Rokopis vsebuje pridige kapucinskega patra Ferdinanda Ljubljanskega (roj. cca. 1684, u. 19. marca 1744), sodobnika Romualda Štandreškega. Vseh pridig je 58, od teh je 35 pridig na nedelje med letom, 16 postnih pridig in 7 prazničnih. Napisane in povedane so bile v letih od 1716 (Sveti križ na Vipavskem) do okr. 1742 še v več krajih osrednje Slovenije: v Škofji Loki, Kranju, Cerkljah, Ljubljani, Brezovici pri Lj. in Trstu. Vpisi druge, poznejše roke izpričujejo tudi sekundarno rabo – ponovitev nekaterih pridig še do okr. 1770.
V zvezi tematiko Škofjeloškega pasijona nudi rkp Ferdinandovih pridig dva pomembna podatka. S paleografskega gledišča je evidentno, da je njegova roka identična s tisto, ki je napisala folij 2r v Škofjeloškem pasijonu. Torej je po vsem videzu p. Ferdinand Ljubljanski avtor folija 2r, ki povzroča v raziskavah Pasijona več neznank. Drug pomemben podatek: v Concio Quadragesimalis 7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridižni vstavek, manjši list, ki je na strani verso prazen, le ob robu ima napis: „Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vorſtl.“ Očitno gre za kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, izpričuje, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporočene verzije pasijona takšne četrte podobe ne poznajo.
Svetlejši papir, severnoitalijanske izdelave, odtis sita dobro viden; vodna znamenja niso opazna zaradi goste in drobne pisave.
Ves kodeks je napisala ena sama roka v zelo drobni, težje berljivi kurzivi; estetska in lepopisna je samo v naslovih in nekaterih rubrikah.
Rkp je vezan v temnorjavo krašeno usnje, vezava je značilno kapucinska: na čelni platnici je emblem, ki prikazuje Mati božjo z dvema franč. svetnikoma, verjetno s sv. Frančiškom Asiškim in sv. Antonom Padovanskim, levi svetnik drži v naročju dete Jezusa, med njima je žival, podobna psu (morda umbrijski volk?).