1 Primerjalna literarna kritika v antiki, srednjem veku in renesansi. – Alfabetični katalogi v 16. in 17. stoletju. – Vzporejanje starih in novejših književnosti ob koncu 17. stoletja. – Iskanje izvennarodnih perspektiv: Morhof. – Literarno-estetska komparacija: Calepio. – Prvi orisi evropske književnosti v 18. stoletju: Riccoboni, Denina, Andrés. – Lessingova primerjalna kritika. Prvi zasnutki svetovnih literarno-zgodovinskih pregledov: Wachler, Eichhorn

[8] Svoja znanstvena načela je primerjalna literarna zgodovina dodobra opredelila šele ob koncu minulega stoletja, metodološko pa je vsestransko zarisala svoje področje komaj v zadnjih desetletjih. Vendar ima nova veda obsežnejšo preteklost, saj zasledimo početke primerjalne usmerjenosti že v prejšnjih stoletjih. Prvotnemu ukvarjanju s paralelizmi je sledilo globlje zanimanje za posebnosti raznih književnosti in njihove medsebojne odnose, ki si je polagoma izoblikovalo trdnejše literarnozgodovinske temelje ter se tudi teoretično zasidralo. Te prve stopnje v razvoju primerjalne znanosti nikakor ne smemo prezreti, ker nam razjasnjuje vire, iz katerih je nastala, in kaže probleme, kakor so se časovno vrstili.

[9] Ni dvoma, da je že antika poznala literarno vzporejanje, a ga je uporabljala le v kritične namene, da bi ugotovila vsebinsko ali pa snovno odvisnost latinskih pisateljev od grških. Primerjanje Vergila s Homerjem, Akcija s Sofoklejem, Terenca z Menandrom ali Cicerona z Demostenom ni imelo literarnozgodovinske podlage, zato ne spada v okvir primerjalne literature, kakor jo pojmujemo danes. Povsem nepravilno bi bilo torej, če bi morda menili, da so bile že v antiki prve kali primerjalne vede.

[10] Tudi v naslednjih stoletjih zaman iščemo izpodbud za nastoj primerjalnega proučevanja, kar je povsem razumljivo iz miselnosti tedanje dobe. Krščanski univerzalizem in osrednji pomen latinščine v intelektualnem življenju srednjega veka sta močno ovirala krepkejši razmah mladih krščanskih slovstev, ki so se začela prav tedaj buditi in že medsebojno rahlo oplajati.

[11] Tudi v humanizmu je še prevladovala latinščina in znanstvenik se je ukvarjal predvsem z razlago grških in latinskih pisateljev, s filološkim primerjanjem tekstov, z ugotavljanjem izvirnikov in plagiatov. Posebna izjema v tej dobi je bil Dantejev nedokončani spis De vulgari eloquentia, ki je nastal po letu 1305., a izšel prvič komaj leta 1529. V njem je veliki italijanski pesnik razpravljal o bistvu in vzniku italijanskega literarnega jezika, o stilu in metričnih oblikah. Benedetto Croce upravičeno trdi, da je tu pričetek italijanske literarne zgodovine, dasi gotovo še v zelo preprosti obliki.‌1 1B. Croce, La »letteratura comparata« (v knjigi Saggi filosofici, I. Problemi di estetica; Bari, 1910). Dantejev spis je vsekakor pomemben, a v smislu primerjalne literarne zgodovine ga nikakor ne smemo preveč povzdigovati ali celo precenjevati.

[12] Renesansa je dala vsakemu narodu mnogo novih vrednot, ki so plodno učinkovale na napredek evropske literature, ter obenem pokazala na globlje pesniške vire. To nam v 16. stoletju dokazuje tudi Joachim du Bellay s svojim značilnim delom Defense et illustration de la langue française (1549), v katerem poveličuje francoski jezik in sodobno pesniško ustvarjanje. Literarni zgodovini sami pa ni ta doba prav za prav ustvarila znanstvenih vidikov, ki bi neposredno vodili do vznika primerjalne literarne zgodovine.

[13] Za šestnajsto in sedemnajsto stoletje so značilni zlasti obsežni alfabetični katalogi z univerzalističnim pojmovanjem literature v smislu tedanje polihistorske dobe. Osrednje izhodišče teh knjig niso bile moderne evropske književnosti, temveč predvsem antika in krščanski latinski apologeti, misleci in pisatelji. Preko nizanja imen in naslovov del iz najrazličnejših znanstvenih področij se avtorji niso povzpeli do res zgodovinskega obravnavanja literature same. Takšna ni le Gesnerjeva Bibliotheca universalis (1545–1549) ali Possevinova Bibliotheca selecta, ki je izšla v Rimu leta 1593., ampak tudi Lambeckov Prodromus historiae literariae (Hamburg, 1659), Baconova knjiga De dignitate et augmentis scientiarum (v angleščini 1605, v latinščini 1623), Morhofov Polyhistor (Lubecae, 1688), Thomas-Pope-Blounta Censura celebrorum authorum (Londini, 1690), Baylov Dictionnaire historique et critique (Rotterdam, 1695) in druga dela. Čeprav so nekateri omenjali tudi novejše evropske pisatelje, kakor na primer Morhof, Bayle ali Blount, ki govori o Baconu, Rabelaisu, Petrarcu, Boccacciu in drugih, vendar so bile to le neznatne in literarno povsem nezgodovinske omembe. H. Hallam sodi povsem upravičeno v uvodu k svoji »Zgodovini evropske literature« leta 1837., da je bil Morhof mnogo bolj razgledan po latinski kakor pa po modernih literaturah in da je izredno slabo poznal angleško književnost.

[14] Toda že ob koncu 17. stoletja se je vrednotenje novejših pesniških umotvorov poglobilo in preenostransko oboževanje antike je popustilo. Ta preokret je v Franciji vzbudil znameniti prepir o vrednosti starih in modernih literatur, ki ga je sprožil leta 1687. Charles Perrault v Francoski akademiji. Svojo miselnost je nato obrazložil v delu Parallelès des Anciens et des Modernes (1688–1695), v katerem je s primerjanjem skušal kritično dokazati enakovrednost modernega ustvarjanja ob antičnem. V isti idejni krog spada tudi Fontenellov temeljitejši spis Digression sur les Anciens et les Modernes, ki je izšel istega leta kakor Perraultov.

[15] V Nemčiji je skušal v tej dobi na svoj način razširiti literarno obzorje Daniel Morhof s knjigo Unterricht von der deutschen Sprache und Poesie, deren Ursprung, Fortgang und Lehrsätze. Wobei auch von der reimenden Poeterei der Ausländer gehandelt wird. (Kiel, 1682.) V njej je posvetil več poglavij tudi problemu, kako se je pri raznih narodih začelo razvijati pesništvo (reimende Poeterei). Pokazal je nekaj besednih primerjav med nemščino, latinščino in grščino, ki pa so dandanes brez pomena. Vsa ta prizadevanja so v marsičem gotovo prinesla nekaj novih vidikov za vznik splošne literarne zgodovine, ki pa se je začela polagoma razvijati šele v naslednjih stoletjih.

[16] Kritično primerjanje raznih novejših francoskih in španskih pesniških del, ki ga zasledimo že pri Boileauju in drugih, je zavzelo že v 18. stoletju širši obseg. Pietro de' Conti di Calepio primerja v knjigi Paragone della poesia tragica d'Italia con quella di Francia (Zurigo, 1732) italijansko sodobno tragedijo s francosko in skuša ugotoviti razlike med obema. Avtorjevo vzporejanje ni še prav nič literarnozgodovinsko in se nanaša bolj na oblikovno plat dramatičnega ustvarjanja, vendar je načel pisec mnoge zanimive potankosti. Komparacija mu je le kritično sredstvo za estetično in idejno vrednotenje.

[17] Obenem pa je stremila tedanja doba že za širšimi evropskimi perspektivami in se pričela ukvarjati tudi s celotnejšimi literarnimi orisi. L. Riccoboni je v »zgodovinskem kritičnem« spisu o evropskem gledališču (Réflexions historiques et critiques sur les différents théâtres de l'Europe; Paris, 1738) razpravljal že o italijanskem, španskem, francoskem, angleškem kakor tudi nemškem, flamskem in holandskem gledališču. Njegova knjiga sicer ni kdo ve kaj pomembna, vendar nam kaže smer, v kateri se je izživljala tedanja znanost v Italiji. Ob Gravini in Muratoriju je imel takrat največ uspeha C. Denina, čigar drobna in precej lagodno zasnovana knjiga Discorso sopra la vicende della letteratura (1760) je bila večkrat izdana (v Glasgowu 1763., v Berlinu 1785.) in leta 1767. prevedena tudi v francoščino z značilnim naslovom Tableau des révolutions de la littérature ancienne et moderne. Jezuit Giovanni Andres, po rodu Španec, je s šestimi italijanski spisanimi knjigami Dell'origine, de' progressi e dello stato attuale d'ogni letteratura (Venezia, 1783–1787) segel že preko Evrope tudi k orientalskim literaturam, toda njegova metoda je navzlic važnim omembam o vplivih arabskega pesništva na evropsko zelo zastarela in v bistvu enciklopedična. V isti idejni krog spada tudi delo Pietra Napolija Signorellija Storia critica dei teatri antichi e moderni (Napoli, 1787), v katerem je na kratko omenjeno tudi že ameriško gledališče.

[18] Kljub nekaterim novim vidikom je bila ta doba še vedno tradicionalna; samo nekatere poteze nam kažejo ploden napredek v proučevanju evropskih in sosednih literatur. Pomanjkanje prave zgodovinske kritičnosti je značilno za vsa ta dela, ki pa so v nekem smislu že predhodniki primerjalne literarne zgodovine. Ne smemo tudi prezreti Lessingovega kritičnega delovanja, posebno njegovega vrednotenja klasicistične francoske tragedije ob grški (Hamburgische Dramaturgie, 1767–1769), kjer se je pisatelj posluževal nekakšnega primerjalnega vzporejanja. Njegova široka razgledanost po sodobni književnosti, zlasti angleški (Shakespeare) in španski, pomeni pri tem že znaten napredek v vrednotenju modernega ustvarjanja. Trditev Maxa Kocha, da bi bil Lessingov predgovor v časopisu »Beiträge zur Historie und Aufnahme des Theaters« iz leta 1750. prva v nemščini objavljena razprava o bistvu, nalogah in pomenu primerjalne literarne zgodovine, je vsekako pretirana, saj nima ta članek pravega stika z znanstvenim pojmovanjem primerjalne literarne vede.‌2 2M. Koch, Zur Einführung v »Zeitschrift für vergleichende Literaturgeschichte«, I. 1887.

[19] Carl Joseph Bougine, Ludwig Wachler, Johann Gottfried Eichhorn in tudi F. Bouterwek so sicer zasnovali svoje splošne literarne zgodovine na trdnejših temeljih, uporabljali točnejše bibliografske podatke, vendar se niso mogli dokopati do resnično estetičnega vrednotenja pesništva, temveč so z literaturo označevali najrazličnejše panoge duševnega udejstvovanja. V Franciji je La Harpe pri svojih obsežnih predavanjih na liceju od leta 1786. dalje (Lycée ou cours de littérature ancienne et moderne), ki so začela izhajati leta 1799., že mnogo bolj sintetično razpravljal o Grkih, Rimljanih in tudi francoski literaturi 17. in 18. stoletja. Le kratko poglavje pa je namenil še nekaterim drugim evropskim književnostim v obdobju izza Avgusta do Ludovika XIV. (L'État des lettres en Europe depuis le siècle qui a suivi celui d'Auguste jusqu'au règne de Luis XIV, 1797).

2 Poglobitev in preusmeritev mednarodnih literarnih vidikov v zgodnji romantiki. – Herderjev romantični kozmopolitizem in idejnokulturni univerzalizem. – Novi poskusi sintetičnega obravnavanja in podajanja evropske književnosti v romantiki: Bouterwek, brata Schlegla, M^me de Staël, Lemercier

[20] Toda že proti koncu 18. stoletja so se začele javljati nove ideje, ki so poglobile proučevanje sodobnosti in preteklosti ter pripomogle literarni zgodovini do večje kritičnosti in pomembnejših znanstvenih sintez. Prebujajoča se romantika se je povsem odvrnila od toge formalistične in dogmatične estetike klasicistične dobe ter odkrila pristnejše pesniške vire v preprosti ljudski tvornosti. Ob Macphersonovem Ossianu in Percyjevi zbirki starih angleških balad je bila takrat še prav posebno važna Herderjeva objava raznih evropskih narodnih pesmi (Volkslieder, 1778, ali v Müllerjevi izdaji leta 1807. z naslovom Stimmen der Völker in Liedern), ki je povzročila tehtnejše vrednotenje narodnega ustvarjanja. Svojo zgodovinsko ideologijo je Herder zlasti podal v spisu Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit (1784–1791), v katerem je izpovedal svoj romantičnohumanistični nazor. Vsaka še tako neznatna literatura ima pravico do obstoja, kajti iz nje odseva posebna poteza splošnočloveškega duha; pesništvo in znanost sta last vseh narodov, ki skupno stremijo za velikimi ideali.

[21] Romantika je ob Herderju utemeljila predvsem pojem narodne literature in njene edinstvenosti, a poglobila obenem pojem mednarodnih, občečloveških umetniških vrednot. S tem je seveda opredelila tudi literarno kritiko ter temeljito preusmerila literarnozgodovinske sinteze, ki so se vse dotlej ukvarjale s splošnimi književnimi orisi. Vsakovrstni vplivi, ki jih niso pospeševali le evropski narodi, ampak so prihajali tudi iz orienta, so uspešno gradili romantični kozmopolitizem in tako povzročili v 19. stoletju vznik primerjalne literarne zgodovine. Duševno življenje narodov je zaživelo v mogočnem razmahu, opirajoč se z vedno večjo zavestjo na lastno preteklost, iz katere je začelo črpati različne nove umetniške pobude. Ni pa se poglabljalo le v svojo individualno edinstvenost, ampak je obenem tudi objektivneje vrednotilo sosedne kulture. Te poteze se že rahlo kažejo v Bouterwekovi dvanajst zvezkov obsegajoči zgodovini novejših literatur (Geschichte der Poesie und Beredsamkeit seit dem Ende des 13. Jahrhunderts, 1801–1819), čeprav je idejno še zasnovana v miselnosti prejšnje dobe. Svoje delo, v katerem ugotavlja že nekaj zanimivih literarnih vplivov ter skuša opredeliti zlasti angleški in nemški narodni značaj, je avtor označil za »poskus sinhroničnega obravnavanja« literature. V njem ugotavlja, »kako sta napredovala estetična misel in okus pri različnih novejših evropskih narodih«.

[22] Herderjevo zgodovinsko idejo pa sta prav za prav razširila in izpopolnila šele brata Schlegla s sintetičnimi orisi starejših in novejših književnosti (A. W. Schlegel: Vorlesungen über schöne Literatur und Kunst, 1801 in 1802, in Vorlesungen über dramatische Kunst und Literatur, 1809–1811; Fr. v. Schlegel: Geschichte der alten und neuen Literatur, 1815). A. W. Schlegel je tudi napisal primerjalno kritično študijo Vergleichung der Phädra von Euripides mit der des Racins (1807), ki je vzbudila zlasti v pariških literarnih krogih veliko pozornost. S svojimi zgodovinskimi spisi sta brata Schlegla kljub nekaterim pomanjkljivostim odprla nova evropska obzorja, osvobodila znanost brezidejnega eklekticizma in nakazala nove vidike. V njuni zasnovi, ugotoviti pri modernih evropskih literaturah globljo notranjo zvezanost, opredeliti posamezne dobe po značilnih potezah, je že precej primerjalno zgodovinskih zasnutkov, čeprav jih še nista res znanstveno in metodološko utemeljila. Ni dvoma, da je v nekem smislu že Herder idejni začetnik primerjalne smeri v literarni zgodovini, saj je razmišljal o estetskem okusu pri različnih narodih (Ursachen des gesunknen Geschmacks bei den verschiedenen Völkern, da er geblühet, 1775), vendar so to komaj kali za novo vedo. S tem, da sta brata Schlegla pritegnila v evropski okvir tudi tiste orientalske literature, »ki so vplivale na Evropo«, sta nakazala romantično univerzalistično misel, dasi nista še zasidrala svojih spoznanj na literarnozgodovinskih načelih primerjalne znanosti. Vendar pa je prav na podlagi romantike in njenih literarnih problemov vzniknil Goethejev poglobljeni pojem svetovne književnosti.

[23] Tudi v Franciji je romantika odločilno posegla v literarnozgodovinsko snovanje, a v drugi smeri. M^me de Staël je skušala orisati razvoj evropske literature predvsem v zvezi s socialnimi problemi. V prvem delu svojega spisa De la littérature, considérée dans ses rapports avec les institutions sociales (1800) je analizirala antično literaturo z moralnega in filozofskega vidika, pri modernih književnostih pa je hotela pokazati recipročni vpliv običajev, zakonov in religije na literaturo in vpliv literature na religijo, zakone in moralo. Pri tem je tudi že izrekla tezo o pokrajinskih pesniških lepotah (les beautés poétiques qui appartiennent au climat), ki jo je kasneje idejno in literarnozgodovinsko do vseh podrobnostih razvil Taine. Važna je tudi Staëlina knjiga o Nemčiji (De l'Allemagne), saj je bil to pri Francozih prvi sintetični oris sodobne nemške misli in literature ter je imel svojevrsten vpliv na sodobnike.

[24] Predavanja Lemerciera v Parizu v letih 1811. do 1814. o splošni literaturi Cours de littérature générale (izšla leta 1817. v 4 zvezkih) se idejno naslanjajo na tista tuja dela, ki jih je popularizirala Mme de Staël. Avtorjeva osebna zamisel pa je klasifikacija literarnih vrst in proučevanje njih evropske razširjenosti. Toda vedno bolj so že začeli zanimati literarnega zgodovinarja mednarodni problemi vplivov, ki so polagoma tvorili začetke primerjalne znanosti.

3 Vznik primerjalne literarne zgodovine v prvi polovici 19. stoletja. – Villemainovo proučevanje mednarodnih literarnih vplivov. – Benloewova teoretična opredelitev primerjalne vede. Zgodovinsko-razvojno obravnavanje velikih evropskih idejnih tokov in literarnih struj: H. Hallam, Rettner, Brandes. – Carrierovo pojmovanje primerjalne literature

[25] Na razvoj primerjalne metode je neposredno vplival razmah prirodoslovnih ved v začetku 19. stoletja. Že v prvih desetletjih minulega stoletja so nastale najrazličnejše primerjalne smeri v raznih znanostih. Ob primerjalni anatomiji, ki je vzniknila s prirodoslovcem Cuvierom (Leçons d'anatomie comparée, 1801–1805), ob primerjalni embriologiji (J. V. Coste, Cours d'Embryogénie comparée, 1837) in ob primerjalni fiziologiji (D. de Blainville, Cours de physiologie generale et comparée, 1833) se pojavljajo tudi druge primerjalne vede: primerjalna morfologija, primerjalna zgodovina religij, primerjalna zakonodaja, mitologija, zgodovina filozofije, erotika in umetnost.‌3 3O primerjalni anatomiji glej še: Geoffroy Saint-Hilaire, Sur le principe de l'unité de composition organique; Paris, 1828. O primerjalni erotiki je pisal Villers (Érotique comparée, 1806). Znanstvenik razmišlja o slikarstvu v zvezi s primerjalno literaturo, vzporeja mitologijo z zgodovino in skuša uvesti komparacijo v vsa duševna področja.‌4 4O novejših raziskovanjih s tega področja glej: Paul Maury, Arts et Littérature comparés; (État present de la question (v zbirki »Etudes françaises«, zv. 33., Paris, 1934).

[26] V Nemčiji je utemeljil novo jezikoslovno smer, primerjalno filologijo, Franz Bopp leta 1816. s spisom Über das Konjugationssystem der Sanskritsprache in Vergleichung mit jenem der griech., lat., pers. und german. Sprache, ki je postala nato središče znanstvenega raziskovanja (Fauriel, Grimm, Diez, G. Paris, M. Müller i. dr.).‌5 5Boppovo glavno delo pa je Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Send, Armenischen, Griechischen, Lateinischen, Litauischen, Altslavischen, Gotischen und Deutschen; Berlin, 1833–1852. Filolog se ne ukvarja več s primerjanjem enakih besed, temveč že razlaga nastanek in razvoj jezikov iz skupnega prajezika. Pristaš pozitivistične Comtove filozofije Littré, ki se je od začetka ukvarjal z medicino, je prenesel idejo o enotnosti organskega razvoja iz prirodnih ved tudi v literarno zgodovino, poudarjajoč, da so vse literature otroci skupne matere.

[27] Tako se je v tej dobi v Franciji polagoma udomačil naziv primerjalna literatura (la littérature comparée, l' histoire comparée des littératures) za raziskovanje mednarodnih literarnih problemov in kmalu so se pojavila že tudi prva teoretična utemeljevanja nove vede. Noël in Laplace sta poimenovala svoja predavanja, ki so začela izhajati leta 1816., Cours de Littérature comparée. Tudi Villemain je govoril o primerjalni literarni zgodovini leta 1827. pri svojih znamenitih predavanjih na Sorbonni, ki so izšla nato leta 1828. z naslovom Tableau de la littérature au XVIII^e siècle. Najvažnejša so pač njegova proučevanja mednarodnih literarnih vplivov v srednjem veku, kako so valovali med Francijo, Italijo, Španijo in Anglijo, ter ugotavljanja o pomenu francoskih pisateljev za Evropo osemnajstega stoletja. S svojimi spisi je Villemain utrl pot novim smerem v literarni zgodovini in pokazal na važnost vplivnih analiz.‌6 6Villemain, Tableau de la littérature au moyen âge en France, en Italie, en Espagne et en Angleterre, 1828. – Svojim predavanjem na Sorbonni leta 1829. pa je dal naslov Examen de l'influence exercée par les écrivains français du XVIII^e siècle sur les littératures étrangères et l'esprit européen. V tej idejni smeri sta delovala tudi J. J. Ampère in Ph. Chasles, ki sta se pa že izrazito zavzemala za nove vidike v literarni zgodovini. Prvi je skušal teoretično opredeliti primerjalno literaturo L. Benloew leta 1849. pri svojem nastopnem predavanju na univerzi v Dijonu. Čeprav ni v tej kratki, bolj litérarno-filozofski skici, ki je izšla istega leta z naslovom Introduction à l'histoire comparée des littératures, prav za prav še nobenih določenih znanstvenih obrisov nove vede, vendar kaže že ta zasnutek, kako se je dvigal čedalje bolj njen pomen.

[28] Ti literarnozgodovinski vidiki pa niso prodirali povsod s takšno močjo kakor v Franciji. Angleži in Nemci so se mnogo bolj zanimali za splošne literarne preglede in se premalo bogatili z novimi izsledki. H. Hallam je vsekakor važen pojav v tej dobi, dasi je njegova literarna zgodovina Introduction to the literature of Europe in the 15^th, 16^th and 17^th centuries (London, 1837–1839) v metodi še vse preveč starinsko zasnovana. Tudi Th. Grässe, Mundt, Dunlop, Ebert, Klein in drugi niso prav za prav pomembni za razvoj primerjalne vede, čeravno so njihova obsežna dela pomagala širiti splošno literarno obzorje. Šele Hettner je poglobil razpravljanje o evropskem osemnajstem stoletju v šest knjig obsegajočem delu Literaturgeschichte des achtzehnten Jahrhunderts (Braunschweig, 1856) in skušal znanstveno izvesti Goethejevo idejo o povezanosti mednarodnega literarnega dogajanja. S svojo metodo je kasneje gotovo vplival tudi na G. Brandesa, ki pa je pri proučevanju velikih literarnih tokov devetnajstega stoletja (Die Hauptströmungen der Literatur des XIX. Jahrhunderts, 1872–1890) že opozarjal na primerjalno literarno zgodovino in njena idejna načela. Oba, Hettner in Brandes, sta že ustvarila prve pomembne, splošne literarnozgodovinske sinteze, ki jih je nato naslednja doba znanstveno izpopolnila.

[29] V Nemčiji je na primerjalno literaturo najbolj vplivala prav za prav primerjalna filologija, zlasti na prva folklorna in tematološka raziskavanja, kolikor so se bila otresla preozkega stika s primerjalno mitologijo. Narodne pesmi, njih prvotni zasnutki in viri, prehajanje legendarnih snovi od naroda k narodu – od orientalskih praoblik vse do različnih evropskih preobrazb – so zanimale literarnega znanstvenika, čeprav se zaradi ogromne tvarine še ni mogel dokopati do pravih primerjalnih zaključkov. Estet in filozof Moritz Carriere je že določneje govoril o primerjalni literaturi kot o »nastajajoči znanosti«, a jo je pojmoval predvsem v smislu folklornega in tematološkega proučevanja. V knjigi Das Wesen und die Formen der Poesie (1854) je skušal podati glavne misli za primerjalno obravnavanje arijskega narodnega epa pri Indijcih, Perzijcih, Grkih in Germanih. Razen tega pa je v posebnih knjigah razpravljalo literaturi in umetnosti v zvezi s kulturnim razvojem človeštva (Die Kunst im Zusammenhang der Kulturentwicklung und die Ideale der Menschheit, 1863–1873), kjer je hotel sintetično prikazati splošno zgodovino človeškega duha od orientalskih kulturnih začetkov v religiji, pesništvu in umetnosti pa do najnovejše dobe ter tako prodreti do osnovnih misli in občutij raznih narodov.

4 Etnografsko-folklorno tolmačenje primerjalnega proučevanja književnosti: Meltzlova Acta Comparationis«. – Prve stolice za splošno literaturo v Italiji in Švici: Marc-Monnier. – Posnettova teoretična knjiga o primerjalni literaturi. – Max Koch in njegov časopis »Zeitschrift für vergleichende Literaturgeschichte«. – Primerjalna literatura v Nemčiji v tej dobi

[30] Bolj kakor z literarnimi vplivi in s splošnim razvojem literature pa so se znanstveniki v tej dobi vendarle ukvarjali z etnografsko-folklornimi problemi in skušali na tej podlagi tudi teoretično opredeliti novo zgodovinsko smer. Tako je nastal leta 1877. prvi, danes že skoraj pozabljeni časopis za primerjalno literarno zgodovino, ki je izhajal do leta 1888. Osnoval ga je profesor na univerzi v Kolozsváru, Hugo von Meltzl, in mu dal leta 1879. latinski napis Acta Comparationis Litterarum Universarum, da bi tako določneje poudaril njegovo internacionalnost.‌7 7Podrobno razpravo o tem časopisu je napisal šele leta 1934. Charles Ijac v »Revue de littérature comparée« z naslovom Une ancienne revue de litterature comparée: Acta Comparationis Litterarum Universarum (str. 733– 745). To drobno, komaj šestnajst strani obsegajočo revijo malega formata je Meltzl namenil predvsem proučevanju »ljudske literature vseh narodov na svetu: pesmi, bajk, pregovorov, vraž in drugih ljudskih izročil«, skratka »primerjalni vedi o narodni tvornosti in podrobnim antropološko-etnografskim disciplinam«, kakor je izjavil v francoskem in nemškem podnaslovu na prvi strani lista. Zanimiva je zlasti njegova ideologija o enakopravnosti vseh, tudi najneznatnejših ljudskih literatur (Volksliteratur), ki jih znanstvenik komparativist nikakor ne sme omalovaževati ali celo izločiti iz svojega področja. Pri tem se naslanja na Goethejev pojem svetovne literature, ki ga tolmači predvsem v smislu občečloveških vrednot narodne pesmi in njenih izvennarodnih prvin. Kljub Meltzlovim poskusom, da bi z raznimi tujimi sotrudniki raziskal in ugotovil razširjenost nekaterih umetniških del po Evropi, je imel vendar za težišče svojih prizadevanj prav za prav le folkloro in tudi literarno mitologijo. Čeprav ni pokazal v bistvu novih metodoloških znanstvenih poti, je vendar nastanek njegove revije važen dogodek v razvoju primerjalne literarne zgodovine v tej dobi.

[31] Ob koncu 19. stoletja je prodirala primerjalna veda z vedno večjim uspehom prav tako v Franciji, Nemčiji in Švici kakor v Italiji, Angliji in Ameriki. Benloew je že leta 1849. teoretično izpregovoril o pomenu nove vede, s katero pa so se že pred njim na svoj način ukvarjali pri svojih univerzitetnih predavanjih Villemain, J. J. Ampère, Ph. Chasles in drugi.

[32] Italijanski prosvetni minister Francesco de Sanctis je že leta 1861. ustanovil v Neaplju stolico za internacionalno literaturo, ki je pa G. Herwegh sploh ni zasedel. Deset let kasneje pa je sam De Sanctis predaval o literarni zgodovini na isti univerzi. Meltzlovo znanstveno delovanje v Kolozsváru od leta 1873. dalje spada vsekakor v pretežni meri v primerjalno literarno zgodovino. V Ženevi je v sedemdesetih letih razpravljal o velikih evropskih literarnih tokovih Marc-Monnier in tako sta nastali njegovi knjigi o splošni zgodovini renesanse in reformacijske dobe: La Renaissance, de Dante à Luther (1884), in La Réforme, de Luther à Shakespeare (1885). Po smrti Marc-Monniera pa je leta 1886. prevzel njegovo stolico francoski pisatelj Eduard Rod. V Nemčiji se je z vso vnemo zavzemal za uvedbo primerjalne literature na univerzah zlasti M. Carriere, ki je ves uvod v drugo izdajo svoje knjige Die Poesie, ihr Wesen und ihre Formen mit Grundzügen der vergleichenden Literaturgeschichte leta 1884. posvetil temu problemu. Max Koch, Wetz in drugi so vsaj deloma izpolnili njegove želje, čeprav je vzbudilo njihovo prizadevanje dokaj oster odpor pri raznih nemških literarnih zgodovinarjih. Kljub temu so se vedno bolj in bolj množila teoretična in metodološka razpravljanja o primerjalni literarni zgodovini. Znanstveniki je niso le idejno opredeljevali, temveč so iskali tudi že trdnejše zgodovinske temelje za novo področje.

[33] Prvo teoretično knjigo o primerjalni literarni zgodovini je objavil leta 1886. v Londonu Anglež M. Hutcheson Posnett z naslovom Comparative Literature. Čeprav ni v spisu izrazitih metodoloških vidikov, je delo vendar pomemben pojav in je vzbudilo opravičeno pozornost. Posnettov literarni nazor temelji predvsem na Tainovi miljejski teoriji, ki pa jo je avtor skušal razširiti z upoštevanjem socioloških razvojnih zakonov človeške družbe. Kakor je iz plemenskih skupin (clan) polagoma nastala meščanska ali narodna kultura in naposled internacionalna, kozmopolitska, tako je po Posnettovem mnenju vzniknila iz preproste ljudske tvornosti narodna literatura in slednjič svetovna, ki jo avtor označuje za osrednji predmet primerjalne literarne zgodovine. S tem idejnim orisom splošnega kulturnega razvoja, zlasti najglavnejših evolucijskih stopenj, je sicer nakazal pomen primerjalnega obravnavanja modernih književnosti, ni pa še utrdil znanstvenih načel. Dasi je s svojo teorijo opozoril na važna zgodovinska dejstva, vendar še ni podal sistematskega pregleda primerjalnih problemov, kar bi takrat že lahko po pravici storil.

[34] Za razširjenje in utrditev primerjalne literarne smeri pa je bil izredno važen zlasti nemški znanstveni časopis za novo literarnozgodovinsko stroko Zeitschrift für vergleichende Literaturgeschichte, ki ga je pričel izdajati leta 1887. v Berlinu profesor breslavske univerze Max Koch. Po obsegu, znanstveni tehtovitosti in vrednosti je visoko nadkrilil Meltzlova Acta Comparationis, ki so naslednje leto že prenehala izhajati. V teoretičnem uvodu k prvemu zvezku je Koch označil primerjalno literaturo za zgodovinsko vedo, ki proučuje predvsem literarne snovi in folkloro. Pri tem se je idejno oprl na tedaj v Evropi splošno priljubljena tovrstna raziskovanja, s katerimi so se prav za prav najbolj ukvarjali Nemci.

[35] Že orientalist in primerjalni filolog Th. Benfey je v več razpravah v svoji reviji Orient und Occident (Göttingen, 1863–1865) zasledoval širjenje orientalskih pravljičnih in legendarnih snovi po Evropi. Tudi Bernays, Carriere in mnogi drugi so že prej skušali tolmačiti primerjalno literarno zgodovino s tega vidika. Karl Goedeke je celo zbiral gradivo za obsežen leksikon novejših literarnih snovi (Kunststoffe), ki ga pa ni dovršil.

[36] Vendar pa je Koch v uvodu k svoji reviji opozarjal tudi na plodnejše primerjalne probleme, in sicer na splošni »razvoj idej in oblik« pri raznih starejših in novejših narodih in na internacionalne literarne vplive, dasi ni za to podal nikake trdnejše metodološke podlage. V že omenjenem predgovoru je tudi kratko orisal razvoj primerjalne literarne zgodovine, ki pa je podana vse preveč nemško enostranski in ne upošteva dovolj niti Francozov niti Italijanov in Angležev.

[37] Pomembnejšo teoretično razpravo o primerjalni metodi pa je objavil leta 1897. W. Wetz v obsežnem uvodu h knjigi Shakespeare vom Standpunkt der vergleichenden Literaturgeschichte. Koch je prenehal izdajati svojo revijo leta 1900., naslednje leto pa je osnoval zbirko študij o primerjalni literarni zgodovini (Studien zur vergleichenden Literaturgeschichte), ki so izhajale do leta 1909. in s tem nekako izpolnile vrzeli ob pomanjkanju osrednje revije za novo stroko.

5 Znanstvena utemeljitev primerjalne literarne vede ob koncu 19. stoletja. – Prva generacija komparativistov v Franciji: Gaston Paris, Brunetière, J. Texte. – Textove teoretične in metodološke razprave o novi stroki. – Razširjanje primerjalne literarne smeri po Evropi in Ameriki. – Betzova bibliografija in druge njegove primerjalne študije. – Pariški kongres leta 1900

[38] Medtem pa se je v Franciji nova veda vedno bolj širila in dobivala že določnejše znanstvene temelje. Ukvarjanje s tematologijo je že znatno pojenjalo, čeravno je bilo še zmeraj precejšen sestavni del primerjalne literarne zgodovine. Profesor na École Normal v Parizu in član Francoske akademije, F. Brunetière, je opozarjal že na sintetičnejše, splošnozgodovinske orise mednarodnih literarnih gibanj in zavračal pomen primerjalnega raziskovanja folklore, s katero se je med drugimi najbolj ukvarjal Gaston Paris, profesor na Francoskem kolegiju (Les contes orientaux dans la littérature du moyen âge, 1875 ). Brunetière je pomaknil s tezo o razvoju literarnih vrst (1890) in z razpravo o evropski literaturi La littérature européenne (»Revue des Deux Mondes« , 15. sept. 1900) težišče primerjalne literarne zgodovine predvsem v problemski krog oblikovnega proučevanja, kar pa je bilo vsekakor preenostransko. Njegov pojem evropske literature kot organizma je že mnogo bolj zgodovinski in se razlikuje od dotedanjih pojmovanj. V Franciji je Brunetière s svojimi idejami pospešil nastoj novih problemov, obenem pa s članki in razpravami neposredno sodeloval tudi pri razširjanju načel splošne literarne zgodovine, za kar je našel oporišča v spisih bratov Schleglov, Hettnerja, Hallama, Brandesa in Marc-Monnierja. Njegovo teorijo o sukcesivnem razvoju evropskih literatur je kasnejši rod znanstvenikov izpopolnil in dodobra poglobil.

[39] Prvi izraziti komparativist pa je bil Brunetièrov učenec Joseph Texte, ki se ni le popolnoma posvetil novi vedi, temveč je tudi podal trdnejšo primerjalno metodologijo. Že leta 1893. je očrtal v razpravi Les études de littérature comparée à l'étranger et en France glavne zgodovinske probleme in obenem izpovedal tudi nove znanstvene vidike.‌8 8Glej »Revue internationale de l' Enseignement«, 1893. Poudaril je zlasti internacionalnost vplivov, vzročno zgodovinsko povezanost novejših evropskih literatur, splošno pomembnost idej, pesniških umotvorov in osebnosti. S temeljito doktorsko disertacijo o Rousseauju in literarnem kozmopolitizmu (J.-J. Rousseau et les origines du cosmopolitisme littéraire, 1895) je podal metodološko značilen zgled primerjalnega proučevanja takšnih literarno-idejnih problemov. Svoj prvotni nazor o primerjalni vedi je nato razširil z dvema kasnejšima razpravama, kjer je zlasti skušal opredeliti pojem internacionalizma. V prvi, ki jo je objavil leta 1898. v knjigi študij o evropski književnosti (Études de littérature européenne) z naslovom L'histoire comparée des littératures, je nakazal najvažnejša izhodišča nove vede. Najdognanejši je pač njegov uvod v Betzovo knjigo leta 1900., kjer ni izrazil le ideje o organski težnji poedinih narodnih duš »v kolektivno dušo vseh narodov«, temveč je že tudi metodološko razporedil razne probleme, s katerimi se v bistvu ukvarja primerjalna literarna zgodovina, ter podal prva znanstvena načela za sistematično obravnavanje mednarodnih vplivov. Pomen Texta je evropsko važen, saj je s svojim delom neposredno vplival na francoske in tuje znanstvenike, ki so rasli ob njem. Razen tega pa se je z njim otvorila tudi prva stolica za primerjalno stroko na univerzi v Lyonu leta 1896. To ni samo najstarejša stolica za novo vedo v Franciji, ampak je tudi med prvimi na svetu.

[40] V zadnjem desetletju minulega stoletja se je primerjalna literarna zgodovina širila povsod s čedalje večjim uspehom in razumevanjem. Spričo novejših literarnozgodovinskih izsledkov je zanimanje za folklorna raziskovanja vedno bolj popuščalo, dasi ni docela izginilo. Profesor na amsterdamski univerzi H. C. Müller je s svojo francosko razpravo o znanstvenih nalogah primerjalne vede (L' étude scientifique de la littérature comparée, 1898) še zmeraj branil proučevanje preproste ljudske tvornosti, mitologije in tudi etnografskih literarnih izročil, opirajoč se idejno na splošno razvojno teorijo in na nemško zgodovinsko šolo.‌9 9Glej »Revue internationale de l' Enseignement«, 1898. Vendar pa je njegova ideologija danes docela zastarala in ni imela tudi takrat pravega pomena.

[41] Plodnejše so bile razprave Angleža Ed. Gossea o severnih literaturah in raznih evropskih vplivih na angleško književnost izza 17. stoletja, začetna dela italijanskega komparativista A. Farinellija, spisi Wetza, Betza, Kocha in drugih. Kljub različnim debatam o nalogah nove vede, kljub nasprotnikom, ki so predvsem poudarjali važnost domače literarne zgodovine, je primerjalna veda vsestransko napredovala.

[42] Evropi se je priključila tudi Amerika, kjer so v New-Yorku na kolumbijski univerzi leta 1899. osnovali posebno stolico za primerjalno literarno zgodovino in začeli obenem izdajati ciklus tovrstnih znanstvenih razprav. Ch. M. Gayley in F. N. Scott sta objavila istega leta v Bostonu teoretično knjigo o literarni metodi in kritiki (An Introduction to the Methods and Materials of literary Criticism), kjer sta posvetila obsežno poglavje primerjalni literaturi (comparative literature), opozarjajoč z bibliografskimi viri na njene najnovejše probleme, predvsem na internacionalne vplive in splošno literarno zgodovino.

[43] Posebno pomembno delo te dobe pa je prva sistematično urejena bibliografija primerjalnih knjig, razprav in člankov La littérature comparée, Essai bibliographique, ki jo je izdal leta 1900. Louis-Paul Betz z že omenjenim predgovorom J. Texta. Najbolj podrobno je obdelal poglavja o mednarodnih literarnih odnosih med Francijo, Anglijo, Nemčijo, Italijo in Španijo, ni pa pri tem pozabil tudi Slovanov, skandinavskih dežel, Madžarske in Amerike. Kljub opravičljivim pomanjkljivostim, ki jih je v novi izdaji leta 1904. deloma izpopolnil F. Baldensperger, nudi izbor teoretičnih, tematoloških, tipoloških in motivnih razprav poleg najvažnejšega oddelka o vplivih trdno znanstveno podlago za primerjalna raziskovanja.‌10 10Del svoje bibliografije je Betz najprej objavil v časopisu »Revue de philologie française et de littérature« leta 1897. Betz je podal s svojo bibliografijo priročnik, ki ga nujno potrebuje komparativist, če hoče s pridom obravnavati svoj predmet. – V teoretičnih člankih, kjer je Betz razmišljal o literarnem primerjanju samem, o svetovni literaturi, o mednarodnih tokovih in kozmopolitičnih idejah, ni podal bistveno novih izsledkov, s katerimi bi oplodil primerjalno metodo.‌11 11L. P. Betz, Kritische Betrachtungen über Wesen, Aufgabe und Bedeutung der vergl. Literaturwissenschaft (»Zeitschrift f. franz. Sprache und Lit.«, XVIII. 1896). – L. P. Betz, Weltliteratur (Beilage zur »Allg. Zeitung«, 10. XI. 1900). – L. P. Betz, Literaturvergleichung (»Das literarische Echo«. 1901). – L. P. Betz. Internationale Strömungen und kosmopolitische Erscheinungen (v knjigi Studien zur vergleichenden Literaturgesichte der neueren Zeit, 1902). V disertaciji o Heineju v Franciji (1895) je skušal znanstveno raziskati usodo nemškega pesnika pri Francozih. Različne manjše razprave pa je zbral leta 1902. v knjigi Studien zur vergleichenden Literaturgeschichte der neueren Zeit. Betzova največja zasluga je bila vsekakor v tem, da je prvi bibliografsko inventariziral dotedanje gradivo iz primerjalne literarne zgodovine in dal s tem tudi neposredno pobudo za prepotrebno znanstveno delo v tej smeri.

[44] Drobna bibliografska brošura Arlurja J. Jellineka Bibliographie der vergleichenden Literaturgeschichte (1903) je izšla v okviru Kochovih »Študij za primerjalno literarno zgodovino« in obsega le tvarino enega leta (1902/1903). Sestavljena je v glavnem po Betzovem načelu, dasi prevladuje folklorni del.

[45] Značilen dogodek v zgodovini primerjalne literature pa je bil brez dvoma prvi kongres za novo vedo v Parizu leta 1900. Vršil se je ob priliki svetovne razstave, in sicer v okviru kongresa za mednarodno primerjalno zgodovino kot povsem samostojen oddelek s častnim predsednikom Gastonom Parisom in predsednikom F. Brunetièrom. Niti v teoriji niti v metodologiji pa ni prišel ta sestanek do enotnejših zaključkov, do dokončno dognanih znanstvenih načel. Brunetière se je pri otvoritvenem predavanju zavzemal predvsem za primerjalno proučevanje mednarodnih odnosov in vplivov le pri evropskih književnostih, ki tvorijo po njegovem mnenju zaključeno organsko celoto. Očrtal je pot »evropske literature« od renesanse do novejše dobe v zvezi z razvojem pesniških vrst, nakazal glavna obdobja in poudaril estetsko načelo vrednotenja posameznih književnosti. Gaston Paris pa je v nasprotju z Brunetièrom opredelil primerjalno literarno zgodovino kot znanost, ki se ukvarja zlasti s folkloro, mitografijo in celo s primerjalno mitologijo, kolikor se pač dotika njenega področja. Njeno izhodišče niso po njegovem mnenju samo novejše evropske literature, temveč splošna zgodovina človeškega duha, njeno področje sega preko umetniških stvaritev v primitivno ljudsko ustvarjanje. Gaston Paris je priznal, da je njegov nazor o primerjalni literarni zgodovini ob Brunetièrovem nazoru docela drugačen in da imata obe pojmovanji vsaka svoje znanstveno okrožje in tudi metodo.‌12 12Annales internationales d' histoire: Congrès d' histoire comparée 1900. VI^e section, Histoire comparée des littératures. Paris, 1901. – Gastona Parisa nagovor je izšel tu z naslovom Résumé de l'allocution de M. Gaston Paris (39–41). Temeljni problemi nove vede pa s tem nikakor niso bili do dna rešeni, čeprav je imela Brunetièrova miselnost več pristašev in je kongres pokazal večje nagnjenje do raziskovanja modernih literatur, kakor pa do folklore. Važno je bilo tudi to, da je bilo posvečenih nekaj referatov manjšim književnostim, zlasti francoskim literarnim vplivom na madžarsko (Voltaire na Madžarskem), švedsko, portugalsko in celo moderno armensko slovstvo. Kljub temu pa kongres ni prav uspel, niti ni odločilno učinkoval na nadaljnji razvoj primerjalne vede. Pičlo število udeležencev, med katerimi ni bilo niti najznačilnejših nemških komparativistov, dasi so bile zastopane Anglija, Amerika, Italija, Švedska in druge države, popolno nezanimanje za slovanske literature, o katerih ni bilo niti enega predavanja, nesoglasje glede teorije in metode so bili dovolj tehtni vzroki, ki so zmanjšali pomen tega kongresa.

6 Dokončno metodološko zasidranje primerjalne literarne zgodovine v 20. stoletju. – »Journal of Comparative Literature« v Ameriki. – Druga generacija komparativistov v Franciji. Delo in znanstveni nazori F. Baldenspergerja in P. Hazarda. – »Revue de littérature comparée.« – Paula Van Tieghema teorija o obči literarni zgodovini. – Stolice za primerjalno vedo v Franciji

[46] Vsestransko se je primerjalna literarna zgodovina izpopolnila in metodološko trdno zasidrala šele v 20. stoletju. Nova doba ni poglobila in preustvarila le teoretičnih izsledkov Posnetta, Brunetièra, Kocha, Texta, Betza in drugih, temveč je tudi jasno začrtala področje primerjalne literarne zgodovine in podala njene znanstvene naloge. Raznovrstne razprave so pokazale že več kritične prodirnosti in zgodovinske temeljitosti, kar pa se je od leta do leta vedno bolj stopnjevalo. V literarni teoriji so se pojavljale širše perspektive, obenem pa tudi natančnejše razlage primerjalnih problemov, kar je vsekakor dokončno utemeljilo novo vedo.

[47] V Nemčiji so R. M. Meyer, E. Elster, E. Kühnemann, E. Beil in drugi razmišljali pretežno le o svetovni literaturi in njeni vlogi v nemški kulturi (Meyer, Bartels), a so obenem razpravljali o primerjanju samem.‌13 13R. M. Meyer, Die Weltliteratur und die Gegenwart (»Deutsche Rundschau«, 1900). – E. Elster, Weltliteratur und Literaturvergleichung (»Archiv f. d. Studium d. neueren Sprachen und Literaturen«, zv. 107., 1901). – R. M. Meyer, Die Weltliteratur im 20. Jahrhundert vom deutschen Standpunkt aus betrachtet. Berlin, 1913. – E. Kühnemann, Zur Aufgabe der vergleichenden Literaturgeschichte (»Zentralblatt für Bibliothekswesen«, 1901. – E. Beil, Zur Entwicklung des Begriffs der Weltliteratur; Leipzig, 1915. V Italiji je skušal teoretično opredeliti novo smer Benedetto Croce v članku La »letteratura comparata«, poudarjajoč ob njenem tematološkem in vplivnem vidiku zlasti njeno osrednje mesto v svetovni kulturi.‌14 14B. Croce je pisal o primerjalni literaturi že leta 1903. in 1904. Glej časopis »La critica«. – Glej še op. 1‌ v tem poglavju (§ 11‌).

[48] V časopisu Journal of comparative Literature, ki so ga začeli izdajati leta 1903. ameriški znanstveniki v New-Yorku (G. E. Woodberry, J. B. Fletcher in J. E. Spingarn), je spregovoril o primerjalni vedi G. E. Woodberry.‌15 15F. L. Schoel. Littérature comparée et Littérature générale aux États-Unis (»Études françaises«, 1925). Razprave v tej znanstveni reviji, ki je, žal, prekmalu prenehala izhajati, so bile že moderno usmerjene, kar je za razvoj primerjalne literarne zgodovine v Ameriki zelo pomembno. – Polagoma je v tej dobi prodirala nova zgodovinska veda tudi že med Slovane, ki pa so se začeli z njo koreniteje ukvarjati šele po svetovni vojni.

[49] Največ uspehov je imela primerjalna literarna zgodovina brez dvoma v Franciji, ki je še danes vodilna v tej stroki.

[50] Naslednik Josepha Texta na lyonski univerzi, bivši profesor pariške Sorbonne, sedaj profesor v Ameriki, Fernand Baldensperger, ni prenovil le literarne teorije, ampak je s svojimi znanstvenimi spisi vplival tudi na mnoge tuje komparativiste. Danes je poleg Paula Hazarda in Paula Van Tieghema gotovo najznačilnejši predstavnik nove vede. Uvedel je hkrati s svojimi sodobniki v primerjalno razpravljanje moderno znanstveno erudicijo in podrobno analizo dejstev, brez katere je vsaka zgodovinska sinteza dvomljiva, sprožil natančno kritično presojanje mednarodnih odnosov in vplivov, za kar ni imela prejšnja doba pravega smisla, ter načel najrazličnejša metodološka vprašanja. Pomembna je zlasti njegova knjiga o Goetheju v Franciji (Goethe en France, 1904), v kateri je do potankosti preiskal vpliv in odnose velikega Nemca do novejše francoske literature. Tu je tudi opozoril na važnost natančne znanstvene dokumentacije primerjalnega raziskovanja, ki mora temeljiti na neizpodbitnih dejstvih in vsestranski predmetni realnosti. Manjše razprave o mednarodnih vplivih je zbral leta 1907. v knjigi Études d'histoire littéraire, v dveh obsežnih knjigah pa je leta 1925. proučil tuja idejna valovanja v francoski emigraciji (Le mouvement des idées dans l'émigration française). Dve leti nato je podal Balzacovo literarno obzorje (Orientations étrangères chez H. de Balzac), iz katerega se dá šele povsem razložiti umetnost tega svojevrstnega Francoza.

[51] Različne Baldenspergerjeve razprave, raztresene po francoskih in tujih revijah, ne kažejo le izredne avtorjeve razgledanosti, ampak tudi njegovo znanstveno temeljitost, idejno prodirnost in zgodovinsko doslednost. Izhodišče Baldenspergerjevega proučevanja so predvsem zapadne literature, dasi se je nekajkrat dotaknil tudi Slovanov in severnih narodov. O primerjalni teoriji je izpregovoril že leta 1901., o literarnem kozmopolitizmu, mednarodnih intelektualnih stikih, o mejah narodne in splošne literature pa leta 1913. v zanimivi, široko zamišljeni knjigi La littérature (Création, succès, durée). Dosedanja metodološka in teoretična prizadevanja o primerjalni literarni zgodovini pa je kritično ocenil in z osebnimi izsledki dopolnil v idejnem uvodniku k prvi številki časopisa »Revue de littérature comparée« leta 1921.‌16 16F. Baldensperger, La littérature comparée (»Bulletin des Amis de l'Université de Lyon«, 1901). – F. Baldensperger, Littérature comparée: le mot et la chose (»Revue de littérature comparée«, 1921).

[52] Za proslavo njegove šestdesetletnice so mu leta 1930. posvetili domači in tuji tovariši in učenci almanah razprav Mélanges d'histoire littéraire générale et comparée, pri katerem je sodelovalo dva in šestdeset znanstvenikov najrazličnejših narodov ter s tem vsestransko dokazalo pomen primerjalne vede, a tudi vrednost Baldenspergerjevega znanstvenega dela.

[53] Moderna prizadevanja pa je še bolj poglobil profesor za primerjalno literarno zgodovino na pariškem Francoskem kolegiju, Paul Hazard‌17 17Podrobno študijo o Hazardu glej: A. Ocvirk, Paul Hazard o primerjalni literaturi (LZ, 1933). Njegovi spisi se odlikujejo po vestnem uporabljanju znanstvenega gradiva, po jasni, sintetični obdelavi problemov, po močni idejnosti, svežem izrazu in oblikovni dognanosti. Njegova temeljita doktorska teza o vplivu francoske revolucije na italijansko literaturo (La Révolution française et les Lettres italiennes, 1910), ki je znanstven zgled za tovrstna primerjalna obravnavanja, je do najmanjših podrobnosti domišljena in podprta tudi z arhivalnimi, časopisnimi in korespondenčnimi viri. Z ostroumno izvedeno zgodovinsko primerjavo kulturnega življenja obeh narodov v isti dobi ni avtor pokazal le njunih medsebojnih odnosov, pač pa tudi moč in posledice francoskega vpliva na razvoj miselnosti, življenja in književnosti v Italiji. Poleg biografij o Leopardiju (1913) in Stendhalu (1917), v katerih je Hazard orisal tudi njun evropski pomen in vpliv, je izdal še knjigo o Cervantesovem Donu Quijotu (1931). Tu tvori središče primerjalnega raziskovanja znamenita španska umetnina in še posebej njena usoda pri raznih narodih. Leta 1932. je nato objavil sintetični očrt otroške literature v Evropi (Les livres, les enfants et les hommes, 1932), kjer razpravlja predvsem o zapadnih otroških pesnitvah. Monumentalno pa je zlasti njegovo široko zasnovano delo o krizi evropske zavesti ob koncu 17. in začetku 18. stoletja (La Crise de la conscience européenne, 1680–1715), ki je izšlo leta 1935. v dveh debelih zvezkih skupno s posebnim bibliografskim dodatkom, v katerem navaja vire, opombe in opozorila. Sintetični oris dobe je Hazard izvedel z natančnim analitičnim proučevanjem mednarodnih vplivnih valovanj v takratni miselnosti, filozofiji, religioznih debatah in razpravljanju, z vestnim poglabljanjem v pravna, socialna, moralna, znanstvena in zgodovinska prizadevanja takratne zapadne Evrope, podajajoč dokončne sintetične zaključke o vseh gibanjih istodobnega evropskega duševnega izživljanja.

[54] Idejno je P. Hazard dosleden nasprotnik tematologije, folklore in primerjanja samega, ker vse te smeri nimajo po njegovi sodbi prave literarnozgodovinske podlage. V kritičnem pretresu novejših knjig s področja primerjalne literature (Les récents travaux en littérature comparée; Essai de classification) je že leta 1914. očrtal podrobno metodologijo internacionalnih vplivov, s katerimi naj se nova veda predvsem ukvarja.‌18 18Razprava je izšla v časopisu »Revue universitaire« leta 1914. – Glej še: P. Hazard, La classification des travaux en littérature comparée (»Revue universitaire«, 1913). – P. Hazard, Sur la littérature comparée (Lettre à un étudiant tcheque) (»L' Europe centrale«, 1931). Primerjalna literatura je zgodovinska veda, zato mora biti stvarna, njeni sklepi morajo temeljiti na dejstvih, skratka biti mora vsestransko znanstvena. Spisi profesorja Hazarda dokazujejo, kako so na videz tudi najneznatnejši izsledki bistveno važni za doumevanje obsežnosti velikih idej, dob in osebnosti, a obenem, kako notranje globoko so evropski narodi med seboj zvezani.

[55] Tudi v drugi smeri je delo obeh komparativistov, Baldenspergerja in Hazarda, izredno pomembno. Leta 1921. sta namreč osnovala poseben znanstveni četrtletnik za primerjalno literarno zgodovino Revue de littérature comparée, ki ga hkrati skupno vodita. Ta revija ni danes le edini časopis za novo stroko na svetu, temveč je tudi urejevana po najnovejših znanstvenih načelih in prekaša po razporedbi tvarine, tehtovitosti in širini problemov vse dosedanje poskuse na tem področju. Ob razpravah, ocenah in podrobnih dokumentacijah je za znanstvenika izredno važna redna bibliografija, kjer najde najnovejše podatke o primerjalnih publikacijah na svetu. Poleg revije pa izdajata za celotnejša sintetična obravnavanja in doktorske teze še posebno knjižno zbirko (Bibliothéque de la Revue de littérature comparée), ki je leta 1935. dosegla že sto sedmi zvezek. Pri njej sodelujejo mnogi znanstveniki najrazličnejših narodov, tudi Slovani, dasi prevladujejo Francozi in Angleži.

[56] Tretji predstavnik francoske primerjalne znanosti je docent na pariški Sorbonni, Paul Van Tieghem. Leta 1917. je objavil doktorsko tezo o Ossianovem odmevu in njegovi usodi v Franciji (Ossian en France), v kateri je od vseh plati objasnil ta važni literarnozgodovinski problem. V teoriji je pristaš obče literarne zgodovine (»l' histoire générale de la littérature« ali »litterature generale«), ki jo je skušal opredeliti kot posebno znanstveno smer s posebnimi nalogami in metodo najprej v razpravi La synthèse en histoire littéraire: littérature comparée et littérature générale, leta 1920.,‌19 19Članek je izšel v »Revue de Synthèse historique« leta 1920. – Glej še P. Van Tieghema razpravo La notion de littérature comparée (»Revue du Mois«, 1906). a nato v knjigi o primerjalni teoriji leta 1931. Ob primerjalni literaturi, ki se po njegovem mnenju ukvarja pretežno z odnosi med dvema književnostima, dvema knjigama ali osebnostima – kar pa nikakor ni povsem točno, saj je to le ena njenih smeri – naj bi stremila splošna literarna zgodovina za celotno evropsko sintezo, upoštevajoč pri tem čim več književnosti, pisateljev in del. Ta Van Tieghemova zamisel ne prinaša v bistvu nič novega in vzbuja utemeljene pomisleke glede na opredelitev take znanstvene smeri, ki naj bi bila docela zgolj sintetična. Povsem nepotrebno pa je tudi ločiti primerjalno literarno zgodovino od splošne literarne zgodovine, saj temeljita obe na istih idejnih in teoretičnih osnovah. Iz področja splošne literarne zgodovine je nastalo Van Tieghemovo delo o zgodnji evropski romantiki (Le Préromantisme; Études d' histoire littéraire européenne, dva zvezka, 1924 in 1930) in mimo drugih spisov zlasti pregled evropske literature izza renesanse (Précis d' histoire littéraire de l' Evrope depuis la Renaissance, 1925), ki pa je navzlic zanimivim sintetičnim vidikom na mnogih mestih precej površen, metodološko premalo dognan in poln neopravičljivih pomanjkljivosti. S to knjigo je avtor jasno dokazal, kako tvegani so vsi splošni orisi vse dotlej, dokler niso do najmanjših podrobnosti razložena mednarodna gibanja pri vseh narodih. Neprimerno večjo zaslugo pa si je pridobil s prvo teoretično in metodološko knjigo o primerjalni literarni zgodovini (La Littérature comparée, 1931). – Posnettov spis nikakor ne spada v ta okvir, ker je splošno teoretičen. V njem je sistematsko obdelal osnovne probleme te stroke, pokazal njen razvoj predvsem v Franciji, ugotovil njena znanstvena izhodišča in zgodovinska načela.‌20 20Glej še kratko opombo o tej Van Tieghemovi knjigi: F. Baldensperger, A propos d'un récen t »precis« de littérature comparée (»Revue de littérature comparée«, 1933, 188). Kljub poglavju o splošni literaturi, ki občutno moti, je njegovo delo pomembno dopolnilo k dosedanjim zgolj revialnim teoretičnim prizadevanjem, saj obravnava domala vse, kar spada v primerjalno literarno področje.

[57] Poleg Baldenspergerja, Hazarda in Van Tieghema pa je v Franciji še vse polno komparativistov, ki delujejo pretežno na univerzah. Profesor za primerjalno vedo v Strasbourgu H. Tronchon se ukvarja zlasti z literarnimi odnosi med Nemci in Francozi, J.-M. Carré, profesor na univerzi v Kairu, je objavil tehtno knjigo o Goetheju v Angliji (Goethe en Angleterre, 1920), a G. Bianquis je izdala zanimivo delo o Nietzscheju v Franciji (Nietzsche en France, 1929). Na širših perspektivah sloni spis L. Reynauda o kulturnem vplivu Nemčije na Francijo v 18. stoletju (L'influence allemande en France au XVIII^e au XIX^e siècle, 1922) in prav tako njegova študija o angleških in germanskih virih v romantiki. Ne smemo pozabiti tudi preosnovalca moderne francoske literarne zgodovine, Gustava Lansona, ki je prodirno razmišljal o tujih vplivih na francoskega duha.‌21 21G. Lanson, La fonction des influences étrangères dans le développement de la littérature française (»Revue des Deux Mondes«, 1917). – O vplivih govori tudi L. Cazamian v razpravi Quelques reflexions sur les problèmes d'influence (»Revue germanique«, 1921). O raznih idejnih prizadevanjih sodobne francoske literarne zgodovine pa razpravlja G. Rudler v knjigi Les techniques de la critique et de l'histoire littéraire en littérature française moderne (Oxford, 1923), v kateri je odmenil obsežno poglavje tudi primerjalni vedi in njenim problemom.

[58] Primerjalna literarna zgodovina je že precej časa poseben učni predmet na univerzah v Lyonu (1896), na pariški Sorbonni (1910), v Strasbourgu (1919), na Francoskem kolegiju, kjer se je otvorila posebna stolica za novo vedo s P. Hazardom leta 1925., in v Lilleu, kjer so izza leta 1930. redni primerjalni kurzi o francosko-angleških in francosko-poljskih literarnih odnosih. Na Sorbonni in v Strasbourgu sta razen tega še posebna instituta za primerjalno literaturo s knjižnicama in bibliografskimi kartotekami.‌22 22O strasbourškem institutu za primerjalno literarno zgodovino je napisal poseben članek H. Tronchon. L'Institut des litt. modernes comparées de l'Universitée (»Bull. de la Faculté des lettres de Strasbourg«, 1926). – O problemu primerjalne literature na univerzah govori J. Roger Charbonnel v članku Le comparatisme et l'extension universitaire (»Revue internationale de l'Enseignement«, 1920).

7 Primerjalno proučevanje književnosti v Nemčiji. Zavrnitev Petersonovih ugovorov. – Teoretične študije o primerjalnih problemih pri Nemcih. – Strichovo tolmačenje svetovne literarne zgodovine. – Italijanski komparativist A. Farinelli in njegovo delo. – Sodobno upoštevanje primerjalne vede pri raznih evropskih narodih in v Ameriki. – Delovanje »Mednarodne komisije za novejšo literarno zgodovino«

[59] V Nemčiji je odpor do primerjalne literarne zgodovine kot posebne vede še vedno precej močan, čeprav so tam mnogi znanstveniki odločni zastopniki nove zgodovinske panoge in čeprav izhaja leto za letom več primerjalnih razprav, disertacij in knjig. Ugovori J. Petersena, ki jih je sprožil leta 1928. v razpravi Nationale oder vergleichende Literaturgeschichte? se nanašajo predvsem na sinteze iz svetovne literature, na folklorne in tematološke probleme, ki jih je dandanes že tudi primerjalna literatura pretežno izločila iz svojega področja.‌23 23Razprava je izšla v časopisu »Deutsche Vierteljahrschrift für Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte« (VI, 1927). – O primerjalni vedi pa govori J. Petersen tudi v knjigi Literaturgeschichte als Wissenschaft (Heidelberg, 1914). Avtor je v razpravi priznal, da je možna splošna sinteza literarnih gibanj pri narodih, ki so živeli v tesnih medsebojnih stikih, da so vplivi zgodovinska dejstva, in je s tem morda nehote potrdil osnovno izhodišče primerjalne znanosti. A tudi pesnike vrednoti Petersen z izvennarodne perspektive, čeprav samo v kulturnoduhovnem smislu. »Duševni velikani«, piše, »so osebnosti v narodni literaturi, predstavniki svojih narodov v mednarodni kulturni skupnosti, v svetovni literaturi pa so vidci človeštva, kakor jih je imenoval Dilthey, utelešene ideje.«

[60] Zastopnik nove smeri v nemški slovstveni zgodovini, Eduard v. Jan, je v razpravi Französische Literaturwissenschaft und vergleichende Literaturbetrachtung nakazal glavna načela primerjalne literature.‌24 24»Germanisch-Romanische Monatsschrift«, 1927 (305–317). Poudaril je zlasti njen evropski vidik in splošno proučevanje idejnih, oblikovnih in snovnih vplivov, kakor so se razvojno javljali. K. Vossler je pri svojih bremenskih predavanjih o romanskih kulturah in nemškem duhu (Die romanischen Kulturen und der deutsche Geist; Munchen, 1926) uporabljal primerjalno metodo, ko je govoril o posebnostih francoskega in nemškega nacionalizma in o literarnih stikih med obema narodoma. Prav tako tudi delno O. Walzel v knjigi o oblikovno-stilnih literarnih problemih Gehalt und Gestalt (1923). G. Simmel, R. Unger, M. Koschwitz, K. Vossler in drugi so teoretično razmišljali o primerjalni znanosti, medtem ko razpravlja o njej W. Dobbek v zvezi z nemškim šolskim poukom.‌25 25G. Simmel, Logos III, 1912. – R. Unger, Aufsätze zur Prinzipienlehre der Literaturgeschichte (Berlin, 1929). – M. Koschwitz, Die Revolution in der deutschen Literaturwissenschaft; Berlin, 1926. – K. Vossler, Nationalliteratur und Weltliteratur (»Zeitwende«, 1928). – Wilh. Dobbek, Vergleichende Literaturbetrachtung im deutschen Unterricht (Leipzig, 1927). – O. Walzel, Zusammenhänge in der Weltdichtung (»Neophilologus«, XVII, 1932) – S. v. Lempicki, Vergleichende Literaturgeschichte (Glej: »Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte«, lIl, 1928/29).

[61] Najrajši se Nemci ukvarjajo s svetovno literaturo, saj izhajajo pri njih neprestano najrazličnejše knjige s tega področja, ki pa niso vedno niti po metodi niti po zasnovi primerjalnozgodovinsko zasnovane. Meyer, Bartels, Wiegler in drugi so skušali v uvodih k svojim delom podati glavna načela takih širših sintez, a niso pri tem pokazali trdnejših znanstvenih temeljev. Petersenovi pomisleki o možnosti sistematične obdelave universalne literature so vsekakor tehtni, čeprav morda preaprioristični. O razvoju ideje svetovne literature v zvezi z Voltairovo osebnostjo razmišlja E. Merian-Genast, posebno knjigo o istem problemu v zvezi z Goethejem pa je napisal Th. Frühm.‌26 26E. Merian-Genast, Voltaire und die Entwicklung der Idee der Weltliteratur (»Romanische Forschungen«, herausg. von Rud. Zenker; 40. Bd., 1927). – Th. Frühm, Gedanken über Goethes Weltliteratur (Leipzig, 1932).

[62] Najpomembnejši je gotovo Fritz Strich, čigar idejna razglabljanja o mednarodnem pomenu pesništva in stilov so polna globine in novih izsledkov. Že v knjigi Deutsche Klassik und Romantik (München, 1924) odkrijemo tehtne primerjalne zaključke, zlasti pri vzporejanju nemške in francoske romantike. O evropski stilni enotnosti, o medsebojni povezanosti novejših književnosti, o Goethejevem pojmovanju svetovne literature (Goethes Idee einer Weltliteratur) razpravlja podrobno v zbirki znanstvenih esejev Dichtung und Zivilisation (1928), kjer je tudi idejno osvetlil temeljna vprašanja mednarodnega duševnega soustvarjanja. V razpravi Weltliteratur und vergleichende Literaturgeschichte je leta 1930. izpovedal svoj nazor o primerjalni literarni zgodovini in predlagal namesto dosedanjega naziva za tovrstna proučevanja naziv »svetovna literarna zgodovina« (Weltliteraturgeschichte).‌27 27Razprava je izšla v zborniku »Philosophie der Literaturwissenschaft« (herausg. von E. Ermantinger, Berlin, 1930). V nasprotju s tistimi, ki imajo za svetovno literaturo vse, karkoli je človeštvo doslej napisalo, poudarja Strich načelo vrednotenja. Svetovnopomembna je tista književnost, ki je ustvarila narodno samosvoje, a obenem občečloveške vrednote, ki je segla preko mej svoje domovine in učinkovala tudi na okolico. »Tako bi lahko sledili«, sklepa, »rasti svetovne literarne zgodovine, naj jo pojmujemo v tem ali onem smislu, preko vseh dob, duševni zgodovini človeštva pa bi bilo zlasti v prid, če bi skušali v celoti prikazati, v katerih trenutkih, na kakšen način in iz kakšnih razlogov so si osvojila svet večna in za vse narode veljavna dela, kdaj so izginila in se nato znova pojavila, kakšne vse oplajajoče učinke so imela in kako se je ob neprestanem dotoku novih narodov in njih umetnin razvojno oblikoval človekov duševni obraz.«

[63] Primerjalna literarna zgodovina je v zadnjih desetletjih pri vseh narodih tako napredovala, da je spričo obsežnega in raznovrstnega znanstvenega gradiva podroben pregled izredno težaven, zlasti pa neizvedljiv v tem kratkem zgodovinskem orisu.

[64] Med mnogimi italijanskimi komparativisti je brez dvoma najznačilnejši Arturo Farinelli, čigar izredna razgledanost in idejna prodirnost se vidita iz vsakega njegovega spisa. Ukvarja se z literarnimi odnosi med Italijo in Španijo (Italia e Spagna, 1929), med Italijo, Nemčijo, Francijo in Nizozemsko ter je napisal obsežno delo o romantiki pri romanskih narodih. (Il romanticismo nel Mondo latino, 1927). Važna so tudi njegova teoretična razmišljanja, predvsem o svetovni literaturi (Il sogno di una letteratura »mondiale«, 1925).‌28 28V nemščini je izšla knjiga A. Farinellija Aufsätze, Reden und Charakteristiken zur Weltliteratur, ki ji je napisal uvod Max Koch (Leipzig, 1925). Farinellijev vpliv na novi rod italijanskih znanstvenikov je močan in njegovo delo je evropsko pomembno, saj obravnava odnose med vsemi največjimi evropskimi slovstvi. Ob Crocejevi jasni opredelitvi primerjalne vede so Farinellijevi spisi trdni temelji za nadaljnji razmah primerjalne literarne zgodovine v Italiji, ki se je precej časa upirala novi smeri. Tudi pretežni del angleških literarnih zgodovinarjev (H. Herford, G. Robertson, E. Bullough in drugi) posveča veliko pozornost primerjalnim problemom in svetovnim intelektualnim razgledom. – V Ameriki so osnovali že leta 1899. posebno knjižico za primerjalno literaturo, ki pa se je po letu 1912. pretvorila v časopis za angleško in primerjalno književnost (Studies for English and Comparative Literature). O razvoju primerjalne vede v Združenih državah ameriških je napisal leta 1925. F. L. Schoell poseben pregled, J. Campbell pa je naslednjega leta teoretično razmišljal o njej (What is Comparative Literature?).‌29 29Glej opombo‌ v § 55‌. Campbell je objavil svoj članek v zborniku »Essays in memory of Barrett Wendell« leta 1926.

[65] V Španiji, na Danskem, Švedskem, Madžarskem (Hankis), Holandskem (Kalif) in drugod se primerjalna znanost vedno bolj upošteva. Nujno bi bile potrebne podrobne študije, ki bi pokazale, kako se je nova stroka udomačila pri raznih narodih, kakšne probleme je sprožila, kako jo pojmujejo in kakšen uspeh je imela. Tako je B. Munteano spretno očrtal leta 1931. v časopisu »Revue de littérature comparée« razvojno pot primerjalne vede v Romuniji, označil njene predstavnike in njihova važnejša dela.‌30 30B. Munteano, La littérature comparée en Roumanie (»Revue de littérature comparée«, 1931, 515–535). Na podlagi takih razprav bo šele mogoč sintetičen pregled sodobnega stanja primerjalne literarne zgodovine v Evropi in na svetu.

[66] Razen tega bi bila tudi nujno potrebna splošna bibliografija, ki bi izpopolnila dosedanjo Baldenspergerjevo izdajo »Betza« in upoštevala vsaj vse evropske narode. Na šestem mednarodnem kongresu za zgodovinske vede v Oslu leta 1928. se je osnovala posebna »Mednarodna komisija za novejšo literarno zgodovino«, ki je sprejela v načrt objavo kronološko urejenega »internacionalnega literarnega seznama«, ki pa doslej še ni izšel. Ta bibliografija naj bi obsegala, kakor piše Van Tieghem, vse publikacije od 15. stoletja do danes, obenem pa tudi genezo vseh del, razne bibliografske, zgodovinske in socialne podatke o njih, skratka vse, kar je vplivalo na njih postanek in kompozicijo. Na sedmem kongresu v Varšavi leta 1933. je P. Van Tieghem že poročal o prvem zvezku tega dela, ki bo obravnaval dobo od leta 1450. do 1599. S povsem metodološkimi problemi pa se je ukvarjal prvi mednarodni kongres za literarno zgodovino leta 1931. v Budimpešti, kjer je bila primerjalna literatura v ospredju vsega zanimanja.‌31 31Glej poročila o kongresih: P. Van Tieghem, Le premier Congrès international d'histoire littéraire et la crise des méthodes (»Mod. philology«, 1931). – Le premier Congrès international d'histoire littéraire (»Revue de litt. comparée« 1931, 536). – P. Van Tieghem, La littérature comparée au Congrès de Varsovie (»Revue de littérature comparée«, 1934, 214–217).

8 Primerjalna literarna zgodovina pri Slovanih: A. Veselovski, M. Murko. – Tuji slavisti. – Teoretični problemi sintetičnega obravnavanja slovanskih književnosti: A. Brückner. – Metodološki očrt primerjalnega raziskovanja literarnih odnosov med Slovani in Germani: K. Bittner. – Primerjalna stroka pri Rusih, Poljakih, Čehih, Bolgarih, Srbih in Hrvatih. – Primerjalni problemi v slovenski literarni zgodovini: I. Prijatelj, F. Kidrič

[67] Slovani smo se pričeli temeljito ukvarjati s primerjalno literarno zgodovino prav za prav šele po svetovni vojni, dasi se javljajo prvi poskusi v tej smeri že proti koncu 19. stoletja. Razprave ruskega literarnega zgodovinarja Alekseja Veselovskega o »literarnih odnosih med vzhodom in zapadom« (1872), o vplivu nemške drame na starejše rusko dramatično ustvarjanje (spis je izšel leta 1875. tudi v nemščini z naslovom Deutsche Einflüsse auf das alte russische Theater von 1672–1756) in o zapadnih vplivih na novejšo rusko literaturo so kljub metodološkim pomanjkljivostim važni začetki na tem področju. Dunajski slavist Jagić govori že leta 1867. v oceni Jirečkove knjige »Rukověť k dějinam literatury česke« o širših zgodovinskih vidikih pri obravnavanju starejše češke literature, zlasti o upoštevanju »istodobnih pojavov v zapadni Evropi, a predvsem v Nemčiji«, češ da brez teh vzporednih izsledkov ne moremo niti za ped dalje v doumevanju literarnega snovanja Čehov.‌32 32Glej: »Archiv für slav. Philologie«, 1867. Na ta važni Jagićev citat je opozoril I. Hergešić v svoji knjigi o primerjalni literaturi (str. 37). Glej op. 41‌ v tem poglavju (§ 94‌). Tako je objavil leta 1897. Jagićev učenec in dolgoletni profesor za slovanske literature v Pragi, Matija Murko, knjigo o nemških vplivih na začetke češke romantike (Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik), kjer je skušal pokazati literarne stike dveh sosednih narodov. Tudi razne folklorne in primerjalno-filološke študije, ki so se v tej dobi vedno bolj množile in se še danes precej čislajo, so pospeševale razumevanje za splošna literarnozgodovinska razglabljanja.

[68] Teoretične in metodološke razprave o primerjalni literarni zgodovini pa so se začele pojavljati šele v novejši dobi, ko je tudi pri drugih narodih naraslo zanimanje za Slovane. Ni dvoma, da smo bili vse do dvajsetega stoletja v Evropi neopravičeno zapostavljeni in da so nas razne svetovne literature kaj rade prezirale ali pa le nekritično in pomanjkljivo omenjale. Porast slavističnih študij v Nemčiji, Franciji, Italiji in Angliji, vznik znanstvenih in kulturnopolitičnih časopisov, ki imajo namen, razpravljati o starejših in novejših literarnih pojavih pri Slovanih, je dosedanji položaj temeljito izpremenil. Že Angelo de Gubernatis je v 19. stoletju v svojem časopisu »Revue internationale« posvečal veliko pažnjo ruski, poljski, češki in celo hrvaški in srbski literaturi ter objavljal poleg daljših člankov redna literarna pisma iz Petrograda, Prage, z Dunaja, iz Belgrada in od drugod.

[69] Tuji znanstveniki se danes ne poglabljajo le v slovansko jezikoslovje in literarno zgodovino, temveč primerjalno obravnavajo stike slovanskih narodov z Evropo, ugotavljajo splošno vrednost naših velikih pisateljev in njih vplivno pomembnost ter jim skušajo obenem določiti mesto v svetovni literaturi. O francosko-poljskih literarnih odnosih razpravlja Schoell, ki je velik popularizator L. Reymonta med Francozi. Profesor v Gradcu J. Matl se ukvarja najrajši s srbohrvaško književnostjo, raziskuje odmev Goetheja pri južnih Slovanih in pomen nemškega vpliva za nastoj južnoslovanskih kultur. Italijanski slavist Giovanni Maver je proučil usodo Leopardija pri Hrvatih in Srbih, A. Cronia pa vpliv italijanske renesanse na staro dalmatinsko književnost. Velike ruske pisatelje Dostojevskega, Tolstega, Turgenjeva in Čehova primerja s francoskimi in nemškimi naš rojak Janko Lavrin, profesor za ruski jezik in rusko literaturo na univerzi v Nottinghamu. Posebno številko je posvetila srednji Evropi leta 1934. »Revue de littérature comparée«, kjer smo bili med Poljaki, Čehi, Bolgari, Srbi in Hrvati zastopani tudi Slovenci. Kako se je dandanes razvila med Slovani komparativna panoga, je zlasti pokazal mednarodni kongres za historične vede v Varšavi leta 1933., kjer so znanstveniki načeli vse polno takšnih zgodovinskih vprašanj.

[70] Važen problem sintetičnega obravnavanja slovanskih literatur je sprožil pred nekaj leti Poljak Aleksander Brückner v razpravi Geschichte der slavischen Literaturen (1932), kjer je zlasti opozoril na disparatnost skupnega literarnega razvoja, na razcepljenost in odtrganost.‌33 33»Slavische Rundschau«, 1932, str. 1–10. Avtorju moramo gotovo pritrditi, da je kaj težavno očrtati zgodovino slovanskih književnosti z enotnega razvojnega vidika, saj ga niti ne moremo vselej ugotoviti, in da so takšna dela pretežno neorgansko sestavljena. Njegov sklep, da ni mogoče primerjalno proučevati odnosov med slovanskimi narodi, pa je docela neutemeljen. Komparativist ne išče namreč podobnosti in analogij, temveč skuša dognati predvsem mednarodne vplivne stike, ki so bili med Slovani zlasti v 19. stoletju precej živahni. Ni dvoma, da je izvedljiva res podprta literarna sinteza najbolj v evropskem okviru, toda podrobnih analitičnih študij nikakor ne smemo zanikati.

[71] O metodoloških problemih primerjalne literarne zgodovine pri Slovanih je napisal posebno študijo A. Eckhardt (Méthodes et problèmes de la littérature comparée dans l'Europe centrale), ki je o tem predmetu govoril tudi na kongresu v Varšavi.‌34 34»Bulletin of the International Committee of historical Sciences, 1932. Konrad Bittner, ki je že raziskoval učinek Herderjeve zgodovinske filozofije na glavne slovanske narode, je leta 1935. nakazal metodološka načela za primerjalno raziskovanje odnosov med Germani in Slovani (Methodologisches zur vergleichenden germanisch-slavischen Literaturwissenschaft), kjer se je zlasti ogreval za vplivna, a tudi tematološka razpravljanja.‌35 35»Germanoslavica«, III., 1935, (str. 1–18, 241–276). Čeprav je njegov članek skoraj preveč idejno teoretičen, vendar je v njem mnogo opozoril, ki pojasnjujejo pojem, namen in naloge primerjalne literarne zgodovine.

[72] Obenem z oblikovnimi problemi, s katerimi se je začela povojna Rusija izredno ukvarjati (Viktor Šklovskij, Boris Eichenbaum in drugi), je uspešno napredovala tudi primerjalna veda. Lunačarskij ni napisal le zgodovine zapadnoevropskih literatur (Istorija zapadnoevropskih literatur v ee važnejših momentah, 1930), nego tudi niz komparativnih razprav, kjer je skušal uvesti v literarno zgodovino materialistično-dialektično metodo.‌36 36A. Lunatcharsky, La méthode du matérialisme dialectique dans l'histoire de la littérature (»Bulletin of the International Committee of historical Sciences«, 1933). W. Scott v Rusiji, Dickens v delu Dostojevskega, ruska literatura v Španiji, Puškin in Evropa, Heine v Rusiji (A. Fedorov), Turgenjev in Italija (I. M. Grevs), Lamartine v Rusiji (N. Surin), Schiller in Lermontov, Hercen in Proudhon, Tolstoj in sveto pismo itd. so problemi, o katerih z uspehom razpravljajo sodobni ruski znanstveniki. Značilna je zlasti knjiga V. Žirmunskega Bairon i Puškin (Leningrad, 1924), v kateri se avtor omejuje predvsem na primerjalno analizo forme.

[73] Tudi Poljaki ne zaostajajo za Rusi, saj se pri njih kopičijo od leta do leta nova primerjalna dela. Najbolj je morda raziskan Mickiewicz, bodisi v odnosu do evropske romantike (S. Szypotawski, Mickiewicz et 1e romantisme; Paris, 1923) bodisi v odnosu do svetovne literature (M. Kridl). Načeta so tudi vprašanja o stikih poljske književnosti s francosko, nemško, angleško, špansko, rusko in češko. O petrarkizmu v poljski poeziji 16. stoletja je napisal podrobno delo M. Brahmer (1927), M. Szyjkowski je preiskal odmev gesnerizma v zgodnji poljski romantiki, T. Grabowski pa je skušal nakazati problem sinteze v novejši literarni vedi (Wstep do nauki literatury, 1927; Próba syntezy nowej nauki o literaturze, 1933).

[74] Pri Čehih je zlasti veliko zanimanje za folkloro, a tudi za zgodovino slovanskih literatur. V obsežnem delu profesorja Jana Machala, avtorja obširne zgodovine slovanskih literatur (Slovanské literatury, 1922–1929), naletimo predvsem na poglabljanje v slovansko bajeslovje (Nàkres slovanského bájeslovi, 1891).‌37 37Glej: Sborník prací, věnovaných prof. Dru. Janu Máchalovi (Praga, 1925). Tu je objavljena natančna bibliografija Máchalovih spisov. V isti smeri delujeta tudi profesorja Matija Murko in Vaclav Tille, medtem ko je skušal podati Frank Wollman modernejšo primerjalno sintezo slovanskih književnosti (Slovesnost Slovanů, 1928). V podrobnih razpravah o vplivu nemške literature na češko pa so tudi že očrtani literarni odnosi Čehov do Francije, Anglije, Italije in Slovanov.

[75] Pri Bolgarih je razpravljal o evropski renesansi v zvezi z domačo književnostjo J. Šišmanov, posebno knjigo o vplivu francoske literature na bolgarsko pa je predlanskim izdal v Parizu N. Dončev.

[76] Tudi pri Srbih in Hrvatih je v zadnjem desetletju primerjalna literatura močno napredovala. V Beogradu so imeli sicer stolico za svetovno literaturo že leta 1884., vendar je moderna znanstvena smer prodrla šele po svetovni vojni.‌38 38S. Novaković je že leta 1873. prevedel Scherrovo »Svetovno literaturo«, Marković pa leta 1932. Paula Van Tieghema »Pregled evropske literarne zgodovine« z dokaj nesodobnim uvodom o primerjalni literaturi B. Popovića. – Ivo Hergešić omenja v svoji knjigi Poredbena ili komparativna književnost še nekaj docela ponesrečenih poskusov v tej smeri: B. Petranović je izdal leta 1858. knjigo Istorija književnosti poglavitih na svjetu naroda od najstarijih vremena do sedanjega vjeka (Novi Sad), A. Miličević pa leta 1929. Kratak pregled kineske, indijske, vavilonske, misirske, arapske, perzijske, engleske i talijanske književnosti (Beograd), ki sta komaj omembe vredni. Nekoliko boljši od obeh je Vitezice Pregled svetske književnosti (Beograd, 1928). M. Trivunac in M. Ibrovac sta osnovala leta 1927. v Beogradu celo poseben časopis Strani pregled, ki naj bi objavljal razen prevodov tudi razprave iz primerjalne vede in razna vplivna raziskovanja. Njun poskus pa ni imel pravega uspeha in revija je že čez nekaj let prenehala izhajati. Z vidika primerjalne literature so plodnejše razprave o vplivih tujih pisateljev na srbsko in hrvaško književnost. Vl. Popović je raziskal v posebni knjigi odmev Shakespeara v Srbiji (London, 1928), M. Savković pa vpliv francoskega realizma na srbohrvaški roman (L'influence du realisme français dans le roman serbocroat; Paris, 1935). M. Marković je lansko leto objavil daljšo razpravo o Cervantesu v Jugoslaviji, kjer pa je predvsem obdelal odmeve velikega Španca pri Srbih in Hrvatih, dasi omenja nekajkrat mimogrede tudi Slovence.‌39 39M. Marković, Cervantes dans la littérature yougoslave (»Revue de litt. comparée«, 1934). – P. Popović in M. Ibrovac sta skušala podati kratko bibliografijo o francosko-jugoslovanskih stikih Essai de bibliographie française de la littérature yougoslave v reviji »Le Monde slave« leta 1931., ki pa je precej pomanjkljiva.

[77] Pri Hrvatih so že dokaj dobro raziskani italijanski vplivi na dalmatinsko renesanso, najsi bo na dubrovniške pesnike (J. Torbarina) ali pa tudi na druge dalmatinske sodobnike (M. Deanović).‌40 40M. Deanović, Les influences italiennes sur l'ancienne littérature yougoslave du littoral adriatique (»Revue de littérature comparée«, 1934). O primerjalni teoriji razpravlja Ivo Hergešić v knjigi Poredbena ili komparativna književnost (1932), v kateri pojasnjevalno tolmači glavna načela nove vede.‌41 41Izšlo v zbirki »Mala knjižnica Matice Hrvatske«. Nova serija, sv. 2. Zagreb, 1932. Pretežno se je avtor sicer oprl na ideologijo Paula Van Tieghema, zlasti v metodologiji, vendar je podal nekaj važnih opomb o Slovanih in ob kratkem spregovoril tudi o razvoju in nalogah komparativne vede pri Hrvatih.

[78] Slovenci smo se začeli zelo pozno zanimati za primerjalno vedo, čeprav nam nudi naša književnost vse polno gradiva, ki bi ga morali obdelati s širših vidikov. Zastoj na tem področju je docela razumljiv, saj je moral slovenski znanstvenik najprej korenito raziskati našo preteklost in sedanjost, sistematično očrtati posamezne stopnje našega kulturnega razvoja in vsestransko utrditi temelje domače literarne zgodovine. Šele na takih osnovah je namreč možno res plodno primerjalno razpravljanje, šele tedaj lahko s pridom ugotovimo pomen tujih kultur, osebnosti in del za našo literarno rast, šele takrat tudi lahko dosežemo svojevrstnost našega tvornega duha. Na prve poskuse primerjalne kritike naletimo sicer že pri Franu Levstiku, ki je v svojih ocenah kaj rad vzporejal slovenske umotvore s tujimi, dasi je imel pri tem le estetični ali oblikovnostilistični namen, nikakor pa ne literarnozgodovinskega. Ob koncu 19. stoletja se pojavljajo tudi že razne folklorne študije, ki pa še niso bile znanstveno tehtne in prodirne. Ivan Navratil je primerjal slovenske narodne vraže in »prazne vere« s slovanskimi in neslovanskimi (1885–1892), ne da bi navajal pri tem katerih koli zgodovinskih zaključkov. V »Ljubljanskem Zvonu« in tudi drugih revijah se sicer v tej dobi množe krajše opombe in slučajne opozoritve o vplivih italijanskih, nemških, angleških in celo ruskih pesnikov na Prešerna, Levstika, Jurčiča, Jenka in druge, ki pa so prav za prav le prigodno zasnovane in večkrat tudi nekritične. O odnosu Slovencev do Evrope, zlasti seveda do Nemcev, je esejistično spregovoril leta 1883. F. J. Celestin v članku Naše obzorje, v katerem je omenil nekaj važnih problemov, ki pa nimajo kajpada nikakega neposrednega stika s primerjalno literaturo‌42 42Glej opombo‌ v odstavku§ 121‌..

[79] Šele v 20. stoletju so se sprožila globlja literarnozgodovinska gibanja, ki so določneje orisala stike Slovencev s svetom in nabrala primerjalni znanosti mnogo dragocenega gradiva.

[80] Širše idejne perspektive je prvi prinesel v našo literarno zgodovino profesor Ivan Prijatelj, ki je že leta 1901. podrobno raziskal Puškinov odmev pri Slovencih (Puškin v slovenskih prevodih) in podal leta 1921. Duševne profile naših preporoditeljev. V njih je pokazal dotok tujih idej v naše literarno življenje in njih tvorne učinke ter nam tako ustvaril prvo sintetično monografijo iz primerjalne vede.‌43 43LZ, 1921. Pomembne so v tej zvezi še njegova študija o »Slovenskem, slovanskem in južnoslovanskem vprašanju pri Slovencih« (1928), obsežna knjiga o »Predhodnikih in idejnih utemeljiteljih ruskega realizma« (1921) in razprava o razvoju literarne kritike (Uvod v zgodovino kritike, 1928), v kateri je očrtal nje glavna evropska obdobja, smeri in predstavnike.

[81] V raziskovanje starejše slovenske literature pa je uvedel primerjalno metodo profesor France Kidrič, ki vodi že izza leta 1925. tudi primerjalno stolico na ljubljanski univerzi. Nove vidike zasledimo v njegovi široko zasnovani Zgodovini slovenskega slovstva (1929), v kateri je vse polno omemb o stikih Slovencev s tujimi idejnimi tokovi. V primerjalno literarno zgodovino spada zlasti njegova knjiga Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930), ki je zamišljena po novejših načelih literarne zgodovine in podaja natančen oris kulturnih odnosov med Slovenci in Čehi ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. V članku O literarni zgodovini pa je leta 1927. na kratko idejno spregovoril tudi o nekaterih teoretičnih problemih primerjalne literarne zgodovine.‌44 44LZ, 1927. – Drobno opozorilo o primerjalni vedi je tudi v knjigi J. Kelemine Literarna veda (1927, str. 102).

[82] V delu obeh slovenistov, I. Prijatelja in F. Kidriča, so podane osnove za razvoj primerjalne literarne zgodovine pri nas. Preko njunih važnih znanstvenih izsledkov ne bo mogel noben bodoči slovenski komparativist. Svež razmah moderne slovenske literature, s katero se vedno bolj ukvarjajo že tudi tujci (L. Tesnière z Župančičem, B. Calvi s Cankarjem, V. Burian s starejšo slovensko književnostjo), in izrazito prepletanje evropskih vplivov v naši sodobni tvornosti nam odpirata širša literarnozgodovinska obzorja, ki pomagajo razkrivati posebnost in veličino tujine, a obenem svojevrstnost in pomembnost domovine.

1 Idejna izhodišča primerjalne literarne zgodovine. – O pojmu narodno-svojstvenega v literaturi. – Narodna »duša« in njene značilnosti. – Literarno-psihološko opredeljevanje narodnih organizmov. Nekatere tovrstne študije. – Kritika abstraktnega psihološkega sintetiziranja. – Ob duševnih svojevrstnostih razodeva vsak narod tudi svoj stil in svoje estetske kriterije

[83] Globlje pojmovanje mednarodne literarne in kulturne povezanosti, spoznanje občečloveških vrednot vsega duševnega ustvarjanja, zanimanje za veledela najrazličnejših narodov, ki je vzniknilo v romantiki in se kasneje vedno bolj poglabljalo, je torej močno preustvarilo osnove literarne zgodovine in ji odprlo širše vidike. Znanstvenik je odkril v razvoju evropskih književnosti predvsem dve gibalni sili: izpovedovanje narodnosvojstvenega, težnjo vase, a hkrati prizadevanje za nadnarodno duševno skupnost. Pri tem je tudi zasledil vse polno važnih problemov, ki jih ne moremo doumeti zgolj iz umetniške tvornosti tega ali onega naroda, ampak iz skupnega razvoja vseh novejših literatur.

[84] Proučevanje splošnih literarnih, idejnih in kulturnih odnosov, ugotavljanje ritmičnega gibanja velikih duševnih tokov, zasledovanje vplivne učinkovitosti pesniških umotvorov, stilov ali osebnosti, znanstveni oris prehajanja literarnih snovi in oblik od naroda k narodu: vse to sega brez dvoma preko področja posameznih literarnih zgodovin in se uvršča v docela drugo znanstveno disciplino – v primerjalno literarno zgodovino. Njeno izhodišče so internacionalni književni problemi, vsa tista vprašanja, ki spadajo v okvir evropske ali celo svetovne literature. Razne književnosti so zanjo le bolj ali manj vzročno med seboj povezani členi, ki pa tvorijo skupno organsko celoto. Na tej ideološki podlagi je tedaj zgrajena njena znanstvena metodologija in sistematika, na njej so zasidrana tudi njena literarnozgodovinska načela.

[85] Vendar pa ne teži primerjalna literarna zgodovina v brezbarvni univerzalizem ali celo plehki internacionalizem, v nekak splošen »esperanto duha«, kakor pravi duhovito Paul Hazard.‌45 45A. Ocvirk. Paul Hazard (v knjigi Razgovori, Ljubljana, 1933). Ona ne tolmači literature iz docela izvennarodnega stališča, zanikujoč pri tem osnovne prvobitnosti posameznih književnosti. Tako naziranje bi bilo povsem zmotno in bi zavedlo primerjalno proučevanje na kriva pota. Svoja znanstvena spoznanja gradi prav na svojstveno razvitih narodnih celotah, ki so izoblikovale svojo individualnost, ustvarile avtohtona literarna dela in izpovedale »svojo dušo«. »Vsak narod je skušal izraziti v literaturi predvsem svojo dušo«, piše Joseph Texte v uvodu k Betzovi bibliografiji leta 1900. »In prav iz nasprotja teh različnih narodnih duš, če hočete, je vzniknila primerjalna kritika, kakor jo poznamo danes.«‌46 46J. Texte, Introduction (v knjigi P. Betza La littérature comparée, 1904). Primerjalna literarna zgodovina je tedaj veda, ki se ukvarja s proučevanjem literarnih vezi, odnosov in odvisnosti med psihološko povsem opredeljenimi in kulturno razvitimi narodi; ona se jasno zaveda mej narodnega in nadnarodnega ter pojmuje pesniško ustvarjanje raznih narodov kot izraz skupnega tvornega sožitja vseh ljudi. Tudi tokovi in ideje, snovi in oblike se neprestano izpreminjajo v duševnem območju tega ali onega naroda: prav v tem pa je njih ustvarjalna vrednost, njih pomembnost.

[86] Zato je za primerjalnega literarnega zgodovinarja izredno važno, da skuša spoznati narodno tipične vrednote, ugotoviti tiste poteze, ki so svojstvene temu ali onemu narodu in po katerih ločimo angleško miselnost od francoske, nemško od ruske, italijansko od norveške, špansko od poljske.

[87] Poleg jezika, ki je pesnikovo izrazilo, je zlasti važna psihološka značilnost naroda, njegova edinstvenost, ki se prav tako zrcali v njegovi miselnosti in njegovem značaju kakor v njegovih literarnih proizvodih. Do opredelitve raznih narodnih »duš« pa pridemo z literarnozgodovinskimi in psihološkimi ugotovitvami, s primerjanjem in iskanjem tistih prvobitnih znakov, ki so zanje bistveni.

[88] Ruska duša se izraža na dokaj drugačen način kakor pa na primer italijanska ali nemška.‌47 47N. Berdjajev je skušal podati s svojega vidika strukturo ruske duše v knjigi Die Weltanschauung Dostojewskijs (München, 1925). – Avtor piše: »Delo Dostojevskega je beseda Rusa o občečloveškem.« V nasprotju z »iracionalno rusko dušo« vidi Fr. Strich poudarek nemštva v baroku, gotiki in romantiki. »Nemško življenje«, piše v knjigi Dichtung und Zivilisation, »niso prirodna tla, iz katerih lahko požene klasično pesništvo. Ono je vse bolj izraz samotnega, individualnega, vase obrnjenega človečanstva.« Georg Brandes je ugotovil, primerjajoč nemško romantiko s francosko in angleško, da je osrednje težišče nemškega duha v čustvu.‌48 48G. Brandes, Die Hauptströmungen der Literatur des XIX. Jahrhunderts. Paul Valery odkriva v knjigi Regards sur le monde actuel (1931) v francoski duši neprestano kritičnost, čut uravnovešenosti, prirojen smisel za jasnost in logično analizo, kar jo po njegovem mnenju zelo loči od drugih narodov. »Francija«, piše, »je morda edina dežela, kjer se je ohranilo in še v moderni dobi prevladuje spoštovanje do čiste oblike, skrb za obliko zaradi oblike same.«‌49 49Glej poglavje: Introduction aux images de la France. Anglež Harold Nicolson označuje v knjigi o Paulu Verlainu francoskega duha predvsem kot arhitektonskega, stremečega v pretehtljivost, uravnovešenost, sorazmernost in urejenost. Nemški znanstvenik E. R. Curtius poudarja v knjigi o Franciji navezanost francoskega človeka na realnost, njegovo skrb za sedanjost, analitično prodirnost, socialnost in čaščenje kulturne preteklosti.‌50 50H. Nicolson, Paul Verlaine. Londres. 1921. – E.-R. Curtius, Essai sur la France, Grasset, Paris, 1932. (Glej zlasti poglavje Caractères essentiels du génie francais.) Sintezo španske duše je pokazal Paul Hazard v knjigi o Cervantesovem Donu Quijotu (L'âme espagnole), R. Müller-Freienfels pa govori o nemškem človeku v spisu Psychologie des deutschen Menschen und seiner Kultur (1922). Posebne knjige so posvetili J. Legras ruski, L. Reynaud nemški, C. Sforza italijanski duši.‌51 51Vse tri omenjene knjige je izdala založba Flamarion v zbirki »Bibliothèque de philosophie scientifique«. – V časopisu »Séances et travaux de l'Académie des scienes morales et politiques« (1933. marec-april) glej še članke o nekaterih narodnih dušah: P. Hazard, Psychologie du peuple italien; J. Bardoux, Psychologie du peuple anglais; A. Siegfried, Psychologie du peuple français itd. – Poskus sintetičnega orisa slovenske duše glej: A. Ocvirk, Slovenski kulturni problemi; LZ, 1931. (Glej še J. Matl: A. Ocvirk, Slovenische Kulturprobleme v »Jahrbücher für Kultur und Geschichte der Slaven«, 1932.)

[89] Razni ugovori proti pretiranemu poudarjanju narodne »duše« ali narodnega značaja so tu in tam gotovo upravičeni, zlasti tedaj, kadar naši literarnopsihološki sklepi ne temeljijo na vsestransko dognanih dejstvih, temveč so zgolj plod idejnoabstraktnega sintetiziranja. Ni dvoma, da se je narodni značaj razvojno tvoril, da se je tako rekoč postopoma notranje gradil, da je oblikoval svojo vsebino in individualnost ob neprestanih zunanjih trenjih. Krajevno in družabno vzdušje, v katerem je narod rasel, njegova zgodovina, estetična usmerjenost in pesniška svojevrstnost njegovih najizrazitejših predstavnikov in še vse polno drugih dejstev nam pa vendarle omogoča, da pravilno prodremo do njegovih osnovnih značilnosti in ugotovimo njegov značaj.

[90] Do prvin narodne »duše« nas tem bolj vodi primerjalna literarna metoda, ki jo je upošteval že Goethe, ko je govoril o posebnostih francoske, angleške, nemške in antične kulture. S popolnim zanikanjem narodnotipičnih lastnosti si pač ne moremo razjasniti različnih literarnozgodovinskih dejstev, na katere naletimo v vsakem obdobju evropskega ustvarjanja, ne moremo jih tudi pravilno vrednotiti. Šele s spoznanjem narodnega značaja pa si lahko uspešneje tolmačimo, zakaj je na primer nemška romantika temačna, mistična (Novalis), grozotna (E. T. A. Hoffmann) in patološka (Hölderlin, Kleist), zakaj pa francoska jasna, umerjena, logična (V. Hugo, Lamartine, A. de Musset); zakaj so angleški romantiki (Keats, Shelley, Wordsworth) bližji prirodi in njenim skrivnostim kakor pa italijanski in francoski; zakaj je v slovanskem realizmu več etičnih momentov kakor pa v nemškem in drugih.

[91] Fr. Bouterwek, pisec obsežne zgodovine novejših literatur, se je že v začetku 19. stoletja podrobneje ukvarjal s problemom angleškega narodnega značaja (Stammescharakter), da bi tako globlje doumel razvoj angleške literature. Preden prične z natančnim orisom angleškega pesništva, se izprašuje: »Kako in zakaj sta se francoski in angleški okus tako bistveno oddaljila?« Nato skuša s svojimi skromnimi psihološkimi sredstvi razjasniti zastavljeno si vprašanje na takšen način, da opozori na germanski, nižjesaško-skandinavski, angleški narodni značaj, ki se notranje bistveno razlikuje od francoskega. Pri tem odločno zagovarja misel, da si mora zgodovinar novejših književnosti predvsem razjasniti poteze različnih »narodnih okusov«, če hoče s pridom in pravično vrednotiti. »To je prav za prav najvažnejša naloga literarnega zgodovinarja,« piše »če hoče biti vsakemu narodu docela pravičen, če hoče pokazati splošni kritiki nova pota in noče neizčrpljivega pojma lepote prilaščati zgolj grškim in rimskim delom.«‌52 52F. Bouterwek, Geschichte der Poesie und Beredsamkeit. – Glej VII. zvezek »Geschichte der englischen Poesie und Beredsamkeit« (1809), zlasti uvod in str. 123–125.

[92] Ob psiholoških značilnostih pa razodeva vsak narod tudi svoj stil, ki se izraža v načinu njegovega literarnega oblikovanja, v njegovih estetskih kriterijih. Zato lahko upravičeno govorimo o francoskem stilu, nemškem, angleškem, ruskem, italijanskem in drugih. Stil tega ali onega naroda se ne kaže samo v jezikovnem ustvarjanju, temveč tudi v posebnostih njegove umetniške stvariteljnosti sploh, v njegovem mišljenju in čustvovanju, v vsem, kar kaže njegov življenski in svetovni nazor. Fritz Strich tehtno izjavlja, da je vsak narod že po svoji notranji urejenosti nagnjen v svojstven stil, s katerim samega sebe najgloblje izrazi. Kljub vsem stilnim izpremembam, ki jih narodna literatura preživlja v svoji duševni zgodovini, se vendar zrcali na njenem dnu samosvoj, vedno enak pesniški izraz. Vsak narod ima po Strichovem mnenju posebno poslanstvo v zgodovini duha ter bogati človeštvo s svojimi stilnimi vrednotami in gradi tako splošen izrazni ritem. Narodni značaj, stil, njegovi estetski kriteriji so prvine, ki vodijo literarnega zgodovinarja do uspešnega raziskovanja velikih mednarodnih gibanj in valovanj, ki mu razjasnjujejo razvojno pot evropskih literatur v raznih obdobjih. Preko podrobnega, znanstveno vsestransko podprtega analitičnega ugotavljanja zgodovinskih dejstev pa se šele dokoplje do tehtne in dognane primerjalne sinteze.

2 O pojmu nadnarodnega ali občečloveškega v književnosti. – Literarna umetnina je splošno-pomembna. – Nobena književnost ne raste zgolj sama iz sebe, ampak se razvija v neprestanih stikih s sosedi, z asimilacijo in podoživljanjem tujih umetniških vrednot. – Povezanost splošnega literarnega razvoja. – Stiki Slovencev s tujino v prerodu, romantiki in novejših obdobjih

[93] Vendar ni resnične pesniške umetnine, ki bi dosegla skrajno mejo narodno svojstvenega, ne da bi hkrati izpovedala nekaj splošnočloveškega. V pesniku živi poleg »tistega bistva, ki mu pravimo duh naroda« (l. Prijatelj), še neko globlje bistvo, ki bi ga lahko imenovali duh izvennarodnega, nadnarodnega, vsečloveškega. V literarnem veledelu so torej prvine, ki segajo preko narodnega življenja v splošno kulturno življenje vseh narodov. »Ali kakor hitro korenini kako umetniško delo tako globoko v kakem narodu,« izjavlja I. Prijatelj v razpravi Puškin v slovenskih prevodih, »takoj pripada obenem tudi vsemu človeštvu.«‌53 53ZMS, 1901. Umetnina je tedaj izpoved o občečloveškem, v njej so vrednote, ki niso samo narodnopomembne. ampak važne za vse ljudi.

[94] Občečloveško vznikne v skrajno narodnem, a samo takrat, kadar je v njem tvorna vsedlina splošne kulturne celokupnosti. Čim globlja je umetnina, čim bolj narodno svojstvena je, tem bolj nadnarodna, občečloveška je njena vrednost. Grška literatura, ki je izpovedala svojo kulturno značilnost v Homerju, Sofokleju, Platonu in drugih, je ustvarila vrednote, ki so oplajale vse kasnejše dobe do današnjih dni. Don Quijote izraža v sebi bistvo španstva, toda njegov pomen je svetoven in njegov vpliv posega v snovanja vseh evropskih literatur prav do danes, kakor je znanstveno ugotovil Paul Hazard v knjigi Don Quichotte de Cervantes.‌54 54Paris, Mellottée, 1931. Faust je izrazito germanska umetnina; v njej je segel Goethe – predstavnik »harmoničnega nemštva«, kakor ga označuje A. Bartels v uvodu k svoji svetovni literaturi leta 1913,‌55 55A. Bartels, Einführung in die Weltliteratur, München, 1913. – do osnov nemškega duha, a obenem do pravirov vsega človeškega, in s tem oplodil vse evropske literature. O Shakespearovem svetovnem pomenu govore obsežne knjige pri najrazličnejših narodih. Prav tako tudi lahko zarišemo evropsko vplivno moč Danteja, Molièra, Voltaira, Rousseauja, Byrona, Dickensa, Dostojevskega, Tolstega in raznih drugih.‌56 56F. Gundolf, Shakespeare und der deutsche Geist, 1911. – J. Texte, J.-J. Rousseau et les origines du cosmopolitisme littéraire, 1895. – Gülecke K., Der Einfluss Tolstois auf das französische Geistesleben (Bonn, Würzburg, 1934).

[95] Vsak narod ustvarja iz sebe, iz svoje notranje narave, toda naj so njegovi umotvori še tako izvirni, razodevajo vendar na dnu tesno zvezanost s stvaritvami drugih narodov, bodisi da so ob njih tvorno rastli, bodisi da so nanje vplivali. Nobena literatura ni nastala povsem sama iz sebe, docela ločeno od drugih, ni črpala zgolj iz svojih narodnih virov, ampak se je razvijala tudi v neprestanem izmenjavanju, podoživljanju in asimilaciji različnih tujih duševnih vrednot. Vsaka književnost se je slej ko prej bogatila od drugih, sprejemala idejne, snovne in oblikovne pobude od drugod in pri tem tudi sama iz sebe ustvarjala umetniška dela, ki so kasneje oplajala svet.

[96] Ruski klasicizem je bil vse do romantike odvisen od Boileaujeve psevdoklasične poetike in od literarnih nazorov Batteuxa in La Harpa. V naslednji dobi so zlasti vplivali na vznik ruske romantične miselnosti Schelling, Fichte in Hegel, ki so učinkovali kakor reakcija na literarno ustvarjanje prejšnje dobe. Obenem pa je istočasno prodirala v Rusijo francoska literatura z novimi socialnimi problemi in pomagala graditi temelje prebujajočemu se ruskemu realizmu. Ivan Prijatelj upravičeno izjavlja v knjigi Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma, da mora literarni zgodovinar dobro poznati vpliv nemške romantične ideologije in zlasti francoskih družbenih nazorov Saint-Simona, Fouriera in drugih na rusko istodobno intelektualno življenje, če hoče res razumeti vzmeti tedanje ruske literarne kritike in književnosti. Ali ne prodremo na tej podlagi tudi globlje v miselnost in delo obeh velikih ruskih pisateljev 19. stoletja – Dostojevskega in Tolstega, čigar spisi so mogočno vplivali na vso današnjo Evropo?

[97] Edino s pomočjo primerjalnih vidikov si lahko razjasnimo pomen antične kulture za razvoj novejših književnosti, stike italijanske literature 18. stoletja z idejami francoske revolucije in njihovo važnost za nastoj italijanskega nacionalizma – kakor je to ugotovil Hazard v knjigi La Révolution française et les Lettres italiennes – odmik nemškega klasicizma za časa Lessinga od francoskih vzorov, vplivno moč Shakespeara in angleškega sentimentalnega romana na kasnejše nemško ustvarjanje, Ossianov odmev po Evropi, literarne odnose med Poljsko in Nemčijo v 18. in 19. stoletju, idejo panslavizma in nešteto drugih važnih problemov.

[98] Slovenska literatura nam že od svojih prvih početkov dokazuje, kako se je neprestano razvijala ob pobudah sosednih narodov. Od protestantizma, ki nam je ustvaril literarni jezik, pa preko katoliške protireformacije, preporoda, romantike, realizma in vseh drugih literarnih gibanj do danes smo verno sprejemali vase tuje vplive, najsi so bili germanski, slovanski ali pa romanski, in si ob njih gradili lastno kulturno fiziognomijo. France Kidrič, ki je v več knjigah pokazal učinkovanje evropskih literatur na prva obdobja našega književnega delovanja, poudarja že leta 1906. v kritiki Sketove Slovenske čitanke, da je avtor povsem prezrl povezanost slovenske literarne preteklosti z duševnim življenjem sosednih narodov. »In vendar«, piše, »je nastala proti koncu 17. stoletja v Ljubljani Academia operosorum po italijanskem zgledu, ki je sicer tedaj kmalu zaspala, a se v 18. stoletju znova prebudila in njeni ustanovitelji so bili hkrati preporoditelji slovenske narodne literature. Klopstockov vpliv na simpatičnega zastopnika preporoda Linharta in vpliv nemške romantike na Prešerna ni v Sketovi knjigi niti omenjen.«‌57 57Fr. Kidriča kritika dr. J. Sketa »Slovenske slovstvene čitanke za VII. in VIII. razred srednjih šol« v časopisu »Archiv fur slavische Philologie«, 1906.

[99] Slovenskega preporoda in romantike ne moremo nikakor pravilno vrednotiti, če ne poznamo odnosov našega literarnega snovanja do tedanjih evropskih idejnih gibanj, kakor je sintetično pokazal Ivan Prijatelj v obsežni primerjalni razpravi Duševni profili naših preporoditeljev.‌58 58LZ, 1921. Ali ni Zois navajal Vodnika na Ossiana in mu odpiral pogled v italijansko in nemško literaturo? Linhart, ki se je v začetku oplajal ob nemškem in avstrijskem baroku, je segel nato po Beaumarchaisu in usposobil slovenski jezik za dramatično izražanje. Osrednji genij slovenskega naroda, Prešeren, je prav tako zajemal iz antike, italijanske renesanse in nemške romantike kakor iz slovanske sodobnosti in slovenske preteklosti. F. Levstik je v kritiki rasel iz Lessinga, Jurčič se je šolal ob W. Scottu, Stritar v prozi ob Goetheju, Jenko v pesmi ob Heineju in drugih. Naturalizem je preustvaril naše pripovedništvo, evropski val simbolizma pa nam je dal po Prešernu največjega pesnika Župančiča in najznačilnejšega pripovednika Ivana Cankarja.

[100] J. Celestin, ki je skušal v članku Naše obzorje že leta 1883. – sicer še docela neznanstveno – zarisati naše stike s sosednimi narodi, je videl glavno nalogo bodoče slovenske književnosti v tem, da se otrese prevelike duševne odvisnosti od Nemcev. Vendar jasno izjavlja, da je »razvitek vsakega posamičnega naroda tak, da se sam po sebi ne more popolnoma razumeti, pač pa v zvezi z razvitkom drugih«. »Tolažeče je vsaj to,« razmišlja dalje, »da narodni organizem prej ali slej zameče, česar ne potrebuje ali prebaviti ne more: narod dobiva počasi več smisla za prave potrebe, zapušča slepo posnemanje, dobi svoje misli in vzore; obzorje se mu širi resnično, ne samo navidezno kakor prej.«‌59 59LZ, 1883.

[101] Stiki slovenske literature s sosednimi niso nikoli oslabili naše izvirnosti, dasi smo se večkrat prepuščali zgolj »slepemu posnemanju«, ampak so sproščali naše moči in nam pomagali do lastne podobe.

3 Problem izvennarodnih literarnih vplivov. – Opredelitev in idejna utemeljitev pesniške izvirnosti v literarnem ustvarjanju. – O splošnem prepletanju vplivov in o važnosti njihovega proučevanja. – Dvonarodni znanstveni časopisi in njihov pomen za primerjalno literarno zgodovino. – Problem malih književnosti v okviru primerjalne vede

[102] Mednarodni vplivi so tedaj zgodovinska dejstva, ki so prav za prav doganljiva zgolj v okviru primerjaIne literarne zgodovine, v njenem problemskem območju. Njih pomen je osrednje važnosti za pravilno umevanje duševnega življenja posameznih narodov in osebnosti, za tehtno ocenjevanje raznih obdobij, smeri in umetniških del. Oni so vršili v literarnem razvoju Evrope važno opravilo bodisi kot izpodbujevalci novih idej in prizadevanj, bodisi kot posredniki, ki so vezali narode med seboj in jih oplajali. Zgrešeno je torej vsako podcenjevanje »vplivologije«, kakor omalovažujoče označujejo to smer literarne zgodovine nekateri znanstveniki in ideologi, ki verujejo v popolno izvirnost domačega ustvarjanja in zanikujejo važnost vplivnih prvin vobče.

[103] Narodi nikakor niso v sebi povsem zaključene celote, kljub svoji duševni samoniklosti so vedno odvisni od zunanjih trenj, ki jamčijo njih kulturnemu življenju razvoj in napredek. Goethe je v razgovorih z Eckermannom prepričevalno izrazil misel, da bi pomenilo vsako zapiranje domače literature pred tujimi vplivi zastoj narodne tvornosti. »Ni dvoma, da mi Nemci lahko kaj kmalu zabredemo v pedantično temo, če se ne bomo razgledovali z našega ozkega okolja po svetu. Jaz se zato kaj rad zgledujem pri tujih narodih in vsakomur svetujem, da tudi sam stori isto.«

[104] Vsi veliki duhovi so rastli iz celokupne evropske preteklosti in sodobnosti, v svojih umetninah so poleg osebnih spoznanj in duševnih prvin svojih narodov sintetično združevali tudi splošno kulturno lastnino človeštva. Zato je zelo zmotno prepričanje, da je pesnik tem bolj izviren, čim manj vzorov in pobud lahko doženemo v njegovih delih, da je tem večji, čim bolj je snovno. stilno in oblikovno samosvoj.

[105] Pesniška samoniklost se zrcali v njegovi osebni ustvarjalni moči, v tem, kako je to ali ono snov po svoje obdelal in kakšne nove lepote nam je odkril. Niti Shakespeare niti Goethe ni zametoval že obdelanih snovi, pač pa je vanje vdihnil svojega duha in jih nato umetniško vnovič preoblikoval. André Gide, ki je spisal zanimivo apologijo literarnih vplivov De l'influence en littérature, se odločno postavlja po robu vsem tistim, ki se nepropustno zapirajo pred tujino in se iz prepričanja boje vsakega vpliva. »Dobe največje umetniške stvariteljnosti,« piše, »plodovite dobe so bile dobe najglobljih vplivov.« V kritičnih pismih z naslovom Lettres à Angèle pa takole opredeli genija: »Le génie, c'est le sentiment de la ressource.«‌60 60A. Gide. Pretextes. 1929.

[106] Shakespeare je uporabil v svojih dramah Plutarhove junake in se ni prav nič bal pesniško predelati dram svojih predhodnikov ali sodobnikov. Cervantes in La Fontaine sta zavestno

[107] zajemala iz Boccaccia in italijanskih renesančnih pesnikov. Byron, Shelley, Racine in mnogi drugi so porabljali razne znane snovi in iz njih ustvarili nove umetnine. Goethe je odkril v Hafisu sebi sorodnega duha in spesnil ob njegovem Divanu svoj nemški znani Westöstlicher Divan, kjer je združil nazore in pesniške oblike vzhoda z nazori in pesniškimi oblikami zapada. Kako ga je notranje preobrazilo potovanje v Italijo, sam neštetokrat pripoveduje, in kaj je pomenilo zanj poglabljanje v svetovno literarno zakladnico, se čudovito zrcali iz njegovih znamenitih Pogovorov z Eckermannom. Gide in Cocteau sta vsak na svoj način nanovo prepesnila Sofoklejevega Kralja Edipa, Giraudoux je napisal osem in tridesetega Amfitriona (Amphitryon 38), Hugo von Hofmannsthal pa je v Sleherniku pesniško preustvaril staro nabožno ljudsko igro. Zanimiva delna primerjava modernega Joycovega romana Ulyssesa s Homerjevim epom o Odiseju, ki jo je spisal E. R. Curtius leta 1929. (James Joyce und sein Ulysses), nam v marsičem razkrije način umetnikovega oblikovanja. Koliko snovnih in vsebinskih podobnosti je med Prešernovo liriko in Petrarcovo – in vendar kakšna umetniška razlika med obema!

[108] Problem pesniške izvirnosti je tedaj globlji, kakor pa sodijo tisti, ki se boje priznati važnost literarnih vplivov in mislijo, da je vpliv že zanikanje umetnikove izvirnosti. A. Gide psihološko jasnovidno razlaga v že omenjenem eseju vplivna učinkovanja tujih umetnin na pesnika. »Bral sem knjigo«, piše, »in ko sem jo prebral, sem jo zaprl in spet položil na polico v svoji knjižnici – toda v tisti knjigi je bila beseda, ki je ne morem več pozabiti. Tako globoko se je zajedla vame, da je ne ločim več od svojega bistva. Odslej nisem več tisti, kakor bi bil, če bi je nikoli ne poznal. – Naj pozabim na knjigo, v kateri sem bral tisto besedo, naj celo pozabim, da sem jo bral; naj se spomnim nanjo tudi povsem nejasno ... kaj to! Nikakor ne morem biti več takšen, kakršen sem bil prej. Kako naj si razložim njeno moč? – Njena moč je v tem, da mi je razkrila tisti del mene samega, ki mi je bil doslej še neznan, ona je bila zame objasnilo, da, objasnilo mene samega. Nekdo je že izrekel misel, da učinkujejo vplivi s podobnostjo.

[109] Primerjali so jih posebnim ogledalom, ki ne prikazujejo naših podob, kakršne so v trenutni resničnosti, temveč zrcalijo tisto, kar je v nas še skritega.«

[110] Gustav Lanson, čigar literarnozgodovinska metoda je oplodila ves novi rod francoskih znanstvenikov, je v razpravi La Fonction des influences étrangères dans le développement de la littérature française (1917) vsestransko obrazložil pomen tujih vplivov na francosko literaturo in odločno zavrnil vsako omalovaževanje takih zgodovinskih dejstev. Dokazal je, da bi Francija večkrat obnemogla in otrpnila, če ne bi izpodbudili njene izvirnosti dotoki tujih duševnih spoznanj. »Če blagovolite za trenutek pomisliti«, piše tu, »na funkcijo, ki jo je imel v naši literaturi v presledkih se javljajoči pritok tuje miselnosti in umetnosti, zapazite, da se naša življenska sila pri tem ni zmanjšala, da ni upadla ali pa se izčrpala, temveč da je povzročil v našem vedno odpornem narodnem duhu voljo do obstoja, moč do obnove.«‌61 61»Revue des Deux Mondes«, 1917.

[111] Prav iste izsledke pač lahko doženemo tudi pri vseh drugih književnostih v raznih razvojnih obdobjih in tako potrdimo izhodiščno tezo primerjalne literarne zgodovine.

[112] Pri tem moramo seveda strogo ločiti med vplivom, ki je pesniku-ustvarjalcu le notranja pobuda ali pa sredstvo za lastno sproščenje, in med suženjskim posnemanjem, kjer ni nikakšnih osebnih umetniških vrednot. Iz že obdelane snovi ali motiva ustvari resničen pesnik novo, samoniklo umetnino, medtem ko se posnemalec ne more dvigniti nad izvirnik. Prešeren se je povzpel ob Petrarcu do izrazito svojih pesniških spoznanj, medtem ko je Stritarjev »Zorin« prav za prav samo odblesk Goethejevega »Wertherja«. Fran Levstik je večkrat načel vpranje o izvirnosti in v oceni Pegam in Lambergar takole razmišlja o njej: »Prešeren ima v svoji 'Glosi' ravno isto glavno misel kakor Nemec Goethe v baladi 'Der Sanger'; pa vendar sta oba izvirna, ker pripovedujeta vsak po svoje brez tuje pomoči. Izviren je ta, kdor to ali ono misel po svoji posebni lastnosti z duhom prav objame ter jo potem zopet samolastno pa lepo izrazi. To nič ne dé, če se ta ali ona glavna misel nahaja morda tu ali tam; zavoljo tega jo vendar še lahko vzame ta ali oni pesnik; in če jo po svoje samo lastno izrazi, moramo reči, da je izvirno delo.«‌62 62F. Levstika Zbrano delo. V. zv. (1933), 51.

[113] Toda niti vplivov niti posnetkov ne sme literaren zgodovinar prezreti, kajti v njih so važna znanstvena oporišča in brez njih lahko prav kmalu zabrede ali v prazen esteticizem ali v povsem napačno vrednotenje umotvorov domače književnosti. Pri primerjalni analizi vplivov ne ugotovimo le virov, iz katerih je pesnik črpal, ne zarišemo le njegovega literarnega obzorja, temveč tudi laže doženemo njegovo pesniško izvirnost ali edinstvenost. Obenem pa spoznamo tudi tiste prvine, s katerimi je sam kasneje vplival na okolico. Povsem zmotno je zato, če svojevoljno zavračamo vsako tako proučevanje. Zanikovanje vplivov nas namreč prerado zavede v znanstveni apriorizem, nam onemogoči vsako globljo sintetično sodbo in poplitvi naše znanstveno iskanje.

[114] Ob ugotovitvah, kako je vplival pesnik na pesnika, kako je vplivala umetnina na umetnino, ob izsledkih o razsežnosti literarnih snovi, oblik ali idej pa so še važni primerjalni problemi, ki so usmerjeni v raziskovanje medsebojnega vplivnega učinkovanja raznih narodov. To dvonarodno ali večnarodno vzajemno oplajanje pa se ne kaže le v književnosti in njenih strujah, ampak tudi v znanosti, družabnem življenju in raznih drugih kulturnih področjih.

[115] Ob koncu 18. stoletja ni vplivala Francija na Italijo samo s svojo literaturo, pač pa je prav globoko posegla v njeno kulturno življenje tudi s svojo socialno ideologijo. Čeprav so se francoske revolucionarne ideje v Italiji drugače izražale kakor v njih domovini, vendar imajo v bistvu izvenitalijanski izvor. Vpliv francoske civilizacije pa je segel tudi v časopisje, gledališče, klube in druge plati Italije in njenega družabnega življenja ter jih vsestransko razgibal. Ko je v 18. stoletju odkrila Francija Anglijo, se ni val anglomanije ustavil le pri filozofih in pisateljih, temveč je preplavil tudi salone in segel celo v zasebno življenje. Odmevi francoske kulture v Nemčiji, Angliji in pri Slovanih, vplivi nemškega duha na Slovence, Čehe, Ruse, Poljake in druge narode ne zanimajo vedno bolj le kulturnega zgodovinarja, ampak zlasti tudi literarnega znanstvenika.‌63 63Glej n. pr.: R. Ponovitz, Die Bedeutung der deutschen Kultur für die Slaven, »Slavische Rundschau«, 1931. Theodor Süpfle je skušal že leta 1886. pokazati, kako je vplivala nemška kultura na francosko (Die Geschichte des deutschen Kultureinflusses auf Frankreich), leta 1914. pa je objavil Francoz L. Reynaud v zanimive odtenke zasnovano študijo francoskih vplivov na Nemčijo v knjigi Historie générale de l'influence française en Allemagne.

[116] Vsaka književnost mora upoštevati take primerjalne orise, če hoče res v vseh smereh ugotoviti moč ali pomen tujih vplivov za njen razvoj in dognati ob njih svojo kulturno vsebino. Literarni zgodovinar pa ne sme pri tem prezreti važnih znanstvenih pripomočkov, ki mu omogočajo vsekakor natančnejši vpogled v mednarodne stike. Poleg različnih knjig, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, so zlasti važni še dvonarodni kulturnopolitični ali literarni časopisi. V njih se lahko podrobneje seznanimo s problematiko sosednega naroda, prodremo v njegovo duševno življenje ter obenem lahko posredujemo njegove vrednote.

[117] Francozi proučujejo Italijo v revijah Études italiennes in Nouvelle Revue d'Italie, Španijo v časopisu Bulletin hispanique, Madžarsko v Revue des Études hongroises; Angleži Francijo v French Quarterly, medsebojne odnose s Francozi v Anglo-French Review, Španiji so namenili Hispanic Review, romanskim literarnim problemom pa The Romanic Review; Italijani izdajajo Rassegna di studi francesi, Rivista italobulgara di letteratura, storia, arte in druge, Nemci Zeitschrift für französische Sprache und Literatur, Germanisch-Romanische Monatsschrift in vse polno drugih, ki so namenjene tudi raznim ostalim narodom.

[118] Za globlje spoznavanje Slovanov, zlasti njihove literature so ustanovili Francozi Revue des Études slaves in Le Monde slave, Angleži The Slavonic Review, Italijani L'Europa orientale, Rivista di letterature slave in časopis Rusia, Nemci pa poročajo o duševnem življenju Slovanov v znanstveni reviji Archiv für slavische Philologie, v Jahrbücher (I. letnik Jahresberichte) für Kultur und Geschichte der Slaven, v reviji Slavische Rundschau, ki izhaja v Pragi, in v časopisu Russische Rundschau (Berlin). Za znanstveno ugotavljanje kulturnih odnosov med germanskimi in slovanskimi narodi je kaj važen v Pragi izhajajoči četrtletnik Germanoslavica. Vsi ti, po večini znanstveni časopisi so pomagali razjasniti mnogo doslej še zamotanih vprašanj v okviru primerjalne literarne zgodovine in podati važno gradivo za mednarodno kulturno spoznavanje in sodelovanje.

[119] Pri obravnavanju odnosov enega naroda do drugega je doslej posvečal znanstvenik največjo pažnjo predvsem velikim narodom in zato skoraj nehote prezrl majhne, zlasti tiste, ki so dlje časa živeli pod tujo državno oblastjo in šele pozno razvili svojo avtohtono literaturo. Ni dvoma, da je pri njih problem vplivov neprimerno bolj zapleten in da je včasi težavno ločiti kulturne prvine podjarmljenega naroda od vladajočega, vendar nas podrobna primerjalna analiza privede do izredno važnih zaključkov.

[120] Slovenci, Hrvatje, Čehi in deloma tudi Poljaki smo dolga stoletja živeli pod avstrijsko-nemškim političnim in kulturnim pritiskom, kar je vsekakor vplivalo tudi na naš duševni razvoj. Toda tuja nadvlada nas ni docela zasužnjila, ni uničila naših tvornih moči, ni spačila jezika, kar dokazuje zlasti naš literarni napredek prav v preteklem stoletju. Popolnoma zmotna bi bila torej trditev, da smo kulturno pasivne rase, ki niso izoblikovale docela svojstvenih vrednot. Pritok romanskih, posebno pa medsebojno slovansko idejno vplivanje je vselej reaktivno učinkovalo na nemško kulturno nadvlado, sproščalo naše ustvarjanje, budilo v nas narodno zavest in nas tudi politično osvobojevalo. Ilirizem, slovanska romantika, svobodoumne ideje ob koncu minulega stoletja, vseslovanstvo in druga prizadevanja nam jasno pričajo, kako smo po svoje preoblikovali tuje vplive in kako smo ob njih vedno zavestneje dograjali lastno narodno individualnost.

4 Evropski literarni vidiki. – Razne sinteze velikih evropskih literarnih tokov: Hettner, Brandes, A. Ebert, P. Hazard. – Evropa je poseben organizem s svojimi kulturnimi značilnostmi in vrednotami. – Evropske literarne struje. – Evropski literarni časopisi. – Znanstveno proučevanje evropske literature v posameznih stoletjih. – Kritika Brunetièrove teorije. – Zgodovinske sinteze romanskih, germanskih in slovanskih književnosti

[121] Znanstveno ugotavljanje vplivov, asimilacij, odnosov, stikov pa nas vodi še do širših primerjalnih perspektiv in nam razjasnjuje notranjo vzročno zvezanost vsega mednarodnega literarnega dogajanja. Ni bilo pomembnega idejnega, filozofskega ali literarnega toka, ki bi se bil izživljal zgolj v mejah svoje domovine, a ne bi segel hkrati k sosednim narodom. Vsa ta gibanja so že po svoji naravi mednarodna, evropska in prav zdaj že celo svetovna.

[122] Italijanska renesansa je ustvarila vrednote, s katerimi je postopno oplodila vso Evropo: ni se pojavila le v Španiji, Franciji in Angliji, ampak je posegla v Nemčijo, k Slovanom in tudi drugam. Gotika, barok, klasicizem so prav tako splošno evropske umetniške smeri kakor romantika, realizem, naturalizem in vsi novodobni modernizmi. Ne moremo jih tedaj povsem narodno opredeliti, dasi so se povsod krajevno bolj ali manj izpreminjali. Ni dvoma, da je nemška romantika precej različna od francoske in italijanske, da je imela v Nemčiji tudi dokaj drugačno poslanstvo, vendar so vse izšle iz skupnih evropskih temeljev in so iz njih prav za prav vsestransko razložljive. V njih je isto osnovno prizadevanje, ista življenjska in stilna problematika, ki je ni mogel noben narod docela predrugačiti, najsi jo je še tako svojevrstno preoblikoval. Slovanski naturalizem se ni nikoli popolnoma usužnjil golemu posnemanju zunanjega videza, ni bil do dna pozitivističen, ampak se je v nasprotju s francoskim poglabljal v etično problematiko življenja in resničnosti. Vendar pa ne bi mogli trditi, da je bil v popolnem nasprotju z evropskim naturalizmom; k skupnemu iskanju je prispeval nekaj novega, kar je kasneje vplivalo celo na vznik drugih literarnih smeri.

[123] Hermann Hettner je v svoji obsežni literarni zgodovini 18. stoletja predvsem poudarjal, da ni prosvetljenstvo značilno le za ta ali oni narod, da ga ne moremo dodobra raziskati zgolj v okviru enega naroda, ampak v širši celokupnosti, da je prosvetljenstvo evropska ideja.‌64 64O Hettnerjevi literarnozgodovinski ideologiji glej razpravo Ewalda A. Bouckeja Aufklärung, Klassik und Romantik. (Eine Kritische Würdigung von H. Hettners Literaturgeschichte des 18. Jahrhunderts.) Braunschweig, 1925. – Zlasti važen je citat iz Hettnerjevega pisma prof. F. Neumannu iz leta 1881.: »Indem ich bemüht war, mir die Enzyklopädisten klar zu geschichtlicher Anschauung zu bringen, wurde ich rückwärts zu den Engländern und vorwärts zu den Deutschen geführt. Was ursprünglich eine Abhandlung werden sollte, wurde ein sechsbündiges Buch.« Tudi Brandes je na podoben način kakor Hettner pokazal medsebojno prepletanje evropskega ustvarjanja v 19. stoletju in izjavil, da je romantika po svojem bistvu evropsko gibanje, ki se dá vsestransko umeti samo s pomočjo primerjalne literarne zgodovine.‌65 65Glej op. 48‌ v tem poglavju (§ 106‌). Adolf Ebert pa je segel v svoji knjigi Allgemeine Geschichte der Literatur des Mittelalters im Abendlande (1874) še bolj v preteklost in skušal dokazati evropsko enotnost v srednjeveškem ustvarjanju. Tudi zanj je kakor za Hettnerja Evropa organizem in posamezne literature le »členi tega organizma, veje enega drevesa: iste ideje ga oživljajo in se ponavljajo v enakih ali podobnih oblikah«. Paul Hazard, ki je v znamenitem in spričo novih izsledkov bogatem spisu o krizi evropske zavesti (La Crise dela conscience européenne 1680–1715) ustvaril moderno primerjalno sintezo, izjavlja v uvodu k prvi knjigi, da so vsi pojavi tedanje dobe, vse življenjske, filozofske, idejne, religiozne, znanstvene in literarne zamisli povsem nerazložljive iz njihovih krajevnih miljejev in »da jih moramo dvigniti v evropsko vzdušje, če jih hočemo razumeti«.

[124] Ni tedaj dvoma, da je vznik ali razvoj vseh duševnih gibanj docela res evropski in da ga ne moremo opredeliti samo v območju enega naroda. Protestantizem je evropsko gibanje, ki korenini v splošni idejni problematiki tedanje dobe, janzenizem se je razširil pri vseh katoliških narodih in ga zasledimo tudi v slovenskem preporodu. Prosvetljeni racionalizem je evropsko pomemben; francoska revolucija je povzročila povsod velika idejna trenja in vsi značilni politični, gospodarski, socialni in tudi filozofski sistemi so bili posledica skupnega snovanja. Ni skoraj pomembnega gibanja, ki ne bi postalo prej ali slej last nas vseh, pa najsi smo si po jezikih in miselnostih, po literarnih prepričanjih in usmerjenosti še tako oddaljeni. In ali ne odjekne danes vsaka nova ideja, vsako novo umetniško doživetje takoj po vsej Evropi in celo po vsem svetu ter zaživi nadnarodno, občečloveško življenje?

[125] Evropa pa ni le zemljepisna in zgodovinska oznaka za poseben del sveta, ampak je harmonično dograjen organizem s svojimi kulturnimi vrednotami in značilnostmi. Evropa ima svojo preteklost in sodobnost, svoje umovno in čustveno življenje, svoje notranje in zunanje značilnosti, svoje občečloveško poslanstvo in, če hočete, tudi svojo »duševnost«. Njeno stremljenje v skupno organsko življenje pričenja z razsulom antičnega sveta. Izza krščanstva, ki ji je vtisnilo svoj znak, je iz dognanj antike rastla v kulturno, socialno, civilizacijsko in duševno samosvoje telo. Neprestano medsebojno prepletanje idejnih, političnih, socialnoekonomskih, religioznih in literarnih vplivov je evropske narode tesno združilo v celoto in jih tako strnilo v notranjo enotnost.

[126] Ni dvoma tudi, da se Evropa v marsičem bistveno razlikuje od drugih kultur in da je celo ob antiki povsem svojevrsten kozmos. O. Spengler ima zato povsem prav, ker ostro loči modernega Evropejca od antičnega človeka, evropsko civilizacijo od antične civilizacije. Za francoskega ideologa modernega evropstva Juliena Bendo je Evropa popolnoma določena ideja, vsestransko utemeljen in opredeljen zgodovinski in sociološki pojem, poseben sistem moralnih in estetskih vrednot; v njej odkriva celo svojevrsten način mišljenja in čustvovanja. Zato govori tudi o »evropskem narodu« in »evropski duši«, ko skuša do poslednjih mej označiti notranjo skupnost vseh evropskih narodov, njihovo apriorno sorodnost. Kljub skrajno shematični zamisli Evrope, ki naj bi koreninila po njegovem mnenju na helenskem mitu, kar je danes povsem neizvedljivo in celo utopistično, je njegova oznaka nekaterih skupnih potez tehtna in dejanska.‌66 66Benda, Discours à la nation européenne (»La nouvelle Revue française«, 1933). – J. Benda, Créons des mythes et des héros européens (»L'Europe nouvelle«, 1933).

[127] Evropa ni nikakšna slučajna, umetna tvorba, njene stvaritve niso nastale neodvisno od skupnega duševnega življenja njenih narodov, temveč so logična posledica tesnega medsebojnega sožitja. V njej odkrivamo vse polno vrednot in potez, ki so značilne za vse evropske narode ter nam pričajo o posebnem skupnem razvojnem oblikovanju. Kolektivni vplivi in gibanja prehajajo od naroda k narodu po posebni psihološkoestetični, kulturnozgodovinski, socialnopolitični zakonitosti in idejnovzročni ritmiki. Ko je ta ali oni literarni stil ali nazor dosegel svojo skrajno mejo in oplodil evropske narode, se je izživel. Sledil mu je kot njegova logična posledica povsem nasproten stil, ki se je na svojem višku znova prelomil v drugo skrajnost. To izmenično prepletanje raznih stilov se kaže pri vseh narodih na skoraj enak način, dasi ne vedno v isti časovni zapovrstnosti.

[128] Romantika je v začetku nastopila kot dosleden odpor proti klasicizmu; ko je razvila svojo izraznost do viška, je vzbudila sebi docela nasproten umetnostni nazor – naturalizem. Čustvo, domišljija, fantastičnost, vizionarnost, notranjost – vse se je umaknilo zunanji vzročnosti stvari: resničnosti, oprijemljivim dejstvom, povsem predmetni stvarnosti. Toda naslednja doba se je že spet kot reakcija okrenila od naturalizma v simbolizem, od impresionalizma v ekspresionizem, od zunanjega sveta resničnosti v notranji svet domišljije. Tudi pri pisateljih samih se pojavlja često take vrste križanje dveh nasprotnih si stilov. Goethejev prehod iz mladostne romantično zanosite izraznosti v klasično umirjenost je skoraj gotovo literarnozgodovinski zgled takšne stilne evolucije. Strindbergov popolni prelom z doslednim naturalizmom po prvem obdobju njegovega ustvarjanja, njegov ostri zalet v skrajno religiozno mistiko ni razumljiv le iz duševnih svojstvenosti švedskega naroda ali pisateljeve osebne razklanosti, ampak predvsem iz idejnih trenj tedanje dobe. Prav isto tudi lahko trdimo o Hauptmannovem preokretu iz naturalističnega dramatičnega ustvarjanja v pravljično snov, dasi se je izvršil iz drugih psihološkoliterarnih vzrokov, ki pa so naposled vendarle razložljivi iz splošne literarne miselnosti tedanjih stilnih gibanj.

[129] Pri nas Slovencih, ki smo sprejemali tuje stilne pobude vedno nekoliko kasneje, so bile tudi reakcije posameznih stilov kasnejše, šibkejše, manj izrazite. Toda naš literarni razvoj je šel kljub temu v istem ritmu kakor evropski in ne moremo ga povsem ločiti od njega; ne moremo ga do dna razložiti zgolj iz naše kulturne perspektive.

[130] Čim bolj se poglabljamo v zgodovino evropskih književnosti izza renesanse, tem jasneje zapažamo skupne razvojne vzmeti. Deloma jih je spoznala že romantika, ki je prva pokazala na evropsko kulturno celoto, znanstveno pa jih je prav za prav ugotovila šele primerjalna literarna zgodovina v 19. stoletju, upoštevajoč nove idejne vidike.

[131] K pospeševanju mednarodnih stikov, k tvorbi evropske literarne skupnosti so gotovo mnogo pripomogli nekateri literarni časopisi. Pariški Journal des Étrangers je pričel že v drugi polovici 18. stoletja razpravljati o nekaterih evropskih književnostih, zlasti nemški in angleški, o njihovih umetniških prizadevanjih ter objavljati prevode pomembnejših tujih pisateljev. Iz iste usmerjenosti je kasneje nastala tudi revija Gazette littéraire del' Europe, a v Angliji deloma tudi Edinburgh Review. Posebno važen pa je pariški romantični časopis Globe, ki ga je pričel izdajati leta 1824. Pierre Dubois. Njegovo navdušenje za Shakespeara in tehtno kritično poročanje o raznih tujih literarnih pojavih je Goethe visoko cenil. Eckermannu je rekel leta 1826., da je Globe najzanimivejši časopis, ki bi ga hudo pogrešal. Te evropske literarne vidike je pospeševalo še več drugih revij: Revue européenne, italijanski Echo, nemški Magazin für die Literatur des Auslandes, ki ga je ustanovil leta 1832. Joseph Lehmann in je izhajal prav v dvajseto stoletje, med drugimi pa tudi Revue internationale, ki jo je začel izdajati v Firenci leta 1883. Angelo de Gubernatis, opozarjajoč v uvodu na njen nadnarodni, splošnoevropski namen. Rusi so izdajali v minulem stoletju Vestnik Evropy in Evropejca, kjer so se poglabljali v zapadno miselnost, literaturo in kulturo. V novejši dobi je nastalo izredno mnogo takšnih časopisov (L' Europe littéraire, Europäische Revue, Das literarische Echo, L' Europe nouvelle itd.), ki se ukvarjajo predvsem z evropskimi intelektualnimi problemi in z literarnokritičnim prikazovanjem raznih sodobnih umetniških prizadevanj.

[132] V znanosti naletimo na evropske kulturne in literarne vidike v nekem smislu že pri nemškem polihistorju Danijelu Morhofu in njegovih sodobnikih (Baylu, Blountu in drugih), toda vse preveč so še uklenjeni v humanistični nazor 17. stoletja in zato še vse premalo resnično zgodovinski. Tudi Carlo Denina ni prodrl do pravih izhodišč evropskega ustvarjanja, dasi pomeni njegova knjiga Discoro sopra le vicende della letteratura (1760) važen napredek glede enotnejšega razpravljanja o novejših zapadnih literaturah (italijanski, španski, francoski, angleški in nemški).

[133] Šele Herder je poglobil evropski vidik, ki sta ga kasneje literarnozgodovinsko izpopolnila brata Schlegla. Ne smemo pozabiti na Eichhornov obsežni spis Allgemeine Geschichte der Kultur und Literatur des neueren Europa (Göttingen, 1796) in Bouterwekovo Geschichte der Poesie und Beredsamkeit (1801), ki pričenja s 13. in sega do konca 18. stoletja, kar je vsekakor znaten napredek v proučevanju novejših literatur. Na idejno nov način je sintetično zarisal razvoj evropske drame A. W. Schlegel, a njegov brat F. Schlegel zgodovino starejših in novih književnosti. Oba sta postavila širše vidike v tedanji literarni zgodovini, čeprav je danes njuna metoda premalo analitično doganljiva. Leta 1829. razpravlja Mazzini »d'una letteratura europea«, kar kaže, kako je čedalje bolj prodirala ideja o evropski literarni celokupnosti.‌67 67Mazzini, Antologia, 1829. Edgar Quinet potrja miselno prizadevanje te dobe, ko razmišlja leta 1838. o notranji enotnosti novejših literatur.‌68 68E. Quient, De l'unité des littératures modernes (»Revue des Deux Mondes« , 1838). H. Hallam je znanstveno brez dvoma prodirnejši in njegova literarna zgodovina 15., 16. in 17. stoletja (Introduction to the Literature of Europe; 1837–1839) modernejša od že omenjenih. Nadkrilili pa so ga kasneje H. Hettner z literarnozgodovinskim orisom 18. stoletja, Brandes z glavnimi strujami 19. stoletja, Ebert s srednjim vekom, R. Prölss z evropsko dramo (Geschichte des neueren Dramas; 1880–1883) in mnogi drugi. Marc-Monnier je s splošno novejšo literarno zgodovino (Histoire générale de la littérature moderne; 1884 in 1885) postavil svoje raziskovanje že na osnove primerjalne literarne zgodovine. W. P. Ker s knjigo Epic and

[134] Romance (1897), v kateri se ukvarja z evropskim srednjim vekom, in G. Saintsbury, čigar zgodovina evropske literature (Periods of European Literature) in kritike (History of Criticism and Literary taste in Europe; 1900–1904), odpirata nove idejne probleme in tvorita prehod v dobo, ko je dobila primerjalna literarna zgodovina že znanstven pomen. W. Creizenach (1893), Loliée (1900) in mnogi drugi prav do Paula Van Tieghema, čigar zgodovina Précis d' histoire littéraire de l' Europe depuis la Renaissance (1925) je že zrastla na sodobnih izsledkih primerjalnega raziskovanja, so vedno bolj poglabljali evropske vidike.

[135] Pretežno so znanstveniki prištevali k evropski literaturi le pet največjih književnosti: italijansko, špansko, francosko, angleško in nemško. F. Brunetière, ki je leta 1900. označil na kongresu v Parizu skupno književno snovanje teh petih narodov za evropsko literaturo (la littérature européenne) in s tem poglobil J. Textea študije o evropski literaturi (Études de littérature européenne; 1898), zapaža v zapadnem ustvarjanju posebne idejne in estetske vrednote. Zanj je evropska predvsem tista literatura, »ki je obogatila evropskega duha z nekaterimi prvinami, ki so bile dotlej narodne ali etnične.«‌69 69F. Brunetière, La littérature européenne (»Revue des Deux Mondes«, 1900). V ta okvir pa ni vpletel ne skandinavskih ne slovanskih in drugih manjših književnosti, ker se mu je zdelo, da še niso dovolj izrazito pokazale svoje narodne izvirnosti. Brunetière poudarja predvsem estetsko in idejno vrednotenje evropske literature, kar pa je danes povsem enostransko, in še ne priznava literarnozgodovinskega načela, ki upošteva vse še tako neznatne vplivne zveze in odvisnosti med vsemi evropskimi narodi. Kritično razsojanje je v primerjalni literaturi možno šele tedaj, ko smo do vseh potankosti ugotovili temelje skupnega razvoja, spoznali vrednote vseh književnosti in pesniških osebnosti, v kolikor predstavljajo nadnarodno pomembnost, ko smo dognali literarnozgodovinsko ogrodje vsega evropskega dogajanja.

[136] Pri proučevanju splošnega literarnega razvoja spoznamo, da se evropske literature niso razvijale časovno vzporedno, temveč zaporedno, da so stopale v ospredje druga za drugo.

[137] Tudi tu se zdi Brunetièru važen zlasti princip vrednotenja: vplivna pomembnost književnosti in njih umetniška sila, kakor se je kazala v raznih obdobjih, mora biti znanstveniku izhodišče. Literarnozgodovinski problem, v kakšnih časovnih presledkih so vzniknile književnosti druga za drugo in kakšne zunanje pobude so povzročile njih nastoj, ga skoraj ne zanima. Pri tem seveda tudi nujno prezre zapletenost splošnega literarnega razvoja, razne važne podrobnosti, zgodovinska dejstva, tvorne ideje, kakor so se porajale v raznih dobah med narodi, kaj so povzročile in pomenile, ter se ustavi le pri najznačilnejših, a obenem najpreprostejših izsledkih.

[138] Res je, da se pričenja evropsko ustvarjanje v italijanski renesansi, ki je dosegla višek v 15. in 16. stoletju s Petrarcom, Boccacciom, Ariostom in drugimi. Po nepotrebnem bi zanikali dejstvo, da je bila v začetku naslednjega stoletja vodilna Španija s Cervantesom, Calderonom in Lope de Vegom. V sredini 17. in v začetku 18. stoletja je imela v tej zapovrstnosti brez dvoma največji mednarodni vpliv Francija, in sicer prav gotovo ne samo s slavnimi pisatelji – Molièrom, La Fontainom, La Bruyerom, Voltairom, Rousseaujem – temveč tudi s svojo jezikovno in splošno kulturo. Za Francijo je stopila v začetku 18. stoletja v središče evropskega življenja najprej Anglija s Swiftom, Fieldingom, Defoem, Richardsonom, Addisonom, Sternom in zlasti z dotlej Evropi skoraj docela neznanim Shakespearom. Sledila ji je nato ob koncu 18. stoletja Nemčija s Herderjem, Goethejem, Schillerjem in tedanjo romantiko.

[139] Pri tem seveda ne bi smeli pozabiti na portugalsko literaturo, ki je doživela svoj višek istodobno kakor Španija, na važnost italijanske renesanse za vznik hrvaško-dalmatinske književnosti, na početke nemške lirike v 15. stoletju in angleške drame v 16., na probujanje manjših literatur izza romantike in še na nešteto mednarodnih vplivnih vezi v dobi baroka, rokokoja, klasicizma, romantike, realizma in modernih struj, ki jih ne moremo dojeti zgolj s približnim poudarjanjem vodilne sile tega ali onega naroda. Slovanske literature se niso začele samoniklo pojavljati komaj v drugi polovici 19. stoletja, kakor bi sodili po Brunetièrovi razpredelnici, temveč že mnogo prej, in so ustvarile v romantiki že velike umetnine, čeprav tega doslej tuji znanstveniki in pisci splošnih literarnih zgodovin skorajda niso dovolj tehtno upoštevali.

[140] Nedvomno so stopale evropske literature v ospredje zaporedoma druga za drugo, toda primerjalno zgodovinsko proučevanje nas uverja, da se to ni dogajalo shematično, temveč v izredni vplivni zapletenosti, in da ni vodilni pomen velikih literatur za vsa obdobja popolnoma točno časovno ugotovljen. Znanstvena naloga primerjalne literarne zgodovine je torej, da vsestransko zariše mnogolično prepletanje evropskega literarnega razvoja in upošteva vse narode, tudi najmanjše, označi vezi, ki jih v raznih obdobjih vežejo med seboj, ter tako doseže res pravo zgodovinsko sintezo.

[141] Evropa ne obsega samo pet velikih zapadnih književnosti, kakor bi sodili po Hallamu, Hettnerju, Brandesu, Marc-Monieru, Saintsburyju in drugih, temveč še severne literature (holandsko, nizozemsko, švedsko, norveško, finsko), slovanske (rusko, ukrajinsko, poljsko, češko, slovaško, bolgarsko, srbsko, hrvaško, slovensko, lužiško) in še madžarsko, romunsko, novogrško in druge. Zaradi preglednosti sicer ločimo germanske literature od slovanskih in romanskih, govorimo tudi o zapadnoevropski in vzhodnoevropski kulturi, o severnih in južnih literaturah, toda pri tem poudarjamo bodisi jezikovno ali psihološko sorodnost raznih narodnih skupin, njihov geografski ali politični položaj ali pa celo tesnejše intelektualno sožitje nekaterih delov Evrope, ki je časovno brez dvoma razumljivo.

[142] Sismonde de Sismondi je izdal leta 1813. oris južnoevropskih literatur (De la littérature du Midi de l' Europe). Šafařik, Eichhoff, Talvj, Pypin in Spasovič, Karásek, Dorošenko, Máchal, Brückner, Wollman in drugi so obravnavali celokupni razvoj slovanskih literatur. K. Dieterich je objavil leta 1911. pregled vzhodnoevropskih literatur (Die osteuropäischen Literaturen in ihren Hauptströmungen vergleichend dargestellt), Šafařik leta 1864. zgodovino južnoslovanskih književnosti (Geschichte der südslavischen Literatur), ki jo je P. Popović 1917. znova na kratko opisal. Seifert je obdelal književnost Čehov, južnih Slovanov in Bolgarov (Literaturgeschichte der Tschechoslowaken, Südslawen und Bulgaren). G. Kalff je izdal leta 1923. prvi del svoje zgodovine Westeuropeesche Letterkunde, Lunačarskij pa leta 1930. zgodovino zapadnoevropskih književnosti.‌70 70Eichhofova knjiga Histoire de la langue et de la littérature des Slaves: Russes, Serbes, Bohèmes, Polonais et Lettons (Paris, 1839) je samo informativna in nima nikakega literarnozgodovinskega pomena. – Poleg bolj ali manj priročne knjige »Istoria slavjanskih literatur« Pypina in Spasoviča, ki je bila prevedena v nemščino (1880), francoščino (1881) in češčino (1880), so gotovo znanstveno najbolj dovršene Máchalove Slovanské literatury (v treh zvezkih 1922–1929), čeprav je Wollman (Slovesnost Slovanů, 1928) v metodi gotovo naprednejši.

[143] Te delne sinteze, ki imajo vsekakor svoj pomen, pa nas še ne prepričujejo, da bi tvorile romanske, germanske ali slovanske literature vsaka zase harmonično zaključene celote ter se razvijale zgolj v medsebojnem tesnem oplajanju. Mnogo neizpodbitnih dejstev nam dokazuje prav nasprotno in nas navaja na širšo literarno primerjalno problematiko. Ruski klasicizem je prejemal pobude iz Francije, oba velika ruska kritika 19. stoletja, Bjelinski in Hercen, sta bila navezana na sodobne nemške in francoske idejne tokove, nemška romantika je vzbudila na Poljskem pravo kulturno preobrazbo, ki je ne moremo razložiti le iz slovanske romantike. Slovenci smo se v vseh stoletjih mnogo bolj naslanjali na zapadno Evropo, kakor pa na Slovane, kar je iz naše politične in kulturne zgodovine vsekako razumljivo. Bruckner je v razpravi o zgodovini slovanskih literatur ugotovil, da so spoznali Poljaki in Čehi Turgenjeva, Tolstega in Dostojevskega preko Pariza in Leipziga ter da so razgibavali Slovane zlasti razni neslovanski vplivi.‌71 71A. Brückner, Geschichte der slavischen Literaturen (»Slavische Rundschau«, 1932).

[144] Žarišče vsega literarnega ustvarjanja je torej Evropa in le v njenem območju se lahko s pridom rešujejo najrazličnejši problemi.

5 Svetovni literarni vidiki. – Kljub svoji dograjenosti ni rasla evropska književnost docela sama iz sebe. – Pojmovanje svetovne literature v 16., 17. in 18. stoletju. – Goethejev pojem svetovne literature. – Znanstveni problem obče literarne zgodovine. – Zavrnitev Petersonovih tez. – Kritika dosedanjih priročnikov svetovne literature

[145] Primerjalno raziskovanje vplivnih valovanj pa nam odpira še širše izvenevropske znanstvene perspektive. Kljub svoji dograjenosti ni rastla evropska kultura docela sama iz sebe; v njenem razvoju odkrivamo tudi najrazličnejše vplive tujih kultur. Posegale niso le v njeno umsko življenje, temveč zapustile jasne sledove tudi v njeni literaturi. Hebrejska kultura ni oblikovala le našega religioznega duha, ampak je prepojila včasih s svojim biblijskim ritmom in svojo metaforiko tudi naš lirski izraz. Trubadurskega pesništva ne moremo popolnoma razumeti, če ne upoštevamo arabskih literarnih vplivov, na katere opozarja že v 18. stoletju G. Andrés. Iz orienta niso dospele k nam le najčudovitejše pravljice, niso prodirale v naše ustvarjanje le njegove velike pesnitve, temveč so v našo miselnost posegali tudi orientalski religiozni in metafizični sistemi. Domišljijski popotni romani iz začetka 18. stoletja so prepojeni s fantastiko, ki so jo pisatelji zajeli iz orientalske bujnosti.

[146] Do globljega pojmovanja izvenevropskih literatur je prišla šele romantika, ki se je kar opajala v eksotizmu. W. Schlegel je seznanjal Nemčijo z velikima indijskima pesnitvama Ramayano in Hipopadêso. Hammer je prevedel perzijskega pesnika Hafisa in tako dal pobudo Goetheju, da je spesnil Westöstlicher Divan. Pri vseh evropskih narodih se je v novejši dobi pojavilo zanimanje za stare kulture, njih miselnost in literaturo. Kako se je Goethe ukvarjal z indijsko filozofijo in kako je sodil o kitajskem romanu, kažejo njegovi razgovori z Eckermannom. W. Blake se je v svojih mističnih spisih poglabljal v Kabalo, novodobni ekspresionizem pa je segal po primitivizmu azijskih, afriških in ameriških ljudstev, da bi iz njega črpal. V najnovejši dobi ne smemo prezreti vpliva indijske in kitajske literature na francosko in angleško pesništvo. Evropejci nismo le prepesnjevali orientalskih snovi (Klabund), ampak smo tudi bolj ali manj zavestno sprejemali vase njihove vplive.

[147] Ti stiki s tujimi kulturami so sproščali in bogateli naš izraz in našo snov, večkrat pa tudi preusmerjali naše čustveno in umsko dojemanje sveta. Vsesplošno prepletanje mednarodnega duševnega ustvarjanja v zadnjem stoletju priča o svetovnem literarnem sodelovanju, o tesni povezanosti vseh tvornih kultur na svetu. Evropskega literarnega vpliva ne zasledimo le v sodobni japonski, kitajski, indijski ali bengalski literaturi, nego tudi v ameriških literaturah. Toda Poe, Emerson, Whitman, J. London, Dos Passos, Tagore so prav tako pomembni za Evropo kakor za Ameriko ali Indijo. Nietzsche je postavil za nositelja svoje filozofije Zaratustro, Paul Valéry pa je napisal zanimiv uvod v knjigo kitajskega pisatelja Šeng Čenga, kjer razmišlja o posebnostih vzhoda in zapada. Posamezna slovstva so danes brez dvoma le odlomki vsega človeškega ustvarjanja in evropska literatura je samo del – svetovne literature.

[148] Sodobni pojem svetovne literature je nastal komaj v začetku minulega stoletja in ga je idejno izpovedal šele Goethe. Univerzalno literarno zgodovino sta sicer zasnovala že K. Gesner v 16. stoletju (Bibliotheca universalis) in P. Lambeck (Lambecius) v naslednjem stoletju (Prodromus historiae literariae, 1659), toda njuno pojmovanje splošnega ustvarjanja ne sega preko antične in krščanske kulture ter je docela neznanstveno.‌72 72Lambecius prav za prav ne razpravlja o literaturi v današnjem pomenu te besede. Svoj oris pričenja s stvarjenjem sveta (a creatione Mundi) in se nato povsem oslanja na svetopisemska razdobja. Tako govori o pisateljih pred vesoljnim potopom in po njem, o zidanju babilonskega stolpa, o Mojzesovem obdobju itd. Utopistični načrt svetovnega kataloga, kakor si ga je zamislil Lambeck, priča o popolnoma nezgodovinskem razsojanju in je odsev tedanje polihistorske dobe, ki si je predstavljala svet v smislu svetega pisma. Tudi J. F. Reimmann ni poglobil tega humanističnega nazora, dasi govori v knjigi Versuch einer Einleitung in die Historia literaria (1708) o treh literarnih zgodovinah: svetovni (historia literaria universalis, die Allgemeine), ožji (h. l. particularis, die Besondere) in najožji (h. l. singularis, die Allerbesonderste). Njegova zamisel ni zgrajena na razvojnih literarnozgodovinskih temeljih, kajti sicer bi opredelil literaturo na osnovi narodnega, evropskega in svetovnega ustvarjanja. Čisto po zunanjih vidikih je zgrajena tudi univerzalna zgodovina gledališča Histoire universelle des théâtres des toutes les nations, ki jo je pričelo izdajati v Parizu leta 1779. društvo »Société des Gens de Lettres«.

[149] Komaj Giovanni Andrés je razširil literarno obzorje v delu Dell'origine, de' progressi e dello stato attuale d'ogni letteratura (Venezia, 1783–1787), kjer je hotel pokazati »kritično literarno zgodovino« vseh narodov iz vseh časov do osemnajstega stoletja. Toda kljub kratkemu, površnemu orisu kitajske, indijske, kaldejske, perzijske in drugih izvenevropskih in evropskih književnosti še ni podal res znanstvene zgodovinske podobe svetovnega literarnega snovanja. Niti C. J. Bouginé (Handbuch der allgemeinen Literaturgeschichte; Zürich, 1789–1802), niti L. Wachler (Versuch einer allgemeinen Geschichte der Literatur; Lemgo, 1793–1801), niti drugi se niso mogli dvigniti do znanstveno temeljitejšega in zgodovinsko tehtnejšega pojmovanja svetovnega literarnega dogajanja. Morala je nastopiti nova doba, ki je odkrila predvsem posamezne narodne organizme in ob njih zvezanost vsega človeškega ustvarjanja. Zasledovanje literarnih oblik, snovi in pesniških vrst prav do njih izvenevropskih virov, o čemer govori že Lemercier v delu Cours analytique de littérature générale (1817 v 4 zv.), poglabljanje v primitivno ljudsko tvornost (Herder) in začetno literarno primerjanje v prvi polovici 19. stoletja so šele ustvarili nov pojem svetovne literarne celokupnosti.

[150] Goethejeva opredelitev svetovne literature, kakor jo je prvič podal leta 1827. v časopisu »Kunst und Altertum«, ni vzniknila le iz spoznanja občečloveških vrednot umetnosti, temveč zlasti iz doživetja vedno tesnejšega duševnega sožitja in medsebojnega oplajanja evropskih narodov izza renesanse. »Narodna literatura ne pomeni kdo ve kaj,« izjavlja tega leta Eckermannu, »doba svetovne literature se približuje in vsakdo mora skrbeti, da jo pospeši.« Nikakor pa ni Goethe zanikal narodne literature, ampak je v članku iz leta 1829., kjer znova govori o svetovni literaturi, poudaril narodni element v splošnočloveškem ustvarjanju.‌73 73Glej: Goethe, Ferneres über die Weltliteratur. Dopis je bil namenjen 11. nov. 1829 družbi »Gesellschaft für in- und ausländische Literatur«. – O Goethejevem pojmovanju svetovne literature glej razpravo F. Stricha Goethes Idee einer Weltliteratur (v knjigi »Dichtung und Zivilisation, 1928). Svetovna literatura (eine allgemeine Weltliteratur) ni nikaka plehka, neznačilna internacionalna literatura, pač pa globoko občečloveško pomembna umetnost, ki izvira iz osnov »notranje narave« (Goethe) posameznih narodnih organizmov.

[151] Svetovni literarni vidik, ki je bil pri Goetheju še precej istoveten z evropskim, korenini na spoznanju narodnega in nadnarodnega pomena pesništva: svetovna je torej lahko samo tista umetnina, ki nudi vsem narodom nova, svojevrstna doživetja, a razodeva na dnu elementarno narodno značilnost. Oba pojma – narodna in svetovna literatura – sta namreč med seboj vzročno nerazdružljivo zvezana. Goethe odkriva v ljudskem ustvarjanju – bodisi evropskem, bodisi hebrejskem ali indijskem – vsem skupno obče človeško potezo, ki spaja njih stvaritve kljub časovnim in krajevnim razlikam v harmonično celoto. Vse narodne literature težijo namreč že po svoji naravi v svetovno kulturno sozvočje.

[152] Goethejev pojem svetovne literature je izrazito zgodovinsko dinamičen, ne pa abstraktno statičen. V njej vidi Goethe neposredno podtalno gibanje, neprestano prepletanje vplivov in odbojev: skupno stremljenje vsega človeštva k velikim umetniškim in kulturnim idealom. Stare civilizacije niso bile zanj le mrtva zgodovinska dejstva, temveč žive sile, ki so v nekem smislu prav tako vplivno pomembne kakor sodobnost. Taka svetovna literatura se je prav za prav pričela oblikovati šele v devetnajstem stoletju in se vsestransko dogradila komaj danes. Niti antika, ki jo je Goethe imel za osnovo evropske literature, niti srednji vek ni poznal dandanašnjega kozmopolitičnega načela, ker ni vedel zapojem narodnosti. Njun univerzalizem je obsegal zgolj grško-latinsko kulturno celokupnost in krščanski svetovni ideal. Do tega pojmovanja je prišla najprej renesansa, ki je sprožila gibanje v narodno, evropsko in svetovno literaturo. Idejno pa se je pričela tvoriti šele ob koncu 18. stoletja iz Rousseaujevega kozmopolitizma in Herderjevega humanizma. Svetovna literatura ni zaključena, dovršena celota, ona se neprestano razvija in oblikuje, v njej je vir nadnarodnih, splošnočloveških tvornih vrednot, ki so že tudi po svojem bistvu nadčasovne, last vseh narodov.

[153] Literarnozgodovinskega problema svetovne literature pa Goethe prav za prav ni podal, dasi so njegove izjave tudi znanstveno opredeljive. Njegovo izhodišče je bilo predvsem idejno, bilo je popoln odsev osebnega doživetja splošnih osnov umetnosti. Primerjalni literarni zgodovinar, ki išče med raznimi književnostmi notranjih vezi in odvisnosti, naleti pri svetovni literaturi na mnoga doslej še skoraj nerešena vprašanja. Ali se zrcalijo v razvoju vseh književnosti tudi take zakonitosti, kakor na primer pri evropskih, ali se je ritmično vrstenje stilov in idej vršilo tudi pri orientalskih literaturah na takšen način kakor pri nas? Ali so vse literature na svetu med seboj vzročno povezane in kako se je to kazalo v duševni zgodovini človeštva?

[154] V razpravi o primerjalni literarni zgodovini je J. Petersen povsem zanikal možnost splošne sinteze, češ da nimamo zato nikakih znanstvenih oporišč.‌74 74Glej opombo‌ v prvem poglavju (§ 70‌). Petersenova teorija je brez dvoma preenostranska, saj ne upošteva niti vplivov tujih literatur na moderno Evropo niti docela svetovno razgibane sodobnosti. Toda tudi tematološka, stilna, oblikovna ali idejna proučevanja izpodbijajo Petersenovo tezo, kajti literarni zgodovinar se pri njih nikakor ne more omejiti zgolj na evropske narode, ampak mora seči tudi v Azijo, kjer se mu vsestransko razjasnijo internacionalni literarni problemi. Ni dvoma, da so bila tovrstna raziskovanja večkrat premalo literarnozgodovinska, toda njih važnosti nikakor ne moremo tajiti. Da bi bilo splošno literarno dogajanje docela razcepljeno in ne bi imelo nikakih skupnih dotikališč, bi danes že kaj težko trdili, zlasti v okviru modernih književnosti. Da bi pa bili mednarodni vplivi pomembni zgolj za ta ali oni narod in bi spadali zato samo v to ali ono narodno zgodovino, kakor trdi Petersen, je nemogoče že zaradi tega, ker so delovali bolj ali manj kolektivno in jih moremo razumeti le iz širšega, svetovnega območja. Primerjalna sinteza je tedaj možna, če ugotovimo razvojno pot vseh književnosti in najdemo v njih skupna izhodišča.

[155] Svetovna literatura pa ni le kronološko po narodih urejena zbirka vsega, kar je človeštvo napisalo. Takšen vidik je povsem shematičen in nam ne razjasnjuje notranjih gibal splošnega literarnega procesa. Osrednja napaka vseh dosedanjih svetovnih literarnih zgodovin je prav v tem, da nam ne podajajo književnosti v celotni razvojni povezanosti, da ne temeljijo na organskem pojmovanju vsega ustvarjanja, kolikor je pač ugotovljivo. Znanstvenik ne bi smel stremiti samo po tem, da v svoji knjigi razvrsti čim več slovstev, temveč da obravnava predvsem tista, ki so res zvezana s svetovnim dogajanjem ter imajo pomen za duševno celokupnost.

[156] V takem idejnem smislu niso sestavljeni niti razni svetovnoliterarni priročniki, kakršne so napisali K. Rosenkranz, A. Duquesnel, G. T. Grässe, Th. Mundt, Fr. von Raumer, Angelo de Gubernatis, G. Karpeles, J. Hart, P. Norrenberg, Otto von Leixner, E. Nascher, Scherr, Stern, Busse, Bartels, Engel, Wiegler in mnogi drugi, niti obsežnejše in znanstveno mnogo ambicioznejše sinteze.‌75 75V okvir svetovne literature lahko še prištejemo obširne literarnozgodovinske izdaje, v katerih so obdelane posamezne literature povsem neodvisno druga od druge. Takšna je na primer izdaja »Geschichte der Weltliteratur in Einzelndarstellungen«, ki je izhajala v Leipzigu nekaj desetletij. – V isto vrsto spada tudi serija raznih literatur »Handbuch der Literaturwissenschaft«, ki jo izdaja O. Walzel v Berlinu že izza leta 1923.

[157] J. G. Eichhorn, ki je izdal v začetku 18. stoletja v Göttingenu šest zvezkov obsegajočo, a nedokončano splošno literarno zgodovinsko delo Geschichte der Litteratur von ihrem Ursprung bis auf die neuesten Zeiten (1805 do 1812), ni še jasno opredelil pojma literature in zato razpravlja tudi o jezikoslovju, matematiki, fiziki, geometriji, mehaniki in drugih vedah, ki nimajo nikakega stika s pesništvom in umetniško prozo. Njegov poskus spada zato bolj v splošno kulturno zgodovino človeštva, kakor pa v literarno. Osemnajst zvezkov obsegajoča Storia universale della letteratura (Milano, 1883) Angela de Gubernatisa pa je značilen zgled nekritične zgodovinske kompilacije, ki je brez prave znanstvene vrednosti. Tudi obsežna in popolnejša Baumgartnerjeva zgodovina svetovne literature (Geschichte der Weltliteratur, 1897–1912), ki je kljub šestim debelim zvezkom nedokončana, ne prinaša novih primerjalnih zgodovinskih vidikov.

[158] Adolf Bartels je skušal v svojem uvodu v svetovno literaturo (Einführung in die Weltliteratur, 1913) prenesti težišče splošnega literarnega ustvarjanja na nemško literaturo, ga okleniti z Goethejevim življenjem in pokazati, kako so postopoma prihajale tuje literature v stik z nemško. Takšen opis svetovne literature je docela samovoljen in ne nudi nikakih znanstvenih izsledkov, čeprav je v nekem smislu izviren. – Iz nemške perspektive je tudi nastala R. Meyerja zgodovina svetovne literature 20. stoletja (Die Weltliteratur im 20. Jahrhundert vom deutschen Standpunkt aus betrachtet, 1913).‌76 76Drugo izdajo je oskrbel in izpopolnil Paul Wiegler (Stuttgart und Berlin, 1922).

[160] Znanstveno povsem dognano proučevanje svetovne literature si bo moralo dograditi nove temelje, če bo hotelo uspešno sestavljati takšne, danes še precej problematične sinteze, ustvariti pa si bo tudi moralo popolnejši način vrednotenja, če bo to spričo skoraj nepregledne snovi sploh mogoče. Mnogi pomisleki, ki se nam porajajo ob kritičnem razsojanju teh knjig, so danes še vsestransko tehtni in nas prepričujejo, da je to izredno važno poglavje primerjalne literarne zgodovine šele komaj načeto.

I. Primerjalni metodološki problemi

II. Mednarodni literarni odnosi in vplivi