Rokopis iz Zaklanca pri Horjulu ali Škofova pesmarica je prvovrsten primer dolgožive rokopisne kulture na Sloveskem: po vsebini je pesmarica še večidel poznobaročna, nastala pa je v letu 1828; naslovne strani in naslovi nekaterih pesmi so dekorirani z ročno koloriranimi risbami cvetja in vitičja. Besedilo pesmi je iz raznih virov zbral Janez Škof, ki je v uvodu zapisal:
»Lepe ino ſvete peſme, in koker je zhaſ leta veſel al shaloſten, ſe v teh bukvah najdejo, ktere ſim jeſt ſkerbno po vezhih krajh pojskal, in vkup spiſal, ſato ſe lohka kaka pomota noter najde, kir jeſt jih niſim is ſvoje glave vkup sloshil, ampak ſim jih, nektere drukane, nektere spiſane, in nektere k ſim jih peti ſliſhal prepiſal.«Uvod je datiran in podpisan: Saklanz 1828 Joannes Shkof. Na dnu naslovne strani pa je poznejši vpis, že v gajici: Primož Škof, 1828; gre za slikarja in dagerotipista, morda sina Janeza Škofa, ki v tem rokopisu verjetno nastopa kot avtor dekoracij.fol. 2v
Pisec je zajemal iz številnih tiskanih in rokopisnih virov, analiza bi med njimi pokazala Redeskinija, Potočnika idr. A tudi obratno: pesmarica vsebuje starejše verzije nekaterih znanih pesmi, ki so bile pozneje predelane; tako je npr. Ta 14. Peſem Adventna per ſlateh maſhah (fol. 22v) predloga ali zametek poznejše znane Vi oblaki ga rosite, pripisane Gregorju Riharju. Uvodnim pesmim o Sveti Trojici in mašnim pesmim sledijo po redu cerkvenega leta adventne, božične, nato postne oz. pasijonske, ki jim sledi kot najobširnejša skupina več kot 20 pesmi o Svetem Rešnjem Telesu. Sledijo številne marijanske, svetniške in nazadnje katehetične pesmi (o vernih dušah, sodbi Božji idr.) ter priložnostne: za novo mašo, proščenje ipd. Raba črke ÿ za zapisovanje glasov -i in -ij kaže na prepisovanje iz starejših rokopisnih predlog (npr. preſveta Troÿza).
Rokopisu manjkajo strani na nekaj mestih. Deset strani oz. pet listov manjka med stranema 138 in 149. Zato je le delno ohranjena Ta 39. Peſem od shaloſtne Matere Boshje (5 kitic); iz kazala na koncu rokopisa je razvidno, da v celoti manjkata dve: 40. od Svetih pet ran Jesuſovih in 41. Velikanozhna Svelizhar gre, medtem ko pesmi 42. Velikanozhna Kriſtus je gor manjka le začetek, točneje dve kitici in tretje pol, ostale do 12. so ohranjene. Sledi pesem 43. Velikanozhna Danes bom jest, ki je ohranjena vsa, med paginama 154 in 163 pa manjka devet strani, na njih bi morale biti 44. Velikanozhna Kristus je s in 45. Hvalen bodi Jesuſ Kriſt. Manjka tudi večina pesmi 46. od Kriſtusovga vnebohojenje O Kristian, ohranjeni sta njena šesta in sedma kitica.
S sintezo naslikanega okrasja, besedil pesmi in prilepljenih bakroreznih podob sta Janez in Primož Škof ustvarila enega najlepših primerov poznobaročne ali neoklasicistične rokopisne kulture na Slovenskem.
Finejši, precej porjavel papir z drobnim odtrisom sita, razmik žic variira od 23 do 25 mm. Na str. 364 je majhno vodno znamenje,
Rokopis krasijo številni ročno kolorirani elementi, ki v obliki vitičja, cvetja in vencev obdajajo posamične strani besedila ali naslove, krašene iniciale ipd. Tudi glavni naslov rokopisa Sto ena in dveiset svetih pesem je izpisan umetelno: navidez tiskane verzalke so narisane kot drobno šrafirane risbe, obdane z vitičjem.
Platnice so prevlečene s temnorjavim usnjem, po njih ob robovih teče krasilni vzorec z zlatim odtisom, zdaj že večidel obrabljen; z zlatim odtisom je krašeno tudi usnje na hrbtu. Na hrbtu je usnjena prilepka z naslovom pesmarice v hladnem odtisu. Knjižni blok je vezan z rdečo obrezo.