Osapski pasijon

Rkp vsebuje dva snopiča po osem folijev, na katerih sta zapisani dve verziji pasijona za cvetno nedeljo iz Evangelija apostola Mateja (Mt 26–27). Paleografski znaki kažejo na nastanek besedil sredi 17. stol. Besedili sta na novo poslovenjeni iz latinščine.

Na notranji strani čelne pratnice je datiran vpis župnika Virgila Ščeka, ki je rokopis našel v Ospu in ga dal vezati: „Osp 15. 8. 1926“. Šček pripominja, da je „pisava I. pasijona podobna pisavi v maticah 1631“.

Pasijonski besedili sta razčlenjeni za branje po posameznih vlogah v dogajanju: z grškim križem (☩) so označeni odlomki, kjer govori Jezus, s črko C odlomki kronista, s črko S razne druge vloge. Besedili sta vsebinsko povsem enaki, gre torej za dva ohranjena izmed več izvodov, ki so jih potrebovali za branje, razdeljeno po vlogah. Vendar se besedili močno razlikujeta po pravopisu in jezikovnih oblikah.

Med pravopisnimi posebnostmi gre (poleg močno nestandardne bohoričice) omeniti v prvem tekstu (fol. 2r–7r) predvsem rabo glagoliške črke X za glas [ž] (fol. 3r: Moja Duſsa je xalostna do smerti; fol. 5r: oni tebe toxio; niegoua Xena.) V drugem tekstu pa je opaznejši vpliv latinske ortografije: pogosta je raba črke c za glas [c] pred e in i ali za glas [k] pred drugimi črkami; črko k uporablja pisec le na začetku besed, nikoli pa sredi ali na koncu besede, kjer glas [k] največkrat zapisuje s ch ali le h. Vpliv nemškega pravopisa je viden v skupini sch za [š]. Zelo arhaična posebnost drugega pasijonskega teksta so ločila, ki so še srednjeveška. Uporabljena sta zlasti znamenje, podobno sredinski piki, in znamenje, podobno vprašaju. Ta ločila nimajo modernega skladenjskega pomena, marveč so to retorična ločila za vdih in govorni premor.

Gre torej za isto besedilo v dveh pisno zelo različnih prepisih. V drugi verziji ali prepisu si je pisec podčrtal replike, ki jih govori Jezus, kar pomeni, da je to verzijo gotovo napisal duhovnik; ta se je močno opiral na latinsko kulturo. Tudi prvo verzijo je verjetno napisal duhovnik, ta pa je bil dovzeten za vpliv glagolice. Evangeljsko besedilo, ki so ga brali pri maši na cvetno nedeljo, je prvotno segalo od začetka (Mt 26,1) do Jezusovega pokopa (Mt 27,61). To sta zapisali obe glavni roki. Potem do dodali še odlomek o straži pri grobu (Mt 27,62–66), ki sta ga dopisali tretja roka na folij 7r in četrta roka na folij 15v. To sosledje v dopisovanju besedila podkrepi vzporedni značaj obeh prepisov. Njuno besedilo se precej razlikuje tako od Dalmatina kakor od Trubarja, čeprav so nekatera mesta podobna. Vsebuje izjemno malo germanizmov. Pisec ga ni prevzel iz obstoječih prevodov, marveč je slovenil po latinski predlogi.