eZmono Kolofon DC TEI

Marijan Smolik
Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja
Druga, elektronska, pregledana izdaja‌
Uredil
Matija Ogrin
‌ Elektronska besedilna zbirka (eBZ)‌ ‌
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU‌
Odsek za tehnologije znanja IJS‌
2011

Uredniško poročilo

[1] Monografijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja je Marijan Smolik izdal leta 1963. Kot temeljno delo na področju zgodovine pesemske literarne zvrsti starejših dob je bila pogosto rabljena in citirana, ni pa bila ponovno izdana.

[2] Pričujoča izdaja prinaša Smolikovo monografijo v prvotni obliki, kakor je bila napisana, le da je bila v pripravi za objavo pregledana in urejena po naslednjih načelih.

  • Besedilo je lektorirano v skladu s sodobno normo slovenskega knjižnega jezika. To velja zlasti za pravopisno raven, leksikalna pa je ostala nespremenjena; besedje, ki odraža čas, v katerem je delo nastalo, v večini primerov ni korigirano.
  • Nemško in latinsko besedilo ni lektorirano, pač pa korigirano in očiščeno napak, nastalih pri pretvorbi.
  • Nekatere podnaslove je bilo potrebno zaradi konsistentnosti strukture elektronskega besedila izpostaviti iz sobesedila.
  • Opombe, ki so bile prvotno številčene znotraj poglavij, so zdaj številčene zvezno.
  • Odpravljena je delitev besed.

Matija Ogrin
13. junij 2010

[Imprimatur]

[3] Ljubljana 1963

[4] Teološka fakulteta v Ljubljani

[5] 28. avgusta 1963

[6] št. 130/63 Po čl. 25 Pravilnika za pridobitev stopnje doktorja teologije se dovoli natis disertacije »Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja«, ki jo je za dosego doktorske časti predložil g. Marijan Smolik.

[7] Dekan:

[8] dr. Stanko Cajnkar l. r.

[9] L. S.

[10] Nadškofijski ordinariat v Ljubljani

[11] 30. avgusta 1963

[12] št. 2065

[13] Natis se dovoljuje.

[14] Naslovni škof,

[15] ap. administrator

[16] + Jožef Pogačnik

[17] Izdala in razmnožila Semeniška knjižnica v Ljubljani.

[18] (Odgovarja Smolik Marijan, Ljubljana, Dolničarjeva 4)

Predgovor

[19] Za slovenske pesmi preteklih stoletij so se od časov romantike naprej zanimali posamezni ljubitelji, šele proti koncu devetnajstega in v dvajsetem stoletju so postale predmet znanstvenega raziskavanja. Slovstveni zgodovinarji so jih seveda ocenjevali z oblikovnega in umetnostnega vidika; glasbeniki so ugotavljali, kako in po kakšnih vzorcih so izpeljani napevi in se prav zato sploh niso zanimali za pesmi, ki so ohranjene brez napevov; zgodovinarje so pa zaradi vsebine zanimale predvsem pripovedne ljudske pesmi.

[20] Šele v novejšem času so se nekateri začeli zanimati tudi za vsebino verskih pesmi, a spet so bile ljudske pesmi z apokrifno in legendarno vsebino bolj mikavne kot dogmatično resne prave cerkvene pesmi. Ljudske pesmi, zbrane v Štrekljevi zbirki (SNP), so bile za študij tudi bolj dostopne kot pa cerkvene pesmi, ohranjene v redkih tiskanih ali celo samo pisanih izvodih.

[21] Vsaj deloma izvršene oblikovne in primerjalne študije o slovenskih verskih pesmih ter nekatere bolj slučajne ugotovitve o njihovi verski vsebini so mi bile v spodbudo, da sem se lotil sistematičnega raziskavanja vsebine starejših verskih, predvsem pravih cerkvenih pesmi. Ugotoviti sem hotel, katere verske resnice so bile največkrat predmet slovenskih pesmi; kako so s pesmijo širili in poglabljali versko znanje v dobi nepismenosti ter kako iz pesmi odmevajo novi pojavi v zgodovini verskega življenja na Slovenskem. Tuja znanstvena dela o vsebini cerkvenih pesmi (zlasti nemških) so mi utrjevala prepričanje, da morejo biti tudi cerkvene pesmi zanimiv predmet bogoslovnega raziskavanja.

[22] V načelu sem se omejil na tiste verske pesmi, ki jih je cerkvena oblast dovoljevala ali celo ukazovala peti kot cerkvene pesmi pri različnih oblikah javnega bogoslužja. Samo te pesmi namreč morejo pričati o vsebini hotenega verskega pouka. Ni dvoma, da bi bilo zanimivo raziskati tudi vsebino necerkvenih verskih pesmi, toda število takih pesmi je tako veliko, da bi terjalo samostojno razpravo. Že cerkvenih pesmi je namreč toliko ohranjenih, da bi omogočile vrsto podrobnih študij.

[23] Kljub teoretično jasni opredelitvi, da je cerkvena pesem tista verska pesem, ki se sme peti pri javnem bogoslužju, je v posameznih primerih zelo težko določiti, katere od znanih pesmi z versko vsebino smemo imeti za prave cerkvene pesmi. Vsaj deloma veljavni kriterij mi je bilo dejstvo, da so bile cerkvene pesmi navadno tiskane že ob svojem nastanku in da so jih ponatiskovali tudi v poznejših pesmaricah. So pa tudi take pesmi, ki so bile sicer namenjene petju v cerkvi, pa iz različnih vzrokov niso bile natisnjene več kot prvič. Za najstarejšo dobo, ki jo obsega prvo poglavje te razprave, so pa seveda rokopisne pesmarice polnovreden nadomestek tiskanih. Za ugotavljanje najstarejših pesmi pa odpovedo tudi rokopisi in sem se moral zateči k domnevam in ugotovitvam drugih raziskovalcev.

[24] Ker je bilo najprej treba ugotoviti, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene, razprava nekoliko prispeva tudi k bibliografiji slovenskega slovstva. Zato je bibliografski popis‌ kronološko razvrščenih virov (doslej znanih in novo odkritih) ter dosedanje literature o njih (v prvem delu Uvoda) precej obsežnejši, kakor bi bilo treba za dogmatično razpravo. Ker pa vendar to ni prava bibliografija, popis knjig in rokopisov ne vsebuje vseh bibliografskih podatkov. – V drugem delu Uvoda navajam pregled dela dosedanjih raziskovalcev, ki so z literarnozgodovinskega, glasbenega ali teološkega stališča obravnavali verske pesmi ali vsaj prispevali k boljšemu razumevanju njihove vsebine. (Popolni naslovi njihovih spisov so navedeni takoj za tem predgovorom.)

[25] Razprava o vsebini cerkvenih pesmi je razdeljena na poglavja po večjih časovnih obdobjih, ki so hkrati pogojena tudi z vsebinskimi razlikami: 1. srednjeveške pesmi, ‌ ki so jih Slovenci peli že pred nastopom protestantizma; 2. pesmi, ki so jih peli protestanti ‌ (kar so jih sprejeli od katoličanov in kar so jih uvedli za širjenje svojih nazorov); 3. katoliške pesmi, ki so nastale v 16. in 17. stoletju; ‌ ter 4. cerkvene pesmi 18. stoletja. ‌ Vsako poglavje je še razdeljeno na vsebinsko pogojene odstavke.

[26] Le za najstarejšo dobo je bilo mogoče navesti vse znane pesmi, iz mlajše dobe je izbor omejen na tiste pesmi, ki so dogmatično pomembnejše. Prizadeval sem si predstaviti vsaj najvidnejše zbirke, pesmaričarje in pesnike. Besedilo pesmi je skoraj vedno navedeno v celoti, ker so izvirniki večini nedostopni, objavljen pa ni niti izbor najlepših pesmi, ker bi sicer razprava narasla preko mere. Večino drobnih podatkov sem umaknil v opombe, da ne motijo osnovnega značaja dogmatične razprave, saj največkrat povzemajo, včasih pa tudi dopolnjujejo ali tudi popravljajo ugotovitve avtorjev, ki so se doslej ukvarjali s cerkvenimi pesmimi.

[27] Leto 1800 je bilo za časovno mejo razprave sprva izbrano bolj svojevoljno, pokazalo pa se je, da je v lekcionarju tega leta (v ljubljanski in v mariborski izdaji) zadnjikrat natisnjena tudi pesmarica. Seveda so iste pesmi peli tudi še pozneje, ponekod jih celo še danes znajo, a dejstvo je kot nekako opozorilo, da se bo v 19. stoletju globoko spremenil celotni značaj slovenskega cerkvenega petja. Nova razprava bo mogla nadaljevati zastavljeno delo.

[28] Pobudo za raziskavanje sem dobil že v času študija na ljubljanski teološki fakulteti od svojih profesorjev J. Oražma in zdaj že pokojnega F. Ks. Lukmana. Njegov naslednik A. Strle je rad nadaljeval vodstvo že začetega dela. Bibliografska zbirka slovenskega verskega tiska v Semeniški knjižnici (zasnova rektorja J. Oražma) je bila temelj za iskanje in tehtanje virov. Upravnik Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani M. Rupel, takratni predstojnik rokopisnega oddelka A. Gspan in vodja bibliografskega oddelka J. Logar so mi ob pomoči bibliotekarja B. Berčiča omogočili izčrpati gradivo v NUK. Z njihovo pomočjo mi je bilo dostopno tudi gradivo Študijskih knjižnic v Mariboru in Ravnah. Profesorji M. Miklavčič, J. Šolar in F. Glinšek so mi pa svetovali pri določanju končne oblike te razprave. Vsem naštetim in mnogim drugim naj bo opravljeno delo izraz prisrčne zahvale.

Literatura

[29] Podčrtane so kratice za tista dela, ki se v razpravi večkrat navajajo. – Za navajanje časopisov so uporabljene kratice iz priloge Slovenskega biografskega leksikona (SBL) III, Ljubljana 1960. – Kratice za knjižnice so navedene v Uvodu, op. 2‌. Za nekaj zgolj bibliografsko važnih del glej Uvod, op. 3.‌

  • Ali res propada cerkveno narodno petje in zakaj? (po zapisniku pastirskih konferenc lavantinske škofije 1887). CG 11(1888), 27–30, 33–37.
  • Barle Janko, Adventska popjevka: »Jager na lovu šraja«. Sv. Cecilija (Zgb) 29 (1935), 65–69.
  • Bäumker Wilhelm, Das katholische deutsche Kirchenlied in seinen Singweisen. Bd. I–IV. Freiburg i/Br. 1886 sl. (Baeumker)
  • Beissel Stephan SJ, Geschichte der Verehrung Marias in Deutschland waehrend des Mittelalters. Freiburg i/Br. 1909. (Beissel)
  • Benkovič Josip, Ljubljanska škofija in škofijske sinode. VBV 4 (1901), 166–197, 304–324, 410–443.
  • –– Slovenski reformatorji. VBV 5 (1902), 290–313, 399–436.
  • Breznik Anton, Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«. DS 30 (1917), 170–174, 225–230, 279–284, 333–347. (Breznik)
  • Burba Klaus, Die Christologie in Luthers Liedern. Guetersloh 1956. (Burba).
  • Cvetko Dragotin, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I–III. Ljubljana 1958–1960. (Cvetko)
  • Čebulj p. Regalat OFM, Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Ljubljana 1922.
  • Čerin Josip, Božična »Oj dete je rojeno nam«. CG 61 (1938), 172–174.
  • –– »Naš Gospud je od smerti vstal« Jutro 18 (1937), št. 73, 12.
  • –– Jezusa pozibljimo! Najstarejša ohranjena božična melodija slovenskih pesmaric. Jutro 24.12.1938, str. 9.
  • –– Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih časih. ZMS 10 (1908) – Trubarjev zbornik, 126–238. (Čerin, Pesmi)
  • –– Slovenska evangeljska maša. Jutro 15.11.1936, str. 5.
  • –– Trubarjev »Očenaš« in Haydnov »Te Deum«. Slovenec 16.1.1938, str. 9.
  • –– Veni S. Spiritus – O pridi Sveti Duh. CG 62 (1939), 37–42, 69–74.
  • Dreves–Blume, Ein Jahrhundert Lateinischer Hymnendichtung I–II. Leipzig 1909. (Dreves–Blume)
  • Elze Theodor, Die slovenischen protestantischen Gesangbuecher des XVI. Jahrhunderts. Jahrbuch der Gesellschaft fuer die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich 5 (1884), 1–39.
  • Glaser Karel, Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana 1894. (Glaser)
  • Glinšek Franc, »Nouvelles ecclesiastiques« in naši janzenisti do 7. avgusta 1782. BV 22 (1942), 106–137.
  • Glonar Joža, Med reformacijo in romantiko (Kos literarnozgodovinskega programa). LZ 36 (1916), 262–270, 324–331, 366–372, 419–427, 461–469, 502–508.
  • »Monoceros« in »Diptamus« (Postanek in zgodovina pripovedke o Zlatorogu in stare cerkvene pesmi »Jager na lovu šraja«) ČZN 7 (1910), 34–106. (Glonar, Monoceros)
  • Gottron Adam, Mainzer Musikgeschichtc von 1500–1800. Mainz 1959. Grafenauer Bogo, Reforme Jožefa II. v luči javnega mnenja. SJ 1 (1938), 162–168.
  • Zgodovina slovenskega naroda. Zv. I–V. Ljubljana 1954 sl. (Grafenauer B., Zgodovina)
  • Grafenauer Ivan, Drobci iz starejše kulturne in slovstvene zgodovine 4. Iz zgodovine slovenske metrike. Čas 10 (1916), 299–319. (Grafenauer I. Metrika)
  • –– Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slovstvo. Zbornik zimske pomoči 1944. Ljubljana 1944, 361–376. (Grafenauer I. Metoda)
  • –– Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Ljubljana 1936.
  • –– Marija v naših narodnih pesmih. Slovenec 52 (1924), št. 205.
  • –– Najstarejši slovenski »kirielejsoni«. GMS 23 (1942), 63–73. (Grafenauer I., Kirielejsoni)
  • –– Narodno pesništvo. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 12–85. (Grafenauer I., Narodopisje)
  • –– O pokristjanjenju Slovencev in pričetkih slovenskega pismenstva. DS 15 (1934), 350–371, 480–503. (Grafenauer I., Pokristjanjenje)
  • –– O srednjeveški slovenski Marijini litanijski pesmi. SAZU–filozofsko–filološko–historični razred. Razprave II (1944), 213–236. (Grafenauer I., Litanijska pesem)
  • –– Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. ČJKZ 8 (1931) 68–117. (Grafenauer. I., Pismenstvo)
  • –– Rešnje Telo in narodna pesem. Mladika 16 (1935), 227–230.
  • –– Slovensko slovstvo na Koroškem. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, 284–344.
  • –– Štiftarji in štiftarska narodna pesem. SJ 2 (1939), 15–39, 137–154.
  • –– »Ta stara velikonočna pejsen« in še kaj. Čas 36 (1942), 89–138. (Grafenauer I., Velikonočna)
  • –– Zamorci in zamorske deklice v narodnih legendah 2. Marija, ptica pevka in zamorska deklica. DS 51 (1939), 409–418.
  • Gruden Josip, Češčenje presvetega Rešnjega Telesa med Slovenci v preteklih stoletjih. VBV 11 (1908), 88–98.
  • –– «Fratres Minores« in Slovenci. Čas 4 (1910), 58–67.
  • –– Janzenizem v našem kulturnem življenju. Čas 10 (1916), 177–194.
  • –– Pričetki našega janzenizma. Čas 10 (1916), 121–137.
  • –– Primož Trubar. Čas 2 (1908), 257–268.
  • –– Urban Tekstor in prvi spor z luteranstvom. Čas 3 (1909), 1–14.
  • –– Zgodovina slovenskega naroda. Celovec 1910 sl. (Gruden, Zgodovina)
  • Gspan Alfonz, Razsvetljenstvo. Zssl I., Ljubljana 1956, 329–440.
  • Ilešič Fran. Početki štajersko–slovenske književnosti v 18. stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32.
  • Jauernig Reinhold, Die Erneuerung des Kirchengesanges im Herzogtum Sachsen–Gotha. Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie (JBLH) 2 (1956), 121–127.
  • Jungmann Joseph Andreas, Missarum sollemnia I–II. Freiburg i/Br. 1952 (3. Aufl.) (Jungmann)
  • Kemp Friedhelm, Deutsche geistliche Dichtung aus tausend Jahren. Muenchen 1958.
  • Kidrič France, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 7. Historični odsek 4. Ljubljana 1930. (Kidrič, Dobrovsky)
  • –– Opombe k protiref. (katol. ) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. ČJKZ 3 (1922), 73–133. (Kidrič, Opombe)
  • –– Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. ČZN 20 (1925), 80–85.
  • –– Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih. RDHV 5–6 (1930), 42–119. (Kidrič, Razvojna linija)
  • –– Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563–1598. ČJKZ 4 (1924), 130–139.
  • –– Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana 1929–1938. (Kidrič, Zgodovina)
  • Kimovec Franc, Cerkveno ljudsko petje. CG 43 (1920), 4–7, 19–22, 94–98.
  • –– Kakšna bodi cerkvena pesem. CG 30 (1907), 18–20, 28–31.
  • –– Ljudsko petje. CG 62 (1939), 34–37, 65–69, 165–170.
  • –– Ljudsko petje pri božji službi. CG 55 (1932), 65–75.
  • –– O ljudskem petju v cerkvi. Bogoljub 11 (1913), 115–117, 148–150, 192–194, 370–372, 409–411; 12 (1914), 60–61; Vzajemnost 2 (1914), 148–149; CG 39 (1916), 125.
  • –– Škof Slomšek in cerkvena glasba. CG 49 (1926), 25–28.
  • –– Zunanji vplivi na slovensko narodno pesem. DS 30 (1917), 163–167.
  • Klinec Rudolf, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955.
  • Koblar Anton, Jožefinske naredbe. IMK 9( 1899), 223.
  • Kos Albert, Družbeni nazori slovenskih protestantov. SR 1 (1948), 59–84, 157–198.
  • Kos Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I–V. Ljubljana 1902–1928. (Kos F., Gradivo)
  • Kos Milko, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva 11. Historični odsek 3. Ljubljana 1936.
  • –– Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana 1955 (2. izdaja). (Kos M., Zgodovina)
  • Kotnik France, Drabosnjak in Cochem. SJ 4 (1941), 175–176.
  • –– Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 86–102.
  • Kovačič Franc, »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. ČZN 25 (1930), 181–205.
  • –– Zgodovina Lavantinske škofije. Maribor 1928. (Kovačič, Zgodovina)
  • Kraljič Vinko, Slomšek glasbenik (Slomškov pomen za cerkveno glasbo). Zbornik Cirilskega društva slovenskih bogoslovcev Ljubljana 6 (1960/61), 23–46. (Tipkopis)
  • Kumer Zmaga, Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju. A: SE 13 (1960), 41–64; B: SE 14 (1961), 115–134. (Kumer, Izročilo A, B)
  • –– Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi »Puer natus in Bethlehem«. Ljubljana SAZU – Razred za filološke in literarne vede. Razprave III (1958), 65–164. (Kumer, Božična)
  • Kuret Niko, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3–4 (1951), 240–275.
  • Lampe Evgen, Najstarejše slovenske pesmarice. CG 17 (1894), 33–37, 41–44, 49–54, 65–68, 76–77.
  • Legiša Lino, Pismenstvo. Zssl I. Ljubljana 1956, 141–170.
  • Lavrenčič Joža, Goriški memento. Kulturnozgodovinski pregled. Čas 15 (1921), 59–87.
  • Majer Matija, Pesmarica cerkevna. Celovec 1846. (Majer PC)
  • Mantuani Josip, Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. CG 55 (1932), 97–101, 136–141.
  • –– Zgodovinski razvoj slovenske cerkvene pesmi. Ljubljana 1913. (Mantuani, Razvoj)
  • Merhar Boris, Ljudska pesem. Zssl I. Ljubljana 1956, 31–114.
  • Merker–Stammler, Reallexikon der Deutschen Literaturgeschichte II. Kirchenlied 1. Katholisches (J. Gotzen), 72–82; Kirchenlied II. Evangelisches (R. Wolkan), 82–91. (Merker–Stammler)
  • Novak m. Ancilla OSU, Razvoj duhovne pesmi od 1600–1800. Ljubljana (rokopis).
  • Pečjak Gregorij, O cerkveni pesmi. Ljubljana 1915.
  • Prelesnik Matija, Protireformacija na Kranjskem. KO 5 (1901), 3–17, 99–115, 205–224, 297–341.
  • Premrl Stanko, Slovenska evharistična glasba. CG 58 (1935), 103–108, 129–131.
  • Premrl Stanko, V luči liturgične obnove gledano naše petje pri tihih mašah s svojim razvojem in literaturo. CG 58 (1935), 36–41, 67–73, 113–115, 161–163.
  • Prijatelj Ivan, Kulturni pomen slovenske reformacije. Izbrani eseji in razprave I. Ljubljana 1952, 37–78.
  • Rakuša Fran, Slovensko petje v preteklih dobah. Ljubljana 1890.
  • Ramovš Fran, Zanimiv koroško–slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 282–295.
  • Rebol Franc, Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Čas 1 (1907), 318–323, 365–375, 412–416, 452–461; 2 (1908), 57–63, 130–139, 223–226, 374–380, 423–430; 3 (1909), 64–74, 125–129, 203–208.
  • Rupel Mirko, Novejše raziskave starejšega slovenskega slovstva. JiS 6 (1960/61), 67–72.
  • –– Primož Trubar, Ljubljana 1962. (Rupel, Trubar)
  • –– Prispevki k protireformacijski dobi: 1. Doba in njen naziv. SR 4 (1951), 238–240.
  • –– Protireformacija in barok. Zssl I. Ljubljana 1956, 263–325.
  • –– Reformacija. Zssl I. Ljubljana 1956, 187–260.
  • –– Reformacija in naša literarna zgodovina. SR 4 (1951), 66–70.
  • –– Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1934. (Rupel, Pisci)
  • –– Trubarjevi Artikuli. ČJKZ 6 (1927), 100–129.
  • –– Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. SR 2 (1949), 111–125.
  • Sattner p. Hugolin OFM, Cerkvena pesem. CG 4 (1881), 34–36, 43–45, 49–53.
  • Schnuerer Gustav, Kirche und Kultur im Mittelalter I–III. Paderborn 1936 (3. Aufl.) (Schnuerer, Mittelalter)
  • –– Katholische Kirche und Kultur in der Barockzeit. Paderborn 1937.
  • Schrott Alois SJ, Das Gebetbuch in der Zeit der katholischen Restauration. Zeitschrift fuer katholische Theologie (ZHTh) 61 (1937), 1–28, 211–257.
  • Schubert H., Geschichte der christlichen Kirche im Fruehmittelalter. Tuebingen 1921. (citira Jungmann I, 587)
  • Sertić Nikola, Hrvatski kajkavski molitvenici. Zagreb (tipkopis)
  • Slodnjak Anton, Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin 1958. (Slodnjak, Geschichte).
  • –– Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. SR 5–6 (1954), 109–120.
  • Steska Viktor, Cerkvene in narodne pesmi. CG 66 (1943), 77–78.
  • –– Janez Čandik. IMK 12 (1902), 1–12.
  • –– Kakšno je bilo slovensko cerkveno petje pred sto leti. CG 66 (1943), 4–7.
  • –– Preziranje slovenske cerkvene pesmi v slovstvu. CG 66 (1943), 21–22.
  • Štrekelj Karel, Slovenske narodne pesmi I–IV. Ljubljana 1895–1923. (SNP).
  • Tavčar Janez, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih in starih pesmih. CG 9 (1886), 59–62, 76–77, 82–84; 10 (1887), 11–12, 19–20, 27–28.
  • Turk Josip, Vpliv protestantizma na slovenski narod. RKA 3 (1942), 123–140.
  • Ušeničnik Aleš, »Jeranov problem«. Čas 11 (1917), 98–119.
  • Ušeničnik France, Katoliška liturgika. Ljubljana 1945 (2.izd.) (Ušeničnik, Liturgika)
  • –– Rigorizem naših janzenistov. BV 3 (1923), 1–49.
  • Veit Ludwig Andreas, Volksfrommes Brauchtum und Kirche im deutschen Mittelalter. Freiburg i/Br. 1936.
  • Veit–Lenhart, Kirche und Volksfroemmigkeit im Zeitalter des Barock. Freiburg i/Br. 1956.
  • Zagiba Franz, Die bairische Slavenmission und ihre Fortsetzung durch Kyrill und Method. Jahrbuecher fuer Geschichte Osteuropas 1961, 1–56. (cit. JiS 7 (1961/62), 186–188)
  • –– Die deutsche und slavische Choraltradition als Verbindungsglied zwischen West und Suedosteuropa. Kirchenmusikalisches Jahrbuch 37 (1953). (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Entstehung des slavischen liturgischen Gesanges im 9.
  • Jahrhundert nach westlichem und oestlichem Ritus. Congressbericht Utrecht 1952. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Funktion des Volksliedgutes in der Entwicklung der suedeuropaeischen Musikgeschichte. Kongressbericht Bamberg 1953, 197–199.
  • –– Rom und Byzanz an der mittleren Donau. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Salzburger Missionaere als Pfleger des Choralgesanges bei den Slaven im IX. Jahrhundert. Mitteilungen der Gesellschaft fuer Salzburger Landeskunde 86/7 (1948), 57–64.
  • –– Salzburg und die Anfaenge der Choralpflege in Carantanien im 8. Jahrhundert. Heiliger Dienst 9 (1955), 38–44.
  • –– Der slavische liturgische Gesang nach westlichem Ritus im IX. Jahrhundert im Donauraum. Heiliger Dienst 7 (1953), 131–136; 8 (1954), 6–12.
  • –– Zum Vortrag der aeltesten Sprachdenkmaeler bei den Voelkern im Donauraum. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Zur Frage des Verbotes des slawischen liturgischen Gesanges. Heiliger Dienst 2 (1948), 39–44, 114–119, 182–188.
  • Zgodovina narodov Jugoslavije: I. Do začetka XVI. stoletja. Ljubljana 1953. – II. Do konca XVIII. stoletja. Ljubljana 1959.

Summarium

[30] dissertationis de dogmatibus revelatis necnon de quaestionibus inter theologos disputatis in canticis ecclesiasticis slovenicis usque ad annum millesimum octingentesimum notis expressis

[31] Praesentis dissertationis finis est, ut e canticorum sacrorum verbis ostendatur, quomodo sacerdotes – magistri praecipui populi slovenici – amore canendi, eo populo innato, ad instructionem religiosam fovendam variis temporibus uti intellexerint.

[32] Introducionis pars Ia fontes manu conscriptos et typis editos quae cantica sacra slovenica usque ad annum MDCCC composita continentur enumerat, pars vero IIa conspectum laboris usque adhuc a collectoribus, historiographis litterariis et musicalibus necnon a theologis peracti praebet.

[33] Capitulo Io cantica Medii aevi, a saeculo VIIIo (vel saltem IXo) usque ad saeculum XVum exarata, enumerantur. (Notum est enim philologos recentiores vestigia immo et verba usumque antiquorum canticorum sacrorum lingua slovenica compositorum e monumentis scriptis eruisse.) Cantus liturgici breves varii generis (»Kyrieleison«) et cantica longiora, multa iam certa, alia vero adhuc dubia, ad festa principaliora celebranda destinata, dogmata praecipua religionis christianae continebant: De Deo Uno et Trino, De Redemptione per vitam et passionem et resurrectionem Christi praesertim in canticis, quae in festis Paschae, Ascensionis, Pentecostes et Nativitatis canebantur. Devotio erga SS. Eucharistiam pariter iam in canticis tum compositis invenitur. Pietas populi slovenici erga Dei Matrem et Virginem Mariam tamquam Auxiliatricem et gratiarum omnium Mediatricem iam in eis antiquissimis laudibus praeclare expressa continetur.

[34] Capitulum IIum in historia canticorum religiorum slovenicorum aetatem novam, quae in ecclesia reformata lutherana saeculo XVIo ortum coepit, inchoatam esse demonstrat. Pars Ia verba Lutheri eiusque discipulorum slovenicorum Primi Trubari, Georgii Dalmatini et Feliciani Trubari, quibus propositum, ut canticis novis in lingua vernacula cantandis “verum et purum Jesu Christi Evangelium” pervulgetur, explanat. Pars IIa sex canticis catecheticis Trubari (primis in lingua slovenica typis editis) explicandis, in quibus veritates praecipuae: creatio, praecepta Decalogi, Symbolum Apostolorum, oratio Dominica, baptismus et praedicatio necnon Coena Dominica inveniuntur, operam dat. Pars IIIa eas “emendationes” et amplificationes, quas auctores protestantes canticis veteribus addiderunt, enumerat.

[35] Pars vero IVa cantica ab iisdem auctoribus protestantibus composita (magna ex parte solum e lingua germanica in slovenicam conversa), quibus doctrina lutherana propagetur, enumerat. Paragraphus IIIa huius Partis de canticis narrantibus de natura humana depravata et de fide fiduciali ad salutem necessaria disserit. Paragraphus Va cantica de gratia, quam Christus passione et morte promeruit et quae ad iustificationem humanam necessaria est, prolixe tractat. Paragraphus VIa ostendit, quomodo nominis dignitatumque Beatae Mariae Virginis in canticis slovenicis minus frequenter quam in canticis germanicis eiusdem generis mentio fiat et quomodo Maria numquam tamquam Mediatrix et Auxiliatrix sed solum tamquam Mater Christi invacetur. Paragraphus demum VIIa tractatu de canticis, quae Sacramenta a Lutheranis recepta celebrat, hanc dissertationis Capitulum claudit.

[36] Capitulo IIIo sermo est de more apud universos catholicos slovenicos saeculo XVIo vigente utendi in cultu divino omnibus canticis vaterioribus Capitulo I° iam enumeratis. Pariter ostenditur, quomodo initio saeculi XVIIi cantica plane nova apud catholicos, praesertim ab Episcopo Labacensi Thoma Hren, divulgata sint, quae autem deficiente typographia slovenica omnia fere paulatim oblivioni data sunt. Canonicum Kastelec, poëtam unicum eiusdem saeculi nomine notum, nonnulla cantica protestantica partim emendata et typis edita fidelibus catholicis proposuisse ostensum est in Parte IIa eiusdem Capituli. Eadem Parte mentio specialis fit de primis canticis in honorem Sacratissimi Cordis Jesu eiusdemque Nominis necnon de nonnullis canticis eucharisticis lingua slovenica inter missarum solemnia cantandis.

[37] Capitulum IVum ostendit nonnulla tantum cantica antiquiora (antiquissima autem fere omnia) restitisse incursui canticorum recentiorum, quae paene innumerabilia in multis libris typis editis et manu conscriptis saeculi XVIIIi nobis nota facta sunt. Paragrapho Ia Partis IIae eius Capituli de canticis catecheticis eiusdem saeculi tractatur: regionibus etiam slovenicis sub influxu decretorum concilii Romani, Benedicto Papa XIIIo Ecclesiam Catholicam regente, anno millesimo septingentesimo vigesimo quinto celebrati, nonnulli sacerdotes saeculares et religiosi operi catechistico sese dederunt et ad populi rudis necnon iuventutis slovenicae instructionem religiosam rite promovendam etiam cantica catechetica componebant. Maxima autem pars eorum canticorum ob nimiam molem doctrinalem, qua farciebantur, mox in desuetudinem cecedit, exceptis guibusdam canticis melioribus, quae a Confraternitate Doctrinae Christianae in catechis moreceptae sunt. Sub finem saeculi XVIIIi, sub auspiciis Imperatricis Mariae Theresiae et Imperatoris Josephi IIi etiam pro scholis slovenicis cantica nova catechetica e germanicis versa sunt, guae autem parum divulgata sunt. Paragrarhus IIa Partis huius docet eo tempore cantica haud pauca, numero et vi poetica longe praestantiora, apparuisse quam saeculis praecedentibus. Quae cantica e veritatibus christologicis de excellentia passionis Christi (via crucis), de cultu eiusdem Cordis et Nominis, e veritatibus vero Marianis de Immaculata Conceptione, de perpetua Virginitate et Maria Matre boni Consilii tractabant. Paragraphus IIIa inter cantica in festis anni liturgici usurpanda cantica nova pro tempore Nativitatis nonnisi commemorat, quia quantum ad doctrinam veterioribus deteriora erant. Paragraphus IVa describit, quomodo eo tempore mos canendi infra misam cantica slovenica magis ac magis praevaluerit. Usque ad annum millesimum octingentesimum saltem tres cantica germanica per totam missam protrahenda in linguam slovenicam pluries versa sunt. Sacramentum Eucharistiae unicumm fere sacramentum fuit, quod cantica propria haberet, pro caeteris vero sacramentis nonnisi ab organoedis laicis rarissima cantica propria composita sunt, quae in usum communem haud pervenerunt.

[38] In parte finali totius operis auctor opinionem suam suggerit investigationem ulteriorem canticorum sacrorum slovenorum saeculi XIXe et XXi ad cognitionem historiae vitae religiosae inter Slovenos magni momenti futuram esse. In eadem Paragrapho proponuntur etiam quaestiones quaedam alias disciplinas theologicas (exempli gratia: musicam sacram, historiam liturgicam et catecheticam) et non theologicas (historiam, historiam artis pingendi et fingendi, ethnographiam religiosam, linguisticam, historiam litteraturae comparativae et bibliographiae slovenicae) spectantes, quae huius dissertationis ope magis elucent vel saltem dignae, quae ulterius investigentur, ostenduntur.

Uvod

Popis virov

Predgovor

[39] Viri, v katerih so zapisana besedila slovenskih cerkvenih in sploh nabožnih pesmi, doslej še niso bili sistematično zbrani in obdelani. Podatke o njih je treba poiskati v delih, ki obravnavajo zgodovino slovenskega slovstva; revije so objavljale razprave in drobna poročila o starih knjigah in rokopisih; poizvedovanje po različnih knjižnicah je pa še potrebno za preverjanje starejših podatkov in ker se še vedno zgodi, da pride na dan neznana knjiga ali rokopis.1 1 [40] Ne dvomim, da je ta popis slovenskih nabožnih pesmaric nepopoln, saj sem še v zadnjih mesecih našel rkp in knjige, ki sem jih pri prejšnjem iskanju prezrl. [41] Iskanje je bilo doslej omejeno na Semeniško knjižnico, Narodno in univerzitetno knjižnico, Slovansko knjižnico, Knjižnico SAZU, Knjižnico Narodnega muzeja ter na Državni arhiv Slovenije - vsi v Ljubljani, na Sadnikarjev muzej v Kamniku ter Študijske knjižnice v Celju, Mariboru in Ravnah. V drugih knjižnicah je najbrž še kaj, česar v naštetih knjižnicah nisem našel. [42] Seznam naj bi bil vsem spodbuda in prošnja za nadaljnje iskanje.

[43] Kot prispevek za bibliografijo starejšega slovenskega slovstva so vsi doslej ugotovljeni viri navedeni v kronološkem redu tako, da je za vsakega izmed njih najprej napisana

  • 1. kratica za praktičnejše navajanje v razpravi (po zgledu Fr. Ramovša v delu: Historična gramatika slovenskega jezika II.); naveden je tudi
  • 2. popoln naslov, povzet iz rkp ali knjige, ali kakor ga že uporablja strokovna literatura (v oklepaju so podatki, ki niso razvidni iz vira samega);
  • 3. kratka oznaka vsebine je povzeta po literaturi in lastnih ugotovitvah; obsežnejša je pri tistih delih, ki doslej sploh niso bila znana ali obdelana; če je pri pesmih naveden ali celo zapisan napev, je to posebej omenjeno;
  • 4. pesmi, ki so v pesmarici, v tem popisu niso navedene z začetnimi vrsticami, ker bi to zahtevalo poseben seznam; omenjene so le nekatere važnejše pesmi;
  • 5. nahajališče je navedeno samo za tisti izvod, ki sem ga uporabljal, zanj pa tudi signatura;2 2 [44] Kratice za knjižnice:
    • DAS = Državni arhiv Slovenije v Ljubljani,
    • NM = Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani,
    • NUK = Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani,
    • SAZU = Knjižnica Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani,
    • SK = Semeniška knjižnica v Ljubljani,
    • ŠK = Študijska knjižnica.
  • 6. navedena je najvažnejša dosedanja literatura, v kateri je bil vir ocenjen ali pa celo objavljen ali vsaj omenjen. Omembe v splošnih priročnikih so navedene le izjemoma.3 3 [45] V popisu pesmaric so večkrat navedena tudi različna dela, ki doslej nadomeščajo slovensko retrospektivno bibliografijo in niso navedena v seznamu literature‌. Navajam jih zato tukaj (uporabljene kratice so podčrtane):
    • Pohlin o. Marko, Bibliotheca Carnioliae, Ljubljana 1862 (Rkp izpred 1800 je zdaj izgubljen) – Pohlin, BC.
    • Marn Josip, Jezičnik. Ljubljana I–XXX (1863–1892).
    • Simonič Franc, Slovenska bibliografija I. Knjige: 1550–1900. Ljubljana 1903–1905. – Simonič.
    • Kidrič Franc, Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva s kronološkim seznamom slovenskih tiskov in rokopisov od 1600–1764 leta. ČJKZ 3 (1921/22), 73–133. – Kidrič, Opombe.
    • Kidrič Franc, Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku. Ljubljana 1927 (litogr.). – Kidrič, Uvod.
    • Kidrič Franc, različni dodatki k seznamu v Opombah, ki so izhajali v drugih njegovih razpravah:
    • Katoliške tekste od 1563–1600 je zaznamoval v razpravi: Razvojna linija slovenskega preporoda (RDHV – V–VI/1930), str. 46, op. 2.
    • Prav tam je objavil nekaj dodatkov k seznamu za leta 1600–1678 (na str. 46, op. 3) in za leta 1678–1750 (na str. 47, op. 1).
    • V nadaljevanju te razprave, ki je pod naslovom »Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe« izšla v Ljubljani 1930, je objavil dodatke za leta 1751–1764 (na str. 187, op. 35).
    • Seznam slovenskih tiskov in rokopisov za naslednja obdobja je le obljubljal, izšla pa niso: za 1765–1768 in za 1769–1778 (Dobrovsky 196, op. 85 in 86); za 1779–1788 (Dobrovsky 211, op. 161); za 1789–1798 (Dobrovsky 225, op. 244); za 1799–1809 (Dobrovsky 231, op. 277) in za 1809–1813 (Dobrovsky 233, op. 316). Rokopisni zapiski teh seznamov, o katerih ni dvoma, da jih je Kidrič imel, zdaj niso dostopni.
    • Pirjevec Avgust, Doneski k slovenski bibliografiji. SJ 4 (1941), 148–172. – Pirjevec, Doneski).
    • Furlan Alfonz, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa. ČZN 21 (1926), 29–57. – Furlan.
    • Rupel Mirko, Nove najdbe naših protestantik: XVI. stoletja. Ljubljana 1954 (SAZU). – Rupel, Nove najdbe.
    • Rupel Mirko, Prispevki k protireformacijski dobi. SR 4 (1951), 238–243; SR 5–7 (1954), 178–194; SR 9 (1956), 148–154; SR 11 (1958),122–129. – Rupel, Prispevki.
    • Lenček Jernej, Verzeichniss aelterer slovenisch gedruckten Werke als »Beitrag« zur Verfassung einer vollstaendigen sloven. Bibliographie. MHVK 1857, 89–92. – Lenček.
    [46] Lenčkov seznam knjig je zlasti pomemben za knjige v SK, ker je večina njegovih knjig, ki jih je zbral v žirovski okolici, postala last »Slovenske knjižnice ljubljanskih bogoslovcev«. V knjige se je tudi podpisal in navedel, kje jo je našel. Seznam je objavil, še preden je izšla Šafařikova zgodovina slovenskega slovstva in Pohlinova bibliografija; nanj je opozoril L. Žvab v članku: Knjižne redkosti slovenske. LZ 6 (1886), 186–187, z opombo, da ne vesta niti on niti Jernejev brat, kje bi bile te knjige shranjene. Poznejši slovenski bibliografi njegovega seznama niso vzeli resno, saj ga J. Šlebinger v SBL I‌ celo graja, da ni navedel knjig, ki so »vsem znane v Licejski knjižnici«. Vsi so prezrli, da je Lenček popisane knjige sam našel in imel, škoda je le, da so pozneje pozabili, kje so shranjene. Duhovnika-bibliografa, ki je bil doma na Brezovici pri Ljubljani, naj ta razprava po več kot sto letih (živel je 1827–1861) iztrga pozabi.

[47] Najstarejši zapiski v slovenščini: brižinski spomeniki in drugi stari rokopisi v tem popisu niso navedeni, čeprav so besede iz njih verjetno sestavljale tudi stare cerkvene pesmi. Prav tako med viri niso navedene zbirke ljudskih pesmi iz 19. in 20. stoletja, čeprav so v njih ohranjene nekatere drugod nezapisane stare cerkvene pesmi.

[48] Prekmurske tiskane in rokopisne pesmarice so navedene na koncu v posebnem seznamu brez natančnejšega opisa, ker v razpravi o vsebini cerkvenih pesmi niso bile uporabljene. Bile bi vredne posebnega raziskavanja, ker so nastajale in živele neodvisno od pesmi drugih slovenskih dežel in ker bi za njihovo izčrpno in pravilno obdelavo bilo potrebno znanje madžarščine.4 4O prekmurskem slovstvu prim. Kidrič, Zgodovina 114 in 120.

[49] Popis ne razlikuje cerkvenih od splošno nabožnih pesmi. Obsega zato vsa dela, ki vsebujejo vsaj odlomek kakšne pesmi verske vsebine. Časovno pa je v skladu s celotno razpravo omejen z letom 1800, ko sta izšli zadnji izdaji lekcionarja s pesmarico.

I. Srednjeveški zapiski

1. Stiški rkp

[50] (Stiški – ljubljanski rokopis) 1428; 1440

[51] V sicer latinskem rkp, ki na prvem mestu vsebuje »Tractatus de Husitis«, je neznani menih stiškega samostana zapisoval osnutke za pridige. Kot del priprave za pridigo je zapisal tudi slavilni klic (»kirielejson«) h Gospodu, Mariji in svetnikom: »Mylost yno gnada našiga Gospody« (fol. 247b). Starost vpisa je določena z letnico, ki jo je ista roka zapisala v latinskem delu rkp: »anno domini vigesimo VIIIO« = 1428.

[52] Na sprednji strani istega lista (f. 247) je zapisana prva kitica velikonočne pesmi: »Nas gospud ye od smerti stwal …« Paleografi in literarni zgodovinarji stavijo vpis v bližino leta 1440. Pesem je zapisana kot oznaka velikonočnega praznika v začetku seznama nedelj in praznikov od velike noči do sv. Rešnjega Telesa.

[53] Rkp, ki je bil prvotno v Stični, je zdaj v NUK s sign. Ms 141. Včasih so ga imenovali ljubljanski rkp.

[54] Analiziral in v prepisu ter fotoposnetkih ga je objavil I. Grafenauer: Stiški (ljubljanski) rokopis. DS 29 (1916), 239–243, 311–316. – Grafenauerjevim ugotovitvam se pridružuje tudi zgodovinar M. Kos v seznamu: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana 1931 (št. 24, str. 43–47).

2. Gor. rkp

[55] (Goriški rkp) 1551; 1558

[56] Rkp je zapisan na 6 listih, ki so dodani ob začetku in na koncu latinskega zbornika, v katerem sta vezani dve knjigi: Adunatio materiarum. Benetke 1526, in: Divi Aur. Augustini … Enchiridion. Benetke 1539. V rkp je poleg slovenskih osnutkov za pridige tudi nekaj italijanskih beležk.

[57] Na začetku osnutkov so zapisane invokacije pred pridigo v več inačicah (kirielejsoni). Dve od njih sta po vpisih v bližini tudi časovno določeni: 1551 in 1558. Večkrat je v rkp omenjena goriška pokrajina. S tem krajevnim določilom se sklada tudi jezikovna oblika.

[58] Rkp je bil last Rudolfa Maistra in je sedaj v Štud. knjiž. v Mariboru (prim. opombe o Maistrovi knjižnici: Kronika 1/1934/, 264, in: Knjižnica 5/1961/, 157).

[59] Prepis slovenskega besedila (in fotografijo str. 3) je objavil F. Ilešič: Slovenski rokopis iz 1551 in 1558. ZMS 10 (1908) 122–125 (Trubarjev zbornik).

II. Književnost slovenskih protestantov5 5Skoraj pri vseh protestantovskih pesmaricah se število pesmi razlikuje od štetja drugih avtorjev, ker liturgičnih besedil v prozi (veroizpoved, magnifikat) ne štejem med pesmi, čeprav imajo napev zapisan z notami.

3. Kat 1550

[60] (Primož Trubar) Catechismus in der windischen Sprach (Tuebingen 1550)

[61] Prva slovenska tiskana knjiga vsebuje tudi 6 pesmi z notami. Pesmi ustrezajo katekizmu po vsebini in razporeditvi. Od nemških predlog so odvisne vsaj 4 pesmi, 2 moreta veljati za Trubarjevo samostojno delo. (Pojasnilo o štetju pesmi gl. v opombi‌.)

[62] Faksimilna izdaja edinega izvoda je izšla v Ljubljani 1935.

[63] Pesmi je z glasbene in deloma z vsebinske strani analiziral J. Čerin v razpravi: Pesmi.

4. ABC 1555

[64] (Primož Trubar) Abecedarium (Tuebingen 1555)

[65] V malem abecedniku je tudi kratka pesem, ki povzema vsebino očenaša: »Oča, Sin, Duh, nebeski kral«. Trubarja so označile kot avtorja šele poznejše izdaje te pesmi.

[66] Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1959.

[67] Gl. Čerinovo razpravo: Pesmi, 155–156.

5. EDP 1563

[68] (Klombner – Juričič) Ene duhoune peisni. Tuebingen 1563

[69] V prvi večji pesmarici, ki je proti Trubarjevi volji v redakciji ljubljanskega reformatorja Matije Klombnerja in z Juričičevo pomočjo izšla v Tuebingenu 1563, so ponatisnjene Trubarjeve pesmi iz Kat 1550, dodanih je pa še 60 pesmi.

[70] Kljub Trubarjevi jezi je to prva popolna protestantovska slovenska cerkvena pesmarica, saj obsega katekizemske, adventne, božične, pasijonske, velikonočne in še druge prazniške pesmi, pa tudi pesmi za pogrebe ter molitvene pesmi (prepesnitve psalmov). Razen nekaterih Trubarjevih pesmi so vse ostale pesmi prevodi Lutrovih (vsaj 20) in drugih nemških pesmi. Prevodi so večinoma zelo trdi, jezik in izraz sta okorna. Napevi so predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila predloga slovenski.

[71] Večino pesmi so poznejši pesmaričarji opustili (25), nekatere so na novo prevedli (18), le 8 so jih ponatiskovali. Med temi so bile vsaj 4 Trubarjeve, 2 pa stari srednjeveški. Šele v svoji zadnji pesmarici (TKP 1595) so spet natisnili 10 že opuščenih pesmi, a ne najboljših (med njimi celo dve taki, ki sta izšli že v boljši priredbi).

[72] Fotokopija pesmarice je v NUK.

[73] Seznam pesmi je objavil F. Ilešič po zapiskih M. Hubada v dodatku Čerinovi razpravi (ZMS 10/1908/, 241–242), ne da bi jim ugotavljal predlogo ali kako drugače o njih pisal.

[74] Verjetna je Slodnjakova trditev (Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. SR 5–6/1954/, 117), da je Klombnerjeva pesmarica zaradi oblikovne in jezikovne nedognanosti podžgala Trubarja k novemu prizadevanju za tiskane pesmarice; saj mu je moglo biti le všeč, da se Slovenci s tako vnemo trudijo za čim boljši repertoar »pravovernih« pesmi.

6. Otr. B. 1566

[75] (Seb. Krelj) Otrozhia Biblia. Regensburg 1566

[76] Ko je mladi Sebastijan Krelj že služboval v Ljubljani, je poskrbel, da so v Regensburgu, kjer je študiral, natisnili šolsko knjižico: katekizem v 5 jezikih, življenjska pravila in seznam verskih razlik med katoličani in protestanti.

[77] Trubar je prispeval prevod Lutrove pesmi zoper Turke in papežnike »Ne daj Oča naš, lubi Bug« (v EDP 1563 je bila ista pesem v drugačnem prevodu), Krelj sam pa je natisnil svojo prošnjo za božje varstvo »O Bog Oča, nebeski kralj«. Obe sta polemični ter so ju pozneje še ponatiskovali.

[78] Fotokopija je v NUK.

[79] Prim. Kidrič, Otrozhja Biblia 1566. ČJKZ 4 (1924), 121–125. Rupel, Pisci 182, je ponatisnil Kreljevo pesem.

7. EPK 1567

[80] (Primož Trubar) Eni psalmi, ta celi Catehismus. Tuebingen 1567

[81] Prva izdaja Trubarjeve velike pesmarice je doslej znana le v zelo slabo ohranjenem izvodu: samo prva in šesta tiskovna pola, kar pa vendar zadošča za sklepanje, katere pesmi so bile v njej natisnjene: vse tiste, kot v poznejši izdaji 1574. Pomemben je slovenski programatični in spodbudni predgovor. Napevi so zapisani z notami.

[82] Ohranjeni odlomek je bil najden šele v zadnjem času v knjižnici župnišča St. Mang v Kemptenu. – Fotokopija je v NUK.

[83] Popis vsebine ter nekaj posnetkov gl. Rupel, Nove najdbe naših protestantik, 30–36.

8. EDP 1567

[84] (Primož Trubar) Ena duhovska peissen subper Turke inu vse sovrashnike te Cerque Boshye. Tuebingen 1567

[85] Mali molitvenik (8 listov) vsebuje tudi pesem »Bug Oča, bodi pr nas«. Lutrovo enokitično prošnjo pesem (verno prevedeno že v EDP 1563) je Trubar predelal in povečal v trikitično bojno pesem zoper Turke in papežnike. Napev je zapisan v notah.

[86] Fotokopija je v NUK.

[87] Slovstvo: Rupel, Nove najdbe, 24–29.

9. TKP 1574

[88] (Primož Trubar) Ta celi Catechismus, eni psalmi. Tuebingen 1574

[89] Druga izdaja pesmarice ima v uvodu poleg predgovora še »Pryzhovane«, ki je važen dokument za ocenjevanje protestantovskih pesmi. Koliko se pesmi v drugi izdaji razlikujejo od EPK 1567, se bo dalo ugotoviti šele takrat, ko bo tudi prva izdaja najdena v celotnem izvodu.

[90] Vseh pesmi je v pesmarici 36, večina ima napev zapisan tudi z notami. Pesmi so izbrane iz celotnega repertoarja protestantovskih pesmi, vendar je katehetičnih pesmi in psalmov več kot pa prazniških in drugih molitvenih. Razvrstitev pa je manj smiselna kot npr. v EDP 1563.

[91] Razen 13 že prej objavljenih pesmi (od tega 3 Trubarjeve proti njegovi volji v EDP 1563 ter dve srednjeveški) je Trubar natisnil še dve drugi srednjeveški pesmi in 7 pesmi kot popravek EDP 1563: nemške izvirnike je vnovič, svobodneje in lepše prevedel. Ostalih 14 pesmi je povsem novih, vendar je za večino od njih že Čerin ugotovil nemško ali latinsko predlogo. Podrobna analiza bi tudi pri dozdevno izvirnih pesmih pokazala precejšnjo odvisnost od tuje predloge. Avtorji pesmi so poleg Trubarja bili še Krelj, Klinc (Cvekelj) in Dalmatin.

[93] Fotokopija pesmarice je v NUK.

[94] Slovstvo: Čerin, Pesmi (celotna razprava), in pojasnila M. Hubada, prav tam na str. 238–241. – Kidrič, Uvod 104–121, je navedel vsebino pesmarice ter analiziral razloge za Trubarjevo avtorstvo anonimne pesmarice.

10. TDP 1575

[95] Primož Trubar, Try Duhouske Peissni. Tuebingen 1575

[96] Po Kreljevi smrti (1567) je Trubar bolan pesnil nove cerkvene pesmi, pri čemer mu je pomagal tudi Dalmatin. Zelo samostojne molitvene in katehetične pesmi je objavil v mali pesmarici, ki nima le 3 (kakor pravi naslov) ampak 11 pesmi. Napevi so zapisani z notami. Nekaj pesmi je objavljenih kot izboljšava EDP 1563 proti že tam prevedenim (po nemških izvirnikih).

[97] Fotokopija je v NUK.

[98] Slovstvo: Čerin, Pesmi 132, imenuje to pesmarico dodatek TKP 1574. Vse pesmi je analiziral v svoji razpravi, ker so bile vse ponatisnjene v poznejših pesmaricah. – Celotno besedilo pesmarice je objavil I. Mantuani: Slovenska pesmaričica »Tri duhovske pesni« CG 31 (1908). V spremni razlagi (ki je precej ostro naperjena proti slovenskim oboževalcem Trubarja) je ob ugotavljanju nemških predlog nekaj netočnosti: druga pesem kot prepesnitev Ps 74 ne more biti Lutrov Ps 12; četrta pesem ima samo napev po Zwickovi peterokitični vnebohodni pesmi, Trubar pa v svoji 13-kitični pesmi razlaga celotno Jezusovo življenje; peta pesem ob Ps 25 ne more biti prevod Lutrovega PS 130, od katerega je vzet le napev; za 7. in 9. pesem je v TKP 1579 povedano, da sta Dalmatinovi, ne pa Trubarjevi; zadnji dve pesmi (10. in 11.) imata za osnovo nemško pesem, ki je v jedru še predreformacijska, nista pa zato slovenski pesmi posnetek katoliških pesmi. – Kidrič, Uvod 122–127, je rešil vprašanje zadnje pesmi, ki je v tuebinškem izvodu vezana skupaj s pesmarico PP 1579. Dokazal je, da spada k TDP 1575.

11. KDI 1575

[99] Primož Trubar, Catehismus s dveima islagama. Tuebingen 1575

[100] Trubarjev veliki katekizem navajam med pesmaricami le zato, ker je v svojem napadu zoper katoliški način bogoslužja na str. 217–219 ohranil odlomke 5 srednjeveških verskih pesmi, ki so jih v njegovem času še peli slovenski katoličani.

[101] Po sodbi I. Grafenauerja so to odlomki naslednjih pesmi: 1.: »Kir Marija Boga rodi«, 2.: »Oglasi se, oglasi se sv. šent Peter«, 3.: »Marija Divica, bodi naša pomočnica«, 4.: »Mi smo prišli pred vrata« in 5.: »Ta dan je vsiga veselja«.

[102] Fotokopija katekizma je v NUK.

[103] Analizo pesmi glede starosti gl. Grafenauer I., Narodopisje 24, in v opombi 21 na str. 73. – Celotno besedilo odlomka, ki omenja katoliške pesmi, je objavil Rupel, Pisci 125–127. – Mantuani, Razvoj 7–8, navaja ta odlomek le deloma.

12. Pass. 1576

[104] Passion is vseh stirih evangelistov v leto Peissen, od Iuria Dalmatina sdai peruizh sloshen. Ljubljana 1576

[105] V Mandelčevi ljubljanski tiskarni je Dalmatin oskrbel natis pasijona po vseh štirih evangelistih posebej v prozi in posebej v pesmi. Kljub posebnima naslovnima listoma pa vendar obe knjižici tvorita bibliografsko enoto, čeprav so morda pesem prodajali tudi posebej, saj je tiskana z drugačnimi črkami in ni paginirana.

[106] Prva v Ljubljani tiskana pesem ima 30 kitic ter se oblikovno in vsebinsko naslanja na pesnitev Sebalda Heydena. Vendar Dalmatin ni prevajal suženjsko, saj ima izvirnik samo 21 kitic. Čerin, Pesmi 231, jo šteje celo med izvirne pesmi.

[107] Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

[108] Kidrič, Uvod 142, je iz posvetila razbral zvezo pesmi s celotno knjižico.

13. PP 1579

[109] (Primož Trubar) Ta pervi psalm shnega triiemi islagami. 1579

[110] Drobna knjižica (6 listov) vsebuje besedilo in tri pesemske razlage vsebine prvega psalma. Ni jasno, ali so pesmi izšle v tej knjižici pred izidom pesmarice TKP 1579 ali šele po njem. Vse tri razlage (Parafraza, Explicatio in Allegoria) so izrazito napadalnega značaja; prva še najmanj, zato je natisnjena tudi v TKP 1579, le da je namesto »Menihou« izraz »Shpotliuceu«. Napev je zapisan tudi z notami.

[111] Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1957. – Celotno besedilo je objavil F. Ilešič v Trubarjevem zborniku: »Škrjanec« in »Kukovec« 1579. ZMS 10 (1908), 245–250.

[112] Slovstva o teh pesmih je precej: Kidrič, Uvod 167, in Rupel v spremnem besedilu faksimilne izdaje sta proti Ilešiču mnenja, da je PP izšel pred pesmarico TKP in da je Trubar avtor vseh treh pesmi. – O osebah, ki ju pesnik napada, sta pisala Kidrič (članek o Montagnani v SBL 11/1933/, 150–153) ter Glonar (»'Mrčenik' – Polidor Montagnana?«. ČZN 29/1934/, 59–62). Kidrič je Glonarju še odgovoril v isti številki ČZN na str. 62–63.

[113] V tuebinškem izvodu PP je trem pesmim privezan še list z večerno pesmico, za katero pa je Kidrič (Uvod 124–127) dokazal, da je del TDP 1575. Faksimilna izdaja seveda te pesmi nima.

14. TKP 1579

[114] (Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni Psalmi. Ljubljana 1579

[115] Prvo (in edino) v Ljubljani tiskano večjo protestantovsko pesmarico je oskrbel predikant Dalmatin kot pomnoženo izdajo Trubarjeve pesmarice TKP 1574. Velika večina pesmi je zato le ponatis (seveda brez not, ker ljubljanska tiskarna očividno teh ni imela in so zato napevi predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila slovenski za predlogo). Z nekaterimi novimi prevodi je hotel Dalmatin nadomestiti slabše pesmi iz Klombnerjeve pesmarice EDP 1563 (5 pesmi), popolnoma nove so izmed 59 pesmi samo 4.

[117] Fotokopija je v NUK.

[118] Pesmarico je pregledal M. Hubad, njegove podatke o številu pesmi je F. Ilešič objavil v Trubarjevem zborniku kot dopolnilo Čerinove razprave (ZMS 10/1908/, 239).

15. TKP 1584

[119] (Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni psalmi inu teh velikih godov stare inu nove kerszhanske Pejsmi. Wittemberg 1584

[120] Najlepšo slovensko pesmarico (z lesorezi okrašeno) je Dalmatin oskrbel v času, ko so v Wittembergu tiskali biblijo. Vseh pesmi v njej je 75, večinoma imajo zapisan tudi napev. Osnova nove pesmarice je prejšnja izdaja, dodanih pa je 16 novih pesmi, od katerih je ena Bohoričeva, ena Švajgerjeva, 11 Dalmatinovih in 3 neznanega prevajalca. Vse so močno naslonjene na nemške predloge, 4 nove pesmi so zgolj nadomestilo za prevode, že prej objavljene v EDP 1563.

[121] Izvod v NUK hrani rkp oddelek.

[122] O pesmih je pisal predvsem Čerin (Pesmi).

16. TKP 1595

[123] (Felicijan Trubar) Ta celi, Catehismus, eni Psalmi, inu teh vekshih Godou, stare inu nove Kerszhanske Pejsni. Tuebingen 1595

[124] Zadnjo tiskano in najobsežnejšo slovensko protestantovsko pesmarico je Primožev sin Felicijan Trubar dal natisniti v Tuebingenu 1595 kot pomnoženi ponatis TKP 1584. Večina pesmi ima tiskane tudi note, vseh pesmi je 98.

[125] Od dodanih 23 pesmi jih je bilo 10 tiskanih že v EDP 1563 (verjetno so jih peli kljub Trubarjevi jezi), Marko Kumpreht je prevedel 7 novih pesmi, Znojilšek dve, 4 pa so delo anonimnih pesnikov oziroma prevajalcev.

[126] Po vsebinski razdelitvi je precej pomnoženo število molitvenih pesmi, zlasti psalmov, katerih je 21. Novost sta tudi obe Marijini pesmi.

[127] Izvod hrani NM, fotokopija je tudi v NUK.

[128] Čerin je v razpravi o napevih slovenskih protestantovskih pesmi uporabljal predvsem to pesmarico. Precejšen odstotek njegovih ugotovitev o stopnji izvirnosti ali odvisnosti posameznih pesmi od tujih predlog je nesporno trden, nekatere pa je bilo treba popraviti (kar pa seveda ni bil glavni namen te razprave).

17. Kat 1595

[129] Janž Znojilšek, Katechismus doctoria Martina Luthra. Tuebingen 1595

[130] Zadnja slovenska tiskana protestantovska knjiga – Barbatova (flacijanska) razlaga Lutrovega katekizma – vsebuje v molitvenem dodatku ob koncu knjige tudi 6 molitvenih in 1 poučno pesem.

[131] Tri izmed njih so ponatisnjene iz pesmaric, 4 pa so nove. Ker so vse pesmi pisane kot molitve, ne v kiticah, so doslej kot edino pesem omenjali le zadnjo Lutrovo pesem »od pohištva« = o zakonskem življenju.

[132] Fotokopija katekizma je v NUK.

[133] Pesem o zakonu je objavil Rupel, Pisci 261–262.

18. Rkp iz Djekš

[134] (Rokopisni zbornik, ki obsega pesmarico in molitvenik. Po lastniku Sadnikarju iz Kamnika včasih imenovan Sadnikarjev rkp. Najden je bil v Djekšah na Koroškem, zato naj se imenuje Rkp iz Djekš.)

[135] Rkp vsebuje 45 pesmi, ki so prepisane iz starejših rokopisov, ti pa so pesmi vzeli iz TKP 1584 in TKP 1595 ter iz ustnega izročila. Pesmi so prazniške, molitvene in katehetične vsebine ter prepesnitve psalmov.

[136] Sedanje hranilišče rkp je neznano, v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku ga ni bilo mogoče najti, v knjižnici prof. Ramovša tudi ne.

[137] Slovstvo: F. Ramovš, Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 282–295. Avtor je ugotovil, kje so bile pesmi prvič objavljene, in zabeležil razlike, ki so jih povzročili prepisovalci. Prišel je do sklepa, da rkp v sedanji obliki ni prepisan iz tiskanih predlog, ampak iz enega ali več rkp. Jezikovna analiza razlik ga je vodila do sklepa, da je bil pisan približno v sredini 18. stoletja. Narečne oblike kažejo, da ni bil pisan v Djekšah, kjer je bil najden, ampak v Ziljski dolini v okolici Podkloštra (kjer je bil najden tudi naslednji rkp in kjer je bil pisan Maurerjev rkp iz 1754).

19. Rkp iz Podkloštra

[138] (Rkp privezan celovški izdaji Dalmatinovega molitvenika »Kristianske bukvize« 1784. – Ker ga je v Podkloštru dobil V. Oblak, se navadno imenuje Oblakov rokopis.)

[139] Vseh pesmi v rkp dodatku knjige je 13. Vse so bile splošno znane in prepisovane, saj je 9 pesmi tudi v prej navedenem rkp iz Djekš.

[140] Sedanje hranilišče rkp ni znano.

[141] Slovstvo: Vatroslav Oblak, Drobiž iz starejše književnosti slovenske. LMS 1895, 234–244. Naslove pesmi (ne začetke kitic) je objavil na str. 239–244. Iz prepisovalčevih napak je sklepal, da rkp ni prepisan naravnost iz tiskane knjige, ampak iz starejšega rkp v času ob koncu 18. stoletja. – Čerin, Pesmi 141, je rkp poznal po Oblakovi razpravi.

III. Katoliški tiski in rokopisi 17. stoletja

20. Gornjegr. rkp

[142] (Slovenski spevi v rkp Ms 232 iz NUK, pisani v letih 1597–1605)

[143] Celotni zbornik vsebuje latinske cerkvene speve, med katerimi so tudi aklamacije iz let škofovanja ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1597–1605). Njegova rezidenca v Gornjem gradu je večkrat omenjena, kar kaže, da so rkp uporabljali v tej cerkvi.

[144] Na listih 21a do 22b je vpisan najprej latinski, nato še slovenski responzorij v čast sv. Rešnjemu Telesu. Slovenskega prevoda je ohranjen le začetek.

[145] Rkp hrani NUK v rkp oddelku s sign. Ms 232.

[146] Objavil in deloma analiziral ga je Mantuani: Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. CG 55 (1932), 97–101; 136–141. Slovensko besedilo je objavil na str. 140–141.

21. Alasia

[147] Fra Gregorio Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano e Schiavo. Udine 1607

[148] Italijanski redovnik servitskega reda je za misijonske potrebe svojih redovnih sobratov iz samostana v Devinu sestavil jezikovni in pastoralni priročnik. Brez zveze z dotedanjo slovensko knjižno in pisno tradicijo je v italijanski grafiki na 111 straneh majhne oblike objavil kratek slovar, slovnico ter navodilo za pridigarje in katehete. V tem delu je tudi nekaj molitev in pesmi.

[149] Pesmarica (4 pesmi) je najstarejši tiskani dokument slovenskih katoliških cerkvenih pesmi, vendar so 3 pesmi objavili že protestanti v svojih pesmaricah; polovica božične pesmi je edina popolna novost. Vse pesmi so tiskane tako, kot so jih ljudje na Primorskem peli, a brez napevov.

[150] Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

[151] Slovstvo: Besedilo je objavil V. Oblak: Doneski k historični slovenski dialektologiji II. LMS 1891, 66–130. – Joža Lovrenčič, Goriški memento. Čas 15 (1921), 59–87, omenja na str. 65 to knjižico kot rezultat Barbarove goriške sinode iz leta 1602. – F. Kidrič, Fra Gregorio Alasia da Sommaripa. LZ 44 (1924), 102–110, je raziskal predvsem avtorjevo življenje in delovanje. Izsledke je uporabil tudi za biografski članek v SBL I, 4–5.

22. Kalobski rkp

[152] Liber Cantionum Carniolicarum 1640–1651. (Najden v fari Kalobje, zato Kalobski rkp)

[153] Rokopisno knjigo pesmi in molitev z navedenim naslovom je s Kalobja (južno od Št. Jurja pri Celju) dobil v posest škof A. M. Slomšek. Kot »Kalobski rkp« jo je posodil koroškemu duhovniku Matiju Majerju (Ziljskemu), ko je ta sestavljal pesmarico slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi (Pesmarica Cerkevna /PC/ 1846). Majer je rkp omenil v uvodu (str. XII) in tako je prišel v znanstveno evidenco. Veljal pa je za izgubljenega, dokler ga ni F. Kovačič našel v Slomškovi knjižnici ter 1930 objavil njegovo vsebino in kratko oceno. Izrazil je željo: »Treba bo poiskati latinske ali nemške predloge naše zbirke, koliko so se te pesmi razširile in ohranile v ljudstvu in koliko se nahajajo v drugih pesmaricah«. Predlagal je celotno objavo rokopisa, ker bi to zaslužil, vendar se to še ni zgodilo.

[155] Slovenskih pesmi je v rkp 40; med najdaljšimi sta pesem o Jezusovem trpljenju »Jezus svetu odrešitvu« (380 verzov v 76 kiticah) in pesem o Jezusovem in Marijinem življenju »Prava mudrost Očina« (37 kitic po 10 vrstic; ta pesem je v celoti prepisana tudi v latinščini »Patris sapientia« – vendar to ni običajna pesem s tem začetkom). Latinska je tudi božična »Puer nobis nascitur, rector angelorum« ter prva kitica druge božične »Omnis mundus jucundetur«. Pri mnogih pesmih je navedena latinska ali nemška predloga, po kateri se slovenska pesem poje ali po kateri je prirejena. Ena sama pesem ima zapisan tudi napev, ki je morda celo prvi izvirno komponiran (tako je sklepal H. Druzovič: Slovenski cerkveni napev iz 17. stoletja. CG 61 (1938) 79–80. – D. Cvetko ga v Zgodovini ne omenja).

[156] Vsebinsko si pesmi ne sledijo v kakšnem posebnem zaporedju – Kovačič je ugotovil, da je bil zbornik po večini vezan šele potem, ko so bili posamezni zvezki popisani. Letnice, ki so raztresene med zapisi, povedo, da je neznani pisec zapisoval pesmi (vsaj eno je tudi sam spesnil!) od 1640 (na str. 125, – kar pa je Kovačič prezrl) do 1651 (na str. 290). Razen pesmi so v rkp še molitve za vse nedelje in praznike cerkvenega leta ter kratek katekizem.

[157] Največja značilnost Kalobskega rkp je njegova samostojnost – neodvisnost od drugih znanih pesmaric: večina pesmi je novih in tudi pozneje nikoli več zapisanih. Zelo malo je starih ljudskih pesmi, večinoma so prevodi ali vsaj priredbe, kar pa bi bilo treba še podrobno preiskati. Nekaj pesmi je pisec zapisal dvakrat, kakor bi poskušal, kateri od obeh prevodov bo lepši. Protestantovskih pesmaric očividno ni poznal, ker je dve pesmi, ki sta bili objavljeni v TKP 1595 kot prevod nemške predloge, na novo prevedel (»Kadar je božji Sin visil« in »To Marija zapoje«) ali pa so jih katoličani poznali mimo protestantovskih pesmaric.

[158] Razen pesmi, ki so bile cerkvene ali bi vsaj mogle postati, sta v rkp dve pesmi, ki to nista mogli biti: pesem o zidanju cerkve na Uršlji gori (»Tam stoji gora visoka«) in gostobesedna legendarična pesem o sv. Marjeti (»Meni je lušt zdaj peti«). Za prvo pesem je I. Grafenauer ugotovil, da je popis resničnega dogodka in bi mogla nastati kdaj po 1602 (prim.: Štiftarji in štiftarska narodna pesem. SJ 2/1939/, 138 sl.); druga pa je ena najstarejših ohranjenih svetniških pesmi in s 385 verzi najdaljša pesem Kalobskega rkp.

[159] Rkp je v ŠK v Mariboru, fotokopija v NUK, rkp oddelek, inv. št. 18/54.

[160] Slovstvo:v F. Kovačič, »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. ČZN 25 (1930), 181–205. Avtor je objavil popis celotnega rkp, začetne vrstice posameznih pesmi ter opombe o petju in nemških ter latinskih predlogah. Pisca ni mogel ugotoviti, vendar misel, da bi ga pisal Filip Trpin, ki je bil v tesnih zvezah s Tomažem Hrenom, ne nasprotuje Ruplovi domnevi, da je Kalobski rkp ostanek Hrenove pesmarice. – V ostali literaturi je omenjen zelo kratko: Kidrič, Zgodovina 103, ga je omenil v 5 vrsticah; Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I/1956/, 282), ga je v 4 vrsticah imenoval »dragoceno zbirko«; Slodnjak, Geschichte der slovenischen Literatur. Berlin 1958, 68, ga je zelo prijazno označil kot najvažnejšo od vseh rokopisnih stvaritev poreformacijske dobe, toda več kot 9 vrstic tudi v tem delu ni dobil, čeprav ima samo pesmarica okrog 4000 verzov.

23. Šentv. rkp

[162] (Rkp pesmarica privezana Hrenovemu lekcionarju EvL 1612, po tradiciji last knjižnice v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu)

[163] »Šentviški rkp« so začeli imenovati rkp pesmarico na listih, uvezanih v Hrenov lekcionar. Župnik in škofijski arhivar Fr. Ser. Pokorn je knjigo dobil v Ševljah pri Selcih. Postala je last ljubljanskega škofijskega arhiva. Odtod jo je zaradi rokopisa V. Steska posodil Fr. Kidriču, ki jo je popisal 1922 v ČJKZ. Omenil je, da je knjiga namenjena šentviški zavodski knjižnici in je rkp zato imenoval »šentvidski«. Ko je I. Grafenauer med vojno 1941/43 želel knjigo študirati, mu je ravnatelj šentviške gimnazije A. Breznik, ki je bil zaradi vojske v Ljubljani, sporočil, da je knjižico »V. Steska, ko se mu je po uporabi za ČJKZ vrnila, res v Št. Vid poslal, sel pa jo je poneveril in ni bilo mogoče zvedeti, kam ali komu jo je prodal« (Grafenauer I., Litanijska pesem 215, op. 3). Razlago so poslej vsi ponavljali in tožili nad izgubljenim rkp, čeprav je bil najbrž ves čas v Škofijskem arhivu v Ljubljani. Mnogi so knjigo celo uporabljali, a le kot Hrenov lekcionar. Ko je bil izvod po 1957 uvrščen v bibliografsko zbirko slovenskih lekcionarjev v SK, sem za rkp ugotovil, da se sklada s Kidričevim popisom. M. Rupel je novico posredoval javnosti v SR 12 (1959/60), 308 (»Drobno poročilo«, opomba), potem ko je NUK celotno knjigo knjigoveško restavriral, dopolnil s fotokopijami manjkajoče liste tiskanega besedila, za svojo zbirko si je pa oskrbel fotokopijo rkp pesmarice. (Rokopisni dodatki vezanim knjigam so bili v 17. in tudi še v 18. stoletju zelo običajni. Knjigam so že pri vezavi dodali prazne pole za poznejše vpise. Vsaj 4 izvodi Hrenovega lekcionarja imajo take dodatke: ljubljanski: NUK /II Cg 13096/, NM /7529/, SK /C 1612/; budimpeštanski: Univerzitetna knjižnica /A 98/.)

[164] Šentv. rkp vsebuje razen beril, katekizma in molitev še 9 pesmi, od katerih je 6 srednjeveških. Dve so objavili že protestanti, za ostale je to najstarejši zapis (ena je zapisana dvakrat). Po Kidričevi sodbi je bil rkp napisan še pred Schoenlebnovo izdajo lekcionarja (EvL 1672).

[165] Izvod v SK ima sign. C 1612-L.

[166] Slovstvo: Kidrič, Opombe 121–125, je opisal rkp, navedel začetne vrstice vseh pesmi ter tudi verjetne latinske ali nemške predloge.

24. Muzej. rkp

[167] (Rkp pesmarica, privezana Hrenovemu lekcionarju, shranjenem v NM v Ljubljani)

[168] Kakor Šentv. rkp je tudi to pesmarica, privezana lekcionarju EvL 1612. Iz lastnine barona Erberga v Dolu pri Ljubljani je prešel v knjižnico NM v Ljubljani. Evidentiran je bil najprej v MHVK 1852, 74.

[169] Po Kidričevi analizi je rkp pesmi sestavljen iz dveh delov: starejšega (pisec C) in mlajšega (pisec D). Oba naj bi bila pisala šele po izidu EvL 1672, vendar pesmi niso prepisane iz tega lekcionarja, saj so večinoma take, ki jih v njem ni.

[171] Vsebina starejšega dela je precej podobna Šentv. rkp, deloma tudi Budimp. rkp. Mlajši del ne vsebuje nobene srednjeveške pesmi, zato sklepam, da bi mogel biti starejši del napisan še pred EvL 1672. Vseh pesmi je 18, od tega vsaj 5 srednjeveških. Samo iz tega rkp poznamo 6 pesmi, prvi zapis pa je za 14 pesmi.

[172] Izvod v NM ima signaturo 7529. Fotokopija je tudi v NUK, rkp.

[173] Slovstvo: Kidrič, Opombe 114–121, navaja začetke pesmi ter verjetne predloge zanje.

25. Budimp. rkp

[174] (Rkp pesmarica, privezana EvL 1612, hranjena v univerzitetni knjižnici v Budimpešti)

[175] Rkp, ki ga je okrog 1937 v budimpeštanski univerzitetni knjižnici našel Laszlo Hadrovics in je spisan na podoben način kot zgoraj opisana rokopisa, vsebuje razen pesmi tudi molitve za rožnovensko bratovščino. Ker je iz Kastelčevih Bratovskih bukvic svetega roženkranca (BB 1678) verjetno prepisana ena izmed pesmi tega rkp, je najbrž ves rkp nastal šele po izidu Kastelčeve knjige.

[176] Vseh pesmi je 11, samo iz tega rkp jih poznamo 5. Srednjeveški pesmi sta samo dve. Samo zadnja pesem ima navodilo, naj se poje »in tono da Jesus an dem Craeuze stund« – povsod znane pasijonske pesmi.

[177] Izvod je v Budimpešti, Univerzitetna knjižnica, signatura A d 98; fotokopija je tudi v NUK, rkp.

[178] Slovstvo: L. Hadrovics, Gebete und Gesaenge einer slowenischen Rosenkranzbruderschaft aus dem 17. Jahrhundert. Studia slavica Academiae scientiarum hungaricae Tom III (1957), 379–401, je objavil celotno besedilo rkp in nekaj primerjalne analize. – Razpravo in fotokopije mi je dal v uporabo že 1959 upravnik NUK dr. Mirko Rupel, ki je nato sporočil vest o rkp in razpravi tudi v SR 12 (1959/60), 308: »Drobno sporočilo«.

26. EvL 1672

[179] (J. L. Schoenleben) Evangelia inu Lystuvi. Graz 1672

[180] Janez Ludvik Schoenleben je 1672 za ljubljansko škofijo priredil novo izdajo lekcionarja. Po vzorcu nemških izdaj je bibličnim besedilom dodal tudi pesmarico, katekizem in molitvenik, kar vse so duhovniki potrebovali na prižnici.

[181] V pesmarici je tiskanih 7 pesmi, »katere se po navadi pred pridigo imajo pejti« (str. 387). Razen Trubarjeve pesmi o dekalogu (postna pesem) so vse ostale pesmi še srednjeveške prazniške in Marijine pesmi, ki so bile tiskane ali vsaj zapisane že tudi prej. Ker so bile to najbolj splošno znane pesmi, napevi sploh niso označeni; prav to pa je najbrž vzrok, da glasbeni zgodovinarji lekcionarskih pesmaric niso šteli med cerkvene pesmarice (Mantuani, Razvoj 15 jih sploh ne omenja). Kot dragocen zapis starega narodnega blaga jih je pravilno vrednotil I. Grafenauer v razpravi: Metrika (str. 308, 314).

[182] A. Breznik je v razpravi o literarni tradiciji v lekcionarjih sicer analiziral medsebojno odvisnost različnih izdaj na podlagi mašnih besedil, pesmi pa sploh ni omenjal, čeprav bi mu razlike v pesmarici zelo pomagale pri ugotavljanju, katera izdaja je zgolj ponatis, katere pa so bile kaj več spremenjene.

[184] Izvod v SK ima sign. C 1672-L.

27. Kastelec BB

[185] Matija Kastelec, Bratovske buqvice S. Roshenkranza. Graz (Ljubljana), 1678, 1682

[186] Novomeški kanonik Matija Kastelec je kot voditelj rožnovenske bratovščine priredil večji molitvenik, ki je izšel 1678. Pozneje je dal dotiskati še priročnik za pripravo bolnikov na smrt, ki je izšel 1682. Navadno sta oba dela vezana skupaj z enim naslovnim listom, ki nosi včasih letnico 1678, včasih pa 1682. Na koncu knjige je tiskano obojno dovoljenje za natis 1677 in 1682. (Prim. Kidrič, Opombe 90–91 – Nemci imenujejo »Titelauflage« tako novo izdajo, ki spremeni samo naslovni list, vse ostalo pa je nespremenjeno. Za Nemčijo so take izdaje izpričane že iz 16. stoletja – prim. Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie 2/1956/, 90–91.)

[187] Petju so bile namenjene zlasti pesmi prvega dela, ki imajo tiskane tudi napeve v notah (tiskano v Gradcu). Vseh 5 pesmi je Marijinih, ena je prevzeta iz TKP 1595. Druge pesmi so najbrž izvirno Kastelčeve, tiskane so pa samo v tej pesmarici. Pesmi v drugem delu so brez napevov (ljubljanska tiskarna!), nekatere prvotno protestantovske pesmi so pa prepisane celo v prozo in namenjene zgolj pobožnemu branju ob bolniški postelji. Med slovenskimi so tudi 3 latinske pesmi, izmed katerih je ena (»Passionem Domini«) ponatisnjena tudi v Kastelčevi knjigi Navuk kristijanski 1688 (str. 618); druga (»Salve mundi salutare«) pa je prevedena v Kalobskem rkp (»Jezus svetu odrešitvu«). Izmed pesmi v drugem delu je 18 slovenskih, od katerih je samo 5 novih (2 sta zapisani samo tukaj), 13 pa je ponatisnjenih iz protestantovske TKP 1595.

[188] Izvod v SK ima sign. C 1678/1a. (Jernej Lenček ga je bil našel v Žireh – njegov seznam št. 3).

[189] Slovstvo: Čerin, Pesmi 138–139, je za nekaj pesmi ugotovil protestantovski izvor. – Rupel, Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. SR 2 (1949), 111–125, je Čerinove ugotovitve dopolnil ter našel predloge še za ostale prevzete pesmi in molitve. Grafenauer I., Metrika 314, je raziskaval Kastelčev verz. – Cvetko I, 135–136, ocenjuje vrednost in odvisnost napevov.

IV. Pesmarice 18. stoletja

28. EvL 1715

[190] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1715

[191] V novi izdaji ljubljanskega lekcionarja je kapucin o. Hipolit ponatisnil 7 pesmi iz EvL 1672, dodal pa je še 5 pesmi, ki so razen Marijine še vse srednjeveškega izvora.

[192] Izvod v SK ima sign. C 1715 L.

[193] Slovstvo: Kidrič, članek o Hipolitu v SBL‌ opozarja tudi na spremembe v pesmarici.

29. EvL 1728

[194] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1718 (!)

[195] Izvod lekcionarja v SK z letnico 1718 je nespremenjen ponatis prejšnje izdaje. Ker pa naslovni list omenja, da je lekcionar izšel v času vladanja škofa Sigismunda Feliksa (Schrattenbacha), ki je vladal ljubljansko škofijo od 1728 do 1742, je letnica naslovnega lista očividno napačna. Ker se kot tiskar navaja J. G. Mayr, ki je tiskal samo do 1730, sklepam, da je nova izdaja izšla 1728. Ker pa ima pesmarica v lekcionarju (najbrž tudi ostali del knjige) celo iste napake kot prejšnja izdaja, so morda pod novim škofom dotlej neprodanim izvodom samo vlepili nov naslovni list (»Titelauflage«). Treba bi bilo najti še kak tak izvod.

[196] Izvod v SK ima sign. C 1728-L.

30. Stržinar 1729

[197] (Ahacij Stržinar) Catholish Kershanskiga Vuka Peissme. Graz 1729

[198] Gornjegrajski župnik Ahacij Stržinar (1676–1741) je za potrebe romarjev, ki so hodili na novo božjo pot k sv. Frančišku na Straži pri Gornjem gradu, 1729 oskrbel natis pesmarice.

[199] Uvod v pesmarico je prvi slovenski katoliški teoretični tekst o vlogi nabožne pesmi, pesmarica sama pa je prva slovenska katoliška pesmarica, v katero ni bila sprejeta nobena stara pesem. Stržinarjevih 32 novih pesmi je za mnoge poznejše pesnike pomenilo vzorec, ki so se ga vse do Redeskinija držali, kot pravi I. Grafenauer (Metrika 314 sl.).

[200] Pesmi so predvsem katehetične, nekaj je molitvenih in spodbudnih. Angelom varuhom in nekaterim svetnikom (Franc Ksaver, sv. Neža, Marjeta Kortonska) je prvi zložil pesmi v čast. Stržinar je pomemben kot prvi slovenski prireditelj mašne pesmi, ki ima posebne kitice za celotno daritev sv. maše. Isto nemško predlogo so pozneje po svoje prirejali še drugi pesmaričarji.

[201] Zanimivo je, kako različno so Slovenci sprejeli njegove pesmi: 3 so postale uradno sprejete pesmi in zato splošno znane ter velikokrat ponatisnjene v lekcionarjih in katekizmih (»Častimo te«, »Pridi Sveti Duh« in »Tebe Boga mi hvalimo«); 8 pesmi so ponatiskovali precej dolgo in so izginile šele v dobi razsvetljenstva; 12 pesmi – najbolj vsebinsko natrpanih ni ponatisnil nihče več; ostale najdemo zapisane ali tiskane v kateri od poznejših pesmaric. Napevi so tiskani z notami.

[202] Izvod v SK s sign. C 1729-1a je bil last Jerneja Lenčka (njegov seznam št. 10).

[203] Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 5, je objavil precejšen odlomek predgovora. – J. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih, in starih pesnih. CG 9 (1886) in 10 (1887), je v prvih letih slovenske cerkvenoglasbene obnove opozoril na Stržinarjev uvod tudi duhovnike in organiste in objavil nekaj napevov. – V. Steska, Ahacij Stržinar, Slovenski pisatelj. IMK 19 (1909), 65–78, hvali pesnikov namen in vsebino pesmi. – Kidričeva razprava o pesmarici Primoža Lavrenčiča (ČZN 20/1925/) ocenjuje tudi Stržinarjevo delo. – M. Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I, 310), piše o Stržinarju, da mu »gre zasluga, da je ustregel potrebi svojega časa ter v tisku izdal prvo samostojno zbirko slovenskih cerkvenih pesmi v protireformacijski dobi«, vendar pravi za pesmi, da so »razvlečene, puhle in brez pesniškega duha«. – Cvetko I, 314, piše o napevih, da so »zelo skromni«, in ker ne omenja predlog, po katerih naj bi bili narejeni, sklepam, da jih ima za samostojne stvaritve. – F. Jesenovec, Ahacij Stržinar s Suhe. Loški razgledi 9 (1962), 126–139, podaja strnjeno biografske podatke, ocene Stržinarjevih del ter nekaj odlomkov iz uvoda v pesmarico.

[205] Omeniti je treba še Steskovo mnenje (n. d. str. 77), da je pesmarica izšla večkrat, ker je v nekaterih izvodih slika sv. Frančiška brez letnice, v nekaterih pa drugačna slika z letnico 1733. Izmenjavanje prilepljene slike pa priča le o tem, da so knjigo, ki je bila tiskana v precejšnji nakladi, prodajali tudi še po letu 1733.

31. Stržinar 1730

[206] (Ahacij Stržinar) Peissem od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti. Ljubljana 1730. (Še izdaja 1744)

[207] Anonimna knjižica z dolgo pesmijo pri molitvi križevega pota je nedvomno tudi Stržinarjevo delo, ker je izrecno vezana na božjo pot sv. Frančiška. Stržinar je izprosil odpustke za ta križev pot leta 1728 in izdal knjižico, še preden so frančiškani dobili splošno dovoljenje za postavljanje križevih potov tudi pri neredovnih župnijskih cerkvah (leta 1731; prim. Kovačič, Zgodovina 287). Stržinarjeva pesem je najstarejša te vrste na Slovenskem. Napev je označen z besedami druge znane pesmi.

[208] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10207/8.

[209] Slovstvo: V. Steska, Ahacij Stržinar. IMK 18 (1909), 77–78.

32. EvL 1730

[210] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1730

[211] Nova izdaja (morda samo »Titelauflage«) je v vsem enaka prejšnji izdaji iz 1728, le naslovni list je drugačen.

[212] Seznam pesmi je po tej izdaji objavil J. Marn v Jezičniku 22 (1884), 13.

[213] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10190.

[214] Slovstvo: Breznik je v svoji razpravi o lekcionarjih to izdajo najprej pripisoval neznanemu Dolenjcu iz kroga očeta Hipolita (n. d. str. 282), ko pa je izvod dobil sam v roke, je spoznal, da je izdaja enaka oni iz 1715, torej Hipolitova (n. d. str. 333, op. 1).

33. Rogerij

[215] P. Rogerij, Palmarium empyreum seu Conciones CXXVI de Sanctis totius anni. I: Celovec 1731, II: Ljubljana 1743

[216] Kapucinski pridigar o. Rogerij (= Mihael Krammer) je v obeh zvezkih svetniških pridig na začetku vsake pridige natisnil latinski in slovenski »zapopadek« v verzih: trivrstična kitica, katere besede je potem tudi v pridigi ponavljal in razlagal. Površna primerjava in pregled je pokazal, da ti verzi niso vzeti iz drugih dotlej znanih cerkvenih pesmi, ampak jih je pridigar sam pesnil, ne da bi pozneje postali splošno znani.

[217] Izvod v SK ima sign. C 1731-1.

[218] Slovstvo: Rupel, biografija v SBL‌, kjer je navedena tudi ostala literatura o pridigarju Rogeriju.

34. Paglovec

[219] (Franc Mihael Paglovec) Anton Wider, Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant, et oblivioni dentur ac ut posteris devoto usui esse queant. Šmartno v Tuhinju 1733 – rkp

[220] F. M. Paglovec (1679–1759), župnik v Šmartnem v Tuhinju, je bil »v dobi med o. Hipolitom ter začetki zavestnega preporoda pod Pohlinom najjačja osebnost slovenske književnosti na Kranjskem« (Kidrič, SBL II, 246–247). Vzgojen pod močnim vplivom kamniškega župnika in člana Akademije operozov Maksimilijana Leopolda Raspa si je v poznejših letih svojega življenja močno prizadeval za napredek slovenske katoliške verske literature. Več knjig (pet) mu je uspelo izdati v tisku, pesmarica pa je ostala v rkp, čeprav bi njen natis »pomenil razširjenje srečnega vzorca, ki bi bil mogel že takrat cerkveno in posvetno verzifikacijo v metričnem oziru pravilno usmeriti« (Kidrič, Razvojna linija 99).

[221] Pesmarico je Paglovec zamislil kot dopolnilo Stržinarjeve, saj je k njej privezana tako, da tvorita obe en sam zbornik. Pri posameznih pesmih se večkrat sklicuje na napev »in cantilenis impressis«. Leta 1733 jo je dal prepisati svojemu nečaku, prvošolcu Antonu Widerju, nekaj pesmi je pozneje še sam dopisal, dopolnjevali pa so jo najbrž pozneje še drugi pisci. Sam je najbrž vpisal tudi vse napeve z notami.

[222] Med pesmimi je 7 starejših prazniških pesmi, 40 novih pesmi pa je najbrž Paglovec sam priredil, prevedel ali morda tudi samostojno spesnil. Z nekaterimi je hotel razširiti stare kratke pesmi (dekalog), izboljšati nekatere Stržinarjeve (mašna in katehetične), povečati zalogo pasijonskih, sporočilnih, evharističnih, Marijinih in svetniških pesmi. S prepisom pesmi o sv. Notburgi je ohranil doslej še ne najdeni tisk iz leta 1738.

[223] Večina Paglovčevih novih pesmi je ostala brez posebnega vpliva na druge pesmarice, nekaj desetletij po nastanku rkp so ponatiskovali samo še 5 njegovih pesmi; različni rkp vsebujejo še 5 drugih; večina (27) je zapisanih samo v tem rkp.

[224] Izvod je v NUK s sign. R 75813, imajo pa tudi fotokopijo.

[225] Slovstvo: Fr. Pustavrh je v Novicah 1862, 43–44, objavil prvo vest o rkp. V arhivu Slovenske Matice in pozneje v Studijski knjižnici je bil tako založen, da je veljal za izgubljenega. (Paglovec je v oporoki hotel, naj bi ga izročili frančiškanom ali pa SK, ki je bila takrat javna ljubljanska knjižnica.) Kidrič, Opombe 125–132, je vsebino spet najdenega rkp prvi opisal; objavil je začetne vrstice pesmi po abecednem redu, za vsako pesem je navedel tudi možne nemške ali latinske predloge ter ugotovil zapis ali natis iste pesmi v drugih pesmaricah. Obljubil je večjo študijo o cerkveni pesmi, ki pa nikoli ni izšla. Menil je, da so pesmi z zapisanim napevom večinoma starejše pesmi (ne Paglovčeve), kar ne drži popolnoma: Cvetko (I, 315) pravi, da je od 26 napevov 15 objavljenih v nemški Cornerjevi pesmarici »Gross Catholisch Gesangbuch« iz leta 1625, a tudi drugi so verjetno prevzeti od drugod.

35. Paglovec–Tobija

[226] (F. M. Paglovec) Tobiove bukve. Ljubljana 1733

[227] Katoliškim slovenskim laikom je Paglovec prvi preskrbel poljudni prevod odlomka sv. pisma stare zaveze: Tobijevo knjigo. Na str. 303–307 je objavil tudi staro pesem o dekalogu »Gdur hoče v nebu priti«, vendar je stari pesmi dodal novih kitic, v katerih je razložil najvažnejše odstavke celotnega katekizma. Pesem je tudi v rkp pesmarici. Na str. 277 in 278 sta še dve kratki pesmici za večerno molitev in za verne duše.

[228] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13109.

[229] Slovstvo: razširjeni dekalog v pesmi ocenjuje Zmaga Kumer v razpravi: Izročilo A, str. 51, kot »zadnji odsev stare pesmi o desetih zapovedih«.

36. Basar

[230] Jernej Basar, Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s.ozheta Ignazia. Ljubljana 1734

[231] V knjigi nedeljskih pridig je ljubljanski jezuitski pridigar Jernej Basar objavil tudi nov prevod molitvene pesmi sv. Frančiška Ksaverja »O Bog iz srca lubim te« (str. 217). Pisana je sicer v verzih, ni pa razdeljena v kitice.

[232] Izvod v SK s sign. C 1734-1 je popisal Lenček (št. 12).

[233] Slovstvo: Kidrič, biografija v SBL I, 26, kjer je za pesem ugotovil, da ne sloni direktno na starejših znanih zapisih in da »se zlogi v glavnem brez pravega upoštevanja naglasa štejejo«. – Basarja je kot govornika in misijonarja opisal Vrhovnik v ZD 55 (1902), 198 in 206.

37. Andoht I.

[234] Od Andohti Jnu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751)

[235] Romarska knjižica (16 str.) za romarje k sv. Joštu nad Kranjem in za ude bratovščine sv. Jošta vsebuje razen molitev in litanij k sv. Joštu tudi 4 pesmi v čast svetniku in še spokorno pesem »O nesrečno odkladanje«.

[236] Izvod brez naslovnega lista je vlepljen v pesmarico Janeza Golobca iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku. (Kidrič, Opombe 78, je omenjal izvod iz knjižnice msgr. Toma Zupana.)

[237] Slovstvo: I. Vrhovnik je prvi popisal to knjižico v IMK 17 (1907), 168–170 (in dobesedno enako v naslednjem letniku 18 (1908), 111–112). Navedel je vsebino, ni pa prepisal besedila, niti ne naslovov (začetkov) pesmi. Knjižico, ki je izšla brez letnice, je Vrhovnik datiral v čas med 1743 in 1751. Prvo letnico je vzel po nemški romarski knjižici, ki je izšla 1743, druga letnica je pa čas postavitve svetih stopnic pri sv. Joštu, ker je sklepal, da bi bile v knjižici omenjene, če bi ob času tiska že bile postavljene. – Prvo letnico je treba popraviti, ker je prva izdaja nemške knjige izšla že 1734 in jo je v Ljubljani tiskal Reichhardt, Mayrov naslednik. (Po tiskarskih znakih sodeč je tudi slovenska knjižica iz iste tiskarne.)

[238] Za poznejšo primerjavo navedem naslove 4 različnih izdaj nemške knjige o sv. Joštu: 1. Leben Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1734 (v SK s sign. y IV 29); 2. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1739 (NUK, sign. V Fg 12435); 3. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCHI. Laybach, Reichhardt 1743 (Frančišk. knj. Ljubljana, sign. 15 d 151); 4. Leben und Guttathen des Heiligen Judoci. Laybach, Heptner 1760 (SK, sign. y IV 29/6a). – Pesmi so v vseh nemških izdajah, a v prvih dveh le v obliki oficija; tudi pesmi v poznejših izdajah niso preveč podobne slovenskim.

38. Nova Peissem od S. Joshta

[240] (po 1734)

[241] Letak (4 str.), na katerem sta natisnjeni dve pesmi v čast sv. Joštu, je v grobih velikih črkah natisnil nedvomno Reichhardt po izidu prej popisane božjepotne knjižice. Zdi se mi verjetneje, da so pesmi na letaku natisnjene prej kot v knjigi, in ne obratno, zato ta letak uvrščam pred naslednjo izdajo »Andohti«, v kateri sta natisnjeni tudi obe pesmi letaka: »Ta svet je povhen hudiga« in »Ena velika luč«.

[242] Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku (gl. ta popis št. 103) – doslej neznan.

39. Andoht II.

[243] Od Andohti inu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751, vendar pozneje kot Andoht I).

[244] Romarska knjižica (16 str.) z istim čelnim naslovom in v enaki obliki kot zgoraj opisana »Andoht I.« je nespremenjeno ponatisnila prvi, molitveni del knjižice, pesmi so pa razen zadnje vse drugačne in jih je 5. Dve sta isti kot na prej opisanem letaku, dve drugi v čast sv. Jošta sta novi. Letnice natisa se pobliže ne da določiti.

[245] Izvod v SK s sign. C 1734-2/x (prej v zbirki Ante Gabra) doslej še ni bil znan.

40. Pessem od Svetiga Joshta

[246] (pozneje kot Andoht II.)

[247] Na letaku (2 str.) je natisnjena pesem »Veliko svetust« v čast sv. Joštu. Ker ni znana iz nobenega drugega tiska ali rkp, sodim, da je bila v Reichhardtovi tiskarni natisnjena po izidu prej omenjene knjižice Andoht II.

[248] Izvod je vložen v rkp Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

41. Peissem od svetiga Francisca

[249] Pesem v čast sv. Frančišku Asiškemu »Odprite se usta moje« je edina vsebina letaka (4 str.), ki ga je verjetno natisnil Reichhardt v Ljubljani približno istočasno s pravkar omenjenimi letaki v čast sv. Joštu. Pesmi v drugih pesmaricah ni.

[250] Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

42. Pomuč 1735

[251] (o. Jakob Škerl) Pomuzh shivim, Umirejezhim inu Mertvim ali Bukvize Bratoushine Britkiga Smertniga Terplenja Christusoviga na S. Krishu. Ljubljana 1735 (še izdaji 1740 in 1780)

[252] Anonimni priročnik bratovščine, ki je od 1655 dalje delovala pri ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba, vsebuje tudi 11 kitic pesmi »Žalostna je Mati stala« (str. 29–31). Prevod se razlikuje od običajnega besedila v lekcionarjih.

[253] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13110.

[254] Slovstvo: Pohlin, Bibliotheca 48, pravi o avtorju Jakobu Škerlu, da je bil doma iz Kamnika in da je kot predstojnik bratovščine umirajočega Kristusa umrl v Ljubljani 1673 svetniške smrti. (Vrhovnik v Basarjevem življenjepisu v ZD 55/1902/, 107, pravi, da je bil Škofjeločan.) Škerlova latinska knjižica »Hortulus Myrrhae«, v Ljubljani tiskana 1670, je bila preko nemškega prevoda prevedena v slovenščino; vendar Pohlin pozna le izdajo iz 1740. – Steska je v IMK 14 (1904), 201, opozoril na knjižico. – Simonič, 504, jo je uvrstil pod pravega avtorja, vendar Kidrič o Škerlu ni pisal. – Steska (v razpravi o Stržinarju na str. 66) navaja Vrhovnikovo mnenje, da je slovenski prevod Škerlove knjižice oskrbel Jernej Basar, ki je bil v tem času vodja bratovščine (prim. SBL I, 26), sam pa meni, da jo je prevedel Ivankovič, ne da bi to mnenje dokumentiral.

43. (Izgubljena: Pesem o sv. Notburgi)

[255] Ljubljana 1738

[256] Letak s pesmijo v čast sv. Notburgi, tiskan v Ljubljani 1738, je sicer zdaj neznan, omenil pa ga je Paglovec, ko je v svojo rkp pesmarico na str. 205–212 iz njega prepisal pesem »Poslušej kar ti jest povem«. Tudi Paglovčev prepis zdaj ni več popoln, ker se je list 207/208 izgubil, vendar je celotna pesem prepisana v Foglarjevem rkp (gl. ta popis št. 61) na str. 33–39. Pesem ima 15 osemvrstičnih kitic in je pripovedne vsebine.

[257] Slovstvo: Kidrič, Opombe 108.

44. Pomuč 1740

[258] (O. Jakob Škerl) Pomuzh shivim … Ljubljana 1740 (prva izdaja 1735)

[259] Pesem o žalostni Materi Božji je tudi v drugi izdaji anonimne bratovščinske knjižice natisnjena prav tako kot 1735.

[260] Izvod v NM s sign. 4431 ni popoln.

[261] Slovstvo: Vrhovnik v IMK 5 (1895), 86, je objavil naslov knjižice ter nekaj podatkov o tej in drugih bratovščinah.

45. EvL 1741

[262] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1741. (Kratica ostane še nadalje EvL, čeprav je naslov spremenjen!)

[263] Prireditelj nove izdaje lekcionarjav (Paglovec) je spremenil ne le naslov, ampak tudi pesmarico. Število pesmi je sicer ostalo isto (12), namesto Trubarjevega dekaloga kot postne pesmi pa je objavljena Paglovčeva nova (kot v rkp pesmarici ali v Tobiju 1733). Stara binkoštna je nadomeščena z daljšo Stržinarjevo, namesto dveh Marijinih sta pa tiskani dve najbrž srednjeveški pesmi »Jezusa pozibljimo« in »Tavženkrat si ti češčena«.

[265] Izvod v SK ima sign. C 1741-L.

[266] Slovstvo: J. Marn je v Jezičniku 22 (1884), 14, objavil seznam pesmi istega lekcionarja. – Steska je v Paglovčevi bibliografiji (IMK 14/1904/, 75–76) objavil razdelitev knjige ter opombe o izdajateljevih jezikovnih načelih. – Kidrič je v bibliografiji v SBL II, 247, opozoril na glavne spremembe v novi izdaji ter naštel dokaze za Paglovčevo avtorstvo.

46. Klapše 1743

[267] Pavel Franc Clapshe, Synopsis catechetica. Ljubljana 1743 (druga izdaja 1757)

[268] Tomajski župnik Klapše (1688–1772) je za primorske duhovnike sestavil priročen katekizem z vprašanji in odgovori, ki je bil hkrati tudi molitvenik, duhovnikov priročnik in majhna pesmarica. Duhovnikovi uporabi je bila namenjena latinska pesem »Urbs Jerusalem beata« in dolgo verzificirano navodilo o duhovniškem življenju »Dei honorem quaerere« (51 šestvrstičnih kitic).

[269] Edina slovenska pesem je razširjeni dekalog v verzih »Kateri oče v nebu priti«, ki je deloma prirejen po Paglovcu, deloma pa samostojno delo.

[270] Izvod v NUK ima sign. II Cd 32219.

[271] Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 18, je popisal vsebino knjižice. – F. Ks. Lukman je v biografiji za SBL I, 458, povzel vsebino ter označil avtorja.

47. Stržinar 1744

[272] (A. Stržinar), Peissem od teh Velikih Odpustikov te Svete Krishove poti. Ljubljana 1744 (prva izdaja 1730, gl. št. 31)

[273] Vsebina knjižice za pobožnost križevega pota in pesem se povsem krije s prvo izdajo.

[274] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10255.

48. Blejske pesmi

[275] Tri Duhoune Peissme. – Od te useh gnad poune nebes, inu semle Kralize, Narzhisteshi Divize, Inu Boshje Porodnize Mariae. Ljubljana 1749

[276] Tiskana romarska knjižica (8 listov) vsebuje 4 pesmi v slavo Marije na blejskem otoku: pripovedujejo o ustanovitvi cerkve, o čudežih, ki so jih romarji dosegli celo v drugih krajih, zadnja je pa apologetična pesem v obrambo božjih poti.

[277] Izvod v SAZU ima sign. 7713 TR – fotokopija tudi v NUK.

[278] Slovstvo: Kidrič, Opombe 108–109, ocenjuje pesmi kot »najspretnejšo slovensko tiskano verzifikacijo protireformacijske dobe«. Iz oblikovnih ozirov je sklepal, da je Prešeren te pesmi poznal ali iz branja ali poslušanja.

[279] Slovenske pesmi so po vsebini in obliki zelo podobne nemškim pesmim, ki so ostale v rkp, čeprav so bile že pripravljene za natis. Rkp, ki šteje 12 velikih strani, ima naslov: Zwey Geistliche Lieder Von der Wunderthaetigen und Gnaden reichen Statuen oder bildnus der Aller heiligsten himmels Koenigin und Muetter Gottes Mariae … 1749. (Na rkp me je opozoril takratni blejski župnik Franc Gornik; našel ga je bil v ljubljanskem škofijskem arhivu, kjer je hranjen v fasc. 14, št. 20.)

[281] Primerjava nemških pesmi s slovenskimi razodeva, da je oboje pisal isti duhovnik, ker se pesmi oblikovno skladajo popolnoma, vsebina pa je ista, čeprav ne gre za dobesedni prevod (prav to še bolj utrjuje mnenje, da jih je spesnil isti avtor, ki je bil vešč obojega jezika). Samo nemške pesmi imajo zapisane tudi napeve z notami. Nemška pesmarica ima samo 2 pesmi o čudežih in o nastanku božje poti na blejskem otoku. Apologetična pesem, ki je v rkp tretja, kljub istemu številu kitic (11) ob koncu ne našteva različnih božjih poti kakor jih slovenska.

49. Tržaški rkp

[282] (Rkp dodatek h Cusanijevi knjižici: Christianus moribundus. Benetke 1749)

[283] Na listih, ki so privezani latinsko-slovenski knjižici za previdevanje bolnikov, ki je izšla v Benetkah 1749, je zapisana slovenska pesem »Božja muč se bo srdila« – prevod sekvence »Dies irae«. Besedilo pesmi se zelo ujema z inačico v Muzej. rkp (popis št. 24), le da je tam ohranjen samo izbor kitic, v tem rkp je pa zapisana cela pesem.

[284] Izvod knjige z rkp je v mestni knjižnici v Trstu s sign. 12257. Prepis pesmi ter fotokopijo zame in za SAZU je oskrbel prof. Pavle Merku.

[285] Slovstvo: L. Žvab, Knjižne redkosti slovenske V. Bogoslovstvo. LZ 6 (1886), 506–507, je o knjižici poročal, objavil iz nje odlomke ter prepisal celotno rkp pesem. – Kidrič, Opombe 119, omenja rkp v zvezi z Muzej. rkp.

50. Lavrenčič 1752

[286] Primož Lavrenčič, Missionske Catholish Karshanske Pejssme. Celovec 1752

[287] Jezuitski misijonar Primož Lavrenčič (1703–1758) je v katehetični in misijonski pesmarici objavil 29 pesmi (in še 2 kratki pesmici, ki naj se pojeta pred poukom oziroma po njem). V uvodu je razložil namen pesmarice: pesmi povzemajo vsebino misijonskih govorov.

[288] Vsaj deloma od drugod (največ iz Stržinarja) je sprejel 8 pesmi, 21 je priredil novih, predvsem katehetičnih. Urejene so po vrstnem redu govorov ob misijonih in duhovnih vajah: »Sequuntur Cantilenae pro Materiis Pat(rum) Socij(etatis)«. Nekaj pesmi je molitvenih ter svetniških (sv. Alojzij, Izidor). Mašno pesem je priredil na novo. V pesmarici so posebej natisnjeni tudi napevi z notami.

[289] Večina novih pesmi se je v Parhamerjevih katekizmih razširila po celi osrednji Sloveniji, kjer so jih prepisovali tudi v rkp pesmarice. Le 9 pesmi ni bilo sprejetih niti v drugo Lavrenčičevo pesmarico 1757, še manj v druge knjige.

[290] Izvod v SK ima sign. C 1752-1 in ga je Lenček našel v Žireh ter navedel v seznamu pod št. 13.

[291] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 26, je objavil predgovor in začetke nekaterih pesmi ter vsebino celotne knjižice. Kidrič, Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. ČZN 20 (1925), 80–85, je objavil začetne vrstice vseh pesmi, jih analiziral ter ugotovil nekaj avtorjevih biografskih podatkov. Po Baeumkerju je povzel nekaj misli o katehetični pesmi na sploh. – I. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih in starih pesnih. CG 9 (1886), 76, je objavil tudi nekaj napevov in del predgovora. – Cvetko I, 315, sodi o napevih, da »dokazujejo smisel za baročno figuriranje«. Nič posebej ne razlaga, če so morda napevi, ki niso Stržinarjevi, izvirni.

[293] Za Lavrenčičevo bio- in bibliografijo (prim. SBL I, 620) je na podlagi knjig, ki so bile 1962/63 razstavljene v SK (ob 500–letnici ljubljanske škofije), mogoče opozoriti na nekaj novih podatkov. Da bi L. slovstveno (in celo latinsko) deloval že v dijaških in bogoslovskih letih 1728 in 1732, ni mogoče trditi. Obe knjigi, ki se mu pripisujeta, namreč nista njegovo delo. Knjižico »Mensis chronologicus« je spisal dunajski jezuitski profesor Fr. Wagner, ponatisnjena je bila v Gradcu 1728 kot spominsko darilo za L. filozofski bakalavreat v Ljubljani (!). V njej je L. le latinsko posvetilo dobrotniku Francu Juriju Markoviču; natisnjenih pa je tudi 50 filozofskih stavkov (tez), na katere je moral v Ljubljani L. odgovarjati. V Ljubljani je torej študiral do 1728 in ne samo do 1726. – Druga knjižica »Epitome chronologica scriptorum ecclesiasticorum Pars I« je kolektivno delo graških teologov, v katerem so povzeli podatke večjih kompendijev (nekakšna skripta). Izdajo so posvetili 24 bakalavrom teologije, ki so bili v Gradcu promovirani 10. 6. 1732. Med njimi so bili razen L. Slovenci vsaj še Cerkničan A. Fr. Obreza, Radovljičan J. Mat. Prešeren in Primorec Marko Lisjak ter najbrž tudi nekateri izmed 7 Korošcev. (Podobno kot Lavrenčiču se zmotno pripisuje slovenskim avtorjem še več drugih spisov, ki so bili zgolj priložnostno natisnjeni za šolske slavnosti.)

51. EvL 1754

[294] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1754

[295] Nov natis Paglovčeve izdaje lekcionarja (gl. EvL 1741) se pesmarici (12 pesmi) drži prejšnje izdaje, le binkoštna pesem je spremenjena tako, kot je zapisana tudi v Paglovčevem rkp: ima 6 kitic namesto prejšnjih 7.

[296] Izvod v SK ima sign. C 1741/1754-L.

[297] Slovstvo: Kidrič, Opombe 109–110, piše o tej izdaji zgolj z bibliografskega stališča.

52. EvL po 1754

[298] (Lekcionar brez naslovnega lista!)

[299] Nepopolno ohranjeni izvod lekcionarja v SK, ki se po vsebini popolnoma ujema s prej opisano izdajo 1754 (prim. binkoštno pesem!), se vendar od nje tiskarsko razlikuje, ker ima drugačne črke in drugačne tiskovne napake. Zato sklepam, da je med 1754 in 1758 izšla še ena izdaja lekcionarja – letnico bo treba šele ugotoviti.

[300] Izvod v SK s sign. C 1741, po 1754 je žal brez pravega naslovnega lista, čeprav ima prilepljen naslovni list EvL 1741. Manjka tudi seznam praznikov, po katerem bi se moglo vsaj približno določiti letnico izida. (Nič čudnega bi pa ne bilo, če bi pravi naslovni list nosil kljub poznejšemu natisu starejšo letnico, saj je tako prakso ugotovil Vrhovnik za Paglovčevo knjigo »Zvesti Tovarš« – prim. IMK 14/1904/, 201–203.)

53. Maurer

[301] (Rkp pesmarica brez naslovnega lista, ki jo je spisal Lukas Maurer, mlinar Pod Kloštram 1754)

[302] Med najobsežnejše pesmarice je treba uvrstiti rkp, ki ga je 1754 »iz mnogoterah drugeh buku« spisal podkloštrski mlinar Luka Maurer. Še zdaj je ohranjenih 391 strani, izgubljenih pa je na koncu vsaj 10 listov, pa tudi nekaj listov vmes manjka.

[303] V predgovoru pravi pisec, da ga je k pisanju nagnil zgled svetih ljudi, ki so Boga slavili s pesmijo in tudi druge k temu vabili (David in Pavel). Tudi njegova zbirka naj pomaga, da bodo ob nedeljah in drugih praznikih po vseh krajih in tudi v cerkvah mogli peti »k česti bogu inu nega izvolenei svetei devici Matari Marie« (če ne bi omenjal Marije, bi po slogu predgovora mogli sklepati na protestantovskega pesmaričarja!). Opravičuje se zaradi okorne in nepopolne pisave, saj kot delavec ne more tako lepo pisati, kot bi rad. Vendar je sam sestavil celo register pesmi. Napevov ne omenja (iz česar bi se dalo sklepati, da so pesmi, ki jih je zapisal, splošno poznali).

[304] Po zgledu tiskanih pesmaric je pesmi razvrstil po dobah in praznikih cerkvenega leta. Prvi del je dosledno razdeljen med božične, pasijonske, velikonočne, vnebohodno in binkoštno pesem. Sledijo mašne, Marijine, svetniške (Marija Magdalena) in spodbudne pesmi. Med temi so raztresene še pesmi v čast Jezusovemu imenu, nekaterim svetnikom (Florijan, Alojzij), nadangelu Mihaelu, sv. Rešnjemu Telesu in Rešnji Krvi. Pesmarica se končuje z adventnimi in Marijinimi pesmimi. – Vseh ohranjenih slovenskih pesmi je 88, samo po naslovu so iz kazala znane še 4 pesmi. Poznejši pisec je na vmesne prazne liste vpisal še eno slovensko in eno latinsko pesem. V celoti šteje pesmarica okrog 4000 verzov.

[305] Še bolj zanimiva od množine pesmi je njihova kvaliteta: ker Maurer sam ni bil pesnik ali prevajalec (v predgovoru omenja samo prepisovanje), pesmarica priča, kakšne verske pesmi so sredi 18. stoletja peli koroški katoliški Slovenci. Nekaj pesmi je še srednjeveških; za druge, ki se doslej le zdijo stare, bo morda isto ugotovila podrobna primerjava z drugimi zapisi. Nad polovica pesmi (47) ni zapisana v drugih pesmaricah. Nekatere pesmi so prepisane iz lekcionarja, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, da bi se Maurer držal ene same izdaje; verjetno je prepisoval tudi iz drugih tiskanih knjig, sam pa pravi, da je uporabljal rokopisne pesmarice. Ni dvoma, da je poznal Stržinarja (8 pesmi), Lavrenčiča (1752 – 3 pesmi) in morda tudi Kastelca (2 pesmi). Dve pesmi, ki sta bili tiskani v TKP 1595, je verjetno prepisal iz rokopisov ali pa so jih splošno peli. Vse pesmi so zapisane v domačem narečju (na jezikovno analizo ta rkp še menda čaka!), večkrat je zamenjal besede ali tudi cele vrstice in kitice, kar zelo otežuje primerjanje in ugotavljanje paralel.

[306] Izvod je v ŠK v Ravnah. Uporabljal sem ga v NUK, kjer so si takrat oskrbeli tudi fotokopijo.

[307] Slovstvo: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II (1952), 86–102 (o Maurerju: 88–89), je objavil večji del predgovora, navedel skupno število pesmi, žal pa ni napisal, kje je rkp našel ali kupil. (Iz njegove zapuščine je postal last SK v Ravnah, kakor mi je sporočil ravnatelj prof. dr. Sušnik 14. 12. 1959.) Kotnik je za nekatere srednjeveške pesmi napačno sklepal, da so jih katoličani prevzeli iz protestantovskih pesmaric (popravljene seveda). – Rupel omenja Maurerja kot prvega po imenu znanega bukovnika (Zssl I., 315). – Slodnjak (Geschichte 79–80) sicer imenuje Maurerjev predgovor »verstaendige Vorrede«, vsebine pa ne ocenjuje.

54. Brdski rkp

[309] (Slovenske in nemške pesmi v čast sv. Peregrinu na Brdu pri Lukovici, pisane 1754)

[310] V rkp kroniki z naslovom (v katerem se skriva letnica – dvojni kronogram: 1754): »BerIC aLL GnaD, so D GottsfoerchtI PeregrI aLD erzeI – D BVC zeIDIWVWVD PeregrI zV Egg geWIC hat« so popisani čudežni dogodki, ki naj bi se na priprošnjo sv. Peregrina zgodili na Brdu pri Lukovici (tedaj podružnici fare v Dobu).

[311] Pred kroniko je vpisanih 5 romarskih pesmi: 2 nemški in 3 slovenske – vse imajo zapisan napev tudi v notah. Vse pojejo o sv. Peregrinu, prosijo za uslišanje, tretja slovenska se posebej imenuje »nova«.

[312] Izvod je zdaj v Škofijskem arhivu v Ljubljani, rkp št. 587. Tja je prišel iz okupacijskega zbirnega centra v Kranju, prej je bil v župnišču na Brdu pri Lukovici.

[313] Slovstvo: J. Kenda, Tri slovenske pesmi o sv. Peregrinu iz 18. stoletja. CG 56 (1933), 141–142; objavljeni so napevi in besedilo prve kitice vsake od treh slovenskih pesmi. Podatkov o češčenju sv. Peregrina, ki je bil kanoniziran 1726, članek ne vsebuje. Ker pisec ni bil pozoren na kronogram, je rkp približno datiral: 1748–1754.

[314] Za nadrobno primerjavo bo mogoče pritegniti nemško božjepotno knjižico «Andachts=Uebungen zu dem Heiligen Peregrinum Latiosum«, ki je bila najdena ob razstavi v SK 1962/63. Tiskal jo je Reichhardt v Ljubljani, vendar brez letnice. Skrajni čas za natis je 1757, ko je januarja ta tiskar umrl. – Na začetku knjižice je oficij v čast sv. Peregrinu s pesmijo »Dich zu lieben, dich zu loben«, sledijo litanije, vrsta molitev in svetnikov življenjepis. Nemške pesmi v prej omenjenem rkp so drugačne od pesmi v knjižici. (Izvod je v frančiškanski knjižnici v Ljubljani s sign. 15 1 161.)

55. Maša 1756

[315] Andohtlive pejsme na use taille S. Mashe. U vishi: Freut euch ihr liebe Seelen ec. Graz 1756

[316] Drobna anonimna mašna pesmarica (najstarejša slovenska) vsebuje pesem »Zvestu Boga častite«, razdeljeno na 27 osemvrstičnih kitic s pripevom Kyrie eleison. Peli so jo med celo sv. mašo (po navedenem napevu, ki najbrž ni isti, ki ga za to pesem navaja Baeumker I, št. 602 iz pesmarice, ki je izšla 1608 – mogli so pa peti pri vsakem delu maše tudi po drugačnem napevu), in sicer tako, da so za začetek peli 3 kitice, za Slavo 2, za evangelij 2, za Vero 4, za darovanje 3, za Svet 2, po povzdigovanju 4, za očenaš 1, za Jagnje božje 1, za obhajilo 2 in za konec 3 kitice.

[317] Nemška predloga »Kommt, lasset uns Gott ehren« je bila tiskana v Parhamerjevih katekizmih, prvi jo je v slovenščino presadil Stržinar, vendar precej svobodno. V štajerskih izdajah Parhamerjevega katekizma (1758 sl.) je bila prevedena spet drugače, čeprav so bile »Andohtlive pejsme« tudi tiskane v Gradcu.

[318] Dva izvoda v NUK imata sign. II Cd 10211; II Cd 10255.

[319] Slovstvo: Kidrič, Opombe 78 (zgolj omemba); Kidrič, Zgodovina 149, pesem ocenjuje kot prvi dokaz o novem zanimanju za slovensko knjigo na Štajerskem. Sodi, da gre za jezuitsko delo in misli, da ni izključeno sodelovanje koroškega jezuita Ožbalda Gutsmana, ki je bil v tem letu edini Slovenec v graškem jezuitskem kolegiju.

56. Klapše 1757

[320] P. F. Clapshe, Synopsis Catechetica. Ljubljana 1757 (prva izdaja 1743, glej št. 46)

[321] Druga izdaja Klapšetovega katehetičnega priročnika ima besedilo precej spremenjeno. Latinskih pesmi ni več, razen prejšnje pesmi o veri (dekalog – razširjen) je objavljena na koncu knjižice še Stržinarjeva mašna pesem.

[322] Izvod v SK ima sign. C 1743-1/1757.

[323] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 18. – Lukman, biografija v SBL I, 458.

57. Lavrenčič 1757

[324] (Primož Lavrenčič) Misionske Pesme inu Molitve. (Ljubljana 1757 ali 1758)

[325] Anonimna pesmarica, ki je tudi molitvenik, je brez navedbe avtorja in tiskarja za bibliografe precejšnja uganka, čeprav je Kidrič po bibliografskem popisu jezuitskih pisateljev (Sommervogel, Bibliotheque de la Compagnie de Jésus IV, 1864) ugotovil, da je Lavrenčič avtor tudi te pesmarice. Razumljivo je, da je iz svoje prve pesmarice (1752) ponatisnil precej pesmi, manj razumljivo pa je, da je mnogo svojih pesmi nadomestil s Stržinarjevimi (priznanje, da njegove niso uspele?). Dodal je samo 3 nove pesmi (med njimi križev pot).

[326] V celotni pesmarici, ki šteje 29 pesmi, je 26 ponatisov (14 iz Stržinarja, 12 iz Lavrenčiča 1752), vsebinsko so vse vezane na program misijonskih pridig. Nekaj Marijinih in svetniških pesmi le bolj dopolnjuje celoto. – Tretjina pesmi (10) je v tej pesmarici poslednjič objavljena, skoraj polovica (14) jih je živela še dalje v Parhamerjevih katekizmih (ljubljanske izdaje), nobene pa niso sprejeli v lekcionarsko pesmarico.

[327] Izvod v SK s sign. C 1757-1 je bil Lenčkova last, je pa brez naslovnega lista, zato ga v svojem seznamu ni navedel.

[328] Slovstvo: Kidrič, Opombe 110–111, je knjižici približno določil letnico in kraj natisa; v razpravi o Lavrenčiču (ČZN 20/1925/, 80–85) je pesmarico z gotovostjo prisodil Lavrenčiču in čas natisa omejil na leti 1757 in 1758. Objavil je tudi začetke vseh pesmi po abecedi (vendar skupaj za pesmarico 1752 in 1757).

58. Peissem od divishtva

[329] (čelni naslov – Ljubljana, po 1757 ali 1758)

[330] Pod tem naslovom sta na letaku (4 str.) natisnjeni Lavrenčičeva pesem »od divishtva« in Stržinarjeva »od svetiga angela variha«. Stavek je natančno povzet po drugi Lavrenčičevi pesmarici (1757), kjer sta na str. 26–29 objavljeni obe pesmi v istem zaporedju kot na letaku. Je delo iste tiskarne kot pesmarica (Reichhardtova vdova v Ljubljani) ter je verjetno ponatis iz pesmarice. (Morda je bil letak natisnjen celo pred pesmarico, če velja Kidričeva domneva za podoben letak z Brigitinskimi odpustki – Opombe 112.)

[332] Izvod v NM ima sign. 2460.

[333] Slovstvo: Pirjevec, Doneski 162, je letak le bibliografsko omenil, ne da bi ugotavljal zvezo s pesmarico.

59. Repež RB 1757

[334] Filip Jakob Repež, Romarske bukvize. Ljubljana 1757 (druga izdaja 1775)

[335] Organist Filip Jakob Repež (1706–1773; v Ložu 1737–1773) je prvi doslej znani laik, ki je v tisku izdal slovenske cerkvene pesmi. Knjižica za romarje na Križno goro pri Ložu je bila samo majhen izbor iz obsežne rkp zbirke »Štima božja«, v kateri so bile pesmi za nedelje, praznike in ostale priložnosti. Ker so romarji želeli imeti za spomin vsaj katero od mnogih Repeževih pesmi, jim je v Romarskih bokvicah razen molitvenika in navodil za romarske shode (od tihe do Mihelove nedelje) natisnil 12 pesmi. Napevi pesmi so označeni z naslovom katere izmed splošno znanih pesmi.

[336] Skoraj vse pesmi so povezane s češčenjem sv. križa. Pojejo o Jezusovem trpljenju in spodbujajo grešnike k spreobrnjenju. Ker so doslej pisali o njih izključno z umetnostnega vidika, so jih ocenili, da »so po jeziku, obliki in izrazu brez vrednosti, važne pa so kot prispevek za razbistritev vprašanja o metriki, rimi in kitici« (tako je povzel zaključke Lukman v biografiji za SBL III, 83). Njihovo pastoralno in asketično vsebino bi bilo šele treba ugotoviti, saj so prvi primer pri nas, da je laik organist hotel s pesmijo vplivati na vernike vzporedno (dopolnilno) s pridigarjem. (V tej razpravi tega ni bilo mogoče napraviti, ker to niso bile cerkvene pesmi v istem smislu kot ostale, saj jih je pel organist sam, verniki so ga pa poslušali.) Repež se je kljub okornemu in večkrat naivnemu izražanju jasno zavedal teže in odgovornosti ter vzvišenosti svoje apostolske naloge, kakor je na koncu RB v obliki kronograma zapisal: VLVMJDILV, pII, IV nehanI, neI bo h'zhastI tebI o tI krII, IV sa nas V e greshnI respetIJVCIV.

[337] Izvod te pesmarice zdaj ni znan. K. Glaser jo je odkril v župnišču v Dolini pri Trstu, potem jo je menda poslal Slovenski Matici v Ljubljano (prim. Glaser, Zgodovina IV, 453). je kljub temu dostopna, ker ima druga izdaja razen paginacije vse ostalo nespremenjeno.

[338] Slovstvo: K. Glaser, Doslej pogrešana Repeževa pesmarica iz 1757 leta. LZ 15 (1895), 60–63, je knjižico opisal in navedel začetke nekaterih pesmi. – Kidrič, Opombe 101–106, razpravlja o vseh Repeževih pesmaricah ter ovrže mnenje, da bi tiskana izšla tudi celotna »Štima božja«. – Lukman, SBL III, 83, samo povzema izsledke. – Cvetko I, 316, ocenjuje način Repeževega petja cerkvenih pesmi na posvetne napeve.

60. Leški rkp

[339] (Slovenski zapiski v nemškem beležnem koledarju – 1757–1761)

[340] Neznani laik si je v nemški beležni koledar »Neuer Salzburger Schreib-Kalender auf das Jahr MDCCXXXIII« zapisoval različna verska in posvetna besedila. Zapisane letnice razodevajo starost rkp od 1757 do 1761. Imena krajev in kmetij ter narečne oblike izdajajo kraj pisanja: Leše pri Prevaljah na Koroškem. »Rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini« (Kotnik, 177).

[341] Med drugimi zapiski sta tudi dve nabožni pesmi: prevod cerkvene himne »Pange lingua«: »Hvalimo inu zhastimo«, ki je bila prvič objavljena v lekcionarju EvL 1764 (najbrž je bila šele po tem letu prepisana v rokopis), in pesem o trpljenju duš v vicah, ki je v drugih zapiskih ali tiskih nisem zasledil, dasi Kotnik (str. 181) sklepa, da je tudi prepisana od drugod.

[342] Izvod je v ŠK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK.

[343] Slovstvo: F. Kotnik, slovenski rokopis iz Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja. ČZN 24 (1929), 174–189; opisal je ves rkp, objavil nekaj odlomkov besedila ter drugo pesem v celoti.

61. Foglar

[344] (Rkp pesmarica, pisana v letih 1757–1762, privezana različnim tiskanim pesmaricam)

[345] Rkp je del priročnega zbornika iz poznobaročne dobe, v katerega si je lastnik dal vezati 3 tiskane pesmarice in prazne liste za vpisovanje drugih pesmi (če ni morda rkp že prej nastal in bil skupaj s knjižicami vezan v eno knjigo). Tiskane pesmarice so: Lavrenčič 1752, Stržinar 1744 ter Maša 1756.

[346] Rkp pesmarica ima svoj naslovni list (zdaj deloma uničen, čitljiva je samo še letnica 1757 ter začetnici piščevega imena LV) in zdaj še 56 listov z besedilom pesmi (pozneje paginirana od 1 do 112). Nekaj vmesnih listov manjka, eden od njih je nalepljen na zadnjo platnico (z začetkom 19. pesmi). Na prvi platnici je podpis nekdanjega lastnika Jantschitsch Mathius(?).

[347] Pesmi so pisane v 8 različnih pisavah: največ (10) jih je v začetku zapisal »Lofrenz Lofrenza Foglara SSyn« (na str. 48, isti, čigar začetnici sta na naslovnem listu: LV. Pisal se je najbrž Voglar, po nemški izgovarjavi pa je v slovenskem zapisu sam sebe podpisal Foglar – zato ves rkp imenujem Foglarjev rkp). Enajsto pesem (na str. 49) je začel pisati »Matias Wesiak« (Bizjak), ki je na koncu 14. pesmi (str. 60) zapisal tudi letnico 1757. S to pesmijo se konča izvirno štetje pesmi. – Štiri naslednje pesmi so zapisane v 3 različnih pisavah (razen, če je isti pisec pisal s tako različno ostrim peresom). – Naslednji (šesti) pisec je 4 pesmi spet štel, konec vsake pesmi pa označil z letnico »Konnez 1760«, prav na kraju pa se je podpisal (str. 98): Joseph Glasser ludimagister ad S. Cunig« (naprej ni čitljivo). – Nepodpisana pisca ste zapisala še vsak po eno pesem. Na str. 110 je končni datum »Finis 1762«. Zadnji list je popisan z abecedo velikih in malih črk ter s številkami od 1 do 20. Tu je letnica 1758.

[348] Toliko različnih piscev razmeroma majhnega rkp si je mogoče razložiti z opombo pri dveh podpisih: Foglar in Wesiak opozarjata tiste, ki bodo pesmarico uporabljali, naj to delajo tako, da bi jim petje pomagalo k zveličanju: »Kir bo tote pesme noza nai se skerbi da do iemo v nebesa pomagale IHS« (str. 60 in skoraj dobesedno enako na str. 48). Opomba priča, da je bila pesmarica namenjena kolektivni rabi neke skupnosti. Vsebina priča, da so bili to romarji, ki so hodili s slovenskega Štajerskega na božjo pot v Marijino Celje – pisci so bili torej najbrž romarski voditelji. (Prav v letih, ko je rkp nastajal, so marijaceljska romanja dobila novo spodbudo: 1757 je pol milijona romarjev slavilo 600-letnico božje poti. Slovenci so pa že prej radi hodili v velikih skupinah: iz vzhodnih župnij vsako leto 12. avgusta, iz zahodnih pa 20. avgusta. Prim. Medved: V Marijinem Celju. 1898, str. 26 in 47.)

[350] Kraj, v katerem je rkp nastajal, določa ne le štajersko narečje (katero?), v katerem so pesmi pisane, ampak zlasti pisec Glaser, ki o sebi pravi, da je organist pri sv. Kunigundi. V onem času ni bilo župnije še pri nobeni cerkvi sv. Kunigunde na Štajerskem (zdaj so: Zgornja in Spodnja sv. Kungota nad Mariborom ter sv. Kunigunda na Pohorju pri Zrečah). Ker pa so v zadnji pesmi (str. 107–108) omenjeni Drava, splavarstvo in Maribor, bi se dalo sklepati, da je bil Glaser že 1760 pri Zgornji sv. Kungoti, kjer je bila takrat že stalna služba božja in je bil 1761 nastavljen tudi stalni duhovnik (Kovačič, Zgodovina, 72), za leto 1763 je pa verjetno, da je bila tam tudi osnovna šola, na kateri bi mogel »ludimagister Glasser« biti tudi učitelj (prim. ČZN 28/1933/, 214). Omenjeni krajepisni odlomek Marijine pesmi se glasi:

Nam pritshuie sama Drava
Kak motshno ti pomagash
Keder flass navarno Plava
hidro ti Rako podash.
Marburg je dosti Pozhutu
Mautsh ino gnado tvoio
velkim oigno je porozhu
Sak tebi hisho svoio.

[351] V vsem rkp je 24 pesmi, večina (18) jih je od drugod neznanih. Tri so prepisane iz predlog: Lavrenčič 1757, Notburga 1738 ter samo iz rokopisov znana pesem »od ovčice«. Značilnost pesmarice so marijaceljske romarske pesmi (8), ki so zapisane najbrž zvesto tako, kot so jih romarji peli (gradivo za dialektologe!). – Za nekatere pesmi je pisec povedal, po napevu katere pesmi naj se pojejo. Zanimiva je Marijina litanijska pesem (po nemški predlogi v Parhamerjevem katekizmu), ki je natančno razdeljena med množico romarjev in pevski zbor (responzoriji!)

[352] Izvod je v NUK s sign. II Cd 10255. Signatura priča, da je knjiga že dolgo časa v fondu »licejske« knjižnice (NUK), ker pa je bila kot običajno v katalogu registrirana le prva tiskana knjižica, so rokopis opazili uslužbenci knjižnice šele, ko so 1959 popisovali knjižno zalogo. Bibliotekar Branko Berčič me je nanj opozoril, da sem ga še pravočasno mogel uporabiti.

62. Pessemske bukve, katere so sapissane v leitu 1760

[353] (1757–1760–1767)

[354] Kidrič (Dobrovsky 187, op. 35) v dodatkih k svojim kronološkim seznamom slovenskih tiskov in rokopisov omenja tudi rkp z navedenem začetkom in letnicami 1757, 1760 in 1767. Videl ga je v knjižnici msgr. Toma Zupana na Okroglem. V NUK, kjer je zdaj Zupanova zapuščina, rokopisa doslej še niso mogli najti. Ker Kidrič vsebine ni popisal, ostane še naprej neznana.

63. EvL 1758

[355] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1758

[356] Novo izdajo lekcionarja je očividno še priredil Paglovec (leto dni pred smrtjo ali pa jo je tiskar kar ponatisnil). Pesmarica (12 pesmi) se popolnoma sklada z izdajo 1754. Paginacija je precej drugačna zaradi spremenjenega formata.

[357] Izvod v NUK ima sign. 63916.

[358] Slovstvo: Kidrič, Opombe 110, ob tej izdaji (ki je pa takrat še ni bilo v licejki) omenja rokopisne spremembe v adventni pesmi, kakor so zapisane v nekaterih znanih izvodih te izdaje pod vplivom poznejših izdaj.

64. Parhamer G 1758

[359] Obchinzka knisisza izpitavanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postuvanoga patra Petra Kanisiussa. Graz 1758 (še izdaji 1764 in 1777)

[360] Novo obliko Kanizijevega katekizma je kot pripomoček Bratovščine krščanskega nauka v nemščini 1750 priredil jezuitski misijonar Ignacij Parhamer (»Allgemeines Missions-Fragbuechlein«). Za katehezo je uporabil tudi različne katehetične in druge pesmi (Kidrič pravi, da jih je bilo 46).

[361] Prva slovenska izdaja Parhamerjevega katekizma je izšla v Gradcu 1758 v kajkavskem pravopisu. Priredil jo je Gregor Jožef Plohel s Ptuja. Ker Ilešič in Kidrič, ki sta knjižico videla, nista navedla natančnih podatkov o pesmih, ne vem niti natančnega števila – menda jih je bilo 10. Večina je bila na novo prirejena po nemški predlogi. Plohel je prevajal tudi take pesmi, ki so jih Slovenci že imeli (Stržinar 1729, Maša 1756) »tako, da ni knjiga s starejšo slovensko duhovno književnostjo sploh v nobeni neposredni tekstovni zvezi« (Kidrič). Pesmi so verjetno večinoma iste kot v 3. izdaji, razen treh, ki so prvič v 2. izdaji, in ene, ki je prvič šele v 3. izdaji (Kidrič).

[362] Izvoda v benediktinskem samostanu v Admontu nisem videl.

[363] Slovstvo: F. Ilešič, Početki štajersko–slovenske književnosti v 18.stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32, ima precej podatkov o zgodovini bratovščine in natančno analizo jezika in pravopisa v vseh treh izdajah. Seznama pesmi ni objavil. – Kidrič, biografija Plohla v SBL II, 384–386, omenja tudi pesmi, a ne natančno. – Kovačič, Zgodovina 295, omenja vnetega mariborskega jezuita kateheta Blaža Zaplotnika, ki je morda imel kaj zveze s temi slovenskimi katekizmi.

65. Parhamer L 1760

[364] Catechismus, Tu je bukvize Tiga isprashuvania is pet shtukov Kershanskiga navuka zhastitiga paterja Petra Canisiussa. Ljubljana 1760 (še: 1761,1762,1766,1770)

[365] Na Kranjskem je Bratovščina krščanskega nauka začela delovati najprej na Dolenjskem. Posebna izdaja Parhamerjevega katekizma, ki jo je priredil neznani jezuit ali pa cistercijan baron Tauffrer (obe mnenji navaja Kidrič, Dobrovsky 12), je podobno kot štajerska izdaja vsebovala katekizem in pesmarico (manj pesmi kot v nemškem izvirniku – podobno kot štajerska izdaja).

[366] Prireditelj pesmi večinoma ni na novo slovenil, ampak je porabne poiskal pri Stržinarju in Lavrenčiču (saj je bil Lavrenčič verjetno že sam odvisen od Parhamerja!).

[367] V prvi izdaji je natisnjenih 27 pesmi (pa še kratke uvodne pesmice pred pridigo, katehezo in blagoslovom, ki so od Stržinarja dalje objavljane skoraj v vseh pesmaricah). Prazniške, Marijine pesmi in dekalog so povzete po lekcionarju in Stržinarju 1729, katehetične pesmi pa po Lavrenčiču 1752. Nova sta samo dodatka k uvodnim pesmicam (»Sveto, sveto« in »Sveti, sveti«), pesem o veri »Jest od Boga sim poklican« in Marijina »Vsi verni kristjani«.

[368] Izvod v NM ima sign. 4401, v SAZU pa št. 23.

[369] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod Parhamerjevega katekizma iz sredine 18. stoletja. IMK 16 (1906), 128–135, omenja delo bratovščine, vsebine knjižice pa ni ocenil.

66. Pessem od Marie Divize Roshenkranske Kralize

[370] Ljubljana 1760

[371] Letak s pesmijo »Kdu želi gnade, dobrute« je Kidrič videl v Vrhovnikovi knjižnici (Kidrič, Opombe 112). Pesem od drugod ni znana. Tudi ta izvod zdaj ni dosegljiv, dokler se ne najde med Vrhovnikovimi knjigami (ki so prišle sicer v IMK).

67. Pessem Marie Divize

[372] od dobriga Svetvania per PP. Augustinarjih v Lublani pred Spitalskim mostam zhastite. (Ljubljana 1760/1762?)

[373] Tiskan letak (4 str.) vsebuje samo pesem »od Genezanske matere božje«, kakor so navadno imenovali čudodelno Marijino podobo. Pesem »Pritecite kristjani k Materi te Milosti« je natisnjena tudi v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma od 1762 dalje. (Čudodelna Marijina podoba pri avguštincih v Ljubljani – sedanja frančiškanska cerkev – je kopija podobe v Genezanno pri Rimu; odtod ime.)

[374] Izvod v NUK ima sign. R 109081.

[375] Slovstvo: Kidrič, Opombe 112–113, je objavil naslov pesmi in približno določil leto natisa. Sodil je, da je avtor pesmi Franc Ksaver Gorjup, vikar v Novi cerkvi pri Vojniku. To bi moglo biti res, če je pravkar popisana pesem ista kot Gorjupova, tiskana na naslednjem letaku:

68. Pessem Marie Divize

[376] od dobriga Svetvania per novi Zerqui S. Stephena zhastite (1761)

[377] Franc Ksaver Gorjup je kot vikar v Novi cerkvi 1761 ustanovil bratovščino Marije dobrega sveta in dal zanjo natisniti pesem na posebnem letaku. Kidrič (Zgodovina, 150) sodi, da je štajerska pesem enaka ljubljanski (prim. tudi SBL I, 233).

[378] Izvod naj bi bil v župnijskem arhivu v Novi cerkvi (prim. Orožen, Das Bistum und die Dioezese Lavant VIII, 98). Ker ga nisem videl, ne morem primerjati obeh letakov in pesmi.

69. (Romarska pesem o Devici Mariji sedmerih žalosti)

[379] (Ljubljana 1760–1762)

[380] Tako je Kidrič naslovil ostanek letaka, ki jo bil privezan Vrhovnikovemu izvodu Stržinarja 1729. Tam so bile ohranjene le še kitice 6–9, ki so bile zadnje v celotni pesmi. O zadnji kitici pravi, da vabi na božjo pot k Žalostni materi božji (prim. Opombe 113). Izvod letaka sedaj ni znan.

70. Parhamer C 1761

[381] Catechismus, Tu je bukvize Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitega patra Petra Canisiusa. Celovec 1761 (še izdaja 1762)

[382] Celovška izdaja Parhamerjevega katekizma je po F. Ilešičevih podatkih izšla že 1761; ker je pa sam ni opisal (prim. ČZN 3/1906/, 18, op. 1), je njena vsebina neznana.

[383] Izvod je bil v Varaždinu v knjižnici kapucinskega samostana, vendar se že Kidrič (Opombe 79) pritožuje: »Sedaj se ne more najti«.

71. Parhamer L 1761

[384] (Prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[385] Na obstoj druge ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma je sklepal F. Ilešič iz uvodnega besedila v naslednjih izdajah, ki je smiselno le, če je bilo tiskano že 1761. Tretja izdaja 1762 je kot tretja tudi na naslovnem listu izrecno označena. (Prim. F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod; IMK 16/1906/,130).

72. Parhamer C 1762

[386] Catechismus, Tu je bukvize. Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitiga patra Petra Canisiusa. Celovec 1762. (prva izdaja 1761; št. 70)

[387] Koroška izdaja Parhamerjevega katekizma je tudi v drugi izdaji zdaj neznana. Iz opisov tistih, ki so jo še videli, se da izvedeti samo to, da je v njej 16 pesmi, nihče pa ni zapisal začetnih vrstic ali celotnega besedila. Izvod v Gradcu (Mariahilfer-Kloster) že Kidriču ni bil več dostopen (Opombe 79).

[388] Slovstvo: V. Oblak, Doslej neznana knjiga slovenska. LZ 7 (1887), 692–694 – je predvsem jezikovna analiza novo najdene knjižice. – Kidrič, Dobrovsky 188, op. 37, ter SBL I, 279, sklepa, da je katekizem priredil Ožbald Gutsman, ki je 1761 prišel na službeno mesto v Celovec. – Grafenauer I., Slovensko slovstvo na Koroškem. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, 319, pritrjuje Kidriču, da je izdajo priredil Gutsman, proti Oblaku pa je s primerjanjem dognal, da je Gutsman za predlogo uporabljal ljubljansko izdajo Parhamerja (1760).

73. Parhamer L 1762

[389] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1762 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[390] Pesmarica v tretji ljubljanski izdaji Parhamerja se precej razlikuje od one v prvi izdaji. Vseh daljših pesmi je 22 (ter še kratke uvodne pesmice). Paginacija in tisk so drugačni. Manj je prazniških (5) in katehetičnih (2) pesmi, dodani pa sta Marijina navadna in litanijska pesem.

[392] Izvod v SAZU ima sign. 10.

[393] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129, kjer pa samo omenja izdajo, ne da bi jo popisal.

74. Parhamer G 1764

[394] Obchinska knisicza zpitavanya … Graz 1764 (prva izdaja 1758, glej št. 64)

[395] Druga štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma je jezikovno bolj naslonjena na štajersko slovenščino kot prva, čeprav je tudi ta še pisana v kajkavskem črkopisu. Pesemski del, ki obsega 11 pesmi, ima vsaj 2 pesmi več kot prva izdaja. Marijina litanijska pesem je objavljena v drugačnem prevodu. Kratke uvodne pesmice so precej podobne ljubljanskim (kranjskim) priredbam. Vse ostale daljše pesmi se pa zelo tesno naslanjajo na nemške predloge ne oziraje se na že tiskane slovenske prevode. Tudi mašna pesem je zvesto prevedena, zato je drugačna kot »Maša 1756«, čeprav sta obe tiskani v Gradcu (gl. op. 323‌).

[396] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 20675.

[397] Slovstvo: F. Ilešič, Početki … ČZN 3 (1906), 1–32, je izdajo predvsem jezikovno opisal. – Kidrič, biografija o Plohelu v SBL II, 386, našteva tudi nekaj pesmi; to izdajo primerja s prvo in tretjo.

75. EvL 1764

[398] Evangelia inu branje. Ljubljana 1764

[399] Novo izdajo ljubljanskega lekcionarja je ob precejšnji naslonitvi na Paglovčeve izdaje (1741, gl. št. 45) priredil neznani redaktor. V pesmarico je sprejel 3 nove pesmi in spreminjal tudi pesmi: adventna se namesto »Jager na lovu šraja« začenja »Poslan je angel Gabrijel«, binkoštna je spet taka, kot je bila v EvL 1741, izločena je katehetična pesem o 10 božjih zapovedih, novi sta pesmi »Hvalimo inu molimo« (evharistična) in »Hvaljen bodi Jezus Kristus« (razlaga krščanskega pozdrava). Vseh pesmi je 13.

[400] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10196.

[401] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 15, opozarja na nove pesmi. – Kidrič, Zgodovina 159, domneva, da je bil prireditelj kak jezuitski redovnik.

76. Repež NB 1764

[402] Filip Jakob Repež, Nebeshku blagu. Ljubljana 1764

[403] Druga Repeževa pesmarica (prim. RB 1757, št. 59) je predvsem molitvenik in navodilo romarjem, kako naj se po vrnitvi z božje poti trudijo za sveto življenje. Na str. 49 toži, da zaradi slabih časov ni mogel izpolniti dane obljube in natisniti vseh ali vsaj več svojih pesmi. Vsebuje 3 nove pesmi, ki razlagajo milosti, prejete na Križni gori. Pojejo naj se po napevih drugih pesmi.

[404] Izvod v SK s sign. C 1764-1 je bil Lenčkova last (prim. njegov seznam št. 20).

[405] Slovstvo gl. pri št. 59 tega popisa.

77. Parhamer L 1766

[406] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1766 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[407] Četrta ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je skrben ponatis tretje izdaje (1762, gl. št. 73). Tisk je skoraj popolnoma enak, paginacija pa je nekoliko različna. Vseh 22 pesmi je istih.

[408] Izvod v SK s sign. C 1760-1/1766 je v žirovski okolici našel J. Lenček (njegov seznam št. 22). – Slovstvo gl. pri št. 65.

78. Pot L 1767 (2)

[409] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1767 (2.izd.) (Še izdaje 1767/3/, 1783 in 1784)

[410] »Nov (drugi) tip slovenskega molitvenika« imenuje Kidrič (Zgodovina 158) molitvenik in asketični priročnik, ki ga je neznani avtor v Ljubljani prvič izdal 1764 (ker nima pesmi, ga v tem popisu ni). (Nov tip zato, ker je Kidrič kot prvega označil molitvenik brez pesmi »Sveta inu clo nucna viža sveto mašo slišati« 1762.) Vseboval je jutranje molitve z obujenjem dobrega namena, stanovski pouk, pripravo na spoved in obhajilo, obširno razlago maše z molitvami, vseh vrst molitve, nauk za bogoljubno življenje ter izdelana premišljevanja za tridnevne duhovne vaje (avtor bi mogel biti kak jezuit).

[411] Druga izdaja molitvenika vsebuje razen prej navedenih sestavin še nekaj molitev ter oficij (»služba«) v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Ta oficij ima seveda tudi pesem, ki je razdeljena na posamezne molitvene ure. Predloga je bila verjetno nemška (enak oficij je v »Auserlesenes Handbuch oder Manuale«, Wien 1772), ta pa ima starejši vzorec v latinskih oficijih, priljubljeni molitveni obliki (npr. »Manuale Sodalitatis B. M. V.«, Viennae 1643. – Oficirje v hrvaških kajkavskih molitvenikih je izčrpno popisal Nikola Sertić, Hrvatski kajkavski molitvenici /disertacija/, str. 265–305, – tipkopis).

[412] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13107.

[413] Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Čas 1 (1907), 454–459, popisuje vsebino prve izdaje. J. Glaser, ČZN 21 (1926), 21, in ČZN 28 (1933), 108, omenja drugo izdajo v lasti generala Maistra. – Kidrič, Zgodovina 158, ocenjuje tip novega molitvenika.

79. Pot L 1767 (3)

[414] (Hitra inu glatka pot pruti nebessem) (Ljubljana po 1767)

[415] Izdaje molitvenika »Hitra inu glatka pot« še niso zadovoljivo bibliografsko raziskane. Ker je izdaja 1783 na naslovnem listu označena kot četrta, je J. Glaser sklepal, da je po 1767 (ko je izdaja označena kot druga) izšla še tretja izdaja, ki pa doslej še ni znana.

[416] V SK (s sign. C 1764-3/1767) je neka izdaja »Poti« brez naslovnega lista, ki se v vsem sklada z zgoraj opisano izdajo 1767 (2), le na koncu ima namesto 5 molitev samo 4. To je pa dovolj za domnevo nove izdaje, ki je morda prav tista, ki v vrsti izdaj še manjka.

[417] Ta izvod je bibliografsko zanimiv tudi zaradi zmote, ki jo je povzročil: Pred slovenskim molitvenikom je uvezan začetek latinske knjige jezuita Hevenesija »Scintillae Ignatianae«, tiskane v Trnavi 1734. Ko je kaplan J. Lenček, ki je tako vezano knjigo našel, objavil svoj bibliografski seznam, je pod št. 11 navedel naslov te latinske knjige, v opombi pa dodal, da je to slovenski tisk, ki ima 297 strani (latinskih strani sploh ni štel!). K sreči niti Simonič niti Kidrič nista nasedla temu podatku (saj ga tudi v drugih, potrebnih stvareh nista uporabila).

80. Pot M 1767

[419] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1767 (druga izdaja 1770)

[420] »Novi« slovenski molitvenik je izšel posebej tudi za štajerske Slovence, kar vzbuja sum, da je prirejen (ali celo samo preveden) po neki nemški knjigi. Prvo mariborsko izdajo je za knjigarja Pitericha natisnila Widmanstetterska tiskarna v Gradcu istega leta, kot je v Ljubljani izšla povečana izdaja. Marijin oficij ima pesmi, ki so pa drugačen prevod iste predloge. Na koncu nima sklepnih molitev (konča se z duhovnimi vajami).

[421] Izvod v NUK ima sign. 109719 (dobljen šele leta 1951).

[422] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933) na str. 208. – Kidrič, Zgodovina 160, omenja tudi to izdajo.

81. Pohlin MB 1767

[423] (O. Marko Pohlin) Molitoune bukuvze. Ljubljana 1767 – (gl. izdajo 1777, št. 108)

[424] O. Marko Pohlin je že 1767 izdal svoj molitvenik, ki se je Slovencem zelo priljubil. To je bil tretji tip v vrsti slovenskih molitvenikov (Kidrič, SBL II, 418) in je najbrž že v prvi izdaji imel nekaj pesmi, kakor v vseh poznejših in kakor je bila stalna Pohlinova navada (Kidrič, Zgodovina 159).

[425] Izvod je zdaj neznan, imel ga je pa Lenček (njegov seznam št. 24).

82. Pohlin Limbar 1768

[426] (O. M. Pohlin) Limbar med ternam. Ljubljana 1768

[427] Prva slovenska knjižica v čast sv. Alojziju vsebuje razen celotnega oficija (v katerem so tudi pesmi) še 5 drugih pesmi (v čast sv. Ani, sv. Jožefu, sv. Alojziju ter 2 Marijini). Marijina »Vsi verni kristjani« je bila tiskana že v Parhamerju 1760, druga Marijina je pa namenjena romarjem na Rožnik (Roshempoh) pri Ljubljani in je od drugod neznana (enako kot ostale pesmi).

[428] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 27680. (Bil je tudi v NUK, pa je 1944 zgorel. Lenčkovega izvoda /njegov seznam. št. 29/ v SK ni več.)

[429] Slovstva posebej o tem delcu ni, omeniti je treba le bibliografsko napako, ki je zaradi drobne tiskarske napake ustvarila še »drugo« izdajo te Pohlinove knjižice. Simonič 621 navaja popoln naslov knjižice, ker je na str. 398 zapisan nenatančno. Pri tem navaja letnico 1786, ne da bi posebej opozarjal, da hoče popisati novo izdajo (zgolj tiskarsko zamenjane številke!). Kidrič je vendar to »drugo« izdajo vzel resno, ker jo je navedel v Zgodovini (str. 249) in v seznamu Pohlinovih del (SBL II, 419).

83. Pohlin Kat 1768

[430] Ta male Katechismus … Petra Kanisia. Dunaj 1768

[431] O. Marko Pohlin ni mogel ostati nedelaven ob velikem katehetičnem gibanju, ki so ga v Bratovščini krščanskega nauka vodili jezuitski misijonarji. Sam je priredil novo slovensko izdajo Parhamerjevega katekizma, ki je tiskarsko precej lepša in boljša kakor običajne »uradne« izdaje. V predgovoru razlaga, da je hotel s to izdajo pomagati staršem v mestih, ki naj sami učijo katekizma svoje otroke (verjetno je bilo bratovščinsko delovanje razširjeno zlasti po podeželju).

[432] V Katekizmu so samo 4 pesmi. Marijina »Vsi verni kristjani« je ponatis, druge 3 so nove in pozneje ne več ponatisnjene.

[433] Izvod v SK s sign. C 1768-2 je morda Lenčkov (seznam št. 28), a zaradi novih platnic to ni več ugotovljivo.

[434] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 131–135, je ta katekizem popisal in ga ocenil kot privatno izdajo vedno svojeglavega Pohlina. – Kidrič v biografiji (SBL II, 418) opozarja na življenjepis sv. Mohorja in Fortunata, ki ga je Pohlin dodal knjižici.

84. Pohlin PSP 1768

[435] (O. M. Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1768 (še 1774 in 1850)

[436] Pohlinov priročnik za častilce Jezusovih peterih ran in Žalostne matere božje ob peterih postnih petkih je bil tretja Pohlinova knjižica v istem letu. Vsebuje premišljevanja in molitve pa tudi oficij v čast Kristusovemu trpljenju s pesmimi ter oficij s pesmimi v čast sv. Notburgi.

[437] Izvod v NUK ima sign. II CG 23685.

[438] Slovstvo: Kidrič knjižico samo omenja v SBL II, 418.

85. EvL 1768

[439] Branie inu evangelia. Ljubljana 1768

[440] Nova izdaja lekcionarja z občutno spremenjenim naslovom je celotno pesmarico (13 pesmi) brez sprememb ponatisnila iz EvL 1764.

[441] Izvod v NUK, ki ima sign. 63917, je Vrhovnik našel pri podružnici Škocjan župnije Dob pri Domžalah.

[442] Slovstvo: Vrhovnik je objavil najdbo dotlej neznane izdaje v IMK 2 (1892), 157. – Kidrič, Zgodovina 159, ugiblje o prireditelju jezuitu. – Breznik te izdaje ni ocenil, ker je v »Licejki« v njegovem času še ni bilo.

86. Man 1768

[443] Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1768 (še izdaji 1796 in 1803)

[444] Izrazito premišljevalna knjiga jezuita Mana, ki jo je v slovenščino prevedel neznani prevajalec, ima misli o človekovi večnosti zajete tudi v pesem »Večnost se približuje«.

[445] Izdaja iz 1768 je v naslovu sicer označena kot druga izdaja, a bibliografija starejše ne pozna (tudi izdaja 1796 je označena kot druga!).

[446] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13131.

[447] Slovstvo: M. Pohlin (Bibliotheca 52) pravi, da ni videl prve izdaje. Graja pa delo prevajalca (prireditelja), ki v naslovu pravi, da je knjiga »pogmirana inu pobulshana« ter označuje njegove izboljšave kot »non augmentatio, non correctio inepta Auctoris, sive potius interpretis apud gnaros et peritos prostitutio«. – Italijanska izdaja v dveh zvezkih »Veri ritratti della morte« in »La prigione eterna della morte« (4. izdaja, tiskana v Benetkah 1669, je tudi v SK) ima kot ponazorilo premišljevanj in zgledov natisnjene bakroreze, ki zelo naturalistično prikazujejo okoliščine, v katerih ljudje umirajo, in kazni, ki jih bodo pogubljeni trpeli v peklu. Ilustrirana Manova knjiga je bila verjetno predloga Valvasorjevemu ilustratorskemu delu »Theatrum mortis humanae tripartitum« (Ljubljana/Salzburg 1682), le da je vse Valvasorjevo besedilo v verzih, bakrorezi iz lastne delavnice na Bogenšperku pa mnogo finejši od italijanskih.

87. Čuvaj 1768

[448] Zhuvai te dushe, Kateri njo budi k enimo brumnimo shiulejno. (1768) (Prav tako kot Man še izdaji 1796 in 1803)

[449] Knjižica brez posebnega naslovnega lista je vedno spremljevalka Manove knjižice o večnosti. Vsebuje nauke, molitve in 5 pesmi, katerih ena je znana iz Maurerja, ena pozneje tudi v Redeskiniju, ostale so zapisane samo tukaj.

[450] Ta izdaja ni paginirana. Prav kot Man je najbrž izšla že tudi pred 1768 in jo je morda poznal Pohlin (Bibliotheca 62), ker pravi, da je bila natisnjena pri Heptnerju v Ljubljani. To bi se pa moglo zgoditi le v letih 1760–1765. Kidrič (Opombe 133) jo omenja med izgubljenimi knjigami.

[451] Izvod v NUK ima sign. II Cg 23954 (ni privezan Manu).

[452] Slovstvo: Različne izdaje je omenjal in razvrščal M. Rupel, Prispevki … SR 9 (1956), 151–152. Objavil je tudi seznam pesmi.

88. Pohlin Misel 1769

[453] (O. M. Pohlin) Sveta inu nuzna je misl sa te mertve moliti. Ljubljana (1769)

[454] Priročnik za ude (brate in sestre) bratovščine vseh vernih duš ali mrtvaške bratovščine, ki je delovala v diskalceatski cerkvi v Ljubljani, je sestavil o. Marko. Bratovščinskim navodilom, molitvam in litanijam je dodal tudi oficij za duše v vicah, ki ima tudi pesmi za posamezne molitvene ure.

[455] Izvod v SK s sign. C 1773-3a, uvezan z več drugimi tiski v en zbornik, je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 32).

[456] Slovstvo: Kidrič v Pohlinovi biografiji (SBL II, 418) našteva knjigo med »ostalimi asketičnimi spisi« (str. 423).

89. Parhamer L 1770

[457] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1770 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[458] Zadnja (peta) ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je zgolj ponatis prejšnje izdaje 1766 (gl. št. 77). Pesmi je v njej 22.

[459] Izvod v NM ima sign. 12777.

[460] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129 in 131. – M. Rupel, Prispevki. SR 9 (1956), 153–154, kjer navaja celoten naslov.

90. Repež RDB 1770

[461] Filip Jakob Repež, Romarsku drugu blagu. Ljubljana 1770 (še izdaji 1775 in po 1782)

[462] Svojo najobsežnejšo pesmarico je Repež dal v tisk tri leta pred smrtjo. V predgovoru je pobožni organist razložil, da mu nikoli ne zmanjka snovi za nove pesmi, čeprav jih ne hodi iskat po nemških in laških deželah »sakaj imam eniga gvishniga Gospuda, kateri meni sa mojo kramo smiram vse sorte frishne materije sbira, daje, inu me saklada; inu ta ni obeden drugi, koker tukej na Krishni gori sam Christus; sakaj zhe vezh rezhy od tiga blaga teh S. Pesem vunkej dam, li she vsak dan vezh kej lepshiga per mojmu Christusu najdem«.

[463] Tudi ta pesmarica, v kateri je 25 pesmi, je kakor prva (RB 1757) razdeljena na 5 glavnih romarskih shodov. Za uvod je tiskana izvirna pesem h križevemu potu. Večina ostalih pesmi je v zvezi s češčenjem Jezusovega križa in sploh trpljenja. Nekatere pesmi so drugi organisti radi prepisovali v rkp pesmarice, ni do konca stoletja izšla nobena izmed njih.

[464] Izvod v SK s sign. C 1770-4 je bil Lenčkov (seznam št. 35).

[465] Slovstvo; Kidrič, Opombe 101–106, navaja naslove pesmi. Čudi se, kako so mogli ljudje znati napeve nemških in latinskih pesmi, ki jih Repež predpisuje za svoje pesmi. Starejši rkp (npr. Kalobski) razodevajo, da so te pesmi peli že dolgo časa, organisti so pa napev še vedno imenovali po nemških predlogah.

91. Pot M 1770

[466] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1770 (prva izdaja 1767, gl. št. 80).

[467] Druga mariborska izdaja »Poti« je popoln ponatis prve iz 1767. Edina pesem je pesem v Marijinem oficiju.

[468] Izvod v SK s sign. 1764-3/1770 je Lenček našel na Žirovskem in ga navedel v seznamu pod št. 33.

92. Ambrožič I. (1771)

[469] (Prva izmed Ambrožičevih pesmaric, spisana 1771)

[470] Rkp pesmarice, ki jih je spisal organist Jožef Ambrožič, so najobsežnejša ohranjena zbirka slovenskih cerkvenih pesmi. Čeprav je že dolgo časa znana, je objavljen samo seznam pesmi, primerno ocenjena pa še ni; naj zato sledi nekaj več podatkov o piscu, o usodi njegovih pesmaric in nekaj več tudi o vsebini teh pesmi (ker v glavnem delu razprave podobno kot Repeževe ali Pohlinove pesmi tudi Ambrožičeve niso mogle biti izčrpno uporabljene).

[471] Jožef Ambrožič (1737–1787?) je bil organist in učitelj v Šmarju pod Ljubljano, nato v Dobrepoljah in morda tudi v Preserju pri Borovnici. Sam pravi (v I. pesmarici), da je poznal loškega organiste in učitelja Repeža in da je prepisoval iz njegovih tiskanih in rokopisnih pesmaric. Ambrožičeve pesmarice zato v nekem oziru morejo nadomestiti izgubljeno Repeževo pesmariško dediščino. Zelo podrobno primerjalno raziskovanje bi bilo še potrebno, da bi ugotovili, koliko je Ambrožič sam pesnil in skladal napeve; ni pa dvoma, da je to znal in tudi delal. Razmeroma precejšnje število ohranjenih rkp pesmaric dolenjskih organistov, ki so pisali v zadnjih desetletjih 18. stoletja, priča za močno medsebojno povezanost, zmanjšuje pa seveda stopnjo izvirnosti posameznih pesmaričarjev; pesmi se namreč zelo ponavljajo, narejene pa so navadno tudi po splošnih vzorcih.

[473] Ambrožičeve pesmarice je odkril in javnosti predstavil organist in »bivši nabiratelj narodnih pesmi« Franc Kramar (prim. SBL I, 554), ki je 1909 dobil v Šmarju pod Ljubljano od osmošolca Rada Primica 10 rokopisnih zvezkov. Nekatere izmed teh pesmaric so podpisane z Ambrožičevim imenom, za druge je pa Kramar sklepal, da so tudi Ambrožičevo delo. V Cerkvenem glasbeniku je pozneje objavil naslove pesmi iz posameznih pesmaric, tako da še sedaj vsaj 8 najstarejših pesmaric pripisujemo Ambrožiču. Kramar jih je izročil ljubljanski državni knjižnici (NUK), kjer so v rkp oddelku vse skupaj shranjene pod inv. št. 242.

[474] Pesmarica I. je bila spisana 1771, pesmarica II. tudi 1771, pesmarica III. – 1775, pesmarica IV. morda 1775, pesmarica V. 1778, pesmarica VI. – 1787, pesmarica VII. neznano kdaj, pesmarica VIII. po 1793. V tem popisu bodo opisane na ustreznem mestu po kronološkem zaporedju.

[475] V teh pesmaricah je zapisanih 606 pesmi (po Kramarjevih seznamih, ki so deloma napačni, bi jih bilo 613).

[476] Značilno je, da je v njih zapisanih zelo malo starejših splošno znanih pesmi. Največ pesmi sploh in največ izvirnih je v čast različnim svetnikom. Ambrožič je zelo rad v pesmi s kora pripovedoval svojim poslušalcem v cerkvi zgodbe iz življenja svetnikov. Zlasti je to delal v romarskih cerkvah – svetniških in Marijinih. V rkp je navadno celo zapisal, kje je legendo ali »eksempel« bral. Precej pesmi je vezanih na čene nedelje in praznike, nekaj jih je tudi o posameznih zakramentih. Zelo veliko je spodbudnih pesmi, v katerih vabi romarje, naj se spreobrnejo po zgledu tistega, čigar zgodbo jim pripoveduje, ali pa ob misli na poslednje reči, ki jih čakajo po smrti. Nekaj pesmi je povsem prigodnih in posvetnih.

[477] Značaj in oblika mnogih pesmi dokazuje, da jih niso peli pevci na koru, še manj vsi ljudje v cerkvi, ampak organist sam, ljudje so ga pa poslušali (podobno je znano tudi o Repežu). Izrazi v Ambrožičevih pesmih pričajo, da je svojo službo pojmoval zelo apostolsko – vzporedno z duhovnikom. Poslušalce večkrat naravnost ogovarja, zlasti v romarskih cerkvah – za primer naj bo naveden začetek pesmi v čast sv. Antonu Padovanskemu, ki jo je pel romarjem na Zdenski rebri v dobrepoljski fari (pesmarica V., prepis iz CG 48/1925/, 6):

»Jest želim dones zapejti svetemu Antonu h časti,
nu vam k troštu rezodejti, lubeznivi rumarji,
kaj tukej čudneh gnat skaže svet Anton vsem rumarjam,
le prpraute srca vaše, de en malu povejm vam«.

[478] (Svojevrstne »pridigarske pesmi« bi zaslužile posebno obravnavo, čeprav so zaradi izključno moralizirajoče vsebine dolgočasne in razvlečene.)

[479] V pesmaricah je tudi 10 napevov, zapisanih z notami. Cvetko I, 316–318, jih je ocenil kot najboljše med vsemi, ki so nastali v tej dobi (Stržinar, Paglovec, Lavrenčič, Redeskini). Odmaknili so se že baročnemu slogu in se približali zgodnjeklasicističnemu. Za večino pesmi brez napeva pa Ambrožič naroča, po katerem napevu naj se pojejo.

[481] Slovstvo: Kidrič je v biografiji (SBL I, 10) po Kramarjevih člankih navedel samo nekaj biografskih podatkov; pozneje (Dobrovsky 189, op. 44) je dodal, da Ambrožič ni umrl v Preserju, kjer naj bi po Kramarjevi sodbi nazadnje služboval, in da so rkp pesmarice že v ljubljanski državni knjižnici. V Zgodovini (str. 169) je o njegovih pesmih zapisal, da so še slabše od Repeževih in Redeskinijevih. – Novejša slovstvena zgodovina ga niti ne omenja (Zssl I.)

… Ambrožič I. (1771)

[482] Prva pesmarica je bila spisana 1771 v Dobrepoljah in vsebuje 175 pesmi brez napevov. Obe večji skupini pesmi sta izvirno oštevilčeni. Na začetku pesmarice je zapisal pesmi, ki naj se pred pridigo pojejo v čast Sv. Duhu (vse po vzorcu starejše pesmi, le v prvi kitici nekoliko prirejene za posamezne praznike ali dobe cerkvenega leta). Sledi skupina prošnjih pesmi za križev teden, v drugi skupini so pa skoraj izključno svetniške pesmi. O teh pesmih pravi pisec sam, da so bile »na suetlobo dane nu kompanerane od Filipa jacopa Repesha«, vendar so vmes tudi pesmi, ki jih je nedvomno zložil Ambrožič sam, saj so krajevno in časovno določene.

[483] Seznam pesmi I. pesmarice in razlago, kako je pesmarice našel, je Fr. Kramar objavil v CG 45(1922),96–99; 46(1923),10–13, 30–35. (V tem seznamu je ena pesem na napačnem pestu, eno je pa pozabil napisati. V celoti je objavil besedilo dveh pesmi).

93. Ambrožič II. (1771)

[484] Za drugo rkp pesmarico Ambrožičeve zbirke je najditelj Kramar sklepal iz pisave in iz podobnega sloga, da jo je tudi spisal Ambrožič. Letnica 1771 je zapisana v pesmarici.

[485] Vsebuje 47 pesmi, ena od njih (iz leta 1775) ima tudi napev v notah. Prva je pesem pred pridigo, nato pesmi v čast Jezusovega in Marijinega imena, sledi precej pesmi za nove maše in za verne duše ter pogrebe.

[486] Seznam pesmi: CG 46 (1923), 49–53. Pesem z napevom je objavljena ve celoti.

94. EvL 1772

[487] (Brania inu evangeliumi. Ljubljana 1772)

[488] V bibliografijo (Simonič 45, najbrž po LZ 6/1886/, 571) je uvrščen lekcionar, ki naj bi izšel 1772. Naslov ni naveden, zato sklepam, da je mišljen lekcionar brez naslovnega lista, katerega »tabla prasnekov« se začenja z letom 1773. Razporeditev in tiskarske oprema se razlikuje od obeh sosednjih izdaj 1768 in 1777.

[489] Pesmarica je objavljena v zelo spremenjeni obliki: ima 16 pesmi, kakor nobena druga izdaja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi iz EvL 1768, dodane so pa še 3 nove: zahvalna iz Stržinarja 1729, pesem pred poukom in pri blagoslovu pa iz Parhamerja 1760.

[490] Izvod je v NM s sign. 1785.

[491] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 169, sodi (ponavljajoč Breznika, str. 283), da je to izdajo priredil Pohlin.

95. Pohlin PSP 1774

[492] (Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1774 (prva izd. 1768)

[493] Pohlinov postni molitvenik (opis I. izdaje gl. št. 84) ima tudi v II. izdaji ponatisnjena oba oficija s pesmimi v čast Kristusovemu trpljenju in v čast sv. Notburgi. Dodan je le življenjepis sv. Notburge in sv. Izidorja ter mašne molitve »Sveta inu zlo nuzna visha sveto masho slishati« (kar je morda ponatis molitvenika z enakim naslovom, kakor ga navaja Rupel, Prispevki. SR 9/1956/, 152).

[494] Izvod v SK s sign. C 1773-3a je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 40).

[495] (Molitvenik je 1850 izšel ponovno, tiskan še v bohoričici in spet označen kot II. izdaja. Ponatisnjen je izmed oficijev samo oni v čast Kristusovemu trpljenju z nekoliko popravljenimi pesmimi. Izvod v SK ima sign. C 1768-4/1850.)

96. Pesem Od Sazhetka Suete Prehke Martre

[496] Kadera se je u letu 1708 na Peravi sunej Willaka, u Koroshki Disheli s'enga gladkiga Sidu sazhela un spushat. (Beljak) 1774

[497] Drobna božjepotna knjižica je bila namenjena romarjem h križu, ki se je izpod ometa prikazal na Peravi pri Beljaku in povzročil znano božjo pot. (Po mnenju I. Grafenauerja je to star romarski križ, ki je bil zazidan, pa se je polagoma izluščil iz zidu – ustno sporočilo.)

[498] Izmed 2 pesmi prva pripoveduje o začetku te božje poti, druga (ponatis iz Repeža RDB 1770) je splošna pesem o sv. križu.

[499] Izvod v NM s sign. 2459 je zabeležil A. Pirjevec, Doneski. SJ 4 (1941), 162.

[500] Slovstvo: Vrhovnik, Pesem o začetku svete bridke martre na Peravi. IMK 18 (1908), 112–114 (Njegov izvod je zdaj v NUK s sign. 64963). Primerjal je slovensko pesem z nemško, ki je bila objavljena v božjepotni knjižici, tiskani v Gradcu 1774 in v kateri je zgodovina božje poti pripovedovana tudi v prozi. (SK ima nemško izdajo, ki je v Beljaku izšla pri Johannu Battistoniju in v kateri je letnica 1774 natisnjena z istimi številkami kot v slovenski knjižici.)

[501] Nova slovenska izdaja (v SK s sign. C 1774-1/x – iz zapuščine zbiratelja Alojzija Stroja) je izšla v založbi M. Sablatnika v Beljaku. Tiskal jo je J. Muhr najbrž kdaj v 19. stol. Sklicuje se še na prvotno izdajo, obe pesmi sta pa prirejeni natančno po nemški predlogi brez ozira na stari slovenski pesmi.

97. Repež RB 1775

[502] (F. J. Repež) Romarske Bukvize. Videm 1775 (prva izdaja 1757, gl. št. 59)

[503] Prvo Repeževo pesmarico so v nespremenjeni obliki ponatisnili 1775. Tiskana je bila v laškem Vidmu (Udine). Ponatis je tako zvest, da niso popravili niti tiste napake, ki jo je Repež sam popravil v NB 1764, da namreč zadnji romarski shod ni na Mihelovo nedeljo, ampak na tretjo nedeljo po sv. Mihaelu, to je 14 dni po rožnovenski nedelji. Izpustili so le seznam tiskovnih napak »Errata corrige« na koncu knjige.

[504] Pesmarica vsebuje vseh 12 pesmi, ki so šele v tej izdaji sploh dostopne (dokler se ne najde kak izvod I. ).

[505] Izvod v SK s sign. C 1757-2/1775 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 42.

98. Repež RDB 1775

[506] (F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Videm 1775 (prva izdaja 1770, gl. št. 90)

[507] Tudi večjo Repeževo pesmarico so ponatisnili v Vidmu 1775. (Najbrž so obe knjižici še vedno prodajali romarjem, ki so prihajali na Križno goro.) Pri ponatisu so izpustili dodatne molitve in kazalo, pesmarica pa ima nespremenjeno ponatisnjenih vseh 25 pesmi.

[508] Izvod v SK s sign. C 1770-4/1775 je bil Lenčkova lastnina in ga je navedel v seznamu pod št. 43.

99. Ambrožič III. (1775)

[509] Anonimno rkp pesmarico, pisano 1775, je F. Kramar uvrstil med Ambrožičeve pesmarice, ker pisava ta sklep potrjuje, čeprav je oblika zvezka popolnoma drugačna.

[510] V pesmarici sta 102 pesmi za adventni (večinoma so to Marijine pesmi za zornice) in božični čas ter za nekaj praznikov, ki se v tem času obhajajo. Napev je zapisan pri 7 božičnih pesmih. Nekaj pesmi je starih, splošno znanih, nekatere so prepisane iz tiskanih pesmaric, precej pesmi je zapisanih tudi v drugih rokopisih.

[511] Kramar je objavil seznam pesmi ter besedilo in napeve božičnih pesmi v CG 46 (1923), 66–70, 85–89, 106–110, 47 (1924), 9–13. (V tem seznamu je Kramar 2 božični pesmi navedel kar med ostalimi božičnimi, čeprav sta v rkp na drugem mestu. – Cvetko II, 48–49, posebej za božične napeve pravi, da so klasicistični.

100. Redeskini 1775

[512] (M. Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1775 (še 1795 in 1800)

[513] Ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Adam Jošt Redeskini (1740–1814) je bil za Stržinarjem prvi svetni duhovnik, ki je z jasno začrtanim namenom sestavil in v tisku izdal obsežno pesmarico. V predgovoru je razložil, kako je Bog svojo željo, naj ljudje pojejo, razodel tudi v sv. pismu. Ljudje naj zato opustijo vse prazne in grešne pesmi ter se oprimejo svetih. Svoje pesmi predlaga v zamenjavo za slabe pesmi. (S tem predgovorom in seveda tudi zaradi slabe pesniške kvalitete se je Redeskini tako zameril literarnim zgodovinarjem, da ga omenjajo le kot uničevalca slovenske ljudske pesmi: Zssl I., 36; kot pesnika ga ali sploh ne navajajo ali pa kvečjemu pomilujejo. – Pozabljajo pri tem, da so slovenski protestanti iz istih razlogov Slovencem nudili svoje tako hvaljene pesmi!)

[514] V knjižici je razen predgovora in kazala 68 pesmi, ki so bile namenjene petju, le da je knjižica z notami izšla šele naslednje leto. Velika večina pesmi je novih (vsaj ne prej zapisanih). Razdeljene so na več oddelkov: katehetične, prazniške, spodbudne in molitvene. Zvezo z drugimi, zlasti rkp pesmaricami, ter odvisnost od morebitnih (verjetnih) nemških predlog bo treba še posebej ugotavljati.

[515] V rkp pesmarice so Redeskinijeve pesmi malo prepisovali, morda je bilo na voljo dovolj tiskanih izvodov. Zanimivo je tudi avtorjevo navodilo za tiste ljudi, ki pesmi niso mogli peti v cerkvi (NB na koncu pesmarice): »Te dalshe Pesme se znajo z bukuv brati, inu pejti, kader je kej vezh zhasa: Koker ob nedelah, inu praznikah, al že v cirkve, kjer je navada, inu perložnost, al tudi doma … al gvišneh precesjah: al pak tudi pr … delu, susebnu pr preje, kjer se morebiti ena, al druga Peršona zravn znajde, ktira je scer brez dela, inu brati zna; leta nej tedej bukuvze v roke vzame, inu nej drugem naprej bere, al poje«.

[516] Izvod v SK ima sign. C 1775-1.

[517] Slovstvo: Vrhovnik, biografija v ZD 1902, 162, 179, 187 in 195. Ocenil je njegovo delo, da se je »kakor rokodelec brez najpotrebnejšega orodja lotil pesnikovanja«, priznal mu je pa, da » je častno zaznamovano njegovo ime v naši kulturni zgodovini« (str. 179–180). (Vrhovnikova biografija je izšla v ponatisu tudi kot XIV. zvezek Knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda.) – Lukman je napisal biografijo za SBL III, 63, ki je pa žal v slogu prej omenjenega literarnozgodovinskega stališča. – Cvetko I, 316, sodi o napevih, da se temeljito razhajajo z resnim namenom in vsebino pesmi, ker se »gibljejo v veselem plesnem ritmu, tu pa tam so okrašeni po baročnih vzorcih, posvetnega duha kar sipljejo iz sebe« (izvirnost napevov najbrž še ni do kraja raziskana).

101. Pessem Od svete Meriethe Cortone trekiga Ordna S. Francisca

[518] Anonimna knjižica o življenju in češčenju sv. spokornice Marjete Kortonske (»Spokorjeine Ene imenithne Gresknize – 1675« – kar je v resnici 1775 ali še pozneje:·gl. spodaj opombo‌) ima pri nekaterih izvodih dodano še pesem »Sveta Merietha Cortona« s 15 kiticami, kakor je bila natisnjena v Stržinarju 1729 na str. 219 sl. Pesem ni del knjižice, ampak poseben letak, za katerega ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil natisnjen – nedvomno po izidu Stržinarja 1729 in pred knjižico, kateri je prilepljen. Navajam ga na tem mestu zato, ker ga je tradicija doslej povezovala s knjižico v celoto.

[519] Izvodi knjižice s privezano pesmijo so v NM (sign. 4246 in 4241) ter v NUK s sign. 139134.

[520] Slovstvo: Rebol, Matija Naglič … Čas 1 (1907), 369–375. – Kidrič, Opombe 89–90.

[521] Opomba: Knjižica in privezana pesem sta zaradi napačne letnice povzročili obilo pisanja in napačnih zaključkov. Najhuje je pogrešil Mantuani (Razvoj 15), ko je zapisal, da se je 1675 pojavil »prvi boječi poskus, vplivati s slovensko pesmijo na narodovo srce, vendar ni imel mnogo posnemovalcev«. To je zapisal leta 1913 na podlagi beležke v Simoniču (str. 485), čeprav je Rebol že 1907 iz letnic v besedilu jasno dokazal, da je knjiga s pesmijo vred mnogo mlajša. – Ne da bi Rebola navajal, je Kidrič 1921/22 (Opombe) razložil enako ugotovitev, le da je po tiskarskih znakih sklepal na še poznejšo letnico: tiskana naj bi bila pri Kleinmayru, torej šele po 1782. Opozoril pa je, da je pesem samostojen letak, ki je mogel biti tiskan že precej prej. – Slodnjak, Geschichte 79, je zagrešil novo napako zaradi površnega branja Pohlinove biografije v SBL II, 424, ko je knjižico z letnico 1769 prisodil Redeskinijevemu peresu.

102. Ambrožič IV. (1775?)

[522] Četrta rkp pesmarica v Ambrožičevi skupini nima znanega pisca in ne vemo, kdaj je bila spisana. V njej je zapisano le to, da jo je 1793 imel Ambrožičev naslednik v Šmarju Matevž Kračman, znani »šmarski šomošter«. F. Kramar je sodil, da jo je Ambrožič pisal leta 1775.

[523] V pesmarici je 147 pesmi spodbudne in katehetične vsebine. Precej pesmi premišljuje človekove poslednje reči. Nekaj pesmi je prazniških, za pepelnico, binkošti in nedeljo presv. Trojice. Med njimi so tudi pesmi o zakramentih sv. birme in sv. zakona ter pesmi za žegnanjsko nedeljo.

[524] Kramarjev seznam pesmi tega rkp je v CG 47 (1924), 31–34, 52–56 in 75–80 (ena pesem je zmotno navedena kot dve pesmi). Zelo veliko pesmi te pesmarice je zapisanih v drugih rokopisih.

103. Golobc

[525] (Rkp pesmarica, pisana po izidu Redeskinija z napisom na platnici: Ex libris f. Joannis Golobz)

[526] V Sadnikarjevi muzejski zbirki v Kamniku sem februarja 1963 našel rkp pesmarico: v rjavo usnje vezano knjižico z zaponko. Zdaj ima še 278 strani (254 pisanih in 24 tiskanih), manjka pa jih vsaj še 10. Vsa je popisana z drobno pisavo, vsebuje samo pesmi, le na vlepljenih tiskih je nekaj molitev.

[527] Vseh pesmi je v rkp 112, okrog 60 je takih, ki iz drugih pesmaric niso znane. Pesmi so razvrščene po dobah cerkvenega leta: adventne, božične, pasijonske, velikonočne in vnebohodne, binkoštne, evharistične in za sv. Trojico. Vmesni skupini spodbudnih in katehetičnih pesmi sledi velika skupina Marijinih pesmi (23). Izmed svetniških pesmi jih je 13 v čast sv. Jošta – so tiskane in pisane. Nekaj novih pesmi je zelo prisrčnih, versko občutenih, 10 starih pesmi je prepisanih tudi iz lekcionarja (kar je v rkp pesmaricah precejšnja izjema).

[528] Časa pisanja se ni dalo določiti; zaradi nekaterih pesmi, ki so najbrž prepisane iz Redeskinijeve pesmarice, sem jo uvrstil na to mesto. Ker pa nekatere pesmi (tudi vlepljene tiskane) vzbujajo videz večje starosti, ni nemogoče, da so v tej pesmarici zapisane tudi take pesmi, ki jih je Redeskini prevzel iz že obstoječe zaloge.

[529] Rkp je bil napisan nekje na Gorenjskem v okolici sv. Jošta nad Kranjem, ker sicer ne bi vseboval toliko pesmi v čast temu svetniku. Pri eni od Marijinih pesmi je omenjeno, da je zložena za Kropo. Iz pisave sodim, da tisti Golobc, ki je podpisan na platnici kot lastnik rkp, ni bil njegov pisec, vsaj edini ne. Morda je bil celo redovnik, frančiškanski frater organist, na kar bi sklepal iz črke »f« pred imenom.

[530] Med pisane liste so vlepljeni 4 drobni tiski s pesmimi, od katerih je bil le eden že doslej znan (»Andoht I«, glej popis št. 37), drugi trije so bili doslej neznani (št. 38, 40 in 41).

[531] Rkp je v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku shranjen v tako imenovani »Marmontovi« omari. Na platnici ima številko 16, kar pa ni muzejska signatura.

104. Rkp SAZU

[532] V knjižnici SAZU v Ljubljani hranijo rkp pesmarico brez naslovnega lista in brez kakega imena, po katerem bi jo mogli imenovati. Pisana je bila gotovo še v 18. stoletju z značilno okorno bukovniško pisavo, ki je hotela biti čim bolj podobna tiskanim črkam. Pozna se, da je nekaj listov zgubljenih, ponekod je pa še vidna stara paginacija. Inventarna knjiga knjižnice ne nudi nobenega podatka, odkod je rkp, ker so ga dobili v stari nekatalogizirani zalogi.

[533] Pesmarica vsebuje zdaj še 45 pesmi, večinoma od drugod neznanih. Nekaj pesmi je iz Redeskinija (zato sem jo uvrstil na to mesto). Pesmi so večinoma spodbudne, moralnokatehetične vsebine, nekaj je tudi Marijinih in svetniških. Pesem za pobožnost križevega pota je drugačna, kot so znane iz drugih pesmaric.

[534] Rkp nosi v knjižnici SAZU signaturo 13310 TR.

105. Parhamer G 1777

[535] Knishiza spitavanya teh pet glavnih shtükov kershanskoga navüka. Graz 1777 (prva izdaja 1758, gl. št. 64)

[536] Tretja štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma – in sploh zadnja v vrsti slovenskih prevodov tega katekizma – nič več v naslovu ne navaja imena Petra Kanizija (morda zato ne, ker je bil jezuitski red takrat že razpuščen), poudarja pa, da je to tretja izdaja za uporabo udov Bratovščine krščanskega nauka.

[537] Vsebina je razen manjših sprememb ista kot 1764, jezik pa razodeva novega prireditelja (ne več Plohel). Pisava v bohoričici kaže naslonitev na zahodno slovenščino.

[538] Od pesmi je nova ena o sv. Rešnjem Telesu »Ah kristjani«, vseh pa je 12.

[539] Izvod v NUK ima sign. V 3g 19508.

106. Pohlin MB (II. izdaja)

107. Pohlin MB (III. izdaja)

[540] Dve doslej nenajdeni izdaji Pohlinovega molitvenika »Molitvene bukvice« sta morali iziti v letih pred 1777, ko je izšla IV. izdaja. Morda je katera od teh izdaj knjižica brez naslovnega lista, ki jo je 1961 v Tržiču našel kaplan Mirko Sevšek in je zdaj v SK s sign. C 1767-1/x.

108. Pohlin MB 1777

[541] (O. M. Pohlin) Molituvne bukuvze … K zhetertemu malu med ludy dane. Ljubljana 1777 (prva izd. 1767, gl. št. 81)

[542] Obširni Pohlinov molitvenik (283 str.), ki je v 10 letih doživel že četrto izdajo, v naslednjih petnajstih pa vsaj 5 izdaj v več natisih, je vseboval veliko število različnih molitev (jutranje, večerne, svetniške, prošnje). Priprava na spoved in obhajilo ter dolge mašne molitve naj bi vernikom olajšale sodelovanje pri cerkvenem zakramentalnem življenju. Ker so bile takrat maše pogosto »z žegnom«, je pred mašo ponatisnjena uradna blagoslovna pesem (Stržinarjeva) »Častimo te«.

[543] Večji del molitvenika so štirje oficiji z ustreznimi litanijami v čast Brezmadežne, sv. Jožefa, Žalostne matere božje in sv. Janeza Nepomuka. Vsi oficiji imajo tudi pesmi. Marijin oficij ima iste pesmi, kot so tiskane v mariborski izdaji molitvenika »Hitra inu glatka pot« (Pot M 1770), drugi trije oficiji so novi, nove so torej tudi pesmi. Na koncu knjižice je za križevim potom (ki je brez pesmi) natisnjena še nova Marijina pesem »Grešnik, glej žalost Marije«. Vsi oficiji in pesmi so očividno prirejeni po nemških predlogah.

[545] Dva različna natisa iste 4. izdaje sta v SK s sign. C 1767-1/1777. Eden je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 45).

109. Pohlin UK 1777

[546] O. M. Pohlin) Usakdane kruh tu je molitune bukuvze … Na majnshi skuppotegnene. Ljubljana 1777.

[547] Skrajšana izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla hkrati s četrto izdajo 1777. Nima oficijev, ima pa litanije in večino molitev. Mašne molitve so precej krajše, zadnja je molitev ob hudem vremenu.

[548] Edina pesem v knjižici je blagoslovna pred mašo.

[549] Izvod v SK s sign. C 1777-1 je kot svojo lastnino navedel že Lenček (v svojem seznamu št. 44), vendar je Kidrič (SBL II, 418) knjižico označil kot znano samo po Pohlinovem pričevanju (Bibliotheca 34) brez ohranjenega ali vsaj znanega izvoda.

[550] Slovstvo: Kidrič SBL II, 418, jo je označil, ne da bi jo videl, kot »novi tip molitvenika«, Pohlin sam pa je zapisal (BC 34), da je to le mali molitvenik »te male molitvene bukuvze«.

110., 111., 112. Pohlin MB

[551] (5. 6. in 7. izdaja)

[552] Tri izdaje Pohlinovega velikega molitvenika med četrto in osmo izdajo so doslej še neznane. Za katero od njih morda velja opomba pri št. 106–107.

113. EvL 1777 Vel.

[553] Branja, inu Evangeliumi. Ljubljana 1777

[554] Leta 1777 sta izšli dve izdaji lekcionarja: v večji in v manjši obliki. Prva ima 399 str., druga pa samo 375. Priredil ga je Pohlin ali kak njegov redovni sobrat, ker so v koledarju našteti tudi svetniki avguštinskega reda.

[555] Pesmarica se značilno razlikuje od prejšnjih izdaj, čeprav je vseh pesmi še vedno 13: da je mogel sprejeti 3 nove pesmi iz EvL 1772, je izločil 3 stare pesmi: postno, Marijino ter razlago krščanskega pozdrava.

[556] Izvod v SK ima sign. C 1777-1 L.

[557] Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 570–573, popisuje vsebino celotne knjige, omenja, da je v pesmarici nekaj takih pesmi, ki jih ljudje še znajo peti, za druge (zlasti za posnetke latinskih liturgičnih predlog) se pa čudi, da so jih Slovenci imeli že pred 100 leti »akoprav še v jako slabi besedi, kar je itak naravski«. – Gruden, Janzenizem … Čas 10 (1916), 178, ter Breznik (str. 283) sta razpravljala samo o prireditelju Pohlinu.

114. EvL 1777 Mali

[558] Branja, inu evangeliumi. Ljubljana 1777

[559] Mala izdaja lekcionarja vsebuje enako pesmarico kot večja (13 pesmi) s tu in tam nekoliko drugačnim besedilom.

[560] Izvod v SK ima sign. C 1777-1-L/1777. NUK je dolgo imel samo to izdajo. Tisti, ki so jo uporabljali, pa večkrat niso pazili, da sta istega leta izšli dve izdaji, čeprav na to opozarja že Simonič v Dodatku na str. 610, zato opisi niso vedno popolnoma jasni.

115. Ambrožič V. (1778)

[561] Peta rkp pesmarica iz Ambrožičeve zbirke ima zapisano njegovo ime, letnico 1778 in označeno Dobrepolje kot kraj pisanja.

[562] Tudi vsebina pesmi je krajevno natančno določena: razen dveh uvodnih predpridižnih pesmi je vseh 35 pesmi zloženih v čast sv. Antonu Padovanskemu. Ambrožič jih je pel ob romarskih shodih v dobrepoljski podružnici na Zdenski rebri. Vse pesmi so vsaj na videz izvirne, le nekatere so zapisane tudi v drugih Ambrožičevih rokopisih.

[563] Seznam pesmi in sedmerih pesmi tudi besedilo je F. Kramar objavil v CG 47 (1924), 97–100, 118–121; 48 (1925), 6–10.

116. Japelj

[564] (Rokopisne pesmi Jurija Japlja)

[565] Na sedmih listih in v večjem zvezku je ohranjenih 16 prevodov cerkvenih in drugih nabožnih pesmi, ki jih je Jurij Japelj (po Kidričevi sodbi v Zgodovini 229) zapisal v letih 1779–1786.

[566] Na teh listih je zapisanih 5 prevodov cerkvenih himen in sekvenc ter še 2 pesmi, od katerih je bila ena že prej objavljena v Manovem Čuvaju 1768 (glej št. 87). Nekaj pesmi je napisanih v izvirniku in v prevodu, »Veni Sancte Spiritus« pa tudi v italijanščini in nemščini. Vse to priča, da so te pesmi Japljevi poskusi prevajanja cerkvenih pesmi v slovenščino.

[567] V zvezku z naslovom »Slavenske prestavlanja. Oda, Hvaleshne inu druge pejsmi« je zapisanih drugih 9 pesmi, od katerih je dve objavil Japelj v Zbranih molitvah 1786, ostale so znane le iz tega rkp. (prevodi iz Gellerta, Racinea, Kleista, Zachariäa in Mendelssohna. Štiri izmed 9 pesmi imajo zapisan tudi izvirni tekst ter navedenega avtorja.

[568] Rkp so zdaj v DAS v Ljubljani (fasc. Priv. A/XXII). Fascikel vsebuje tudi druge Japljeve rokopise. (Vse to je bilo do 1945 v NM v Ljubljani.)

[569] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 229 in 230, je navedel naslove skoraj vseh rokopisnih pesmi.

117. Pomuč 1780

[570] Pomuzh shivem, umirajozhem inu mertvem. Ljubljana 1780 (prva izd. 1735; št. 42)

[571] Tretja izdaja bratovščinske knjižice za pomoč bolnikom in dušam v vicah je izšla z nespremenjeno vsebino. Edina pesem je v čast Žalostne matere božje in je ponatisnjena brez spremembe.

[572] Izvod v SK s sign. C 1735-1/1780 je bil prej v zbirki župnika Viktorja Kragla.

118. Duhouska pessem

[573] Na zhast Jesusu, Marie, inu Svetimo Joshepho (pred 1781)

[574] Na letaku (4 str.) je natisnjena pesem »Jesus, Maria, Jožef! Čast, hvalo damo vam«, ki ima 8 osemvrstičnih kitic. Ta pesem je znana še v dveh prepisih, ki pomagata približno določiti čas natisa letaka. V rkp iz Haloz (gl. spodaj) iz 1781 je pesem napisana na str. 204–205. Ker je verjetno, da jo je pisec rkp prepisal z letaka in ne narobe, bi bil letak natisnjen kdaj pred 1781. Napisana je sicer tudi v Ambrožičevi II. pesmarici, ki je bila pisana že 1771, vendar je prav to pesem vpisal nekdo pozneje kot ostale pesmi.

[575] Izvod v NUK ima sign. 111426 in bibliografsko ali kako drugače še ni bil evidentiran.

119. Rkp iz Haloz

[576] LAVDATE EVM IN CHORDIS ET ORGANOO Lobet ihm mit Seytenspil und Orgeln. Psal. 150. v. 40. Geherig dem Herrn Bernhardus Zimmermann Im Jahr Christi zusamgetragen worden 1781. I. M. H. (Cantor)

[577] Rkp pesmarica (286 str.), v kateri je največ listov popisanih z orgelskimi skladbami, vsebuje tudi 8 slovenskih cerkvenih in sploh nabožnih pesmi. Poznam jih le po naslovih, za pesem o sv. družini sodim, da je ista, kot je tiskana na zgoraj opisanem letaku (št. 118).

[578] Nahajališče rkp mi ni znano. Leta 1894, ko ga je K. Glaser popisal, je bil v lasti T. Drnjača, upokojenega višjega učitelja v Sevnici.

[579] Slovstvo: Glaser, Zgodovina I, 186, navaja v opombi naslov ter odlomke božične kolednice »Lubi moj Gregor, kaj meniš, kaj je to« in kmečke pesmi »Ti s težkim delom obložen izvolen kmečki stan«. Za pesmi pravi, da so »brez vrednosti«. – V LZ 14 (1894) 763–766 je opisal vsebino celotne pesmarice ter objavil kolednico in kmečko pesem v celoti. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja pesmarico; za avtorja, ki ga imenuje učitelja pri sv. Barbari v Halozah, pa pravi, da se ni dosti menil za jezikovna pravila.

120. Repež RDB (po 1782)

[580] (F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Ljubljana (po 1782) (prvo izdajo 1770 gl. št. 90)

[581] Tretja izdaja velike Repeževe pesmarice je brez letnice in brez posvetila (pod katerim je bil prej podpisan Repež) izšla v Ljubljani kdaj po 1782 (Kidričevo mnenje). Vseh 25 pesmi je ostalo nespremenjenih. Na koncu so dodane litanije Kristusovega trpljenja in molitev sv. Avguština, za katero se more dobiti 80000 let (!) odpustka.

[582] Izvod v SK s sign. C 1770-4/po 1782 je na koncu okrnjen, morda je Lenčkov (njegov seznam, opomba k št. 43).

[583] Slovstvo: Kidrič, Opombe 102, je iz Kleinmayrovih tiskarskih znakov sodil, da knjižica ni mogla biti natisnjena pred letom 1782. Drugo slovstvo o Repežu gl. zgoraj pri št. 59, 76 in 90.

121. Pot L 1783

[584] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1783 (glej 2. izd., št. 78)

[585] Marijin oficij s pesmimi je tudi v tej izdaji ponatisnjen brez stvarnih sprememb.

[586] Izvod v SK s sign. C 1764-3/1783 je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 52).

[587] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 243, omenja, da je bila zadnja izdaja »Poti« tiskana v Gradcu. Ker pa navaja letnico 1783, ni jasno, ali misli to izdajo ali izdajo iz 1784, ki je res bila zadnja (glej št. 125)

122. Molitve–Pij VI. 1783

[588] Te narbolshe molitve katire je nash sveti ozhe papesh Pius VI resvetlil, inu resloshil. Ljubljana 1783

[589] Majhen molitvenik, ki ga je sestavil papež Pij VI., je v slovenščino prevedel frančiškan p. Ecechiel Sullak (iz Pohlinovega literarnega kroga). Razen različnih molitev in 6 litanij s prošnjami za glavne kreposti ima pri mašnih molitvah natisnjeno novo pesem v čast sv. apostolu Petru: »Kristjan, iščeš pomočnika«.

[590] Izvod v SK s sign. C 1783-1 je iz stare bogoslovske zbirke.

[591] Slovstvo: Furlan 41. – Kidrič, Dobrovsky 192, op. 60. Oba sta pisala predvsem o prevajalcu patru Sullaku.

123. Volkmer 1783

[592] (Leopold Volkmer) Pesme k tem opravili te svete Meshe s toj pesmoj pred predgoj, is nemshkega na slovensko prestavlene za fare Optujske Dehantije. Graz 1783

[593] Ptujski kaplan Leopold Volkmer (1741–1816) je bil med najbolj vnetimi štajerskimi duhovniki: pridigar, pesnik, pisatelj in učitelj. Kljub teološki visoki izobrazbi (bakalavreat v Gradcu 1765) in sodelovanju z razsvetljenci je jezikovno ostal neizšolan. Pesnil in tudi v tisku je izdajal svoje pesmi, ne da bi se naslonil na osrednje tiskano slovensko slovstvo.

[594] V dekanijski pesmarici, ki je izšla 1783 kot prvi sad jožefinskih bogoslužnih reform na Slovenskem, je objavil 11 mašnih in prazniških pesmi, prevedenih iz nemške pesmarice. Tiskarsko je ta pesmarica med najlepšimi slovenskimi, not pa nima. Zanimivo je, da so vse pesmi bile tiskane samo v tej pesmarici, razširili so se pa drugi prevodi mašne, adventne in predpridižne pesmi.

[595] Izvod v NUK ima sign. 76201.

[596] Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, ima predvsem biografske podatke o Volkmerju. Tudi v Zgodovini 256 ga ocenjuje kot najspretnejšega med štajerskimi prireditelji predpisanih jožefinskih pesmi.

124. Japelj 1784

[597] (Jurij Japelj) Zerkovne pesmi, litanie, inu molitve, per boshji slushbi. Is Nemshkiga na Slovensku prestavlene. Ljubljana 1784 (Še izdaje 1785, 1788 in 1804)

[598] Jurij Japelj (1744–1807) je 1784 v tisku izdal mašno pesmarico s pesmijo »Pred tabo na kolenih«. Razen nje je v knjižici še predpridižna pesem »O Jezus, duša moja«. Pesmarica je bila uradna ljubljanska pesmarica, iz katere so morali peti obe pesmi po določilih novega bogoslužnega reda (Gruden, Janzenizem 182).

[599] Po Kidričevi sodbi (Zgodovina 231) Japljevi prevodi daleč nadkriljujejo Repeževe, Redeskinijeve in Pohlinove verze, ki so »prave čenče« v primeri z Japljevimi ter njihovo jasno racionalistično dikcijo in metrično pravilnostjo. »Japljeva prireditev je bila taka, da so mogli biti Kranjci nanjo ponosni in da se tudi periferni okoliši njenemu vplivu niso mogli odtegniti.«

[600] Izvod v SK s sign. C 1784-1 bil do 1961 v zapuščini Tomaža Grčarja, v literaturi še neznanega bukovnika, ki je kot mlinar sredi 19. stoletja živel in pisal v Dupeljnah pri Lukovici. (Tam so ohranjeni še mnogi njegovi rokopisi in vrsta knjig, ki jih je prebiral.)

125. Pot L 1784

[601] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana (1784) (gl. izdajo 1767, št. 78)

[602] Letnico nove, zadnje ljubljanske izdaje priljubljenega molitvenika, ki je 1784 izšel v založbi knjigarja A. Raaba brez označbe leta in tiskarja, je ugotovil Šlebinger (ČZN 28/1933/, 208). Ponatisnjena je mariborska izdaja iz 1770 in je zato tudi pesem v oficiju taka kot v oni izdaji in ne taka kot v leto starejši ljubljanski izdaji (1783). Kidrič (Zgodovina 243) pravi, da je bila knjižica tiskana v Gradcu, ne pa v Ljubljani.

[603] Na koncu knjižice je dodan še prevod druge obvezne mašne pesmi »Pred stolam tvoje milosti«, ki je v tem molitveniku prvič natisnjena. Prevod se navadno pripisuje Japlju (Kidrič, Zgodovina 230), vendar so nekateri izrazi v tem natisu lepši kot v poznejšem Japljevem lekcionarju EvL 1792.

[604] Izvod v NUK ima sign. III Mh 40477. (Lenčkovega izvoda, navedenega v seznamu št. 52, zdaj v SK ni v evidenci.)

[605] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, omenja knjižico in pesem v njej.

126. Rupnik 1784

[606] Gašper Rupnik, Peisme od Kershanskiga vuka po versti tega Katechisma, kateri je na povelo Zesarske Svetlusti na deshele vun poslan, Sraunu eniga Perdauka teh Peisem Per Sv. Mashi inu Shegnu. Ljubljana (Celje) 1784

[607] Gašper Rupnik (1714–1790), župnik v Vojniku pri Celju, je 1784 oskrbel najobsežnejšo slovensko jožefinsko pesmarico. Iz uradne pesmarice je prevedel 38 pesmi; razen mašne tudi vseh 13 obvezno predpisanih katehetičnih pesmi, ki jih v slovenščino v celoti ni prevedel nihče drug.

[608] Mašna pesem jo razvrščena tako, da so najprej tri različne pesmi za vstop; za slavo, evangelij in vero samo iz ene pesmi; za darovanje spet iz vseh treh: za svet iz dveh; po povzdigovanju iz vseh treh, za očenaš iz ene; za obhajilo iz dveh in za konec spet samo iz ene pesmi. Vsak odlomek mašne pesmi je štel za samostojno pesem.

[610] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10095.

[611] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 254, pravi o Rupniku, da je slab verzifikator. – Lukman, biografija v SBL III, 168, ocenjuje njegovo dikcijo kot prisiljeno.

127. Pejsem per sveti pejti mashi

[612] (med 1784 in 1787)

[613] Na posebnem letaku (4 str.) je tiskana mašna pesem »Pred taboj mi klečimo«, ne da bi bil naveden tiskar ali kraj ali leto natisa. Tudi avtor prevoda ni označen. Prvi dve kitici sta (razen ene besede) popolnoma povzeti po Rupnikovi pesmarici 1784. Naslednje kitice so nekatere bolj druge manj samostojno prevedene iz nemškega izvirnika »Wir werfen uns darnieder«. Po so ponatisnjene še 3 darovanjske kitice, 3 po povzdigovanju in 5 kitic za Agnus Dei (iste, kot jih je Rupnik namenil za konec maše).

[614] Ker je prireditelj tega letaka popravljal Rupnika (obratna pot je manj verjetna) in ker je isti prevod 1787 natisnjen v celjski izdaji lekcionarja (EvL 1787 Celje, gl. št. 138), sta letnici 1784 in 1787 verjetna časovna mejnika za natis tega doslej neraziskanega letaka.

[615] Izvod v NM ima sign. 2466. (V Pirjevčevih Doneskih 162 je naveden z napačno signaturo 2468.)

128. Gutsman 1784

[616] (Ožbald Gutsman) Meshnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per Novei Napravi Boshje slushbe h'povsodnemu shpoganju bile pridpisane. Celovec 1784

[617] Jezuit Ožbald Gutsman(1727–1790) je verjetno sodeloval že pri celovških izdajah Parhamerjevega katekizma (1761 in 1762). Po razpustu jezuitskega reda 1773 je deloval kot »c. kr. potovalni misijonar« v krški škofiji. Ko so uvedli jožefinski bogoslužni red, je priredil mašni molitvenik s pesmarico. Mašna pesem »Mi pred teboj klečimo« je spet nov prevod obvezne pesmi. Kidrič (Zgodovina 251) pravi, da pri prevajanju še ni mogel uporabljati ljubljanskega Japljevega prevoda, ki je izšel istega leta, vendar je Gutsmanov prevod tudi spreten.

[618] Izvod v Celovcu je v Knjižnici koroškega zgodovinskega društva, odkoder mi je prefekt J. Skuk prepisal začetke vseh kitic, ki se razlikujejo tako od Japljevega kot od drugih prevodov.

[619] Slovstvo: F. Kotnik navaja v ČZN 10 (1913), 51, naslov in vsebino knjižice (pesmi ne).

129. Maša 1784

[620] Peisme k'sveti meshi inu pred predigo. Graz 1784

[621] Anonimni avtor je v majhni pesmarici objavil 3 pesmi in nekaj molitev za vernike sekovske škofije. Razen mašne »Pred tebo mi klečimo« in predpridižne »Bog Oča, Sin, Duh, en Bog sam« je objavljen še prevod sekvence pri maši za rajne »Na srdve dan«.

[622] Izvod v NUK s sign. 139602 je dar mariborske ŠK ob zbiranju gradiva za ta popis.

[624] Slovstvo: K. Glaser je pesmarico opisal po izvodu v župnišču v Remšniku (LZ 14/1894/, 443), kjer ga zdaj ni več. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja, da je bila graška pesmarica jezikovno brez zveze s kranjsko pismensko tradicijo.

130. Molitve svete mashe.

[625] Celovec (po 1784) (Še en natis po 1794, gl. št. 154)

[626] Anonimnega mašnega molitvenika ne omenjata ne Simonič ne Kidrič, čeprav obsega 77 (+ 2) strani. V Celovcu ga je natisnil A. I. Kleinmayr. Razen mašnih, spovednih in obhajilnih molitev vsebuje tudi mašno pesem »Pred tabo«. v Japljevem prevodu. Ob tem dejstvu se je treba vprašati: ali je bila celovška knjižica namenjena uporabi na Kranjskem ali pa so Korošci opustili Gutsmanov prevod iste mašne pesmi, potem ko so spoznali Japljevega (oba je natisnila Kleinmayrova tiskarna)?

[627] Izvod v NUK ima sign. II Cf 13077 in ima tudi 4 lesoreze.

131. Japelj 1785

[628] (J. Japelj) Zerkoune pesmi. Trst 1785 ( prva izdaja 1784, gl. št. 124)

[629] V Trstu so 1785 ponatisnili Japljevo mašno pesmarico, ne da bi vsebino spreminjali. Le zaradi večjih črk ima tržaška izdaja 48 strani namesto 44 ljubljanskih. Obe pesmi sta isti.

[630] Izvod v NM ima sign. 18.

[631] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 249, Dobrovsky 51 sam omenja tržaško izdajo, ne da bi o pesmih posebej govoril.

132. Šentjakobska pesmarica

[632] (J. Japelj) Pesm k'sveti Mashi inu Shegnu inu ene kratke Molitve sa usaki dan sa farmane te mestne fare S. Jakob v'Lublani. (Ljubljana po 1785)

[633] Šentjakobska fara v Ljubljani je izdala prvo slovensko farno pesmarico, potem ko je bila v prejšnji jezuitski cerkvi 6. junija 1785 prvič farna služba božja (prim. ZMS 3/1901/,126).

[634] V pesmaričici so Stržinarjeve blagoslovne pesmice; obe mašni pesmi »Pred tabo« in »Pred tronam« sta bili tudi že prej objavljeni. Prevod druge mašne pesmi je skoraj do besede enak tistemu v izdaji »Poti« 1784 (gl. št. 125). Oba prevoda sta po Kidričevem mnenju (Zgodovina 230) Japljevo delo.

[635] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10211.

[636] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 247, sklepa, da je bila pesmarica tiskana šele 1788 ali 1789.

133. Pohlin Luč 1785

[637] (Pohlin–Crobat) Luzh inu Senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

[638] Pohlinov nemško pisani molitvenik »Bild und Wahrheit« je poslovenil duhovnik Martin Crobat (Hrovat, Hrovatič), kakor je to sam napisal na str. 2 molitvenika in kakor navaja Pohlin (BC 35). Molitvenik sicer ni jožefinsko usmerjen, vendar je prevajalec dodal tudi obvezni pesmi za mašo in pred pridigo (»Pred tabo« in »O Jezus«).

[640] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13112. Lesoreze v tej izdaji je rezal Gritner 1784 (podpis na zadnjem) in so še zelo jasni, novi. Knjižico je prodajal Lovrenz Bernbacher, tiskal pa jo je na Dunaju Christian Grosser.

[641] Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, op. 31, piše o prevajalcu Hrovatu. Isti je v Zgodovini 244 ocenil molitvenik in pesmarico. – SBL I, 86 pri geslu Crobat obljublja, da bo članek izšel pod geslom Hrovatič, a tam ga iščemo zaman.

134. Pohlin Luč – po 1785

[642] (Pohlin-Crobat) Luzh inu senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

[643] Z isto letnico je izšla še ena izdaja Pohlinovega molitvenika, ki ima enak naslov kot prej popisana, vendar se razlikuje v nekaterih podrobnostih: Namesto dveh ima 5 pesmi: dve mašni, dve predpridižni, pesem o sv. Notburgi (ponatis iz Pohlin PSP 1774, a ne več razdeljena na ure oficija in brez zadnje kitice). Dodane so še litanije Imena Jezusovega. Paginacija je popolnoma spremenjena. Lesorezi so isti, a že obrabljeni – znak poznejšega natisa. Prodajal jo je Vincenc Ruzicka, tiskar pa ni naveden, bil pa je najbrž drugi, ne Grosser, ker so tiskarski znaki drugačni.

[644] Izvod v NUK s sign. 53509 je dne 7.12.1945 knjižnici daroval prof. dr. J. Polec.

[645] Tretja izdaja istega molitvenika, ki tudi nosi letnico 1785, se že v naslovu razlikuje od prejšnjih, vendar je ne štejem v tem popisu s samostojno številko, ker je brez pesmi. Naslov: »Luzh inu Senza Offra S. Mashe« (ne: Vofra). Prodajal jo je V. Ruzicka, tiskana je mogla biti šele po 1787, ker imajo to letnico vrezano novi, manjši Gritnerjevi lesorezi. Paginacija je popolnoma drugačna, vsebina se pa razlikuje zlasti glede pesmi, ki jih ni. En izvod te izdaje, ki se ujema s podatki v Simoniču (str. 398), je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 55) prišel v SK, kjer ima signaturo C 1785-2/po 1787.

135. Japelj 1786

[646] Sbrane molitve, is nemshkiga na Krajnsku preloshene od Jurja Japelna, Directorja per Svetim Petru. Ljubljana 1786

[647] Novo Japljevo pesmariško delo je molitvenik, ki ima tudi »Perstavik enih Krajnskih pejsem«. Pesmarica z 8 pesmimi vsebuje predvsem prevode liturgičnih spevov za advent, post, binkošti in sv. Rešnje Telo. V obliki pesmi je preveden tudi psalm Miserere. (Prevodi himen in sekvenc ter prevod psalma v pesmi so značilnost nove usmerjenosti cerkvene poezije te dobe.) Še dve pesmi sta vzeti iz nemške vojaške maše: jutranja molitev in priprava za sprejem obhajila. Napev je omenjen le pri eni pesmi, a brez not.

[648] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10203.

[649] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 230, navaja seznam prevajalcev cerkvenih himen pred Japljem. – Gruden, Janzenizem 181, sodi o pesmarici, da je sestavljena »v duhu splošnega krščanstva brez poudarjanja katoliških verskih resnic », na str. 182 pa napačno sklepa (iz te pesmarice in iz prejšnje 1784), da so bile Japljeve pesmi edine, ki so jih v jožefinski dobi pri maši smeli peti; čeprav je res, da so bile ukazane.

136. Gollmayer 1786

[651] (Mesenguy-Gollmayer) Sveta masha inu kershansku premishluvanje. Ljubljana 1786 (v 18.stol. še izdaje 1783, 1789, 1793 in 1797)

[652] Jurij Gollmayer (1755–1822), domači kaplan škofa Karla Herbersteina (bil je tudi škofijski notar), je že 1783 izdal »pravoverni« mašni molitvenik kot nadomestilo meniških, zlasti Pohlinovih molitvenikov. (Ker prva izdaja 1783 ni imela nobene pesmi, v tem popisu ni dobila vrstne številke.)

[653] Od druge izdaje naprej je Gollmayer mašnim molitvam, ki so prirejene po misalu, svetopisemskim odlomkom in molitvam dodajal še mašno in predpridižno pesem, oba po Japljevem prevodu, ki je bil v ljubljanski škofiji predpisan.

[654] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13133. (Prva izdaja 1783 ima v isti knjižnici signaturo II Cg 13132.)

[655] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 241, in Japljeva biografija v SBL I, 230, precej natančno razlaga Gollmayerjevo odvisnost od francoske predloge. Molitvenik ocenjuje kot » tipični molitvenik kranjskih janzenistov«.

137. EvL 1787

[656] (J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1787

[657] Jurij Japelj je priredil tudi novo izdajo lekcionarja. Naslov mu je precej spremenil, pesmarice pa ne. Vseh 13 pesmi je istih kot v prejšnji izdaji 1777.

[658] Izvod v SK ima sign. C 1787 L.

[659] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 231, misli morda na to izdajo lekcionarja, ko piše, da Japelj »dobrim starim slovenskim pesmim pač ni bil nasproten, če niso bile ž njegovimi modernimi bogoslovnimi in estetskimi nazori v preočitni opreki«.

138. EvL 1787 Celje

[660] (J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana–Celje 1787

[661] Zgoraj opisana izdaja lekcionarja je posebej izšla tudi v založbi celjskega knjigarja Jenka. Ves tisk z naslovnim listom vred se popolnoma sklada z ljubljansko izdajo, le namesto letnice v naslovu je natisnjeno: »v'Zelu v'Commis. per Jenko, 1787«. Oba izvoda, ki ju hrani NUK (sign. II Cc 10168 in II Cd 10188), se prav tako kot ljubljanska izdaja končujeta s str. 382, kjer je natisnjena beseda KONEZ. Tudi pesmarica je seveda popolnoma enaka.

[662] V knjižnici SAZU pa je izvod EvL 1787 (sicer brez izvirnega naslovnega lista), ki pa se ne konča na str. 382, čeprav je tudi tam natisnjeno KONEZ, ampak se na str. 383 nadaljuje z mašno pesmarico, ki ima posebni naslov: »Pejsem per sveti pejti mashi, pejsem pred pridigo«. Mašna pesem »Pred tabo mi klečimo« se začenja na str. 383 in na ohranjenih listih (str. 392 je zadnja) še ni končana (manjka še del 5. kitice za Agnus Dei ter obe kitici za sklep). Besedila pesmi pred pridigo, ki bi se začela najbrž na str. 394, iz tega izvoda ni mogoče ugotoviti. Besedilo mašne pesmi je popravljen Rupnikov prevod, ki se razen nekaterih črk popolnoma ujema s posebnim natisom te pesmi, ki je bil opisan zgoraj pod št. 127 in ima tudi podoben naslov.

[664] Izvod v SAZU ima sign. 23688 TR. Ima vlepljeno fotokopijo naslovnega lista celjske izdaje iz NUK, čeprav je morda imela izdaja z mašno pesmijo drugačen naslovni list. Bibliograf prof. J. Logar je lekcionarju, ki je bil brez naslovnega lista, določil leto natisa in oskrbel fotokopijo naslovnega lista. Na listku (ki je zdaj še vložen v knjigo) je popisal razlike med to izdajo in običajno izdajo 1787. Opazil je tudi, da prevod mašne pesmi ni Japljev.

139. Pohlin MB 1787

[665] (Pohlin) Molituvne bukuvze. Ljubljana 1787 (gl. izdajo 1777, št. 108)

[666] Pohlinov priljubljeni molitvenik je sredi jožefinskega obdobja (ali pa morda takoj po Herbersteinovi smrti) izšel še v osmi izdaji. Vsebina je nespremenjena, ponatisnjena je blagoslovna pesem, vsi 4 oficiji s pesmimi vred ter obe pesmi o Jezusovem in Marijinem trpljenju.

[667] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13113.

[668] Slovstvo: L. Pintar, Pohlinov molitvenik. Čas 2 (1908), 290–294, je popisal vsebine te izdaje.

140. Ambrožič VI. (1787)

[669] Tukei v teh Bukuah so te Exempel Peismi od s: Reishniga Tellesa vse sorte Exempelnu nu zhudeshu katere se pissane od Joshefa Ambroshzha v tem Leiti 1787

[670] Šesta Ambrožičeva pesmarica vsebuje 45 pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu. Ena ima tudi napev z notami zapisan. Vsebina pesmi se različni čudeži in zgodbe, kakor je zapisano že v naslovu. Večina pesmi v drugih rkp ni znana, morda so res Ambrožičeve. Zaradi jožefinskih bogoslužnih predpisov je v rkp prepisana tudi Japljeva mašna pesem »Pred tabo«.

[671] F. Kramarjev seznam pesmi te pesmarice v CG 48 (1925),33–37, je precej pomanjkljiv: iz druge pesmi je naredil dve, ena pesem je zapisana dvakrat, ene pa ni. Objavil pa je napev in besedilo tiste pesmi, ki je zapisana z napevom vred. – Ostalo slovstvo gl. pri št. 92.

141. Ambrožič VII.

[672] Sedma pesmarica v Ambrožičevi zbirki je anonimna in brez letnice. Kramar je sklepal iz pisave in oblike, da je tudi njo pisal Ambrožič sam.

[673] V rkp je 34 Marijinih pesmi za veliki in mali šmaren. Mnogo pesmi pripoveduje legendarične dogodke. Ena je tudi v Redeskinijevi pesmarici, druge pa so najbrž vse nove in so morda nastale ob romanjih na Marijino božjo pot k Novi Štifti v ribniški dolini, kamor iz Dobrepolja ni bilo daleč (če jo je res pisal Ambrožič).

[674] Seznam pesmi je v CG 48 (1925), 56–59, a pravi, da je pesmi 35.

142. Japelj 1788

[675] (J. Japelj) Zerkvene Pesmi, litanie … Ljubljana 1788 (prva izd. 1784, gl. št. 124)

[676] Druga ljubljanska izdaja Japljeve mašne pesmarice je spremenjena samo malenkostno v molitvenem delu. Obe pesmi sta isti.

[677] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10134

143. Gutsman 1788

[678] (Ožbald Gutsman) Molitoune Bukvize. Celovec 1788

[679] Gutsman je svoj molitvenik sestavil očividno pod Pohlinovim vplivom. Med Mašne odlomke je vpletel kitice mašne pesmi »Hier liegt«, ki jo je na novo prevedel. Blagoslovno in predpridižno pesem je skoraj brez spremembe ponatisnil iz ljubljanskega lekcionarja. Prevoda »Pange lingua« in »Stabat mater« sta nova. Dve pesmi o angelih sta od drugod neznani. Razen teh 7 pesmi in vmesnih molitev je v molitveniku še 16 molitev k različnim svetnikom. Povzete so po liturgičnih predlogah, zato ima vsaka antifono in prošnjo. Antifone so prepesnjene v enokitične pesmice, ki očividno niso bile namenjene petju. Na koncu je še večerna pesem k angelu varuhu. Vseh pesmi, kratkih in daljših, je v Gutsmanovem molitveniku 24.

[680] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10241.

[681] Slovstvo: L. Pintar v Času 2 (1908), 293, meni, da sta oba, Gutsman in Pohlin, za svoj molitvenik uporabljala isto nemško predlogo. – Kidrič, Zgodovina 251, ob tem molitveniku sodi, da Gutsman ni bil janzenist in da je hotel Korošcem oskrbeti Pohlinov tip molitvenika.

144. Gollmayer 1789

[682] Sveta masha. Ljubljana 1789 (glej popis izdaje 1786 pri št. 136)

[683] Tretja izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjen ponatis izdaje 1786. Obe pesmi sta isti.

[684] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13134.

145. Volkmer 1789

[685] (Leopold Volkmer ) Der Messgesang – Meshna pesem. Graz 1789

[686] Ptujski kaplan Leopold Volkmer, ki je v prvi pesmarici 1783 (gl. popis št. 123) prevedel prvo mašno pesem, je posebej izdal še prevod druge mašne pesmi »Hier liegt« kot pesem »Gospod, pred tvojo častjo«. Najbrž je bil natis namenjen narodnostno mešanim župnijam, ker sta izvirnik in prevod natisnjena vzporedno.

[687] Izvod v ŠK Maribor s sign. 20673.

[688] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 256, navaja Volkmerjeve pesmi iz obeh pesmaric (1783 in 1789). Navaja tudi začetke nekaterih pesmi, ki jih v teh pesmaricah ni, ne da bi povedal, kje so objavljene, ali pa so morda ohranjene v kakem rokopisu.

146. Cepin

[689] (Rkp pesmarica, ki jo je pisal Tomaž Cepin = Zepin v letih 1790/91)

[690] Med rokopisi, ki so 1945 iz knjižnice NM v Ljubljani prešli v zbirke DAS v Ljubljani, je tudi v usnje vezana pesmarica brez not, v kateri je večkrat podpisan Tomaž Cepin ob letnicah 1790 in 1791. Rkp je precej dobro ohranjen, vendar od prvotnih 156 listov (ali celo več) manjka v začetku 5 listov, na koncu vsaj eden in v sredini eden (za f. 143). Ohranjeni listi so zdaj s strojem oštevilčeni, ker pa je števec preskočil trikrat po en list, je vseh listov ne samo 146 (kot je številk), ampak 149. Prvotna paginacija je ponekod še ohranjena. Pesmi je pisec štel, vseh je vpisal 95, na koncu je pred »regišter inu kasauz« vpisal še eno nevšteto pesem. Pesmi na izgubljenih listih se dajo ugotoviti po začetkih v kazalu. Napevi niso označeni.

[691] Vsebina pesmarice je zelo pestra, prevladujejo pa izrazito cerkvene pesmi za različne praznike in dobe v letu, Marijine in svetniške pesmi. Prepisana je tudi Stržinarjeva mašna pesem, trije različni križevi poti, katehetične, spodbudne in molitvene pesmi ter seveda vrsta »eksempelnov« o sv. križu in Rešnjem Telesu.

[692] Za tri pesmi je pisec napisal, da jih je zložil sam, druge je očividno prepisal iz tiskanih ali rkp pesmaric. Približno po ena četrtina jih je iz Repeža in iz Redeskinija, nekatere so še stare. Zastopane so tudi Stržinarjeve, Lavrenčičeve in Pohlinove. Samo iz rkp jih je znanih šest. Na videz novih je 25.

[693] Za pisca Cepina bo treba podrobnejše podatke še ugotoviti. Krajevno sta določeni dve pesmi: ob pesmi v čast sv. Kozmu in Damijanu (št. 13), ki pravi v prvi kitici

»pertezite christiani
s dalneh kraiov noi od tod,
slast pa s revami obdani
na to korensko goro,
neshli bote dva svetnika
Cosmasa noi domiana«

[694] bi mogli misliti na faro Krka na Dolenjskem, kjer ima farna cerkev kot edina v ljubljanski škofiji ta dva svetnika za patrona. Druga pesem (št. 92), pripoveduje o razpustu stiškega samostana in s tem nakazuje, da je pesmarica nastala nekje v njegovi bližini, kar bi spet moglo biti v fari Krka. Iz te okolice so znani tudi drugi pisci rokopisnih pesmaric – Skerbinc, Ambrožič. (Daljša inačica pesmi o stiškem samostanu je bila v nekem rkp, ki ga je podpisal Franc Skerbinc iz Višnje Gore – glej objavo pesmi v LZ 2/1882/, 606–608.)

[695] Rkp je zdaj v DAS v Ljubljani s sign. 73/1 3d. Na vloženem listku je napisano, da ga je NM kupil 23.3.1933 od Maks. Babiča; vendar v muzeju niso mogli najti inventarne knjige, v kateri bi morda našel podatek o izvoru rokopisa.

147. Hofman

[696] (Mihael Hofman) Visha sveto masho slishati inu druge molitve. Ljabljana 1791

[697] Mihael Hofman (1755–1826), kaplan v Kranju in poznejši kanonik v Novem mestu, je po smrti škofa Herbersteina (1787) poskrbel za natis novega molitvenika, ki je sicer mašni molitvenik (kot mnogi v jožefinski dobi), po vsebinski usmerjenosti pa je bliže Pohlinu kot Gollmayerju.

[698] Za osnovo mašne pesmi, ki naj se »s ponižnostjo poje ali tiho moli«, je vzel Japljev prevod mašne pesni »Pred tronom«. Na nekaterih mestih jo je nekoliko popravil (mimo izvirnika in prevoda je v pesem za Credo vstavil Marijino ime), nekatere odlomke je tudi na novo prevedel. Kitice za darovanje je vzel iz Japljevega prevoda maše »Pred tabo«.

[699] Izvod v SK ima sign. C 1791-1.

[700] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, je analiziral odvisnost mašne pesmi od drugih predlog. Biografija je v SBL 1, 329–330. Gruden, Janzenizem 187, tudi navaja nekaj podatkov.

148. EvL 1792

[701] (Jurij Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1792

[702] Japelj, ki je bil 1792 že župnik na Ježici pri Ljubljani, je priredil novo izdajo lekcionarja, ki v pesmarici nima skoraj nobene vezi s tradicijo. Razen štirih, razmeroma mladih pesmi (evharistična, zahvalna, predveroučna in blagoslovna), ni iz prejšnje izdaje (ki jo je tudi že on priredil) ponatisnil nobene prazniške ali obdobne pesmi. Namesto izpuščenih pesmi je pa natisnil svojo predpridižno in obe mašni pesmi.

[703] Izvod v SK ima sign. C 1792 L.

[704] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 274, omenja pesmarico te izdaje.

[705] A. Pirjevec v SBL I, 382–383, pravi, da so bile Japljeve pesmi dodane »raznim izdajam Japljevih Listov in evangelijev«, čeprav je to res le za izdajo 1792.

149. Pohlin MB 1792

[706] (Pohlin) Molitvene bukveze. Ljubljana – Dunaj (1792). (glej popis 4. izdaje pri št. 108.)

[707] Deveta izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla brez navedbe letnice in tiskarja. Avtor sam je (v BC, 34) izjavil, da je osmič izšla knjižica na Dunaju 1792. Toda osma izdaja, ki je ohranjena (gl. popis št. 139), je bila tiskana v Ljubljani 1787. Deveta izdaja je pa tudi ohranjena in kot taka označena na naslovnem listu, nima pa natisnjene letnice.

[708] Pesmarica se v tej izdaji popolnoma sklada s pesmarico izdaj iz 1777 ali 1787. Razen teh 6 pesmi je na koncu dodatek predpisanih bogoslužnih pesmi: mašna, predpridižna in evharistična.

[709] Izvod v SK s sign. C 1767-1/1792, ki ima naslovni list, je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 82). Besedilo je ohranjeno v celoti, nima pa slik, ki jih ima izvod iz knjižnice Alojzija Stroja (tudi v SK z enako sign.).

[710] Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič. Čas 2 (1908), 134–135, precej nejasno navaja Nagličev »hališter« (= vsebino) Pohlinove knjižice. Vendar je Naglič omenil, da ima molitvenik 203 str., kar se ujema s semeniškim izvodom. Letnice seveda ne pozna. – Kidrič (biografija v SBL II, 420) je v seznamu Pohlinovih del pod št. 49 navedel deveto dunajsko izdajo 1792, pod št. 58 pa še »zadnja izdaja Molituvnih bukuvz, Lj, s. a.«, ki naj bi jo založil V. Ruzicka. Ker je ta založil pravkar opisano izdajo 1792, ki je res tudi zadnja, sodim, da je Kidrič iz ene same izdaje napravil dve.

150. Pot P 1793

[711] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ptuj 1793

[712] Priljubljeni molitvenik je kot svoj prvi tisk natisnil ptujski tiskar Franc Schütz leta 1793. Ponatisnil je prvo mariborsko izdajo 1767 (gl. popis št. 80) z nespremenjenim besedilom Marijinega oficija s pesmimi.

[713] Izvoda nisem videl.

[714] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, je to izdajo popisal po izvodu, ki je bil last mariborskega prof. Gabrijela Majcena.

151. Gollmayer 1793

[715] Sveta masha. Ljubljana 1793 (gl. izdajo 1786, popis št. 136)

[716] Četrta izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjeno ponatisnila obe pesmi.

[717] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13135.

152. Ambrožič VIII.

[718] (po 1793)

[719] Tudi ta pesmarica je brez podpisa in brez letnice. Kramar je odločno branil Ambrožičevo avtorstvo in je iz krajevnih podatkov v pesmih sklepal, da je Ambrožič služboval tudi v Preserju pri Borovnici, čeprav ni za to nobenega drugega dokaza in niti ni verjetno. Zaradi zveze s IV. pesmarico je Kramar določil leto 1793 kot čas, po katerem naj bi bila pisana.

[720] Vseh 16 pesmi (med njimi ena z napevom) je vsebinsko vezanih na božjo pot Žalostna gora pri Preserju. V pesmih je precej »eksempelnov«; znane so pa doslej samo iz te pesmarice.

[721] Seznam pesmi, napev in besedilo treh pesmi ter Kramarjevo dokazovanje Ambrožičevega avtorstva je v CG 48 (1925),78–82 in 102–105.

153. Šimonc Joannes Shimonz

[722] To terpleine inu smert nashiga gospoda Jesusa Kristusa. Celje 1794

[723] Janez Šimonc (1730–1804), beneficiat v Rušah, je za tisk pripravil prevod 12 premišljevanj o Jezusovem trpljenju po načelih jožefinskega (janzenističnega) bibličnega križevega pota: dovoljene so le postaje, katerih snov je zapisana v evangeliju.

[724] Dodal je še dve molitvi in iz lekcionarja ponatisnil Paglovčevo postno pesem »Premisli, o človek grešni«.

[725] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. S 11905.

[726] Slovstvo: Kidrič, Dobrovskv 193, op. 61, ima biografske podatke o piscu, v Zgodovini 348 pa sodi, da je s to knjižico Šimonc hotel v mariborskem okrožju uveljaviti kranjski književni jezik. – Kovačič, Zgodovina 321, knjigo pozna.

154. Molitve svete mashe

[727] Celovec (po 1794) (gl. prejšnji natis, št. 130)

[728] Celovški tiskar Anton Gelb, ki je 1794 Kleinmayrovo tiskarno (prim. SBL I, 459), je ponatisnil (brez letnice) mali mašni molitvenik. Oprema ni tako lična kot v prejšnji izdaji, je brez lesorezov, ima pa nespremenjeno vsebino. (Pesem »Pred tabo« je edina pesem). Na koncu so dodane lavretanske litanije. Zaradi manjše oblike ima knjižica 103 + 1 str.

[729] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13124.

155. Redeskini 1795

[730] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh per pejti inu per gmej Mashi navadneh Pessem. Kranj 1795. (prva izdaja 1775, popis št. 100)

[731] Druga izdaja Redeskinijeve pesmarice je po 20 letih izšla v založbi kranjskega poštarja Janeza Krstnika Mayerja. Ker je hotel ohraniti stari naslov s številom pesmi, je dodani mašni pesmi, ki sta natisnjeni v začetku knjižice, omenil posebej. Dovoljenje za natis (Imprimatur) je 23. maja 1795 podpisal grof Guicciardi. Paginacija je nekoliko spremenjena, pesmi pa ne.

[732] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1795 je najbrž isti, kot ga Lenček našteva v seznamu št. 95.

[733] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, omenja izdajo z dostavljenima pesmima, vendar netočno pravi, da je izšla »istega leta, ko je Japljev lekcionar prinesel obe predpisani pesmi«. – SBL II, 74 navaja podatke o založniku, ki je izdal le to knjigo.

156. Volkmer 1795

[734] (Volkmer) Te Deum laudamus. Is latinskega prestavleno ino v pesem spravleno v leti 1795. Ptuj 1795

[735] Ptujski tiskar Schütz je natisnil Volkmerjev prevod zahvalne pesmi »Grosser Gott« v posebni knjižici. Pesem »Tebe, Bog!« se razlikuje tako od Rupnikovega kot od Pohlinovega prevoda iste pesmi. Ima samo 11 kitic, izvirnik in ostali prevajalci pa 12.

[736] Izvod v NUK ima sign. 111220.

[737] Slovstvo: J. Glaser je v ČZN 23 (1928), 60, natančneje pa v ČZN 28 (1933), 209, opisal izvod dotlej neznanega tiska. Pesem je navedel, ne da bi prepisal njen začetek. – Kidrič, Zgodovina 347, omenja tisk hkrati z Volkmerjevimi rokopisi.

157. Man 1796

[738] Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1796 (izdaja 1768 popis št. 86)

[739] Nova izdaja, ki je v naslovu spet označena kot »druga«, kakor je bila izdaja 1768, je ponatisnila tudi pesem »Večnost se prbližuje«.

[740] Izvod v SK s sign. C 1768-3/1796 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 60.

158. Čuvaj 1796

[741] Zhuvai te dushe (1796) (gl. izdajo 1768, popis št. 87)

[742] Nova izdaja dodatka k Manovi knjižici je brez naslovnega lista in brez letnice. Le posebna paginacija še vzbuja videz samostojne knjižice. Vseh 5 pesmi je nespremenjenih.

[743] Izvod (privezan Manu) v SK ima sign. C 1768-3/1796.

[744] Slovstvo: Rupel, Prispevki 152, knjižico navaja kot ponovno posebno izdajo.

159. EvL 1796

[745] (Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1796

[746] Nova izdaja lekcionarja je verjetno še izšla v Japljevi priredbi, ker se sklada z izdajo 1787. Mogoče pa je kdo oskrbel le ponatis te izdaje kot protiutež reformirani izdaji 1792. V pesmarici je namreč spet vseh 13 tradicionalnih pesmi in niti mašne pesmi (ki so v vseh molitvenikih) niso ponatisnjene, ker jih duhovnik na prižnici seveda ni mogel začenjati tako kot ostale pesmi.

[747] Izvod v NUK ima sign. 63807; en izvod je tudi v bibličnem seminarju Teološke fakultete v Ljubljani.

[748] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 334, se čudi tej izdaji, ker da »preseneča pesmarica«. – Glonar v Japljevi biografiji (SBL I, 383) te izdaje lekcionarja ne pozna.

160. Molitve 1796

[749] Molitve inu hvale pesmi, kadire Se tudi snajo na tihim moliti per veliki mashi, kokar tudi ta pesem pred pridigo. V'Zellu se neide per Bukvarju Franzu Jos. Jenko. 1796

[750] Mašna pesmarica, ki jo je natisnil celjski tiskar Franc Jenko, vsebuje nov prevod druge mašne pesmi »Bog! V prahu pred tabo leži«. Vmes so tiskane tudi molitve, ki naj jih ljudje tiho molijo, takrat ko duhovnik glasno poje. Vstavljena so tudi navodila, kdaj in kako naj ljudje zapojejo slovensko pesem pri posameznih delih pete maše. (Molitve so iste, le drugače prevedene kot v Hofmanovem molitveniku 1791, so torej povzete po istem nemškem vzorcu.)

[751] Za mašno pesmijo sledijo še novi prevodi drugih predpisanih cerkvenih pesmi: evharistična in predpridižna. Knjižico končujejo lavretanske litanije z molitvami in kratkima pesmicama: »Marija, mati te gnade« in »Jezus, tebi bodi hvala«, ki sta bili drugače prevedeni že v Lavrenčiču 1752 in v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma.

[752] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10159.

[753] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 346, knjižico samo omenja, ne da bi jo vrednotil. – SBL I, 398 prinaša Jenkovo biografijo.

161. Skerbinc

[754] 68 Leipih svetih Peismi Andrea Franza Skerbinza katire so ble od vsoku vuzheniga And. Pibernika v Vishenski Fari peite. Popisane nu sturjene od Andr. Fr. Skerbinza v leiti 1796

[755] Lepo pisan zvezek pesmi (91 listov), ki ima na prvem listu pozneje napisan nemški naslov »Ein gutes Buch der heiligen Lieder 1801 A. P.« vsebuje pesmi, razdeljene na celo cerkveno leto. Kljub naslovu je Skerbinc zapisal samo 67 pesmi, zadnja o sv. Antonu Padovanskem je zapisana šele pozneje. Opazke ob robu pesmi, ki jih je pozneje pripisal morda organist Pibernik, povedo, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

[756] V tem rkp je zelo veliko Marijinih pesmi, kar dokazuje, da jožefinski ukrepi (v janzenističnem duhu) pri Slovencih niso mogli zmanjšati Marijinega češčenja. Vrsta pesmi v čast svetnikov dokazuje isto glede češčenja svetnikov.

[757] Skupina pesmi o Brezmadežni (za adventni čas) je skoraj v celoti (razen ene, ki je Redeskinijeva) prepisana iz Ambrožičeve III. pesmarice (popis št. 99). Tudi izmed ostalih pesmi za praznike in v čast svetnikov jih je precej zapisanih že v različnih Ambrožičevih in drugih rkp pesmaricah. Za 30 pesmi doslej še ni bilo mogoče najti vzporednic.

[758] Čas in kraj pisanja sta že v naslovu določena. Pesem o blaženem Bernardu iz Offide še posebej omenja, da so novega blaženega prvič proslavljali na binkoštni ponedeljek 1796 po nalogu ljubljanskega nadškofa Brigida.

[759] Podpisani pisec Andrej Franc Skerbinc bi mogel biti poznejši frančiškanski pridigar p. Paškal Skerbinc, ki je bil v Višnji Gori rojen 1. oktobra 1780 in je bil krščen za Andreja. V OFM je stopil 1800 in je mogel biti 1796 še doma v Višnji Gori, kjer se je naučil tudi pisati, saj je bil pevec pesmi Anton Pibernik najbrž učitelj in organist. Smisel za pisanje pesmi je dokazal še pozneje, ko je 1813 ob slovesu iz Ljubljane izšla njegova odhodna pesem celo tiskana.

[760] Bolj verjetno pa je, da je pesmarico pisal nek drug Franc Skerbinc, o katerem vemo, da je bil rojen 24. 8. 1777 v Višnji Gori. Zanj je bilo posebej znano, da zna lepo pisati. Vodil je tudi romarje pri petju cerkvenih pesmi. Ta isti Franc Skerbinc je v Ambrožičevi V. in VI. pesmarici zapisal, da je 1830 prepisal iz njiju 11 oziroma 24 pesmi (seveda to ni pričujoča pesmarice.)

[761] Ob koncu pesmarice (na listu 90b), ki je prvi del obsežnejšega rkp, je pisec zapisal, da je ta del pesmarice končal 9. septembra 1796. Natančno zapisovanje datuma pa tudi nekatere druge podrobnosti pri pisanju (naslov, ki je očividno posnet po Redeskinijevi pesmarici; letnica 1796, ki je zapisana skoraj pri vsaki pesmi; nazivanje Pibernika z naslovom »vsoku vučeni«) kažejo, da je bil pisec še mlad. Res je prvi omenjeni Skerbinc bil takrat star 16 let, drugi pa 19. Zgoraj navedeni nemški naslov v rkp razodeva, da je Skerbinc pisal pesmarico po naročilu svojega učitelja Pibernika (kratica A. P.) in ta je pozneje pripisal tudi navodila, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

[762] Rkp je v NUK, rkp oddelek, sign. Ms 647. Na ovitku je zapisano, da ga je 14.1.1947 daroval Štefan Tausig.

[763] Slovstva o rkp seveda še ni; Kidrič, Dobrovsky 220, op. 216, ima podatke o p. Paškalu Skerbincu. – Furlan 43 tudi o njem. Marn, Jezičnik 23 (1885), 31, prav tako. – Wiesthaler v LZ 2 (1881), 666–667 omenja oba Skerbinca (drugega na str. 605). Prim. tudi [bibl.] opombo pri Cepinovem rkp v tem popisu št. 146‌.

162. Gollmayer 1797

[764] Sveta masha. Ljubljana 1797 (glej izdaja 1786, popis št. 136)

[765] Peti natis Gollmayerjevega molitvenika ima ponatisnjeni obe pesmi brez spremembe.

[766] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13136.

163. Maša 1797

[767] Pesm S. Mashe. Is Mashe useta. (Ljubljana) 1797

[768] Prva mašna pesem »Wir werfen uns« je ponovno (menda že šestič) priredil neznani prevajalec in je 1797 objavil v posebni knjižici (16 str.). Pesem, ki se začenja »O Bog, pred tabo mi se ponižujemo«, je razdeljena na 11 skupin po do 4 kitice. Vseh kitic je 39, kar dokazuje, da slovenska pesem ni prevod, ampak samostojna priredba nemške pesmi, ki ima 27 kitic v 9 skupinah. Tudi zgradba kitice je drugačna, kar je pesnik poudaril s pisavo verzov v 5 vrsticah, čeprav jih je v bistvu 8 kakor v predlogi.

[769] Pesem razodeva, da je bil njen avtor sposoben človek in je res škoda, da V. Vodnik, ki ga je poznal, ni povedal njegovega imena. V »Novicah« ga je predstavil samo anonimno: »Te dni je eden pesem naredil, katera je iz Maše vzeta … Sploh kaže, da ta pevic je v stanu kej dobriga narediti, kateri je to pesem zložil« (dne 20. sept. 1797; navajam po Kidriču, Zgodovina 321).

[770] Izvod v NM ima signaturo 23 (vendar ga nimata ne Simonič

[771] ne Pirjevec).

[772] Slovstva: Kidrič, Zgodovina 321, navaja Vodnikove besede, pesmarice pa očividno ni imel v rokah, ker sicer ne bi trdil, da je »peto šo 'Pred tabo na kolenih' neimenovani prireditelj ponatisnil iz 5. izdaje Gollmayerjeve 'Svete maše'». Isto Kidrič ponovil tudi na str. 337 in tako je najlepši prevod mašne pesmi doslej ostal neznan in neocenjen.

164. MS 186

[773] (Rkp brez naslova iz leta 1797, med rokopisi v NUK pod št. 186)

[774] Obsežna rkp pesmarica (146 listov) vsebuje 121 nabožnih in dve svetni pesmi (»od Belga grada« in o ških fantih; neko pesem Beograda omenja Kidrič v Zgodovini 278). Vse pesmi so oštevilčene, a pisec se je pri štetju večkrat zmotil.

[775] Nekaj podatkov v pesmih omenja letnica 1797, čeprav rkp sam ni datiran: pesem na listu 18 pravi, da je minilo že 1797 let kar »človek vživa živega Boga« (pri obhajilu namreč); dve pesmi za jubilejno leto sta mogli nastati 1795, ko je papež Pij VI. razglasil svetoletne odpustke za vse cesarske dežele (Kidrič, Zgodovina 277–278); pesem na listu 91b omenja vojske s Francozi, ti pa so prav 1797 prvič vdrli na slovenska tla in za nekaj časa cela zasedli Ljubljano (Kidrič, Zgodovina 337).

[776] Tudi krajevno je pesmarica samo približno določena: pesem o ribniških fantih (list 59) kaže v okolico Ribnice ali vsaj v njeno bližino; tri pesmi o sv. Jerneju (listi 23–25) vzbujajo misel na dolenjski Šentjernej, zlasti ker je na listu 37 omenjen napev neke pesmi, ki jo pojo v Stopičah. Res pa je, da pisec omenja tudi pesem, ki jo v čast Marije dobrega sveta pojo dekleta v avguštinski cerkvi v Ljubljani (list 37b), in da se obhajilna pesem (list 66b) sklicuje na napev iz Loža.

[777] Vsebinsko je pesmarica zelo površno sestavljena. Veliko je Marijinih pesmi, precej tudi svetniških. Zanimive so pesmi, ki so namenjene posameznim nedeljam in bi mogle biti Repeževe (gl. ta popis št. 59). Veliko je pesmi z eksempelni.

[778] Izvirnost pesmi še ni zadostno preiskana: nad polovico pesmi v drugih rkp ali tiskanih pesmaricah ni zapisanih. V Ambrožičevih pesmaricah jih je zapisanih vsaj 49; nekatere so tudi v Repeževih, Redeskinijevi, Pohlinovih in lekcionarskih pesmaricah.

[779] Rkp je v NUK, rkp oddelek s sign. ms 186.

165. MS 187

[780] (Rkp pesmarica v NUK, pisana najbrž 1793)

[781] Kakor pravkar opisani Ms 186 je tudi Ms 187 anonimna rkp pesmarica, ki ima na 108 listih zelo lepo napisane 103 pesmi. Niso bile vse pisane istočasno, najstarejši del (69 pesmi) je bil nedvomno napisan še v 18. stoletju. Poznejši vložek je datiran celo 1806.

[782] Med besedilom ni nobenega krajevnega ali časovnega določila, vendar pa vsebina pomaga določiti ali celo zanesljivo u, kdo je rkp pisal:

[783] Prvi del pesmarice so 4 pesmi za križev pot, ki so prepisane iz tiskanega Repeža in iz Redeskinija (dodana je še mlajša pesem, pisana 1806). Naslednjih 65 oštevilčenih pesmi spodbudne in katehetične vsebine je skoraj po vrsti prepisanih iz Ambrožičeve IV. pesmarice (samo za 6 pesmi ni najti predloge). V zadnjem delu rkp je 33 velikonočnih pesmi, napisanih pozneje in jih zato sploh nisem pregledoval.

[784] V omenjeni IV. Ambrožičevi pesmarici pa je zapisano, da jo je leta 1793 imel šmarski organist »šomašter« Matevž Kračman, ki je bil pozneje na glasu znamenitega organista, pesnika in skladatelja. O njem so sicer govorili, da ni maral pisati, toda v letih (1793 je bil star šele 23 let) je gotovo moral prepisati še marsikatero pesem. (Znano je tudi, da je velika zbirka njegovih pesmi zgorela ob požaru 1864.) Skoraj ni dvoma, da je Ms 187 (morda tudi Ms 186) napisal mladi Matevž Kračman (ali kdo iz njegove okolice), ki je bil organist v Šmarju pod Ljubljano.

[785] Rkp ima NUK v rkp oddelku s sign. Ms 187.

[786] Slovstvo o Kračmanu: biografija v SBL I, 546. Nekaj podatkov navaja Kidrič, Dobrovsky 219, op. 214. – J. Lah, Šmarski »šomašter« in njegova doba. DS 18 (1905), 10–15, nudi podrobnejše podatke o Kračmanovem delu, njegovi dobi in okolici.

166. Vodnik

[787] (Valentin Vodnik) Pesem od Svelizhaniga Leonarda iz Porto Maurizio Mashnika inu mogozhniga Pridigarja ordna S. Franziska. (1798)

[788] Pesnik Valentin Vodnik je kot edino nabožno pesem objavil 14 kitic o blaženem Leonardu Portomavriškem.

[789] Izvoda v frančiškanski knjižnici v Novem mestu nisem videl.

[790] Slovstvo: Furlan 42. – Kidrič, Zgodovina 317, omenja v zvezi s pesmijo tudi Leonardovo biografijo, ki jo je tudi prevedel Vodnik in je istega leta 1798 izšla tiskana.

167. Pohlin 1799

[791] (Pohlin) Buqve sa Brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu inu Kraynskemu ommislene. Dunaj 1799

[792] Pohlinova zadnja knjiga (2 leti pred smrtjo 1801) je prvi slovenski stanovski molitvenik. Za vojake, ki jih je bilo v takratnih nemirnih časih tudi med Slovenci precej, je Pohlin napisal 60 strani stanovskih navodil, nato pa še 130 strani različnih molitev. V tem delu so tudi 3 pesmi: »Krajlica, Mat te milosti« (Salve Regina), mašna »Pred tabo« (v novem prevodu) in zahvalna »Tebe Buh« (tudi v novem prevodu.) V prozi pa so Mojzesova hvalnica ter psalma 50 in 90.

[793] Izvod v NUK ima sign. II Cg 23870.

[794] Slovstvo: Rebol, Matija Naglič, Čas 2 (1908), 137–139, je knjižico natančno popisal, zagovarjal Pohlinovo avtorstvo, napačno pa naštel pesmi: zahvalna in Mojzesova hvalnica. – Kidrič v Zgodovini 337 dvomi, da bi bil Pohlin avtor knjižice, in na str. 338 navaja naslov samo za dve pesmi, pa še od teh za eno napačno. V SBL II, 420 pa sodi o avtorstvu previdneje: »utegne pripadati Pohlinovemu peresu«.

168. Semeniški rkp

[795] V polusnje vezana knjižica s staro (nesemeniško) signaturo E 20 obsega 285 izvirno oštevilčenih strani. Vanjo je vpisanih 68 pesmi, od teh jih je 51 zapisal tisti pisec, ki je knjigo paginiral in na 4 uvodnih straneh za svoje pesmi sestavil tudi »Register Duchounich Pessmi«. V tem kazalu so pesmi razvrščene po cerkvenem letu, v rkp so urejene le deloma. Rkp je pisan v gotski frakturi (le nekaj pesmi v latinici), kar kaže, da je bila piscu nemščina zelo domača; tudi nekaj naslovov k pesmim je zapisanih v nemščini. Oprema knjige je zelo skrbna: naslovi, začetnice posameznih kitic in tudi nekatere besede (zlasti Jezus in Marija) so pisane z rdečilom. Napev je včasih v naslovu omenjen, zapisan pa ni.

[796] V glavnem delu pesmarice, ki je bil nedvomno pisan še v 18. stoletju, se vrstijo pesmi starejšega in mlajšega izvora. Nekatere so precej stare, saj so bile zapisane že v Paglovčevem, Foglarjevem ali Maurerjevem rkp. Večje število (11 pesmi) jih najdemo tudi v Ambrožičevih pesmaricah. Od tiskanih je pisec (vsaj posredno) poznal Stržinarja, Parhamerja, Redeskinija in lekcionar (verjetno EvL 1764 – zaradi adventne pesmi na str. 209). Med cerkvenimi pesmimi je veliko Marijinih, prazniških in svetniških. Zanimive so 4 pesmi v čast sv. Joštu, vse že znane.

[797] Poznejši pisci so vpisali nekaj cerkvenih in več svetnih pesmi. Z letnico 1809 so datirane 3 brambovske pesmi, ki so zapisane v nemščini in slovenščini. V svetnih pesmih se omenja poštar iz Zagorja; na koncu rkp je z zelo neokretno pisavo podpisan Anton Setmoz (?) iz Zagorja in njegova žena. (Ta pa nikakor ni pisal rokopisa.)

[798] Rkp je v SK v rkp oddelku.

[799] Slovstvo o tem rkp je tudi ostalo v rkp. Na listu, vloženem v knjigo, je osnutek sestavka, s katerim je nekdo hotel objaviti nekaj pesmi tega rkp in pojasniti celo pesmarico. Prepisal si je tudi 3 brambovske pesmi, za katere je sodil, da jih je »pisala – morda prepisala – okorna kmečka roka. Najprej so pisane slovensko, potem prestavljene na nemški jezik« (ta vrstni red se mi ne zdi verjeten). Po piščevem mnenju je rkp »napisal notranjski (zakaj?) duhovnik v začetku 18. stoletja« (odločno prezgodnje datiranje). – Nisem mogel ugotoviti, če je ta članek izšel kje tiskan.

169. Rkp iz Cerkna

[800] (Rkp št. 85 iz Kokošarjeve zbirke)

[801] Začetek tega rkp je izgubljen, ohranjenih pa je še 51 pesmi različne vsebine: prazniške, svetniške, Marijine so v večini. Precej je spokornih pesmi. Za nekatere izmed pesmi se je dalo ugotoviti, da so pisane tudi v Ambrožiču, Paglovcu, Maurerju, semeniškem rkp, Foglarju, v lekcionarjih in v Manu 1768. Vsebina kaže, da je rkp nastal proti koncu 18. stoletja, s čimer se strinja sodba R. Pahorja, da je bila pesmarica pisana »pred ali okoli leta 1800«.

[802] Rkp je zdaj v zbirki Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani (GNI) s sign. Ms. Ko. 100. Po posredovanju Romana Pahorja je v to zbirko prešel iz lastnine župnika Janeza Kokošarja, primorskega zbiratelja starih cerkvenih pesmi.

[803] Slovstvo: R. Pahor, Rokopis iz Cerkna. CG 55 (1932), 154–156, je objavil seznam pesmi tega rkp, ni pa razložil njegove vsebine in odvisnosti od drugih zbirk. Navaja, da je v Kokošarjevi

[804] zbirki imel št. 85.

170. Redeskini 1800 (3)

[805] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1800 (prva izdaja 1775, gl. popis št. 100)

[806] Tretja izdaja Redeskinijeve pesmarice je izšla v založbi Marije Ane Raab v Ljubljani leta 1800. Naslovni list je posnet natanko po prvi izdaji 1775 in nič ne omenja obeh mašnih pesmi, ki sta vendarle v začetku natisnjeni prav tako, kot sta bili v kranjski izdaji 1795. Tudi Imprimatur na koncu knjige je ponatisnjen stari iz 1775. Grafika pesmi dokazuje, da je ta izdaja ponatis prve, ljubljanske, izdaje, ne pa druge, kranjske (kakor bo treba ugotoviti za naslednjo izdajo z isto letnico). Paginacija se zaradi dodanih dveh pesmi v začetku sicer ujema s kranjsko izdajo, od str. 106 dalje pa za njo zaostaja ter ima vsega 241 paginiranih strani (kranjska pa 145).

[807] Vsebina pesmarice s 70 pesmimi se popolnoma sklada s kranjsko drugo izdajo.

[808] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (3) je dvojen: eden je popoln, drugi izvod pa nima naslovnega lista, je površno zvezan, ima pa ponekod drugačne tiskarske znake, kar nakazuje vsaj še en natis tretje izdaje, če ne sploh novo izdajo.

[810] Slovstvo: Simonič 378 navaja za leto 1800 samo to izdajo.

171. Redeskini 1800 (4)

[811] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh … Ljubljana 1800 (gl. drugo izdajo 1795, popis št. 155)

[812] Dodatek v naslovu in celotna oprema knjižice opozarja na še eno izdajo Redeskinijeve pesmarice v istem letu 1800 pri isti založnici (Raabovi vdovi). Ponatis Imprimaturja iz leta 1795 ter paginacija (245 oštevilčenih strani) in še pravopisne podrobnosti z naslovom vred razodevajo, da je ta, četrta, izdaja ponatis druge, kranjske, iz leta 1795.

[813] Pesmarica ima seveda enako število pesmi (70) kot prejšnja.

[814] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (4) je bil prvotno last župnika Viktorja Kragla.

172. EvL M 1800

[815] Listi inu evangelia. Maribor (1800 ali že 1799)

[816] Prva štajerska izdaja lekcionarja je izšla v začetku 19. stoletja. Letnica izida v naslovu sicer ni zapisana, ker pa se »tabla tih prestavnih prasnekov« začenja z 1800, je gotovo knjiga izšla vsaj 1800, če ne že 1799 (v spodaj popisani ljubljanski izdaji 1800 se taka tabla začenja z letom 1801!).

[817] Pesmarica se skoraj povsem sklada z ljubljanskimi izdajami lekcionarja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi; kot dodatek ima pa za zahvalno pesmijo natisnjeno še mašno pesem »Pred taboj mi klečimo«, ki se ne ujema popolnoma z nobenim prejšnjim natisom. (Osnova je Rupnikov prevod, spremenjen pa je drugače kot v celjski izdaji EvL 1787.) Prav na koncu knjige je dodana še pasijonska pesem »Grešnik glej žalost Marije«, kakor je bila natisnjena v Pohlinovih MB 1777 ali 1792. Po starejših ljubljanskih lekcionarjih ima mariborska izdaja povzeto tudi navodilo v začetku pesmarice (str. 269): »Katolške pesmi, katire se po stari navadi katolške cerkve pred pridigo pojo«.

[818] Izvod v NUK ima sign. V 3c 18233. Izvod vzbuja na prvi pogled vtis mnogo mlajše izdaje, ker ima pred prvotno tabelo praznikov vlepljeno novo za leta 1806–1822, ker je bil najbrž prodan šele po letu 1806. K sreči knjigarnar stare tabele ni izrezal.

[819] Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 700–703, popisuje ta lekcionar predvsem z jezikoslovnega stališča in kot neznano redko knjigo. – Simonič 276 izdajo pozna.

173. EvL L 1800

[820] Lysti inu Evangelji. Ljubljana 1800

[821] Nova izdaja ljubljanskega lekcionarja, ki jo zaradi pravopisa in jezika še pripisujejo Japlju (SBL I, 383), je malenkostno spremenjena že v naslovu (namesto Evangelia zdaj Evangelji), bolj se razlikuje po paginaciji.

[822] V pesmarici te izdaje so zadnjič, in to brez bistvenih sprememb ponatisnjene vse lekcionarske pesmi (13), ni pa več v naslovu omenjeno, naj se pojejo pred pridigo. S tem je ta izdaja prehod k naslednjim izdajam, ki pesmarice sploh več niso ponatiskovale (prva npr. 1803).

[824] Izvod v NUK ima sign. 63820; nepopolni izvod v SK pa sign. C 1800-L.

[825] Slovstvo: Simonič navaja to izdajo šele v Dodatkih na str. 617.

Dodatni seznam pesmaric za prekmurske Slovence

1. Rkp 1649/1710

[826] (prot.)

[827] Protestantovska rkp pesmarica, ki ima 150 pesmi in jo je pisal Nikolaj Legen ter še drugi pisci. Rkp je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), str. 42. Zdaj je v SK v Mariboru, fotokopija pa tudi v NUK, rkp odd., inv. št. 29/1956.

2. Smodiš-Gradual

[828] (prot.?)

[829] Protestantovska (ali katoliška) rkp pesmarica, pisana pred 1695. Leta 1892 je bila v župnijski cerkvi pri sv. Jeleni v Pertoči.

[830] Prim.: A. Fekonja v DS 5 (1892), 176.

3. Sever 1747

[831] (prot.)

[832] Red zvelicsansztva … i peszmi. Halle 1747. Preložil Mihal Sever. Tisk.

[833] Prim. Simonič 436; SBL I, 600.

4. Št. Küzmič 1754

[834] (prot.)

[835] Vöre krsztianske kratki navuk … Pouleg … pejszem. Halle 1754. Tisk

[836] Prim.: Simonič 436; SBL I, 600: Kidrič, Zgodovina 150.

5. Terplan 1756

[837] (?)

[838] Rkp pesmarica, ki jo je spisal Mihael Terplan in obsega ok. 100 str. (Morda tista, ki jo je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), 42.) Zdaj v SK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK, rkp. odd., inv. št. 26/1956.

6. M. Küzmič 1780

[839] (kat.)

[840] Szveti Evangeliomi 1780. Lekcionar, ki ima tudi 2 pesmi, je prva tiskana prekmurska katoliška knjiga, ni pa ohranjena. Na vsebino sklepajo iz 2. izdaje 1804.

[841] Prim.: Simonič 102; SBL I, 598; ČZN 29 (1934), str. 68.

7. M. Küzmič 1783

[842] (kat.)

[843] Kniga molitvena. Šopron 1783. Tisk. Molitvenik vsebuje tudi pesmi.

[844] Prim.: Simonič 251; SBL I, 599; Kidrič, Zgodovina 257.

8. Bakoš 1789

[845] (prot.)

[846] Nouvi Graduval. Šopron 1789. Tisk. Protestantovska tiskana pesmarica, ohranjena v Budimpeštanskem muzeju. Prim.: SBL I, 22.

9. M. Küzmič 1796

[847] (kat.)

[848] Knjiga molitvena. Szombothely 1796. Tisk. Druga izdaja molitvenika pesmarico. Prim.: SBL I, 599.

10. Šijarto 1796

[849] (prot.)

[850] Mrtveczne peszmi. Szombothely 1796. Protestantovska pesmarica, ki je zbrala starejše pesmi.

[851] Prim.: Kidrič, Zgodovina 349; Simonič 377.

11. Sadl 1797

[852] (?)

[853] Cantiones Joanes Sadl … Anno 1797, Die 26. Maloga Travna.

[854] Obsežno prekmursko rkp pesmarico (250 str.) je Avgust Gojkovič prodal rkp oddelku NUK, kjer je shranjena pod inv. št. 18/1950.

12. MS 689

[855] (?)

[856] Rokopisna pesmarica na 226 straneh iz zapuščine Davorina Trstenjaka. Bila je verjetno pisana še v 18. stol.

[857] V NUK (rkp oddelek) je prišla 28. 3. 1947.

13. Rkp Inv. 26/1955

[858] (?)

[859] Zelo poškodovano prekmursko rokopisno pesmarico je NUK podaril Štefan Tausig dne 19. 1. 1955. Ima okrog 75 listov.

[860] NUK, rkp oddelek, inv. št. 26/1955

[861] Nekaj mlajših prekmurskih rkp pesmaric je še v rkp oddelku NUK v Ljubljani. Hranijo jih v tako imenovanem »starem fondu«, ki je samo še inventariziran, ne pa popolnoma urejen.

Pregled dosedanjega raziskavanja

I. Zbiralci

[862] Prvi znani zbiralec cerkvenih pesmi je bil na Slovenskem baron Žiga Zois. Med letoma 1795 in 1799 je nabral precej prispevkov za (žal izgubljeno) zbirko slovenskih in cerkvenoslovanskih prevodov sekvence »Dies irae«.6 6Kidrič, Zgodovina 292. – Za o. Dizma Zakotnika, ki ga Kidrič omenja v Zgodovini 176, ni jasno, če je zbiral samo posvetne pesmi ali tudi verske.

[863] V prvih desetletjih 19. stoletja so tudi drugi začeli načrtno zbirati izdelke ljudske tvornosti. Ljubljansko filharmonično društvo je na pobudo dunajske »Gesellschaft der Musikfreunde« vodilo zbiranje ljudskih pesmi – besedil in napevov. Zbirka je ohranjena na Dunaju in je bila za znanstveno raziskavanje še malo uporabljana.7 7Cvetko II, 234–238. Mikrofilmi te zbirke so dostopni v Glasbeno-narodopisnem institutu v Ljubljani (GNI). Gradiva iz te zbirke nisem uporabljal.

[864] Sredi 19. stoletja je stare cerkvene pesmi nabiral za svojo pesmarico koroški duhovnik Matija Majer. »Pesmarica cerkevna« je izšla 1846 in je bila dolgo časa edina zbirka slovenskih starejših cerkvenih pesmi. Majer je večino pesmi še sam slišal peti po slovenskih cerkvah. Srednjeveške pesmi med njimi pričajo o vztrajni ljubezni slovenskih vernikov do starih pesmi. Majerjev sodobnik škof Anton Martin Slomšek je zapisal, da je v svoji mladosti še povsod slišal peti stare pesmi, kot škof pa je tožil (1849 in 1857), da jih izpodrivajo novejše, ki jih pojejo organist in nekaj pevcev na koru.8 8Slomškove tožbe v Zgodnji Danici 1849, 11, in v Drobtinicah 1857, 293, navaja Kimovec, Zunanji vplivi na slovensko narodno pesem. DS 30 (1917), 163.

[865] Zgodovinarji slovenskega slovstva so v drugi polovici 19. stoletja začeli sistematično zbirati podatke o preteklosti slovenske kulture: zapisovali in urejali so živo tradicijo, iskali so rokopise in zlasti stare knjige. Ljudske pesmi so zapisovali iz ust preprostih pevcev in deklamatorjev pod vodstvom Slovenske matice od 1867 dalje. Sad dolgotrajnega dela so 4 zvezki Štrekljeve zbirke: Slovenske narodne pesmi (SNP) in veliko neobjavljenega gradiva.9 9Historiat zbiranja in objavljanja je popisal J. Glonar v uvodu v IV. zvezek SNP, 3–66. Ta zvezek je izšel šele 1923, prvi snopič pa je Slovenska Matica izdala že 1895. Celotno gradivo se hrani v GNI.

[866] Popisovanje tiskanih knjig, ki je preko Trubarja, Valvasorja, Dolničarja, Pohlina, Čopa, Marna in Glaserja doseglo začasni zaključek v Simoničevem delu Slovenska bibliografija (1903–1905), je pripravilo drugo skupino virov za razpravo o cerkvenih pesmih. Najditelji, ki so v času pred Simoničem pa tudi po izidu njegove seveda še nepopolne bibliografije našli in opisali kakšno dotlej neznano knjigo ali rokopis, so navadno posebej opozorili tudi na pesmi, ki so bile v njih. J. Marn je v raznih letnikih Jezičnika (1–30/1863–1892) ponatisnil nekaj pesmi in uvodov k pesmaricam kar v celoti ali vsaj v večjih odlomkih ter s tem zbudil zanimanje za staro slovstvo. Spuščal se je tudi v ocenjevanje vsebine posameznih pesmi. Slovenske protestantovske pesmarice je prvi predstavil javnosti pastor Theodor Elze, čeprav njegov spis še ni obsegel vseh pesmaric, pa tudi v vsebino se ni mogel poglobiti (izšlo 1884).

II. Zgodovinarji slovenskega slovstva

[867] Odnos slovstvenih zgodovinarjev do starih cerkvenih pesmi je bil v 19. stoletju precej drugačen od sedanjega. Značilne so sodbe o posameznih pesmaricah v Glaserjevi Zgodovini slovenskega slovstva. Ocenjeval jih je samo z umetnostnega vidika in jih zato večinoma odklonil. Za srednjeveške pesmi v Schoenlebnovem lekcionarju (EvL 1672) pravi, da so »brez veljave«, o glavnih pesmaričarjih 18. stoletja pa piše: »cerkveno pesništvo so gojili brez uspeha Steržinar, Repež, Lavrenčič in Redeskini«.10 10Glaser I, 153 in 138.

[868] Podobno odklonilno stališče do cerkvenih pesmi je zavzel tudi urednik ljudskih pesmi Karel Štrekelj, saj je med »pobožne pesmi« v III. zvezek svoje zbirke sprejel skoraj samo tiste verske pesmi, ki z legendaričnostjo pričajo, da jih niso peli v cerkvi. Naslove drugih verskih pesmi, ki so se mu zdele »nenarodne ali so očitno umetne, pa se vendar še često zapisujejo kot narodne« (ker so jih ljudje seveda stalno peli v cerkvi in so jih znali na pamet), je objavil samo v posebnem dodatku. Za nekatere je ugotovil celo latinsko ali nemško predlogo in navedel, kje je pesem že tiskana, kar vse ga je še bolj utrjevalo v prepričanju, da cerkvena pesem z literarnega stališča nima posebne veljave.

[869] Prav zato ker so bile slovenske splošno znane cerkvene pesmi izrazito katoliške, ker so razlagale iste verske resnice kot pesmi drugih evropskih narodov (zlasti Nemcev), so jih starejši literarni zgodovinarji ocenili kot nekaj manjvrednega. Čeprav so se ljudje z vso dušo oklenili pesmi, ki so razlagale in opevale verske resnice in pripovedovale o dogodkih odrešenja, te pesmi v očeh zgodovinarjev niso veljale za ljudske pesmi. Štrekelj je pisal: »Narod nima v pesmi rad dolgoveznih dogmatičnih refleksij, ker so mu nedoumne; zategadelj tudi ni bil tuj vpliv nikjer tolik kot v pesmih prvega razdelka (= o Bogu, sv. Trojici, Sv. Duhu, Jezusu in Mariji ter v prazniških pesmih). V pesmih, ki bi jih bilo treba uvrstiti vanj, je toliko tujščine, kakor malokje. Duhovščina, na tujem izučena, je že pred protestantovsko dobo skrbela, da dobi narod v kolikor toliko dogmatično čiste pesmi; ker jih ni bilo, jih je morala sama predelavati iz latinskih in nemških« (SNP III, 649). Omenjeno odvisnost od tujih predlog, ki je v Štrekljevem času pomenila oznako manjvrednosti, so šele novejše literarnozgodovinske in etnografske ter glasbenozgodovinske raziskave ocenile kot pozitivni znak povezanosti slovenskega naroda z drugimi evropskimi narodi, s katerimi je živel v istem verskem in kulturnem okolju.

[870] Nov odnos slavistov do stare cerkvene literature in tudi do pesmi razodeva razprava, ki jo je Joža Glonar objavil leta 1910 v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN). Ob srednjeveški adventni pesmi »Jager na lovu šraja« je slovenske znanstvenike opozoril, naj bi pripravili razprave o besedilih starih cerkvenih pesmi. Priporočal je raziskavanje starejšega cerkvenega slovstva, brez katerega ne moremo razumeti splošnega razvoja slovenske kulture. Sam je dal v tem zgled, saj je v Gradcu doktoriral iz pridig očeta Rogerija.11 11Glonarjeva disertacija je izšla pozneje v Ljubljanskem zvonu z naslovom Med reformacijo in romantiko. LZ 36 (1916), razprava o adventni pesmi pa pod naslovom: »Monoceros« in »Diptamus« v ČZN 7 (1910), 34–106.

[871] V omenjeni razpravi (str. 106) obsoja »mržnjo do 'katoliške' literature, 'dolgočasnih' pridigarjev, starih 'špehov' itd.« in opozarja, kako ne smemo pozabiti, »da so to stvari, ki segajo v dobo našega slovstva med Trubarjem, torej najstarejši ostanki in prvi dokazi našega umetniškega življenja. Ti ostanki stare klasične literature, prekuhani v zapadni retorti in prepojeni z raznimi školastičnimi elementi, slabo prebavljenim humanizmom in večkrat zblodelim vizijonarstvom srednjeveške mistike, tvorijo romanizem v naši kulturi, ki gre v našem slovstvu v nepretrgani črti, vzporedno z drugimi strujami in večkrat neomejeno vladajoč, od početkov našega slovstva visoko v 19. stoletje«. »Vredno in potrebno pa je, da se pobliže seznanimo s tem slovstvom«. Škoda, da niti on sam niti kdo drug, ki bi znal pravilno tudi z verskega stališča oceniti pojave slovenske »srednjeveške mistike«, ni nadaljeval tega dela.

[873] Na nekoliko drugačen način so v letih med prvo svetovno vojsko začeli in potem ob ljubljanski univerzi nadaljevali raziskavanje cerkvenih pesmi naši trije vodilni slavisti: zgodovinarja I. Grafenauer in F. Kidrič ter jezikoslovec F. Ramovš. Kidriča so pesmi zanimale kot slovenskega in primerjalnega literarnega zgodovinarja in bibliografa. Večkrat je napovedal tudi posebno študijo o cerkvenih pesmi, objavil je pa ni. Ramovš je pesmi večkrat omenjal v jezikoslovnih razpravah ter se pri tem včasih dotaknil tudi njihove vsebine. I. Grafenauer je najprej raziskal metriko slovenskih pesmi, v poznejših letih pa se je veliko ukvarjal z vsebino srednjeveških in drugih ljudskih pesmi. Spuščal se je tudi v razlago njihove verske vsebine in odnosa do posameznih verskih resnic: Marija, evharistija, posamezni prazniki.

[874] Vsaj nekateri Kidričevi slušatelji so v seminarskih in diplomskih nalogah ali v poznejših razpravah raziskovali tudi cerkvene pesmi. Uršulinka m. Ancilla Novak je obdelala »Razvoj duhovne pesmi od 1600–1800«. (Njeno v rokopisu ostalo nalogo sem pri študiju za to razpravo mogel uporabljati.) M. Rupel je že začel zbirati gradivo za zgodovino katoliške cerkvene pesmi, objavil je pa le izsledke primerjave med protestanti in Kastelcem, ker se je usmeril zlasti v raziskavanje reformacije na Slovenskem, vendar o protestantovskih pesmih posebej ni pisal.12 12Svoj seznam pesmi iz »protireformacijske« dobe mi je M. Rupel izročil v uporabo, za kar se mu posebej zahvaljujem. Opozoril pa je javnost, da katoliška cerkvena pesem še čaka obdelave,13 13JiS 6 (1960/61), 72. zapisal je tudi željo, da naj bi teologi sodelovali pri ugotavljanju verskih nazorov naših protestantov.14 14SR 4 (1951), 67.

[875] V novejših literarnozgodovinskih priročnikih so cerkvene pasmi omenjene bolj na kratko, nekoliko več prostora je odmerjenega verskim motivom v ljudskih pesmih.15 15B. Merhar, Ljudska pesem. Zssl I. Ljubljana 1956, 87–88. Izsledki slovstvenih zgodovinarjev in etnologov so uporabljeni tudi v pregledih, ki jih splošna zgodovinska dela vsebujejo o kulturni zgodovini Slovencev.16 16V Zgodovini narodov Jugoslavije I, Ljubljana 1953, na več mestih, zlasti na str. 160.

III. Glasbeniki

[876] Z glasbenega stališča so se za stare cerkvene pesmi začeli zanimati slovenski cecilijanci že takoj ob ustanovitvi svojega društva za obnovo cerkvene glasbe. V prvem letniku revije »Cerkveni glasbenik« (CG 1878) so za 200–letnico Kastelčevih pesmi objavili nekaj pesmi iz njegove pesmarice. Besedilo jim pa v izvirniku ni ugajalo in ga je A. D. (A. Dolinar) »popravil« tako, da je spesnil novo besedilo, ki je po starem povzelo le vsebino. Skladatelj p. Hugolin Sattner je 1881 pozival, naj bi spet oživili lepe »vsebinsko izvrstne« stare cerkvene pesmi. J. Tavčar je v letnikih 1886 in 1887 ves navdušen nad starimi napevi objavil nekatere izmed njih. Prepisal je tudi nekaj uvodov v pesmarice 18. stoletja. O »resnobni in sveti« slovenski pesmi 17. stoletja so 1886 govorili tudi na pastoralnih konferencah lavantinske škofije.17 17»Kako resnobna in sveta pa da je naša slovenska pesem še v 17. stoletju, glej izgledov v Cerkvenem glasbeniku in v Ceciliji« je rečeno v članku Ali res propada cerkveno narodno petje in zakaj? – CG 11 (1888), 29.

[878] Najstarejši slovenski glasbeno zgodovinski priročnik, ki ga je 1890 spisal učitelj F. Rakuša, je omenjal tudi cerkvene pesmi in njihove avtorje. Precej starejših pesmi je A. Foerster leta 1883 prevzel v cerkveno. pesmarico »Cecilija«; ker pa mnogim besedilo ni ugajalo, ga je za drugo izdajo (1901) popravil Gregor Pečjak. Stare duhovne pesmi so v moderni harmonizaciji izvajali tudi na koncertih: Glasbena matica 1899, pozneje posebno Akademski pevski zbor 1937; prvi pod Hubadovim, drugi pod Maroltovim vodstvom.

[879] F. Kimovec je že 1907 zastavil svojo dolgo vrsto člankov o cerkveni, zlasti ljudski pesmi. Skoraj vedno je novejše pesmi primerjal s starimi, zlasti kadar je skušal vplivati na pesemsko besedilo.

[880] Protestantovskim pesmim je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva J. Čerin ugotovil glasbene (in tudi tekstovne) predloge. Pozneje je še večkrat pisal in predaval o razvoju cerkvenih pesmi v celoti ali o posameznih pesmih.18 18Med Ruplovimi zapiski (gl. op. 12‌) je list, na katerem so zapisani naslovi Čerinovih člankov v Jutru ter Cerkvenem glasbeniku (gl. med Literaturo‌). Omenjeno je tudi predavanje na ljubljanskem radiu dne 20.3.1939.

[881] J. Mantuani je za CG 1913 napisal prvi pregled celotnega razvoja slovenske cerkvene glasbe. Za podatke o pesmaricah je izčrpal predvsem Simoničevo bibliografijo, videti pa je, da večine pesmaric sam ni imel v rokah. Zaradi tega in zaradi mnogih novih najdb je ta pregled danes skoraj neporaben.

[882] V zadnjih letih je najstarejše slovenske cerkvene pesmi z glasbenega in vsebinskega stališča raziskavala Z. Kumer. Omejila pa se je na tiste srednjeveške pesmi, ki so jih prevzeli protestanti. Za primerjanje je uporabljala tudi neobjavljeno gradivo v zbirki Glasbenonarodopisnega instituta v Ljubljani, ki dokazuje, da stari pevci še danes znajo ponekod peti kakšno srednjeveško pesem.

[883] Najstarejše dobe slovenskega krščanstva se pri svojem raziskavanju dotika tudi slovaški muzikolog F. Zagiba, ki kot docent na dunajski univerzi skuša ugotoviti medsebojni odnos med zahodnim (salzburškim) in vzhodnim (Cirilovim oziroma Metodovim) misijonskim delovanjem.19 19Nekaj Zagibovih razprav navaja Cvetko I, 384–385, slaviste pa je nanj opozoril J. Pogačnik v članku Dve tujejezični slovenistični publikaciji. JiS 7 (1961/62), 186–188.

[884] Zaradi vseh teh podrobnih študij je nekdanje slovensko cerkvenoglasbeno življenje v splošnih glasbenih pregledih (D. Cvetko) precej izčrpneje prikazano, kot je to bilo mogoče pred desetletji.

IV. Teologi

[885] S teološkega stališča je bila vsebina cerkvenih pesmi ocenjena samo v posameznih primerih. Vsebine nekaterih protestantovskih pesmi se je dotaknil Čerin v že omenjeni razpravi, s katoliškega stališča je o njih spregovoril Evgen Lampe 1894, bolj polemično je pisal o njih J. ob Trubarjevem jubileju 1908. Gregor Pečjak, ki je predelal besedilo starih pesmi za II. izdajo Cecilije (1901), je pozneje tudi teoretično pisal o vsebini cerkvenih pesmi (1915).

[886] Zahteve glede vsebine cerkvenih pesmi v domačem jeziku so slovenski škofje in njihovi sodelavci postavljali vzporedno z razvojem cecilijanske obnove cerkvene glasbe. Za lavantinsko škofijo so ustrezna navodila vnesli v sinodalne določbe v letih 1883, 1896, 1900, 1903, 1906 in 1911, za vso Slovenijo pa so o tem sklepali na katoliškem shodu v Ljubljani leta 1913.20 20Odloki mariborskih (lavantinskih) škofijskih sinod so izhajali v naslednjih knjigah: Acta et Statuta. Marburgi 1883, 71–72; Gesta et statuta. Marburgi 1897, 291–299; Actiones et Constitutiones. Marburgi 1901, 586–598; Ecclesiae Lavantinae Synodus Dioecesana. Marburgi 1904, 573–600; Synodus dioecesana Lavantina. Marburgi 1907, 436–443; Operationes et Constitutiones. Marburgi 1912, 574–588. – Zanimivo sodbo o lavantinskih Napotnikovih sinodah (vse naštete, razen prve) je zapisal F. Ks. Lukman v SBL II, 191: »Škoda je, da se za izvedbo odlokov ni porabila enaka skrb ko za njih sestavo«. – Slovensko-hrvatski katoliški shod. Ljubljana 1913, 90.

[887] Vsebine starejših cerkvenih pesmi so se v svojih razpravah večkrat dotaknili zgodovinarji (J. Gruden), glasbeniki (F. Kimovec, S. Premrl, J. Čerin) in literarni zgodovinarji (F. Kidrič, I. Grafenauer, M. Rupel). Opozarjali so na spremembo vsebine, ki so jo povzročili prevajalci ali prepisovalci, in tisti, ki so pesmarice ponovno izdajali v novih natisih.

[888] Teološko raziskavanje slovenskih verskih pesmi je kljub tem poskusom zelo malo izčrpno, kar se pokaže zlasti v primerjavi z drugimi narodi. Zlasti nemški protestantovski teologi so svoje pesmi večkrat nadrobno analizirali, tudi katoličani najbrž ne zaostajajo, čeprav mi literatura ni bila dostopna.21 21Uporabljal sem disertacijo, ki jo je Klaus Burba napisal o kristologiji v Lutrovih pesmih: K. Burba, Die Christologie in Luthers Liedern. Schriften des Vereins fuer Reformationsgeschichte Nr. 175. Bertelsmann Verlag Guetersloh 1957. – V reviji Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie sta omenjeni tudi dve večji razpravi: J. Röbbelen, Theologie und Froemmigkeit im deutschen ev.-luth. Gesangbuch des 17. und fruehen 18. Jahrh. Forschungen zur Kirchen- und Dogmengeschichte Bd. 6. EVA Berlin und V&R Goettingen 1957; ter: H. Pfeifer, Die Bedeutung des AT (Alten Testamentes) fuer das dt. ev. Kirchenlied des 16. und 17. Jahrh. von Luther bis ca. 1660. (Maschinenschriftl. Theol. Diss. Jena 1958).

[889] Za zgodovino verskega življenja na Slovenskem bi bilo poraziskavanje verske vsebine v cerkvenih pesmih še posebej pomembno, ker teološke literature v domačem jeziku nimamo v obilju in ker bi ohranjene stare pesmi omogočile pogled tudi v tisto dobo našega verskega življenja, iz katere drugih prič sploh nimamo ohranjenih. Koristno bi bilo potem primerjati vsebino pesmi z vsebino ohranjenih pridig, saj so avtorji pesmi in avtorji pridig zajemali iz istega vira razodetih verskih resnic. V tej razpravi se v take podrobne primerjave in analize ni bilo mogoče spuščati, ker je bilo treba gradivo šele odkrivati in vsaj nekoliko urediti.

Opombe o transkripciji pesmi

[890] Pri navajanju besedila pesmi sem se držal sledečih pravil:

[891] a) Večino pesmi sem navedel v celoti, čeprav nekateri odstavki nimajo dogmatično pomembne vsebine. S tem je razprava postala neke vrste antologija, kar ni brez koristi, saj so izvirne pesmarice večini ljudi nedostopne. Na koncu navedene pesmi je vedno s kratico označen vir, od koder je besedilo navedeno. Natančnejši podatki o vsaki pesmi so pa v ustrezni opombi.

[892] b) Besedilo je objavljeno v transkripciji, kakor je to navada v antologijah. Teologu, ki mu je razprava v prvi vrsti namenjena, namreč zadošča vsebinska stran pesmi; neznanstvenim bralcem bodo pesmi s tem bolj dostopne; jezikoslovec je pa s tem na pesem opozorjen, moral bo pa sam poiskati izvirnik ali kritično izdajo besedila.

[893] Pri transkribiranju sem se (razen nekaterih manjših sprememb) držal načel, ki so vodila M. Rupla pri izdajanju tekstov naših protestantov:22 22Rupel, Pisci 317.

[894] Vokala i in u pišem po sedanjem pravopisu namesto izvirnih i, y, j; u, v, w. Za glas v pišem v namesto izvirnih u in v. Polglasnik, ki je v pisan z a, e ali i, pišem z e samo takrat, kadar ga zahteva sedanji pravopis, sicer ga izpuščam. Glas j pišem z j namesto y in i. Črko x transkribiram v ks. Glas k pišem kot k tudi takrat, kadar je v izvirniku pisan g, q ali c. Sičnike in šumevce (s, š, z, ž, c, č) pišem namesto ſ, ſh, s, sh, z, zh, popravljam pa očitne nedoslednosti, ki so zelo pogostne zlasti v rokopisih. Dvojni znaki so vedno poenostavljeni (ſſ = s; bp = p).

[895] Glede rabe velikih in malih črk, ločil in razstavljanja se držim sedanjega pravopisa.

[896] Nekatere manj umljive besede pojasnjujem v oklepaju; prav tako so v oklepaju besede, ki v izvirniku po pomoti manjkajo.

Prvo poglavje
SREDNJEVEŠKE PESMI

I. Splošno o srednjeveških pesmih

[897] Prvi začetki cerkvene pesmi med Slovenci se navidezno izgubljajo v popolni negotovosti. Do 14. stoletja nimamo nobenega pisanega vira, ki bi petje vsaj omenjal, kaj šele, da bi nam sporočil besedilo ali napev pesmi. Pa vendar se da trditi, ne samo ugibati, da smo Slovenci imeli cerkveno pesem že mnogo prej, že v 9. in 10. stoletju, prvi začetki pa morda segajo celo v 8. stoletje.

[898] Opora tej trditvi so podatki o cerkveni pesmi pri ostalih evropskih narodih, predvsem pri Nemcih, s katerimi so Slovenci živeli v istem kulturnem in verskem okolju, v isti državi in pod isto cerkveno upravo. Primerjanje ohranjenih poznejših cerkvenih pesmi z ustreznimi pesmimi drugih narodov omogoča rekonstruirati prvotno, starejšo obliko. Etnografska znanost je namreč ugotovila, da med ljudstvom ohranijo pesmi svojo starinsko obliko, tudi če niso zapisane in tudi še dolgo potem, ko so zapisane ali celo tiskane v spremenjeni obliki.

1. Zgodovinski podatki o razvoju krščanstva med Slovenci

[899] Zgodovinski podatki o razvoju krščanstva med Slovenci omogočajo ustvariti sodbo, kdaj se je v dobi pokristjanjevanja mogla izoblikovati cerkvena pesem v domačem jeziku in kdaj so v poznejših obdobjih mogle nastati določene vrste pesmi. Da bo mogoče sprejeti izsledke, ki so jih etnografi in literarni zgodovinarji dobili na podlagi primerjanja in zgodovinskih virov, je treba vsaj na kratko povzeti glavne obrise pokristjanjevanja Slovencev in njihovega življenja v prvih krščanskih stoletjih.

[900] Pokristjanjenje Slovencev, ki so bili v 8. in 9. stoletju naseljeni na obširnem ozemlju med Donavo in Jadranskim morjem, so vodili misijonarji iz različnih središč, na različne načine in v različnih obdobjih.23 23Pregled pokristjanjevanja se naslanja na disertacijo Alojzija Kuharja »The Conversion of the Slovenes and the German–Slav ethnic boundary in the Eastern–Alps«, ki je izšla 1959 v zbirki »Studia Slovenica«, New York–Washington, tiskana je bila pa na Japonskem. – Upoštevam pa tudi, kar pišeta Kos M., Zgodovina, in Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod. Ljubljana 1952, 505 sl.

a) Bavarski (irski) misijon

[901] Slovenci, ki so prvi prišli v stik s krščanstvom, so bili naseljeni v Karantaniji (severno in južno od Drave, ki takrat še ni razmejevala salzburške in oglejske oblasti). Že sredi 8. stoletja sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir, ki sta že bila kristjana, povabila v svojo domovino prve misijonarje iz sosednjega Salzburga. Škof sv. Virgil je poslal škofa sv. Modesta, ki je po letu 757 posvetil prve cerkve na slovenskem ozemlju: Gospa Sveta na Koroškem, Št. Peter v Lesu severno od Spittala in »ad Undrimas« = Fonsdorf pri Judenburgu na Štajerskem.24 24Nadrobneje o lokalizaciji Modestovih cerkva gl. Kos M., Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Ljubljana 1936, 44–46. Prvi misijonarji tega bavarskega ali irskega misijona niso bili neobčutljivi za domači jezik spreobrnjencev in za njihove stare verske običaje.

[902] Slovani so že kot pogani peli hvalne pesmi »enemu Bogu, stvarniku bliska, edinemu gospodarju neba in zemlje«.25 25O tem poroča Prokopij v 6. stol. – Po Kos F., Gradivo I, št. 33, navaja Grafenauer I., Kielejsoni 65, op. 6. Ker so se prvi salzburški misijonarji ravnali po irski misijonski metodi, teh poganskih navad niso hoteli iztrebiti, ampak so splošnim verskim elementom poskušali dati krščansko vsebino.26 26Kratek popis irske misijonske metode gl. Kos M., Zgodovina 93–94; nekaj več Grafenauer I., Pokristjanjenje 358–359 in 362–370 ter isti: Metoda, 364–365. Tudi Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana 1952, 523 sl. Nove kristjane so hoteli pritegniti k sodelovanju pri verskih obredih. Najbrž so tudi Slovence (kot že prej Nemce} učili peti hvalnice pravemu Bogu tako, da so med latinske obredne pesmi in vpletli kakšno domačo besedo ali kratek stavek. Učili so jih tudi ponavljati kratke vzklike v obrednem jeziku (Kyrie eleison), ker je bilo neromanskim narodom težko kaj več sodelovati pri latinskih obredih.

[904] Po Modestovi (763) in Hotimirovi (769) smrti so se poganski Slovenci sicer spet uprli tuji veri in tujim bavarskim oblastnikom. Tudi je težko ugotoviti, koliko je bilo po prvem stiku krščanstvo že utrjeno. Popolnoma uničiti se pa ni dalo več in se je misijonsko delo v presledkih nadaljevalo do konca 8. stoletja kljub pogostim spopadom z obrskimi napadalci.

b) Karolinški misijon

[905] Po zmagi nad Obri (796) je misijonsko delovanje med Slovenci postalo del načrtnega frankovskega državno-cerkvenega delovanja cesarja Karla Velikega. Z duhovniki iz nemških misijonskih središč (Salzburg, Passau, Freising, Regensburg; samostana Innichen in Kremsmuenster) so že sodelovali tudi slovenski kristjani iz Karantanije, ki so se naseljevali v prejšnjih obrskih pokrajinah v Panoniji.

[906] Karolinško misijonsko obdobje se od prejšnjega bavarsko-irskega razlikuje predvsem zaradi izrazite povezanosti s kolonizacijsko politiko frankovske države. Bilo je zato za razvoj višje slovenske cerkvene kulture in tudi pesmi manj ugodno, kot je moglo biti prejšnje. Dokumenti sicer pričajo, da vsi misijonarji še niso pozabili na irska načela, ker so posamezniki obsojali in svarili pred širjenjem krščanstva z vojaško silo, a splošne smeri niso mogli obrniti. Pokristjanjenje severnega slovenskega ozemlja južno od Donave v tem obdobju je dejansko povzročilo tudi ponemčenje, ker so se med redko naseljene Slovence vedno gosteje naseljevali krščanski nemški koloni.

[907] Nemogoče je jasno ugotoviti, koliko so na razvoj slovenskih cerkvenih pesmi v tej dobi vplivale cesarske in sinodalne določbe, ki so omogočile močan razvoj nemških pesmi. Ker pa najstarejše slovenske pesmi vsebinsko ustrezajo tem določbam, jih je treba navesti:

[908] Karel Veliki je 789 določil »ut 'Gloria Patri' cum omni honore apud omnes cantetur; et ipse sacerdos cum sanctis angelis et populo Dei communi voce 'Sanctus, Sanctus, Sanctus' decantet«. Seveda je bilo za praktično izvedbo med nekultiviranimi spreobrnjenci preveč zahtevati, da bi latinsko peli Slavo in Svet, svet, svet, zato so salzburški statuti (799/800) milejši in zahtevajo samo »ut omnis populus … cum laetaniis procedant et discant Kyrieleison clamare.27 27Odlomke iz Karlovega kapitularja in iz salzburških statutov navaja Grafenauer I., Kirielejsoni 66, op. 10 in 11, omenja jih pa že tudi Mantuani, Razvoj 3. Ponavljani klic »kirielejson« v še ohranjenih starih katoliških in protestantovskih slovenskih pesmih je skoraj gotovo sled prastarega sodelovanja ljudstva v sicer latinskem petju klerikov in pevcev.

[909] Iz teh vzklikov, ki še niso bile pesmi, je nastala pesem takrat, ko so prošnjo pred Kyrieleison razširili v celo kitico, ali pa so tropirani (podaljšani) mašni Kyrie namesto v latinščini zapeli v domačem jeziku, ali pa so daljšo pesem priredili po latinskem vzorcu.28 28Za nemško cerkveno pesem omenja te tri možnosti Merker-Stammler II, 72–82. V daljših pesmih so povzeli predvsem tiste resnice in zapovedi, ki so jih po določilih Karlovih kapitularjev morali znati vsi kristjani: znati in nekoliko poznati so morali veroizpoved v troedinega Boga in v učlovečenje božjega Sina, znati so morali Gospodovo molitev očenaš, za spovedovanje so pa morali znati seznam grehov.29 29Več o zahtevah do slovanskih novokrščencev gl. Grafenauer I., Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Ljubljana 1936, 14–23. Pesmi, ki bodo navedene pozneje, se res gibljejo v tem okviru ter z vsebino pričajo, da so mogle nastati že v najstarejši dobi slovenskega krščanstva.

c) Oglejski misijon

[911] Za Slovence južno od Drave je bil predvsem odločilen stik s krščanstvom, ki je prišlo iz Ogleja. Oglejski misijoni spadajo v dobo, ko je imelo širjenje nove vere med poganskimi Slovenci največjo podporo v političnih razmerah in v cerkveni ureditvi. Po zlomu velike in močne poganske obrske države smo namreč Slovenci ostali sami sredi krščanskih narodov, ki so se pod vodstvom Karla Velikega zavedali svojega misijonskega poslanstva: širiti vero med poganskimi sosedi.

[912] Oglejski misijonarji vendar niso bili preveč povezani s kolonizatorsko vnemo severnih sosedov, zlasti še, ker jih je vodil patriarh sv. Pavlin II. (787–802). Ta je šel sam v slovenske dežele, da si ogleda misijonsko ozemlje. Izdelal je misijonska navodila, po katerih naj njegovi duhovniki širijo Kristusovega duha ljubezni brez nasilja. Izhodišče misijonov je bil benediktinski samostan v Štivanu, kamor so slovanski kristjani kmalu začeli romati; podpisovali so se v »čedadskem evangeliju«. Pavlinova razlaga verskih resnic je bila še dolgo podlaga oglejskega misijonarjenja med Slovenci. Žal zelo malo poznamo to delo v prvih dveh slovenskih krščanskih stoletjih,30 30Nekaj podatkov o pokristjanjevanju Slovencev iz Ogleja ima Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955, 18–20. lahko pa sklepamo, da so tudi tukaj veljala načela, ki so bila zgoraj navedena za salzburško ozemlje.31 31Nemške škofije, ki so imele zemljiško posest južno od Drave (Freising, Bamberg, Brixen, Salzburg in Krka), niso misijonsko delovale. Pošiljale so med Slovence krščanske nemške naseljence, ki so imeli verjetno s seboj tudi svoje duhovnike, le da ti niso mogli javno delovati brez oglejskega dovoljenja. Zato za slovenstvo niso bili nevarni.

č) Slovenski misijon

[913] V drugi polovici 9. stoletja se je začelo med Slovenci širiti krščanstvo tudi v slovanski obliki, ki sta jo v Panonijo leta 867 prinesla brata sv. Ciril in Metod. V Panoniji so krščanstvo dotlej že utrdili salzburški misijonarji, ki so postavili tudi več cerkva ter imeli stalne duhovnike. Ciril in Metod sta pa s svojim načinom misijonarjenja in bogoslužja v domačem jeziku tako zelo pridobila slovenske vernike in pogane, da so se morali nemški duhovniki izseliti. Doslej bolj izjemna uporaba slovenščine pri cerkvenih obredih je v slovanskem misijonu postala pravilo, niso pa ohranjeni dokumenti, ki bi povedali, koliko je še sledov njunega delovanja v danes znanih molitvah in pesmih.32 32Muzikolog F. Zagiba je prepričan, da so peli slovanske pesmi tako v zahodni kot v vzhodni liturgiji. Na panonskem ozemlju so se namreč srečevali vzhodni obred v slovanskem jeziku ter rimski in milansko-salzburški obred v latinščini, ki pa je bil z delovanjem sv. Cirila in Metoda tudi poslovanjen. – Žal se Zagiba ni posebej ukvarjal s slovensko pesmijo v razpravi: Der slavische Gesang.

[914] Nasprotovanje Nemcev je le prekmalu zaključilo Metodov misijon v Panoniji in obrobnih slovenskih pokrajinah. Takoj nato so pa dokončni udarec in zlom panonskega krščanstva povzročili madžarski vpadi, ki so uničili tudi rastočo slovensko versko kulturo, med katero smemo uvrstiti tudi zalogo cerkvenih pesmi. Med 896 in 900 so bile uničene vse cerkve v Panoniji, pozneje pa še vrste drugih med zahodnimi in severnimi Slovenci. Uničene so bile seveda tudi vse pisane priče verskega življenja, s tem pa onemogočeno vsako dokumentirano razpravljanje o slovenskih oblikah verske kulture (ohranjeni brižinski spomeniki so bili napisani šele pozneje na podlagi zahodnih in vzhodnih tradicij).

[915] Po zmagi nad Madžari (955) je bil razvoj krščanstva med Slovenci še bolj kot prej povezan s kolonizacijo osvobojenega in večkrat zapuščenega ozemlja. To je na severu postajalo vedno bolj nemško. Le v ozkem pasu severno od Drave ter na ozemlju južno od nje, ki je bilo pod oglejsko upravo, je ostalo krščanstvo trajno povezano z življenjem Slovencev. Ko so se v 11. in 12. stoletju povsod uredila farna središča, ko so nad Dravo nastale tri nove škofije (Krka, Labod in Sekova) in ko so začeli delovati prvi samostani v središču slovenskega ozemlja, je bilo pokristjanjevanje končano. V teh cerkvah in samostanih so Slovenci pod vodstvom duhovnikov, ki so bili v precejšnji meri slovenskega rodu (na oglejskem ozemlju pa večinoma), že redno peli svoje cerkvene pesmi.

2. Vloga cerkvenih pesmi v liturgiji

[917] Pri raziskavanju cerkvenih pesmi je treba poznati liturgična pravila, po katerih se je ravnala božja služba na Slovenskem. Delitev med salzburško nadškofijo in oglejski patriarhat se je poznala tudi v tem oziru, saj je vsaka od njiju imela nekaj posebnega, oglejsko ozemlje je imelo celo svoj obred. Povsod pa je bila uzakonjena latinščina kot obredni jezik. Zlasti strogi so bili jezikovni predpisi glede daritve sv. maše, zato ni mogoče pričakovati, da bi med najstarejšimi slovenskimi pesmimi našli izrazito take pesmi, ki bi bile prirejene za mašni obred.

[918] V skladu z že omenjenimi karolinškimi predpisi je bilo redno v navadi petje v zvezi s pridigo. V pesmi so na prijeten in vsem dostopen način ponovili najvažnejše resnice in zapovedi. Dokument iz 12. stoletja poroča, da je ob največjih praznikih pridigar na koncu pridige povabil vernike: » Z močnim glasom ponesite svoje prošnje v nebesa in zapojte Bogu v čast Kyrie eleison«.33 33Navodilo Honorija Avgustodunskega navaja Ušeničnik F., Slovenska »očitna izpoved« v liturgiji. BV 6 (1926), 287. Zato so prav do konca 18. stoletja najstarejše in najbolj razširjene pesmi tiskali v lekcionarjih, ki so jih duhovniki uporabljali na prižnici. Popridižna pesem v domačem jeziku je tudi latinščine neveščim vernikom omogočila dejavno sodelovanje pri mašnem obredu.

[919] Domača, ljudska cerkvena pesem se je vedno pogosteje oglašala tudi na božjih potih ter ob različnih izrednih verskih slovesnostih (npr. posvečenje nove cerkve). Vedno bolj rastoče Marijino češčenje je v 12. stoletju spodbujalo tudi k ustvarjanju in petju pesmi njej v čast.

[920] Ob največjih praznikih cerkvenega leta, zlasti na božič, veliko noč, vnebohod in binkošti, so med posamezne kitice vsebinsko bogatih latinskih liturgičnih spevov (sekvenc) vpletali posamezne kitice v domačem jeziku, da so tudi preprosti, neuki ljudje mogli razumeti pomen praznika. Te kitice so se polagoma izpopolnile v samostojne pesmi. Ko se jim je pridružila še igra kot ponazarjanje verske prazniške skrivnosti, so se iz njih razvili dramatični prizori, katerih bistveni sestavni del je bila vedno tudi pesem. Novi prazniki, ki so jih vpeljali v 13. in 14. stoletju (sv. Rešnje Telo, sv. Trojica, Marijino obiskovanje) so povzročili tudi vrsto novih pesmi. Različne stiske, kuga, vojske, pozneje Turki, so v 15. in 16. stoletju vplivale na nastanek mnogih pesmi, v katerih so se ljudje zatekali k Bogu zlasti preko Marijinega sredništva. S pesmijo so se učili moliti angelovo češčenje, rožni venec in Marijine litanije.34 34Nadrobno utemeljitev tega razvoja v nemških deželah glej Merker-Stammler II, 74–77.

II. Kirielejsoni, najstarejše slovenske cerkvene pesmi

[921] Najstarejšim pesmim (ali vsaj zasnovam pesmi), ki jih imenujemo kirielejsoni, je treba posvetiti nekaj več pozornosti, saj je bilo treba njihov obstoj šele dokazati ter rekonstruirati njihovo besedilo.35 35Ob kirielejsonih bo tudi najbolj vidno delo primerjalne metode, ki je s podrobno analizo mlajših pesmi uspela odkriti v njih starejše sestavine. Ivan Grafenauer je s tako analizo ene same, velikonočne, pesmi bolj ali manj verjetno ugotovil obstoj 44 slovenskih predreformacijskih, torej srednjeveških verskih pesmi. Razumljivo pa je, da zaključki iz takega sklepanja niso tako prepričljivi kot pisni dokazi, zato je avtor sam pozval k nadaljevanju svojega dela: »Razumljivo, da bo treba pesmi, ki so v tem seznamku, še posebej raziskati, kolikor je to ob pičlem primerjalnem gradivu mogoče. Nedvomno pa bo študij drugih, dokazano starih naših cerkvenih pesmi, zlasti božičnih, ta seznamek še izdatno pomnožil« (Grafenauer I., Velikonočna 138). Nekaj tega dela je že opravila Zmaga Kumer.

1. Pregled in ocenitev dokazov

[922] Najstarejši pisani dokaz cerkvene kulture v slovenskem jeziku so brižinski spomeniki, pisani okoli leta 1000 v rokopisu, ki je bil nekoč last škofijske cerkve v Freisingu na Bavarskem. Za praktično uporabo v dušnem pastirstvu med Slovenci sta si dva duhovnika zapisala nekaj obrazcev spodbudnih besedil, ki sta jih potrebovala za spovedovanje med Slovenci. Ker sta jih prepisala iz starejših predlog, smemo računati, da so posamezne formulacije nastale vsaj v prvi polovici 9. stoletja. Povsem verjetno je, da so Slovenci takrat imeli prevedene že tudi druge molitve, katerih zapisi pa se niso ohranili.36 36O brižinskih spomenikih prim. Kos M., Zgodovina 160, več pa v uvodu v faksimilirano izdajo: Ramovš–Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1938, 7–9. – Najstarejši ohranjeni zapis treh glavnih molitev očenaša, veroizpovedi in nekoliko mlajše zdravamarije je Celovški (ali Rateški) rokopis iz 14. stol., ki je pomembna priča za datiranje najstarejših slovenskih besedil. Svoje raziskave tega rokopisa je I. Grafenauer strnil v razpravi: Celovški rokopis iz Rateč. Razprave SAZU, Razred za filološke in literarne vede III, Ljubljana 1958, 5–61.

[923] Zato ni brez podlage misel, da so se tudi prve slovenske cerkvene pesmi izoblikovale že v 9. ali celo v 8. stoletju, kar je na podlagi podrobnih analiz sklepal Ivan Grafenauer, in da so bili posamezni izrazi, ki jih najdemo samo v brižinskih spomenikih, uporabljeni tudi v prvih pesmih.37 37Svoje izsledke je I. Grafenauer objavil zlasti v razpravah: Velikonočna, Kirielejsoni, Litanijska pesem. Vse je povzel v Narodopisju II. – Tudi Zagiba dokazuje in trdi, da so Slovenci že v skladu z misijonsko prakso salzburških duhovnikov sodelovali pri liturgiji vsaj z vzklikanjem »Kyrie eleison«. Prim. zlasti njegovo razpravo: Salzburg und die Anfaenge … Heiliger Dienst 9 (1955), 38–44. Zgoraj navedeni podatki o značaju misijonskega dela med Slovenci bi celo govorili bolj v prid 8. stoletju, ker je irska metoda mogla pustiti trajne sledove glede uporabe slovenščine pri bogoslužju, ki jih niti poznejše spremembe niso mogle uničiti.

[924] Tako zgodnje datiranje prvih slovenskih pesmi je seveda mogoče šele sedaj, ko je splošno sprejeto načelo, da ohranjeni zapis nekega besedila nesporno priča za starejše izročilo. Dokler so celotno slovensko kulturo tehtali samo po redkih ohranjenih zapiskih, je bilo mogoče še napisati sodbo, da so brižinski spomeniki »za stoletja osamljen slučaj, ki niso ustvarili navade«, kakor je zapisal Kidrič še leta 1929. Breznikovo opozorilo, da imajo tudi narodne, nezapisane pesmi pravico do svojega mesta v slovstveni in kulturni zgodovini, ter I. Grafenauerjeve podrobne analize besedila najstarejših zapiskov v slovenščini so v desetletju pred 1940 spremenile mnenje zgodovinarjev o najstarejši slovenski kulturni ustvarjalnosti.38 38Citat je v Kidriču, Zgodovina (I. izdaja, 1929), str. 9. Breznik je svoje opozorilo napisal v oceni prvega snopiča te zgodovine v DS 42 (1929), 216. – I. Grafenauer, Pismenstvo, je 1931 podrobno analiziral besedilo nekaterih najstarejših zapisov v slovenščini in dokazal, da so Slovenci dobili glavne molitve že v 8. stoletju. Razložil je, da se je mnogo zapiskov izgubilo, ker pač nihče od piscev ni mogel ob pisanju misliti na ustvarjanje znanstvene dokumentacije. Obrabljene rokopise so zavrgli, brž ko so dobili boljše, ves pomen pa so izgubili, potem ko so bila besedila tiskana. – Kidrič je 1932 v II. izdaji prvega snopiča Zgodovine (str. 4–5) nekoliko omilil skepso glede zgodnjega nastanka verskih besedil. Sprejel je dokaze, da so ohranjeni zapiski v resnici prepisi starejših vzorcev. Še vedno pa je vztrajal pri mnenju, da ti zapiski niso znak neke stalne tradicije, ampak da so duhovniki raje sproti prevajali kot poskrbeli za zapis besedila. – I. Grafenauer (Pokristjanjenje, zlasti II. del) ga je 1934 znova opozoril na pravilno razlago določil Karla Velikega in drugih tedanjih cerkvenih odlokov proti napačni razlagi, ki je izvirala še od Mantuanija (Razvoj, str. 3). Kakor so ti odloki povzročili razvoj nemškega cerkvenega slovstva, smemo sklepati, da so v slovenskih pokrajinah rodili prva slovenska besedila, saj je država skrbela, da tudi v mejnih pokrajinah odloki niso ostali samo na papirju. Da bi duhovniki kar sproti in neodvisno drug od drugega prevajali važna cerkvena besedila, je Grafenauer Kidriču ovrgel z navajanjem stalne cerkvene prakse, ko hierarhija svojim podrejenim ne daje samo ukazov, ampak tudi sredstva, da jih izpolnijo. Opozoril je, da so madžarski navali v 10. stoletju nasilno prekinili lepo zasnovani razvoj. Takrat so propadli tudi vsi stari pisni dokumenti, novi pa precej časa niso mogli nastajati. – Kidrič je sprejel razlago pomena kapitularjev za nemško slovstvo (»Stoletja beležk brez literarne tradicije« v slovenski literarni zgodovini. LZ 55/1935/, 289–295), nikakor pa se ni pridružil sklepu o stalni slovenski pisni ali vsaj pisno-ustni tradiciji. Glede »prevajanja sproti« je svoje mnenje podkrepil z dokazi o takem ravnanju celo v 16. in poznejših stoletjih; koliko bolj da to velja za prva stoletja. – Grafenauer (Povzetek h Kidričevim glosam. DS 48/1935/, 359–360) ga je opozoril, da navedeni novi dokazi govore samo o prevajanju mašnih lekcij in o pridigah, pri čemer duhovnik nikoli ni bil vezan na stalne oblike, saj jih je lahko tudi prosto govoril. Nikakor pa cerkvena oblast ni pustila tako delati z dogmatično in obredno važnimi besedili, ki so jih duhovniki morali z ljudstvom ponavljati pri pridigah in ob delitvi zakramentov, zlasti pri krščevanju. – Grafenauerjevo prepričanje o starosti prvih besedil je bilo pozneje potrjeno še z raziskavanjem najstarejših pesmi, res pa je, da sta oba, Kidrič in Grafenauer, v svojem »razgovoru« včasih zašla v temperamentna očitanja, ki so bila nekoliko tudi svetovnonazorsko pobarvana. – V zadnjem času zlasti Zagiba (Zur Frage des Verbotes …) omenja liturgična besedila in pesmi, ki so jih salzburški misijonarji prevedli v slovanski jezik še pred nastopom sv. Cirila in Metoda. Pred 10 leti je zato mogel Bogo Grafenauer napisati v poljudni zgodovini slovenskega naroda, da je »skoraj vse, kar je bilo pisano v slovenščini do srede 15. stoletja v rokopisih, ki so se nam ohranili, v glavnem nastalo še v času karolinške države in njenega misijonskega dela … Tedaj je nastalo tudi nekaj krajših cerkvenih ljudskih pesmi, tako imenovanih kirielejsonov. V kratki, kar mogoče strnjeni obliki so povzemale vsebino posameznih molitev in verskih naukov«39 39Grafenauer B., Zgodovina II, 29 in 32. Podobno je isti avtor zapisal tudi v delu Ustoličevanje koroških vojvod (gl. op. 26‌), 526, in v Zgodovini narodov Jugoslavije I (1953), 160. Glasbeni zgodovinar je sprejel ugotovitev, da je bil kirielejson izredno pomemben v glasbeni dejavnosti slovenskega ljudstva že v 8. in v še nekaj stoletjih.40 40Cvetko I, 19.

[925] Zato je kar nekoliko anahronistična trditev B. Merharja o legendarnih pesmih: »O času nastanka teh pesmi se iz že omenjenih razlogov ne da nič trdnega povedati, vsekakor pa je skepsa proti prezgodnjemu datiranju dovolj upravičena«. O pravih cerkvenih pesmih niti ne razpravlja, samo omeni jih med pobožnimi pesmimi, ki jim je odmeril komaj nekaj več kot eno stran v razpravi, ki obsega 85 strani. I. Grafenauerjevim izsledkom prisoja več vere šele, kadar se nanašajo na poznejši čas, od 15. stoletja dalje.41 41B. Merhar, Ljudska pesem. Zssl I (1956), 59 in 60.

2. Rekonstruirani kirielejsoni

[927] Rekonstruirani kirielejsoni, kakor jih je izluščilo pravkar popisano raziskavanje, bi mogli imeti takole obliko:

[928] a) Ustoličevalni zahvalni kirielejson. Najstarejši podatek iz druge polovice 14. stoletja omenja, da so Slovenci s pesmijo sodelovali pri verskem obredu (čeprav ne v cerkvi) ustoličevanja koroškega vojvode pri knežjem kamnu na Koroškem blizu Gospe Svete. Takrat so »peli vsi skupaj, mali in odrasli in žene svoje slovenske laise, slovenske pesmi in hvalili Boga stvarnika, da jim je dal gospoda po njihovi volji«42 42Giessenski rkp. »Schwabenspiegel« iz srede 14. stol., f. 27b, vv. 22–24: »Singent och alle klain vnd gross vnd frowen gemainlich iren windischen laissen das ist ir windisch gesang vnd lobent da mit got vnd iren scheppfer das er in vnd dem land ainen herren haut geben nach irem willen« – gl. Grafenauer B., Ustoličevanje kor. vojvod, 80. Navaja tudi Grafenauer I., Kirielejsoni 63. Posnetek zapisa in transkripcijo po Jos. Malu (GMS 19/1938/, 114) je objavil Grafenauer I., Narodopisje 32. – V tem rkp je popisan obred ustoličevanja, kakršen je bil vsaj v 11. stoletju. (Kos M., Zgodovina 86.) Besedila teh pesmi (vzklikov) kronist žal ni zapisal. I. Grafenauer je po zapisani vrstici in po izrazih v III. brižinskem spomeniku ter sledovih v ljudskih nabožnih pesmih rekonstruiral ustoličevalni zahvalni kirielejson v tej obliki:43 43Potek rekonstrukcije gl. Grafenauer I., Narodopisje 33, ali istega: Velikonočna 135–136. Tam je navedeno besedilo v jeziku 8. stoletja. V tej razpravi vse rekonstrukcije navajam v sedanji slovenščini.

Čast in hvala Bogu vsemogočnemu,
ki je ustvaril nebo in zemljo,
da je dal nam in naši deželi
kneza in gospoda po naši volji!
Kyrie eleison!

[929] b) Prošnji predpridižni klic. Iz študija najstarejšega zapisanega pesemskega besedila v stiškem rokopisu iz leta 1428 je I. Grafenauer po skrbni analizi posameznih invokacij prišel do sklepa, da zapisano besedilo ni več prvotno, ampak učinek daljšega razvoja. Na podlagi sorodnih besedil v goriškem rkp, v III. brižinskem spomeniku in v narodnih pesmih je rekonstruiral prvotni prošnji predpridižni klic:44 44Analizo rekonstrukcije gl. Grafenauer I., Velikonočna 126–131.

Milost in ljubezen Gospoda Boga,
rešitev in varstvo svetega Krista,
prihod in dar Svetega Duha
naj bo z menoj in z vami!
Kyrie eleison!

[930] c) Slavilni klic k sv. Trojici. Čisto v slogu navedenega Karlovega naročila o petju slavospeva Bogu troedinemu je besedilo slavilnega klica k sv. Trojici, ki so ga morda tudi peli pred pridigo ali pa po njej:45 45Opis rekonstrukcije na podlagi ostankov v ohranjenih pesmih in besedila III. brižinskega spomenika gl. Grafenauer I., Velikonočna 132–135.

Slava in čast Očetu vsemogočnemu
in njega Sinu in Svetemu Duhu;
ta tri imena, edini Bog,
ki je ustvaril nebo in zemljo.
Kyrie eleison!

[931] č) Litanijski prošnji klic je najpreprostejša oblika kirielejsona, ki se v domnevni najstarejši obliki iz 8. stoletja glasi:

Kyrie eleison, Christe eleison!
Bože Gospodi, usmili se nas!
Kriste Gospodi, usmili se nas!
Kyrie eleison, Christe eleison!

[932] Kmalu pa je dobil naslednjo razvito obliko, ki je deloma ohranjena v III. brižinskem spomeniku:

Bože Gospodi, usmili se nas!
Kriste Gospodi, božji Sin,
Reši nas vsega zlega
In varuj nas v svojem dobrem!
Kyrie eleison!

[933] Nekaj desetletij pozneje (v 9./10.stol.) je pod vplivom litanij vseh svetnikov iz prvotnega nastal razširjeni prošnji kirielejson, ki naj bi se glasil:46 46Prvo obliko je Grafenauer rekonstruiral po nemških in staročeških vzorcih, drugo predvsem iz III. brižinskega spomenika, tretjo pa tudi po besedilu, zapisanem v Goriškem in Stiškem rkp in ob analognih nemških verzih. Rekonstrukcijo gl. Velikonočna 129–132.

Milost in ljubezen Gospoda Boga,
rešitev in varstvo svetega Krista,
pomoč in uteha vseh svetih
naj bo z nami!
Kyrie eleison!

3. Vsebinska analiza kirielejsonov

[934] V daljavi 1000 let so navedene rekonstrukcije odkrile najstarejše slovenske cerkvene pesmi. Čeprav morda niso bile nepreklicno in popolnoma do besede take, kot so zgoraj napisane, o njihovi vsebini ni dvoma. Razodevajo nam, kaj so prvi slovenski katoliški rodovi verovali in kako so tudi v pesmi izrazili vero v Boga stvarnika, ki je ustvaril nebo in zemljo, vero v Odrešenika in varuha Kristusa ter v milost, ki jo tretja božja oseba, Sveti Duh, deli duhovnikom-pridigarjem in vernikom-poslušalcem. Svetnike so pravilno pojmovali kot priprošnjike pri Bogu, ki edini daje milost in pomoč. S tem nikakor niso kratili časti enemu in edinemu Bogu v treh osebah, ki se s tem razodeva kot glavni predmet najstarejših slovenskih pesmi.47 47V ljudskih nabožnih necerkvenih in nikoli zapisanih pesmih, ki so se širile samo po ustnem izročilu, se je še dolgo ohranjalo pogansko versko izročilo. Skrbna analiza ga še danes more izluščiti iz legendarnih, na zunaj popolnoma krščanskih pesmi, kakor jih posamezni pevci ponekod še znajo peti (prim. Grafenauer I., Narodopisje 30 sl.). - Najstarejše cerkvene pesmi nikakor ne potrjujejo trditve B. Merharja (Zssl I, 59), da je »krščanstvo s svojo družbo svetnikov, s 'sveto družino', z božjim trojstvom ter z nasprotjem bog – satan praktično učinkovalo politeistično«.

[935] Ni čudno, če so se kirielejsoni v neki obliki ohranili dolga stoletja. Res so izgubili značaj samostojnih pesmi, po vzorcu doksologij pri latinskih himnih so jih dodajali (morda celo kot odpev) novejšim pesmim. Posamezni izrazi iz njih so kot stalna rekla postali gradivo za daljše pesmi. »Kot se je iz kirielejsonov v 12. in 13. stoletju razvila nemška cerkvena pesem, katere melodika predstavlja pomembno nemško srednjeveško ljudsko blago, tako se je med 12. in 15. stoletjem razvila tudi slovenska z analogno vrednostjo«.48 48Cvetko I, 17.

III. Daljše srednjeveške pesmi

[936] Novo skupino pesmi, ki niso bile več samo kratki vzkliki, podaljšani v kirielejsone, so Slovenci ustvarili v prvih stoletjih drugega tisočletja. To dobo označujejo zgodovinarji kot »čas največjih sprememb tako glede naselitvenega območja kot odločilnega prehajanja v nove oblike gospodarskih, družbenih, političnih in kulturnih razmer«. Krščanstvo je med Slovenci postajalo vedno intenzivnejše, zlasti potem, ko je bil ustavljen madžarski naval, ko so ustanavljali nova farna središča in ko so nove samostanske naselbine vključevale Slovence vedno bolj v srednje- in zahodnoevropsko verskokulturno območje.49 49Kos M., Zgodovina 159–166. Citat je s str. 137.

[937] Ta povezanost opravičuje postavljanje vzporednic med Slovenci in drugimi narodi tudi glede cerkvenih pesmi. Glavne praznike cerkvenega leta so zlasti v samostanih in v večjih cerkvenih središčih zdaj že mogli slovesno obhajati. Slovesnosti ni bilo brez pesmi, ki zaradi neizobraženih vernikov niso mogle biti zgolj latinske. Kako radi so pa Slovenci v srednjem veku peli, pričajo zapiski popotnikov, ki se jim je slovensko petje vtisnilo v spomin: »Imajo navado v svojem jeziku na razne načine peti hvalne pesmi o Kristusu, o svetnikih, o Matjažu, ogrskem kralju, in drugih znamenitih junakih svojega naroda« – tako je Marcantonio Nicoletti označil Tolmince v življenjepisu oglejskega patriarha Filipa d'Alençon (1381–1387).50 50Po Grudnovi Zgodovini 528 je povzel navedek Cvetko I, 17. Kidrič, Zgodovina 20 (II. izdaja), pove, da je italijanski izvirnik Nicolettijevega pričevanja objavil S. Rutar, Zgodovina Tolminskega. Gorica 1882, 225.

[939] V tej dobi so Slovenci začeli peti zlasti Marijine in prazniške pesmi. Koliko jih je nastalo in natanko kdaj se je to zgodilo, ni mogoče reči, ker niso ohranjeni zapiski iz tega časa. Starost pesmi, ki bodo navedene in ocenjene v tem odstavku, je določena predvsem s tem, da so v 16. stoletju našim protestantom veljale za stare pesmi. Starost nekaterih izdaja njihova vsebina, posamezni izrazi, pa tudi nepretrgana raba pri bogoslužju (ponekod) do naših časov. Tiste pesmi, ki so verjetno še srednjeveške, bodo zbrane v naslednjem odstavku.

1. Marijine pesmi

[940] Posebna značilnost te dobe je vznik in velik razmah novih oblik Marijinega češčenja. Benediktinci, kartuzijani in cistercijani, ki so se od začetka 11. stoletja dalje naseljevali med Slovenci, so bili, kakor drugod po Evropi, tudi pri nas vneti Marijini častilci. Med Slovenci so že našli ljubezen do Marije, ki so jo vsadili prvi misijonarji, saj so tako po oglejski liturgiji kot po vzhodnih prvinah v Cirilovi in Metodovi dediščini hoteli takoj za Bogom častiti tudi božjo mater Marijo.51 51Seznam samostanov na Slovenskem in letnice njihove ustanovitve gl. Kos M., Zgodovina 267 sl.

[941] Sklepati moremo, da so se tudi v naših krajih v tem času začele razvijati značilne srednjeveške oblike Marijinega češčenja, ki so jih na zahodu poznali že nekoliko prej: sobota je postala Mariji posvečen dan s posebno Marijino mašo »De beata« (v 9. stoletju), posebni Marijin oficij so redovniki večkrat molili namesto drugih molitev (od 10. stoletja dalje), po vzoru starih litanij vseh svetnikov so prošnje do Marije združevali v obliki prvotnih predlavretanskih Marijinih litanij (vsaj že leta 1200), molili so angelovo češčenje (v 13. stoletju) in rožni venec (v 12./13. stoletju). Zlasti ob teh dveh pobožnostih je treba omeniti dominikance in frančiškane, ki so tudi v naših krajih od 13. stoletja dalje dopolnjevali delo starejših meniških redov. Vneto so povsod širili Marijino češčenje in ni dvoma, da so sodelovali tudi pri sestavljanju pesmi njej v čast, čeprav dokumentiranih dokazov za to seveda nimamo.52 52Kratek pregled zgodovinske rasti Marijinega češčenja gl. članek v Lexikon fuer Theologie und Kirche (LThK) VII. (II. izd. 1962), 70–80, razvoj litanij pa v LThK VI. (II. izd. 1961), 1077. – Razvoj Marijinega češčenja na slovenskem ozemlju je v zgoščeni obliki podal M. Miklavčič: Marija, mati naše vernosti. Ljubljana 1952 (ciklostil). – Obe misijonski tradiciji, vzhodna in zahodna, sta bili močno marijanski. Za Oglej pričajo to številni marijanski dodatki v liturgiji (tropirani Kyrie, Gloria, Senctus, Ite missa est; veliko število Marijinih sekvenc). Nekaj primerov je prevedenih v knjigi: R. Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955, 11–16. – Za dediščino sv. Cirila in Metoda, ki je z bogoslužjem vzhodnega obreda bila izrazito marijanska, prim. podatke v Grivčevem spisu: Sv. Ciril in Metod, Marijina častilca. Ljubljana 1963 (ciklostil), zlasti str. 30–32.

[942] Iz 15. stoletja je pa že znan uradni odlok, ki je za slovensko ozemlje južno od Drave in predvsem za Ljubljano ukazoval nove oblike Marijinega češčenja. Oglejska sinoda v Ljubljani je 1448 pod vodstvom pićenskega škofa Martina ukazala, naj se praznik Marijinega obiskovanja obhaja tudi v oglejskem patriarhatu (člen 23) in naj duhovniki ob sobotah molijo brevir ter mašo Mariji v čast (člen 24). Škof Martin je s posebno ustanovo oskrbel stalno petje Marijine antifone »Salve Regina« v ljubljanski cerkvi Sv. Nikolaja vsako soboto in vse dni velikega posta. Taki odloki so verjetno pospeševali tudi izraze Marijinega češčenja v ljudski cerkveni pesmi, čeprav so najprej urejali uradno pobožnost, s katero so duhovniki častili Marijo v obrednem latinskem jeziku.53 53Odloki ljubljanske sinode 1448 so objavljeni v knjigi: Gruden Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju. Ljubljana 1908, 33 in 141.

a) Prošnji klic k Mariji Pomočnici

[943] Najstarejši izpričani odraz novega češčenja je enokitični prošnji klic k Mariji Pomočnici, ki je kot nova oblika kirielejsona nastal po vzorcu najstarejših okrog leta 1200. Prvi nam ga je zapisal Primož Trubar, ki se je v KDI 1575, 218 jezil na katoliške rojake, da preveč zaupajo v Marijo: »Na veliki nočni dan inu potle do vinkušt pojo: Marija Divica, bodi naša pomočnica pruti Tujmu Sinkuvi &c«. V Trubarjevi dobi se je prvotni samostojni spev preselil že v velikonočno pesem, kjer se je (v poznejših katoliških zapisih) tudi ohranil. I. Grafenauer je rekonstruiral njegovo prvotno obliko takole:54 54Trubarjevo besedilo v knjigi Catehismus s dveima islagama (KDI 1575), 218, je bilo Grafenauerju podlaga za rekonstrukcijo, ki jo je razložil v razpravi: Velikonočna 120–126.

Marija roža Divica
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeskimu,
pruti tujmu Sinkuvi,
vsmilenimu Jezusu!
Kyrie eleison!

b) Marijina litanijska pesem

[944] Približno v istem času je nastala tudi daljša Marijina litanijska pesem. Ohranjena je sicer samo v dveh različnih zapisih 17. stoletja, toda preiskava posameznih pridevkov (elogijev), s katerimi ta pesem pozdravlja Marijo, in pa njena oblika je I. Grafenauerju razodela, da je mogla nastati le v 12. stoletju in ne pozneje. Čeprav so se litanije spreminjale in se vedno bolj oddaljevale od prvotne oblike s konca 12. stoletja, so pesem tudi pozneje peli nespremenjeno.

[945] Prvotne Marijine litanije so imele kitično obliko: Vsaka kitica se je začela z vzklikom: »Sancta Maria« ali vsaj »Maria«, nato je po vrsti sledilo več elogijev (slavilnih pridevkov), večkrat v kiticah z rimami ali asonancami, zaključil pa jo je prošnji klic.

[946] Čeprav so imele litanije in tudi litanijska pesem predvsem prosilni namen, razodevajo posamezni pridevki, kakšno mišljenje o Marijinih odlikah je imel verni pevec ali molivec. V tej srednjeveški litanijski pesmi zvemo o Mariji vse najvažnejše resnice: da je milosti polna, izvoljenka božja, mati božja, ki je rodila stvarnika in odrešenika Jezusa, da je čista mati, ki je devica ostala tudi po rojstvu. Ker je mati božja, je tudi kraljica nebes in vseh izvoljenih božjih služabnikov, skratka: Gospa vesoljnega sveta. Zato more pomagati živim in mrtvim, vernim dušam, grešnikom in sirotam, da vsi pridemo k Očetu, Sinu in Svetemu Duhu:55 55Petje litanij v podobni kitični obliki se je med Slovenci ohranilo do 20. stoletja. Šele po 1911 so začeli prošnje splošno dodajati vsakemu vzkliku (elogiju), kakor je predpisano. Kratke pesmi (»odpevi«), ki jih Slovenci še zdaj pojemo med skupinami vzklikov, so zgolj podaljšani »prosi za nas«. Morda je to sled starodavnega tropiranega »Kyrie eleison«. – Grafenauer I., Litanijska pesem, je uporabljal obe dotlej znani inačici litanijske pesmi, le da sam ni mogel videti nobenega rokopisa. Kalobskega je poznal samo po spremenjenem prepisu v Majerjevi Pesmarici cerkevni (PC), št. 53 (na spremembe je opozoril F. Kovačič: »Kalobski« rokopis. ČZN 25/1930/, 203–204). Poznal je pa inačico iz SNP III, št. 6551, ki se precej sklada z zapisom v Budimpeštanskem rkp (fotokopija str. 23–26). Ker je bil ta rkp odkrit šele pred nekaj leti in njegovo besedilo v Sloveniji še ni bilo objavljeno, navajam v prepisu inačico tega rokopisa.

Češena si ti Marija, Veseli se Marija!
z gnado božjo napolnjena.
Kyrie eleison! Prosi Boga za nas, o Marija!
(Podčrtani vzkliki se ponove pri vsaki kitici!)
Od Buga si izvolena,
svete Trojice nevesta.
Marija si mati božja,
ti si rodila Jezusa.
Mati našiga stvarnika,
mati našiga odrešenika.
Marija, mati cartana,
z rožami si obsajena.
Ti si mati dobrotliva,
vsemu svetu lubezniva.
Marija, mati prečista,
v rojstvi ostala devica.
Marija, mati vsmilena,
k pomuči si nam nagnjena.
Marija, mati čestliva,
božjim ludem milostliva.
Marija sveta devica,
lepši si kokar danica.
Marija, devic devica,
Svetoga Duha kralica.
Marija, kralica vsih angelcov,
Marija, kralica patriarhov.
Marija, kralica vsih prerokov,
Marija, kralica vsih apostolov.
Kralica vsih marternikov,
kralica vsih spovednikov.
Kralica dečelskih spolov,
kralica si vsih svetnikov.
Marija, nebeska gospa
nu vsiga volniga sveta.
Marija, čist devičan cvit,
tebe se veseli ves svejt.
Ti si prava nebeska luč,
Živih inu mrtvih pomuč.
Ti pomagaš siroticam
inu vsem vernim dušicam.
Ti se usmiliš črez grešnike,
ti troštaš vse sirotice.
Marija, naš edini trošt,
nam potstopiš v nuji nu v žalosti.
Ti razveseliš vse svetnike
inu angelce nebeske.
Prosi za nas tvojga sinka,
de nas v nebesa zapelja
k svojmu Oču nebeskemu,
nu tudej k Svetimu Duhu.
Tu nas usliši, o Marija,
nu vsa nebeska družina. Amen.

[947] (Budimp. rkp)

2. Prazniške pesmi

[948] Štirje največji prazniki cerkvenega leta, ki so jih v svojih cerkvah Slovenci že ves čas svoje krščanske zgodovine praznovali tako slovesno kot drugi narodi, so nudili več priložnosti za sodelovanje ljudi pri obredih kot navadne nedelje in manjši prazniki.

[949] Za nemško ozemlje je ugotovljeno, da so vsaj že v 13. stoletju ljudje s pesmijo v domačem jeziku sodelovali pri obredih na božič, o veliki noči, na vnebohod in o binkoštih.56 56Prim. Merker-Stammler II, 75. Latinske sekvence, ki so bile del mašnega obreda, so vsaj na te praznike res tudi peli, medtem ko so jih sicer zaradi pomanjkanja izvežbanih pevcev najbrž samo recitirali. Med petjem zbora pa so sodelovali ljudje z ljudsko pesmijo, ki je vsebinsko ustrezala latinski sekvenci. Ta pesem je bila sprva podobna kirielejsonom, bila je enokitična in so jo nespremenjeno večkrat ponavljali. Običajno so jo, zlasti potem, ko je postala daljša, peli šele pred pridigo in po njej, ker se je pri maši smelo peti samo v latinskem obrednem jeziku, pridiga pa je bila vedno, tudi kot mašna homilija, v razumljivem domačem jeziku.57 57Prim. precej podrobno razlago različnih načinov ljudskega petja pri mašni sekvenci: Baeumker II, 10–14. – Jungmann 590 omenja pesmi v zvezi z mašno homilijo.

a) Velikonočna pesem

[950] Slovenska velikonočna pesem je že zaradi važnosti velikonočnega praznika najprej nastala, njeno besedilo je med ohranjenimi najstarejše in še najbolj raziskana je, zato ji gre tudi v tej razpravi prvo mesto. Ivan Grafenauer je v obsežni razpravi »'Ta stara velikonočna pejsen' in še kaj« po primerjalni metodi rekonstruiral najstarejšo obliko velikonočne pesmi in ugotovil, v kakšnem zaporedju so nastajale pozneje dodane kitice.58 58Velikonočna pesem, kot je tu objavljena, ni cela zapisana v nobeni rkp ali tiskani pesmarici. Pri vsaki kitici je navedeno, kje je objavljena najstarejša dobro ohranjena inačica tiste kitice. Celotna pesem (zapovrstje kitic) je sad Grafenauerjeve rekonstrukcije, kakor jo je razložil v razpravi: Velikonočna. Nekaj popravkov je pozneje dodal v razpravi: Litanijska pesem 233. – Inačico Kalobskega rkp je poznal samo po Majerjevi objavi v PC (1846), zato kljub Kovačičevim popravkom (gl. op. 55‌) ni zabeležil sklepne kitice. – Inačica v Šentviškem rkp, za katerega toži, da »ga ni mogoče najti« (gl. to razpravo, enota 24 v Popisu virov‌), se ne razlikuje bistveno od drugih katoliških inačic, obsega pa le 8 kitic rekonstruirane pesmi (1, 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11); 7. in 8. kitica sta združeni v eno samo kitico. Vse kaže, da je pesem prepisana že iz lekcionarja EvL 1672. - Zmaga Kumer (Izročilo B, 119-125), ki je Grafenauerjeve izsledke dopolnila z zapisi napeva in nekaj novimi inačicami, je povedala, da so etnografi našli pesem med ljudmi živo še v začetku druge polovice 20. stoletja, zlasti v Beneški Sloveniji. Žal Rihard Orel, na čigar najdbe se naslanja, najbrž ni bil pozoren toliko na besedilo pesmi, ki je bilo za Beneške Slovence v zadnjem stoletju še večkrat natisnjeno, zadnjikrat v Trinkovem molitveniku: Naše molitve (Molitvenik za beneške Slovence. Gorica 1951), v katerem je 55 zelo starih, starih in novejših pesmi. Leta 1913 je v Ljubljani izšel Pečjakov molitvenik Nebeški ključ s posebnim dodatkom molitev in pesmi za vernike v videmski nadškofiji. Pesmaričica na 8 straneh je 1914 izšla tudi posebej. V njej so tri pesmi še srednjeveške: božična (Ta dan), velikonočna (Jezus je od smrti vstal) in evharistična (Mašnik požegna beli kruh). Verjetno zelo stari sta tudi evharistična »Na kolena dol padimo« in prošnja »Usmiljen moj Jezus«. – V vseh teh beneških molitvenikih ima velikonočna pesem še isto obliko kot v starih lekcionarjih, le jezikovno je popravljena.

[951] Prva kitica, ki so jo Slovenci kot enokitični kirielejson peli vsaj že ob prehodu 13. v 14. stoletje, je povzela glavne misli prazniškega graduala (Exultemus et laetemur) in sekvence (Victimae paschali – Surrexit Christus, spes mea – scimus Christum surrexisse a mortuis). Z njo so izrazili vero v Jezusovo vstajenje in odrešenje, ki ga je Kristus za nas vse zaslužil z »bridkim« trpljenjem:

1
Naš Gospud je od smrti vstal,
od nega bridke martre.
Nam je se veseliti,
on nam hoče k troštu biti!
Kyrie eleison!

[952] (Stiški rkp)

[953] Ker je bila ena kitica kmalu prekratka za tako velik praznik, so dodali štirikratni aleluja ter ponovili zadnji dve vrstici. S tem so ustvarili novo kitico, ki je tudi pozneje ostala sklepna kitica:

Aleluja, aleluja,
aleluja, aleluja!
Nam se je veseliti,
Bug hče nam h troštu priti!
Aleluja!

[954] (TKP 1574)

[955] Kmalu so kratko pesem izpopolnili s kitico, ki je razlagala učinke Kristusove smrti. V pesem so prelili Pavlove soteriološke misli: »Ako Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih … toda Kristus je vstal od mrtvih« (1 Kor 15, 17–20) in s tem uničil moč satanovo:

2
De bi ne bil od smrti vstal,
vus vlni svejt bil konec vzel,
s tejm pak, kir je od smrti vstal,
peklenska vrata je rezdjal.
Aleluja!

[957] (TKP 1595)

[958] Te tri kitice (seveda tako, da je bila sklepna kitica zadnja) so po vsej verjetnosti peli v tistem času, ko je stiški menih označil velikonočni praznik s prvo njeno kitico v rokopisnem seznamu cerkvenih praznikov (leta 1440). Že kmalu potem, še v 15. stoletju, so pesem izpopolnili s kitico o treh ženah (treh Marijah), ki so našle prazen Kristusov grob in oznanile njegovo vstajenje:59 59Kitica o treh Marijah je pri nas zapisana samo v Kalobskem rkp, 237. Med Nemci (Baeumker I, 512) je znana celo kot samostojna pesem, ki je postala predloga za drugo slovensko pesem: »Veseli se krščanstvo vse«. Ta pesem je zapisana samo v dveh koroških rkp iz 18. stol.: Maurer in Rkp iz Djekš (Sadnikarjev), in je zanimiv primer, kako so ljudje po svoje doma v pesmi obnavljali, kar so peli in slišali v cerkvi. Pesem je predvsem pripovedna, je pa zanimiva zaradi koroškega narečja in pristno ljudskega izražanja. Besedilo po rkp iz Djekš je v celoti objavil F. Ramovš: Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 286–287. O pesmi sodi: »Pesem je gotovo zelo stara, tako da zasluži ime narodne in nam kaže jako dobro značaj pobožne narodne pesmi«.

Tiga so priče tri žene,
kir so pr tem grobu bile,
de je Jezus od smrti vstal
inu je v Galileo šel.
Kyrie eleison!

[959] (Kalobski rkp)

[960] Razvoj pesmi je šel nezadržno dalje: ob proslavljanju osrednje skrivnosti odrešenja so se v pesmi hoteli spomniti tudi poti, ki je preko stare zaveze in celotnega Jezusovega življenja držala do velike noči. Dodali so kitico z adventnimi in božičnimi motivi, na kratko so označili Kristusovo javno delovanje, ki se je končalo s smrtjo na križu. Kratkemu poročilu o vstajenju so dodali še kitice, ki so opevale dogodke po njem.

[961] Že navedena druga kitica (zgoraj) je omenjala pekel kot posledico izvirnega greha, zato je pesnik brez težave dodal adventno kitico, ki nekoliko bolj obširno poje o posledicah Adamovega padca in o sklepu božjega usmiljenja, da pošlje Sina na svet. Božična kitica razlaga rojstvo božjega Sina iz Marije deviške matere (Trubar je Mariji v svojem zapisu odvzel pridevek: devica!) in poudarja vesoljnost Kristusovega odrešenja:60 60Muzejski rkp (II 4) je edini, v katerem je zapisana tretja kitica. Grafenauer I., Velikonočna 109, sklepa, da so jo vsi drugi izločili, ker nerodno govori o posledici izvirnega greha: vse človeštvo v peklu čaka odrešenja. Razumeti se to da tudi pravilno: vsi bi bili pogubljeni, če ne bi božje usmiljenje na nas razlilo odrešenja. Bolj verjetno pa je izraz »pekel« v pomenu »predpekel« stari prevod latinskega »Inferi«, kakor so še brez težave govorili in peli naši protestanti (gl. § 1229‌ in nasl.

3
Hudič je bil človeštvu vzel,
s sabo je je v peku zajev,
ondi je milu plakalu,
božje milosti čakalu.
Kyrie eleison, Kriste eleison!

[962] (Muzejski rkp)

4
Bug je taku milostiv bil,
sujga Sina vmej nas pustil,
od Marije Divice je rojen bil,
vus vlni svejt obveselil.
Aleluja!

[963] (TKP 1574 – Alasia)

[964] Naslednji dve kitici popisujeta Jezusovo javno delovanje, trpljenje in smrt na križu:61 61Dalmatin je v svojem zapisu te kitice (5.) spremenil staro besedilo druge vrstice. Naglasil je, da je Jezus učil Jude »Bogu prov služiti«, kar verjetno izpričuje poudarjanje reformatorjev, da samo oni učijo »pravo« vero. Prav tako je Jožefu v 6. kitici vzel pridevek »svet« oziroma »sant« iz nasprotja do češčenja svetnikov (TKP 1584, 124). Ni bil pa dosleden, ker je v 9. kitici zapisal samo »Petru«, v 12. kitici pa »Sveti Tomaž«.

5
Začel Jude vučiti,
de bi Bogu služili.
Judje so za zlo vzeli,
na križ so ga rezpeli.
Kyrie eleison!
6
Na križu je to smrt podjel,
sant Jozef ga je doli snel,
Marija prejemala,
vse rane kušuvala.
Kyrie eleison!

[965] (Kalobski rkp)

[966] Posebna kitica omenja obisk Jezusove duše v predpeklu v času, ko je telo počivalo v grobu:62 62Tudi to kitico je Dalmatin spremenil, ko je namesto rešitve duš iz predpekla vstavil opis Jezusove zmage nad peklensko silo. Najbrž ga je motil izraz »verne duše«, ki je navadno pomenil duše v vicah, obstoj katerih je kot protestant seveda tajil. Zato je zapisal (vv. 3 in 4): »On je ta pakal gori djal, vso hudičevo muč rezdjal.« (TKP 1584, 125).

7
Potler je bil Jezus pokopan,
en velik kamen na grob djan.
Doli je pred ta pakal šal,
vse verne duše vun spelal.
Kyrie eleison!

[967] (Kalobski rkp)

[968] Kitice o vstajenju so zelo različno ohranjene. Alasia je edini, ki omenja, da se je Jezus prikazal tudi svoji materi:

Na treči dan je od smrti vstav,
Mariji sam ker se je prikazev.

[969] Drugi govore samo o tem, da je Jezus vstal in šel v Galilejo, le Dalmatin omenja tudi prikazen ženam:

8
Na tretji dan od smrti vstal,
tem ženam se je prkazal,
kir so njega iskale,
de bi ga bile žalbale.
Kyrie eleison!

[970] (TKP 1584)

[971] Tudi naslednje kitice o pričah vstajenja – ljudeh, ki so Jezusa sami videli, so zapisane v virih različne starosti. Med novejšimi kiticami je dobila svoje mesto tudi prvotna kitica o treh ženah. Namen naštevanja očividcev je bil nedvomno v ljudeh čim trdneje zasidrati vero v največji dokaz za resničnost krščanstva:

9
Ta angel je k tem ženam djav,
de je Jezus od smrti vstav.
Pojte, tim jogram pravite,
inu san Petro oznanite!
O Kyrie eleison!

[972] (Alasia)

10
Tiga so priče tri žene,
kir so pr tem grobi bile,
de je Jezus od smrti vstal
inu je v Galileo šal.
Kyrie eleison!

[973] (Kalobski rkp)

11
Marija Magdalena,
ta je ta prva bila,
kir je Jezusa vidila,
stvarnika nebeskiga.
Aleluja!

[974] (TKP 1574)

12
Sveti Tomaž neveren bil,
saj je kumaj tiga dobil,
de je Jezus od smrti vstal,
de mu je segel v desno stran.
Kyrie eleison!

[975] (Kalobski rkp)

[976] Za zaključek zdaj že dolge pesmi ni več zadoščala prvotna kratka sklepna kitica s štirikratno alelujo, dodali so še nekaj starejših kitic, prvotnih samostojnih kirielejsonov, ki so jih večkrat dodajali tudi drugim pesmim. V njih so izrazili vero v Marijino sredništvo pri Bogu Očetu in Sinu, vero v povezanost vernikov na zemlji z angeli in svetniki v nebesih ter se vsem trem božjim osebam zahvalili za odrešenje. Prav na konec pa so dali prvotno sklepno kitico, ki ponavlja izraz veselja nad odrešenjem iz prve kitice:63 63Dalmatin (ali Trubar sam) je na tem mestu dodal še tri nove kitice, ki poudarjajo potrebnost vere v Jezusovo vstajenje. Navedene so med protestantskimi pesmimi, gl. § 1110‌.

13
Marija ti divica,
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeskimu,
vsmilenimu Jezusu!
Kyrie eleison!

[977] (Kalobski rkp)

14
Aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo,
lubo divico Marijo
nu vso nebesko družino.
Kyrie eleison!

[978] (Kalobski rkp)

15
Bodi tebi, o Gospud Bug
Oča, Sin inu Sveti Duh
čast inu hvala dana
tiga odrešovanja!
Kyrie eleison!

[979] (TKP 1584)

16
Aleluja, aleluja,
aleluja, aleluja,
nam se je veseliti,
Bug hče nam h troštu priti!
Aleluja!

[980] (TKP 1574)

[981] Dolga velikonočna pesem dokazuje, kako je Cerkev v srednjem veku ob največjem krščanskem prazniku ljudi s pesmijo tudi poučevala oziroma jih spominjala vseh glavnih verskih resnic in dogodkov iz zgodovine odrešenja. Poudarili so odrešilni (soteriološki) pomen Jezusovega vstajenja, s katerim je šele postalo učinkovito Jezusovo odrešilno trpljenje. Poznejše, zlasti protestantovske pesmi so nasprotno predvsem poudarjale učinek Jezusovega trpljenja in smrti, najbrž zato, da bi pretresle grešnike k spreobrnjenju (čeprav so seveda omenjale in celo posebej slavile tudi vstajenje in vnebohod). Stara pesem bolje poudarja pozitivni učinek odrešenja: nebesa so zdaj odprta, odrešenje je nekaj osrečujočega.64 64Druga srednjeveška velikonočna pesem »Vesel se z menoj, moj kristjan« (Grafenauer I., Velikonočna 138 sl., jo po Štreklju SNP III, št. 6495 imenuje »Velikonočna I«) opisuje zgolj dogodke vstajenja po evangeljskem poročilu in zato v tej razpravi ni navedena.

[982] Ta pesem razodeva tudi vero Cerkve, da je ljudstvo, ki v liturgiji sodeluje, njen sestavni del in da se z vključevanjem v evharistijo po zedinjenju s Kristusom začenja uresničevati zadnji namen človekovega življenja.

b) Vnebohodna pesem

[983] Vnebohodni praznik je kot sklep velikonočnih skrivnosti že kmalu dobil svojo pesem. Ker je pa naši protestanti niso zajeli v svoje pesmarice, še nihče ni raziskal, koliko je odvisna od nemške ali latinske predloge.65 65Krajša inačica vnebohodne pesmi je znana iz Šentviškega rkp (I 6b – I 7), daljša inačica pa je bila tiskana prvič v EvL 1715, 375–378, pozneje v vseh lekcionarjih in še v nekaj rokopisih je zapisana. Možne bi bile predloge: nemška »Christ fuhr gen himel«, latinska »Summi triumphum Regis« ali »Coelos ascendit hodie« (prim. Baeumker I, No. 326, 327).

[984] Pesem je predvsem pripovedna. Uvodna kitica nas seznani s končnim stanjem: Jezus je pri Očetu. Naslednje kitice govore o poti na Oljsko goro, o slovesu od apostolov, o Jezusovem blagoslovu, ki je značilno raztegnjen tudi na blagoslov polja in vinogradov. Kristusa spremljajo v zmagoslavju angeli in duše rešenih pravičnih, ki so čakale v predpeklu. Naslednje kitice pojejo o slavi, ki jo je Kristusova človeška narava prejela z vnebohodom: prejel je slavo, večjo od angelov (Hebr 1,8.13); sedi na desnici Očetovi, ker mu je po božji naravi enak; zaradi človeške narave, ki je enaka naši, bo pa nam delil milosti, predvsem obljubljenega Duha Tolažnika. Konec pesmi je običajni stari kirielejson s hvalnico Kristusu, prošnjo Mariji, angelom in svetnikom ter s hvalnico presv. Trojici. V vsaki kitici se še posebej veselimo z Marijo (podčrtane vrstice se ponavljajo v vsaki kitici), ki nam pomaga premišljevati naštete resnice ob osnovni misli Jezusovega vnebohoda:66 66Objavljeno je daljše besedilo iz EvL 1715, le namesto ene kitice o Jezusovem blagoslovu (»Gori vzdignil svoje roke/inu je žegnal naše polje«) sem vstavil razširjeno besedilo v dveh kiticah iz Šentv. rkp (I 7) kot kitici 4 in 5. Res je sicer to besedilo verjetno poznejši ljudski vrinek, ki je hotel razložiti pobožno navado, da so pred vnebohodom vse polje (njive, travnike in vinograde) kropili z blagoslovljeno vodo, vendar sta prav rekli »žitno polje, vinske gore« skupna lastnina še drugih starih pesmi. (V EvL 1741 so namesto »naše polje« tiskali bolj brezizrazno »ves volen svejt«.)

1
Jezus je šel gori v nebu
veseli se, Marija!
k svojmu Oču nebeškimu.
Kyrie eleison! Prosi Boga za nas, o Marija!
2
Kaj nam on h troštu zapusti:
svoje lubeznive jogre.
3
Prišel na goro oliško,
visoko inu široko.
4
Jezus se je nazaj ozru,
gore vzignu svojo roko,
5
no je žegnov naše pole,
žitno pole, vinske gore.
6
Potler se vzdigne od zemle
inu pruti nebesam gre.
7
Angelci mu lejpu pojo,
skuzi oblake spremlajo.
8
Za njim vlejče sveta družba:
starih očakov množica.
9
Daleč čez kore angelske
svoj tron Jezus povišal je.
10
Tam na desnici obsedi,
z Očetam enak Bog živi.
11
V nebesih on bode naš trošt,
nam doli dal gnado, milost.
12
Nam bo dal Svetiga Duha,
vživat nebeškiga kruha.
13
Aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo,
14
lubo divico Marijo,
nu vso nebeško družino.
15
Zahvalen bodi večni Bug,
Oča, Sin, inu Sveti Duh.

[985] (EvL 1715)

c) Binkoštna pesem

[986] Binkoštni praznik je svojo enokitično pesem dobil vsaj v času do 15. stoletja na osnovi latinske uradne antifone »Veni Sancte Spiritus, reple tuorum corda fidelium« in ob nemški priredbi te antifone »Kum heiliger geist, herre got, erfull vns mit deyner gnaden gepot«.67 67Prim. ugotovitve Zmage Kumerjeve v razpravi: Izročilo B, 115–119. Ni pa omenila prve objave binkoštne pesmi v EDP 1563, 140–142, kjer sta dodani še obe Lutrovi kitici (gl. § 1104‌), in pa inačice v Kalobskem rkp (238–239). – J. Čerin o tej pesmi ni pisal samo v Trubarjevem zborniku 1908, ampak tudi v posebni razpravi: Veni S. Spiritus – O pridi, sveti Duh, objavljeni v CG 62 (1939), 37–42 in 69–74, v kateri je preiskal tudi poznejše pesmi v čast Sv. Duhu, ki so jih peli o binkoštih oziroma kot pesmi pred pridigo: Stržinarjevo, Paglovčevo in druge. Tudi pri tej pesmi pa je kot slovenska značilnost dodana stara doksologija (kirielejson), s katero se kakor velikonočna in vnebohodna konča tudi ta pesem.

[987] Začetek binkoštne pesmi v vseh zapisih (razen pri Alasiu) vzbuja videz dogmatične zmote, ko kliče: »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh«, kakor da ne bi nekoč verovali v isto božjo naravo tudi pri tretji osebi, Svetem Duhu. Verjetno je ta veznik »in« vstavljen samo kot mašilo zaradi napeva; pevcev ni motil in zato so ga tudi v tisku pustili vsi, ki so pesem ponatiskovali:

Pridi k nam Bug inu Sveti Duh,
napolni srca tvojih vernih ludi,
režgi ogen tvoje lubezni
po tej tvoji zapuvidi;
kir si iz mnogih žlaht jezikov
vse ludi v eno vero prpravil.
Troštar bodi Bog inu Sveti Duh!
Čast inu hvala ta bodi Bogu dana!
Aleluja, aleluja!

[988] (EDP 1563)

č) Božične pesmi

[989] Od velike noči sicer mlajši božični praznik je bil v srednjem veku že pomemben dan. Zato je že kmalu dobil tudi svoje lastne pesmi. Med slovenskimi najstarejša je »Eno je dete rojeno«, ki je v različnih inačicah in prevodih skupna last vseh evropskih narodov. Že v 13. stoletju se je po vsej (zlasti srednji) Evropi razširila latinska pesem »Puer natus in Bethlehem«, ki so jo Nemci kmalu prepeli v pesem »Ein Kind geboren zu Bethlehem«.68 68O najstarejših latinskih in nemških rokopisih božične pesmi prim. Z. Kumer, Božična. – Njej takrat nedostopna inačica Šentviškega rkp (I 1b – I 2b) ima 11 kitic. Prvih 9 se sklada z EvL 1672 (390–391), 10. kitica poje o veselju v Jeruzalemu kakor Alasia v 12. in 13. kitici, o našem veselju zaradi detetovega rojstva pa poje 11. kitica. – Slovensko priredbo pesmi »Puer natus« je sicer prvi objavil Klombner v EDP 1563, 76–78: »Dete v Betlehemi rojeno«, toda njegova inačica je nov prevod latinsko-nemške pesmi, ki ga je oskrbel H. K. (Klombnerjev sin?), in se na staro katoliško pesem naslanja le v posameznih izrazih. Še več takih izrazov ima Dalmatinova priredba »Danas je Jezus nam rojen«, tiskana v TKP 1584, 98–102. Z. Kumer (Božična 106) sklepa iz tega prevoda, da je Dalmatin »poznal slovensko katoliško besedilo, da mu je pri prevajanju zvenelo v ušesih in se mu mestoma vkradlo v novi slovenski protestantovski prevod«. Slovenska pesem je bila prvič tiskana v Alasijevi knjižici (1607), povezana že s kolednico »Ta svetla zvejzda ta je zašla«. Obe so seveda peli že mnogo prej, kot sta bili tiskani, in pričata za staro tradicijo božičnih in trikraljevskih obrednih pesmi. Z njimi so spremljali obredne prizore: najprej kot uvod v mašo v cerkvi, potem pred cerkvijo (kjer je imel domači jezik več pravic kot v cerkvi) in po hišah. O takih božičnih igrah ali vsaj prizorih (koledah) poročajo viri iz raznih krajev Evrope. Prizori ob jaslicah so znani že iz 11. stoletja, nastop treh modrih (kraljev) pa od 12. stoletja dalje.69 69Več o razvoju božičnih iger gl. Niko Kuret, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3/4 (1951), 244–248.

[990] Koledniški uvod z motivom trikraljevske zvezde vsebuje dogmatično važen izraz le v zadnji vrstici, kjer je omenjeno, kako je v zvezdi z zlatimi črkami zapisano, da je to dete pravi Bog:70 70O trikraljevski zvezdi pripoveduje srednjeveška legenda, da se v njej vidi Kristus kot dete s križem. Za zgodovino te razlage prim. Kuret, n. d. (gl. prejšnjo opombo), v opombi 9. – Glede izraza v prvem verzu, da je zvezda zašla, namesto vzšla, gl. pojasnilo Z. Kumerjeve v razpravi: Božična 122.

Ta svetla zvejzda ta je zašla
za ono stran črne gore.
Ona nam sveti široko,
široko inu visoko.
V zvejzdi stoji Dejte mladu,
v rokeh drži an križ zlati.
V križu so zlatni puštobi,
de je ta dejte pravi Bug.

[991] (Alasia)

[992] Pesem »Eno je dete rojeno« je verjetno nastala v 15. stoletju, približno istočasno kot nemški prevod. Ker je bila tiskana in zapisana šele pozno, v 17. stoletju, je treba iz različnih inačic šele rekonstruirati najverjetnejšo obliko prvotnega besedila.71 71Kumer, Božična 107, sodi, da je slovenska pesem nastala približno istočasno z nemškim prevodom, torej kdaj v 15. stoletju. Prvič je bila natisnjena šele v Alasiu 104, nato v bolj urejeni obliki v EvL 1672, 390–391, medtem pa je bila zapisana v dveh rokopisih (Šentviški in Muzejski). Vse različne inačice so vzporejene v Kumerjevi razpravi Božična 69–85.–Ker se inačice med seboj razlikujejo in ker nobena od njih ni natančen prevod latinske ali nemške pesmi (ta besedila gl. Kumer, Božična 96–97), sem po vzorcu Grafenauerjeve rekonstrukcije velikonočne pesmi poskusil obnoviti tudi božično »Eno je dete rojeno«. Podlaga je besedilo v EvL 1672, dopolnjeno pa je s kiticami, ki so v Alasiu ali v rokopisih. Prvih 7 kitic je po vrsti iz lekcionarja, 8. in 9. kitica sta iz Šentv. rkp, kitici o veselju v Jeruzalemu (10. in 11.) sta iz Alasia, od peterih zahvalnih kitic je 12. iz Šentv. rkp, 13., 14. in 15. iz Muzejskega rkp, sklepna je spet iz EvL 1672. (V Šentv. rkp je pesem zapisana na listih I 1b – I 2b in še II 1 – II 2; v Muzejskem pa na listu II 7b.)

[993] Prvi dve kitici nam sporočata Jezusovo rojstvo v revni betlehemski votlini.72 72Misel o veselju v Jeruzalemu zaradi Jezusovega rojstva je v slovenskih inačicah izražena šele na koncu pesmi, latinske in nemške predloge jo imajo že v prvi kitici. V naslednjih dveh kiticah je treba opozoriti na izvirni poudarek, ki ga slovenska pesem daje božji vsemogočnosti nebogljenega deteta v jaslicah. Nemška in latinska pesem samo preprosto pove, da je dete v jaslih Bog, Slovenci so pa v 4. kitici božjo vsemogočnost opisali z istimi izrazi kot stoletja prej v najstarejših kirielejsonih.73 73V Muzejskem rkp pripovedujeta 4. in 5. kitica o angelih in pastirjih pri Jezusu v jaslicah, česar latinske in nemške predloge nimajo. Kumerjeva, Božična 114–115, je ugotovila, da je to vrinek iz druge božične pesmi »Puer nobis nascitur«.

[994] Prihod treh kraljev je vsebina 5., 6. in 7. kitice, ki neodvisno od izvirnika modre imenujejo Gašper, Melhior in Boltežar, kakor so ta imena od 9. stoletja dalje splošno v navadi.74 74Imena treh kraljev so pripisovali cerkv. učitelju Bedu častitljivemu (674–735). Tako ima tudi Kumer, Božična 112, ki je povzela po Kuretovi razpravi o Trikraljevskih igrah (gl. op. 69‌). Nemški teološki leksikon (LThK 3/1931/, 452) to mnenje zavrača in pravi, da so imena že v nekem rkp iz 6. stol. Druga izdaja istega leksikona (LThK 3/1959/, 567) pa pravi, da so se imena pojavila šele od 9. stol. dalje.

[995] Zahvala za Jezusovo rojstvo v zadnjih kiticah (8–16) je najbolj samostojni del slovenske pesmi, je pa tudi najbolj različen v raznih inačicah. Po vzorcu velikonočne pesmi, ki najprej slavi Marijo, potem šele presv. Trojico, tudi v tej rekonstrukciji sledijo kitice po vrstnem redu Šentviškega rkp: Marija, Jeruzalem, presv. Trojica:75 75Latinske in ena nemška inačica sklenejo pesem s tem, da v eni ali dveh kiticah pojejo hvalo enemu in troedinemu Bogu. Najstarejša latinska omeni sicer tudi Marijo, a brez imena (Sit benedictus filius et virgo mater ipsius). Nekatere slovenske inačice (Šentv. rkp in EvL 1672) zahvalo Mariji raztegnejo na dve kitici (naša 8. in 9.) in tudi s tem izpričajo posebno slovensko nagnjenje do Marijinega češčenja. – Hvalnica troedinemu Bogu je izoblikovana predvsem v Muzejskem rkp. – Ne da se povsem zanesljivo določiti prvotno mesto za klic: Veseli se, Jeruzalem, ki je iz latinsko-nemške prve kitice v nekaterih slovenskih inačicah zašel na konec pesmi. Alasia ga ima v dveh kiticah (naša 10. in 11.) še pred Marijino kitico.

[996] (V vsaki kitici se ponavljajo besede na podčrtanem mestu.)

1
Eno je Dete rojeno
notri v tem mejsti Betlehem.
2
V eni preprosti štalici,
v enih oslovih jaselcah.
3
Spoznal ga je oselc, volek,
de je tu dete pravi Bug,
4
kir je stvaril zemlo, nebu
človeku dal dušo, telu.
5
To so pršli krajli trje:
Gašper, Melhior, Boltežar
6
inu so h ofru prnesli
miro, vereh, čistu zlatu,
7
nu darujejo Jezusa,
tiga krajla nebeškiga.
8
Mi njega rojstvo hvalimo,
lubo divico Marijo,
9
kir nam je rodila Jezusa,
tega krala nebeskega,
(izveličarja vsega sveta).
10
Veseli se Jeruzalem,
Jeruzalem, mestu lepu.
11
V tebi nam se je adan rodiu,
ker bode kral čez krale vse.
12
Veselimo se tiga goda,
dajmo čast ino hvalo Bogu!
13
O hvala tebi, Bug Oča,
tebi, Sin, no Sveti Duh
(od vekuma do vekuma)!
14
Ker si nam poslav Stvarnika
no Sina sujga Jezusa.
15
Zatu se veselimo vsi,
jenu Kristusa hvalimo.
16
K timu času božičnimu
bodi tu dete hvalenu!

[997] Čeprav so božično pesem najbrž priredili Slovencem različni prevajalci (različne inačice so verjetno istočasno živele med ljudmi), so vsi poskrbeli, da so ljudje med petjem o evangeljskih dogodkih ponovili tudi najvažnejše verske resnice o odrešenju po Jezusu Kristusu.

[998] Druga stara božična pesem »Ta dan je vsega veselja« je prirejena po latinskem »Dies est laetitiae« in nemškem vzorcu »Der Tag der ist so freudenreich« in je najbrž nastala kdaj v 15. stoletju.

[999] Vsebinsko je pesem zelo globoka; že predlogi sta hoteli biti poučni, slovenski priredbi pa se je to posrečilo v še večji meri. Izrazi v njej razodevajo, da je prireditelj »moral biti teolog, saj zvenijo nekatere vrstice kakor prepesnitev misli iz teološke dogmatične razprave. Kljub temu pa pesem ne učinkuje izumetničeno, marveč je povsem dostopna preprostemu verniku«.76 76Z. Kumer, Izročilo A, 58, opozarja na vsebinsko važne razlike med katoliškimi in protestantovskimi zapisi božične pesmi. O njej govori na str. 52–63.

[1000] Najprej poudarja Marijino deviško materinstvo in Jezusovo božansko naravo, ki je ustvarila nebesa in angele. Kot posebej važno resnico uči, da sta v Jezusu nepomešano združeni božja in človeška narava. Podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, je za ponazoritev deviškega rojstva iz Marije uporabil že latinski pesnik, izvirno slovenska, čeprav najbrž po mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi povzeta, pa je pesemska uporaba istega ponazorila (='lumen de lumine') za podobo večnega rojstva Sina iz Očeta: Kakor sončni žarki navidez nič ne zmanjšajo sončne svetilnosti, prav tako tudi Bog Oče večno rodi Sina, ne da bi to rojstvo kakor koli okrnilo eno in isto božjo naravo, ki živi v obeh osebah (obe ponazoritvi je slovenski prireditelj izdelal v tretji kitici).

[1001] Zanimivo je, da niti ob koncu, v doksologiji, ni ob Marijini vlogi omenjeno delovanje tretje božje osebe Svetega Duha, ki je po evangeljsko sporočenih angelovih besedah odločilno sodelovala pri učlovečenju božjega Sina:77 77Protestanti so to pesem prvi natisnili v EDP 1563, 71–74, ne da bi jo bistveno spremenili. Pozneje se je Trubar sicer pritoževal (KDI 1575, 217), da katoličani v tej pesmi pretirano časte Marijo, ko pojejo: »ta stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila«. Protestantje so peli v bistvu enako: »Stvar je sujga stvarnika, divica je dojila«, katoličani pozneje prav tako (Šentv. in Muzej. rkp) ali le malo drugače (EvL 1672): »Stvar je svojga stvarnika nosila inu dojila«. – Tudi to pesem pojejo še danes Beneški Slovenci s prav takimi besedami kot v 17. stoletju (gl. našo op. 58‌).

1
Ta dan je vsiga veselja,
divica je rodila
tiga Sinka božiga,
devica je ostala.
Našiga odrešenika,
stvarnika nebeškiga,
angelskiga krala.
Gdu je slišal glih tiga,
divica rodila Boga,
je čudu preveliku.
2
Ta hči je mati postala,
sujga Oča rodila,
stvar je sujga Stvarnika,
divica (je) dojila.
O Marija izvolena,
pr Bugi si gnado našla,
kir je Eva zgubila.
Skuzi te je Bug človik postal,
kir je nas rešel od pekla:
Hvalo Bogu dajmo!
3
Koker sonce skuz glaž gre,
glaž se ne rezbije,
v glihi viži rojen je
Jezus od Marije.
Koker luč od luči gre,
sonce svojo svetlost pusti,
vuner v nim ostane,
taku Bug od Buga gre,
Bug Oča Sinka rodi,
večnu v nim prebiva.
4
Pravi Bug brez matere
je rojen od Očeta,
pravi človeik brez oča
je rojen od divice.
Preprostu je povijen,
v jaselce je položen
pred to žleht živino.
Oselc ta ga je spoznal,
volek ga je spoštoval,
mi ga tudi čestimo!
5
Hvalo tebi, Bug Oča,
kir si se čez nas vsmilil!
Poslal si nam Sinu tujga,
rešel nas od hudiča.
O čestiti Sin božji,
si vreden hvale inu česti,
kir si nas taku lubil,
za nas si rešno kri prelil,
ta večni leben nam dobil,
v nebesa pot pokazal.
Amen.

[1002] (EDP 1563)

[1003] Primož Trubar nam je ohranil v svojem Katekizmu z dvema izlagama odlomek še ene stare božične pesmi, ki se pa kot cerkvena pesem ni ohranila. Vendar tudi ta odlomek pričuje o veri starih Slovencev, da je Marija resnično božja mati. Pesem je bila morda preveč lirična, da bi jo splošno peli v cerkvi, in se je zato izgubila; le ostanek je ohranila Trubarjeva jeza na katoliške rojake:78 78Trubar v KDI 1575, 217–218. Morda je ta pesem v sorodu z narodno pesmijo: »Marija Boga rodila«, ki jo je Štrekelj sprejel v SNP 1, št. 431. Precejšnjo starost te pesmi (prim. Grafenauer I., Pokristjanjenje 482, op. 19) razodeva aorist »rodi«, ki ga v Trubarjevem času niso več razumeli v preteklem pomenu in so zato na ustreznem mestu v 3. vrstici peli v sedanjiku »povije« namesto »povi« (je povila). – Trubar je prav na istem mestu omenil še necerkveno božično kolednico »Mi smo prišli pred vrata«, ki je najbrž ista, kot je zapisana v SNP III, št. 4730.

Kir Marija Boga rodi,
aleluja, o Marija!
v preproste plejne povije,
aleluja, o Marija!
preproste plejne, makov cvejt,
aleluja, o Marija!

3. Predpridižna pesem

[1005] Nedvomno srednjeveška je tudi predpridižna pesem o dekalogu. V srednjem veku postni čas ni bil namenjen premišljevanju različnih verskih resnic o našem odrešenju, niti še ni stopilo v ospredje Jezusovo trpljenje, ampak so ljudi takrat učili in vadili v krepostnem življenju po božjih zapovedih. Vsaj v 15. stoletju so tudi med Slovenci začeli peti pesem o deseterih božjih zapovedih »Kir hoče v nebu priti«, oziroma »Kir hče Bogu služiti«, kakor se je glasila ista pesem v Trubarjevi objavi, ki najbolj jamči za starost pesmi.79 79Izčrpen pregled različnih inačic pesmi o dekalogu ter njihove odvisnosti (ali samostojnosti) od nemških predlog je objavila Z. Kumer v prvem odstavku razprave: Izročilo A, 41–52.

[1006] Besedilo te pesmi naj bo navedeno predvsem zato, da bo slika o naši srednjeveški pesmi bolj popolna, kljub temu da dogmatičnih resnic naravnost ni mogla razlagati. So pa Slovenci tudi tej pesmi dodali sklepne kitice, ki so bile mnogo starejše od pesmi o dekalogu in smo jih vsaj v odlomkih že spoznali. Značilno je, da so tudi to pesem marijansko pobarvali, čeprav noben nemški dekalog, ki je bil osnova slovenske pesmi, Marije niti ne omenja. Protestanti, ki so pesem pri nas prvi objavili, so seveda ta sklep črtali in so samo Boga prosili, naj jim pomaga izpolnjevati zapovedi, katoličani pa so za to prosili tudi Marijo, božjo mater:80 80Prva objava, Trubarjeva, je v EPK 1567, 6–8; prva katoliška v Alasiu (102b–103) je zelo nepopolno, kar nerazumljivo napisana. Besedilo navajam po objavi v EvL 1715, 382–383. – Nam nerazumljivo besedo »ladajne« v 4. kitici razlaga Kumerjeva (Izročilo A, 47, op. 18) po Pleteršniku kot vzhodnoslovenski izraz za posest. Nebeško ladajne torej pomeni nebesa, zveličanje.

1
Kir hoče v nebu priti,
ta ima ohraniti
te deset zapuvidi:
Aj vjeruj v eniga Boga,
lubi ga iz celiga srca,
inu tudi tvojga bližniga!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
2
Ne roti se nenucnu
pr božjim imenu!
Praznuj človek praznik svoj,
nu svoje stariše spoštuj!
Človek človeka ne vmori
inu nikar ne kradi!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
3
Prešeštva ne tribaj,
ne falš priča ne bodi!
Ludskiga blaga ne želuj,
ni ludskih žen ne pogeruj!
Daj nam jih Bug držati,
Marija, božja mati!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
4
Marija, božja mati,
ta nam ga ne okrati
nebeškiga ladajna,
dušam svetiga raja.
Pomagaj nam, Marija,
od vojske, kuge, glada!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
5
Marija Divica,
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeškimu,
ter vsmilenimu Jezusu,
de naše duše inu telu
vzame gori k večnimu miru!
Kyrie elejson, Kriste elejson!

[1007] (EvL 1715)

4. Svetniška pesem

[1008] Prav ničesar ni mogoče reči o besedilu in vsebini edine izpričano srednjeveške pesmi v čast svetnikom. Primož Trubar nam je namreč ohranil začetek pesmi v čast sv. Petru: »Oglasi se, oglasi se sveti šent Peter« in povedal, da tako pojejo dekleta, ko se procesija romarjev bliža cerkvi. Druga skupina deklet pa da jim odgovarja: »On se oglasi, on se oglasi, če Bog hoče«.

[1009] Pesem je bila morda v zvezi z litanijami vseh svetnikov, ki so jih peli (latinsko) med procesijami, mogla bi pa biti tudi ostanek liturgične pesmi v čast sv. Petru, ki so ga v Salzburgu in v vseh njegovih misijonih zelo častili. Ena od prvih cerkva, ki so jih izpričano zgradili med Slovenci in jih je posvetil sv. Modest, je bila posvečena prav njemu.81 81Besedilo po Trubarju KDI 1575, 218. – O cerkvi sv. Petra glej to razpravo § 901‌. – Mantuani (Razvoj 7) omenja nemško pesem »Helf uns s. Peter heiligo«, Zagiba (Der slavische Gesang … Heiliger Dienst 7/1953/, 134–135) pa pesem »Kyrie eleison, helfe sancte Petre«, ki so jo peli ob ustoličenju prvega škofa v Pragi in najbrž tudi ob posvečevanju cerkva v čast sv. Petru. Vzporejanje teh pesmi s slovenskim ostankom ostane sicer domneva, a res je, da je sv. Peter izrazito salzburški svetnik.

IV. Domnevno srednjeveške pesmi

[1010] Razen pesmi, o katerih ni mogoče dvomiti, da so jih Slovenci peli že v srednjem veku, vzbuja precej drugih pesmi večjo ali manjšo verjetnost, da so tudi nastale že v srednjem veku, čeprav so bile prvič zapisane šele po zatonu protestantizma na naših tleh. Nekateri izrazi v njih, sorazmerno star zapis (še v 17. stoletju) ter vztrajno petje in s tem povezano večkratno zapisanje (tiskanje) v mnogih pesmaricah so osnova za domnevo njihove večje starosti. Nekatere teh pesmi so še danes žive v naših cerkvah ali so bile zapisane iz ust pevcev v ne dolgo minuli dobi kot ljudske necerkvene nabožne pesmi, precej pa jih je izbrisala doba razsvetljenstva in jožefinističnega purizma ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja.

[1011] Drobno raziskavanje velikonočne pesmi je I. Grafenauerju odkrilo še 44 različnih verskih pesmi. Čeprav nekatere od njih zaradi apokrifne ali legendarične vsebine niso mogle biti redno pete cerkvene pesmi, je bilo pa zaradi drugih raziskav mogoče zapisati, da je v srednjem veku (od 12. do 15. stoletja) med Slovenci nastalo okrog 40 cerkvenih pesmi in več kot sto kolednic verske vsebine.82 82I. Grafenauer je objavil seznam verjetnih srednjeveških pesmi v razpravi: Velikonočna 137–138. – B. Grafenauer omenja take pesmi v Zgodovini narodov Jugoslavije I (1953), 734. – Mantuani je objavil dva različna seznama starih pesmi (Razvoj 8–9 in 22–24). Ker pa je samo iz začetnih vrstic pobožnih pesmi v SNP (Dodatek v III. zvezku) sklepal na srednjeveške latinske in nemške predloge,ne da bi najbrž ugotovil resnično odvisnost, še manj starost posamezne pesmi, je njegov seznam lahko samo napotek za nadaljnje raziskavanje. To je že potrdilo nekaj njegovih sklepov, ostalo so le domneve.

[1012] Med temi domnevno srednjeveškimi pesmimi imajo največ verske, dogmatično važne vsebine zlasti nekatere Marijine in prazniške pesmi, katerih besedilo bo treba pregledati v naslednjih odstavkih.

1. Marijine pesmi z adventnim motivom oznanjenja

[1013] V zvezi z že omenjenim razcvetom Marijinega češčenja v srednjem veku (gl. razdelek Marijine pesmi‌) so najbrž nastale nekatere pesmi, ki opevajo dogodke in resnice, povezane z angelovim oznanjenjem in učlovečenjem božjega Sina. Morda so te pesmi nastale ob širjenju molitve angelovega češčenja,83 83O angelovem češčenju prim. Ušeničnik, Liturgika 50. lahko so pa tudi odmev nove vsebine adventa, ko se je v visokem srednjem veku čas pred božičem povzpel med pomembne čase cerkvenega leta. Ljudska pobožnost je s pričakovanjem Jezusovega rojstva družila predvsem češčenje njegove matere Marije.84 84O adventu prim. Ušeničnik, Liturgika 189–192.

[1014] a) Ivan Grafenauer uvršča v to skupino najprej pesem »Ave Marija, ti devični cvet«. Kot ljudsko pesem jo je objavil Štrekelj v SNP, v daljši obliki pa jo je še kot cerkveno pesem zapisal Luka Maurer v 18. stoletju.85 85Grafenauer I. (Velikonočna 137) še ni mogel uporabljati inačice te pesmi, ki je zapisana v Maurerjevem rkp na str. 336–340. – Štrekljeva inačica je v SNP III, št. 6404.

[1015] V pesmi pozdravlja angel Gabrijel Marijo kot polno milosti in ji oznanja, da bo spočela od Svetega Duha in rodila ljudem Sina božjega. Kljub temu bo ostala vedno devica, kakor je obljubila, kajti božja moč zmore tudi ljudem nedoumljiva dejanja. Ob koncu 5. kitice pesem sicer govori o »čistem spočetju«, vendar besedilo ni toliko jasno, da bi mogli v njem razbrati nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju:

1
Oh, ave Marija,
ti devični cvet
si povhena gnade,
Gospud je s tabo.
Ena nova pošta,
nezrečena čast,
z nebeščega mesta
sem angel posvan.
2
Češčena si, Marija,
si povhena gnad,
govori to en angel,
Gabrjov jemenvan.
Ti bodeš spočeva,
rodiva sinu,
po katerem želuje
zemla, noj nebu.
3
Marija se vstraši
te štime božje,
inu misli počaso,
noj gdu je le-te;
kaj pomini ta pošta
ino svetloba,
kdu je le-ta, da more
sem noter k mene.
4
Na buj se, Marija,
tebe se nč na zgodi,
saj sem jest le en angel,
ti oznanvjam časti.
Ti bodeš spočeva
od Svetega Duha,
nam bodeš rodiva
tga Sinu božjega.
5
Kaku se more zgoditi,
kir ne spoznam moža,
de b jest mogva roditi
tga Sinu božjega.
Saj sem jest oblubiva
divištvo Bogu,
kakor čista sem spočeta,
vmriti želim taku.
6
Ne vstraši se, Marija,
Bogu je vse mogoč,
čez te bode pršva
tga narvišega muč,
glih kokr ta rosa
na zemla pade,
glih taku Sin božji
bo rojen od tabe.
7
Marija, čista devica,
se nizko prkvoni:
Znidi se tvoja vola,
o Bug na nebu,
saj sem jest na dekva
Gospuda Boga,
inu očem roditi
tga Sinu božjega.
8
Angel čer je to zreku
se nizko prkvoni,
vzame svovo od Marije,
noj v nebo zleti.
Marija, mati božja,
prosi Boga za nas,
od nega milost noj gnada
bodi vselej pr nas!
Amen.

[1016] (Maurer)

[1017] b) Najbolj tipična in uradna adventna, oznanjenjska pesem pa je bila še dolgo v 18. stoletje pesem »Jager na lovu šraja«. V svojem osrednjem delu pripoveduje dogodek oznanjenja skoraj dobesedno tako kot pravkar navedena pesem. Zapisana je bila v dveh oblikah: prva, ki bo tu najprej navedena, je bila splošno razširjena cerkvena pesem, tiskana v lekcionarjih in v hrvatski pesmarici »Cithara octochorda«; v drugi inačici, ki je precej daljša in znana le iz enega zapisa, pa najbrž ni bila cerkvena pesem.86 86Najprej je bila zapisana mlajša inačica v dveh oblikah v Kalobskem rkp: »En jager vun gre loviti« (str. 273–279; v tej razpravi kitice v § 1353‌) in »En žlahtni lovec gre lovit« (str. 291–292). Starejša inačica »Jager na logo šraja« je bila zapisana šele v Šentviškem rkp (list 1 7b – II 1). V lekcionarjih so to inačico objavljali z začetkom »Jager na lovu šraja« (najprej v EvL 1672, 400–403, potem v vseh izdajah do vključno 1758). V EvL 1764 so uvodne verze zamenjali z novimi: »Poslan je angel Gabrijel« (gl. to razpravo § 1538‌). – O pesmi prim. Glonar, Monoceros, in Barle, Adventska popjevka »Jager na lovu šraja«. Sv. Cecilija (Zagreb) 19 (1935), 65–69. Glonar še ni poznal inačice Kalobskega rkp, razložil pa je srednjeveško živalsko simboliko. Popis simbolike in nemško besedilo pesmi iz 16. stol. ima tudi Beissel, 479 sl. – Prim. tudi III. poglavje te razprave, op. 232‌.

[1018] Cerkvena pesem je krajša, po obliki in posameznih izrazih razodeva tudi večjo starost. Je predvsem pripovedna, precej natančno pa razloži, da bo odrešenje, ki se bo začelo z Marijinim porodom, namenjeno vsemu svetu (7.kit.). Človeško slabotni Marijin sin bo vendar učlovečeni vsemogočni božji sin, ki ga nebo in zemlja ne moreta obseči (9. kit.).

[1020] Uvodne vrstice te pesmi so za naše pojme precej nenavadne: angel Gabrijel se imenuje lovec, Marija pa srna, ki jo ta lovec lovi. Nemška predloga naše pesmi, iz 16. stoletja znana »Es wolt ein Jaeger jagen«, je to simboliko privzela iz antične zgodbe o indijskem enorožcu. Okrog 410 pred Kristusom jo je zapisal zdravnik Ktesias, Plinij je krščanskim pisateljem posredoval podobo divje živali enoroga, ki jo zna ukrotiti samo deviško bitje. Kristjani so seveda to podobo obrnili na Jezusa in Marijo, ko so Jezusa imenovali samoroga, ki se ob spočetju zateče v Marijo. Nekatere inačice pa so namesto samoroga, ki si ga niso znali predstavljati, vzele srno ter pod njo razumele Marijo. Preko Izidorja Seviljskega in Alberta Velikega je ta zgodba postala sestavni del evropske kulture, zlasti v dobi do 18. stoletja.

[1021] Posamezni izrazi v pesmi: češčena, žegnana, gnada, milost–gnada razodevajo večjo starost kot celotna pesem, saj so bili uporabljani samo še v 12. in 13. stoletju.87 87Za te izraze prim. Grafenauer I., Pismenstvo 87–89. O pomenu besede »gnada« v tem času pa njegovo razpravo: Kirielejsoni 69. Glonar, Monoceros 41–43, navaja za vzorec slovenske adventne pesmi besedilo nemške »Hoch von dem thron ein Jeger«. Bila je tiskana že 1544 in pozna 4 pse kot simbole 4 darov, ki jih bo Kristusovo rojstvo prineslo ljudem: resnico, pravico, mir in usmiljenje. Gl. mlajšo inačico v III. poglavju, v § 1353‌.

1
Jager na logo šraja,
v tem trono nebeškem,
v nebesih se sprehaja
sama sveta Trojica ž nim.
2
Eno srno loviti
iz nebes je poslan,
ta lovec je en angel,
Gabrijel je imenvan.
3
Ta sveti angel sprestre
perota pisane,
inoj srno doteče,
Marija jo imenuje.
4
Jager v rožič zapiska,
lep glas vnkej spusti:
Češena si, Marija,
gnade si ti polhena.
5
Gospud Buh ta je s tabo,
žegnana Marija,
med vsemi ženami sama
si ti izvolena.
6
Marija se prestraši
le-te štime božje,
inu misli počasu,
kaj je to zenu češene.
7
Angel k Mariji pravi:
nikar se ti ne boj,
ti si gnado dobila,
ves svet ta bode porod toj.
8
Pole(j), ti boš spočela
od Svetiga Duha,
nam boš Sinka rodila,
Jezus bo on imenvan.
9
Brez moža ga boš nosila,
brez madeža cilu,
kateriga zemla inu nebu
obseči nikoli ni moglo.
10
Marija sveta divica
se nizko prkloni:
O Bug, izidi se
tvoja vola nad meni.
11
Pole(j), jest sem ta dekla
mojga gospod Boga,
iz srca mu zaupam
na nega milost inu gnado.
12
Marija, božja mati,
prosi Boga za nas,
de nega milost, gnada
bode vselej tudi pr nas,

[1022] (Šentviški rkp)

[1023] c) Prevod stare latinske himne »Ave Maris Stella« je mogel nastati že v srednjem veku, ker beseda pozdrava »zdrava« po I. Grafenauerjevem mnenju kaže na visoko starost. Pesem poudarja, da je Marija »prava božja mati«, obrača pa se k njej s prošnjani, ker trdno zaupa v uslišanje:88 88O besedi »zdrava« prim. Grafenauer I., Velikonočna 106. Pesem »Zdrava si morska zvezda« je zapisana v Kalobskem rkp str. 293–294 in še na str. 289–290.

1
Zdrava s morska zvezda,
prava mati božja
inu vselej dečla,
srečna nebes vrata.
2
Selstvu si prejela
iz vust Gabrijela,
spremenila ime
nepokorne Eve.
3
Zbriši dolge krivim,
daruj pogled slepim,
zlo od nas odženi,
vse dobru nam sprosi.
4
Pokaži se, da si
naša mila mati,
de skuz tebe prime
tvoj Sin naše prošnje.
5
O čudna divica,
čista, tiha, krotka,
stori nas od grehov
proste, tihe, krotke.
6
Daj nam, da živimo
čistu nuj ponižnu,
ter se s tvojim Sinom
večnu veselimo.
7
Bodi čast Očetu,
edinimu Sinu,
čast Svetimu Duhu,
ena Trojem hvala.
Amen.

[1024] (Kalobski rkp)

[1025] č) Kot »milosti polno« nagovarja Marijo tudi pesem »Tavženkrat bodi češčena«, ki je bila prava cerkvena pesem, v poznejšem času stalno tiskana v lekcionarjih. Osnova te pesmi, zlasti prva kitica, ki se stalno ponavlja kot odpev v ljudski legendarni pesmi o »Mariji, ptici in zamorski deklici«, je po I. Grafenauerjevem mnenju še srednjeveška. Nastala je v zvezi s širjenjem molitve angelovega češčenja in zdravamarije. Najstarejši zapisi so pa šele iz 18. stoletja, zato prvotna stara oblika najbrž ni več dobro vidna. Navedena naj bo le prva kitica:89 89Prim. Grafenauer I., Zamorci in zamorske deklice v narodnih legendah 2. del. DS 51 (1939), 409–418, in istega: Kirielejsoni 69, op. 19. – Pesem je zapisana tudi v Paglovčevem rkp 118, 119. Navajam jo po EvL 1741, 453–454.

Tavženkrat si ti češena
o Marija, rožen cvet,
tvoje glihe ni nobena,
take nima celi svet.
Kar se kuli rožic znajde,
nobena toku žlahtna ni,
v tebi se vsa milost znajde,
ah, dodeli jo meni ti!

[1026] (EvL 1741)

[1027] d) Dve pesmi, ki izvirata še iz srednjega veka, sta še danes med najbolj živimi cerkvenimi pesmimi: »Je angel Gospodov« in »Lepa si, lepa si«. Res sta bili obe zapisani šele v 19. stoletju, a morda prav zato, ker sta bili tako splošno znani, da se je vsakemu zdelo nepotrebno, ju zapisati.

[1028] Pesem »Je angel Gospodov« je izrazito adventna. Pripoveduje o angelu, ki oznani Mariji, da bo spočela od Svetega Duha, in kako se je to uresničilo, ko je na Marijino privoljenje Beseda meso postala. Priljubljena srednjeveška prošnja za duše v vicah (v 5. kitici), ki ji je pridružen izraz vere, da je le Jezusova smrt na križu odprla nebesa (9. kitica), sta prepleteni z različnimi spodbudnimi kiticami. Teh danes navadno ne pojemo več po cerkvah:90 90Navajam po Štrekljevi objavi v SNP III, št. 6405, kakor jo je zapisal Jurij Lulek v Suhi na Koroškem. – Grafenauer I., Velikonočna 115, opozarja, da je 9. kitica privzeta iz starejših velikonočnih pesmi (gl. pesem »Da b človek ti vedel« v tej razpravi v § 1040‌, kitica 4.). Za celotno pesem pravi, da »je kljub pomlajeni obliki, poskočni vrstici, stara prepesnitev angelovega češčenja še iz časov, ko se je molilo samo zvečer, s prav srednjeveško mislijo o Mariji zavetnici vernih duš in pomočnici v smrtni uri.«

1
Svet angel Gospodov
je Mariji oznanov,
de b ona spočela
od Svetega Duha.
2
Češčena si, Marija!
je angeljski glas
Bo zadnja ura bila,
prid, mati, po nas!
3
Marija je rekla:
Lej, jaz sem na dekla,
le men se zgodi
po volji božji!
4
Glej, sveta Beseda
je meso postala,
med nami, med nami
prebivala je.
5
Poglejmo na vice,
na verne dušice,
kak one želijo,
na našo pomoč.
6
Poglejmo na zvezde,
kak one migljajo,
gor proti nebesam
nam kažejo pot.
7
Poglejmo na rožce,
kak one cvetijo:
od zgoraj, od spodaj
osipljejo se.
8
(E)na luč je prižgana
od svetga Florjana,
da ona nam svetla
tam v večnosti bo.
9
Na križu je visov,
na križu je vmrl,
je vsem vernim dušicam
nebesa odprl.
10
Sveta Marija,
le prosi za nas,
de obeni sovražnik
ne pride čez nas!

[1029] (SNP)

[1030] e) Pesem »Lepa si, lepa si, roža Marija« je po I. Grafenauerjevem mnenju vsaj v osnovi motivično med najstarejšimi slovenskimi cerkvenimi pesmimi, saj ima še izraz »nebeška družina«, ki ga poznamo iz velikonočne pesmi. Tudi obe glavni kitici, druga in tretja, se vsebinsko skladata z adventno kitico velikonočne pesmi (gl. § 961‌). Uporaba zamenjave Marijinega in Evinega imena (Ave – Eva) jo povezuje s staro pesmijo »Zdrava s morska zvezda« (gl. § 1023‌). V drugi polovici pesmi Marijo prosimo kot srednico milosti zlasti ob koncu življenja, v najbolj odločilni uri, za kar jo prosimo tudi v molitvi zdravamarije:91 91Matija Majer jo je slišal peti na Gomilskem (PC 1846, št. 48). – Srednjeveške elemente je tudi v tej pesmi spoznal I. Grafenauer v zvezi z velikonočno pesmijo (Velikonočna 106–107). To so zlasti izrazi: roža Marija, nebeška družina.

1
Lepa si, lepa si, roža Marija,
tebe časti vsa nebeška družina.
Angelci lepo pojejo,
tebe, Marija, hvalijo.
2
Z nebes je pogledal nebeski Oče,
vidil na zemlji zgublene otroče,
poslal Marijo na ta svet,
je milost nam dobila spet.
3
Kar nam je Eva pregrešila,
nam je Marija zadobila;
nam je rodila Jezusa,
našega zveličarja.
4
Vod nas Marija po pravemu potu,
da nas nobena skušnjava ne zmoti,
da nas skušnjava ne prehiti,
da nas sovražnik ne prdobi.
5
Kedar pa moramo vmreti,
pomaj nam Marija vredno sprejeti
Rešnje Telo Jezusa,
našega zveličarja.
6
Zdaj pa hočemo pesem skleniti,
tebe, Marijo, lepo prositi,
k bomo držali v rokah luč,
prid nam Marija na pomoč!

[1031] (Majer PC)

2. Prazniške in obdobne pesmi

[1032] Največji prazniki cerkvenega leta, ki so imeli svoje pesmi že v prvih stoletjih po letu 1000, so prav zaradi teh častitljivih in vsebinsko bogatih pesmi malo spodbujali pesnike, da bi oskrbeli ljudem še drugačnih pesmi. Domnevamo pa lahko, da je za manj važne praznike in za vmesne dobe cerkvenega leta že v srednjem veku nastalo nekaj pesmi, ki bodo navedene v tem odstavku.

[1033] a) Resnice božičnega praznika so poleg že navedenih pesmi približevali ljudem tudi obredni prizori. Razen koledovanja, ki je živelo zunaj cerkvenega prostora, je bilo zlasti po ženskih samostanih v navadi zibanje Jezusa. Ponekod je to postalo tudi ljudski običaj. Za naše kraje je v zapiskih izpričano zibanje Jezusa sicer šele za začetek 17. stoletja, ohranjena božična zibelka iz Mekinj in precej pesmi zazibalk pa priča za ukoreninjen, torej star običaj, ki bi mogel biti tudi pri nas še srednjeveški, kakor je bil drugod.92 92O obredu zibanja v jaslicah prim. Grafenauer I., Velikonočna 125; Niko Kuret, Mekinjska božična zibelka. ZUZ 5/6 (1959), 531–541; Dušan Ludvik, Iz zgodovine ljudskih iger na Slovenskem. SE 8 (1955), 170; omenja ga tudi N. Kuret v Šalijevi zbirki pripovednih pesmi: Peli so jih mati moja (Slovenčeva knjižnica št. 60., Ljubljana 1943), op. na str. 167.

[1034] Zelo verjetno je bila taka obredna pesem zazibalka »Jezusa pozibljimo«, ki bi mogla nastati kdaj po 13. stoletju. Bila je cerkvena pesem, ker so jo od srede 18. stoletja dalje tiskali v lekcionarjih.

[1035] Srednji del pesmi posebej premišljuje izničenje božje vsemogočnosti v malem detetu. Kljub nebogljenosti je to dete vendar pravi Bog. To resnico pesem utrjuje v poslušalcih s tem, da paroma našteva nasprotne lastnosti Jezusove človeške in božje narave v isti osebi:93 93 [1036] Navajam po Muzejskem rkp (II 8 – III 1), ki je najstarejši zapis pesmi. Kjer je nečitljiv, sem ga dopolnil (v oklepajih) po Maurerjevem rkp (str. 8–13), ki se z Muzejskim ujema v razvrstitvi kitic proti tiskanim objavam od EvL 1741 dalje. M. Majer ima v PO (št. 9) samo 7 kitic, Štrekelj (SNP III, št. 4801) je ponatisnil Majerjevo inačico. - Po vsej verjetnosti je pesem prevod (ali vsaj priredba) nemške »Lasst uns diss Kindlein wiegen« (Baeumker 1, No. 144). – Pesem pojejo v Beneški Sloveniji še zdaj v skoraj nespremenjeni obliki, kakor je bila nekoč tiskana v lekcionarjih. Tiskana v Trinkovem molitveniku na str. 242–245 (gl. zgoraj op. 58‌) ima naslednje kitice (po objavi v tej razpravi): 1, 2, 4, 3, 6, 9, 7, 8, 10, 12, 13, 11 in še tri kitice, ki so bile nekoč v lekcionarjih:

13
Z grehou gori vstanimo,
Hud leben zapustimo,
Lepo nam je živeti,
Če hočemo srečno umreti.
14. Če hoč'mo v nebo priti
Svet nam je zapustiti,
Vse njega lušte fratat
Za večnost se le ahtat.
15. K Mariji pomoč iščimo,
K Jožefu pertecimo,
De bosta za nas prosila,
Dušam nebo zadobila.

1
Jezusa poziblimo,
srce h nemu nagnimo,
nam se je veseliti,
dejte lipu častiti.
Odpev po vsaki kitici: O Jezušek (moj), (lubi) pobiček moj.
2
(Njemu se prklonimo),
v lubezni (poslušajmo),
(sej nam je vsim k veselju
letu dejte rojenu).
3
Nam je tukaj ostati,
tu dejte ofrovati,
vso čast njemo skazati,
nu večno hvalo dati.
4
Njega svete ročice,
srce, jenu nožice
častitu je skušnimo,
jeno Boga spoznamo.
5
(Je) čudu preveliku
na tem deteti skritu,
on leži majhen v jasleh,
velik grmi v oblakih.
6
(Je vidit slabu dete,
silnu on vkroti vetre,
ti veliki valovi
na murje so pokorni.)
7
(Vse) rožice na poli
gvanta po svoji voli,
vse nam lepu ocira
brez reve nu brez nuje.
8
Kir špiža vse na sveti,
da tičicam živeti,
materne prse vživa,
božjo mogočnost ima.
9
Nega prsteci slabi
zemlo, nebu (so dali,
vse gore, inu planine,
te globoke doline).
10
Njega majhine oči,
kir so videt brez moči,
vse vidijo po sveti,
pozimi no poleti.
11
(Vbuštvo je Jezus rojen,
v jasli trdu povožen,
s tem je nam dau spoznati,
našo ofart rezdjati.)
12
(Vmesto bogate hiše
pusti gradi, noj zdiše
v enej rezdrti štali
na mrazo noj težavi.)
13
(De bi se mi spreumeli,
mrzlu dete ogreli
z molitujo, z zdihuvanjem,
s pokuro, z dobrim djanjem.)
14
(Našo srci se rezveseli
v tem presvetem časo,
Jezusu lepu zapoje,
bo dau kralestvo svoje.)
15
Zapojmo vsi detetu,
dajmo ves ofer letu,
nemo vso čast skazati,
s pejtjam hvalo dajati,
o Marija!
16
Noge, roke skušnimo,
srce naše nagnimo,
(n)jega v časti hvalimo,
kakor Boga molimo.
17
Našo stimo rezglasi,
detetu stuj dopasti,
de bo dete veselu
nu z nami lepu pelu.
18
Marija, kir si mati,
nam očeš dejte dati,
de nam bo pot pokazou,
no z nami gnado talou, o Marija!
(Muzejski rkp)
(Mauer)
(19. ni več čitljiva)

[1037] Sledovi božičnega razpoloženja, ki so pa že pomešani z velikonočnimi mislimi na trpljenje novorojenega Marijinega sina, so v cerkveni pesmi »O ti Devica, mati Marija«.94 94Ker so jo nekaj desetletij tiskali v lekcionarjih (EvL 1672 do 1730), jo upravičeno štejemo med cerkvene pesmi. Čeprav po naslovu Marijina, vsebuje mnogo resnic tudi o Kristusu, prosi ga, naj se usmili grešnikov, ker je s svojim trpljenjem, s svojo krvjo in rešnjim telesom odrešil vesoljni svet. Na koncu počasti Marijo kot Devico pred rojstvom, v rojstvu in vekomaj. Podrobnejša analiza pesmi bi morda v njej odkrila sled dominikanske teologije, ki je v 14. in 15. stoletju namesto Marijinega brezmadežnega spočetja začela posebej proslavljati njeno vedno devištvo.95 95Dunajski dominikanec in profesor na univerzi Franc iz Retza je ok. 1400 sestavil spis »Defensorium inviolatae virginitatis b. Mariae«, ki vsebuje vrsto simbolov za ponazorilo (dokaz) Marijinega vednega devištva. (Prim. Schnuerer, Mittelalter III 255, in Beissel 477.) Pesem je mogla nastati že takrat, zapisana in tiskana pa je bila šele v 17. stoletju:96 96Po Kidričevem mnenju (Opombe 123) je zapis v Šentviškem rkp (III 1 – III 1b in III 5) starejši od tiska v EvL 1672, 403–404, ker je v rkp 4. kitica s starejšo obliko »v tem porode« prečrtana, nekaj listov pozneje pa zapisana nova oblika »v tem rojstvu« kakor v lekcionarju. Poznejši zapisovalec je dodal še 5. kitico, ki je noben drug zapis ne pozna. Prepisa (čeprav slaba) v Muzejskem in Budimpeštanskem rkp sta najbrž iz lekcionarja.

1
O ti divica mati Marija,
ti si nebeška presvetla zarja,
skuz tebe sije Jezus, nebeško sonce,
nam naše srce resvetliš,
to pak ti, Jezus, oblast imaš,
sej daš nebesa komer oč.
2
Zemla, nebo, veter inu morje,
to tebi, Jezus, vso čast inu hvalo dajo.
Jest ubogi grešnik prosim gnade tvoje,
na tvoje rane spomislijoč,
kir si jih Jezus za nas trpov
na svetim križu visejoč.
3
O ti divica, čist tvoj divičen cvet,
tvoj porod Jezus nam je rešu ves volen svet.
Z nego krivjo, svetem rešnem telesam
na svetem križu je vprasan biv,
sulca mo je v srce tičala,
nam je k lebezni dana.
4
O hvala tebi, Jezus Krist,
kir si rojen od ene čiste divice.
Divica bila noter v tem začetki,
divica v tem porode, divica bodeš vekumej.
Marija, ti si gnade polna
inu milosti božje.
5
H tebi prtečemo mi vsi vbogi grešniki,
mi to tebi damo, kaj mi vbogi imamo:
našo slabo srce z našo švoh molitvo,
vzemi, Marija milostna, jenu nam podeli
po tem revnem živlene
le-to nebeško kralestvo.

[1038] Amen. (Šentviški rkp)

[1039] b) Slovenska pesem je začela posebej premišljevati Jezusovo in Marijino trpljenje vsaj ob koncu srednjega veka. V velikonočni pesmi sicer ni žalost priti preveč do izraza, posebne pasijonske pesmi so si pa najbrž kmalu utrle pot tudi v cerkve. Med najstarejše pesmi te vrste prišteva I. Grafenauer pesem »De b človek ti vedel«, ki jo je M. Majer v začetku 19. stoletja našel še živo med beneškimi Slovenci.

[1040] Pesem poudarja zlasti učinke Jezusovega trpljenja in smrti, ki je odprlo nebesa vernim dušam, pa tudi nas je rešilo nevarnosti pekla in odprlo pot v nebesa:97 97V Grafenauerjevem seznamu (Velikonočna 110 in 138) št. 22. Navajam po objavi v Majerju (PC št. 22). – Štrekelj (SNP III, št. 6450–6453 pozna tudi inačice iz drugih delov Slovenije. Četrta kitica je tudi v pesmi »Svet angel« (gl. naš § 1028‌, kitica 9.), kar dokazuje njeno večjo starost. – Češčenje Marijinih žalosti bi mogli povezati s servitskim redom, za katerega vemo, da je poglabljal krščanstvo med zahodnimi Slovenci (Alasia je bil servit iz samostana v Devinu), njegove vplive v slovenski verski kulturi pa bi bilo treba še raziskati.

1
Da b človek ti vedel, kaj Jezus trpi!
Po celim životu ni druzga ko kri.
2
Na glavci mu krono pa trnič bodeč,
Mariji srce predira vse glih kakor meč.
3
Žalostna mat božja pod križem kleči,
preljubi nje sinič na križi visi.
4
Oj na križi je visel, na križi je je vmrl,
vsim vernim dušicam nebesa odprl.
5
Od pekla od martre odrešel je nas,
gor v svete nebesa zavižal je nas.

[1041] (Majer PC)

[1042] Prevod sekvence »Stabat mater dolorosa« je bil tiskan sicer šele v Kastelčevi pesmarici 1678, označen kot »lepa stara pejsen«, in je zato verjetno, da je nastal še v srednjem veku. Vendar je stara oblike precej zabrisana z novejšimi popravki. Ker nima izrazitih dogmatičnih poudarkov in ker je njena vsebina splošno znana, je ni treba navajati.98 98Pesem »Žalostna je mati stala« je v Kastelcu (BB 1678, 45–49) in v Muzejskem rkp (III 1b – III 2b). – Grafenauer I., Metrika 309, opozarja, da je stara oblika popravljena po pravilih slovenskih protestantov.

[1043] c) Češčenje sv. Rešnjega Telesa je v 15. stoletju dobilo povsem novo obliko: procesija na praznik se je splošno uvajala kot izraz nove ljudske verske vneme.99 99 O evharističnem češčenju prim. Ušeničnik, Liturgika 156, in Grafenauer I., Velikonočna 113. Posebne bratovščine (kakor tista v Kranju, ustanovljena 1445) so skrbele za čim večji sijaj procesij in drugih izrazov evharističnega češčenja med slovenskimi verniki.100 100Koblar, Bratovščina sv. Rešnjega Telesa v Kranju. Vzajemnost 13 (1925), 9–10.

[1044] Ivan Grafenauer sodi, da je že v tem času nastala slovenska priredba Tomaževe himne »Pange lingua«. Pesem »Aj sveti kruh, aj rešnja kri« povzema v prvi polovici iz latinske predloge glavne misli, ki izražajo vero v resnično pričujočnost Jezusovega telesa in krvi pod podobama kruha in vina. Posebej poudarjena je neizmernost Jezusovega usmiljenja, ki je pustilo preliti vso svojo kri, ko bi vendar zadoščala ena sama kaplja za odrešenje vsega sveta. Sklepna doksologija v čast presv. Trojici je starejša od ostale pesmi:101 101 Majerjev zapis je v PC št. 40. – Štrekelj ima več inačic v SNP III, št. 6507–6510. Pesem je tiskana tudi v beneških pesmaricah, omenjenih v naši op. 58‌.

1
Aj sveti kruh, aj rešnja kri,
aj pravi Bog večne moči.
2
Saj tebe s srca ljubimo,
za stvarnika te spoznamo.
3
Rojen je bil od device,
na svet je pršel za grešnike.
4
Saj dal nam je telo svoje,
da vsi jeziki govore.
5
Da lih oči ne vidijo,
srca vendar zastopijo:
6
da tisti je te pravi Bog,
ki nas odreši od nadlog.
7
Mašnik požegna sveti kruh,
z nebes pride sam živi Bog.
8
Angelci ž njim sprehajejo,
čast, hvalo Bogu dajejo.
9
Mašnik požegna sveto kri,
grešnik se še nizko prkloni
10
in ga prosi prav lepo,
da mu Bog odpustil bo.
11
Češčena bodi sveta kri,
od petih ran je tekla ti.
12
Od petih ran mojga Boga,
mojga Boga in stvarnika.
13
Bi dost bla jedna kaplica
za grešnike vsega sveta.
14
Vendar je htel preliti vse,
od kaplice do konca vse.
15
Zahvalen bodi večni Bog,
Bog Oče, Sin in Sveti Duh!
16
Še milost svojo nam dodej,
vsem vernim dušam sveti rej!

[1045] (Majer PC)

Povzetek

[1046] Kljub včasih le negotovo določeni starosti ohranjenih srednjeveških pesmi, namenjenih cerkveni rabi, je mogoče spoznati, kako je cerkvena oblast ves srednji vek skrbela, da so verniki po cerkvah peli take pesmi, ki so verski nauk pravilno izražale. V času splošne nepismenosti je bila ljudska pesem eden glavnih stebrov verske poučenosti. Morda to sicer ni zadoščalo za res globoko versko izobrazbo, kar se je poznalo zlasti ob nastopu protestantizma, toda vsaj nekaj je bilo.

[1047] Za slovenske srednjeveške cerkvene pesmi je značilna najprej usmerjenost v glavne kristološke in soteriološke resnice. Zlasti prazniške pesmi, božične, velikonočne in vnebohodne, naglašajo soteriološki pomen vseh teh Kristusovih dejanj, sploh vsega Kristusovega življenja za naše odrešenje, kar bo posebno vidno ob primerjavi s poznejšim bolj protestantovskim poudarjanjem zaslužnosti Jezusovega trpljenja.

[1048] Druga nesporno ugotovljena značilnost je ljubezen Slovencev do Marije. Kaže se ne le v posameznih pesmih o nekaterih njenih lastnostih, ampak predvsem v drobnih verzih in kiticah, ki so jih vtaknili in dodali skoraj vsaki prazniški pesmi. V njih je zlasti izražena vera v Marijino sredniško vlogo pri odrešenju in pri delitvi sadov Kristusovega odrešenja. Podobno, čeprav močno podrejeno vlogo imajo v pesmih angeli in svetniki.

[1049] Sklepne prošnje, ki prosijo milosti dušam v vicah, razodevajo trdno vero v občestveno povezanost vernikov na zemlji, trpečih duš v vicah in zveličanih v nebesih.

[1050] Čeprav nobena izmed navedenih pesmi ni bila naravnost namenjena sistematični katehizaciji (kakor poznejše pesmi v 18. stoletju), so vendar v njih ohranjena najstarejša verska besedila v slovenščini. Skoraj v vseh daljših pesmih so namreč naravnost mojstrsko znali povezati v celoto celo vrsto različnih verskih resnic, ne da bi to zaviralo miselni tok v pesmi in ne da bi utrujajoče učinkovalo na pevce in poslušalce.

[1052] Zelo zanimivo bi bilo primerjati vsebino srednjeveških pesmi z vsebino bogatih srednjeveških fresk po naših cerkvah, ker so tudi te predvsem služile širjenju verskega obzorja preprostih nepismenih gledalcev. Ker pa so se le v pesmih ohranili tudi verski, bogoslovni izrazi, bi jih smeli imenovati najstarejšo »sumo« slovenske teologije – dogmatike in moralke, ki je v ustnem izročilu živela in se razvijala mnogo pred prvimi pisanimi bogoslovnimi razpravami v slovenskem jeziku, saj so te prvi objavili šele protestanti.

[1053] Večji del slovenskih duhovnikov je bil v začetku 16. stoletja zaradi pomanjkljive izobrazbe in stalne turške nevarnosti najbrž nezmožen prijeti za pero in Slovencem napisati verska besedila. Strah, v katerem so ljudje živeli pred Turki, in splošna nepismenost vernikov duhovnikov pač ni spodbujala k pisanju. Tisti, ki pa so bili izobraženi na tujih univerzah, se najbrž večkrat niso več znali skloniti k preprostim ljudem, svojim rojakom. Tolažili so se s splošnim videzom trdnega verskega življenja in s tem, da vsak izobražen Slovenec zna brati verske knjige v tujih jezikih.

[1054] Cerkvene in druge verske pesmi so zato skoraj edini dokaz slovenske žive verske kulture v srednjem veku.

Drugo poglavje
PESMI SLOVENSKIH PROTESTANTOV

102 102 [1055] V opombah k temu poglavju so s kraticami navedeni še naslednji pomožni viri in literatura:
  • Achtliederbuch: Etlich Cristlich lider. Wittenberg 1523 (Luter) (Faksimilna izdaja: Kassel 1956).
  • Klug: M. Luther, Geistliche lieder. Wittemberg 1533. (Faksimilna izdaja: Kassel 1957).
  • Weisse: Michael Weisse, Ein neu Gesengbuchlein 1531. (Faksimilna izdaja: Kassel 1957).
  • Lindau: Neu Vermehrt und Verbessertes Gesang–Buch. Lindau 1715.
  • Zittau: M. G. Andächtiger Seelen … Compendioses Gesang–Buch. Zittau 1720.
  • Waldenburg : Die Lust der Heiligen … Nebst einem geistreichen Gesang–Buche. Leipzig und Waldenburg 1728.
  • JbLH : Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie. Kassel 1 (1955) sl.
  • Lortz : Die Reformation in Deutschland I, II (3. Aufl.) Freiburg i/Br. 1949.

I. Vloga pesmi pri reformaciji

[1056] Reformacija se je v nemških in slovenskih deželah začela v dobi, ki je bila zelo dovzetna za vpliv glasbe na človeka. Glasbena vzgoja je bila v času pred začetkom protestantovske reformacije in v njej del šolske vzgoje. Duhovniki, posebej še redovniki, so jo morali poznati, saj je bilo petje važen del božje službe. Tudi preprosto ljudsko petje je imelo v bogoslužju že stalno, dovoljeno in priznano mesto, kakor je pokazalo obravnavanje srednjeveške cerkvene pesmi. Delo nemških in drugih reformatorjev, ki so vplivali na slovenske protestante, pa priča, da so tudi oni imeli pozitiven odnos do petja pri božji službi. Vsi reformatorji so zato hoteli tudi glasbo, zlasti pa petje v ljudskem jeziku, uporabiti kot sredstvo za širjenje svojih naukov. Vedeli so, da ljudje radi pojejo stare cerkvene pesmi, hoteli so pa tudi bolj obredno, dotlej latinsko petje pri maši in oficiju (večernice) narediti ljudem razumljivo in so zato cerkvene himne in psalme prelivali v domačo besedo, z novimi pesmimi so pa vlogo petja pri bogoslužju še bolj utrdili.

1. Luter, češki bratje, Zwingli

[1057] Martin Luter je 1530 zapisal: »Eden najlepših in najčudovitejših darov božjih je glasba, ki jo satan zelo sovraži. Glasbo sem vedno ljubil. Kdor ume to umetnost, je dober človek; tako lep, čudovit božji dar in blizu teologiji«.103 103Luter v pismu skladatelju Ludwigu Senflu; nav. Cvetko I, 99.

[1058] V začetku svojega reformatoričnega delovanja sicer Luter ni nameraval spreminjati zunanje oblike mašnega obreda, ker je zelo cenil latinsko zborovsko petje. Šele ko so prekrščevalci (Schwaermer), ki jih je vodil Thomas Muenzer, uvedli svojo novo obliko maše (Das deutsche Kirchenamt 1523), v kateri so peli samo nemške pesmi, ter je ljudem to zelo ugajalo, si je tudi Luter začel prizadevati, da bi svojim vernikom oskrbel versko neoporečnih ljudskih pesmi. Te naj bi »pospeševale in podpirale sveti evangelij, ki je po božji milosti spet prišel na dan«, kakor piše v uvodu v pesmarico, ki je v Wittenbergu izšla 1524. Poudarjal je, da je zlasti mladino treba versko vzgajati tudi z glasbo in vsako drugo umetnostjo.

[1059] Mnogo svojih pesmi je Luter priredil po starih katoliških pesmih, ki jih je le tu in tam popravil, največkrat jim pa dodal novih kitic. Spodbujal je sodelavce, naj za ljudi sestavijo preproste pesmi, v katerih bodo povzeli zlasti vsebino spokornih psalmov, kakor je že sam napravil.104 104Luter Spalatinu (ob koncu 1523): »Consilium est, exemplo prophetarum et priscorum patrum Ecclesiae psalmos vernaculos condere pro vulgo, id est spirituales cantilenas, quo verbum dei vel cantu inter populos maneat. Querimus itaque vndique poetas et tentes aliquem psalmorum in cantilenam transferre, sicut hic habes meum exemplum«; nav. Burba 10. Z delom svojih pomočnikov pa ni bil vedno zadovoljen, saj je že v uvodu pesmarice 1528 nastopil proti tistim pesnikom, ki so sicer vneto množili zalogo pesmi, niso pa pazili dovolj na vsebino in preprosto, a lepo obliko.105 105Oba uvoda sta natisnjena v Klugovi pesmarici 1533.

[1060] Luter sam ni spesnil mnogo pesmi, toda vsa stoletja do danes so njegove pesmi ostale temeljni del evangeličanske nemške božje službe.106 106Baeumker I, 18–19, navaja po Wackernaglu 36 Lutrovih pesmi ter zanje ugotavlja, na kakšni podlagi je katera od njih nastala. Isto število navaja LThK 6 (1961 II. izd.), kol. 1228. Večini pesmi je vdihnil svojega duha in z njimi dosegel sijajne uspehe. Ljudstvo se je kar »vpelo v novi nauk, ne da bi vedelo kdaj«. Španski karmeličan Tomaž Jezusov je 1620 zapisal: »Zares se moramo čuditi, kako so lutrovstvo širile tiste pesmi, ki jih je Lutrova delavnica na kupe izdelovala v nemškem jeziku in so jih ljudje peli po domovih, v delavnicah, na trgih, cestah in poljih«.107 107Navaja Baeumker I, 34.

[1061] Poznejše nemške protestantovske pesmarice so prevzele veliko pesmi tudi od drugih reformiranih cerkva, zlasti od nemško govorečih čeških bratov, naslednikov čeških husitov. Ti so zelo cenili pesem kot bogoslužno in katehetično sredstvo. Še pred Lutrovim nastopom je bilo tiskanih več čeških pesmaric, ki so vsebovale nekaj sto pesmi. Na lutrovske pesmarice pa je močno vplivala nemška Weisseva pesmarica čeških bratov (1531), ki je posredno pomembna tudi za pesmi slovenskih protestantov.108 108O Weissejevi pesmarici čeških bratov prim.: C. Schoenbaum, Die Weisen des Gesangbuchs der Boehmischen Brueder von 1531. JbLH 3 (1957), 44–61. – Napeve slovenskih pesmi je s to pesmarico primerjal že Čerin, Pesmi.

[1062] Tudi švicarska reformacija, ki je imela na Trubarja precejšen vpliv, je sprejela cerkveno petje v ljudskem jeziku v svojo božjo službo. Huldrych Zwingli je 1525/26 pridigal v Zuerichu: »Dobro in hvalevredno je, če občina poje ob nedeljah hvalnice tako, da jih vsi razumejo«.109 109Zwinglijeve besede: »Ob Lobgesang offentlich in Verstand aller Menschen gesungen wurdend am Suntag, ist guot und ze loben« navaja JbLH 3 (1957), 130.

2. Trubar in drugi Slovenci

[1063] Slovenski reformatorji so vsi cenili pesem kot zelo pomembno sredstvo za širjenje »prave stare vere«. Primož Trubar, ki se je tako izrazil v uvodu svoje prve knjige (Kat 1550), je dobil v študijskih letih v Salzburgu (1522–1524), v Trstu (1524–1527) in na Dunaju (1527–1529) temeljito pevsko izobrazbo. V Salzburgu in v Trstu je pel v deškem cerkvenem zboru, na Dunaju pa so na šoli pri sv. Štefanu močno upoštevali tudi učenje cerkvenega petja.110 110O Trubarjevem šolanju prim. Rupel, Trubar 20, 22 in 28.

[1064] Ko se je kot reformator odločil, da Slovencem iz tujine namesto pridige pošlje tiskano knjigo, je kot del katekizma dodal tudi prve svoje verske katehetične pesmi. Vedel je, kako radi njegovi rojaki pojejo, in je upal, da bodo poprijeli tudi nove pesmi. Slišal je, kako so Nemci vneto prepevali Lutrove in druge nove pesmi, in je nekaj podobnega želel doseči tudi pri svojih ljubljenih rojakih. Čeprav so bile pesmi v katekizmu namenjene predvsem uporabi pri katehezi, je z njimi le pripravljal na uvedbo bogoslužnih obredov v slovenščini, kakor je pozneje določil.

[1065] V Cerkovni ordningi 1564 je že ukazoval, naj se slovenska pesem uvede v cerkvi povsod namesto latinščine, kajti slovenska cerkev potrebuje tudi slovensko petje: »Vsem zastopnim krščanikom je vejdeče, de ti psalmi inu druge duhovske pejsmi se imajo v ti cerkvi pejti: ampak kir so se dosehmal le v latinskim, tim gmajn ludem v nezastopnim jeziku v ti cerkvi pejli inu tudi mašovali, krščovali in brali le latinsku, tu mi držimo za nepridnu inu unucnu; inu kir so s takim latinskim petjem inu branem tudi hoteli milost, odpuščane tih grehov inu druge riči pr Bugi dobiti inu zaslužiti, le-tu mi držimo za enu pregrešene inu zašpotovane te kriji Kristuseve. Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kranski deželi, de se ti psalmi inu vse druge službe božje, ti s. zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku se dopernašojo inu dile«.111 111Odlomek iz Trubarjeve Cerkovne ordninge 1564 gl. Rupel, Pisci 81. – Pojasnilo o izgubi edinega doslej znanega izvoda te važne knjige gl. Rupel, Nove najdbe, 17.

[1066] K petju verskih pesmi je Trubar navduševal tudi v uvodu v svoj prevod psalmov (1566). V nemškem predgovoru razlaga, kako so psalmi polni napovedi o Cerkvi in Kristusu in da jih je prevedel v slovenščino zato, da bi tudi slovenska cerkev, v kateri največji del ljudi ne razume drugega kot slovenski jezik, »mogla razumno in v veri z Bogom govoriti, ga klicati, hvaliti in vero krepiti«.112 112Citat iz predgovora Trubarjevega Psalterja 1566 (list 8) navaja Rupel, Pisci 88. V slovenskem posvetilu (»Vsem bogaboječim vernim Krajncom inu Slovenom«) pa spodbuja vernike, naj se ustavljajo hudiču in njega zaveznikom (=nevernikom in najbrž tudi papežnikom) s tem, da »zastopno, z vero in z andohtjo, pogosto doma in v cerkvi ta sv. Očenaš in te psalme molijo«.113 113Citat iz slovenskega posvetila iste knjige (list 15) navaja Rupel, Pisci 92. V obsežnem slovenskem »Predgovoru čez ta psalter« navaja besede Erazma Rotterdamskega iz uvoda v Arnobija, da so nekdaj kristjani peli psalme povsod, celo med delom. Takrat so razumeli »kaj vsak psalm v sebi drži«, ne more pa tega reči »od tiga sadašniga vnucniga, nezastopniga menihoviga, nunskiga inu farškiga molejna, petja inu orglana«.114 114Slovenski predgovor psalterju, list 6b.

[1067] V istem »predgovoru« razlaga, kako psalmi vsebujejo resnice o Bogu, o sv. Trojici, o stvarjenju in o angelih, o Jezusu Kristusu in njegovi božje-človeški naravi, o Sv. Duhu in o Cerkvi. Poudarja, da Bog od ljudi terja samo daritev hvale in pesmi.115 115Slovenski predgovor psalterju, listi 7b–10b. Trubarjev Psalter ima psalme prevedene sicer v nevezani besedi, je predvsem molitvenik, vse poznejše pesmarice pa vsebujejo vrsto psalmov, prepesnjenih v kitično obliko in prirejenih za petje.116 116V obliki slovenskih pesmi imamo naslednje psalme (po hebrejskem štetju, kakor jih štejejo protestanti): 1, 2, 12, 13, 14, 15, 23, 25, 31, 46, 51, 66, 82, 83, 91, 103, 113, 124, 128, 130, 137. Tudi v tem se verno držijo Lutrovega navodila, naj bodo predvsem psalmi podlaga pesmim v ljudskem jeziku (gl. § 1056‌ in § 1059).

[1068] Prvo večjo pesmarico (EPK 1567) je Trubar posvetil Juriju Khislu s Fužin. V posvetilu razlaga, »da postanemo mnogo bolj pobožni in zbrani za molitev, za poslušanje božje besede, za pridiganje in sprejem sv. zakramenta, če v cerkvi vneto pojo ob spremljavi instrumentov ali brez njih. In kadar koli so v Ljubljani peli 'Nun bitten wir den hey. Geyst' ali 'Oča, Sin, Duh, nebeski Kral' itd. peteroglasno ob spremljavi. orgel, pozavne, trobente in piščali, sem vedno občutil v sebi posebno veselje, ljubezen, željo in resnobo do pridiganja in molitve«. Posebej poudarja pomen vsebine pesmi, ko pravi, da je vnovič izdal »naše stare in nove slovenske duhovne pesmi in psalme (ki so, hvala Bogu, poučili in okrepili našo mladino in preproste ljudi v pravi veri, v katekizmu in v vseh božjih službah)«.117 117Slovenski prevod nemškega posvetila EPK 1567 po: Rupel, Pisci 103 (tam je sicer to posvetilo iz TKP 1574, o malenkostnih razlikah gl. Rupel, Nove najdbe 32–33).

[1069] Zelo važna priča, kako je Trubar cenil pesem, kot posodo verskih resnic, je opomin k petju na notranji strani naslovnega lista.118 118Opomin k petju navaja Rupel, Pisci 109. V njem opozarja na delo Svetega Duha, ki je pesnike (zlasti preroke, psalmiste in Marijo) navdihoval ob zlaganju pesmi. Prav tako mora Bog pomagati pri petju, da bomo z njim krepili svojo vero: »Gospud Bug hoče nekar le samuč skuzi tu pismu, pridigovane in te s. zakramente, temuč tudi s tejm petjem te ludi h pravi veri prpraviti. Obtu je tim enim prerokom, možem, ženam, Divici Mariji inu drugim vernim sujga s. Duha dar podejlil, de so te potrebniše krščanske navuke, trošte inu molitve v pejsni zlužili, de se tih istih ti mladi inu preprosti ležej navuče inu zamerkajo«. Kritično omeni premajhno skrb katoliških duhovnikov za poučevanje ljudi s pesmijo: »Netu vi, muji lubi Krajnci inu Sloveni, pujte le-te pejsni v cerkvi, doma inu na puli zastopnu iz srca, rezmislite, kaj vsaka beseda, nekar, kar ta viža oli štima v sebi drži. Ne tulite, ne bledite nezastopnu, brez vere inu brez vse andohti koker ti farji, menihi inu nune ta latinski psalter le za volo trebuhe. Prložite h tim besedom cilu srce, molite, prosite, hvalite prov Boga!

[1070] Inu de po besedah, kir so v le-tih pejsnih, verujte, Bogu služite, Vaš stan inu leben pelajte inu držite. H timu daj Bug sujga s. Duha inu pomuč. Amen. Vaš Truber«.

[1071] V naslednji izdaji celotne pesmarice (TKP 1574) je poleg že navedenih odstavkov dodal še pevsko instrukcijo »Pričovane, de tu petje v cerkvi, kedar se zastopnu iz srca poje, Bogu dopade inu je pridnu tim mladim ludem«.119 119Celotno besedilo »Pričovana« v TKP 1574 navaja Rupel, Pisci 104–108. Iz sv. pisma navaja celo vrsto prič, da je petje Bogu všeč in da ga pri bogoslužju tudi zahteva. Opozarja, naj bo petje »zastopnu«, ko mislimo na to, »kaj te besede v sebi drže, kam kažejo, od čes govore, za kaj prosimo ali hvalimo Boga. Zakaj v tem petju oli pridigah se pravi oli od božje milosti, dobrute oli risnice, vsigamogočosti oli od božjih oblub. S tem našo vero trdimo …«. Namen vseh, ki so se trudili za slovensko duhovno pesem, je bil, da »ti mladi, preprosti se tejm ležej mogo tiga katekizma navučiti inu zastopiti inu de vejdo, za čes volo je Kristus človik ratal, umrl, od smrti vstal, v nebesa šel, sujga s.Duha k nom poslal«.

[1072] Kakor da bi se mu zdelo v pesmih še premalo teh resnic, je naslednjega leta v 11 novih pesmih (TDP 1575) razložil vrednost Kristusovega vstajenja in vnebohoda: »Tri duhovske pejsni, v ti eni je te cerkve božje zuper nje sovražnike tožba inu molitov, v ti drugi inu tretji se vuči inu pravi od prida inu dobrute Kristuseviga gorvstanena in hojena v nebesa. Od Primoža Truberja, v nega vnuvični dolgi težki bolezni zložene«.

[1073] Istega leta je v Katekizmu z dvejma izlagamn (KDI 1575) utemeljil svoje nasprotstvo do katoliških pesmi z vsebinskimi razlogi, ker »vselej več na divico Marijo inu na svetnike kličejo, česte inu češče v misli imajo koker Boga oli nega Sinu Jezusa Kristusa«. Katoličanom spet očita, da so pesmi premalo izrabili kot katehetično sredstvo: »ti oslipleni hudičevi farji … te preproste obeniga štuka te vere krščanske iz s. pisma inu iz katekizma nim prov naprej ne molijo inu ne pojo inu takimu ležnivimu, malikovskimu pejtju zuper ne govore«. Iz teh besed pa vendarle odseva bojazen, da tudi katoliške pesmi s svojo versko vsebino močno vplivajo na vernike, le-ta vpliv po Trubarjevem mnenju ni pravilen.120 120Odlomki iz KDI 1575, 216–220. Navaja jih tudi Rupel, Pisci 126–127.

[1074] Trubarjevi sodelavci so bili o vlogi pesmi istega mnenja, o čemer naj zadošča le nekaj odstavkov.

[1075] Matija Klombner, voditelj ljubljanskih protestantov, ki je proti Trubarjevi volji oskrbel natis prve pesmarice za bogoslužno rabo (EDP 1563), je zapisal: »Pesmi izboljšajo v srenji toliko kolikor preprosta pridiga«.121 121Klombnerjevo pismo Ungnadu, pisano v septembru 1561, navaja Rupel, Trubar 126.

[1076] Jurij Dalmatin, ki je za Trubarjem prevzel nove izdaje pesmarice (TKP 1579 in 1584), je poleg Trubarjevega »Pričuvana« omenil tudi učinek vsebinsko bogatih pesmi na slovenske vernike. Ne samo, »da so povsod, kjer so prišle v rabo omenjene slovenske pesmi, večinoma izginile druge nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke, marveč so se mnogi imenitno poučili v vsem krščanskem nauku razen s pridigo čiste božje besede tudi s tem koristnim sredstvom; naučili so se deset božjih zapovedi, ki jih prej niso znali, vere in očenaša, ki jih razumeli, poučili so se glede poglavja o sv. krstu in sv. zakramentu pravega telesa in krvi Jezusa Kristusa, ki jim prave rabe in koristi niso poznali«.122 122Iz Dalmatinovega posvetila v TKP 1584, prevod iz Rupel, Pisci 214.

[1077] Podobno navdušeno piše o vrednosti dotlej objavljenih slovenskih protestantovskih pesmi prireditelj zadnje tiskane pesmarice (TKP 1595) Primožev sin Felicijan Trubar : »Gotovo je, da so v teh duhovnih pesmih zbrani vsi najimenitnejši temelji sv. evangelija in preprosto sestavljeni z veliko krščansko vnemo v pouk in krepčilo vsakega kristjana; iz njih se zlasti ljuba mladina po posebni previdnosti božji uči z duhovnim veseljem prisvajati si besedilo sv. evangelija, da ji postane ljubo, drago in prijetno, ker poje v njenem srcu sam Sv. Duh kot duh božjih otrok in prepeva z njo kakor mati s svojimi otročiči. S tem ustvarja in ji vtiskuje v srce pečat ljubezni do besede in pridige sv. evangelija«.123 123Posvetilo v TKP 1595, list A2, prevod po Rupel, Pisci 257.

[1078] Iz teh precej obsežno navedenih izjav naših protestantov o vsebinskem pomenu cerkvenih pesmi v ljudskem jeziku se jasno vidi njihova volja in prepričanje, da je možno in potrebno verske resnice učiti s pesmijo. Celo v pesmih spodbudne vsebine in v molitvenih pesmih (zlasti psalmih) so predvsem hoteli učiti, kako je mogoče svoje življenje uravnati po veri in zapovedih.

[1079] Ni mogoče vseh njihovih pesmi vsaj toliko natančno analizirati kot v prvem poglavju srednjeveške pesmi. Preveč jih je in preveč bogato vsebino imajo. Vendar bodo zaradi izjemne važnosti navedene in ocenjene v celoti prve pesmi v Trubarjevem katekizmu, ki so bile temelj in osnovni del vseh poznejših pesmaric. V naslednjem (III.)odstavku bo ugotovljeno, katere katoliške pesmi so protestanti prevzeli v svoje bogoslužje. Glavna teža pa bo v IV. odstavku, kjer bo izbor iz pesmaric prikazal tiste verske resnice, ki so jih protestanti v pesmih najbolj in največkrat poudarjali.

II. Trubarjev katekizem (1550), prva tiskana slovenska pesmarica

[1080] Trubar je kmalu po prihodu v Nemčijo spoznal, da bo mogel širiti svoje nazore med rojaki le s tiskano besedo. Ker je videl, koliko knjig (katekizmov, pesmaric in drugih) imajo Nemci že na voljo, je še bolj kot prej začutil, da bo mogel svojemu »ubogemu, preprostemu, dobrosrčnemu slovenskemu ljudstvu«, ki je bilo po večini še nepismeno, odpreti zablode verskih resnic ne toliko s katekizmom, ampak predvsem z novimi pesmimi, ki se jih bodo ljudje mogli naučiti na pamet.

[1081] V uvodu svoje prve knjige je zapisal: »Jest sem le-te štuke iz svetiga pisma (inu nih izlage v te pejsni zložene) … pustil prepisati v naš jezik … Zakaj iz tih se vsaki lehko navuči to pravo staro vero, de spozna tiga praviga Boga … inu spozna sam sebe, bo vejdel … zakaj je Jezus Kristus, Sin božji, človik postal inu martran bil, koku mi skuzi to vero v Jezusa Kristusa odpuščane vseh grehov, gnado božjo, nebeški erb inu ta večni leben dobodemo, … kaj je ta krst inu ta prava stara maša«.124 124Besede »ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo« je Trubar zapisal v Prvem delu tiga noviga testamenta 1557; nav. Rupel, Trubar 72. – Uvod iz Kat 1550, A III, je naveden v Ruplovi transkripciji (Pisci 2). Nato opominja vse, ki znajo brati, naj povsod učijo in pojejo te »štuke naše prave krščanske vere«. Širjenje vere s pesmijo v domačem jeziku naj bi bilo izrazito apostolsko delo, h kateremu so po Trubarjevem mnenju poklicani vsi ljudje, ne le duhovniki ali pridigarji.125 125Prim. Grafenauer B., Zgodovina III, 152.

[1082] Iz snovi, ki jo je razložil v šestih poglavjih katekizma, je Trubar sestavil šest pesmi. Nobena izmed njih ni zgolj prevod nemških pesmi (kakor večina pozneje objavljenih), čeprav se pri nekaterih da ugotoviti, na katero predlogo se je pri pesnjenju naslanjal. Ljubljanski reformirani verniki, ki jim je bila knjižica predvsem namenjena, so bili pesmi zelo veseli: »Nam in vsem, ki so augsburške veroizpovedi, so prav povšeči tako Vaše prevedene knjige,kakor v slovenski jezik lepo postavljene krščanske pesmi, ki jih stari in mladi splošno bero, poslušajo in pojo in ki rabijo za marsikak dober krščanski pouk«, je bral Trubar v pismu, ki so mu ga 1560 poslali iz Ljubljane.126 126Trubarjevo pismo št. 64 (iz Elzejeve zbirke) navaja v prevodu Rupel, Trubar 107.

[1083] Prireditelji poznejših pesmaric so vse prve pesmi spoštljivo objavljali v začetku vsake izdaje: EDP 1563, EPK 1567, TKP 1574, TKP 1779, TKP 1584 in TKP 1595. Ostanek slovenskih protestantov na Koroškem si jih je prepisoval še v 18. stoletju, ker tiskanih pesmaric niso več imeli.127 127V rokopisih iz Djekš in iz Podkloštra so prepisane 1., 2., 3. in 5. pesem. Trubarjev dekalog (pesem o deseterih božjih zapovedih) so kot edino protestantovsko pesem prevzeli tudi katoličani in jo je Schoenleben ponatisnil celo v lekcionarju, uradni pesmarici (EvL 1672).

1. Pesem o stvarjenju

[1084] »Nu pujte, pujte vsi ludje« našteva po vrsti običajne krščanske resnice: Bog je ustvaril nebo, zemljo in človeka po svojem Sinu; človeka je namenil za večno življenje; ko se je Adam Bogu uprl, ga je ta po milosti sklenil znova rešiti s trpljenjem učlovečenega Sina; Adam se je spokoril in zaradi vere v odrešenje zaslužil biti zveličan; taka vera je potrebna vsem ljudem, ki hočejo biti zveličani (= resnica, ki najbolj razodeva protestanta kot avtorja pesmi).128 128»Nu pujte, pujte vsi ludje« – Kat 1550, 145–152. Ponatis v Rupel, Pisci 4–6. – »Nu freut euch, liebe Christen gmein« je prvič v pesmarici Achtliederbuch 1.

[1085] Prva Trubarjeva pesem se naslanja na prvo Lutrovo pesem »Nu freut euch, liebe Christen gmein«, ki je nastala 1523. Kljub isti melodiji in obliki si po vsebini nista preveč podobni, ker je Trubar povzel najprej celotno biblično poročilo o stvarjenju, prvem grehu in napovedi Odrešenika. Vendar je ta pesem le razširjena razlaga temeljne Lutrove resnice, ki je jasno izražena šele v predzadnji (16) kitici: po Adamu smo vsi grešniki, zgolj po veri v Jezusa pa smo deležni odrešenja.129 129Za kristološko analizo Lutrove pesmi prim. Burba 19–21. Skladnost in razlike med Trubarjevo in Lutrovo pesmijo bi bilo treba natančneje obdelati. Od Čerina dalje (Pesmi 149) namreč ta pesem velja za Trubarjevo popolnoma samostojno delo, vendar sta zlasti 1. in 8. kitica skoraj docela prevod 1. in 5. Lutrove kitice. Lutrovo pesem je natančno prevedel Juričič: »Veseli se že krščanstvu« (EDP 1563, 41–44), ki pa v naslednjih pesmaricah ni bila več ponatisnjena. Držali so se Trubarjeve.

1
Nu pujte, pujte vsi ludje,
vselej se veselite;
za volo dobrute božje
Boga veden hvalite.
Bug je nam sujga Sinu dal,
čudne riči je on ž nim djal,
te merkajte po redi.
2
Ž nim je stvaril zemlo, nebu,
v nebi sujo družino,
na zemli vse dobru, lepu,
moža, potle to ženo;
inu je vkupe poročil,
vso stvar je nima izročil,
de ima nim služiti.
3
Bug je mej vso stvarjo sujo
človeka silnu lubil,
prpravil v nim cerkov sujo,
po sebi ga je sturil,
de bi moder, pravičen bil,
vselej zdrav, živ, prov djal, mislil,
z Bugom imer prebival.
4
Kaj je kača – hudič sturil,
kir vse verne sovraži?
Evo, Adama prenoril,
po sebi zepelavši,
de sta nemu verovala,
na Bugi pak sta cbivlala,
sad prepovedan jejla.
5
Taku je človik v greh prešel,
kir je kačo poslušal,
božjo zapuvid prelomel,
božji sovražnik ratal.
Postal je hud inu norčast,
čez nega ima vrag oblast,
ti smrti je podvržen.
6
Kaj je pak Gospud Bug sturil,
sama sveta Trojica?
An skriven, moder svit znešel;
hotela je Pravica,
de bi človik z zludjem red
tudi bi vselej bil preklet,
v pekli imer prebival.
7
Milost božja nej hotela
človeka zapustiti
inu je h Pravici rekla:
Taku hočmo sturiti:
človeka z gnado obdilit,
vse verne s pravdo odrešit,
hudiča odpehniti.
8
Natu je Oča k Sinu djal:
Ti moreš človik biti,
de bodeš vragu zuper stal,
grehe moreš platiti.
Za volo te martre tuje
bodo žegnani spet ludje,
kir bodo v te verjeli.
9
Potle Bug gre sam v paradiž,
prvič zečel srditi,
rekel: Ti Adam, se bojiš?
Sram te zečelu biti?
Tu dejla, de si krivu djal
inu si nor grešnik postal,
zlu meni, sebi sturil.
10
Zdajci je Bug kačo preklel,
rekel je h tim človekom:
Ti mož bodeš z delom trpel,
žena pak s tejm znošenom;
morata oba ankrat umrit,
v to zemlo pokopana bit,
iz katere sta vzeta.
11
Le-tu bode pak vaju trošt,
na tu merkajta ravnu:
muj Sin, kir je muja milost,
bode vom h pomaganu,
vaše grehe bo sam nosil,
vas bo od smrti spet rešil,
kedar k vom na svejt pride.
12
Koker je hudič ženi djal,
taku spet žensku sejme
bode kači glavo zmencal,
vragu vso oblast vzame;
se bota zlu sovražila,
čudnu se bota stritala,
vrag sejme v peto vgrizne.
13
Tu je Adam vse rezumel
kar je Bug ž nim govuril,
božji oblubi je verjel,
Boga je spet prov lubil.
Kar je Bug nemu naložil,
tu je vse rad volnu trpil,
z božjo oblubo troštal.
14
Od tiga je Adam vselej
suji družini pravil,
Abel pridigo rezumel,
božjo volo zastopil,
v pravi veri služil Bogu;
tu je žal Kajnu bilu,
Abela v smrti ubije.
15
Le-tu ludje vsi merkajte
inu prov zastopite,
Boga, sebe prov spoznajte,
tiga se vi vučite:
koku je človik v greh prišel,
Jezus ga je spet odrešel,
tu evangeli kaže.
16
Skuzi Adamov greh smo vsi
hudi, grešni postali;
kir pak bodo pr Jezusi
z vero gnade iskali,
tim so grehi odpuščeni,
bodo spet brumni sturjeni,
večni leben imejli.
17
Obtu, Oča, Te prosimo
v Jezusovim imeni,
s Svetim Duhom de bodemo
druguč spet ponovleni,
v Tujga Sinu verovali,
de bi ga mi vsi slušali.
Tebi čast bodi. Amen.

[1086] (Kat 1550)

2. Razlaga 10 božjih zapovedi

[1087] V razlagi 10 božjih zapovedi »Poslušaj človik, rezumej« je težišče na istem poudarku, da je vera nujno potrebna. Trubar je pesem zložil po vzorcu Lutrove pesmi »Diss sind die heilgen zehn gebot«, čeprav je znal že od mladih nog peti stari predpridižni dekalog »Kir hoče v nebu priti« (gl. poglavje Predpridižna pesem‌). Pesem seveda namerno ni dogmatična, a v 2. kitici zapoveduje vero v enega samega Boga, ki v previdnosti vodi stvari in človeka. V predzadnji f(12.) kitici razlaga, kako Jezus odpušča grešnikom, ki vanj verujejo, vendar opozarja, da je treba dobro delati in se greha varovati:130 130»Poslušaj človik, rezumej« – Kat 1550, 152–156. – »Diss sind die heilgen zehn gebot« – Klug 18. – To Lutrovo pesem je po črki prevedel Juričič kot »Tejh deset svetejh zapuvedi« (EDP 1563, 44–47), ki pozneje ni bila več ponatisnjena.

1
Poslušaj človik, rezumej
kaj ti Oča nebeški sam zapuvej,
de bodeš vejdel inu tudi sturil
pruti Bogu inu ludem,
de boš prijeten vsem.
2
Druzih bogov ti ne imej.
Kateri tebe, zemlo, nebu verdej
tiga se buj, inu iz srca lubi.
Nega besedi verjami,
zvest je z oblubami.
3
Svetu ime božje poštuj,
vnucnu v tujih vustih ne imenuj.
V nadlugah vseh kliči na tu božje ime,
v pokuri, z lebnom poštenim
stuj ti vselej pred nim.
4
Ta praznik tudi posvečuj,
poslušaj kaj ti pravi pridigar tuj,
de bodeš h božji mizi prov prstopel.
Revniga sujga bližniga
doma obišči ga.
5
Očeta, mater rad poštuj,
duhovskih tar deželskih viših se buj.
Družina bodi tudi na vsim zvejsta,
de Bug bode pr tebi stal,
životu odlog dal.
6
Var, človeka ne vmoriš,
nikomer hudu misliš, ne govoriš,
vse nega gjane h bulšimu zastopi,
sovraštva, nida ne imej,
vsem ludem dobru dej.
7
Prešuštva, šustva vari de,
za tiga volo svejt vus potupil se.
Lubi zakon, vduštvu, inu divičtvu.
V tim stanu, v enim ti stojiš
inu Boga bojiš.
8
Ne kradi, žuhaj, ne nori,
dobitak tiga dejla vus ti zgori.
Tuj kruh dobivaj vsem ludem pres skode,
od žegna dejlane tujga
vbozim rezdeli ga.
9
Falš pričane ti vari se,
risnico govoriti ne straši se,
tujga bližniga čast povsod ohrani,
kar narediš tar govoriš,
de risnico držiš.
10
Ne rodi za lusku blagu,
od Buga je tu nemu posojenu.
Ne želi luskih žen inu tudi posluv.
Boš li obdan z nadlugami
volnu gori vzami.
11
Tu so deset zapuvidi
v katerih vsaki človik dobru vidi
kaku se ima Bogu prov služiti.
Iz tih tudi suj greh spozna,
pravo grevo ima.
12
Potle v Jezusa veruj ti,
ta ti zabston vse grehe rad odpusti.
On je vseh vernih grehe na križi platil.
Obtu imaš vže dobru giat,
grehov se varovat.
13
O Kriste, Bug inu človik,
bodi tujmu krščanstvu zvejst pomočnik!
Pelaj, vižaj z duhum tujim na pravi pot,
de od tebe ne zajdemo,
v gnadi ostanemo.

[1088] (Kat 1550)

3. Razlaga apostolske vere

[1089] Apostolsko vero je »na kratko«, kot sam pravi v naslovu, razložil v pesmi »Jest verjo v eniga Boga«.131 131»Jest verjo v eniga Boga« – Kat 1550, 157–161. – Sebald Heyden: »Ich glaub an den ellmechtigen Gott« je po Čerinovi sodbi (Pesmi 154) predloga te pesmi. Na kratko je v njej povzel ter razložil posamezne člene veorizpovedi. Omenja rojstvo Jezusovo iz Marije Device, Jezusovo pot v predpekel ter tudi v tej pesmi uči odpuščanje grehov v cerkvi po krstu, a samo iz vere in kesanja:

1
Jest verjo v eniga Boga,
v tiga vsigamogočiga,
kir je stvaril zemlo, nebu,
vse dobru, nucnu tar lepu,
vse, kar z očima vidimo,
inu kar mi ne vidimo.
2
On je z očaki govuril,
nam sujga Sinu oblubil,
dal se v besedi spoznati,
de ga imamo držati
za Buga cilu dobriga,
za očeta milostiviga.
3
Jest verjo tudi v Jezusa,
v tiga praviga Kristusa,
v Sinu božjiga diniga,
kir je brez vsiga začetka
iz Buga gar čudnu rojen,
skuzi nega je svejt sturjen.
4
V tim časi prišal k nam na svejt
iz Svetiga Duha spočet;
od te divice Marije
Bug pravi človik rojen je,
v Betlemi v jasli položen,
pastirjem je bil oznanen.
5
Potle je ludi sam učil,
rad bi nas v nebu prpravil.
Dal se je Judom tar hajdom
pod Poncio Pilatužom
križati inu vmoriti,
za našo volo ofrati.
6
Iz križa snet, v grob položen,
zdaj gre v pekel h tim hudičem.
Hudiče na ketine dej,
de vernim škode več ne dej.
Na tretji dan od smrti vstal,
gori k Očetu v nebu šal.
7
Na desnici Bogu sidi,
koku nam gre vselej vidi.
Pr Bugi je naš besednik,
vseh vernih pravi pomočnik.
Pride spet ludi soditi,
hude od dobrih ločiti.
8
Jest verjo v Svetiga Duha,
kir gre od Sinu, od Oča,
ž njima an Bug, ane časti,
nas vseživi, trošta, sveti;
skuzi preroke oznanil
vse tu, kar je Jezus strpil.
9
Jest verjo krščansko Cerkov,
v ti je gmajna vseh svetnikov,
vsi kir štimo Jezusovo
poslušajo, po ni dejo,
ti so Cerkve posvičeni,
v tim krstu Bogu žegnani.
10
V ti cerkvi, gmajni krščeni
bodo grehi odpuščeni.
Vsim tim, kir grehe žalujo,
v božjiga Sina verujo,
tih so grehi pozableni,
nikdar ne bodo spumleni.
11
Jest verjo, de naše telu
najsi segnije, bo cilu.
Jezus nas bo spet oživil,
s sujo štimo gori budil.
Bomo od smrti vstajali,
lep, zdrav, čist život imejli.
12
Potle bomo v večnim lebni
mi, kir smo do konca verni,
v nebi vkupe govurili,
sveto Trojico hvalili.
Pridemo na naš pravi stan,
ke nam pomagaj Jezus sam.
Amen.

[1090] (Kat 1550)

4. Razlaga očenaša

[1091] Razlago očenaša »Oče naš, kir v nebesih sidiš« je Trubar spesnil sicer ob Lutrovem vzorcu, a v 6. kitici je v prošnjo za odpuščanje grehov samostojno vpletel močno poudarjeno misel o splošni pokvarjenosti človeške narave po izvirnem grehu. Izrazi: malikovska falš služba, neverniki, antikristi razodevajo tudi polemično ost, ker v Trubarjevem besednjaku pomenijo pogosto katoličane:132 132Oče naš, kir v nebesih sidiš« – Kat 1550, 162–168. – Lutrovo pesem »Vater unser im himelreich« (Lindau 12) je natanko prevedel šele Juričič (EDP 1563, 49–51): »Oča naš, ker si v nebesejh«. – On je v 3. kitici ohranil izraz »cerkev«, kot je Luter zapisal samo v tej pesmi, čeprav se ga je drugače vedno izogibal, ker je zvenel preveč katoliško (prim. Burba 64).

1
Oča naš, kir v nebesih sidiš,
povsod kaj se sturi, vidiš.
Jezus ta je nas s tebo zmiril,
nam vsem nebeski erb dobil,
inu je tudi nas vučil,
de bomo prov molili,
v veri te prosili.
Ti si le sam, ki moreš nam
pomagati, varuvati
dušo, telu, kar imamo.
Na tu mi vsi, revni, bozi
molimo po tim Jezusi.
2
Sveti se pr nas ime tuje
skuzi te evangelije,
de bi risnico pridigali,
boge ludi prov vižali,
od česti tuje pravili,
de ti si sam pravičim,
inu sam risničin,
sam milostiv, sam mogočliv,
rezglasi se, resveti se,
de te spoznajo vsi ludje,
ti verujo, te slušajo,
brumni otroci bodejo.
3
Pridi k nam tuje kralestvu zdaj,
Svetiga Duha gnado daj,
de nam naša srca premeni,
de bomo druguč rojeni.
Tuje kralestvu v nas zečni,
ne daj nam v grehih biti,
zludju služiti.
V vražjo oblast ne daj nam past,
verne tuje obarije
pred malikovo falš službo.
Na sodni dan na desno stran
odloči nas v nebeški stan.
4
Izidi se tuja vola glih
na zemli koker v nebesih,
de bi mali, veliki ludje,
mi vsi na zemli, kar nas je
bili te angelske šege:
po tuji voli gjali,
vsem gjanem dopali.
Ne daj Turkom, nevernikom,
vsem zludjem, hudim ludem,
de bi nih vola šla naprej.
Naše telu te slušalu,
v nadlugah vseh volnu bilu.
5
Naš kruh vsakdani daj nam danas,
ti vsaj le sam skrbiš za nas.
Daj nam kar mi potrubuemo,
dotle v životi bodemo,
de nas vžitak dobodemo,
našim bližnim brez škode,
de nam žegnan bode.
Pred dragino, zlo družino,
boleznami, pred vojskami
lubi Oče obari nas.
Daj nam brumno gosposčino,
inu dobro sosečino.
6
Naše delge vse odpusti nam
koker mi našim delžnikom.
Mi smo cilu vsi izkaženi,
v grehih početi, rojeni,
le hudimu smo nagneni.
Tu si Bug na nas vidil,
čez nas si se smilil,
dal si Sinu k odrešenu,
oblubil nam vsem grešnikom
za nega volo odpustit.
Tu zmislimo, dobru dejmo,
sovražnike vse lubimo.
7
V to izkušno nas Bug ne vpelaj,
v te vražje roke nas ne daj.
Sturi nas v pravi veri močne,
kadar mesu,svejt, vrag počne
prpravit nas v tu cbivlane,
de bi od tebe pali,
ništer verovali.
Daj Bug ti nom krščenikom
v tim životi se štritati,
de zludi nas ne prehini,
de mi vselej, v dobrim tar v zlej
ravnu gremo v veri naprej.
8
Reši nas od zlega večniga,
od vsiga, kar je hudiga.
Hud je čas, hudi so ti ludje,
zludi srditu kraluje,
antikristov vse plnu je.
Silo trpi pravica,
ne vela risnica,
človik kar dej, dobru mu nej.
Tu zmislimo, te prosimo,
vzemi nas iz tiga svejta,
pomagaj nom za tejm lebnom
h tim nebeskim tovarišom.
9
Amen, tu je, de le-te prošne
so za risnico vslišane.
Jezus Kristus pravi Sin božji,
kar on tar Sveti Duh zloži,
tu Gospud Bug gvisnu vsliši.
Obtu veden molimo,
od grehov prosimo,
lubimo se, Bug ta hoče
suji gmajni rezkropleni
v pravi nadlugi poleg stat.
Bug Oča naš, gledaj čez nas,
v ti smrti ne zapusti nas.
Amen.

[1092] (Kat 1550)

5. Pesem o krstu in božji besedi

[1093] Pesem o krstu in božji besedi »Kadar je Jezus v nebu šal« opisuje Jezusovo naročilo apostolom, naj gredo pridigovat in krščevat. Iz tega naročila izvaja, da sta vera v Kristusa, ki je naslonjena na oznanjevanje božje besede, in prejem krsta glavna, celo edina pogoja za zveličanje:133 133»Kadar je Jezus v nebu šal« – Kat 1550, 169–172. Za to pesem ni najti prave predloge.

1
Kadar je Jezus v nebu šal
je k sujim jogrom rekal:
Meni je Bug vso oblast dal,
meni je vse podvrgal.
Pujdite tar pridigujte,
vsemu svejtu oznanite,
kar sem jest gjal tar sturil.
2
Vučite vi vse žlaht ludje,
de bodo prov držali
te evangelije muje,
tim samim verovali.
Inu v tim imeni Oča,
Sinu tar Svetiga Duha
te vi vse glih krstite.
3
Kir bode v me trdnu verjel
inu bode prov krščen,
muj evangeli gori vzel,
ta bode izveličan.
Kir pak neče meni verjet
ta bode imar v vek preklet,
v božjim srdi prebival.
4
Iz tih besed zastopimo
zakaj se pridiguje
inu zakaj se krstimo:
tu vse Jezus ukazuje.
Skuzi krst, besedo božjo
ludje Boga prov spoznajo,
druguč bodo rojeni.
5
Le-tu čudu gar veliku
se daje nam na znane,
kaj je v misli bilu Bogu,
de Bug človik postane.
On je skuzi Sinu sujga
hotel človeka grešniga
od hudiča rešiti
6
inu s preprostim znaminom
hotel verne ločiti
koker z enem zagvišnenom,
rekal z vodo krstiti.
V krstu Oča, Sin, Sveti Duh,
ta tri imena an sam Bug,
se z ludmi spet zmiruje.
7
Obtu zahvalimo Boga,
kir nas je taku lubil,
De je nam dal Sinu sujga,
ž nim nas je brumne sturil.
V tim krstu smo očiščeni,
nam so grehi odpuščeni,
mi smo spet v božji gnadi.
8
V ti gnadi de ostanemo,
Boga veden prosimo,
kar Bug veli, tu mi dejmo,
grehov se izvabimo.
Lubi vsak bližniga sujga,
ta križ, kir pride od Buga,
ta mi volnu nosimo.
Amen.

[1094] (Kat 1550)

6. Kristusova večerja

[1095] Kristusovo večerjo ali »pravo mašo Jezusovo« Trubarjeva pesem »Sveti Pavel v enim listi«, ki je zadnja v tem katekizmu. Poje o Kristusovi zadnji večerji, ko je pred apostoli spremenil kruh in vino v svoje Telo in Kri ter jim naročil, naj tudi oni tako delajo. V Trubarjevih besedah, zlasti od 4. kitice do konca, ki so razlaga evangeljskega poročila in ki so tudi najbolj izvirno Trubarjeve, je precej osti proti katoliški obliki maše in obhajila, čeprav seveda priznava, da v obhajilu prejemamo resnično Jezusovo Telo in Kri:134 134»Sveti Pavel v enim listi« – Kat 1550, 173–178, je spesnjena po Heydnovi pesmi »Als Jesus Christus unser Herr« (Lindau 19), kakor je ugotovil že Čerin (Pesmi 160).

1
Sveti Paul v enim listi
inu ti evangelisti
od prave maše pišo.
Kadar je Jezus fratan bil,
za nas martro trpit hotil,
z jogri gre večer v hišo,
začne ž nimi večerjati,
inu nim noge umivati.
Dolgu nim pridiguje
od Boga, od martre suje.
Vse suje verne troštal je,
molit, lubit ukazuje.
2
Pr tim je ta kruh v roke vzel,
zahvalil inu rezlomel,
dal, rekal k sujim jogrom:
Vzamite, jejte vi le-tu,
tu je pravu muje telu.
Špižajte se s tejm kruhom,
tu telu je za vas danu,
bode tudi rezlomlenu.
Le-tu vi bote gjali
kadar vi skupe pridete,
v ti cerkvi se prov snidete,
me bote pominali.
3
Glih taku po tej večerji
vzame vinu v tim peharji,
zahvali, nim da, pravi:
Iz tiga vsaketeri pij,
tu je kelih muje kriji,
te muje nove šafti,
ki bo za vas inu dosti,
de vom Bug grehe odpusti,
prelita na tim križi.
Tu koker čestu pijete,
dajte, de name zmislite
pr taki muji mizi.
4
Le-tu ima vsaki človik
kar je Jezus naš ohranik
gjal inu sam govuril,
dobru rezumit, merkati
inu taku mašovati
koker je on zapustil:
Vkupe se sniti imamo
pridigo de poslušamo,
v lubezni prov moliti,
s telom, s krijo Jezusovo
našo dušo lakotnovo
spižati, napojiti.
5.Vsi ti, kir se Boga boje,
spoznajo te grehe suje,
lačni božje pravice:
vzamite telu inu kri,
s katero je sam Sin božji
nas rešil od hudiče.
Jezus se je nas oblastil,
naše grehe z martro platil.
Tu imamo verjeti,
de tukaj bomo mi verni
božje dobrute diležni,
v nega milost spet vzeti.
6
Obtu zahvalimo Boga,
kir je nam dal Sinu sujga,
za nas pustil vmoriti.
Od nega smrti pravimo,
na nega prihod čakajmo.
Brumni imamo biti,
izvabit se greha vsiga,
lubiti sujga bližniga.
Pravo vero trdimo,
če lih nam svejt, vrag hudu dej,
z nadlugo zlo nas Bug oddej,
ta križ volnu nosimo.
7
Kir pak drgači mašujo,
nevrednu h timu stopijo,
Boga, sebe ne znajo.
Stoje v falš veri, sovraštvi,
v šuštvi, v goluštvi, v pijanstvi,
hudu v misli imajo.
Ti vzamo nase srd božji,
Bug tim nih grehe zedrži.
Tiga se vsaki vari,
de na telesi tar kriji
ne bo dolžan Jezusevi,
pred tejm nas Bug obari.
Amen.

[1096] (Kat 1550)

III. Odnos protestantov do katoliških pesmi

[1097] Načelne izjave o vlogi pesmi v protestantovski božji službi in katehezi ter navedene prve pesmi nove vrste, vsebine in oblike razodevajo, da Trubar in njegovi sodelavci niso mogli biti preveč zadovoljni s tisto vrsto pesmi, ki so jih peli v mladosti. Katoliške slovenske pesmi niso bile izrecno poučne – katehetične, ampak predvsem molitvene vsebine: z njimi so častili Boga Očeta, Sina in Svetega Duha; Odrešenika, Marijo, njegovo mater ter svetnike ob različnih praznikih in verskih obredih, s pesmijo so se jim priporočali v svojih težavah. Vendar pa te pesmi niso bile prazne in ker so bile zelo priljubljene, tudi protestanti niso mogli svojega bogoslužja opraviti brez njih. Čeprav je Trubar svoje prve pesmi ustvaril popolnoma izven stare slovenske tradicije (le posamezni izrazi so mu bili tako domači, da jih je mimogrede zapisal), je prav kot Luter na Nemškem dovoljeval, da so o praznikih tudi njegovi somišljeniki peli stare priljubljene pesmi.

[1098] V nemških pesmaricah, ki so jih uporabljali tudi na Slovenskem, so pa kmalu zasledili iste pesmi, a »popravljene« z izpuščanjem nekaterih izrazov, z dodajanjem novih kitic ali vsaj novih besed. Zato so tudi voditelji porajajoče se nove cerkve na Slovenskem skušali »izboljšati« tiste pesmi, ki so jih želeli ohraniti. Nekatere od njih so natisnili tudi v pesmaricah, a le malokatere, ker so jih vsi znali še na pamet.135 135O Lutrovem odnosu do nemške katoliške pesmi razpravlja Baeumker I, 16–32.

[1099] V prvi večji pesmarici EDP 1563 je Klombner objavil le dve stari pesmi: božično in binkoštno. Trubar je dodal še dekalog in staro velikonočno pesem. Pregledati je treba spremembe, ki so jih v te pesmi vnesli protestantski redaktorji.

1. Božična pesem

[1100] Božično pesem »Ta dan je vsiga veselja« (besedilo gl. podpoglavje o božičnih prazniških pesmih‌) so protestanti peli prav tako radi kot prej katoličani, celo odlomek o Mariji, božji materi, so pustili nespremenjen. Trubar je sicer pozneje v svojem velikem katekizmu (KDI 1575, 219) ob tej pesmi grajal katoličane zaradi besed »ta stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila« ker da ljudje potem napačno sklepajo: »de bi Divica Marija ne bila, kej bi Bug bil?« S tem pa je verjetno grajal le premajhno katehetično vnemo svojih katoliških tovarišev, ker ljudem niso znali dovolj dobro razložiti skrivnosti, da je Marija hkrati božja stvar in božja mati, saj so ne glede na to kritiko vse protestantovske pesmarice, tudi Trubarjevi dve, objavili to pesem skoraj nespremenjeno.136 136»Ta dan je vsiga veselja« – EDP 1563, 71–74. – Literarni zgodovinarji (prim. Kumer, Izročilo A, 53) so iz Trubarjeve opombe pri tej pesmi v TKP 1574, 91, da je »ta stara božična pejsen, prou tolmačena, ampak nekar povsod rajmana«, in iz kritike v KDI 1575, 219, sklepali, da so protestanti staro besedilo dogmatično popravili. Najbrž ne, ker so spremembe dogmatično nebistvene: isto pomeni »stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila« (KDI 1575 kot katoliška inačica), »Stvarnika dojila« (EDP 1563 in naslednji protestantovski tiski pa tudi katoliški Šentviški in Muzejski rkp) ali »Stvarnika nosila inu dojila« (kakor ima lekcionar EvL 1672 in poznejši natisi).

[1101] Klombner pa je poleg stare pesmi objavil še prevod Lutrove inačice iste pesmi: »Ta dan je veselja vsiga«, ki v 2. kitici samo mimogrede omeni Marijino deviško materinstvo:137 137»Ta dan je veselja vsiga« – EDP 1563, 74–76. – Lutrova »Der Tag der ist so freudenreich« je v Klug 89. – Tega slovenskega prevoda niso več ponatisnili pa tudi naši zgodovinarji ga ne omenjajo med drugimi inačicami.

»Enu čestitu dotece
je nam danes rojenu
od te prečiste divice«.

[1102] Druge božične pesmi »Eno je Dete rojeno« reformatorji niso sprejeli v svoje pesmarice. Objavili pa so prepesnitev popravljene (Babstove) latinsko–nemške inačice starega katoliškega izvirnika kot pesem »Dete v Betlehemi rojenu«. Dalmatin je isto predlogo znova priredil, vendar je v svojo pesem »Danas je Jezus nam rojen« vpletel več izrazov iz stare katoliške pesmi, kar kaže, da je slovensko staro pesem dobro poznal in da so jo tudi protestanti peli. Nemške predloge pa ni samo prevajal, ampak jo je še dopolnil s kiticami o božjem načrtu in obljubi odrešenja (2 in 3), o tem, da je Jezus nosil naše grehe, nas obogatil in nam dal večno življenje (4, 6, 7 in 17), o angelih in pastirjih, ki oznanjajo Jezusovo rojstvo (8, 9 in 10), ter o Modrih, ki so s svojimi darovi izpričali svojo vero (12). Ti izvirni dostavki so še poudarili protestantovsko naglašanje Kristusovega deleža pri našem odrešenju in nujnost vere za opravičenje. V zadnjem delu pesmi je po nemški predlogi lepo razložil glavne resnice o učlovečenju, ko je božji Sin postal pravi človek, ne da bi se okužil z izvirnim grehom.138 138»Dete v Betlehemi rojenu« – EDP 1563, 76–78 je precej zvesta prepesnitev Babstova (oziroma še starejše) »Puer natus in Bethlehem – Ein Kind geborn zu Bethlehem«. – Dalmatinov prevod iste pesmi »Danas je Jezus nam rojen« je bil prvič natisnjen v TKP 1584, 98–102; oba prevoda vzporedno v TKP 1595 (gl. besedilo tudi v Kumer, Božična 90 in 91). Izvirnost oziroma odvisnost obeh prevodov je analizirala Kumer, Božična 102–106. (Glej tudi op. 68 v I. poglavju te razprave‌.) Za primerjavo s starim besedilom (gl. poglavje Božične pesmi‌ sledi Dalmatinovo besedilo:

1
Danas je Jezus nam rojen
notri v tem mesti Betlehem.
2
Kakor je bil Bug Oča sam
zdavnaj poprej oblubil nam.
3
Tiga se vže veselimo,
njega zatu zahvalimo.
4
Naše grehe je on nosil,
v eni štalici se rodil,
5
na seni v jaselcah leži,
kir vsaj le sam vse obdrži.
6
V taku vbuštvu se je pustil,
de bi nas bogate sturil
7
tamkaj pr sebi v nebesih,
inu se vsmilil vseh revnih.
8
Angeli so tu pravili,
pastircem vse oznanili.
9
Ti ga zdajci tam iščejo
inu vse taku najdejo.
10
Boga zatu zahvalijo
inu drugim rezglasujo.
11
Potle so tudi tje prišli
od Sabe deleč ti Modri.
12
Žlahten dar so ofrovali,
s tem svojo vero spoznali.
13
Miro, veroh, čistu zlatu,
tu je bilu njih blagu
14
Čista Divica je bila
Marija, kir ga rodila.
15
Brez greha od naše kriji,
kačji strup ga ne ostrupi.
16
Po mesi je nam glih postal,
brez greha je pak čist ostal.
17
Tu je on nam vse h troštu djal,
de bi nam večni leben dal.
18
Sam sebi sturil tamkaj glih,
tar svojmu Oču v nebesih.
19
Obtu se mi veselimo,
tebe, Jezus, zahvalimo.
20
Za taku veselu selstvu
bodi Bug hvalen visoku!

[1103] (TKP 1584)

2. Binkoštna pesem

[1104] Enokitični stari binkoštni pesmi »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh« (besedilo gl. Binkoštna pesem‌ ) je Klombner dodal še prevod obeh Lutrovih dodatnih kitic. V novih verzih je bila njegovim sodobnikom protikatoliška ost zelo močno občutna, ker v njih le novo vero razglaša za pravo Jezusovo vero. Značilno je, da so poznejše pesmarice ti dve polemični izpuščale, saj so bile preostre pesmi v Klombnerjevi pesmarici eden izmed vzrokov Trubarjevega nezadovoljstva.139 139Opis polemične debate med Trubarjem in ljubljanskimi voditelji povzema Rupel, Trubar 161–163. – Pesem »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh« (EDP 1563, 140–142); Lutrova predloga z vsemi tremi kiticami »Komm heiliger Geist, Herre Gott« je v Klug 12b. – Kumer, Izročilo B, 115–117, te inačice s tremi kiticami ni raziskovala. Dodani kitici:

2
Ti lubezniva luč inu žlahtna muč,
resveti nam tvojo besedo,
vuči nas Boga prav spoznati,
srčnu ga za Očeta klicati,
obtu obaruj nas pred falš navukom,
de mi ne iščemo druzih mojstrov,
samuč Jezusa s pravo vero,
njemu za vso močjo zaupamo.
3
O sveta svetloba sladki trost,
pomagaj nam veselu ter troštlinu
v tvoji službi nam stanovitnim bit,
v nadlugah se nam ne daj ustrašit.
O Bug, skuzi tvojo muč veliko
naši šibkusti vošči pomuč tvojo
tedaj ker bo nam it siga sveta,
daj nam milostivu tu veselje večnu.
Aleluja, aleluja!

[1105] (EDP 1563)

3. Dekalog v verzih

[1106] Dekalog v verzih »Kir hoče v nebu priti« (besedilo gl. poglavje Predpridižna pesem‌) je začel v pesmaricah tiskati Trubar šele 1567, poznejše izdaje so ga vse prevzele. Da je postal bolj »protestantski«, ga je nekoliko popravil. Že prva vrstica mu ni ugajala zaradi besede »nebo« ter je pesem začel: »Kir hče služiti«. Na koncu seveda ni mogel pustiti, da bi njegovi verniki Marijo prosili za pomoč pri izpolnjevanju božjih zapovedi in je zato 3. kitico sklenil:

»Daj nom je Bug držati,
vselej v pokuri stati«.

[1107] Še bolj nesprejemljivi sta se mu zdeli obe sklepni kitici – stara kirielejsona, zato ju je izpustil.140 140»Kir hče Bogu služiti« – EPK 1567, 6–8.

4. Velikonočna pesem

[1108] V isto pesmarico (EPK 1567) je Trubar verjetno sprejel tudi staro velikonočno pesem »Jezus ta je od smrti vstal, od nega britke martre«. Besedilo pa je precej okrajšal, natisnil je le 1., 2., 4., 11., 12. in sklepno 16. kitico (rekonstruiranega besedila, gl. podpoglavje o velikonočni pesmi: kitice 1‌, 2‌, 4‌, 11‌, 12‌, 16‌). Besedilo je pustil precej nedotaknjeno, le v 4. kitici je Mariji odvzel pridevek »devica«.

[1109] Šele Dalmatin je v TKP 1584 objavil skoraj celotno staro pesem (kitice: 1, 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 15), čeprav je v pesmarici ohranil tudi okrajšano Trubarjevo inačico. Nekaj verzov je tudi spremenil, ob koncu pa je pesem dopolnil z novimi kiticami.141 141»Jezus ta je od smrti vstal, od nega bridke martre« – TKP 1574, 102–103 (kratka inačica). Verjetno je bila že v EPK 1567, a ni ohranjena cela pesmarica. (Popravke gl. op. 61‌, op. 62‌, op. 63‌ .).

[1110] Ob neveri apostola Tomaža je v dveh kiticah razložil potrebnost žive vere v Kristusa; pred sklepno kitico, ki je naša 15. in ne 16. kot pri Trubarju, je dodal še dve kitici, katerih prva razlaga učinke Jezusovega odrešenja, druga pa z grešniki izraža veselje nad rešitvijo in poje hvalo Bogu, Marijinemu Sinu. Ta kitica je najbrž protiutež izpuščeni izrazito katoliški 14. kitici, ki je hvalila Kristusa, Marijo in »vso nebeško družino«.142 142Daljša oblika iste pesmi je v TKP 1584, 124–127. Nove kitice se glasijo:

Jezus Tomaža je svaril,
de je on taku kasan bil,
de nej bil poprej veruval,
de je on od smrti bil vstal.
Kyrie elejson!
Tedaj je Tomaž zdaj spoznal
inu iz vere taku djal:
O Gospud moj inu Bug moj,
daj mi, de jest bom vselej tvoj!
Kyrie elejson!
Obtu je Jezus gori vstal
inu je ta pakal rezdjal,
hudiča, greh, smrt je podrl,
nebeška vrata nam odprl.
Kyrie elejson!
Obtu mi vsi karščeniki,
ubozi veliki grešniki
hvalimo Gospuda Boga,
Sinu Marije, Jezusa!
Kyrie elejson!

[1111] (TKP 1584)

[1112] Tudi tu je treba omeniti Trubarjeve zasluge, da je v svojem polemičnem katekizmu (»z dvejma izlagama« – KDI 1575) ohranil vsaj del besedila še tretje slovenske božične pesmi in edine svetniške pesmi v čast sv. Petru. Škoda, da v polemiki ni bil še bolj izčrpen in ni navedel celotnega besedila. (Več o tem glej § 1003‌ ter § 1008‌ in § 1009 .)

IV. Verske resnice v novejših pesmih

[1113] V mladi slovenski reformirani cerkvi so po 1550 peli 6 Trubarjevih katekizemskih in nekaj glavnih starih prazniških pesmi. Za lepo božjo službo je bilo to seveda premalo, kar je bilo še posebej občutno zaradi velike vrzeli, ki je nastala z opustitvijo priljubljenih Marijinih in svetniških pesmi. Voditelji ljubljanske cerkvene občine so se zato trudili čim več lepih nemških novih pesmi preliti v slovenščino, da bi jih mogli peti tudi preprosti slovenski verniki. Ker je bil Trubar preveč zaposlen z drugim delom, za silo narejenih pesmi pa ni hotel tiskati, so brez njega dali v tisk prvo večjo pesmarico: Klombnerjeve »Ene duhoune peisni«, ki so v Tuebingenu izšle 1563. Razumljivo je, da so izbrali take pesmi, ki so vsebovale resnice, v katerih so se protestanti razločevali od katoličanov, saj so prav te hoteli s pesmijo pridobiti na svojo stran. Šele poznejše pesmarice so bile nekoliko bolj dostopne tudi za splošno krščanske pesmi ali pa so v njih natisnjene pesmi v lepši obliki podajale temeljne protestantovske verske resnice.

[1115] Ker v tej razpravi ni mogoče objaviti in analizirati vseh doslej znanih pesmi (okrog 120), bodo v tem odstavku nekatere pesmi, v katerih so razložene glavne verske resnice, navedene samo deloma, v celoti pa tiste pesmi, ki vsebujejo več med seboj povezanih verskih resnic. Razvrstitev se drži zaporedja, ki je običajen v katoliški dogmatiki.

1. O enem in troedinem Bogu

[1116] Nauk o Bogu razlagajo vse krščanske veroizpovedi. Reformatorji splošnih resnic niso tajili, ker so pa vedeli, da v Boga verujejo vsi njihovi verniki, niso preprostih resnic o njem porazlagali v pesmih.

[1117] Vera v skrivnost presvete Trojice se kot odmev oglaša iz vseh pesmi, ki se končujejo s hvalospevom – doksologijo. Teh je v slovenskih protestantovskih pesmaricah veliko, več kot v nemških predlogah. Včasih se isti slavospev ponavlja pri različnih pesmih enake mere, precej je pa tudi različnih.

[1118] Že v Trubarjevem katekizmu 1550 sta se prva in četrta pesem končevali s trinitarično doksologijo (gl. zadnji kitici pesmi o stvarjenju »Nu pujte, pujte vsi ludje«‌ in razlage očenaša »Oče nas, kir v nebesih sidiš«‌ ), nekaj izbranih kitic naj bo navedenih tudi tukaj. Po vzorcu molitve psalmov v brevirju so sklepne kitice Slovenci dodajali zlasti pri pesmih, ki povzemajo vsebino psalmov in to tudi tam, kjer nemška pesem, predloga slovenske, take kitice ni imela.

[1119] Trubarjeve:

[1120] Psalm 12:

Čast, hvala bodi Očetu,
Sinu, Svetimu Duhu,
koker se je v tim začetku,
zdaj, vselej dala Bogu.
Vari, brani verne tuje,
kir v nadlogah vselej stoje,
večni mir nim daj. Amen.

[1121] (TKP 1574, 132)

[1122] Psalm 130:

Čast, hvala vsiga mogoču
timu božjimu stanu,
Oču, Sinu inu Duhu,
koker je vselej danu
od tih nebeških angelov
inu od vseh krščanikov,
vsa stvar ga veden hvali.

[1123] (TKP 1574, 154)

[1124] Psalm 51:

Natu zahvalimo Boga,
Očeta, Sinu tar Duha,
sveto večno Trojico,
pravo božjo risnico.
Zakaj tu celu bogastvu
hoče, de grešnu človeštvu
v nebi pr njim prebiva,
večne dobrute vživa.
Obtu je Bog Sinu poslal,
de je vsem ludem pomagal,
od hudiča je nje rešil,
ž nega martro spet posvečil,
s Svetim Duhum ponuvil. Amen.

[1125] (TKP 1574, 141–142)

[1126] Kraljeve:

[1127] Psalm 14:

Hvala Bogu Oču, Sinu
inu svetimu Duhu,
koker je bilu v začetku
inu tudi v večnusti.
De pr nemu ostanemo,
vragu na dejl ne pridemo,
tu nas Bug usliši. Amen.

[1128] (TKP 1574, 134)

[1129] Psalm 15:

Hvala Bogu timu Oču,
Sinu ter Svetimu Duhu,
zdaj inu vsakateri čas
od vsiga zlega reši nas. Amen.

[1130] (TKP 1574, 136)

[1131] Psalm 84:

Hvala Očetu Stvarniku,
Sinu vseh Odrešeniku,
Duhu še posvičeniku,
timu Bogu edinimu,
kir nas vsliši v naših prošnah,
ne zapusti v zlih skušnavah. Amen.

[1132] (TKP 1574, 146)

[1133] Psalm 128:

Hvala Bogu, Oču, Sinu,
vselej še Duhu Svetimu;
timu Bogu edinimu
v cerkvi pujmo čast veselu!

[1134] (TKP 1574, 150)

[1135] Dalmatinove:

[1136] Psalm 31:

Glori, čast, visoka hvala
Bodi Bogu Oču dana,
Kir nam je vselej nagnen,
tar Jezusu, inu Duhu,
Sveti Trojici. Amen

[1137] (TDP 1575, Bb)

[1138] Psalm 67:

Nas žegnaj Oča inu Sin,
nas vse žegnaj Sveti Duh,
daj v tvojim strahi živit vsim,
ti naš pravi sveti Bug,
pomagaj nam iz nadlug. Amen.

[1139] (TKP 1584,183 – po Lutru)

[1140] Psalm 124:

Čast, hvala bodi visoku
Bogu, Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu,
koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj tar vekoma. Amen.

[1141] (TDP 1575, B 3b)

[1142] Adventna:

Bogu Očetu, Sinovi
inu Svetimu Duhovi
bodi rečena vsa hvala,
kakor je od veka stala. Amen

[1143] (TKP 1584, 270 – po Wieisseju)

[1144] Kumprehtovi:

[1145] Psalm 13:

Čast, hvalo pojem visoku,
Očetu nebeškimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Njega krajlestvu, muč, oblast,
svetust, hvala nu tudi čast
je večna tar brez konca.

[1146] (TKP 1595, 283–284)

[1147] Magnifikat:

Čast, hvala bodi visoku
Bogu Očetu v nebi,
inu po svejti široku,
od vsakiga posebi,
de je nam dal, za last šenkal
Kristusa, Sinu svojga,
ta nas brani skuzi Duha Svetiga.

[1148] (TKP 1595,132)

[1149] Daljše molitvene pesmi se navadno obračajo po vrsti na vsako izmed treh božjih oseb. Taka je stara katoliška pesem (nemška) za prošnje procesije. Med katoličani in protestanti je bila zelo razširjena v latinski in v nemški inačici. Marko Kumpreht jo je priredil za petje v slovenščini kot »staro molitev k Bogu Očetu, Sinu inu S. Duhu v velikih nadlugah«:143 143»Vzami od nas Gospud Bug« – TKP 1595, 95–104, po vzorcu »Aufer a nobis Domine« oziroma: »Nimm von uns lieber Herr«. (Prim. Baeumker I, 596–599).

Vzami od nas Gospud Bug
vse naše grehe tar krivu djanje,
de bomo v pravi veri inu s čistim srcem
v tvoji službi znajdeni.
Usmili se, usmili se, usmili se
čez tvoj folk, Kriste,
kateri si na križi rešil
s tvojo rešnjo krijo,
ne srdi se na vekomaj čez nas!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne Bug oča vse milosti,
pomagaj ti nam inu nam milostiv bodi!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne, o Kriste, vsiga sveta Zveličar,
prosi za nas inu nam milostiv bodi!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne, Sveti Duh, ti edini troštar,
resvejti nas inu nam milostiv bodi!
Kakor jest risničnu živim, pravi Gospud Bug,
jest nemam obeniga dopadenja na smrti tiga pregrešnika,
temuč de se preobrne inu živi.

[1150] (TKP 1595)

[1151] Prošnja pesem »Bug Oča bodi pr nas«, ki so jo protestanti peli »na dan S. Trojice«, je nastala tako, da so stari srednjeveški prošnji enokitični klic razširili. Trubar je po Lutrovem vzorcu spesnil dolgo pesem (tri 14–vrstične kitice), v katerih prosi vsako od treh božjih oseb varstva pred Turki, vragom, smrtjo in papežem, ker da vsi ti hočejo prave vernike odtrgati od resnično vere. Navedene naj bodo le prva in zadnja vrstica vsake kitice, v katerih je posebej izražena vera v tri božje osebe:144 144»Bug Oča, bodi pr nas« – EDP 1563, 142–143.– Lutrova »Gott der Vater wohn uns bei« – Klug 15b – je skrbno prevedena v EDP 1563, zato se v tej pesmi spreminjata samo prvi dve vrstici vsake izmed treh kitic, glavno besedilo pa se trikrat ponavlja. – Trubarjeva pesem »Bog Oča bodi pr nas«, ki je izšla v samostojni knjižici EDP 1567, je pa po Lutru vzela samo obliko, vsebina je v vsaki od treh kitic popolnoma samostojna. (Prim. komentar v Rupel, Nove najdbe 24–29.)

1
Bug Oča, bodi pr nas!
׃
Vsliši nas, lubi Oča Bug!
2. Jezus Kristus, naš Bug, Kral!
׃
Vsliši nas Jezus, lubi Bug!
3. Sveti Duh, naš vučenik!
׃
vsliši nas, lubi Sveti Duh!

[1152] (EDP 1567)

[1153] Prepesnitve veroizpovedi so skoraj uradne pesmi v čast treh božjih oseb. Trubarjeva »Jest verjo v eniga Boga« je bila že navedena (gl. podpoglavje o razlagi apostolske vere‌ ).

[1154] Lutrova veroizpovedna pesem je bila v slovenščino dvakrat prevedena, bolj posrečila se je Kreljeva Lutru ne preveč zvesta prepesnitev:145 145Lutrova »Wir glauben all an einen Gott (Klug 23) je bila dvakrat prevedena: obakrat se sicer enako začne (»Mi verujemo vsi v eniga Boga«), toda objava v EDP 1563, 47–48, je prevod, objava v TKP 1574, 21–24, pa Kreljeva bolj svobodna prepesnitev.

1
Mi verujemo vsi v eniga Boga,
stvarnika vsigamogočiga,
kir se je nam k Očetu dal,
nas za suje otroke spoznal,
on nas hoče vse živiti,
dušo, telu ohraniti,
pred vsim zlim nas varovati,
vsak hip na nas vse gledati.
On čuje za nas, kir v moči suji drži
vse suje stvari tar riči.
2
Mi verujemo na Sinu božjiga
Kristusa, Gospudi našiga,
kir je Očetu stanom glih,
po tim bogastvi naš stvarnik vsih.
Od Marije te Divice
človik rojen nam ditece.
Za naš greh vsih v eni viži
trpil je zlo smrt na križi
Na treti dan je spet od smrti vstal,
s tejm nam vsem v nebu pomagal.
3
Mi verujemo vsi v Duha Svetiga,
v Buga, z Očom, Sinom diniga,
kir sam verne trošta, sveti,
v vsih nadlugah na strani stoji.
Tu celu svetu krščanstvu
v eni veri viža ravnu.
Grehov je zdaj odpuščane,
potlej bo mesa vstajane
k večnimu lebnu; v ta vsi pridejo,
kir na Jezusa verujo.

[1155] (TKP 1574)

[1156] Več pesmi za binkoštni praznik posebej poje o tretji božji osebi. Narejene so po vzorcu latinskih himen in ker so bolj prošnjega značaja, jih tu ni mogoče navesti.

[1157] Krst v ime vseh treh božjih oseb omenjajo pesmi, ki razlagajo zakrament sv. krsta. Navedene bodo v § 1257‌ do § 1263 .

[1158] Nekaj pesmi o odnosu Boga Sina do Očeta bo navedenih pozneje v odstavku o učlovečenju druge božje osebe, npr. »Hvala bodi Bogu vsak čas«‌, »Kristusa mi vsi častimo«‌, »Hvalimo mi danas Boga«‌, »O grešni človek, vsaki čas«‌, »Jezus, ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal«‌, »Jezus, ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal«‌, »Jezus je v smrtni ječi bil«‌, »Jezus Kristus se obudi«‌ itd.146 146 [1159] Slovenski prevajalci so seveda ob prevajanju dogmatičnih natančnih izrazov v pesmih naleteli na velike težave. Za zgled naj bo navedena prva kitica molitvene pesmi Elizabete Crutziger »Herr Christ, der einig Gottes Sohn« (Klug 102), ki omenja rojstvo kot način izhajanja Sina od Očeta. Prvi slovenski prevajalec (Klombner?) je prevajal zvesto, čeprav precej trdo, vendar je ohranil vse bistvene poteze izvirnika (v pesmi »Gospud Krist edin božji Sin« – EDP 1563, 70). Drugi prevajalec, Dalmatin, je v pesmi »O Krist, pravi Sin božji« (TKP 1584, 229) v 3. in 4. vrstici izpustil podobo izhajanja Sina od Očeta: izvirnik:

Herr Christ der einig Gotts Son
Vaters inn ewigkeit.
Auss seim hertz'n entsprossen,
gleich wie geschrieben steht;
Er ist der morgensterne,
sein glantz erstreckt er ferne,
für andern sternen klar.
EDP 1563:
Gospud Krist, edin božji Sin,
Oče v ti večnosti.
Iz srca njega zrasal,
koker je pisanu;
on je ta prava danica,
nega svetloba sije
čez vse druge zvejzde.
TKP 1584:
O Krist, pravi Sin božji
Očeta večniga,
jest pridem h gnadi tvoji,
vsliši me boziga.
Ti si prava danica,
kir prelipu sije vsa
čez vse druge zvezde.

2. O stvarjenju in vladanju sveta

[1160] Veroizpovedne pesmi vsaj mimogrede omenjajo tudi stvarjenje, nekatere pa še posebej razlagajo posamezne vidike stvarjenja kot dela božjega. Trubar je v 2. in 3. kitici svoje prve pesmi (gl. podpoglavje o Trubarjevem katekizmu‌ ) razlagal, da je Oče ustvaril svet po svojem Sinu, da je bil človek ustvarjen dober in zato, da bi svet vladal.

[1161] Nesmrtnost človekove duše bolj mimogrede omenjajo tiste pesmi, ki sicer pojejo o človekovi usodi po smrti. Ko razlagajo, da se telo vrne v zemljo, odkoder bo vstalo šele na sodni dan, za dušo izrecno ugotavljajo, da se ob smrti vrne k svojemu Stvarniku. Wissejeva pogrebna pesem »Nun haben wir den Leib begraben« pravi o usodi človekovega telesa in duše po smrti (v prevodu Sebastijana Krelja):147 147Weissejeva pesem »Nun lasst den Leib begraben« (Weisse, list M V.) je bila dvakrat prevedena: »Pokopajmo mi tu telu« (EDP 1563, 153–155) ter Kreljev prevod: »Spremimo h grobu tu telu« (TKP 1574, 123–125).

»Prst je iz prsti stvarjeno,
bode spet v prst preminenu.
Duša živi ohranena,
v božjih rokah Odrešena«.

[1162] (TKP 1574)

[1163] Božja previdnost, ki vlada svet in človeka, je predmet pesnikove misli v nekaterih molitvenih pesmih, ki Bogu priporočajo vernike v obrambo pred sovražniki, zlasti neverniki. Prepesnitve psalmov so nudile dovolj motivov za opevanje božje previdnosti, v katero mora človek neomajno zaupati. V teh pesmih pride do izraza prepričanje, da so tisti, ki v Boga »prav« verujejo (torej protestanti), predmet posebne božje previdnosti, podobno kot »pravični« v stari zavezi.

[1165] Jurij Dalmatin je po nemški pesmi iz 124. psalma, ki jo je spesnil Justus Jonas, priredil zelo ostro pesem, polno pritožb nad krivicami, ki jih trpijo od drugače vernih ljudi tisti, ki zaupajo v vsemogočno božje varstvo:148 148Justus Jonas: »Wo Gott der Herr nicht bei uns haelt« (Klug 82) v Dalmatinovem prevodu: »Kadar bi Bug pr nas ne bil« (TDP 1575, B 2b – B 3b).

1
Kadar bi Bug pr nas ne bil
inu nam ne pomagal,
tar sovražnikom ne branil,
taku bi svejt premagal.
Kadar bi Bug cerkev sujo
ne branil z nebeško močjo,
vže bi nas več ne bilo.
2
Zakaj tih ludi veliku
zuper nas se vzdigujo,
kir sicer služe maliku,
modru se vkup svetujo.
Oli tu nas nejma strašit,
Bug, ta je, kir nas če branit,
on zvejstu za nas čuje.
3
Oni se srde tar zlobe,
nih misel je le trejti,
imajo križejne zobe,
žive nas hte požrejti.
Koker valuvi divjajo,
za Buga nič ne marajo,
tu Bug vse dobru vidi.
4
Kecarske vere nas dolže,
Lutre nas izmerujo,
sebe pak za svete drže,
cerkov se imenujo.
S tim tujim imenom, o Bog,
zakrivajo suj krivi vuk,
hinavsko vero trde.
5
Te verne vse pregajnajo,
nih dušo hte vtopiti,
suje grlu odpirajo,
vero hte pogubiti.
Oli hvala bodi Bogu
v negovim visokim tronu,
de nam stoji ob strani.
6
Kir ne dopusti de bi mi
nih roup imeli biti,
oli de bi kei sred z nimi
morali v pakal priti.
Nih štriki so restrgani,
mi pak smo prosti sturjeni,
naša duša je nim ušla.
7
Inu aku krščeniki
lih morajo trpeti,
saj so božji marterniki
aku je nim lih vmreti.
Aku v veri ostanejo,
Boga do konca spoznajo,
Bug nim da večni leben.
8
O močni, modri Gospud Bug,
na te mi vsi kličemo:
pomagaj nam iz vseh nadlug,
nate se zanesemo.
Ti vseh sovražnikov svet znaš,
nih srca ti v rokah imaš,
bodi ti sam naš troštar.
9
Ti si zemlo inu nebu,
tudi vse riči stvaril,
Jezus nas je rejšil h temu,
s tabo nas je on spravil.
Daj nam v trpleni volnim bit,
od prave vere ne stopit,
v lubezni prebivati.
10
Čast, hvala bodi visoku,
Bogu, Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj ter vekoma. Amen.

[1166] (TDP 1575)

[1167] Himna zaupanja v božjo previdnost tudi v najhujših stiskah je Lutrova pesem po psalmu 46: »Ein feste burg ist unser Gott«. Nastala je v času silnih Lutrovih bojev s cvinglijanci glede vsebine evharistije. Lutrovo zaupanje v Boga in njegovo prepričanje, da ima prav on in ne njegovi nasprotniki, je bilo tako veliko, da ga včasih imenujejo »neodgovorna brezskrbnost«.149 149Lutrovo zaupanje v Boga imenuje Lortz (I, 386) »Verantwortungslose Sorglosigkeit«.

[1168] Dalmatin je pesem prevedel najbrž po Trubarjevem naročilu. Prepesnil je skoraj vse Lutrove podobe in pojme, le četrto kitico je razširil v dve. Samostojno je dodal misel o cerkvi ter izraz zaupanja v presv. Trojico (4. kitica) in program krščanskega življenja ob koncu 5. kitice:150 150Lutrovo pesem »Ein feste Burg ist unser Gott« (Klug 42b) je Dalmatin prevedel kot »Naša bramba je Gospud Bug« za TDP 1575, Bb – B 2b.

1
Naša bramba je Gospud Bug,
v nega se zanesimo.
On nam pomaga iz nadlug,
v katerih zdaj tičimo.
Zludi se zlobi,
svejt mu prloži,
kunštnu rovnajo,
silo obhajajo,
verne hote zatrejti.
2
Z našo močjo cilu nič nej,
de bi nim zuper stali.
Oli zatu en drugi vej,
pod nim bomo obstali.
Kdu je on, vprašaš,
Jezus Kristus naš.
Za nas vojskuje,
te suje varuje,
ta bode nje premogel.
3
Tar de bi svejt še več divjal,
hudič se še več srdil
inu vso sujo muč vkup zbral,
de bi falš vero trdil:
taku vsaj hudič
nam ne more nič,
se ne bojimo,
kir v veri stojimo,
hudič je vže obsojen.
4
Božja beseda je večna,
se ne pusti zatrejti;
krščanska cerkov je močna,
se ne more podrejti.
Zakaj Oča Bug,
Sin tar Svejti Duh
so vsred mej nami,
stoje nam na strani,
nihče nas ne premore.
5
Inu aku nam glih vzamo
telu, blagu, družino,
taku nim vse volnu damo,
de nebu obdržimo.
Daj Bug nam revnim
obstati vernim,
v križi volnim bit,
mej sabo se lubit
skuzi Jezusa. Amen.

[1169] (TDP 1575)

[1170] Vso prisrčnost človekovega zaupanja v božjo previdnost, ki ga svetopisemski pevec izraža v 23. psalmu, je znalDalmatin preliti v slovenske besede po Weissejevi pesmi »Der Herr ist mein getreuer Hirt«.

[1171] Kot poseben dokaz božje dobrotljive previdnosti navaja v 1., 3., 4. in 6. kitici dar božje besede (sv. pismo in pridiga). Pesem končuje z doksologijo v čast presv. Trojici, ki je znana že iz drugih pesmi (gl. Psalm 31‌ in sledeče ter pesem »Kadar bi Bug pr nas ne bil«‌ ):151 151»Der Herr ist mein getreuer Hirt« (Lindau 158) – Dalmatin: »Gospud Bug je moj zvest pastir« (TKP 1584, 163–166).

1
Gospud Bug je moj zvest pastir,
on vselej zame čuje,
inu mojmu lebnu da mir,
de več ne potrebuje.
V zdravim travniki me pase,
ker nebeška trava rase
njega svete besede.
2
K friški vodi on me pela,
de jest spet k veku pridem;
svojga svetiga Duha da,
de njega srdu uidem.
Po pravi cesti me vodi,
de moja noga prov hodi
k časti njega imena.
3
De bi si lih v doli temnim
jest moral kej hoditi
v nujah inu v trpleni vsim,
ne more mi škoditi:
zakaj le tvoja palica,
tu je tvoja besedica,
ta mene trdnu trošta.
4
Ti si pred mene prpravil
vpričo vseh sovražnikov,
eno mizo si postavil
h troštu vseh krščenikov,
ker pustiš predigovati
tar zakramente dajati,
kakor si ti sam vkazal.
5
Ti mi mojo glavo žalbaš
s tvojim veselim oljem
inu taku me prpravlaš,
de s celim mojim srcem
v nujah le na tebe molim,
po tvojim vkazanju hodim
iz dolžne pokornosti.
6
Polnu mi tudi nalivaš
s tvojo sveto besedo,
s to veseliga me delaš,
mi daješ vso potrebo.
Dobruta tar milost tvoja
bodo vselej družba moja,
de hodijo za mano.
7
V Gospodni hiši bom vselej
jest stanovitnu ostal,
v krščanski cerkvi narpoprej,
potlej zveličan postal.
Zakaj meni je sveti raj
v nebesih že prpravlen zdaj,
na tu veselu čakam.
8
Čast, hvala bodi visoku
Bogu Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj ter vekoma. Amen.

[1172] (TKP 1584)

3. O pokvarjeni, padli človeški naravi in o veri, ki opravičuje

[1173] Trubar je že v razlagi očenaša (gl. pesem»Oča naš, kir v nebesih sidiš«‌ , 6. kitica) izrazil svojo trditev o splošni pokvarjenosti človeka po izvirnem grehu. V pesmi o stvarjenju pa je ob isti misli že tudi zapisal, da so grehi odpuščeni tistim, ki z vero iščejo pri Jezusu milost (gl. pesem »Nu pujte, pujte vsi ludje«‌, 16. kitica). Obe resnici, izhodišče protestantovskega nauka, sta tudi v drugih pesmih navadno povezani in zato terjata obdelavo v istem odstavku. Posamezne izraze v pesmih se da razumeti le, če si prej ogledamo glavne poteze Lutrovega nauka o opravičenju.

[1174] Kot učenec avguštinske šole je bil Luter nagnjen k zelo enostranskemu pojmovanju izvirnega greha. Glavno sestavino je videl v poželjivosti in je zato mogel trditi, da tudi po krstu greh še ostane v človeku. Opravičenje, pravičnost, se človeku s krstom samo od zunaj prišteva (imputira), zato tudi po krstu ostanejo grešna vsa tista dejanja, ki izvirajo iz naravne poželjivosti. Vse, kar je v človeku po krstu dobrega, je dobro samo zaradi Kristusovega odrešilnega trpljenja. On nas je odrešil, človek sam tega ni mogel napraviti, pa tudi zdaj, ko je odrešen, nimajo njegova dela za zveličanje nobene vrednosti. Luter je zato moral zavreči nazor o koristi prizadevanja za dobra dela. Človek ne samo, da z njimi ne more prispevati k svojemu zveličanju, ampak celo nasprotuje Kristusu, zmanjšuje vrednost in ceno njegovega odrešilnega dela.

[1175] Lutrova aktivna narava se je seveda uprla načelni nedelavnosti, ki bi logično sledila iz takega temelja. Začel je zato učiti, da mora človek vso svojo moč usmeriti v prizadevanje, da bi trdno veroval in upal v odrešenje po Kristusu. Taka vera, ki človeka opravičuje, je sestavljena hkrati iz boječe ponižnosti in popolne vdanosti v božjo voljo ter iz zavesti popolne grešnosti in grešljivosti. Človek občuti težo postave, ve, da je popolnoma nezmožen izpolnjevati to postavo ter trepetaje zaupa samo v Kristusa, ki je naš edini Rešenik. Zato si vedno bolj prizadeva za čedalje bolj zaupno vero, v tej veri pa je nedvomno deležen Kristusovega opravičenja.152 152Povzeto po analizi v Dictionnaire de Theologie Catholique IX/1, col. 1209–1232.

[1176] Trubar je svoje mišljenje o tem vprašanju prvič razložil v Katekizmu 1550, kjer temperamentno piše: »Zatu ana taka reč koker je ta človik, kir je hud, nečist, izpačen, krivičin, izkažen, zgul tema, laža, smrt inu prekletje inu zgul greh, ta ne more Bogu dopasti … Za tiga volo Gospud Bug Oča nebeški … je odločil sujga lubiga Sina Jezusa Kristusa, gospudi inu ohranenika našiga, de je v tim časi moral postati en človik, inu biti an spravlavic vmej Bugom inu človekom«.153 153Kat 1550, 25–26.

[1177] Na tej dogmatični osnovi temelji veliko protestantovskih pesmi, ki ali v celoti, ali vsaj v nekaterih kiticah, ali mimogrede v kakšnem verzu učijo, da je človek popolnoma nesposoben sam iz sebe narediti kaj dobrega, in to niti potem ne, ko je že v božji milosti (po krstu) opravičen. Posledica tega dejstva so drugi odlomki, ki sicer pravilno poudarjajo absolutno potrebnost Kristusovega odrešilnega dela in vere v Kristusa za človekovo odrešenje, pa učijo, da človek to odrešenje nase obrne zgolj z neomajno trdno vero in s tem postane opravičen.

[1178] Spokorni psalmi, na katere je Luter opozarjal že prve ustvarjalce nemških protestantovskih pesmi (gl. § 1059‌ oz. op. 104‌), so bili zlasti primerni kot predloge za pesmi o človekovem padcu. Davidov psalm »Usmili se me« je v nemško pesem prelil Matth. Greiter. Po tej pesmi je Trubar priredil svojo pesem »Bug bodi meni milostiv«, v kateri je bolj od predloge poudaril pokvarjenost človeške narave in potrebnost vere za opravičenje. V 1. kitici je dodal misel, da v človeku prebiva »zgul greh«, v tretji pa misel na opravičenje, ki bo po veri v Boga popravilo od greha skaženo srce. Drugi del pesmi razlaga nauk o daritvi, kar bo omenjeno pozneje v odstavku o zakramentih (gl. § 1271‌ ) in še v naslednjem poglavju (gl. § 1334‌ ):154 154Greiter: »O Herre Gott begnade mich«. (Lindau 172) – Trubar: »Bug bodi meni milostiv« (TKP 1574, 136–142).

1
Bug bodi meni milostiv,
ti vejš, dotle je človik živ,
de v nim zgul greh prebiva,
v nim le tu zlu dobiva.
Obtu za tuje milosti
reši me od te težkosti,
brumniga mene sturi,
de bom spet v ti pokuri.
Tebi se jest kriv, dolžan dam,
Očetu se izpovedam:
z grehi sem te ja reserdil,
vse hudu pred tebo sturil,
ti si sam prov tar brumen.
2
Jest sem izkažen, hud sturjen,
v grehih počet inu rojen.
Risnico hoč imejti,
hinauce vse zatrejti.
Tuj svit, volo, modrost tujo
s to skrivno milostjo sujo
dal si meni spoznati,
to modrost poslušati.
Pokropi me s tejm izopom,
de belejši koker sneg bom,
sturi, de bom spet prov vesel,
de v tih kosteh bom zdrav ter cel,
katere si ti rezbil.
3
Obrni proč oči tuje,
ne gledaj na grehe muje,
zbriši muje zlu djane,
de ne pride naznane.
Sturi v meni srce novu,
izkaženu je tu prvu;
ta vrag, greh je izkazil,
le na hudu navadil.
Obtu Bug daj Duha tujga,
de me sturi spet trdniga
v pravi veri pruti tebi,
de v vseh revah bejžim h tebi,
vragu z vero se ubranim.
4
Od mene ne obrači se,
z gnado meni izkaži se,
tuj Duh v meni prebivaj,
na vse dobru me vižaj,
de bom spet v vejsti prov vesel,
tebe za Očeta imel.
Zagvišaj me s tejm Duhom,
koker pred tejm prešuštvom,
de sem spet v tuji milosti,
v veselju, nekar v žalosti.
Zato čo vučit grešnike
inu vse žlaht nevernike,
de se k tebi oberno.
5
O Bug, o Bug, muj pomočnik,
reši me, de ne bom dolžnik
na tej kriji človeški,
s to bi ratal paklenski.
Zatu mora ta muj jezik
tujo pravico rezglasit.
Ti Bug, vusta naredi,
de pravijo po redi
od tuje časti, milosti,
od moči, pravd tar skrivnosti.
Ti neč tih živinskih ofrov,
temuč puščane od grehov,
s pokuro se ti služi.
6
Telskih ofrov, praznuvane,
vse službe, prošne vunane
brez vere neč prijeti,
nikoger v milost vzeti.
Obtu jest, Bug, srce muje,
kir h tebi milu vzdihuje,
s pokuro ti ofrujem,
moj duh h tebi vzdigujem.
Le-to službo, prošno mujo,
ti, Bug, ne boš s to sromotjo
v obenim času zašpotal,
temuč kar te prosim, vslišal,
tu si vernim oblubil.
7
Na tu tej gori Sionski,
te cerkvi, gmajni krščanski
bodi gnadiv tar dober,
vzami od nje ofer,
de se povsod ti nje zidi
reztegujo v ti pridigi,
de se ludje k ni verno
h pravi veri oberno.
Zatu te bo cerkev tuja,
kir posluša Sinu tujga,
z brumo, s pravico čestila,
z vero pokornu služila,
vedan povsod hvalila.
8
Natu zahvalimo Boga
Očeta, Sinu tar Duha,
sveto večno Trojico,
pravo božjo risnico.
Zakaj tu celu bogastvu
hoče, de grešnu človeštvu
v nebi pr nim prebiva,
večne dobrute vživa.
Obtu je Bug Sinu poslal,
de je vsem ludem pomagal,
od hudiča je nje rešil,
ž nega martro spet posvečil,
s Svetim Duhom ponuvil. Amen.

[1179] (TKP 1574)

[1180] Drugi temeljni spokorni psalm »Iz globočine« (Ps ali 130) je Luter že v začetku svojega pesmaričarskega delovanja 1523 prepesnil v pesem »Aus tiefer not schrei ich zu dir« ter jo je drugim pesnikom stavil za vzor pesmi, ki naj v ljudeh vzbudijo zavest ničevosti in grešnosti.

[1181] Trubar je ob njegovi pesmi nekoliko po svoje zapel »Mi, kir smo v zli globoščini«, v kateri je sicer nekoliko ublažil nekatere Lutrove izraze, a še vedno močno poudarjal človekov padec (2 kitica). V 7. in 8. kitici razlaga nesorazmerje med človekovim zadolženjem in božjo dobroto, saj je bilo šele s trpljenjem božjega Sina spet vse popravljeno, popravljeno pa tako dovršeno, da se vernemu človeku sploh ni več treba bati pogubljenja. Navedene naj bodo le omenjene kitice dolge pesmi:155 155V Lutrovi pesmi »Aus tiefer Not schrei ich zu dir« ima Achtliederbuch še samo 4 kitice, Klug (47) pa 5 kitic. – Trubar: »Mi, kir smo v zli globoščini« (TKP 1574, 151–154).

1
Mi, kir smo v zli globoščini
2
Boš li nas h tuji pravdi zval,
te grehe pred se stavil,
taku oben ne bo obstal,
vsak bo sam čez se pravil,
de je kriv, vse hudube poln,
nihče nej čist ne nedolžen,
vsi smo v grehih rojeni.
3
Kadar si pak nom grešnikom
tujo milost ponudil,
inu si tujim dolžnikom
cel odpustik oblubil,
tiga se trdnu troštamo,
inu ništer ne cviblamo,
de nam boš vselej dober.
7
Pr nas je veliku grehov,
zgul pregreha, nečistost,
pr Bugi dosti odpuskov,
vsa dobruta tar milost.
Zatu vsaki verni človik
se nema pred smrtjo strašit,
ne vraga, pekla bati
8
Zakaj naš Jezus, Bug, človik,
se je čez nas vse vsmilil.
Ratal je nam Odrešenik,
z Bugom nas je spet zmiril.
Naše grehe z martro platil,
s tejm je nas od pekla rešil,
zatu ga vsi hvalimo.
9. (gl. Psalm 130‌)

[1182] Zavest grešnosti in popolne nezmožnosti človeštva, da bi si z lastnimi silami pomagalo do odrešenja, je bila v pesmi izražena že v srednjem veku. Luter je »posvojil« srednjeveški prošnji spev »Media vita in morte sumus« iz 11. stoletja in ga v trikitični obliki »Mitten wir im leben sind« posredoval tudi slovenskim protestantom. Zadnje vrstice vsake kitice nazorno izražajo nauk o grešnosti in opravičenju, kar je Trubar, ki je tudi priredil Lutrovo pesem, povedal s temi besedami:156 156 [1183] Trubarjeva pesem »Sledni človek, kir je živ« (TKP 1574; 119–122) in prejšnja inačica iste pesmi »V sredi života smo mi« (EDP 1563, 155–157) sta prirejena po Lutrovi pesmi: »Mitten wir im Leben sind« (Klug 21b).– V besedilu navedeni Trubarjevi verzi se v izvirniku glasijo:

1
las vns nicht versincken
inn des bittern todes noth;
2
las vns nicht verzagen
für der tieffen hellenglut,
3
las vns nicht entfallen
von des rechten glaubens trost.
[1184] Prevajalec za EDP 1563 je te verze natančneje, a trdo prevedel:
1
ne pusti nam vgolbniti
v ti strašni večni smrti;
2
stuj nam ti sam na strani,
pred peklom nas ohrani;
3
ne pusti nas odpasti
od trosta prave vere.
[1185] Prvotni latinski srednjeveški prošnji spev se glasi (Baeumker I, 583):
Media vita in morte sumus,
quem quaerimus Adiutorem nisi te Domine,
qui pro peccatis nostris iuste irasceris,
sancte Deus, sancte fortis, sancte et misericors Salvator,
amarae morti ne tradas nos.
[1186] Nemški prevod je znan že iz 15. stoletja ter se glasi takole: (besedilo iz zbirke: Kemp, Deutsche geistliche Dichtung aus tausend Jahren. Muenchen 1958, 13):
In mittel unsers lebens zeit
im tod seind wir umbfangen:
Wen suochen wir, der uns hilfe geit,
von dem wir huld erlangen,
Dann dich, herr, alleine?
der du umb unser missetat
rechtlichen zürnen tuost.
Heiliger herre got,
Heiliger starker got,
Heiliger und barmherziger heiler, ewiger got,
las uns nit gewalt tuon des bitteren tods not.
[1187] O tej znameniti pesnitvi prim. tudi LThK 7 (1962–II. izd.), 230. – Zelo verjetno je, da so jo v neki obliki poznali Slovenci tudi že pred reformacijo, le da je ne poznamo več.

1
mi smo cvejt, prah, senca
gnila črvja jesča;
2
ne daj nam zlu umreti,
v tim peldi goreti;
3
daj nam dobru umrejti,
smrtno muč podrejti.

[1188] Tudi Dalmatin je priredil več pesmi, v katerih bolj ali manj vidno hvalo poje tistim, ki prav verujejo in so zaradi tega varni pred večno nesrečo, čeprav jih v življenju preganjajo. Med hvalnicami božji previdnosti je bila že navedena himna »Naša bramba je Gospud Bug« (gl. podpoglavje O stvarjenju in vladanju sveta‌ ). Tudi psalm 123 »Kadar bi Bug pr nas ne bil« zlasti v nekaterih kiticah (4, 5, 7, 9) izraža močno prepričanje, da so tisti, ki prav verujejo, varni pred božjo jezo. Izvirno Dalmatinova je prav sedma kitica (gl. omenjeno pesem‌).

[1189] Psalm 91 je v izvirniku hvalnica zaupanja v Boga. Tudi nemški pesnik Sebald Heiden, ki je po njem spesnil osemkitično pesem »Wer in dem Schutz des Hoechsten ist«, je ohranil izvirni poudarek. Dalmatin, ki je pesem razširil na 10 kitic, pa jo je z vstavljenimi kitici spremenil v hvalnico vere, ki odrešuje. Zlasti 4. kitica skoraj brez zveze s psalmom in nemško predlogo poudarja, da bo Bog branil le tiste, ki stoje v pravi veri; na koncu 6. in 8. kitice, ki v izvirniku govorita o zaupanju v Boga, Dalmatin spet poje o veri:157 157Sebald Heiden: »Wer in dem Schutz des Hoechsten ist« (Lindau 181). – Dalmatin: »Kir na tim svejti prebiva« (TDP 1575, B 4–B5). – Čerin (Pesmi 234) je menil, da je pesem izvirna Dalmatinova.

1
Kir na tim svejti prebiva
pod brambo nervišiga,
tar pod senco suj stan ima
Boga tiga močniga,
ta reče: Ti, Bug, si le sam
na kateriga zavupam,
ti si muj trošt ter leben.
2
Pred to gvaltjo hudičevo
boš mene, o Bug, branil,
inu pred kugo škodlivo
bodeš mene ohranil.
Saj se jest le tebi podam,
ti si vselej muj varih sam,
ti me ne boš zapustil.
3
Bug bo pod suje peruti
tebe zvejstu zakrival,
nu dal po suji oblubi,
de boš žiher prebival.
Strahu po noči bo branil,
pred škodlivo strejlo branil,
kir zdaj po dnevi lejta.
4
Čez dan se kuge ne bojiš,
čez nuč žlize ne vstrašiš (=kuga)
aku v pravi veri stojiš,
z grehi Boga ne dražiš,
Boga pred očima imaš,
vselej se Bogu poročaš
kadar greš leč tar vstaneš.
5
De bi lih na lejvi strani
nih taužent konec vzelu,
tar deset taužent na desni,
se te ne bo prjelu.
Ti boš še z očima gledal,
koku bo Bug povračeval
vsim hudim nevernikom.
6
Zakaj Bug, na kateriga
cilu zavupal si ti,
ne bo pustil kaj hudiga
se tebi prgoditi.
Tuja cila hiša bode
brez te hude štrajfne, škode,
Bug vernih ne pozabi.
7
Angelom je poročil Bug,
de te zvestu varujo,
na tujih potih brez nadlug
zate vselej de čujo,
de tebe na rokah nose,
de kej neopotakneš se
z nogami na en kamen.
8
Po levih inu madrasih
boš ti hodil brez škode,
po mladih levih, drakonih,
de ti ništer ne bode.
Nih strup ne škodi tim vernim,
saj Bug prstopi tim revnim,
kadar je nim potreba.
9
On srčnu želi po meni,
jest čem mu pomagati,
de nejma v nuji obeni
brez pomuči obstati.
Jest čem vselej ga varuvat
inu zatu mu poleg stat,
kir on zna ime moje.
10
On name kliče v vseh nujah
zatu ga čem vslišati,
jest sim pr nemu v nadlugah,
ne pustim ga končati.
V mojo čast čem ga prpravit,
z dolgim životom nasitit,
mojo zvest mu skazati.

[1190] (TDP 1575)

[1191] Podrobno primerjanje slovenskih pesmi z nemškimi predlogami bi odkrilo še več zgledov, kako so slovenski pesmaričarji popravljali nemške pesmi ter poudarjali protestantovski značaj tistih pesmi, ki so bile v nemški obliki bolj občekrščanske. Nekaj takih kitic, ki po vsebini sodijo v ta odstavek, naj bo še navedenih.

[1192] Dalmatinova pesem »Poslušajte krščeniki«, za katero pravi v naslovu, da je »ena troštliva pejsen iz 11. Kap. Mat. vzeta«, vsebuje na dveh mestih spodbudo k vztrajanju v pravi veri, čeprav v izvirniku takih besed ni. Natančni prevod iste pesmi v Klombnerjevi pesmarici omogoča primerjavo celo v slovenščini, zato naj sledita dve kitici v vzporednih prevodih:158 158Ringwald: »Komm her zu mir spricht Gottes Sohn« (Lindau 445) je bila dvakrat prevedena: »Pojte sem, pravi Sin božji« (EDP 1563, 172–177), drugič: »Poslušajte krščeniki« (Dalmatin v TKP 1579, 160–165).

Merkajte lubi otroci, Zatu merkajte vsi ludje,
kir ste se zdaj Bogu vdali, kar nedolžnu trpite,
ne bodi žal vam te muje, prave vere se držite,
božje besede se držte, od te nikar ne stopite,
ta bodi vaš narvekši trošt, de večni raj dobite.
zvestu vam Bug bode plačal.
Vi pak si boste posehmal Vi pak srčni krščeniki
imeli večnu veselje, bote božji marterniki,
tjakaj vi imate zmislit, v sebi vselej veseli,
ob en jezik ne zgovori kir prav verni ostanete,
ta večni lon inu to čast, Boga v trplejnu spoznate,
kir vam bo Gospud Bug šenkal. večni leben imejli.

[1193] (EDP 1563) (TKP 1579)

[1194] Pri drugi pesmi »Jezus Krist, jest le h tebi«, ki je tudi Dalmatinova, je značilen že naslov: »Ena srčna molitov h Kristusu za odpuščajne grehov, za gmerajne inu stanovitnost te vere inu za eno dobro smrt«.159 159Schneesing: »Allein zu dir, Herr Jesu Christ« (Lindau 378) je osnova za Dalmatinovo pesem: »O Jezus Krist, jest le h tebi« v TKP 1579, 165–167.

[1195] V prvi kitici Dalmatin poudarja, da je samo Kristus srednik med Bogom in človeštvom, ker je od sredništva izločil ne le človeka (protikatoliški poudarek), ampak tudi angele. V 4. kitici je pa dodal (mimo izvirnika) vrstice, ki naj poudarijo pevčevo prepričanje, da hoče prav do smrti ostati trden v pravi veri:

1
O Jezus Krist, jest le h tebi
v vseh mojih nujah kličem,
de ti sam pomagaš meni,
drugdi trošta ne iščem,
saj si le ti moj pomočnik,
oben angel ali človik
nej, kir bi meni pomagal
tar poleg stal,
v kateriga bi zavupal.
[…]
4
Gmeraj šibko vero mojo,
de bom mogel obstati,
le na samo milost tvojo
se vselej zanašati.
De jest trdnu, v dobrim tar v zlej
v ti pravi veri grem naprej,
de do konca v nej obstojim,
tebe bojim, dobru sturim
bližnim mojim.

[1196] (TKP 1579)

[1197] Dalmatinova pesem »O revni človek, zmisli vsaj« je zaradi svojega nemškega vzorca, Speratove pesmi »Es ist das Heil uns kommen her«, med najpomembnejšimi za razumevanje protestantovskega nauka. Navedeno naj bo zato celotno besedilo, čeprav je nauk o opravičenju izražen zlasti v nekaterih kiticah (1, 8, 9, 12, 13, 14). Kot navadno je tudi to pesem Dalmatin priredil precej prosto ob izvirniku, tudi dodajal je, pa ne v škodo protestantovskega mišljenja (zlasti 12. kitica). Zanimivo je razlaganje v 13. kitici, da so dobra dela tudi protestantu potrebna, in sicer zato, da z njimi izpriča svojo vero. Da bi pesem dobro razumeli, bi morali po nemškem izvirniku navesti opombe, ki bi povedale, v katerem stavku sv. pisma je zapisana resnica, ki jo pesem razlaga. Pesem bi tako bila tudi na zunaj vidna kot »biblična teologija v verzih«:160 160Speratus: »Es ist das Heil uns kommen her« (Achtliederbuch). Pesmi so dodani citati iz sv. pisma, zlasti iz Pavlovih pisem in iz evangelijev, nekaj tudi iz stare zaveze, ki naj utrdijo resnice, izražene v pesmi, kakor je avtor zapisal v naslovu teh Opomb: »Anzaygung auss der schrifft warauff diss gesang allenthalben ist gegründet. Darauff sich alle vnser sach verlassen mag«. – Dalmatinova pesem »O revni človek, zmisli vsaj« (TKP 1584, 225–229) je prevod Speratove pesmi, čeprav je Čerin (Pesmi 234) sodil, da je izvirna Dalmatinova.

1
O revni človek, zmisli vsaj
koku si izveličan,
brez tvojih del, z vero spoznaj,
Bug je tebi risničan.
Vera le gleda Jezusa,
tiga praviga Kristusa,
ta je nas vse odrešil.
2
Bug je skuzi Mozesa nam
ostru se bil izkazal,
kadar je po postavi sam
sebi služit bil vkazal.
Naše mesu pak nej moglu
po nega voli duhovnu
brez greha prov živeti.
3
Odtod je prišal srd božji,
vse žlaht reve tar nuje,
de bi po pravdi njegovi
prišli ob obadvuje:
nikar le ob tu telesnu,
temuč tudi ob nebesku,
tu je naš greh zaslužil.
4
Še so eni ludje bili
taku zlu zapelani,
skuz postavo menili
biti izveličani,
ker vsaj postava zdaj ludem
kakor en špegel kaže vsem,
de so z grehi obdani.
5
V človeški moči nej stalu
ta greh iz nas strebiti,
njih dosti je tu skušalu,
ali nej moglo biti.
Zakaj pred Bugom hinavci
ter nepopolni delavci
ne morejo obstati.
6
Viner je pak morala se
vsa postava sturiti,
inu Gospudu Bogu vse
popolnoma platiti,
kar smo se mi zadolžili,
de bi tožbe prosti bili
inu paklu vbežali.
7
Zatu je Bug svojga Sinu
z nebes doli k nam poslal,
daroval ga svitu vsimu,
de je on človik postal.
Ta je postavo dopolnil,
s svojim Očom nas spet zmiril,
de smo spet v njega gnadi.
8
V tiga vže ti vero imej,
brez cvibla v tvojim srci,
grehov se dolžan daj vselej,
veselu taku reci:
Ti si smleni Jezus moj,
skuzi tvojo smrt sim jest tvoj,
ti si sam zame trpil.
9
On je v oblubi risničan,
na tu se ti zavupaj,
On če, de boš ti zveličan,
kaj sam pravi, poslušaj:
Kir veruje, tar je krščen,
taisti ne bo pogublen,
temuč v nebi prebival.
10
Taku postava grešnike
v smrt, v srd božji prpravi,
kadar čez vse nevernike
to sodbo božjo pravi:
De nej, kir bi pravičen bil,
Bogu v vseh ričeh prov služil,
zatu vse k paklu sodi.
11
Kir se pak prov iz nje boji
smrti, srda večniga,
tiga trošta sam Sin božji,
spet mu srce režiga
s tim svetim evangelijom,
ker k sebi veli grešnikom,
on če vse ohraniti.
12
Obtu vže vera v Jezusa
sama nas izveliča,
ker se v njega zanese vsa,
kakor vse pismu priča.
Ništer tem majne ima pak
hvaležen se izkazat vsak
za takovo dobruto.
13
Dobra dela, božja služba
s prave vere zvirajo.
Ker je pak posvitna družba,
tu rejs vere nemajo.
Zakaj dela so znaminja
kakor je sad tiga drevja,
kadar ga človik vživa.
14
Zatu že imaš z vero ti
vselej tvojmu bližnimu
pravo lubezen skazati
v dobrimu tar hudimu.
V nadlugah v Boga zavupat,
na njegovo pomuč čakat,
on te ne bo zapustil.
15
Tar če se lih časi bode
tebi drugači zdelu,
tu je vsaj tebi brez škode,
kir je le božje delu,
ker če te taku skusiti,
inu pusti prov viditi,
aku hoč vern ostati.
16
Natu vže mi te prosimo
dobri, milostivi Bug:
v taki veri de hodimo,
pomagaj nam iz nadlug!
Daj le nam skuzi Jezusa,
tiga praviga Kristusa
posejsti večni leben. Amen.

[1198] (TKP 1584)

[1199] Izrazito protestantovska, vsebinsko zelo bogata je Schweigerjeva pesem »Hvala Bogu, moj čas je tu«, ki so jo peli kot pripravo za srečno krščansko smrt. V 27 kiticah so s pesmijo ponovili vse glavne verske resnice, seveda tudi take, ki so bile katoliški veri nasprotne. V 12. do 16. kitici je pesnik obširno razložil nauk o veri, ki edina opravičuje; o vrednosti človekovih del, ki so dobra le zaradi koristnosti bližnjemu; o tem, da Sv. Duh vodi vsakega vernika pri branju sv. pisma, da v njem išče in najde pravi božji nauk. Za obhajilo seveda zahteva prejemanje pod obema podobama. Lepo je pa znal pesnik povedati tudi take resnice, ki so neizbrisen del krščanske vere, in prav te so najbrž povzročile, da je pozneje Matija Kastelec to pesem ponatisnil za katoliške vernike v Bratovskih bukvicah 1682 (gl. pesem »O grešni človek vsaki čas«‌ in sledeče ). Take resnice so o odrešenju po Kristusu (7.–9. kitica) in o poveličanju Jezusove človeške narave po vstajenju in vnebohodu (10. in 11. kitica).161 161Schweiger: »Hvala Bogu, moj čas je tu« (TKP 1584, 258–265) je najbrž izvirna pesem (Čerin, Pesmi 226). – Rupel, Pisci 246–247, je objavil nekaj odlomkov.

[1200] Naveden naj bo vsaj izbor omenjenih »katoliških« in »protestantovskih« kitic:

6
Koku strašnu je prekletje,
v kateru smo mi padli,
tu nam postava kaže vse,
v kateri je Bug kmali
oznanil zapuvid, sodbo,
de, kir je prov deržal ne bo,
bi imel v pakal priti.
7
je pak naša natura
nej mogla dopolniti,
ni obena kreatura
božji srd vtolažiti,
tu je Bug na milost svojo
zmislil tar našo žalost zlo,
de bi v nji konc ne vzeli.
8
Zatu je on iz nebes k nam
poslal na zemlo Sina,
kir je za nas dopolnil sam,
de postava konec ima.
Volnu se je gori ofral,
Očetu k smrti se podal,
do smrti tega križa.
9
Volnu je naš greh nase vzel
kakor tu jagne božje,
inu za tu martro podjel,
zbrisal je grehe moje.
Na naše mejstu je stopil,
svojo rdečo kri prelil
vsimu svitu h plačilu.
10
On je junački obladal
vse svoje sovražnike:
vraga, greh, smrt, pakal rezdjal,
vse naše zuparnike.
Na tretji dan iz groba vstal,
pridigovat, karstit vkazal
k odpuščanju vseh grehov.
11
Kadar je vse bil dopolnil
je s svojo lastno močjo
v visoka nebesa stopil
z angeli tar z oblastjo.
Na desnici Bogu sedi,
v svoji personi vse vidi,
nebu, zemlo regira.
12
Kir vže v Jezusa veruje,
kir nam je z nebes poslan,
tar skuzi karst ponovlen je,
ta pride v nebeski stan.
Zgul z gnade skuz njegovo kri
pridemo tje v nebesa vsi,
noter v ta večni leben.
13
Prava vera pak ima bit
delovna, nehinavska,
z lubezni bližnimu služit,
hvaležna tar krščanska.
Skuz vero v nebu pridemo,
z deli bližnimu služimo,
kir zvirajo iz vere.
14
Mesu, kri ne zastopi tu,
koku to more biti,
de mi le skuz vero cilu
moramo v nebu priti.
Samuč de nam sam Sveti Duh
v naša srca da pravi vuk,
de Kristusa spoznamo.
15
Obtu je Bug nam rezglasil
svojo sveto besedo,
v tej pravi vuk nam oznanil.
Kir ga še prov ne vejdo,
drugdi iskat prepovedal,
kluče k nebesam je on dal
svoji karščanski gmajni.
16
Pr tej je on sam vsaki čas
kakor je nam oblubil,
de bi tiga zagvišal nas,
je on nam vsem ponudil
v svoji večerji jesti, pit
svoje telu, kri, tar sturit
tu vse k svojmu spominu.
[…]

[1201] (TKP 1584)

[1202] Janž Znojilšek je bil med zadnjimi pesniki slovenske reformacije. Njegov prevod Spenglerjeve pesmi »Durch Adam's Fall ist ganz verderbt« je bil natisnjen v zadnji izdaji pesmarice 1595. Prva kitica poudarjeno pripoveduje o popolni pokvarjenosti človeške narave, zadnje tri pa na tej podlagi izražajo nazor o opravičenju po veri. Zadoščajo te kitice:162 162Spengler: »Durch Adams Fall ist ganz verderbt« (Klug 97b) je predloga za Znojilškovo pesem: »Skuzi Adamov greh smo mi« (TKP 1595, 266–269). Objavil jo je tudi Rupel, Pisci 260–261.

1
Skuzi Adamov greh smo mi
hudi, grešni postali,
nič zdraviga ni nad nami,
de bi si pomagali.
Kir smo bili vse zgubili
ter smo imeli umreti,
tu nas je Bug iz teh nadlug
le sam moral oteti.
[…]
7
Kir se Bogu prov poroči,
ta nima h špotu priti,
ter se na te skale moči
z vero če nasloniti.
Aku lih kaj trpi sedaj,
taku vsaj pismu pravi,
de Gospud Bug v sredi nadlug
svojih vernikov ne zabi.
8
Skaži mi, Bug, tvojo milost,
ne dopusti uhajati
tvoje besede z mojih vust,
taku se nečem bati
greha mojga, zakaj v tvojga
Sinu se jest zanesem,
kir pr meni v smrti stoji,
de ta leben odnesem.
9
Tvoja beseda, Gospud Bug,
nam ta pravi pot kaže,
ta bodi sveča mojih nug,
jest vejm, de mi ne laže.
Skuzi to luč jest božjo muč
v srci z vero zdaj primem,
de bom užival, kar sem čakal,
kir v nebu k njemu pridem.

[1203] (TKP 1595)

4. O božjih krepostih

[1204] Iz poglavja o božji milosti protestanti niso razlagali samo resnic o veri in o zaupanju v Boga, ampak so večkrat združevali v pesmi vse tri božje kreposti in ljudi vabili, naj se zanje trudijo. Navedena naj bo še pesem, ki izrecno prosi za vse tri kreposti, čeprav je bolj molitev in prošnja kot pa razlaga dogmatičnih značilnosti vere, upanja in ljubezni kot vlitih kreposti.

[1205] »Ena srčna pejsen za vero, lubezen, vupanje inu volnu potrplenje« (kot se glasi izvirni naslov) je druga slovenska priredba Speratove pesmi »Ich ruf zu dir Herr Jesu Christ«. Dalmatin je v prvi kitici zapisal prošnjo za upanje, vero in ljubezen do bližnjega, v treh naslednjih kiticah pa je še bolj razločno kot Speratus prosil za trdno upanje, zlasti v zadnji uri; za ljubezen do sovražnikov, kot najtežjo obliko ljubezni; in za vero, ki je nobena preskušnja ne bo mogla omajati. Zadnje tri kitice so prošnja za večno življenje, ki se ne da z ničemer zaslužiti, ker je zgolj božji dar:163 163Speratus: »Ich ruf zu dir, Herr Jesu Christ« (Klug 129) je bila dvakrat prevedena: »Jest kličem h tebi, o Kriste« (EDP 1563, 192–195) in Dalmatinova: »O Jezus, jest kličem h tebi« (TKP 1584, 234–237), čeprav je Čerin (Pesmi 216) zanjo sodil, da je izvirna Dalmatinova.

1
O Jezus, jest kličem h tebi,
sliši ti prošnjo mojo.
Ne pusti cagati meni,
podaj mi milost tvojo.
Pravo vero meni daj ti,
vselej živeti tebi,
nikar sebi,
bližnim služiti
prav po tvoji besedi.
2
Jest še več prosim, Gospud Bug,
lahku ti je mi dati:
kadar pošleš dosti nadlug,
de bom mogel vupati.
Suseb kadar bom moral vmrit,
daj meni le v tebe,
nikar v sebe,
trdnu se zapustit,
de ne zavržeš mene.
3
Daj mi tudi sovražnikom
iz srca odpustiti,
odpustik daj nam grešnikom
v novim lebni hoditi.
Pusti tudi de me vselej
tvoja beseda špiža,
povsod viža,
de v dobrim inu v zlej
nebo se k meni bliža.
4
Daj de me ništer od tebe
ne more odvrniti,
ni lušt, ni strah svitni mene
k neveri obrniti.
De jest trdnu stojim povsod
le pr tej pravi veri,
v pravi meri,
kadar pojdem odsod,
v sveti raj me tja zberi.
5
Večni leben ti sam imaš
v tvoji oblasti v nebi,
zabstojn zgul z milosti ga daš
vernim, de prido h tebi.
Sicer oben ne more ga
zaslužiti ni erbat,
tu je merkat,
de se tebi čast da,
ne pusti me frderbat.
6
Jest ležim tar zupar stojim,
pomagaj ti slabimu,
le tvoje gnade se držim,
daj muč meni šibkimu.
Kadar skušnava gre semkaj,
taku o Bug, ti brani,
me ohrani.
preveč skušat ne daj,
ti si pomočnik pravi.
7
Čast, hvalo, jest pojem tebi
s praviga srca mojga,
s pomočjo prstopi meni
doli iz neba tvojga.
Hiti mene odrešiti
iz vseh mojih nadlug,
o ti moj Bug,
daj mi k sebi priti.
Moj trošt bodi Sveti Duh. Amen.

[1206] (TKP 1584)

5. O Kristusovem odrešilnem življenju in delu

[1207] Že doslej omenjene in navedene pesmi, ki razlagajo nauk o opravičenju zgolj iz vere v Kristusa, hkrati nujno razlagajo tudi resnice o Kristusu. Ker pa so reformatorji hoteli še bolj poudariti izključnost Kristusovega deleža pri človekovem opravičenju, so učili peti celo vrsto izrazito kristoloških pesmi. V zvezi z dobami in prazniki cerkvenega leta, ki so ga prevzeli od katoličanov, razlagajo adventne, božične, pasijonske, velikonočne in vnebohodne pesmi resnice: a) o učlovečenju božje Besede, b) o Kristusovi odrešilni smrti na križu, ki je središče Lutrove kristologije, c) o pomenu vstajenja od mrtvih in vnebohoda ter č) o Kristusovem drugem prihodu, vstajenju mesa in vesoljni sodbi.

a) Pesmi o učlovečenju druge božje osebe

[1208] Izmed pesmi, ki govore o učlovečenju druge božje osebe (v katerih je navadno omenjena tudi Marija), naj bo navedenih le nekaj zgledov.

[1209] Adventna pesem »Hvala bodi Bogu vsak čas« v prvih petih kiticah razlaga dejstvo (1. kit.), namen (2. kit.) in način (4. in 5. kitica) učlovečenja božjega Sina:164 164Weisse: »Lob sei dem allmaechtigen Gott« (Weisse A II) je bila prevedena že za prvo veliko pesmarico (EDP 1563, 64–67) kot pesem »Hvalimo Boga vsaki čas«, v popravljenem prevodu »Hvala bodi Bogu vsak čas« pa je izšla v TKP 1584, 267–270.

1
Hvala bodi Bogu vsaki čas,
kir si se sam smilil čez nas,
nam poslal Sinu svojega,
od večnosti rojeniga.
2
De naš Odrešenik postane
naše dolge nase vzame,
pelja v večnu počivanje,
v svoje svetu prebivanje.
3
O silna, velika milost,
lubezen inu vsmilenost,
Bug je sturil čudne reči,
gdu bi je mogal izreči?
4
Stvarnik čez vso kreaturo
se pusti v našo naturo,
ne fržmaga uboge žene,
človek rata v telesu nje.
5
Ta večna Beseda božja
bode mesu brez madeža,
začetak, konec tar modrost
se daje v našo kumrnost.
[…]

[1210] (TKP 1584)

[1211] Iz srednjeveških časov je latinska ali nemška osnova pesmi za božične praznike »Kristusa mi vsi častimo«, v kateri so po vrsti naštete vse glavne resnice o učlovečenju vsemogočnega Sina božjega. Dalmatin je sicer ni priredil naravnost iz katoliške predloge, uporabil je Lutrovo priredbo, toda po svoji navadi je tudi v tej pesmi Lutra popravil: v 1. kitici se je ognil Marijinemu imenu, ki ga je Luter mirno zapisal; Lutrovo 6. kitico je razširil v svojo 6. in 7.; namesto Lutrove 7. kitice pa je v svoji 8. povzel ves namen Kristusovega prihoda na svet, ki naj razsvetli vse, ki žive v temi in smrtni senci greha. Iz zadnje kitice je tudi odstranil spomin božje matere, ohranil je le slavospev v čast presv. Trojice:165 165 [1212] Lutrova pesem: »Christum wir sollen loben schon A solis ortus cardine« (Klug 2) je bila predloga za Dalmatinovo pesem »Kristusa mi vsi častimo« (TKP 1584, 103–104). Zaradi Dalmatinovih sprememb v besedilu naj bosta navedeni prva in zadnja Lutrova kitica:

1
Christum wir sollen loben schon
der reinen magd Marien son,
so weit die liebe Sonne leucht,
vnd an aller welt ende reicht.
8.Lobehr und danck sey dir gesagt,
Christ geporn von der reinen Magd,
mit Vater vnd dem Heiligen Geist,
von nu an bis inn ewigkeit. Amen.

1
Kristusa mi vsi častimo,
lepu vselej zahvalimo.
Kakor deleč sonce sije,
de se njega glas rezkrije.
2
Kir je z ničesar vse sturil,
v hlapčjo štalt se je k nam pustil
de bi mesu z mesom rešil,
iz pakla v nebu prpravil.
3
Velika milost je bila,
v čisto divico se zlila,
de ona Kristusa nosi,
zupar naturo ga rodi.
4
Ta čista hiša srca nje
hitru božji tempel postane,
kir moža nej spoznala,
skuz besedo je počela.
5
Od nje se je na svejt rodil
ta, kir je njej oznanjen bil
od Gabrijela svetiga,
karstnik Janž tudi spoznal ga.
6
V jaslih na seni je ležal,
v veliku ubuštvu se podal,
najsi je krajl čez vus svejt bil,
s tem nam je večni raj dobil.
7
Z malim mlekom za dobru vzel
najsi je čez vse muč imel,
kir vse ptice sam oskrbi,
de ena gladu ne trpi.
8
De bi nas v temi resvejtil,
iz smrtne sence odrešil,
inu naše noge rovnal
po mirnim potu nas pelal.
9
Zatu bodi hvala Oču,
Sinu tar bvetimu Duhu,
kakor je v začetki bilu,
de se bo vselej godilu. Amen.

[1213] (TKP 1584)

[1214] Vsebinsko bogata, polna različnih kristoloških resnic je (verjetno izvirna) Trubarjeva božičnica »Hvalimo mi danas Boga«. Zelo jasno in nadrobno razlaga resnico, da je Odrešenik, rojen iz device Marije, kljub vsej navidezni človeški nemoči resničen božji Sin. Privzel si je resnično človeško naravo, ker bi sicer ne mogel namesto človeškega rodu zadostiti s svojim trpljenjem za grehe vsega sveta. Njegovo trpljenje in smrt sta zato vir veselja in zaupanja:166 166Trubar: »Hvalimo mi danas Boga« (EDP 1563, 91–93).

1
Hvalimo mi danas Boga
inu se veselimo,
kir je dal Sinu sujga,
z angeli ga čestimo.
Danas ta Beseda božja
zavolo vsiga človeštva
se je k nam prdružila,
vzela nase to kri, mesu
v enim divičskim telesu,
s tem nas je z Bugom zmirila.
2
Ta Beseda je Sin božji,
sama božja risnica.
Z njim je Bug stvaril vse riči,
nas rejšel od hudiča.
Ta Sin je tu žensku sejme,
kir vragu vso oblast vzame;
v tim Betlehemu rojenu
iz te divice Marije,
od te žlahte Davidove,
v jasli je položenu.
3.Bug rata kar poprej nej bil,
pr tejm, kar je, ostane.
Iz nebes se je k nam pustil,
človeku glih postane.
Hotel tu grejšnu človeštvu
k sujmu svetimu bogastvu
vkupe spet prdružiti.
Moral Bogu, ti Trojici,
milosti, pravdi, risnici
v tim zadosti sturiti.
4
Timu dejtetu Jezusu
vso čast tar hvalo dajmo.
Koker pravimu Kristusu
nemu se vsi podajmo.
Nega besedi verujmo,
na nega martro upajmo,
s katero je nas rešil
od greha, srda božjega,
pogublena peklenskiga,
nas je spet vse posvetil.

[1215] (EDP 1563)

b) Pasijonske pesmi z razlago nauka o Kristusovi odrešilni smrti.

[1216] Dejstvo, da je Kristus z enkratno smrtjo na križu odrešil vse človeštvo, je Luter tako zelo poudaril, da je zatemnil mnoge druge tudi važne resnice Kristusovega odrešilnega dela in življenja. Križani Bog – človek Jezus Kristus je postal edini Lutrov evangelij, »teologija križa« pa osrednja resnica vse teologije.167 167O Lutrovi »teologiji križa« prim. Lortz I, 383.

[1217] Razumljivo je, da se zaradi tega temelja protestantovske pesmarice že na zunaj razlikujejo od katoliških prav zaradi izredno velikega števila pesmi, ki opevajo Kristusovo trpljenje in smrt (pasijonske pesmi). Kakor da bi s tem hoteli nadomestiti izgubo daritve sv. maše, ki jo je Luter zavrgel, češ da zmanjšuje vrednost krvave daritve na križu. Za obred sv. večerje so namesto prejšnjih mašnih pesmi potrebovali novih pesmi in pasijonske pesmi so mogle biti v vsakem cerkvenem času najbolj primerne za ta obred.

[1218] Večina pasijonskih pesmi in tudi posameznih kitic seveda popisuje zunanje dogodke Kristusovega trpljenja, nekatere pa vmes razlagajo tudi dogmatične resnice o vrednosti in pomembnosti tega trpljenja za naše odrešenje. Ni mogoče trditi, da bi vse pesmi te vrste bile dogmatično napačne, saj tudi v katoliški dogmatiki trdno stoji načelo, da smo odrešeni s Kristusovo smrtjo na križu in da je vera v Kristusa zelo, zelo važna krepost. Vzdušje, ki preveva protestantovske pesmi zlasti zaradi ponovnega opozarjanja na potrebnost fiducialne vere v to Jezusovo zasluženje ter druge, že doslej navedene zmote v zvezi z naukom o opravičenju, ki se v teh pesmih ponavljajo, šele ločijo te pesmi od podobnih katoliških.

[1219] Med slovenskimi pasijoni je daleč najdaljši Dalmatinov veliki pasijon »O grešni človek, vsaki čas«, ki je najprej izšel kot dopolnilo celotnega besedila pasijona v prozi in je bil tiskan v Ljubljani 1576. V tridesetih dvanajstvrstičnih kiticah je Dalmatin povzel vsebino nemške »Velike pasije« pesnika Sebalda Heidna »O Mensch, bewein dein Suende gross«.168 168Sebald Heiden: »O Mensch, bewein dein Suende gross« (Lindau 73) je predloga za Dalmatinov pasijon: »O grešni človek, vsaki čas« (Pasijon 1576). Čeprav je pesem tako dolga, so jo koroški protestanti prepisali še v 18. stoletju, Kastelec (katoličan) jo je pa v 17. stol. celo tiskal (gl. § 1332‌ ). Ni mogoče iz te dolge pesnitve navesti kaj več odlomkov, predzadnja kitica naj bo bolj opozorilo na to lepo pesem. V tej kitici Dalmatin izraža veselje in zaupanje, da so verni grešniki rešeni zaradi Kristusove smrti:

29
Obtu vže mi krščeniki,
ker smo vsi vbozi grešniki,
tiga se veselimo:
de je Jezus na svejt pršel,
ter za nas britko smrt trpel,
zatu ga mi hvalimo.
Smrt, greh, pekal inu hudič
nam vernim vže ne mogo nič,
Jezus nam je na strani;
ter najsi se še zlu groze,
kakor bi nas htli požrejt vse,
taku nas vsaj on brani.

[1220] (Pasijon 1576)

[1221] Trubarjeva velikonočna pesem »Jezus ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« razlaga v 5. in. 6. kitici, da je bila za odrešenje človeškega rodu potrebna Kristusova smrt na križu.169 169Trubar: »Jezus, ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« (TKP 1574, 99–102). Z njo je šele popolnoma zadostil božji pravici:

5
Jezus se pusti križati,
za našo volo ofrati.
S tejm dokona pravdo božjo,
naš greh plača s smrtjo sujo.
Kyrie eleison!
6.Kadar je na križi visil,
je za nas grešnike prosil,
z razbunikom je govuril,
sveti raj vernim oblubil.
Kyrie eleison!

[1222] (TKP 1574)

[1223] Še bolj nadrobno popisuje Trubar zmago nad smrtjo in peklom, ki jo je Kristus izbojeval prav s smrtjo na križu v drugi velikonočni pesmi »Jezus ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal«.170 170»Jezus, ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal« (TKP 1574, 115–119). Iz starih srednjeveških opisov boja med življenjem in smrtjo je vzel izraze v 4., 5., 6. in 7. kitici:

4
Smrt, leben sta se štritala,
čudnu vkupe vojskuvala.
Smrt, vrag sta leben vmurila,
v tim sta nih pravdo zgubila.
5
Poprej smrt, vrag vse žlaht ludi,
sta vlekla v pekal po sebi.
Zdaj skuzi smrt gremo v nebu,
gdi bo vernim vselej dobru.
6
Kadar je Jezus v martri bil,
pokurnim vernim oblubil
po smrti vzeti v sveti raj,
v ta priti nom Bug pomagaj!
7
Zatu dajmo čast Jezusu,
timu močnimu vitezu,
kir je smrt, vraga premogel,
nih oblast od nas zavrgel.

[1224] (TKP 1574)

[1225] Podoba Kristusove zmage nad smrtjo, ki jo je dosegel s svojo smrtjo, se vedno znova ponavlja v velikonočnih pesmih. Luter je v pesmi »Christ lag in todesbaden« vključil tudi predpodobo velikonočnega jagnjeta, ki je s svojo smrtjo in krvjo vzelo moč angelu smrti, ko je moril Egipčane. Trubar je ob tej pesmi spesnil skoraj popolnoma samostojno pesem »Jezus je v smrtni ječi bil«, namesto starozavezne podobe pa je raje uporabil nauk sv. Pavla. Lutrovo pesem so dobesedno prevedli za pesmarice EDP 1563, zato moremo oba prevoda oziroma priredbi primerjati v slovenščini. Dobro opazna je Trubarjeva nazorna govorica:171 171Luter: »Christ lag in Todesbanden« (Klug 8) je v prevodu pesem: »Kristus je v zveze smrtne« (EDP 1563, 129–131), v Trubarjevi prepesnitvi pa: »Jezus je v smrtni ječi bil« (TDP 1575, A 3b – A 5).

Bilu je čudnu vojskuvanje Koker hudič na drivesu
mej smrtjo inu lebnam: je nas v to smrt prpravil,
Leban ta je smrt premogal, taku Jezus na tim križu
inu to smrt je končal. nas spet v leben postavil.
Taku prerokuvanu je, Tej smrti nje zobe izdrl,
de ena smrt to drugo sne, peklenska vrata je rezdrl,
smrt je v špotu ostala. de nas več ne končajo.
To je tu pravu jagne, Od tiga Pismu govori,
kir je Bug bil poročil, koker Paulus pričuje:
na križu umorjenu je. de ena smrt drugo vmori,
V lubezni za nas trpil, ena nas posvečuje,
z njega krijo znamenana de od grehov bomo prosti,
skuzi vero vrata naša, sveti, brumni, lepi, čisti
smrt ne sme nas dotakniti. vselej z Bugom živeli.

[1226] (EDP 1563). (TDP 1575)

[1227] Zelo je v pesmih poudarjena tudi resnica, da je Kristus edini srednik med Bogom in padlim človeštvom: samo njegovo trpljenje in smrt sta nas mogli rešiti. Nekaj odlomkov takih pesmi je bilo navedenih že zgoraj, npr. Dalmatinova »O revni človek, zmisli vsaj« (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi‌ ), ki v prvi kitici poudarja, da je Kristus odrešil vse ljudi, v sedmi pa uči, da je bil božji Sin Jezus tisti, ki je dopolnil vso postavo in plačal ves dolg, o katerem je pela šesta kitica.

[1228] Tudi 7., 8. in 9. kitica Schweigerjeve pesmi »Hvala Bogu, moj čas je tu« (gl. omenjene kitice‌) razlagajo, da je le učlovečeni božji Sin mogel izpolniti vso postavo, kakor jo je Bog v svoji pravičnosti določil za odrešenje.

[1229] Dostavek: »Šel pred pekel«. Resnico, da je Jezusova duša po smrti šla v predpekel, omenja več protestantovskih pesmi, saj jo je prvi omenil že Trubar v verzificirani veroizpovedi »Jest verjo v eniga Boga« (gl. podpoglavje Apostolska vera‌ ), kjer v 6. kitici poje:

zdaj gre v pekel h tim hudičem,
hudiče na ketine dej,
de vernim škode več ne daj.

[1230] Izraz, da je Jezus šel v pekel, se nam danes ne zdi primeren. Toda latinske veroizpovedi izražajo to resnico s stavkom: »descendit ad inferos«. »Inferi« so pa lahko pekel, kraj pogubljenih, pa tudi vice, kraj očiščevanja, ali limbus patrum, kraj čakanja pravičnih v stari zavezi, ali limbus puerorum, kraj naravne blaženosti umrlih nekrščehih otrok. Vsi današnji teologi pojmujejo Jezusov »descensus« v pomenu obiska duš pravičnih, kar Slovenci izražamo s posebnim izrazom »predpekel«.172 172Prim. Premm, Katholische Glaubenskunde II. Wien 1952, 243 sl.

[1231] Trubarjeva pesem pa je morda še odmev nekdaj precej razširjenega mnenja, da se je Kristus pojavil tudi v pravem peklu. Hudiča je tam kaznoval, ker je s povzročitvijo Kristusove smrti prekoračil tisto oblast, ki jo je zaradi izvirnega greha po božjem pripuščenju imel nad ljudmi. Zato mu je Jezus po odrešilni smrti z vso pravico to oblast odvzel. To naziranje so na vzhodu zastopali sv. Janez Zlatousti in sv. Ciril Aleksandrijski, na zapadu pa sv. učitelji Hilarij, Avguštin in Gregor Veliki. Srednjeveški pisatelji so v dramatičnih oblikah prikazovali Kristusovo zmago nad satanom, pridigarji so jo z vzneseno besedo razlagali ljudem, ti pa so jo videli tudi naslikano na cerkvenih stenah in jo opevali v pesmih.173 173Povzeto po obširni razlagi v Dictionnaire de Théologie Catholique IV/1, col. 603–606.

[1232] Podobno kot Trubar v navedeni pesmi, se je neznani pesnik izrazil v pesmi »Jezus Kristus se obudi«:174 174»Jezus Kristus se obudi« (EDP 1563), 132–133 – z dodanimi verzi pa v TKP 1595, 214–217.

On je v tihim ter naglu
pošel doli h timu peklu
ter prklene te hudiče,
de nam vže neč ne škodje.

[1233] (EDP 1563)

[1234] V vnebohodni pesmi »Kadar je Jezus v nebo šal«, ki bo v celoti navedena v naslednjem odstavku, Trubar ob dogodkih po Kristusovi smrti omenja, da je Jezus šel v predpekel oznanit sebe kot odrešenika:175 175Celotno besedilo pesmi gl. v naslednjem odstavku.

7
Tri dni mrtov v grobi ležal,
sujo čast, muč zatajil,
v tim je doli v ta pekal šal,
mrtvim sebe oznanil.

[1235] Ko je v nadaljevanju pesmi pripovedoval vnebohodne dogodke, je posebej poudaril podobo zvezanega vraga brez oblasti:

9
vraga, smrt je s sebo pojel,
s ketinami vkup zvezal,
de vernim več ne škodita,
temuč v nebu porivata,
nju muč je zatrena.

c) Vstajenje mrtvih in vnebohod

[1236] Vstajenje mrtvih in vnebohod sta dva odločilna dogodka Jezusovega odrešilnega delovanja; tudi protestanti so ju v pesmih kljub prvenstvenemu poudarjanju Jezusove smrti velikokrat omenjali. Bolj mimogrede so govorili o učinkih vstajenja, kakor je to naredil Dalmatin v dodatnih kiticah stari velikonočni pesmi (gl. podpoglavje Dekalog‌). Schweiger je v velikonočnih kiticah (10. in 11.) pesmi »Hvala Bogu, moj čas je tu« (gl. omenjeni kitici‌) razlagal tudi poveličanje Jezusove človeške narave, ki je bila zaradi pokorščine do smrti deležna božje kraljevske, vladarske oblasti na desnici Očetovi (imenovati bi mogli to kitico v čast Kristusa Kralja).

[1237] Navesti pa je treba celotno besedilo Trubarjeve vnebohodne pesmi »Kadar je Jezus v nebo šal«, v kateri poje »od prida inu dobrute Kristuseviga hojena v nebesa inu drugiga prihoda na sodni dan«.176 176Trubar: »Kadar je Jezus v nebu šal« (TDP 1575, A 5 – A 7). Že naslov pove, da je vsebinsko pesem zelo bogata, čisto v slogu Trubarjevih prvih katekizemskih pesmi, v katerih je brez večje naslonitve na tuje vzorce hotel razložiti svojim nevednim vernikom čim več verskih resnic.

[1238] Zgradba pesmi je podobna stari velikonočni pesmi, ker tudi tu po vrsti premišljujemo resnice učlovečenja (2.), rojstva (3.), boja s satanom v puščavi (4.) ter z judovsko zaslepljenostjo med javnim delovanjem (5.–6.). Središčne kitice (7.–10.) pojejo o dogodkih ob vstajenju in vnebohodu, sklep (11.–13.) pa ob napovedi vesoljne sodbe Trubar izkoristi za polemično napoved uničenja vseh nasprotnikov Jezusovega »evangelija« (vsaj med vrsticami so to zlasti katoličani):

1
Kadar je Jezus v nebu šal,
sujo čast spet posedil,
vražjo smrtno oblast rezdjal,
Bogu na stran je sedil.
Ti ga zdaj moli sledna stvar,
on nam daje vsak dober dar,
ob tu ga mi čestimo.
Aleluja, aleluja! (po vsaki kitici)
2
On je vselej pravi Bug bil,
z Očom, z Duhom regiral,
potle se je k nom prdružil,
cilu nizku ponižal.
Naše človejstvu nase vzel,
z vragom, smrtjo zdaj kreg začel,
čudnu ž nima vojskuval.
3
Zdajci koker je bil rojen,
tim pastirjem oznanen,
v Betlehemi v jasli položen,
Judom, Ajdom rezglašen.
Vrag Herodeža obudi,
veli, de ga zdaj pogubi,
Jezus moral bejžati.
4
Potle kadar se je krstil,
v puščavi sam prebival,
nuč, dan ga nej zmahom pustil,
nagnal, de bi cbivlal.
Ž nim se je Jezus zlu srdil,
z božjo besedo odpodil,
natu se vrag pobere.
5
Kadar začne pridigati,
te Jude prov učiti,
velike cajhne delati,
ž nimi suj vuk trditi.
Tu je zludju žal bilu,
vidil de nega vse delo
se ima rezvaliti.
6
Zatu on Jude oslipi,
de ga neso spoznali,
de bi on bil ta Sin božji,
temuč so ga držali
za lotra, falš vučenika,
za božjiga sovražnika,
na križ so ga rezpeli.
7
Tri dni mrtov v grobi ležal,
sujo čast, muč zatajil,
v tim je doli v ta pakal šal,
mrtvim sebe oznanil.
Na tretji dan od smrti vstal,
zdaj jogrom se živ izkazal,
v nega so spet verjeli.
8
Potle je jogre vkupe zval,
pridigarstvu izročil,
grehe odpuščat oblast dal,
ovčice nim poročil.
De nje z besedo pasejo,
pravi pot v nebu kažejo,
inu de nje krščujo.
9
Natu je od nih slovo vzel,
videče v nebu vlekal,
vraga, smrt je sebo pojel,
s ketinami vkup zvezal,
de vernim več ne škodita,
temuč v nebu porivata,
nju muč je zatrena.
10
Zdaj kir se Jezusu poda,
v nega kralestvu stopi,
tiga s Svetim Duhum obda,
de se v veri ne zmoti,
temuč trdno v veri stoji,
smrti, vraga več ne boji,
v božji brambi prebiva.
11
Skoraj pride spet doli k nom
žive, mrtve soditi,
poreče k tim Ajdom, Judom:
morate se ločiti.
Ti, kir so vme verovali,
muj evangeli držali,
pujte z meno v nebesa.
12
Vi pak, hudi neverniki,
kir muj vuk zamečujete,
inu vi hudi grešniki,
kir verne zašpotujete:
pujdite vi zludjem red
v ta kot, kir je vselej preklet,
v tim bote klagovali.
13
Jezus Kristus milostivi,
tedaj nas ne zapusti:
nom, kir smo v tujim kralevstvi,
naše grehe odpusti.
Očisti nas s krijo tujo,
de bomo vredni pred tebo
v nebesih prebivati.

[1240] (TDP 1575)

č) Kristusov drugi prihod, vstajenje mesa, vesoljna sodba

[1241] Kristusov drugi prihod, vstajenje mesa, vesoljna sodba so resnice, ki se navadno obravnavajo med človekovimi poslednjimi rečmi (eshatologija). Mogoče jih je pa vse skupaj pregledati pod vidikom Kristusovega drugega prihoda, ker se bodo nekoč vse hkrati zgodile, zlasti pa zato, ker jih pesmi navadno povezujejo.

[1242] Protestanti so iz obravnavanja poslednjih reči izločili vice, kraj očiščevanja; z mislijo na vesoljno sodbo so v pesmih povezovali premišljevanje o nebesih in peklu. Človekova smrt posebej ni bila predmet pesmi, o neumrljivosti duše so pa učili tudi v pesmih o stvarjenju (gl. § 1161‌).

[1243] Trubar je ob koncu velikonočne pesmi »Jezus je v smrtni ječi bil« (gl. tudi § 1225‌), v kateri »se pravi inu vuči, kakov prid inu dobruto je Kristus vsem vernim ž nega martro inu gorivstanem od smrti, dobriga sturil, pravil inu dobil«, razložil tudi nekaj eshatoloških resnic:177 177Gl. op. 171.

6
Sledni, kir v nega veruje,
tiga smrt ne zadavi,
temuč telu spat položi,
Jezus dušo v rokah drži
do dne tiga sojena.
Tedaj nas bo v grobeh budil
z glosno angelsko štimo,
te verne od hudih ločil
koker pastir živino.
Te verne bo s sebo pelal,
neverne pak vragu izdal.
Tu vsaki prov rezmisli.

[1244] (TDP 1575)

[1245] Navesti je treba še odlomek »biblične teologije v pesmi o vstajenju mesa in vesoljni sodbi«, kakor bi mogla biti naslovljena dolga pesem neznanega pesnika »V svetim pismi mi najdemo«.178 178»V svetem pismi mi najdemo« (EDP 1563, 157–165); prim. tudi opombo 163 o praksi nemških pesnikov glede bibličnih pesnitev. V 29 petvrstičnih kiticah so nanizani skoraj vsi dokazi iz sv. pisma za življenje po smrti, za vstajenje in sodbo. Ob robu pesmi so celo navedena biblična mesta, ki so podlaga posameznih verzov.

[1246] Besede preroka Ezekijela (Ezek 37, 12) in Danijela (Dan 12, 2) o vstajenju od mrtvih so v tej pesmi izražene takole:

11
Tudi Bug taku govori:
naše grobe odprit gori.
Hoče svoje krščenike
vun pelat hišo Izraela,
tiga Ezehiel na znanje da.
12
Daniel tudi govori,
de dosti tih, ki spe v zemli,
bodo spet gori obujeni,
ta večni leben imeli,
neverni pak bodo pogubleni.

[1247] (EDP 1563)

[1248] Juričičeva »ena pejsen od sodniga dne«, ki se začenja »Vsaki človejk vesel bodi«, po naslovu obeta biti dogmatično-katehetična, a je v resnici samo prisrčna prošnja, naj bi Kristus čim prej prišel rešit svoje vernike, ker silno trpijo pd Antikristovo, hudičevo in seveda tudi papeževo tiranijo.179 179Juričič: »Vsaki človejk vesel bodi« (EDP 1563, 168–172).

6. Marijin delež pri odrešenju

[1249] V božičnih pesmih kot tudi v vseh tistih, ki se dotaknejo učlovečenja božjega Sina, so protestanti nujno slavili Marijino božje materinstvo. Ugotovljeno pa je že bilo (gl. § 1211‌), da so bili slovenski reformatorji v pesmih do Marije manj prisrčni kot njihovi nemški vzorniki. Lutrove pesmi potrjujejo mnenje njegovih poznavalcev, da je Marijo osebno zelo častil, zanimivo bi pa bilo natančno primerjati njegove pesmi s prevodi v slovenščino.180 180Prim. Lortz I, 392, ali citat iz Lutrove razlage Magnifikata, ki ga navaja Premm (II, 303): »Die großen Ding sind nichts anderes, denn daß sie Mutter Gottes ist worden; in welchem Werk so viel und groß Güter ihr geben sind, daß sie niemand begreifen mag. Denn daraus folgt alle Ehr, alle Seligkeit, und daß sie dem ganzen Menschengeschlecht ein einig Person ist über alle, der niemand gleich ist. Darum in einem Wort hat man alle ihre Ehre begriffen, so man sie Gottesmutter nennt: kann niemand Größeres von ihr noch zu ihr sagen, wenn er gleich so viele Zungen hätte als Laub und Gras, Sterne am Himmel und Sand am Meer ist. Es will auch mit dem Herzen bedacht sein, was das sei: Gottes Mutter sein«. Manj samostojni prevajalci, ki so se bolj držali predloge, so zato ustvarili bolj marijanske pesmi; Trubar in Dalmatin, ki sta prevajala svobodneje, bolj ustvarjalno, sta pa Lutra in druge vzornike rada popravljala prav tam, kjer so opevali Marijine zasluge in prednosti.

[1251] V Klombnerjevi pesmarici (EDP 1563) je tiskanih nekaj pesmi, prevedenih natančno po Lutru. »Jezu Krist, bodi hvalen« imenuje Marijo celo večkrat kot nemška predloga.181 181 [1252] Luter: »Gelobet seist du, Jesu Christ« (Klug 3) je predloga prevodu »Jezu Krist, bodi hvalen« (EDP 1563, 80–81). Tretja kitica te pesmi se v izvirniku in v slovenskem prevodu glasi:

Den aller welt kreis nie beschlos,
der ligt inn Marien schos,
Er ist ein kindlein worden klein,
der alle ding erhelt allein.
Jezušek ta vsmileni
leži v Marijinem krili,
dete divice Marije
ta ves volni svejt kraluje.
Cvekljeva pesem »Iz nebes angel prleti« Marijinegn imena sicer ne izreče, ponavlja se pa resnica, da je »rojenu ditece od ene čiste divice«.182 182Luter: »Vom Himmel hoch da komm ich her« (Lindau 38) je nastala verjetno ob predreformacijski predlogi (Baeumker 1, 19). Cvekljev prevod: »Iz nebes angel prleti« (EDP 1563, 81–85). Vsa pesem je zelo blizu katoliškim božičnim pesmim, ko poje o pastirjih, jaslicah, pleničicah, volu in oslu. – Morda bi smeli v tej prisrčnosti do Marije videti enega izmed vzrokov, zakaj Trubar s to pesmarico ni bil zadovoljen.

[1253] Poznejše pesmarice omenjenih dveh pesmi niso ponatiskovale, čeprav originala sodita med Lutrove najvažnejše pesmi. Dalmatin je v pesmi »Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo« povedal, da nas je Jezus s svojim telesom odrešil, ni pa prevedel Lutrovih besed, da je božji Sin to rešnje telo prejel od svoje matere Marije.183 183 [1254] Luter: »Gott sei gelobet und gebenedeiet« (Klug 29b) se v prvem prevodu začenja: »Hvala inu čast bodi Bogu dana« (EDP 1563, 61–62), v Dalmatinovem pa: »Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo« (TKP 1579, 30–31). Za primerjavo spet vse tri oblike: Luter:

Herr, durch deinen heiligen leichnam,
der von deiner mutter Maria kam,
und das heilige blut,
hilff uns Herr aus aller noth.
EDP:
O Gospud Jezus milostivi,
pomagaj nam z naše dinosti
skuzi tvojo telu inu kri,
kir je rojenu v divičnosti.
TKP:
O Gospud, skuzi telu tvoje,
ker je izveličajne moje,
ter tvojo rešno kri,
pomagaj nam v nuji vsi.
Marijin slavospev »Magnificat«, ki so ga tudi slovenski protestanti radi molili in peli (v vseh pesmaricah je prevod bibličnega besedila), so v prepesnitvi po nemškem vzorcu objavili šele v zadnji pesmarici TKP 1595.184 184»Mein Seel erhebt den Herren mein« (po Čerinu, Pesmi 172) je bila osnova Kumprehtove pesmi »Marija dečla žegnana« (TKP 1595, 129–132). – Druga Marijina pesem je »Veselu Marija poje« (TKP 1595, 134–136).

7. O zakramentih

[1255] Protestantovski nauk o zakramentih je Trubar razložil prvič v obsežnem poglavju Katekizma 1550, ki nosi latinski in slovenski naslov (na str. 42): »Quid sunt sacramenta, et quis eorum effectus, deque eorum significatione«. Naslov v slovenščini, ki pozna tudi dvojino, določneje pove, da Trubar ne misli govoriti o sedmerih katoliških zakramentih (na kar, bi se še dalo misliti ob latinskem naslovu), ker pravi: »Kaj sta ta dva zakramenta (oli koker mi moremo govoriti) te skrivne svetine tiga krsta inu večerje Kristusa, kaj nam te iste nucajo inu pomenijo«.

[1256] Trubar se oprime Avguštinove opredelitve zakramenta, ko pravi, da »zakrament je anu znamine ane svete reči, inu je anu videče znamine te nevideče milosti božje, inu je tudi ana videča beseda božja«. Dosledno v celotni katehezi omenja samo dva zakramenta: krst in Gospodovo večerjo (evharistijo).

a) Krst

[1257] O krstu pravi Trubar, da je z njim »hotel Bug mene zagvišati, de vse tu Jezusevu diane, zaslužene, bruma, svetust, inu vsa dobruta se mene drži inu meni sliši (Kat 1550, str. 57) in »de Bug naših grehov ne hoče na nas več viditi« (str. 63). Isti nauk je razložil tudi v pesmi »Kadar je Jezus v nebu šal« (besedilo v tej razpravi gl. v podpoglavju Pesem o krstu in božji besedi‌).

[1258] Lutrova krstna pesem »Christ unser Herr zum Jordan kam« v Cvekljevi priredbi (»Kristus Jezus k Jordani šel«) pravi v drugi kitici, da ima krst svojo moč zaradi božje zapovedi, ki veleva ljudi krstiti z vodo in Svetim Duhom. V 5. kitici navaja Jezusovo naročilo apostolom, naj ljudi krščujejo, 7. kitica pa uporablja podobo Rdečega morja za razlago, kako nas more krstna voda, ki jo na nek način pordeči Jezusova kri, oprati izvirnega greha in vseh osebnih grehov.185 185Luter: »Christ unser Herr zum Jordan kam« (Lindau 14) je bila dvakrat prevedena: Cvekelj: »Kristus Jezus k Jordani šel« (EDP 1563, 52–55) in Dalmatin, ki jo je svobodno predelal: »Poslušajte vsi človeki« (TKP 1584, 42–46). Ta kitica nazorno dokazuje, kako okorno so bile prevedene nekatere pesmi v Klomnerjevi pesmarici (eden izmed vzrokov Trubarjeve jeze). Dalmatinova poznejša priredba iste Lutrove pesmi je mnogo bolj svobodna, lepša, pove pa iste resnice. Za primerjavo je navedena 7. kitica v obeh priredbah:186 186 [1260] Ker mi starejša oblika besedila ni dostopna, navajam besede 7. kitice za primerjanje po pesmarici Lindau (str. 14–16):

Das Aug allein das Wasser sieht
wie Menschen Wasser gießen.
Der Glaub im Geist die Kraft versteht
des Blutes Jesu Christi,
und ist für ihm ein rothe Fluth,
von Christi Blut gefärbet,
die allen Schaden heilen thut,
von Adam her geerbet,
auch von uns selbst begangen.

2
Poslušajte, razumejte
koku Bug krst imenuje:
de en krščenik veruje,
pred kecerijo varuje,
Bog ta z vodo veli krstiti,
tudi nikar sama voda,
temuč božjo besedo vmit,
s Svetim Duhom vsigamogočim,
ta isti je pravi krstnik.
[…]
5
Jezus vkazal svojim jogrom
pridigovat vsejm žlaht ludjem,
de so z grehi zlu obdani,
h pokuri so zdej klicani:
Ker veruje inu se krsti
ta pride h ti božji milosti,
iznov rojen imenovan,
smrti se več ne bode bal,
ta večni raj bode erbal.

[1261] EDP 1563)

Samo vodo oku vidi
keder se človik krsti,
vera duhu zastopi muč,
Jezuseve krii čist bo,
pred njim rumena, čista bo,
od Kristusa prav pokroplena
vsa škoda je ozdravlena,
od Adama semkaj pršla,
tudi od nas prelomlena.

[1262] (EDP 1563)

7
S tiga vže mi zastopimo,
de nej žleht voda v krsti,
nejsi le vodo vidimo,
kir se žleht lije s prsti,
temuč je poleg Oča Bug
po tej svoji besedi,
Sin tudi inu Sveti Duh
po vsej naši potrebi,
de se človik prov krsti.

[1263] (TKP 1584)

b) Zakrament Gospodove večerje

[1264] Zakrament Gospodove večerje je Lutru pomenil resnično navzočega Kristusa pod podobama kruha in vina.187 187Prim. Lortz I, 401 in 405. Tudi v pesmih, ki so jih prevajali naši reformatorji, je izražal to vero. Trubar je vsaj v pesmih povedal, da veruje v resnično Jezusovo pričujočnost v sv. Rešnjem Telesu, sicer najbrž ne bi od ljudi zahteval posebne pripravljenosti za vreden prejem Jezusovega Telesa in Krvi. V pesmi »Sveti Pavel v enim listi« (besedilo gl. v podpoglavju Kristusova večerja‌) uči v 8. kitici spoštovanja in priprave pred obhajilom, ko graja tiste, ki v »falš veri, v sovraštvi, v šuštvi, v goluštvi in v pijanstvi« pristopajo, ker vsi tako grešijo zoper božjo voljo.

[1265] Ker pa človek ne more biti brez vseh grehov, zakramentalnega odpuščanja v spovedi pa protestanti ne poznajo, učijo, da je treba pred obhajilom svoje grehe Bogu skesano priznati in toliko bolj vneto pristopiti, da bi Jezusova milost premagala greh v človeku. Klombner v prevodu Lutrove pesmi »Jesus Christus unser Heiland, der von uns den Gottes-Zorn wand« (slovenska se začenja: »Jezus Kristus naš Odrešenik«) vabi ljudi k obhajilu:188 188Luter: »Jesus Christus unser Heiland, der von uns den Gottes Zorn wand« (Klug 27b) je po naslovu v bistvu Husova pesem, prevedena iz latinščine v nemščino. Baeumker I, 712–714, pa pravi, da ima Lutrova nemška verzija zelo malo skupnega s Husovo, ki je tako zelo katoliška, da so jo prevzele tudi nemške katoliške pesmarice. – Prvi slovenski prevod: »Jezus Kristus naš Odrešenik« (EDP 1563, 58–69), in drugi, Dalmatinov: »Jezus Kristus Odrešenik« (TKP 1579, 27–29).

5
Imaš trdnu verjeti,
de le-to smijo jesti,
kir so z grehi zlu obdani
inu od nadlug režaleni.
[…]
7
On je rekal vsem bozim prit,
bi se rad htel čez nje vsmilit,
tim zdravim ni treba arcnij,
kader bolezni nič v njih ni.

[1266] (EDP 1563)

[1267] Vero v resničnost prejemanja Jezusovega telesa in krvi pod podobama kruha in vina izražata še dve pesmi, ki sta bili že omenjeni: Dalmatinova »Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo« (gl. op. 183) izraža to vero takole:

1
Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo
inu se tiga troštajmo:
ker nam je Jezus zdaj dal jejsti, piti
svoje Telu tar Kri vžiti.
2
O Gospud, skuzi Telu tvoje,
ker je izveličajne moje,
ter tvojo Rešno Kri,
pomagaj nam v nuji vsi.

[1268] (TKP 1579)

[1269] Schweigerjeva obsmrtna pesem »Hvala Bogu, moj čas je tu« pa v 16. kitici pripoveduje (gl. omenjeno kitico‌), da nas jasno Jezusovo zagotovilo pri zadnji večerji mora prepričati o resničnem prejemanju njegovega Telesa in Krvi pri obhajilu.

[1270] V pesmih naših protestantov pa seveda ni sledu o veri v stalno evharistično pričujočnost Kristusovo pod podobama kruha in vina, ker dosledno govorijo samo o prejemanju njegovega Telesa in Krvi pri obhajilu (oziroma večerji).

[1271] Prav tako je Trubar seveda zanikal daritveni značaj sv. maše. Prikrito sicer, a vendar jasno je to povedal s tem, da je božjo nevoljo nad judovskimi zgolj zunanjimi daritvami, izraženo v psalmu 50 (51), obrnil na katoliško daritev. V pesmi »Bug bodi meni milostiv« (besedilo gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi‌) maše sicer ne imenuje, ker pa v pesmi kot edino Bogu prijetno daritev našteva pridigo in spreobrnjenje k pravi veri, je ost njegovega napada na mašo kot daritev dovolj očitna. Še bolj vidna je zato, ker je ta odlomek (konec 5. kitice ter 6. in 7. kitica) izvirno Trubarjev in ga v nemški predlogi ni.

c) Odpuščanje grehov

[1272] Odpuščanje grehov je omenjeno v mnogih pesmih, a nikdar ne v obliki zakramentalne spovedi in odveze. Trubarjeva veroizpovedna pesem »Jest verjo v eniga Boga« uči v 10. kitici, da bodo grehi odpuščeni vsem, ki se jih kesajo in verujejo v božjega Sina (gl. omenjeno kitico‌). Podobno pravi v verzificiranem dekalogu, naj grešnik le trdno veruje v Jezusa, pa mu bo ta brez vsega posredovanja grehe odpustil (12. kitica), ker je že ne križu do kraja zadostil za vse grehe (gl. omenjeno kitico‌). Vnebohodna Trubarjeva pesem »Kadar je Jezus v nebu šal« v 8. kitici pripoveduje, da je Jezus naročil apostolom, naj pridigujejo, odpuščajo grehe in krščujejo, ni pa razloženo, v kakšni obliki so apostoli in njihovi nasledniki to Kristusovo naročilo izvrševali. Že sam molk o tako važni stvari jasno priča, da Trubar ni mislil na zakramentalno odpuščanje pri spovedi (gl. omenjeno kitico‌).

č) Zakrament sv. zakona

[1274] Zakramenta sv. zakona protestantovska teologija ne pozna, saj je Trubar med zakramenti razločno naštel samo krst in sv. večerjo. Vendar nekateri izrazi v posameznih protestantovskih pesmih morejo vzbuditi vtis, da so družino imeli za nekaj tako kot katoličani, torej za zakrament.

[1275] Pesem »Nu pujmo, dajmo čast Bogu« je v pesmarici TKP 1595 naslovljena »Ena lepa ohcetna pejsen od svetiga zakona«, kar se zdi čisto katoliško. Izraz »sv. zakona« je pa najbrž samo ostanek udomačenega katoliškega ljudskega izražanja.189 189»Nu pujmo, dajmo čast Bogu« (EDP 1563, 147–151, in TKP 1595, 388–391) – Nemško predlogo »Wir singen unserm bruder« sicer navaja EDP, v pesmaricah, ki so mi bile na voljo, je pa nisem mogel najti. Cerin (Pesmi 234) trdi, da je slovenska pesem izvirna, vendar primerjava s hrvatsko pesmijo »Mi poiemo zda goszpodinu« priča, da je prevedena. – Hrvatska protestantovska pesem je natisnjena v drugi Mekinićevi (Pythiraeusovi) pesmarici: »Druge knjige dussevnih peszszan, psalmov, Hymnusseu, ter huale uzdania diachik«, tiskane 1611 pri Sv. Križu pri Šopronu na Madžarskem (Gradiščanska Hrvatska). Pesmarica, ki vsebuje veliko hrvatskih pesmi, doslej (kolikor mi je znano) še ni v evidenci hrvatske bibliografije. – Pesem, ki se sklada s slovensko pesmijo, je natisnjena na listih 91–92. Težko bi namreč iz te besede sklepali, da se slovenski protestanti niso držali razločnega Lutrovega načela »zakon ni zakrament nove zaveze, ker mu manjka božja postavitev«.190 190Luter (De captiv. Babyl., § de matrim.) piše: »Matrimonium Novae Legis sacramentum non est, cum ipsi desit divina promissio« (navaja Premm III/2, 285). Šele nadrobno dokazovanje iz drugih virov bi moglo opravičiti sklep, da Slovenci kot protestantje niso mislili tako kot Luter, ker so v tej pesmi (3. kitica) peli, da je zakon božja ustanova: Bog je ustvaril moža in ženo zato, da bi v zakonu postala eno telo:

3
Ta dva en život bodeta
koker nam pismu da;
ta stan tiga zakona
je ena svetina.

[1276] Tudi izraz »ena svetina« je težko razložljiv: če ga vzamemo v Trubarjevem pomenu (= zakrament), je to izrazito katoliško vrednotenje zakramentalnosti zakonske zveze. Verjetneje ga je treba razumeti v splošnem pomenu »nekaj svetega«, kar bi se strinjalo tudi s pojmovanjem protestantov.

[1277] V naslednjih kiticah iste pesmi je razloženih še nekaj lepih misli o zakonu: krščanski zakon je možen le med enim možem in eno ženo; Kristusova zveza s Cerkvijo je vzor neločljivosti zakonske zveze (kitice 4, 5, 8), kar je še posebej poudarjeno v 12. in 13. kitici. Za božjo milost (zakramentalno?), ki naj jo nad zakonce izlije presv. Trojica, prosita 17. in 18. kitica. Vsi izrazi te pesmi zvenijo tako splošno krščansko (katoliško), da morda prav zato ni mogla biti objavljena v glavnih pesmaricah, ampak samo v prvi in zadnji (EDP 1563 in TKP 1595):

4
Koker se je Kristus bojeval
zavolo človečtva
od smrti k večnimu lebni
smo mi odrešeni.
5
On lubi svojo Cerkov,
je z besedo pr njej,
od rive inu žalosti
hoče nej pomagati.
[…]
8
Glava je pak te žene
tu mošku poštenje,
koker kršanske gmajne
je Jezus, ženin nje.
[…]
12
Eden druzimu pomogati,
križe vkupe nositi,
pred srdom varovati,
pohlevnu zanesti.
13
Iz lubezni pregledat,
pustit srd mimu it,
z božjo besedo troštat,
v lubezni trdnu stat.
[…]
17
Prosimo Boga Očeta,
smileniga Jezusa,
de je v zakoni žegna
z darum Svetiga Duha.
18
Žegnaj je Bug na zemli,
nih vero potrdi,
zavolo njega imena
bodi mu vsa hvala.

[1278] (EDP 1563)

[1279] Podobno, a v manj posrečeni obliki, izraža nazore slovenskih protestantov o zvezi moža in žene, o nerazveznosti in svetosti zakonske zveze tudi ena zadnjih njihovih pesmi: Znojilškova po Lutru prirejena pesem z naslovom: »Kaj doktor Luter od pohištva piše?«191 191Znojilšek: »Tu so gvišnu dobri možje« (Kat 1595, 210). – Rupel (Pisci 261–262) je navedel celotno pesem, ni pa razložil, da »pohištvo« pomeni zakonski stan in družinsko življenje. Na vzhodnem robu Slovenije je pomenil izraz »zakon sv. hištva« isto kar nemški izraz »Ehe« (Pleteršnik I, 268). Tudi v hrvatski pesmarici, omenjeni v op. 189, je pesem o sv. zakonu uvrščena v oddelek pesmi »Od szuetoga Histua«. Ker »pohištvo« pomeni družinsko življenje v celoti, je razumljivo, da v pesmi najdemo tudi navodila glede odnosov do hišnih uslužbencev. Naveden naj bo le prvi del pesmi o možu in ženi:

1
Tu so gvišnu dobri možje,
kir se k eni ženi druže.
2
Ta žena je vredna časti,
kir svojga moža ne pusti.
3
En mož ima rad potrpit,
ženo za svinjo ne imit.
4
Žena mora zastopna bit,
moške navade se vučit.
5
Taku bode Bug Gnado dal,
de nim bo zakon dobru djal.
6
On bo branil, de nim hudič
s kunštjo ne bode škodil nič.

[1280] (Kat 1595)

Povzetek

[1281] Verske (cerkvene) pesmi so bile za slovenske protestante življenjska potreba. Razumljivo je, da jim za božjo službo, ki je bila sestavljena skoraj samo iz pridige, branja in molitve, niso zadoščale tiste pesmi, ki so jih kot katoličani peli, predno so se oklenili reformacije. Nekatere so zaradi resnic, ki so jih vsebovale, sploh odklonili (Marija, maša – sv. Rešnje Telo, svetniki), mnoge so se jim pa zdele premalo povedne, preveč samo čustvene in spodbudne v primeri z nemškimi pesmimi nove vrste.

[1283] Ob izidu prvih pesmi Trubar morda še ni slutil, da bodo prav te pesmi začele oblikovati slovensko bogoslužje. Bilo jih je za vse potrebe tudi premalo. Voditelji ljubljanske cerkvene občine so pa takoj po prvem uspelem začetku z veliko vnemo prirejali nemške pesmi za slovenske vernike. V Trubarjevi odsotnosti so jih pripravili za obsežno pesmarico; vneto so jih peli, pa čeprav niso bile oblikovno tako dovršene kakor prve Trubarjeve in tiste, ki jih je po prvem uspehu tudi še spesnil in izročil svojim rojakom. Klombner in njegovi rojaki so bili leta 1563 ponosni, ko so kljub Trubarjevemu odklonilnemu stališču videli vse pesmi natisnjene, saj so mogli zdaj pri slovenski službi božji in pri poučevanju verouka peti že vse najvažnejše obredne pesmi. Ljudem so se priljubile; tudi tisti, ki v verskih resnicah (katoliških in novih) niso bili dovolj poučeni, so se ob petju vedno bolj navzemali novega nauka.192 192Prim. Rupel, Trubar 126, 161 in 271.

[1284] Čeprav ta samostojnost ljubljanskih cerkvenih voditeljev Trubarju ni bila všeč, zlasti ne, ker je pesmarica izšla pod njegovim imenom, ga je vendar nagnila, da se je odslej trudil Slovencem preskrbeti še novih in boljših pesmi.193 193Tudi v tem je bil Trubar podoben Lutru, ki je 40 let prej postal vnet pesmaričar iz nasprotja do prekrščevalcev (Burba 9). Kakor Luter si je tudi Trubar znal pridobiti sodelavcev (Krelj, zlasti pa Dalmatin, pozneje še drugi), da so prevedli, priredili ali samostojno spesnili precej pesmi. Nekaj okornih prevodov iz EDP 1563 so popravili tako, da so ob višku svojega razvoja slovenske protestantovske cerkvene občine imele kar primerno zalogo pesmi za vse dobe cerkvenega leta in za vse glavne oblike bogoslužja.

[1285] Ker so bile te pesmi tako zelo odvisne od nemških vzorcev, ni čudno, da iz slovenskih pesmaric odmevajo iste značilnosti kot iz nemških (od približno 120 slovenskih protestantovskih pesmi je okrog 90 izrazito naslonjenih na nemško predlogo).

[1286] Središče vseh pesmi je Kristusovo odrešilno delovanje. Prazniške pesmi so vse namenjene glavnim skrivnostim krščanske vere, ki pridejo na vrsto ob posameznih praznikih cerkvenega leta: učlovečenje, trpljenje, vstajenje in vnebohod J8zusa Kristusa. Katekizemske pesmi razlagajo najprej in pred vsem drugim Jezusov delež pri odrešenju človeštva in posameznega človeka, saj je vse poudarjanje človeške grešnosti in onemoglosti potrebno predvsem zato, da v vernikih vzbudi čim trdnejšo in zaupnejšo vero v Jezusovo odrešilno zasluženje. Tudi vse ostale resnice v pesmih so vsaj v rahli zvezi s Kristusom. Pesmi, ki so namenjene predvsem krepitvi molitvenega duha, dosegajo svoj namen z razlaganjem vzrokov, ki naj človeka nagibljejo k molitvi (= človekova slabost), in učinkov, ki bodo vere polni molitvi sledili (= odpuščanje grehov, odrešenje po Kristusu ter končna sreča pri njem v nebesih). Tudi kolikor pesmi omenjajo Marijo (slovenske manj kot nemške), jo le zato, ker je Jezusova mati, nikdar pa ne kot srednico in priprošnjico (kar je bila v katoliških srednjeveških pesmih). Razumljivo je, da svetniki kot priprošnjiki in posredniki sploh nimajo prostora v protestantovskih pesmih.

[1287] Vse te značilnosti so verjetno eden izmed vzrokov, zakaj se te pesmi med Slovenci niso ohranile. Manjkalo je v njih tiste zaupne čustvene ljubeznivosti in milobe, ki je po katoliških pesmih slovenskemu človeku vlivala poguma in tolažbe v težkih časih. Prevedenim pesmim so se preveč poznali tuja vsebina, oblika in napev, da bi jih Slovenci sprejeli za svoje, tudi če bi jim tega ne branile stroge prepovedi potridentinskih odlokov. Niti nekatere zares lepe in krščanske verske vsebine polne pesmi se niso ohranile v živi rabi ter prešle v katoliško bogoslužje, čeprav so iste pesmi v izvirniku brez težave peli nemški katoličani in protestanti. Le na slovenskem Koroškem (in morda v Prekmurju, kar bi bilo treba še raziskati), kjer so se protestantovske verske skupine ohranile do naših dni, bi morda smeli govoriti o medsebojnem vplivanju.194 194Potrebne bi bile natančne primerjave pesmi, ki so zapisane v (zdaj nedosegljivih) rkp iz Djekš in iz Podkloštra ter v Maurerjevem rkp za koroško ozemlje, pa številnih rokopisov, nastalih v Prekmurju, ki so v tej razpravi zgolj našteti v Dodatnem seznamu pesmaric za prekmurske Slovence‌.

[1288] Ugotoviti je treba, da je pomen protestantovskih pesmi za slovensko versko kulturo veliko manjši kakor posledice, ki so jih v slovenskem slovstvu pustile ostale tiskane protestantovske knjige, zlasti seveda prevod biblije. Deloma je to razumljivo zato, ker so bile pesmarice kot izrazito nekatoliške knjige uničene že ob koncu 16. ali vsaj v 17. stoletju (večina znanih in ohranjenih pesmaric so unikati!), verjetno pa je, da te pesmi nikdar niso tako med ljudi prodrle, da jih ne bi mogli več pozabiti. Bile so zanimiva epizoda, predvsem pa dokaz, da je slovenski jezik zmožen izražati vse različne verske pojme in čustva; slovenski verniki kot celota so pa prej in slej peli drugačne pesmi, ki so bile deloma dediščina srednjega veka, deloma pa so nastajale tudi istočasno s protestantovskimi pesmimi.195 195Podobno bolj negativno oceno o pomenu slovenske reformacije za slovensko kulturo je z glasbenega stališča zapisal dr. Dragotin Cvetko: »Dela, ki so ga opravili slovenski reformatorji na glasbenem področju, pač ni mogoče primerjati z njihovimi uspehi v drugih smereh slovenskega življenja. V teh je njihov pomen mnogo večji, posebej še, kolikor so njihova prizadevanja dala temelje slovenskega knjižnega jezika« (Cvetko I, 128).

Tretje poglavje
KATOLIŠKE PESMI 16. IN 17. STOLETJA

I. Značilnosti dobe

[1289] Tiskane pesmarice slovenskih protestantov so v zgodovini slovenske cerkvene pesmi taka izjema, da je težko pravično oceniti pesmi, ki so jih v slovenskih katoliških cerkvah peli v istem času ter v naslednji dobi katoliške obnove ali protireformacije, kot jo označujejo literarne zgodovine. Številne in lepo opremljene protestantovske pesmarice z mnogimi novimi pesmimi in druge tiskane knjige so namreč povzročile, da se je slovensko zgodovinopisje 19. in 20. stoletja skoraj brez meje navduševalo za dobo slovenske reformacije. Pomanjkanje pisanih in še bolj tiskanih katoliških pesmi pa je nasprotno utrdilo mnenje, da so katoličani v 16. in 17. stoletju zelo malo storili za razvoj cerkvenega petja in da so kvečjemu peli tiste pesmi (4 ali 6), ki so jih natisnili ali vsaj omenili protestanti.

[1290] Res je razmerje med protestanti in katoličani zgolj glede števila pesmaric porazno. V 16. stoletju ni bila natisnjena niti ena katoliška pesmarica (niti rokopisne ne poznamo nobene), medtem ko so protestantovske pesmi natisnjene v 14 knjigah. Šele leta 1607 je Alasia da Sommaripa kot prvi katoličan dal natisniti 4 slovenske cerkvene pesmi, ki so bile pa vse, razen božične, tiskane že v protestantovskih pesmaricah. Do lekcionarja 1672 so bile to edine katoliške tiskane pesmi; šele 1672 pa je Kastelec (128 let po Trubarjevem Katekizmu!) objavil prve katoliške pesmi z napevi v notah.196 196Bilanca je še hujša v primerjavi z nemškimi razmerami, ker so tam katoličani imeli tiskane posamezne pesmi že desetletja pred nastopom reformacije: Baeumker II ima v bibliografiji navedenih 32 katoliških tiskov do 1500 ter 156 tiskov do konca 16. stoletja. Res pa je, da so protestantovske pesmi in njihove pesmarice pomenile tudi za katoliške Nemce veliko spodbudo, saj je prva prava pesmarica (M. Vehe) izšla šele 1537.

[1291] Kljub tem dejstvom je že prvo poglavje te razprave, ki je govorilo o srednjeveških pesmih, pokazalo, da katoliški Slovenci niso znali peti samo tistih pesmi, ki so znane iz takratnih zapiskov in pesmaric. Trubar je nehote opozoril, da so v njegovem času katoličani peli tudi take pesmi, ki jih danes ne poznamo več ali pa jih poznamo samo iz ustnega izročila (gl. § 1003‌ in § 1008‌ ). Ljudje so jih peli na pamet v cerkvi, doma in na božjih potih. Ker so jih duhovniki prav tako kot verniki znali na pamet in ker so bili ljudje večinoma nepismeni, pa tudi zato, ker ni bilo treba s pesmijo širiti novih resnic, niso niti čutili potrebe po tiskanih pesmaricah. Alasia je dal natisniti svoj priročnik, da bi tudi tuji redovniki, ki so med Slovenci misijonarili, mogli pred pridigo intonirati pesem, kakor je bila v tistem času povsod navada. Res pa je, da pomanjkanje pisanih in tiskanih virov zelo otežuje pot do pravilne podobe o slovenski katoliški cerkveni pesmi v 16. in 17. stoletju.

1. Sinodalne določbe o cerkvenem petju

[1292] Zaradi pičlih domačih virov, ki bi povedali, kakšno mesto je cerkvena oblast na Slovenskem določala petju pri bogoslužju, je koristno pogledati tedanje razmere med nemškimi katoličani.

[1293] V prvi večji katoliški pesmarici je Michael Vehe (1537) natančno predpisal, kdaj naj pojejo katero izmed 52 tiskanih pesmi: na kateri praznik, ali pred pridigo ali po njej, ali v cerkvi ali samo pri procesijah.197 197F. Haberl, Michael Vehe und die ersten katholischen Gesengbuecher. Musica sacra (Caecilien–Verbands–Organ) 82 (1962), 286–293. – Seznam pesmi je v omenjeni razpravi na str. 289–290. To so bile edine dovoljene priložnosti za petje nemških pesmi med izključno latinskim mašnim obredom. Popolnoma v skladu s srednjeveško prakso so se pesmi v ljudskem jeziku zvrstile samo okrog pridige, čeprav že to zadošča za ugotovitev, da je bilo tudi ljudski pesmi priznano neko mesto v cerkvenem bogoslužju.

[1294] Zaradi božje službe v živem ljudskem jeziku, ki so jo uvedli protestanti in je bila tudi za katoličane zelo vabljiva, so nemški katoliški škofje v tem času marsikje popustili splošni želji in dovolili več petja v domačem razumljivem jeziku tudi pri sicer še vedno latinski maši. Čas po povzdigovanju in obhajilu so imeli npr. v Muenstru kot najbolj primeren za petje nemških evharističnih pesmi. Kjer niso imeli dovolj izurjenih pevcev za latinsko petje, so smeli nemško peti celo pri drugih delih maše, le pesmi so morale biti v čast sv. Rešnjemu Telesu ter pregledane od cerkvenih oblasti.198 198 [1295] Muenster 1652 : Cantiones garmanicas quae in libris cum licentia superiorum et censorum catholicorum impressis continentur sub officio missae, sub Elevatione et Communione … in Civitatibus minoribus … oppidis et pagis pro excitando latriae cultu erga Christum sub speciebus consecratis praesentem, gratiose permittimus (nav. Baeumker II, 18). [1296] Muenster 1655 : Cantiones germanicae … propter cantorum raritatem interponi posse judicabuntur … quae continent adorationem Christi in altari et elevatione (nav. Baeumker, prav tam). V Mainzu so 1556 dovolili peti izmenoma latinske in nemške pesmi, le tam, kjer ni bilo pevcev za latinsko mašo in je duhovnik maševal tiho, je bilo dovoljeno med vso mašo peti samo nemške pesmi.199 199 Mainz 1556 : In denen Orten aber, wo der Schulmeister keine Saenger oder Choralisten hat und die heilige Mess nur gelesen wird, soll man unter derselben von Anfang bis zum End dergleiche (=Christlich Catholische) teutsche Gesaeng sich gebrauchen (nav. Baeumker II, 19). Nekatere pesmarice so v drugi polovici 16. stoletja spodbujale k še večji uporabi živega jezika pri petju,200 200Baeumker II, 116, navaja primer pesmarice za škofijo Muenster. vendar so nekatere škofijske sinode (zlasti po končanem tridentinskem koncilu 1563) začele omejevati petje v domačem jeziku pri maši na prej običajno majhno mero. Vedno so najstrože prepovedovali uporabo heretičnih pesmi, morda tudi zato, ker so jih v nekatere pesmarice brez spotike sprejemali.201 201 Augsburg 1567 : A nostris Ecclesiis arceri volumus nullumque illic locum habere cantiones haereticorum, quantalibet modulationis & pietatis specie vulgo blandiantur. Antiquas vero & Catholicas cantilenas, praesertim, quas pii majores nostri Germani majoribus Ecclesiae festis adhibuerunt, vulgo permittimus, & in Ecclesiis, vel etiam Processionibus retineri probamus (gl. Schannat, Concilia Germaniae VII. Koeln 1767, 164).

[1297] Slovenskim deželam so bili namenjeni odloki, ki so jih objavili v salzburški nadškofiji in v oglejskem patriarhatu.

[1298] V Salzburgu so tridentinske reformne odloke razglasili na pokrajinski sinodi 1569. Med zelo obsežnimi odloki (190 strani in folio!) so tudi določbe glede petja pri božji službi v cerkvah in pri procesijah. Pohvalili so staro navado, da pridigar začne peti ljudsko pesem pred pridigo in po njej, če je le v skladu s cerkvenim letom in praznikom in če so jo dovolile cerkvene oblasti. Zelo stroge kazni grozijo duhovniku, ki bi sam začel ali dovolil peti kakšno heretično pesem ali tako, ki je ni v odobreni pesmarici.202 202 Salzburg 1562 : Ut antiquissimae, & laudabiles hujus nostrae Provinciae piae perseverent consuetudines, approbamus morem antiquum, quo in Ecclesiis juxta diversitates temporum diversae cantilenae a fideli, ante & post conciones, canuntur populo a Praedicatoribus inceptae; ita tamen, ut nulla cantio contetur, quae in Agendorum libro cujuscunque Dioecesis non contineatur, aut ab Ordinario non sit approbata: ubi suis Festivitatibus, & temporum diversitatibus suae accomodatae sunt cantilenae, quas, nec alias in Ecclesiis volums; atque mandamus cantari (gl. Schannat, Concilia Germaniae VII., str. 360; kanon omenja tudi Baeumker II, 13). Med različnimi prošnjimi procesijami naj ljudje veliko pojejo, strogo pa sinoda naroča duhovniku – voditelju, naj pazi, da romarji ne bodo peli krivoverskih pesmi.203 203»Parochi … quos laici … sequantur … ad Deum Psalmis, Hymnis et aliis piis precibus acclamantes: et animadvertentes, ne a Laicis cantilenae recitentur haereticae, sed a Catholica Ecclesia approbatae« (Schannat, Concilia Germaniae VII.). – Ta sinoda graja tudi petje dijakov po mestih, ki pod lepo in prijetno zunanjo obliko širijo strupeno vsebino (Schannat, Concilia Germaniae VII., 376). – Trubar je bil tak dijaški pevec prav v Salzburgu (Rupel, Trubar 20).

[1299] V Ogleju so tridentinske odloke razglasili že na sinodi 1565, bolj učinkovito so jih ponovili 1595 ter še na provincialnem koncilu 1596. Za avstrijski del patriarhata ti odloki niso smeli veljati in so morali imeti posebno sinodo v Gorici 1602. Izrecnih določil o petju v ljudskem jeziku med temi odloki ni, posredno pomembno pa je določilo, naj po pridigi in zmoljeni očitni spovedi (Confiteor) duhovnik z verniki ponavlja očenaš, zdravamarijo, vero, 10 zapovedi in 7 glavnih grehov. Alasijeva knjižica, ki vsa ta besedila vsebuje, ima tudi stare pesmi, za katere že razvrstitev priča, da so jih peli po pridigi.204 204Joža Lovrenčič v razpravi: Goriški memento. Čas 15 (1921), 65–66, piše, da se mu Alasijeva knjižica zdi prvi uspeh goriške sinode 1602 in da je morda samo prepis tabel, kakršne je na cerkvena vrata ukazal pritrditi patriarh Barbaro.

[1301] Ljubljanska škofija, ki je bila neposredno podložna papežu in bi zato morala imeti tudi lastne sinode, v 16. stoletju takih sinod ni imela (vsaj znane niso). Ker so bili njeni škofje večinoma zaposleni z delom zunaj škofije, so se duhovniki vsaj deloma ravnali po že navedenih odlokih svojih velikih sosed Salzburga in Ogleja,205 205»Neznatna ljubljanska škofija je kot samostojna šibka mladenka jadrala skozi burne viharje in se ozirala zdaj na severno, zdaj na južno stran, upajoč pomoči in tolažbe od svojih dveh staroslavnih duhovnih mater« pravi Benkovič, Ljubljanska škofija in škofijske sinode. VBV 4 (1901), 415. – Žal v obsežni razpravi, v kateri je avtor analiziral zgoraj navedene in še druge sinode, ni bil posebej pozoren na odloke glede petja. – Na str. 410 omenja, da je bila ljubljanska škofija (pravno sicer neodvisna, ker je bila podrejena neposredno papežu) v drugi polovici 16. stoletja popolnoma pod salzburškim in dunajskim, ne pa pod oglejskim vplivom (posledica državne pripadnosti). sicer so pa brez sprememb nadaljevali prakso iz srednjega veka. Šele v začetku 17. stoletja so se začeli čutiti sadovi prvih reformnih sinod, ki jih je v ljubljanski škofiji začel škof Tomaž Hren. Ker je bila Ljubljana že v protestantovski dobi postala središče slovenske verske kulture in ker je Hren kot ljubljanski škof najučinkoviteje izvajal katoliško obnovo, se je treba natančneje seznaniti z vplivom, ki so ga njegove reforme imele na cerkveno petje na Slovenskem.

2. Hrenova reforma cerkvene glasbe

a) Ljubljani škof Tomaž Hren

[1302] Ljubljanski škof Tomaž Hren (1597–1630), ki se je vztrajno trudil za reformo svojih duhovnikov in vernikov, je prvi hotel katoliškim Slovencem oskrbeti tiskano pesmarico. »Hymnologium slavicum« naj bi ljudem ohranjal prirojeno veselje do cerkvenega petja in jim nudil novih besedil in napevov. Ohranjeni so dokumenti, ki izpričujejo Hrenovo ljubezen do glasbe. V svoji gornjegrajski rezidenci je poskrbel za glasbeno izobrazbo klerikov – bodočih duhovnikov ter sam tudi ocenjeval njihove glasbene sposobnosti.206 206Hrenovo prizadevanje za razvoj cerkvene glasbe v ljubljanski škofiji je obširno na podlagi dokumentov obdelal Cvetko, Zgodovina I, 133–183. O vzgoji duhovnikov govori na str. 134–183.

[1303] Med latinskim liturgičnim petjem je dovoljeval tudi slovenske vložke. Edina sedaj znana priča verjetno obsežnejše prakse je deloma ohranjeni slovenski evharistični responzorij s koralnim napevom, ki je bil zapisan pred 1605.207 207»Gornjegrajski rokopis« imenujem to slovensko besedilo v večjem rkp zvezku z latinskimi cerkvenimi spevi (gl. zgoraj, v opombi 206 navedeno delo, str. 9).

[1304] V instrukciji za delo gojencev Marijinega kolegija v Gornjem gradu (od 1605 dalje na stopnji škofijskega semenišča) omenja slovenske pesmi in molitve, s katerimi naj duhovniki ljudi spodbujajo in poučujejo v skladu s prazniki in dobami cerkvenega leta. Edina pesem, vsebino katere posebej omenja, je slovenska pesem o rožnem vencu. Iz nje naj duhovniki ljudi učijo o tej molitvi, ki naj vedno bolj postaja ljudska lastnina. Med procesijami in ob romanjih naj pojejo to in še druge pesmi, s katerimi bodo nadomestili prazno in škodljivo vpitje in klepetanje.208 208 [1305] Instructio Alumnorum Oberburgensium je objavil Orožen, Das Bistum und die Dioezese Lavant II (1877), 57. Povzetek ima tudi Kidrič, Zgodovina 96. – Besedilo odstavkov o petju se glasi: Št. 7: »Cantiones sclauicas et orationes cum Catechismo paruo sclauico per nos facto, frequenter ac diligenter populus aedificetur, et doceatur, et fiant deuote prout festiuitates incidentes, uel quodlibet tempus exigunt.« [1306] Št.8: »Modus etiam recitandi Rosarium B. V. tradatur Populo, in quo fideliter doceatur et instituatur, doctrina huius sumatur ex Cantione sclauica, quae est de Rosario B. V. iam uulgata. Eadem in Processionibus et peregrinationibus cum aliis Canticis hic Oberburgi et alibi usitatis adhibeatur, ne fiant garritus et fabulationes cum aliis uanitatibus, quibus fructus peregrinationum piarum destruitur.«

[1307] Kadar je bil doma v Gornjem Gradu ali v Marijini božjepotni cerkvi pri Novi Štifti je Hren z ljudmi vred prepeval slovenske cerkvene pesmi. Za mali šmaren 1616 piše: »In naša duhovščina in mi smo peli slovenske pesmi, prošnje in lavretanske litanije v taistem slovenskem jeziku skupaj z ljudstvom tja do polnoči, ljudstvo pa je pelo vso noč tja do jutra«.209 209»Et a nostro clero ac nobis Cantus Slauici, preces, ac Lauretanae Litaniae Idiomate eodem Slauico, una cum Populo usque ad Medium Noctis: a Populo uero usque mane per totam noctem decantatae« (Hrenov Protocollum Pontificalium I/2, str. 156). Prevod iz Cvetkove Zgodovine I, 160.

[1308] Svojemu sodelavcu pri lekcionarju (Janez Čandik DJ) je 1612 pisal, da bo kmalu šla v tisk njegova slovenska pesmarica (Hymnologium meum slavicum), v kateri bodo pesmi za skoraj vse praznike cerkvenega leta. Nabral da jih je iz brevirja, sv. očetov in iz knjižice »Hortulus animae«, da bi spodbujale ljudi in v njihovih dušah dvigale pobožnost.210 210Hren v pismu Čandku 10.4.1612: »Quem (=lectionarium) una cum Hymnologio meo Slavico pro totius ferme anni festivitatibus in usum Cleri mei Oberburgensis et Ecclesiae ad Novum aedificium alias Neu Styft (quo plurimi certis B. M. Virginis solemnitatibus undequaque peregrini confluunt), ut habeatur, guod ad Populi aedificationem, devotionemque in animis eorum augendam percinant, ex Breviario Romano, S. Patribus, ac Hortulo animae deprompto … Ego sane iamdudum et Canisii Catechismum cum eisdem Evangeliis, Epistolis et Hymnologio habui prae manibus et cupiebam typis edere ad profectum Patriae Nostrae spiritalem. Sed iniuria et incuria pariter Sacerdotum sibi commendato(rum) describentium factum est, ut distraherentur et usque modo in lucem non prodirent« (objavil Steska, Janez Čandik. IMK 12 (1902), 7–8). – Hortulus animae je naslov molitvenika in pesmarice, ki je v nemščini in latinščini doživel mnogo različnih izdaj. Baeumker I, 54, omenja prvega nemškega 1501. Članek v LThK 5 (II. izd. 1960), kol. 488, opozarja na različne izdaje z molitvami, oficiji in pesmimi. Prim. tudi Beissel, Zur Geschichte der Gebetbuecher. Stimmen aus Maria Laach 77 (1909), 175 sl. – Latinska izdaja, tiskana v Mainzu 1516 (v NUK s sign. V Jg 12950), v primerjavi s Kalobskim rokopisom nima večjih podobnosti. Pri tisku knjižice je računal na sodelovanje ljubljanskih jezuitov, ki so prva leta svojega delovanja radi uporabljali tudi slovenščino: leta 1599 so jezuitski gojenci proslavljali božje Dete s pesmimi in deklamacijami v slovenščini, 1600 pa slavili sv. Rešnje Telo z latinskimi in slovenskimi pesmimi; o božiču 1606 so peli slovenske božične pesmi in še 1630 v postnem času slovenski spokorni psalm »Miserere«.211 211Beležke v »Historia annua« (navaja Steska, Janez Čandik, str. 11): leta 1599: »Pueri Christum infantem Latinis, Slavonicis et Germanicis canticis ac versibus celebrantes in feriis Nataliciis existimationem nostris scholis longe maiorem conciliarunt (pag. 22) … Discipuli nostri Sanctissimum latine et carniolice excipiebant (pag. 30).« Leta 1606: »Venusta carminum slavicorum recitatione et Cantuum varietate nec non symphonia musica infantem Christum pueri in die Natalis Domini concelebrarunt.«

[1310] Hren si je nabavil že lastno tiskarno in jo izročil jezuitom v Ljubljani, da bi laže dosegel svoje načrte, toda kljub ponovnim obljubam in naročilom vizitatorjev (1620 in 1627) ta tiskarna ni natisnila ničesar, tudi pesmarice ne.212 212Hren je še 1627 upal, da se bo tisk izvršil kar najhitreje (»ocyus«), kot si je zabeležil v dnevniku. Smrt (1630) ga je prehitela in v njegov dnevnik je pozneje nekdo vpisal pripombo, da so pesmarico preprečili jezuiti: »fuit cancellatum a Patribus Societatis« (nav. po Mantuani, Razvoj 13–15; ves potek dela za pesmarico je popisal tudi Cvetko I, 134–135). Rokopisno pesmarico so sicer duhovniki pridno prepisovali, a prav s tem so jo tudi uničili, kakor je Hren sam potožil Čandku v prej omenjenem pismu.213 213Gl. besedilo, navedeno v op. 210. – Domneva, da bi bil rokopis morda ohranjen v jezuitskem generalatnem arhivu v Rimu (Mantuani, Razvoj 15), ni več verjetna, ker je J. Turk tam že iskal gradivo za Hrenovo biografijo (gl.: Breve Pavla V. Tomažu Hrenu. BV 10 (1930), 253–325).

[1311] Morda bi smeli videti nek prepis Hrenove pesmarice v Kalobskem rokopisu, ki je Hrenu med ohranjenimi rokopisnimi pesmaricami časovno najbližji, vsebina pa tudi ne nasprotuje temu, kar je Hren povedal o svoji pesmarici.

b) Kalobski rokopis

[1312] »Liber Cantionum Carniolicarum«, ki je bil napisan sredi 17. stoletja, priča, da je katoliška cerkvena pesem v slovenščini krepko živela tudi v dobi katoliške verske obnove. Žal pa je osamela priča, da so se v tej dobi tudi med Slovenci poskušale uvajati nove pesmi poleg starih srednjeveških.

[1313] Neznani duhovnik si je napisal pesmarico, molitvenik, katehetični in pridigarski priročnik ter premišljevalno knjigo – vse hkrati (če niso bile te sestavine pozneje vezane v eno knjigo). Pesmarici je ta rkp na videz še najmanj podoben, saj ima napev v notah zapisan samo pri eni pesmi. Brez napeva so vse stare pesmi, ki so bile splošno znane, nove pesmi pa imajo v opombi samo navodilo, po katerem znanem slovenskem, nemškem ali latinskem napevu naj se pojejo. Nekatere pesmi so bile najbrž namenjene le molitvi in premišljevanju, čeprav se takrat niso ustrašili petja dolgih pesmi, saj so v romarskih cerkvah in pri procesijah imeli na voljo dovolj časa.214 214Premišljevanju namenjena pesemska besedila omenja Baeumker 1, 32–39, ko razlaga razvoj nemške katoliške cerkvene pesmi v času po reformaciji. – A. Schrott, Das Gebetbuch in der Zeit der katholischen Restauration (Zeitschrift fuer katholische Theologie 61/1937/, 1 sl.), našteva vrsto molitvenikov in pesmaric, ki bi ob natančni primerjavi mogle izkazati posamezne vzorce za Kalobski rkp.

[1314] Bogato vsebino obsežnega rokopisa bi bilo treba posebej temeljito raziskati. V tem poglavju bo navedenih le nekaj pesmi, ki so verjetno nastale v obravnavanem časovnem razdobju in so morda res bile cerkvene pesmi. (Srednjeveške pesmi, ki so v njem zapisane prvič, so bile navedene že v prvem poglavju te razprave, mnogo lepih pesmi pa najbrž ni prešlo v splošno rabo, ker jih niso tiskali – zapisane so samo v tem rkp; zato jih tudi v tej razpravi ni mogoče analizirati.)

[1315] Večina pesmi poje o Kristusu, njegovem življenju, odrešilnem trpljenju, smrti in vstajenju. Nekaj pesmi je vezanih na praznike in dobe cerkvenega leta: advent, božič, Jezusovo ime, razglašenje Gospodovo in pasijonski čas. Štiri pesmi obsegajo celotno Jezusovo življenje. Pesmi o Mariji so večinoma povezane z resnicami o Kristusu ob molitvi rožnega venca. Pesmi o človekovih poslednjih rečeh so zanimive, saj ena izmed njih izraža mnenje, da bo vesoljna sodba kmalu nastopila. Svetniške pesmi pojejo o sv. Magdaleni, Uršuli in Marjeti. Litanijska pesem v čast presv. Trojici, Mariji, angelom in svetnikom je umetno sestavljena iz katehetičnih in molitvenih kitic. – Kratek pregled vsebine Kalobskega rokopisa naj na tem mestu zadošča, nekatere pesmi bodo omenjene in tudi navedene pozneje.

3. Pesmarice v lekcionarjih

[1316] Predpisi, ki so duhovnikom naročali, naj na prižnici začno peti prazniško ali drugačno pesem v ljudskem jeziku, so povzročili prve slovenske katoliške tiskane pesmarice. Italijanski redovnik Alasia je že 1607 sprejel pesmi v pridigarski priročnik, a zanj v osrednjem slovenskem ozemlju najbrž sploh niso zvedeli, ker Hrenov lekcionar (EvL 1612) še ni imel pesmi. Neznani duhovniki, ki so ga uporabljali, so si na prazne liste, po takratni navadi uvezane pred začetkom in na koncu tiskane knjige, zapisovali pesmi, ki so jih peli s prižnice. Takih pesmaric je bilo verjetno precej, ker so se do danes ohranile in so znane tri: Muzejski, Šentviški in Budimpeštanski rkp. Nastajale so najbrž že pred prvo tiskano lekcionarsko pesmarico, ki jo je Janez Ludvik Schoenleben oskrbel 1672, pri nekaterih rokopisih pa se pozna že vpliv tiskanega vzorca.215 215Šele posebno raziskavanje bi moglo ugotoviti medsebojno odvisnost lekcionarskih pesmaric drugih rokopisov. Pesmi, ki so nedvomno nastale v srednjem veku (tiskali so jih protestanti kot stare pesmi), so bile raziskane, mlajše pa še ne. Ker so navadno zapisane brez napevov, jih glasbeni zgodovinarji ne naštevajo, čeprav so to prave pesmarice. Mantuani, Razvoj 15–16, (podobno Cvetko I, 135) piše, da iz vsega časa med Hrenom in Stržinarjem pozna samo Kastelčevo pesmarico.

[1317] V teh pesmaricah so zapisane skoraj same srednjeveške pesmi, ki so bile za cerkveno rabo že stoletja potrjene. Tudi poznejše izdaje lekcionarjev iz 18. stoletja sodijo v isto družino, ker so vse stare pesmi ostale iste, le novih je bilo v njih vedno več. Toda še te »nove« pesmi so večinoma le na novo sprejete v lekcionar, nastale so pa vsaj nekatere že v srednjem veku.216 216V tiskanih lekcionarskih pesmaricah do 1730 je ena sama pesem tudi po nastanku nova (»Zvezda nebeška je spulila« – EvL 1715, 383), toda v nobeni poznejši pesmarici niso več natisnili te prošnje k Mariji v stiskah in težavah onega časa.

[1318] V lekcionarskih pesmaricah prevladujejo pesmi za praznike ter Marijine pesmi: adventna »Jager na logu šraja«, božične »Eno je Dete rojeno«, »Ta dan je vsiga veselja«, »Jezusa pozibljimo«, velikonočna »Jezus ta je od smrti vstal«, vnebohodna »Jezus je šel v sveto nebo«, binkoštna »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh«, Marijine »Češčena si ti, Marija«, »O ti Devica, Mati Marija«, »Zdrava si, morska zvezda«, »Žalostna je mati stala«, dekalog »Kir hoče v nebu priti« – torej starejše in mlajše srednjeveške pesmi, ki brez tekmeca obdržijo obvladujoč položaj v slovenskih katoliških cerkvah daleč tja v 19. stoletje.

4. Kastelčeve »Bratovske bukvice«

[1319] Posebno mesto zasluži prva katoliška pesmarica z notami, ki jo je oskrbel novomeški kanonik Matija Kastelec 1678. Res tudi to ni bila samostojna pesmarica, ker je bila le dopolnilo bratovščinskega molitvenika o pobožnosti sv. rožnega venca, a prav zato se bistveno razlikuje od drugih pesmaric. V njej namreč ni natisnjena niti ena splošno razširjena cerkvena pesem, ampak le nekaj novih in precej protestantovskih pesmi. Ni pa mogoče razumeti, zakaj so te pesmi pustile tako malo sledov v poznejših pesmaricah: eno samo izmed novih pesmi je 100 let pozneje prepisal koroški mlinar Maurer, a še zanj ne vemo, ali jo je prepisal zato, ker je bila med ljudmi razširjena, ali zato, ker mu je bila osebno všeč. Morda je bila oblika Kastelčevih pesmi ter njegovo izražanje preveč pod vplivom protestantovske poezije, ki mu je bila vzor in spodbuda, da ljudje v teh pesmih niso mogli začutiti nečesa svojega, domačega, čeprav so bile lepe po vsebini in obliki.

II. Verske resnice v pesmih

[1320] Spoznali smo glavne smeri razvoja katoliške cerkvene pesmi v 16. in 17. stoletju ter omenili doslej znane pisce in pesnike, ki so se trudili za njeno rast. Ker so vse nam znane srednjeveške pesmi peli tudi še v tej dobi (saj so bile zapisane šele tedaj), je tudi vsebina ljudskih pesmi povsem ista, kot je bila ugotovljena za srednji vek. V skladu z zamislijo te razprave je zdaj treba pretresti še vsebino tistih pesmi, ki so v obravnavani dobi na novo nastale, posebej pa je treba oceniti spremembe, ki so jih katoliški pevci izvedli, preden so smeli peti nekatere protestantovske pesmi pri katoliški službi božji. Kalobski rkp, rokopisi pri lekcionarjih ter Kastelčeva pesmarica vsebujejo pesmi te vrste, le da je za večino znanih pesmi brez podrobne oblikovne in vsebinske analize še težko presoditi, ali so res nastale šele v tej dobi ali pa že v 15. stoletju. Razvrstitev in analiza v tem odstavku bo zato za zdaj le bolj hipotetične vrednosti, podobno kot v obratni smeri velja pomislek o domnevno srednjeveških pesmih, ki so bile analizirane v prvem poglavju.

[1321] Potem ko so protestanti tako zavestno in načrtno uporabljali pesem kot sredstvo verskega pouka, bi pričakovali podobno vnemo tudi na katoliški strani. Žal nimamo podatkov o namenih slovenskih duhovnikov, še manj škofijskih oblasti, ker uradna katoliška pesmarica sploh ni izšla, slučajni doslej znani zapiski pa ne vsebujejo nikakršnega programa, kot so jih imeli uvodi v slovenske protestantovske knjige in kot jih bodo imele pesmarice 18. stoletja (ali nemške katoliške pesmarice).217 217Baeumker I je v celoti ponatisnil uvode k nekaterim nemškim katoliškim pesmaricam, ker iz njih najbolje spoznamo sestavljavčeve namene. Pri nas bi vsaj od Hrena pričakovali izjavo take vrste, saj ni dvoma, da je svojo pesmarico pripravljal s tako vnemo tudi iz vsebinskih ozirov. Drugi duhovniki ter Hrenovi nasledniki v ljubljanski škofiji (ter sosedje v drugih škofijah, ki so segale na slovensko ozemlje) pa najbrž niso bili dovolj prepričani o nujnosti ljudske verske izobrazbe, ki bi jo mogli dvigniti s primernimi pesmimi. Verjetno so se prav kmalu v 17. stoletju že tolažili z dejstvom, da protestantizma med Slovenci praktično ni več.

[1322] Ker je dokazano, da so vsaj nekatere protestantovske pesmi peli ali vsaj zapisali tudi katoličani, si je treba ogledati, kako so te pesmi vsebinsko prilagodili katoliškim resnicam, da niso več sodile pod splošno prepoved petja krivoverskih pesmi (gl. § 1294‌ in § 1298‌ ). V naslednjih odstavkih pa bo pregled vsebine nekaterih novih pesmi pokazal, katere srednjeveške značilnosti so se ohranile tudi v 17. stoletju ter kakšne nove posebnosti so dotlej nastale.

1. Odnos katoličanov do protestantovskih pesmi

[1323] Znano je, da so v nemške katoliške pesmarice sprejeli precej pesmi protestantovskega izvora. Celo Lutrove pesmi, zlasti tiste, ki jih je prevzel iz srednjega veka ter »popravljene« objavil v svojih pesmaricah, so marsikje tudi katoličani peli v Lutrovi spremenjeni obliki.218 218Prim. Baeumker I, 36.

[1324] Nekaj na videz podobnega se je zgodilo tudi pri Slovencih, ker je nekaj pesmi v prvih katoliških pesmaricah bilo najprej natisnjenih v protestantovskih. Bile so to deloma stare srednjeveške pesmi, nekaj pa je bilo tudi pravih protestantovskih. Zgodovinarji so zato zapisali: »Neoporečno je, da so katoliški nabiralci zajemali često iz protestantskih zbirk, ker jim je bil ta vir najbližji«, vendar pa »protestantskih tvorb z dogmatičnim ozadjem ne nahajamo nikjer v katoliških zbirkah«.219 219Mantuani, Razvoj 15. Natančna analiza nekaterih srednjeveških pesmi, ki so jih prvi tiskali protestanti, pa je pokazala, da so srednjeveške katoliške pesmi pesmaričarji v 17. stoletju zapisali naravnost iz ljudskih ust, ne pa iz tiskanih pesmaric, ki jih po vsej verjetnosti sploh nikoli videli niso. Treba je zato pregledati le še tiste pesmi, ki so jih res spesnili protestanti in so jih pozneje prevzeli tudi katoličani.

[1325] a) Ker ni ohranjena nobena pesem, ki bi dokazano bila zapisana že v Hrenovi Pesmarici, ni mogoče ugotoviti, ali je Hren sprejemal protestantovske pesmi ali ne. Strogi sinodalni ukrepi proti petju heretičnih pesmi v neposredni časovni bližini onemogočajo takšno hipotezo, še bolj pa proti njej govorijo ohranjene rokopisne pesmarice 17. stoletja, ki so vsaj nekoliko odvisne od Hrenove pesmarice, pa vendar protestantovskih pesmi ni mogoče najti v njih.220 220Cvetko I, 134 sicer pravi, da se je Hren »oziral tudi na pesmi iz protestantskih pesmaric, kolikor so ustrezale katoliškim naziranjem«, a pri tem verjetno misli na tiste pesmi, ki so jih sicer tiskali protestanti, po izvoru so bile pa še katoliške, srednjeveške.

[1326] V Kalobskem rokopisu, ki je Hrenu najbližji, najdemo celo dokaz za to odklonilno mnenje, ker sta v njem zapisana dva nova prevoda takih pesmi, ki sta bili v drugačnem prevodu natisnjeni že v TKP 1595: Jezusovih sedem besed na križu in Marijin Magnifikat. Obe je prevajalec najbrž našel v nemških katoliških pesmaricah ter ju na novo prevedel, ker slovenske pesmarice ni poznal.221 221Prvotno katoliška nemška pesem »Da Jesus an dem Creutze stund« je bila, za TKP 1595, 204, prevedena kot pesem »Kadar je Jezus za nas trpil«, za Kalobski rkp (str. 83) pa kot pesem »Kadar je božji Sin visil«. – Marijina pesem, za katero ne poznam predloge, se v TKP 1595, 134, začenja »Veselu Marija poje«, v Kalobskem rkp, 270, pa »To Marija zapoje«.

[1327] b) Schoenleben je res v lekcionarju 1672 ponatisnil Trubarjev dekalog »Poslušaj, človik, rezumej« kot »Deset zapuvidi v postu«. Z njim je nadomestil stari srednjeveški dekalog »Kir hoče v nebu priti«.222 222»Poslušaj, človik, rezumej« – EvL 1672, 392–395. Naslednji izdaji (1715 in 1730 in vmesni natisi) sta objavili poleg Trubarjevega tudi srednjeveški dekalog. V poznejših izdajah Trubarjevega ni več, starega so pa nekoliko spremenili. Spremembe v besedilu pa dokazujejo, da Trubarjeve pesmi Schoenleben ni prepisal iz tiskane pesmarice, ampak jo je sprejel tako, kakor so jo ljudje peli, ne da bi (najbrž) vedel za njenega avtorja, v čemer lahko vidimo dokaz, da so v nepolnih 100 letih na protestantovske pesmarice dodobra pozabili.223 223Z. Kumer, Izročilo A, 73, je tega mnenja. Razlike so tolikšne, da jih ne moremo razložiti s površnostjo, ampak le z znanim dejstvom, da se besedilo v ljudski rabi počasi spreminja. V 7. kitici je Schoenleben zapisal skoraj nesmiselne verze, ko je namesto Trubarjevega jasno izraženega nauka, da je vsak stan enako všeč Bogu (»Lubi zakon, vduštvu, inu divičtvu,/ v tim stanu v enim de stojiš / inu Boga bojiš« – Kat 1550, 155) zapisal: »Lubi vse ali kokar čistu divištvu, / v tim stanu enim dostojiš / nu se Boga ne bojiš« – EvL 1672, 394. – Da je bil Trubarjev dekalog splošno znan, razodeva tudi navodilo v Kalobskem rkp (str. 228), naj se pesem »Marije kralično oblast« poje: »In tono, Poslushaj Zhlouek rasumi«. Vse kaže, da je bila ta Trubarjeva pesem sploh edina, ki je iz protestantovske zakladnice prešla v živo katoliško cerkveno rabo.

[1328] c) Novomeški kanonik Matija Kastelec je bil edini katoliški pesmaričar, ki je dokazano uporabljal tiskane protestantovske pesmarice. V knjigi »Bratovske bukvice« je 1678 z notami dal natisniti 5 Marijinih pesmi, od katerih so 3 nove, ena je morda starejša od protestantov, ena pa je iz njihove zadnje pesmarice (»Marija dečla žegnana« – TKP 1595,129–132; BB 1678, 38–41).

[1329] V drugem delu svojega priročnika, ki je izšel šele 1682, je Kastelec iz TKP 1595 ponatisnil še 13 pesmi. Najbrž jih nihče več ni znal peti in jih tudi Kastelec ni hotel oživiti kot pesmi, ker jih je natisnil brez not ter uvrstil med druge molitve. Pri nekaterih je sicer še ohranil razdelitev v kitice, pri drugih je pustil le rime, sicer pa jih je pisal tekoče kot prozo, eno od njih je prepisal celo v čisto prozo. Vendar pa je ta osamljeni poskus, po 100 letih oživiti stare vrednote, ostal brez posnemovalcev, še več, niti tistih novih pesmi, ki niso bile protestantovskega izvora, poznejše pesmarice niso ponatisnile in le dve sta bili toliko znani, da ju najdemo vsaj v rokopisih.224 224Za Kastelčeve neprotestantovske pesmi si ne bi upal zapisati, da »gre po vsej verjetnosti za katoliške pesmi, ki so bile bolj ali manj v rabi in s katerimi Kastelec ni imel drugega opravila, ko da jih je zapisal ali prepisal« (Rupel, Kastelec 118), odkar je primerjanje z drugimi pesmaricami pokazalo, da je vsaj 6, morda pa celo 8 pesmi izvirno Kastelčevih. Ta domneva bi se podrla le, če bi se v kakšnem doslej neznanem starejšem rokopisu našle te pesmi že zapisane.

[1331] Zanimivo je pogledati, kako je Kastelec ravnal z vsebino prevzetih pesmi, da jih je upal dati v roke katoličanom. Skoraj nikakršne spremembe ni pri 3 pesmih, pri drugih 3 spremembe ne posegajo v dogmatično vsebinsko jedro, 8 pesmi, ki so vsebovale posamezne protestantovsko poudarjene besede ali stavke, je popravil tako, da je tistim mestom dal izrazito katoliško ali vsaj splošno krščansko vsebino.225 225Spremembe v pesmih sta tudi z vsebinskega stališča ocenjevala že Čerin (Pesmi) in Rupel (Kastelec). Nekatere sodbe pa je treba nekoliko popraviti.

[1332] V Dalmatinovem pasijonu »O grešni človek vsaki čas« (gl. podpoglavje Kristusova odrešilna smrt‌) sta samo dve besedi spremenjeni zaradi njune vsebine. Dalmatin pravi, da sta oba križana razbojnika »nevernika« (TKP 1579, 76), Kastelec pa pravilneje trdi, da sta bila »zla grešnika« (BB 397).226 226V nemški predlogi (gl. op. 226/II. pogl.) na str. 80 omenjena razbojnika nista posebej označena niti kot nevernika niti kot grešnika.

[1333] V prepesnitvi Ps 90 (91) »Kir, na tim svejti prebiva« (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški duši‌) je moral spremeniti skoraj samo tiste izraze, ki so bili izvirno Dalmatinovi in v katerih je bila poudarjena potrebnost vere za zveličanje:227 227»Kir na tem svejti prebiva« – Kastelec BB, 410–412. Na važne spremembe je opozoril že Rupel, Kastelec 112.

  • 4. kit.: D: »Aku v pravi veri stojiš« K: »Aku v strahu božjim živiš«
  • 5. kit.: D: »Koku bo Bug povračoval vsim hudim nevernikom« K: »Koku bo Bug hude štrafal, kir nejso hotli njega lubiti«
  • 6. kit.: D: »Bug vernih ne pozabi« K: »Bug teh svojih ne zapusti«
  • 8. kit.: D: »Nih strup ne škodi tim vernim, saj Bug prstopi tim revnim, kadar je nim potreba« K: »Njih strup temu človeku nič ne škodi, kir božje zapuvidi drži inu po božji volji hodi, saj Bug prstopi rad timu revnimu inu potrebnimu, tudi timu bogaboječimu«.

[1334] Kastelec najbrž ni poznal nemške predloge, po kateri je Trubar zložil pesem o Ps. 50 (51): »Bug bodi meni milostiv« (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi‌). Hotel je pesem ponatisniti, ker je lepa, motili pa so ga hudi, že zgoraj omenjeni poudarki čenja po veri in protestantovske službe božje. Te odstavke je Kastelec v celoti izločil, ker tudi v psalmu ni ustreznih izrazov; s tem pa je (najbrž nevede) slovensko pesem približal nemškemu izvirniku. V 3. kitici je namesto »v pravi veri« napisal »v pravi ljubezni«, zadnjo vrstico pa je izpustil. Prav tako je izpustil konec 5. kitice, v 6. kitici pa je ohranil samo srednje 4 vrstice, ki podajajo misel psalma; namesto ostalih Trubarjevih kitic je dodal samostojno kitico o dušah v vicah:228 228»Bug bodi meni milostiv« – Kastelec BB, 412–413. Na spremembe, dodatke in izpuščene vrstice je opozoril Rupel, Kastelec 116. Razumljivo se mu zdi, da je Kastelec izpustil konec 5. in začetek 6. kitice, za del 6., za 7. in 8. kitico pa sodi, da ju je izpustil brez pravega vzroka.

»O Bug pooblasti se moje dušice,
de ne pride u vice,
daj, de vselej s tabo prebiva,
večne dobrute uživa«

[1335] Zelo značilni so popravki v Schweigerjevi obsmrtni pesmi »Hvala Bogu, moj čas je tu« (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški duši‌), saj je Kastelec besedilo pesmi popolnoma svobodno spremenil v prozno molitev »Čast inu hvala bodi G. Bogu«. Izpuščal je posamezne vrstice in cele kitice, dodajal nove besede in spreminjal izraze.229 229»Čast inu hvala bodi G. Bogu« – Kastelec BB 414–419. Šele Rupel, Kastelec 112–113, je ugotovil protestantovsko predlogo in omenil glavne razlike, zlasti izpuščene kitice.

[1336] Sredino pesmi (12.–16. kitica) z izrazito protestantovsko vsebino je nadomestil z odstavkom o Sv. Duhu in dobrih delih, h katerim nas nagiblje božja milost:

[1337] »S. Duha nam je poslal, de nas viža inu vuči, koku imamo našimu bližnimu dobru sturiti, inu Bogu vernu služiti, njemu volni biti, inu čez vse riči njega srčnu lubiti, aku hočemo k njemu priti. Kadar pridejo skušnjave, bolezan, žalost, reve, nadluge, smrt inu vse hudu, kličimo srčnu na G. Boga, njemu vse zročimo, taku vse lahku prestojimo …«(BB 416–417).

[1338] Na nekaj mestih, kjer izvirnik omenja vero, je Kastelec zapisal »pravične«, »dobrim« in »spokoriti« (v 19., 20. in 21. kitici).

[1339] Zelo oster čut za dogmatične odtenke razodeva sprememba v 5. kitici, kjer je namesto »de smo vsi grešni rojeni« zapisal »de smo vsi v grehi rojeni«. – V 8. kitici, kjer Schweiger popisuje prihod božjega Sina, je Kastelec vstavil vrstice, ki razlagajo, na kakšen način se je Bog učlovečil (podčrtane besede): »Zatu je on iz nebes k nam poslal na zemlo Sina, spočetiga od S. Duha, rojeniga iz Marije Divice« (BB 416). Pomembna je tudi sprememba v besedilu 22. kitice, ki je razlagala, da bo zveličan le tisti, ki živi po zahtevah »božje cerkve«. Kastelec pravi, da bo zveličan tisti, ki ima pravo vero, upanje in ljubezen ter iz nje izvirajoča dobra dela po božjih in cerkvenih zapovedih. Oba pa soglasno nadaljujeta s ponižnim priznanjem, da kljub članstvu v pravi cerkvi vsakogar še težijo grehi:

Schweiger:
22
Ker se takov vuk prov vuči
tar svetih zakramentov,
ta pravi nuc se prov drži
tu je prov božja cerkov.
Vselej trdnu ona stoji
pr Kristusu svoji glavi,
nigdar se proč ne loči.
23
Le-te cerkve sim jest en vud,
s slabostjo zdaj zlu obdan.

[1340] (TKP 1584)

[1341] Kastelec: Ta, kir pravo vero, vupanje, inu srčno lubezan ima pruti Bogu, inu bogaboječe živi, njega S. zapuvidi, inu s. katoliške cerkve drži, ta se na večnu v nebu veseli: le-te cerkve sim jest en vud, zdaj s slabostjo zlu obdan. (BB 418)

[1342] Stari prošnji spev »Media vita« v Lutrovi (Trubarjevi) priredbi kot pesem »Sledni človek, kir je živ « (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški duši‌) je Kastelec objavil kot molitev pri bolniku. Razen nekaterih vsebinskih sprememb je brez pravega vzroka izpustil stari trisagion – hvalnico oziroma prošnjo k posameznim osebam presv. Trojice. Nasprotno pa je še bolj kot Trubar poudaril človekovo ničevost, ko je zapisal:230 230Navajam samo tiste odlomke, ki so bili v omenjenem podpoglavju‌ ter v op. 156/II. pogl. navedeni iz latinske, nemške in obeh slovenskih pesmi. Kastelčevo besedilo je v BB, 420–421. – Vsebinsko važne spremembe je omenil Rupel, Kastelec 113 in 116.

1
spoznaj, de si cvejt, prah, nič,
senca, pepel, gnila črvja jesča;
2
ne daj nam zlu umreti,
v tim pakli goreti;
3
daj nam dobru umreti,
smrtno muč volnu pretrpeti
nu tebe v nebesih na večne čase
častiti, hvaliti inu ljubiti. Amen.
(BB 420–421)

[1344] V pesmi »O Jezus, jest kličem h tebi « (gl. podpoglavje O božjih krepostih‌) je Kastelec na štirih mestih nadomestil Dalmatinov izraz za vero z drugačnim, primernejšim:

1
1. kit.: namesto »pravo vero« – »pravo zgrevo«;
4. kit.: namesto »k neveri« – »k caganju«
in »Le pr tej pravi veri« – »Li pr božji lubezni«;
5. kit.: namesto »Vernim« – »dobri«.

[1345] Ker je čutil, da ta kitica premočno poudarja izključno božji delež pri podelitvi večnega življenja (tj. brez vsakršnega človekovega sodelovanja) je namesto: »zabstojn zgul z milosti ga daš vernim, de prido h tebi« zapisal Kastelec: »Tem vernim ga ti rad daš, dobri de prido h tebi« in še namesto: »Sicer oben ne more ga zaslužiti ni erbat« – »Sicer oben ne more ga brez rejve, nedluge erbat« (BB 426–427).

[1346] Na podoben način je popravil še tudi dve drugi Dalmatinovi pesmi: »Poslušajte krščeniki « (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški naravi‌) in pesem »O Jezus Krist jest le h tebi « (gl. podpoglavje O pokvarjeni, padli človeški duši‌). V prvi pesmi je posebno značilen sklep, v katerem je Dalmatin prosil Boga, naj v dobrih in slabih razmerah pomaga priti do zveličanja. Kastelec je tej prošnji dodal še prošnjo k Mariji, ki prosi za nas v naši smrtni uri, ter prošnjo k svetnikom, ki so že tam, kamor se mi trudimo priti:231 231V pesmi »Poslušajte krščeniki« (Kastelec BB, 429–431) so popravljene prav tiste vrstice, za katere je analiza ugotovila, da so izvirno Dalmatinove. Če bi Kastelec sam prevajal nemški izvirnik, ga skoraj ne bi bilo treba »pokatoličaniti«. Že Rupel, Kastelec 117, je opozoril na zadnji popravek glede Marije in svetnikov.

Tega se vsi mi troštajmo,
na božjo pomuč čakajmo,
saj nam je cilu nagnen;
s prošnjo Marije Divice,
tudi svetniki, svetnice
nam pomagajte! Amen.

[1347] (BB 431)

[1348] Druga pesem ni pretrpela posebnih sprememb, ki bi zadevale versko vsebino, zato jih ni treba navajati.

[1349] Prav tako niso omenjene tiste pesmi, ki jih je Kastelec sprejel in ponatisnil skoraj brez sprememb.

2. Marijine pesmi

[1350] Srednjeveško ljubezen slovenskih katoličanov do Marije dobimo potrjeno, razvito in utrjeno tudi v pesmih začetega novega veka. Veliko število Marijinih pesmi v rokopisnih in tiskanih pesmaricah 17. stoletja je priča te ljubezni.

a) Motiv oznanjenja

[1351] Vsebina Marijinih pesmi se še naprej drži srednjeveških motivov; zlasti pogost je motiv oznanjenja.

[1352] Pesem »Jager na logu šraja« (gl. podpoglavje Marijine pesmi z adventnim motivom oznanjenja‌) je bila še vedno glavna adventna pesem, v 17. stoletju pa je nastala daljša inačica »En jager vun gre loviti«, ki je srednjeveško simboliko še stopnjevala. Čeprav verjetno ni bila cerkvena pesem (je le enkrat zapisana), naj bo navedeno celotno besedilo tudi v tej razpravi zaradi primerjave s cerkveno inačico, ki je bila mnogo bolj razširjena.232 232»Es wolt ein Jaeger jagen« – nemško besedilo gl. Beissel 481.
»En jager vun gre loviti« – Kalobski rkp 273–279. Žal te inačice ni mogel poznati Glonar, ko je pisal svojo razpravo o adventni pesmi (gl. našo v omenjenem podpoglavju‌oz. op. 86/I. pogl.). – Simboliko samoroga v zvezi z Marijinim brezmadežnim spočetjem je razlagal tudi p. dr. Roman Tominec OFM v predavanju: Brezmadežna v umetnosti, ki ga je imel na II. slovanskem frančiškanskem kongresu v Krakovu (25. do 29. avg. 1937). V knjigi: Acta Secundi Congressus. Collectanea Franciscana Slavica, Vol. II. Šibenik 1940 je razen razlage (str. 177) tudi reprodukcija oltarne slike iz katedrale v Erfurtu (leta 1420), na kateri je upodobljena Marija s Samorogom v naročju.

[1353] Osem kitic v začetku in še dve kitici v sredini (18. in 19.) pripoveduje in v simboličnih podobah ter personifikacijah razlaga ves dogodek ob učlovečenju božjega Sina. Angelovo oznanjenje je dopolnjeno z opozorilom, da bo Marija ostala devica, čeprav bo mati tistega, ki bo večno vladal na prestolu kralja Davida. Na koncu (od 20. kitice dalje) je najbrž izvirno dodana precej gostobesedna prošnja, naj Marija ljudem od Stvarnika posreduje milosti zdaj in ob smrti. Prosi zlasti za odpuščanje grehov in zemeljske telesne darove. Po Marijini priprošnji naj nas Bog varuje vseh nesreč in napadov hudičevih zmot (morda je pesem odsev boja s Turki ali pa protestantovske nevarnosti), na koncu življenja naj nas obvaruje pekla in pripelje v nebesa:

1
En jager vun gre loviti
čez tu nebesku polje,
katerimu je pruti priti
svetu telu Marije.
2
Ta lovec je žlahtni angel,
Mariji dobru poznan,
samorogca pred se pojal,
Gabrijel imenovan.
3
Štiri hrte s saboj vodi
na ti roki cartani,
ti so hitri, beli,
beli, koker sam sneg padani.
4
Hrt ta prvi je pravica,
ktere v svejti ni bilu.
Drugi, prava je resnica,
povsod je jo zmankalo.
5
Tretji: božja gnada, milost,
ludjem ubozim zgublena.
Pak četrti: mir, pokojnost,
na zemlji pogrešena.
6
Samarog je vsmilen Jezus,
pravi Bug nu človek bil,
prihod njega želil svejt vus,
enkrat kumej zadobil.
7
Samaroga lovec iše
na nebesih, na zemli,
štiri lubi ti hrtiči
tudi po njim hiteli.
8
Lovec sledi taku dolgu,
de se samarog ulovi,
ter se prav prelubeznivu
v krilu Marije spusti.
9
Gabrijel v rožič zapiska,
lejp, vesel glas vunkaj gre:
Češena si, o Marija,
milosti božje polna.
10
Sami Gospud Bug je s tabo,
vmej ženami žegnana,
vsaj z večim porodom ne bo
obena žena obdana.
11
V dečlnim telu boš spočela
enu detece svetu,
široku nebu nuj zemla
obseči ga ni moglu.
12
Jezusa boš porodila,
vseh ludij trošt, veselje,
večnu divica prebila,
pred rojstvom inu potle.
13
On bo vekumaj regiral
v troni kralja Davida,
brumne duše v nebu zbiral
svojga grad Očeta.
14
Njega svetimu imeni
bode vse podvrženu,
na hvalo se mu prkloni
vsako kralsko kolenu.
15
Pole Marija Divica
precej je pokleknila,
še nje cartana dušica
roke gori vzdignila:
16
Jest sem ta Gospodnja dekla
iz srčne pohlevnosti,
kaku bom zahvalo rekla
mojmu Stvarniku dosti?
17
Le-ta beseda se sturi
glih kakor Bug govori,
zdajci Jezusa v ti uri
spočela v Svetem Duhi.
18
V Marije presvetu srce
samarog se dopusti,
Gabrijel pak spet sperecam
gori v nebu prleti.
19
Tamkaj ta svoj lov oznanja
vsim tim korom angelskim,
ah, njeh veselje spoznati
nam tudi Bug voši vsem.
20
O Marija, sveta mati,
prosi Stvarnika za·nas,
da nam hoče milost dati
zdaj nu na naš smrtni čas,
21
de nam hoče milost dati,
vsaki greh odpustiti,
v nebu cesto prkazati,
kje pomagati priti,
22
de nas hoče obvaruvati
pred tim hudim vremenom,
točo, kugo proč odgnati
Bug s svojim vkazuvanjom;
23
de nas hoče obvaruvati
pred dragino, lakoto,
vojsko, grejhih ter napastih
nuj hudičovih zmotih,
24
de nas hoče obvaruvati
pred zlem ognjom paklenskim,
obilnu veselje dati
v tim kraljestvim nebeskim.
25
Naše dušice zapojo
le-to pejsem hvaležnu,
Jezus, Sin čiste Marije,
nas obari vekumaj. Amen.

[1355] (Kalobski rkp)

[1356] Še daljša, izrazito lirična Marijina pesem »Moja duša vsak dan skuša« naj bo v tej razpravi le omenjena, čeprav so jo kljub dolžini (59. kitic) vsaj v odlomkih radi peli in prepisovali. Podrobna razčlenitev vsebine te vsaj v bistvu še srednjeveške pesnitve bi presegla okvir dogmatične razprave.233 233Latinski »mariale«: »Omni die dic Mariae« so pripisovali različnim avtorjem, tudi sv. Tomažu Akvinskemu, največkrat pa Poljaku sv. Kazimiru. Tako je naslovljena tudi v kongregacijskem molitveniku: Manuale Sodalitatis Immaculatae Conceptionis. Viennae 1643, str. 332–339 (izvod v SK). – Dreves–Blume I, 217–222, ugotavlja, da je avtor pesnitve menih Bernard Morlas iz 12. stoletja. – V Kalobskem rkp sta zapisana dva prevoda te pesnitve: »Moja duša vsak dan skuša« (str. 166–169) in »Marije čast zavpije« (str. 240–255). Po nekaj kitic je zapisanih tudi v Muzejskem, Paglovčevem, Maurerjevem in Ambrožičevem rkp, kar kaže, da so jo ljudje zelo radi peli. Tiskana pa iz nepojasnjenega razloga ni bila nikoli (v doslej znanih pesmaricah).

b) Marijino vnebovzetje

[1357] Marijino vnebovzetje »z dušo in telesom« je glavni predmet pesmi »Veseli se, Marija«. Iz te izhodiščne resnice je pesnik sklepal na glavno osnovo Marijinih odlik, na njeno božje materinstvo; v podobah je omenil tudi njeno brezmadežnost, Sinova bližina v nebesih pa ji omogoča posredovalno vlogo: v podobi studenca milosti pesem omenja Srednico milosti:234 234»Veseli se, Marija« – Šentv. rkp III 2–111, 3. Ta inačica je najkrajša (6 kitic), a najstarejša. Paglovčev rkp (124–128) je daljši (12 kitic) in ima tudi napev. Inačica v Maurerjevem rkp (173–177) ima 8 kitic.

1
Veseli se, Marija,
ti Divica izvolena!
Buh te je vzev s tega sveta
z dušo inu s telesam.
Čast, čast čez vso čast,
čast tebi na vekumej!
Sedej se veseliš,
v nebesih ker sediš, o Marija.
2
Ti si to lepo sonce
neizrečene svetlost;
ti si studene te gnade,
h tebi v nadlogah hitim.
Prov, prov, Mati, prov
h tebi sem se grešnik nagnov,
ti tega ne zapustiš,
z gnado ga obdeliš, o Marija.
3
Ti si ta lepa luna,
ostaneš povhena.
Veliku grehov sem sturiv
na mojo ubogo dušo.
Hvali, hvali, Mati, hvali
moja duša tebi zahvali.
Za gnado prosim te,
doli ne vdari me, o Marija.
4
Ti si svetla danica,
šajn od tebe stoji,
kateri tebe kliče,
gnado on zadobi.
Teci, teci, grešnik, teci,
z molitvami jo ofruej,
toku te popela,
Kristusu te čez da, o Marija.
5
Ti si ta lepi sedež,
v nebesih ker sediš.
Bug je tvoje prsi sesov,
kir je na sveti biv.
Vli, vli, Mati, vli
čez me eno kaplo krvi,
mleka medenega,
čez mene grešnika, o Marija.
6
Ti si studenc te gnade,
lep, čist in svetu,
ti si nam Sinka rodila,
Izveličarja vsega sveta.
Pij, pij, grešnik, pij
lepi studenc te milosti,
to, ker boš čist postov,
k Bogu se boš nagnov inu k Mariji.

[1358] (Šentviški rkp)

c) Marijino sredništvo

[1359] Marijino sredništvo je bilo lepo izraženo že v pravkar navedeni pesmi, ki pa jo poznamo iz enega samega zapisa. Bolj znana je bila v lekcionarjih tiskana pesem »Od Marije zapeti moja duša želi«.235 235»Od Marije zapeti moja duša želi« – Šentv. rkp III 3b–III 4b ima nekatere izraze drugačne, starejše, kot prva tiskana inačica v EvL 1715, 380–382. V lekcionarjih so pesem tiskali do leta 1772.

[1360] Pesem je parafraza molitve »Pozdravljena Kraljica«, ker Marijo naziva: mati te gnade, dobrote, sladkosti in milosti. O njenem deležu pri odrešenju pravi celo, da je hudiča potrla, nebesa odprla in nas, jetnike, rešila. Ob teh besedah bi se dalo ugibati, kakšen način Marijinega sodelovanja pri našem odrešenju je imel pesnik v mislih. Morda je Marijo tako imenoval samo v posrednem smislu, ker je bila mati Odrešenika, ki je vsa ta dela izvršil, ali pa jo je hotel častiti kot pravo soodrešiteljico (corredemptrix), kakor so Marijo začeli od 15. stoletja dalje. Že nekdaj pa so Marijo imenovali »causa salutis« (sv. Irenej). Mislili so pri tem tudi na Marijin delež pri našem odrešenju v objektivnem smislu, čeprav so se vedno zavedali bistvene razlike med Kristusovim in Marijinim deležem pri odrešenju človeškega rodu. Vzporednica: Eva – Marija, ki jo najdemo tudi v tej pesmi, je priljubljena podoba Marijine soodrešiteljske vloge, a prav ta vzporeditev nas varuje, da bi ji prisodili previsoko stopnjo odrešilnih zaslug. Eva je namreč silno pomembno sodelovala pri človekovem padcu, a je vedno le Adam v razodetju imenovan kot začetnik krivde. Prav tako razodetje jasno govori le o Kristusu kot edinem sredniku med Bogom in človeštvom (Rimlj 5,12). Morda je v teh pesniških izrazih nekaj protireformatorske težnje Mariji vrniti čast in vlogo, ki so jo ji protestanti hoteli odvzeti.236 236Prim. razlago posameznih mnenj o Marijini soodrešiteljski vlogi v razpravi: C. J. Jellouschek OSB, Maria Mediatrix. Theologisch–praktische Quartalschrift 109 (1961), 81–98.

[1361] V zadnjem delu pesem razločno spodbuja k zaupanju v Marijo kot srednico milosti (soodrešiteljico vsaj v subjektivnem smislu), srednico pri edinem Sredniku Kristusu, ko glede duš v vicah izraža željo, naj jih Marija »potrošta«, za nas pa naj Boga prosi in naj nas ob smrti pripelje varno v nebesa:

1
Od Marije zapeti
moja duša želi,
nadloge razodeti
Materi Divici
O Mati te gnade,
ker upane ima nate,
tega nikdar ne zapustiš.
2
Ti si nebeške vrata,
trošt si teh grešnikov,
ti nam pomagaš rada,
pomoč kršenikov.
O Mati dobrote,
pod toje perote
vzemi nas toje služabnike.
3
Mi smo z globoke doline,
mi h tebi kličemo,
zapušeni, edini,
nate zdihujemo.
O Mati sladkosti,
ne pusti v grenkosti
le-te, ker nate zaupajo.
4
Mi smo z grehi obdani,
za gnado prosimo,
hudič nas veden rani,
mi nemu služimo.
O Mati milosti,
potrdi v žalosti
naše telu inu dušo.
5
Sej smo tvoji otroci,
mi h tebi kličemo,
če smo glih nevredni,
nate trošt imamo,
de nam boš pomagala
inu na strani stala
pruti sovražnika.
6
Kar je Eva zgubila
s svojo prprošeno,
si Marija dobila
s tvojo pohlevšeno:
hudiča potrla,
nebesa odprla,
nas jetnike odrešila.
7
Ta, kir ponoči hodi,
ga luna resveti,
ti, sveta zarja, bodi
nam grešnikam h pomoči,
dušice v teh vicah potroštej,
o Mati te milosti!
8
O Marija Divica,
prosi Boga za nas,
bodi naša pomočnica
keder pride ta čas,
keder pojde dušica
s telesa v nebesa:
tje nas prpeli, o Marija!

[1362] (Šentviški rkp)

[1363] Iz Marijinega oficija je bila vsem znana himna Venancija Fortunata »Quem terra, pontus, sidera«, razdeljena v posamezne odlomke pri horah. Končni del »O gloriosa Domina«, ki so ga v oficiju po oglejskem obredu peli pri hvalnicah,237 237»Quem terra, pontus, sidera« – Breviarium secundum usum Aquileiensis ecclesiae. Venetiis 1496, list /311b/ (v SK). so znali peti tudi v slovenščini.

[1364] V pesmi spet srečamo že znane izraze: paralela Eva–Marija je tudi tukaj spomin Marijinega sredništva pri Sinu, za katerega je poudarjeno, da je ena izmed oseb presvete Trojice:238 238»O Marija, žlahtna gospa« – Muzejski rkp II 8. – Druga inačica: »Čestita si ti, o Gospa« – Budimpeštanski rkp, fotolist 21 in 33, ima nekaj kitic več.

1
O Marija, žlahtna Gospa,
povišana čez nebesa,
rodila večniga Sinka,
dojila svojga Stvarnika.
2
Kar nam je Eva odnesla,
tu je Marija prnesla,
te duše gredo gori v nebo,
ti si, Marija, to okno.
3
Vrata krala nebeškiga,
mati cesarja večniga,
veselite se vsi ludi,
z Marijojov je vslišane.
4
Jezus, mi tebe hvalimo,
tojo Mater mi častimo,
Očeta, Svetiga Duha,
sedaj jenu vekomu. Amen.

[1365] (Muzejski rkp)

[1366] V velikonočnem času so vsaj v začetku 16. stoletja začeli peti Marijino velikonočno antifono »Regina caeli, laetare« v pesemski obliki. Glavni predmet v pesmi ni toliko resnica Jezusovega vstajenja, ampak prošnja k Mariji srednici, naj zmagoslavnega Sina, ki je naš Odrešenik, za nas prosi:239 239»K česti Mariji zapojmo še« je zapisal šele M. Majer v 19. stoletju (PC, št. 30), zato je njena starost dvomljiva kljub nemškim vzporednicam. Grafenauer I., Velikonočna 124, pod mlajšimi oblikami sluti stari prevajalski slog.

1
K česti Mariji zapojmo še:
Kraljica nebeska, veseli se!
Aleluja, aleluja!
2
Le tistega želimo počastit,
kterega si bila vredna nosit.
3
Častitliv je od smrti vstal,
kakor je učencam djal.
4
Prosimo te pa vsi na glas:
Marija, prosi Boga za nas!
5
Vesel se, bodi prav vesela,
ljuba devica Marija!
6
Jezus je od smrti vstal,
nam je sveti raj odprl.
7
Roža Marija vsmilena,
le prosi za nas Jezusa!

[1367] (Majer PC)

č) Rožnovenske pesmi

[1368] Značilnost 17. stoletja so posebne rožnovenske pesmi, kakor je eno izmed njih izrecno omenjal tudi škof Hren (gl. § 1304‌). Nekaj takih pesmi je ohranjenih v rokopisih, vsebina pa je seveda predvsem pripovedna in se ne spušča toliko v poučevanje verskih resnic. Ljudje so ob petju posameznih kitic (v Kalobskem rkp ima pesem »Primi ta krancel zlat od rož« 50 kitic) premišljevali in ponavljali evangeljske dogodke in se s tem vglabljali v Jezusovo in Marijine življenje. Ni dvoma, da bi bila posebna razprava o njihovi vsebini zelo zanimiva.

3. Pesmi v čast Kristusu

[1369] Pesmi, ki častijo Kristusa, njegovo osebo in njegove lastnosti, zavzemajo med cerkvenimi pesmimi 16. in 17. stoletja samostojno mesto. V srednjem veku so ljudem zadoščale pesmi, ki so jih peli ob štirih velikih praznikih: o božiču, o veliki noči, za vnebohod in za sv. Rešnje Telo. Zdaj pa so se jim pridružile še pesmi v čast Jezusovemu trpljenju, njegovemu Srcu in Imenu ter njegovi sodniški službi ob drugem prihodu. Nekaj novih pesmi za velike stare praznike sicer tudi poznamo, ker so zapisane v rokopisih, a so verjetno ostale omejene na ožji krog pevcev in jih v tej razpravi ni treba omenjati.

a) Pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu

[1370] Srednjeveške pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu so vsaj v 17. stoletju pomnožili z novimi. Po starosti zasluži prvo mesto evharistični responzorij iz Hrenove dobe. Težko je sicer zanj izreči sodbo o njegovi razširjenosti, a vsaj o uporabi v cerkvi zanj ni dvoma, ker je vpisan v gornjegrajskem rokopisu med latinskimi cerkvenimi spevi.240 240Gl. opis Gornjegrajskega rokopisa‌.

[1371] S ponavljanjem besed, ki jih je Jezus izgovarjal pri zadnji večerji, je ta responzorij v vernikih utrjeval vero v resnično Kristusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Prav to resnico je bilo treba utrjevati v ljudeh, ki so bili še pod vplivom Lutrove in Trubarjeve reformacije. (Ker je samo latinsko besedilo ohranjeno v celoti, navedem izvirnik in ohranjeni slovenski začetek.)

Discubuit Jesus cum discipulis suis
et ait illis:
Desiderio desideraui hoc Pascha
manducare vobiscum antequam patiar.
Et accepto pane gratias agens
fregit et dedit illis
dicens: Hoc est Corpus meum.
Fecit Assuerus rex grande conuiuium
cunctis principibus et pueris suis,
ut ostenderet divitias gloriae regni sui.
Dicens: Hoc est etc.
Gloria Patri et Filio et Spiritui Sancto.
Dicens: Hoc est corpus meum.
Sedil je k mizi Jezus s svojmi dvanajstimi jogri
inu k nim pravi:
Z velikimi želji sim jest zaželil
letu velikunočnu jagnje jesti z vami
prejden bom martro trpil.
Inu vzame ta kruh, je zahvalil, rezlomil
inu ga njim podal
rekoč: Le-tu je moje Telu.
Krajl Assuerus je naredil gostovanje ve– …
(naprej ni ohranjeno)

[1372] Edina evharistična pesem, ki je v dobi 100 let vsaj dvakrat zapisana in zato vzbuja vtis, da so jo peli v cerkvah, je pesem po Tomaževi himni »Pange, lingua«. V pesmi »Veselu poj, duša moja« je ohranjen isti izraz za zakrament »svetina«, kot ga je uporabljal Trubar (gl. § 1255‌).

[1373] Pesem poudarja istost zakramenta sv. Rešnjega Telesa z na križu darovanim Kristusovim telesom in krvjo. Vernikom priporoča, naj bi imeli tako trdno vero v resničnost Jezusovih besed pri maši, kakor so apostoli Jezusu verjeli pri zadnji večerji. Smrt Juda Iškarijota (ki Jezusu ni verjel) pesnik uporablja kot svarilen zgled, kaj se zgodi s človekom, ki dvomi v božjo milost (= vsemogočnost):241 241»Veselu poj duša moja« – Muzejski rkp IV 1–IV 1b. Ker je ta zapis slabo ohranjen, sem navedel besedilo Maurerjevega rkp, str. 76.

1
Veselu poj, duša moja,
od Rešniga Telesa,
kir je ta prava svetina,
h zveličanji nam dana.
2
Na križi je posvečena,
s te strani božje tekla
Jezusova kri rumena,
nas očisti od greha.
3
Nam je od Buga šenkana,
iz Marije rojena.
Jezus, ti lubo detice,
ti samo jagne božje.
4
Na sveti je predigoval,
mnogi čudese sturil,
na ta veliki četrtek
svoj testament potrdil.
5
Svoje telu v kruhu žegnal,
v vinu je kri obhajal,
reku svojim jogram dvanajstam
lubi smilani Jezus:
6
Pite, jejte, jogri moji,
to je vse k mojemo spomino.
Jogri so taku sturili,
božji žegen prejeli.
7
En sam je cagov na milosti,
še tisti je morov vmrejti:
tisti je biv Judež Škarjot,
kir je biv Boga fratov.
8
Obtu mi tako svetino
s čistim srcom častimo,
dej nam Bug to gnado svojo,
de vredno prstopimo.
9
Bodi čast Bogu Očetu,
Jezusu nega Sinu,
Troštarjo Svetimo Duhu
zdaj ter vekomaj. Amen.

[1374] (Maurer)

[1375] Podobno kot v nemških deželah so se v 17. stoletju najbrž tudi na Slovenskem pojavile »mašne pesmi«: pesmi, ki so bile določene za petje med daritvenim delom maše okrog povzdigovanja (prim. § 1294‌ in § 1298‌). Edini ohranjeni primer take pesmi je zapisan v Muzejskem rkp z opombo, naj se poje po povzdigovanju Jezusu v čast.242 242»Češčenu bodi o svetu« – Muzejski rkp III 7b. – V četrti kitici je prva beseda nečitljiva.

[1376] Pesem časti sv. Rešnje Telo in Kri, ki jo pozdravlja kot zaklad večnega življenja. Jezusa imenuje dobrotljivega Marijinega sina; prosi, naj bi ga smeli veseli gledati na sodni dan ter konča z doksologijo – hvalnico presv. Trojici, ki je skoraj popolnoma enaka kot v prej navedeni pesmi:

1
Češčenu bodi o svetu
cartanu Rešnu Telu
našiga Gospuda Jezusa,
Zveličarja Kristusa.
2
Češčena bodi o žlahtna,
sveta Kri Jezusova,
o žlahtni šac, o živlejne,
naših dušic zveličane.
3
Jezus, Bug, človik pravi,
O Jezus Krist, ti dobrutlivi,
Jezus, ti Sin Marije,
vsmili se čez nas grešnike.
(nečitljivo:)
4
… de vošči gnado,
daj, de kakor smo sedaj
v štalti tega kruha videli,
na sodni dan veseli gledali.
5
Kadar ti prideš soditi,
te hude pogubiti,
na desno stran nas te zroči,
od tih frdamanih odloči.
6
Čast, hvala bodi Očetu,
Jezusu, njega Sinu,
troštarjo Svetimo Duhu,
zdaj ter h večnimo času.

[1378] (Muzejski rkp)

b) Pesmi o Jezusovem trpljenju

[1379] Pesmi o Jezusovem trpljenju so protestanti uporabili za razlago svojega nauka o opravičenju, katoličani pa so v podobnih pesnitvah bolj meditativno pripovedovali posamezne dogodke Jezusovega trpljenja. Bolj kot za dogmatike bi bile te pesmi zanimive za bibliciste, čeprav je res, da bi raziskavanje posameznih izrazov v njih prispevalo k razumevanju katoliškega nauka o zaslužnosti Jezusovega življenja in trpljenja.

[1380] Ker so te pesmi kakor tudi pesmi o celotnem Jezusovem življenju navadno zelo dolge (v Kalobskem rkp pesem »Jezus svetu odrešitvu« s 76 kiticami) zadošča, če so v tej razpravi vsaj omenjene. Najbrž tudi niso bile splošno znane, tiskane pa sploh niso bile.243 243Ta odstavek se bo bistveno spremenil, če se bo dalo ugotoviti, da je pesem »Premisli, človek grešni«, ki bo navedena v četrtem poglavju (gl. podpoglavje Pesmi za nove pobožnosti‌) in jo pojemo še danes, nastala že v 17. stoletju ali celo še prej.

c) Pesmi o češčenju Jezusovega Srca

[1381] Morda so bile tudi pri nas že v srednjem veku znane začetne oblike posebnega češčenja Jezusovega Srca, kakor so izpričane za nemške dežele. Ker se tako stare pisane priče pri nas niso ohranile, je za nas najstarejša pesem »Jezus, bodi češčenu srce tvoje presvetu«. Bila je zapisana okrog 1672, ko so nekatere francoske škofije prvič smele obhajati praznik Srca Jezusovega. Bil je to sad prizadevanja sv. Janeza Eudesa, ker je papeško dovoljenje za poseben praznik (z mašo in ) dal šele 1765 Klemen XIII. za nekatere škofije na Poljskem in v Franciji.244 244Prim. okrožnico Pija XII. »Haurietis aquas« z dne 15.5.1956, št. 51 in 53 (v slovenskem prevodu, razmnoženem v Ljubljani 1958, je ta odstavek na str. 81 in 82). – Podrobneje govori o zgodovini češčenja Srca Jezusovega članek v LThK 5 (II. izd. 1960), 290 sl.

[1382] Naša pesem je edinstvena priča, da se je nova pobožnost začela širiti med slovenskimi verniki že v sredini druge polovice 17. stoletja, morda še predno so začeli na Slovenskem zidati javne kapele v čast Jezusovemu Srcu (v Rušah 1692).245 245O češčenju Srca Jezusovega pri Slovencih prim. Kovačič, Zgodovina 286, in V. Kragl, Začetki pobožnosti presvetega Srca pri nas. Glasnik Srca Jezusovega 41 (1942), 110. Motiv medsebojne izmenjave srca v prvem delu pesmi je še izrazito srednjeveško mističnega značaja, v drugem delu pa omenja odrešilno vrednost Jezusove daritve na križu, ko sta iz prebodenega Srca pritekla kri in voda. Žal pesem ni ohranjena v celoti, da bi poznali vso njeno vsebino:246 246»Jezu, bodi češčenu« – Muzejski rkp IV 2b, je edini znani zapis in zato zadnja kitica ni ugotovljiva, ker je rkp poškodovan. Kidrič (Opombe 121) je za to peseem ugotovil, da je bila zapisana kmalu po 1672. Po smislu je nekoliko sorodna Bernardovi pesmi »Summi regis cor aveto« (Dreves–Blume I, 314), ni pa njen prevod, kot je domneval Kidrič (Opombe 119).

1
Jezu, bodi češčenu
Srce tvoje presvetu!
Daj meni krafti no moči,
de prav iz srca morem reči:
Tvoje srce moje srce,
moje srce tvoje srce.
2
Zveži ti srce vkupaje,
de z dveh ti src enu bode,
de srce s srcam se zmiri,
de vseli ostane v tebi.
3
O srčna roža se odkri,
tvojga Srca duh meni diši,
odpri se čista lilia,
čista režgi mi žalostno srca.
4
O smrt, o smrt, ti si britka,
kir Srca ranila Jezusa,
iz tiga kri jenu voda
tekla, kir nas odrešila.
5
O Srce sveto, ranjenu,
s sulico prebodenu:
dej grejhe odpusti mi,
de zadobim večni raj.
6
srce moje pije h tebi,
Jagne božje,
kir sveta grejhe odzame,

[1384] (Muzejski rkp)

č) Češčenje Jezusovega imena

[1385] Češčenje Jezusovega imena je v Cerkvi živo že od apostolskih časov (sv. Pavel). V srednjem veku so ga širili zlasti frančiškani. Posebno spodbudo pa je pobožnosti do Jezusovega imena dala zmaga nad Turki pri Beogradu 1456, ker je vodja kristjanov sv. Janez Kapistran svojo vojsko postavil pod zaščito presvetega Jezusovega imena. Poseben praznik je frančiškanom dovolil papež Klemen VII. leta 1530. Takrat so ga obhajali 14. januarja, ko pa je bil 1721 ukazan za vso Cerkev (papež Inocenc XIII.), je bil določen za 2. nedeljo po Razglašenju.247 247Povzeto po podatkih o češčenju Jezusovega imena v LThK. K 7 (II. izd. 1962), col. 783.

[1386] Precej slovenskih pesmi po rokopisih 17. in 18. stoletja priča, da je bila ta pobožnost znana in razširjena tudi med Slovenci, čeprav morda nobena od teh pesmi ni bila znana po vsej Sloveniji. Najbrž so to bile bolj bratovščinske pesmi, saj so imeli na Štajerskem pri Devici Mariji v Puščavi tako bratovščino že leta 1652.248 248Latinski »jubilus«: »Dulcis Jesu memoria« ima Dreves–Blume (II, 36–37) samo v izboru. Celotno besedilo gl. kongregacijski molitvenik (omenjen v op. 233) na str. 325–331. Slovenski prevod »Jezus, sladak je tvoj spomin« – Kastelec BB, 402–407. Manjši odlomki so tudi v Muzejskem rkp, Paglovcu, Maurerju in Semeniškem rkp.

[1387] Na prvem mestu je treba navesti največkrat zapisano pesem ki je prevod latinskega »jubilusa«: »Dulcis Jesu memoria« (ali: Jesu, dulcis memoria), ki jo sicer navadno pripisujejo sv. Bernardu, vendar pravega avtorja ne poznamo.249 249O češčenju Jezusovega imena na Slovenskem prim. podatke v Kovačičevi Zgodovini, str. 286. Ker je pesem zelo dolga (43 kitic), so mnogi prepisovali samo odlomke, zato naj bodo tudi tu navedeni po Kastelčevi tiskani inačici.

[1389] Začetne kitice pesmi izražajo veselje, hrepenenje po Jezusovi bližini in odpuščanju grehov, srednji del razlaga udeležbo pri Jezusovi večerji sv. obhajila, kjer se Jezusu najbolj približamo, konec pa pripoveduje o Jezusovem vnebohodu in našem končnem združenju z njim v nebesih:

1
Jezus, sladak je tvoj spomin,
sladku ime: Nebeški Sin.
Druge sladkusti ne želim,
ampak se s tabo veselim.
2
Nej slajšiga nič slišati,
nej lepšiga nič viditi,
nej lubšiga nič misliti,
kakor Jezusa lubiti.
3
Le sem, le sem, o grešnik moj,
k sebi te kliče Stvarnik tvoj,
čez grehe boš solze prelil,
Jezus odpustke bo dilil.
– – –
6
Na cesto se hitru spustim,
de Jezusa ne zamudim.
Iskal ga bom po vsih koteh,
iskal ga bom na vsih poteh.
7
Zjutra zgudaj z Magdaleno
potečem u zemlo hvaleno,
kir je bil Jezus pokopan,
tamkaj bom vidil njega stran.
8
Tamkaj bodo tekle solze,
tamkaj bo vzdihalu srce,
tamkaj bom od lubezni vroč,
o Jezus, ne loči me proč!
– – –
14
Tu njega martra govori,
nu ta sveta rumena kri,
katero je za nas prelil,
ta večni leben nam dobil.
15
Zbudi se krščansku telu,
vprašaj za Jezusa zvestu,
spumni na njega bogastvu,
inu ga lubi pogostu.
16
Jezus je poslan z nebes,
nas navuči vse, kar je rejs,
vabi na svojo večerjo,
nam bo gasil našo žejo.
17
Kir pr tvoji mizi sidi,
z angelskim kruhom se redi,
bi rad govoril od jedi,
ali mi zmanka besedi.
18
Od žlahtne jedi Jezusove
bodo duše zamaknjene,
kir več pokusi, več želi,
inu počiva brez skrbi.
– – –
36
Pojte pruti vsi svetniki,
moji dobri pomočiniki,
Jezus gre v nebu z oblastjo,
Spremite ga z lepo častjo.
– – –
40
Od njega v nebesih pojo,
to večno hvalo mu dajo,
de je rešil vus volen svejt
skuzi kri, nu martre cvejt.
41
Jezus zdaj v miru krajluje,
čez angelce gospoduje,
o Buh, de bi jest vmej nimi bil,
volnu rad bi svejt zapustil.
42
Jezus se je v nebu vzdignil,
spred oči naših je zginil,
viner po tem sim jest vesel,
srce moje je s sabo vzel.
43
Zdaj ga hvalim, zdaj ga častim,
enkrat se bom veselil z njim,
jest imam dobru vupanje,
Jezus bo dal zveličanje. Amen.

[1390] (Kastelec BB)

[1391] Pravkar omenjena latinska predloga je bila uporabljena še za drugo pesem, v kateri je združeno češčenje Jezusovega imena s češčenjem njegove matere Marije. V pesmi, v kateri se Jezus v vsaki kitici naziva »nebeško sonce«, ki naj nas razsvetli, je poudarjeno zlasti zaupanje grešnika v Jezusovo božje neskončno usmiljenje. Končna prošnja, naj še Marija–roža prosi za nas zdaj in poslednji čas, je še vsa v slogu srednjeveških pesmi:250 250»Marija žlahtna jungfrava« – Šentviški rkp II 2b – II 3b. To pesem je sredi 18. stol. na Koroškem zapisal Maurer (272–277) kot pesem »Oj luč nebeška, Jezus sam«.

1
Marija, žlahtna jungfrava,
ker si nam rodila Jezusa,
tiga krala nebeskiga.
Jezus, nebesko sonce,
resvetli nam naše srce! (odpev po vsaki kitici)
2
Nič se ne poje lepšiga,
v sveti se ne zmisli slejšiga,
koker je Jezus tvoje ime.
3
Koker lubiti Jezusa,
obeden ga zgruntat na zna,
kdor ga lube, ta ga spozna.
4
Tvoje presvetlu obličje
kliče k sebi vse kršenike
kršenike inu grešnike.
5
O človik grešni se spomni,
k Jezusu se sedej obrni,
gledej kok mo h tebe srce gori.
6
Pusti nas v tvojo svetlobo,
katero ti gledaš, mi želimo,
milosti tvoje prosimo.
7
Prelepa roža Marija,
prosi ti vselej Boga za nas,
sedej inu na naš posledni čas.

[1392] (Šentviški rkp)

[1393] Po latinski ali nemški predlogi sega še v srednji vek pesem »Jezu, sladku ime kličemo ubogi grešniki«, ki je zapisana v Kalobskem rkp. Navedena naj bo le sklepna kitica, ki je doksologija nekoliko nenavadne vsebine:251 251»Jezus ist gar ein suesser Nam« (Baumker I, št. 116) – »Jezu sladku ime kličemo ubogi grešniki« – Kalobski rkp 80–82.

7
Hvala, čast na vekomaj
ta sveta Trojica ima,
Oča, Jezus, nu Sveti Duh,
vsa ta lepota je Bug.
Kdur isto vidi,
ta je uže v svetim raji. Amen.

[1394] Prav posebno mesto v razvoju katoliških slovenskih cerkvenih pesmi ima naslednja pesem v čast Jezusovemu imenu, ker je v vrsti samih anonimnih pesmi prva, ki razodene avtorja. Pisec Kalobskega rokopisa (čigar imena sicer ne poznamo) pravi o njej, da jo je spesnil v januarju 1643. Zaupna molitev grešnika k usmiljenemu Jezusu, ki je zanj prelil vso kri, se glasi:252 252»Jezusa ime presveto« – Kalobski rkp 216–218 z naslovom: Cantilena recens, de SSmo Nomine JESV, in tono Pange lingua, uel Vrbs beata Jerusalem. 1643 In Januario a Collectore huius libri composita.

1
Jezusa ime presvetu
ponižno zahvalimo.
To kot sonce po vsem jasni,
de se grejemo.
Proč odstopi vse prekletu,
verni pak mir najdemo.
2
Išče duša ter ne znajde,
čista koker grlica,
v svojem srci hitru najde
smileniga Jezusa.
Vliva v njo studence gnade
nu medenu veselje.
3
Jest pak solze Magdalene
želim z grenko žalostjo,
grejh strupeni, zlo zadene,
odpodi gnado božjo.
O Jezus, pomili mene,
voši snago angelsko.
4
… kršanstvu de se vname
zguranjo žerjavico,
več v krivici ne ostane,
trdnu hrani pravico,
ter se gori v nebu vzame
vžiti sveto Trojico.
5
Jezusa dušica sveta
nu telu posveti naš,
žlahtna voda s strani vzeta
speri ter napoji nas.
Sladke rane, kri prijetna
dolge za nas platit znaš.
6
De ne skazi duh sovražni
Jezu, duše varuvaj,
milost skaži, rane maži,
iz nadluge vun spelaj,
nas vtolaži, pot pokaži,
k večnimu raju pelaj. Amen.

[1395] (Kalobski rkp)

d) Pesmi o Jezusu kot bodočem sodniku

[1396] Jezus sodnik je predmet cerkvene sekvence »Dies irae, dies illa«, ki so jo vsaj v 17. stoletju slovenski verniki že znali peti v domačem jeziku. Iz Muzejskega rkp, v katerem je zapisan najstarejši ohranjeni odlomek pesnitve »Božja muč se bo srdila«, naj bodo navedene le tiste kitice, ki govorijo o Jezusu kot bodočem sodniku. Pevec se priporoča njegovemu usmiljenju, ker more zaradi svojega trpljenja grešniku odpustiti:253 253»Božja muč se bo srdila« – Muzejski rkp III 3 – III 3b. Navedene kitice so na drugi strani. Celota ni ohranjena. Precej podobna je inačica v Tržaškem rkp.

8
O Krajl večni, strašne časti,
kir si nas rešiv v milosti,
mene tedaj ne zapusti.
9
Spomni moj Bog, smilen Jezus,
tvoje uržah poti sim vus,
ne pogubi mene, Jezus!
10
Si me iskov, si se trudiv,
si me rešiv, križ si trpev,
bi tak marter zabstojn biv.
11
Ti rihtar, kir vse prav sodiš,
prosim, moj dulg mi odpusti
prejden z nami v sodbo stopiš.
12
Jest vzdihujem koker grešnik,
sram me je, kir sim nusramnik,
pognadej me, Bog moj Stvarnik!

[1397] (Muzejski rkp)

4. Pesmi angelom v čast

[1398] Prva slovenska znana pesem, ki razlaga odlike in službo angelov, je zapisana v Kalobskem rkp.; do 19. stol. je ta pesem bila edina, ki je skušala vsaj nekoliko razložiti resnice o angelih, svetih in pogubljenih.

[1399] Pesem razlaga, kako angeli častijo Boga v nebesih in kako so poslani v pomoč ljudem na zemlji. V zvezi z delovanjem sv. Mihaela je v nekaj kiticah razložen tudi način škodljivega delovanja hudobnih duhov, ki morejo naravne pojave uporabiti v svoje namene in z njimi škodovati ljudem, božjim ljubljencem. Iz sv. pisma je navedenih nekaj zgledov, kako dobri angeli ljudem pomagajo: Danijel, Lot, Peter, trije mladeniči v Babilonu, ter izraža upanje, da bodo prav tako pomagali tudi nam in nas branili pred vsemi »zuprniki«:254 254»Dones Cerkov sveta mati« – Kalobski rkp 108–111, je morda prevod prvotno protestantovske pesmi »Heut singt die liebe Christenheit«, za katero pravi Baeumker II, št. 94, da so jo prevzele tudi nemške katoliške pesmarice.

1
Dones Cerkov sveta mati
čast Bogu hoče spižati
za milost preveliko:
Stvaril je mnogu krdelce,
te lube svete angelce
nam na pomuč nebesko.
2
Koker sonce vsi svetijo,
koker en ogen lisnejo,
so vsi nebeski duhi
božja prelepa čudna stvar.
Njih natura je en svet dar,
Jezusu vsi podložni.
3
Božje obličje vidijo,
večno luč vselej gledajo.
Ta čast svete Trojice:
to isto oni hvalijo,
svet, svet, svet je Bug pravijo
ter padajo na lice.
4
Nih imena nu nih službe
so po tem koker oskrbe
naše reči na zemli.
Koker so stanovi mnogi
taku jim tudi Bug deli
skrb v njih lubim krdeli.
5
Kdu Bogu glih: o Mihael,
zgurni vojskar, en arhangel;
pod tvojim je banderu
vse, kar vojskuje angelstvu
zuper djanje hudičovu
so vso silto neverno.
6
Ta stara kača ne spi,
nuč nu dan iše, želi,
de bi nas premojstrila,
ob život, dušo, čast, blagu
zavlekla nas v tu večnu zlu,
od Buga obrnila.
7
Narprvič začenja zmote,
punte, tiranstvu nu vojske,
red božji premečuje,
kralje, cesarje podsuka,
lubezni zveze rezčuka,
de lej svoj srd izsuje.
8
Huda nam dela vremena,
s točo vse časi pomendra,
svoj strup na vejter prsne,
naš sad zemle nam ne voši,
vse stvari hujša, poiskaži,
tulkajn sovražnik počne.
9
Kadar bi sveti angelci
mu ne branili, dušici
životu bi on skodil
z vodo, napastjo nu z ognjom,
v zlo smrt bi nas zapodil.
(samo 5 vrstic!)
10
Kadar smo v nuji narvekši
nam hite angelci streči,
z nadlug nas vun iznesti.
Levi niso sant Danielu
kaj mogli pred tem angelom,
sicer so ga bli znesli.
11
Žveplu nu ogin iz nebes
je Sodoma koker en ses
končal. Lot pak stari
je ušel, s hčerami nu z ženo
angelci ga odpelali,
Bug te svoje obari.
12
Petrus dolgu v ječi živil,
je k smrti uže obsojen bil
od Herodeža kralja.
Njega angel v noči pršal,
ketine vse je pretrgal,
prosta so odbežala.
13
V ogneni peči glih taku
en angel ohrani cilu
te tri svete hlapčiče.
Koker v rosi so hodili,
en hladen vejter čutili,
ne vedo nič od hice.
14
Taku še na donašni dan
nas varje angelski stan.
Ti presvetni stražniki
veden za nas skrb imajo,
vojskujo, ter nas branijo
pred vsemi zuprniki.
15
Hvala tebi, Jezus Kriste,
kir nam daš take varuhe,
svete, lube ter zvejste,
de nam vrag nima škoditi,
temuč nas vuče hoditi
v nebu te prave cejste. Amen.

[1400] (Kalobski rkp)

5. Svetniške pesmi

[1401] Litanijska pesem v čast Bogu, Mariji, angelom in svetnikom, zapisana v Kalobskem rkp, je edina »teoretična« svetniška pesem iz 17. stoletja. Sestavljena je zelo premišljeno: vsako osebo ali skupino ena kitica razlaga, druga pa izraža našo prošnjo. Celotna vsebina je v izrazitem nasprotju s protestantovskim naukom o nevrednosti češčenja svetnikov, skrbno pa se še varuje bohotnih legendaričnih pripovedi, ki so tudi že v tej dobi vdirale v svetniške pesmi, 100 let pozneje pa so jih dobesedno preplavile:255 255»Visoki Oča, usmilen Bug« – Kalobski rkp 130–135. Po razvrstitvi kitic in po vsebini je zelo sorodna latinski pesmi: »Summe Pater, Sancte Deus«, objavljene v dijaški pasmarici: Preces et Hymni in usum juventutis litterarum humaniorum studiosae. Graz 1834, 21–25 (v SK). – Posebej je treba opozoriti na precizne in zelo skrbno izbrane izraze v trinitaričnem prvem delu pesmi.

(Bog oče)
Visoki Oča, usmilen Bug!
Iz velikih grehov nadlug
vsmili se čez folka tvojga,
de nuč nu dan objokamo
to, kar smo djali kriviga.
Če hoč, moreš nas oprati,
sicer ne vemo obstati,
o Oča, brez gnade tvoje.
Pridi nam na pomagajnje
v naši revi nuj žalosti!
(Bog Sin)
Jezus, Beseda Očina,
kir si natura materna
človesku mesu nase vzel,
za nas nedolžno smrt podjel,
na križi zle britkosti.
Mi grešniki te molimo,
pohlevnu iz srca prosimo,
zavolo smrti tvoje zle,
ne zabi tvoje množice,
v revi nuj zlegu težkimu!
(Bog Sveti Duh)
Obevih zveza, Sveti Duh,
spelaj, nu zderi nas z nadlug,
naše grehe speri čistu,
srce sturi rodovitu
z gnado tvojo duhovno.
Če nas spereš, bomo čisti,
če nas zdraviš, bomo zdravi,
če ti ne daš te hvaliti,
ne moremo mi moliti
prov inu zavuplivu.
(Presv. Trojica)
Tri pršone, tri imena,
vsaj v dareh nerazdelena,
Bug Oča, Sin, nu Sveti Duh,
tri imene, le en sam Bug,
enu djanje vsi trje.
Mojo dušico trojno
vižaj inu pelaj v eno
vero, strah inu vupanje,
de bom polhen gnade tvoje,
hladne rose nebeske.
(Marija)
o ti svetla morska zvejzda,
si lej sama mati dečla,
spigel svetiga divištva,
vsemogočniga bogastva
ena zlahtna kambrica.
Moli za nas, o Marija,
na cejsti našigu lebna,
de bomo tukaj živeli,
de nas po smrti hiteli
ne bodo ti hudiči.
(Angeli)
Vi devet kori angelski,
sveti purgarji nebeski,
tam vSioni mogou Boga
kir gledate, inu njega
ste veseli obličja.
Za nas vi Boga molite,
de nas iz svoje dobrute
opere greha grdiga,
odpusti dolga našiga,
ker gnije vest žalostna.
(Janez Krstnik)
Karstnik, Joane, Kristusov,
kir si Očno štimo slišal,
si vidil sem doli priti
Svetiga Duha, lasniti
v stalti eniga golobca.
Kateriga si ti krstil,
prosi, de nas bo posvetil,
k sebi vzel po naši smrti,
tamkaj počastil v tim vrti
paradiža večniga.
(Apostoli)
O vi sveti dvanajst firšti,
s Svetim Duhom polni, čisti.
S čudesi, z ukam, nu z djanjam
evangeli je nam ajdom
skuzi vas na znanje dan.
Za nas tudi vi molite,
de nam uni dan srditi,
kadar pride Bug soditi,
dober brumnem, trd tem hudim,
stopimo na desne stran.
(Mučenci)
O vi priče Jezusove,
kir ste prali sukne svoje
v kriji božiga jagneta,
kateru je vsega sveta
z rani, s smrtjo zdravilu.
Vi zdaj stojite pred Bugam,
nam prosite našim vudam,
de po le-tem revnim lebnu
k vam kje gore gremo v nebu,
v društvu lepu veselu.
(Spoznavalci)
Vi vsi sveti spovedniki,
zvesti božji služabniki,
vaše službe je Bug prejel,
zatu vas je on gori vzel
v svojo hišo nebesko.
De nas na tim solznim doli
ne prejpravijo okuli
ti zapelavski hudiči,
za nas k Bogu vselej kliči
vaša prošnja visoka.
(Device)
O vi nebeske svetnice,
vi svete verne divice,
na ženina ste čakale,
z lučjo gorečo noter šle
k njega lubi nevesti.
Za nas vi tudi molite,
pr Bogu nam obdržite,
še mi grehov bomo prusti,
tudi nas ženin prpusti
h te nebeski nevesti.
(Vsi sveti)
Vi vsi nebeski purgarji
pretekli ste pot človeski,
zdaj s Kristusom veseli
prav to krono ste prejeli
kraljestva nebeskiga.
Na nas tudi vi spumnite,
sveto Trojico prosite,
de nam pomaga grešnikom
od tega lebna priti k vam
večniga raja užiti. Amen.

[1402] (Kalobski rkp)

[1403] Izmed svetniŠkih pesmi, ki častijo enega samega določenega svetnika, je najstarejša vsaj deloma ohranjena pesem iz Muzejskega rokopisa o sv. Rozaliji. Zanimiva je tudi zato, ker je mogoče precej natančno določiti čas njenega nastanka, čeprav ni datirana. Svetničino truplo so v kužnem letu 1624 prenesli v mesto Palermo, zato so jo v Italiji, pa tudi drugod, začeli častiti kot priprošnjico zoper kužne bolezni. V Sloveniji so prve cerkve njej v čast sezidali 1643 (poleg Rifnika na Štajerskem) in 1647 (v Krškem). Pesem je nastala približno ob istem času.256 256»Ave roža, gnade polna« – Muzejski rkp IV 3b (konec ni ohranjen). Podatke o češčenju sv. Rozalije je po Vrhovniku (Zgodnja Danica 1905, 347) navedel Kidrič, Opombe 125.

[1404] V pesmi vzbuja pozornost že začetni pozdrav, ki svetnico naziva »gnade polna«, »posoda duhovna«, »kraljica«; po vrsti izrazi, ki jih v drugih pesmih pridevajo Mariji. Verjetno so to že začetki baročnega pretiravanja v češčenju svetnikov:

1
Ave roža, gnade polna,
Rozalija, posoda duhovna,
proti kugi pomočnica,
vnovič spoznana kraljica.
2
Kristusov nauk spoznala,
svet golufen zaničuvala,
čast očeta pozabila,
čast kralevo zadobila.
3
Trši skalo kakor jeklu
telu tvoje je preteklu,
tamkaj dugu prebivala,
Bogu hvalo, čast dejala.
4
Angelci so te učili
z gnado
256a 256aBesedilo ni več ohranjeno.

[1405] (Muzejski rkp)

[1406] Pesmi o sv. Magdaleni in sv. Marjeti v Kalobskem rkp so morda nastale za necerkveno petje, zaradi bogate pripovedne vsebine so pa najbrž ljudem zelo ugajale.257 257»Sveta žena Magdalena« – Kalobski rkp 223–225. – Druga pesem (o sv. Marjeti) »Meni je lušt zdaj peti« (Kalobski rkp 112–122)je s 55 kiticami (385 verzov) pravi legendarični roman in priča, da je bil god sv. Marjete tudi v naših krajih pomemben dan, kot to za nemški srednji vek trdi Veit: Volksfrommes Brauchtum und Kirche im deutschen Mittelalter, str. 18. Velike verske koristi pa od njih niso imeli in duhovniki so morali kmalu nastopati proti petju legendarnih pripovedk: »Kaj nuca, de se nekateri fant ali deklič veliku pejsem navuči, katere so od godcov sturjene, aku so lih od svetnikov, vender so folš, čez božjo vejro inu so več k špotu, koker k časti teh svetnikov«.258 258Stržinar (Pesmarica 1729, na str. 9) kot primer takih neprimernih pesmi navaja neko zelo dolgo pesem o Davidu in pesem »od zlatiga očenaša«. – Ljudsko pretiravanje v češčenju svetnikov je že Trubarja dražilo, ko je v KDI 1575 (str. 268–275) pisal o katoliškem češčenju svetnikov, da je malikovanje, popolnoma enako nekdanjemu poganskemu. Trubar pravi, da bi »mogli iz tih ležnivih meniških legend« pobrati na kupe dokazov, kako so »nezastopni krščeniki« svetnike po božje častili (gl. Rupel, Pisci 131–132). Rupel, Trubar 205, sodi, da je Trubarjeva primerjava poganskih bogov in krščanskih svetnikov »manj izvirna, vendar uspela«, toda prav Stržinarjeve besede so dokaz, da so katoliški slovenski duhovniki skrbno nadzirali in vedeli, katera ljudska pesem je za božjo službo primerna, katera pa ne.

Povzetek

[1407] Za slovensko cerkveno pesem je bil čas 16. in 17. prehodna doba, ki jo zaradi pomanjkljivih virov zelo slabo poznamo in se skoraj zdi, da ni veliko vplivala na poznejši razvoj. To je razumljivo zaradi neurejenih razmer, ko so se katoličani v naših krajih spoprijemali hkrati z dvema nasprotnikoma: s protestanti in Turki. Miren razvoj so motili še kmečki upori, ki so zdaj tu, zdaj tam prekinili redno življenje. Duhovniki, ki bi morali biti ljudem opora, so bili marsikdaj za to slabo sposobni. Ni čudno, če so verniki našli največ opore v tradiciji, od katere se niso pustili odvrniti. Iz ljubezni do tradicije, ki je bila utemeljena v globoki veri, so ne meneč se za novosti protestantizma v cerkvi še naprej najraje peli stare cerkvene pesmi. Te so velikim praznikom dajale svečan značaj, po njihovem vzoru so tudi za novejše praznike dobili nekaj novih pesmi. Pesem, stara in nova, jim je ohranjala do Marije, ki je v težkih časih zlasti kot Pomočnica ter Srednica milosti bila močna opora za trdno vero in zaupanje v Boga.

[1408] Skrb katoliških cerkvenih oblasti za čistost verskega nauka (zlasti po Tridentinskem koncilu in številnih sinodah) je morda eden izmed vzrokov, da so se med Slovenci nove pesmi zelo malo razširile. Nastalo jih je sicer kar precej, verjetno več, kot je nam znanih, vendar je bila premajhna vnema za tiskanje pesmaric (najbrž tudi kot posledica neurejenih razmer) ovira, da se nove pesmi niso bolj utrdile in razširile. Še za tiste pesmi, ki jih poznamo, ne moremo vedno natančno določiti, kdaj so nastale, ker pomanjkljivi srednjeveški starejši viri onemogočajo časovno primerjanje. Zato je mogoče, da je nekaj pesmi, ki so bile navedene v tem poglavju, v resnici starejših, nekaj tistih, ki so bile med domnevnimi srednjeveškimi pesmimi navedene že v prvem poglavju, pa je morda nastalo šele v 17. stoletju.

[1409] V pregledu je bilo mogoče opaziti vrzel: novih pesmi za cerkvene praznike skoraj sploh ni. V Kalobskem rkp je zapisanih sicer nekaj božičnih pesmi, a so očividno ostale tako malo zna, da niso bile navedene v tej razpravi. Ostali prazniki in dobe cerkvenega leta so za nastajanje novih pesmi dajale še manj spodbude – ljudem so zadoščale srednjeveške pesmi.

[1410] Opazno je tudi pomanjkanje katehetičnih pesmi, ki bi jih pričakovali kot protiutež pesmim borbenih slovenskih protestantov. To dejstvo bi moglo sicer samo na sebi sprožiti dvojen zaključek: ali so bili katoličani nesposobni ali preleni, da bi si ustvarili novih pesmi, ali pa v protestantizmu niso čutili tako vplivne verske sile (nevarnosti), kakor se to nam zdi zaradi obsežnega tiskanega slovstva.

[1411] Molitvene pesmi, ki so jih zlasti na biblični osnovi psalmov toliko spesnili protestanti, niso pognale korenin med Slovenci. Katoličani jih sploh niso pesnili, Kastelčev poskus oživitve protestantovskih pa je ostal brez odmeva.

[1412] Resnice o večnosti, o življenju po smrti, ki so v zvezi s smrtjo dale protestantom pobude za toliko lepih pesmi, katoličanov k pesnjenju niso spodbujale, le pri maši za rajne so mislili na sodbo; kakor v srednjem veku so pa tudi zdaj skoraj v vsaki Marijini pesmi prosili tudi za duše v vicah.

[1413] V čast Kristusu, njegovemu Srcu in Imenu ter sv. Rešnjemu Telesu je nastalo največ novih pesmi. Nekatere, tudi vsebinsko bogate in oblikovno lepe, so pa kmalu zatonile v pozabo, podobno kot nove pesmi v čast angelom in svetnikom. Nastopajoči baročni slog je v 18. stoletju tudi glede cerkvenega petja pomenil tako veliko spremembo, da so ljudje brez posebnega boja in nasprotovanja nehali peti pesmi, ki so nastale v prejšnjem stoletju. Oprijeli so se novih, ki jih bo treba obdelati v naslednjem poglavju.

Četrto poglavje
CERKVENA PESEM V 18. STOLETJU

I. Stoletje številnih novih pesmaric

[1414] V pregledu razvoja slovenske cerkvene pesmi bi doba na prehodu 17. v 18. stoletje mogla dobiti oznako »doba praznine«. Po razveseljivem poskusu Matije Kastelca ob koncu 17. stoletja so Slovenci skoraj pol stoletja čakali, preden je izšla nova pesmarica (1682–1729). Težko je razumeti tako trdovraten molk v času, ko je v ljubljanski in celovški tiskarni izhajala knjiga za knjigo, ko ni bilo nobene ovire za tiskanje slovenskih knjig v drugih deželah in ko so cvetele druge vrste kulturnega in verskega življenja: znanost, likovna in glasbena umetnost, govorništvo. Morda je bilo občudovanje in gojitev visoke kulture na mednarodni ravni v okviru akademije operozov eden izmed vzrokov, da duhovniki niso imeli dovolj vneme za domačo ljudsko kulturo. Vzgoja na sicer zaslužnih jezuitskih šolah je najbrž povzročila, da so mnogi izobraženci izgubili stik z življenjem preprostih ljudi. Duhovniki so bili najbrž zadovoljni že s tem, da so ljudje veselo in z vnemo peli stare cerkvene pesmi še tudi v začetku 18. stoletja.

a) Stare srednjeveške pesmi

[1415] Odkar so stare srednjeveške pesmi tiskali v lekcionarjih, je mogel vsak duhovnik zlahka voditi petje v svoji cerkvi. Pesmi ni bilo treba šele iskati in si jih prepisovati; spored je bil za posamezne velike praznike utrjen v tradiciji in zapisan v lekcionarju, še podrobneje pa ponekod v župnijskih matrikulah – dušnopastirskih redih (npr. Šmartno v Tuhinju 1752). Lekcionarji so v tem stoletju zelo pogosto izhajali v novih natisih, ki so se večinoma malo razlikovali med seboj. Nove pesmi so si le stežka utirale dostop v lekcionarsko pesmarico, ki je bila bistvena sestavina vseh izdaj v tem stoletju (1715, 1728, 1730, 1741, 1754, 1758, 1764, 1768, 1772, 1777, 1787, 1792, 1796 in 1800). Kako trdoživa in velika je bila ljubezen vernikov do starih prazniških pesmi, se je pokazalo še v 19. stoletju, ko so jih peli še tudi potem, ko jih niso več tiskali v lekcionarjih.

b) Katehetične pesmi

[1416] Šele sredi prve polovice stoletja je »dobo praznine« zamenjala »doba številnih novih pesmaric«, kakor bi mogli imenovati to stoletje. Katehetične pesmi so bile prva novost tega novega navdušenja. Nekateri duhovniki, ki so opazili, da ljudje kljub navdušenemu petju lepih starih prazniških, vsebinsko bogatih pesmi, premalo pazijo na resnice, o katerih pojejo, so izkoristili splošno veselje do petja in začeli ljudem zlagati nove pesmi. Nastala je vrsta novih pesmaric z določenim praktičnim namenom, ki so ga sestavljavci (podobno kot 150 let prej protestanti) zapisali in vsem razložili v uvodih.

[1417] Pesmarico, ki jo je pripravil Ahacij Stržinar (1729) kot oskrbnik nove božjepotne cerkve sv. Frančiška Ksaverija na Straži pri Gornjem Gradu, moremo imeti (bolj kot Alasijev priročnik ali Kastelčeve Bratovske bukvice) za prvo tiskano slovensko katoliško cerkveno pesmarico – prvič so bile namreč pesmi glavna in skoraj edina vsebina slovenske katoliške knjige. Stržinar je v njej objavil skoraj samo nove pesmi, ki so bile namenjene za pouk krščanskega nauka v zvezi z mašo, popoldansko službo božjo in v prvih veroučnih šolah.

[1418] Stržinarjev vrstnik Franc Mihael Paglovec, ki je deloval v sosednji Tuhinjski dolini, je njegovo tiskano pesmarico dopolnjeval tako, da je zbiral starejše pesmi, ki niso bile tiskane v lekcionarjih, spesnil tudi sam nekaj novih pesmi in je celotno zbirko imel v rokopisu pripravljeno za natis (1733). Precej pesmi iz obeh zbirk bo ocenjenih v tem poglavju.

c) Božjepotne in bratovščinske pesmi

[1419] Stržinar je hkrati s katehetično pesmijo začel tudi drugo obsežno skupino novih cerkvenih pesmi, ki je vtisnila poseben pečat 18. stoletju: božjepotne in bratovščinske pesmi. Nekaj pesmi za romarje pri svoji cerkvi sv. Frančiška je dodal kar veliki pesmarici, druge pa je izdal v posebni knjižici. Podobne majhne pesmarice so izdajali za romarje k sv. Joštu nad Kranjem (po 1734), k Mariji na Blejskem otoku (1749), na Križno goro pri Ložu (1757 in pozneje), h »genezanski« Mariji pri avguštincih v Ljubljani in v Novi Cerkvi pri Celju (1760), za razna božja pota Žalostne matere božje (1760) in za cerkev sv. Križa na Peravi pri Beljaku (1774). V rokopisih je ostalo precej pesmi te vrste: v čast sv. Peregrinu na Brdu pri Lukovici (1754), za romarje v Marijino Celje na Štajerskem (1757–1762), za Zdensko reber pri Dobrepolju (1778) in za Žalostno goro pri Preserju (1797).

[1420] Mnogo bratovščinskih pesmi so Slovencem oskrbeli različni redovniki. Bolj ali manj posrečeno so v njih priporočali namene bratovščin: za pripravo na smrt, za pospeševanje molitve sv. rožnega venca, za širjenje zaupanja v Marijino varstvo. Za razpravo o verskih resnicah v cerkveni pesmi je večina teh pesmi brez pomena, zato so bile navedene le v poglavju o virih. V posebni študiji bi bilo treba ob njih pokazati, kako malo tehtno versko hrano so naši verni predniki prejemali na romanjih in v bratovščinah.

č) Pesmi, ki so jih sestavili ali zapisali laiki

[1421] Sredi 18. stoletja so začeli tudi prvi laiki aktivno sodelovati pri sestavljanju, petju in ohranjevanju prazniških, božjepotnih in (v manjši meri) tudi bratovščinskih pesmi. Posamezni »bukovniki«, romarski »vojvodi« in organisti (»šomoštri«) so zapisovali svoje in od drugod prepisane pesmi (Maurer, Foglar, Repež, Ambrožič, Krašman, Pibernik, Skerbinc). Večina teh pesmi je ostala v rokopisih ali pa se sploh niso ohranile. Vsebina različnih pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta, za božje poti, v čast priljubljenim svetnikom, patronom farnih in podružničnih cerkva, za pogrebe in druge, tudi neverske slovesnosti, dokazuje, da dobra volja in zavzetost za versko delovanje nista mogla nadomestiti pomanjkljive verske in pesniške izobrazbe. Hvaležni pa moramo biti tem pridnim ljudem, da so s svojimi zapiski ohranili podobo svoje dobe, zapisali tudi precej starih, celo srednjeveških pesmi, za katere sicer ne bi več vedeli.

d) Dejavnosti jezuitskih redovnikov

[1422] V drugi polovici stoletja so v vseh omenjenih skupinah cerkvenih pesmi nastale pomembne spremembe. Katehetične pesmi so dobile novo spodbudo z delovanjem bratovščine krščanskega nauka in s prirejanjem ljudskih misijonov. Oboje so vodili zlasti jezuitski redovniki. Jezuit Primož Lovrenčič je obe svoji pesmarici (1752 in 1757) zamislil kot dopolnilo in nadaljevanje Stržinarja. Pesmi obeh duhovnikov ter stare prazniške pesmi so bile glavna osnova za pesmarico v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma, ki ga je 1760 začela uporabljati kranjska veja bratovščine krščanskega nauka.

[1423] Pesmi so sredi stoletja postale tako splošno potrebni in cenjeni sestavni del slovenskega verskega življenja, da je bila odslej skoraj v vsaki verski knjigi natisnjena tudi kakšna pesem. Mnoge teh pesmi v splošnih in bratovščinskih molitvenikih pa niso bile namenjene za petje, ampak so jih pobožno premišljevali in molili, zato se jim ta razprava lahko izogne. Najraje je vpletal pesmi v svoje molitvenike o. Marko Pohlin, ki je zlasti uporabljal obliko oficijev kot tipično obliko pesmi brez petja.

e) Razširjenost pesmaric

[1424] Mnogo pesmaric, ki so bile natisnjene v 18. stoletju, je bilo določenih za uporabo v določenem manjšem delu slovenskega ozemlja: božji poti, bratovščini, kraju, deželi ali škofiji. Rokopisne pesmarice pa dokazujejo, da so nekatere teh pesmi premagale krajevne ovire in postale splošno znane. Vendar bi bilo napačno pozabiti na to razdrobljenost in misliti, da je bila vsaka pesem, objavljena v »slovstvu obrobnih pokrajin«, enako pomembna kot pesmi v bolj razširjenih in večkrat ponatisnjenih pesmaricah. Izhajanje pesmaric v času okrepljene deželne avtonomije kaže, kako zelo razdrobljeno je bilo slovensko versko občestvo sredi 18. stoletja. Parhamerjeve katehetične in jožefinske mašne pesmi so bile drugače prevedene na Štajerskem, Koroškem ali Kranjskem. Malo pesmi je vezanih na Primorsko, saj je Klapšetova knjižica (1743) poleg starejšega Alasia edin priča tiskane pesmi na slovenskem jugozahodnem obrobju.

f) Obdobje razsvetljenstva – jožefinske pesmarice

[1425] Novo obdobje slovenskega verskega življenja se je začelo okrog leta 1770. Slovstvena zgodovina označuje to dobo z imenom preporoda ali razsvetljenstva. Avstrijski državni centralizem z novim šolstvom in reformo cerkvenega življenja na eni, pa vpliv janzenistične miselnosti in francoske svobodomiselne (enciklopedične) filozofije na drugi strani so spodbujali vedno večje prizadevanje za uporabo slovenščine v književnosti. Verske knjige so bile tudi v tem času še vedno v večini, v mnogih od njih so bile objavljene tudi pesmi. Poleg pesmi, ki so jih tiskali v lekcionarjih in različnih molitvenikih, so se pojavile tudi pesmarice nove, liturgične vrste, mogli bi jim reči tudi jožefinske pesmarice.

[1426] Najbolj organizirano so nove pesmi nastajale v ljubljanski škofiji, kjer je prav v začetku tega razdobja po želji in volji cesarice Marije Terezije zasedel škofovski sedež Karel Herberstein (1772–1787). Ko je 1770 država prevzela šolstvo in ko je bil 1774 predpisan novi šolski red za osnovne šole, je on z vso vnemo podpiral cesaričino prizadevanje za novo obvezno šolstvo. Novi red je tudi katehezo uvrstil med učne predmete in zato bratovščine krščanskega nauka niso bile več zaželene. Nastajale so spet nove katehetične pesmi. PO nemških vzorcih so prirejali slovenske pesmi in najbrž je ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Redeskini oskrbel prvo slovensko pesmarico nove vrste (1775), dasi je bilo v njej precej pesmi stare smeri. Do konca stoletja je v ljubljanski škofiji njegova pesmarica veljala kot neke vrste škofijska pesmarica, ki ni vsebovala kakšnih napačnih verskih nazorov, čeprav se je Herbersteinove dobe oprijela oznaka janzenizma. V istem času je celo izšlo precej redovnih molitvenikov, ki so uradni usmerjenosti izrazito nasprotovali.

[1428] Začetek vlade cesarja Jožefa II. (1780–1790), ki je v bistvu samo nadaljeval materine reforme, je omogočil izid nekaterih izrazito janzenističnih verskih knjig tudi za slovenske vernike. Toda niti v teh ni mogoče najti dogmatičnih zmot zahodnoevropskega janzenizma, ker so molitveniki, pridige in spovedni priročniki razlagali zgolj strogo janzenistično disciplino glede zakramentalne prakse. Pesmi podobne vsebine pa pri nas sploh niso nastale.

[1429] Vrsto novih pesmi v različnih izdajah so povzročile predvsem bogoslužne reforme cesarja Jožefa II., ukazane 1783. Po njegovem naročilu, da je pri maši treba peti v ljudstvu razumljivem jeziku in ne latinsko, je izšlo več novih slovenskih mašnih pesmaric. Bivši Herbersteinov tajnik Jurij Japelj je za ljubljansko škofijo oskrbel prevod predpisanih mašnih pesmi (1783 in 1784). Po drugih škofijah slovenskega ozemlja so te pesmi priredili neodvisno drug od drugega različni prevajalci. Za severne štajerske Slovence pod vlado jožefinskega sekovskega škofa Jožefa II. Adama grofa Arko sta izšla kar dva različna prevoda: Volkmerjev na Ptuju 1783 in neznanega prireditelja v Gradcu 1784. Južni Štajerci, ki so prav takrat prešli izpad goriške cerkvene uprave pod lavantinsko, so dobili svoj prevod v Rupnikovi pesmarici 1784, ki je poleg mašnih pesmi edina vsebovala tudi vse predpisane katehetične pesmi. Na ozemlju, ki je tudi po Jožefovih spremembah škofijskih meja ostalo pod goriško oblastjo, ni izšla nobena izdaja jožefinske pesmarice, ker sta bila oba nadškofa Mihael Attems in Jožef Rudolf Edling izrazita Jožefova nasprotnika. Za potrebe Slovencev v tržaški škofiji, ki je sprejela jožefinski bogoslužni red, so ponatisnili kar Japljevo mašno pesmarico. Za koroške Slovence v krški škofiji je pesmi prirejal bivši jezuit Ožbald Gutsman, ki je 1784 sicer izdal prevod predpisane mašne pesmi, pozneje pa je hkrati z drugo mašno pesmijo objavljal tudi pesmi v čast različnim svetnikom, kar kaže, da koroški Slovenci niso sprejeli vseh jožefinskih načel.

[1430] V letih po Herbersteinovi smrti tja do konca 18. stoletja ni mogoče ugotoviti posebnih sprememb v značaju cerkvenega petja na Slovenskem. Vse omenjene vrste pesmi so v naših cerkvah peli bolj ali manj v skladu s cerkvenimi in državnimi navodili, ker je ljubljanski nadškof Mihael Brigido vodil škofijo, ki je bila v času njegovega škofovanja povišana v nadškofijo, v nespremenjeni jožefinski strogosti. Razen nekaj ponatisov ni izšla nobena nova pesmarica. Leta 1800 (ki omejuje to razpravo) pa sta skoraj simbolično v ponatisu izšli obe najvažnejši pesmarici: lekcionarska in Redeskinijeva, prav ti izdaji pa sta za obe bili tudi zadnji. V 19. stoletju takih pesmaric menda niso več potrebovali, zamenjali so jih drugačne izdaje, ki so pomenile prehod v novo, temeljito spremenjeno dobo razvoja slovenske cerkvene pesmi.

II. Vsebina v tem stoletju nastalih pesmi

[1431] Kljub toliko imenom in naslovom, navedenim v uvodu (ki pomenijo nekaj stotin različnih cerkvenih pesmi), vsebina in značaj teh pesmi in posameznih pesmaric še ni nesporno ugotovljena. Ugotovitvi, da je »ta doba še zmeraj pastorka in redki so literarni zgodovinarji, ki bi se je usmilili«, in da »manjkajo raziskave o nabožni pesmi 17. in 18. stoletja«,259 259M. Rupel, Novejše raziskave starejšega slovenskega slovstva. JiS 6 (1960/61), 71 in 72. sta bili spodbuda celotni razpravi, posebej pa še temu poglavju. Množina ohranjenih pesmi in pesmaric pa seveda zmanjšuje natančnost v analiziranju, ker bo mnogo pesmi komaj omenjenih.

[1432] Dogmatično vsebino novih pesmi si oglejmo po tistih skupinah, ki so se v tem stoletju na novo pojavile ali so doživele večjo spremembo. Napak bi namreč bilo, če bi pesmi vsega stoletja brez ozira na že omenjene razvojne značilnosti porazdelili samo po dogmatično važni vsebini, kakor je bilo to v precejšnji meri mogoče pri protestantovskih pesmih. Najprej pridejo zato na vrsto 1. katehetične pesmi, ki so imele namen podati verski nauk v bolj ali manj zaokroženi celoti, nato 2. pesmi za razne nove pobožnosti, ki so posebnost tega časa, 3. pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta in še 4. zakramentalne pesmi, zložene za pripravo, spremljavo in pobudo ob prejemanju zakramentov ter sodelovanje pri maši.

1. Katehetične pesmi

a) Ahacij Stržinar

[1433] Ahacij Stržinar je 1729 v predgovoru svoje pesmarice »mladenče inu dekelce, stariše inu mlajše«, vsakega, ki sicer »dobru zna te božične, nu velikanočne pejsme peti, inu vender te skrivnosti Kristusoviga človeškiga postanja na zastopi, katere skrivnosti te pejsme rezločeno dapovedo«, opominjal, da je sestavil nove pesmi »od katoliš keršanskiga vuka, kateriga vi mladi ludje nerveč potrebujete, de kar se na drugo vižo morebiti naradi vučite, skuz pejsme se bodete rajši inu lohkejši navučili, inu tudi trdnejši v glavi obdržali«.260 260Stržinar 1729, 9 in 8. Stržinarjeva vnema za vsebinsko neoporečne cerkvene pesmi je razumljiva, zlasti če vemo, da z novo pesmarico ni delal nekaj samovoljnega, ampak je hotel čim prej uresničiti navodila cerkvenih oblasti.

[1434] V pesmarici namreč sam razlaga naročilo papeža Benedikta XIII., ki je na rimskem koncilu (sinodi) 1725 zahteval od dušnih pastirjev, da morajo svoje vernike, zlasti otroke, vneto in vztrajno poučevati v krščanskem nauku.261 261Stržinar 1729, 141–156. V ta namen naj uporabijo različna sredstva: vsako nedeljo in praznik naj preberejo evangelij in naj pridigujejo, po pridigi naj skupaj z verniki (v molitvi ali v pesmi) ponovijo najvažnejše resnice in molitve: križ, skrivnost presv. Trojice in učlovečenja, apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo, božje in cerkvene zapovedi, sedem zakramentov in kesanje. Popoldne naj dečke in deklice (od 7. do 14. oziroma do 12. leta) po Bellarminovem katekizmu učijo krščanskega nauka, pri čemer naj jim pomagajo tudi laiki.

[1435] Pravno so bila ta določila obvezna res samo za rimsko papeževo škofijo, toda Benedikt XIII., ki si je zelo prizadeval urediti dušno pastirstvo v svoji škofiji, je z njimi pokazal smernice tudi drugim škofom. V nemški škofiji Paderborn so takoj prostovoljno sprejeli papeževa naročila in že 1726 je izšla pesmarica »Christ=Catholisches Gesang=Buch«, ki je med 207 nemškimi pesmimi objavila vse od papeža predlagane katekizemske pesmi pa tudi nemško mašno pesem. Predgovor izrecno poudarja, da je pesmarica sad papeževih naročil, naj pred mašo in po maši v pesmih ponovijo vse za zveličanje potrebne resnice in molitvene obrazce.262 262»Christ=Catholisches Gesang=Bucht« Paderborn 1726. Prim. Baeumker III, 13–14, 56–57 in 121–122. Na paderbornsko pesmarico je v zvezi s Stržinarjem opozoril že Kidrič, Zgodovina 124.

[1437] Stržinarjeve besede in vsebina njegove pesmarice razodevajo, da je skoraj gotovo poznal paderbornsko pesmarico, vendar bi bilo medsebojno odvisnost treba še natančneje preiskati. Res pa je, da so določila rimskega koncila (»vkopsbralisha« ali »vkopsbiralsha«) hoteli izvajati tudi v ljubljanski škofiji, ker je 1728 izšla knjiga: »Instructiones tres … quas … Benedictus XIII … Italice edidit«. Določilom je dodan predlagani Bellarminov katekizem in Benediktova navodila za pripravo otrok na prvo spoved in prvo obhajilo. Katekizem in navodila so tiskana najprej v latinščini, prevedena so pa tudi v slovenščino ter v isti knjižici objavljena pod naslovom: »Kratki Sapopadek Christianskiga Navuka od Roberta Bellarmina«.263 263»Instructiones tres« Ljubljana (brez letnice, tiskano 1728). Latinski in slovenski del knjige iz Mayrove tiskarne kljub ločeni paginaciji tvorita enotno knjigo, ker so tiskarski pogreški popravljeni za oba dela skupaj šele na koncu knjige. Čudno je, da je knjiga s tako pomembno, uradno vsebino, izšla brez letnice in brez odobrenja ali priporočila cerkvene oblasti. Letnico izida je razodel Stržinar v pesmarici 1729, str. 153, kakor je 1904 opozoril Steska v spodaj (op. 265) navedeni razpravi. Uradni ali privatni značaj tega katekizma se zdaj še ne da določiti, ker nimamo dovolj preiskane zgodovine dušnega pastirstva v dobi škofov Leslieja (1717–1727) in Schrattenbacha (1727–1742) ter njunega generalnega vikarja Schillinga.264 264Prim. Gruden, Zgodovina 961–962, za Schillinga pa SBL III, 218–229. Zato tudi Stržinarjevega dela ne moremo dokončno oceniti, čeprav je po njegovi lastni izjavi tesno naslonjeno na papeževe smernice (vprašanje pa je, če tudi na škofijske).265 265Steska, Ahacij Stržinar. Slovenski pisatelj. IMK 19 (1909), 76, sicer omenja Bellarminov slovenski katekizem, ne poudari pa Stržinarjeve odvisnosti od njega, čeprav je v Paglovčevi biografiji (IMK 14/1904/, 69 sl.) opozoril, da je Paglovec s šolskim delovanjem hotel čim bolje izpolniti rimska navodila.

[1438] Stržinar je v pesmih poskušal razložiti tudi največje verske skrivnosti kakor npr. o presv. Trojici, Kristusovem učlovečenju, sv. Rešnjem Telesu. Kljub najboljšemu namenu se mu te pesmi niso posrečile in se niso razširile med ljudi. Pretežke so bile, premalo ljudske (podobne so protestantovskim) in zato v nobeni poznejši pesmarici niso bile več ponatisnjene. Enako usodo je doživela verzifikacija Benediktovih navodil o poučevanju otrok za prvo spoved in obhajilo: v 6 pesmih, ki imajo 87 osemvrstičnih kitic, je razložil nauk o zakramentih sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Po vsebini bi te pesmi sicer zaslužile, da bi jih analizirali, saj dokazujejo, kako so se vsaj nekateri duhovniki trudili dvigniti versko znanje preprostih ljudi, toda v razpravi o cerkvenih pesmih tega ni mogoče napraviti. (Prav ti neuspeli poskusi dokazujejo, da za pravo cerkveno pesem ne zadoščajo ozke utilitaristične meje in oblike.)

[1439] Za zgled naj bo vendarle navedena pesem o presv. Trojici, da jo je mogoče primerjati z drugimi, v tej razpravi navedenimi pesmimi o isti skrivnosti (gl. Psalm 12‌ in sledeče pesmi v podpoglavju O enem in troedinem Bogu, podpoglavje Svetniške pesmi‌ ter pesem iz Foglarjevega rokopisa‌ v podpoglavju Pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta). Vsebinsko se pesem naslanja na Atanazijevo veroizpoved, ki so jo duhovniki molili v brevirju, izraža pa vero v to vzvišeno skrivnost, razlaga božjo večnost in isto naravo v vseh treh božjih osebah. Dotakne se celo načina izhajanja posameznih oseb, konča pa s hvalnico troedinemu Bogu:266 266»Ta večni lon prejeti« – Stržinar 1729, 19–22.

1
Ta večni lon prejeti
je nerpred potrebni
pravo vero imeti
nu držati trdnu:
Samu pak katolš vero
Bug, večna resnica,
vselej po svetu gmera
nu verne zveliča.
2
Kar Bug vsevedeoči
nu večnu resnični
skuz svojo Cerkov vuči,
to verjem zagvišnu:
Zatu verjem, de je Bug
dobruta nerveči,
nebes nu zemle Gospud,
k je stvarov vse reči.
3
Bug je biv od vekoma
brez vsiga začetka,
je povsod popolnoma
brez kraja nu konca.
Bug regira vse reči,
vse gahku vej tudi,
vse lona po pravici,
to dobru nu hudu.
4
Verjem pak de je en Bug,
tri prave pršone,
Bug Oča, Sin, Sveti Duh
so nature ene:
Koker ima moč trojo
duša v sebi ena,
spomin, zastopnost, volo,
Bogu prglihana.
5
Koker Oča pravi Bug
toku tudi Bug Sin,
glihi viži Sveti Duh
je resnični Bug ž njim:
Aku lih tri pršone
vsaka je pravi Bug,
niso trje bogovi
ampak vse tri en Bug.
6
Bug Oča ni rojen biv
cel od obeniga,
od vekoma je rodiv
Sinu ediniga:
Od Očeta nu Sina
ven grede Sveti Duh,
toku troja pršona
je vender le en Bug.
7
Neč starši ni Bug Oča,
neč mlajši ni Bug Sin
koker je Sin nu Oča,
večni je Svet Duh ž njim:
Koker velik, mogočen
je Oča, toku Sin,
Sveti Duh ni odločen,
v vsi viži je glih njim.
8
Kir pak na zastopimo
nerveči skrivnosti
verjemo nu hvalimo
po naši dovžnosti:
hvalen tedej Bug Oča,
Bug Sin, Bug Sveti Duh:
sama sveta Trojica
en sam edini Bug.

[1440] (Stržinar 1729)

[1441] Nekaj Stržinarjevih pesmi, ki so postale splošno znane cerkvene ali vsaj katehetične pesmi, bo navedenih še v poznejših odstavkih tega poglavja. Tu naj bo navedena le še kratka uvodna pesmica, ki so jo peli ob začetku in na koncu veroučne ure:267 267»Častitu vsaki čas bodi« – Stržinar 1729, 14.

Častitu vsaki čas bodi
to slahku ime Jezus
inu ime Marija!

b) Franc Mihael Paglovec

[1442] Stržinarjev sosed Franc Mihael Paglovec, ki sicer ni deloval v ljubljanski škofiji, ampak je bil v Tuhinjski dolini pravno takrat še pod jurisdikcijo oglejskih arhidiakonov, je svojo vnemo za napredek katehetičnega dela pokazal že s tem, da je rokopisno pesmarico dal privezati kar k tiskani Stržinarjevi. V pesmarici sicer ni napisal, kakšen namen ga je vodil pri zbiranju in pesnjenju pesmi, a vsebina razodeva, da je hotel Stržinarja dopolniti. Zapisal je nekaj starejših prazniških pesmi, nekaj katehetičnih in tudi mašno pa je zapel po svoje, včasih bolje, včasih tudi slabše od Stržinarja.

[1443] Najbolj se je uveljavila Paglovčeva verzifikacija popridižne pesmi. Ljudje so že stoletja dolgo peli pesem o dekalogu, ki je res obsegala samo 10 božjih zapovedi. Paglovec jo je v skladu z naročilom rimskega koncila razširil tako, da so z eno samo pesmijo mogli po pridigi ponoviti vsa besedila in resnice, ki so bile predpisane za ponavljanje (gl. § 1432‌ in § 1433‌). Iz trikitične pesmi je nastalo 13 kitic, v katerih je povzeto 10 božjih zapovedi, vsi najvažnejši členi apostolske vere, skrivnost presv. Trojice in učlovečenja še posebej, vabilo k prejemanju sv. obhajila in naštetih še vseh 7 zakramentov. Končuje se s kesanjem in tremi božjimi krepostmi. Pesem se je uveljavila zlasti potem, ko jo je Paglovec kot prireditelj nove izdaje lekcionarja v njem ponatisnil:268 268»Kdur oče v nebu priti« – Paglovec 33–37; Tobijeve bukve 1733, 303–307; navajam po EvL 1741, 438–441. – Z. Kumer (Izročilo A, 51) pravi o tej pesmi, da je »zadnji odmev stare slovenske pesmi o desetih zapovedih«. – Po svoje je pesem z isto vsebino za primorske Slovence priredil Klapše 1743 in ker je bila krajša, jo je ponatisnil najprej Lavrenčič 1752, nato pa še ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma (od 1760 dalje).

Postna pesem od teh deset zapovdi božjih
inu potrebnih stukov te kršanske vere.
1
Kdur oče v nebu priti
ta ima ohraniti
teh deset zapovdi:
veruj v eniga Boga,
lubi ga iz praviega srca,
inu tudi tvojga bližniga.
(Kyrie eleison,
Christe eleison! – po vsaki kitici)
2
Ne roti se navnucnu
pr božjim imenu!
Praznuj človik praznik tvoj,
nu tvoje stariše spoštuj!
Človik človeka ne vmori
inu nikar ne kradi!
3
Nečistosti ne tribej,
nu folš priča ne bodi!
Moških žen ne iši,
leškiga blaga ne želi!
Dej nam jih Bug držati,
Marija, božja mati!
4
Al tudi moreš znati
z živo vero veruvati,
de je en sam edini Bug,
de so pak tri persone:
Bug Oče, Sin, nu Sveti Duh,
tu je Sveta Trojica.
5
Bug Oča nas je stvaril,
Bug Sin nas je odrešil,
Sveti Duh nas je resvetlil,
s svojo gnado posvetil.
Bug bo to dobru lonal,
tu hudu bode strafal.
6
Bug Sin nas je odrešil,
kir je na zemlo pršil,
človik za nas on ratal je
v divičnim truplu Marije
s Svetiga Duha moči spočet,
od ene Divice rojen.
7
Tri nu trideset lejt
živil je on na zemli,
svoj vuk nas je on vučil,
h nucu si ga vsaki jemle.
Na križu potler za nas umrl,
skuz tu nam je nebu odprl.
8
Prejden je v to martro šal,
s svojmi je jogri večerjal,
veliko milost nam skazal:
svet Rešno Telu postavil,
sam sebe dal k en spiži,
povabil h svoji mizi.
9
Pogostu ti prstopi
h ti sveti božji mizi,
al se pak ne podstopi
prejet v en grešni viži.
Grehov se tvojih prov grivej,
čistu se tistih pred spovej.
10
Sedem so zakramenti
v tem novem testamenti:
krst, firma, svet Rešnu Telu,
pokura, svet puslednje olje,
teh mašnikov svet žegen,
ta sedmi sveti zakon.
11
Le-to imamo vsi znati
nu tu vse veruvati
kar nas sveta vera vuči.
Nam Sveti Duh spričuje,
desi lih ne vidjo oči,
trdnu se Bogu veruje.
12
Zdihni dostikrat iz srca ti:
O Bug, jest tebe lubim,
kir vse lubezni vreden si,
zatu jest tebi služim.
Iz srca greva me sedaj,
kir sim režalov te kedaj.
13
Jest imam trdnu vupanje
v tvoje svetu trplenje.
Boš dal duši zveličanje
skuzi tvoje usmilenje.
Dodel nam to, o večni Bug,
Oča, Sin, inu Sveti Duh! Amen.

[1444] (EvL 1741)

[1445] Skoraj vse ostale Paglovčeve pesmi, tiste, ki so bile vsebinsko najbolj polne, bogate, celo natrpane, so ostale v rokopisu in niso mogle vplivati na razvoj slovenske cerkvene pesmi, čeprav so bile jezikovno boljše od Stržinarjevih, kar je razvidno tudi iz navedene pesmi.

c) Primož Lavrenčič

[1446] Jezuitski misijonar Primož Lavrenčič je pisal katehetične pesmi v pomoč sobratom misijonarjem pri ljudskih misijonih in duhovnih vajah. Za vsako pridigo je spesnil posebno katehetično pesem. Nekaj časa so se v prepisih širile med ljudmi, nato pa je dal natisniti tiste, »katere ste od mene prejeti želeli«.269 269Lavrenčič 1752, str. 2. V predgovoru je navedel nekaj citatov iz sv. pisma o petju verskih pesmi (podobno kot so jih navajali protestanti) ter izrazil upanje, »de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejsme opustili, same pak le-te nove inu svete pejli Bogu k časti, inu k vaših duš zveličejnu. De bote dopounili povele Svetiga Duha: … Pojte Gospodu Bogu eno novo pejsem«. Ta želja se je izpolnila le deloma: Lavrenčičevi redovni sobratje so nekaj njegovih pesmi ponatiskovali v slovenskih Parhamerjevih katekizmih, precej jih je pa ostalo natisnjenih le v prvi pesmarici (1752). Morda je bila v njih preveč poudarjena učna tendenca, a še ta v slabotni pesniški obliki.

[1447] Jezuitski misijonski pridigarji, ki so svoje govore zajemali iz Ignacijevih Duhovnih vaj, so kot nagib za spreobrnjenje in pokoro močno poudarjali premišljevanje o človekovih poslednjih rečeh o smrti, sodbi, peklu in nebesih. Že Stržinar je objavil nekaj takih pesmi, Paglovec je prvi zapisal pesmi o vseh štirih poslednjih rečeh, Lavrenčič je pa tovrstno tematiko še nadrobneje uporabil.

[1448] V poznejših obdobjih 18. stoletja, zlasti potem, ko so bili glavni ustvarjalci cerkvenih pesmi organisti – laiki, je pesmi z eshatološkimi motivi vedno več. Zaradi resničnih in izmišljenih, včasih tudi fantastičnih zgledov, »eksempelnov«, in prisiljenege moraliziranja so za naše pojme nekaj nemogočega. Takrat so jih pa najbrž radi poslušali, ker so v rokopisih (s konca 18. stoletja) zapisane v neugotovljivo številnih inačicah.

[1449] Najbrž so bili ljudje vajeni podobne »storije« poslušati tudi s prižnice. Med razlago verskih resnic o smrti, sodbi, peklu in nebesih so pevci vpletali ne le moralizirajoče, spodbudne odstavke in prošnje za pomoč dušam v vicah, ki na zemlji niso hotele delati pokore, ampak tudi zglede svetnikov spokornikov, ki so se pravočasno spreobrnili. Čeprav so te pesmi mnogi organisti peli v cerkvi, o čemer pričajo številni zapiski, jih le ne moremo šteti med prave cerkvene pesmi, saj jih niso nikdar tiskali pa tudi v splošno rabo niso prešle; ljudje jih pa skupno sploh niso peli.

[1450] Za zgled boljše vrste pesmi z eshatološkimi motivi naj zadošča ciklus Lavrenčičevih pesmi o nebesih, smrti, sodbi in peklu, ki so bile tiskane tudi v ljubljanskih izdajah Parhamerja, torej precej razširjene vsaj kot premišljevalni in učni teksti.

[1451] Pesem o nebesih je Lavrenčič postavil pred skupino misijonskih pesmi o poslednjih rečeh: »Sequuntur Cantilenae pro Materiis P. Mision.« (V vseh naslednjih izdajah je vrstni red obrnjen po tradicionalnem naštevanju: smrt, sodba, pekel in nebesa.)270 270Lavrenčičeva pesmarica 1757 in vse ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma.

[1452] Pesem pripoveduje, da pot v nebesa vodi preko pokore in trpljenja, odprta pa je zaradi Jezusovega odrešilnega trpljenja. V nebesih trpljenja ni več, vendar se nobena zemeljska sreča ne da primerjati z nebeškim veseljem, saj ga bodo deležne ne le duševne, ampak tudi vse telesne sposobnosti – kar razodeva, da pesnik misli predvsem na končno stanje v nebesih po vesoljni sodbi. V pesmi je uporabljenih nekaj motivov iz starejših pesmi (npr. v 4. kitici iz pesmi v čast Jezusovemu imenu, gl. podpoglavje Češčenje Jezusovega imena‌):271 271»Moj človek, če priti želiš« – Lavrenčič 1752, 59–61.

1
Moj človek, če priti želiš
v ta nebeški paradiž,
glej, de pravo pokuro striš
inu brumnu vselej živiš.
Brumnu pak ti vselej živiš,
če vse križe volnu trpiš.
2
De Jezus je šev spet v nebu,
na križu je poprej trpu,
nas vuču trpeti volnu,
de pridemo za nim v nebu.
Kdur na svejtu trpi volnu,
tamkej se veseli večnu.
3
Ni bolezen, bolečina,
ni žalost, mrez, vročina,
ampak brez konca nu kraja
tamkej bo veselja toja.
Tamkej ta sladkust nebeška
napovni srca človeška.
4
Ni bulšiga nč zmisliti,
ni lepšiga nč viditi,
ni lubšiga nč dišati,
ni svetšiga nč šlišati,
ni slajšiga nč vživati,
koker v nebi prebivati.
5
Kar na zemlji je dobriga,
k nebesam se ne prgliha,
kdur v nebesih vže prebiva,
ta dobrute večne vživa,
če več pokuša, več želi
inu počiva brez skrbi.
6
Kir tam se vesele vse tri
te človeške duše moči.
Ja tudi se vesele vsi
tiga telesa počutki:
nus, ušesa inu roke,
oči, usta inu noge.
7
Dokler tedej je tu nebu
taku veliku plačilu,
zbudi se človešku telu,
za nebesa trpi volnu.
Gospud Bogu služi zvestu
inu ga lubi pogostu.
8
De vaše bo svetu nebu,
trpite vse križe volnu,
zdej vse grehe zavrzite,
nu zapovdi prov držite.
Vaše bližne zdej častite
inu s srcam jih lubite.
9
Zdej delejte dobre dela
večniga živlejna vredna.
Velikega misjonarja
svetga Franciska Ksaverja
inu Marijo prosite,
nu z zavupejnem recite:
10
O svet Frncisk Ksaverjus,
naš velik misjonarjus,
nu ti Marija Divica,
bodi naša pomočnica!
Prosta zdej Boga za nas,
nu kader pojde duša iz nas.

[1453] (Lavr. 1752)

[1454] Pesem o smrti opozarja na usodno odločilno važnost smrtne ure: takrat se odloči, ali bo večnost srečna ali nesrečna. Človek umrje le enkrat, pa ne ve kdaj in kako, zato pesem izzveni v opozorilo, naj bo vsakdo vedno pripravljen in naj stalno živi v posvečujoči milosti božji:272 272»Bug Sveti Duh nas vse vučil« – Lavrenčič 1752, 63–65.

1
Bug Sveti Duh nas vse vuči,
de bo pršov konc vsih reči.
Bug je otov zapovd šteti,
ta ne more se zatreti:
de vse, kar živi na svejti,
more gvišnu enkrat vmreti.
2
Moj človek, je tedej tebi
zares tudi enkrat vmreti,
vsem ludjem ta smrt gvišna je,
tedej čaka tudi na te.
Ti za uro, za čas ne veš,
ki, nu kadaj vmreti moreš.
3
Če v taisti uri vmrješ,
v kateri ti v grehe padeš,
če na tistim kraju smrt striš,
po katerimu ti grešiš,
povej, kam obsojen bodeš?
Ah, v paklenski ogen pojdeš.
4
Tedej gvišna, nu negvišna
smrt je tudi sama ena:
noben človk ne vmrje dvakrat,
vmrv boš tudi ti le enkrat,
pak ne veš ki, koku, kadaj
te več ne bo nikdar nazaj.
5
Ena sama smrt ne pusti
ta drugič se pobulšati,
teh pravičnih smrt je srečna,
teh grešnikov je nesrečna.
Bo smrt toja teh zvolenih?
al pak bo teh pogublenih?
6
Ah, k nesrečni toji smrti
pot so toji velki grehi,
zakaj koker si ti živov,
taku tudi ti bodeš umrov,
v grehih si ti vselej živov,
tedej v grehih boš tudi umrov.
7
Tukej imaš ti dvej strani
na zbirejne toje dani,
de od nebes proč ne zajdeš,
nu v večno jamo ne padeš;
dokler si še živ na zemli
le-tu si ti k srcu jemli.
8
Kir ne veš za čas, za uro,
zdej delej pravo pokuro.
De tedej srečnu vmrjemo,
sedej mi vsi vkop prosimo:
O Bug, grehe odpusti zdej,
nu nam eno srečno smrt dej!

[1455] (Lavr. 1752)

[1456] Pesem o človekovi sodbi razlaga samo resnice a vesoljni sodbi. Na kratko povzame Jezusove napovedi iz evangelija, izzveni pa v opomin k pokori, kakor prava misijonska pridiga:273 273»Vjeri ti moj pravi kristjan« – Lavrenčič 1752, 65–67.

1
Vjeri ti moj pravi kristjan,
de pride strašni sodni dan:
tu trobentajne angelsku
k ojstri sodbi bo prgnalu
vse te uboge nu bogate,
vse te krale nu soldate.
2
Vsi tedej bodo tistikrat
pršli v dolino Jozafat
to rajtngo Bogu dajat,
nu zaslužen lon zaslišat.
Angeli bodo tam stali,
grešne od dobrih suvali.
3
Vse dela, misli, besede
bodo tisti čas očitne,
skriti nč ne bo mogoče.
dokler vse bo vedeoče.
Tamkej toja pomočnica
ne bo Marija Divica.
4
Kristus poreče: od nas preč
Grešnik! Gnade ni zate več.
Pred enim si se sramuvav,
nu brez pokure si ti vmrov,
tamkej pred vsem boš zasramvan,
inu vekomej frdaman.
5
Ti nisi marav nč za me,
kir sem jest biv križan za te,
zdej pojdi v ogen paklenski,
folk ta moški nu ta ženski,
dušo, telu zemla požri,
nu hudič jeh v paku zapri!
6
Grešniki bodo tisti čas
vpili: padte, pokrijte nas
vi vsi hribi, nu doline,
de ta strašna sodba mine,
dokler zdej velike martre
so nam vse pregrehe naše.
7
Ti zvoleni prut nebesam
pojdejo z dušo, s telesam.
Bode takrat se odprla
široku ta črna zemla,
pogublene vse požrla
bode ta paklenska jama.
8
O grešnik, to sodbo zmisli,
nu pojdi k pravi pokuri.
Prov iz srca Boga lubi,
nikdar greha več ne sturi,
sedej prosi: o Jezus, dej
moji duši toj sveti rej!

[1457] (Lavr. 1752)

[1458] Resnice o strahoti večnih peklenskih kazni so po načinu baročnih pridigarjev izražene predvsem z nadlogami, ki jih bodo trpeli človekovi telesni čuti. Tudi v tej pesmi Lavrenčič misli zlasti na peklenske kazni po vesoljni sodbi. Zelo je poudarjena njihova večnost:274 274»Grešne duše, vaše djajne« – Lavrenčič 1752, 67–69. – Podatke o ilustracijah peklenskih kazni gl. 86. Man 1768‌.

1
GreŠne duše, vaše djajne
si zasluži frdamajne,
večnu vaše bo trplejne
za grešnu vaše živlejne.
Zabstojn se bo vam žaliti,
kir gnade ne bo dobiti.
2
Sam Bug strašnu k vam poreče:
Nej vas večno ogen peče!
Zakaj ste požrešni bili,
s počutki vsemi grešili,
mene močnu režalili,
kaj ste slišat zaslužili?
3
Ah, kaj v pakli se poreče?
Zunaj, znotraj peče, peče!
Oh paku, oh ječe večne,
duše tam so pač nesrečne,
kir ne bode odrešila,
tak pravica je sklenila.
4
V pakli bodo vsi hudiči
duš nesrečnih pravi briči,
s smolo, nu s smradom silili,
s kroto, nu z gadom sitili,
bodli, pekli nu morili,
nikdar enga konca strili.
5
Vender bi ta martra zašla,
aku bi ta večnost ne bla,
ah, nikdar Boga viditi,
vselej v martrah večnih biti,
te strašne štime goreče
tam ta frdaman poreče:
6
Prekleti moji tovarši,
moji starši, moji mlajši,
pr meni v paklenski kehi
vsi jetniki ste prkleti,
prkleta duša nu telu,
kir gorelu bo vkop večnu.
7
Premišlujte, kaj se reče:
večnu, večnu peče, peče,
večnu tamkej bo jokajne,
večnu teh zob klepetajne,
večnu v pakli prebivati,
ah, kdu more tu prestati?
8
Dokler tedej ste še živi,
de ne bote pogubleni,
zgrevajte se zdej na svejti,
de ne bote tam prekleti.
Prov služite Gospud Bogu,
de pridete v svetu nebu.

[1459] (Lavr. 1752)

č) Bratovščina krščanskega nauka

[1460] je organizirano širila versko izobrazbo med slovenskimi verniki od druge polovice 18. stoletja dalje. Katehetične pesmi so bile pomembno sredstvo krščanskega nauka, ko so v okviru bratovščine nadaljevali že začeto delo. Mnogi ljudje so pri nas že znali brati, ker so bili verskim knjigam (zlasti Paglovčevim) priloženi drobni abecedniki; zato so udje in voditelji bratovščine oskrbeli prevod bratovščinskega katekizma, ki ga je po Kanizijevem priredil jezuit Parhamer. Kot važno sestavino je vseboval tudi katehetične in druge cerkvene pesmi. V mnogih slovenskih izdajah, različnih za Štajersko (1758, 1764 in 1777), Kranjsko (1760, 1761, 1762, 1766 in 1770) in Koroško (1761 in 1762), ki se jim je pridružil še privatni Pohlinov prevod (1768), so ti novi, zares ljudski katekizmi tudi s pesmijo širili znanje verskih resnic. Dejstvo, da je od nekaterih izdaj ohranjen komaj po en izvod ali pa niti eden ne več, priča, kako močno so ljudje uporabljali drobne knjižice in jih z rabo tudi uničili.

[1461] Bratovščino krščanskega nauka je v Rimu potrdil papež Pij V. že 1571; na Dunaju je bila prvič ustanovljena 1732, zares živahno in uspešno pa je začela delovati šele po drugi ustanovitvi 1750. Že 1755 je dosegla slovensko ozemlje, najprej na Štajerskem, 1760 tudi na Kranjskem, najprej na Dolenjskem, naslednje leto tudi na Gorenjskem in potem se je razširila tudi po Koroškem. Delo bratovščine so vodili jezuiti, zato sta razpust tega reda (1773) in uvedba državno urejenega terezijanskega verouka povzročila tudi konec bratovščine.275 275Zgodovino delovanja bratovščine krščanskega nauka na Slovenskem je popisal F. Ilešič: Početki štajersko–slovenske književnosti v 18. stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32. Nanj se sklicuje pregled bratovščinske zgodovine v uvodu novih pravil za lavantinsko škofijo, uzakonjenih 1906. (Gl. Synodus Dioecesana Lavantina 1906. Marburgi 1907, 296–305.) Kratki podatki tudi v Kovačičevi Zgodovini 294–295.

[1462] Pesmarice v Parhamerjevih katekizmih niso objavljale samo novih katehetičnih pesmi, ampak so ohranjale zvezo tudi s tradicijo, ker so v njih ponatiskovali starejše prazniške pesmi. Ljubljanske izdaje so katehetične pesmi prevzele iz Stržinarja in Lavrenčiča; bilo pa je v njih manj pesmi kot v nemškem izvirniku. Katekizmi, ki so izšli za obrobna slovenska ozemlja, so imeli pesmi v drugačnem prevodu, navadno so se bolj držali izvirnika, toliko pesmi kot ta pa tudi niso vsebovali.276 276Pregled pesmaric v posameznih izdajah (ljubljanskih, graških in celovških) ter sodba o njihovi odvisnosti ali samostojnosti je podan v 64. Parhamer G 1758‌ .

[1463] Ker vsebinsko te katekizemske pesmarice nadaljujejo že navedeno Stržinarjevo in Lavrenčičevo prakso in ker bi katehetično delovanje bratovščine na slovenskem ozemlju zaslužilo podrobno in natančno obdelavo, teh pesmi tukaj ni treba posebej navajati.

[1464] V času, ko so tako zelo poudarjali potrebnost poučevanja verskih resnic v katehezi in pridigi, je razumljivo, da se je razmahnilo češčenje Svetega Duha. Ne več samo na binkošti kot v srednjem veku, pred vsako pridigo so zdaj peli posebno pesem kot prošnjo, da bi tretja božja oseba s svojo milostjo razsvetlila pridigarja in poslušalce. V lekcionarjih niso več tiskali stare enokitične binkoštne pesmi (gl. podpoglavje Binkoštna pesem‌), ampak so začeli ponatiskovati Stržinarjevo predpridižno pesem. Za posamezne večje praznike in godove so jo še posebej nekoliko priredili (različni zapisi v rokopisnih pesmaricah, npr. Ambrožičevih), ljudem pa se je tako priljubila, da so jo znali peti še v 19. stoletju.

[1465] Pesem v sedmerih kiticah prosi Duha resnice, naj nas uči pravice, Tolažnik naj nas utrdi v vsem dobrem, Duh svetlobe naj prežene človeško lenobo; Duh ljubezni naj utrdi našo vero, upanje in ljubezen, Duh luči naj nas uči božje besede, da bomo kljub grehom ostali verni kristjani.277 277»Prid, Sveti Duh, s tvojmi darmi« – Stržinar 1729, 101–104. Tiskali so jo v lekcionarjih od EvL 1741–1800. Inačice za različne praznike je zapisal Ambrožič v svojih pesmaricah. – O pesmi je pisala Z. Kumer, Izročilo B, 115–119; že prej pa Čerin, Veni S. Spiritus – O pridi, sveti Duh. CG 62 (1939), 37 sl., zlasti od str. 40 dalje. – Vse različne priredbe izhajajo iz latinske himne »Veni, Creator Spiritus«.

1
Prid, Sveti Duh, s tvojmi darmi,
srca tvojih vernih napovni!
Poslušat tvoje povele
so naše velike žele.
Prid, Sveti Duh, naše vesele!
2
Prid, Sveti Duh, pridgarja vižej,
njega usta nu jezik regirej,
grešna usta omečiti,
pravo pokuro sturiti!
Prid, Sveti Duh, ti nas vučiti!
3
Prid, Sveti Duh, večna resnica,
vučjo nas karšansko pravico,
koku moremo na svetu
vselej pravičnu živeti!
Prid, Sveti Duh, ti nas resveti!
4
Prid, Sveti Duh, troštar imenvan,
od nebes doli na zemlo poslan,
troštaj vse verne kristjane,
potrdi jih v dobrim djane!
Prid, Sveti Duh, skrbi ti za nje!
5
Prid, Sveti Duh s tvojo svitlobo,
preženi človeško lenobo,
de bi pr cajtu začeli,
brumnu no svetu živeli.
Prid, Sveti Duh, gnado podeli!
6
Prid, Sveti Duh, božja lubezen,
ozdravi naših duš bolezen,
pogmerej vero, upanje,
lubezen nu zveličanje!
Prid, Sveti Duh, sturi usmilenje!
7
Prid, Sveti Duh, oča te luči,
nas pravo besedo božjo vuči!
Če smo lih z greham obdani
smo vender verni kristjani.
Prid, Sveti Duh, pr nas ostani!

[1466] (Stržinar 1729)

d) Maksimilijan Redeskini

[1467] Začetek vladanja ljubljanskega škofa Karla Herbersteina je sovpadel z dvema važnima spremembama v cerkvenem življenju: po volji cesarice Marije Terezije je šolstvo v Avstriji 1770 postalo državna zadeva, 1773 pa je bil ukinjen jezuitski red, ki je dotlej nosil glavno odgovornost za šolstvo in tudi katehezo. Z novim osnovnošolskim redom (1774) je državna kateheza nadaljevala delo bratovščine krščanskega nauka in posameznih duhovnikov. Takoj so reformirali tudi katehetično pesmarico. Že 1774 je na Dunaju izšla pesmarica bivšega jezuita Mihaela Denisa »Geistliche Lieder«, ki je postala osnova enotne avstrijske katehetične pesmarice »Verbesserte katechetische Gesaenge« iz leta 1778.278 278Podatke o terezijanskih šolskih reformah ima Kidrič v Zgodovini, str. 188.

[1468] Ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Redeskini je bil prvi Herbersteinov pomočnik pri uvajanju katehetičnih pesmi nove vrste na Slovenskem. Odvisnost njegove pesmarice »Osem inu šestdeset sveteh pesm« (1775) od morebitnih nemških predlog bi bilo treba še natančno raziskati, vendar je očitna Redeskinijeva povezanost s tedanjim škofovim in vladnim prizadevanjem.279 279Dosedanja literarnozgodovinska ocena Redeskinija je poudarjala skoraj samo njegovo okorno pesniško izražanje (zlasti v primerjavi z Japljem) ter uvodne nasvete, naj bi ljudje namesto nespodobnih ljudskih pesmi peli raje njegove nove svete pesmi. Razglašali so ga zato za uničevalca narodne kulture (Kidrič, Zgodovina 169; gl. tudi 100. Redeskini 1775‌ ). Kot delo člana obnovljene akademije operozov je njegova pesmarica več kot 25 let bila skoraj edina ljubljanska cerkvena pesmarica, ker pozneje predpisanih jožefinskih enotnih katehetičnih pesmi v ljubljanski škofiji ni nihče prevedel v slovenščino.280 280Kidrič, Zgodovina 195, šteje Redeskinija med člene obnovljene Akademije operozov.

[1469] Pesmarico je Redeskini sestavil tako, da je nekaj starejših pesmi »pobulšal«, nekatere je prevzel iz zdaj neznanih virov (morda Repež ali tudi Ambrožič) in spesnil sam nekaj novih. V predgovoru je zelo navdušeno spodbujal pevce in pevke, ki radi pojejo, naj pojejo svete pesmi »ob nedelah, ob praznekeh, ob delovnekeh, v cirkvi, na božji poti, pr precesji, na pojlu, doma, zlasti na preji, de se nikdar več taisti strupeni glas teh drajn pod stenami, ali na vasi, ampak vselej ta Bogu prjetna štima teh sveteh pesm do neba rezlega«.281 281Redeskini 1775, 6. Poučni namen pesmi sicer nikjer ni naravnost izpovedan, bolj vabi, naj pesem Boga hvali in časti. Zato je veliko pesmi prazniške in molitvene vsebine, vendar jih je nekaj tudi poučnih, katehetičnih, zlasti tistih, ki v slogu baročne pridige razlagajo človekove poslednje reči kot spodbudo k spreobrnjenju.

[1471] Izmed poučnih pesmi je na tem mestu treba navesti pesem o veri, upanju in ljubezni, ki v verzih povzema nedeljsko obvezno molitev o treh božjih krepostih (prim. Paglovčevo pesem »Kdur oče v nebu priti«‌). V prvih treh kiticah o veri poudarja božjo pravičnost, potrebnost vere v vse tri božje osebe in v zanesljivost zaupanja cerkvenemu učiteljstvu; drugi in tretji odstavek spodbujata k zaupanju in ljubezni do Boga; zadnji dve kitici vabita grešnike h kesanju in trdnemu sklepu. Vsaka skupina ima drugačen odpev, ki so ga ljudje ponavljali po vsaki kitici, kar je dokaz, da so pesem res ljudje tudi peli:282 282»Bug, jest virjem, um podvržem« – Redeskini 1775, 162–164.

Od božjeh čednost te vire, upanja, lubezni,
grevenge inu naprejvzetja.
Bug, jest virjem um podvržem, (Odpev)
tud z jezikam spričujm.
1
Virjem trojnega v pršoni,
vender enega v naturi,
virjem, de dobre polonaš,
te hude pak večnu štrafaš.
2
Virjem vseh reči Stvarneka,
Zveličarja, Posvečnika:
Oča, Sina, Svetga Duha,
kar uči Cirkuv katolška.
3
Virjem trdnu nu brez cvibla,
ke si ti večna resnice
vse le-tu nam rezodela,
nam veruvat naprej postavla.
Bug, se troštam, pomuč čakam,
s srca nate zaupam. (Odpev)
4
Upam grehov odpušanje,
za naprej brumnu živlenje
s tvojo gnado zadobiti,
enkrat tebe vživat priti.
5
Upam, Bug, na tvojo milost,
mogočnost, v oblubah svetost,
skuz Jezusovu trplenje,
grenko smrt nu zasluženje.
Bug, te lubim, tebe želim, (Odpev)
nad tabo se zveselim.
6
Lubim te, večna dobrota,
neizgruntana lepota,
ki si dober sam na sebi
tud k si dober prut meni.
7
Lubim te čez vse tu drugu,
kar koli si stvarit mogel,
lubim več kokr sam sebe,
v vseh stvareh lubim le tebe.
8
Lubim te iz celga srca,
lubit tebe čem brez konca,
s cele duše, uma, moči,
al čujem, al spim ponoči.
Bug, me greva vsa pregreha,
ki te lubim iz srca. (Odpev)
9
S te lubezni obžalujem,
dol poterem, zaničujem
ves greh, nu ga k nič prpravim,
de se le iz tabo spravim.
10
Za naprej se k teb obrnem,
čem, želim, nu trdnu sklenem
nikdar te več režaliti,
rajši vmret, kokr grešiti.
Bug, to verjem, toku upam,
tok lubim, tok greva me. (Sklep)

[1472] (Redeskini)

[1473] O sv. Rešnjem Telesu je Redeskini objavil več pesmi. V njih razlaga skivnost samo, uči pravilno prejemati sveto obhajilo ter vabi, naj izpostavljeno sv. Rešnje Telo častimo.

[1474] Navedena naj bo samo pesem, v kateri razlaga resnično Kristusovo pričujočnost pod podobama kruha in vina. Opozarja na krivdo prvega človeka, ki jo je popravil učlovečeni božji Sin. Precej temeljito razlaga resnico, da je sv. Rešnje Telo spomin Jezusovega trpljenja, ki ga popisuje kot v kakšni pasijonski pesmi; posebno kitico ima o Jezusovem prebodenem Srcu, kar je v zvezi s posebno pobožnostjo (gl. podpoglavje Pobožnost do presvetega Srca Jezusovega‌); na koncu vabi ljudi, naj Jezusa častijo in tudi uživajo v obhajilu, ki je jamstvo večnega življenja:283 283»Povzdigni tvoje oči« – Redeskini 1775, 81–84. – Še Vrhovnik, ki ga je Redeskinijev način pesnikovanja zelo motil, je o njegovi pobožnosti vzkliknil: »Kak gori Redeskini za najsvetejši Zakrament!« (ZD 55/1902/, 179).

1
Povzdigni tvoje oči
kristjanska duša zdej,
ne šparej tvoje moči,
na Boga sem poglej!
Tukej pod štavtjo kruha
je Bug nu človek skrit,
ne bodi toku gluha,
ne odlašaj semkej prit!
2
Zlekla lubezen sivna
je njega na ta svejt
zavol našga živlenja,
k smo mrtvi bli popred.
Zakaj naš oča prvi,
k je nadolžnost zadjal,
vse, ktir smo v njemu krivi,
v večnu smrt je predal.
3
Bug je ratal z lubezni
en človk, kokr smo mi,
de b bli nebes dejležni
mi sužni peklenski.
Nas je rešil skuz martre
od tga pogublenja,
zlomil peklenske gartre,
odprl nam nebesa.
4
On skuz svoj pot krivavi,
skuz žalost, nu britkust,
je nam v vsi naš težavi
dal trošt, odvzel grenkust.
Skuz gajžlanje je otl
rane ozdravit nam,
de b ne bli večnu k špotu
našim sovražnikam.
5
Eno trnovo krono
je zvolil on za se,
de bi mi s krono večno
bli enkrat kronani.
Svoje nedolžnu truplu
prbit nevsmilenu,
de b naše truplu dolžnu
ne blu pogublenu.
6
Na križu rezpet je visel
de b mogel te objet,
lubezni polna misel,
kaj oče več počet?
Prosil svojga Očeta,
de b te vzel v gnado spet,
de, k pojdeš s tega svejta,
b ne bil večnu preklet.
7
Je pustil si odpreti
svoje Srce svetu,
te oče noter vzeti,
kader ti bo hudu,
kder svejt, mesu, al satan
tebe pregajnajo,
de od teh ne boš fratan,
de ne premagajo.
8
Preden od nas je želel
jiti s tega svejta
k tmu večnemu veselu,
za en spomin nam da
tga grenkega trplenja
svoje svetu telu,
nas večnega živlenja
zažigra skuz le-tu.
9
Ak lih se Bug ne vidi,
vender je živ pr nas,
o duša, semkej pridi,
vzem si ti zdej ta čas!
Živ Bug, nu človek tudi
pod štavtjo kruha je,
pravo viro obudi
nu goreče želje!
10
Dol na kolena padi,
moli tvojgn Boga,
če očeš biti v gnadi,
pros sodnika tvojga!
On je tvoje živlenje,
sam te zna zveselit,
nej bodo tvoje žele:
pogost njega zavžit.
11
Vselej bodi hvaležen,
lubi tvojga Boga,
plačej njega lubezen
s srca gorečega.
On ni več znal lubiti,
za tvoje srce vžgat,
več ti ni mogel striti,
za večnu zveličat.

[1475] (Redeskini)

[1476] Edini, ki je v slovenščino prevedel celotno jožefinsko 1782 ukazano katehetično pesmarico, je bil Gašper Rupnik, župnik v Vojniku. Ker pa pesmi niso bile ponatisnjene v nobeni poznejši pesmarici, so bile njegove »Pejsme od kršanskiga vuka«, ki so v Celju izšle 1784, v rabi najbrž le v ožjem celjskem okolišu.284 284Rupnikova pesmarica je izšla najbrž šele potem, ko se je protijožefinski goriški nadškof Edling odpovedal svoji službi (1784). Duhovniki v okolici Celja so bili bolj pod vplivom Gradca in Ljubljane kakor pa Gorice.

[1477] Navesti je treba v celoti vsaj dva zgleda terezijansko-jožefinske katehetične pesmi. Najvažnejša poglavja iz katekizma so razložena v 13 pesmih. Prvi dve pesmi vsebujeta 6 glavnih krščanskih resnic, tretja pesem pa razlaga apostolsko vero v celoti, kakor so bile podobne pesmi navedene že za prejšnja obdobja (Trubar: gl. »Jest verjo v eniga Boga«‌ ; Paglovec: gl. »Kdur oče v nebu priti«‌ ).

[1478] V Rupnikovi pesmi o veri so precej natančno razložene resnice o stvarjenju, o izhajanju Sina od Očeta ter o Sinovem učlovečenju, o Jezusovem drugem prihodu k sodbi ter o vstajenju od mrtvih. V 8. kitici zelo lepo govori o povezanosti vseh vernikov v Cerkvi, ki je občestvo svetnikov:285 285Rupnikova pesmarica je izšla najbrž šele potem, ko se je protijožefinski goriški nadškof Edling odpovedal svoji službi (1784). Duhovniki v okolici Celja so bili bolj pod vplivom Gradca in Ljubljane kakor pa Gorice.

1
Verjemo de skuz božjo moč
vse stvarjenu na svejti
inu na nebi de ta luč,
katira dan resvejti,
zvezde, luna no vse reči
so se precej začele,
so pršle od božje moči,
na glas nega povele.
2
Bog Oče je Sinu rodiu,
Boga večne svetusti,
kdir je, inu je večnu biu
ž njim glihne visokusti.
Z nebes se je on h nam podau
inu med nami ostou,
no de bi nam nebese dau,
je človek za nas postou.
3
Divica, ki je pouna bla
gnade, ga je spočela
od Svetega Duha, no je šla
gor v Betlehem vesejla.
Tam je pršu njenin čas,
de je nega rodila, -
O čas, o čas, veseu za nas! -
no v jasle položila.
4
Pilatužu zatožen biu,
mogu narveč trpeti,
čez nega je sodbo skleniu,
de more križan umreti.
Pred peku je ta duša šla
očake zveseliti,
povrnala nazaj se bla
tu truplu obuditi.
5
Na treki dan od smrti vstau,
ta smrt je bla potrena.
Za našo dušo vse prestau,
de bi ne bla zgublena.
S častjo v nebesa vzdignou se,
tam sedi na desnici,
Očetu govori za vse
pr negovi pravici.
6
Z nebes bo pršou on zupet
kokar sodnik srditi,
s križam, na kdirm je biu rezpet,
žive, mrtve soditi.
Vesela sodba tistim bo,
kateri so pravični,
vekumej pa gorje, no jo,
katiri so krivični.
7
Svetga Duha verjemo mi,
treko pršono božjo,
katiri nam s svojmi darmi
dušo resvejti našo.
V eni cirkvi se znajdemo,
kadiro je posvetu
sam Kristus, v tisti najdemo
vse resničnu no svetu.
8
V tisti, bodi mrtu al žiu,
zna to pomoč dobiti;
kar je en dobriga sturiu,
zna drugim h nucu priti.
Mašnikam Kristus dau to moč
grešnikam h troštu priti
inu skuz pokure pomoč
nem grehe odpustiti.
9
Odločenu je vsem ludem,
de morjo enkrat vmreti
inu na sodni dan potem
vsi zupet obživeti.
Kadiri so tukej vselej
za dušo prav skrbeli,
bojo tamkej na vekumej
narsrečniši živeli.

[1479] (Rupnik)

[1480] V naslednjih dveh pesmih sta razloženi molitvi očenaša in zdravamarije. Različne zapovedi, predvsem zapoved ljubezni, 10 božjih in 5 cerkvenih zapovedi, so predmet šeste, sedme in osme pesmi.

[1481] V deveti pesmi so zelo natančno razloženi posamezni zakramenti. V začetku pesmi je poudarjena resnica, da imajo vsi zakramenti moč iz Kristusove smrti. Krst je novo rojstvo za nebesa, ko se zbriše Adamova krivda. Glavni učinek birme je moč stanovitnosti, da bi človek izpovedoval vero tudi če mu zaradi tega grozi smrt. V sv. Rešnjem Telesu prejemamo isto Telo in Kri, ki je bilo iz Marije rojeno. Odkritosrčna spoved in kesanje sta glavni pogoj odpuščanja v zakramentu sv. pokore. Maziljenje pomaga človeku, da more v smrtni uri premagati vse skušnjave ter mu olajša prehod v večno življenje. Duhovniški red je postavljen ljudem v pomoč, zakonski stan pa ima nalogo otroke roditi za ta svet in jih vzgojiti po Božji volji za večno življenje. Zadnja kitica opozarja, da je za prejem zakramentov treba biti v stanju milosti božje:286 286»Ta Cirku h nucu nam« – Rupnik 18–19.

1
Ta Cirku h nucu nam
je v novim testamentu
prejela z veseljam
teh sedem zakramentu.
S tistih te gnade moč
nam pride na pomoč
skuz smrt, kdiro prestau
Kristus, to moč nam dau.
2
Ko skuz Adamou doug
ta duša bla zgublena,
je od pekla nadlog
h nebesam prerojena
skuz vodo, ko je biu
sam Kristus posvetiu.
Jordan je to spomin,
tam kršen je Bog Sin.
3
Ta firma ma oblast
to moč človeku dati:
vjero za božjo čast
trdnu vselej spoznati,
de on trdnu stoji
inu se ne boji
za tisto kri prelit
no živlejne zgubit.
4
Kristus, Sin božji, tam
v svetim Rešnim Telesu
za špižo deli nam
svojo kri inu mesu.
V štauti kruha deli
celu mesu no kri,
tist, ko od Marije
biu rojen, tamkej je.
5
Kadir od greha frej
to vest oče imeti,
nej h spovedniku tej
gre odvezo prejeti.
Spoved no grevenga
vtalažita Boga,
de on vse odpusti
iz svoje milosti.
6
No svetga olja moč
ta skušnave premaga,
kader bounik to luč
drži, de obnemaga.
Napravi lehku vmret,
podat na vuni svejt,
tam h sodbi božji prit,
no milost zadobit.
7
Sveti duhouski stan
od Kristusa postaulen,
ludem je noč no dan
h pomoči vsel prpraulen.
Sedmi je zakon svet
za gmirat le-ta svejt,
otroke tak redit,
de Bog ne bo srdit.
8
Vžiulejmo mitedej
teh zakramentu gnade
prprauleni vselej,
de duša v greh ne pade.
Velka je neh žlahtnost,
velka je tudi svetust,
kadir bo prau prejeu,
bo vekumej veseu.

[1482] (Rupnik)

[1483] Ostale pesmi Rupnikove pesmarice razlagajo praktična navodila za življenje po veri s pozitivne (evangeljski sveti) in negativne strani (7 glavnih grehov, grehi sokrivde, grehi zoper Svetega Duha in vnebovpijoči grehi). Posebna pesem razlaga in uči tri božje kreposti, glavne kreposti,osmere blagre in duhovna dela usmiljenja. Zadnja pesem brez pretiranega strašenja našteva poslednje reči ter omenja seveda tudi vice kot kraj, kjer se duše očiščujejo in zadoščujejo za svoje grehe.

2. Pesmi za nove pobožnosti

a) Češčenje Jezusovega trpljenja

[1484] Najbolj vidna nova pobožnost, ki se je na Slovenskem začela širiti v prvi polovici 18. stoletja, je bilo češčenje Jezusovega trpljenja v obliki križevega pota. Po cerkvah in na prostem so začeli postavljati slikane ali klesane ali celo zidane podobe posameznih postaj Jezusovega trpljenja s poti na Kalvarijo. Še pred frančiškani, ki so 1731 dobili pravico postavljati križeve pote pri neredovnih cerkvah, je Stržinar 1728 smel postaviti križev pot pri romarski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na Straži pri Gornjem Gradu. Za to pobožnost je dal natisniti posebno pesem »Ta prvi križ nam pomeni«, da so jo mogli romarji peti pri posameznih postajah. Njegova pesem se pa najbrž drugod ni razširila, ker so frančiškanske (uradne) knjižice za to pobožnost v 18. stoletju bile še brez pesmi.287 287Obsežno zgodovino pobožnosti križevega pota je napisal A. Stegenšek: Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota. VBV 15 (1912), 40–63, 97–129, 223–280, 328–343. Težišče razprave je opisovanje slikanih ali zidanih križevih potov, opisuje pa tudi križev pot v Jeruzalemu in drugod. Omenja in navaja nekaj knjižic, pozna pasijonske igre (tudi slovenske), najstarejših pesmi pa ne. Stržinarjev križev pot opisuje na str. 329, jožefinskega pa na str. 331–336.

[1485] Vendar je Stržinarjev zgled spodbudil druge, duhovnike in laike, da so sestavili pesmi za posamezne postaje. Paglovčeva »Gori, gori, duša moja« je ostala v rokopisu; druga pesem »Ah kristjani spregledujte«, ki jo je natisnil Lavrenčič 1752, je prešla tudi v poznejše molitvenike. Repež je v svojih knjižicah razlagal to pobožnost in v RDB 1770 natisnil pesem »O romar, počakaj tukej«. Tudi to pesem so še v 19. stoletju peli. Bolj znana pa je postala šele Redeskinijeva pesem »Oh le-sem vse stvari«, ki jo največkrat pojemo še danes. Ker nobena od teh pesmi ne načenja dogmatičnih vprašanj v zvezi s Kristusovim trpljenjem, ampak le pripoveduje evangeljske dogodke in spodbuja k spreobrnjenju, so v tej razpravi samo omenjene.288 288Stržinarjeva pesem je izšla v posebni knjižici 1730 in 1744. Uvodna pesem o odpustkih »Svet Francisk ta Serafinski« je na str. 18–21, nato sledi pesem za posamezne postaje »Ta prvi križ nam pomeni« (str. 22–28). – Paglovčeva pesem »Gori, gori, duša moja« je v njegovem rkp na str. 197–202; druga njegova pesem »Ah kristjani, spregledujte«, prav tam na str. 218–225 (pozneje jo je ponatisnil Lavrenčič 1757, 22–25, ter je bila znana še v 19. stoletju). – Repeževa pesem za križev pot »O romar, počakej tukej« je v RDB 1770, 17–24. – Redeskinijeva, še danes znana, »Oh le–sem, vse stvari« v njegovi pesmarici 1775, 105–107.

[1487] Razen križevega pota so še druge vrste pobožnosti vabile ljudi k češčenju Jezusovega trpljenja. Repež je pisal in pel pesmi, v katerih je romarje na Križni gori pri Ložu spodbujal, naj to trpljenje premišljujejo. Da bi ljudi bolj ganil, je v pesmih pripovedoval zgodbe o spreobrnjenjih in čudežih, ki naj bi se bili zgodili na tej božji poti. Rokopisi drugih organistov pričajo o precejšnji razširjenosti njegovih pesmi, a jih kljub temu ne moremo šteti med prave cerkvene pesmi, saj jih je navadno pel organist sam.

[1488] Bolj resne, a spet ne prave cerkvene pesmi, so bile Pohlinove molitvene pesmi v oficiju Kristusovega trpljenja. V molitveniku »Pet svetih petkov« (PSP 1774) je ljudem ponudil posebno ljudsko obliko pobožnega »oficija«, da so v ljudski liturgični obliki ob peterih postnih petkih častili Jezusove rane in Žalostno mater božjo.289 289»Oficij«, »služba«, »dnevnice« (»Tagzeiten« – nemško) so posebna ljudska oblika liturgične pobožnosti, ki je bila v Evropi razširjena od srednjega veka dalje. Za oficije v latinskih in nemških tiskanih in rokopisnih molitvenikih pravi Schrott (gl. op. 214/III. pogl.) na str. 251, da njihov razvoj in različne oblike še niso dovolj raziskane. – Hrvatske oficije v kajkavskih molitvenikih je analiziral (in besedilo pesmi objavil) Nikola Sertić v (tipkani) disertaciji: Hrvatski kajkavski molitvenici. Zagreb. str. 265–305 (prvi so bili na Hrvatskem tiskani že 1560). – V slovenskih molitvenikih je prvi oficij tiskan 1767 (Hitra inu glatka pot pruti nebesam: v čast Brezmadežni). O. Marko Pohlin jih je v svojih molitvenikih objavil več: v čast Kristusovega trpljenja (PSP 1768), sv. Jožefa (MB 1777), sv. Alojzija (Limbar 1768), sv. Notburge (PSP 1768), sv. Janeza Nepomuka (MB 1777) in za duše v vicah (Sveta in zveličavna misel 1769). Po zgledu meniškega in duhovniškega brevirja je vsak oficij razdeljen na »ure«, ki jih Pohlin imenuje: »K Juternzi«, »k pervi«, »k treti«, »k shesti«, »k deveti«, »k vezhirenzam«, »k pumraku«. Za sklep je še »perporozhuvanje«. Vsaka ura ima en odlomek pesmi, ki nikdar nima napeva in je torej molitvena pesem.

[1489] Redeskini je objavil več pasijonskih pesmi, kar priča, da so Slovenci ob koncu 18. stoletja že ves postni čas posvetili misli na Jezusovo trpljenje, kakor ljudska neliturgična pobožnost dela še danes.

[1490] Mnogo bolj od vseh teh omenjenih pesmi je bila razširjena nekoliko starejša pasijonska postna pesem, ki jo je v najstarejšem znanem zapisu ohranil Paglovec in so jo ponatiskovali tudi v lekcionarjih (do vključno 1772). V nekoliko spremenjeni in seveda skrajšani obliki jo poznamo še danes, le v Beneški Sloveniji, tem »rezervatu« slovenske kulture, pojo še vedno celotno besedilo.

[1491] Dogmatično je pesem precej revna, saj se zadovolji s pripovedovanjem evangeljskih dogodkov. V začetku poudari resnico, da je sam Bog trpel za nas, na koncu pa misel: če nas je Jezus, Bog, tako ljubil, da je za nas trpel, ga vendar ne bomo nehvaležno žalili z grehi, ampak tako živeli, da bomo v nebesih deležni sadov njegovega odrešilnega trpljenja. Zadošča nekaj kitic iz lekcionarja 1741:290 290»Premisli, o človik grešni« – EvL 1741, 441–444; prej že v Paglovčevem rkp 20–25. Skoraj nespremenjena je tiskana v Trinkovem molitveniku »Naše molitve« na str. 251–255 (gl. op. 58/I. pogl.). Ker Beneški Slovenci pojejo še skoraj vse srednjeveške pesmi, je verjetno tudi ta pesem nastala pred 18. stoletjem in zato velja pomislek, izražen v op. 243/III. pogl.

1
Premisli o človik grešni,
kaj je trpil sam Bug večni,
zame, zate je umrl,
skuz to nam nebu odprl.
2
Z jogri k mizi doli sedil,
le-to jagne ž njimi jedil,
postavil svet Rešne Telu
de bi nam k en špiži blu.
[…]
15
Na svet križ so ga prbili,
veliko silo so mu strili,
na križu dušo pustil,
britko smrt za nas sturil.
16
Toku močnu je Jezus lubil,
nu v tvojo dušo se zalubil,
de je za njo smrt sturil,
sveti raj nje zadobil.
[…]
20
V nebu želimo te častiti,
za milost tvojo te hvaliti,
skuz tvojo smrt, o Jezus, daj
našim dušam sveti raj. Amen.

[1492] (EvL 1741)

[1493] Ob pasijonskih pesmih je treba omeniti še drobec iz rokopisne pesemske tradicije, ko so s popravljanjem starejših izrazov spreminjali dogmatični značaj pesmi. V Maurerjevi pesmarici je v pesmi »Pridi sem revni krščenik« zapisano, da je Jezus moral trpeti:

»Križu se je muru podvreč,
brez dovga no brez uržeha,
saj ga še ni smou odvreči,
nesti je muru z vlo ga«. (= z voljo)

[1494] Tisti, ki so pesmarico uporabljali pozneje, so v teh izrazih čutili prehudo poudarjeno Jezusovo odvisnost od volje nekoga drugega (Očeta?) in so s popravki dosegli, da je bila bolje izražena Jezusova svobodna božja odločitev, ki ga je pripeljala na križ:

»Križu se je otu podvreč
brez dovga no brez uržeha,
saj ga še ni otu odvreči,
nesti je otu z vlo ga«.

[1495] Z enako zamenjavo so popravili tudi 3. kitico pesmi »Grešniki prtecite«, ko so namesto verza »v martro se je muru podati« zapisali »v martro se je otu podati«.291 291»Pridi sem, revni kršenik« – Maurer 60–63; citat str. 61. »Grišeči (grešniki) prtecite« – Maurer 63–65; citat, str. 64.

b) Pobožnost do presv. Srca Jezusovega

[1496] Pobožnost do presv. Srca Jezusovega je že v 17. stoletju med Slovenci dobila izraz tudi v pesmi (gl. § 1381‌ in sledeča pesem). V začetku 18. stoletja so prve bratovščine to pobožnost še posebej razširjale (v Ljubljani pri klarisah 1702–1783; v Laškem 1735–1783)292 292Posamezni podatki o zgodovini češčenja presv. Srca Jezusovega pri nas so povzeti razen po virih, navedenih v op. 245/III. pogl., tudi po seznamu Bratovščine na Kranjskem leta 1780. IMK 6 (1896), 128., sredi stoletja pa je bila ta pobožnost že udomačena in običajna tako, da je Redeskini prvi natisnil posebno pesem »Od Srca Jezusovega«. (Prim. še § 1535‌.)

[1497] Pesem posebej poudarja, da je odprto Jezusovo Srce vir najglobljega zaupanja, tolažbe in veselja za tiste, ki se morajo zaradi grehov Boga bati. Ob misli na Jezusovo ljubezen se bomo vedno radi kesali, vredno prejemali sv. obhajilo in ob koncu življenja tudi sv. popotnico. Nekaj kitic te pesmi se je v cerkveni rabi ohranilo do danes:293 293»Bodi tavžentkrat češenu« – Redeskini 1775, 90–93.

1
Bodi tavžentkrat češenu
od vseh nebeških stvari,
hodi hvalenu, lublenu
na svejtu od vseh ludi!
Srce Jezusovu
v svetmu zakramentu, (Odpev)
iz srcam nu s štimo
bodi vselej hvalenu!
2
Tu srce nas je lubilu
predn smo spoznali mi,
se v lubezni k nam nagnilu,
k še rojeni nismo bli.
3
Tu srce stoji odprtu,
k seb nas vabi, k nam hiti,
iz lubezni je predrtu,
lubezn od nas želi.
4
K temu srcu tedej nagnimo
naše srca nu v lubezni
s tem istim se prov sklenimo
za vselej, za vse naše dni.
5
K temu srcu tud vzemimo
vse naše zaupanje,
le v tem istem mi išimo
vse naše potroštanje.
6
V temu srcu vselej znajde
se ves trošt nu veselje,
kdur kol oče, ta ga najde
nu dopoln svoje žele.
7
Od le-tega srca dojde
vsa sladkust tem svetnikam,
tud od tega semkej pride
vsa pomoč tem grešnikam.
8
V tu srce se zaklenimo
zdej inu na vsaki čas,
Jezusa srčnu prosimo,
de b se on vsmilil čez nas.
9
De b nam otl gnado dati
v cajtu našega živlenja,
vse pregrehe prov spoznati
s ktirmi smo žalil njega.
10
Potem se prov s srca zgrevat,
spovedniku vse rezodet,
vsemu grehu se odpovedat,
ponovit obenga spet.
11
De b opran na naši vesti
skuz njega presveto kri,
za naprej bli njemu zvesti,
njem služil vse naše dni.
12
De b vselej vrednu prejeli
njega svetu Rešnu Telu,
lubeznivu ga objeli,
ter živel vselej v njemu.
13.Zlast k bmo mogli slavu vzeti
od svejta, nu vseh stvari,
k bmo mogli vse zapustiti,
de nas takrat ne zapusti.
14
De takrat pod streho pride
našga slabega žvota,
z nam ostane, de se znide
srečnu ta zadna vojska.
15
Potem de srečne, vesele
s tega revnega svejta
nas iz sabo gori spele,
kjer je krej vsega vesela.
16
Zdej še enkrat skup recimo
iz usti, nu z jezikam,
več iz srcam, koker s štimo:
O Jezus, dej gnado nam!

[1498] (Redeskini)

c) Češčenje Jezusovega imena

[1499] Češčenje Jezusovega imena je bilo v tem stoletju med Slovenci že tradicionalno (gl. istoimensko podpoglavje‌), toda prve tiskane pesmi za to pobožnost so izšle šele v 18. stoletju. Na videz dogmatično sicer niso preveč pomembne, ker predvsem spodbujajo k zaupanju in ljubezni do Jezusa, vendar pa so eden izmed zunanjih znakov odpora do protestantskih veroizpovedi.

[1500] V salzburških deželah so namreč 1731 zahtevali, naj se ljudje v javnosti med seboj pozdravljajo z besedami: »Hvaljen bodi Jezus Kristus! Na vekomaj, amen«, da bi mogli odkriti skrivne protestante, saj ti ne bi poslušali cerkvene zapovedi.294 294Prim. Veit–Lenhart, Kirche und Volksfroemmigkeit im Zeitalter des Barock. Freiburg 1956, 49. Morda bi arhivsko raziskavanje tudi pri nas odkrilo podobna navodila, ker je prva slovenska pesem o tem katoliškem pozdravu zapisana 1733 v Paglovčevem rkp, pozneje pa še večkrat v isti in v drugačnih oblikah.295 295Paglovec 233–238; Semeniški rkp 18–21. – Redeskini je na novo priredil jubilus o Jezusovem imenu: »Moje srce se zveseli« – 1775, 26–34. – Pesem »Karkol se v nebesih znajde« ima na str. 22–24. (Seveda so v 18. stoletju prepisovali in peli tudi starejše pesmi o Jezusovem imenu.)

[1501] V pesmi se kot spodbuda za pozdravljanje omenjajo odpustki, ki jih je papež Benedikt XIII. podelil tistim, ki se pozdravljajo z besedami »Hvaljen bodi …«. Močno je v pesmi poudarjen strah, ki ga imajo hudobni duhovi pred tistimi, ki zaupno izgovarjajo Odrešenikovo ime. Navedene naj bodo prve 4 kitice pesmi, ki ima v celoti 10 kitic:296 296»Hvalen bodi Jezus Kristus« – EvL 1764, 335.

1
Hvalen bodi Jezus Kristus
na vse večne čase!
Vselej Boga hvalite
kršanske srca vse,
vzdignite vaše glase:
Hvalen bodi Jezus etc.
2
Stu dni vselej bo dobov
štrafeng odpušajne
kulkukrat kter bo rekov
le-tu počešejne.
Satanu fržmaga se.
Hvalen bodi etc.
3
Zatu pojmo veseli:
Jezus bodi hvalen!
Odpustik bomo dosegli
zdej inu vsaki dan,
ja, vsako uro že.
Hvalen bodi etc.
4
Satan ne more slišat
te svete besede,
proč deleč more bejžat,
tu škoda njemu je,
zgubi nektere duše.
Hvalen bodi etc.

[1502] (EvL 1764)

č) Pobožnosti do božje matere Marije

[1503] Pobožnosti do božje matere Marije so bile tudi med Slovenci 18. stoletja zelo priljubljene, vsaj številne pesmi pričajo za to. Razprava bi se raztegnila v nedogled, če bi hotel navesti vse nove pesmi, ki so nastale Mariji v čast. Samo Maurer in Redeskini imata zapisana vsak po 18 takih pesmi, ki so drugim neznane. V Ambrožičevih pesmaricah je nad 60 Marijinih pesmi, od katerih so mnoge prepisali še drugi. Razumljivo je, da niti tiste, ki so jih res peli v cerkvah, niso bile vse najboljše kvalitete.

[1504] Mnogih Marijinih odlik so se pevci posebej spominjali, večina pesmi pa je imela bolj splošen značaj prošnje ali hvalnice. Od Marije so pričakovali, da jih bo uslišala v vseh težavah, priporočali so se ji kot srednici milosti, ki naj jih posreduje od vsemogočnega Boga. Cela vrsta bratovščin je svojim udom vcepljala ljubezen do Marije; na božjih potih so romarji doživljali tudi resnična uslišanja ne le v malenkostih, ampak tudi v zares hudih nesrečah, v katerih jim je Bog na Marijino posredovanje skoraj čudežno pomagal. Mnogo romarskih pesmi je predvsem pripovedne in prošnje vsebine, zato jih tu ni treba navajati.

[1505] Neznani pesnik pa je oskrbel natis apologetično-dogmatične pesmi v obrambo Marijine božje poti na Blejskem otoku (leta 1749), ko je navedel biblične in zgodovinske dokaze, da Marija kot mati božja in kot kraljica sme razdeljevati milosti, ki jih je zaslužil njen Sin. Poudarja dejstvo, da je Bog v vsej zgodovini odrešenja nekatere kraje z milostmi bolj odlikoval kot druge. Pesem izrecno zavrača kalvince s sklicevanjem na odloke tridentinskega koncila. Kot zadnji dokaz navaja nauk Cerkve, ki je najtrdnejši dokaz za tiste, ki niso študirali.

[1506] Pesem očividno ni bila namenjena petju v cerkvi, je pa zanimiv dokaz zavzetosti slovenskih duhovnikov za Marijino slavo in naj bo zato navedena v celoti:297 297»Ke bi se kteri podstopu zdej reči« – Blejske pesmi 1749, A 6 – A 7b. – V izvirniku so ob robu navedki, iz katerega odlomka sv. pisma je vzet dokaz. Iz Kalvina je citiran Lb. 4, c. 13, § 7. – Sklicuje se na 22. in 24. sejo Tridentinuma, kar je napačno, ker ti dve seji urejata sv. mašo in sv. zakon, pač pa 25. seja razpravlja o češčenju svetnikov. – Ostale tri pesmi te knjižice so najstarejše slovenske romarske Marijine pesmi. Vrh tega so jezikovno in oblikovno tako dovršene, da vzbujajo občudovanje in splošno pohvalo slovstvenih zgodovinarjev (Kidrič, Opombe 108–109).

1
Ke bi se kteri podstopu zdej reči,
de to kar pojem ni pravično res,
ta nej ostane le žiher pr peči,
de mo svetloba pride od nebes.
Potler bo spoznov, de je vse mogoče,
kar ta kralica nebeška le oče,
zgodit se more ja gvišnu zares.
2
Če je zamogla ta kača v puščavi
Izraelitarjam živlejne dat,
če je zamogla ta skrina te sprave
le-to bogovšino Dagon rezdjat,
zakaj bi skuz podobo ta Kralica
gnade ne mogla dat Mati Divica,
de bi bovnik le-to mogu spoznat.
3
Judit je moč Holoferna podrla,
je odvrnila sovražnike preč,
Jahel je Sisaro glavo predrla,
tacih pač najdeš v S. pismo več.
Kir ti to veš inu tudi verjameš,
zakaj ti Marije moč preč odvzameš
inu podobo nje vržeš prov preč?
4
Ke bi se ti pa podstopu govorit,
de se ne znajde en tak presvet krej,
tačas boš ti začel šele prov norit,
inu boš skazal še bl kt poprej,
de si ti malo svet pismo pogledov,
mejn pa iz njega ludem kej povedov
inu izkazov pravico pro v frej.
5
Ke bi ti biv sveto pismo pogledov,
nešu bi ti biv svetih krajov več,
Mojzes bi tebi tudi biv povedov,
de je on mogu čevle djati preč,
dokler ta krej, po ktermo je on hodu
inu je soje ovčice prevodu,
je Bug povedov, de je en svet krej.
6
Jakoba ti pa z besedo poprašej,
kar on od hriba Betel govori.
Od Abrahama zvedit ne odlašej,
zakaj on sinka doma ne mori,
ramno le-ta bo še mogu spoznati,
de je on Izaka mogu pelati
na en hrib, kterga je Bug rezodev.
7
Skuz to je Gospud Bug otu skazati,
de si je posebne kraje ven vzev,
na kterih on oče gnade dajati
inu na kterih bo ofer prejev.
Koker se je tedej nekdej godilo,
to se je tudi sedej zadobilo,
de se v gvišnih krajih gnade dele:
8
V Maria Cel, na Lušarjah, v Loreti,
na Jezero inu tudi dergod
so velke gnade col lahka prejeti
vsakmo kter gre prov na en božji pot.
Ti tedej posehmav Kalvinov navek
inu vseh kecarjov grešni postavek
pusti na strani, de greh ne sturiš.
9
Uči se ti narpred prov zastopiti,
kar te ta katolška vera uči,
potler se skusi šele podstopiti
prov rezometi nebeške reči.
Poflisej se pr tem prov brumen biti,
čuti, postiti, jen tudi moliti:
tok boš zastopu nebeške moči.
10
Kir pak ti od Buga nimaš te luči
inu zadobu nisi le-ta part,
de bi zastopu, kar tebe pred uči,
naprej postavi ta sveti Bernard,
tok tedej kar vsi ti vikši duhovni
inu kar trdjo tudi ti bovni,
drži za trdno jen vervej prov rad.
11
Če boš to sturu boš tudi zadobu
od teh marijanskih pildov en dar,
za tojo dušo boš tudi prdobu,
de bo Marija v nebesih toj par.
Poflisej se tedej zmiram častiti
Mater, Divico, Kralico hvaliti,
tok teb bo dala Marija toj dar.

[1507] (Blejske pesmi)

[1508] Mnogo drugih Marijinih božjepotnih pesmi je ostalo v rokopisih: za Marijino Celje v Foglarjevem rkp, za Žalostno goro pri Preserju v Ambrožičevi VIII. pesmarici.

[1509] Zelo razširjene so bile pesmi v čast Marije dobrega sveta, ki je bila zlasti češčena pri avguštincih v Ljubljani (sedanja frančiškanska cerkev), na Štajerskem pa v Novi cerkvi. Povsod so za romarje imeli tiskano pesem (1760), pozneje pa je svojo pesem o tej »Genezanski« Mariji priredil še Redeskini.298 298»Veselite se vsi revni« – Redeskini 1775, 140–144. – Pesmi »od genezanske Marije« so nastale v proslavo čudodelne podobe Matere dobrega sveta pri avguštincih in po drugih cerkvah (gl. 67. Pessem Marie Divize od dobriga Svetvania ...‌ in 69. (Romarska pesem o Devici Mariji sedmerih žalosti)‌). V Mozirju je bila bratovščina od 1766, v samostanu v Studenicah so imeli poseben oltar (Kovačič, Zgodovina 287–288).

[1510] Pobožnost do Marijinega Srca je širil sv. Janez Eudes in za svojo redovno družino vpeljal že 1643 poseben praznik. Mnoge francoske škofije so ga odobrile po 1672, potem pa se je ta oblika marijanske pobožnosti začela širiti tudi v druge dežele. Drugod po svetu je na posebno prošnjo dovoljevala praznik kongregacija sv. obredov po letu 1805.299 299Zgodovina češčenja Marijinega Srca, povzeta po LThK 5 (II. izd. 1960), 300–301.

[1511] Pri nas je prva pesem te vrste zapisana pri Paglovcu. Vabi grešnika, naj Marijo, ki je Pomočnica in ima oblast nad božjim Srcem svojega usmiljenega Sina, prosi za milost spreobrnjenja ter za milost stanovitnosti v zadnji uri. Naslov »Pesem od čistiga srca Marije Divice« bolj kot pesem sama pove, da je namenjena češčenju Marijinega Srca :300 300»Marija, nebes kralica« – Paglovec 225–227.

1
Marija, nebes kralica,
ja, prava nebeška luč,
mogočna si pomočnica,
velika je tvoja muč.
Iz nebes si potegnila
tiga narmočnejšiga,
v tvoje srce zaklenila
tiga Sina božjiga.
2
Kdu je ta, ki more zreči,
o Marija, tvojo čast?
Le-sem, le-sem, grešnik, teci,
poglej Marije oblast:
V svojim srcu Boga ima,
z njega nam gnade deli,
le pohlevnu jo prosimo;
gvišnu nam jo podeli.
3
Ti lepa svetla danica,
Bug se je zalubil v te,
ti pohlevna golobica,
dal ti je sam Bug ime.
Bogu si ti srce vzela,
kamer očeš, nagneš ga,
kar ti prosiš, boš dasegla,
spovni se na grešnika.
4
Močnu se je začuditi
dobruti le-te gospe,
srčnu smo dolžni lubiti
nje milostivu srce.
Kateri nje zvestu služi
prov gvišnu zaslišan je,
de ne bo peklenski služen,
de v gnadi božji umrje.
5
Kadar pride smrt s težavo,
Mati, pridi na pomuč,
odženi hudo skušnjavo,
daj nam eno pravo luč!
Tvojga Sinu prov lubiti,
imet srčno grevingo,
to jest želim zadobiti
skuz milost tvojga srca.

[1512] (Paglovec)

[1513] Marijanski značaj Redeskinijeve pesmarice je bil že omenjen (gl. § 1503‌). V 18 pesmih slavi brezmadežno spočetje, rojstvo Marijino, angelovo oznanjenje ter Marijine žalosti. V nekaterih pesmih se ji priporoča, ker je pomočnica in mati dobrega sveta. Nadroben pregled Redeskinijevih Marijinih pesmi bi terjal samostojno razpravo in bi v marsičem najbrž popravil sodbo o prvih letih Herbersteinove vlade v Ljubljani.301 301Ob času Redeskinijeve pesmarice so bratovščine še smele delovati, ljudje so še romali na božja pota. Ker je bila ta pesmarica v rabi še preko Herbersteinove dobe, je prav ona posredovala Marijino češčenje onstran jožefinske strogosti tja v 19. stoletje. Celo Japljev molitvenik »Zbrane molitve«, ki je izšel 1786 ob koncu Herbersteinovega življenja že po Jožefovih cerkvenih reformah in je bil sestavljen v izrazitem janzenistično strogem duhu, se ni izognil Marijinemu češčenju. Res je njegov prevod cerkvene sekvence o Žalostni materi božji bolj resen in umerjen kot prejšnji ali kot kakšne božjepotne pesmi, ni pa o tem molitveniku mogoče reči, da ne vsebuje »nobene molitve v čast Materi božji in svetnikom« (kakor je zapisal p. R. Čebulj v disertaciji Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Ljubljana 1922, 39.), saj ima razen Marijine sekvence še lavretanske litanije in litanije vseh svetnikov.

[1514] Navesti je treba njegovo pesem v čast brezmadežnega Marijinega spočetja, ker je bila to prva (ohranjena) slovenska pesem, ki je posebej opevala in razlagala to Marijino odliko in versko resnico.

[1515] V primeri z naglico, s katero so slovenski pesmaričarji zapeli pesem v čast kakemu novemu svetniku, je zamuda glede brezmadežnega spočetja skoraj nerazumljiva. Že od 1708 je bil praznik zapovedan za vso Cerkev, na Kranjskem so ga bili praznovali že v Hrenovem času, v Schoenlebnovi dobi so ga obhajali kar najslovesneje; prvo ohranjeno pesem pa beremo šele 100 let pozneje!302 302O zgodovini praznika Brezmadežne prim. Ušeničnik, Liturgika 261–262. Ves prejšnji čas so se zadovoljili s tem, da so v ostalih Marijinih pesmih mimogrede omenjali tudi njeno čistost ali brezmadežnost.

[1516] Glavna vsebina Redeskinijeve pesmi je vrsta svetopisemskih predpodob, ki jih liturgija uporablja za Marijo: prva med sionskimi hčerami, Estera, Judita, polna luna, živi studenec, lilija med trnjem, Noetova barka in še druge. Pesem je zaradi svojega vzhodnim očetom sorodnega sloga težka in bi bilo treba posebej raziskati, koliko se je razširila kot cerkvena pesem:303 303 [1517] »Oh koku silnu želim« – Redeskini 1775, 115–118. – Na pesem [1518] je posebej opozoril tudi Vrhovnik (ZD 55/1902/, 179).

1
Oh, koku silnu želim čistu spočetje
brez vsega madeža prov počastit,
težku se podstopim začet tu petje,
k se bojm, de ne strim, kar mi je strit.
Al de s lih moj žnabli so preslabi,
dolžnust me sili začet,
hvaležnost stri zapejt,
tu me vabi.
2
Pridte hčire Sion pogledat vnkej
Divice Krajlico, vašo Gospo,
zgudne zvezde njen tron časte vse skupej,
nad njo se mejsc, sonce zavzamejo,
vse lpu njo ogleda, čudi, želi,
nad njo brez nehanja
vsa držina božja
se zveseli.
3
Smrt sklenena je scer, vsem je prestati,
grešili ke smo bli čez to prepovd,
al, posebna Ester, teb se ni bati,
ke za vse, ne za te, je ta zapovd.
Ti s na boš smrt skusla, teb se ni bat,
bliz te ne bo pršla,
k s moja prjatelca,
jest sem tvoj brat.
4
Ti hvala Izrael, ti čast Jeruzalem,
moč tvojga si folka, de ne pade;
pričo da Gabrijel lestnustam tvojim,
de s čista nu sveta, polna gnade.
Karkol je čednega, v teb se izide,
kar je častitlivga,
kar je posebnega,
v teb se znajde.
5
Svitlust brez zahoda pravega sonca,
ti luna vsel polna, k ne pojema,
ti si una voda živga studenca
od svete Trojice zaznamvana,
med trnjem lilija, živu drvu,
ti vselej si cvedla,
obilnu prnesla
lepga sadu.
6
Glasu hudičovmu mesta ni dala,
ke pršla je božja gnada naprej,
tok je poirbanmu grehu vbejžala
od svojga, od ptujga madeža frej.
Tok je kači srečnu glavu strla,
toku je groznemu
Judit Holofernu
moč odvzela.
7
O barka Noesa med gmejn povudnam
iz celga, ne gnilga lesa vsikdar,
de njo božja jeza iz tem potopam
ni vdarla, teb hvala bod, Zveličar!
Kar se je zrajmalu, moglu, znalu,
le-tu se je otlu,
Mariji skazalu,
nu zgodilu.
8
Od greha ofrajana, od greha škode,
v spočetju, tud v rojstvu, potler vselej,
v gnadi potrdena, te greh ne zbode,
zvolena, žegnana na vekumej.
Ke nikdar spoznala nisi moža,
si tok mat ratala,
de s Devica ostala
brez madeža.
9
Krotka golobica v ustah prnese
to vojlko v barko, napravla mir,
stur nam čista Dvica, de Bug zanese,
de, prošen, bo vsmilen, da gnade cir.
Zavl tebe, o svitla, bo pregledal,
k s mu vselej dopadla,
vselej nadolžna,
nam bo šonal.

[1519] (Redeskini)

d) Češčenje angelov

[1520] Splošna pesem v čast angelom iz 17. stoletja je bila navedena že v prejšnjem poglavju (gl. podpoglavje Pesmi angelom v čast‌). V Maurerjevem rkp je zapisana pesem, ki je dokument časov, ko so v naših krajih obhajali kot zapovedan praznik tudi god sv. Mihaela nadangela. Zapovedan je bil ves srednji vek tja do 18. stoletja, v naših krajih do 1754, kar sovpada z letnico pisave Maurerjevega rokopisa.304 304O praznovanju sv. Mihaela prim. Ušeničnik, Liturgika 264.

[1521] Pesem »O Mihvel arhangel svet« je predvsem prošnja k mogočnemu »firštu« vseh Bogu zvestih angelov, naj nam pomaga v boju zoper napade in skušnjave hudobnih angelov. Pevec se mu priporoča za pomoč ob sodbi v zadnji uri, ko bo Mihael305 305»O Mihvel arhangel svet« – Maurer 291–292. »dušo na vago vzev«, naj bi jo hudičem otel,

»de bo mogva v nibo priti,
de bo mogva na večni čas
tamkej Boga častiti,
saj je ne bo nikdar dovg čas,
ampak večno vesele.«

[1522] Kot nova oblika češčenja nebeških zavetnikov so se v 18. stoletju pojavile pesmi v čast angelom varuhom. Sicer je bil že 1608 dovoljen poseben praznik za dežele rimsko-nemškega cesarstva, za vso Cerkev je bil pa ukazan šele 1670.306 306O prazniku angelov varuhov prim. Ušeničnik, Liturgika 264. Kar kmalu so tudi Slovenci zapeli prve pesmi v čast svojim varuhom. V Stržinarjevi pesmarici je bila objavljena tista, ki je pozneje prešla tudi v druge pesmarice.

[1523] Pesem razlaga božji sklep, da vsakega človeka varuje poseben angel in ga brani pred nevarnostmi. Druga polovica pesmi se spremeni v prošnjo, naj angel varuh človeka razsvetljuje, brani, varuje, po grehu znova spomni na pokoro in kesanje, zlasti pa naj mu stoji ob strani v zadnjem boju:307 307»O moj sveti angel varih« – Stržinar 94–100.

1
O moj sveti angel varih,
pred močjo teh hudičov,
mojih sovražnikov starih,
vari mojo dušico,
dokler si od Buga poslan
nu meni za variha dan.
Sveti angel varih moj,
vselej mi na strani stoj! (Odpev)
2
Kar človik živi na svetu,
po človeški slabusti
more dostikrat trpeti
velike nevarnosti,
de nesrečnu ne pogine,
angel varuh ga prevzigne.
3
Kir pak nas je Bug poklicov
k večnimu zveličanu,
navošlivost teh hudičov
iše pak k pogublenu.
Njih srd nu muč je velika
čez me, slabga grešnika.
4
Sveti angel, varih skrbni
nate imam upanje,
de pr Bugu stojiš trdnu
za moje zveličanje,
moje prošne naprej nosiš,
nerveč gnad od Buga sprosiš.
5
Kir sem se Bogu zamerov
z mojim grešnim živlenjam,
ti si me z Bugam prmirov,
varvov pred pogublenjam.
Morebit b že biv frdaman,
kir bi ne toku varvan.
6
Kir pride čez me težava,
prevelika nadloga,
zlasti nevarna skušnava,
za gnado prosi Boga,
de ga jest ne bom režalov,
ampak stanovitnu hvalov.
7
Resvetli s tvojo svitlobo
mojo slabo zastopnopt,
de me peklenska hudoba
ne zapele v nevarnost
mojga Boga režaliti,
v večnu pogublenje priti.
8
Sveti angel, varih lubi,
če vender v grehe padem,
k pokuri me spet obudi,
de božjo gnado najdem.
Posvari mene nu kregej,
ne pusti prebivat v grehih.
9
Sveti angel, varih močni
v moji zadni težavi,
skaži se nerveč mogočni,
preženi te skušnave.
V moji posledni britkusti
nihdar mene ne zapusti.
10
Sveti angel, varih češen,
če po smrti bom v vicah,
pomagaj, de bom pred rešen
vidov božje obličje,
kir bom večnu Boga gledov,
tebi čast nu hvalo vedov.

[1524] (Stržinar)

e) Češčenje svetnikov

[1525] Podobno kot Marijino češčenje je bilo tudi češčenje svetnikov v 18. stoletju predvsem navezano na različna božja pota, ki so večinoma nastala prav v tem času: sv. Frančišek Ksaverij na Straži pri Gornjem Gradu, sv. Peregrin na Brdu pri Lukovici, sv. Jošt nad Kranjem. Mnoge svetniške pesmi, ki so ohranjene zlasti v rokopisih organistov, so nastale v domači fari, kjer so slovesno obhajali god farnega ali podružničnega patrona.

[1526] Te pesmi so bile navadno znane le v domači fari. Apostoli so bili še posebej odlikovani, ker so bili v avstrijskih deželah do 1754 njihovi godovi zapovedani prazniki, ljudje pa so jih vztrajno praznovali kot sopraznike tudi še po redukciji papeža Benedikta XIV.308 308O godovih in praznikih svetnikov prim. Ušeničnik, Liturgika 167 in 266. – Redeskimi 1775 (154–156) ima pesem v čast vsem svetim apostolom: »Poj, o zemla, iz veselam!« Vrsto pesmi v čast posameznim apostolom ima zapisanih Ambrožič.

[1527] Tudi taki svetniki, ki so jih častili že v prejšnjih stoletjih, so v 18. stoletju dobili nekaj novih pesmi, nekatere prej manj znane svetnike pa so šele zdaj začeli častiti tudi s pesmimi. Sv. Jožef, čigar praznik je bil zapovedan že 1621, ima prve slovenske rokopisne pesmi šele v Paglovčevem in Foglarjevem rkp, tiskal pa je take pesmi šele Pohlin (Limbar 1768), eno tudi Redeskini. Sv. Joštu v čast so pesmi zapisane šele iz let po 1734, čeprav je bila božja pot nad Kranjem ustanovljena že v prejšnjem stoletju. Sv. Frančiška Ksaverja je s pesmijo začel častiti Stržinar 1729, čeprav je bil kanoniziran že 1622. Istega leta kanonizirani španski kmet sv. Izidor je dobil prvo slovensko pesem šele v času Paglovčevega rkp (1733). V tem času, zlasti pa po prenosu njenih relikvij (1718), se je med Slovenci zelo razširilo češčenje sv. dekle Notburge, o kateri je ohranjenih nekaj pesmi. Ena, ki je zdaj znana le v rkp, je bila 1738 tudi tiskana.

[1528] Češčenje nekaterih novih svetnikov se je zelo hitro razširilo po slovenskih cerkvah: spokornico sv. Marjeto iz Cortone je v posnemanje in češčenje priporočal že Stržinar 1729, čeprav je bila kanonizirana šele o binkoštih 1728. Sv. Janez Nepomuk, kanoniziran 1729, ima prvo pesem v Paglovčevi pesmarici 1733. Leta 1726 sta bila kanonizirana sv. Alojzij (pesem njemu v čast je tiskal Lovrenčič 1752) in sv. Peregrin, ki so ga začeli častiti na Brdu pri Lukovici in so pesmi njemu v čast (iz 1754) ostale v rokopisu. Iz poznejše dobe je značilna pesem v čast blaženega kapucina Bernarda iz Offide (beatificiran 1795), s katero so ga slavili po ukazu nadškofa Brigida.309 309Blaženi Bernard iz Offide, kapucin (1604–1696) je bil beatificiran 25. 5. 1795. V Ljubljani je izšla knjižica z življenjepisom Kratki zapopadek shivljenja inu zhudeshov (1796), kar omenja Kidrič v Zgodovini 338. – Podatki o blaženem so tudi v LThK 2 (II. izd. 1958), 246.

[1529] Svetniške pesmi se v glavnem omejujejo na pripovedovanje dogodkov iz svetnikovega življenja. Božjepotne pesmi razlagajo čudežne dogodke, ki so jih romarji kdaj doživeli v obliki »eksempelnov«. Svetniki in svetnice, ki so se odlikovali s spokornim življenjem, so pesniki (duhovniki in organisti) priporočali v posnemanje zlasti grešnikom. Več stotin svetniških pesmi, ki so bile zapisane v tem stoletju (samo v Ambrožičevih rkp jih je skoraj 200!) je za razpravo o verski vsebini cerkvenih pesmi skorajda brez pomena. Množica rokopisnih in precej tiskanih svetniških pesmi (celo še v jožefinski dobi: Gutsman in Redeskini) vendar priča o zelo razširjenem češčenju svetnikov med Slovenci.

[1530] V primeri z zgoraj navedeno starejšo pesmijo v čast vsem svetnikom (gl. podpoglavje Svetniške pesmi‌) je edina pesem, ki v 18. stoletju časti skupaj vse svetnike, zelo prazna, brez večje dogmatične vsebine. Paglovec predlaga v pesmi za praznik vseh svetnikov (ostala je v rokopisu), naj se priporočamo svojim zavetnikom, katerih ime nosimo od krsta naprej, da bi oni pri Bogu, ki ga že uživajo, tudi za nas prosili istega plačila:310 310»O vi vsi božji svetniki« – Paglovec 203–204.

1
O vi vsi božji svetniki,
kir je dones vaš svet dan,
naši zvesti pomočniki,
vsaki z gnado je obdan.
Naj bo vam vsa čast nu služba,
o vi vsa nebeška družba,
donas inu vsaki dan!
2
O vi vsi naši patroni,
vi svetniki teh nebes,
kir ste h le-ti večni kroni
izvoleni čez nu čez,
o ti družba posvečena,
bodi zdej od nas češena,
na le-ta donašni dan.
3
Češen bodte vsi po vrsti,
svetniki nu svetnice,
vaš ime pr svetim krsti
naš imajo dušice.
Sprosite nam tjakaj priti,
vašo družbo napolniti
dones inu vsaki dan.
4
O vi vsi sveti patroni
z vso vašo sveto družbo,
kir ste tam v nebeškim troni,
vzemite gor našo službo.
Nam sprosite umreti srečnu,
z vam se veseliti večnu
dones inu vsaki dan.
5
O Marija, ti kralica
vsih svetnikov nu svetnic
bodi naša pomočnica,
varuj ti naših dušic!
Angelci vsi varhi naši,
vižejte nas družbi vaši
dones inu vsaki dan. Amen.

[1531] (Paglovec)

Dostavek o Herbersteinu

[1532] Ob koncu odstavka o različnih pobožnostih, ki so v 18. stoletju vzcvetele ali se vsaj močneje razrasle, če so bile znane že prej, je treba oceniti še Herbersteinov (in sploh jožefinski) odnos do različnih ljudskih in redovniških pobožnosti. Navadno se namreč poudarja, da je z nastopom škofa Herbersteina v ljubljanski škofiji zavel hladni jožefinsko-janzenistični veter.

[1533] Pesmi, ki so bile v ljubljanski škofiji tiskane v njegovi dobi, pričajo, da se je škofovo stališče precej spreminjalo. Morda bolj kot v drugih njegovih delih je tu vidna njegova odvisnost od uradnega državnega stališča: ko je cesarica Marija Terezija ukazala bratovščino vednega češčenja sv. Rešnjega Telesa, jo je uvajal tudi Herberstein, čeprav vemo, da bratovščinam ni bil naklonjen.311 311Prim. Kidričev članek o Herberstcinu v SBL 1, 309. – Contijeva knjižica »Bukuvze tega uselej terpeozhiga molenja« je izšla v Ljubljani 1773, v Redeskinijevi pesmarici 1775 (85–88) pa pesem »Uzdigni tvoje oči« z naslovom »Od S. Reshnega Telesa, kader shtirdeset ur venpostavlen stoy«. Dražile so ga verjetno najbolj zaradi tega, ker so jih navadno vodili redovniki. Tem je zelo zmanjšal možnost tiskati različne bratovščinske knjižice, molitvenike in pesmarice. Iz podobnih vzrokov je najbrž v začetku nastopal zoper božjepotno slovstvo, ki je v njegovem času postalo zelo redko.

[1534] Pesmi, ki so jih tiskali v njegovem času, pa ne kažejo večje spremembe: pesmarica v lekcionarju izhaja nespremenjena, Redeskinijeva pesmarica je polna Marijinih in svetniških pesmi, Pohlinovi molitveniki so v obliki oficijev s pesmimi in litanijami med ljudstvom širili pobožnost do Brezmadežne, do Žalostne matere božje, do sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka.

[1535] Z leti (najbrž predvsem po nastopu cesarja Jožefa II.) pa je Herbersteinova strogost očividno rasla. Dokaz imamo v njegovem odnosu do pobožnosti k Srcu Jezusovemu. Čeprav je prvotno pustil, da je Redeskini objavil pesem za širjenje te pobožnosti, je pozneje nastopil zelo strogo proti njej. Ko je 1781 pisal na Dunaj izjavo glede porciunkulskega odpustka, je omenjal še druge razvade, ki bi jih državna oblast morala odpraviti v korist prave vere. Za praznik Srca Jezusovega pravi, da je bil drugod po svetu vzrok velikega razburjenja in da je ta pobožnost take narave, da je neizobražena svojat ne more prav razumeti. Po njegovem mnenju je treba o Srcu Jezusovem govoriti samo v simboličnem pomenu, kajti v vseh prejšnjih časih so častili celotno Jezusovo osebo, ne pa samo enega izmed organov.312 312Škof Karel Herberstein 1781 odgovarja dvorni pisarni: »Es gibt eine Menge anderer Mißbräuche in meiner Diözes, z. B … Bey dem Herz Jesu Fest, welches nebst dem, daß es in anderen Reiehen und Provinzen großen Tumult erreget hat, den Begriffen des rohen Pöbels keineswegs angemessen ist. Denn die Begriffe des Pöbels sind ein fleisehernes Herz, die Andacht zu dem Herz Jesu wäre symbolisch zu verstehen, zu welcher Subtilität sich der Verstand des gemeinen Mannes nicht hinauf schwingen kann. In dem ganzen Alterthum ist keine Spur einer solchen Zerstückelung, allenthalben wird die ganze Person Jesu zur Anbethung vorgestellt« (nav. p. Čebulj, Janzenizem, 20–21 po izvirniku v Škofijskem arhivu v Ljubljani, Protocoll. Offic. Epp. Tom 68, f. 494–499 passim).

[1536] (Na tem mestu seveda ni mogoče izdelati celotne podobe Herbersteinove dobe, opozoriti pa je treba, da pravilne slike zdaj še nimamo.)

3. Pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta

[1537] Srednjeveške pesmi, ki so jih Slovenci peli ob glavnih praznikih cerkvenega leta, so izražale vse najvažnejše verske resnice. Tudi v 18. stoletju so jih še radi peli in tako vzdrževali zvezo s tradicijo. Vendar je novi slog katehetičnih in svetniških pesmi polagoma začel vplivati na okus duhovnikov, organistov in vernikov, da so začeli dopolnjevati in spreminjati izbiro prazniških pesmi.

a) Adventne pesmi

[1538] Začetek stare adventne pesmi »Jager na logo šraja« (gl. § 1021‌ ), ki razlaga resnico Marijinega oznanjenja in Jezusovega učlovečenja, se je 1764 moral umakniti novim uvodnim kiticam, v katerih je bila odstranjena srednjeveška simbolika in zamenjana s preprosto evangeljsko pripovedjo. Novi začetek se glasi:313 313»Poslan je angel Gabrijel« – EvL 1764, 308.

1
Poslan je angel Gabrijel
od Buga na ta svet,
k eni čisti Divici
noter v tu mestu Nazaret.
2
K Divici poročeni
s tim svetim Jožefam,
od Davidove hiše,
Marija je z imenam.
3
Angel noter k nji pride
nu toku govori:
Češena si, Marija,
gnade si ti povhena.
[…]

[1539] (EvL 1764)

[1540] Nove adventne pesmi so sicer zapisane že v Paglovcu in v Maurerju, a vse pripovedujejo še vedno samo o dogodku angelovega oznanjenja ter jih je težko razlikovati od splošnih Marijinih pesmi.

[1541] Drugačen motiv hrepenenja po Odrešeniku se je v adventnih pesmih pojavil šele proti koncu 18. stoletja. Naslonil se je na znano razlago, da je advent podoživljanje dobe, v kateri so živeli očaki in preroki pred Jezusovim rojstvom. Nemška pesem jezuita Denisa je prešla tudi v uradne terezijanske pesmarice, Slovencem v ljubljanski škofiji jo je prevedel Redeskini, severovzhodnim rojakom pa Volkmer.

[1542] Pesem v prvi kitici precej dolgovezno prosi Boga, naj kmalu izpolni svoj sklep ter pošlje Odrešenika – Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Povezanost adventa z Marijinim pričakovanjem Jezusovega rojstva je vsebina drugega dela pesmi. V 5. do 8. kitici Redeskini nagovarja »dušo« = vernika, naj se z Marijo vred veseli skorajšnjega Mesijevega rojstva. Pesem naj bo navedena cela, čeprav dogmatične vsebine ni veliko, je pa izraz povezovanja stare in novejše adventne miselnosti, kakor jo poznamo zlasti iz današnjih adventnih pesmi:314 314»O nebesa, dol rosite« – Redeskini 1775, 64–66. – Prirejena je po Denisovi pesmi »Tauet Himmel den Gerechten«, prvič tiskani 1774 (Baeumker III, št. 4). V slovenski priredbi je izpuščeno nazorno pripovedovanje o posvetovanju posameznih oseb presvete Trojice glede odrešenja človeškega rodu (kot izrazit antropomorfizem ga omenja Premm I, 323).

1
O nebesa, dol rosite
tega Izveličarja!
O oblaki, dol spustite
kokr dež, taistega!
Ktirga častitu obličje
cela zemla zaželi,
ktirga čakajo ti ajdje,
ktirga se vse veseli.
2
Tu Jagne, Gospud, ven spusti,
kir svejta greh odjemle,
de odvzame vse britkusti
le-te žalostne zemle.
O Gospud, taistga pošli,
katirga poslat misliš,
le-ti dnevi so že došli,
de se ti čez nas vsmiliš.
3
De se čez nas, Gospud, vsmiliš,
pršl je taisti čas,
pošli ga, kokr oblubiš
skuz tvojih prerokov glas,
Oh, de bi nebesa predrl!
Zakaj se že ne ganeš?
Oh, de b dol na zemlo pršl,
de nadolžnost povrneš.
4
Zbudi se Gospud, nu pridi,
reženi to temno nuč!
Pridi k nam, ktir sedmo v temi,
vstan, pokaž nam tvojo luč!
Spomni se na tvojo milost,
na to zvestust v oblubah,
ne zasluž scer naša vrednost,
vender vsmil se v potrebah!
5
O duša bodi vesela,
položi preč to žalost!
Kar želiš, boš zdajc prejela,
zadobila boš milost.
Zakaj nek tolkajn žaluješ,
zakaj tok težku čakaš,
tok milu zakaj zdihuješ,
zakaj se tolkajn plakaš?
6
Polej, sam tvoj Bug bo pršl,
ne žaluj, ne boj se več,
sam v pršoni te bo rešil,
vso žalost bo odvzel preč.
Marija ga je nagnila
skuz svojo ponižnost,
iz nebes že potegnila,
ta ti dal bo to frajost.
7
Marija je že spočela,
bo rodila Jezusa,
čez en majhnu boš imela
ti tvojga Mesijasa.
Tok se le lepu napravi
za njega vrednu prejet,
ta žalost na stran postavi,
žiher začneš ure štet.
8
Ker si tok dolgu želela,
vse naenkrat zadobiš,
nu spet vnovič boš prejela,
ke ta spomin ponoviš
taiste srečne minute,
k je bil Jezus na ta svejt
zares rojen, nu z dobrute
je pršl ta greh odvzet.
9
Zdej tebe, Jezus, zahvalmo,
ktir nas toku zveseliš,
dolžno čast nu hvalo damo,
kir nas mrtve oživiš.
Le-ta spomin tvojga rojstva
dej nam zdravu dočakat,
potem pak tvojga krajlestva
vesele večnu vživat.

[1543] (Redeskini)

b) Božične pesmi

[1544] Nekaj novih božičnih pesmi je zapisanih v Paglavčevem in Maurerjevem rokopisu. Po slogu so sorodne starim pesmim in so mnoge od njih verjetno nastale že v 17. stoletju, če ne morda še prej. Vsebinskih novosti niso prinesle.

[1545] V Redeskinijevem in Ambrožičevem času pa začenjajo božične pesmi vedno bolj vodeneti. »Pesniki« so vedno bolj nadrobno opisovali zunanje okoliščine Jezusovega rojstva, znane iz evangelijev pa tudi nabrane iz apokrifov. Edina resnica, ki je v pesmih pogosto omenjena, je dejstvo ponižanja božjega Sina, ko je sprejel resnično človeško naravo. Ob malem trpljenju v jaslicah so se pevci spominjali bodočega trpljenja, ki Jezusa čaka ob koncu življenja na zemlji. Za zgled take pesmi naj bo navedena Redeskinijeva:315 315»O dete cartanu« – Redeskini 1775; 76–78. – Pesem, ki je bila znana še v 19. stoletju, ocenjuje A. Pogačnik: Kaj se vam zdi, pastirčeki. CG 62 (1939), 16.

1
O dete cartanu,
milu objokanu,
kolkajn trpiš,
ke v mrzli štalici
na trdi slamici
revni ležiš!
2
Mehke gnezda ticam
inu teb lesicam
skrbnu vdejliš,
zate pak tu trdu,
bodeče, špičastu
sam izvoliš.
3
Kje je krajlevi dvor,
kje sonce inu zor,
kje je svitlust,
kje je, kjer temna noč
njemu ne da pomoč,
vaša dolžnost?
4
Ta nehvaležni svejt
noče ga gori vzet,
ga ne spozna,
bo tedej sam ta vol
inu osl spoznal
svojga Boga?
5
Ah Jezus, o moj Bug,
kolkajn že zdej nadlug
ti prestojiš!
Tu stri milost tvoja,
tu pregreha moja,
de tolk trpiš.
6
V tesnih rutcah povit
že misliš, de imaš bit
močnu zvezan.
Misliš kok s ketnami,
s štrikmi nu šibami
bodeš gajžlan.
7
Misliš kok špotlivu,
koku nevsmilenu
bodo Judji
v tvoj obraz pluvali,
tvoj žvot reztrgali
brez milosti.
8
Ne misli zdej na tu,
o Dete premladu,
scer boš dvakrat
prsilen trpeti,
ker b blu zadosti
prenest enkrat.
9
Premehke ročice,
preslabe nožice
so za križ nost,
tud ti grozni žebli
predebeli bi bli
za njeh prebost.
10
Noče Jezus šlišat,
začne že zdaj skušat
kok bode kri
iz časam prelival,
nu na križu vmiral.
Kaj zate stri!
11
Aku je lih premlad
želi trpeti rad
več hujšega.
Kok zgudej on začne
iskati, de najde
zgublenega.
12
Bodi Jezus hvalen
za takšno lubezn,
za tu rojstvu!
Dej ga nam še več lejt
z veselam skupej pejt,
dej milostivu!

[1546] (Redeskini)

[1547] Organisti so leto za letom »izdelovali« nove božične pesmi, ker so ljudje želeli slišati vedno kaj novega, kadar niso vsi skupaj peli (vdiranje pasivnosti v liturgijo). Skoraj vse nove pesmi so obtičale pri zunanjostih, zlasti pri pastircih in treh kraljih, ker njihovi avtorji niso imeli temeljitejše bogoslovne izobrazbe. Navedena naj bo ena takih krajših pesmi iz Ambrožičeve III. zbirke; je čustveno prisrčna in topla, druge so navadno razvlečene in polne različnih legend in zgodb:316 316 [1548] »Lubi bratic, teci sem« – Ambrožič III, št. 18. Prepisana [1549] je v CG 46 (1923), 107.

1
Lubi bratic, teci sem,
poslušej, kaj t povem,
kar sem šlišov jest zdej,
le prov ahtenga dej!
En angel je zapev,
čast božjo rezodev,
de je rojen božji Sin,
jest ga vidit prov želim.
2
Ta angel je dalej djav,
Bogu čast, hvalo dajav,
mir na zemli tem ludem,
kir so dobre vole vsem!
Jest sim vidu tudi več,
svetlobe, de nej zreč,
le-tu ti zdej jest povem,
od vesela več ne vem.
3
Zdej te vprašam, Štefel ti,
kaj se teb do tejga zdi?
Jest pač mislim kekej teč,
tam ponižnu toku reč:
Hvalen bod Jezušek moj,
kir si rojen na svejt necoj,
zen ofer čem tebi dat
moje srce šenkat.
4
Oh ti Štefel, vidiš zdej,
kar sem reku jest poprej,
meni se prov gvišnu zdi,
de obeden lejpši nej,
koker ta pobiček moj.
Buh otu, de b jest ancoj
Bogu toku srečen bit,
inu nega kušent.
5
Le poskoči zdej z menoj
inu od vesela puj,
de smo toku srečni bli,
Jezuska zdej vidili.
Zdej on v jaslah tam leži
jenu lubeznivu spi,
al si vidu ti kedej,
taku dejte koker zdej?
6
Oh bratec, kaj se ti zdi,
tu srce v meni gori,
od lubezni se topi,
solz potok teče z oči.
K sem vidu Jezusa tam,
od vesela ne vem kam,
jest pač mejnim tu zarejs,
de je vesele z nebes.
7
Še veči vesele bo
k pridemo k nemu v nebo.
O Bug, vsem skup priti dej
gori v ta nebeski raj. Amen.

[1550] (Ambrožič)

c) Velikonočne in vnebohodne pesmi

[1551] Velikonočni praznik je starodavna prazniška pesem tako obvladovala, da v vsem obravnavanem času ni izšla nobena nova tiskana velikonočna pesem. Isto velja tudi za praznik Jezusovega vnebohoda.

č) Binkoštne pesmi

[1552] Nova binkoštna pesem je bila kot pesem v čast Svetemu Duhu že navedena kot pesem pred pridigo (gl. § ‌). Če so pesem peli samo kot prazniško pesem, so izpuščali drugo kitico, ki je prosila Sv. Duha za razsvetljenje pri govorjenju in poslušanju pridige.

d) Pesmi v čast presv. Trojici

[1553] Stržinarjeva pesem v čast presv. Trojici je bila tudi že navedena med katehetičnimi pesmimi (gl. »Kdur oče v nebu priti«‌).

[1554] V Foglarjevem rkp je zapisana bolj prazniška pesem o isti skrivnosti ter jo je treba navesti v celoti zaradi neznanih narečnih izrazov in živahnega jezika, kar celo vzbuja videz večje starosti, kot jo pa izdajajo letnice v rokopisu (1757).

[1555] O vseh treh božjih osebah pesem našteva in opisuje po vrsti učinke njihovega delovanja: Oče je predstavljen kot stvarnik, Sin kot odrešenik, Sv. Duh kot tolažnik in razsvetljevalec. Razumljivo je, da je odstavek o drugi božji osebi, o Jezusu, najdaljši, saj je podatkov o njegovem delu in življenju pesnik imel dovolj na voljo iz sv. pisma:317 317»Sveti Trojici čem moj leben dati« – Foglar 1–10.

1
Sveti Trojici čem moj leben dati,
sam sebe joj k enimo ofri sprafti,
tisto čem častiti, hvalo njej sturiti.
Odpev:
Zahvalena do vejkoma
vbodi sveta Trojica!
2
Od Boga Očeta jest le čem začeti,
ker je mirakelne dela na tem svejti
tou na toti zemli. Hvala bodi njemu!
3
Kdo je nam drugi vsejm ta leben ftala,
koker Bog Oča, kir je nas vse svarau,
ker nebesa cira, sonce nu luft regira.
4
Kej je ta ftica vzela lejpo štimo?
Od Boga Očeta je prišla, to mi vejmo.
Tisti je jo stvara, pred hudim obarva.
5
Ta divja stvar v tem lejsi gori vstaja,
svojmo Bogu čast inu hvalo daja,
kir je on skuz živide, njeni leben držide.
6
Te ribe v vodi tudi tou spoznajo,
za Stvarnika Boga Očeta majo,
gredo po friški vodi, tam se nim dobru godi.
7
Ja vse, kaj le živi nu je na svejti,
kaj je bilo inu še ma nah priti,
to je on vse stvara z besejdoj pregovora.
8
Od Boga Očeta čem od Sina začeti,
z veseljom inu praviga srca peti:
On je zapustija nebeško španovijo
9
inu on se je na toti svejt porouda,
za nas v eni štalci v jutro ranu zgoda.
Vučjau se je petlati, oufart na stran djati.
10
Na osmi dan je on obrezan grata,
zame, zate, za vsejh grehov sovraštvo.
Jezus se on kliče, kir nas vse zveliča.
11
Dokler nej cajt tega trplenja prišav,
Jezus je starše vseli gori friša,
on je njej čast ija, no jim pokoren bija.
12
Na Olski gori je on začeo trpeti,
če ganc krvavi inu ardeč gvant meti,
od lubezni gori, put krvavi poti.
13
Reztrgano je njegovo sveto tejlo,
kero je za naše grehe v martro prišlo,
oh, v to velko martro, zmisli grejšnik na-jo.
14
Jezus en kral nebes inu te zemle,
en purpur montel za nas nase vzame,
britku je on kronan inu od vsejh zapluvan.
15
Na rihtni plac velki težek križ on nese,
o, da se Bogu smili te velke ječe,
oh, te slabe rajže inu te britke gajžle.
16
Pogle, grešnik, v njegovo sveto volo,
da je on rat ti križ nase naloža,
na tistem če on mrejti, nas od pekla vzeti.
17
Moj Bog, moj Bog, na križi težko visi,
ker nič druga ko moje zveličaje želi,
na tistem more mrejti, za nas to smrt prejeti.
18
Zmisli, o grešnik, na jegovo živleje,
na britko martro, no na zadje trpleje,
on še slabo diše, tistament nam piše.
19
Na svetem križi je gor ofra svoje tejlo
Bogu Očeti za nas grešnikov volo,
žalostno je slovo vzeo, ker nas je za lubo meja.
20
Zdaj pa čemo naše misli vujška zdičti,
Svetega Duha tudi počastiti.
Njega skoz moliti, andoht mo storiti.
Odpev:
Češena no zahvalena
bodi sveta Trojica!
21
Pr svetem krsti si ti nas resvejta,
ki smo bli krivi erbenega grejha,
tistega si zbrisa, v nebesa nas zapisa.
22
Skoz sveto vero ti nas pelaš k Bogu,
ki smo mi v velki rejvi nu nedlogi,
nas žalostne troštaš, tvojo gnado nam daš.
23
Prprav ti nam ogen svete lubezni,
de mo lubli sveto Trojico s srca radi,
vam bomo prejetni vsi na cejlem svejti.
24
Ti Sveti Duh v tih tugentih nas vižaj,
no vsak dan s tvojim svetim žegnom špižaj,
ti se krez nas smili, bodi naš trošt vselej.
25
O pravi, živi Bog, ti večna gnada,
ne pusti, kaj bi nas satan gda premaga,
ti nas vselej brani, naše duše hrani!
26
Niše ne more Boga zadosti častiti,
de bi glih htelo vse listje jeziki biti,
cejli svejt bi svet, svet pejli, nu totu štimo meli.
27
Sveta Trojica, en Bog no tri pršone,
ti nas zavolo grehov vseli zašonaj,
štrajfingo proč vzemi, s tvojo sveto rokoj geni.

[1556] (Foglar)

4. Zakramentalne pesmi

[1557] Milosti, ki jih je Kristus zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo, nam deli v Cerkvi po zakramentih. V katoliškem cerkvenem petju zakramenti niso preveč poudarjeni, vsaj vsi enako ne, zato obsega ta odstavek različno obsežne skupine. (Nekatere pesmi, ki so vsebovale resnice o zakramentih, so bile navedene že med katehetičnimi pesmimi.)

[1558] Prvo mesto gre pesmim v čast Najsvetejšega zakramenta – evharistiji, ki je prav v tem stoletju dajala pesnikom vedno novih spodbud Za nove cerkvene pesmi. Na koncu odstavka bodo razčlenjene ali vsaj omenjene še pesmi o drugih šesterih zakramentih.

a) Zakrament sv. Rešnjega Telesa

[1559] Za vse tri vidike zakramenta sv. Rešnjega Telesa : prejemanje v obhajilu, češčenje med izpostavljanjem in blagoslovom ter daritev sv. maše, so v 18. stoletju Slovenci dobili več pesmi.

[1560] V ospredju adoracijske in obhajilne evharistične pobožnosti prvih 70 let tega stoletja je bila skrivnost resnične navzočnosti Kristusa kot Boga in človeka pod podobama kruha in vina.

[1561] To skrivnost je Stržinar skušal razložiti ljudem v posebni pesmi, ki jo je ponatisnil tudi Lavrenčič. Poleg resnice o navzočnosti opozarja tudi na sadove sv. obhajila in vabi k pogostemu prejemanju nebeške »arcnije«, svari pa pred nevrednim prejemanjem, ki bi imelo za posledico še hujše zlo, kakor če sploh ne bi šel k obhajilu:318 318»Večni božji resnici« – Stržinar 1729, 26–30.

1
Večni božji resnici
verjem jest kršenik,
de Očet na desnici
je naš Odrešenik.
Al kokr je v nebesih
toku res je tukej
v svetim Rešnim Telesi
Bug nu človik vkupej.
2
Kar vidjo naše oči
to se zdi nam gmejn reč,
kokr pak vera vuči,
je skrivnosti nerveč:
v štavti kruha nu vina
ima ta zakrament
v sebi božjiga Sina
za večni testament.
3
Podoba kruha, vina
tam ostane zares,
obeh natura mine,
notr je Bug z nebes
V ti podobi prebiva
z dušo nu s telesam
pravi Bug, človik živi,
s krvjo inu z mesam.
4
Kokr duša človeška
v vsih vudih je cela,
nu prgliho nebeško
popolnoma dela,
glih toku žegen prejde
po svetih oblatih,
de se cev Kristus znajde
v vsih koscih, vsih plateh.
5
Na to prečudno vižo
pride v truple naše,
de s to angelsko špižo
dušice napase.
Tudi arcat nebeški
s špižo te lubezni
ozravluje človeške
vsakdanje bolezni.
6
Kir mi tedej zadosti
bolezni imamo,
to arcnijo pogosti
spodobnu nucajmo:
ta drži te dušice
pr brumnim živlenju,
stanovitni pravici,
božjim dapadenju.
7
Ta nerveči zakrament,
kir ga vrednu prejme,
je pravi večni studenc,
nerveč gnad ven sejme:
vender kir brumni človik
zadobi živlenje,
nasrečni smrtni grešnik
večnu pogublenje.
8
Kokr Škarjot prekleti,
kir je telu rešnu
si postopov prejeti
krivo nu pregrešnu,
toku duša navredna,
kir ga krivo prejme,
s studenca tega lebna
si večno smrt pije.
9
Toku se pred skušejmo,
de ga s čisto vestjo
v gnadi božji prejmemo
nu s spodobno častjo.
Zatu je pred potrebna
ta prava pokura,
de ga prejmemo vrednu
zdej nu zadno uro.

[1562] (Stržinar)

[1563] Tudi drugi so v pesmi poskušali razložiti resnico o Jezusovi navzočnosti pod podobama kruha in vina. Paglovčeva priredba Tomaževe himne »Lauda Sion Salvatorem«, ki se začne z besedami »Hvali, o Sion, Gospoda«, je ostala v rokopisu, najbrž zato, ker je predolga: original, ki ima 80 vrstic, je namreč razširil na 200 verzov dolgo pesnitev.319 319»Hvali, o Sion, Gospuda« – Paglovec 48–57.

[1564] Pohlinova pesem v Katekizmu 1768 je bila namenjena petju v cerkvi: kitice so preproste in kratke, vmesni odpev so ljudje ponavljali po vsaki kitici. V razmeroma kratki pesmi je povzel vse Jezusovo življenje, ki je priprava na zakrament, v drugem delu pesmi pa vabi, naj bi Jezusa prejemali ter z njegovo pomočjo prišli v nebesa:320 320»O tukej zdej videmo« – Pohlin–Kat 1768, 116–119.

1
O tukej zdej videmo
mi našega Boga,
z andohtjo ga častemo
iz celega srca.

[1565] (Tu prvu se odpeva. Tu kar pride, poje ves folk po slehernemu štikelcu:

Odpev:
O bodi češenu
svetu Rešne Telu,
kir s k odrešenju
se gori vofralu.)
2
Beseda postala
je bila mesu,
narpred prebivala
v dviškem telesu
3
S te svete Besede
je sturil Svet Duh,
de k nam pride z Marije
Sin božji, naš Buh.
4
Človeško naturo
je nase Buh vzel,
za ves svejt pokuro
je delat začel.
5
Od svoje mladosti
k je pršl na svejt,
trpel je zadosti
tri nu trideset lejt.
6
Pr zadni večerji
je sturil testament,
postavil je gori
ta sveti zakrament.
7
Ta kruh inu vinu
je jogram čez dal:
tu k mojemu spominu
sturite posehmal.
8
Vzemite ter jejte
tu moje Telu,
katiru, poglejte,
za nas bo zdanu.
9
Kdur jé mesu moje
in pije mojo kri,
ta v meni ostane
ter večnu živi.
10
Zdej kliče vse k sebi,
k jih grehi teže,
oh pridte vi k meni,
de s sam odlože.
11
Pejmo vsi k Jezusu,
kjer on nam rad da
svojo kri inu mesu
pod štavtjo kruha.
12
Vsem mašnikam tudi
Buh dal je oblast,
de svojmu Gospudu
s tem dajejo čast.
13
Kir s petermi besedmi
požegnajo kruh,
začudi se sledni:
tam precej je Buh.
14
Kaj poč zena gnada
je gvišnu le-ta,
angelcam ni dana,
de vživajo ga.
15
O nevidejoči
ti pravi Buh naš,
podnevi, ponoči,
bod češen vsak čas!
16
O blager je temu,
kir prov ga prejme,
tisti k pogublenju
nikdar ne zajde.
17
No zdej se prklonim
jest tebi, moj Buh,
te prosim nu molim,
nas reši z nadluh!
18
Dušo, telu vižej,
požegnej nas zdej,
na zadni čas špižej,
nas vzemi v svet rej!

[1566] (Pohlin–Kat 1768)

[1567] Posebne blagoslovne pesmi so bile v 18. stoletju potrebne zlasti zaradi zelo razširjenega maševanja pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Ker med mašo niso mogli peti samih evharističnih pesmi, so vsaj na začetku in na koncu obreda zapeli kratko evharistično pesmico.

[1568] Stržinarjeva pesem se je udomačila povsod, pozneje so jo tiskali v lekcionarjih in v Parhamerjevih katekizmih (kjer so dodali srednji del). V jožefinski dobi je ostala predpisana za petje pri izpostavljanju in blagoslovu, pojemo jo še danes.

[1569] Vsebina pesmic je usmerjena zlasti v poživljenje vere, da Kristus resnično kot Bog in človek živi pod podobo kruha:321 321»Častimo te« – »Svetu« – »Ne zapusti nas« – Parhamer L. 1766, 133, ki ima tudi vmesna navodila za izvajanje. – V Stržinarjevi pesmarici so te pesmice na str. 14 (brez »Sveto«, ki je prvič v Parhamerju 1760). Pesmice so objavljali tudi v lekcionarju od EvL 1772 dalje. –. Napev je prvi tiskal Lavrenčič 1752, 17. Čerin je zanj ugotovil nemško predlogo, ki je 100 let starejša od slovenskega posnetka (Čerin, Častimo te. CG 61/1938/, 132–135). Zanimivo je, da so isti napev uporabili na evharističnem kongresu v Muenchnu 1960 za kongresno pesem: »Laetamini, unanimi, vos populi«.

Pred žegnam:
Častimo te,
živi kruh angelski,
o pravi človek vkup
inu Bug nebeški,
o pravi …
Pr žegnu inu povzdigvanju se trikrat poje:
Svetu, svetu, svetu,
svetu, čez vse svetu
Jezusa Rešnu Telu
v svetem zakramentu.
NB. Kader se ta drugikrat poje: Svetu … se da žegen.
Po žegen se dvakrat poje:
Ne zapusti nas nikdar,
ne zapusti nas nikdar
Jezus, naš Zveličar,
Jezus …

[1570] (Parhamer L 1766)

[1571] Prve oblike »mašnih pesmi« v domačem jeziku so bile omenjene že v prejšnjih poglavjih, ker so jih peli že v srednjem veku ali vsaj v 17. stoletju (gl. § 1375‌). Slovensko petje med celo mašo pa se je začelo po vsej verjetnosti uveljavljati v začetku 18. stoletja. Najbolj je po pesmaricah razširjena Stržinarjeva pesem za vse dele sv. maše, ki se je pela po enem samem napevu. Podobna Paglovčeva in Lavrenčičeva pesem, s katero sta najbrž vsak po svoje hotela popraviti Stržinarja, ni uspela. Posebni štajerski prevod iste nemške predloge je bil tiskan v Gradcu 1756.

[1572] Koliko so katero od teh pesmi res peli in če so jo peli tudi pri peti maši, kakor so delali ponekod v Nemčiji namesto latinskega petja, se samo iz pesmaric ne da ugotoviti. Že omenjena paderbornska pesmarica (gl. § 1435‌) je vsebovala prvo nemško pesem za celotno mašo. Imela je sedem odstavkov, vsak s posebnim napevom.322 322Baeumker III, 14 in 57, navaja začetne vrstice paderbornske mašne pesmi, po katerih sklepam, da Stržinarjeva pesem ni prevod te nemške pesmi. – Članek o nemški peti maši (Deutsches Hochamt) v LThK 3 (II. izd. 1959), 277, navaja paderbornsko pesem kot najsterejši primer nemškega petja namesto latinskega pri celotni peti in tihi maši. – Jungmann (I, 206) opozarja, da v tem času še ni bilo določenih prepovedi glede mašnega petja v domačem jeziku. Splošno veljavna prepoved je bila izdana šele 1894. Dotlej je vsaka škofija urejala prakso na svojem ozemlju.

[1573] Stržinarjeva mašna pesem je v celoti zanimiva ne le, ker je prva svoje vrste med slovenskimi pesmimi, ampak tudi zato, ker ima v nekaterih odlomkih precej dogmatične vsebine. Odstavki pesmi se sicer držijo delov mašnega obreda, vsebina pesmi pa v mašo vnaša drugačne poudarke.323 323»Pridte verni kristjani« – Stržinar 33–43. – Pesem je najbrž odvisna od nemške pesmi »Kommt, lasset uns Gott ehren«, tiskane v nemškem Parhamerjevem katekizmu. Ima 27 kitic ter je zvesto prevedena v mašni pesmi »Zvesto Boga častite«, tiskani v Gradcu 1756, spet drugače pa v štajerskih izdajah Parhamerjevega katekizma z začetkom »Verno Boga častite«. – V okviru te razprave seveda ni mogoče izčrpno obdelati slovenskih mašnih pesmi, zato naj zadoščajo ti kratki napotki.

[1574] V uvodnih 5 kiticah razloži ves nauk o daritvenem značaju sv. maše. Pripoveduje, da je daritev pri maši ista kot Jezusova daritev na križu, navede in pojasni vse učinke mašne daritve, ki so slava Bogu, zahvala, prošnja in sprava:

1
Pridte verni kristjani
k ofru svete maše,
nu pr tem ofruvanjo
skažte andoht vašo.
Maša pak se ofruje
le Bogu samimo,
en zakrament žegnuje
k nucu nam vsakimo.
Kyrie eleison! – (po vsaki kitici)
2
Bug nam dej prov spoznati
ta muč tega ofra,
njega fruhte vživati
neizrečenu dobre.
Dokler to ofruvanje
cele svete maše
Jezusovo križanje
nu trplenje kaže.
3
Jezus, tvojo lubezen
kdu bo prov zastopov,
kir za nas nehvaležne
s ta ofer postavov.
Enkrat na svetem križu
si dav leben za nas,
svete maše pak žo
se ofraš vsaki čas.
4
De je v božji oblasti,
s tem ofram spoznamo,
naš leben nu smrt zlasti,
vse, kar mi imamo.
Nič ni dapadlivšiga
na nebu, na svetu,
kokr ofrat Jezusa
nebeškim Očetu.
5
S tem ofram mi sprosimo
kar potrebujemo,
za gnade zahvalimo,
dovge plačujemo.
Boga tedej hvalimo
za ta velik ofer,
nu Jezusa častimo
k je nam toku dober.

[1575] Kitica za »Slavo« je skladno z mašno »Gloria« kratka trinitarična hvalnica:

Čast Bogu na vsokusti,
mir ludem na zemli,
vsem, kir so Bogu k časti,
svete dobre vole.
Hvalen bod Oča Stvarnik,
vsigamogočni Bug,
Bug Sin, naš Odrešenik,
Bug troštar Sveti Duh!

[1576] V dveh kiticah za evangelij je Stržinar razložil nekaj eklezioloških resnic: katoliška Cerkev je tako zelo enota s Kristusom, da morajo verniki Cerkev prav tako poslušati, kot bi poslušali Kristusa samega. Zanimivo je, da pesem poudarja Kristusa kot skalo rimske Cerkve (proti protestantom):

1
Kristus, večna resnica,
je svet evangelium
nu kršansko pravico
sam vučiv nu delov.
Kristus je grunt nu skala
celiga kršanstva,
na tem je vselej stala
sveta Cerkov rimska.
2
Kir je pak Kristus rekov:
ta človik ni veren,
kir ne posluša Cerkov,
ampak nejeveren:
Taku kar Cerkov vuči,
trdnu verje kristjan;
bogej, kar ti poroči,
toku boš zveličan.

[1577] Tri kitice za »Vero« omenjajo samo nekatere resnice iz celotne veroizpovedi: da je en Bog v treh osebah, da se je božji Sin res učlovečil, nas odrešil s smrtjo na križu in da bo spet prišel ljudi sodit. Kristološki srednji del ima v tej pesmi podobno prvenstveno vlogo kot v starejših uradnih veroizpovedih (npr. apostolska vera). Nekoliko je nakazan tudi ekleziološki del v zadnjih vrsticah, kjer sicer najprej poudarja, da naša dobra dela koristijo dušam v vicah (resnica o občestvu svetnikov), potem pa zatrjuje, da nas sveti Duh uči po katoliški = rimski Cerkvi:

1
Verjemo, de je en Bug,
tri božje pršone:
Bug Oča, Sin, Sveti Duh,
vse nature ene.
Bug Sin Jezus Kristus sam
v človeški naturi
je biv martran nu križan,
odrešenje sturov.
2
Zdej sedi na desnici
nebeškim Očetu,
enkrat pride soditi
vse ludi na svetu.
Pravični lon bo zrekov,
vsak v svojim telesu:
te hudi pejte v pekov,
te dobri v nebesa.
3
Tud verjemo kristjani,
de nuca dušicam
molitva, dobru djanje,
kir trpe v teh vicah.
Verjemo še več reči,
kar nas v Svetim Duhu
ta rimska Cerkov vuči.
Čast nu hvala Bogu!

[1579] Za darovanje Stržinar nima nobene kitice. (Lavrenčič že pri darovanju daruje Jezusa, graška pesem parafrazira molitev »Suscipe«.)

[1580] Kitica za »Sanctus« je čista hvalnica:

Svet, svet, svet pojmo vsi vkop,
hvalen bodi vselej
naš Gospud Bug Sabaot,
zdej nu na vekomej!
Nebu nu zemla poje
polna tvoje časti,
vso čast nu hvalo daje
tvoji mogočnosti.

[1581] Tri kitice za čas po povzdigovanju opominjajo pevce, naj obudijo trdno vero v resnično Jezusovo pričujočnost na oltarju. Šele zadnji dve vrstici nekoliko nakazujeta misel na daritev, ki se je izvršila pri konsekraciji (če ni tudi to le spomin na daritev na križu):

1
Vesel se, verna duša,
v štavti tega kruha
zdej si vidla Jezusa,
človeka nu Boga.
Aku lih naše oči
menijo, de je še kruh,
prava pak vera vuči:
namesti kruha je Bug.
2
V štavti kruha nu vina
popolnoma celu
v obeh živ Kristus ima
Rešno Kri nu Telu.
Zato mi prov verjemo,
de v podobi kruha
kri nu mesu prejmemo
človeka nu Boga.
3
Zato vsi vkop molimo
po naši dovžnosti,
Rešnu Telu častimo
po njega vrednosti.
Bodi tedej češenu
svetu Rešnu Telu,
kir se je k odrešenju
naših druš ofralu

[1582] V kitici za »očenaš« Stržinar ni povzel Gospodove molitve, ampak Jezusa kot našega očeta časti ter prosi:

Jezus, lubi oča naš,
skuz ofer te maše
bodi češen vsaki čas,
vsliši prošne naše:
de bi te mi lubili
s cejle naše moči,
tvojo volo sturili
pokorni otroci.

[1583] Kitica za »Jagnje božje« je v skladu z mašno molitvijo spokornega značaja, uvaja pa že tudi v obhajilo ter pridružuje še željo za prejem svete popotnice v smrtni uri:

Jagne božje, pravi Bug,
kir grehe proč jemleš,
mi te prosimo Gospud,
de se čez nas vsmileš.
Zdej te s pravo pokuro
prejeti želimo,
zlasti na zadno uro,
k u večnost porajžamo.

[1584] Obhajilni kitici zelo nedoločno izražata željo za zakramentalni prejem obhajila, bolj izrazite so pa prošnje za milosti obhajila (ki jih v neki meri prejmemo tudi samo z željo po obhajilu – duhovno obhajilo). Prosijo za milost vere, upanja in ljubezni. Izražena je tudi daritvena volja; naj bi bila maša Bogu v čast:

1
Gospud, jest nisem vreden
te vzeti pod streho,
kir sem pak te potreben,
zbriš mojo pregreho.
Eno besedo reci
bolni nu raneni
moji vbogi dušici,
de bo ozravlena.
2
Nate verjem nu upam,
nu te s cejle moči
večniga Boga lubim,
dobruto nerveči.
Jest ofram k tvoji časti
svetu opravilu,
želim prejeti zlasti
svetu obhajilu.

[1585] Sklepni kitici prosita Boga, naj bi sprejel »našo službo« in blagoslovil vse ljudi, vernim dušam v vicah pa dal večni pokoj:

1
Slišal smo sveto mašo:
Čast nu hvala Bogu!
Opravli andoht našo,
poslali jo v nebu.
O Bug, nej ti dopade
le-ta služba naša,
dej nam žegen nu gnado
do našiga časa.
2
Nas nu naše prjatle
pred vso škodo vari,
de bi ti vsi dopadli
pred greham obari.
Vernim dušam podeli
večni mir nu pokoj,
nas v sveti raj prpeli
prebivat vekomaj!

[1586] (Stržinar)

[1587] Bogoslužne reforme cesarja Jožefa II. so zelo vplivale na obliko mašnega petja. V letih 1781-1783 se je cesar trudil, da bi cerkvene oblasti prilagodile bogoslužje spremenjenemu družbenemu življenju (pobožnosti naj bi bile krajše, ker ljudje nimajo časa; bile naj bi manj potratne, ker je treba varčevati; bolj enotne naj bi bile in ljudem razumljivejše, da bi hkrati vzgajale in učile). Pri maši naj bi namesto ljudem nerazumljivega latinskega petja peli povsod enake nemške katehetične pesmi. V Salzburgu so bogoslužni red take vrste uvedli 1782, na Dunaju 1783, za podeželske župnije pa je petje ljudskih pesmi med mašo ukazal dvorni dekret iz leta 1785.324 324O jožefinskih liturgičnih reformah prim. Baeumker III, 16–18. Uzakonili so nemško mašno pesem »Wir werfen uns darnieder«, ki je bila tiskana že prej v terezijanski pesmarici. Pozneje se je tej pridružila še druga pesem »Hier liegt von deiner Majestaet«.

[1588] Cesarjevo naročilo so v slovenskih deželah brez posebnega premišljevanja razumeli in izvršili tako, da so namesto latinskega petja uvajali slovensko mašno pesem. Japljev prevod prve pesmi »Pred tabo na kolenih« se je razširil ne samo v ljubljanski škofiji, saj je bil od 1784 do 1800 natisnjen vsaj osemnajstkrat;325 325 [1589] »Wir werfen uns darnieder« župnika Ignaza Franza iz Šlezije je bila tiskana 1766, cesar Jožef II. pa jo je ukazal peti po vseh cerkvah, da bi ljudje bolje spoznali vrednost sv. maše (gl. Baeumker III, št. 247; IV, 62). Pesem je bila slovensko prevedena v različnih oblikah:

  • Volkmer 1783: »Mi padnemo na kolna«,
  • Japelj 1784: »Pred tabo na kolenih«,
  • Rupnik 1784: »Pred taboj mi klečimo«,
  • [??] »Pred taboj mi klečimo« (samostojen tisk),
  • Gutsman 1784: »Mi pred teboj klečimo«,
  • [?] – Graz 1784: »Pred tebo mi klečimo«,
  • [??] – 1797: »O Bog, pred tabo mi«,
  • Pohlin 1799: »Pred tabo na kolenah«,
  • EvL M 1800: »Pred taboj mi klečimo«.
 v drugačnih prevodih (vsaj 8 različnih) pa je bila pesem znana po vsej ostali Sloveniji.

[1590] Ob Japljevem prevodu se je treba seznaniti z resnicami, ki so jih po jožefinskih predpisih ljudje med mašo morali premišljevati in ponavljati, ter s čustvi, ki naj bi jih ob Jezusovi daritvi imeli. Čeprav je pesem razdeljena na posamezne odstavke po delih mašnega obreda, pesem ni liturgična, ker se marsikje razhaja z latinskim mašnim besedilom.326 326»Pred tabo na kolenih« – Japelj, Zerkovne pesmi 1784, 3–15.

[1592] V uvodnih 4 kiticah pesem ponavlja Jezusove besede, s katerimi je pri zadnji večerji ustanovil sveto evharistično daritev. Prosi Boga, naj bi sprejel tudi našo daritev, saj ne darujemo živali kot Judje v stari zavezi, ampak njegovega Sina Jezusa Kristusa:

1
Pred tabo na kolenih,
o Bog, mi molimo
in polni od ognenih
žela zdihujemo.
Ta ofer svete maše
daj teb, o Bog, dapast,
jen zdihuvanje naše
povikšat tvojo čast.
2
Kir Jezus se je ločil,
je pr večerji tam
prelomil on jen zročil
ta kruh prjatelam.
Požegnal je to vinu
ter ga je jogram dal:
to k mojemu spominu
sturite, zraven djal.
3
Meso je to, vzemite,
meso jen moja kri,
nikdar ne pozabite
kaj Jezus vam sturi:
za vas on oče vmreti,
o človk, premisli to,
de bode mogel žveti,
kater ga verval bo.
4
To naše ofrvanje
vzem gori, Bog, od nas,
ter sliši to zdihvanje
jen naše prošne glas!
Teleta so očaki
dajali nekedej,
naš ofer ni enaki,
ta je sam Kristus zdej.

[1593] Obe kitici za »Slavo« sta v osnovi sicer trinitarična hvalnica, vendar je prošnja za duhovne dobrote mnogo bolj poudarjena. K Jezusu se pevec obrača poln zaupanja, ker je že on namesto njega prestal kazen:

1
Čast, hvala jen hvaležnost
je tvoja bla jen bo,
nepokoj jen boležnost,
o Bog, odvrni to!
Dej nam miru jen gmaha
le vrednu držat se,
de bodemo brez straha,
Gospod, častili te.
2
Za naše hudobije
si ti spokoril se,
de nas ta greh ne vbije,
dodeli vsmilenje.
Bod hvala jen češenje
tud Duhu Svetimu,
kir on nam potrpenje
daje v praganjanju.

[1594] Kitici »pred« evangelijem (v bistvu pesem za gradual!) poudarjata, da je beseda svetega pisma, ki jo poslušamo, resnična božja beseda. Ker le ta edina kaže pravo pot, naj nas Bog ohrani v pravi veri:

1
Z vust božjih vunkej grede
ta evangelium,
njegove so besede
jen slab je, slab naš vum.
Bog sam vuči, Bog večni,
jen Bog legat ne ve,
o srečni, trikrat srečni,
kater se ga drže.
2
Besede božje vera
nam kaže, nas vuči
to srečno pot, katera
k nebesam gor drži.
Ohrani to povelje
jen navuk tvoj pr nas
jen daj nam to veselje
s teboj na večni čas.

[1595] Mašna veroizpoved je precej izčrpno parafrazirana v štirih kiticah. V njih je posebej naglašeno Marijino vedno devištvo. Eshatološko pričakovanje Jezusa sodnika si obeta le kratek čas do sodbe in zato prosi za odpuščanje grehe. Zanimiv je tudi izraz za Cerkev: »sklep tih kršenikov«.

1
Bog Oča, mi spoznamo,
de vse je tvoja stvar
kar je jen kar imemo,
dobrote tvoje dar.
Od tebe vunkej ide
Sin rojstva večniga,
spočetje njega pride
od Duha Svetiga.
2
Marija je rodila
to božje detece,
divištvo ni zgubila
ne pred, tud potler ne.
Naš greh je njega vmoril,
za greh je bil predan,
ter, kokr je govoril,
je vstal na treki dan.
3
Na desni tga Očeta,
tam gori je on zdej,
še pride, to obeta,
pa mi ne vemo, kdej.
Pa vender, predn odide
še le en kratki čas,
to vemo, de on pride
jen bode sodil nas.
4
Ta sklep tih kršenikov,
to Cerku verjemo,
tudi gmajno tih svetnikov,
kar je oblubleno.
Tih grehov odpušanje
na temu svetu zdej,
životnu gor vstajanje,
potem ta sveti rej.

[1596] Tri darovanjske kitice prosijo Boga, naj sprejme naš dar kruha in vina, ker bosta postala telo in kri njegovega Sina. Hkrati z vinom in kruhom darujemo svoje misli in delo, premoženje, telo in življenje ter ga prosimo, naj z dežjem in soncem blagoslovi naše žitno polje:

1
Bog Oča, pusti tebi
dapast, kar oframo,
scer kruh je sam na sebi
jen vinu le samo,
pa s kruha inu z vina
bo kmalo, kar zdej ni:
edinga tvojga Sina
meso jen prava kri.
2
To naše ofruvanje,
o Bog, ne zvrži to,
vse misli inu djanje
mi tebi oframo.
O daj, de bomo zvesti
mi tebi v naših dneh,
odzem od naše vesti
to težo tih pregreh!
3
Vse naše premoženje
ta živež jen telo
jen tudi to živlenje,
vse to nej tvoje bo!
Dej nam po tvoji volji
zdej dež, zdej sončni svet,
pokaž na žitnim polji
dobrote tvoje cvet.

[1597] V obeh kiticah za »Sanctus« je vodilna misijonska misel: Bog naj bi tako kot nas razsvetlil tudi nevernike, da se bodo tudi oni pridružili angelski hvalnici, ki jo mi že pojemo Bogu:

1
Povzdignimo, kristjani,
mi našo pesem zdej,
zapojmo skupej zbrani:
svet, svet na vekomej!
V nebesih jen na sveti
se vidi njega moč
nevernikam resveti,
o Bog, nih vuma noč!
2
De oni luč, katero
za zdej ne vidijo,
spoznajo jen nih vero
s to našo sklenejo.
Častimo skupej tega
k nam prideočiga,
čast njemu se rezlega
jen hvala angelska.

[1598] Tri kitice po povzdigovanju izražajo vero v resnično pričujočnost skritega Boga na oltarju. Najbrž je odmev Tomaževe pesmi »Adoro te devote« vzporednica v drugi kitici: na križu je bila skrita le božja narava, v evharistiji pa tudi človeška. Le vera more to razodeti. V tretji kitici je poudarjen zdravilni učinek sv. Rešnjega Telesa:

1
Molimo klečeoči
Boga zakritega,
oko ga ne rezloči,
pa vera znanje da.
Mi tukej brez pogleda,
o Bog, te vidimo,
zadosti je beseda,
da tebe verjemo.
2
Na leso tiga križa
je Bog zagrnen bil,
zdej, vera nas previža,
je človek tud se skril.
Ta dar dobrute tvoje,
ta kruh tih angelcov,
previža misli moje,
o Bog, se s zame vmrl.
3
Nej spere dušo mojo,
o Jezus, tvoja kri,
dodeli milost tvojo,
morje te milosti!
Kar tebe nam zagrne
nej proč beži od nas,
nej skori nam odgrne
svetloba tvoj obraz.

[1599] Pet obhajilnih kitic znova poudarja vero v čudežnost evharistične pričujočnosti Jagnjeta, ki grehe odjemlje. Pevec se zahvaljuje Jezusu za njegovo dobroto in ga prosi, da bi tudi pred smrtjo še mogel prejeti v sveti popotnici največjo pomoč za smrtni boj. Le mimogrede je omenjen učinek obhajila, ki ga prejemamo pri sv. maši:

1
En čudež se nam kaže,
en čudež se godi:
Gospod je to, jen naše
oko ga vidlo ni.
Pod štavtjo tega vina
jen kruha je on sam,
ne le zavol spomina:
meso jen kri je tam.
2
O srečen, kdur verjame,
de tukej Jagnje je,
katiru nam odzame
tih grehov butare.
Le-ta je kruh, ta vera
nas zvestu podvuči,
le-ta je jed, katera
to dušo nam redi.
3
Če mi na konec živlenja
ga vredni vžijemo,
te smrti občutenja
se bal ne bodemo.
Težave jen britkosti
se ta ne bode bal,
katermu v ti slabosti
bo Bog na pomoč stal.
4
O Jezus, čast jen hvala
nej tebi večna bo,
lubezen nam je dala,
lubezen tvoja to:
ta vžitek tvojga mesa
jen tudi te krvi,
živlenje jen nebesa,
veselje v večnosti.
5
Daj tega nam želeti,
goreti od žela,
daj tega nam prejeti
na dan tga ločenja,
de bodemo s taistim
na pot se vzdignili,
jen toku s srcam čistim
v nebesa noter šli.

[1600] Obe sklepni kitici sta izraz ponovne zahvale za milost, da smo mašo smeli »slišati«(= nemško: Messe hoeren). Božja milost, sad svete maše, naj vedno pri nas ostane, saj bo tudi jamstvo, da bomo ob sodbi dani na desno stran:

1
Kir mi to sveto mašo
vsi skup smo slišali,
tok čast jen hvalo našo
zapojmo z angelci,
de njemu naše djanje
dapadeoče bo,
de on pr nas ostane
z njegovo milostjo.
2
Tedej pomoči božje
se trdnu držimo,
le-ta nam to orožje
pred vso hudobo bo,
de z grehami obdani
na ta nevarni dan
ne bomo, ampak zbrani
na njega desno stran.

[1601] (Japelj 1784)

[1602] Druga mašna pesem »Hier liegt vor deiner Majestaet« je bila prvič tiskana v Kohlbrennerjevi pesmarici leta 1777. Avtor, ki je pesem sestavil iz odlomkov starejših pesmi, je zanjo dobil posebno pohvalo papeža Pija VI.327 327 [1603] »Hier liegt vor deiner Majestaet« F. S. Kohlbrennerja, tiskana v Landshutu 1777 (Baeumker III, 303, 353; IV, 755). – Tudi ta je bila večkrat prevedena v slovenščino:

  • Rupnik 1784: »Pred tvojim tronom, večni Bog«,
  • Pot L 1784: »Pred stolam tvoje milosti«,
  • Gutsman 1788: (le odlomki),
  • Volkmer 1789: »Gospod, pred tvojo častjo«,
  • Hofman 1791: (le odlomki),
  • Molitve 1796: »Bog, v prahu pred teboj kleči«.
 Za Slovence so jo neodvisno drug od drugega prevajali na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem ter so jo peli na več različnih napevov.

[1604] Začetne kitice so bolj liturgične od prve, prej navedene pesmi, ker iz molitve Kyrie eleison povzemajo izraz kesanja in prošnjo za odpuščanje. Kitici med darovanjem se omejujeta na dar kruha in vina, ki ga mašnik daruje na oltarju, vendar so ljudje, ki se duhovniku daritveno pridružijo, že polni upanja, da bo ta daritev prinesla tudi odpuščanje grehov.

[1605] Iz pesmi »Pred stolam tvoje milosti« naj bosta navedeni le obe kitici po povzdigovanju, ker mnogo bolj kot prej navedena »prva« mašna pesem izražata daritveni značaj spremenjenja. Jezusovi daritvi se pridruži tudi naša daritev, ki nas opogumi za prošnjo, naj bi nas Jezus vedno ohranil v svoji milosti:328 328»Pred stolam tvoje milosti« – EvL 1792, 328–329–330.

1
Poglej, o Oče, z visokosti
gnadlivu dol na ta altar:
mi prnesemo po dolžnosti
en tebi dopadlivi dar.
Ta dar je sam tvoj Sin edini,
iz zgol lubezni daruvan,
kater enaki eni žvini
je strašnu bil za nas zaklan.
2
On vse slabosti naše nosi,
de b nas prpravil v sveti raj,
on pr Očeti za nas prosi,
de b mi živeli vekomaj.
Naj te lubezen ta ognena
skuz prošnjo, Jezus, omeči,
de se od tvoje smrti cena
nad nami nikdar ne zgubi.

[1606] Edina kitica za obhajilo zelo močno dokazuje janzenistično strogo prakso glede prejemanja obhajila: sploh ne omenja zakramentalnega obhajila, ampak prosi samo za milosti duhovnega prejema, ker pevec (torej vsi) ni vreden, da bi ga v zakramentu prejel. Ker je za obhajilo predvidena le ena kitica, med mašo najbrž sploh tedaj ni bilo več obhajila vernikov. (V prvi pesmi je za obhajilo 5 kitic!) Naslov kitice jasno pravi, da je to »Duhovnu obhajilu«:

Gospod, jest nisim vrejden,
de b tebe dans užil,
al reci, de bom vrejden
in budem zupet živ.
V duhu tebe prejeti
iz srca jest želim,
daj, ženin naš presveti,
de gnado to dobim.

[1607] (EvL 1792)

b) Zakrament sv. pokore

[1608] Zakrament sv. pokore je razlagal Stržinar po katehezah Benedikta XIII. V treh pesmih je »opeval« spraševanje vesti, kesanje in spoved. Podobno je tudi Lavrenčič v posebni pesmi razložil trdni sklep in pokoro, ki sta za vreden prejem zakramenta skrajno potrebna. Nobena teh izrazito utilitarističnih pesmi se ljudem ni priljubila, zaman jih iščemo v poznejših pesmaricah.

[1609] Edina spokorna pesem, ki so jo nekaj časa tiskali v katekizemskih pesmaricah, je bila Stržinarjeva prepesnitev psalma Miserere, ki se s to latinsko besedo tudi začenja. Ni je treba navesti, ker je predvsem molitev in prošnja za odpuščanje ter obljuba poboljšanja.

c) Zakramenta sv. zakona in sv. krsta

[1610] Zakramenta sv. zakona in sv. krsta sta skupaj razložena v Lavrenčičevipesmi »od zakona inu krsta«. Naslov pesmi obljublja več, kot pesem v resnici vsebuje. Krst je komaj omenjen, nauk o zakonu pa se omejuje na najvažnejše opomine.

[1611] Spodbuja može in žene, naj v zakonu žive po božji volji, da se bodo mogli zveličati. Neveste in ženine opozarja, naj zakrament prejmejo v milosti božji. Našteje jim trojni namen zakona: zvestoba, milost in otroci, ter jih spodbuja, naj tudi v trpljenju voljno podpirajo drug drugega. Otrokom naj dajo življenje pa tudi vzgojo (samo tu omenja krst), da bodo vsi deležni nebes. Za zgled jim priporoča sv. Joahima in sv. Ano, sv. Jožefa in Marijo. – Ker je pesem edina te vsebine med starejšimi katoliškimi pesmimi, je navedena v celoti, čeprav je bila tiskana samo enkrat in tudi sicer najbrž ni mogla biti cerkvena pesem:329 329»Zdej se naprej vam ponese« – Lavrenčič 1752, 50–52.

1
Zdej se naprej vam ponese
ušafanu koku more
biti vaše zadrženje
nu celu vaše živlenje:
de vsi bote gledat božje
si zaslužili obličje.
2
Možje, žene, zamerkejte!
vse deklice inu fantje!
Svet zakrament ta zakon je,
mu tu ime svet Paul daje,
sveti može so nu žene,
če ta svet zakon prov drže.
3
Kader ti zakonski ludje
brez lubezni nu glihenge
v prešištvi nu v kregi žive,
tistikrat Boga režale.
Nih nasrečen zakonski stan
bo s križmi nu s paklam obdan.
4
Može, žene, de ta zakon
nebu vam bo dav za vaš lon,
glejte poprej de ne grešte,
de k poroki v gnadi greste.
Zatu poprej se ognite
nu za luč Boga prosite.
5
Zaveza, gnada, otroci
so trije cili nu konci
tiga svetiga zakona,
kateriga Bug polona
tukej s srečo pozemelsko,
nu tamkej s krono nebeško.
6
Vaš zakon ne prelomite,
volnu križe vkop nosite,
po stanu se zadržite,
nu otruk se ne branite,
jih krstiti prov pustite,
jih vučite nu redite.
7
De s človeskimi dušami
nebesa bote gmerali,
sveti Ani nu Joahimu
zatu služite prov zvestu.
Vselej spoznan je ta svet par
teh zakonskih ludi troštar.
8
Marija nu Jozef sveti
so ti pravi vaši špegli,
tedej vaša pomočnica
bodi Marija Divica,
de bote zveličani vi
inu vaši otroci vsi.

[1612] (Lavrenčič 1752)

[1613] Organisti so ob koncu stoletja sicer zapisali še nekaj pesmi o zakonskem življenju, niso pa imeli namena ustvariti pravih cerkvenih pesmi, ker so jih verjetno le sami peli pri poroki ali celo na svatbi.330 330 [1614] Ambrožičeva pesem: »Dobru zastopite žene« – IV. pesmarica, št. 143 (izvirno štetje); začetek v CG 47 (1924), 80. [1615] Pesem »Pesem od zakonskih ludi, koko se med nimi godi« – Čepin, list 44b–48; prav tam (list 140) začetki kitic pesmi: »Fantje, če miselte se oženit«.

č) Zakrament sv. birme

[1616] Tiskanih pesmi o zakramentu sv. birme v tem času ni mogoče izslediti. Organist Ambrožič je morda svojo pesem o birmi res pel v cerkvi, ker naslov oziroma razlaga naslova razodeva zelo pravilno pojmovanje birme kot neke vrste dopolnitve sv. krsta: »Od suete Firme: katiri s: sacrament je nuzen hpogmirainu te notreine per s: kerstu sadoblene gnade Boshje, de potlei bul stanoviten v verij ostane inu se sdianiam koker pravi christian iskashe«.331 331Ambrožičeva pesem: »O kristjan, če na vejš tejga« – IV. pesmarica, št. 129 (izvirno štetje), začetek in naslov v CG 47 (1924), 78.

d) Zakrament sv. mašniškega posvečenja

[1617] V Ambrožičevih rokopisnih pesmaricah je zapisanih nekaj novomašnih pesmi, ki bi jih smeli imenovati pesmi o zakramentu sv. mašniškega posvečenja. Ena teh pesmi je bila zložena za novo mašo g. Bačnika (Washnik) v Loškem Potoku 25.7.1775 in pripoveduje o dolgem šolanju, prizadevanju za čednostno življenje, o veselju novomašnikovih staršev. Novomašnika pevec prosi, naj vse blagoslovi, za vse moli in ne pozabi niti polja niti duš v vicah. Značilno označuje njegovo najsvetejše opravilo – maševanje – ne z izrazi, ki bi pomenili daritev, ampak omenja njegovo pravico, da bo vsak dan držal v rokah pravega Boga, prav so tudi tedanje mašne pesmi poudarjale predvsem dejstvo resnične pričujočnosti.332 332Pesem »O srečni ta donašni dan« v Ambrožičevi II. pesmarici (št. 10 v drugi skupini pesmi). Besedilo in napev v CG 46 (1923), 50–52.

e) Zakrament sv. maziljenja

[1618] Zakrament sv. maziljenja ni vplival na nastanek posebnih slovenskih cerkvenih pesmi.

Povzetek

[1619] Poglavje o slovenski cerkveni pesmi v 18. stoletju je v mnogo večji meri kot prejšnja poglavja le poskus opozoriti na bogastvo misli, resnic in spodbud, ki se skrivajo v številnih ohranjenih pesmaricah. Napačno bi seveda bilo vse te pesmi imeti za cerkvene pesmi v današnjem pomenu, saj so le redke od njih peli pri javni službi božji. Ker pa je versko življenje usmerjalo celoten tok življenja tedanjih ljudi, ki peli iste pesmi povsod in ob vsaki priložnosti: v cerkvi, doma, na poti in pri delu, ni dvoma, da tudi ne strogo cerkvene pesmi verske vsebine razodevajo, kakšno je bilo versko prepričanje Slovencev.

[1620] V tem stoletju so bile glavne prave cerkvene pesmi še iste kot v srednjem veku. Izražale so iste resnice kot takrat. Nekatere stare pesmi so pa že deloma (adventna) ali v celoti (dekalog, binkoštna) nadomestili z novimi. Zanimivo je tudi dejstvo, da večino pesmi, ki so bile nastale v 17. stoletju, v 18. niso več prepisovali ali tiskali in najbrž tudi ne peli. Spesnili so pa zelo veliko število novih pesmi.

[1621] Nove pesmi so ljudje različno sprejemali. Večino katehetičnih pesmi, v katerih so duhovniki zelo skrbno poskušali izraziti čim več verskih resnic, so ljudje kmalu opustili in jih poznejše pesmarice niso več ponatiskovale. Najbrž v njih razumske sestavine niso bile v pravem sorazmerju s čustvenim pesniškim elementom ali pa se je ljudem morda zdelo odveč ponavljati in se učiti novih pesmi o resnicah, v katere so vsi neomajno verovali. Obratno pa je res, da so nekatere iste resnice, ki smo jih pogosto srečali v pesmih prejšnjih stoletij, tudi zdaj še vedno navduševale slovenske vernike.

[1622] Marijino češčenje in proslavljanje njenih odlik je bilo tudi v tem stoletju številčno na prvem mestu. Pesmi so spodbujale k češčenju njenega vnebovzetja, njenega prečistega srca, k zaupanju v pomočnico kristjanov in srednico milosti ter v njeno mogočno ime. Tiskana je bila prva pesem o njenem brezmadežnem spočetju. S prošnjo do Marije so navadno povezovali skrb za rešitev duš iz vic ter opomin, naj se ljudje varujejo greha ter se spreobrnejo, če so padli vanj.

[1623] Podobno čustveno prizadetost izražajo nove pesmi v čast Jezusu. Češčenje njegovega Srca in zaupno klicanje njegovega mogočnega imena sta predmet mnogih pesmi. Jezusovo trpljenje, ki je v protestantovski dobi predvsem spodbujalo k veri v naše odrešenje, je v baročni dobi s pobožnostjo križevega pota vabilo k sočustvovanju z Jezusovimi bolečinami in z bolečinami njegove žalostne matere. Pogosto je bilo s tem zvezano objokovanje človekovih grehov, ki so to trpljenje povzročili. Premišljevanje Jezusovega trpljenja je v tem času skoraj popolnoma obvladalo postne pesmi.

[1624] Izrazita kristocentrična in marijanska usmerjenost slovenskih cerkvenih pesmi je tudi v 18. stoletju povzročila, da posebnih pesmi, ki bi razlagale resnice o Bogu Očetu in Svetem Duhu, skoraj ne poznamo. Celotno presveto Trojico častijo pesmi, ki povzemajo mašno in apostolsko veroizpoved; omenjena je večkrat v sklepnih kiticah (doksologijah), ki pa niso v tem času tako pogoste in številne kot v pesmih naših protestantov.

[1625] Zakramentalno življenje navadno ni bilo povezano s petjem osebnih pesmi, razen kolikor štejemo med zakramentalne pesmi tiste, ki so vabile k pokori in k spreobrnjenju grešnikov, ter evharistične in mašne pesmi. Zelo se je namreč v tem stoletju razmahnilo evharistično življenje, ki je osrednji zakrament sv. Rešnjega Telesa spremljalo v daritvi, častilo med izpostavitvijo in blagoslovom, ter vabilo k prejemanju v obhajilu. Za vse tri oblike so Slovenci dobili vrsto novih pesmi, najbolj pa se od prejšnjih razlikujejo pesmi, ki so bile namenjene petju med sv. mašo.

[1626] Silen razmah božjih poti je povzročil vrsto novih pesmi ne samo o že naštetih resnicah (zlasti Marijinih), ampak tudi pesmi v čast različnim svetnikom. Ker so te pesmi večinoma popisovale zunanje dogodke njihovega življenja ter pripovedovale o uslišanjih, ki so jih dosegli njihovi častilci, le kot celota izpričujejo neomajno vero slovenskih vernikov v moč svetniške priprošnje pri Bogu, čeprav posameznih pesmi v tej razpravi ni bilo mogoče navajati.

[1627] Zadnje poglavje te razprave, ki je zaradi obilnega števila novih pesmi mnogo vprašanj le nakazalo, naj bi bilo predvsem spodbuda k nadaljnjemu raziskovanju našega verskega življenja v preteklosti. Določila škofijskih sinod, ki so veljala za različne škofije na slovenskem ozemlju, so še premalo znana, da bi pomagala osvetljevati v tiskanih, pisanih, slikanih, klesanih in zidanih dokumentih izpričane oblike slovenskega verskega življenja. Raziskati bi bilo treba način kateheze v začetku 18. stoletja, v času bratovščine krščanskega nauka in v dobi državne kateheze avstrijske centralistične državne ureditve. Ne poznamo dovolj bratovščin, ki so zapustile toliko tiskanih spomenikov svojega delovanja. Skoraj v celoti je neizrabljena obsežna božjepotna literatura : podobice, molitveniki (nemški in slovenski), da bi mogli pravično oceniti vpliv romanj na versko življenje naših prednikov. Silno število pesmi, ki so zapisane v rokopisnih pesmaricah laičnih pevcev, organistov, šomoštrov, bukovnikov bi moglo pokazati, kako so verniki sprejemali duhovnikovo pridigo ter tiskano versko literaturo. Seveda nam manjkata obdelava in pregled pridigarskega in molitveniškega slovstva, ki so ga duhovniki in redovniki v 18. stoletju oskrbeli nepregledne (in tudi še nepregledane) množine. Koristno bi bilo ugotoviti medsebojni vpliv likovne umetnosti in verske poezije, saj ni dvoma, da ta vpliv obstaja.

[1628] Nekoliko je bilo mogoče korigirati običajne ocene vpliva državne oblasti na versko življenje ob koncu 18. stoletja. Odloki Marije Terezije in Jožefa II. v dobi škofov Herbersteina in Brigida na slovensko cerkveno petje niso imeli tako uničujočega vpliva, kot se včasih misli. Ukrepi absolutistične državne oblasti so bili sploh le zadnja stopnja v razvoju, ki se je z vednostjo in včasih celo po želji cerkvene oblasti začel že pred Lutrovo reformacijo: krščanski vladarji, ki so bili katoliški Cerkvi v pomoč pri urejanju zunanjih zadev, so si zato pridobili pravico posegati tudi v bolj intimne cerkvene ustanove. Vladarji sicer niso vedno zadeli prave mere, hoteli so imeti več, kot bi smeli, priznati pa jim je treba, da so navadno ravnali z dobrim, celo najboljšim namenom koristiti verskemu življenju. Mnoge cerkvene ustanove in običaji, ki so bili ob svojem nastanku dobri in koristni, so se s časom zaradi premajhne notranje cerkvene čistilne moči in volje izrodili v verska pohujšanja in karikature; »razsvetljeni« izobraženci so bili zaradi njih bolj ali manj upravičeno razburjeni in zato ni čudno, če so bili cerkveni oblastniki včasih celo veseli pomoči, ki jim jo je nudila državna oblast.333 333Veit-Lenhart, Kirche und Volksfroemmigkeit im Zeitalter des Barock. Freiburg 1956, 247, takole ocenjuje Jožefove liturgične reforme (o svečah na oltarju): »Wir sind leider gewohnt, diese Dinge mit dem bekannten Wort vom kaiserlichen Bruder Sakristan abzutun. In Wirklichkeit befreite der Kaiser nicht selten die Liturgie von einer nur zu häufig maßlosen volksliturgischen Zugabe, die keinen Sinn hatte« – in še (na str. 261): »Die Kirche hatte nur zu häufig den Dingen ihren Lauf gelassen und mußte schließlich von außen her genötigt werden, nachträglich staatsrechtliche Ordungen gutzuheißen, die sie selbst besser aus sich getroffen hätte«. – Manj prizanesljiva je sodba v LThK 5 (II. izd. 1960), 1138: »Diese (=guten) Reformen wurden allerdings nicht so sehr der Kirche wegen als vielmehr um des Staates willen durchgeführt, damit dieser seine Untertanen besser beherrschen u. die Kirche u. deren Anstalten, soweit diese überhaupt noch bestehenbleiben, sehneller u. sicherer in seine, Botmäßigkeit bringen u. deren moralische u. wirtschaftliche Kräfte leichter u. allseitiger in seinen Dienst stellen konnte«.

[1630] Preprostim Slovencem so seveda ti državno-cerkveni ukrepi jemali prav tisto, kar jim je bilo najljubše: božja pota, bratovščine, praznike, svetnike. Razumljivo je, da sta se državna in cerkvena oblast ljudem zamerili.334 334O prizadetosti preprostih ljudi na Slovenskem zaradi teh reform prim. B. Grafenauer: Reforme Jožefa II. v luči javnega mnenja. SJ 1 (1938), 162–168. Številne ohranjene rokopisne pesmarice, ki navadno po vsebini niso prav nič jožefinsko usmerjene, bodo skrbnemu raziskovalcu mogle dati še novih dokazov, da si ljudje v cerkvi niso pustili vzeti tistega, kar so najbolj ljubili. Podrobna primerjava tega gradiva z gradivom prvih desetletij 19. stoletja pa v okviru te razprave ni bila več mogoča, čeprav bi bila za pravilno vrednotenje nujno potrebna.

Sklep

[1631] Razprava se je morala ustaviti sredi poti, ker ni mogla zajeti celotnega cerkvenopesemskega ustvarjanja slovenskih vernikov. Mogoče je pa reči, da je opisan lepši, dragocenejši del, kajti pesem je v preteklosti res znala dvigati srce pevcev k božjim resnicam. (Kako in h katerim, je opisano v posameznih poglavjih razprave.)

[1632] Ob koncu je treba na kratko povzeti, kako je čas 1000 let vplival na značaj slovenske cerkvene poezije (1.), kakšne so bile njene vsebinske značilnosti (2.), kakšni so raziskovalni zaključki, ki segajo na druga področja (3.), in kakšne perspektive odpira opravljeno delo za prihodnost slovenske cerkvene pesmi (4).

[1633] 1. Pregled časovnega spreminjanja slovenske cerkvene pesmi je prvi sad razprave. Pokazalo se je, kako so se v vseh stoletjih (do pred dobrimi sto leti) razlegale po slovenskih cerkvah srednjeveške pesmi v mogočni, nič kričavi ali preveč razigrani pesniški obliki (in tudi enoglasni melodiji). Dovolj jasno se je pokazalo, da je responzorialna zgradba v preprosti kitični obliki sestavljenih pesmi preprečevala utrujajočo enoličnost pri petju dolgih pesmi: stalno se ponavljajoče vzklike »Kyrie eleison«, »Aleluja«, »Prosi za nas Boga, o Marija!«, »Veseli se, Marija!« so namreč mogli brez težave peti vsi ljudje, vmesne kitice so si pa zapomnili vsaj boljši pevci in z njihovo bogato versko vsebino vsej množici ohranjali osnovno versko znanje. Skupno dejavno nastopanje vseh vernikov pri bogoslužju je utrjevalo tudi zavest cerkvenega občestva.

[1634] Ker vemo, da so peli Slovenci že v srednjem veku, to je v začetku svojega krščanstva, in ker poznamo precej pesemskih besedil, ki so jih peli pri liturgičnih obredih v cerkvi in izven nje, ne bo mogoče več trditi, da se je jezik tlačanov šele v protestantizmu dvignil do višje verske kulture, čeprav je res, da se je takrat spremenila vsebina in močno povečala množina znanih pesmi. Pokazalo se je dalje, da protestantovska močno racionalistična cerkvena poezija v celotnem razvoju slovenskih pesmi ni mogla pustiti globljih sledi, ker so bile pesmi po vsebini preveč tuje, po obliki pa pretežke. Obsežne pesmi z dolgoveznimi kiticami so bile namenjene predvsem šolanim zborom, vsi verniki pa se jih niso mogli naučiti na pamet, kakor je bil to takrat splošen običaj. Tudi v krajih, ki so se za nekaj časa odločili za novo veroizpoved, so najrajši peli stare pesmi, kolikor so bile še dovoljene, nove pa so opustili, brž ko nihče več ni zanje navduševal. Bolj kot prepovedi je bila tuja vsebina in oblika vzrok, da protestantovske pesmi med Slovenci niso postale splošno priljubljene. Zaradi majhnega vpliva protestantovskih pesmaric bo treba opustiti tudi večkrat ponavljano mnenje, da so se nekatere srednjeveške pesmi ohranile samo zato, ker so jih prvi tiskali protestanti.

[1635] Katoliška obnova v pesmih ni prinesla posebnih novosti: verniki so dalje peli tako, kot so bili vajeni od prej. Nastajale so sicer tudi nove pesmi, ki so zapisane v Kalobskem rokopisu in tiskane v Kastelčevi knjižici, vendar iz njih ne moremo zanesljivo sklepati o značaju petja v tej dobi, ker ni mogoče ugotoviti, da bi se nove pesmi kdovekaj razširile. Tiste, ki so bile sestavljene po zgledu nemških katoliških poreformacijskih pesmi (po obliki podobne protestantovskim), se po vsej verjetnosti med ljudmi niso zakoreninile. Pomanjkanje tiskanih pesmaric in drugega verskega slovstva vzbuja videz zelo revne dobe (in tako jo navadno prikazujejo tudi pregledi in priročniki), a najnovejša zgodovina (20. stoletje) nam pomaga razumeti, da ohranjene bogate knjige niso vedno merilo resničnega verskega življenja. To je cvetelo tudi v 16. in 17. stoletju, v času turških vpadov, ropanja in požiganja, čeprav se nam niso ohranile umetnine, zapiski in znanstveni izsledki.

[1636] Raziskavanje ohranjenih besedil katoliških pesmi 17. in 18. stoletja skorajda ni moglo odkriti izrazitih protiprotestantovskih tendenc, vendar se da še globoko v baročno dobo zasledovati, kako je potridentinska oblika pobožnosti (cerkveno petje je ena teh oblik) mimogrede pobijala protestantovske značilnosti. Vse prekomerno narasle (hipertrofirane) skupine cerkvenih pesmi baročne dobe so razumljive zaradi odpora do protestantizma (pri nas najbrž bolj podzavestno in v odvisnosti od nemških vzorcev): zanikanje vrednosti Marijine priprošnje je povzročilo poplavo novih Marijinih pesmi; ker dobrim delom niso priznavali vrednosti za zveličanje, so pozneje toliko bolj v pesmih k njim spodbujali; tajitev resnične Jezusove pričujočnosti v evharistiji je povzročilo vrsto novih evharističnih pesmi; ker so protestanti zametavali vrednost romanja na božja pota, je barok doživel poplavo na manjši okoliš omejenih deželnih romarskih krajev, na katerih so posamezne redovne družine ali skupine svetnih duhovnikov ob svetnikovem zgledu tudi s pesmijo spodbujale k posebnemu načinu duhovnosti. Popolno zametavanje spovedi je zbudilo češčenje sv. Janeza Nepomuka ter pripovedovanje spokorniških »eksempelnov« v pesmih; vrsta pesmi o dušah v vicah je nastala kot protiutež protestantovskemu nauku, da jim ne moremo pomagati, ker vic sploh ni; precej pozabljena resnica o medsebojni povezanosti ljudi, svetnikov in angelov v občestvu svetnikov je v novi dobi 18. stoletja povzročila veliko število svetniških pesmi; tudi preusmeritev pesmi k pretirani čustvenosti bi se morda mogla razložiti z odporom do protestantovskega razumarskega kateheziranja. Najbrž se tudi mnogo lepih baročnih katehetičnih pesmi prav zaradi podedovanega premajhnega čustvenega elementa ni moglo med ljudmi zakoreniniti; nastajale pa so druga za drugo božične, svetniške, spokorniške pesmi, ki so pretirano izrabljale čustveno nastrojenost vernega slovenskega srca in dostikrat prezrle zdravo vsebinsko osnovo. (Šele nadaljevanje razprave za pesmi 19. in 20. stoletja bi moglo v vsej jasnosti prikazati škodljivo pot tega razvoja za slovensko cerkveno pesem.)

[1637] Slovenske mašne pesmi so najbrž edina dediščina protestantovske usmerjenosti, pa še te smo dobili po preko nemške katoliške prakse.

[1638] 2. Sistematični pretres vsebine omenjenih in navedenih pesmi – glavni namen razprave – je pokazal, katere verske resnice so slovenske pesmi bolj poudarjale in izpovedovale.

[1639] Resnica o troedinem Bogu, ki je naš stvarnik, odrešenik in posvečevalec, je bila v vseh časih slovenskega krščanstva tako nesporna, da kaj več posebnih katehetičnih pesmi o njej sploh ni bilo, molitvene častilne in prosilne pesmi so se pa ob koncu skoraj redno obračale k presveti Trojici.

[1640] Kristološke in soteriološke resnice so bile navadno povezane z opisovanjem Jezusovega življenja: ob oznanjenju, rojstvu, trpljenju, smrti, vstajenju in vnebohodu so se jih pevci najbolj neprisiljeno spominjali. Zelo dobro so v božičnih pesmih naglašali dvojnost Kristusove narave, kar je bilo osnova tudi pesmim v čast njegove matere.

[1641] Marijina največja odlika, njeno božje materinstvo, je bila v slovenskih pesmih katoliške dobe temelj skoraj neomajnemu zaupanju v moč njene priprošnje. Marijina vloga v načrtu odrešenja, po kateri je Kristus tako rekoč od nje »odvisen«, ona pa naša resnična priprošnjica, pomočnica in soodrešiteljica, je v nekaterih pesmih, kiticah ali vsaj vrsticah tako razločno in tako pogosto omenjana, da jo moramo imeti za posebno značilnost slovenske cerkvene pesmi.

[1642] Zakramentalne milosti so v pesmih opevane zelo neenakomerno: najvažnejša – krstna – najmanjkrat, ker so jo zaradi splošne razširjenosti krščanstva in zgodnjega krščevanja vedno dobili brez posebnega truda in priprave. Veliko pesmi je spodbujalo k spreobrnjenju iz greha v spovedi, pokori in kesanju. Evharistične milosti v slovenskih pesmih niso vezane na obhajilo (saj pogostno obhajilo v obravnavani dobi ni bilo v navadi), ampak na češčenje resnično pričujočega Kristusa pod podobo kruha v sveti hostiji. Mašne pesmi (razen tistih odlomkov, ki so spokornega in verskospodbudnega značaja) prav tako skoraj izključno izpovedujejo samo vero v evharistično navzočnost.

[1643] Božje kreposti vere, upanja in ljubezni so v pesmih večkrat omenjene bolj zato, da ljudi vabijo, naj se zanje trudijo, kot pa da bi jih razlagale. Zlasti grešnike spodbujajo, naj ne izgubijo zaupanja v božje usmiljenje.

[1644] Človekove poslednje reči so zlasti v baročni dobi zavzele pomembno mesto v slovenskih pesmih: opomin k spreobrnjenju pred smrtjo, misel na sodbo, strah pred peklom, vabilo k prošnji in molitvi za duše v vicah ter češčenje svetnikov v nebesih so bile teme, ki so se v pesmih, zlasti božjepotnih in bratovščinskih, vedno znova vračale in v neštetih inačicah ponavljale.

[1645] 3. V korist drugih znanstvenih področij je bilo ob teološko-dogmatični razpravi ugotovljenih precej dejstev in nalog, ki jih je vredno registrirati:

[1646] a) Za področje sorodnih teoloških disciplin bo urejeni seznam pesmaric in pesmi, ki je nastal ob zbiranju gradiva (za pesmi še v rokopisu), izhodišče in opora najprej cerkvenoglasbenemu raziskavanju. Čeprav se je dalo pesmi (mnoge doslej neznane) urediti v precej povezano celoto, ni bilo mogoče pesmi in pesmaric presojati z njihovega cerkvenoglasbenega stališča, kar bi bilo zelo potrebno in nujno delo zaradi spodbude in svarila za današnje cerkveno petje.

[1648] Ker so bile pesmarice navadno del molitvenikov, bo njihov seznam opora za raziskavanje splošne slovenske liturgične zgodovine. Iz njih se bo dalo izluščiti dosedanje načine sodelovanja pri cerkvenem bogoslužju in ugotoviti svojske oblike slovenske ljudske pobožnosti. Posebna skupina mašnih pesmaric bo dobra osnova za monografično raziskavo liturgičnega prizadevanja v jožefinski dobi.

[1649] Katehetične pesmi, ki so bile objavljene v različnih vrstah katekizmov, bodo morda spodbudile raziskavanje razvoja slovenske katehetične metode, zlasti za bogato dobo delovanja bratovščine krščanskega nauka v sredini 18. stoletja.

[1650] Iz besedila pesmi bo mogla teološka leksikografija dobiti obilico gradiva za ugotovitev nastajanja, spreminjanja in spopolnjevanja slovenskega bogoslovnega izrazja, kar bo temeljnega pomena pri bodočem slovenskem teološkem leksikonu.

[1651] b) Cerkvene pesmi so se pokazale za koristno dopolnitev zgodovinski,umetnostnozgodovinski in verskoetnografski vedi, kajti tudi te se ukvarjajo z nekdanjimi oblikami slovenskega verskega življenja. Nekaj primerjav, ki so bile v tej razpravi narejene bolj mimogrede, je pokazalo, da bi podrobno delo ne bilo brez upanja na večje uspehe; pesmi bi namreč mogle osvetliti slikano, klesano, zidano ali z zapiski sporočeno gradivo.

[1652] c) Besedilo pesmi, zlasti tistih, ki so zapisane v doslej neznanih knjigah in rokopisih, spopolnjuje bogastvo slovenske pisane besede. Vsaj starejše pesmi (do prve polovice 18. stoletja), na katere je razprava opozorila, bodo mogle biti predmet jezikoslovne znanosti. Študij slovenskih dialektov bo v teh pesmih za nekatera narečja našel zelo stare zapise.

[1653] Prav tako je že ob tej razpravi mogoče videti, kako malo izdelane in zanesljive so dosedanje primerjave slovenskih besedil s tujimi predlogami, ker je bilo kar mimogrede (zlasti za protestante) popravljenih nekaj dosedanjih sodb. Zato tudi primerjalna književnost iz študija slovenskih cerkvenih pesmi dobiva pobudo za bolj sistematično raziskavanje.

[1654] č) Ob razbiranju in urejanju pesmariškega gradiva so se zapolnile nekatere vrzeli, ki v naši znanstveni praksi nastajajo zaradi pomanjkanja splošne in strokovne (verske) retrospektivne bibliografije. Koliko bolj popolna bi mogla biti ta razprava, če bi imeli pregled nad doslej opravljenim raziskovanjem in nad starim slovenskim tiskom. Ker tujejezično slovstvo, ki je nekdaj v naših krajih izhajalo vzporedno s slovenskim, še ni dovolj ugotovljeno, še manj pa raziskano, so vse primerjave božjepotnih knjižic, pesmaric, pridigarskih priročnikov in molitvenikov samo slučajne in nihče ne more vedeti, koliko so zanesljive. Iz istega vzroka sploh ni mogoče oceniti, koliko ugotovitev pričujoče razprave se bo morda že v bližnji bodočnosti dalo dopolniti z boljšim tekstom, ki ga bo morda razkril novo najdeni rokopis ali celo doslej neznana tiskana knjiga.

[1655] Seznam slovenskega slovstva se je ob iskanju gradiva pomnožil za nekaj tiskanih in nekaj rokopisnih del, nekatera doslej znana dela so bila pa drugače ocenjena. Nekaj najvažnejših ugotovitev naj bo tu na kratko povzetih:

[1657] Klombnerjeva protestantovska pesmarica (EDP 1563) bo kljub Trubarjevi jezi obveljala za prvo veliko (popolno) pesmarico slovenskih reformatorjev. – V sicer že znanem Znojilškovem katekizmu (Kat 1595) je bilo odkritih tudi nekaj pesmi, od drugod neznanih. – Koroški rokopisni pesmarici (Rkp iz Djekš in rkp iz Podkloštra) sta spet izgubljeni, ne da bi bili zadovoljivo opisani.

[1658] Lekcionarske pesmarice (pisane in tiskani EvL) so kot celota dobile mesto med najvažnejšimi dokumenti za zgodovino slovenske cerkvene pesmi, ker so bile to edine uradne škofijske pesmarice. – Šentviški rkp je bil spet najden, Budimpeštanski pa ocenjen v primerjavi z ostalima dvema. – Vrsta tiskanih lekcionarjev (nekateri doslej bibliografsko še niso bili popisani) je bila urejena za celotno 18. stoletje, pesmarica v njih pa ocenjena kot pomemben razločilni znak posameznih izdaj.

[1659] Kalobski rkp po vsej verjetnosti predstavlja neke vrste prepis iz Hrenove izgubljene pesmarice. – Pomen Kastelčevih pesmi za razvoj cerkvene poezije se je zaradi osamljenosti in naslonitve na protestante pokazal veliko manjši, kakor se navadno misli.

[1660] Za Stržinarja je bila ugotovljena značilnost: pesnik novih katehetičnih pesmi; za vrstnika Paglovca pa: ohranjevalec starejših pesmi in pesnik novih. – Maurerjev koroški rokopis je bil ocenjen zlasti kot pomemben vir starejših pesmi in kot dokument razširjenosti nekaterih od drugod znanih pesmi.

[1661] Božjepotne pesmarice (Bled, Sv. Jošt, Brdo) so bile primerjane z vzporednimi nemškimi pesmaricami. – Najdenih je bilo precej drobnih pesemskih tiskov, nekatere že znane je bilo mogoče uvrstiti v pravilnejše časovno zaporedje.

[1662] Čeprav je bilo nekaj Pohlinovih molitvenikov na novo izkoriščenih, bo za večino njegovih pesmi obveljalo, da so ostale izven splošne rabe in bile znane morda le po bratovščinah.

[1663] Redeskinijevo pesmarico je nova ocena postavila na začetek »terezijanskih« katehetičnih pesmaric; bila je prva večja ljubljanska škofijska pesmarica. – Mašne pesmarice jožefinske dobe so v skupini molitvenikov dobile samostojno mesto.

[1664] Ambrožičeve pesmarice so bile prvič primerjane z ostalimi rokopisnimi pesmaricami ter uvrščene v večjo skupino organistovskih (laičnih) pesmaric. – Na novo so bile najdene in prvič uporabljene naslednje rokopisne pesmarice iz druge polovice 18. stoletja: Foglarjeva, Čepinova, Skerbinčeva, Golobčeva ter anonimne: semeniški rkp, rkp SAZU, MS 186 in MB 187. – Nekaj že prej evidentiranih rkp pesmaric ni bilo mogoče več izslediti (Pesemske bukve 1760 iz Zupanove knjižnice ter rokopis iz Haloz 1781).

[1665] 4. Pregled vsebine starih cerkvenih pesmi odpira tudi perspektive za bodoči razvoj in možnosti slovenskih cerkvenih pesmi, opozarja pa tudi na nevarnosti in težave:

[1666] Prevelika utilitaristična (razumarska) usmerjenost pesemskih besedil že vnaprej zmanjšuje verjetnost, da bo nova pesem ali celotna zbirka med ljudmi zaživela. Resnice morajo biti v pravilnem sorazmerju s čustvi. Ravno naše starejše med starimi pesmimi dokazujejo, da je táko pravilno sorazmerje mogoče doseči, ne da bi trpela vsebina. Treba bi jih bilo oživiti (kar so naredili mnogi narodi) ali se potruditi za podobno dobre nove pesmi.

[1668] V izvajalskem (pevskem) oziru nas stare pesmi opozarjajo na korist delitve vlog med zborom in množico: responzorialni način je tako tesno povezan z zakonitostjo nastopanja celotne množice, da je bil koristen nekdaj in bi bil še sedaj. (Osamosvojitev pevskega kora brez zveze z duhovnikom in ljudmi v cerkvi, kakor jo poznamo večinoma danes, je dediščina zadnjih desetletij 18. stoletja, ko se je začela degeneracija slovenske cerkvene pesmi.) Pesmi, ki so bile namenjene samo izbrancem, šolanim pevcem, ker so bile oblikovno ali tekstno pretežke, so živele le nekaj časa, cela stoletja pa tiste, v katerih so ljudje smeli ponavljati kratke odpeve, ali pa je bila vsa pesem sestavljena iz čisto preprostih kitic. Tudi teološki razlogi namreč govorijo za tiste načine petja, ki ljudstvu v cerkvi priznavajo značaj dejavnega »božjega ljudstva«, ne pa samo poslušajoče ubogljive »množice«.

* * *

[1669] Koristno bi bilo zastavljeno delo nadaljevati in po istih vidikih pretresti pesemsko žetev 19. in 20. stoletja. Pesmi iz 19. stoletja, ki živijo na naših korih in med ljudmi še danes (Potočnikove, Vavknove, Riharjeve) in za katere žal ne vemo, koliko je v njih ohranjenega starejšega gradiva, in tiste nove pesmi, ki so jih pesniki znali samostojno zapeti tako, da jih slovenski pevci ne morejo pozabiti, bi bile prav tako hvaležno gradivo za razpravo o verskih resnicah v njih, kakor so bile stare pesmi. Res pa je, da za novejše razdobje tudi drugi viri dovolj zgovorno razodevajo, kaj Slovenci verujemo in kakšno je naše versko čustvovanje.

Kazalo pesmaric

  • I. Srednjeveški zapiski
    • Stiški rkp
    • Goriški rkp
  • II. Književnost slovenskih protestantov
    • Kat 1550 – Primož Trubar, Katekizem
    • ABC 1555 – Primož Trubar, Abecednik
    • EDP 1563 – Klombner–Juričič, Ene duhoune peisni
    • Otr. B. 1566 – Krelj, Otročja biblija
    • EPK 1567 – Trubar, Eni psalmi, ta celi katekizem
    • EDP 1567 – Trubar, Ena duhovska peisen
    • TKP 1574 – Trubar, Ta celi katekizem, eni psalmi
    • TDP 1575 – Trubar, Tri duhovske peisni
    • KDI 1575 – Trubar, Katekizem z dveima izlagama
    • Pass 1576 – Dalmatin, Pasijon
    • PP 1579 – Trubar, Ta prvi psalm
    • TKP 1579 – Dalmatin, Ta celi katekizem, eni psalmi
    • TKP 1584 – Dalmatin, Ta celi katekizem, eni psalmi
    • TKP 1595 – Fel. Trubar, Ta celi katekizem, eni psalmi
    • Kat 1595 – Znojilšek, Katekizem
    • Rkp iz Djekš – (Sadnikarjev rokopis)
    • Rkp iz Podkloštra – (Oblakov rokopis)
  • III. Katoliški tiski in rokopisi 17. stoletja
    • Gornjegrajski rkp
    • Alasia – Vocabolario Italiano e Schiavo 1607
    • Kalobski rkp – Liber Cantionum Carniolicarum 1640
    • Šentviški rkp – Rkp pri Hrenovem lekcionarju
    • Muzejski rkp – Rkp pri Hrenovem lekcionarju
    • Budimpeštanski rkp – Rkp pri Hrenovem lekcionarju
    • EvL 1672 – Schoenleben, Evangelia inu Lystuvi
    • Kastelec BB – Bratovske bukvice 1678, 1682
  • IV. Pesmarice 18. stoletja
    • EvL 1715 – O. Hipolit, Evangelia inu Lystuvi
    • EvL 1728 – isto
    • Stržinar 1729 – Katoliš Kršanskiga vuka peisme
    • Stržinar 1730 – Peisem od teh velikih odpustikov
    • EvL 1730 – O. Hipolit, Evangelia inu Lystuvi
    • Rogerij 1731/1743 – Palmarium empyreum I, II
    • Paglovec – Cantilenae variae (rkp) 1733
    • Paglovec–Tobija – Tobiove bukve 1733
    • Basar – Pridige iz bukvic … S. Ignacija, 1734
    • Andoht I. – Od Andohti inu bratovšine sv. Jošta
    • Nova peisem od sv. Jošta (po 1734)
    • Anaoht II. – Od Andohti inu bratovšine sv. Jošta
    • Pesem od sv. Jošta
    • Pesem od sv. Franciska
    • Pomuč 1735 – O. Škerl, Pomuč živim, umirejočim …
    • (Pesem o sv. Notburgi), 1738
    • Pomuč 1740 – O. Škerl, Pomuč živim, umirejočim …
    • EvL 1741 – Paglovec, Evangelia inu Branie
    • Klapše 1743 – Synopsis catechetica
    • Stržinar 1744 – Peisem od teh velikih odpustikov
    • Blejske pesmi – Tri duhovne peisme, 1749
    • Tržaški rkp – Rokopis pri Cusanijevi knjižici, 1749
    • Lavrenčič 1752 – Misionske katoliš kršanske pejsme
    • EvL 1754 – Paglovec, Evangelia inu Branie
    • EvL po 1754 – isto
    • Maurer – rokopisna pesmarica iz Podkloštra 1754
    • Brdski rkp – pesmi v čast sv. Peregrinu na Brdu, 1754
    • Maša 1756 – Andohtlive pejsme
    • Klapše 1757 – Synopsis catechetica
    • Lavrenčič 1757 – Misionske pesme
    • Peisem od divištva
    • Repež RB 1757 – Romarske bukvice
    • Leški rkp – rokopis iz Leš pri Prevaljah
    • Foglar – rokopisna pesmarica Lovrenca Foglarja 1757
    • Pesemske bukve 1760
    • EvL 1758 – Paglovec, Evangelia inu Branie
    • Parhamer G 1758 – Občinska knižica, Graz 1758
    • Parhamer L 1760 – Catechismus, Ljubljana 1760
    • Pesem od Marie Divice roženkranske kralice 1760
    • Pesem Marie Divice od dobriga svetvania, Ljubljana
    • Pesem Marie Divice od dobriga svetvania, Nova cerkev
    • (Romarska pesem k Žalostni materi božji)
    • Parhamer C 1761 – Catechismus, Celovec 1761
    • Parhamer L 1761 – Catechismus, Ljubljana 1761
    • Parhamer C 1762 – Catechismus, Celovec 1762
    • Parhamer L 1762 – Catechismus, Ljubljana 1762
    • Parhamer G 1764 – Občinska knižica, Graz 1764
    • EvL 1764 – Evangelia inu branje
    • Repež NB 1764 – Nebešku blagu
    • Parhamer L 1766 – Catechismus, Ljubljana 1766
    • Pot L 1767(2) – Hitra inu glatka pot, Ljubljana 1767 (2)
    • Pot L 1767(3) – isto
    • Pot M 1767 – isto, Maribor 1767
    • Pohlin MB 1767 – Molitoune bukuvce
    • Pohlin–Limbar 1768 – Limbar med ternam
    • PohIin–Kat 1768 – Ta male katechismus
    • Pohlin PSP 1768 – Pet sveteh petkov
    • EvL 1768 – Branie inu evangelia
    • Man 1768 – Ta srečna inu nesrečna večnost
    • Čuvaj 1768 – Čuvai te duše
    • Pohlin–Misel 1769 – Sveta inu nucna je misl …
    • Parhamer L 1770 – Catechismus, Ljubljana 1770
    • Repež RDB 1770 – Romarsku drugu blagu
    • Pot M 1770 – Hitra inu glatka pot, Maribor 1770
    • Ambrožič I (1771) – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Ambrožič II (1771) – isto
    • EvL 1772 – (Brania inu evangeliumi)
    • Pohlin PSP 1774 – Pet sveteh petkov
    • Pesem od začetka svete prehke martre 1774
    • Repež RB 1775 – Romarske bukvice
    • Repež RDB 1775 – Romarsku drugu blagu
    • Ambrožič III (1775) – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Redeskini 1775 – Osem inu šestdeset sveteh pesm
    • Pesem od svete Meriete Kortone
    • Ambrožič IV (1775?) – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Golobc – rokopisna pesmarica iz Sadnikarjevega muzeja
    • Rkp SAZU – rokopisna pesmarica iz Knjižnice SAZU
    • Parhamer G 1777 – Knižica spitavanja, Graz 1777
    • Pohlin MB II. izdaja
    • Pohlin MB III. izdaja
    • Pohlin MB 1777 – Molituvne bukuvce IV. izdaja
    • Pohlin UK 1777 – Usakdene kruh
    • Pohlin MB V. izdaja
    • Pohlin MB VI. izdaja
    • Pohlin MB VII. izdaja
    • EvL 1777 Vel. – Branja inu Evangeliumi
    • EvL 1777 Mali – Branja inu evangeliumi
    • Ambrožič V (1778) – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Japljevi rkp – rokopisne pesmi Jurija Japlja
    • Pomuč 1780 – O. Škerl, Pomuč živem, umirejočem …
    • Duhovska pesem na čast Jezusu, Marie inu sv. Jožefo
    • Rkp iz Haloz – rokopisna pesmarica iz leta 1781
    • Repež RDB (po 1782) – Romarsku drugu blagu
    • Pot L 1783 – Hitra inu glatka pot, Ljubljana 1783
    • Molitve-Pij VI. 1783 – Te narbolše molitve
    • Volkmer 1783 – Pesme k tem opravili te sv. meše
    • Japelj 1684 – Zerkovne pesmi, Ljubljana 1784
    • Pot L 1784 – Hitra inu glatka pot, Ljubljana 1784
    • Rupnik 1784 – Peisme od keršanskiga vuka
    • Pejsem per sveti pejti maši
    • Gutsman 1784 – Mešnu petje, litanie inu molitve
    • Maša 1784 – Peisme k sveti meši, Graz 1784
    • Molitve svete maše, Celovec
    • Japelj 1785 – Zerkoune pesmi, Trst 1785
    • Šentjakobska pesmarica – Japelj, Pesm k sveti maši
    • Pohlin Luč 1785 – Luč inu senca vofra sv. maše
    • Pohlin Luč po 1785 – isto
    • Japelj 1786 – Sbrane molitve, Ljubljana 1786
    • Gollmayer 1786 – Sveta maša
    • EvL 1787 – Japelj, Lysti inu Evangelia
    • EvL 1787 Celje – isto
    • Pohlin MB 1787 – Molituvne bukuvce VIII. 1787
    • Ambrožič VI (1787) – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Ambrožič VII – isto
    • Japelj 1788 – Zerkvene pesmi, Ljubljana 1788
    • Gutsman 1788 – Molitoune bukvice, Celovec 1788
    • Gollmayer 1789 – Sveta maša
    • Volkmer 1789 – Der Messgesang–mešna pesem, Graz 1789
    • Cepin – rokopisna pesmarica 1790/91
    • Hofman – Viža sveto mašo slišati, Ljubljana 1791
    • EVL 1792 – Japelj, Lysti inu Evangelia
    • Pohlin MB 1792 – Molitvene bukvece IX. 1792
    • Pot P 1793 – Hitra inu glatka pot, Ptuj 1793
    • Gollmayer 1793 – Sveta maša
    • Ambrožič VIII. – rokopisna Ambrožičeva pesmarica
    • Šimonc – To trpleine inu smrt, Celje 1794
    • Molitve svete maše, Celovec
    • Redeskini 1795 – Osem inu šestdeset sveteh pesm, Kranj
    • Volkmer 1795 – Te Deum laudamus, Ptuj 1795
    • Man 1796 – Ta srečna inu nesrečna večnost
    • Čuvaj 1796 – Čuvaj te duše
    • EvL 1796 – Japelj, Lysti inu Evangelia
    • Molitve 1796 – Molitve inu hvale pesmi, Celje
    • Skerbinc – rokopisna pesmarica 1796
    • Gollmayer 1797 – Sveta maša
    • Maša 1797 – Pesm S. Maše. Iz maše vzeta
    • MS 186 – rokopisna pesmarica
    • MB 187 – rokopisna pesmarica
    • Vodnik – Pesem od zveličaniga Leonarda
    • Pohlin 1799 – Bukve za brati … slovenskim žovnirjem
    • Semeniški rkp – rokopisna pesmarica
    • Rkp iz Cerkna – rokopis iz Kokošarjeve zbirke
    • Redeskini 1800 (3) – Osem inu šestdeset sveteh pesm
    • Redeskini 1800 (4) – isto
    • EvL M 1800 – Listi inu evangelia, Maribor
    • EvL L 1800 – Lysti inu Evangelji, Ljubljana
    • Dodatni seznam pesmaric za prekmurske Slovence

Kazalo pesmi

[1670] Rokopisni Seznam pesmi, omenjen v § 1646‌ , obsega okrog 1400 slovenskih verskih pesmi, zapisanih ali tiskanih do konca 18. stoletja. V to kazalo pa so uvrščene le tiste pesmi (slovenske in v drugih jezikih), ki so v razpravi na kakršen koli način omenjene ali navedene (slovenskih je okrog 230).

[1671] Stran, na kateri se začenja besedilo pesmi, ki je navedena v celoti, je podčrtana. Pri pesmih, ki so omenjene v opombah, je razen strani navedena tudi številka opombe (npr. 287/54).

[1672] Besedilo začetnih vrstic je pri nekaterih pesmih daljše od prve vrstice pesmi, da je mogoče razlikovati vsebinsko različne pesmi, ki pa imajo enako glasečo se prvo vrstico. Zapisano je v sedanji slovenščini, da velja za različne inačice (izjema so le tiste pesmi, katerih začetki se samo v izvirni pisavi razlikujejo med seboj).

[1673] Na mesto v abecednem zaporedju nič ne vplivajo različni vzkliki in členice, s katerimi se pesmi začenjajo (o, oh, ah, oj, aj; der, die, das), ker se pogosto ista pesem v enem zapisu začenja s takim uvodom, v drugem pa brez njega.

[1674] Neslovenske pesmi (latinske, nemške in ena hrvatska) so uvrščene med slovenskimi, vendar je začetek vrstice pomaknjen nekoliko v desno. (V tiskani knjigi bi bile uporabljene različne črke.)

  • Adoro te devote
  • Als Jesus Christus unser Herr
  • Allein zu dir, Herr Jesu Christ
  • Aufer a nobis, Domine
  • Aus tiefer Not schrei ich zu dir
  • Ave Marija, ti devični cvet
  • Ave maris stella
  • Ave roža, gnade polna
  • Bodi tavžentkrat češčeno
  • Bog bodi meni milostiv
  • O Bog iz srca ljubim te
  • Bog, jest verjem, um podvržem
  • Bog Oče, bodi pr nas
  • O Bog Oče, nebeski kralj
  • Bog Oče, Sin, Duh, en Bog sam
  • O Bog, pred tabo mi se ponižujemo
  • Bog Sveti Duh nas vse uči
  • Bog, v prahu pred tabo leži
  • Bože Gospodi, usmili se nas
  • Božja moč se bo srdila
  • Christ fuhr gen Himmel
  • Christ lag in Todesbanden
  • Christ unser Herr zum Jordan kam
  • Christum wir sollen loben schon
  • Coelos ascendit hodie
  • Čast in hvala Bogu vsemogočnemu
  • Čast in hvala bodi G. Bogu=Hvala Bogu, moj čas je tu
  • Čast in hvalo mi vsi Bogu dajmo
  • Častimo te
  • Častita si ti, o Gospa
  • Častito vsaki čas bodi
  • Češčena si ti, Marija
  • Češčeno bodi, o sveto
  • Da bi človek ti vedel
  • Da Jesus an dem Cräuze stund
  • Danes Cerkev sveta mati
  • Danes je Jezus nam rojen
  • Dei honorem quaerere
  • O Dete cartanu
  • Dete v Betlehemi rojenu
  • Dich zu lieben, dich zu loben
  • Discubuit Jesus cum discipulis suis
  • Dies est laetitiae
  • Dies irae, dies illa
  • Diß sind die heiligen zehn Gebot
  • Dobro zastopite žene
  • Dulcis Jesu memoria
  • Durch Adam's Fall ist ganz verderbt
  • Ein feste Burg ist unser Gott
  • Ein Kind geboren zu Bethlehem
  • En jager vun gre loviti
  • En žlahtni lovec gre lovit
  • Ena velika luč
  • Eno je Dete rojeno
  • Es ist das Heil uns kommen her
  • Es wolt ein Jaeger jagen
  • Fantje, če miselte se oženit
  • Freut euch ihr liebe Seelen
  • Gelobet seist du, Jesu Christ
  • O gloriosa Domina
  • Gori, gori, duša moja
  • Gospod Bog je moj zvest pastir
  • Gospod Krist, edin božji Sin
  • Gospod, pred tvojo častjo
  • Gott der Vater, wohn uns bei
  • Gott sei gelobet und gebenedeiet
  • Grešne duše, vaše djajne
  • O grešni človek, vsaki čas
  • Grešnik, glej žalost Marije
  • Grešniki pritecite
  • Großer Gott, wir loben dich
  • Helf uns s. Peter heiligo
  • Herr Christ der einig Gottes Sohn
  • Der Herr ist mein getreuer Hirt
  • O Herre Gott begnade mich
  • Heut singt die liebe Christenheit
  • Hier liegt vor deiner Majestaet
  • Hoch von dem Thron ein Jeger
  • Hvala bodi Bogu vsaki čas
  • Hvala Bogu, moj čas je tu
  • Hvala inu čast bodi Bogu dana
  • Hvali, o Sion, Gospoda
  • Hvalimo Boga vsaki čas
  • Hvalimo inu častimo
  • Hvalimo inu molimo
  • Hvalimo mi danas Boga
  • Hvaljen bodi Jezus Kristus
  • Ich glaub an den allmaechtigen Gott
  • Ich ruf zu dir Herr Jesu Christ
  • In mittel unsers lebens zeit
  • Iz nebes angel prleti
  • Jager na logu (lovu) šraja
  • Je (Svet) angel Gospodov
  • Jest kličem k tebi, o Kriste
  • Jest Od Boga sem poklican
  • Jest verjo v eniga Boga
  • Jest želim danes zapeti
  • Jesu, dulcis memoria = Dulcis Jesu memoria
  • Jesus Christus unser Heiland, der von …
  • Jesus ist gar ein sueßer Nam
  • Jezu Krist, bodi hvalen
  • O Jezu Krist, jest le h tebi
  • Jezus, bodi češčeno Srce tvoje
  • O Jezus, duša moja
  • Jezus je šel gori v (v sveto) nebo
  • Jezus je v smrtni ječi bil
  • O Jezus jest kličem k tebi
  • Jezus Kristus naš Odrešenik
  • Jezus Kristus Odrešenik
  • Jezus Kristus se obudi
  • Jezus,Marija, Jožef, čast, hvalo damo vam
  • Jezus, sladak je tvoj spomin
  • Jezus, sladko ime kličemo
  • Jezus svetu odrešitvu
  • Jezus ta je od smrti vstal inu je cilu …
  • Jezus ta je od smrti vstal, od nega
  • Jezus ta je od smrti vstal, vragu je …
  • Jezus, tebi bodi hvala
  • Jezusa ime presveto
  • Jezusa pozibljimo
  • K časti Mariji zapojmo še
  • Kadar bi Bug pr nas ne bil
  • Kadar je božji Sin visil
  • Kadar je Jezus v nebu šel, je k svojim jogrom …
  • Kadar je Jezus v nebu šel, svojo čast
  • Kadar je Jezus za nas trpel
  • Oh kako silno želim čisto spočetje
  • Karkol se v nebesih znajde
  • Kdo želi gnade, dobrote
  • Kdor hoče v nebo priti (Paglovec)
  • Ke bi se kteri podstopu zdej reči
  • Kir hče Bogu služiti (Trubar)
  • Kir hoče v nebo priti (stara)
  • Kir Marija Boga rodi
  • Kir na tim svejti prebiva
  • Komm heiliger Geist Herre Gott
  • Komm her zu mir, spricht Gottes Sohn
  • Kommt, lasset uns Gott ehren
  • Kraljica, mati te milosti
  • O Krist, pravi Sin božji
  • O kristjan, če ne vejš tega
  • Kristjan, iščeš pomočnika
  • Ah kristjani, spregledujte
  • Ah kristjani vkup sebrani
  • Kristus je v zveze smrtne
  • Kristus Jezus k Jordani šel
  • Kristusa mi vsi častimo
  • Kyrie eleison, Christe eleison (slovenski)
  • Kyrie eleison, helfe sancte Petre
  • Laetamini, unanimi, vos populi
  • Laßt uns diß Kindlein wiegen
  • Lauda Sion Salvatorem
  • Oh le sem vse stvari
  • Lepa si, lepa si, roža Marija
  • Lob sei dem Allmaechtigen Gott
  • Lubi bratic, teci sem
  • Lubi moj Gregor, kaj meniš, kaj je to
  • Oj luč nebeška, Jezus sam
  • Marija Boga rodila
  • Marija dečla žegnana
  • Marija Divica, bodi naša pomočnica
  • Marija, mati te gnade
  • Marija, nebes kraljica
  • Marija roža Devica
  • O Marija, žlahtna Gospa
  • Marija, žlahtna jungfrava
  • Marije čast zavpije
  • Marije kralično oblast
  • Mašnik požegna belikruh=Aj sveti kruh, aj rešnja kri
  • Media vita in morte sumus
  • Mein Seel erhebt den Herren mein
  • O Mensch bewein dein Suende groß
  • Meni je lušt zdaj peti
  • Mi, kir smo v zli globoščini
  • Mi padnemo na kolna
  • Mi poiemo zda gospodinu
  • Mi pred teboj klečimo
  • Mi smo prišli pred vrata
  • Mi verujemo vsi v eniga Boga
  • O Mihvel arhangel svet
  • Milost in ljubezen Gospoda Boga
  • Milost ino gnada našiga Gospodi
  • Mitten wir im Leben sind
  • Moj človek, če priti želiš
  • O moj sveti angel varih
  • Moja duša vsak dan skuša
  • Moje srce se zveseli
  • Na kolena dol padimo
  • Na srdve dan
  • Naš Gospod je od smrti vstal
  • Naša bramba je Gospod Bog
  • Ne daj Oča naš, lubi Bug
  • Ne zapusti nas nikdar
  • O nebesa, dol rosite
  • O nesrečno odkladanje
  • Nimm von uns, lieber Herr
  • Nu freut euch, liebe Christen gmein
  • Nu pujmo, dajmo čast Bogu
  • Nu pujte, pujte vsi ludje
  • Nun bitten wir den heiligen Geist
  • Nun haben wir den Leib begraben
  • Nun laßt den Leib begraben
  • Oče naš, kir si v nebesejh
  • Oče naš, kir v nebesih sidiš
  • Oče, Sin, Duh, nebeski kral
  • Od Marije zapeti moja duša želi
  • Odprite se usta moje
  • Oglasi se, oglasi se sv. šent Peter
  • Omni die dic Mariae
  • Omnis mundus iucundetur
  • Pange lingua
  • Passionem Domini plangamus fortiter
  • Patris sapientia, cuncta quae creasti
  • Poj, o zemlja, iz veselam
  • Pojte sem, pravi Sin božji
  • Pokopajmo mi tu telu
  • Poslan je angel Gabrijel
  • Poslušaj, človek, razumej
  • Poslušaj kar ti jest povem
  • Poslušajte krščeniki
  • Poslušajte vsi človeki
  • Povzdigni tvoje oči
  • Prava mudrost Očina
  • Pred stolom (tronom) tvoje milosti
  • Pred tabo na kolenah (Pohlin)
  • Pred tabo na kolenih (Japelj)
  • Pred taboj mi klečimo (Rupnik)
  • Pred tebo mi klečimo (Graz)
  • Pred tvojim tronom večni Bog
  • Premisli o človek grešni
  • Pridi k nam Bug inu Sveti Duh
  • Pridi sem, revni krščenik
  • Pridi Sveti Duh s tvojmi darmi
  • Pridte verni kristjani
  • Primi ta krancel zlat od rož
  • Pritecite kristjani iz daljnih krajev
  • Pritecite, kristjani, k Materi te milosti
  • Puer natus in Bethlehem
  • Puer natus in Bethlehem – Ein Kind geborn zu Betlehem
  • Puer nobis nascitur
  • Puer nobis nascitur, rector angelorum
  • Quem terra, pontus, sidera
  • Regina coeli, laetare
  • O revni človek zmisli vsaj
  • O romar, počakaj tukaj
  • Salve mundi salutare
  • Salve Regina
  • Sedil je k mizi Jezus
  • Skuzi Adamov greh smo mi
  • Slava in čast Očetu vsemogočnemu
  • Slednji človek, kir je živ
  • Spremimo h grobu tu telu
  • O srečni ta donašni dan
  • Stabat mater dolorosa
  • Summe Pater, sancte Deus
  • Summi Regis Cor aveto
  • Summi triumphum Regis
  • Svet angel Gospodov=Je angel Gospodov
  • Svet Francisk ta Serafinski
  • Sveta Merjeta Kortona
  • Sveta žena Magdalena
  • Aj sveti kruh, aj rešnja kri (=Mašnik požegna)
  • Sveti Pavel v enim listi
  • Sveti Trojici čem moj leben dati
  • Sveto, sveto, sveto
  • Ta Cerkev h nucu nam
  • Ta dan je veselja vsiga (EDP)
  • Ta dan je vsiga veselja
  • Ta prvi križ nam pomeni
  • Ta svet je povhen hudega
  • Ta svetla zvejzda ta je zašla
  • Ta večni lon prejeti
  • Der Tag der ist so freudenreich
  • Tam stoji gora visoka
  • Tauet, Himmel, den Gerechten
  • Tavženkrat si ti (bodi) češčena
  • Te Deum laudamus
  • Tebe Bog mi hvalimo (Volkmer)
  • Tebe Boga mi hvalimo
  • Tebe Buh mi hvalemo. (Pohlin)
  • Tejh deset svetejh zapuvidi
  • O ti Devica, mati Marija
  • Ti s težkim delom obložen izvolen kmečki stan
  • To Marija zapoje
  • To so gvišnu dobri možje
  • O tukaj zdaj vidimo
  • Urbs Jerusalem beata
  • Usmiljen moj Jezus
  • V sredi života smo mi
  • V svetim pismi mi najdemo
  • Vater unser im Himmelreich
  • Večni božji resnici
  • Večnost se približuje
  • Veliko svetust
  • Veni Creator Spiritus
  • Veni Sancte Spiritus
  • Verno Boga častite
  • Veruj ti moj pravi kristjan
  • Verjem trojnega v pršoni = Bog jest verjem um podvržem
  • Verjemo, de skuz božjo moč
  • Veseli se krščanstvo vse
  • Veseli se, Marija
  • Veseli se z menoj, moj kristjan
  • Veseli se že krščanstvo
  • Veselite se vsi revni
  • Veselo Marija poje
  • Veselo poj, duša moja
  • Victimae paschali laudes
  • O vi vsi božji svetniki
  • Visoki Oča, usmilen Bug
  • Vom Himmel her da komm ich her
  • Vsaki človek vesel bodi
  • Vsi verni kristjani
  • Vzdigni tvoje oči
  • Vzemi od nas Gospod Bog
  • Wer in dem Schutz des Hoechsten ist
  • Wir glauben all an einen Gott
  • Wir singen unserm Brueder
  • Wir werfen uns darnieder
  • Wo Gott der Herr nicht bei uns hält
  • Zdaj se naprej vam ponese
  • Zdrava si morska zvezda
  • Zvesto Boga častite
  • Zvezda nebeška je spulila
  • Žalostna je mati stala
center OAMDG
Þ
Portal by IJS ⠆ ⡃ ⠅ Powered by: TEI ♦ Fedora Commons ♦ SAXON ♦ SoLR