Avgusta 2013 je minilo 70 let od smrti slovenskega pesnika, pripovednika in kritika Mirana Jarca (1900–1942). Prva knjiga Zbranega dela prinaša Jarčevo poezijo, natisnjeno v treh zbirkah: Človek in noč (1927), Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Zbirke se odlikujejo po strogem avtorskem izboru, majhnem obsegu in prefinjeni grafični opremi. Zato zajemajo manjši del celotnega pesnikovega lirskega opusa, ki je nastajal okrog 25 let, večidel v dveh literarnih obdobjih po izteku moderne: v ekspresionizmu in novi stvarnosti. Temu primerno se je spreminjala tako idejnost kot tematika in tehnopoetika Jarčeve poezije. Ob posameznih tiskanih pesmih so v opombah navedene in komentirane tudi vse ohranjene rokopisne in tipkopisne različice. Trem zbirkah sledijo pesmi, objavljene v periodičnem tisku med obema vojnama, zlasti v revijah Ljubljanski zvon ter Dom in svet. Iz opomb je razviden čas nastanka in revijalne objave pesmi; pesmi so razvrščene kronološko (kolikor to omogočajo objave). Sledijo Jarčeve pesmi v prozi in malo znana otroška poezija, ki jo je objavljal v Ženskem svetu in Našem rodu, tudi v Žiki in Našem dnevu. Vsega skupaj je v prvi knjigi objavljenih 213 pesmi. Komentar k izdaji opisuje na kratko še Jarčevo biografijo, recepcijo posamičnih zbirk v kritiškem tisku, ovrednotenje Jarčeve poezije v slovenski literarni zgodovini idr. S tem eden večjih slovenskih pesnikov 20. stoletja po daljšem premoru znova stopa v središče bralske recepcije in literarnozgodovinske refleksije.