Muzejski rokopis je uvezan v izvod lekcionarja Evangelia inu lystuvi škofa Tomaža Hrena (EvL 1612), ohranjen v Narodnem muzeju Slovenije. Rokopis je nastal v prvi polovici 17. stoletja, ko si je lastnik dal v izvod lekcionarja uvezati prazne pole, na katere so vpisovali besedila, potrebna pri župnijski pastorali.
Po vsebini in značaju gre za t.i. lekcionarski rokopis, podoben rokopisu iz Ševelj pri Selcah, toda obsežnejši. Tudi Muzejski rokopis sestavljajo iste štiri prvine: dodatni evangeljski odlomki za novo uvedene praznike, odlomki katekizma, glavne molitve ter cerkvene pesmi za pomembnejše praznike.
Rokopis vsebuje 18 pesmi, po ugotovitvah Marijana Smolika je srednjeveških "vsaj 5", verjetno 6. Niso vpisane kronološko po redu cerkvenega leta, marveč postopoma ob raznih potrebah. Za kar pet pesmi nam hrani Muzejski rokopis edini obstoječi zapis; štiri pa so ohranjene v le še enem rokopisu iz 17. ali 18. stoletja. To izkazuje, da zajema Muzejski rokopis iz dosti širšega besedilnega izročila, kot pa ga predstavlja lekcionar EvL 1672. Zelo verjetno poteka iz izročila izgubljene pesmarice škofa Hrena Hymnologium slavicum z začetka 17. stoletja, ki se je izgubila prav zaradi prepisovanja.
Ohranjenih je 5 listov rokopisa pred knjižnim blokom in 19 na koncu uvezanih listov. Najstarejše izročilo je prepisano na prvih izmed 19 končnih listov. Ves končni del rokopisa je pri dnu strani močno poškodovan zaradi razlitja. Na mnogih listih je besedilo na vrhu in na robu poškodovano zaradi obreze nove vezave v 19. stoletju.
Rokopis je verjetno prvi raziskoval baron Janez Kalasanc Ergerg, nato Žiga Zois, ko si je za zbirko slovanskih prevodov sekvence Dies irae prepisal slovensko prepesnitev Boschia mutsch ſe bo ſerdela. Njegov prepis ima enake lakune, kakor so sedanje poškodbe rokopisa, torej je bil ta enako poškodovan že tedaj; pač pa je Zoisov prepis popoln na mestih, ki so danes poškodovana z obrezo, kar lahko pomeni bodisi njegove konjekture bodisi indic na poznejšo vezavo rokopisa.
Napisale štiri roke.
Knjiga je vezana v svetlorjavo usnje, okrašeno s črtami in ornamenti v zlatem odtisu. Vezava je približno dve stoletji mlajša od same knjige, iz dobe po 1800. Tedaj je bil rokopis s knjigo vred obrezan in uvezan v sedanje platnice.
Obdobje nastajanja rokopisa je moč datirati z začetkom po izidu Hrenovega lekcionarja 1613 in s koncem ob vpisu zadnje pesmi, t.j. pesmi k sv. Rozaliji najpozneje sredi 17. stoletja. Pesem se je razširila s češčenjem te svetnice kot zavetnice proti kužnim epidemijam, zaradi katerih sta bili sezidani in posvečeni dve zaobljubljeni cerkvi sv. Rozalije: nad Šentjurjem pri Celju (1646) in nad Krškim (1647). Pesem je verjetno nastala kot del zahvalne pobožnosti, iz katere je votivna zidava nastala, in ne pozneje.