pictoriae nobilissimae artis fovere caepit.

Scripta:

Monita ad Principem, tractatus politicus.

Tractatus architecturae civilis.

Disquisitio geometriae practicae.

Tractatus de aquaeductibus.

Ioannes Iosephus a Zergolern, Patritius Carnioliae. Natus Labaci 21. Ianuarii festo S. Agnetis anno 1684 parentibus Francisco Wilhelmo a Zergolern, Patricio Carnioliae, et Elisabetha nata a Grundlern de Grienberg, speculo virtutum omnium ac vitae sanctimonia clarae. A quibus non solum probitate morum institutus, sed etiam litteris ad[d]iscendis applicatus, cum a teneris excitatos spiritus foveret. Verùm absolutis mansuetioribus studiis animum adiecit delineationi, cui occasionem praebuit genitor, qui eiusdem liberae artis non levem tenuit cognitionem ac magnam artificiosarum picturarum posederit penum. […] accessit et com[m]oditas a peritissimo artis huius Magistro Francisco Remb exactius rem addiscendi in suburbano paterno Rosenbüchl, a …

…

Anno 1707 Viennâ redux fit Ephebus celsissimi Principis Ferdinandi Episcopi Labacensis ex Comitibus a Küenburg qua Legati Caesarei ad Aulam Regiam Portugaliae. Qua occasione celeberrimis pictoribus innotuit ac‌275 275 Beseda je pripisana nad vrstico. non minus inclaruit.

Alexius Sigismundus Tolius. Labaci 5. Augusti anno 1685 in lucem editus. A teneris morum probitatis, litteris ac artibus liberalibus excolendis assidue deditus. Mansuetioribus ac altioribus pal[a]est[r]is traditus omnem Palladi oc[c]upavit lauream. Perusiae in Collegio Gregoriano iuri incumbens qua facundus orator die loci patrocinii cum applausu dixit ac Saturnalium feriarum tempore triumphatorem egit. Academiae Excentricorum aggregatus cum disserendi provinciam susciperet, pro oraculo habitus. Adolescens labori cum die noctuque esset addictissimus. A superioribus licentiam‌276 276 Beseda je pripisana nad vrstico. impetravit delineationis Academiam frequentandi. Ad quod‌277 277 Pri tej besedi je Dolničarju zmanjkalo prostora. Geslo je nadaljeval in končal na prvi polovici strani 105, tj. pred zadnjim geslom poglavja o likovnih umetnikih. nobile studium ductu naturae inclinabat eo fructu, ut omnibus aemulis facile palmam praeripuerit. Anno 1707 Romam ad studia prosequenda abiit, ubi integro anno morabatur. Tempus, quod residuum a solitis studiis, vacabat Bibliothecis publicis frequentandis ac delineationi caeterisque artibus architecturae et c[a]elaturae dicavit. Ut in pal[a]estra litteraria ultrò excelleret, ope Marii Crescimbeni Canonici ad [Ecclesiam] S. Stephani, fundatoris Academiae Arcadum famosissimi, eidem aggregatur sumpto nomine Glyconis. 10. Septembris anno 1708 Neapolim visendam abiit, ubi cum intra octiduum notabiliora lustrasset. Febri ardenti correptus post undecim dierum decubitum supremum diem clausit, in Ecclesia S. Catharinae alle Fornelle Patrum Dominicanorum tumulatus. Obiit 6. Octobris anno 1708, aetatis 22.

Edidit:

Encomium vitae agrestis, Venetiis anno 1713.

Manuscripta:

Sylva variae eruditionis.

Tractatus de precibus primariis.

Descriptio nobilissimae urbis Venetae.

Antiquitates Aquileienses.

Descriptio urbis Patavinae.

Augustae Perusiae.

Notabiliora almae urbis Romae.

Franciscus Remb. Rottmansdorffii Carnioliae in lucem editus anno […] patre Ioanne Georgio, matre Ursula.‌278 278 Dolničar je sprva napisal le začetek gesla, drugi odstavek pa je dodal pozneje.

Natus anno 1674. A teneri[s] delineationi ac picturae deditus. Provectior aetate Venetias ac Romam, hac in arte peritorum‌279 279 Beseda je pripisana na levem robu strani. pal[a]estra toto orbe celeberrima, [abiit], ubi triennio moratus. Academicis actibus sedulo incumbens meruit inter praemiferos recenseri. Anno 1703 Graecium migravit, ubi sexen[n]io moratus. Inde Viennam concessit, ubi cum suae artis specimina manifestaret, fit anno 1715 Historicus Caesareus. In Academia pictorum Principum a Liec[h]tenstein Directoris ac Correctoris munus obiit. Longum hic foret, quae opera ab eo ad nominis sui im[m]ortalitatem in lucem prodierint, recensere.‌280 280V naslednji vrstici je prečrtani začetek na tem mestu prvotno načrtovanega gesla o slikarju Kralju, ki ga je Dolničar uresničil na naslednji strani: »Krail, Labacensis.«

Adamus Sontar. Labaco oriundus.‌281 281 Dolničar je sprva napisal le začetek gesla, drugi odstavek pa je dodal pozneje.

Solent pictores, ut novimus, in uno aut altero genere picturarum excellere, historiae effigiando, frag[oru]um, florum, maritimarum, praeliorum et sexcentenorum aliarum rerum. Sic noster Sonterus vicinias vulgo Landtschafttl ad vivum repraesentando inclaruit. Floruit anno 1661.

Ioannes Koch, Rudolphswertensis. Delineandi seu adumbrandi arte clarus.‌282 282 Sledi nekaj praznih vrstic za poznejšo dopolnitev gesla.

Hic non solum in historicis, sed imprimis in exhibendis praeliis ac conflictibus vulgo Schlachten excelluit.‌283 283 Sledi nekaj praznih vrstic za poznejšo dopolnitev gesla.

Obiit anno 1715, aetatis 65.

Krail, Labacensis.

Historicus sui aevi clarus, in quo genere primatum tenuit.‌284 284 Dolničar je sprva napisal le začetek gesla, drugi odstavek pa je dodal pozneje.

Is cum compertum sibi habuerit, quod non solum poesis et musica ad refocil[l]andos ac delectandos animos magnam vim ac facultatem obtineant, tam illa‌285 285 Beseda je pripisana nad vrstico. ad virtutes ambiendas quam haec animum a curis sublevandum. Verum utrique harum ars pictoria palmam praeripere videtur, cum haec non solum utrumque id praestet, sed pariter nobis ad oculum exhibet longinquis in terris gesta, effigies, ritus et actiones, quibus hac arte redditur immortalis vita, nullo aevo oblit[t]eratura.

Ioannes Lipez. Quem nascentem Labacum excepit. Clarus sui aevi sculptor, floruit is circa annum Salutis 1484. Quo vetus Curia Labacensis in publico foro structa, sculpsit is statuas Adami et Evae, quae hodiedum prostant ad omnem artis peritiem,‌286 286 Prav: peritiam. ut constat ex manuscripto Registraturae civitatis.

Petrus Beslej, Labacensis. Vir a teneris architecturae deditus, quo in genere excel[l]uit. Hic, ut manuscriptum Labacense testatur, veterem Curiam a fundamentis struxit.

Scripta:

Studium architecturae civilis.

Mathias Greisher. Labaci natus anno 1660. Absolutis humanioribus arti incisoriae cupro feliciter incubuit.‌287 287 Sledi par praznih vrstic za nadaljevanje biografije.

Obiit Budae anno 1689.

Arithmetici

Sebastianus a Raigersfeld. Carniolus, quem virtus ad Patritiatûs dignitatem evexit.

Totam pone vitam in commodum patriae impendit, ut eidem, per quam lucem accepit, debitum exsolveret.

Scripta:

[…]‌288 288 Dolničar je ob vsakem stavku gesla pustil prazno vrstico za poznejši pripis novih podatkov.

Antonius Iosephus Zergolius.

Supremum diem explevit […]

Scripta:

[…]

Antonius Zacharias Waltreich, Patritius. Labaci 28. Augusti anno 1662 [natus] patre Zacharia, Patritio Augustano Vindeliciae, matre Anna Catharina nata Pipanin a Prunfeld. Fit anno 1695 Caesareus et Provinciae Carnioliae Quaestor in Franz. Quo ipso anno duxit in uxorem nobilem virginem Mariam Franciscam, filiam Ioannis Bartholomaei a Stemberg et Annae natae Zankin.‌289 289 Sledi nekaj praznih vrstic za nadaljevanje biografije.

Scripta:

Compendium arithmeticae.

De numeris fractis.

De aurea proportionum regula.

Laurentius a Wolbiz. Natus in Feldes ad Lacum, qui abest a Labaco 6 milliaribus, anno 1667. Nuptias celebravit cum Catharina nata Lavin, cum qua proles suscepit …

Excelluit is imprimis arte arithmeticâ.

Anno 1696 a supremo aerarii Provinciae Quaestore in Subquaestorem adoptatur. Quo munere prospero sui emolumento fungitur.

Supremum diem clausit 28. Novembris anno 1715, aetatis suae 48.

Ioannes Georgius Wagner. Labaci vitae limen iniit anno 16…‌290 290 Sledi za obsežen odstavek praznega prostora za nadaljevanje biografije.

Concessit vitâ […]

Scripta:

Praxis arithmeticae.

Ioannes Iacobus Karner. […]‌291 291 Do nečitljivosti prečrtano ime kraja. in lucem editus anno 1648. Nupsit Mariae Susannae natae Bosio, cum qua sex proles progenuit, e quibus tres puerili aetate fatis ereptae, tres vero superstites: Ioannes Iosephus, Fraciscus, Antonius.

Si quis alius, hic certe in arte arithmeticâ ad invidiam excelluit.‌292 292 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.Obiit 28. Aprilis anno 1716, aetatis 68.

Edidit:

Carniolicae monetae cum Germanica collatio, dicata[e] celsissimo Ioanni Antonio Principi ab Eggenberg, supremo Praesidi, et excelsis Statibus, anno 1701.

Census computatio. Manuductio seu Iudex ad cognoscendum cuiuscunque rei valorem, dicata excelsissimo Comiti ab Auersberg Mareschalo, anno 1701.

Trium nationum monetae, cuiusvis valor exhibitus. Sub auspiciis illustrissimorum Comitum a Gallenberg anno 1700. Idiomate Germanico.

Raster.‌293 293 Sledi za odstavek praznega prostora.

E medio excessit.

Antonius Iosephus Zergolius. Labaci 12. Februarii anno 1665 in lucem editus patre Francisco, matre Sidonia Peonia. Absolutis studiis et lustratis regionibus Europae Amstelodami maximam moram habuit, ubi arithemitcae‌294 294 Prav: arithmeticae. deditus magna specimina suae promptitudinis dedit. Fuit vir aeque probus ac mansuetus [et] litteris deditus. Obiit 12. Octobris anno 1710, aetatis 40.

Nunc ethices asseclas, qui politica monita scriptis consignarunt, lustremus.

Politici

Agesilaus: Dudum, nullus dubito fando, cum adhuc patrios teneres lares, accepisti, Lentule, de Francisco Alberto Pelzhovero Libero Barone de Schoenau etc., nostri aevi altero patriae Lipsio.‌295 295 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico. Beseda »Lipsio« je zamenjala besedo »Tacito«, ki je prečrtana. Lentulus: Plurima sane eaque omnia honoris plena, quod ipsum eius opera, quae passim terrentur a litteratis, firmant et plus satis acre eius iudicium et salubria monita, solidis argumentis condita, commendant. Agesilaus: Haec, in quam digitum nitendo, est eius effigies, selectorum operum authoris. Magnus hic vir.‌296 296 Odstavek je bil napisan že v času, ko je Dolničar razdelil zvezek na poglavja in napisal večino njihovih naslovov in zaključkov. Nadaljevanje gesla je bilo dodano pozneje.

Labaci anno 1645 in lucem editus. In puero non solum formae elegantia, sed et‌297 297 Beseda je pripisana nad vrstico. acre ingenium spirabat, cui constans accessit sedulitas adultiori aetate, quam secuta praeclarissimarum rerum intel[l]igentia. Virili aetate ad publica munia admotus Deputatum cum‌298 298 Beseda je pripisana nad vrstico. egisset. Cernebatur in tanto viro in capessandis‌299 299 Prav: capessendis. etiam arduis rebus magnitudo animi et mira sagacitas, in gerendis rebus acre consilium, in prosequendis summa constantia. Nomen suum non tam atavorum imaginibus quam clarissimis ingenii et prudentiae monumentis illustravit. Ampla‌300 300 Beseda je pripisana nad prečrtano besedo: »infinita«. cum pol[l]eret eruditione, in conscribendis tractatibus suis oracula fundere credebatur.

Duxit uxorem viduam Magdalenam Ziriani, qua defuncta iungitur Mariae Constantiae Reginae Baronessa Paradeiserin.

Obiit Rudolphswerthae 13. Octobris anno 1710, aetatis suae 65.

Edidit:

Lacoon‌301 301 Prav: Lacon. politicus, strictim doctrinam administrandae reipublicae complectens, Augustae anno 1706.

Arcana status politici.

Austriaca Domus, ad summum fastigium genita.

Sigismundus Liber Baro ab Herberstein. Vipaci in Carniolia natus anno 1487. Absolutis studiis humanioribus philosophiae laurea insignitur, subinde lustratis provinciis rei militari‌302 302 Zadnji besedi sta pripisani nad prečrtanim izrazom: »rebus polit[icis]«. incubuit, demum rebus politicis adhibitus. Eo evasit, ut qua Legatus Caesareus variis legationibus adhiberetur, ubique prospera sui fama relicta.

Edidit:

Tractatum de admirandis naturae rebus.

Stem[m]atographiam gentis suae Herberstainianae.

Com[m]entarium de rebus Moscoviticis.

Ioannes Daniel Liber Baro a Gallenfels. [Natus] anno 1661. Postquam in studiis humanioribus egregie profecisset, Salysburgi anno 1685 ius […]

Redux per varia officia ac imprimis Assessoris Praetorialium Tribunalium […] Fama unicus est sapientum thesaurus, purissima vitae gemma, ut Lipsius monet.

Dein supremus Quaestor aerarii Provinciae, nec defuit praemium, post Deputatus Statuum ac Praeses positus.‌303 303 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Quaestio philologica. Utrum virorum sapientum silentium plus prosit an obsit reipublicae.

De passionibus et perturbationibus animi.

Ioannes Fridericus Raab a Rauenheimb, Patritius Styriae, Carinthiae et Carnioliae Patritius. Maiores ex Dania originem trahunt. Hic Labaci …‌304 304 V prvi fazi sestavljanja gesla je Dolničar napisal le to besedilo in drugo enoto Raabove bibliografije. Sledi par praznih vrstic za osnovne biografske podatke.

Quod vanitati struitur, tempus edax rodit, nullaque non dies inde spolium rapit. Quod sapientiae impenditur, aeternitatem spondet, nec sapient[i]a melius collocari potest quam ad salutem patriae.

Nunquam non illum invenisses aut legentem aut commentantem aut scribentem, idque ea diligentia et copia et acumine et, quod semper est caput, ordine. Caeterum in amicos officiosque, in bene de se meritos quoque gratus, aequus praeterea, unoque verbo:‌305 305 Na tem mestu je Dolničarju zmanjkalo prostora. Nadaljevanje biografije je zasilno pripisal med drugo in tretjo enoto Raabove bibliografije. moribus gravis et humanus. Ut hac etiam de causa fieret, ut eum summi Proceres charissimum haberent. Non vero tanto viro praemia defuerunt, nam patria … annos natum praefecit.

Scripta:

Acta publica inclyti Ducatus Carnioliae.

Quaestiones ethicae ex X libris moralium Aristotelis desumptae.

Conclusiones iuridico-politicae.

De principiis actionum moralium.

De libertate, bonitate ac malitia actuum moralium.

Franciscus Christophorus Wogathei. Locopoli 4. Augusti anno 1684 in lucem editus parentibus Mathia Wogatheio … et Anna Francisca nata Wenkovitschin.

Gradum sumpsit Patavii‌306 306 Dolničar je ime mesta sprva napisal kot »Paduae«. 4. Decembris anno 1708. Anno 1711 fit Secretarius Vicedominatûs Carnioliae. Anno 1712 sibi sociam connubii iunxit Anna[m] Felicitas natam Ganserianam.

Hic vir eximius primus Labaci ex inclyto Collegio iuris anno 1712 cooptatus, qui copiosis iuris studiosis legales institutiones scripto et voce declarare initium dedit.

Scripta:

Codex Officii Vicedominatûs Nobilis et Mercenarii excelsi Ducatus Carnioliae. Tractatus historico-politico-iuridicus. Anno 1713.

Observationes practicae selectiores dicasteriorum Carnioliae.

Alii complures huic classi adnumerandi forent, sed eorum alibi opportunius mentio fit.

Oratores et humaniorum litterarum scriptores

Ad oratores recensendos devenimus, igitur, ut Aratus ab Iove incipiendum putat, ita nos rite caepturi a Francisco Copinio videmur. Hic enim omnes partes oratoris adimplevit, idem iucundus ac gravis, suavis ac pressus, tum copia tum brevitate spectandus. Lucem primam Labaci auspicatus anno 1682. Societati Iesu absolutis humanioribus studiis nomen dedit anno 1698.

Petrus Sterglerus, Carniolus, Lithopolitanus. Societati Iesu nomen dedit anno 1618, aetatis suae 25. Theologiam, postquam humaniores classes absolvit, in celeberrima Universitate Graecensi magna nominis sui commendatione tradidit. Obiit vir plenus dierum 8. Augusti 1642.

Typis edidit:‌307 307 Sledi Dolničarjevo opozorilo: »Vide in fine.« Na tem mestu mu je namreč zmanjkalo prostora zaradi naslednjega gesla, ki ga je napisal že prej. Geslo o Sterglerju je nadaljeval in dokončal na strani 118, tj. na koncu poglavja o govornikih, kjer je bil še prostor.

Asma poeticum litaniarum lauretanarum, in quo singulis litaniarum titulis singula emblemata cum suo carmine respondent, Lincii 1636.

Viridarium exemplorum, in quo numerantur septuaginta exempla, accom[m]odata pro concionatoribus.

Dictionarium latino-slavonicum.

Speculum spirituale principii et finis hominis.

Ioannes Leberius, Labacensis, e Societate Iesu. Vir non minus pietate, animi candore quam litteris clarus. Poesim ac rethoricam pluribus annis magno auditorum fructu docuit. Qua orator facundus Graecii ac Vienna[e] e suggestu verbum Divinum ad populum dixit magna sui commendatione. Supremum diem clausit in residentia Pleteriachensi anno 1678.

Edidit:

Panegyris funebris in exequiis Ducissae Lotharingiae, coniugis Francisci Nicolai Ducis, Viennae Austriae anno 1652, in templo Academico dicta.

Luctus Sodalitatis seu Panegyris funebris in obitu illustrissimi iuvenis Adami Michaelis Comitis Althaim, anno 1648.

Christophorus Spindler. Labaci anno 1535 in lucem editus. Vir eloquentissimus, qui ingenii laude singulari sempiternae memoriae nomen suum commendavit. Tradidit is discipulis normam, e qua eloquentiam hauriant lacteo fonte manantem.

Scripta:

De notitia partium orationis.

De quantitate syl[l]abarum.

Edita:

Panegiris funebris. In obitu Herbardi Liberi Baronis ab Auersberg. Anno 1576.

Adamus Bohoriz, gente Carniolus. Vir multae eruditionis felici vena vincta et soluta tractavit, humanioribus disciplinis tradendis strenuam navavit operam. Quo anno et ubi naturae concesserit, nil compertum.

Edidit anno 1584:

De litteratura Latino-Carniolana, ad Latinae linguae analogiam accom[m]odata. Unde Moschoviticae, Rutenicae, Polonicae, Bohemicae, Lusaticae linguae cum Dalmatica et Croatica cognatio facile deprehenditur.

Franciscus Copinius e Societate Iesu.

Urbanus Cavalier. Humilibus et honestis parentibus genitus, ob acre ingenium litteris deditus. Absolutis philosophicis et theologicis studiis mox in Alumnatum Oberburgense susceptus. A celsissimo Sigismondo Christophoro Episcopo Labacensi ob perspectas qualitatis‌308 308 Prav: qualitates. gratus. Gradatim promovetur, primum in Capellanum Parochiae Francensis, inde in Parochum‌309 309 Dolničar je geslo sestavljal postopoma, zato mu je pri posameznih odstavkih zmanjkovalo prostora. Na tem mestu mu ga je zmanjkalo, zato je opis Cavalierjevih duhovniških služb od tega mesta naprej nadaljeval vrh strani nad začetkom gesla, in sicer vse do starejšega stavka z začetkom »Quid quid«. Scalensem ac post obitum N. Ernst in Commissarium in Alten mark[t] anno 1700. Demum anno 1713 in Parochum ad S. Martinum extra Crainburgum destinatur. Ubique magna sui com[m]endatione Pastorem egit, omnibus muneri[bu]s absolutum. Quid quid litteris committeret ac moliretur, profundi cuiusdam ingenii ac insignis prudentia reliquit vestigia. Sed et hoc in eo mirum, quod in formando conceptu nil unquam incitaret, emendaret‌310 310 Dolničarju je na tem mestu zopet zmanjkalo prostora. Opis Cavalierjevega dela do stavka s prvo besedo »Mores« je nadaljeval pod bibliografsko enoto. aut deleret. Ita namque mentem habebat foecundam et velut fomitem quemdam, tam limpidum quam copiosum, ex quo uno tenore sine fece omnia ordinata fluebant. Mores, si inspicimus: candoris amans pietatem et doctrinam ext[r]eme colu[i]t.

Fundavit in vivis alumnum stipendiatum anno 1716 in Seminario SS. Rogatiani et Donatiani.

Scripta:

Epistolarum selectarum centuria.

Ioannes Michael Arch. Labaci natus anno 1678. ‌311 311 Sledi za odstavek praznega prostora za biografske podatke.

Uti necesse erat, naturae concessit.

Edidit:

Virgineus amor Divinus. Ludis theatralibus exhibitus. Labaci in Aula Principum ab Auersberg feriis Saturnalibus anno 1701.

Worenz.‌312 312 Sledi za odstavek praznega prostora za biografske podatke.

Scripta:

Dictionarium Latino-Slavonicum.

Hipolitus, Rudolph[s]wertensis, Capucinus.‌313 313 Sledi za odstavek praznega prostora za biografske podatke.

Edidit:

Thomas de Kempis, Slavonica lingua donatus.

Scripta:

Dictionarium nobilissimae linguae Slavonicae.

Iordanus Rakovitsch Ordinis Eremitorum S. Augustini. Labaci primam lucem aspexit 10. Novembris anno 1684. In religione susceptus anno 1705 Labaci a M. Iosepho Aichinger, Provinciali tunc temporis in visitatione existenti. Professionem emisit 14. Novembris 1706. Labaci anno 1707 philosophicum, dein Graecii theologicum studium absolvit ac utrobique theses publicas diffendit. Labacum missus oratorem Sacrum Dominicalem, subinde Sacristanum et SS. Rosarii Custodem ac demum Subpriorem eiusdem Conventus Labacensis egit. Cum humaniora in Conventu Labacensi privatim anno 1716 traderet, nactus est scholares primae Nobilitatis.

Scripta:

Exercitium scholastico-domesticum seu Compendium principiorum Latinae linguae ab infima ad rethoricam.

Brevis dialectica seu Ianua ad philosophiam.

Alphabetum iuris canonici seu Compendium iuris canonici omnibus Confessariis necessarium.

Laurentius Zhizius, Carniolus. Natus anno 1660. Litteris a teneris deditus. Hinc non levem sibi in omni scibili paravit cognitionem. Quibus ut fortunae iniuriis succur[r]eret, maecenates sibi paravit benignos plurimos.

Scripta:

Genet[h]liacon.

Felix augurium anno 1681, Ioanno Baptistae Dolnitscher Consuli Labacensi natalizanti concin[n]atum.

Elogium. Eidem anno 1682 dicatum.

Labacum, urbs inclyta, non solum iure gloriatur ob situs gratias, sylvae, quam in centro sui recinctus possidet, amoenitatem, fluvii, qui eandem urbem perfluit, delicius,‌314 314 Prav: delicias. monumenta eruditae antiquitatis ibidem eruta, scientiarum cultum, artium praestantiam, Principum ac avitae Nobilitatis copiam, religionis observantiam ac piorum locorum abundantiam. Quam ob honoris ac praeminentiae praerogativam, quam obtinuit, a sum[m]o illo viro Ioanne Ludovico Schönlebio, Decano Cathedralis Labacensis, historicorum sui aevi facile principe […]

Oratores et humaniorum litterarum cultores, Lentule, ut vides, recensui. Nunc:

Poetae

Ioannis Rudolphi Coraduzii insignis poetae haec facies est, Lentule. Is illustri Liberorum Baronum sanguine Labaci anno 1663, 7. Aprilis ortus. A genitoribus suis ob summas animi dotes sexennis litteris admotus primum in omni palaestra occupavit locum. Redux in patriam mox in Assessorem Iudiciorum Praetorialium adoptatur, quo in munere ob acre eius iudicium pro oraculo habitus. Quid quid porro negotiis publicis residuum erat, poeticis deliciis, tum politicis et historicis reservabat.‌315 315 Dolničar je najprej napisal ta del biografije in celotno bibliografijo, ostalo besedilo gesla pa je dodal pozneje, po Coraduzzijevi smrti leta 1717. Litterarium cultum par viribus promovit, qua Praeses Academiae Operosorum omnem numerum viri eruditissimi adimplevit. Anno 1696 ei iungitur thalamo Maximila Felicitas nata Comitissa ab Attembs, ex qua suscepit Carolum Sigismundum. Quibus im[m]aturâ morte sublatis iungitur Catharinae Renatae a Füernpheil, e qua genitus Carolus Iosephus Rudolphus, magnae spei prolis levantibus Principe Ferdinando ab Auersberg et Lucio Comiti a Strasoldo.

Scripta:

Florilegium diversorum epigram[m]atum.

Poemata selectiora ad amicos sinceritatis.

Apes academicae.

Apoplexiae morbo tactus. Obiit Locopoli 21. Maii anno 1717, aetatis 55. Labaci in Ecclesia Assumptae Virginis Patrum Franciscanorum tumulo antenat[or]um illatus.

Iosephus Selenitsch. Labaci in lucem editus anno 1658, 16. Februarii. Societati Iesu ibidem adnumeratus anno 1672. Graecii poesim, rethoricam, ethicam et philosophiam docuit. Eius facultatis Doctor anno 1688 ibidem renunciatus. Lauream theologicam Viennae est consecutus. Obiit vir multae felicis venae eruditionis Lincii 12. Septembris anno 1712.

Edidit:

Ottonem Augustum, ludis nuptialibus, Augusto Romanorum et Hungariae Regi Iosepho I. sponso et Amaliae Hannoverianae sponsae consecratum. Viennae, in folio.

Iodocus ‌316 316 Beseda je pripisana nad prečrtanim imenom: »Iustus«. Iacobus Sacri Romani Imperii Comes et Dominus a Gallenberg. Natus‌317 317 Dolničar je sprva napisal ta del gesla in bibliografsko enoto, ostalo besedilo pa dodal pozneje. patre Ioanne Adamo, matre Felicitas a Scheyer.‌318 318 Podatki o materi so pripisani nad vrstico. Vir aeque nobilitatis vetustate quam litterarum cultu clarus, Parnasso notissimus.

Supremum diem clausit in caelibatu anno 1677, aetatis 23.

Edidit:

Castrum Gayrau succintè descriptum.

Georgius Sigismundus Liber Baro ab Hallerstein. Natus in Carstia Interioris Carnioliae anno 1612‌319 319 Dolničar je sprva napisal ta del gesla, ostalo besedilo pa dodal pozneje. nobilibus ortus parentibus. Postquam lustrando provincias varias vidit gentium mores, animum cupide subiit, horis a domesticis curis superfluis Castaliis musis intendere.

Erat vir humanus a[c] habilis, comus,‌320 320 Prav: comis. facundus, in seriis gravis et serius, in aliis iucundus et iocosus.‌321 321 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico.

Obiit anno 1686, aetatis 74.

Edidit:

Epigram[m]ata, sub auspiciis Deputatorum Carinthiae, anno 1680.

Opusculum aliud, dedicatum inclytis Statibus Carnioliae, anno 1682.

Epithalamium, presso nomine, amico cuidam suo concin[n]atum.

Ioannes Crenner. Labaci mundo datus anno 1653. Humanioribus et philosophicis applicitus. Viennae philosophiae Doctor renunciatus, Sacris initiatus. Ut saluti animarum incumberet, subinde in Parochum et Decanum Obrizbergae in Austria applicitus. Munus suum strenue tuebatur.

Obiit in Obrizberg in Austria anno 1711, 7. Iulii.

Edidit:

Felix Austriacum sidus, Viennae in Aula Leopoldi exortum, seu Applausus genet[h]liacus, serenissimo Neoprincipi Iosepho Iacobo etc. Archiduci Austriae oblatus. Anno 1678 Viennae, in folio.

Annus felicitatis, dicatus Sacrae Caesareae Maiestati Leopoldo I. et Claudiae Felicitae Imperatrici. Anno 1674, in 4to.

Georgius Andreas a Gallenfels. Illustri Liberorum Baronum sanguine ortus anno 1651.‌322 322 Sledi nekaj praznih vrstic za nadaljevanje biografije.

Scripta:

Notae in tractatus Aristotelicos.

Selectorum poematum fasciculus.

De arte dicendi libri tres.

Iosephus Pogatschnig e Societate Iesu. Labaci 17. Martii anno 1671 natus. Absolutis humanioribus disciplinis Labaci Societati Iesu adlectus. Illam 16. Octobris tyro ingreditur. Post varia cum laude perfuncta officia in Comicum Caesareum admotus. Hoc munus tantâ cum laude sustinuit, ut quoties in theatrum prodiret, summum ab augustissimis hospitibus applausum promereretur. Et passim facundus orator et excellens poeta audiret. Obiit Labaci mense‌323 323 Beseda je pripisana na levem robu vrstice. Augusto anno 1712.

Edidit:Magnalia Leopoldina.

Ioannes Paulus Callin, Carniolus, Adelspergensis.

Georgius Godefridus ‌324 324 Beseda je pripisana nad vrstico. a Wernegg, Liber Baro. In lucem editus anno 1651, 24. Octobris in castro Neumarktl, quod Labaco 6 milliaribus distat. Et hic dignus Aonio choro, fontibus, ut poetae solent, nemoribus ac secessibus gaudens.

Concessit in fata solo natali in oppido Neümark[t]l anno 1715, die […]

Scripta:

Encomia iatrophysicorum Aemonensium, stilo ligato exhibita, anno 1710.

Corona virtutis. Poema, honori cuiusdam maecenatis concin[n]atum.

Poeticae voluptates.

Iosephus a Mesterle, Carniolus, Adelspergensis. In lucem editus anno 1682.‌325 325 Dolničar je nato pustil nekaj praznih vrstic, vendar pozneje tja vstavil le naslednji stavek.

Poesim felici vena tractavit.

Scripta:

Genet[h]liacon, honori cui[u]sdam maecenatis concin[n]atum.

Festiva aggratulatio augustissimo et potentissimo Imperatori Carolo, dum Sacrum Romanum Imperium culmen conscenderet, anno 1711.

Gratuita acclamatio in die onomastico Praesulis annonimi.‌326 326 Prav: anonymi.

Isaac Piscator, Labaco oriundus, Praesbiter. Vir aeque probus ac litteratus, moribus candidus ac sobrius, poeticis studiis plurimum addictus, quod felici vena tractavit.

Vitae peregit fabulam.

Edidit:

Felix augurium in natalem celsissimi ac reverendissimi Principis Domini, Domini Thomae Episcopi Labacensis, anno 1599.

Naeniis ad tumulum Thomae IX. Episcopi Labacensis parentatio.

Ioannes Baptista Petschnigg, Carniolus, Parochus in Austria … Par in eo ad populum verbo faciendi et proximum egenum adiuvandi cultumque Divinum promovendi ardor.

Edidit anno 1711:

Admirabilis Austriaci gloria, Carolo VI. Romano Imperatori in glorioso natalis die dicata.

Scherpin Ordinis S. Francisci Reformatorum, Lythopoli natus.

Apollinea clarus in arte.

Scripta:

Epigram[m]atum opusculum.

Epinicium heroicum.

Ioannes Baptista Sternischer, Carniolus.

Cooperator in Morautsch.

Anno 1718 Administrator Parochiae in Waz.‌327 327 Dolničar je za zadnjima stavkoma pustil par praznih vrstic, da bi pozneje dopolnil biografijo.

Edidit:

Acerba passio Domini nostri Iesu Christi, chro[no]graphice expraessa, anno 1712.

De 8 Dominicalibus Quadragesimalibus concionibus.

Georgius Vehovicius.

Auspicatissimum omen ex novena sacrorum nominum Leopoldi Iosephi et Amaliae filii, anno 1701.

Caput 24. Philologici

Praefectus:‌328 328 Beseda je pripisana na levem robu vrstice. Icon, quam modo spectas, Ioannis Andreae Coppinii, philologi eximii, est. Hic Labaci primum vitales hausit auras, 18. Octobris anno 1653, patre Francisco, Patritio et Protomedico, matre Iustina a S. Flore. Litteris mansuetioribus et severioribus probè excultus. Anno 1675 supremae medicinae laurea insignitus. Redux nupsit anno 1682 Susanae Leopoldinae natae a Seethal, cum qua 7 proles procreavit: duobus tenera aetate fatis ereptis, tres Sacris initiati, filia Monacha in Caenobio Münkendorff, secundogenitus … Anno 1715 post obitum Pauli Qualicii fit Protomedicus.

Copiosam selectorum voluminum sibi paravit bibliothecam, ubi non minus Heliconi quam rostris deditus plurimum diei transegit, nunquam minus otiosus quam cum otiosus. Litteras cum tractaret, maturioris semper et ad altum librantis ingenii argumenta prodidit. Gratiam quoque expertus, a magnatibus in pretio ubique habitus, traxit etenim eius prudentia et rerum experientia omnium ad se oculos.

Edidit:

Panacaea Aemonensis seu Divi Cosmas et Damianus, infirmorum speciales Patroni, anno 1712.

Praelo parata:

Tractatus de formatione foetus.

De febre contagiosa, quae in ditione Carnioliae boves exercuit, anno 1713.‌329 329 Zadnji besedi sta pripisani nad vrstico.

Lusus morales serio-iocosi.

Francisci Wilhelmi Zergolii,‌330 330 Dolničar je na tej strani sprva načrtoval začetek poglavja o filologih. Agezilaj bi moral na tem mestu Lentulu pokazati podobo Zergollerna. Pozneje si je Dolničar premislil: poglavje je začel eno stran prej z geslom o Coppiniju, tu pa je prečrtal prvotni začetek: »Philologi. Praefectus: Icon, quam modo spectas«. Ohranil je nadaljevanje stavka s Zergollernovim imenom, pri čemer je pozabil postaviti ime v nominativ in prečrtati odvečni glagol »est«. Patritii patriae est.‌331 331 Prav: Franciscus Wilhelmus Zergolius, Patricius patriae. Labacum natale ei solum fuit, ubi anno 1653 primam lucem aspexit. A parentibus litteris admotus virtutis omnialtae speculum praebuit. Provectior aetate lustratis nobilioribus Europae plagis sex linguis dis[s]ertus. Repudiatis urbium negotiis secessu rurali fruens lectioni plurimum et collectationibus tribuit. Conversandi suavitate magnatibus apprimè charus. Intemerata vivendi norma et charitate ergo‌332 332 Prav: erga. egenos imprimis clarus. Obiit 28. Ianuarii anno 1710, aetatis 57.

Eius scripta:

Quaestio philologica. Utrum illustrior sit posteritas, quae in liberis an quae in libris continetur.

Epistolarum selectarum fasciculus.

Notae politicae ad Lucium Florum.

Elogium Adami protoparentis.

Celsissimi Ioannis Weichardi Ducis Silesiae Münster, Principis ab Auersberg.‌333 333 Prvo, četrto in peto bibliografsko enoto je Dolničar pripisal sekundarno.

Wolffgangus Herbardus Comes a Lamberg. Illustri gente satus, a quibus cum lacte exactos mores suxit. Ne autem maiorum tantum ornamentis niteretur,‌334 334 Nadaljevanje stavka je Dolničar dopisal v prazno vrstico med biografijo in bibliografijo naslednjega gesla o Raspu. mentis, sapientiae et virtu[tu]m radiis propriis avitas natales illustravit. Vir sum[m]ae prudentiae et acris consilii, ad publica com[m]oda natus. Nil nisi eruditis auribus dignum eloquitur.

Scripta:

Tractatus de moderno rerum statu politico.

Maximilianus Leopoldus Rasp,‌335 335 Priimek je pripisan nad vrstico. Locopolitanus, Patritius. Natus anno 1674.

Sanctae theologiae Doctor. Parochus Lythopolitanus.

Scripta:

Oratio in Congregatione S. Crucis et S. Philippi Nerei habita.

Ioannes Carolus Valvasor Liber Baro.‌336 336 Nad geslom je prečrtani opomnik: »Urbanus Cavalier«.

A virtutè et parentum ductu ad humaniora litterarum studia inflam[m]atus musas sibi omnes comites habuit. Provectior aetate‌337 337 Sledi prečrtana beseda: »vir«. omnem cultioris litteraturae disciplinam complexus, singulari providentia Divina ad bonum reipublicae destinatus, qui cum in communi diaeta pro salute patriae suffragium fer[r]et, acer[r]imum Ciceronis iudicium tulit.

Scripta:

Quaestio philologica. An sapientia in agendo magis an in loquendo elucescat?

Marcus Iosephus Perizhoffius. Labaci mundo datus 23. Octobris anno 1656 parente Marco, Clagenfurti oriundo, Registraturae Provinciae Praefecto, matre Maria Magdalena nata a Novak. Absolutis mansuetioribus et altioribus iuris studiis adultior factus patrem in officio successit. Anno 1685 duxit virginem Mariam Magdalenam natam Oplenitschin, cum qua sum[m]o cum amore ac concordia usque ad extremum vixit prolesque procreavit: Franciscum Iosephum, nunc Adalbertum Sitticii Ordinis S. Bernardi Professum, Ceciliam Renatam, Mariam Constantiam, Marcum Antonium, Carolum Sigefridum, Catharinam‌338 338 Pred imenom je delno zbrisana črka: »M«. T[h]eresiam et Mathiam Henricum. Vir morigeratus, moribus candidus ac secessui deditus. Litterarum quo advixit amantissimus. Historiarum lectioni addictus, in annotandis rebus memorabilibus sedulus. Chymicae arti, cuius non levem tenuit cognitionem, interdum incumbens.

Scripta:

Epigram[m]a de insigni Carnioliae victoria contra Turcos, anno 1593 reportata.

Resolutiones quaestionum chimicarum.

Casparus Freüdenschus,‌339 339 Nad geslom je prečrtani začetek gesla: »Papler, iuris utriusque Doctor«. Labacensis. Vir s[a]eculorum memoria dignus, nam et eruditio in eo mira, morum candor et eloquendi suavitas. Hinc ob eximias animi dotes fit Ernesti ex Ducibus Bavariae et Episcopi Frisingensis Consiliarius, subinde Patriarchatus Aquileiensis per Superiorem Carnioliam Archidiaconus ac demum anno 1580 Praepositus Labacensis.

Scripta:

[…]

Casparus Sittnik. Labaci parentibus Casparo et Ma[r]garita in lucem editus. Hic inter philologos merito reddendus. Iuris laurea adepta fit Comes Palatinus et Protonotarius Apostolicus ac tandem ob raras animi qualitates serenissimi Archiducis Caroli in excelso Regimine Consiliarius. Anno 1597 […] Cui monumentum positum in Parochiali S. Petri Labaci anno 1603.

Franciscus Adam Liber Baro a Liechtenthurn.‌340 340 Sledi nekaj praznih vrstic za biografske podatke.

Scripta:

De tranquilitate animi.

Iodocus Ferdinandus Liber Baro a Gussitsch, Rudolphswertensis, natus anno 1671 patre Ioanne Sigismundo, illustri Torquatorum genere orto, Ogulini et subinde Segniae Vicecapitaneo, confinis maritimi Com[m]endatore,‌341 341 Dolničar je nadaljevanje opisa družine Gusič, ki zajema besedilo do stavka z začetkom »Vix ab«, zaradi pomanjkanja prostora napisal na dnu naslednje strani (str. 135). nec non Carnioliae partis interioris peditum Capitaneo, matre Maria nata Comitissa Barbin. De qua vetusta familia‌342 342 Sledi prečrtana beseda: »scripsit«. genesim adornavit Paulus Ritter, clarus geneologista, anno 1681, intitulatum Apographum a Lucio‌343 343 Zadnji dve besedi sta pripisani nad vrstico. de Comitibus Corbavia[e], qui fuerunt ex genere Gussich. Vix ab ephebis egressus fuerat Iodocus, iam Parmam petebat, ut in illo celeberrimo Athenaeo philosophiae et iuris rudimenta imbiberet, cuius tam sublimis sapientiae testis est.

Scripta:

Mores, quales Equestrem nobilitatem decent.‌344 344 Dolničar je bibliografsko enoto pripisal, ko je prečrtal prvotni naslov: »Expositio inscriptionis Labacensis, M. Titio M. F. CL. Ti.«

Adamus Sontner,‌345 345 Nad geslom je delno prečrtani začetek gesla o Mihaelu Arhu, ki je bilo prvotno načrtovano na tem mestu, in dodano Dolničarjevo opozorilo o njegovi premestitvi: »Ioannes Michael Arch. Labaci anno 1678 natus. Alio ponendus.« Labacensis, Canonicus Cathedralis Basilicae eximius. Sanctae Sedis Apostolicae Protonotarius‌346 346 Sledi delno zbrisana beseda: »Apostolicus«. publicus, celsissimi Episcopi Labacensis Thomae Crön Vicarius generalis.‌347 347 Sledi par praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Fatis concessit die 23. Novembris anno 1641, aetatis 44. Tumulatus in Cathedrali cum monumento.

Scripta:‌348 348 Sledi prečrtana bibliografska enota, ki je bila del na tem mestu prvotno zamišljenega gesla o Mihaelu Arhu: »Edidit: Virgineus amor Divinus, ludis theatralibus exhibitus in Aula Principum ab Auersberg, anno 1701.« Temu sledi še prečrtani začetek drugega gesla: »Matthias Bernhardus Pekel. Labaci natus anno 1673.«

[…]

Carolus Iosephus Kappus a Pichelstein, Patricius. Mundo datus 24. Octobris 1664 patre Ioanne, viro integerrimo ac priscae bonitatis, matre Maria Catharina nata Mazolin.‌349 349 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Ius statutarium Ducatus Carnioliae.

Observationes practicae.‌350 350 V naslednji vrstici sledi po pomoti še enkrat zapisana beseda: »Scripta«.

De immortalitate animae ad mentem Aristotelis.

Franciscus Antonius Liber Baro a Posarel.

Natus 1694.‌351 351 Dolničar je sprva napisal ta začetni del gesla, nadaljeval pa ga je pozneje. Quem a Minerva et Apolline propagatum crederes, nam litteris humanioribus at altioribus applicitus omnem cultiorum scientiarum disciplinam animo est complexus.‌352 352 Sledi nekaj praznih vrstic za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Breve compendium libri secundi Titi Livii, Romanae historiae principis, anno 1711.

Ioannes Ioseph[us] Dinzl. Labaci natus anno 1678.‌353 353 Sledi prečrtani stavek: »A Minerva illum ac Apolline natum crederes.«

Altioribus iuridicis pal[a]estris in celeberrima Universitate Ingolstadiensi adhibitus, omnem numerum viri consum[m]ati, cum stupore eum audientium adimplevit. Obiit Ingolstadii 27. Decembris anno 1686.

Vita orbatus est. Leto datus. In vivis esse desiit. Anima naturae cessit.

Scripta:

Compendium in quatuor libros institutorum.

Quaestio problematica de ratione statûs.

Spiritum finiit.

Scripta:

De artibus gymnicis.

Scripta:

De equestri arte, gladio et pugionè contendere, vexillum tractare, hostili ludere, ligneo equuleo insilire.

Papler, Crainburgensis. 4. Octobris anno 1661 natus.‌354 354 Sledi za odstavek praznega prostora za dodatne biografske podatke.

Scripta:

Dissertatio iuridico-politica.

Visis et lustratis a nobis hactenus deductis Lentulus prompto ac benigno animo cum admiratione omnia suscepit, asserens: Ingenue fateri debeo, ea, quae in hac Bibliotheca mihi exhibita fuere, omnem meam conceptam expectationem, quanquam amplissimam, excedere. Cui ego optarem ut: Cum Te avidum et discendi cupidum ac omnia sincera mente suscipere perspexerim, humanitati Tuae correspondere potuissem: Novi vicissim non paucos dari nasutulos.

Series capitum

Caput I. Introductio ad Bibliothecam publicam Collegii Nobilium Labacensis

Caput II. Apparatus et monumenta Bibliothecae

Caput III. Theologi

Caput IV. Canonistae

Caput V. Sacri oratores

Caput VI. Ascetae

Caput VII. Historici

Caput VIII. Geneologici

Caput IX. Iuristae

Caput X. Medici

Caput XI. Chimici

Caput XII. Philosophi

Caput XIII. Mathematici

Caput Geometrae

Caput XIV. Astrologi

Caput Arithmetici

Caput XV. Musici

Caput XVI. Picturae, sculpturae et architecturae cultores

Caput XVII. Politici

Caput XVIII. Oratores

Caput XIX. Poetae

Caput XX. Philologi

Index scriptorum, qui tum vetera tum nova saecula illustrarunt

A‌355 355 Na tem mestu je Dolničar prenehal s pisanjem kazala oseb. Okoli leta 1959 je Franc Ksaver Lukman od tod naprej na straneh 145–149 sestavil kazalo piscev, obravnavanih v Javni ljubljanski knjižnici. V istem obdobju so bile s svinčnikom oštevilčene strani rokopisa. Izvirni Dolničarjevi zapiski se nadaljujejo na straneh 152 in 153.

Labacum, olim Aemona, Єμώνα Strabonis, αιμoνα Ptolomaei, urbs antiquissima, ut rudera plurima venerandae vetustatis testantur ac‌356 356 Beseda je pripisana nad vrstico. primaevam magnificentiam produnt. Eam condidisse memoratur Iason cum Argonautis, qui prima fundamenta urbis isthic locarunt. Colonia celebris Latina Romanorum saeculo, in qua plures legiones hibernasse feruntur, Archiflaminum ac Praetoris olim sedes. Haec se iactat omnium post Aquileam harum regionum ac urbium primam Christianam fidem admisisse, misso a S. Marco Hermagora Patriarcha, qui misteria religionis huc et in vicina loca propagarunt.‌357 357 Prav: propagavit.

Sita est ad col[l]em virore spectabilem, arce pervetusta munita, formae dimidiatae lunae, quam amaenissimus Nauportus fluvius perfluit. Templis celebri[bu]s, inter quae refulget Cathedralis Divo Nicolao sacra, opus famosi Andreae de Puteis, arte pictoria ad stuporem nitescens.‌358 358 Beseda je pripisana nad prečrtano besedo: »refulgens«. Episcopali gaudet dignitate. Mercaturae et negotiis opportuna hinc populo frequens multisque primae Nobilitatis aviti stemmatis et Equestris dignitatis viris illustribusque familiis nobilitata. Incolae sum[m]is praediti sunt ingeniis, ad litteras omniumque virtutum studia prompti.

Hinc fuerunt Ioannes Ludovicus Schönlebius, in historicis nostrae memoriae facile princeps, et Antonius Lazari Ordinis Reformatorum S. Francisci, summus theologus ac plurimarum artium liberalium cognitione clarus. Binis ad ripam flu[v]ii sitis musarum contuberniis nitet, unum SS. Donatiano et Rogatiano sacrum sub cura Patrum Societatis Iesu, alterum Divo Carolo Bor[r]omaeo dicatum, quod Collegium Nobilium audiit, curae reverendissimi Capituli Labacensis comissum, ubi Bibliotheca publica selectorum voluminum copia admodum celebratur. Multa hic alia sacra et profana aedificia, quae satis, caetera praetereo. Domicilia seu Monasteria virorum sex et tria virginum, e quibus Collegium Societatis Iesu aedificii splendore et Parthenium virginum Societatis S. Ursulae, quod ambitu suo ingens spatium, cui vix simile in terris Austriacis repereris, eminent.‌359 359 Zadnji stavek je pripisan na prazni strani 152.

Javna ljubljanska knjižnica Karlovega kolegija plemenitih

ali

O kranjskih pisateljih, ki so razsvetlili tako starejše kakor novejše dobe. Zanesljivo poročilo, v katerem niso zabeležene samo natisnjene knjige ali rokopisi pisateljev, ki so ustvarjali vse do današnjih dni, ampak so omenjeni tudi njihova domovina, starost, poklic, službene dolžnosti, dostojanstva, spomina vredni dosežki in smrt.

Podobe znamenitih kranjskih mož, ki so v Javni knjižnici razporejene z ozirom na njihove znanosti in umetnosti

V sredini:

Janez Krstnik Prešeren, ljubljanski prošt

Žiga Krištof Herberstein, ljubljanski škof

Janez Anton pl. Thalberg, ljubljanski dekan

teologi Janez Ludvik Schönleben, ljubljanski dekan

kanonisti — — —

pridigarji– – –

asketi– – –

zgodovinarji baron Janez Vajkard Valvasor

genealogi Janez Gotard Lukančič

pravniki— — —

zdravnikiDavid Verbec

kemiki Konrad baron Ruessenstein

filozofi Frančišek Bernard Fischer

matematiki — — —

geografiFranc Anton pl. Steinberg

astrologi — — —

geometri baron Frančišek Bernard Taufferer

glasbeniki Janez Bertold pl. Höffer

gojitelji slikarstva Jurij Adam baron Grimšič

aritmetiki — — —

politiki Franc Albert baron Pelzhoffer

govorniki in humanisti–— — —

pesnikiJanez Rudolf Coraduzzi

filologi Frančišek Viljem pl. Zergollern

Oris Javne ljubljanske knjižnice

ali Natančen popis Javne knjižnice odličnega Karlovega kolegija plemenitih, ki vsebuje poročila o možeh, znamenitih zaradi modrosti in kreposti, po svojem rodu iz slavne Kranjske, ki so razsvetljevali tako starejše kakor novejše dobe in pisali vse do današnjih dni. Popisane niso samo njihove tiskane knjige ali rokopisi, ampak so navedeni še njihova domovina, starost, poklici, službene dolžnosti, dostojanstva, spomina vredni dosežki in smrt. Za vse to se je potrudil Janez Fortunat Mengin Ljubljanski.‌360 360 Avtorjev psevdonim. Dolničar je svoje avtorstvo Javne ljubljanske knjižnice izkazal zgolj v lastnem geslu v poglavju o zgodovinarjih. Leta 1715 od poroda Device.

Prečastitemu in prevzvišenemu knezu Svetega rimskega cesarstva in gospodu, gospodu VILJEMU, škofu ljubljanskemu izmed grofov Leslie.

Gospodu, preblagemu gospodu.

Prevzvišeni in prečastiti knez Svetega rimskega cesarstva, gospod, preblagi gospod!

Da bi nadvse predano počastili tako velikodušni dar dobrohotnosti in milosti do nas, ki smo med srečneži zaradi Vaše svete oblasti, smo kar najbolj ponižno pokleknili pred Vašo vzvišenostjo. Javno knjižnico in njeno pristno podobo, ki je orisana z resničnimi in živimi barvami ter iskrenim pisalom, brez slike, premazane z lažjo, smo pod Vašim pokroviteljstvom izročili v sodbo javnosti. Da pa ne bi manjkalo odličnega sijaja, smo v izjemen okras naslovnice te knjižice pritrdili Vaše starodavno ime. Vi, prevzvišeni knez in prečastiti svečenik, ste v vsem svojem življenju izžarevali izjemno modrost. To so lahko videli prav vsi, če niso bili obenem slepi in slaboumni.

S kakšnim zgledom, s kakšno vnemo, s kakšno podporo povzdigujete gojenje znanosti, katere izjemno rast smo opazili v Vašem srcu! S primatom v vseh atenejih in v vseh palestrah ved veljate za povsod najvišjega, tako za svečenika duhovnikov kakor za vzor škofov, tako za zgled prvakov kakor za orakelj modrosti.

Da ne bi prekoračili uveljavljenih meja spodobnosti in zmanjšali Vaše prirojene odličnosti s povprečnim govorjenjem ali jo oblatili s preprostim peresom, bomo molče počastili hvalevredne stvari, ki jih glasno opevajo tudi zunaj dežele.

Zato, prevzvišeni in prečastiti knez, to izročamo Vam ter Vaši mogočni zaščiti in varstvu … Za prejeto se zahvaljujemo z vsem dolžnim spoštovanjem in Vam vračamo z najponižnejšo hvalo. Milo prosimo za to, da bi s Svojo zaščito še naprej podpirali ves kolegij, da bi nam ohranili, kar smo prejeli v dar, da bi se veselili take in tolikšne rasti, kakor si je želimo, in da bi zavist objokovala izničenje spletk, za katere upa, da bodo preplezale obzidje in vdrle v Karlovo družino.

Ljubljanski Karlov kolegijJanez Jurij Mayr,tiskar

Bralcu

Ljubi bralec! Na kratko sem Te hotel poučiti o namenu te ustanove, preden se je lotiš natančneje spoznavati. S svojo marljivostjo se bomo potrudili pred propadom in človeško pozabo ohraniti zasluge domačih književnikov, ki jih prepoznavamo kot odlične in nesmrtne. Ko častimo njihova imena, obenem hvalimo tudi domovino, ker smo ji to dolžni. Domovina ima namreč – tako pravi Plutarh – do nas večjo pravico kakor starši. Tuje [književnike] bomo v obravnavo prepustili tujcem, ki naj jih natančneje raziščejo, pri čemer jim ne bomo zavidali, saj bomo upoštevali Evripidov nasvet, ki pravi: Menim, da ne ravna pametno, kdor na ozemlju domovine hvali tuje in je ponosen na tuje navade.

To eno bomo iskali med mnogimi ljudstvi. Nekaj o izjemnih možeh smo prejeli od naših prednikov, nekaj malega pa smo o njih prebrali. Ker so se odlikovali in so njihove zasluge na področju književnosti ubežale propadu in pozabi, bo delo literarne zgodovine lahko. Zato v pričujočem delcu postavljamo na svetlo in izročamo nesmrtnosti može, katerih imena nadvse vneto častimo tudi po smrti ali o katerih vemo, da se v svoje trajno priznanje hvalevredno posvečajo slovstvu. Krepost sama namreč ostane, druge lastnosti smrtnikov pa so minljive. Le slava ostane za večno. Kolikor starejša je, toliko bolj je trdna. Ne umre po lastni usodi, ampak po tuji, če ne ostane nihče, ki bi jo častil.

Nazadnje priznavamo, da obstajajo številni slavni možje, ki jih nismo pritegnili v to skromno delce. Prav tako niso bili vključeni vsi dosežki ali spisi, ki so [piscem] v čast, saj ni bilo na voljo natančnejših poročil. Ob svojem času se bo našel kdo, ki bo obširneje opisal, kar je zaželeno. Ti pa medtem dobrohotno sprejmi knjižico in uživaj naš poskus takšen, kakršen pač je.

1. poglavje: Uvod v Javno knjižnico ljubljanskega Kolegija plemenitih

Dialog

Agezilaj, prefekt Karlovega kolegija

Lentul, mladi prišlek

Prefekt Agezilaj: Pred dvema tednoma je iz Lacija po reki Ljubljanici dopotoval v Ljubljano neki mladenič uglednega rodu in uglajenega vedenja, s precejšnjo vsoto denarja, ki pride popotnikom vedno prav. Komaj se je nastanil v gostišču pri Črnem orlu, ki leži na zunanji strani Špitalskih vrat, se preoblekel in razmestil svoje stvari, že se je želel s pomočjo pisma, ki ga je njegov gospodar naslovil name, po svojih služabnikih obrniti do mene. Ko se je to zgodilo, sem mu izrekel dobrodošlico, kakor je v navadi. Izročil mi je pismo, s katerim mi ga je priporočil eden mojih prijateljev. Velel sem mu, naj sede, on pa se je, kakor pač zahtevajo zakoni vljudnosti, najprej prijazno branil, nazadnje pa je le sedel poleg mene. Ni bilo treba dolgo čakati, in Lentul (tako je bilo namreč mladeniču ime) je dejal: Dovolite mi, spoštovani prefekt, da Vam brez daljših uvodnih govorov kar naravnost povem, česa prosim od Vas. Ko sem ga ohrabril, je prišlek nadaljeval: Moja rodna dežela je Italija, kakor ste lahko razbrali iz pisma. Ko sem tam dokončal zahtevnejše študije, sem sklenil obiskati tuje kraje in si ogledati ljudi po svetu, da bi lahko spoznal njihove navade in težnje ter da bi skladno s temi spoznanji uravnaval svojo prihodnost. Zdaj sem prišel na Kranjsko, ki je soseda Italije, in sicer me je ladja po reki najprej zanesla v njeno glavno mesto Ljubljano. Rad bi o tem slavnem mestu izvedel le tiste stvari, ki dajejo sloves temu kraju.

Agezilaj: Storil bom to in ustregel Vaši želji, dragi Lentul, ter se za izročeno pismo prisrčno zahvalil. Da pa boste lahko slavo Ljubljane spoznali s kar najmanjšimi stroški in da svojega potovanja ne boste nadaljevali s površno sodbo o tem kraju, odprite tole knjigo Ljubljanskih znamenitosti, ki je pred kratkim izšla in Vam bo vse opisala v tiskani obliki. V tem priročniku boste našli vse podatke o začetkih mesta, kdo ga je ustanovil, o spomenikih, o kamnitih ostankih starih in novih časov, o starem in novem škofovskem sedežu, o svetih in posvetnih stavbah, o akademijah, o literarni omiki, o možeh, rojenih v tem mestu, ki so se odlikovali z učenostjo, o tem, koliko knezov in odličnih plemenitašev krije ta zemlja v svojem objemu, o trgu, ki je urejen v Ljubljani, o shodih njenega prebivalstva, o raznolikosti jezikov in še o mnogih drugih podobnih stvareh.

Lentul je s hvaležnim srcem sprejel izročeno mu knjigo in zatrdil, da ga ne bi moglo doleteti nič ljubšega kakor to darilo, iz katerega bo lahko po kratki poti dosegel kar največje znanje, ki si ga želi. Trdno se je bil namreč namenil, da si bo povsod na vsej svoji poti zaznamoval krajevne znamenitosti. Po teh besedah je vljudno prosil, da bi mu prej, preden se začne poslavljati, razkazal znamenitosti kolegija. Tej njegovi prošnji sem z veseljem ustregel, ga prijel za roko ter ga popeljal po posameznih obednicah in v kurilnico. Z užitkom in velikim zadoščenjem v srcu si je ogledal vse, razen knjižnice, ki si je zaradi sončnega zahoda in zaradi pomanjkanja časa ne bi mogel popolnoma ogledati. Pred njo sva se namesto tega poslovila in razšla pod pogojem, da si naslednjega dne z večjim užitkom ogledava tudi to.

2. poglavje: Oprema in spomeniki knjižnice

Kakor sva se dogovorila, je Lentul prišel naslednjega dne, ko ga še ni preteklo veliko. S seboj je prinesel knjigo, ki sem mu jo zaupal v veliko veselje njegovega duha in ki jo je v večjem delu že preletel. Zdaj pa je napočil še čas za dodatek, namreč za ogled Javne knjižnice. To željo sem mu rade volje izpolnil. Odpeljal sem ga na tisti kraj, kjer je Lentul takoj po prihodu usmeril svoj pogled proti napisu, ki je vklesan ob vhodu v knjižnico v numidijski kamen. Ta gostom veleva, naj le prosto stopijo do knjig. Komaj je to dobro prebral, je z mojim dovoljenjem vzel pisalo in zapisal to besedilo:

VSTOPI, Gost!To je sveti kraj Apolona in Muz.Kakor čebela izsesaj izbrane sokoveiz cvetov knjig,ob branju osvobodi duhatesnobnih skrbi,v literarnem delu poiščiobilo užitkov.Z možmi literarne republike,ki jih opevajo po vsem svetu, z mrtvimi, molčečimi, nemimilahko govoriš, se pogovarjaš,razpravljaš, če tako želiš.Po tem pa hvaležno zažèlisrečno prihodnostzaslužnim ustanoviteljem.

Kdo je avtor tega napisa? Hotel se je poučiti, kdaj je bila ta knjižnica ustanovljena in kdo je njen ustanovitelj. Agezilaj: Zdaj Vam bom – sem povzel besedo – na kratko razpletel ta vozel, če lahko prenesete takšen postanek. Avtor tega hvalevrednega dela je sedanji dekan stolne cerkve Janez Anton pl. Thalberg.‌361 361 Dolničar se je v rokopisu izogibal zapisu svojega priimka (Thalnitscher). Svoje avtorstvo je skril pod psevdonimom Mengin. Drugje je sebe in brata Janeza Antona označeval s plemiškim priimkom Thalberg, svojega sina Aleša Žigo pa s polatinjeno različico družinskega imena Tolius. Izjema je prepis izvirne ustanovne listine Javne knjižnice pri ljubljanski stolnici, v katerem je Janez Anton omenjen s polnim imenom in priimkom. Razlog za omenjeno zadržanost je nedvomno avtorski dekorum, torej galantno izogibanje opozarjanju nase in na svoje sorodnike. Ta je ob začetku novega stoletja leta 1701 premaknil vsak kamen za začetek omenjenega podjetja. Dokončal ga je v srečno in veliko korist javnega dobrega. Izvršeno pa je bilo pred odhodom prevzvišenega kneza Žige Krištofa, ljubljanskega škofa (ki se je odrekel škofovski časti, kar je redek primer, in se umaknil v oratorij sv. Filipa Nerija v Perugii v Italiji, da bi se predajal razmišljanju in delu), in sicer s temi besedami:

V imenu Božjem. Amen.

Ker se to, kar se v času naredi, neredko prav po taistega časa teku človeškemu spominu izmakne, je potrebno, da se človeška dela za trajnost varneje ohranijo s pomočjo zapisa. Naj bo torej sodobnikom in zanamcem, ki bodo videli to listino, razvidno, da smo mi, Žiga Krištof, po Božji in Apostolskega sedeža milosti ljubljanski škof, Svetega rimskega cesarstva knez in grof Herberstein itn., Janez Krstnik Prešeren, ljubljanske stolne cerkve prošt in slavne dežele Kranjske v tem času odbornik itn., ter Janez Anton Dolničar pl. Thalberg, ljubljanske stolne cerkve dekan in njegove spoštljivo omenjene prevzvišenosti generalni vikar, v povečanje časti Božje, duš rešitev in korist, zaradi posebne zavzetosti za lepe umetnosti sklenili ustanoviti Javno knjižnico, tako da se s to listino hkrati in nerazdružljivo obvežemo, da bomo prispevali vse naše knjige, ki jih imamo ta trenutek v lasti in jih bomo še pridobili, omenjeni Javni knjižnici, ki smo jo ustanovili sami, kakor jih ji po poprejšnjem zrelem premisleku v tu navedenem redu prepuščamo ter za nepreklicno podarjene razglašamo po seznamih, ki so bili od nas podpisani shranjeni v škofijskem in kapiteljskem arhivu.

Knjige, na prej označeni način podrobno popisane, se bodo hranile pri sedanjih lastnikih ali pri tistih, ki jim jih bodo ti v hrambo zaupali za čas svojega življenja oziroma gradnje prostorov (ki bi jih bilo treba, kar je po našem mnenju najbolj primerno, zgraditi hkrati s stolno cerkvijo, in sicer nad zakristijo). Po njihovi smrti in ko se izdelajo omare, primerne za shranjevanje knjig, pa je treba vse knjige kmalu prenesti tja. Nobena od teh knjig pa se ne sme tako s strani izročiteljev kakor prejemnikov nikdar izposoditi ali iz knjižnice drugam prenesti, čeprav le za eno uro, pod kaznijo vnaprej izrečenega izobčenja, v skladu z odlokom, ki mora biti nabit ob vhodu.

Da pa bi se knjige pravilno hranile in bodo ljubiteljem znanosti ob določenih urah dostopne, bo treba tej knjižnici nujno zagotoviti pripravno osebo, ki bi prevzela bremena knjižničarja, v zameno pa tudi prejemala celovito priznanje. Zaradi tega jaz, zgoraj omenjeni škof, zaupajoč, da bodo tako moja prej navedena soustanovitelja kakor tudi drugi, ki so jim mar javni blagor in svobodne umetnosti, za vzdrževanje knjižnice in za plačo knjižničarja iz svojega pomnožili denar, ki ga bom sedaj navedel: iz lastnega premoženja odrejam in določam dva tisoč florintov s tem namenom, da se ustanovi služba knjižničarja, in sicer tako, da bo obresti od te glavnice po moji smrti v skladu z določbami moje oporoke za zmeraj mogel prejemati knjižničar, ki ga bom imel pravico imenovati jaz ali moji nasledniki na škofovskem sedežu. V zameno pa naj bo ta zavezan, da bo ohranjal knjige v knjižnici v določenem redu, da bo imel knjižnico odprto vse delavnike (razen v četrtek), in sicer poleti od šestih zjutraj do osmih, pozimi od devetih do enajstih, popoldne pa tako poleti kakor pozimi od dveh do treh, ter da bo pazljivo skrbel, da se ne naredi kakšna škoda.

Pravica nastavitve knjižničarja, ki bo prejemal obresti od prej navedenih dva tisoč [florintov], naj zmeraj pripade tedanjemu ljubljanskem škofu, vendar tako, da mora ta pod kaznijo ničnosti vedno izbrati in določiti enega izmed duhovnikov uslužbencev častivrednega ljubljanskega [stolnega] kapitlja. V dokaz verodostojnosti vseh teh in posameznih določil smo to listino lastnoročno podpisali in s svojimi pečati potrdili. V Ljubljani, 30. maja leta 1701.

Žiga Krištof, ljubljanski škof Janez Krstnik Prešeren, prošt Janez Anton Dolničar pl. Thalberg, dekan‌362 362 Gre za natančno povzeto besedilo ustanovne listine Javne knjižnice, današnje Semeniške knjižnice v Ljubljani, iz leta 1701. Dolničarjevo delo je torej literarizirana, idealizirana, predvsem pa fiktivna vizija realne knjižnice, ki v času pisanja še ni bila dokončana, opremljena in urejena.

Iz tega spisa ste se lahko podrobno poučili o ustanoviteljih, kdo in v kakšnih okoliščinah je utemeljil tako slavno knjižnico ter kje so bile shranjene knjige v času, ko so gradili to stavbo.

S posnemanjem ne moremo nikoli dovolj prehvaliti darežljivosti tistih, ki so sklenili pridružiti svoje knjižnice tej. Med slavnimi pisci, ki so se kar najbolj priporočili poznejšim rodovom, so:

Marko Gerbec,Janez Jakob Schilling, generalni vikar,Jurij Adam baron in gospod Grimšič.

Potem omenjam še, kakšna plošča je pribita ob vhodnih vratih. Pazljivo poglejte. Govori o večni hrambi knjig:

Ti, ki bi zaradi študija obiskovalito knjižnico,namenjeno javni rabi knjig,naj spoštujejo in izpolnjujejo ta pravila.Pozimi naj v določenih dneh ne prihajajo zjutraj pred devetoin naj ne ostajajo po enajsti(poleti je to šesta jutranja ura).Ob delavnikih naj bo ta časdve uri dopoldne in eno uro popoldne.Naj se ne dotikajo knjig, ne da bi vprašali knjižničarja,kar je dovoljeno brati, pa naj le berejo.Naj bo kakršnegakoli stanu ali dostojanstva tisti,ki s hvaležnim duhom uživa v gledanju in branju,nobenemu pa naj ne bo dovoljeno,da iz [knjižnice] odnaša.Če pa bi kdo storil prav to,da bi knjige in kakšnedruge dele odnesel ali jih z grdo prevaropokvaril,naj bo za večno preklet in osovraženter naj tak tudi ostane.

Tem sem dodal: Z denarjem iz njihove darežljivosti namreč …

… bo okrašena z nadvse lepimi in spretno izdelanimi omarami. Preostane nam nič drugega, kakor da knjige prenesemo na njihove police.

Če pa želite nazadnje dvigniti oči, pravim, boste zagledali dvorano knjižnice, ki je že popolnoma zgrajena. Tu bi opazili mladeniča, napolnjenega z nadvse sproščenim duhom. Zato je vzkliknil te besede: Tu se odpira polje, kjer si lahko duh napase učeno radovednost.

3. poglavje: Teologi

V prejšnjem odstavku ste izvedeli, dragi Lentul, da ste prišli do enkratne in dovršene dvorane ter zadnjega krila. Prav tako se boste seznanili z marmornimi kipi in podobami, ki predstavljajo obraze tistih, za katere menimo, da zasedajo prvo mesto v posamezni znanosti. Tako si bova izmed vseh najprej – začela bova namreč z duhovniki – ogledala podobo izjemnega teologa. Tu je:

Janez Krstnik Prešeren, doktor svete teologije, prošt ljubljanske stolne cerkve in odbornik slavnih deželnih stanov Kranjske. Rodil se je 9. junija leta 1655 v Radovljici na zgornjem Kranjskem staršem nizkega rodu, da ne bi ničesar dolgoval rojstvu, temveč lastni prirojeni kreposti. Že v najnežnejših letih se je pokazala njegova nadarjenost za znanost, ki so jo tudi spodbujali. Potem ko se je vpisal na atenej, je Paladi iztrgal vse palme, saj je tako v filozofiji kakor tudi v teologiji in poeziji prejel vence. Sij njegove modrosti ni mogel ostati skrit, zato so ga povabili, naj prevzame službo pri sekovskem škofu.‌363 363 Lapsus. Prav: salzburškem nadškofu. Tam je bil najprej kanonik [pri Sv. Mariji] Snežni, kmalu zatem konzistorialni svétnik, nato pa prefekt nadškofijske knjižnice. Možu tako velike učenosti vsekakor pripadajo takšne časti. Zaradi kreposti si je pridobil naklonjenost svojega kneza Janeza Ernesta, ki si mu zaradi njegove preudarnosti in spretnosti ni pomišljal naložiti najtežjih del. Zaupal mu je skrivna poslanstva na brandenburški, bavarski, pa tudi cesarski dvor zaradi investiture fevdov. Ko je vse to odlično izpolnil, je s svojo spretnostjo dobil nadvse zahtevno pravdo med salzburškim nadškofom in pasavskim [škofom] glede sufraganske in metropolitske pravice, ki se je že dolga leta odvijala v rimski kuriji. Ko je to opravil, so mu podelili mitro ljubljanskega prošta, da se ne bi zdelo, da so njegova domovina, rojaki in Cerkev prikrajšani, če se ne bi priznalo, kje se je rodil. Obenem so ga prav tako izvolili za odbornika v deželnem zboru, da bi dali mesto veri, pobožnosti, pogumu, modrosti in spretnosti pri opravljanju poslov. Izjemnega častilca znanosti in znanstvenikov so kakor preroka postavili za predsednika Akademije ljubljanskih operozov, ki jo je oplemenitil s svojimi sijajnimi vrlinami. Smrti se je uklonil zaradi zahrbtne vročice 28. septembra leta 1704, star 50 let. Pokopan je bil kot prvi v obnovljeni ljubljanski stolni cerkvi. Ustanovitelj treh dijaških štipendij v Karlovem kolegiju. Zapustil je delno tiskana, delno rokopisna dela:

Akademska razprava. O jezikih, njihovem izvoru, narečju in ujemanju od stvarjenja sveta.

Komentar o pontifikalnem in cesarskem pravu.

Zgodovinsko-pravno-politična razprava. O avstrijskem pravu v zunanjih gospostvih.

Drevo življenja.

Hvalilni govor na pogrebu … Karla grofa Castelbarca, prošta salzburškega nadškofa, leta 1689.

Inavguralni govor.

Vozel genealogij.

Izbrane pesmi.

Preroško znamenje prihodnjega papeža. Apodosis o papežu Klemenu XI. leta 1701 ali Znamenje v imenu.

Vse te razprave, kakor ste prebrali, dragi Lentul, ne spadajo v sveto teologijo. Tudi tiste, ki jih je kdorkoli izdal ali zapustil v rokopisu na drugih [področjih], sem želel združiti v celoto, da ne bi vznejevoljil bralca s tem, ko bi kakšen sad duhovne nadarjenosti postavil pod poseben naslov.

Janez Anton [Dolničar pl.] Thalberg. Zelo velik mož, ki si je po pravici zaslužil to drugo mesto, in sicer ne samo zato, ker je Javna knjižnica, o kateri zdaj teče beseda, njegovo delo, ampak zaradi mnogih drugih lastnosti, o katerih bova na kratko spregovorila. Rojstvo njegovega genija mu je v največjo splošno korist naklonila Ljubljana pet dni pred februarskimi idami leta 1662. Že od otroštva je svojega nadvse dovzetnega duha izobraževal z nadvse plemenitimi znanostmi in umetnostmi, nato pa je na rimskem ateneju osvojil vse božanske in človeške znanosti. Leta 1685 so mu podelili teološki venec in ga v vatikanski baziliki prvaka apostolov posvetili v duhovnika. Ljubljanski knezoškof Žiga Krištof mu je zaradi njegovih vrlin v svojem imenu zaupal obisk k pragu apostolov, ko pa se je vrnil v domovino, ga je zaradi pomnoženih zaslug izbral za svojega tajnika in generalnega vikarja za duhovne zadeve. Eden za drugim sta ga imela za nadvse primernega za to službo vrhovna ljubljanska svečenika Ferdinand in Franc Karel. Leta 1700 mu je sveto cesarsko veličanstvo dodelilo stolno dekanijo, leta 1712 pa je bil enoglasno izvoljen za odbornika kranjskih deželnih stanov. Že sva prišla do tistih stvari, ki jih je naredil v javno korist. Ljubljansko stolno cerkev, posvečeno božanskemu Nikolaju, je od temeljev prenovil do veličastnega sijaja in tako zagotovil nesmrtnost svojemu imenu. Z deli so začeli 6. junija leta 1701, končali pa v petih letih 19. julija 1706. Ko je to izvršil, je tri dni pred majskimi nonami leta 1708 položil temelje znamenitega Karlovega kolegija plemenitih, kjer bi mladino učili vrlin in svobodnih umetnosti. Velikansko in vzvišeno stavbo je dokončal do strehe leta 1713. Podpiral je gojenje znanosti. Ob petkih je z velikim uspehom uvedel sestanke duhovnikov za obravnavo primerov, ki jih je razlagal s tako srečnim znanjem, da so se njegove določitve izkazale za verodostojne z vseh plati. Da bi neizobraženo mladino že v zgodnjih letih opremil z naukom prave vere, poučevanja verouka ni naročil samo v stolni cerkvi, ampak tudi na številnih drugih krajih. S privolitvijo ljubljanskega [stolnega] kapitlja je ustanovil duhovniško bratovščino pod imenom sv. Križa in sv. Filipa Nerija za pomoč hišam revnih in upokojenih duhovnikov ter ji tudi prvi načeloval. V stolni cerkvi je pred Gospodovim rojstvom z denarjem iz svoje darežljivosti zelo pobožno uvedel čaščenje devetdnevnice. Z neverjetno vnemo je častil predvsem sv. Rešnje telo in véliko Mater Božjo Vnebovzeto. Kdo bi nazadnje dostojno pregledal njegove nadvse čiste navade? Bil je človek izjemne vzdržnosti, zmernosti in treznosti. Pri vnetem delu in skrbi ga ni presegal skoraj nihče. Nadvse si je prizadeval za blagor domovine in se ves čas posvečal delu in molitvi. Umrl je tako sveto, kakor je živel, v Ljubljani, 19. aprila leta 1714, star 53 let, in pustil za seboj veliko praznino. Pokopali so ga 14. junija v stolnici, kjer tudi počiva. Prvo hvalnico je imel Janez Krstnik Gastinger iz Družbe Jezusove v nemškem jeziku, drugo pa Frančišek Coppini iz Družbe Jezusove v latinskem jeziku.

Ustanovil je štipendijo v stolnici za brezplačni pokop revnih in v Karlovem kolegiju za gojence.

Spisi:

Sestanki o izbranih primerih, leta 1713.

Odločbe glede vprašanj o vračanju. Delo, ki je nadvse koristno za župnike, spovednike, teologe in pravnike.

Sinodalne odredbe in dekreti.

Mihael Mikec. Na svet je prišel v Ljubljani.

Ko je končal šole, so ga okrasili s teološkim vencem. Leta 1599 je postal dekan stolne cerkve, potem pa leta 1602 odbornik slavne vojvodine Kranjske. Delo predsednika je opravljal pet let. Umrl je leta 1620.

Spisi:

Ogledalo dobrote in potrpežljivosti.

Jurij Slatkonja, Ljubljančan, Svetega rimskega cesarstva dunajski knezoškof. Mož, obdarjen z mnogovrstnimi krepostmi, globoko modrostjo in pobožnostjo. Bil je zaupni svétnik cesarja Maksimilijana I. Kot ljubljanski kanonik (leta 1497) je bil leta 1510 povišan v [ljubljanskega], nato pa povzdignjen v novomeškega prošta. Potem so ga izbrali za administratorja pičenske škofije, končno pa leta 1514 za škofa Dunaja, kjer je izpolnil svoje dni in v največjo žalost dobrih ljudi zaspal v Gospodu leta 1520. Pokopan je v stolni cerkvi božanskega Štefana pod tem spomenikom:

Jurij Slatkonja, po narodnosti Kranjec, po izvoru iz Ljubljane, vrhovni duhovnik tega svetišča in pičenski administrator. Zaupni in tajni svétnik božanskega cesarja in avgusta Maksimilijana. Nadvse pobožen, pošten in ustrežljiv mož, ki je v krašenju tega svetišča brez dvoma premagal dunajske škofe, svoje predhodnike. Spomenik je bil postavljen leta 1522, šest dni pred majskimi kalendami. Živel je 66 let, 1 mesec in 5 dni.

Njegovi spisi:

[…]

Leonard Bageus, Kranjec, iz Pazina. Stopil je v Družbo Jezusovo. Na raznih krajih je predaval filozofijo in teologijo. Vodil je reški in zagrebški kolegij. Umrl je leta 1650. Izdal je:

Moralno ogledalo primerov vesti.

Priročnik bratovščine Brezmadežne, leta 1625.

Fulgencij Krt.‌364 364 Opomnik za geslo, ki ga je Dolničar uresničil na strani 30.

Lovrenc Sengsenschmid, Ljubljančan. Rodil se je leta 1599. Družbi Jezusovi se je pridružil leta 1617. Bil je mož z bistrim umom in mnogostransko izobrazbo. V Gradcu in na Dunaju je poučeval poezijo, retoriko, filozofijo in teologijo. Umrl je ob septembrskih kalendah leta 1646 v Ljubljani.

V tisku je objavil:

Pogrebni govor ob smrti prečastitega kardinala Khlesla, dunajskega škofa.

Anton Lazari, Ljubljančan. Rodil se je 19. junija leta 1640. Ob krstu mu ime Avguštin ni bilo dano brez pomena, saj je postal velika luč svojega serafinskega reda, v katerega je stopil s sedemnajstimi leti. Zaradi izjemne nadarjenosti je kmalu dokončal študij filozofije in teologije, nazadnje pa postal zaslužni lektor. Kot trikratni provincial kranjske province je s pobožnostjo, modrostjo in spretnostjo pri opravljanju poslov kazal pot svojim. Kakor je bil najprej med observanti, se je pozneje nadvse primerno in v svojo veliko slavo pridružil reformiranim. Glavni samostan omenjene ljubljanske province je še z mnogimi drugimi obnovil v vsej lepoti. Pri srcu je bil knezom, še posebej cesarju Leopoldu, pred katerim je večkrat uspešno pridigal. Bil je vizitator avstrijske province, povsod pa je pustil sledi modrosti, preudarnosti in posebne kreposti. Prišel je v vrhovni kapitelj v Rim ter bil po tehtnem glasovanju zbranih redovnih očetov izvoljen za generalnega definitorja in očeta reda. Mož, vreden nesmrtnosti, je umrl 25. avgusta leta 1705, star 65 let. Izdal je:

Četveroknjižna ljubezen skotistične ostroumnosti ali Univerzalna racionalna in naravna filozofija.

Opomba k Boetijevi Tolažbi filozofije.

Razni slavilni govori znamenitih mož.

Zvezek izbranih pridig.

Kadilo.

Oltarček kadila in žgalne daritve. Portatile, okrašen s podobami. V Augsburgu leta 1709.

Sto zelo kratkih razmišljanj, v katerih se obravnava Kristusovo trpljenje, 1702.

Peter Stergler, Kranjec, Kamničan. Leta 1618, ko je bil star 25 let, je dal svoje ime Družbi Jezusovi. V veliko čast svojemu imenu je predaval teologijo na znameniti graški univerzi. Umrl je 8. avgusta leta 1642, ko je izpolnil svoje dni. Izdal je:

Pesniško prepevanje lavretanskih litanij, v katerih posameznim naslovom litanij ustrezajo posamezni emblemi s svojo pesmijo.

Cvetnik zgledov, v katerem je naštetih sedemdeset zgledov, prirejenih za pridigarje.

Latinsko-slovenski slovar.

Duhovno ogledalo začetka in konca človeškega življenja.‌365 365 Zadnje tri spise, ki so v resnici delo Matije Kastelca, je Dolničar pomotoma pripisal Sterglerju. Najbrž bi napako v končni verziji popravil, saj je ta dela pravilno vključil tudi v geslo o Kastelcu v poglavju o asketih.

Simon Karchne, Kranjec, Vipavec, iz Družbe Jezusove. Izdal je:

…

Matija Bernard Pekel. Prvo luč mu je leta 1673 naklonila Ljubljana. Da bi položil trdne temelje svoji vzvišenosti, h kateri se je z leti vzpenjal, je po Suadi in Apolonu postal gojenec filozofije. Posebej se je izobrazil v teoloških znanostih na znameniti graški univerzi pod vélikim očetom Simonom Karchnetom, doktorjem teologije. Venec je dosegel leta 1699 kot sekovski dvorni kaplan. Nato je postal župnik v Mariboru in Strassgangu ter konzistorialni svétnik prevzvišenega sekovskega knezoškofa. Bil je enako moder mož kakor izjemen govornik.

Spisi:

[…]

Jakob Hoffstetter iz reda sv. Frančiška reformiranih. Zaslužni lektor kranjske province, rojen v Ljubljani, je bil v serafinski red pripuščen leta …

Izdal je:

[…]

Karel Enders, Kranjec, po izvoru iz Ljubljane. Rodil se je meseca februarja leta 1659. V Družbo Jezusovo je stopil leta 1676. Filozofijo je predaval v Trnavi, teologijo pa v Gradcu in Ljubljani. Opravljal je službo kanclerja.

Napisal je:

Teološko razpravo o pravu in pravičnosti.

Fulgencij Krt iz reda sv. Avguština je prišel na svet v Ljubljani leta 1658.

Rektor starodavne dunajske univerze leta […] Avstrijsko in ogrsko provinco je vodil leta 17… z največjo modrostjo in spretnostjo. Bil je plemenit mož neizmerne nadarjenosti, blagega duha in nenehnega delovanja.

Od ljudi se je poslovil ob marčnih kalendah leta 1713 v Ljubljani, star 55 let.

Avguštin Causar, Ljubljančan, iz reda sv. Avguština.

Na svet je prišel …

Na preslavni salamanški univerzi se je posvetil višjemu študiju. Postal je lektor filozofije in teologije.

Mož, izjemno vešč v vseh humanističnih znanostih.

Zadnji dan je dočakal …

Spisi:

[…]

To so najodličnejši teologi [naše] domovine, ki slovijo po svojih spisih in razpravah, s katerimi so postali znani. Zdaj pa stopiva k tistim, ki razlagajo svete kanone.

Kanonisti

Ta podoba, ki si jo ogledujete, je najbližja.

Lentul: Kako se mu sveti tiara! Agezilaj: Glejte, Lentul, to je podoba vélikega ljubljanskega svečenika Tomaža Hrena, ki si je prislužil to prvo mesto, ker je, dokler je živel, preganjal sovražnike Cerkve in s silno močjo branil svete kanone.

Tomaž Hren. Svetu je bil rojen v Ljubljani leta 1560. V nižjih vedah se je izobrazil v domovini, višjim pa se je predal na Dunaju, pri čemer ni nikjer prejel manjše hvale. Odlikoval se je tudi z drugimi naravnimi darovi, vendar jih je očitno obvladovala vera v Boga, domovino in gojenje znanosti. Zato ga je prevzvišeni cesar Ferdinand II. – ne brez posebnega Božjega nasveta in Previdnosti – iz ljubljanskega kanonika povzdignil v Svetega rimskega cesarstva ljubljanskega knezoškofa, da bi poteptal kačo herezije. Ker pa je bilo to mesto vredno vrlin takega moža, mu je bilo dano pokazati, kako previdno so od Boga izbrani svečeniki in dušni pastirji Cerkve. Ker je iz njega sijala pozorna in budna pastoralna skrb, je povsem zasluženo prejel izjemno pohvalo Apostolskega sedeža in najvišjega zemeljskega kneza, cesarskega veličanstva. V obnovi, nasprotni Lutrovemu nauku, ki mu je bila zaupana, je pravi veri vrnil celotno Kranjsko, del Štajerske in Koroške. Kako radodaren in skoraj požrtvovalen je bil! Zlasti ko je šlo za uboge, je svoje premoženje spremenil v premoženje revežev. Kdo bi dovolj in dostojno ocenil [njegovo] pobožnost ter čaščenje Boga in nebeščanov? O tem priča stara ljubljanska bazilika, tako sáma kakor s cerkvenim zidovjem in oltarjem. Kdo darežljivost? O tem pričata gospostvi Vrbovec in Rudenek, ki ju je v skladu s svojo pravico pripisal in pripojil škofiji. Kdo podporo znanosti? Naj spregovorita graška univerza in ljubljanski licej! Koliko stvari ni naredil za zaščito in rast obeh! Koliko ni z denarjem iz svoje darežljivosti ustanovil dijaških štipendij! Če bi naštel še druge reči, ki jih je ta veliki mož dovršil v svojo nadvse veliko čast pri delitvi pravice kot namestnik svetega cesarskega veličanstva v Gradcu (kako sveto, kako pobožno je vladal 33 let), bi bil predolg. 10. februarja leta 1630 v Ljubljani se mu je bolezen zelo poslabšala, zapustile so ga moči. Z očmi, obrnjenimi v nebo, je izdihnil. Dopolnil je svoja leta in zasluge ter se v starosti 68‌366 366 Lapsus. Prav: 60. let dvignil k nebeščanom, da bi prejel krono.

Izdal je:

Kanonsko delo.

Evangeliji, podani v slovenskem jeziku.

Cerkveno-posvetni anali.

Gašper Bobek, Radovljičan. Potem ko je z veliko pohvalo za nadarjenost in znanje doštudiral cerkveno in civilno pravo, so mu nadeli tudi venec obojega. Mož preizvrstne učenosti in kreposti. Leta 1622 je postal ljubljanski prošt in nato pičenski škof, potem pa deželni odbornik. Poslednji dan je dočakal 8. oktobra leta 1634 v Ljubljani. Pokopan je v Radovljici v lastni grobnici. Pepelu tega teologa z mitro je napisana hvalnica: Velik je bil Gašper, žar prave vere, zgled vrlin, točna in natančna podoba svečenika.

Spisi:

[…]

Filip Trpin, Kranjec. Bakalaver svete teologije, generalni vikar prevzvišenega knezoškofa Otona pl. Buchheima in župnik v Šmartinu pri Kranju.

Mož mnogih vrlin, predan čaščenju Boga. Neutrudno je delal z veliko treznostjo, posle pa opravljal uglajeno in natančno. Ne bojte se ga postaviti med odlične može. Njegove navade vodijo k splošnemu poštenju, njegova dejanja so vzor delovanja, njegovo življenje pa pot k plemenitosti. Umrl je 23. junija leta 1683.

Andrej Kralj, Kranjec, Radovljičan. V svojo veliko čast se je posvečal filozofiji, svetim kanonom in civilnemu pravu ter bil okrašen z vencem. Mož velikih vrlin, trdne izobrazbe, preudarnosti in prijetnih navad. Te prednosti so tako pritegnile pozornost presvetlega nadvojvode Ernesta Maksimilijana, da ga je izbral za osebnega učitelja. Nato je bil postavljen za ljubljanskega prošta. S pomočjo prošenj nadvojvode Ferdinanda je od Apostolskega sedeža zase in za svoje naslednike izposloval infulo. Proštiji se je odpovedal leta 1621 v korist svojega nečaka Gašperja Bobka.

Janez Jakob Schilling, presvetla zvezda modrosti, se je rodil v Ljubljani, dne … leta 16…

Potem ko je v Gradcu pod vélikim profesorjem Ferdinandom Krimerjem dokončal humanistične in filozofske šole, je kot véliki učenec teološkega konklava o enem in troedinem Bogu leta 1689 pod pokroviteljstvom prevzvišenega ljubljanskega škofa Žige Krištofa vzbudil veliko občudovanje poslušalcev. Mož skrbne preudarnosti, izkušenosti, blagohotnosti in potrpežljivosti, zaradi česar je bil ljub odličnemu škofu Žigi Krištofu itn. Od še sedaj živečega pričakujemo veliko v javno dobro domovine.

Spisi:

Sinodalne odredbe in dekreti.

Razprava o dekretalih v petih knjigah.

Franc Bernard Piscon. Rodil se je leta 1660 v Ljubljani.

Modrost, ki jo je dosegel, je zelo stroga Atena okronala s teološkim vencem.

Pri opravljanju službe si je pridobil ne nezasluženo izjemno slavo. Pri njem boste namreč našli redke duhovne darove, čudovito modrost, vljudnost, omikanost in moč nasveta.

Filip Hoffstetter. Navse odličen mož. Rodil se je 22. aprila leta 1669 v Ljubljani očetu …, izvrstnemu odvetniku, in materi …, rojeni Mazol. Svoje ime je dal Družbi Jezusovi.

Moža se zaradi duha, misli, pesniških figur in nadvse bogatega obilja tem in besed ne da zlahka posnemati.

Izdal je:

Razprava o pravičnosti in pravu.

O zakonu.

Avguštin, Ljubljančan, kapucin, rojen leta 1627. Zdelo se je, da v njem tekmujejo izobrazba, krepost in blagohotnost navad, nobena pa ne premaga druge. Do nikogar, razen če izvzamete njega samega, ni bil strog. Izvoljen je bil v provinciala – enako milo kakor pogumno je izvrševal določbe. Nadvse pobožno je umrl v Ljubljani štirinajst dni pred marčnimi kalendami leta 1710, v starosti 83 let, v duhovništvu 64 let.

Spisi:

[…]

Janez Krstnik Škerpin iz Družbe Jezusove, Kranjec, Kamničan, je prišel na svet 7. maja 1643. Ko je s pohvalo končal humanistične šole, je bil 22. oktobra leta 1662 kot filozof sprejet v Družbo Jezusovo. Ko sta ga tam pritegnili filozofija in teologija, je s čudovito jasnostjo uma razrešil tudi najtežje, pohvaljen zaradi pobožnosti, izkušenosti in modrosti, tako da je povsod veljal za moža s trdno izobrazbo in trdno vero. S čudovito spretnostjo je razlagal kanone v Gradcu, Linzu, Passauu in Celovcu. V Gospodu je pobožno zaspal 8. […] 1702.

Izdal je:

[…]

Janez Kapus iz Družbe Jezusove je prišel na svet na zgornjem Kranjskem v Kamni Gorici, ki je od Ljubljane oddaljena 5 milj. V Družbo je stopil 2. oktobra 1688. Mož trdnega znanja in natančne presoje, h kateremu so se mnogi zatekali tako v stiski kakor po zatočišče. Odlikoval se je po dobroti in usmiljenju. Zato ni izpustil priložnosti, da bi lahko komu pomagal. Kanone je predaval do konca svojega življenja v užitek poslušalcev v Ljubljani in Gradcu. Svoje dni je dopolnil 7. junija leta 1713 v Ljubljani.

Izdal je:

[…]

Friderik Jožef Garzarolli pl. Garzarollshoffen. Kranjec, doktor svete teologije, leta 1680 tajnik in generalni vikar prevzvišenega kneza Jožefa, ljubljanskega škofa, nato župnik in dekan v Stockerauu, nazadnje leta 1690 véliki rektor dunajske univerze.

Izdal je:

…

Jožef pl. Rudolphi, knez Svetega rimskega cesarstva, opat v St. Gallenu v Švici. Na svet je prišel leta 1677 v Ljubljani na Kranjskem očetu Janezu Krištofu … in materi Mariji baronici Wernegk. Da bi skupaj s pobožnostjo rasla tudi modrost, je prva leta življenja utrjeval s krščansko pobožnostjo. V zrelejših letih se je marljivo posvečal filozofiji in teologiji. Sedem let se je ukvarjal s sedmimi stebri, kar mu je prineslo vabilo na dvor. Ker tega bremena ni zaupal spolzkemu posvetnemu življenju, ga je prenesel med kanonike v St. Gallenu, kjer so ga nadvse zaslužnega z glasovi vseh 16. oktobra 1717 izvolili za opata.

Jožef Kledrer, Kranjec iz Šentjerneja, rojen leta 1693, nizkega rodu, tako da svoje usode ni dolgoval poreklu in rodu, ampak svojim vrlinam. Temeljito se je posvečal študiju filozofije in teologije. Dokončal je skoraj vse šole. Kot eden od vseh je postal magister, prav tako je kot eden pogosto nastopil proti vsem in jih premagal, dokler je pritegoval s težo dokazov.

Spisi:

[…]

Še več jih je treba javno predstaviti. In sedaj, ko sva pregledala te, [morava tudi] one, ki so govorili ob velikem odobravanju s svetih prižnic in so govore skrbno zapisali, da bi dan na dan vzgajali še večje sadove.

Pridigarji

Lentul: Kako se blešči ta svečenik! Agezilaj: To je podoba nekdanjega prevzvišenega kneza Baltazarja Radliča, ljubljanskega škofa. Na svet je prišel leta odrešenja 1533 v mestu Višnja Gora, ki je od Ljubljane oddaljeno tri milje. Ko je odrasel, se je izobrazil v humanističnih in višjih šolah ter bil posvečen v duhovnika. Zaradi izrednega znanja in poštenosti je bil povzdignjen do časti ljubljanskega kanonika in dekana, nato pa do najvišjega, škofovskega dostojanstva. Zaradi zgovornosti, v kateri se je odlikoval, so ga imeli za Demostena svojega časa. Ko se je privadil govorniškemu odru, je v govorniškem tekmovanju posnemal sámega [sv.] Pavla – govoril je z nadvse velikim uspehom. Mož, vreden nesmrtnosti, je umrl leta 1580, star 47 let. Ker se je tako odločno trudil za pravo vero, ga je smrt iztrgala zemlji in ga odnesla v nebo, saj se je boril s tako hrabrim peresom, da si je prislužil mesto med nebeščani. Spisi:

Slavilne pridige.

Razprava proti Lutrovim naukom.

Janez Rafael Cobenzl iz znamenite baronske družine se je rodil leta 1572 v Predjami na spodnjem Kranjskem. Družbi Jezusovi se je pridružil leta 1543. Kot rektor je vodil graški kolegij in dunajsko hišo profesov ter postal prvi predstojnik te ustanove. Dan smrti je dočakal 28. januarja leta 1627 in zapustil sloves o svoji veliki svetosti in modrosti.

Izdal je:

Knjigo proti Simonovi pridigi.

Friderik Jelenčič, po narodnosti Nemec, po rodu Kranjec, po domovini Ljubljančan. Rodil se je leta 1630. V slavno Družbo Jezusovo je bil sprejet, ko je dokončal študij filozofije in teologije. Preostanek življenja je s tribune razlagal Božjo besedo, še posebej v baziliki božanskega Štefana na Dunaju v Avstriji, kjer je delal do zadnjega dne. Ko se je bližal sedemdesetemu letu, je odšel v nebesa, ostala pa je slava njegove svetosti. Izdal je:

Zmagoslavje rož grofa Volbenka Andreja Rosenberga, leta 1656.

Opora kraljestev. Nagrobni govor za cesarjem Ferdinandom III., leta 1657.

Pesmi o sv. Ignaciju, leta 1657.

Panegirično zmagoslavje nad strto kačo, postavljeno Devici brez madeža spočeti, leta 1658.

Slovanska amazonka. Nagrobni panegirik ob pogrebu Judite Eleonore grofice Tattenbach, rojene grofice Forgacs, leta 1662.

Devetdnevnica sv. Frančiška Ksaverja, leta 1662.

Indijski čudodelec, leta 1666.

Ugasla zvezda na nebu dunajske Cerkve. Ob pogrebu Wildericha von Walderdorffa, dunajskega škofa, leta 1680.

Andrej Klemenčič, ljubljanski kanonik. Rodil se je štiri dni pred novembrskimi kalendami leta 1655 v Ljubljani plemenitim staršem, očetu Janezu Jerneju, magistru ljubljanskega zunanjega svéta, in materi Barbari. Ko je v domovini dokončal humanistične predmete, je na Dunaju v okviru filozofije poslušal Janeza Despotoviča iz Družbe Jezusove in tam dosegel magistrski venec. Takoj je obvladal naravne in božanske znanosti, zaničujoč slabe stvari. V duhovnika je bil posvečen na svoj god, na praznik sv. Andreja leta 1680. Potem ko je pri Sv. Križu blizu Tržiča deloval kot kooperator za dušno oskrbo, je bil leta 1691 imenovan za tamkajšnjega župnika. Tej službi je v vseh ozirih popolnoma ustrezal. Leta 1704 je stopil na mesto ljubljanskega kanonika, ki ga je v svojo večno čast ustanovil sam. Čeprav je dovoljeno, kakor menijo drugi, je na koru manjkal le v redkih primerih – komaj kdaj, če ni bil bolan. Božjo besedo je s tribune pogosto oznanjal s takšnim žarom in tako sočno, da so ljudem po licih tekle solze. Zdelo se je, da v njem tekmujejo krepost in poštenost, pobožnost in blagohotnost, ne da bi se ena umaknila drugi.

Izdal je razpravo:

Evangeljska luč.

Janez Čandek, Kranjec, Višnjegorčan, je prišel na svet leta 1600. Ko je dokončal humanistične predmete, je bil s sedemnajstimi leti sprejet v Družbo Jezusovo. Mož, okrašen z apostolskimi vrlinami, je bil izjemno vnet za blaginjo bližnjega. Zaradi kuge, ki je divjala po Gradcu, je med strežbo bolnikom umrl kot žrtev dobrote dne 8. oktobra 1624.

Izdal je:

Katekizem in evangeliji za leto, ki jih je sam podal v slovenskem jeziku. V Gradcu leta 1612.

Matija Paradižič iz Družbe Jezusove. Rodil se je 23. februarja 1664 v Kranju, ki je bil nekdaj sedež mejnih grofov. Ko je prejel venec svete teologije, je v stolni cerkvi božanskega Nikolaja govoril tako prijetno in vešče, da je duše [prisotnih] po svoji volji z velikim uspehom naravnal k pobožnosti. Umrl je dan pred oktobrskimi idami leta 1711.

Spisi:

Nedeljske pridige.

Tomaž Reutlinger, Radovljičan. Odlikoval se je z mnogimi naravnimi darovi, vendar sta med njimi očitno prevladovala prirojeno tekoče govorjenje in goreča pobožnost. Zato ga je presvetli nadvojvoda Karel vzel k sebi na dvor kot pridigarja. Potem je bil razglašen za ljubljanskega prošta in arhidiakona zgornje Kranjske leta 1569, nazadnje pa leta 1574 za deželnega odbornika. Njegovo življenje se je končalo 10. marca 1579.

Karel Jožef Apfaltrer, baron, ljubljanski kanonik, doktor svete teologije. Na svet je prišel 11. septembra leta 1669 očetu Juriju Žigi in materi Regini Sidoniji, rojeni pl. Samburg.

Ljubljanski kanonik je postal leta 1713.

Izdal je:

Govor. Prvi minister nebeškega dvora, božanski Jožef. Govorjen na Dunaju pod pokroviteljstvom cesarja Jožefa I. 1708.

Govor. Legat našega Odrešenika, božanski apostol Andrej. Govorjen na Dunaju leta 1717 pod pokroviteljstvom cesarja Karla VI.

Pripravljeno za tisk:

Praznične pridige ali Prazniki svetnikov za leto.

Oče Didak Thori iz reda sv. Frančiška reformiranih, rojen v Ljubljani v deželi Kranjski.

Mož, vešč lepega govora in s trdnim znanjem, zelo zaslužen za izobrazbo ljudi.

Umrl je […]

Spisi:

[…]

Oče Alojzij Valvasor iz reda sv. Frančiška reformiranih, rojen leta 1674. Izvira iz znamenitega rodu baronov Valvasorjev. Prvorojeni sin Janeza Vajkarda, slavnega zgodovinarja svoje dobe. Da bi svoj rod okronal s trdnimi vrlinami, se je v Ljubljani pridružil serafinskemu redu, kjer je s pobožnostjo in učenostjo svojemu imenu podelil nesmrtnost.

Spisi:

Nedeljske pridige.

Praznične pridige ali Prazniki svetnikov za leto.Postne pridige.

Oče Reginald, Ljubljančan, izvrstni pridigar iz kapucinskega reda, je kot govornik na mnogih krajih deloval v nemajhen prid duš in bil pri poslušalcih lepo sprejet zaradi prirojene prijetnosti in zgovornosti. Umrl je pet dni pred januarskimi kalendami leta 1674, v duhovništvu 32 let, v starosti 51 let.

Matija Schoss, Kranjec, se je rodil v trgu Tržič, ki je od Ljubljane oddaljen 6 milj, 16. februarja leta 1683 očetu Andreju in materi Heleni. Ker sta opazila njegovo nadarjenost, sta ga izobrazila v znanosti, pri obeh pa je dosegel pohvalo. Ko je na Dunaju dokončal humanistične predmete in teologijo, je leta 1706 v starosti 23 let stopil v duhovniški stan. Potem je z odločno spretnostjo in izkušenostjo opravljal dolžnosti notarja dveh generalnih vikarjev. Bil je vešč govornik, ki je postal zgled tekočega podajanja in je govoril ob velikem odobravanju tako v latinščini kakor v domačem jeziku. Leta 1717 je postal vikar pri Sv. Petru zunaj ljubljanskega obzidja.

Spisi:

Govor. Nova ljubljanska filharmonična citrarka ali Božanska Magdalena. Leta 1704.

Oče Alojzij, Ljubljančan, iz kapucinskega reda. Vešč govornik, mož nadvse poštenih navad in neprikrite dobrote. Slovel je po gorečnosti pri evangeljskem znanju in pri pridobivanju duš. Umrl je ob aprilskih idah leta 1698, v starosti 71 let, v duhovništvu 51 let.

Adeodat Bernaš iz reda sv. Avguština, rojen v Ljubljani leta …

Bakalaver je postal …

Dan smrti je dočakal …

Spisi …

Mnogih drugih, katerih imena so [mi] ali ušla iz spomina ali pa so jih raziskali drugi, pa sedaj nisva omenila, ne nazadnje, ker jih lahko primerneje navedeva pod drugim naslovom.

Asketi

Podoba, ki si jo ogledujete sedaj, pripada Matiji Kastelcu, kanoniku novomeške kapiteljske cerkve. Na tem mestu so prikazane obrazne poteze tistega, ki so ga tako živega kakor mrtvega zelo cenili zaradi duhovne vneme, izobraževanja neukih, neoporečnega življenja in čistosti, ki si jo je nadvse prizadeval doseči. Rodil se je 24. januarja leta odrešenja 1620 v vasi Kilovče na Krasu na spodnjem Kranjskem. Ko je bil starejši, se je lotil študija filozofije in teologije. Potem ko se je tako dobro izobrazil, je preostanek svojega življenja posvetil apostolskemu delu, pri katerem je bil še posebej pozoren na odrešenje duš. Župnijo Toplice na spodnjem Kranjskem je vodil 13 let, nato se je preselil v župnijo Šentjernej. Od tod je bil povišan v kanonika kapiteljske cerkve v Novem mestu, potem pa prav tam v župnika. V tem poklicu se je vse do zadnjega diha življenja marljivo in podjetno posvečal pobožnosti in znanosti. Umrl je dne 26. aprila leta 1688, star 70 let. Izdal je:

Knjiga molitev presvetega rožnega venca, leta 1687.

Način, kako pomagati v smrtnem boju.

Kratke jutranje in večerne vaje, leta 1682.

Kompendij krščanskega nauka.

Verouk.

Preprost prevod Svetega pisma Stare in Nove zaveze po členih. 3 zvezki.

Tomaž Kempčan, preveden v domač slovenski jezik.

Ogledalo čistosti.

Cvetnik zgledov, v katerem je naštetih sedemdeset zgledov, prirejenih za pridigarje.

Latinsko-slovenski slovar.

Duhovno ogledalo začetka in konca človeškega življenja.

Jurij Wetstein, ljubljanski kanonik, je luč prvič ugledal leta 1645 v Ljubljani. Dokončal je študij filozofije in teologije ter prepotoval daljne dežele Evrope. Obvladal je nemški, slovenski, latinski, španski, francoski in italijanski jezik. Postal je kanonik in župnik ljubljanske bazilike. Bil je mož izjemno poštenega duha, čvrst častilec resnice in vere, usmiljen do revežev in neutruden upravitelj. Umrl je leta 1711.

Izdal je:

Zmaga pobožnosti, predstavljena v gledališki igri.

Rudolf Coraduzzi, baron.

Ljubljanski kanonik je postal leta 1647.

Mož nadvse poštenih navad, ki se ga moramo spominjati zaradi dobrodušnosti, ljubezni do bližnjega, strpnosti do nasprotnikov in drugih vrlin. Verjamemo, da je tisto prvo nedolžnost, ki jo je prinesel na svet, odnesel s seboj tudi v nebo, kamor se je preselil 1. februarja leta 1656, star 35 let. Zadušnico z nagrobnim panegirikom so obhajali 3. februarja v stolni baziliki.

Lovrenc Kapus, Kranjec, Kamnogoričan, rojen leta 1656, iz Družbe Jezusove. Odlični pričevalec Kristusa je bil septembra leta 1687 poslan v Indije, da bi širil vero, za kar je dal pobudo sam. Potem ko je preživel veliko nevarnosti na morju, je tja prispel meseca aprila leta 1689. Ta misijon, ki je bil od vseh najbolj oddaljen, se je imenoval Cucurpe v deželi Sonora v Kaliforniji, ki je od Kranjske oddaljena 2700 nemških milj, od indijskega glavnega mesta Mexico pa 430. Koliko ljudi je spreobrnil (izkazalo se je, da bi bilo število izjemno veliko, zatoje bil ljub kralju Španije, ki je zahteval, da navedejo točno število) tam, kjer je leta 1692, kakor poročajo, kot nepremagljivi Kristusov borec nadvse junaško pretrpel slavno smrt, ko so ga prebodli s puščico!

Spisi:

Sveženj pisem. Poročilo o potovanju v Indije.

Prav tako: O poganskih običajih in znamenitostih.

Marko Dolinar, Škofjeločan, jasna zvezda ljubljanskih proštov in zgled kreposti. [V prošta] je bil povišan leta 1653 iz dekana in generalnega vikarja. Zdelo se je, da se v njem borita pobožnost in učenost, ne da bi ena premagala drugo. Da ne bi čas njegovega življenja brezplodno mineval, si je vsega razporedil. Vsako jutro je ob šesti uri nadvse pobožno maševal natančno ob kanonskih urah, nato se je udeležil svete maše in se do desete ure posvetil lastni molitvi. Ob enajstih je nekaj lahkega pojedel, zdelo pa se je, da se je vsak dan raje postil. V prvi uri po zajtrku je imel navado obiskati stolnico, da bi izkazal dolžno spoštovanje presvetemu Rešnjemu telesu. Kadar je odhajal od doma ali se vračal domov, je klečeč pred svojim oltarčkom pomolil. Ob cerkvenih praznikih je bila njegova postelja zemlja. Vsako soboto se je postil, vsak teden se je spovedal. Če je mislil, da je prej koga užalil, je prosil odpuščanja. Med letom si je prizadeval predano obiskovati javne slovesnosti. Ponujali so mu škofovsko čast, vendar jo je odločno in vztrajno zavračal. Očitno obstajajo čudoviti in s čudežnimi znamenji povezani dokazi o naklonjenosti, ki mu jo je izkazovalo nebo. Kakor je živel, tako je tudi nadvse sveto umrl ob samih januarskih kalendah leta 1656. Pokopan je bil v stolnici. Z nagrobnim panegirikom ga je počastil slavni ljubljanski dekan Schönleben.

Spisi:

Ljubljena mati ali Razlogi za ljubezen do vélike Matere Božje. Knjiga molitev.

Janez Krstnik Škerpin, Kranjec, Medvodčan, doktor svete teologije. Leta 1700 je postal župnik pri Sv. Petru zunaj Ljubljane. Mož izvrstnih vrlin, predan treznosti in obdarjen z angelsko čistostjo. Zgled duhovnikov in kuratov svoje dobe. Goreče se je predajal pobožnosti in ljubezni do Boga, posebno pozornost pa posvečal rešitvi duš. Odločno je podpiral čaščenje vélike Matere. Da bi razširil njeno slavo, je postavil 12 marijanskih postaj od župnijske cerkve sv. Petra do čudodelne Device v Polju. Poučeval je mladino verouk in uboge ljudi v bolnišnicah. Leta 1712 je v župnijski cerkvi sv. Petra ustanovil bratovščino blažene Device Marije za dosego srečne smrti pod imenom Zavetje umirajočih. Ko je leta 1715 po Ljubljani in okoliških mestih divjala kruta smrt ter je s hudo vročico odnesla s seboj nekaj stotnij ljudi, je kot žrtev dobrote umrl 21. februarja.

Izdal je:

Zvesti spremljevalec na potovanju do srečne večnosti ali 12 marijanskih poti po prav toliko postajah, da bi dosegli srečno smrt. V Ljubljani leta 1713, v nemškem jeziku.

Jurij Tomec, Kamničan. Rodil se je 20. aprila leta 1682. Apostolski mož, čast duhovnikov, izjemno vnet za rešitev duš. Kolikor dolgo je živel, je bil popoln zgled dobrote. Svoje telo je mučil z nadvse vztrajno strogostjo. V Ljubljani si je izredno prizadeval učiti mladino krščanski nauk, izobraževati neuke in revne, pomagati zapornikom z duhovno tolažbo, oskrbovati berače s hrano in obleko …

Leta 1713 je opravljal službo spirituala pri uršulinkah v Ljubljani.

Napisal je:

O duhovni popolnosti.

Postopek izobraževanja neukih o členih vere.

Čustvo srca, ki ljubi in hvali Boga.

Jurij Praunsperger, sin ljubljanskega župana Viljema, je bil zaradi prijetnih navad, zglednega življenja in odličnih dejanj leta 1531 imenovan za dekana ljubljanske stolne cerkve. Življenje je sklenil leta 1553. Pokopan je v stolnici.

Spisi:

Dnevnik Božje ljubezni.

Jurij Latomus, Ljubljančan, izobražen v filozofiji in teologiji. Mož krasne kreposti, zaradi svojega značaja primeren za blago vodenje. Postal je ljubljanski kanonik, nato pa uslužbenec in generalni vikar za duhovno oskrbo prevzvišenih ljubljanskih škofov Petra in Konrada. Mož, ki je bil delu predan podnevi in ponoči. Dan smrti je dočakal 30. decembra leta 1572, star 58 let. Njegov spomenik stoji v stolni cerkvi, kjer je tudi pokopan.

Rok, Ljubljančan, kapucin, znan po čistosti življenja, je bil svetu rojen […] V cvetu rane mladosti se je predal pobožnosti. Ko je dokončal humanistične predmete, je bil sprejet v serafinski red, kjer je kmalu ponudil dokaze bodoče svetosti. Napolnjen je bil z vero, duhom ljubezni in Božjim strahom. Z radovoljnim duhom je vzel nase tako rekoč najtežje. Ko mu je bilo podeljeno duhovništvo, je službo izvajal v svojo največjo čast.

Jurij Tomec, duhovnik.‌367 367 Dolničar je pozabil prečrtati začetek načrtovanega gesla, ki ga je napisal že na prejšnji strani.

Ti, ki sva jih obravnavala do sedaj, so pisali o božanskih in svetih stvareh. Zdaj bo treba pregledati zgodovinarje, ki so zabeležili izvršena in opravljena dejanja ter jih iztrgali pozabi. Ti Vas bodo, Lentul, morda še bolj razveselili.

Zgodovinarji

Šesta podoba zapovrstjo,‌368 368 Lapsus. V resnici gre šele za peto podobo in peto skupino piscev. Pred zgodovinarji je namreč Dolničar obravnaval le teologe, kanoniste, pridigarje in askete. ki si jo ogledujete, prikazuje Janeza Ludvika Schönlebna, dekana ljubljanske stolne bazilike in gotovo prvaka zgodovinarjev svoje dobe. Postavitev svojega kipa na ta kapitol časti si je najbolj zaslužil zaradi toliko znamenitih knjig, s katerimi si ni pridobil le domovine, temveč tudi znanstveni svet. Ta nadvse odlični mož je luč prvič uzrl 17. novembra leta 1618 v Ljubljani. Že na začetku deške dobe se je v njem prebudila nadarjenost za znanost, ki so jo še spodbujali. Njegovo marljivo nagnjenje je raslo in se tako povzpelo, da je sčasoma dokončal mnogo učenih razprav, s katerimi je vzbudil zavist. V Padovi si je leta 1653 pod promotorjem Francescom Battotom, odličnim možem, ki je za seboj pustil veliko slavo, utrgal venec teologije. Ko se je vrnil v domovino, je bil zaradi izjemnih duhovnih darov kmalu izbran za dekana ljubljanske stolne bazilike, nato pa je opravljal službo arhidiakona v Ribnici na spodnjem Kranjskem. Čas svojega celotnega življenja je, kolikor so mu dopuščale duhovne in vsakodnevne skrbi, posvetil znanosti. V ostalih ozirih je bil mož izjemne treznosti, krotkega in blagega duha ter prečistega življenja. Umrl je 15. oktobra leta 1681, star 63 let. Izdal je:

Lovor prinašajoča Paladina egida, leta 1643.

Poročni venci ali Svatbeno ploskanje itn., leta 1644.

Kleantova lutnja, [uglašena] po Apolonovi liri, inavguracija itn., 1644.

Poskus nimfe iz Horte ob inavguraciji dveh doktorjev bogoslovja, leta 1648.

Trojni vek [?] nimfe iz Horte, leta 1648.

Pomladni sprehod k modrosti ob opoldanskem počitku, leta 1648.

Zadušnica za prečastitim proštom dunajske stolne cerkve, leta 1648.

Avstrijski Mars, sveti Leopold, mejni grof in zavetnik Avstrije, slavljen v panegiriku, leta 1648.

Solze za pobožnimi mani presvetlega mladeniča Janeza Mihaela Adama Krstnika grofa Althana, leta 1648.

Z dragimi kamni okrašeni venec. Čestitke šestim novim doktorjem bogoslovja iz cistercijanskega reda. Leta 1649.

Sad drevesa življenja sv. Križa. Dvojna infula prečastitega N. N., cistercijanskega opata. Leta 1649.

Filozofski Nič, izročen novim magistrom filozofije, leta 1649.

Polje lilij ali Avstrijsko-marijanski album, okrašen s hvalnicami Avstrijcev, posebej vdanih Devici Materi Božji, leta 1649.

Avstrijskoakademska daritev pobožnim manom ustanoviteljev in dobrotnikov dunajske univerze.

Velikanska trojica časti prevzvišenega Svetega rimskega cesarstva kneza Maksimilijana Gandolfa grofa Kuenburga, salzburškega nadškofa, primasa Nemčije, leta 1668.

Evangeliji, ponovno izdani v slovenskem jeziku, 1672.

Retorzija proti opažanjem Sigismunda od sv. Marije iz reda dominikancev o službi brezmadežno spočete Device, polni skrivnosti, leta 1680.

Genealogija grofov Attems, leta 1681.

Zaobljube svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje, tri knjige, leta 1659, v četverki.

Štiri knjige drugega dela.

Pretres Zgodovinskega pregleda o spočetju blažene Device, ki ga je objavil frater Marcellus Sydereus Cyriacus, postavljen na tehtnico bul Apostolskega sedeža, leta 1668, v četverki.

Resnično in iskreno mnenje o brezmadežnem spočetju itn., 1670, v četverki.

Deviška palma ali Marijanske zmage sedemnajstih stoletij nad nasprotniki brezmadežnega spočetja blažene Device itn., 1671, v četverki.

Pridige o svetnikih, zimski in spomladanski del, leta 1669, v četverki.

Poletni in jesenski del, v četverki.

Piramida, postavljena Jezusu v smrtnem boju na Oljčni gori, podana leta 1668 v nemščini, v četverki, in leta 1672 v latinščini.

Romanje h Gospodovemu grobu, 1668, v četverki.

Spet pridobljena Emona ali Ljubljani po pravici prisvajano staro ime Emone, leta 1674, v četverki.

Nedeljske proste ure ali Pridige od adventa do binkošti s sinodalnimi nagovori, leta 1676, v četverki.

Iste pridige od binkošti do adventa z nekaj panegiriki.

Polemična disertacija o prvem izvoru vzvišene habsburške hiše, v Ljubljani leta 1680, v foliu.

Letopisi slavne vojvodine Kranjske od stvarjenja sveta do leta Kristusovega 1000, v Ljubljani, v foliu, leta 1680.

Genealogija gospodov grofov Gallenberg, leta 1680.

Roža medvedja, genealogija grofov Ursini Blagaj, 1680.

Genealogija knezov Auersperg, leta 1681.

Alegorije sv. očetov, zbrane v korist pridigarjev, leta 1682.

Zaobljube svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje, pet knjig, v foliu.

Habsburško-avstrijsko sveto leto. Petsto svetnikov avstrijske hiše. V foliu, 168[…]

Avstrijska drevesnica ali Genealogija vzvišene avstrijske hiše, v foliu.

Avstrijska kronologija ali Pripoved o avstrijskih dejanjih, v foliu.

Etično-politična podlaga kreposti in grehov.

Janez Vajkard Valvasor, znan po izobrazbi in rodu, iz znamenite rodbine baronov, je prišel na svet leta 1638 v Ljubljani. Potem ko je odrasel in končal študij, je v redko zvezo povezal orožje in znanost. Potem ko je prepotoval dežele, so ga zaradi nenavadne nadarjenosti in naravoslovnih raziskav sprejeli v angleško Kraljevo družbo. Leta 1683 je ob grozeči vojni s Turki načeloval pehotnim četam, ki so bile poslane na pomoč Štajercem. Ko se je vrnil, se je neutrudno posvetil zgodovinskim raziskavam v čast domovine. Nazadnje ga je v Krškem, kamor so ga bili pripeljali že bolnega, smrt na veliko žalost dobrih ljudi ugrabila s sveta. Bil je namreč mož nadvse poštenega duha, poln človekoljubja. Posmrtne ostanke tega moža hrani družinski kraj Medija, njegov učeni duh pa bo ostal – za vedno shranjen v toliko zgodovinskih knjigah – večno živ. Dela, ki jih je izdal, so:

Ovidijeve Metamorfoze, ilustrirane z bakrorezi, v foliu, leta 1679.

Topografski opis Koroške, leta 1681, v foliu.

Prav takšen opis krajev, ki jih ima v lasti salzburška nadškofija, 1681, v foliu.

Prizorišče človeške smrti, trije deli, leta 1682, v četverki.

Letopisi ali Zgodovinsko-topografski opis slavne vojvodine Kranjske, leta 1689, v foliu, štirje zvezki.

Luč narave, razprava o steklu, testu in barvi, trije zvezki, v četverki.

O simpatiji in antipatiji, v četverki.

O medicini in ličilu, dva zvezka.

Fizikalno-matematični cvet, v foliu.

Samuel Budina, po rodu Kranjec, po domovini Ljubljančan, se je rodil leta 1512. Ko se je izobrazil v humanističnih in višjih šolah, se je pred vsemi lotil pisanja zgodovine. Njegovo življenje se je končalo leta 1562. Izdal je:

Osvojitev utrdbe Siget na Ogrskem.

Franjo Glavinić, Kranjec, Kraševec, iz frančiškanskega reda observantov, sedaj reformiranih. Mož, ki se ga je treba spominjati po učenosti in ostalih vrlinah. Hvalevredno je upravljal kranjsko provinco omenjenega reda. Izdal je:

Zgodovino Trsata.

Roko Kristusove [ljubezni].

O izvoru in razdelitvi bosanske in hrvaške province svojega reda.

Martin Bavčer, po rodu Kranjec, po domovini Vipavec. Priključil se je Družbi Jezusovi, prevzel razne dolžnosti, predaval humanistične in višje predmete.

Napisal je:

Zgodovino in noriške anale.

Panegirik. Ko je prevzvišeni cesar Leopold leta 1660 obiskal dedne dežele.

Anton Abič, Ljubljančan.

Spisi:

Zgodovina mesta Ljubljane, v nemškem jeziku.

Pavel Pucelj iz eksemptnega cistercijanskega reda, stiški profes, je prišel na svet v Novem mestu na spodnjem Kranjskem. Bil je enako pobožen kakor izobražen, neutrudljiv delavec ter izjemno zmeren in trezen mož. Marljivo se je posvečal piljenju svojih učenih razprav. Nato je opravljal službo priorja. Nezlomljivo in vztrajno je prenašal artritične bolečine, ki so ga mučile pred koncem življenja.

Spisi:

Zgodovina preslavnega in starodavnega stiškega samostana.

Dejanja stiških opatov.

Boštjan Gotfrid Widerkehr pl. Widerspach, baron, po izvoru iz Ljubljane. Na svet je prišel leta 1670. Ko je končal šolanje, ni prepotoval samo vse Evrope, temveč skoraj cel svet. Temeljito je preiskal in pregledal Afriko, Azijo in Ameriko.

Spisi:

Opis poti po Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki. Običaji ljudstev, obredi, vera itn.

Anton Abič.‌369 369 Dolničar ni prečrtal opomnika za geslo o Abiču, ki ga je sestavil na vrhu iste strani.

Janez Gregor [Dolničar pl.] Thalberg. Rodil se je 10. marca 1655 v Ljubljani.‌370 370 Dolničar se je kot avtor dela iz skromnosti izognil pisanju avtobiografije. Po drugi strani je računal na to, da bo pozorni bralec iz zadnje bibliografske enote razbral, kdo se skriva pod psevdonimom Mengin oziroma kdo je pravi avtor Javne ljubljanske knjižnice.

Ljubljanski patrocinij, v Ljubljani leta 1683.

Potok solz duše, ki trpi skupaj s Kristusom, v Ljubljani leta 1686.

Zgodovina furlanske vojne, leta 1689.

Izreki Akademije združenih, leta 1690.

Zmagoslavni avstrijski orel, leta 1698.

Nebeški zaklad Ljubljančanov ali Vaje v pobožnosti višje bratovščine presvetega telesa Kristusovega, leta 1713.

Kronološki povzetek, ki vsebuje itn., leta 1714.

Pripravljeno za tisk:

1. Pet knjig kronološko-topografsko podane ljubljanske zgodovine, v kateri so opisani izvor, spomeniki, napisi, oblasti itn. mesta Ljubljane, nekdanje Emone, v foliu.

Ljubljanska cipresa ali Ljubljanski nagrobniki in napisi, v četverki.

Anali mesta Ljubljane od leta 1660 do leta 1718, v četverki.

Ljubljanske antikvitete, v četverki.

2. Zgodovina stare in nove ljubljanske stolne bazilike, v foliu.

3. Krona znamenitih mož slavnega kranjskega rodu.

Kronološki povzetek, ki vsebuje spomina vredne dogodke mesta Ljubljane od stvarjenja sveta do leta 1713.

4. Gledališče spomina Akademije združenih.

Javna ljubljanska knjižnica ali Poročilo […]‌371 371 Dolničar ni dokončal podnaslova.

Čas naju sedaj opominja, dragi Lentul, naj si ogledava spomenike tistih, ki so z marljivim delom iztrgali iz pozabe rodovnike prastare krvi.

Genealogi

V premislek se nama ponuja že šesta podoba te dvorane, ki natančno prikazuje obraz.

Ta se je odlikoval v genealogiji, ki je med znanostmi najbolj naporna. Zelo marljivo je zbiral starodavne listine, jih vešče razločeval in pazljivo povezoval.

Janez Gotard Lukančič. Patricij domovine. Njegov rojstni kraj je bil Ljubljana, kjer je 17. aprila leta 1665 srečno začel življenje. Oče Gabrijel je slovel po mnogih zaslugah, mati Katarina je bila rojena Maissrembel pl. Ober Weissau in Stockach. Ko je končal šolanje in prepotoval dežele, si je za ženo izbral Marijo Cecilijo, rojeno Fürenpfeil pl. Pfeilheim, s katero je imel 12 otrok. Njihov seznam je mogoče poiskati v genealoški razpravi, ki jo je leta 1711 v Regensburgu izdal Janez Sigfrid. [Službo] vicedomskega prisednika Kranjske je marljivo opravljal več let. Potem je ves čas, ki si ga je utrgal od družinskih skrbi, posvetil genealogiji. V tej znanosti se je izjemno odlikoval ter s trdim in vztrajnim delom spisal štiri zvezke. Življenje je sklenil 12. oktobra leta 1711, star 47 let.

Njegove razprave so:

Dvor kreposti ali Razne genealogije znamenitega kranjskega rodu.

Zvezek 1. Knezov in grofov.

Zvezek 2. Grofov in baronov.

Zvezek 3. Patricijev in deželanov.

Zvezek 4. Plemičev.

Franc Erazem pl. Hohenwart itn., po izvoru iz slavnega rodu, je luč prvič ugledal 20. maja leta 1650 na starem družinskem gradu Kolovec, ki je od Ljubljane oddaljen 4 milje. Ko je zaključil šolanje in – kakor je v navadi – prepotoval razne dežele, je bil s tridesetimi leti izvoljen za prisednika ograjnega sodišča. Svojo službo je opravljal do zadnjega, kolikor so mu dopuščale moči, saj ga je vse pogosteje mučila zlovešča bolezen. Ves se je predal plemenitemu genealoškemu raziskovanju. Če bi radi vedeli za njegove navade: pred hrupom ljudi se je vedno umikal v samoto, tako da so ga redko videli zunaj lastnega doma. Veselilo ga je obdelovanje vrta in branje knjig. Vedno je sovražil prepire, ki jim je ubežal, kjerkoli je le mogel. Do poslednjega dne je živel v samskem stanu. Svetu je bil iztrgan ob oktobrskih kalendah leta 1714.

Spisi:

Razne genealoške razprave.

Leta 1712 je razmišljal o ustanovitvi ljubljanskega kanonikata, vendar si je zaradi […] premislil.

Svetu je bil iztrgan ob oktobrskih kalendah 1714.

Zakladnica starodavnega kranjskega rodu ali Genealoški kodeks, v foliu.

Adam Matej pl. Sukovič, deželan vojvodine Kranjske, tajnik koroškega glavarstva.

Oživljeni Mark Porcij Katon ali Genealoška zgodovina Hanibala Alfonza Emanuela Svetega rimskega cesarstva kneza Porcie.

Sedaj pa sva prišla do pravne znanosti, kjer bova omenila može, ki so postali na tem področju tako znameniti, da ne bo njihova slava nikoli ugasnila.

Pravniki

Mislim, da je treba med temi najprej omeniti plemenitega, nadvse premišljenega in izobraženega moža Janeza Štefana Florijančiča pl. Grienfelda, Ljubljančana. Rodil se je 26. decembra leta 1663. Njegov oče je bil Adam, slovit in zelo sposoben mož, mati pa Ana Elizabeta, rojena Frelih. Že od mladih nog so iz njega sijali poštenje, bister um in resnost navad – v njem ni bilo nič otroškega razen let. Ko je dokončal nižje in višje šole, si je na preslavni univerzi v Ingolstadtu odprl pot do venca prava, ki ga je nato osvojil v Sienni v Italiji. Ko se je vrnil v domovino, je zaradi slave, ki jo je pridobil svojemu imenu, in zaradi božanske govorniške moči dobil advokaturo. Izpolnjeval je vse dolžnosti neoporečnega pravnega izvedenca. Prav tako je bil povsod zaščitnik vdov in sirot, ki jih je zastopal brez plačila.

Leta 1693 je pri tridesetih letih stopil v zakon z Ano Genovefo, najodličnejšo izmed deklet, hčerko Janeza Kunstlja pl. Baumgartna in Ane Uršule, rojene Grundler, s katero je imel 6 otrok, 3 sinove in prav toliko hčera.

Leta 1699 je začel s čaščenjem božanskega Ivona, zavetnika pravnikov, ki se izvaja vsako leto na praznični dan z latinskim panegirikom in péto mašo v cerkvi božanskega Jakoba. Ta hvalevredni običaj je v navadi še danes.

Leta 1701 je imel v škofijskem dvorcu na javnem nastopu preslavne Akademije ljubljanskih operozov, ki jo je po svojih močeh odločno podpiral, resnično učen govor, s katerim je požel vsesplošno ploskanje.

Ne nazadnje njegovo ime ne bo sijalo v nesmrtnosti samo zaradi pravne znanosti in prirojene sposobnosti govora in poštenosti, temveč enako močno tudi zaradi starinoslovja in poznavanja starih rimskih kovancev. Poleg izvrstne knjižnice si je opremil slaven muzej ali zakladnico, da bi razveseljeval učene duhove domačinov in tujcev. Zbirka je vsebovala predvsem veliko število zlatih, srebrnih in bronastih kovancev antičnih vzhodnih in zahodnih cesarjev, konzulov in malikov, oljenke, ki so jih našli v grobovih v Ljubljani, solznice, lupine glinenih živali, razna znamenja in fragmente učene antike. Hude in skoraj nevzdržne bolečine v trebuhu, ki so ga mučile 15 tednov, je prenašal do konca življenja ne le nezlomljivo, ampak tudi – v osuplost vseh, ki so bili ob njem – mirnega duha in skoraj z nekakšnim veseljem. Umrl je 22. januarja 1709, star 46 let.

Izdal je:

Bik v jeziku ali Akademska razprava o starem in novem denarju, izpeljana zgodovinsko, politično in pravno, leta 1695.

Zaobljubno priporočilo, napisano Volbenku Vajkardu grofu Gallenbergu, namestniku in upravitelju, leta 1702.

Rokopis:

O starih kovancih idolov.

O starih kovancih cesarjev.

O kovancih družin.

Martin Pegij, po narodnosti Nemec, po rodu Kranjec, po domovini Ljubljančan, je prišel na svet leta 1508. Tuja ljudstva so ga, kakor priznava o sebi sam, dobrotljivo sprejela za svojega že v mladih letih. Od dneva do dneva je vse bolj in bolj napredoval k uspehu. Nazadnje ga je salzburški nadškof izbral za svetovalca. Dan smrti je dočakal leta 1569, star 61 let, zapuščajoč svetu sledove svoje izjemne modrosti, preudarnosti in kreposti. Izdal je:

Knjigo o služnostih, v Ingolstadtu leta 1560, v foliu.

Razpravo o pravu dednega zakupa, leta 1557.

Začetnico pravnih mnenj, leta 1564.

Razpravo o pravu in privilegijih dot, leta 1567.

Janez Pučar, Ljubljančan, je začel živeti 10. junija leta 1597. Mož, obdarjen z raznovrstnimi telesnimi in duhovnimi darovi, pošten in zgovoren odvetnik svoje dobe. Nato je prevzel službo višjega tajnika, ki jo je opravljal sebi v zaželjeno čast. Od temeljev je sezidal graščino Rakovnik pri Ljubljani, sijajno in razveseljujočo stavbo. Umrl je leta 1656.

Izdal je:

Poročilo o potovanju presvetle avstrijske nadvojvodinje Marije, kraljeve soproge, španske infantinje, in nadvojvode Leopolda leta 1631.

Jurij Bohinjec, Ljubljančan, profesor rimskega prava na dunajski univerzi leta 1672, dvorni in sodni odvetnik, svetovalec dunajskega škofijskega konzistorija. Slavni profesor civilnega in cerkvenega prava na starodavni in preslavni dunajski univerzi, véliki rektor leta 1675.

Izdal je razpravo:

Hekatombe obveznosti ali Stotnija izjav, ki vsebujejo celotno materijo jamstev.

Simon Kimovec. Na svet je prišel 23. oktobra leta 1625 pri komendi sv. Petra malteških vitezov, od Ljubljane oddaljeni 3 milje, ki jo je oplemenitil s svojim rojstvom. Potem ko se je izobrazil v nižjih in višjih šolah, se je posvetil študiju prava. Ko je postal odvetnik, je bil skoraj enak starim govornikom, glede na zmožnost govorjenja in odgovarjanja pa bi ga lahko primerjali s katerimkoli izmed tistih, ki so razpravljali na forumu.

Umrl je 9. oktobra leta 1690, star 65 let.

Spisi:

Praktične določbe dežele Kranjske.

Matija.‌372 372 Dolničar ni prečrtal začetka opomnika za geslo o Matiji Ferfili.

Janez Danijel Erberg. Kazimir.

Mož, obdarjen z redko veščino govora, ljubitelj nepristranskosti, gotovo najbolj vnet v brezplačni pomoči ubogim. Sicer pa se je znal prilagoditi vsem stvarem, osebam in čustvom. Svojemu sinu Leopoldu je priporočil tri stvari: vednost, zmernost in vestnost. Da bi od samega začetka, kakor opozarja Lipsius, in izvora iskal pravo, še preden bi si prizadeval priti do drugih zakonov. Drugič, da bi se izogibal pohlepu, in nazadnje, da bi ga vodil resnični in božanski razum ter da bi občutljivo častil milo pravičnost.

Spisi:

Komentar k štirim knjigam predpisov civilnega prava božanskega cesarja Justinijana, razširjen z mnogimi pomembnimi vprašanji.

Jurij Weinzerle.

Matija Ferfila.‌373 373 Opomnika za gesli, ki ju je Dolničar sestavil na strani 69.

Gabrijel Lukančič, patricij Kranjske, se je rodil 23. decembra leta 1620 v Ljubljani. Že od najzgodnejših let je v sebi gojil velikega duha. Ko je dokončal humanistične in filozofske šole, se je predal pravu in ga z izdatno nadarjenostjo tudi dovršil. Zdelo se je, da s svojo zgovornostjo pri izražanju mnenja kar vleče denar k sebi, zato njegovi sodobniki niso neupravičeno govorili, da kraljuje na sodiščih. Tako je dosegel položaj višjega tajnika ograjnega sodišča, leta 1678 pa je bil nagrajen s službo prisednika, ki jo je opravljal v veliko korist domovine vse do svojega poslednjega dne. Ta véliki mož je dopolnil svoje dni 30. decembra 1683, star 63 let.

Spisi:

Postopki vojvodine Kranjske.

Razprava o ribištvu.

O sajenju dreves.

Matija Ferfila.‌374 374 Ponovni opomnik za geslo o Matiji Ferfilu, ki ga Dolničar ni utegnil prečrtati.

Janez Jožef Wallersberg. Rodil se je leta 1669 v Ljubljani.

Ko se je lotil primerov, jih je obravnaval s srečno naglico. Njegova sposobnost pisanja je bila tako velika, vse je bilo tako zgoščeno in povezano z nekakšnimi nitmi, tako dodelano, tak način oblikovanja, da boste našli malo ali nič takega, kar bi bodisi manjkalo bodisi bilo odveč.

Spisi:

Civilne in kazenske sodbe.

Cirona […]

Učan.

Velika je bila njegova spretnost govora, hiter ogenj njegovega duha, rahločuten in lep njegov slog, zato je vreden, da se ga spomnimo.

Spisi:

Pravne sodbe in pravosodne odločbe.

Vermati.

Ki mu ded … namesto stricev …

V njem so bivale učenost, čudovito srečna nadarjenost in govorniška spretnost, zato pa tudi velika moč govorjenja in učinkovit govor.

Veliko se je ukvarjal s preučevanjem vrtnarstva.

Leta 1719 je postal tajnik glavarstva.

Spisi:

Zvežčič posvetovanj.

Matija Ferfila, Kranjec, Ljubljančan. Potem ko je dokončal humanistične predmete, je izjemno dovzeten vpijal filozofijo. Ko je nato poslušal Justinijanove predpise, so že opazili, da je enak svojim učiteljem, zato je z majhnim naporom dosegel venec obojega prava. Postal je član dunajske univerze. Prišel je v prečastiti dunajski senat in postal leta 1680 zaradi izjemne nadarjenosti z glasovi vseh sodnik cesarske rezidence, mesta Dunaj. Po splošnem mnenju vseh, ki so ga pobliže spoznali, je bil enako učen kakor pravičen. Ko je srečno dovršil svojo službo, star več kakor šestdeset let, je prenehal živeti zase, ne pa tudi za naslednje rodove, in je zapustil srečen spomin nase.

Spisi:

O statutarnem pravu, na Dunaju v Avstriji.

Jurij Weinzerle, Kranjec, doktor obojega prava, profesor prava na preslavni dunajski univerzi, odvetnik avstrijske državne blagajne. Leta 1635 je postal véliki rektor iste univerze.

Spisi:

…

Da nama zaradi dolgega zadrževanja ne bi potekel čas, dragi Lentul, se premakniva in sedaj preglejva tiste, ki so se odlikovali v medicini.

Zdravniki

Osma podoba zapovrstjo, ki jo je treba postaviti na čelo knjig zdravnikov, prikazuje obrazne poteze Davida Verbca, ki si je to čast zaslužil zaradi redkih duhovnih darov. Ta se je rodil leta odrešenja 1578 v Ljubljani na Kranjskem plemenitemu očetu Jožefu, glavnemu prejemniku svetega cesarskega veličanstva v Ljubljani, in materi Mariji, rojeni Steklina, ki se jima je rodil tudi Janez Krstnik Verbec, leta 1626 povzdignjen na položaj ljubljanskega župana. To službo je hvalevredno opravljal tri leta. Ko je [David] dokončal nižje in višje šole, se je v Padovi izobrazil v medicinski vedi in prav tam dobil tudi venec. Potem je odšel v Ulm, švabsko cesarsko mesto, kjer je v skrbi za zdravje bližnjega sebi v največjo čast in hvalo vse do konca opravljal delo mestnega zdravnika. Čas, ki mu je preostal od domačih skrbi, je kar se da natančno posvetil pisanju knjig. Mož, ki si nadvse zasluži vsako hvalo, je svoje življenje končal v Ulmu leta 1636, star 58 let.

Izdal je razprave:

O temperamentih, v Kemptenu leta 1598.

Iatrokemična raziskava o modri galici, v Augsburgu leta 1626.

Medicinska vaja o kugi, v Kemptenu 1617.

Človek – Nečlovek ali Raztelešeni tübinški spaček.

Dve knjigi o logiki …

Medicinska vaja o kugi, v Kemptenu leta 1618.

Medicinska vaja, drugi in tretji del, prav tam leta 1619.

Razna druga manjša dela.

Aleksander Verbec. Vidno nadarjeni preslavni sin odličnega Davida je prišel na svet v Ljubljani. Ko je končal humanistične in filozofske šole, se je marljivo posvetil medicinski vedi in si tam tudi pridobil venec.

Izdal je:

Fizikalne opombe in aksiomi.

Janez Krstnik Ganser.

Umrl je 28. novembra leta 1688 v Novem mestu, star 49 let.

Spisi:

O boleznih žensk …

Pavel Hvalica.

Spisi:

Fizikalno-medicinska razprava o vročicah.

Anatomska opažanja.

Marko Gerbec. Izvira iz trga Šentvid pri Stični, ki je od Ljubljane oddaljen 3 milje. Na svet je prišel 24. oktobra leta 1658. Starši so ga poslali v šole, saj je že kot deček izkazoval veliko nadarjenost. Povsod je hitro napredoval. Ko je končal humanistične in filozofske šole, se je posvetil medicini na Dunaju, ki so ga leta 1683 oblegali Turki. Štiri dni pred obleganjem se je napotil v Padovo, da bi nadaljeval študij, od tam pa v Bologno, kjer je uspešno prejel lovorjev venec. Ko se je vračal v domovino, ga je prehitel dober glas: najvišje plemstvo ga je obsulo z naklonjenostjo in službami. Ves čas, ki mu je ostal od domačih skrbi in poklica, je posvetil resnemu raziskovanju. Leta 1688 se je pridružil Akademiji naravoslovcev. Potrudil se je, da jim je vsako leto poslal svoja opažanja. Leta 1692 je postal član Akademije ljubljanskih operozov. Upravičeno ga je treba prišteti k njenim najbolj gorečim podpornikom. V simbolu si je izbral geslo »Za ničevo nikdar« in ime Pozorni. Leta 1712 je bil soglasno izvoljen za predsednika akademije. Ko je sprejel ta položaj, je izpolnjeval vse svoje dolžnosti, pozoren na vse, kar se je zdelo, da koristi tej ustanovi. Ni izpustil priložnosti, da bi širil čaščenje sv. Kozme in Damijana v cerkvi Sv. Trojice partenija božanske Uršule z vsakoletnim latinskim panegirikom in péto sveto mašo.

V tisku je izdal:

Zavozlano razvozlano ali O zapletenih boleznih, leta 1692 v Ljubljani.

Ljubljansko letno stanje, v Ljubljani leta 1697, posvečeno stiškemu opatu Antonu.

Za leto 1698, posvečeno baronu Tauffererju.

Za leto 1699, posvečeno prevzvišenemu knezu Ferdinandu, ljubljanskemu škofu.

Za leto 1700, posvečeno Janezu Erazmu grofu Engelshausu.

Opažanja o vodenici, prav tako o zdravljenju vodenice.

O epilepsiji in krčih kakor tudi o čudoviti moči domišljije, v Nürnbergu leta 1699.

O kvartani kakor tudi o zeli, ki prežene vročico, v Nürnbergu leta 1700.

Opažanja o epilepsiji ob koncu nosečnosti, v Nürnbergu 1701.

O uporabi odvajal med mesečno čiščo in o bolečih krčih.

Opažanja o podhlajenosti pri odmrlem tankem črevesu, 1702.

Opažanja o sušici, o škodljivosti vina za otroke kakor tudi o hiranju z zaprtjem in utrujenostjo, 1703.

Opažanja o zdravljenju vročice s pikčastimi krvavitvami, 1704.

Opažanja o hudi krvavitvi umrle, 1706.

O metodi lomljenja in ponovnega spajanja železa, 1707.

O letnem stanju pri Ljubljančanih, zabeleženem leta 1709.

Medicinsko-fizikalni zagovor ljubljanskega ozračja, v Ljubljani leta 1710.

O letnem stanju pri Ljubljančanih, zabeleženem 1710, 1711, 1712, 1713, 1714, 1715, 1716 in 1717.

Vsa njegova dela so izšla v Frankfurtu leta 1713.

Rokopis:

Zagovor spomladanskega zdravljenja.

Frančišek Avguštin Bosio. Na svet je prišel leta 1663 v Ljubljani.

Spisi:

Medicinsko-praktični razmislek o apopleksiji.

Andrej Vidmajer.

Izdal je:

Higiena ali Razprava o zraku, jedeh in pijači.

Anton Lojk. Rojen leta 1679. Doktor svobodnih umetnosti, filozofije in medicine, zaslužni vojaški zdravnik prevzvišenega svetega cesarsko-kraljevega veličanstva, prokurator Avstrijcev na dunajski univerzi leta 1717.

Spisi:

Medicinski postopki.

Božanski Leopold Avgust, slavljen v evharističnem govoru.

Janez Gašper Corusi. Rodil se je leta 1661 v Ljubljani očetu Frančišku in materi Magdaleni Antoniji, Padovčanki. Preselil se je in bil zelo v časteh zlasti pri tamkajšnjem plemstvu. Poslednji dan je dočakal 4. oktobra leta 1712 v Varaždinu, star 51 let.

Spisi:

O mumijah.

Faber.‌375 375 Opomnik za geslo, ki pa ga Dolničar ni uresničil.

Jurij Žiga Pogačnik se je rodil poštenim staršem leta […] v Ljubljani. Postal je celjski zdravnik. Poročil se je z vdovo … Brez otrok. Postal je član Akademije naravoslovcev in operoz. Odšel je v Celje, kjer je … skrbno in zvesto opravljal svoje zdravniško delo in bil zaradi izjemne spretnosti zdravljenja v velikih časteh pri velikaših. Bil je priljubljen pri someščanih, sodeželanih in sosedih ter zelo cenjen zaradi svojih zaslug. Njegova človekoljubnost je pritegovala poglede vseh. Pomagal je nesrečnim.

Kern. Coris. Raker.‌376 376 Opomniki za gesla, ki bi jih bilo treba sestaviti.

Kemiki

To je nekoliko otožen obraz Konrada barona Ruessensteina. Na svet je prišel leta 16[…]

Spisi:

Dialog, v katerem so predstavljena nova dognanja glede pridobivanja zlata in srebra.

Umrl je 12. avgusta leta 1668.

Spisi:

[…]

Boštjan pl. Rechbeg, zdravnik, ljubljanski fizik.

Spisi:

Kemijske skrivnosti.

Umrl je leta 1685, star 67 let.

Janez Friderik pl. Rain, po izvoru iz nadvse plemenite in starodavne družine baronov, [rojen] v Ljubljani leta 163[…]

Ko je končal humanistične in višje šole ter prepotoval dežele, kakor je v navadi, je postal prisednik ograjnega sodišča. Čas, ki mu je ostal od vsakdanjih skrbi, je posvetil študiju kemije. Zaradi poglobljenega znanja in izkušenj v tej vedi je bil ljub prevzvišenemu cesarju Leopoldu I. Umrl je …

Izdal je:

Splošno in naravno varovalo v vsakršni vrsti bolezni, pridobljeno iz narave in umetnosti, Kamen filozofov, pod pokroviteljstvom prevzvišene cesarice Eleonore Magdalene Terezije.

Petrus Catinus.

Spisi:

Kemijske operacije.

Jakob Ignacij Seiter. Sin ljubljanskega sodnika. Na svet je prišel […]

Izdal je:

Sedmerna astralna luč, to je Modrecev zmagoviti Merkur, leta 1684, v četverki.

Janez Krstnik Peterman, Kranjec. Rodil se je leta 1652 v trgu Javornik, ki je od Ljubljane oddaljen 6 milj, očetu Janezu in materi Ani, rojeni Sevin. Venec medicine je prejel v Rimu, kjer je v svojo veliko čast zagovarjal teze pod pokroviteljstvom prevzvišenega kneza Janeza Sigfrida Eggenberga, glavarja Kranjske. Leta 1679 je stopil v zakon z Uršulo, rojeno Grundler, s katero je preživel 17 let brez potomstva. Ker ni imel otrok, se je posvetil knjigam in osnoval bogato knjižnico. Največji del je namenil kemični znanosti, s katero se je uspešno ukvarjal. Poslednji dan je dočakal 6. junija 1696, star 44 let.

Spisi:

Razprava o kugi.

O boleznih žensk.

Medicinska posvetovanja.

Tem [kemikom] najbližje mesto si zaslužijo filozofi, ki raziskujejo naravoslovno znanje v samem jedru in si prizadevajo, da bi ga dokazali s poskusi.

Filozofi

Dvanajsta podoba zapovrstjo,‌377 377 Lapsus. V resnici gre šele za deseto podobo in deseto skupino piscev. Dolničar se je zmotil, ker je poglavje, posvečeno filozofom, dvanajsto zapovrstjo. ki jo je treba postaviti na čelo knjig naših filozofov s tega področja, podaja obrazne poteze Frančiška Bernarda Fischerja, ljubljanskega kanonika. Ta je prvo luč ugledal ob majskih idah leta 1662 v Ljubljani. Ko je odrasel in končal višje šole, je postal župnik v Rieggersu v Zgornji Avstriji v passavski diecezi, nato spovednik blagodarne družbe sv. Uršule na Dunaju v Avstriji, potem župnik v Zwettlu, leta 1703 passavski konzistorialni svétnik in župnik mesta Baden, nazadnje leta 1705 ljubljanski kanonik.

Mož je bil srednje postave, velike učenosti, poleg tega pa trdno predan znanosti in zato sebi.

Umrl je osemnajst dni pred majskimi kalendami leta 1715 za posledicami astme, star 52 let.

Izdal je:

Matematičen dokaz, s katerim je pokazano, da morejo kristjani z zmernim trudom povrniti mesto Budim, leta 1684 v Celovcu.

Razne pridige. Pod pokroviteljstvom vzvišene cesarice Eleonore Magdalene. Na Dunaju 1687.

Noviciat posvetnih duhovnikov, na Dunaju.

Drevo življenja. Delo, koristno za vse stanove. Na Dunaju.

Zaobljubna spodbuda, orisana za Volbenka Vajkarda grofa Gallenberga, v Ljubljani 1702.

Luč sveta ali Spoznavanje vseh stanj sveta, na Dunaju.

Akademski cvetovi, natrgani v Emoni, v Ljubljani.

Prerokba o vzvišenem cesarju Karlu VI., španskem kralju, v Ljubljani.

Dan posebne svečanosti. Govor. Leta 1706 v Ljubljani.

Krona pravičnosti. Govor. Leta 1711 v Ljubljani.

Gašper Žitnik, Ljubljančan, rojen leta 15… Ko je končal humanistične in višje šole, so ga odlikovali z vencem prava in okrasili z naslovom palatinskega grofa. Zaradi velike učenosti je na Dunaju v Avstriji predaval moralno filozofijo, nato [je postal] svétnik presvetlega nadvojvode Karla v vzvišeni vladi Notranje Avstrije. Njegov spomenik, postavljen leta 1612, je v župnijski cerkvi sv. Petra.

Aleš Strauss, Kranjec, Ljubljančan, odličen filozof.

Javni profesor in leta 1580 véliki rektor dunajske univerze. Letopisi ne omenjajo njegove starosti, kar je dobro. Vzvišeno življenje je namreč vedno odprto za vrline, če je pravilno razporejeno. Moder človek poskrbi, da lok življenja ni kratek. Leta pomnoži s svojo slavo in postane – da prevara smrt – nesmrten še za časa življenja.

Fulgencij Krt, Ljubljančan, je na svet prišel 2. oktobra leta 1658. Po dokončanih humanističnih šolah, ko je v njem skupaj z nedolžnostjo kar najbolj zmagovala modrost, so ga sprejeli v sveti red božanskega Avguština, kjer se je odlikoval po nadarjenosti in milini. Potem ko je na dunajski univerzi prejel venec teologije ter je svojim predaval filozofijo in teologijo, so ga določili, da vodi omenjeno dunajsko univerzo kot kancler. Nato je zaradi izjemne nadarjenosti za vodstvo napredoval v upravitelja celotne avstrijske province. Ko je nazadnje v Ljubljani svojim razlagal kanone, je 1. marca leta 1713 odšel v lepše življenje, pri tem pa pustil za seboj veliko praznino.

Spisi:

[…]

Jožef Kupfersin, Kranjec nizkega rodu, ki sta ga poplemenitili modrost in krepost. Slaven filozof svoje dobe.

Najprej prošt pri Sv. Andreju, potem v Herzogenburgu, leta 1641 véliki rektor dunajske univerze.

Klemen Kopic, Kranjec, doktor svobodnih umetnosti in filozofije, kaplan svetega cesarskega veličanstva in kanonik pri Sv. Štefanu, nato leta 1629 razglašen za rektorja, da bi vodil preslavno in starodavno dunajsko univerzo.

Oče Evgenij Hočevar iz reda reformiranih sv. Frančiška, je vdihnil duh življenja 2. oktobra leta 1676 v Ljubljani. V red je stopil 6. julija leta 1692. Na Sveti gori je leta 1702 predaval filozofijo. V tem času je bil razglašen za generalnega lektorja filozofije, leta 1710 pa teologije.

Delno je izdal, delno pa pustil v rokopisih:

Razprava o logiki, leta 1707.

Celotna skotistična filozofija, 1708.

Razprava o Sv. Trojici, leta 1713.

O blaženi viziji, leta 1715.

O celotni teologiji po Scotu, leta 1717.

Prav tako: Teološki teoremi o enem in troedinem Bogu.

O odredbah in sodbah.

Jurij Freyseisen, mož redke modrosti in previdnosti, slaven filozof, je dal svoje ime cistercijanskemu redu v Rainu, kjer so ga zaradi izjemnih duhovnih darov izvolili za opata. Kmalu je postal tajni svétnik presvetlega nadvojvode Ferdinanda in predsednik komore. Izvoljen je bil leta 1577, načeloval ji je 28 let. Življenje je zamenjal za smrt 15. avgusta leta 1605.

… baron Neuhaus.

V duhovnika je bil posvečen […]‌378 378 Zgolj nakazano, nedokončano geslo, ki ga je Dolničar verjetno nameraval zbrisati.

Frančišek Corusi iz reda sv. Pavla, prvega puščavnika, Ljubljančan.

Spisi:

Lestev modrosti ali Filozofske tomistično-aristotelske trditve, leta 1717.

Pomni!‌379 379 Avtorjevo osebno opozorilo na drugo varianto gesla o Fischerju, ki ga je sicer obravnaval že na začetku poglavja o filozofih. Na tem mestu ga je sestavil še enkrat, tokrat z dodatnimi biografskimi in bibliografskimi podatki. Ker pa mu je pri pisanju zmanjkalo prostora, je nekaj bibliografskih enot pripisal kar k prvi varianti gesla na začetku poglavja.

Bernard Fischer, Ljubljančan, tamkajšnji kanonik. Rodil se je ob majskih idah leta 1662 staršem Janezu, plemenitemu možu resnične dobrohotnosti, in materi Mariji Magdaleni, rojeni pl. Kürchperg. Ta mož se je že v mladosti predajal pobožnosti in znanosti. Ko je končal humanistične in višje šole, se je posvetil tako filozofiji kakor teologiji in dosegel venec. Ko so ga posvetili v duhovnika, je najprej prevzel službo župnika v Rieggersu v Zgornji Avstriji v passavski diecezi, ki jo je opravljal štiri leta. Nato je postal spovednik uršulink na Dunaju in župnik v Zwettlu, nazadnje pa župnik v Badnu in passavski konzistorialni svétnik. Ko se je končno zares vrnil v domovino, je postal 30. novembra leta 1704 ljubljanski kanonik Kürchpergove ustanove, k utemeljitvi katere je obenem prispeval.

Umrl je osemnajst dni pred majskimi kalendami leta 1715 zaradi astme, star 52 let.

Izdal je:

Matematičen dokaz, s katerim je pokazano, da morejo kristjani z zmernim trudom povrniti mesto Budim, v Celovcu leta 1684.

Razne pridige. Pod pokroviteljstvom vzvišene cesarice Eleonore Magdalene. Na Dunaju leta […]

Noviciat posvetnih duhovnikov, posvečen vzvišenemu grofu Juliju Frideriku Bucelleniju, kanclerju svetega cesarskega veličanstva, na Dunaju.

Drevo življenja. Delo, koristno za vse stanove, posvečeno preodličnemu Janezu Filipu grofu Lambergu, passavskemu škofu in kardinalu. Na Dunaju.

Luč sveta ali Spoznavanje vseh stanj sveta.

Akademski cvetovi, natrgani v Emoni, v Ljubljani.

Prerokba o vzvišenem cesarju Karlu VI., španskem kralju, v Ljubljani 1711.

Gašper Sojer. Prvo luč mu je 24. decembra leta 1679 dala ugledati Ljubljana. Bil je sin revnih staršev. Že v otroštvu je zasijal njegov živahen in oster duh, ki se je nagibal k znanosti, k temu pa so ga tudi spodbujali. Ko se je lotil težkega študija, se je tako izpopolnil v filozofiji, da so ga povsod prosili za nasvet. Po dokončani teologiji so ga posvetili v duhovnika. Vestno je opravljal službo notarja ljubljanskega vikariata, nato pa je bil imenovan za župnika pri Sv. Petru zunaj ljubljanskega obzidja. Koristil je velikemu številu ljudi. Vabili so ga k javnim filozofskim in teološkim razpravam, na katerih je s presijajno srečno nadarjenostjo obravnaval tudi najtežja vprašanja. Umrl je 17. junija leta 1717, star 38 let.

Adam Stör, Kranjec, Smledničan, rojen leta 1678 … Ko je s pohvalo končal humanistične in višje šole, je bil posvečen leta 1702. Nato si je kot kooperator v Dobu odločno, predvsem z gorečimi pridigami ljudstvu, prizadeval, da bi duše pridobil za Boga.

Spisi:

O naravoslovnih načelih.

Luka Madren, Kranjec, rojen leta 1693, zelo skromnega rodu. Rojenice filozofu niti ne pomagajo niti ga ne ovirajo. Njegova duhovna moč je bila občudovanja vredna predvsem zato, ker se je lotevala vseh ved. Pri zapletenem ukvarjanju s filozofijo je zato večkrat hitro razumel neko stvar, jo razložil drugim in jo obenem dokazal.

Spisi:

O hvalevrednih.

O filozofih Aristotelove šole.

O moči duše.

O načelih moralne filozofije.

Frančišek Ksaver Rode iz eksemptnega cistercijanskega reda, profes v Kostanjevici na Krki. Na svet je prišel leta 1695 v Ljubljani.‌380 380 Nedokončano geslo.

Matematiki

Globoko zamišljeni obraz, ki ga opazujete, pripada Leopoldu Ludviku pl. Hohenwartu, patriciju Kranjske. Rodil se je leta 1692 na Kolovcu. Znamenit je bil zaradi svojih prednikov, še bolj pa zaradi prirojene modrosti in raznovrstnih vrlin. Ko je dokončal višje šole, je po vzgibu vzvišenega duha sklenil raziskati prvine stvari, kar je izvršil s tako srečno rahločutnim umom, da je bil zabeležen v imenike matematike.

Spisi:

Način opazovanja nebesnih pojavov.

Fizikalno-matematična razprava o kometih.

Andrej Kobav, Kranjec, Cerkničan, iz Družbe Jezusove. Rodil se je leta 1593. V Družbo Jezusovo je bil sprejet leta 1612, ko je bil star 19 let. Odličen mož, izobražen v višjih vedah in še posebej v matematiki. Poučeval je v Gradcu. V tem času je bil razglašen za doktorja filozofije. Vodil je kolegija v Judenburgu in Sopronu. Ko je dopolnil svoje dni, se je 12. februarja leta 1644 preselil s tega sveta.

Izdal je:

Astronomske splošno potrjene oprostilne sodbe za Dionizija Malega zoper izvrstne kronografe o Dionizijevem splošno sprejetem štetju časa.

Življenje blaženega Janeza od Boga, ustanovitelja usmiljenih bratov. Z zamolčanim imenom.

Gregor Benko iz Družbe Jezusove.

Prvak v človeški modrosti, svetovalec v skrivnostih narave. Marljivi raziskovalec zvezd in zemlje. Mož ni bil velik po postavi, temveč po znanju in ostalih vrlinah.

Umrl je 28. maja leta 1688 v Ljubljani.

Spisi:

[…]

Janez Dizma Florijančič. Na svet je prišel leta 1691 v Ljubljani. Ni bil nevreden sin odličnega očeta Janeza Štefana in matere Genovefe Kunstelj.

Izbrana horologija iz splošne umetnosti izdelovanja sončnih ur.

Lovrenc Danijel pl. Wolwitz, patricij, rojen v Ljubljani.

Izdal je:

Matematična vaja ali Katoptrični, steganografski in kavstični vzorec za ukrivljene žarke iz gladkih ogledal, v Ljubljani leta 1709.

Janez Jožef Locatelli, Kranjec, s Plavža na Jesenicah.

Spisi:

O meteorologiji.

Geografi

Mislim, da je treba tu najprej omeniti Franca Antona pl. Steinberga, patricija Kranjske, čigar barvno podobo opazujete sedaj. Njegov rojstni kraj je bil Kalec pri Pivki, kjer je prišel na svet 28. oktobra 1684. Poročil se je …

Ivona …

Tega moža so zaznamovale velike vrline, neizmerna nadarjenost ter gotovo poznavanje številnih znanosti in veliko problemov. Obravnaval pa je predvsem geografske, nato polemične. Leta 1718 je popravil javne ceste na Krasu in čez Hrušico.

Spisi:

Uvod v geografijo po načelih geografske vede.

Vajkard Ferdinand grof Barbo. Na svet je prišel leta 1670. Ni bil znan samo po imenitnem rodu, marveč tudi po pobožnosti, milini in blagodušnosti. Izjemno je bil predan znanosti in gnomoničnim raziskavam, še zlasti geografiji, v kateri se je odlikoval. V zakon je stopil z Marijo Renato grofico Wels, s katero je imel dva sinova in tri hčerke. Bil je prejemnik deželnih stanov. Obolel je za marazmom. Da bi se pozdravil, je odpotoval v Benetke, vendar se je neuspešen vrnil. Poslednji dan je dočakal 30. novembra leta 1709, star 39 let.

Spisi:

Moralna in politična geografija.

O vojaški arhitekturi.

Andrej Bognar, Kranjec, Smledničan.

Rodil se je leta 1686.

Spisi:

Matematična vaja ali Ravninska geografija, enakovredna sferični geografiji, leta 1708.

O zarokah in zaročanju otrok.

O skrivni zaroki.

O zakonu, sklenjenem kljub prepovedi.

Gašper Storseg. Rojen leta 1689.

Spisi:

Geografski prikaz, ki s pomočjo krilatega križa prikazuje ravnino v sferični paraleli, leta 1708.

Astrologi

V tej zvrsti je najslavnejše ime Janeza Gössa, ki izvira iz Ljubljane. Zelo se je posvečal filozofiji, še posebej pa astronomiji, v kateri je s trajno vnemo toliko dosegel, da je zlahka prekosil svoje sodobnike. Uspeval je okrog leta odrešenja 1632, kakor lahko vidimo iz astronomskih opažanj in koledarjev, ki jih je izdal. Kdaj pa je v resnici prišel na svet in umrl, si ne drznemo zatrditi.

Izdano:

Astronomsko-astrološke napovedi.

Katoliška praksa, urejena po dnevih.

Janez Jurij Hočevar, Novomeščan, doktor obojega prava, je začel na tem svetu živeti 2. oktobra leta 1656. Ko je – kakor je navada – dokončal šole, se je lotil prava, katerega venec je dosegel na znameniti univerzi v Padovi leta 1686. Dne 26. oktobra leta 1690 je stopil v zakon z dekletom Marijo Katarino, rojeno Mengalija, hčerko ljubljanskega svétnika, s katero je imel štiri sinove in sedem hčera. Med njimi Jožef Fortunat, ki je bil leta 1716 posvečen v duhovnika, in Karel Dizma … Leta 1695 se je pridružil Akademiji operozov s privzetim imenom Čisti. Nato je bil sprejet med člane Akademije filharmonikov. Leta 1701 je postal njen drugi predsednik. Kolikor mu je ostalo prostega časa od domačih skrbi, se je veselil in ukvarjal predvsem z astronomijo in glasbeno umetnostjo. V obeh se je odlikoval. Umrl je 22. avgusta 1714.

Njegovi spisi:

Astrološka razprava ali Zanimiva in izbrana astronomska opažanja, leta 1693.

Amulet trpečega sveta, obrnjen k večji slavi največjega in naboljšega Boga, leta 1685.

Rodovna znamenja, prerokovana iz zvezdnih poti.

Muzikalije. 24 lavretanskih litanij, ki jih je zložil sam.

Geometri

Prefekt: Podoba, ki jo vidite, predstavlja Frančiška Bernarda barona Tauffererja (podobo je treba iskati pri gospodu Krištofu Dinzlu v Perovem).‌381 381 Opozorilo na nahajališče portreta je avtor namenil le sebi in ga ne bi vključil v končno verzijo besedila. Podatek je bil zanj pomemben, ker je nameraval izdajo olepšati s podobami glavnih predstavnikov posameznih znanstvenih in umetniških področij, za to pa bi potreboval tudi Tauffererjev portret. Prvo luč mu je dal šestnajst dni pred februarskimi kalendami leta 1654 ugledati Ig. Rodil se je očetu Mihaelu, ki je nadzoroval primorske vojaške utrdbe, in materi Mariji Elizabeti, rojeni baronici Gall pl. Gallenstein. Ko je končal šolanje in prepotoval dežele, je kot stotnik sledil Marsu in postal v Belgiji vzor pogumnega junaka. Nato je na anhaltskem dvoru opravljal službo lovskega upravitelja. Leta 1679 je v zakon popeljal dekle Sofijo Antonijo, rojeno grofico Jörger. Čas, ki mu je preostal od domačih skrbi, je posvetil geometriji.

Spisi:

Zakoni praktične geometrije.

Janez Mihael pl. Chumberg, patricij Kranjske, polkovnik, konjeniški stotnik svetega cesarskega veličanstva. Na svet je prišel v Ljubljani. Sem je bil uvrščen, ker je pridružil Marsa Paladi – orožje znanosti. Po obiskovanju višjih šol se je posvetil geometriji, še posebej pa gradnji utrdb. Nato je sledil Marsu. Ker je bil pri opravljanju dela marljiv, je iz dneva v dan napredoval v višje častniške čine. Vrednosti ne samo enkrat zlomljene traške lune tega heroja niso cenili, dokler ga ni obkrožila sovražna množica in je padel v roke nasprotnikov, kjer ga je ugrabila zavistna smrt. Kljub temu bo njegova sijajna slava živela v srcih zanamcev. Umrl je 6. decembra leta 1683 v Budimu v turškem ujetništvu.

Spisi:

Opažanja o gradnji utrdb.

Marko Blažič, Kranjec, Vodičan, rojen leta 1653, skromnega porekla, ki ga je poplemenitil z doseženo pohvalo modrosti. Ker je bil uspešen tako v nižjih kakor v višjih šolah, je povsod obdržal prvenstvo. Pri tej vnemi za študij ga je zelo pogosto oviralo pomanjkanje. Ker je bil kot filozof v resnici zadovoljen z majhnim, je znal živeti tudi s svojo revščino. Nič ponižnejšega ni bilo od njegovega govora, nič prijetnejšega, ko je modroval ali ko je umirjen odgovarjal, končno pa tudi, ko je bil ves kakor sestavljen iz zakonov filozofije. Zadovoljen sam s seboj se je imel za nadvse srečnega.

Spisi:

Praktična geometrija.

Elementi trigonometrije.

Karel Jožef pl. Wiesenthal, patricij, se je rodil 2. februarja leta 1682 v Ljubljani očetu Janezu Petru in materi Mariji Ani baronici Gallenfels. Ko je zaključil humanistične predmete, se je izobrazil v plemiškem kolegiju v Parmi. Leta 17… je vzel za ženo Klavdijo Ivano, hčerko Janeza Jurija pl. Werthenthala in Marije Magdalene, rojene pl. Wünkler.

Spisi:

Uvod v geometrijo.

O uporabi geometrijskih meril.

Hueber.‌382 382 Začetek nedokončanega gesla.

Andrej Lavtar, Kranjec, Selčan, rojen leta 1654. Bil je skromnega porekla, vendar se je že v mladosti predajal znanosti. Lotil se je študija filozofije in poslušal načela geometrije. Bil je vztrajen učenec teh naukov, ki so mu jih podajali. Duha je napolnil z željo po znanju in od tam vsrkal neverjetne izkušnje.

Spisi:

Splošni geometrijski elementi.

O konstrukciji osnovnih geometrijskih instrumentov.

Ti, ki sem jih malo prej naštel, so se bili največ ukvarjali z miselnimi operacijami. Ker pa raznolikost razveseljuje, [naju] duh sedaj vodi k pregledovanju tistih, ki so se bili ukvarjali s stvarmi, poživljajočimi duha, namreč tistih, ki so bili gojili glasbo.

Glasbeniki

Agezilaj: V tej zvrsti je najbolj znamenito ime Janeza Bertolda Höfferja, patricija Kranjske, ustanovitelja Akademije ljubljanskih filharmonikov, čigar obraz kaže ta slika. Prvo luč mu je 24. julija leta 1667 dala ugledati Ljubljana, glavno mesto Kranjske, in sicer pod srečno zvezdo zaradi prirojene blagosti značaja, očitne nadarjenosti in prijetne zgovornosti. Že v mladosti se je predajal znanosti: bistroumno mnenje je izražal na vseh področjih znanja. Ko je prepotoval razne dežele in se vrnil v domovino, je postal prisednik ograjnega sodišča slavne vojvodine Kranjske. Kolikor mu je ostalo časa od resnih zadev, se je popolnoma predal glasbi, tej mogočni gospodarici naših duš, h kateri ga je tako močno vleklo prirojeno nagnjenje.

Zdravje je srečno užival do 40. leta starosti. Od tedaj naprej je priklenjen na posteljo trpel artritične bolečine, kar pa ni oviralo tega, da je bil njegov dom skupno zbirališče vseh. Vsak dan so ga obiskovali predstavniki tako najvišjih kakor najnižjih slojev. Skoraj nihče ni prišel v Ljubljano, ne da bi se ga potrudil obiskati. Zato je bil vsem drag zaradi splošno znane priljudnosti.

Izdal je:

Magdalenino spreobrnjenje, večglasni oratorij, predstavljen v Ljubljani leta 1715.

Zmagovita potrpežljivost v Božjem prijatelju Jobu, oratorij za štiridesetdnevni post, izveden v Ljubljani leta 1716.

Smrt in življenje, glasbeno-dramski oratorij.

Lilija, oratorij, leta 1715.

Latinsko-nemška epiteta, leta 1716.

… Dolar, Kranjec, Kamničan, iz Družbe Jezusove.

Izvrstni skladatelj glasbe svoje dobe. V tej zvrsti se je tako odlikoval, da je po smrti za seboj pustil veliko praznino.

Izdal je:

Drama ali Usmili se me, Bog itn. Na Dunaju v Avstriji leta 1666.

Janez Jakob Labasar pl. Laubenburg. Rodil se je leta 1656 v Ljubljani.

Umrl je 23. februarja leta 1703.

Spisi:

Manjše glasbene drame.

Janez Gašper Gošelj, Ljubljančan.

Ta je bil mojster zlasti v veščini nadvse spretnega igranja na čembalo in brenkanja na harfo.

Leta 1711 je postal ravnatelj Akademije ljubljanskih filharmonikov.

Umrl je 15. februarja leta 1716.

Spisi:

Zvezek glasbenih kompozicij.

Maše s potrebnimi glasbili.

Večerniški psalmi.

Janez Andrej Mugerle pl. Edlheim, Ljubljančan, je prišel na svet 22. novembra leta 1658. Njegov oče je bil Janez Jožef, slaven odvetnik svoje dobe, mati pa Marija, rojena Rokner. Ko je odrasel, se je posvetil pravu. Z očetovo pomočjo je najbolj napredoval pri zagovarjanju strank. Imel je tri soproge zapovrstjo. Prva je bila Barbara Rüf, ki mu je dala Marka Jožefa. Druga Marija Heller, od katere je dobil osem hčera, ki jih je razen dveh izgubil v zibki. Tudi sama mati je sledila kruti usodi. Kot tretjo je oženil Rozalijo Terezijo Frančiško, rojeno pl. Werthenthal, patricijskega stanu, ki je rodila Frančiška Mihaela, Andreja Antonija in Karla Riharda ter hčerke Frančiško, Ano Dorotejo in Moniko Rozalijo. Kolikor mu je ostalo prostega časa od domačih skrbi, ga je posvetil premili harmonični umetnosti. Na lutnjo je igral s takšno spretnostjo in veščino, da je poslušalce s svojo ljubkostjo spravil v zamaknjenje. Leta 1712 je postal ravnatelj Akademije filharmonikov.

Smrti se je uklonil 26. avgusta leta 1711, star 53 let. Pokopan je v svoji kapeli v cerkvi sv. Mihaela devic reda sv. Klare.

Mihael Omerza. Na svet je prišel dne 28. septembra leta 1679 v mestu Kamnik, ki je od Ljubljane oddaljeno 3 milje. Ko je končal študij filozofije in teologije, je v svojo veliko čast opravljal službo vikarja stolne cerkve.

Mož izjemnega poštenja, učenosti in prijetnih navad.

Leta 1715 je postal župnik na Igu.

Spisi:

Božanska Magdalena spokornica. Sveta drama za več glasov, leta 1709.

Dobri pastir. Izveden z glasovi v hiši višje bratovščine presvetega telesa Kristusovega leta 1710 v Ljubljani.

Žalostna Mati. Glasbena drama, zapeta leta 1711 v Ljubljani.

Kristus nosi križ. Oratorij, prikazan na veliki petek leta 1712 v Ljubljani.

David prosi za ljudstvo za odvrnitev grozeče nesreče. Sveta drama, izvedena na veliki petek leta 1713 v Ljubljani.

Janez Krstnik Polec. Na svet je prišel dne 10. junija 1685 v Ljubljani.

Spisi:

Večglasne skladbe za 4 violine in 5 glasbil.

Volbenk Konrad Andrej pl. Siberau, patricij Kranjske, se je rodil 25. novembra leta 1688 v Ljubljani. Ko je končal humanistične predmete in filozofijo in ostal brez očeta, ga je njegov skrbnik leta 1709 poslal v preslavni parmski plemiški kolegij, kjer je poleg študija prava svojega duha posvetil vsakovrstnemu igranju na godala – njegovo poznavanje tega že prej ni bilo majhno –, in sicer s tako srečnim uspehom, da je na javnem akademskem nastopu v tej glasbeni zvrsti vsem tekmecem zlahka iztrgal palmo.

Ko se je vrnil v domovino, se je pridružil akademikom filharmonikom in leta 1716 s hvalo prevzel službo ravnatelja.

Spisi:

Večglasne duhovne skladbe.

Simfonije za 2 violini z basom.

Jožef Fortunat Hočevar, rojen 11. julija leta 1693 v Ljubljani.Spisi:

[…]

Jurij Blatnik, Kranjčan, rojen leta 1693.

Spisi:

Večglasne maše.

Usmili se.

Kraljica nebeška.

Pozdravljena, Kraljica.

Nič manj prijetnih reči Vam ne bom zaupal, Lentul, če bova pregledala tiste, ki gojijo tri najbolj plemenite umetnosti, slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo.

Gojitelji slikarstva, kiparstva in arhitekture

Podoba, ki jo vidite poleg Bertolda Höfferja, pripada Juriju Adamu baronu in gospodu Grimšiču, ki se je rodil 25. marca leta 1676 v starodavni družini staršema Janezu Ludviku gospodu Grimšiču in Ani Barbari, rojeni List pl. Sigerstorff. Prvo luč je ugledal na družinskem gradu Grimšče na ozemlju Bleda, ki pripada gospostvu briksenških škofov. Prve temelje izobrazbe je položil doma. Ko jih je osvojil, se je predal višjim šolam in jih zaradi srečne nadarjenosti vse kar najhitreje končal. Čas, ki mu je preostal, je porabil za plemenito urjenje v slikarstvu. V tej zvrsti se je, ker je bil nagle pameti, tako odlikoval, da so dela, ki jih je naslikal, presegla dovzetnost in pričakovanje mnogih ljudi. Ni imel namreč nobenega vodnika, od katerega bi se učil osnov, kakor je v navadi. Ko je odrasel, se je nameril, da se odpravi čez morja in si ogleda Rim, emporij vseh umetnosti, še posebej slikarstva. Tam je prispel do cilja svojega genija in ostal precej časa. Pod pokroviteljstvom preslavnega umetnika, vélikega Maratte, je nemalo napredoval. Z daljnovidnim značajem je vsem vzbujal željo po spoznavanju raznih stvari. Podobno in z zadovoljivim uspehom se je predal študiju arhitekture in vojaško-strateške umetnosti. Ko se je vrnil, je postal prisednik ograjnega sodišča in vicedomski svétnik svetega cesarskega veličanstva. Nato se je poročil z vdovo … baronico Wintershoffen, s katero je živel v ljubezni brez otrok.

Leta 1712 je začel v zasebni hiši voditi Akademijo slikarstva – najimenitnejše umetnosti.

Spisi:

Opozorila vladarju, politična razprava.

Razprava o civilni arhitekturi.

Raziskava praktične geometrije.

Razprava o vodovodih.

Janez Jožef pl. Zergollern, patricij Kranjske. Rodil se je 21. januarja, na praznik sv. Neže, leta 1684 v Ljubljani staršema Frančišku Viljemu pl. Zergollernu, patriciju Kranjske, in Elizabeti, rojeni Gründler pl. Grünberg, ogledalu vseh kreposti, ki je slovela po čistem življenju. Od njiju se ni naučil le poštenih navad, temveč se je izobrazil tudi v znanostih, saj je že v mladosti gojil živahnega duha. Toda ko je dokončal nižje šole, se je posvetil risanju. Priložnost za to mu je ponudil oče, ki se je nemalo spoznal na to svobodno umetnost in je imel v lasti veliko zbirko umetelnih slik. […] je sprejel … In da bi stvar bolj natančno spoznal, ga je najbolj izkušeni mojster te umetnosti Frančišek Remb v očetovi predmestni graščini Mali Rožnik ugodno …

… ‌383 383 Zadnji stavki so ostali na več mestih nedokončani.

Ko se je leta 1707 vrnil z Dunaja, je postal paž prevzvišenega kneza Ferdinanda, ljubljanskega škofa izmed grofov Kuenburg, kot cesarskega odposlanca na kraljevi dvor Portugalske. Ob tej priložnosti se je seznanil znajznamenitejšimi slikarji in se ni nič manj proslavil.

Aleš Žiga Tolij [Dolničar]. Na svet je prišel 5. avgusta leta 1685 v Ljubljani.‌384 384 Dolničar je namerno izpustil tako pravi priimek kakor podatke o starših Aleša Žige, da bi prikril sorodstveno povezavo in se izognil morebitnim očitkom o pristranskosti. Na sina je bil sicer ne glede na to izjemno ponosen. Že od otroških let je imel poštene navade. Nenehno se je predajal spoštovanju znanosti in svobodnih umetnosti. Ko se je izobraževal v nižjih in višjih šolah, je osvojil vsak Paladin venec. Na gregorijanskem kolegiju v Perugii se je lotil prava. Ker je bil odličen govornik, je na dan zavetnika kraja za svoj govor požel aplavz, v času praznovanja saturnalij pa bil zmagovalec. Ko se je pridružil Akademiji ekscentrikov in prevzel nalogo razpravljanja, so ga imeli za preroka. Že kot mladenič se je noč in dan vneto posvečal delu. Pri predstojnikih je dobil dovoljenje za obiskovanje risarske akademije. K temu plemenitemu študiju se je po naravnem čutu nagibal s takšnim uspehom, da je vsem tekmecem zlahka prevzel palmo. Leta 1707 je odšel v Rim, da bi nadaljeval študij. Tam se je mudil celo leto. Čas, ki mu je preostal od običajnega študija, je posvetil obiskovanju javnih knjižnic, risanju in drugim umetnostim arhitekture in grafike. Ker se je vrh tega odlikoval v literarni palestri, so ga na priporočilo Marie Crescimbenija, kanonika pri [cerkvi] sv. Štefana in nadvse slovečega ustanovitelja Akademije arkadijcev, sprejeli v isto [akademijo] pod privzetim imenom Gliko. 10. septembra leta 1708 je odpotoval, da bi obiskal Neapelj, kjer bi si v osmih dneh ogledal znamenitosti. Pograbila ga je huda vročica. Po enajstih dneh ležanja je dočakal smrt. Pokopali so ga v cerkvi sv. Katarine alle Fornelle očetov dominikancev. Umrl je 6. oktobra leta 1708, star 22 let.

Izdal je:

Hvalnica kmečkega življenja, v Benetkah leta 1713.

Rokopisi:

Obilje raznih učenosti.

Razprava o prednostnih prošnjah.‌385 385 Tj. o pravici cesarja ob kronanju, da v vseh stolnicah in samostanih na območju cesarstva imenuje po enega kanonika po svoji izbiri.

Opis nadvse plemenitega mesta Benetke.

Oglejske antikvitete.

Opis mesta Padova.

Vzvišene Perugie.

Znamenitosti blagodarnega mesta Rima.

Frančišek Remb je prišel na svet leta […] v Radovljici na Kranjskem očetu Janezu Juriju in materi Uršuli.

Rodil se je leta 1674. Že v mladosti se je predajal risanju in slikanju. Ko je odrasel, [je odšel] v Benetke in Rim, najslavnejšo palestro veščakov te umetnosti na svetu. Tam je bival tri leta. Marljivo se je predajal študiju in si zaslužil, da so ga prišteli med dobitnike nagrad. Leta 1703 se je preselil v Gradec, kjer je ostal šest let. Od tam je odšel na Dunaj. Ko je tam razkazal primerke svoje umetnosti, je postal leta 1715 cesarski historični slikar. V slikarski akademiji knezov Liechtenstein je opravljal delo ravnatelja in korektorja. Dolgo bi trajalo, če bi naštel dela, ki so prišla na svet v nesmrtnost njegovega imena.

Adam Sontar. Po rodu izvira iz Ljubljane.

Slikarji se, kakor vemo, odlikujejo bodisi v eni bodisi v drugi slikarski zvrsti, v upodabljanju zgodovinskih prizorov, jagod, cvetja, marin, bitk in še nešteto drugih reči. Tako je naš Sontar zaslovel z živim slikanjem pokrajine, po domače Landschaften. Uspeval je okrog leta 1661.

Janez Koch, Novomeščan. Znan po umetnosti risanja ali senčenja.

Ta se ni odlikoval samo v prikazovanju zgodovinskih prizorov, temveč predvsem v prikazovanju bitk in spopadov, po domače Schlachten.

Umrl je leta 1715, star 65 let.

Kralj, Ljubljančan.

Bil je znamenit historični slikar svoje dobe. V tej zvrsti je obdržal prvenstvo.

Bil je trdno prepričan, da nista le poezija in glasba tisti, ki imata veliko moč in sposobnost za oživljanje in razveseljevanje duha, ko si prva prizadeva za kreposti, druga pa olajša duha skrbi. Zdi se namreč, da palmo obema prevzema slikarska umetnost, saj ju ne le prekaša v tem pogledu, temveč pred našimi očmi obenem prikazuje dogodke, podobe, običaje in dejanja v daljnih deželah. Tem ta umetnost vrača nesmrtno življenje, ki ne bo nikoli pozabljeno.

Janez Lipec. Ko se je rodil, ga je sprejela Ljubljana. Bil je slaven kipar svoje dobe. Uspeval je okrog leta odrešenja 1484. Ko je bila na Mestnem trgu zgrajena stara ljubljanska Mestna hiša, je – kakor poroča rokopis mestne registrature – izklesal kipa Adama in Eve, ki še danes ponujata zgled umetniške veščine.

Peter Bezlaj, Ljubljančan. Mož, že od mladosti predan arhitekturi. V tej zvrsti se je odlikoval. Ta je od temeljev zgradil staro Mestno hišo, kakor priča ljubljanski rokopis.

Spisi:

Obravnava civilne arhitekture.

Matija Greischer. Rodil se je leta 1660 v Ljubljani. Ko je končal humanistične šole, se je uspešno posvetil bakrorezni umetnosti.

Umrl je v Budimu leta 1689.

Aritmetiki

Boštjan pl. Raigersfeld. Kranjec, ki ga je krepost povzdignila do dostojanstva patricijskega stanu.

Vse življenje je posvetil blaginji domovine, da bi povrnil dolg njej, od katere je dobil luč.

Spisi:

[…]

Anton Jožef Zergoll.

Poslednji dan je dopolnil […]

Spisi:

[…]‌386 386 Ogrodje gesla, ki ga je Dolničar nato sestavil na strani 109.

Anton Zaharija Waldtreich, patricij. [Rodil se je] 28. avgusta leta 1662 v Ljubljani očetu Zahariji, augsburškemu patriciju, in materi Ani Katarini, rojeni Pipan pl. Prunfeld. Leta 1695 je postal cesarski in stanovski mitninski prejemnik v Vranskem. Istega leta je vzel za ženo plemenito dekle Marijo Frančiško, hčerko Janeza Jerneja pl. Stemberga in Ane, rojene Zank.

Spisi:

Kompendij aritmetike.

O deljenju števil.

O zlatem rezu.

Lovrenc pl. Wolwitz. Rodil se je leta 1667 na Bledu pri jezeru, ki je od Ljubljane oddaljen 6 milj. Poroko je slavil s Katarino, rojeno Lav, s katero je imel otroke …

Še posebej se je odlikoval v aritmetiki.

Leta 1696 ga je glavni prejemnik deželnih stanov izbral za namestnika. To službo je vršil v veliko korist deželne blagajne.

Poslednji dan je dočakal 28. novembra leta 1715, star 48 let.

Janez Jurij Wagner. Prag življenja je prestopil leta 16… v Ljubljani.Iz življenja se je umaknil […]

Spisi:

Aritmetična praksa.

Janez Jakob Karner. Na svet je prišel leta 1648 […] Poročil se je z Marijo Suzano, rojeno Bosio. Z njo je imel šest otrok, od katerih je tri smrtna usoda ugrabila že v zgodnjem otroštvu, trije pa so preživeli: Janez Jožef, Frančišek, Anton.

Če kdo, potem se je gotovo on tako odlikoval v aritmetiki, da so mu zavidali.

Umrl je 28. aprila leta 1716, star 68 let.

Izdal je:

Kranjski kovanci z nemško primerjavo, posvečeni prevzvišenemu Janezu Antonu knezu Eggenbergu, vrhovnemu predsedniku, in vzvišenim stanovom, leta 1701.

Računanje cenitev. Uvod ali Sodnik za spoznavanje vrednosti katerekoli reči, posvečen prevzvišenemu maršalu grofu Auerspergu, leta 1701.

Kovanci treh narodov s predstavljenimi vrednostmi. Pod pokroviteljstvom presvetlih grofov Gallenberg leta 1700. V nemškem jeziku.

Raster.

Iz naše sredine je odšel.‌387 387 Ni jasno, na kaj se nanašata vrstici: na geslo o Karnerju ali na drugo načrtovano, toda nedokončano geslo.

Anton Jožef Zergoll. Na svet je prišel 12. februarja leta 1665 v Ljubljani očetu Frančišku in materi Sidoniji Peonia. Ko je končal študij in prepotoval evropske dežele, se je zelo dolgo mudil v Amsterdamu, kjer je predan aritmetiki podal močne dokaze svoje spretnosti. Bil je enako pošten kakor blag mož, predan znanosti. Umrl je 12. oktobra leta 1710, star 40 let.

Sedaj bova pregledala slednike morale, ki so v spisih beležili politične nasvete.

Politiki

Agezilaj: Prav nič ne dvomim, dragi Lentul, da ste že v času, ko ste bili še doma, slišali za Franca Alberta Pelzhofferja barona Schönaua itn., drugega Lipsia naše dobe in domovine. Lentul: Vsekakor veliko in od tega vse častivredno, kar potrjujejo njegova dela sama, ki jih znanstveniki povsod strahoma spoštujejo in ki izkazujejo njegovo več kakor dovolj ostro razsodnost in koristna opozorila, utemeljena s trdnimi argumenti. Agezilaj: Ta podoba, na katero kažem s prstom, prikazuje njega, ki je avtor izbranih del. To je velik mož.

Na svet je prišel leta 1645 v Ljubljani. Deček ni bil obdarjen le z lepo zunanjostjo, temveč tudi z bistroumnostjo, ki se ji je v zrelih letih pridružila vztrajna marljivost, tej pa je sledila izvedenost v nadvse znamenitih strokah. V moški dobi se je oprijel javnih služb in opravljal delo odbornika. V tako velikem možu je bilo pri opravljanju težavnih nalog opaziti veličino duha in čudovito ostroumnost, pri izvajanju načrtov pronicljivo premišljenost, pri razlaganju pa največjo doslednost. Svojega imena ni proslavil toliko s podobami prednikov, kolikor s spomeniki prejasne nadarjenosti in modrosti. Ker je slovel po globoki učenosti, so verjeli, da je s pisanjem svojih razprav ustvarjal prerokbe.

Za soprogo je vzel vdovo Magdaleno Ziriani. Ko je umrla, se je oženil z Marijo Konstancijo Regino baronico Paradeiser.

Umrl je 13. oktobra leta 1710 v Novem mestu, star 65 let.

Izdal je:

Politični Lakonec, ki zgoščeno podaja znanje o upravljanju države, v Augsburgu leta 1706.

Skrivnosti politike.

Avstrijska hiša, ustvarjena za najvišje dostojanstvo.

Žiga baron Herberstein. Rodil se je leta 1487 v Vipavi na Kranjskem. Potem ko je dokončal humanistične šole, je dosegel venec filozofije. Potem je prepotoval dežele in stopil v vojaško službo, nato pa ga je pritegnila politika. To je zapustil, da bi kot cesarski odposlanec prevzel razna poslanstva, na katerih je zapustil veliko slavo svojemu imenu.

Izdal je:

Razpravo o občudovanju naravnih pojavov.

Genealogijo svojega rodu Herberstein.

Moskovske zapiske.

Janez Danijel baron Gallenfels. [Rodil se je] leta 1661. Ko je zelo uspešno končal humanistične šole, je v Salzburgu leta 1685 […] pravo.

Ko se je vrnil, [je opravljal] razne službe, zlasti prisednika ograjnega sodišča. Slava je enkraten zaklad modrecev, najčistejši dragulj življenja, kakor opozarja Lipsius.

Nato je postal glavni prejemnik deželnih stanov. Nagrada ni izostala: potem ko je postal odbornik, je postal še predsednik stanov.

Spisi:

Filološko vprašanje. Ali molk modrecev državi bolj koristi ali škoduje?

O trpljenju in motnjah duha.

Janez Friderik Raab pl. Rauenheim, patricij Štajerske, Koroške in Kranjske. Predniki izvirajo iz Danske. Ta v Ljubljani …

Kar ustvari ničevost, spodje požrešni čas. In ni ga dneva, ki tam ne bi izmaknil plena. Kar pa je posvečeno modrosti, obljublja večnost. In modrosti ni mogoče uporabiti bolje kakor v korist domovine.

Nikoli ga ne bi bili mogli najti drugače kakor pri branju, premišljevanju ali pisanju, kar je počel izjemno marljivo, sposobno, bistroumno in, kar je vedno najbolj pomembno, urejeno. Ob vsem tem je bil priljubljen pri prijateljih, ustrežljivih in zaslužnih ljudeh, razen tega pravičen, z eno besedo: resnih navad in človeški. Tudi iz tega razloga je bil nadvse ljub najvišjim mogotcem. Takšnemu človeku nagrade resnično niso izostale, saj ga je domovina v starosti … let postavila na čelo.

Spisi:

Javni dogodki slavne vojvodine Kranjske.

Etična vprašanja, vzeta iz desetih Aristotelovih knjig o morali.

Pravno-politični sklepi.

O načelih moralnih dejanj.

O svobodi, dobroti in zlobi moralnih dejanj.

Frančišek Krištof Bogataj. Na svet je prišel 4. avgusta leta 1684 v Škofji Loki staršema Matiji Bogataju … in Ani Frančiški, rojeni Benkovič.

Naziv je dosegel 4. decembra leta 1708 v Padovi. Leta 1711 je postal tajnik kranjskega vicedomskega urada. Leta 1712 si je za zakonsko družico vzel Ano Felicito, rojeno Ganser.

Tega izvrstnega moža so leta 1712 izbrali za prvega iz slavnega kolegija pravnikov v Ljubljani. Številnim študentom prava je začel tako pisno kakor ustno razlagati pravne predpise.

Spisi:

Kodeks vicedomskega urada za plemiče in mezdnike vzvišene vojvodine Kranjske. Zgodovinsko-politično-pravna razprava. Leta 1713.

Izbrana praktična opažanja o sodiščih Kranjske.

Še mnogo drugih bi morala prišteti v ta razred, toda njihova omemba bo bolj primerna na drugem mestu.

Govorniki in pisci humanističnih ved

Prišla sva do obravnave govornikov. Arat pravi, da je treba začeti pri Jupitru, torej bova po pravilih začela pri Frančišku Coppiniju. Ta je namreč izpolnil vse dolžnosti govornika, enako prijeten kakor resen, mil kakor jedrnat, vreden posnemanja tako po gostobesednosti kakor po kratkosti. Prvo luč je ugledal leta 1682 v Ljubljani. Potem ko je končal humanistične šole, je dal leta 1698 svoje ime Družbi Jezusovi.

Peter Stergler, Kranjec, Kamničan. Leta 1618, ko je bil star 25 let, je dal svoje ime Družbi Jezusovi. Ko je končal humanistične razrede, je v veliko čast svojemu imenu predaval teologijo na nadvse znameniti graški univerzi. Umrl je 8. avgusta 1642, ko je izpolnil svoje dni.

V tisku je izdal:

Pesniško prepevanje lavretanskih litanij, v katerih posameznim naslovom litanij ustrezajo posamezni emblemi s svojo pesmijo, v Linzu 1636.

Cvetnik zgledov, v katerem je naštetih sedemdeset zgledov, prirejenih za pridigarje.

Latinsko-slovenski slovar.

Duhovno ogledalo začetka in konca človeškega življenja.‌388 388 Skoraj identično geslo o Sterglerju je Dolničar umestil že v starejše poglavje o teologih. Tudi drugič je storil enako napako: zadnje tri spise, ki so v resnici delo Matije Kastelca, je po pomoti pripisal Sterglerju.

Janez Liberius, Ljubljančan, iz Družbe Jezusove. Mož, nič manj znan po pobožnosti in duhovni čistosti kakor po učenosti. Mnoga leta je v veliko zadovoljstvo slušateljev poučeval poetiko in retoriko. Kot vešč govornik je v svojo veliko slavo s tribune v Gradcu in na Dunaju ljudstvu predajal Božjo besedo. Poslednji dan je dočakal leta 1678 v pleterski rezidenci.

Izdal je:

Nagrobni panegirik na pogrebu vojvodinje Lotarinške, soproge vojvode Franca Nikolaja, na Dunaju v Avstriji leta 1652, govorjen v akademskem svetišču.

Žalovanje bratovščine ali Nagrobni panegirik ob smrti presvetlega mladeniča Adama Mihaela grofa Althana, leta 1648.

Krištof Spindler. Na svet je prišel leta 1535 v Ljubljani. Nadvse spreten govornik, ki je svoje ime zaradi slave enkratne nadarjenosti izročil večnemu spominu. Svojim učencem je predaval pravila, iz katerih so črpali govorniško veščino, tekočo iz mlečnega izvira.

Spisi:

O delih govora.

O kvantiteti zlogov.

Izdano:

Pogrebni panegirik. Ob smrti Herberta barona Auersperga. Leta 1576.

Adam Bohorič, po rodu Kranjec. Ta zelo izobraženi mož se je z veliko nadarjenostjo ukvarjal tako z vezano kakor nevezano besedo. Marljivo in odločno je predaval humanistične vede. Ni znano, katerega leta in kje je podlegel naravi.

Leta 1584 je izdal:

O latinsko-kranjski pisavi, umerjeni po naliki latinskega jezika, iz katere se zlahka opazi sorodnost moskovitskega, ukrajinskega, poljskega, češkega in lužiškega jezika z dalmatinskim in hrvaškim.

Frančišek Coppini iz Družbe Jezusove.‌389 389 Dolničar ni utegnil prečrtati tega opomnika za geslo o Coppiniju, ki ga je sestavil na začetku poglavja na strani 114.

Urban Cavalier. Rodil se je revnim in poštenim staršem ter se zaradi bistrega uma posvetil znanosti. Ko je končal študij filozofije in teologije, je bil kmalu sprejet v gornjegrajsko semenišče. Zaradi očitnih odlik je bil ljub prevzvišenemu ljubljanskemu škofu Žigi Krištofu. Postopno je napredoval: najprej v kaplana župnije Vransko, nato v škalskega župnika, po smrti N. Ernsta pa leta 1700 v komisarja v Starem trgu. Nazadnje je bil leta 1713 izbran za župnika pri Sv. Martinu zunaj Kranja. Delo pastirja je povsod opravljal v svojo veliko čast, izpolnjujoč vse dolžnosti. Karkoli je zapisal in zasnoval, je pustilo sledi njegove globoke nadarjenosti in izjemne preudarnosti. Toda pri njem je bilo čudovito tudi to, da ni pri oblikovanju koncepta nikoli nič dodajal, popravljal ali brisal. Imel je namreč tako plodovit um, kakor da bi bil nekakšno gorivo, tako jasen kakor obilen, iz njega pa je v enem neprekinjenem toku teklo vse urejeno brez odvečnega. Če si ogledava [njegove] navade, je bil ljubitelj poštenja ter izjemen častilec pobožnosti in učenosti.

Še za življenja je leta 1716 ustanovil štipendijo za gojenca v semenišču sv. Rogacijana in Donacijana. Spisi:

Stotnija izbranih pisem.

Janez Mihael Arh. Rodil se je leta 1678 v Ljubljani.Ko je moral, je podlegel naravi.Izdal je:

Božanska deviška ljubezen. Prikazana v gledaliških igrah ob prazniku saturnalij leta 1701 v palači knezov Auersperg v Ljubljani.

Vorenc.

Spisi:

Latinsko-slovenski slovar.

Hipolit, Novomeščan, kapucin.

Izdal je:

Tomaž Kempčan, podan v slovenskem jeziku.

Spisi:

Slovar nadvse plemenitega slovenskega jezika.

Jordan Rakovič iz reda puščavnikov sv. Avguština. Prvo luč je ugledal 10. novembra leta 1684 v Ljubljani. V red ga je leta 1705 v Ljubljani sprejel provincial Jožef Aichinger, ki je bil tedaj na vizitaciji. Zaobljubil se je 14. novembra 1706. Leta 1707 je dokončal filozofijo v Ljubljani, nato pa teologijo v Gradcu. Na obeh področjih je ubranil javne teze. Poslali so ga v Ljubljano, da je opravljal službe nedeljskega pridigarja, potem zakristana in varuha presvetega rožnega venca, nazadnje pa subpriorja ljubljanskega samostana. Ko je leta 1716 v ljubljanskem samostanu zasebno predaval humanistične predmete, je dobil učence iz najvišjega plemstva.

Spisi:

Šolsko-domača vaja ali Kompendij pravil latinskega jezika od začetkov do retorike.

Kratka dialektika ali Vrata v filozofijo.

Abecednik kanonskega prava ali Kompendij kanonskega prava, potreben vsem spovednikom.

Lovrenc Čič, Kranjec. Rodil se je leta 1660. Že v mladosti se je predajal učenosti, zato si je pridobil nemajhno izvedenost na vseh področjih znanja. Da bi ubežal krivicam usode, si je pridobil mnoge radodarne mecene.

Spisi:

Govor ob rojstnem dnevu.

Srečna prerokba leta 1681. Posvečena Janezu Krstniku Dolničarju, ljubljanskemu županu, za rojstni dan.

Izrek. Posvečen istemu leta 1682.

Znamenitega mesta Ljubljane upravičeno ne slavijo le zaradi lepote kraja, gozda, ki obdaja njegovo središče, prijetnosti, radosti reke, ki teče skozi to mesto, spomenikov učene antike, ki so bili izkopani tam, gojenja znanosti, umetniške odličnosti, množice knezov in starodavnega plemstva, spoštovanja vere in obilja svetih krajev. Zaradi časti in izjemnih prednosti, ki jih ima, ga je tudi nadvse znameniti mož Janez Ludvik Schönleben, dekan ljubljanske stolnice, gotovo prvak zgodovinarjev svoje dobe […]‌390 390 Nedokončana hvalnica Ljubljane najverjetneje ni neposredno povezana s poglavjem o govornikih. Dolničar jo je začel sestavljati na tem mestu zato, ker je imel na voljo prazen prostor. Morda jo je nameraval uporabiti v končni verziji Javne ljubljanske knjižnice, npr. na začetku ali na koncu.

Kakor vidite, Lentul, sem obravnaval govornike in gojitelje humanističnih ved. Sedaj:

Pesniki

To je obraz odličnega pesnika Janeza Rudolfa Coraduzzija, dragi Lentul. Rodil se je 7. aprila leta 1663 v Ljubljani v znameniti družini baronov. Njegovi starši so ga zaradi zelo velike nadarjenosti pri šestih letih poslali v šole, kjer je na vseh področjih dosegel prvo mesto. Ko se je vrnil v domovino, je bil kmalu izbran za prisednika ograjnega sodišča. V tem poklicu je zaradi svojega bistroumnega sojenja veljal za preroka. Čas, ki mu je nato ostal od javnih opravil, si je prihranil za sladkosti poezije, pa tudi za politiko in zgodovino. Na vso moč je podpiral gojenje znanosti, saj je kot predsednik Akademije operozov izpolnil vse dolžnosti učenega moža. Leta 1696 se mu je v zakonu pridružila Maksimila Felicita, rojena grofica Attems, ki mu je dala Karla Žigo. Potem ko mu je oba vzela prezgodnja smrt, se je poročil s Katarino Renato pl. Fürenpfeil, ki mu je rodila Karla Jožefa Rudolfa. Potomca, ki je veliko obetal, sta vzgajala Ferdinand knez Auersperg in Lucij grof Strassoldo.

Spisi:

Cvetober različnih epigramov.

Izbrane pesmi, posvečene prijateljem odkritosti.

Akademske čebele.

Zadela ga je možganska kap. Umrl je 21. maja leta 1717 v Škofji Loki, star 55 let. Pokopali so ga v grobnico prednikov v cerkvi Marijinega vnebovzetja očetov frančiškanov v Ljubljani.

Jožef Zelenič. Na svet je prišel 16. februarja leta 1658 v Ljubljani. Prav tam je leta 1672 stopil v Družbo Jezusovo. V Gradcu je poučeval poetiko, retoriko, etiko in filozofijo. Prav tam so ga leta 1688 razglasili za doktorja filozofije. Teološki venec je dosegel na Dunaju. Mož, srečno obdarjen z učenostjo, je umrl 12. septembra leta 1712 v Linzu.

Izdal je:

Oton Avgust, svatbena igra, posvečena ženinu Jožefu I., vzvišenemu rimskemu in ogrskemu kralju, in nevesti Amaliji Hannovrski. Na Dunaju, v foliu.

Jošt Jakob Svetega rimskega cesarstva grof in gospod Gallenberg. Rodil se je očetu Janezu Adamu in materi Feliciti pl. Scheyer. Mož, enako znan po starodavnosti plemiške krvi kakor po gojenju znanosti, zelo dobro znan Parnasu.

Poslednji dan je dočakal leta 1677 samski, star 23 let.

Izdal je:

Kratek opis gradu Lisičje.

Jurij Žiga baron Hallerstein. Rodil se je leta 1612 na Krasu na notranjem Kranjskem plemenitim staršem. Potem ko je prepotoval razne dežele in si ogledal običaje ljudstev, se je željno posvetil duhu. Ure, ki so mu ostale od domačih skrbi, je namenil kastalijskim muzam.

Bil je blag in sposoben mož, vljuden in zgovoren, v resnih stvareh možat in resen, v drugih pa prijeten in šaljiv.

Umrl je leta 1686, star 74 let.

Izdal je:

Epigrami, pod pokroviteljstvom odbornikov Koroške, leta 1680.

Drugo delce, posvečeno slavnim stanovom Kranjske, leta 1682.

Svatovska pesem, z zamolčanim imenom, zložena za nekega prijatelja.

Janez Crenner. Na svet je prišel leta 1653 v Ljubljani. Posvetil se je humanističnim šolam in filozofiji. Na Dunaju so ga razglasili za doktorja filozofije in posvetili v duhovnika. Da bi se lahko lotil reševanja duš, so ga takoj nato imenovali za župnika in dekana v Obritzbergu v Avstriji. Zelo je bil zavzet za svoje delo.

Umrl je 7. julija leta 1711 v Obritzbergu v Avstriji.

Izdal je:

Srečna avstrijska zvezda, ki je vzšla na Leopoldovem dvoru na Dunaju, ali Rojstnodnevni aplavz, izročen presvetlemu novemu knezu Jožefu Jakobu itn., nadvojvodi Avstrije. Leta 1678 na Dunaju, v foliu.

Leto sreče, posvečeno svetemu cesarskemu veličanstvu Leopoldu I. in cesarici Klavdiji Feliciti. Leta 1674, v četverki.

Jurij Andrej pl. Gallenfels. Rodil se je leta 1651 v znameniti družini baronov.

Spisi:

Zapiski k razpravam o Aristotelu.

Zvežčič izbranih pesmi.

Tri knjige o govorništvu.

Jožef Pogačnik iz Družbe Jezusove. Rodil se je 17. marca leta 1671 v Ljubljani. Ko je končal humanistične šole, je bil izbran za Družbo Jezusovo. Vanjo je kot novinec stopil 16. oktobra. Potem ko je pohvalno opravljal razne službe, je bil povzdignjen na mesto cesarskega komediografa. To delo je opravljal s takšnim uspehom, da si je, kadarkoli se je pokazal v gledališču, prislužil izjemen aplavz prevzvišenih obiskovalcev. Poleg tega je povsod slovel kot vešč govornik in odličen pesnik. Umrl je meseca avgusta leta 1712 v Ljubljani.

Izdal je:Vélika Leopoldova dejanja.

Janez Pavel Kalin, Kranjec, Postojnčan.

Jurij Gotfrid pl. Wernegk, baron. Na svet je prišel 24. oktobra leta 1651 v trgu Tržič, ki je od Ljubljane oddaljen 6 milj. Ta pa se je, vreden aonskega zbora, veselil izvirov, gajev in samote, kakor je pri pesnikih v navadi.

Pred usodo je klonil na rodnih tleh v trgu Tržič dne […] leta 1715.

Spisi:

Hvalnice emonskih iatrofizikov, izvršene v vezani besedi, leta 1710.

Krona kreposti. Pesem, zložena v čast nekega mecena.

Pesniški užitki.

Jožef pl. Mesterle, Kranjec, Postojnčan. Na svet je prišel leta 1682.

Bil je srečno nadarjen za pisanje poezije.

Spisi:

Pesem za rojstni dan, zložena v čast nekega mecena.

Praznično čestitanje prevzvišenemu in premogočnemu cesarju Karlu, ko je Sveto rimsko cesarstvo doseglo vrh, leta 1711.

Prostovoljni klic odobravanja ob godu anonimnega visokega duhovnika.

Izak Piscator, po rodu iz Ljubljane, duhovnik. Enako pošten kakor izobražen mož, neoporečnih in treznih navad. Vneto se je posvečal pisanju poezije, za kar je bil srečno nadarjen.

Dovršil je zgodbo življenja.

Izdal je:

Srečna prerokba ob rojstnem dnevu prevzvišenega in prečastitega gospoda kneza, gospoda Tomaža, ljubljanskega škofa, leta 1599.

Zadušnica s pogrebnimi pesmimi ob grobu Tomaža, devetega ljubljanskega škofa.

Janez Krstnik Pečnik, Kranjec, župnik v Avstriji … Z enakim žarom je govoril ljudstvu, pomagal bližnjemu v stiski ter širil čaščenje Boga.

Leta 1711 je izdal: Slava občudovanja vrednega Avstrijca, posvečena rimskemu cesarju Karlu VI. na slavni rojstni dan.

Škerpin iz reda sv. Frančiška reformiranih, rojen v Kamniku.

Slovel je po Apolonovi umetnosti.

Spisi:

Malo delo epigramov.

Herojska zmagoslavna pesem.

Janez Krstnik Strniša, Kranjec.

Kaplan v Moravčah.

Upravitelj župnije na Vačah leta 1718.

Izdal je:

Bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, opisano kronografsko, leta 1712.

O osmih nedeljskih pridigah v postnem času.

Jurij Vehovec.

Najsrečnejše znamenje iz devetih svetih imen sina Leopolda Jožefa in Amalije, leta 1701.

24. poglavje:‌391 Filologi

391 V resnici gre za 23. poglavje.

Prefekt: Podoba, ki si jo ogleduješ sedaj, prikazuje izvrstnega filologa Janeza Andreja Coppinija. Ta je prvič zadihal 18. oktobra leta 1653 v Ljubljani očetu Frančišku, patriciju in protomediku, in materi Justini pl. S. Flore. Temeljito se je izobrazil v nižjih in višjih šolah. Leta 1675 so mu podelili najvišji lovor medicine. Ko se je vrnil, se je leta 1682 poročil s Suzano Leopoldino, rojeno pl. Seethal, s katero je imel sedem otrok: dva je že v zgodnjem otroštvu iztrgala smrtna usoda, trije so bili posvečeni v duhovnike, hči redovnica v samostanu Mekinje, drugorojeni … Leta 1715 je po smrti Pavla Hvalice postal protomedik.

Uredil si je bogato knjižnico izbranih knjig, v kateri se ni manj predajal Helikonu kakor rostri in v kateri je preživel večino dneva – nikoli manj brezskrben kakor takrat, ko je bil brez skrbi. Ko se je ukvarjal z znanostjo, je vedno izdajal znamenja zrelejšega duha, ki se dviga v višavo. Prav tako je dosegel ugled: veljaki so ga povsod cenili. Njegova modrost in izkušenost v stvareh sta namreč pritegovali poglede vseh.

Izdal je:

Emonska panaceja ali Sv. Kozma in Damijan, posebna zavetnika bolnikov, leta 1712.

Pripravljeno za tisk:

Razprava o oblikovanju zarodka.

O nalezljivi vročici, ki je na področju Kranjske mučila govedo, leta 1713.

Resno-šaljive moralne igre.

Frančišek Viljem Zergollern, patricij domovine. Njegov rojstni kraj je bil Ljubljana, v kateri je leta 1653 ugledal prvo luč. Starši so ga poslali v šole. Izkazal se je za zrcalo vsakovrstne kreposti. Ko je odrasel, je prepotoval znamenite evropske dežele in se naučil šestih jezikov. Prezirajoč mestne posle je užival v podeželski samoti, svoj čas pa posvečal predvsem branju in zbiranju. Zaradi prijetne zgovornosti so ga imeli posebej radi veljaki. Kot neomadeževan zgled življenja je slovel zlasti po dobroti do revežev. Umrl je 28. januarja leta 1710, star 57 let.

Njegovi spisi:

Filološko vprašanje. Je bolj sijajna prihodnost, ki jo vsebujejo otroci, ali tista, ki jo vsebujejo knjige?

Sveženj izbranih pisem.

Politični zapiski k Luciju Floru.

Hvalnica praočeta Adama.

Prevzvišenega Janeza Vajkarda, vojvode Šlezije in Münstra, kneza Auersperga.

Volbenk Herbert grof Lamberg. Potomec znamenitega rodu, iz katerega je z mlekom vsrkal tudi popolno vedenje. Da pa na njem ne bi sijale le časti prednikov, je starodavni rod osvetlil tudi z lastnimi žarki razuma, modrosti in kreposti. Mož najgloblje preudarnosti, bistre razsodnosti, rojen za skupno dobro. Zdelo se mu je, da je vredno govoriti samo izobraženim ušesom.

Spisi:

Razprava o sodobnem političnem položaju.

Maksimilijan Leopold Rasp, Škofjeločan, patricij. Rojen leta 1674.

Doktor svete teologije. Župnik v Kamniku.

Spisi:

Govor, povedan na kongregaciji sv. Križa in sv. Filipa Nerija.

Baron Janez Karel Valvasor.

Krepost in vodstvo staršev sta ga podžigala v humanistični šoli. Za spremljevalke si je izbral vse muze. Ko je postal starejši, je združil vse znanstvene vede. Božja previdnost ga je namenila koristi države. V deželni dvorani je glasoval za blaginjo domovine in se oglašal z nadvse bistroumno ciceronsko razsodnostjo.

Spisi:

Filološko vprašanje. Ali se modrost bolj kaže v dejanjih ali v besedah?

Marko Jožef Perizhoff. Na svet je prišel 23. oktobra leta 1656 v Ljubljani očetu Marku, po rodu iz Celovca, prefektu deželne registrature, in materi Mariji Magdaleni, rojeni pl. Novak. Ko je odrasel ter dokončal nižje in višje pravne šole, je v službi nasledil očeta. Leta 1685 je za ženo vzel dekle Marijo Magdaleno, rojeno Oplenič, s katero je v izjemni ljubezni in slogi živel do poslednjega dne ter imel otroke: Frančiška Jožefa, zdaj Adalberta, profesa reda sv. Bernarda v Stični, Cecilijo Renato, Marijo Konstancijo, Marka Antona, Karla Sigfrida, Katarino Terezijo in Matijo Henrika. Ustrežljiv mož poštenih navad in ljubitelj samote. Nadvse in do konca življenja je ljubil znanost. Predan je bil branju zgodovinskih knjig in zelo marljiv pri zapisovanju spomina vrednih dogodkov. Včasih se je posvetil kemiji, na katero se je nemalo spoznal.

Spisi:

Epigram o izjemni zmagi, ki jo je Kranjska leta 1593 izbojevala nad Turki.

Rešitve kemijskih vprašanj.

Gašper Freudenschuss, Ljubljančan. Mož, vreden stoletnega spomina, saj je v sebi združeval izredno učenost, poštene navade in dar prijetnega govorjenja. Zaradi izjemne nadarjenosti je postal svetovalec bavarskega vojvode in freisinškega škofa Ernesta, nato arhidiakon oglejskega patriarhata za zgornjo Kranjsko, nazadnje leta 1580 ljubljanski prošt.

Spisi:

[…]

Gašper Žitnik. Na svet je prišel v Ljubljani staršem Gašperju in Marjeti. Po pravici ga je treba prišteti med filologe. Ko je dosegel venec prava, je postal palatinski grof in apostolski protonotar, nazadnje pa zaradi redkih duhovnih darov svetovalec v vzvišeni vladi presvetlega nadvojvode Karla. Leta 1597 […] Leta 1603 so mu postavili spomenik v župnijski cerkvi sv. Petra v Ljubljani.‌392 392 Geslo o Gašperju Žitniku je Dolničar sestavil in vključil že v poglavje o filozofih. Druga varianta gesla je s podatki skoraj enako skopa.

Franc Adam baron Lichtenthurn.

Spisi:

O dušnem miru.

Jošt Ferdinand baron Gusič, Novomeščan, se je rodil leta 1671 očetu Janezu Žigi iz slavnega rodu Torkvatov, namestniku poveljnika v Ogulinu in nato v Senju, nadzorniku morske meje kakor tudi stotniku pešakov notranje Kranjske, ter materi Mariji, rojeni grofici Barbo. Izvor te starodavne družine je opisal slavni genealog Pavel Ritter leta 1681 pod naslovom Posnetek od Lucija o krbavskih grofih, ki so izhajali iz rodu Gusič. Komaj je Jošt prerasel mladeniška leta, že je hitel v Parmo, da bi vsrkaval osnove filozofije in prava na tamkajšnjem znamenitem ateneju, ki je priča njegove tako vzvišene modrosti.

Spisi:

Vedenje, kakršno se spodobi viteškemu plemstvu.

Adam Sontner, Ljubljančan, izredni kanonik stolne cerkve, javni apostolski protonotar svetega Apostolskega sedeža, generalni vikar prevzvišenega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.

Smrti se je uklonil dne 23. novembra leta 1641, star 44 let. Pokopan je v stolnici s spomenikom.

Spisi:

[…]

Karel Jožef Kapus pl. Pichelstein, patricij. Na svet je prišel 24. oktobra 1664 očetu Janezu, nadvse poštenemu možu pristne dobrote, in materi Mariji Katarini, rojeni Mazol.

Spisi:

Statutarno pravo vojvodine Kranjske.

Praktična opažanja.

O nesmrtnosti duše po Aristotelu.

Franc Anton baron Posarelli. Rodil se je leta 1694. Zanj bi lahko verjeli, da izhaja od Minerve in Apolona, saj se je – potem ko je dokončal humanistične in višje šole – posvetil vsaki vedi lepe znanosti.

Spisi:

Kratki kompendij druge knjige Tita Livija, prvaka rimske zgodovine, leta 1711.

Janez Jožef Dinzl. Rodil se je leta 1678 v Ljubljani.

Ko je končal višji študij prava na preslavni ingolstadtski univerzi, je izpolnil vse dolžnosti izobraženega moža, svoje slušatelje pa navdal z osuplostjo. Umrl je 27. decembra leta 1686 v Ingoldstadtu.

Oropan je bil življenja. Vzela ga je smrt. Prenehal je bivati med živimi. Duša je podlegla naravi.

Spisi:

Kompendij štirih knjig predpisov.

Problemsko vprašanje o namenu države.

Izdihnil je.

Spisi:

O telovadnih spretnostih.‌393 393 Zadnje tri vrstice pripadajo nekemu nedokončanemu geslu. To bi po vsebini sicer spadalo v novo poglavje, posvečeno avtorjem knjig o viteških spretnostih, ki si ga je Dolničar očitno zamislil na koncu Javne ljubljanske knjižnice.

Spisi: O umetnosti jahanja, merjenja z mečem in bodalom, nošnji prapora, sovražnega tekmovanja in skakanja na lesenega konja.‌394 394 Zopet del nedokončanega gesla, ki bi spadalo v sklop knjig o viteških spretnostih.

Papler, Kranjčan. Rojen 4. oktobra leta 1661.

Spisi:

Pravno-politična razprava.

Potem ko sva videla in pregledala do tedaj pokazano, je Lentul rade volje, dobrohotno in z občudovanjem sprejel vse in zatrdil: Odkritosrčno moram priznati, da je to, kar mi je bilo predstavljeno v tej knjižnici, preseglo vsa moja pričakovanja, naj so bila še tako velika. Jaz [Agezilaj] pa bi mu zaželel: Ker sem videl, da ste vedoželjni, zavzeti za učenje in za vse iskreno dovzetni, bi lahko odgovoril na Vašo ljubeznivost: V zameno sem spoznal, da ni malo takih, ki imajo tanek nos.

Zaporedje poglavij

I. poglavje Uvod v Javno knjižnico ljubljanskega Kolegija plemenitih

II. poglavje Oprema in spomeniki knjižnice

III. poglavje Teologi

IV. poglavje Kanonisti

V. poglavje Pridigarji

VI. poglavje Asketi

VII. poglavje Zgodovinarji

VIII. poglavje Genealogi

IX. poglavje Pravniki

X. poglavje Zdravniki

XI. poglavje Kemiki

XII. poglavje Filozofi

XIII. poglavje Matematiki

Poglavje Geometri

XIV. poglavje Astrologi

Poglavje Aritmetiki

XV. poglavje Glasbeniki

XVI. poglavje Slikarji, kiparji in arhitekti

XVII. poglavje Politiki

XVIII. poglavje Govorniki

XIX. poglavje Pesniki

XX. poglavje Filologi‌395 395 Dolničar je pozabil na poglavje o geografih, ki bi moralo nositi zaporedno številko XIV. Poleg tega ni oštevilčil poglavij o geometrih in aritmetikih. Vseh poglavij, ki jih je uresničil, je v resnici 23.

Seznam pisateljev, ki so razsvetlili tako starejše kakor novejše dobe.

A

Ljubljana,‌396 396 Kratki opis Ljubljane ni nujno povezan z besedilom Javne ljubljanske knjižnice. Dolničar, ki ga je zasnoval v več različicah in na raznih mestih v svojih rokopisih, ga je na konec zvezka zapisal zato, ker je imel na voljo prazen prostor. Ni pa izključeno, da ga ne bi uporabil v končni verziji dela, npr. v uvodnem ali končnem delu dialoga med Agezilajem in Lentulom. nekdaj Aemona, pri Strabonu Emona, pri Ptolemaju Aimona, starodavno mesto, v katerem mnoge ruševine pričajo o častitljivi starodavnosti in izdajajo prvobitno veličino. Pripoveduje se, da jo je ustanovil Jazon z Argonavti, ki je tu položil prve temelje mesta. V dobi Rimljanov slavna latinska kolonija, v kateri so prezimovale mnoge legije, je bila nekoč sedež visokih svečenikov in pretorja. Hvali se s tem, da je po Ogleju izmed vseh teh pokrajin in mest prva sprejela krščansko vero. Sv. Marko je poslal patriarha Mohorja, ki je tu in v sosednjih krajih širil skrivnosti vere.

Leži ob hribu, lepo vidnem zaradi zelene barve, zavarovana z zelo staro trdnjavo. Ima obliko polmeseca, skoznjo pa teče nadvse prijetna reka Ljubljanica. Blešči se od znamenitih svetišč, med katerimi je najbolj sijajna stolnica, posvečena božanskemu Nikolaju, delo slavnega Andrea Pozza, ki s poslikavo vzbuja strmenje. [Ljubljana] je ponosna na svojo škofovsko čast. Ker je primerna za trgovanje in sklepanje poslov, je prepolna ljudi. Plemenitijo jo mnogi iz vrst najodličnejšega plemstva, s starodavnim rodovnikom in z viteškim dostojanstvom, pa tudi slavni možje in družine. Prebivalci so obdarjeni s preodličnimi sposobnostmi ter spretni pri ukvarjanju z znanostjo in pri prizadevanju za vse vrline.

Od tod prihajata Janez Ludvik Schönleben, gotovo prvak med zgodovinarji našega časa, in Anton Lazari iz reda sv. Frančiška reformiranih, preizvrstni teolog, slaven zaradi poznavanja mnogih svobodnih umetnosti. [Ljubljana] sije zaradi obeh bivališč muz, ki ležita na bregu reke: eno posvečeno sv. Donacijanu in Rogacijanu pod vodstvom očetov Družbe Jezusove, drugo, ki se imenuje Kolegij plemenitih, pa posvečeno sv. Karlu Boromejskemu in zaupano skrbi prečastitega ljubljanskega [stolnega] kapitlja. Tam je zelo obiskana Javna knjižnica, polna izbranih knjig. Tu je še mnogo drugih svetih in posvetnih stavb, ki naj zadostujejo, ostalih pa ne omenjam: šest moških in trije ženski domicili ali samostani, med katerimi izstopata kolegij Družbe Jezusove po sijaju stavbe in samostan devic družbe sv. Uršule, ki zavzema velikanski prostor in mu komaj najdete podobnega v avstrijskih deželah.

Študije

Štirje najstarejši pregledi slovstva na Slovenskem

Luka Vidmar

Izdaja Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem obsega štiri najstarejše preglede slovstva na Slovenskem, ki so jih med letoma 1560 in 1719 napisali Primož Trubar, Tomaž Hren, Janez Vajkard Valvasor in Janez Gregor Dolničar. Omenjeni teksti predstavljajo ne glede na zelo različne okoliščine nastanka prve začetke slovenske literarne zgodovine pred njenim izoblikovanjem v znanstveno vedo na koncu 18. in na začetku 19. stoletja. Izjemen pomen teh besedil postane jasno razviden šele ob upoštevanju celotnega razvoja raziskovanja književnosti na Slovenskem, zato je treba najprej zapisati nekaj besed o njihovem neposrednem nasledstvu.

Marko Pohlin, začetnik slovenskega razsvetljenstva in preroda, je ob smrti leta 1801 v rokopisu zapustil obsežen leksikon kranjskih piscev z naslovom Bibliotheca Carnioliae,‌397 397 Pohlin 2003. ki je bil v glavnih potezah še vedno zasnovan kot baročni kompendij ali tezaver raznovrstnih podatkov. Prav tako je ostal večinoma neodvisen od porajajoče se slavistične vede, pa tudi od slovenske prerodne ideologije.‌398 398 Vidmar 2006: 20–21. Podobno kakor Pohlin so bili tudi ljubiteljski zbiratelji Heinrich Georg Hoff, Anton Rožič in Jožef Kalasanc Erberg v svojih polihistorskih pregledih kulture in slovstva na Kranjskem, sestavljenih v prvem četrtletju 19. stoletja,‌399 399 Hoff 1809; Uršič 1965; Uršič 1975. predvsem zvesti posnemovalci Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, zlasti poglavja o kranjskih pisateljih.‌400 400 Vidmar 2006: 23–26.

Trdnejšo znanstveno podlago je raziskovanju književnosti, predvsem slovenskih protestantskih tiskov, zagotovil krog barona Žige Zoisa. Nova dognanja o zgodovini slovenske književnosti je v kratki in poljudni obliki strnil Valentin Vodnik, in sicer najprej v letih 1797 in 1798 v Povedanju od slovenskiga jezika, ki ga je v nadaljevanjih objavil v Lublanskih novicah,‌401 401 Vodnik 1988: 241–244. nato pa še leta 1809 v zgodovinskem učbeniku Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz.‌402 402 Vodnik 1809: 44–48. Vodniku je sledil Jernej Kopitar, ki je v Grammatik der Slavischen Sprachen in Krain, Kärnten und Steyermark iz leta 1809 prvi podrobno rekonstruiral sosledje zapisov v slovenskem jeziku in ga dopolnil s kritičnimi bibliografskimi podatki.‌403 403 Kopitar 1808: III–XLVIII. Tako se je literarnozgodovinsko delo Zoisovega kroga kljub visoki ravni še vedno kazalo v obliki razmeroma kratkih in nesamostojnih tekstov, vključenih v širše zasnovane zgodovinske in jezikoslovne knjige. Kopitarjevo delo na tem področju sta nadaljevala Franc Metelko in Matija Čop. Metelko je v slovnici Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen iz leta 1825 samo korektno povzel in utrdil Kopitarjeve ugotovitve.‌404 404 Metelko 1825: XVIII–XXII. Pisec prve slovenske literarne zgodovine je tako postal šele Čop, ki je v letih 1828–1831 zasnoval delo Literatur der Winden.‌405 405 Slodnjak 1986. Ta tekst se je s periodiziranjem slovstvenih pojavov in z njihovim vrednotenjem z ozirom na jezikovne kvalitete, na vlogo v oblikovanju nacionalne književnosti in na estetsko vrednost prvi odločilno pomaknil od zvrsti valvasorjevske kronike oziroma polihistorske enciklopedije in tradicionalne bio-bibliografske metode v območje sodobne literarne zgodovine.‌406 406 Juvan 1987: 279–280. Gl. tudi Vidmar 2006: 26–27. Uspešno zgodnje formiranje slovenske literarne zgodovine kot znanstvene vede v dobi razsvetljenstva in romantike je med drugim omogočila prav dolga in živahna tradicija raziskovanja slovstva na Kranjskem, ki je po zaslugi Trubarja, Hrena, Valvasorja in Dolničarja izšla iz prvih obdobij slovenske književnosti, tj. iz časa reformacije, protireformacije in baroka.

Trubarjev Register

Avtor prvega bibliografskega spisa na Slovenskem je sam začetnik slovenske književnosti, Primož Trubar (1508–1586).‌407 407 Rajhman 1982 b: 214. To delo je nastalo v času, ko se je Trubar, tedaj pridigar v Kemptenu, s podporo bivšega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija in pod pokroviteljstvom vojvode Krištofa Württemberškega že več let zapored ukvarjal s pisanjem, izdajanjem in razpošiljanjem slovenskih in hrvaških protestantskih knjig. Leta 1559 je to živahno dejavnost nepričakovano ogrozila ovadba, da vsebujejo Trubarjeve knjige cvinglijanske nazore. Vznemirjeni vojvoda Krištof, ki je bil ortodoksni luteranec, je dal takoj ustaviti tisk hrvaškega prevoda Trubarjevega katekizma, ki ga je oskrbel Štefan Konzul. Trubar se je tedaj zatekel v varstvo k vplivnemu baronu Ivanu Ungnadu, ki je bil vojvodov svetovalec, poleg tega pa se je moral obtožb ubraniti tudi s peresom.‌408 408 Rajhman 1982 b: 208; Glavan 1997: 26–31. Na začetku januarja leta 1560 je na vojvodov ukaz sestavil seznam svojih do tedaj izdanih knjig z natančnimi povzetki vsebin, in sicer pod naslovom Register vnd sumarische verzaichnus aller windischen buecher, so biß auf ditz 1560-isten jarr von Primo Trubero jn truckh geben werde.‌409 409 Rajhman 1986 a: 44–51. Ta nekaj strani dolgi spis je skupaj z izvodi opisanih knjig priložil pismu, ki ga je 2. januarja leta 1560 poslal češkemu kralju in avstrijskemu nadvojvodi Maksimilijanu ter vojvodi Krištofu. V pismu je zavrnil očitke o krivoverstvu, prosil za preklic prepovedi tiskanja in se priporočil kraljevi zaščiti. Naslednje leto, ko je bil tako pri kralju kakor pri vojvodi zaradi Ungnadovega posredovanja in naklonjenih mnenj izvedencev opran krivde, je Trubar besedilo registra v nekoliko spremenjeni obliki še natisnil, in sicer pod naslovom Register vnd summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero, biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind.‌410 410 Trubar 1997 a/Trubar 1997 b. S to objavo je glavna mecena, vojvodo Krištofa in barona Ungnada, posredno pozval k nadaljnji podpori svojemu delu.‌411 411 Glavan 1997: 35

Trubar je v registru predstavil šest svojih dotedanjih knjig, kakor so si sledile od Katekizma v slovenskem jeziku iz leta 1550 do Drugega dela Novega testamenta iz leta 1560, izpustil pa je dva tiska iz leta 1555.‌412 412 Rajhman 1986: 331. Med seboj jasno ločene opise knjig je razvrstil kronološko. Vsakič je navedel naslov in velikost knjige, opustil pa kraj in leto izida, ime založnika in tiskarja ipd. Zadnji podatki namreč niso bili potrebni, ker so Register, ki je bil poslan kralju in vojvodi, tako ali tako spremljali izvodi opisanih knjig. Naslovom knjig sledijo povzetki. Trubar je največ prostora namenil povzetku Katekizma v slovenskem jeziku in Prvega dela Novega testamenta, ki ju je v tistem trenutku upravičeno štel za svoji najpomembnejši deli.‌413 413 Glavan 1997: 36. Ti povzetki poleg že opisanih zgodovinskih okoliščin jasno pričajo, da je bil Register sestavljen iz pragmatičnih, ne iz znanstvenih nagibov. Trubar je moral učinkovito izpodbiti zlohotno trditev o kršitvi augsburške veroizpovedi, zato se je posvetil zlasti dokazovanju pravilnosti verskih naukov v svojih knjigah.

Nastanek Trubarjevega Registra je torej najprej narekovala potreba po utišanju obtožbe o krivoverstvu, nato pa tudi potreba po zagotovitvi visoke podpore pri nemotenem izdajanju knjig za utrjevanje protestantske vere. Trubar je v tem seznamu svojih tiskov jasno opredelil tako svoj prvi kakor drugi cilj: ni dokazal le pravovernosti opisanih knjig, temveč tudi njihovo poslanstvo pri spoznavanju Boga in pri širjenju prave vere med južnimi Slovani in Turki.‌414 414 Trubar 1997 b: 13. Prim. Rajhman 1984: 46, 47; Glavan 1997: 35. Register je bil sestavljen kot apologija, ki pisanje in izdajanje slovenskih knjig zagovarja iz verskih razlogov. Z istega stališča je Trubarjev knjižni opus dve desetletji in pol pozneje ocenjeval kancler tübinške univerze Jakob Andreae.‌415 415 Rupel 1954: 44–72. V Trubarju posvečenem nagrobnem govoru iz leta 1586 je njegove knjige povzdignil zaradi širjenja Božje besede v slovenskih deželah ter med Hrvati in Turki. Ne glede na svojo posebno nalogo pa Register upravičeno velja za prvega znanilca slovenskih literarnih zgodovin in za eno zgodnejših bibliografij humanistične Evrope.

Hrenov Memorial

Avtor drugega pregleda slovstvene dejavnosti na Slovenskem je ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630), ki je dobil leta 1588 bivši stolni kanonikat Primoža Trubarja in postal v nekaj letih najhujši nasprotnik njegove dediščine. Antagonizem med luteranstvom in katolištvom, ki je tako močno oblikoval življenji obeh mož, odzvanja tudi v delu Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem.‌416 416 Kidrič 1923: 180; Kidrič 1924; Kidrič 1978: 233. V njem je škof Hren opisal versko, s tem pa tudi kulturno in književno dejavnost slovenskih protestantov. Spis je nastal po 5. decembru leta 1605 kot osnutek kratke zgodovine reformacije v slovenskih deželah, za katero je prosil sekovski škof Martin Brenner. Hren je končno verzijo spisa, katere podrobnosti niso znane, res poslal Brennerju, ki jo je uporabil v delu Gründlicher Gegen Bericht auff den falschen Bericht Davidis Rungii. Ta knjiga je pod imenom Jakoba Rosolenza, prošta v Stainzu, izšla leta 1606 v Gradcu v polemiki z Davidom Rungejem, wittenberškim profesorjem teologije, ki je leta 1601 objavil spis o preganjanju protestantov na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.‌417 417 Kidrič 1923: 181; Miklavčič 1960: 136, 137.

Hrenov pregled obravnava kakor Trubarjev slovensko protestantsko književnost, pa tudi urejen je enako – kronološko. S tem pa se podobnosti med njima končajo. Memorial v nasprotju z Registrom ni premišljeno sestavljeno in dokončano besedilo, temveč samo osnutek poročila, ki je bilo pozneje poslano sekovskemu škofu. Tekst je zato na več mestih nejasen, poleg tega pa nam je dostopen le v prepisu iz leta 1924, saj izvirnika že vsaj šest desetletij ni več v razvidu v ljubljanski Semeniški knjižnici. Še bolj ločujejo Register in Memorial vsebinske razlike. Hrenov tekst ni podroben seznam protestantskih izdaj s točnimi naslovi, temveč oris razvoja reformacije, ki navaja kvečjemu knjižne zvrsti. Škof je poročilo začel z vnosom herezije na Kranjsko, za katerega je okrivil barona Ivana Ungnada, nadaljeval pa je s širjenjem nove vere v ljubljanskem krogu Matije Klombnerja, Primoža Trubarja in njunih somišljenikov. Hren je nato podrobneje opisal napredovanje protestantizma v naslednjih desetletjih, pri čemer je med drugim obravnaval Trubarjevo življenje in delo, imena glavnih kranjskih predikantov in vzpostavljanje evangeličanske Cerkve. Nemalo prostora je posvetil protestantskim izdajam, zlasti Trubarjevemu opusu, projektu prevoda in natisa Biblije, pa tudi načinu financiranja in distribucije knjig.

Zdi se, da je bil Memorial zasnovan naglo in vsaj delno po spominu. Zgodovinski oris slovenske reformacije je namreč na več mestih netočen. Hren je kljub poznavanju virov, ki so mu bili na voljo v škofijskem arhivu, večkrat brez pomisleka prevzel nepreverjene podatke in površno povzel dogajanje.‌418 418 Kidrič 1923: 264. Tako je, na primer, pomešal dogodke prvega in drugega Trubarjevega izgnanstva. Za potrebe poročila najverjetneje ni pregledal veliko protestantskih knjig, med njimi gotovo ne Trubarjevega Registra, ki mu zelo verjetno niti ni bil dostopen. Prav tako pa ni upošteval omemb slovenskih protestantov in njihovih tiskov v starejših in sodobnih spisih Georgia Maiorja, Petra Pavla Vergerija, Amanda Hanaverja, Matthaea Dresserja in Setha Calvisia ter v Andreaejevem nekrologu in Rungijevi knjigi.‌419 419 Kidrič 1923: 263, 265; Kidrič 1978: 233.

Odločna naravnanost Memoriala na negativno predstavitev protestantov, ne pa morda na korektno poročilo o njihovih kulturnih dosežkih, ki bi zajemalo iz čim več virov, ne preseneča. Samo sedem let pred zapisom omenjenega osnutka, 29. oktobra leta 1598, je prišel v Ljubljano ukaz nadvojvode Ferdinanda, naj protestantski predikanti in šolniki v treh dneh zapustijo Notranjo Avstrijo.‌420 420 Dimitz 1875: 285; Prelesnik 1901: 16. Samo pet let pred nastankom Memoriala pa je začela delovati protireformacijska komisija za Kranjsko, na čelu katere je bil Hren.‌421 421 Dimitz 1875: 332; Prelesnik 1901: 17. Po drugi strani ljubljanskemu škofu tedaj še ni uspelo ukrotiti plemstva, ki mu je bilo dovoljeno izbrati in ohraniti svojo veroizpoved vse do leta 1628.‌422 422 Prim. Dimitz 1875: 375; Prelesnik 1901: 115; Rupel 1956: 204; Grdina 1998. Te okoliščine so seveda bistveno določile napadalni ton Memoriala. Hren ga je napisal kot prispevek za polemično knjigo, ki je nameravala reformacijo postaviti v čim slabšo luč. Zato se mu ni bilo treba podrediti principu historiografske natančnosti, ki bi zgolj oslabil ost njegovega sporočila. Memorial izpostavlja predvsem napake in slabosti škofovih nasprotnikov. Hren je kranjske protestante najprej diskreditiral na splošno, saj jim je očital prevzetnost, objestnost, sovraštvo do pobožnega, treznega in čistega življenja, nato pa je očrnil tudi posameznike, zlasti Trubarja, ki ga je na primer obdolžil življenja s kar štirimi priležnicami zapored ter finančnega izkoriščanja vojvodine Kranjske in župnije Derendingen. Njegovim knjigam je poočital, da so prevedena dela najhujših krivovercev. Celo Dalmatinov prevod Biblije, ki mu je priznal veličino, je pospremil z lakonično ugotovitvijo, da se prilagaja Lutrovi izdaji. Hrenov pregled je treba torej razumeti kot obrnjeno podobo Trubarjevega. Če je Register apologija, je Memorial invektiva, ki protestantski književnosti odvzema legitimnost zaradi krivoverstva.

Valvasorjev Dodatek

Prvi resnični raziskovalec slovstva na Slovenskem je tako postal šele baron Janez Vajkard Valvasor (1641–1693),‌423 423 Prim. Kmecl 1971: 97. kranjski plemič, ki se je po mladostnem obdobju potovanj in vojaških služb ustalil ter se posvetil študiju zgodovine in geografije, izpopolnjevanju v risarstvu in kartografiji, pa tudi ukvarjanju z naravoslovnimi znanostmi in tehniko. Potem ko je zasnoval več topografskih in umetnostnih knjig, je leta 1689 izdal zadnjo in najpomembnejšo, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, v kateri je prvi sistematično predstavil Kranjsko. Šesti knjigi Slave, ki govori o slovenskem jeziku, nraveh in šegah na Kranjskem, je dodal pregled slovstva, ki je zaradi obsega, temeljitosti in nepristranske obravnave nedvomno prvi pravi predhodnik slovenskih literarnih zgodovin: Anhang deß Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest.‌424 424 Valvasor 1877–1879: vol. 2, knj. VI, 343–370/Valvasor 1977: 147–154. V nasprotju s Trubarjevim in Hrenovim besedilom Dodatek ni tendenčno delo, ki bi se vključevalo v aktualne religiozne in ideološke polemike, temveč prvi spis na Slovenskem, ki se ukvarja zgolj z domačo književnostjo.

Dodatek po obsegu nekajkrat presega Trubarjev in Hrenov pregled, kar ni nenavadno. Po eni strani je bil namreč Valvasor bolj ambiciozen, saj ni obravnaval le protestantskih avtorjev, temveč vse pomembne pisce, ki so bili doma na Kranjskem, in sicer od sv. Cirila in Metoda do samega sebe. Po drugi strani pa mu je bilo na voljo mnogo več gradiva kakor njegovima predhodnikoma, saj se je kranjska književnost v desetletjih, ki so minila od nastanka Memoriala, povečala in diverzificirala tako v zvrstnem kakor v jezikovnem oziru. Valvasor je tako obravnaval skoraj sedemdeset piscev, od katerih je bila dobra polovica njegovih sodobnikov. Dodatek odlično dokumentira tako protestantske avtorje 16. stoletja, ki so dali tiskati slovenske knjige, kakor baročne pisatelje 17. stoletja, ki so pisali znanstvena, retorska, pesniška in nabožna dela v latinščini, nemščini in slovenščini. Kakor je razvidno iz Valvasorjevega besedila, sta bili v njegovi dobi najpogostejši književni zvrsti v latinskem in nemškem jeziku zgodovinopisje in slavilno govorništvo, ki sta povezovali tradicijo humanizma, ideologijo deželnega domoljubja in dinastične zvestobe ter baročni slog. Med deli v slovenskem jeziku pa je prevladovalo nabožno slovstvo.

Valvasorjev spis se od Trubarjevega in Hrenovega ne razlikuje le po vsebini, temveč tudi po zasnovi in metodologiji. Dodatek je bio-bibliografski pregled slovstva na Kranjskem, sestavljen iz šestinpetdesetih oštevilčenih gesel (5. geslo manjka zaradi napake pri oštevilčevanju), od katerih je vsako posvečeno enemu avtorju. Izjemi sta 1. geslo, ki obravnava sv. Cirila in Metoda, in 56. geslo, ki našteva objavljene teze devetih kranjskih plemičev ob zaključku študija. Pregled je urejen kronološko, od najstarejših do še živečih avtorjev. Valvasor je v uvodu razložil, da se je za takšno razporeditev odločil, ker so posamezni opusi sestavljeni iz vsebinsko preveč raznolikih del in se jih zato ne da preprosto umestiti v okvir samo ene vede ali področja.

Prvi del Dodatka zaznamujejo gesla, ki so posvečena slovenskim protestantom, in sicer Primožu Trubarju, Samuelu Budini, Krištofu Spindlerju, Juriju Khislu, Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu. Valvasor se je pri pisanju njihovih gesel dosledno držal načela zgodovinopisne nepristranskosti. Biografskih podatkov protestantov ni v nasprotju s Hrenom nikoli izrabil za izpostavljanje slabih strani njihovih značajev in delovanja. Razlika med piscema se najjasneje pokaže pri obravnavanju prvega reformatorja. Tako v Hrenovem Memorialu kakor v Valvasorjevem Dodatku je Trubar predstavljen kot osrednji lik reformacije in njene književnosti, toda medtem ko je Hren nakazal njegove značajske hibe in opisal škodljive posledice njegovega verskega delovanja, je Valvasor naštel njegove zasluge za kranjsko književnost.‌425 425 Prim. Kidrič 1923: 264. V nadaljevanju je posebej pohvalil še Bohoričevo slovnico, saj je zapisal, da je bila narejena z velikim in težavnim trudom ter da je v njenem uvodu veliko, kar je v čast in slavo Slovanom. Pri Dalmatinu je podčrtal njegove dobre lastnosti; po njegovem je bil uren, delaven, podjeten in učen mož. Prevod Biblije, ki mu je posvetil več obsežnih odstavkov, je opisal kot veliko delo. Valvasor je v biografijah glavnih protestantov sicer omenjal njihovo veroizpoved oziroma službo v evangeličanski cerkveni organizaciji, vendar teh podatkov zopet v nasprotju s Hrenom ni postavljal v ospredje oziroma jih ni navajal z namenom omalovaževanja njihovih knjig. Protestantskih piscev ni obravnaval zgolj korektno, marveč z naklonjenostjo, in sicer nedvomno prav zaradi njihove pisateljske in izdajateljske dejavnosti, ki jo je moral toliko bolj ceniti zaradi lastnih podobnih prizadevanj.‌426 426 Prim. Reisp 1983: 225, 227. Po Valvasorjevem mnenju so protestanti najmanj v enaki meri kakor njihovi predhodniki in nasledniki prispevali k slavi vojvodine Kranjske, zato so si v njegovem pregledu zaslužili pomembno mesto. Tako je postal Valvasor prvi zgodovinar, ki je raziskal in nepristransko opisal literarno dejavnost kranjskih reformatorjev.‌427 427 Prim. Kidrič 1978: 233, 234; Dolinar 1987: 17, 21.

V nadaljevanju Dodatka je Valvasor opisal knjižno delo generacije duhovnikov, ki je bila nosilka katoliške reformacije v prvih desetletjih po zlomu protestantizma. V geslih, ki obravnavajo to obdobje, je pregledal predvsem krog ljubljanskih stolnih duhovnikov, namreč škofa Tomaža Hrena, Janeza Čandka in Mihaela Mikca, ter prve jezuitske profesorje, med njimi teologa Janeza Rafaela Cobenzla, astrologa Andreja Kobava in retorja Lovrenca Sengsenschmida. Sledi najobsežnejše geslo Dodatka, ki je posvečeno Janezu Ludviku Schönlebnu. Valvasor je natančno opisal učenjakovo življenje in delo na teološkem, pridigarskem, zgodovinopisnem in genealoškem področju, poleg tega pa pripravil seznam njegovih štiriinštiridesetih natisnjenih in rokopisnih del. Geslo o Schönlebnu pravzaprav uvaja zadnji del Dodatka, ki obravnava Valvasorjeve sodobnike, tj. številčno zelo močno generacijo znanstvenikov, pisateljev in pesnikov, ki je na Kranjskem ustvarjala po sredini 17. stoletja. Glede na Valvasorjev pregled so bili med duhovniki s svojimi deli daleč najbolj prodorni latinsko pišoči jezuiti, na primer zgodovinar Martin Bavčer, retor Janez Liberius in govornik Friderik Jelenčič. Eden redkih zastopnikov drugih redov, ki mu je Valvasor namenil obsežnejše geslo, je bil minorit Anton Lazari, avtor teoloških del in panegirikov. Med posvetnimi duhovniki je dobil najuglednejše mesto Matija Kastelec. Valvasor je pohvalil njegovo marljivost in naštel kar dvanajst njegovih del. Proti koncu Dodatka, ko prihajajo na vrsto mlajši Valvasorjevi sodobniki, se vidno krepi prisotnost posvetnih pisateljev. Med njimi je tudi pesnik Jurij Žiga baron Hallerstein, ki mu je avtor Slave izkazal posebno čast s tem, ko je v besedilo gesla vključil vrsto njegovih duhovitih verzov. Kljub prirojeni dobrodušnosti in vnaprejšnji naklonjenosti pisateljskim kolegom pa je Valvasor v Dodatku dokazal, da je zmožen tudi argumentirane kritike, saj je z empiričnega stališča strogo obravnaval pomanjkljivost Schönlebnovih zgodovinskih raziskav, slepo vero v kamen filozofov alkimista Janeza Friderika pl. Raina in naivnost Frančiška Bernarda Fischerja, ki je zasnoval matematični načrt lahke osvojitve mesta Budim izpod turške nadoblasti.

Raziskovanje slovstva na Slovenskem je bilo z Dodatkom dvignjeno na novo stopnjo. Valvasor se je pri zasnovi pregleda zgledoval po novejših nemških polihistorskih kompendijih in leksikonih znamenitih mož, iz katerih je črpal tudi podatke za svoja gesla. Med drugim je uporabljal dela Annales Carinthiae Hieronima Megiserja, Geographia historica Hermanna Mosemanna, Epistolische Schatzkammer Martina Zeillerja in Bibliotheca vetus et nova Georga Königa, medtem ko ni poznal leksikonov Vitae Germanorum theologorum Melchiorja Adama in Theatrum virorum eruditione clarorum Paula Freherja.‌428 428 Gl. Valvasor 1877–1879: vol. 2, knj. VI, 364, 365. Prim. Kidrič 1978: 233, 234, op. 393. Čeprav so mu bile prej omenjene knjige v pomoč pri pisanju gesel o humanistih in protestantih 16. stoletja, se je moral večinoma vendarle zanesti na lastno raziskovanje. V nasprotju s Hrenom je Valvasor pri tem uporabljal zgodovinsko metodo, na primer branje in prepisovanje dokumentov iz arhiva kranjskih deželnih stanov in iz ljubljanskega škofijskega arhiva.‌429 429 Prim. Kidrič 1929–1938: 125; Reisp 1983: 228. Pomembno novost predstavlja tudi njegovo sestavljanje bibliografskih enot na podlagi neposrednega ogledovanja knjig. Če je le mogel, je takšen pristop uporabil že pri pisanju gesel o protestantih, tako pri Bohoriču in Dalmatinu, seveda pa mu večina njihovih tiskov ni bila več dostopna.‌430 430 Prim. Kidrič 1923: 263; Kidrič 1978: 219. Toliko bolj se je moral na lastne sile zanesti pri geslih o svojih sodobnikih. Delno je podatke pridobil od avtorjev samih, delno pa iz njihovih knjig. S tako temeljitim pregledom je ostal Valvasor v naslednjih sto letih glavni vir domačih kronistov za kranjsko književnost 16. in 17. stoletja. Mnogo dragocenih podatkov o slovstvu tega časa se je ohranilo izključno zaradi omembe v Dodatku. Med njimi so naslovi danes izgubljenih del Hrena, Schönlebna in Kastelca.

Dolničarjeva Knjižnica

Četrti pregled slovstva na Slovenskem je začel dve desetletji po Valvasorjevi smrti sestavljati njegov znanec, ljubljanski mestni notar, ljubiteljski zgodovinar in najvidnejši član Akademije operozov Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655–1719). Dolničar je to svoje delo posredno napovedal že v kronološki zgodovini Ljubljane, ki jo je pod naslovom Epitome chronologica objavil leta 1714. V dodatnih poglavjih na koncu tega dela je zbral splošne podatke o avstrijskih deželah, pri čemer je za peto poglavje z naslovom »Scriptores Celebr. Germaniae Austriae« sestavil kratke sezname pisateljev in njihovih najbolj znanih del, urejene po posameznih avstrijskih deželah. Med drugim je napisal seznam štirih koroških avtorjev in seznam dvanajstih kranjskih avtorjev.‌431 431 Dolničar 1714: XXII–XXVIII.

Neposredno po objavi Epitome je začel operoz pisati nov, mnogo obširnejši pregled književnosti na Kranjskem z naslovom Bibliotheca Labacensis publica. Dolničar je svoje avtorstvo iz vljudne skromnosti, ki se mu je zdela primerna, skril pod psevdonimom Janez Fortunat Mengin Ljubljanski, skovanim posebej za to delo. Pri tem je ohranil le svoje prvo ime – Janez. Z imenom Fortunat je želel nedvomno izraziti počaščenost, ki jo je čutil kot kronist tako hvalevrednih piscev in knjig svoje domovine, z atributom Ljubljanski pa pripadnost ljubljenemu rodnemu mestu. Avtorstvo dela je neposredno potrdil samo v lastnem geslu, kjer je med svoje spise uvrstil Javno ljubljansko knjižnico. Rokopis je sicer datiran 1715, vendar ga je Dolničar v resnici sestavljal, dopolnjeval in popravljal vse do svoje smrti 3. oktobra leta 1719. To dokazujejo posvetilo knezoškofu Viljemu grofu Leslieju, ki je ljubljanski škofovski sedež zasedel šele leta 1718,‌432 432 Lukman 1959: 469. in gesla, ki omenjajo dogodke iz let 1718 in 1719. Rokopis je po Dolničarjevi smrti skupaj z njegovo knjižno in rokopisno zapuščino prišel v tedanjo Javno, današnjo Semeniško knjižnico.‌433 433 Smolik 1980: 74; Vidmar 2005: 37.

Dolničar si je kakor Valvasor za zgled vzel baročne leksikone znamenitih mož. Pri urejanju zbranega gradiva je enako kakor njegov predhodnik uporabljal preprosto bio-bibliografsko metodo. K tej zvrsti pisanja je spadal tudi metaforični naslov Bibliotheca, ki je bil z duhovito aluzijo na knjižnične dvorane in kataloge za tovrstne preglede v navadi od humanizma do konca 18. stoletja, ko ga je uporabil Pohlin.‌434 434 Prim. Vidmar 2003: 647. Toda operoz je omenjeno konvencionalno zasnovo, metodo in naslov vpel v nadvse izvirno, literarizirano okvirno zgodbo oziroma dialog. Javna ljubljanska knjižnica se začne s prihodom izobraženega italijanskega patricija Lentula v Ljubljano. Mladenič se po namestitvi v gostišču napoti k Agezilaju, prefektu Karlovega kolegija, da bi se poučil o mestnih znamenitostih. Agezilaj mu po prijaznem sprejemu podari knjigo o Ljubljani in mu razkaže večji del kolegija. Pogovor med njima se nadaljuje naslednjega dne, ko si pride Lentul ogledat Javno knjižnico, ki je nameščena v isti stavbi. Prefekt nato mladeniča vodi po knjižnici, ob tem pa mu opisuje življenja in dela kranjskih znanstvenih, literarnih in umetniških ustvarjalcev. Shema dialoga sicer ni izpeljana povsem dosledno, saj se Agezilaj ne pogovarja le z Lentulom, ampak včasih nagovori tudi bralca. Glavna junaka tako obenem vzpostavljata in rušita pripovedno iluzijo. Sploh je za celotno delo značilna nejasna in gibljiva meja med realnostjo in fikcijo.

V opisani dialog oziroma pripovedni okvir je Dolničar umestil točno 196 gesel, pri čemer ne smemo upoštevati fragmentov gesel, preprostih opomnikov in prečrtanih osnutkov za gesla. Avtor je v teh geslih obravnaval 191 avtorjev. Gašperja Žitnika, Fulgencija Krta in Petra Sterglerja je namreč obravnaval po dvakrat, v dveh različnih poglavjih, za Frančiška Bernarda Fischerja in Antona Jožefa Zergolla pa je napisal dve varianti gesla. V končni verziji dela bi gotovo ohranil samo eno geslo teh avtorjev. Gesla, enotno sestavljena iz biografskega in bibliografskega dela, je Dolničar razvrstil v 21 znanstvenih, literarnih in umetniških področij oziroma poglavij, in sicer: Teologi, Kanonisti, Pridigarji, Asketi, Zgodovinarji, Genealogi, Pravniki, Zdravniki, Kemiki, Filozofi, Matematiki, Geografi, Astrologi, Geometri, Glasbeniki, Gojitelji slikarstva, kiparstva in arhitekture, Aritmetiki, Politiki, Govorniki in pisci humanističnih ved, Pesniki, Filologi. Dolničar se torej v nasprotju z Valvasorjem ni odločil za preprosto kronološko, temveč za ambiciozno razvejano tematsko ureditev, pa čeprav ga je ta zasnova pogosto spravila v zadrego pri razvrščanju pisateljev, ki so pisali vsebinsko raznovrstna dela. Agezilaj mora že pri prvem geslu, posvečenem proštu Prešernu, Lentulu razložiti, da bo knjige in rokopise določenega avtorja zaradi jasnosti vedno obravnaval na enem mestu, pa čeprav bi po snovi spadali v različne vede. Nekatera poglavja, npr. Teologi in Zgodovinarji, so obširna in bogata, za kakšno od poglavij, na primer za Geografe in Astrologe, pa se je komaj našel kakšen primeren kandidat. Vseh poglavij v knjigi je 23, namreč 2 uvodni (uvodni pogovor med Agezilajem in Lentulom) in 21 osrednjih (predstavitev knjižnice). Dolničar je sicer v tej fazi priprave rokopisa oštevilčil le prva tri in zadnje poglavje. Poleg tega je načrtoval vsaj še eno poglavje, posvečeno avtorjem knjig o viteških spretnostih,‌435 435 Prim. Lukman 1959: 470. vendar ga razen dveh nakazanih naslovov na koncu rokopisa ni uresničil.

Dolničar je opisano razporeditev gesel v enaindvajset tematsko zaokroženih poglavij prepričljivo utemeljil v okvirni zgodbi. Agezilaj namreč Lentulu predstavlja slovstvo na Kranjskem s pomočjo enaindvajsetih podob najpomembnejših kranjskih avtorjev, ki so v dvorani biblioteke razporejene okoli osrednjih treh portretov ustanoviteljev Javne knjižnice, tj. ljubljanskega škofa Žige Krištofa Herbersteina, stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna in dekana Janeza Antona Dolničarja. Iz besedila ni popolnoma jasno razvidno, kakšne naj bi bile omenjene podobe. Agezilaj pri podobi prošta Prešerna omenja marmorne kipe, pri podobi Franca Antona Steinberga pa barvno sliko.‌436 436 Lukman 1959: 470. Najbolj verjetno se zdi, da je Dolničar ustanoviteljem knjižnice namenil tri marmorne doprsne kipe sredi dvorane, medtem ko naj bi glavne pisatelje predstavljale oljne slike, nameščene vrh knjižnih omar. V Javni ljubljanski knjižnici vsak od avtorjev, ki je upodobljen na teh platnih, zastopa svojo znanost oziroma umetnost: postavljen je na čelo knjig s tega področja, ki so zbrane na istih policah ali v isti omari. Vsakič ko se Agezilaj in Lentul približata novi sliki, odpreta novo poglavje oziroma začneta spoznavati novo področje znanosti ali umetnosti. Dolničar je načrtoval, da bi enaindvajset poglavij v Javni ljubljanski knjižnici resnično uvajalo enaindvajset portretov, ki si jih ogledujeta prefekt in njegov gost. Da bi bralca že na začetku seznanil s tem zanimivim konceptom dela, je takoj za naslovno stranjo zasnoval seznam omenjenih oljnih podob. Primerjava tega začetnega seznama z naslednjimi poglavji pokaže, da avtor sprva še ni izbral vseh imen prvakov (nekaj mest v seznamu je praznih). Šele pri pisanju poglavij je določil vsa glavna imena, nekaj pa jih je celo zamenjal. Tako je v začetnem seznamu za predstavnika teologov izbral Schönlebna, za predstavnika zgodovinarjev Valvasorja, za predstavnika filologov Frančiška Viljema Zergollerna. Pri snovanju poglavij pa si je premislil: na čelo teologov je postavil Prešerna, na čelo zgodovinarjev Schönlebna, na čelo filologov Janeza Andreja Coppinija.

Ob Dolničarjevem slikovitem opisu knjižnice, zlasti njene ureditve, okrasja in knjig, se zastavi že omenjeno vprašanje meje med realnostjo in fikcijo v Javni ljubljanski knjižnici. Avtor namreč v tem delu opisuje resnično Javno, današnjo Semeniško knjižnico, in resnični Karlov kolegij, danes bolj znan pod imenom Semenišče. Omenjena knjižnica je bila namreč ustanovljena že leta 1701, jugozahodni trakt stavbe Semenišča, v katerem je bila predvidena knjižnična dvorana, pa je bil zgrajen v letih 1708–1710.‌437 437 Smolik 1959: 93; Smolik 1975: 15. Prav tako je avtentično besedilo ustanovne listine Javne knjižnice, ki ga Agezilaj navede Lentulu. Z resničnostjo je povezana celo knjiga Rerum Labacensium, ki jo prefekt podari svojemu italijanskemu gostu. Gre namreč za topografijo Ljubljane, ki jo je nameraval izdati Dolničar. Toda ta realni okvir je operoz uporabil samo za izhodišče popolnoma fiktivnega opisa knjižnične dvorane in njene knjižne zbirke. Agezilaj, ki nosi kot uspešni vodja Karlovega kolegija ime vrlega spartanskega kralja, in Lentul, ki se kot italijanski patricij ponaša s priimkom več pogumnih rimskih konzulov, sta seveda izmišljeni osebi. Vabljiva je sicer misel, da je avtor v lik odločnega Agezilaja skril osebnost svojega brata Janeza Antona, ki je bil pobudnik in vodja gradnje Karlovega kolegija, v lik uglajenega Lentula pa osebnost svojega sina Aleša Žige, nadarjenega govornika in umetnika, ki je zelo mlad umrl v Neaplju po več letih študija in potovanj po Italiji. Prav tako so imaginarni ureditev, oprema in okras knjižnice. V resnici je ostala dvorana, ki je bila v Karlovem kolegiju namenjena biblioteki, prazna do konca Dolničarjevega življenja. Šele leta 1721 so jo poslikali, leta 1725 pa opremili s knjižnimi omarami.‌438 438 Smolik 1959: 94; Smolik 1975: 18. Toda njena celostno domišljena končna podoba ni imela popolnoma nobene povezave z Dolničarjevo idealizirano vizijo.

Javna ljubljanska knjižnica, zapisana v preprost in okorno zvezan zvezek,‌439 439 Lukman 1959: 469. je kljub domiselni zasnovi in velikemu obsegu nedokončano delo, ki ima na mnogih mestih samo značaj osnutka. Dolničar je na podlagi predhodnih zapiskov, ki so se prav tako ohranili v Semeniški knjižnici, prazni zvezek najprej razdelil v poglavja, ki jim je sestavil naslove, pogosto pa tudi zaključke. Nato je začel prazna poglavja polniti z gesli. Včasih se je izkazalo, da je Dolničar posameznemu poglavju namenil preveč prostora, tako da je ostalo na koncu več strani praznih. Spet drugič se je pokazalo, da je Dolničar odmeril premalo prostora, tako da je proti koncu poglavja zgoščeval pisavo, dopisoval gesla drugam, premikal mejo med poglavjema itn. Nekateri deli rokopisa, na primer posvetilo knezoškofu, začetni dialog med Agezilajem in Lentulom ter poglavja o teologih in kanonistih, so precej dovršeni, medtem ko so drugi deli, denimo končna poglavja, zasnovani samo shematično. Dolničar je načrtoval, da bi prav vsako poglavje uvajala in sklepala besedna izmenjava med Agezilajem in Lentulom, toda ta koncept je bil v celoti uresničen ali vsaj nakazan le v nekaterih poglavjih. Avtor prav tako ni utegnil realizirati vseh zamišljenih gesel. Najbolj izdelana so prva gesla posameznih poglavij. Precej jih vsebuje le ime avtorja in še kakšen skromen biografski ali bibliografski podatek. Še več jih je ostalo očitno nedokončanih. Dolničar si je ob njih puščal prazen prostor, da bi jih pozneje dopolnil.

Dolničarjev pregled slovstva na Kranjskem je še v večji meri kakor Valvasorjev usmerjen v sodobnost. V nasprotju z Dodatkom ne seže globoko v srednji vek, temveč samo v 15. stoletje, tako do dunajskega škofa Jurija Slatkonje in arhitekta Petra Bezlaja. Najmanj izvirna in najmanj natančna so gesla o starejših avtorjih, na primer o Žigi Herbersteinu in Gašperju Žitniku. Pri njih se je Dolničar pogosto zanesel na Valvasorja in druge leksikone. Tudi sicer je avtorje 16. stoletja obravnaval redkobesedno. Izjemno šibko so v Javni ljubljanski knjižnici zastopani slovenski protestanti. Dolničar je v poglavju o zgodovinarjih obravnaval samo Samuela Budino, v poglavju o zdravnikih samo Davida in Aleksandra Verbca, v poglavju o govornikih pa samo Bohoriča in Spindlerja, pri čemer namerno ni navajal njihovega verskega prepričanja. Drugih protestantov ali njihovih del ni omenil, saj je bil izrazito nenaklonjen reformaciji. V njej je v nasprotju z Valvasorjem videl manj pomembno in neugledno epizodo v zgodovini Kranjske. Njeni nabožni, v ljudskem jeziku pisani, predvsem pa krivoverski književnosti ni priznaval posebnega pomena za deželno kulturo. Zato pa je z enim najbolj slogovno izpiljenih gesel počastil literarne in kulturne zasluge škofa Hrena, pa tudi druge nasprotnike protestantov, tako ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča.

Najbolj izčrpno, natančno in celo ljubeče je Dolničar predstavil plejado kranjskih intelektualcev, delujočih v zadnjih desetletjih 17. in v prvih desetletjih 18. stoletja, ko je dosegla baročna kultura na Kranjskem svoj vrh. Gesla, posvečena tem piscem, zapolnjujejo večji del Javne ljubljanske knjižnice. Pred bralcem se zvrstijo predvsem latinsko in nemško pišoči kozmopolitski prelati, redovniki, plemiči in meščani, izobraženi na italijanskih in nemških univerzah, ki so po mladostnem obdobju šolanja in potovanj zasedli ugledna mesta v cerkveni in državni hierarhiji. Dolničar je posebno pozornost namenil svojim sorodnikom, prijateljem in sodelavcem v ljubljanski Akademiji operozov in Akademiji filharmonikov, tako teologu Janezu Antonu Dolničarju, pravniku Janezu Štefanu Florijančiču pl. Grienfeldu, zdravniku Marku Gerbcu, pesniku Janezu Rudolfu Coraduzziju, skladatelju Janezu Bertoldu Höfferju, slikarju Juriju Adamu baronu Grimšiču itn. V nasprotju z Valvasorjem Dolničar ni pokazal veliko zanimanja za slovensko nabožno slovstvo, čeprav je spoštljivo omenil dela Matije Kastelca, o. Hipolita in drugih.‌440 440 Lukman 1959: 471.

Operoz je kakor avtor Slave več gesel sestavil na podlagi arhivskih raziskav. Podatke za biografije ljubljanskih prelatov, pisateljev in umetnikov, npr. prošta Marka Dolinarja in kiparja Janeza Lipca, je tako iskal v škofijskem in mestnem arhivu, ki sta mu bila zaradi službenih dolžnosti in sorodstveno-prijateljskih zvez lahko dostopna. Pri zasnovi gesel o sodobnikih se je moral kakor njegov predhodnik prav tako zanesti na lastne poizvedbe. Zaradi velikega števila predstavljenih avtorjev pa je še v večji meri zabeležil občudovanja vreden korpus biografskih in bibliografskih podatkov, ki bi brez njega ostali za vedno neznani. Veliko število avtorjev in njihovih del, na primer v poglavju o glasbenikih, je omenjenih samo v njegovem rokopisu. Dolničarjeva Knjižnica in Valvasorjev Dodatek sta posebej dragocena zato, ker natančno popisujeta baročno slovstvo na Kranjskem, ki je bilo izrazito večjezično. V nasprotju z univerzalističnim pristopom obeh polihistorjev se je slovenska literarna zgodovina že na svojem začetku pri Kopitarju in Čopu izrazito osredotočila na književnost v slovenskem jeziku. Ta ozka usmeritev se je še okrepila po sredini 19. stoletja, ko je bila slovenska književnost prepoznana kot osrednja nosilka narodne ideje, in po sredini 20. stoletja, ko je znotraj literarne zgodovine prevladala literarna interpretacija novejših slovenskih del. Množico neraziskanih avtorjev 17. in 18. stoletja, ki so na Kranjskem pisali v latinskem in nemškem jeziku,‌441 441 Prim. Simoniti 1972. še danes pred pozabo rešujeta predvsem Valvasor in Dolničar.

Ta knjiga zaključuje več desetletij trajajoče izdajanje starih pregledov slovstva na Slovenskem pod okriljem Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Milena Uršič je leta 1965 pripravila izdajo Kranjske do leta 1823 Antona Rožiča,‌442 442 Uršič 1965. leta 1975 pa izdajo Poskusa osnutka za literarno zgodovino Kranjske Jožefa Kalasanca Erberga.‌443 443 Uršič 1975. Anton Slodnjak je nato leta 1986 objavil Čopovo Literaturo Slovencev.‌444 444 Slodnjak 1986. Tem sta se leta 2003 končno pridružila faksimile in prevod Biblioteke Kranjske Marka Pohlina.‌445 445 Pohlin 2003. Trubarjev Register, Hrenov Memorial, Valvasorjev Dodatek in Dolničarjeva Knjižnica sedaj kot najstarejši predstavniki svoje vrste, kot trajni spomeniki in varuhi pisane besede skupaj še glasneje oznanjajo resnico, ki je zapisana v Javni ljubljanski knjižnici: »Kar pa je posvečeno modrosti, obljublja večnost«. Ta izrek velja vsaj toliko za dela, o katerih pišejo štirje najstarejši pregledi slovstva na Slovenskem, kakor za njih same.

Memorial škofa Tomaža Hrena

Monika Deželak Trojar

Poročilo o reformaciji na Kranjskem, ki ga je ljubljanski škof Tomaž Hren napisal na prošnjo sekovskega škofa Martina Brennerja, je naslovljeno Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem. Ta kratki latinski opis začetkov in napredovanja protestantizma na Kranjskem je najverjetneje nastal kmalu po decembru 1605. Vse do sredine dvajsetih let 20. stoletja je bil izvirnik shranjen v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Leta 1924 ga je prepisal Kidrič, nato pa se je po letu 1927, ko ga je še videl Josip Turk,‌446 446 Turk 1927. izgubil. Kidričev prepis je tako danes edina priča dragocenega vira za zgodovino reformacije na Kranjskem.

Za predstavo o zunanji zgradbi originalnega dokumenta je pomemben Kidričev opis vira. Ta navaja, da je Hrenov zapis nastal na dveh listih (A, B), ki sta bila po sredini prepognjena. Besedilo je bilo tako na vsaki strani razvrščeno v dva stolpca (polovici strani). Pravilen potek besedila po straneh listov je bil po Kidriču takšen: (1) list A, 1. stran (recto), desna polovica; (2) list A, 2. stran (verso), leva polovica; (3) list A, 2. stran (verso), desna polovica; (4) list A, 1. stran (recto), leva polovica; (5) list B, 1. stran (recto), desna polovica; (6) list B, 2. stran (verso), desna polovica (pod razporedom kapiteljske seje). Po Kidričevem opisu je zadnji izmed dveh listov (list B, desna polovica druge strani) še pred zapisom memoriala vseboval starejšo beležko z razporedom neke kapiteljske seje.‌447 447 Kidrič 1924: 20. Toda malo pred tem je Kidrič navedel nekoliko drugačen podatek: omenjena beležka naj bi bila na desni polovici prve strani lista B. Nedoslednost se mu je pripetila tudi pri datiranju te kapiteljske seje, ki naj bi potekala 31. 12. 1605 oziroma 5. 12. 1605.‌448 448 Kidrič 1924: 20, 24. Ne glede na to, na katero stran je bila umeščena beležka o kapiteljski seji, in ne glede na to, katera datacija je pravilna, pa je jasno, da Hrenovo poročilo ni nastalo pred decembrom 1605 (terminus ante quem non).

Poleg Kidričevega prepisa je ohranjen še starejši Hicingerjev prepis,‌449 449 Hicinger 1864: 1–3. ki pa mu je Kidrič očital mnoge napake v transkripciji, svojevoljno lokalizacijo nekaterih Hrenovih stavkov, izpuščanje besed, stavkov in odstavkov. Kidrič je ugotovil, da je Hicinger v Hrenovo besedilo samovoljno vstavljal besede in stavke, ki jih v viru sploh ni.‌450 450 Kidrič 1924: 23–24. Kidričev prepis iz leta 1924 sem primerjala tudi z njegovim leto starejšim prepisom nekaterih odlomkov iz Hrenovega besedila.‌451 451 Kidrič 1923. Izkazalo se je, da prihaja do manjših odstopanj celo pri samem Kidriču. Poleg tega je njegov prepis čez nekaj let kritično ocenil še Josip Turk.‌452 452 Turk 1927. Neujemanja v različnih prepisih tako zastavljajo zelo veliko dodatnih vprašanj, na katera pa bi odgovore lahko našli le v samem viru.

Glede na Kidričev prepis bi Hrenovo poročilo lahko razdelili na dve vsebinski podenoti (Kidrič oba podnaslova označi z nekoliko krepkejšo pisavo): na opis začetkov (ingressus) in opis širjenja (progressus) krivoverstva. Označitev odstavkov s črkami od a do s je bila Kidričeva uredniška poteza. Zelo dragoceno in koristno bi bilo, če bi bil Kidrič pri prepisu označil tudi začetek in konec posamezne strani, saj bi na podlagi tega lahko natančneje rekonstruirali prvotno zunanjo zgradbo dokumenta. To bi nam morda lahko pomagalo pri razrešitvi nekaterih nejasnosti in pri razlagi vsebinske razdrobljenosti (opis istih dogodkov in okoliščin se namreč na različne načine in z manjšimi odstopanji ponovi na več mestih).

Opozoriti je treba, da je Hrenovo poročilo pogosto nezanesljivo in netočno, zato kar kliče po nadaljnji obravnavi. Vsebinsko razdrobljenost besedila bi lahko razložili s samim značajem teksta; gre namreč (le) za zapiske o zgodovini reformacije na Kranjskem, ki jih je Hren pripravil na prošnjo sekovskega škofa Brennerja. Zanimivo bi bilo podrobno preučiti, kako je bil ta osnutek uporabljen v Brennerjevi knjigi Gründlicher Gegen Bericht auff den falschen Bericht Davidis Rungii.‌453 453 Vidmar 2006: 14.

Prevod Hrenovega poročila o reformaciji na Kranjskem sledi Kidričevemu prepisu, ki je bil objavljen leta 1924.‌454 454 Kidrič 1924. Hrenovo besedilo je zaradi mnogih slovničnih nejasnosti (dolge stavčne periode, manjkajoči zaimki in povedki, svoboden besedni red, nenavadna raba deležniških konstrukcij, uporaba istih besed v različnih pomenih, slovnično neujemanje odnosnice in prilastka itn.) tu in tam težko razumljivo in zato težko prevedljivo: na nekaterih mestih prevod sledi širšemu smislu besedne zveze oziroma stavka, včasih pa je potreben tudi opisni prevod. Lastna imena, ki se pojavljajo v viru, so v prevodu navedena v sedaj uveljavljeni različici (prevod sledi poimenovanjem v Slovenskem biografskem leksikonu in Enciklopediji Slovenije).

Sermo Latinus Janeza Gregorja Dolničarja

Neža Vilhelm

V kratki razpravi o Dolničarjevem jeziku, kakor se kaže v delu Javna ljubljanska knjižnica, obravnavam avtorjev pravopis, in sicer očitne lapsuse in značilna odstopanja od klasične norme oziroma značilnosti nove latinščine, nato njegovo oblikoslovje in slog, predvsem retorične figure, nazadnje pa težave pri prevodu.

Dolničar je pri pisanju svojega dela, ki ima značaj obsežnega osnutka, seveda zagrešil več napak (lapsus calami). Pogosto je besedo zapisal narobe, s pomotoma dodano ali odvzeto črko, pa tudi z napačnim zaporedjem črk (perepetuum nam. perpetuum; avratiam nam. avaritiam; elucrubationibus nam. elucubrationibus). V drugo skupino spadajo Dolničarjeve slovnične napake. Avtor je, na primer, bodisi uporabil napačno končnico (comus nam. comis) bodisi napačen sklon (statuae marmoreae nam. statuas marmoreas) bodisi napačno glagolsko obliko (ediderant nam. ediderat). Včasih je zaradi podobnega zvena zapisal drugo besedo, kakor jo je imel v mislih, na primer ergo nam. erga. Poleg tega je rad zamenjeval črki a in o (Rottmansdorff nam. Rattmansdorff) ter m in n (imnerito nam. immerito).

Dolničarjev način pisanja je vsekakor pripadal orbiti nove latinščine, ki je z izhodišči v srednjeveški in renesančni latinščini močno obvladovala evropsko kulturo zgodnjega novega veka, torej tudi še prve polovice 18. stoletja. To se med drugim kaže v značilnih odstopanjih Dolničarjeve latinščine od klasične norme. Avtor je, na primer, namesto konzonantnega i najpogosteje uporabil j (juristae nam. iuristae; ajo nam. aio; juventus nam. iuventus). Tako kakor veliko njegovih srednjeveških predhodnikov in novoveških sodobnikov je izgubil občutek za pravilno umestitev črke h: po nepotrebnem jo je dodajal tam, kjer je izvirno ni bilo (thiara nam. tiara; thomos nam. tomos; charus nam. carus), včasih pa jo je tudi izpustil. Prav tako je Dolničar živel v času, ko poglobljeno znanje grščine sicer ni bilo samoumevno, kljub temu pa so v latinski besednjak prodirali številni grški in grecizirajoči izrazi. Avtorji so zato pogosto nekritično uporabljali grško črko y. Takšno greciziranje se je zdelo naravno tudi avtorju Javne ljubljanske knjižnice, ki je i rad zamenjeval z y (sylva nam. silva; inclytus nam. inclitus).

V srednjeveški latinščini je postalo običajno zamenjevanje klasičnega e z diftongoma ae ali oe. Javna ljubljanska knjižnica je dedič te tradicije (caetera nam. cetera; supraemam namesto supremam; foecundam nam. fecundam). Pri Dolničarju je najti tudi obratni postopek, ki prav tako izvira iz srednjeveške latinščine, namreč pisanje e namesto dvoglasnikov ae in oe: pene nam. paene. Enako razširjeno je bilo zamenjevanje diftongov oe in ae, ki se pri Dolničarju kaže v besedah kakor: caeli nam. coeli; amaenissumus nam. amoenissimus. Prav tako se v pregledu književnosti na Kranjskem pojavlja zamenjevanje zlogov -ti- in -ci-, na primer: renunciatus nam. renuntiatus; gentilitio nam. gentilicio.

Vplivu italijanščine je verjetno treba pripisati Dolničarju izjemno ljubo podvajanje konzonantov: interritu nam. interitu; Refformatorum nam. Reformatorum; cannones nam. canones; immitatus nam. imitatus; deffinitione nam. definitione. Isti vpliv pride še bolj do izraza v nekaterih drugih izrazih (Baronessa nam. Baronissa).

Tudi Dolničarjeva morfologija je značilna za novo latinščino. Že v klasični latinščini se je pojavila raba skrajšanih oblik v perfektu oziroma izpad zloga -vi-ali -ve-pri glagolih v perfektu, ta pojav pa je postal še bolj pogost v srednjem veku. Opaziti ga je mogoče tudi pri Dolničarju, ki piše: illustrarunt nam. illustraverunt; vindicassent nam. vindicavissent. Avtor je prav tako pogosto izpuščal pomožni glagol esse (quod optandum nam. quod optandum est; natus nam. natus est).

Vse te značilnosti se stapljajo s svojevrstnim Dolničarjevim stilom, ki je zelo okrašen in razgiban. Kot razgledan intelektualec svoje dobe je ta kranjski zgodovinar uporabljal baročni jezik, h kateremu so spadale zapletene stavčne strukture in besedne zveze. Te je tesneje povezoval z veznikom -que, pri čemer je samostalnike postavljal na začetek in na konec, vmes pa vključeval odvisne besedne zveze, na primer: ad litteras omniumque virtu-tum studia. Avtor je dal nekaterim delom besedila načrtno videz starinske patine. Tako je v navodilih obiskovalcu Javne knjižnice uporabil zaimek heic namesto hic, predvsem pa drugi imperativ: observanto; legito; maneto. Opisana jezikovna raznolikost nikakor ni škodovala racionalno zasnovani strukturi leksikona. To lahko jasno razberemo iz Dolničarjevega prizadevanja za enako ureditev posameznih gesel, iz namerno ponavljajočih se fraz, formulacij, metafor, pridevkov itn.

Najbolj izrazita literarna poteza Dolničarjevega dela je gotovo obilje retoričnih figur. Ena od njih je iteracija, s katero je, na primer, poudaril hvalo ljubljanskega knezoškofa Leslieja: Quò exemplo, quo zelo, quo auxilio cultum litterarium promoves. V stalni repertoar baročne latinščine so seveda spadali ukrasni pridevki kakor celsissimus, reverendissimus, inclytus itn. Avtor se je prav tako rad zatekal v metaforično izražanje. O rojstvu svojega brata Janeza Antona Dolničarja v Ljubljani je tako zapisal: Labacum ei genium ad sublimia et publica commoda natum dedit. Enako poetično se je izražal ob omembah smrti. Tako je v nekem geslu iznašel kar štiri različice ubeseditve piščevega slovesa od življenja: Vita orbatus est. Leto datus. In vivis esse desiit. Anima naturae cessit. Dolničar si je prizadeval za sublimnost izrazov tudi ob naštevanju dobrih lastnosti obravnavanih piscev, ki bi sicer lahko izzvenelo suhoparno in konvencionalno. Odlike Andreja Klemenčiča je tako zajel v paralelizem: Virtus et integritas, pietas et mansuetudo in eo certare videbantur, nec ulla alteri cedere. Veliko metafor in drugih retoričnih figur je Dolničar s pridom uporabil večkrat.

Dolničarjev jezik je najbolj razgiban in bogat, pogosto tudi pleonastičen, v domišljenih odstavkih uvodnih poglavij in v dokončanih geslih, kjer ga krasita še posebej veliko število retoričnih figur in še posebej razvejana struktura stavkov. Ta zadnja je sicer ponekod zelo zapletena, vendar kljub temu ne dosega epske zgradbe antičnih period. Večje nagnjenje k jezikovni uniformnosti kažejo gesla. Še posebej v teh delih besedila je očitno Dolničarjevo prizadevanje za jasno organizacijo biografskih in bibliografskih podatkov ter za strukturno poenoteno predstavitev piscev. Da bi dosegel ta cilj, je avtor v različnih geslih pogosto uporabljal iste ali podobne formulacije in izraze za opis istih faz v življenju obravnavanih piscev. Glede na to, da latinščina ni bila Dolničarjev materni jezik, je treba priznati, da je v Javni ljubljanski knjižnici presenetljivo malo pravopisnih in sintaktičnih nepravilnosti. Jezik je z vidika zgradbe in oblik v glavnem jasno razumljiv. Izkazuje sistematičnega humanista z dobrim jezikovnim znanjem in odlično siceršnjo izobrazbo. Zato je resnična škoda, da Dolničar ni utegnil dokončno izpiliti svojega dela.

Kljub sorazmerni jasnosti Dolničarjeve latinščine se je pri prevajanju pojavilo nekaj težav, in sicer zlasti na tistih mestih v izvirniku, ki jih avtor ni dokončal ali pa jih je zgolj nakazal v težko čitljivi pisavi. Pogosto je bilo zapisano besedilo tudi dvoumno: razumeti ga je bilo mogoče na več načinov. V zelo veliko pomoč pri razreševanju omenjenih problemov sta mi bila kolega dr. Nada Grošelj in dr. Luka Vidmar, ki se jima zahvaljujem za znanje, ki sta ga vložila v ta prevod. Prav tako sem hvaležna akad. prof. dr. Primožu Simonitiju za natančen končni pregled prevoda.‌455 455 Pri pisanju razprave se nisem posebej naslanjala na nobeno literaturo, izhajala pa sem iz splošnih značilnosti obdobja, v katerem je pisal Janez Gregor Dolničar. Kljub vsemu bi izpostavila nekaj del, ki so mi pomagala pri sestavljanju sheme za razpravo: Simoniti 1979; Simoniti 1994; Mantello, Rigg 1996; Thorley 1998; Vidmar 2003; Arias Abellán 2006.

Bibliografija

Martin Grum

Primož Trubar (1508–1586)

Izvirno besedilo

TRUBAR, Primož[Register vnd summarischer verzaichnus aller windischen buecher …], priloga k pismu kralju Maksimilijanu, 2. januar 1560.Rokopis, ki ni napisan s Trubarjevo roko, hrani Haus-, Hof- und Staatsarchiv na Dunaju (Österreichischen Akten, Crain, fasc. 3, fol. 148–151). Posnetek hrani tudi NUK, R. inv. št. 39/56.

Prvi natis

TRUBAR, Primož

Register vnd summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero, biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind, vnd jetzundt zum andern, in der Crobatischen Sprach mit zweyerley Crobatischen Geschrifften, nämlich, mit Glagolla vnd Cirulitza, werden getruckt, (die Sprach vnnd Büchstaben, brauchen auch die Türcken) : darbey ist ein Vorred, die zeigt an, warumb diser Elenchus oder Register getruckt sey, vnd was hernach, in gemelten Sprachen weitter verdolmetscht vnnd getruckt werden soll. – Getruckt zu Tübingen : bey Vlrich Morharts Wittib, 1561. – [11] f. ; 20 cm

V gotici. – Edini znani izvod iz knjižnice barona Žige Zoisa hrani NUK pod signaturo: R 6716. – Izvodu manjka zadnji list, ki je nadomeščen z naknadno uvezenim listom, na katerem je z roko prepisano manjkajoče besedilo, poleg tega je uvezenih še 14 praznih listov. Manjkajoče besedilo je bilo napisano kmalu po natisu knjige, vendar ga ni napisal Trubar. Zapisovalec manjkajočega besedila ni znan.

Ponatis – faksimile

TRUBAR, Primož

Register vnd summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind, … – Faksimile. – Ljubljana : Slovenska knjiga, 1997 (v Ljubljani : Mladinska knjiga). – [24] str. ; 20 cm. – (Monumenta Slovenica ; 7)

V kolofonu tudi slovenski naslov: Register in kratka vsebina vseh slovenskih knjig, ki jih je Primož Trubar do leta 1561 dal v tisk … – Popolni faksimile izvirnika – unikata s sg. R 6716 hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. – Faksimile in komentar v škatli 4 × 29 × 23 cm. – Bibliofilska izdaja v 450 oštevilčenih izvodih, dodatno natisnjenih 50 izvodov za potrebe založbe. – Izvirna izdaja: Tübingen, 1561. – Commentarium / [v angleščino prevedel Peter Altshul, v nemščino prevedla Marija Javor Briški]. – 83 str. – Beseda založbe in študija prevedeni v nemščino in angleščino. – Vsebina: Beseda založbe / Martin Žnideršič; Register in kratka vsebina vseh slovenskih knjig, ki jih je Primož Trubar do leta 1561 dal v tisk … / prevod izvirnika v slovenščino Anton Janko; Trubarjev Register / Mihael Glavan. – V Besedi založbe je napačna navedba leta, do katerega so v tem Trubarjevem delu popisane slovenske knjige (prav 1561 in ne 1661), in napačna navedba signature, pod katero to knjigo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (prav R 6716 in ne R 7616).

Drugi ponatisi

Pismo in priloga sta bila večkrat ponatisnjena, mdr. v: Notizenblatt : Beilage zum Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen / herausgegeben von der historischen Commission der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien. – Wien : Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1852, str. 199–208.

Besedilo je za natis pripravil arhivar in zgodovinar Joseph Chmel.

Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain. – Laibach : Historischen Verein, Mai 1853, str. [33]–39.

Besedilo je za natis pripravil zgodovinar, geograf in politik Vinko Fereri Klun.

Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken gesammelt und erläutert von Theodor Elze. – Tübingen : Litterarische Verein in Stuttgart, 1897, str. 35–52.

Objava je komentirana.

Prevoda

TRUBAR, Primož

Register in sumarični seznam vseh slovenskih knjig : priloga k pismu kralju Maksimilijanu, 2. jan. 1560 / prevod Jože Rajhman. – V: J. Rajhman: Pisma Primoža Trubarja. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1986, str. 48–51.

Vzporedna objava izvirnika in prevoda. Pri prevajanju je J. Rajhmanu pomagal prof. dr. Vekoslav Grmič.

TRUBAR, Primož

Register in kratka vsebina vseh slovenskih knjig, ki jih je Primož Trubar do leta 1561 dal v tisk in se jih bo dodatno tiskalo v hrvaškem jeziku v dveh hrvaških pisavah, namreč v glagolici in cirilici (ta jezik in črke uporabljajo tudi Turki); zraven je predgovor, ki pove, zakaj se ta seznam (elenchus) ali Register tiska in kaj se bo v prihodnje v omenjene jezike prevedlo in tiskalo / prevod Anton Janko. – V: Register vnd summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind … – [faksimile]. – Ljubljana : Slovenska knjiga, 1997, str. 9–24.

Besedila o tem delu‌456

456 Pri teh in vseh ostalih besedilih, popisanih v oddelku Besedila o tem delu, gre za izbor besedil, ki tako ali drugače umeščajo bio-bibliografska dela izbranih avtorjev v kontekst slovenskega kulturnega razvoja.

Schnurrer, Christian Friedrich: Slavischer Bücherdruck in Würtemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen 1799, str. 13–15, 46–49.

C. F. Schnurrer je edini raziskovalec slovenskega protestantskega tiska, ki je neposredno omenil Trubarjev Register, preden je Žiga Zois pridobil izvod za svojo knjižnico. Obstaja verjetnost, da je Zois knjigo kupil ali jo drugače pridobil prav od Schnurrerja.

Rupel, Mirko: Reformacija. – V: Zgodovina slovenskega slovstva, I, Ljubljana : Slovenska matica, 1956, str. 222.

O Registru kot našem prvem bibliografskem in literarnozgodovinskem delu.

Logar, Janez: Uvod v bibliografijo, Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1970, str. 56–62.

Register kot prva slovenska nacionalna bibliografija z anotacijami in hkrati kot prva osebna bibliografija nekega avtorja.

Rajhman, Jože: Trubar (Truber) Primož / podpis pod člankom Rajhman. – V: Slovenski biografski leksikon, 13. zv., Ljubljana : SAZU, 1982, str. 206–225.

Rajhman, Jože: Trubarjeva pisma : poskus stilne predstavitve. – V: Protestantismus bei den Slowenen / Redaktion G. Neweklowsky … [et al.]. – Wien : Institut für Slawistik der Universität Wien, 1984. – (Wiener slawistischer Almanach. Sonderband, Linguistische Reihe ; 13), str. 39–56.

Rajhman, Jože: Pisma Primoža Trubarja. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1986. – 370 str. ; 24 cm. – (Korespondence pomembnih Slovencev / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Epistulae Slovenorum illustrium / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis II: Philologia et litterae ; 7), str. 44–51.

Vidmar, Luka: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem : (od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev). – V: Slavistična revija, 54/2006, št. 1, str. 13–14.

Tomaž Hren (1560–1630)

Izvirno besedilo

HREN, Tomaž

Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem, 1605.

Rokopis je hranila Semeniška knjižnica v Ljubljani, sedaj pogrešan. – T. Hren je poročilo o reformaciji na Kranjskem napisal na prošnjo sekovskega škofa Martina Brennerja (1548–1615). Poročilo je napisano na dveh po sredini prepognjenih listih.

Prva objava

ROSOLENZ, Jacob

Gründlicher Gegen Bericht, auff den falschen Bericht vnnd vermainte Erinnerung Dauidis Rungij, Wittenbergischen Professors, von der tyrannischen bäpstischen Verfolgung dess h. Evangelij, in Steyermarckt, Kärndten, vnd Crayn : in welchem mit Grund der Warheit aussführlich dargethan vñ erwiesen wird, dass solcher Bericht ein lauters Lügenbuch … sey: auch in Ewigkeit nit könne erwiesen werden, was ermeldter ehrenrhürische Predicant, wider die gottselige … Steyrische Religions Reformation, vnverschämbter, lugenhaffter weiss gegayfert vnd aussgossen hat / gestellet durch Iacobum, dess löblichen Stiffts Stayntz in Steyr, Probsten … – Gedruckt zu Grätz : bey Georg Widmanstetter, 1606. – [6], 158, [20] f. ; 20 cm

V gotici. – Izvod, ki ga hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani (signatura 5624), ima naslovno stran v črnem in rdečem tisku. – Listi potiskani na obeh straneh. – Vsebuje tudi: In Davidem Rungium pessimum reformationis optimae per Styriam, [et]c. hostem [et] deformatorem v latinščini. – J. Rosolenz, prošt v Stainzu, je »posodil« svoje ime sekovskemu škofu M. Brennerju, ki je prvi uporabil to Hrenovo besedilo v zgoraj popisanem polemičnem delu.

Druge objave

Hicinger, Peter: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain. – V: Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain, 19/1864, št. 1, str. 1–7; št. 7, str. 51–55.

P. Hicinger je v tem svojem prispevku mdr. objavil tudi Hrenov Memoriale. Njegova objava je zelo pomanjkljiva, na več mestih netočna. O tem je pisal F. Kidrič (glej oddelek Besedila o tem delu).

Kidrič, France: Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slovenskem. – V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 19/1924, str. 21–23.

Kidričevo transkripcijo je za objavo kritično pregledal Milko Kos. O tej in o Hicingerjevi objavi je kritično pisal Josip Turk (glej oddelek Besedila o tem delu).

Prevod

Do sedaj še ni izšel.

Besedila o tem delu

Gruden, Josip: Zur Autorschaft des »Gründlichen Gegenberichtes«. – V: Carniola, 3/1912, str. 103–115, 279–280.

O delu J. Rosolenza, ki je prvi posredno objavil Hrenov Memoriale.

Kidrič, France: Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. – V: Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 1/1923, str. 179–272.

Mdr. analiza Hrenovih prispevkov (seveda predvsem Memoriala) za biografijo Primoža Trubarja.

Kidrič, France: Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slovenskem. – V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 19/1924, str. 21–23.

Turk, Josip: Kritične pripombe k tekstu Hrenovega memoriala o zgodovini reformacije na Slovenskem. – V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 22/1927, str. 88–89.

Turk, Josip: Hren Tomaž / podpis pod člankom Jos. Turk. – V: Slovenski biografski leksikon, 3. zv., Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, 1928, str. 206–225.

Vidmar, Luka: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem : (od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev). – V: Slavistična revija, 54/2006, št. 1, str. 14–15.

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693)

Prvi natis

VALVASOR, Janez Vajkard

Anhang des Sechsten Buchs, welcher eine Anzahl gelehrter Scribenten begreifft, so aus Crain bürtig gewest. – V : Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses … Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes / … durch selbst-eigene … Historisch-Topographische Beschreibung, in funffzehen, wiewohl in vier Haupt-Theile unterschiedenen, Büchern, wie auch häuffigen Abrissen und zierlichen Kupffer-Figuren, ausgebreitet, von Johann Weichard Valvasor … ; aber in reines Teutsch gebracht, auch, auf Begehren, mit manche beyfügigen Erklärungen, Anmerck- und Erzehlungen, erweitert durch Erasmum Francisci … – Laybach : zu finden bey Wolfgang Moritz Endter …, 1689, 2. zv., dodatek k šesti knjigi, str. 343–370.

Ohranjenih in dostopnih je več izvodov po slovenskih knjižnicah (mdr. v NUK-u, knjižnici Narodnega muzeja, Arhivu Republike Slovenije itn.).

Ponatisa

VALVASOR, Janez Vajkard

Die Ehre des Herzogthums Krain … / von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. – 2. unveränderte Aufl. / herausgegeben von J. Krajec [und] Josef Pfeifer. – Rudolfswerth : J. Krajec, 1877–1879. – 4 zv. : ilustr. ; 30 cm

Nasl. izv. izd.: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. – Got. – Izv. izd.: Laibach ; Nürnberg, 1689. – Drugi zvezek je izšel leta 1877.

VALVASOR, Janez Vajkard

Die Ehre dess Hertzogthums Crain … – [Faksimilirana izd. / redakcija faksimila in spremna beseda Branko Reisp]. – V Ljubljani : Mladinska knjiga ; v Münchnu : R. Trofenik, 1970–1974 (v Heppenheimu : F. Wolf). – 4 zv. : ilustr. ; 34 cm. – (Monumenta litterarum Slovenicarum ; 9)

Reproducirano po izvodih iz knjižnice Narodnega muzeja ter Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. – Izv. izd.: Laybach ; [Nürnberg]: zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. – Drugi zvezek z dodatkom k šesti knjigi je izšel leta 1970.

Prevod

Dodatek šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje, doma s Kranjskega / prev. Mirko Rupel. – V: Valvasorjevo berilo. 1. [del]. – V Ljubljani : Akademska založba, 1936, str. 245–264. – (Akademska biblioteka ; 5)

Prevedeno po: Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 1689.

Dodatek šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje, doma s Kranjskega / prev. Mirko Rupel. – V: Valvasorjevo berilo. – V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1951, str. 147–154. – (Zbirka Priroda in ljudje)

Dodatek šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje, doma s Kranjskega / prev. Mirko Rupel. – V: Valvasorjevo berilo. – V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1969, str. 224–237.

[Dodatek šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje, doma s Kranjskega] / prev. Mirko Rupel. – V: Valvasor in sodobniki : izbrano delo. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1971, str. 75–93. – (Naša beseda)

Knjiga je izšla v dveh ponatisih leta 1974 in 1976.

Dodatek šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje, doma s Kranjskega / prev. Mirko Rupel. – V: Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske, … z zgodovinsko-topografskim opisom … / Janez Vajkard Valvasor, … ; [izbral, prevedel in razložil Mirko Rupel ; to izdajo zasnoval in uredil Bogomil Gerlanc ; izvirno besedilo ilustriral, grafično oblikoval in pri izboru slik sodeloval Elko Justin]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1977, str. 147–154.

Prvi ponatis je izšel pri isti založbi v zbirki Kultura leta 1978.

Besedila o tem delu

Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1983, str. 225–227.

Vidmar, Luka: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem : (od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev). – V: Slavistična revija, 54/2006, št. 1, str. 15–17.

Janez Gregor Dolničar (1655–1719)

Izvirno besedilo

DOLNIČAR, Janez Gregor

Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium seu De scriptoribus Carniolis, qui tum vetera, tum recentiora saecula illustrarunt, notitia locuples, qua non solum auctorum, qui ad haec usque tempora scripserunt, codices excussi vel manuscripti adnotantur, verum etiam eorum patria, aetas, professio, munia, dignitates, memoranda et obitus recensentur [na tretji strani še obširnejši naslov in pristavek] Ectypon Bibliothecae publicae Labacensis … Studio et opere Ioannis Fortunati Mengini Labacensis. Anno a Partu Virginis 1715.

Rokopis hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani, signatura št. 14. – Ioannes Fortunatus Menginus Labacensis je psevdonim Janeza Gregorja Dolničarja.

Objava iz izvirnika

[Musici] / prep. Edo Škulj. – V: Academia Philharmonicorum Labacensium 1701–2001, Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2004, str. 79–81.

Odlomek o glasbenikih. – Objavljeni so bili tudi posamezni odlomki izvirnika v razpravah, ki jih ta bibliografija ne upošteva.

Prevodi

Steska, Viktor: Dolničarjeva »Bibliotheca Labacensis publica«. – V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10/1900, seš. 4, str. 134–140; seš. 5, str. 145–174.

Komentirana objava glavne vsebine dela.

[Iz Ectypon Bibliothecae publicae Labacensis] / prevedel Kajetan Gantar. – V: Valvasor in sodobniki : izbrano delo. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1971, str. 183–185. – (Naša beseda)

Knjiga je izšla v dveh ponatisih leta 1974 in 1976.

[Glasbeniki] / prev. Edo Škulj. – V: Academia Philharmonicorum Labacensium 1701–2001, – Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2004, str. 81–82.

Prevod odlomka o glasbenikih.

Besedila o tem delu

Steska, Viktor: Dr. Janez Gregorij Dolničar, kranjski zgodovinar. – V: Dom in svet, 14/1901, št. 9, str. 517–526; št. 10, str. 581–586.

Življenjepis.

Lukman, Franc Ksaver: Pripombe o Dolničarjevi »Bibliotheca publica Labacensis«. – V: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1959, str. 469–476.

Zusammenfassung. – Objava imen vseh v tem Dolničarjevem delu obravnavanih piscev.

Smolik, Marijan: Thalnitscher (do 1688 Dolnizher ali Dolnitscher) Janez Gregor / podpis pod člankom Slk. – V: Slovenski biografski leksikon, 12. zv., 1980, str. 73–76.

Na objavo čaka dopolnjen in razširjen članek, ki ga je M. Smolik napisal za Novi slovenski biografski leksikon.

Škulj, Edo: Glasbeniki v Dolničarjevi Bibliotheci Labacensis publica. – V: Academia Philharmonicorum Labacensium 1701–2001. – Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2004, str. 73–79.

Lavrič, Ana: Janez Gregor Dolničar – kronist ljubljanskega mesta. – V: Ad fontes : Otorepčev zbornik, 2005, str. 139–157.

Vidmar, Luka: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem : (od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev). – V: Slavistična revija, 54/2006, št. 1, str. 17–19.

Uredniško poročilo

Luka Vidmar

Uredniška načela v tej znanstvenokritični izdaji niso bila oblikovana enotno za vse štiri izvirne tekste, temveč za vsakega posebej. Najpomembnejši razlog za to je v različni formi izvirnikov: prvo besedilo je lepopisna priloga k pismu iz leta 1560, drugo je danes izgubljeni rokopisni osnutek iz leta 1605, tretji tekst je tisk iz leta 1689, četrti pa rokopis iz let 1715–1719. Popolnoma enotna uredniška načela niso bila mogoča tudi zato, ker je izdaja morala vključiti že obstoječi prepis in prevod Jožeta Rajhmana in prepis Franceta Kidriča.

Trubarjev Register

Prepis priloge k Trubarjevemu pismu češkemu kralju Maksimilijanu z dne 2. januarja leta 1560, ki je shranjena na Dunaju (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), je leta 1852 prvi objavil Joseph Chmel.‌457 457 Rajhman 1986 a: 44. Prevod Registra pa je leta 1986 v Pismih Primoža Trubarja v akademijski zbirki Korespondence pomembnih Slovencev skupaj s prepisom prvi objavil Jože Rajhman.‌458 458 Rajhman 1986 a: 44–51. Rajhmanova transkripcija, ki temelji na že prej opravljenem delu Mirka Rupla, natančno ohranja izvirno besedilo z vsemi pravopisnimi posebnostmi in napakami. Ogiba se posodabljanju ortografije in kar se da omejuje vnose v izvirni tekst. Tudi Rajhmanov prevod zvesto sledi izvirniku. Trubarjevo misel skuša ujeti z dobesednim prevodom, ki ne krajša in ne poenostavlja Trubarjeve pogosto zapletene skladnje.‌459 459 Rajhman 1986 a: 325–326. Ta izdaja v nespremenjeni obliki ponovno objavlja Rajhmanov prepis in prevod. Popravljeni so bili le nepomembni in očitni lapsusi, npr. napačno znamenje za &, manjkajoča vejica, manjše grafično neujemanje med prepisom in prevodom itn.

Hrenov Memorial

Izvirnika Hrenovega Memoriala, ki je bil vsaj do leta 1927 v Semeniški knjižnici v Ljubljani, danes ni več v razvidu, njegovo besedilo pa se nam je ohranilo v dveh precej različnih prepisih. Prvega je leta 1864 objavil Peter Hicinger,‌460 460 Hicinger 1864. drugega pa leta 1924 France Kidrič.‌461 461 Kidrič 1924. Kidrič je Hicingerjev prepis označil za nezanesljivega in zavajajočega. To kritično oceno je leta 1927 potrdil Josip Turk, ki pa je predlagal nekaj popravkov tudi h Kidričevemu prepisu.‌462 462 Turk 1927. Danes primerjanje izvirnika z obema prepisoma sicer ni več mogoče, kljub temu pa lahko tvegamo sklep, da je zanesljivejša Kidričeva transkripcija, ki jo je pregledal Milko Kos.‌463 463 Gl. Kidrič 1924: 20. Ker ni mogoče preveriti niti utemeljenosti Turkovih pripomb, ta izdaja ponovno objavlja nespremenjeni Kidričev prepis. Opuščena je le Kidričeva uredniška oznaka odstavkov Hrenovega besedila s črkami od a do s, njegovi komentarji, ki so bili v objavi leta 1924 postavljeni v oklepaj, pa so sedaj smiselno umaknjeni v opombe pod črto. Kidričeva transkripcija očitno sledi izvirniku z vsemi pravopisnimi posebnostmi in napakami. Prepisovalec je razvezal kratice in okrajšave, na večje napake, nedoslednosti in problematična mesta pa je opozoril v komentarjih v oklepaju. Zaradi pogoste dvoumnosti in nejasnosti Hrenovega besedila, ki ima značaj osnutka, je Monika Deželak Trojar svoj prevod opremila z obsežnejšimi vsebinskimi opombami.

Valvasorjev dodatek

Kritični prepis Valvasorjevega Dodatka sledi izvirnemu tisku Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689.‌464 464 Valvasor 1689: vol. 2, knj. VI, 343–370. Prim. tudi Valvasor 1970–1974. Monika Deželak Trojar je ob delu upoštevala tudi drugo izdajo Slave iz let 1877–1879 v Novem mestu.‌465 465 Valvasor 1877–1879: vol. 2, knj. VI, 343–370.

Kritični prepis posodablja rabo ločil, pri čemer se delno zgleduje po izdaji iz let 1877–1879. Prepis ohranja vezaje v zloženkah. Glede zapisa letnic se ravna po najpogostejši Valvasorjevi rabi, čeprav ta včasih ni dosledna. V latinskih delih besedila je sedaj za letnico vedno zapisana pika. V nemških delih besedila je pika za letnico opuščena, in sicer tudi v primeru, ko letnico v okviru nemškega besedila uvaja latinska beseda anno. Pika za letnico je v nemških delih besedila dosledno uvedena samo v primerih, ko gre za vrstilni števnik (im Iunio 1578. Jahrs).

Latinski j se zapisuje kot i. Načelo velja tudi za latinske različice imen znotraj nemškega besedila. Medtem ko se očitno nemška oblika imena Johann ali Johannes piše z J, pa so latinske različice istega imena (Ioannis, Iohanne) zapisane z I. Dolgi s (ſ) je ohranjen samo v prepisu odlomkov v slovenščini. Kritični prepis ohranja nedosledno pisavo nekaterih izrazov in imen v izvirniku, na primer: Gulden/Gülden, drucken/drücken, Augspurg/ Augsburg, uber/über. V delih besedila, ki jih Valvasor povzema po drugih avtorjih (citati, knjižni naslovi, verzi), je ohranjen izvirni svobodni zapis malih oziroma velikih črk; izjema so velike začetnice, ki označujejo samo začetek novega verza. Prav tako so ohranjene tipografske značilnosti, tako oblike in velikosti črk, razna naglasna znamenja in drugi nečrkovni znaki. Izvirne kratice niso razvezane. Izjema so okrajšave za veznik und, enklitiko -que in za abreviaturo etc.

Prepis in prevod sta opremljena z izvirno paginacijo, ki opozarja tudi na začetek levega (L) in desnega stolpca (D) na vsaki strani. Besedilo Valvasorjevih opomb, ki je v izvirniku umeščeno pod črto, je v kritičnem pripisu postavljeno v zaviti oklepaj. V opombah so sedaj Valvasorjeve marginalije, pa tudi uredniška opozorila na napake v izvirniku. Manjkajoče črke in besede so v izvirno besedilo umeščene v oglatem oklepaju. Ta izdaja prinaša prvi prevod celotnega Dodatka. Prevajalci so pri delu upoštevali delni prevod Mirka Rupla.‌466 466 Gl. npr. Valvasor 1977. Janko Moder ni popolnoma dokončal prevoda nemškega dela besedila, zato ga je po njegovi smrti leta 2006 dopolnil Luka Vidmar, Primož Simoniti pa je prevedel latinski del.

Dolničarjeva Knjižnica

Izdaja vsebuje prvi celoviti prepis in prevod Dolničarjevega dela Bibliotheca Labacensis publica. Prepis in prevod grafično posnemata izvirnik, ob robu obeh tekstov pa je zapisana izvirna paginacija.

Kritični prepis, ki je delo Vojka Pavlina, posodablja rabo ločil, ki je pri Dolničarju pogosta in nedosledna. Ločila so posodobljena tudi v naslovih del, saj v veliki večini ne gre za natančne, temveč za skrčene, približne, opisne in pogosto v latinščino prevedene navedke. Črka j se zapisuje kot i, razen pri slovenskih imenih (Sajer). Črka y na koncu besede se zapisuje kot ii, prepis črk u in v pa se ravna po izgovoru. Vrstilni števniki, npr. pri datumih, so dosledno prepisani s piko, pa čeprav ta pri Dolničarju včasih manjka. Pri glavnih števnikih, npr. pri starosti oseb, je pika vedno izpuščena, pa čeprav jo Dolničar včasih ima. V primeru, ko je operoz manjkajočo besedo ali stavek označil s črticami ali pikami, je to na enak način prikazano tudi v prepisu. V primeru, ko očitne vrzeli Dolničar ni označil, pa stojijo na tistem mestu tri pike v oglatem oklepaju.

Kritični prepis posodablja pogosto in nedosledno rabo velike začetnice. Sedaj se stavki vedno začenjajo z veliko začetnico. Prav tako so velike začetnice v skladu s prevladujočo Dolničarjevo prakso ohranjene ali uveljavljene pri lastnih imenih, zlasti pri imenih oseb, krajev in ustanov, pri religioznih pojmih (Trinitas), pri izrazih za stanove (Patriciatus), redove (Ordo Reformatorum), nazive (Caesar), službena mesta (Rector magnificus), pri izrazih spoštovanja (Celsitudo) ipd. Medtem ko je velika začetnica ohranjena pri imenih mesecev, je beseda anno dosledno pisana z malo začetnico. Poenostavljena in poenotena je tudi pisava zloženk kakor Rudolphswerth, ki ga Dolničar včasih piše kot RudolphsWerth. Prepis ohranja izvirna naglasna znamenja. Kratice in okrajšave državnih (S. R. I.) in krajevnih imen (Lab.), plemiških naslovov (L. B.), univerzitetnih (I. U. D.), službenih (Ep.) in častnih nazivov (aug.) ipd. so zaradi boljšega razumevanja dosledno razvezane. Izjema so standardne okrajšave kakor etc. in p. t.

Kritični prepis sledi izvirniku skupaj z njegovimi lapsusi in napakami. Manjkajoče črke in besede so v izvirno besedilo umeščene v oglatem oklepaju. Na pisne lapsuse in večje gramatikalne napake opozarjajo opombe, sicer pa je ohranjen Dolničarjev usus scribendi. To pomeni, da kritični prepis namerno ne popravlja tistih značilnosti in nedoslednosti jezika, ki v duhu Dolničarjevega časa izkazujejo pripadnost novi latinščini s primesmi srednjeveške latinščine in sočasne italijanščine. Takšne karekteristike so na primer: zamenjevanje zlogov -ti- in -ci- (Patritius nam. Patricius), zamenjevanje diftongov ae in oe (caepit nam. coepit), greciziranje (syderum nam. siderum), podvajanje konzonantov (tutella nam. tutela), nedoslednost pri osebnih in krajevnih imenih (Salisburgensis/Salysburgensis), italijaniziranje (geneologista nam. genealogus) itn.

Transkripcija zadržano sprejema v izvirniku podčrtane besede. Na nekaterih mestih je Dolničarjeva ali poznejša roka določeno besedo podčrtala brez vsebinskega razloga, zato tega kritični prepis ne upošteva. Prav tako prepis ne upošteva podčrtanosti citatov, ki je pri Dolničarju nedosledna. Drugače je z imenoma govorečih oseb, Agezilaja in Lentula, ki ju je Dolničar pogosto podčrtal, da bi ju ločil od govorjenega besedila. Ti dve imeni sta zato v prepisu stavljeni ležeče. Naslovi gesel, torej imena obravnavanih piscev, so stavljeni polkrepko, saj se v izvirniku od ostalega besedila običajno ločijo po razločnosti in velikosti pisave. Prečrtani deli besedila so transkribirani v opombah, ki imajo tekstnokritični značaj.

Prevod, ki je delo Neže Vilhelm, vključuje prevod 1. poglavja Kajetana Gantarja iz leta 1971 in prevod ustanovne listine Javne knjižnice Marijana Smolika iz leta 1975,‌467 467 Dolničar 1971; Smolik 1975: 6; Dolničar 2003: 328–329. upošteva pa tudi svobodni prevod Viktorja Steske iz leta 1900 in prevod poglavja o glasbenikih Eda Škulja iz leta 2004,‌468 468 Steska 1900; Škulj 2004: 80–82. čeprav se od njiju razlikuje. Prevod daje prednost slovenskim (Florijančič) in danes bolj uveljavljenim variantam imen (Cobenzl). Pri izboru imenskih različic se večinoma ravna po Slovenskem biografskem leksikonu in Enciklopediji Slovenije. Ustrezno so slovenjena tudi krajevna imena. Opisana prevajalska vodila veljajo za vse prevode v izdaji.‌469 469 Prim. tudi Vidmar 2003. Prevod Dolničarjevega pregleda slovstva na Kranjskem sledi izvirniku v bogati sintaksi, metaforiki in izrazju. Historični izrazi, na primer za funkcije in ustanove, niso prevedeni dobesedno, temveč v skladu s svojim pomenom (Iudicia Praetorialium ali ograjno sodišče), kjer pa je mogoče, je ohranjeno Dolničarju ljubo navezovanje na antiko (Parthenius ali partenij nam. ženski samostan; Divus ali božanski nam. sveti). Prevod je opremljen z vsebinskimi opombami, ki pa se omejujejo na nujna pojasnila manj razumljivih mest v zasnovi dela. Tako prepis kakor prevod sta opremljena z izvirno paginacijo.

Po opravljenem delu prepisovalca Vojka Pavlina in prevajalke Neže Vilhelm je prepis in prevod redigiral, dopolnil in z opombami opremil Luka Vidmar. Pri težko berljivih mestih in njihovem slovenjenju so prijazno svetovali predvsem akad. dr. Primož Simoniti, dr. Nada Grošelj, dr. Boris Golec in dr. Metoda Kokole.

Obsežno bibliografijo k izdaji je sestavil Martin Grum. Celoto sta pregledala akad. dr. Kajetan Gantar in Jože Faganel, posebej natančno pa akad. dr. Primož Simoniti. Besedila je skrbno postavila Alenka Maček, ki je tudi avtorica notranje opreme. Zunanjo podobo knjige je oblikoval Žarko Vrezec. Vsem marljivim sodelavcem, ki so pomagali ponovno obuditi štiri odlične spomenike naše preteklosti, se najlepše zahvaljujem.

Literatura

Arias Abellán 2006: Latin vulgaire, latin tardif, VII: Actes du VIIème Colloque international sur le latin vulgaire et tardif, ur. Carmen Arias Abellán, Sevilla 2006.

Baraga 1996: France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 18, 1996, str. 231–359.

Dimitz 1875: Avgust Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Dritter Theil: Vom Regierungsantritte Erherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657), Laibach 1875.

Dolinar 1987: Darko Dolinar, Nasprotja ob Trubarju v starejši slovenski literarni zgodovini, Primerjalna književnost, 10/1, 1987, str. 16–28.

Dolničar 1714: Janez Gregor Dolničar, Epitome chronologica, continens res memorabiles nobilis et antiquissimae urbis Labacensis, Metropolis inclyti Ducatus Carnioliae, Labaci 1714.

Dolničar 1971: Janez Gregor Dolničar, Ectypon Bibliothecae Labacensis publicae, prev. Kajetan Gantar, Valvasor in sodobniki: Izbrano delo, ur. Jože Pogačnik, Ljubljana 1971 (Naša beseda), str. 183–185.

Dolničar 2003: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714, ur. Ana Lavrič, prev. Marijan Smolik, Ljubljana 2003.

Glavan 1997: Mihael Glavan, Trubarjev Register, Primož Trubar, Register [Commentarium], Ljubljana 1997 (Monumenta Slovenica, 7), str. 25–39.

Glonar 1928 a: Joža Glonar, Juričič, Jurij, Slovenski biografski leksikon, zv. 3, ur. Izidor Cankar, Ljubljana 1928, str. 417–418.

Glonar 1928 b: Joža Glonar, Klombner, Matija, Slovenski biografski leksikon, zv. 3, ur. Izidor Cankar, Ljubljana 1928, str. 464.

Grdina 1998: Igor Grdina, Hrenov odnos do protestantov, Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998 (Simpoziji v Rimu, 15), str. 229–243.

Hicinger 1864: Peter Hicinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, Mittheilungen des historischen Vereines für Krain, 19, 1864, str. 1–9.

Hoff 1808: Heinrich Georg Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemählde vom Herzogthume Krain, und demselben einverleibten Istrien: Ein Beytrag zur Völker- und Länderkunde, Laibach 1808.

Höfler 1998: Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 305–368.

Juvan 1987: Marko Juvan, Poganjki literarnozgodovinske metode v Čopovi Literaturi Slovencev, Slavistična revija, 35/1–4, 1987, str. 277–290.

Kidrič 1923: France Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja: Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede, 1, 1923, str. 179–272.

Kidrič 1924: France Kidrič, Doneski škofa Hrena za zgodovino reformacije na Slovenskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 19, 1924, str. 20–24.

Kidrič 1925: France Kidrič, Budina Lenart, Slovenski biografski leksikon, zv. 1, ur. Izidor Cankar, Ljubljana 1925, str. 63–64.

Kidrič 1926 a: France Kidrič, Fašank (Faschang), Slovenski biografski leksikon, zv. 2, ur. Izidor Cankar, Ljubljana 1926, str. 172.

Kidrič 1926 b: France Kidrič, Hasiber, Slovenski biografski leksikon, zv. 2, ur. Izidor Cankar, Ljubljana 1926, str. 293.

Kidrič 1929–1938: France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva: Od začetkov do Zoisove smrti: Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature, Ljubljana 1929–1938.

Kidrič 1978: France Kidrič, Ob dvestoletnici slovenske knjige: Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih, France Kidrič, Izbrani spisi, 1, ur. Darko Dolinar, Ljubljana 1978, str. 214–235.

Kmecl 1971: Matjaž Kmecl, Slovenska literarna zgodovina, Lirika, epika, dramatika, Murska Sobota 19712, str. 97–110.

Kopitar 1808: Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprachen in Krain, Kärnten und Steyermark, Laibach 1808.

Kralj 1998: Angel Kralj, Transkripcija Hrenovih vizitacij 1597–1629 in poročila o stanju škofije 1607, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 33–95.

Lavrič 1990: Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631–1632 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 12), 1990.

Lisac 1982 a: Ljubomir Andrej Lisac, Ungnad Ivan (Hans, Janž), Slovenski biografski leksikon, zv. 13, ur. Alfonz Gspan idr., Ljubljana 1982, str. 289–292.

Lisac 1982 b: Ljubomir Andrej Lisac, Vlahović (Lahović) Gregor, Slovenski biografski leksikon, zv. 13, ur. Alfonz Gspan idr., Ljubljana 1982, str. 498–499.

Logar 1932: Janez Logar, Kupljenik, Peter, Slovenski biografski leksikon, zv. 4, ur. Franc Ksaver Lukman, Ljubljana 1932, str. 590–591.

Lukman 1959: Franc Ksaver Lukman, Pripombe o Dolničarjevi »Bibliotheca Publica Labacensis«, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., V–VI, 1959, str. 469–476.

Mantello, Rigg 1996: Medieval Latin: An Introduction and Bibliographical Guide, ur. Frank Anthony Carl Mantello in Arthur George Rigg, Washington 1996.

Metelko 1825: Franc Metelko, Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach 1825.

Miklavčič 1960: Maks Miklavčič, Rosolenz Jakob, Slovenski biografski leksikon, zv. 9, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1960, str. 136–137.

Pohlin 2003: Marko Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, prev. Luka Vidmar, Marko Pohlin, Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae, ur. Jože Faganel, Ljubljana 2003, str. 319–584.

Prelesnik 1901: Matija Prelesnik, Protireformacija na Kranjskem pod škofom Tomažem Hrenom (Chroenom), Katoliški obzornik, V, 1901, str. 3–17, 99–115, 205–224, 296–341.

Rajhman 1982 a: Jože Rajhman, Trubar (Truber) Felicijan, Slovenski biografski leksikon, zv. 13, ur. Alfonz Gspan idr., Ljubljana 1982, str. 205–206.

Rajhman 1982 b: Jože Rajhman, Trubar (Truber) Primož, Slovenski biografski leksikon, zv. 13, ur. Alfonz Gspan idr., Ljubljana 1982, str. 206–225.

Rajhman 1982 c: Jože Rajhman, Tulščak Janž (Ivan), Slovenski biografski leksikon, zv. 13, ur. Alfonz Gspan idr., Ljubljana 1982, str. 228–229.

Rajhman 1984: Jože Rajhman, Trubarjeva pisma (poskus stilne predstavitve), Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih, Wien 1984 (Wiener slawistischer Almanach, Sonderband, 13), str. 39–55.

Rajhman 1986 a: Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev, 7).

Rajhman 1986 b: Jože Rajhman, Wiener (Wienner, Biner) Pavel, Slovenski biografski leksikon, zv. 14, ur. Jože Munda, Ljubljana 1986, str. 691.

Reisp 1983: Branko Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljubljana 1983.

Rupel 1954: Mirko Rupel, Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja, Ljubljana 1954.

Rupel 1956: Mirko Rupel, Reformacija, Zgodovina slovenskega slovstva, I: Do začetkov romantike, ur. Lino Legiša in Alfonz Gspan, Ljubljana 1956, str. 185–260.

Rupel 1960: Mirko Rupel, Rokavec, Gašper, Slovenski biografski leksikon, zv. 9, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1960, str. 129–130.

Rupel 1967 a: Mirko Rupel, Schweiger, Janž, Slovenski biografski leksikon, zv. 10, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1967, str. 251.

Rupel 1967 b: Mirko Rupel, Spindler Krištof, Slovenski biografski leksikon, zv. 10, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1967, str. 425–426.

Simoniti 1972: Primož Simoniti, Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis: Opera scriptorum Latinorum Sloveniae usque ad annum MDCCCXLVIII typis edita: Bibliographiae fundamenta, Zagreb, Ljubljana 1972.

Simoniti 1979: Primož Simoniti, Srednjelatinska in novolatinska filologija, Anthropos, 11/3–6, 1979, str. 155–156.

Simoniti 1994: Primož Simoniti, Apes Academicae, Academia operosorum: Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, Ljubljana 1994, str. 47–60.

Simoniti 1991: Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991.

Slodnjak 1986: Anton Slodnjak, Pisma Matija Čopa, 2: Literatura Slovencev, Ljubljana 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev, 6/II).

Smolik 1959: Marijan Smolik, Kako so zidali semenišče v Ljubljani, Kronika, VII, 1959, str. 90–96.

Smolik 1975: Marijan Smolik, Semeniška knjižnica v Ljubljani, Maribor 1975 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 54).

Smolik 1980: Marijan Smolik, Thalnitscher (Dolnizher, Dolnitscher) Janez Gregor, Slovenski biografski leksikon, zv. 12, ur. Alfonz Gspan in Fran Petre, Ljubljana 1980, str. 73–76.

Steska 1900: Viktor Steska, Dolničarjeva »Bibliotheca Labacensis publica«, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, str. 134–140, 145–174.

Škulj 2004: Edo Škulj, Glasbeniki v Dolničarjevi Bibliotheci Labacensis publica, 300 let Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001, ur. Ivan Klemenčič, Ljubljana 2004, str. 73–83.

Thorley 1998: John Thorley, Documents in Medieval Latin, London 1998.

Trubar 1997 a: Primož Trubar, Register vnd summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero, biss auff diss 1561. Jar in Truck geben seind [Faksimile], Ljubljana 1997 (Monumenta Slovenica, 7).

Trubar 1997 b: Primož Trubar, Register in kratka vsebina vseh slovenskih knjig, ki jih je Primož Trubar do leta 1561 dal v tisk in se jih bo zdaj dodatno tiskalo v hrvaškem jeziku, prev. Anton Janko, Primož Trubar, Register [Commentarium], Ljubljana 1997 (Monumenta Slovenica, 7), str. 9–24.

Turk 1927: Josip Turk, Kritične pripombe k tekstu Hrenovega memoriala o zgodovini reformacije na Slovenskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 22, 1927, str. 88–89.

Uršič 1965: Milena Uršič, Anton Rožič: O kulturnem razvoju na Kranjskem do l. 1823, Ljubljana 1965.

Uršič 1975: Milena Uršič, Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, Ljubljana 1975.

Valvasor 1689: Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laibach, Nürnberg 1689.

Valvasor 1877–1879: Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Rudolfswerth 1877–18792.

Valvasor 1970–1974: Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain: Faksimilirana izdaja, red. Branko Reisp, Ljubljana, München 1970–1974 (Monumenta litterarum Slovenicarum, 9).

Valvasor 1977: Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, izbr., prev. in razl. Mirko Rupel, Ljubljana 1977.

Vidmar 2003: Luka Vidmar, Redakcijsko poročilo, Marko Pohlin, Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae, ur. Jože Faganel, Ljubljana 2003, str. 644–647.

Vidmar 2005: Luka Vidmar, Arheološki vodniki iz bibliotek operozov in iz njihove bližine v Semeniški knjižnici v Ljubljani, Keria, 7/2, 2005, str. 35–56.

Vidmar 2006: Luka Vidmar, Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem: Od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev, Slavistična revija, 54/1, 2006, str. 11–32.

Vidmar 2008: Luka Vidmar, Ad usum publicum destinata: O javnem značaju Semeniške knjižnice v Ljubljani, Zgodovinski časopis, 62/1–2, 2008, str. 187–202.

Vodnik 1809: Valentin Vodnik, Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz, Wien 1809.

Vodnik 1988: Valentin Vodnik, Povedanje od slovenskiga jezika, Valentin Vodnik, Zbrano delo, ur. Janko Kos, Ljubljana 1988 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), str. 230–244.

Þ
Portal by IJS ⠆ ⡃ ⠅ Powered by: TEI ♦ Fedora Commons ♦ SAXON ♦ SoLR