Vpis krsta v imaginarni krstni matični knjigi

[4] Trubarjeve in Trostove podatke bomo v nadaljevanju soočili z drugimi viri z namenom ugotoviti, ali in v kolikšni meri si nasprotujejo. Šli bomo po vrsti, kakor si sledijo rubrike v krstni oziroma rojstni matični knjigi, v Trubarjevem primeru seveda v fiktivni matični knjigi. Krstne matice njegove rojstne župnije namreč nimamo, saj so v Škocjanu pri Turjaku začeli prvo matico voditi šele veliko po Trubarjevem rojstvu.‌7 7 V času Trubarjevega rojstva so v današnjem slovenskem prostoru vodili krstne matične knjige le v mestnih župnijah beneške Istre, kot obvezne za vso Cerkev pa jih je predpisal Tridentinski cerkveni zbor sredi 16. stoletja (prim. Umek, Kos (ur.), Vodnik po matičnih knjigah, str. XVII–XVIII). Ni izključeno, da so v Škocjanu pisali matice že v drugi polovici 16. stoletja, ko je bila župnija v rokah luteranskih duhovnikov, a je prve matične zapise odnesla protireformacija. Za to župnijo imamo sicer podatek, da se je leta 1935 najstarejša tedaj ohranjena krstna matica začenjala z letom 1636 (Letopis ljubljanske škofije, str. 281), toda tako kot večina matic je tudi ta postala žrtev partizanskega požiga župnišča aprila 1944 (o požigu gl. Škulj, Jerebova kronika, str. 10). Njegove osebne podatke bomo nizali tako, da bomo na koncu dobili rekonstrukcijo rojstnega oziroma krstnega lista – skupno delo Primoža Trubarja, njegovih sodobnikov in zgodovinarja pol tisočletja pozneje.

[5] Prva rubrika v rojstni matici: čas rojstva. Datum in letnica rojstva ostajata od vseh osebnih podatkov, ki jih bomo na novo ovrednotili, še naprej najbolj vprašljiva. Leto Trubarjevega rojstva je v osnovi arbitrarno. Edini, zapozneli vir zanj je namreč Trubar, ki očitno niti sam ni bil povsem prepričan, ali se je res rodil leta 1508. Svoje rojstvo v tem letu je sicer podkrepil s stavkom, da so Benečani tedaj zasedli Trst in ga držali eno leto,‌8 8 Truber, Noviga Testamenta pusledni deil, str. IV. kar sta za njim skupaj z letnico rojstva samo povzela sodobnika Jakob Andreae (1586) in Matija Trost (1588).‌9 9 O Andreaeju gl. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59; o Trostu gl. Rupel, Nove najdbe, str. 65. Ker, kot rečeno, nikoli ni nastal pisani vir prve roke, ki bi pričal o njegovem rojstvu – zapis v krstni matični knjigi –, se je moral Trubar zanesti na pričevanja svoje okolice. Morda je od staršev res slišal, da so bile v času, ko je prišel na svet, zaradi vojne ovirane ali celo prekinjene prometne povezave Rášice s Trstom, toda vprašanje je, kako natančno so si starši zapomnili, kdaj se je rodil. O enoletni beneški zasedbi Trsta je Trubar lahko bral pozneje, v zvezi s svojim rojstvom pa jo je omenil pač zato, da bi geografski in zgodovinski kontekst Kranjske, Rášice in Turjaka približal manj poučenemu, zlasti nemškemu bralstvu.

[6] Že France Kidrič je opozoril, da »Trubarjevi računi o rojstnem letu ne merijo vsi v l. 1508«.‌10 10 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59. Zanimivo je, da je Trubar samega sebe zanikal samo leto dni zatem, ko je izrecno zapisal, da se je rodil leta 1508. Na lesoreznem portretu z letnico 1578 je namreč navedena starost 71 let,‌11 11 Prav tam. kar pomeni, da bi moral luč sveta zagledati že leta 1507. Za to letnico govori tudi njegova navedba v pismu konec leta 1579, po kateri naj bi bil tedaj star 72 let.‌12 12 Objavo pisma z 20. decembra 1579 gl. v Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 254 in 258. – Toda hkrati s tem podatkom Trubar pravi, da je v pridigarski službi 50 let (prav tam), kar bi kazalo na posvetitev v duhovnika že leta 1529. O tem se gotovo ni motil, ko je leta 1577 zapisal, da je s pridigarsko službo začel leta 1530; po Kidriču se vsi Trubarjevi računi o vprašanju časa posvečenja skladajo v tem, da ga je Bonomo posvetil leta 1530 (Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 65). Ker je pismo, v katerem podatka navaja, nastalo konec leta 1579, je Trubar svoja duhovniška leta tem laže zaokrožil navzgor, tako da jim je dodal nekaj manjkajočih mesecev, povsem mogoče pa je enako storil tudi s svojo starostjo. Notica o starosti 73 let pod sliko v izdaji Novega testamenta leta 1582‌13 13 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59, navaja, da je zapis nastal pred 1. majem 1582. pa, nasprotno, navaja k sklepanju, da bi se lahko rodil šele leta 1509. V predgovoru k istemu delu Trubar sam spet pravi nekoliko drugače: »jest kir sem 74 lejt star«,‌14 14 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 65. kar ponovno kaže na rojstno leto 1508. Iz navedenega je Kidrič sklepal: »Letnica 1508, ki jo [Trubar] izrecno navaja, je pač pravilna«.‌15 15 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59. – Kako nekritično je Kidrič zaupal tej letnici navkljub nasprotujočim si dejstvom, ki jih je poznal in nekatera tudi sam poudaril, se je pokazalo v njegovi razpravi o Trubarjih na Rášici (1920). Rášičana Andreja Trubarja, ki je leta 1590 v nekem sporu izpričal, da je star 82 let, je kot možnega Primoževega brata izločil samo zato, »ker se je narodil istega leta kakor Primož« (!) in potemtakem »pač ne more biti njegov brat, kvečjemu bratranec« (Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 264). Na drugi strani je Kidrič Gregorja Trubarja mirno razglasil za brata (!) Primoževega očeta Mihélja zgolj na podlagi podatka, da ga je Primož imenoval »en muj stric Gregor Trubar« (prav tam, str. 251 in 260). Vendar moramo ob tem dodati, da temelji letnica na izračunu in jo je zato treba relativizirati. Primož Trubar se je dejansko rodil okoli leta 1508, med letoma 1507 in 1509. Neprimerno teže je določljiv datum rojstva, vsakršno ugibanje o njem pa bi bilo odveč. Samo če upoštevamo, da so se krščenci praviloma rodili malo pred godom svojega krstnega zavetnika, bi Primož prišel na svet v dneh pred 9. junijem.‌16 16 Kot domnevni rojstni datum je T. Elze navedel 8. junij, dan pred godom (Elze, Primus Truber´s Denkmal, str. 63). Datum rojstva 8. junij se pojavlja zlasti v poljudni literaturi in ob praznovanjih; tako je bil Trubarjev spomenik na Rášici 8. junija 1952 odkrit »na njegov rojstni dan« ([Anonimus], Slavnostno odkritje spomenika Primožu Trubarju. Slovenski poročevalec, leto XII, št. 135, 9. 6. 1952, s. p.). Literatura sicer navaja 9. junij kot dan krsta, prav tako tudi spominska plošča v župnijski cerkvi sv. Kancijana v Škocjanu pri Turjaku.

[7] Druga rubrika v rojstni matici: ime krščenca. O vsebini te rubrike ni najmanjšega dvoma. Krščenec je pri krstu v župnijski cerkvi v Škocjanu pri Turjaku dobil latinsko ime Primus. Najbrž ne zato, ker bi bil v družini prvi otrok, saj so bili njegovi starši poročeni vsaj od leta 1499,‌17 17 Golec, Kje na Rášici, str. 221, 235. ampak prejkone po zavetniku cerkve sv. Primoža in Felicijana na vzpetini jugozahodno od Rášice.‌18 18 Trubarja so vse življenje slovensko klicali Primož, o čemer pričajo zlasti samopoimenovanja v njegovih slovenskih besedilih (prim. Rupel, Primus Truber, str. 293–299), Primus je od krsta dalje ostala nemška in latinska oblika njegovega imena, doma pa je bil Primaž, kot se ime, s poudarkom na prvem samoglasniku, izgovarja na Rášici (informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 10. junija 2008).

[8] Tretja rubrika v rojstni matici: imeni in stan staršev. Trubar ni nikoli omenil svoje matere, očeta pa brez imena, le kot »muj oča«, v zgodbi o »krovaškem malarju« v Katekizmu leta 1575.‌19 19 Truber, Catehismus s dveima islagama, str. 267. Očetovo ime, priimek in stan najdemo samo v Registru h Katekizmu, a še to v tretji osebi: »Truberjev oča Mihélj Truber, cimerman, malnar«.‌20 20 Prav tam, str. 525. – Uporaba tretje osebe bi lahko dala slutiti, da avtor Registra ni bil Trubar, temveč kdo drug. Toda tretjo osebo namesto prve srečamo tudi pri razlagah, v katerih nastopajo luterski in luterski pridigarji, med katere je prav tako sodil Trubar (prav tam, str. 517–518). Šele Matija Trost je nato (1588) poleg očetovega navedel tudi materino ime Jera, priimek staršev pa je izpustil kot nekaj samo po sebi umevnega.‌21 21 Po objavi Rupel, Nove najdbe, str. 65.

[9] Toda v resnici je ravno priimek tisto, kar pri Trubarju ni tako samoumevno. Ko on sam in za njim Trost ne bi izpričala, da je bilo očetu ime Mihélj, bi na podlagi podatkov iz turjaških urbarjev lahko samo ugibali, kateri od raških Trubarjev je bil Primožev oče.‌22 22 O treh raških Trubarjih – Lenartu, Gregorju in Simonu – prim. Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 259–260; Golec, Kje na Rášici, str. 235, 237; isti, Trubarjev rod, str. 353–357. – Na podlagi Trubarjevega pričevanja (1558), da je imel strica z imenom Gregor, bi kot možnega očeta izločili samo tega. A zašli bi na napačno pot, kajti njegov oče se ni imenoval Trubar, kot je priimek pisal Primož in pisci mlajših urbarjev, niti Trobar, kot je zapisano v starejših urbarjih, temveč ga vseskozi srečujemo le z imenom Michel Mull(n)er.‌23 23 Golec, Kje na Rášici, str. 224–225, 233, 235; isti, Trubarjev rod, str. 354. Pri Mull(n)er-ju gre za nemško poklicno oznako za mlinarja, kar so lahko na Rášici izgovarjali samo kot malnar, ne mlinar.‌24 24 Prim. Trubarjevo oznako »malnar« za očeta (gl. op. 20), enako današnjemu narečnemu izrazu v raškem govoru (informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16). In nič nenavadnega ne bi bilo, ko bi urbarji Mihélja označevali preprosto po mlinarskem poklicu namesto kot Trobarja, kar bi bil po rodu.

[10] Taka razlaga bi zanesljivo obveljala, če se ne bi ohranil turjaški urbar iz leta 1499, nastal kako desetletje pred Primoževim rojstvom, ki stvari obrne na glavo. Mihélj, gospodar mlina, je namreč v njem označen kot »Swager« – svak Lenarta Trobarja. Kidrič, ki je podatek leta 1920 prvi objavil, ne da bi urbarje tudi sam videl, je izraz »Swager« (Schwager) na vsak način hotel razumeti drugače od osnovnega pomena svak. Po njegovem je bil Mihélj vendarle krvni sorodnik Lenarta Trobarja in njegov priimek prav tako Trobar.‌25 25 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 260. Vendar taka razlaga ne vzdrži ne historične ne jezikovne kritike. Mlinar Mihélj, Primožev oče, je bil nesporno svak Lenarta Trobarja in potemtakem poročen z Lenartovo sestro Jero, katere ime nam je kot ime Trubarjeve matere sporočil Trost. Ker se Mihélj na ženino domačijo ni priženil, ampak je prevzel samo svakov drugi, nedavno tega kupljeni mlin, po mlinu ni mogel prevzeti domačega imena Trobar in je do konca ostal Malnar. Zapis njegovega imena v urbarjih – Michel Mull(n)er – je tako treba razumeti že kot lastno ime: Mihélj Malnar.‌26 26 Golec, Kje na Rášici, str. 235; isti, Trubarjev, rod. str. 362–363. Tudi njegova naslednika sta se v urbarjih imenovala Mull(n)er, pri čemer Andrej, gospodar hube, ni bil več mlinar, ampak je nosil že pravi, po očetu podedovani priimek Malnar (Mull(n)er).‌27 27 Turjaški urbar, nastal malo pred letom 1547, navaja v mlinu pod Kukmako gospodarja Jurka (Jurckho Mullner), na hubi na Kukmaki pa Andreja Malnarja (Andre Mullner) (Golec, Kje na Rášici, str. 232; isti, str. 368). Še več, Primožev oče Mihélj se v turjaških urbarjih omenja večkrat kot kateri koli drug turjaški podložnik, njegov sodobnik – skupno kar 27-krat (!), od tega le dvakrat samo z osebnim imenom in 25-krat kot Mull(n)er.‌28 28 Golec, Kje na Rášici, str. 224–225, 235; isti, Trubarjev rod, str. 354, 362–363. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da bi v 31 letih pojavljanja njegovega imena (1499–1530) prišlo v urbarjih vsaj kdaj tudi do zapisa Trobar, ko bi okolica Mihélja res imela za Trobarja.

[11] Primož Trubar je bil torej po očetu Malnarjev Primož in je na Rášici veljal za Trobarjevega kvečjemu v širšem, sorodstvenem pomenu besede, ker je bil sin Jere Trobarjeve. Njegov krstitelj tako v krstno matično knjigo vsekakor ne bi zapisal, da je krstil sina Mihélja Trobarja, temveč sina Mihélja Malnarja. Zgolj špekulativna je možnost, da je Primož odraščal pri materinih sorodnikih in da ga je imela okolica zato samo ali pretežno za Trobarja. Trubar je postal (dokončno) šele zunaj domačega okolja, potem ko je šel približno dvanajstleten v šole. Ni izključeno, da se je sprva – na Reki, v Salzburgu in morda še kje – podpisoval še z očetovim priimkom, prva znana zapisa o njem sploh, nastala leta 1526 v Trstu, pa ga poznata že kot Trubarja (Riubar, trubar). Najverjetneje se je za materin priimek odločil zaradi spoznanja, da bo zapisovanje priimka Malnar variiralo glede na jezik: nemško bi ga pisali Müll(n)er, latinsko Molitor itd. Kot Primož Malnar bi bil tudi teže prepoznaven, saj je bil ta priimek v različnih jezikih zelo pogost, nasprotno pa je bilo ime Trubar tako rekoč unikatno. Zapisovanja prvega samoglasnika kot -u, torej drugače kakor v domačem okolju, se bomo dotaknili v nadaljevanju. ‌29 29 Golec, Trubarjev rod, str. 363–365. – O prvih omembah: Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 55, Jo. Bapt. de Peterlinis 1526, fol. 74, 154. Prim. Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43.

[12] Na kratko se pomudimo še pri Primoževem drugem sorodstvu. Na Rášici je imel že omenjenega ujca Lenarta Trobarja, materinega brata,‌30 30 Sorodstveno razmerje med Lenartom in Primožem – ujec in nečak – poznamo prek omembe Primoževega očeta mlinarja Mihélja kot Lenartovega svaka v urbarju leta 1499. V turjaških urbarjih je Lenart naveden med letoma 1492 in 1517, medtem ko njegovo ime v urbarju za leto 1519 že pogrešamo (Golec, Kje na Rášici, str. 223–225; isti, Trubarjev rod, str. 353, 355). medtem ko je bil Gregor, ki ga leta 1558 imenuje »en muj stric Gregor Trubar«,‌31 31 [Trubar], En Regishter, ta kashe, str. 31, fol. R 3a; prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 86. v resnici njegov bratranec. V urbarjih je namreč izrecno naveden kot Lenartov sin,‌32 32 Gregor je kot Lenartov sin prvič omenjen v izvlečku urbarja za leto 1510 in nato še v urbarju za leto 1511 (Golec, Kje na Rášici, str. 225; isti, Trubarjev rod, str. 354). a ker je bil od Primoža generacijo starejši, je v njegovih očeh pač veljal za strica. Zelo dolgo tudi nismo vedeli, ali je imel začetnik slovenske književnosti kakega brata ali sestro. Trubarji se sicer na Rášici omenjajo še vse do drugega desetletja 17. stoletja, največkrat Andrej Trubar, o katerem je Kidrič zmotno zapisal, da »ne more biti njegov [Trubarjev] brat, kvečjemu bratranec«.‌33 33 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 264. Kidričevo precej naivno sklepanje o njunem sorodstvenem razmerju‌34 34 O Kidričevi utemeljitvi sorodstvenega razmerja med Primožem in Andrejem gl. op. 15. je zdaj mogoče ovreči tudi z novimi ugotovitvami o Andrejevi identiteti. Po izvlečku Dalmatinovega pisma, ki ga je leta 1986 objavil Primož Simoniti, je imel Trubar na Kranjskem še leta 1579 brata z imenom Andrej,‌35 35 Bolnemu bratu je Trubar poslal deset tolarjev: »Eidem M. Georg. Dalmatinus. Quos 10 taleros, inquit, D. Prime, fratri tuo Andreae aegrotanti misisti, eos accepit. Papistae multa conantur.« (Simoniti, Martin Crusius str. 217 in 233). analiza turjaških urbarjev pa je pokazala, da gre zagotovo za gospodarja Andreja, ki ga v urbarjih srečujemo skoraj pol stoletja. Najprej je naveden s priimkom Malnar (Mullner), nato od srede 16. stoletja kot Trobar in končno kot Trubar (Truber). Sočasno z njim se z istimi tremi kognomni pojavlja tudi Jurko ali Jurij, skoraj brez dvoma Primožev in Andrejev brat. Danes namreč vemo, da sta Jurko in Andrej kot gospodarja nasledila (svojega in Primoževega očeta) Mihélja Malnarja, prvi v mlinu in drugi na hubi nad njim.‌36 36 Golec, Kje na Rášici, str. 232; isti, Trubarjev rod, str. 366–373. Vse kaže, da sta brata sledila Primoževemu zgledu in se še sama odločila uporabljati materin priimek Trobar, potem ko je Primož postal še kot kanonik znan z njegovo nekoliko modificirano različico Trubar oz. Truber. Morda ni naključje, da so začeli priimek v turjaških urbarjih zapisovati kot Truber – ne več kot Trobar ali Trober – ravno malo po letu 1561, tj. v času, ko je Primož dosegel vrhunec svoje poklicne kariere. Na Turjaku so namreč dobro vedeli, da so podložniki na Rášici bližnji sorodniki kranjskega superintendenta, ki se imenuje Primož Trubar in ne Trobar. Odtlej srečujemo v urbarjih samo obliko Truber, dokler ni rodbinsko ime malo pred letom 1614 ugasnilo.‌37 37 Zadnji nosilec priimka Andrej Trubar ml. je kot gospodar hube na Rášici omenjen v dveh urbarjih – malo pred 1614 in 1611–1615/17, v katerih je njegovo ime prečrtano in dopisano ime novega gospodarja; šlo je za naslednika Primoževega brata Andreja, najverjetneje za njegovega sina ali vnuka (Golec, Kje na Rášici, str. 232; isti, Trubarjev rod, str. 372–373).

[13] Četrta rubrika v rojstni matici: kraj rojstva. Nikoli ni bilo vprašljivo, ali se je Trubar rodil na Rášici pri Turjaku, saj je o tem vendar večkrat povsem določno spregovoril v svojih delih.‌38 38 Trubar sam na štirih mestih omenja kot svoj rodni kraj Rášico, enkrat pa se označuje za Rastčičarja (Golec, Kje na Rášici, str. 234; isti, Trubarjev rod, str. 348–349; Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 58). Od primarnih virov pričajo o njegovem raškem izvoru tri omembe iz Trsta, prva iz leta 1526 in drugi dve iz leta 1541 (Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 55, Jo. Bapt. de Peterlinis 1526, fol. 154; prav tam, vol. 61, Josephus Pelegrini 1541, fol. 8; prav tam, vol. 61, Octavianus Cigotti, fol. 28. Prim. Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43 in 44; Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 72, 73). Prezrta pa je ostala dikcija najzgodnejše omembe rojstnega kraja iz leta 1558, edine, v kateri Trubar izrecno govori o svojem rodnem domu: »blizi mujga rojeniga domu per Rastčici«.‌39 39 [Trubar], En Regishter, ta kashe, str. 31, fol. R 3a; prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 86. Njegov dom torej ni bil na Rášici, temveč pri Rášici, kar bo v luči novih dejstev dobilo drugačen, ustrezen pomen.

40 Preglednica je v celoti objavljena v: Golec, Kje na Rášici, str. 223–229; v skrajšani obliki v: isti, Trubarjev rod, str. 354.

Tabela 1: Posestniki treh raških mlinov 1464–2008, izsek.‌40

Leto	1. mlin [tik pod vasjo, Temkòv mlin]	2. mlin [na Logu, Mustarjev mlin]	3. mlin [pod Kukmako, Šklópov mlin]
1464	Jerne Sluga der Mŭllner nato: Martin Korosecz	Hannse Mullner	Marin Sluga
1482	Trobar, nato: Jacob prevzel na jurjevo 1483	Petterman	Marin Sluga
1485	Jacab	Trabar mullner	Marin Sluga
1492	Schÿman	Leonhartt Trobar	Marin Sluga
1499	Symon Můllner	Linhart Traber	mer hat der Linhart Traber dy ober mull, dy er vom Petterman kaufft hatt, nun hats der Michl sein Swager Inn
1501	Schÿmon	Linhart Traber	Michl mŭllner
1506	Schymon Mullner	Linhart Traber	Michl Mullner
1507	Schimon Mullner	Liennhart Traber	Michl Mullner
1508	Schimon mulner	Linhart Trobar	Michl Mullner
1509	Schymon Mullner	Liennhart Traber	Michl Můllner
1511	Gregor des Lienhartt trober sun	Lienhartt Trober	Michel Mullner
...	...	...	...
2008	Občina Velike Lašče »Trubarjeva domačija«	Janez Mustar	Amalija Zadnik, 5 hčerk in zet

[14] Sklenjena vrsta turjaških urbarjev je namreč razkrila neizpodbitno dejstvo, da Primožev oče Mihélj Malnar ni gospodaril v Temkòvem mlinu, v katerem je danes urejena Trubarjeva spominska domačija, temveč nekoliko stran, v Šklópovem mlinu pod Kukmako. Nekaj časa je bil Mihélj hkrati tudi gospodar hube v vasi Rášica, pozneje posestnik hube nad mlinom na vzpetinici Kukmaka, toda v času Primoževega rojstva je premogel samo omenjeni mlin pod Kukmako. Urbarji ter nato od srede 18. stoletja katastri, urbarska in hišna številka in končno zemljiška knjiga ne dopuščajo nikakršnega dvoma ne o lastnikih in legi mlina Mihélja Malnarja ne o drugih dveh mlinih pri Rášici, Temkòvem in Mustarjevem, kjer je določen čas izpričan priimek Trubar. Za vse tri raške mline je bilo mogoče sestaviti skoraj popoln seznam gospodarjev vse od leta 1464 do danes,‌41 41 Prav tam. kar je na Slovenskem enkraten primer, saj nimamo za nobeno drugo zemljiško gospostvo tako dobro ohranjenih urbarskih virov kot za Turjak.

[15] Domačija, kjer je Malnarjev Primož naredil prve korake, obstaja torej vsaj od srede 15. stoletja. Najpozneje v drugi polovici 18. stoletja je dobila hišno ime pri Šklópu, leta 1770 hišno številko Rašica 17, danes pa jo poznajo kot Zadnikovo s številko 39. V spodnjem delu hiše je deloma še ohranjen mlin, obnovljen po požaru v začetku 20. stoletja, debelina in način gradnje zidov pa dopuščata sklepanje, da je ta, najstarejši del stavbe, nastal pred 18. stoletjem.‌42 42 Golec, Kje na Rášici, str. 232–233.

[16] Ni izključeno, da so se Malnarjevi v Primoževih otroških letih iz mlina preselili na sosedno Kukmako, kajti oče Mihélj je med letoma 1511 in 1517 zagospodaril še na tamkajšnji edini hubi, katere domačija je bila od njegovega mlina oddaljena od 150 do 200 metrov.‌43 43 Prav tam; Golec, Trubarjev rod, str. 361. »Malnarjev študent« je torej odšel v svet bodisi s hube bodisi iz rodnega mlina pod njo, pri čemer se oboje ujema z njegovo oznako rodnega doma »per Rastčici«. Tako mlin kakor hubo je še leta 1530, v letu, ko je Primož postal duhovnik, posedoval njegov oče Mihélj. Ta torej ni umrl med letoma 1527 in 1529, kot je ugotavljal Kidrič,‌44 44 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 268. in še manj postal žrtev turškega vpada leta 1528, kot lahko preberemo tu in tam v literaturi.‌45 45 Domnevo, da so ga umorili Turki, je verjetno prvi izrazil Rupel, Primus Truber, str. 26; prim. tudi Humar, Primož Trubar, str. 52. Mlin med turškim požigom Rášice bržčas sploh ni zgorel, saj je bil od vasi nekoliko oddaljen. Da bi po požigu celo izginil, kot je domneval Kidrič, pa je povsem v nasprotju z dejstvi. Malo pred letom 1547 je namreč v njem gospodaril Jurko Malnar (Jurckho Mullner), na hubi na Kukmaki pa Andrej Malnar (Andre Mullner), ki sta, kot že rečeno, pozneje oba nosila priimek Trobar oziroma Trubar.‌46 46 Golec, Kje na Rášici, str. 232; isti, Trubarjev rod, str. 359, 366–368.

[17] Jurko je malo pred letom 1550 postal še gospodar hube v vasi, ki jo je kmalu zatem prevzel Andrej in kjer je priimek Trubar v začetku 17. stoletja ugasnil. Kidrič je sklepal, da je šlo za Šimenovo domačijo vrh Rášice, v kateri naj bi se po izročilu, zapisanem šele v 19. stoletju, rodil »Luter-Martin« ali »Juri Kobila«.‌47 47 Golec, Kje na Rášici, str. 232. – Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 262–264, 269. Šimenovo napol leseno hišico, porušeno konec 20. stoletja, so obiskovalcem Rášice sicer več kakor sto let – vse do ureditve Trubarjeve domačije v Temkòvem mlinu pod vasjo (1986) – predstavljali kot rojstno hišo Primoža Trubarja.‌48 48 Prim. Golec, Kje na Rášici, str. 237. Toda analiza urbarjev je pokazala, da tudi zadnji raški Trubarji niso imeli s to domačijo prav nobene zveze, ampak so živeli na drugem, spodnjem koncu vasi, kjer stoji danes t. i. »ta velka hiša« (Rašica št. 20).‌49 49 Golec, Kje na Rášici, str. 232. – Ironija usode je hotela, da je bil v začetku 20. stoletja lastnik »ta velke« hiše trgovec Franc Dolšák, eden glavnih podpornikov slovesnosti ob 400-letnici Trubarjevega rojstva na Rášici. Leta 1908 ali malo prej je celo založil razglednico, ki kot Trubarjevo rojstno hišo prikazuje Šimenovo hišico. Prim. Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 269. Obiskovalci slabo uspelega izleta na Rášico ob Trubarjevi 400-letnici pa so 8. junija 1908 vedrili ravno v njegovi gostilni, v hiši naslednici domačije Trubarjevih bratov in zadnjih raških Trubarjev, ne da bi slutili, kam jih je pregnalo slabo vreme. Gl. nepodpisan članek: [Anonimus], Izlet v Rašico je radi slabega vremena izostal. Slovenski narod, letnik XLI, št. 133, 9. 6. 1908.

[18] Odkrivanja Trubarjeve rojstne hiše se očitno drži nekaj sreče, povezane večidel z njegovimi obletnicami, pri čemer pridejo nova spoznanja na dan šele, ko minejo uradne slovesnosti. Leta 1858, ko se je pisala 350-letnica Trubarjevega rojstva, je mladi Fran Levstik prvi opozoril na njegovo domnevno rojstno hišo v sami vasi Rášica.‌50 50 Levstik, Napake slovenskega pisanja, str. 53. Ob 400-letnici, leta 1908, so na tej, prej omenjeni Šimenovi hiši, nameravali odkriti spominsko ploščo, a ni prišlo do tega ne tedaj ne pozneje.‌51 51 Golec, Kje na Rášici, str. 237. Še istega leta 1908 je Leopold Podlogar kot prvi podvomil, ali je Šimenova hiša res Trubarjev rojstni dom, in navrgel, da je Primožu prej kakor tu tekla zibelka v »grajskem mlinu« pod Rášico.‌52 52 Podlogar, Zgodovinske drobtine, str. 46. Dvanajst let pozneje, leta 1920, je Kidrič zapisal, da bi šlo lahko za Temkòv mlin tik pod vasjo,‌53 53 »Spominska plošča Primožu Trubarju bi pač še najbolj sodila na Temkov mlin, vendar bi se napis ne smel glasiti določno, ampak nekako takole: V mlinu na Raščici se je narodil 1508. l. Primož Trubar ...« (Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 269). kar so nekateri kljub njegovemu pozivu k previdnosti kmalu nekritično povzeli kot dejstvo.‌54 54 V Krajevnem leksikonu Dravske banovine (1937), str. 228, najdemo stavek: »Ob kamnitem mostu čez Rašico stoji Temkov mlin, rojstni dom Primoža Trubarja (1508–1586).« Trditev ponovi Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga, (1971), str. 429, ter prav tako Debeljak, Popotovanje k Levstiku, str. 20. A Trubarjev spomenik, postavljen pod vasjo ob štiristoletnici prve slovenske knjige (1952), nosi iz previdnosti vendarle samo napis, da se je Trubar rodil »v tej vasi«. Leta 1986, ob 400-letnici Trubarjeve smrti, pa so v Temkòvem mlinu, streljaj od spomenika, uredili današnjo Trubarjevo domačijo,‌55 55 Debeljak, Trubarjeva Rašica, str. 34–37. kjer je bila 8. junija 2008 slovesnost ob 500-letnici njegovega rojstva. Ko je minila tudi ta, je slednjič dozorel čas za objavo utemeljene ugotovitve: Trubar se je rodil kot Malnarjev Primož v drugem, Šklópovem mlinu pod Kukmako. Tako se oče prve slovenske knjige pol tisočletja po rojstvu in 150 let po začetku iskanja njegove rojstne hiše končno lahko vrne iz »Nigdirdoma« na svoj pravi dom, ki si zasluži tudi ustrezno spominsko znamenje.‌56 56 Ugotovitve o dejanski rojstni hiši Primoža Trubarja sem prvič javno predstavil 9. oktobra 2008 v Ljubljani, na simpoziju »Novi pogledi na Primoža Trubarja in njegov čas« (Slovenska matica). – Najustreznejši napis na spominskem znamenju bi se glasil: »V mlinu na mestu te domačije se je rodil Primož Trubar.«

[19] Vrnimo se k rekonstruirani krstni matični knjigi škocjanske župnije. Peta in šesta rubrika nosita naslova: imeni botrov in ime krstitelja. Gre za gotovo najmanj pomembne podatke, a bili bi jih še kako veseli, če bi jih poznali. Ne o botrih – običajno sta bila to dva najbližja soseda, moški in ženska – ne o krstitelju kajpak ne vemo ničesar. Glede na sosedstvo Šklópovega in Temkòvega mlina ter stanovsko povezanost raških mlinarjev lahko sicer sklepamo, da je šel Malnarjevemu Primožu za botra kdo iz Temkòvega mlina, današnje Trubarjeve domačije, drugi verjetni boter ali botra pa je domoval na sosednji hubi na Kukmaki, ki jo je pozneje prevzel Primožev oče. Krstitelj bi bil lahko kateri koli od škocjanskih duhovnikov – leta 1515 je njihovo število znašalo štiri‌57 57 Preinfalk, Zemljiško gospostvo, str. 25; prim. Golec, Trubarjeve prve šole, str. 10. – in ne le župnik Jernej Krek, ki ga kot Primoževega krstitelja navaja literatura.‌58 58 Kreka navaja kot krstitelja Mirko Rupel, Primož Trubar, str. 11; Rupel, Primus Truber, str. 7 in 11. Trubarjevi življenjepisci so vedeli zanj sicer samo iz omembe 17. maja 1507 (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 200). Dve listini iz leta 1532 o Krekovi resignaciji na mesto škocjanskega župnika (Škulj, Jerebova kronika, str. 12–13) potrjujeta, da je Krek Trubarja dobro poznal in da je njegovo pot lahko spremljal vse do časa, ko je Primož nastopil prvo duhovniško službo.

Poznejši pripisi v krstni matični knjigi in prva »osebna izkaznica«

[20] Naslednji vpisi v namišljeni matični knjigi sodijo že v sklop poznejših pripisov. Ko bi bilo v 16. stoletju utečeno obveščanje o spremembah osebnih stanj, kakršno poznamo nekako zadnje stoletje in pol, bi škocjanski župniki prejeli o Primožu Malnarju vrsto obvestil župnij, kjer je prebival. Zanesljivo bi jih dosegla sporočila o spremembi priimka, duhovniškem posvečenju in izstopu iz Rimskokatoliške cerkve, zaradi zadnjega dejstva pa žal ne tudi obvestila o njegovih treh porokah in smrti. Ali pač, saj je bila župnija Škocjan vendar več desetletij v luteranskih rokah; v času Trubarjeve smrti v Derendingenu je, denimo, službo škocjanskega župnika na daljavo opravljal Jurij Dalmatin.‌59 59 Prim. Rajšp, Protireformacija na Kranjskem, str. 203–209. Gl. tudi pogodbeno listino o Dalmatinovem prevzemu župnije 1. novembra 1585 (Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 151–156). Vsakokratno prejeto obvestilo bi nato vpisali v krstno matično knjigo kot dopolnilo k vpisu Primoževega rojstva in krsta.

[21] Prvo imaginarno sporočilo škocjanskemu župnijskemu uradu – spremembo priimka – že poznamo. Malnarjev Primož se je med letoma 1520, ko je šel v šole, in 1526, ko je njegov obstoj sploh prvič izpričan, začel podpisovati kot Trubar, tako kot pišemo njegov priimek danes.‌60 60 Tako je dvakrat naveden v vicedominski knjigi v Trstu: Riubar, trubar (gl. op. 29). Toda najpozneje leta 1528 se je zapis priimka spremenil v Truber,‌61 61 Kot »Primus Truber ex Aursperg« je vpisan v matriki dunajske univerze spomladi 1528 (Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 45). kar ni bilo v nasprotju z izgovarjavo drugega samoglasnika, a zato ustrezno nemškemu pravopisu. Odtlej se je, kolikor je znano, vselej podpisoval kot Truber, redkeje kot Truberus, enkrat – kar je ostalo prezrto – tudi kot Trüber.‌62 62 Naslove Trubarjevih del gl. v Rupel, Primus Truber, str. 293–298; Trubarjeve podpise pod pismi v Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 20, 21, 24, 27, 30 idr. Prezrto je ostalo, da se je Trubar 12. novembra 1543 pod izkaz o dohodkih kaplanije sv. Maksimilijana v Celju podpisal kot Trüber (StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen, 20/269). Le enkrat samkrat pa se mu je primerilo, da je o sebi v tretji osebi govoril kot o Trubarju z -a, in sicer v skritem podpisu v prvi slovenski knjigi leta 1550.‌63 63 [Trubar], Catechismus In der Windischen Sprach, str. 202: »od primosa trubarie«. Prim. Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 252.

[22] Njegovega lastnoročnega podpisa kot Trubar ne poznamo, saj sta obe omembi mladega Trubarja v Trstu iz leta 1526 delo druge roke,‌64 64 Gl. op. 29. a vse kaže, da je ta oblika vsaj še nekaj let soobstajala z nemško Truber. Edini dokument, v katerem srečamo obe obliki – Trubar in Truber – je listina, izdana 22. junija 1533 v Laškem.‌65 65 Listina 1533 junij 22., Laško v: StLA, Meillerakten, XXI Städte und Märkte, XXI x, Tüffer. Objavljeno v: Theodor Elze, Primus Trubers Briefe, str. 563–564. Objava po Elzeju in s slovenskim prevodom v: Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 297–298. Imenovali bi jo lahko kar Trubarjeva prva osebna izkaznica. Četudi nima njena namembnost prav nikakršne zveze z osebnim dokumentom v sodobnem pomenu besede, vsebuje namreč kar nekaj bistvenih elementov, ki sestavljajo osebno izkaznico: poleg imena, priimka, podatkov o stanu in funkcijah ima še Trubarjev lastnoročni podpis in pečat, oba tedaj izpričana prvič.

[23] Pomen laške listine – Trubarjeve prve »osebne izkaznice« – je danes tem večji, ker je bila dolgo pogrešana, zdaj pa je spet najdena.‌66 66 Ne da bi vedel, da listino že dolgo pogrešajo, sem nanjo po naključju naletel leta 1993 v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Jože Rajhman (Pisma Primoža Trubarja, str. 358) je o njej nekaj let prej zaman poizvedoval na Dunaju, kjer so jo hranili konec 19. stoletja, ko jo je objavil Elze, toda medtem so jo že leta 1922 prenesli v Gradec, tam pa je ni nihče pričakoval in zato tudi ne iskal. Listina je prišla z Dunaja v Gradec v korpusu štajerskih dokumentov, ki so sredi 19. stoletja romali iz Gradca v Avstrijski državni arhiv in bili nato kot t. i. Meiller-Akten vrnjeni na Štajersko. O tem. Posch (izd.), Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives, str. 167–168. Vsebina, ki govori o resignaciji duhovnika Martina na špitalski beneficij v Laškem, sicer komajda zadeva Trubarja. Čeprav je med tremi pričami pravnega dejanja naveden na prvem mestu in se tudi sama listina začenja z njegovim imenom, izvemo samo, da je Trubar župnik v Loki (pri Radečah) in (župnijski) vikar v Laškem ter kakšna sta njegov podpis in pečat. Že prvi objavitelj listine Theodor Elze ni mogel mimo dejstva, da je v njej priimek očeta prve slovenske knjige naveden v dveh oblikah: v inskripciji izstavitelja kot Trubar z -a, v podpisu pa z -e kot Truber, pri čemer je sámo listino pisala druga roka in tako tudi zapis Trubar na njenem začetku ni Primožev.‌67 67 Pojav dveh oblik zapisa priimka sta objavitelja Elze in Rajhman razlagala različno. Po Elzeju je pisar v razliko od Trubarja uporabil slovenizirano (!) obliko (Elze, Primus Trubers briefe, str. 563), po Rajhmanu pa Trubarjev lastnoročni podpis Truber »kaže, da utegne biti prva oznaka v listini tudi pisna pomota« (Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 358). Dejansko ni šlo ne za pisarjevo pomoto in še manj za kakršno koli slovenizacijo. Zakaj se torej v istem dokumentu pojavljata dve obliki priimka? Če analiziramo najzgodnejše omembe Primoža Trubarja tja do začetka štiridesetih let 16. stoletja, je o tem mogoče potegniti precej trden sklep. V tržaškem, latinsko pišočem okolju, kamor v širšem smislu sodi tudi listina iz Laškega, so priimek pisali s končnim -ar.‌68 68 Gl. op. 29 in 65; Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63–64. Pisanje s končnico -er je prvič izpričano ob Primoževi imatrikulaciji na dunajsko univerzo leta 1528 (Primus Truber ex Aursperg)‌69 69 Gl. op. 61. torej v jezikovno drugačnem, nemškem okolju, kjer je bila taka končnica običajna. V listini iz Laškega, nastali pet let zatem, pa je pisar zapisal Trubarjev priimek tako, kot so ga pisali v tržaških krogih,‌70 70 Ne nazadnje je bil tedaj župnik župnije Laško tržaški škof Peter Bonomo. Župnijo naj bi dobil hkrati s škofijo v Trstu (1502); laška župnija je sicer cerkvenoupravno spadala pod oglejski patriarhat, njen patron pa je bil deželni knez (Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 69, prim. Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 125–126). vendar se je Trubar sam podpisal po nemškem običaju, kakor se je najverjetneje navadil med bivanjem na Dunaju ali že prej v Salzburgu. O dvojnem pisanju Trubar/Truber lahko tako sklenemo, da je bilo plod različne pisarniške prakse in okolja, samo po sebi pa brez teže, saj so drugi samoglasnik izgovarjali nepoudarjeno tako na Rášici kakor v okoljih, kjer je Trubar bival in deloval do svoje smrti.

[24] Na listini iz Laškega je poleg najzgodnejšega podpisa tudi Trubarjev prvi ohranjeni pečat.‌71 71 Isti pečat je Trubar uporabil tudi na davčnem izkazu za svoj beneficij v Celju leta 1543 (StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen, 20/269, 12. 11. 1543), kar je prav tako ostalo neopaženo. Zdaj, ko ga lahko primerjamo z njegovima poznejšima ohranjenima pečatoma,‌72 72 Trubarjev drugi pečat je prvič izpričan 19. marca 1560 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 92, fasc. 54/7, snopič 3, pag. 384), njegov odtis pa je dokaj dobro ohranjen še na pismih z dne 17. junija 1569 (prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 4, pag. 52), in 16. januarja 1572 (prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 529). Tretji znani pečat Primoža Trubarja je vtisnjen na pismu z datumom 3. januar 1581 (prav tam, šk. 422, fasc. 288, pag. 1471). vidimo, da jima je enak po vsebini, ne pa tudi po obliki: poleg tesarske sekire vsebuje lastnikovi inicialki P in T, toda sekira je neprimerno večja kot na pečatih iz druge polovice 16. stoletja in obrnjena v nasprotno smer, proti desni. Nemara je nastanek drugega pečata – med letoma 1543 in 1560 – povezan z lastnikovim prestopom v augsburško vero in je Trubar hotel tudi z zunanjim znamenjem sporočiti, da je njegova sekira obrnila smer in stran. Tretji pečat, ki ga je uporabljal na jesen življenja, se od drugega razlikuje le nebistveno.‌73 73 S Trubarjevimi pečati se ni sistematično ukvarjal še nihče. Do leta 2008 je bil znan le eden od treh, in sicer srednji pečat. Strokovna in poljudna literatura sta ponujali samo nekaj njegovih prerisanih upodobitev; kot kaže, so vse temeljile na dveh poznih prerisih iz srede 20. stoletja, ki pa precej odstopata od dejanske podobe pečata (Gerlanc (ur.), Cvetnik naše reformacijske misli, str. 70; Rupel (ur.) Drugi Trubarjev zbornik, zadnja stran platnic).

[25] Pomenljivo je, da si je Trubar za pečatni motiv izbral ravno tesarsko sekiro, orodje enega očetovih poklicev.‌74 74 Za očetov tesarski poklic sicer ne bi vedeli, ko ne bi bil v Registru h Katekizmu leta 1575 označen kot »cimerman, malnar« (gl. op. 20). Vsiljuje se vprašanje, čemu se ni raje odločil za mlinsko kolo, saj je bil njegov oče po osnovnem poklicu mlinar in je povsod veljal za Malnarja. Pri tem ne gre prezreti, da je mlinarstvo kot hišna dejavnost z verjetno preselitvijo družine na hubo bržčas prešlo v ozadje.‌75 75 Gl. op. 43. Toda zakaj je Primož tako poudaril očetovo tesarstvo – s podobo sekire na vseh treh osebnih pečatih in nato še z navedbo Mihéljevega tesarskega poklica na prvem mestu, pred mlinarjem (Register h Katekizmu iz 1575)?‌76 76 Na očeta – tesarja sicer v urbarjih samo posredno kaže omemba žage pri Mihéljevem mlinu v letih 1503 in 1504 (Golec, Kje na Rášici, str. 224). Za izbiro pečatnega motiva se ponujata dve razlagi, ki si med seboj ne nasprotujeta. Prva, da se je hotel očetu oddolžiti vsaj na ta način, če je že prevzel materin priimek. Ko bi imel v pečatu mlinsko kolo, bi se namreč zdelo, da se je očetu docela odpovedal, saj so bili mlinarji tudi vsi raški Trubarji (Trobarji).‌77 77 Prvi Trubar (Trobar), brez imena, se na Rášici omenja kot mlinar med letoma 1482 in 1485, Lenart med letoma 1492 in 1517, njegov sin Gregor od 1510 do 1524 ter Simon v letih 1519–1530 (Golec, Kje na Rášici, str. 223–225). In druga razlaga: morda je v sekiri skrita simbolika; Trubar svojega značaja ni videl kot enakomerno, počasno vrtenje mlinskega kolesa, temveč kot hitro in odločno zamahovanje tesarske sekire.

78 StLA, Meillerakten, XXI Städte und Märkte, XXI x, Tüffer, 1533 junij 22., Laško; StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen, 20/269, 12. 11. 1543; ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 395, 26. 1. 1561; prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 4, pag. 52, 17. 6. 1569; prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 529, 16. 1. 1572; prav tam, šk. 88, fasc. 54/3, snopič 3, pag. 318, 24. 5. 1583.

[26] Na listini iz Laškega še bolj kot pečat preseneti Trubarjev lastnoročni podpis, ki se od mlajših znatno razlikuje: ime in priimek sta zapisana z malima začetnicama ter z drugačnimi potezami kakor pozneje. Pri inicialkah se zdi, kot bi mladi duhovnik kazal nekakšno začetniško plahost ali negotovost. Od tod pomislek, ali se morda v poznejšem, spremenjenem podpisu zrcalijo podpisnikove večje ambicije in doseženi uspehi.

[27] A pomembnejše od pečata in podpisa je vprašanje, zakaj sta Primož Trubar in njegova okolica pisala prvi samoglasnik v priimku kot -u – Trubar oz. Truber. Tega namreč v urbarjih turjaškega gospostva ne zasledimo pri nobeni od številnih omemb njegovih sorodnikov vse do šestdesetih let 16. stoletja. V urbarjih se priimek prvič pojavi leta 1482 kot Trobar, nato pa še v različicah Trober, Traber in Trabar.‌79 79 V najstarejšem ohranjenem turjaškem urbarju iz leta 1464 Trubarjev še ni, od drugega urbarja iz leta 1482 dalje pa se omenjajo izključno na Rášici. O osnovnih oblikah priimka, kot se pojavljajo v urbarjih, gl. Tabelo 4 v poglavju Trubar ali Trobar? O razvoju in etimologiji priimka govori naslednje poglavje.

[28] Vrnimo se k Trubarjevemu imaginarnemu rojstnemu listu, z rekonstrukcijo katerega smo prišli skoraj do konca. V času Primoževega rojstva v slovenskem prostoru, razen v mestih beneške Istre, še niso vodili krstnih matičnih knjig in še manj vanje vpisovali naknadne zaznambe o spremembah osebnih stanj. A če bi Trubar za življenja potreboval krstni oziroma rojstni list, bi mu ga v rojstni župniji Škocjan pri Turjaku izdali na podlagi njegovih lastnih navedb in podatkov še živečih prič. Krstni list bi bil v latinskem jeziku in v narativni obliki, ko pa bi ga danes prevedli, prepisali v sodobno, tabelarično obliko, ter s pomočjo zgodovinarjev dopolnili s poznejšimi »uradnimi« zaznamki, bi povedal naslednje:

[29] Primož Trubar se je rodil v župniji Škocjan pri Turjaku neznanega dne med letoma 1507 in 1509. Njegov oče Mihélj Malnar je bil tesar in mlinar, mati pa Jera, roj. Trobar oz. Trubar. Kraj rojstva še naprej ostaja Rášica, vendar ne gre za lokacijo Temkòvega mlina, današnje Trubarjeve domačije, temveč za Šklópov mlin zunaj vasi, pod Kukmako.

[30] Poznejši zaznamki v krstni matični knjigi bi se glasili: Primož Malnar je med letoma 1520 in 1526 prevzel priimek Trubar‌80 80 Gl. op. 29. in med 1526 in 1528 spremenil zapis Trubar v Truber.‌81 81 Gl. op. 61. V katoliškega duhovnika je bil posvečen v letu 1530 v Trstu,‌82 82 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 65. veroizpoved pa je zamenjal s prestopom v luteransko vero leta 1548 v Nürnbergu.‌83 83 Za Trubarjev dokončni prestop moremo šteti začetek njegovega delovanja kot luteranskega duhovnika. Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 92, 98. Prvič se je poročil okoli leta 1549 v Rothenburgu z Barbaro Sitar iz Kranja, ki je do leta 1955 več desetletij zmotno veljala za Barbaro Klaus iz Celja. Po zadnjih ugotovitvah je bila Klausova najverjetneje Trubarjeva druga žena Anastazija, s katero se je po vsem sodeč oženil leta 1566 v Lauffenu ali Derendingenu. O tretji ženi Agnes pa ni znanega ničesar razen njenega imena, približnega časa poroke in tega, da ga je preživela.‌84 84 O Trubarjevih ženah gl. Golec, Je bila Trubarjeva, str. 454–462; Rupel, Primož Trubar, str. 68–69, 188, 210, 222; isti, Primus Truber, str. 74–75, 229, 258, 271. Zadnji podatek, ki bi ga za vpis v krstno knjigo sporočili škocjanskemu župniku Juriju Dalmatinu, bi bil podatek o Trubarjevi smrti 28. junija 1586 v Derendingenu.‌85 85 Za datum in okoliščine Trubarjeve smrti je edini avtentični vir Jakob Andreae (Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 112), ki ga povzema Matija Trost (Rupel (ur.), Nove najdbe, str. 70). A če smo povsem natančni, na Kranjskem tega dne – razen za protestante – ni bil več 28. junij, temveč 8. julij, saj so v avstrijskih deželah dve leti prej uvedli reformirani gregorijanski koledar.‌86 86 Izračun datuma Trubarjeve smrti po gregorijanskem koledarju po: Stipišić, Pomoćne povijesne znanosti, str. 222.

[31] Toliko bi nam torej razkrila škocjanska krstna matična knjiga, dopolnjena z vpisi poznejših sprememb osebnih stanj krščenca Primoža Malnarja. Matičar – zgodovinar, ki je leta 2008, ob 500-letnici Trubarjevega rojstva, rekonstruiral podatke za imaginarno matično knjigo, bi lahko povsem na koncu dodal samo še pripis, ki bi se v strogo uradniškem jeziku glasil: »Izraža se upanje, da bodo manjkajoči osebni podatki ugotovljeni najpozneje do 500-letnice prve slovenske knjige, leta 2050.«

Tabela 2: Trubarjev imaginarni rojstni list s poznejšimi zaznamki.

Župnija	Sv. Kancijan pri Turjaku, škofija Oglej, dežela Kranjska
Leto rojstva	med 1507 in 1509
Datum rojstva in krsta	neznana
Ime krščenca	PRIMOŽ (Primus)
Podatki o očetu	Mihael MALNAR (Mullner), mlinar in tesar, podložnik gospostva Turjak
Podatki o materi	Jera roj. Trubar (Trobar)
Kraj rojstva	Rašica (Rastčica) Pripis iz 2008: Rašica št. 39, po domače Šklóp
Podatki o botrih	neznani
Krstitelj	neznan, morda župnik Jernej Krek
Poznejši zaznamki:
med 1520 in 1526	sprememba priimka Malnar v TRUBAR
med 1526 in 1528	popravek priimka Trubar v TRUBER
1530	duhovniško posvečenje v Trstu
1548	izstop iz Rimskokatoliške cerkve in prestop v Cerkev augsburške veroizpovedi v Nürnbergu
1549–1550	1. poročil v Rothenburgu z Barbaro Sitar iz Kranja. Uradni popravek iz 1955: Barbara je (od 1922) pomotoma veljala za Barbaro Klaus iz Celja.
1566 (najverjetneje)	2. poročil v Lauffenu ali Derendingenu z Anastazijo N. Zaznamek iz leta 2008: žena je najverjetneje Anastazija Klaus iz Celja.
po 3. 1. 1581	3. poročil v Derendingenu z Agnes N., njeni osebni podatki neznani.
28. 6. 1586 / 8. 7. 1586 po gregorijanskem koledarju	umrl v Derendingenu

[32] France Kidrič je že leta 1920 objavil temeljno razpravo o Trubarjevem raškem rodu‌87 87 Kidrič, Trobarji na Raščici. z navedki zapisov priimka od njegovega pojava leta 1482 dalje, nato pa je minilo skoraj devet desetletij, preden smo dobili sistematično, na virih zasnovano obravnavo etimologije in razvoja priimka Trubar (2009).‌88 88 Golec, Trubar ali Trobar? – Pri pisanju razprave so mi nudili strokovno pomoč in nasvete prof. Janez Keber, prof. dr. Vera Smole in doc. dr. Matej Šekli, ki se jim za prijaznost ponovno iskreno zahvaljujem. Potem ko so poglavitni viri – urbarji gospostva Turjak, shranjeni v Auerspergovem arhivu na Dunaju – postali po več desetletjih spet dostopni za slovenske raziskovalce, na površje pa so prišli še dodatni urbarji v Sloveniji,‌89 89 O usodi turjaških urbarjev: Golec, Kje na Rášici, str. 210–212. – Natančen seznam urbarjev in njihovih hranišč gl. prav tam, str. 212–214. – Gl. tudi op. 2 in 4. je bilo dotedanja spoznanja mogoče ponovno ovrednotiti na podlagi znatno povečanega števila zapisov kognomna.

[33] Vprašanje, kako se je Trubarjev priimek prvotno glasil ter kdaj in zakaj se je uveljavila oblika Trubar/Truber, se ponavlja že poldrugo stoletje, odkar je Fran Levstik v Napakah slovenskega pisanja (1858) navrgel domnevo, da bi se moral začetnik slovenske književnosti sprva imenovati Trobar.‌90 90 Levstik, Napake slovenskega pisanja, str. 53, op. 10. Dobrega pol stoletja zatem je Anton Kaspret v turjaških urbarjih našel potrditev, da so priimek v Trubarjevem rodnem okolju resnično dolgo zapisovali Trobar (z več zapisovalskimi različicami) in šele od druge polovice 16. stoletja Truber, kakor ga je praviloma pisal Primož sam. Izpiski iz urbarjev, ki jih je Kaspret odstopil Kidriču, so na literarnega zgodovinarja naredili tolikšen vtis, da je obliko Trobar pripisal tudi Primoževim mlajšim raškim sorodnikom, ki so v turjaških virih navedeni že kot Trubarji (Truber).‌91 91 V Kidričevi zapuščini se je ohranil zvezek z naslovom Trubarji na Raščici. Stenografska predloga njegove razprave v zvezku kaže, da jo je prvotno nameraval objaviti v soavtorstvu, z imenom Antona Kaspreta na prvem mestu in z naslovom »Trubarji na Raščici«, nato pa si je premislil tako glede navedbe Kaspretovega soavtorstva kakor glede pisanja Trubar, ki ga je nadomestil s Trobar. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Zapuščina Franceta Kidriča, t. e. 17, Rokopisno gradivo različne vsebine. V diskusijo je ponudil celo predlog, da bi »začeli pisati priimek začetnika slovenske slovenske knjige tako, kakor bi ga pisal danes on sam: Primož Trobar!« Povsem logična pa se je Kidriču zdela tudi etimologija priimka: trobar v pomenu graščinskega trobca.‌92 92 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267.

[34] Po najnovejših ugotovitvah odrasli Primož Trubar sicer ni nosil priimka svojega očeta Mihélja Malnarja, temveč rodbinsko ime matere Jere, in je v otroštvu moral veljati za Malnarjevega.‌93 93 Golec, Kje na Rášici, str. 220–221, 235–237; isti, Trubarjev rod, str. 356–357, 361–364. Trubarjev je bil lahko v širšem, sorodstvenem pomenu besede, za dokončno identificiranje s priimkom materinega rodu pa se je odločil potem, ko je zapustil domače kraje. Med šolanjem ga je do takšne odločitve slej ko prej privedlo spoznanje, da bodo priimek Malnar (mlinar) zapisovali v različnih jezikih zelo neenotno in da bo sam zaradi pogostnosti tega poklicnega priimka teže prepoznaven. Vprašanje, kdaj pred letom 1526 se je sprememba zgodila, bo zelo verjetno ostalo neodgovorjeno, razen če viri iz krajev Trubarjevega šolanja morda vendarle ne bodo razkrili imena mladega Primoža Malnarja. V doslej znanih virih pa je začetnik slovenske književnosti vseskozi, od prve omembe v Trstu leta 1526, označen kot Trubar oziroma precej pogosteje kot Truber, kakor se je podpisoval tudi sam.‌94 94 Golec, Kje na Rášici, str. 235; isti, Trubarjev rod, str. 364–365; isti, Najzgodnejša pričevanja, str. 26–27, 31. – Kot Trubar z a se je Trubar naslovil edinole leta 1550 v skritem podpisu v Katekizmu: »od primosa trubarie« ([Trubar], Catechismus In der Windischen Sprach, str. 202). Zatem srečamo enak zapis priimka še leta 1558 v edini omembi raškega sorodnika: »en mui Stryz Gregor Trubar malinar« ([Trubar], En Regishter, ta kashe, str. 31, fol. R 3a). Prim. Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 252).

[35] V zvezi z njegovim lastnim pisanjem priimka se je vedno znova odpiralo vprašanje, ali je Primož prvi samoglasnik u začel uporabljati samovoljno. Še veliko preden je Kaspret razkril, kako so rodbinsko ime zapisovali v turjaških urbarjih, je Levstik (1858) ugotavljal, da je Trubar »morda svoje ime sam poneslovenil; ali pa je bil rodu, preseljenega od drugod v naše kraje, ker slovenski bi se bil moral imenovati Trobar [...] ali pa morda: Trébar«.‌95 95 Levstik, Napake slovenskega pisanja, str. 53, op. 10. Kidrič (1920) je glede Trubarjeve dosledne rabe grafema u sklepal, da »se je mogel [ta] utrditi pod vplivom kakega ugibanja, da zveni Truberus bolj latinsko nego Troberus«.‌96 96 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267. Mirko Rupel (1962) pa je Levstikovo domnevo o Primoževi samovoljni spremembi prvega samoglasnika postavil že kot trditev in o razlogih za to dejanje dodal novo podmeno: »Zakaj je pozneje naš reformator spremenil svoj priimek ter se podpisoval Trubar ali še češče Truber, se dá le ugibati. Ni izključeno, da so ga na Reki, kjer se je začelo njegovo šolanje, klicali Trubar, saj pravijo Hrvati truba za našo trobo.«‌97 97 Rupel, Primož Trubar, str. 10.

[36] V nadaljevanju vprašanje o zapisovanju priimka osvetljujemo z znanimi ter novimi, doslej neuporabljenimi urbarji. Postavljamo tezo, da Primoževo pisanje prvega samoglasnika kot u ni bilo samovoljno, ampak je v raškem govoru zanj obstajala glasovna podlaga, tj. izgovorno nejasen vmesni glas med o in u, ki ga na Rášici danes izgovarjajo kot diftong uọ, npr. truọbit, zatruọbu.‌98 98 Informator o raškem govoru: Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 10. junija 2008. Zapisati ga je bilo mogoče na več načinov, od katerih se je zapis z u najprej uveljavil pri Primožu, in sicer najpozneje med njegovim prvim bivanjem v Trstu, šele več desetletij pozneje pa so začeli u pisati tudi v njegovem rodnem okolju.

Zapisi priimka v virih in njegova »preobrazba« iz Trobar v Trubar

[37] Priimek začetnika slovenske književnosti je prvič dokumentiran prav na Rášici, in sicer v turjaškem urbarju iz leta 1482 kot Trobar. Po urbarjih je različnim zapisom kognomna mogoče kontinuirano slediti približno 130 let, dokler ni med letoma 1611 in 1614 ugasnil. Vsi njegovi znani nosilci so izvirali iz istega rodu, najsi so priimek dedovali po očetovi ali materini strani, tako kot so ga dobili Primož in dva njegova brata, ki sta bila prvotno po očetu potrjeno Malnarja.‌99 99 Prvi raški Trobar, naveden v štirih urbarjih v letih 1482–1485 kot mlinar brez osebnega imena, bi bil lahko Primožev ded po materi, kolikor ni identičen z ujcem (stricem po materini strani) Lenartom Trobarjem, omenjenim v urbarjih med 1492 in 1517. Lenart je imel sina Gregorja, izpričanega kot gospodarja v letih 1510–1524, v bližnjem sorodstvu z Lenartom in Gregorjem, najverjetneje njun sin in brat, pa je moral biti tudi Simon Trobar, ki je obema sledil kot gospodar dveh mlinov in je omenjen med 1519 in 1530. S Simonom je rod raških Trobarjev po moški liniji tudi ugasnil. Primožev oče Mihelj ni v urbarjih nikoli naveden kot Trobar, temveč kot Mull(n)er, urbar iz leta 1499 pa jasno razkriva, da je bil samo svak in ne krvni sorodnik Lenarta Trobarja. Andrej in Jurko, Mihéljeva naslednika v mlinu in na kmetiji na Kukmaki, sta sprva v urbarjih prav tako označena s priimkom Malnar (Mullner), dokler ju urbarji okoli leta 1550 niso začeli imenovati Trobarja in po letu 1561 Trubarja. Dodaten dokaz, da je šlo za Primoževa brata, ponuja omemba Primoževega brata z imenom Andrej v pismu Jurija Dalmatina Trubarju iz leta 1579. Andreja je na kmetiji v vasi Rášica nasledil Andrej Trubar ml., zadnji nosilec tega priimka, ki je kot gospodar naveden v urbarju iz časa malo pred letom 1614, v urbarju 1611–1615/17 pa je njegovo ime že prečrtano. Golec, Kje na Rášici, str. 223–226, 232–237. Kognomen Trobar/Trubar je bil na tleh turjaškega gospostva vseskozi omejen le na Rášico s sosednjo Kukmako, ni pa gotovo, ali je tu tudi nastal. Njegov prvi nosilec – mlinar Trobar brez znanega osebnega imena – bi ga namreč lahko prinesel od drugod, saj priimka še ni v najstarejšem ohranjenem urbarju iz leta 1464 niti leta 1467 v razdelilni listini Auerspergovih posesti.‌100 100 Golec, Kje na Rášici, str. 232.

[38] Kolikor je znano, priimek vse do petdesetih let 16. stoletja ni izpričan nikjer drugje na Slovenskem, če izvzamemo osamljeni primer Vipavca Gregorja Truparja iz leta 1500, ki sta ga Kidrič in za njim Rupel imela za Primoževega morebitnega sorodnika.‌101 101 O Gregorju Truparju vemo samo, da je 14. marca 1500 v Vidmu (Udine) prejel tonzuro in nižje redove in da je bilo njegovemu očetu ime Primož (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 22). O Truparjevem morebitnem sorodstvu z raškimi Trubarji gl. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59, 63; Rupel, Primož Trubar, str. 22; Rupel, Primus Truber, str. 19. V drugi polovici 16. stoletja zasledimo Trubarje najprej v Beli krajini, kjer je kognomen dokumentiran še v začetku 17. stoletja,‌102 102 Leta 1558 je v delilni pogodbi za posest semiškega gradu naveden med gospodarji petih hub v vaseh Krupa in Praprot podložnik Jurij Trobar (Juri Trobar). 36 let pozneje, leta 1594, je neki Lavre Truber (!) (Laure Truber) le malo niže na reki Krupi prodal svoj mlin, podložen semiški župniji. V letih 1610–1611 srečamo v Beli krajini še tretjega, zadnjega Trubarja z imenom Andrej (Andree Trueber, Andre Truber). Očitno ni bil podložnik, temveč v službi deželnega vicedoma, saj lahko le tako pojasnimo, zakaj ga je Katarina Mofrin tožila pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani. Da gre za osebo iz Bele krajine, pričata omemba Gradca (zu Graz) in priimek tožnice; rodbina Mofrin je namreč leta 1614 za kratek čas dobila v zakup gospostvo Pobrežje, poleg tega pa je bil priimek Movrin (Mourin, Mowrÿn) v tem času razmeroma pogost tudi med belokranjskimi podložniki. Golec, Trubarjev rod, str. 376. medtem ko gre v Senožečah‌103 103 Neki Nikolaj Trubar (Niclas Trueber), tržan v Senožečah (Burger zu Senosetsch), je od drugega tamkajšnjega tržana okoli leta 1575 kupil pol hube, vpisane kot imenje v kranjski imenjski knjigi. Posest so leta 1580 z zamudo prepisali na njegovo ime, že štiri leta pozneje (1584) pa je prešla v druge roke. Golec, Trubarjev rod, str. 376–377. in Ljubljani le za prehodne naseljence, med katere je v kranjski prestolnici spadal tudi Primož Trubar s svojo družino.‌104 104 V ljubljanskih mestnih sejnih zapisnikih in računskih knjigah sta med letoma 1545 in 1597 izpričana Primož Trubar in njegov sin Felicijan. Primož kot »Herr Primus Truber (Trueber, Thrueber)« v letih 1545, 1569 in 1570; Felicijan kot »(Herr) F(a)elician (M.) Truber« leta 1587, 1592 in 1597, »Herr Truber« pa leta 1596. Poleg njiju je v letih 1584 in 1595 omenjen še neki Friderik Trubar (Fridrich Truber). Podatki o njem so zelo skopi, obakrat je naveden zgolj v knjigi mestnih prihodkov ob nakupu lesa. Golec, Trubarjev rod, str. 377.

[39] Domovine Trubarjevega rodbinskega imena torej za zdaj ni mogoče postavljati drugam kakor na območje njegove rodne Rášice, nabor podatkov za ugotavljanje glasovne vrednosti in etimologije priimka pa predstavljajo vsi zapisi iz tega okolja. Pri njihovem analiziranju je treba upoštevati, da je turjaške urbarje, v katerih se priimek pojavlja, pisalo skoraj toliko rok, kot je ohranjenih urbarjev. Zapisi so produkt več dejavnikov in odražajo razmerje med izgovarjanim, slišanim, zapisanim in prepisanim. Zapisovanje priimka je včasih bolj, drugič manj zvesto sledilo izgovarjavi, lahko pa je šlo tudi samo za prepis iz starejšega urbarja v mlajšega.

[40] Naslednja preglednica navaja vse oblike priimka, ki se pojavljajo v turjaških urbarjih od leta 1482 dalje. Razdeljene so v tri časovna obdobja, ta pa zaradi boljše preglednosti razmejujeta okrogli letnici 1500 in 1550.

105 Hranišča urbarjev: Golec, Kje na Rášici, str. 212–214. – Priimek se v vseh citiranih urbarjih pojavlja na Rášici, v treh urbarjih – 1547–1550, 1551–1554 in 1557–1561 – pa tudi na sosednji Kukmaki. V urbarialnem registru 1587–1588 je Andrej Trubar prvič naveden na Rášici in drugič brez kraja, tako kot je obakrat brez lokacije omenjen kupec žita Jurij Trubar. Ker nekateri urbarji niso paginirani oziroma foliirani, ne navajam strani in folijev.

Tabela 3: Oblike priimka Trubar na Rášici med letom 1482 in malo pred 1614.‌105

Oblika	Do 1500	1501–1550	1551–malo pred 1614	Skupaj
Tr o bar	3-krat (3 urbarji): 1482, 1492, 1493	12-krat (7 urbarjev): 1508, 1510 (2-krat), 1511, 1517 (2-krat), 1524 (2-krat), 1529–1530, 1547–1550 (3-krat)	2-krat (1 urbar): 1557–1561	17-krat (11 urbarjev)
Tr o ber	nikoli	4-krat (2 urbarja): 1511 (2-krat) 1519 (2-krat)	1-krat (1 urbar): 1551–1554	5-krat (3 urbarji)
Tr a bar	2-krat (2 urbarja): 1484, 1485	1-krat (1 urbar): 1529–1530	1-krat (1 urbar): 1551–1554	4-krat (4 urbarji)
Tr a ber	3-krat (2 urbarja): 1483, 1499 (2-krat)	8-krat (7 urbarjev): 1501, 1501–1502 (register zaostankov – 2-krat), 1503–4, 1504, 1506, 1507, 1509	2-krat (1 urbar): 1551–1554	13-krat (10 urbarjev)
Tr u ber	nikoli	Nikoli	12-krat (8 urbarjev): malo po 1561, 1565–67, 1576–78, 1582–85, 1587–88 (register – 3-krat), 1590–93 (2-krat), 1611–(1615/17), malo pred 1614 (2-krat),	12-krat (8 urbarjev)
Thr u ber	nikoli	nikoli	2-krat (2 urbarja): 1582–1585 (1584), 1611–15/17	2-krat (2 urbarja)
Tr ue ber	nikoli	nikoli	1-krat (1 urbar): 1587–88	1-krat (1 urbar)
Tr u bär	nikoli	nikoli	1-krat (1 urbar): 1590–93 (1591)	1-krat (1 urbar)
Skupaj	8 pojavitev v 7 urbarjih	25 pojavitev v 16 urbarjih	22 pojavitev v 11 urbarjih	55 pojavitev v 32 urbarjih

[41] Vseh znanih zapisov priimka je 55 v osmih pojavnih oblikah. Dve od teh sta sicer izpričani le po enkrat samkrat in ena dvakrat. Vse tri redke oblike so se pojavile pozno, šele proti koncu 16. stoletja. Kot temeljne, najpogostejše izstopajo tri, izpričane približno enako pogosto – od 12-krat do 17-krat, vendar časovno zelo različno. Prva, Trobar, je dokumentirana največkrat, 17-krat, od prve omembe priimka leta 1482 do urbarja 1557–1561. Z zamikom se pojavi in preneha njena različica Trober, zabeležena petkrat med letom 1511 in urbarjem 1551–1554. Oblika Traber je druga najpogostejša s skupno 13 pojavitvami, zastopana v malce krajšem časovnem razponu kakor Trobar, in sicer med 1483 in 1551–1554. Njena zapisovalska različica Trabar je s štirimi pojavitvami približno tako redka kakor Trober (pet pojavitev), le da je dokumentirana v daljšem razponu, od 1484 do 1551–1554. Od urbarja, ki je nastal malo po letu 1561, dalje pa imajo zapisi za naglašeni prvi samoglasnik dosledno grafem u. Ob enkratnih ali dvakratnih pojavitvah različic Thruber, Trueber in Trubär, ki so vse zelo pozne – med 1584 in malo pred 1614 –, je z 12 zapisi daleč najpogostejša različica Truber. Pojavlja se od urbarja, nastalega kmalu po letu 1561, do zadnje omembe raških Trubarjev malo pred letom 1614. Poleg povsem možnega razloga, da so pisarji v začetku šestdesetih let 16. stoletja začeli uporabljati obliko, ki so jo slišali za kranjskega superintendenta Primoža Trubarja, bližnjega sorodnika raških Trobarjev, je vsaj toliko verjeten tudi drugi: pisar je prvi samoglasnik v priimku zaznal bliže glasu u in ga tako tudi zapisal, kar so naslednji zapisovalci povzeli za njim ali pisali enako po lastni slišni zaznavi. Da bi raški govor medtem v kratkem času doživel večji premik, ki bi se odrazil v naglem preobratu zapisovanja u namesto o, pa je skoraj nemogoče. Ne nazadnje je v današnjem diftongu uọ (truọbu, atruọbi) zaznavnejši glas o kakor u.

[42] Če vse zapise priimka strnemo v tri oblike glede na nenaglašeni samoglasnik – a, o in u –, si po pogostnosti sledijo tako, kot jih prikazuje spodnja preglednica.

Tabela 4: Tri osnovne oblike priimka Trubar na Rášici med letoma 1482 in malo pred 1614.

Oblika	Do 1500	1501–1550	1551–malo pred 1614	Skupaj
O = Tr o bar/Tr o ber	3-krat (3 urbarji)	16-krat (8 urbarjev)	3-krat (1 urbar)	22-krat (13 urbarjev)
A = Tr a bar/Tr a ber	5-krat (4 urbarji)	9-krat (8 urbarjev)	3-krat (1 urbar)	17-krat (13 urbarjev)
U = Tr u ber/Tr ue ber/ Thr u ber/Tr u bär	nikoli	nikoli	16-krat (8 urbarjev)	16-krat (v 8 urbarjih)
	8 pojavitev (v 7 urbarjih)	25 pojavitev (v 16 urbarjih)	22 pojavitev (v 11 urbarjih)	55 pojavitev (v 32 urbarjih)

[43] Najpogostejši obliki z o in a – Trober/Trobar (22-krat) in Traber/Trabar (17-krat) – povsem izgineta po letu 1561, oblika Truber/Trubar pa jima je po pogostnosti (16-krat) za petami, a se ni pojavila pred omenjenim letom. Ni nepomembno, da v istem času oziroma v istem viru nikoli ne srečamo dveh zapisov, ki bi si bila po glasovni vrednosti zelo različna: s samoglasnikoma a in u.‌106 106 Samo v urbarju za obdobje 1551–1554 srečamo tri različne zapise: Traber (2-krat), Trabar in Trober, od tega enkrat različno za isto osebo: Juri Trabar in Juri Trober. Druge zapisovalske razlike so še manjše: v urbarju 1529–1530 je isti Simon enkrat Trobar in drugič Trabar, v registru 1587–1588 je Andrej Trubar imenovan Truber in Trueber ter v urbarju 1590–1593 dvakrat Truber in enkrat Trubär, v urbarju 1611–1615/17 pa pri Andreju Trubarju ml. srečamo različici zapisa Truber in Thruber.

[44] Kidrič, ki je, čeprav le iz druge roke, poznal večino oblik zapisa Trubarjevega priimka, je brez poglabljanja v raški govor ali razvoj jezika sklenil (1920): »V korenu imamo torej slovenski refleks nosnega o. Menjava v korenu o-a-u-e in v končnici a-o-e kaže, da se niti tu niti tam ni slišal čist glas. V naglašenem korenu je izgovarjal narod pač pred o kratek u, v nenaglašeni končnici pa poluglasnik«.‌107 107 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267. – Izvirni zapis navaja Kidrič le za sedem urbarjev, a zaradi nepoznavanja primarnega gradiva v treh primerih napačno. V urbarju 1482 je v resnici zastopana samo oblika Trobar, ne pa tudi Trober (navaja tudi na str. 257, op. 40), oblike Trobor v urbarju 1517 sploh ni, ampak v obeh primerih samo Trobar, tako kot v urbarju 1557–1561 ni zapisano Trebar, temveč obakrat Trobar.

[45] Medtem ko je zapisovanje prvega samoglasnika kot u in o mogoče pojasniti z nejasnim vmesnim glasom v raškem govoru in širše v dolenjskem narečju, preseneča pogosta raba grafema a. Postavlja se vprašanje, kako spraviti na skupni imenovalec tri naglašene samoglasnike – a, o in u. Glasovni razvoj od a do u ni verjeten, niti ni potrjen glede na čas pojavitve, saj sta se tro in tra pojavila skoraj hkrati, prvi leta 1482 in drugi samo leto pozneje.

[46] Potrditev hipoteze, da je šlo pri pisanju prvega samoglasnika z grafemom a le za nemško pisarniško maniro in ne za zapis dejanskega glasu, najdemo prejkone v izgovarjavi in zapisovanju imena kraja Rob, nekaj kilometrov zahodno od Rášice. Gre za toponim, ki ga danes na Robu in na Rášici izgovarjajo z diftongom (Ruọb), torej enako kot glagol trobiti (truọbit), iz katerega naj bi priimek Trobar/Trubar izviral. Rob je v turjaških urbarjih od prve pojavitve leta 1463‌108 108 Kos, Gradivo za historično, str. 522. zelo dolgo zapisan samo kot Rab (v letih 1501–1502 izjemoma kot Rabb in Raabb) in šele od štiridesetih let 16. stoletja kot Rob (z različicama Robb in Roob). Iz toponima je nastal priimek Robar,‌109 109 V 30. letih 20. stoletja, v času pred množičnimi migracijami, je bil priimek Robar najpogostejši v tedanjem političnem okraju Litija, sicer pa poleg Ljubljane razširjen le v šestih okrajih na Štajerskem (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 518). ki so ga izgovarjali s poudarkom na prvem zlogu, v urbarjih pa tako kot priimek Trobar/Trubar zapisovali zelo različno, prvi samoglasnik zelo pogosto z diftongom: Raber, Rabar, Robar, Rober, Roober, Rawbar, Rawber, Rauber in Raubar.‌110 110 Obliko Robar srečamo v urbarjih samo dvakrat, in še to ne na Robu, temveč pri mitničarju na Rášici, zapisano v urbarjih za leti 1492 in 1493. Da so oblike z dvoglasnikom au – Rawbar, Rawber, Raubar in Rauber – resnično zapisi priimka Robar, dokazujejo imena gospodarjev na Robu: Hannse Rabar iz leta 1511 je v urbarju za leto 1517 naveden kot Hannse Rauber, v urbarju 1644–1648 dobi Mathia Rober naslednika z imenom Jansche Rauber, gospodar Janže pa je v urbarju 1680–1689 naveden kot Jansche Rauber in takoj nato v urbarju 1690–1708 kot Hannßche Roober. Z njim je priimek Robar na Robu ugasnil. Vzporedno z Robarji se na tretjini tamkajšnje prvotne edine hube omenjajo od urbarja 1660–1668 vse do urbarja 1778–1789 gospodarji s priimkom Rupar (Rupper, Ruppar, Rupar). Možnost, da bi šlo za kognomen Rubar z enakim izvorom kot Robar, je treba izključiti, saj je v urbarjih priimek Rupar kontinuirano dokumentiran že od leta 1484, najprej v vasi Rupe (nem. Greut, Grewtt), nedaleč od Roba, kjer je tudi nastal (urbar 1484, pag. 14: Machor Ruppar). Zapisovanje toponima Rob in etnika Robar predstavlja tako tudi referenco za glasovno vrednost zapisov kognomna Trobar/Trubar.

111 Hranišča urbarjev: Golec, Kje na Rášici, str. 212–214. – Ker je Rob v urbarjih naveden na samem začetku, nekateri urbarji pa niso paginirani oziroma foliirani, ne navajam strani in folijev. Za nekaj urbarjev, shranjenih na Dunaju, podatki o Robu manjkajo.

Tabela 5: Zapis toponima Rob in iz njega izpeljanega etnika.‌111

Toponim Rob	Urbar	Etnik za prebivalca Roba	Urbar
Rab, Rabb, Raabb	1463, 1464, 1467, 1482, 1483, 1484, 1485, 1492, 1493, 1499, 1503–1504, 1504, 1506, 1507, 1508, 1509, 1510, 1511, 1517, 1519, 1524, 1527, 1529–1530	Raber	1464, 1483, 1484, 1492, 1493, 1499, 1501–1502 (register zaostankov), 1503–1504, 1504, 1506, 1507, 1508, 1509, 1510
		Rabar	1467, 1482, 1485, 1511
		Rawbar, Rawber, Raubar, Rauber	1517, 1519, 1524, 1527, 1529–1530, malo pred 1547, 1547–1550, 1551–1554, 1557–1561, 1565–1567, 1576–1578, 1582–1585, 1590–1593, malo pred 1614, 1615–1620, 1644–1648, 1660–1667, 1668–1679, 1680–1689
Robb	malo pred 1547, 1547–1550
Rob	1542–1545, 1551–1554, 1557–1561, 1565–1567, 1576–1578, 1582–1585, 1587–1588 (register), 1590–1593, malo pred 1614, 1615–1620, 1644–1648, 1660–1667, 1668–1689	Rober	1644–1648
Vrobi (slov. mestnik ednine)	1576–1578, 1582–1585, 1590–1593
Roob	1690–1708, 1712–1716, 1741–1750, 1750–1760, 1778–1789, 1798–1801	Roober	1690–1708
Raab	okoli 1755

[47] Zapisovalski razvoj – najprej o, nato u – kot posledica nejasne izgovarjave samoglasnika se zelo verjetno odraža tudi v priimku Trober oz. Truber, izpričanem v Beli krajini med letoma 1558 in 1611.‌112 112 Gl. op. 102. Da je šlo tam prav tako za izgovorno vmesni glas med o in u, bi bilo bržkone mogoče razložiti z značilnostmi nekaterih belokranjskih govorov.‌113 113 Šokarsko narečje, ki se začenja severno od Krupe in je v glavnem omejeno na župnijo Semič, se z nekaterimi pojavi veže na dolenjščino: med drugim pozna v dolgih zlogih úo (zuop, suot) ter diftongične reflekse za sekundarno akcentuirana e in h (buógat, nuóga, wuózu). Ramovš, Historična gramatika, str. 136. Pri tem je sekundarnega pomena, ali je bil priimek v Beli krajini avtohton ali pa se je tamkajšnji prvi Trubar, naveden še kot Trober, priselil iz turjaškega gospostva, kar bi bilo povsem verjetno glede na to, da je imel Turjak posest tudi v Beli krajini.‌114 114 Prim. Kos, Urbarji za Belo krajino, str. 55–59; Komac, Vzpon Turjaških, str. 152–156 in zemljevid Posest v Beli krajini.

[48] Končno bi že omenjeni Vipavec Gregor Trupar, izpričan edinokrat leta 1500, prav tako lahko nosil glasovno enak priimek kot Trobarji/Trubarji na Rášici. Ker je zapis Trupar nastal v Vidmu v Furlaniji, v romanskem jezikovnem okolju z latinsko pisarniško tradicijo, ni izključena analogija s preobrazbo zapisa Primoževega priimka, ki jo je ta doživel v jezikovno podobnem sredozemskem okolju. Priimek mladega Rášičana so morda začeli pisati s samoglasnikom u že na Reki (1520–21), najpozneje pa sredi dvajsetih let v Trstu, kjer je Primož tudi prvič izpričan (1526). Mladeničevo ime, ki so ga slišali iz njegovih ust, so zapisali najbliže tamkajšnji uveljavljeni praksi in ta se je razlikovala od one na Turjaku. Tudi Trubarjevo poznejše dosledno pisanje svojega osebnega imena kot Primosh z o ‌115 115 V slovenskih naslovih njegovih del se v celoti izpisano osebno ime vedno pojavlja v tožilniku skupaj s priimkom: Primosha Truberia dvanajstkrat (1557 – dvakrat, 1560, 1561, 1562, 1563, 1566, 1567 – dvakrat, 1575, 1577 in posthumno 1595), enkrat kot Primosa Truberia (1582), trikrat pa okrajšano kot P. Truberia (1567 – dvakrat in 1574). Gl. seznam Trubarjevih del v: Rupel, Primus Truber, str. 293–299. – Drugi samoglasnik v imenu je zapisan kot o tudi že pri Trubarjevem prvem slovenskem podpisu sploh, skritem na 202. strani Katekizma iz leta 1550: od primosa trubarie. je navsezadnje že prilagoditev izgovarjavi zunaj območja domačega govora in narečja, kjer je mogel biti vsak Prímož le Prímaž.‌116 116 S ponaglasnim a, kot se ime izgovarja na Rášici danes (infomator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 25. julija 2008), je dokumentirano konec šestdesetih let 19. stoletja v vpisih v škocjanski krstni matični knjigi: Primaš (NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Škocjan pri Turjaku, K 1835–1900, 2. 6. 1868, 9. 6. 1869). Zapisal ga je župnik Anton Čibašek (1851–1878), doma iz Smlednika na Gorenjskem, ki je od leta 1863 do odhoda z župnije pisal matične knjige v slovenščini. – Na ponaglasno izgovarjavo a kaže zelo verjetno zapis imena Primas, ki se za gospodarja kmetije na Rášici pojavlja v naslednjih turjaških urbarjih iz srede 16. stoletja: malo pred 1547, 1547–1550 in 1551–1554; osebno ime Primož je sicer v urbarjih običajno zapisano kot Primus. – V Trubarjevem narečju je ponaglasna izgovarjava a dokumentirana že v 15. stoletju, denimo leta 1425 v zapisih toponimov Podlog in Zapotok: Puedlak in Sapatak (Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, str. 444 in 753). Prim. današnjo izgovarjavo nenaglašenega a v toponimu Podlog: Púdlag.

[49] Z zapisi v turjaških urbarjih torej ni mogoče podpreti domneve, ki jo srečujemo že od Levstika dalje in po kateri si je Trubar samoglasnik u izbral samovoljno. Res pa bi se lahko takšno pisanje uveljavilo pod vplivom hrvaščine med Primoževim bivanjem na Reki (Rupel).‌117 117 Rupel, Primož Trubar, str. 10; prim. isti, Primus Truber, str. 6. Izgovorno nejasni samoglasnik med o in u so v mestu ob Kvarnerju tem prej zapisali kot u, če so v korenu priimka prepoznali hrvaški glagol trubiti.

Vprašanje etimologije priimka Trobar/Trubar

[50] Da so apelativ Trubar povezovali s trobarjem ali trobcem ter z glagolom trobiti že Trubarjevi izobraženi sodobniki, kažejo po Mirku Ruplu latinske pesnitve Matije Trosta. Ta je Trubarja po smrti označil kot »canora tuba verbi Dei« (zvokovita troblja besede božje) in se poigral z njegovim imenom v verzu:

[51] V precej svobodnem prevodu Antona Sovreta, ki je glas troblje ali trobente (tubicen) podkrepil še s pesniškim prevodom latinskega glagola sono kot trobiti, se verz glasi:

118 Rupel, Primož Trubar, str. 10; prim. isti, Primus Truber, str. 6. – Objava pesnitve in prevoda: isti, Nove najdbe, str. 52–53.

[52] Etimologija priimka iz glagola trobiti se je očitno zdela logična ne glede na zamenjavo prvega samoglasnika o za u. Nebistveno se razlikujeta tudi uveljavljeni razlagi, zakaj je prvi nosilec priimka dobil takšno ime. Po Kidriču (1920) »so bili predniki Primoževi prvotno graščinski trobci = trobarji, ki so s trobo graščinskim podložnikom oznanjali začetek ali konec tlake in drugih opravil«.‌119 119 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267. Rupel (1962) je funkcijo trobarja opredelil manj določno, in sicer da je bil »njih praded kak trobar, morda graščinski trobec, ki se je preživljal s trobo ali trobljo«.‌120 120 Rupel, Primož Trubar, str. 10; prim. isti, Primus Truber, str. 6. Obe razlagi sta obveljali, ker zoper njiju ni bilo pravega ugovora.‌121 121 Prim. Humar, Primož Trubar, str. 14; Debeljak, Trubarjeva Rašica, str. 14. Da bi ju lahko sprejeli ali ovrgli, bo treba upoštevati nova spoznanja o času in okolju nastanka priimka, o njegovem zgodnjem zapisovanju in prvotni izgovarjavi.

[53] Več kot uporabno izhodišče za iskanje etimologije je ponudil Fran Levstik, ko je, ne da bi poznal vire, v Napakah slovenskega pisanja (1858) zdravorazumsko nanizal štiri možnosti nastanka priimka. Prvo smo že obravnavali: »Trubar je morda svoje ime sam poneslovenil.« Kot drugo možnost je Levstik navedel: »ali pa je bil rodu, preseljenega od drugod v naše kraje«, pri čemer ima za obe možnosti skupno podmeno: »ker slovenski bi se bil moral imenovati Trobar, kakor pravimo: trobenta, trobiti, trôbel (kleines Blasehorn; Blumenkelch), trobast (von hervorstehenden Lippen) itd.«. Levstik je hkrati nakazal, da priimek morda ne izvira (neposredno) iz glagola trobiti in trobente/troblje, ampak lahko meri tudi na telesno značilnost: trobast v pomenu človeka z naprej štrlečimi ustnicami. Razlaga ima tem večjo težo, ker jo je podal Trubarjev bližnji rojak, doma iz samo nekaj kilometrov oddaljenih Dolnjih Retij. In končno je navedel še četrto možnost, po kateri bi se Trubar moral »slovenski« imenovati: »morda: Trébar?«‌122 122 Levstik, Napake slovenskega pisanja, str. 53, op. 10.

[54] Začnimo pri namigu, ki se je Levstiku samemu očitno zdel najmanj verjeten: Trébar. V virih turjaškega gospostva takšna oblika priimka ni izpričana, Levstik pa je priimek Trebar gotovo poznal iz širšega domačega okolja in je pravilno mislil na etimologijo iz glagola trebiti.‌123 123 Priimek Trebar je bil v tridesetih letih 20. stoletja razširjen v okrajih Kranj, Ljubljana okolica (vanj je spadala tudi Rášica), Ljubljana in Maribor (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 647). Že Kidrič (1920) je takšno razlago gladko zavrnil: »ne gre tukaj za trebarja, ampak za trobarja«.‌124 124 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267.

[55] Umestno je bilo tudi Levstikovo spraševanje, ali ni Trubar morda izviral iz »rodu, preseljenega od drugod v naše kraje«. Tu bi prišli v poštev zlasti priseljenci iz dveh smeri: sorodni južnoslovanski živelj z juga in nemški s severa. Obe smeri priseljevanja kmečkega življa sta za širše zaledje Turjaka potrjeni. V 14. stoletju je nemško prebivalstvo, predvsem s Koroškega, koloniziralo bližnjo Kočevsko, v drugi polovici 15. stoletja pa so se začeli pred Turki umikati hrvaški in drugi begunci z jugovzhoda. Najstarejši turjaški urbarji od leta 1464 dalje ne poznajo sicer nobenega prepoznavnega kočevarskega priimka,‌125 125 Nabor kočevarskih priimkov konec 15. in v 16. stoletju prim. po: Wolsegger, Das Urbarium (1890), str. 140–183; (1891), str. 13–45; Simonič, Migracije na Kočevskem, str. 107–138; ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, šk. 23, fasc. 15 (12), reformirani urbar urada Kočevska Reka 1498; urbar za del gospostva Kočevje v: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 102, I/58, Lit. P VI–1a, urbar gospostva Prem 1494; prav tam, šk. 80, I/46, Lit. G III–5, urbar gospostva Kočevje 1568. – V turjaškem gospostvu kaže na Kočevarja ali zgolj na človeka, ki je imel opraviti z nemškim jezikom in okoljem, oznaka Jurÿ der Teÿtsch, ki so jo prisodili novincu na eni od hub v župi Bloke (urbar 1511, pag. 188); isti Jurij je nekaj let prej pomenljivo označen kot Juri Nobackh (urbar 1507, pag. 139; urbar 1508, pag. 124). komaj kateri kognomen turjaških podložnikov pa bi mogli pripisati južnoslovanskim priseljencem; takšna sta, denimo, Bezjak in Krabat, oba izpričana na Rášici.‌126 126 Priimek Bezjak (Wetziack, Wesiagk, Besiagkh) srečujemo na Rášici od leta 1482 do 1493. Mitničar Ivan Krabat se pojavi v šele v začetku 16. stoletja. V urbarjih leta 1506 in 1507 se imenuje še Ivan mitničar (Ybann Mauttner), leta 1509 le Ivan (Ybann), od leta 1511 do 1519 Ivan Krabat in od 1524 do 1530 Ivan Krobat, toda sam se je kot Krabat (Ich Yban Krabat) označil že na listku, priloženem urbarju iz leta 1507 in datiranem 25. marca 1508 (urbar 1507, listek, pag. ad 38).

[56] Če bi se prvi raški Trubar priselil s slovanskega juga, bi se njegov izvorni priimek najverjetneje glasil Trubar z monoftongom u. Glas je za dolenjsko narečno skupino povsem sprejemljiv in bi ga Rášičani zlahka sprejeli brez glasovne spremembe. To pa ne pomeni, da samoglasnika u zaradi njim razumljive etimologije (trobiti) ne bi mogli prilagoditi tudi v vmesni glas med o in u, današnji diftong uọ, kar bi v prvih zapisih med letoma 1482 in 1485 lahko dalo oblike Trobar, Trabar in Traber. Toda, kolikor je znano, priimek Trubar vsaj v hrvaškem prostoru ni potrjen.‌127 127 Prim. zlasti objavi virov: Lopašić, Hrvatski urbari; Adamček, Kampuš, Popisi i obračuni. – Po popisu prebivalstva Hrvaške iz leta 1948 je bil priimku Trubar najbližji zagrebški priimek Truban (Putanec (ur.), Šimunović (ur.), Leksik prezimena, str. 691).

[57] Tako kot za hrvaški izvor je le malo možnosti za nemškega oziroma kočevarskega. Če bi priimek zanesli na Rášico s Kočevskega, bi se po vsej verjetnosti glasil Truber ali Trober, toda med dokumentiranimi kočevarskimi priimki iz 15. in 16. stoletja ni ne takšnega ne sorodnih kognomnov z osnovo Tro-/Dro- ali Tru-/Dru-.‌128 128 O kočevarskih priimkih gl. op. 125. Komajda predstavljiva pa je seveda izolirana priselitev mlinarja-podložnika, ki bi v turjaško gospostvo prišel severa, neposredno iz strnjenega nemškega jezikovnega prostora. Pri tem je potrebno opozoriti, da v nemškem prostoru še danes obstaja avtohtoni priimek Truber – dokumentiran od 16. stoletja‌129 129 Današnji Truberji zanesljivo niso vsi potomci dveh sinov Primoža Trubarja. V Schwäbisch Hallu se je namreč že leta 1565 oženil neki Dionisius Truber (http://www.familysearch.org/Eng/Search/frameset_search.asp‌). Po mnenju Christiana Seidla s Seminarja za indogermanistiko Univerze v Zürichu je najverjetnejši izvor priimka Truber v samostalniku Trub, ki je razširjen tudi na Švabskem in pomeni vinsko usedlino: Bodensatz beim Wein, Heferückstand im Wein (dopis C. Seidla avtorju 4. avgusta 2008). Korena Trub- in Trüb- v nemških priimkih izhajata sicer še iz besede Traube ('grozd'), iz lužiškosrbske ali češke besede 'truba' za trobento ter iz glagola trüben v pomenu 'skaliti', 'kaliti' (Gottschald, Deutsche Namenkunde, str. 495, 498). –, ki je sicer zelo redek in razširjen v južnem delu Nemčije in v Avstriji,‌130 130 V Nemčiji s težiščem na Hessenškem je po telefonskih imenikih ugotovljivih 37 Trubarjev, v Avstriji pa 14, od tega največ na Štajerskem (http://christoph.stoepel.net/geogen/v3/Default.aspx‌). ni pa izpričan priimek Trober.

[58] Drugače kot za nemški ali hrvaški izvor ráških Trubarjev je več osnove za podmeno, da je Trobar/Trubar morda etnik, nastal nedaleč od kraja svoje prve pojavitve in tvorjen po analogiji Rob – Robar. Pregled vseh mikrotoponimov na tleh turjaškega gospostva v tozadevno najbogatejšem viru – terezijanskem katastru iz srede 18. stoletja‌131 131 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 61, N 121, napovedne tabele (BT), lit. E, F in G. – domneve sicer ni potrdil. Še vedno pa možnosti, da gre pri Trobarju/Trubarju za etnik, ni mogoče povsem izključiti, saj bi priimek lahko izviral tudi z območja, ki ni spadalo pod turjaško gospostvo.

[59] Če je bil njegov prvi nosilec raški mlinar Trobar, ki se med letoma 1482 in 1485 zaporedoma omenja v dveh tamkajšnjih mlinih, se zdi na pogled precej verjetna tudi etimologija iz leksema otrob. Novega mlinarja bi lahko sosedje šaljivo poimenovali Otróbar/Atróbar,‌132 132 Današnja raška izgovarjava za otrobe je atruọbi. Informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 10. junija 2008. kar bi po redukciji prvega samoglasnika dalo skrajšano obliko Trobar. Priimka Otrobar danes sicer ni,‌133 133 V prvi polovici 20. stoletja je bil v Ljubljani dokumentiran priimek Otruba (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 418), ki po izvoru bržčas sploh ni slovenski. Tako kot ne srečamo Otrobarja, ne najdemo Plevarja, ki bi dobil priimek po plevah. Vsebinsko sorodni priimki, vendar s priponskim obrazilom -nik so povečini etniki: Plevnik (pleve), Ovsenik/Avsenik (oves), Pšeničnik (pšenica), Ržišnik (rž) ipd. (prim.prav tam, str. 15, 418, 491, 529). toda še pred letom 1500 je nedaleč od Rášice, na ribniškem območju, obstajal kognomen Atrob (Otrob); leta 1517 je namreč na dunajski univerzi študiral »Jorius Attrob ex Reiffnitz«.‌134 134 Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. II. Band, str. 445. Še tako mikavni možni izvor priimka Trubar iz samostalnika otrob pa moti predvsem odsotnost nenaglašenega prvega samostalnika a oz. o, ki ga pogrešamo pri najzgodnejših zapisih in sploh pri vseh omembah priimka v turjaških urbarjih. Glede na to, da je priimek Trobar/Trubar dokumentiran več kot 50-krat, upravičeno sklepamo, da bi prvi, pozneje odpadli samoglasnik gotovo vsaj kdaj prišel do izraza v zapisu. Zlasti ker so urbarje pisali številni pisarji, bi kateri od njih gotovo še zaznal in zapisal izginjajoči glas a/o, a se to ni zgodilo. Neizpričanost prvega, nenaglašenega samoglasnika vodi lahko samo k podmeni, da bi se moral glas izgubiti že na začetku razvojne poti priimka, kar ne govori v prid etimologiji: otrobi – Otrobar.

[60] Podobno majhna je verjetnost, da bi dobil prvi Trubar priimek po trabju ali trobju, tj. trikotnem delu voza, spredaj ali zadaj vtaknjenem med podvoz in oplen. Izraz je dokumentiran predvsem na območju dolenjske narečne skupine – na Ribniškem tudi v obliki trobje ‌135 135 Samostalnik srednjega spola je kot trâbje prišel v Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1895) in tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (1991), v Slovenskem pravopisu (2001) pa ga že pogrešamo (Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Drugi del, str. 680; Slovar slovenskega knjižnega jezika. Peta knjiga, str. 133; Slovenski pravopis). Prim. tudi ZRC SAZU, ISJFR, Leksikološka sekcija, Listkovna kartoteka, T 53, trabje, trabi. Očitno so isti izraz kot trobje prevzeli zaradi zunanje podobnosti v polpretekli dobi za vilicam podobno napravo, skozi katero je napeljan pisalni trak pri pisalnem stroju (prav tam, T 71, trobje). – in se danes vse bolj pozablja.‌136 136 Na Rášici le še redki poznajo izraz trabje za del voza z običajnejšo sopomenko prema. Informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 25. julija 2008. Trabar ali trobar bi v primeru etimologije po trabju/trobju slej ko prej pomenil izdelovalca tega dela opreme voza. Analogijo najdemo v sorodnem priimku Komatar,‌137 137 V prvi polovici 20. stoletja je bil priimek komatar razširjen predvsem v osrednji Sloveniji, in sicer v tedanjih okrajih Kamnik, Litija, Kranj, Krško, Ljubljana–okolica in Ljubljana (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 281). – V kraju Plate pri Vojniku je priimek izpričan leta 1527 kot Comotar (Koropec, Slovenski del Štajerske, str. 227). lastnem imenu za komatarski poklic,‌138 138 Kot komatár v pomenu izdelovalca komatov ga še navaja Pleteršnikov slovar leta 1894: Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Prvi del, str. 427. ki je v 19. stoletju izpričan tudi na Rášici.‌139 139 Očetov poklic komatar je naveden v škocjanski krstni matici v sedemdesetih letih 19. stoletja pri dveh otrocih Franca Eržena na Rašici št. 1 (NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Škocjan pri Turjaku, 8. 6. 1874, 15. 2. 1876). Zgodnejši zapisi priimka Trubar kot Trobar/Trober in Trabar/Traber bi sicer lahko ustrezali izvoru iz leksema trabje/trobje, toda poznejši zapisovalski razvoj v Truber, za katerega sklepamo, da ni umeten, takšno podmeno ovrže.

[61] Brez zadržkov lahko izključimo tudi možnost, da se je priimek Trubar prvotno glasil Trajbar in pomenil gonjača živine. Nastanek takšnega poklicnega priimka bi bil na območju Rášice sicer naravnost samoumeven, saj je vodila skozi Trubarjev rojstni kraj glavna živinska pot prek slovenskega ozemlja. Poleg tega je slovenski izraz trájbar v turjaškem gospostvu dokumentiran iz ust domačinov, čeprav šele konec 18. stoletja,‌140 140 V prisegi podložnika Janeza Kožarja, dani leta 1795 pred krajevnim sodiščem na Turjaku, najdemo v zvezi z živinsko trgovino besedni zvezi »od voleh jenu trajbarih« (od Vollech, jenu treibarich), »za vole, za trajbare« (sa Volle, sa treibare) (Golec, Turjaški arhiv, str. 183). Starejši Rášičani izraz trájbar še poznajo (informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 25. julija 2008). in je na Rášici znan tudi danes.‌141 141 Informator Franc Škulj, roj. 1931, Rašica 16, 10. junija 2008. Toda trájbar glasovno nikakor ne more ustrezati zapisom Trobar/Trober in Trabar/Traber s konca 15. in iz 16. stoletja. V osnovi nemški samostalnik in iz njega tvorjeni priimek Treiber ‌142 142 V 16. stoletju ga na Slovenskem srečamo na podeželju leta 1527 v Melju pri Mariboru (Koropec, Slovenski del Štajerske, str. 229). sta se na Kranjskem že v 16. stoletju zapisovala samo z ei in ey,‌143 143 V Ljubljani je v 16. stoletju omenjenih devet oseb s priimkom Treiber oz. Treyber (Gradivo za zgodovino Ljubljane, XII/3, str. 2; XII/5, str. 3; ZAL, Imenska kartoteka h Cod. I in XIII, šk. 17, Drau–Dup). oblike priimka na Slovenskem v 20. stoletju, pretežno v panonskem narečnem prostoru, pa so Trajbar, Trajber, Traiber in Treiber.‌144 144 Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 645, 648.

[62] Brez podlage je tudi domneva, da ima prvotni zapis raškega priimka Trubar kot Trobar/Trober in Traber/Trabar onomatopoetsko osnovo v posnemanju zvoka mlina: trap-trap ali trop-trop. Podmena bi bila verjetnejša, ko bi šlo pri izgovarjavi prvega samoglasnika v priimku za jasen glas a ali o, in ne, kot kaže, za vmesni glas med o in u, ki so ga pozneje zapisovali z u.

[63] Po preverjanju različnih možnih osnov za etimologijo se nazadnje vrnemo k izhodiščni kot najbolj verjetni: priimek Trubar oz. Trobar ima osnovo v glagolu trobiti in v njegovi dolenjski, danes dvoglasniški izgovarjavi: truọbit. Treba pa je poiskati tudi konkreten razlog, zakaj in kako je priimek nastal. Da je bil prvi nosilec »trobar, morda graščinski trobec, ki se je preživljal s trobo ali trobljo« (Rupel),‌145 145 Rupel, Primož Trubar, str. 10; prim. isti, Primus Truber, str. 6. je vse preveč poenostavljena in svobodna razlaga. Knjižnega izraza trobar namreč ne pozna niti Pleteršnikov slovar,‌146 146 Prim. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Drugi del, str. 694. – V literaturi srečamo stilsko zaznamovani pojem trobarji: »Godba je zasvirala cesarsko, bobnarske palčke so bile brčanjo, trobarji trobili generalni marš.« (Rado Murnik, Jarni junaki, 1909, str. 61, po: ZRC SAZU, ISJFR, Leksikološka sekcija, Listkovna kartoteka, T 71, trobar) kar slej ko prej priča, da pri trobarju ni šlo za (dovolj razširjen) poklic. Prav tako ni znano, da bi na Slovenskem kdaj obstajal priimek Trobar, če izvzamemo Rášico in omenjeni osamljeni primer sredi 16. stoletja v Beli krajini (Trober), ki je po vsej verjetnosti tudi tam dal Trubarja (Truber). Poznamo le sorodne priimke Trobec, Trobej, Trobiš in Trobiž,‌147 147 Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 650. od katerih nimajo nujno vsi enake etimologije. Izvor je laže določiti pri priimku Trobentar,‌148 148 Prav tam. ki meri naravnost na glasbilo, a tudi tu bi bil lahko posredi prenesen pomen.

[64] Izvor priimka Trobar/Trubar gre torej iskati v drugačni povezavi med nosilcem in glagolom trobiti. Veliko prej kot za poklic je šlo za trobca za zabavo, za človeka s kakšno govorno posebnostjo ali za osebo, ki jo je okolica morda prepoznala kot pretirano zgovorno. Pridevniška oznaka za gostobesedneža je, denimo, tudi trobljàv.‌149 149 Bezlaj, Etimološki slovar, str. 229. Kot že rečeno, je Levstik med drugim omenil telesno značilnost: trobast v pomenu naprej štrlečih ustnic.‌150 150 Levstik, Napake slovenskega pisanja, str. 53, op. 10; o pomenu trobast kot 'schnauzicht' gl. Bezlaj, Etimološki slovar, str. 229. Za takšen nastanek priimka govorijo analogno tvorjeni slovenski priimki s priponskim obrazilom -ar, ki se nanašajo na dele ali poteze obraza, kolikor ne gre morda vsaj v nekaterih primerih za etnike: Čelar, Rogar, Šobar/Šober, Ustar.‌151 151 Prim. Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 87, 520, 610, 661. – Nista znana priimka Okar ali Nosar, obstaja pa Nosan (prav tam, str. 405).

[65] Na nastanek priimka Trobar/Trobar se odprejo nekoliko drugačni pogledi, če upoštevamo dve podmeni: (1) da je njegov izvor tako ali drugače, neposredno ali posredno povezan z glagolom trobiti in (2) da je bil raški mlinar Trobar, prvič omenjen leta 1482, res prvi nosilec priimka. V takem primeru se še zmanjša verjetnost, da bi mlinar (poklicno) opravljal službo turjaškega graščinskega trobca, ponovno pa kaže premisliti o onomatopoeji, povezani z zvoki mlina. Tako kot je mlin pod bližnjo Kukmako, v katerem se je oče prve slovenske knjige v resnici rodil, dobil po šklopotanju hišno ime Šklópov mlin,‌152 152 Golec, Kje na Rášici, str. 221–222, 230. – Informatorka o ljudski razlagi izvora domačega imena Šklóp: Amalija Zadnik (roj. 1926, u. 2010), Rašica 39, 6. junija in 23. julija 2008. bi lahko okolica drugi raški mlin poimenovala Trobarjev, ker je spuščal zvoke, kot bi trobil, ali ker je bil zaradi obilice dela venomer glasen.‌153 153 Po naravnih zvokih ali posnemanju zvokov v slovenskem prostoru verjetno tvorjeni še priimki: Piskar, Bobnar, Godlar/Godler, bržčas tudi Cvilak (prim. Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 44, 83, 165, 453). Toda v tem primeru so za nenavadno glasbo mlinskih koles krivili predvsem mlinarja, ne mlin. Prvi Trobar, mlinar brez znanega imena, se je namreč že leta 1483 iz mlina pod Rášico preselil v bližnji mlin na Logu in odnesel s seboj komaj porojeni vzdevek, ki je na novi lokaciji posta(ja)l rodbinsko ime.

[66] Kakor koli, prvi raški Trubar je s kognomnom Trobar najprej izpričan v Temkòvem mlinu, kjer je od leta 1986 urejena Trubarjeva domačija. Čeprav je danes dokazano, da ta ni bila dom Primoževih staršev in torej ni mogla biti njegov rojstni dom, jo zaradi prvega Trubarja, ki se omenja prav tukaj, vendarle lahko imenujemo Trubarjeva.‌154 154 Golec, Kje na Rášici, str. 223, 234–235. Še več, obstaja celo možnost, da je ravno nenavaden zvok tega mlina dal prvemu Trobarju vzdevek, iz katerega je nastalo rodbinsko ime. Tega je Primož Malnar, doma iz sosednjega Šklópovega mlina pod Kukmako, pozneje prevzel po materi Jeri Trobar in ga s svojo osebnostjo in delom rešil neizogibne pozabe, v katero bi priimek neizogibno zdrknil, potem ko je na Slovenskem ugasnil.

[67] Najzgodnejšo življenjsko postajo Primoža Trubarja, ki jo je poleg rojstva na Rášici mogoče vsaj približno datirati, predstavlja njegovo šolanje na Reki (1520–1521).‌155 155 Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59, 60-61. Obmorska Reka, tedaj Kranjski pridružena mestna komuna,‌156 156 O politično-upravni navezanosti Reke na Kranjsko med letoma 1466 in 1570 gl. pregledno v: Klen (ur.), Povijest Rijeke, str. 105–106, 123. velja tudi za Trubarjevo prvo življenjsko izkušnjo zunaj rodnih krajev. O tem kratkotrajnem obdobju ni razen enega samega Trubarjevega stavka nobenega pričevanja, tako niti pri njegovem prvem življenjepiscu in sodobniku Jakobu Andreaeju, ki bivanje na Reki izpušča.‌157 157 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60.

[68] Trubarjevi življenjepisci so v pomanjkanju oprijemljivih podatkov preskočili tudi njegovo šolanje pred odhodom na Reko. Danes razpolagamo s precej več dejstvi tako o Trubarjevih domačih krajih kakor o šolskih središčih v širši okolici, novi drobci pa izrisujejo jasnejšo podobo prostora in časa ter do nedavna še neznane povezave. Pomembna pridobitev za raziskovalce je zlasti ponovna dostopnost glavnine turjaških urbarjev (po polstoletni zapori) skupaj s pojavitvijo nekaterih neznanih in izgubljenih urbarjev v Sloveniji‌158 158 O turjaških urbarjih na Dunaju, ki so spet dostopni: Golec, Kje na Rášici, str. 210–215. Za pričujoče poglavje so bili uporabljeni tile urbarji in urbarialni registri: ÖStA, HHStA, FAA, Urbare Auersperg, C–55–1 (1464), C–55–2 (1482), C–55–3 (1483), C–55–4 (1492), C–55–5 (1493), C–55–6 (1499), C–55–7 (register zaostankov 1501), C–55–8 (1506), C–55–10 (1517), C–55–11 (1519), C–55–12 (1524), C–55–13 (1527), C–55–14 (1529; prav: 1529–1530), C–55–15 (1542–1545), C–55–16 (1547), C–55–17 (ca. 1550; prav: po 1561), C–55–18 (1551), C–55–19 (1553; prav: malo pred 1547). V dveh javnih ustanovah v Sloveniji so shranjeni naslednji urbarji: ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 81u (1484), 47u (1485), 42u (1501), 82u (1503–1504), 43u (1504), 44u (1509–1510), 45u (1510 – urbarski izvleček); Biblioteka SAZU, R 95, III 5507, urbarji 1507, 1508 in 1511. V nadaljevanju so citirani samo urbarji in strani, brez hranišč in signatur. ter tudi temeljita raziskanost rodbine Auersperg – Turjaških.‌159 159 Preinfalk, Auerspergi. Doslej neznana dejstva lahko v novi luči osvetlijo nepovezana spoznanja o šolski in kulturni zgodovini Trubarjevih krajev, vse skupaj pa omogoča jasnejšo sliko okoliščin, v katerih se je Primož Trubar najprej šolal.‌160 160 Nova spoznanja so bila prvič objavljena leta 2008 v razpravi: Golec, Trubarjeve prve šole.

Začetno šolanje v bližini doma

[69] Gotovo je eno, na Reko, kjer se je Trubar zadrževal, ko mu je bilo kakšnih dvanajst, trinajst let, zagotovo ni prišel kot popoln analfabet, saj je že dosegal starostno mejo, ki je po tedanjih predstavah ločila otroštvo od odraslosti. Tako zapoznel začetek elementarnega šolanja bi bil namreč že zelo pozen, če ne prepozen za duhovniški poklic, pa tudi za pridobitev solidne šolske izobrazbe. France Kidrič in Mirko Rupel se pri kratki obravnavi Trubarjevega življenja nista niti dotaknila vprašanja, kje se je Trubar naučil brati in pisati, ker se nista mogla opreti na nič konkretnega.‌161 161 Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 59–60; Rupel, Primož Trubar, str. 14–18. Tudi navajanje Jožka Humarja, da je Primoževo bistrost pri verskem pouku spoznal škocjanski župnik Jernej Krek, je le ugibanje.‌162 162 Humar, Primož Trubar, str. 15. Trubarjevi življenjepisci so namreč za Kreka vedeli zgolj iz omembe leta 1507.‌163 163 »17. maja 1507 župnik Jernej Krek ("Kraegkh, Rector Ecclesiae s. Conciani prope Auersperg").« (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 200). Da je Krek Trubarja dobro poznal in da je njegovo pot spremljal vse do časa, ko je Primož nastopil prvo duhovniško službo, lahko sklepamo šele iz leta 2007 objavljene glavnine dveh listin iz leta 1532, ki govorita o Krekovi resignaciji na mesto škocjanskega župnika.‌164 164 Škulj, Jerebova kronika, str. 12–13.

[70] Prvega pouka, tudi jezikovnega – nemščine in latinščine, je bil Trubar vsekakor deležen še v domačem okolju. Številčno močna duhovščina v domači župniji v Škocjanu pri Turjaku – leta 1515 so tu omenjeni štirje duhovniki‌165 165 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 46u, knjiga izdatkov turjaškega oskrbnika Hansa Mordaxa 1514–1515, pag. 26: »Item von Sandt Cancian IIII priestern per XII ß«. Prim. Preinfalk, Zemljiško gospostvo, str. 25. – vodi k sklepu, da gre prve Primoževe korake do šolske učenosti po vsej verjetnosti res iskati pri tem ali onem škocjanskem mašniku. Ne nazadnje je bil Primož sin raškega cerkvenega ključarja‌166 166 O očetu, ključarju raške podružnične cerkve sv. Jerneja, govori Trubar v delu Catehismus sdveima islagama /.../ skusi Primosha Truberia. V Tibingi, 1575, str. 267. Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 58. in ta je imel gotovo večkrat opravke v župnišču.‌167 167 Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60. Poleg tega razdalja med Rášico in župnijskim središčem – uro hoda – za otroka osmih do dvanajstih let ni bila posebna ovira.

[71] Manj verjetno se zdi Trubarjevo učenje skupaj z grajskimi otroki na približno pol ure oddaljenem turjaškem gradu. Tedanji Auerspergi niso imeli otrok Primoževe starosti, saj je bil gospodar Trojan še samski mladenič,‌168 168 Prim. rodovnik Auerspergov: Preinfalk, Auerspergi, str. 559. zato bi prišli v poštev za pouk le otroci upravitelja in drugih pomembnejših oseb v grajski službi.‌169 169 Hans Mordax, ki je vodil gospostvo v odsotnosti gospoda vsaj v letih 1514 in 1515, je imel le dve hčerki, katerih starosti ni mogoče določiti (Preinfalk, Zemljiško gospostvo, str. 19). Poznejše Trubarjevo zahvaljevanje mladima Krištofu in Andreju Auerspergu za dobrote, ki so jih njuni predniki izkazali njemu in njegovim (1577),‌170 170 Noviga Testamenta pusledni deil, str. VI. Objava: Sakrausky (ur.), Primus Truber, str. 403, 408. Prim. Rupel, Primus Truber, str. 8, 11, op. 34. je v vsakem primeru presplošno in za tovrstna sklepanja premalo povedno. A vendar ne moremo preprosto mimo dejstva, da je na Turjaku ob takratni odsotnosti gospodarjeve družine prebivalo več pismenih oseb, ki so pustile sledove kot pisarji urbarjev‌171 171 Skoraj vsakega od priročnih urbarjev, namenjenih enoletnemu vodenju, je pisala druga roka. Tako je tudi v primeru, ko nosijo trije urbarji z začetka 16. stoletja v naslovu ime istega upravitelja Wolfganga Ramspergerja v prvi osebi, a so pisani vsak z drugo roko. ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 42u (1501), 43u (1504), 82u (1503–1504). in bi lahko posameznikom ali majhnim skupinam nudile začetni pouk. O kakšnem grajskem duhovniku ni v tem času še nobenih poročil.‌172 172 Pomenljiva je zlasti odsotnost grajskega duhovnika v Mordaxovi knjigi oskrbniških računov 1514–1515, v kateri je sumarno navedenih kar 30 duhovnikov domače in okoliških župnij (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 46u, knjiga izdatkov turjaškega oskrbnika Hansa Mordaxa 1514–1515, pag. 26). Prim. tudi Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 200.

[72] Poleg Škocjana in Turjaka nikakor ne gre prezreti dveh okoliških župnijskih središč, za kateri je prav v Trubarjevem otroštvu izpričan obstoj šole in učitelja oziroma samo učitelja. Prvo je Šmarje (danes Šmarje-Sap) in drugo Ig, oba kraja sicer okoli štiri ure oddaljena od Rášice. Trubarjevi življenjepisci ju kot možni Primoževi »prvi šoli« ne izpostavljajo, ker sta se zdela preveč odmaknjena, za učitelja na Igu pa po vsej priliki niso niti vedeli.‌173 173 Rupel omenja Šmarje le v zvezi z vprašanjem, zakaj so Trubarja poslali v šolo na Reko: »Za mladega Primoža, ki so iz njega hoteli napraviti duhovnika, bi bila prišla v poštev kaka župnijska šola, n. pr. v bližnjem Šmarju, v Višnji Gori ali Ljubljani, zakaj v teh in še v nekaterih drugih, bolj oddaljenih krajih so šole izpričane konec 15. ali v začetku 16. stoletja.« (Rupel, Primož Trubar, str. 18; prim. isti, Primus Truber, str. 15). Da je Trubar »hodil v šolo v Šmarje«, pripoveduje povedka, ki živi med tamkajšnjimi domačini, a je razumljivo poznega nastanka. Jakob Müller pripisuje njen nastanek kakšnemu župniku ali učitelju, ki bi poznal Koblarjev podatek o šmarskem učitelju z začetka 16. stoletja, objavljen leta 1893.‌174 174 Müller, Primož Trubar, str. 75. – V prid opiranja »izročila« na Koblarjev podatek govori več dejstev: pričevanje enega od pripovedovalcev, da je za povedko slišal v šoli, sklicevanje na izročilo oseb, rojenih konec 19. stoletja, in navajanje logične nujnosti: »Ker takrat je bila samo v Šmarju šola.« O omenjenem učitelju, Ribničanu Štefanu Pehlarju, vemo danes več, vse pa sporočajo štirje dokumenti iz istega leta 1504. V prvem iz junija 1504 se sam naslavlja kot »vodja šol v Šmarju« (in Harlandt scholarum rector), župnik Mihael Sterleker ga 8. julija imenuje »vodja moje šole« (mee scole rector), 11. avgusta »moj šolnik« (pro meo scolastico) ter 12. decembra »trenutno vodja mojih šol« (mearum scholarum pro nunc rectoris). Kot nezakonski sin duhovnika se je potegoval za dispenzo, da bi smel biti tudi sam posvečen v mašnika, župnik Sterleker pa ga je še pred končno odločitvijo začasno sprejel za svojega duhovnega pomočnika.‌175 175 Baraga, Štefan Pehlar, str. 176, 177, 178, 179, 180. – Do Baragove objave in prevoda štirih listin je bila znana le Koblarjeva omemba: »10. avg. 1504 se imenuje klerik Štefan Pechlar iz Ribnice vodja šol v Šmariji, in v decembru istega leta ga šmarijski župnik vzame za duhovnega pomočnika (A, b, 49).« (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 87). Župnikova omemba »moje šole« oziroma »mojih šol« ne dopušča nikakršnega dvoma, da je šlo za župnijsko šolo. France Baraga iz rabe množinske oblike »šole« sklepa, da je bil Pehlar učitelj večstopenjske šole, ne le najnižjega pripravljalnega razreda, marveč vsaj še razreda gramatikalnih osnov. »Rector scholarum« lahko poleg tega pomeni, da je imel pri pouku kakšnega pomočnika, kar za takratni čas ne bi bilo nič nenavadnega.‌176 176 Baraga, Štefan Pehlar, str. 175. Zadnje ima slejkoprej potrditev v nedatiranih omembah dveh (!) šmarskih učiteljev, Gašperja in Hieronima (Khasper schuelmaistr zw Sanndt Marein, Jeronimo schwelmaistr zw Sanndt Marein), ki se pojavljata v računski knjigi zapuščine ljubljanskega trgovca Mospacherja, umrlega leta 1517.‌177 177 Vilfan, Otorepec, Valenčič, Ljubljanski trgovski knjigi, str. 129. Kdaj je šmarska šola ugasnila in ali bi jo Trubar še lahko obiskoval, ostaja odprto vprašanje. Leta 1515, ko mu je bilo približno sedem let, je vsekakor še obstajala, saj se v računski knjigi turjaškega oskrbnika Mordaxa omenja izdatek za šmarskega učitelja z učenci (schulmayster von Sandt Marein mit den schueleren).‌178 178 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 46u, knjiga izdatkov turjaškega oskrbnika Hansa Mordaxa 1514–1515, pag. 26, po 20. 7. 1515. Prim. Preinfalk, Zemljiško gospostvo, str. 26. Ugasnitev šole je torej treba postavljati v nedoločljiv čas po tem letu, glede na Mospacherjevo računsko knjigo morda po letu 1517.‌179 179 Po J. Müllerju za šmarsko šolo verjetno ni bilo več denarja najpozneje od leta 1519, ko se je župniji odpovedal župnik Pavel Oberstain, naslednik leta 1516 umrlega Sterlekerja (Müller, Primož Trubar, str. 73). Njena omemba v Mordaxovi knjigi pa ima v zvezi s Turjakom še prav poseben pomen. Prvič, ker priča o povezanosti šmarske šole in župnije s turjaškim gradom, in drugič, pomenljiv je kontekst omembe: Mordax je za maše za pokojnim Darijem Auerspergom izplačal različne vsote tridesetim duhovnikom domače in okoliških župnij, med katerimi ne navaja nobenega drugega šolnika razen šmarskega učitelja z učenci.‌180 180 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, 46u, knjiga izdatkov turjaškega oskrbnika Hansa Mordaxa 1514–1515, pag. 26. Prim. Preinfalk, Zemljiško gospostvo, str. 26–27. To seveda ne pomeni, da v Škocjanu, Ribnici, Ložu in drugod ne bi bilo nikakršne oblike pouka, a nemara je šmarska šola izstopala kot večstopenjska, ki je presegala raven elementarnega pouka. Ni sicer nujno, da je Trubar tu pridobil ravno prve šolske izkušnje, ampak bi mogel šolanje v Šmarju že nadaljevati z gramatikalnimi osnovami. In če je res kdaj prestopil prag te župnijske šole, je zaradi oddaljenosti od domače Rášice moral v Šmarju vsaj občasno tudi prebivati.‌181 181 Prim. Müller, Primož Trubar, str. 73.

[73] Kot drugo morebitno šolsko središče, kjer bi mladi Trubar lahko pridobival prva znanja ali obiskoval že nadaljevalni pouk, se v turjaških urbarjih izrisuje Ig. Med številnimi plačniki dajatve za travnik pod Pijavo Gorico se v njih vse od prvega urbarja iz leta 1464 omenja učitelj, »šolmošter« (Schuelmaister) na Igu. Najprej je bil to mož z imenom Ahac, izrecno imenovan »župnikov človek« (des Pharer man von Ÿg),‌182 182 Urbar 1464 (gl. op. 158), fol. 45´ (Achatz Schuelmaister des Pharer man von Ÿg). od devetdesetih let do Trubarjevih za šolanje godnih let pa »šolmošter« Gregor. Tega večina urbarjev še določneje postavlja na Studenec, torej k sedežu ižanske župnije, kjer je živel vsaj še leta 1519.‌183 183 O urbarjih gl. op. 158. – Urbar 1493, fol. 40 (Gregor Schulmaister von Prun); urbar 1499, fol. 48 (Gregor Schuelmaister von Prunn); urbar 1501, pag. 103 (Gregor Schuelmaister); urbar 1503–1504, pag. 93 (Gregor Schuelmaister von Prun); urbar 1504, pag. 124 (Gregor Schuelmaister zum Prun); 1506, s. p. (Greger Schuelmaister zum Prunn); urbar 1507, pag. 134 (Gregor Schulmaister); urbar 1508, pag. 119 (Gregor Schůelmaister); urbar 1509–1510, pag. 112 (Gregor Schuelmaister); izvleček urbarja 1510, pag. 93 (Gregor Schuelmaister von Prun); urbar 1511, pag. 133 (Gregor Schulmaister); urbar 1517, s. p. (Gregor Schůlmaister von Ÿg); urbar 1519, s. p. (Gregor schulmaister von Ygg). – V urbarju za leto 1524 njegovo ime med plačniki dajatve pogrešamo (urbar 1524, s. p.). Kakšne štiri ure hoda od Rášice do Iga so bile za vsakodnevno premagovanje razdalje vsekakor prevelika ovira, zato bi moral Rašičan Primož, če je resnično kdaj okusil nauke »šolmoštra« Gregorja, v času šole stanovati kje na Ižanskem. Kakšna šola je tu delovala ter koliko je šlo res za šolski pouk in ne pretežno ali samo za naziv »šolmošter« v pomenu organista, ostaja za zdaj neznanka.

[74] Kontinuirano omenjanje ižanskega »šolmoštra« pritegne pozornost še zaradi nekega drugega, že dolgo znanega dejstva. Z Igom naj bi kot tamkajšnji župnik dolgo povezan Tržačan Lenart Bonomo (okoli 1468–1526), sorodnik tržaškega škofa in Trubarjevega dobrotnika Petra Bonoma. Ko je leta 1526 v Trstu kot stolni župnik umiral, je med tremi pričami njegove oporoke naveden tudi Trubar, o katerem je to sploh najzgodnejše sodobno pričevanje.‌184 184 Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 55, Jo. Bapt. de Peterlinis 1526, fol. 154. – Objava odlomka: Žvab, Črtica o Primoži Trubarji. Ljubljanski zvon. Leposloven in znanstven list IV (1884), str. 43. Po njem: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63. – O Lenartovi smrti: Di Brazzano, Pietro Bonomo, str. 293. Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63. Gre za naključje ali pa je med Lenartom Bonomom in mladim Primožem obstajalo že daljše znanstvo, morda še iz let Bonomovega župnikovanja na Igu? Kot je zapisal Lovro Žvab (1884), je Lenart prišel za ižanskega župnika zadnja leta 15. stoletja in tam »dolgo prebival«, dokler se ni »preselil v Trst za dekana stolne cerkve«.‌185 185 Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43. – Kidrič je v pomanjkanju drugih virov zapisal, da je bil Lenart Bonomo župnik tržaške stolne cerkve »pač že dobršen čas pred 7. marcem 1526« (Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63). Toda po novejših raziskavah je funkcijo dekana kapitlja sv. Justa opravljal že vse od leta 1499 in v Trstu tudi živel, denimo, v času beneške zasedbe mesta 1508–1509.‌186 186 Di Brazzano, Pietro Bonomo, str. 129, 166, 167. – Védenje o Lenartovem župnikovanju na Igu izvira iz pisma škofa Petra Bonoma nekaj dni po Lenartovi smrti (prav tam, str. 288). Kot župnik oziroma kot župnijski vikar je po letu 1510 na Igu sicer izpričan duhovnik Mihael, doktor cerkvenega prava, edino znano duhovniško ime na tej župniji v prvi polovici 16. stoletja.‌187 187 Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 255, 265, 298. Ni torej verjetno, da bi Bonomo na Igu »dolgo prebival«, kot brez sklicevanja na vire navaja Žvab, sklicujoč se samo nanj pa pravi Kidrič, da je tu »dolgo vrsto let župnikoval«.‌188 188 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63, 264 (op. 48). A če je Bonomo po letu 1499 vendarle ohranjal (službene) stike z ižansko župnijo – bodisi kot njen formalni župnik ali kot uživalec dela župnijskih dohodkov –, ni izključeno, da ga je dosegel glas o bistrem Primožu z Rášice, učencu učitelja Gregorja. Že Kidrič je zapisal, da je mogoče za razlago začetka odnosov med Petrom Bonomom in Trubarjem graditi samo hipoteze. Kot prvo je navedel, »da bi bil prišel morebiti Trubarjev oče v kake stike z Lenartom Bonomom na Igu«,‌189 189 Prav tam, str. 63. toda ta temelji na nepotrjenem Bonomovem dolgotrajnem župnikovanju, za katerega Kidrič ni imel prave osnove.

[75] V zvezi s Trubarjevim šolanjem pred odhodom v »prave« šole ne smemo mimo dveh Rášici najbližjih meščanskih naselij, trga Ribnica in mesta Višnja Gora. Medtem ko imamo za zadnjega več otipljivih dejstev, ostajamo glede tri ure oddaljene Ribnice zgolj pri možnostih. Od tod ni v tem času sicer nobenih poročil o kakšni šoli, a lahko njen obstoj predvidevamo že na podlagi ugotovitve, da je v prvi polovici 16. stoletja izšlo z ribniškega območja precejšnje število dunajskih študentov.‌190 190 Med 1501 in 1518 je prišlo iz Ribnice (tj. z ribniškega območja) 17 dunajskih študentov. Med 1518 in 1550 jih zasledimo le še devet, od tega osem med 1520 in 1536, nato pa od 1550 do 1561 spet osem. Po: Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. II. Band; Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Band. S tem se je nadaljeval trend, ki mu sledimo celotno 15. stoletje,‌191 191 Ribničani se v matrikah dunajske univerze pojavljajo od leta 1388. Do leta 1450 srečamo 22 oseb, od 1451 do 1500 pa 17. Po: Gall, Die Matrikel der Universität Wien. I. Band; Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. II. Band. V krajevnih kazalih k objavam matrik je pri kraju »Reifnitz« poleg Ribnice na Kranjskem kot druge možnosti navedena prva možnost: Reifnitz/Ribnica v sodnem okraju Celovec na Koroškem. Toda glede na majhno pomembnost koroške Ribnice je mogoče sklepati, da je le malokateri študent, označen z »ex/de Reifnitz«, prišel s Koroškega. na začetku katerega je šola v Ribnici nudila celo zadostno izobrazbo za prehod na »visoko šolo« na Dunaju.‌192 192 O svojem sedemletnem šolanju v Ribnici v letih 1407 do 1414 je sicer kratko, a naklonjeno poročal augsburški kronist Burghardt Zink, varovanec svojega strica, tedaj že nad trideset let župnika v Kočevski Reki. Četudi Zink ne pove ničesar o naravi in vsebini ribniške šole, ki jo je obiskoval do svojega 18. leta, je zgovoren podatek, da ga je nameraval stric poslati iz Ribnice »na visoko šolo« na Dunaj (auf die hohen Schul). (Vrhovec, Der schwäbische Chronist, str. 7–10). Ribniške učitelje srečujemo tudi v drugi polovici 15. stoletja,‌193 193 Prvi podatek o šoli po Zinkovem šolanju je iz leta 1456, ko je Nikolaj Lengheimer za opravljanje aniverzarija v župnijski cerkvi namenil določeno plačilo tudi učitelju (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 60, I/35, lit. R XIX–20, 12. 5. 1456). Sedemnajst let pozneje, leta 1473, srečamo učitelja Jakoba (schuelmaister in der Reyffnicz), očitno dobro stoječega in izobraženega moža. V svoji oporoki se ga je kot upnika spomnil ribniški oskrbnik Andrej Lamberg, pri tem pa je pomenljiv podatek, da je Lamberg učitelju poslal določeno vsoto na Dunaj (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 784, 1473 XI. 6., s. l.; prim. Otorepec, Doneski k zgodovini, str. 83). proti sredini 16. stoletja pa se zdi, da je ribniško šolstvo za nekaj časa močno opešalo ali celo sploh zamrlo.‌194 194 Iz 16. stoletja ne poznamo v Ribnici ne šole ne učiteljev (prim. zlasti Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 450). Kot »filius ludimagistris defuncti ibidem« se šele leta 1610 ob vstopu v ljubljanski jezuitski seminar omenja Ribničan Janez Markovič (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Zbirka rokopisov, št. 156, Historia Seminarii Labacensis, fol. 152). Na opešanje ali zamrtje ribniške šole kaže tudi močan upad študentov. Po letu 1561 namreč med dunajskimi študenti skoraj sto let, vse do leta 1653, ne srečamo nobenega Ribničana. Tudi na novo ustanovljeni graški univerzi (1586) začnejo prvi ribniški študirati šele leta 1604, a odtlej spet v povečanem številu, do srede 17. stoletja 12 oseb. Po: Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. II. Band; Register der Personen und Ortsnamen; Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Band; Gall, Paulhart, Die Matrikel der Universität Wien. IV. Band; Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1; Band 2. Prim. tudi Cindrič, Matrike kot vir, str. 508, 509. Kakšna je bila ribniška šola v Trubarjevem času, je za zdaj še popolna neznanka. Župnija Ribnica je sicer prav v tem času pridobila na pomenu kot sedež novega ribniškega arhidiakonata, ki se je konec 15. stoletja oblikoval v zahodnem delu dolenjskega arhidiakonata.‌195 195 Prim. Höfler, O prvih cerkvah, str. 41; prim. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1891), str. 37. Podatek, da je bil na prelomu 15. v 16. stoletje ribniški župnik Peter Bonomo, pa s Trubarjem in njegovim zgodnjim šolanjem bržčas ne more imeti nobene zveze.‌196 196 Povezava dečka Trubarja z Bonomom, že od leta 1502 tržaškim škofom, prek Ribnice je toliko manj verjetna, ker je imel Bonomo vsaj že leta 1503 v Ribnici naslednika. Tudi sicer tu verjetno sploh nikoli ni bival. Kot župnik je Bonomo prvič omenjen 7. aprila 1497, ko je dal župnijo z vsemi pravicami za tri leta v najem vikarju, ter leta 1500 za eno leto spet drugemu vikarju, medtem pa se leta 1497 sam omenja kot bivajoč v Trstu (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 86–87).

[76] Nasprotno je nedavno odkritje Trubarjevega sorodstva v mestu Višnja Gora pripeljalo na sled, ki bo morda kdaj v prihodnosti postala več kot le indic. Izkazalo se je namreč, da je ljubljanski trgovec Lukež Klinc, ki ga Trubar v pismu leta 1562 dvakrat omenja kot »mein(em) vetter(en)« – torej kot bratranca, izviral iz stare višnjegorske meščanske rodbine. Mož, ki je Trubarju večkrat pomagal, je bil tudi eden prvih slovenskih piscev oziroma prevajalcev. V Ljubljani je priimek Klinc ponemčil v Zweckl, a je pod svojim slovenskim prevodom nemške božične pesmi, že po smrti, podpisan kot Lukež Klinc kar je odločilno pripomoglo k odkritju njegove identitete. Natančna stopnja sorodstva med Klincem in Trubarjem ni znana. Glede na oznako »Vetter« sta bila prava bratranca, kvečjemu bratranca v drugem kolenu, ni pa mogoče ugotoviti, po kateri strani.‌197 197 O Klincih gl. Golec, Komaj znano, str. 6–21, in peto poglavje pričujoče monografije Trubarjevo vplivno meščansko sorodstvo. Kakor koli, Lukež je bil Primoževih let in se je rodil meščanskim staršem v Višnji Gori, ki je najpozneje konec 15. stoletja premogla šolo.‌198 198 Leta 1496 sta v Višnji Gori poleg duhovnega pomočnika omenjena »skolastik« in pevec (succentor) (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1894), str. 27–28). Tudi I. Vrhovec je postavljal višnjegorsko šolo še v 15. stoletje in izrazil domnevo, da je morda nastala sočasno s povzdignitvijo kraja v mesto (Vrhovec, Der schwäbische Chronist, str. 4). To dejstvo, precejšnje število dunajskih univerzitetnikov iz Višnje Gore‌199 199 Do leta 1518 je na dunajski univerzi izpričanih 22 študentov iz Višnje Gore (Ožinger, Študenti iz slovenskih dežel, str. 151). in pogosto omenjanje šole od srede 16. stoletja, ko se spet močno zgostijo viri mestne provenience,‌200 200 Poročila o višnjegorskem učitelju in šoli imamo spet od leta 1553 (Črnologar, Aus dem Weichselburger Archive, str. 67 sl.). kažejo na kontinuirano delovanje tamkajšnje šole. Vse skupaj vodi k domnevi, da bi oče prve slovenske knjige lahko srkal šolsko učenost tudi v Višnji Gori, če že ne vseskozi, pa vsaj določen čas, če je kdaj bival pri višnjegorskih sorodnikih. Poleg tega od tod ni bilo daleč do Šmarja, kjer je v Trubarjevih otroških letih potrjena »višja stopnja« šole.

[77] Trubarjeva prva šola je bila torej slej ko prej pri domači župniji v Škocjanu, kjer je mogel ne nazadnje dobiti individualni pouk pri enem od štirih duhovnikov. Ni izključeno, da je pred odhodom na Reko kakšno leto ali več poslušal tudi »višjo« stopnjo šole v Šmarju, kamor sicer ne bi mogel vsak dan posebej hoditi od doma. Za njegovo morebitno šolanje na Igu ali v Ribnici je manj osnove, nekoliko več pa za bivanje in obiskovanje šole v Višnji Gori, kjer je imel sorodnike. Končno bi bilo mogoče, da ga je na samem začetku poučeval kdo od grajskih s Turjaka, pa tudi na Rášici je v tem času potrjeno živela vsaj ena pismena oseba, mitničar Ivan Krabat, ki samega sebe imenuje turjaški »Anwald«.‌201 201 Urbar 1507 (gl. op. 158), listek, pag. ad 38, 25. 3. 1508 (Ich Yban Krabat etc.).

Pot na Reko in naprej v svet

[78] Bolj kot z »domačim« šolanjem so se preučevalci Trubarja ukvarjali z vprašanjem, na čigavo pobudo in s čigavo pomočjo je približno dvanajstletni Primož odšel v svet, najprej očitno na Reko. O motivih za izbiro Reke, ki jih je izpostavil Kidrič, je tudi danes mogoče le ugibati: trgovski znanci, priporočilo Auerspergov habsburškemu kapitanu (glavarju) na Reki, znanci med reškimi frančiškani ali med tamkajšnjo svetno duhovščino?‌202 202 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60. Ker ne vemo, katero šolo je mladi Primož tam obiskoval, ostajajo odprte vse naštete možnosti. Kakor koli, Reka je bila v turjaškem gospostvu glede na njegov prometni položaj dobro znana, še posebej zaradi ustaljenih trgovskih povezav, ki so potekale prav skozi Rášico.‌203 203 Prim. Rupel, Primož Trubar, str. 18; Šumrada, Trgovina s turjaškim železom, str. 221–228. Toda po Ruplovem mnenju so morale obstajati še kakšne osebne zveze, ki so Primoževemu očetu narekovale odločitev za sinovo šolanje prav v tem obmorskem mestu. Zdi se, da ima več podlage, kot se je zdelo sprva, tale Ruplova podmena: »V to smer kaže že hrvaški slikar, ki ga je oče najel za slikanje vaške cerkvice.«‌204 204 Rupel, Primož Trubar, str. 18; prim. isti, Primus Truber, str. 15. – O poslikavi »krovaškega malarja« pravi Trubar (Catehismus sdveima islagama, str. 267): »Muj oča, kedar je na Rašici s. Jerneja cehmošter bil, je bil pustil to cerkov vso enimu krovaškimu malarju malati. Ta je tim svetnikom, suseb tim jogrom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v tim 1528. lejtu ti Turki prišli, to cerkov sežgali inu s. Jerneja pilda v kori, kir nej mogel zgorejti, roke odbili, oči izteknili inu tu malane je vse proč palu.« Po transliterirani objavi: Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 238.

[79] Kdaj natanko je »krovaški malar« poslikal raško podružnico sv. Jerneja, bo najbrž za vedno ostalo neznanka, saj je njegova poslikava uničena.‌205 205 O tem, da je poslikava v požaru odpadla, piše že Trubar. M. Sternen in F. Stele, ki sta cerkev temeljito preiskala, sta ugotovila, da ni iz tega časa ohranjenega prav nič (Stelè, Vloga reformacije, str. 125–126). Umetnostni zgodovinarji ugotavljajo, da je identičen s slikarjem Tomažem iz Senja, katerega podpis iz leta 1511 nosijo freske v Nadlesku pri Ložu.‌206 206 Stelè, Slikarstvo v Sloveniji, str. 233–236. – Pred razkritjem slikarjeve identitete ga je F. Stele poimenoval z zasilnim imenom »Trubarjev krovaški malar« in dvomil, da bi na Kranjsko klicali slikarja iz prave Hrvaške, ampak naj bi šlo prej za potujočega obrtnika iz Istre (Stelè, Vloga reformacije, str. 126–127). Njegov tako zgoden pojav na Kranjskem torej pomeni, da je delo na Rášici opravil nemara še pred Primoževim odhodom v šolo na Reko in imel celo sam pri tem kakšno vlogo. S priporočili bi denimo lahko posredoval pri svojih reških znancih.

[80] V tem času niso bili nekaj običajnega samo stiki Rášice s hrvaškimi kraji in tamkajšnjim življem, ampak je po vsej priliki na Rášici prebival človek, ki je sam izviral s Hrvaškega, že omenjeni mitničar in turjaški »Anwald« Ivan Krabat. Prav mogoče je, da je ravno on nagovoril ali spodbujal Primoževega očeta Mihelja, naj kot ključar raške podružnice sv. Jerneja zaupa njeno poslikavo »krovaškimu malarju« Tomažu iz Senja. V prid Ivanovemu hrvaškemu izvoru govori več dejstev: najprej osebno ime Ivan (Yban, Ybann, Ywan, Iwan), ki ga med turjaškimi podložniki tega časa srečamo samo v Beli krajini,‌207 207 Prim. objavo imen podložnikov v Beli krajini v turjaških urbarjih 1467, 1485, 1501, 1504, 1509 in 1510: Kos, Urbarji za Belo krajino, str. 120, 121. nadalje značilen priimek – etnonim (Krabat, Krabatt, Khrabat, Krobat), prav tako izpričan le pri turjaških belokranjskih podanikih,‌208 208 Urbar 1507, str. 229; urbar 1508, pag. 214; urbar 1511, pag. 237. O hraniščih urbarjev gl. op. 158. – Prim. Kos, Urbarji za Belo krajino, str. 122. – Ime Ivan se v turjaškem gospostvu pojavi sicer še v davčnem registru za leto 1511 (Gregor des Ÿban schwecher), vendar gre, kot vse kaže, za mitničarja Ivana, saj njegov omenjeni svak Gregor prebiva v uradu Osolnik, v katerega je sodila tudi Rášica. in končno pozna pojavitev v urbarjih, šele leta 1506.‌209 209 V prvih urbarjih leta 1506 in 1507 se imenuje še Ivan mitničar (Ybann Mauttner), leta 1509 le Ivan (Ybann), od leta 1511 do 1519 Ivan Krabat in od 1524 do 1530 Ivan Krobat, toda sam se je kot Krabat (Ich Yban Krabat) označil že na listku, priloženem urbarju iz leta 1507 in datiranem 25. marca 1508 (urbar 1507, listek, pag. ad 38). Malo verjetno bi se označeval za Krabata – Hrvata, če to ne bi bil po izvoru, ampak bi ga okolica tako poimenovala samo zato, ker je nekoč prebival v hrvaških krajih ali imel z njimi stike. – O hraniščih urbarjev gl. op. 158. Ivan je prav dobro poznal Trubarjevega očeta Mihelja, saj je med letoma 1505 in 1506 sédel prav na njegovo hubo v vasi Rášica.‌210 210 Urbar 1506, s. p., Raschitsch; urbar 1507, pag. 11. Obakrat je izrecno navedeno, da ima Ivan Miheljevo hubo (Ybann Mauttner daß hat des Michl Mullner huebn Innen), potem ko je tu od 1499 do 1504 izpričan Mihelj mlinar, vseskozi sicer gospodar zgornjega mlina ob Rašici (urbar 1499, fol. 8´, 9´; urbar 1501, pag. 13, 16; urbar 1503–1504, pag. 12, 15; urbar 1504, pag. 15, 18). – O hraniščih urbarjev gl. op. 158. Oznako mitničar (Mauttner) in omenjanje mitnice po letu 1510 v urbarjih sicer pogrešamo, kar pa ne pomeni, da Ivan, ki se kot gospodar dveh hub omenja še v urbarju za leti 1529–1530, ni še naprej upravljal raške mitnice. To je toliko bolj verjetno glede na dejstvo, da sta bili njegovi hubi vsaj od leta 1517 oproščeni vseh dajatev.‌211 211 Urbar 1517, s. p., Raschitz; urbar 1519, s. p., Raschtschitz; urbar 1524, s. p., Raschitz; urbar 1527, s. p., Raschitz; urbar 1529–1530, s. p., Räschÿtz. – Tudi njegova vdova, ki se zadnjič omenja v urbarju za leta 1547–1550 in jo je v tem času zamenjal nov gospodar, je bila za obe hubi do smrti oproščena vseh dajatev (urbar pred 1547, s. p., Raschitz; urbar 1547, s. p., Raschitz). – O hraniščih urbarjev gl. op. 158. Ker vemo tudi, da je bil pismen človek, ki je obvladal nemško in je v imenu turjaškega gospostva celo umeščal podložnike,‌212 212 Krabat je kot turjaški »anwald« na urbarju priloženem listku v prvi osebi (Ich Yban Krabat) zabeležil, da je nekega mladega kmeta umestil na hubo umrlega gospodarja na Krkovem. V malo mlajših urbarjih za leto 1508 (pag. 219), 1509–1510 (pag. 215) in 1511 (pag. 271) pa najdemo v prvi osebi Krabatov zapis o umestitvi podložnika na neki drugi hubi: »des Jug huebnn hab ich Yban Krabat etc. dem Jannes Katzumer geben«. – O hraniščih urbarjev gl. op. 158. torej ni mogel biti navaden podložnik, hrvaški begunec pred Turki. Nekoliko izobraženi Ivan bi navsezadnje lahko imel pomembno besedo pri Miheljevi odločitvi, da pošlje sina v šole, in to na Reko. Prav Ivan Krabat, na neki način »grajski človek«, bi mogel mlinarjevemu sinu Primožu tudi najlaže izposlovati potrebno ali vsaj zaželeno pisno priporočilo gospoda Trojana Auersperga; ta se je namreč prav leta 1520 spet mudil v domovini, da bi pozidal v potresu porušeni grad.‌213 213 O Trojanovem bivanju na Turjaku: Rupel, Primož Trubar, str. 18; isti, Primus Truber, str. 14; Preinfalk, Auerspergi, str. 91.

[81] V zvezi s Primoževim odhodom na Reko njegovi življenjepisci niso omenili še ene možnosti, in sicer povezave med Auerspergi in hrvaško plemiško rodbino Frankopan. Ne gre prezreti dveh dejstev. Prvič, edina oseba, ki jo Trubar omenja (1557) iz časa svojega reškega šolanja, je grof Bernardin Frankopan z Grobnika.‌214 214 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60. In drugič, turjaški gospodje Auerspergi so bili s Frankopani sorodstveno povezani prek poroke med Pankracem Auerspergom in Ano Frankopansko (1469).‌215 215 Preinfalk, Auerspergi, str. 385, 390. Oba zakonca sta umrla že konec 15. stoletja, toda v času, ko so Primoža poslali na Reko, je bil gospodar Turjaka prav njun sin, že omenjeni Trojan (1495–1541).‌216 216 Prav tam, str. 559.

[82] Datacija Trubarjevega reškega obdobja je mogoča na podlagi izračuna, če od njegovega zapisa o šolanju na Reki z dne 9. junija 1557 odštejemo 36 let časovne distance, o kateri govori.‌217 217 »vor sechs und dreißig Jaren, da ich zu S. Veit am Pflaum in die Schul gangen bin« (Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, str. IVa). Objava: Sakrausky (ur.), Primus Truber, str. 102. Kidrič je zato postavljal bivanje na Reki v čas med 9. junijem 1520 in istim dnem leta 1521 in sklepal, da je prišel Trubar tja »v jeseni 1520, z dvanajstimi leti«.‌218 218 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60–61. Rupel je kot drugo možnost časa prihoda navedel še začetek leta 1521,‌219 219 Rupel, Primož Trubar, str. 18; isti, Primus Truber, str. 15. različna pa so tudi sklepanja, koliko časa je Trubar na Reki ostal.‌220 220 Prim. Müller, Primož Trubar, str. 76. Katero reško šolo je obiskoval, katera znanja pridobil in katerih ne, je še vedno samo predmet ugibanja. Oditi v šole je za podeželske ljudi v tistem času najpogosteje pomenilo šolanje za duhovniški poklic, vendar ni rečeno, da so Primoža poslali na Reko s tem namenom. Če bi sledil poti Ivana Krabata, bi lahko pristal tudi v mitničarski ali uradniški službi, za kar bi zadoščala že mestna šola. Glede na to, da se je po lastnem pričevanju naučil italijansko (šele) v Trstu, je Kidrič domneval, da morda na Reki ni obiskoval mestne šole. In ker naj bi leta 1557 ne znal brati in pisati glagolice, naj bi bilo to namig, da se ni šolal niti pri kakšnem reškem kanoniku ali v kapiteljski šoli.‌221 221 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 61. Ob pomanjkanju oprijemljivih dejstev ni mogoče izključiti ne prve ne druge šole. Trubarjeva poznejša izjava o osvojitvi italijanščine ne nasprotuje podmeni, da se je jezika učil že na Reki. Dvanajstletnik brez osnov bi se v enem letu težko naučil italijansko ali pa je Trubar izpostavil, da se je tega jezika naučil v poznejšem času,‌222 222 Prav tam, str. 61, 65. zato, ker ga je šele v Trstu dodobra osvojil, čeprav ni šlo za njegov prvi stik s (šolsko) italijanščino. To bi bilo povsem v skladu z njegovo skromnostjo, kadar se je izražal o svojem (ne)znanju jezikov.‌223 223 Trubarjeve izjave o svojem znanju jezikov prim. v: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 65–66. Tudi neobvladanje hrvaščine, hrvaškega branja in pisanja (glagolice), o čemer piše leta 1555 Petru Pavlu Vergeriju, sodi v isti kontekst. Že Kidrič je poudaril, da se je Trubar glagolice na Reki najbrž pač učil, a jo je po preteku 36 let zlahka pozabil.‌224 224 Kidrič, Ogrodje za biografijo, st. 61, 66.

[83] Reka je bila v njegovem življenju le kratka epizoda, ki se je je v svojih delih temu ustrezno dotaknil podobno bežno kakor Salzburga, obeh pa manj kot Dunaja.‌225 225 Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60–62, 64–65. Jakob Andreae jo je v opisu Trubarjevega življenja preskočil in tudi Trubarju bi se zlahka zgodilo enako, ko se mu ne bi zdelo vredno omeniti govoric, ki jih je pogosto slišal med šolanjem na Reki: grof Bernardin Frankopan z Grobnika je petim duhovnikom zaupal prevod Svetega pisma in izvedbo naročila financiral z lastnimi sredstvi.‌226 226 »... offt habe gehört, gemelter Graue [Bernhardin, der zu Grobnik gesessen gewest sein] lasse die Bibel durch fünff Priester auff sein eigen Kosten verdolmetschen« (Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, str. IVa). Objava: Sakrausky (ur.), Primus Truber, str. 102–103. Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60. – Do prevoda celotnega Svetega pisma v hrvaščino sicer ni prišlo, že po smrti grofa Bernardina (1529) pa je glagoljaška tiskarna senjskega škofa Šimuna Kožičića Benje v letih 1530–1531 natisnila na Reki pet glagolskih del (Moguš, Povijest hrvatskoga, str. 42 sl.). Za poznejše delovanje začetnika slovenskega knjižnega jezika ta reška izkušnja očitno ni bila nepomembna. Spoznanju, da se hrvaščina zapisuje in piše, sicer ne gre pripisovati neposrednega vzgiba, da je slabih trideset let pozneje začel pisati slovensko. Kaže pa poudariti, da prav njegovi najzgodnejši šolski spomini govorijo o prevajanju Svetega pisma v živi, slovenščini najbližji hrvaški jezik.‌227 227 O dejstvu, da slovenščina pred njim v nasprotju s hrvaščino ni bila pisni jezik, je Trubar spregovoril še pred omembo Reke (1557) v nagovoru k Matejevemu evangeliju (1555): »Lubi Slovenci! Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša slovenska beseda dosehmal se nej z latinskimi, temuč le ta krovaska s krovaskimi puhštabi pisala.« (Ta evangeli svetiga Matevsha, posvetilo na str. E3. Prim. Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 106; odlomek citiran po transliterirani objavi: Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 67).

[84] Tudi naslednji kraji šolanja Primoža Trubarja pred posvetitvijo v duhovnika (1530) so morali biti povezani s podporo od doma. Tu se jih bomo samo dotaknili v zvezi z verjetnimi zvezami z domačim okoljem. Jakob Andreae (1586) in za njim Matija Trost (1588) izrecno pravita, da so Trubarja poslali v Salzburg in na Dunaj njegovi starši.‌228 228 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 60; Rupel, Nove najdbe, str. 65. Omenjena sodobnika tako kakor za »epizodo« na Reki nista vedela za vmesno, prvo Trubarjevo bivanje v Trstu in sta ga postavljala šele za Dunaj.‌229 229 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 64; Rupel, Nove najdbe, str. 65. A kakor koli, pogoji za Primoževo poznejše šolanje v Salzburgu, na Dunaju in v Trstu so zoreli že v domačem okolju. Morebitno navezo s škofom Bonomom v Trstu prek župnije Ig in Lenarta Bonoma smo že obdelali. Glede Trubarjevega šolanja v Salzburgu je Kidrič sledil Andreaeju, da je tja »poslal dvanajstletnega Primoža pač še oče«. Možno povezavo s Salzburgom je pripisoval rodbini Lamberg, ker sta bila v tem času v Salzburgu kanonika kar dva njena člana.‌230 230 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 61–62. Rupel je še dodal, da so imeli Lambergi na Kranjskem med drugim grad Ortnek, približno osem kilometrov oddaljen od Rášice.‌231 231 Rupel, Primož Trubar, str. 19; isti, Primus Truber, str. 16. – Gospostvo je bilo v resnici deželnoknežja komorna posest. Lambergi so ga kot zastavni imetniki posedovali od leta 1514 do 1589 (Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 335). K temu pa kaže pripomniti, da so Turjak in Ortnek poleg sosedstva povezovali tudi sorodstveni odnosi grajskih rodbin. Ana, sestra turjaškega gospoda Trojana, se je namreč leta 1511 omožila z Andrejem pl. Lambergom.‌232 232 Preinfalk, Auerspergi, str. 559.

[85] In končno, tudi Trubarjeve poti na Dunaj ni nujno podprl samo škof Bonomo,‌233 233 O tem: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 64. ampak se je mogel mladi študent opreti na priporočila in pomoč iz rodnega okolja. Njegov zemljiški gospod Trojan Auersperg je namreč po potresu leta 1511 po večini prebival prav na Dunaju, kjer se je z družino ustalil tudi po poroki (1520) in tam še razmeroma mlad umrl (1541).‌234 234 Preinfalk, Auerspergi, str. 90, 91; prim. Rupel, Primož Trubar, str. 12; isti, Primus Truber, str. 8. Imel je torej nemalo priložnosti pomagati mlademu študentu, otroku podložnikov domačega turjaškega gospostva. Na to pomoč slej ko prej meri Trubarjevo zahvaljevanje Trojanovemu vnuku Krištofu za izkazano dobroto prednikov v predgovoru k zadnjemu delu Novega testamenta (1577).‌235 235 Trubar se obenem zahvaljuje tudi Andreju iz šumberške veje Auerspergov (Noviga Testamenta pusledni deil, str. VI). Objava: Sakrausky (ur.), Primus Truber, str. 403, 408.

Dvajseta in trideseta leta 16. stoletja

[88] Kronološko prvi pričevanji o obstoju mladeniča z imenom Primož Trubar, obe iz leta 1526, sta vsebovani v dveh neohranjenih listinah iz Trsta, ki ju je v svojo knjigo pravnih dejanj prepisal tržaški mestni vicedomin Janez Krstnik Peterlin. V oporoki tržaškega stolnega župnika Lenarta Bonoma 7. marca 1526 je kot priča naveden: »primus Riubar de raſica«.‌244 244 Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 55, Jo. Bapt. de Peterlinis 1526, fol. 154. Objava odlomka: L. Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43; po njem: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63. Tri mesece pozneje, 18. junija, srečamo Trubarja prav tam v službi pri škofu Petru Bonomu: »primo trubar seruitore«.‌245 245 Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 55, Jo. Bapt. de Peterlinis 1526, fol. 74. Objava odlomka: L. Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43; po njem: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 63. Zapisa priimka sta povedna zaradi dveh značilnosti: prvi samoglasnik zapisujejo v Trstu z -u, drugega z -a. Prvi od obeh tržaških zapisov priimka – Riubar – je nekoliko nenavaden, morda plod prepisovalske napake, drugi pa ustreza današnji »arbitrarni« obliki Trubar, ki jo, kot bomo videli v nadaljevanju, srečamo v času Trubarjevega življenja le še trikrat: v letih 1533, 1550 in 1558.

[89] Pozneje absolutno prevladujoča oblika Truber se prvič pojavi v matriki dunajske univerze, ko je bil 14. aprila 1528 imatrikuliran »Primus Truber ex Aursperg«.‌246 246 AUW, Original-Kodex 4, Universitäsmatrikel 1518/II–1579/I, fol. 27a. Objava: Gall, Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 45. Gl. tudi op. 239. Po Mirku Ruplu (1962) bi oblika Truber in njena latinizirana različica Truberus utegnili nastati v latinskih šolah, ker zvenita bolj latinsko in bolj učeno kakor Trubarus.«‌247 247 Rupel, Primož Trubar, str. 10; prim. Rupel, Primus Truber, str. 6. Zapis Truber je prvikrat sicer res izpričan v »latinski šoli« – na univerzi, a ne smemo prezreti, da je šlo za univerzo v nemškem jezikovnem prostoru, v katerem so pripone -er nekaj običajnega, drugače kakor v tržaškem okolju. Pripona -er namesto -ar je torej prej posledica nemščine kakor latinščine! Vplivom nemške končnice je Primoževo rabo -er pripisoval že France Kidrič (1920).‌248 248 Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 267.

[90] Trubarjev prvi znani lastnoročni podpis iz leta 1533 se že glasi Truber. Najzgodnejši ohranjeni dokument z njegovim podpisom in pečatom je nastal v tretjem ali četrtem letu Trubarjevega duhovništva. Kot je pozneje izpričal sam, je namreč začel oznanjevati evangelij leta 1530, in sicer najprej v Celjski grofiji,‌249 249 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 69, 70. najstarejše pričevanje o njem kot duhovniku pa je prav iz tega okolja – listina, izdana 22. junija 1533 v Laškem.‌250 250 Listina 1533 junij 22., Laško v: StLA, Meillerakten, XXI Städte und Märkte, XXI x, Tüffer. Objava: Elze, Primus Trubers briefe, str. 563–564. Objava po Elzeju in s slovenskim prevodom: Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 297–298. Rajhmanu se je tu pripetila prepisovalska napaka pri datumu: 22. januarja namesto 22. junija (str. 297), medtem ko ima pri opombah k listinam pravilni datum (str. 358). Sama vsebina listine se Trubarja le dotika in govori o resignaciji beneficiata na tamkajšnji špitalski beneficij.‌251 251 Beneficiju v laškem špitalu se je pod določenimi pogoji odpovedal Martin [Omladič], župnik v Novi Cerkvi. Priče tega dejanja so bili: Primož Trubar, župnik v Loki in vikar v Laškem, Jakob Gerge, beneficiat na Svetini, in Vincenc Hauser, laški tržan ter upravitelj kartuzijanskega samostana v Jurkloštru. O župniku v Novi Cerkvi Martinu Omladiču, dejansko župnijskem vikarju od leta 1515 vsaj do 1548, gl. Orožen, Das Dekanat Neukirchen, str. 147. Petindvajsetletni Primož nastopa v stranski vlogi priče, toda listina je pomembna zavoljo vrste obrobnih podatkov, ki se nanašajo na njegovo osebo. Med drugim sporoča, da je bil Trubar (pravi) župnik v Loki pri Zidanem mostu in vikar župnije Laško.

[92] Pomen listine iz Laškega bi lahko opredelili takole: 1) Gre za najstarejši ohranjeni zapis Primoža Trubarja sploh; 2) vsebuje njegov najzgodnejši lastnoročni podpis in pečat; 3) je edini dokument, v katerem je Trubarjev priimek zapisan v dveh oblikah, kot Trubar in Truber; in končno: 4) listino so dolgo pogrešali, danes pa spet poznamo njen izvirnik.

[93] Kakšna je bila njena usoda? Jože Rajhman jo je leta 1986 v Pismih Primoža Trubarja lahko objavil le po Theodorju Elzeju, potem ko je po njej zaman poizvedoval na Dunaju, kjer je bila v času Elzejeve objave (1897) shranjena v Hišnem, dvornem in državnem arhivu. Skoraj stoletje pozneje je tam ni bilo več mogoče najti, zato je Rajhman ob ponovni objavi zapisal, da po najnovejših poizvedbah ni ohranjena.‌252 252 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 358. – Elze, Primus Trubers, str. 564, navaja hranišče listine dokaj površno: »Original mit drei siegeln und drei eigenhändigen unterschriften im k. k. geh. haus-, hof- und staatsarchiv Wien.« – Izvod Elzejeve objave Trubarjevih pisem v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK, RR 63554) ima s svinčnikom pripis točnejšega hranišča: »Inv. östr. Staat. archive, Theil V, Bd V/4, str. 230. Klosterarchive, Ab. 356 (F. Sensel, Index chronologus in diplomata et instrumenta publica in Biblioteca Palatina asservata. Tüffer Spital)«. Glede na podpis prvega lastnika Antona Aškerca na naslovnici in pripis Ivana Vrhovnika, da je bila knjiga kupljena iz Aškerčeve zapuščine, je beležka o listini najverjetneje delo enega od njiju. Ne da bi vedel, da gre za iskano pogrešano listino, sem nanjo leta 1993 naletel v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kjer je ni nihče iskal. V Gradec je prišla z Dunaja že leta 1922 v korpusu štajerskih dokumentov, ki so sredi 19. stoletja romali iz Gradca v avstrijski državni arhiv in bili nato kot t. i. Meiller-Akten vrnjeni na Štajersko.‌253 253 Uradnik Hišnega, dvornega in državnega arhiva Andreas von Meiller je leta 1846 odbral pomembnejše arhivalije notranjeavstrijskih osrednjih uradov, dotlej hranjene v kleteh graškega gradu, ki so jih naslednje leto prepeljali na Dunaj. Tu so jih po posameznih deželah, kot so jih arhivalije zadevale, porazdelili med notranjeavstrijske spise. Del, ki se je nanašal na Štajersko, skupno 49 fasciklov, so leta 1922 vrnili v Gradec, v medtem ustanovljeni Štajerski deželni arhiv, kjer pa so še naprej ostali celota z imenom Meiller-Akten. Kolikor je znano, izvirajo spisi iz arhivov graške dvorne komore, vlade, komore in v manjši meri iz arhiva tajnega sveta. O tem: Posch (Hrg.), Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives, str. 167–168. – Iz pripomočkov v Štajerskem deželnem arhivu ni bilo mogoče ugotoviti provenience listine iz Laškega iz leta 1533. Ignaz Orožen je v svoji zgodovini laške dekanije ne navaja ne pri starem špitalu ne pri Trubarju kot župnijskem predstojniku (prim. Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 68–69, 125–126).

[94] Vrnimo se k pomenu vsebine listine iz Laškega. Elze je opozoril, da ta ne vsebuje le Trubarjevega lastnoročnega podpisa priče, kakor nekatere, znane iz Trsta (sic!), ampak je Primož tudi sam eden njenih treh izstaviteljev, kot tak naveden na prvem mestu.‌254 254 Elze, Primus Trubers briefe, str. 563, op. 1. – Tu Elze tudi utemeljuje, da listine ni uvrstil med Trubarjeva pisma, ker ne ponuja ničesar, kar bi se nanašalo na Trubarja (da ihr Inhalt gar nichts auf Truber bezügliches bietet). Dejansko iz tržaških listin sploh ni znan Trubarjev podpis, ampak gre zgolj za omembe njegovega imena v prepisih listin tamkajšnjih vicedominov. Tako je podpis Primoža Trubarja na listini iz Laškega skupaj s pečatom njegov najstarejši.

255 Gl. op. 257 in 258.

[95] V komentarju k objavi je Elze poleg tega zapisal, da je Trubarjev pečat na listini iz Laškega ohranjen bolje kot kjerkoli drugje in jasno kaže tesarsko sekiro.‌256 256 Elze, Primus Trubers briefe, str. 563, op. 1. – Tega podatka v Rajhmanovi objavi in komentarju ni (Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 297–298, 358). Isti pečat je Trubar uporabil tudi na davčnem izkazu za svoj beneficij v Celju leta 1543,‌257 257 StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen, 20/269, 12. 11. 1543. kar je prav tako ostalo neopaženo. Zdaj, ko ga lahko primerjamo z njegovima poznejšima ohranjenima pečatoma,‌258 258 Trubarjev drugi pečat je prvič izpričan 19. marca 1560 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 92, fasc. 54/7, snopič 3, pag. 384), njegov odtis pa je dokaj dobro ohranjen še na pismih z dne 17. junija 1569 (prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 4, pag. 52, in 16. januarja 1572 (prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 529). Tretji znani pečat Primoža Trubarja je vtisnjen na pismu z datumom 3. januar 1581 (prav tam, šk. 422, fasc. 288, pag. 1471). S Trubarjevimi pečati se ni nihče sistematično ukvarjal. V strokovni in poljudni literaturi je najti nekaj prerisanih upodobitev srednjega pečata: Rupel (ur.), Drugi Trubarjev zbornik, zadnja stran platnic), ponatis istega v: Glavan, Trubarjev album, str. 19. Vse kaže, da je najstarejša objavljena upodobitev šele iz leta 1951 (Gerlanc (ur.), Cvetnik, str. 70), za katero je v komentarju navedeno: »Pečatni znak Pr. Trubarja je sedaj prvič objavljen«, in sicer »v trikratni povečavi, kakršen se nam je ohranil na nekaterih njegovih pismih« (prav tam, str. 172); ponatisa v: Debeljak, Popotovanje k Levstiku, str. 25; Debeljak, Trubarjeva Rašica, str. 2. Obe upodobitvi iz srede 20. stoletja, ki sta služili poznejšim objavam, precej odstopata od dejanske podobe pečata. vidimo, da jima je enak le po vsebini, ne pa tudi po obliki. Na pečatu s premerom nekaj več kot 1 cm sta nad tesarsko sekiro Trubarjevi inicialki P in T, toda sekira je neprimerno večja kot na ohranjenih pečatih iz druge polovice 16. stoletja in obrnjena v drugo smer, proti desni. Svoj prvi znani pečat je Trubar zamenjal z novim najpozneje leta 1560, kolikor ni vmes uporabljal še katerega. Na novem je ohranil inicialki in motiv, občutno pomanjšana tesarska sekira pa je položena diagonalno, proti levi.‌259 259 Novi pečat je v 20. stoletju služil tudi kot predloga za upodobitve tedaj edinega znanega Trubarjevega pečata (gl. op. 258). Dokaj dobro ohranjen je še na Trubarjevem pismu kranjskemu deželnemu glavarju in stanovom z datumom Derendingen, 16. januarja 1572 (prav tam, šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 529). Tretji znani pečat Primoža Trubarja, je ohranjen na pismu istim naslovnikom, datiranem v Derendingenu 3. januarja 1581 (prav tam, šk. 422, fasc. 288, pag. 1471). Položaj sekire je enak kot na prejšnjem pečatu, le nekaj detajlov je drugačnih.

[96] Na laški listini iz leta 1533 še bolj preseneti podpis, saj se od poznejših znatno razlikuje: ime in priimek sta zapisana z malima začetnicama ter drugačnimi potezami kakor drugod. Pri inicialkah ni sledu o vehementnosti, ampak se zdi, kot bi mladi duhovnik kazal nekakšno začetniško plahost ali negotovost. Postavlja se vprašanje, ali se morda v poznejšem, spremenjenem podpisu, zrcalijo podpisnikove večje ambicije in doseženi uspehi.

260 StLA, Meillerakten, XXI Städte und Märkte, XXI x, Tüffer, 1533 junij 22., Laško; StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen, 20/269, 12. 11. 1543; ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 89, fasc. 54/3, snopič 1, pag. 395, 26. 1. 1561.

[97] In končno, že Elze ni mogel mimo dejstva, da je priimek očeta prve slovenske knjige v tej listini naveden v dveh oblikah: v inskripciji izstavitelja kot Trubar z -a, v podpisu pa z -e kot Truber, kakor se je Trubar pozneje sam dosledno podpisoval in naslavljal v naslovih svojih del,‌261 261 Elze, Primus Trubers briefe, str. 563, op. 1. – Naslove Trubarjevih del gl. v: Rupel, Primus Truber, str. 293–298; Trubarjeve podpise pod pismi v: Rajhman, Pisma Primoža Trubarja. nekajkrat v podpisih sicer tudi z latinsko pripono -us kot Truberus.‌262 262 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 27, 33, 75, 76, 110, 174, 186, 193, 198, 214, 216, 222, 254, 265, 293. Sámo listino je pisala druga roka in tako tudi zapis Trubarjevega priimka na njenem začetku ni njegov. To dejstvo sta objavitelja Elze in Rajhman razlagala različno. Po Elzeju je pisar v razliko od Trubarja uporabil slovenizirano (!) obliko,‌263 263 »... trotz der vom schreiber im lateinischen text gebrauchten slovenisirten form "Trubar" …« (Elze, Primus Trubers briefe, str. 563, op. 1). po Rajhmanu pa Trubarjev lastnoročni podpis Truber »kaže, da utegne biti prva oznaka v listini tudi pisna pomota«.‌264 264 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 358. Dejansko ni šlo ne za pisarjevo pomoto in še manj za kakršno koli slovenizacijo (!?), za katero ni bilo nikakršne osnove. Če namreč analiziramo najzgodnejše omembe Primoža Trubarja tja do začetka štiridesetih let, je kljub njihovi maloštevilnosti mogoče o razlogih za različno pisanje priimka potegniti precej trden sklep. V tržaškem latinsko pišočem okolju, kamor v širšem smislu sodi tudi naša listina iz Laškega, so Trubarjev priimek pisali s končnim -a: tako pri prvi omembi v Trstu 1526 kot Riubar, isto leto kot Trubar.‌265 265 Gl. op. 244 in 245. Pisanje z -e – Truber – je prvič izpričano ob imatrikulaciji na dunajsko univerzo leta 1528,‌266 266 Gl. op. 246. torej v jezikovno drugačnem, nemškem okolju, kjer je bila končnica -er običajna. Listina iz Laškega, nastala pet let zatem, je, kot vse kaže, enkratna priča dvojnosti zapisovanja, do katere potem ni prišlo nikoli več. Pisar je Trubarjev priimek zapisal tako, kot so ga pisali v tržaških krogih – župnija Laško je bila ne nazadnje zaupana tržaškemu škofu‌267 267 Pravi laški župnik je bil v tem času tržaški škof Peter Bonomo, ki naj bi župnijo dobil hkrati s škofijo v Trstu (1502); župnija Laško je spadala pod oglejski patriarhat, njen patron pa je bil deželni knez (Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 69, prim. Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 125–126). – Trubar sam pa se je podpisal po nemški navadi, kakor se je najverjetneje navadil med bivanjem na Dunaju, če ne že predtem v Salzburgu.

Prva polovica štiridesetih let

[98] V štiridesetih letih je Trubarjev priimek povsod naveden le še kot Truber, začenši z zadnjimi omembami v Trstu v letih 1540 in 1541, ko je tam opravljal službo slovenskega pridigarja.‌268 268 O omembah v Trstu: Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 72–73; prim. tudi: Di Brazzano, Pietro Bonomo, str. 334, op. 209 (peti datum 13. junij 1541 je napačen). Najzgovornejši omembi najdemo v knjigah dveh tamkajšnjih vicedominov: prepisa pogodb, pri sklenitvi katerih je bil kot priča navzoč »primo truber de rasſica plebano in loch«.‌269 269 Biblioteca Civica »Attilio Hortis« Trieste, Archivio Diplomatico, Vicedominaria, vol. 61, Josephus Pelegrini 1541, fol. 8; prav tam, Octavianus Cigotti, fol. 28. – Objava odlomkov: Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43, 44. Notici z datumoma 29. april in 9. avgust 1541 torej pričata o njegovem zadrževanju v Trstu in o tem, da je leta 1541 še opravljal funkcijo župnika v Loki; kot že ona iz leta 1526 govorita tudi o Trubarjevem izvoru z Rášice. Iz istega časa so še štiri Trubarjeve omembe, dve znani le iz starejše literature in dve iz prav tako razmeroma zgodaj nastalih prepisov tržaških zgodovinskih zapisov. Prvič, 13. septembra 1540, je Primož Trubar kot »familiar del veschovo« naveden v poročilu eremita Giulia da Milano, drugič v pismu Melhiorja Cerronija istemu Giuliu 7. aprila 1541 kot »presbiter primus«,‌270 270 Citate iz obeh dokumentov je objavil A. Venetianer, Die evangelisch reformierte Kirche, str. 74, 82, ki kot vir navaja beneški državni arhiv: »Archivio di Stato, Venedig, S. Uff. Busta I. Interr., p. 62.« – Po njem: Kidrič, Ogrodje za zgodovino, str. 72. nato pa še dvakrat 1. in 13. junija 1541 v vlogi priče pri pravnem prometu z nekim zemljiščem.‌271 271 Po zapiskih M. Jennerja (Biografie triestine II, pag. 60 v tržaškem Archivio Diplomatico) je vsebino dokumentov kratko povzel Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, str. 43–44.

[99] Kot Trubar z -a se je oče prve slovenske knjige sam naslovil edinole leta 1550 v skritem podpisu v Katekizmu: »od primosa trubarie«. Zatem srečamo enak zapis priimka v imenovalniku pri edini omembi raškega sorodnika: »en mui Stryz Gregor Trubar malinar« (1558).‌272 272 [Trubar], Catechismus In der Windischen Sprach, str. 202; [Trubar], En Regishter, ta kashe, str. 31, fol. R 3a. Prim. Kidrič, Trobarji na Raščici, str. 252. O dvojnem pisanju Trubar/Truber lahko tako sklenemo, da je bilo plod različne pisarniške prakse in okolja zapisovanja, samo po sebi brez vsebinske teže, saj so drugi samoglasnik izgovarjali na rodni Rášici nepoudarjeno in je ostal brez poudarka tudi v okoljih, kjer je Trubar bival in deloval do smrti.

[100] Pomembnejše je vprašanje, zakaj sta on sam in njegova okolica pisala prvi samoglasnik kot -u – Trubar/Truber, česar do šestdesetih let 16. stoletja ne zasledimo pri nobeni od številnih omemb njegovih sorodnikov v urbarjih turjaškega gospostva. Od Frana Levstika dalje (1858) srečujemo domnevo in nato trditev, da je Trubar svoj priimek sam »poneslovenil«, ter iskanje morebitnih razlogov za to dejanje. Toda v resnici si Trubar samoglasnika -u ni izbral samovoljno, ampak je za zapisovanje tega obstajala glasovna podlaga: vmesni glas med -u in -o. Turjaški pisarji so priimek njegovih sorodnikov dolgo pisali le kot Trobar in Trober (z različicama Trabar in Traber), medtem ko zunaj rodnega okolja srečujemo za Primoža samo obliki Truber in bistveno redkejšo, skoraj izjemno Trubar, omejeno samo na čas med 1526 in 1550. Pisanje z -u utegne biti resnično plod Trubarjevega prvega šolanja zunaj domačega okolja, na Reki (1520–1521), kjer so glas med -u in -o pod vplivom hrvaščine zapisali kot -u, tem laže, če so v priimku prepoznali glagol trobiti oziroma hrvaško trubiti.‌273 273 Golec, Trubar ali Trobar?, str. 45–52. Gl. drugo poglavje Trubar ali Trobar?

[101] Trubar sam se je podpisoval kot Truber, pod latinska in redkeje nemška besedila tudi kot Truberus.‌274 274 Gl. op. 261 in 262. Edina, doslej neznana izjema je njegov lastnoročni podpis kot Primus Trüber pod izkaz o dohodkih kaplanije sv. Maksimilijana v Celju, datiran v Ljubljani 12. novembra 1543.‌275 275 StLA, Laa. A. Antiquum, Gültschätzungen VI, 20/269. Objavi: Elze, Primus Trubers briefe, str. 15–18; Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 299–302. Ker je podpis v obeh objavah, Elzejevi in Rajhmanovi – ta se opira na prvo –, pomotoma naveden kot Truber, dokument pa je imel, kot kaže, zadnji v rokah Elze konec 19. stoletja in v najboljšem primeru pozneje še Rupel, ki se nanj ne sklicuje, ni bilo znano, da gre v resnici za zapis -ü. Iz izvirnika je jasno vidno, da je isti grafem -u v imenu in priimku zapisan različno: Primus z ŭ in Trüber z ü. Podpis se razlikuje tudi od zapisa imena davčnega zavezanca v uvodu, v prvi osebi: Mein Primusen Truber itd. Tega je zapisala druga roka, najverjetneje Trubarjev vikar v Celju, ki je dokument prinesel svojemu nadrejenemu v Ljubljano le v podpis. Zapis -ü v tem času praviloma ni imel glasovne vrednosti preglasa, ampak ponazarja vokal u. Tako se zdi malo verjetno, da bi novopotrjeni ljubljanski kanonik Primož Trubar mislil na nemški glagol trüben v pomenu (s)kaliti – iz tega je izpeljan priimek Trüber‌276 276 Prim. Gottschald, Deutsche Namenkunde, str. 498. – in hotel s podpisom sporočiti kaj dvoumnega ali figurativnega.

[102] V zvezi z omenjenim davčnim izkazom je zanimiva še ugotovitev, da je Trubar v njem naslovljen zgolj kot »slovenski pridigar v Ljubljani« (windischer Prediger zu Labach), čeprav je bil medtem – neznanokdaj pred 1. septembrom 1543 – najverjetneje ne le imenovan, ampak tudi kanonično že potrjen za kanonika.‌277 277 Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 289. – Rupel, ki se je opiral na časovno neopredeljivo navedbo »gewesner, ordendlich berueffen, praesentiert vnd confirmirt thumbherr zu Labach« v Trubarjevem pismu z dne 20. decembra 1579 (Rupel, Primož Trubar in Formula concordiae, str. 83), se je o času, v katerem je Trubar postal kanonik, lahko izrazil le približno: »leta 1542, menda v začetku novembra« (Rupel, Primož Trubar, str. 53; prim. Rupel, Primus Truber, str. 56, 57). Ni pa izpostavil, da se Trubar kot kanonik prvič omenja v oporoki škofa Kacijanarja 1. septembra 1543, ki jo je prav on obelodanil (Rupel, Trubar in škof Kacijanar, str. 249–250). Naslovitev samo s pridigarjem gotovo ni bila odraz Trubarjeve skromnosti, niti ni šlo za zavestno prikrivanje kanoniškega naslova in službe pred štajerskimi deželnimi stanovi, ampak prejkone za nevednost pisca izkaza, zelo verjetno Trubarjevega namestnika, vikarja v Celju. Zlasti če je od umestitve za kanonika minilo le malo časa – natančnega datuma namreč ne poznamo –, vest o tem medtem ne bi nujno že prišla iz Ljubljane do vikarja pri celjskem sv. Maksimilijanu. Toda prezreti ne gre, da je bila oporoka ljubljanskega škofa Franca Kacijanarja, v kateri je Trubar dvakrat izrecno naveden kot kanonik, datirana dobra dva meseca prej prav v Celju in Trubar ob njenem zapisu osebno navzoč kot priča.‌278 278 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, serija II, fasc. B 1–42, B–2, No. 2, 1. 9. 1543.

[103] Naslovitev zgolj s slovenskim pridigarjem v Ljubljani, brez drugih služb, bi bila lahko priča še nečesa, kar je doslej ostajalo prezrto, in sicer, da je Trubar do 12. novembra 1543 prenehal opravljati službi župnika v Loki in vikarja v Laškem. Po Kidriču je župnijo Laško izgubil pred 12. junijem 1542, ko se tam omenja župnik Žiga Grabschopf,‌279 279 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 70. O Grabschopfu (Grauschopf, Sivec) gl. Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 128–129. med letoma 1541 in 1544 pa naj bi se odpovedal tudi mestu župnika v Loki, kjer je kot župnik zadnjič omenjen leta 1541.‌280 280 Prav tam, str. 68–69, 72–73. Sodeč po davčnem izkazu torej vsaj že novembra 1543 ni bil več loški župnik, toda podmena je v nasprotju s Trubarjevo trditvijo v pismu iz leta 1579: med prebendami, ob katere naj bi ga spravil škof Urban Textor leta 1547 ob begu na Nemško, je navedena tudi župnija Loka.‌281 281 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 253, 257. Ni izključeno, da je Trubar res ostal njen prebendar vse do takrat, čeprav naj bi po Kidriču na župnijo resigniral pred 1. marcem 1544, ko je Urban Strela, župnik (vikar) v Škalah, predložil izkaz o svojem imenju, posestvih in dohodkih loške župnije.‌282 282 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 69. – O Urbanu Streli prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 283.

[104] Povsem mogoče je torej pisec davčnega izkaza za celjski beneficij sv. Maksimilija v njem zavestno izpustil Trubarjevi službi ljubljanskega kanonika in loškega prebendarja ali župnika. Navedel je pač le tisto službo, v kateri je bil Primož Trubar posebno angažiran: slovenski pridigar (pri stolni cerkvi) v Ljubljani.

[105] Iz Trubarjevega prvega ljubljanskega obdobja, ki se je končalo leta 1547 z begom na Nemško, imamo najzgodnejše neposredno pričevanje o njem v zgoraj omenjeni oporoki škofa Kacijanarja, datirani 1. septembra 1543 v Celju.‌283 283 Gl. op. 278. Gre za dve omembi Trubarja kot ljubljanskega kanonika, iz tega časa sploh edini: prvič v škofovem volilu (Herrn Primusen truber Corherren Zw Laibach) in nato še med naprošenimi pričami ob nastanku zapisa (Herrn Primusen truber, thuembherrn zw Laibach). Kacijanar je Trubarja v oporoki imenoval tudi svojega spovednika (Vnnsern Peicht Vatter) ter mu zapustil vsa svoja Krizostomova in Brenzova dela in črn plašč iz kamelovine.‌284 284 Prim. tudi Rupel, Trubar in škof Kacijanar, str. 249.

[106] Ostanejo še tri obrobne omembe iz prvega obdobja Trubarjevega delovanja v Ljubljani, ki so tudi zaradi majhne povednosti ostale prezrte. V zapisnikih ljubljanskega mestnega sveta – iz tega časa so ohranjeni samo za leta 1541, 1544–1545 in 1547 – naletimo na Trubarjevo ime trikrat, vsakič leta 1545.‌285 285 ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, šk. 17, Drau–Dud. – A. Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 161 sl., je sicer obdelal tista mesta v zapisnikih mestnega sveta, ki se nanašajo na protestantizem, med drugim tudi navedbe o Trubarjevem bivanju v Ljubljani v šestdesetih letih in o usodi njegove hiše, izpustil pa je podatke o Trubarju iz časa, ko je bil ta še katoliški duhovnik. 11. septembra je skupaj z »gospodom« Andrejem N. (Herr Anndre N.) – kolegom kanonikom Andrejem Magerjem‌286 286 O Magerju: Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 261–262. – omenjen med terjatelji do zapuščine pokojnega Sebastjana Schlegla, in sicer kot Herr Primuß Trueber. Oba kanonika sta vložila zahtevek za oblačila pokojnega »gospoda« Andreja Laherja (Lacher),‌287 287 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, Cod. I/5 (1544–1545), fol. 190, 11. 9. 1545. leta 1541 omenjenega kot (ljubljanskega) vikarja.‌288 288 Prav tam, Cod. I/4 (1541), fol. 96´, 8. 8. 1541. Na mestni pravdi 26. oktobra sta Trubar in Mager (Herr Primus Trueber vnd Hr. Andre Magar) navedena kot hranitelja imetja pokojnega »gospoda« Andreja Laherja (alß Pehalter Her Andre Lacher seligen Guets), ta pa kot svak prej omenjenega pokojnega Schlegla. Mestno sodišče je njuni terjatvi do zaupanega imetja ugodilo.‌289 289 Prav tam, Cod. I//5 (1544–1545), fol. 187´ in 191´, 26. 10. 1545.

[107] Po tem datumu nimamo o Trubarjevem delovanju v slovenskih deželah do pregona leta 1547 nobenega sodobnega vira, temveč le mlajša pričevanja o tem času. Vsi Trubarjevi kasnejši lastnoročni podpisi se, tako kot prvi iz leta 1533, spet glasijo Truber oziroma redkeje latinizirano Truberus in kot takega ga navajajo tudi sodobni viri, včasih še kot Trueber.‌290 290 Poleg zgoraj navedenih omemb leta 1545 v ljubljanskih zapisnikih mestnega sveta je kot Trueber naveden prav tam leta 1570, ko je prek zastopnika terjal vračilo dolga iz zapuščine svojega bratranca Luke Cveklja (Zweckl) oziroma Lukeža Klinca (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 137´, 12. 9. 1570). Zaslediti je tudi nekaj odstopanj v pisanju priimka, pri katerih gre zagotovo za prepisovalske spodrsljaje. Mestni zapisniki Trubarja v isti zadevi pomotoma imenujejo Thueber (prav tam, fol. 97, 3. 7. 1570), prepis izplačanih terjatev iz zapuščine Lukeža Klinca pa ga imenuje celo: Herrn Primussen Treuber (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, 3. 11. 1572). Drugače je bilo z njegovim osebnim pečatnikom, ki ga je Trubar neznanokdaj med letoma 1543 in 1560 zamenjal z novim.‌291 291 Gl. op. 258. Doslej je bil znan le mlajši pečat, ponovna najdba dokumentov iz let 1533 in 1543 pa je razkrila, da je Trubar pred nastopom službe kranjskega superintendenta (1562) uporabljal vsaj dva pečatnika. Nemara je nastanek drugega spodbudil lastnikov prestop v augsburško vero (1548) in je ta morda tudi z zunanjim znamenjem hotel sporočiti, da je njegova sekira obrnila smer in stran.

Višnja Gora in Ljubljana ter bratranec Lukež Klinc ali Cvekelj

[109] Nedavno odkritje Trubarjevega sorodstva v mestu Višnja Gora je pripeljalo na sled, ki bo morda kdaj postala več kot le indic celo glede izvora njegovih prednikov po očetovi ali materini strani. Izkazalo se je namreč, da je ljubljanski trgovec Lukež Klinc oziroma Cvekelj, ki ga Trubar v pismu leta 1562 dvakrat omenja kot »mein(em) vetter(en)«,‌293 293 Elze, Primus Trubers briefe, str. 170, 171; Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 108, 110. leto prej pa je v Trubarjevem spisu izpričan kot »sein vetter«‌294 294 Tako ga imenuje opis Trubarjeve vrnitve na Kranjsko leta 1561 (Elze, Primus Trubers briefe, str. 115). – torej kot bratranec oziroma krvni sorodnik podobne starosti‌295 295 Vetter je v starejši nemščini običajna oznaka za bratrance, vendar je pogosto označevala bratranca v katerem koli kolenu in njegove potomce, lahko pa tudi druge krvne sorodnike, ponavadi enako stare ali mlajše (Preinfalk, Rodbina v luči, str. 357–358, 365; Grimm, Deutsches Wörterbuch, str. 25–32). – izviral iz stare višnjegorske meščanske rodbine. Mož, ki je Trubarju večkrat pomagal‌296 296 Prim. Rupel, Primož Trubar, str. 58, 122, 138, 163., je bil tudi eden prvih slovenskih piscev oziroma prevajalcev.‌297 297 Prim. geslo Klinc (Cvekelj) Lukež, v: Kos, Dolinar (ur.), Slovenska književnost, str. 150. Čas in kraj Klinčevega rojstva ter smrti sta tu navedena kot neznana. Zdaj ju lahko dopolnimo: rojen v začetku 16. stoletja v Višnji Gori, umrl 1570 v Ljubljani. Kot bomo videli, je izvorni višnjegorski priimek Klinc v Ljubljani ponemčil v Zweckl,‌298 298 V zapisih ljubljanskega mesta je njegov priimek dosledno zapisan v nemški obliki kot: Zwegcl, Zwegcll, Zwegkhl, Zweggl, Zweckhl, Zwigcl in Zwygcl (ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž). a je pod svojim slovenskim prevodom nemške božične pesmi, že po smrti, podpisan kot Lukež Klinc,‌299 299 Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 370, 451. kar je odločilno pripomoglo k razkritju njegove identitete.

[110] Luko Cveklja (Zweckl), kot ga največkrat srečujemo v literaturi,‌300 300 Klinca je kot »Lukeža Cveklja, odbornika deželnih stanov in Trubarjevega sorodnika«, upodobil J. Javoršek v drami o Trubarju (Javoršek, Življenje in smrt, str. 2 sl.). ali Lukeža Klinca, kakor ga bomo imenovali z izpričanim slovenskim imenom, poznamo kot Trubarjevega sorodnika samo iz dveh Trubarjevih pričevanj, torej podobno kot tudi Primoževega prej omenjenega svaka Mihaela Klausa. Oznaka sorodstvene stopnje – »Vetter« – je torej edino, kar Klinca dviguje nad druge Trubarjeve sodelavce.‌301 301 Prim. tudi Ungnadovo zmotno oznako svak za Klinca. Manj poučeni Ungnad je iz Uracha 11. marca 1564 kranjskim stanovskim poverjenikom pisal o Klincu kot o: »herrn Primusen schwager Lucas Zweckhel« (Elze, Primus Trubers briefe, str. 398). Nobenega dvoma ni, da je pravilni izraz uporabil Trubar. Če zanjo ne bi vedeli, nanj namreč ne bi bili tako pozorni. A Klinc kot tak in njegova sorodstvena vez s Trubarjem vendarle dolgo nista pritegnila posebne pozornosti raziskovalcev. Njuno sorodstveno razmerje je sicer ugotovil že Theodor Elze (1884), ne da bi ime ljubljanskega trgovca in mestnega svétnika Lukas-a Zweckl-a identificiral z Lukežem Klincem,‌302 302 Elze, Die slovenischen, str. 12, 18. – Elze, Primus Trubers briefe, str. 170, ga imenuje »ein naher verwandter (schwager, vetter) Trubers«. Dvojnost – svak (Schwager) ali bratranec (Vetter) – je izvirala iz priloge Ungnadovega pisma (gl. prejšnjo opombo). podpisanim kot avtorjem pesmi »Od nebes prido Angeli« (od Lukesha Klinza) v štirih slovenskih pesmaricah, vseh izdanih že po njegovi smrti (1574, 1579, 1584, 1595),‌303 303 Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 40. O pesmi Rupel, Nove najdbe, str. 35. – Klinc je s tremi prispevki, označenimi z L. Z. (tj. Lukas Zweckl), zastopan že v Klombner-Juričičevi pesmarici iz leta 1563, ki je izšla v Urachu pod Trubarjevim imenom (Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 40). kar tedaj prav tako ni bilo znano. Kaže, da je slovenski zapis priimka Cvekelj ustvaril France Kidrič, ki sorodstva med njim in Trubarjem niti ne omenja,‌304 304 Prim. Kidrič, Trije prispevki, str. 55; isti, Ogrodje za biografijo, str. 83, 95, 96. Mirko Rupel Cveklja mimogrede imenuje »Trubarjev sorodnik (svak?)«,‌305 305 Rupel, Primož Trubar, str. 58, 122, 138, 162; Rupel, Primus Truber, str. 62, 145, 162. – Rupel Klinca celo samo pogojno – kot »najbrž« – istoveti s Cvekljem, »Trubarjevim sorodnikom (svakom?)« (Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 40). J. Koruza mu prav tako pravi »Trubarjev sorodnik«,‌306 306 Koruza, Cerkvene pesmi, str. 317. Jože Rajhman pa v prevodu Trubarjevega pisma napačno »moj svak«.‌307 307 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 110. V resnici izraza »Vetter« nikakor ni mogoče prevajati s svakom, ampak gre za krvnega sorodnika – bratranca. Stopnja bratranstva iz same oznake ni razvidna pa tudi ne, ali gre za sorodnika po očetovi ali materini strani.

[111] Kakor koli, Lukež je bil Primoževih let in se v Trubarjevem življenju ni pojavil šele v začetku šestdesetih let 16. stoletja, ko ga reformator označuje »Vetter«. Moža sta se zelo verjetno poznala še iz otroštva in sta vse življenje ohranjala vsaj občasne stike.

[112] Klinc je Trubarjevo življenjsko pot utegnil zaznamovati močneje, kot se je zdelo. Ko je septembra 1547 prišel v Ljubljano ukaz kralja Ferdinanda o preiskavi osumljenih vodilnih »krivovercev« in so nekatere, med njimi Pavla Wienerja, že prijeli, je bil Trubar na svoji župniji v Šentjerneju. Ker je kazalo, da sel, ki ga je šel tja posvarit, naloge ne bo opravil pravočasno, sta Matija Klombner in Jurij Seyerle pregovorila Klinca, da je s konjem dohitel sla, mu vzel pismo za Trubarja in z njim pohitel v Šentjernej. Trubarju se je tako uspelo še pravi čas umakniti in je po večmesečnem skrivanju odšel v svoje »prvo izgnanstvo« na Nemško.‌308 308 Rupel, Primož Trubar, str. 58–59. – O dogajanju v zvezi s preiskavo in sodnim procesom prav tam, str. 144–152; Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 92–97; Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 144–152. Zgodbo poznamo v interpretaciji Matije Klombnerja, in sicer iz njegovega polemičnega pisma Ivanu Ungnadu, datiranega 6. decembra 1563, ki razkriva tudi Trubarjevo mnenje o Klincu kot slovenskem literaturu.‌309 309 Objava: Rupel, Primus Truber, str. 193–195. Prim. prav tam, str. 62–63.

[113] Tako kot je bil Lukež Klinc eden zadnjih, ki se je srečal s Trubarjem, preden je ta septembra 1547 poniknil v ilegalo, je bil skupaj z Matijo Klombnerjem štirinajst let pozneje, 26. junija 1561, eden njegovih prvih znancev, s katerimi se je novi kranjski superintendent srečal na Kranjskem, in to še pred prihodom v Ljubljano. Na poti iz Kranja, kjer je nazadnje prenočil, sta Trubar in njegovo spremstvo dve milji pred deželnim glavnim mestom zagledala dva jezdeca, ki sta jim prihajala naproti: bila sta Matija Klombner in Luka Klinc (Cvekelj), ki sta prišla Trubarja pozdravit in pospremit do kranjske prestolnice.‌310 310 Elze, Primus Trubers briefe, str. 115. Prim. Rupel, Primož Trubar, str. 122; Rupel, Primus Truber, str. 145.

[114] Kdo in od kod je bil torej Lukež Klinc ali Luka Cvekelj, kot ga pogosto imenujeta zgodovina in literarna zgodovina?‌311 311 Kidrič in Rupel sta pisala Cvekelj. Gl. op. 303 in 304. Domnevo oziroma spoznanje, da sta Cvekelj in Klinc ista oseba, je slovenska literarna zgodovina dolgo sprejemala z zadržki in obotavljanjem,‌312 312 Prim. Legiša, Gspan (ur.), Zgodovina slovenskega slovstva, str. 253. a končno le sprejela.‌313 313 Kos, Dolinar (ur.), Slovenska književnost, str. 150. Ugotovitev izhaja iz preprostega dejstva: tako kot je klin(e)c pomanjševalnica od klina, je nemški Zweckl deminutiv cveka, sopomenke za klin. Danes imamo tudi trdne dokaze, da je bil Lukež Klinc v rodni Višnji Gori Klinc, v Ljubljani, kamor se je preselil, pa so ga (viri) dosledno označevali kot Cveklja (Zweckl). Ljubljanski Lukež Cvekelj je spet »postal« Klinc po svoji smrti v štirih slovenskih pesmaricah.‌314 314 Gl. op. 303. Prav gotovo ga je torej kot Klinca poznalo tudi ljubljansko okolje, toda v nemškem občevanju, pisnem in ustnem, so rabili nemški prevod njegovega izvorno slovenskega priimka in tako tudi Trubar.

[115] Brez védenja o Klinčevem izvornem, slovenskem priimku, bi pri ugotavljanju njegove identitete zlahka zašli v slepo ulico, saj bi se iskanje prej ko slej omejilo na priimek Zweckl. Šele zasledovanje priimka Klinc v sodobnih virih na eni in ovrednotenje znanih podatkov o Lukežu na drugi strani je razkrilo, da je izviral iz meščanske rodbine Klinc v Višnji Gori. Sorodstvo s Primožem Trubarjem, pa tudi razširjenost priimka Klin(e)c v novejšem času‌315 315 V obdobju 1931–1954 je bil priimek v obliki Klinec razširjen samo v treh političnih okrajih, najpogostejši pa v okraju Ljubljana-okolica, v katerega sta spadali tudi Višnja Gora in Rášica; oblika Klinc je bila zastopana kar v 21 okrajih, najmočneje v kamniškem, litijskem in kranjskem (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 269). Leta 2008 (stanje 31. 12.) je bila podoba že občutno drugačna: oblika Klinec je bila najpogostejša v goriški regiji (57,8 %), Klinc pa v podravski (42,4 %) in savinjski (23, 1 %) (Statistični urad Republike Slovenije, Baza rojstnih imen in priimkov, http://www.stat.si/imena.asp‌, 6. 1. 2010). sta sicer nedvoumno vodila na Dolenjsko. Glede na Trubarjev raški izvor je bilo treba najprej ugotoviti, ali se priimek Klinc, nemara tudi v obliki Zweckl, pojavlja na Rášici ali v okolici. Izkazalo se je, da turjaški urbarji iz desetletij pred Primoževim rojstvom in v času njegovega otroštva ne poznajo ne slovenske ne nemške oblike priimka.‌316 316 Prim. seznam ohranjenih turjaških urbarjev in njihova hranišča v: Golec, Kje na Rášici, str. 212–214, Preglednici 1 in 2. Prav tako ju ni v starejših urbarjih in davčnih registrih drugih zemljiških gospostev, ki so imela podložnike v prostoru med Ljubljano in Ribnico: v stiškem urbarju iz leta 1505,‌317 317 ARS, AS 781, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Stična, fasc. 4, urbar cistercijanskega samostana Stična 1505. višnjegorskih iz 1460 in 1566,‌318 318 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 123, I/70a, lit. W XVII, urbar gospostva Višnja Gora 1460; šk. 124, I/70a, lit. W XXIII–3, urbar gospostva Višnja Gora 1566. vicedomskih iz obdobja med 1496 in 1527‌319 319 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 97, I/54a, lit. L XLVIII/5, urbar vicedomskega urada 1496; prav tam, šk. 97, I/54a, lit. L XLVIII/6, urbar vicedomskega urada 1515; prav tam, šk. 96, I/54a, lit. L XLVIII/1, urbar vicedomskega urada 1527. ter v ribniškem urbarju iz leta 1564.‌320 320 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, I/59, lit. R–5, register urbarskega davka gospostva Ribnica 1564. Izključena je tudi možnost, da bi šlo za kočevarski priimek, saj konec 15. in v 16. stoletju v gospostvih Kočevje in Poljane niso izpričani ne Zweckli ne Klinci.‌321 321 Prim. ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, šk. 23, fasc. 15 (12), reformirani urbar urada Kočevska Reka 1498; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 102, I/58, lit. P–VI–1a, urbar gospostva Prem 1494 (v njem urbar za del gospostva Kočevje); objava urbarja gospostva Kočevje 1574: Wolsegger, Das Urbarium; objava urbarja gospostva Poljane 1576: Kos, Urbarji za Belo krajino, str. 259–312.

[116] O Lukeževem rodu ne priča neposredno noben znani vir,‌322 322 Slovenska biobibliografija ga pozna samo kot trgovca, ljubljanskega mestnega svétnika, prevajalca nemških pesmi v slovenščino in Trubarjevega sorodnika, čas in kraj rojstva ter smrti pa sta neznana (Kos, Dolinar (ur.), Slovenska književnost, str. 150). glede na omembe sorodnikov pa ni niti najmanjšega dvoma, da je izviral iz stare višnjegorske rodbine Klinc. Ohranjeni viri mesta Višnja Gora, ki se v glavnem začenjajo šele z letom 1550,‌323 323 Prim. ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, popis. Lukeževega mladostnega bivanja in delovanja ne dokumentirajo, ampak srečujemo njegovo ime v tem mestu šele v zvezi s smrtjo in zapuščino.‌324 324 ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, zapuščina po Luki Cveklu, 3. 11. 1572. Nasprotno poznamo precej dobro njegovo navzočnost v Ljubljani, in sicer skoraj tri desetletja od prve pojavitve leta 1541 do smrti 1570, pa tudi več njegovih krvnih in nekrvnih sorodnikov: brata Lenarta, sestro Nežo, poročeno z Vincencem Steirerjem, drugo sestro, poročeno Unger, ženo Valpurgo in svaka Gregorja Ungerja.‌325 325 Da sta bila Lukež in Lenart brata, izvemo ob Lenartovi smrti leta 1568 (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/9 (1568/69), fol. 45, 13. 2. 1568). O svaku Gregorju Ungerju priča spor za dediščino po Lenartu (prav tam, fol. 111´, 16. 7. 1568), sestrino ime pa ni zapisano (prav tam, fol. 53´, 5. 3. 1568). Žena Valpurga, druga sestra Neža Steirer in svak Vincenc Steirer so izpričani v zvezi z Lukeževo zapuščino leta 1570 (prav tam, Cod. I/10 (1570), fol. 96, 3. 7. 1570). Steirer je kot Lukežev svak označen že zgodaj, leta 1551 (prav tam, Cod. I/8 (1551–1552), fol. 86´, 2. 10. 1551). Nikoli pa ni obstajal Lovrenc Cvekelj (Larentz Zweggl), ki ga najdemo v imenski kartoteki (ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž); ta se sklicuje na mestne zapisnike (prav tam, Cod. I/10 (1570), fol. 147). Posredi je pomota: namesto »pokojni Lukež« je pisar zapisal »pokojni Lovrenc«. Iz vsebine (razpis naroka 3. julija) je sicer jasno vidno, da gre za obravnavo o Lukeževi zapuščini. Védenje o Trubarjevem krvnem sorodstvu se je tako z Lukeža Klinca razširilo še na tri njegove sorojence – brata in sestri, torej Trubarjevega drugega bratranca in dve sestrični.

[117] Vse je kazalo, da navedeni Klinci po rodu in rojstvu niso bili Ljubljančani, saj se v zapisih mestnega arhiva pojavijo šele kot odrasli, prej pa ni dokumentiran niti njihov priimek.‌326 326 Prim. zlasti Gradivo za zgodovino Ljubljane I–XII; ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/1–3. Priimka v ljubljanskih mestnih zapisih poleg tega nikoli ne srečamo kot Klinc, temveč dosledno v nemški obliki, tako s samoglasnikom -e kakor -i: Zwegcl(l), Zwegkhl, Zweckhl, Zweggl, Zwigcl, Zwygcl.‌327 327 ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž. – Različici z -i sta dokumentirani samo v zgodnejši dobi, v letih 1541–1545. Lukeževo ime (Lucasen Zwigel) zasledimo prvič leta 1541 v neki tožbi pred ljubljanskim mestnim svetom.‌328 328 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/4 (1541), fol. 75´, 23. 5. 1541. Čez dve leti in pol, v začetku leta 1544, nastopa že kot eden od 24 zunanjih mestnih svétnikov (von 24ten) in je odtlej kot tak ter kot zastopnik someščanov pogosto navzoč na zasedanjih mestnega sodišča.‌329 329 Prav tam, Cod. I/4 (1544), fol. 1, 3; ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž. Kdaj je postal meščan, ni znano, vsekakor po letu 1530, tj. v letih, iz katerih se niso ohranili mestni sejni zapisniki (1531–1536 in 1538–1540).‌330 330 Najstarejši mestni zapisniki pokrivajo čas od 1521–1530, sledijo zapisniki iz let 1537, 1541, 1544–1545, 1547–1549 in 1551–1552, nato pa šele za leta 1568–1571 in 1575 (prav tam, Cod. I/1–12). Glede na to, da je bil leta 1544 že član ljubljanskega zunanjega mestnega sveta, lahko pridobitev meščanskih pravic bržkone pomaknemo bliže prvi polovici tridesetih let kakor prvi pojavitvi njegovega imena leta 1541. Tri leta zatem, konec leta 1544, so v meščanske vrste sprejeli njegovega brata Lenarta, po poklicu jermenarja (Leonhart Zwegel Riemer).‌331 331 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/5 (1544–1545), fol. 69, 28. 11. 1544. Ta je, drugače kot Lukež, ostal vseskozi »anonimen« meščan-obrtnik, saj ga mestni sejni zapisniki omenjajo le poredko, v glavnem šele v zvezi z njegovo zapuščino po smrti leta 1568.‌332 332 Prav tam, Cod. I/10 (1570), fol. 45, 13. 2. 1568; fol. 111´–112, 16. 7. 1568; fol. 126, 27. 8. 1568; fol. 184–184´, 18. 3. 1569. Pogosteje je v njih omenjen drugi Lenart Cvekelj, član zunanjega mestnega sveta, ki je umrl že konec leta 1551 ali v začetku 1552. Med skrbniki njegove zapuščine je naveden tudi Lukež, a le kot Lenartov prijatelj, ne kot sorodnik (Lucaß Zweggl alß ainen Freundt),‌333 333 Prav tam, Cod. I/8 (1551–1552), fol. 102´, 22. 1. 1552. V razlikovanje od svétnika Lenarta je Lukežev brat Lenart označen kot jermenar (Riemer) (prav tam, fol. 20, 3. 2. 1551). Imenska kartoteka oba Lenarta pomotoma enači z jermenarjem (ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž). kar pa njune sorodstvene zveze ne izključuje.‌334 334 Oznaka Freundt bi lahko pomenila sorodnika. Tako je, sicer veliko pozneje, leta 1743, nastopil pred višnjegorskim mestnim sodiščem kot priča stiški podložnik Matija Kostelc, ki je v sodnem zapisniku označen kot »najbližji prijatelj« (nächster Freundt) pokojnega meščana Jurija Kostelca, v izjavi pa Matija Jurija imenuje »bratranec« (Vetter). ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 285, I/145, lit. W I-16, št. 16, 20. 11. 1743. Zdi se zelo verjetno, da je tudi Lenart Cvekelj st. izviral iz Višnje Gore, vsekakor pa je bil z njo povezan. Skrbnika njegovih dedičev sta namreč pred višnjegorskim mestnim sodiščem tožila tamkajšnjega meščana Matevža Šenovica za neki dolg, na drugi stopnji pa je zadevo spomladi 1554 obravnavalo še vicedomsko sodišče v Ljubljani.‌335 335 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, protokol vicedomskih zaslišanj 1554–1558, fol. 205, 10. 4. 1554.

[118] O Lukežu je, podobno kot o Lenartu st., veliko zapisov, saj je bil zunanji mestni svétnik in trgovec, vse do smrti leta 1570 pa je pred mestnim sodiščem zastopal številne ljudi.‌336 336 ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 49, Zimi–Ž. – Da je bil nekoč trgovec, priča izrecno le Trubarjevo pismo iz leta 1562 (Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 108, 110–111), posredno pa tudi petnajst let prej v zvezi z njim omenjeno skladiščno pravo (niderlag) (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/6, fol. 45´, 23. 9. 1547). Ker je bil tesno povezan s Primožem Trubarjem, ga Trubarjevi življenjepisci niso mogli prezreti; a njuna sorodstvena vez je v literaturi, kot rečeno, ostajala v ozadju. V Trubarjevem življenju se dokumentirano pojavi leta 1547, ko je s konjem dirjal v Šentjernej, da bi Primoža posvaril pred biriči in grožnjo prijetja.‌337 337 Rupel, Primož Trubar, str. 58; Rupel, Primus Truber, str. 62, 194. Kot sorodnika sta se seveda poznala veliko dlje, najbrž še iz otroških let. Lukeževa starost je določljiva le približno: glede na Trubarjevo oznako Vetter vsekakor pomeni krvnega sorodnika približno istih let. Zadnje se ujema z ugotovitvijo, da je leta 1544, čeprav priseljenec, že bil član ljubljanskega zunanjega mestnega sveta. Trubarju, ki je sredi tridesetih let prišel za pridigarja v Ljubljano‌338 338 Rupel, Primož Trubar, str. 44; prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 289. in tam pred 1. septembrom 1543 postal kanonik,‌339 339 Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 289; Golec, Najzgodnejša pričevanja, str. 25. je mogel prav Klinc utreti pot do nekaterih vodilnih meščanov. Lahko pa bi bilo tudi obrnjeno, in sicer da je Trubar uvajal Višnjana Klinca v ljubljansko okolje. Ker je Trubar po preselitvi v Ljubljano še naprej ostajal beneficiat pri sv. Maksimilijanu v Celju, pritegne pozornost povezava med Klincem in Jurijem (Jorg) Groblacherjem (Grobelnikom?) iz Celja; ta je po Lukeževi smrti zahteval iz njegove zapuščine 320 goldinarjev jutrne,‌340 340 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 96´, 3. 7. 1570. zato je moral biti Klinčev zet ali morda svak, brat njegove žene.

[119] Lukež Klinc je bil petnajst let potem, ko je leta 1547 sorodnika Primoža rešil pred prijetjem, spet eden tistih Ljubljančanov, na katere se je lahko Trubar najbolj zanesel. V pismu, ki ga je 11. aprila 1562 poslal iz Uracha in v katerem Klinca dvakrat omenja kot »mein(em) vetter(en)«, je izrazil željo, da bi prav Lukež poskrbel za selitev njegovih stvari in družine na Kranjsko. Iz pisma izvemo tudi, da je Lukež nekdanji (!) trgovec (er ein khauffman gewest).‌341 341 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 108, 110–111. Po Elzeju je Klinc uresničil bratrančevo željo, saj naj bi prav on odnesel s seboj v Urach tri pisma, vsa tri datirana 7. maja 1562: Klombnerjevo Ivanu Ungnadu ter pismi kranjskih stanovskih poverjenikov Ungnadu in Trubarju.‌342 342 Elze, Primus Trubers briefe, str. 170, 179, 180.

[120] Trubar je Klinca osebno zelo spoštoval, imel ga je zlasti za okretnega človeka, ki se bo dobro znašel v »selitveni misiji« njegovega družine in imetja, ni pa ga toliko cenil kot prevajalca verzov, tako kot ni imel za dobre rimarje nekaterih drugih kranjskih literatov. Trubarjevo mnenje o Klincu kot piscu je v že omenjenem pismu Ivanu Ungnadu 6. decembra 1563 iz Ljubljane posredoval Matija Klombner,‌343 343 Po objavi: Rupel, Primus Truber, str. 193, 194. užaljen, ker je Trubar odklonil zbirko slovenskih cerkvenih pesmi. Zbirko so sestavili domači kranjski literati na čelu s Klombnerjem in ta jo je ob pomoči Jurija Juričiča pod Trubarjevim imenom objavil v Urachu.‌344 344 Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 21. Klinc je bržkone prevedel več pesmi, a je avtorstvo določljivo le za tri, podpisane z inicialkama L. Z. (Lukas Zweckl), ena pozneje štirikrat ponatisnjena božična pesem – v pesmaricah iz let 1574, 1579, 1584 in 1595 – pa edina nosi njegovo polno ime, in sicer s slovensko obliko priimka (od Lukesha Klinza tolmazhena).‌345 345 Prav tam, str. 40, 370–371, 451; prim. Rupel, Nove najdbe, str. 35. – Polno ime prevajalca »Ene nemške božične pejsni«, je navedeno v: [P. Trubar], Ta celi Catehismvs (1574), str. 97; [Dalmatin], Ta celi Catehismus (1579), str. 61; [Dalmatin], Ta celi Catehismus (1584), str. 93; [F. Trubar], Ta celi Catehismus (1595), str. 149. – Klinčevo polno ime, ne zgolj inicialki, bi bilo lahko navedeno že v Trubarjevi pesmarici iz leta 1567, od katere poznamo le fragmente (prim. Rupel, Slovenski protestantski pisci, str. 23). Trubar naj bi po Klombnerjevem poročanju Klinčevo pisanje zavračal, čemur je Klombner ugovarjal, češ da ima mož za prevajanje »lepega duha« (ain schonen geist zum transferiern) in da je dober musarius. Po Klombnerjevih besedah naj bi Trubar nekoč sam poudaril, da ga je pred 20 leti (dejansko 1547) prav Klinc rešil z naglim posredovanjem svarila (v Šentjernej), naj se umakne pred prijetjem.‌346 346 Po objavi: Rupel, Primus Truber, str. 193, 194.

[121] Odnos med Trubarjem in Klincem je kljub morebitni Lukeževi zameri, da ga bratranec kot prevajalca ne ceni, ostal dober vse do Klinčeve smrti leta 1570. Tako je bil Lukež 4. marca 1569 eden od treh pooblaščencev, ki so prodali Trubarjevo hišo na Starem trgu.‌347 347 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/9 (1568/69), fol. 178, 4. 3. 1569. – O tem tudi: Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 163, ki Klinca imenuje Lukas Cvekelj. Trubarjevo ime srečamo v ljubljanskih mestnih zapisnikih zadnjič prav v zvezi z zapuščino Lukeža Klinca leta 1570. Pokojnemu Lukežu je Trubar svojčas posodil neko vsoto, kar je Lukež zapisal v svoji oporoki, zdaj pa je Trubar, že pet let na Nemškem, po pooblaščencih nastopil kot terjatelj. Klinčeva dedinja, sestra Neža Steirer, je bila Trubarjevo terjatev, katere višina ni znana, pripravljena v izplačati.‌348 348 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 97, 3. 7. 1570; fol. 137´, 12. 9. 1570; fol. 159, 3. 11. 1570. – Prim. tudi: Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 163–164, ki pri Neži Steirer pomotoma navaja priimek Steiner.

[122] V istem času, med letoma 1568 in 1570, so imeli mestni očetje precej opravka z nepremičninami in drugo zapuščino obeh Primoževih bratrancev Lukeža in Lenarta Klinca. Jermenar Lenart, umrl pred 13. februarjem 1568, je zapustil kupljeni vrt pred mestnimi vrati na Stari trg, njegova edina dediča pa sta bila brat Lukež in sestra neznanega imena.‌349 349 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/9 (1568/69), fol. 45, 13. 2. 1568. Ta dva sta tri tedne zatem tožila Gregorja Ungerja, ki je pred tem kupil Lenartovo hišo na Mestnem trgu. Pravdanje, ki je trajalo dobro leto dni, je pokazalo, da je Gregor Unger Lukežev in Lenartov svak, čigar žena je umrla in mu zapustila majhno hčerko.‌350 350 Prav tam, fol. 53´, 5. 3. 1568; fol. 71´, 5. 3. 1568; fol. 101´, 21. 6. 1568; fol. 111´–112, 16. 7. 1568; fol. 126, 27. 8. 1568; fol. 133–133´, 3. 9. 1568; fol. 184–184´, 18. 3. 1569. Brata Klinc sta torej imela (v Ljubljani) tudi sestro, poročeno Unger. Ko pa je naslednje leto, pred 7. aprilom 1570, umrl še Lukež, so se med terjatelji do njegove zapuščine pojavili tile sorodniki: žena Valpurga za ženitni dogovor, prej omenjeni Jurij Groblacher iz Celja za jutrno in sestra Neža, žena Vincenca Steirerja, ki ji je pripadalo volilo v bratovi oporoki.‌351 351 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 96, 3. 7. 1570.

[123] Prav ponovna omemba svaka Vincenca Steirerja, znanega višnjegorskega meščana,‌352 352 Prim. zlasti ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 42, Sp–Stei. je eden od dveh ključev, ki Lukeža Klinca povezujejo z Višnjo Goro. Drugi, s precej manjšo težo, je njegovo opravičilo dve leti prej, 10. maja 1568, da naslednji dan ne more na sodni narok v Ljubljani, ker ima že določen narok v Višnji Gori (ainen bestimbten tag zu Weichselberg).‌353 353 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/9 (1568/69), fol. 95´, 10. 5. 1568. Tja smo mu po ohranjenih virih tudi sledili in ga izsledili: Lukež Klinc je bil Višnjan, potomec pomembne meščanske družine, ki je, kot bomo videli, izpričana v Višnji Gori že sredi 15. stoletja, célo generacijo preden je Višnja Gora leta 1478 iz trga postala mesto.

[124] Lukežev svak Vincenc Steirer, poročen z njegovo sestro Nežo (Agnes), je leta 1569 v Višnji Gori v tožbi zaradi neke njive omenil svojega pokojnega tasta Jerneja Klinca (mein schwecher Bartlmee Klyntz selig). Tast je imel omenjeno njivo, »odkar ljudje pomnijo« (beÿ Menschen gedenngkhen ihnen gehabt), Steirer pa že okoli 25 let, torej nekako od leta 1544.‌354 354 ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, proces Vincenca Steirerja proti Tomažu Falinu, 30. 11. 1569. Ker vemo, da sta bila ljubljanski trgovec Lukež Klinc (Zwegkl) in Vincenc Steirer svaka, Jernej Klinc pa Steirerjev tast, je bil torej Lukež sin Jerneja Klinca. O Jerneju ni znanega ničesar drugega kot to, kar je o njem izpričal zet. A to je bistveno: živel ali ravno umrl je okoli leta 1544, potem ko je zelo dolgo posedoval njivo v višnjegorskem pomirju, podložno tamkajšnji župnijski cerkvi. Steirer je obenem navedel, da je sam že več kot štirideset let meščan‌355 355 Prav tam. – potemtakem vsaj od 1529, kar postavlja njegovo rojstvo v čas okoli leta 1500 in zagotovo pred 1510.‌356 356 Priimek Steirer je v Višnji Gori prvikrat izpričan leta 1528 z Ulrikom Steirerjem (Vlrich Steyrer von Weychselberg) (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/2, fol. 70, 76), kar pomeni, da bi se Vincenc v tem mestu lahko že rodil. Kot živ je zadnjič izpričan v sodnem procesu zoper lastnega sina Janeza (Hans) leta 1574, ko je še živela tudi njegova žena (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, proces Vincenca Steirerja proti Janezu Steirerju, 3.–4. 6. 1574). Ime Vincenca Steirerja, bodisi očeta ali že sina, je navedeno tudi med višnjegorskimi plačniki vinskega daca za leto 1575 (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4, register za vinski dac 1575).

[125] Ime Steirerjeve žene Neže, rojene Klinc, poznamo iz ljubljanske zapuščinske razprave za njenim bratom Lukežem. Poleg druge sestre neznanega imena, poročene z Gregorjem Ungerjem, in brata Lenarta pa je imel Lukež zagotovo najmanj enega brata v Višnji Gori, kjer se je rodil. Gre za Janeza Klinca (Hans Khliniz, Khlinez), vsaj dva mandata mestnega sodnika (1550–51 in 1554–55).‌357 357 ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4, Mestni računi, 1550/1, 1554/55. V 16. stoletju je kot edini Klinc (Khlinitz) izpričan tudi v ljubljanskih mestnih zapisnikih, ko je leta 1551, naveden kot višnjegorski mestni sodnik, nastopil s terjatvijo do zapuščine nekega ljubljanskega mestnega svétnika.‌358 358 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/8 (1551–1552), fol. 20 in 39´, 3. 2. 1551. V istem spisu se njegova brata Lukež in Lenart Klinc navajata kot Zweggla.‌359 359 Prav tam, fol. 19 in 22, 3. 2. 1551. Prav Lukežu gre pripisati, da je brata Janeza seznanil z Matijo Klombnerjem, ki je nato Janezu leta 1565 prodal majhno imenje ene hube v Kotah pri Plešivici.‌360 360 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546–1618), fol. 320. – Janezov naslednik Tomaž Klinc je imenje pred letom 1581 prodal. Naslednje leto 1566 je Janez v višnjegorskem mestnem davčnem registru naveden kot lastnik hiše, zapis pri mlinu pa ga pozna že kot pokojnega.‌361 361 ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4, davčni register 1566, pag. 3, 24. – Dve leti zatem, leta 1568, je Jernej Vezjak naveden kot podložnik dedičev pokojnega (!) Janeza Klinca (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, proces stiškega opata Volfganga proti mestu Višnja Gora, 7. 12. 1568). Njegovo smrt torej lahko z veliko verjetnostjo postavimo v leto 1566. Nemara je z njegovo zapuščino povezana nujna pot Lukeža Klinca na sodni narok v Višnjo Goro spomladi 1568.‌362 362 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/9 (1568/69), fol. 95´, 10. 5. 1568. Pravda za Janezovo zapuščino je še šest let zatem, leta 1574, tekla pred višnjegorskim mestnim sodiščem in pred drugostopenjskim vicedomskim sodiščem v Ljubljani. Zoper vdovo Marjeto (Margarethen Khlingkha, Margaretha Khlingkhin) je nastopil pokojnikov najbližji krvni sorodnik bratranec Tomaž Klinc (Thomas Khliniz) s sestrama Ratušo in Heleno. V pravdi je slednjič zmagal in dobil zahtevano bratrančevo premično in nepremično premoženje.‌363 363 AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 2, sodni protokol 1573–1574, 18. 5. 1574, 13. 8. 1574. – Ime Janezove vdove Marjete se isto leto pojavi v sodnih protokolih še dvakrat. Najprej je mesto zahtevalo, naj plača za 17 let ali celo več zaostalega činža za kupnopravni mlin pokojnega moža, Marjeta pa se je znašla tudi v sodnem sporu za prodana zemljišča na višnjegorskem polju (prav tam, 15. 10. 1574, 6. 11. 1574). Janezova ljubljanska brata Lenart in Lukež sta namreč medtem že umrla brez potomcev.

[126] V ohranjenih spisih višnjegorskega mesta se Lukeževo ime pojavi enkrat samkrat, a tedaj v izbrani družbi: skupaj z Lenartom Budino in Primožem Trubarjem! V mestnem arhivu se je ohranila preprosta pola brez naslova, seznam izplačanih zahtevkov na zapuščino po pokojnem Lukežu Klincu (Lucaß Zwekhell, Zwikhl, Zweckhel), datiran 3. novembra 1572 izpod peresa ljubljanskega meščana Andreja Alexandrinija. Ta je opravil delo skrbnika Lukeževe zapuščine, dokument pa predstavlja sklepno dejanje zapuščinske zadeve. Vsebuje edino omembo imena Lukeža Klinca – Zweckla v Višnji Gori, kjer se je ta rodil, in je sploh zadnje pričevanje o njem. Iz dokumenta izhaja, kar sicer že vemo in pomeni samo dodatno potrditev Klinčeve identitete. Skrbnik zapuščine je njegovi sestri Neži in svaku Steirerju (seiner schwester vnnd den Steÿrer) izplačal 40 goldinarjev, prav toliko proti pobotnici Primožu Trubarju in manjšo vsoto Lenartu Budini. Pokojnik je bil v znatni gmotni stiski, saj je izplačilo vseh terjatev v višini dobrih 347 goldinarjev znašalo skoraj toliko kot kupnina za Klinčevo hišo, ki jo je Alexandrini po naročilu Lukeževih dedičev prodal za 410 goldinarjev. Dokument je zanimiv tudi zaradi prepisovalske napake pri Trubarjevem priimku: »Herrn Primussen Treuber«.‌364 364 ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, snopič XV., XVI. stoletje, zapuščina po Luki Cveklu, 3. 11. 1572. V ljubljanskih mestnih zapisnikih je namreč priimek pri Trubarjevi terjatvi do Klinčevih dedičev zapisan še pravilno: Trueber,‌365 365 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 137´, 12. 9. 1570. enkrat pa pomotoma kot Thueber.‌366 366 Prav tam, fol. 97, 3. 7. 1570.

[127] Lukež Klinc, Trubarjev sorodnik–bratranec in eden prvih »pisateljev« slovenskega jezika, je bil torej Višnjan, ki pa je s preselitvijo v ljubljansko okolje pred letom 1541 postal in ostal Zweckl. Kot tak je naveden tudi v dokumentu o njegovi zapuščini, ki se je konec leta 1572 znašel pred mestnim sodiščem v Višnji Gori, kjer je Lukež kajpak veljal za Klinca. Prav tako je postal Zweckl njegov brat Lenart, sprejet med ljubljanske meščane leta 1544. Ni potrjeno, da bi njun priimek v Ljubljani sploh kdaj zapisali v izvorni obliki, kot Klin(i)c, kakor tudi ni pričevanj, da bi pisarji Klince v Višnji Gori kdaj prekrstili v Zweckle ali Zwickle. Tako se je pač lahko primerilo, da sta brata Janez iz Višnje Gore in Lukež iz Ljubljane v istem spisu, nastalem leta 1551 v Ljubljani, navedena vsak s svojo različico priimka. Proces prevajanja priimkov v nemščino se, kot kaže, v Višnji Gori ni začel pred sredo 16. stoletja – po tem času je dokumentiranih več takih primerov‌367 367 Zgodnejši primeri dobesednega prevajanja priimkov v Višnji Gori so naslednji: 1) Godec – Geiger: Na posesti Luke Godca (Lukas Godez) iz leta 1566 sledi v naslednjem davčnem registru iz leta 1581 Marco Gaÿger (1581). 2) Zima – Winter: Andrej Zima (Andre Sima), tako imenovan leta 1566, je med letoma 1581 in 1591 postal Anndrei Winter, kot so se imenovali tudi njegovi nasledniki. 3) Kolar – Wagner: Pavel Kolar (Collar) je v isti knjigi mestnih računov 1576/77, na drugem mestu imenovan Wagner. 4) Vovk – Wolf: Jakob Vovk (Wolkh, Waookh) iz davčnih registrov leta 1591 in 1605 je v registru leta 1608 naveden kot Jacob Wolf, tri leta pozneje pa spet kot Vovk. – ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4, davčni registri 1566–1740; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 284, I/145, lit. W I-4, davčni registra 1605 in 1606. Prim. Golec, Was bedeutet, str. 43–44; Vilfan-Bruckmüller, Višnja gora, str. 158. – ali pa so Klinci v Višnji Gori vztrajali pri nespremenjenem priimku zaradi njegove starosti in uveljavljenosti.

[128] Lukež je kot Klinc (od Lukesha Klinza) izpričan samo v štirih slovenskih pesmaricah (1574, 1579, 1584 in 1595), in sicer kot avtor prevoda nemške božične pesmi. ‌368 368 Gl. op. 345. Ker priimek ni naveden v imenovalniku, ne vemo, ali so ga zapisovali še kot Klinic oziroma Klinec ali morda že brez vokala kot Klinc. V rodni Višnji Gori je do ugasnitve priimka (kmalu po letu 1579)‌369 369 Zadnji višnjegorski Klinc je bil Tomaž, kot rečeno, bratranec Janeza Klinca ter ljubljanskih bratov Lukeža in Lenarta Cveklja, ki je po sodni poti dobil Janezovo zapuščino. Tako je izpričan kot posestnik Janezove hube, vpisane v imenjsko knjigo in prodane pred letom 1581 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546–1618), fol. 320). Tomaža omenja kot plačnika činža in hišnega posestnika davčni register za leto 1566, v registru za leto 1579 pa ga že pogrešamo. Nekdanjo Janezovo hišo na Trgu je po registru iz leta 1579 od Klinčevih dedičev prevzelo mesto, v tuje roke pa je medtem prešla tudi Tomaževa hiša (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4, davčni register 1566, pag. 3; davčni register 1579, pag. 2). dosledno naveden s samoglasnikom -i: Klinic, le Vincenc Steirer je leta 1569 svojega že dolgo pokojnega tasta, Lukeževega očeta Jerneja, imenoval Klinc (Klyntz).‌370 370 Gl. op. 354.

[129] Jernej, ki naj bi do približno leta 1544 »odkar ljudje pomnijo« posedoval neko njivo v mestnem pomirju, se je zagotovo rodil v Višnji Gori. Glede na rojstva svojih otrok v začetku 16. stoletja, je prišel na svet najpozneje okoli leta 1480, če ne še preden je trg Višnja Gora leta 1478 postal mesto. Njegov priimek je namreč drugi najstarejši znani tržanski priimek v Višnji Gori sploh‌371 371 Pred zakoncema Jurijem in Nežo Klinc (gl. op. 373) je po imenu znan en sam višnjegorski tržan Mihael Verle (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 3, Prepisi listin, zadevajočih župnijo Višnja Gora, protokol iz 1504–1507, fol. 33–35, 1443, maj 23., s. l.). in iz poznega srednjega veka edini, ki je zanesljivo preživel dobro stoletje, globoko v drugo polovico 16. stoletja.‌372 372 Glavne reference za ugotavljanje, kateri višnjegorski priimki iz 15. stoletja bi lahko preživeli v drugo polovico 16. stoletja, so registri davčnih zaostankov 1555–1560 in zlasti mestni davčni register za leto 1566 (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4). Med letoma 1451 in 1464 sta v štirih listinah kot tržana omenjena zakonca Jurij in Neža Klinic oziroma Klinec.‌373 373 ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 1, fasc. 3, Prepisi listin, zadevajočih župnijo Višnja Gora, protokol iz 1504–1507, fol. 35–36, 1451, februar 12., s. l.; fol. 36–37, 1453, februar 8., s. l.; fol. 37–39, 1454, junij 21., s. l. – ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 728, 1464, julij 31., s. l. Zaradi slabe ohranjenosti virov nimamo odtlej o višnjegorskih Klincih nobenih poročil vse do posredne omembe Jurija Klinca okoli leta 1544, nato pa rodbina leta 1550 v virih spet stopi v ospredje, in sicer z mestnim sodnikom Janezom. Enako kakor sto let prej je tudi v tretji četrtini 16. stoletja ena vodilnih višnjegorskih rodbin. Tako je veliko laže razumeti, zakaj je Lukež, rojen že kot meščanski sin, v sosednji, sicer neprimerno večji Ljubljani, razmeroma hitro napredoval do člana zunanjega mestnega sveta. S čim se je Klinčeva rodbina ukvarjala v Višnji Gori, lahko samo domnevamo. Utegnili bi bili trgovci, tako kot Lukež, še bolj verjetno pa jermenarji kakor njegov brat Lenart in svak Vincenc Steirer.‌374 374 O Steirerju kot jermenarju: omenjen je njegov »Sendschreiben« z dne 21. aprila 1554 – »Burgers vnnd Riemers daselbst zu Weixlberg« v: ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 7, proces stiškega opata Janeza proti mestu Višnja Gora 22. 3. 1572. Kot tožnik zoper svojega sina Janeza je prav tako naveden kot »Riember« (prav tam, proces Vincenca Steirerja proti Janezu Steirerju, 3.–4. 6. 1574). Zanimivo, da je možnost Lukeževega višnjegorskega izvora omenil že Elze (1884), ki je – sicer z napačno letnico 1470 – navedel tamkajšnjega tržana Jurija Klinca.‌375 375 »Von Lukas Klinz ist nichts näheres bekannt. Er dürfte aus Weichselberg gewesen sein, denn dort findet sich schon 1470 ein Bürger Juri Klinz (Elze, Die slovenischen, st. 20). Elze se je opiral na Schumijev regest listine iz leta 1453, ki pa jo je ta zmotno postavljal v čas okoli 1470 (Schumi, Archiv für Heimatkunde, str. 169).

[130] Odkritje identitete Lukeža Klinca ni le zanimiva zgodba, ampak odstira tudi tančice nad slabo osvetljeno mladostjo Primoža Trubarja. Sin raškega mlinarja in njegove žene, mlinarske hčerke,‌376 376 Nove ugotovitve o Trubarjevem izvoru gl. v: Golec, Kje na Rášici, str. 234–235; Golec, Kdo in od kod, str. 48–49; Golec, Trubarjev rod, str. 348–361. je imel tako že v otroštvu ne le kmečke, ampak tudi »imenitnejše« sorodnike v eni najpomembnejših rodbin Višnje Gore, sicer Rášici najbližjega mesta. Ni posebej verjetno, da bi bili Klinci Primoževi neposredni predniki, a tudi ne izključeno. V takem primeru bi se Primožev oče Mihélj Malnar ali materina družina Trubarjevih (Trobarjevih) morala preseliti iz mesta na podeželje in zdrsniti v podložniški stan. Takih primerov, pogojenih z gmotnimi ugodnostmi, pozneje ni bilo malo, v tako zgodnjem času pa je bil trend še obrnjen – s podeželja v mesta.‌377 377 Prim. Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 25–27; o odseljevanju iz mest na podeželje v 17. stoletju prim. Golec, Družba v mestih, str. 689. Neprimerno večja je zato verjetnost, da se je kakšna Primoževa teta, bodisi po materini bodisi po očetovi strani, primožila h Klincu v Višnjo Goro.

[131] Višnja Gora je bila tedaj sicer mlado mesto, toda sodeč po razmeroma visoki davčni obveznosti, ustaljeni kmalu po letu 1500, njena teža med kranjskimi mesti še zdaleč ni bila zanemarljiva. Med sedmimi dolenjskimi mesti je imela drugo najvišjo imenjsko rento takoj za Novim mestom. Tudi obljudenost mesta je bila v 16. stoletju precejšnja. Že leta 1460, ko je bila še trg, je Višnja Gora izkazovala po urbarju 51 celih oštatov, po prvem davčnem registru iz leta 1566 pa lahko ugotovimo več kot 80 domov.‌378 378 Golec, Dolenjska mesta, str. 546. In v takšni Višnji Gori, mestu ob glavni dolenjski prometnici, so bili Klinci vsaj od srede 15. stoletja tja do šestdesetih let 16. stoletja ena vodilnih, če ne celo najpomembnejša meščanska rodbina.

[132] Trubar in Lukež Klinc sta, glede na Primoževo oznako Vetter za Lukeža, zanesljivo imela skupne prednike, le da ne vemo katere in kje. Logično bi bilo, da imata bratranca vsaj enega oziroma dva skupna stara starša, bratranca v drugem kolenu pa povezujejo skupni prastarši. Odprtih možnosti je torej veliko.‌379 379 Že če sta bila res prava bratranca in ne samo bratranca v drugem kolenu, je možnih sorodstvenih povezav več. Prvič, sestri bi bili lahko njuni materi: mlinarska hči Jera Trubar z Rášice, poročena z mlinarjem Mihéljem Malnarjem, in Lukeževa mati neznanega imena, poročena v Višnji Gori z Jernejem Klincem. Drugič, Lukeževa mati bi mogla biti sestra Primoževega očeta Mihelja Malnarja; Mihélja je življenjska pot zanesla na Rášico in njo v najbližje mesto ali pa bi bila oba že rojena Višnjana oziroma okoličana. In končno, ker priimki v tem času še niso bili stalni in obvezno dedni, ni izključeno niti to, da sta bila brata bodisi Mihélj Malnar in Lukežev oče Jernej Klinc bodisi – a manj verjetno – da je bila Jera Trubar sestra Jerneja Klinca, ki se je pač imenoval drugače kot Trubarji, še posebej če so ti dobili priimek šele na Rášici z Jerinim očetom ali bratom Lenartom. – O možnem nastanku priimka Trubar na Rášici malo pred letom 1482 Golec, Trubar ali Trobar?, str. 45–47, 58. Prav tako lahko le ugibamo, kakšni so bili odnosi med sorodniki na Rášici in v Višnji Gori. Sodeč po poznejših tesnih, prijateljskih stikih med Lukežem in Primožem, so morali biti dobri že prej. To pa pomeni, da bi Primož lahko del otroštva in prvih šolskih let preživel prav pri sorodnikih Klinčevih v Višnji Gori in bi tam obiskoval tudi mestno šolo. Višnjegorsko mesto je namreč premoglo šolo najpozneje konec 15. stoletja. Leta 1496 sta poleg duhovnega pomočnika omenjena »skolastik« in pevec (succentor). To dejstvo, precejšnje število dunajskih univerzitetnikov iz Višnje Gore na prelomu v novi vek in pogosto omenjanje šole od srede 16. stoletja, ko se spet močno zgostijo viri mestne provenience, kažejo na kontinuirano delovanje tamkajšnje šole. Vse to vodi k domnevi, da bi oče prve slovenske knjige lahko srkal šolsko učenost tudi v Višnji Gori. Če že ne vseskozi, pa vsaj določen čas, ko oziroma če je bival pri višnjegorskih sorodnikih. Poleg tega od tod ni bilo daleč do Šmarja, kjer je v Trubarjevih otroških letih potrjena »višja stopnja« župnijske šole.‌380 380 Golec, Trubarjeve prve šole, str. 17–18; gl. tretje poglavje Trubarjeve prve šole.

[133] Primož Trubar oziroma Primož Malnar, kot se je na rodni Rášici imenoval po očetovem priimku, torej ni bil čisto preprost mlinarski sin iz vaškega okolja. Podložniškega rodu, ki ga je sam navajal, mu seveda ni mogoče odrekati, toda preko svojih meščanskih sorodnikov iz bližnjega mesta je lahko že v rani mladosti spoznaval in celo živel »drugačen svet«. Tako kot bližina turjaškega gradu so mogli mestni sorodniki prispevati k širjenju Primoževih obzorij še, ko se je komaj dobro zavedal, da je na svetu.

Dve meščanski ženi – Kranjčanka in Celjanka

[134] Trubar je bil, pomenljivo, tudi pozneje vseskozi tesno povezan z mestnim in meščanskim okoljem. Ne gre prezreti, da je takorekoč vse službe opravljal v mestih, trgih ali vsaj v neposredni soseščini mest, iz meščanskih družin pa sta izhajali vsaj dve od njegovih treh žena, tisti dve, s katerima je preživel največji del svojega zakonskega življenja in imel z njima otroke.

[135] Začetnik slovenskega knjižnega jezika tako rekoč nikoli ni služboval na pravem podeželju. Njegova prva duhovniška služba po posvetitvi leta 1530 je bilo mesto župnijskega vikarja v Laškem, obsežni župniji s sedežem v večjem trgu. Po Kidriču je Laško edina župnija, v kateri je Trubar stalno prebival, preden je odšel v Ljubljano,‌381 381 Kidrič, Ogrodje za biografijo, str. 70; prim. Golec; Najzgodnejša pričevanja, str. 27–28. čeprav je bil hkrati tudi župnik sosednje podeželske župnije Loka pri Radečah.‌382 382 O tem zlasti: Golec, Najzgodnejša pričevanja, str. 28, 36. Gl. tudi četrto poglavje Najzgodnejša pričevanja o Primožu Trubarju. Ni znano, kdaj je postal še beneficiat pri sv. Maksimilijanu v Celju, bolje rečeno pred vrati celjskega mesta, po Kidričevem mnenju verjetno leta 1540. Že od srede tridesetih let je Trubar stalno prebival v Ljubljani kot stolni pridigar slovenskega jezika in tu pred jesenjo 1543 postal kanonik.‌383 383 Golec, Najzgodnejša pričevanja, str. 34–36; Žnidaršič Golec; Duhovniki kranjskega dela, str. 289. Njegova preselitev v Šentjernej, podeželsko župnijo na obrobju Kranjske – njeni dohodki so pripadali ljubljanskemu kapitelju oziroma enemu od kanonikatov‌384 384 Žnidaršič Golec; Duhovniki kranjskega dela, str. 89, 289. – je bila le kratkotrajna, ne da bi tam nameraval ostati.‌385 385 Rupel, Primož Trubar, str. 57. Tudi po begu na Nemško leta 1548 se je zadrževal v mestnem okolju. Mali Rothenburg, zahodno od Nürnberga, kjer je župnikoval do leta 1553, je imel status svobodnega državnega mesta.‌386 386 Prav tam, str. 67, 82. Kempten ob tirolski meji, prav tako državno mesto, kjer je Trubar ostal do leta 1561, je bil sicer prav tako precej majhen in še močno kmečki, a ga sodobni vir opisuje tudi kot zelo lepo in obljudeno mesto.‌387 387 Prav tam, str. 83, 116. Po prehodnem bivanju in župnikovanju (1561–1562) v mestu Urach,‌388 388 Prav tam, str. 118, 121. je nato Trubar tri oziroma uradno štiri leta opravljal službo superintendenta kranjske protestantske Cerkve v Ljubljani (1561–1565),‌389 389 Rajhman, Trubar (Truber) Primož, str. 209. kar je predstavljalo vrhunec njegove poklicne kariere. V povsem kmečkem okolju, v Lauffenu ob Neckarju, se je znašel le za kratek čas (1565–1566), potem ko se je zapletlo z nastavitvijo na mestno župnijo v Schweinfurtu.‌390 390 Rupel, Primož Trubar, str. 185, 186. Slednjič je skoraj dvajset let do smrti leta 1586 ostal v Derendingenu, sicer podeželskem kraju, a dejansko primestju, danes pa delu univerzitetnega mesta Tübingen.‌391 391 Prav tam, str. 189.

[136] Kot rečeno, se je tudi ženil z meščankami, ne s kmečkimi dekleti, s katerimi ga je družil socialni izvor. Prva žena Barbara Sitar, ki mu je sledila na Württemberško, je bila po odkritju Pavleta Blaznika (1955) Kranjčanka. Listina, ki jo je že kot Trubarjeva žena sama izdala 28. aprila 1554 v Kemptnu, razkriva tri njene bližnje sorodnike: tedaj že pokojnega očeta Matijo Sitarja, meščana v Kranju, mater Svetko (weylundt Matthien Sittars, burgers zu Crainburg und Suetkhen seiner eelichen hausfrauen) ter prav tako umrlega brata Jurija Sitarja, kaplana v Šenčurju (Georgen Sittars, gesellpriesters zu Sant Georgen bey Crainburg). Vse, kar vemo o kranjskih Sitarjih, razkriva prav Barbarina listina. Po bratovi smrti je sestra prevzela skrb za njegovo premično in nepremično premoženje v Kranju in drugod, ker pa je bila daleč od doma, je izdala pooblastilo za upravljanje zapuščine kranjskemu, tj. deželnemu proviantnemu mojstru Heliju Stoczingerju.‌392 392 Blaznik, Prispevek k življenjepisu, str. 247–248.

393 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 411, fasc. 283, pag. 356.

[137] Odkritje in objava listine Barbare Trubar iz leta 1554, nekakšne izstaviteljičine »osebne izkaznice«, sta povsem spremenila dotedanje predstave o izvoru Trubarjeve prve življenjske družice. Barbara, rojena Sitar, ni mogla biti Celjanka, sestra Mihaela Klausa, kot je domneval France Kidrič (1922).‌394 394 Kidrič, Trubarjevi na votivni sliki, str. 3–4. Zato pa je listina potrdila Kidričevo domnevo, da je bila Barbara Trubarjeva rojakinja in da sta se poznala že v domovini. Poročila sta se okoli leta 1549 v Rothenburgu ob Tauberi, po Kidriču med pomladjo 1548 in 26. majem 1551.‌395 395 Prav tam, str. 3.

[138] Pismo posredno odstira še nekaj dejstev: Barbara je edina dedinja po umrlem bratu, saj so njeni starši pokojni, družinska hiša v Kranju je očitno že v tujih rokah, česar pa Barbara, ki že nekaj let živi na Nemškem, ne ve. Brat Jurij je moral umreti nedolgo pred nastankom listine, do katerega je prišlo po Trubarjevem nasvetu (mit rath, wissen vnd willen gemelts meins lieben herrn eewürts vnnd eeuogths), brž ko je vest o Jurijevi smrti prispela v Kempten. Barbari tedaj ni bilo znano niti, ali je pokojni brat sploh zapustil nepremičnine ali ne, je pa naročila pooblaščencu Stoczingerju, naj jih, če obstajajo, proda. Živela je namreč daleč od domovine in nič ni kazalo, da se bo lahko kmalu vrnila domov.‌396 396 Prim. Blaznikovo razlago v: Blaznik, Prispevek k življenjepisu, str. 247.

[139] O šenčurskem duhovniku Juriju Sitarju ne vemo sicer ničesar drugega.‌397 397 A. Koblar ne omenja Jurija Sitarja ne pri obravnavi župnije Kranj ne župnije Šenčur: Drobtinice iz furlanskih arhivov (1891), str. 11–12, 27; (1893), str. 25–27. Prav tako ga ni med znanimi duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije, pod katero Šenčur sicer ni spadal (prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela). Prav tako ni podatkov o meščanski družini Sitar v Kranju, kar je tudi posledica slabo ohranjenih virov.‌398 398 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, ne pozna nobenega Sitarja vse do začetka 19. stoletja (str. 389, 410, 501). – Glavni vir za prvo polovico 16. stoletja, kranjska mestna sodna knjiga iz let 1517–1520, Sitarjev ne navaja (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, 214r). Priimek je sicer v Ljubljani v 16. stoletju izpričan tako v različici Sitar kot Siber, ni pa mogoče najti nikakršne povezave ljubljanskih Sitarjev s kranjskimi (ZAL, Imenska kartoteka k Cod. I in XIII fonda LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 40, Schut–Sik; šk. 41, Sil–So). Priimek morda odraža poklic Barbarinega očeta Matije, vsekakor pa sitarsko dejavnost Matijevih prednikov. Blaznik je menil, da je njegov rod glede na priimek po vsej priliki izviral iz sosednjega freisinškega ozemlja med Stražiščem in Žabnico, kjer je bilo že tedaj razvito sitarstvo.‌399 399 Blaznik, Prispevek k življenjepisu, str. 247. Najstarejši in iz 16. stoletja tudi edini seznam zemljiškega davka v mestu Kranj, nastal leta 1569, priimka Sitar ne pozna, toda ta se skoraj zanesljivo skriva v nemški različici Siber, s katero sta označena dva hišna posestnika (Georg in Michell Siber).‌400 400 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 127, I/72, lit. C VIII–10, pag. 732–751, davčni register mesta Kranj, 12. 9. 1569. – Prim. obe različici priimka pri Ljubljančanu Sitarju oziroma Siberju (gl. op. 398). Glede na povedano nista mogla biti Barbarina brata, ampak kvečjemu bratranca, če je sploh šlo za njena sorodnika. Ko bi namreč Barbara in njen umrli brat Jurij v Kranju res imela bližnje sorodstvo, Barbari ne bi bilo treba skrbeti za usodo bratove zapuščine, v njeni listini pa bi bil gotovo omenjen še kak njun sorojenec.

[140] Kidričeva podmena o Barbari – Celjanki (1922) torej ni vzdržala dolgo, le dobra tri desetletja. Temeljila je na treh besedah: »mein lieber schwager«, s katerimi je Trubar 5. maja 1575 v pismu kranjskemu deželnemu glavarju in stanovom označil augsburškega lekarniškega pomočnika Mihaela Klausa, po rodu iz Celja.‌401 401 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 243; slovenski prevod na str. 246. Po Blaznikovem odkritju Barbarine prave identitete (1955) je sorodstvo med Trubarjem in Klausom neupravičeno potonilo v pozabo. Rupel (1962) govori o Klausu zgolj kot o lekarnarju in Trubarjevem posojilodajalcu, njuno svaštvo pa – bržkone v zadregi kam z njim – preprosto zamolči.‌402 402 Rupel, Primož Trubar, str. 200 in 236. A vseskozi je bilo pravzaprav na dlani, da je bila iz Klausove družine lahko le Trubarjeva druga žena, saj leta 1575 ni bil več poročen z Barbaro, temveč z neko Anastazijo. Pritegnitev nekaterih novih dejstev o delovanju Mihaela Klausa na Nemškem in zavrnitev možnosti, da bi bila Trubar in Klaus svaka prek morebitne Primoževe sestre, je samo še okrepila sklepanje o Anastaziji Klaus iz Celja kot Trubarjevi drugi ženi (2008).‌403 403 O Anastaziji gl. razpravo in dopolnitev iz let 2008 in 2009: Golec, Je bila Trubarjeva; Golec, Dopolnilo k prispevku. Določene okoliščine vodijo k sklepanju, da sta se Trubar in Anastazija poročila leta 1566, o njeni smrti leta 1580 pa poroča sam v dveh pismih, v katerih niti ne navaja ženinega imena.‌404 404 Golec, Je bila Trubarjeva, str. 454. Anastazija bi bila sicer lahko tudi svakinja Mihaela Klausa, in ne njegova sestra, a le, če bi Trubar naslavljal Klausa kot svaka v širšem pomenu besede: Trubar in Klaus bi bila v takem primeru poročena s sestrama Demel, kajti za Klausovo ženo danes vemo, da se je pred poroko imenovala Margareta Demel.‌405 405 Prav tam, str. 456. Morda pa bo srečno naključje ali vztrajno iskanje kdaj navrglo podobno izpoveden vir o Anastazijinem izvoru, kot je Blaznikova listina o izvoru Trubarjeve prve žene Barbare Sitar.

[141] Precej več je znanega o Mihaelu Klausu, najverjetneje vendarle Anastazijinem bratu. Trubar ga med letoma 1561 in 1575 omenja v uraškem računu in štirih pismih. Sprva je bil starejši Primož »dobrotnik« mlajšega Klausa. Za Celjana Klausa, tedaj lekarniškega pomočnika v Augsburgu, se je leta 1561 zavzel pri ljubljanskem cerkvenem odboru, naj mu pomaga priti do lekarne v Ljubljani. To se ni nikoli zgodilo, ampak je Klaus ostal v Augsburgu še dobro desetletje, postal končno augsburški meščan in leta 1570 gmotno podprl Trubarja, ko se je ta znašel v Derendingenu.‌406 406 Prav tam, str. 455, 456. Od leta 1573 do smrti 1582 je živel kot dvorni lekarnar na Dunaju‌407 407 Minařik, Celjska družina Klausov, str. 59, 64; Golec, Dopolnilo k prispevku, str. 121. in bil s Trubarjem v stikih najmanj do leta 1575.‌408 408 Prim. Golec, Je bila Trubarjeva, str. 456. Njegov brat Peter Klaus, živ vsaj še leta 1579, je ostal na Slovenskem najdlje, saj je od leta 1569 krajši čas zasedal mesto stanovskega lekarnarja v Novem mestu,‌409 409 Minařik, Celjska družina Klausov, str. 60, 64, 66; Golec, Dopolnilo k prispevku, str. 121. – Že Elze (1897) navaja, da je Peter Klaus morda Mihaelov brat (Elze, Primus Trubers briefe, str. 109). ni pa znano njegovo razmerje s svakom Primožem Trubarjem.

[142] Kakor koli, znanstvo med Trubarjem in Celjani Klausi bi lahko nastalo veliko prej, kot je potrjeno z viri. Že v štiridesetih letih 16. stoletja, ko je bil Trubar med drugim beneficiat pri celjskem sv. Maksimilijanu, mu ni manjkalo priložnosti, da se seznani s celjsko družino Klaus ter morda tudi z Demli, če so ti živeli v Celju. Skupna usoda »pregnanca« v tujih deželah je pozneje zbližala mladega lekarniškega pomočnika Mihaela Klausa in petdesetletnika Trubarja ter ju privedla v svaštvo, vsekakor prek Anastazije, najsi se je ta kot dekle pisala Klaus ali morda Demel.‌410 410 Golec, Je bila Trubarjeva, str. 456–459.

[143] V luči Trubarjevega delovanja v Celju pritegne pozornost tudi povezava med njegovim višnjegorsko-ljubljanskim bratrancem Lukežem Klincem in Jurijem (Jorg) Groblacherjem (Grobelnikom?) iz Celja; ta je po Lukeževi smrti leta 1570 zahteval iz njegove zapuščine 320 goldinarjev jutrne,‌411 411 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/10 (1570), fol. 96´, 3. 7. 1570. kar pomeni, da je moral biti Klinčev zet ali morda svak, v zadnjem primeru torej brat njegove žene. Drugo je sicer manj verjetno kot prvo, a če je bil Klinc poročen s Celjanko, je mogoče še marsikaj drugega. Prav Trubar bi bil lahko ta, ki je v štiridesetih letih, ko je hkrati deloval v Ljubljani in Celju, seznanil celjske Groblacherje z Lukežem Klincem in »zakrivil« bratrančevo poroko. Ali pa obrnjeno: Groblacherji in Klinci, tedaj morda že v priženjenem sorodstvu, so Trubarju družno odpirali vrata meščanskih hiš kranjske deželne prestolnice in prestolnice celjske grofije. Groblacherji so bili sicer sredi 16. stoletja priženjeni sorodniki večletnega ljubljanskega mestna sodnika in pozneje župana Janeza (Hansa) Dorna (sodnika od leta 1543 do 1544 ter od 1545 do 1547, župana pa od leta 1548 do 1549 in spet od 1550 do smrti 1551).‌412 412 Celjski meščan Jurij Groblacher (Jorg Groblaher burger zu Cilli), morda Jurijev oče, je že kot pokoini omenjen v ljubljanskih mestnih zapisnikih 10. oktobra 1552. Njegova hči Marjeta (Margareth) je bila vdova po ljubljanskem županu Janezu (Hansu) Dornu (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I/8 (1551–1552), fol. 185). O Dornu: Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih, str. 125–127. – Priimka Groblacher ni v celjski knjigi mestnih računov 1459–1514 (StLA, A. Cilli, Sch. 1, Heft 4).

[144] Glede na sedanje stanje znanih virov obtičimo tu zgolj pri ugibanju, kdo je koga poznal prej in kako dobro. Tako kot za zdaj (še) ni znano, ali ni bila morda meščanskega rodu tudi Trubarjeva tretja žena Agnes, s katero se je oženil po smrti Anastazije, umrle leta 1580. Agnes je 78-letnega Primoža pospremila v grob in bila živa vsaj še naslednje leto 1587, ko jo – brez križca za umrle osebe – upodablja votivna slika Trubarjeve družine v derendinški župnijski cerkvi. Slika je vse do danes sploh edini vir o obstoju Primoževe tretje žene.‌413 413 Kidrič, Trubarjevi na votivni sliki, str. 2 in 6; Golec, Kdo in od kod, str. 62.

[145] Z meščanskim življem je bil Primož Trubar skratka povezan že od otroških let. Vezi z višnjegorskimi sorodniki Klinci je ohranjal vse do smrti svojega bratranca in prijatelja, poznejšega vplivnega ljubljanskega meščana Lukeža Klinca oziroma Cveklja. Tudi deloval je v glavnem v mestnem ali vsaj polurbanem (trškem in primestnem) okolju in se vsaj dvakrat oženil z ženskama meščanskega rodu. Vpliv, ki so ga imele na njegovo življenje in delo meščanske družine iz Višnje Gore (Klinc), Ljubljane (Klinc-Cvekelj), Kranja (Sitar) in Celja (Klaus), ne nazadnje tudi iz Augsburga in z Dunaja (Mihael Klaus), pa je bil torej večji, kot smo vedeli ali lahko sklepali doslej.