Dober legent teh svetnikov

Besedilo je prevod svetniških legend ali beril. Iz provincialovega dovoljenja za natis na začetku je razbrati, da naj bi bilo prvotno delo Legenda sanctorum (verjetneje: Neue Legend der Heiligen, Frankfurt, 1684), avtor je kapucin Dionizij Luksemburški (Dionysius von Luxemburg), predikator renske province kapucinskega reda, tudi avtor dela o antikristu, ki so ga prevajali naši bukovniki; po njegovi smrti (1703 v Cochemu) pa je knjigo o svetnikih predelal in razširil sobrat kapucin Martin Cochemski (ab Martino Cochemenſi reviſum et auctum) in delo izdal pod naslovom Legenden der Heiligen (Augsburg 1705), pozneje še mnoge izdaje. Dovoljenje izdaje, po kateri je preveden naš rkp, je datirano v Mainzu – Moguntiae, 6. sept. 1717, podpisano: Fr. Ptrus Confluentinus, miniſter Provinzialis Provinciae Rhenanae Capucin mpp, sama izdaja pa je izšla v Kölnu leta 1723.

Sledi predgovor p. Martina Cohemskega, ki nakazuje način predelave latinskega izvirnika, saj je „te latinski legent sraunau inu poprau, na velko krajah pobulſhau, velku zhistu maihineh legentou vunpuſtou, inu na meſt taiſtih nekolku vezhi inu sapapadliuſhi noterpoſtaviu. ſategavolo kir te vezhi tal teh suetnikou ſgol marterniki ſo bili. Kir ſem jes na meſti taistih vſeſorte ſpovednike inu Devize, po katireh exempelnah sa njiemi priti ſamoremo noterpoſtaviu.“

Delo bi lahko prevedel v slovenščino jezuit Ožbalt Gutsman, potem, ko se je ok. 1760 vrnil iz Gradca, Dunaja, Zvolena; še verjetneje je, da je to storil nekoliko prej kdo izmed koroških kapucinov. Prevajalčeve omembe ni najti. Zelo obsežen rokopis, paginiran, 1032 strani. Življenjepisi svetnikov so napisani za vsak dan v letu po eden; rokopis obsega branje za čas od 1. januarja do 30. junija, kar najverjetneje pomeni, da je to prva polovica neke še večje zasnove. Vsekakor je rkp. čistopis, popolnoma pripravljen za tisk.

Nadnaslov vsake legende določa dan v mesecu, na katerega se bere, po en življenjepis svetnika za vsak dan; tu je uporabljeno koroško ime za mesec januar - vienahtnik (legende za prve 4 dni januarja), od str. 28, t.j. od petega dne tega meseca dalje proſenz, nato Februar, März, April, Maj, Juni.

Vsak življenjepis svetnika se konča z navedbo avtoritetnega vira, iz katerega so zajeti podatki oz. besedilo. Besedilo za 1. januar, s katerim se knjiga začne, tu ſhiulenje te ſ: devize Euproſinae, ima kot vir naveden: ex vitis patrum libro I. Te drugi dan vienahtnika - Tu ſhiulenje tega ſ: Appata Odilonis se konča z navedbo: Ex primo Thomo de actis Sanctorum R. P. Bollandi, ad diem [...] Januari. Na str. 874 spodaj opomba: P: Papebrohius in actis S:S: ad diem iii Junÿ - kar pomeni, da je avtor izvirnika vzel to besedilo iz Acta sanctorum, ali ga tam vsaj preveril, vsekakor ga je postavil prav za 3. junij, kakor Papebroch. Besedilo za 5. junij - sv. Bonifacij - pa ima na koncu, str. 886, opazko: Surius ad diem V Junÿ, se pravi, referenca na Lavrencija Surija, za 20. jun., papeža Sylverija, ima str. 967 Baronius ad diem et Anum Kriſti 540. itn.

Besedilo vsebuje mnoge koroške, verjetno podjunske narečne posebnosti: Ta dba inu dbaisti dan Prosenza; je on to mater boshjo [...] salubo imeu inu ſbestu ſluſhou; oblubijo ſ: Odilo ſbestust noi pokornost (str. 12); Tisto nuezh je bilu po njega ſmerti nja trupvo v zirkou neſhanu, inu od nje bridkeh ſinou is pieſmemi inu modlituemi pozhaſtenu (str. 16); inu modli is guasno stimo (str. 144).