Monografija o Ivanu Hribovšku (1923–1945) je najbolj celovita literarna in zgodovinska študija o tem pesniku. France Pibernik jo je napisal z največjo kompetenco, saj je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji pionir v raziskovanju književnikov, ki jih je komunistični režim v Sloveniji izbrisal iz javne zavesti. Posebno pozorno je Pibernik orisal Hribovškov duhovni in pesniški razvoj, njegove notranje krize in težko ljubezensko dramo, ki je edinstvena v zgodovini slovenske poezije. Vse te občutljive, a pomembne vidike je avtor prikazal s primerno empatijo in pronicljivostjo. Bralcu je tako razkril utripanje Hribovškove krhke, a tudi izjemno vitalne duhovne moči, ki je II. svetovna vojna niti povojni totalitarni sistem nista mogla uničiti. Hribovšek kot človek je po vojni izginil na enem od prikritih množičnih morišč v Sloveniji, njegova poezija pa je preživela ujme časa. V svojih pesmih, ki se razvojno dotikajo poduhovljene „nove stvarnosti“, je Hribovšek izrekal temeljno resnico svojega časa in lastne usode v njem. S temi spoznanji Pibernikova monografija upravičeno uvršča dolgo zamolčanega pesnika Ivana Hribovška na eminentno mesto v moderni slovenski književnosti.