Abstract

Im Prozess der Innovation im 18. Jahrhundert geht die vormoderne Lebenswelt verloren, da nun die Außenwelt in unterschiedlicher Größe und Wirkung eine immer stärkere Rolle in den kleinen Räumen zu spielen beginnt und jene miteinander vernetzt. Die Kategorie Außenwelt ist zu differenzieren in eine kleine, in eine mittlere und in eine große Außenwelt. Die kleine ergibt sich für den Mikroraum durch seine Einbettung in eine Region. Mit jener ist eine historisch gewachsene, mit organisatorischen Aufgaben ausgestattete Provinz zu verstehen, mit der der kleine Raum dialogisch kommunizieren konnte. Die Funktion der mittleren Außenwelt (im vorliegenden Fall für die slowenischen Länder Krain, Steiermark, Kärnten etc.) übernimmt hauptsächlich die Habsburgermonarchie mit deren Steuerungszentrale Wien, aber auch Venetien als mediterran-maritim geprägte Gegenwelt. Diese Außenwelt hatte für die slowenischen Länder einen eher monologischen Charakter, weil die innovativen Ansätze von ‚außen’ bzw. von ‚oben’ kamen und die einzelnen Länder nur bei deren Umsetzung eine mitgestaltende Funktion einnehmen konnten. Die große Außenwelt hingegen stellt das übrige Europa (indirekt auch andere Kontinente) dar, dessen Dominanz sich in jener Periode vor allem in England, Frankreich, Italien und dem Deutschen Reich widerspiegelt, denn von dort stammten fast alle geistigen, organisatorischen und technischen Faktoren, die dem ganzen Kontinent mittelfristig einen völlig anderen Charakter verschafft haben.

Dieser theoretische Blickwinkel vermittelt Denkanstöße, die der auf den Nationalstaat fokussierten Historiographie neue Erkenntnisse liefern können, umso mehr dann, wenn man dem 18. Jahrhundert thematisch jene Rolle zuweist, die es für die moderne Entwicklung symbolisiert, nämlich Wendezeit für den zivilisatorischen Weg in die Gegenwart zu sein.

SCHLÜSSELWÖRTER

slowenische Länder, 18. Jahrhundert, Außenwelt, Kommunikation

Einleitung

Der slowenische Nationalstaat ist vergleichsweise spät entstanden und macht deshalb aus politisch-ideologischen Gründen plausibel, dass sich die slowenische Historiographie an diesem Parameter ausrichtet.‌1 1 Nećak, Dušan: Slowenische Historiographie: Das Projekt einer anderen Geschichte”. Österreichische Osthefte 44, 2002, 1/2, S. 335−344; Lukan, Walter: Zur Historiographie in Slowenien nach dem Zerfall Jugoslawiens. Ibidem, S. 345−362. Die Fokussierung auf das eigene Land und die eigene Nation zieht jedoch nach sich, dass geschichtliche Sachverhalte bzw. Fragestellungen, die außerhalb dieses Blickfeldes liegen, entweder unzureichend behandelt oder noch gar nicht angedacht worden sind. Forschungsergebnisse alternativer Fragestellungen können jedoch nicht nur das Wissen über die ‚innere’ slowenische Geschichte, sondern auch die Zusammenhänge slowenischer Geschichte mit der Außenwelt bereichern. Da die Suche nach Horizonterweiterung viele Zugänge zulässt, bedarf es an dieser Stelle jedoch einer Einschränkung: Hier soll nur jener Ansatz zur Sprache kommen, der sich auf das 18. Jahrhundert bezieht.

Im Folgenden geht es darum, eingangs theoretische Grundlagen zu erstellen, ehe die Frage erhoben wird, welches Bild die slowenische Historiographie über das 18. Jahrhundert erarbeitet hat; auf der Basis dieser Analyse wird ersichtlich, welche Desiderata in der Forschung aufgegriffen werden können. Abschließend wird zu fragen sein, welche Ursachen für den historiographischen Status quo am ehesten in Betracht kommen.

Theoretische Voraussetzungen

Die Gefahr, am Kern der vorliegenden Fragestellung vorbeizugehen, besteht in der falschen Einschätzung, was unter 18. Jahrhundert zu verstehen ist.‌2 2 Im Hof, Ulrich: Das Europa der Aufklärung. München: C.H. Beck, 1993; Dehmel, Walter: Europäische Geschichte des 18.Jahrhunderts. Stuttgart-Berlin-Köln: Kohlhammer, 2000; Borgstedt, Angela: Das Zeitalter der Aufklärung. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2004; Körber, Esther-Beate: Die Zeit der Aufklärung. Eine Geschichte des 18. Jahrhunderts. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2006; Tarabra, Daniela: Das 18. Jahrhundert (Jahrhunderte der Kunst, Bd. 5). Berlin, Parthas, 2007; D’Aprile, Iwan-Michelangelo; Siebers, Winfried: Das 18. Jahrhundert. Zeitalter der Aufklärung (Studienhandbuch Literaturwissenschaft). Berlin: Akademieverlag, 2008; Kulturwissenschaften der Moderne. Bd. 1: Das 18. Jahrhundert (ed. Peter Nitschke). Frankfurt et al.: Peter Lang 2010. Versteht man darunter die Zeit zwischen 1700 und 1800, verbleibt man auf einer starren chronologischen Argumentationslinie, die zwar den Vorteil hat, eindeutig zu sein, aber dem Wesen von Prozessen widerspricht, die sich nicht nach zeitlichen Normen richten, sondern, im vorliegenden Fall, ein Kräftespiel widerspiegeln, das zu einem fundamentalen Wandel im Dasein der Gesellschaft geführt hat – einem Wandel, der politisch-organisatorische, wirtschaftlich-technische und geistig-atmosphärische Facetten aufweist und die Grundlagen für die zivilisatorische Entwicklung bis zur Gegenwart darstellt. Dieser Prozess erfolgte nicht in einem Schub, sondern schrittweise und führte, wie bei Innovationsvorgängen immer, zu folgenden Phänomenen: die neuen Impulse setzen sich meist nur langsam durch, ohne althergebrachte Elemente automatisch zu eliminieren; zuerst wird nur ein kleiner Anteil der Gesellschaft davon betroffen, und es dauert mehrere Generationen, bis alle Schichten davon durchdrungen sind; die funktionale Kleinräumigkeit vormodernen Daseins geht verloren, da nun die Außenwelt in unterschiedlicher Größe und Wirkung eine Rolle zu spielen beginnt. Demzufolge muss man aus sachlichen Gründen das letzte Drittel des 17. Jahrhunderts und das erste Drittel des 19. Jahrhunderts mitberücksichtigen, was die Verwendung des Terminus langes 18. Jahrhundert nahe legt.

Es gibt jedoch noch eine zweite Gefahr, die darin besteht intuitiv anzunehmen, dass das 18. Jahrhundert eine personalisierbare gestaltende Größe sei, deren Geheimnisse es herauszufinden gilt. Tatsächlich ist jede Periode in der Historiographie eine fiktive Größe, die nur der Veranschaulichung dient, weshalb interpretatorische Zuordnungen immer optional zu handhaben sind, z.B.: Ist ein Faktum im 18. Jahrhundert schon Ausdruck von etwas in die Zukunft Weisendem (vielleicht sogar Unumkehrbarem) oder noch Ausdruck des Fortlebens älterer Traditionen?

Zur Zeit der so genannten Aufklärung, die in Westeuropa schon im frühen 18. Jahrhundert einsetzte, aber in den übrigen europäischen Ländern erst zeitverschoben verändernde Wirkung erzielte, war der für den vorliegenden Zusammenhang ausgewählte Schauplatz in mehrere Regionen unterteilt: in das Herzogtum Krain, in die südlichen Teile der Herzogtümer Steiermark und Kärnten, in den südwestlichsten Ausläufer des Königreichs Ungarn sowie in das teils habsburgische, teils venezianische Küstenland. Jene Regionen hatten für die örtliche Bevölkerung allein wegen deren Nachbarschaftslage Bedeutung, z.B. in Hinblick auf die nationale Bewusstwerdung der Slowenen. Es liegt auf der Hand, dass das Umland um die genannten Regionen in einem übertragenen Sinne gleichfalls zur Nachbarschaft zu zählen ist, d.h. das nördliche Kroatien, das westliche Transdanubien sowie das östliche Veneto.

Die dem 18. Jahrhundert innewohnende Dynamik brachte mit sich, dass die aus dem Westen kommenden Einflüsse in den kleinen teils zentral, teils peripher gelegenen Regionen Niederschlag fanden und die örtlichen Verhältnisse politisch, wirtschaftlich, gesellschaftlich und kulturell schrittweise grundlegend verändert haben. Daraus ergibt sich – nicht nur, aber auch für die Analyse der Wirkung des 18. Jahrhunderts auf Land und Leute – die Berücksichtigung des Zusammenwirkens zwischen den Ebenen verschiedenen räumlichen Horizonts.‌3 3 Heppner, Harald: Steiermark. Wandel einer Landschaft im langen 18. Jahrhundert. Eine Einleitung. Steiermark. Wandel einer Landschaft im langen 18. Jahrhundert (ed. Harald Heppner, Nikolaus Reisinger). Wien-Köln-Weimar: Böhlau 2006, S. 17−23.

Die lokale Ebene dient als Basiselement und entspricht dem kleinen Raum, wo sich kraft Initiative der Einwohner nichts Namhaftes ändert, solange es keine von außen bzw. oben stammenden Impulse gibt; in dieser Sphäre dominiert der Alltag mit seinem wiederkehrenden Wechsel der Jahreszeiten und Generationen, ohne einen fundamentalen Wandel per se herbeizuführen. Die nächst höhere Ebene ist die regionale Ebene (im vorliegenden Kontext eine der historischen Provinzen), deren organisatorische Hülle (Grenzen, Landesverfassung, Landstände usw.) für die lokale Ebene den nächst höheren ‚Partner’ abgibt, mit dem die Mikroregion dialogisch kommunizieren kann. Daher hat die regionale Ebene eine gestaltende Kraft, und sei es auch nur im Sinne des Vollzugs von etwas, das von außerhalb bzw. oberhalb ausgeht. Die nächst höhere interregionale Ebene ist für den slowenischen Raum zweigeteilt und entspricht einer eher monologischen Beziehung, denn einerseits und vornehmlich spielte für die Entwicklung der slowenischen Länder die Monarchia austriaca mit ihrer Schaltzentrale Wien eine unzweifelhaft normative Rolle, während andererseits das in der westlichen Nachbarschaft befindliche Friaul zwar keine dominante Funktion mehr besaß, aber deutlich mediterrane und demnach alternative Komponenten anzubieten hatte. Die Ebene darüber ist die allgemein-europäische, in die trotz geographischer Nähe zu den slowenischen Ländern der osmanisch gebliebene Teil im Südosten höchstens nur mehr am Rande einzubeziehen ist, weil jener seine gestaltende Kraft nach dem Frieden von Karlowitz/Sremski Karlovci (1699) verloren hatte. Die stimulierende Dominanz Westeuropas in jener Periode (England, Frankreich, Italien, Deutsches Reich) liegt auf der Hand, weil von dort fast alle geistigen, organisatorischen und technischen Faktoren stammen, die das Profil des ganzen Kontinents nach ein paar Generationen völlig verändert haben. Jenseits der europäischen Ebene gab es jedoch auch schon vor dem 18. Jahrhundert noch eine übergeordnete Ebene: Die interkontinentalen Handelsbeziehungen, die kolonialen Machtsysteme sowie die Erforschung der ‚Welt’ hatten eine globale Ebene geschaffen, auf der der damalige Mensch zwar noch keineswegs automatisch zu denken und zu handeln gewohnt war, aber sich schon in diese Richtung begab.‌4 4 Van Doren, Charles: Geschichte des Wissens. Basel-Boston-Berlin: Birkhäuser, 1996, S. 275−310; Schulze, Hagen: Phoenix Europa. Die Moderne. Von 1740 bis heute. Berlin: Siedler Verlag, 1999; Wilke, Jürgen: Grundzüge der Medien- und Kommunikationsgeschichte. Von den Anfängen bis ins 20. Jahrhundert. Köln-Weimar-Wien, 2000, S. 78ff.; Vom Weltgeist beseelt. Globalgeschichte 1700−1815 (Ed. Margarete Grandner, Andrea Komlosy). Wien: Pro Media, 2004.

Die slowenischen Historiographie zum 18. Jahrhundert

Die slowenische Historiographie, und sei es auch nur jene bezogen auf das 18. Jahrhundert, kann an dieser Stelle aus Gründen des Umfangs nicht in all ihrer Reichhaltigkeit in Augenschein genommen werden. Deshalb sollen an dieser Stelle nur von zwei, allerdings rezenten Leitwerken die Rede sein − von der von Oto Luthar 2008 edierten Publikation‌5 5 The Land between. A History of Slovenia (ed. Oto Luthar). Frankfurt/M. et al. : Peter Lang, 2008. „The Land between. A History of Slovenia“ und von der von Peter Štih, Vasko Simoniti und Peter Vodopivec verfassten, im gleichen Jahr auf Deutsch erschienenen „Slowenische Geschichte“.‌6 6 Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter: Slowenische Geschichte. Gesellschaft-Politik-Kultur. Graz: Leykam, 2008. Beiden Werken ist gemeinsam, dass sie den gleichen Umfang haben, im Ausland und nicht auf Slowenisch erschienen sind und sich demnach an ein nichtslowenisches Publikum wenden und daher als eine Art Aushängeschild historiographischer Kapazität verstanden werden dürfen. Es ist nicht anzunehmen, dass die namhaften Autoren in diesen beiden Publikationen eine gezielt andere thematische Auswahl aus der slowenischen Geschichte vorgenommen haben als in den zeitnah erschienenen slowenischsprachigen Synthesen zu Land und Leuten.‌7 7 Vgl. Prunk, Janko: Slowenien. Ein Abriss seiner Geschichte. Ljubljana: Založba Grad, 1996; Hösler, Joachim: Slowenien. Von den Anfängen bis zur Gegenwart. Regensburg-München: Pustet/Südosteuropa-Gesellschaft, 2006; Nećak, Dušan; Repè, Božo: Slowenien. Klagenfurt: Wieser, 2006; Granda, Stane: Mala zgodovina Slovenije. Celje: Mohorjeva, 2008.

Die Analyse des erstgenannten Buches (The Land between), bezogen auf die das 18. Jahrhundert betreffenden Kapitel, offenbart folgende Gesichtspunkte:

1. Die Darstellung enthält mehrere Hinweise auf die funktionale Verflechtung zwischen dem slowenischen Zentralraum (vor allem Krain bzw. Ljubljana) und der Außenwelt (hauptsächlich Wien, aber auch Italien), doch wird dem Verhältnis zwischen den einzelnen slowenischen Ländern keine zentrale Aufmerksamkeit geschenkt, sondern suggestiv vermittelt, es handle sich bei dem Schauplatz um ein offenbar einheitlich beschaffenes Gebiet;

2. Die Außenwelt kommt hauptsächlich in der Version des Interaktionspartners in der Form der Wiener Regierung bzw. des Wiener Hofes zur Sprache, bei dem der dirigistische Charakter im Vordergrund steht, aber undeutlich bleibt, ob nur die direkte Achse Wien-Ljubljana für die Geschichte Bedeutung erlangt hat oder auch der internationale Kontext rund um die Habsburgermonarchie als Ganzes;

3. Den realen Gegebenheiten entsprechend, ist nicht von einem 18. Jahrhundert die Rede, sondern von Etappen, innerhalb derer sich die Entwicklung fundamental zu ändern begonnen hat in Richtung Modernisierung, Zentralisierung, aber auch Nationalisierung;

4. Hervorgehoben werden einzelne Persönlichkeiten, deren Nennung veranschaulicht, dass Angehörige des slowenischen Volkes in den zeitgenössischen Prozessen eingebunden gewesen sind bzw. sogar stimulierende Wirkung übernommen haben (Blaž Kumerdej, Marko Pohlin u.v.a.);

5. Die funktionale Rolle der ‚deutschen’ Welt für die Slowenen in jenem Zeitalter kommt zwar zur Sprache, erfährt aber nur eine fragmentarische Behandlung: Zum einen wird darauf hingewiesen, dass slowenische Dichter und Schriftsteller auch auf Deutsch publiziert haben, auf der anderen Seite ist auch von einem sich verdichtenden Germanisierungsdruck die Rede.

Die in Graz auf Deutsch erschienene Synthese zur slowenischen Geschichte weist in Hinblick auf die Darstellung des 18. Jahrhunderts einen anderen Charakter auf: Während die englischsprachige Publikation eher eine Perspektive von unten (slowenische Sicht) nach oben bzw. außen vermittelt, kommt im zweitgenannten Werk eher der umgekehrte Blickwinkel zum Tragen, d.h. Komponenten der Geschichte der westlichen Hemisphäre der Habsburgermonarchie stehen im Vordergrund und werden anhand von Facetten zu den slowenischen Ländern erläutert. Im Einzelnen lassen sich folgende Gesichtspunkte feststellen:

1. Das Schicksalsprofil des einzelnen Zeitgenossen im 18. Jahrhundert wird dem Leser wesentlich anschaulicher vorgeführt; die Darstellung über die sich verändernden Lebens- und Arbeitsbedingungen sowie die damaligen kulturellen Anreize machen deutlich, welche spezifischen Konstellationen sich im Lauf jener Periode ergeben haben;

2. Das dialogische Wechselspiel zwischen den slowenischen Ländern und der Außenwelt (hauptsächlich übrige Österreichische Monarchie, aber auch Italien) kommt transparenter zum Ausdruck als im erstgenannten Werk und macht verständlich, dass diese Außenwelt in jenem Zeitalter eine enorme Bedeutung erlangt hat;

3. Die Darstellung der Sachzwänge für die Monarchia austriaca per se, die von den Türkenkriegen, vom Spanischen Erbfolgekrieg, von den Kriegen gegen Preußen und schließlich von den Ereignissen rund um die französische Revolution abzuleiten sind, macht deutlich, dass der in den slowenischen Ländern lebende Mensch – einerlei welcher ethnischen Zugehörigkeit – zwar unwillentlich, aber integrierter Bestandteil jener Welt geworden ist und nicht als bloß zeitgenössischer Beobachter von etwas eingestuft werden kann, das sich irgendwo außerhalb der eigenen Grenzen abgespielt hat;

4. Die Lektüre der einschlägigen Kapitel (verfasst von Vasko Simoniti und Peter Vodopivec) macht deutlich, dass der Mensch des 18. Jahrhunderts zwischen den Bedingungen der Tradition und des Fortschritts stand und daher im Rückblick nicht für Fehlhandlungen verantwortlich gemacht werden kann, da es ihm in Sachen Modernisierung an Erfahrung mangelte.

Konsequenzen für die Forschung

Im Sinne der Differenzierung verschiedener räumlicher Ebenen können für das vorliegende Thema drei Kategorien von ‚Außenwelt’ ins Treffen geführt werden − die kleine, die mittlere und die große Außenwelt.

Die kleine Außenwelt betrifft das Zusammenspiel zwischen den lokalen Schauplätzen und deren jeweiligen größeren regionalen Horizonten. Handelt es sich um Fragestellungen über das lange 18. Jahrhundert, kämen dabei z.B. folgende Themen in Betracht: Welche Rolle spielte die Stadt in Kärnten, in der Steiermark etc. für die umliegenden Dörfer, um innovative Impulse von ‚oben’ bzw. ‚außen’ bis an die Peripherie zu vermitteln, wo die eindeutige Mehrheit der Bevölkerung wohnte? Inwieweit und wie ist die ländliche Bevölkerung von den positiven oder negativen ‚Früchten’ des Zeitalters also erfasst worden? Inwieweit ist hierdurch der Lebensrhythmus insbesondere auch am Land verändert worden? Welche Gegenreaktionen entstanden von Seiten der ruralen Sphäre gegenüber der ‚neuen Zeit’? Wie veränderte sich das Zusammenspiel von Geben und Nehmen personell, materiell und organisatorisch zwischen den Mikroregionen und der eigentlichen Region, d.h. z.B. dem Herzogtum Krain? Schließlich: Wie haben sich die umwälzenden Prozesse des 18. Jahrhunderts auf die ethnisch unterschiedlich beschaffenen Mikroräume ausgewirkt?

Die mittlere Kategorie von Außenwelt ergibt sich aus der Beziehung zwischen der regionalen und der interregionalen Ebene. Hier besteht eine Fülle von Möglichkeiten zu klären, wie sich der Prozess der Innovation als unzweifelhaftes Charakteristikum im 18. Jahrhundert in den einzelnen slowenischen Ländern entwickelt hat und, falls zutreffend, worauf die regionalen Unterschiede zurückzuführen sind? Welche Rolle z.B. spielte es, im Prekmurje oder in Kärnten im Gegensatz zum slowenischen Zentralraum um Ljubljana zu leben? Welche Ausgangslagen bestanden in den einzelnen slowenischen Ländern und worin unterschied sich der Wandel bis zur Zeit der Illyrischen Provinzen oder bis zum Wiener Kongress? Welche Proportionen der Relevanz zeichnen sich ab, wenn man Wien als kaiserliche Residenz dem norditalienischen Raum als wichtigste interregionale Nachbarschaft gegenüberstellt? Inwieweit hing diese Relevanz von den politischen Systemen, von den geographischen Entfernungen, von Zufällen oder wovon sonst ab? Besaß trotz geringer zeitgenössischer organisatorischer Verknüpfung das benachbarte Nordkroatien keinerlei Bedeutung für die benachbarten Teile Krains und der Untersteiermark?

Die große Außenwelt für die slowenischen Länder betrifft die Wirkung, die sich aus der gesamteuropäischen bzw. globalen Dimension ableiten lässt: Auf welchen Ebenen, unter welchen Umständen und mit welchen Wirkungen drang das ‚ferne Ausland’ aktiv in die slowenischen Länder ein und welche historischen Sachverhalte lassen sich ausmachen, bei denen die slowenischen Länder im Raum jenseits der interregionalen Ebene einen rekonstruierbaren Nachhall erzeugten (z.B. das Thema Illyrische Provinzen in Paris)? Von wo gingen die Initiativen zu diesem Wechselspiel aus – von ‚innen’ oder von ‚außen’? In diesen Konnex gehört nicht nur die Ebene konkreten Handelns, sondern auch die des Reflektierens und Sedimentierens. Inwieweit, wo, in welchem Umfang und mit welchen zeitgenössischen oder späteren Effekten wurden die slowenischen Länder – wes Inhalts auch immer – in geographisch entfernten Räumen ‚ein Begriff’ (z.B. in den englischen oder französischen Enzyklopädien)? Was von der großen Außenwelt (z.B. aufklärerische Schriften, technische Neuerungen) fand innerhalb der slowenischen Länder im 18. Jahrhundert einen nachvollziehbaren Niederschlag? Welches Personal ist für derartige Entwicklungen hauptsächlich maßgeblich geworden – Einheimische oder Zugereiste, Kleriker oder Zivile, Beamte oder Militärs, Männer oder auch schon Frauen? Zu diesem Teil von „Außenwelt als große Unbekannte“ gehört auch die Frage, was unter den damaligen Verhältnissen als ‚deutsch’ verstanden worden ist − die Sphäre um die, soweit zutreffend, einheimischen ‚Deutschen’; die von den Einwohnern slowenischer Länder als ‚deutsch’ eingestufte Wiener Politik oder alle aus dem Deutschen Reich stammenden Faktoren? Schließlich gehört in diesen Zusammenhang noch ein Aspekt möglicher Erkenntnis: Welche anderen europäischen Schauplätze und deren historisches Profil im 18. Jahrhundert lassen sich ausmachen, die analoge Facetten mit den slowenischen Ländern aufweisen?

Ein eminent wichtiges, aber spezielles Kapitel großer Außenwelt stellt das Thema Säkularisierung dar, die am Beispiel der Klösteraufhebung oder der Diözesanregulierung konkrete Facetten aufweist. Der Prozess der Aufklärung, der dem Menschen den Entwurf und die Annahme eines total neuen, irdischen Weltbildes abverlangte, machte erst möglich, dass sich Urbanisierung, Industrialisierung und Nationalisierung entwickeln konnten. Er besitzt demnach ein fundamentales Gewicht und erfordert ungleich mehr forscherliche Aufmerksamkeit als dies europaweit der Fall ist. Im Fall der slowenischen Länder stellen sich im vorliegenden Kontext etwa die Fragen, welche Rolle die Kirche bzw. die Geistlichkeit bei der unweigerlich voranschreitenden Säkularisierung gespielt hat (z.B. als Lehrer), aber auch, über welche mentalen ‚Abwehrkräfte’ die vorwiegend bäuerliche, aber auch kleinstädtische Bevölkerung verfügte, den Sachzwängen des Zeitalters so lange wie möglich auszuweichen. Kann man behaupten, die Sakralität der Jahrhunderte geübten Glaubenspraxis wurde infolge der Aufklärung auf den Umgang mit der Nationsidee übertragen?

Ursachen für den historiographischen Status quo

Es liegt auf der Hand, dass etliche der angesprochenen Fragestellungen nicht ins Blickfeld geraten, solange der Fokus historiographischer Forschung und Darstellung auf die Nation ausgerichtet ist, erstens weil viele Themen gar nicht in diesen Raster passen, zweitens weil auch die slowenische Geschichtsschreibung vor der Aufgabe steht, die rund 200 Jahre lange Tradition im Ansatz zu überdenken. Das slowenische Beispiel ist allerdings kein Einzelfall, denn alle europäischen Staaten und ihre Historiographien zeigen ähnliche Muster, doch liegt es im Zeitalter der europäischen Integration gleichwie der sog. Globalisierung nahe, auch alternative und nicht nur nationale Zugänge zur Vergangenheit zu suchen (Eine kritische Randbemerkung in Sachen Österreichischer Geschichte: Während in der älteren Zeit als Denkmodell ‚nationaler’ Geschichte die Reichsgeschichte‌8 8 Hantsch, Hugo: Die Geschichte Österreichs, 2. vol. Graz-Wien: Böhlau, 1951; Zöllner, Erich: Geschichte Österreichs. Von den Anfängen bis zur Gegenwart. 8. Auflage Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1990; Kann, Robert A.: Geschichte des Habsburgerreiches 1526−1918. Wien-Köln-Graz, 1977; Bérenger, Jean: Die Geschichte des Habsburgerreiches 1273−1918. Wien-Köln-Weimar: Böhlau, 1995; Vocelka, Karl: Glanz und Untergang der höfischen Welt. Repräsentation, Reform und Reaktion im habsburgischen Vielvölkerstaat (= Österreichische Geschichte 1699−1815). Wien: Ueberreuter, 2001. verwendet worden ist, steht der historischen Erkenntnis heutzutage der Ansatz im Wege, Österreichische Geschichte sei vorwiegend die Summe der Geschichte der Bundesländer).

Ein zweiter Grund, der mitverantwortlich zu sein scheint, dass Themen zu ‚Außenwelt’ und hiermit zu alternativen Blickwinkeln nur unzureichend Beachtung und Verbreitung finden, beruht darauf, das die Synthesen zur Staats- und Nationalgeschichte (auch wenn es immer wieder neue Editionen gibt) auf die mit jeder Generation größer werdende Spezialforschung kaum eingehen, sondern, als ob sie unverrückbare Dogmen zu vertreten hätten, nur unmerklich von einer einmal festgelegten Linie stofflich, aber auch interpretatorisch abweichen. So hat die Geschichtsforschung inner-, aber auch außerhalb Sloweniens zum 18. Jahrhundert eine große Zahl von aus verschiedenen Disziplinen stammenden Einzelstudien hervorgebracht, die jedoch noch nicht unter einem gemeinsamen Titel zusammengefasst oder in die klassischen Synthesen in ausreichendem Maß eingearbeitet worden sind.

Ein dritter und gewichtiger Grund, der verständlich macht, warum die vorliegende Fragestellung noch viele Untersuchungen zulässt, besteht in der europaweit beobachtbaren Unterschätzung des 18. Jahrhunderts: Die mit der Nationalisierung, Urbanisierung und Industrialisierung einhergehenden politischen Kräfte haben die davon betroffenen Gesellschaften und deren Geistesleben derart stark absorbiert, dass die interpretatorische Einsicht über das die Weichen der Entwicklung stellende 18. Jahrhundert weitgehend verloren gegangen ist. Wer sich mit dieser Materie näher befasst, wird jedoch feststellen, dass der ‚Gegenpfeiler’ für die Brücke, die sich zwischen Gegenwart und Vergangenheit spannt, nicht erst im 19. Jahrhundert, sondern schon im 18. Jahrhundert gebaut worden ist.

Povzetek

Zunanji svet kot velika neznanka: slovenske dežele v 18. stoletju

V 18. stoletju stari predmoderni svet v procesu inovacij izginja, ker začenja zunanji svet dobivati v majhnih prostorih, v različnem obsegu in z različnimi učinki, vedno močnejšo vlogo in te prostore med seboj povezovati. Kategorijo zunanji svet gre diferencirati v mali, srednji in veliki zunanji svet. Mali se v mikroprostoru odraža z nje­govo vpetostjo v določeno regijo, ki jo razumemo kot zgodovinsko zraslo provinco z organizacijskimi nalogami, s katero je lahko mali prostor komuniciral v dialogu. Funkcijo srednjega zunanjega sveta (v danem primeru za slovenske dežele Kranjsko, Štajersko, Koroško itd.) prevzame v glavnem habsburška monarhija s središčem na Dunaju, a tudi Benetke kot mediteransko-pomorsko zaznamovani nasprotni svet. Ta zunanji svet je imel za slovenske dežele bolj monologni značaj, saj so zametki inovacij prihajali od „zunaj“ oziroma od „zgoraj“ in je posameznim deželam pripadla vloga sooblikovalca le pri prenašanju inovacij (v prakso). Veliki zunanji svet pa predstavlja ostala Evropa (posredno tudi druge celine), katere dominanca se je v tem obdobju zrcalila predvsem v Angliji, Franciji, Italiji in Nemškem cesarstvu, od koder so iz­virali skoraj vsi duhovni, organizacijski in tehnični dejavniki, ki so srednjeročno dali celotni celini povsem drugačen značaj.

Tak teoretični zorni kot daje spodbudo za razmišljanja, ki lahko prinesejo nova spoznanja historiografiji, osredotočeni na nacionalno državo. Tem bolj če dodelimo 18. stoletju tematsko tisto vlogo, ki jo obdobje simbolizira za moderni razvoj, namreč prelomnega časa za civilizatorično pot v sedanjost.

Izvleček

V začetku januarja 1747 je prišel grof Friderik Viljem Haugwitz kot dvorni komisar na Kranjsko z nalogo, da postavi v deželi neposredno Dunaju podrejene oblastne organe, ki ne bi bili več v rokah deželnih stanov. Njihova naloga v zvezi z mesti je bila zagotoviti urejeno in nepotratno poslovanje mestnih oblasti ter tako mestno gospodarstvo, ki bo krilo vse stroške vključno z novo odmerjenimi državnimi davki. To so skušali doseči z organizacijskimi spremembami, spremembami poslovanja, racionalnim gospodarjenjem, vsekakor pa tudi s strogim nadzorom okrožnih glavarstev. Tako so mesta izgubljala zadnji videz samouprave, še zlasti za časa Jožefa II.

KLJUČNE BESEDE

druga polovica 18. stoletja, mesta na Kranjskem, pritožbe proti deželnim stanovom, urejanje notranjega ustroja in poslovanja mest, saniranje mestnega gospodarstva, nadzor okrožnih glavarstev

V začetku januarja 1747 je poslala Marija Terezija na Kranjsko grofa Friderika Viljema Haugwitza kot dvornega komisarja z nalogo, da preišče deželno gospodarstvo. Glavno mesto Ljubljana in ostalih deset deželnoknežjih mest vojvodine mu je še isti mesec izročilo na hitro sestavljeno, vendar obsežno spomenico s svojimi pritožbami proti višjim deželnim stanovom. Te po svoji vsebini presegajo zgolj mestne zadeve, tako da dajejo širši vpogled v tedanje razmere na Kranjskem. Najtežji očitki so se nanašali na finančno poslovanje deželnih stanov. Ti prevalijo vse mogoče deželne naklade ter dolgove, ki da so posledica njihove zapravljivosti, na mesta in podeželske podložnike. Na deželno cenitev, ki so jo leta 1542 izvedli deželni stanovi, deželnoknežja mesta nikoli niso pristala. Mesto Ljubljana pri deželnih nakladah deželi ni ničesar dolžna, pripominja pa, da jo bo pri takem ravnanju tukajšnjega plemstva kmalu doletela enaka usoda kot druga mesta v deželi, ki propadajo, saj je morala nakazovati vsa leta v prejemniški urad znatno več, kot poseduje. Deželni stanovi niso nikoli resno mislili, da bi narasle dolgove mest dejansko izterjali, dobro vedoč, da so mestom prekomerno naložene deželne naklade neizterljive in nične. S tem želijo dobiti le kritje, da bi si na cesarskem dvoru pripravili pot, kako bi s tem slepilom deželnoknežja mesta dobili pod svojo oblast. Deželni stanovi so se posluževali tudi drugih načinov. Tako niso hoteli iz kontribucije mestom izplačevati stroškov, ki so jih imela za oskrbo vojaštva. Grof Lichtenberg, imetnik gospostva Snežnik, je zaradi neke pobotnice za kontribucijo v višini 260 goldinarjev, ki mu jo je pred približno 30 leti prepustila dežela, rubil celo deželnoknežje mesto Lož z vsemi dajatvami. Glavni vzrok vsega opisanega zla naj bi bil v tem, ker deželni stanovi ne upoštevajo dvornih resolucij, marveč si, gledajoč le na lastno korist, vse dodelijo in dogovorijo na odborih in konferencah, kamor niso vabljeni niti mesta kot četrti deželni stan, niti deželni vicedom kot pomemben deželnoknežji predstavnik. Vendar pa sklepe deželnostanovskih konferenc in patente, sprejete na deželnozborskih obravnavah, konferencah in sejah poverjenikov izgotovijo z navedbo vicedomovega imena in odtisom njegovega pečata ter pošljejo na podeželje in v deželnoknežja mesta. Poslovanje deželnih stanov je neučinkovito, odlašajo z vpeljavo deželne deske, gozdnega in izvršilnega reda. Kot imetniki ograjnega sodišča sodne postopke zavlačujejo ter odločanje o tožbah mnogo predolgo odlašajo.

Med nadaljnjimi so bile tudi take pritožbe, ki jih poznamo že iz preteklih stoletij. Deželni stanovi so na podlagi svojega neomejenega razpolaganja s cestami podeželske in komercialne ceste speljali proč od mest, s tem pa tudi trgovino in promet stran od mest in v vasi, tudi k privatnim posestvom. Tako so prestavili komercialni cesti proč od Kamnika in Radovljice. Tukajšnje plemstvo se ne sramuje opravljati prepovedane monopole in meščanske obrti, s čimer povzročajo v mestih draginjo in ovirajo vzdrževanje policije. Ne glede na vse deželnoknežje ukaze in prepovedi deželni stanovi na škodo mest močno podpirajo trgovino in promet na deželi (t. i. kmečko trgovino) ter tedenske in letne sejme v vaseh.

Sočasno z mesti naj bi gospodarsko propadali tudi podeželski podložniki in sicer zaradi okoli leta 1660 uvedene dnevne tlake ter pod deželnim glavarjem Gallenbergom vpeljane cestne tlake. Nič manj naj ne bi obremenjevalo podeželskih podložnikov pobiranje primščine ob prevzemu kmetije, brez mere in reda.‌9 9 ZAL, LJU 511, šk. 11; Žontar, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov, str. 82–121; Valenčič, Iz kamniškega gospodarstva, str. 13–17; Vilfan, Prisilnost tuhinjske ceste, str. 99–105; Vilfan, Zemljiška gospostva, str. 201.

Vladarica je na spomenico hitro odgovorila, saj je prišla ob pravem času, ko je imel grof Haugwitz dejansko nalogo, da postavi na Kranjskem neposredno Dunaju podrejene oblastne organe. Ti ne bi bili več v rokah deželnih stanov, s tem pa bi stanovom odvzeli tudi razdeljevanje in pobiranje davkov. Že v resoluciji z dne 7. marca 1747, ki je vsebovala odgovor na pritožbe mest, je Marija Terezija pozdravila Haugwitzev dosežek, da so deželnostanovski poverjeniki osmim revnim deželnoknežjim mestom na Kranjskem – Krškemu, Metliki, Novemu mestu, Kamniku, Črnomlju, Višnji Gori, Kostanjevici in Ložu – znižali kontribucijo in druge davščine. Tudi so stanovi deželnoknežjim mestom zopet priznali sedež v uradu poverjenikov, mestni poverjenik se je smel zopet udeleževati vseh dejavnosti kot ostali poverjeniki. Glede pritožb, kjer so se mesta sklicevala na neupoštevanje predpisov, je Marija Terezija zagrozila s strožjimi kaznimi. Tako je naročila, da dosledno upoštevajo resoluciji glede kmečke trgovine, ki sta bili izdani v letih 1737 in 1746 ter da se prekupčevanje, s katerim se zemljiška gospostva sama ali njihovi upravniki ter druge cerkvene in posvetne osebe še vedno nekaznovano ukvarjajo, z eksemplaričnimi kaznimi odpravijo enkrat za vselej. Poleg tega so morali z obnovljenim patentom ponovno prepovedati vse zadevne prestopke z opozorilom, da bodo gospostva, samostani in upravitelji, ki ne dovolijo svojim podložnikom prostega prevoza in prodaje svojih pridelkov, marveč si jih prisvajajo po nižji ceni, kot so naprodaj v mestih, vsakokrat kaznovani s 100 dukati v zlatu. Z enako kaznijo so zagrozili tudi drugim preprodajalcem, ki da se »klatijo« po deželi in kratijo mestom sicer običajno preskrbo, podložnikom pa prosto prodajo in občasno trgovanje. Prav tako so morali obnoviti prepoved za tuje krošnjarje in proti njim strogo ukrepati, češ da ti nosijo denar iz dežele, poleg tega pa tudi ovirajo meščane pri njihovi obrti. Marija Terezija je nadalje opozorila na kazen, ki je bila zagrožena v prepovedi, objavljeni v Ljubljani leta 1745 in se je nanašala na deželne stanove, ki bi se drznili v mestih točiti svoje vino na drobno. Tudi je zagrozila s kaznijo 1.000 dukatov, kolikor bi brez dovoljenja še nadalje prirejali tedenske in letne sejme v Sodražici, Stražišču in Bitnjah. Naknadno je Ljubljana 29. julija 1747 dobila »v tolažbo meščanov brez sredstev in z namenom, da se odpravi oderuštvo«, še zaprošeno dovoljenje za ustanovitev zastavljalnice. Za izkazano naklonjenost je bila seveda potrebna protiusluga. Tako so na dvoru z zadovoljstvom ugotavljali, da je grof Haugwitz v Ljubljani dosegel, da je mesto nakazalo v kameralni plačilni urad prispevek 30.000 goldinarjev.‌10 10 ARS, AS 6, šk. 179, Resolutionsbuch 1. 3., 7. 3., 8. 4. 1747; Otorepec, Matić, Izbrane listine, št. 44.

Čez en mesec (8. aprila 1747) je bil ustanovljen v Ljubljani novi deželnoknežji urad na Kranjskem, kameralna, komercialna in politična reprezentanca, ki jo je po krajšem presledku nasledila reprezentanca in komora. Komaj je začela dobro poslovati, že je ukazala (4. julija) Ljubljani ter vsem ostalim mestom, tudi tistim v privatni lasti, da morajo za vsakokratne volitve mestnega sodnika – te naj bi bile odslej na tri leta – dobiti njeno dovoljenje in da ji morajo vedno po nastopu novega leta predložiti točen obračun letnih dohodkov ter izdatkov. Glede slednjih pa je strogo opozorila, da se mora prenehati s plačevanjem protiuslug ali pogostitev iz mestne blagajne. To je bil prvi znak prehoda mestnih uprav pod neposredno oblast vlade.‌11 11 ARS, AS 6, šk. 127.

Doslej so v Ljubljani volili mestnega sodnika vsako leto na dan sv. Jakoba (25. julija). Po prejemu ukaza reprezentance je mestni magistrat, to je župan, mestni sodnik in mestni svet pripomnil, da ta v bistvu ne prinaša nič novega, saj je bil že doslej običaj, da so meščani potrdili istega mestnega sodnika tri leta zapored, pogosto tudi četrto leto. Na podlagi mestnega statuta je moral mestni sodnik po izvolitvi vsakokrat potovati na dvor ali k najvišjim uradom po vladarjevo potrditev in prejem krvnega sodstva. Mestni sodnik je bil namreč hkrati tudi krvni sodnik. Ker so bila ta potovanja zanj zelo obremenjujoča, so dopuščali, da je na prošnjo mestnega magistrata deželni glavar ali njegov namestnik v imenu vladarja sprejel prisego mestnega sodnika in mu podelil krvno sodstvo. Sedaj so postopek prilagodili novi situaciji. Volitve so lahko izvedli na podlagi starih privilegijev, ob upoštevanju določila z dne 4. julija, mestnega sodnika pa je uradno potrdila repezentanca, umestil pa njen svetnik. Tudi podelitev krvnega sodstva se je opravila na dotedanji način, vendar pri pravkar ustanovljeni apelacijski komori v Ljubljani.‌12 12 ARS, AS 6, šk. 127, Ljubljanske mestne zadeve; Fabjančič, Ljubljanski župani in sodniki 3, str. 678, 684.

V Škofji Loki, ki je bila del istoimenskega gospostva v lasti škofije v Freisingu, so že nekaj časa trajale razprtije med mestnimi korporacijami, ki sta jih preiskovala tako deželno glavarstvo kot notranjeavstrijska vlada v Gradcu. Dne 5. julija 1747 je Marija Terezija ukazala reprezentanci v Ljubljani, da postavijo v Škofji Loki stalni mestni svet in predpišejo takse za sprejem novih meščanov. To so nemudoma izvedli na podlagi novega mestnega reda, ki je odpravil sistem menjave (mutacije), katerega bistvo je bilo v tem, da je smel zunanji svet na dan volitve sodnika odpoklicati iz notranjega sveta določeno število članov, prav tako je lahko občina (po terminologiji Sergija Vilfana: skupščina) odpoklicala nekaj članov iz zunanjega sveta. Preostali člani notranjega sveta so si nato izbrali manjkajoče člane iz zunanjega sveta, zunanji svet pa je dopolnil manjkajoče število članov iz občine, le pravkar odpoklicanih članov nista smela izvoliti.‌13 13 Žontar, Novi škofjeloški mestni red, str. 128–136. Sistem menjave so doslej večinoma že odpravili in postavili dosmrtne člane, najprej v Ljubljani, konec leta 1628 v notranjem, sredi leta 1692 pa še v zunanjem svetu. V Kranju so imeli stalni notranji svet od leta 1728.‌14 14 Vrhovec, Topografski opis Ljubljane, str. 251, 254; Anžič, Šenk, Ljubljanska mestna uprava, str. 14; Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 209, 226.

Škofja Loka, votivna podoba, po letu 1698 (Slovenska mesta skozi čas, str. 261).

Kmalu so se začela prizadevanja za bolj sistematično ureditev uprave mest. Tako je splošna inštrukcija za vsa mesta na Kranjskem z dne 13. maja 1750 določila število članov notranjega in zunanjega sveta glede na število meščanov ter dejanske potrebe. Magistrat v glavnem mestu Ljubljani naj bi štel 36 oseb in sicer 12 članov notranjega sveta (v to število je bil vštet tudi mestni sodnik, ne pa župan) ter 24 članov zunanjega sveta, v Kranju in Novem mestu pa le 2/3 in v ostalih mestih le polovico toliko, pri čemer v število članov notranjega sveta ni bil vračunan mestni sodnik. Številčnejši mestni sveti v manjših mestih naj bi bili nepotrebni, sploh pa naj bi pri njih močno primanjkovalo sposobnih oseb. Tako številnim svetnikom tudi ne bi mogli zagotoviti sorazmernega plačila, sicer ne bi mogli od njih zahtevati sodelovanja na sejah sveta in opravljanja skupnih zadev, ker bi to imelo za posledico zanemarjanje lastne obrti. Zanimivo je, da se je že postavilo vprašanje, ali je zunanji svet sploh potreben, a so ga vendarle obdržali kot nekak odbor občine zaradi nadzora in reševanja upravnih zadev. Sploh pa je inštrukcija poudarjala, da mora biti mestni svet sestavljen iz najbolj sposobnih in vestnih oseb ter stalen, kar so dovolj prepričljivo pokazale tudi dotedanje izkušnje, neredi in neodločnost, do katerih je prihajalo. Navada je bila namreč, da so še pred volitvami odpoklicali iz mestnega sveta pošteno osebo, ki so se je zato bali, da bi prišla morebiti do sodniškega položaja. Poleg tega so imele stalne spremembe za posledico, da ni mogel mestni svet na noben način obstajati iz dobrih in izkušenih oseb.

Inštrukcija je predpisovala tudi volilne postopke. Pri magistratih je župana volil notranji svet iz svojih vrst. Za volitve mestnega sodnika pa je moral notranji svet iz svojih vrst predlagati dva sposobna kandidata, izmed njiju pa sta ga izvolila zunanji svet in občina. Mestnega sodnika, odslej pa tudi župana, so volili na tri leta na podlagi večine glasov. Če so obstajali glede predlaganih kandidatov važni pomisleki, so morali reprezentanci in komori prepustiti, da je odločila o kandidatih, pri že izvedenih volitvah pa jo prositi za potrditev. Da bi se število svetnikov izpopolnilo, sta župan in sodnik po preteku mandatne dobe zavzela zopet svoje mesto v notranjem svetu. Notranji in zunanji svet sta se sama dopolnjevala: ob smrti ali če je odstopil član notranjega sveta, ga je moral ta izbrati iz zunanjega, manjkajočega člana zunanjega sveta pa ta iz občine. V primeru, da bi bila izvoljena kaka nesposobna oseba, ki bi slabo opravljala svoje naloge, ali pa bi bila izvoljena zaradi privat­nih interesov, jo je morala reprezentanca in komora odstaviti, mesto pa izvoliti novo. V primeru ponavljajočih se zlonamernih ravnanj, meščani niso smeli voliti ter je vse mestno osebje morala imenovati reprezentanca in komora.

S položajem svetnikov je bilo tedaj povezano tudi vodstvo pomembnejših mestnih služb. Izmed članov notranjega sveta sta notranji in zunanji svet skupno izbrala višjega mestnega komornika, višjega špitalskega mojstra, višjega davčnega prejemnika, mestnega oskrbnika in druge, nadalje prisednike kazenskega sodišča ter višje komisarje (cehovskega, sirotinskega in policijskega). Njim sta dodelila člane zunanjega sveta kot komisarje oziroma kontrolorje. Uradnikom je pripadal poleg njihove letne plače kot svetnikom še nek odgovarjajoči znesek, lahko pa so jim za to namenili določene mestne dohodke. Poleg tega je moralo vsako mesto nastaviti kot mestnega pisarja pravno šolano osebo, nepremožna mesta pa vsaj branja in pisanja veščo osebo, ki je bila pri kakem odvetniku v Ljubljani na praksi.

Poudarek inštrukcije pa je bil na zakonitosti poslovanja ter odpravi razvad, ki da so bile splošno razširjene. Kot prvo je izpostavila nekatera načela glede finančnega poslovanja, kot prepoved hranjenja mestne blagajne v privatnem stanovanju, nadalje, da morata blagajniško poslovanje opravljati višji in nižji mestni komornik, ne pa da tudi mestni sodnik vodi računovodstvo za sebe. Kadar mestni svet sklepa o izdatkih, mora mestni sodnik sklicati celotni mestni svet in ne le člane, od katerih se je nadejal, da bodo odobrili izdatke. Pri tem je moral biti obvezno navzoč mestni pisar, da je zabeležil sprejeti sklep; tako bi bilo mogoče izterjati povrnitev nekoristnih izdatkov od tistih, ki bi jih lahkomiselno odobrili. Nadalje je inštrukcija navajala zapravljive izdatke kot npr. obdarovanja, odpise terjatev, pogostitve, pijače in podobno na mestne stroške: te je potrebno enkrat za vselej opustiti, sicer bodo morali udeleženci povrniti stroške. Prav tako je bilo izrecno prepovedano brez vladarjeve odobritve podeljevati naslov titulus mensae duhovnikom iz mestnih sredstev brez vladarjeve odobritve. Dovoljeno je bilo izplačevati le zmerne podpore za revne vdove in sirote ali povračila za previsoko odmerjeni obrtni davek, s tem da se mestni dolg zaradi tega ni smel nikakor povečati. Vsako povečanje dolga je morala izrecno odobriti reprezentanca in komora. Plačilne zaostanke je bilo treba spraviti v red, po preteku leta dolžnike opomniti, sicer pa dolg v celoti izterjati.

V posebnem poglavju se je inštrukcija dotaknila tudi sodnega poslovanja. Tako je bilo mestnim sodnikom prepovedano izrekati kazni v denarju brez soglasja celotnega mestnega sveta, enako prekomerne pristojbine za inventuro. Strogo je bilo prepovedano, da bi imeli sodne obravnave v domači hiši ali da bi uradne zadeve urejali s pomočjo sostanovalcev, marveč je moralo uradno poslovanje vedno potekati javno, tako da so pritegnili štiri ali pet svetnikov in da so sodbo po obravnavi sestavili in razglasili na rotovžu. Sicer pa naj bi bil mestni pisar vedno prisoten ter naj bi o vsem poslovanju mestnega sveta vodil urejen in verodostojen zapisnik. Zagrožena je bila visoka kazen, če bi izgotovil najmanjši odpravek, ki ne bi nastal na pobudo mestnega sveta in bil v zapisniku izčrpno zabeležen. Inštrukcija je zaključila z grožnjo, da je mestni svet kot celota upravičen sodnika, svetnika ali mestnega uradnika, ki bi karkoli ravnal v nasprotju s službenimi dolžnosti ali pa se sicer izkazal za neprimernega, odstaviti pred potekom mandata, vzrok za to pa javiti reprezentanci in komori v nadaljnje odločanje. Da ni ostalo le pri besedah, kaže tudi primer mestnega sodnika v Krškem Sagarja, ki ga je reprezentanca in komora odstavila zaradi slabega poslovanja mestnega špitala in sporov z magistratom. Vprašanje pa je, koliko je inštrukcija ob danih ekonomskih možnostih, ob zelo nizki izobrazbeni stopnji članov mestnih svetov ter skozi stoletja ukoreninjenih razvadah bila sploh izvedljiva. Tako so se odločili za postopno zmanjševanje števila svetnikov, namreč ob smrti ali odstopu, zaradi česar so nastale razlike med predpisanim in dejanskim stanjem. Predvideno število mestnih služb večinoma niso omogočali mestni dohodki. Vsa mesta tudi niso imela mestne hiše, ki bi bila varna.‌15 15 ARS, AS 6, šk. 129, zadeve mest in trgov na splošno.

Zaradi izboljšanja stanja so začeli urejati tudi gospodarsko poslovanje mest. Za povečanje njihovih dohodov naj bi med drugim vpeljali tudi javne licitacije mestnih dajatev, ki so jih dajali v zakup, preučili naj bi tudi, katera imenja ne prinašajo koristi mestni blagajni in bi jih lahko prodali (resolucija 6. 11. 1751). Mesto Ljubljana je izrazilo dvom v koristnost licitacije, med drugim tudi zato, ker ne bo nihče, ne da bi mogel upati na korist, ponudil več, kot so uspeli doslej pobrati. Pri reprezentanci in komori so temu ugovarjali in navajali primer Kranja, kjer prej nikoli niso pobrali od mostnine preko 700 goldinarjev, sedaj pa so na licitaciji dosegli 2.000 goldinarjev. Zelo pa je Ljubljana poudarjala korist od kupljenih mestnih imenj (deželnega vicedoma, obsegajoče tudi župo Kozarje, Šempetrske komende in knežjega palatinata), ker je v bistvu šlo za to, da bi si zagotovila prostor za nadaljnje širjenje.‌16 16 ARS, AS 6, šk. 127.

Tudi v ostalih mestih licitacije mestnih dajatev niso gladko potekale. Tako je avgusta 1752 okrožni glavar za Gorenjsko, baron Taufferer nameraval v Kamniku osebno izvesti licitacijo, ker je hotel doseči, da naj se z mestnimi dajatvami ne obogatijo zasebniki, marveč javnost. Čeprav je mestu najstrožje prepovedal, da bi izvedli licitacijo brez njegove vednosti, so si to drznili izvesti in to na način, da so vrednost vseh dajatev znatno znižali. Zato je neposlušnega mestnega sodnika kaznoval s hišnim zaporom, licitacijo pa uradno razveljavil. Razumljivo, da je bil baron Taufferer deležen posebne pohvale celo Marije Terezije.‌17 17 ARS, AS 6, šk. 129.

Leta 1754 so se mesta na Kranjskem pritožila na dvor, da zaradi poseganja države v njihovo gospodarstvo propadajo. Na Dunaju so reagirali tako, da so naročili Otu grofu Hochenfeldu, ki je kot deželnoknežji komisar vodil leta 1747 ukazano davčno rektifikacijo na Kranjskem, naj priskrbi točno informacijo o stanju teh deželnoknežjih mest ter stavi predloge za vpeljavo boljšega reda.‌18 18 ARS, AS 6, šk. 129.

Načrt Kranja z okolico iz druge polovice 18. stoletja (Slovenska mesta skozi čas, str. 135).

Še isti mesec (19. novembra) se je na to užaljeno odzval predsednik reprezentance in komore Janez Seifrid grof Herberstein v pismu cesarici. Poudaril je, da so že doslej, kot zahteva dolžnost, sami poskrbeli, da so dajatve v mestih, kjer so okoliščine dopuščale, znatno povišane dali v zakup ter da so bili sprejeti potrebni ukrepi. Tako bosta grofu Hochenfeldu naložena gospodarski pregled in ureditev po eni strani odveč, po drugi strani pa s tem jemljejo reprezentanci in komori tako rekoč vso dejavnost. Mesta so namreč edina zadeva, za katero morejo za javno dobrobit in komercialne zadeve še kaj koristnega storiti. Če bo odslej grof Hochenfeld skrbel za gospodarske preglede in druge zadeve, jim bodo vzeli vsako priložnost, da bi pri mestih in komercialnih zadevah minimalno ukrepali, kajti te imajo z domestikalnim stanjem mest neločljivo povezavo in enega brez drugega ni mogoče pospeševati. Grofu Hochenfeldu pa je očital, da nima niti najmanjšega pojma o deželi in da se mu more zdeti enkrat taka, drugič drugačna ureditev vzpodbudna in uspešna, kar pa ima s stališča javne koristi in komercialnih zadev vendar za posledico nepopravljivo škodo.

Obenem pa je grof Herberstein pripomnil, da je v ozadju pritožbe mesto Ljubljana, za katerega so bili prepričani, da bo njegovo gospodarstvo v najkrajšem času že po novem urejeno in na podlagi večletne primerjave dohodkov in izdatkov potrjen t. i. gospodarski sistem, to je letni načrt dohodkov in izdatkov kot temeljni instrument mestnega gospodarskega poslovanja. Je pa Marija Terezija odločila, da se mostnina, ki jo je dobilo mesto na račun vojnega posojila leta 1741, to je v času vojne za Šlezijo, vzame mestu in izroči državni banko deputaciji. Posledice tega za mestni kredit naj bi reprezentanca in komora že preiskovala.

Pritožba grofa Herbersteina ni imela uspeha. V dvorni resoluciji (21. decembra 1754) so ga spomnili na dopis izpred dveh let, v katerem so naročili reprezentanci in komori, da raziščejo o mostnini Novega mesta ter o dohodkih vseh ostalih deželnoknežjih mest, ki so jih dajali v zakup. Zahtevanega poročila pa po dveh letih niso prejeli, niti ne vedo, kakšno je stanje dohodkov in izdatkov mest ter kaj se je glede tega doslej ukrenilo. Tako so vztrajali pri preiskavi, ukazani grofu Hochenfeldu, ta pa se je odslej osredotočila na Ljubljano.‌19 19 ARS, AS 6, šk. 129.

Očitek o malomarnem poslovanju je hotela reprezentanca in komora popraviti s pretirano vnetim izvajanjem navodil z Dunaja, kot kaže dvorna resolucija iz avgusta 1757. V njej je dvor opozoril, da iz primera barvarskega pomočnika iz Višnje Gore, ki je prosil za sprejem med meščane, skoraj izhaja, da je morala reprezentanca in komora prepovedati mestom sprejemati meščane brez njenega predhodnega dovoljenja. V odgovoru se je ta sklicevala na dvorno resolucijo iz julija 1754, ki pa je le navajala, da ima kandidat, ki meni, da se mu otežuje sprejem med meščane, pravico obrniti se s pritožbo na reprezentanco in komoro. Poudarili pa so, da ni bil njen namen odvzeti magistratom pravico podeljevanja meščanske in mojstrske pravice.‌20 20 ARS, AS 6, šk. 129.ćć

Grof Hochenfeld je v svojem poročilu navedel, da položaj ljubljanskega mestnega erarja ni v tako slabem stanju, kot je bilo navedeno, temveč ga bo mogoče s svojo ureditvijo in pridobljenim kreditom še nadalje v redu ohranjati, le izdatke bodo morali nekoliko skrčiti, javne mestne dohodke pa bolje upravljati. Cesarica je februarja 1756 potrdila Hochenfeldove ugotovitve, obenem pa naročila, da pri mestu Ljubljani vse izvedejo po njegovem predlogu. V sklop prvih zahtev je sodilo skrčenje plačanih članov notranjega in zunanjega sveta – seveda z novo odmerjenimi plačami – na 6 oseb. Svetnikom, ki jih je prizadelo krčenje, pa je bilo prepuščeno, ali bodo še nadalje sodelovali, seveda brez plačila. Volitve članov svetov ni smel več izvajati magistrat sam, marveč le v navzočnosti okrožnega glavarja. Rezultate volitev je bilo treba predložiti reprezentanci in komori v potrditev. Izboljšanje upravljanja pa se je nanašalo na ločeno obračunavanje dohodkov in izdatkov (kontribucijskih, domestikalnih ter iz imenj), na način sprejemanja in revidiranja letnih obračunov, ter na ponovni premislek o smotrnosti upravljanja mestnih imenj, za kar naj pritegnejo tudi svetnika koroške reprezentance in komore pl. Kalhamerja.‌21 21 ARS, AS 6, šk. 128.ć

Januarja 1757 je predsednik reprezentance in komore sporočal cesarici, da je vse pripravljeno za uvedbo ekonomskega sistema v Ljubljani. V zvezi z imenji je bilo sklenjeno, da bodo prodali na licitaciji njive, travnike in gozdove, ki jih je mesto oddajalo proti najemnini različnim sorodnikom svetnikov in uradnikov. Ostala zemljiška telesa prinašajo dohodek v denarju in ni potrebe, da jih prodajo, poskrbeli pa bodo za boljše upravljanje. Naturalne služnosti, ki jih prejema mesto, bodo dali v zakup, še bolje pa bi bilo, da bi se s podložniki poravnali za nadomestila v denarju. Prodaja imenj pa naj ne bi bila potrebna.

Na podlagi naročene preiskave mestnih obračunov so se odločili za leto 1755 kot osnovo za sestavo sistemskega proračuna mestnih dohodkov in izdatkov. Tudi primerjava z letoma 1754 in 1756 ni pokazala večjega odstopanja glede dohodkov in izdatkov, prvi so se v letu 1756 še povečali. Pri tem se je pokazalo, da namesto zaskrbljujočega propada mestna bilanca izkazuje preostanek in sicer v letu 1755 v višini preko 52.000 goldinarjev. V naslednjem letu je bil ta nekoliko manjši, ker je mesto na račun dolgov izplačalo preko 41.000 goldinarjev ter je investiralo pri deželi za potrebe mesta in države znesek, ki ga je kasneje povišala na 30.000 goldinarjev, a je za tozadevno kritje najelo vsega 14.000 goldinarjev posojila.

Reprezentanca in komora je še dodala, da bo ukazano znižanje števila članov mestnega sveta povzročalo težave in je ne priporoča, zlasti še, ko ima mesto zadosti sredstev, opravljanje justičnih, kriminalnih in skrbstvenih zadev pa zahteva dobro plačano osebje.‌22 22 ARS, AS 6, šk. 128.

Negotovost ob pripravi ekonomskega sistema se je odrazila tudi v mestnem svetu. Tako je ljubljanski župan na seji mestnega sveta v začetku leta 1757 poročal, da se je magistratno osebje občutno skrčilo. Deset svetnikov je umrlo, drugi najzmožnejši pa ne prihajajo na seje, ker ne dobijo nobene odškodnine za to in jo v sedanjih časih tudi ne morejo pričakovati, nekateri pa so bili kot namestniki izvoljeni, a so podali ostavko. Ker zato trpi mestno poslovanje, se naj začasno pritegnejo zmožni, zlasti mlajši meščani, da bodo sodelovali pri mestnem sodišču in drugih opravkih s strankami. Na podlagi soglasnega sklepa so sprejeli v ta namen 14 takih meščanov. Čez nekaj let ni bila situacija nič boljša, ker notranji in zunanji svet nista imela niti ene tretjine v inštrukciji določenega števila. Zato so tudi to leto v mestne organe kooptirali 24 meščanov. Leta 1765 pa so sprejeli sklep, da naj bi v bodoče notranji svet štel 9, zunanji 12 ter občina 32 članov.‌23 23 Fabjančič, Ljubljanski župani in sodniki 3. str. 687, 688, 693, 697; ZAL, LJU 488, š. 74, Cod. I, 95 (zapisniki mestnega sveta 1757).

Tudi ostalim mestom so kljub odporu predpisali ekonomski sistem. Franc Anton Breckerfeld, znani topograf in leksikograf, ga je pri opisu Novega mesta označil kot nezdrav sistem, ki je prinesel samo zlo. Mesto je bilo prisiljeno prodati oba mlina, ribiške pravice, mestne travnike, šest gozdnih deležev, gorske pravice, Kochovo imenje in hišo Na trgu.‌24 24 Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, str. 27.

Prav tako inštrukcija iz leta 1750 ni dosegla svojega namena. Zato so 21. oktobra 1769 z dvornim dekretom ponovno izdali inštrukcijo za mesta, ki je predvidela nadaljnje znižanje števila članov notranjega in zunanjega sveta v povprečju skoraj na tretjino, sicer pa ponavljala določbe o zakonitem poslovanju ter odpravi razvad.‌25 25 Alphabetisch-synoptischer Auszug, str. 182–183; Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 236.ć Ne kaže, da bi bilo sedaj kaj bolje. Stanje, ki ga je opisal ljubljanski okrožni glavar baron Apfaltrer na primeru kamniškega mesta leta 1779, je dovolj zgovorno: pustijo, da okrožno glavarstvo polni papir z ukazi, ki jih od časa do časa izdajajo najvišje oblasti ter deželno glavarstvo v Ljubljani – to je nadomestilo reprezentanco in komoro leta 1763 – ni pa nobenega, ki bi imel veselje te ukaze izvrševati ali pa jih nalagal izvrševati.‌26 26 Valenčič, Iz kamniškega gospodarstva, str. 9–10.ćććć

Naslednik Marije Terezije, Jožef II. je glede mestne politike ubral drugo pot. Mestno upravo je v bistvu zreduciral na birokratski aparat brez pravih kolegialnih organov. Zato so nastali v serijah mestnih zapisnikov vrzeli do let po marčni revoluciji, ko se začno znova kolegialni organi, vendar v povsem drugačnem sestavu.

Ivan Dizma Florjančič, načrt in veduta Ljubljane, 1744 (Slovenska mesta skozi čas, str. 22).

Leta 1783 so postavili kot prvi novi magistrat na Dunaju; ta naj bi bil vzor vsem ostalim mestom. Guberniji in apelacijska sodišča so dobila nato nalogo, da pripravijo na podlagi pregleda stanja predloge za novo organizacijo magistratov deželnih glavnih mest, za tem pa tudi vseh ostalih, v skladu s splošnimi načeli takratne ureditve sodstva in uprave. Ljubljana, katere mestni dolgovi so znašali okoli 160.000 goldinarjev, česar doslej niso poudarjali, je dobila med glavnimi mesti notranjeavstrijskih dežel kot zadnja novi magistrat (26. februarja 1785). Sestavljali so ga župan, štirje svetniki ter tajnik. Njihova mandatna doba je trajala štiri leta, na podlagi vladarjeve uredbe z dne 24. aprila 1793 (ponovljene z dvornim dekretom z dne 25. aprila 1802), pa je postala funkcija županov dosmrtna. Župana je moral potrditi vladar, svetniki pa so morali na apelacijskem sodišču opraviti izpit ter pri guberniju pridobiti dekret o možnosti izvolitve. To je imelo za posledico, da župan in svetniki odslej niso bili več trgovci in obrtniki, marveč izobraženi meščani. Volitve je izvedel odbor 24 članov, ki so jih morali meščani vsakokrat izvoliti iz svojih vrst. Od leta 1808 pa je župana imenoval cesar neposredno. Povečalo se je tudi število poklicnega uradništva. Ljubljanski magistrat je bil enoten, vendar je moral politične zadeve (vključno z ekonomskimi), zadeve s področja civilnega sodstva za vse neplemiške osebe ter zadeve s področja kazenskega sodstva obravnavati na ločenih sejah. V primeru da je šlo za krvnosodno obravnavo, so po predpisu kazenskega zakonika Marije Terezije pritegnili potrebno število šolanih pravnikov iz vrst ljubljanskih odvetnikov. Ločena obravnava sicer še ni predstavljala dejanske ločitve oblasti, vendar pa je že omogočala neko vrsto neodvisnega sodstva. Za celotno krvno sodstvo v deželi pa so leta 1795 ustanovili c. kr. krvno sodišče na Kranjskem, ki se je po enem letu združilo z deželnim.‌27 27 Anžič, Hančič, Šenk, Ljubljanski župani, str. 14, 104; Kropatschek, Sammlung der Gesetze Franz des Zweiten, 24. zv., št. 7919; Schematismus für das Herzogthum Krain 1793, str. 79; Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 90.

Sledila je organizacija novih magistratov tudi izven deželnih glavnih mest, ki pa so bili glede na potrebe manj številčni. Na podlagi dvornega dekreta z dne 19. decembra 1785 so za vso Avstrijo določili pogoje za njihovo postavitev odvisno od finančnih možnosti mesta. Magistrat naj bi sestavljali predstojnik sodišča (na Kranjskem se je zanj udomačil naziv upravnik sodišča), šolani tajnik (sindik), ki je bil istočasno svetnik ter več ostalih svetnikov, pri čemer je bilo njihovo število odvisno od števila prebivalstva in obsega magistratnih poslov. Glede na to so morali določiti tudi število podrejenih pisarniških uslužbencev. Pri minimalno organiziranem magistratu naj bi bili plačani šolani tajnik, ki je bil obenem tudi svetnik (z najmanj 300 goldinarjev), pisarniški uslužbenec (100 goldinarjev) ter sodni sluga (50 goldinarjev), občina pa je morala zagotoviti predstojnika sodišča ter tri svetnike brez plačila. Kolikor pa je stanje občinske blagajne dopuščalo, so lahko razen tajnika in podrejenega osebja sorazmerno plačevali tudi predstojnika in ostale svetnike. Za plačana mesta županov in svetnikov so morali kandidati pridobiti od apelacijskega sodišča in gubernija dekret o zmožnosti izvolitve, sicer pa je zadoščalo, da so bili predstojnik sodišča in svetniki zaupne osebe, preudarni in dobrih navad. Mandatna doba predstojnika sodišča je trajala štiri leta. Volitve je moral potrditi okrožni glavar, predstojnik pa je moral priseči v okrožnem uradu. Za vsakokratne volitve so morali meščani iz svojih vrst izvoliti odbor dvajsetih članov. Dvorna pisarna je za vsak magistrat odobrila svojo sistemizacijo, tudi uradniškega osebja. Reforma magistratov ni zajela le organizacijske plati, ampak je imela za posledico tudi poostren nadzor okrožnih uradov nad poslovanjem mest, kar je še zaostrovalo odnose mest z njimi.‌28 28 Josephs des Zweiten Gesetze und Verfassungen, št. 504; Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemälde von Krain, str. 124; Valenčič, Odnosi med ljubljanskim magistratom in državnimi oblastmi, str. 19–27; Vrhovec, Topografski opis Ljubljane, str. 267.

Stroški, ki naj bi zagotavljali minimalne pogoje za delovanje novega magistrata, so bili preračunani na 450 goldinarjev. Za mesta, ki niso zmogla teh sredstev, je bilo predvideno, da jih municipalizirajo, to je podredijo bližnji zemljiški gosposki. Pri večini mest na Kranjskem so obstajali dvomi, ali bodo sploh zmogla nositi te stroške, končno pa so se dogovorili le z gospostvi Radovljico, Kostanjevico in Šrajbarskim turnom za prevzem bližnjih mest (Radovljico, Kostanjevico in Krško). Na Kranjskem v mestih, ki so bila last zemljiških gospostev, niso dovolili postaviti magistrata, četudi je imelo mesto zanj vse pogoje. Tako je bilo leta 1789 za Škofjo Loko dokončno potrjena municipalizacija, kljub temu da je mesto dokazovalo, da ima zadosti dohodkov za vzdrževanje magistrata in že od davnine lastno sodstvo. Odpravili so tudi mestne organe. Pač pa so morali v municipaliziranih mestih tako kot v vaških občinah po dogovoru z okrajno gosposko postaviti rihtarja, ki naj bi skrbel za izvajanje predpisov, pobiral davke in nadzoroval izdatke mesta.‌29 29 Žontar, Struktura uprave in sodstva, str. 113; ARS, AS 14, šk. 7, 8.

Tudi jožefinski sistem magistratov se na Kranjskem ni obdržal dolgo (na Štajerskem npr. do leta 1849). Za časa Ilirskih provinc so bila namreč mesta vključena v merije, po letu 1814 pa so dobila status občin na čelu z rihtarjem. Izjemo je predstavljala edino Ljubljana, kot deželno glavno mesto, kar je že doslej prihajalo do izraza, s tem da je tedaj (1814) dobila funkcijo političnega okraja. Vsekakor pa so prikazane reforme v drugi polovici 18. stoletja pomenile konec stoletne avtonomije mest.‌30 30 Ringoot, Župani v času Ilirskih provinc, str. 247–255; Žontar, Mesta na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja, str. 138–143; Žontar, Ljubljana in uprava Kraljestva Ilirije, str. 549; Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, str. 47.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Das Eingreifen des Staates in die innere Struktur und Finanzverwaltung der krainischen Städte in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts

Anfang Januar 1747 ordnete Kaiserin Maria Theresia Graf Friedrich Wilhelm von Haugwitz als Hofkommissär nach Krain ab mit der Aufgabe, das Landesfinanzwesen gründlich zu untersuchen. Die Hauptstadt Laibach sowie die anderen zehn landesfürstlichen Städte des Herzogtums überreichten ihm noch im selben Monat eine umfangreiche Denkschrift mit ihren gegen die höheren Stände gerichteten Beschwerden. In der Denkschrift werden zum Teil die Schwierigkeiten wiederum vorgetragen, auf die die Städte bereits in den vergangenen Jahrhunderten stießen, zu denen aber auch viele neue hinzukamen. Die Herrscherin antwortete umgehend auf die Denkschrift, kam diese doch wie gerufen, weil Graf Haugwitz gerade mit der Aufgabe beauftragt wurde, Landesbehörden zu errichten, die Wien unmittelbar unterstellt wären und nicht mehr in den Händen der Landstände lägen.

Die Aufgabe der neuen Staatsbehörden in Krain im Hinblick auf die Städte bestand darin, eine geregelte und nicht verschwenderische Verwaltung der Stadtbehörden zu sichern und ein derartiges städtisches Finanzwesen zu errichten, das alle Kosten, einschließlich Staatssteuern bestreiten könnte. Dieses Vorhaben versuchte man durch Reformen zu erreichen, mit denen sich der gegenwärtige Beitrag auseinander setzt, sowie durch eine strenge Aufsicht der Kreishauptmannschaften über die Städte. Somit gingen die Städte des letzten Scheins der Selbstverwaltung verlustig.

Die ersten Verordnungen, die sich auf die Städte bezogen, erließ die Krainer Repräsentanz bereits im Sommer 1747, die Grundlage für die neue Regelung stellte aber die allgemeine Instruktion für alle krainischen Städte vom 13. Mai 1750 dar. Darauf folgten Maßnahmen zur Erhöhung von städtischen Einnahmen, wodurch die Stadtwirtschaft saniert werden sollte, unter anderem durch Verpachtung von städtischen Abgaben und Verkauf von städtischen Gülten. Nachdem zu Jahresbeginn 1757 eine neue Steuerbemessungsgrundlage in Kraft getreten war, begann man den Städten neue Wirtschaftssysteme vorzuschreiben, die aber die Schwierigkeiten der Städte auch nicht beseitigten. Das bewog die Behörden in Wien dazu, einige städtische Angelegenheiten erneut zu regeln, und zwar aufgrund einer Instruktion, die durch das Hofdekret vom 21. Oktober 1769 erlassen wurde.

Joseph II. hatte kein Gehör mehr für die Sonderstellung der Städte. So bedeutete die in seiner Zeit eingeführte Organisation der Magistrate den Beginn vom Ende einer jahrhundertelangen Tradition der Stadtbehörden.

Abstract

Anhand von Bestimmungen aus den Weistümern, worunter bäuerliche Rechtsquellen des 14. bis 18. Jahrhunderts zu verstehen sind, soll dargestellt werden, in welcher Art und Weise die Nutzung von Liegenschaften im bäuerlichen Bereich, insbesondere von Weideflächen (Almweiden) und Wäldern in diesem Zeitraum erfolgt ist. So werden neben weide- und forstrechtlichen auch umweltschutzrechtliche Probleme angesprochen. Die dargestellten Normen reichen von „wer wie viele Tiere zu welcher Zeit auf die gemeinsamen Weiden treiben darf“ über Normen, welche die Waldnutzung allgemein und im Speziellen den Schutz des Baumbestandes regeln, bis zu allgemeinen umweltschutzrechtlichen Überlegungen, wie etwa die Weideflächen vor zu extensiver Viehhaltung und die Wälder vor unkontrollierter Holzgewinnung durch die Berechtigten zu schützen.

Der Focus der Betrachtung wird zeitlich auf das 16. bis 18. Jahrhundert und geographisch auf die heutigen österreichischen Bundesländer Steiermark und Kärnten gerichtet werden, wobei gerade wegen der gemeinsamen Vergangenheit auch der Grenzraum zwischen diesen beiden Bundesländern und dem Nachbarstaat Slowenien einer genaueren Betrachtung zugeführt werden soll.

SCHLÜSSELWÖRTER

Agrarrecht, Weistümer, Steuerinstrument, Weiden, Waldnutzung, Steiermark, Kärnten

Einleitung

Heute dient die Natur zu einem nicht unerheblichen Teil als Erholungsraum. Dem war aber nicht immer so. Bereits seit dem späten Mittelalter und in größerem Ausmaß ab der Neuzeit, gab es Regelungen und Normen, vorwiegend in den bäuerlichen Weistümern,‌31 31 Vgl. allgemein zur Quellengattung der Weistümer, deren Entstehungsgeschichte und weiterführende Literatur dazu: Baltl, Die Österreichischen Weistümer I. S. 365–410; Baltl, Die Österreichischen Weistümer II. S. 38–78; Steppan, Das bäuerliche Recht an der Liegenschaft. den Waldordnungen und den im Codex Austriacus gesammelten Gesetzen, Patenten und Verordnungen, welche das ländliche Leben im Allgemeinen und im Besonderen die wirtschaftliche Nutzung, Erschließung und Erhaltung von Wiesen, Weiden und Wäldern und damit des unmittelbaren Lebensraumes, reglementiert haben. Neben diesen weide- und forstrechtlichen Regelungsmechanismen waren davon auch umweltschutzrechtliche Bestimmungen mit umfasst.

Die dargestellten Normen reichen von Normen, welche regeln „wer wie viele Tiere zu welcher Zeit auf die gemeinsamen Weiden treiben darf“, über Normen, welche die Waldnutzung allgemein, und im Speziellen den Schutz des Baumbestandes, regeln, bis zu umweltschutzrechtlichen Überlegungen, wie etwa die Weideflächen vor zu extensiver Viehhaltung und die Wälder vor unkontrollierter Holzgewinnung (auch) durch die Berechtigten zu schützen.

Der geographische Fokus meiner Betrachtung liegt primär auf den heutigen österreichischen Bundesländern Steiermark und Kärnten, wobei gerade wegen der gemeinsamen Vergangenheit auch der Grenzraum zwischen diesen beiden Bundesländern und dem heutigen Nachbarstaat Slowenien genauer betrachtet wird.

Regelungsinhalte

Schutz des Waldes

Wie wichtig der Lebensraum Wald für die Bevölkerung war, zeigt sich an den vielfältigen Regelungsmechanismen, welche den Schutz und das Wachstum von Wäldern gewährleisten sollten. Wobei weniger ökologische Aspekte, sondern vielmehr handfeste wirtschaftliche Überlegungen den Großteil der in der Folge angeführten Schutzbestimmungen bedingen. Der Wald war, wie eingangs erwähnt, eben nicht Erholungs- sondern Lebensraum und damit verbunden ein wesentlicher Teil der wirtschaftlichen Existenzgrundlage der ländlichen Bevölkerung. Zum einen diente er als Bau- und Brennholzlieferant, als Weideplatz für Tiere (mit Einschränkungen, wie wir später sehen werden), als direkte Nahrungsquelle (Beeren, Schwämme), als Schutz vor Muren und Lawinen und nicht zuletzt auch als Rohstofflieferant für die Industrialisierung. Diese letzte Funktion umfasste das Schlagen von Holz für die Errichtung und den Betrieb von Bergwerken, die Lieferung von Brennholz für die metallverarbeitende Industrie, die Holzkohlegewinnung und die Herstellung von Pottasche für die Glasindustrie.

Der Wald als Baustofflieferant

Die Wälder, insbesondere die Hoch- und Schwarzwälder, also Nadelwälder, standen unter dem besonderen Schutz der Herrschaft bzw. des Landesfürsten.‌32 32 ÖW VI, Alpenordnung bei der Herrschaft Sölk vom Jahre 1577, S. 13. Die Beschränkungen konnten bis zu einem absoluten Verbot der Holzgewinnung durch die Untertanen reichen.‌33 33 ÖW VI, Statuten von Schwanberg, 1598, erneuert 1661, S. 386. Dies ist einerseits aus dem Interesse an der ungestörten Jagdausübung, aber auch dadurch zu erklären, dass das viele Jahrzehnte gewachsene Holz einen erheblich größeren wirtschaftlichen Wert darstellte, als schnell wachsendes minderwertiges Holz.

Generell war vorgesehen, dass das Fällen von Bäumen, vor allem aber von Bauholz, unabhängig von den Eigentums- und Besitzverhältnissen nur nach vorangegangener Anzeigung und Genehmigung durch den Forst- oder Waldmeister erfolgen durfte,‌34 34 ÖW. VI, Gerichts-, Weide- und Waldordnung zu Strassfried und Arnoldstein, 17. und 18. Jahrhundert, II. Weide- und Waldordnung der Nachbarschaften zu Arnoldstein und Gailitz, 1644, S. 448; ÖW. VI, Forst und Waldordung für Gmünd und Sommeregg, 1700, S. 460. wobei jedoch auch hier bei der Erteilung einer Genehmigung die soziale Stellung innerhalb des „Gemeinwesens“ Berücksichtigung fand.‌35 35 ÖW. VI, Gemeinbrief der Nachbarschaft zu St. Thomas, 1609, S. 523. Die Erteilung und das Ausmaß der Berechtigung war von der Ansässigkeit und von der Größe der zu bewirtschaftenden Fläche abhängig und differierte daher zwischen Gemeindern und Keuschlern erheblich. Die Umsetzung dieser Erlaubnis oblag den Forstaufsichtsorganen, wie etwa den Förstern, die dem solchermaßen Berechtigten die zu fällenden Bäume markierten bzw. das Areal aussteckten und zuwiesen.‌36 36 ÖW. VI, Banntaiding und Satzung der Herrschaft Gmünd, II. Waldordnung, 17. und 18. Jhdt, S. 459. Welch großer Stellenwert den Wäldern, insbesondere den Schwarzwäldern beigemessen wurde, ist auch an folgender Regelung ersichtlich: „Wo immer ein Schwarzwald gestanden hat, zuvor aber kein „bluemsuch“ oder andere Nutzung bestanden hat, darf auch zukünftig niemals Vieh weiden, bei sonstiger Konfiskation der Tiere“.‌37 37 ÖW. VI, Banntaiding und Satzung der Herrschaft Gmünd, II. Waldordnung, 17. und 18. Jhdt, S. 459; ÖW. VI, Bambergische Waldordnung für die Untertanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghetto, 1506, S. 417. Dadurch sollte eine Reduzierung des Waldbestandes zu Gunsten der Weidewirtschaft verhindert werden. Aber auch das Gebot, bei der Errichtung von Wirtschaftsgebäuden das Fundament „auf das wenigst ein daumell hoch auß den grunt heraußmauern“ und „stuben“ bis „unter das tach gemauert“ auszuführen, diente dazu der Holzverschwendung Einhalt zu gebieten.‌38 38 ÖW. VI, Banntaiding und Polizeiordnung der Herrschaft Millstatt, 1608, S. 501.

Abb. 1:‌39 Holzarbeit: Fällen, Aufladen und Abtransport von Holzstämmen; Holznutzungsrechte am Stadtwald; Bezugsrechte - Beschränkungen zum Schutz des Waldes.

39 Trient, Castello del Buonconsiglio – Adlerturm; Kalenderzyklus; Anfang 1500: Bildersammlung Kocher, Universität Graz.

Eine weitere Kategorie der Holznutzung stellte die Herstellung von Schindel- und Zaunholz dar. Die Beschränkung für diese Art der Holznutzung sah einerseits vor, dass keinesfalls hochwertiges Holz dafür Verwendung finden durfte, zum anderen galt auch diese Berechtigung nur unter folgenden Einschränkungen. Oberste Maxime war, die „Wälder in gutem und ungeschmälertem Zustand“ zu erhalten, ausschließlich die Deckung des Eigenbedarfes zu gestatten und keinerlei Holz aus der Herrschaft weiter zu verkaufen, insbesondere nicht ins benachbarte „Ausland“. Weiters durfte gerade für Zaunstecken und Schindeln keinesfalls junges, sondern nur altes Holz gefällt und geschnitten werden.‌40 40 ÖW. VI, Banntaiding und Satzung der Herrschaft Gmünd, II. Waldordnung, 17. und 18. Jhdt, S. 459; ÖW. VI, Forst und Waldordnung für Gmünd, 1700, S. 460. Ein weiters Problem war, dass nicht selten Nachbarn Zaunschindel von fremden Zäunen widerrechtlich und heimlich entfernt haben, um ihrerseits Holz zu sparen. Um diese Praxis und die damit verbundene Holzverschwendung zu unterbinden, aber auch um Streitigkeiten zwischen den Nachbarn zu vermeiden, musste auch vor der Herstellung von Zaunstecken um die Genehmigung beim Waldmeister angesucht werden.‌41 41 ÖW. VI,Bambergische Waldordnung für die Unterthanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghetto, 1506, S. 418. Auch bei dieser zweiten Kategorie der Holznutzung, der Herstellung von Schindeln und Zaunstecken, war das weiter veräußern strafbar.‌42 42 ÖW. VI, Stiftrecht der Nachbarschaft zu Wieting, 15. Jhdt., S. 522 – postuliert das Verbot Zaunholz als Brennholz zu verwenden. Die Nutzung für den Hausgebrauch jedoch war erlaubt. Wurde gegen diese Regelungen verstoßen und der „Waldfrevler“ verurteilt, so teilten sich der Anzeiger und die Herrschaft, das dem Verurteilten auferlegte Bußgeld je zur Hälfte.‌43 43 ÖW. VI, II. Weide- und Waldordnung der Nachbarschaften zu Arnoldstein und Gailitz, 1644, S. 448.

Abb. 2:‌44 Holzzäune und Getreideernte

44 Ansichten aus der Grafschaft Ortenburg, Kemating bei Voglarn, Bayern um 1620/30; Bildersammlung Kocher, Universität Graz.

Mit der Nutzung des Waldes in Form der Holzgewinnung waren weitere Probleme verbunden. Wie gefährlich die Holzarbeit in den Wäldern war, und auch heute noch ist – man denke an die Windschäden in ausgedehnten Bereichen Kärntens und Salzburgs in der unmittelbaren Vergangenheit, wo heute die Spuren der Verwüstungen noch immer zu sehen sind, da die Bringung und Aufarbeitung des Bruchholzes teilweise zu gefährlich ist und daher nicht erfolgt –, belegt folgende Weistümerstelle. Im Banntaiding zu Wasserneuburg, das zirka zwischen 1565 und 1581 aufgezeichnet und im Jahre 1751 bestätigt wurde, wird folgendes normiert: Derjenige, der Bäume an einer öffentlichen Strasse oder einem öffentlichen Weg fällt oder bringt, muss eine Person zum Schutz der Vorbeikommenden aufstellen, um diese vor der Gefahr rechtzeitig zu warnen, damit niemandem daraus ein Schaden entstehen konnte. Bei Missachtung dieser „Verkehrssicherungspflicht“ drohte dem Übertreter eine hohe Geldstrafe. War durch das Unterlassen der Sicherung des Weges oder der Strasse einem Dritten tatsächlich ein Schaden entstanden, war dieser vom Verursacher zu ersetzen.‌45 45 ÖW. VI, Banntaiding zu Wasserneuburg, 1573, S. 430. Aber nicht nur Schäden, die durch die Holzgewinnung und –bringung an Personen, sondern auch an Feldern, Wiesen und Wegen entstanden sind, waren Gegenstand von Schadenersatzzahlungen an die geschädigten Nachbarn.‌46 46 ÖW. VI, Banntaiding zu Wasserneuburg, 1751, S. 430, vgl. dazu auch: Waldordnung für Steyer 1767, Art. 27. Der Auftraggeber von Holzarbeiten hatte darüber hinaus dafür Sorge zu tragen, dass die Hoch- und Schwarzwälder durch die Arbeiter und Knechte möglichst geschont wurden. Zu diesem Zwecke hatte sich der Gewalthaber „tauglicher Arbeiter oder Knechte“ zu bedienen (heute Gehilfenhaftung gem. 1313a und 1315 ABGB), ansonsten hatte er für das Fehlverhalten seiner Gehilfen einzustehen.‌47 47 ÖW. VI, Alpenordnung bei der Herrschaft Sölk 1577, S. 13.

Der Wald als Brennholzlieferant

Die Brennholzgewinnung war in der Mehrzahl der Fälle an die kostenpflichtige Genehmigung durch den Amtmann oder Förster gebunden, wobei dabei aber unter größtmöglicher Schonung der Wälder vorgegangen werden musste. Es wurde in der Folge von den Aufsichtsorganen kontrolliert, ob das geschlagene Holz auch tatsächlich abtransportiert wurde und nicht, zumindest teilweise, einfach im Wald zurückgelassen wurde und in der Folge verrottete. Von der Kostenpflicht wurde aber insofern eine Ausnahme gemacht, als in jenen Fällen, in denen ein „armer Mann“ dringend Brennholz bedurfte, ihm dieses unentgeltlich überlassen wurde. Aber auch in diesem Fall galt ausdrücklich, dass das geschlagene Holz bei sonstiger Bestrafung ordnungsgemäß abtransportiert werden musste.‌48 48 ÖW. VII, Banntaidinge zu Kirchberg am Wechsel, II. Banntaiding des Frauenklosters, Erste Hälfte des 16. Jahrhunderts, S. 40. Das Recht Brennholz für den Eigenbedarf zu sammeln und in begrenztem Maße zu schlägern wurde in vielen Herrschaften den Untertanen zugestanden.‌49 49 Zirkular (Oberösterreich), 5. April 1769, in: Killian – Schwabegger, 600 Jahre österr. Forstwesen, Band 3, S. 37. Häufig hatten sich die Untertanen aber vor dieser Tätigkeit beim Förster bzw. Verwalter anzumelden, der ihnen einen bestimmten Bereich im Wald dafür zuwies. Verstöße gegen diese Vorschriften wurden mit Bußgeldern geahndet.‌50 50 ÖW. VI, Wiesenbewässerungs- und Waldordnung von Hohenwang vom Jahre 1606, S. 73; ÖW. X, (Banntaiding der Stadtpfarre zu Bruck an der Mur, 18. Jahrhundert), S. 180; ÖW. X, Ordnung der Pürgholzknechte des Halamtes Aussee vom Jahre 1632, S. 37; ÖW. X, Ordnung der Pürgholzknechte des Halamtes Ausee vom Jahre 1632, S. 180; ÖW. X, Rechte und Freiheiten der Grafen Montfort zu Weißkirchen, Obdach, Baierdorf, Krems in der Sala und Mürztal, 15. Jahrhundert, S. 121; ÖW. X, Aufzeichnung über den Besitz, die Rechte und Freiheiten der Herrschaft zu Fall, 1638, S. 230; ÖW. VI, Banntaiding und Satzungen der Herrschaft Gmünd, III. Waldordnung, 17. und 18. Jahrhundert, S. 460.

Dass das Recht Brennholz für den Eigenbedarf zu sammeln nicht grundsätzlich bzw. nur zeitlich‌51 51 Vgl. zur zeitlichen Befristung des Holzsammelns: Fragen für die Prüfung eines „Holzgerechten Jägers“ 1766, in: Killian – Panovsky, 600 Jahr österr. Forstwesen, S. 156. und örtlich begrenzt gewährt und jederzeit widerrufen werden konnte, zeigt sich deutlich an folgendem Sachverhalt: Einige Personen wurden bei der Obrigkeit angezeigt, da sie in einem „verpoten walden“ ohne Erlaubnis Brennholz gehackt hatten. Als Rechtfertigung für ihr Verhalten gaben alle Beschuldigten zu Protokoll, dass ihnen der ursprüngliche Eigentümer des Waldes, der aber mittlerweile verstorben war, dies erlaubt hätte. Die Obrigkeit konnte keinerlei Beweise beibringen, welche die Behauptung der Beschuldigten widerlegt hätte. Aus diesem Grund entschied sich die Herrschaft für folgende Vorgangsweise. Im konkreten Fall wurden mangels an Beweisen keinerlei Strafen verhängt. Für die Zukunft jedoch stellte man die Übertretung dieser Vorschrift unter strenge Strafe.‌52 52 ÖW. X, Gemeinrecht-Haltung zu Wartberg, 21. April 1677, S. 125.

Abb. 3:‌53 “Von der Holzarbeit”.

53 Kupferstich, Bilder aus Wolfgang Helmhard Hohberg: “Georgica Curiosa”, Erste Auflage 1682, vierte Auflage Nürnberg 1701 bis 1715, insgesamt 3 Bände, in 12 Bücher gegliedert in: Anton Tautscher, Österreichisches Bauernleben im 17. Jahrhundert, Graz 1973.

In den „Freiheiten der Herrschaft zu Fall“ wurde zwischen Gemeindewald und dem Wald des „Gotteshauses“ insofern unterschieden, als die Holznutzung im Gemeindewald für den Eigenbedarf an keine Bewilligung geknüpft war, im Wald des „Gotteshauses“ die Holznutzung, auch nur für den Eigenbedarf des Untertanen, aber auf jeden Fall bewilligungspflichtig war.‌54 54 ÖW. X, Aufzeichnung über den Besitz, die Rechte und Freiheiten der Herrschaft zu Fall, 1638, S. 227; zur Überwachung der „Klaubholzgewinnung“ durch die Obrigkeit: Waldordnung (Krain), 23. November 1771, in: Kaiser – Killian, 600 Jahre österr. Forstwesen, Band 1, S. 125. – Hier zeigt sich sehr deutlich die Differenzierung zwischen Gemeindewald, an der jeder „Gemeinder“ einen „Nutzungsanteil“ hatte und jenem Wald der im Eigentum des Gotteshauses steht.‌55 55 Kocher, Privatrechtsentwicklung, S. 119; Floßmann, Privatrechtsgeschichte, S. 165 ff.

Das Recht den Wald zu betreten und aus diesem Nutzen zu ziehen hat nicht selbstverständlich bzw. unbeschränkt gegolten. Dies zeigt sich in folgender Weistümerstelle: „Die Bürger und andere Ansässige des Marktes Millstatt haben das Recht den Wald zu benützen. Dieses Recht stützt sich auf die von Johan Geyman als Hochmeister des Stiftes St. Georgen in der Vergangenheit gewährte Berechtigung den Wald zu betreten. Diese Berechtigung wurde seinerzeit „auß gnaden auf wolgefallen und widerruefen“ mit der Auflage erteilt, den Wald dabei zu schonen und nicht zu verwüsten“.‌56 56 ÖW. VI, Banntaiding und Polizeiordnung der Herrschaft Milstatt, III., 16. und 17. Jahrhundert, S. 484; vgl. dazu auch ÖW. X, Aufzeichnung über den Besitz, die Rechte und Freiheiten der Herrschaft zu Fall, 1638, S. 231.

Das Recht für den Eigenbedarf Brennholz zu sammeln war fast in allen untersuchten Herrschaftsbereichen an die Voraussetzung der „Ansässigkeit“ geknüpft. Mit dem Anwachsen der Bevölkerung, vor allem in den Ballungsräumen, wurde diese Vorgabe allerdings zum Problem, so beispielsweise in und um Wien. Nachdem immer mehr Personen in die umliegenden Wälder von Wien strömten, um ihren Brennholzbedarf durch das Aufsammeln von Bruchholz zu decken, ordnete Maria Theresia 1767 an, dass ausschließlich diejenigen Personen ein Recht darauf hätten, den Wald zur persönlichen Brennholzgewinnung zu betreten, die in der Herrschaft ansässig seien. Um dieses Gebot wirkungsvoll kontrollieren zu können, hatten sich die berechtigten Personen bei ihrer Ortsobrigkeit oder Richtern entsprechende schriftliche Bestätigungen ausstellen zu lassen.‌57 57 Patent (Wien, Niederösterreich), 21. August 1767, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 159; Patent (Wien, Niederösterreich), 6. März 1780, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 165.

Eine ähnliche Regelung findet sich auch in der Waldordnung für Niederösterreich aus dem Jahre 1813. Bemerkenswert, außer dem Inhalt dieser Normierungen, ist auch die legistische Ausgestaltung, die bei der vorangegangenen Bestimmung Maria Theresias noch weitgehend fehlt. In Paragraph 28 werden ausführlich die rechtlichen Voraussetzungen für das Sammeln von Brennholz dargelegt. Die Regelung mutet so kompliziert und verklausuliert an, dass sie schon fast aus dem 21. Jahrhundert stammen könnte.

Grundvoraussetzung für das Sammeln von Brennholz war die Bedürftigkeit des Interessenten. Diese musste durch ein vom zuständigen Richter oder Pfarrer ausgestelltes „Armuths-Zeugnis“ dem zuständigen Waldamte nachgewiesen werden. Konnte der Nachweis erbracht werden, hatte das Waldamt in der Folge einen „Erlaubniß-Zettel“ auszustellen, der von den Brennholzsuchenden stets bei sich geführt werden musste. Die Menge des zu sammelnden Holzes war durch mehrere Vorschriften begrenzt. Zum einen durfte ausschließlich Holz vom Boden aufgesammelt werden, zu dessen Gewinnung keinerlei Werkzeuge erforderlich waren. Zum anderen durfte dieses Recht nur an zwei Tagen in der Woche ausgeübt werden und jeder durfte nur soviel Holz aus dem Wald mitnehmen, wie er auf seinem Rücken tragen konnte. Aber auch hier sorgte der Gesetzgeber vor, um eine Benachteiligung von alten und schwachen Personen zu verhindern. Diese Personengruppe erhielt die ausdrückliche Erlaubnis einen Schubkarren oder Handschlitten zum Transport des Brennholzes verwenden zu dürfen. Bei Verstößen gegen diese Auflagen und Reglementierungen wurden missbräuchlich verwendete Werkzeuge und Hilfsmittel abgenommen und unbrauchbar gemacht, die „Erlaubniß-Zettel“ entzogen und schlussendlich im Wiederholungsfall eine „Arreststrafe von 1 bis 3 Tagen oder unter Umständen eine körperliche Züchtigung von 5 bis 10 Stock- oder Ruthenstreichen“ verhängt.‌58 58 § 28 Waldordnung (Niederösterreich), 1. Juli 1813, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S 179.

Die Wahrnehmung von Aufsichtsaufgaben wurde nicht nur durch Amtmänner und Verwalter, sondern auch durch eigenes Forstpersonal wahrgenommen. Im Herrschaftsgebiet des Klosters St. Paul im Lavanttal („Herrschaft zu Fall“) wird ausdrücklich festgehalten, dass ein Forstmeister und drei Förster zu bestellen sind, welche über „almen, wälder und confinen“ zu wachen haben, damit sich nicht „andere haimblicher weis einschleichen, hacken, schintl und weingartstecken machen ...“.‌59 59 ÖW. X, Aufzeichnungen über den Besitz, die Rechte und Freiheiten der Herrschaft zu Fall, 1638, S. 230.

Der Wald als Nahrungsquelle

Interessanterweise lassen sich erst ab dem 18. Jahrhundert Bestimmungen in Waldordnungen bzw. die Waldnutzung regelnden Patenten finden, welche das Sammeln von Beeren und Schwämmen indirekt normieren. Es fällt dabei auf, dass bei den diesbezüglichen Regelungen das verbotene Sammeln von Baumrinden‌60 60 ÖW. VI, Forst- und Waldordnung für Gmünd und Sommeregg, 1700, S. 461- Verbot Rinde von lebenden Bäumen zu schälen, vgl. dazu auch: Waldordnung für Steyer 1767, Art. 18. im Visier der Obrigkeit stand während das Sammeln von Beeren und Schwämmen grundsätzlich erlaubt war. So wird in der Waldordnung für Krain aus dem Jahre 1771 den Mautnern, Förstern, Waldeigentümern und den „Schranken=Einnehmern“ aufgetragen, die Körbe der Beeren- und Pilzsammler auf Baumrinden zu durchsuchen. Im Betretungsfalle sollten sowohl die Rindenstücke, als auch die Beeren bzw. Schwämme der Obrigkeit verfallen sein.‌61 61 Waldordnung (Nieder- und Oberösterreich), 15. September 1766, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 146; Waldordnung (Krain), 23. November 1771, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 123. Ist hier noch von einer generellen Erlaubnis des Beeren-, Kräuter und Pilzsammelns auszugehen, finden sich im Entwurf für ein Forstgesetz für die Provinz Illyrien aus dem Jahre 1810 Bestimmungen, welche dies nur mehr nach Einholung einer entsprechenden Bewilligung gestatten. Diese Bewilligung ist durch das zuständige Forstamt zu erteilen. Im Bewilligungsschreiben hatten die entsprechenden Tage angeführt zu werden, an denen das Sammeln erlaubt war. Bei Nichtbeachtung wurden auch hier als Strafe Arrest und öffentliche Arbeit in Eisen angedroht.‌62 62 § 20 iVm § 6 Forstgesetz (Illyrien) – Entwurf, Februar 1810, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 158.

Ein abgestuftes Regelungsmodell sah man für das Umfeld der Stadt Wien vor. Das Sammeln von Beeren und Schwämmen wurde durch die Jäger-Ordnung für Österreich unter der Enns aus dem Jahre 1728 generell verboten. Hier wird im Artikel 42 das Betreten des Praters, der Brigittenau und der Ebersdorfer-Au zum Zwecke des Sammelns von Beeren, Kräutern und Schwämmen untersagt. In den umliegenden Wäldern jedoch, die nicht mehr in der unmittelbaren Nähe der Stadt Wien lagen, war an zwei Tagen pro Woche das Sammeln von Waldfrüchten erlaubt.‌63 63 Neu-verbesserte Jäger- und Reiß-Gejaids-Ordnung für Ö. u. d. Enns, 1728, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 86.

Die Waldordnung für Niederösterreich vom 1. Juli 1813 erlaubte zwar das Sammeln von Beeren, Schwämmen und Kräutern durch die Bevölkerung, gab aber gleichzeitig dem „Waldbesitzer“ das Recht denjenigen Personen den Zutritt zu seinem Wald zu verwehren, von denen er „eine Beschädigung besorgte“, also schädigendes Verhalten befürchtete.‌64 64 § 15 Waldordnung (Niederösterreich), 1. Juli 1813, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 177.

In diesen Zusammenhang gehören auch die vielfältigen Regelungen, welche das Fällen und Verwüsten von Obstbäumen unter Strafe stellen.‌65 65 ÖW. VI, Dorfordnung der Propstei St. Martin bei Graz, 1730, S. 379; ÖW. VI, Statuten von Schwanberg, 1598, erneuert 1661, S. 385; ÖW. VI, Gerichts-, Weide- und Waldordnung zu Strassfried und Arnoldstein, 17. und 18. Jahrhundert, S. 436; ÖW. VI, Weide – und Waldordnung der Nachbarschaften zu Arnoldstein und Gailitz, 1644, S. 447 und S. 448. Schutzzweck der Norm war die Erhaltung des Obstbaumbestandes, da dieser als zusätzliche Nahrungsquelle für arme und bedürftige Menschen diente.‌66 66 ÖW. VI, Gerichts-, Weide- und Waldordnung zu Strassfried und Arnoldstein, 17. und 18. Jhdt, S. 436. Wie wichtig diese zusätzliche Nahrungsquelle war, wird auch durch die folgende Bestimmung der Weide- und Waldordnung der Nachbarschaft zu Arnoldstein und Gailitz aus dem Jahre 1644 dokumentiert. „Wer Birnen, Äpfel, Kirschen, Weichsel, Nuss oder sonstige Obstbäume, die Früchte tragen umschneidet und als Brennholz verwendet, muss 5 Gulden Strafe bezahlen, unabhängig davon, ob die Bäume in der Gemain oder auf eigenem Grund stehen.“ Von dem eingehobenen Bußgeld wird die Hälfte an den Anzeiger ausgezahlt, der aber ausdrücklich „nicht genannt werden soll“.‌67 67 ÖW. VI, II. Weide- und Waldordnung der Nachbarschaften zu Arnoldstein und Gailitz, 1644, S. 448.

Der Wald als Viehweide

Wie bereits eingangs erwähnt, wurde der Wald nicht nur zur Holzgewinnung, sondern auch als Lebensraum für Nutztiere verwendet. Gerade diese Form der Waldnutzung führte, wie aus der Vielzahl der diesbezüglichen Regelungen abzuleiten ist, zu erheblichen Spannungen zwischen Waldeigentümern, in Form von weltlichen und geistlichen Grundherrn und Waldnutzern, den Bauern.

Zum einen konnte die Waldnutzung für die Tierhaltung (Waldweiden) räumlich begrenzt werden. So wurden bestimmte Waldregionen, wie etwa Jungwälder und Aufforstungszonen von der Nutzung durch Weidevieh generell ausgenommen.‌68 68 Vgl. dazu etwa: ÖW. VI, Bambergische Waldordnung für die Unterthanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghett, 1506, S. 418; Waldordnung (Krain), 23. November 1771, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 121; § 6 Forstgesetz (Illyrien) – Entwurf, Februar 1810, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 155; Neu verbesserte Jäger- und Reiß-Gejaids-Ordnung für Ö. u. d. Enns, 1728, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 85; § 16 Waldordnung (Niederösterreich), 1. Juli 1813, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 177 – hier wird sogar dem Waldeigentümer verboten, Hornvieh in Jungwälder zu treiben. Zur Warnung sind „Verbothszeichen aufzurichten“. Ein Zirkular für Oberösterreich aus dem Jahre 1798 sieht im Übertretungsfall besonders harte Sanktionen vor. Dem Forstpersonal wird im Wiederholungsfall die Erlaubnis erteilt, „Schafe, Schweine und Gaise in Wäldern zu erschießen“, sofern diese nicht in den dafür vorgesehenen, von der Obrigkeit zugewiesenen, Waldplätzen gehalten werden.‌69 69 Zirkular (Oberösterreich), 7. April 1798, in: Killian – Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 75.

Zum anderen konnte die Nutzung des Waldes auf bestimmte Tierarten beschränkt werden. So war etwa das Eintreiben von Pferden, Schweinen und Kühen bzw. Ochsen in den Wäldern vieler Herrschaftsgebiete zulässig,‌70 70 Jäger-Ordnung in Österreich ob der Enns, 8. November 1692, in: Codex Austriacus I, S. 507 f.; Zirkular (Oberösterreich), 28 Juli 1798, in: Killian – Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 76; Waldordnung für Steyer 1767, Art. 6. hingegen das Weiden von Ziegen, wegen der zu erwartenden Verbissschäden, entweder strengstens verboten oder nur unter erheblichen Einschränkungen erlaubt.‌71 71 Waldordnung (Krain), 23. November 1771, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 121; § 7 Forstgesetz (Illyrien) – Entwurf, Februar 1810, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 156; Zirkular (Oberösterreich), 21. Mai 1768, in: Killian - Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 35; Waldordnung für Steyer 1767, Art. 7. Die am Wald entstandenen Schäden durch Ziegen führten beispielsweise im Einflussbereich des Herrschaftsgebietes Gmünd dazu, dass den Bauern befohlen wurde ihren Ziegenbestand drastisch zu verringern und den Hütern bei strenger Strafe untersagt wurde, neben den eigenen noch fremde Ziegen in die Wälder einzutreiben.‌72 72 ÖW. VI, Banntaiding und Satzungen der Herrschaft Gmünd, III. Waldordnung, 17. und 18. Jahrhundert, S. 464; ÖW. VI, Bambergische Waldordnung für die Unterthanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghett, 1506, S. 418; ähnlich auch die Regelung: Waldordnung (Kärnten), 21. Juni 1745, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 85; Patent (Kärnten), 6. Mai 1754, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 98; Waldordnung (Eisenwurzen), 31. Juli 1752, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 108; Patent (Viertel unter dem Wiener Walde, Viertel ober dem Wiener Walde, Eisenwurzen), 20. August 1768, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 160; Gaiß-Viehs-Abschaffung, 14. Februar 1568, in: Codex Austriacus, Pars I, S. 391.

In eine ähnliche Richtung gehen auch die Bestimmungen zum Schutz der Eichenwälder, die gerade für die Eichelmast von Schweinen von großer wirtschaftlicher Bedeutung waren.‌73 73 ÖW. VI, Gerichts-, Weide- und Waldordnung zu Strassfried und Arnoldstein, 17. und 18. Jhdt, S. 444.

Abb.4:‌74 Ausschnitt aus dem Kalenderblatt „November“ aus dem Stundenbuch des Herzogs von Berry.

74Entstanden zu Beginn des 15. Jhdts, fertig gestellt Ende 15. Jhdt, Entstanden zu Beginn des 15. Jhdts, fertig gestellt Ende 15. Jhdt.

Das Weiderecht in Wäldern konnte aber auch zeitlich befristet erlaubt oder auch gänzlich untersagt werden‌75 75 Waldordnung (Friaul - Karst), 15. Juni 1541, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 27; Waldordnung (Kärnten) 30. Jänner 1732, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 77 f.; vgl. dazu: Ober-Oesterreichische Jäger- und Reiß-Gejaids-Ordnung, in: Codex Austriacus V, S. 448 ff. . Schlussendlich existierten viele Regelungsmodelle, welche das Eintreiben von Nutzvieh in die Wälder grundsätzlich untersagten.‌76 76 Zirkular (Herrschaft Kremsmünster), 17. September 1795, in: Killian – Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 63 – Reaktion der Obrigkeit auf die von 56 Untertanen gegen das „Vieheintrieb-Verboth in die Waldungen“. Die Beschwerde führte zu einer zumindest teilweisen Zurücknahme des Verbotes. Für Ziegen hielt man aber daran fest. Wie ernst es der Obrigkeit mit diesem generellen Weideverbot in Wäldern war, lässt sich gut am „Bergtaiding der Herrschaft Kainbach“ aus dem Jahre 1730 darstellen. Hier wird einerseits für alle Nutzvieharten, andererseits während des ganzen Jahres, ein Weideverbot in Waldungen erlassen. Wer dagegen verstößt hat mit einer Geldstrafe von drei Gulden und zusätzlich mit „etlich täg in eisen“ zu rechnen.‌77 77 ÖW. X, Bergtaiding der Herrschaft Kainbach, III., 1730, S. 206; vgl. zu diesem generellen Weideverbot auch: ÖW. VII, Banntaiding über Rauhenwart, 1614, S. 441; ÖW. VII, Banntaiding zu Währing, 1573, S. 846 n.t; ÖW. VI, Banntaiding und Polizeiordnung der Herrschaft Millstatt, 16. und 17. Jahrhundert, S. 491. Die Sanktionen konnten aber neben Geld- und Körperstrafen auch bis zum Verfall des verbotenerweise weidenden Viehs reichen.‌78 78 ÖW. VI, Banntaiding und Satzungen der Herrschaft Gmünd, III. Waldordnung, 17. und 18. Jahrhundert), S. 459; Zirkular (Oberösterreich), 8. Februar 1804, in: Killian – Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 100 – ebenfalls Pfändung. Wird das Vieh vom Eigentümer ausgelöst, geht das Pfandgeld an die Armenkasse; Regierungsverordnung (Innkreis), 4. Juni 1840 – Strafverfahren in Betreff der Forstfrevel, in: Killian – Schwabegger, Österr. Forstwesen, S. 125.

Übergeordnete Schutzvorschriften

War schon das nicht erlaubte bzw. ohne Genehmigung durch die Obrigkeit erfolgte Holzfällen grundsätzlich verboten, so stand vor allem die weiter Veräußerung von Holz,‌79 79 ÖW. VI, Banntaiding und Polizeiordnung der Herrschaft Millstatt, 16. und 17. Jhdt, S. 474; ÖW. VI, Banntaiding zu Fischbach, 16. Jhdt, S. 146; ÖW. VI, Ordnung von Hartberg, nicht vor 1618, S. 122 und S. 130; ÖW. VI, Kreisbrief und Ordnung von Oberwelz, 17. und 18. Jhdt., Vergleich von 1715, S. 255. insbesondere von Fichten, Lärchen und Föhren‌80 80 ÖW. VI, Forst- und Waldordnung für Gmünd und Sommeregg, 1700, S. 462. unter besonders strenger Strafe. Erst recht war die Veräußerung von Holz außerhalb des Herrschaftsgebietes verboten.‌81 81 ÖW. VI, Banntaiding zu Stralleck vom Jahre 1573, S. 152; ÖW. VI, Banntaiding des Stiftes Reun, 17. Jhdt., S. 372; ÖW. VI, Banntaiding zu St. Paul, 16. und 17. Jhdt, S. 536. Schutzzweck der Normen war, die Holzbestände innerhalb der Herrschaft zu erhalten und damit verbunden für eine ausreichende Reserve an Baumaterial und Brennholz zu sorgen. Eine ähnliche Regelung findet sich im „Vergleich der Nachbarschaft zu Wartberg“ aus dem Jahre 1672, der vorsieht, dass der Wald „unverteilt“ für die Gemeinschaft zurückbehalten werden soll, damit, falls ein Feuer ausbricht, Holz für den Wiederaufbau der Häuser zur Verfügung steht.

Abb. 5:‌82 Maibaum als Symbol für Holznutzungsrechte und Markttage. Weitere Bedeutung des Maibaumes: Als „Gemeinschaftsbäume“ ein Symbol für Gemeinden mit Selbstverwaltung und unabhängig gewähltem Bürgermeister; als „Freiheitsbäume“ ein Symbol der Französichen Revolution.

82 Kupferstich, Bilder aus Wolfgang Helmhard Hohberg: “Georgica Curiosa”, Erste Auflage 1682, vierte Auflage Nurnberg 1701 bis 1715, insgesamt 3 Bande, in 12 Bucher gegliedert in: Anton Tautscher, Osterreichisches Bauernleben im 17. Jahrhundert, Graz 1973.

In eine ähnliche Richtung gehen auch die Bestimmungen des Artikels 35 der Waldordnung für Steyer 1767. Diese Vorschrift stellt eine Wiederverlautbarung einschlägiger Bestimmungen aus dem Jahre 1754 dar. In diesem Verbot wird gegen die Verschwendung von Holz durch das Aufstellen von Maibäumen und das Eingraben von jungen Bäumen vor den Toren von Wirtshäusern anstatt der „Graszeiger“ vorgegangen. Als Strafe wurde hier gegen die Herrschaft, die dies duldete mit einer Geldstrafe, gegen die Untertanen mit einer Körperstrafe, vorgegangen.‌83 83

Die Herstellung von Holzkohle erforderte einen großen Einsatz des Rohstoffes Holz, der zunehmend rarer und damit kostbarer wurde. Grundsätzlich war die Verarbeitung von Holz zu Kohle in vielen Herrschaften ausdrücklich verboten.‌84 84 ÖW. VI, Banntaiding zu St. Paul, 16. und 17. Jhdt, S. 536. Dieses Verbot konnte jedoch insofern gelockert werden, als beispielsweise in der Forst- und Waldordnung für Gmünd und Sommeregg aus dem Jahre 1700 normiert war, dass Windwurfgehölze, bevor diese verrotten, nach Erlaubnis durch den Forstmeister und den Pfleger zu Kohle verarbeitet werden durften.‌85 85 ÖW. VI, Forst- und Waldordnung für Gmünd und Sommeregg, 1700, S. 461. Eine ähnliche Regelung findet sich auch beispielsweise im Artikel 13 der Waldordnung für Steyer aus dem Jahre 1767 und deren Vorgängerinnen. Keinesfalls jedoch durfte „Bauholz“ verkohlt werden, insbesondere dann nicht, wenn in der Herrschaft baufällige Häuser standen. In diesem Fall war immer die Genehmigung des Probstes einzuholen.‌86 86 ÖW. VI, Stiftrecht der Nachbarschaft zu Wieting, 15. Jhdt, S. 516 und S. 518.

Heute wie damals war der Wald vielfältigen Gefahren ausgesetzt, die dessen Bestand massiv bedrohen konnten. Etwa durch den Befall von Schädlingen, z.B. Borkenkäfer. Auch heute noch ist diese Gefahr nicht gebannt. Aktualität erlangte dieses Bedrohungsszenario im verstärkten Maße wieder durch die Windbrüche vor ca. 5–6 Jahren. In vielen Fällen ist es wirtschaftlich nicht vertretbar das Bruchholz aufzuarbeiten und abzutransportieren. Die Gefahr, die neben dem unmittelbaren wirtschaftlichen Schaden damit verbunden ist, besteht aber darin, dass das abgestorbene Holz einen idealen Nährboden für die Vermehrung der Borkenkäfer darstellt, welche sich in der Folge jedoch nicht mit dem Bruchholz begnügen, sondern auch in gesunde Baumbestände einwandern. Diese Problematik soll hier aber nur am Rande Erwähnung finden.

Eine weitere Gefährdung der Wälder konnte durch den unachtsamen Umgang mit offenem Feuer entstehen. Auch heute werden jedes Jahr unzählige Hektar Waldfläche in den Sommermonaten durch Feuer vernichtet. Mitunter werden ganze Waldstriche auch von geldgierigen Geschäftemachern bewusst in Brand gesetzt, um durch diese Art von illegaler Brandrodung neue Flächen für die Errichtung von Feriensiedlungen zu gewinnen.‌87 87 Vgl. dazu im historischen Bereich die verbotene Brandrodung um Weideflächen auszuweiten: Kurrende (Kärnten), 17. Juni 1779, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 135.

Wie wichtig der Lebensraum Wald für die Bevölkerung und die Obrigkeit war, lässt sich exemplarisch an folgenden Weistümerstellen aus Niederösterreich aufzeigen. Hier wurde dem Brandstifter, der einen Waldbrand gelegt hatte, um für sich daraus einen Nutzen zu ziehen und gleichzeitig damit die Obrigkeit und seine Nachbarn schädigte, eine „spiegelnde Strafe“ auferlegt. Das Wesen der spiegelnden Strafen bestand darin, den Täter seiner gerechten Bestrafung mittels seines „Tatwerkzeuges“ – in diesem Fall dem Feuer – zuzuführen. Konkret wurde hier der Täter mit „Stroh umbunden“ und anschließend wurde dieses in Brand gesteckt. Überlebte der solchermaßen Bestrafte diese drakonische Strafe, galt seine Tat als gesühnt. Damit verbunden war aber auch eine weitere Straffunktion, die der Abschreckung. Man kann sich unschwer vorstellen, dass eine auf Grund dieser Bestrafung mit Brandwunden übersäte Person gleichsam als lebendes Mahnmal diente, um dadurch in Zukunft potentielle Täter von der Begehung dieses Deliktes abzuhalten. Dass diese fragwürdige Abschreckungswirkung in der Realität ihr Ziel verfehlt - damals wie heute - zeigt sich jedoch deutlich in jenen Ländern, in denen die Todesstrafe nach wie vor angewandt wird.‌88 88 ÖW. VII, Banntaiding zu Hochwolkersdorf, 17. Jahrhundert, S. 70; ÖW. VII, Taidinge zu Saubersdorf, II. Bergtaiding, 1592, S. 105; gleiche Sanktion dafür auch in: ÖW. VII, Banntaidinge des Stiftes Heiligenkreuz zu Winden, I. 1431, S. 1028.

Es gab jedoch auch Bestimmungen, welche nicht ausschließlich auf das Leben des Rechtsbrechers abzielten. Neben der schweren Körper- bzw. Todesstrafe konnten durch die Tatbegehung und der darauf folgenden Verurteilung auch finanzielle Folgen verbunden sein. So wird im „Banntaiding des Wiener Waldes“ für Waldfrevel nicht nur eine Körperstrafe, sondern auch der Verfall der Güter des Täters angedroht bzw. ausgesprochen. Wobei aber in diesen Fällen nicht nur der unmittelbare Täter, sondern auch dessen Familie in die Bestrafung indirekt mit einbezogen wurde. In der Praxis führte dies häufig zum Entzug der Lebensgrundlage für eine große Anzahl von Personen.‌89 89 ÖW. VII, Ordnung und Banntaidinge des Wiener Waldes, I. Waldbuch, 1511, S. 707.

Es lassen sich teilweise Verbote nachweisen, die es gänzlich untersagen in Wäldern mit Feuer zu hantieren oder dies nur im Winter, unter bestimmten Sicherheitsauflagen, erlauben.‌90 90 Waldordnung (Nieder- und Oberösterreich), 15. September 1766, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 147; Waldordnung (Krain), 23. November 1771, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 123; Vorbeugung der Waldbrünste, Patent (Kärnten), 23. Juni 1775, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 131. Teilweise wurden sehr hohe Geldstrafen für die Übertretung dieser Gebote verhängt. Die Haftung für schuldhaftes Verhalten erstreckte sich jedoch nicht nur auf den eigentlichen „Täter“, sondern umfasste auch dessen „Arbeitgeber“, der für das schuldhafte Verhalten seines „Dienstnehmers“ mit einzustehen hatte.‌91 91 ÖW. VI, Bambergische Waldordnung für die Unterthanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghett, 1506, S. 416 f.; vgl. dazu auch: Waldordnung (Bamberg, Kanaltal), 22. Dezember 1584, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 47; Kurrende (Kärnten), 17. Juni 1779, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 135. In der Waldordnung für Kärnten aus dem Jahre 1732 versuchte man der Feuergefahr in den Wäldern durch ein allgemeines Verbot des „Tabak=Rauchens“ für „Viehhalter“ zu begegnen. Als Strafe für die Übertretung dieses Verbotes wurde eine „Viertel=jährige Arbeit in Eisen und Banden“ in Aussicht gestellt.‌92 92 Waldordnung (Kärnten), 30. Jänner 1732, in: Kaiser – Killian, Österr. Forstwesen, S. 78.

Nicht ganz so streng, aber nicht weniger ernst gemeint, waren die Bestimmungen im Waldungspatent der Herrschaft Gmünd (Lodron) vom 20. Juni 1750: „Da in der Vergangenheit die Hoch-, Schwarz und Bannwälder fast jährlich durch die Unachtsamkeit oder die „boßheit“ der Viehhüter in Brand geraten sind und dadurch der Obrigkeit und der ganzen „gemein“ großer und unersetzlicher Schaden entstanden ist, wird allen Viehhütern das Feuer machen im Wald bei großer und empfindlicher Strafe verboten.“ Im Übertretungsfall wird aber nicht der Viehhalter, sondern dessen Bauer zur Rechenschaft gezogen. Diese Dienstgeberhaftung wurde eingeführt, damit die Bauern für die Einhaltung dieser Vorschriften sorge trugen. Eine Ausnahme wurde jedoch von diesem generellen Verbot gemacht. Die Knechte von Bauern, die im Winter oder zur kalten Jahreszeit in den Wäldern Holz schlagen und ihre Arbeit verrichten mussten und daher unmöglich ohne ein wärmendes Feuer auskommen konnten, durften Feuer machen. Entstand aber aus nachgewiesener Nachlässigkeit ein Brand, wurden sowohl die Knechte, als auch der Bauer bestraft. Aus diesem Grund waren die Holzknechte verpflichtet bei Verlassen des Waldes die Feuer nachweislich auszulöschen. Damit sich aber niemand durch die behauptete Unkenntnis dieser Vorschrift entschuldigen konnte, wurde diese in den Pfarrkirchen nach den Gottesdiensten publiziert und durch den Landgerichtsdiener den Adressaten zur Kenntnis gebracht.‌93 93 ÖW. VI, Waldungspatent der Herrschaft Gmünd 1750, S. 464.

Auch in der Waldordnung für Niederösterreich aus dem Jahre 1813 wurde der Bekämpfung von Waldbränden große Bedeutung beigemessen. In Paragraph 34 wird sowohl das Feuermachen, als auch das „Tobakrauchen mit unbedeckter Pfeiffe neben geschlagenem Holze“, auch wenn daraus kein Schaden entstanden ist, unter Arreststrafe gestellt bzw. mit körperliche Züchtigung geahndet. Ist aber ein konkreter Schaden aus dem rechtswidrigen Verhalten erwachsen, so erhöht sich das Strafausmaß auf bis zu ein Monat Arrest und zusätzlich hatte der Verursacher Schadenersatz zu leisten.‌94 94 § 34 Waldordnung (Niederösterreich), 1. Juli 1813, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 181; Vgl. dazu auch Waldordnung für Steyer 1767, Art. 16. Wie ernst es der Obrigkeit mit der Verhinderung und Eindämmung von Waldbränden war belegt auch Paragraph 35. Jedermann ist danach verpflichtet, bei sonstiger Arreststrafe von 3 bis 8 Tagen, unverzüglich jeden Brand beim nächsten Ortsvorsteher zu melden. Damit die Bevölkerung dieser Meldepflicht auch tatsächlich nachkam, erhielt der „erste Anzeiger“ eines Waldbrandes eine Belohnung in der Höhe von 10 bis 50 Gulden, welche vom betroffenen Waldbesitzer zu bezahlen war.‌95 95 § 35 Waldordnung (Niederösterreich), 1. Juli 1813, in: Killian - Panovsky, Österr. Forstwesen, S. 181.

Der Wald als Schutz vor Naturereignissen (Umwelt- und Katastrophenschutz)

Um die Uferböschungen zu befestigen und gleichzeitig auch bei Hochwasser zu verhindern, dass abgetriebenes Holz die Brücke zerstörte, hat die Nachbarschaft von Arnoldstein und Gailitz folgende Regelung erlassen: An den Ufern der Gail und insbesondere bei der Brücke soll das Gehölz nicht ungehindert wachsen können, da ansonsten die Weideflächen eingeschränkt und auch wilde Tiere, wie Wölfe und Bären im Dickicht Unterschlupf finden konnten. Da zwischen dem Dickicht aber auch nützliche und schöne junge Bäume wachsen, soll zukünftig nach vollendeter Feldarbeit eine ganze Woche lang jeder Nachbar, Keuschler und Gast eine taugliche Arbeitskraft am Morgen mit Hacke und Haue bereitstellen. An der Brücke wurden die Männer vom Waldmeister oder anderen dazu ausgewählten „Inspektoren“ in Empfang genommen. Diese Aufsichtsorgane teilten die Leute dann zu Schichten ein, die jeden Tag einen anderen Uferabschnitt räumen und alle schädlichen Sträucher ausreißen oder umhacken sollten. Dadurch sollte das Wachstum der jungen, starken Bäume gefördert werden. Wer aber ungehorsam war, nicht selbst erschien oder keinen tauglichen Ersatz schickte, sollte durch das Gericht bestraft werden. Als Motivation wurde den Verpflichteten mitgeteilt, dass diese Maßnahmen „in wenigen Jahren große Früchte tragen und für die ganze gmain und nachbarschaft von großem nutzen sein werde“.‌96 96 ÖW. VI, II. Weide- und Waldordnung der Nachbarschaften zu Arnoldstein und Gailitz, 1644, S. 448. Die Bestimmung zielte aber nicht nur auf die Maximierung des Holzertrages und bessere Nutzung der Weideflächen, sondern eindeutig auch auf Maßnahmen des Katatstrophenschutzes, ab. Wie bereits oben erwähnt, stellte diese Maßnahme einen Schutz vor Hochwasser dar, da einerseits die Brücke vor Treibholz geschützt werden sollte und andererseits das Ufer durch die jungen kräftigen Bäume befestigt wurde und somit die umliegenden Wiesen und Felder vor Verwüstung geschützt wurden.

Um die Vermurung von Straßen und Wegen zu verhindern, normierte beispielsweise die Waldordnung der Herrschaft für Gmünd, dass niemand Holz entlang der Straße, weder oberhalb noch unterhalb, fällen darf, damit weder im Winter, noch im Sommer die Straßen unpassierbar gemacht werden. Wer sich nicht an diese Vorschrift hielt, musste für jeden umgeschnittenen Baum einen Taler Strafe bezahlen.‌97 97 ÖW. VI, Banntaiding und Satzung der Herrschaft Gmünd, II. Waldordnung, 17. und 18. Jhdt., S. 460. Ganz ähnlich lauteten auch die diesbezügliche Vorschrift der Bambergischen Waldordnung für die Untertanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghetto. Hier wurde bei Körper- und Geldstrafe verboten, Bäume entlang der Landstrasse zu fällen. Damit sollte verhindert werden, dass im Winter Murenabgänge die Straße verschütten und somit unpassierbar machten.‌98 98 ÖW. VI, Bambergische Waldordnung für die Unterthanen in Canale, Tarvis, Bleiberg und Malborghetto, 1506, S. 417. Auch die Waldordnung für Steyer aus dem Jahre 1767 regelt in Artikel 20 Bestimmungen für den „sorgfältigen Erhalt und die Hegung der Schirm- und Schutzbäume bey den Strassen“.‌99 99 Waldordnung für Steyer 1767, Art. 20.

Schlußbemerkung

Anhand dieser kurzen Darstellung konnte gezeigt werden, dass der Natur- und Umweltschutz in Form von rechtlichen, wirtschaftlichen und sozialen Reglementierungen im Agrar- und Forstbereich länderübergreifend ähnlich geregelt wurde und damit weder regionale noch nationale Schranken kennt. Dieses Phänomen lässt sich relativ einfach erklären. Der bäuerliche Rechtsbereich ist ganz allgemein gesehen einer schwächeren Dynamik unterworfen, als etwa der städtische Rechtsbereich, wo eine realtiv große Anzahl von Menschen auf kleinstem Raum zusammen leben und wirtschaften. Aus diesen Gründen erfolgt die Rechtsanpassung im städtischen Bereich rascher und nachhaltiger. Die Veränderungen im bäuerliche Rechtsbereich laufen zwar deutlich langsamer ab, sind aber unabhängig von der Geschwindigkeit, ebenso als Reaktion auf die sich verändernden Rahmenbedingungen, wie etwa die zunehmende Industrialisierung und die damit verbundene „Ausbeutung“ der Natur, zu sehen. Und auch hier galt und gilt: Je höher der Bedarf an Rohstoffen, desto strengerer Reglementierungen bedarf es, um die Natur vor ungebremster Ausbeutung zu schützen und als Lebens- und Überlebensraum zu bewahren.

Literatur und quellenverzeichnis

Baltl, Hermann: Die Österreichischen Weistümer I. - Studien zur Weistumsgeschichte, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Band 59, Graz-Köln: Böhlau, 1951, S. 365–410.

Baltl, Hermann: Die Österreichischen Weistümer II. - Studien zur Weistumsgeschichte, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Band 61, Graz-Köln: Böhlau, 1953, S. 38–78.

Codex Austriacus, Ordine Alphabetico Compilati, Pars V, Wien 1740.

Floßmann, Ursula: Österreichische Privatrechtsgeschichte, 3. Auflage, Wien-New York: Springer, 1996.

Kaiser, Andreas – Killian, Herbert: 600 Jahre österreichisches Forstwesen im Spiegel alter Gesetze und Verordnungen, Band 1, in: Schriftenreihe des Instituts für Sozialökonomik der Forst- und Holzwirtschaft, Band 40/1, Wien 2000.

Killian, Herbert – Panovsky, Sigrid: 600 Jahr österreichisches Forstwesen im Spiegel alter Gesetze und Verordnungen, Band 2, in: Schriftenreihe des Instituts für Sozioökonomik der Forst- und Holzwirtschaft, Band 40/2, Wien 2001.

Killian, Herbert – Schwabegger, Markus: 600 Jahre österreichisches Forstwesen im Spiegel alter Gesetze und Verordnungen, Band 3, in: Schriftenreihe des Instituts für Sozioökonomik der Forst- und Holzwirtschaft, Band 40/3, Wien 2001.

Kocher, Gernot: Privatrechtsentwicklung und Rechtswissenschaft in Österreich, 2. Auflage, unter Mitarbeit von Markus Steppan, Wien: Böhlau 1997.

Österreichische Weisthümer, Gesammelt von der kaiserl. Akademie der Wissenschaften, Steirische und Kärnthische Taidinge, Band VI, Hrsg. Ferdinand Bischoff und Anton Schönbach, Wien 1881.

Österreichische Weisthümer, Gesammelt von der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften: Niederösterreichische Weisthümer, Band VII, I. Theil, Das Viertel unter dem Wiener Walde, Hrsg. Gustav Winter, Wien 1886

Österreichische Weistümer, Gesammelt von der Akademie der Wissenschaften: Steirische Taidinge (Nachträge), Band X, Hrsg. Anton Mell und Eugen Freiherr von Müller, Wien 1913.

Steppan, Markus: Das bäuerliche Recht an der Liegenschaft, Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien, Hrsg. Hermann Baltl, Band 53, Graz: Leykam 1995.

Tautscher, Anton: Österreichisches Bauernleben im 17. Jahrhundert, Bilder aus Hohbergs “Georgica curiosa.”, Graz: Recht, Staat und Wirtschaft 1973.

Waldordnung in Ezherzogthum Steyer, Wien 26. Juni 1767.

Povzetek

Agrarno pravo kot socialni, gospodarski in pravni upravljalni instrument

Na podlagi določil v pravnih napotilih (Weistümern), s katerimi razumemo kmečke pravne vire od 14. do 18. stoletja, prispevek predstavlja, kakšna je bila v tem obdobju izraba nepremičnin v rokah kmetov, zlasti pašniških površin (planinskih pašnikov) in gozdov. Poleg pravnih problemov, povezanih z gozdovi in pašniki, so prispevek dotika tudi okoljevarstvenih problemov. Predstavljene norme sežejo od vprašanja, „kdo sme koliko živali in v katerem času gnati na skupno gmajno“, preko določil, ki uravnavajo izkoriščanje gozdov na splošno in posebej zaščito drevesnega sestoja, vse do splošnih okoljevarstvenih razmišljanj, kako zaščititi pašniške površine pred preveč ekstenzivno živinorejo in gozdove pred nenadzorovanim izkoriščanjem lesa s strani upravičencev.

V ospredju obravnave je čas med 16. in 18. stoletjem, v geografskem pogledu pa današnji avstrijski zvezni deželi Štajerska in Koroška. Pri tem je prav zaradi skupne preteklosti pritegnjen v natančnejšo obravnavo tudi obmejni prostor med obema deželama in sosednjo državo Slovenijo.

Abstract

Seit dem Zeitalter der Gegenreformation wurde das Kultur- und Geistesleben des innerösterreichischen Raumes zwar nicht ausschließlich, aber maßgeblich von den Jesuiten geprägt. Neben dem seelsorglichen und sozialen Wirken und den Aktivitäten im Bildungssektor lag ein weiterer Schwerpunkt auf der Wissenschafts- und Kulturpflege. Gemäß den Ordensprinzipien wurde auch in den innerösterreichischen Niederlassungen diesen beiden Bereichen eine entsprechende Aufmerksamkeit zuteil. Das führte – gefördert durch den kontinuierlichen personellen Wechsel in den einzelnen Kollegien – zu bedeutenden wissenschaftlichen Leistungen in den Kollegien Graz, Ljubljana und Klagenfurt. In ihnen lehrten Persönlichkeiten, die überregionale Reputation hatten. In vielen Wissenschaftsdisziplinen wirkten sie erfolgreich. In der Geographie, in der Geschichte, in den naturwissenschaftlichen Fächern oder der Sprachwissenschaft leisteten Angehörige der Societas Jesu Bedeutsames. So führte in Kärnten das Bestreben, mit den Aktivitäten auch die Slowenisch sprechende Bevölkerung anzusprechen, zur Beschäftigung mit der slowenischen Sprache. Daneben widmeten sich die Jesuiten kulturellen Belangen wie der Musik, der Architektur, der bildenden Kunst, der Literatur oder dem Theater, dem eine besondere Bedeutung zugemessen wurde. Damit waren die jesuitischen Kollegien nicht nur religiös-kirchliche Mittelpunkte, sondern auch Wissenschafts- und Kulturzentren, die zur Entfaltung einer kulturellen und geistigen Blüte beitrugen, die bis zur Auflösung des Ordens im Jahre 1773 andauerte.

SCHLÜSSELWÖRTER

Jesuiten, Innerösterreich, kulturelle Entwicklung, Wissenschaft

I.

Mit der Auflösung der Societas Jesu durch Papst Gregor XIV. am 19. August 1773 endete eine fast 200jährige Epoche jesuitischen Wirkens im Habsburgerstaat und damit auch in Innerösterreich. Betroffen war nicht nur der kirchliche Bereich, in dem die Jesuiten gerade für die innerösterreichischen Länder als Theologen, Seelsorger und Prediger eine bedeutende Größe der katholischen Reform und Gegenreformation darstellten.‌100 100 Heiss, Bedeutung und Rolle der Jesuiten, S. 69ff. Sie waren – wie in der Literatur treffend formuliert – hier nicht nur „an den entscheidenden Brennpunkten des geistigen und politischen Lebens“ als Beichtväter des Landesfürsten und seiner Familie eingesetzt, sondern sie gestalteten maßgeblich die kulturelle Sphäre und wirkten im Bildungs- und Wissenschaftssektor.‌101 101 Rumpler, Jesuiten, S. 38. Das entsprach dem jesuitischen Selbstverständnis, wonach sie nicht nur als Theologen, Seelsorger, Lehrer und Erzieher, sondern auch als Kulturträger im Dienste der ecclesia catholica zu wirken hatten. Das heißt: Sie traten u. a. als Verfasser von Schauspielen, als Literaten sowie als architektonische und bildliche Gestalter des Raumes auf. Sie betätigten sich aber auch als Gelehrte und Wissenschafter. Die Wirkungsmöglichkeiten der Kultur und Wissenschaft als gesellschaftsprägende Kraft im Sinne der Ordensprinzipien hatte bereits Ignatius von Loyola erkannt. Deshalb gehörte es zu den „ex primariis Societatis nostrae ministeriis […] omnes disciplinas Instituto nostro congruentes ita proximis tradere, ut inde ad Conditoris ac Redemptoris nostri cognitionem atque amorem excitentur, omni studio curandum sibi putet Praepositus Provincialis, ut tam multiplici scholarum nostrarum labori fructus […] abunde respondeat.“‌102 102 Ratio atque institutio studiorum, ohne Seitenangabe (“regulae provincialis”). Das bildete die Leitlinie für den Zugang zu den Wissenschaften bis zur Ordensauflösung. Alle wissenschaftlichen Disziplinen waren unter diesem Aspekt auf ihre „Dienlichkeit“ hinsichtlich der Umsetzung der Ordensprinzipien zu untersuchen und im schulischen bzw. universitären Fächerkanon zu berücksichtigen.

Bereits in den 1560er-Jahren hatte Jakob Lainez als Ordensgeneral auf die gezielte Präsenz des Ordens an den Universitäten gedrängt. Dahinter stand weniger das Ziel, diese als Wissenschaftsinstitution, sondern – das stand im Vordergrund – als Bildungs- und Erziehungsanstalt im Sinne des jesuitischen „Ad maiorem Dei gloriam“ auf- und auszubauen. Gemäß dieser Vorstellungen kam es noch im ausgehenden 16. Jahrhundert in den Ländern des Heiligen Römischen Reiches zur Übernahme einzelner Lehrstühle durch Jesuiten sowie zu Universitäts-, Akademie- und Gymnasialneugründungen, die – sieht man von der Grazer Universität, die als Gegengewicht zur protestantischen Landschaftsschule gegründet worden war, ab – frei von einem landesfürstlichen Einfluss waren.‌103 103 Asche, Humanistische Bildungskonzeptionen, S. 389. Zunächst verfügten die Jesuitenuniversitäten – ganz den Prinzipien der „Ratio studiorum“, die der Theologie den absoluten Vorrang gegenüber den artistischen Disziplinen einräumte, folgend – über eine philosophische und theologische Fakultät.‌104 104 Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 2/1, S. 553. Nur wenige Universitäten in den Ländern des Heiligen Römischen Reiches hielten an der Zwei-Fakultäten-Universität fest. Im ausgehenden 17. Jahrhundert erfolgte eine Ausweitung der institutionellen Gliederung, bedingt einerseits durch die wachsende Bedeutung des Staatsrechtes, andererseits durch das Aufkommen der Naturwissenschaften. Ersteres führte etwa zur Einrichtung einer Juristischen Fakultät in Innsbruck (1673), Olmütz [Olmouc] (1678) und Bamberg (1735), zweiteres nach einem langen Hin und Her zur Öffnung gegenüber den naturwissenschaftlichen Fächern bis hin zur Einrichtung medizinischer Fakultäten.‌105 105 Asche, Humanistische Bildungskonzeptionen, S. 390. Das war ein langer, schwieriger Weg. Denn die Jesuiten waren weniger auf die Beschäftigung mit empirischen Tatsachen als vielmehr auf die Auseinandersetzung mit theologisch-philosophischen Fragen fixiert.

Dennoch verweigerten sie sich der Auseinandersetzung mit den modernen Wissenschaften nicht. Deren Aufnahme in den universitären und schulischen Lehrkanon erfolgte aber zögerlich, nicht zuletzt auch auf staatliches Drängen, obwohl sich Mitglieder der „Societas“ schon früh auf das Terrain der modernen Naturwissenschaften begeben hatten. So beschäftigte sich Christoph Scheiner (1575–1650)‌106 106 Daxecker, Physiker Christoph Scheiner; ders., Christoph Scheiner; Braunmühl, Christoph Scheiner. – ausgehend von der Schrift „De caelo“ des Aristoteles – als Mathematiker mit der Astronomie und Fragen der Optik. Auf der Basis seiner Sonnenbeobachtungen entdeckte er 1611 gemeinsam mit Johann B. Cysat (1585–1657) als einer der ersten die Sonnenflecken.‌107 107 Appelles, Tres Epistolae; Scheiner, Rosa Ursina.

Der zweite Ordensgeneral Jakob Lainez (Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. I, S. 545).

In Scheiners Wirken manifestierte sich das zentrale Problem, das sich für die Jesuiten aus ihrer Forschertätigkeit ergab. Das war die Frage der „Autorität“ und – damit einhergehend – die Schaffung einer Symbiose von Glauben und Wissen. Wie schwierig diese war und welches Spannungsmoment sich daraus ergab, wird seitens der Literatur auf den Punkt gebracht, wenn es heißt: „Galilei mochte ein guter Katholik, Kepler ein guter Protestant sein; bei ihren Experimenten, Beobachtungen und Spekulationen nahmen sie [je]doch keine Rücksicht darauf, ob die Ergebnisse, zu denen sie gelangten, mit den Lehren der anerkannten Autoritäten übereinstimmten oder nicht. Für die Jesuiten aber bedeutete `Autorität´ eine unübersteigbare Schranke, die ihnen bei ihren Studien immer wieder an einem bestimmten Punkt Einhalt gebot.“‌108 108 Fülöp-Miller, Macht und Geheimnis, S. 496. Denn die jesuitisch-aristotelisch-scholastische Tradition mit dem unbedingten Festhalten an der Einheit von Wissen und Glauben war mit den Prinzipien der empirischen Naturwissenschaften schwer vereinbar.‌109 109 Rumpler, Jesuiten, S. 39. In diesem inneren Konflikt zwischen Glauben und Wissen(schaft) entschied sich Scheiner für den Glauben. Er nahm Rücksicht auf „autoritative Gesichtspunkte“ und verteidigte in der Auseinandersetzung zwischen der katholischer Kirche und Galileo Galilei das geozentrische Weltbild. Damit folgte er wie auch Johann Riccioli (1598–1671), der seitens des Ordens als Fachmann der Astronomie mit einer Gegendarstellung zur kopernikanischen Lehre beauftragt worden war, zugleich aber diese als „das `schönste, einfachste und beste´“ bezeichnete,‌110 110 Fülöp-Miller, Macht und Geheimnis, S. 497. der „auctoritas“. Diese bildete aber kein denkhemmendes Korsett. Die Jesuiten verschlossen sich nicht der Auseinandersetzung mit der Erkenntnistheorie der Aufklärung und den Methoden des empirischen Forschens. Sie waren „gewillt, sich über alle neuen Entdeckungen auf dem laufenden zu erhalten“ und „angestellte Experimente nochmals vorzunehmen, deren Ergebnisse zu überprüfen und bei dieser Gelegenheit manche neue Erkenntnis zu gewinnen.“‌111 111 Ebd., S. 498. Das ebnete ihnen im 18. Jahrhundert den Weg zu den aufblühenden Naturwissenschaften, aber auch zu den geisteswissenschaftlichen Disziplinen, immer verbunden mit dem Bestreben, Glauben und Wissen miteinander zu verbinden, wie es von der Metaphysik des Francisco Suárez (1548–1617), der „bedeutendste Vertreter der sogenannten spanischen Scholastik“,‌112 112 Schöndorf, Metaphysik des Francisco Suárez, S. 405. angedacht war. Am Ende stand eine Gesamtkonzeption, „die nicht als eine Bewegung von Gott her und auf Gott hin gedacht“ war, „bei der Gott Sein von sich selbst in verschiedenen Graden so mitteilt, daß dies zur Bildung der verschiedenen Geschöpfe führt, die in je verschiedener Weise dieses Sein […] erhalten, sondern es wird wie in der neuzeitlichen Naturwissenschaft ein allgemeingültiges gesetzliches Raster entworfen, in dem die verschiedenen einzelnen konkret existierenden Objekte ihre verschiedenen Stellen zugewiesen“ bekamen.‌113 113 Vgl. ebd., S. 416.

Titelblatt der Mainzer Ausgabe der „Opera mathematica“ des Christoph Clavius (Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. II/ 2, S. 431).

In Anlehnung an dieses Postulat setzten sich die Jesuiten nicht nur mit der Überlieferung traditionellen Wissensgutes und den neuen Grundlagen des Wissens, das sie für ihre Lehrbücher rezipierten, auseinander, sondern leisteten im geistes- wie naturwissenschaftlich-technischen Bereich Innovatives. Sie betätigten sich als Mathematiker und experimentierende Forscher etwa in der Geographie, Physik, Astronomie oder Linguistik.‌114 114 Dazu ausführlich: Fülöp-Miller, Macht und Geheimnis, S. 595. Einige gelangten zu Ergebnissen von Weltrang. Christoph Clavius (1537/1538–1612) war in die Kalenderreform Papst Gregors XIII. involviert, Grégoire de Saint-Vincent (1584–1667) entdeckte den dekadischen Logarithmus und Francesco Grimaldi (1618–1663) die Beugung des Lichtes. Jacopo Riccati (1676–1754) entwickelte die Differentialrechnung, Maximilian Hell (1720–1792), seit 1755 Professor für Astronomie am neu gegründeten Lehrstuhl an der Wiener Universität, erbrachte mit seinem 37-bändigen Opus „Ephemerides astronomicae ad meridianum Vindobonensem“ (1757–1793), seinen Studien über das Nordlicht sowie über Ebbe und Flut bahnbrechende Leistungen in der Astronomie. Roger Joseph Boscovich (1711–1787) wurde mit seinen Forschungen zum „eigentlichen Urheber der physikalischen einfachen Atomistik mit räumlich-diskreten Atomen“.‌115 115 Ebd., S. 498. Wie Athanasius Kircher (1602–1680), der „Teil einer […] eigenwilligen intellektuellen Einheit, einer […] Mischung aus der Hermetik der Renaissance, den aristotelischen Grundlagen jesuitischer Wissenschaft und einem […] modern anmutenden Empirismus“ war und dessen vielseitiges Forschungsspektrum von der Musiktheorie über die Ägyptologie bis zur Medizin reichte,‌116 116 Wright, Jesuiten, S. 71. verkörperte Boscovich den raren Typus des jesuitischen Universalgelehrten.

Was im Großen auf dem Gebiet der Wissenschaften geleistet wurde, fand im regionalen Rahmen mit Beiträgen zu naturwissenschaftlichen Fächern sowie zur Poetik, Literatur- und Sprachwissenschaft, Geschichte und Philosophie eine Fortsetzung, geleitet vom Bestreben, „einen Ausgleich zwischen dem Erbe des Mittelalters und dem Geist der neuen Zeit herbeizuführen.“‌117 117 Fülöp-Miller, Macht und Geheimnis, S. 498.

II.

In diese Entwicklung fügte sich auch der innerösterreichische Raum, wo seit dem letzten Drittel des 16. Jahrhunderts eine Reihe von Niederlassungen (Graz, Leoben, Judenburg, Laibach [Ljubljana], Marburg [Maribor], Klagenfurt, Görz [Goricia, Goriza], Triest [Trieste, Trst]) gegründet worden war, ein. Der Zulauf an Schülern und Studenten, insbesondere an der Grazer Universität und den Akademien („academia illustrata“) in Laibach, Klagenfurt und Görz war groß. 1665 zählte man in Graz 1.118, in Klagenfurt 666, in Laibach 605, in Leoben 100, in Judenburg 86 und in Triest 86 Studenten bzw. Schüler. In Görz waren es 1671 607 Schüler.‌118 118 Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 3, S. 201–208. Viele der Absolventen spielten nach Studienabschluss in der Wissenschaft und im kulturellen Leben eine wichtige Rolle. Ihre Aktivitäten konzentrierten sich nicht nur auf ihre Funktion als Theologen, Prediger und Missionare der Gegenreformation.‌119 119 Frankl, Jesuiten als Theologen, S. 21. Eine Vielzahl der Ordensmitglieder betätigte sich den Ordensprinzipien gemäß als Organisatoren von Kongregationen und Bruderschaften sowie als Erzieher und Lehrer. Mit letzterem verband sich häufig eine wissenschaftliche Betätigung. Hinzu gesellte sich ein umfangreicher kultureller Aktivismus,‌120 120 Vgl. Dolinar, Pomen jezuitskega reda. der vor allem im Theater, aber auch in der bildenden Kunst, in der Musik sowie in der Architektur einen erleb- und sichtbaren Ausdruck erfuhr.

Erheblich war die Breitenwirkung der jesuitischen Niederlassungen als Kulturträger, Bildungs- und Wissenschaftsinstitution, obwohl sich ihre Bildungseinrichtungen nicht als Forschungsanstalten definierten. Nicht zuletzt, weil die innerösterreichischen Akademien in Laibach, Klagenfurt und Görz auch das Privileg für Universitätsstudien (ohne Promotionsrecht) erhalten hatten, entfalteten sie in Konkurrenz zu den traditionellen Gelehrtenorden breit gefächerte wissenschaftliche Aktivitäten. Die Zahl der Jesuiten, die sich mit Mathematik, Physik, Astronomie, Botanik, Geographie, Numismatik oder Geschichte beschäftigten, war nicht gering. Ein Teil der in Innerösterreich tätigen Ordensmitglieder erlangte als Wissenschaftler mehr als nur regionale Bedeutung und genoss in der „scientific community“ des Habsburgerstaates, aber auch in der europäischen Wissenschaftslandschaft Ansehen.

Ihre Publikationen gehörten zur Standardlektüre der Forscher und Gelehrten. Wie umfangreich und fachlich breit das Œuvre der in den innerösterreichischen Kollegien lehrenden und forschenden Jesuiten war, zeigt eine Zusammenfassung des Schrifttums für die österreichische Provinz.‌121 121 Stoeger, Scriptores. Im Detail liefert die innerösterreichische Ordensszene – das trifft insbesondere auf Laibach, Graz, Klagenfurt und Görz zu, weniger auf Triest, Leoben, Judenburg und Marburg – einen charakteristischen Querschnitt der jesuitischen Wissenschaftskultur, deren Markenzeichen Universalität und Internationalität war. Die Zusammensetzung des Lehrkörpers und die Herkunft der Schüler bzw. Studenten reichte über die jeweilige Provinz und über Innerösterreich hinaus. So hatte das Klagenfurter Jesuitenkolleg den größten Zuzug an Landfremden – betrachtet man die Herkunft der aus Innerösterreich kommenden Schüler – aus Krain.‌122 122 Drobesch, Internationalisierung der „Provinz“, S. 107. In der Regel besuchten pro Jahr 25–40 Krainer Schüler die Klagenfurter Jesuiten-Akademie. Aber auch die Namen von Steirern, Görzern, Triestinern und Istrianern finden sich in den Schülerkatalogen. Ähnlich gestaltete sich die regionale Herkunft der Schüler an den anderen innerösterreichischen Akademien bzw. der Studenten an der Grazer Universität, wo das Gros aus Innerösterreich kam. Doch auch Studenten aus anderen habsburgischen Ländern, aus den Territorien des Heiligen Römischen Reiches sowie Ausländer studierten in Graz.‌123 123 Andritsch, Matriken der Universität Graz, Bd. 1, S. XXIX; ders., Matriken der Universität Graz, Bd. 2, S. XXVI. 1662 kamen 31,5 Prozent aus der Steiermark, 6,4 Prozent aus Kärnten, 10,9 Prozent aus Krain, 6,0 Prozent aus dem Küstenland, 17,4 Prozent aus den habsburgischen Ländern, 8,4 Prozent aus Ländern des Heiligen Römischen Reiches, der Rest aus dem übrigen Europa.‌124 124 Andritsch, Matriken der Universität Graz, Bd. 2, S. XXVI. Ebenso überregional und international zusammengesetzt war das Professorenkollegium. Aus aller Herren Länder – nimmt man den Geburtsort als Parameter – wurden die jesuitischen Gelehrten nach Innerösterreich berufen. Die überregionale Zusammensetzung war ein Ordensprinzip. Das steht im Zusammenhang mit der spezifisch jesuitischen Schul- und Wissenschaftspraxis sowie der „instabilitas loci“. Selten hielten sich die Professoren über einen längeren Zeitraum in einem Kollegium auf. In der Regel wechselten sie – oft schon nach einem Jahr – von einem zum anderen Kollegium, und das nicht nur innerhalb Innerösterreichs, sondern innerhalb der österreichischen Provinz oder Europas. Das ergab eine rasche Fluktuation des Wissens und der wissenschaftlichen Leistungen sowie intensive Wechselbeziehungen zwischen den einzelnen Kollegien.

Die Mobilität der Ordensmitglieder macht aber eine eindeutige lokale Zuordnung der Wissenschaftsleistungen schwierig bzw. unmöglich. Einen Anhaltspunkt für diese bildet – bedingt – der Erscheinungsort ihrer wissenschaftlichen Publikation.‌125 125 Höflechner, Geschichte Karl-Franzens-Universität, S. 16. Im Falle der Grazer Universität war dies eine erhebliche Zahl. Etwa 123 wissenschaftliche Publikationen jesuitischer Herkunft wurden bis 1773 in Graz gedruckt, wobei es ab ca. 1710 zu einem deutlichen Anstieg kam.‌126 126 Ebd., S. 16. Geringer war die Zahl wissenschaftlicher Veröffentlichungen in den anderen innerösterreichischen Städten mit einem Jesuitenkolleg. Ein wesentlicher Grund war das Fehlen von Druckereien.‌127 127 Liegl, Klagenfurter Buchhandel, S. 12–45, führt u. a. an: Liscutin, Messias digito demonstratus; Apfalterer, Dissertatio. So ist für Klagenfurt erst für das Jahr 1658/59 die erste von Jesuitenhand stammende Publikation – bei dieser handelt es sich um ein von Johann Ludwig Schoenleben (1618–1681) verfasstes Werk über die Unbefleckte Empfängnis („Orbis universi votorum pro definitione sententiae de immaculata conceptione Deiparae“, 1658/59) – nachweisbar. Erst mit Beginn des 18. Jahrhunderts nahm die Zahl der gedruckten wissenschaftlichen Abhandlungen, literarischen Werke, religiösen Erbauungsschriften, Predigten und Programmschriften zu den aufgeführten Schuldramen in Klagenfurt, Laibach und Görz zu,‌128 128 Vgl. Newole, Offizin Kleinmayr, S. 363–369. ohne nur annähernd an Graz heranzukommen. In Klagenfurt erschienen u. a. die Jubiläumsschrift Wolfgang Loebers zum 100-Jahr-Bestandsjubiläum des Klagenfurter Jesuitengymnasiums („Rosa centifolia sive primum saeculum archiducalis et acadmici S. J. Gymnasii Clagenfurtensis historia synopsi effigiatum“, 1704) sowie zwei Dissertationen, u. a. jene Franz Fidlers aus Villach („Philosophia universa“, 1705).

Auf die neuen Leitlinien des Ordens fixiert, setzten sich die innerösterreichischen Jesuiten im 18. Jahrhundert mit der Entfaltung des empirischen Forschens und den aufblühenden natur- und geisteswissenschaftlichen Spezialdisziplinen in stärkerem Maße als zuvor auseinander. Das traditionelle jesuitische Selbstverständnis, wonach Wissenschaft primär angewandte Wissenschaft sei, führte zu beachtlichen Forschungsleistungen. Selbst wenn sich der Großteil der Professoren als Lehrer der Theologie, Syntax, Rhetorik und Poetik widmete, war das Spektrum an Persönlichkeiten, die sich der Forschung widmeten, breit. Viele von ihnen gelangten als bereits anerkannte Wissenschaftskapazitäten in die innerösterreichischen Niederlassungen, die auf ihrer stetigen Wanderschaft eine Zwischenstation bildeten. Mancher stand erst am Beginn einer großen wissenschaftlichen Laufbahn, mancher beschloss hier sein Leben als Wissenschaftler.

So lehrten und forschten an der Grazer Universität neben Theologen und Philosophen anerkannte Größen aus den Natur- und Geisteswissenschaften. Bis ins frühe 18. Jahrhundert hielt sich ihre Zahl in Grenzen. Zu den herausragenden Gestalten an der Grazer alma mater in der Frühzeit ihres Bestehens zählten Johann Decker (1540–1609) und Paul Guldin (1577–1643). Deckers Verdienste lagen auf dem Gebiet der Chronologie.‌129 129 Großes vollständiges Lexicon, Bd. 7, S. 327f. In seinen Studien, auf die sich auch Johannes Kepler stützte, setzte er sich mit der zeitrelevanten Frage des Geburtsjahres Christi bei Dionysius Exiguus auseinander. Paul Guldin, ausgebildet in Rom bei Clavius, kam 1636/37 nach Graz. Zum Zeitpunkt seiner Berufung zählte er aufgrund seiner mathematischen Forschungen bereits zu den Koryphäen seines Faches. Nachdem 1635 der erste Band erschienen war, führte er in Graz sein Lebenswerk, das unter dem Titel „Centrobaryca seu de centro gravitatis trium specierum“ (1641) erschien, zu Ende. In diesem formulierte Guldin die „Zentrobarischen Regel“ bzw. „Guldinischen Regeln“. Mit der Wiederbelebung der Überlegungen des Pappos von Alexandria zur Volums- und Oberflächenbestimmung von Rotationskörpern leistete der „Parademathematicus der Jesuitenära“ in Graz einen weitreichenden Beitrag zur Weiterentwicklung der Infinitesimalrechnung.

Aber nicht nur an der Grazer Universität lehrten bedeutende Mathematiker. Diese finden sich auch in den anderen Kollegien. Am Laibacher Kolleg lehrten kurzzeitig Andreas Kobav (1593–1645), Andreas Franzell (1638–1711) –„in mathematicis adeo versatis“, schreibt Stoeger über ihn‌130 130 Stoeger, Scriptores, S. 86. –, Sebastian Stainer (1680–1748) (u. a. „Vaticinium sciatherico-geometricum, seu modus dies, annos et horas determinandi“, 1713), Joseph Maffei (1742–1807), Joseph Kaufmann (1725–1791) oder Ferdinand Montegnagna (1599–1674), der 1637 seinen „Volumen de Quadratura circuli“ veröffentlichte.‌131 131 Grasselli, O jezuitih matematikih, S. 108f.

Hatte bis ins späte 17. Jahrhundert das Schreiben von Kompilationen und Lehrbüchern überwogen und hatten wissenschaftliche Publikationen als Ergebnis von Forschungen nur sekundäre Bedeutung, verdichtete sich um 1730 die Zahl der naturwissenschaftlichen Studien, nachdem am Beginn des 18. Jahrhunderts noch historische Arbeiten dominiert hatten. Das hing mit dem erwachenden Interesse an der Historie, die in den Dienst der Herrschaftslegitimation im Sinne eines absolutistisch-konfessionellen Staatsverständnisses gestellt wurde, sowie mit der Einführung des Faches Geschichte an den Jesuitenschulen und -universitäten zusammen.‌132 132 Vgl. Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 4/2, S. 26ff.; Tropper, Geistliche Historiker, S. 372ff. Trotz entsprechender Vorbilder wie etwa der seit 1643 in mehreren Bänden erscheinenden „Acta sanctorum“ hinkte die Ausbildung einer jesuitischen Historiographie in den habsburgischen Ländern der europäischen Entwicklung hinterher. Dabei war bereits 1633 mit Scipio Szambatus ein Jesuit als „historicus caesareus“ am Wiener Hof Ferdinands II. angestellt worden.‌133 133 Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 2/2, S. 416. Die weitreichenden Impulse erfolgten erst um 1700. Anders als die Benediktiner, die von den vorhandenen Quellenbeständen ausgingen, konzentrierten sich die jesuitischen Historiker auf einen vielfältigeren Quellenfundus. Das bedeutete, dass sich ihr Arbeitsfokus nicht auf das Verfassen von Kloster- und Ordensgeschichten richtete, sondern auf umfassendere kirchengeschichtliche Abhandlungen. Ihre Themen waren „vielfältiger und zugleich programmatischer und zeitnäher“, vor allem aber waren sie im Umgang mit den Quellen kritischer. Nicht jede Quelle hielten sie für publizierenswert.‌134 134 Coreth, Österreichische Geschichtsschreibung, S. 119f. Auf diesen Pfaden wandelte auch Karl Andrian (1680–1745). Weniger Forscher als vielmehr Autor von kompilierenden Lehrbüchern für Mathematik, Physik, Kirchenrecht sowie Geschichte wirkte er 16 Jahre lang als Geschichteprofessor in Graz. Beschränkte sich die Rezeption seiner kirchengeschichtlichen Abhandlungen und Studienbehelfe für die allgemeine Geschichte, Kirchengeschichte sowie für die Geschichte des Heiligen Römischen Reiches und Geschichte europäischer Staaten‌135 135 Siehe das Verzeichnis bei Stoeger, Scriptores, S. 12. im wesentlichen auf die Studentenschaft, hatten seine „Epochae Habsburgo-Austriacae“ (1730) in Fachkreisen aufgrund der für die Geschichte des Hauses Habsburg getroffenen Epochengliederung Vorbildcharakter, obgleich diese lediglich als Studienbehelf gedacht waren. Mit dieser Darstellung machte er die Geschichte zu einem „Anwalt des Staatsdenkens“.‌136 136 Coreth, Österreichische Geschichtsschreibung, S. 65; dies., Historiographie, S. 194. Zur Riege der Jesuitenhistoriker, die in den innerösterreichischen Niederlassungen zeitweilig wirkten, zählte u. a. auch Sigismund Pusch (1669–1735).‌137 137 Zum Werkverzeichnis siehe: Stoeger, Scriptores, S. 285–286. Gemeinsam mit Octavius Bucelleni (1674–1752) arbeitete er an einer von den Anfängen bis 1230 reichenden Materialiensammlung zur steirischen Kirchengeschichte.‌138 138 Pusch, Chronologiae sacrae, pars I, II et III. Auf dieser aufbauend, edierte Erasmus Froelich (1700–1758), der an den Jesuitenkollegien in Leoben und Klagenfurt lehrte, das erste Urkundenbuch der Steiermark mit den wichtigsten Urkunden der steirischen Klöster.‌139 139 Froelich, Diplomataria sacra. Damit ebnete er den Weg zur Landesgeschichte. Das gilt nicht nur für die Steiermark, sondern auch für andere innerösterreichische Länder. Für Kärnten legte Froelich, eine „hochbegabte und vielseitige Persönlichkeit“,‌140 140 Coreth, Österreichische Geschichtsschreibung, S. 116. mit seinem „Specimen Archontologiae Carinthiae“ (1758) den Grundstein für eine chronologisch wie genealogisch geordnete Landesgeschichte.‌141 141 Zum Werksverzeichnis siehe: Stoeger, Scriptores, S. 90–92. Hinzu kam als dritter im Bunde der 1654 aus dem Orden entlassene („dimissus e Societate“) Johann Ludwig Schoenleben,‌142 142 Zu seiner Biographie und zu seinem Schaffen umfassend: Kögl, Johann Ludwig Schönleben, sowie Mihelič, Janez Ludvik Schönleben. der bis zu seiner Entlassung zu den Vielschreibern am Laibacher Kolleg zählte.‌143 143 Vgl. Stoeger, Scriptores, S. 319. Er war es, der nach seinem Ausscheiden aus dem Orden die Krainer Stände zur Errichtung einer Buchdruckerei in Laibach ermunterte. In dieser erschien ein großer Teil seiner theologischen Schriften sowie genealogischen und historiographischen Werke.‌144 144 Schoenleben, Genealogia illustrissimae familiae ab Attimis; Schoenleben, Dissertatio polemica; Schoenleben, Genealogia illustrissimae familiae de Gallenberg; Schoenleben, Rosa Ursina in provinciis austriacis; Schoenleben, Genealogia illustrissimae familiae ab Auersperg. Unter diesen befand sich der auf eingehenden Quellen- und Literaturstudien basierende erste Band einer geplanten umfassenden Geschichte Krains („Carniola antiqua et nova […] sive ducatur Carniolae annales sacro-prophani“, 1681). Zu den benutzten Quellen und zur Literatur zählten neben Handschriften aus Krainer Klöstern (Sittich [Stična], Landstraß [Kostanjevica], Freudenthal [Bistra]) u. a. verschiedene Chroniken, die „Chronica Austriae“ des Thomas Ebendorfer, zahlreiche lateinische und griechische Klassiker der Geschichtsschreibung, aber auch Werke der neuen Historiographie wie die „Annales Carinthiae“ des Hieronymus Megiser oder die „Topographia Carnioliae“ des Matthäus Merian.‌145 145 Kögl, Johann Ludwig Schönleben, S. 82ff.

Froelich wie auch Schoenleben knüpften in ihrem historiographischen Schaffen an Anton Steyrers „Commentarii Commentarii pro historia Alberti ducis Austriae cognomento Sapientis“ (1725), „die erste streng quellenmäßig und kritisch angelegte, noch heute durch keine moderne Leistung überbotene Geschichte eines österreichischen Fürsten und seiner Zeit“, an.‌146 146 Lhotsky, Historiographie, S. 122. Übertroffen wurden sie von einem „der gelehrtesten […] Männer des Ordens der österreichischen Provinz“ und dem „größten Historiker dieser Epoche“, den in Kärnten geborenen und am Wiener sowie Grazer Kollegium ausgebildeten Markus Hansiz (1683–1766), der sich neben seiner jesuitischen Glaubensorientierung an den Prinzipien einer wissenschaftlichen Historiographie orientierte. Das „Quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo, quando“ wurde ihm bei der Auswertung der Quellen zu einem Arbeitsprinzip. Am Beginn seines historiographischen Schaffens stand 1713/14 das Amt des „professor philosophiae“ und „historicus domus“ in Görz. 1718 übertrug man ihm die Funktion des „historicus domus“ für die Passauer Jesuitenniederlassung. Ausgehend von seinen Studien über Passau und Lorch und angeregt vom Präfekten der Hofbibliothek Johann Benedikt Gentilotti, entwickelte Hansiz während seines Passauer Aufenthalts den Plan zu einer „Germania sacra“, d. h. einer Geschichte der süddeutschen-österreichischen Bistümer. Mit ihrer Veröffentlichung‌147 147 Germania sacra, tomus I, II et III. reihte sich – so Alphons Lhotsky – der „mit großen Ehren“ zu nennende Hansiz in die Reihe der bedeutenden Barockhistoriker wie die Gebrüder Pez in Melk, Gottfried Bessel in Göttweig oder Raimund Duelli in St. Pölten ein.‌148 148 Coreth, Historiographie, S. 186–203; Tropper, Geistliche Historiker, S. 365–374. Möglicherweise aus eigenem Antrieb, wahrscheinlich aber auf Anregung und Wunsch des Klagenfurter Jesuitenkollegiums widmete er sich, anknüpfend an Michael Gotthard Christalnick und Johann Weikhart Valvasor, in seinen letzten Lebensjahren der Kärntner und innerösterreichischen Geschichte. Die dazu gesammelten Materialien erschienen posthum unter dem Titel „Historia reformationis religionis in Styria, Carinthia et Carniolia“ (1769) sowie „Analecta seu collectanea pro historia Carinthia conciennanda“ (1782 bzw. 1793). Auch wenn Steyrer, Froelich und Hansiz zunächst typische Jesuitenhistoriker waren, indem sie die Idee des tridentinischen Katholizismus, eines katholisch römisch-deutschen Kaisertums und eines konfessionellen Absolutismus unter habsburgischem Zepter propagierten, waren sie Begründer einer modernen, weil quellenorientiert-kritischen Geschichtsschreibung in den habsburgischen Ländern.

Titelblatt von Christoph Scheiners „Rosa ursina“ (1630) (Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. II/ 1, S. 435).

Nicht nur in der Geschichte, sondern auch in anderen Wissen­schaftsdisziplinen leisteten die in den innerösterreichischen Jesuitenniederlassungen lehrenden Professoren Innovatives. Das spiegelt sich nicht nur im Bibliotheksbestand wider.‌149 149 Vgl. Rajšp, Mehrsprachigkeit, S. 229; weiters: Drozd, Bibliothek des Collegiums; Drobesch, Habent sua fata libelli, und Tavano, Typische Merkmale, S. 234. Ab den 1730er-Jahren errichtete man zu Forschungszwecken in Graz, Klagenfurt und Laibach Observatorien, mathematische und physikalische „Kabinette“ und bot als Ausdruck eines erwachenden Interesses an einer berufspraktischen Ausbildung Vorlesungen in „Experimental-Mechanik“ oder Agronomie an. In diesem Umfeld entstanden die naturwissenschaftlich-technischen Forschungsleistungen. Was 1711 mit einer Schrift Joseph Perbeggs (1677–1728) über den Magnetismus („Magnetismus et sympathia rerum seu experientiae quaedam physicae ex probatis autoribus collectae“, 1711) und mit einer Geographie Europas („Geographicum Europae compendium“, 1712) begann, setzte sich in den 1740er-Jahren fort. Graz stand am Beginn der wissenschaftlichen Laufbahn Joseph Liesganigs (1719–1799), der mit seinen geodätischen und kartographischen Studien zu einem Pionier der Landvermessung und Metrologie im Habsburgerstaat wurde.‌150 150 Allmer, Joseph Liesganig; ders., Liesganigs Leben; Gehlert, Jesuiten als Naturwissenschaftler. Peter Halloys (1707–1789), der erste Direktor der Grazer Sternwarte, Peter Tiernberger (1731–1780), Nicolaus Boda (1723–1798) und Leopold Biwald (1731–1805) mit seinen Kommentaren zu Newtons Optik („De obiectivi Micrometri usu in planetarum diametris metiendis“, 1768) und zu Boskovics „Theoria philosophiae naturalis“ zählten zu anerkannten Vertretern der modernen Physik und Astronomie.‌151 151 Vgl. Vallina, Searching the Heavens, S. 31; vgl. Stoeger, Scriptores, S. 121. Sie sorgten dafür, dass die wissenschaftlichen Leistungen in beiden Fächern über den regionalen Rahmen hinaus rezipiert wurden. Als Pionier der Physik ging Biwald mit seiner „Physica generalis et particularis“ (1766)‌152 152 Zu Biwalds Tätigkeit als Astronom siehe: Faustmann, Astronomische Teil. Karl Scherffer (1716–1783), der 1748 bis 1750 in Graz lehrte, voraus. Scherffers Grazer Jahre bildeten den Beginn seiner wissenschaftlichen Laufbahn. In den folgenden Jahrzehnten erreichte diese im Wirken an der Wiener Universität und in der Entwicklung der Farbenlehre ihren Höhepunkt.‌153 153 Stoeger, Scriptores, S. 313–314. Am Laibacher Lyzeum lehrte in dessen letztem Bestandsjahr, aber auch nach der Ordensaufhebung Gabriel Grueber (1740–1805) Mechanik, Geometrie und Hydraulik. Alle leisteten weiterführende Beiträge und verbanden in ihrem Forschungsaktivitäten Glauben und Wissenschaft. Vieles spricht dafür, dass die (natur)wissenschaftlichen Aktivitäten des 18. Jahrhunderts auch „Ausdruck einer innerjesuitischen `Opposition´“ im Sinne einer „modernistischen Richtung, die […] in dem Bemühen um Anpassung an die weltlichen Anforderungen […] nicht zuletzt unter Wirkung von Säkularisation und Aufklärung“ waren.‌154 154 Höflechner, Geschichte Karl-Franzens-Universität, S. 19. Denn die neuen geistigen Paradigmen gingen an den innerösterreichischen Jesuitenniederlassungen nicht spurlos vorüber.

Zu den Forschern, die in Innerösterreich wirkten, zählte auch der Orientalist und Geograph Paul Tafferner (1608–1677). Als Kenner der orientalischen Sprachen begleitete er jene Gesandtschaft, die unter der Leitung des österreichischen Botschafters Walter Graf Leslie 1665/66 zu Verhandlungen über die Freilassung der christlichen Geiseln zu Sultan Mohammed IV. nach Konstantinopel aufbrach. Mit seiner „Cesarea legatio Walthari Com[itis] de Leslie ad Portam Ottomanicam“ (1668) leistete er einen frühen Beitrag für die Kenntnis der Kultur des Vorderen Orients. Der Kartograph Stephan Glavach (1627–1680) veröffentlichte eine kartographische Darstellung des kroatisch-slavonischen Gebietes („Tabula geographica Croatiae et Slavoniae a mendis repurgata“, 1763).‌155 155 Vgl. Jembrih, Beitrag des Klagenfurter Gymnasiums, S. 325. Ein Philosoph von Rang war der auf der Hollenburg geborene Sigismund Storchenau (1731–1797). Zunächst rang er noch um einen Ausgleich zwischen der französischen Aufklärungsphilosophie und Kants kritischer Philosophie einerseits und der römischen Orthodoxie andererseits, um sich schließlich in die Front der frühromantischen, nicht nur jesuitischen „polemica antikantiana“ einzureihen.‌156 156 Rumpler, Jesuiten, S. 52. Der im krainischen Grünhof [Grmače] geborene Leopold Apfalterer (von Apfaltern) (1731–1804) erhielt 1766 für seine Schrift „Ueber das ächte Verhältnis der Wiesen zu den Aeckern in Kärnten“ von der „Kärntner Ackerbaugesellschaft“ einen Preis.‌157 157 Stoeger, Scriptores, S. 13. Der 1763 aus Laibach als Professor für Physik und Mathematik nach Klagenfurt gekommene Franz Xaver von Wulfen (1728–1805), der zuvor in Görz (1754/55; 1761) neben seiner Lehrtätigkeit jede Gelegenheit für ausgedehnte botanische Exkursionen nützte, war als Gelehrter international anerkannt.‌158 158 Klemun, Arbeitsbedingungen eines Naturforschers, S. 359. Angeregt vom Werk Carl von Linnés und von der Korrespondenz mit dem Wiener Professor für Botanik und Chemie, Nikolaus von Jacquin, machte er sich an die Erfassung der innerösterreichischen, insbesondere der Kärntner Flora, die er nach der Auflösung der „Societas“ fortsetzte und die in einschlägigen Publikationen ihren Niederschlag fand.‌159 159 Stoeger, Scriptores, S. 400–401; zur Person Wulfens als Wissenschafter ausführlich: Klemun, Arbeitsbedingungen eines Naturforschers, sowie Prapotnik/Wraber, Prispevek Franca Ksaverja Wulfena.

Es war im Falle der innerösterreichischen Länder der Jesuitenorden, der die Mehrsprachigkeit des Raumes mit Deutsch, Slowenisch und Italienisch als Sprachen des Alltags zur Kenntnis nahm und daraus ihre Bedeutung als Mittel der Kommunikation erkannte. Es war ihm ein Anliegen, „den Studenten das vielsprachige Klima nahe zu bringen, sei es aufgrund der eigenen Ausbildung in den verschiedenen Kollegien der Habsburgermonarchie oder aufgrund ihrer persönlichen Zugehörigkeit zu verschiedenen Ethnien.“‌160 160 Tavano, Typische Merkmale, S. 237f,; zur Frage der Mehrsprachigkeit siehe: Rajšp, Mehrsprachigkeit. Das lag ganz auf der von Ignatius von Loyola vorgegebenen Leitlinie, in der bzw. in den ortsüblichen Sprachen zu predigen. Schon 1556 hatte dieser anlässlich der Gründung des Ingolstädter Kollegs die Pflege der deutschen Sprache für das Predigen empfohlen: „Diejenigen, welche fähig sind, die deutsche Sprache zu reden, sollen sich darin üben. Abwechselnd sollen sie während des Essens deutsch predigen und dabei lernen, wie sie in diesem Lande am schicklichsten und besten auf die Zuhörer Eindruck machen können.“‌161 161 Zit. n. Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 1, S. 555. Dieses Prinzip wurde auf andere Länder und die dort üblichen Sprachen übertragen. Daher wurden, um breitere Bevölkerungsgruppen zu erreichen, die Predigten in Laibach „in slowenischer wie in deutscher, zeitweise auch, so 1605 in der Fastenzeit, in italienischer Sprache gehalten“‌162 162 Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. 2/1, S. 347. wie man auch in Triest in drei Sprachen predigte: italienisch an den Festtagen und den Freitagen in der Fastenzeit, „slavisch“ an Sonntagen und bedeutenden Festtagen und deutsch für die in der Stadt stationierten Soldaten an Sonntagen.‌163 163 Ebd., S. 351. Auch in Klagenfurt predigte man in slowenischer Sprache: „Concio slavonica in templo hospitalis primum habita. […] Hic dominicis festisque diebus sermo idoneus fierie consvevit idiomate modo germanico, modo slavico, ac tantum hoc in genere est profectum, ut auditorem non amplius sacellum ut capax nequibat capere; verum necesse fuerit in ambitu supra columnas ibidem constituto verba facere.”‌164 164 [Fleischer], Annales Collegii Clagenfurtensis, vol. 1, fol. 59 – Universitätsbibliothek Klagenfurt, Pap.Hs. 180/1. Und in Laibach fanden um 1640 Theateraufführungen in „lateinisch, deutsch und italienisch, und bald darauf auch im slovenischen Idiome“ statt.‌165 165 Radics, Aelteste Geschichte (2. 5. 1863), S. 71. Mit Johann Tsandeck (1581–1624), Johann Ludwig Schoenleben und Bartholomaeus Bassar (1683–1738) wirkten hier Jesuiten, die auch in Slowenisch predigten – Bassar wirkte als Prediger in Triest, Görz, Klagenfurt und zuletzt in Laibach („Constanter Concionatorem Carniolicum, in specie in Ecclesia Cathedrali Labacensi tanto plausu fructuque egit, ut patriae Chrysostomus vulgo diceretur.“‌166 166 Stoeger, Scriptores, S. 23. ) – und ihre Predigten in Slowenisch veröffentlichten.‌167 167 Schoenleben, Evangelia inu lustuvi; Bassar, Conciones iuxta. Über Tsandeck heißt es: „Transtulit in linguam Carnolicam auctoritate et collata opera episcopi Labacensis“,‌168 168 Stoeger, Scriptores, S. 371. und über Bassers (1683–1738) Verdienste schreibt Stoeger: „Constanter concionatorum carniolicum, in specie in ecclesia cathedrali Labacensi tanto plausu fructuque egit.“‌169 169 Ebd., S. 23. Ihr Schaffen bildete einen wichtigen Baustein für die weitere Beschäftigung mit dem Slowenischen ab der Mitte des 18. Jahrhunderts.

Unter dem Einfluss aufklärerischer Paradigmen wurde dem Erlernen der Muttersprache ein größerer Stellenwert zuteil. Das machte entsprechende Grammatiken und Vokabularien notwendig. 1744 kam es auf Betreiben der Jesuiten, denen neben dem Latein aufgrund ihrer Missionsarbeit auch die Sprache des einfachen Bauern wichtig war, zur Neuauflage von Hieronymus Megisers viersprachigem Wörterbuch („Dictionarium quatuor linguarum videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae et Italicae“, 1744). 1752 erschien ein Kompendium von katholischen Missionsliedern („Missionske Catholish Karshanske Pejssme“, 1752), die von Primus Laurenzhizh zusammengestellt worden waren. Ausdruck dieser Bestrebungen war auch ein vom „concionator slavonicus Clagenfurti“, Anton Miklauz, verfasstes Wörterbuch („Lexicon Slavonicum“) als pastorales Hilfsmittel für die Predigt und Beichte. In diesen Kontext fügt sich das Schaffen von Oswald Gutsman ein, der „zum Protagonisten einer überregionalen slowenischen Sprache“ avancierte und der – so eine resümierende Beurteilung – „alle seine in Kärnten in slowenischer Sprache tätigen Vorgänger bei weitem übertraf“.‌170 170 Domej, Oswaldus Gutsman, S. 192 und S. 140; zur Person Gutsmans und seiner Bedeutung für das Slowenische siehe die ausführlichen Literaturhinweise in: ebd., S. 129 Anm. 11. Was mit der „Grammatica oder Windisches Sprach-Buch“ (1758) begann, erreichte mit der „Windischen Sprachlehre“ (1777) einen Endpunkt. Diese war für die Entwicklung des Slowenischen bahnbrechend: „Sowohl die schriftliche als auch die mündliche Variante sollte vereinheitlicht werden. Die schriftliche Variante der standardsprachlichen Norm sollte historisch und etymologisch fundiert sein, die mündliche sich nach ihr richten. […] Also Einheitlichkeit in der schriftlichen Variante, Regionalismen aber in der mündlichen.“‌171 171 Ebd., S. 140f. Mit seiner „Sprachlehre“ fügte sich Gutsman in das von den Kärntner Jesuiten seit der Mitte des 18. Jahrhunderts auf sprachkultureller Ebene verfolgte Konzept der Förderung der Sprachen des Alltags ein. Dazu gehörte neben der Pflege des Deutschen ebenso die Beschäftigung mit dem Slowenischen. Es bleibt ihr Verdienst, einen Beitrag für die Weiterentwicklung des Slowenischen und die Entwicklung einer kulturellen Identität der Slowenisch sprechenden Bevölkerung in Kärnten geleistet zu haben. Auf ihren Arbeiten bauten folgende Generationen auf.

III.

Die Jesuiten waren aber nicht nur Forscher und Gelehrte, sondern auch Anre­ger für die Ent­fal­tung einer kultu­rellen Blü­te in der Region. Diese fand u. a. im Theater, in der Literatur, Kunst und Architektur einen sichtbaren Ausdruck. Die „optische Affektation“ bildete ein wesentliches Mittel im jesuitischen Verständnis bei der Umsetzung ihres Programmes der Rekatholisierung. In besonderer Weise findet sich dieses Bestreben im Jesuitentheater.‌172 172 Höflechner, Geschichte Grazer Universität, S. 14. Mit verschiedenen Produktionen, in der Regel von Ordensmitgliedern geschrieben, wurde es „zu einem führenden `Massenmedium´ seiner Zeit, mit dem der Orden gezielt den öffentlichen Diskurs beeinflussen konnte. Die Verbreitung der jesuitischen Schulbühnen war […] genauso international wie das Themenspektrum.“‌173 173 Nebgen, Religiöses Theater. In mehrfacher Hinsicht war das Theater ein „kulturelles Transfermedium“. Es reduzierte sich nicht nur auf ein bloßes Schultheater, sondern es war als Ordenstheater für den öffentlichen Raum bestimmt und ein Mittel zum Zweck, das den jesuitischen Intentionen genauso diente wie den landesfürstlichen Bestrebungen. Als Teil der rekatholisierenden, gegenreformatorischen Strategie stellte es zunächst sowohl einen Kulturträger als auch ein Bildungsinstrumentarium ersten Ranges dar. Dementsprechend vermittelten die Theateraufführungen nicht nur bloße Fertigkeiten wie die Schulung in der Mimik oder das Erlernen von Texten, sondern sie dienten der Vermittlung des Wertekanons der „ecclesia catholica“ und der ideologischen Fundamentierung des landesfürstlichen Absolutismus, indem es den „princeps absolutus“ glorifizierend in den Mittelpunkt rückte.

In Innerösterreich waren die Orte der Niederlassungen wichtige Spiellandschaften. In Graz, Laibach, Klagenfurt und Triest, aber auch in den kleineren Niederlassungen wie Judenburg und Leoben brachten die Jesuiten bald nach der Gründung die ersten Theaterstücke zur Aufführung.‌174 174 Andritsch, Jesuitentheater in Judenburg; Jontes, Leobener Jesuitentheater (1980); ders., Leobener (1981). In Klagenfurt fanden bereits zu Weihnachten 1605 „dialogismi vulgari lingua“ statt.‌175 175 [Fleischer S.J.], Annales Collegii Clagenfurtensis, vol. 1, fol. 9. Die Aufführung des „Filius prodigus“ (1613) aus Anlaß der „Prae­mifera“ markierte den Beginn des eigentlichen Ordenstheaters. Und für das Jahr 1616 vermerkt die Klagenfurter Jesuitenchronik: „Die subinde Virgini purificatae solenni, sodales iidem juvenem illum quem a virgine Maria matre accepto annulo ei se devovisse narratur, in theatrum produxere.“‌176 176 Ebd., fol. 37. – In den Chroniken der einzelnen Niederlassungen bilden die Berichte über Theateraufführungen einen festen Bestandteil. In den folgenden Jahren wurde die Aufführung zumindest eines Stückes im Jahr durch die Schüler zu einem Fixpunkt.‌177 177 Siehe „Spielplan des Collegiums S. J. Klagenfurt in chronologischer Reihenfolge (1604–1773), in: Drozd, Schul- und Ordenstheater, S. 206–242; Marin, Jezuiti. Die Anziehungskraft auf die politisch-kulturellen Eliten und die Bevölkerung war groß, nicht nur in Klagenfurt. Die Menschen strömten zu den Aufführungen. Aufgrund des teils großen technischen Aufwandes („spectabilis in collegio apparatus scenicus“‌178 178 [Fleischer], Annales Collegii Clagenfurtensis, vol. 1, fol. 48. ) und durch „Verwandlungen“ wirkten die „`Maschinenstücke´ auf die Sinne des `geladenen´ Publikums“.‌179 179 Radics, Aelteste Geschichte (16.5.1863), S. 71. Sie wurden zu einem „spectaculum“. Das galt besonders für die Dramen Nicolaus Avancinus (u. a. „Pietas victrix“), die in Graz als Bühnenmanifeste zu einem Publikumserfolg wurden, oder Jacob Bidermanns („Cenodoxus“).

Das Themenspektrum war breit. Geboten wurden Theaterstücke moralischen Inhalts mit Stof­fen aus der Heiligen Schrift sowie der Weltliteratur. In ihnen fand sich Moder­nes, Heimisches, Volkstümliches, Internationales, auf antiker Tradition oder katholischem Legendenwesen Beruhendes. Der Schauplatz der Stücke erstreckte sich von den innerösterreichischen Ländern über die Habsburgermonarchie, Ita­lien, Spanien bis nach Japan. Im Zusammenhang mit den Bühnendemonstrationen eines gegenreformatorischen Programmes bestimmten vorerst bis zum Beginn des 17. Jahrhunderts kirchlich-religiöse Inhalte mit einem pädagogisch-humanistischen Anliegen die Aufführungspraxis.‌180 180 Drozd, Schul- und Ordenstheater, S. 243. Primär – den Intentionen des Ordens entsprechend – wurde „theologisch und politisch die Grenze zu den `Häretikern´“ abgesteckt, „indem man das Zusammenwirken des menschlichen Willens mit der göttlichen Gnade unterstrich und in politischen Institutionen und Personen der Geschichte Präfigurationen der Gegenwart aufspürte.“‌181 181 [Art.] Jesuitentheater, S. 173. Man konzentrierte sich auf die Aufführung von Bibelstücken und Märtyrergeschichten, huldigte aber je nach Anlassfall dem Kaiser und seiner Familie, wie 1631 anlässlich der Ankunft der Gemahlin Ferdinands III. in Laibach mit der Komödie „De Rachel pulchra“.‌182 182 Radics, Aelteste Geschichte (16.5.1863), S. 71. Die biblischen und legendären Stoffe wurden benutzt, um die Gefährdung und den Sieg der „ecclesia catholica per analogiam“ dramatisch zu gestalten. Per se erschien das Haus Habsburg immer als treuer Helfer der „ecclesia militans“. Im Verlaufe des 17. Jahrhunderts wurde das Spektrum der Themen breiter. Heiligenstücke mit lokalem Bezug wie das Märtyrerspiel der Judenburger Bauernheiligen „Cyriacus und Propertius“,‌183 183 Vgl. Andritsch, Jesuitentheater in Judenburg. die römische Tragödie und ihre humanistische Nachgestaltung, weltliche und geistliche Historienstücke wie das Festspiel „Felici dissido“ anlässlich der 600-Jahr-Feier des Augustiner Chorherrnstiftes Seckau,‌184 184 Ebd., S. 27. das den historischen Hintergrund der Gründung des Seckauer Klosters behandelte, oder „Lydericus“ am Laibacher Kolleg‌185 185 Baraga, Historia annua, S. 258. fanden vermehrt Aufnahme in den Spielplan. Anekdotisches aus dem Ordensalltag und Exotisches aus den Missionen erweiterten diesen. Hinzu kamen Aufführungen zu öffentlichen Anlässen wie Fürstenvisiten oder Patrozinien. Damit wandelten sich die jesuitischen Bühnenbotschaften. Ab der Mitte des 17. Jahrhunderts trat der Aspekt der „ecclesia triumphans catholica“ in den Hintergrund und rückten politische Aspekte stärker in den Vordergrund. 1685 verherrlichte man in einer Aufführung im Laibacher Theater den 1593 über die Osmanen errungenen Sieg bei Sissek [Sisak] mit einer Komödie („Victoria Carnioliae ab Auersperg et Eggenberg contra Turcos reportata“), und zwei Jahre später thematisierte man den Aufstand der ungarischen Magnaten nach dem Tod Ludwigs I. („Hungaria impetita ab exteris, prodita a suis, in Buda metropoli Sigismundo et Mariae legitimis principibus restituta“).‌186 186 Radics, Aelteste Geschichte (16.5.1863), S. 80. Das bedeutete, dass die Zahl der Theaterstücke mit weltlichen Themen zunahm. Die Inhalte mündeten in eine Habsburg-Panegyrik, wobei man sowohl auf Stoffe aus der griechisch-römischen als auch aus der neueren Geschichte zurückgriff. Es ging „um die Dynastie vor einem kaiserlich-römisch-christlichen Hintergrund“. Die gepriesenen Tugenden des Herrschers wurden der Antike entnommen und „unter ein christliches Vorzeichen, die `pietas´, gesetzt.“‌187 187 Krump, Aus gegebenem Anlass, S. 165. Im Repertoire finden sich darüber hinaus huldigende höfische Repräsentationsstücke, klassische Tragödienimitationen sowie auf das Theologische ausgerichtete Schul- und Unterweisungsstücke, meist mit Stoffen aus dem Alten Testament. Aber auch der Ordensgründer Ignatius erfuhr eine Huldigung. In Klagenfurt verfasste Ignaz Goldperger (1649–1692) das Drama „Ignatius“, das in Wien am kaiserlichen Hof Leopolds I. uraufgeführt wurde.‌188 188 Graf, Chronik des k.k. Gymnasiums, S. 29. Um die Mitte des 18. Jahrhunderts verblasste die Faszination, die von den jesuitischen Aufführungen ausging. Die politischen sowie theologischen Aussagen verloren an Schärfe. Die Stücke entsprachen immer weniger dem Geschmack des Publikums. Mit den Inhalten der Hofkomödie, in denen sich der neue Zeitgeist widerfand, und der italienischen Oper entstand eine von staatlicher Seite mit Wohlwollen gesehene Konkurrenz.

Titelblatt von Christoph Scheiners “Pantographice” (1631) (Duhr, Geschichte der Jesuiten, Bd. II/ 1, S. 435).

Gleich bedeutend als kulturelles Medium neben dem Theater war die Literatur, weil sie sich gleichfalls in die katholisch-landesfürstliche Kulturpolitik einfügen ließ. Dabei folgte man dem von den „Constitutiones“ vorgegebenen Auftrag, „Bücher, die dem Gemeinwohl nützlich sind“, zu verfassen. Abseits der wissenschaftlichen und theologischen Publikationen führte das zu „belletristischen“ Werken, deren Zahl für die österreichische Provinz nicht überschaubar ist. In Summe ergab das eine „Jesuitenliteratur“, die den Menschen „ihre Details […] als Belege für […] für `Gottes weise Weltregierung´, aber auch als Chance, als Herausforderung an die menschliche Willensfreiheit“ vorführte.‌189 189 [Art.] Jesuitenliteratur, S. 190f. Mit dem Blick auf Himmel und Hölle wurden den Lesern die Tugenden von der „amor Dei“ bis zum „bona voluntas“ und die Laster wie etwa die „blasphemia“ oder die „curiositas“ an Beispielen vor Augen gehalten. Hinzu kamen Werke, die „vom Polyhistorismus der Zeit“ durchdrungen waren. Johann Despotovich (1638–1711), Professor der Poetik,‌190 190 Felix Kucher, Johann Despotovich (1638–1711), ein lateinischer Dichter, in: 125. Jahresbericht des Bundesgymnasiums Völkermarkter Ring 27 (Klagenfurt 1993), S. 35–37. verfasste neben Oden und einer Heroide („Eurydice ad Orpheum“) einen Gedichtband („Vindobona graviter oppressa et liberata“), der die Befreiung Wiens durch Jan/Johann Sobieski zum Inhalt hatte, Anton Hocke (1691–1754) huldigte in einem epischen Gedicht die Erfolge der kaiserlich-habsburgischen Armee, der in Tarvis geborene Anton Kaschuttnig (1686–1745) schrieb lateinische Gedichte und Andreas Franzell (1638–1711) „Fabulae poeticae elegiis comprehensae“ (1693).

Theater und Literatur blieben nicht die einzigen Bereiche kultureller Aktivitäten. Hinzu kamen Architektur und bildende Kunst,‌191 191 Lavrič, Obnovitvena in olepševalna dela; Resman, Šentjakobska cerkev; Tavano, Typische Merkmale, S. 237f. die das kulturelle Wirken der Jesuiten vervollständigten. Unter Bewahrung regionaler Gegebenheiten verband man die Länder des innerösterreichischen Raumes miteinander und prägte deren äußeres Erscheinungsbild. Sowohl in Laibach als auch in Görz zeichneten die Jesuiten maßgeblich für ein neues Stadtbild, das unter den Vorzeichen einer „Sakralisierung“ des Raumes geschaffen wurde, verantwortlich.‌192 192 Lavrič, Jesuitenkollegium, S. 133f. In Laibach sorgten die Jakobskirche und das Kolleg für eine architektonische und künstlerische Neuausrichtung.‌193 193 Dolinar, Rolle und Bedeutung, S. 218. Aufgrund ihrer Geräumigkeit, ihrer Barockmalerei und der „Spielmöglichkeiten des Lichtes und der Farben“ etablierte sich die Jakobskirche als Kunstzentrum. In der Kirchenarchitektur wiederum entwickelte man mit dem Wandpfeilerlanghaus mit Emporen, wie es im Falle der einstigen protestantischen Klagenfurter Domkirche anzutreffen ist,‌194 194 Vgl. Deuer, Klagenfurter Dom. einen eigenständigen Typus, der im Deckenschmuck eine spezifisch jesuitische Bildprogrammatik erhielt. Diese weist „in den Deckenbildern auf die christologische Thematik und Verherrlichung der personellen `Fundamente´ der von Christus eingesetzten Kirche (Apostel, Evangelisten und Kirchenväter), gipfelnd im beispielhaften Blutzeugnis der Apostelfürsten“, hin.‌195 195 Telesko, Ausstattung der ehemaligen Jesuitenkirche, S. 189.

Ab der Mitte des 18. Jahrhunderts begann sich die von den Jesuiten geschaffene Kulturwelt zunehmend aufzulösen. Neue Paradigmen nahmen ihren Platz ein. Die Ordensauflösung verstärkte diesen Trend. Damit endete für den innerösterreichischen Raum eine Ära kultureller und wissenschaftlicher Blüte, die unter dem Vorzeichen einer „vielfältigen Einheit“ die Länder des Raumes miteinander mehr verband als trennte. Sowohl in der Wissenschaft als auch im Kultur- und Kunstleben waren sie bedeutsame Anreger wie auch Aktivisten gewesen. Die in diesem Zusammenhang zu stellende Frage, ob – wie von den Gegnern der „Societas“ formuliert – die Jesuiten die Wissenschaft bloß als „ein Mittel `zur höheren Ehre Gottes´“ ansahen und ihre kulturellen Aktivitäten nur den einen Zweck verfolgten, „die katholische Gottesidee aufs neue zu bestätigen“,‌196 196 Fülöp-Miller, Macht und Geheimnis, S. 598. ist nicht eindeutig zu beantworten. Außer Frage steht aber, dass das von ihnen hinterlassene geistig-kulturelle Erbe in den innerösterreichischen Provinzen bis ins 19. Jahrhundert weiterwirkte, wenngleich die Wiederzulassung des Ordens (1814) keine jesuitische Renaissance in Wissenschaft und Kultur nach sich zog. Dafür hatten sich seit 1773 die geistigen Rahmenbedingungen zu sehr verändert.

Quellen

Andrian, Karl: Epochae Habspurgo-Austriacae ad comparandam historiae augustissimae gentis Habspurgo-Austriacae exactam notitiam utilissimae. Graz, 1730;21762.

Andritsch, Johann (Bearb.): Die Matriken der Universität Graz, Bd. 1: 1586–1630 (= Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz 6/1). Graz, 1977.

Andritsch, Johann (Bearb.): Die Matriken der Universität Graz, Bd. 2: 1630–1662 (= Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz 6/2). Graz, 1977.

Apfalterer von Apfaltern, Leopold: Dissertatio de motu Rhombi conici. Klagenfurt, 1772.

Appelles (= Christoph Scheiner): Tres Epistolae de Maculis Solaribus. Scriptae ad Marcum Velserum. Augsburg, 1612.

Baraga, France (Hg.): Historia annua collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691), textus originalis. Ljubljana, 2002.

Bassar, Bartolomaeus: Conciones iuxta libellum Exercitiorum/SP Ignatii-Pridige iz bukvic imenuvanih Exercitia. Laibach, 1734.

Boskovic, Roger Joseph: Theoria philosophiae naturalis, redacta ad unam legem virium in natura existentium auctore J. R. Boscovich S. J. ab ipso perpolita et aucta. Ex prima Editione Veneta com Catalogo operum eius ad annum 1763. Graz, 1765.

Fidler, Franz: Philosophia universa. Klagenfurt, 1705.

[Fleischer, Joseph S.J.]: Annales Collegii Clagenfurtensis Societatis Jesu ab Anno Christi MDCIII. Fundati Collegii Imo tom. [1603–1682]. Universitätsbibliothek Klagenfurt, Pap.Hs. 180/1.

Froelich, Erasmus: Diplomataria sacra ducatus Styriae. Wien, 1756.

Hansiz, Markus: Germania sacra, tomus I: Metropolis Laureacensis cum episcopate Pataviensi. Augustae Vindelicorum, 1727.

Hansiz, Markus: Germania sacra, tomus II: Archiepiscopatus Salisburgensis. Augustae Vindelicorum, 1731.

Hansiz, Markus: Germania sacra, tomus III: De episcopate Ratisbonensi prodromus. Viennae, 1754.

Liscutin, Alexander: Messias digito demonstratus. Klagenfurt, 1707.

Pusch, Sigismund: Chronologiae sacrae ducatus Styriae, pars I ab origine nascentis ecclesiae usque ad Ottocarum I. Graz, 1715.

Pusch, Sigismund: Chronologiae sacrae ducatus Styriae, pars II ab Ottocaro duce I. usque ad excessum Leopoldi II. Ducis III. Graz, 1716.

Pusch, Sigismund: Chronologiae sacrae ducatus Styriae, pars III ab anno 1150 ad annum 1230. Graz, 1720.

Ratio atque institutio studiorum Societatis Iesu. Roma, 1616.

Scheiner, Christoph: Rosa Ursina sive sol ex admirando facularum et macularum suarum phaenomeno varius. Bracciani, 1626–1630.

Schoenleben, Johann Ludwig: Evangelia inu lustuvi na use Nedele inu jemenitne Prasnike zeliga Leita po Catoliski Vishi, inu poteli pononlenik Mashnili Bukvah, resdelen, v. nemskhkim. Graz, 1672.

Schoenleben, Johann Ludwig: Genealogia illustrissimae familiae D.D. Comitum ab Attimis. Labaci, 1681.

Schoenleben, Johann Ludwig: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habsburgo-Austriacae. Labaci, 1680.

Schoenleben, Johann Ludwig: Genealogia illustrissimae familiae S. R. J. Comitum et Dominorum de Gallenberg. Labaci, 1680.

Schoenleben, Johann Ludwig: Rosa Ursina in provinciis austriacis florens, sive illustrissimae et antiquissimae familiae Romanae Ursinae Genealogia. Labaci, 1680.

Schoenleben, Johann Ludwig: Genealogia illustrissimae familiae Principum, Comitum et Baronum ab Auersperg. Labaci, 1681.

Schoenleben, Johann Ludwig: Carniolia antiqua et nova [...] sive ducatus Carnioliae annales sacro-prophani. Labaci, 1681.

Stoeger, Johann Nepomuk: Scriptores Provinciae Austriae Societas Jesu. Wien, 1855.

Tafferner, Paul: Legatio Walthari Com. de Leslie ad Portam Ottomanicam per P. T. S. J. Viennae, 1668. (in deutscher Übersetzung: “Der Röm. Kay. May. Leopoldi I. an deß grossen Türcken Sultans Mehemet Cham Ottomadsche Porten Anno 1665 den 25. May abgeordnete Bottschafft, welche [...] Walther Leßlie, deß Heil. Röm. Reichs Graff (etc.) verrichtet, Wien o. J.).

Literatur

Allmer, Franz: Joseph Liesganig, S.J. 1719–1799 (= Mitteilungen des Geodätischen Institutes der Technischen Universität Graz 59). Graz, 1987.

Allmer, Franz: Liesganigs Leben und Wirken und die Vermessungstechnik seiner Zeit. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 89/90(1998/1999), S. 293–308.

Andritsch, Johann: Das Jesuitentheater in Judenburg. Berichte des Museumsvereines Judenburg, 17 (1984), S. 13–33.

[Art.] Jesuitentheater. Die Jesuiten in Bayern 1549–1773. Ausstellung des Bayerischen Hauptstaatsarchivs und der Oberdeutschen Provinz der Gesellschaft Jesu. Memmingen, 1991, S. 168–189.

[Art.] Jesuitenliteratur. Die Jesuiten in Bayern 1549–1773. Ausstellung des Bayerischen Hauptstaatsarchivs und der Oberdeutschen Provinz der Gesellschaft Jesu. Memmingen, 1991, S. 190–202.

Asche, Mathias: Humanistische Bildungskonzeptionen im Konfessionellen Zeitalter. Ein Problemaufriß in zehn Thesen. Julius Oswald/Rita Haub (Hgg.): Jesuitica. Forschungen zur frühen Geschichte des Jesuitenordens in Bayern bis zur Aufhebung 1773. München, 2001, S. 373–404.

Braunmühl, Anton von: Christoph Scheiner als Mathematiker, Physiker und Astronom (= Bayerische Bibliothek 24). Bamberg, 1891.

Coreth, Anna: Österreichische Geschichtsschreibung in der Barockzeit (1620–1740) (= Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs 67). Wien, 1950.

Coreth, Anna: Historiographie in der Zeit des Barock. Rupert Feuchtmüller/Elisabeth Kovacs (Hgg.): Welt des Barock. Wien-Freiburg-Basel, 1986, S. 186–203.

Daxecker, Franz: Der Physiker und Astronom Christoph Scheiner. Innsbruck, 2006.

Daxecker, Franz: Christoph Scheiner. Biographisch-bibliographisches Kirchenlexikon, Bd. 21, hg. Traugott Bautz. Nordhausen, 2003, Sp. 1307–1312.

Deuer, Wilhelm: Der Klagenfurter Dom als Prototyp der frühbarocken Wandpfeilerkirche in den Alpenländern? – Eine These. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj 2006, S. 157–180.

Dolinar, France M.: Pomen jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (= Obdobja 9). Ljubljana, 1989, S. 379–384.

Dolinar, France M.: Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 16. und 17. Jahrhunderts im slowenischen Raum. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 215–221.

Domej, Theodor: Oswaldus Gutsman SJ als Slawist. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 128–141.

Drobesch, Werner: Habent sua fata libelli. Die historiographischen Bestände der Klagenfurter Jesuitenniederlassung zum Zeitpunkt der Auflösung (1773). Wilhelm Wadl (Hg.): Kärntner Landesgeschichte und Archivwissenschaft. Festschrift Alfred Ogris zum 60. Geburtstag (= Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 84). Klagenfurt, 2001, S. 321–338.

Drobesch, Werner: Die Internationalisierung der „Provinz“: Die Klagenfurter Jesuiten-„Akademie“ als überregionale Bildungsstätte. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 95–114.

Drozd, Kurt Wolfgang: Die Bibliothek des Collegiums S.J. Klagenfurt (1602–1773). Ein Beitrag zur Vorgeschichte der Bundesstaatlichen Studienbibliothek Klagenfurt. Mit einer Übersicht über die Kärntner Bibliotheken. Biblos 9, 1960, S. 112–124.

Drozd, Kurt Wolfgang: Schul- und Ordenstheater am Collegium SJ Klagenfurt (1604–1773) (= Buchreihe des Landesmuseums für Kärnten 10). Klagenfurt, 1965.

Duhr, Bernhard: Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, 4 Bde. in 6 Tl.bden. Freiburg im Breisgau, 1913.

Faustmann, Cornelia: Der astronomische Teil von Leopold Gottlieb Biwalds “Physica Generalis”. Übersetzung und terminologische Untersuchungen (Dipl.arbeit). Wien, 2008.

Frankl, Karl Heinz: Die Jesuiten als Theologen. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 21–36.

Fülöp-Miller, René: Macht und Geheimnis der Jesuiten. Eine Kultur- und Geistesgeschichte. Berlin, 1929.

Gehlert, Oswald: Jesuiten als Naturwissenschaftler. Kalksburger Korrespondenz. Jahresbericht des Bundesgymnasiums der Jesuiten 218/1990, S. 28–36.

Graf, Rainer: Chronik des k.k. Gymnasiums zu Klagenfurt von seinem Entstehen bis zur Gegenwart. I. Programm des k.k. Staatsgymnasiums zu Klagenfurt. Am Schlusse des Studien-Jahres 1851. Klagenfurt, 1852, S. 1–68.

Grasselli, Jože: O jezuitih matematikih. Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav (= Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana, 1998, S. 105–110.

Heiss, Gernot: Die Bedeutung und die Rolle der Jesuiten im Verlauf der innerösterreichischen Gegenreformation. France M. Dolinar/Maximilian Liebmann/Helmut Rumpler/Luigi Tavano (Hgg.): Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628/Katoliška prenova in protireformicija in notranjeavstriskih 1564–1628/Riforma cattolica e controriforma nell’Austria Interna 1564–1628. Klagenfurt-Ljubljana-Wien, Graz-Wien-Köln 1994, S. 63–76.

Höflechner, Walter: Geschichte der Karl-Franzens-Universität Graz. Von den Anfängen bis in das Jahr 2005 (= Grazer Universitätsverlag. Allgemeine Wissenschaftliche Reihe 1). Graz, 2006.

Höflechner, Walter: Zur Geschichte der Grazer Universität. Kurt Freisitzer/Walter Höflechner/Hans-Ludwig Holzer/Wolfgang Mantl (Hgg.): Tradition und Herausforderung. 400 Jahre Universität. Graz, 1985, S. 3–76.

Jembrih, Alojz: Der Beitrag des Klagenfurter Gymnasiums zu den kulturellen deutsch-slowenisch-kroatischen Wechselbeziehungen im 16., 17. und 18. Jahrhundert. Wiener slawistische Almanach 22, 1988, S. 323–331.

Jontes, Günther: Das Leobener Jesuitentheater im 17. Jahrhundert. Der Leobener Strauß 8, 1980, S. 9–117.

Jontes, Günther: Das Leobener Jesuitentheater im 18. Jahrhundert. Stücke und Stoffe – Höhepunkt und Verfall. Der Leobener Strauß 9, 1981, S. 9–124.

Jontes, Günther: „Japonenses Martyres”. Japanische Stoffe im Grazer Jesuitentheater des 17. und 18. Jahrhunderts. Historisches Jahrbuch der Stadt Graz 15, 1984, S. 27–52.

Klemun Marianne: Arbeitsbedingungen eines Naturforschers im Kärnten des 18. Jahrhunderts am Beispiel Franz Xaver Wulfen. Carinthia I 174, 1984, S. 357–374.

Kögl, Helmar: Leben und Werk Johann Ludwig Schönlebens (Diss.). Wien, 1969.

Krump, Sandra: Aus gegebenem Anlass … Habsburgerpanegyrik in Jesuitendramen der österreichischen Ordensprovinz. Aufgezeigt an zwei Dramen des Passauer Jesuitentheaters. Herbert Karner/Werner Telesko (Hgg.): Die Jesuiten in Wien. Zur Kunst- und Kulturgeschichte der österreichischen Ordensprovinz der „Gesellschaft Jesu“ im 17. und 18. Jahrhundert (= Veröffentlichungen der Kommission für Kunstgeschichte 5). Wien, 2003, S. 165–178.

Kucher, Felix: Johann Despotovich (1638–1711), ein lateinischer Dichter. 125. Jahresbericht des Bundesgymnasiums Völkermarkter Ring 27. Klagenfurt, 1993, S. 35–37.

Lavrič, Ana: Obnovitvena in olepševalna dela pri seminarju, gimnaziji in pristavi ljubljanskih jezuitiov v 18. stoletju. Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (= Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana, 1998, S. 167–187.

Lavrič, Ana: Das Jesuitenkollegium in Laibach und seine künstlerischen Verbindungen mit den benachbarten Ordenshäusern. Herbert Karner/Werner Telesko (Hgg.): Die Jesuiten in Wien. Zur Kunst- und Kulturgeschichte der österreichischen Ordensprovinz der „Gesellschaft Jesu“ im 17. und 18. Jahrhundert (= Veröffentlichungen der Kommission für Kunstgeschichte 5). Wien, 2003, S. 131–145.

Lhotsky, Alphons: Österreichische Historiographie (= Österreich Archiv). Wien, 1962.

Großes vollständiges Lexicon aller Wissenschaften und Künste, Bd. 7. Halle-Leipzig, 1734, S. 327–328.

Liegl, Eva: Der Klagenfurter Buchhandel im 17. und 18. Jahrhundert (Dipl.arbeit). Klagenfurt, 1993.

Marin Marko: Jezuiti in slovensko gledališče. Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija. Ljubljana, 1992, S. 95–104.

Darja Mihelič: Jezuit Janez Ludvik Schönleben kot zgodovinar. Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav (= Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana, 1998, S. 247–268.

Nebgen, Christoph: Religiöses Theater, Jesuitentheater, auf: http://www.ieg-ego.eu/en/threads/european-media/media-of-religious-transfer/christoph-nebgen-religioeses-theater-jesuitentheater (Zugriff: 4. 1.2011).

Newole, Ernst Karl: Die Offizin Kleinmayr in Klagenfurt seit der Gründung der Zeitschrift “Carinthia”. Carinthia I 146/1–2, 1956, S. 295–404.

Prapotnik, Nada, Tone Wraber: Prispevek Franca Ksaverja Wulfena k posnavanju Semenk Slovenije. Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav (= Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana, 1998, S. 111–122.

Radics, Peter von, Aelteste Geschichte des Laibacher Theaters. Blätter aus Krain. Beilage zur Laibacher Zeitung, Nr. 18 v. 2.5.1863, S. 70–72; Nr. 20 v. 16. 5.1863, S. 77–80.

Rajšp, Vincenc: Die Mehrsprachigkeit bei den innerösterreichischen Jesuiten und ihre wissenschaftlichen Leistungen. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 222–230.

Resman, Blaž: Šentjakobska cerkev v 18. stoletju. Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav (= Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana, 1998, S. 189–228.

Rumpler, Helmut: Die Jesuiten als Träger der Wissenschaft in Österreich und Kärnten. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 37–58.

Schöndorf, Harald: Die Metaphysik des Francisco Suarez SJ. Julius Oswald/Rita Haub (Hgg.): Jesuitica. Forschungen zur frühen Geschichte des Jesuitenordens in Bayern bis zur Aufhebung 1773. München, 2001, S. 405–417.

Tavano, Luigi: Typische Merkmale der Anwesenheit der Jesuiten im Görzer Raum. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj, 2006, S. 231–242.

Telesko, Werner: Zur Ausstattung der ehemaligen Jesuitenkirche in Klagenfurt – Aspekte der Bildprogrammatik der „Gesellschaft Jesu“ im 18. Jahrhundert. Werner Drobesch/Peter Tropper (Hgg.): Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj 2006, S. 181–193.

Tropper, Peter G.: Die geistlichen Historiker Österreichs in der Barockzeit. Karl Gutkas (Hg.): Prinz Eugen und das barocke Österreich. Salzburg-Wien, 1985, S. 365–374.

Udías Vallina, Agustín: Searching the Heavens and the Earth: the History of Jesuit Observatories. Dordrecht u. a., 2003.

Wrigth, Jonathan: Die Jesuiten. Mythos, Macht, Mission. Essen, 2004.

Povzetek

Jezuiti kot nosilci kulture in znanosti v notranjeavstrijskem prostoru v 18. stoletju

Kulturno in duhovno življenje notranjeavstrijskega prostora so od dobe reformacije, čeravno ne izključno, a vendar odločilno zaznamovali jezuiti. Poleg dušnopastirskega in socialnega delovanja ter dejavnosti na izobraževalnem področju je bilo njihovo drugo težišče negovanje znanosti in kulture. Ustrezno temu sta ti dve področji v skladu z načeli reda postali deležni ustrezne pozornosti tudi v notranjeavstrijskih samostanih, kar je ob načrtnih in stalnih personalnih menjavah pripeljalo do pomembnih znanstvenih dosežkov v kolegijih v Gradcu, Ljubljani in Celovcu. V njih so poučevale osebnosti z nadregionalnim ugledom, ki so uspešno delovale v mnogih znanstvenih disciplinah. V geografiji, zgodovini, v naravoslovnih vedah ali jezikoslovju so pripadniki Societas Jesu dosegli vidne rezultate. Na Koroškem so prizadevanja, da bi nagovorili tudi slovensko govoreče prebivalstvo, privedla do ukvarjanja s slovenskim jezikom. Poleg tega so se jezuiti posvečali kulturnim dejavnostim, kot so glasba, arhitektura, likovna umetnost ali gledališče, ki so mu odmerili poseben pomen. S tem jezuitski kolegiji niso bili samo versko-cerkvena, temveč tudi znanstvena in kulturna središča, njihov prispevek h kulturnemu in duhovnemu razcvetu pa je trajal vse do ukinitve reda leta 1773.

Izvleček

Tako kot v celotni monarhiji je desetletna vlada cesarja Jožefa II. pustila globoke sledove tudi na Slovenskem. Čeprav cesar Jožef II. ni bil niti začetnik vseh globokih sprememb niti se z njegovo smrtjo niso v celoti ustavile, jim daje prav njegova doba vladanja najmočnejši pečat. Za slovenski prostor so bile reforme pomembne z vidika izobraževanja, jezikovno-kulturnega razvoja in posledično narodnega razvoja. Jožefinskih reform tudi ni mogoče gledati le kot diktata z Dunaju, saj so pri uveljavljanju igrale pomembne vloge domače osebnosti kot ljubljanski škof Herberstein in celovški (krški) škof Hohenwart.

KLJUČNE BESEDE

Jožef II., jožefinizem, cerkvene reforme, slovenski prostor, 18. stoletje

Beseda jožefinizem je izvedena po imenu cesarja Jožefa II., ki je vladal od 1765 (cesar Svetega rimskega cesarstva, 1780 češki in ogrski kralj in vladar habsburških dednih dežel) do 1790. Mnogi zgodovinarji pojmujejo njegove reforme kot “revolucijo od zgoraj” po načelu “vse za ljudstvo – nič z ljudstvom”. Ali je beseda revolucija pravilna ali ne, je seveda vprašanje, nedvomno pa so njegove reforme temeljito posegle v dotedanji ustroj Monarhije.

Reforme so zajele zelo širok spekter ustroja države v smislu absolutistične države. Kot je znano, se je Jožef II. pri svojih odločitvah naslanjal na racionalistične filozofe Huga Grotiusa, Samuela von Pufendorfa in Jakoba Thomasiusa, kar je za razumevanje njegovih reform zelo pomembno.

Za dosego ciljev je Jožef II. izkoristil možnosti nadzora in birokracijo. Izvedel je na primer obvezno prijavo in sistem hišnih številk. Z jožefinsko izmero in predvsem še s katastrom pa je dobil pregled, lahko bi rekli nad zadnjo parcelo v državi. Posegal je tudi v dotlej ustaljene odnose med plemstvom in kmeti. Glede teh predstavlja pomembno prelomnico “Nevoljniški patent” (Aufhebung der Leibeigenschaft, Aufhebung der persönlichen Abhängigkeit der Bauern) za Češko, Moravsko in Avstrijsko Šlezijo leta 1781, leto pozneje, to je leta 1782 pa tudi za dežele s slovenskim prebivalstvom: 11. junija za Štajersko, 12. julija za Koroško in 13. novembra za Kranjsko.‌197 197 Klueting, Der Josephinismus, str. 258.

Jožef II. je imel pri večini reform pred očmi koristnost; tako je odpravil smrtno kazen, delinkvente pa uporabil kot delovno silo. Gradil je tudi bolnišnice. Podrobnemu naštevanju dosežkov reform Jožefa II. tukaj seveda ne bi mogli slediti. Rečemo lahko, da so potekale v smislu razsvetljenega absolutizma, pri čemer je potrebno upoštevati:

- razvoj avstrijskega absolutizma, ki se je zgledoval po absolutizmu v Franciji, vendar je nastajal na drugačnih temeljih, ne na državljanski vojni, temveč na uspešnih ozemeljskih pridobitvah v turških vojnah in v španski vojni;

- vlogo katoliške cerkve v Monarhiji in posameznih deželah;

- odnos avstrijskih dežel in Habsburžanov do Svetega rimskega cesarstva, iz katerega, kljub temu da nosijo cesarsko krono, izstopajo od štiridesetih let 18. stoletja: leta 1742 jo izgubijo, leta 1745 ponovno pridobijo, vendar je igrala krona odtlej sekundarno vlogo.

Cesar Jožef II. (1741–1790).

Po tem času posveča vladarica (cesarica) Marija Terezija vso pozornost izgradnji avstrijskih in čeških dežel in s tem Habsburške monarhije v centralizirano državo z modernim upravnim aparatom: ustanovljeno je bilo moderno zunanje ministrstvo, ustanovljena je bila stalna vojska, leta 1748 je bila uvedena davčna reforma z omejitvijo stanovskih možnosti odobravanja davkov, v posameznih deželah so dobili upravne kompetence državni uradniki, ki v kasneje ustanovljenih gubernijih izrinejo stanovsko upravo, uvedena so bila okrožja itd. Prav te nove politične meje dajejo osnovo novim škofijskim mejam. Jožef II. je leta 1784 na Ogrskem uvedel še nemščino kot poslovni jezik, kar je povzročilo veliko negodovanje in še do danes vpliva na oceno „germanizacije“ v jožefinizmu.

Jožef II. je nadalje ustvaril še moderno birokracijo, ki je dobila tudi nov družbeni status, moderniziral je sodstvo (civilno in kazensko sodstvo, ki ga je v državi poenotil) in reformiral je izobraževanje, ki je prišlo prav tako pod nadzor države. K tem reformam pa spadajo tudi cerkvene reforme, ki še danes v zgodovinopisju najbolj odmevajo.

Tako je bil zelo pomemben tolerančni patent, ki je omogočil enake državljanske pravice pravoslavnim Grkom, protestantom in Judom. Osnova je bil patent za Gornjo Avstrijo, ki je izšel 13. oktobra 1781, v katerem je zapisal, “prepričanje o škodljivosti prisile vesti na eni strani, in na drugi o veliki koristi za vero in državo, ki izvira iz resnične krščanske tolerance, nas je vzpodbudilo, da dovolimo helvetskim (protestantskim) vernikom in pravoslavnim Grkom, ki niso združeni (z Rimom) njihovi veri lastno privatno izvrševanje obredov, ne glede na to, če so jih že kdaj izvrševali ali ne«. Dalje je bilo dovoljeno zgraditi molilnico na vsakih sto družin, ustanoviti šolo in nastaviti učitelja, nadzor je imela država, nastavili so lahko lastnega duhovnika, kjer so ga sami vzdrževali itd.‌198 198 Klueting, Der Josephinismus, str. 253. Po vzoru gornjeavstrijskega so izšli patenti še za naslednje dežele: 25. oktobra za Ogrsko, 27. oktobra za Štajersko in 3. novembra za Kranjsko. O tem patentu se doslej v slovenskem zgodovinopisju še ni veliko pisalo.

V zgodovini pa so nedvomno ostajale najbolj opažene cerkvene reforme Jožefa II. V Zgodovini Slovencev ‌199 199 Zgodovina Slovencev, str. 374. so v poglavju “Jožefinizem in janzenizem” zapisali: “Ob izrazu jožefinizem mislimo navadno na Jožefove cerkveno-politične reforme ter na cerkveni ustroj, ki ga je z njimi postavil”.‌200 200 Grafenauer, Zgodovina, V, str. 85.

Zgodovina Slovencev poudarja, da so jožefinske reforme segle najdlje z razglasitvijo verske strpnosti.‌201 201 Zgodovina Slovencev, str. 374. Dalje pravilno ugotavlja, da so že v srednjem veku in v času protireformacije imeli Habsburžani velik vpliv v cerkvenih vprašanjih. Nato, da je že “Marija Terezija dosegla pomembne uspehe pri omejevanju dotedanjih cerkvenih pravic v korist državnih organov in krepitve državnega nadzorstva nad cerkvijo”. Pri ugotovitvi “Kljub reformam pa je država ostala v mejah katolicizma in nadzorovala izpolnjevanje verskih dolžnosti pri uradništvu in šolski mladini”‌202 202 Prav tam. pa gre za pričakovanja rezultata reform, ki tistemu času niso bila lastna.

V slovenskem zgodovinopisju imamo tudi številne ocene cerkvenih reform Jožefa II.,‌203 203 Zgodovina Cerkve na Slovenskem, str. 159. h katerim je spadala na primer tudi ukinitev nekaterih samostanov. “Zemljišča so deloma razprodali po nizkih cenah ali pa so organizirali malo uspešna državna posestva... Zaradi slabe uprave in malverzacij je imela država od tega razmeroma majhno gospodarsko korist... Za slovensko kulturno dediščino pomeni neprecenljivo škodo uničenje bogatih samostanskih knjižnic in arhivov. ... v večini primerov so župnijske reforme obveljale in so se dobro obnesle. Država je imela od tega le postranske koristi.”‌204 204 Prav tam, str. 161. Seveda je tudi tukaj potrebno poudariti ogromen pomen verskih skladov, ki so nastali na osnovi premoženja ukinjenih samostanov in so omogočili jožefinske cerkvene reforme. Samo z njimi je bila omogočena eksistenca mnogih novih župnij, saj župniki starih niso bili pripravljeni na delitev posesti, kot se velikokrat napačno predstavlja. Omogočili pa so tudi vzdrževanje teoloških šol, pa tudi škofije so dobivale podporo iz njih.

Negativen odnos je izražen tudi v zvezi z izobraževanjem, češ da je bilo “razširjanje znanja nemškega jezika med poglavitnimi nameni nove šole”‌205 205 Grafenauer, Zgodovina, V, str. 99. , ali “ ljudska izobrazba je bila seveda samo sredstvo, da se doseže splošno znanje nemščine”.‌206 206 Zgodovina Cerkve na Slovenskem, str. 157.

Nedvomno gre pri jožefinizmu za pomemben sklop reform, ki je na podlagi državnega absolutizma zajel široko geografsko področje, od Nizozemske do meja turškega cesarstva, različne gospodarske razmere in predvsem različne jezikovne skupnosti. Časovno ga ni mogoče omejevati na dobo vladanja cesarja Jožefa II. v habsburških deželah 1780–1790. Jožef II. je bil cesar Svetega rimskega cesarstva že od leta 1765 do smrti leta 1790. Kot cesar sicer ni imel dejanske oblasti nad protestantskimi državami, kljub temu so ga soglasno izvolili tudi protestantski knezi. Prav tako pa je v marsikaterem pogledu nadaljeval reforme, ki so se uveljavljale že v času Marije Terezije, predvsem na cerkvenem področju pa so prevladovale do srede 19. stoletja.

Da je Jožef II. lahko tako velikopotezno nastopil z reformami že po prvem letu vladanja 1781, je omogočil že dotedanji razvoj v državi in tudi njegove osebne priprave. Jožef II. je obiskoval dežele, velikokrat tudi tajno in spoznaval tamkajšnje razmere. Zelo dobro je poznal razmere v Franciji, kjer je bila njegova sestra kraljica. Francija mu je bila vzor absolutistične države, nikakor pa si ni zatiskal oči pred težavami in problemi, v katere je takrat že zabredla. Tudi znotraj habsburških dednih dežel je Jožef nadaljeval delo matere Marije Terezije in njenih svetovalcev.

Najbolj vidni sadovi reform Jožefa II. so bili na cerkvenem področju, kjer so se tudi najbolj obdržali, marsikatere druge reforme so bile po njegovi smrti odpravljene. Prav cerkvene reforme so pustile globok pečat tudi na Slovenskem. To nedvomno zaradi tega, ker so cerkvenoupravno preuredile slovenski jezikovni svet tako, da se med drugim odražajo celo pri današnji severni državni meji med Avstrijo in Slovenijo na Štajerskem.

Zelo pomembna so tudi druga področja, recimo davčna reforma, katere posledica je bil jožefinski kataster. Žal pa je to področje še zelo slabo raziskano, čeprav omogoča zelo natančen in podroben vpogled v takratne gospodarske razmere, kmečko posest, poljedelske kulture, predvsem pa je pomemben tudi za topografijo, saj je bil kataster brez kart in je bila vsaka parcela poimenovana, tudi s slovenskim imenom. Žal to bogato gradivo, ki pa v celoti ni ohranjeno, čaka še na raziskovalce. Torej ne gre za nepomembno, temveč za neraziskano področje.

Tudi na cerkvene reforme se je Jožef II. temeljito pripravljal. Že leta 1771 je cesarici Mariji Tereziji poročal v spomenici o svojih vtisih s potovanja po Češki, Moravski in Šleziji o slabem upravljanju okrajev in predvsem o cerkvenih zadevah. Tožil je nad slabo izobraženo duhovščino, ki je tičala v praznoverju in ga oznanjala. Prav tako je poročal o neprimerni velikosti župnij in škofij. Župnije bi naj po njegovem štele le 500 do 600 duš. Na Češkem bi bili potrebni vsaj dve novi škofiji. Poročal je o ogromni posesti duhovščine. Ker je ta bila namenjena le branju maš, ki jih je bilo toliko, da zanje ni zadostovalo število dni v letu, je menil, da bi bilo mogoče to posest porabiti za koristne ustanove, pomnožitev župnij, za nova semenišča, pa tudi za uboge otroke, za šole, bolnice, kjer bi se mladina vzgojila v prave krščanske člane družbe (zu wahren katholischen und Staats-Gliedern gebildet).‌207 207 Klueting, Der Josephinismus, str. 166.

V tej spomenici je nakazal vse spremembe, ki jih je po letu 1781 ukazal z odloki izvršiti. Za slovenski prostor se lahko samo vprašamo, ali je te nazore Jožefa II. poznal na primer ljubljanski škof Karel Janez Herberstein, ki je Mariji Tereziji že leta 1773 poslal predlog za spremembe škofijskih meja v zvezi z ljubljansko škofijo in goriško nadškofijo,‌208 208 Rajšp, Karte, str. 343. ki pa takrat še ni bil sprejet.

V slovenski zgodovinski literaturi je odnos Jožefa II. do cerkvenih reform velikokrat nejasen, z ene strani je pozitiven, z druge zopet odklonilen, pri čemer so vneseni pojmi, ki takrat še niso bili na prvem mestu. Tako na primer nasprotja med cerkvijo in državo s stališča ločitve države in cerkve, ki je takrat še niso poznali. Šlo je za krščansko družbo, šele tolerančni patent je priznal enakopravnost drugovercem. Tudi glede tega so ocene različne, ali je ostajala katoliška vera še vedno glavna. Jožef II. ni bil vladar le habsburških dežel, temveč cesar Svetega rimskega cesarstva, kjer je bila toleranca različno upoštevana. Če pogledamo samo deželo Württemberg, v kateri je nekoč deloval Primož Trubar, tam prav tako ni bilo verske tolerance, dovoljeni so bili le protestanti, katoličani so dobili svobodo bogoslužja šele leta 1807.

Kompetence glede cerkvenih zadev takrat tudi niso bile tako jasno razdeljene, kot so danes. Papež je bil istočasno svetni vladar v papeški državi, salzburški nadškof je bil deželni knez samostojne kneževine, ki je bila za Habsburžane tuja dežela. Z druge strani pa so Habsburžani v dednih deželah imeli pravico imenovati škofe, mnoge kanonike in tudi sicer nadzorovati ali posegati na cerkveno področje. Tudi glede novih škofijskih meja ni šlo za spor med cerkvijo in državo ali spor med papežem in cesarjem, temveč za spor glede kompetenc, ali so nove škofijske meje v pristojnosti cesarja, v kar je bil prepričan sam in njegovi svetovalci, med njimi duhovniki in tudi škofje, ali so v pristojnosti papeža. Pri Jožefu II. je s pomočjo državnih pravnikov, ki so bili dobri strokovnjaki tudi za cerkveno pravo, zmagalo stališče, da je določanje in preurejanje škofijskih meja v pristojnosti vladarja.

Gledano čisto praktično pa bi do preureditve škofijskih meja brez Jožefovega odločnega posega sploh ne prišlo, saj so se jim upirali mnogi škofje, seveda tisti, ki bi kaj izgubili, tisti, ki so lahko pridobili, so bili za. Razmejitve v slovenskem prostoru so za to zelo dober primer. Goriški nadškofje so preureditvi upirajo, nadškof Edling se je bil škofiji prisiljen celo odpovedati, ljubljanski škof Herberstein pa jih je odločno zahteval, uspešen je bil šele pod Jožefom II. Drugi primer je meja med lavantinsko in seckausko škofijo. Seckauski škofje so se odločno upirali izgubi Slovenskih goric, ob razmejitvi Jožefa II. pa so uspeli, da je tekla meja južno od Drave. Pri razmejitvi so imeli pomembno vlogo še salzburški nadškofje, ki so bili v posebnem odnosu do lavantinske, krške in seckauske škofije, ki so pa v tistem času veljali za tuje škofe v Notranji Avstriji, saj je bil Salzburg samostojna kneževina in ni spadal v okvir avstrijskih dežel. Zato tudi razmišljanje o tem, da je bil takratni nadškof Colloredo protijožefinec, ne pove veliko. Šlo je za sosedski spor glede kompetenc zunaj meja dežele.

Iz današnjega vidika je bila z ukinitvijo samostanov storjena velika kulturna škoda, žal pa takrat na kulturno dediščino niso veliko dali. Pa ne le v času Jožefa II., tri desetletja kasneje se je dogajalo popolnoma isto ob ukinitvi samostanov na Bavarskem.

Ob vsem je potrebno poudariti, da so bile reforme potrebne in da so jih tako sprejemali tudi mnogi škofje in duhovniki, ki so pri njih aktivno sodelovali. V Notranji Avstriji nedvomno ljubljanski škof Herberstein, vendar prav tako tudi krški škof Auersperg, ki je izdelal predlog za novo razmejitev škofij.

Ko beremo o reformah, se zdi, kot da je Jožef II. ukazal in je vse gladko teklo. V praksi pa ni bilo tako. Da je ostala lavantinska škofija po reformah s sedežem v Št. Andražu, je bila posledica vpliva in nepopustljivosti graških škofov vse do leta 1850, ko je zadevo zelo spretno rešil in izpeljal salzburški nadškof Tarnóczy.

Slovenski zgodovinarji kot cilj takratnega izobraževanja pogosto označujejo, da bi se podložniki naučili nemško, kar naj bi seveda povečevalo nevarnost germanizacije. Ta nevarnost je nedvomno obstajala. Vendar so v času Jožefa II. Slovenci dobili tudi nove možnosti nacionalne ohranitve, čemur je prav tako služilo izobraževanje. Ustanavljanje šol je vsaj na nižji stopnji koristilo slovenščini. Uveljavilo se je tudi prepričanje, da je pravo izobraževanje prebivalstva možno le v ljudskem jeziku. Ta trend ni več popustil do propada Monarhije. V prvi polovici 19. stoletja, ko so osnovne šole še v okviru cerkve, so se za slovenske šole odločno zavzemali ljubljanski škof Wolf kakor tudi lavantinski in tržaški škofje, čeprav so postale slovenske šole politična zahteva šele v drugi polovici 19. stoletja. Nedvomno pa so Slovenci, z današnjega vidika seveda, zamudili pomemben trenutek ob ukinitvi jezuitskih gimnazij, kjer je bil učni jezik latinščina in je bila na nove gimnazije uvedena kot učni jezik nemščina, ne pa tudi slovenščina.

Je pa zelo pomembno, da je v času Marije Terezije in Jožefa II. postala slovenščina uradni državni jezik. V slovenščini so objavljali patente, da bi jih prebivalstvo razumelo.‌209 209 Rajšp, Uveljavljanje slovenščine, str. 67.

Napredek slovenščine je opazen tudi na področju kartografije. Na jožefinskih zemljevidih zapišejo slovenska imena. Pri razmejitvi škofij je škof Auersperg uporabil jezikovni kriterij in izdelal tudi prvo jezikovno karto na Štajerskem na osnovi jezikovne statistike. Ta princip je za lavantinsko škofijo ostal poglaviten vse do uspele selitve leta 1859. Leta 1805 je bila namreč škofija na Dunaju jasno označena kot slovenska, kot “windisches Bistum”.

Nedvomno pa je jožefinizem v veliki meri omogočil tudi slovensko razsvetljenstvo, saj je dajal perspektivo tudi slovenskemu jeziku, tako kot drugim.

Za zaključek bi rad poudaril, da ne gre v prvi za revidiranje dosedanjih sodb o jožefinizmu in času, temveč za potrebo po temeljitejšem raziskovanju na osnovi virov in manj na prepisovanju že napisanega. Virov pa je ogromno, tako pisnih kakor tudi kartografskih na Dunaju in v arhivih vseh nekdanjih glavnih deželnih mest. Nove študije na snovi virov bodo podale realnejšo sliko, predvsem pa omogočile razumevanje epohalnih sprememb 18. stoletja.

Literatura

Klueting, Harm (ur.): Der Josephinismus. Darmstadt, 1995.

Rajšp, Vincenc: Karte ob novi razmejitvi škofij na področju Notranje Avstrije v času cesarja Jožefa II. Vilfanov zbornik (ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller). Ljubljana : Založba ZRC, 1999.

Rajšp, Vincenc: Uveljavljanje slovenščine kot poslovnega jezika v času Marije Terezije in Jožefa II.: patenti v slovenskem jeziku. Wiener Slawistisches Jahrbuch, Band 53/2007, str. 67–72.

Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik idr.). Celje : Mohorjeva družba, 1991.

Zgodovina Slovencev. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1979.

Zusammenfassung

Der Josephinismus und die josephinischen Reformen

So wie in der gesamten Monarchie hinterließ die zehnjährige Herrschaft Kaiser Josephs II. auch im slowenischen Raum tiefe Spuren. Obwohl nicht alle tiefen Veränderungen auf Joseph II. zurückzuführen sind, noch mit seinem Tod ihr Ende fanden, erhielten sie gerade in seiner Regierungszeit ihr charakteristisches Gepräge.

Auf die große Bedeutung Josephs II. weisen bereits die Stichwörter in der Enciklopedija Slovenije (Enzyklopädie Sloweniens) hin: Jožef II. (Joseph II.), Jožefinizem (Josephinismus), Jožefinske reforme (Reformen Josephs II.) sowie Jožefinski kataster (Josephinischer Kataster), zu denen man noch die erste Spezialkarte der Monarchie zählen muss, die für den slowenischen Raum in sieben Bänden unter dem Titel Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (Josephinische Landesaufnahme 1763–1787 für das Gebiet der Republik Slowenien) herausgegeben wurde.

Auch sonst wurden der Josephinismus und die Reformen Josephs II. von der slowenischen Geschichtsschreibung umfassend behandelt, vor allem im Hinblick auf die kirchlichen Reformen. Diese kommen am deutlichsten zum Ausdruck, vor allem aufgrund der

Diözesanregelung und Gründung neuer Pfarreien, was im Allgemeinen positiv bewertet wurde. Die Aufhebung der Klöster als deren Folge wurde dagegen als negativ aufgefasst.

Zweifelsohne hatten die kirchlichen Reformen eine große Bedeutung nicht nur für den kirchlichen Bereich, sondern auch für weitere Gesellschaftsveränderungen und -beziehungen.

Für den slowenischen Raum waren die Reformen im Hinblick auf die Bildung, auf die sprachliche und kulturelle Entwicklung und folglich auf die nationale Entwicklung von Bedeutung. Die Reformen Josephs II. sind ebenso nicht als ein Diktat aus Wien zu deuten, spielten doch bei deren Umsetzung heimische Persönlichkeiten wie der Laibacher Bischof Herberstein und der Klagenfurter (Gurker) Bischof Hohenwart eine große Rolle.

Izvleček

V Državnem arhivu na Dunaju hranijo dokumente bankalne uprave za Kranjsko. Dokumenti v stoenajstih škatlah, ki so urejeni v tematske sklope, se časovno nanašajo na obdobje med letoma 1765 in 1796. Dokumenti slovenskim umetnostnim zgodovinarjem še niso služili kot arhivski vir. Zanje je pomembnih vsaj tistih dvajset škatel, ki se nanašajo na gradnjo upravnih stavb in cest, saj nekatere dokumente dopolnjujejo tudi sočasni načrti.

KLJUČNE BESEDE

baročna arhitektura, Leopold Hoffer, Candido Zulliani, Michele Bon, Jožef Bon, Jakob Vidrih, ljubljansko pristanišče, bankalni urad, Slinovce, Ilirska Bistrica, Ljubljana, Vrhnika, Jožef Weittenhiller, Lovrenc Prager, Zoisova palača, hiša Pri zlati ladji, Gabrijel Gruber

V Državnem arhivu na Dunaju (Österreichisches Staatsarchiv) v oddelku Finanz- und Hofkammerarchiv, Neuehofkammer hranijo dokumente bankalne uprave za Kranjsko.‌210 210 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1281–1392 (1765–1796). Dokumenti v stoenajstih škatlah, ki so urejeni v tematske sklope, se časovno nanašajo na obdobje med letoma 1765 in 1796. Kolikor mi je znano, teh dokumentov slovenski umetnostni zgodovinarji še niso uporabili za arhivski vir pri analizi in interpretaciji spomenikov.‌211 211 Za naše ozemlje so prav tako pomembni dokumenti bankalne uprave za Štajersko in Koroško (AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1050–1130 (1765–1796). Za to vedo je pomembnih vsaj tistih dvajset škatel (od 1281 do 1293 in od 1316 do 1324), ki se nanašajo na gradnjo upravnih stavb in cest, saj nekatere dokumente dopolnjujejo tudi sočasni načrti. Ti so bili pozneje izločeni in uvrščeni v zbirko kart in načrtov (Karten und Plansammlung (1540–1938)), tako da jih najdemo pod signaturo AT-OeStA/FHKA SUS KS.

Med na videz nezanimivimi akti sem bolj ali manj naključno izbrala šest škatel (AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain r. Nr. 1281, 1282, 1288, 1317, 1319, 1320) in našla precej zanimive podatke.

Iz teh dokumentov veliko izvemo o tem, kateri goriški stavbni mojstri so v šestdesetih in sedemdesetih letih 18. stoletja popravljali mostove čez Sočo, kdo je postavljal in popravljal stavbe mitniških in davčnih uradov vzdolž komercialne ceste med Dunajem in Trstom ter katere ljubljanske in tržaške mojstre so najpogosteje zaposlovali pri popravilu vicedomskih in drugih državnih stavb.

O tržaških in goriških zidarskih mojstrih in arhitektih 18. stoletja namreč vemo izredno malo. Do nedavnega so bile najkvalitetnejše baročne stavbe v Gorici pripisane celo dunajskemu dvornemu arhitektu Nicolòju Pacassiju, ne toliko na podlagi slogovne analize kakor zaradi dejstva, da je bil njegov oče Goričan, da se je njegova sestra leta 1762 poročila v Gorico in da je sam leta 1768 kupil posest v Ločniku.‌212 212 Perusini, La formazione. Šele v zadnjem času je Heleni Seražin, ki se z goriško arhitekturo ukvarja že vsaj deset let, uspelo nekatere stavbe pripisati lokalnim mojstrom in njihovim delavnicam, več podatkov o življenju in delu teh lokalnih mojstrov pa je našla v goriških arhivih.‌213 213 Seražin, Razvojni tokovi; Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice. Podatki iz dokumentov bankalne uprave bodo v mnogočem dopolnili vedenje o teh lokalnih mojstrih.

Med goriškimi stavbarji je v znanstveni literaturi najbolj raziskan in predstavljen Michele Bon (1715–1773).‌214 214 Seražin, Razvojni tokovi, str. 53–58; Seražin, Načrt arhitekta Micheleja Bona, str. 183–186; Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice, str. 391–392. Njegovi arhivsko izpričani deli sta župnijski cerkvi v Šlovrencu (1751–1752) in Gornjem Cerovem (1754–1755), pripisujejo pa mu še kapeli povišanja sv. Križa (1746) in sv. Karla Boromejskega (1760–1761) v Gorici, župnijsko cerkev v Kojskem (1768) ter popravilo župnijske cerkve v Dolnjem Cerovem (1753). Poleg Bona poznamo še celo vrsto drugih imen zidarskih mojstrov, ki pa jih v veliki meri za sedaj ne moremo povezati s še ohranjenimi stavbami. Iz zgoraj omenjenih naključno izbranih dokumentov je razvidno, da je leta 1776 pri pripravi načrtov za prezidavo nekaterih goriških stavb za prostore carinarnice Micheleju Bonu pomagal Capomastro Jakob (Giacomo) Vidrih.‌215 215 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 646/1–5. Jakob Vidrih, rojen leta 1727, eden izmed članov leta 1755 ustanovljenega goriško-gradiškega zidarskega ceha, je bil z Bonom tudi sorodstveno povezan, saj je bil Michele Bon poročen z njegovo sestro Ano.‌216 216 Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice, str. 389, 391. Doslej je bilo znano le to, da je Vidrih skupaj z Jožefom (Giu­seppejem) Bonom, bratom Micheleja Bona, sodeloval pri gradnji goriške mestne sirotišnice Ospedale Alvarez, ki so jo začeli graditi leta 1756.‌217 217 Prav tam, str. 390, 391. Leta 1777 je Vidrih s Capomastrom Saveriem Giannijem pripravil predračun in načrt za preureditev goriške palače Strassoldo v državni urad,‌218 218 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 46–77. v letih 1768 in 1769 pa je bil zelo zaposlen s popravljanjem mostov na Soči in Grojnici.‌219 219 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, fol. 154–168 23. 3. 1768; 14 Nov. 769, fol. 477–537; AT-OeStA/FHKA SUS KS, G 80/1–8 Vidrih je leta 1767 sodeloval tudi v preiskovalni komisiji pri gradnji karantene v Trstu,‌220 220 AT-OeStA/FHKA NHK Kommerz Lit. Akten 782, Fasz. 36/1 (stara sign. r. Nr. 532). v kateri so sodelovali še Paolo Zulliani iz Trsta in Lovrenc Prager iz Ljubljane. Ta podatek kaže na to, da njegov ugled v stavbarstvu ni bil niti zanemarljiv niti omejen le na Goriško.

Tudi drugi goriški arhitekti so izvajali državna naročila: Michele Bon je leta 1769 pred­ložil načrt za hišo lovskega urada v Trnovskem gozdu,‌221 221 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 732. goriški inženir Giovanni Antonio Capellaris, sicer bolj znan kot kartograf, je leta 1778 izdelal predračun za vodovod za državno lovsko kočo pri Gradišču (Gradisca),‌222 222 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 485. Jožef (Giuseppe) Bon, ki se je prav tako ponašal z naslovom Capomastro Muratore in bil med letoma 1764 in 1766 ter leta 1770 vodja goriško-gradiškega ceha,‌223 223 Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice, str. 389, 390. Jožef Bon je v arhivskih dokumentih prvič omenjen 1743 in je morda umrl leta 1787 (Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice, str. 390). pa je junija leta 1780 popravljal most na Grojnici.‌224 224 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 988–993.

Giuseppe Antonio Torre, ki smo ga doslej poznali le po popravilu prezbiterija goriške cerkve S. Antonio Piccolo leta 1753,‌225 225 Seražin, Goriške in gradiščanske stavbarske delavnice, str. 388. Že njegov ded in oče sta bila goriška zidarska mojstra. je bil 16. junija 1774 kot Capomastro plačan za popravilo mostov na Soči,‌226 226 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1319, fol. 805. 15. marca 1776 pa je izdelal predračun za popravilo kameralne hiše ob Soči v Majnicah (Mainizza).‌227 227 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1319, fol. 1002–1010; poleg zidarskih mojstrov se v pregledanih dokumentih, ki se nanašajo na Goriško, omenja še Proto Muradore (polir) Simon Jurkotič, in sicer pri gradnji skladišča soli (AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1319, 14. July 775 fol. 867).

Kranjski deželni mojster Lovrenc Prager se ni ukvarjal le z velikimi mestnimi in deželnimi projekti ter z gradnjami cerkva in dvorcev za zasebne naročnike, temveč tudi z zidarskimi popravili na vicedomskih stavbah.‌228 228 Za Lovrenca Pragerja glej Sapač, Baročni arhitekti, str. 259–260, s citirano literaturo; Kemperl, Korpus, str. 48–50, s citirano literaturo. Tako je med letoma 1767 in 1768 popravljal vicedomovo registraturo, glavno pisarno in pisarno knjigovodje.‌229 229 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/B, r. Nr. 1317, fol. 47–63. Med avgustom 1768 in septembrom 1769 ter 1777 je popravljal stavbe na ljubljanskem gradu,‌230 230 Bankale Krain, Fasz. 6/B, r. Nr. 1317, fol. 208–220, 429–436; Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 156–161. 7. julija 1775 pa je bil plačan za popravilo strehe na vicedomski drvarnici.‌231 231 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, r. Nr. 1319, fol. 857. Hišo državnega urada na Reki je leta 1777 popravljal Jožef Weittenhiller,‌232 232 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 137, 138. tisto v Klancu pa leta 1769 zidarski in tesarski mojster Biaggio Sober.‌233 233 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/B, r. Nr. 1317, fol. 368–375. Leta 1777 in 1778 se je dvorna komora precej ukvarjala tudi z državnimi stavbami v Motniku. Leta 1777 so se odločili za gradnjo novega državnega urada in novembra je zidarski in tesarski mojster Jurij Sajovic predložil predračun.‌234 234 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, 332–337. Naslednje leto je celjski zidarski mojster Leopold Tušinger tam popravljal carinarnico.‌235 235 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, 6/D, r. Nr. 1320, 596–602.

Giovanni Fusconi, načrt za bankalni urad v Trstu, naris fasade (AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 731/1).

Giovanni Fusconi, načrt za bankalni urad v Trstu, tloris (AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 731/3).

Med pregledanimi dokumenti bankalnega urada za Kranjsko so tudi spisi in načrti, ki zadevajo delovanje Giovannija Fusconija, arhitekta, ki je v dvajsetih letih 18. stoletja delal v Ljubljani, od leta 1730 naprej pa je opravljal službo tržaškega stavbnega inšpektorja. V tem okviru je med drugim skrbel za načrtovanje novega trgovskega dela mesta in za gradnjo državnih poslopij.‌236 236 Prelovšek, Terezijanski Trst, str. 30–39; za Fusconijevo življenje in delo glej Sapač, Baročni arhitekti, str. 239. Leta 1768 je pripravil načrt za gradnjo nove uradniške hiše za davkarja in vojake v Bazovici.‌237 237 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/B, r. Nr. 1317, fol. 38–46; Ra 654. V šestdesetih letih 18. stoletja se je ukvarjal s staro tržaško stavbo nadurada in z umestitvijo novih uradov v obstoječi mestni urbanizem.‌238 238 AT-OeStA/FHKA NHK Kommerz Lit. Akten 745, Litorale Fasz. 28, 1762 Bauwesen in Triest (stara signatura r. Nr. 510). Med ohranjenimi bi omenila le en načrt, ki bo gotovo prispeval k atribuiranju še drugih stavb temu arhitektu v Trstu in drugje. Gre za načrt za bankalni urad, ki bi stal ob tržaškem pristanišču.‌239 239 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 731/1–3. Na načrtu je zanimiv pripis, da je fasada prav taka kakor tista na Piazzi della Dogana, današnji Piazzi della Borsa. Podolžno glavno fasado precej velike dvonadstropne stavbe sestavlja sedemnajst okenskih osi. Osrednji rizalit je širok sedem osi ter poudarjen z balkonom nad glavnim rusticiranim portalom in z večjim oknom nad njim, ki ima, drugače kakor druga okna, še trikotno čelo. Fasada je zelo podobna fasadi na načrtu tržaške hiše Rosseti iz leta 1764,‌240 240 Prelovšek, Terezijanski Trst, str. 34. le da je prva malce preprostejša: nima vaz na balkonski ograji, glavni portal ni obdan s pilastri, rizalit pa se zgoraj ne zaključuje z balustrado. Glede na veliko podobnost obeh načrtov bi lahko govorili o značilnem Fusconijevem stilu za palače, kljub upoštevanju uradnih določil o izgledu tržaških hiš.‌241 241 Prav tam, str. 37.

Glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Ilirski Bistrici.

Romarska cerkev Matere božje dobrega sveta na Slinovcah.

***

Obravnavani arhivski viri nam med drugim razkrijejo tudi, zakaj je kostanjeviški opat leta 1778 prosil za spregled mitniških dajatev pri uvozu približno 5.000 litrov vina in kaj je počel Franc Lazarini, župnik deželnoknežje župnije v Trnovem (Ilirska Bistrica), z marmorjem, ki ga je leta 1780 kupil v Benetkah.

Marmornati glavni oltar v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici izstopa iz množice marmornatih oltarjev, ki krasijo cerkve celinskega dela slovenskega Primorja in Notranjske, tako po kvaliteti kot tudi po zasnovi in velikosti. Oltarni nastavek sestavljajo trije pari kompozitnih stebrov, od katerih sta notranja dva črna in vibasta. Nad njimi je izredno visoka atika z volutama, na katerih sedita angela. V sredini atike je reliefna upodobitev Boga Očeta s Svetim Duhom. Med stebri stojita zelo sloka kipa sv. Petra in sv. Pavla iz belega marmorja. Precej globoka menza je na čelni strani okrašena s kartušo, v katero je umeščen relief s prizorom Kristusove čudežne hoje po vodi. Na menzi stoji marmornat inkrustiran tabernakelj. Ker primorska altaristika 18. stoletja še ni v zadostni meri raziskana, se je nastanek tega oltarja postavljal ali v leto 1827, ko je bila cerkev prezidana, ali bolj ohlapno v drugo polovico 18. stoletja.‌242 242 Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 182; Cevc, Umetnostnozgodovinski spomeniki, str. 243. V dokumentu bankalne uprave pa je jasno zapisano, da je župnik uvozil marmor za postavitev tega oltarja leta 1780, in sicer iz Benetk. Iz dokumenta žal ni razvidno, kako natančno je bil obdelan marmor, vendar je šlo najverjetneje že za izdelan oltar, saj se ta, kakor sem že omenila, precej razlikuje od produkcije lokalnih klesarjev.

Če ne bi imeli na razpolago drugih virov, bi lahko iz bankalnih dokumentov izvedeli tudi za čas postavitve nove romarske cerkve na Slinovcah. Cerkev je bila zgrajena med letoma 1777 in 1778 na mestu starejše cerkve sv. Jurija. Ker so začeli v njej častiti sliko Matere Božje dobrega svéta, je bila postala premajhna. Zato je dal kostanjeviški opat Hallerstein sezidati precej večjo cerkev, ki je bila dokončana leta 1778, kakor je razbrati iz kronograma, ki je vklesan v preklado glavnega portala.‌243 243 Kemperl, Romarska cerkev. Leta 1778 je kostanjeviški opat prosil bankalno upravo za oprostitev carinskih dajatev pri uvozu približno 5.000 litrov vina. Kot razlog za to prošnjo pa je navedel, da mora v vinu plačati veliko zidarjev, ki so sodelovali pri gradnji cerkve na Slinovcah.‌244 244 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1288, fol. 503–507.

Candido Zulliani, risba Brega v Ljubljani, 1751 (AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979, fol. 495).

Candido Zulliani, risba Brega v Ljubljani, 1751 (AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979, fol. 496).

Candido Zulliani načrt za novo tehtnico na Bregu v Ljubljani, (AT-OeStA/FHKA SUS KS, 665/1).

Candido Zulliani načrt za novo tehtnico na Bregu v Ljubljani (AT-OeStA/FHKA SUS KS, 665/4).

Candido Zulliani, načrt za novo mitniško stavbo na Bregu v Ljubljani, 1767, fasada (AT-OeStA/FHKA SUS KS, 663/1).

Candido Zulliani, načrt za novo mitniško stavbo na Bregu v Ljubljani, 1767, tloris pritličja (AT-OeStA/FHKA SUS KS, 663/2).

Candido Zulliani, načrt za novo mitniško stavbo na Bregu v Ljubljani, 1767, situacija stavb (AT-OeStA/FHKA SUS KS, 663/4).

***

Največ virov iz omenjenih škatel se nanaša na povečanje pristanišča oziroma na gradnjo novih mitniških stavb (tehtnica, skladišče, urad) na Bregu v Ljubljani in na Vrhniki. Ogromno korespondence je včasih težko povezati z načrti, saj so ti v drugem fondu, pogosto pa manjkajo zaznambe, iz točno katerega dokumenta je načrt izločen. Pristanišče v Ljubljani je dvorna komora hotela posodobiti tako, da bi povečali tehtnico in zgradili novo skladišče za prispeli tovor in blago. Že leta 1751 so začeli korespondenco z ljubljanskim mestom, saj so hoteli tudi razširiti tamkajšnje pristanišče. V ta namen so želeli od mesta odkupiti hišo Pri zlati ladji, ki je stala neposredno na obrežju, in sicer pred mestnim obzidjem oz. pred Bistriškim dvorcem.‌245 245 AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979; AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 257, 258. Takrat je nastala tudi sijajna risba pogleda na Breg z današnjega Gallusovega nabrežja.‌246 246 AT-OESTA\Inneres, HK Allgemein, Fasz. 979, fol. 495, 496. Avtor je Candido Zulliani (1712–1769), ljubljanski meščan ter med letoma 1761 in 1764 deželni stavbni mojster. Risba nam zelo podrobno kaže situacijo na Bregu med sedanjim Šentjakobskim mostom in današnjo hišo Breg 4. Na drugi risbi pa so v tlorisu izrisane hiše med Šentjakobskim mostom, današnjo hišo Breg 4 in Gosposko ulico. Poleg zelo natančno izrisanega stanja hiš in parcelacije nam dokument prinaša tudi popis vseh lastnikov hiš v tistem letu. Hiša Pri zlati ladji je bila naslonjena na južno mestno obzidje, vzdolž obzidja pa so bile razmeščene stavbe mestnega skladišča. Za hišo Pri zlati ladji so stali Bistriški dvorec s cerkvijo sv. Lovrenca ter Erbergova in Zoisova palača. Med Križevniško in Salendrovo ulico je stalo šest hiš. Prva in druga hiša sta bili v lasti viteza Gasperinija, v tretji hiši je stanoval Anton Schemerl, mitniški in tehtniški nadmojster,‌247 247 Leta 1765 je bil Anton Schemerl star 60 let in v tej službi že 28 let (Bankale Krain Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 256–261). priimek lastnika četrte hiše pa je težko berljiv, ker je dokument ožgan. Peta, največja hiša, je bila v lasti Andriolija, zadnja, ki je mejila na Salendrovo ulico, pa je bila last barona Codellija.‌248 248 Torej ne drži, da je bila hiša Pri vitezu (Breg 20) last barona Codellija, kakor se rado pojavlja v umetnostnozgodovinski literaturi (npr. Sapač, Baročni arhitekti, str. 264). Pred tem nizom stavb je na obrežju Ljubljanice na posebej utrjenem mestu stalo poslopje tehtnice. Vogalna hiša s Salendrovo je pripadala Hvalici, potem so sledile hiša državnega urada, Wolwitzeva hiša in hiša grofa Gallenberga. Pred njo je na obrežju stala hiša grofov Engelshausov. Ker bi s posodobitvijo pristanišča povečali finančni donos, so leta 1765 pripravili obsežno poročilo, priložili pa so že predračun in načrt za razširitev tehtnice in novega skladišča. Predvideno je bilo, da bi stroške gradnje pokrili iz mitniških dajatev. Oba načrta in predračuna je leta 1763 izdelal Candido Zulliani. Ob tem je pripravil tudi načrt in predračun za gradnjo novega skladišča na Vrhniki, toda uresničitev tega projekta je bila še težja, saj je morala biti usklajena s tržaškimi trgovci.‌249 249 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 256–261.

Lovrenc Prager, situacijski načrt hiše Pri Zlati ladji na Bregu v Ljubljani, 1767 (AT-Oe-StA/FHKA SUS KS, RA 664).

Zulliani je predvidel, da bi obstoječo tehtnico precej razširili, v njej pa bi tako tehtali kakor skladiščili blago. To bi bila ogromna, umetnostno precej ambiciozna stavba, dolga približno 75 metrov, za gradnjo katere bi potrebovali okrog 9.000 goldinarjev. Pritličje, ki bi bilo dvoladijsko, bi se proti reki odpiralo s petnajstimi rusticiranimi polkrožnimi portali. Nad njim bi se dvigali še dve nadstropji z okni v vseh petnajstih oseh. Fasada proti Bregu bi imela v nadstropju okna, pod njimi v vsaki drugi osi vrata, nad okni pa po istem razporedu strešna okna. Nad glavnim portalom bi se dvigala atika z veliko grbovno kartušo v sredini.‌250 250 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 665/1–4. Načrte omenja in objavlja Prelovšek (Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani, str. 111, 198, 199), vendar stavbo imenuje mitnica. V resnici je šlo za tehtnico s skladiščem. Do povečave tehtnice v resnici ni nikoli prišlo. To kaže tudi litografija iz leta 1824, kjer je na mestu tehtnice vidna njena prvotna enonadstropna stavba.‌251 251 Maurer-Wolf, Pristanišče na Bregu ob Ljubljanici, Kunikerjeva suita, ok. 1825 (Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani).

Leopold Hoffer, načrt za novo mitniško stavbo na Bregu v Ljubljani, 1775, tloris (AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 649/1).

Kljub temu pa v dvorni komori niso opustili želje po povečanju skladišča, zato so od magistrata ponovno želeli odkupiti hišo Pri zlati ladji. Leta 1767 so kranjskemu deželnemu zidarskemu mojstru Lovrencu Pragerju naročili izris natančne situacije stavb na tem delu mesta oz. na jugovzhodnem vogalu mestnega obzidja. Hišo Pri zlati ladji sta nato ocenila Lovrenc Prager in Candido Zulliani.‌252 252 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 664; AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1281, fol. 900–948, 1024–1029; to cenitev omenja tudi Damjan Prelovšek, a navaja drugi vir (Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani, str. 107). Hišo sta sestavljali dve stavbi, povezani med sabo in naslonjeni na obzidje. V pritličju sta bila dva velika gostilniška prostora z majhno kuhinjo, v nadstropju pa sobe. Ob obzidju proti zahodu so si sledili stopnišče in tri stavbe. Prva je bila klet, ki je bila takrat v lasti barona Zoisa, druga je bila gostilniška klet in tretja obokan gostilniški hlev. Zoisova klet je imela še nadstropje, ki je bilo povezano z Bistriškim dvorcem, zato mu je tudi pripadalo. Do odkupa gostilne pri Zlati ladji pa tudi takrat ni prišlo, zato so še istega leta (1767) poskušali z razširitvijo obstoječega mitniškega urada, v katerem bi bil prostor tudi za skladiščenje blaga, in z regulacijo obrežja.‌253 253 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1282, fol. 749–786. O projektu so se pogovarjali tako z Lovrencem Pragerjem kakor s Candidom Zullianijem, vendar je nazadnje načrt pripravil Zulliani. Najprej je izrisal načrt situacije urada in sosednjih stavb v tlorisu, saj bi za razširitev morali odkupiti tri sosednje hiše, in sicer vogalno Hvaličevo hišo, Bartholijevo hišo za njo in Wolvitzevo hišo, ki je stala severno od državnega urada. Nato je izrisal še tlorise pritličja in vseh treh nadstropij nove stavbe ter načrt enotne fasade.‌254 254 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 663/1–4 in Ra 663/4; Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani, str. 124, 210. Zulliani bi po predračunu za postavitev hiše potreboval 29.820 goldinarjev. Predvidel je trinadstropno, desetosno stavbo, pri čemer bi obdržali čim več obstoječih zidov. V pritličju z velikim dvoriščem na zadnji strani je Zulliani predvidel dve sobi za uradnika, ostale sobe pa za skladiščenje blaga. Zgornja nadstropja bi bila namenjena bivanju. Tudi ti načrti niso bili realizirani. Glavna razloga za to naj bi bila Zullianijeva ponovna resna bolezen ter Pragerjeva odsotnost.‌255 255 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 1, r. Nr. 1282, fol. 767. Očitno v tistem času v Ljubljani ni bilo nobenega drugega stavbnega mojstra, ki bi bil sposoben voditi gradnjo.

Leopold Hoffer, načrt za novo mitniško stavbo na Bregu v Ljubljani, 1777, fasada (ATOeStA/ FHKA SUS KS, Ra 719).

Leopold Hoffer, tloris mitniške hiše na Karlovškem mostu v Ljubljani, 1777(ATOeStA/ FHKA SUS KS, Ra 661/2).

Leopold Hoffer, tloris mitniške hiše na Karlovškem mostu v Ljubljani, 1777 (ATOeStA/ FHKA SUS KS, Ra 661/3).

Namera o povečavi mitniškega urada se je začela uresničevati šele leta 1775. Takrat je stvar v svoje roke vzel Gabrijel Gruber, ki je bil od leta 1772 direktor novoustanovljene navigacijske komisije, pristojne tudi za plovbo po Ljubljanici.‌256 256 Umek, Promet po Savi in Ljubljanici, str. 271–278; Serše et al., Gabrijel Gruber, str. 14. Načrte za razširitev in nadzidavo mitniškega urada je naročil pri svojem učencu Leopoldu Hofferju.‌257 257 AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 649/1–4. V literaturi lahko sicer tudi preberemo, da je stavbo mitniškega urada sezidal Gruber (Serše et al., Gabrijel Gruber, str. 54), vendar je podatek napačen. Ta je izhajal iz znane mariborske stavbarske družine; leta 1771 je bil potrjen za ljubljanskega mestnega in leta 1776 še za kranjskega deželnega stavbenika.‌258 258 Za Leopolda Hofferja glej Prelovšek, Hofer, str. 38; Sapač, Baročni arhitekti, str. 243–244; Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani, str. 124. Takrat so odkupili Hvaličevo hišo ter obstoječi urad razširili.‌259 259 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/C, r. Nr. 1319, fol. 1011–1037. Načrt predvideva preureditev pritličja in prvega nadstropja ter nadzidavo drugega nadstropja. V pritličju je Hoffer predvidel širok prehod oz. dovoz z rečne strani do velikega dvorišča, vhod pa je predvidel tudi iz Salendrove ulice. V pritličju je največ prostorov namenil skladiščenju. V prvem nadstropju bi bili pisarniški prostori, v drugem pa prostori, namenjeni bivanju glavnega uradnika in pomočnikov. Poleg tega je Hoffer izdelal še načrt izdelave nove škarpe na obrežju Ljubljanice. Predračun za vsa zidarska, mizarska, lončarska, ključavničarska in steklarska dela je znašal 26.649 goldinarjev in 48 krajcarjev ter bil oddan septembra leta 1775.‌260 260 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/C, r. Nr. 1319, fol. 1012–1019. Pri pripravi predračunov so poleg Leopolda Hofferja sodelovali še mizar Marko Gäber, ključavničar Jožef Lipp, steklar Dominik Hren in lončar Janez Hueber. Gabrijel Gruber je še v istem mesecu načrte in predračune potrdil ter pisal glavnemu dvornemu mitniškemu uradu, kar jih je zanimalo: da so načrti v redu, da ne bodo motili sosedov, da je predračun ustrezen, da podaljšan zid med tehtnico in Engelshausovo hišo ne bo oviral plovbe. S prezidavo in nadzidavo so začeli že naslednje leto, leta 1777 pa je Leopold Hoffer pripravil še načrt za enotno fasadiranje pročelja, ki gleda proti reki, in predračun za vsa potrebna dela. Celotna gradnja je bila zaključena decembra leta 1778, ko so v celoti poplačali tudi vodjo gradnje Leopolda Hofferja.‌261 261 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 23–29, 167–261, 629–636; AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 719. Hofferjev mitniški urad je za približno 7 metrov krajši kakor načrtovani Zullianijev in obsega le dve nadstropji. Tako pri prezidavi hiš kakor pri novem fasadiranju se je Hoffer držal načrta. Fasada ima v pritličju pet polkrožno zaključenih rusticiranih vhodov. Nadstropji sta vertikalno razdeljeni na osem okenskih osi, ki jih uokvirjajo plitve lizene. Okna imajo preproste, rahlo profilirane okvire.

S tem pa se delo na državnih mitniških stavbah v Ljubljani za Leopolda Hofferja še ni končalo. Leta 1777 je izrisal situacijo in načrt za novo mitnico ob novozgrajenem mostu čez Gruberjev prekop ter naredil predračun za svoj predlog, pa tudi za predlog Matije Lechnerja.‌262 262 AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1320, fol. 630; AT-OESTA\FHKA NHK Baale Akten Krain, Fasz. 6/D, r. Nr. 1288, fol. 385–400, 522–536; AT-OeStA/FHKA SUS KS, Ra 661/1–3.

Dokumenti bankalne uprave za Kranjsko so torej lahko uporabni pri datiranju in atribuiranju različnih arhitekturnih spomenikov, ki so nastali med letoma 1765 in 1796, lahko pa tudi izdatno dopolnjujejo biografije arhitektov oz. stavbnih mojstrov, ki so delovali v tem časovnem obdobju.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Dokumente der Bankalverwaltung für Krain als kunsthistorische Quelle

Das Österreichische Verwaltungs-, Finanz- und Hofkammerarchiv in Wien verwahrt Dokumente der Bankalverwaltung für Krain. Die Dokumente in hundert und einer Schachtel, die thematisch geordnet sind, beziehen sich auf die Jahre zwischen 1765 und 1796. Soweit bekannt, dienten die genannten Dokumente den slowenischen Kunsthistorikern bisher noch nicht als Archivmaterial. Diesbezüglich sind wenigstens diejenigen zwanzig Schachteln von Bedeutung, die sich auf den Bau von Verwaltungsgebäuden und Straßen beziehen, wurden einige Dokumente doch auch durch zeitgleiche Pläne ergänzt. Diese wurden später ausgesondert und der Karten- und Plänesammlung (1540–1938) zugeordnet.

Unter den scheinbar uninteressanten Akten wählte ich zufällig sechs Schachteln und stieß auf ziemlich interessante Angaben. Aus diesen Dokumenten geht nämlich hervor, welche Görzer Baumeister in den sechziger und siebziger Jahren des 18. Jahrhunderts die Isonzo-Brücken instand setzten, wer die Gebäude der Mautämter längs der Kommerzialstraße zwischen Wien und Triest errichtete und instand hielt und welche Laibacher und Triester Meister bei der Instandsetzung von Vizedom- und anderen Staatsgebäuden am häufigsten engagiert wurden. Dieses Archivmaterial macht unter anderem auch deutlich, warum der Abt von Landstrass (Kostanjevica) im Jahr 1778 um die Mautbefreiung bei der Einfuhr von ca. 5.000 Liter Wein bat und wozu Franz Lazarini, Pfarrer der landesfürstlichen Pfarrei in Trnovo (Illyrisch Feistritz/Ilirska Bistrica), den 1780 in Venedig erworbenen Marmor verwendete.

Die meisten Quellen in den genannten Schachteln beziehen sich auf den Bau von Mautgebäuden (Waage, Lagerstätte, Mautamt) am Rain (Breg) in Laibach (Ljubljana) und in Oberlaibach (Vrhnika). Seit 1765 war man sehr darum bemüht, die beiden dort befindlichen Anlegestellen zu modernisieren, dennoch wurde von zahlreichen erhaltenen Plänen höchstwahrscheinlich nur derjenige für das Mautamt in Laibach (Ljubljana) umgesetzt, der 1777 von Leopold Hoffer vorgelegt worden war.

Izvleček

Z razvojem družbe se je skozi 18. stoletje izjemno pestro razvijala tudi pisalna kultura. Ker je pisanje večinoma povezano z vplivom in močjo, se je to pogosto odražalo tudi na pisalnemu pohištvu. Pri svojem delu so poklicni in zasebni pisci uporabljali zelo raznolike kose, od običajnih miz, prek kabinetnih omaric, pisalnih pultov, šolskih klopi, do pisalnih omar, predalnikov s pisalnim nastavkom in osrednjega kosa pisalnega pohištva v 18. stoletju, t. i. tabernakeljske omare, proti koncu stoletja pa že tudi pisalne mize. Domači in tuji mizarski mojstri so jih izdelovali po okusu časa, sprva v formah in z ornamenti baročnega, pozneje rokokojskega in proti koncu stoletja klasicističnega slogovnega repertoarja. Številni pisni in slikovni viri, predvsem pa ohranjeno pisalno pohištvo v slovenskih zbirkah, pričajo o razvitosti duha in družbenega tkiva v tem času, tako v naših mestih kot gradovih in vaseh.

KLJUČNE BESEDE

pisalniki, pisalno pohištvo, barok, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, mizarji, zapuščinski inventarji

Pisalna kultura se je z razvojem družbe skozi 18. stoletje izjemno pestro razvijala tudi v habsburškem cesarstvu. Vsaj v osnovno šolanje je bil zajet vedno večji del prebivalstva. Arhivi v Sloveniji so polni dokumentov v zvezi z upravljanjem posesti, trgovskimi posli, upravnimi zadevami, sodišči. 18. stoletje je tudi čas izredno živahne zasebne korespondence, znanstvenih in religioznih spisov in knjig ter literarnega udejstvovanja. Med pisalne potrebščine so sodili papir, gosje ali jekleno pero‌263 263 Whalley, Writing Implements. in črnilnik,‌264 264 Linscheid, Werkzeuge. tj. posodica za črnilo, iz struženega lesa, kositra, srebra, stekla, keramike ali porcelana; običajno je bila v paru s črnilnikom še sipnica, tj. posodica za sipo, posipalni pesek za pivnanje,‌265 265 Leta 1806 je bilo najti v obednici ljubljanske palače Sajfrida grofa Auersperga v Ljubljani med drugim usnjeno torbo za pisma, s tinto in sipnico, pisalnim priborom iz pločevine s škarjami za papir in nožičem za pero (ARS, AS 309, šk. 6, št. 86). poleg teh pa še tulec ali podolgasta posodica za peresa, nožiček za njihovo priostrenje, svečnik s svečami in kresilo. Pri delu so poklicni in zasebni pisci lahko uporabljali tudi preproste mize, bolj običajno pa je bilo posebej oblikovano pohištvo, namenjeno shranjevanju predmetov, povezanih s pisanjem in opremljeno s primernimi pisalnimi površinami, na primer pisalni pulti in šolske klopi. Ker sta vpliv in moč redno povezana s spisi in pisanjem, se je to odražalo tudi na pisalnem pohištvu, ki je bilo kot zunanji znak družbenega statusa skrbno izdelano in pogosto najdragocenejši kos oprave javnega ali zasebnega interierja. Pomemben okrasni poudarek predstavlja okovje, tečaji in tečajni trakovi, ročaji in ključavnice in ščitki ob ročajih in ključavničnih odprtinah. Številni pisni in slikovni viri, predvsem pa ohranjene kabinetne omarice, predalniki s pisalnim nastavkom, tabernakeljske in druge pisalne omare v slovenskih zbirkah pričajo o razvitosti duha in družbenega tkiva v naših mestih, vaseh in gradovih v tem živahnem času.

Konec 17. stoletja je po zmagi nad Turki in španski nasledstveni vojni prinesel habsburškemu cesarstvu blaginjo in z njo pospešeno zidavo in sodobno opremljanje vedno udobnejših gradov in samostanov na podeželju in hiš ter palač v mestih. Tudi slovenski kraji so podlegli čaru sončnega baroka, predvsem različici bližnjih Benetk, ki so ga prinašali italijanski arhitekti, štukaterji, slikarji in drugi umetniki in ga spretno prilagajali srednjeevropskemu okusu. Tudi domači mizarji in drugi obrtniki, trgovci in plemiči so se na popotovanjih po drugih evropskih deželah navdušili nad zanimivimi in koristnimi novostmi, se vrnili s kakim kosom pohištva in tiskanimi predlogami za izdelavo. Pisalno pohištvo‌266 266 »Umetni mizarji so našli plodno delovno torišče na skrinjah, pisalnikih in omarah, katerih se je v deželi še mnogo ohranilo, kakor tudi na stropnih in stenskih opažih. /…/ Tako je 18. stoletje pospeševalo ter bilo naklonjeno umetnosti na vseh mnogoterih področjih«, je zapisal Edvard Strahl leta 1884 (Die Kunst­zustände; prevod besedila s komentarjem objavil Cevc, Spis E. Strahla, str. 91). Strahl je bil razgledan zbiratelj, katerega gradič Stara Loka pri Škofji Loki je bil poln umetnin in starin. Prvi pri nas je pisal o historičnem pisalnem pohištvu (Strahl, Die Pultkasten und die Cabinete). so izdelovali po modi časa, sprva v formah in z ornamenti manierističnega in baročnega, pozneje rokokojskega in proti koncu stoletja klasicističnega slogovnega repertoarja.

Slika 1: Portret fužinarja Janeza Žigana, olje na platnu, 1738, NMS inv. št. N 9773, foto dokumentacija OZUU NMS.

Pisalne potrebščine in pisalno pohištvo pogosto nastopajo na portretnih upodobitvah, tudi tistih namišljenih, na slikah legendarnih učenjakov, največkrat štirih evangelistov in cerkvenih očetov.‌267 267 Na baročnih upodobitvah cerkvenih učenjakov so naslikani predvsem pulti, na primer sv. Luka, delo Antona Postla na Blečjem vrhu (Šerbelj, Postl, kat. 29), in mize, na primer slika sv. Bonaventure, delo Antona Cebeja iz okrog 1765–1770 v ljubljanskem frančiškanskem samostanu. Kot zunanji izraz posvetne ali cerkvene oblasti, bogastva in izobrazbe so se vladarji in drugi mogočniki, pa tudi pisci, pisarji, pisatelji in raziskovalci od nekdaj dajali upodabljati skupaj s pisalnimi potrebščinami. Lahko je bilo že dovolj med prste ene roke stisnjeno pero, v drugi roki ali na pisalni površini pa prazen ali popisan list papirja oziroma odprt zvezek ali knjiga. Upodobitelj – kipar, freskant, slikar – se je praviloma loteval dela z očitnim namenom, upodobljenca predstaviti kot izurjenega pisca. Pri tem si je pogosto pomagal z dodatnimi učinki, na primer z že kar fantazijsko oblikovanim in okrašenim pisalnim pohištvom, tako da moramo jemati tovrstne slikovne vire z dobršno mero previdnosti. Nedvomno verodostojen pa je kak preprost kos, na primer okrogla miza s peresom, črnilnikom in zvezkom na portretu fužinarja Janeza Žigana iz leta 1738 v zbirki Narodnega muzeja Slovenije (sl. 1).‌268 268 NMS, inv. št. N 9773.

Mize in pulti

V preteklosti, tudi v 17. in 18. stoletju,‌269 269 Schatt, Barock- und Rokoko-Möbel. so bile za pisanje primerne preproste mize, namensko pa zasnovani zlasti pisalni pulti. Pišoči so imeli torej na voljo dve legi za pisanje, vodoravno površino mize in nagnjeno, poševno površino pulta. Oboje, mizo in pult, nad kateri se sklanjata pišoča možaka, najdemo na gvašu, nalepljenem v pokrov skrbno izdelane kabinetne omarice iz druge polovice 17. stoletja v zbirki Narodnega muzeja Slovenije (sl. 2).‌270 270 NMS, inv. št. N 17734. Lozar in Žvanut, Podobe iz 17. stoletja, kat. št. 108 na str. 85 in 86. Naslikana je notranjščina lekarne, torej poslovno in raziskovalno okolje. Zanimivo je, da pisec pri mizi stoji, tisti pri pultu (podobnem cerkveni ali šolski klopi) pa sedi; običajno je ravno nasprotno. Oba kosa pohištva sta okrašena z značilnimi baročnimi volutami. V pisnem viru iz istega okolja in dobe (1695) izvemo, da je imel ljubljanski lekarnar Janez Jurij Toš v lasti eno pisalno mizo in eno mizico iz navadnega lesa, z omarico spodaj.‌271 271 ARS, AS 309, šk. 112, št. 5.

Pisalno pohištvo so seveda rabili v različnih uradih. Za ljubljansko mestno hišo, denimo, je v Knjigi izdatkov za leto 1727 zapisano, da je mizar Kaspar Dolenc izdelal mizo s štirimi struženimi stebri, ki je verjetno služila tudi kot pisalna miza.‌272 272 ZAL, LJU 488, Codex XIII/144, fol. 53’. To je redek primer, ko lahko v virih omenjeni oziroma upodobljeni kos pohištva povežemo s konkretnim izdelovalcem. Večinoma to ni mogoče, čeprav poznamo precej njihovih imen. Kranjska prestolnica Ljubljana je imela v prvi polovici 18. stoletja od pet do trinajst mizarskih mojstrov, v drugi polovici stoletja pa se je njihovo število gibalo okrog petnajst.‌273 273 Valenčič, Pregled ljubljanskih obrti, str. 140 in 156; Slokar, Zgodovina rokodelstva, str. 25. V zadnji tretjini 18. stoletja so postali ljubljanski meščani tudi mizarji (mnogi med njimi mojstri) Janez Steinmetz, Karl Graf, Janez Göz, Franc Dominik Mayer, Tomaž Nitschmann in Karl Klaus.‌274 274 Laibachs Bürgerschaft, str. 86–88.

Slika 2: Lekarniški interier, gvaš, 2. Polovica 17. stoletja, NMS inv. št. N 17734; foto Tomaž Lauko (NMS).

Uradi so bili tudi na deželi, v župniščih, predvsem pa v gradovih. Ti so praviloma delovali kot sedeži gospostev, torej gospodarskih enot – kmetijskih veleposestev, v nekaterih primerih tudi industrijskih obratov. Hkrati so služili tudi kot upravna in sodna središča z vrsto uradov in poklicnih uradnikov vseh stopenj. Pisalno pohištvo v grajskih uradih je pogosto omenjeno v ohranjenih zapuščinskih inventarjih grajskih lastnikov.

Ti zapuščinski popisi inventarjev, notranjščin gradov, pa tudi mestnih hiš, so najpomembnejši vir za preučevanje opreme plemiških in meščanskih bivališč v tem obdobju. V skopih, a dragocenih pisnih omembah srečujemo izraze za materiale in tehnike izdelave, ki jih na podlagi slikovnih virov in ohranjenega pohištva lahko razumemo takole: Mehak in trd les sta oznaki za mehke iglavce (smreka, jelka) oziroma trde listavce (oreh, hrast, češnja). Do štiridesetih let 18. stoletja je prevladovalo temno luženo shrambno pohištvo. Tako so posnemali drago ebenovino (imeli so tudi pristne ebenovinaste kose), zbirno ime za nekaj vrst črnega tujerodnega lesa z zelo gosto in gladko strukturo. Indijanski les označuje različne eksotične vrste lesa iz južne Amerike in Azije, v tistem času zlasti brazilski ali cejlonski palisander z lepimi temnimi marogami. Flader pomeni proge, naravni okrasno vlaknast, progast les. Vložki in vložen les lahko razumemo ali kot intarzijo, koščke lesa, vstavljene v vdolbine iz druge vrste lesa, ali pa kot marketerijo, v ornamente ali figuralne prizore sestavljene raznobarvne kose furnirja, nalepljene na ogrodni les.Okovje je lahko označeno kot rumeno, tj. medeninasto in/ali pozlačeno, belo, tj. pokositreno železno srebrnkaste barve ali črno, tj. počrnjeno ali jedkano železno.

V zasebnem okolju so bile za pisalne potrebe najbolj pri roki preproste mize, na sodobnih slikah redno skrbno prekrite s prtom. Okroglo mizo s črnilnikom in peresom srečamo na primer ob postelji z baldahinom na upodobitvi bolniške sobe na bakroreznem frontispicu znanega augsburškega in ljubljanskega umetnika Eliasa Baecka v knjigi Intricatum Extricatum medicum kranjskega deželnega fizika zdravnika Marka Gerbca, natisnjene v Ljubljani leta 1692 (sl. 3). Baročni čas pa je pomenil tudi obvezo razkošja, četudi za ceno zadolževanja, predvsem za plemiški stan, do določene mere pa tudi za meščanstvo, ki se je z družbenimi spremembami vedno bolj krepilo. Zato se je bolj in bolj naročalo bolj reprezentančne kose pohištva, ki naj bi naredili vtis na goste in pričali o moči in (navideznem) bogastvu gostitelja. Pisalno pohištvo je redno opremljeno z bolj ali manj zapletenimi mehanizmi za zapiranje in s skrivnimi predalčki. Na njihovih pisalnih ploščah se je dnevno zapisalo številna zasebna sporočila. Zlasti ženski svet je v svojem socialnem omrežju gojil tesne družinske in prijateljske stike, ki si jih ni bilo mogoče zamišljati brez živahne izmenjave pisem. Po smrti so popisovalci zapustnikovega premoženja za posamezne kose uporabljali sodobne (nemške, različno transkribirane) izraze, ki si jih s potrebno mero previdnosti prizadevamo razlagati z danes uveljavljenimi izrazi za ohranjeni fond pohištva.

Slika 3: Elias Baeck, bakrorez, frontispic v knjigi Marka Gerbca, 1692.

Oznaki pisalna miz(ic)a (Schreib Tisch, Schreib Tischel) in pisalna omar(ic)a (Schreib Casten, Schreib Ca/ä/stel, Khastel/l/) sta tako lahko včasih izmenljivi. Pisalna miza v današnjem smislu – torej velika miza s stranskimi predali, ki puščajo prostor za noge – se je na evropskih dvorih pojavila že zgodaj v 17. stoletju, v pisnih virih na Slovenskem pa se izraz pisalna miza pričenja omenjati proti koncu omenjenega stoletja. Čeprav lahko iz dodatnih podatkov sklepamo, da gre večinoma za kabinetne omarice s podnožji in včasih z dodanim pultom, je bilo verjetno nekaj tudi takih v današnjem pomenu tega izraza. Na gradu Gamberk je Andrej Ksaverij baron Lichtenthurn leta 1693 zapustil dve veliki pisalni mizi iz črno luženega lesa in s predrtim črnim okovjem, pisalno mizo iz rumenega progastega lesa z okovjem iz pozlačene pločevine in s podnožjem in še eno neokovano pisalno mizo s sedemnajstimi predali. Maksimila Estera pl. Bucelleni, rojena pl. Egkh, je zapustila v svoji kranjski hiši leta 1700 eno pisalno mizico s predali. Leto pozneje sta bili po umrlem Juriju Andreju grofu Trillecku v njegovi delovni sobi v ribniškem gradu ena črno lužena pisalna mizica, v pisarjevi sobi pa ena dolga mizica. Leto pozneje je zapustila Katarina Elizabeta grofica Auersperg v Krškem eno črno luženo pisalno mizo, eno belo in črno izrezljano pisalno mizo iz orehovine in še eno zelo staro pisalno mizo. Franc Ferdinand knez Auersperg je imel v Ljubljani do leta 1707 kar tri stare pisalne mizice. Marija Terezija Oršič, rojena pl. Wintershoffen, je v svojem ljubljanskem stanovanju do smrti leta 1710 uporabljala veliko pisalno mizo iz progastega lesa na pozlačenih nogah in z vstavljeno figuro Jupitra ter majhno pisalno mizico iz orehovine. Istega leta je Janez Bernard baron Apfaltrer na gradu Turn v Brezniku zapustil eno črno luženo pisalno mizico iz trdega lesa z belo pokositrenimi ključavnicami in še eno enako, a manjšo pisalno mizico. Naslednje leto je bila najdena pisalna miza tudi v zapuščini Jurija Žige Apfaltrerja v motniškem gradu. Janez Nikolaj pl. Knesehhoff, deželni pravnik, je leta 1719 zapustil črno luženo pisalno mizo iz progastega lesa z vložki. Volf Rajmund Auersperg, gospod na gradu Šrajbarski turn, je leta 1719 zapustil eno novo črno luženo pisalno mizico s pozlačenim okovjem.‌275 275 ARS, AS 309, šk. 61, št. 33; šk. 11, št. 33; šk. 114, št. 25; šk. 2, št. 28; šk. 3, št. 31; šk. 78, št. 10; šk. 3, št. 32; šk. 3, št. 33; šk. 3, št. 38. V zeleni sobi v dornavskem dvorcu je po smrti Franca Antona grofa Sauerja leta 1723 stala dvojna pisalna miza.‌276 276 Weigl, O francoskih grafikah, str. 191. Franc Žiga grof Engelshaus je leta 1733 v svoji spalnici na gradu na Igu pustil dedičem veliko črno luženo in okrasno pozlačeno pisalno mizo, ki je bila za en kos pohištva relativno visoko ocenjena, namreč na trideset goldinarjev. Leta 1754 je imel Franc Anton baron Oblak pl. Wolkensperg v sobi s kaminom na Puštalu zložljivo pisalno mizo iz trdega lesa. Leta 1759 je grof Attems na gradu Goričane zapustil sekreter iz indijanskega lesa z medeninastim okovjem, dvema predaloma in nastavkom, katerega srednji del je bil opet z usnjem. Tudi Franc Anton baron Valvasor je imel do svoje smrti leta 1761 na gradu v Mediji pisalno mizo z nastavkom. Za ljubljansko Mestno hišo je leta 1765 ljubljanski mizar Janez Jurij Ranner na mestne stroške izdelal veliko pisalno mizo s petimi predali (za 3 gld in 30 kr).‌277 277 ZAL, LJU 488, Codex XIII/183, fol. 31. V hiši Karla Jožefa barona Valvasorja v Ljubljani so po njegovi smrti v gospodičnini sobi popisali med drugim tudi pisalno mizo, po smrti Volfa Engelberta Ignaca grofa Auersperga leta 1768 tudi v Ljubljani pa prav tâko pisalno mizo iz trdega lesa.‌278 278 ARS, AS 309, šk. 128, št. 118; šk. 5, št. 66; šk. 121, št. 36; šk. 121, št. 37; šk. 6, št. 85. Po zapuščinskem inventarju Jožefa Tadeja grofa Attemsa je na dornavskem dvorcu leta 1773 stala v zakonski spalnici ena in v grofovem kabinetu še ena pisalna miza.‌279 279 Weigl, O francoskih grafikah, str. 205 in 206.

Pisalne mize iz 18. stoletja v današnjem smislu so pri nas redko ohranjene. Ena takih je v zbirki Narodnega muzeja Slovenije iz zadnje četrtine 18. stoletja s klasicističnim okrasjem (sl. 4).‌280 280 NMS, inv. št. N 2970. Prav posebne vrste kos pisalnega pohištva, ki je prav tako še ohranjen, si je dal na prehodu v 19. stoletje napraviti baron Žiga Zois. V svoji hiši na Bregu, kjer se je sestajal svobodomiselni krožek kranjskih intelektualcev, je bolni Zois uporabljal invalidski voziček, na katerem si je dal domiselno izdelati še poličko za pisanje.‌281 281 Vidna na grafičnem portretu (Grafični kabinet NMS), v ljubljanskem Mestnem muzeju ohranjeni voziček je brez nje.

Slika 4: Pisalna miza, 3. tretjina 18. stoletja, NMS inv. št. N 2970, foto dokumentacija Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost (OZUU) Narodnega muzeja Slovenije (NMS).

Pulti (Buldt) kot samostojni kosi pohištva (pogosteje so del pisalne omare) so tudi omenjeni v zapuščinskih inventarjih, na primer leta 1750 po Pavlu Nikolaju grofu Buccelleniju na Savi mali pisalni pult iz trdega lesa, leta 1759 pisalni in bralni pult in pisalna miza s pultom (vreden 6 gld) v zapuščini po Janezu Benjaminu baronu Erbergu v Ljubljani. Do leta 1764 je imela Marija Ana baronica Apfaltrer, roj. grofica Lichtenberg, na gradu Kamen tri stare pisalne pulte, naslednje leto je po pokojnem Ignacu Apfaltrerju na gradu Grmače zabeležen pisalni pult iz trdega lesa. Leta 1790 je bil v uradu gradu Črnelo po smrti Jožefa pl. Andriolija popisan en pisalni pult iz trdega lesa.‌282 282 ARS, AS 309, šk. 11, št. 59; šk. 25, št. 49; šk. 6, št. 81; šk. 7, št. 109. V ptujskem muzeju je iz Herbersteino­ve zapuščine še danes na ogled izredno lep visok pisalni pult z dvokrilno omarico, valovitima vogaloma in rezljanim nastavkom za okrasno posodje, obdan z orehovim furnirjem z rokajskim okrasom (sl. 5). Sodi v drugo polovico 18. stoletja. Iz istega časa (z letnico 1771) je v ljubljanskem Mestnem muzeju ohranjen predalnik, na katerem na štirih stebričastih nogicah stoji pisalni pult (sl. 6). Poševen pult je bil lahko tudi pokrov s ključavnico opremljene pisalne skrinjice, v kateri so bile shranjene najnujnejše pisalne potrebščine in dokumenti. Lahko je stala na domači mizi, praktična pa je bila tudi za na pot. Ena takih z letnico 1762 je ohranjena v NMS (sl. 7).‌283 283 NMS, inv. št. 16388. Po modi časa ima okrasno zložen orehov furnir in sploščene kroglaste nogice.

Slika 5: Pisalni pult, 2. polovica 18. stoletja, PM Ptuj, foto Maja Lozar Štamcar (MLŠ).

Slika 6: Pult na predalniku, dat. 1771, Mestni muzej Ljubljana, foto dokumentacija OZUU NMS.

Slika 7: Skrinjica s pisalnim pultom, dat. 1762, NMS inv. št. 16388, foto dokumentacija OZUU NMS.

Omare

Iz potrebe po večjem prenosnem pisalniku, na katerem bi se dalo hkrati pisati in v njem imeti pod ključem varno spravljene ne le pisalne potrebščine, ampak tudi dokumente, korespondenco in dragocenosti (nakit, denar, zbirke kamnov, novcev), šivalni pribor, svetinjice in druge drobnarije, se je pod vplivom Orienta že v 16. stoletju v Španiji in na Flamskem razvil in razširil po vsej Evropi kos shrambnega pohištva z mnogimi (tudi skritimi) predalčki in razdelki. Navzven je bil preprost trpežen zaboj zaprt s preklopno ploščo ali z dvokrilnimi vratci. Lahko je imel tudi stopničast podstavek in stopničasto (lahko tudi valovito) kapo. Kot učinkovit kontrast gladkim površinam so bila polnila vratc in robovi čelnic predalov poudarjeni s profiliranimi ali plamenastimi okrasnimi okvirji (sl. 8).‌284 284 NMS, inv. št. N 6646. Današnji izraz za ta tip pisalnega pohištva je kabinetna omarica,‌285 285 Lozar, Kabinetne omarice; Lozar, Črno-bela kabinetna omarica. v inventarjih premožnejših gospodinjstev iz druge polovice 17. in prve polovice 18. stoletja pa ga tudi pri kranjskem, koroškem in štajerskem plemstvu in meščanih lahko identificiramo pod oznako Schreibtischl (pisalna mizica) ali Schreibkästchen (pisalna omarica). Manjše kabinetne omarice so se uporabljale kot prenosne, medtem ko so imele podobne, a precej večje, svoje stalno mesto v stanovanju.

Slika 8: Črna kabinetna omarica, 2. Polovica 17. stoletja, NMS inv. št. N 6646, foto dokumentacija OZUU NMS.

Leta 1701 je bila v ribniškem gradu v lasti družine Trilleck med drugim v sobi pokojne gospe grofice omarica iz marogastega lesa z mnogimi predalčki, v manjši sobi gospodične Trilleck pa kar tri črno lužene pisalne omarice. Ana Krescencija pl. Grimšič je imela v Ljubljani do leta 1706 majhno črno luženo pisalno omarico iz trdega lesa s štirimi predalčki. Leto pozneje je bila v lasti Ivane Kamile Bonini v ljubljanskem stanovanju mala pisalna omarica s predalčki iz trdega lesa, še dve leti pozneje v zapuščini Marije Elizabete Bluemb pisalna omarica iz marogastega lesa z belim okovjem in pri sodniškem advokatu Andreju Burgerju v Puštalu tri črno lužene pisalne omarice iz trdega lesa. Marija Konstanca Burkhard je v Novem mestu leta 1714 zapustila črno luženo pisalno omarico iz trdega lesa. Leta 1715 je na gradu Hmeljnik Suzana Margareta baronica Zierhaimb zapustila dve pisalni omarici, eno s sedmimi predalčki. Vajkard Leopold Ursini grof Blagaj je v Ponovičah leta 1719 zapustil eno črno luženo pisalno omarico s podomarico in eno pisalno omarico z vloženimi progami in s predalčkom zgoraj, v hiši v Ljubljani pa kar tri ali štiri pisalne omarice. Istega leta je imel na gradu Šrajbarski turn Volf Rajmund Auersperg dve mali, črno luženi pisalni omarici. Črno lužena pisalna omarica iz trdega lesa je bila tudi v zapuščini Frančiške Izabele pl. Benaglia, rojene Barbo, leta 1726 na gradu Preddvor.‌286 286 ARS, AS 309, šk. 114, št. 25; šk. 34, št. 61; šk. 10, št. 37; šk. 10, št. 32; šk. 10, št. 39; šk. 10, št. 43; šk. 131, št. 22; šk. 11, št. 47; šk. 3, št. 38; šk. 11, št. 49.

Premožnejši so si privoščili še dodatno okrasje. Med najznačilnejšim so bili, še v 17. stoletju in v prvi polovici 18., vstavki z motivi ptičev, sadja in cvetja, izdelani iz gladko zbrušenih raznobarvnih kamenčkov. Ta pietra dura okras je bil posebnost mojstrov v Firencah, ki so z njimi preskrbovali vso Evropo (sl. 9).‌287 287 NMS, inv. št. N 6654. Pri nas je, na primer, Janez Karl grof Thurn-Valsassina do leta 1683 v svoji ljubljanski hiši uporabljal poleg ene velike in ene majhne, črno lužene kabinetne omarice, ene s pozlačenim okovjem in še ene damske, črno lužene in pozlačene omarice tudi majhno pisalno omarico z vloženimi florentinskimi kamni. Pravnik Ignac Leopold pl. Zorn zum Mildenheim je imel še leta 1749 v svoji ljubljanski hiši na vogalu Židovske in Gosposke ulice v lasti omarico z nastavkom »v slogu dedkov«, vloženo s kamni v obliki ptičev, sadja in rož.‌288 288 ARS, AS 309, šk. 113, št. 18; šk. 129, št. 33.

Slika 9: Kabineta omarica z okrasom pietra dura, 2. polovica 17. stoletja, NMS inv. št. N 6654, foto dokumentacija OZUU NMS.

Slika 10: Portret družine Volfa Adama barona Erberga, olje na platnu, 1. Polovica 18. stoletja, Loški muzej Škofja Loka, foto MLŠ.

Kabinetna omarica z vidnimi predalčki (in s sodobno tabernakljasto uro na vrhu) je kot pomemben del stanovanjske oprave naslikana v sodobnem baročnem okolju prve tretjine 18. stoletja v graščini Stara Loka na skupinskem portretu družine Volfa Adama barona Erberga (sl. 10).‌289 289 Weigl, Portreti, str. 387. Žal se ne vidi, na čem stoji, morda na predalniku ali običajni mizi, morda pa je imela posebej zanjo izdelano samostojno mizico z visokimi nogami, struženimi po okusu časa prstanasto, balustrsko ali kot zaviti stebri.

Od zadnje tretjine 17. stoletja naprej so se prej male kabinetne omarice večale in v desetletjih proti sredini 18. stoletja začenjajo v zapisnikih o grajskih inventarjih pri nas prevladovati zapisi o velikih pisalnih omarah (grosser Schreib Casten, Schreib Almar in podobno). Morda so bile še kabinetne ali pa že omare na stalnih visokih nogah s pultom, ki so bile pozneje nadomeščene s predalnikom s tremi predali. Strogo geometrijsko-kvadratna forma se je zmehčala z včasih porezanimi vogali. Leta 1706 je bilo v ljubljanskem stanovanju Ane Krescencije pl. Grimšič najti dve lepi veliki pisalni omari iz trdega lesa, okrašeni z različnimi kamni in biserovino, in leta 1710 v stanovanju pokojne Marije Terezije Oršič veliko vloženo pisalno omaro s kupolo, okrašeno z biserovino in kamni, na mizi s pozlačenimi nogami. Do leta 1725 sta bili v lasti pokojne Marije Ane Kamnizer v Ljubljani pisalna omara z okrasnimi vložki, pa še ena podobna, obe iz trdega lesa in delno črno luženi. Hanibal Alfonz Emanuel knez Porcia je imel v svojem stanovanju v senožeškem gradu do leta 1739 dve pisalni omari iz trdega lesa, od teh eno z beneško obdelavo‌290 290 Bodisi okrašeno s stekelci, ogledalci ali poslikano na načine, kakršni so bili modni v Benetkah; ali neposredno kupljena v Benetkah. in s predali. Leta 1750 je imel Volf Kajetan pl. Kušlan v Ljubljani dve pisalni omari z vložki. Do leta 1751 je uporabljal Andrej Ferdinand baron Wernek v Moravčah rumeno, marogasto pisalno omaro z belim okovjem, Franc Anton Wolkensperg v Puštalu pa do leta 1756 v zeleni sobi pisalno omaro z vložki in belim okovjem ter s podobo sv. Antona, v spalnici pa vloženo pisalno omaro iz trdega lesa, z nastavkom in belim pločevinastim okovjem.‌291 291 ARS, AS 309, šk. 34, št. 61; šk. 78, št. 10; šk. 53, št. 74; šk. 87, št. 111; šk. 55, št. 93; šk. 125, št. 108; šk. 126, št. 118. Tudi kmet Boštjan Erat je imel v Stražišču pri Kranju leta 1758 še dobro pisalno omaro iz trdega lesa z mizarskimi vložki.‌292 292 Baš, Hišna oprema, str. 126–128.

Da bi bila talna površina, ki jo je zavzemala pisalna omarica z mizico, še bolje izrabljena, so začeli dodajati poseben del z navpično ali poševno preklopno ploščo. V bistvu je šlo še vedno za kabinetno omarico, ki pa je bila razširjena in postavljena na posebej zasnovani, a konstrukcijsko povezani pisalni del s preklopno ploščo in na visoke, balustrsko ali zavito stružene noge. Prvič je omara (in sicer še vedno črno lužena) s tako pisalno pultno desko v obdelanem gradivu izrecno omenjena leta 1712, v ljubljanski hiši Ferdinanda Albrehta grofa Lichtenberga.‌293 293 ARS, AS 309, šk. 62, št. 38. Med zgodnejše pisalne omare sodi tudi ena z zavitimi nogami v zbirki Narodnega muzeja Slovenije (sl. 11), ki morda izhaja z gradu Dol pri Ljubljani, v lasti plemiške družine Erberg, medtem ko ima druga, iz Strahlove zbirke v Stari Loki, noge oblikovane esasto, kar izdaja modernejši oblikovalski pristop (sl. 12).‌294 294 NMS, inv. št. N 16747 in 284. V ptujskem pokrajinskem muzeju stoji Herbersteinova pisalna omara, ki ima na čelnicah zgornjih predalčkov politirane vložke iz niansiranih koščkov kamna, sestavljenih v motive različnih stavb v pokrajini (sl. 13).

Slika 11: Pisalna omara, domnevno z Erbergovega gradu Dol pri Ljubljani, 1. polovica 18. stoletja, NMS inv. št. N 16747, foto dokumentacija OZUU NMS.

Slika 12: Pisalna omara, sredina 18. stoletja, NMS inv. št. N 284, foto dokumentacija OZUU NMS.

Ko se je v 17. stoletju skrinji in omari počasi pridružil predalnik, nov kos shrambnega pohištva z dvema, tremi ali štirimi velikimi širokimi in globokimi predali, primeren za perilo, posteljnino in druge predmete, bolj pregledno pospravljene in zato bolj dosegljive kot v skrinjah, je bil zgornji predal včasih opremljen s preklopno čelnico, ki je služila kot podaljšana pisalna površina, za njo pa je bila vrsta notranjih razdelkov in predalčkov. Lep primer iz poznega 17. stoletja z intarzijo italijanskega tipa (akantovje in ptice), na štirih velikih predalih z zgornjim navideznim, hranijo v koprskem muzeju (sl. 14). V 18. stoletju imajo namesto zgornjega predala, katerega čelnica služi kot pisalna plošča, predalniki pogosto tudi posebne pisalne nastavke s poševno preklopno ploščo, ki zapira nišo z razdelki, predalčki in pisalno površino, odprta pa to površino še poveča. Tako je pod njo dovolj prostora za noge in pisec lahko udobno sedi. V slovenskih javnih zbirkah je ohranjenih več takih predalnikov z nastavki (sl. 15), večinoma z baročnim okrasjem, na gradu Tuštanj pa je klasicistični pisalni predalnik iz okrog leta 1790. Predalnik z nastavkom zasledimo, na primer, tudi v inventarju premoženja Franca Žige grofa Engelshausa, izdelanem leta 1739 v njegovem gradu na Igu.‌295 295 ARS, AS 309, šk. 23, št. 29.

Slika 13: Pisalna omara z okrasom pietra dura, sredina 18. stoletja, PM Ptuj, foto Boris Farič.

Slika 14: Pisalni predalnik, konec 17. stoletja, PM Koper, foto MLŠ.

Slika 15: Pisalni predalnik z nastavkom, sredina 18. stoletja, PM Maribor, foto dokumentacija OZUU NMS.

Po dolgem obdobju ebenovinastega in eboniziranega črnega in črno-rjavega pohištva z zalomljenimi okvirji, obdanimi z okrasnimi letvicami in z rezbarijami, je v sredini 18. stoletja prevladala moda furniranja, pravzaprav oblačenja mehkega ogrodnega lesa v tanke plošče iz trdega lesa. Furnirji so bili izdelani iz domačih vrst: glavni je bil orehov in iz orehove korenine (okrasno marogast, s temnimi žilami in lisami v vodoravnih, navpičnih ali diagonalnih vzorcih). Orehov furnir je bil redno kombiniran s črno barjansko hrastovino in svetlo rumeno, včasih skoraj smetanasto javorovino, iz katerih so bili trakovi, ki so sledili obliki predalov ali se na vratih, čelnicah predalov in drugih površinah omare prepletali v trdih geometrijskih in pozneje bolj sproščenih zavitih formah. Včasih, kot je razvidno iz sodobnih pisnih virov, je uporabljen kak eksotičen les. Rokokojski slogovni elementi se najbolj čutijo na drobnih marketiranih rokajskih kartušah z nesomernimi plamenastimi motivi. Furnirane površine so bile skrbno spolirane. Za še večji učinek so včasih nekatere letvice in drugi predeli pozlačeni. Za okras površin so bili uporabljeni še drugi materiali, na primer slonovina ali kost. Bližina Benetk razloži tudi posebno zanimiv t. i. lacca povera okras, na les ali steklene vstavke čelnic predalčkov nalepljene izrezane grafike, ki posnemajo vzhodnjaško lakirano pohištvo.‌296 296 Lozar, Bakrorezi. Poudarjeno okrašeno je bilo tudi okovje, ščitki odprtin za ključe in ročajev ter tečajni trakovi. Dražje okovje je bilo iz zlato rumene medenine, cenejše iz pokositrenega železa, iz debelejše ali tanke pločevine. Ploščice so bile obrezane in reliefno in predrto tolčene, sprva v tem obdobju v vzorcu zavitih akantovih listov in pozneje nesomernega rokokojskega rokaja. Spreminjala so se tudi pročelja omar. Medtem ko je bilo v prvi polovici 18. stoletja seganje v prostor in umikanje na ravnih pročeljih doseženo z rahlo poglobljenimi polnili (v malem analogno arhitekturnim), so proti sredini stoletja ta vzvalovila v skladu z baročno težnjo po gibanju. Zrelo in poznobaročno ter rokokojsko ploskovito okrasje dinamičnih tonskih kontrastov in kalejdoskopsko sestavljenih lesnih vzorcev na furnirju je nadomestilo zgodnjebaročnega plastičnega. Prekrivanje ukrivljenih ploskev s furnirjem (napetost, izbočenost in vbočenost) je zahtevalo veliko izurjenost in spretnost mizarjev.

Nekako v drugi četrtini 18. stoletja je v avstrijskih deželah nastopila zadnja stopnja v razvoju baročnih pisalnih omar. Dobile so tridelno sestavo: velik spodnji predalnik s tremi ali štirimi predali, srednji pisalni del, zaprt s poševno preklopno ploščo, in na vrhu omarico z mnogimi predalčki in razdelki (sl. 16, 17). Predmete je bilo mogoče shraniti še bolj organizirano in lažje dostopno kot prej. Zaradi osrednje omarice z enokrilnimi vratci, ki spominja na oltarni tabernakelj, so jih poimenovali tabernakeljske omare. Tabernakeljske omare so sorodne zakristijskim, oboje so imele enako tridelno zgradbo in podobne okrase in prihajale so iz istih mizarskih delavnic.‌297 297 Lozar, Baročne zakristijske omare. Največkrat so stale v delovnih prostorih ali v spalnicah in so pogosto tudi najdražji kos pohištva, ki je prvi naveden pri popisih stanovanjske opreme premožnega prebivalstva (in so imeli največ tri). Ohranjene tabernakeljske omare izpričujejo neverjetno raznolikost v zgradbi, razporeditvi in sorazmerjih med posameznimi sestavnimi deli, okrasnih shemah furnirja in okovja.‌298 298 Lozar, Tabernakeljske omare. Lep primer je skupina tabernakeljskih omar, ki jo je iz svoje hiše na Ajdovščini v Ljubljani v osemdesetih letih 19. stoletja Deželnemu muzeju za Kranjsko (zdaj Narodni muzej Slovenije) daroval Viktor Smole.‌299 299 NMS, inv. št. N 278-282. Nekatere omare pa so bile še vedno zasnovane s starinskimi zalomljenimi polnili, taka se je ohranila še iz časa lastnikov Lichtenbergov na gradu Tuštanj pri Moravčah.‌300 300 Lozar, Tuštanj. V tuštanjskem inventarnem popisu iz leta 1712 sta v grofovi sobi omenjeni delno črno lužena pisalna omara in pisalna miza, leta 1757 pa stara črno lužena pisalna omara z belim okovjem ob novejši pisalni omari s pokositrenim okovjem in nastavkom; ta zadnja je morda tista, ki se je še ohranila.

Slika 16: Tabernakeljska omara, sredina 18. stoletja, NMS inv. št. N 278, foto dokumentacija OZUU NMS.

Slika 17: Tabernakeljska omara z vložki iz kosti, z gradu Zgornja Polskava, sredina 18. stoletja, NMS inv. št. N 286, foto Tomaž Lauko (NMS).

V inventarjih lahko tabernakeljske omare identificiramo z izrazi omara s pultom /in s predali/ (bult Kasten, Aufsatz Kasten mit Buldt und vier Schubladen in podobno). Leta 1759 je imel Janez Benjamin baron Erberg v svoji ljubljanski rezidenci eno malo pultno omaro s predali in pozlačenim okovjem, vredno 22 goldinarjev, dve mali taki po 7 goldinarjev, in eno pisalno omaro iz orehovine z železnim okovjem, vredno 22 goldinarjev. Dve leti pozneje je Karl Jožef baron Valvasor v svoji obednici v Ljubljani zapustil eno veliko furnirano pisalno omaro iz trdega lesa, v spalnici dve furnirani pisalni omari z vratci in z rumenim okovjem, tudi v sobi gospodične veliko furnirano pisalno omaro. Še leto pozneje (1762) je zapustil Anton Jožef grof Auersperg v Ljubljani v svoji spalnici eno furnirano pisalno omaro z rumenim okovjem, vredno 9 gld. Do leta 1763 je imel na kranjskem Khislsteinu Sajfrid baron Apfaltrer eno furnirano pultno omaro.‌301 301 ARS, AS 309, šk. 24, št. 36; šk. 121, št. 37; šk. 6, št. 73; šk. 6, št. 78.

Slika 18: Tabernakeljska omara, izdelal Jakob Marnzeller na Ptuju, okrog 1798, NMS inv. št. N 287, foto dokumentacija OZUU NMS.

V zadnji četrtini 18. stoletja so tabernakeljske omare spet dobile strožje ravne oblike in razvilo se je drobno geometrijsko antikizirajoče okrasje (kockast vzorec, jajčni trakovi). Ravne preklopne plošče, ki so poševno zapirale pisalni srednji del, so zamenjali trdi ali latasto pregibni, segmentno valjasti pokrovi, ki so rabili tehnično razmeroma zahtevne, a nevidne mehanizme. Tudi okovje je postalo manj vpadljivo, manjše, tanjše in z drobnim okrasjem, ščitki večinoma v obliki medaljonov in s pentljami. V zapuščinskih inventarjih se tovrstne tabernakeljske omare in predalniki imenujejo omare z roloji (Rollkasten). Leta 1796 so našli v sobi pokojne Frančiške grofice Auersperg v Krupi med drugim omaro z rolojem iz trdega lesa, furnirano in z okovjem, vredno 15 goldinarjev. Tudi v ljubljanskem bivališču stolnega prošta Sajfrida grofa Auersperga leta 1806 je bila takšna omara.‌302 302 ARS, AS 309, šk. 8, 118; šk. 6, št. 86. V pohištveni zbirki Narodnega muzeja Slovenije hranimo tabernakeljsko omaro v klasicističnem slogu in z valjastim pokrovom nad pisalnim predelom, za katero izjemoma tudi vemo, kdo jo je izdelal, namreč ptujski mizarski mojster Jakob Marnzeller okrog leta 1798 (sl. 18).‌303 303 Lozar, Zakristijska omara, str. 467; Lozar, Baročne zakristijske omare, str. 25–26. Nedvomno so številni ohranjeni kosi pisalnega pohištva v slovenskih, predvsem štajerskih muzejih nastali v domačih delavnicah, tako na Ptuju, kjer so bili v drugi polovici 18. stoletja povprečno po trije mizarski mojstri, v drugih štajerskih mestih pa leta 1754 v Lenartu eden, Ljutomeru eden, v Mariboru trije, na Muti trije, v Brežicah šest, v Celju dva, Ormožu eden, v Slovenski Bistrici trije in Slovenj Gradcu trije mojstri mizarji.‌304 304 Curk, Slovenska Štajerska, str. 4–8; Klasinc, Ormož, str. 77; Šorn, Obrtništvo, str. 174. Drugod po Sloveniji je denimo Tržič imel v sredini 18. stoletja dva mizarja,‌305 305 Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, str. 21. v Gorici pa kar štirinajst.‌306 306 Cossàr, Tre vecchie corporazioni, str. 34. Novo mesto je imelo ob koncu 18. stoletja od tri do osem mojstrov,‌307 307 Jarc, O Novem mestu ob koncu 18. stoletja. Kamnik dva ali tri.‌308 308 Polec, Kamniške meščanske hiše. Mizarji seveda niso delovali samo po mestih in trgih, ampak tudi v samostanih, na gradovih in po vaseh.

Nekajkrat so v pisnih virih izrecno omenjene angleške pisalne omare: leta 1761 na Mediji pri Francu Antonu baronu Valvasorju dve vloženi angleški pisalni omari in v njegovi ljubljanski hiši tudi taki z belim okovjem; leta 1775 je bila v zapuščini Franca Karla grofa Lichtenberga ena furnirana angleška pisalna omara, ocenjena na 20 goldinarjev.‌309 309 ARS, AS 309, šk. 121, št. 36; šk. 65, št. 90. Morda so prek Benetk ali kako drugače res prišle z Otoka ali pa so s tem izrazom označevali gladke visoke pisalnike, izdelane pod vplivom angleškega sloga tiste dobe. Proti koncu 18. in na začetku 19. stoletja se začenjajo pojavljati v popisih sekreterji, na primer eden iz turške leskovine in z okovjem leta 1806 po smrti Sajfrida grofa Auersperga v Ljubljani (poleg Rollkasten iz češnjevine), ali pa med drugim sekreter v eni izmed sob v gosposki hiši na Gomili v okviru ormoške posesti.‌310 310 Ciglenečki, Oprema ormoškega gradu, str. 65. Izraz sekreter je med zadnjo četrtino 18. in sredino 19. stoletja pomenil najpogostejšo obliko pisalnika – pokončnega kvadra z veliko navpično preklopno ploščo v zgornjem delu, ki je skrila notranje razdelke in predalčke okrog osrednje odprtine; spodaj je bila običajna omarica z dvokrilnimi vratci ali pa nekaj predalov. Na zunaj so bile kot nekoč pri kabinetnih omaricah le gladke površine, furnirane z orehovim ali češnjevim furnirjem, ali tujerodni mahagoni posnemajoče rdečkasto lužen les. Klasicistično-empirski slog so lahko izdajali pari okrasnih stebrov in aplike z nadihom antike in starega Egipta (sl. 19).

Slika 19: Sekreter, izdelal Elias Weinspach v Celovcu, dat. 1811, Umetnoobrtni muzej, Dresden (iz Kreisel/Himmelheber, sl. 336).

Slika 20: Interier dvorca v Dornavi s kabinetnima omaricama in pisalno omaro (17., 18. in 19. stoletje), iz fotoalbuma Dornava, okrog 1870, INDOK Center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana.

V dobrih stotih letih, med koncem 17. in začetkom 19. stoletja, v le petih generacijah, so se pisalniki vseskozi izjemno spreminjali, po izboru materialov in njihovi obdelavi, po organizaciji prostora, predvsem pa morfološko in ornamentalno. Razlogov še ni mogoče iskati v specifičnih spremembah načinov zapisovanja misli in besed in razvoju pisal (to sta prinesli šele zadnji stoletji), pač pa gre preprosto za odsev razvoja celotne zahodne družbe, razsvetljenstva, industrializacije, močnejšega vključevanja čezmorskega kulturnega in materialnega bogastva v domačo ustvarjalnost. A tako kot so sobivali starejši in mlajši kulturni, gospodarski in politični koncepti, so se vzporedno z modernimi s pridom uporabljali tudi najrazličnejši stari kosi pisalnega pohištva, pohištvena zgodovina 18. stoletja je še vedno dosledno evolucijska (sl. 20).

Viri in literatura

Zusammenfassung

Die Schreibmöbel im 18. Jahrhundert in Slowenien

Parallel zur Gesellschaftsentwicklung bildete sich im Laufe des 18. Jahrhunderts auch eine vielfältige Schreibkultur heraus. Die slowenischen Archive verwahren eine Fülle von Dokumenten, die sich auf Besitzverwaltung, Handelsgeschäfte, Verwaltungsangelegenheiten, Gerichte beziehen. Das 18. Jahrhundert ist auch das Zeitalter einer regen Privatkorrespondenz, eine Epoche wissenschaftlicher und religiöser Schriften und Bücher sowie literarischer Produktion. Der Großteil der Bevölkerung genoss mindestens eine Grundausbildung. Da das Schreiben überwiegend mit Einfluss und Macht verbunden war, schlug sich das oft auch in den Schreibmöbeln nieder. Als äußerliches Zeichen des gesellschaftlichen Status waren diese sorgfältig angefertigt, nicht selten als kostbarster Einrichtungsgegenstand des öffentlichen oder privaten Interieurs. Bei ihrer Arbeit verwendeten Berufs- und Privatschreiber verschiedenartige Möbelstücke, von gewöhnlichen Tischen, über Kabinettschränkchen, Schreibpulte, Schulbänke bis zu Schreibschränken, Schubladenkästen mit Schreibpult und dem zentralen Schreibmöbelstück des 18. Jahrhunderts, dem sogenannten Tabernakelschrank. Gegen Jahrhundertende gab es schon spezielle Schreibtische. Einheimische und fremde Tischlermeister fertigten Möbel dem Zeitgeschmack entsprechend an, zunächst in Formen und mit Ornamenten des Barock-, später Rokoko- und gegen Jahrhundertende des klassizistischen Stilrepertoires. Zahlreiche schriftliche und bildliche Quellen, vor allem aber die erhaltenen Schreibmöbel in den slowenischen Sammlungen legen Zeugnis ab vom Zeitgeist und von der Gesellschaftsstruktur in diesem bewegten Zeitalter, sowohl in slowenischen Städten als auch auf Schlössern und in Dörfern. Zur Zeit liegen noch keine umfassenden Studien über dieses bedeutende Segment der slowenischen Möbelgeschichte vor. Diese wird im vorliegenden Beitrag vergleichsweise in den weiteren mitteleuropäischen bzw. europäischen Raum eingeordnet. Auf der Grundlage einer mehrjährigen Forschung slowenischer Verlassenschaftsinventare des 18. Jahrhunderts und erhaltener Möbelstücke wird der Versuch unternommen festzustellen, wann und in welcher Form einzelne Typen von Schreibmöbeln erschienen, wie sich deren Kunststil änderte und in welchem Zusammenhang diese Möbelstücke entstanden (Milieu, Hersteller, Auftraggeber). Die Forschungsergebnisse werden dem Fachpublikum zum ersten Mal präsentiert.

Izvleček

Članek obravnava ohranjene galerije slik slovenskih kapucinskih samostanov. Zajete so zbirke, ki jih hranijo škofjeloški, svetokriški, celjski in krški kapucini, ter slike iz nekdanjega ljubljanskega samostana, ki so danes v zbirki ljubljanskih uršulink, upoštevani pa so tudi nekateri podatki iz kronike novomeškega kapucinskega samostana. V prispevku avtorica najprej oriše ikonografijo reda manjših bratov, posebno pozornost pa posveča specifični kapucinski ikonografiji, ki se je začela oblikovati v 18. stoletju. Kapucini, ki so takrat postali zelo priljubljeni – bodisi da so bili v 18. stoletju beatificirani ali kanonizirani, bodisi da se je njihovo čaščenje ravno takrat razširilo –, so postali železni repertoar skoraj vsake kapucinske slikarske zbirke, ne le v Sloveniji ampak tudi drugod.

KLJUČNE BESEDE

red manjših bratov, frančiškani, kapucini, slikarstvo, ikonografija, grafične predloge, 18. stoletje, slovenska umetnost

Kapucinski red in prihod kapucinov na Slovensko

Začetki kapucinov segajo v leto 1525, ko se je frančiškan Matej iz kraja Bascio odločil, da bo živel v prvotnem duhu Frančiškovega Vodila, torej strožje, kot so takrat živeli frančiškani in minoriti. Red, ki ga je tri leta kasneje potrdil papež Klemen VII., je kmalu postal izredno priljubljen in se je začel širiti po celotni Italiji.‌311 311 Teraš, Iz zgodovine, str. 8–13. Člani so se najprej imenoval Frančiškovi manjši bratje puščavniki,‌312 312 Benedik, Kapucini kot pomemben, str. 385. kasneje pa so jih zaradi značilnega habita, rjave kute z dolgo kapuco, začeli na kratko imenovati kapucini.‌313 313 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 9.

Do leta 1571 je bilo v Italiji že 300 kapucinskih samostanov v 18 provincah, kapucinski red pa je štel okrog 3000 članov. Od leta 1574 naprej je bilo kapucinom dovoljeno, da so se naseljevali zunaj meja Italije. Najprej so se naselili v Franciji, nato v Španiji, Belgiji, Švici in na Tirolskem, kasneje še v Nemčiji in drugod po Avstrijskem. Na začetku 17. stoletja so prišli na Irsko, v Anglijo in nato še v Severno Ameriko.‌314 314 Teraš, Iz zgodovine, str. 13–15. Danes so prisotni na vseh kontinentih. Največ jih je seveda v Evropi.

Na slovenska tla so kapucini prišli razmeroma hitro, saj so bili prvi samostani ustanovljeni že takoj na začetku 17. stoletja. Pod vodstvom sv. Lovrenca Brindiškega‌315 315 Sv. Lovrenc Brindiški je konec 16. stoletja prečkal slovensko ozemlje in se napotil na Češko. Tam se je so k nam najprej prišli beneški kapucini. Leta 1600 je Brindiški ustanovil t. i. Češko-avstrijsko-štajersko provinco, katere samostani v Pragi, na Dunaju in v Gradcu so predstavljali izhodiščne točke za razširitev kapucinskega reda na ozemlju ustanovljene province.‌316 316 protestantska vera izredno hitro razširila, zato je praški nadškof na pomoč poklical jezuite in kapucine (Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 10). Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 39. Osem let kasneje se je štajerski del odcepil in postal samostojen. Slovenski kapucinski samostani so tako spadali v Štajersko kapucinsko provinco, ki je obsegala ozemlje današnje Slovenije, dele Avstrije, Italije in Hrvaške. Prvi samostan na slovenskih tleh je bil ustanovljen v Ljubljani leta 1607, drugi dve leti pozneje v Celju, sledili so mariborski leta 1613, nato leta 1615 na Ptuju, dve leti kasneje v Radgoni, leta 1637 v Svetem oz. Vipavskem Križu, leta 1640 v Krškem in Kranju, leta 1658 v Novem mestu in zadnji leta 1707 v Škofji Loki.‌317 317 Škafar, Nekdanji kapucinski samostan, str. 269. Samostan v Kopru, ki je bil ustanovljen leta 1612, je takrat pripadal Beneški kapucinski provinci.‌318 318 Cittadella, Quattro secoli di, str. 17.

V času, ki ga v umetnosti obvladuje barok, je bil kapucinski red na ozemlju današnje Slovenije najbolj številčen in med preprostim ljudstvom tudi najbolj priljubljen. Izkazal se je kot eno najodličnejših orožij v boju proti protestantizmu. Zato kapucinske samostane najdemo največkrat prav tam, kjer se je v 16. stoletju posebno močno priljubila lutrovska vera. Z reformami cesarja Jožefa II. in francosko okupacijo pa se je ob koncu 18. in začetku 19. stoletja začel čas zatona reda in razpustitve nekaterih samostanskih hiš.‌319 319 Leta 1784 so zaprli kapucinski samostan v Mariboru, leta 1786 v Novem mestu, Kranju in na Ptuju, leta 1809 v Ljubljani ter leta 1816 v Radgoni (Knez, Ljudska pobožnost, str. 174–176).

Po razpadu Avstro-Ogrske so se samostani na jugoslovanskih tleh združili v Ilirsko provinco z izjemo tistih, ki so ostali zunaj takratnih jugoslovanskih meja.‌320 320 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 11. Do danes so se na ozemlju Slovenije ohranili le štirje nekdanji kapucinski samostani: škofjeloški, krški, celjski in svetokriški. Ti skupaj z novejšimi postojankami od leta 1967 dalje sestavljajo t. i. Slovensko kapucinsko provinco, ki je nastala z razdelitvijo Ilirske province na slovenski in hrvaški del.‌321 321 Prav tam. Poleg omenjenih štirih samostanov imajo kapucini tudi več novih postojank, in sicer v Štepanji vasi v Ljubljani, v župniji Maribor-Studenci, v Kančevcih in na Ptuju (Cerkev na Slovenskem, str. 311–314).

Problematika raziskovanja kapucinske umetnosti

Kapucinska umetnost do nedavnega ni vzbujala pretiranega zanimanja raziskovalcev. Šele v zadnjem času je na to temo v Italiji in v nemško govorečih deželah izšlo nekaj publikacij, pri nas pa je ostala skorajda neraziskana. Razloge za to lahko iščemo v preprostosti gradnje kapucinskih samostanov, ki je bila strogo podrejena redovnim pravilom uboštva in skromnosti ter zato manj zanimiva v primerjavi z arhitekturo drugih redov, ki so gradili veličastne in umetnostnozgodovinsko izredno pomembne samostanske komplekse. Poleg tega se zasnova kapucinskih kompleksov prav zaradi teh posebnih redovnih predpisov ni pretirano spreminjala; glavna shema samostana je namreč le malenkostno variirala od kraja do kraja.‌322 322 Večina kapucinskih samostanskih kompleksov na slovenskih tleh je bila zgrajenih v 17. stoletju. Izjema sta le škofjeloški samostan, ki je nastal na začetku 18. stoletja, in radgonski samostan, ki je prvotno služil avguštinskim kanonikom (Škafar, Prispevek radgonskih kapucinov, str. 21). Samostane so večinoma postavljali na rob naselja ali pa v njegovo neposredno bližino. Glavna značilnost kapucinskih cerkva je bila poleg že omenjene skromnosti in poudarjenega uboštva, ki sta se kazala tako na asketski zunanjščini kot v notranjščini, tudi naslednja zasnova: enotna podolžna, največkrat banjasto obokana ladja, ki je imela eno ali dve stranski kapeli, prezbiterij, ki je bil nižji in ožji od ladje ter večinoma ravno tako banjasto obokan, in meniški kor, ločen od prezbiterija z veliko leseno oltarno steno. Vsaka cerkev je imela tudi zakristijo. V pritličju samostanskega kompleksa je bilo osrednje dvorišče z vodnjakom, ki ga je obdajal hodnik, iz katerega je bil dostop v refektorij, kuhinjo, shrambo ter druge prostore, ki so služili oskrbi samostana, v zgornjem nadstropju pa so bili dormitorij, bolniške sobe in knjižnica nad meniškim korom (Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen, str. 8–12).

Nekaj pozornosti je bilo doslej posvečene le posameznim podobam, ki krasijo ali pa so nekdaj krasile samostane in samostanske cerkve. Mednje sodijo tako dela evropsko priznanih slikarjev kot tudi dela tistih, ki so prihajali iz vrst kapucinskega reda. Pomembna raziskovalca, ki sta se dotaknila slovenskega kapucinskega slikarstva, sta bila predvsem Janez Veider in Emilijan Cevc. Prvi je leta 1944 v Zborniku za umetnostno zgodovino predstavil ljubljansko kapucinsko slikarsko zbirko, ki jo danes hranijo ljubljanske uršulinke.‌323 323 Veider, Slike v uršulinskem, str. 98–136. Drugi je pisal o slikarju patru Oswaldu, ki je deloval v svetokriškem kapucinskem samostanu, in o slikarski zbirki krškega kapucinskega samostana.‌324 324 Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, str. 37–71; Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 15–28. Vendar pa izhodišče Cevčevih študij nista bila kapucinski red in njegova umetnost, ampak raziskovanje slikarstva 17. in 18. stoletja na Slovenskem.

Kapucinski samostani, ki so se ohranili do današnjih dni, tvorijo pomembno urbanistično komponento kraja, njihova arhitektura, čeprav preprosta in skromna, pa predstavlja upoštevanja vreden kamenček v mozaiku baročne samostanske arhitekture na naših tleh. Isto velja za slikarske in kiparske zbirke, ki kar kličejo po natančnejši analizi in vrednotenju. Dela variirajo od izredno kakovostnih‌325 325 Najimenitnejša dela so imeli ljubljanski kapucini, za katere je med drugim delal slikar Palma mlajši (Zeri, Evropski slikarji, str. 33), in koprski kapucini, ki so hranili platna Veroneseja in Fiaminga (Naldini, Cerkveni krajepis, str. 148). pa tja do podobarskih izdelkov kapucinskih bratov.‌326 326 Kapucini so znani po tem, da so v svojih vrstah imeli tudi umetnike. Mednje lahko štejemo arhitekte in slikarje. Poimensko so poznani le nekateri. Kapucinski brat Florencijan (Florentianus Ponnensis, laicus) naj bi po vzdevku sodeč prihajal iz Bologne, po drugih podatkih pa naj bi bil iz Milana.Deloval je v zadnji četrtini 17. stoletja. Med letoma 1666 in 1700 se omenja med t. i. Praefecti Fabricarum Štajerske kapucinske province. To so bili štirje arhitekti, odgovorni za pravilno načrtovanje in gradnjo kapucinskega samostana (Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen, str. 12). Janez Gregor Dolničar poroča, da naj bi zunaj ljubljanskega mestnega obzidja, najverjetneje na današnjem Kongresnem trgu, popravljal kapucinski samostan. Ljubljanski dekan ga je leta 1700 poklical, da bi izdelal načrt za novo ljubljansko stolnico, ki ga je nato dopolnil vsestranski umetnik, jezuit Andrea Pozzo. Umrl je leta 1701 na Ptuju. Dolničar v Zgodovini ljubljanske stolne cerkve omenja še kapucinskega stavbenika brata Jožefa, ki pa zahtevnemu projektu ljubljanske stolnice ni bil kos, zato je bil odslovljen (Lavrič, Janez Gregor Dolničar, str. 55; Dolničar, Zgodovina ljubljanske, str. 226–229; Lavrič, Zgodovina ljubljanske, str. 449–455). Najbolj znani kapucinski slikar na Slovenskem je pater Oswald, ki je leta 1668 naslikal sliko Vseh svetnikov za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu. Doma naj bi bil v Brucku na Muri, umrl pa je 1. aprila 1675, po nekaterih podatkih v Brucku na Muri, po drugih pa v Cmureku. Ali je deloval še v katerem drugem slovenskem kapucinskem samostanu, za zdaj ni znano. Dne 17. februarja 1689 se je rodil Jožef Rautter de Rauttersberg, bolj poznan kot pater Tomaž iz Krope. Umrl je 21. maja 1751 v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Arhivski dokumenti govorijo o tem, da naj bi delal za novomeški, krški, škofjeloški in morda še kateri kapucinski samostan (Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 16; Kralj, 350-letnica, str. 37; Benedik, Kapucini v Novem, str. 199–200). Ker je bil ta del umetnostnega korpusa v slovenski umetnostni zgodovini spregledan, so natančne raziskave te tematike za poznavanje novoveške samostanske umetnosti na Slovenskem nujno potrebne.

Ikonografija reda manjših bratov

Umetnost manjših bratov je bila na začetku ustanovitve reda precej preprosta in skromna. Sv. Frančišek Asiški je namreč strogo nasprotoval pretirani razsipnosti in je dovoljeval nastanitev bratov le v revnih in preprostih objektih. Zato v prvih cerkvah le redkokje najdemo slikarske upodobitve. Te se pomnožijo šele nekoliko pozneje.‌327 327 Atanassiu, Die Ursprünge, str. 91–96. Kljub temu pa so bile njihove glavne ikonografske teme že dokončno izoblikovane v srednjem veku. Ključne so bile predvsem upodobitve Križanega z Marijo in Janezom Evangelistom ter upodobitve stebrov reda manjših bratov sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega.‌328 328 Mirković, Franjevačka ikonografija, str. 133.

Po letu 1517 se je red manjših bratov razdelil na t. i. konventualce ali minorite in observante ali frančiškane. Iz slednjih so kasneje izšli kapucini.‌329 329 Škofljanec, Observanti province, str. 9–10. Ikonografija frančiškanskega reda se v primerjavi s prvotno ikonografijo reda manjših bratov v času baroka ni veliko spreminjala, se je pa obogatila. Upodobitvam sv. Frančiška – najbolj zastopan motiv je stigmatizacija svetnika – in sv. Antona – največkrat je upodobljen z Jezuščkom v naročju oz. v trenutku, ko mu Marija na oblaku podaja Jezuščka v naročje – so se pridružili še drugi frančiškanski svetniki.‌330 330 Mirković, Franjevačka ikonografija, str. 135–138. Predvsem pa so se v času baroka obogatili marijanski prizori. Največkrat je Marija upodobljena sama ali z Jezusom v naročju,‌331 331 Pogosti so motivi Blažene Device Marije, doječe matere, Marije Pomočnice, Brezmadežne itd. Poleg teh motivov je za frančiškanski red značilen tudi lik Žalostne Matere Božje (Repanić-Braun, Barokno slikarstvo, str. 14–19). velikokrat pa jo častijo redovni svetniki.‌332 332 V teh primerih gre za motiv porcijunkulskega odpustka, svetega pogovora (sacra conversazione), ali za motiv, ko Marija klečečemu svetniku podaja Jezuščka. Poleg tega so znani tudi drugi splošno razširjeni prizori iz Marijinega življenja, kot npr. Ana uči Marijo brati, Marijina zaroka, oznanjenje in Jezusovo rojstvo (Mirković, Franjevačka ikonografija, str. 138–141). Posebno mesto med marijanskimi upodobitvami zavzema motiv Brezmadežne,‌333 333 Teološko je skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja opredelil frančiškan Duns Scot (Menaše, Marija, str. 79). ki igra ključno vlogo tudi v kapucinski ikonografiji. Marijino čaščenje so Frančiškovi bratje še posebej poudarjali, med njimi je bil zelo dejaven sv. Anton Padovanski.‌334 334 Lang, II. Orden und, str. 511–512. Poleg podob, ki se tematsko navezujejo na Marijo, najdemo tudi veliko slik z motiviko Kristusovega trpljenja in smrti; ob slednji kaže omeniti frančiškanski privilegij za postavljanje križevih potov (leta 1731 so dobili posebno papeževo dovoljenje, da ga lahko postavljajo po vseh cerkvah in oratorijih). Tako frančiškani kot kapucini so pobožnost križevega pota razširjali tudi z izdajanjem knjižic.‌335 335 Pobožnost križevega pota se je na začetku 17. stoletja prek frančiškanov in kapucinov iz Španije razširila v Italijo. Najbolj pomembna za njegovo uveljavitev sta bila frančiškana Leonard Portomavriški in Engelbert Pauck (Šerbelj, Križev pot, str. 49–53). Tudi pri nas so prve križeve pote postavljali frančiškani (Stegenšek, Zgodovina pobožnosti, str. 113).

Kapucinska ikonografija se je že od vsega začetka naslanjala na ikonografijo reda manjših bratov in frančiškanov. Veliko podob, ki jih najdemo v kapucinskih samostanih in ki še danes nastajajo zanje, bi glede na motiviko prav tako lahko srečali tudi v frančiškanskih. Tako kot oni so namreč tudi kapucini že od vsega začetka goreče pospeševali in tudi z likovno umetnostjo širili čaščenje Jezusa in Marije.‌336 336 Marino, I Cappuccini, str. 77.

V slovenskih kapucinskih samostanih najdemo številne slike z motivi Kristusovega trpljenja. Med njimi so podobe trpečega Kristusa (zlasti t. i. Svete glave oz. Celovškega Kristusa)‌337 337 T. i. Svete glave oz. s trnjem ovenčane Kristusove glave so nastale na podlagi slike, ki se hrani v celovški stolnici. Leta 1742 je pobožnost na čast s trnjem ovenčane glave uvedel župnik Lorenc Klein (Stegenšek, Zgodovina pobožnosti, str. 10). Po Steletu naj bi za krški samostan podoba Svete glave nastala sredi 18. stoletja (UIFS, Stele, Steletovi zapiski, LI, 18. 9. 1929, str. 36), imeli pa so jo tudi novomeški kapucini. Iz Celovca naj bi jo leta 1764 prinesel p. Anton iz Postojne (Benedik, Kapucini v Novem, str. 200). Danes se Svete glave nahajajo v Krškem in Vipavskem Križu. ter Križanega s svetnikom ali Marijo.‌338 338 Posebno v času protireformacije se je razvilo čaščenje Kristusovega trpljenja, ki se kaže tako v likovni zakladnici, v obhajanju raznih pobožnosti kot tudi v pasijonskih procesijah. Na veliki četrtek se je v Ljubljani na začetku 17. stoletja odvijala pasijonska procesija pod taktirko jezuitov, na veliki petek pa kapucinov. Kot zanimivost naj omenim še vsem dobro poznani Škofjeloški pasijon, ki ga je napisal kapucinski pater Romuald Marušič iz Štandreža pri Gorici. Po nekaterih podatkih naj bi nastal leta 1721, po drugih pa že leta 1715 (Stegenšek, Zgodovina pobožnosti, str. 10–11; Benedik, Protireformacija in, str. 146–147; http://nl.ijs.si/e-zrc/sp/; cit. dne 22. 4. 2011). Kljub temu pa lahko rečemo, da prevladujejo predvsem podobe z marijansko tematiko.‌339 339 Za zidovi slovenskih kapucinskih samostanov se skrivajo upodobitve Matere Božje, kateri so ponekod pridruženi redovni svetniki, ter slike z motivi iz Marijinega življenja, npr. Marijino obiskovanje. Eden od tipičnih kapucinskih motivov je tudi t. i. Dobra pastirica, ki je marijanska varianta Dobrega pastirja. Marija kot Dobra pastirica naj bi se leta 1703 prikazala kapucinskemu patru Izidorju iz Seville in kasneje postala patrona kapucinskih misijonarjev. V slovenskih kapucinskih samostanih doslej ne poznamo omenjene upodobitve. Znana je le slika Dobre pastirice v stranskem oltarju župnijske cerkve sv. Ane v Cerknem, ki naj bi po Menašejevem mnenju tja prišla s posredovanjem kapucinov (Menaše, Marija,str. 188). Prav kapucini naj bi bili zaslužni, da se je med Slovenci Marija tako zelo priljubila. V vsaki kapucinski cerkvi naj bi bila kapela Matere božje. Veliko so pripomogli tudi s pridigami. Cerkveni učenjak in ustanovitelj Štajerske kapucinske province sv. Lovrenc Brindiški je bil znan Marijin častilec, ki je lik Marije vpletal v svoje pridige. Isto velja za slovenskega kapucinskega pridigarja Janeza Svetokriškega.‌340 340 Benedik, Die mariologischen Gedanken, str. 46–51.

Slika 1: Mati Božja med sv. Frančiškom Asiškim in sv. Antonom Padovanskim oz. bratom Leonom, Ljubljana, uršulinski samostan (avtor fotografije Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU).

Kot je bilo omenjeno že zgoraj, zavzema posebno mesto v ikonografiji Frančiškovih redov motiv Brezmadežne. Kapucini so leta 1712 zaprosili papeža, da bi brezmadežna Marija postala patrona njihovega reda, kar se je dve leti kasneje tudi zgodilo.‌341 341 V 16. in 17. stoletju je bilo kar lepo število kapucinskih cerkva posvečenih Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Pomembni pa so tudi religiozni spisi na to temo, ki so prihajali izpod peres kapucinov (Marino, I Cappuccini, str. 77). Kapucini so Brezmadežno počastili tudi tako, da so v svojih samostanih razobesili njene podobe. Najdemo jih tudi v Sloveniji.

Pomembno vlogo so imele tudi milostne podobe oz. njihove kopije, ki so posnetki raznih božjepotnih podob. Med njimi so poleg že omenjene Svete glave še upodobitve Marije Pomagaj,‌342 342 V škofjeloškem kapucinskem samostanu hranijo kopijo znane slike Lukasa Cranacha st. iz leta 1517, ki krasi stolnico v Innsbrucku (Menaše, Marija,str. 220). Za škofjeloški kapucinski samostan naj bi jo naročil baron Halden, ki je bil velik dobrotnik škofjeloških kapucinov (Benedik, Kapucinski samostan, str. 43–49). Prav s pomočjo Cranachove podobe iz Innsbrucka naj bi posebno frančiškani razširjali kult Matere Božje. Znanih je več kopij te slike (Repanić-Braun, Barokno slikarstvo, str. 214–217). Poleg tega je Cranach delal tudi za innsbruške kapucine. Njegova podoba doječe Matere Božje visi v levi stranski kapeli kapucinske cerkve (več o tem glej: Walser, Das Lukas-Cranach Bild, str. 217–222). Marije Tolažnice žalostnih,‌343 343 Že frančiškani so častili Marijo Tolažnico žalostnih, kapucini pa so to čaščenje še bolj razširili. Upodobitev Marije Tolažnice žalostnih naj bi na misijonskem potovanju leta 1727 v Bariju našel kapucinski pater in jo podaril Karlu VI. Kopija le-te je še danes v kapucinski cerkvi na Dunaju (Menaše, Marija,str. 212). Upodobitev doječe matere s krono na glavi naj bi častili že ljubljanski kapucini (Lozar Štamcar, Prispevek k preučevanju, str. 78), v času francoske okupacije pa naj bi bila ljubljanska podoba prenesena v krški samostan (Menaše, Marija,str. 212). Danes podobo Marije Tolažnice žalostnih najdemo še v Celju. Marije dobrega sveta,‌344 344 Slika Marije dobrega sveta prikazuje čudežno preselitev milostne podobe pred Turki iz Skadra v Genazzano pri Rimu. Za krški samostan naj bi nastala po grafični podobici sredi 18. stoletja (Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, str. 19), vendar v galeriji slik v Krškem danes ni razstavljena. Kroparske‌345 345 Kroparska Mati Božja spada v t. i. tip Marije z nagnjeno glavo. V zgodnjem 17. stoletju je nastala »moralesova« različica Kroparske Matere Božje za škofjeloški kapucinski samostan. Škofjeloški kapucini pa so izdali tudi precej podobic z omenjenim motivom (Menaše, Marija, str. 211). Za krški samostan naj bi podoba Kroparske Matere Božje z značilnim podpisom: »Monstra Te Esse Matrem Mater Misericordia« nastala v 1. polovici 18. stoletja (UIFS, Stele, Steletovi zapiski, XLIX, 1928, str. 41–42). Danes bomo podobo v Krškem zaman iskali. in Kamenjane Matere Božje.‌346 346 Kamenjana Mati Božja naj bi bila kopija neke Marijine podobe iz kraja Re v Piemontu, v katero je neznani moški vrgel kamen in Marijina podoba je začela čudežno krvaveti (Menaše, Marija,str. 209). Izpričano naj bi krasila novomeški kapucinski samostan (Benedik, Kapucini v Novem mestu, str. 199), danes pa jo najdemo tudi v hodniku svetokriškega samostana.

Ikonografsko posebno zanimiva pa je slika, ki je iz ljubljanskega kapucinskega samostana po njegovem zatrtju prišla v ljubljansko uršulinsko zbirko. Po Veiderjevi razlagi naj bi predstavljala Mater Božjo med sv. Frančiškom Asiškim in sv. Antonom Padovanskim (sl. 1).‌347 347 Veider meni, da naj bi bila delo italijanskega umetnika iz konca 17. oz. začetka 18. stoletja (Veider, Slike v uršulinskem, str. 101). Blaženka First pa meni, čeprav ne izključuje njegove razlage, da na sliki nista upodobljena sv. Frančišek Asiški in sv. Anton Padovanski, ampak da gre za sv. Frančiška Asiškega, ki je skupaj z bratom Leonom meditiral v puščavi, ko se mu je prikazala Marija in mu v naročje izročila Jezuščka.‌348 348 Omenjeni motiv se je v slikarstvu pojavil v času protireformacije (Gieben, Der heilige Franz, str. 433–435). Do tega zaključka je prišla, ker se slike s podobnim motivom v Zahodni Evropi interpretirajo na ta način. Problem različnih interpretacij je nastal zaradi uporabe iste grafične predloge za različne svetnike. Največkrat se je zamenjevalo med sv. Frančiškom Asiškim, sv. Antonom Padovanskim in kapucinom sv. Feliksom Kantališkim.‌349 349 Poznana je tudi upodobitev kapucina sv. Fidelisa iz Sigmaringena kot sv. Frančiška Asiškega, ki mu Marija podaja Jezuščka v naročje. Slika visi v župnijski cerkvi v kraju Appenzell v Švici (Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 51–52). Tako si za razlikovanje med posameznimi svetniki lahko pomagamo le z obrazno tipologijo in morebitnimi atributi.‌350 350 First, Grafično preslikane podobe, str. 329–335.

Med frančiškanskimi svetniki v slovenskih kapucinskih slikarskih zbirkah izstopajo predvsem upodobitve sv. Frančiška Asiškega, stebra vseh Frančiškovih redov, sv. Antona Padovanskega‌351 351 Njemu je bilo posvečenih veliko kapucinskih cerkva. Poleg tega je vsaka kapucinska cerkev imela vsaj eno kapelo ali oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu oz. je hranila vsaj eno podobo tega priljubljenega svetnika (več o tem glej: Criscuolo, Antonio di Padova, str. 11–12). ter sv. Bonaventure, ki velja za drugega ustanovitelja frančiškanskega reda.‌352 352 Bil je pomemben cerkveni učitelj in teolog, napisal je tudi življenjepis sv. Frančiška Asiškega (Novak, Spremna študija, str. 5–16). Poleg njih najdemo še upodobitve tretjerednikov: Marjete Kortonske pod Križanim, sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, sv. Karla Boromejskega idr.‌353 353 Prvi red, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, se imenuje red manjših bratov, drugi red je ženski red klaris, v tretji red pa lahko vstopijo poročeni ali samski posamezniki, duhovniki in redovnice, ki zgledno živijo po Frančiškovem Vodilu. Njim na kratko pravimo tretjeredniki (Etzi, Iuridica franciscana, str. 305–314; Arko, To je to!, str. 5).

Seveda pa motivi, ki se nanašajo na temeljne osebe in resnice katoliške vere, niso značilni le za Frančiškove redove, ampak so del splošne ikonografske zakladnice katoliške Cerkve. Teme, ki so bile znane in velikokrat upodobljene že pred tridentinskim koncilom, so po njem spet pridobile na veljavi.

Specifizacija kapucinske ikonografije v 18. stoletju

V 18. stoletju opažamo nastajanje specifične kapucinske ikonografije. Gre predvsem za upodobitve kapucinov, ki so živeli v 16. in 17. stoletju in so bili v 18. stoletju večinoma razglašeni za blažene oz. kanonizirani. Podobe so izrazito vezane na kapucinske samostane, saj jih doslej nismo našli po drugih cerkvah, četudi je izpričano, da so kapucini pastoralno izredno aktivno delovali tako v mestih kot na podeželju. Morda so zaradi njihove značilne ponižnosti v ospredje postavljali druge svete osebe in ne kapucinskih svetnikov. Zato so upodobljeni kapucini med Slovenci ostali slabo poznani.

Kapucinski svetniki na slikah lahko nastopajo samostojno kot posamezne figure ali pa je poleg upodobljen tudi motiv iz njihovega življenja. Na Slovenskem ne najdemo skupinskih upodobitev, tj. dveh ali več kapucinskih svetnikov skupaj, kar v zahodnoevropski umetnosti ni redkost. Podobe kapucinov tudi ne krasijo oltarjev naših kapucinskih cerkva. Izjema je le levi stranski oltar v Škofji Loki, kjer je upodobljen sv. Feliks Kantališki.

Atributi kapucinskih svetnikov so silno preprosti: npr. lilija, križ, lobanja, rožni venec.‌354 354 Lilija se razlaga kot simbol čistosti, križ kot simbol krščanske vere in Kristusovega trpljenja, lobanja kot znamenje posmrtnega življenja oz. kontemplativnega razmišljanja o smrti in večnem življenju (Ferguson, Signs & symbols, str. 69, 294–296). Molitev rožnega venca so med preprostim ljudstvom posebno razširjali prav kapucini, ki so ponavadi imeli rožni venec zavezan za pasom (cingulum). To navado so prevzeli od kamaldujcev (Sprinkart, Kapuziner, str. 504). Večkrat se tudi ujemajo z atributi drugih svetnikov, vendar kapucinske prepoznamo po specifičnem habitu in bradi, fizično pa po portretnih potezah ali značilni tipiki obrazov, ki so jih običajno posneli po grafičnih predlogah oz. zajemali iz likovne tradicije.‌355 355 Gre za t. i. vera effigies oz. prave podobe (Coldagelli, I frati pittori, str. 127; Lechner, Heiligenporträts, str. 3–4). Nekaterim podobam je zaradi dvoumnosti v spodnjem delu pridan napis z imenom in funkcijo upodobljenca.

Najbolj znan in najbolj čaščen kapucinski svetnik je sv. Feliks Kantališki (1515–1587), beatificiran leta 1625, kanoniziran leta 1712. V Zahodni Evropi ne najdemo niti enega samostana, v katerem ne bi bilo upodobitve tega svetnika,‌356 356 Že okoli leta 1695 naj bi ljubljanski kapucini postavili kapelo blaženega Feliksa Kantališkega (Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 23). ki se je rodil kot Feliks Porro v kraju Cantalice. Njegovo čaščenje se je najbolj razvilo v Italiji, posebno v Rimu, kjer jebil znan pod imenom »brat Deo gratias«. Tako se je namreč vedno zahvaljeval za darove, ki jih je prejel, ko je tamkaj prosil miloščine.‌357 357 ‘s-Hertogenbosch van, Felix von Cantalice, str. 225–227; Dolenc, Sv. Feliks, str. 418–421; Arko, To je to!, str. 34.

Svetnik je velikokrat upodobljen z zanj značilno okroglo brado,‌358 358 Eno prvih vera effigies je naročil svetnikov dobri prijatelj sv. Filip Neri pri slikarju Giuseppeju Cesariju, znanem tudi pod imenom Cavaliere d'Arpino. Hrani se v zbirki kneza Gaëtani v Rimu (glej: Schamoni, Das wahre Gesicht, str. 171). Svetnik je na njej upodobljen v kapucinskem habitu, s tipično okroglo brado, na levi rami ima culico, v desni pa rožni venec ('s-Hertogenbosch van, Felix von Cantalice, str. 227; Lechner, Heiligenporträts, str. 27–28). oblečen je v kapucinski habit, lahko ima prekrižane roke, ki nakazujejo na ponižnost, v njih drži vejico lilije. V krškem‌359 359 Za krški samostan naj bi v drugi polovici 18. stoletja sv. Feliksa Kantališkega naslikal duhovnik Anton Zeit (Kralj, Kapucinski samostan, str. 25). Anton Zeit je eden tistih nadarjenih slikarjev, o katerih vemo bore malo. Leta 1771 naj bi se vpisal v bratovščino sv. Mihaela v Mengšu, nato pa naj bi služboval kot beneficiat na Trški gori nad Krškim. Tam je najverjetneje prišel v stik s krškimi kapucini, za katere je naredil podobe Zadnje večerje ter slike kapucinskih svetnikov, mdr. bl. Lovrenca Brindiškega, sv. Feliksa Kantališkega, sv. Jožefa Leoniškega, sv. Serafina iz Montegranara ter druge predstavnike reda manjših bratov. Njegova dela pa naj bi hranili tudi škofjeloški kapucini (Cevc, Zeit Anton, str. 787). in škofjeloškem samostanu, ga najdemo upodobljenega še z rožnim vencem in beraško culico, na kateri je napis »Deo gratias«.

Svetnik je izredno častil Marijo, ki se mu je večkrat prikazala z Jezuščkom. Zato je tudi najbolj priljubljena in največkrat upodobljena tema iz njegovega življenja ravno upodobitev Marijinega čudežnega prikazovanja. Marija svetniku predaja Jezuščka v naročje, medtem ko angeli svetnika kronajo.‌360 360 ‘s-Hertogenbosch van, Felix von Cantalice, str. 227–228. Prizor lahko, kot je bilo omenjeno že zgoraj, primerjamo s podobnim, kjer sv. Feliksa nadomeščata sv. Frančišek Asiški ali sv. Anton Padovanski.‌361 361 First, Grafično preslikane podobe, str. 328. Sliko z omenjeno motiviko je za ljubljanski kapucinski samostan ob proslavi kanonizacije sv. Feliksa leta 1712 naslikal Janez Jurij Remb (sl. 2).‌362 362 Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 350; Veider, Slike v uršulinskem, str. 101. Predaji Jezuščka je pridružil še podobo Boga Očeta, ki svetnika blagoslavlja. Obdan je od angelov, eden od njih krona svetnika z vencem rož, drugi spodaj pa drži vrečo kruha in žemelj. Po legendi naj bi Jezušček svetniku, ki je prosil miloščine, v vrečo dal kruh.‌363 363 Künstle, Felix, str. 226. Isti motiv, vendar brez figure Boga Očeta, naj bi za škofjeloški samostan nekaj desetletij pozneje naslikal Leopold Layer.‌364 364 Benedik, Kapucinski samostan, str. 4 Redukcijo tega motiva pa najdemo v svetokriškem samostanu;‌365 365 Motiv naj bi slikar Janez Mihael Lichtenreit leta 1758 povzel po Marattovi sliki Sv. Jožef z Detetom. Predvsem naj bi bila slična zgornja dela obeh likov. Jezušček, ki se z ročico dotika svetnikovega lica, pa naj bi bil pogost na baročnih upodobitvah tega ikonografskega tipa (First, Carlo Maratta, str. 81). Janez Mihael Lichtenreit se je rodil leta 1705 v Passauu, v tridesetih letih 18. stoletja se je preselil v Gorico. Delal je tako za goriške plemiče kot tudi za cerkvene naročnike na Goriškem in Kranjskem (Antonello, Gli esordi goriziani, str. 19–24; Antonello, Johann Michael Lichtenreiter, str. 25–29; Klainscek, Stična e dintorni, str. 30–32). Leta 1758 naj bi slikar Lichtenreit naslikal nekaj slik za svetokriški samostanski refektorij in cerkev (Kralj, 350-letnica, str. 41). Jezušček svetnika prisrčno cuka za brado, na levi je upodobljena miza, na kateri ležita lilija in vreča z napisom »Deo Gratias«.‌366 366 Na skupinskih upodobitvah je svetnik največkrat predstavljen skupaj s Filipom Nerijem pred Angelskim mostom v Rimu, kjer Filip iz Feliksovega vinskega vrčka pije vino. Okrog leta 1750 se pojavlja klečeč skupaj s Karlom Boromejskim pred Marijo z Detetom, ki se mu prikazuje na oblakih. Znane so tudi upodobitve sv. Feliksa z rimskim mučencem Benediktom ter drugimi svetniki iz reda manjših bratov, npr. s sv. Antonom Padovanskim (‘s-Hertogenbosch van, Felix von Cantalice, str. 226–227). Kljub pestrosti motivov pa navedenih podob v slovenskih samostanih ne najdemo.

Naslednji svetnik, ki je bil v 18. stoletju izredno priljubljen, je bil sv. Serafin iz Montegranara (1540–1604), beatificiran leta 1718, kanoniziran leta 1767. Feliks da Rapagnano ali sv. Serafin je v raznih samostanih deloval kot vratar in pobiralec miloščine. Poglabljal se je v mistične molitve, po njem so se dogajali tudi čudeži.‌367 367 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Seraphin von Montegranaro, str. 327; Dolenc, Sv. Serafin, str. 95–96; Arko, To je to!, str. 39.

Slika 2: Sv. Feliks Kantališki, Ljubljana, uršulinski samostan (avtor fotografije Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU).

Slika 3: Sv. Serafin iz Montegranara, Vipavski Križ, kapucinski samostan Sveti Križ (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Sv. Serafina so množično začeli upodabljati v drugi polovici 18. stoletja, po njegovi kanonizaciji, vendar je njegova najbolj znana upodobitev nastala že v 16. stoletju, ko je svetnik še živel. Gre za večkrat kopirano sliko Pietra Gaia, ki predstavlja svetnika v visoki starosti, z globokimi očmi, visokim čelom, golo glavo in kratko temno brado. Svetnik v rokah drži rožni venec in križ, na katerega nakazuje z roko.‌368 368 Gieben, Pietro Gaia, str. 78–79. Glej: http://www.danielemalvestiti.it/wp-content/uploads/2010/01/san_serafino-nuova.jpg; cit. dne 22. 4. 2011. V Vipavskem Križu je svetnik naslikan v dopasnem izrezu, stoječ, v kapucinskem habitu, z zanj tipičnimi atributi (sl. 3).‌369 369 Podobo naj bi naslikal Janez Mihael Lichtenreit leta 1758 (Kralj, 350-letnica, str. 41), vendar ima upodobljenec naslikan svetniški sij in bi zato podoba lahko nastala po njegovi kanonizaciji. Podobna slika je v škofjeloškem samostanu,‌370 370 Na podobi svetniški sij ni viden, zato se domneva, da je nastala še pred letom 1767, ko blaženi še ni bil kanoniziran. zrcalno obrnjeno pa najdemo v krškem.‌371 371 Naslikal naj bi jo Anton Zeit leta 1774 po votivnem naročilu grofice Beatrice Auersperg (Cevc, Zeit Anton, str. 787). Pri celjskih kapucinih hranijo celopostavno podobo, ki je zgoraj omenjenim precej slična.‌372 372 Najverjetneje je nastala po kanonizaciji svetnika leta 1767, saj ima upodobljenec okrog glave naslikan svetniški sij. Zahodnoevropski ciklusi slik večinoma tematizirajo svetnikovo življenje: svetnik v samostanskem vrtu z dvema ptičkoma v rokah, poslednje obhajilo, ko mu leteči angel prinaša lilijo in venec rož, sprejem v nebo, svetnik v ekstazi z rožnim vencem v roki idr. (‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Seraphin von Montegranaro, str. 327). Omenjenih upodobitev v Sloveniji ne najdemo.

Evfranij Desideri ali sv. Jožef Leoniški oz. Leoneški (1556–1612), beatificiran leta 1737, kanoniziran leta 1746, je bil kapucinski misijonar v Carigradu, kjer je deloval med tamkajšnjimi kristjani in oznanjal krščansko vero muslimanom. Ko je želel priti do sultana, so ga njegovi stražarji prijeli in ga obesili za roke in noge na kline nad gorečim ognjem. Po treh dneh je bil čudežno rešen in izgnan iz Carigrada. Vrnil se je v Italijo, kjer je oznanjal krščansko vero preprostim ljudem.‌373 373 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Josef von Leonessa, str. 209–210.

Slika 4: Sv. Jožef Leoniški, Škofja Loka, kapucinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Svetnik je velikokrat upodobljen dopasno, z dolgo brado, križem in pridigarsko gesto.‌374 374 Prav tam,str. 210. Zanj je, vsaj za slovenske podobe, značilen tudi t. i. Petrov koder. Take upodobitve najdemo v Škofji Loki in Vipavskem Križu.‌375 375 Slednjo naj bi naslikal slikar Janez Mihael Lichtenreit leta 1758 (Kralj, 350-letnica, str. 41). Kot atribut so mu lahko pridane tudi vislice.‌376 376 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Josef von Leonessa, str. 210. Podobo svetnika, ki zre v križ, v ozadju pa taistega svetnika z vislic čudežno osvobaja angel, imajo v krškem in celjskem kapucinskem samostanu.‌377 377 Za krški samostan naj bi sliko ob koncu 18. stoletja naslikal Janez Potočnik (Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 17), ki se je rodil leta 1749 v Kropi. Domnevno naj bi se slikarsko izobrazil na dunajski akademiji ali pri slikarju Metzingerju. Postavlja se ob bok Leopoldu Layerju in Andreju Herrleinu, saj sodi med slikarje, ki so se zgledovali po baročnih mojstrih, vendar v svoja dela že vnašali prvine klasicističnega slikarstva (Steska – Stele – Lukman, Potočnik (Pototschnig, Potozhnig) Janez, str. 462; Šerbelj, Izzvenevanje nekega obdobja, str. 178–189). Celjska upodobitev je najverjetneje nastala že v prvi polovici 18. stoletja (Marolt, Dekanija Celje, str. 106).

Ljubljanske uršulinke hranijo podobo sv. Jožefa Leoniškega s precej bolj zapleteno ikonografsko vsebino. Svetnik stoji pred krajino, v rokah ima razpelo, v katerega zamišljeno zre, ob njem je angel. V ozadju je upodobljena svetnikova zgodba. Na levi pot z ladjo, na desni mučenje na vislicah in rešitev.‌378 378 Slika naj bi nastala leta 1747, ko so v ljubljanskem kapucinskem samostanu praznovali kanonizacijo tega svetnika (Veider, Slike v uršulinskem, str. 101).

V Škofji Loki pa se je ohranila podoba, na kateri angeli svetnika čudežno osvobajajo z vislic (sl. 4). Svetnik s stigmami kleči na oblaku in zre v nebo. Levo zgoraj mu angelček osvobaja roke, desno ga večji angel sprejema v nebo, desno spodaj pa mu manjši angel prinaša kos kruha in vrč vina. Slika je brez dvoma nastala v naslonu na grafično predlogo, ki jo je Petrus Campana de Soriano naredil po sliki Ludwiga Sterna (sl. 5).‌379 379 Grafična predloga se hrani v Museo Francescano dei frati Minori cappuccini v Rimu (‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Josef von Leonessa, str. 209–210). V članku predstavljena grafika pa je dostopna v kapucinski knjižnici v Innsbrucku. Svetnik je v zahodnoevropski umetnosti lahko upodobljen tudi skupaj s sv. Fidelisom iz Sigmaringena, saj sta bila na isti dan kanonizirana.‌380 380 Svetnika velikokrat predstavljata dva pola življenja, sv. Jožef kontemplativno in sv. Fidelis aktivno življenje. Na znani sliki Giovannija Battiste Tiepola je sv. Fidelis upodobljen, kako zmaguje nad herezijo, sv. Jožef pa je zatopljen v molitev (Coldagelli, I frati pittori, str.128). Poleg tega najdemo v zahodnoevropski umetnosti tudi upodobitve sv. Jožefa, ki blagoslavlja prebivalce Leonesse, tolaži tri ujetnike in je sprejet v nebesa ('s-Hertogenbosch van – Schmucki, Josef von Leonessa, str. 210).

Predvsem v nemško govorečih deželah je bil posebno priljubljen sv. Fidelis iz Sigmaringena ‌381 381 Njegovo čaščenje so razširjali kapucini sami. Njegov življenjepis je bil preveden v več evropskih jezikov, tudi v slovenskega (Hofer, Fidelis von Sigmaringen, str. 101). (1577–1622), beatificiran leta 1729, kanoniziran leta 1746. Sv. Fidelis ali Marko Roy se je šolal na raznih univerzah in postal celo pravnik, vendar v poklicnem življenju ni bil srečen. Zato se je odločil, da vstopi v kapucinski red. Dejaven je bil v okviru rekatolizacije Švice, kjer je oznanjal katoliško vero kalvincem. Ker njim to ni bilo po godu, so ga v kraju Seewies ubili. Tako je sv. Fidelis postal prvi kapucinski mučenec.‌382 382 Lexicon capuccinum, str. 586; Endrich, Fidelis von Sigmaringen, str. 237; Dolenc, Sv. Fidelis, str. 193–197; Arko, To je to!, str. 43.

Slika 5: Petrus Campana de Soriano po Ludwigu Sternu, Innsbruck, knjižnica kapucinskega samostana (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Po Schellu, ki je podrobno obdelal upodobitve sv. Fidelisa, razlikujemo med dvema osnovnima obraznima tipoma. Prvi je t. i. vera effigies ita Apollinaris oz. podoba, ki jo je kot avtentično po svetnikovi smrti potrdil svetnikov brat, tudi kapucin Apollinaris Roy.‌383 383 Sv. Fidelis je imel po tej predlogi širok in kratek obraz z ozkimi ustnicami in tanko brado. Na čelu je imel pramen las ter rano. Njegov nos je bil dolg in ukrivljen, oči temne in žive (Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 13–14). Drugi tip je nastal na podlagi slik, ki jih je za slovesnost svetnikove kanonizacije v Rimu naslikal Sebastian Conca.‌384 384 Po drugi predlogi je imel svetnik široko čelo, ozek in dolg obraz, gosto brado. Deloval je nekoliko starejši, njegov pogled pa je bil mil in prijazen (Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 14). Poleg teh dveh tipov poznamo tudi take, ki ne ustrezajo ne enemu ne drugemu. Večina podob v slovenskih kapucinskih samostanih se v obrazni tipologiji naslanja na Concove upodobitve, ki so se v nenemške dežele razširile ob kanonizaciji, le za svetokriško bi lahko rekli, da je bližja podobi, ki jo je kot pravo potrdil svetnikov brat.

Sv. Fidelisa iz Sigmaringena so že pred njegovo kanonizacijo upodabljali z zanj tipičnimi mučeniškimi atributi: mečem‌385 385 Meč je lahko dolg, bojni, lahko gre za bodalo ali sulico. Ta atribut je pomemben, ker mu je prizadel smrtno rano (Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 15). in bodičastim kijem. Poleg tega lahko na njegovih upodobitvah najdemo tudi krono ali venec kot znamenje zmage, križ kot simbol vere in knjigo z besedami: »Unus Dominus, Una Fides, Unum Baptisma«. Omenjeni citat naj bi bil glavna tema njegove zadnje pridige in označuje njegovo celotno delovanje. Značilna zanj je tudi rana na glavi, bič in trnova vejica nakazujeta njegovo spokornost, medtem ko vrtnice in lilije kažejo na krvavo daritev in čistost v duhu in srcu.‌386 386 Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 15. Ker je bil mučenec, mu je kot atribut lahko pridana še palma. Upodobitvi sv. Fidelisa s tipičnimi atributi najdemo v Škofji Loki in v Vipavskem Križu.‌387 387 Slednjo naj bi tako kot druge predstavnike kapucinskega reda naslikal Janez Mihael Lichtenreit leta 1758 (Kralj, 350-letnica, str. 41).

Slika 6: Risba po sliki Sebastiana Conce (povzeto po Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 85).

Slika 7: Sv. Fidelis iz Sigmaringena, Krško, kapucinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Razglasitev za blaženega in kanonizacija svetnika sta v umetnost uvedli nove motive. Med njimi najbolj izstopa apoteoza svetnika. Ena najbolj znanih je bila slika že zgoraj omenjenega Sebastiana Conce iz leta 1729, ki pa ni več ohranjena v originalu, ampak le v kopijah. Naslikana je bila za Lateransko baziliko v Rimu (sl. 6).‌388 388 Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 84–85. Fidelisa predstavlja v nebeški slavi z razprtimi rokami. Napol stoji in napol kleči na oblaku, obkrožajo ga angeli z znamenji mučeništva in zmage. Slikar krškega Sv. Fidelisa v slavi (sl. 7) se je prej kot po omenjeni Concovi sliki zgledoval po njenem posnetku, saj ne gre za njen dobeseden prevod.‌389 389 Slika naj bi bila ena starejših, ki jih hrani krški kapucinski samostan. Že Emilijan Cevc je bil mnenja, da je nastala po grafični predlogi (Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 17). V zahodnoevropski umetnosti je velikokrat upodobljeno tudi svetnikovo mučeništvo. Kot je bilo že omenjeno, pa sv. Fidelisa iz Sigmaringena najdemo pogosto upodobljenega skupaj s sv. Jožefom Leoniškim (Endrich, Fidelis von Sigmaringen, str. 237–238; Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 126–127).

Za razširjanje svetnikovega čaščenja so posebno pomembne nabožne upodobitve v obliki podobic. Večino so jih izdelali v Augsburgu. Na eni od njih, t. i. Rundspiegel,‌390 390 Glej: http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=8168417; cit. dne 22. 4. 2011. je sv. Fidelis upodobljen v ovalu, ki je okrašen s palmami in lilijami. Svetnik je zavzel pridigarsko držo, z desno roko kaže v nebo, v levi ima odprto knjigo z zgoraj omenjenim napisom. Na nosilnem podstavku je napis, ki se navezuje na svetnika, poleg sta dva sedeča putta s tipičnimi svetnikovimi atributi. Podoba je delo bakrorezca Georga Philippa Rugendasa st. iz sredine 18. stoletja, hrani pa se v Nacionalni knjižnici na Dunaju v zbirki portretov.‌391 391 Schell, Fidelis von Sigmaringen, str. 145–147. V naslonu na ta motiv je najverjetneje nastala celjska slika sv. Fidelisa (sl. 8). Podoba je zgoraj ovalno zaključena z lilijami in palmami. Svetnik v podobni drži stoji v krajini. V eni roki drži knjigo z napisom in rožni venec, v drugi križ. Spodaj je napisni kamen z lobanjo in bičem. Ob njem sta putta z gorjačo, palico, mečem in kijem.

Slika 8: Sv. Fidelis iz Sigmaringena, Celje, kapucinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc).

V kraju Corleone blizu Palerma se je rodil Filip Latini, bolj znan kot sv. Bernard Korleonski (1605–1667), beatificiran leta 1768, kanoniziran leta 2001. Bil je čevljar, kasneje pa najemniški vojak. V enem od dvobojev je hudo ranil nasprotnika in zaradi strahu pred maščevanjem stopil v kapucinske vrste, kjer je opravljal službo kuharja. Znan je po mističnem poglabljanju v Jezusovo trpljenje, po mističnih videnjih in čudežih, ki jih je Bog začel delati po njem.‌392 392 ‘s-Hertogenbosch van, Bernhard von Corleone, str. 385; Smolik, Bl. Bernard Korleonski, str. 178; Spangolo, L'onore e, str. 132; Arko, To je to!, str. 46.

V slovenskih kapucinskih samostanih največkrat najdemo njegove dopasne upodobitve z zanj tipičnimi atributi. Ti so mrtvaška glava, križ, bič in rožni venec. V svetokriškem samostanu (sl. 9) je blaženi upodobljen dopasno, stoječ, s prekrižanimi rokami. V desni roki ima rožni venec, na katerem je mrtvaška glava, v levi roki pa križ. Obraz je portreten.‌393 393 Primerjaj z grafiko Cornelisa Vermeulena sl. 10. Avtor svetokriške upodobitve naj bi bil Janez Mihael Lichtenreit, slika pa naj bi nastala leta 1758.‌394 394 Kralj, 350-letnica, str. 41. Podobne obrazne poteze najdemo tudi na škofjeloški podobi, le da ima tam blaženi v rokah cilicij ali spokorni bič.

Slika 9: Bl. Bernard Korleonski, Vipavski Križ, kapucinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc)

Slika 10: Cornelis Vermeulen (grafik): Vera effigies sv. Bernarda Korleonskega, Antwerpen, Nizozemska (povzeto po s'Hertogenbosch van, Bernhard von Corleone, str. 385)

Ikonografsko zanimiva je Vizija blaženega Bernarda Korleonskega, ki jo je leta 1768 za ljubljanski kapucinski samostan naslikal Fortunat Bergant, hrani pa jo Narodna galerija v Ljubljani.‌395 395 Slika je bila 12. aprila leta 1934 iz kapucinske slikarske zbirke, ki jo hranijo ljubljanske uršulinke, prodana Narodni galeriji (Kronika uršulinskega samostana). Glej: http://www.spletna-galerija.net/Object/details/3031?type=slikarstvo&collection=Umetnost+na+Slovenskem&authorname=Fortunat&surname=Bergant; cit. dne 22. 4. 2011. Slika predstavlja blaženega v trenutku, ko v zamaknjenju prejema stigmo križa, ki se mu prikazuje levo zgoraj. V desnici drži vrv z okrvavljeno bodečo kroglo, s katero si je prizadejal bolečine, da bi kar najbolj občutil Kristusovo trpljenje. Desno od njega so trije angeli, eden od njih drži list s podobami Kristusovih orodij mučenja.‌396 396 Steska, Slovenska umetnost, str. 89; Katalog zgodovinske razstave, str. 17–18. Sv. Bernard je zavetnik nosečnic, kot tak nastopa tudi v upodabljajoči umetnosti. Poznane so upodobitve Marijinega prikazovanja ter Kristusova vizija v kuhinji. V novejšem času se pojavlja tudi v ciklih, v katerih se kot vojak bojuje z mečem proti hudiču. Lahko sta upodobljena tudi njegova smrt in pogreb ('s-Hertogenbosch van, Bernhard von Corleone, str. 385–386). Omenjenih motivov v slovenskih kapucinskih samostanih ne najdemo.

Za razširitev kapucinskega reda v slovenske dežele je bil najbolj zaslužen kapucin sv. Lovrenc Brindiški (1559–1619), beatificiran leta 1783, kanoniziran leta 1881. Lovrenc Russo je zasedal pomembna mesta v kapucinskem redu. Bil je gvardijan, provincijal in celo generalni minister, znan pa je tudi po tem, da je tekoče govoril več tujih jezikov in pisal religiozne spise. Zato je eden od njegovih značilnih atributov pero za pisanje.‌397 397 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Laurentius von Brindisi, str. 380; Dolenc, Sv. Lovrenc Brindiški, str. 183–187; Arko, To je to!, str. 42.

Slika 11: Bl. Lovrenc Brindiški, Ljubljana, uršulinski samostan (avtor fotografije Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU).

Slika 12: Grafična podobica bl. Lovrenca Brindiškega, Ljubljana, uršulinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Pogoste so njegove doprsne upodobitve za mizo, na kateri sta knjiga in lobanja, svetnik pa največkrat zre v Marijino podobo. Njegovi atributi so, poleg že omenjenega peresa, tudi križ, lilija ter angel, ki ga krona z rožami ali pa ga navdihuje pri pisanju.‌398 398 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Laurentius von Brindisi, str. 381. Take podobe najdemo v Vipavskem Križu,‌399 399 Lovrenc, bradat in gologlav kapucin, sedi za mizo in piše v knjigo. Na mizi je lobanja. V ozadju na levi je krajina z upodobitvijo cerkve z dvema stolpoma. Podoba naj bi bila po navedbah nekaterih piscev delo Janeza Mihaela Lichtenreita iz leta 1758 (Kralj, 350-letnica, str. 41), vendar Ferdinand Šerbelj tej atribuciji oporeka (Šerbelj, Baročno slikarstvo, str. 102). Celju in Krškem.‌400 400 Celjska upodobitev predstavlja Lovrenca za mizo, pred odprto knjigo, ki je naslonjena na lobanjo. Ob njej je razpelo, nad razpelom pa je upodobljena vizija Brezmadežne. Skorajda identična podoba je nastala tudi za krški kapucinski samostan. Ikonografsko zanimivejše delo pa je bilo nekdaj v kapucinskem samostanu v Ljubljani, danes pa krasi stene ljubljanske uršulinske cerkve (sl. 11).‌401 401 Po Veiderju naj bi šlo za delo neznanega slikarja iz 18. stoletja (Veider, Slike v uršulinskem, str. 101). Tipično bradat in gologlav kapucin – na sliki že s svetniškim sijem, čeprav v 18. stoletju še ni bil kanoniziran‌402 402 Gre predvsem za problematiko svetniškega sija oziroma čaščenja določenega kapucina kot svetnika, še preden je bil ta kanoniziran. – je upodobljen stoje ob mizici, na kateri ob strani visijo škarje in cilicij, na njej pa so položeni lobanja, knjiga, podoba Brezmadežne in nad njo razpelo.‌403 403 Primerjaj z grafično podobico, ki jo ravno tako hrani ljubljanski uršulinski samostan (sl. 12). Na levi se odpira pogled v krajino s cerkvico, v kateri vidimo blaženega, dvignjenega od tal, obrnjenega proti podobi Matere Božje. V zahodnoevropski umetnosti ne poznamo podobnega motiva. Še najlažje bi motiv povezali s svetnikovo legendo, ki govori o tem, da naj bi se sv. Lovrencu med mašo prikazal Jezušček.‌404 404 ‘s-Hertogenbosch – Schmucki, Laurentius von Brindisi, str. 382. Na ljubljanski upodobitvi pa se je Jezuščku pridružila še Marija. Kot zanimivost naj dodam, da je na vseh slovenskih upodobitvah svetnik gologlav in ima dolgo belo brado.‌405 405 Njegova vera effigies je nastala takoj po njegovi smrti leta 1619. Avtor podobe je neznan ('s-Hertogenbosch – Schmucki, Laurentius von Brindisi, str. 380). Po njegovi razglasitvi za blaženega se je ikonografija zelo obogatila. Takrat so nastale štiri table Felixa iz Sambuce s prizori iz svetnikovega življenja. Znane so tudi upodobitve bitke proti Turkom leta 1601, delovanje v Nemčiji, predvsem na dvoru Maksimilijana Bavarskega, motivi, ko Kristus daje sv. Lovrencu hostijo, ko sv. Lovrenc ozdravlja bolnike, zmaguje nad krivoverstvom, svetnikova smrt in poveličanje ('s-Hertogenbosch van – Schmucki, Laurentius von Brindisi, str. 380–383). Kljub temu pa v slovenskih kapucinskih samostanih zgoraj omenjenih upodobitev ne bomo našli.

Zadnji kapucin, katerega ohranjene upodobitve so v slovenskih kapucinskih samostanih nastale v 18. stoletju, je bl. Bernard Offidski (1604–1694), beatificiran leta 1795. Bernard je bil znan po svoji dobrodelnosti, čudežih in prerokbah.‌406 406 Mayr, Bernhard von Offida, str. 386.

Slovenski kapucinski samostani hranijo podobe kapucina, ki so nastale po njegovi razglasitvi za blaženega. Največkrat je upodobljen kot sedeč starec z dolgo brado. Z desno roko, ki sloni na skali, na kateri je križ ali beraška torbica, si podpira glavo in zamišljeno zre v lobanjo, ki počiva na njegovi nogi.‌407 407 Mayr, Bernhard von Offida, str. 386. Poleg omenjenih atributov pa je blaženemu lahko dodana še lilija, ki se po letu 1795 pojavlja prvič. Svetokriška upodobitev (sl. 13)‌408 408 Svetokriškega Bernarda Offidskega naj bi po nekaterih podatkih naslikal Janez Mihael Lichtenreit leta 1758 (Kralj, 350-letnica, str. 41), vendar poteza čopiča ne govori njemu v prid. Poleg tega je blaženi napačno upodobljen s svetniškim sijem. je nastala v naslonu na znano sliko kapucina Fra Luigija da Crema, ki jo je v grafiko prevedel Cunego Domenico. Hranjena je v Civica Raccolta di Incisioni Serrone Villa Reale v Monzi v Italiji. Naslikana naj bi bila po letu 1794.‌409 409 Tudi na originalnih upodobitvah ima kapucin naslikan svetniški sij, čeprav ni bil nikoli kanoniziran (Glej: http://www.lombardiabeniculturali.it/stampe/schede/CM010-01109/; cit. dne 30. 3. 2011; Santarelli, Beato Bernardo, str. 399–409). Zelo slični upodobitvi najdemo v krškem (sl. 14) in škofjeloškem kapucinskem samostanu.‌410 410 Za škofjeloški samostan naj bi bl. Bernarda Offidskega leta 1796 upodobil Janez Potočnik(Katalog zgodovinske razstave, str. 28). Obe sta brez dvoma nastali v naslonu na grafično predlogo Francesca Cecchinija, ki je bila narejena po sliki Raffaela Minossi da Roma. Raffaele da Roma, tudi sam kapucin, jo je naslikal leta 1795, hranjena pa je v Museo Francescano dei frati Minori cappuccini v Rimu.‌411 411 Glej: http://www.cappucciniviaveneto.it/immagini/foto/frabernardo.gif; cit. dne 22.4.2011. Prve upodobitve Bernarda Offidskega so nastale že v času njegovega življenja, številčno pa so se pomnožile po njegovi smrti in beatifikaciji. Čudež z jagnjetom, kapucinova smrt, apoteoza idr. pa so le nekatere od scenskih upodobitev blaženega Bernarda (Santarelli, Beato Bernardo, str. 399–422).

Po doslej znanih podatkih bomo podobo Jožefa iz Carabanta (1628–1694), v slovenskih kapucinskih samostanih zaman iskali. Proces za njegovo beatifikacijo se je začel leta 1910,‌412 412 Benedik, Kapucini v Novem, str. 200. vendar do danes še ni bil razglašen za blaženega. Izpričano je krasil le stene novomeškega kapucinskega samostana, katerega inventar je danes na žalost izgubljen.‌413 413 Nekaj podob na Kapitlju v Novem mestu, zdaj Škofija Novo mesto, naj bi bilo celo iz nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana (Benedik, Kapucini v Novem, str. 213). Kapucin se je rodil v kraju Carabantes. Med drugim je bil misijonar v Venezueli, kjer je prišel v stik z indijanskimi plemeni.‌414 414 ‘s-Hertogenbosch van – Schmucki, Josef (Velázquez-Fresneda), str. 206.

Slika 13: Bl. Bernard Offidski, Vipavski Križ, kapucinski samostan Sveti Križ (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Slika 14: Bl. Bernard Offidski, Krško, kapucinski samostan (avtor fotografije Tanja Martelanc).

Jožef iz Carabanta je največkrat upodobljen v kapucinskem habitu in s križem v levi roki, ko pridiga prebivalcem Galicije, v ozadju pa Indijancem. Znana je tudi upodobitev iz 18. stoletja, ko pridiga, iz njegovih ust pa prihaja žarek svetlobe z zvezdami, saj naj bi se to po legendi tudi zares dogodilo.‌415 415 Prav tam.

Zaključek

Ikonografija kapucinskega reda na Slovenskem nedvomno izhaja iz ikonografije matičnega reda manjših bratov. Z njo si deli tudi nekaj osnovnih ikonografskih motivov, kot so trpeči Kristus, Marija, sama ali z Otrokom, ter upodobitve sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega.

18. stoletje v ikonografijo podob, naslikanih za kapucinske samostane, prinese nov veter. Takrat je bilo namreč beatificiranih in kanoniziranih več kapucinov, njihove podobe pa so za kapucinske samostane začele nastajati predvsem ob proslavah njihove beatifikacije oz. kanonizacije. Čeprav so kapucini z njimi tudi razširjali češčenje svojih blaženih in svetnikov, bomo upodobitve le-teh zaman iskali po drugih cerkvah, celo po tistih, v katerih so kapucini izpričano delovali. Upodobljenci na platnih največkrat nastopajo posamič; podobe z dvema ali več kapucini hkrati na Slovenskem niso znane. Po redovni pripadnosti jih opredeljujeta kapucinski habit in brada, osebno prepoznavni pa so po pridanih tipičnih atributih in portretnih potezah oz. tipiki obraza ter po zgodbi iz njihovega življenja v primerih, kjer je ta upodobljena v ozadju. Večkrat je zgodba kar glavni motiv upodobitve. Podobe kapucinov, ki se hranijo v različnih samostanih, so si med seboj velikokrat izredno podobne, kar kaže na uporabo grafičnih predlog. Največkrat gre za t. i. vera effigies, ki so nastale še za časa življenja upodobljenca ali pa takoj po njegovi smrti. Doslej je bilo mogoče identificirati le nekatere. Za kapucine je posebno pomemben tudi motiv Brezmadežne, saj je brezmadežna Marija patrona kapucinskega reda, posebnost pa so tudi milostne podobe oz. njihove kopije, ki so v slovenskih kapucinskih samostanih kar številčne.

Naloga prihodnjih raziskav ostaja identifikacija za zdaj neznanih grafičnih predlog, primerjava s slikarskimi zbirkami kapucinskih samostanov zunaj meja Slovenije ter dokončna atribucija in datacija ohranjenega gradiva na Slovenskem, katerima se je avtorica članka zaradi kompleksnosti problematike tokrat zavestno izognila in podatke povzela iz literature.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Die Ikonographie des Kapuzinerordens im 18. Jahrhundert

Der Kapuzinerorden, der dritte Zweig des Ordens der Minderen Brüder, entstand 1528 in Italien und ließ sich schon Anfang des 17. Jahrhunderts im slowenischen Gebiet nieder. Zusammen mit dem Jesuitenorden spielte er eine entscheidende Rolle im Rahmen der Rekatholisierung der slowenischen Lande. Am Ende des 18. Jahrhunderts, zur Zeit der französischen Besetzung und der josephinischen Reformen, ging der Orden unter, und einige Klosterhäuser wurden damals aufgelöst.

Da der Bau des Kapuzinerklosters sehr einfach und bescheiden ist, interessierten sich die slowenischen Kunsthistoriker bis jetzt kaum für die Kapuzinerkunst. Ein wenig mehr Aufmerksamkeit schenkten sie einigen Bildern, die Klöster und Klosterkichen einst und bis heute zieren. Es ist auch interessant, dass sowohl Baumeister als auch die Maler einiger Bilder aus dem Kapuzinerorden stammten.

Die Ikonographie des Kapuzinerordens ist bislang unbehandelt. Im 17. Jahrhundert wurzelte sie in der Ikonographie des Ordens der Minderen Brüder, im 18. Jahrhundert mehrten sich aber Bilder, die charakteristisch für den Kapuzinerorden sind. Es handelt sich vor allem um die Bildnisse von Kapuzinern, die vorwiegend damals selig- und in einigen Fällen auch heiliggesprochen wurden: Bernhard von Corleone, Bernhard von Offida, Felix von Cantalice, Fidelis von Sigmaringen, Joseph von Carabantes, Joseph von Leonessa, Laurentius von Brindisi und Seraphin von Montegranaro.

Im Beitrag werden typische Kapuzinerbilder des 18. Jahrhunderts aus den Kapuzinerklöstern Celje, Krško, Ljubljana, Novo mesto, Škofja Loka und Vipavski Križ vorgestellt.

Izvleček

V prispevku so avtorico zanimale tiste zelene oblikovane površine na Kranjskem v 18. stoletju, ki so nudile uporabniku ugodje, sprostitev in možnost rekreacije ter so se pojavljale v ali ob mestih. Večina predstavljenih okrasnih zelenih površin je vezanih na Ljubljano – tako na mesto kot na izven mestnega obzidja ležeče vrtove. Slednji so večinoma dopolnjevali reprezentativno podobo dvorcev ali imeli uporabno vlogo ob samostanih, nekatere oblikovane zelene površine pa so bile namenjene v prvi vrsti meščanstvu. Predstavljene so bile tudi nekatere okrasne površine ob Radovljici, Kranju, Škofji Loki, Planini pri Rakeku in Novem mestu.

KLJUČNE BESEDE

Kranjska, 18. stoletje, oblikovane zelene površine, okrasni vrtovi, zgodovinski vrtovi, Ljubljana, plemiški vrtovi, samostanski vrtovi, Zoisovi vrtovi, Radovljica, park graščine Thurn-Valsassina, Kranj, kapucinski vrt, župnijski vrt, Škofja Loka, Ajmanov grad, Smlednik, Planina pri Rakeku, Hošperk, Novo mesto, Mostek

Pod pojmom oblikovane zelene površine razumemo vse površine z vegetativnim pokrovom, ki jih je človek zavestno preoblikoval in nadgradil z vrtno-arhitekturnimi elementi. Takšne površine so drevoredi, okrasni vrtovi, parki tudi kuhinjski vrtovi, sadovnjaki in druge kmetijske površine.‌416 416 S kmetijsko krajino se v pričujočem prispevku nisem posebej ukvarjala. V tem prispevku bodo obravnavani okrasni vrtovi, parki in drevoredi oz. površine, ki so uporabnikom nudile ugodje, sprostitev ter rekreacijo.

Največja pozornost bo namenjena deželni prestolnici, saj je največ ohranjenega in uporabnega gradiva vezanega nanjo. Pomembni dejavniki za večje število oblikovanih zelenih površin v Ljubljani so gotovo bili večja gostota prebivalstva,‌417 417 V Ljubljani je bil, glede na celotno Kranjsko, večji delež plemiškega prebivalstva (Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane, str. 198). bolj dinamične družbeno-gospodarske interakcije ter ugodna lega mesta in naravne danosti, ki so ga dopolnjevale.

Oblikovane zelene površine so bile v srednjeveških obzidanih mestih redek pojav. Vsaj dokler so se stavbe gnetle znotraj obzidja, je vsako večje nepozidano mestno zemljišče predstavljalo pravo razkošje. Navadno so si svoje mesto kljub stiski izborili zelenjavni oz. kuhinjski vrtovi. Ti so se lahko stisnili v ozke ulice ob hiše, na pobočja grajskih hribov ali bregove rek in omogočali lastniku uporabo zelenjavnih in zeliščnih gred ter posameznega sadnega drevja. V Ljubljani so bil takšni vrtovi prisotni na pobočju grajskega griča ter med hišami Rožne in Hrenove ceste.‌418 418 Gazvoda, Persistent urban landscapes, str. 68 (avtor se v nekaterih primerih naslanja na gradivo: Vardjan, F., Zelene površine mesta Ljubljane, neobjavljeno, dostopno na Zavodu SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana, kot ga sam navede med uporabljeno literaturo. Na žalost pa ga sama nisem mogla uporabiti, saj trenutno ni znano, kje se imenovano gradivo nahaja).

Več prostora in s tem tudi več zelenih površin je bilo izven obzidja. Iz nekaterih zapuščinskih inventarjev,‌419 419 ARS, AS 309, šk. 27, mape 17 (Mihael pl. Frueberger, 1683), 22 (Wolf Andrej Fürenpfeil pl. Pfeilhaimb, 1698), 23 (Jurij Adam Fechner, 1693). Čeprav so ti zapuščinski inventarji datirani konec 17. stoletja, se uporabljeni izrazi v naslednjem stoletju niso kaj dosti spreminjali – glej opombo spodaj. ki so nastali na Kranjskem, je razvidno, da so se na območju zunaj mestnega obzidja nahajali: manjši vrtovi (khleines Gärtl), vrtovi (Gartten), akri oz. njive (Agkhe), kmetije (hüben), travniki (wüsen), gozdovi in celo vinogradi (weingartten).‌420 420 Glej tudi: Štuhec, Rdeča postelja, str. 43–55. Kmetijske površine oz. deli zemljiških gospostev so predstavljali vir dohodkov bogatejših slojev in so bili tako prevladujoč način oblikovanja rodovitne zemlje. Nasprotno pa so bili okrasni vrtovi, parki ipd. precej bolj redki, saj so poleg ugodja predstavljali tudi znaten strošek.‌421 421 Okrasne zelene površine je bilo potrebno zasaditi po določenem načrtu, priskrbeti rastline, jih vzdrževati, navadno tudi zaposliti vrtnarja. Tako ni nič nenavadnega, če so si nekateri Kranjci privoščili lasten prestižni vrt le na papirju. Takšen primer je gospod Michael Rafael Destoni, ki si je razne vrtove lahko ogledal v ein gortten buech ohne Autore (vredna 10 kr), kot poroča njegov zapuščinski inventar iz leta 1774.‌422 422 ARS, AS 309, šk. 19, mapa 41 (Michael Raphael Destoni, 1774). Spet kdo drugi si je lahko “ogledoval” vrtove Versaillesa,‌423 423 Štuhec, Rdeča postelja, str. 96. večinoma pa so z mislijo na vrt prelistali kakšen “priročnik”.‌424 424 Prav tam, str. 104.

Oblikovane zelene površine Ljubljane

Preden predstavim nekatere oblikovane zelene površine Ljubljane v 18. stoletju, stopimo še nekoliko nazaj v času. Prvi zeleni poseg v mesto so predstavljale za slovenski prostor značilne lipe.‌425 425 O pomenu lipe v srednjeevropskem in slovenskem prostoru glej: Šavli, Slovenska znamenja, str. 29–71. Čeprav je šlo za preprosto vključitev drevesa v neko urbano oz. arhitekturno danost, je ta v grajenem prostoru ustvarila zeleno vertikalo, zasajen živ objekt, ki je bil ohranjen namerno. Lipe so v Ljubljani stale pri cerkvi sv. Jakoba, sv. Nikolaja in na gradu.‌426 426 Gazvoda, Persistent urban landscapes, str. 72. Glej tudi sliko 1. Tako je bila npr. lipa pri cerkvi sv. Jakoba na Gornjem trgu za tisti del mesta stična točka in središče sprehajališča.‌427 427 Radics, O šetališčih, str. 626; Valvasor, Die Ehre (XI), str. 685. Lipo so leta 1638 posekali in na njeno mesto postavili marmornati vodnjak (Radics, O šetališčih, str. 627; Valvasor, Die Ehre (XV), str. 460). Urejena sprehajališča v Valvasorjevem času niso bila nobena posebnost. Meščani so namreč že tedaj koristili gozdnati grajski grič in predele v mestu kot sistem sprehajalnih poti, ki so vodile od Starega trga vse do Poljan.‌428 428 Radics, O šetališčih, str. 627.

Posebno pozornost zasluži gozd na grajskem griču, predvsem območje nad Mestnim trgom. Ta površina je bila namreč že leta 1439 zavarovana pred izsekavanjem in je tako ena izmed najstarejših (delno ohranjenih) zelenih površin mesta.‌429 429 Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 38; Gazvoda, Persistent urban landscapes, str. 73. V 18. stoletju je bil gost, senčnat in vlažen gozd, ki so ga sestavljale bukve in drugo drevje, ocenjen kot nekaj ne ravno najboljšega za zdravje meščanov.‌430 430 Gerbec, Vindiciae physico-medicae aurae Labacensis, str. 52–53. Po drugi strani pa je ta isti gozd predstavljal kratkočasne »...(obschon etwas hoh und ableithigen) Spaziergangs der Gesundheit zu hiziger Sommer-Zeit ganz vorträgllich; absonderlich der jungen Studenten=pursch/ welche an denen recrations/ oder von Schulgehen befreyten Taggen/ und sonsten/ ihro solche Gelegenheit zu Erquickung deß Gemüts tröfflich zum Nutzen zu machen weiß/ sowohl mit dem ihro anständigen Spillen/ und Lectiones lehren/als in dene Hundstagen mit sich berethen zur entlichen Schul=Erforschung«.‌431 431 Prav tam, str. 53. Najverjetneje se je sistem sprehajalnih poti iz Valvasorjevega časa z minimalnimi spremembami ohranil v 18. stoletju, kot dokazujejo omenjene sprehajalne poti na grajskem griču. V 17. stoletju so bile priljubljene Prule, prostor na robu mesta, kjer so se vrstile večje prireditve in zabave, mnoga slavja pa so spremljali veličastni ognjemeti in šotori z osvežilnimi pijačami.‌432 432 Takšno slavje naj bi se dogodilo tudi 24. junija 1653, kot poroča Valvasor (Valvasor, Die Ehre (XI), str. 724). Težko bi verjeli, da bi Ljubljančani v 18. stoletju opustili takšen prostor za slavje, čeprav so se v tem času že uporabljale nove, za druženje in zabavno primerne površine.

Slika 1: Detajl vedute Ljubljane, ki prikazuje gozdnati grajski grič (Andreas Trost, Ljubljana, 1681, jedkanica in bakrorez; povzeto po: Gostiša, Vnderschidliche Mappen, Landcarthen, VII: 106).

Med takšne površine lahko uvrstimo del Ljubljanice z njenimi brežinami. Ureditev brežin je pogojeval živahen promet na Ljubljanici – navadno so brežine zasadili z drevjem in »angenehmester Ordnung beederseits deß Strohms«, ‌433 433 Gerbec, Vindiciae physico-medicae aurae Labacensis, str. 55. ki je dajalo senco, lajšalo delo s težjim tovorom, varovalo čolne na reki in preprečevalo erozijo brežin.‌434 434 Gazvoda, Persistent urban landscapes, str. 106. Tako urejene brežine pa so ljudje kmalu začeli uporabljati kot sprehajališča – takšen primer sta bila Breg in Šentjakobsko nabrežje.‌435 435 Radics, O šetališčih, str. 628. Ljubljanica je še posebej zaživela v poletnem času. Poleg mnogih sprehajalcev so se na reki in njenih brežinah zadrževali plemiči in meščani. Če je bil jasen dan, so zvečer s seboj prinesli večerjo, ki so jo pojedli na čolnih ali na bregu – pod hrasti in trepetlikami, tovrstno druženje pa so spremljali glasba in ognjemeti.‌436 436 Gerbec, Vindiciae physico-medicae aurae Labacensis, str. 53-55.

Za mestnim obzidjem se je tako v 18. stoletju ohranilo kar nekaj oblikovanih zelenih površin, namenjenih predvsem javni rabi. 17. stoletje pa je mestu zapustilo še eno zeleno zanimivost – strešni vrt Auerspergove palače. Palača je izstopala po velikosti in okrasu na Gosposki ulici, svojo reprezentativnost pa je še nadgradila – s pogledom iz notranjega dvorišča na vrt pomarančevcev.‌437 437 “...der Palast Grafens Wolff Engelbrecht von Aursberg / Land=Hauptmanns in Crain / so in einem Viereck erbauet/ und mit einem weiten Hof versehen. Derselbe ist zwar nur dreygädig/ doch so weitläufftig und nützlich gelegt/ daß er füglich drey Früstliche Hof baltungen behaufen kann. So bald man hineigehet/ muß man den/ in der Höhe aufgeführten/Garten von Pomerantzen und Citronen bewunderen…” (Valvasor, Die Ehre (XI), str. 671). Vrt je bilo mogoče videti tudi iz predmestne strani. Garten von Pomerantzen und Citronen ‌438 438 Valvasor, Die Ehre (XI), str. 671. je bil urejen na vrhu dvorca, najverjetneje na traktu, ki je predstavljal del mestnega obzidja. Nekakšen strešni vrt so predstavljale posodovke mediteranskih rastlin, ki so jih čez zimo morali umakniti v notranje prostore, ter paviljonček, v katerem so lahko uživali v prijetnem pogledu, razgledu in vonjavah. Še dve vrtni površini knezov sta se v 17. stoletju raztezali na drugi strani obzidja; ena naj bi bila le podaljšek mestne palače,‌439 439 Weigl, Ljubljanska palača knezov Auerspergov, str. 41. Tu se sicer postavi vprašanje, ali je bil v cvingerju res urejen knežji vrt. Ta del mestnega zidu naj bi se imenoval Auerspergova galerija, vendar naj bi bil lastnik slednje (tako kot stolpa za knežjo palačo) mesto Ljubljana (ZAL, LJU 346, Knjiga hiš II, str. 502). druga pa je bila malce bolj oddaljena in bo podrobneje predstavljena v nadaljevanju. Z nekoliko spremenjenimi potezami so se te površine ohranile tudi v 18. stoletju.

Zunaj ljubljanskega obzidja so se raztezali mnogi manjši, privatni vrtovi, ki so dopolnjevali podobo bolj ali manj reprezentativnih dvorcev. Med slednjimi naj omenim dva, ki sta si delila močvirnat svet današnjega Tivolija. Grad Tivoli oz. Podturn je bil v Valvasorjevem času skrit med sadnim in drugim drevjem, travniki in gozdom z mnogimi izviri, ki je v poletnih časih hladil tamkajšnje obiskovalce.‌440 440 Valvasor, Die Ehre (XI), str. 584–585. Na prostih zelenih površinah ob gradu so se vrstile gledališke igre, ples in drugi dogodki. Obiskovalci in lastniki gradu so se tu sprehajali, razgibali ali kako drugače kratkočasili.‌441 441 Radics, O šetališčih, str. 627; Potočnik, Tivolski grad, str. 231–235. Od začetka 17. stoletja so bili lastniki gradu jezuiti, tako so ta prostor največkrat ugrabljali patri in njihovi gojenci. Jezuiti so na začetku 18. stoletja grad prenovili, vendar ni znano, da bi nadgradili vrtno zasnovo (zelo verjetno pa so povečali uporabo zelenih površin ob gradu). Nekaj let po razpustu reda, natančneje po letu 1775, je dvorec uporabljal ljubljanski škof.‌442 442 Stopar, Grajske stavbe (I/4), str. 140.

Pravo nasprotje zgoraj omenjenega vrta je predstavljal vrt, ki je krasil Lambergov dvorec, znan tudi pod imenom Leopoldsruhe oz. kasneje Cekinov grad. Dvorec je med letoma 1752 in 1755 dal sezidati Leopold Karel grof Lamberg.‌443 443 Weigl, Matija Persky, str. 77, 78, 173. Zasnova vrta, kot je razvidna iz risbe dvorca, pripisana Wiserju pl. Bergu‌444 444 Stopar, Joseph Leopold Wiser pl. Berg, str. 42. iz okoli leta 1765, prikazuje za tisti čas aktualno ureditev vezeninastega parterja. Slednji ima že poudarjene, širše pasove znotraj vzorca in nakazuje na nadaljevanje klasičnih oblik parterjev – torej je imel zasnovo, ki je bila aktualna celo na Dunaju. Glede na natančno risbo, plemiški status naročnika in njegovo navezanost na Dunaj,‌445 445 Grofovo delovanje in bivanje v Ljubljani in na Dunaju se je izrazilo tudi v izjemni stavbni in vrtni zasnovi, ki je, zelo verjetno, projekt nekega na Dunaju delujočega mojstra (glej: Weigl, Matija Persky, str. 78). je aktualnost vrtne zasnove čisto upravičena. Verjetno je bil vrt tudi v veliki meri realiziran, vendar v kolikšni meri – ni jasno, saj tudi niso zgradili vseh stavbnih členov,‌446 446 Na realizacijo celotnega projekta je verjetno vplivala tudi dokaj hitra smrt naročnika (leta 1770; Stopar, Grajske stavbe (I/4), str. 26). ki jih lahko vidimo na Wiserjevi risbi. Glede na risbo je v 18. stoletju osrednji del vrta predstavljal parter s fontano,‌447 447 Oblika fontane je zelo podobna (oblika bazena celo enaka) obliki fontane ob dvorcu v Dornavi. Glej: Unetič, Baročna vrtna zasnova, str. 177, 178. reprezentativni parter je obdajal pas zelenice, dodatno obrobljen s striženim drevjem, ki je v celotni zasnovi poudarjalo značilne baročne osi. Načrti iz prve polovice 19. stoletja‌448 448 ARS, AS 1068, 5/96 (načrt iz leta 1811); 5/100 (načrt iz leta 1829); 5/105 (verjetno je načrt nastal v tretji četrtini 19. stoletja oz. kmalu po 1853). pa že pričajo o spremembi oz. razvoju vrtne zasnove in posredno namigujejo na manjšanje površine parterja – zdi se namreč, da se je v 19. stoletju ohranila zgolj polovica izvornega parterja (bolje rečeno dve četrtini). Ta dva enakovredna parterja sta v svojem središču najverjetneje imela nek poudarek – ali skulpturo ali vodni motiv. Poudarjen motiv vrta 19. stoletja je postal drevored, ki je bil vezan na Lattermannov drevored, poleg njega pa sta bila urejena še dva (prečna) drevoreda.

Slika 2: Risba na vpisnem listu Leopolda Karla grofa Lamberga, ki prikazuje prestižen kompleks dvorca z vrtom (Joseph Leopold Wiser pl. Berg, ok. 1765, risba s tušem; povzeto po: Stopar, Joseph Leopold Wiser pl. Berg, str. 42).

Proti koncu stoletja je svoj prostor blizu mestnega obzidja našla zelena površina pred Gruberjevo palačo. Jezuit Gabriel Gruber je po požaru, ki je v letu 1774 močno poškodoval hiše pred palačo, kupil zemljišče s pogorelimi objekti. Hiše so bile tako poškodovane, da so jih morali porušiti.‌449 449 Serše, Gabriel Gruber, str. 14. Na pogorišču‌450 450 Težko bi zemljišče pred Gruberjevo palačo imenovali vrt, že v prodajni pogodbi iz 31. oktobra 1783 je namreč označeno kot: “…brandstätten, und den dazu gehörigen Terain...“ (SI ZAL LJU 489 (Reg I), fasc. 74, fol. 116). je imel Gruber spravljen les in ladje, želel pa je na tem mestu postaviti državno ladjedelnico oz. poslopje za uk o mehaniki.‌451 451 “mehanischen lehramte” (SI ZAL LJU 489 (Reg I), fasc. 74, fol. 164, 164’). Glej tudi: Serše, Gabriel Gruber, str. 14, 35. Načrte so mu sicer preprečile denarne težave, pri čemer ne smemo zanemariti, da naj bi se sam odločil in namenil ta prazen prostor za javno rabo.‌452 452 Pri tem so (v času ok. 1777) veliko vlogo odigrale dajatve (SI ZAL LJU 489 (Reg I), fasc. 74, fol. 164’). Že leta 1783 je vrt prodal, v kupoprodajni pogodbi pa od kupca zahteval, da mora prostor uporabiti le za vrt.‌453 453 “…so dass weder Herr Kaufer, noch sein nachfolger keinesweegs darauf bauen dürfen, sondern bediglich den Platz alls ein Gartten benutzen können...“ (SI ZAL LJU 489 (Reg I), fasc. 74, fol 116, 146). Glej tudi: Serše, Gabriel Gruber, str. 37. Zanimivo je, da je ta površina še danes ostala nepozidana, prav tako pa tudi oblikovno nedorečena.‌454 454 Lastniki, ki so nasledili Gruberja, so vrt najverjetneje uredili in vzdrževali. Načrt mesta iz leta 1823 (AS 1068, 5/98) prikazuje sicer preprosto, a oblikovano zeleno površino.

Slika 3: Detajl iz situacijskega načrta Ljubljane iz leta 1829, kjer je vidna vrtna zasnova Lambergovega dvorca (Leopoldsruh), povezava le-tega z Lattermannovim drevoredom, potek Lattermannovega drevoreda ter situacija gradu Podturn (ARS, AS 1068, 5/100).

Slika 4: Načrt z arhitekturnimi detajli objektov in vrtnega zidu oz. načrt ureditve zemljišča ob Gruberjevi palači (ARS, AS 1068, 7/346).

Posebno mesto v tej študiji vrtov na Kranjskem v 18. stoletju prav gotovo zaslužijo »Zoisovi vrtovi«‌455 455 Kolšek, Razsvetljenska krajina, str. 160. med mestom in Tivolijem. Baron Žiga Zois pl. Edelstein je prvega oktobra 1785 kupil t. i. Allee-Garten od Maksa Leopolda grofa Lamberga.‌456 456 SI ZAL LJU 346, Knjiga hiš VI. Lambergov vrt je sodil med večje privatne vrtove v Ljubljani, raztezal se je med uršulinskim in križevniškim samostanom.‌457 457 Nekako na območju med današnjo Rimsko cesto, Borštnikovim trgom, Igriško ulico, zidovi samostana in Prešernovo ulico. Ime Allee-Garten je pridobil zaradi dolge poteze lipovega drevoreda, ki je povezoval Cekinov grad in Gradišče. Baron Žiga Zois je kupljeni vrt preoblikoval, pri čemer mu je pomagal njegov brat Karel. Karel Zois je znotraj Zoisovih vrtov uredil botanični vrt (na treh hektarjih površin so zasadili približno 2.500 dreves, od tega je bilo 400 tujerodnih, in 800 drugih rastlin). Poleg botaničnega pa so Zoisove vrtove sestavljali še: majhen gozd, 1000 avtohtonih drevesnih vrst, rožne gredice, rastlinjak, pokrite grede, skulpture in vodnjaki, urejene sprehajalne poti, poti za ježo in druge zanimivosti. Baron je vrtove odprl za javnost leta 1789 in pritegnil množico obiskovalcev.

Slika 5: Shema drevoreda ob Zoisovi palači, zarisana na načrtu Ljubljane iz leta 1823 (ARS, AS 1068, 5/98).

Slika 6: Urejeno sprehajališče Lepi pot, kot ga prikazuje situacijski načrt mestnega predela Ljubljane (ARS, AS 1068, 5/137).

Drugi del vrtov je predstavljal drevored ob Zoisovi palači, ki je bil verjetno imenovan Zoisische Graben. ‌458 458 Richter, Laibachs Verschönerungen, str. 175. Ta je nastal s podrtjem mestnega zidu in zasutjem jarka z zemljo. Zoisovi vrtovi so bili vzdrževani le do leta 1807, leta 1817 pa so bili prodani in spremenjeni v polja in sadovnjake.‌459 459 Nekatera drevesa iz vrta so bila uspešno prenesena na druge lokacije. Med temi je bila tudi magnolija, ki so jo prenesli v Dol pri Ljubljani in je veljala za najbolj severno rastočo svoje vrste (Gazvoda, Persistent urban landscapes, str. 107). Vrtovi so nudili sprostitev, ugodje in rekreacijo uporabnikom, bili pa so tudi prostor slavnostnih in družabnih dogodkov. Tak slavnostni in družbeno pomemben dogodek je bil tudi obisk neapeljske kraljice 3. septembra leta 1790. Kraljica je ravno v Zoisovih vrtovih predstavila bodočo avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Terezijo aristokratskim gospem, ki so se ji prišle poklonit.‌460 460 Radics, O šetališčih, str. 628. Zoisovi vrtovi so se kljub prodaji in prenehanju vzdrževanja v naslednjem stoletju vsaj delno ohranili. Tako lahko na načrtih iz prve polovice 19. stoletja zasledimo zasajen jarek ob Zoisovi palači‌461 461 ARS, AS 1068, 5/96 (načrt iz leta 1811); 5/98 (načrt iz leta 1823). ali pa ostanek Zoisovih vrtov ob Tržaški cesti.‌462 462 ARS, AS 1068, 5/137 (načrt iz leta 1833). Kot se zdi, so kasneje ostalino Zoisovih vrtov poznali pod drugim imenom, saj lahko v Ljubljanskem zvonu iz leta 1886 preberemo, da se je ob Tržaški cesti za vrtom kneza Auersperga nahajalo še eno priljubljeno šetališče t. i. Lepi pot.‌463 463 Radics, O šetališčih, str. 628. Vrhovec sicer Lepi pot našteje kot enega izmed treh sprehajališč izven mesta (poleg Zoisovega vrta in Prul), vendar tudi sam izrazi pomislek o sprehajališču Lepi pot kot o delu Zoisovih vrtov (Vrhovec, Iz domače zgodovine, str. 13). Čeprav so Zoisovi vrtovi obstajali relativno kratek čas, so močno vplivali na podobo mesta in odvijanje mestnega življenja.

Do sedaj so bile predstavljene predvsem privatne in javne oblikovane zelene površine, ostal pa je še velik delež zelenih površin v Ljubljani, ki niso bile obravnavane. To so zelene površine, ki so bile v lasti Cerkve oz. samostanov. Samostanski vrtovi so mnogokrat omogočali pridelovanje hrane (sicer v manjšem obsegu), pomenili so vir zdravilnih rastlin ter prostor kontemplacije za prebivalce samostanskih kompleksov. Znotraj ljubljanskega obzidja sta našla mesto dva samostanska vrtova – frančiškanski in križevniški. Pri obeh so bile zelene površine stisnjene med samostanske zidove, kot lahko vidimo na načrtu Ljubljane iz leta 1744.‌464 464 Janez Dizma Florijančič, detajl 3. lista obarvanega izvoda stenske karte Tabula chorographica Ducatus Carnioliae…, 1744 (objavljeno v: Korošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 53). Te male zaplate zelenja so najverjetneje bile zelenjavne in zeliščne grede, ki so nemara nudile tudi prostor za razmislek.‌465 465 Zelenjavne in zeliščne grede so bile lahko razvrščene v parterje, v t. i. jardin potager – takšni so bili francoski renesančni (kuhinjski) vrtovi (glej: Kluckert, European Garden Design, str. 199–122; Ogrin, Vrtna umetnost sveta, str. 98). Okrasnih vrtov ob samostanih pa skorajda ni bilo. Izjema v Ljubljani je bil avguštinski samostan. Ob tem samostanu pred špitalskimi vrati si je avguštinski red uredil prav prijeten vrt.‌466 466 Avguštinski vrtovi so bili nasledniki meščanskih vrtov, ki jih je samostan pridobil – kot je bil npr. tisti od gospoda Bernardinija „...und wozu erst noch Johann Maria Bernardini ein gutes Stuck von seinem Garten frey verschenkte...”;Marianus, Austria sacra, str. 163). Imeli so veliko površino, kjer so se prepletale zelenjavne in zeliščne grede s sadnim drevjem, kot nam prikazuje risba iz leta 1740.‌467 467 Johan Mathias Steidlin: Avguštinska cerkev s samostanom, 1740 (slika povzeta iz: Prelovšek, Arhitekturna zgodovina, str. 280). Poleg tega nam risba razkriva oz. napol zakriva okrasni vrt.‌468 468 Okrasni vrt je moral biti manjših dimenzij, kot jih lahko vidimo na risbi. Mlajši načrt namreč prikazuje površino samostanskega vrta v nekoliko drugačni, nepravilni obliki in ne v pravilni pravokotni, kot je vidna na risbi. Slednji je bil dodatno ograjen in deljen na dva dela, ki spominjata na klasične vezeninaste parterje (vendar bi težko določili, za kakšne vrste vzorca gre na teh dveh ploskvah). Okrasni vrt je obstajal vsaj do leta 1784, ko so se iz svojega mestnega bivališča v avguštinski samostan preselili frančiškani.‌469 469 Mlinarič, Frančiškanski samostan, str. 83–85, 143. Očitno pa frančiškani okrasnim vrtovom niso bili naklonjeni, o čemer priča tudi načrt‌470 470 ARS, AS 1068, 6/67: načrt je nastal po letu 1784, mogoče celo na začetku 19. stoletja. samostana z vrtom. Načrt prikazuje vrt, razdeljen na manjše, po obliki večinoma neenake površine – kar spominja na zelenjavne gredice, med katerimi je stala nekakšna vrtna lopa. Je pa preoblikovani vrt ohranil večino dreves in nekaj poti – vsaj dve vzdolžni aleji, ki sta tekli skozi celoten vrt (ena je celo delila nekdanji okrasni vrt), ter prečno, ki je vodila do poslopij. Zdi se, da so bila drevesa, ki so jih ohranili, namenjena bolj okrasu oz. so bila strižena.‌471 471 Drevesa so imela oblikovano krošnjo, kot se vidi na risbi (piramidalne oblike) in so bila veliko manjša od listavca v gospodarskem dvorišču. Mogoče je tu zaznati frančiškansko popustljivost do okrasnega. Res sicer je, da je že rastoče drevje potrebovalo minimalno vzdrževanje, medtem ko bi ureditev in vzdrževanje okrasnega vrta predstavljalo za samostanski red izredno velik strošek. Frančiškanski vrt je tudi v letu 1815‌472 472 ARS, AS 1068, 6/68 (načrt iz leta 1815). ostal brez okrasa, lahko bi rekli, da ga je nekaj celo izgubil. Na načrtu, ki je nastal 15. maja 1815, manjših dreves ni več zaznati, prevladujejo gredice z zelišči in zelenjavo (med katerimi je verjetno raslo tudi kako sadno drevje), narisan je vodni vir (vodnjak oz. štirna), topla greda ter manjši objekt za shranjevanje orodja in verjetno tudi živil. Uporabna funkcija vrta oz. namembnost te površine za gojenje zelenjave in zelišč je vidna iz same delitve vrta na manjše, bolj nepravilne površine. Mogoče je, da so se med temi gredami znašle tudi cvetlične – kot točkovni elementi, ne pa kot dolga baročna poteza, ki bi spremljala sprehajalca skozi cel vrt.

Slika 7: Pogled na avguštinski samostan z vrtom, ki ga gradijo pravilne ploskve z uporabnimi in okrasnimi elementi (Johan Mathias Steidlin, Avguštinska cerkev s samostanom, 1740; slika povzeta po: Prelovšek, Arhitekturna zgodovina in pomen frančiškanske cerkve v Ljubljani, str. 280).

Slika 8: Tloris frančiškanskega samostana in pripadajočega vrta na novi lokaciji po letu 1784 (ARS, AS 1068, 6/67).

Slika 9: Tloris frančiškanskega samostana z vrtom iz leta 1815 (ARS, AS 1068, 6/68).

V neposredni okolici Ljubljane je bilo še kar nekaj samostanskih vrtov, katerih zasnove bo še potrebno raziskati. Zanimiv pa je podatek o diskalceatskem vrtu. Red diskalceatov se je sredi 17. stoletja umestil v bližino Ljubljane, nekako med sedanjimi Dunajsko cesto, Dalmatinovo in Tavčarjevo ulico.‌473 473 Kemperl, Cerkveni ustanovi, str. 109. Pridobili so veliko kmetijsko poslopje, dva vrta, njive in travnike in postavili svoj samostan s cerkvijo.‌474 474 “... sie ihren im Haidenschaft in der Vorstadt gegen St. Christoph gelegenen, großen Bauer=Mayerhof, sammt zweenen Gärten, Aeckern und Wiesen, zum neu aufzuführenden Gebaude eines Klosters und einer Kirche ihnen käuflich überliesen…” (Marianus, Austria sacra, str. 168). Njihova lega je bila zelo ugodna predvsem zaradi čistega in svežega zraka. Zaradi zdravega okolja in zaradi okrasnega vrta, ki ga je sestavljal dolg zelen hodnik,‌475 475 Strižen hodnik je vodil po sredini vrta, omogočal je sprehajanje v senci ter sprehajalce usmerjal tudi na stranski krili vrta, ki sta imeli pravilno zasnovana okrasna polja. Takšno podobo prikazuje risba iz prve polovice 18. stoletja, objavljena v: Kemperl, Cerkveni ustanovi, str. 110. je v 18. stoletju v samostanski vrt zahajalo plemstvo, da se osveži in seveda malo pretegne noge.‌476 476 Radics, O šetališčih, str. 629; Marianus, Austria sacra, str. 174. Prijetna atmosfera diskalceatskega vrta pa je nudila v posameznih letih tudi prostor večjim duhovnim srečanjem.‌477 477 “Endlich ist noch beym Schluß in kürze nachzutragen, daß wegen der hierorts so vorzüglich reinen und frischen Luft nicht nur der Adel überhaupt aus der Stadt sich zu erquicken, hiehier komme; sondern auch Einige manchesmal jährliche Ererzizien zur Geistesversersammlung hier anstellen, wie insonderheit ein Franz, Graf Lamberg im J. 1707, 1708, 1709, und 1710. - ein Fürst und Bischof Leopold, aus den Grafn von Petazzi, Ordinarius, duch mehrere Jahre bis 1772. als er endlich ins Grab stieg, gethan.” (Marianus, Austria sacra, str. 174). Ali je bil vzrok za pogoste obiske višjih slojev samo svež zrak ali je k temu pripomogla tudi ureditev vrta, pa lahko trenutno le ugibamo.

Prav posebno zgodbo ima uršulinski vrt. Uršulinke so od svojega prihoda v Ljubljano (leta 1702) iskale primerno lokacijo za svoj samostan. Začasno so bivale v zgornjem nadstropju Schellenburgove hiše na Mestnem trgu,‌478 478 Resman, Uršulinski samostan, str. 43. leta 1703 so za tri leta pridobile v najem hišo z vrtom ljubljanskega župana Gabriela Ederja pl. Edenburga – na mestu današnje pošte,‌479 479 AULj, fasc. 1, I/14. neprestano pa so poizvedovale o možnih lokacijah zidave. Zanimal jih je vrtiček pred vicedomskimi vrati,‌480 480 AULj, fasc. 1, I/55 (v letu 1705). med drugim pa tudi hiša in vrt ob špitalskih vratih.‌481 481 AULj, fasc. 1, I/26 (v letu 1706). Končno jim je uspelo v letu 1707 preko ustanovnika Schellenburga pridobiti površino za zidavo: Auerspergov vrt,‌482 482 AULj, fasc. 1, I/27. kmalu za tem vrt kneza Eggenberga,‌483 483 AULj, fasc. 1, I/41. leta 1710 pa še Fabjančičev vrt.‌484 484 AULj, fasc. 1, I/49; Resman, Uršulinski samostan, str. 44. Tako so uršulinke svoj samostan in cerkev postavile na plemiških vrtovih, velik del le-teh pa so tudi ohranile, saj so kot klavzurni red potrebovale veliko prosto površino, namenjeno pridelovanju hrane, rekreaciji, sprostitvi, verskemu življenju in učenju gojenk.‌485 485 Razne aktivnosti redovnic na vrtu zgovorno prikazujejo fotografije, ki jih hranijo v svojem arhivu (AULj, albumi). V 18. stoletju je nunski vrt delno ohranil elemente predhodnih vrtov, le da je postal strogo zaprt – obdan z zidom, ki ni smel imeti nobenih odprtin.‌486 486 Tudi v pogodbi je določeno, da zid ne sme imeti oken ali drugih odprtin (AULj, fasc. 1, I/27). Obzidani vrt so tako sestavljale zelenjavne, zeliščne in podobne gredice, sadno drevje in lipov gozdiček ter vrtna oprema, ki je poprej predstavljala del plemiških vrtov.‌487 487 To je mogoče trditi za Auerspergove vrtove, saj je v pogodbi določeno, da se skupno z zemljiščem prodaja tudi obstoječa vrtna oprema – torej ne samo sadno drevje in drugo rastje, ampak tudi mobiliar in elementi iz kovanega železa (AULj, fasc. 1, I/27). Redovnice so ohranile tudi del okrasnega vrta, saj lahko na načrtu‌488 488 ARS, AS 1068, 6/96 (načrt je najverjetneje nastal v prvi polovici 19. stoletja). vidimo parterno zasnovo s fontano. Ta okrasni del je najverjetneje nekdaj pripadal Auerspergovemu vrtu, saj lahko najdemo v opisu vrta knezov Turjaških v Valvasorjevi Slavi‌489 489 Na tem mestu dodajam slovenski prevod opisa turjaškega vrta: “…knežji turjaški vrt pred Vicedomskimi vrati, prècej med knežjim eggenberškim vrtom in plesiščem, je posebne hvale vreden. Razen lepega poslopja in dvorišča se splača pogledati lepo poslikano dvorano nad jamo. Od tod pregledaš ves vrt okoli dvorane, ker je ta sezidana kakor stolp. Je pa še drugi stolp, ki je v njem vsakovrstna drobna perjad, in še tretji s posebno vrsto grlic. Pod dvorano je napravljena lepa jama, kakršnih je malo na Kranjskem. Razen tega se moraš čuditi imenitnim vodnim napravam, posebno pa krasi vrt kamniten, umetno izdelan vodomet. Tu izpustim zaradi kračine imenitne marmornate podobe, preredke cvetlice in zelišča, za posebno pobožnost namenjeno eremitažo, hrib, poln kuncev ali kraljikov, plovne ribnike, ki jih krasi veliko število labodov, vrt s fazani in drugo redko perutnino, priljubljeno uto, na obeh straneh s sadnim drevjem zasajena sprehajališča, lepo urejeno jahališče in plemičem namenjeno strelišče. Iz tega se lahko dá sklepati, da mora biti vrt precèj velik. Ponekod je omejen s prepletenimi špalirji in z zelenimi špalirji in z zelenim grmičjem. Med zabavne imenitnosti moremo šteti čedno gugalnico, na kateri se lahko štirje kakor na motovilu guncajo ter se veselo zabavajo.” (Valvasor, Slava, str. 259–260). prepoznavno vzporednico – ein Steinerner künstlich=gearbeiteter Springbrunn,‌490 490 Valvasor, Die Ehre (XI), str. 668. fon-tano, ki so jo Auerspergi očitno prodali skupaj z vrtom. Poleg tega lahko umetelno fontano enačimo s tisto, narisano na prospektu Ljubljane iz okoli 1660–1670‌491 491 Gostiša, Vnderschidliche Mappen, Landcarthen, VII: 81. oz. tisto, ki danes stoji na Novem trgu. Da se je fontana ohranila v tako dobrem stanju, se moramo zahvaliti za zidovi skritemu nunskemu vrtu. Tekom časa so nune uspele fontano nekako razstaviti in najverjetneje porazdeliti po vrtu. Znan je namreč t. i. rimski vodnjak‌492 492 AULj, albumi. – oz. zgornji‌493 493 Glej tudi fotografijo, objavljeno v Uršulinski samostan, str. 303. Na slednji fotografiji je namreč videti vrh fontane (zgornjo vazo ali urno s pinijo), na fotografiji, objavljeni v tem prispevku, pa vrhnji del manjka. del trinadstropne fontane, ki je krasil del vrta med samostanskim krilom in vilo, kjer se je nahajala risalnica za tamkajšnje gojenke.

Slika 10: Tloris uršulinskega samostana z vrtom (ARS, AS 1068, 6/96).

Slika 11: Del vedute Ljubljane iz ptičje perspektive, ki prikazuje Auerspergovo palačo s paviljonom v mestu ter Auerspergove vrtove z veličastno fontano pred mestnim obzidjem (neznan avtor, ok. 1660–1670, jedkanica; povzeto po: Gostiša, Vnderschidliche Mappen, Landcarthen, VII: 81).

Slika 12: Zgornji del fontane iz Auerspergovih vrtov, imenovan tudi rimski vodnjak (AULj, albumi).

Slika 13: Fotografija obnovljenega vodnjaka na Novem trgu (fotografija: Ines Unetič).

Glavno mesto Kranjske je bil prostor, v katerem je bivalo in delovalo večje število ljudi, kar je v mesto prineslo različno znanje, vplive in veliko kapitala. Glede na vse našteto je samoumevno, da je Ljubljano v 18. stoletju sestavljal pester mozaik oblikovanih oz. okrasnih zelenih površin, med katerimi so prevladovali plemiški in samostanski vrtovi. Poglejmo sedaj, kakšno vlogo so imele oblikovane zelene površine v drugih kranjskih mestih.‌494 494 Pregled vseh mest, recimo raje naselij, v pričujočem prispevku ni bil narejen, saj bi to zahtevalo veliko več časa. Tako sem izbrala nekaj mest – nekako v smeri vseh štirih strani neba in v različni oddaljenosti od Ljubljane.

Oblikovane zelene površine drugih kranjskih krajev

Kakih petdeset kilometrov severno od glavnega mesta kranjske semiperiferije‌495 495 Izraz semiperiferija je povzet po: Štuhec, O kranjskem plemstvu, str. 121. leži naselje Radovljica, ki se je v 18. stoletju lahko pohvalila z izjemnim, če ne celo najveličastnejšim okrasnim vrtom na Kranjskem. Lastniki velikopoteznega parka na robu naselja so bili grofje Thurn-Valsassina. Slednji so park ob svoji graščini zasnovali v prvi polovici 18. stoletja, po končani barokizaciji dvorca. Park je bil od dvorca fizično ločen, zato so uredili povezavo z lesenim hodnikom, ki ga je v 19. stoletju zamenjal nasip z opornim zidom. Vrtna zasnova je bila baročna. Vodilni element je os, ob kateri se simetrično nizajo parterji oz. ornamentalno oblikovana cvetlična polja, navadno obdana s pušpanom in posodovkami. Os se je iztekla v glorieto oz. paviljon, obdan s prosto zasajenimi drevesi. Park je vseboval še vrtnarijo, oranžerijo, bazen z vodometom, skulpture in že omenjeno v koritih rastoče mediteransko rastlinje.‌496 496 Stopar, Grajske stavbe (I/1), str. 121, 125–127: Park kot kulturni prostor, str. 52–54. Na velikost in kompleksnost parka nakazuje tudi posebna veja radovljiških obrtnikov – graščinskih vrtnarjev, ki so celo 18. stoletje vzdrževali park. Na začetku stoletja je za park skrbel Janez Krištof Walder, nasledil ga je Urh Finckenzeller, v dvajsetih letih je bil grajski vrtnar Gregor Adolf Mez, v tridesetih Thomas Interperger, sledili so še Mihael Medved, Janez Claudius, Jurij Interperger, Leopold Pratensperger...‌497 497 Resman, O nekaterih starejših radovljiških likovnih umetnikih, str. 187.

Slika 14: Tlorisni prikaz parka Thurnove graščine v Radovljici (ARS, AS 176, k. o. Radovljica).

Naslednje izbrano mesto je Kranj. Tudi tu znotraj obzidja ne moremo najti okrasnih vrtov, je pa nekaj zanimivih primerov ureditve zelenih površin pred kranjskim mestnim obzidjem. Takšen primer je kapucinski vrt. Ta je bil obzidan in razdeljen v pravilne ploskve, na vogalih katerih so rasla drevesa ali vsaj oblikovane grmovnice. Tako stanje nam prikazuje slika iz sredine 18. stoletja.‌498 498 Avguštin, Kranj, kakršnega ni več, str. 42. Za to pravilno geometrično zasnovo so se verjetno skrivale zelenjavne in zeliščne gredice. Zanimiv je tudi vrt poleg kapucinskega – župnijski vrt, ki je zasnovan v obliki zvezde. Kot je videti, vrt ni bil zaprtega tipa, saj sta na sliki‌499 499 Prav tam. upodobljeni dve silhueti – moška in ženska. Mogoče se tudi za to zasnovo skriva kuhinjski vrt, vendar se, glede na samo obliko zasnove, zdi bolj verjetno, da je bil vrt v večji meri namenjen okrasu.‌500 500 Zvezdasta shema ne dopušča najbolj praktičnega vsakodnevnega dostopa oz. obdelave gredic. Poleg tega je oblika zvezde prisotna predvsem v plemiških vrtovih in kasneje v francoskem urbanizmu. Izvor se povezuje z lovnimi parki plemičev, ki jim je središče zvezde predstavljalo začetno in navadno tudi končno točko lova.

Nekoliko bolj zahodno leži Škofja Loka z Loškim gradom, ki ga je dopolnjeval samostanski vrt,‌501 501 Stopar, Grajske stavbe (I/3), str. 33. ter z Loškim dvorom, ob katerem je ležal park po francoskih vzorih s cvetličnim parterjem, posodovkami, palisadami, steklenjakom, sadovnjakom in raznimi plastikami.‌502 502 Stopar, Grajske stavbe (I/3), str. 102. V neposredni bližini Škofje Loke, na drugem bregu Poljanščice je ležal dvorec Puštal, ki ga je nekdaj spremljal urejen park.‌503 503 Danes je njegova površina še ohranjena – nepozidana, o baročni zasnovi seveda ni več sledu (Stopar, Grajske stavbe (I/3), str. 64). Dalje proti vzhodu, čez reko Savo, pa je stal dvorec Smlednik,‌504 504 Reisp, Gradovi dežele Kranjske, str. 184, 185. ki naj bi današnjo podobo pridobil med letoma 1764 in 1774. Baročno vrtno zasnovo je gradila os, ki se je začela z lipovim drevoredom, tekla čez dvorec ter se zaključila v parterno členjenim okrasnim vrtom za dvorcem.‌505 505 Stopar, Grajske stavbe (I/3), str. 90–91.

Slika 15: Pogled na kapucinski in župnijski vrt pred kranjskim mestnim obzidjem (Marko Layer, Farovška pristava pri kapucinskem samostanu z mestno gmajno ob Savi, 1753, olje na platnu; povzeto po: Avguštin, Kranj, kakršnega ni več, str. 42).

Med naštetimi dvorci, gradovi in njihovimi vrtovi v (ne)posredni bližini Škofje Loke se ustavimo še pri Ajmanovem gradu. Dvorec, imenovan tudi Ehrenau, leži severno od Škofje Loke, ob nekdanji znani božji poti v Crngrob. Opisal in upodobil ga je že Valvasor konec 17. stoletja ter nam ohranil tudi podobo vrta. Ob renesančnem dvorcu je bil tedaj reprezentativni vhodni del vrta, ki sta ga (poleg bogatega portala) gradili dve ploskvi z vezeninastim vzorcem, za objektom je bilo najverjetneje peščeno dvorišče, preko katerega si prispel v majerijo. Poleg dvorišča se je nahajal še parterno oblikovan zelenjavni vrt ter velik sadovnjak. Med naštetim ni bilo fontane z vodometom, v vrtu pa naj bi bili dve cisterni.‌506 506 Valvasor, Die Ehre (XI), str. 126–128; Stopar, Grajske stavbe (I/3), str. 10. Vrt je v naslednjem stoletju verjetno ohranil opisano zasnovo ali jo celo nadgradil. V inventarju gospoda Johana Adama Dinzla pl. Angerburga iz konca 18. stoletja je pod sekcijo, ki popisuje pripomočke oz. orodje v pristavi in vrtu, naštetih cel kup stvari: tehtnica, plug, brana, gnojne vile, cepini, krampi, motike, kladiva, kose idr. Med njimi so tudi škarje za špalirje, vrtni klini, vedro brez drevesa, obroč za vedro, 124 cvetličnih loncev, 18 oken za steklenjak ter miza in stol v vrtnarjevi sobi.‌507 507 ARS, AS 309, šk. 19, mapa 51 (Adam Dinzl pl. Angerburg, 1789). Vse to dokazuje, da je bil vrt v 18. stoletju živ in urejen v duhu časa, saj škarje za špalirje kažejo, da so obrezovali živico, verjetno tudi posamezno drevje ter tako oblikovali špalirje ali geometrično urejene krošnje dreves; vedro brez drevesa in cvetlični lonci kažejo na uporabo posodovk in poletne oranžerije; 18 oken za steklenjak govori o oranžeriji, v kateri so posodovke (navadno pomarančevci, limonovci in podobne sredozemske vrste) preživele mrzle dni; stol v vrtnarjevi sobi pa ne dokazuje samo, da je za urejanje in vzdrževanje vrta skrbel vrtnar, temveč tudi, da je moral biti vrt dokaj velik in kompleksen, saj je zahteval stalno navzočega skrbnika.

Slika 16: Del panoramskega prikaza Ajmanovega gradu (Andreas Trost, Ehrenau, pred 1689, bakrorez; povzeto po: Valvasor, Die Ehre, str. 128/129).

Jugozahodno od Ljubljane, v Planini pri Rakeku, stojijo razvaline nekdaj reprezentativnega dvorca Hošperk (Haasberg). Leta 1716 je dvorec in gospoščino Hošperk kupil kranjski deželni glavar Gašper Cobenzl (1664–1742), ki je začel kmalu po tem dvorec prenavljati in prezidavati.‌508 508 Sapač, Grajske stavbe (III/1), str. 20–21. Vzporedno ali nekoliko po času prezidav so preoblikovali tudi okolico. Dvorec naj bi z dveh strani objemale oblikovane zelene površine – pred dvorcem reprezentativni vrt s parterjem po francoskem vzoru ter s slovesnim stopniščem ter rampami, ki so jih krasile skulpture, za dvorcem pa se je vzpenjala urejena gozdna površina. Natančnejših podatkov o podobi vrta v 18. stoletju na žalost ni.‌509 509 V drugi polovici 19. stoletja je imel vrt pred dvorcem funkcijo kuhinjskega vrta, nekje pa je moral stati tudi steklenjak ali zgolj pokrite grede (Clarici, Knjiga moje mladosti, str. 11–12). Je pa bil vrt poseben prav zaradi teras, ki so ustvarjale še mogočnejši in reprezentativnejši vtis dvorca, hkrati pa prinesle na Kranjsko nekaj italijanskega občutja.‌510 510 Vrt v terasah, ki je spominjal na italijanske vrtove, je bilo v 18. stoletju mogoče najti tudi veliko bolj severno, npr. v Gradcu ob palači Palmburg (Resch, Die Palmburg zu Graz, str. 236).

Slika 17: Dvorec Hošperk na razglednici iz konca 19. stoletja (povzeto po: Sapač, Grajske stavbe III/1, str. 28).

Obrnimo se še na vzhod proti Novemu mestu, v dolino reke Krke. Tudi tu lahko naletimo na večje število gradov, ki so jih spremljali manjši ali večji vrtovi. Ker pa je polje mojega zanimanja usmerjeno predvsem na mesta oz. večja naselja, poglejmo oblikovane zelene površine v Novem mestu. Novo mesto je bilo manjše naselje, stisnjeno na okljuk, ki ga je ustvarila reka. Imelo je izjemen razgled, a v mestu ni bilo prijetnejšega zelenega okrasa, ki bi razveseljeval meščane, kot potoži Franc Anton pl. Breckerfeld v svojem opisu mesta.‌511 511 Podatki so povzeti po članku: Jarc, O Novem Mestu ob koncu XVIII. stoletja, str. 102. Skoraj vsaka hiša je imela majhen vrtiček s sadnim drevjem,‌512 512 Prav tam, str. 104. tako da je mesto še vedno delovalo precej zeleno. Pred mestnim obzidjem, na drugem bregu reke, »kaum ein halbviertelstündchen entlegen“,‌513 513 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 441 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). lahko bi torej rekli v samem predmestju, pa je ležal dvorec Mostek oz. Neuhof. Zgrajen naj bi bil šele v 17. stoletju, v 18. stoletju pa je zamenjal že mnoge lastnike in najemnike.‌514 514 Stopar, Grajske stavbe (II/1), str. 163; Smole, Graščine, str. 386. Tako ni čudno, da je bilo stanje gradu in vrta v drugi polovici 18. stoletja že zelo zanemarjeno. Leta 1764 je umrla Marija Terezija grofica Paradeiser, rojena grofica Petazzi, ki je bila lastnica dvorca od leta 1755. »...diese verehrungswürdige Gräfinn, gebildet von ihrem Vater, unter wieler Sprachenkenntniß, die, mit den glänzendem Qualitäten, die einer Hof und Staats dame auszuschmücken fähig sind...”.‌515 515 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 444 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). Takšna gospa je verjetno znala poskrbeti za lastno bivanjsko udobje, kamor sodi tudi vrt. Stanje dvorca in vrta naj bi bilo precej klavrno predvsem po odhodu petletnega zakupnika gospoda Sigismunda Laurenza pl. Illiaschitscha, ki je zapustil razpadajoč vrt – sadno drevje s sočnimi plodovi se je posušilo, vrtni zid je bil poln lukenj, majerija je pogorela, gozd ni bil negovan, prav tako je bila zanemarjena zunanja podoba gradu, notranja oprema pa je bila poškodovana.‌516 516 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 444, 445 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). Podeželski dvorec Neuhof je nudil lastniku vse ugodnosti podeželskega življenja, kot zapiše Franc Anton pl. Breckerfeld v letu 1792. Pod te ugodnosti je sodil tudi „schönen Garten“.‌517 517 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 441 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). Že na začetku stoletja je bil vrt pomembna dobrina tega podeželskega sedeža. V majeriji Jošta Sigismunda grofa Paradeiserja so se leta 1724 poleg mnogih lopat, vil, brane, pluga, cepina idr. znašle tudi vrtne škarje,‌518 518 ARS, AS 309, šk. 85, mapa 86 (grof in baron Jobst Sigmund Paradeyser, 1724). ki so vzdrževale geometrijske oblike grmovnic in drevja. V zapuščinskem inventarju so navedena še druga orodja, ki jim ne moremo z gotovostjo razvozlati pomena;‌519 519 “…ein Eysenes offen Phech… ein langer Khugel Model… Allebey altes Eysen 36 #... taffl Messer… drey-undzweinzig Poden Prether…” (ARS, AS 309, šk. 85, mapa 86; grof in baron Jobst Sigmund Paradeyser, 1724). lahko zgolj domnevamo, da so v vrtu uporabljali posodovke, mreže za ravnanje pohodnih površin, orodja za merjenje večjih površin ali se celo zabavali z ogledom gledaliških iger v poletnih večerih. Vrt je najverjetneje sestavljal okrasni del s cvetnicami, parterjem, špalirji ali oblikovanim drevjem ter grmovjem in s skulpturnim okrasom. Zagotovo je v vrtu leta 1744 stala piramida z slavnostnim napisom o prenovi gospostva s strani tedanjih lastnikov: višjega poročnika grofa Germanika Petazzija in soproge Leopoldine, rojene grofice Heisenstamm.‌520 520 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 442–443 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). Poleg okrasnega vrta so panoramo iz dvorca v 18. stoletju dopolnjevali še sadovnjaki, »Lustwäldchen“,‌521 521 ARS, AS 730, fasc. 123, str. 442 (F. A. Breckerfeld: topografski opisi gradov, 1792). pašniki, reka in mesto. Takšen podeželski gradič je mogel nuditi pravo baročno ugodje svojim lastnikom.

Slika 18: Prikaz Novega mesta in na nasprotnem bregu ležečega podeželskega dvorca Mostek (ARS, AS 176, k. o. Novo Mesto).

Predstavljeni primeri kažejo, da število oblikovanih zelenih površin, namenjenih rekreaciji, sprostitvi in ugodju v 18. stoletju na Kranjskem ni bilo zanemarljivo. Ravno nasprotno. Ljubljana je s sistemom sprehajalnih poti, Zoisovimi vrtovi in drugimi vrtovi ob dvorcih in samostanih sicer prednjačila po številu oblikovanih zelenih površin na Kranjskem, vendar so mnoga mesta to prednost skorajda izničila; Radovljica z izjemno baročno vrtno zasnovo, Škofja Loka in Novo mesto pa z množico dvorcev in vrtov v svoji neposredni okolici.

Zelene površine na Kranjskem so bile večinoma oblikovane v baročnem slogu ali pa je obliko narekovala uporaba (to velja predvsem za kuhinjske, tudi samostanske vrtove). V vrtnih zasnovah je prevladovalo sledenje baročni osi, ki se je razbohotila na začetku 17. stoletja v Franciji, a je kaj kmalu dosegla tudi Kranjsko.‌522 522 Takšen primer so Auerspergovi vrtovi v predmestju (glej sliko 11 oz. Del vedute Ljubljane…). Baročne poteze so bile v kranjskih vrtovih prisotne skozi celo 18. stoletje.‌523 523 V 18. stoletju, predvsem v drugi polovici, se sicer že začne širiti angleški krajinski slog. Izvor za navezanost na takšno oblikovanje je iskati na Dunaju, v prestolnici monarhije, ki je seveda močno vplivala na deželo Kranjsko. V začetku 18. stoletja so na Dunaju nastajali vrtovi Belvederja in liechtensteinske palače, sredi stoletja tudi vrtovi Schönbrunna. Ob poznavanju Lambergovega vrta v Ljubljani se tako zdi, da je bila kranjska deželna prestolnica tesno za petami Dunaju in tedanji modi oblikovanja vrtov ter odprtega prostora. Za Ljubljano so bili gotovo zelo pomembni Zoisovi vrtovi, ki so bili odprti za javnost in so, poleg drugega, prinesli nove rastlinske vrste in povečali zanimanje za botaniko. Preko razsvetljenskih lastnikov so ti vrtovi zbudili in dvignili meščansko dojemanje oblikovanih zelenih površin kot prostora druženja, slavja, rekreacije, sprostitve, ugodja, a tudi učenja in spoznavanja novega, še nevidenega.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Gepflegte Grünflächen in krainischen Städten und deren unmittelbarer Umgebung im 18. Jahrhundert

Bis zum 19. Jahrhundert waren gepflegte Grünflächen in Städten eine Seltenheit. Jede größere unbebaute Fläche innerhalb der ummauerten Städte stellte nämlich einen echten Luxus dar.

In Laibach (Ljubljana) begann man Ende des 18. Jahrhunderts die Stadtmauer niederzureißen und die Gräben zuzuschütten. Bald danach konnte die Stadt aufatmen und beginnen, Grünflächen zur Verschönerung, Entspannung und Erholung anzulegen. Davor hatte es innerhalb der Stadtmauer nur wenige derartige Flächen gegeben. Ein größerer am Franziskanerkloster gelegener Garten hatte eher einen Gebrauchswert, eine weitere Grünfläche zierte das Landhaus, einige Kübelpflanzen sollen die Orangerie des Fürsten Auersperg geschmückt haben. Auch Gabriel Gruber begann einen Garten vor seinem Palast anzulegen. Viel größere Flächen nahmen Gärten außerhalb der Stadtmauer ein, sowohl Zier- als auch Nutzgärten. Zu den schönsten gehörten die Gärten der Fürsten Eggenberg und Auersperg, die nach 1707 gestaltet wurden. Es gab noch weitere Gärten von Adeligen, im 18. Jahrhundert auch immer größere Bürgergärten, die höchstwahrscheinlich nicht nur Nutzgärten waren. Einen großen Garten besaßen auch die Ursulinen sowie das Diskalzeatenkloster der Augustiner an der Wiener Straße. Ende des 18. Jahrhunderts wurden einige Wandelplätze wie die Zois-Allee, der Schöne Weg an der Triester Straße, Spazierwege am Schlossberg, am Rain und am St. Peter-Flussufer für die Öffentlichkeit freigegeben.

In Laibach und unmittelbarer Umgebung gab es mehr Gärten bzw. Parkanlagen als in anderen Ortschaften Krains. In den letzteren herrschten unter den Grünflächen Ziergärten von Adeligen vor (etwa der Garten am Gut Thurn in Radmannsdorf/Radovljica, der Schlossgarten in Bischoflack/Škofja Loka, der Garten bei Schloss Montpreis/Planina oder bei Schloss Mostek in der Vorstadt von Rudolfswerth/Novo mesto).

Das 18. Jahrhundert hinterließ nicht wenige Archivakten für Vergleichstudien über gepflegte Grünflächen in Städten und deren Vorstädten bzw. in der Provinzialhauptstadt und in anderen Ortschaften Krains.

Sažetak

Pojam „dugo 18. stoljeće“ iz historiografskih istraživanja može se primijeniti i u istraživanjima povijesti arhitekture i umjetnosti. Dugotrajno prijelazno razdoblje kasnobaroknog klasicizma traje kroz drugu polovicu 18. stoljeća sve do 1830-ih. U intenzivnoj izgradnji crkava, koja je posljedica crkvenih reformi i osnivanja novih župa, koriste se pojednostavljeni tipovi barokne sakralne arhitekture – primjeri modificiranog četverolista u arhitekturi sjeverozapadne Hrvatske i Štajerske. Veliki utjecaj imaju i Kirchennormpläne 1771. bečkog ureda za izgradnju, smjernice za granju i opremanje crkava, kojima je cilj ujednačiti izgradnju crkava prema načelima funkcionalnosti i racionalnosti. Pojednostavljeno se sakralna arhitektura tog razdoblja naziva „tipična jozefinska crkva“, no takve jednostavne trotravejne crkve grade se samo u novooslobođenim područjima, o čemu govore primjeri iz Vojne krajine u Hrvatskoj.

KLJUČNE RIJEČI

„dugo 18. stoljeće“, sjeverozapadna Hrvatska, Štajerska, Kirchennormpläne iz 1771., centralizirani tip, tipična jozefinska crkva, arhitektura Vojne krajine

U istraživanju arhitekture i umjetnosti kraja 18. i početka 19. stoljeća u srednjoeuropskom prostoru može se primijeniti pojam „dugo stoljeće“ iz historiografskih istraživanja, kojim se označava trajanje društvenih prilika koje su obilježile neko razdoblje, odn. stoljeće, i nakon njegova kraja. Tako su društvene odnose 18. st. u srednjoj Europi dokinule tek revolucije prve polovice 19. st., a izbijanje Prvog svjetskog rata značilo je kraj 19. stoljeća. Jednake pojave pratimo i u povijesti arhitekture, 1800. godina nije značila bitnu promjenu u graditeljstvu, kako se često iščitava iz pregledne literature. Na primjerima sakralne arhitekture sjeverozapadne Hrvatske i Štajerske, razmotrit će se „dugo 18. stoljeće“, odnosno gradnja u tipovima sakralne arhitekture koji su oblikovani u drugoj polovici 18. stoljeća, a primjenjuju se, izmijenjeni i prilagođeni ukusu i potrebama vremena, od oko 1760-ih sve do 1830-ih, ponegdje i do 1840-ih.

Kao i u ranijima, u promatranom razdoblju graditeljstvo u te dvije susjedne zemlje pokazuje velike srodnosti. Iako ne pripadaju istim dijelovima Habsburške monarhije, Štajerska je tada dio unutarnjih austrijskih zemalja, Innerösterreich, a Hrvatska, koja teritorijalno pokriva današnju sjeverozapadnu Hrvatsku s centrima u Zagrebu i Varaždinu, dio je Ugarskog kraljevstva. No veze između dvije zemlje intenzivne su od 1526., kada Hrvatska postaje dio Habsburške monarhije, a umjetničke veze posebno su izražene u arhitekturi. Graditeljske radionice iz srednje Europe, najčešće preko Štajerske, dolaze i djeluju u Hrvatskoj, kao i brojne štajerske graditeljske i radionice, u 16. st. angažirane su na obrambenim zadacima i gradnji utvrda, a u kasnijim stoljećima i u izgradnji sakralne i profane arhitekture.

Već 17. a posebno 18. st. je vrijeme povoljnijih prilika u jugoistočnom dijelu srednje Europe, nakon višestoljetne ugroženosti i stalnih sukoba s Osmanlijskim carstvom. Dugotrajno ratno stanje posebno se odražavalo na prilike u Hrvatskoj, veliki dio zemlje je dugo vremena bio područje ratnih sukoba, a teritorij znatno smanjen na reliquiae reliquiarum. Krajem 17. i početkom 18. st. granica se pomiče prema istoku, a u novonastalim mirnodopskim okolnostima dolazi do obnove graditeljske djelatnosti, ranije gotovo zamrle. Kao i u drugim sredinama srednje Europe, već u prvoj polovici 17. st. pratimo intenzivniju izgradnju, prije svega samostana i crkava u gradovima, koju slijedi i izgradnja profane arhitekture. U 18. st. dolazi do tada neviđene graditeljske aktivnosti u čitavom srednjoeuropskom području, koje se u literaturi često opisuje složenicom Bauboom. Intenzivna izgradnja sakralne arhitekture u 18. st. odraz je povećanih potreba uslijed kontinuiranog značajnog porasta broja stanovništva u tom razdoblju, te snažne katoličke obnove, odjeka protureformacije u srednjoj Europi. U tom razdoblju starije dotrajale, često drvene crkve čiji su nam opisi sačuvani u arhivskim izvorima, zamjenjuju se novim zidanim crkvama većih dimenzija. U graditeljstvu se odražavaju i značajne promjene društvenog i državnog uređenja tog razdoblja, posebno proces jačanja središnje vlasti i napuštanja feudalnog ustroja te uspostavljanja modernih državnih institucija. Razdoblje 18. st. stoga se najbolje može opisati kao vrijeme Baubooma i početka novog razdoblja, odn. Aufbruchstimmung. ‌524 524 Heppner, „Bauboom“ und „Aufbruchsstimmung“, str. 7–12.

U razvoju arhitekture ova regija pokazuje neke razlike u odnosu na zapadne dijelove monarhije. Razdoblje procvata kasnobarokne arhitekture, spätbarocke Blüte, ovdje nastupa oko 1735. i traje do sredine stoljeća, u vrijeme kada u centrima ili zapadnim dijelovima zamire graditeljska aktivnost.‌525 525 Brucher, Barockarchitektur, 1983, str. 141, 295–296. Druga polovica 18. st. stilski je manje jedinstveno razdoblje, u kojemu paralelno traju kasni barok, manje prisutan rokoko i sve naglašeniji klasicizam, spojeni u stilsku i pojmovnu složenicu „kasnobarokni klasicizam“. Revolucionarnog ili antikizirajućeg klasicizma kakvog poznaje francuska umjetnost, a koji je označio jasan kraj baroknog razdoblja, u srednjoj Europi nema, nego se prijelaz baroka u klasicizam odvija postupno, kroz nekoliko desetljeća, čime se produljuje „trajanje baroka“ i „trajanje 18. st.“

Prijelaz između dva razdoblja, opisan pojmom kasnobarokni klasicizam, obilježen je spojem pojava dvaju stilskih razdoblja, a ne „čistim“ oblikovanjem, promatrano kroz kategorije stilskih odrednica. Stoga je u povijesti umjetnosti ustrojenoj kao periodizacija stilskih razdoblja, kao i sve druge prijelazne pojave, arhitektura i umjetnost ovog razdoblja smatrana manje zanimljivom i rijetko je bila predmet istraživanja, uspoređujući s ranijom arhitekturom sredine stoljeća ili pojavom klasicizma u 19. st. Iako je upravo kraj 18. i početak 19. st. razdoblje izuzetno intenzivne graditeljske djelatnosti, a arhitektura tog razdoblja zauzima veliko mjesto u ukupnom korpusu sakralne arhitekture kontinentalne Hrvatske,‌526 526 Horvat, Barok u Hrvatskoj, str. 57–58. u literaturi se to razdoblje pojednostavljeno karakterizira kao prijelazno. Dugo trajanje baroknog stila, odnosno upotreba tipova barokne sakralne arhitekture sve do 1830-ih ističe se kao negativno obilježje i stilska retardacija. Taj stav, osobito prisutan u starijoj literaturi, oblikovan je pod utjecajem teza Ljube Karamana. U tekstu O djelovanju domaće sredine u umjetnosti hrvatskih krajeva on ističe „dugo trajanje stila“ kao jednu od temeljnih odrednica provincijske umjetnosti, odnosno periferne umjetnosti malih sredina daleko od središta u kojima se formira stil.‌527 527 Karaman, O djelovanju, str. 190–193. Takvo u osnovi negativno određenje umjetnosti izvan centara, i isticanje pravovremenosti stilskih pojava kao kriterija vrednovanja u povijesno-umjetničkim istraživanjima dugo se održalo, iako je danas u znatno manjoj mjeri izraženo. Tome se pridružuje i objašnjavanje pojava dugog korištenja pojedinih rješenja kao nastavka tradicije graditeljskih radionica; dakle radi se o pasivnom preuzimanje poznatih rješenja, što je jedna od glavnih odrednica umjetnosti te sredine. Takvo stajalište rezultiralo je činjenicom da su razdoblja prijelaza, spoja stilskih obilježja dvaju razdoblja, manje u fokusu istraživanja. To je slučaj i s arhitekturom kraja 18. i početka 19. stoljeća, unatoč činjenici da, kako je istaknuto, arhitektura tog razdoblja zauzima vrlo značajno mjesto u ukupnom korpusu; i danas su, posebno u manjim mjestima, vertikale zvonika crkava tog razdoblja dominantne i prepoznatljive točke u gradskim vizurama.

Prije razmatranja arhitekture tog razdoblja, potrebno se ukratko osvrnuti na okolnosti koje su uvjetovale i omogućile tako intenzivnu izgradnju. Razlozi su složeni, s jedne strane leže u već spomenutom značajnom porastu broja stanovništva, koje se kontinuirano odvija tijekom čitavog 18. stoljeća, te time uvjetovane potrebe znatno većeg broja sakralnih građevina. No poticaj većoj gradnji crkava daju i intenzivne reforme, značajne promjene u ustroju i organizaciji državnih struktura, tzv. Reformabsolutismus,‌528 528 Heppner, „Bauboom“ und „Aufbruchsstimmung“, str. 10. koje se odražavaju i u graditeljstvu i u promjenama u crkvenoj organizaciji. Promjene državnog ustroja od feudalne monarhije prema modernoj državi, jačanjem centralne vlasti i uspostavljanjem snažnog birokratskog aparata koji provodi tu vlast, provode se s ciljem učvršćivanja vlasti i ujednačavanje prilika u svim dijelovima monarhije. Započinju u vrijeme Marije Terezije, a kulminiraju u vrijeme Josipa II., a njihov utjecaj traje sve do revolucije 1848.‌529 529 Usp. Kovács, Was ist Josephinismus, str. 24–30. Zbog njihova intenziteta u vrijeme vladavine Josipa II često ih se pojednostavljeno naziva „jozefinskim reformama“, iako se provode u znatno duljem vremenskom razdoblju od desetljeća u kojem je vladao 1780.-1790. Sukladno tome se i arhitektura u kojoj se odražavaju ideje tog razdoblja nazivati „jozefinskom“, pri čemu se pojam primjenjuje na primjere šireg vremenskog raspona.

Na izgradnju sakralne arhitekture najveći utjecaj su imale crkvene reforme. U literaturi, posebno povijesno-umjetničkoj tzv. jozefinske crkvene reforme prikazane su kao izuzetno negativne, gotovo pogubne za baroknu umjetnost. Tada se ukida veliki broj samostana, nakon čega je nestao dio baroknoga inventara iz njih, ili su samostani prenamijenjeni, što je rezultirao devastacijama arhitekture i opreme. No proces zamijene starog inventara novim, koji odgovara aktualnom ukusu, nije posebnost tog razdoblja nego je neprekidno prisutan. U većoj mjeri je izražen u drugoj polovici 19. st., kada se u jeku neostilskih purifikacija izmjenjuju kompletni interijeri brojnih građevina (primjerice, tada se uklanjaju vrijedni barokni oltara iz zagrebačke katedrale i crkve sv. Marka).

Crkvene reforme jozefinskog razdoblja bile su prije svega usmjerene na promjene u ustroju i organizaciji crkve, odn. biskupija. Reorganiziraju se teritorijalno velike biskupije, čije su granice uspostavljene još u srednjem vijeku, uspostavlja se nova podjela, koja prati državne ili jezične granice. Osnivaju se brojne nove župe za kojima se javlja potreba uslijed povećanog broja stanovnika. I u samom djelovanju crkve dolazi do promjena, boljom mrežom župa ostvaruje se snažnija prisutnost crkve „na terenu“, s naglašenim djelovanjem i na obrazovanju uz dušebrižnički rad. Reforme stvaranja učinkovitije državne uprave tako se preslikavaju u promjenama u djelovanju i ustroju crkve.‌530 530 Gutkas, Die kirchlich-sozialen Reformen, str. 173–176. Za reguliranje i osnivanje novih župa, a time uvjetovanu gradnju novih župnih crkava najvažnija su odredbe koje donosi car Josip II 12. rujna 1782. „Directiv-Regeln für das Pfarreinrichtungsgeschäft für das offene Land“.‌531 531 Kovács, Die Diözesanregulierung, str. 176–180. Zanimljiv kulturološki pogled na crkvenu reformu u Beču daje katalog izložbe Josephinische Pfarrgründungen in Wien, posedno na izgradnja crkava izvan centra, u predgrađima, te paralelno promjene koje se provode u školstvu. Istovremeno se osniva Religionsfond, iz kojega se financira izgradnja novih crkava.‌532 532 Springer, Die Josephinische Musterkirche, str. 86–97, donosi popis planova Österreichisch-Böhmische Baudirektion iz 1785. Nakon donošenja dekreta u svim biskupijama monarhije provode se reforme po tim odredbama.

Područje čitave kontinentalne Hrvatske u tom razdoblju pokriva zagrebačka biskupija, osnovana 1093./94. Reformu ustroja biskupije provodi 1789. biskup Maksimilijan Vrhovac, (1752.-1827.), zagrebački biskup od 1787. do 1827. godine, na samom početku svoje službe. Do te reforme Zagrebačka biskupija brojala je 241 župu, bilo je planirano osnivanje 141 nove župe i 54 samostalne kapelanije, ali ih je osnovano ukupno 104.‌533 533 Šanjek, Zagrebačka (nad)biskupija, str. 38, Lukinović, Župa Tuhelj, str. 29, navodi oko 140 novih župa. Dakle u reformi je za više od 40% povećan broj župa, što je do osnivanja novih biskupija na teritoriju zagrebačke nadbiskupije krajem 20. st.‌534 534 Na teritoriju Zagrebačke nadbiskupije osnovane su: Varaždinska i Požeška biskupija 1997., Sisačka 2009. i Bjelovarsko-križevačka biskupija 2010. godine. bila jedna od najznačajnijih promjena. Osnivanje tako velikog broja novih župa u uvjetuje i intenzivnu izgradnju novih crkava, ranije drvene kapele se zamjenjuju novim, zidanim crkvama a taj proces je trajao nekoliko desetljeća i najčešće se financirao iz sredstava Vjersko-zakonske zaklade, posebno u 19. st.‌535 535 Kolarić, Prosvjetiteljstvo i jozefinizam, str. 311.

Za jasniji pregled velike biskupije 1822. je načinjena karta, Mappa dioecesis zagrabiensis, koja se čuva u Nadbiskupskom arhivu u Zagrebu, a izradio ju je Josip Seman (Joseph Szeman). Karta prikazuje organizaciju biskupije nakon reformi, s ucrtanim položajem arhiđakonata i župa, razgraničavanjem granica novih i starih župa, parochia nova et antiqua, kako se navodi u vizitacijama, te detaljne geografske karakteristike terena s ucrtanim najvažnijim prometnicama.‌536 536 Sačuvano je nekoliko pripremnih crteža i izvještaja na temelju kojih je karta načinjena, tako topografski crtež i opis Vrbovečkog arhiđakonata, (zapadni dio Hrvatskog zagorja) iz 1803., s ucrtanim cestama čini svojevrsni itinerer puta za vizitatora. Opširnije u Botica, Karta Vrbovečkog arhiđakonata.

U promjenama u ustroju državnog aparata ustanovljuju se nove institucije i reformiraju već postojeće, čija se nadležnost proširuje i uređuje. Mrežom državnih institucija i njihovih predstavništava u svim zemljama provode se odluke koje se donose u bečkoj centralnoj upravi. Snažnom birokratizacijom državnog aparata nastoji se ujednačiti prilike u izrazito heterogenoj monarhiji, te postići jačanje centralne vlasti. Ti procesi možda se najjasnije očituju u djelovanju Hofbauamta, tijela koje postaje nadležno za izgradnju u čitavoj Monarhiji. U državi u kojoj svaka pojedina zemlja ima vlastitu arhitektonsku tradiciju, neujednačen razvoj i istaknuta regionalna stilska obilježja, težnje za ujednačavanjem uređenja države ogledaju se i u arhitekturi. Umjesto dotadašnje heterogene slike, nastoji se postići ujednačavanje, stvaranje „jozefinskog državnog identiteta“, kako ističe Ch. Benedik,‌537 537 „… gleichzeitig war eine josephinisch-staatsarchitektonische Identität geschaffen worden …“, Benedik, Organisierung und Regulierung, str.24. a za postizanje tog cilja bilo je potrebno nova organizacija i proces donošenja odluka o gradnji za čitavu državu. Stoga je bilo potrebno reformirati Hofbauamt, ured koji djeluje od oko 1500., izvorno nadležan za izgradnju dvora Habsburgovaca i njihovih rezidencija. U vrijeme uprave F. A. Hillebranda, od 1770-ih, reformira se i postaje ured za izgradnju u čitavoj državi, kome su podređeni svi uredi za izgradnju u pojedinim zemljama. Preimenovan je 1783. u Generalhofbaudirektion, od 1786. te promjene su potpuno zaživjele, a ured je bio u funkciji sve do 1848. godine.‌538 538 Iscrpan pregled u Benedik, Organisierung und Regulierung. I u drugim zemljama odvijaju se srodni procesi uvođenja snažnijeg državnom nadzora u graditeljstvu.‌539 539 Prikaz ustanovljavanja i djelovanja ureda za graditeljstvo, Oberbauamta, u Saskoj (Fürstentum Kursachsen), u Haupt, Fürsten, Hofkünstler und Baubeamte.

Kako je rečeno, odluke središnjeg ureda za graditeljstvo u Beču provode podređena tijela u zemljama. U organizacijskom ustroju središnje uprave i podređenih ureda u zemljama zrcali se uređenje Monarhije.‌540 540 Benedik, Die Reformierung, str. 149–150. U Hrvatskoj je to tijelo bilo Kraljevsko ugarsko namjesničko vijeće, od 1723., a od 1767. do 1779. te planove provodi Kraljevsko vijeće za kraljevine Dalmaciju, Hrvatsku i Slavoniju, kada nadležnost preuzima Ugarsko namjesničko vijeće, sve do 1848. godine. Uz to centralno tijelo u zemlji, i pojedine županije su imale nadležne županijske inženjere i mjernike, tako su u zagrebačkoj, varaždinskoj i križevačkoj županiji od 1761. do 1848. postojali građevinski uredi, u čijoj je nadležnosti bilo provođenje planova i manji projekti.‌541 541 Pregled institucija koje su nadležne za graditeljstvo do drugog svjetskog rada u Jurić, Nacrti crkvenih zgrada, str. 514–516.

Jedna od najvažnijih djelatnosti središnjeg tijela Hofbauamta bilo je ujednačavanje i normiranje izgradnje u Monarhiji. U sklopu toga 1771. godine nastaju projekti za tipske crkve, Kichennormpläne,‌542 542 Zeichnerbüro des Hofbauamtes, Kirchennormpläne Variante I, iz 1771., kat.-nr. 59–61, iz Benedik, Zur Geschichte der Zeichnungen, str. 46. planovi za gradnju crkava u monarhiji. Svaki plan sastojao se od tlocrta, nacrta pročelja i presjeka. Izrađena su tri tlocrtna rješenja, longitudinalna trotravejna crkva, dvotravejna te jedno centralizirano rješenje, a u sva tri plana se upotrebljava jednako oblikovano centralno svetište sa stiješnjenim zaključkom. Ti planovi nisu imali karakter prototipa, niti detaljiranih izvedbenih planova i gotovih rješenja koja se moraju primijeniti i ponoviti,‌543 543 Usp. Springer, Die Josephinische Musterkirche, str. 76–77. nego su predstavljali smjernice, svojevrsne upute kako treba graditi crkve. Služili su kao podloga za planiranje konkretne građevine, pri čemu su se u konačnom projektu mogli kombinirati elementi pojedinih planova. Odabir tipa kao i dimenzije crkve uvjetovane su brojem vjernika. Uz planove, bile su sastavljene i upute za oblikovanje unutarnjeg prostora i opremanje crkava.

Projekti su nastali u vrijeme vladavine Marije Terezije, no odraz su ideja koja će vrhunac doseći za vrijeme Josipa II, i pokazuju da su jozefinske reforme započele prije njegova dolaska na vlast. Ovim uputama i planovima s tri izdvojena najviše karakteristična i najučestalija tlocrtna rješenja crkava pokušava se ujednačiti izgradnja i dokinuti dotadašnju situaciju velikog broja različitih rješenja i tipova crkava. U prostoru u kojemu je graditeljska produkcija uvelike uvjetovana tradicijom i praksom velikih graditeljskih radionica karakterističnog izričaja, pokušava se naći zajednički tip crkve. Ujednačavanje i normiranje temeljne su smjernice razdoblja, koje se provode u svim sferama života, od upravnih tijela, školstva, graditeljstva … S ciljem stvaranja „jozefinskog državnog identiteta“, gradnja novih crkava slijedi ista pravila u neposrednoj okolici Beča kao i u Galiciji.‌544 544 Benedik, Organisierung und Regulierung, str. 24. Uz to je način crtanja samih planova, s izvedenim tlocrtom, nacrtom i presjekom predstavljao važan korak u normiranju arhitektonskog crteža,‌545 545 Benedik, Zur Geschichte der Zeichnungen, str. 43, 50–54. postavljenjem novog standarda u izradi arhitektonske dokumentacije, kako će pokazati planovi za crkve u Vojnoj krajini, o kojima će kasnije biti riječi.

Slika 1: Kirchennormpläne, Variante I, preuzeto iz Gelsinger, Von der Beschränkung, str. 71.

Slika 2: Kirchennormpläne, Variante II, preuzeto iz Gelsinger, Von der Beschränkung, str. 71.

Osnovne smjernice u oblikovanju sakralnog prostora koji odgovara novim potrebama vrlo su jasno dane u dekretu cara Josipa II iz 1785. godine, oblikovanje mora biti ograničeno na nužno, korisno i svrhovito: „… im Übrigen soll sie (die Erbauung der Kirchen) sich nur auf das Nothwendige, Nützliche und Zweckmäßige, mit Hinweglassung alles Prunkes beschränken und soweit es jenen drei Eigenschaften unbeschadet geschehen kann, die möglichste Oekonomie zur Pflicht machen.“‌546 546 Kaiser Joseph II, Hofdekret vom 7. Januar 1785., u Gelsinger, Von der Beschränkung, str. 63. Naglašeni racionalizam i utilitarnost u arhitekturi reakcija je na raniju baroknu ne-svrhovitu raskoš, dok nove crkve trebaju biti funkcionalne i praktične. Najvažnije kriterij je oblikovanje preglednog prostora s dobrim pogledom na glavni oltar, „spoj dobro iskoristivog longitudinalnog prostora s centralizirajućim tendencijama vremena“.‌547 547 «Es ging nämlich in den verschiedenen Variationen immer wieder um das Problem, wie man einen für den Gottesdienst gut nützbaren Längsraum mit einer, dem Zeitgeschmack entgegenkommenden Zentralisierung verbinden könnte». Cit. prema Wagner-Rieger, Die Kunst zur Zeit, str. 17–18. Izgled i dimenzije građevina, kao i nacrti arhitektonskih dekoracija, racionalistički su određene bro izgledu, mjerama građevina racionalistički određene brjem vota, od ustanova, školstva, crkava, uonca, koji tvore tipične stilojem vjernika.

Pojednostavljeno se arhitektura tog razdoblja određuje terminom „tipična jozefinska crkva“, josephinische Musterkirche.‌548 548 Springer, Die Josephinische Musterkirche, str. 67–97. Pojam u određenoj mjeri pojednostavljuje i iskrivljuje sliku razdoblja, jer se ne gradi samo u jednom tipu, iako prevladava trotravejna crkva, nego je raspon rješenja veći, kako i planovi pokazuju: trotravejni, dvortravejni i centralizirani tip. Neće se jednako primjenjivati u svim sredinama, nego ovisno o lokalnom ukusu i tradiciji. Još jednom treba istaknuti i činjenicu da su planovi doneseni prije stupanja na vlast Josipa II, te termin „jozefinski“ treba promatrati kroz širi vremenski raspon. Tako i gradnja crkava u kasnobarokno-klasicističkim oblicima, u kojima su ostvarena neka od načela istaknutih u odredbama, ne započinje donošenjem dekreta 1782., nego se znatno ranije, već od 1760-ih, što će se pokazati na primjerima iz sakralne arhitekture sjeverozapadne Hrvatske. Ujedno će se ti planovi koristi za gradnju i nakon cara Josipa II.‌549 549 Benedik, Die Reformierung, str. 153.

Kako je rečeno, u razdoblju kraja 18. st., kasnobaroknog klasicizma koriste se tri tipa crkava, no neće se podjednako primjenjivati u svim sredinama. Primjena određenog tipa uvelike je uvjetovana lokalnom tradicijom. U sjeverozapadnoj Hrvatskoj prevladava trotravejna longitudinalna crkva i centralizirana varijanta pojednostavljenog četverolista, koja će se primjenjivati i u Štajerskoj, dakle u regijama gdje su se i ranije ti tipovi koristili. Dvotravejni tip gotovo se i ne koristi, dok se u istočnim dijelovima, Slavoniji, koji su jače povezani s Ugarskom gdje je taj tip raširen od početka 18. st., crkve često podižu u tom tipu, tako primjerice dvotravejna župna crkva u Valpovu, 1722., te crkva Sv. Ivana Nepomuka u Vinkovcima, od 1777., a grade se i na području slavonske Vojne krajine, crkva sv. Terezije u Novoj Gradiški, 1756.-63.

Proces promjena u kasnobaroknoj arhitekturi prema klasicizmu možda se najjasnije ocrtava u crkvama četverolisnog tipa. Taj tip sakralne arhitekture karakterističan je za sjeverozapadnu Hrvatsku i Štajersku, najbolja ostvarenja baroknog stila su četverolisne crkve sredine stoljeća (crkve na Trškom vrhu, Sladkoj Gori). Prihvaćen tip u arhitekturi obje zemlje rano se počinje prilagođavati novim okolnostima te ukusu i potrebama vremena. Tako se već 1767. u Šišincu, u Pokuplju, na mjestu drvene crkve koja je izvorno bila u Pokupskom,‌550 550 Starija drvena crkve sv. Marte koja se izvorno nalazila u Pokupskom, rastavljena je i prenesena u Šišinec, a u Pokupskom podignuta prva crkva četverolisnog tipa 1736.–39. gradi crkva u kojoj je upotrijebljena varijanta baroknog četverolisnog tipa u kasnobarokno-klasicističkog izvedbi. Centralni prostor broda flankiran je sa sve četiri strane plitkim proširenjima koja čine četverolisni tip. Bočne kapele su zadržane, ali su znatno pliće, blago zaobljenih uglova, i ne izlaze iz perimetra, nego upisane u zidnu masu. Jednako je oblikovan i svođeni slavoluk koji se zadržao kao prostorni element povezivanja broda i svetišta. Umjesto baroknog difuznog osvjetljenja iz zaobljenih uglova, kakvo je primjerice u crkvi na Trškom Vrhu, brod je ravnomjerno osvijetljen dvama prozorima u kapelama između kojih je oltar. Takav pojednostavljeni četverolisni tip upotrebljava se učestalo u zagrebačkoj biskupiji: župna crkva sv. Nikole u Žažini, 1778., župna crkva sv. Helene u Zaboku, 1786. i župna crkva sv. Ivana Krstitelja na zagrebačkoj Novoj vesi, od 1785.

Slika 3: Župna crkva sv. Ivana Krstitelja, Zagreb, Nova Ves, planoteka Restauratorskog zavoda Hrvatske.

Primjere srodnog modificiranja baroknog četverolisnog tipa nalazimo i u Štajerskoj. Posebno je zanimljiva župna crkva u Vurberku, 1773.-1776., u kojoj su bočne kapele jednako izvedene, plitke i upisane u zid.‌551 551 Izvedeni plan i fotografije crkve u Vurberku u Kemperl, Korpus, str. 137, 326–327. No sačuvani plan za crkvu iz 1772. govori o nešto drugačijem tlocrtu, na njemu su izvedene zaobljene kapele a izostavljen svođeni slavoluk. Način crtanja tog plana, s tlocrtom, nacrtom i presjekom, koji se podudara s planovima Hofbauamta nastalima godinu dana ranije, držim da ukazuje na prilagodbu tih planova konkretnoj narudžbi, a ne na autorstvo J. Fuchsa, kako se ranije navodilo. Njegovo ime je kasnije napisano na plan. Za pretpostaviti je da je J. Fuchs postojeće planove, odnosno bolje rečeno smjernice za gradnju crkava bečkog ureda, razradio i iscrtao u detaljima za konkretnu narudžbu.‌552 552 Plan objavio Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 459. Opširnije o problemu atribucije v. Botica, Projekt Johanna Fuchsa. Tome u prilog govori i činjenica da iako izveden s nekim odstupanjima, taj plan je korišten u župnim crkvama u Dvorjanama, 1782. i Brežicama, 1781.-82.‌553 553 Kemperl, Korpus, str. 73–74, 78–79, 228–229, 253–238. Pojednostavljeno je izveden i u Zagorju, u kapeli Ranjenog Isusa u Kostelu, 1772.-1775. Ova varijanta centralizirane crkve kasnobarokno-klasicističkog razdoblja primjenjivat će se i u 19. stoljeću, tako primjeri crkve u Podsredi, 1802.-1804.,‌554 554 Kemperl, Korpus, str. 108–109, 279–280. župnoj crkvi u Prišlinu, 1841.-1843. U sakralnoj arhitekturi tog razdoblja nalazimo i reduciranu varijantu, izostavljanjem bočnih kapela oblikuje se samo centralni prostor broda i svetišta povezan svođenim slavolukom, što postaje rašireni model gradnje seoskih crkava, primjerice župna crkva u Oroslavju, od 1777., (dovršena tek 1845.) te jedan od najkasnijih primjera u Kraljevcu na Sutli, iz 1836.‌555 555 Reberski, Umjetnička topografija, Kostel, str. 533–544, Prišlin, str. 230–232, Oroslavje, str. 484–486, Kraljevec na Sutli, str. 298–300. U ovim crkvama zadržane su karakteristike barokne arhitekture u tlocrtno-prostornom rješenju, ali je izvedba krajnje pojednostavljena.

Slika 4: Projekt J. Fuchsa za župnu crkvu u Vurberku (Wurmbergu), preuzeto iz Kohlbach, Steirische Baumeister, str. 459.

Trotravejni longitudinalni tip uvriježeno se smatra tipičnom jozefinskom crkvom. Slično kao i u centraliziranom tipu, možemo govoriti o redukciji baroknog tipa crkve. Trotravejna crkva s tri para kapela najčešći je oblik sakralne arhitekture srednje Europe, posebice samostanskih crkava 17. stoljeća, koriste ga isusovci i franjevci u različitim varijacijama. U reduciranom obliku u Hrvatskoj se javlja sredinom 18. stoljeća, u župnoj crkvi sv. Nikole u Varaždinu, 1753.-1760., u kojoj su bočne kapele svedene na plitka proširenja traveja broda svođenih češkim kapama. Barokna sceničnost prostora ostvarena je nizanjem čeških svodova, rokoko arhitektonske plastike i posebno naglašenim svođenim slavolukom. Vremenom bočna proširenja nestaju, zadržava se samo podjela prostora na tri traveja pilastrima i pojasnicama koje odvajaju svodna polja, a arhitektonska plastika je reducirana, primjer župne crkve u Rozgi, 1843. U ovome tipu na primjeru male kapele sv. Ane u Desiniću, 1838. nalazimo zanimljiv spoj „dugog trajanja“ tipske crkve s novim stilskim rješenjima historicizma na pročelju. U unutrašnjosti kapele oblikovan je trotravejni brod svođen izduljenim češkim kapama i plitki svođeni slavoluk, a na pročelju su izvedeni motivi dekoracija Rundbogenstila, što predstavlja jednu od najranijih pojava tog motiva u hrvatskoj arhitekturi.‌556 556 Reberski, Umjetnička topografija, str. 140–142. U štajerskoj arhitekturi uz ovaj tip koristi se i tzv. centralizirani trotravejni tip, karakterističan za opus arhitekta L. Pragera.‌557 557 Njegovo djelo je i crkve sv. Lovre u Vivodini, 1753.–1757. O opusu arhitekta i trotravejnom centraliziranom arhitektonskom tipu u Štajerskoj vidi Kemperl, Lovrenc Prager.

Ukratko prikazana složena slika tipologije arhitekture sjeverozapadne Hrvatske i Štajerske kraja 18. i početka 19. stoljeća pokazuje koliko je graditeljstvo tog razdoblja udaljeno od predodžbe birokratske tvorevine, iako se primjenjuju smjernice bečkih Kirchen-Normpläne. To je razdoblje „dugog djelovanja“ barokne arhitekture koja vrhunac doseže sredinom stoljeća, a njen utjecaj traje sve do kraja razdoblja. Bitno drugačije okolnosti i arhitektura nastaju u prostoru gdje ta tradicija ne postoji, u Vojnoj krajina u Hrvatskoj, širokom obrambenom pojasu uz granicu s Osmanskim carstvom, koja se uređuje u 18. st.

Usporedba arhitekture u toj regiji s onom u civilnoj, banskoj Hrvatskoj, pokazuje bitne razlike, koje su odraz različitih okolnosti i konteksta nastanka. Kao i prostor istočne Hrvatske, radi se u većem dijelu o neoacquisita teritoriju. Graditeljstvo kasnobarokno-klasicističkog razdoblja ne nastavlja se na bogatu arhitektonsku tradiciju, nego nastaje nakon dugotrajne cezure osmanlijske vlasti u sklopu planskog naseljavanja i obnove.‌558 558 Heppner, „Bauboom“ und „Aufbruchsstimmung“, str. 8–9. Starija arhitektura često je bila izgrađena u drvetu, a dotrajale građevine nisu odgovarale novim potrebama. Tu se u punom smislu razvija spomenuti „jozefinski državni arhitektonski identitet“,‌559 559 Benedik, Organisierung und Regulierung, str. 24. a arhitektura pokazuje sličnosti s drugim novostečenim područjima, Galicijom ili Banatom. Vojna krajina je pod upravom Glavnog vojnog zapovjedništva za Hrvatsku, s direkcijama u Karlovcu, Senju, Bjelovaru. Tu se osnivaju i građevni uredi za vojnu krajinu, koji su nadležni i za sakralnu arhitekturu.‌560 560 Jurić, Zbirka planova, str. 515. Pregled te arhitekture donosi Ð. Cvitanović 1985. godine. Naziva je „postbarokna crkvena arhitektura“, ukazuje na zadržane oblike baroka, ali krajnje pojednostavljene, te uvodi termin „barokni funkcionalizam“.‌561 5614 Cvitanović, Sakralna arhitektura, 219–230. Bez znatnijih promjena, crkve tog tipa grade se do trećeg i četvrtog desetljeća 19. st., čime se „trajanje baroka“ u području Vojne krajine produljilo kao i u banskoj Hrvatskoj.

Za uvid u korpus arhitekture tog područja može poslužiti nekoliko karakterističnih primjera. U upotrebi je isključivo trotravejni tip, tako da ovdje možemo koristiti termin „tipična jozefinska crkva“. Po planovima vojne uprave je građena crkva sv. Lovre u Petrinji, 1780., srušena u agresiji 1991., faksimilna obnova dovršena je 2000. godine. U istome tipu J. Stiller gradi pravoslavnu crkvu sv. Nikole u Karlovcu, 1785.-1786., a srodno je oblikovanje i pročelja.

U Hrvatskom državnom arhivu u Zagrebu u „Zbirci planova“ čuvaju se planovi za tipske crkve iz 1826. i župne dvorove iz 1808. za Vojnu krajinu, do sada neobrađeni i neobjavljeni.‌562 562 Hrvatski državni arhiv u Zagrebu, Zbirka planova, inv.br. 490 „Župni dvor“ i inv. br. 286, „Bogoštovane zgrade“. Planovi crkava nastali su u tradiciji Normpläne na što ukazuje sam način crtanja s tlocrtom, presjekom i pročeljem, ali su ovi planovi upotpunjeni i nacrtom bočnog pročelja i uzdužnim presjekom. Odabir tipa i dimenzija, kako stoji uz planove, uvjetovan je brojem vjernika. Raspon tlocrtnih rješenja na planovima, a zastupljena su sva tri osnova tipa crkve, trotravejni, dvotravejni i najsloženiji centralizirani, ukazuje na složeniju sliku arhitekture tog razdoblja. No u realizaciji planova korišten je samo najjednostavniji tip longitudinalne crkve, očito je odabir plana bio vođen samo funkcionalnošću prostora iako su postojale ideje i o složenijim oblikovanju. Nerealizirani planovi tako ukazuju da to razdoblje u arhitekturi čak i na prostoru Vojne krajine nije bilo potpuno lišeno umjetničkih težnji u oblikovanju, no uslijed prilika to nije bilo moguće izvesti.

Slika 5: Nacrt crkve, Hrvatski državni arhiv, Zbirka planova, inv.br. 286/1.

Slika 6: Nacrt crkve, Hrvatski državni arhiv, Zbirka planova, inv.br. 286/3.

Slika 7: Nacrt crkve, Hrvatski državni arhiv, Zbirka planova, inv.br. 286/7.

Obrađeni primjeri sakralne arhitekture rasvjetljavaju „dugo 18.stoljeće“ u graditeljstvu sjeverozapadne Hrvatske i Štajerske, koje pratimo sve do 1830-ih, i pokazuju da se arhitektura promatranog razdoblja ne može svesti samo na konstataciju tipske arhitekture. Koriste se pojednostavljeni barokni tipovi crkava i postoje normirani planovi, a arhitektura kraja 18. stoljeća spoj je težnji za funkcionalnom, racionalističkom arhitekturom i barokne tradicije, kako se očituje u pojednostavljenom četverolistu. Pregled arhitekture pokazuje veći raspon rješenja, a ne samo primjenu jednog tipa, kako se često ističe u literaturi. U novoosvojenom i novonaseljenom području više dolazi do izražaja birokratsko planiranje arhitekture i izvedba svedena na postizanje funkcionalnosti prostora.

U graditeljstvu tog razdoblja provode se bitne reforme u kojima se odražava centralističko uređenje i birokratizacija sustava kao i u drugim sferama. Težnja za ujednačavanjem i uvođenjem normi, koji se odnose na čitavu monarhiji temeljno je obilježje razdoblja. Sakralna arhitektura kao djelatnost s najvidljivijim rezultatima koja se adresira velikom broju korisnika, kroz Normpläne ujednačena i normirana, postaje važan faktor u stvaranju identiteta jedinstvene države.

Izvori

Hrvatski državni arhiv u Zagrebu

Zbirka planova, inv.br. 490 „Župni dvor“ i inv. br. 286, „Bogoštovane zgrade“

Povzetek

„Dolgo 18. stoletje“ v sakralni arhitekturi – tipologija sakralne arhitekture v severozahodni Hrvaški in Štajerski v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja

„Dolgo 18. stoletje“, pojem iz zgodovinskih raziskav, je mogoče uporabiti tudi pri raziskavah sakralne arhitekture v jugovzhodnem delu srednjeevropskega prostora. Tako v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja sledimo zapozneli uporabi tipov sakralne arhitekture, ki so se izoblikovali v poznem baroku. Cilj prispevka je ugotoviti razloge, ki so omogočili in/ali pogojevali dolgo uporabo baročne sakralne arhitekture, zlasti t. i. štirilistnega tipa in tritravejne cerkve.

Poleg tradicije gradbenih delavnic, ki so delovale v regiji, so razlogi dolge uporabe posameznih tipov cerkva v modifikaciji navedenih tipov v začetku 60. let 18. stoletja; ti so se v projektih dunajskega dvornega gradbenega urada (Hofbauamt) pozneje normirali kot modeli za gradnjo sakralnih objektov. Na primerih sakralne arhitekture severozahodne Hrvaške in zagrebške okolice ter ob primerjavi s stavbami iz Štajerske je prikazan razpon rešitev sakralne arhitekture, ki so pogosto kreativna združitev poznobaročne tradicije in novega okusa časa. Kot primer znatno drugačne gradbene produkcije tega obdobja je prikazana tudi arhitektura Vojne krajine.

Ob navedenih dejavnikih je treba preučiti tudi druge okoliščine, ki so omogočile intenzivno gradbeno dejavnost in »dolgo trajanje« poznobaročne sakralne arhitekture, predvsem novonastali položaj po reformi preureditve škofij.

Zusammenfassung

Das »lange 18. Jahrhundert« in der Sakralarchitektur – eine Typologie der Sakralarchitektur im nordwestlichen Kroatien und in der Steiermark in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts und zu Beginn des 19. Jahrhunderts

Das »lange 18. Jahrhundert«, ein Begriff aus der Geschichtsforschung, kann auch auf die Erforschung der Sakralarchitektur im südöstlichen Mitteleuropa angewandt werden. In der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts und zu Beginn des 19. Jahrhunderts fanden nämlich die im Spätbarock entstandenen Typen der Sakralarchitektur noch lange Zeit Verwendung. Im vorliegenden Beitrag sollen die Gründe erörtert werden, die das ermöglichten und/oder bedingten, vor allem in Bezug auf den Vierblatttypus und die Dreijochkirche.

Außer in der Tradition der Bauhütten, die in dieser Region wirkten, sind Gründe für die lang anhaltende Verwendung der einzelnen Kirchentypen auch in den Modifikationen der genannten Typen zu Beginn der 1760er Jahre zu suchen, die später in Projekten des Wiener Hauptbauamts als Sakralbaumodelle normiert wurden. Am Beispiel der Sakralarchitektur Nordwestkroatiens sowie der Umgebung von Agram (Zagreb) und im Vergleich mit Baudenkmälern aus der Steiermark wird das Spektrum der Lösungen in der Sakralarchitektur dargestellt, das sich oft als eine kreative Verbindung von spätbarocker Tradition und zeitgenössischem Geschmack offenbart. Als Beispiel einer grundverschiedenen Bauproduktion jener Zeit wird die Sakralarchitektur an der sogenannten Militärgrenze vorgestellt.

Außer den genannten Faktoren müssen auch spezifische Umstände berücksichtigt werden, die eine intensive Bautätigkeit sowie eine »lange Dauer« der Typen der spätbarocken Sakralarchitektur ermöglichten, vor allem die neuentstandene Situation nach der Diözesanregulierung.

Izvleček

V župnijskem arhivu sv. Jurija v Piranu je mogoče najti veliko podatkov o delovanju piranskih cerkvenih bratovščinah od 17. stoletja dalje. Med drugim v tem fondu najdemo pravilnike, spiske članov ter knjige prihodkov in odhodkov bratovščin, ki so delovale v sklopu te takrat kapiteljske cerkve in imele v njej tudi svoje oltarje. V prispevku bodo predstavljeni novi arhivski dokumenti, ki potrjujejo močno vez med člani bratovščin in beneškimi umetniki. Podrobneje bosta predstavljeni Bratovščina sv. Rešnjega telesa in Bratovščina sv. Jurija ter njuna vidnejša naročila pri takrat vodilnih beneških umetnikih.

KLJUČNE BESEDE

Piran, Benetke, 18. stoletje, Bratovščina sv. Rešnjega telesa, Bratovščina sv. Jurija, Angelo de Coster, praznik sv. Jurija

Med piranskimi naročniki cerkvene opreme beneške provenience so v 17. in 18. stoletju izjemno, vendar še ne dovolj raziskano vlogo igrale bratovščine oziroma njihovi vidnejši člani. Mednje so spadali tudi pripadniki piranskih družin Furegon in Visintin, ki sta bili zaslužni za večino pomembnejših umetnostnih naročil za župnijsko cerkev sv. Jurija. V nekdanjem kapiteljskem, sedaj župnijskem arhivu sv. Jurija v Piranu je mogoče najti veliko podatkov o delovanju tukajšnjih cerkvenih bratovščin od 16. stoletja naprej. Med drugim so v tem fondu ohranjeni statuti (mariegole), seznami članov in bilance poslovanja bratovščin, ki so delovale v okviru tedanje kapiteljske cerkve in so imele v njej tudi svoje oltarje.

S piranskim kapiteljskim arhivom sta se podrobneje ukvarjala Antonio Alisi in Darja Mihelič.‌563 563 Alisi, Pirano, str. 107–108, 119–120; Mihelič, Piranska razglednica, str. 259–261; Mihelič, Elaborat; Mihelič, Kompleks, str. 7–14; Mihelič, Paberki, str. 4–9. Miheličeva je leta 1992 in 1996 v svojih objavah na podlagi dela arhivskih dokumentov rekonstruirala potek gradnje cerkve sv. Jurija.‌564 564 Mihelič, Piranska razglednica, str. 259–261; Mihelič, Kompleks, str. 7–14; Mihelič, Paberki, str. 4–9; Kovač, Apostolski vizitator, str. 47–64. Potek gradnje skupaj z naročanjem cerkvene opreme je nedavno predstavila tudi Mojca Marjana Kovač v svoji doktorski disertaciji, vendar ni upoštevala vseh najnovejših objav Zdenke Bonin, Mateja Klemenčiča, Igorja Weigla, Giorgia Fossaluzze, Vanje Prohinar, Vesne Kamin Kajfež kot tudi ne starejših objav Bernarda Aikeme, Kruna Prijatelja, Janeza Mikuža; Kovač, Zgodovinski razvoj. Alisi je nekaj desetletij prej objavil še danes temeljno delo za kronologijo cerkve sv. Jurija Pirano. La sua Chiesa. La sua Storia.‌565 565 Alisi, Pirano.

Leta 1744 je na območju tedanjega piranskega komuna delovalo 44 bratovščin. Njihove knjige in ostale zadeve je vodil Giacomo Bonifacio, ki se je spomladi 1744 pritožil rašporskemu kapitanu Zuanneju Miniju, da mu bratovščine neredno plačujejo njegovo delo. Rašporski kapitan je ugodil njegovi pritožbi in izdal odločbo, s katero naj bratovščine z letnimi prihodki nad 500 lir plačujejo Bonifaciu po 3 lire in 2 solida, ostale s prihodki pod 500 lir pa liro in 11 solidov. Kapitan je 18. aprila 1744 vizitiral piranski komun in poročilo o obisku in stanju v fontiku, zastavljalnici (Monte di Pietà), komunu in laičnih bratovščinah poslal v Benetke.‌566 566 Radminič Bonin, Bratovščine, str. 81–84.

Ohranili so se tudi podatki o številu piranskih bratovščin za leto 1773. Takratni rašporski kapitan Zuanne Paruta je pregledal poslovanje devetintridesetih bratovščin, ki so delovale na območju piranskega komuna. Čeprav Paruta ni zabeležil skupne vsote bratovščinskih prihodkov, smemo domnevati, da so te imele na voljo precejšnjo vsoto denarja, saj je njihov ostanek predstavljal okoli 18 odstotkov prihodkov komunske blagajne.‌567 567 Prav tam.

Slika 1: Župnijska cerkev sv. Jurija, Piran, notranjščina (pogled proti glavnemu oltarju) (foto: Vesna Kamin Kajfež).

Ob padcu Beneške republike leta 1797 in v času prve avstrijske vladavine (1797–1805) so v Piranu izumrle nekatere stare plemiške družine, med njimi tudi Petronio-Caldana, katere člani so bili še nekaj let poprej zaslužni za največja umetnostna naročila. V začetku 19. stoletja se je v Piranu izoblikoval nov sloj premožnega meščanstva, sestavljen iz lastnikov posestev na komunskem ozemlju in v solinah, ki je prevzel vlogo nekdanjih patricijskih družin. Korenite spremembe tako na cerkvenem kot tudi na socialnem področju je prineslo šele kratko napoleonsko obdobje, ki ga v Istri zaznamuje najprej obdobje Italijanskega kraljestva (1806–1809) in zatem Ilirskih provinc (1809–1813). Že leta 1805 je Napoleon v skladu s konkordatom s papežem Pijem VII. dobil pravico imenovati škofe na območju Italijanskega kraljestva; takrat so bile v Istri začasno ukinjene škofije v Pulju, Poreču in Novigradu, ostala je le še koprska škofija.‌568 568 Žitko, Zgodovina samostana, str. 52–54. V dokumentu z dne 19. septembra 1806 je razvidno, da so Francozi ukinili 21 bratovščin, ki so imele skupno 3.510 lir premoženja.‌569 569 Radminič Bonin, Bratovščine, str. 81–84. Ob samostanih je odredba 26. maja 1808 predvidela tudi razpustitev vseh bratovščin razen bratovščin sv. Rešnjega telesa. Lokalnim bratovščinam sv. Rešnjega telesa so francoske oblasti pripisale napol uradni značaj ter jih celo na novo ustanavljale.‌570 570 Žitko, Zgodovina samostana, str. 52–54.

Vodilno vlogo pri prenosu slikarskih »idej« med Benetkami in Piranom v 18. stoletju so imeli člani Bratovščine sv. Jurija in Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Obe sta igrali pomembno vlogo pri naročanju cerkvene opreme, skrbi za svoj oltar in opravljanju s preostalim premoženjem. Bratovščini sta imeli na voljo precejšne premoženje, kar jima je omogočalo izvedbo večjih in finančno zahtevnejših projektov: naročilo novega oltarja, kipa, slike, lestencev ... Člani so morali namreč plačevati letno članarino (luminaria), posamezniki pa so ji z volili zapuščali nepremičnine in denar, ki so ga nato z zakupi in drugimi finančnimi dejavnostmi plemenitili.

Bratovščina sv. Rešnjega telesa

Pri preučevanju piranske bratovščine sv. Rešnjega telesa se lahko opremo na primerjavo s sorodnimi bratovščinami v Benetkah.‌571 571 Za delovanje bratovščin v Benetkah arhivske dokumente hranijo predvsem: Archivio di Stato (Provveditori de Comun, Milizia da Mar), Archivio del Civico Museo Correr in Archivio Storico di Patriarchale di Venezia. Glej tudi: Sbriziolo, Per la storia, str. 405–442; Pullan, La politica sociale, str. 9–112; Gastone, Le scuole, str. 15–21. Za bratovščine na območju današnje Slovenske Istre glej zlasti: Kontestabile Rovis, Arhivsko gradivo, str. 65–66; Bonin, Statut bratovščine svetega Andreja iz Kopra iz leta 1576, str. 155–160; Bonin, Oris razvoja, str. 357–388; Bonin, Mariegola, str. 129–148; Bonin, Ubožne ustanove, str. 7–32; Radminič Bonin, Bratovščine; Kamin, Piranska bratovščina, str. 31–38; Kamin, Člani, str. 122–123. V prvih letih 16. stoletja so začeli po vseh župnijskih cerkvah v Benetkah ustanavljati bratovščine sv. Rešnjega telesa (scuole de Santissimo Sacramento).‌572 572 Zgolj v župniji sv. Marka (Parrocchia di San Marco) ni bilo bratovščine sv. Rešnjega telesa, v drugih 70 župnijah pa naj bi obstajala vsaj po ena bratovščina; Gastone, Le scuole, str. 20–21. Prvo bratovščino sv. Rešnjega telesa so v Benetkah ustanovili člani Sveta deseterice (Consiglio di Dieci) 2. junija 1395 in je bila dostopna tako moškim kot ženskam.‌573 573 Kdor je v Benetkah želel ustanoviti bratovščino, je moral prositi Svet deseterice za predhodno dovoljenje (previa licenza), kasneje pa je moral za dokončno potrditev predložiti še bratovščinska pravila oz. statut. V kolikor je bratovščina želela imeti sedež v župnijski cerkvi, se je morala sporazumeti s cerkvenim kapitljem; če pa je bil sedež v redovni cerkvi, pa z redovniki oz. redovnicami samostana. Ta dogovor je moral biti potrjen z notarskim aktom, kjer so bile med drugim zabeležene tudi vse pravice in obveznosti članov bratovščine (lastništvo oz. uporaba oltarja, organizacija maš, uporaba grobnic); Radminič Bonin, Bratovščine, str. 38. Po drugi strani pa lahko piransko bratovščino sv. Rešnjega telesa primerjamo tudi s sorodno bratovščino v Kopru, ki se omenja že leta 1517, vendar jo je leta 1550 koprski škof Tomaso Stella ukinil in leta 1558 ustanovil novo.‌574 574 Bonin, Oris razvoja, str. 366, 371.

Ko je koprsko škofijo med 4. in 22. februarjem 1580 kot vizitator obiskal veronski škof Agostino Valier, je v Kopru naštel 20 bratovščin, med njimi tudi prenovljeno Bratovščino sv. Rešnjega telesa.‌575 575 Lavrič, Vizitacijsko poročilo; Lavrič, Podoba Kopra, str. 65–72. V istem času Valier našteje 6 bratovščin v Izoli in 20 v Piranu; Lavrič, Vizitacijsko poročilo, str. 195–196; Bonin, Oris razvoja, str. 366–371. Ekonomska moč bratovščin vsekakor ni mogla ostati neopažena, saj je bratovščinsko denarno premoženje samo v Kopru znašalo kar 40 % občinskega proračuna.‌576 576 Bonin, Oris razvoja, str. 364.

Zgleden primer, kako je odmevala apostolska vizitacija kot posledica tridentinskega koncila pri umetnostnih naročilih, je ravno Valierjeva vizitacija v letih 1579 in 1580, saj so po njegovem obisku v Piranu zamenjali kar nekaj oltarjev in slik.‌577 577 Kapiteljska cerkev je imela v času Valierjeve vizitacije štirinajst oltarjev. Glavni oltar je bil posvečen sv. Juriju, ki je imel veličastno oltarno sliko (palam honorificam). Pri njem je mašo opravljala tudi Bratovščina sv. Jurija. V cerkvi sta goreli dve »večni luči« v čast Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Med drugim je Bratovščina sv. Rešnjega telesa upravljala tudi piranski špital, ki je bil ustanovljen 14. decembra 1222; Kovač, Apostolski vizitator, str. 47–64; Radminič Bonin, Bratovščine, str. 72–74. Na slednje je med prvimi opozoril Edvilijo Gardina. Po njegovem naj bi prav Valierov prihod spremenil »anemičnost lokalnega slikarstva pred letom 1580« in odločno posegel v »nemotivirana naročniška okolja«.‌578 578 Gardina, Zorzi Ventura Brajković,str. 27.

Dobro stoletje pozneje koprski škof Paolo Naldini (1686–1713) v svoji Corografii omenja piransko bratovščino sv. Rešnjega telesa z besedami:

»S‘intitola la prima dell‘Augustissimo Sacramento con Cappa Rossa, degna liurea di quel Signore, che grondante di Sangue imporporò de‘suoi Candidazi le sacre Stole; erisiede nella Collegiata copiosissima de‘Confratelli«; [»Prva ima ime po Najsvetejšem, njeni pripadniki nosilo rdečo kuto, oblačilo, vredno Gospoda, ki je s svojo krvjo obarval sveta oblačila teh svojih častilcev; ta bratovščina ima svoj sedež v kapiteljski cerkvi«].‌579 579 Naldini, Corografia ecclesiastica, str. 320; gl. tudi: Naldini, Cerkveni krajepis, str. 233.

Pri Naldiniju najdemo omembo tudi istoimenske koprske bratovščine:

»Anteriore ad ogni altra nel lustro dell‘Oratorio sarebbe la Confraterna del Augustissimo Sacramento se intorno al mille cinque cento cinquanta per inganno diabolico, di falsi riti sinistramente inbeuuta, non sifosse poi da Tomaso Stella suppressa, ed estinta. La moderna però, che nel susseguente cinquantotto dallo stesso Prelato, s‘institui, come non mai degenere da se medesima, consincera, ed indefelsa pietà assiste alle qoutidiane funttioni del divinissimo Sacramento; così riccorrendo di questo la solenne Festività suole condecorare colla Santa Messa la propria Sala, che è il suo divoto Oratorio«; [»Bratovščina najsvetejšega Zakramenta bi bila med vsemi bratovščinami prva po blišču svojega oratorija, če je okoli leta 1550 zaradi njene peklenske prevare Tomaž Stella ne bi bil prepovedal in razpustil. Nova, ki jo je kasneje leta 1558 ustanovil isti škof, se nikoli ni izneverila svojim načelom in se v svoji iskreni in neskončni milosti vsak dan udeležuje opravil božanskega zakramenta, med obhajanjem slovesnih praznikov pa običajno s sveto mašo olepša tudi svojo dvorano, ki je obenem njen posvečen oratorij«].‌580 580 Naldini, Corografia ecclesiastica, str. 247–248; gl. tudi: Naldini, Cerkveni krajepis, str. 180.

Slika 2: Angelo de Coster, Procesija sv. Jurija, 1709, zakristija župnijske cerkve sv. Jurija, Piran (foto: Damir Tulić).

V kapiteljskem arhivu sv. Jurija se je ohranil tudi statut Bratovščine sv. Rešnjega telesa »Statuto della Veneranda Confraternita del S.mo Sacramento nella Chiesa Parrocchiale ed Insigne Collegiata di S. Giorgio M. in Pirano [Capodistria, Tipografia Cobol–Priora, 1892]« in navodila za člane te iste bratovščine »Istruzione doveri e diritti dei confratelli ascritti alla Confraternita del S.mo Sacramento Pirano [Trieste, Tip. Società dei Tipografi.]. Statut je predvideval, da bratovščino v organizacijskem in upravnem smislu vodijo laiki, duhovnik pa se je lahko sicer vključil v bratovščino, če je opravljal neko dejavnost (kot glasbenik), vendar ni imel aktivne ne pasivne volilne pravice. Vodja bratovščine je bil vsako leto voljeni gastald, ki je skupaj s pisarjem, blagajnikom in drugimi sestavljal vodstvo bratovščine (banco). Piransko bratovščino so ustanovili predvsem zaradi čaščenja Svetega rešnjega telesa:

Slika 3: Angelo de Coster, Procesija sv. Jurija, 1709, zakristija župnijske cerkve sv. Jurija, Piran, detajl (foto: Damir Tulić).

»La Confraternita si propone anzi tutto di promuovere la devozione verso Il S.mo Sacramento dell‘Eucarestia, e la pubblica adorazione della medesima nelle diverse forme liturgiche prescritte o sancite da un uso lodevole«.‌581 581 KAP, Statuto della Veneranda Confraternita del S.mo Sacramento nella Chiesa Parrocchiale ed Insigne Collegiata di S. Giorgio M. in Pirano (Capodistria, Tipografia Cobol–Priora, 1892), art. 1.

Glavne naloge članov so bile seveda čaščenje evharistije, udeleževanje in sodelovanje pri mašah in procesijah in delovanje v skladu s statutom:

»I membri della Confraternita oltrechè darsi premura di osservare i divini comandamenti, i precetti della Chiesa, di frequentare i Ss. Sacramenti, e di osservare i doveri del proprio stato, devono studiarsi:

a) d‘intervenire possibilmente alle sacre funzioni parrochiali anti e pomeridiane nelle Domeniche e Feste, segnatamente nella 3.ª Domenica del mese alla processione teoforica nell‘interno della Chiesa;

b) pubblica solenne del Corpus Domini;

c) all‘adorazione del S.mo Sacramento durante l‘esposizione in forma quaranta ore, – nell‘ ora e coi devoti della contrada che verrà loro indicata;

d) Compito dei confratelli si è pure l‘accompagnamento del S.mo Viatico, d‘agevolarsi mediante opportuno regolamento«.‌582 582 Prav tam, art. 3.

Med največjimi stroški, ki jih najdemo navedene v dveh ohranjenih bratovščinskih knjigah piranske bratovščine sv. Rešnjega telesa za obdobje 1620–1718 in 1720–1785 so bili stroški za bogoslužje, nakup voska in olja za »večno luč« ter vzdrževanje bratovščinskega premoženja in nepremičnin (vinogradi, oljčni nasadi, hiše). Člani bratovščine so bili namreč dolžni skrbeti za svoj oltar v cerkvi, ostale člane, bolne, otroke in redne letne procesije. Vendar pa se med vrsticami »skriva« tudi marsikateri drobec o umetnostnih naročilih, nenazadnje pa tudi podatki o naročilu slike majhnih dimenzij s prizorom procesije na praznik sv. Jurija (23. aprila). Leta 1709 so tako člani omenjene bratovščine Angelu de Costerju (1680–1736),‌583 583 Za Angela de Costerja glej: Prijatelj, Slike, str. 55–58; Aikema, Tra oltramontani, str. 251–260; Cipriani in Valeriani, I disegni di figura, str. 25–54; Craievich, Angelo de Coster, str. 203–205; Craievich, De Coster Angelo, str. 819; Kamin, Piranski sliki, str. 41–48; Kamin, Angelo de Coster, str. 29. Avtorica članka pripravlja doktorsko disertacijo z naslovom Življenje in delo beneškega slikarja med Benetkami, Rimom in Piranom: Angelo de Coster (1680−1736). beneškemu slikarju flamskega rodu, plačali 30 lir za sliko, ki kaže dogajanje na praznik sv. Jurija:

Slika 4: Kapiteljski arhiv Piran, Bratovščinska knjiga sv. Rešnjega telesa, fol. 258r (foto: Vesna Kamin Kajfež).

»per contati ad S. [Signor] Angelo de Coster pitor per la paletta L. [Lire] 30:–».‌584 584 KAP, Bratovščina sv. Rešnjega telesa, fol. 258r.

Slika 5. Kapiteljski arhiv Piran, Bratovščinska knjiga sv. Jurija, 1640–1716, naslovnica (foto: Vesna Kamin Kajfež).

Gre za slikarja, katerega opus je bil do sedaj spregledan pri pregledih beneškega slikarstva poznega 17. in zgodnjega 18. stoletja. Novo odkritje pomembno dopolnjuje njegov, do danes maloštevilni opus. De Coster je na sliki upodobil piranske meščane skupaj s člani bratovščin, ki nosijo kip sv. Jurija na konju. Sledita jim dve skupini redovnikov – piranski minoriti in frančiškani iz sosednjega Bernardina –, duhovniki in podestà s spremstvom. Kip nosijo člani Bratovščine sv. Križa, sledijo jim piranski meščani, nato ostali člani Bratovščine sv. Križa, Bratovščine sv. Janeza Krstnika in oblečeni v rdeče člani Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Na sliki upodobljeni kip sv. Jurija se žal ni ohranil, saj od okoli leta 1720 v procesijah nosijo figuralno skupino sv. Jurija na konju z zmajem in sv. Marjeto, ki jo danes hranijo v župnijskem muzeju sv. Jurija.‌585 585 Plastika se prvič omenja leta 1723, ko se je zlomila leva konjeva noga, kar je popravil beneški zlatar 23. oktobra 1723. Takrat so za hranjenje te skupine naročili posebno škatlo. Bratovščina sv. Jurija, lastnica kipa, je dala poslikati pri Piazzetinem učencu prt. Kip sv. Jurija so v procesiji na svetnikov praznik, 23. Iz leta 1702 se je v Bratovščinski knjigi sv. Jurija ohranil podatek o starem procesijskem kipu. Gre za kip, ki ga je najverjetneje upodobil de Coster na svoji upodobitvi:

»per giro fatto dal S. Ragionato Venier, disse con ordine spettabili Signori sindici alla dita [detta] di Statua San Zorzi et è per la statua d‘argento per poner la Reliquia del Santo L. 99:4«.‌586 586 aprila, nosili štirje pripadniki njegove bratovščine. Alisi skupino datira v čas okoli 1720; Simoniti, Zakladi, str. 136; Alisi, Pirano, str. 138–141. KAP, Bratovščinska knjiga sv. Jurija, 1640–1716, fol. 117r.

Člani bratovščin so bili v procesiji oblečeni v oblačila, ki so bila zunanji znak njihovi pripadnosti bratovščinam. Na kratko jih je leta 1700 opisal Paolo Naldini v Corografia ecclesiastica o sia descrittione della città, e diocesi di Giustinopoli detta volgarmente Capo d‘Istria:

»S‘intitola la prima dell‘Augustissimo Sacramento con Cappa rossa [Bratovščina sv. Rešnjega telesa, op. avtorice], degna liurea di quel Signore, che grondante di Sangue imporporò de‘suoi Candidati le sacre Stole; erisiede nella Collegiata copiosissima de‘Confratelli. L‘altra di S. Gio: Battista veste l‘habito bianco [Bratovščina sv. Janeza Krstnika, op. avtorice]; nè meglio potea contestare la propria divotione verso il Santo Precursore suo Titolare: … La terza ascritta al Confalone del Santissimo Crocifisso di Roma, in dossa la veste nera [Bratovščina sv. Križa, op. avtorice], quasi con quell‘oscure granmaglie adombri l‘immenso duolo, con cui compiange l‘acerba morte del nostro Redentore; e sì ricovera nella Chiesa del Santo Proto martire Steffano«; [»Prva ima [Bratovščina sv. Rešnjega telesa, op. avtorice] ime po Najsvetejšem, njeni pripadniki nosijo rdečo kuto, oblačilo, vredno Gospoda, ki je s svojo krvjo obarval sveta oblačila teh častilcev; ta bratovščina ima svoj sedež v kapiteljski cerkvi. Bratovščina sv. Janeza Krstnika nosi belo obleko, ki je zagotovo najboljše sredstvo za izražanje predanosti svetemu Kristusovemu predhodniku, po katerem so se poimenovali. … Tretja bratovščina, zaobljubljena praporu sv. Križa iz Rima, nosi črno haljo, kot da bi s temno žalno obleko skrivala brezmejno bolečino, s katero objokuje bridko smrt našega Odrešenika; zavetišče imajo v cerkvi prvega mučenca sv. Štefana«].‌587 587 Naldini, Corografia ecclesiastica, str. 320–321; glej tudi: Naldini, Cerkveni krajepis, str. 233–234.

Bratovščina sv. Jurija

Piranska bratovščina sv. Jurija je bila – poleg bratovščine sv. Rešnjega telesa – najpomembnejša pri naročanju cerkvene opreme in skrbi za svoj oltar in ostalo premoženje. Bratovščina je, podobno kot bratovščina sv. Rešnjega telesa, razpolagala s precejšnim premoženjem, kar ji je omogočalo večje projekte: nov oltar, kip, slika, lestenci ... Člani so morali namreč plačevati letno članarino (luminaria), posamezniki pa so ji z volili zapuščali nepremičnine in denar, ki so ga nato z zakupi in drugimi finančnimi dejavnostmi plemenitili.

Ohranjena knjiga bratovščine sv. Jurija za obdobje med leti 1640 in 1716 predstavlja bogat vir za vpogled v stanje naročništva okoli leta 1700. Tako so 17. aprila 1694 zapravili ogromno vsoto v višini 1672 lir in 6 soldov za dva nova svečnika (un paio candelieri), ki ju je izdelal zlatar Lorenzo Grigij (propria mano del Sig. Lorenzo Grigij orefice).‌588 588 KAP, Bratovščinska knjiga sv. Jurija, 1640–1716, fol. 105r. Naslednje leto, 15. marca, je blagajnik zavedel nakup štirih svetilk (lanterne) v skupnem znesku 9 lir 16 soldov.‌589 589 Prav tam, fol. 106r. Leta 1699 so pri zlatarju v Benetkah (all‘orefice in Venetia) naročili novo svetilko (cesendello), ki je služila za razsvetljavo svete podobe. Zlatarju so za končni izdelek plačali 362 lir in 14 soldov.‌590 590 Prav tam, fol. 113r.; cesendelo – piccola lampada o lampana; ma intendiamo propr. Quella che tienai appesa con lumicino dinanzi a qualche imagine divota; Boerio, Dizionario del dialetto veneziano, str. 123. Člani omenjene bratovščine so leta 1702 plačali 99 lir in 4 solde za kip sv. Jurija, ki so ga nosili v procesijah:

»alla dita di Statua San Zorzi, et è per la Statua d‘argento per poner la Reliquia del Santo«.‌591 591 Prav tam, fol. 117r.

Tri leta kasneje, 15. aprila 1705, le nekaj dni pred praznovanjem svetnikovega praznika 23. aprila, so zavedli nakup štirih oblačil za potrebe nošenja kipa v procesiji (per tanti spessi in quatro abiti di Portar il Santo in Procesione) v višini 85 lir in 4 solde.‌592 592 Prav tam, fol. 122r.

Slika 6: Angelo de Coster, Čudež sv. Jurija, 1705–1706, župnijska cerkev sv. Jurija, Piran (foto: Vesna Kamin Kajfež).

Večje naročilo s strani članov omenjene bratovščine zasledimo v računskih beležkah, ki navajajo, da so njeni člani 17. septembra 1705 beneškemu slikarju flamskega rodu Angelu de Costerju plačali predujem v višini 310 lir za sliko Čudež sv. Jurija (danes v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu) na podlagi risbe, ki jo je slikar predložil.‌593 593 Risba se nam žal ni ohranila. Zapis so zavedli šele 14. januarja 1706. Preostanek plačila, 434 lir, so zabeležili 5. maja 1706.‌594 594 KAP, Bratovščinska knjiga sv. Jurija, 1706, fol. 124r. Prvi je delno objavil arhivske podatke o plačilu slike Antonio Alisi; Alisi, Pirano, str. 129. De Coster je za Čudež sv. Jurija tako prejel skupno plačilo v višini 744 lir. V knjigi odhodkov in prihodkov najdemo tudi podatek, kako je članom bratovščine uspelo zbrati dokaj visoko vsoto za plačilo de Costerju. Tako med prihodki za leto 1706 zbudita pozornost dva zapisa: prvi z dne 21. aprila, ki govori o delno zbrani vsoti namenjeni za poravnanje stroškov dokončanja slike v višini 433 lir in 13 soldov:

»Adi detto [21 Aprile] per tanti ricevuti di Elemosina per la Terra per la Fabricatione del quadro posto in Chiesa di San Giorgio giusto alle notte di nomi di diversi particolari come in quele Lire quatro cento e trenta tre denari Val[ore] L. [Lire] 433:13«

in drugi zapis, ki beleži zbrano preostalo manjkajočo vsoto za sliko Čudež Sv. Jurija:

»Adi 30 [30. april 1706] detto per tanti ricavati di Elemosina per la Terra per la Fabricacione del quadro posto in chiesa di San Giorgio Val[ore] L. [Lire] 59:9«.‌595 595 KAP, Bratovščinska knjiga sv. Jurija, 1706, fol. 123v.

Visok znesek je članom bratovščine uspelo zbrati s pomočjo miloščine, ki so jo piranski meščani namenili novi pridobitvi.

Slika 7. Angelo de Coster, Čudež sv. Jurija, 1705–1706, župnijska cerkev sv. Jurija, Piran, detajl (foto: ZVKDS OE Piran).

Uporaba župnijskih knjig – v našem primeru knjig piranskih bratovščin – kot vira pri umetnostnozgodovinskih raziskavah nam pomaga pri določanju časa nastanka slik, prostora, v katerem je slikar deloval, ključnega pomena pa so seveda tudi pri sestavah biografij umetnikov (primer Angela de Costerja). Na podlagi raziskave družbenega profila naročnikov – članov piranskih bratovščin – smemo sklepati, da so bili beneški umetniki posebej priljubljeni v krogu članov piranskih bratovščin in premožnejših meščanov. Njihove naročniške vzgibe ter prisotnost de Costerjevih slik v Piranu tako lahko razumemo tudi v smislu potrjevanja in uveljavljanja njihovega položaja v družbenih in kulturnih krogih na eni strani ter okusa in naročniških trendov na drugi strani.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Die Piraner Bruderschaften im 18. Jahrhundert und ihre Kunstaufträge

Unter den Auftraggebern von Kircheneinrichtung venezianischer Herkunft spielten im 17. und 18. Jahrhundert eine wichtige, in Piran (Pirano), Izola (Isola) und Koper (Capodistria) jedoch zu wenig erforschte Rolle die Bruderschaften bzw. einige von deren hervorragenden Mitgliedern. Zu diesen zählten auch Angehörige der vornehmen Piraner Familien Furegon und Visintin, die sich um die Mehrzahl der bedeutenderen Kunstaufträge für die Georgskirche in Piran verdient gemacht haben. Im ehemaligen Kapitel-, dem heutigen Pfarrarchiv in Piran befindet sich ein umfangreiches Quellenmaterial über das Wirken der Piraner Bruderschaften seit dem 16. Jahrhundert. Unter anderem findet man im einschlägigen Fond Statute (marinegole), Mitgliederlisten und Bilanzen der Bruderschaften, die im Rahmen der ehemaligen Kapitelkirche wirkten und dort auch ihre Altäre hatten.

Im Beitrag werden neue Archivdokumente vorgestellt, die von einer engen Bindung zwischen Bruderschaftsmitgliedern und venezianischen Künstlern zeugen. Eingehend werden die Fronleichnams-Bruderschaft (Confraternità del Santissimo Sacramento) und die Bruderschaft des hl. Georg (Confraternità di San Giorgio) sowie ihre bedeutenderen Aufträge an die damals führenden venezianischen Künstler behandelt. Die Mitglieder der namhaftesten Piraner Familien machten sich, allem Anschein nach, um die großen Kunstaufträge für die Pfarrkirche des hl. Georg seit der Mitte des 17. Jahrhunderts verdient.

Izvleček

Prispevek skuša osrednjo figuro pesnitve Franceta Prešerna Turjaška Rozamunda, Rozamundo, povezati z deklico iz zakonske zveze Valvasor/Auersperg, Marijo Eleonoro Ignacijo baronico Valvasor z redovnim imenom m. Katarina.

KLJUČNE BESEDE

m. Katarina, France Prešeren, Turjaška Rozamunda, uršulinski samostan, Valvasor

Turjaška Rozamunda je poleg Urške (iz pesnitve Povodni mož) Slovencem morda najbolj poznana ženska literarna figura. Prešernovi zaključni verzi španske romance »Rozamunda grede v klošter,/ čast ljubljanskih nun postane«‌596 596 Prešeren, Turjaška Rozamunda. Pesnitve in pisma, str. 26–29. so skoraj del narodovega, šolskega spomina. Najdeni dokument v Nadškofijskem arhivu Ljubljana morda daje nove razsežnosti za poznavanje in razumevanje Prešernove pesnitve. Kajti branje Zapisnika o zaslišanjih deklet, ki so želele vstopiti v samostan pri sv. Uršuli v Ljubljani, Acta in collocutio S. Ursula Labaci die 27. Apr. 1713, v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, nam je nehote priklicalo v spomin omenjene Prešernove verze. Ob nadaljnjem raziskovanju smo se morali vprašati, ali je upodobitev Prešernove Rozamunde res zgolj kliše, prevzet zgled po španskih romancah, naslon na poetiko domače ljudske pripovedne pesmi iz okolice Kočevja‌597 597 Paternu, France Prešeren, str. 101. ali pa – tudi pesniška upodobitev prepoznavne redovnice?

Literarne zgodovinarje »Rozamunda preseneča s svojo trdoto, ukazovalnostjo in ošabnostjo…«,‌598 598 Prav tam, str. 100. opisujejo jo kot prevzetno, samovšečno, odločno, dosledno in trmasto. To podobo smo primerjali s psihološkim portretom Marije Eleonore Ignacije baronice Valvasor oziroma m. Katarine po nekrologu, ki je ohranjen v Arhivu uršulink v Ljubljani. Zaradi skupnih značajskih potez popolne predanosti in zaverovanosti je njun napuh dopuščal le doslednost, odločnost in trmo, gorečnost, odvisnost od hitre in odločne (jezljive) narave, pomembne so bile le zmage itn.‌599 599 AUL, fasc. 42, Nekrolog, prepis št. 86, str. 99.

Lika redovnice in literarne junakinje sta si značajsko tako zelo podobna, da lahko dopustimo možnost, da je Prešeren poznal življenjsko zgodbo m. Katarine. Podrobnosti iz treh dokumentov lahko podprejo to predpostavko.

O Turjaški Rozamundi

S primerjanjem značajskih potez Rozamunde in m. Katarine lahko povežemo obe »dekleti« v enotno zgodbo. Prav gotovo pesnik ni povsem po naključju izbral Turjačanke za osrednji ženski lik španske romance, obstaja pa verjetnost, da je v romanci upodobil prepoznavno ljubljansko redovnico. Prešeren je pesnitev vsebinsko zajel iz zgodovinskega okvira bojev s Turki z osrednjima junakoma iz plemiških družin Auersperg in Ostrovrhar, ki sta se odlikovali v protiturških bojih. Pesnik, ki se je zagotovo zanimal za starožitnosti,‌600 600 Janez Trdina se spominja srečanja s pesnikom v Moje življenje, str. 265–266: »Prešeren nas je kaj lepo opominjal, naj se pridno učimo, naj beremo razen šolskih tudi druge knjige in ne le nemške, ampak tudi slovenske, naj hodimo pogostoma v muzej. V njem naj si ogledamo vsako reč natanko, ne pa da bi divjali kakor kozli iz ene sobe v drugo.« pa bi lahko pri pesnitvi Turjaška Rozamunda »uporabil« življenjsko zgodbo redovnice sv. Uršule, podobno kakor je v pesnitvi Povodni mož povzel zgodbo Urške Šeferjeve iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.‌601 601 Prešeren, Pesnitve in pisma, str. 285.

Romanco Turjaška Rozamunda, s prvotnim naslovom Romanca od lepe Radolčanke, je France Prešeren spesnil leta 1831. Dvajsetega februarja 1832 je pisal Matiji Čopu in v drugem delu pisma je, pod mednaslovom Vertatur/Zamenjati, nekaj besed namenil uredniku Kranjske Čbelice Mihi Kastelicu:

Podobica ljubljanskih uršulink, prva polovica 18. stoletja (hrani MGML).

»Sollte die Romanze od lepe Radolčanke noch nicht gedruckt sein, so ersuche ich den Kastelic, alles auf Radolca bezügliche in Turjačan und Turjačanka, wie es ursprünglich war, umzuändern, weil die Skansion Radolčan, Radolški viel härter als Turjačan, Turjaški ist. Für diesen Fall würde ich Dich ersuchen, genau nach zu sehen, ob die Abänderung konsequent durchgeführt wurde. … Dr. Franz Xav. Prešeren «‌602 602 Prav tam, str. 225–226. »Če Romanca od lepe Radolčanke še ne bi bila natisnjena, prosim Kastelca, naj vse, kar se nanaša na Radolco, spremeni v Turjačan in Turjačanka, kakor je prvotno bilo, ker je skanzija Rado¯lčan, Rado¯lški mnogo trša kakor Turja¯čan, Turjaški. Za ta primer bi Te prosil, da natanko pregledaš, če se je sprememba dosledno izpeljala …«

Pesnik si je, po pismu sodeč, dvakrat premislil, preden so pesem natisnili, kar izvemo iz navedka, da naj bo pesem takšna, kot jo je najprej napisal: Turjačanko je spremenil v Radovljičanko, se ponovno premislil, zaradi primernejše skanzije. Urednik je moral vstaviti imena Turjačanka in Turjak namesto Radolčanka in Radovljica.‌603 603 Paternu, France Prešeren, str. 101. Podobno je pesnik lipo pred Turjaškim gradom zaradi metričnih potreb »spremenil« v hrast. Pesnitev je izšla v tretjem letniku Čbelice pod naslovom Romanca od Turjaške Rozamunde, v »edler Blüthen der krainischen Muse bestimmten Zeitschrift«,‌604 604 Laibacher Zeitung Amts Blatt, no. 70, 11. junij 1831, str. 494. tako kot je pesnik v pismu zahteval.

Prešernov čas o Turkih

V času pisanja Turjaške Rozamunde najdemo v Ljubljanskem časopisu, »lajbaherci«, več političnih novic, ki so se nanašale na Turčijo, npr. o boju Grkov za osvoboditev izpod Turkov, in morda so bili tudi zato pesniku Turki in njihovi vpadi na slovensko ozemlje zato še bolj v zavesti.‌605 605 Pregledali smo letnike od leta 1829 do 1832.

Prav tako je Laibacher Zeitung z vabilom tudi večkrat vabil na predstavo stanovskega gledališča v Ljubljani in morda si je Prešeren celo ogledal domoljubno dramo »Herbert Freyherr von Auersperg, ein historisch vaterländisches Drama in Vier Acten von J. A. Babnigg.«‌606 606 Inteligenz Blatt zur Laibacher Zeitung, 15. december 1831, str. 654. Na dan predstave 17. decembra 1831 se je oglas ponovil. Gre za dramo o najslavnejšem med Auerspergi, o baronu Herbardu Turjaškem (1528–1575), velikem vojskovodji v bojih s Turki, ki mu je za zasluge v bojih pripadla funkcija kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika Hrvaške vojne krajine. Še posebej je bila odmevna njegova smrt: leta 1575 so ga v bitki pri Budačkem Turki ubili, njegovo glavo pa so nato poslali sultanu v Carigrad.‌607 607 Preinfalk, Auerspergi, str. 95–96. Kasneje jo je morala družina za drag denar odkupiti.

Prešeren in Radovljica

V času, ko je Prešeren pisal romanco, se je po uspešno opravljenih rigorozih na Dunaju vrnil v Ljubljano in se zaposlil. Tedaj so ga hoteli domači in prijatelji oženiti.‌608 608 Prešeren, Pesnitve in pisma, str. 269. Nekaj pojasnil o osebnem življenju Prešerna v času pisanja romance morda ponuja tudi njegova pesnitev Ponočnjak,‌609 609 Prav tam, str. 111–113. kjer omenja »Radolco« v povezavi s svojo nezvestobo: »Bil korenjak je razujzdan,/ devištva tat, vas‘vav‘c,/ nobeno božjo noč ugnan/ dekličov zapelj‘vav‘c« in »V Radólj‘co gre nedeljski dan, nebeški kruh užit,/ zagleda fant moj razujzdan lepote njene svit«. Balada je slonela na pesnikovi nezvestobi do Marije Kajetane ali verjetneje Ivane, njene mlajše sestre, Khlunove, Gradčanke, svakinje ljubljanskega svetnika Krizostoma Snoja.‌610 610 Prav tam, str. 269.

Pesnikovo razmerje z »nemškuto«, kakor je Khlunovo sam imenoval,‌611 611 Slodnjak, Prešernovo življenje, str. 40. je trajalo nekaj časa, nato pa se je razdrlo tudi zaradi velike dovzetnosti Prešerna za ženske čare. Katero dekle ga je zavrnilo v Radovljici, da se ji skušal maščevati s prispodobo prevzetne Rozamunde, ni znano. Literarni zgodovinarji pa menijo, da je Ponočnjak tudi poduk svaku Jožetu Vovku, ki je bil, tako kot pesnik, neugnan vasovalec.‌612 612 Prešeren, Pesnitve in pisma, str. 269 in 319. Pesem Ponočnjak je hotel objaviti v četrtem letniku Čbelice, a mu jo je črtal Čop, prvi cenzor, da bi odvrnil nevarnost, ki je grozila almanahu zaradi pripravljajočega se janzenističnega protesta zoper »kvantarsko in protiduhovniško« vsebino.

Zanimiva je primerjava uporabe literarnih in »resničnih« deklet v dveh pesnitvah, Turjaški Rozamundi in Povodnem možu: v prvem natisu Povodnega moža v prvem zvezku Čbelice je bila prevzetna deklica kar Zalika Dolenčeva, dekle, ki Prešernu ni vračalo ljubezni in se ji je hotel »po pesniško« maščevati. V Poezijah pa je Zalika že Urška, prevzetna ljubljanska lepotica.

Uršulinke in Prešeren

V Prešernovem času je bilo delo prednice uršulink m. Ksaverije Petersen odmevno v mestu. Prednica je želela dvigniti kvaliteto in ugled šole – redovnicam je omogočila temeljitejšo izobrazbo v znanju tujih jezikov, predvsem francoščine, in umetnosti. Gregor Rihar jih je učil igranja na orgle, slikanja pa Matevž Langus, dober Prešernov prijatelj!‌613 613 Kogoj, Uršulinke, str. 60. In prav v prijateljskem razmerju Prešeren – Langus – Langusove učenke-slikarke iz uršulinskega samostana lahko najdemo povezavo, da bi pesnik lahko preko prijatelja ali od samih slikark uršulink zvedel za življenjsko zgodbo m. Katarine.‌614 614 V muzejskih zbirkah so ohranjene upodobitve dveh slikark uršulink, Langusovih učenk. Vabljiv motiv vedute Ljubljane s Šišenskega hriba sta naslikali s. Jožefa (Štrus) in s. Margarita (Venedig), datiran je okoli leta 1833. Akvarel na svilo je signiran in posvečen ljubljanskemu knezoškofu Antonu Alojziju Wolfu kot dobrotniku uršulink. Gl. Klemenc, Pogled na Begunje, str. 46–53. O kvaliteti slikarke s. Jožefe govori tudi njen portret knezoškofa Wolfa iz leta 1845, ki ga je naslikala za Alojzijevišče.

s. Jožefa in s. Margarita, Pogled na Ljubljano s Šišenskega hriba, akvarel na svili, 1833 (hrani MGML).

Dekleta, ki so prihajala v šolo iz mesta in okolice, so seveda znala »deželni« jezik, od leta 1742 je bila pridiga v njihovi cerkvi v slovenskem jeziku, po letu 1745 pa so v prvih razredih poučevale v slovenskem jeziku.‌615 615 Kogoj, Uršulinke, str. 148–149. Morda so tudi zato uršulinke cenile pesnika Prešerna, kljub njegovemu nekoliko »dvomljivemu« slovesu v mestu. Poznale so njegove pesmi in v slavnostni izdaji ob 200-letnici uršulinskega samostana v Ljubljani so kot moto v šesto poglavje uporabile Prešernov verz »Odprta noč in dan so groba vrata;/ Al´ dneva ne pove nobena pratka« iz soneta Memento mori.‌616 616 Spomenica ob dvestoletnici, str. 31. V drugih uvodih so povzemale iz liturgičnih tek­stov, Schillerja, uporabile so slovenski pregovor, največkrat pa verze slovenskih pesnikov duhovnikov: Valentina Vodnika, kar štirikrat Simona Gregorčiča in Antona Aškerca.‌617 617 Prav tam, str. 5, 10, 17, 19, 26, 34, 37, 42, 43, 48, 50, 52, 54, 59.

Jurij Pajk, Kongresni trg v Ljubljani, litografija, 1836; v levem nizu hiš je bila gostilna »Pekel«, kamor je zahajal tudi Prešeren, pri »Metki na griču«, v zadnji hiši v nizu, pa je nekaj časa tudi bival (hrani MGML).

Ljubljanske uršulinke so počastile stoto obletnico pesnikovega rojstva in ga slavile kot »ustanovnika umetnega slovenskega pesništva«. Tudi leta 1905 so veličastno proslavile obletnico pesnikovega rojstva: »Z navdušenim petjem slovenskih pesmi, z godbo in deklamacijo izbranih slavljenčevih poezij so učenke proslavile velikana Prešerna. Govornik č. g. katehet P. Janc pa je razvil življenje in delovanje pesnikovo na podlagi njegovih lastnih poezij. Radodarnosti c. kr. Mestnega šolskega sveta se imamo zahvaliti, da je vsaka učenka nesla spomin na slavnost tudi s seboj. Večje učenke so dobile knjižice ´Slava Prešernu´, manjše pa pesnikovo sliko.«‌618 618 Kogoj, Uršulinke, str. 300.

Marija Eleonora Ignacija baronica Valvasor

Glavno turjaško dediščino po Janezu Andreju grofu Auerspergu je prevzel drugorojeni sin Volf Engelbert.‌619 619 Portreta starih staršev v Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, str. 159. V zakonu z bogato Katarino Elizabeto pl. Trilleck se mu je rodilo pet otrok, med njimi prva od hčera leta 1672, ki ji je bilo ime kot babici, baronici Lamberg, poročeni grofici Auersperg, Ana Elizabeta. Kot oče se je tudi Ana Elizabeta (1672–1728) poročila pod svojim stanom,‌620 620 Preinfalk, Auerspergi, str. 110–111. razliko v plemiškem naslovu med baronom Valvasorjem in grofico Auersperg so izravnali goldinarji: v letu 1690 je sklenila zakonsko zvezo z Janezom Karlom baronom Valvasorjem (1664–1741), nečakom Janeza Vajkarda Valvasorja. Njuna poroka je za Valvasorje pomenila najvišji družbeni vzpon družine v vrsti njihovih prizadevanj po uglednih in vplivnih poročnih zvezah, ki jih zasledujemo vso drugo polovico 17. stoletja.‌621 621 Reisp, Kranjski polihistor, str. 63.

Zakon je bil blagoslovljen: od leta 1691 do 1710 se jima je rodilo petnajst otrok, leta 1702 tudi dvojčka, kar v širši družini Valvasorjev ni bila redkost.‌622 622 NŠAL, Matične knjige, R 13, 14, 15, 16. Vse otroke sta starša dala krstiti pri sv. Nikolaju v Ljubljani. Leto dni po poroki se je oktobra 1691 rodil prvorojenec Volfgang Karel Jožef, marca 1693 Ana Katarina Jožefa, aprila 1694 Marija Elizabeta, 18. maja 1695 Volfgang Jožef, junija 1696 Kajetana Felicitas, decembra 1697 Marija Eleonora, februarja 1699 Jurij Feliks, septembra 1700 Marija Ana. Aprila 1702 sta se rodila dvojčka Jožef Ignac Anton in Frančišek Jožef Gabriel. Oktobra 1703 se je rodila Marija Frančiška Jožefa, februarja 1705 Frančišek Jožef, julija 1706 Karel Jožef Ignac, novembra 1707 Jožef Ksaver Kajetan in decembra 1710 kot zadnji otrok Jožef Ignac Kristijan.

Od deklet smo lahko sledili, poleg Marije Eleonore Ignacije, še njeni najstarejši sestri Ani Katarini, ki se je poročila z Wolfom Danielom baronom Lichtenbergom. Leta 1723 je ovdovela in se drugič poročila z Vitom Jožefom baronom Neuhausom.‌623 623 ZAL, LJU 340.

Rodovnik Valvasorjev (Valvasor L. B. de Galleneg Germani Fratres) v Arhivu Republike Slovenije kaže na to, da so si štirje fantje dali izdelati družinsko deblo, morda kot dokazilo o plemiškem poreklu, omenjajo pa se, najverjetneje kot edini preživeli moški potomci te veje Valvasorjev: jezuit Volfgang Jožef, kanonik Franc Jožef, Karel Jožef in najmlajši Ignacij Jožef Kristjan.‌624 624 ARS, AS 1075, št. 273, Valvasor. Med moškimi potomci je bil najbolj prodoren jezuit Volfgang Jožef, ki je dosegel visoke položaje v jezuitskem redu, bil je doktor teologije, profesor in večkratni rektor jezuitskih kolegijev ter rektor univerze v Gradcu.

Portreta Janeza Karla Valvasorja in njegove žene Ane Elizabete Valvasor, rojene grofice Auersperg (Narodna galerija).

Prav iz te družine je izumrl zadnji potomec baronov Valvasorjev na Slovenskem, kanonik Franc Jožef, ki je živel v hiši na Starem trgu in je umrl leta 1795, star 90 let.‌625 625 Reisp, Kranjski polihistor, str. 65.

Krst Marije Eleonore

Kot šesti otrok se je leta 1697 rodila deklica, ki so jo 8. decembra pri sv. Nikolaju krstili za Marijo Eleonoro Ignacijo baronico Valvasor. H krstu sta jo nesla Vajkard grof Auersperg in Katarina Elizabeta grofica Auersperg. Vajkard grof Auersperg (tenantib(us) eam ill(ustrissi)mo et excel(lentissi)mo d(omi)no Weichardo S(acri) R(omani) I(mperii) comite ab Auersperg) je najverjetneje dejansko mamin bratranec Jurij Sigmund, sin mlajšega brata njenega starega očeta Janeza Herbarda. Lazarini ga navaja z imeni Georg Sigmund Eberhard /:Weikhard:/.‌626 626 ZAL, LJU 340. Botrica pa je bila babica Katarina Elizabeta grofica Auersperg, »žena deželnega maršala«, kot je navedeno v krstni knjigi sv. Nikolaja (ill(ustrissi)ma d(omi)na Catharina Elisabetha Comitisa ab Auersperg Landtmarshalla).‌627 627 NŠAL, Matične knjige, R, str. 183.

Vstop v samostan maja leta 1713‌628

Preden so se za dekleti zaprla samostanska vrata, so morala svojo odločitev za redovniško življenje utemeljiti, prav tako pa se izkazati v poznavanju katoliške vere. V Nadškofijskem arhivu Ljubljana je ohranjen zapisnik o izpraševanju deklet pred vstopom v noviciat samostana sv. Uršule v Ljubljani iz let 1712 (izprašani sta bili dve deklici), nadaljuje pa se z zapisom na dan 27. aprila 1713, ko se je za vstop v samostan potegovalo pet deklet.

Prva je bila izprašana sedemnajstletna Kasandra grofica Prato iz Benečije, nato Marija Eleonora Ignacija baronica Valvasor iz Ljubljane, ki je bila v šestnajstem letu, pa Marija Johana pl. Breckerfeld iz Novega mesta, ki je štela osemnajst let. Sledila ji je petnajstletna Marija Elizabeta Kappus pl. Pichelstein iz Ljubljane, zadnja pa je bila na vrsti šestnajstletna Marija Konstancija Vidmar/Vidmajer iz Ljubljane. Vseh pet je prestalo izpraševanje, tako da je 1. maja 1713 sledil obred preoblačenja – dekleta so sprejeli v noviciat uršulinskega samostana. V seznamu redovnic uršulinskega samostana so zavedene pod tekočimi številkami od 35 do 39.‌629 629 Kogoj, Uršulinke, str. 394.

O zgodnjih letih Eleonore nam največ pove zapisnik o izpraševanju za vstop v samostan:

»Examen donicellae Baronissae Valvasorin

Vocatur Maria Eleonora Ignatia Baronissa Valvasorin filia domini Joanis Caroli Baronis Valvasor, et dominae Comtissae ab Auersperg, nata Labaci complevit annos 15, nunc agit 16. jam in 5to anni degit in victu huius collegy Virgini, jam in 2do anno sentit vocationem, ex motivo amandi deum et salvandi animam suam.

Egit hoc cum consilio confesariy, nullatenus stimulata fuit a parentibus aut consanguinicis sed spontanea voluntate id resolvit. Novit ea quae debebit Altissimo vovere eaque explicavit. Intellexit etiam alias religionis arduitates, fidetque haec amore Dei perferre.«‌630 630 NŠAL, R/14. Za pomoč pri transliteraciji se iskreno zahvaljujem dr. Lilijani Žnidaršič Golec in mag. Francetu Baragi.

Poleg družinskega ozadja deklice izvemo, da je bila v šestnajstem letu starosti; v petem letu je vstopila v kolegij, kar je bilo povsem običajno.‌631 631 Kogoj, Uršulinke, str. 169. Običajno je bilo, da so dekleta zgodaj vstopila v kolegij. Že drugo leto je v sebi zaslišala klic, iz nagiba ljubiti boga in rešiti svojo dušo. Hrepenela je po nasvetu spovednika. Nikakor ni nihče od staršev ali sorodstva vplival na njeno odločitev, ampak je bila to prostovoljna odločitev.‌632 632 Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, str. 122–123 in 124–125. Ded Volf Engelbert grof Turjaški je v Kroniki Dizmove bratovščine opisan kot globoko veren, z vzdevkom Bogoljubni; tudi njen oče je bil član bratovščine z vzdevkom Misleči; nekaj njenih bratov je vstopilo v cerkvene redove. Razumela je tudi druge težave vere in zaupala je, da bo te prenesla iz ljubezni do boga.

Ker zapisniki praviloma niso podpisani, ne vemo, kdo je deklice izpraševal. Tedanji ravnatelj šole je bil tudi katehet uršulink. V času prve predstojnice m. Rozalije Lanthieri je najverjetneje tudi katehet prišel iz Gorice.‌633 633 Kogoj, Uršulinke, str. 149. Ko je papež Pavel V. leta 1618 potrdil red uršulink, je določil, da so bili samostani tega reda podrejeni škofom v škofijah, kjer so se nahajali. Uršulinke so dobile šele sedem let po naselitvi v Ljubljani svojega dušnega pastirja. Sprva so bili to jezuiti, po letu 1709 pa frančiškani. V času majskega vstopa leta 1713 je bil nunski spiritual, tj. duhovnik, ki je skrbel za vzgojo gojenk v semenišču, Nikolaj Krašovec,‌634 634 Spomenica ob dvestoletnici, str. 59–60. a ne moremo z gotovostjo trditi, da je omenjeni zapisnik pisal prav on.

Obred preoblačenja se je zgodil 1. maja 1713, vodil ga je tedanji ljubljanski knezoškof Franc Karel grof Kaunitz. Še mikavna podrobnost ob vstopu v samostan: slavnostni govornik pater jezuit je vsem dekletom ob vstopu poklonil cvetlico. Iz nekrologa m. Agneze, pl. Breckerfeldove, izvemo, da je dobila dišečo hijacinto,‌635 635 Hijacinta je simbol miru in moči. Podrobnost o podarjeni cvetlici je ohranjena samo v nekrologu m. Agneze. žal pa nekrolog m. Katarine o tej podrobnosti molči.

V samostan je baronica Valvasor vstopila kot »donicella/donzella«, kar je v samostanski skupnosti pomenilo dekle, ki se še ni zaobljubilo.‌636 636 Tri dekleta so bile klicane na zaslišanje kot donicella (Prato, Valvasor, Breckerfeld), dve kot virgo (Kappus in Vidmar). Razliko med terminoma donicella in virgo je razložila dr. Martina Ožbot, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Svoje redovniško ime, Katarina, je najverjetneje povzela po babici Katarini Elizabeti grofici Auersperg, rojeni pl. Trilleck.

Po preobleki sta sledili dve leti noviciata, nato pa so se dekleta slovesno zaobljubila. Kljub šestnajstim letom starosti tako zgodnja zaobljuba redovništvu ni bila nič posebnega. Šele po letu 1770 je morala biti po zakonu zaobljuba opravljena po štiriindvajsetem letu dekletove starosti.‌637 637 Spomenica ob dvestoletnici, str. 13. Po dveh letih je prešla v obdobje juvenata, ko se je posvečala študiju in se usmerjala na konkretno poklicno izobraževanje. V samostanu si je pridobila poklic »profesinje«.

M. Katarina

Njeno polno redovniško ime je bilo m. Katarina od sv. Karla Boromejskega. Tudi po redovniškem imenu lahko sklepamo na globoko pobožnost deklice, ki je vstopila v samostan.‌638 638 Lavrič, Ljubljanska škofija, str. 17–18, izvirni naslov Instructiones fabricae et suppeletilis ecclesiastice: Karel Boromejski, tudi kardinal, je s svojimi Inštrukcijami iz leta 1576 presegel moralistično in dogmatsko raven v času obnove katoliške cerkve. Kot milanski škof se je posvečal obnovi vernosti med ljudstvom in duhovščino. Naziv m. (mater) so prejele korne sestre deset let po zaobljubah.‌639 639 Kogoj, Uršulinke, str. 39, op. 42.

O redovniškem življenju deklet v samostanu in njihovih značajih največ izvemo iz nekrologov. Ti so pisani izredno tenkočutno, so prave psihološke študije, značajske poteze so izrisane z veliko mero psihološkega znanja, tako da ob branju dekleta s svojimi značaji kar zaživijo pred nami.

Nekrolog m. Katarine od sv. Karla Boromejskega v svetu Eleonore baronice Valvasor:‌640 640 Nekrolog, Dvestoletnica, Kogoj: ponavlja se netočna letnica rojstva Marije Eleonore. Leta 1696 se je rodila njena sestra Kajetana Felicitas, Marija Eleonora pa leta 1697. Pravilno tudi: umrla je v 85. letu starosti in v 69. letu redovniškega življenja. »Rojena je bila v Ljubljani leta 1696. Kot gojenka našega samostana je dobila poklic in je bila preoblečena 1. maja 1713, ko je bilo treba prenašati vse žrtve novoustanovljenega samostana, kar je mlada redovnica velikodušno prenašala. Bila je vse življenje zelo regularna, natančna v malem in velikem, zvesta vodstvu Sv. Duha, vdana molitvi in premišljevanju in velika ljubiteljica sv. pravila.

Upravljala je razne samostanske službe z veliko gorečnostjo in v popolni odvisnosti od svojih predstojnikov. Njena hitra, odločna narava je bila povod za vsakdanje križanje in premagovanje, tako da je mlada redovnica v vedni samozataji hitela od zmage do zmage. Več let je bila hišna prefekta in je kot taka z nauki in z zgledom podpirala redovno disciplino v komuniteti. V visoki starosti je skoro popolno oglušela in je s svetniško ravnodušnostjo prenašala mnoge iz te hibe izvirajoče neprilike. Ko ni mogla več k skupnemu življenju, je bila celica njeno svetišče. Vstajala je zgodaj, posebno (na) obhajilne dni, da se je dobro pripravila na Jezusov prihod, potem je pa opravila z največjo natančnostjo vse duhovne vaje in sploh je napolnila ves dan z molitvijo.

Umrla je od starosti dne 7. oktobra 1782, v 86. letu starosti in v 70. letu redovnega življenja. Bila je zadnja pokopana v samostanski grobnici.«

Nekrolog m. Katarine je po dolžini najkrajši, če ga primerjamo z nekrologi petih deklet majskega vstopa v samostan leta 1713. Bralec nekrologa nekako začuti, da je pisan brez topline, ki jo je zaznati ob branju nekrologov drugih deklet. M. Katarina očitno, zaradi značajskih potez, ki jih nedvomno razkriva nekrolog, ni bila najbolj priljubljena v samostanski skupnosti. Ne pišejo o njenih posebnih zanimanjih ali nadarjenostih, zgolj o popolni predanosti poklicu. To potrjuje tudi nekoliko hudobno zapisana podrobnost na drugem mestu, da so ob praznovanju zlate zaobljube redovnice priredile lično opereto za ljubljeno gospo mater, za m. Agnezo, ne pa tudi za drugo slavljenko, m. Katarino.‌641 641 Spomenica ob dvestoletnici, str. 64.

Bralec se ob branju nekrologa zave »človeških« danosti redovnice in jo nehote razume kot trdo in ošabno, prav tako kot se ob branju Turjaške Rozamunde praviloma postavlja na stran Ostrovrharja in lepše, predvsem pa ljubeznivejše Lejle, četudi je bila ta tujka, pa še iz »sovražne« dežele!

Značajske vzporednice m. Katarine in Turjaške Rozamunde lahko primerjamo iz hitrih, nepremišljenih odločitev redovnice in Rozamunde: m. Katarina je nepopustljivo opravljala svoj poklic, a se je morala za vzkipljiv značaj dnevno kesati in premagovati; Rozamunda je svojo hipno napovedano odločitev »Brez otrok moj zakon bodi…« častno izpolnila in odšla v samostan, četudi je imela, glede na »Dokaj jo baronov snubi …« odprt tudi drugačen izhod. Redovnica je velike žrtve predajanja bogu zahtevala od sebe in drugih, kar kaže na izjemno nepopustljivost in skoraj nečloveško disciplino. Mar ji ni podobna ohola Turjaška Rozamunda, ki je zahtevala velike žrtve tudi od svojega nesojenega ženina? Nato pa prav tako od sebe, da je postala »čast ljubljanskih nun«.

Morda Prešernovi verzi »…čast ljubljanskih nun postane« niso zgolj humorni in privoščljivi zaključek pesnitve in ne samo pesnikov priljubljen motiv mladostnih pesmi, da se kaznuje prevzetno dekle, ki ne ceni zveste ljubezni.‌642 642 France Prešeren, Pesnitve in pisma, str. 283. Prešeren Rozamundino hipno odločitev interpretira »zunaj vsakršne tragike«,‌643 643 Paternu, France Prešeren, str. 100. pripisuje ji celo častni izhod za nepremišljeno zahtevo od ženina. Lahko pa tudi kot neke vrste »nagrado«, saj postati častitljiva redovnica med uršulinkami zagotovo ni pomenilo »slabe izbire«. Tudi v svoji trenutni odločenosti je bila neomajna in svojo osebno žrtev je dokončala v pokori več kot samo »kloštrske čednosti«,‌644 644 Prav tam, str. 100. vsekakor pa ne ponižno.

Še nekatere zanimive podrobnosti iz nekrologa

Nekoliko zagoneten je lahko stavek »velikodušno je prenašala žrtve novoustanovljenega samostana«. Verjetno se nanaša na višino dote, ki jo je namenila samostanu. Finančni prispevki so bili v začetnem obdobju delovanja samostana izrednega pomena, saj so uršulinke za izgradnjo samostana privatne prispevke še kako potrebovale. Toda, ker je Eleonora vstopila v samostan kot korna sestra, je to pomenilo, da je morala »prinesti« doto ob vstopu, kar za laične sestre ni bilo potrebno.‌645 645 Kogoj, Uršulinke, str. 39 op. 42; str. 394.

Najverjetneje je Marija Eleonora darovala samostanu vsaj del svoje dote. Vemo, da je njen brat Volfgang Jožef stopil v noviciat prav tako v letu 1713, od očeta pa je prejel šele (ali morda ponovno) leta 1728 tisoč goldinarjev, ki jih je odstopil Ljubljanskemu jezuitskemu kolegiju.‌646 646 Reisp, Rodbina Valvasor in jezuiti, str. 241–246. Članice rodbine Auersperg so, ko so stopile v samostan, morale razpoloviti svojo doto 4000 goldinarjev iz dediščine in le polovico so lahko prispevale v samostan, drugo polovico so si razdelile njihove sestre.‌647 647 Preinfalk, Auerspergi, str. 106. Šele leta 1774 je cesar Jožef II. v svojih reformah in ob preiskavi o premoženjskem stanju samostana izdal ukaz, da redovnice ne smejo sprejemati volil pokojnih in tudi ne dedovati; nobena kandidatka ni smela prinesti s seboj več kot 1500 goldinarjev dote, za sprejem novink pa je bilo potrebno dovoljenje z dvora.‌648 648 Kogoj, Uršulinke, str. 53.

V samostanu so vedno z navdušenjem praznovali samostansko petdesetletnico ali zlato zaobljubo, saj je bil velik dogodek tako za samostan kot za mesto. V letih od 1702 do 1902 je petdesetletnico redovništva praznovalo samo 33 od 287 redovnic.‌649 649 Spomenica ob dvestoletnici, str. 64–75. Slavje so priredili 3. maja 1673, ko sta bili kar dve jubilantki, m. Agneza in m. Katarina, ki sta hkrati vstopili v noviciat. Gospod knezoškof Leopold grof Petazzi je »blagovolil izvrševati cerkvene obrede ter darovati pontifikalno sv. mašo ob mnogobrojni asistenci častite duhovščine. Slavnostni govor je imel č. o. Seibold T. J., tedanji nedeljski propovednik. Sv. obrede je spremljala tedaj pri sličnih slovesnostih obligatna deželna godba (Landschaft-Trompeter). Med sv. mašo in ob sklepu pri zahvalnici pa so celo možnarji grmeli. Na večer istega dne pa so priredile še redovnice svoji ljubljeni gospe materi lično opereto«.‌650 650 Prav tam, str. 64.

Obdobje pietizma

Dekleta so se gotovo iz različnih vzrokov odločala za vstop v redovniško življenje. Protestantske dežele je v drugi polovici 17. stoletja zaznamoval pietizem, asketsko stroga, vendar poudarjeno čustveno naravnana oblika krščanstva.‌651 651 Dolinar, Družbenopolitične, str. 14. Po protireformaciji in po končanih grozotah tridesetletne vojne se je obnavljalo redovništvo. Prav zato je bilo toliko gorečih vstopov v samostan, četudi so nekatera dekleta s svojo odločitvijo celo kljubovale staršem, npr. Elizabeta Kappus in Ivana Breckerfeld. Kliše, da so plemkinje brez dote morale v samostan, ker niso našle primernega ženina ali zaradi neizpolnjene ljubezni, je le do določene mere upravičen. Res pa je v letu 1786 cesar Jožef II. zapovedal, da morajo vse gospe in gospodične zapustiti samostan, da bo več prostora za učenke in gojenke.‌652 652 Spomenica ob dvestoletnici, str. 36.

Uršulinke v Ljubljani

Od druge polovice 17. stoletja je bil čas velikih sprememb, v Ljubljani predvsem na duhovnem, kulturnem in znanstvenem področju: ustanovitev Akademije delavnih, nastop baročnih zgodovinarjev, uveljavil se je nov umetnostni slog barok itn. Prav gotovo je duhovna širina zahtevala tudi izobraževanje deklet. Uršulinke so tudi zato prišle v Ljubljano, ker je mesto doživljalo duhovni razcvet, predvsem pa so lahko prevzele področje vzgoje in izobraževanja deklet.‌653 653 Dolinar, Družbenopolitične, str. 11–18.

V začetku 18. stoletja je zavladala »zlata doba» uršulinskega reda, njihovo delo je prispevalo k dvigu družbenega statusa žensk v tedanji Evropi. Tako ni bilo naključno, da so se ljubljanski mestni možje obrnili za pomoč na uršulinke v Gorici, kjer je bil samostan ustanovljen leta 1672. Redovnice iz Gorice so se takoj odzvale.‌654 654 Kogoj, Uršulinke, str. 41.

Cesar Leopold I. je uršulinkam leta 1702 dovolil, da so odprle javno dekliško šolo tudi v Ljubljani. Šolo so odprle takoj julija naslednje leto in 170 let je bila to edina javna šola za žensko mladino vseh slojev, sprva iz mesta, kasneje pa so se tu šolale tudi dekleta iz drugih krajev monarhije. Bilo je tudi do okoli tristo učenk v šoli in samostanu. Šola je bila priljubljena in hvaljena, uvajala je napredni šolski sistem, tako da so bili ljubljanski meščani upravičeno ponosni nanjo.‌655 655 Prav tam, str. 147 ss.

Toda, uršulinke so želele več, želele so si svojo cerkev in samostan. Mesto in posamezni meceni so jim prisluhnili. Za uršulinski samostan v Ljubljani je Ivan Jakob Schell pl. Schellenburg odkupil deželno igrišče in vrtove plemiških družin Auersperg, Eggenberg in Fabjančič. V maju leta 1713 so v Ljubljani postavili temeljni kamen za izgradnjo uršulinskega samostana.‌656 656 Hojan, Uršulinske šole, str. 163; Spomenica ob dvestoletnici, str. 16.

V obdobju pietizma se nam razmišljanje, da so pesnikovi zaključni verzi zgolj humorno intoniran zaključek oziroma nekoliko hudobna šaljivost za žensko ljubezensko samoprevaro, kaže prej kot kliše, zato spoznajmo še druge štiri dekleta, ki so skupaj z Marijo Eleonoro »goreče« vstopile v samostan.‌657 657 Paternu, France Prešeren, str. 100.

Med dekleti iz znane ljubljanske družine se je odločila za redovniško življenje Marija Elizabeta Kappus pl. Pichelstein, z redovniškim imenom s. Johana od sv. Jožefa.Bilaje najmlajša hčerka Karla Jožefa Kappusa pl. Pichelsteina, J. V. D., doktorja obojega prava, z vzdevkom Exquisitus, in matere Ane Kristine.‌658 658 Koblar, Ljubljančani 17. stoletja, str. 202. Ljubljančanka je v samostan prišla kot gojenka in je že zgodaj zaprosila za redovno obleko, zato jo je izpraševalec nagovoril z virgo. Njeni odločitvi so starši ostro nasprotovali, vendar je vztrajala, dokler ni leta 1713 vstopila v samostan. Svojo hitro in kipečo naravo je morala z vsakdanjo vajo zatirati, hkrati pa je izkazovala pozornosti posebno tistim, ki so ji bili najbolj zoprni. Z brezmejnim »zatajevanjem« si je sama nakopala bolezen, jetika je osem mesecev glodala po njej in »jo pripravljala za nebesa«. V začetku se je zelo bala umreti, nato se je mirno vdala: umrla je stara komaj 20 let, v petem letu redovnega življenja.‌659 659 ALU, Nekrolog 7, str. 14.

Besede občudovanja so v nekrologu zapisane zaMarijo Johano pl. Breckerfeld,‌660 660 Pisano tudi Preckerfeldt, Breckerfeldt. m. Agnezo od sv. Konrada,kije bila hčerka gospoda Volfganga Konrada pl. Breckerfelda, zdravnika iz Novega mesta, in matere Ane Marije.Že v zgodnji mladosti, rojena je bila leta 1695, je zaslišala klic po redovnem življenju. Odločitev je sprejela zelo težko, saj je bila navezana na dom. Po končanem novicijatu je opravljala razne službe: bila je voditeljica kuhinje, vratarica, prokuratorica, učiteljica na obeh šolah, voditeljica sester-laik in voditeljica novink. Dosegla je najvišji naslov in položaj od vseh petih redovnic, ki so hkrati vstopile v samostan, saj je bila v letih od 1742 do 1768 predstojnica samostana.‌661 661 Kogoj, Uršulinke, str. 394. Kljub temu da sta v samostanu živeli dve bivši prednici, je vse neprijetnosti mirno prenašala, predvsem zaradi velike povezanosti z Bogom in svojega veselega značaja. Bila je zelo spoštovana kot redovnica in prednica. Njen nekrolog je pisan z veliko topline in občudovanja. Njeno predstojništvo je bilo zaznamovano z mnogimi posodobitvami. Končan je bil glavni oltar, postavljeni so bili stranski oltarji in prižnica in še nekaj izboljšav, ki so cerkev spremenile »v lepo okrašen božji tempelj«. V prvem letu njenega predstojništva je škof Ernest Amadej Attems, takoj po nastopu svoje službe, leta 1742 dovolil uršulinkam, da je bila v njihovi cerkvi ob Marijinih praznikih pridiga v slovenskem jeziku.‌662 662 Prav tam, str. 51. Izredno je skrbela za cerkveno glasbo in leta 1763 je cerkev dobila nove orgle.‌663 663 Prav tam. Posebej so se vse redovnice razveselile, ko je papež Klemen XIII. razglasil ustanoviteljico uršulinskega reda Angelo Merici za blaženo.‌664 664 Prav tam, str. 52. Umrla je v starosti 73 let zaradi vodenice in v petinpetdesetem letu redovniškega življenja.

S. Antonija od sv. Filipa in Jakoba, v svetu Kasandra grofica Prato, je bila hčerka grofa Antona de Prato in matere Eleonore ter nečakinja predstojnice m. Rozalije Lanthieri, ene od štirih redovnic goriškega samostana, ki so prve prišle v Ljubljano ob ustanovitvi ljubljanske uršulinske šole.‌665 665 Spomenica ob dvestoletnici, str. 8–9. V samostan je prišla kot šestletna gojenka. Bila je izredno nadarjena in goreče je delovala na lastni izpopolnitvi. Čeprav šibka in slabotna se je udeleževala vseh, tudi težjih skupnih vaj. Bila je vedno zadovoljna in vesela in se je znala prilagajati. Čeprav se je ogibala vsaki napaki, jo je voditeljica vendar rada ponižala pred drugimi, kar je s. Antonija sprejela z največjo hvaležnostjo. Goreče si je želela vstopiti v samostan in »je tako hrepenela po sveti zvezi z nebeškim ženinom, da je zaslišala njegov klic«. Še isti dan je zbolela za kozami v zelo hudi obliki, umrla je v 18. letu starosti in v drugem letu redovnega življenja.‌666 666 AUL, Nekrolog 5, str. 11.

Kot zadnja je bila po zapisniku izprašana Konstancija Vidmar, ki je prevzela redovniško ime m. Margareta od sv. Križa. Rodila se je leta 1697 v Ljubljani.‌667 667 Kogoj, Uršulinke, str. 394. Bila je hčerka hišnega zdravnika uršulink Volfganga Andreja in matere Ane Konstancije. Že od rane mladosti je hrepenela po redovnem življenju. Sedem let je bila stara, ko se je zaobljubila k devištvu. Bila je zelo natančna v izpolnjevanju pravil, pokorna, uslužna in tankovestna. Ponižnost je odsevala iz vsega njenega obnašanja. Bila je dobra pevka in virtuozinja z violino in violo. Posebno se je odlikovala v sv. uboštvu. Njeno največje veselje je bilo, da ni ničesar imela. Kar je potrebovala zase in za svoje delo, je ponižno izprosila od svojih predstojnikov. Bila je jetična, svojo bolezen je prenašala vdano in z veliko potrpežljivostjo. Umrla je aprila 1747, v 50. letu starosti in 34. letu redovniškega življenja.‌668 668 AUL, Nekrolog 31, str. 42: tu je zapisan priimek Widmar.

Po imeniku redovnic uršulinskega reda sta dve dekleti tega vstopa imeli naziv mater (m.), m. Agneza in m. Katarina. Tri dekleta so bile v samostanski skupnosti laične sestre, ki so se ukvarjale pretežno s hišnimi opravili:‌669 669 Kogoj, Uršulinke, str. 39, op. 42. grofica Kasandra de Prato, Elizabeta Kappus pl. Pichelstein in Konstancija Vidmar.

Iz petih nekrologov vidimo, da je od starosti umrla le »naša« m. Katarina, za druge nekrologi napeljujejo tudi na psihosomatske vzroke za nastanek bolezni – koze (!), jetika in vodenica, saj naj bi redovnice zatirale svoje »neprimerne« značajske lastnosti v samostanski skupnosti.

Za konec

Iz treh dokumentov – zapisa o krstu, zapisnika o izpraševanju za vstop v samostan in nekrologa – se nam je odvilo življenje Marije Eleonore Ignacije baronice Valvasor v svetu z redovniškim imenom m. Katarina. Nanizali smo nekaj posrednih dokazov, da bi lahko bila m. Katarina vzor za Prešernovo literarno junakinjo Turjaško Rozamundo.

Težko je z gotovostjo trditi, da je Prešeren v Turjaški Rozamundi upodobil m. Katarino. Zagotovo pa je iz družine Auersperg-Valvasor zrasla redovnica, katere psihološki portret bi, poleg družinskega porekla, ustrezal Rozamundinemu značaju v Prešernovi pesnitvi. Kajti prava potomka Turjaških je med uršulinkami prav gotovo zavzemala častno mesto: zaradi predanosti bogu in samostanskim pravilom, pa tudi zaradi dolžine redovniškega življenja.

O Ostrovrharju – nič novega! Kot šestnajstletnica bi bila Eleonora lahko že čustveno navezana na moškega, Ostrovrharja, njega, ki kriv odločitve je bil velike, a žal o tem viri (še) molčijo. Ostrovrhar je bil plemič z gradu Svibno pri Radečah,‌670 670 Prešeren, Pesnitve in pisma, str. 283. Prešernu je pomenil Svibanca iz schönlebensko-valvasorske tradicije (»Schärffenbergerja«), saj je pesnik poznal vsaj Valvasorjevo delo.‌671 671 Kos, Blesk zlate krone, str. 89. Lahko je ime Prešeren uporabil zaradi metričnih vzrokov, morda pa Ostrovrhar pomeni moža, ki se je bil s Turki, pogumnega, neustrašnega in – ostrega. Tako v bitkah kot tudi v Prešernovi pesnitvi.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Maria Eleonora alias »Rosamunda gieng nach Laibach, ward die Zierde dort‘ger Nonnen«?

Mit dem im Erzbischöflichen Archiv in Laibach (Nadškofijski arhiv Ljubljana) entdeckten Protokoll der Befragung von Novizinnen für das Ursulinenkloster aus dem Jahr 1713 gewinnt die Romanze Turjaška Rozamunda (Rosamunda von Auersperg) des größten slowenischen Dichters France Prešeren vielleicht neue Dimensionen. Der Dichter dürfte nicht durch Zufall eine von Auersperg (Turjaška) zur zentralen Frauenfigur seiner Romanze gewählt haben. Von Interesse ist der Tausch des Zunamens Turjaška gegen Radološka und zurück in Turjaška, um des Versmaßes willen, was aus Prešerens Brief an Matija Čop hervorgeht.

Die Romanze wurde im Jahr 1831 verfasst und im dritten Jahrgang der Čbelica veröffentlicht. Im Beitrag wird der Versuch unternommen, die zentrale Figur Rosamundas mit der Freiin von Valvasor in Verbindung zu bringen.

Maria Eleonora Ignazia Freiin von Valvasor begann gleich nach deren Gründung im Jahr 1703 die Ursulinenschule zu besuchen. Sie trat ins Kloster als kaum sechzehnjährige »donicella« ein. Befragt wurde sie zusammen mit vier Mädchen: Maria Elisabeta Kappus von Pichelstein, Maria Johanna von Breckerfeld, Kassandra Gräfin Prato und Konstantia Vidmayr.

Prešerens Vers »Rosamunda gieng nach Laibach, ward die Zierde dort‘ger Nonnen« wird mit dem Nekrolog für die Mutter Katharina, einem hervorragenden psychologischen Porträt der Nonne, die ihrer Mission mit Hingabe nachging und ihre Pflichten mit Inbrunst erfüllte. Dadurch übernimmt sie die Charakterzüge der selbstgefälligen und hochmütigen Rosamunda, die große Oper forderte, auch von sich selbst. Mutter Katharina starb im 86. Lebensjahr und im 70. Ordensjahr!

Die Ursulinen standen in guten Beziehungen zu dem Dichter Prešeren. Zu Prešerens Zeit versuchten sie, die Qualität und das Ansehen der Schule zu erhöhen, auch durch gute Lehrer. Im Malen wurden sie unter anderen von Matevž Langus, einem Freund Prešerens, unterwiesen. Die Ursulinen schätzten den Dichter Prešeren hoch. In der Festschrift zum 200. Jubiläum des Ursulinenklosters in Laibach wurde als Motto zum sechsten Kapitel Prešerens Vers aus dem Sonett Momento mori gewählt. Die Ursulinen begingen feierlich das 100. Geburtsjahr des Dichters und feierten ihn als den Gründer der slowenischen Dichtkunst. Im Jahr 1905 begingen sie den Geburtstag des Dichters mit dem Singen slowenischer Lieder, mit Musik, mit dem Deklamieren von Prešerens Gedichten, Katechet Janc hielt eine Rede über Leben und Werk des Dichters. Ältere Schülerinnen bekamen das Büchlein »Slava Prešernu« (Prešeren zu Ehren), jüngere ein Bild des Dichters geschenkt.

Den Schärffenberger, der die Schuld für die große Entscheidung trug, haben wir in den Quellen noch nicht entdeckt.

Izvleček

Ljubljanski generalni vikar Karel Peer (1697–1776) je imel kakor njegovi predhodniki akademiki operozi veliko knjižnico, ki so jo po smrti kupili deloma za Licejsko knjižnico (NUK). V Slovenskem biografskem leksikonu jo je ocenil njegov biograf France Kidrič, neznane pa so ostale knjige, ki so zdaj v Semeniški knjižnici. Zaznamovane so z njegovim ekslibrisom, na katerem je več medvedov (Bär) in jih bo treba še evidentirati.

KLJUČNE BESEDE

Karel Peer, Semeniška knjižnica, Academia Operosorum, ekslibris

France Kidrič je v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL) leta 1935 objavil življenjepis ljubljanskega generalnega vikarja Karla Peera,‌672 672 SBL je izhajal v snopičih, ki so jih imenovali »zvezki«. Šesti zvezek s Peerovo biografijo je izšel leta 1935, zdaj pa je to del druge knjige (SBL 2, str. 278). ki je nadaljeval delo akademikov operozov, zlasti Janeza Antona Dolničarja. Kidrič ga je omenjal v povezavi z državno Licejsko knjižnico (sedanji NUK), zato ga je označil kot bibliotekarskega mecena.

Vsaj na kratko je treba povzeti Peerovo življenjsko zgodbo,‌673 673 Peerovo rojstno letnico, rojstni kraj in prve službe povzemam po članku Ane Lavrič: Delo švedskega slikarja, str. 81–93. Peerov portret, ki je v NUKu, je upodobljen na str. 84. Avtorica popravlja tudi Kidričev opis tega portreta, njegovega avtorja in čas nastanka. da ne bo živel samo v senci operoza Dolničarja. Njegova rojstna letnica ni več »okoli 1698«, ampak 1697, in sicer se je rodil 20. oktobra v Braslovčah, torej prav po začetku akademije operozov. Braslovče so bile takrat del ljubljanske škofije, prav kakor bližnje Mozirje, kjer je bil rojen Jakob Stopar, precej pred Peerom ljubljanski stolni župnik. Peerova študijska pot ni izpričana, a ni dvoma, da je opravil vse takratne stopnje gimnazijskega in teološkega študija (morda v Ljubljani). Peerova družina je bila od leta 1665 plemiška,‌674 674 Leta 1665 sta brata Hans in Andrej Peer dobila plemiški naziv s predikatom »Peernburg«. Gl. Frank, Standeserhebungen, 4, str. 47. zato je bil leta 1749 lahko sprejet v plemiško družbo sv. Dizma.‌675 675 V faksimilirani izdaji tega rokopisa (Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma) sta na f. 164 zapisana samo Peerovo ime in služba brez življenjepisa in ilustracije. To si razlagam s tem, da ob Peerovi smrti ni več živel kronist J. Gregor Dolničar, ki je sicer skrbel za življenjepise umrlih članov. Vsaj od leta 1737 je bil župnik in komisar v Gornjem Gradu, kjer so takrat večinoma prebivali ljubljanski škofje. Leta 1741 je postal v Ljubljani kanonik, leto pozneje stolni župnik, leta 1744 je za Janezom Jakobom Schillingom postal generalni vikar ljubljanskega škofa Mihaela Attemsa, po njegovi smrti leta 1757 in do imenovanja Leopolda Petazzija leta 1760 pa je po volji kapitlja vodil škofijo kot kapitularni vikar. Droben podatek iz te njegove 'službe' je, da je na Vrhniki sprejel novega škofa. Tudi pod Petazzijem in pozneje v času škofa Karla Herbersteina je bil do svoje smrti glavni pomočnik škofov kot njihov generalni vikar.‌676 676 Prim. Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 208.

Preden začnemo z razlago Peerovega deleža v Semeniški knjižnici, se moramo ustaviti ob 'Peerovi fasadi' ljubljanskega semenišča,‌677 677 Podoba te lepe fasade na dvoriščni strani je v Smolik, Semeniška knjižnica, str. 21. o kateri smo začeli govoriti leta 1959 ob prenavljanju te stavbe na Dolničarjevi 4, čeprav smo že prej vedeli, da je bil ta (severni) del semenišča (proti Ljubljanici) dozidan šele sredi 18. stoletja.‌678 678 Prim. Smolik, Kako so zidali, str. 90–96. Lepoto in pomembnost te šele takrat nekako na novo odkrite fasade je javnosti tedaj predstavil umetnostni zgodovinar Nace Šumi.‌679 679 Šumi, Dve »novi« baročni fasadi, str. 97–102. Verjetno so v 19. stoletju ‘poenotili’ celotno fasado s tem, da so velika okna v tej fasadi pomanjšali na velikost in obliko sosednih oken na levi in desni, kakršna so bila tam vzidana že prej. O dveh fasadah je govor zato, ker je lepša, bolj bogato oblikovana, na dvoriščni strani, manj izdelana, vendar enako oblikovana, pa na severni proti Ljubljanici. Arhitekta je pozneje ugotovil umetnostni zgodovinar Damijan Prelovšek.‌680 680 Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt, str. 105–106.

Kidrič seveda tega Peerovega delovanja še ni poznal, v biografiji je naštel le slovenske verske knjige, katerim je kot generalni vikar podpisal cerkveno dovoljenje za natis (imprimatur), potem ko je uradni cenzor izjavil, da v knjigi ni nič proti verskim resnicam (nihil obstat).‌681 681 Našteva: Tomaž Kempčan leta 1745; Scupoli, Sveta vojska, 1747; Paglovec, Zvesti Tovarš, 1767; Gorjup, Cirkovnu leitu, 1770.

Kidrič se je bolj zadržal pri Peerovi knjižnici, za katero je v nemško pisani zgodovini Licejke bral, da so leta 1778 smeli prevzeti knjižno zbirko umrlega generalnega vikarja pl. Peera, in sicer 1022 del v 2019 zvezkih.‌682 682 Stefan, Geschichte der Entstehung, str. 7.

V NUKu hranijo tudi Peerov portret. Njegovega avtorja Dahlsteena je ugotovila Ana Lavrič‌683 683 Lavrič, Delo švedskega slikarja. in tako popravila prejšnje navedbe. Isti švedski slikar je namreč naslikal tudi podobo Marije Brezmadežne, ki je še zdaj v semeniški kapeli, ta pa je prav v 'Peerovem traktu'.

Potem ko so mi v NUKu kopirali Peerov ekslibris, sem se leta 2006 začel zanimati, če je kaj Peerovih knjig tudi v naši knjižnici. V NUKu so mi kopirali tudi rokopisni seznam Peerove knjižnice.‌684 684 Peerov ekslibris, na katerem je več plešočih medvedov (Peer = Bär), je zdaj objavljen v Smolik, Semeniška knjižnica, str. 39. V NUKu so mi prav tako preskrbeli kopijo rokopisnega seznama Peerovih knjig v njegovi zapuščini (Bücherverzeichnis aus dem Peerischen Verlass (Ms 32/83)). Ta seznam seveda ni bil sestavljen po vsebini knjig ali po imenih njihovih avtorjev, ampak po velikosti: najprej folianti 'in folio', nato knjige velikosti 'in quarto', končno še tiste v osmerki 'in octavo'. Pri vsaki knjigi je zapisano ime avtorja, naslov in število zvezkov. Ugotavljanje, katere knjige so zdaj v Semeniški knjižnici, bo zelo zamudno. Knjigo bo namreč treba poiskati v sedanjem katalogu, nato na polici: vlepljeni Peerov ekslibris pa je neovrgljiv dokaz, da je bila knjiga res Peerova last.

V Semeniški knjižnici je veliko knjig, ki so jih darovali že ustanovitelji operozi, škof Sigismund Herberstein, prošt Janez Krstnik Prešeren, Janez Anton in Janez Gregor Dolničar in drugi še pozneje. Pri tistih, ki jih je (približno leta 1740) popisal knjižničar Thallmainer († 1768), je ta vedno pripisal tudi njihovega prvotnega lastnika. Peer pa je umrl pozneje (1776), zato podatka o prvotnem lastniku ni v poznejših katalogih, v katerih so popisane tudi Peerove knjige. Ker bodo verjetno tudi stare knjige nekoč vse vpisane v COBISS, ki navaja tudi podatke o prvotnih lastnikih, bo to ugotavljanje postalo lažje in predvsem hitrejše.

Slika: Ekslibris Karla Peera (foto: Luka Vidmar).

Iz velikega števila knjig operozov, ki so v Semeniški knjižnici, sem doslej lahko približno navedel le število knjig prvega predsednika prošta Prešerna.‌685 685 Prim. Smolik, Janez Krstnik Prešeren, str. 61–72.

Semeniška knjižnica se je sprva uradno imenovala Škofijska knjižnica za javno uporabo, zato so vanjo uvrstili tudi starejše knjige iz knjižnice škofov v Gornjem Gradu, med njimi tudi nekaj inkunabul, za katere je Primož Simoniti ugotovil, da so nekatere 'pristale' v NUKu,‌686 686 Prim. Simoniti, Še nekaj inkunabul, str. 55–73. za nekatere pa sem ugotovil, da so v naši knjižnici, celo tako, da je ena knjiga istega dela tam, druga pa tu.

Za zgled podrobnega ugotavljanja prvotnih lastnikov posameznih knjig je lahko novejša študija Luke Vidmarja.‌687 687 Prim. Vidmar, Arheološki vodniki, str. 35–56.

Med neznanimi ali vsaj premalo znanimi osebnostmi 18. stoletja na Slovenskem bo moral dobiti pomembnejše mesto tudi Karel Peer, o katerem je bilo doslej znanih le nekaj raztresenih drobcev. Poskušal sem jih povezati v celoto, da bo tudi Peerovo delo bolje ovrednoteno in nikakor ne prezrto. Peerovo vplivno mesto v takratnem cerkvenem življenju ljubljanske škofije s svojim raznolikim delovanjem na kulturnem, stavbarskem in bibliotekarskem področju to vsekakor zasluži. Ne moremo pa reči, da je bil popolnoma prezrt, saj je kratko geslo dobil tudi v najnovejšem biografskem leksikonu, čeprav le kot povzetek Kidričeve biografije v SBL.‌688 688 Osebnosti, str. 810.

Literatura

Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Ljubljana : Družina, 2007.

Frank, Karl Friedrich v.: Standeserhebungen und Gnadenkate für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806. 4. knjiga. Schloss Senftenegg : Selbstverlag, 1973.

Lavrič, Ana: Delo švedskega slikarja Augustina Dahlsteena za ljubljanskega generalnega vikarja Karla Peera. Acta Historiae Artis Slovenica 10, 2005, str. 81–93.

Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. Druga knjiga. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008.

Prelovšek, Damjan: Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zuliani in njegov čas. Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, XV. Ljubljana : SAZU, 1986, str. 69–210.

Simoniti, Primož: Še nekaj inkunabul v slovenskih knjižnicah. Zbornik Narodne in Univerzitetne knjižnice I. Ljubljana, 1974, str. 55–73.

Slovenski biografski leksikon 2, Maas-Qualle. Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, 1933–52.

Smolik, Marijan: Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani. Academia operosorum : zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana : SAZU, 1994, str. 61–72.

Smolik, Marijan: Kako so zidali semenišče v Ljubljani. Kronika 7, 1959, str. 90–96.

Smolik, Marijan: Semeniška knjižnica. Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana : Bogoslovno semenišče, 2010.

Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma. [Ljubljana] : Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja, 2001.

Stefan, Konrad: Geschichte der Entstehung und Verwaltung der k. k. Studien-Bibliothek in Laibach. [Laibach] : Musealvereine für Krain, 1907 (slovenski prevod: Zgodovina C. kr. Študijske knjižnice v Ljubljani. Knjižnica 53, 2009, posebna izdaja Monumenta bibliothecaria II).

Šumi, Nace: Dve »novi« baročni fasadi v Ljubljani. Kronika 7, 1959, 97–102.

Vidmar, Luka: Arheološki vodniki iz bibliotek operozov in iz njihove bližine v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Keria, Studia latina et graeca VI/2, 2005, str. 35–56.

Zusammenfassung

Die Bibliothek Karl Peers in der Laibacher (Ljubljanaer) Priesterseminarbibliothek

Der Heimatort des Laibacher (Ljubljanaer) Generalvikars Karl Peer (1697–1776) war Fraßlau (Braslovče), das damals zum Laibacher Bistum gehörte, ebenso wie Praßberg (Mozirje), woher 100 Jahre zuvor der Laibacher Dompfarrer Jakob Stopar stammte. In demselben Amt folgte auf ihn im Jahr 1742 auch Peer. Längere Zeit war er Generalvikar verschiedener Laibacher Bischöfe. In der Mitte des 18. Jahrhunderts setzte er den Bau des Priesterseminars an der Domkirche fort. Sein Architekt Candido Zuliani schuf die zentrale Fassade, die nach ihm Peer-Trakt benannt wird. So wie seine Vorgänger, die Mitglieder der Academia operosorum, verfügte auch Peer über eine große Bibliothek, deren Bestände nach seinem Tod zum Teil für die Lyzeumsbibliothek (heute National- und Universitätsbibiothek/Narodna in univerzitetna knjižnica) erworben wurden und im Slowenischen bibliographischen Lexikon/Slovenski bibliografski leksikon) von France Kidrič, seinem Biographen, rezensiert wurden. Unbekannt blieben aber Bücher, die sich jetzt in der Priesterseminarbibliothek befinden.Gekennzeichnet sind sie mit seinem Exlibris (mehrere Bären) und müssen noch von künftigen Forschern registriert werden. Karl Peer war zweifelsohne eine bedeutende Persönlichkeit des 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum.

Izvleček

Prispevek je osredotočen na retorske žanre predvsem Janeza Svetokriškega (1647–1714) in Rogerija Ljubljanskega (1667–1728) kot najvidnejša predstavnika retorike 18. stoletja, saj sta postavila model za baročno ubesedovanje omenjene pripovedne zvrsti. Čeprav sta po osebnostnih prvinah dokaj različna, sta oba ustvarjala v okviru baročne stilne formacije. Osredotočili se bomo na izbor in način rabe folklornih obrazcev: pregovorov, ugank, pozdravov, kletvic, voščil. Prikazana bo njihova pogostnost v tovrstnih besedilih, funkcija in izjemnost rabe, hkrati pa način, kako se približati poslušalcu z rabo nelatinske, ljudem poznane forme.

KLJUČNE BESEDE

pregovori, retorska besedila, Janez Svetokriški, pater Rogerij, barok

Folklorni obrazci so drobne folklorne strukture, ki lahko obsegajo eno besedo (pozdrav), zaključeno večbesedno besedno zvezo (pregovor) ali celo že krajše besedilo (molitvice, zagovori). V pričujočem prispevku se bomo osredotočili na folklorne obrazce, ki so prispevali k estetiki, harmoniji pridige, to so pozdravi, pregovori, voščila, uganke in kletvice – kot predstavniki antiestetike.

Pridigarji, ki so se lotili govorništva, so se učili predvsem od Cicera.‌689 689 Gilbert, Kuhn, Zgodovina estetike, str. 125. V 18. stoletju je veljalo načelo, da govorniška (in glasbena) umetnost obdeluje surovo gradivo glasu (in instrumenta) v govorniške figure (in takte),‌690 690 Prav tam, str. 151. jih oblikuje v obliko ustreznosti in reda, v harmonična razmerja in s tem služi tudi estetskim namenom. Harmonijo dosega z ritmom, rimami, izbranim besediščem.

Pri rabi folklornih obrazcev in doseganju višjega estetskega izražanja je estetska funkcija bolj podobna našim merilom estetskega izražanja: pregovori lepšajo govor, kletvice so neprimerne, celo prepovedane.

Pregovori

Pri doseganju višjega izraznega nivoja se v besedilih poslužujejo predvsem primer in frazemov, pregovori niso tako pogosti. Lastnosti pregovorov so enake kot danes: so rimani in ritmizirani, v največ primerih gre za metaforično izražanje, metaforo pa pridigar nato razloži. Gre za zaključene stavčne strukture, iz elementov katerih je pogosto težko razbrati pomen. Rabljeni pregovori imajo poleg večje ekspresivnosti in figurativnosti tudi močno izraženo didaktično funkcijo in so uporabljeni v moralno-didaktične namene. Pregovor je v tem času že terminološko relativno določen: uporabljali so pripoveist/pripovist (Rogerij, Basar)/prjgvuor (Svetokriški)/pergovor (Svetokriški)/modru rečenje, modra beseda. Beseda ‚pregovor‘ je še daleč od današnjega pomena in je večinoma negativno konotirana: pregovor, ta zaupna beseda, zupargovorjenje; pregovoriti –svetovati; pregovarjati – z besedo se prepirati, kregati, pregovarjati, pravdati, disputare, vprašovati, risnico znajti, se prepirati ali pregovarjati, pregovarjanje – prepiranje, kreganje.‌691 691 Stanonik, Zgodovina, str. 93, 94.

Naslovnica prvega zvezka dela Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega

Nasproti pričakovanjem pregovori niso tako pogosti, uporabljeni so predvsem za potrditev misli ali ponazoritev ter so velikokrat napovedani, npr. En ſizer ſtari pergovor je: kopat, ali prati ſamurza je ena prasna muja. Sakaj nobeden ga nemore is zherniga, beliga ſturiti;‌692 692 Rogerij, Palmarium II, str. 530. En pergovar imajo ti Shularje, ali Studentje: Ibant, qua poterant; # qua non poterant, non ibant. Inu h‘ozhejo rezhi: en zhlovik ſturi, kar more; inu kar na premore, tega ſ turiti on namore;‌693 693 Rogerij, Palmarium II, str. 204. En resničen inu hvale ureden priguvor je taisti: Strah je dober, zakaj kadar v eni hiši, v enem mesti ali deželi nej straha, temuč sledni sturi, kar hoče, tamkaj malu dobriga, inu brumniga se bode našlu ali vener sledni strah nej dober inu hvale ureden.‌694 694 Svetokriški, Sacrum I, str. 18. Pa vendar je bila raba pregovorov v besedilih cenjena, kar je razvidno tudi v Rogerijevi trditvi: Malu besedy brez pripovest, malu govorjenja brez perglyh.‌695 695 Rogerij, Palmarium II, str. 166.

Nekateri rabljeni pregovori danes niso več znani (kopat al prati zamurca je ena prazna muja), pri nekaterih je celo težko razbrati oz. raziskati njihov pomen, saj danes niso več znani: Šparovic je ceravca nešil.‌696 696 Svetokriški, Sacrum V, str. 300.

Naslovnica prvega zvezka Rogerijevega dela Palmarium.

Pri Rogeriju najdemo celo vremenski pregovor:‌697 697 Rogerij, Palmarium I, str. 652. Vreme tega lufta se za to luno obrača.‌698 698 Nekaj čez dvajset jih najdemo v Novi Krainski pratiki za leto 1741 (Stanonik, Zgodovina, str. 64). Nekaj Rogerijevih pregovorov:

• Pokaj za eni pote hode ta Mladenič, od te u Starosti na bode odstopil. Tu je: kar ta Mladenič se nauči u Mladosti, tu do Starosti inu smerti derži, hrani inu kaže; tar od tega malu kdaj neha inu odstopi.‌699 699 Rogerij, Palmarium I, str. 189.

• Od drevesa proč sad ne pade daleč.‌700 700 Rogerij, Palmarium I, str. 340.

• Je čas molčat, inu čas govorit.‌701 701 Rogerij, Palmarium I, str. 434.

Sentenčne misli, za katere ni povsem jasno, ali gre za prave pregovore:

• Serze bres lubeſni je enu ſvitylu bres ſvezhave. (sledi latinskemu Cor fine amore eſt lampas fine ardore)‌702 702 Rogerij, Palmarium I, str. 19.

• En pregovar imajo ti šularje ali študentje … Inu hočejo reči: en človek sturi, kar more, inu kar napremore, tega sturiti on namore.‌703 703 Rogerij, Palmarium II, str. 204.

Pregovori, ki danes niso več uporabljani:

• Zgudaj začne žgati, kar če kopriva ostati.‌704 704 Rogerij, Palmarium I, str. 608.

• En sicer stari pergovor je: kopat al prati zamurca je ena prazna muja. Zakaj nobeden ga ne more iz černiga beliga striti.‌705 705 Rogerij, Palmarium II, str. 530.

Nekaj pregovorov Svetokriškega:

• Nizku, nizku misli moje danes ostanite, zakaj ta, kateri previsoku se povzdigne, pregloboku pade. Ikarus zakaj prevzetnu do sonca je hotel leteti, v tu globoku morje bil padu.‌706 706 Svetokriški, Sacrum I, str. 101.

• /…/ sakai ta kateri previſoku ſe posdigne pregloboku pade.‌707 707 Svetokriški, Sacrum I, str. 101.

• Buh je s' tabo, kakor ti z Bogom. Zdaj kakor se gode, tako se pleše, kakor se posodi, tako se poverne inu dobra beseda dobru mejstu najde, huda beseda oster odguvor prajme inu po déli lon se da, aku hudu delaš, nikar dobriga lona ne čakaj.‌708 708 Svetokriški, Sacrum I, str. 18.

• Kakor eden živi, taki tudi vunanje, kakušnue je tu tekoče živenie, takušen je konc tiga živenia.‌709 709 Svetokriški, Sacrum I, str. 193.

• Kakor ste si postlali, tako boste ležali, jest vam ne morem pomagat.‌710 710 Svetokriški, Sacrum V, str. 61, 62.

• Ta, kateri jamo drugemu kopa, sam vanjo pade.‌711 711 Svetokriški, Sacrum IV, str. 171.

Stran iz dela Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega.

• Skuzi enu uhu noter skuzi ta drugu vun, le tu je raunu tulikanj kakor de bi bili gluhi per pridigi.‌712 712 Svetokriški, Sacrum V, str. 470.

Sentenčne misli, za katere ni povsem jasno, ali gre za prave pregovore:

• En resničen inu hvale ureden priguvor je taisti: Strah je dober, zakaj kadar v eni hiši, v enem mesti ali deželi nej straha, temuč sledni sturi, kar hoče, tamkaj malu dobriga, inu brumniga se bode našlu ali vener sledni strah nej dober inu hvale ureden.‌713 713 Svetokriški, Sacrum I, str. 18.

Pregovori, ki danes niso več uporabljani:

• Kar koli cenimo, bomo zamerkali, de tri dobre reči v'taistem se najde, inu celu vodo ne štimamo, če nej čista, lahka, frišna, zakaj je en star priguvor.‌714 714 Svetokriški, Sacrum III, str. 547.

• Ne vedo morebiti, kaj pravi ta laški pregovor: »Bodi pravičen ali krivičen, ne pusti se v jetje postavit.« En Slovenic pak je djal: »Rajši se hočem pustiti zadavit, kakor v ječo postavit.«‌715 715 Svetokriški, Sacrum IV, str. 137.

• Stan je dober, zhe li po tvojm shlahtnem stanu shivish. (sv pismo).‌716 716 Svetokriški, Sacrum V, str. 30.

• Šparovic je ceravca nešil.‌717 717 Svetokriški, Sacrum V, str. 300.

• Kaj z' ene sorte ner več ludi na sveti se najde? Ta pervi je djal, de ner vč se najde taistih, kateri nejso kontent in potroštani v svojim stanu kakor ta stari prigovor spričuje.‌718 718 Svetokriški, Sacrum V, str. 347.

Pozdravi

Pozdravi so v vsakdanji komunikaciji sestavljeni iz dveh delov: iz gestikularnega in iz besednega. Gestikularni del vsebuje neverbalni del; gre za gib, gesto, lahko je to zgolj nasmeh ali pa privzdig klobuka. Ob srečanju je pozdrav lahko le neverbalen, gestikularen. Verbalni del vsebuje besedo, pozdrav, ki je določena leksikalno in socialno. Pozdrave ob rabi ločujemo tudi glede na naslovnika (moramo izbrati, ali bomo uporabili živijo! ali dober dan!). Lahko je sestavljen iz ene besede, dveh ali – redkeje – iz več besed. Raba je povsem pragmatična. V teh besedilih pozdravov ni. To je na nek način logično, saj je pridiga vpeta v mašo, kjer pozdrav v nobenem pogledu ni več relevanten. Pa tudi, če je želel pridigar pozdraviti, si tega ni zapisal v pripravljeno besedilo, saj je pozdrav gesta, ki navadno nastane spontano.

Voščila

Voščila so obrazci, vezani na praznovanja, koledarska in osebna. V voščilu najdemo tako »formalni del« čestitke (npr. vse najboljše za rojstni dan), ki je splošno znan in velja za nenapisano pravilo v določeni rabi, kot neformalni, osebni del, kjer avtor doda svoje želje in misli. V pridigah najdemo voščila ob praznikih, predvsem v Rogerijevem Palmariumu (npr. Katéru Voſhim usem is Vſtmi serzam, inu slédnimu po ſebaj u‘ſdrau-ju, myhru, pokóju inu veſsélju sazhet, inu tu is vézh drugimi ſrezhnu u‘ gnade Boſhji Konzháti: h‘sadnimu po tem reunim shjuléjnu sadóbit to crono téga Iſveélzhajna u‘Nebéſsah).‌719 719 Rogerij, Palmarium I, str. 1.

Uganke

Uganka je folklorni obrazec, sestavljen iz dveh delov: iz trditve/vprašanja in iz odgovora. Vprašanje/trditev je metaforični opis odgovora, ki ga mora podati uganjevalec. Kastelčev / Vorančev slovar vsebuje prvo definicijo uganke:‌720 720 Stanonik, Zgodovina, str. 94. ena uganka, enu skrivnu vprašanje … bogovanje – uganka, domišlenje; - prehodniga dolgovanja … uganka, poprej povedanje pomeinenja; problematis – ena uganka, scrupus – ena uganka.

Stran iz Rogerijevega dela Palmarium.

Ugank v teh besedilih tako rekoč ni; kot je napisala že M. Stanonik,‌721 721 Prav tam, str. 65. najdemo eno zgolj pri Rogeriju,‌722 722 Rogerij, Palmarium II, str. 36. pa še ta ni folklorne narave: Kaj je najmočnejše na zemlji? Prvi od mladeničev, ki so varovali kralja Darija, odgovori, da vino, ker oslabi in zmeša pamet. Drugi pravi, da kralj, saj mora vse veljati, kar on odloči. Tretji dá predanost ženi. Te rodijo kralja in tistega, ki prideluje vino. Ta vse premojstri, kdor jo vidi, oslabi, ko se zaljubi vanjo.

Kletvice

Kletvice so ekspresivni izrazi, ki so neželeni, celo prepovedani ter predstavniki antiestetike. V današnjih časih so velikokrat tudi vulgarni izrazi, vendar v teh besedilih kletvice ali klevetajo boga ali pa izrekajo hudiča, zatorej so velikokrat izvor vsega hudega. V retorskih besedilih so kletvice izražene zgolj posredno in grajane, npr. v zgodbah o hudiču, npr. /…/ nej te zludi vzame. ‌723 723 Svetokriški, Sacrum II, str. 349. Klevetanje je grajano tudi v pridigah: Kadar ti grešnik šentuješ, plentuješ, preklinjaš, klafaš, Boga žališ, skuzi svoje grehe zopet Sinu Božiga križaš, vsi ludje, katiri tebe slišijo inu vidio, se prestrašijo inu boje, da bi iz nebes ne trešilu ali de zemla se ne odperla inu tebe požerla. ‌724 724 Svetokriški, Sacrum V, str. 467.

Kletvice, ki se pojavljajo v spisih Svetokriškega:

Hudič me vzemi; zludi me reznesi.‌725 725 Svetokriški, Sacrum I, str. 194.

ſakaj ſa hudizha, moiga ſynu hozhesh sapuſtiti?‌726 726 Svetokriški, Sacrum V, str. 134.

/…/ Hudič vzemi, zludi reznesi /…/

/…/ hudič vzemi župo, mesu inu prato /…/

/…/ de bi zludi vzel vinu /…/

/…/ nej te zludi vzame /…/‌727 727 Svetokriški, Sacrum II, str. 347–349.

Sklep

Retorska besedila so besedila, v katerih avtor poskuša prepričati poslušalca v govorjeno. Zato jih avtor pripravlja v naprej ter premišljeno izbira besede. Baročna retorska besedila veljajo za bolj okrašena in besedno bogata, zato nas je zanimalo, v kolikšni meri avtorji uporabljajo folklorne obrazce, ki so tudi eno od sredstev za dosego višjega estetskega nivoja v govorjeni/pisani besedi. Pozdravov po pričakovanju ni bilo veliko, ravno tako kletvic, medtem ko smo pričakovali več voščil, pregovorov in ugank. Od teh treh je največ pregovorov. Ti so najpogosteje rabljeni za ponazoritev ali potrditev povedanega, so velikokrat napovedani kot »stara modrost«, pred njimi ali za njimi pa je postavljen latinski ekvivalent (pri Svetokriškem in Rogeriju M. Stanonik‌728 728 Stanonik, Zgodovina, str. 62. v svoji knjigi poda pobudo za posebno študijo o virih za pregovore, ki sledijo latinskim sentenčnim mislim). Kar priča, da avtorja v večini nista uporabljala toliko folklornih pregovorov, temveč predvsem biblijske pregovore in pa latinske sentenčne modrosti. Vendar je treba poudariti, da tudi pregovorov ni veliko, v povprečju niti eden na pridigo (po hitrem pregledu ostalih retorskih avtorjev je pogostost pregovorov enaka ali manjša). Voščila so ravno tako zelo redka, niti pridigarji ne »vzgajajo« naslovnika v tej maniri. Ugank pa v teh besedilih ni, kar nas je presenetilo, saj veljajo uganke za enega od didaktičnih žanrov in smo pričakovali, da bodo podane vsaj posredno.

Raba pozdravov je v teh besedilih redka in zgolj posredna (npr. kot del zgodbe o nekem dogodku, kjer navajajo dobesedne citate), voščila se najdejo v pridigah ob praznikih, predvsem v Rogerijevem Palmariumu (npr. Katéru Voſhim usem is Vſtmi serzam, inu slédnimu po ſebaj u‘ſdrau-ju, myhru, pokóju inu veſsélju sazhet, inu tu is vézh drugimi ſrezhnu u‘ gnade Boſhji Konzháti: h‘sadnimu po tem reunim shjuléjnu sadóbit to crono téga Iſveélzhajna u‘Nebéſsah). ‌729 729 Rogerij, Palmarium I, str. 1. Kletvice so ekspresivni izrazi, ki so neželeni, celo prepovedani ter predstavniki antiestetike, velikokrat celo izvor hudega. V retorskih besedilih so kletvice izražene zgolj posredno in grajane (npr. v zgodbah o hudiču, npr. /…/ nej te zludi vzame).‌730 730 Svetokriški, Sacrum II, str. 349. Pregovori imajo poleg večje ekspresivnosti in figurativnosti tudi didaktično funkcijo, hkrati pa višajo stil govorjenega. Nasproti pričakovanjem pregovori niso tako pogosti, uporabljeni so predvsem za potrditev misli ali ponazoritev ter v večini primerov napovedani, npr. En ſizer ſtari pergovor je: kopat, ali prati ſamurza je ena prasna muja. Sakaj nobeden ga nemore is zherniga, beliga ſ turiti;‌731 731 Rogerij, Palmarium II, str. 530. En resničen inu hvale ureden priguvor je taisti: Strah je dober, zakaj kadar v eni hiši, v enem mesti ali deželi nej straha, temuč sledni sturi, kar hoče, tamkaj malu dobriga, inu brumniga se bode našlu ali vener sledni strah nej dober inu hvale ureden. ‌732 732 Svetokriški, Sacrum I, str. 18.

Ugank v teh besedilih tako rekoč ni; kot je napisala že M. Stanonik,‌733 733 Stanonik, Zgodovina, str. 65. najdemo eno zgolj pri Rogeriju, pa še ta ni folklorne narave.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Folkloreformeln in rhetorischen Texten des 18. Jahrhunderts

Im Mittelpunkt des Beitrags stehen vor allem die rhetorischen Genres von Janez Svetokriški und Rogerij Ljubljanski, den hervorragendsten Vertretern der slowenischen Rhetorik des 18. Jahrhunderts. Es wird auf Auswahl und Verwendung von rhetorischen Formeln (Sprichwörter, Rätsel, Grußformeln, Fluchwörter, Glückwünsche) eingegangen, ferner auf deren Frequenz, Funktion und Gebrauchsbesonderheiten in derartigen Texten sowie auf die Art und Weise, diese durch die Verwendung einer nichtlateinischen, wohlbekannten Form dem Hörer näher zu bringen.

Im Mittelalter wurde die Schönheit mit dem Namen Gottes in Verbindung gebracht, woraus sich schließen lässt, dass es damals doch eine, allerdings zeitgemäße Ästhetik gab. Auf der Ebene der Folkloreformeln kommt die ästhetische Funktion eher den heutigen Maßstäben der ästhetischen Ausdrucksform nahe, was in den Texten selbst und im Gebrauch von Folkloreformeln zum Ausdruck kommt. Grußformeln werden in diesen Texten selten und nur mittelbar verwendet (etwa als Teil eines Ereignisberichts, wenn wortwörtliche Zitate angeführt werden). Glückwünsche kommen in Predigten zu feierlichen Anlässen vor, vor allem in Rogerijs Palmarium. Fluchwörter sind expressive Ausdrücke, die unerwünscht, sogar verboten sind, ein Ausdruck der Antiästhetik, oft sogar Ursache des Bösen. In rhetorischen Texten kommen Fluchwörter nur mittelbar, weil verpönt, zum Ausdruck, etwa in Teufelsgeschichten. Sprichwörter weisen außer Expressivität und Figurativität auch eine didaktische Funktion auf, wobei sie den Redestil heben. Wider Erwarten kommen Sprichwörter nicht so oft vor. Sie werden eingesetzt zur Bekräftigung eines Gedankens oder zur Veranschaulichung, in den meisten Fällen werden sie angekündigt.

Rätsel kommen in diesen Texten so gut wie nie vor. Wie bereits Marija Stanonik festgestellt hat, findet man nur ein Rätsel, und zwar bei Rogerij, aber auch dieses ist nicht folkloristischer Natur.

Povzetek

Prispevek predstavi tri doslej neznane frančiškanske pisatelje retorske proze s konca 17. in iz 18. stoletja. Vsak je predstavljen z osnovnimi biografskimi podatki in s kompozicijsko analizo ene pridige. Tri tukaj predstavljena retorska besedila so le droben odlomek iz obsežnejšega retorskega opusa s specifično frančiškanskimi potezami teh avtorjev.

KLJUČNE BESEDE

slovenska literatura, barok, frančiškanska pridiga, Anton Brešan, Evgen Lauer, Adavkt Nikel

Izhodišča

Pridiga je bila v slovenskem baročnem slovstvu ena najbolj razvitih, pogostih in notranje diferenciranih literarnih zvrsti. Z nemajhno, včasih visoko stopnjo literarne kulture so jo gojili in pisali številni pridigarji, od škofijskih do redovnih. Čeravno je bila pridiga v prvi vrsti pastoralno besedilo, namreč homilija kot hvalnica in razlaga Božje besede pri maši, je bila v baročni dobi in še globoko v 19. stoletje oblikovana s številnimi literarnimi prvinami. Na literarno oblikovanost pridige je vplivala dolga, skoraj dvatisočletna tradicija retorike: z ene strani je vpliv retorike krepila patristična literatura, ki je že sama del poznoantične literarne kulture, z druge strani pa verjetno še močneje vpliv retorike kot ene temeljnih humanističnih artes v srednjem in zgodnjem novem veku sploh – vpliv, ki je deloval prek starejših in zlasti novejših retoričnih priročnikov ter antologij primerov, zgledov, tematik ipd.

Zaradi tega temeljnega vpliva retorike in z njim povezanih oblikovnih značilnosti spadajo pridige, kakor tudi druge vrste cerkvenih govorov, v zvrst retorske proze. Homiletika kot teološka disciplina preučuje pridigo kot homilijo, tj. predvsem v njeni eksegetični in pastoralni razsežnosti. Literarna veda v istem besedilu vidi drugačen objekt: pridigo preučuje kot retorsko prozo, ki je bila sicer namenjena končnemu govornemu podajanju, vendar je bila najprej zamišljena, oblikovana in zapisana kot literarno delo. S tem se literarni vedi odpre za analizo vrsta njenih formalnih in vsebinskih lastnosti, kakor so kompozicija, izrazna sredstva, slog; teme, motivi; vplivi, geneza itn. Pridige kot retorska proza so bile vselej oblikovane v skladu z določeno retorično tradicijo, vendar jih na drugi strani vedno oblikuje individualnost avtorja, ki je v baročni kulturi že razmeroma močna, izrazita, dokaj neposredno izražena, zato so slovenske pridige glede na svoje avtorje že v baročni dobi precej raznolike, prav tako raznolike – če postavimo zasilno analogijo – kakor so med seboj različni baročni koncerti in simfonije raznih skladateljev.

Posebej izrazito se je baročna kultura pridige, napisane v slovenskem jeziku, razvila v redovnih skupnostih, kajpada v tistih, ki so imele poudarjeno pastoralno poslanstvo in prek tega neposreden stik z ljudstvom, njegovim jezikom in življenjem sploh. Tu so na prvem mestu frančiškani, kapucini in jezuiti.‌734 734 Pri tem je treba opozoriti, da je za zdaj povsem neznano, kakšna je bila pastoralna in pridigarska dejavnost, ki so jo v določenem obsegu gotovo gojili tudi slovenski dominikanci v štirih samostanih na Slovenskem vse do tedaj, ko jih je razpustil Jožef II. Pridigarska dejavnost njihovega reda – ordo predicatorum – je docela neraziskana.

Vprašanje frančiškanske pridige

Kljub temu, da je bila retorska proza zelo razširjena in razvita literarna zvrst slovenske baročne kulture, ni mogoče reči, da bi bila v naši literarni zgodovini tudi v celoti raziskana. Najbolje je vsekakor raziskan kapucinski retorski pisatelj Janez Krstnik Svetokriški (1647–1714), ki je po zaslugi jezikoslovca M. Snoja »doživel« celo slovar svojega besedja.‌735 735 Snoj, Marko: Slovar jezika Janeza Svetokriškega. Vendar marsikateri vidik njegove proze ni primerno raziskan, zlasti ne genetični odnosi med viri, ki jih navaja, in njegovim tekstom kot celoto. Toda že proza njegovega kapucinskega sobrata Rogerija Ljubljanskega (1667–1728) je bistveno manj raziskana. Za jezuitskega pisatelja in pridigarja Jerneja Basarja (1683–1738) pa moramo reči, da zvečine sploh ostaja v polmraku.

Za pridige Janeza Svetokriškega in Rogerija Ljubljanskega se je v literarni zgodovini razširila oznaka »frančiškanska pridiga«.‌736 736 Prim. denimo Rupel Mirko: Rogerij o., kapucin. Šele v novejši dobi se je pod vplivom samih kapucinskih zgodovinarjev‌737 737 Benedik, Metod: Kapucinski samostan s cerkvijo Sv.Ane Škofja Loka. za opus Svetokriškega in Rogerija začel uporabljati pravilen izraz – kapucinska pridiga. Slovenska literarna zgodovina ne omenja nobenega – v pravem pomenu – frančiškanskega pridigarja. In vendar moramo domnevati, da je tudi med frančiškani živelo in delovalo več spretnih govornikov, pisateljev retorske proze ter veščih oblikovalcev te literarne zvrsti. Že dejstvo, da so frančiškani živeli v tesnem stiku z ljudmi, v mestih kakor na podeželju, skrbeli za njihovo duhovno življenje in blažili njihove človeške stiske, nas vodi k sklepanju, da so intenzivno pridigali v slovenskem jeziku. Misel, da je bila slovenska frančiškanska pridiga prav verjetno eden od lepih sadov baročne kulture na Slovenskem, pa nam vzbuja zlasti pregled bogatega visokošolskega sistema, ki so ga frančiškani razvili v svojem redu od srednjega veka do Jožefa II. s celo vrsto teoloških in filozofsko-teoloških šol. Šole, ki so delovale na ravni redovne province, so obsegale običajno trileten teološki študij; šole, ki so delovale na ravni celotnega reda, t. i. generalne šole, pa so obsegale tri leta filozofije, zlasti skotistične, in nato štiri leta teološkega študija. Takšna generalna visoka šola je bila ustanovljena v frančiškanskem samostanu v Ljubljani že leta 1593. Vse šole pa so se začenjale z ničimer drugim kot s poukom retorike.‌738 738 Hoško, Franjo Emanuel: Franjevačke visoke škole, str. 311–331. Tako so delovali med pomembnimi frančiškanskimi misleci in pisci avtorji latinskih filozofskih in teoloških del, ki so bili tudi predavatelji na omenjenih šolah, mdr. vsaj naslednji Slovenci: Anton Lazari (1642–1705), Jakob Hoffstetter (1679–1737), Sigismund Skerpin (Škrpin, 1689–1755), Sigismund Sigonius (Žigon, 1644–1711), nato v 18. stoletju še cela vrsta drugih, ki so v omenjenih filozofskih šolah in vsakoletnih javnih filozofskih debatah teh šol gojili visoko akademsko kulturo svojega časa. Zato ni dvoma, da so tudi med slovenskimi frančiškani delovali kultivirani in spretni pisatelji retorske proze v slovenščini.

Morda je edina njihova nesreča v tem, da – kolikor doslej vemo – nobeno njihovo slovensko besedilo ni bilo natisnjeno, ne v 17. ne v 18. stoletju; drugače kakor mnoga njihova teološka in filozofska dela v latinščini nobena zbirka njihovih slovenskih pridig ni izšla kot tiskana knjiga. Ostale so v rokopisih in marsikatera zbirka ali pridiga se je tudi izgubila. Zato se je zgodilo (čeravno se ne bi bilo smelo!), da frančiškanske pridige kot take naša literarna zgodovina sploh ni opazila. Zdi se torej, da je nenaklonjena usoda njihovega besedilnega izročila eden od razlogov, da frančiškanska retorska proza ni vstopila v sistem recepcije slovenskega slovstva, zato tudi ne v občo slovensko kulturno zgodovino. Če imamo srečo, da na te rokopise naletimo, se nam odstrejo prvi listi nekdaj bogate in pestre veje baročne kulture – slovenske frančiškanske pridige.

Takšna dela so tudi baročni rokopisi s slovenskimi pridigami, ki so jih napisali trije frančiškanski retorji, ko so delovali v samostanu v Brežicah, ali pa so jih napisali drugod in jih pozneje v Brežicah ponovili v dobi med koncem 17. in drugo polovico 18. stoletja. To so bili frančiškani: p. Anton Brešan (*1639, †1708), p. Evgen Lauer (*1722, †1771) in p. Adavkt Nikel (*1740, †1788). Literarnozgodovinski pregledi in biografski priročniki jih ne poznajo. Edini, ki je doslej zbral o njih vsaj osnovne biografske podatke, je bil frančiškanski pater Alfonz Furlan.‌739 739 Furlan, Alfonz: Pisatelji, str. 29–57. V nadaljevanju naj njihovo delo in rokopise kratko predstavimo in se dotaknemo nekaterih literarnih odlik njihovih pridig, zlasti kompozicije in slogovnih sredstev.

p. Anton Brešan (1639–1708)

Podatki, ki jih je pater Alfonz Furlan zbral‌740 740 Podatke je Furlan zbral mdr. po frančiškanskem kronistu p. Castulu Weiblu, ki je o njem zapisal: »Breſsan /: Antonius :/ Carniolus, M. R. Provinciae S. Crucis Croatico – Carniolae Praedicator insignis, ac Definitor, deceſsit in Conventu Rudolphswertensi die ___ 1708. Adservantur ibidem in Bibliotheca Sequentia hujus Viri opuscula MSS: Vita Christi, B. Virginis, S. Joseph, Apostolorum, aliorumque Sanctorum.« V presledek, ki ga je pisec pustil praznega, je pozneje roka p. Alfonza Furlana s svinčnikom vpisala datum: 19. jul. (KSNm, C1, b-51, P. Castulus Weibl: Bibliotheca scriptorum Franciscanorum). o frančiškanu Antonu Brešanu‌741 741 O priimkih oziroma oblikah Brešan, Bresan in Brežan mi je Janez Keber poslal imenoslovno razčlembo, za katero se mu iskreno zahvaljujem: »Priimek Brešan z različicama Bresan in Bressan izhaja iz italijanskih in furlanskih priimkov Bressàn in Bressani in ju navadno razlagajo kot 'po poreklu iz Brescie'.« Priimek Bressan razlaga tudi Pavle Merkù: »po poreklu iz Brescie, izredno razširjen priimek po vsi severni Italiji. Anonimen pisec članka 'Rodbinska imena v Beneški Sloveniji' v K[oledarju] G[oriške] M[ohorjeve družbe] 1956, 83, ga navaja med priimki Slovencev v občini Fojda z izgovarjavo Brešan; priimek Slovencev tudi v Gorici.« P. Merkù omenja še obliko Brezan: »Missio 1602 Juri Brezan v Srednjem; zapis je lahko brati Bresan (po poreklu iz Brescie) ali Brežan po sst. ali top. Breg.« (Merkù, Pavle: Slovenski priimki, str. 13.) iz frančiškanskih virov, so tile: »P. Anton Brešan je bil rojen na Kranjskem, bil je definitor, izvrsten pridigar. Umrl je v Novem mestu 19. julija 1708, star 70 let, v redu je bil 50 let.«‌742 742 Furlan, Alfonz: Pisatelji, str. 33.

Če ta strnjen zaris obogatimo še z drugimi biografskimi podatki, ki so nam dostopni v frančiškanskih arhivskih virih, se podoba dopolni, čeravno si nekateri nasprotujejo. Leto rojstva lahko izračunamo iz treh ali štirih primarnih virov, ki dajo nekoliko različne rezultate.

Pri tehtanju teh podatkov se je frančiškanski zgodovinar Alfonz Furlan naposled odločil za vira B in C, ki imata enake podatke. Toda sklepati je moč, da je vir D, ki navaja vstop bratov v red, nemara vendarle bolj zanesljiv, saj je najverjetneje narejen neposredno po podpisanih vstopnih izjavah novincev samih. To sklepanje bistveno podkrepi tudi vpis v krstni matični knjigi kapiteljske župnije, ki skoraj zagotovo dokumentira krst patra Antona.‌744 744 Prim. KANM/Ž, knjige 1604 – 1674. Podatek je odkril in mi ga posredoval Jože Škofljanec, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Med vpisi za dan 13. oktober 1639 se eden glasi: »… Martinus filius leg[iti]mus Georgij Wresan et M[at]ris Agnesis. Patrini Jo[an]es Mauser et Anna Rosmanin adstans Jacob Shepez«. Podpis duhovnika: M. And. Juray. – Pisanje črke w za glas <b> je v tem času še pogosto. V frančiškanskih virih najdemo tudi pisni obliki Bressan in Breſsan. Podatki so s tem bolj jasni in dajo tole podobo.

Pater Anton Brešan je bil rojen v Novem mestu in bil dne 13. oktobra 1639 v kapiteljski cerkvi krščen kot Martin, sin Jurija Brešana in matere Neže.‌745 745 Podatek, da je bil rojen v Novem mestu, imamo tudi iz Tyrocinium seraphicum, kjer je naš pater poimenovan Antonius Breſsan Neostadiensis – Anton Brešan Novomeški (ASFP, predal II/B-4B, Tyrocinium seraphicum). Ponavljata ga nato Hoff (Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topographisches Gemälde, 2. Teil, str. 51.) in Vrhovec (Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta, str. 153). Imeni obeh staršev imamo tudi od p. Alfonza Furlana: v novomeškem frančiškanskem arhivu sta njegova prepisa dveh (domnevno) Brešanovih pridig in k vsakemu prepisu je dodal kratko biografsko noto. Ena od teh se glasi: »P. Anton Brešan je bil sin Jurija in Neže Brešan (Bressan), rojen ____. 20 let star je bil sprejet v frančiškanski red dne 30. novembra 1659 v Ljubljani. Krstno ime Martin so mu spremenili v Anton. Dne 30. novembra 1660 je napravil slovesno redovno obljubo v Kamniku, star 21 let. Leta 1678 je bil definitor (svetnik) v Ljubljani. 1680 je bil učitelj novincev, 1682 in 1691 je bil gvardijan v Nazaretu (na Štajerskem). L. 1692 je bil prestavljen v Novo mesto, kjer je umrl 19. julija 1708; v redu je preživel 50 let kot izvrsten propovednik. P. Alfonz Furlan.« Imeni Brešanovih staršev je lahko našel v izjavi ob Brešanovi zaobljubi (ki je nisem videl) ali pa v krstnih maticah novomeške kapiteljske župnije. Toda če bi jih Furlan videl, bi navedel rojstni oz. krstni datum. Verjetno je p. Alfonz kot merodajna prav zato sprejel vira B in C.. Dvajset let star je vstopil v frančiškanski red dne 30. novembra 1659 v Ljubljani in prejel redovno ime Anton.‌746 746 Istega dne je bil skupaj z Brešanom k ljubljanskim frančiškanom sprejet 17-letni p. Paulus Faustinger Labacensis. (ASFP, predal II/B-4B, Tyrocinium seraphicum.) Nato naj bi 30. novembra 1660 v starosti 21 let v Kamniku podal slovesno redovno zaobljubo.‌747 747 Prim. Furlanov prepis omenjenih pridig in pripadajoči biografski opombi. Njegovo nadaljnjo pot je moč iz virov kratko povzeti takole.

• 1676, 1677 – deloval kot gvardijan na Trsatu;
• 19. jul. 1678 izvoljen za definitorja, tj. enega od štirih provincialovih svetovalcev pri vodenju redovne province.‌748 748 Faidiga, Mauro: Bosnia Seraphica, str. 106, 107. To nalogo je imel do 9. sept. 1681, ko je potekal naslednji kapitelj province;
• 1680 – učitelj klerikov novincev;
• 1681–1683 – deloval kot gvardijan samostana v Nazarjah;
• 1688 – omenjen spet kot provinciae diffinitor, ko je bil provincial Antonius Lazari;
• 1688–1690 – gvardijan samostana v Novem mestu;‌749 749 Tak podatek navaja novomeški samostanski kronist (SANm, P[feifer]., P. G[odfrid].: Chronicon Conventus Neostadiensis, Tom. 1, str. 558). Faidiga pa ima glede gvardijanov novomeškega samostana drugačen podatek: Brešan naj bi bil gvardijan samo 1688, za leti 1689 in 1690 pa Faidiga kot gvardijana navaja p. Ferdinanda Stadlerja (Faidiga, Mauro: Bosnia Seraphica, str. 792).
• 1691, 1992 – gvardijan v Nazarjah;
• 1692 – prestavljen v Novo mesto, kjer je umrl 1708.

Vidimo, da je p. Anton Brešan, kakor mnogi drugi redovniki, živel precej razgibano, v raznih samostanih osrednje Slovenije in celo na Trsatu, kjer so imeli frančiškani vselej tudi slovenskega pridigarja – deloma zaradi mešanega prebivalstva v okolici, kakor tudi zaradi slovenskih romarjev. To pestro in delovno redovno življenje ni ostalo brez sadov pisne in literarne kulture. Poglejmo, kaj nam viri povedo o tem.

Ivan Vrhovec je v Zgodovini Novega mesta (1891) zapisal o njem v poglavju Slavni meščani tole kratko, toda presenetljivo oznako: »Antonij Brežan, rojen v Novem mestu in ondi frančiškan, je bil sloveč pridigar. Objavil je več duhovskih knjig, med njimi tudi svoje pridige v VI. zvezkih.«‌750 750 Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta, str. 101.Kot vir za svojo trditev navaja Vrhovec Hoffove Gemählde vom Herzogthume Krain, kjer je zapisano: »Antonius Breßan, ein Franziskaner, geb. zu Rudolphswerth, ein anſehnlicher Prediger ſeiner Zeit. Man hat ſeine Predigten in VI. Octavbänden im Druck, dann Biblia Pauperum Tom. II. in 8vo. und Speculum chriſtianum, ein ascetiſches Werkchen in 8vo.«‌751 751 Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topographisches Gemälde, 2. Teil, str. 51.

Ta malone osupljiva navedba zatrjuje, da naj bi torej p. Anton Brešan skupaj s pridigami napisal kar osem ali devet knjig. V Frančiškanskem samostanu v Novem mestu je v rokopisu ohranjeno tudi njemu pripisano latinsko delo Vita Christi, B. Virginis, S. Joseph, apostolorum aliorumque sanctorum.

Toda presenečenjem še ni konca. Viri kažejo, da je pater Anton Novomeški, kakor je v enem od njih imenovan, napisal celo nekaj del, ki jih Hoff ne omenja. Stari katalog novomeškega samostana‌752 752 KSNm, 7168, U-a-1, Cathalogus bibliothecae conventus rudolphwerthensis. vsebuje najobsežnejši seznam del patra Antona,‌753 753 Omenjeni katalog dopolnjuje prvi zvezek novomeške samostanske kronike (SANm, P[feifer]., P. G[odfrid].: Chronicon Conventus Neostadiensis, Tom. 1). Ta vira hranita obilo zanimivih podatkov, ki jih je moč uporabiti za nove temeljne bibliografsko historične raziskave. ki se glasi takole.

Breſsan Antonij Ord. Minm Ref:

1. Gallus Christianus. Dominicale [nedeljske pridige]
2. Ejusdem Dominicale, seu Tuba Evangelica. Sermones de Sanctis Pars Hyemal. additamenti nempe â Fesſto S. Andrea usque ad Festum SS. Philipi & Iacobi. [nedeljske pridige, zimski del, dodatki]
3. Aetera Pars additamenti aeſtiva â Fesſto S. Crucis usque ad Festum S. Matthaei inclusive. [nedeljske pridige, dodatki za poletni del]
4. Sermones de Sanctis ex devotione per annum Celebrandis. [pridige na godove svetnikov]
5. Aliud Dominicale Dormi Secure‌754 754 Dormi secure je bil del naslova številnih pridigarskih zbirk. Kot prvi avtor knjige s tem naslovom velja frančiškan Johannes de Verdena (Werdena), umrl 1437, ki je postala znamenit pridigarski pripomoček: Sermones dominicales dormi secure de tempore et de Sanctis. Knjiga naj bi od 15. stoletja naprej doživela najmanj 30 izdaj. intitulatur in duas partes, et tomulos nempe aeſtivum, et hyemalem diſtinctum. [nedeljske pridige Dormi secure, v dveh zvezkih]
6. Biblia Pauperum.
7. Sermones alij de Sanctis Pars hyemalis. [pridige na godove svetnikov, zimski del]
8. Speculum Christianum.
9. Manuale Concionatorum â Festo Inventionis S. Crucis usque ad feſtum SS: Angelorum. [priročnik za pridigarje]
10. Sermones in Decalogum, et septem peccata Capitalia. [pridige o Desetih Božjih zapovedih in glavnih grehih]
11. Comoedia Spiritualis continens conciones Quadragesimales [postne pridige]
12. Quadragesimale de Paſsione D͠ni, de Misericordia B. V. Mariae, et de septem peccatis Capitalibus. [postne pridige]
13. Aetera Pars Bibliorum Pauperum.
14. Item duo non compacta MMSS:, qua continent conciones de Beata.
15. Item aliud Dominicale. – – omnia MSS:

Seznam je osupljiv. Če bi bil ta opus ohranjen, bi bil naravnost impozanten. Žal dosedanje poizvedbe niso bile uspešne in za zdaj ni mogoče reči ničesar določnega o tem, kakšne so te knjige in kje bi obstajale. Ne v Ljubljani ne v Novem mestu jih doslej ni bilo najti, čeravno so tod zanesljivo obstajale. Morda so bile prenesene drugam? Prav lahko so bile tudi uničene.

Skratka, pater Anton Novomeški je napisal častitljivo obsežen opus. Teološka in asketična dela bi morda še utegnila biti napisana v latinščini, toda vsaj knjige pridig so bile skoraj gotovo slovenske, podobno kakor se tudi za naslovom Sacrum promptuarium skriva pet zvezkov slovenskih pridig Janeza Kr. Svetokriškega, za Palmarium empyreum pa dva obsežna toma Rogerijeve retorske proze.

Prvi folij Brešanove pridige na god svetega škofa Miklavža

Kako je bilo mogoče, da se o tem opusu do danes ni izvedelo skoraj ničesar, ko pa Hoff trdi, da imamo šest knjig njegovih pridig natisnjenih – poleg več drugih? To vprašanje je težavno, nanj bo moč odgovoriti šele po temeljiti bibliografski raziskavi. Za zdaj je moč postaviti le delovno, razmeroma šibko fundirano hipotezo (ki je komaj kaj več kakor domneva): da namreč v katalogu zadnja opazka na gornjem seznamu Brešanovih del – omnia MSS – velja za celoten seznam, tj. da so vsa dela na seznamu manuskripti.‌755 755 Za to možnost govori tudi formulacija v točki 14 gornjega seznama: »Item duo non compacta MMSS« – še dva nevezana rokopisa … »Item« bi lahko pomenil, da so vsaj nekatera od gornjih del, če ne kar vsa, bila v rokopisu. Tako bi bilo prav mogoče, da so se ta rokopisna besedila sčasoma raztresla in – izgubila.

K sreči so se nam v frančiškanskem samostanu v Novem mestu ohranile vsaj tri njegove slovenske pridige. Ohranjene in Antonu Brešanu so namreč pripisane tele pridige.

• In festo Epiphaniae Domini [Zadnji od štirih folijev izgubljen; nedatirano; narejen tudi rkp. prepis – p. Alfonz Furlan.]
• In festo S. Ruperti Episcopi. [Štirje foliji, besedilo popolno, pridiga povedana v Videmski fari pri Krškem na farni praznik.]
• In festo S. Nicolai Episcopi. [Štirje foliji, toda besedilo nedokončano, konča se sredi stavka na fol. 3v; popisanih pet strani, šeste pol.] Concio Pro Solemnitate Seraphici Sancti P: N: Francisci [Narejen je tudi prepis, ki ga je pripravil p. Alfonz Furlan in tam pridigo pripisal Antonu Brešanu, kar je vprašljivo.]‌756 756 Ta atribucija je vprašljiva. Prvič, zaradi povsem drugačne roke (kar pa še ni odločilen razlog, saj bi lahko pridigo po nareku zapisal Brešanu kdo drug ali pa bi si kdo njegov avtograf prepisal za svojo rabo). Drugi razlog, ki narekuje dvom v Brešanovo avtorstvo te pridige, je njena datacija: datirana je v Ljubljani 1705, ponovljena pa je bila v Kranju 1708. Tega leta pa je pater Anton Brešan že umrl, in sicer 19. julija, medtem ko je bil god sv. Frančiška Asiškega tedaj kakor danes 4. oktobra. Torej ni mogoče, da bi pater Anton sam podal to pridigo v Kranju. Dopuščati je moč le domnevo, da je imel Alfonz Furlan drug vir ali podatek, ki ga je uveril v Brešanovo avtorstvo te pridige; po tej možnosti je to pridigo nemara p. Anton Brešan res napisal, nekdo pa si jo je prepisal in jo uporabljal še po Brešanovi smrti in se nam je ta prepis ohranil. Vendar obstaja še tretji razlog, ki dvom povečuje: opazne pravopisne odklone vstran od knjižne norme (c namesto k, podvajanje samoglasnikov – billi, immelli) bi še lahko razumeli kot posledico prepisovanja, ne pa tudi nemških vplivov v skladnji, ki jih ima lepi Brešanov jezik prav malo. Kakor še marsikaj pri Brešanu ostaja avtorstvo pridige Concio Pro Solemnitate Seraphici Sancti P: N: Francisci odprto vprašanje.
• nemška Festum Epiphaniae D͠ni [Štirje foliji, popolna, datirana v Gradcu 1693, toda avtorstvo ni zanesljivo.]

Za zdaj torej razpolagamo samo s tremi slovenskimi pridigami, ki jih moremo z gotovostjo razglasiti za Brešanove. To so prve tri z gornjega seznama; ker je pridiga In festo S. Nicolai Episcopi nedokončana, se zdi verjetna možnost, da je iz poznejše Brešanove dobe, morda celo iz časa pred smrtjo.

Že pridiga In festo Epiphaniae Domini nam izpričuje, da je bil Anton Brešan spreten oblikovalec retorske proze in da je versko vsebino kot pisatelj znal odlično komponirati ter izoblikovati na literaren način.

Podobno moremo ugotoviti za njegovo ohranjeno pridigo o sv. Nikolaju. Iz formulacij v besedilu je evidentno, da je Brešan pisal to pridigo ne le za vsakoletni god tega svetnika na splošno, marveč prav za farno žegnanje proštijske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu, saj pravi, da je »ta danasni vishoku zhastiti skoff S: Miklaush en Patron lete S: Boshie veshe, inu zelliga posteniga noviga Mesta.« Ta povezava dodatno potrjuje ne le, da so vsaj nekateri novomeški prošti, kakor je bil denimo Matija Kastelec,‌757 757 Anton Brešan je bil za nekaj manj kot generacijo mlajši sodobnik Kastelca (1620–1688). Kastelčev brat je bil novomeški frančiškan, in to je bila ena od dodatnih okoliščin za dobre odnose. Kronika novomeških frančiškanov imenuje Kastelca kot velikega dobrotnika njihovega samostana in cerkve, kjer je prav zato tudi pokopan. Izstopajoča posebnost je tudi, da novomeški frančiškanski »Chronicon« navaja celoten epitaf s Kastelčevega groba. (SANm, P[feifer]., P. G[odfrid].: Chronicon Conventus Neostadiensis, Tom. 1, str. 303–304). imeli s tamkajšnjimi frančiškani dober odnos, marveč tudi, da je bil p. Anton Brešan ugleden pridigar, saj bi sicer ne bil povabljen, naj pridiga v kapiteljski cerkvi na sam farni praznik. Vendar ni jasno, ali je Brešan pridigo dokončal in jo na praznik povedal ali pa je, kakor je sklepati iz ohranjenega rokopisa, pridiga ostala nedokončana priprava za javni nastop.‌758 758 Konča se sredi stavka na sredi šeste strani. V besedilu je zelo malo pisarskih pomot, zato je možno, da je to prepis, vendar ni izključeno, da gre prav za prvotni izvirnik, ki je v tem primeru nedokončan. Vsekakor je zložena domala tako umetelno kakor omenjena trikraljevska. Opaziti je moč podobno klasično tridelno strukturo, kjer osrednji del sestavljata dva pomožna dela.

• Uvod. Pridiga o svetem Nikolaju se začenja z dolgo, retorično razčlenjeno komparacijo med zvezdami in svetniki. Primera govori o svetnikih kot zvezdah, ki imajo vsaka svojo luč in moč, nobena ni enaka drugi, razlike med njimi so razne kreposti, v katerih so se svetniki izpopolnili: »Ena lepa suetla suesda je biu S: Peter, ali le nar vez te velike inu oistre pokure. Ena lepa suetla suesda je biu S: Andreas, ali le narvezh te lubesni h martri inu h'terpleinu. Ena lepa suetla suesda je biu moj S: Ozhe Fransisc[us], ali le nar vezh te ponisne pohleunosti …« Brešan to kompleksno primero razširi na svetega Nikolaja in ga – skladno s srednjeveško homiletično tradicijo – povzdigne nad večino svetnikov njegovega časa s primero o soncu. Uvod spretno sklene z razrešitvijo na začetku navedene teme iz Siraha: »Kdu je leta, inu mi bomo niega hualili, sakai on je velike zhuda v suoim lebnu sturu?« (Sir 31,9)
• V prvem delu osrednjega dela nato naniza Brešan iz hagiografij treh znamenitih svetnikov nekatere značilne prigode iz otroštva – tri dogodbe, ki so jih ljudje razumeli kot znamenja in napoved poznejšega otrokovega razvoja in usode. Razdelek sklene s podrobnejšim, pripovedno animiranim prikazom legende o Miklavževem rojstvu.
• V drugem delu osrednjega dela poveže Brešan premišljevanje o svetosti sv. Nikolaja s prikazom enega od njegovih dobrih del (pripoved o treh revnih hčerah) in jo razvije kot eksempel. Ravno, ko začne eksempel aplicirati na dejansko vsakdanjost novomeških vernikov, se pridiga sredi stavka pretrga: »O moi dobrutliui Bog, koku malu, koku malu se ob sedainem nasrezhnim zhaſsu takshnih Miklaushou snaide, kateri«.

Kot historično zanimivost velja omeniti, da se je v rokopisnem snopiču te pridige ohranil tudi listič, na katerem je – verjetno z Brešanovo roko – zapisan napotek, ki morda odstre vpogled v proces Brešanovega pisanja: »Exempla reperies in P: Joan. Bapt ͠ a in festo S: Nicolaj reliqua in Festiual. Engelgraue, et in concione P: Aloysij [?]efti et in concione P: Corbinianj.« Prvi od omenjenih je najverjetneje Janez Svetokriški in njegova pridiga na god sv. Miklavža v III. knjigi Sacr. Promptuarium; z omembo Festiual. Engelgraue so nemara mišljene praznične pridige belgijskega jezuita po imenu Henricus Engelgrave (1610–1670);‌759 759 Verjetno je Brešan zajemal iz katerega od obsežnih Engelgravejevih homiletičnih del, kakor je Lucis evangelicae, sub velum sacrorum emblematum, reconditae, pars tertia. Hoc est caeleste pantheon sive caelum novum in festa , et gesta sanctorum totius anni, selecta historia, & morali doctrina variè illustratum, iz leta 1659, ali katero drugo. za določitev zadnjih dveh ne najdem dovolj opore. Ta zanimivi listič bi se načeloma lahko nanašal na marsikaj drugega; toda precej verjetno se zdi, da se res nanaša prav na nastajanje te pridige. Zelo verjetno je, da je p. Anton Brešan res konzultiral pridigo Svetokriškega o sv. Miklavžu in prav vredno ju je primerjati. Primerjava pokaže predvsem to, da sta oba pisatelja zajemala iz deloma istih srednjeveških homiletičnih virov; glavni skupni vir jima je bila pridiga sv. Bonaventure o sv. Nikolaju, iz katere sta oba zajela legendo o dogodkih ob Nikolajevem rojstvu. S temi nekaj viri pa se podobnost tudi konča. Kompozicija obeh pridig se povsem razlikuje in kljub nekaj sorodnim vsebinskim drobcem – kar je spričo skupnega izročila naravno – imamo pred sabo dve docela različni besedili.

Brešan je bil v izboru snovi, kompoziciji in oblikovanju samostojen. Kakor v trikraljevski pridigi tudi tu struktura ni bila formalno eksplicirana, pač pa je razvidna, saj je smiselno uravnala členitev snovi. Pridiga o sv. Nikolaju je vsa notranje razgibana z močnim emotivnim, podoživljajočim odnosom do veličine tega svetnika, kar se kaže v mnogih komparacijah, geminacijah, stopnjevanju, kopičenju in podobnih figurah. Pisana je z občudovanjem in zanosom, pa vendar pridržano in stvarno, ponekod nežno (ta maihini Miklausik …). Literarna sredstva ne prekrijejo in ne razrahljajo pridige, njen čisti jezik zvečine trdno stoji na knjižni normi slovstvene tradicije.

Pridiga patra Antona Brešana o sv. Nikolaju obdrži vseskozi čvrsto homiletično naravo, vendar jo beremo tudi kot umetniško retorsko prozo. Verjetno je podoben, če ne celo močnejši vtis naredila tudi na svoje sočasne poslušalce, saj so sodobniki in bližnji nasledniki zapisali ime patra Antona v raznih frančiškanskih virih s temi vzvišenimi oznakami: Praedicator insignis, praeclarus concionator et zelosus, concionator ordinarius admodum egregius.

p. Evgen Lauer (1722–1771)

Po podatkih v frančiškanskih primarnih virih je bil p. Evgen Lauer rojen 1722 v Ljubljani, umrl pa je 8. avg. 1771 v samostanu v Nazarjah, star komaj 49 let; v redu je preživel 32 let, torej je med frančiškane vstopil leta 1739 s sedemnajstimi leti. Te podatke je iz virov povzel že pater Alfonz Furlan (zapisi na ovojih pridig), vendar ta Evgena Lauerja v svojem objavljenem historiatu ne omenja.‌760 760 Furlan, Alfonz: Pisatelji, str. 29–57. V Faidigovi kroniki Bosnia seraphica najdemo natanko te podatke, le da je p. Evgen Lauer tu naveden med patri, ki so umrli v Nazarjah, Furlan pa kot kraj smrti navaja Novo mesto, kar utegne biti pomota.

Kot pridigar naj bi p. Evgen Lauer deloval v Brežicah v letih 1749–1751. Furlan med člani novomeške samostanske družine za leto 1756‌761 761 Furlan, Alfonz: Zgodovina frančiškanskega samostana, št. 5, str. 17. navaja tudi: »p. Evgenij Lauer, pridigar, učitelj bratov laikov.«‌762 762 Ta podatek vsaj za leto 1756 ni skladen s podatki v Faidigi (Faidiga, Mauro: Bosnia Seraphica, str. 1204), ki ga navedemo v nadaljevanju. Faidigova kronika navaja, da je Evgen Lauer nato v letih 1755–1759 deloval kot pridigar konventa v Kamniku, v letih 1760–1762 pa je postal celo gvardijan tega samostana. Leta 1768 ga zasledimo v virih kot gvardijana v Karlovcu.‌763 763 Prim. Faidiga, Mauro: Bosnia Seraphica, str. 888, 889, 1059, 1060, 1061, 1117, 1118, 1204. Med vpisi bratov, ki so svojo zemeljsko pot končali v samostanu v Nazarjah, zasledimo za leto 1771 tale vpis: 8. Aug. M[ulto] V[enerabilis] P[ater] Eugenius Laver Carn[iolus] Labac[ensis], concionator, saepius guard[ianus] et novit[iorum] mag[ister]. Večkrat je torej v življenju opravljal dolžnosti gvardijana in magistra novincev, preden je sklenil svojo službo.

Iz brežiške dobe se nam je ohranila pridiga p. Evgena Lauerja na Nedolžne otročiče – Concio pro Festo Sanctorum In ͠ocentium.

Rokopis je sestavljen kot binij – tj. iz dveh preganjenih pol ali štirih folijev, spetih z vrvico. Napisan je bil kot prvopis z več avtorjevimi popravki v Brežicah 1751, kakor je zapisano v desnem gornjem kotu; pripis dokazuje, da je bila pridiga nato ponovljena v Novem mestu 1752. Toda podatek, ki je na prvem foliju najpomembnejši, je velika številka 48. Ta lahko pomeni le, da je pridiga oseminštirideseta iz nekega večjega sestava – verjetno iz zbirke prazničnih pridig. S tem grafičnim znamenjem je eksplicitno dokazano, da imamo v rokah fragment mnogo širšega, obsežnejšega opusa, ki se nam ni ohranil; ta pridiga pa se je po kdo ve kakšni usodi vendarle ohranila, da nam pričuje o nekdanjem duhovnem snovanju in slovstvenem delu patra Evgena Lauerja, ljubljanskega frančiškana.

Pater Evgen je kompozicijo svoje pridige nekoliko bolj izpostavil in jo grafično označil. Sestavljata jo uvodna thema in argumentum, nato pa XI oštevilčenih odstavkov oz. razdelkov pridige. Tako je razporeditev snovi in potek pripovedi še lažje opazovati.

Začetek pridige p. Evgena Lauerja na praznik Nedolžnih otročičev

Thema je zajeta – skladno s tradicijo – iz prazničnega Evangelija tega dne; pater Evgen je izbral stavek: Non sunt. Jeh nej vezh. Gre za vrstico iz Matejevega Evangelija, ki povzema prerokbo preroka Izaije o pokolu nedolžnih otročičev: »Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik: Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.« (Mt 2,18)

Argumentum pa je tu dodaten element retorične zasnove (p. Anton Brešan ga ni uporabljal), razločno postavljen z mislijo, da je nehvaležnost otrok do svojih staršev kaznovana tako z Božjim kakor s človeškim prekletstvom. Zveza med temo in argumentom bralcu sprva seveda ni jasna: to pomensko razmerje bo pridiga šele razvila in iz njega se bo porodil ves tematski lok pridižne pripovedi. Da bi se prepričali, da je pater Evgen Lauer spretno zasnoval in skomponiral svoje besedilo, si oglejmo oris kompozicije enajstih razdelkov pridige.

I. uvod

---

II. bridkosti staršev nehvaležnih otrok; njih večna kazen

III. svetna kazen za nepokorne otroke v Stari zavezi

IV. dolžnosti otrok do staršev

V. povračilo: kakor vi staršem, vaši otroci vam … (prim. prepis spodaj)

---

VI. vrh pridige: dve vložni zgodbi, eksempla o neizogibni Božji kazni za otroke, ki dvignejo roko nad starše

---

VII. ugovori otrok, da je starše težko prenašati

VIII. dolg, zadolženost otrok do staršev

IX. vložna pripoved o japonski vdovi in treh sinovih – eksempel o ljubečih otrocih

X. primeri hudih dejanj otrok do staršev – sledi jim peklensko trpljenje

---

XI. sklep

Opazimo torej, da uvodu (I) sledi prvi del pridige (II do V), nato razdelek VI s kompozicijskim vrhom pridige, nato drugi glavni del pridige (VII do X) in sklep. To petdelno kompozicijo je pater Evgen Lauer uporabil takole.

I. Po zanimivih uvodnih mislih, povzetih iz znamenitih številčnih pregovorov (Prg 30,19), ki jih pater Evgen oblikuje v (retorična) vprašanja in odgovore, razvije misel o nepredvidljivi »poti«, tj. o nepredvidljivem razvoju od otroka do odrasle osebe. V to izhodišče umesti pisatelj topos o nehvaležnih otrocih, ki prelomijo zapoved spoštovanja do staršev in jih zato čaka Božja kazen. Pri tem kajpada misli tudi na odrasle osebe, ki grdo ravnajo s svojimi ostarelimi starši; pridiga govori torej o odnosu do staršev nasploh in je naslovljena na majhne kakor tudi odrasle otroke. Veliko je otrok, pravi pridigar, toda dobrih otrok je malo, zato: »non sunt, nej vezh takih otruk, al zelu malu na ſsvetu, kateri bi enu veſsele inu trosht ſsoih starshou bli, non sunt, nij ih vezh, katiri bi ta zhegn Boshj od Nebeſs doſsegli.« Tako že v prvem razdelku (lahko bi bil proemium ali exordium) pisec razvije svojo temo: svetopisemski stavek o pomorjenih betlehemskih otročičih pridigar alegorično prenese na otroke, katerih odnosi s starši so se izrodili v slabih dejanjih in so v nekem smislu kakor mrtvi za Božji blagoslov. Razmerje med temo in argumentom se tako pojasni in razklene, iz njega nastane obsežna govorna struktura.

II.–V. Štirje razdelki od II do V tvorijo prvi glavni del pridige, kjer pisatelj razčleni svojo temo na misli o žalosti staršev, ki v starosti trpijo zaradi svojih otrok, o strogosti, s katero so nespoštljiva dejanja otrok kaznovali v Stari zavezi, o dolžnostih otrok do staršev in s tem povezanih pregreških. V petem razdelku pisec te misli poveže v emocionalno in slogovno zgoščen vrh, ki je hkrati tudi oster moralni nagovor. Ta hkrati razodeva, da so bili patri v tesnem stiku s preprostimi ljudmi, da so dobro poznali njihovo življenje in imeli vpogled, kakor bi danes rekli, v »socialno dno«, ko v družinah prihaja do telesnega in drugega nasilja. Odlomek št. V zrcali to tesno, bližnje poznavanje včasih zelo težke človeške resničnosti, hkrati pa je v njem ta resničnost slogovno oblikovana ter kompozicijsko povzdignjena v osrednji nagovor pridige.

Iz tega odlomka, ki izraža tako realistično izkustvo kakor osebno prizadetost pisca, je moč razbrati, da je pater Evgen Lauer v mlajših letih nedvomno preučil retorične priročnike: vidi se, kako svojo misel in občutje ponazarja s členitvijo snovi, ko v retoričnih vprašanjih postavlja dodatne misli in glavno misel dopolnjuje deloma z iteracijami, deloma z variacijami in kontrasti. Vendar je retorična učenost tu zdaleč presežena, iz odlomka veje prizadeta in čuteča osebnost pridigarja samega: v spoprijemu s težko življenjsko resničnostjo je retorično znanje preraslo v občuteno podano in estetsko oblikovano literarno besedilo.

VI. Moralno-pastoralni in emocionalni nagovor je v gornjem, petem razdelku dosegel višek. Zato v šestem razdelku, ki je središče in vrh celotne kompozicije, avtor spremeni govorico (kakor smo videli že pri p. Antonu Brešanu): vključi namreč dve vložni zgodbi, pripovedna eksempla o tem, kako nepričakovano zadene Božja kazen tiste, ki dvignejo roko nad starše.

VII.–XI. Razdelki od sedem do deset obsegajo drugi del pridige, kot vrh tega dela je pisatelj vključil v pridigo pripoved o japonski vdovi in njenih treh požrtvovalnih sinovih. Eksemplarični pripovedi v šestem razdelku sta podali temo z negativne strani (greh in kazen), pripoved o japonski vdovi pa izrazi njeno pozitivno stran (krepost in poplačilo). Zanimivo je, da je kot kontrast mračnim dogodkom iz bližnje okolice avtor postavil pozitivni zgled v daljno deželo – na Japonsko. Enajsti razdelek je sklepni povzetek.

Videti moremo torej skrbno kompozicijo vsebine z dvema učinkovitima vrhovoma v obliki vložne pripovedi – v šestem in devetem razdelku. Med oblikovnimi sredstvi opazimo zelo pogosto rabo dvojne formule (moresh inu ſsmesh), pa tudi bolj kompleksnih nizov, ki temeljijo na trojni formuli in preraščajo v kopičenje (ſso tebe tulkukrat lubesnivu kushvali? tebe tulkukrat potroshtali, inu tebi h toimu spainu vezhkrat lepu ſso sapeli ).

Kar zadeva slogovni značaj in izraz, je ton pridige temperamenten, ognjevit, v orisu obsojenih dejanj nepopustljivo realističen. Ob tem je avtor pri slikanju nravi nekoliko preveč črno bel: otroci se mu zdijo ali dobri ali hudobni, vmesnih stopenj raznih dobrih in slabih nagnjenj, večjega in manjšega spoštovanja kakor da ne opazi. Toda verjetno se je hote posvetil primerom, ki so bili resnično potrebni graje in ostre javne sankcije. Moralni kazusi brežiških frančiškanov, ki jih v tem zborniku analizira brat Miran Špelič, namreč naštevajo posebno težke, t. i. pridržane grehe, za katere ni bilo mogoče dobiti odveze pri katerem koli spovedniku, ampak je moral spovedanec oditi k spovedniku, ki je imel za to posebno dovoljenje – in frančiškani so ga imeli. Ti seznami pridržanih grehov pravzaprav odsevajo realno stanje v moralnem življenju ljudi: na seznamu so pridržani grehi, ki so jih ljudje najbolj pogosto zagrešili. In ravno greh nasilja nad starši je eden prvih na teh seznamih, se pravi, eden pogostih težkih grehov. Domnevati moramo torej, da ko so tovrstni dogodki neposredno razgibali okolico in odmevali v nji, je pater Evgen Lauer izkoristil praznik Nedolžnih otročičev za ostro javno grajo in opomin k pokori.

Toda to je le historična rekonstrukcija vsebinskih, socialnih in duhovnih okoliščin ali motivov za pridigo. Res je jezik p. Evgena Lauerja precej manj knjižen kakor patra Antona Brešana, bolj narečno obarvan in manj dosleden v pravopisu. Toda kar je z gledišča literarne zgodovine vendarle najbolj pomembno, je to, da je pridiga napisana s slovstveno kulturo, z literarnimi oblikovnimi sredstvi, zaradi katerih je Concio pro Festo Sanctorum In͠ocentium ne le verski govor, ampak vsebuje tudi prvine literarne umetnine slovenskega baročnega slovstva.

p. Adavkt Nikel (1740–1788)

Tretji slovenski frančiškanski pisec, ki je vsaj deloma živel in deloval v samostanu v Brežicah, je pater Adavkt Nikel. Alfonz Furlan je o njem zbral tele osnovne podatke: »Niggl p. Adauctus je pisal: Življenje pobožne vdove Marjete Böhm, tretjerednice v Ljubljani. Spisal je tudi razne pridige in majhna ascetična dela. Rokopis. P. Adavkt Niggl je bil Kranjc, pridigar in zelo vzgleden redovnik. Umrl je v Kamniku 15. avg. 1788, v starosti 48 let, v redu je živel 31 let.«‌764 764 Furlan, Alfonz: Pisatelji, str. 38. V arhivu novomeških frančiškanov so ohranjeni še naslednji podatki: da je bil rojen 27. 5. 1740 v Ljubljani, leta 1757 naj bi vstopil v red, leta 1759 naj bi začel študirati filozofijo v redovni šoli samostana na Sveti gori pri Gorici, leta 1761 naj bi nadaljeval teološki študij na generalni frančiškanski redovni šoli v samostanu v Ljubljani. Nato ga po teh podatkih najdemo kot pridigarja leta 1775 v Kamniku,‌765 765 Čeravno Faidigov seznam pridigarjev kamniškega samostana Nikla ne omenja ne v tem letu ne sicer (Faidiga, Mauro: Bosnia Seraphica, str. 1204). na Sveti gori v letih 1776–1778, v Brežicah 1779 (voditelj tretjega reda), v Nazarjah 1780, nato spet v Brežicah 1781–1784 in 1785 v Kamniku. Razgibana življenjska pot, ki ga je vodila skozi domala vse frančiškanske samostane na Kranjskem, je bila značilna tudi za večino drugih patrov, zlasti pridigarjev.

Glede Niklovih del, ki jih omenja Furlan, trenutno ni znanega ničesar – ali so se sploh ohranila in kakšna, katera dela natanko so to, v katerih jezikih itn. K sreči so se za patrom Adavktom Niklom ohranili rokopisi več pridig. V arhivu frančiškanskega samostana v Novem mestu je osem pridig, ki so po izročilu – verjetno zlasti po ugotovitvah Alfonza Furlana – pripisane Adavktu Niklu. To so:

1. Sermo Panegirico-Moralis. In festo S. Pancratij Martyris. [na koncu:] Dicto in Arce Hoppfenbach 1770 12. Maji.‌766 766 »In Arce Hoppfenbach« – na gradu Hmeljnik. Pridigo je imel pater torej v kapeli sv. Pankracija (dozidana je bila proti koncu srednjega veka v gotskem slogu tik ob gradu, uničili so jo partizani med 2. svetovno vojno) prav na zavetnikov god, ki je bil leta 1770 na soboto, 12. maja. Slovensko ime Hmeljnik se pojavi celo v sami pridigi, v epilogu: »Pole! tukei u Hmelniku se zhasti S. Pangerz …«
2. Concio Panegyrico-Moralis. In festo Annunciationis 25. Martij habita Nazarethi. 1771.
3. Concio in Dedicatione Ecclesiae. Runae 1773.
4. [na ovitku:] Concio Panegyrico-Moralis Pro Conclusione Novenae S: Antonij [Patavini]. Labaci a P: Adaucto Niggl 1774.
5. Concio Panegyrico-Moralis Pro Festo Pentechostes in Monte S:[ancto] 1779 [na koncu:] Dicta a Monte S: 1779 Dominica Pentecost. a P: Adaucto Niggl et Nazareth 1781. et Runae 1783 quae fuit scopula.
6. Concio Moralis, atque Septimae Quadragesimalis. Runae 1782. [na koncu:] composita et dicta a P. Adaucto Runae 1782.
7. Concio Moralis Prima Quadragesimalis Pro Dominica 1ma 40mae. [na koncu:] Runae 1783 a P. Adaucto Niggl [pripisano:] et in S[ancto]. M[onte]. 1786.
8. Concio Moralis Quarta Quadragesimalis pro Dominica Tertia Quadragesimae. Runae 1783.

Vendar velja omeniti, da je prva pridiga s tega seznama napisana s prvo roko

(A), pridigi 2 in 3 z drugo roko (B),‌767 767 Vendar ni izključeno, da sta A in B v resnici dva modusa iste roke, še zlasti glede na enako, pravilno bohoričico. s tretjo roko (C) pa so napisane tiste od 4 do 8 – in prav te so celo signirane (kar je v tej dobi in zvrsti velika redkost), zato so precej verjetno avtografi patra Adavkta. V razlikah med temi rokopisi ne gre le za drugačen duktus pisave, ampak tudi za opazno drugačen pravopis. Ta je namreč v pridigah od 4 do 8 za to dobo že manj običajen: opira se na nemškega, saj šumevca š ne zapisuje, kakor ga bohoričica, ampak kot sch, ž kot zch, k zapisuje kot ck. Pravzaprav je posebnost te pravopisne rabe dosledno zapisovanje h in k s skupinama ch in ck in pogosto zapisovanje i in j zgolj s črko j. Prve tri pridige pa, nasprotno, temeljijo na precej standardni bohoričici. Teoretično bi lahko zgolj grafološko različnost pisav še pripisali različnim dispozicijam in zato različnemu duktusu ene roke. Toda nakazana jezikoslovna različnost najverjetneje ne more sobivati oz. se izmenjavati v pisni praksi ene same osebe, in to v razmiku nekaj let, tako da bi od standardne bohoričice raba kronološko napredovala k nestandardnemu pravopisu (A: 1770, B: 1771, 1773, nato C: 1774, 1779, 1782, 1783). Tekste, ki zanesljivo potekajo od patra Adavkta, moremo torej videti na gornjem seznamu v pridigah roke C – od 4 do 8.‌768 768 Kot možnosti vendarle ne gre povsem izključiti, da bi utegnil p. Adavkt zaradi kakega razloga – denimo poškodbe roke ali daljše bolezni, navsezadnje je umrl star komaj 48 let – prositi kakega sobrata, naj te pridige zapiše po nareku in je ta prav zato, da bi se vedelo, kdo je pravi avtor, pridige podpisal: »composita et dicta a p. Adaucto …«, saj je avtorjev podpis pod pridigo glede na razmere nenavaden in si ga je nekoliko težko razložiti. Ta hipoteza bi razložila, zakaj je bil pravopis v pridigah, oštevilčenih zgoraj od 1 do 3, standarden, v pridigah 4 do 8 pa tako nenavaden. Enotnost avtorstva vseh osmih pridig bi v tem primeru morali dokazovati s stilno in drugimi analizami, kar seveda ostaja odprta, nedotaknjena naloga.

Na kratko se pomudimo ob pridigi št. 4: Concio Panegyrico-Moralis Concludens Novennam S: Antonij Patavini. Je najobširnejša med ohranjenimi: obsega kar 10 folijev, tj. 20 strani; datirana in signirana je: Labaci a P: Adaucto Niggl 1774. Razlog za takšen večji obseg je, da je pridiga namenjena za sklep devetdnevnice v čast svetemu Antonu Padovanskemu, torej za zadnji dan pred godom (13. junij) tega velikega svetnika frančiškanskega reda. Torej je pater Adavkt pridigal pri ljubljanskih frančiškanih o sv. Antonu v nedeljo, 12. junija 1774.

Pridiga v čast svetemu Antonu patra Adavkta Nikla je v primerjavi s tistima p. Antona Brešana in p. Evgena Lauerja že na prvi pogled precej posebna v tem, da je aktualna, saj se dotika velikih sprememb, v katere je razsvetljenstvo z državno pomočjo potiskalo versko življenje. Ob osnovni temi – češčenju svetega Antona – je pridigar razvil problematiko češčenja svetnikov nasploh, tu pa se je ostro in z dosledno načelno jasnostjo spoprijel z jožefinistično razsvetljensko miselnostjo. V tem pogledu je pridiga celo polemična in neposredno nagovarja Ljubljančane in je presenetljiv izraz, kakor bi danes rekli, »državljanske neposlušnosti« slovenskega patra proti centralističnim ukrepom absolutističnega dvora.

Začetek pridige, s katero je p. Adavkt Nikl ob sklepu devetdnevnice pred godom sv. Antona 1774 ostro polemiziral proti jožefincem in janzenistom.

Pridiga je zgrajena po specifični retorični tradiciji. Začenja se s themo, ki kakor običajno temelji na Svetem pismu, vendar združuje kar dva navedka: »Kai imate sa eno toshbo zches tega zchlovecka?« (Jn 18,29) in »Leta zchlouck della veljcke zchuda-deilla.« (Jn 11,47) S to dvojno zasnovo teme se že napoveduje dvojno, dinamično razvitje vsebine. Kompozicijo dejansko res sestavljajo uvod, dva glavna dela (v tem primeru res zaradi dvojne theme) in sklep.

• Argumentum je pri patru Adavktu ne le kratka miselna utrditev teme, kakor denimo pri p. Evgenu Lauerju, ampak obsežnejši uvod na kar treh straneh, v katerem pridigar razvije dvojni pomen svoje retorske theme, namreč v obliki retoričnega spraševanja, s čim se je sv. Anton nekaterim Ljubljančanom zameril ali odtujil, in zagotovila, da se kljub nejeveri nekaterih zaradi molitev vernih po svetnikovi priprošnji lahko godijo čudežna ozdravljenja in druga znamenja.
• Ostensio primae partis – razgrnitev prvega dela – je premišljevanje o duhovni podobi sv. Antona, njegovega življenja in čudežev, ki so se zgodila na njegovo priprošnjo ali milosti, ki so jih verni prejeli, razvejeno v sedem obsežnih razdelkov.
• Secunda pars – drugi del pridige je premišljevanje o moči svetnikov, da v vseh časih in vselej posredujejo Božjo pomoč, tudi v obliki znamenj; na to temo pridigar naveže ostro polemiko proti tistim, ki jih je posvetna učenost zapeljala, da zanikujejo češčenje svetnikov, tajijo njihovo zmožnost, da so posredniki Božje milosti, in sramotijo tiste, ki v pobožnosti molijo k svetemu Antonu. Polemika je uperjena proti ljubljanskim (in sploh vladnim) jožefinistom in t.i. janzenistom.
• Sklep, povzetek pridige, tudi ta v ostrem polemičnem tonu proti sramotilcem svetnikov.

Še vedno imamo torej klasično štiridelno kompozicijo, z drugimi imeni, a s prav tako premišljeno razporeditvijo snovi, kakor smo jo lahko opazili pri starejših frančiškanskih pridigarjih. Da bosta gradnja in razmah teme bolj nazorno nakazana, navedimo drugo polovico uvodnega Argumenta, kjer je ob tematiki pridige napovedan tudi njen idejni spoprijem.

Odlomek nam živo in neposredno pričuje, kako globok, oster in daljnosežen je bil idejni, duhovni in cerkveno-politični konflikt med uradno jožefinistično cerkveno hierarijo na eni in redovništvom na drugi strani. Popolnoma jasno je namreč, da obtožbe glede krivoverstva, v nadaljevanju pridige pa celo obtožba luteranstva, ne merijo na kakšne ljubljanske protestante – saj jih v letu 1774 v Ljubljani praktično ni bilo.‌771 771 Kolikor je protestantov bilo (npr. nekateri trgovci, zlasti potujoči), so v času nastanka te pridige – 1774 – živeli še brez možnosti, da bi vero javno izpovedovali, kaj šele, da bi stopili v javno polemiko proti češčenju svetnikov. Pater Adavkt pa v pridigi izrecno govori prav o pridigarjih, ki krivoverno pridigajo, da svetniki ne delajo čudežev, da ne posredujejo Božje milosti itn. – torej je s temi ostrimi besedami lahko imenoval le tedaj vplivne jožefinistične in t.i. janzenistične škofijske duhovnike. Nasprotno. Te ostre, v religiozni govorici zelo težke obsodbe patra Adavkta so namenjene ljubljanski in sploh avstrijski janzenistični duhovščini, ki je prav tedaj na Slovenskem zatirala mnoge pristne izraze ljudske pobožnosti, med njimi češčenje svetnikov in s tem povezana romanja, devetdnevnice idr. Ko pater Adavkt govori, da je ſedainiga ſveita gmein hudoba hudičevo delo in hudičev mirakel, je treba za razumevanje teh besed pomisliti, kako radikalno so posvetni vladarji pod vplivom razsvetljencev posegali v življenje Cerkve, zlasti redov, jih ovirali, omejevali in celo preganjali. Pomisliti je treba, da je pater Adavkt ljubljanskim meščanom govoril te besede slabo leto potem, ko je dolgoletno preganjanje jezuitov v zahodni Evropi kulminiralo s splošno prepovedjo in razpustitvijo jezuitskega reda (21. julij 1773), kar je bil odločilen udarec razsvetljenstva proti redovništvu in so se tudi nad drugimi redovi že zgrinjali temni oblaki.

Polemika ima, kakor brž vidimo, vsaj dve ravni, ki po obsegu nista enako obsežno ubesedeni v pridigi, vendar sta nedvomno navzoči.

• Prevladuje teološka polemika o človekovi deležnosti Božje milosti in vlogi svetnikov, da za človeka pri Bogu posredujejo in vernikom ponavzočujejo Božjo dobroto – tudi v obliki znamenj in čudežev. Polemika je usmerjena proti brezverski »posvetni modrosti«, tj. proti racionalističnim in deističnim tokovom razsvetljenstva, ki so hoteli vero »racionalizirati«, tj. reducirati na oznanjanje »razumnih« verskih idej in nravstveno vzgojo, odpraviti pa prvine, utemeljene na doživljanju misterija in razodetju (zlasti zakramente) in odtod izvirajoče oblike verskega življenja, še posebej redovništvo in ljudske pobožnosti.
• Idejna in verska polemika se je zaradi izrazite stanovske vezanosti razsvetljencev na višje sloje ali vsaj višje službene kroge (zlasti cerkvene) preslikala tudi v stanovsko, že deloma socialno polemiko: pater Adavkt skoraj neposredno pove in obsoja, da tisti, ki tajijo duhovno moč svetnikov, pripadajo višjim socialnim slojem, zato revnemu, u Franciskanarski kuti oblečenimu svetniku jemljejo čast in odklanjajo češčenje svetnikov, zlasti ako ti svetniki niso iz taistiga stanu, iz katiriga so ti novi praeroki.

Zdi se, da je to prvi ali vsaj eden prvih primerov, ko se v versko polemiko vključi izrazito socialno razlikovanje stanov oziroma slojev. Na eni strani so »novi preroki«, tj. tisti višji sekularni duhovniki, ki so prevzeli idejne pobude jožefinizma, s svojo razumsko vero, pa tudi cerkvenimi reformami in težnjami, da bi omejili redovništvo ali ga sploh odpravili, na drugi strani preprosto ljudstvo in redovniki s svojo pobožnostjo, versko kulturo, običaji in tradicijo.

Čeravno je pravopis te pridige, kakor že uvodoma rečeno, nenavaden in njen jezik precej bolj ljubljansko narečno obarvan od knjižne slovenščine patra Antona Brešana, je zanimiva ne le kot eden redkih ohranjenih dokumentov konflikta med redovništvom in jožefinstvom, ampak zlasti kot izraz tradicionalne slovenske pobožnosti, s katero so preprosti ljudje v raznolikih organizacijskih oblikah, kakor so bile bratovščine, farne skupnosti in zasebni krožki, častili svetnike, romali, prirejali razne procesije, opravljali devetdnevnice, 40-urno češčenje Svetega Rešnjega Telesa in druge adoracije. V tem konfliktu se je razsvetljenstvo bojevalo proti tradicionalni katoliški kulturi s pozicije vrhovne cesarske oblasti in najvišjih državnih in škofijskih oblasti, tradicionalna ljudska religiozna kultura pa skorajda ni imela drugih zaščitnikov kakor redovnikov – ki so bili tudi sami na udaru absolutističnega laicizma.

Iz pridige kot celote je evidentno, da pater Adavkt ne polemizira proti znanosti, izrecno tudi pove, da nikakor ne nasprotuje razlagi naravnih pojavov in vlogi, ki jo ti imajo tako v naravnem kakor v verskem življenju. Pater Adavkt ne polemizira proti racionalnosti, temveč proti racionalizmu; proti ideologiji, da je razum edini temelj in mera človeka, onstran katere ni ničesar. Njegovo kritično stališče do racionalističnih tokov razsvetljenstva je najbolj jedrnato izraženo v stavku, ki se glasi: »taiſti […] ſ o u suoimu schtudirainu uſsi norzi po prjzchi Hugonis à S: Vict: […],‌772 772 Hugo od Svetega Viktorja, filozof, teolog in mistik 12. stoletja (1096–1141), avguštinski menih; v Parizu je v samostanu Sv. Viktorja vodil pomembno teološko šolo, od tod njegovo ime. Pomembno je vplival na razvoj sholastične teologije, saj je kot prvi uskladil in sistematiziral korpus patristične dogmatične vednosti. katiri ſe mujajo ſposnati te nature tech rezchj, inu nezch na skerbe u teh rezchech ſposnati niech Stvarnicka. Letu je enu schudiraine, katiru nameſt dobjzchcka perneſse veljcko schckodo …«V teh besedah je kratko strnjena poglavitna kritika, ki jo je tradicionalno katolištvo naslavljalo razsvetljenskemu racionalizmu.

Nestandarden pravopis in vpliv ljubljanščine napravita besedilo patra Adavkta nekoliko nenavadno, na prvi pogled teže berljivo in zato domnevno manj literarno. Pozorno branje pokaže, da je tudi pater Adavkt spreten oblikovalec svoje snovi; da jo zna pozorno razporediti in umetelno ugladiti z literarnimi oblikami, ki poudarjajo literarno razsežnost besedila. Kot primer si oglejmo odlomek, ki je zasnovan kot antitetična sopostavitev dveh enako zgrajenih stavčnih nizov, ki pa imata diametralno nasproten, kontrasten pomen, znotraj vsakega pa najdemo še dvojno in trojno formulo, kopičenje in iteracije. Odlomek je iz prvega glavnega dela pridige, iz razdelka (VII) z meditacijo o videnju, v katerem se je Sv. Antonu prikazal Jezus v podobi majhnega dečka in stopil na njegovo knjigo. Odlomek smo grafično razčlenili, da so sredstva retoričnega uglajevanja bolj opazna.

Namesto izmišljenih prispodob in eksemplaričnih vložnih pripovedi je p. Adavkt v tej pridigi uporabljal motive in dogodke iz duhovne biografije, pravzaprav iz hagiografije sv. Antona. V njih je, kakor kdo drug v eksemplih, našel momente napetosti, dogajanja, presenečenja – ker je znal iz njih plesti dosti več kakor le versko polemiko: dramo in napetost duhovnega življenja. Opisati in interpretirati pa jih je znal s spretno rabo retoričnih sredstev, ki v čisto religiozno govorico pridige vnaša določene estetske prvine in tako stopnjuje njeno slovstveno, literarno naravo.

Sklep

Frančiškanski pridigarji p. Anton Brešan (1639–1708), p. Evgen Lauer (1722–1771) in p. Adavkt Nikel (1740–1788) so v tem eseju prvikrat vsaj orisno predstavljeni kot slovenski baročni pisatelji retorske proze. Anton Brešan je bil Novomeščan, Evgen Lauer in Adavkt Nikel pa Ljubljančana. Vsak je bil predstavljen z osnovnimi biografskimi podatki in le s kratkim opisom ene pridige, čeravno je že zdaj moč dokazati, da so napisali mnogo več in da so rokopisi, ki so nam prišli v roko, le preostanki obsežnejših opusov njihove retorske proze.

Pridige teh treh doslej neznanih pisateljev poznega 17. in 18. stoletja nam predstavijo drobec mnogo širše ter intenzivne slovstvene dejavnosti slovenskih frančiškanskih piscev baročne dobe. Tri tu orisane pridige predstavljajo tri različna obdobja frančiškanskega slovstvenega baroka, v njih pa so zajete tudi tri izmed mnogih pridižnih zvrsti.

Pridiga patra Antona Brešana In festo S: Nicolai Episcoi, ki jo začasno datiramo v začetek 18. stol. in je nastala v Novem mestu, je v estetskem pogledu verjetno najbolj dovršena med njimi, enako velja glede čistosti Brešanovega knjižnega jezika. Glede na zvrst pridige je to svetniška praznična pridiga, ki izrazito poudarja svetnikovo osebnost, dejanja in znamenja, medtem ko je pastoralna razsežnost pridige z moralnimi poudarki v ozadju.

Pridiga patra Evgena Lauerja Concio pro Festo Sanctorum Ino~centium, ki je nastala v Brežicah 1751, je praznična predvsem glede na bogoslužni koledar. Dejansko so njeni glavni poudarki pastoralno-moralni, kot celota je namenjena določenemu moralnemu problemu: pregrehi nasilja nad lastnimi starši. Jezik te pridige je nekoliko manj knjižen, vsebuje več narečnih, zlasti ljubljanskih prvin, kompozicijsko pa je spretno zgrajena, njen slog odseva nemajhno literarno kulturo.

Pridiga patra Adavkta Nikla ob sklepu devetdnevnice sv. Antona Padovanskega, ki jo je imel pater za Ljubljančane pri frančiškanih spomladi 1774, je že na prvi pogled posebna v tem, da je pater Adavkt temo češčenja sv. Antona povezal z ostro polemiko proti jožefinistični in janzenistični cerkveni oblasti. Polemika je tako splošno idejne in teološke kakor tudi socialne narave, saj pridigar jasno pove, da tisti, ki krivoversko (!) zametujejo češčenje svetnikov in s tem povezane pobožnosti ter pridigajo, da svetniki ne delajo čudežev, pripadajo višjim socialnim slojem in zato tembolj zaničujejo svetnike iz nižjih stanov. Zdi se, da je to eden prvih (če ne prvi) izrazov socialnih konfliktov v slovenski literaturi. Tudi Adavkt Nikel piše jezik, ki je na škodo knjižni normi precej ljubljansko obarvan, zelo nenavaden pa je tudi njegov pravopis (bliže nemškemu kakor pravi bohoričici). In vendar tudi Niklovo prozo odlikuje vrsta spretnih oblikovnih postopkov, kakor so paralelna in kontrastna zgradba, uglajevanje z dvojno, trojno formulo, kopičenjem ipd.

Jezik teh treh pridig iz časa okr. 1700, 1751 in 1774 kaže, da prva še v celoti stoji na knjižni normi Dalmatina, Hrena in Schönlebna, druga in tretja pa se od nje že opazno odmikata; v njima se pozna učinek t.i. krize slovenskega knjižnega jezika konec 18. stoletja. Vendar pa tudi v obeh poznejših pridigah opazimo visoko literarno kulturo baročne dobe kakor v prvi – in v tem je dragocenost vseh treh.

Vsekakor se s tremi obravnavanimi pridigami Antona Brešana, Evgena Lauerja in Adavkta Nikla kaže le manjši del širše celote, ki jo moramo imenovati slovenska frančiškanska pridiga baročne dobe. Iz te dobe smo bili doslej vajeni le kapucinske pridige, ki je bila nenatančno poimenovana tudi kot frančiškanska. S podrobnejšim preučevanjem teh in drugih avtorjev bo moč natančneje orisati značilnosti slovenske frančiškanske pridige.

Viri in literatura

Zusammenfassung

Die slowenische Franziskanerpredigt der Barockzeit. Die Schriftsteller Anton Brešan, Evgen Lauer und Adavkt Nikel

Die ältere slowenische Literaturgeschichte bezeichnete mit dem Begriff ‚Franziskanerpredigt‘ rhetorische Texte von Janez Svetokriški und Rogerij Ljubljanski. Es ist jedoch nicht angebracht, sie mit dieser Bezeichnung in Verbindung zu bringen. Erst in jüngerer Zeit setzte sich ein zutreffender Begriff für ihre Werke durch, und zwar ‚Kapuzinerpredigt‘. Die Franziskanerpredigt in ihrer eigentlichen Bedeutung – Predigt der slowenischen Franziskaner – blieb in der slowenischen Literatur unerforscht und so gut wie unbemerkt.

In Wirklichkeit schufen die slowenischen Franziskaner eine umfangreiche Predigtliteratur von literarischem Interesse in slowenischer Sprache. Dabei erschien kein einziges Werk im Buchdruck. Allem Anschein nach blieben alle Texte ihrer rhetorischen Prosa in Handschriftform erhalten. Dieser Umstand trug dazu bei, dass die slowenische Franziskanerpredigt des Barock im wahrsten Sinne des Wortes bis heute so gut wie unbekannt blieb.

Der Beitrag stellt einen Umrissversuch dieses veilfältigen literarischen Bereichs dar, der uns nur in verstreuten und nur teilweise erhaltenen Barockhandschriften überliefert ist. In ihren Grundzügen werden die Franziskanerautoren des 17., vor allem aber des 18. Jahrhunderts vorgestellt, in erster Linie Anton Brešan, Evgen Lauer, Adavkt Nikel sowie einige Handschriften unbekannter Autoren. Vorgestellt werden nur jene Autoren, deren Werke durch Glücksfall zum Teil erhalten sind. Dabei sind wir uns dessen bewusst, dass dadurch nur ein Teil der Textbasis beleuchtet wird, nur jener Teil des Ganzen, das einmal ein komplexes Gerüst der slowenischen Franziskanerpredigt bildete. Trotzdem wird es auf dieser Grundlage möglich sein, zum Teil und mit Vorbehalt, auf einige typologische und literarische Merkmale dieser barocken literarischen Gattung hinzuweisen. Ihre rhetorische Texte sind durch eine wohlüberlegte Komposition, pittoresken Stil, rhetorische Figuren und andere literarische Mittel ausgezeichnet. Immerhin hält der Schriftsteller das Thema des Evangeliums in den Mittelpunkt seiner Erzählung und erklärt sie mit verschiedenen literarischen Mitteln.

Izvleček

Raziskava, ki je skušala pritegniti čim širši spekter virov o imenu prebivalcev, njihovega jezika in identitetnih oznakah posameznikov, je pokazala, da sta bila hrvaški lingvonim in etnonim v treh obrobnih delih slovenskega ozemlja – Beli krajini, Prlekiji in Prekmurju – sekundaren pojav in sestavni del istega procesa, kot se je odvil v hrvaškem zgodovinskem prostoru po obsežnih turških osvojitvah v 16. stoletju, namreč postopne imenske kroatizacije prebivalstva in jezika današnje severozahodne Hrvaške. Prispevek se omejuje na Prekmurje, edini košček slovenskega ozemlja pod ogrsko krono. Tu se je hrvaško ime uveljavilo različno močno glede na cerkvenoupravno in konfesionalno delitev pokrajine. Pešanje in ugasnitev hrvaškega imena do konca 18. stoletja sta v vseh treh obravnavanih pokrajinah povezana z več dejavniki, med katerimi je bil nazadnje odločilen ta, da se obravnavana območja niso integrirala v hrvaški politični prostor.

KLJUČNE BESEDE

Hrvatje, etnonim, lingvonim, Prekmurje, kajkavščina, prekmurščina

V vseh nacionalnih zgodovinopisjih obstajajo prezrte teme, ki ostajajo neobdelane bodisi spričo skope dokumentiranosti bodisi zaradi »politične korektnosti«, kar lahko v skrajnem primeru privede celo do tabuiziranja. Neredko se med nezadostno obravnavanimi znajdejo poimenovanja za jezik, ozemlje ali skupine ljudi, ki motijo uveljavljeni koncept etnogeneze in oblikovanja določenega modernega naroda. Za nacionalno zgodovino je še posebej »nehvaležno« obravnavanje tistih pojavov na lastnem ozemlju in v delu narodovega telesa, ki so se v preteklosti imenovali enako kakor jezik in ime kakšnega drugega modernega naroda, zlasti sosednjega in sorodnega, pa najsi gre za še tako časovno oddaljen ali minoren pojav.

Slovenci in Hrvatje niso pri tem nikakršna izjema. V hrvaški historiografiji ostajata potisnjena na rob samopoimenovanje Slovenci za prebivalce zgodovinske Slavonije s središčem v Zagrebu in ime njihovega jezika, ki se je še globoko v novi vek imenoval slovenski; vprašanje so doslej obravnavali predvsem kot knjižno-jezikovno in ga prepuščali zgodovini hrvaškega jezika, ni pa bila opravljena temeljita raziskava o kompleksnosti širšega pojava, ki vključuje tudi etnonim in samoidentifikacijo t. i. »Slovencev«.‌773 773 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 209–215, 218 (bibliografija). S podobnim, čeprav po geografskem obsegu manjšim pojavom se srečujemo tostran Sotle in Kolpe. Če je, denimo, za slovensko zgodovinopisje še sprejemljiva navzočnost nekakšnih Hrvatov v majhnem delu Karantanije pred koncem prvega tisočletja,‌774 774 O t. i. »Hrvatskem okraju« v Karantaniji prim. Zgodovina Slovencev, str. 114–115. pogrešamo na drugi strani sistematično obravnavo ne nepomembnega vprašanja, od kdaj in zakaj se je v novem veku prebivalstvo Bele krajine sámo označevalo za Hrvate in svoj jezik imenovalo hrvaški, o čemer je že v 17. stoletju pisal Valvasor.‌775 775 Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689) namenja kranjskim Hrvatom celo posebno poglavje (Valvasor, Die Ehre VI, str. 302–309), jezik in navade ljudi v Beli krajini pa tudi na več drugih mestih označuje kot hrvaške (npr. Die Ehre XI, str. 147, 148, 248, 383, 602). Dobiti je mogoče vtis, da slovenska humanistična znanost vprašanje v zadregi preprosto prezre ali pa se ga dotakne zgolj na deskriptivni ravni kot nekakšne valvasorjevske predmoderne etnografske kuriozitete, pa čeprav so že dolgo na voljo viri, tudi objavljeni, ki dokazujejo, da kranjski Hrvati niso polihistorjev akademski izum. Še več, v drugi polovici 20. stoletja so objave raznih virov prinesle podatke o razširjenosti hrvaškega imena tudi v dveh drugih slovenskih vzhodnih obrobnih pokrajinah – kot lingvonima in etnonima v Prekmurju in samo kot lingvonima v Prlekiji –, a je trajalo precej časa, preden sta pojava doživela prvi razlagi svojega nastanka. Vprašanja Hrvatov in hrvaščine v Prekmurju se je leta 2008 dotaknil Gorazd Makarovič v monografiji Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke,‌776 776 Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci, str. 69–72. ne da bi se na enak način lotil tudi bistveno dlje odprtega vprašanja »hrvaštva« Belokranjcev, problem hrvaškega lingvonima v Prlekiji pa sem naslednje leto obravnaval podpisani v prispevku na simpoziju ob 800-letnici Varaždina.‌777 777 Golec, So bili štajerski Prleki. – Besedilo je bilo za objavo oddano septembra 2008, izšlo pa je sočasno s simpozijem decembra 2009.

Raziskava, ki je skušala pritegniti čim širši spekter virov o imenu prebivalcev, njihovega jezika in identitetnih oznakah posameznikov, je pokazala, da sta bila hrvaški lingvonim in etnonim v vseh treh obravnavanih obrobnih delih slovenskega ozemlja sekundaren pojav in sestavni del istega procesa, kot se je odvil v hrvaškem zgodovinskem prostoru po obsežnih turških osvojitvah v 16. stoletju, namreč postopne imenske kroatizacije prebivalstva in jezika današnje severozahodne Hrvaške. Razširitev hrvaškega imena na obmejno slovensko ozemlje sta pogojevala predvsem dva med seboj tesno povezana dejavnika: naravni – tj. jezikovna bližina s hrvaščino in kulturno-jezikovni, katerega najpomembnejši odraz je bil kajkavskohrvaški knjižni jezik, do druge polovice 18. stoletja tudi knjižni jezik vzhodnih Štajercev in večinskega, katoliškega dela Prekmurcev. Hrvaško ime se je sicer najmočneje zasidralo v Beli krajini, ki leži geografsko najbliže prvotni, srednjeveški Hrvaški, in je v 16. stoletju doživela tudi občutne migracijske tokove z jugovzhoda. Znotraj Prekmurja se je uveljavilo različno močno glede na cerkvenoupravno in konfesionalno delitev pokrajine, v Prlekiji pa najpozneje in le kot lingvonim. Pešanje in ugasnitev hrvaškega imena do konca 18. stoletja sta povezana z več dejavniki, med katerimi je bil nazadnje odločilen ta, da se obravnavana območja niso integrirala v hrvaški politični prostor.

Čeprav sem v referatu na simpoziju o 18. stoletju (2010) obravnaval vse tri pokrajine, v katerih v »razsvetljenskem« stoletju srečujemo hrvaško ime, sem se moral v pričujoči objavi omejiti samo na Prekmurje. Iz preprostega razloga, ker je bilo že napisano besedilo preobsežno. Poleg tega je o »kroatizaciji« te najvzhodnejše slovenske pokrajine znanega še manj kot o podobnem pojavu v Beli krajini in Prlekiji.

Pojav Hrvatov in hrvaščine v Prekmurju,‌778 778 Pokrajinsko ime Prekmurje se je uveljavilo pozno in se opira na zagrebško latinsko cerkveno oznako (Districtus Transmuranus ipd.) (Fujs, Prekmurje – podoba prostora, str. 52–54). Kot zanimivost kaže omeniti zgodnjo omembo apelativa Prekmorec: v ordinacijskem zapisniku zagrebške škofije je leta 1699 kot prejemnik diakonatskega posvečenja in leto zatem mašniškega posvečenja naveden pavlinski frater Alexander Prekmorec (NAZ, Protocola varia – Zapisnici različni, Protokoli Br. 9a, Varia, pag. 160, 162). edinem delu slovenskega etničnega prostora pod ogrsko krono, kaže določene skupne značilnosti s pojavom hrvaškega etnonima in lingvonima v Beli krajini, a so med njima tudi občutne razlike. Enako kot pri Beli krajini je bilo hrvaško ime v Prekmurju sekundarno in prvič dokumentirano sredi 17. stoletja. Čeprav za Prekmurje pogrešamo večjo pestrost pričevanj, zlasti narativne vire, in smo odvisni skoraj izključno od »nevtralnih« omemb, pa lahko sklenemo, da pojav v tem prostoru ni bil enako intenziven in ime sprejeto tako splošno kakor pri Belokranjcih. Prekmurci namreč nikoli niso opustili slovenskega imena, s katerim so imenovali svoj jezik in sebe – še pod konec 19. stoletja sicer z leksemom Sloveni.‌779 779 O imenih slovenski in Sloveni Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 146; Kerec, Prekmurska zavest, str. 65, 68. Zgovorni sta tudi dejstvi, da hrvaško ime kot oznaka za Prekmurce ali vsaj njihov del ni niti v reliktih živelo tako dolgo, še v polpretekli čas, kot v delu Bele krajine, in da »ogrskih Slovencev« njihovi štajerski sosedje nikoli niso pojmovali ali označevali s Hrvati, kot so Kranjci imenovali svoje sodeželane onstran Gorjancev.

Med Belo krajino in Prekmurjem je še ena zelo občutna razlika. Fenomen »hrvaštva« v Prekmurju je dolgo ostal neznan. Kot kaže, razen lapidarnih omemb pri Francu Kovačiču (1926),‌780 780 Kovačič omenja za leto 1688 hrvaško pridiganje župnika v Dobrovniku, ki se je med drugim šolal v Zagrebu (Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 18), po nekem zapisniku za lendavsko župnijo iz leta 1811 pa povzema podatek o hrvaški službi božji pri slovenskih podružnicah in našteva vasi, v katerih naj bi tedaj govorili hrvaško (prav tam, str. 11). Francetu Steletu (1927)‌781 781 Stelè po kanonični vizitaciji iz leta 1698 za župnijo Martjanci povzema oznako »Slavonico-Croatica« (Stele, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 3). in Ivanu Zelku (1958),‌782 782 Zelko je v razpravi o prebivalstvu v Prekmurju leta 1698 po vizitacijskem zapisniku győrske škofije povzel od podatkov o jeziku samo navedbo o izvoru imena distrikta Tótság (Slovenska krajina), pri čemer je »linguam sclavonico-croaticam« preprosto prevedel kot slovenski jezik (Zelko, Statistika prebivalstva, str. 85), druge podatke o jeziku pa je prezrl in so zagledali luč sveta šele v integralni objavi kanonične vizitacije leta 1983 (Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 239–296). ni bilo znanega ničesar, dokler ni Zelko leta 1983 objavil več cerkvenih virov za prekmursko zgodovino.‌783 783 Zelko, Gradivo za prekmursko. – Malo pred tem, leta 1980, je izšel drugi zvezek objave graških univerzitetnih matrik, v katerem sta dva Prekmurca označena kot Hrvata (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 2, P 1347, P 1510; Bd. 3, P 310, P 464). Zelko je iz temeljnega vira o hrvaškem etnonimu in lingvonimu v Prekmurju, vizitacije győrske škofije iz leta 1698, črpal sicer že podatke za razpravo o reformaciji v Prekmurju, ki je izšla leta 1937, a ni v njej niti omenil bogatih navedb o hrvaškem imenu za osebe in jezik (Zelko, K zgodovini reformacije; ponatis razprave v: Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 181–188). A tako kot ta vodilni zgodovinar svoje rodne pokrajine niti z besedo ni komentiral priobčenih podatkov o hrvaščini in Hrvatih, se poznavalci Prekmurja vse do danes niso lotevali novih dejstev in problema kot takega. Ne nazadnje je bilo celotno védenje o njem tudi po Zelkovi objavi skromno in je v glavnem temeljilo na dveh vizitacijah győrske škofije s preloma iz 17. v 18. stoletje. Pojav je na podlagi Zelkovih podatkov šele pred nedavnim kratko ovrednotil in razložil etnolog Gorazd Makarovič (2008).‌784 784 Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci, str. 69–72.

Spremljanje pojavljanja hrvaškega in drugih jezikovnih imen v tem obmejnem prostoru je še oteženo, ker temeljni viri, vizitacijski zapisniki iz 17. in 18. stoletja, v veliki večini niso objavljeni. Poleg tega je prekmursko prebivalstvo pripadalo dvema konfesijama, Prekmurje pa je bilo v tej dobi sestavni del kar treh rimskokatoliških škofij: dokler niso celotne pokrajine leta 1777 vključili v novoustanovljeno škofijo v Sombotelu, je večji, severni del spadal pod Győr in južni pod Zagreb, za tega pa se je stoletja potegovala tudi škofija v Vészpremu.‌785 785 Zelko, Zgodovinski pregled, str. 109–110.

Razpoložljivi viri poročajo največkrat samo o jeziku, a še tu gre skoraj vedno zgolj za lapidarne navedbe o tem, kateri jezik govorijo prebivalci posamezne župnije ali kraja. Precej manj kakor pri Beli krajini je identifikacijskih (samo)oznak prekmurskih izobražencev, kot je bilo že povedano, pa nimamo opisnih virov, ki bi obravnavali etnološko-jezikovne značilnosti ljudi in krajev. Le v vizitacijskem zapisniku győrske škofije iz leta 1698, najzgovornejšem viru za preučevanje naše problematike, se pojavljata obe ravni: jezikovne oznake za prebivalstvo ter etnične za posameznike – duhovnike, licenciate in učitelje.

Razdeljenost Prekmurja med Železno županijo (Vas) in Zalsko županijo in po županijski meji do leta 1777 med škofiji Győr in Zagreb.

Nikakršnega dvoma ni, da je bilo slovensko ime za jezik in prebivalstvo pri Prekmurcih veliko starejše in neprimerno bolj zakoreninjeno od hrvaškega. O njegovi starosti in razširjenosti priča najmanj en prekmurski toponim (Tótkeresztur – Križevci), ki v madžarščini vsebuje etnično oznako Tót (1698)‌786 786 Npr. Tótkeresztur – Križevci (Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 250, 252). kakor so Madžari od naselitve v Panonskem prostoru označevali tiste Slovane, ki so se sami imenovali Sloveni, svoj jezik pa slovenski: Slovake, prekmurske Slovence in kajkavske Hrvate.‌787 787 Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 146–147; prim. isti, Prekmurje do leta 1500, str. 89. Po Zelku je morala biti zelo stara tudi győrska cerkvena pokrajinska oznaka Tótság (krajina Slovenov) za gornje Prekmurje. Ker je konec 17. stoletja, ko je prvič dokumentirana, vključevala tedaj že ponemčeno ozemlje župnij Dobra in Sv. Martin ob Rabi, naj bi segala še v 11. ali 12. stoletje, v prvo stoletje pripadnosti tega območja k škofiji Győr.‌788 788 Zelko, Cerkvenoupravni položaj Slovenske krajine, str. 43. V virih se pokrajinsko cerkveno ime pojavi sicer šele leta 1698, in to prav v omenjenem vizitacijskem zapisniku, ki Tótság geografsko opredeljuje kot del győrske škofije med Štajersko in reko Rabo ter pravi, da pokrajino tako imenujejo domačini, ki govorijo »slovensko-hrvaški jezik« (ab indigenis linguam sclavonico-croaticam terentibus).‌789 789 Zelko, Prekmurje do leta 1500, str. 88; isti, Gradivo za prekmursko, str. 230–240, 245. – Izraz »sclavonico-croatica« je Zelko (1958) prevedel preprosto kot »slovenski jezik« (Zelko, Statistika prebivalstva, str. 86), M. Fujs (2004) pa govori o Slovanih (Fujs, Prekmurje podoba prostora, str. 53). O slovenskem imenu jezika gornjeprekmurskih krajev pa posredno priča že zapisnik protestantske vizitacije iz leta 1627, ko o treh madžarskih in nemških župnijah pove, da niso ecclesiae schlavonicae.‌790 790 Zelko, Prekmurje do leta 1500, str. 89. V dvajsetih letih 17. stoletja torej na tem območju še ni sledu o hrvaški oznaki za jezik, kot jo v sestavljenem pojmu »slovensko-hrvaški« srečamo 71 let pozneje (1698).

Drugače kot za gornji del Prekmurja, ki je bilo stoletja v mejah győrske škofije in Železne županije, dolgo nimamo neposrednih pričevanj o imenu jezika in prebivalstva dolnjega Prekmurja, ozemlja v okviru Zalske županije in zagrebške škofije. Ti kraji so bili glede na skupni politični okvir s kajkavskimi Medžimurci in škofijsko središče v Zagrebu močneje izpostavljeni vplivom z juga, iz kajkavskohrvaškega prostora. Kot bomo videli, je bilo tu hrvaško etnično in jezikovno ime močnejše in je dokumentirano precej dlje kot severno od županijske in škofijske meje. Ni pa nikakršnega dvoma, da se je tukajšnje prebivalstvo sprva in še globoko v novi vek prepoznavalo samo v slovenskem imenu, ki je bilo tedaj razširjeno po celotnem kajkavskem prostoru in povezano tudi s politično enoto Slavonijo ali t. i. Slovenjem. V Zalski županiji, tj. v Medžimurju in dolnjem Prekmurju, sta se hrvaški etnonim in lingvonim lahko uveljavljala na račun slovenskega imena šele v procesu širjenja hrvaškega političnega, etničnega in jezikovnega imena iz srednjeveške Hrvaške proti severu.

V tem, politično ogrskem prostoru, zasledimo hrvaško ime najprej v etnični (samo)opredelitvi Croata pri izobražencih, in sicer v prvi četrtini 17. stoletja za Medžimurce, potem ko se proti koncu 16. stoletju uveljavi pri univerzitetnikih iz Slavonije, današnje severozahodne (Civilne) Hrvaške. Dunajski in graški univerzitetniki iz slavonskega prostora s središčem v Zagrebu so pred tem praviloma označeni kot Sclavus.‌791 791 Oznaka Slavus za študente iz (Civilne) Hrvaške se konec 16. stoletja vse bolj umika poimenovanju Croata in se zadnjič pojavi leta 1659 v graški matriki. Prim. krajevna kazala: Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 1–4; Die Matrikel, I.–VI. Bd. Medžimurski študenti, ki jih v univerzitetnih matrikah sprva srečujemo z oznako Ungarus, so temu trendu sledili z rahlo zamudo in ne tako dosledno kot njihovi rojaki južno od Drave. Kolikor je znano, je prvi Medžimurec dokumentitan kot Croata leta 1620 na graški univerzi,‌792 792 Prvi Medžimurec, označen kot Croata, je Petrus Ruscharitsch/Ruskarich, naveden leta 1620 kot Croata Saladiensis (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 1, F 1118), dve leti pozneje pa kot Hungarus (M 1622/75). Isto leto 1622 je bil imatrikuliran plemič iz Čakovca: Melchior Senii Croata Nobilis de Chak Tormya Megimorensis (M 1622/23). sicer pa zanje srečujemo še poimenovanja Insulanus (Medžimurec), Croata Insulanus in preprosto Ungarus.‌793 793 Gl. krajevna kazala objav dunajskih in graških univerzitetnih matrik (Die Matrikel, I.–VI. Bd; Andritsch, Die Matrikeln, Band 1–4) ter krajevno kazalo v: Andritsch, Studenten und Lehrer. Z zadnjo, nadetnično oznako Ungarus se je od prve polovice 16. do 18. stoletja naslavljala tudi večina prekmurskih univerzitetnikov, ne glede na to, iz katerega dela Prekmurja so izvirali.‌794 794 Gl. prav tam. – Prvi dokumentirani prekmurski študent Tomaž iz Dolnje Lendave je bil leta 1443 vpisan v dunajsko matriko (Gall, Die Matrikel der Universität Wien. I. Bd, 1443 I H 39), z oznako Ungarus ex Linda pa leta 1541 njegov rojak Stephanus Ungar (Gall - Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien III. Bd., 1541 I H 36). Tem večjo pozornost vzbudijo zato redke drugačne (samo)opredelitve izvora prekmurskih študentov. Tako je bil Sobočan Nicolaus Nachuolg(e)r leta 1566 vpisan v matriko dunajske univerze kot Sclauus.‌795 795 Gall – Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Bd, 1566 I H 19. Precej verjetno je iz Prekmurja, vsaj sodeč po priimku Lenduai, izviral še en Sclauus, imatrikuliran leta 1607 v Gradcu.‌796 796 Andritsch, Die Matrikel der Universität Graz, Bd. 1, M 1607/92. Bolj tvegano bi bilo trditi, da je prihajal iz teh krajev tudi edini pred jožefinsko dobo v dunajskih in graških univerzitetnih matrikah izpričani Vandalus: Georgius Sylo Vandalus, imatrikuliran leta 1552 na Dunaju.‌797 797 Gall – Szaivert, Die Matrikel der Universität Wien. III. Bd, 1552 I R 3. Zato pa ni nobenega dvoma o geografskem izvoru dveh graških študentov iz srede 17. stoletja, edinih prekmurskih univerzitetnikih, opredeljenih kot Croata, obeh iz Murske Sobote. V letih 1649 in 1650 je s takšno oznako izpričan Ivan Ostric/Ostrič (Ostriez, Ostrich), tržanskega stanu (civis),‌798 798 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 2, P 1347, P 1510. leta 1666 in 1668 pa »gospod« Franc Silekovič (Sillekouich).‌799 799 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 3, P 310, P 464. Apelativ Croata je v njunem primeru etnična oznaka, saj Prekmurje in Murska Sobota politično nikoli nista sodila pod hrvaško krono. Še več, Murska Sobota je spadala v Železno županijo in győrsko škofijo ter bila tedaj pod evangeličansko cerkveno upravo,‌800 800 O cerkvenoupravni pripadnosti Murske Sobote Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 182. kar pomeni, da je hrvaški etnonim do tega časa že prestopil severno mejo zagrebške škofije in zalske županije ter nemara tudi že presegel konfesionalno delitev. Ni sicer izključeno, da sta imela oba Sobočana alohtoni, neprekmurski priimek in sta se opredelila po svojem dejanskem hrvaškem izvoru. A v gornjem Prekmurju ni šlo za osamljena primera opredeljenih Hrvatov, četudi med graškimi in dunajskimi študenti za edina.

O razširjenosti hrvaškega etnonima tako v gornjem kot v dolnjem Prekmurju nazorno priča győrska kanonična vizitacija iz leta 1698. Med duhovniki in učitelji v cerkvenoupravni enoti Tótság v gornjem, cerkveno győrskem delu pokrajine, jih je z natione Croata opredeljenih devet, od tega pet Prekmurcev in štirje »pravi« Hrvatje s Hrvaškega. Vizitacijski zapisnik navaja s takšno oznako pet župnikov, enega licenciata in tri učitelje. Vsi štirje »pravi« Hrvatje so bili župniki, in sicer trije Karlovčani v Tišini, pri Sv. Juriju in v Čepincih ter eden, po rodu iz Pregrade, župnik župnije Martjanci. Dva druga župnika in trije učitelji z oznako natione Croata so izvirali iz Prekmurja: v župniji Kančevci sta kot Hrvata opredeljena župnik iz Križevcev in učitelj iz Kuštanovcev, oba domača župljana, v župniji Murska Sobota župnik iz Turnišča in učitelj iz Košarovcev pri Kančevcih, v Martjancih pa učitelj, doma iz Tišine.‌801 801 Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 250, 255, 261, 264, 271, 289; prim. Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci, str. 71. Pomenljivo je, da so kar štirje od petih Prekmurcev – Hrvatov izvirali iz severnega dela pokrajine, z območja győrske škofije, in le eden iz zagrebške, iz Turnišča. Vrhu tega ponuja zapisnik dokaz, da je bil etnonim Hrvat nadkonfesionalen, saj je martjanski učitelj pripadal evangeličanski veroizpovedi. Drugi učitelj evangeličan, ki je deloval v Tišini, se je nasprotno opredelil kot Ungarus.

Postavlja se vprašanje, ali bi vizitator opat Štefan Kazó pri etničnem opredeljevanju vizitirancev lahko ravnal samovoljno in bi bili navedeni Hrvati le plod njegovega lastnega videnja. Znano je sicer, da Kazó (ok. 1655–1721) ni bil Hrvat niti ni prihajal iz zagrebške škofije, temveč iz Sombotela v győrski škofiji,‌802 802 Andritsch, Studenten und Lehrer, str. 103. a je bil z Zagrebom povezan, saj je tam prejel vsaj subdiakonsko posvečenje (1684), če ne tudi mašniškega.‌803 803 Kazó je subdiakonsko posvečenje prejel 23. septembra 1684, ko se v zagrebških ordinacijskih zapisnikih začenja vrzel, ki traja do 12. junija 1688, zato je prav mogoče, da je bil v vmesnem času v Zagrebu posvečen še v diakona in mašnika (NAZ, Protocola varia – Zapisnici različni, Protokoli Br. 9a, Varia, pag. 82). V času vizitacije je bil opat Kazó prošt kolegiatnega kapitlja v Vasváru (Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 239). Ob podelitvi subdiakonata je označen kot Hungarus, ki je dovoljenje za posvečenje dobil od svojega (neimenovanega) škofa. Dokaza, da vizitator Kazó osebam ni pritikal hrvaškega etnonima po lastni presoji, sta dva. Prvič način pridobivanja podatkov, ki ga je sam opisal v uvodu k vizitaciji, in drugič dejstvo, da kot Hrvatje niso poimenovani vsi gornjeprekmurski duhovniki in učitelji. Kazó namreč poroča, da je bila vizitacija nekaj izrednega, med drugim zato, ker so izprašali župljane, potem ko so jih povsod najprej zaprisegli pred sodniki županije.‌804 804 Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 240, 241. Seveda so bili tem temeljiteje izprašani duhovniki, oba licenciata in učitelji, ki so podatke o svoji etnični pripadnosti oziroma identiteti lahko dali le sami. Poleg hrvaškega etnonima (natione Croata) srečamo tako zanje še oznake: Oger/Madžar (natione Ungarus), Nemec (natione Germanus) in Štajerec (natione Styrus), štirje, vsi rojeni Prekmurci (trije učitelji in en licenciat), pa so opredeljeni zgolj krajevno. Z natione Ungarus so poleg gornjelendavskega in hodoškega župnika, ki sta bila Madžara, označeni tudi trije domačini, vsi po rodu iz gornjega Prekmurja: licenciat v Puževcih, po rodu iz Gornje Lendave (Grada), gornjelendavski učitelj, doma iz Dolnjih Slaveč, in tišinski učitelj iz Sebeborcev.‌805 805 Prav tam, str. 239–296. Prvi učitelj se je nemara opredelil kot Ungarus, ker je bil v službi madžarskega župnika, drugi učitelj pa morda ravno v razlikovanje od svojega župnika, »pravega« Hrvata iz Karlovca.

Drugače kot pri oznakah izvora oseb je vizitator Kazó manj določno opredelil slovenski prekmurski jezik. Medtem ko ni imel težav s poimenovanjem madžarščine (ungarica) in nemščine (germanica), se je pri prekmurščini skoraj vedno zatekel k sestavljenemu akademskemu izrazu slavonico-croatica. Takšna sestavljenka se kot jezik prebivalstva pojavlja pri kar 14 župnijah oziroma duhovnijah: Selo, Kančevci, Martjanci, Pečarovci, Puževci, Murska Sobota, Tišina, Sv. Jurij, Gornja Lendava (Grad), Sv. Lenart-Bodonci, Kuzma, Čepinci, Gornji Senik in Gornji Petrovci. Raba sestavljenega imena lahko kaže samo na to, da lokalno prebivalstvo svojega jezika ni imenovalo hrvaški oziroma je bilo hrvaško ime zanj v rabi ob prevladujočem slovenskem. Potrditev najdemo v dejstvu, da je nekajkrat kot jezik župnije oziroma pridig navedena le s(c)lavonica. Tako je Kazó pri Domanjševcih zapisal, da je župnija deloma madžarska in deloma slovenska (sclavonica), župnija Dolenci pa mešana, quasi ungarico-slavonica, in pridige v slovenščini (idiomate slavonico).‌806 806 Prav tam.

Gorazd Makarovič, ki je doslej edini skušal razložiti etnične in jezikovne pojme v Kazójevi vizitaciji, je razloge za hrvaški etnonim in sestavljeni lingvonim zreduciral na praktično raven. Za izobraženca Kazója naj bi bil pri etničnem in narodnostnem opredeljanju odločilen kriterij teritorij (kraj rojstva ali rojstna pokrajina), krovno ime jezika za skupine narečij pa ne tako zelo pomembno.‌807 807 Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci, str. 72. V oznaki slavonico-croatica vidi Makarovič etnično oznako slavonsko-hrvaško, ki je zajemala prekmurske slovenske govore, pri čemer naj bi bil pridevnik slavonski oziroma sklavonski sinonim za slovanski. Za sestavljeni pojem slavonico-croatica naj bi se vizitator odločil iz praktičnih oziroma razlikovalnih razlogov: »Glede na to, da je sedež škofije Győr blizu slovaškega ozemlja in da je sodil sosednji, južni del Prekmurja v zagrebško škofijo, se mu je z njegovega jezikovnega in zemljepisnega vidika zdelo smiselno, da se govor vseh slovanskih prekmurskih prebivalcev (za razliko od govora severnih slovanskih, slovaških prebivalcev) imenuje glede na cerkveno teritorialno jezikovno težišče; seveda pa ta oznaka ni pomenila hrvaščine kot jezika.«‌808 808 Prav tam, str. 70. Takšna razlaga bi bila verjetna le, če bi šlo za strogo akademsko perspektivo iz Győra, česar pa Kazóju ni mogoče pripisati že glede na to, da vemo za njegovo povezanost z Zagrebom. Oznaki slavonico-croatica ne moremo odrekati neposredne povezave s prekmursko slovenščino in s hrvaščino, saj bi potemtakem tudi Prekmurcem, opredeljenim v isti vizitaciji kot Croata, morali odrekati, da ima ta pojem v njihovem primeru isti pomen kot pri štirih na Hrvaškem rojenih župnikih. In končno prekmurskih domačinov, imenovanih Ungarus, ni mogoče preprosto označiti za Madžare, kot je storil Makarovič,‌809 809 Prav tam, str. 71. ampak za Ogre, torej v političnem, ne etničnem pomenu besede, dasiravno hungarica za jezik župnije pomeni madžarščino.

Dragocena referenca za Kazójevo vizitacijo iz leta 1698 je naslednja győrska vizitacija z letnico 1714. Jezika prebivalcev sicer ne navaja pri vseh župnijah, a zato s pomenljivimi oznakami: župniji Murska Sobota in Sv. Jurij naj bi bili po jeziku slovenski (sclavonica), Pertoča je enkrat navedena kot nemška (germanica) in na drugem mestu kot slovensko-nemška (sclava et germanica), župnija Domanjševci je deloma madžarska in deloma slovenska (ungarica /.../ sclavonica), Pečarovci slovensko-hrvaška (slavonico-chroatica), župnija Gornja Lendava (Grad) pa hrvaška (croatica) (!).‌810 810 Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 296–298. Takšna variantnost je lahko izvirala samo od lokalnih informatorjev, predvsem duhovnikov in nato župljanov, in potrjuje, da sta bila v gornjem Prekmurju v (sinonimni) rabi tako slovenski kot hrvaški lingvonim.

Kolikor je znano, je hrvaški lingvonim v prekmurskem prostoru najprej izpričan leta 1688 kot jezik pridig, in sicer v Dobrovniku, v dolnjem, cerkveno zagrebškem delu pokrajine. Tamkajšnji župnik, ki je med drugim študiral v Zagrebu, naj bi pridigal madžarsko in hrvaško.‌811 811 Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 18. Primer daje tipičen zgled, na kakšen način je v pokrajino prišla hrvaška kajkavska beseda in z njo tudi hrvaški lingvonim. Hkrati priča o tem, zakaj so jezik prebivalstva konec 17. stoletja (1698) tako pogosto označevali kot slavonico-croatica, duhovnike in učitelje pa Croata. Identiteta teh ni bila vezana strogo na Prekmurje in prekmurščino, temveč na širši »hrvaški« prostor. Za prekmurščino, jezik ljudstva, pa je vizitator uporabil sestavljeno poimenovanje, ker sta bila v rabi dve imeni, slovensko in hrvaško, in ker tukajšnji jezik ni bil povsem enak kajkavskemu hrvaškemu. Žal ne moremo vedeti, kakšno ime bi navedel za jezik dolnjega Prekmurja v zagrebški škofiji: morda samo hrvaško? Prekmurci so svoj jezik seveda imenovali predvsem slovenski in šele v novejšem času tudi hrvaški, enako kot kajkavski Hrvatje, pri katerih je lingvonim hrvaški v 18. stoletju dokončno zamenjal prejšnjega – slovenski, ne glede na to, da so se imeli že veliko prej za Hrvate, najprej seveda v političnem smislu.‌812 812 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 215; Rotar, Viri Trubarjevega, str. 337 sl.

Prva omemba hrvaškega jezika v Prekmurju je sicer starejša, a manj določna in ne izvira iz tega okolja. Ko so se leta 1670 hoteli naseliti v Murski Soboti madžarski frančiškani, je provincialni komisar Hrvat Abraham Zelenič zoper to namero protestiral, »češ da v bližini živeče ljudstvo govori hrvaški ali slovanski jezik«, in da »med madžarskimi frančiškani ni toliko redovnikov, veščih slovenskega jezika, kolikor bi bilo tu potrebno«.‌813 813 Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 138; isti, Frančiškani, str. 322. Oznaka »hrvaški ali slovanski jezik« je sicer predhodnica poznejše slavonico-croatica (1698), vendar je še ne moremo imeti za zanesljiv odraz dejanske (alternativne) rabe lingvonima hrvaški v pokrajini, saj jo je rabil Hrvat in zunaj Prekmurja.

Opazna razlika med hrvaškim etnonimom za izobražence in sestavljenim slovensko-hrvaškim lingvonimom za jezik prebivalstva v istem viru, Kazójevi vizitaciji (1698), je ključ k razumevanju obeh pojavov. Kot smo videli, je tudi za Prekmurje v virih najprej izpričan hrvaški etnonim (graška študenta sredi 17. stoletja) in šele nato lingvonim, največkrat v sestavljenem pojmu (1698), samostojno pa kot jezik pridig (1688) in prebivalstva ene same župnije (1714).

Ko zbrana dejstva postavimo v širši okvir imenske »kroatizacije« današnje severne Hrvaške, vidimo veliko podobnosti. Gre za isti proces kot v prostoru južno od Mure, ki je v moderni dobi postal hrvaški nacionalni prostor. Z zamudo za Slavonijo s središčem v Zagrebu in z manjšo zamudo za ogrskim Medžimurjem se je v Prekmurju najprej pojavil hrvaški etnonim in za njim še hrvaški lingvonim, ki pa tu, drugače kot južno od Mure, nikoli ni izpodrinil prvotnega slovenskega lingvonima, ampak je z njim v posameznih lokalnih okoljih različno intenzivno sobival in slednjič ugasnil. Dokončno ločnico med prekmursko-slovenskim in medžimursko-hrvaškim je zakoličila nova škofijska meja na Muri, določena leta 1777 z ustanovitvijo sombotelske škofije. Šele tako je nastalo Prekmurje kot celota ali povedano natančneje: prvič se je znašlo v isti teritorialni enoti – škofiji, četudi razdeljeno med dve dekaniji, murskosoboško in lendavsko, ki ju je razmejevala dotedanja zagrebško-győrska škofijska meja, identična z županijsko mejo.‌814 814 O cerkvenoupravni preureditvi Zelko, Zgodovinski pregled, str. 114–115.

Pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da Prekmurje vse do terezijanske preureditve škofij leta 1777 v nobenem pogledu ni obstajalo kot enota. Od jugozahoda proti severovzhodu ga je namreč delila politično-cerkvena meja med dvema županijama in škofijama. Čeprav ta meja ni bila naravna ločnica in je Prekmurje predstavljalo razmeroma zaključeno celoto vsaj v geografskem in narečnem oziru, pokrajine ne smemo prezgodaj videti kot povezan prostor, ločen od Medžimurja onstran Mure. Dolnji del je z Medžimurjem delil ne le skupen škofijski, ampak tudi politični – županijski okvir. Četudi je bila vmes Mura, sta imela oba prostora zelo veliko skupnega, vendar ne tudi imena. Medtem ko je Medžimurje kot nekakšen otok med Dravo in Muro že zgodaj dobilo sedanje ime,‌815 815 Prim. oznako za graškega univerzitetnika iz Čakovca: 1622 »Croata /.../ Megimorensis« (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 1, M 1622/23). je bilo dolnje Prekmurje prepoznavno v imenu cerkvenoupravne enote »Prekmurski distrikt« (Districtus Transmuranus).‌816 816 Zelko, Zgodovinski pregled, str. 111–112; isti, Cerkvenoupravni položaj, str. 43–44. Prav zaradi politične in cerkvene ločenosti se je za gornje Prekmurje v okviru Železne županije in győrske škofije uveljavilo lastno poimenovanje »Slovenska krajina« (Tótsag), katerega slovensko ime Slovenska okroglina je prvič zapisano leta 1780 pri Miklošu Küzmiču.‌817 817 Zelko, Zgodovinski pregled, str. 111; isti, Cerkvenoupravni položaj, str. 42–43.– O Slovenski okroglini:Škafar, Iz dopisovanja, str. 90, op. 3; prim. Fujs, Prekmurje – podoba prostora, str. 53. Preden sta se dolnji in gornji del združila v mejah iste škofije (1777), pokrajina ni imela niti skupnega imena niti kakršnih koli upravno-političnih vezi.‌818 818 Razširitev imena Slovenska krajina na celotno Prekmurje je dokumentirana šele sredi 19. stoletja pri Jožefu Košiču, razširitev madžarske oznake Tótság pa šele konec 19. stoletja (Zelko, Cerkvenoupravni položaj, str. 43). Vendar bi lahko zametke skupnega imena za Prekmurje videli že prej. Ko namreč Franc Temlin, avtor prve prekmurske slovenske knjige, leta 1714 ali 1715 v pismu nemškim pietistom piše o »Sklavoniji« (Sclavonia), mejni pokrajini med Štajersko in Ogrsko, pravi, da se tako imenuje »tudi neki del in okrožje Železne županije« (Mali katechismus, str. I, II); pojem »Sklavonija« torej ne izključuje spodnjega dela današnjega Prekmurja, a bi lahko segal tudi v kajkavski prostor. Mikloš Küzmič, začetnik prekmurskoslovenske katoliške književnosti, pa je leta 1779 v komuniciranju s sombotelskim škofom, pod katerega je malo prej prišlo celotno Prekmurje, uporabil ime Vandalija (Šlebinger, Küzmič Mikloš, str. 598; prim. Škafar, Iz dopisovanja, str. 88). Še najlaže bi jo opredelili opisno, kot obmejni prostor Ogrskega kraljestva proti Svetemu rimskemu (Nemškemu) cesarstvu, katerega prebivalstvo je sebe imenovalo Sloveni, svoj jezik pa slovenski. Od istoimenskih štajerskih Slovencev ga je ločila državna meja na Kučnici in Muri, ki je šele leta 1526 postala notranja meja habsburškega dinastičnega okvira. Tako je bilo Prekmurje vseskozi bolj odprto proti jugu, na južno stran Mure, kjer so v okviru istega Ogrskega kraljestva živeli »Slovenci« – kajkavci, ki so svoj jezik dolgo prav tako imenovali slovenski. Južni del Prekmurja je z njimi delil še cerkveno središče v Zagrebu, z Medžimurci pa je bil vrhu tega vključen v isto, Zalsko županijo. Tako se kot neizogibno vsiljuje vprašanje, ali so se dolnji Prekmurci lahko počutili tesneje povezane z gornjimi, od katerih jih je delila (samo) županijska in cerkvena meja, kakor z Medžimurci, od katerih jih je ločila (samo) naravna meja na Muri. Vprašanja ne smemo videti zunaj dveh kontekstov: jezikovnega in konfesionalnega. Prekmursko narečje je po mnenju jezikoslovcev vendarle eno, obsegajoče goričke, ravénske in dolinske govore (podskupine),‌819 819 Prim. Zorko, Prekmursko narečje, str. 47 sl. vendar ima vokalizem vseh prekmurskih govorov in tudi drugih slovenskih panonskih govorov po Miju Lončariću močne skupne poteze z vokalizmom kajkavščine in hrvaškega jezika sploh.‌820 820 Lončarić, Hrvatsko-slovenski jezični odnosi, str. 254–255. Po drugi strani je gornje Prekmurje zaznamovala konfesionalna protestantsko-katoliška delitev, ki je bila v dolnjem le prehoden pojav. Medtem ko se je dolnje rekatoliziralo že v prvi polovici 17. stoletja, je ostalo gornje do sedemdesetih let stoletja cerkvenoupravno sploh povsem protestantsko, poznejša protireformacija pa tu ni bila izpeljana v celoti.‌821 821 Zelko, Zgodovinski pregled, str. 112–114; Šebjanič, Protestantsko gibanje, str. 17 sl.

Za sprejem hrvaškega lingvonima in etnonima so v prostoru ogrskih Slovencev obstajali zelo ugodni pogoji. Do leta 1526 je Prekmurce od avstrijskih Slovencev ločila trdna politična meja na Kučnici in Muri, ki je z vključitvijo »ostankov« Ogrske v habsburški dinastični okvir sicer postala notranja meja, a je vendarle vse do leta 1919 ostajala v političnem pogledu večja ločnica kakor naravna meja na Muri proti kajkavskemu oziroma hrvaškemu prostoru, s katerim je Prekmurje živelo v skupnem Ogrskem kraljestvu. Med dvema v 16. stoletju nastalima »slovenskima« knjižno-kulturnima prostoroma, ki sta ju določala kranjski in kajkavski knjižni in liturgični jezik, so se Prekmurci zaradi večje jezikovne sorodnosti laže odločali za kajkavskega. Ta je imel zapovrh še močno institucionalno oporo v pripadnosti dolnjega Prekmurja zagrebški škofiji in v duhovno-jezikovni povezanosti gornjega Prekmurja z Zagrebom. Širitev hrvaškega etnonima in lingvonima v prekmurski prostor je bila tako del oziroma podaljšek procesa, ki se je od konca 15. stoletja odvijal v kajkavski Slavoniji z Zagrebom in Varaždinom. Tako kot Medžimurje ni bilo sestavni del politično hrvaškega prostora, a se je hrvaško ime vseeno preneslo na njegovo prebivalstvo, se je zgodilo s Prekmurjem, le da, gledano v celoti, v manjši meri, samo prehodno ter različno intenzivno glede na županijsko, škofijsko in konfesionalno pripadnost prostora med Muro in Rabo. Medžimurje je bilo pri tem v prednosti, najprej že zaradi večje jezikovne bližine s (knjižno) kajkavščino in tudi zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin. Njegov zemljiški gospod je sredi 16. stoletja postala ena vodilnih hrvaških plemiških rodbin grofje Zrinski, poleg tega pa so Medžimurje kljub vključenosti v Zalsko županijo politično-upravno prištevali tudi k Hrvaški; Nikola Zrinski je v Čakovcu leta 1664 sklical celo bansko konferenco. Status dvojne pripadnosti Medžimurja se je obdržal do padca Zrinskih (1671), ko pa so pokrajino leta 1720 dobili grofje Althan, ni bilo več dvoma, da je izključno del Zalske županije in Ogrskega kraljestva.‌822 822 Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 53.

Ob vsem, kar je znanega o širitvi hrvaškega imena proti severu, lahko upravičeno sklepamo, da se je v Medžimurje in Prekmurje najprej razširil etnonim Hrvat, začenši z izobraženci in ob plemiških zgledih, šele pozneje pa hrvaški lingvonim. Tako za širitev etnonima kakor lingvonima so imeli največje zasluge kulturni vplivi s kajkavskega juga, nosilci hrvaškega imena pa so bili predvsem duhovniki. Ti so kajkavščino prinašali v pokrajino stoletja in zelo dolgo pod prvotnim slovenskim imenom, pri čemer sta njeno sprejemanje pri Prekmurcih lajšala dva dejavnika: zlasti sorodnost kajkavščine in prekmurščine ter tudi njuno skupno slovensko ime. Vsekakor so bili kajkavski jezikovno-kulturni vplivi vseskozi močnejši v dolnjem Prekmurju, ki je spadalo pod zagrebško škofijo, vendar jih je bilo čutiti tudi v gornjem, ki mu je bil Zagreb v vseh pogledih bližji od škofijskega središča v oddaljenem Győru. Gornji Prekmurci so poleg tega delili skupno usodo škofijske pripadnosti s priseljenimi ogrskimi (Gradiščanskimi) Hrvati, ti pa so se kulturno navezali na Zagreb.‌823 823 Valentić, Gradišćanski Hrvati, str. 21, 27, 29. Ko je kajkavščina v 17. stoletju doživljala imensko »kroatizacijo« in se preimenovala v hrvaščino, so Prekmurci ta proces lahko doživljali kot nekaj naravnega, ne vsiljenega. Da je hrvaško ime jezika živelo v pokrajini kot sinonimno s slovenskim, lahko vidimo iz győrskih škofijskih vizitacij iz let 1698 in 1714, ki o istem jeziku, prekmurščini, govorita kot o »slovensko-hrvaškem«, »slovenskem« in »hrvaškem« jeziku. Prva od obeh vizitacij tudi priča, kako pomembno vlogo so imeli hrvaški duhovniki v rekatolizacijskem procesu gornjega Prekmurja, saj so bili s Hrvaškega kar štirje tamkajšnji župniki. Pa tudi tik pred reformacijo, sredi 16. stoletja, je to območje po Zelku cerkveno upravljal Zagreb.‌824 824 O zagrebški škofijski upravi Prekmurja tik pred reformacijo Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 136. V Prekmurju, ne glede na škofijsko pripadnost, so torej delovali kajkavskohrvaški duhovniki, domačini pa so vsaj delno študirali v Zagrebu in se tako seznanjali s kajkavščino ter njenim slovstvom. Bolj ali manj čisto kajkavščino Medžimurja in Hrvaškega zagorja so prekmurski izobraženci, skoraj sami duhovniki, po V. Novaku sprejeli za svoj knjižni jezik.‌825 825 Novak, Izbor prekmurskega slovstva, str. 8, 17 Nekoliko drugačnega mnenja sta jezikoslovca M. Orožen, po kateri prekmurski prostor »sicer razumljive kajkavščine nikoli ni sprejel za svoj jezik«, kar je tudi privedlo do razdruževanja knjižne prekmurščine od knjižne kajkavščine ob prehodu na tiskano knjigo v 18. stoletju,‌826 826 Orožen, Košičev prispevek, str. 109–110. in M. Jesenšek, po katerem je bila kajkavščina za Prekmurce do 18. stoletja »nadomestni knjižni jezik v cerkvi, nikoli pa se ni zamenjevala s slovenščino v drugih govornih položajih«.‌827 827 Jesenšek, Zgodovinska dinamika, str. 70.

Razumljivo je, da je bila (knjižna) kajkavščina bližja izobražencem kakor navadnemu ljudstvu. Splošno je sprejeto, da so se duhovniki in drugi izobraženci šolali na Hrvaškem,‌828 828 Prim. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, str. 17, 38; Barbarič, Oris književnega razvoja, str. 83; Jesenšek, Zgodovinska dinamika, str. 70. toda vprašanje šolskih središč Prekmurcev ostaja še vedno neraziskano. Logično je, da so radi odhajali v Zagreb in Varaždin (kjer je od leta 1636 delovala jezuitska gimnazija), a tamkajšnji slabo ohranjeni viri žal ne omogočajo natančnih kvantitativnih raziskav.‌829 829 Kaže, da predstavlja občutno zarezo v dokumentiranosti obiska gimnazije veliki varaždinski požar leta 1776. O požaru in sočasnih šolskih reformah: Horvat, Povijest varaždinske gimnazije, str. 20–22. Zdi se, da je bila domača inteligenca dolgo številčno šibka. Na pomanjkanje domačih prekmurskih duhovnikov kaže na eni strani delovanje hrvaških v mnogih prekmurskih župnijah pa tudi dejstvo, da Janko Barle v svoji zbirki slovenskih duhovnikov, delujočih v zagrebški škofiji, nima niti enega Prekmurca, kar pride tem bolj do izraza glede na veliko število Belokranjcev in pozneje Štajercev.‌830 830 Barle, Slovenski duhovniki.

Poleg kulturno-jezikovnih vplivov in skupnega, ogrskega političnega okvira, ne smemo prezreti še enega dejavnika, ki je zelo verjetno pospeševal širjenje hrvaškega imena iz kajkavskega prostora na levi breg Mure, in to še preden je kajkavščina po imenu postala hrvaščina. Zgornji rob naselitvenega prostora prekmurskih Slovenov je od prve polovice 16. stoletja mejil na naselitveni prostor »pravih« Hrvatov, današnjih Gradiščanskih Hrvatov, ki so hrvaško etnično in jezikovno ime prinesli že iz stare domovine južno od Save in Kolpe.‌831 831 O hrvaškem imenu Gradiščanskih Hrvatov v sodobnih virih iz 16. stoletja prim. Valentić, Gradišćanski Hrvati, str. 23 in Prilozi, s. p. – Hrvaško ime za vsebujeta tudi naslova prvih dveh knjig Gradiščanskih Hrvatov, tiskanih v letih 1609 in 1611: »Heruatczki jazik«, »Heruaczki« (prav tam, Prilozi, s. p.). – V graških univerzitetnih matrikah pa so posamezni Gradiščani iz grofovske rodbine Erdödy označeni kot Hrvatje (Croata, Croatus) od leta 1602 dalje (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 1, M 1602/81, 1602/89, F 1105; Bd. 2, M 1637/165, M 1648/220). V glavnem so sicer govorili čakavsko narečje in izhajali iz glagoljaške tradicije, vendar so se v novi domovini povezovali z geografsko bližjim kajkavskim kulturnim krogom, od koder so prihajale k njim kajkavske nabožne knjige in liturgični jezik.‌832 832 Valentić, Gradišćanski Hrvati, str. 19, 21, 27, 29. Prekmurje se je torej znašlo na sredi med alohtonimi etničnimi Hrvati čakavci na severu in avtohtonimi kajkavci na jugu, živečimi v prostoru srednjeveške Slavonije, ki je od 16. stoletja postajala politična (Civilna) Hrvaška, njeno kajkavsko prebivalstvo pa je po novem imenu politične enote do 18. stoletja v glavnem prevzelo hrvaški lingvonim namesto prejšnjega slovenskega.

Čeprav je po letu 1526, s habsburško pridobitvijo »ostankov« Ogrske, padla dotlej trdna meja na Muri med Prekmurci in jezikovno sorodnimi štajerskimi Slovenci, je povezovanje Prekmurja s sosednjimi slovanskimi pokrajinami še dolgo potekalo predvsem proti jugu, v kajkavskohrvaški prostor, in ne proti zahodu, v prostor avstrijskih Slovencev. Cerkvene in kulturno-jezikovne vezi z Zagrebom in Varaždinom so bile neprimerno močnejše, tamkajšnja pisna kultura v jeziku ljudstva veliko razvitejša kot pri Slovencih v avstrijskih dednih deželah, predvsem pa je Prekmurje delilo s Hrvati na jugu in severu skupen, ogrski politični prostor. Hrvaško politično ime, ki je postalo v panonskem prostoru (tudi) etnonim kajkavcev in je slednjič dalo za kajkavščino novi, hrvaški lingvonim, je tako našlo zelo ugodna tla za širjenje tudi v Prekmurju, kjer je, enako kot prej pri kajkavcih, uspešno izpodrivalo stari slovenski etno-lingvonim prekmurskih Slovenov.

Ob vprašanju, h kateremu ljudstvu sodijo, so se prekmurski Sloveni logično videli povezane zlasti s tistimi, ki so živeli v istem političnem okviru, govorili soroden jezik in/ali zanj uporabljali enako ime. To pa so bili »politični« Hrvati z juga in etnični Hrvati s severa. Tak premislek o lastni identiteti se skoraj gotovo odraža v opredelitvi dveh murskosoboških univerzitetnikov sredi 17. stoletja za Croata, medtem ko so njuni rojaki ostajali pri politični oznaki Ungarus.

Iz povedanega izhajata dve vprašanji: kako uspešno je bilo v Prekmurju napredovanje hrvaškega imena ter kdaj in zakaj se je ustavilo. Na vprašanje o njegovem napredovanju se neposredno navezuje vprašanje, kdaj in kako je lahko ime prestopilo županijsko in škofijsko mejo sredi Prekmurja in ali je v gornjem Prekmurju zajelo tudi evangeličane ali samo katoličane, ki so bili do zadnje tretjine 17. stoletja v tem prostoru zelo šibki in neorganizirani. Osemdeset let, od okoli 1590 do 1672, so namreč župnije gornjega Prekmurja obvladovali evangeličani.‌833 833 O župnijski upravi Zelko, Zgodovinski pregled, str. 113. Zato je tem bolj pomenljivo, da sta edina prekmurska študenta, opredeljena kot Croata (1649–50, 1666 in 1668), izvirala prav od tod, iz Murske Sobote. Še več, kot Hrvata sta izpričana še preden se je v gornjem Prekmurju ponovno vzpostavila győrska škofijska uprava. V kolikšni meri se je hrvaško ime dotlej zasidralo med evangeličani, ni izpričano, da pa je bil hrvaški etnonim pred koncem 17. stoletja nadkonfesionalen, potrjuje Kazójeva vizitacija iz leta 1698, po kateri je martjanski učitelj, doma iz Tišine, pripadal evangeličanski veroizpovedi.‌834 834 Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 264. Vseeno gre sklepati, da so evangeličani sprejemali hrvaško ime z večjimi zadržki od katoličanov in da so se mu z nastankom književnosti v lastnem jeziku tudi prvi povsem odpovedali. Glede na to, da je bilo hrvaško ime konec 17. stoletja že tako močno razširjeno v gornjem, le deloma rekatoliziraniranem Prekmurju, lahko pričakujemo njegovo še močnejšo in zgodnejšo prisotnost v dolnjem, katoliškem in škofijsko zagrebškem delu pokrajine. A žal nimamo iz 17. stoletja o tem nobenih drugih pričevanj razen omembe hrvaščine kot jezika pridig v Dobrovniku leta 1688‌835 835 Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 18. in etnonima murskosoboškega župnika, doma iz Turnišča, ki je leta 1698 označen kot Croata.‌836 836 Zelko, Gradivo za prekmursko, str. 261.

Sicer skromni, zato pa prav vsi podatki o jeziku in etnični pripadnosti gornjega Prekmurja v 18. stoletju, pričajo, da je hrvaško ime v tem prostoru nazadovalo in izginilo prej kot v dolnjem. Po győrski vizitaciji iz leta 1714 naj bi govorili hrvaško (croatica) le v župniji Gornja Lendava (Grad), »slovensko-hrvaško« v župniji Pečarovci (slavonico-chroatica), za župnije Murska Sobota, Pertoča in Sv. Jurij pa je naveden slovenski jezik (sclavonica, sclava).‌837 837 Prav tam, str. 296–298. Kolikor je znano, sta oznaki gornjelendavske župnije kot hrvaške in pečarovske kot »slovensko-hrvaške« sploh zadnji omembi hrvaškega imena za jezik, prebivalstvo ali posameznika v gornjem Prekmurju.

V tem pogledu je zgovorna štiri desetletja mlajša győrska vizitacija tega dela Prekmurja iz leta 1756, bogata s podatki o jeziku župljanov, jezikovnem znanju in krajih študija duhovnikov, žal pa brez navedb o njihovem izvoru. Prav vse slovenske župnije v distriktu Tótság so v naslovu označene kot vandalica, torej z imenom, ki ga v prejšnjih vizitacijah ne najdemo. Med jeziki, ki jih obvladajo duhovniki, vizitatorji zdaj tudi jasno razlikujejo slovenščino (lingva Vandalica) in hrvaščino (lingva Croatica).‌838 838 V Batthyányjevi vizitaciji (SzEL, can. vis. (I.1.c.) Batthyány 1) so bile zajete župnije: Murska Sobota (pag. 1079–1114), Tišina (pag. 1115–1141), Cankova (pag. 1142–1166), Martjanci (pag. 1167–1201), Sv. Benedikt – Kančevci (pag. 1202–1237), Sv. Trojica – Gornji Petrovci (pag. 1239–1279), Gornji Senik (pag. 1280–1316). Sv. Helena – Pertoča (pag. 1317–1339), Sv. Jurij (pag. 1340–1365), Gornja Lendava (pag. 1366–1492). Kot povsem slovenske (parochia Vandalica) oziroma povsem slovenske (pure Vandalica) so v naslovu označene vse razen župnije Pertoča, ki je bila deloma nemška (partim Germanica partim Vandalica). – Za župnijo Martjanci prim. Stele, Gradivo za prekmursko zgodovino, str. 4. Hrvaščina se pojavlja le dvakrat, in to pri dveh duhovnikih, delujočih tu šele kratek čas in sodeč po priimku Hrvatih. Prvi je župnik na Gornjem Seniku, ki obvlada hrvaško, madžarsko, slovensko in nemško, drugi pa povsem sveži župnik na Tišini, pri katerem ob madžarščini, hrvaščini in nemščini pogrešamo znanje slovenščine, kar je v gornjeprekmurskih župnijah osamljen primer.‌839 839 Gornjeseniški župnik je bil Mihael Čenar (Csenar), tedaj na župniji drugo leto (pag. 1374), tišinski pa Simon Salopek (Szalopek), ki je prišel tja pol leta prej. Pomenljiva je tudi ugotovitev, da so vsi po vrsti študirali teologijo v Győru.

Oznaka vandalica je v 18. stoletju sploh povsem nadomestila starejša poimenovanja za prekmursko slovenščino. Kot slovenske, z oznako lingua Vandalica oziroma idioma Vandalica, so župnije gornjega Prekmurja imenovane tudi v prvi kanonični vizitaciji sombotelske škofije leta 1778,‌840 840 SzEL, can. vis. (I.1.c.) Szily 6, pag. 1–302. medtem ko ista vizitacija za vse dolnjeprekmurske župnije navaja hrvaški jezik (lingua Croatica).‌841 841 Prav tam, Szily 7, pag. 129–352. Toda hrvaščina in hrvaška oznaka za domača narečja sta s prehodom teh župnij v sombotelsko škofijo naglo postajali tujek. V začetku osemdesetih let (1782 in 1783) je denimo izpričan apelativ Vandalus za graškega študenta iz zalske županije, skoraj gotovo iz dolnjega Prekmurja, za kar govori njegov priimek Pavel.‌842 842 Andritsch, Studenten und Lehrer, str. 198. – Priimek Pavel je bil v letih 1931–1948 na Slovenskem najbolj razširjen v okraju Dolnja Lendava, prisoten pa še v okrajih Murska Sobota in Ljubljana-mesto (Bezlaj (ur.), Začasni slovar, str. 428). Na Hrvaškem ga je imelo po popisu prebivalstva iz leta 1948 samo 13 oseb, od tega nobena v Medžimurju niti v Podravini ali Hrvaškem Zagorju (Putanec–Šimunović (ur.), Leksik prezimena, str. 485). – V graški univerzitetni matriki je leta 1779 Matija Bácz s Cankove označen kot Windus, Beltinčan Jožef Balažič (Balasics) pa kot Hung(arus) (Andritsch, Studenten und Lehrer, str. 193). Le malo zatem, iz leta 1785, pa imamo pomenljivo pričevanje Mikloša Küzmiča, začetnika prekmurske katoliške književnosti; kot šolski nadzornik je zahteval, da se mora novi murskosoboški kaplan, Hrvat iz Medžimurja (Croata ex Insula Muraköz oriundus), naučiti slovensko (linguam Vandalicam), kar je ta tudi obljubil.‌843 843 Smej, Življenje in pomen, str. 54. Potrebno institucionalno podlago takšnim zahtevam je dal novi, sombotelski škofijski okvir, ki je leta 1777 ločil Prekmurje od Medžimurja, še naprej dela zagrebške škofije.

K zgodnejši ugasnitvi hrvaškega lingvo- in etnonima v gornjem Prekmurju je nedvomno veliko prispevala književnost v lastnem jeziku. Prekmurski knjižni jezik je v 18. stoletju izšel prav iz gornjeprekmurskega prostora; njegovi pisci so ga dosledno imenovali slovenski in knjižna dela namenjali Slovenom,‌844 844 Prim. Temlinov Mali Katekizem (1705), »na slovenski jezik preložen«, Severjev Iz reda zveličanstva (1747), namenjem »slovenskomi narodi« ali Štefana Küzmiča »stare prave Slovene« v Vöre krstčanske kratki navuk (1754). kot so se Prekmurci imenovali še pod konec 19. stoletja.‌845 845 Kerec, Prekmurska zavest, str. 65, 68. Prvi prekmurski knjižni ustvarjalci obeh veroizpovedi so pisali v svojem ravénskem in goričkem govoru (šele v 20. stoletju so v katoliški publicistiki uvedli tudi dólinski govor dolnjega Prekmurja).‌846 846 Novak, Izbor prekmurskega slovstva, str. 12. Za ohranitev slovenskega imena jezika in ljudstva so bili torej zaslužni zlasti izobraženci iz gornjega Prekmurja, najprej evangeličani in za njimi katoličani. Več kot šest desetletij, začenši s Temlinovim prevodom Lutrovega Malega katekizma (1715), je bila prekmurska književnost omejena sicer samo na evangeličane, pri čemer se je čas njenega razcveta s Štefanom Küzmičem pokrival z dobo najtrše protireformacije. Toda neizpodbitno so zgledi evangeličanskih piscev prispevali k naglemu vzponu katoliške prekmurske književnosti, ki je ob podpori prvega sombotelskega škofa zaživela leta 1780 s kar tremi knjižnimi izdajami Mikloša Küzmiča.‌847 847 Barbarič, Oris knjižnega razvoja, str. 84–90. Zelo vprašljivo je, kdaj bi se pojavila in ali sploh, ko ne bi prišlo do odločilnega zagona z ustanovitvijo sombotelske škofije (1777) in prosvetiteljskega programa škofa Jánosa Szilyja. Predvsem pa je na mestu vprašanje, ali bi katoliška prekmurska književnost, utemeljena na dveh gornjeprekmurskih govorih, lahko nagovorila dolnje Prekmurce, če bi ti še naprej ostali v okviru zagrebške škofije.

V tem kontekstu si zasluži posebno pozornost najzgodnejša kanonična vizitacija sombotelskega škofa Szilyja, nastala leta 1778, samo leto dni po ustanovitvi škofije. Gre za prvo vizitacijo, ki je zajela celotno Prekmurje in torej nudi primerljive podatke za oba, dotlej cerkveno ločena dela.‌848 848 SzEL, can. vis. (I.1.c.) Szily 6, pag. 1–302; Szily 7, pag. 129–352. – V distriktu Tótsag (Szily 6) so bile zajete župnije: Dolenci (pag. 1–13), Kančevci (pag. 14–54), Martjanci (pag. 55–87), Gornji Petrovci (pag. 88–113), Murska Sobota (pag. 114–139), Tišina (pag. 140–166), Cankova (pag. 167–188), Pertoča (189–201), Sv. Jurij (pag. 202–221), Gornja Lendava (pag. 223–255), Gornji Senik (pag. 256–273), zunaj Prekmurja pa še Monošter (pag. 274–279), Dobra/Neuhaus (pag. 279–302), Sv. Martin ob Rabi/St. Martin an der Raab (pag. 303–331), Ženavci/Jennersdorf (pag. 332–344) in Modinci/Mogersdorf (pag. 345–371). – Distrikt Dolnja Lendava (Szily 7) je zajemal župnije: Szentgyörgyvölgy (pag. 129–170), Bogojina (pag. 173–204), Beltinci (pag. 207–237), Turnišče (pag. 239–271) in Dolnja Lendava (pag. 302–352). Pomenljiva je ugotovitev, da se ime jezika prebivalstva razlikuje prav glede na dotedanjo škofijsko pripadnost. V gornjem, prej győrskem delu, imenovanem distrikt Tótság, se v vizitacijskem zapisniku jezik vseh župnij imenuje idioma Vandalica, torej slovenski, v dolnjem, prej zagrebškem delu, ki je zdaj spadalo v dolnjelendavski distrikt, pa idioma oziroma lingua Croatica. Temu distriktu ali dolnjelendavski dekaniji je pripadalo šest župnij, od tega pet na tleh današnjega Prekmurja: dve povsem »hrvaški« (Beltinci in Turnišče), ena pretežno (Bogojina z dvojezično madžarsko-hrvaško podružnico Kobilje), ena povsem madžarska (Dobrovnik) ter ena pretežno madžarska in deloma »hrvaška« (Dolnja Lendava s »hrvaškima« vasema Kot in Hotiza ter dvojezično vasjo Kapca). O pomenu in dejanski rabi pojma hrvaški pričajo zlasti navedbe, da duhovniki v tem jeziku pridigajo in občujejo z ljudmi. Ker je bila večina duhovščine po rodu iz dolnjega Prekmurja, torej s svojimi župljani ni govorila naučene kajkavske hrvaščine, temveč prekmursko narečje. Tudi med jeziki, ki jih obvladajo duhovniki in učitelji, je navedena le hrvaščina in nikoli prekmurska slovenščina (vandalica) kakor v gornjem Prekmurju. Duhovniki in učitelji v dolnjeprekmurskih župnijah so bili po večini iz teh krajev, Madžari deloma domačini in deloma od drugod, iz Hrvaške pa sta prihajala le beltinski župnik, doma iz Zagreba, in lendavski kaplan, po rodu iz Legrada.‌849 849 Bogojinski župnik, doma iz kraja Nádasd, je govoril madžarsko in hrvaško, srednje dobro še nemško, pridigal in občeval z ljudmi pa je hrvaško (lingua Croatica); njegov učitelj in organist (ludimagister) iz Gančan pri Turnišču je obvladal hrvaško in madžarsko. Župnik v Beltincih, Zagrebčan, je znal ista dva jezika, ljudem pa pridigal in z njimi govoril hrvaško; za njegovega kaplana, doma iz Šomoške županije, izjemoma ni podatkov o jeziku. Beltinski učitelj, doma z Bistrice, je govoril hrvaško in madžarsko. V Turnišču sta župnik, doma iz beltinske pristave Renovica, in kaplan, domačin iz trga Turnišče, govorila hrvaško in madžarsko, župnik le srednje dobro, njegove pridige so bile hrvaške (Idiomate Croatico). Turniški učitelj iz bližnjega Trnja in njegov pomočnik (praeceptor) iz bližnje Brezovice sta prav tako govorila oba jezika, na prvem mestu hrvaško. V župniji Dobrovnik z madžarskim jezikom prebivalstva je župnik, doma iz Dolnje Lendave, pridigal madžarsko, srednje dobro pa govoril hrvaško. V pretežno madžarski dolnjelendavski župniji je znal madžarski župnik iz Lentija poleg madžarščine tudi hrvaško, enako kot kaplana iz Legrada (prvotno v Medžimurju, od leta 1710 na desnem bregu Drave) in Turnišča (ta še nemško), učitelj iz Keszthelya je obvladal madžarsko, latinsko in nemško ter poučeval madžarsko, njegov pomočnik iz Lipe pri Turnišču pa je znal hrvaško, madžarsko in latinsko. Na drugi strani je v gornjem Prekmurju hrvaščina omenjena enkrat samkrat, in še to skupaj s slovenščino. Gornjeseniški župnik, po rodu iz Dalmacije, je obvladal hrvaško in slovensko (lingva Croatica et Vandalica), z ljudmi pa govoril samo slovensko. Hrvat je bil očitno tudi novi mladi murskosoboški kaplan, sodeč po tem, da je bil posvečen na mizni naslov zagrebške škofije in da je tam pol leta služboval. Zanimivo je, da ravno in samo zanj pogrešamo podatke o znanju jezikov. Vsi ostali duhovniki v slovenskih župnijah (podatkov ni le za dva kaplana) so znali vsaj dva jezika, obvezno slovensko, in izvirali iz gornjega Prekmurja. Prav tako so bili od tod doma vsi učitelji in organisti razen enega, očitno Madžara iz Sopronske županije, ki pa je znal poleg madžarščine tudi slovensko in kot edini še latinsko. Prej je služboval na Cankovi in zdaj na Gornjem Seniku, tako kot drugi tudi on v slovenskem jeziku.‌850 850 Gornjeseniški učitelj se je imenoval Andreas Horváth in bil doma iz kraja Alsó Pula v Šopronski županiji.

Glede jezika smo torej priča izraziti dihotomiji med obema deloma Prekmurja, ki sta šele leto prej prišla pod novo škofijo iz dveh škofij: gornje Prekmurje je slovensko, dolnje pa hrvaško. Glede na poročila vizitacije, da izobraženci-domačini v spodnjem delu pokrajine občujejo z župljani hrvaško, bi torej vse kazalo na splošno sprejetost hrvaškega lingvonima za tukajšnje govore. Postavlja se vprašanje, ali je bilo res tako in so se torej dolnji Prekmurci prepoznavali v hrvaškem imenu ali pa iz vizitacije vejejo preprosto jezikovni nazori in terminologija njihovega izobraženega dela. Resnica je najbrž nekje vmes, pri čemer ni dvoma, da je moral biti hrvaški lingvonim v tem delu Prekmurja precej zasidran, da pa ni nikoli povsem zamenjal slovenskega lingvonima.

O tem priča nekaj sodobnih referenčnih virov, med katerimi je posebej pomemben krajevni leksikon iz leta 1773 (Lexicon Locorum), ko je bilo dolnje Prekmurje še trdno v zagrebški škofiji in tako cerkvenoupravno kot politično povezano z Medžimurjem. Leksikon navaja 27 dolnjeprekmurskih krajev, od katerih je 21 označenih kot slovenskih – 20 z oznako vend in eden, Kobilje, z oznako szlovén (!), trije kot madžarski, magyar (Dolnja Lendava, Dokležovje in Strehovci), samo trije pa kot hrvaški, horvát (Bukovnica, Hotiza in Kot). Do konca stoletja imamo še tri podobne topografske preglede, ki vsi pričajo o variabilnosti etnično-jezikovnih oznak. Po geografsko-historičnem leksikonu Korabinskega iz leta 1786 je med 26 kraji 21 slovenskih (vend oziroma v Kobilju slavonica), madžarska sta le Dolnja Lendava in Strehovci, hrvaški (horvát ali kroatisch) pa štirje: poleg istih treh kot leta 1773 (Bukovnica, Hotiza in Kot) še pomembno župnijsko središče Bogojina. Naslednje leto 1787 izkazuje popis posestnikov vse dotlej štiri hrvaške kraje kot slovenske (vend), skupaj 25 slovenskih in enega madžarskega (Dolnja Lendava). Desetletje zatem, v letih 1796–1799, pa navaja Vályijeva topografija Ogrskespet bolj pisano podobo: od 21 krajev naj bi bilo osem jezikovno mešanih (slovensko-madžarsko, slovensko-nemško), samo pet povsem slovenskih (tót), trije madžarski (Dolnja Lendava, Nedelica in Kobilje), štirje hrvaški (Bogojina, Gančani, Hotiza in Kot) in mešano hrvaško(-madžarski) eden (Bukovnica).‌851 851 Szaszkóné Sin – Breinerné (ur.): Magyarország Törteneti Helységnévtára I., str. 22–63 Poudariti moramo, da poznajo isti topografski pregledi iz obdobja 1773–1799 pri vseh medžimurskih krajih samo hrvaščino (horvát, croatica), le za Čakovec ob tej tudi madžarščino.‌852 852 Prav tam, str. 250–297.

Hrvaško ime je torej v dolnjem Prekmurju kot jezik prebivalstva preživelo prehod iz 18. v 19. stoletja, vendar v senci slovenskega, ki se je v novem sombotelskem škofijskem okviru in v spremenjenih razmerah ponovno vse bolj uveljavljalo. Kot smo lahko videli, se je hrvaška oznaka za jezik prebivalstva v topografskih pregledih še najbolj oklepala Bukovnice pri Bogojini in Kota pri Lendavi, kar ni nujno odraz dejanskega stanja. Zdi pa se verjetno, da je v lendavskem kotu, najbliže Medžimurju, tudi v živi rabi vztrajala kot prevladujoča vsaj še v drugem desetletju 19. stoletja. Sombotelska vizitacija iz leta 1811 za lendavsko župnijo namreč pravi, da je jezik v vseh vaseh madžarski, razen v treh: na Hotizi govorijo samo hrvaško, v Kapci in Kotu pa deloma hrvaško in deloma madžarsko. Nobeden od treh duhovnikov tudi ni obvladal slovensko, ampak je eden od obeh kaplanov kot prvi jezik znal hrvaško (lingvam Croaticam).‌853 853 SzEL, can. vis. (I.1.c.) Somogy 11, pag. 114. – Prim. Kovačič, Gradivo za zgodovino, str. 11. Sodeč po izvoru z območja Nagykölkeda v Železni županiji je bil morda gradiščanski Hrvat in bi lahko ob vizitaciji tudi osebno vplival na navedbe o jeziku v treh obmurskih vaseh.‌854 854 Njegovo ime in priimek Michael Gombás (pag. 116) ne dopuščata jasne etnične opredelitve.

Razen v omenjenih treh vaseh večinsko madžarske lendavske župnije, ležečih na skrajnem jugu ob Muri, ni v začetku 19. stoletja nikjer več sledov o hrvaškem imenu za domače govore. Kanonični vizitaciji obeh delov Prekmurja – zgornjega (1808) in spodnjega (1811)‌855 855 V gornjem Prekmurju (distrikt Tótsag) so bile vizitirane naslednje župnije (SzEL, can. vis. (I.1.c.) Somogy 9): Sv. Jurij kot deloma nemška župnija (pag. 12–47), Gornja Lendava (pag. 47–69), Cankova (pag. 69–86), Tišina (pag. 86–102), Murska Sobota (pag. 102–119), Pečarovci (pag. 120–132), Sv. Benedikt – Kančevci (pag. 133–147), Martjanci (pag. 148–159) in Gornji Petrovci (pag. 160–171). V dolnjem Prekmurju (dolnjelendavski distrikt) je vizitacija zajela župnije (SzEL, can. vis. (I.1.c.) Somogy 11): Dobrovnik (pag. 39–52) kot povsem madžarsko župnijo (lingvam pure Hungaricam), Bogojina (pag. 53–67), kjer so v Kobilju deloma govorili madžarsko, Turnišče (pag. 68–83), Beltinci (pag. 84–101), Črenšovci (pag. 102–112) in Dolnja Lendava (pag. 112–136). – jasno pričata, da se je pokrajina v jezikovno-kulturnem pogledu ločila od kajkavskohrvaškega prostora. Tako kot v gornjem Prekmurju je tudi jezik župljanov vseh dolnjeprekmurskih župnij označen kot lingva Vandalica oziroma idioma Vandalica. V tem jeziku občujejo z župljani tudi duhovniki in učitelji. Niti pri turniškem učitelju, doma iz Vinice pri Varaždinu, ni navedeno, da bi obvladal hrvaško, temveč slovensko ter srednje dobro madžarsko in nemško, služboval pa je v slovenščini. Relikte še nedavne povezanosti dolnjega Prekmurja s čezmurskim kajkavskohrvaškim kulturno-jezikovnim okoljem lahko prepoznamo samo še v navedbah, katere jezike govorijo tukajšnji duhovniki in učitelji. Tu je bilo znanje hrvaščine razširjeno neprimerno bolj kot v zgornjem delu pokrajine. Hrvaško so namreč poleg slovenščine znali župnik, kaplan in učitelj v Beltincih ter župnik in učitelj v Črenšovcih, od katerih je le beltinski učitelj izviral iz Medžimurja, vsi drugi pa iz gornjega Prekmurja.‌856 856 SzEL, can. vis. (I.1.c.) Somogy 11, pag. 85, 87, 99–100, 103, 110. – Beltinski župnik je govoril slovensko, hrvaško, madžarsko in nemško, pri čemer je pomenljivo, da ni imel veliko stikov s hrvaškim okoljem: doma je bil namreč iz Sv. Benedikta v gornjem Prekmurju, šolal se je v Győru, služboval pa na Pertoči, v Murski Soboti in zadnjih 20 let v Beltincih. Hrvaško je poleg slovenščine in madžarščine govoril tudi njegov mladi kaplan, prav tako doma iz zgornjega dela pokrajine, od Sv. Jurija, nekoč seminarist v Sombotelu in kaplan v Murski Soboti. Beltinski učitelj je bil doma iz Rimščaka pri Sv. Urbanu v Medžimurju in je v tamkajšnjem Dekanovcu nekaj časa tudi služboval. Iz Vučje Gomile pri Bogojini je izviral črenšovski župnik, ki je študiral v Sombotelu in nato služboval tako v gornjem kot v dolnjem Prekmurju. Njegov učitelj, doma iz Murske Sobote, se je hrvaščine lahko naučil med službovanjem v Medžimurju. Tam je nasprotno obvladal hrvaško samo župnijski upravitelj v Pečarovcih, sicer frančiškan, doma iz turniške župnije v spodnjem delu pokrajine.‌857 857 Zanimivo je, da naj bi p. Fidelis Besnjak poleg slovenščine kot materinščine (nativam Vandalicam) in madžarščine govoril ne le hrvaško, temveč tudi srbsko (Croaticam et Rascianicam).

Odločilna za nadaljno kulturno-jezikovno orientacijo Prekmurja je bila torej združitev njegovega gornjega in dolnjega dela v skupnem, sombotelskem škofijskem okviru (1777). Odraz spremenjene jezikovne politike Prekmurcev glede na prejšnja obdobja predstavljajo že besede prvega sombotelskega škofa Jánosa Szilyja v spremni besedi k eni od prvih treh katoliških prekmurskih knjig (1780): »naši Vandali« nimajo nobenih tiskanih knjig v svojem jeziku, ki je razširjen na nemajhnem ozemlju in »si ga je prisvojilo kot domačega in skoraj skupnega sosednje štajersko, koroško in kranjsko ljudstvo«.‌858 858 Škafar, Madžari o prvih, str. 248. Dejansko je dotlej že nekaj desetletij obstajala prekmurska protestantska književnost, ki je dala prvo tiskano knjigo leta 1715 in dobre zglede večinskim katoliškim rojakom.‌859 859 Začetnik katoliške književnosti Mikloš Küzmič je leta 1779 pisal prvemu sombotelskemu škofu Jánosu Szilyju, da »Vandalija« v tisku še ni videla svojega jezika, razen v delu »mojega soimenjaka, pridigarja v Šurdu«, tj. Štefana Küzmiča (Škafar, Iz dopisovanja, str. 88; Barbarič, Oris književnega razvoja, str. 90). Protestanti so se s knjižnim jezikom in njegovim slovenskem imenom prvi med Prekmurci odlepili od skupnega kajkavskohrvaškega kulturnega kroga, njihovo delo pa je s tolerančnim patentom Jožefa II. (1781) dobilo potrebno legitimnost. S skoraj sočasnim nastankom katoliške književnosti v lastnem jeziku so se od kajkavskega vplivnega območja občutno oddaljili še večinski prekmurski katoličani, najprej v gornjem in nato v dolnjem delu pokrajine. Hrvaški lingvonim in etnonim sta v 19. stoletju posledično izginila in potonila v pozabo, če ne prej, najpozneje z ilirstvom in štokavizacijo hrvaškega knjižnega jezika. Kljub razdeljenosti med dve županiji, ki je ostala vse do leta 1919, je pokrajina med Muro in Rabo zaživela kot enoten kulturno-jezikovni prostor in dobila sčasoma v 19. stoletju tudi skupno ime, najprej Slovenska krajina ter slednjič Prekmurje.‌860 860 Fujs, Prekmurje – podoba prostora, str. 52–54. – Nasprotno je pojem Slovenska okroglina, ki ga je leta 1780 prvič zapisal začetnik katoliške prekmurske književnosti Mikloš Küzmič, pomenil še vedno samo gornje Prekmurje, cerkvenoupravno enoto districtus Tótság (Škafar, Iz dopisovanja, str. 90, op. 3; prim. Fujs, Prekmurje – podoba prostora, str. 53).

Viri in literatura

Zusammenfassung

Das kroatische Ethnonym und Linguonym in den slowenischen Ländern im 17. und 18. Jahrhundert mit sonderer Rücksicht auf Prekmurje (Übermurgebiet)

In allen nationalen Historiographien existieren weiße Flecken, die auf den Quellenmangel oder die »politische Korrektheit« zurückzuführen sind. Unselten gehören dazu Fragen wie etwa Benennungen für Sprache, Gebiet oder Menschengruppen, die sich störend auf das überkommene Konzept der Ethnogenese und die Herausbildung einer modernen Nation auswirken könnten. Die Slowenen und Kroaten bilden diesbezüglich keine Ausnahme. In der kroatischen Historiographie wurde beispielsweise die Selbstbenennung ‚Slowenen‘ für die Einwohner des historischen Slawoniens mit Sitz in Zagreb und deren Sprache übergangen, die noch tief in die Neuzeit ‚slowenisch‘ hieß, in der slowenischen Geschichtsschreibung setzte man sich bisher noch nicht mit der Frage der Kroaten und der kroatischen Sprache in Bela krajina (das im Südosten Krains gelegene Weißkrain) auseinander, obwohl bereits Valvasor (1689) ausführlich darüber berichtet hatte. In neuerer Zeit wurde durch verschiedene Quelleneditionen dargelegt, dass die kroatische Benennung vorübergehend noch in zwei slowenischen Randgebieten im Osten verbreitet war: als Linguonym und Ethnonym in Prekmurje (Übermurgebiet, Bestandteil Ungarns) und lediglich als Linguonym in Prlekija (nordöstlicher Teil der slowenischen Steiermark).

Die Forschung, in die ein möglichst breites Spektrum von Quellen über die Benennungen für die Einwohner und deren Sprache und über Identitätsbezeichnungen von Einzelpersonen herangezogen wurde, zeigte, dass das kroatische Linguonym und Ethnonym (bzw. nur das erste) in allen drei hier behandelten Randgebieten des slowenischen Territoriums eine sekundäre Erscheinung und ein Bestandteil desselben Prozesses war, der sich auch im kroatischen historischen Rahmen nach umfangreichen türkischen Eroberungen im 16. Jahrhundert abspielte, d. h. einer schrittweisen Kroatisierung der Benennung für die Einwohner des heutigen Nordwestens Kroatiens und deren Sprache. Die Ausweitung der kroatischen Benennung auf das slowenische Granzgebiet wurde durch zwei eng miteinander verbundene Faktoren bedingt: durch den natürlichen Faktor – d.h. die sprachliche Nähe zum Kroatischen – und durch den kultursprachlichen Faktor, der in der kajkawischen kroatischen Schriftsprache – bis zur zweiten Hälfte des 18. Jahrhundert auch die Ersatz-Schriftsprache der östlichen Steirer und der katholischen Mehrheitsbevölkerung im Übermurgebiet – am deutlichsten zum Ausdruck kam. Die kroatische Benennung verankerte sich am tiefsten in Bela krajina (Weißkrain), das geographisch dem ursprünglichen mittelalterlichen Kroatien am nächsten liegt und im 16. Jahrhundert auch starke Migrationsschübe vom Südosten her erlebte. Innerhalb des Prekmurje (Übermurgebiet) setzte sich die kroatische Benennung wegen der kirchenrechtlichen und konfessionellen Teilung in unterschiedlicher Stärke durch, am spätesten im östlichen Prlekija und lediglich als Linguonym. Das Schwinden und anschließende Untergehen der kroatischen Benennung bis Ende des 18. Jahrhunderts hängen mit mehreren Faktoren zusammen, von denen letztendlich derjenige ausschlaggebend war, dass die behandelten Gebiete nicht in den kroatischen politischen Raum integriert wurden.

Der vorliegende Beitrag beschränkt sich auf Prekmurje (Übermurgebiet), weil eine grundlegende Behandlung aller drei betroffenen Randgebiete zu viel Raum einnehmen würde.

Izvleček

Prispevek predstavlja delovanje cehov v Prekmurju v stoletju, ki najizraziteje poustvarja obdobje njihovega največjega razcveta v tamkajšnjem prostoru, tj. 18. stoletje oz. predvsem čas Marije Terezije (1740–1780). Poudarjeni so razlogi za njihovo izoblikovanje, razne funkcije, ki se zrcalijo iz cehovskih pravil in pomen ustanovne listine kot najvišjega obrtnega privilegija. Osrednja pozornost je namenjena njihovi razprostranjenosti ter pravilom in obvezujočim prisegam ob vstopu v ceh, ki so s svojo markantnostjo prispevale svoj delček k dediščini krajevne zgodovine Prekmurja. Da se je marsikaj iz njihove tradicije ohranilo vse do danes, med drugim potrjuje tudi delovanje nekaterih cehovskih združenj še v današnjem času.

KLJUČNE BESEDE

cehi, cehovska dejavnost, cehovska pravila, Prekmurje, 18. stoletje, tradicija

Uvod

Obrtniki so v svojem pravem pomenu besede v današnjem času bolj kot ne redkost, saj jih je domala popolnoma izpodrinila industrija. V preteklosti pa je bil človek primoran, da si sam izdeluje predmete za domačo oz. hišno rabo. Obrtniki, vešči določene dejavnosti, so svoje znanje sčasoma pričeli nadgrajevati v cehovskih združenjih, kar se je izkazalo kot nadvse pametna in tudi donosna poteza.

Kdaj lahko v Prekmurju govorimo o prvih cehih, kje je bil njihov razvoj najmočnejši, kateri so bili v večini in kako dolgo so se obdržali, so vprašanja, na katera bo skušal podati odgovore pričujoči prispevek. Ker pa so se za nekaterimi listinami, za katere se sicer najdejo navedbe o njihovem obstoju, sledi izgubile oz. je dostop otežen, so podrobneje predstavljena le tista združenja, za katera je bil vpogled v listine mogoč. Minulo cehovsko življenje, njihove posebnosti in intenzivnost delovanja cehov v prekmurskem prostoru v 18. stoletju je tako podano s pomočjo induktivne metode, tj. kot sklepanje iz posameznih primerov na splošno. Kot argument za moč tradicijskih vezi skozi čas pa je podano stanje o tem, ali so na obravnavanem območju sledi nekdanjih cehov povsem zbledele ali so morda vidne in prisotne še dandanes v življenju sodobnega človeka.

Cehovska dejavnost

Obrt ter s tem posamezne obrtne panoge in stroke, ki imajo na Slovenskem svoje začetke v srednjem veku z razvojem mest in trgov, so se začele razvijati na temelju, ki so ga postavili naši predniki. Predmete so izdelovali že v daljnji preteklosti in to predvsem za svoje lastne potrebe. Glede na to da sta gospodarsko osnovo mest in trgov predstavljali prav obrt in trgovina, so se že od 14. stoletja‌861 861 Po dosedanjih podatkih pripada to mesto ljubljanskemu krojaškemu cehu iz leta 1399 in krznarskemu, ki je tudi še iz 14. stoletja (Blaznik, O cehih, str. 6). naprej obrtniki začeli združevati v združenja ali cehe za posamezne obrtne panoge. Njihovo zavzemanje za zaščito tržnih koristi in nadzor kakovosti ter splošne strokovne podkovanosti je seveda povzročilo hiter razvoj številnih obrti v mestih in trgih.‌862 862 Bogataj, Domače obrti, str. 6–7.

Od domačega do cehovskega obrtnika ni bila kratka niti lahka pot. Obrt so »ustanovili« razni domači obrtniki, ki so se z naselitvijo v mestu strokovno izpopolnili z izkušnjami drugih mojstrov, zlasti pa s t. i. rokodelskimi popotovanji, s čimer je obrt vedno bolj pridobivala na strokovni ravni. Z naraščanjem števila obrtnikov je vse bolj nastajala potreba po ustanovitvi gospodarske organizacije, ki naj bi jim dala monopolističen značaj pri obrambi pred podeželskimi obrtniki. Ta razvoj, gospodarska monopolizacija obrti, pa je terjal precej časa, preden je nastal sistem cehov.‌863 863 Golia, Obrtniško življenje, str. 40−41.

Delovanje posameznih cehov je določal cehovski pravilnik, tj. listina, ki je podrobno opredeljevala pravice in dolžnosti cehovskega organa in njegovih članov – vse to v obliki (ne)določenega števila pravil. V to so bile vštete številne obveznosti cerkvenega in družabnega značaja, z ustanovnim pismom posvetne oblasti pa so prevzeli tudi gospodarske naloge. Najpomembnejši cilj patentnega pisma pa je bila seveda garancija uveljavljanja monopola v organizaciji združenih mojstrov in zaščite njihovih interesov.‌864 864 Viri za zgodovino Prekmurja, str. 181.

Ceh je bil razdeljen na tri popolnoma ločene skupine, na mojstre, pomočnike in vajence. Članstvo je bilo obvezno za vse tri skupine, prav tako so vse tri imele v obrtniških redih zagotovljene pravice in dolžnosti, a veljala so stroga merila. Za dosego mojstrstva je poleg zakonskega rojstva bilo obvezno, da je bodoči mojster imel pridobljeno meščanstvo in je živel v zakonskem stanu. Vedno bolj se je tudi uveljavljalo načelo, da mora vsak mojstrski kandidat dokazati sposobnost za dotično rokodelstvo, zaradi česar so uvajali mojstrsko delo. Vsak mojster, ki je ob vstopu v ceh bil dolžan plačati pristopnino, pa si je najbolj prizadeval, da rokodelstvo ostane v družini, tj. da ga nasledi sin ali zet.‌865 865 Blaznik, O cehih, str. 6−7.

Kakor so bili mojstri ohranjevalci togega, računskega elementa v cehu, tako so pomočniki z mladostno vedrostjo pomlajevali cehovske vrste in s svojimi popotovanji povezovali preteklost s sodobnostjo. Vsak izučen vajenec je namreč moral‌866 866 Obvezno popotovanje pomočnikov je bilo ukinjeno leta 1776 za komercialne obrti in leta 1780 za policijske. Delitev izhaja iz leta 1765, ki je še zmanjšala cehovske pravice. Med policijske so spadale lončarstvo, tiskarstvo, podkovsko kovaštvo, čevljarstvo, mizarstvo, tesarstvo, druge (čez 40) so bile komercialne (Bras, Rokodelstvo in obrt, str. 207–208). za tri leta na pot, kjer je iz dneva v dan videl novosti, ki jih v majhnem okolju, v katerem je zrastel, ni niti slutil.‌867 867 Golia, Obrtniško življenje, str. 49. Kot poudarja Blaznik,‌868 868 Blaznik, O cehih, str. 7. pa so cehi polagoma začeli pomočnikom podaljševati življenje na tujem, s čimer so skušali zavreti dostop do mojstrstva in rokodelstvo zavarovati le redkim izbrancem. S tem se je seveda patriarhalno razmerje med mojstri in pomočniki začelo rahljati in prav to je pomočnike vodilo v ustanavljanje lastnih organizacij, kjer so si prizadevali za dostojnejše plačilo in boljše delovne pogoje.

Najnižji sloj cehovskega ustroja pa so bili vajenci. V glavnem so to bili mlajši dečki, ki so imeli veselje do obrti ali pa so jih starši sami zanjo določili. Ko so dobili mojstra, ki bi jih hotel vzeti v uk in se z njim pogodili o pogojih, je mojster vajenca najprej dva do tri tedne vzel na poskušnjo. Če mu je ugajal, ga je pri naslednji cehovski skupščini predlagal za sprejem med cehovske vajence. Učna doba je navadno trajala tri leta, le sinovom mojstrov je bil ta čas običajno skrajšan. V začetku vajenec ni delal v delavnici, temveč je opravljal samo hišna in poljska dela, prav tako je moral biti mojstru ali mojstrici vedno na voljo.‌869 869 Golia, Obrtniško življenje, str. 51.

Najhujši škodljivci obrtniškega stanu, posebej mojstrov, pa so bili na pol izučeni obrtniki, ki so delali od hiše do hiše ali pa tudi doma, imenovani šušmarji. Ti se zaradi pomanjkljive strokovne izobrazbe kot tudi omejenega števila mojstrov v ceh niso mogli združiti, zatorej so ostali izven njega. Od obrti niso plačevali nobenih dajatev in davkov, poleg tega so s svojimi nizkimi cenami napram cehom imeli za svoje zaveznike potrošnike. Nasprotno so cehovski mojstri imeli oblast in svojo strumno organizacijo.‌870 870 Golia, Obrtniško življenje, str. 48; Rus, Od ceha do združenja, str. 13.

Najpomembnejši dogodek v delovanju delov je bila cehovska skupščina, ki je bila vsako leto navadno na god cehovskega zavetnika. Na skupščini, na kateri so morali biti prisotni vsi, tj. mojstri, pomočniki in vajenci, so poravnavali morebitne medsebojne spore, sprejemali in oproščali vajence, potrjevali mojstrska dela, sprejemali nove mojstre in opravljali druge naloge. Prava skupščina pa se je začela šele, ko so odprli cehovsko skrinjico. V njej so hranili vse dragocene cehovske dokumente, od ustanovne listine, cehovskega reda, raznih drugih listin (pomočnikov in vajencev), denarja,‌871 871 Globe in pristojbine so deloma plačevali v denarju, deloma pa v vosku oz. olju. Slednje so porabili za sveče, ki so gorele pri cehovskih slovesnostih (bogoslužjih, ob večjih praznikih, pri pogrebih in telovski procesiji) (Golia, Obrtniško življenje, str. 43). pečatnika do cehovske čaše, kjer je bil to običaj.‌872 872 Blaznik, O cehih, str. 8–9; Golia, Obrtniško življenje, str. 42. Da je bila skrinjica središče vse pozornosti, okrog katere so se zbirali, domiselno opisuje Rus:‌873 873 Rus, Od ceha do združenja, str. 18. »Kakor so si nekdaj Izraelci zamišljali skrinjo zaveze, da stoluje na njej neviden Jahve ter so se zbirali na popotovanju skozi puščavo okoli nje kot svojega svetišča, podobno je bila cehovska skrinja vidno središče, okoli katerega so se zgrinjali ob določenih dneh člani dotičnega ceha.« Vsak ceh je imel tudi svojega patrona oz. zaščitnika, vendar ti niso bili enotni, niti za isto zvrst obrti.‌874 874 Npr. čevljarska patrona v Škofji Loki sta bila sveta brata Krišpin in Krišpijan, v Tržiču, Radgoni in Ljutomeru sv. Erhard, v Turnišču in Kranju sv. Štefan, v Celju sv. Nikolaj itn. (Blaznik, O cehih, str. 9; Šiftar, Zünfte im Murgebiet, str. 361). Na praznik zaščitnika so se vsi zjutraj zbrali pri božji službi, ki je bila slovesno opravljena pri oltarju cehovskega zaščitnika. Slika cehovskega zaščitnika je prav tako bila na cehovski banderi, ki so jo nosili na čelu vsakega ceha, hranili pa so jo v cerkvi na enem izmed stranskih oltarjev.‌875 875 Blaznik, O cehih, str. 9; Šiftar, Zünfte im Murgebiet, str. 361.

Organizacija cehov je torej navzven varovala pravice svojih članov pred konkurenco tujcev in članov drugih cehov, znotraj pa uvajala predvsem vprašanje proizvodnje, razmerje med člani ter poleg strogo poklicnih funkcij vršila tudi druge, med katerimi sta izstopali zlasti verska in socialna. Glede verske funkcije, ali so cehi nastali iz cerkvenih združb, se mnenja avtorjev še dandanes razhajajo. Blaznik‌876 876 Blaznik, O cehih, str. 5. To tezo utemeljuje z navedbo bratovščine krojačev v Ljubljani, čevljarjev in krznarjev v Škofji Loki, bratovščino mesarjev in krznarjev v Kranju. meni, da so se cehi deloma razvili iz cerkvenih bratovščin, saj so pri takem razvoju na novo nastali cehi lahko nadaljevali svojo tradicijo tako, da so gojili versko in družabno življenje ter prevzeli gospodarske naloge. Nasprotno pa Golia‌877 877 Golia, Obrtniško življenje, str. 40. zastopa stališče, da so se cehi na splošno oblikovali iz cerkvenih družb. Temu v prid govori tudi Rus‌878 878 Rus, Od ceha do združenja, str. 4. z opisom krojaške obrti v Ljubljani: »/…/ sme v Ljubljani delati krojaško le tisti, ki je član krojaškega ceha in bratovščine sv. Rešnjega Telesa ter plačuje davke in se udeležuje mestne straže in drugih dajatev.«

Leta 1732 pa je centralizirana absolutistična država skušala cehe podrediti svoji upravi, zato je izdala patent o obrteh, ki naj bi odpravil politično avtonomijo. Cehovska pravila je bilo odslej potrebno uskladiti z novim obrtnim redom in jih predložiti osrednjim uradom v potrditev. Kot navaja Blaznik,‌879 879 Blaznik, O cehih, str. 13. naj bi bil prav to ključni vzrok, da je pretežni del ohranjenih cehovskih pravil iz 18. stoletja, zlasti iz dobe Marije Terezije (1740–1780). Marija Terezija je bila cehom močno naklonjena – znana je npr. cehovska reforma iz leta 1761, ki je sicer pospešila njihovo organiziranje, vendar pa je bil postopek dolgotrajen in drag. Samo za cehovsko listino je bilo na primer včasih potrebno odšteti od 600 do 800 forintov, zaradi česar so revnejši obrtniki potrebovali leta, da so zbrali potreben denar.‌880 880 Viri za zgodovino Prekmurja, str. 271.

Na podlagi patenta iz leta 1732 so cehi prišli pod nadzor komisarjev,‌881 881 Dotlej so jim načelovali načelniki, ki so zlasti vodili gospodarstvo svojega ceha ter pregledovali štirikrat letno, ob vsakih kvatrah, rokodelske delavnice, nadzorovali kakovost blaga in njegovo ceno. Sicer je nadzorstvo nad cehi vršil tudi mestni svet, kateremu so bili cehi podrejeni (Blaznik, O cehih, str. 8). ki so si prizadevali za odpravo cehovskih razvad, prav tako so izgubili pravico do izbire števila mojstrov in pomočnikov.‌882 882 Bras, Rokodelstvo in obrt, str. 207; Blaznik, O cehih, str. 13. Spet nov obrtni zakon je obveljal leta 1859, s katerim je obrt na vsem slovenskem ozemlju v pravnem pogledu dobila enotno podlago in enake strokovne organizacije. Ta zakon je zagotovil pravice vsem in vsakomur ter nudil slehernemu človeku priliko, da po individualnih nagnjenjih in sposobnostih postane koristen člen človeške družbe brez vsakršnih zadržkov.‌883 883 Rus, Od ceha do združenja, str. 14; Bras, Rokodelstvo in obrt, str. 210.

Ker pa si je avstroogrska monarhija prizadevala za popolno odpravo cehov, je ne dolgo zatem sprejela obrtni zakon, na podlagi katerega so bili cehi ukinjeni. V avstrijskih deželah je bila tako obrtna svoboda razglašena z letom 1860, v ogrski polovici monarhije se je to zgodilo leta 1872. Tedaj so se nekdanje močne poklicne in stanovske organizacije preoblikovale v dobrodelna obrtniška društva.‌884 884 Konestabo, Razvojna pot, str. 159; Šiftar, Zünfte im Murgebiet, str. 379. Navkljub uradni ukinitvi pa se je življenje cehov nadaljevalo, le da so starim statutom dodali nove odredbe.

Seznam‌885 cehovskih združenj v Prekmurju

Na slovenskih tleh so se razvile številne obrti, nastajala so cehovska združenja, a razvoj posameznih dejavnosti je bil pogojen s številnimi dejavniki. Nekateri cehi so se tako rekoč borili za svoj obstoj, prav tako so lahko združenja ustanovili le na določenih predelih. Tako je bilo tudi v Prekmurju, kjer pa izoblikovanje cehovskih združenj ni bilo vezano na mestno okolje kot v osrednje slovenskem prostoru, temveč na sedeže (pra)župnij ali zemljiških gospostev.

Po doslej zbranih podatkih kažejo ugotovitve, da so cehi v Prekmurju v 18. stoletju delovali v krajih Turnišče, Lendava, Dobrovnik, Bogojina, Beltinci, Gornja Lendava (dan. Grad), Murska Sobota in Rakičan. Razvrstitev teh krajev v geografskem oziru kaže, da je največ cehovskih združenj nastalo na današnjem Dolinskem, potem Ravenskem in najmanj na Goričkem.

Kraji, v katerih so delovala cehovska združenja v 18. stoletju (zemljevid iz: Viri za zgodovino Prekmurja: Zbirka dokumentov: 1. zvezek 871-1849 (ur. Mayer László in Molnár András). Szombathely-Zalaegerszeg, 2008).

TURNIŠČE

- ceh kovačev (1719?)

- ceh čevljarjev (1760)

- združeni ceh krojačev madžarskih ljudskih oblačil (1764)

- združeni ceh čevljarjev (1764)

- ceh krojačev (1770)

LENDAVA

- ceh kovačev in nožarjev (1702)

- ceh izdelovalcev škornjev (1776)

- ceh čevljarjev (1776)

- mešani ceh gumbarjev, krojačev, krznarjev in usnjarjev (1776)

- mešani ceh mizarjev, kovačev, ključavničarjev in jermenarjev (1778)

DOBROVNIK

- združeni ceh kovačev (1750)

- združeni ceh lončarjev (1775)

BOGOJINA

- združeni mešani ceh čevljarjev, lončarjev, tkalcev in sodarjev (1779)

BELTINCI

- združeni mešani ceh kovačev, ključavničarjev, jermenarjev, kolarjev in mlinarjev (1777)

- združeni mešani ceh čevljarjev in usnjarjev (1778)

- združeni mešani ceh čevljarjev in vrvarjev (1778)

GORNJA LENDAVA (dan. GRAD)

- ceh čevljarjev (1778)

MURSKA SOBOTA

- ceh gumbarjev (1758)

MURSKA SOBOTA IN GORNJA LENDAVA (dan. GRAD)

- združeni ceh čevljarjev (1775)

- združeni ceh krojačev (1777)

GORNJA LENDAVA (dan. GRAD), MURSKA SOBOTA IN RAKIČAN

- združeni ceh mlinarjev (1740)

Kot kažejo podatki, je bilo število cehovskih združenj v Prekmurju v 18. stoletju 21, od teh 8 samostojnih, 7 združenih, 4 združeni mešani in 2 mešana. Vsekakor so težili k združevanju v samostojne cehe, toda to ni bilo vedno izvedljivo, zato so se pogosteje združevali v mešane cehe. Kjer torej ni bilo dovolj obrtnikov ene stroke, da bi se združili v samostojni ceh, so se obrtniki različnih profesij iz ene župnije združevali v mešane cehe. Imamo pa tudi primere, ko so se obrtniki ene stroke iz različnih krajev združevali v združene cehe (Murska Sobota, Grad in Rakičan).

Po razvrstitvi v stroke so bila v Prekmurju najmočnejša združenja v čevljarje (9), kovače (5) in krojače (4). Ostali cehi so bili manj zastopani. Po 2 ceha se beleži za gumbarje, usnjarje, ključavničarje, jermenarje, lončarje in mlinarje ter po 1 ceh za nožarje, krznarje, mizarje, tkalce, sodarje, kolarje in vrvarje.

Turnišče

Zgodovinski viri o samem kraju Turnišče segajo v 13. stoletje, v leto 1282, ko se kraj omenja kot majhna naselbina. Leta 1524 je naselje postalo trg, mestne pravice pa si pridobilo leta 1548. Pridobljene pravice, katerim je sicer sledilo povračilo,‌886 886 Meščani so bilo dolžni zemljiškim gospodom prevažati blago od Radgone do Dolnje Lendave (Sukič, Čevljarski ceh v Turnišču, str. 24). pa niso ugodno vplivale le na razvoj kraja, ampak in predvsem na razvoj obrti in trgovine.

Na zgodovino tega kraja je močno vplival razvoj treh obrti: čevljarske, kovaške in krojaške. Da je bil ta vpliv zelo močan, potrjuje obstoj vseh treh obrti vse do danes.

Pisni viri‌887 887 Sukič, Čevljarski ceh v Turnišču, str. 24−29; Klekl, Sostarszki ceh v Törniscsi, 67−73. Kot pravi sedanji predstavnik čevljarskega ceha v Turnišču, izvirnika nimajo že vrsto let. Nahajal naj bi se v madžarskem državnem arhivu v Budimpešti, a ga tudi po več prošnjah niso uspeli pridobiti. Pravila imajo tako izposojena od tamkajšnjih krojačev. poročajo, da so se čevljarski mojstri organizirali v ceh leta 1760. V ta ceh so bili, poleg čevljarjev iz turniške pražupnije, vključeni tudi čevljarji iz Železne županije (Murske Sobote, Rogaševcev). Pravila ceha so bila napisana v latinskem jeziku in potrjena s strani Marije Terezije. Iz latinščine jih je v stari prekmurski jezik leta 1767 prevedel Janez Hozjan, kar je bila izredno dobrodošla poteza, saj večina članov ni razumela niti madžarščine niti latinščine. Nekaj členov je bilo dodanih še leta 1770, vseh je bilo 15. Ta ceh je deloval do leta 1848, ko je bil istočasno ustanovljen nov ceh z novim vodstvom.‌888 888 Sukič, Čevljarski ceh v Turnišču, str. 24. Člene iz prejšnjega ceha so obdržali, le da jih je leta 1830 na novo, v svojem slogu in nekoliko spremenjeni grafiki,‌889 889 Še vedno v kajkavski, ki je bila navsezadnje madžarska, npr. za d’ piše gy (gyukec), medtem ko Janez Hozjan rabi v tem primeru j (jukec); č piše že dosledno kot cs (szrecsno), pri Hozjanu se še pojavlja ch za č (szrechno); etimološki u (lubav) prehaja v ü (lyübav) itn. Lexi Némethy pa zopet drugače, npr. namesto dolgega ó piše diftong ou (pouleg), itn. (Klekl, Sostarszki ceh v Törniscsi, str. 68–72). napisal Štefan Augustič, nato pa prepisal učitelj Lexi Némethy. K tem členom je bil nato leta 1882 dodan novi, 16. člen, kjer pa je že govora o družbah: »/…/ Czehyla drüsba more bole kak prvle pokorna biti. /…/«‌890 890 Klekl, Sostarszki ceh v Törniscsi, str. 72.

Listina s predpisanimi obveznostmi in privilegiji krojaškega ceha iz Turnišča (1770) (hrani knjižnica Lendava).

Krojaškemu cehu je cehovska pravila z uvodno in zaključno besedo v latinščini ter opisom 18. členov v madžarskem jeziku 5. februarja leta 1770 na Dunaju osebno potrdila Marija Terezija z lastnoročnim podpisom in pečatom, ki ga je uporabljala na vseh javnih listinah. Ta cehovska pravila je nato 24. septembra tega leta grof Franc Eszterházy predal predstavniku krojaškega ceha iz Turnišča.‌891 891 KL, Nos Maria Teresia dei gratia Romanorum …

Nastanek kovaškega ceha ostaja še dandanes vprašljiv, zato si tudi podatki v razpoložljivi literaturi niso enotni. Razlog za ta dvom je nepopolna cehovska listina, saj prvih nekaj strani, torej ravno tiste, kjer je govor o podeljenih pravicah, letnici nastanka in je odtisnjen pečat, manjka. Po besedah sedanjega predstavnika kovaškega ceha so bile te strani odtrgane in ukradene, toda nihče ne ve, kdaj se je to zgodilo niti kako. Na cehovski zastavi je sicer zapisana letnica nastanka 1767, najdejo pa se tudi zapisi,‌892 892 Občina Turnišče, kovaški ceh, http://www.users.volja.net/kovac018/drustva3.sthml; 250 let kovaškega ceha v Turnišču, http://www. vestnik.si/aktualno/pomurje/250-let-kovaskega-ceha-v-turniscu/. ki postavljajo ustanovitev ceha v leti 1704 in 1760. Šiftar‌893 893 Šiftar, Zünfte im Murgebiet, str. 369−370. pa navaja podatek, da je bilustanovljen nekaj let po 1770. Da je moral biti ustanovljen že prej, morda celo kot prvi izmed vseh, je bilo ugotovljeno po vpogledu v originalno cehovsko listino, kjer se lahko na drugi strani listine razbere, da je pričel ta ceh s svojo dejavnostjo leta 1719. Vpisi cehovskih skupščin, na katerih so popisovali že obstoječe kot tudi nove člane, pa si sledijo od leta 1724. Prav tako je ob prisegi, zapisani v starem prekmurskem jeziku, navedena letnica 1764, iz česar lahko sklepamo, da je bila morda tega leta ta prisega prevedena iz latinskega oz. madžarskega jezika. Navedeni podatki še vedno niso povsem dokončni, a vendarle pričajo v prid dejstvu, da je bil kovaški ceh v Turnišču najverjetneje ustanovljen kot prvi.

Lendava

V Lendavi sta na nastanek mestne naselbine in tržišča vplivala predvsem grad,‌894 894 O nastanku lendavskega gradu imamo podatke iz leta 1278 z navedbo, da je grad razrušen (castra diruta Lindua et Nemphty) (Zelko, Prekmurje do leta 1500, str. 58). Potemtakem je bil grad zgrajen že prej. kjer je bivala zemljiška gospoda, in cerkev kot sedež župnije. Prav okoli teh naj bi se prvotno naseljevali obrtniki in kramarji, kjer so izmenjevali svoje blago. Župnija se omenja v 14. stoletju (leta 1334), ko naj bi Lendava pridobila tudi trške (leta 1379) in mestne (leta 1389) pravice.‌895 895 Prav tam. Ker v tistem času poleg osebnih imen priimki še niso bili v navadi, so jih razlikovali tudi tako, da so jih imenovali po obrti (npr. »sustar oz. lat. sutor (čevljar), lat. Sagitipar (izdelovalec strelskih puščic) itn.).‌896 896 Zbornik občine Lendava, str. 23. Kot pričajo podatki, so v Lendavi delovali obrtniki že zelo zgodaj, vendar so se v cehe začeli združevati šele v 18. stoletju.

Kot prvi so si privilegije s pravilnikom pridobili kovači in nožarji, in sicer od svojih kolegov iz Vélike Kaniže (Nagy Kanizsa) leta 1702. Pri tem cehu bolj kot sama ureditev in delovanje na podlagi pravil izstopa tradicija predaje pravil s strani mojstrov iz drugih mest. Kot rečeno, si je lendavski kovaški in nožarski ceh pridobil privilegije od ceha iz Vélike Kaniže leta 1702: »/…/ nostras privilegiales Litteras, uti, et nos accepimus abs(que) ulla diminutione, et additamento cum Annexis Articulis prolatis Fratribus nostris Fabris, et Cultrifratribus concessimus /…/«. Slednjim so bili privilegiji predani s strani Monoštra leta 1698, tem jih je predal ceh iz Körmenda leta 1628, Körmendu pa Varaždin leta 1614. Kovaški ceh iz Körmenda je namreč na podlagi listine, s katero je ogrski kralj Matija leta 1480 v Budi podelil in potrdil privilegije brusilcem oz. loščilcem (navadno orožja), krznarjem, ključavničarjem, jermenarjem, sedlarjem, izdelovalcem strelskih puščic in kovačem mesta Varaždin, zaprosil generalno skupščino Zalske županije za potrditev njihovih privilegijev.

Lendavskemu cehu je bilo tako s strani Vélike Kaniže predanih 8 osnovnih členov, h katerim je bilo dodanih 14 členov svobodnega kraljevskega mesta Varaždin in še 10 dodatnih. Te privilegije, zapisane v madžarskem jeziku, jim je najprej potrdil grof Pavel Eszterházy na Dunaju 5. aprila 1702 in zatem še notar v Zalaegerszegu leta 1713. Slovesna razglasitev je bila na splošnem zborovanju leta 1733, v obliki izvirnika pa izdano leta 1822.‌897 897 ZML, Zvm. nközgy. ir. Közgy. ir. 1822. márc. 4. No. 648.

Listina s predpisanimi obveznostmi in privilegiji lendavskega ceha kovačev in nožarjev iz leta 1702 (Vir: ZML, Zvm. nközgy. ir. Közgy. ir. 1822. márc. 4. Nr. 648).

Podani primer o predaji kopij svojih pravilnikov iz mesta v mesto je čudovit primer, da je med tedanjimi cehi veljala izredna sloga, ki je temeljila na večstoletni tradiciji.

Dobrovnik

Vas Dobrovnik se prvič omenja leta 1270 oz. 1280, ko je na pečatu trga Dobrovnik zabeleženo leto nastanka naselja.‌898 898 Varga; Pivar: Dobronak, Göntérháza, Kót helytörténete, str. 7; Prim. tudi: Varga, A dobronaki plébánia történetéből, str. 15, 129. Kot trg (oppidum) se naselje omenja leta 1322, kar pomeni, da je bilo tedaj že pomembno podeželsko naselje s pravico trgovanja in pobiranja davkov, leta 1389 že kot mesto (civitas).‌899 899 Zelko, Prekmurje do leta 1500, str. 31.

Listina s predpisanimi obveznostmi in privilegiji združenega ceha lončarjev iz Dobrovnika (1775) (Vir: ZML, Zvm. nközgy. ir. Közgy. ir. 1777. május 22. Nr. 54/39).

Dobrovnik sta v preteklosti zaznamovali kovaška in lončarska obrt. Z lončarsko obrtjo kot dopolnilno dejavnostjo naj bi se do leta 1750 ukvarjalo 44 mojstrov. Lončarstvo trga, ki je na podlagi števila mojstrov postal tudi center lončarstva tega območja, se je permanentno razvijalo vse do leta 1770. Od te dejavnosti je še leta 1779 živelo 65 ljudi, kasneje pa je pomen lončarstva postopoma upadal. Lončarski ceh v Dobrovniku naj bi sicer zanesljivo deloval že leta 1770, vendar so si privilegije uspeli pridobiti šele leta 1775.‌900 900 Viri za zgodovino Prekmurja, str. 271−272. Spoštovati in upoštevati so morali 22 členov, ki so bili zapisani v madžarskem jeziku.‌901 901 ZML, Zvm. nközgy. ir. Közgy. ir. 1777. május 22. Nr. 54/39.

Bogojina

Vas Bogojino omenjajo pisni viri prvič leta 1208, vendar takrat še pod imenom Bogma (ali Bogina). Trške pravice je dobila šele štiristo osemdeset let po prvi omembi, to je leta 1688, a kljub temu se je kraj skozi zgodovino razvil v dokaj močno krajevno, farno, šolsko in kulturno središče, razvita pa je bila tudi cehovska obrt.‌902 902 Vugrinec, Bogojinska cehovska pravila iz leta 1779, str. 7−8.

Iz Bogojine je doslej znan le ceh iz leta 1779, ki je združeval čevljarje, lončarje, tkalce in sodarje. Pravila tega ceha, katerih je 18, dajejo lep primer obrtniškega življenja v preteklosti in obenem pričajo o delčku krajevne zgodovine v tem delu Prekmurja. Cehovska pravila z uvodno in zaključno besedo v latinščini ter opisom 18. členov v madžarskem jeziku je 22. oktobra leta 1779 na Dunaju osebno potrdila Marija Terezija. Bogojina je bila torej precej razvito naselje, v katerem so cvetele vsaj štiri vrste obrti. Danes so bogojinska cehovska pravila last Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.‌903 903 PiŠK, Cehovska ustanovna listina združenega mešanega ceha čevljarjev, lončarjev, tkalcev in sodarjev iz Bogojine (1779), fasc. 499. Tej ustanovi jih je podaril‌904 904 Na velikonočni ponedeljek, 13. aprila leta 1998 (Vugrinec, Bogojinska cehovska pravila iz leta 1779, str. 28). njen najditelj Avguštin Pucko, ki je ta pravila skupaj z bratom Štefanom našel med drugo svetovno vojno na takratnem krajevnem uradu in jih skril, saj bi se sicer najverjetneje izgubila. Iz latinščine in madžarščine pa jih je prevedel njegov brat Ivan Pucko, č. kanonik Nadškofije Maribor.‌905 905 Vugrinec, Razstava, str. 108; Pucko, Od otroštva, str. 10, 16–18.

Listina s predpisanimi obveznostmi in privilegiji združenega

mešanega ceha čevljarjev, lončarjev, tkalcev in sodarjev (1779) iz Bogojine (hrani Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti, fasc. 499).

Beltinci

Kraj Beltinci se prvič omenja kot Belethfalua leta 1322‌906 906 Zelko, Prekmurje do leta 1500, str. 19. in je do leta 1760, ko je bila ustanovljena samostojna župnija, spadal pod turniško pražupnijo. Samostojnost župnije je naposled omogočala razcvet kraja, k čemur so pripomogli tudi obrtniki. Od turniške župnije so se ločili člani tamkajšnjega ceha, ki so prebivali v novo nastali beltinski župniji. In skladno temu se je pojavila potreba po samostojnem cehu. Iz leta 1777 je tako znan mešani združeni ceh kovačev, ključavničarjev, jermenarjev, kolarjev in mlinarjev, kateremu je privilegije s cehovsko listino z uvodno in zaključno besedo v latinščini ter opisom 18 členov v madžarščini potrdila Marija Terezija.

Že v naslednje leto (1778) datirata združeni mešani ceh čevljarjev in usnjarjev ter združeni ceh čevljarjev in vrvarjev. Slednjemu so bile pravice in dolžnosti potrjene na Dunaju, 23. oktobra 1778, s strani Marije Terezije.

Listina združenega mešanega ceha kovačev, ključavničarjev, jermenarjev, kolarjev in mlinarjev (1777) iz Beltincev (hrani Pokrajinski muzej Murska Sobota, inv. št.

Listina s predpisanimi obveznostmi in privilegiji združenega mešanega ceha čevljarjev in vrvarjev (1778) iz Beltincev (v času pripravljanja prispevka je bila listina v zasebni lasti).

Listina, ki potrjuje verodostojnost delovanja združenega ceha mlinarjev (1740) iz Gornje Lendave (Grad), Murske Sobote in Rakičana (Vir: VaML, Vvm. nközgy. ir. Kk. ir., 1740. október 12-ei közgyűlés).

Pravilniki in moč tradicije

Pravilnike cehovskih združenj posameznih panog obrti so do sredine 18. stoletja navadno potrjevali mestni sveti v svobodnih mestih ali posvetni oz. tudi cerkveni veleposestniki v posameznih krajih na ozemlju svojega gospostva. Uvedbo enotnih pravilnikov za celotno ozemlje države je odredila šele Marija Terezija.‌910 910 Viri za zgodovino Prekmurja, str. 228. Njena uredba je zajemala 18. členov, ki so natančno predpisovali delovanje ceha in v katerih je bil močno zaznaven zlastipoudarek na bogoslužjih rimskokatoliške cerkve.

Po vpogledih v cehovske knjige oz. listine kot tudi zanašajoč se na pisne‌911 911 A Magyarországi céhes, str. 107–186. vire je bilo ugotovljeno, da je Marija Terezija potrdila privilegije vsem omenjenim cehovskim združenjem, razen cehu kovačev in nožarjev iz Lendave (1702), kar je potrdil grof Pavel Eszterházy,cehu gumbarjev iz Murske Sobote (1758), katerega obstoj potrjuje le potrdilno pismo,cehu mlinarjev iz Gornje Lendave, Murske Sobote in Rakičana (1740), katerega potrjuje tudi grof Leopold Nádasdy. Dilema pa se pojavlja tudi pri turniških cehih, saj v kovaški cehovski knjigi manjka nekaj prvih strani, na katerih so običajno zapisani členi in potrjeni privilegiji (nastanek najverjetneje 1719, čeprav imajo kot uradno letnico na zastavi 1767). Podobna težavase pojavipričevljarjih, saj izvirnik ni na voljo, najdemo pa v obstoječi literaturi,‌912 912 Sukič, Čevljarski ceh v Turnišču, str. 24. da je pravila potrdila Marija Terezija.

Kot jezik zapisa se v glavnem pojavljata latinščina in madžarščina, in sicer tako, da sta uvodna in zaključna beseda zapisani v latinskem jeziku, členi pa v madžarskem (tovrstna struktura je bila značilna predvsem za listine, ki jih je potrjevala Marija Terezija, pri potrditvah s strani zemljiških gospostev oz. drugih pristojnih organov je navadno prevladoval en jezik, tj. bodisi latinščina bodisi madžarščina).

Ker pa sta bila oba jezika večini nerazumljiva, so se začeli pojavljati tudi prevodi v starem prekmurskem jeziku, tako npr. pravila čevljarskega ceha v Turnišču, ki naj bi jih leta 1767 prevedel Janez Hozjan, potem 15 členov v krojaški cehovski knjigi iz Turnišča, kar je verjetno delo istega prevajalca. V prekmurskem jeziku sta bili leta 1764 zapisani tudi dve prisegi v kovaški cehovski knjigi iz Turnišča, ki sta sicer že zelo slabo vidni in zato tudi težko berljivi.

V prekmurskem jeziku sta zapisani prav tako prisegi (prisega za tiste, ki vstopijo v ceh in prisega za cehovske mojstre) vključno s prevodom vseh 18 členov v cehovski knjigi čevljarjev in vrvarjev iz Beltincev leta 1778. Čas nastanka tega prevoda ni naveden, niti prevajalec, vendar če vzamemo v ozir ozadje‌913 913 Kot kaže, so bila pravila beltinskega ceha iz leta 1778 prepisana, da bi služila črenšovskemu cehu, ki se je formiral v začetku naslednjega stoletja. Prepis je bil narejen leta 1823 in šele nato sledi prevod v prek­murskem jeziku. Podrobna obravnava vsebine te cehovske listine je sicer v pripravi s strani avtorice pričujočega prispevka. cehovske listine, je najverjetneje ta prevod nastal v začetku 19. stoletja.

Poleg že odkritih in predstavljenih cehovskih združenj v 18. stoletju, ki so jim bile pravice potrjene na podlagi pravilnikov, je zagotovo realno število tedanjih združenj še večje, bodisi so kje globoko založeni v raznih institucijah bodisi se nevede ali celo vede hranijo v zasebni lasti. To potrjuje npr. tabela iz podžupanovih spisov iz leta 1877, zapisana 25. novembra v Sombotelu.‌914 914 VaML, a. i. XIII, 23/1878. V okviru murskosoboškega okraja stoji zapis, da se je leta 1875 združeni ceh kovačev, kolarjev, mizarjev, lončarjev, mlinarjev in krojačev iz Puconcev preoblikoval v društvo, medtem ko se tedanja mešani ceh iz Martjancev in lončarski ceh iz Gornjih Petrovcev nista odločila za preoblikovanje. Ta navedba vodi vsekakor v vprašanja, kdaj so se ti cehi formirali, tj. ali morda v 18. stoletju oz. že prej.