JAKOVČEVI IZ PREDTRGA

Pesnik Ivan Hribovšek je izšel iz skromnih razmer, iz pretežno kmečkega okolja, zato je bil v veliki meri navezan na svoj podeželski kraj, na njive, ki jih je pomagal obdelovati od otroštva naprej. Domači kraj Predtrg je bil pravzaprav vas v bližini Radovljice, vendar močno ločen od bližnjega mesta, saj je v preteklosti premogel svojo občino. Seveda so bili Predtržani v mnogočem povezani z Radovljico, tam je bila župnijska cerkev, osnovna šola, zdravstvena oskrba in trgovine. V Hribovškovem času, to je v letih pred drugo svetovno vojno, je Predtrg že postal predmestje Radovljice.

Radovljica s svojim okoljem oblikuje pomemben osrednji del Gorenjske na ravnini pod Karavankami. Ta je v preteklosti dal kar nekaj slovenskih duhovnih velikanov: Antona Tomaža Linharta v Radovljici, Matija Čopa v Žirovnici, Franceta Prešerna v Vrbi, Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah in Janeza Jalna na Rodinah.

Nekam umirjeni, včasih kar hladni svet je dal poseben značaj gorenjskega človeka: bolj razumskega kakor čustvenega, nekam vase potegnjenega, a v sebi trdega, s pritajenim ponosom, in kdaj bahaškega, če je bil premožen.

Iz tega gorenjskega okolja je zrasel pesnik Ivan Hribovšek, izjemen in klen, neupogljiv značaj.

Pri Hribovškovih se je po domače reklo pri Jakovcu. To ni bila kakšna trdna družina z dolgo tradicijo v kraju, prej narobe. Bili so prišleki. Starši pesnikove matere Marije Resman so prišli iz Zaloš pri Podnartu. Okrog 1900 so kupili Jakovčevo hišo, ki je bila na zunaj skromna, mnogo manjša od sedanje, saj je bila brez gospodarskega poslopja, hlev, svinjak in steljnik so bili potisnjeni pod skupno streho ob hiši. K posesti je spadalo nekaj malega njiv, travnikov in gozdov v nižinskem delu Jelovice.

Priseljena Ermanova družina je bila sicer številna, pri hiši se je narodilo sedem otrok, toda večina je umrla že v zgodnjem obdobju. Najmlajši sin, ki naj bi dedoval posest, je padel v prvi svetovni vojni, tako da je hči Marija ostala edina, in čeprav je bila šibka in bolehna, je morala prevzeti kmetijo. Ko je leta 1921 umrl gospodar Janez Erman, je Marija tudi uradno prevzela posest, vendar je gospodinjstvo in gospodarstvo vodila mati. Marija se je leta 1922 poročila z vdovcem Janezom Hribovškom.

Tudi Hribovšek je bil v Radovljici prišlek. Njegov rod je izhajal iz Motnika. V kraju sta živeli dve družini Hribovšek: Pri Tomažu in Pri Jernejku. Predniki naj bi prišli iz zaselka Hribovšek, ki leži ob cesti Motnik-Špitalič. Zlasti Jernejkovi so se gospodarsko zelo okrepili, ker so premogli strojarno in se ukvarjali s prevozništvom, mnogi iz družine so se šolali in dosegli akademske naslove. Oče Zdravko je bil dolga leta motniški župan.

Pesnikov stari oče je bil Tomaž, izučen mizar, živel je skromneje, v zakonu z Marijo Sajovic je imel tri otroke, Janeza, Rezko in Valentina. Ker sta starša zgodaj umrla, so otroci živeli pri Jernejkovih. Janez se je po odsluženju vojaškega roka zaposlil kot orožnik, služboval v različnih krajih, tudi v Celju, kjer se je poročil s Terezijo Mlakar iz Poljčan. Preselila sta se v Škofjo Loko, kjer je žena prezgodaj rodila hčerko Regino, kar je imelo težje posledice za obe. Mati je zapadla v poporodno depresijo, iz katere se ni več rešila, ter končala v bolnišnici za duševno bolne in tam umrla 1913. Hči Regina je nekoliko zaostala v razvoju, se sicer šolala, vendar je ostala težavna za okolico.

Medtem ko je hči Regina nekaj časa živela še pri sorodnici v Škofji Loki, je oče zaradi poznavanja civilnopravne zakonodaje in izredno lepe pisave dobil službo na sodišču v Radovljici. Ko je Marija Erman po smrti svojega očeta prevzela kmetijo in urejala zapuščinske zadeve na sodišču, se je tam srečala s Hribovškom in se leta 1922 z njim poročila. Poroka 31-letne kmečke hčere Marije Erman s 53-letnim vdovcem Janezom Hribovškom – cerkveni obred so 6. septembra 1922 opravili na Brezjah – je bila za tisto okolje nekaj posebnega. Vsekakor pa se je gmotni položaj družine močno izboljšal ob stalnem mesečnem dohodku. Gospodinjstvo in gospodarstvo je še naprej imela v rokah stara mama. Za družino je določena obremenitev nastopila, ko je oče vzel k sebi Regino, hčer iz prvega zakona, saj se ta ni mogla prav vključiti v družinsko skupnost.

Čeprav je oče večino časa posvečal svoji uradniški službi na sodišču, kjer je bil višji upravni oficial, se je rad ukvarjal tudi z delom na kmetiji in skušal marsikaj izboljšati. Dokupil je nekaj zemlje ob hiši, dal je zgraditi zidana svinjaka, podaljšal streho nad prehodom in tam uredil skromno podstrešno sobo za Ivana, zasadil je sadno drevje, prava imenitnost pa je bila, ko je kot prvi v tem koncu postavil betonski kozolec, ki stoji še danes. Bržkone bi napravil še veliko več, a iz obzirnosti do tašče ni maral posegati v domače razmere. Morda so prav zaradi tega ves čas ostali brez elektrike.

V tej hiši se je 19. junija 1923 kot prvi otrok rodil sin Ivan Alojz, ki so mu pozneje sledili še brat France (1924) ter sestri Lojzka (1926) in Pavla (1927). Lojzka, ki je po vojni prevzela kmetijo, se je nekdanje podobe domače hiše in razmer spominjala takole:

Na rojstno hišo me veže mnogo spominov iz otroških let. Predtrg se je ločil od Radovljice po jarku pod graščinskim obzidjem, po katerem je posebno v deževni dobi tekla voda – baje je bil v starih časih čeznjo dvižni most. Iz stare Radovljice je vodila cesta na severozahod, speljana v krak skozi Predtrg, na severu proti Begunjam, skozi kmečko jedro proti jugovzhodu pa proti Brezjam. Konec vasi je obe cesti povezovala kolovozna pot, vzporedno od kasnejše magistralne, približno tristo metrov oddaljene ceste.

Takrat je ob kolovozu stalo šest polkmečkih hiš – po velikosti kmetij so štele za bajtarske. Razen dveh so bile med seboj oddaljene okrog petdeset metrov, torej so bile osamljene in že na polju. Vse so bile brez elektrike in vodovoda – za razliko od naselja ob cesti. Glede vode je bila naša hiša najslabša, vodnjak je bil kar naprej brez vode. Živino smo vodili napajat na korito ob cesti okrog sto metrov daleč. Malo pred vojno je mama dala zgraditi kapnico, vendar je bilo kljub temu treba še velikokrat vodo nositi iz korita ob cesti.

V ostalih ozirih je bil naš dom od ostalih petih hiš najboljši. Slamnata streha je bila že zamenjana s cementnim špičakom – čeprav na staro ostrešje, da se je šibila, črna kuhinja je bila predelana v belo s štedilnikom iz belih pečnic. Hlev s tremi stojišči in majhnim svinjakom je bil v sklopu hiše takoj ob poti, dalje, nad vežnimi vrati pa je bila streha potegnjena, da je pokrivala še iz brun vezane svinjake. Spominjam se še, ko je ata te svinjake podrl in zgradil zidane: nasproti vežnih vrat tri metre oddaljeno svinjsko kuhinjo in stranišče, iz te kuhinje pa dva svinjaka. Obe stavbi, hišo in prizidek, je po stropu z nosilno ploščo povezoval kot podaljšan »kukrle«, kjer je za poletje nastala prav prijetna sobica, pozimi pa bolj ledenica. Skedenj, spredaj pa šupa in drvarnica, je bil odmaknjen na vrt okoli šest metrov od hiše in vzporedno s potjo. Še bliže poti proti jugovzhodu je ata dal postaviti štiri okna kozolca, katerega stebre so stoječe betonirali. Lojzka Hribovšek Resman, Spomini na brata – pesnika Ivana Hribovška. Celovški zvon, 1992, št. 36, 21.

V zgodnjih letih so bili otroci močno navezani na domače dvorišče. Oče je bil pozoren do njih, pogosto jim je pripravil kakšno imenitnost, da so se lahko igrali, recimo gugalnico, poskrbel je, da so se pozimi sankali. Imel je zelo dobrohoten odnos do vseh otrok in je tudi po uradni dolžnosti skrbel za socialno ogrožene, še zlasti je skušal pomagati revnim nezakonskim otrokom.

Sin Ivan je po očetu podedoval svetle lase, vsi drugi so imeli temne po mami, in prav tako njegovo umirjeno razumnost in dobrohotnost, čeprav je bila pot do take osebnostne podobe dolga. Začela se je z vstopom v šolo, z vstopom v nov, drugačen svet.

Šestrazredno osnovno šolo v Radovljici je Ivan začel obiskovati na jesen 1929. Šestleten je prvič prestopil meje domačega okolja in se znašel sredi malomestnega življenja, v katerem je bil socialno zaznamovan in v katerem se je začel spopadati za svoje mesto pod soncem. Z izredno nadarjenostjo in zavzetostjo je uravnaval nesorazmerja, ki so nastajala na zunanji, materialni ravni. To se je pokazalo pri učnih uspehih v posameznih razredih, ko so ga poučevali naslednji vzgojitelji: v 1. razredu Minka Pavlošič, v 2. razredu Anica Mencinger, v 3. razredu Leopold Baebler, v 4. razredu Anton Kobentar in v 5. razredu Vilko Puntar.

Pesnikova mlajša sestra je ohranila spominski drobec iz radovljiške šole:

Ivan kakor tudi leto mlajši brat France sta bila zelo nadarjena. Ivan je bil poleg tega še izredno vesten. Spominjam se, da je bil v šoli kaznovan, ker je pri lepopisju (današnja mladina ne ve, kakšen predmet naj bi to bil) vajo prehitro končal, čeprav je napisal vse lepo in prav. Po pouku je moral ostati še eno uro v šoli in vaditi v lepopisju. Ko ga je mama kregala, češ da je bil zaprt in s čim se je pregrešil, je trdil, da ni bil kaznovan, »saj je bila gospodična učiteljica z menoj v razredu«. Pavla Kremžar, Moj brat – pesnik Ivan Hribovšek. 7. kulturni večer Slovenske kulturne akcije, Buenos Aires, 8. 9. 1995. Tipkopis.

Ker je Ivan peti razred izdelal z najvišjim možnim številom odličnih ocen, ni bilo nič nenavadnega, da ga je učitelj Puntar želel spraviti naprej v šole. Tudi odločitev domačih, da odide Ivan v gimnazijo, ni predstavljala nobene ovire, saj je oče namero podpiral, pač pa je nastal problem, kam naj bi ga vpisali. Najbližja gimnazija je bila v Kranju, kamor bi se lahko dnevno vozil ali pa stanoval bodisi v dijaškem zavodu bodisi privatno. Marsikaj kaže na to, da je bila ta možnost najbližja in v resnici je Hribovšek 26. junija 1934 na kranjski gimnaziji uspešno opravil sprejemni izpit, kar je potrdil s podpisom prof. Kmet. Izkaz Šestrazredne osnovne šole v Radovljici za peti razred, šolsko leto 1933–1934. Isti izkaz pa ima dodatno navedek, da je bil Hribovšek vpisan v šolskem letu 1934/1935 v 1. b razred škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano, kar je potrdil prof. Ratajec.

Vpis v kranjsko realno gimnazijo je ponujal to prednost, da bi se Hribovšek lahko vsak dan vozil v šolo in bi odpadli vsi poglavitni stroški bivanja v mestu. Oče na to ni pristal, ker je bil mnenja, da bi bil sin preveč izpostavljen naključni druščini in preveč brez nadzora. Zato je sklenil sina poslati v kranjski dijaški zavod, ki so ga vodili duhovniki. Da je prišlo do spremembe in da se je Hribovšek v jeseni odpravil v Škofove zavode, je gotovo povzročila intervencija. Bržkone je bil v ozadju radovljiški župnik Jakob Fatur, ki je očeta prepričal, naj sina pošlje v Zavode, hkrati pa je učenca priporočil tamkajšnjemu vodstvu. Domači so bili z rešitvijo zadovoljni, saj so prihodnje leto tja poslali še sina Franceta. Oče je bil mnenja, da morata sinova v Zavode, ker je bil sam bolehen, mati pa ne bi bila kos njuni vzgoji, medtem ko je bila zavodska vzgoja stroga in dosledno katoliška.

Tako se je enajstletni Hribovšek jeseni 1934 znašel v Škofovih zavodih, ki so bili v svoji organiziranosti gotovo najboljši učno vzgojni zavod na Slovenskem. Pod isto streho je obsegal oboje: dijaški dom, kjer so dijaki stanovali in se učili pod strokovnim vodstvom prefektov, in popolno klasično gimnazijo z odličnimi profesorji in izjemnimi strokovnjaki za posamezne učne predmete, kakor sta bila za slovenski jezik na primer dr. Anton Breznik in prof. Jakob Šolar.

Bivanje v zavodu je bilo podrejeno strogemu delovnemu redu. Mladi Hribovšek je bil odrezan od domačih, saj jih je smel obiskati le dvakrat na leto, ob božičnih in velikonočnih praznikih, medtem ko so bili obiski domačih dovoljeni vsako nedeljo. Navadno ga je obiskala mati s Pavlo, izjemoma z Lojzko. Ker je bil Ivan miren in zadržan otrok, ni imel težav z disciplino, pač pa so bile v naslednjih letih velike težave z njegovim bratom Francetom, ki je bil po naravi živahen, imel nekaj težav zaradi prebolelega vnetja možganske mrene in se je nerad ter z odporom podrejal vzgojiteljevim ukazom, pa tudi šole ni jemal tako resno kot starejši brat Ivan.

Hribovška je v drugem gimnazijskem razredu hudo prizadela očetova smrt, saj ni bil star niti trinajst let, težave pa so nastale tudi doma, ker je mati morala plačati vse stroške operacije (rak na črevesju) in zdravljenja in se je precej zadolžila. Kljub temu sta oba sinova ostala v Zavodih, mati pa je postopoma poravnala dolgove, tako da je na Ivanovo prigovarjanje odšla v gimnazijo tudi najmlajša Pavla, a v bližnji Kranj, kamor se je vsak dan vozila z vlakom.

Zgodnja očetova smrt je Ivana še bolj zresnila, zlasti v naslednjih letih, ko se je kot najstarejši moški čutil na poseben način odgovornega za vso družino. Tudi mati mu je sleherno leto bolj zaupala in mu prepuščala odločitve glede domačih opravil v počitniškem času. Pri tem mu je bila v močno oporo stara mati, ki je še naprej vodila glavna kmetijska opravila. Ivan je mogel pomagati največ v poletnih počitnicah, ko je prijel za sleherno, tudi težaško delo.

Pri kmečkem delu je Hribovškovim šlo najtežje z oranjem. V hlevu so imeli dve kravi, vola le čez delovno sezono, da so vozili z njim, na zimo pa so rejenega prodali. Sicer pa so jim na pomoč priskočili sosedje, zlasti Prešernovi, pomoč pa so navadno poravnali z dninami. Nekaj dodatnega veselja so med poletnimi počitnicami prinesli domala redni obiski mladih sorodnikov iz Motnika, zlasti bratrancev Avguština in Toneta. Iz pogovora z Alojzijo Hribovšek Resman, Radovljica, 12. 10. 2007.

Dohodki od kmetije niso bili veliki. Za prodajo je ostalo le malo pridelkov, zato so stroške šolanja plačevali iz očetove pokojnine. Položaj se je pri hiši za spoznanje poslabšal po smrti stare matere leta 1939. Zastal je vsak napredek, ker pri hiši ni bilo močne roke. Mati je bila bolehna, ob njej pa je bila doma samo še hčerka Lojzka, ki naj bi počasi prevzela domača opravila, a je bila stara šele trinajst let. Ivan, na katerega je vedno težje pritiskala skrb za dom, se je tega zavedal in skušal pomagati, deloma s svojo skromnostjo, nezahtevnostjo, zlasti pa s prizadevnim učenjem, saj so mu zaradi šolskega uspeha in odličnega vedenja znižali stanarino. Predvsem pa je v poletnih mesecih skušal opraviti čimveč najtežjih opravil, predvsem košnjo.

ZGODNJI LITERARNI NASTOP

Škofovi zavodi so s svojo katoliško vzgojo močno in daljnosežno vplivali na mladega Hribovška. Hribovšek je bil – kot vsi zavodarji – član Marijine kongregacije. V njem se je vztrajno poglabljal verski doživljajski delež in oblikoval temelj njegovega etičnega odnosa do sveta, pravzaprav zelo določena načela, po katerih se je skušal ravnati. Za njegov duhovni razvoj je bilo prav tako pomembno, da so mu Zavodi omogočili odkrivanje umetnosti, literature. Gojenci so bili dobro organizirani, imeli so interno kulturno društvo Palestra, imeli svoj orkester, pevski zbor, izdajali so dva rokopisna literarna lista, Jutranja zarja za nižješolce, Domače vaje za višješolce.

Nobenih stvarnih oprijemališč nimamo, ki bi nam pojasnila, kdaj se je Hribovšek začel zanimati za literaturo, sporočajo nam le to, da je v osnovni šoli kdaj med odmorom zrecitiral kakšno pesem. Majhen namig, da ga je pritegnila poezija, najdemo v malem zvežčiču, v katerega si je zelo zgodaj, morda še v osnovni šoli, izpisoval pesmi nekaterih slovenskih pesnikov, in sicer po naslednjem vrstnem redu: Anton Aškerc (Čaša nesmrtnosti, Ponočna potnica, Mejnik), Simon Gregorčič (Lastovkam, Daritev, Sam, Življenje ni praznik, Soči, V pepelnični noči, Mavrica, Oljki), France Prešeren (Orglar, Povodni mož, Memento mori, Apel in čevljar, sonet o kaši, Sonetni venec, Uvod h Krstu pri Savici, Glosa, Turjaška Rozamunda), Fran Levstik (Ubežni kralj), Simon Jenko (Obrazi), Josip Stritar (Turki na Slevici), Valentin Vodnik (Dramilo, Moj spomenik), Dragotin Kette (Moj Bog), Josip Murn (Pa ne pojdem prek poljan), Oton Župančič (Kanglica, Naše luči, Žebljarska).

Zvezek žal nima nikakršne datacije, vendar bi po grafiki njegovega rokopisa domnevali, da so prvi prepisi morda iz zadnjega osnovnošolskega razreda, medtem ko drugi del prepisov izkazuje že Hribovškovo urejeno pisavo, značilno za gimnazijski čas. Pač pa je datiran drugi zvezek z naslovom Slovensko narodno blago, ki je nastal v njegovem tretjem gimnazijskem razredu, torej v šolskem letu 1936/1937. Prepisal si je vrsto narodnih pesmi različnih pokrajinskih področij, in sicer: Tam čez jezero, Prvi romar, Pegam in Lambergar, izpisal si je vrsto ljudskih pregovorov, rekel in fraz, še posebej pa je zanimiv izbor izbranih metafor: težke sanje varajo oči, sonce sije na mlado zemljó, dih pomladni mehko pihlja, poljublja mi lice, cvetje trosi pomlad, roj šumeč vre, jaz teman, čelo mi senči oblak, solza kali mi oko, toda teži mi srce, duh se ozira v južno stran, čuje se grom orožja, žvenket mečev, volk divja med ovcami, brezsrčna drhal, ti pobeljen si grob, jezik lepo govori, prazno je tvoje srce (Stritar).

Iz obeh zgodnjih zvezkov se kaže določeno zanimanje za ožji krog literature mimo uradnega šolskega programa, kar naj bi vodilo k sodelovanju v zavodskem rokopisnem lističu.

Rokopisno glasilo Jutranja zarja so praviloma urejali četrtošolci, izjemoma pa so v njem lahko objavljali tudi tretješolci. Ker Jutranja zarja iz šolskega leta 1936/1937 ni ohranjena, žal ne moremo dokumentirati, ali je Hribovšek morda že sodeloval kot tretješolec, vsekakor pa je v šolskem letu 1937/1938 kot četrtošolec zelo dejavno vstopil med sodelavce rokopisnega lista, skoraj bi morali zapisati, da je naravnost izbruhnil kot pesnik, pisec in urednik. V tem letniku je namreč objavil triinštirideset prispevkov, od tega so bili trije članki, en krajši prozni zapis, sicer pa devetintrideset pesmi. Ob tem je treba imeti pred seboj dejstvo, da je bil Hribovšek takrat star dobrih štirinajst let oziroma bil v petnajstem letu. To predvsem pove, da je Hribovšek vstopil v literaturo zelo zgodaj, da se je kar predajal pesniškemu ustvarjanju, snovna, problemska in oblikovna stran njegovih pesmi pa nam neposredno posreduje njegovo takratno literarno obzorje.

Hribovškova zgodnja poezija je močno amorfna, motivno zelo raznolika, vsekakor pa v njej ni še nikakršne globlje osebnoizpovedne note. Vse pesmi slonijo na splošni tematiki, problemi so povezani z značilnimi mladostniškimi iskanji, hudimi nihanji v razpoloženju, v katerem ne manjka niti motiva smrti. Vidni so literarni vplivi od Prešerna do Župančiča, najzanimivejši pa je oblikovni del, ker nam nazorno kaže, kje se je literarno šolal. Praviloma uporablja rimane kitice najrazličnejših sestav, kar značilno pa je, da se je poskušal v nekaterih zahtevnih pesnikih oblikah (sonet, gazela, glosa), kakršne je našel pri Prešernu. Tako je v tem letniku objavil kar dve glosi in sonet z akrostihom: Srce, ne straši se:

Po izjavah dveh sošolcev naj bi Hribovšek napisal tudi sonetni venec, ki naj bi bil posvečen dobremu prijatelju Alojzu Lasiču, Jože Vidic, pismo, Feldkirchen, 8. 1. 1989; Justin Felicijan, pismo, Celje, 28. 4. 1989. vendar rokopis ni ohranjen, prav tako venca ne najdemo v Jutranji zarji.

Objavljeni soneti, gazela in obe glosi nam pojasnjujejo, da se je Hribovšek že v tem času intenzivno ukvarjal s temeljnimi problemi klasične poetike in jih skušal v praksi uresničiti. Tudi nekateri drugi oblikovni poskusi dokazujejo, kako globoko se je Hribovšek že v nižji šoli, ko so bile stvari še v povojih, zavzeto seznanjal z oblikovnimi možnostmi pesniškega izražanja. Med objavami tega letnika najdemo tudi pesnitev Seno smo sušili, ki jo je napisal za domačo nalogo, obsega nekaj čez sto verzov, za njegov pesniški razvoj, ki naj bi šel od tradicionalne klasike naprej, pa je posebej zanimiva pesem Mladost, v kateri je segel po župančičevski poetični zvočnosti:

Hribovšek je v prvih štirih številkah, torej do konca leta 1937, prispevke objavljal pod psevdonimom Triglavski feniks,potem pa vse pod pravim imenom. Tudi sicer se je pri glasilu močno angažiral. Po pravilu so vsako številko pripravili trije: urednik, pisar in likovni urednik. Žal uredniki posameznih številk niso navedeni, domnevati pa je mogoče, da je imel pri urejanju glede na številčnost prispevkov bržkone prvo besedo, lepopisno pa je pripravil tretjo in osmo številko.

Ne glede na začetniški značaj Hribovškove poezije v Jutranji zarji, je vendarle mogoče ugotavljati, da je bil Hribovškov nastop pred sošolci, vzgojitelji, profesorji in zavodskim vodstvom izredno pogumen in je skrival v sebi tudi vsesplošno zavzetost za literarno delovanje, kar je nakazovalo pot naprej.

Resnost in vnemo za literarno ustvarjanje je potrdilo pesniško delo, ki ga je opravil v naslednjem šolskem letu, ko se je v njem, čeprav šele šestnajstletniku, utrdila zavest literarnega ustvarjalca, tako da je poslej glavnina njegovih življenjskih naporov posvečena in žrtvovana književnosti.

V prvem višjem gimnazijskem razredu, ko je postal petošolec, se je scela in brez zadržkov pridružil leto ali dve starejšim literatom, ki so urejali rokopisni list Domače vaje, med njimi vodilna Janez Remic in Jože Brejc (pozneje Javoršek), ki sta bila gonilni sili razgibanega literarnega življenja teh let v Škofovih zavodih. Remic, Hribovškov bližnji gorenjski rojak, je gotovo opazil njegove objave v Jutranji zarji, lahko pa ga je nanj opozoril prof. Šolar, ki je bedel nad mladimi literati in jim nudil vsesplošno, tudi prijateljsko pomoč.

Nenavadno in hkrati tudi značilno je bilo, da je prva objava dveh Hribovškovih pesmi v Domačih vajah, to sta bili Na oknih in V vrtu, Domače vaje, 1938/1939, 11, 12. Rokopis ni ohranjen. vzbudila kritično pozornost Janeza Remica, ki je na oktobrskem sestanku, na katerem je ocenjeval pravkar izšlo številko Domačih vaj, na široko, pa tudi v podrobnostih razlagal Hribovškov prvi nastop v internem literarnem glasilu in mu pripisal več kvalitet:

Hribovšek. Izmed obeh njegovih mi bolj ugaja prva. Občutje skrivnostnega pričakovanja je v njej podano s prav živimi in pogodljivimi podobami. Pesem je enotna v svojem osnovnem razpoloženju. Moti nedognana podoba … gledajo v neskončno melodijo …, ki kaže Hribovška kot izrazitega vizualista, ki priteguje pojave vsega čutnega sveta v svet vidnega. Veliko nerodnosti je v jeziku, ki rimo in ritem včasih še vedno občuti kot jarem in ograjo, ker je včasih trd in prazen. Da povem določneje: moti me preobilica veznikov, zadnji verz pa prav gotovo ni slovenski. Te majhne stvari so res malo stran od središča pesmi, pa vendar vezane z njo v celoto in vplivajo nanjo. Če pa se oprostim teh zunanjosti, je pesem zame mikavna predvsem zaradi svojega čudovito zaključenega notranjega sveta in harmonične ubranosti: v njej je doživetje inspiracije narisano naravnost in nezavedno s silnim osvajalnim čarom. Prav tako neposredna je tudi druga z občutjem zrelega zagona v središču. Vendar so podobe – pravzaprav ena sama – zlomljene, prehitevajo ena drugo. Nerodnosti glede jezika je morebiti še več kot v prvi. Toda ta je miselno globlja in nam razkriva bogato zrelost. Zavest moči, pogona preko rožic vsakdanjosti je v njej podana tako samostojno in samosvoje, da nas skoraj prenese v meditiranje.

S Hribovškovo pesmijo smo dobili v Domače vaje nov izraz, ki ima v sebi vrednote, ki jih večno ekspresionistične Domače vaje skoraj ne pomnijo. Res mi je pravil marsikdo in vem tudi sam, da ob branju Hribovška ne moreš misliti na nič drugega kot na peto šolo in na blede rožice. Vendar nas prav v sredi tega bledega razpoloženja zadene beseda, primera, karkoli že v pesmi, ki je vsa pesniška in ki nas prisili k novemu doživljanju in novemu pojmovanju. Hribovšku manjka še precej zunanjih stvari, toda pesnik je in to je vse. Iz Remičevih osebnih zapisov 23. 10. 1938.

Žal obravnavani pesmi nista ohranjeni – 1. številka Domačih vaj 1938/1939 je izgubljena – tako da ne moremo preverjati Remičevih kritičnih besed, toda način, s katerim se je poglobljeno lotil Hribovškovih pesmi, kaže po eni strani, kako pronicljiv je bil Remic v izrekanju lastnih ocen, po drugi strani pa, kako izjemnega mentorja je Hribovšek našel v njem. Zgodnje priznanje mu je utrdilo zaupanje v lastno delo, predvsem pa mu je bila nakazana tudi estetska usmeritev, pot v ustvarjalno individualnost, ki je nujna na poti do najvišjih ciljev.

Razcvet literarnega delovanja se je dogodil v letu, ko se je kulturno življenje v Škofovih zavodih dvignilo v nadpovprečje in doseglo enega najvišjih vrhov. Mentorstvo nad celotnim literarnim delovanjem je prevzel priljubljeni profesor Jakob Šolar, ki je v Zavodih tudi sam imel nekaj težav zaradi zvez s Kocbekom. Ob rokopisnem listu Domače vaje so se zbrali tudi tisti, ki so se pred časom odcepili, tako da je zbornik do konca šolskega leta 1938/1939 narastel na zavidljivih tisoč strani. Seznam sodelavcev je dolg in zanimiv, denimo: Jože Brejc, Anton Erman, Justin Felicijan, Stane Gabrovec, Ivan Hribovšek, Janez Klarič, Vinko (Cene) Kopčavar, France Peršin, Janez Remic, France Rigler, France Sirk, Stane Suhadolnik, Alojz Šuštar, Janez Tominc, Jože Vidic.

K očitnemu dvigu je nedvomno prispeval tudi Hribovšek, velik delež prav z objavami v Domačih vajah. Številne objave skozi vse šolsko leto 1938/1939 – objavil je enaindvajset pesmi – govorijo o tem, da se je Hribovšek v tem času zavzeto, predano ukvarjal s pisanjem pesmi. Vse številke Domačih vaj tega letnika niso ohranjene, Gradivo v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. zato petero pesmi ne poznamo, in sicer: Na oknih, V vrtu, Svetle ure, Pesem iz daljave in Pesem deklic, pač pa je iz dostopnih pesmi mogoče dovolj verodostojno presojati značaj in kvaliteto njegovega ustvarjanja na tej stopnji.

Hribovšek, takrat petnajstletnik, se je že začel pesniško oblikovati in dobivati prve individualne poteze. Tu in tam še srečujemo vplive slovenske moderne, a ne več Župančiča, ampak racionalnejšega Ketteja, denimo v pesmi Iz mojih pisem (Očetu na oni svet). Vedno očitneje sta ga pritegovala dva vodilna katoliška pesnika, Anton Vodnik in Edvard Kocbek.

Anton Vodnik mu je bil blizu zaradi skrajne poduhovljenosti in religiozne opredeljenosti. Kar v vrsti pesmi najdemo vodnikovske motivne in izrazne prvine. Tako v pesmi Jaz sem vzdih:

In v pesmi Ko bo že globok večer:

V nadaljevanju se je izkazalo, da religiozno metafizični svet ni bil Hribovškova primarna usmerjenost, prav tako moramo omeniti, da ga ekspresionizem kot estetska smer in kot slovenski literarnozgodovinski pojav, ki mu je pripadal Anton Vodnik, ni zanimal, ker ga je imel za časovno preživetega. Zato je razumljivo, da ga je z novim pesniškim stilom v večji meri pritegnil Edvard Kocbek, ki je jasno nakazoval smer nove stvarnosti ali magičnega realizma. Da je Hribovšek dobro poznal Kocbekovo poezijo, nam lahko potrdi naslednja okoliščina. V drugem polletju so pri profesorju Šolarju za slovensko šolsko nalogo dobili naslov Poročilo o prebrani knjigi (slogovna vaja v podajanju vsebine). Hribovšek je za obravnavo izbral Kocbekovo zbirko Zemlja. Naloga se nam žal ni ohranila, izjemnost Hribovškovega razmišljanja pa je mogoče vsaj deloma prepoznati iz spominov njegovega sošolca Ivana Merlaka:

Najprej sem se spomnil dogodka iz pete gimnazije. Pri profesorju slovenščine, Jakobu Šolarju, smo pisali daljšo šolsko nalogo. Imeli smo več izbir. Vem, da se je Ivan odločil za predstavitev Kocbekove pesnitve Zemlja. Šolar mu je dal oceno odlično, kar je bila pri njem redkost. Če povem zase, nisem pri Šolarju nikoli pisal odlično, temveč le prav dobro, čeprav sem bil odličnjak. Spominjam se tudi, da mu je prof. Šolar, ki je pri šolskih nalogah dal običajno tudi opisno oceno, pripisal: Odlično razumevanje težavne pesnitve. Dr. Ivan Merlak, pismo, Ljubljana, 21. 6. 1989.

Hribovšek je na tej osnovi skušal začrtati prve trdnejše poteze lastne poetike, s katero je prevzemal stvarnejšo materijo in stvarnejši izraz, pri tem pa ni izključeval duhovnih dimenzij, nasprotno, iskal je duhovne razsežnosti predmetnega sveta. Ta premik v Hribovškovem pesnikovanju lahko zasledimo v pesmih, ki so bile objavljene proti koncu tega šolskega leta, v maju 1939 v zgoraj omenjeni posebni petošolski številki Domačih vaj. To bi moglo veljati za pesmi Pastirji, Jutro, Brzojavni drogovi v dolgi vrsti in Stara pot. Med njimi po dognanosti izstopa pesem Jutro:

Hribovškov izraz je postal umerjen, jedrnat, verz kratek in določen z rimano štirivrstičnico, metaforika je umirjena in preprosta: topla luč, mehko razcvitanje, droben dež, senca drevesa. Pesem izžareva harmonično liričnost, ki jo je pesnik dosegel z močnim elementom iracionalnega, duhovnega: njive vstajajo iz omame,/ topla luč od njih dehti; drevesa so polna kadila,/ veje mi prebadajo oči.

Do konca šolskega leta je objavil vsaj še dve pesmi, ki zaslužita malo več pozornosti. Najprej gre za pesem Rast, v kateri je izrazil močno čutno povezanost z zemljo in hkrati nakazal duhovno dimenzijo te povezanosti, pesem pa je oblikovana na izrazitem zvočnem elementu, saj se vse vrstice pesmi sklepajo s samoglasnikom -ó:

Pesem je morala biti blizu tudi pesniku, tako zelo blizu, da jo je edino izmed pesmi zgodnjega obdobja sprejel v rokopisno zbirko leta 1944.

Druga pesem je Poldan, za katero smemo ugotoviti, da je v njej pesnik razvil eno izmed svojih temeljnih estetskih prvin, to je izražanje v stvarnih podobah vidnega sveta, ki pa v sebi nosijo močne duhovne naboje:

Pesnik je s pesmijo ustvaril značilno lirično tihožitje: v osnovi je miza, na njej prerezano jabolko in kozarec, skozi katerega sijejo sončni žarki. Tu imamo prvič zelo jasno postavljen nov estetski problem, a to je Hribovškovo izražanje s podobami, ne s kakšno umetelno metaforiko. Podoba sledi podobi, njihova medsebojna povezanost ustvarja notranjo doživljajsko napetost, vsemu pa dodajo elemente iracionalnega, kar je posebej čutiti v sklepni kitici. Formalno je značilno, da je Hribovšek tu začrtal kratko pesniško obliko, to je tri štirivrstične kitice, rimane dosledno abcb. Čeprav pesem Poldan sodi med njegove prve dovršene, tako rekoč klasične stvaritve, je ni uvrstil v zbirko, pripravljeno leta 1944.

Konec pete šole je Hribovšek doživel prvo tiskano objavo v dijaški reviji Mentor. V zadnji dvojni številki (9/10, maj-junij 1939) je bila objavljena njegova pesem V zvenenju. Za šestnajstletnika je bilo to gotovo spodbudno, v njej pa je nadaljeval zastavljeno pot v oblikovanju in izražanju.

Hribovšek je med sošolci veljal za tihega, umaknjenega človeka, zato preseneča podatek, da se je ob vstopu v višjo gimnazijo zelo dejavno vključil v kulturno društvo Palestra in največ deloval v njenem literarnem krožku, v katerem je, čeravno najmlajši, imel – poleg pesniških nastopov – več predavanj o slovenski književnosti. Čeprav je bil ob starejših članih ves droben in neznaten, je našel v sebi toliko poguma in samozavesti, da se je spustil v kritično javnost. O njegovih nastopih je poročevalec Janez Remic ob koncu leta ugotavljal:

Prvo mesto je tudi letos obdržal literarni krožek, ki ga že dve leti vodi Jože Brejc (VII.) in ki je letos dobil novega pokrovitelja, g. Šolarja. Na 21 sestankih smo obravnavali Vaje (kar se je pozneje opustilo) in razna poglavja iz svetovne in domače literature. Najbolj dejaven je bil Brejc Jože (VI.) (o umevanju pesnikove osebnosti, o Baudelairu, o Josipu Murnu itd.), prav pridno mu je pomagal Ivan Hribovšek (V.), ki je ustvaril za petošolca zavidljivo mnogo in dobro (o Cankarju, o ekspresionizmu, o slovenski literaturi), dalje Erman VII (o Preglju), Polanc VI (o Ketteju), Sirk (o Župančiču) in še razni drugi s krajšimi referati. Seveda ne smemo pozabiti tudi predavanj g. pisatelja F. S. Finžgarja o Prešernovi rojstni hiši in g. vodje o Léonu Bloyu. Tudi recitacije so bile (Brejc, Hribovšek itd.). Vestnik Društva Jeglič, 18, 1939, 250.

Natančnega števila njegovih predavanj nimamo, prav tako ne naslovov. Vsekakor manjka predavanje o Cankarju, v celoti je ohranjeno samo njegovo razmišljanje o slovenskem ekspresionizmu, zapis o Simonu Jenku pa je ohranjen samo fragmentarno. Obe dostopni besedili nam sporočata o Hribovškovem načinu razčlenjevanja izbrane tematike, pa tudi o njegovi temeljitosti in razgledanosti po literaturi. Res je, da se je pri nastopih opiral na dostopno literaturo, toda njegova zavzetost za posamezne književne probleme je daleč presegala običajne meje gimnazijskega šestnajstletnika.

Pri predstavitvi slovenskega ekspresionizma je ugotavljal naglo menjavanje literarnih obdobij in estetskih smeri, ekspresionizem pa na kratko označil z naslednjim:

Če je umetnost realizma in deloma tudi impresionizma bila sama sebi namen, je ekspresionizem umetnost, utemeljena in izpričana edinole v umetniku samem, ki ustvarja samo iz svoje notranje potrebe. Sicer je to pri vseh oblikah umetnosti važno, a ekspresionist je to še zlasti podčrtal. Odmika se iz vidnega sveta, ker vidi gnusobo in razdejanje povsod (naš ekspresionizem je namreč rodila svetovna vojna), ekspresionist stopa v krog breztelesnosti, zemlja mu je le odsev duhovnega, ljudje samo odlitek večnostnega. Ivan Hribovšek, Ob naših ekspresionistih. Hribovškovo Zbrano delo, Ljubljana 2010, 205−218 [poslej kratica ZD].

Svoje predavanje je osredotočil na razčlenjevanje pesništva Antona in Franceta Vodnika, ob koncu pa pojasnil razloge za njegov nagli zaton:

Sicer pa je ekspresionizem ena najpopolnejših umetnosti, ker pesnik vtis, čustvo poda skoraj nespremenjeno, zagrabi tvarino iz sebe takšno, kakršna je. Vsaka umetnost je in mora biti tudi ekspresivnega značaja, kar je pri eskpresionistih lepo in najlepše. Toda človek po vojni je bil ranjen od materialnega in se je reševal v nenaravni svet. In prav tukaj je bila tista usodna napaka: obrnil se je proti človeku, ker poudarja samo duha. Duh ga je zastrupil, zato je moral umreti. Prav tam.

Čeprav je bil Hribovšek nekaj časa precej pod vplivom ekspresionističnega Antona Vodnika, se je v predavanju povsem odvrnil od njegove zgodnje faze, kar je pomenilo, da se je v tem času že premaknil naprej in prestopil prag novejših, modernejših umetniških gibanj, da se je že kot šestnajstletnik usmeril v novo stvarnost, v smer, ki je bila po Evropi v razmahu in ki je tudi na Slovenskem izzvala več podobnih, zvečine avtorskih usmeritev. Poznejši dogodki so pokazali, da je bila ena izmed najizrazitejših smeri prav Hribovškova, ki jo je zastavil leta 1939.

Mnogo neposrednejše je predavanje o Simonu Jenku, ki vsebuje veliko več individualnega premisleka − saj je njegovo življenjsko usodo in poezijo doživljal povsem osebno. Morda je to obravnavo spodbudila 60. obletnica Jenkovega rojstva. Iz fragmetarno ohranjenega koncepta je mogoče v potrditev navesti nekaj kratkih odlomkov:

Simon Jenko je v našem slovstvu zanimiv pojav, morda še bolj kakor Murn, s katerim je tako čudovito soroden. Ne le, da je pokazal bodoči Murnov obraz skoraj štirideset let prej, če računamo z izdajo njunih pesmi, marveč še posebej zato, ker je bil ves naraven, tak, kakršnega je ustvarila njegova zemlja in oblikovalo življenje, ki je bilo zanj boj, a Murnu je bilo življenje jabolko, s katerim ni vedel kaj početi.

[…]

Opozoriti moram še na zelo važno poglavje iz njegovega pesniškega dela, namreč na poglavje Jenkovega slikanja pokrajine. Ponuja se mi toliko zanimivih vprašanj (zlasti vprašanje krajinarstva od Jenka preko impresionistov, zlasti Murna, pa do Kocbeka in do danes), a zaenkrat je važnejše vprašanje Jenkovega razmerja do njegove pokrajine. Kakor sem v prvem delu predavanja poudaril, je nanj zelo zgodaj vplivalo vse, kar je prišlo z njim v stik. V prvi vrsti domači kraji s Sorškim poljem. Tu izvira njegov smisel za naravne lepote, njegova povezanost z zemljo. Telesno slabotnejši od drugih in bolj boječ in plah kakor drugi je iskal stika s stvarmi, ki so v nekem smislu prav tako slabotne in plahe, ker ne govorijo in ne mislijo, torej ne morejo namenoma in premišljeno njemu škodovati, ga ne morejo zaničevati ali smešiti, ampak so mu blizu, zlasti še, ker polaga vanje svoja spoznanja, svojo radost in žalost, hrepenenje in obup. Sorško polje se mu je vtisnilo zelo zgodaj v dušo, nosil je poslej s seboj njegovo utripanje vse življenje. V svojem polju ni videl samo navadne pokrajine, ampak še zlasti svojo rodno zemljo in simbol slovenske zemlje.

[…]

Jenkova pesem je zgrajena na glagolih in samostalnikih. To je osnova njegovega sloga. Z njimi lahko preprosto, a živo naslika pokrajino, svoje občutje ali svojo misel. Vzame še objekt in določila, a le kadar jih potrebuje, bodisi iz miselnih ali samo muzikalnih ozirov. Zanimivo je, da je njegov atribut redno čisto doslovnega pomena. Kakor narodna pesem tako tudi Jenko za nazornost ne hodi iskat podob in figur; epiteta so mu preprosta, vsakdanja, včasih celo preveč vsakdanja. Isto je tudi z njegovimi podobami, ki jih navadno sploh nima, razen če hočemo govoriti o njegovih pokrajinskih slikah kot o podobah, v katere je vložil svoja občutja.

[…]

Dozoreval je hitro, celo prehitro. Navadil se je kajenja, ki mu je postalo največja strast vse življenje. Glavno v njem pa je bila razklanost v dvoje: mehkoba in razum. Od tod njegovi silni duševni boji, o katerih nam v pesmih skoraj ničesar ne pove, vsaj določnega ničesar. Njegova ljubezenska strast je tako čudovito poganjala iz srede teh dveh pojmov, da sta jo večkrat tudi dušila in mu je zato postala še bridkejša. Šele po tej osnovi je zraslo v njem čutenje, ki ga kažejo premnoge njegove pesmi: namreč zagrenelost, otožnost, resignacija. Šlo je celo tako daleč, da zadnja leta svojega življenja sploh ni več pisal. Ivan Hribovšek, Razprava o Simonu Jenku. ZD, 219−231.

Kljub izjemnemu sodelovanju v Domačih vajah in literarnem krožku je Hribovšek peti razred izdelal z odličnim uspehom. Spričevalo je datirano z 12. junijem 1939, on pa je 19. junija dopolnil šestnajst let.

Na počitnice je odhajal s svojimi uspehi v šoli in zunaj nje. Doma ga je čakalo delo na kmetiji, zlasti košnja. Seveda se je srečeval s sošolci in znanci iz Radovljice, na primer s Cenetom Avguštinom, Jožetom Resmanom, Jožetom Vidicem in Tonetom Grimšičarjem, lahko pa da se je kdaj srečal še s katerim izmed bližnjih Gorenjcev, to so bili Anton Burja z Bleda, Jože Jeglič iz Podtabora, Franc Mavrič in Janez Sodja iz Bohinjske Bistrice. Vsaj enkrat ga je obiskal Alojz Lasič iz Dragatuša, njegov obisk pa je bil povezan z ogledom Vrbe, kjer so tisto leto odprli Prešernovo rojstno hišo. Z njima je bil tudi Jože Vidic, ki je na dogodek ohranil droben spomin:

Ko so v Vrbi odprli Prešernovo rojstno hišo, je Ivan povabil Lasiča in mene, da bi Prešerna obiskali. Šli smo iz Radovljice peš čez polja, recitiral je med potjo Prešerna. Tam smo se vpisali v knjigo in Ivan je začel: Posetniki … Nekaj let pozneje sem bil spet tam in sem našel opombo: Kam plovemo? Ivan je že takrat iskal nevsakdanje izraze, jeziki so ga zanimali in že je bilo kaj narobe. Jože Vidic, pismo, Feldkirchen, 6. 1. 1989. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Tisto leto je bil Hribovšek že naročen na revijo Dejanje. Nemalo je bil začuden, ko je konec šolskega leta prejel opomin, da ni plačal naročnine, čeprav je bil reden plačnik. Upravi je poslal potrdilo o plačilu, pri tem pa je zanimivo vsaj to, da se mu je za pomoto opravičil sam urednik Edvard Kocbek s pismom:

Dragi gospod Hribovšek,

ne smete zameriti naši upravi, da se v svoji delavnosti včasih zmoti in Vam je tako poslala opomin, četudi ste svojo obveznost za to leto že izpolnili. Zgodila se je torej tehnična napaka, ki ste jo gotovo že oprostili. Potrdilo Vam vračam priloženo!

Pozdravlja Vas Edvard Kocbek. Edvard Kocbek, pismo, Ljubljana, 27. 6. 1939. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Počitnice je začel kot navadno delovno, saj so ga čakala najtežja kmečka opravila v poletnih mesecih. Čakalo je polje, čakala košnja in pospravljanje sena. Bil je dober kosec, pomagal je pri košnji tudi sosedom, znal sam sklepati koso, za kar je potrebno mnogo vaje in potrpljenja. Šele pozno zvečer se je ob petrolejki v svoji podstrešni sobi lahko sklonil nad svoje papirje ali knjige.

Pa ni bilo samo to. Hribovšek je kdaj pa kdaj nastopil na kulturnih prireditvah pred radovljiškim občinstvom, in sicer v katoliškem prosvetnem domu. Ni mogoče natančno določiti, kdaj je Hribovšek na prosvetnem odru Radovljičane presenetil z brezhibno recitacijo celotne Župančičeve Dume. Takrat je stopil v domačo javnost in si pridobil zaupanje ljudi, ki so v prosvetnem domu zbirali mlade ljudi. Med njimi je bil radovljiški kaplan Jože Kunstelj, ki je usmerjal mlade ljudi tudi h kulturnemu delovanju, sicer pa je bil sodelavec Kocbekovega Dejanja. Na nazorsko usmeritev radovljiških študentov je imel velik vpliv, tudi na Hribovška.

Kakšne načrte je Hribovšek imel za velike počitnice, ni znano, a kakršni koli so že bili, uresničiti jih ni mogel. V začetku julija se je ponesrečil: pri obiranju češenj je padel s precejšnje višine in obležal na tleh v nezavesti. Morali so poklicati zdravnika, ta pa je ugotovil pretres možganov in zahteval prevoz v bolnišnico, kjer se je zdravil več tednov. Ker je bil šibak, ga je nesreča precej prizadela. Vsakršno kmečko delo je bilo za dlje časa izključeno, zaradi nadležnega glavobola ni mogel dosti brati niti študirati.

PRVA ROKOPISNA ZBIRKA

Ivanu Hribovšku so se v poletju leta 1939 dogodile še druge, povsem nepričakovane, a za njegove življenjske odločitve in cilje nadvse pomembne stvari.

Proti koncu julija, ko je bil Hribovšek že nekaj časa doma, ga je sošolec Jože Resman, Radovljičan, povabil s seboj na Jelovico, da bi v njihovi koči preživel kak teden na okrevanju. Pravzaprav ga je povabila Resmanova mama, ki je videla Hribovškovo slabo zdravstveno stanje in tudi njegovo revščino. Resmanovi, trgovci in usnjarji, so si nekaj pred tem postavili novo planinsko kočo na Jelovici, v delu Goške ravni.

Resmanovi otroci, zvečine srednješolci, so tja zahajali vsako poletje, s seboj pa je sleherni izmed njih smel povabiti po enega sošolca ali prijatelja. Pot od Radovljice do Goške ravni so opravili peš. Štirinajstdnevno letovanje je bilo dobro organizirano. Gospodinjila je Resmanova mama ob pomoči svojih treh hčera, za zaposlitev mladih pa je skrbel kaplan Kunstelj. Čez dan so urejali okolico nedavno zgrajene koče in redno hodili po mleko na Vošče, radi so pomagali tudi dvema samotarskima kmetoma pri sušenju in spravljanju sena. Vsak večer so se zbrali ob znamenju k prižiganju lučke in molitvi. Katerikrat so se odpravili na daljše izlete, tako so se na primer povzpeli na Ratitovec.

Hribovšek je bil spričo svoje oslabelosti deležen posebne pozornosti, zlasti pri prehrani, celo svoj pograd je dobil, medtem ko so fantje prenočevali na senu. Večinoma je počival, sicer pa se udeleževal družabnosti, ob koncu je že zmogel pot na Ratitovec. Skupinska fotografija na Ratitovcu. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Za Hribovška so bile počitnice na Jelovici v taki skupini pač izjemne v marsičem. Doslej je bil vse počitnice vezan na dom, na ožjo okolico in njene stalnosti, tudi v planine ni zahajal, ker za to ni bilo ne časa ne opreme. Prav tako ni imel kakšne zelo osebne prijateljske družbe, ki bi ga posebej vezala nase in ga vabila na skupna pota. Na Jelovici je prvič prišel v ožjo dekliško družbo, ki je dotlej ni poznal. V svojem odnosu do soljudi je bil dovolj zadržan in nezaupljiv, nikakor pa ne dolgočasen družabnik, vsekakor pa izjemen sogovornik v resnih debatah.

Fantovsko druščino so na Goški ravni tisto sezono sestavljali srednješolci Cene Avguštin, Darko Pečnik, Polde Pintar, Ludvik Ravnik, Janez in Jože Resman. V svoji mladostni neugnanosti so uganjali dijaške burke in bili domiselni v družabnem programu, ki se ga Hribovšek ni mogel dejavno udeleževati. Bolj so mu ustrezali resni pogovori s kaplanom Kunstljem in z bližnjim sosedom, radovljiškim pesnikom Emanuelom Kolmanom. Dekliško družbo so sestavljala tri Resmanova dekleta, Minka, Anica in Majda. Bilo je dovolj priložnosti za pogovore z njimi, ker so se menjavale pri gospodinjskih delih, a najraje se je pogovarjal z Anico, takrat osemnajstletno. Za seboj je imela nekaj šol in tudi sama se je zanimala za literaturo, zato se je s Hribovškom lahko spuščala v pogovore. Najprej je končala zasebno nižjo srednjo šolo v ljubljanskem Lichtenturnu, potem bi se rada vpisala na učiteljišče, vendar jo je oče leta 1937 poslal na Dunaj na trgovsko akademijo. Končala je le en letnik, potem se je zaradi zaostrenih političnih razmer, ko so nacisti prevzeli oblast, vrnila domov. Želela se je vpisati na učiteljišče, a ji tega niso omogočili. Na svojo veliko žalost je ostala doma, pomagala pri gospodinjskih in drugih opravilih, ob tem pa veliko brala in redno nastopala na prosvetnem odru, hkrati pa je pri Katoliški akciji postala voditeljica za dekleta.

O svojih stikih s Hribovškom med letovanjem na Goški ravni se je spominjala:

Naša skupina je v začetku avgusta 1939 odhajala v kočo na Goški ravni. Vse je bilo že pripravljeno, ko se je naša mama spomnila, da bi s seboj vzeli še Hribovška, da bi si na planini nekoliko zdravstveno opomogel po vrnitvi iz bolnišnice. Tudi Jakovčevi so bili za to, in tako je odšel z nami tudi on. Mi smo ves čas kaj delali, bodisi urejali okolico, bodisi pomagali pri sušenju sena, medtem ko je Ivan moral ostajati v koči. V kuhinji sva se menjavali s sestro Minko, in tiste dopoldneve, ko sem bila na vrsti, sva z Ivanom ostajala sama. Takrat sva se prvič veliko pogovarjala, največ o knjigah in literaturi, o tem, kar sva brala. Videla sem, kako je stvari poznal, kako je bil razgledan. Ti pogovori so mi veliko pomenili, ker nisem imela več možnosti, da bi se naprej šolala. Spominjam pa se, da sta nas ob neki priložnosti obiskala Kocbek in Anton Vodnik. Iz pogovora z Anico Resman Zaletel, Radovljica, 4. 4. 2000.

Hribovšek je v tistih dneh med pogovori na Jelovici začel spoznavati njen duhovni svet, njeno večjo življenjsko izkušnjo, odprtost do soljudi in njen izjemni altruizem, a tudi njeno prizadetost, ker ni mogla naprej v šole in do samostojnega poklica. Predvsem pa ga je prevzela njena bližina, saj se je bržkone sploh prvič toliko pogovarjal s kakim dekletom. Najbrž se niti ni zavedal, kaj se je takrat premaknilo v njem, bilo pa je mnogo več, kot si je mogel misliti.

Vsaj dva vidika je treba upoštevati, če želimo opredeliti Hribovškov odnos do Resmanove v najzgodnejšem času. Njegov pogled nanjo je bil pogled s socialno nižjega položaja, saj je ona izhajala iz imovite in veljavne meščanske družine, on iz revnega kmečkega okolja. Spričo njene izobrazbe in razgledanosti je bil do nje skrajno spoštljiv, kar se je med drugim kazalo v tem, da jo je vikal. Zanj je bilo v prvem trenutku najpomembneje to, da je v njej našel človeka, ki mu je smel in mogel zaupati. Ker je imel za seboj strogo zavodsko vzgojo in je v medčloveških odnosih ostajal skrajno načelen, je bil dolgo prepričan, da je tudi v taki zvezi med fantom in dekletom mogoče ohranjati nekakšen splošen človeški odnos. Za najzgodnejšo dobo njunega znanstva je omenjeno načelo še moglo držati.

Ko se je druščina sredi avgusta vrnila v Radovljico, jih je čakal še lep kos počitnic. Tudi Hribovšek si je dal v tem času opraviti z marsičim, kajti dnevi, ki jih je preživel na Jelovici, niso bili le dnevi nadvse dobrodošlega počitka v planinski naravi, zanj so pomenili pomenljiv osebni prelom. V njegovem sorazmerno ozkem in socialno težavnem prostoru je prišlo do občutnih premikov, kajti odslej ga bomo pogosteje srečevali sredi Radovljice in pri delu v prosvetnem društvu.

Še izraziteje so se doživetja v koči na Goški ravni odslikavala v njegovem pesniškem snovanju. Bivanje v planinskem svetu mu je odprlo nova obzorja in mu navdihnilo vrsto pesmi, nepričakovano pa se je v njem vzbudila namera, da bi svoje dotedanje pesmi uredil v zbirko, pa ne samo to, v njem se je prebudila neodjenljiva želja, da bi zbirko zaupal Anici Resmanovi. Razlog za to potezo je nakazal v epistolarni pesmi Pismo, ki je dodana zbirki kot epilog. Datirana je s 13. avgustom 1939 in se glasi:

Neposreden namen je naslovljenki sporočil v posvetilu na notranji strani ovojnice: Čudoviti prijateljici Anici Resmanovi v spomin in zahvalo. V Radovljici, dne 20. avgusta 1939. Ivan Hribovšek.

V zbirko je uvrstil osemindvajset pesmi in jih razdelil v štiri cikle v razmerju 8–6–9–5:

• ŽARKI ME BOŽAJO: Pastirji, Presnavljanje, Brzojavni drogovi, Stara pot, Poldan, Popoldansko zatišje, Jutro, Pomladna pesmica.
• TESNOBA TEČE MI SKOZ GRLO: Potovanje v dežju, Naliv, Kanal, Samogovor deklice, Žalostna pesem, Megleno jutro.
• V USTA SE MI USIPAJO CVETOVI: Pesem z vlaka, Slikarski osnutek rok, Pokrajina v vetru, Gledanje, Slika z mojega okna, Mehak večer, Dve večerni pesmi 1–2, Pesem na terasi, Slika moje sestrice.
• ČEZ OBRAZ POLZI MI KRI: Pod nebom, Zbujena bolest, Pesmi iz bolnice 1–5, Večerni pesmici s planine I–II, Pismo.

Iz dotlej v Domačih vajah objavljenih pesmi jih je izbral le sedem, enaindvajset je novih. Ker v Hribovškovi zapuščini ni ostalo nobenih pesniških rokopisov, če izvzamemo nekaj nepomembnih prepisov, ni mogoče ugotoviti, ali je pesmi za zbirko vzel iz svežnja neobjavljenih pesmi v šolskem letu 1938/1939 ali gre za pesmi, ki so nastale pozneje. Razen pesmi Kanal je vse pesmi iz Domačih vaj uvrstil na začetek zbirke, vse druge so nove, zato smemo domnevati, da so nastale najkasneje v juniju 1939, nekatere pa so nastale med počitnikovanjem na Jelovici, kakšna tudi po njem.

Prvi cikel Žarki me božajo je zanimiv zaradi tega, ker so v njem zbrane pesmi, ki so izšle iz Kocbekove Zemlje in ki jih najbolje predstavlja pesem Jutro (Njive vstajajo iz omame). Iz nje izžareva poduhovljenost predmetov in uravnana, z ničemer obremenjena svetloba tega sveta; izraz je postal čistejši in tudi stvarnejši v smislu novega realizma, sicer pa se je tu znašel na pragu magičnega realizma. Pesem Poldan pomeni dosežek Hribovškovega zgodnjega pesniškega oblikovanja, je vsebinsko uravnana in premore izrazito popredmetenje s podaljšanjem v subjektivnost. Poglavitni objekt pesniškega projiciranja je narava s svojim notranjim razmerjem svetlobe in teme.

V drugem ciklu Tesnoba teče mi skoz grlo je poudarjena pesnikova utesnjenost v času in prostoru, ko se počuti nekako odtujenega:

(Naliv)

(Žalostna pesem)

Tretji cikel V usta se mi usipajo cvetovi in četrti cikel Čez obraz polzi mi kri sta manj izrazita, premoreta pa nekaj zanimivih refleksij, denimo v pesmi Pod nebom: Zdaj sem svobode jetnik, ki nosi v sebi zametek modernega eksistencializma, pesem Zbujena bolest pa razkriva prve slutnje trpkega ljubezenskega doživljanja:

Ob koncu se ves predaja naravi in v njej iz svoje stiske išče rešitve:

(Večerni pesmici s planine)

Za mlado druščino tisti dnevi na Goški ravni niso presegali običajnih meril in okvirov, toda v Hribovšku so nedvomno povzročili globok pretres in so pomenili enega pomembnejših mejnikov v njegovem kratkem življenju, saj je v marsičem spremenil način svojega razmišljanja o človeku in o lastnih poteh v prihodnost. Zdi se, da je dolgoletno notranje zatajevanje, ki ga je dotlej izravnaval s šolskimi obveznostmi in literarnim ustvarjanjem, nenadoma z vso silovitostjo bruhnilo iz njega v trenutku, ko se je pokazala prva možnost neposredne izpovedi.

Nekaj dni po vrnitvi z Jelovice se je Hribovšek namenil, da rokopisno zbirko izbranih pesmi pod preprostim naslovom Pesmice izroči Anici Resmanovi. Bržkone se je to zgodilo ob priložnostnem srečanju, razloge za tako dejanje pa ji je razložil v priloženem pismu, datiranem z 20. avgustom 1939. Pismo je zgovoren dokument o nekaterih pesnikovih notranjih problemih, ki so ga pestili v tistem času:

Spoštovana gospodična!

Najprej se Vam moram opravičiti, da se Vas drznem znova nadlegovati s svojim čačkarjenjem. Prepričan sem, da mi boste oprostili, kakor ste mi do zdaj še vse.

Morda se boste začudili, da Vam pošiljam pismo in cel kup popisanih papirjev. Moram Vam povedati, da nimam namena pisati sentimentalnosti in blodnosti, ampak da mi vse narekuje le čut hvaležnosti do Vas. Morda Vam bodo te pesmice ugajale, morda tudi ne; morda boste iz njih še bolj spoznali mene in mojo naravo, zaradi katere ste trpeli, in laže Vam bo odpuščati. Morda Vam bodo tudi v tolažbo (kar jaz tako želim!), morda Vas bodo napolnile s srečo in mirom, ki ga jaz nimam (razen v lepih trenutkih po obhajilu). Morda boste tudi doumeli, kar sem jaz doumel ob Vas: da je človek najmočnejši tedaj, ko je najbolj mehak, a poln ljubezni in sočutja.

Ne smete misliti, da sem bil tedaj na planini nesrečnejši kakor sicer vsak dan. Res sem bil tedaj v nekem čudnem položaju, ki pa nikakor ni bil izjemen. Hudo mi je bilo zlasti zaradi Vas. Zdaj je sicer že davno konec teh dogodkov, a vendar mi bodo vedno ostali v duši kot najsilnejše doživetje resnične in močne ljubezni, ki je krščanska, zato odpušča in se žrtvuje. Hvala Vam za to silno spoznanje; preobrazilo me bo vsega.

Vi ste nesrečni, ker ne morete po svoji želji izbirati poklica. Res, to je največja nesreča, ki človeka lahko uniči. Povejte očetu in materi, naj vendar premislita, kaj delata. Saj Vas lahko za vedno onesrečita. Človeško življenje na svetu je tako kratko, toda važno. Koliko važnejši je tisti čas, ko si človek izbira poklic; pomemben trenutek ne samo za življenje, tudi za večnost. Prosite in molite. Tudi jaz bom molil, verujte! Na drug način Vam zdaj ne morem pomagati, čeprav bi silno rad. Prosim pa Vas, tudi Vi se me spomnite, zlasti kadar boste prižigali lučko pred znamenjem. Vem, da ste od zadnjič mnogo molili zame: čutil sem to. Hvala Vam! Tudi zdaj ne pozabite.

Jaz sem sicer šele šestnajstleten fant, pa me že razjeda misel, kakšen naj bo moj poklic, včasih do obupa. Lepo Vas prosim, molite, da bi izšel iz teh neprestanih dušnih kriz vedno očiščen in da bo pot, na katero bom stopil, po božji volji meni in drugim v srečo in blagoslov.

Midva sva postala resnična in odkritosrčna prijatelja, ali ne? Prav, tudi ostaniva si prijatelja, veže naj naju molitev. Saj na zunaj ne bova mogla biti do konca tako zaupna, saj veste, ljudje so vedno ljudje, tudi prilike ne bo. Zelo rad pa bi imel od Vas kakšno pismo ali kaj takega, da bi me spominjalo na najino prijateljstvo. Morda mi ga pošljete po pošti (na dom brez skrbi) ali po Jožu ali morda bolje po Janezu, kakor hočete. V zavod mi sicer ne boste mogli pisati, morda pa me kdaj za hip obiščete. Ali bi jaz smel Vam kdaj pisati na dom? Mislim, da bolje, da ne.

Želim pa od Vas zdaj enkrat, preden grem v šolo, vsaj kratek odgovor. Pišite mi o vsem, kar Vas teži, kar mislite o mojih pesmicah itd., sploh vse, kar Vam pride na misel.

Varujte pa si svoje zdravje kot največji zaklad, ki ga Vam je dal Bog v skrbi za Vaše časno življenje.

Prosim Vas lepo, oprostite moji grdi pisavi in neurejenosti tega pisma. Tudi pisavi na drugih listih boste morali oprostiti.

Še majhna prošnja: teh pesmic ne kažite nikomur. Samo Minki lahko vse zaupate in morda še mami, ker vem, da bosta razumeli, kar drugi ne bi nikoli.

Pismo je zanimivo, ker je Hribovšek v njem razkril nekatere ključne probleme svojega osebnega stanja. Več kot očitno je, da je med rekonvalescenco po padcu s češnje in zdravljenju v bolnišnici doživljal težke trenutke. Zato je bil toliko bolj dovzeten za neposredno človeško sočutje, ki ga je bil deležen v Resmanovi koči na Goški ravni, še posebej od Anice Resman. Njej je priznal, da je nesrečen, da preživlja hudo krizo, pri čemer je v ospredje postavil vprašanje bodočega poklica. Glede na njegova religiozna miselna izhodišča smemo domnevati, da je resno razmišljal o duhovniškem poklicu, torej o poklicu po božji volji meni in drugim v srečo in blagoslov. Ob tem je treba dodati, da so doma dolgo mislili, da bo študiral bogoslovje. V to ga je že zgodaj navajala stara mama, ki mu je z Brezij prinesla majhen kelih in monštranco, sam pa si je iz papirja izdelal mašni plašč in pel litanije. Sploh je v družini prevladovalo mnenje, da bo Ivan »gospod«. Alojzija Hribovšek Resman. Iz pogovora, Radovljica, 12. 10. 2007 in 14. 2. 2008. Tudi zavodska vzgoja je bila naravnana tako, da je gojence usmerjala v duhovniški poklic.

Iz pisma je mogoče razbrati, da je bil njegov pogled na življenje in družbo postavljen na absolutni idealistični temelj, da je mogoče vzpostavljati nekakšne idealne medčloveške odnose. Tako si je povsem abstraktno zamišljal tudi prijateljstvo z Anico Resman, nekako po zgledu idiličnih literarnih zgodb. Vsekakor je bil prepričan, da je v Resmanovi našel sorodno dušo in si je iz dna duše želel pogovorov z njo. Res je, da sta našla vsaj eno skupno točko, to je problem poklica, ker je bila njej zaprta pot do šole, kar jo je življenjsko prizadevalo, saj ni bilo nobenih materialnih ovir za njeno šolanje. Res je tudi, da sta našla dosti skupnega ob zanimanju za literaturo, ker je tudi ona veliko brala, nikakor pa ni mogla najti stika z njegovim miselnim svetom, saj je izhajala iz trgovske in obrtne družine, kjer so vsakdanje probleme reševali drugače, predvsem na praktični ravni.

Ko ji je Hribovšek izročil sveženj pesmi s spremnim pismom, je bila gotovo presenečena, ker se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega in neobičajnega, predvsem pa ni mogla nič vedeti o njegovem pesnikovanju. Po dolgih desetletjih se je dogodka spominjala takole:

Strašno sem bila presenečena, ko mi je kmalu po vrnitvi z Goške ravni v Radovljici izročil sveženj rokopisnih pesmi, med katerimi so bile tudi tiste, ki so nastale med našim počitnikovanjem na Jelovici. V koči na Goški ravni se o tem nisva nikoli pogovarjala. Takrat me je še vikal.

Po tistem, ko mi je izročil pesmi, sem bila močno vznemirjena, bilo mi je neizrekljivo nerodno. Nisem vedela, kaj naj storim. Zame je bil, čeravno gimnazijec, še vedno samo eden od fantov iz obrobja, in navsezadnje, bil je dobro leto mlajši od mene. Priznati moram, da so nekatere pesmi, ki mi jih je izročil, res nastale med bivanjem na Jelovici tisto poletje, toda v vsem ni bilo nič osebnega in tudi Ivan mi česa takega ni nikoli rekel. Takrat ni prihajal k nam na dom. Anica Resman Zaletel. Iz pogovora, Radovljica, 4. 4. 2000.

V preostalem počitniškem času ni bilo priložnosti za novo srečanje, ker se je Hribovšek še vedno zdravil, po odhodu v Šentvid pa so se za več mesecev pretrgale neposredne vezi. Do začetka šolskega leta vsekakor ni dočakal tako želenega odgovora, dobil pa ga je, le nekaj mesecev pozneje.

ODHOD IZ ŠKOFOVIH ZAVODOV

Šolsko leto 1939/1940 je v Hribovškovem življenju zaznamovano z mnogimi nepričakovanimi dogodki in je v določenem smislu prelomno leto. Bilo je njegovo najbolj neredno gimnazijsko leto. Letne vpisnice in letno spričevalo šestega razreda izkazujejo, da je bil v tem letu odsoten od pouka več kot 250 ur, kar v celem pomeni izostanek dveh mesecev.

Posledice nesrečnega padca najbrž še niso čisto izginile, a šolsko leto je začel povsem regularno in z bratom Francetom sta bila v Zavodih na svojih mestih. Zapletlo se je v decembru 1939, ko je med gojenci izbruhnila epidemija davice in prizadela tudi Hribovška. Epidemija je zajela tako širok krog dijakov, da zavodska ambulanta ni zmogla sprejeti vseh obolelih. Zato je Hribovšek moral v bolnišnico, po opravljenem zdravljenju pa še za daljši čas v domačo oskrbo. Bržkone se je v šolo vrnil šele na začetku drugega polletja.

Ob začetku šolskega leta se je vključil v kulturno delovanje, sodeloval je pri Domačih vajah. Žal pa mnoge številke tega letnika niso ohranjene, zato ni mogoče ugotoviti, koliko pesmi je objavil v tem letu, vendar je v drugem polletju skoraj gotovo nadaljeval z objavami, saj je v literarnem krožku nastopil z daljšim predavanjem o Villonu, v literarnem glasilu pa objavil daljše razmišljanje Na prelomnici. Žal so se nam v celoti ohranile samo štiri pesmi. Najprej je objavil cikel Ljubezenski pesmi, vendar je prva, ki ima naslov Mala preroška 14. julija 1939, samo iz rokopisne zbirke Pesmice prevzeta pesem Zbujena bolest, kot drugo pa je dodal pesem Roža sredi neba. V obeh odmeva doživetje na Goški ravni, nenavadno pa je, da ju je objavil pod skupnim naslovom Ljubezenski pesmi, saj je bila tematika v Škofovih zavodih tako rekoč izključena iz rokopisnega lista, prav tako pa tudi v odnosu z Resmanovo ni v ničemer dal slutiti na kaj ljubezenskega. Pesem Roža sredi neba z rahlo simboliko rdeče rože vsaj posredno odpira ljubezensko temo:

Že samo dejstvo, da je v svojo pesem uvedel žensko figuro, pomeni velik premik v njegovi tematiki in motiviki, čeprav je ostala vseskozi skrajno utišana, izražena samo posredno.

Pesmi Večerno umiranje in Večer 1. septembra 1939 sta prinesli v Hribovškovo pesniško izpovedovanje nenavadno temne, neprosojne odtenke, nekakšno traklovsko smrtno občutje, kar je mogoče razumeti kot odmev na hude trenutke ob julijski nesreči in na dneve, prebite v bolnišnici. V njih pa je še neka globlja razsežnost, ki opozarja na stalno živo prisotno Hribovškovo misel, da ga nekje in zgodaj čaka grob. Motiv smrti se mu je oglasil že v nekaterih pesmih iz prejšnjega leta, vendar lahko sklepamo, da je bila pesniška podoba groba takrat bržkone prevzeta iz literature. Zdaj so se stvari dotaknile pesnikove osebne eksistence in jih je mogoče šteti v jedro njegovega depresivnega življenjskega občutja. V pesmi Večerno umiranje je ujel bistveno soodnosnost zunanjega in notranjega deleža, vendar s padajočo intonacijo:

O drugih pesmih, ki bi jih bil Hribovšek mogel objaviti tisto leto v Domačih vajah, žal nimamo podatkov, domnevati pa smemo, da se je urednik France Peršin zagotovo močno oprl nanj, kajti po odhodu Jože Brejca in maturantov, ki so svoj literarni list v prejšnjem letniku dvignili na izjemno višino, ga je še kako potreboval. O očitnem usihanju Domačih vaj in Hribovškovem deležu je kritično spregovoril osmošolec Remic v sklepnem poročilu:

Letos je bilo hudo … Res, zdi se mi, da si tovariši nismo znali ustvariti pravega ozračja spoštovanja, ne spoštovanja v fraku in s cilindrom, marveč spoštovanja, ki ima čut za človeka. Še časnika ne jemljemo v roke tako malomarno kakor smo letos Domače vaje. Udušili smo jih, saj žive od naše krvi, ne od življenja pokroviteljev in vzgojiteljev, katerih nekateri govore in tako ravnajo, kakor da so Domače vaje nalašč zato v zavodu, da skrbe gospodom za zabavo.

Če ne vsi vzgojitelji, je le marsikdo, ki je delal z Domačimi vajami, prepričan o njih vzgojni pomembnosti. Saj so posebno v prvih mesecih hotele biti kar vez med tovariši, začetek tiste srečne skupnosti. Zagon se je seveda unesel, lep pa je bil v svojem brezupnem idealizmu. Zavest samote je tako značilna za letošnje Domače vaje. Samote v množici, v zavodu, v svetu, ki valuje krog nas. Še je zmagala distanca, nekronana kraljica zavoda. Toda Domače vaje je niso priznale. Zagrizeno so ji nasprotovale: to je bil boj z razjedajočimi trenutki, boj za življenje s stenami, to je bilo vprašanje, kako izpolniti samoto, to so bile odkrite besede tovarišem, pisma, dnevniki, trpke risbe. Šlo je za pravo obliko družnosti, ki je v zavodu vsak dan znova odprto vprašanje in vsak dan znova v kot postavljeno. Šlo je zares, kakor je mogoče zares le pri mladem človeku, ki nasilno podira in gradi, ker z vso voljo hoče osnovne jasnosti.

O tem nam v Domačih vajah govori vse: osebna razmišljanja, izpovedi, dnevniki, pisma, ki so jih polne zlasti osmošolske in sedmošolske številke. Skoraj ne moreš ostati brezčuten proti odkritosti kakšnega Groznika (VIII.), Ermana (VIII.), Riglerja (VIII.), Šmidovnika (VII.).

O tem nam govori tudi leposlovje. Pripovedništva je malo. Trdan iz VIII. in Polanec iz VII. iščeta izraza svoji domači pokrajini, pa vedno vnašata vanjo prav naša zavodska nasprotja; Kopčavar (VII.) in Bogataj (VII.) analizirata v svojih črticah zavodskega mladostnika. Klarič (VIII.) in Hribovšek (VI.) sta nam v liriki dala izraz, ki je poln življenjskega vrenja v naši skupnosti. Klarič v svojih ostrih, patetičnih vrsticah, ki mu jih narekuje volja za etično prečišče človekovo, Hribovšek v sijajnih občutjih, v opoju barv in glasov, ki pa so tudi nosilci duhovnega sveta […].

Literarne esejistike je v Domačih vajah malo (Remic iz VIII. o položaju poezije in Hribovšek iz VI. o Villonu). Več zanimanja je za politična in narodnostna vprašanja, ob katera zadeneš skoraj v vsaki številki. Tominc iz VIII. in Rant iz VII. spremljata današnjo vojsko. Dolinar iz VI. piše o slovenskem položaju. Občudovati moraš trud teh mladih politikov, da dobijo samostojen pregled čez morje dogodkov in jih presojajo po svojem živem prepričanju. O kulturnih vprašanjih piše načelno Bučar iz VII., o verskih Šuštar iz VIII. Nihče ni prišel do kakšnih dragocenih rezultatov, pač pa se vsak zaveda, da se ni trudil zaman. Škofijska klasična gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano s pravico javnosti: Izvestje o šolskem letu 1939/1940.

Kriza Domačih vaj v šolskem letu 1939/1940 ni bila samo znak, da je bil literarni naraščaj manj zavzet, ampak da je nastalo več problemov, ki so z vso silo udarili na dan v sicer mirnem in redoljubnem zavodu. Najprej je treba omeniti zaostrene odnose med prefekti, ki so nadzorovali vzgojo v dijaškem zavodu in s trdo nepopustljivostjo vzdrževali hišni red, in profesorji na škofijski gimnaziji, ki so bili glede učnih metod sicer strogi in dosledni, toda v njihovem delu je bilo čutiti več človeške sproščenosti, zlasti v višjih gimnazijskih razredih. Medsebojni konflikti so udarjali na dan ob posameznih disciplinskih primerih, ob katerih so prefekti bili praviloma neizprosni tožniki, zlasti je izstopal Janez Jenko, profesorji pa so na zadeve gledali čisto človeško in bili tako rekoč zagovorniki dijakov.

Tudi posamezni dijaki so v spremenjenih nazorskih razmerjih postajali v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno vedno bolj osveščeni in samozavestni. Očitno je bilo, da je v Škofovih zavodih začela odmevati nazorska diferencija tudi znotraj katoliškega tabora. Po letu 1938 se je v Zavodih povečal Kocbekov vpliv, ki ga je med dijaki podpiral profesor Jakob Šolar. Naglo je raslo število naročnikov na revijo Dejanje, čeravno revija v zavodu ni bila dovoljena. Vodstvo je stalo na strani škofije, ki je podpirala Tomčevo mladčevsko gibanje. Nazorska navzkrižja in različna opredeljevanja, tudi levičarska, so v zavodu povzročila marsikatero zadrego, toda vodstvo je ravnalo načelno: pri dijakih, ki so se dejavno zbližali s Kocbekovim gibanjem, so uporabili tako imenovani consilium abeundi, kar je pomenilo, da so jim odsvetovali ponovni vpis in jim dali vedeti, da prihodnje leto ne bodo sprejeti v Zavode. Jeseni 1939 se ni več vpisal Jože Brejc in še nekateri, šolanje so nadaljevali na klasični gimnaziji v Ljubljani.

Hribovšek je bil miren in discipliniran gojenec, verski značaj zavoda mu je v nižjih letnikih kar ustrezal, v višjih pa načelno tudi, vendar pa se, ko je prišlo do opredeljevanj, ni ogrel za mladčevstvo. Pri tem je imel največ besede profesor Šolar, nekoliko je vplivala vodilna literarna skupina, ki se je nagibala h Kocbeku, še posebej Brejc, s katerim se je Hribovšek prejšnje šolsko leto precej zbližal, celo toliko, da sta po Brejčevem odhodu iz Zavodov ostala v pismenih stikih.

Iz ohranjene korespondence lahko razberemo, da je Hribovšek sorazmerno zgodaj začel premišljevati o tem, da bi v naslednjem letu zapustil Zavode, vsekakor pa od šolskega polletja naprej. Odločitev je omenil v pismu Brejcu, ta pa mu je 23. marca 1940 iz Velikih Lašč odgovoril:

Zelo, zelo dolgo časa je že, kar se nisva videla. Tvoja bleda podoba mi še bolj bledi, kmalu se mi boš popolnoma zgubil spred oči. Zato mi je bilo Tvoje pismo v veliko veselje, zato je tudi moja hvaležnost zanj velika.

Ne vem pravzaprav, kaj za vraga bi Ti pisal. Ljudi in krajev, na katerih visi vse moje doživljanje, ne poznaš, ideologija, v kateri sem, Ti je prepovedana. Če bo pa Jenko zvedel, da si od mene dobil pismo, Te bo grdo gledal, kot da bi ga sama božja Martra v to poslala.

Vendar pa imam še nekaj korajže zato, ker sam zatrjuješ, da boš dal slovo srednjeveškemu (popačenemu) slogu življenja v Št. Vidu in se še pravočasno ukoreninil v resničnem življenju, kjer pa srednjeveško obnašanje prav nič ne škodi, temveč plodnosti vsakdanjega dne neizmerno koristi. Pismo Jožeta Brejca Ivanu Hribovšku, Velike Lašče, 23. 3. 1940. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Razlogi za odhod iz Škofovih zavodov so morali biti pri Hribovšku globlji in predvsem načelne narave. Težko si zamišljamo, kje je našel toliko moči, da se je ločil od izjemno kvalitetne šole, od odličnih profesorjev, od sošolcev in literarnih prijateljev, s katerimi je preživel šest let skupnega življenja, saj ni bil površen človek. Edino njegovo pričevanje, ki sicer samo nakazuje neke globlje razloge, najdemo v pismu, ki ga je pisal Resmanovi leto pozneje, ko je bilo vse že davno za njim in je bil pravzaprav razočaran nad tem, kar je našel zunaj Zavodov, torej v Ljubljani, v novi šoli in zunaj nje:

Povedati Vam moram, da tudi v Ljubljani nisem našel tega, kar sem tako željno iskal: namreč iskrenosti in človeške ljubezni. Pod tem pojmom razumem bližino, ki bi morala biti med ljudmi, bližino, ki izžareva toplo in prisrčno življenje. Današnji svet je tako čudno razbit, da je človek v njem izgubljen. Osnovno človeško čustvo je danes strah. Strah pred tem, kar prihaja. Strah pred velikimi deli, strah pred odgovornostjo, strah pred sočlovekom in celo pred samim seboj. Vsak bi bil rad čim manj udeležen pri prenavljanju sveta. Pri obnovi človeka. Laž in krinka vladata svet, človek ne zna biti več zvest samemu sebi, kaj šele drugim. Manjka nam pravega duhovnega junaštva, plitvi in površni smo. To čutim zelo živó. Tem lepša je zame misel, da živi nekje bitje, ki globoko čuti in razume ter otroško preprosto in vdano sprejema nase življenjske žrtve. Vi gradite novega človeka! Ob Vas verujem, da bo novi človek nekoč res zaživel in posedel zemljo.

Mnogo bi Vam rad še povedal. Nimam človeka razen Vas, ki bi mu mogel razodeti svoje trpke misli, ki me včasih morijo. Vem namreč, da bi me ne hoteli ali ne znali prav umeti. Rad bi Vam izpovedal, kakor nisem še nikomur, zakaj me je gnalo iz zavoda, kaj sem videl v Ljubljani in kako sem zašel v Dejanje. Prepričan sem, da bi mi znali marsikaj oprostiti, čeprav sem naredil včasih kakšno neumnost. Ivan Hribovšek, pismo Anici Resman, Radovljica, 2. 1. 1941. ZD, 272−273.

Na Hribovškov odhod iz Škofovih zavodov je vplival vsaj še en zunanji dejavnik, namreč njegov brat France, ki je bil njegovo pravo nasprotje v vedenju in učenju: razgiban dobrovoljnež, za šolo ne posebno zagret, en letnik je celo ponavljal, imel je težave z zdravjem. Da so bili med bratoma v Zavodih velike razlike, je razvidno iz zapisa zavodskega prefekta Janeza Kopača:

Ko je bil (Ivan Hribovšek, o. p.) v šesti gimnaziji, sem bil eno leto njegov vzgojni prefekt. Postala sva prijatelja in zaupal mi je svojo skrivnost, da dela pesmi. Pokazal mi jih je. Nekatere od teh je priobčil dr. Tine Debeljak, ki je v okviru Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu leta 1965 izdal njegove pesmi. Fant je bil zelo nadarjen in je že v tistih letih kazal veliko zrelost; telesno je bil sicer bolj šibak, pa zelo plemenit in miren značaj. Nobenih težav nisem imel z njim; še pomagal mi je krotiti svojega brata, ki je bil tedaj v četrti gimnaziji in je bil tudi moj gojenec. On mi je delal veliko preglavic, ker je hotel na vsak način biti izključen iz Škofovih zavodov, da bi šel nato naslednje leto študirat v Ljubljano. Še prosil me je, naj mu pomagam do izključitve, a ker ni hotel narediti nobenega moralnega prestopka – v jedru je bil tudi on dober fant – je rajši samo nagajal in delal nered. Hotel sem mu ustreči, ker sem spoznal, da ni za Škofove zavode. Dogovoril sem se z Ivanom Hribovškom, da bom njegovega brata Franceta predlagal za izključitev in da bo on pripravil starše na to. Obljubil mi je, da bo tudi on šel študirat v Ljubljano in da bo pazil na mlajšega brata. Ob polletju so brata Franceta zaradi nekega prekrška res izključili. Janez Kopač, Človekova edinstvena veličina: pogovor z Bogom. Celovec, 1983, 121.

Nekatere okoliščine nakazujejo, da se je Hribovšek v drugem polletju šolskega leta 1939/1940 mogel normalno vključiti v učenje, saj je razred izdelal s prav dobrim uspehom, zavzeto pa je sodeloval tudi v literarnem krožku. Čeprav zaradi nekaterih izgubljenih številk Domačih vaj tega letnika ne moremo natančno predstaviti njegovega deleža, je mogoče dokumentirati, da je v glasilu sodeloval tudi v drugem polletju. Ohranjeno je namreč njegovo daljše premišljevanje Na prelomnici. Ohranjen je samo prvi del, v katerem skozi rahlo zgodovinsko perspektivo, predvsem pa skozi literarno retrospektivo premišlja o človeku in njegovem življenjskem boju. Na prelomnicah, ko se eksistenčna vprašanja do skrajnosti zaostrijo zaradi časovnih depresij, so problemi našega bivanja toliko bolj zapleteni in usodnejši. Hribovšek se je poleg hamletovskega izreka biti ali ne biti prebil do misli, da je težnja po sreči primarni nagib, saj človeka vodi, ureja, posveča in zaznamuje, mu daje moč za najtežje napore. V drugem delu je bržkone premišljal o razmerah v sodobnem svetu, če smemo domnevati po ohranjenem začetku:

Nemirni človek dvajsetega stoletja bega za srečo bolj kot kdaj koli prej. Na vseh poljih je dosegel toliko napredka, toliko najrazličnejših aparatur je izumil, v tako omotne globine duha je zašel … Ivan Hribovšek, Na prelomnici. Domače vaje, 1939/1940, 257–264. – ZD, 201.

Ponovno je nastopil v literarnem krožku s predavanjem, to pot o francoskem vagantskem pesniku Françoisu Villonu. Ker se je Hribovšek že šesto gimnazijsko leto učil francoščine, je francosko literaturo lahko prebiral v izvirniku. V rokah je imel obe glavni Villonovi deli Le Petit Testament in Le Grand Testament, ker si je iz njiju izpisal posamezne dele v izvirniku, povzel pa tudi del komentarjev. Dodal je še odlomke iz pesmi Ballade Des Dames du temps jadis in si od nekod prepisal Gradnikov prevod Pesmi obešencev.

Predavanje o Villonu je moralo biti obsežno. V zapuščini je ohranjen zapis z naslovom François Villon in s podnaslovom Odlomki iz predavanja v literarnem krožku. Predavanje je bilo vsekakor temeljito, saj zapis kaže izredno studiozen pristop pri označevanju in predstavljanju zgodovinskih, idejnih in socialnih okoliščin Villonovega življenja in dela. Več kot značilno je bilo, da je bil Hribovšek ves čas na strani nesrečnega vaganta, svoje razmišljanje pa je sklenil takole:

Moral je imeti mnogo notranje sproščenosti, da je mogel govoriti tako odkrito, kot je to storil. Svojo drhtečo osebnost je izrazil že s kar bolečo iskrenostjo. To ni bila razvratna drznost potepuha, bila je zrela otroškost, ki je edina zmožna presojati človeka v tistih globinah, kjer bedi njegova osebna moč in nemoč, vitalni sok in uničujoči strup. Njegova lestvica čustev je neizmerna: od melanholije, sanjavosti, bolečine, žalosti, trpljenja, obupa pa do veselega smeha, robate jeze, grenke ironije in jedkega cinizma. Na dnu vsega pa večni upor proti razkrinkanemu, izmaličenemu življenju in otroška vdanost v svojo človeško usodo. Kadar razmišlja, misli z vsemi čuti obenem.

Opazujemo le, kako se neizprosna dognanja zabadajo v trepetajočo ploskev čustva! Nato pa zazveni vdano žrtvovanje, prošnja za usmiljenje in še v zadnjem akordu izraz upora zlaganemu in prelizanemu svetu.

Villon je znanilec osrednjih človeških čustev. Malokdo jih je znal tako pristno ujeti v besede. Iz njegovih stihov diha bitje, pretreseno v najtišjih globinah od slutnje prihajajočega konca. Njegove pesmi ni oglušilo vrvenje petih stoletij in je ne bo, dokler bo živel le eden, ki bo čutil v sebi neugnano kipenje človeka. Ivan Hribovšek, François Villon (Odlomki iz predavanja v literarnem krožku). ZD, 232−245.

Hribovšek neposrednih virov za svoj esej ni navedel, iz številnih francoskih citatov, ki jih je navajal med slovenskim besedilom, pa bi mogli sklepati, da je uporabljal francosko strokovno literaturo. Zanimanje zavodarjev za francoske avtorje je bilo izjemno in stalno, deloma tudi zaradi vpliva profesorja Šolarja, ki je Hribovška poučeval francoščino vsa leta. Znano je bilo, da je Šolar dijakom posojal najpomembnejša dela sodobne francoske književnosti iz svoje zasebne knjižnice in jim omogočal prebiranje personalistične revije Esprit.

Hribovškovo širše zanimanje za francosko slovstvo se je kazalo v zunajšolskem branju pomembnih avtorjev, kakor so bili Georges Bernanos, Paul Claudel, Alphonse de Lamartine, François Mauriac, Emmanuel Mounier in Charles Péguy.

Hribovšek je na literarnih večerih kdaj nastopil tudi s kritično besedo o nastopajočih literatih. Ohranjen je bežni zapis o nastopu Jerneja Bogataja (VII.) s črtico Na počitnice in o lirični prozi Ivana Steinerja (VI.), ob kateri je izrazil svoj zadržek:

Lirična proza je tvegana zadeva. Hoče stati nekje sredi med pesmijo in med prozo. Prav zato je slog za tako liriko vprašanje. V pesmi so besede več kot znaki, so besede same že nosilci podob, nekaj takega, česar ni mogoče več spremeniti, ako nočemo rušiti lepote. V prozi lahko besede zamenjamo s sinonimi in stvar bistveno ne bo trpela. V takile lirični prozi bi torej moral obstati nekje na sredi. In Steiner je obstal. In prav to je slabo. Vzel naj bi ali resnično, nenabreklo stvar in jo tudi tako izpeljal ali pa naj bi opisoval stvarno. Ivan Hribovšek, osnutek. Hribovškova zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovškove literarne ambicije so bile v tem času že izrazite, saj je poglavitne moči usmerjal v ustvarjanje. Seveda je bilo njegovo delovanje omejeno zgolj na interne zavodske meje, ni pa jasno, zakaj ni več poskušal objavljati v Mentorju. Nekaj si je smel obetati od almanaha v uredništvu Jožeta Brejca, ki se je medtem že prešolal na klasično gimnazijo v Ljubljani in že doživel prve objave v Kocbekovem Dejanju, vzporedno pa snoval poseben almanah mladih, o katerem je sporočal Hribovšku:

Mi, kar nas je v Ljubljani zbranih v Tebi znanem krožku, smo mislili ustvariti almanah, ki bi na nekak način protestiral proti ugonabljanju človeške osebe. Moja srčna in brezpogojna želja je bila, da bi levji delež almanaha prevzeli letošnji zavodski osmošolci z Remicem na čelu. Ta vrag je zdaj vsako sodelovanje odpovedal in povrhu tega priznal, da je v sebi nosil načrt, ki smo ga od vseh tako iskali! Vse skupaj je pač njemu podobno, a jaz sem s takimi tajnimi in čudnimi vezmi nanj privezan, da bom zdaj, ko je on odpovedal sodelovanje pri almanahu, vse delo vrgel v kot in almanah zatrl. Tako tudi Tvoja pošiljka ne bo prišla do veljave. Pošlji pa mi jo vseeno, ker bi silno rad spet videl Tvoj obraz! Jože Brejc (Javoršek), pismo Ivanu Hribovšku, Velike Lašče, 23. 3. 1940. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Iz zgornjega navedka smemo sklepati, da je bil Hribovšek pritegnjen k načrtovanemu almanahu, da je imel pripravljen izbor svojih pesmi, kaj je izbral za to priložnost in ali je pesmi sploh poslal Brejcu, pa žal ni znano, hkrati pa nam posredno sporoča, da je Hribovšek v tem času še vedno pesniško ustvarjal.

Pismeni stiki, ki sta jih Hribovšek in Brejc vzdrževala po Brejčevem odhodu iz Zavodov, pričajo, da sta se leto poprej dodobra zbližala. Brejc je mlajšega in nerodnega zavodarja očaral z literarno razgledanostjo in z izzivalnim svetovljanstvom, težje pa je poiskati njune skupne točke. Brejca je bržkone pritegnil Hribovškov izjemni pesniški talent. Hribovškovih pisem Brejcu ne poznamo, pač pa se je ohranilo troje Brejčevih pisem njemu iz leta 1940.

Hribovšek je Brejcu zagotovo pisal daljše pismo vsaj marca 1940. Ta je nanj namreč odgovoril 23. marca, ko mu je sporočil neprijazno novico, da je načrt z almanahom propadel, domnevati pa smemo, da sta si dopisovala že poprej, prejkone tudi o razmerah v Škofovih zavodih, iz katerih je dotlej že izstopil Hribovškov brat France, se prepisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, zasilno streho pa našel v konviktu belih menihov. Iz pogovora z Alojzijo Hribovšek Resman, Radovljica, 14. 2. 2008.

Ko je Hribovšek 6. junija 1940 končal šesti gimnazijski razred in se odpravil na počitnice v Radovljico, se morda še ni dokončno odločil o odhodu iz Škofovih zavodov, kajti njegov vpis na klasično gimnazijo v Ljubljani je potrjen s 3. septembrom. Letno spričevalo Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano, 11. junija 1940. Pečat Državne klasične gimnazije v Ljubljani, 3. 9. 1940, podpisan prof. Karel Dobovišek. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Če je bilo res tako, potem mu je bilo prizaneseno z zadrego in z mučnim poslavljanjem od vodstva, od profesorjev in prefektov, saj je pozneje lahko opravil to bolj umirjeno, zlasti še, če je kot razlog odhoda navajal težave z bratom Francetom.

Doma se je oprijel vsakdanjih kmečkih opravil. Zaradi slabega maminega zdravja in obolelosti stare mame je vse delo padlo na njegova ramena in na ramena starejše sestre Lojzke. Začelo se je veliko delo, žetev in košnja. Hribovšek je bil dober kosec, pomagal je tudi sosedom in hodil na bližnje kmetije. Vsak zasluženi dinar mu je prišel prav, večidel ga je porabil za nakup knjig.

Ivan je res prijel za vsakršno delo. Pogosto je bilo treba vpreči vola, on pa je bos in v delovnih hlačah potrpežljivo stopal ob volu, pa naj je bilo treba na njivo, na travnik ali v gozd. Njegov sošolec in prijatelj Jože Vidic se spominja takega srečanja na glavnem radovljiškem trgu:

V počitnicah je kmetoval, pri Jakovcu – po domače – so imeli majhno kmetijo, konja pa ne, kot se spomnim. Ivan je vedno vozil s volom in bos. Enkrat je peljal od Cajhnove žage ob Savi žaganje skozi staro mesto – mi smo tam stanovali – pa sva se srečala in se pogovarjala. Muhe so bile sitne, Cika je držal pri rogu, ta pa ni dal miru. Ko je Cik naredil velik kup, so se muhe preselile nanj. Ivan je rekel: »Zakaj pač muhe moj redi voliček, prosto po Prešernu.« Smejala sva se in je vozil naprej proti domu, in to leta 1940, ko je zapustil zavod. Jože Vidic, pismo, Feldkirchen, 8. 1. 1989.

Ob vsem napornem delu je Hribovšek znal najti čas zase, za svoje knjige, za pisanje. Umaknil se je v svojo podstrešno sobo in se največkrat pozno v noč ob petrolejki sklanjal nad svojimi papirji.

Ob vsem delu in zaposlitvah ga je v poletnih počitnicah doletela še nova obveznost, ki mu jo je naložil Brejc. Že 21. junija mu je brez slehernih poprejšnjih obvestil poslal vabilo na študijske dneve mladih intelektualcev v začetku julija na Trški gori nad Krškim. Osrednja osebnost srečanja naj bi bil Edvard Kocbek. Brejc ni le vabil, Hribovška je hudo obremenil z delom, kakor je mogoče razbrati iz Brejčevega pisma:

Dragi moj Ivan,

prepričan sem, da razumno gledaš na moj molk. Celo leto sem se bolj po strani brigal za maturo, zdaj na koncu me je stisnilo in prisililo k napetemu študiju brez vsakega oddiha. Zdaj se doma že cel teden pripravljam na odhod v službo. Postal bom začasno domači učitelj tovarnarja Sevniga v Tacnu pod Šmarno goro. Tja se bom preselil v ponedeljek.

Utrujenost in skrb za novo kruhoborstvo sta bila kriva, da Ti nisem dovolj zgodaj poslal povabila na delovni teden naše družbe, ki se bo vršil letos o počitnicah od 8. jul. do14. v Krškem na letni pristavi Janeza Stanovnika. Če ne boš imel za vožnjo, sporoči, Ti bomo mi plačali. Na vsak način pa mi z obratno pošto sporoči, da se boš tedna udeležil.

Nadalje Te prosim, da prevzameš v tem tednu predavanje. Jaz sem mislil, da bi Ti predaval Pesniška videnja. Če Ti je naslov všeč, naredi imenitno predavanje, če ne, si temo sam izberi in prični z najresnejšim delom. Poleg tega pa ne pozabi, da boš moral skoraj vsak drugi večer recitirati iz svojih del, ki jih v ta namen pripravi in le na eno stran pisane prinesi s seboj.

Tedna se bo udeležilo kakih dvanajst fantov po večini literatov. Prepričan sem, da se boš v naši družbi izvrstno počutil, posebno, če boš pustil doma za pečjo svojo boječnost in vso drugo svojo navlako. Proti koncu tedna bo prišel tudi E. Kocbek, katerega predavanja Ti bodo v marsičem prinesla koristi. Nadalje pa moraš priti v Krško že zaradi mene, ki bi Te rad po dolgem času zopet poslušal in videl. Brejčevo pismo Hribovšku, Velike Lašče, 21. 6. 1940. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Nekaj dni pozneje, 25. junija, mu je Brejc iz Velikih Lašč poslal na dopisnici še dodatno navodilo:

Prosim te, da svojo stvar ne napravi preveč drobno, jo opili in raztegni, ker jo bo poslušal E. Kocbek in ker bo prišla v almanah. Prosim Te še, da bi zaradi Remičeve odpovedi prevzel predavanje (koreferat) Katoliški človek oziroma Kritika katoliškega človeka. Poglej Dejanja, našel boš dovolj tvarine. Oprosti se doma in jih prosi, naj Ti dajo zdaj pred Krškim toliko časa, da boš lahko naredil dve imenitni predavanji. Delaj z vso paro. Za hrano in prenočevanje Ti ne bo treba plačati niti solda, le za potne stroške si skušaj vsaj nekaj »skupaj spraviti«. Prav tam.

Pobuda za srečanje na Trški gori je nastala v uredništvu Dejanja, morda zaradi tega, ker je bil za tisto leto Bohinjski teden odpovedan, in v neformalnem krožku mladih intelektualcev, ki so se zbirali v Delavskem domu na Miklošičevi cesti, vendar je imel veliko besede pri organizaciji Brejc. Sestava zborovalcev je bila zelo raznovrstna, saj so posamezniki prihajali iz različnih nazorskih skupin in zelo različnih socialnih okolij. Med starejšimi, že uveljavljenimi imeni srečamo Kocbeka, Jožeta Zemljaka in Leona Žlebnika, izmed mlajših so se ob Brejcu in Hribovšku zbrali še Emilijan Cevc, Boris Grabnar, France Kosmač, Vladimir Lovec in Janez Stanovnik. Lahko bi veljala ugotovitev, da je sestava zajemala močno zastopstvo krščanskih socialistov in segala do mladih marksistov, vendar je treba pripomniti, da program ni bil izrazito nazorsko-politično sestavljen, prej se je nagibal v literaturo, umetnost in sodobno sociologijo, bržkone pa so bile meje razpravljanja močno zabrisane.

Med izbranimi udeleženci je bil Hribovšek s svojimi sedemnajstimi leti najmlajši, bil je povabljen na Brejčevo pobudo, morda pa zgolj zato, ker je udeležbo odpovedal Janez Remic, ki bi bil gotovo zelo dobrodošel. Brejc je celotno Remičevo nalogo preložil na Hribovška in se na ta način rešil zadrege. Remic se bržkone ni bil pripravljen podrediti nekoliko vzvišenemu vedénju velikolaškega abiturienta, zato mu je odpovedal tako sodelovanje pri almanahu kot študijskem tednu.

Hribovšek pa je Brejčevo vabilo kljub časovni stiski in drugim zadregam sprejel, sprejel pa tudi večji del nalog, čeprav mu ni bilo lahko. Težko je pustil domače sredi največjega dela, poleg tega je moral v kratkem času napisati razpravo o sorazmerno zahtevni, večidel teoretični temi, ki naj bi jo predstavil pred zahtevno publiko, med katero je bil napovedan tudi Kocbek. S sprejetjem tveganega nastopa je pokazal svojo zrelost in samozavest, da nekaj zmore tudi on.

Zborovalci so uživali gostoljubje družine Stanovnik na njihovi letni pristavi na Trški gori nad Krškim. Naj troje pričevanj prikliče v spomin takratno ozračje in potek skupnega dela. Daljši spominski povzetek je napisal Brejc-Javoršek:

Začetek poletja 1940. je bil sončen in kljub vsemu, kar se je takrat v svetu dogajalo, prijazen. Janez Stanovnik je sklenil, da bo prijatelje-upornike vseh treh levičarskih smeri povabil po končani maturi za teden dni v zidanico svojih staršev nad Krškim. Mlada fronta naj bi se na simpoziju utrdila in si začrtala delo za prihodnost.

Tistih dni, seveda, ne bom nikoli pozabil. Moja zavest je dosegla silno stopnjo »budnosti« (čeprav je včasih lahko tudi v »budnosti« vse polno prevar). Ko se zdajle spominjam svoje tedanje zavesti, me silno moti neka popolna nejasnost v mojem spominu: ali je bil Edvard Kocbek z nami ali ne? Ali je bil od starejših z nami samo Jože Zemljak, ki je počitnikoval v Krškem, na domu svoje žene? In vendar se natanko spominjam Kocbekovega stavka: »Srečanje v Krškem je bilo zgodovinsko …« […]

Vem pa, da v zidanici nad Krškim ni bilo obraza, ki ne bi bil odkrit, svež in skorajda svetniški. Vidim predvsem Stanovnikovo mamo: kuhala je, pekla, stregla, njen plemenito bistri obraz je bedel nad pisano družbo z ljubeznivo požrtvovalnostjo, ki so jo zmožne samo slovenske matere. Vidim Leona Žlebnika, od Boga izvoljenega filozofa in esejista, ki je s svetopisemsko zagnanostjo bral zborovalcem svoja spoznanja in sporočila. Vidim profesorja Jožeta Zemljaka, ki je bil skrivnostno poln zaupnih podatkov o sestanku vodilnih krščanskih socialistov (ki je bil menda pred nekaj dnevi prav tako v Krškem). Na tem sestanku so krščanski socialisti sklenili, da se bodo povezali s komunistično partijo v nepreklicno zvezo. Do tega sklepa so prišli zaradi spoznanja, da se na nobeno drugo stranko (niti na socialne demokrate) v prihodnjih dogodkih ne bodo mogli opirati […].

Večer za večerom smo posedali, prepevali, govorili, se smejali. Večer za večerom je visela nad Krškim velikansko nočna svetilka, pri kateri je bilo mogoče v travi nad zidanico celo pisati. Dan za dnem smo se zgubljali med brajdami, si izmenjavali iskre domislice, delali načrte, od časa do časa pa prirejali tudi literarne večere.

S komunisti smo se tudi prepirali. Zdi se mi, da sem bil najbolj siten jaz. Pakt Nemčije s Sovjetsko zvezo me je namreč nenehoma vznemirjal. Tudi sicer mi marsikaj v toliko opevani Sovjetski zvezi, ki naj bi bila naša rešiteljica, ni bilo všeč. Prebral sem Gideov Povratek iz Sovjetske zveze. Nobenega razloga ni bilo, da Gideu ne bi verjel. Prebral sem Plisnierovega Igorja, ki ga je Kocbek nekje staknil in objavil v Dejanju. Zgrozil sem se ob odkritjih v tej strašni knjigi. Bral sem spise Panaita Istratija zoper sovjetski terorizem. Predvsem pa je postala moja najljubša knjiga Krležev Antibarbarus, ki sem ga prebral z vso vnemo in ogorčenim srcem. Mladi komunisti so seveda zagovarjali, v zvezi s paktom poudarjali, da gre le za taktiko, popolnoma nejasno pa je bilo razmerje partije do Krleža in njegovega kroga v Zagrebu. Nekomunisti smo vztrajali pri misli: dokler se partija ne bo pobotala z enim svojih največjih sinov – Miroslavom Krležo, s komunisti ne bo dobro češenj zobati.

Zorele so češnje. Zobali smo češnje. Ko smo se razšli, smo si obljubljali večno prijateljstvo. Jože Javoršek, Spomini na Slovence I, II, Ljubljana 1989, 464–466.

Svoje spomine je prispeval tudi dr. Leon Žlebnik:

Sestanek na Trški gori nad Krškim bi bilo težko imenovati »študijski dnevi«. To so bili predvsem dnevi kulturno rekreacijskega značaja in nič več. Bili pa so kljub temu bogati po vsebini. Imeli niso nobene osrednje, vnaprej določene tematike, nikakršnega vnaprejšnjega programa, nikakršnega pravega dnevnega reda. Bili so dnevi resnega razmišljanja, nastopanja, razpravljanja o mnogočem, in vse to je potekalo povsem lahkotno, brez vsake togosti, v prijetnem ambientu trškogorskih vinogradov in gozdičev pod okriljem Stanovnikove zidanice in njihove velike gostoljubnosti, pravo: Utile cum dulci.

Običajno je kdo najprej kaj govoril ali bral iz svojih tekstov, nato pa se je razvila debata, ki jo je seveda usmerjal in poglabljal ter bil nekak duhovni vodja vsega Edvard Kocbek, ves čas izredno razpoložen in zgovoren. Zelo blizu njemu je bil po tej funkciji Jože Zemljak, krški rojak, ki se je zvesto udeleževal teh sestajanj. »Delovno« smo se sestajali dopoldne nekako tri ure, popoldne nekako dve, in to v bližnjem senčnatem gozdičku.

Prav zato, ker ta sestanek ali to srečanje ni imelo nobenega določenega vsebinsko organizacijskega okvira, se podrobnosti vsakdo tudi tako slabo spominja. Iz priložene kopije fotografije, ki sem je bil izredno vesel – le kje ste jo staknili? – se spominjam skoro vseh udeležencev. Zanimivo, da se prav Hribovška zelo malo spomnim in da z njim nisem imel nobenih osebnih stikov. Glede vsebinskega dela se spominjam le, da je o poeziji govoril Jože Brejc in da je bila njegova glavna misel, ki jo je potem v razgovoru povzel tudi Kocbek, da je poeziji dano predvsem dojeti bistvo stvari in dogajanja − − −

Zase pa se spominjam, da sem nalašč za to priložnost pripravil razmišljanje z naslovom Občutje skrivnosti. Zelo mi je žal, da se mi je kasneje tekst izgubil. Vem pa, da je bila ena mojih glavnih misli, da je za občutje skrivnosti bistveno doživetje biti predmetov in pojavov v njeni eksistencialni osamljenosti in čistosti. Spominjam se tudi, da je potem prav to misel Kocbek v razgovoru podčrtal kot zelo dobro in nanjo navezal še svoje podkrepitve oziroma dopolnila. Dr. Leon Žlebnik, pismo, Ljubljana, 1. 8. 1989.

Izmed mlajših udeležencev se je avtorju te knjige oglasil dr. Boris Grabnar, ki je sporočil:

Na vse načine brskam po spominu, da bi se čim več spomnil iz tistega časa in sam sebi se ne morem načuditi, kako zelo so vsi tisti dogodki zbledeli. Imam samo prijeten občutek in predvsem moram povedati, da sem se v tisti družbi zelo dobro počutil, da smo veliko debatirali, čeprav o marsičem nismo bili vsi enakega mnenja.

Jaz sem bil že v tistih letih zagrizen ateist in komunist in član Slovenskega kluba, ki je bil organizacija študentov (takrat smo rekli »akademikov«) komunistov. Jože Brejc je bil moj sošolec iz VIII. c klasične gimnazije, Janez Stanovnik pa je hodil v paralelko VIII. a. France Kosmač je bil letnik za nami, Vladimir Lovec je bil isti letnik, a je bil iz realke. Bil je moj najboljši prijatelj – glasbenik, saj sem se takrat tudi jaz zanimal za glasbo. Hribovšek je bil menda dve leti mlajši. Cevc je bil tudi iz realke, se mi zdi. Žlebnik in Zemljak pa sta bila starejša in Kocbekova prijatelja.

V ta krog me je pritegnil Jože Brejc (Javoršek) – jaz pa sem privlekel Lovca. Mislim, da sem bil takrat nekako »čisto uradno« zastopnik komunistov in Slovenskega kluba pri krščanskih socialistih v Kocbekovem krogu in sistematično smo gojili prav lepe, iskrene in prijateljske zveze, saj smo se v poglavitnih političnih, socialnih in nacionalnih vprašanjih popolnoma strinjali. In vsi smo bili nekako »nadahnjeni« in prepričani, da smo veliki pesniki, pisatelji, filozofi, glasbeniki, slikarji, zgodovinarji itd. In seveda tudi Kocbek je bil prepričan, da utegnemo nekaj biti, in trudil se je, da bi nam vdihnil nekaj svojega zanosa in duhovne prefinjenosti.

Bili smo gostje na posestvu Stanovnikovega očeta v Krškem, in njegova mama je skrbela za nas, nam kuhala itd. Ves teden smo se, kadar je bilo le lepo vreme, sprehajali tam okrog, se ustavljali na lepih točkah, posedali po travi, se pogovarjali in poslušali zdaj Kocbeka, zdaj Zemljaka in menda tudi Žlebnika. Mislim, da smo nekaj svojih novorojenčkov in nedonošenčkov tudi recitirali, pa se res ne morem spomniti kaj.

Kar se mene tiče, sem najbolj občudoval Brejca, ki me je – kar priznam – po znanju in inteligenci presegal, in zelo sem bil vesel, da me je pritegnil v ta krog. In zelo žal mi je bilo, ker je bil kristjan in je verjel v Boga.

Na Stanovnika sem gledal kot na inteligentnega buržuja in začasnega zaveznika, katerega bogastvo, vpliv in naklonjenost je treba pač izkoristiti (Taka je bila dobesedno tudi direktiva Komunistične partije). Po človeško sem imel najraje Franceta Kosmača, ker je bil duhovit, hudomušen in zabaven, in čeprav je bil veren, je rad preklinjal Cerkev in farje itd. Neka njegova pesem, kjer je v rimanih dvovrstičnih kiticah našteval neke zmedene stvari v neki sobi (mislim, da so simbolizirale zmedo sveta), se je končala:

Tako da si ob tej poanti kar obstrmel in nisi vedel, ali je zaresna ali šaljiva.

Največ sem vedno debatiral z Lovcem in fant mi je bil neizmerno všeč, ker je na svet gledal tako nekako zviška, s pozicije jezika glasbe, ki ji ni treba nič povedati – pa vendar vse izrazi. In dvomil je v vse: kristjane in komuniste, Hitlerja in Stalina … Samo glasba je bila čez vse.

Cevc je bil že takrat velik učenjak in mislim, da je gledal name nekako od zgoraj navzdol – kot na nekakšnega proletarskega primitivca.

Hribovšek pa je bil skoraj neopazen. Mislim, da sem ga šele tam pobliže spoznal, čeprav je hodil tudi na klasično gimnazijo, a je bil dve leti mlajši. Moram priznati, da se z njim nisem kaj zbližal – zame je bil nekam čudno eteričen, bi dejal. Jaz pa najbrž zanj pregrob, premalo »duhoven«. Nisva se ujemala. […]

Tako je bila tista druščina, katere slika se je ohranila, res silno raznolika. A imeli smo se radi – prav zato, ker smo bili tako zelo različni in ker smo lahko prijateljsko izmenjavali svoje misli. (Danes bi rekli, da smo bili »pluralistični«.) Kocbek je bil osebnost, ki je znal takšno skupino držati skupaj – ne le s svojo osebnostjo, temveč tudi s čisto preprostim, človeškim razumevanjem. Sicer pa je predaval neznansko učeno. Čeprav sem takrat z velikim zanimanjem prebiral francosko literaturo in se trudil, da bi se s svojim znanjem francoščine kar najbolj razgledal, moram kar priznati, da Kocbeka včasih nisem posebno dobro razumel. Pierre Emmanuel pa personalizem me nista kaj prida pritegnila. Zanimalo je pa vse. In spominjam se, da sem takrat, med nekim predavanjem, na travi kar zadremal. In Jože Brejc me je bezal in bezal. Pa sem se delal, kakor da vso tisto filozofijo razumem […].

No – razen Hribovška – smo vsi, kar nas je na tisti sliki, preživeli vojni vihar. A naše usode so bile kaj različne. Pa smo le vsi skupaj ostali na isti ladji. Kaj pa naj bi drugega? Ni važno, da je bila ta ladjica majhna in da ima luknje. Hude luknje od hudih čeri. Plava pa še kar. Dr. Boris Grabnar, pismo, Ljubljana, 18. sušca 1989.

Hribovšek se je na Trški gori najbrž ravnal po Brejčevih navodilih, bral je kakšne svoje pesmi iz zadnjega obdobja, glavno pa je bilo predavanje Pesniška videnja. Nastop ni bil le formalna obveznost, bil je veliko več, saj je najpomembnejši Hribovškov teoretični sestavek o poeziji in vsebuje mnoge sestavine njegove nastajajoče poetike, kar je mogoče vzporejati s Hribovškovimi najznačilnejšimi pesmimi iz tistega obdobja.

V prvem delu premišljevanj o pesniškem ustvarjanju je Hribovšek postavil kot osnovo čut videnja, ki nam more posredovati sliko predmetov, češ da smo življenje navajeni gledati v podobah. Toda na vprašanje, ali je življenje le podoba, je odgovarjal:

Potrebno nam je vedno bolj, da preko videza rijemo v bistvo, preko podob v resnico. Vid sicer izmed vseh čutil kolikostno največ premore, po plemenitosti pa še zdaleč ni prvi. Dragoceno nam je to, kar je redko. Kljub temu pa je vid vodnik vseh čutov, ker jih druži v prijetno skladnost. Vendar je pesniško videnje več ko doživetje; slednje je tiha zaznava nekega vznemirjajočega bitja, tresenje duše; videnje pa je urejanje temne in nedoločne notranje napetosti v skladno podobo. Videnje je notranje preustvarjanje. Čista zaznava s čuti se v pesniku utelesi kot neko novo bitje, ga prepaja in mami, da bi najrajši večno ostal v tem sladkem prarojstvu […]. Čuti niso toliko vezani na zavest, da ne bi mogli neodvisno od nje sprejemati bogastvo lepote od zunaj. Otrok lahko izredno lepo začuti neko stvar, četudi je njegova zavest nekako raztresena v prostoru. Zato je otroštvo nekaj izrazito pričakujočega, vdanega, celo vtis večnega je v njem. Kljub vsej polnosti pa otrok ne bo čutil nujnosti oblikovanja, ker mu manjka zavestne zbranosti; pač pa je podzavestno zbran. Pesnik je podoben otroku v načinu doživetja. V njem pa se tiha in skrivnostna množica likov zbira in ureja. Prvi val zavesti ustvarja ta red, zato se oblika doživetja spremeni v razumno celoto, temno čustvo se osvetli, kolikor ga je osvetliti mogoče, in teži za tem, da najde izraz in podobo. Pesniško videnje je oblikovalni princip doživetega čustva, vrtanje zavesti v podzavest. Tukaj pa je mogočih nešteto oblik, kajti zavest ni vedno enako silno zbrana in napeta, čustvo ni vedno enako polno in blesteče. Pesniško videnje je porok za neizčrpljivost poezije. Ivan Hribovšek, Pesniška videnja. ZD, 246−253.

Ker se je Hribovšek razvijal v izrazito refleksivnega, racionalnega pesnika, je v tem zapisu pomenljiv njegov odnos do razmerja med zavestjo in razumom:

Nekaj drugega kakor zavest je razum. Navadno razum zavesti sledi. Ima pa tako trde, okorne razmejke, da mu ni živeti v gibkih in prosojnih ploskvah čustev; more jih kvečjemu razumeti in utemeljiti. Vendar ga ne gre zametati; tudi razum more pesniško videnje dopolniti, če je pesnik dovolj globok.

Bistvo pesniških videnj je v globoki zbranosti pesnikovega duha. Ta zbranost ni nujno prisotnost razuma; nasičenje in umiritev duše je, teži pa v dejavnost. Zato ni to počitek ali predanost sladkostim, ampak urejeno pregibanje in brstenje. To je trenutek, ko je pesnik po Rimbaudovih besedah tat ognja. Zaveza med njim in njegovim videnjem je potrjena. Duša se mu prerodi, duh se zmehča in pristopi v rahlejše oblike, v pesniku vstane močno žarenje in hoče zajeti v svoj plamen čim večji prostor, zavest človeka se približa. Prav tam.

V nadaljevanju je razmišljal o pesnikovem razmerju do sveta, o resnici sveta, ki jo je dolžan iskati, ker ima izredne trenutke, da jo more spoznati bolje od drugih. Pesnik naj bi odkrival smisel stvari iz narave, kajti vse je skrito v njej. Zato se mu odkriva pot pesniških videnj navznoter, saj šele v nekakšni podzavesti lahko opravlja svojo stvariteljsko vlogo. Predavanje je sklenil z naslednjimi mislimi:

Pesniška videnja so prvo zbiranje k novemu rojstvu. Težišče vsega je rojstvo: ljubezni in sovraštva, dela in smrti. Bog sam je rojstvo. Zakon nastajanja je gibalo sveta.

Pesnikova usoda je povezana z usodo človeka, ki ga napolnjujeta čas in večnost. Boj med časnim in večnim ga priteguje v sredo življenja in mu daje oblast oblikovati novo resničnost. Zavest se obuja iz nezavednosti, stopa v stvarstvo in čaka prerojenega človeka. Prav tam.

Pod predavanje je pozneje dokumentarno zapisal:

Pisano konec junija in prve dni julija 1940 in namenjeno ožji literarni družbi. Bral sredi julija pri študijskih dnevih na Trški gori, kjer so bili navzoči E. Kocbek, J. Zemljak, L. Žlebnik, J. Brejc, E. Cevc, J. Stanovnik, F. Kosmač, L. Lovec, B. Grabnar in jaz. Prav tam.

Za Hribovška je bila udeležba na Trški gori prva velika preizkušnja; zaradi odzivnosti v krogu zahtevnih, literarno kvalificiranih poslušalcev mu je bila potrebna in koristna za osebno afirmacijo. Lahko da so bili poslušalci in razpravljavci do literarnega Benjamina prizanesljivi, toda ker se je Hribovšek problema lotil sistematično in poglobljeno, je mogel svoja razmišljanja preverjati na visoki ravni. Nastop mu je omogočil vsaj spremljanje razgibanega razpravljanja starejših, že uveljavljenih osebnosti, zlasti Edvarda Kocbeka, ki je na Trški gori med drugim razvijal tudi Misli o človeku. Edvard Kocbek, Misli o človeku. Trška gora pri Krškem, 12. julija 1940. Rokopis tuje roke v Hribovškovi zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Hribovšku je osebno znanstvo s Kocbekom moglo veliko pomeniti, predvsem pa to, da ga je povabil med sodelavce Dejanja.

Hribovšek je našel nekaj tovariškega razumevanja tudi pri Janezu Stanovniku, ki je tisto leto maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Morda sta se srečala že pred zborovanjem na Trški gori, vsekakor pa sta si po tistem dopisovala. Iz dostopne korespondence je mogoče sklepati, da se je v njunih pogovorih reševalo vprašanje Hribovškovega odhoda iz Škofovih zavodov. Hribovšek je namreč v začetku avgusta prosil Stanovnika, ali mu more preskrbeti stanovanje v Ljubljani, in Stanovnik mu je obljubil pomoč pri iskanju primerne sobe. Našel jo je na Emonski cesti.

Nadaljnje počitnice je Hribovšek preživljal pretežno ob kmečkem delu, vmes pa je našel čas tudi za kaj čisto svojega, študijskega. Z julijem 1940 je datiran daljši izpis iz Vebrove filozofije, v kateri so ga pritegnila poglavja o človekovem čustvovanju (Aksiomi osebnega čustvovanja) in nevrednosti in doživljanju pravilnosti (Aksiomi vrednosti in nevrednosti, Aksiomi vnanje in notranje doživljajske pravilnosti) in o stvarnosti človeških osnov (Aksiomi stvarnosti in relativne ter absolutne podstatosti). Izpiski. Rokopis. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Vebrovi idealistični racionalni pogledi so bili Hribovškovi usmerjenosti blizu, čeprav ga filozofija takrat še ni posebej pritegovala.

V poznih večerih, predvsem ob nedeljah in praznikih, je pomagal pri radovljiškem prosvetnem odru, kjer je sodobno usmerjeni kaplan Jože Kunstelj z mladimi igralci, študenti in dijaki pripravljal amaterske predstave. Hribovšek nikoli ni nastopil kot igralec, le pomagal je pri vajah in bil pri predstavah zanesljiv šepetalec.

Le v dveh primerih je stopil korak naprej. Z Anico Resman je za neko proslavo pripravil recitacijo Župančičeve Dume in jo tudi scensko posebej opremil z lučmi, tik pred začetkom novega šolskega leta mu je uspelo zrežirati zabavno spevoigro Nini, Uprizoritveni načrt. Rokopis. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. pripravljal pa se je tudi, da bi v novi sezoni uprizorili Klabundov Krog s kredo, ki so ga tisto leto igrali v ljubljanski Drami, vendar so priprave pretrgali zgodovinsko usodni prelomni dogodki.

Septembra sta bila z bratom Francetom že v Ljubljani in v šolskem letu 1940/1941 oba obiskovala klasično gimnazijo. France je ponavljal četrti razred, Ivan pa je bil v sedmem. Stanovala sta privatno pri družini Pelan na Emonski cesti 10a. Hribovšku je prešolanje pomenilo precej več kot samo zamenjavo učno-vzgojnega zavoda. Predvsem se je otresel pretirano religioznega vsakdanjika, kar je bržkone že moglo pomeniti, da je opustil sleherno misel na lemenat. Hotel je živeti zunaj zavodskih zidov, samostojno, brez nenehnega nadzora, hotel se je prebiti do bolj neposrednega življenjskega občutja, saj se mu je življenje v zavodu marsikdaj zdelo preveč navidezno vzorno. Iz zavoda so ga morda gnale tudi literarne ambicije, kajti tam so bile sleherne neposredne zveze s Kocbekom in Dejanjem nemogoče, to pa ga je do neke mere utesnjevalo v ustvarjalnem razvoju.

O razmerah na ljubljanski klasični gimnaziji ga je deloma lahko poučil Brejc, ki je eno leto že preživel na tej šoli in se uveljavil s svojimi radikalnimi nastopi v literarnem društvu Žar, nekaj nasvetov pa mu je posredoval Janez Stanovnik:

Nekoč sem Ti obljubil, da Te bom informiral o razmerah na gimnaziji, ki jo nameravaš obiskovati. Sedajle sem drugačnega mnenja. Kaj so ultrakatoliki veš, in njihove metode poznaš, saj si jih občutil na lastni koži. Čemu bi torej premleval pleve. Na vsak način moraš nastopiti s svojimi pesmi in eseji pri »Žaru«. Po sodelovanju pri tem društvu si boš utrl pot med profesorji pa tudi med dijaki. Mogoče – in to je celo zelo verjetno – se boš moral tudi boriti. Borbe se ne boj! Tudi Jože in mi drugi se je nismo bali, zato smo zmagali. Nastopati pa moraš, da pokažeš, da Kocbek nima za seboj le posameznih letnikov, marveč da mu sledi ali pa mu bo v bližnji bodočnosti sledil ves trezno misleči krog mlajših Slovencev. Pismo Janeza Stanovnika Ivanu Hribovšku, Trška gora, 27. avgusta 1940. Hribovškova zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Tisto leto je Škofove zavode zapustilo več višješolcev in na srečo je prišel v VII. c, kamor je bil dodeljen Hribovšek, tudi njegov sošolec Zvone Dolinar, zunaj razreda pa je srečeval tudi druge nekdanje znance iz Zavodov. Sicer pa ni posebej iskal druščine, odpirale pa so se nove možnosti v družbi, ki jo je organiziral Brejc.

Spočetka njegov prihod v razred ni vzbujal posebne pozornosti, vsekakor so bili klasiki do zavodarjev nekoliko rezervirani, potem se je njegov položaj ustalil in dobil določeno podobo. Njegov sosed v klopi, pesnik Janez Kolenc, ga je opisal takole:

Hribovšek se je znašel v našem razredu, ne da bi kaj posebnega pripomnil. Vanj se je »tiho« vključil in z njim tudi nekako zaživel – toda ves čas nekako »tuje«. Brejc je na Žaru res vehementno debatiral, napadal, Hribovšek pa je bil skromen in tih.

Kmalu se je pokazalo, da intelektualno zelo presega razred. Zato mu je ostal tudi tuj. Da sva sedela v isti klopi, ne vem, kako je do tega prišlo. Najbrž sem iskal dobrega matematika, ker matematike res nisem maral, in sem vedno iskal kakega, od katerega bi lahko »plonkal«. Ali je do tega prišlo naključno, ne vem. Jaz sem sedel bolj pri zidu, on v notranjosti klopi, in to v začetku druge polovice proti koncu razreda, nekako za pečjo.

V razredu se ni pogovarjal z nikomer, niti ni bil živahen med pavzami. Po navadi je tiho sedel v klopi in kaj bral. Jaz sem hodil na stranišče kadit. Družila sva se, ko sva šla iz šole. Takrat sem intenzivno delal francoščino. V peti sem imel izpit iz tega jezika zaradi neumnosti, potem sem se zagrizel, prepariral vsak dan do polnoči. O načinu študija sva se večkrat pogovarjala. On je rekel, da bere, brat pa išče po besednjaku neznane besede.

Profesorji so ga v začetku gledali kot tujca. To navado so imeli, da so spraševali, kdo je na novo, potem delali kake pripombe, češ, moral boš znati to in ono, kot da bi bili mi ne vem kakšni odličnjaki. Toda pokazalo se je, da Ivan daleč prekaša razred in da so imeli profesorji do njega zelo velik rešpekt. Posebno pri latinščini. Ko je ves razred pisal negativno, je Ivan petico.

Gspan, tega sem imel več let, ni bil profesor po moji meri. Nekako dušil me je. Naloge sem pisal vedno zelo slabo, veliko tudi negativno, znal sem daleč pred razredom, recitiral skoraj vsega Prešerna, pa sem imel komaj prvi pozitivni red. Pri Ruplu je bilo vse drugače. Za Hribovška se dobro spominjam, da je imel do Gspana zelo odklonilen odnos. Baje je Gspan prevedel nekaj balad F. Villona, Hribovšek je trdil, da so vsebinsko in metrično popolnoma zgrešene. To mi je ostalo še dobro v spominu. Vedel sem, da je francoščino že takrat dobro obvladal.

O literaturi sva precej govorila. Takrat je začel izhajati tudi Srednješolec. On je zanj vedel, da bo izhajal, ko jaz še slutil nisem. Prav on me je nagovoril, bil sem takrat usmerjen bolj levo, naj kaj pošljem. Res sem poslal in − izšla je prva moja tiskana pesem pod psevdonimom Bojan Ajdič. Sam pa je bil vnet za Kocbeka. Cenil ga je nad vse.

O svojem pesnikovanju sploh ni govoril. Kot sem povedal, se je zelo zanimal za Villona, drugače pa je zelo cenil tudi Verlaina, Baudelaira, predvsem pa Rimbauda. Oba sva občudovala Mussetovo pesem Spominjaj se, ki sem jo čez desetletja tudi prevedel. […]

Zunaj se nisva dobivala. Marijanišče je bilo strogo, kar se tiče izhoda. Vem, da sem bil zaradi neke prepovedane opere celo izključen. No, pozneje me je dr. Pogačnik pomilostil, da sem se lahko spet vrnil. […] Ivan je govoril tiho, skromno, nikdar ga nisem videl, da bi se smejal, vse je vzel zelo resno, meni pa je šlo vse bolj na »hec«. Vendar sva se kar ujela. Morda mi zato ni razkrival pregloboko svoje notranjosti […]. Po postavi je bil šibek, prej bolj majhen kot ne. Oblečen pa je bil, kot se ga spominjam, v sivo obleko. Janez Kolenc, pismo, Novo mesto, 27. 9. 1991.

Hribovšek Stanovnikovih nasvetov ni kaj dosti upošteval, ker pač ni bil bojevite narave. V Žaru je sicer nastopil s predavanjem o Villonu, bržkone na Brejčevo željo ponovil nastop iz Zavodov, o kakšnem drugem nastopu pa nimamo sporočil. Prav tako ni mogoče potrditi stikov s pomembnejšimi literati na klasični, ne s Šmitom ne z Balantičem. Bržkone bo veljalo, da se je njegov literarni interes prevesil drugam.

Začel je namreč resno zahajati v Delavski dom na Miklošičevi cesti, kjer se je v skromnem prostoru, ki ga je dajala na razpolago krščanskosocialistična sindikalna zveza JSZ, zbirala neformalna skupina mladih, zvečine katoliških, a vsaj rahlo levo usmerjenih intelektualcev. Hribovška je v skupino pripeljal Brejc. Shajali so se tedensko, prebirali literarne, filozofske, sociološke in politične prispevke. S svojimi nastopi se je med njimi uveljavil tudi Hribovšek, ki se je zdaj že bolj odprto predajal literarnemu življenju, zagotovo pa je bil vesel uvrstitve med sodelavce Dejanja.

Že v oktobrski številki (1940) je bila namreč natisnjena njegova pesem Ura, sonet z značilno Hribovškovo ritmično utišano refleksijo o preteči nevarnosti, ki se je zgrinjala nad človeštvo:

Mesec pozneje je prišla na vrsto še pesem Rast, poznana že iz Domačih vaj. Rahlo popravljena se mu je zdela vredna natisa.

Spremembe v Hribovškovem vsakdanjem življenju po odhodu iz Zavodov so bile velike, zato so mu prinesle obilico težav. Spremeniti je moral svoj delovni ritem, iz zelo ustaljenega zavodskega reda je prešel v individualnost, znašel se je v vrvežu sredi živahne Ljubljane, zato se je njegovo življenje začelo gibati po drugih in drugačnih tirnicah. Vse to je bilo zanj v precejšnji meri hudo breme, saj si je moral poslej sam urejati sleherno stvarnost. Njegove predstave so bile gotovo drugačne, kot mu je pokazala resničnost. Seveda je v tem odprtem svetu marsikaj pričakoval, a je razočaran ugotavljal, da žal ni tako, kot si je iz svojih idealističnih pozicij zamišljal. Predvsem ni našel tistega, kar naj bi zadostilo njegovim visokim načelom o človeku in družbi, ki jih je nosil v sebi in so že postala neločljiv del njegove osebnosti.

O vsem tem bi se bil med božičnimi počitnicami rad pogovoril z Resmanovo, pa za to ni bilo nobenih primernih priložnosti. Seveda, Hribovšek si je želel dolgih in temeljitih pogovorov, pa je prišlo komaj do bežnih srečanj. Zato se je po novem letu zatekel k pismu in v njem Resmanovi izpovedal vse poglavitne težave, ki so se mu nabrale medtem, hkrati pa je s pismom skušal ohraniti zvezo, ki se je začela pred dobrim letom, a je zdaj začela dobivati novo razsežnost:

Še enkrat se Vam najlepše zahvaljujem za tisto lepo pismo, ki sem ga prejel od Vas že pred letom dni, pa tako dolgo nisem imel prilike, da bi se zanj zahvalil. Verjemite, kakor mi je bilo tedaj v neizmerno veselje, tako mi je še danes v veliko uteho. Ni me sram priznati, da sem tedaj v bolnici Silvestrovo noč prejokal v mislih na Vaše pismo.

Kadar premišljujem najino zgodbo, se zmeraj čudim, kako slučajno sta se pravzaprav srečali najini poti. Zdi se mi pa, da naju je združila božja previdnost. Naj mar človek razdira, kar je Bog ustvaril? Ob Vas sem začutil lepoto resničnega prijateljstva in zdi se mi, da je moja dolžnost, da skrbim, da bo to prijateljstvo resnično lepo in plemenito. Ločijo naju kraji in čas. Združujeta naju misel in molitev. Znova Vas vdano prosim, ne pozabite name v molitvi. To je čudovita vez. Tudi jaz bom v molitvi pri Vas.

Ko sem spoznal Vas, sem doumel lepoto in globino žrtvovanja. Paul Claudel ga je umetniško izrazil v Marijinem oznanjenju, ki mi je najljubša knjiga, kar sem jih letos prebral. Tudi v Krogu s kredo zveni v dnu čista in nepokvarjena človečnost, ki so ji tuje laži in pretvarjanje. Krog s kredo je poveličanje ljubezni do vsega lepega, preprostega, iskrenega […].

Mnogo bi Vam rad še povedal. Nimam človeka razen Vas, ki bi mu mogel razodeti svoje trpke misli, ki me včasih morijo. Vem namreč, da bi me ne hoteli ali ne znali prav umeti. Rad bi Vam izpovedal, kakor nisem še nikomur, zakaj me je gnalo iz zavoda, kaj sem videl v Ljubljani in kako sem zašel v Dejanje. Prepričan sem, da bi mi znali marsikaj oprostiti, čeprav sem naredil včasih kakšno neumnost. Z Villonom bi moral reči: De tous suis le plus imparfait (Od vseh sem najbolj nepopoln). Moja iskrena prošnja od Vas je: bodite mi sestra! Kakor je bila Copperfieldu Agneza, dobro in razumno dekle, ki je mladega in vihravega Davida skušala umeti in bedela nad njim. Jaz sem otrok, velik otrok, kakor ste imeli priliko spoznati. Vi pa ste dekle, ki čuti. Vendarle mi dovolite, da Vas tudi še vnaprej vikam ne zaradi zunanjega vtisa, ampak iz spoštovanja do Vas. Če kdo, zaslužite Vi, da to izrazim, čeprav se bridko zavedam, da besede še zdaleč ne morejo pozaznamovati tega, kar v človeku bdi. Kako onemoglo je človeško izražanje, čutim vsak dan bolj. Tudi to pismo to izpričuje.

Opravičiti se moram – kar bi pravzaprav moral storiti že v začetku – da sem si dovolil to pisanje. Želel sem, naj bi nadomestilo tisto, česar ustne niso mogle povedati. Želim, da ga uničite. Z veliko radostjo bom sprejel Vaš odgovor, če me boste hoteli z njim osrečiti. Hribovškovo pismo Anici Resman, Radovljica, 2. 1. 1941. ZD, 272−274.

Pismo v vsej razsežnosti razodeva Hribovškov idealizem in njegovo nagnjenje do askeze. Življenjsko bistvo je osredotočil v človekovo notranjost, v duhovnost, s čemer se je nehote oddaljeval vsakdanji nujnosti in realnosti, se v določenem smislu postavljal na nasprotni breg, s katerega je branil mukoma zgrajeni lastni svet, ki je bil bistven zanj kot umetnika. Že zdavnaj se je odločil za samotno pot iskalca najvišjih človeških vrednot. Da ga je na poti kdaj pa kdaj zgrabil strah in da ga je vztrajna samotnost dušila, je več kot naravno, je pa tudi razumljivo, zakaj se je v tej osami spet vračal k Resmanovi. Posredno nam ta okoliščina razkriva, zakaj med svojimi znanci in bivšimi sošolci ni našel nobenega sogovornika, s katerim bi mogel vsaj izmenjati misli o svojih najtežjih problemih. Zdi se, da tudi z Remicem, ki je to leto že študiral na ljubljanski univerzi, takih stikov še ni imel, čeprav sta se občasno gotovo srečevala, če ne drugače pa pri Dejanju, kamor se je s precejšnjo zadržanostjo včlenil tudi Remic s svojim kritičnim pisanjem.

Več ko težavno je opredeljevanje Hribovškovega odnosa do Resmanove v tem času, ko so bili njuni osebni stiki le občasni in mimobežni, jasno pa je, da so pobude prihajale z njegove strani, in da, kar ni nezanemarljivo, mu je ona zelo vljudno odgovorila na sleherno pismo, kar se je ujemalo z njenim pojmovanjem družabnosti in socialnega čuta; vsekakor je nanj gledala kot na revnega predmestnega študenta, ki mu je treba pomagati v njegovih stiskah. Hribovšek jo je še vedno vikal, ostajal je torej v spoštljivi razdalji, poudarjal pa je medsebojno razumevanje in prijateljstvo, ki ga je gojil na povsem iracionalni ravni in ga povezoval z religioznostjo. Bil je prepričan, da je tako prijateljstvo mogoče in da ga je mogoče celo poglabljati, toda iz navedenega pisma je čutiti, da ga je oblikoval močno vzneseno, torej literarno in kar nerealno.

NA OKUPIRANEM GORENJSKEM

Šolsko leto 1940/1941 je na klasični gimnaziji v Ljubljani potekalo vse prej kot normalno, kajti vse se je odvijalo v vsesplošni psihozi vojne, ki je že divjala po Evropi. Časopisne strani so bile polne vznemirljivih poročil, močno pa je vrelo med študenti, zato je Hribovšek lahko prizadeto spremljal protestne shode in sprevode v okolici univerze. Vojaška oblast je tudi njega uvrstila na svoj seznam, zato se je moral 16. januarja 1941 zglasiti v vojaškem uradu v Ljubljani.

Marca je državo dodobra vznemiril pristop kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu z Nemčijo in Italijo. Sledil je državni udar, napad tujih sil na našo državo in njen nagli razpad. V vojnih razmerah so bile šole zaprte, starejši dijaki so se v aprilskih dneh pridružili študentom prostovoljcem, ki so odhajali proti Zagrebu. Hribovšek se je za nekaj tednov vrnil v Radovljico in v domači okolici opazoval razsulo domovine, po 5. maju pa je bil spet v Ljubljani, kajti po splošnem odloku mestne uprave se je v vseh ljubljanskih šolah pouk nadaljeval do konca šolskega leta, to je do 6. junija. France Škerl, Ljubljanske srednje šole 1941–1945, 1964, 21. Ob koncu je dobil dvojezično, italijansko-slovensko spričevalo. Sedmi razred je izdelal s prav dobrim uspehom, s tem pa je bilo dejansko končano njegovo slovensko šolanje.

Nato se je znašel v okupirani Gorenjski, kjer pa jeseni 1941, ko naj bi nadaljeval šolanje v osmem razredu, ni bilo niti nemške gimnazije, kaj šele slovenske. Nemci so z Gorenjske izselili veliko večino profesorjev in duhovnikov ter marsikatero družino. Gimnazijci so bili prepuščeni negotovi prihodnosti. Hribovšek je šolsko praznino zapolnjeval sam. Ob siceršnjem vsakdanjem kmečkem delu se je sistematično lotil prevajanja celotne Sofoklejeve Antigone, kar je bilo za njegovo šolsko stopnjo zahtevno opravilo. Prevajanja se je verjetno lotil že v Ljubljani, kajti v njegovi literarni zapuščini je ohranjen prvotni prevod v prozi, kar priča o temeljiti pripravi na prevajanje. Pri odločanju za verzno različico je natančno preštudiral grško metriko. Kako dosleden je bil pri svojih prizadevanjih, nam pojasnjuje podatek, da so se v njegovi zapuščini ohranile metrične sheme za prvih sto verzov iz Antigone.

Hribovšek se je težavnosti prevajanja zavedal, saj je v Pripombah k prevodu omenil glavne dileme:

Da bi bila drama kolikor mogoče razumljiva in jezikovno prožna, sem se oziral zlasti na tele stvari:

1. Bajeslovna imena in ostalo mitološko navlako sem kolikor mogoče opuščal in jo nadomeščal s splošnimi izrazi. Ostalo je kljub temu nekaj imen, ki bi jih bilo težko odpraviti, pa tudi ni potrebno, saj so po večini le taka imena, ki so pogosto rabljena in poznana.
2. Kar se verza tiče, sem ga skušal rešiti okostenelosti in monotonosti s tem, da sem se posluževal tako imenovanih enjambementov, t. j. prestopov, ko se konec stavka ne sklada s koncem verza. S tem da se ob koncu verza začne nova misel, se konec verza nekako dvigne v nov takt, kar ga reši enoličnosti. Za oder je to še celo nujno.
3. Najtežje vprašanje za vsakega prevajalca so zborske partije in lirični vložki. Z rimo sem skušal rešiti vsaj nekoliko melodioznosti. Sicer pa mislim, da ne gre, da bi zbore od besede do besede prestavljali, že zaradi smisla ne. Grku je bil smisel zelo blizu, zbor je ustvarjal v gledalcih samó občutje, nastrojenje. Nam je vsa stvar precej daleč, zato se nam smisel le prerad zgubi in je zato tudi občutje postavljeno v prazno. Ako pa premislimo, kaj je splošna vsebina zborskih partij, bomo zelo presenečeni, kako smotrno so urejene. Zborom v tej drami bi po vrsti lahko dali naslove: 1. zbor: Radost, 2. Človek, 3. Usoda, 4. Eros, 5. Trpljenje in 6. Molitev. Najlepša od njih sta pač drugi in četrti; tudi tretji je vreden teh dveh. Vsi se mi niso posrečili. Rokopis prevoda Sofoklejeve Antigone. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Prevod je končal jeseni 1941, ni pa bilo mogoče najti niti enega namiga, ki bi nam pojasnil razloge in namene opravljenega dela. Če ga Hribovšek ni namenil niti gledališču niti kakšni založbi, potem je šlo zgolj in samo za njegovo navdušenje nad grško literaturo, to pa govori predvsem o njegovem osebnem življenju in tudi o tem, da se je že odločil za študij klasične filologije, da je torej opustil misel na slavistiko, kar je bil menda njegov prvotni namen. Iz pogovora z Alojzijo Hribovšek Resman, Radovljica, 12. 10. 2007.

Uspeli prevod Antigone mu je dal nekaj samozavesti, s prevodom se je obrnil tudi na Resmanovo, ji izročil prepis prevoda, sveženj pa pospremil s pismom, ki nam more vsaj do neke mere približati njegov notranji svet iz tega obdobja, med drugim tudi njegov odnos do Resmanove. Pismo je datirano s 1. novembrom 1941 in je bilo napisano v Radovljici, kar pomeni, da takrat nista imela kakšnih tesnejših osebnih stikov, čeravno sta oba živela v istem kraju, njun medsebojni odnos se je z njegove strani spremenil vsaj v tem, da jo je v pismu že tikal.

V pismu ji je sporočal naslednje:

Vem, da nisi naklonjena pismom, čeprav sem jaz z Lippertom vred prepričan, da je to nekaj zelo lepega, ker posreduje intimno bližino med ljudmi. To pisanje opravičujem s tem, da Ti poklanjam svoj prevod Antigone. Vem, da ni kakšna mojstrovina, upam pa, da ga boš sprejela, kakršen je, saj je bilo vse delo ob tej dobri stari pravljici posvečeno le Tebi. Morda boš čutila lepoto Antigonine žrtve, morda Ti bo tudi igra v celoti všeč. Morda boš čutila ob njej tudi moje najtišje iskanje in razumela mojo nesrečo, ki je zaradi tega danes neizogibna. Morda boš celo spoznala v Antigoni svojo podobo, kakor sem jo videl jaz. Gotovo pa boš sprejela to stvarco kot znak moje hvaležnosti do Tebe.

Resnično, če ljubim bitja, kakršna je Antigona, če sploh čutim veličino dobrote, plemenitosti in žrtve, je to v veliki meri Tvoja zasluga. To ni hvala, je samo priznanje. Ti si na čudovit način vršila delo, ki so ga mnogi učeni možje poskušali brez uspeha. Draga Anica, Tebi se moram zahvaliti, da nisem izgubil najvišje dobrine – Boga, kakor ga je izgubilo toliko mladih ljudi. Tvoje molitve niso bile zastonj. Kako, le kako naj se Ti zahvalim za tako velike stvari?

Najina ljubezen, draga Anica, je preživela čudovito lepo dobo. Danes, ko so ljudje Kreontove vrste vse pogostejši, Antigone pa vse redkejše, naj najina ljubezen dozori, da bova mogla drug drugemu pomagati pri oblikovanju dobrega človeka v sebi in v drugih. Ti to nalogo že dolgo vršiš; morda sem tudi jaz vsaj malo poklican zanjo. Upam, da mi ne boš odrekla svoje pomoči. Če Te bom prosil besede.

Draga Anica, naj se zgodi karkoli, misel naju bo vedno družila, molitev pa naju bo vezala z Bogom, ki naj nama v vsem pomaga!

Iskreno Ti stiska roko

Tvoj Ivan. Hribovškovo pismo Anici Resman, Radovljica, 1. 11. 1941. ZD, 275−276.

Iz Hribovškovega sporočila Resmanovi moremo razbrati, da je svoj odnos do nje še vedno gojil na najvišji etični in iracionalni ravni, vendar njegov podpis Tvoj Ivan – prvič tako – more opozarjati na tisti usodni trenutek, v katerem je Hribovšek v sebi, bržčas povsem nezavedno, že prešel v osebno čustveno sfero. To mu je v prihodnjih letih sicer prineslo veliko vznesenih razpoloženj in vabljivih upanj, a še več osebnih problemov, za katere v kočljivih vojnih razmerah ni našel nikakršnih realnih rešitev.

Pri prevajanju Antigone je Hribovšku mogel vsaj z občasnimi nasveti pomagati Remic, kajti ko so Nemci zaprli mejo z Ljubljansko pokrajino, sta se oba, Hribovšek in Remic, odločila, da ostaneta na Gorenjskem, v nemški okupacijski coni. Že prve mesece so se vezi med njima okrepile in postopoma prerasle v trdno prijateljstvo. O tem priča bogata korespondenca, ki se je razvila med njima v okupacijskem času. Remic je že jeseni 1941 odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval študij klasične filologije, vendar mu je Hribovšek najbrž še pred odhodom izročil prepis prevedene Antigone, kajti že 23. novembra mu je z Dunaja sporočil svoje mnenje o prevodu:

Dragi,

nisem Ti hotel pisati prej, dokler se nisem malo umiril in ustanovil. Tako sem šele zdaj, po tednu nesmiselnega letanja, premislil Tvojo Antigono.

Takrat sem jo prebral v eni sapi, ne da bi dosti brskal po izvirniku. To pa sem lahko ugotovil, da prevod ni in noče biti filološki, torej, da noče biti objektiven v tem pomenu, da bi se od besede do besede zvesto vživljal v Sofokleja in ga hotel podati z vso težo danes nestrokovnjaku nerazumljive mitologije in zgodovine. Filološki prevod sploh mogoč ni, kvečjemu šolski, ki pa ne išče poezije, marveč slovnico in tehniko in snov, vso poezijo antične umetnosti more izrabiti, pa ne izraziti, samo opisati filolog v interpretaciji teksta; filološki prijem ni ploden, čeprav po svoje izredno bogat. Nasproti takemu brezosebnemu prevajanju stoji Tvoje osebno, ki je tem vrednejše, čim več svojega živega si vanj vložil. Subjektivni prevod je nujno nova umetnina, ker izvira iz novega človeka, iz novega stila. In tako je tudi Tvoja Antigona nekaj drugega kot Sofokles; rojena je iz Tvojega etičnega patosa, iz ostrine, v katero vzgaja doslednega človeka naše medlo slovensko okolje, iz nastrojenosti ekspresionizma, ki se danes vsiljuje kot edini življenjski stil. Zato je ne mika lepo izdelano okrasje zborskih pesmi, na primer, v katero bi se kakšen novi realist z vso ljubeznijo izgubil, marveč ji gre za ostro, golo formulacijo misli. Tvoja Antigona je vsa današnja, v njej odseva bolečina in ponos našega izmučenega človeka. Samo: ostal si večkrat v sredini med suhim prevodom in Tvojo živo pesmijo, posamezni odstavki nimajo več osebnega ognja, marveč se mukoma vlečejo za originalom. Težko je ob tako velikem tekstu ustvariti kaj celotnega. Kaj ko bi poskusil drobec, ki je res ves Tvoj, doživet, npr. posamezno zborno pesem zapeti po naše? Na vsak način pa je vrednota Antigone zame velika, ker mi priča, da Ti volja do izraza ne pojema (čeprav nimaš tiste moči ko včasih), da je torej v vsej današnji podrtiji še človek, ki ima čut za lepo in vredno in trajno. Ne smeš se zapustiti, čeprav z muko, moraš gojiti v sebi čut. Janez Remic, pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 23. 11. 1941. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovšek je Remičevo kritiko sprejel z zadržkom, pričakoval je kaj bolj spodbudnega, pravzaprav je bil kar nekoliko prizadet. Remic je o prizadetosti sklepal iz vztrajnega Hribovškovega molka, zato mu je sredi decembra poslal nujno sporočilo, ali morda pisma sploh ni dobil, in šele na to pismo mu je Hribovšek odgovoril (Hribovškova pisma žal niso ohranjena oziroma niso dostopna). Pač pa je Remic nanj takoj, 23. decembra, odpisal; iz pisma pa je čutiti zadrego, saj se je Hribovšku skoraj opravičeval:

Dragi,

ne veš, kako nestrpno sem čakal Tvojega pisma. Postavljal sem že vse mogoče hipoteze, da si izginil v kakšno nemško šolo ali da si na kakšnem tečaju Volksbunda bog ve kje na Koroškem. In nazadnje se ti fant le oglasi, češ da ima dosti dela! Najbrž Te je malo užalilo moje pismo, ko še zmerom predajam čemerno kritiko po svoji stari navadi, namesto da bi gledal okrog sebe, kaj se po svetu godi, in se učil življenja. Oprosti mi jo in nikar me ne imej za takega klavrnega junaka. Napisal sem Ti jo pač, ker sem Ti jo bil obljubil in ker se mi je zdela važnejša kakor to, kar bi Ti prve dni vedel povedati o Dunaju. Pozabil sem že, kaj sem sklatil skupaj, naj bo, kakor da ne bi bilo; in obljubim Ti, da ne bom več kritikastril, da ne boš več imel strahu pred mano. Morebiti Ti ni bilo prav tudi to, da sem Te na tako predrzen način prosil za kakšno pesem, približno v taki obliki, kakor prosi bogat mecen beraškega poeta. Ali pa si se v narodnem bojkotu zarotil proti meni? Vrag vedi, kaj se godi pri vas in ste že zdaj vrgli v koš nas, uboge Dunajčane. Naj bo, kakor že hoče, rad bi ostal s Teboj v stiku, dokler se da, to se pravi, dokler si Ti pri volji. Remičevo pismo Hribovšku, Dunaj, 23. 12. 1941. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovškova negativna reakcija na Remičevo kritiko je težko umljiva, posebno, ker je Remic Antigono povezoval s slovenskim narodnostnim položajem in uporno Antigono postavil kot simbol najvišje moralne drže. Remic mu je skušal s svojo odkrito besedo le utrditi samozavest in voljo do nadaljnjega dela. Iz Hribovškovega zavračajočega odzivanja je mogoče sklepati o njegovi silni občutljivosti in nekem posebnem duševnem stanju, ki naj bi ga Hribovšek doživljal tisto jesen, ko je bil vržen iz dosedanjih tirnic v povsem drug življenjski slog in ritem. Remic je v istem pismu komentiral neznano nam Hribovškovo sporočilo:

Pišeš mi o svoji novi šoli, ki je vrednejša ko vse druge: o šoli življenja. Zaradi nje si pustil pisanje in stikanje po učbenikih in slovnicah. Lepo, toda ta šola še daleč ni v nasprotju s koncentracijo in tihoto ustvarjalnega dela, marveč je z njo v tesni zvezi. Seveda, če je ta šola letanje za novicami, brskanje po časopisih, debatiranje z oštarijskimi politiki in v tem smislu dalje, potem pač. Prepričan sem, da v taki šoli Ti nisi, marveč zbrano, z notranjo prisotnostjo opazuješ življenje, ki teče okrog Tebe, in se mu predajaš. In to je zate plodno, tudi če trenutno ne stiskaš verzov na papir. V taki zbranosti raste človek, raste pesem. Še zdaleč ni res: Inter arma … Pač pa je res, da so Arhimeda ubili vojaki sredi njegovih geometričnih risarij. In arhimedovstvo je vkljub vsej paradoksnosti nekaj zdravega. Tvoje delo, Tvoja stroka je Tvoj duhovni dom in tega naj bi zdaj pustil in se šel potepat po ulicah velikega Babilona? Ne, dragi, rajši ostanimo doma, skozi okno domače hiše se daleč vidi. In ni važno, da čim več dogodkov prežreš, zgodovino nam bodo že popisali natančni zgodovinarji, važna je intenzivnost življenja s časom in to boš ohranil le doma, v svojem duhovnem domu. O, tudi jaz sem bil še letos o veliki noči Tvojih misli in sem bil ves divji, ko mi je padla v roke pesem Chénierova: Pendant les guerres de l'Empire …, ko je Goethe napisal svoje pesmi West-östlicher Divan; in poet se hvali naprej, da je med veliko vojsko 1870 napisal Émaux et cammées. Pa ima André Chénier prav, danes mu verjamem. Ne da bi si zatisnil oči in ušesa pred časom, o ne, samo notranje je treba živeti s časom. To je poleg vseh drugih tudi smisel mojih dunajskih muz, moje filologije. Sicer bi bilo bolje, da oprtam nahrbtnik in jo mahnem domov gledat, kaj Marija dela … Delal bom, dokler se bo dalo, postopati in prodajati zijala bom imel še priliko, o tem sem prepričan. In kadar sedim za kakšno učeno slovnico, si domišljam, da sem pri važnem in odločilnem narodnem delu, prav v smislu zahtev našega časa. Pač nisem heroj in trenutno pri tem delu še ne tvegam življenja; bom že pokazal, da sem, Zoon politikon − vojskujoče se živo bitje. Transkribiral in prevedel Gorazd Kocijančič. ko bo treba. Trenutno pa je to moj način žrtve. Remičevo pismo Hribovšku, Dunaj, 23. 12. 1941. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovšek je bil lahko vesel, da je imel tako imenitnega in široko razgledanega sogovornika, ki ga je trezno usmerjal in mu nakazoval možnosti delovanja v novih razmerah. Njuna prva medsebojna pisma so bila bolj tipanja, a poglavitno je bilo, da je zveza stekla, kajti drug drugega sta hudo potrebovala, sicer bi utonila v gluhem prostoru. V pismih sta se lotevala najtežjih problemov in si skušala postaviti koordinate, da ju dogodki ne bi našli nepripravljena. Remic je bil skrajno načelen, kar je razvidno iz pisma, ki ga je Hribovšku poslal z Dunaja 2. januarja 1942, ko je Hribovšek doma preživljal negotovi čas:

Dragi,

ne misli, da iz kakšne maščevalnosti odlašam z odgovorom. Hotel sem Ti samo na Tvoje pametno pismo kaj pametnega odpisati in za to bi bilo treba zbranosti, ki je v teh dneh veselega praznovanja nisem imel. Sicer se zavedam, da sem si izbral Dunaj v nasprotju z domom kot kraj miru in dela in da je to predpravica, za katero bo treba dajati odgovor, ali vendar, človek tudi ne more biti svetnik in se zmerom izogniti vsemu vsakdanjemu, kar pride na vrsto. Tako sem prav po dunajsko praznoval vesele božične praznike in srečno novo leto v družbi prav preprostih ljudi: z žlahto svoje gospodinje. Človek je tu kmalu domač, treba je govoriti in jesti in piti in se smejati z vso razposajeno kompanijo, tako da si malo matast, ko prideš domov, in se ti ne ljubi misliti na problem razmerja med individualnim in socialnim obrazom človekovim, če se ti še tako važen zdi.

Danes ga čutimo zato tako živo, ker smo izpadli iz delovne skupnosti, v katero spadamo, ker nimamo več prostora, v katerem bi delali. Postali smo brezposelni inteligenti, nekaki tipi ruskega odvečnega človeka, samo s to razliko, da je tega kriv tuji meč, ne naša propalost. Ali vendar je vedno nemoralno izgovarjati se na usodo, bolje je, da človek tudi to, kar so zakrivile tako imenovane okoliščine, vzame na svojo grbo. Tako si vsaj jaz neprestano očitam, da sem odvečni človek, ko bi moral biti potrebni in koristni človek; na ta način se priganjam, da bi našel stvarno zvezo med svojim delom in skupnostjo in časom. Filologija je zame nekaj temeljnega, to je način mojega življenja in dela in prepričan sem, da bom samo po poti strokovnega dela postal človek skupnosti. Prav tako je skupnost nekaj osnovnega, brez nje nisem nič; če le kdo, inteligent prav gotovo ne more živeti brez nje: zame je bilo to največje spoznanje ob teh dogodkih, da sem s skupnostjo izgubil tla, izgubil neposredni smisel svojega dela. Kje je tu zveza? Če sem še tako prepričan o daljnem pomenu svojega študija, če si še tako dopovedujem, da je vzgoja skupnosti vzgoja posameznika, četudi dobro vem, da drevesa rasto pozimi in človek v samoti in tihoti, vendar si včasih tako želim česa neposrednega, kar bi se dalo prijeti, prav kakor si vernik želi čudeža za dokaz svoje vere. In vendar si prigovarjam, naj si poiščem že kakšno stvarnejšo zvezo; arhimedovstvo je samo smer in je samo na sebi veliko pregrobo, da bi v njem mogel ostati zvest vsem svojim vrednotam. Dokler imam druge, določnejše misli, se ga držim, ker drugače bi mi bil študij tu nevzdržen.

Nekaj podobnega, si mislim, doživljaš Ti, ko se Ti gabi pisati lepo urejene verze in rime, sploh vse mehanično na poeziji. Vse hoče imeti svoj neposredni smisel, za prazno igranje sedaj nimamo časa. Ko je nastala vojska, sem prerokoval, da se bo znašla poezija v ekspresionistični situaciji, ker vsak tak apokaliptični čas vodi k neposrednemu, ostremu izrazu. Še danes mislim, da je v tem nekaj resnice; ko je človek oropan vsega zunanjega bogastva, ko je postavljen pred ostra nasprotja v svoji notranjosti, nima več oči za potratno življenje v naravi, poln je samega sebe in svojega etičnega zanosa, ki hoče na dan v jasnih besedah. Drugače ne bi mogel peti, to je njegov izraz, ne sme mu biti nezvest. Sicer tega novega ekspresionizma, ki bo gotovo močnejši in vrednejši od starega, še nikjer nisem srečal, kakor se trudim, da bi spoznal, kaj po svetu ljudje pišejo, prepričan sem, da je današnja umetnost v neki podobni situaciji. Samo zase vem, da nisem preveč ekspresionistično razpoložen; ko bi še pisal, bi se igral s kakšnimi prav umetnimi zvočnimi pesmicami ali pa bi me veselile komedije in satire. V tako razposajenost me vzgaja neizmerna vedrost antike, grških filozofov in grškega mythosa, in pa dobrovoljnost našega preljubega cesarskega Dunaja, ki je prav gotovo mesto z zelo simpatičnim načinom življenja.

Kljub vsem strahotnim novicam, ki jih zvem morebiti več ko Ti, si hočem ohraniti vedrost do konca, pa naj bo to propad v stilu Pregljevih vizij o smrti našega naroda, ali pa vstajenja, ki zahteva od nas vere in dela. Ni vredno, da bi človek zatiskal oči pred resnico, pa tudi ni vredno, da bi človek zaradi resnice obupal. Tako me kljub vsemu spoznanju prevzema neskončno upanje in veselje, da bom v sebi dognal, kar se dognati da, in da bom mogel kdaj stopiti v novo skupnost kot nje vreden ud. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 2. 1. 1942. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Medtem ko je Remic lahko skoraj brez časovne zamude jeseni 1941 nadaljeval študij klasične filologije na dunajski univerzi, je Hribovšek zastran šole živel v negotovosti. Šele proti koncu januarja 1942 se je v Kranju začel zasilni pouk v novo odprti nemški gimnaziji, uradno Oberschule für Jungen, vendar so morali vsi dijaki brez izjeme ponavljati prejšnji, že opravljeni razred, Hribovšek sedmega, menda zaradi izpopolnjevanja v znanju nemškega jezika. Ker je bila to edina možnost nadaljnjega šolanja na Gorenjskem, so se priglasili domala vsi, tudi Radovljičani, ki so se k pouku vozili z vlakom. Ker je nemška oblast poslopje kranjske gimnazije uporabljala za druge namene, je pouk potekal v kompleksu vojaških barak v severnem delu mesta, tam, kjer danes stoji zdravstveni dom.

Za Hribovška je bilo marsikaj novo. Poleg okupacijskih razmer in tujega učnega jezika je potrebno omeniti, da se je znašel v popolnoma novi razredni skupnosti. Nekaj je bilo res nekdanjih sošolcev iz Ljubljane, nekaj je bilo Radovljičanov, večina pa je bila nova, prvič je videval v razredu tudi dekleta. Z nekaterimi se je celo zbližal, najbolj z Marijo Kočevar, s katero si je dopisoval in ki ga je menda celo obiskala v Radovljici. Vsekakor pa je njegova okolica vedela za njegovo pesniško usmerjenost, zato ni bilo nič nenavadnega, če je kot odličen latinist sošolki Stani Vršnak v spominsko knjigo zapisal naslednje latinske verze:

Prevod: prof. Janez Šeme) Rokopis ohranjen v Hribovškovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Najdlje je ohranjal stike s Stano Puhar iz Šentvida nad Ljubljano. Njuno znanstvo, povezano z občasnimi srečanji in dopisovanji, je trajalo do konca okupacije. Puharjeva se je spominjala, da jo je Hribovšek presenetil z izjemnim poznavanjem rimske zgodovine in literature in da je na pamet recitiral Katula v latinščini in v slovenščini. Na okolico je deloval s svojo zrelostjo, umirjenostjo in dobrohotnostjo. Razred je napravil izlet na Šmarno goro. Iz pogovora z inž. Stano Puhar Muren, Ljubljana-Šentvid, 30. 9. 1991.

Za celovitejšo podobo devetnajstletnega Ivan Hribovška v prvem okupacijskem letu je treba dodati njegovo sodelovanje pri odporniškem gibanju v Radovljici. Radovljiški študentje so se vse od poletja 1941 zbirali v neformalne skupine in skušali drug drugemu po svojih močeh pomagati v težavnem položaju, ki je nastal po okupaciji domovine. Spočetka so reševali knjižnice, da ne bi prišle v roke okupatorju, zbirali so orožje, manjša skupina je celo odšla v ilegalo na Jelovico, vendar se je po nasvetu radovljiških razumnikov vrnila domov. Odpor je nastal čisto spontano, zlasti številna je bila skupina krščanskih socialistov, ki se je še vedno zbirala v okviru predvojnih organizacijskih enot, njen dejavni član pa je bil tudi Hribovšek.

Hribovšek se je odporu pridružil od vsega začetka, januarja 1942 je bil v hiši njegovih staršev, pravzaprav v njegovi sobi, pomemben sestanek mladih aktivistov, na katerem so se zbrali predstavniki komunistov in krščanskih socialistov, da bi se dogovorili za skupne nastope. Zbrani so bili: Slavko Trelc, Ivan Javševec, Vladimir Štangl, Zvonko Savnik, Ivan Hribovšek, Anton Wagner, Stane Božič, Janez Resman in Stane Fon. Ivan Javševec, Avtobiografija, rokopis. Že ob prvem stiku obeh skupin je prišlo do hujših medsebojnih nasprotij, in sicer zaradi tega, ker so komunisti zahtevali podporo oboroženim akcijam. Drugi so se temu upirali, ker so poznali njihove tragične posledice za prebivalstvo, ki je po akcijah ostajalo brez zaščite, prepuščeno na milost in nemilost okupatorskim povračilnim ukrepom. Zapletlo se je tudi pri prisegi, ker so kristjani hoteli prisego opraviti ob križu. Končno so se sporazumeli za prisego ob slovenski zastavi, komunistični zastopnik pa je dodal še dvignjeno pest. Sporazumeli so se za širok, zelo splošen program, da bodo »karitativno pomagali vsem našim trpečim ljudem, pa naj bodo v Srbiji, po taboriščih ali v hribih«. Izvolili so odbor, za predsednika Milana Kokalja, vendar zaradi poznejših oteženih razmer programa niso mogli v celoti uresničevati, največ so pomagali izseljencem in internirancem v taboriščih. Iz pogovora z inž. Antonom Grimšičarjem, Bled, 9. 9. 1991. – Izjavo Milana Kokalja je posredovala Anica Resman Zaletel, pismo, Radovljica, 23. 11. 1991.

Zavzeto so prebirali ilegalno partizansko literaturo, ki jo je prinašal Marjan Rabič, vendar se je zvečini zdela preveč komunistična. Nekaj poročil so dobivali tudi po radiu ob poslušanju tujih radijskih postaj, tudi BBC. Hribovšek je vzdrževal pismene stike s kaplanom Jožetom Kunstljem, ki je leta 1942 služboval v Škovcu blizu Trebnjega na Dolenjskem.

Skupina krščanskih socialistov, ki je v Radovljici najbolj intenzivno delovala od jeseni 1941 do pomladi 1942, je v tem času izdajala svoj ilegalni listič Vogelni kamen v šapirografirani tehniki in v formatu A5. Urednik je bil Ivan Hribovšek. Razmnožili so dve številki, tretja je bila v pripravi. Sestavki so bili pisani na osnovi krščanskih vrednot, na primer sestavek Vest v javnem življenju, Misli za vsak dan. V nobeni številki ni bilo česarkoli, kar bi pozivalo k spopadu, pač pa so gojili medsebojno človeško solidarnost, recimo v geslih (Misli za vsak dan):

Nekaj prispevkov je tudi leposlovnih, denimo Pot navkreber ali List iz dnevnika. O miselno-nazorski usmeritvi lista največ pove uvodnik k prvi številki Vogelnega kamna:

Svet se podira. Kdo med nami danes ne čuti groze, ki jo komaj moremo doumeti? Kdo ne nosi v sebi vprašanj, ki jih še nikoli ni tako jasno spoznal kot danes? In kdo se še čuti trdnega in varnega kot nekoč? Danes, ko se podirajo zidovi, ki so zahtevali toliko dela in truda, ko ruševine starega sveta zasipajo ljudi pod seboj, ko vse, kar je bilo nekoč trdno in neporušljivo, zgublja svoj pomen in svoj smisel, se upravičeno sprašujemo: Kje je novi svet, ki naj vstane iz teh razvalin? Kje je cilj, ki se mu je vredno žrtvovati? Kdo more dati življenju spet lepoto in smisel?

Berilo na praznik presv. Imena govori o kamnu, ki so ga zidarji zavrgli, pa je postal vogelni kamen. Danes, ko vsakdo po svoje preustvarja svet, nam te besede še posebej pomenljivo zvenijo. Saj vemo, da brez vogelnega kamna nič ne obstane. Vemo pa tudi, da bodo vsi tisti zidarji, ki ga zametajo, končali pod ruševinami svoje lastne stavbe.

Mi, ki vogelni kamen poznamo, pa ne bodimo mrtvi, marveč glejmo, da bo vera v nas vedno bolj živela in rodila tudi sadove. Gospod je rekel farizejem, ko jim je omenil vogelni kamen, naslednje besede: »Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo odvzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. In kdor pade na ta kamen, se bo razbil; in na kogar on pade, se bo strl.« Vogelni kamen, leto 1, št. 1, str. 2. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Glede avtorstva prispevkov ni mogoče reči nič določnega, ker nobeden ni podpisan. Prav zato ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi prispeval Hribovšek, čeravno je bil med sodelavci lističa najbolj vešč pisanja, veliko pa pove tudi podatek, da je bil prav Hribovšek urednik tega ilegalnega glasila, poleg tega je od vsega začetka sodeloval pri odporniškem gibanju v Radovljici. Že to dejstvo samo pojasnjuje Hribovškov položaj v prvem letu nemške okupacije.

Tretja številka Vogelnega kamna spomladi 1942 ni mogla iziti, ker je gestapo odkril delovanje skupine. Najprej je bil aretiran komunistični aktivist Slavko Trelc, pozneje še Ivan Javševec, zastopnik krščanskih socialistov; oba sta bila odpeljana v Begunje. Nemci so odkrili celotno mrežo osvobodilnega gibanja in na sedežu gestapa zaslišali tudi vse ostale udeležence sestankov. Hribovška so trikrat iskali na domu, vendar je bil vedno nekje zunaj na polju, pa se potem sam javil na gestapu, vendar ni bil niti zaslišan, ker je bil primer že v celoti raziskan. Oba aretirana so odpeljali v konfinacijo, nekaj mladih je moralo na delo na Koroško, drugi so za krajši čas utihnili, nato pa nadaljevali z zbiranjem pomoči za internirance in izseljence. Tudi Hribovšek.

Jeseni 1942 gorenjski gimnazijci niso mogli več nadaljevati šolanja v Kranju, ker so Nemci gimnazijo ukinili. Kdor je hotel naprej v šole, se je moral odločiti za eno izmed gimnazij na Koroškem ali Zgornjem Štajerskem, v Celovcu, Beljaku ali v Gradcu. Največ gorenjskih dijakov se je usmerilo v Beljak iz preprostega razloga, ker so bile vlakovne zveze najugodnejše, zato so se nekateri iz zgornjesavske doline lahko vsak dan vozili k pouku.

Tudi Hribovšek se je odločil za Beljak. Stanovanje je našel pri neki materini znanki, zaradi preskrbe s hrano in zaradi perila se je občasno oglašal doma in tako vzdrževal stike z odporniškim delovanjem, za katerega je iz Beljaka prinašal zaloge papirja.

Na beljaški gimnaziji je pouk potekal v znamenju naraščajoče vojne. Med zdesetkane vrste nemških, zlasti koroških srednješolcev so se usuli razboriti dijaki tudi takih gimnazij, kot je bila šentviška. Nekateri posamezniki so s svojim solidnim znanjem takoj pritegnili pozornost novih profesorjev. Pri latinščini je prednjačil Hribovšek in bil, kakor se spominjajo sošolci, »za vse Slovence prava opora in ponos«. Jože Vidic, pismo, Feldkirchen, 8. 1. 1989.

Dekleta so v Beljaku obiskovala pouk v sosednji stavbi in tako se je staro znanstvo iz Kranja nadaljevalo. Občasno so se dobivali zunaj šole, šli v kino, kdaj na kakšen krajši izlet, sicer pa debatirali o resnih in usodnih zadevah. Po nasilni priključitvi Gorenjske k rajhu so fantje postali vojaški obvezniki. Hribovšek je bil pred vojaško komisijo 16. novembra 1942 sicer za eno leto oproščen zaradi slabega zdravja, a grožnja vpoklica je zaradi čedalje slabšega položaja na nemški vzhodni fronti visela nad njim kakor Damoklejev meč.

Delo radovljiške krščanske skupine je spet redno potekalo v smeri, ki so si jo začrtali sami, zlasti redno je pomagala internirancem in deportirancem po nemških taboriščih. Zelo dobro je delovala zveza med Ivanom Javševcem, ki je bil pregnan v Salzburg, a je mogel obiskovati mnoge Slovence po taboriščih, in Tonetom Grimšičarjem, ki je imel svoje torišče v Celovcu, kjer je bil zaposlen na bencinski črpalki, a je redno zahajal domov v Radovljico in za protiokupatorski odpor prinašal koristne reči. Z njima je bil ves čas povezan tudi Hribovšek.

O delu skupine v tem času je v svoji avtobiografiji Ivan Javševec zapisal:

V Solnogradu sem s pridnostjo dosegel toliko, da me je mojster oprostil, da se mi ni bilo treba javljati na policiji vsak teden in dobil sem »fremtn pas«, kar mi je pozneje dobro služilo […]. V sobi smo imeli dve postelji, spalo pa nas je često tudi po šest. Tukaj smo imeli glavni štab za razne podvige in sestanke. Pri nas so se zbirali fantje, ki so prihajali na dopust in od tod odhajali v hribe. Nadalje je bila tu baza za zbiranje materiala, katerega smo potem raznašali po raznih taboriščih na Bavarskem. Hodil sem v sledeča taborišča: Alttöting, Burghausen, Eisenertz, Straubing, Grenzenhausen. V teh taboriščih so bili izseljenci iz Bizeljskega, Ljubnega na Gorenjskem, Dobrave, Koritnega in Radovljice. V taborišča smo nosili hrano, denar, obleko in pisma svojcev, ki so bili v hribih. Kakor sem že omenil, so ogromno nabiralno akcijo doma v Radovljici opravili gospa Stenarjeva, Resmanova Anica in Grimšičarjev Toni. Domov pa sem pošiljal sanitetni material za ranjence. Sleherno soboto zvečer smo bili na poti jaz, Stanko Božič, često tudi Janez Vidic. V enem letu sem prevozil dvaindvajset tisoč kilometrov, in to iz Solnograda po Nemčiji. Ivan Javševec, Avtobiografija, rokopis.

Z vsem je bil povezan tudi Hribovšek, ki je bil po eni strani trden glede načelnih odločitev, po drugi pa ves negotov. Sredi nemirnega dogajanja, spričo vedno pogostejših partizanskih akcij, ko so po Gorenjskem, zlasti v Dragi nad Begunjami, padali številni talci, se je Hribovšek spet obrnil na Resmanovo. Novembra 1942 se je nekaj tednov zdravila na Dunaju in na njen dunajski naslov ji je 22. novembra iz Beljaka poslal pismo, v katerem se je spet dotaknil njunega odnosa in jo spraševal:

Kako Ti je? Vsa moja skrb je skrita v tem edinem vprašanju. Kako Ti je? Na Tvoje zdravje mislim, na Tvojo radost in bridkost, na vse, kar Te boli in kar Ti lajša dušo. Vem, kako je bolni človek pravzaprav sirotnik, toda kljub nemoči, ki mori telo, je v svojem duhu prav izreden človek. Zato se morda ne bom zmotil, če domnevam, da Te marsikaj sedaj še bolj boli in da na to in ono stvar gledaš zdaj predirneje in z večjo zavzetostjo. Ali je morda katera Tvojih misli tudi meni posvečena ali ne, ne vem; ali Ti je ljubo, da Te hranim kakor drag zaklad v spominu ali ne, prav tako ne vem. Vem le to, da si čudež, ki je bil ustvarjen zame.

Draga Anica, upam, da boš kmalu zdrava, vsaj za praznike, upam, da boš že doma. Odkar sem potrjen k vojakom, si želim le še enkrat lepih praznikov. Še bolj pa jih želim Tebi, polnih zdravja in sreče. Trdno upam, da dobim besedo od Tebe in da Te kmalu vidim. Hribovškovo pismo Anici Resman, Beljak, 22. 11. 1942. ZD, 277.

V nastalem položaju je Hribovšek nedvomno potreboval nekaj več kot samo razumevajočega človeka, zato mu njen zelo splošni odgovor ni mogel prinesti pomirjenja. Z Resmanovo se je odlično ujemal na intelektualni in nazorski ravni, zaman pa je čakal na njen čustven odziv. Tega pa ni mogel dočakati, ker je bila ona ves ta čas čustveno navezana na drugega človeka, k temu je treba prišteti še veliko socialno razliko med njima. Hribovšek se je vsega tega bržkone zavedal, toda v svoji zdaj že več ko očitni zaljubljenosti si ni mogel niti znal pomagati. Morda je bil globoko v sebi prepričan, da bo z vsem, kar je kot človek in kot pesnik, kdaj vendarle uspel, zato je vztrajno vzdrževal pismene in osebne stike z Resmanovo, celo krepil jih je.

Dnevi v Beljaku so se mu iztekli predčasno. Zaradi vojnih razmer so osmošolci opravljali maturo od 12. do 23. februarja 1943. Hribovšek je maturo opravil solidno, posebno se je izkazal pri pisni nalogi iz nemškega jezika, ko je profesorja presenetil s tem, da je izmed treh naslovov vzel v obravnavo literarnega, to je Goethejevega Fausta, in ga sijajno obdelal, tako da ga je profesor Johann Freytag posebej pohvalil in ga postavil za zgled nemškim dijakom. Izmed tujih jezikov je vzel francoščino, neobvezno pa še latinščino, kjer je dobil najvišjo oceno.

Začetek mature je zgovorno komentiral v pismu materi:

Danes smo namreč začeli z maturo; pisali smo nemško nalogo, in sicer od tri četrt na osem do deset minut čez eno. Ni bilo tako lahko, pa bo že. Jutri bo najbrž hujše. Imeli smo tri naslove na zberanje: (Pavla jih bo že prestavila), prvi je bil: Das Werden der einheitlich geführten Nationalstaaten Deutschland und Italien; drugi: Die Stellung des Übermenschen Faust in der Gemeinschaft, in tretji: Der Kampf um die Herrschaft zur See in der Neuzeit. (Saj vem, da ne bo znala prav prestaviti: 1. Nastanek enotno vladanih narodnih držav Nemčije in Italije, 2. Mesto nadčloveka Fausta v skupnosti, 3. Boj za vlado nad morjem v novem veku.) Prva in tretja sta politični, zato sem pisal drugo. Vendar so drugi po veliki večini pisali onidve. Seveda zato najbolj, ker o Faustu niso dosti vedeli. Deloma smo ga brali v šoli, deloma sem ga še k sreči sam včeraj, ko smo imeli prosto. Saj se mi je kar zdelo, da bodo Fausta tudi pritisnili k maturi. To je namreč velika nemška igra o učenem doktorju, ki se zapiše hudiču, da bi mu ta zato izpolnil vse želje in sploh vse, kar se mu zazdi. V nekaterih igrah se reč konča na ta način, da hudič Fausta vzame s sabo, ko je treba umreti. V tej pa je reč drugačna. Faust prisili hudiča, da mu pomaga pri velikih delih, da reši državo, da pridobiva iz morja novo zemljo, na katero potem naseli ljudi, in tako naprej, da nazadnje Faust zaradi teh dobrih del le pride v nebesa. Iz tega se vidi, kako včasih še hudič komu utegne pomagati v raj. Hribovškovo pismo materi, Beljak, 12. 2. 1943. ZD, 321−322.

O nadaljnjem poteku mature je po končanih izpitih kar na dopisnici na kratko poročal materi:

Gotovo bi pisal pismo, ko bi imel kakšno kuverto. Sicer bom pa kmalu doma, morda še prej ko ta karta. Naše komedije so srečno pri kraju. Zdaj pospravljam svoje reči in čakam, kdaj mi pride od Remičevega Janeza pošiljka, za katero mi je pisal, da je že na poti in bo morda jutri, v petek, že tukaj. Prišel bom skoraj gotovo v petek popoldne in bom v soboto ali nedeljo še skočil nazaj. Hribovškova dopisnica materi, Beljak, 25. 2. 1943. ZD, 326.

Uspešno opravljena matura v viharnih vojnih razmerah ni pomenila tistega, kar bi v mirnem času, toda za Hribovška je vendarle pomenila korak naprej. Okoliščine niso bile prijazne, perspektive v stopnjevanju vojnih razmer na tujem, a tudi na domačih tleh, nejasne.

V veliko oporo so mu bili stiki z Remicem, s katerim si je redno dopisoval in v medsebojnem dialogu razčiščeval zapletene probleme. Kadar pa se je Remic oglasil doma na Bledu, sta se srečevala in v pogovorih izmenjavala stališča. Remic je najraje načenjal načelna življenjska vprašanja, ker se mu je izmikala nekdanja orientacija, vendar je Hribovšku odpiral svoj svet:

Študiram z vsemi silami, kolikor časa ne sedim za knjigami, mi je glava prenapolnjena s filološkimi problemi in problemčki in zvečer, ko bi včasih rad bil sam s sabo, me prevzame utrujenost. Nimam več tistega filozofskega zanosa, s katerim sem sem prišel, da bi vedno iskal smisla in se ne bi ustrašil opravičiti svoje delo tudi pred zadnjim smislom. Tako živim tja v en dan; zavest, da sem pozabil na vse, pa me neprestano vznemirja. In zato me je tudi vedno strah napisati kakšno pismo, ker vem, da ne bom mogel v njem razlagati svojih malenkostnih problemov, marveč bom na kakršenkoli način že razkril svojo neustaljenost in nemir.

To vse skupaj je sentimentalnost in bi jo navsezadnje lahko ohranil zase. Saj nisem zmerom tak vitez klavrne postave, o, ne; smo pa le mož in dobro vemo, kaj je notranji mir in gotovost vkljub vsem udarcem, ki pridejo nad človeka. Samo: vedno ne moreš biti iz kamna in včasih se te loti žalost in bi najrajši v velikanskih solzah izjokal svoje in svetovno gorje. Tak čas je tole nedeljsko popoldne, ko te davi nepraznično razpoloženje, ko se ti je že zagnusila vsaka knjiga, kar si jih v roke vzel, in ko komaj čakaš, da se boš zavlekel v kakšen bedasti kino in počedil iz sebe ves gnoj. Pa nedelja je, hvala Bogu, samo enkrat na teden in še takrat se včasih lahko sentimentalnosti rešiš; in tako imaš dosti časa, da se vzgajaš k notranji ostrosti in miru, k popolni notranji gotovosti, ki je zame postala ideal. Dokopati se hočem v svoje središče, poiskati smisle, ki jih bo življenje moglo vsak dan sproti potrjati. Sicer se to kaj žalostno sliši in že sam sem si večkrat dejal: fant, malo pozna je ta reč, to notranjo stabilnost bi že kdaj moral imeti! Saj sem jo tudi imel, pa je bila učena in zlagana. Življenje hoče druge; in nič me ne more biti sram, da sem se odločil za resnico. Volja, da najdem resnico, me priganja, da si znova in znova stavljam vprašanja o Bogu, človeku, skupnosti, zgodovini …

To je moj študij in moja filologija bi bila zraven njega prekleto majhna, ko ne bi bila tudi sama zapletena v to iskanje smisla v zgodovini, človeku, življenju … Zato mi je tako blizu posebno stara filozofija, ki jo je rodilo nenasitno človekovo vpraševanje, želja za osebnim odrešenjem. Kupil sem si filozofa-poeta Lucretija in včasih brskam po njem. In prav slučajno sta mi obe seminarski nalogi dali pobudo, da brskam po vprašanjih stare filozofije s prav pohlepno zainteresiranostjo: Epikur o neskončnosti in A. Gallius de lege XII tabularum. Sicer navsezadnje ni dosti važno, kaj meni Epikur o neskončnosti in večnosti vesolja in bogov, ali vendar, zame je bilo doživetje videti, kako se mogočen materialistični sistem v svoji doslednosti sam sebe razdira; nikdar nisem veroval v materializem, ali vendar, kot neka možnost se mi je vedno ponujal. Odkar sem preštudiral Epikurov materializem, enega od najkonsekvetnejših sistemov, kar si jih moreš misliti, je materializem zame kot odgovor na zadnje človekovo vprašanje izključen. Tako se učim tudi ob starih rimskih dvanajstih tablicah in drugih antičnih zakonodajnih delih razmišljati o sedanjih in mogočih zakonih, o raznih oblikah skupnosti. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 1. 2. 1942. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Remičevo poglobljeno razmišljanje o temeljnih vprašanjih človeške eksistence in njegova izjemna razgledanost po antični filozofiji sta mogla najti pri Hribovšku plodna tla. Hribovšek mu je odgovarjal iz svojega domačega obzorja, a ob prijateljevih prodornih razmislekih stopal dalje, marsikaj prevzel kot merodajno. V pismih sta se lotevala tudi širših socialnih tem in razpravljala o možni prihodnji podobi družbe in sveta. Na Hribovškovo premišljevanje je Remic odgovoril z naslednjim:

Daj, da začnem s koncem Tvojega pisma. Praviš: vrniti se bo treba, človek je zašel nekam, od koder ni poti naprej, vrniti se bo treba v nekdanjo preprostost in lepoto. Vrnitve ni, vsa zgodovina pričuje, da vrnitve ni, da mora človek vedno najti pot naprej, tudi če je iskanje še tako brezupno. Zame, ki brskam po starini, bi se spodobil nazor, da je sedanjost mogoče rešiti samo z vrnitvijo v davno preteklost, toda davnina me uči, da teče zgodovina neusmiljeno naprej, da se ne ozira na nobene moralne zakone in da jo je treba v njeni neusmiljenosti do konca spoznati in vkljub vsemu upati. Izhod mora biti, človek se ne bo vračal v staro idilo, marveč si bo poiskal novo in toliko lepšo pot, s kolikor silnejšim naporom jo sedaj išče. In tudi v umetnosti velja ta zakon. Če sem govoril o novem ekspresionizmu, sem mislil na umetnost, ki raste v neki podobni situaciji ko stari naivni ekspresionizem, ki pa prevzema nase vso težo časovne resničnosti. To ni prerokovanje, marveč samo račun iz zgodovine, hipoteza na precej negotovih tleh. Napravil sem si jo samo zato, ker z današnjo umetnostjo sploh nisem v stiku: namesto resnične sem si postavil hipotetično podobo. Zase vem, če bi pisal, bi ustvarjal satire in komedije, prevzema me strast negiranja in podiranja, rad bi zrušil stari neumni svet v sebi in v ljudeh. In kadar imam le čas, sedem k žlahtnim rimskim satirikom, ki so imeli pogum in samostojnost spoznati umazanijo in jo kot tako tudi označiti.

Še o vprašanju malih narodov bi Ti rad nekaj povedal. Če človek ne veruje v pravičnost zgodovine, potem skoraj da mora nad malimi narodi obupati. Zgodovina je največja božja skrivnost, človek se pred njo zave svoje nevednosti in neumnosti. A če zgodovina ni pravična, vsaj nek smisel mora imeti in v njem mora imeti smisel tudi življenje in smrt malega naroda. Čemu živeti in čemu umreti? Če odgovora na to vprašanje ni, potem je vse skup klavrna komedija in mi smo za svoj trud krvavo ogoljufani. Verjeti je treba v smisel in ga iskati in ga slutiti, drugače bi bilo bolje, da nas sploh ni. Samo resnico najti je tako težko. Glavno je, da vprašanje občutiš kot pravo življenjsko, eksistenčno vprašanje in da si ves v njem. In to si mi, mislim, hotel povedati, ko si govoril o svoji novi ureditvi sveta, in to neprestano muči mene, ko se sprašujem za smislom svojega dela, svojih besed, svojih misli. Upajmo v resnico, ki nas bo osvobodila, v njej bo izginil spomin in iskanje in trpljenje. Sveti Pavel pravi tako in potem bo že res.

Danes je nedelja in spet sem malo sentimentalen. No, pa me bo že Tvoje realistično pismo, ki ga v kratkem pričakujem, zdramilo iz sanjarij. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 15. 2. 1942. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Iz Remičevih pisem je mogoče slutiti vso zapletenost mladih razumnikov, ki so bili vrženi iz nekdanjih predvojnih miselnih in družbenih stalnic, in tudi vso negotovost in brezupno iskanje rešilnih poti, ki jih pravzaprav ni bilo, ker so bili vrženi v izjemne razmere, v katerih je vladal samo zakon nasilja in smrti. Hribovšek mu ni mogel v vsem pritrjevati, vsekakor pa mu je Remic dajal tvorna izhodišča za razmišljanja o predloženih problemih.

Stalna tema v njunem dopisovanju je bila poezija. Remic na Dunaju sicer ni več veliko pesnikoval, zato so bila vprašanja o poeziji zanj poslej predvsem teoretičnega značaja in je tako postavljal svoje teze o njenem razvoju v vojnem času. Prav tu pa mu je Hribovšek močno ugovarjal, saj ni bil pripravljen sprejeti njegove teze o ekspresionistični naravnanosti poezije, s tem je pri sebi že zdavnaj opravil. Hribovšek se je hkrati zavzemal za vračanje poezije k elementom antičnega pesništva, tako nekako, kakor so to počeli mnogi dramatiki 20. stoletja. V svojih stališčih je bil Hribovšek kot ustvarjalec močnejši, predvsem pa vemo, da je Remic moral popustiti pred nekaterimi dejstvi, ki so izvirala iz najnovejših Hribovškovih pesmi, čeprav mu je vedno hotel biti mentor:

Druga »pika« najinega programa je bodoča umetnost oziroma Tvoja pesem – za krst bodoče umetnosti praviš, da je še dovolj časa in v pratiki je dovolj imen, da bomo mogli pravo izbrati. To imaš presneto prav in je bilo res skoraj škoda papirja za najina prerokovanja. Tvoje pesmi sem torej bil zelo vesel, ker mi kaže, da mož le ni tako na koncu, kakor vzdihuje. Na dve reči sem bil posebno pozoren: verzi so zaključeni, v vsakem verzu stavek, monotono ponavljajo isto pot, prav kakor nihalo, podobe so iztrgane iz jasnih zvez, ena se tlači poleg druge, prav kakor bi gledal sliko, natrpano z vsemi mogočimi predmeti. Zdi se mi, kakor da bi se neprestano prehiteval in popravljal, da bi se le našel pravi izraz. Tako zabrišeš občutje, ki si ga že ujel v te mirno se ponavljajoče, trudne verze in rime. Dobro se poznaš, ko govoriš o iskanju izraza; vsak razvoj je mučen in tudi ta Tvoja muka v negotovosti in tipanju je samo pot do nove moči. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 16. 3. 1942. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

O Hribovškovem pesnjenju v letu 1942 nimamo veliko oprijemljivih točk, ker se nam v njegovi literarni zapuščini ni ohranila nikakršna dokumentacija. Prav tako v tem času Resmanovi ni poslal nobene pesmi, edino pričevanje, da je v tem času nadaljeval s pesniškim ustvarjanjem, je navedek iz Remičevega pisma 16. marca tega leta, da je bil vesel poslane pesmi, ni pa navedel naslova. V Hribovškovi zapuščini je ena sama pesem, ki jo lahko neposredno uvrstimo v omenjeno obdobje, to je pesem Ura 1942. Ker se značilnosti, ki jih je Remic navedel v sporočilu avtorju, v celoti ujemajo – verzi so zaključeni, v vsakem verzu stavek – smemo domnevati, da gre prav za to pesem.

Pesem Ura 1942 prinaša nekatere temeljne poetološke značilnosti Hribovškovega pesnikovanja v vojnem obdobju. Že sam naslov je dovolj poveden, ker neposredno uvaja temporalnost, ki jo srečujemo tudi v letih 1943 in 1944. Seveda pri tem ne gre za kakšno aktualnost, za povzemanje kakšnih aktualnih dogajanj na Gorenjskem, ampak je samo postavljena najširša časovna dimenzija časa, gola konstatacija dejstva, ki je veljal za vse, tudi zanj.

Pesem razodeva tudi pesnikovo notranjo držo, ki je bila v tem času relativno trdna, predvsem pa pozitivno naravnana:

Pesem Ura 1942 gotovo ni bila edina, ki je nastala v tem letu, vsekakor pa vsebinsko in oblikovno označuje Hribovškovo poezijo v fazi, ko je stopal v najplodnejše ustvarjalno obdobje, ko je definitivno formiral svojo poetiko. Negotovim in zapletenim vojnim razmeram je postavil nasproti trdno, stalno in preprosto obliko z urejeno merjenim enajstzložnim verzom in klasično oklepajočo rimo ženskega tipa. Pesniške podobe so v izhodiščih stvarne, v končnih učinkih pa z rahlo simboliko segajo v človekov notranji svet. Ob tem nam danes, v precejšnji časovni razdalji, stopi v ospredje zlasti motiv brezna z zasutim človekom. Izraz je skop, brez izrazite metaforike. Poudarjena je ključna misel, kako se bo skozi žrtvovanega človeka in mimo vseh ovir prebijala odrešujoča misel: trdna vera v novo pomlad.

Remičevi Dnevniki in njegova pisma Hribovšku v prvih mesecih leta 1943 nam sporočajo, da je Hribovšek na Dunaj poslal več pesmi:

Oglasil se mi je samo Hribovšek z dobrimi verzi in epigramom. (15. 2. 1943.)

Hribovšek mi je poslal čudovite lepe pesmi, kar neprestano jih berem. (18. 3. 1943.)

Pišem Ivanu, ki mi je poslal prelepe pesmi. (24. 3. 1943.) Janez Remic, Dnevniki 1942–1944. Rokopis. Izvirnik uničen, kopije v rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Tvoje pesmi so pa res lepe. Kar navdušil sem se in spet in spet jih prebiram. Tukaj pač ni filoloških in historičnih osnov, nad katerimi bi se mogel spotikati, kakor sem se pri Tvojih prevodih, tukaj je čista poezija! Zelo sem Ti hvaležen za te verze; posebno še, ker je občutje zadnje pesmi tako blizu temu, kar v prvih lepih pomladnih dnevih sam doživljam. Človeka včasih vsega prevzame lepota prebujanja v naravi in potem je ves srečen, ker misli, da ga po večnih naravnih zakonih čaka samo sonce in sreča. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 24. 3. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Težko je pokazati na vse momente, ki so vplivali na Hribovškov pesniški razvoj v gluhem času, ko ni bilo nobene sodobne literarne orientacije, nobenih revij in novih pesniških zbirk, ki so v Ljubljani sicer izhajale, a jih Hribovšek v tem času ni mogel dobiti v roke. V temelju je bila slovenska pesniška tradicija, ki jo je v izbranih izvlečkih nosil s seboj in se nanjo opiral že dotlej, na novo pa so opazno vstopali v njegovo ustvarjanje antični avtorji, ki jih je z Dunaja pošiljal Remic. Najbližji mu je bil Katul, ki ga je tudi prevajal. Pri prevajanju je imel v Remicu najboljšega svetovalca. To je razvidno iz Remičevih pisem:

Ali se mi boš smejal, če Ti najprej začnem razlagati Catulla, nad katerim sva si zadnjič razbijala svoji filološki butici? Torej verz je čisto navaden endecasyllabo z možnostmi razrešenih dolžin in nadomeščenih kratčin; pri branju Ti ni treba gledati na metrično shemo, pač pa beri dolžine in v njih boš koj ujel ritem. V prvi pesmi je predzadnji verz: o patrona virgo (in ne: a patrona virgo, kakor sva midva brala; tako ni sporočeno v nobenem rokopisu) in potem je pomen čisto jasen. Pesnik kliče Muzo; in če pokličeš eno, pridejo vse, ker so nerazdružne sestre, vsaj tako pravi helenistični filolog. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 15. 5. 1942. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Marsikateri problem sta razrešila tudi ob kakšnem Remičevem obisku na Bledu, vsekakor pa je njuno sodelovanje teklo brez večjih prekinitev. To kaže tudi naslednje Remičevo pismo:

Iz Tvojega pisanja si bom izbral seveda najprej filološke drobtine. Torej: tisto pravilo o krajšanju dolgih vokalov v končnem zlogu pred -l, -r, -m, -t, -nt in sredi besede pred -nd in -nt kar velja. Kako moremo sploh vedeti, kateri vokali so bili dolgi ali kratki, ko nobenega Rimca nikoli nismo slišali govoriti? Iz napisov (nekateri zaznamujejo dolžino s posebnim znakom), deloma iz grških prepisov (ε - η, ο - ω), iz opazk antičnih slovničarjev, ki so take reči večkrat vestno zapisali […].

Plauta si dobro prestavil, moram Te pohvaliti. Taka reč je težka, posebno ker človek za marsikatero staro besedo ne more najti živega izraza. Pa se Ti je tisto naštevanje odvečnih rokodelcev dobro posrečilo. Sem in tja imaš kakšno mašilo, kjer Rimec bolj moško in krepko pove, in kakšna poanta se skoraj ne da ujeti. Ali se hočem spuščati v malenkosti? Saluti gerulos pueros, vehicula qui vehar: mišljene so kočije in lakaji na njih; Tvoj verz je morebiti malo preveč oddaljen (tudi sam na sebi ne zveni dobro) […]. Škoda bi bilo zapraviti poanto mactant v zadnjem verzu: bogata nevesta te s samo nesrečo in škodo osreči. Takale pikolovstva Ti morebiti ne bodo po volji. Saj jih je tudi meni nerodno takole šolmaštrsko zapisovati, pogovarjal bi se človek o stvari veliko laže. Vesel sem pa zelo, da se s tolikim veseljem in srečo lotevaš starih tekstov. Radoveden sem na druge Tvoje prevode. Ali mi moreš še kakšnega drugega zaupati? Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 2. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Ne smemo pozabiti, da je omenjeno prevajanje rimskih avtorjev Hribovšek opravljal v osmem razredu beljaške gimnazije, kar je pomenilo, da se je že ves usmerjal v študij klasične filologije in da mu je bil Remic pri teh poskusih najboljši mentor. Iz Plavta je prevedel odlomek Zgodbe o piskru, Odlomek iz Plavtove Zgodbe o piskru. Rokopis v Hribovškovi zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. najbolj pa se je posvečal Katulu:

Za Katula sem Ti zelo hvaležen. Po mesce se ukvarjam samo z zakotnimi slovničarji, berem kakšno trdo prozo, npr. Varro de re rustica, za pravo poezijo mi pa kar časa primanjkuje. In Ti me s svojimi prevodi naravnost prisiliš, da kaj lepega začnem brati in se spet malo razživim. Tako sem zaradi Tebe šel brskat po Katulu – sedaj me je prijelo in bom najbrž kar še naprej brskal. Tisto o Lesbiji si lepo prevel; pesem Ti je kar sama od sebe razpadla v kitice, nekakšne tercine, se zdi, in tudi ritem si za tako razpoloženje kar zadel. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 3. 3. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Katul je postal Hribovškov priljubljeni pesnik in prevedel je več njegovih pesmi, denimo Žalostinka (Kdor ljubiš, kdor si lep, žaluj potrt), Sklep (Ubogi Katul, tak ne nori preveč), Jurij in Avrelija, Katula druga in Koliko poljubov, Lesbia, Remic pa mu je izrecno pohvalil pesem Lesbia:

Hribovšku so torej dnevi tekli dvojno, v šolskem delu in v delu za literaturo. Po maturi se je vrnil v Radovljico, nato pa se je moral odločiti za nadaljnjo pot, za univerzitetni študij.

ŠTUDENT NA DUNAJU

Položaj gimnazijskega abiturienta Ivana Hribovška je bil konec februarja 1943 v mnogih pogledih nespodbuden. Vsak dan sproti je lahko opazoval napete in zapletene razmere na Gorenjskem. Osvobodilno gibanje, ki mu je pripadal, se je širilo in zadobivalo vedno ostrejše in vedno bolj krvave oblike. Po eni strani napadi partizanskih oddelkov, vosovske likvidacije, nemške represalije, zapori, streljanje talcev, taborišča, dolgotrajnost vojne, negotova prihodnost, ključna poraza nemške armade pri Stalingradu in v Afriki, po drugi strani mu je grozil vpoklic v nemško vojsko. Študentje z zasedenih ozemelj so imeli poseben status, ker državljanstvo ni bilo urejeno oziroma je bilo rešeno s klavzulo: državljanstvo do preklica – Staatsangehörigkeit auf Widerruf. Zaradi te omejitve so bila za študij na univerzi potrebna posebna dovoljenja deželnih civilnih oblasti in političnih, nacističnih organizacij. Ker pa je bil Hribovšek vojaški obveznik, je moral pridobiti tudi dovoljenje pristojnega vojaškega urada.

Že misel, da bo treba daleč od doma, na Dunaj, in sredi zaostrenih vojnih razmer, je obremenjevala odločanje, čeprav je bila to še najboljša rešitev. Študijske usmeritve so bile glede na vojni čas daleč od normalnih. Nacistična ideologija je priporočala študij realnih predmetov, tehniko, ekonomijo, agronomijo in podobno. Mnogi slovenski študentje so se zaradi izrednih okoliščin res odločali tako, saj je šlo pogosto za reševanje osebnih zadreg. Tako je pesnik Jože Šmit na Dunaju študiral gozdarstvo, Hribovškov sošolec Franc Mavrič pa agronomijo. Izjemoma je kdo tvegal vpis na slavistiko, denimo Bogo Smolej, najbrž zato, ker je samo nadaljeval študij z ljubljanske slavistike.

V takem precepu se je znašel tudi Hribovšek. Glede poklica, ki ga je jemal nadvse zares in brez slehernega popuščanja, ni imel veliko izbire. Spočetka, dokler je bil še v Škofovih zavodih, je prevladovalo prepričanje, da bo šel študirat teologijo, kar je bila tudi materina želja, toda po izstopu iz Škofovih zavodov in po priključitvi h Kocbekovi skupini je ta možnost odpadla. Druga usmeritev, ki ji je Hribovšek posvečal veliko pozornosti, je bila slavistika, saj se je od pete naprej ukvarjal s problemi slovenske književnosti v obsegu, ki je daleč presegal gimnazijske okvire.

Dunajska univerza je vsekakor premogla odlično slavistiko, problem je bil v tem, da je bil tam poudarek na jezikoslovju, medtem ko bi bila slovenska književnost, ki bi Hribovška najbolj zanimala, domala nedostopna. Pa ne samo to, tudi marsikaj drugega kaže na to, da se je že zgodaj odločil za študij klasične filologije. Po zunanjih znakih sodeč se je to zgodilo že v sedmi šoli, ko je bil dijak ljubljanske klasične gimnazije, saj se je že takrat loteval prevajanja antičnih besedil. K temu ga je morda spodbujal Remic, ki je že vpisal ta študij na ljubljanski univerzi. Tudi ves preostali čas do odhoda na Dunaj se je Hribovšek zavzeto ukvarjal z grško in rimsko antično književnostjo, Remic pa mu je z Dunaja pošiljal zanimivo in bogato literaturo.

Svojo odločitev za študij klasične filologije je Anici Resman v pismu z Dunaja pojasnjeval z zelo načelnimi razlogi:

Če si brala in razumela Antigono, saj nekoliko, boš tudi razumela, kaj da me je neslo k študiju klasične filologije. Če pomisliš, da so bile v grščini na primer napisane stvari, ki jih je ves svet posnemal in nihče dosegel, boš razumela moj korak. Rad bi se izrazil, da s svojim študijem iščem samo estetsko podobo življenja. Na življenje samo, kakor teče iz dneva v dan, navadno kaj malo mislim. Tudi na tako imenovani poklic ne mislim, čeprav se bo treba sprijazniti s to zadevo. Moja naloga je v tem dati življenju, in sebi, ki ga živim, najpopolnejši smisel. In kaj je popolnejšega kot lepota? Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 20. 6. 1943. ZD, 279.

Za Hribovška je odhod na Dunaj pomenil veliko težavo že zato, ker je izhajal iz skromnih domačih razmer, bivanje in študij v daljnem mestu sta za družino predstavljala precejšnjo obremenitev. Ugodno je bilo to, da so bili tam že nekateri njegovi znanci, hkrati z njim pa je odšlo na Dunaj še nekaj radovljiških sošolcev. Ker si je že pred odhodom dopisoval z Remicem, ki je medtem dodobra spoznal mesto in razmere na dunajski univerzi, se je bržkone glede informacij obrnil nanj. Ker je Hribovšek maturiral februarja, se je pojavilo vprašanje, kdaj naj se sploh odpravi na Dunaj, saj se je takrat že končeval zimski semester. Remic mu je v daljšem pismu 3. marca pojasnjeval:

Dragi,

rad sem Ti na razpolago, če Ti s čim morem biti. Torej, da ugotovimo najprej stvarni stan, kakor nas je učil Samsa! Zimski semester bo trajal do konca tega mesca; teoretično imaš še zmerom možnost, da ga vpišeš, vendar bi ta možnost bila v praksi komaj izvedljiva. Poletni semester se bo začel z aprilom, torej imaš ves mesec priliko premišljevati, delati duhovne vaje in dobre sklepe. Za vpis sem jaz moral imeti dovoljenje od zasedbene oblasti z Bleda; mislim, da sedaj tega več ne zahtevajo. Vrh tega moraš vsak semester zaprositi za dovoljenje za vpis pri posebnem uradu, ki se mu reče »Studentenführung«. Zadnje čase je treba imeti tudi spričevalo od vojaške oblasti, iz katerega je razvidno, da človeku ni treba k vojakom; doslej tega še ni bilo, povedal pa mi je pravkar nekdo, ki se je včeraj vpisal. Ko imaš enkrat ta dovoljenja, so druge ceremonije (sicer se vlečejo kar po teden dni) toliko kot opravljene.

Materialno: vpis za vsak semester stane na filozofski fakulteti normalno okrog 80 RM, malo več ali manj, gre namreč po tem, koliko ur vpišeš. Če prineseš zadostno število kolokvijskih spričeval, Ti ga zbijejo na kakšnih 30 RM. Najteže je s stanovanjem, ki ga je muka dobiti; normalna študentovska sobica stane takole okoli 40 RM, dobiš pa tudi luknje, v katerih se da za kakšno marko ceneje živeti. Ko imaš stanovanje, si dosegel že višek blaženosti; s hrano nimaš več dosti skrbi, ker gre vse po enotnih kartah, iz enotne kuhinje, samo navaditi se je moraš (tu pride stara kranjska modrost do veljave: kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj). Če hočeš trikrat na dan jesti, boš plačal kakšne 2 RM. Torej velja tukaj življenje na mesec do sto mark in kakšne pare čez (posebno, če daleč stanuješ in se moraš voziti s tramvajem). So pa tudi denarni viri na razpolago; jaz posegam v razmeroma najbolj bridkega: inštrukcije, tri marke na uro. Človek zgubi sicer precej časa, potrpežljivosti in optimizma, zabavno pa je le včasih in tri marke imaš le v žepu (lahko greš trikrat v kino ali pa si tri južine kupiš). Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 3. 3. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Remic pa ne bi bil Remic, če mu ne bi z gorenjsko pikrostjo pripisal:

Ampak, saj še to ni gotovo, ali boš filolog. Take reči moraš dobro premisliti, ker človeka hudo jé, če se v napačno stran zažene. Jaz (če Te zanimajo moji spomini) sem se odločil za filologijo kakor tisti, ki se je oženil samo zato, da bi babnico lahko pretepal: jezilo me je to, kar se je počenjalo z antiko po naših šolah in rad bi se do kraja ponorčeval iz vse puhle šomaštrske modrosti. No, sedaj ko sem enkrat v zakonskem jarmu, sem se pa počasi zaljubil v svojo babnico, postal sem malenkosten in siten in šomaštrski, prav kakor so bili naši učitelji. Veselje imam pa le s to ljubeznijo in najbrž me ne bo tako kmalu pustila. Torej, da Te dalje poučujem: ko človek pride k svoji stroki, se mu po eni strani zdi preobsežna in se nekaterim njenim problemom kar zapre, po drugi strani pa mu je hudo, da se mora zmerom bolj omejevati, ko bi vendar rad obsežno in pregledno znanje imel; večkrat se zaletiš in greš predaleč in moraš iskati nazaj. Pa je morebiti ravno v tej nestalnosti in iskanju največja lepota dela. Če bi moral enakomerno dan za dnem žagati »probleme«, na, človeku se kar zagnusi!

Sicer pa vse to pripovedovanje najbrž ni na mestu. Po pravici povedano, zelo malo je verjetno, da bi Ti ali jaz prihodnji semester kot stud. phil. po Dunaju postopala. Prav tam.

Hribovška taka modrovanja niso spravila iz tira, nasprotno, nemudoma je obvestil svojega prijatelja o dokončni odločitvi za študij klasične filologije, kajti Remic mu je 24. marca že odgovarjal:

Nemiren si in ne veš, kaj s sabo početi. To je pač usoda abiturientov. Všeč mi je pa, da s toliko odločnostjo hočeš študirati. Z bohemstvom in podobnimi rečmi ni nič, človek postane prazen in sam sebi v nadlego. Dokler gre, je treba ostati pri tem, za kar si poklican, kakor je Arhimedes pri svojih krogih ostal. O etični vrednosti (seveda pametnega in življenjskega) arhimedovstva sem vseskozi bolj prepričan.

Vesel sem, da si se s tolikim idealizmom odločil za filologijo, in verujem, da Ti ta idealizem pri vseh razočaranjih ne bo pošel. Tudi jaz si ga doslej še nisem dal izbiti iz glave in sem vkljub trdemu mehaničnemu filološkemu delu še zmerom občutljiv deček, ki ga vsaka lepota kmalu prevzame. O filologiji in idealizmu bi se dalo toliko govoriti! Najbolje bi bilo, da prideš kdaj aprila na Dunaj: potlej se bova lahko pogovarjala in ogledovala, kaj vse lepega imajo na Dunaju. 1111111111 Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 24. 3. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Pa Hribovšku ni bilo treba na Dunaj. Ob velikonočnih počitnicah je Remic obiskal domače na Bledu in je Hribovšek imel dovolj priložnosti za pogovore o nameravanem dunajskem študiju. O tem si je Remic zapisal v dnevnik 23. 4. 1943:

Veliki petek. Zjutraj grem v cerkev: rad bi malo molil, tudi zate, da bi se dokopala do svoje sreče. Popoldne grem s kolesom v Radovljico k Ivanu svojo filološko kramo prodajat. Remičev dnevnik 1942–1944. Rokopis uničen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Potreba po medsebojnih pogovorih je bila pri obeh velika, saj se je tri dni pozneje Hribovšek odpeljal na Bled, tako da je bila na voljo še ena priložnost. Remic je gosta povabil na vožnjo po jezeru, vendar nista imela posebne sreče, kot si je notiral Remic v dnevnik 26. 3. 1943:

Pride Ivan in me reši dolgočasnega sedenja pri knjigah. Voziva se po razburkanem jezeru in si komaj upava govoriti o rečeh, ki naju gotovo oba teže. Prav tam.

Priprave na Hribovškov odhod so medtem že stekle. V naslednjih tednih si je moral preskrbeti kopico dovoljenj, vendar so bili postopki dolgotrajni. Poletni semester se je 29. aprila že začel, Hribovšek pa je šele 5. maja zaprosil za dovoljenje pri pristojnem vojaškem uradu v Kranju. Ko je 24. maja prišla rešitev, da za vpis ni zadržkov, razen da bo moral v primeru vpoklica prekiniti študij, je bil Hribovšek že na Dunaju. Remic si je 17. maja zapisal v dnevnik:

Ko pridem zjutraj na univerzo, me čaka pred vrati seminarja Ivan. Od srca sem ga vesel – bom sedaj vsaj malo lepe družbe imel! Dopoldne imamo zadrego, ker delamo prošnjo rektorju, da bi nam dovolil pogojni vpis. 1111111111 Prav tam.

Seveda mu je pomagal pri formalnostih po uradih, da je 25. maja že imel v rokah indeks dunajske univerze in naj bi bil vpisan kot redni študent, vendar je manjkalo še nekaj. V indeksu je zabeležka, da je priložil tudi obvezno potrdilo o arijskem poreklu: Ariernachweis gebracht. Vpisal je 25 ur predavanj in vaj, med predavatelji je bilo nekaj imenitnih znanstvenikov: prof. dr. Johannes Mewaldt, pri katerem je poslušal predavanja o rimskem pesništvu, prof. dr. Josef Keil, specialist za grško zgodovino in epigrafiko, in prof. dr. Richard Meister, klasični filolog. Studienbuch des ordentlichen Hörers Hribouschek Johann, gebürtig aus Radmannsdorf. Eingeschrieben an der philosophischen Fakultät der Universität zu Wien. Indeks v Hribovškovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Ker je bilo na Dunaju tudi nekaj drugih Hribovškovih znancev, mu je bilo v nekaterih zadevah precej lažje. Tako je imel veliko sreče s stanovanjem. Sošolec Jože Vidic, Radovljičan, je imel na Dunaju teto, pri kateri sta oba dobila skromno, a urejeno zatočišče. Vidic se ga je takole spominjal:

Dunajsko stanovanje je bilo v trinadstropni stavbi v 12. okraju (Meidling), v Schallergasse 32, vendar neposredno na »Gürtelnu«, do Schönbrunna je pol ure peš. Kuhinja in dve sobi (20 m2), stranišče, voda na hodniku, tipično stanovanje iz prvih let tega stoletja, kuhanje na plin. Sprva sva z Ivanom bila v skupni sobi, ko je bratranec zaradi slabega srca prišel od vojske domov, se je Ivan umaknil v mezzanin v hišnikovo stanovanje in je tako kabinet imel sam. Koliko je za to plačal, ne vem, tudi ne, kaj je stala hrana pri teti. Če ni bil na univerzi, je jedel v WÖK (nekakšna ljudska kuhinja, kjer so se zvečine hranili študentje, o. p.). Jože Vidic, pismo, Feldkirchen, 21. 6. 1989.

Iz nekaterih sporočil, ki jih je Hribovšek redno pošiljal materi oziroma domačim, izvemo, da so bile težave zastran vpisa deloma povezane z Gradcem. Po regionalnem ključu bi se bil moral vpisati na graško univerzo, kjer je klasično filologijo takrat študiral njegov sošolec Jože Rajgelj. Hribovšek se je odhodu v Gradec odločno uprl. Sicer pa o težavah in o razpoloženju na Dunaju marsikaj preberemo v pismu materi:

Draga mama,

hvala za pošto, obe pismi sem danes dobil. Kar se dovoljenja tiče, se mi je zdelo, da bo tako: zavlačujejo, kar le morejo.

Ampak v Gradec pa ne grem. Prvič je tam fakulteta zanič (da bi je na Dunaju ne bilo, ne more nobeden trditi, celo veliko boljša je ko graška), drugič bi mi v Gradcu najbrž rekli, da sem prepozno prišel in da je rok za vpis že potekel, in tretjič silijo v Gradec samo zato, ker je to mesto dosti zagrizeno in bi verjetno od vseh koncev brce dobival, kakor jih že. Potem pa tudi v Gradcu nimam kje stanovanje iskati. Če torej dovoljenje pride milostno, mi ga čimprej pošljite, mogoče se bo potem dalo vpisati. Če ne, seveda ni nič.

Zdaj hodim že ves teden k predavanjem, kar seveda lahko delam, pa nima sicer nobene veljave, ker nisem vpisan. Mavrič je že davno dobil dovoljenje, ker so samo lanskega obnovili. Remicu pa dovolili še niso, pač pa se je pogojno vpisal, to se pravi na lastno odgovornost, plačal takse in kar je treba, če pa mu ne dovolijo, denarja ne dobi nazaj. Jaz tega ne tvegam. Sploh z denarjem slabo stojim, ne upam prav nič zapravljati, hranim za mesec in za vlak, za kliniko se pa moram še prej poučiti, koliko bo stalo, najbrž ne bom imel dovolj. Največ človek zapravi mimogrede z razglednicami in tramvajem, posebno še, ker se večinoma vozim dvakrat dnevno v mesto in nazaj, ker je popoldne tudi šola, kar je zelo nerodno. Če pa dovoljenje pride, pa prosim, da gotovo pošljete tudi nekaj denarja, magari kar v kuverti, da bom mogel plačati takse. Moram še pozvedeti, koliko ta reč stane.

Prijetno ni na Dunaju prav nič, toda če bi mogel študirati, bi še vse bilo. Ko pridem domov, sem navadno tako utrujen, da nič več ne morem. Zvečer grem zgodaj spat, pa me morajo zjutraj ob pol sedmih vedno drugi zbuditi. Neko noč je bil poskusni alarm, da je bila vsa noč ubita. Seveda se nikomur ni zdelo, da bi šel v klet. Spati pa eno uro le nismo mogli, ker je sirena tulila, zvonovi bili plat zvona, aeroplani grmeli, žarometi svetili in kanoni streljali.

Zdaj bo večerja, prišel sem pravkar iz mesta in hitim pisati. Časa nimam skoraj nič. Vse požro predavanja in vožnja, za učenje kaj malo ostane. Sicer se imam dobro, nihče se ne pritoži. Jesti imam precej gosposko, žgancev še ni bilo, ne vem, kaj mislijo, ali jih morebiti ne jedo ali kaj. No, o tem ni treba nikomur praviti.

Profesorjem se nič ne hitim predstavljati (kar je za nekatere vaje in predavanja potrebno), ker ne vem, ali bom ves semester ostal tu ali ne. V slučaju da ne, nima pomena, ker bom v tem primeru itak moral nehati z njimi. […]

Zdaj bom dirjal večerjat. Pišem v svoji sobici, ki je v prvem nadstropju oziroma v mezzaninu, kot se reče, treba je po stopnicah, pa se ne šteje za pravo nadstropje. Drugo nadstropje, kjer so drugi, je še dvoje stopnic više. Človek je pošteno truden, preden prikrevsa na vrh.

Polde je že šel; kako dobro slovensko zna! 1111111111 Hribovškovo pismo materi, Dunaj, 21. 5. 1943. ZD, 327−328.

Hribovšek je na Dunaj odhajal z velikimi pričakovanji, toda tistega, kar je želel, zagotovo ni našel. Po eni strani je bil hudo neprilagodljiv človek, gorenjsko zadržan, po drugi strani pa obe svetovni vojni nista načeli do dna le materialnosti nekdanjega avstroogrskega središča, tudi družba in posameznik sta strmo padala. Hribovšek je prišel na Dunaj še poln privzgojenega idealizma. Njegov notranji svet visokih življenjskih načel je bil v bistvu še nenačet in pripravljen ga je bil braniti do prometejevske usode.

Remic, ki ga je uvajal v dunajsko študentovsko življenje, je opazil Hribovškove odzive na dunajske razmere, zato je upravičeno zapisal 25. maja v svoj dnevnik:

Z Ivanom se kar ne moreva zbližati, zmerom je toliko vsakdanjih malenkosti vmes, da kar o njih govoriva. Mož je razočaran. Saj je vsak, ki prvikrat stopi na univerzo! Janez Remic, Dnevnik 1942–1944. Rokopis uničen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Morda pri Hribovšku ni šlo toliko za razočaranje nad stanjem, ki ga je našel v razrvanem, postaranem velemestu, kolikor za stopnjevan spopad med njegovimi visokimi načeli in svetom, v katerem je bil prisiljen živeti. Počutil se je odtujenega in je le z največjim naporom vzdrževal ravnotežje v sebi. O teh mukah je mogel pisati samo Resmanovi, na katero se je slej ko prej obračal z zaupanjem:

Draga Anica,

nimam besed, da bi se Ti dovolj zahvalil za naklonjenost, ki mi jo izkazuješ. Globoko razumevanje, ki ga imaš za moje iskanje in mojo tesnobo, mi je bilo že tolikokrat v odrešenje, posebno v zadnjih letih, ko se je človekova tesnoba strahotno povečala. Ne vemo, kaj bo še treba preživeti, tudi ne, kaj in kako bomo svojo nalogo končali, zase vem le to, da jo moram častno končati. V največje veselje mi je, da tudi Ti ne misliš drugače. Če mi je sojeno, da bom živel in na kakršenkoli način koristil svojemu narodu, dobro; če ne, pač ni mogoče veliko izbirati. Za čast se ne da barantati. Morda bi se sicer dalo več ali manj prekupčevalsko prebiti prihajajoči čas, morda bi celo poceni človek kožo odnesel, ko bi bil dovolj nesramen, da bi se prodajal. Toda tak posel bi bil kaj klavrn; če o sebi govorim, ga nisem sposoben niti, kar se samo tehničnih, zunanjih oblik tiče. To je končno slabost, da mi je pa tudi notranje do kraja tuj in odvraten, na to smem biti ponosen.

Ni prijetna misel, da človeku življenje ne teče tako, kot bi mu moralo. Ko sem pred dnevi ugotavljal s strahom in grozo, da sem dvajset let star, se nisem znebil občutka, da bi bilo morebiti marsikaj moglo biti bolje, da svojega smisla še vedno nisem dosegel in da po največkrat tudi premalo mislim na to. Res je težko dati odgovor za sleherno stvar, če začnemo spraševati po smislu, posebno danes, ko naša dejanja malokdaj izvirajo iz osebne svobodnosti. Vendarle ne smem dopustiti, da bi izgubil smisel za smisel. To ni fraza, to je nekaj dragocenega, brez tega bi živeti ne mogel. Etos, ki si mi ga Ti dala in ki sem ga v zavodu gojil večkrat z dosledno ostrino, me ne more zapustiti. Življenje je samo na sebi tako žalostna zadeva (to se mi je odkrilo v Ljubljani in na Dunaju), da bi bilo na vsak način nevredno, da ga človek trpi na sebi, ko bi nam ne bilo dano, da iščemo posvečenja v delu in iskanju. Kot povprečen velemestni človek bi jaz ne mogel živeti in čudim se, da toliko ljudi potrpežljivo pestuje svoj ljubi dolgčas, namesto da bi naredili samomor. Ne morem razumeti ljudi, ki nimajo nobenega smisla, pa se vseeno ne brigajo za to. Sicer pa je čas, da se neham zgledovati pri drugih. Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 20. 6. 1943. ZD, 278−279.

Človek tako intenzivnega notranjega življenja, kakršen je bil Hribovšek, je slab bojevnik v odprti areni podivjanega časa, zato ni nič čudnega ali nenavadnega, da se je vse bolj zapiral med svoje okope, da bi za njimi branil svojo načelnost. Na njegove osebne probleme pa se je v vsakdanjih stikih z njim mogel neposredno odzivati samo prijatelj Remic, kar je zabeležil tudi v dnevnik 22. junija 1943:

Počasi spet pridem skupaj z družbo, ki sem ji od doma prekmalu ušel. Ivan je obupan in poln utopičnih načrtov. Ne vem, če imam takega človeka ob sebi, se naredim za velikega optimista in flegmatika. Janez Remic, Dnevnik 1942–1944. Rokopis uničen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Zapletenost njegovega duševnega stanja in njegovih skrajnih premislekov o lastnem življenju je mogoče razbrati iz naslednjega pisma Anici Resmanovi:

Oprosti mi, če sem bil res tako brez korajže, da me nisi mogla biti vesela. Saj veš, da pišem in govorim vedno s precejšnjo prizadetostjo in da se razpoloženje, v kakršnem trenutno sem, kaže tudi v besedi. Škoda, da se to pojavlja tako izrazito, da tudi tisti, ki bere, ne more mirno mimo. Na sploh pa vendarle mislim, da moje skrbi, če jim hočeva tako reči, niso nič pretirane. Trenutno obstoji zame res samo en problem, četudi se da na več načinov rešiti, slabše ali bolje, častno ali manj častno. Prav nič ne obupujem, nimam vzroka, saj so drugi postavljeni še pred vse hujše stvari ko jaz; potrebno pa je, da se zavedam položaja. Pripravljen mora biti človek na vse. Tudi na smrt. In zdi se mi celo, da me ne bi preveč bolelo, ko bi bilo treba reči slovo temu svetu, saj ni lep; najtežje bi se bilo ločiti od dragih. Pa pustimo te pogrebne misli, da ne boš mislila, kako spet trepetam. Ne, ne bojim se za življenje, pa tudi smrti ne. Edina skrb mi je, da tega življenja, ki je že tako nebogljeno, ne onečastim.

Prav danes, ko je poteptana vsaka kultura, bodisi pri teh bodisi pri onih (Varšava in Köln sta samo dve priči kulturnega barbarstva), mi je na tem, da dokažem samemu sebi, da je mogoče ustvariti v človeku pravo kulturno razpoloženje. Prevelik idealist sem, praviš. Zelo mogoče. Vendar sem danes na tem (kar sem v privatni debati včeraj razlagal in so bili seveda vsi proti), da sem pripravljen svoji ideji (ne najdem pripravnejše besede) na ljubo žrtvovati marsikaj. Zaradi nje bi bil morda tak osel (kot mislijo drugi), da bi pustil skrb za poklic, službo, ženo, dom in kar še vse mladim stremuhom dela preglavice. Ni važno, kakšen poklic vršiš, samo da ga s srcem in spodobno vršiš. Ni važno, kakšno službo imaš, važno je, komu koristiš. Ni važno, kakšne slasti in ugodnosti si pripraviš, važno pa je, da si ne zapraviš časti. Ne boj se, da bom razočaran; ne bom prvikrat. In navajen sem skoraj že na te reči. Saj se mi dan za dnem odkriva, da sem vedno bolj nesodoben, pa kaj hočemo. Če se recimo ne dam pregovoriti, da bi šel v bar, ker mi je neokusen in zoprn, je to nesodobnost kajpada, slab okus in kaj vem še vse, pa si iz tega ne mislim delati skrbi, kaj še! Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 30. 6. 1943. ZD, 281−282.

V splošni negotovosti se je Hribovšek mogel opirati na dvoje. Na eni strani je našel trdnost v resnem študiju, ki mu je jemal večino časa bodisi s predavanji in seminarskimi vajami, z delom v univerzitetni knjižnici, bodisi v debatah z Remicem ali redkeje v večji družbi. Po drugi strani pa se je še vedno slepil s svojim zidealiziranim ljubezenskim nagnjenjem do Resmanove, čeravno mu je skušala z vso mero obzirnosti pojasniti svoj odnos do njega, saj ga je dobesedno omejevala na pojem prijateljstva. Tako je mogoče razumeti tudi Hribovškov odgovor na njeno (izgubljeno) pismo:

Ko sem prvikrat pogledal v svet, sem spoznal Tebe, kaj morem zato, če si mi dala svojo podobo na pot. Ni mogoče, da bi jo še kdaj pozabil, in hvaležen sem Ti. O, ko bi tudi jaz Tebi kaj mogel dati! Sram me je, da stojim pred Teboj kot berač; tako sebično, se mi zdi včasih, ravnam s Teboj. Oprosti mi, draga Anica, ne bom Te vznemirjal s takimi klavrnimi tožbami, kot sem Te že. Poskusil bom namreč z zaupanjem gledati v prihodnost. Če Ti morem karkoli koristiti, bom to iz srca rad storil.

Tvoja silna odkritosrčnost Ti je narekovala pismo. Škoda, da včasih nisva imela prilike, da bi se ustno ali po pismu mogla porazgovoriti o vsem, kar bi si hotela povedati. Vendarle je čudovito, da se po štirih letih, kar se poznava, nisva prav nič odtujila, narobe. Zato Te prav lahko razumem, kar mi pišeš. Toda Tvoje izpovedi zvenijo vendar kakor opravičilo in ne morem si misliti, da bi bila meni kaj takega dolžna. Da si prijateljica še komu drugemu ko meni, vendar ni nič takega, da bi morala biti slabša od drugih, kot se izražaš. Mislim, da Te predobro poznam, da bi mi bilo dovoljeno kakršnokoli ljubosumje. Ti si bogat človek, ki želi dajati od svojega in dvigati sočloveka, ki trpi. Bilo bi kaj malenkostno od mene in govorilo bi o nevzgojenosti, ko bi Ti kaj očital, da nisi vsa moja, kje imam pravico do tega? Kje imam sploh pravico zahtevati od Tebe prijateljstvo?

Vidiš, draga Anica, tukaj se vsi računi nehajo, tu ne velja nobena pogodba, tu velja le to, kar eden za drugega čuti. In če bi se zgoditi moralo – trdno verujem, da se ne bo – da bi mi sporočila adijo, bi bilo to zame gotovo silno hudo, toda verjemi, da Ti ne bom ničesar očital, tudi če bi morda smel. Preveč mi pomeniš, da bi mogel stati Tvoji sreči na poti. Prav zato, ker čutim do Tebe nekaj lepega, posvečeno čustvo, ki ga bom hranil do konca, Ti želim vso srečo. In če jaz karkoli morem do nje pomagati, ne zavračaj moje dobre volje. Prav tam, 282−283.

Hribovškov altruizem je sicer mogoče razumeti in sprejeti, dodati pa je treba, da se še zdaleč ni sprijaznil z dejstvom, da mu je Resmanova nedosegljiva. Ni se namreč zavedal, da stoji pred steno, ki je ne bo mogel nikoli preplezati: njeno srce je namreč gorelo za drugega.

Prijatelj Remic mu v tem pogledu ni mogel svetovati nič odrešujočega, saj je bil sam še v večji zadregi in se mu je odnos do deklice, ki je bila z družino preseljena v delavno taborišče Altötting – tam jo je tudi obiskal – nekam nespodbudno krhal, ne da bi mogel z osebno odločnostjo stvar razrešiti sebi v prid. Pa tudi sicer je Remica dunajski čas močno izjedal in ga puščal na sipini, kakor je pisal Hribovšku že nekaj pred tem:

Nikakor ne mislim, da je življenje in zgodovina igra, posamezniku v čast, da se lahko pozabava z njo. Ali vendar, človek se včasih čuti tako izvržen iz dogajanja, da se more samo še zviška smejati in vse okrog sebe obsojati; ali pa pridejo trenutki, ko se zapreš vase in se cmeriš nad svojimi neuresničenimi načrti in ideali in se zdiš samemu sebi že silno star. Zlomljeni mladi ljudje smo, od katerih čas preveč zahteva; čas hoče, kakor je pred leti prerokoval Maritain, da bi bili heroji, mi pa smo rojeni za solidno življenje brez konfliktov. Zato se umikamo, bežimo, čakamo ali pa tudi čakamo ne več, samo topo vegetiramo. Govorim v množini, pa bi pravzaprav moral v prvi osebi ednine, ker to so reči, ki si jih sam največkrat očitam in se nikoli v njih znajti ne morem. Če se hočem izgovarjati na zunanje vzroke, na usodo in prilike in vzgojo in podobne skrivnostne sile, si ne morem nikoli prav verjeti. Tako je po eno strani vse zamotano in po drugi čisto preprosto, saj vest je ena in jasno govori, prav kakor Sokratov daimónion; samo ni vsak Sokrates, da bi slepo šel za svojo vestjo, za svojim demonom. Tako se lovim sem in tja in se sam sebi v svoji neskladnosti najbolj komična figura zdim. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 2. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Zagotovo je bilo v času, ko sta se mladeniča na Dunaju morda kar vsak dan srečevala v seminarju, skupaj hodila jest v WÖK, iskala antične klasike po knjigarnah in antikvariatih, priložnosti za pogovore dovolj, toda to so bili predvsem strokovni pogovori in malo je verjetno, da bi se lotevala kakšnih zelo osebnih zadev. Remic ga je vpeljal tudi v gorenjsko družbo, ki se je zbirala pri Gašperšičevih iz Krope. Marija Gašperšič je pogostim gostom vsaj malo polepšala dunajske dneve, jim napekla palačink ali jim postregla vsaj s prežganko ali kako drugo kroparsko dobroto, da so jim pogovori tekli bolj sproščeno in zavzeto. Hribovšek pa gotovo ni pogosto spremljal Remica v kino, kajti Ivan je raje zavil v opero, čeprav sam.

Nobenih podatkov ni o tem, da bi si Hribovšek med dunajskim študijem pomagal z inštrukcijami, kar je redno prakticiral Remic. V prvem semestru to itak ni prišlo v poštev, ker se je šele privajal na novo okolje, pa tudi pomoč od doma je bila zadovoljiva.

Prvi semester, ki ga je Hribovšek začel spomladi 1943 z enomesečno zamudo, se je hitro iztekel in mu je bil tudi uradno priznan: Zulassung zum Studium an der phil. Fakultät genehmigt. Rektorat der Universität Wien, 8. Juni 1943. Studienbuch des ordentlichen Höhrers Hribouschek Johann. Univesität zu Wien. Indeks v Hribovškovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Zato je v času med 15. in 17. julijem opravil troje izpitov iz proseminarskih vaj, dva pri dr. K. Glaserju in enega pri dr. J. Mewaldtu, vse tri z najvišjo oceno. Ti trije izpiti, ki jih je bilo mogoče dokumentirati, so po vsej verjetnosti vse, kar je Hribovšek sploh mogel uradno iztržiti od dunajske univerze, kajti potlej se ni mogel več redno vpisati, ampak zgolj pogojno, kar je pomenilo, da mu nadaljnji semestri niso bili priznani in ni mogel delati izpitov. In to se je vleklo poldrugo leto, vse v jesen 1944.

Med dunajskim študijem je skušal ohraniti pismene stike z nekdanjimi sošolci, ki so se raztepli na različne konce. Tako si je redno dopisoval s Francetom Krajnikom, sošolcem iz Zavodov, ki je bil že od aprila v nemški vojski, in sicer v francoskem mestu Auxerre, žal je pozneje padel na fronti. Z graške univerze se mu je oglasil Jože Rajgelj in mu pojasnjeval neprijazne razmere na tamkajšnji visoki šoli. Preden je julija odšel domov na počitnice, ga je obiskala sošolka Stana Puhar, ki takrat še ni mogla študirati, ker je morala opraviti obvezno delovno službo v kranjski tovarni letalskih delov, tako da se je šele pozneje vpisala na dunajsko univerzo.

Glede obvezne študentovske delovne obveznosti, ki so jo študentje morali opravljati med poletnimi počitnicami, je imel Hribovšek precej sreče. Medtem ko je moral Remic ostati na Dunaju, kjer so ga najprej dodelili kot kondukterja cestni železnici, pozneje pa univerzitetni knjižnici, je Hribovšek delovno obveznost opravljal kar doma na kmetih, ker so bili na domu brez očeta in ker je bil brat France že vpoklican v nemško vojsko.

Tako se je poleti 1943 spet oprijel kmečkega dela, predvsem košnje doma in pri sosedih, vendar je bilo očitno, da se je ves čas ukvarjal tudi z literarnim snovanjem. Najbolj preseneča podatek, da je v začetku avgusta končal daljši spis z naslovom O tragiki smeha.

Izbor teme pri Hribovšku ni mogel biti pričakovan. Spričo njegove resnosti bi bilo komaj mogoče misliti, da bi se kdaj lotil tega pojava, čeravno s tragično konotacijo. Če želimo razumeti, kako da se je prav studiozno oprijel analize o tragiki smeha, moramo pregledati okoliščine, ki so ga pripeljale do tega koraka.

Mladi slovenski izobraženci, zlasti je to veljalo za gojence Škofovih zavodov, so se v nemški okupacijski coni znašli v povsem novih razmerah, na katere niso bili pripravljeni. Čakale so jih najrazličnejše banalne zadeve, predvsem pa so živeli pod nenehnim pritiskom raznarodovalnih okupacijskih sil in to jih je, narodno zavedne, globoko prizadevalo. Seveda niso mirovali, ampak so se včlanjevali v različne odporniške dejavnosti, vendar so jim bile, katoličanom še posebej, možnosti sodelovanja v nekem smislu omejene ali vsaj omejevane. Zato so morali v osebnem življenju iskati kakšne druge odvode, ki bi jih psihično razbremenjevali. Veliko je pomenilo že to, da so, kot Remic, Hribovšek, Bogo Smolej, Branko Štangl, Anton Čop in Jože Šmit, mogli nadaljevati univerzitetni študij, čeprav je potekal v nenormalnih razmerah. Tudi študentovsko življenje na Dunaju je bilo omejeno na zasebne skupine, ki so se sestajale po zasebnih stanovanjih, redkeje v javnih lokalih, kjer s sten ni strašil samo znameniti plakatni Kohlenklau hört mit!, ampak tudi sistem tajne policije.

Remic, ki je imel izmed Gorenjcev poleg Antona Čopa najdaljši študentski staž in ki je bil Hribovšku najbližji, je svoje notranje počutje skušal uravnavati z zanimanjem za humor, komiko in satiro. V zadostnih količinah je to našel kar v antični literaturi, ne le pri komediografih, kakršna sta bila Aristofan in Plavt, ampak tudi v dunajski neposrednosti, kajti življenje okrog njega mu je ponujalo neizmerno gradivo, kot je sporočal Hribovšku:

Danes je čas za comédie humaine, samo Aristofanes bi moral vstati iz groba, da bi mogel vso to ogromno snov človeške neumnosti vredno oblikovati! Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 2. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Opazovanje dunajskega življenja in izkušnje s slovensko študentarijo so Remica pripeljali na misel, da bi napisal komedijo, v kateri bi nastopali ljudje iz njegove najbližje okolice. Hribovšku je prepričljivo sporočil, da bi rad ustvaril komedijo, v kateri bi imele glavno vlogo naše klavrne študentovske postave na Dunaju. V humorno smer je navajal Hribovška že med šolanjem v Beljaku. To potrjuje Remičev zapis 15. 2. 1943, v katerem razkriva zanimivo ozadje:

Oglasi se mi samo Hribovšek z dobrimi verzi in epigramom. Janez Remic, Dnevnik, 15. 2. 1943. Rokopis izgubljen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Žal ni mogoče ugotoviti, za kateri epigram bi šlo, za izvirnega ali kak prevod, kajti Hribovšek je bil takrat že ves v prevajanju antičnih avtorjev. Ko je končal Sofoklejevo Antigono, se je lotil komediografa Plavta. Prevod je bil tako dober, da mu ga je Remic pohvalil, predvsem pa ga je spodbujal k satiri:

Najbolj pa mi je všeč to, da si odkril satirično žilico v sebi. To je tako zdravo, če more človek svoj žolč izliti nad svetom in seboj, namesto da se neprestano kisa v klavrnih jeremijadah. Posebno danes, ko velja: Difficile est satiram non scribere! Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 2. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovškova razprava O tragiki smeha je sorazmerno poljudna sociološka analiza z mnogimi psihološkimi vrinki in drugimi oddaljitvami, v bistvu pa govori o alienaciji modernega človeka, ki živi neavtentično, odtujeno življenje, ali, kakor je uvodoma razmišljal pisec:

Ne približevanje svoji podobi, ne tipanje v središče, ampak beg iz sebe je pravi izraz za duhovno razpoloženje današnjika. Življenje nam teče samo po obodu. Dogodki in dejanja, čeprav še tako pomembna, ne izvirajo iz človekove zbranosti, torej iz ustvarjalne inspiracije, ampak iz gona po silnem in veličastnem, ki mu je podlaga obupanost nad lastno ustvarjalno močjo. Seganje za zvezdami pristoji samo orjaškim naravam. Vsak drugi je glumec. Nemoč, ki je današnjemu človeku lastna, je vzrok, da se ne vrača vase, kakor so se vsi veliki ustvarjalci, ampak teži po razbitju vseh utesnin, da bi sproščen sinil soncu naproti. Koliko stoletij bo še prešlo, da bomo spet prišli do svoje umetnosti? Kar današnji človek dela, je akt obupa. Da je to pot, ki ji vrnitve ni, tega ljudje ne vedo in v tem je tudi vsa tragika današnjika. 1111111111 Ivan Hribovšek, O tragiki smeha. Rokopis. Radovljica, 2. 8. 1943. ZD, 257−265.

Hribovšek se je v razmišljanju skušal prebiti do izvirov smeha, za katerega je bil prepričan, da je del človekovih čustev, kajti naša čustva hrepenijo po utelešenju. Zdelo se mu je pomembno ugotoviti, v kolikšni meri je smeh potrdilo človekove osebne samosvojosti in koliko je negacija osebnosti. Hkrati je ugotavljal, da pravega, tako imenovanega božanskega smeha pri človeku ni veliko, bil bi pa izraz polnosti njegovega notranjega doživljanja. Naš smeh je smeh konvencionalnosti, togosti, prenarejanja in samozadovoljstva, ima pa smeh tudi zelo konkretne posledice v človekovi vsakdanjosti, zlasti kot duševno olajšanje, izpraznitev napetosti.

Sicer pa je svoj zapis sklenil tako:

Ko govorimo o izpraznitvi in olajšanju, ne smemo preiti radosti, ki jo človek ob takem rojstvu občuti. Saj je še z žalostjo tako. S solzami izjoka človek tudi občutje. Napetost preneha in človek občuti olajšanje in srečo. Ko se dodobra nasmeješ, si zdrav. Ne morem si misliti lepšega razvedrila, kot če bi se mogel, recimo, vsaj enkrat v mescu celo popoldne smejati. Bil bi naravnost fizično srečen, vse telo bi oživelo. S smehom dvigne človek iz sebe, kar je v njem, s smehom stopi preko sebe in pozabi, da je človek. V tem je mnogo slasti, pa tudi mnogo tragike. Kajti s smehom tako rekoč zgubimo sami sebe, zaidemo v svet, ki ni naš. Vsako vračanje je težko. Ko že mislimo, da smo bogovi, smo pahnjeni v temo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Po večini se tega niti ne zavedamo in prav je tako. Ko bi se zavedali, kako zelo smo sužnji trenutka, ko bi slutili, kako sami sebe izdajamo, bi morali obupati nad življenjem. Smeh je zlata koprena, ki skoznjo gledamo svet. Veliko čudo je smeh, čeprav je žalostna stvar. Žalostno je v resnici to, da smo ljudje tako brž prazni. Pa kljub temu natakamo iz sodov, v katerih že dober čas nobenega vina ni.

Tako se nam godi: o tragiki smeha sem mislil govoriti, pa pišem skorajda apologijo smeha. Bo tudi prav tako. Kdor vse domisli, bo moral Katulu dati prav. Dečko piše, smejmo se, kar nam usta dado. Je tragično, pa ravno zato. RIDETE, QUIDQUID EST DOMI CACHINNORUM. Prav tam.

O nastanku razprave je v opombi zapisal:

Idejo so mi dala prva opazovanja na Dunaju sredi maja 1943, ko sem tudi napisal uvod. Ostalo sem napisal doma 1. avgusta 1943 in je očitno, da je domači zrak od sile zdrav. Prav tam.

Življenje v vojni Radovljici je teklo naprej, prav tako se je delovanje protiokupatorskega gibanja širilo in poglabljalo. Tudi Hribovšek je med počitnicami sodeloval po svojih aktivističnih zvezah. Ohranjal je pismene stike z Remicem, s Stano Puhar, ki ji je poslal prepis razprave O tragiki smeha, in z Marijo Kočevar. Še vedno si je dopisoval z nekdanjim radovljiškim kaplanom Jožetom Kunstljem, ki je župnikoval na Dolenjskem, a njegovo pismo z dne 2. avgusta 1943 potrjuje, da mu je Hribovšek pred tem že pisal in da predmet njunih pismenih izmenjav niso bila samo običajna mladostniška vprašanja, ki so ta čas pestila dunajskega študenta, ampak sta se lotevala tudi aktualnih političnih problemov. Hribovšek mu je vsekakor moral pisati o svojih dilemah v zvezi s protiokupatorskim gibanjem, a tako, da ga je Kunstelj, ki je od blizu spremljal državljansko vojno po Dolenjski, hudo zavrnil:

Razmer pri nas najbrž ne presojaš pravilno in pravično. Tisti, ki o njih sodiš, da se trudijo za novo Evropo, samo branijo svoje najbolj preprosto golo življenje. Rad bi Ti o tem pisal podrobneje, pa ni pripravno per chartam et atramentum. Nikdar pa Ti tudi živa beseda ne bo mogla nadomestiti tega, kar je nam dala v preteklem letu strašna skušnja. Kdor prej tega ni verjel, verjame po žalostni skušnji, da izven trdne povezanosti s Cerkvijo ni življenja, ker ni reda. Kako strašno razočarani in zlomljeni so nekateri ljudje, ki so z vsem idealizmom stavili svoje moči najstrašnejši zmoti, v idealnem prepričanju, da služijo narodu. Služili pa so najničvrednejšim morilcem in uničevalcem naroda. Več Ti ne morem pisati, to pa Ti pišem z najglobljim prepričanjem; saj Ti bo pač znano, da si svojega mišljenja ne dajem predpisovati prav rad preko tistih mej, ki so upravičeno postavljene. Jože Kunstelj, pismo Ivanu Hribovšku, Škovc, Velika Loka, Trebnje, 2. 8. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Za Hribovška, ki je še ves stal za narodnim odporom in za Kocbekovimi krščanskimi socialisti v OF, so Kunstljeva sporočila morala delovati vznemirljivo, saj je prvič slišal nekaj neprizanesljivih besed o partizanskem početju na Dolenjskem, kjer so se krvave zgodbe vrstile iz dneva v dan. Na Gorenjskem o kakšnem vojaškem spopadu med partijskimi revolucionarji in protirevolucijo še ni bilo kakšnih vidnejših znakov, ker so bile partizanske akcije nenehno povezane z okupatorskim nasiljem, posamezne likvidacije vodilnih katoliških ljudi pa niso mogle vzbujati kakšnega organiziranega odpora, zagotovo pa so bila tu že načelna nasprotovanja, zlasti med kmečkim prebivalstvom.

Toda dogodki, ki so sledili mesec pozneje, so tudi Hribovšku mogli v mnogo večji meri razgrniti dejansko stanje na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so se že vse leto pojavljale protikomunistične postojanke v obliki vaških straž in ki so skušale zaščititi izpostavljenega kmečkega človeka pred nasiljem proklamiranih osvoboditeljev izpod okupatorja. Ko je 8. septembra 1943 Italija kapitulirala in se je italijansko vojaštvo umaknilo, so se partizanske enote močno oborožile z zaplenjenim orožjem in začele z načrtnim uničevanjem protikomunističnih enot tako četnikov kot vaških stražarjev po Dolenjskem in Notranjskem. Zvrstili so se Grčarice, Turjak in Pudob.

Vesti o tem so se razširile tudi na Gorenjsko in partizansko uničevanje slovenskih protikomunističnih enot je vneslo med skupino radovljiških krščanskih socialistov hudo vznemirjenje. Skušali so priti do temeljitejših informacij o dogajanju v Ljubljanski pokrajini. Navezali so stik z Jožetom Kunstljem, ki je bil takrat župni upravitelj v Šentjoštu nad Vrhniko in je ilegalno hodil maševat na nemško stran, kjer ni bilo nobenih duhovnikov. Skupina mladih Radovljičanov, v kateri je bila tudi Anica Resman, vodila pa sta jo Kunstljev brat Peter in njegova sestra Julka, se je odpravila na pogovor z njim. Srečali so se v kraju Planina, kamor je ilegalno prišel iz Šentjošta Kunstelj. Resmanova se je poti spominjala takole:

Prekolesarili smo vso Poljansko dolino do Lučin in v gostilni pri Buhu so nam prijazno dovolili, da smo pri njih pustili kolesa. Kaplanovega brata in sestro so dobro poznali. Od tod smo krenili peš po strmini do vasice Planina nad Šentjoštom s cerkvico na hribu in z obzidjem iz turških časov. Na Planino je vsako nedeljo prišel ilegalno iz Šentjošta gospod Kunstelj. Komaj smo se veselo pozdravili, je odšel maševat zbrani množici v cerkvi. Spovedoval je pred mašo in še po maši do štirih popoldne. Mi bi se morali zaradi policijske ure že pripravljati na odhod, pa se z našim nekdanjim duhovnim vodjem nismo mogli še nič pogovoriti o stvareh, ki so nas težile in zaradi katerih smo prišli do njega. Gospod Kunstelj nas je pregovoril, da smo ostali čez noč, da naša dolga pot ne bi bila zaman. Pot v Poljansko dolino. Po pripovedovanju Anice Resman Zaletel zapisala Vanja Kržan. Zaveza, marec 2005, 49–51.

Po naključju se je tisto noč skozi Planino pomikala Prešernova brigada, ki je sodelovala pri napadu na Turjak. Med partizani so bili tudi nekateri znanci iz okolice Radovljice in v pogovoru z njimi so zvedeli za mnoge podrobnosti, zjutraj pa jim je svoje stališče posredoval tudi Kunstelj, ki je bil takrat župni upravitelj v Šentjoštu. Prepolni strašnih novic so se naslednji dan pretreseni vračali domov. Spoznanja o Turjaku in vse drugo je pomenilo velik prelom za vse:

Mesec po teh dogodkih, na nedeljo Kristusa Kralja, smo se radovljiška mladina zadnjikrat zbrali na sestanku Katoliške akcije pri Muhovcu (Gregorc, o. p.) v Predtrgu. Ni bilo kaj pojasnjevati. Povedali smo jim o doživetjih na Planini, o strahotah, o katerih so govorili šentjoški domobranci, o resnici Turjaka, o pobojih v Velikih Laščah, Grčaricah, v Kočevju in po dolenjskih vaseh. Časopis Slovenski dom je pisal čisto resnico, vseh grozot pa ne bo mogel nikoli popisati. Naj vsak presodi sam, kaj je komunizem. To je tudi odgovor našega nekdanjega duhovnega vodje in kaplana. Njegovo spoznanje, ki nam ga je povedal tisto jutro na Planini, pa je bilo: Kdor se ne strinja s poboji in krajo, je od partizanov ušel, največkrat pa so se takih sami znebili.

Po tem sestanku smo se dokončno razšli. 1111111111 Prav tam.

Hribovšek je bil o vsem obveščen, vendar do kakšne neposredne reakcije glede njegovega odnosa do odporniškega gibanja pri njem še ni prišlo. Stvari so se začele počasi spreminjati šele pozneje, ko je iz Ljubljane dobil različno propagandno literaturo in je med pobitimi žrtvami našel imena svojih nekdanjih sošolcev in znancev. Novice, katerih dejanske razsežnosti si Hribovšek ni mogel v celoti predstavljati, so bržkone obremenile njegov odnos do osvobodilnega gibanja, nikakor pa ga niso omajale.

Sicer pa se je vojno razpoloženje stopnjevalo in postopoma se je zapletal tudi njegov položaj. Vpoklic v nemško vojsko mu neposredno še ni grozil, pač pa se je kmalu po italijanski kapitulaciji začela na Gorenjskem pospešena mobilizacija v partizane. Hotel se je umakniti na Dunaj, zato je iskal potrebna dovoljenja deželnih oblasti v Celovcu, da bi se mogel vpisati v zimski semester 1943/1944. Vendar so bila njegova pota zaman: jeseni se ni mogel več redno vpisati na univerzo. O neuspešnosti svojih korakov je obvestil Remica. Ta mu je 24. oktobra odgovoril z Bleda:

Hvala Ti za Tvoje natančno poročilo iz Celovca. Nekaj dni potlej sem dobil tudi uradno pisanje, ki ni povedalo več kakor Ti. Klavrno je, obupati pa še ni treba, posebno Tebi ne. Ravno zdaj sem slišal, da je nekaj Kranjcev, med njimi tudi Smolej (XVIII, Sternwarterstr. 43), dobilo dovoljenje iz Gradca in da se že kar vpisujejo.

Iskal sem Te prejšnji teden doma, pa Te seveda nisem dobil. Nisem si mislil, da je Tvoja ljubezen do Dunaja tako silna, čeprav jo na zunaj na noben način nočeš priznati. Tudi jaz ne morem več premagovati hrepenenja po dragem mestu in bom že 30. ali 31. oktobra gori, če Bog da. Na svidenje (saj še kaj hodiš v seminar – tam se bova najhitreje dobila)! Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bled, 24. 10. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Čeprav Hribovšek ni dobil dovoljenja za vpis, se je vseeno pred 20. oktobrom odpeljal na Dunaj. Ravnal je tako kot mnogi drugi. Na Dunaju se je posvečal študiju po lastnem nagibu, ker je imel na voljo bogato knjižnico, najbrž pa je smel obiskovati predavanja, četudi je bil vpisan samo pogojno. Za vse študente je bil Dunaj kolikor toliko varno pribežališče pred nevarnostmi, ki so jim grozile na Gorenjskem. V velikem mestu so se slovenski študentje zlahka porazgubili med brezimno množico, res pa je bilo, da so se tudi razmere na Dunaju iz dneva v dan slabšale.

Ker so bile možnosti, da bi se mogel še kdaj resno vpisati na univerzo, vsak semester manjše, bivanje na Dunaju ni moglo biti prijetno. Vse je bilo bolj podobno reševanju iz zagat. Živel je več kot skromno in preganjala ga je misel, da študij zanj postaja vedno težje breme brez perspektive. Zlasti težko je shajal z denarjem, saj se je komaj prebijal iz meseca v mesec. Skušal je najti kakšno delno zaposlitev in mislil na inštrukcije, kakor je večkrat poročal domačim:

Hodim v šolo in se učim strojepisja; v službo me niso marali, saj sem menda že pisal. Ne vem, kaj naj počnem, denarja mi kar manjka, to je dobro, da zdaj stalno pri teti jem, zjutraj in zvečer, za čez dan mi pa da malico seboj. […]

Hvala za tisti list z občine, vidim, da je moral Vesel narediti, da je bilo prav. Saj nič ne znajo smrklje. Danes sem bil klican na univerzo, da moram trikrat vršiti poldnevno službo. Kaj vem, kaj bi bilo treba prenašati, prinesti bi moral nahrbtnik s seboj. Pa sem se zmazal, ker še nisem vpisan. Hribovškovo pismo domačim, Dunaj, 22. 11. 1943. ZD, 335.

Saj varčujem, kar morem, zdaj ne kupujem razen tramvaja nobenih reči; seveda rabim zdaj pisma, zdaj znamke, zdaj zvezke in take reči in počasi se nabere. […]

Jaz hodim dopoldne v šolo k predavanjem in v seminar študirat. Mogoče bom dobil dovoljenje. Delal sem prošnjo v Celovec, koj ko sem prišel na Dunaj. Včeraj pa so iz Celovca telefonično vprašali, kako je z menoj, kako se učim, obnašam in če je kaj slabega o meni znano. Univerza pa je vprašala knjižničarko našega seminarja in ta punčka je seveda same lepe reči pravila o meni. Danes mi je sama prišla pravit, kako je bilo. Upanje imam, da ne bo vse zastonj. Hribovškovo pismo domačim, Dunaj, 26. 11. 1943. ZD, 339.

Pisal sem o sebi, zakaj službe nisem dobil. Ker nimam strojepisnih vednosti, za drugo delo pa bi moral obljubiti več kot za en mesec, da me vpeljejo. Potem pa tudi ne morem celo popoldne delati.

Obljubljene so mi inštrukcije, upam, da bom kmalu mogel začeti. Sicer pa je to slab posel, pa vendar.

Semester traja do konca februarja; toda nisem še vpisan in ne vem, če sploh bom, ker še ni nič prišlo. To je najbolj nerodno, ko ne vem, ali naj se za šolo pripravljam ali za službo. Delam oboje, študiram, kar se da in strojepisja se učim. Z Janezom sva velikokrat skupaj in si pripovedujeva novice. On dela par ur pri neki hrvatski agenciji in zve novic od spodaj. Pa tudi učiva se skupaj, vsaj deloma. Hribovškovo pismo domačim, Dunaj, 2. 12. 1943. ZD, 344.

V veliko pomoč mu je bil odločnejši Remic, ki pa se je glede študija znašel v pat poziciji. Priznanih je imel 6 semestrov, opravil vrsto izpitov, vse z najvišjo oceno, Meldungsbuch des ordentlichen Hörers Remic Johann. Inskribiert an der philosophischen Fakultät der Universität zu Wien. Remičeva literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. oddal vse predpisane seminarske naloge, zlasti obsežna je bila o Platonu, toda ker mu je manjkal en semester, ni mogel pripraviti disertacije, kot je nameraval. Zaposlil se je pri UTA Press Service. Uta Press Service. Verlag Wien I/I, Rekationen: Berlin, Bukarest, Budapest, Sofia, Wien. Remičeva literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Tam je dobival veliko informacij o dogajanju po jugoslovanskih pokrajinah, tudi o partizanskem gibanju, in o tem poročal Hribovšku.

Remic je bil v tem času za Hribovška nepogrešljiv tudi v študijskem pogledu, saj mu je posredoval svoje predelano gradivo in bogate izkušnje iz filologije, s čimer je ogromno pridobil izven rednih predavanj. Sistematično sta se skupaj posvečala prevajanju antičnih avtorjev, denimo Ajshila, kakor dokumentarno priča Remičev dnevnik:

2. 12. 1943: V seminarju se včasih vidim z Ivanom; to je edina moja družba, ki sem je vesel. Zdaj sva se dogovorila, da bova začela skupaj brati Ajshila.

6. 12. 1943: Z Ivanom trdo bereva Ajshila in sva vesela dela.

10. 12. 1943: Z Ivanom bereva Ajshila, dokler nisva oba trudna. Kako daleč sem že od pravega filologa! Janez Remic, Dnevnik 1942–1944. Rokopis uničen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Lotila sta se tragedije Agamemnon iz trilogije Oresteja. Delo se jima je zavleklo še v leto 1944, saj je Remic pred novim letom pisal Hribovšku v Radovljico:

Ali si že pregledal Agamemnona? Jaz sem ga odložil na prve dni novega leta, ker bi rad prej zastarele reči dokončal. Le kmalu pridi na Dunaj, da bova spet skupaj konjekture preganjala in čistega, lepega teksta iskala! 1111111111 Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 30. 12. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Hribovšek je za božične in novoletne praznike obiskal domače v Radovljici, medtem ko je bil Remic službeno vezan na tiskovno agencijo. Hribovšek je na osnovi neposrednih pričevanj domačih in znancev brž ugotovil, da so se razmere na Gorenjskem hudo poslabšale, kar zadeva varnost, zlasti pa so se stopnjevali pritiski domačih terencev, zato se je hitro pobral nazaj na Dunaj. Medtem je prišlo do novih spoznanj glede protikomunističnih odpornikov, o čemer ga je informiral Remic, ki si je ves čas dopisoval z nekdanjima sošolcema Francem Riglerjem – Rigler je pozneje postal vodja domobranskega inštruktorskega centra na Brdu nad Kranjem – in Dušanom Okornom, tedaj že salezijskim gojencem in bogoslovcem, ki sta ga sproti obveščala o krvavih dogajanjih v Ljubljanski pokrajini. Tudi v dunajski druščini je mogel slišati marsikaj, kar je bilo povezano dogajanjem v Ljubljani, saj si je 27. novembra 1943 notiral v dnevnik:

Čez dan mi razkladajo upravičenost in poštenost belih v Ljubljani. Janez Remic, Dnevnik 1942–1944. Rokopis uničen, kopija v Rokopisnem oddelku NUK, Ljubljana.

Hribovšek se je po novem letu 1944 vrnil na Dunaj z novim bremenom, z zaostrenim odnosom do Resmanove. Z njo se je med počitnicami gotovo srečeval, a pričakovanega napredka ni dočakal. To je mogoče razbrati iz tega, da se ji je z Dunaja namesto običajnega dolgega pisma oglasil samo s kratko dopisnico in nekam brezosebno:

Hvaležen sem Ti za lepo karto in iskrene pozdrave, ki bi jih rad vsaj s tako čedno razglednico vrnil, ko bi jo imel pri rokah. Upam, da se imaš dobro, če ne, Ti moram tega samo želeti. Pozdravlja Te Ivan. Hribovškova dopisnica Anici Resman, Dunaj, 18. 1. 1944. ZD, 293.

Taka očitna zadržanost je bila razumljiva. Njuni odnosi so se v zadnjih mesecih, če gledamo z njegove strani, nevarno nagnili navzdol. Hribovšek se je že ovedel dejanskega stanja, ker ga je Resmanova nedvoumno držala na razumni razdalji možnega prijateljstva, toda spoznanje ni moglo obvladovati njegove skrajno napete čustvenosti, ki je še naprej ostajala brez kontrole. Na njegovo razrahljano razpoloženje so vplivali tudi drugi dejavniki in celotno zadevo še poslabševali. V bistvu se je začel sesipati njegov notranji svet, ki je doslej trdno stal na izrazito idealističnih načelih, na tistih, ki jih je oblikoval že v Škofovih zavodih in po katerih se je namenil živeti. Toda nekdanji časi so bili že davno in nepreklicno mimo, vojni čas, ki je neprizanesljivo nažiral človeka, je tudi njemu vedno pogosteje zastavljal vprašanja o dejanskosti. Hribovšek je namreč spričo doslednih katoliških etičnih načel ostajal v dunajski družbi vedno bolj osamljen, pravzaprav že kar blokiran, zato skoraj ni bilo možnosti, da bi sprejel realnost nasprotnega brega.

Vse pogostejša in tudi mučna nazorska trenja, ki so ga pretresala od jeseni 1943, je najbolj neposredno izpovedal Resmanovi v dolgih pismih:

Imam slabo oziroma nespodobno navado, da tudi v pismih govorim le o samem sebi. Gotovo je tako pisanje najbolj vabljivo in najbolj pristno (in ga pri marsikom težko pogrešam), vendar ima videz sebičnega. Toda, da se takoj narepenčim, ali ni življenje za vsakega poedinca nekaj enkratno novega in edino v njem in z njim zanimivega; hočem reči, ali ni vsak sam zase navezan, sebi prepuščen in zaupan, nikakor ne toliko družbi dolžan, najmanj pa da bi smel od drugih česa iskati. Že vidim, da zmiguješ nad tem nejasnim modrijanstvom, saj jaz tudi. Vprašanju bova bliže, če rečem, da dvomim nad smislom in upravičenostjo takozv. krščanskega altruizma, ljubezni do bližnjega. Sicer pa nisem sposoben, da bi nocoj tipal za mislimi, ki so nazadnje brez pomena. Saj vem, kaj boš rekla, zato Te prosim, da na to ne odgovarjaj.

Bila bi sicer že popolnoma razočarana nad menoj, kot si trdila, pa bolj nisi mogla biti od mene samega. Tako je: kadar se začne podirati, je vse v nevarnosti. Moj življenjski nazor ni bil življenjski, bil je priučen in prifantaziran. Nisem si ga gradil iz izkušenj in opazovanj, ampak iz zgodb in afektov. Stavba se je začela podirati, četudi bi utegnila v drugih prilikah še dolgo stati. Ali je nečastno od mene, če vedoma podiram še drugo, kar je zraslo na tako negotovih tleh? Morda se je bati, da ostanem v razvalinah. Prijetno pa bo vsaj to, da si ne bom imel česa očitati. Ponosen bom, če bom mogel pred smrtjo vzklikniti: Prijatelji, imel sem kaj podirati!

Saj Te bo komaj zanimalo to pogrebstvo, samo to naj še povem, da mi je iz te zavesti na primer zadnje kaplanovo pismo neprijetno, zlasti še, ker sem ga sam izzval. Neprijetna mi je ta osebna zavzetost, skoraj brezosebna podarjenost (bolje: darovanje) nekemu sočloveku ali celemu občestvu. Kadar čutim veliko spoštovanje do teh ljudi (in hvaležnost celo), bi jim vsaj za svojo osebo svetoval, naj si prihranijo trud. Človek človeka ne more odrešiti. Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 16. 11. 1943. ZD, 284−285.

Hribovšek si je le domišljal, da se je podrl njegov notranji svet, kar namreč še zdaleč ni bilo res. Podrl se je zunanji svet, on pa je v bistvu ostal isti. Zato so tudi napetosti in nasprotja med njima obstajala še naprej, njun medsebojni odnos pa je vidno nazadoval:

Če moreš, mi oprosti zadnje pisanje; koj sem vedel, da je neumnost, in žal mi je bilo, da sem oddal. V tej obliki seveda nisi mogla razumeti, kaj sem mislil, in me po pravici po pridigarsko obdeluješ. Vedno mi je žal, da tako malo o sebi pišeš; izogibaš se vsega, kar bi utegnilo biti osebno, prizadevaš si celo v pismu, da pozabljaš nase in se vživljaš v tuji položaj. Zelo lepo je to, toda pismo je vendar zato tu, da govorimo po njem, česar smo polni, da v njem odtisnemo svoj obraz. Ali bi zmogla napisati pismo, v katerem bi govorila samo o sebi? Težko si predstavljam in vendar bi si ničesar bolj ne želel. Nehvaležno delo je deliti dobre nauke, saj to sama dobro veš; posebno meni, ki se me takrat prav gotovo ne primejo, kadar so mi namenoma napisani. Mogoče Ti je tudi znano, da človek sploh sorazmerno zelo malo živi z razumom. Mi res ne oblikujemo sami sebe, kakor bi tudi radi; odvisni smo od vseh mogočih razložljivih in nejasnih doživljanj, naša uboga pamet je samo gledalec v tem prečudnem cirkusu. Mi nismo po načrtu zgrajeni, naj so nas obdelovali s še tako doslednimi vzgojnimi metodami. Zato so nauki, kakršni koli že, dostopni sicer razumu, z voljo jih moremo celo obuditi v življenje, toda naše doživljanje ostane kljub temu neodvisno in nejasno. Res je, s silo se dajo afekti utesniti, čuti nam morejo otopeti in doživljanje more izgubiti svojo oblikovalno silo. Toda kdo bi si upal postopati in ruvati iz sebe, česar niti ne pozna? Jaz vsaj ne. In tako bo najbrž ostalo, da bom vedno isti, v bistvu vedno isti, kar se bo spreminjalo, bodo življenjske izkušnje, to se pravi, če smem to zapisati, na starost bomo prišli do modrosti, da ne bomo upali resnice povedati. Zdaj smo pa še otročji in imamo zaupanje vanjo.

Ali se spoznaš? Komajda. Pomilovala me boš spet, si predstavljam, ampak tega mi ne pravi. Imam namreč to nemarno navado zadnje čase, da živim s trenutkom. Kakor da ni večnih in nespremenljivih postav, ki bi človek moral v trepetu misliti nanje; kakor da smo zato na svetu, da grabimo za sekundami in doživljamo njih opojnost. Nič se ne smej, prav nič ne fantaziram. Ne moreš si misliti, kako svojevrstno razpoloženje prinaša zavest, da sem si spet podaljšal življenje, zdaj za en dan, zdaj za minuto, zdaj za sekundo. Morebiti se Ti bo vse skupaj smešno zdelo, pa ravno v tem vidim, kako sem v trdni zavezi z življenjem, in to me veseli. Da se je podrla moja dolgo zidana stavba, me ne more motiti, celo radosti me, kajti samo pri filistrih se nič ne podre. Upam, da tudi Ti tega ne jemlješ tako tragično, kakor se v Tvojem pismu bere. Važno je vendar to, da človek ne okosteni, marveč da ostane živ, prožen, ustvarjalen. – Ne razumi me, prosim, napak; tudi o egoizmu Ti nisem slavospevov pisal, kakor hočeš razumeti. Morda je res bolj moška zavest to, da je treba izoblikovati svojo podobo in izbojevati svojo usodo in da je to človekova naloga. Ta osebna gotovost in vnema, če je etično neoporečna, pa še ni sebičnost. Vem, tudi jaz sem bil še pred nedavnim daleč od te zavesti in blizu Tvoji čisti, brezosebni nalogi (poslanstvo bi ji rad rekel), pa se mi zdi, da je moralo tako priti. Tako sem postal fant in tako je minila mladost. Ali nisem srečen, ki morem tako dobro datirati svoj razvoj? Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 27. 11. 1943. ZD, 287−288.

Njegovo pismo vzbuja vtis, da sta govorila drug mimo drugega, da pa je Hribovšek vsekakor hotel ohraniti zvezo in da ji je zato redno pošiljal pisma, na katera mu ni mogla odgovarjati po njegovih željah, kakor je razbrati iz naslednjega pisma:

Zelo sem Ti hvaležen za pismo. Saj ne veš, kako sem ga bil vesel. Mnogo ljubše bi mi bilo, kot če bi se morda trudila, da bi se po moje izražala (kot praviš). Ne vem, ali sem res toliko rafiniran, da si pomišljaš, kako se bom pri branju držal, mislim, da ne. Saj boš morda priznala, da mi je iskrenost vedno nad vsako umetničenje. Tako je tudi moje pisanje Tebi zelo preprosto, bolj podobno kakšnemu vsakdanjemu pogovoru kakor pismu. Upam, da Ti ne bo nadležno.

Moje življenje na Dunaju ni tako enolično, kot je videti. Prihajajo novice, zvemo kaj od doma, potem pa si pripovedujemo, kar nas je domačih, in se čudimo, da je potrebno izdajati edikte proti dunajskim kavarniškim politikom (kakor imenujejo pobeglo inteligenco), pa se skušamo spet smejati, kar tako, ker boljšega izhoda ne vemo, in sanjamo še vedno o lepoti, sreči in bomo najbrž vedno nepoboljšljivi iskalci. Naj govorim osebneje? Zelo ljubim osebno pisanje, ki je seveda možno samo med ljudmi, ki si znajo zaupati. Kaj je lepši namen pisma, ko dati samega sebe sodopisniku? In potem je tako sladko, če se človek more izpisati; vedno večjo potrebo čutim govoriti s svojim človekom, in če ne morem drugače, pišem kar vsak dan domov, same nevažne in otročje stvari, samo da smem govoriti. Čez dan študiram svoje ljubljence, o, to so čudovite stvari, lahko mi verjameš! Sicer mi ne dajo, da bi se vpisal, toda mojega veselja in moje volje ne bodo ubili. Res hvaležen moram biti Bogu, da mi daje odkrivati vedno novo lepoto.

Se bojiš, da ob njej izgubim Njega samega, da se celo odtujim krščanstvu? Za prvo naj Te ne bo strah. Moral bi res popolnoma prelomiti s svojo preteklostjo, da bi bil sposoben ateizma. Včasih se mi zdi (ali se mi je zdelo), da je prelom s preteklostjo res nujen, pa spet dvomim, ali je sploh mogoč. Mislim, da ne. Lahko se dalj ali manj varamo, lahko se otepamo s kakršnimikoli slepili, lahko otopimo; kdo naj prevpije srce? Dolgo mora že biti, kar sem o tem pisal; še zdaj vem, kaj sem zapisal in moral bi samo ponavljati. Da pa se moram za svojo vero boriti, sam s seboj boriti, ni tako čudno. Ali bom sploh kdaj nehal iskati? Naj bo otroško zgovorno, naj bo čustveno in toplo, naj bo hladno in brez besed, občevanje z Bogom je vsestransko mogoče. Težko mi je in kar sram, da se je najino razmerje z Bogom res nekam spremenilo, nekako tako, kakor je razlika med očetom in otrokom pa med gospodarjem in hlapcem. In hlapci že davno niso več pokorna in molčeča bitja, ampak godrnjajo in rogovilijo in zmigujejo z rameni.

Razmerje med Bogom in človekom je po mojih pojmih vse preveč intimno, da bi bilo spodobno nositi ga na trg in se pričkati in barantati zanj. Toliko bolj mi je hudo, ko slišim, da ga spet in spet zapletajo v najbolj divje prepire in izbruhe. Obupujem nad zdravim človeškim razumom. Nad svojim narodom bi tudi skoraj, ko bi to ne bil greh. Te stvari so res tako žalostne, da mi grenijo vse dunajske dneve. In ko stojim v nedeljo ko cestninar kje v kakšni temni cerkvi, ne znam moliti. Moliti se pravi razumeti in jaz ne razumem ničesar več, še samega sebe ne. 1111111111 Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 6. 12. 1943. ZD, 290−291.

Hribovšek je lebdel v nezavidljivem stanju, v katerem so se mu osebni problemi križali s splošnimi razmerami vojnega stanja. Leto 1943 se je za Hribovška končalo nespodbudno, kar je mogoče razbirati iz njegovih izpovedi Resmanovi. Vprašanje je le, ali se je tega v zadostni meri mogel zavedati.

ORFEJSKI VZPON

Leto 1944 je mogoče imenovati leto največjih odločitev v Hribovškovem življenju. Bivanjski prostor se je ob naraščajoči nevarnosti dogodkov ožil, ujetost je bila vedno očitnejša. Človek, kakršen je bil Hribovšek, je vse hujše doživljanje skušal skriti v sebi, toda tudi tu so bile začrtane meje.

Življenje na Dunaju je zanj, vsaj strogo študijsko, teklo v prazno, ker reden vpis ni bil več mogoč. Notranja energija, ki jo je premogel za ohranjanje osebnega ravnotežja, je začela kopneti, vendar se zdi, da ga je v prvih mesecih tega leta najbolj prizadela zavrnitev Resmanove. Prizadeta je bila njegova avtonomnost, na zapleten način je bila izigrana njegova intimnost, udarec je doživela njegova nedotakljivost. Prebiti so bili okopi, za katerimi se je doslej branil. Ali se je podrl njegov slonokoščeni stolp ali je samo odštel del sebe?

Vsekakor je jasno spoznal, da tako, kot je šlo dotlej, naprej ne bo šlo več in da mora sprejeti neko drugo resničnost. Resmanovi je pisal:

Iskrena hvala za pismo. Res sem ga bil vesel, samo ne vem, zakaj se toliko opravičuješ. Jaz sem se moral zadnjič, se mi zdi, ker sem bil v skrbeh, da ne razumeš mojih vrstic. Tebi bi se pa ne bilo treba, ker se končno tudi nimaš za kaj; verjamem v iskrenost Tvojih besed in to je dovolj. Tudi iskrenost včasih boli, pa je že tako treba. Moral sem res biti malenkosten, če sem prehudo jemal Tvoje besede. Ali pa tudi ne. Na vsak način sva prišla v čuden položaj, ko drug drugega izzivava, draživa in se drug drugemu opravičujeva. Ali pa se motim. To je tisto, da ne znam skoraj več razumeti svojih ljudi, tudi v Tvojem pismu marsičesa ne razumem. Po tem sodim, da gre z mano očitno navzdol.

Vedno znova sem v skrbeh, kadar pišem, ali bo tisti, ki bo bral, našel to, kar sem hotel povedati. Včasih, ni še dolgo, sem silno ljubil pisanje pisem in še zdaj sem mnenja, da je ta način pogovora nekaj silno vrednega in lepega. Postal pa sem nezaupljiv v besedi in morda samemu sebi; nehote mi hodi na misel, da si Ti nekaj podobnega pisala v svojem prvem pismu, no, gotovo si že pozabila. Ta nesigurnost ali dvom nasproti samemu sebi je lahko nevaren, vem, ni pa slab. Ampak tu je vzrok, če človeka premaga, da je v pismu skrit, neoseben, uraden. Med nama naj tega ne bo, tako vsaj želiš, in res ni mogoče drugače.

Ali naj grem od stavka do stavka in naj ob Tvojem pismu pišem odgovor, kakor si Ti pisala ob mojem? Mislim, da ni potrebno, čeprav bi rad, da bi kakšno misel jasneje določila. Kakor so mi drage Tvoje besede, od prve do poslednje, Tvojemu prerokovanju, da boš kriva mojih razočaranj, nočem verjeti. Tudi ne morem mimo, ko praviš, ne vem zakaj, da si mi pripravila toliko gorja, radosti ne ure pa nobene. Prosim Te, tako se med nama ne govori, prvič, ker ni res, drugič, ker si vendar ne stojiva nasproti kot mučitelj in mučenec, ampak kot dva tovariša, prijatelja, človeka. Če bi bilo treba komu pasti na kolena in prositi oproščenja, sem to gotovo jaz. Bojim se, da sem bil prevečkrat zelo sebičen nasproti Tebi. Bolečina je vendarle najnezanesljivejše merilo, ker mislimo, da velja sočloveku, v resnici velja samo nam.

Zdi se mi, da sem v prejšnjem pismu povedal vse, kar bi zdaj lahko začel od kraja. Pa to nima pomena. Saj veva približno oba, kako je, vem jaz, da mi je še dolgo zoreti, če se bom sploh kdaj ustalil, in veš Ti, da – (zapisati sem mislil neki verz iz Krsta), saj je vseeno. Oba se bojiva resnice, oba sva preslaba, da bi tvegala besedo in dejanje, oba trmasto zaupava v slučaj (ali v Previdnost) in oba verjameva, da bo še vse prav. Morda se motim, kar se Tebe tiče.

Prositi sem Te mislil s posebnim pismom, da bi mi odgovorila na nekaj vprašanj; ampak zdaj se mi zdi smešno, saj itak vem, kaj bi mi odgovorila. Vidim, da nimaš toliko poguma, da bi mi kratko malo povedala v obraz, kar mi gre. Morda bi bilo bolje. Škoda.

Zdaj Te pa rotim, da mi tudi Ti enkrat piši čisto osebno, to se pravi, če misliš, da Ti morem v čemer koli kaj pomagati ali da bi Ti bilo laže, če vesta dva. Nesrečnega se počutim, ker se mi zdi, da Ti izkazujem premalo pozornosti. Bog ve, ali razumeš moj položaj. Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 13. 2. 1944. ZD, 295−296.

Hribovšek je v svojem pisanju Resmanovi zahajal v očitna nasprotja s samim seboj, kajti ni bil pripravljen storiti odločnega koraka, da bi se, denimo, odpovedal Resmanovi, ki ga ni mogla sprejeti, ker je osebna pisma pisala svojemu fantu, mobilizirancu v nemško vojsko. Počutil se je nekako tako, kot da bi bil ogoljufan za nekaj najlepšega, kot bi bil ogoljufan za tisti najlepši notranji svet, ki je bil poglavitna gonilna sila njegovega bitja in žitja. Ni se sicer zaklenil vase in se predal notranjemu izgorevanju. Ravnal je razumsko v največji možni meri in v tem smislu sprejel njen predlog, da ostaneta v prijateljskih stikih, saj ji je zatrjeval:

Res si tudi jaz želim, bodiva si iskrena tovariša. Če pa se Tebi zdi morda, da kar koli med nama ni prav, posebno z moje strani, mi brez skrbi sporoči, verjemi, da bom z vsem razumevanjem sprejel Tvoje besede in vesel bom, da Ti ni vseeno, kako se obnašam. Zdaj, upam, nisem več tako čudno otročji, da bi me bolela razumna beseda, kakor po novem letu. Ali si mi že pozabila? Bil sem res grd in malenkosten in moralo Te je hudo žaliti. Naj bo pozabljeno? Da, prosim Te.

Zdaj pa mi ne jemlji v zlo, da sem bil tako dolg; če bodo pri Vas videli, kakšna debela pisma Ti pošiljam, bodo še res mislili, kaj je. Če boš imela čas in veselje, mi ob priliki piši. Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 27. 2. 1944. ZD, 302.

Tako sta se vrnila na začetek, v položaj, kakor ga je zastavila Resmanova že od prvih dni znanstva, ona pač zato, ker je bila na zunaj močnejša, imela trdnejšo socialno osnovo in druge življenjske cilje, on pa je v njeno besedo privolil samo zato, ker je ni želel čisto izgubiti. To, da ni imel moči iztrgati se iz njene bližine, je bil eden njegovih življenjskih porazov. Kompromis, ki ga je v sili sprejel, je bil v bistvu brez koristi, ker je bil samo začasen, lahko celo samo navidezen. Njegov čustveni odnos do nje je živel naprej in ostajal nepomirjen do konca. Kadar je prihajal v Radovljico, sta se še veliko srečevala, se pogovarjala na sprehodih med Radovljico in Predtrgom, problema pa nista mogla v ničemer premakniti.

Edina oaza, v kateri je Hribovšek živel avtonomno in neokrnjeno življenje, je bila ta čas poezija. Ustvarjal je ves medvojni čas. Njegov ustvarjalni ritem je bil izredno upočasnjen, a vztrajen. Vsako pesem je mukoma spravil iz sebe. Morda se je pesniško snovanje v drugi polovici leta 1943 vendarle stopnjevalo, kakor se je stopnjevala njegova osebna stiska. Njegove pesmi so nastajale v povsem nenormalnih okoliščinah v literarno praznem, neodmevnem prostoru. Svojih pesmi, ki jih je ustvaril v letih 1941–1944, ni mogel preverjati v literarni javnosti, ker jih ni mogel objavljati, in bil zaradi tega pravzaprav odvisen od lastnega občutka za vse, kar oblikuje umetniško delo.

Predvsem je bil odrezan od ostalega slovenskega literarnega življenja, zlasti tistega, dovolj intenzivnega v Ljubljani, kjer je kljub italijanski in pozneje nemški okupaciji ter kulturnemu molku, ki ga je zapovedala OF, delovalo nekaj literarnih publikacij in so redno izhajale knjige, tudi pesniške zbirke. Edina resna in tvorna literarna povezanost je tekla z Remicem, ki je z občudovanjem in potrebno kritično besedo spremljal njegovo ustvarjalno rast. Žal nam za verodostojnejšo podobo medvojnega pesnjenja manjka kolikor toliko določena datacija nastanka pesmi, močno pa pogrešamo Hribovškovih osebnih komentarjev k lastni poeziji, ker so žal izgubljena vsa Hribovškova pisma Remicu, kjer je po vsej verjetnosti kdaj kaj zapisal tudi o lastnih ustvarjalnih dilemah. Tako imamo na voljo samo Remičeve posamezne omembe ob pesmih, ki mu jih je Hribovšek pošiljal.

Njuno medsebojno literarno sodelovanje je segalo še v Škofove zavode, kjer je imel Remic nesporno mentorsko vlogo in jo obdržal v prvi vojni čas. Odkar pa je Remic opustil lastno pesnjenje, ga je Hribovšek s svojimi novimi pesmimi začel močno presegati. To je Remic priznal spomladi 1943, ko mu je brez zadržkov izrekal priznanje in občudovanje:

Tvoje pesmi so pa res lepe. Kar navdušil sem se in spet in spet jih prebiram. Tukaj pač ni filoloških in historičnih osnov, nad katerimi bi se mogel spotikati, kakor sem se pri Tvojih prevodih, tukaj je čista poezija! Zelo sem Ti hvaležen za te verze; posebno še, ker je občutje zadnje pesmi tako blizu temu, kar v lepih prvih pomladanskih dnevih sam doživljam. Človeka včasih vsega prevzame lepota prebujanja v naravi in potem je ves srečen, ker misli, da ga po večnih naravnih zakonih čaka samo sonce in sreča. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 24. 3. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Do tega časa se je Hribovšek naglo in zanimivo pesniško razvijal. Njegova zgodnja izhodišča so bili Anton Vodnik, Srečko Kosovel in Edvard Kocbek, ob njih bi bilo treba omeniti še Simona Jenka in Dragotina Ketteja, izmed evropskih klasikov pa predvsem Françoisa Villona, Paula Verlaina in Arthurja Rimbauda, seveda v obsegu, kolikor so bili pred vojno pri nas dostopni.

Že v ljubljanski dobi je iskal za poezijo tudi teoretične osnove in v tej zvezi natančno preštudiral tudi Remicu znano delo De la connessance poétique Jacquesa Maritaina, poglabljal se je v razpravo Raisse Maritain Sens et non-sens en poésie, poznal pa tudi esej Marcela de Corta L'Expérience du poète. V ospredju je bil Jacques Maritain, ki je bil pred drugo svetovno vojno znan kot vodilni predstavnik krščanskega obnovitvenega gibanja. Za Hribovška je bil zanimiv kot interpret pesniškega ustvarjanja, kar mu je kazalo pot v notranjih poetoloških problemih. V Hribovškovih izpiskih nahajamo vrsto načelnih postavk, ki morejo vsaj posredno nakazovati njegov takratni interes:

– Ime »poezija« je pomenilo »umetnost« Aristotelu in drugim, to se pravi delovanje razuma. Potem se je premikal pomen od oblike pesniškega dela v dušo in se pogreznil v duhovnost. Šele v novejši dobi se je poezija našla, dobila zavest o sami sebi.

– Stanje Baudelaira: on je v kontinuiteti z vrhovi romantizma po poglobitvi zavesti o umetnosti, a tudi izven te kontinuitete, ker se obenem začne zavest o poeziji kot o poeziji sami. Neizmerne važnosti je zanj ta zavest: »Čudovito bi bilo, če bi kritik postal pesnik, nemogoče pa je, da bi v pesniku ne bilo nič kritika.«

– Kaj je umetnost in kaj je poezija? Poezija, ki je za umetnost to, kar milost preprostim, ki ni privilegij pesnikov in umetnikov, ampak lahko otroka, ki niti ne zna govoriti.

– Drugi važen moment je v pesniškem stanju, ko je poezija v neskončnem misteriju, v odkrivanju in spoznavanju podzavestnega in nespoznavnega. Ni važna oblikovna gradnja, pesnik želi pustiti besede in ves svet ter stopiti v novo deželo in končno zapustiti človeško bistvo – aber ich will kein Mensch sein.

– Umetnost nima za cilj spoznavati, ampak ustvarjati po načinu duha in svobode, ustvarjati ad extra. Ustvarjanje je delo navzven in znak duhovne polnosti.

– Umetnostna tvornost ni tvornost spoznavanja, ampak ustvarjanja. Narediti predmet po notranjih nujnostih je smisel tega. Zahteva res neko (predhodno!) spoznanje, šele potem se začne umetnostna tvornost, ker je to ustvarjanje, ki ne zahteva od duha nastalega, ampak da tvori predmet. Pesnik ne more izraziti svoje bitnosti drugače, kakor da predmeti odmevajo v njem. Intuicija ali emocija je temna zagrabitev sebe in stvari skupaj. Pesniško spoznanje ne pomeni »nastajanje stvari«, ampak »narediti stvar v bistvu«. To so stari imenovali idejo.

– Poezija se zlaga samo sama s seboj, ne z vero, ne z metafiziko, ne s svetostjo. Blazno je hoteti imeti njo samo v duši. Toda skupaj z drugimi se sklada in dopolnjuje, dasi se tudi bori in sovraži, a tudi ljubi. Samo v tem konfliktu morejo obstajati in rasti. Umetnost, poezija, metafizika, molitev, premišljevanje so stvari, ki jih človek druži.

– Rimbaudovo izkustvo je bilo preveč skupno in trdo, da bi ga sprejeli. Kljub Rimbaudu je bilo treba stopiti korak naprej v zavesti poezije in zagrešiti isto zmoto prestavljanja kretnic. Tudi surrealisti so bili žrtev pesniškega spoznanja. Poznali so trenutke ekstaze, ko duša hiti k izviru in pride od tod spet prenovljena po pesniškem izkustvu. Tu je njih vrednost in tragika. Poezijo so iztrgali iz naravnih meja in so iz nje hoteli narediti orodje za znanost in odkrivanje metafizike. Niso je samo istovetili z metafiziko, ampak tudi z moralo in svetostjo. Obtežili so jo tako, kakor ne prenese. Ker so zmešali pasivnost pesniškega izkustva s pasivnostjo psihičnega avtomatizma, so mislili, da je sredstvo par exellence za izbruhanje podob in sanj, nakopičenih v podzavesti.

– Poésie est ontologie, et même, selon le grand mot de Boccace, poésie est théologie, v tem smislu, da izvira v duši, v skrivnostnih izvirih bitja in jih zbudi po svoji ustvarjalni sili. Ne smemo zmanjševati vlogo intelekta, izkustva, metafizike, zlasti ne v drami in epu. Samo ogenj ustvarjalne intuicije mora biti zadosti žareč, da použije te stvari in se ne uduši ob njih.

– Če mora sodobna poezija postati bolj ontološka, najti večji stik z bitjem, s človeško in zemsko resničnostjo (in mogoče tudi z božjo resn.), ne bo postala s tujimi skrbmi in z vnemo, ampak samo z liričnim elementom, ki je tako skrit kakor milost, skrit v največje globine ustvarjalnih virov. Hribovškovi izpiski v njegovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Obsežni in skrbni izpiski iz takrat aktualnih literarnih teoretikov sami po sebi še ne morejo potrditi, da je Hribovšek vsaj nekatere temeljne postavke že sprejel v svojo poetološko zasnovo in prakso, nadvse pomembno pa je, da je bil že v tistem času, to je bilo v šesti gimnaziji, seznanjen z nekaterimi dilemami sodobne evropske poetike, da je spoznaval razsežnosti in globine pesniškega ustvarjanja. Pri tem ni šlo samo za njegovo osebno spoznavanje aktualnosti, ampak tudi, da sta o teh vprašanjih razmišljala skupaj z Remicem, ki je o Maritainovi knjigi celo pisal v Domačih vajah (1939–1940),o knjigi Situation de la poésie Jacquesa in Raisse Maritain pa je v Dejanju (1938)poročal Edvard Kocbek.

V dunajskem obdobju je Hribovšek svoji dosedanji vednosti in pesniški praksi dodal še vsaj troje novih sestavin: pod neposrednim vplivom nemškega literarnega okolja se je seznanil s pesnikoma Friedrichom Hölderlinom in Rainerjem M. Rilkejem, ob študiju pa je nehote vsrkaval prvine antične poezije.

Hölderlina se je lotil kar študijsko in v celoti, saj je v svoji knjižnici imel razne izdaje njegovih pesmi, posebej njegove himne (Hymnen, Hymnen an die Ideale der Menschheit), tragedijo v verzih Empedokles, roman Hyperion in njegova izbrana pisma, zanimali so ga tudi njegovi prevodi iz grške književnosti (Pindar, Sofokles). Temeljni, a nepopolni del Hribovškove knjižnice hrani Knjižnica Antona Tomaža Linharta v Radovljici. V Hölderlinovi poeziji je našel zanimiv in odprt transcedentalni prostor, v katerega je lahko, v sicer modificirani obliki, projiciral svoj duhovni svet, prav tako ga je prevzela Hölderlinova razvezana pesniška forma, kar je v njegovem pesništvu odprlo nove oblikovalne možnosti. Neposreden odmev Hölderlinovih elegij in himen najdemo v Hribovškovi pesmi Himna večeru:

Medtem ko je Hölderlin na Hribovška bržkone najbolj vplival metafizično duhovno, je v izrazno formalnem smislu bil odločilnejši Rainer Maria Rilke, vendar je treba njegov delež – zajet je predvsem v dognani sonetni formi in jedrnatem izrazu – nujno presojati v povezavi s slovensko pesniško tradicijo, še posebej z Edvardom Kocbekom in Božom Voduškom. Za Rilkeja se je zanimal tudi Remic in celo prevedel 10. zgodbo iz dela Geschichten vom lieben Gott. Rahel odmev Rilkeja bi mogli zaslediti v Hribovškovem sonetnem ciklu Pesem o deklicah, pesmi in smrti 1–6. Sklepni sonet razodeva formalno urejenost, izrazno jedrivo preprostost in umirjenost:

Tretji moment je Hribovškova navezava na antično literaturo, pri čemer mu je bil v pomoč tudi Hölderlin s prevodi iz grške literature, največ iz Sofokleja. Hribovšek je preučeval grško poezijo in metriko, naslonil pa se je tudi na motive iz stare grške tradicije, kar je neposredno razvidno iz pesmi Helenskim bogovom, v kateri je uporabil značilno sapfično kitico:

Pot do skrivnosti grške metrike je bila dolga, a tja ga je že zgodaj, ko je bil Hribovšek še v celovški gimnaziji, uvajal Remic, tudi v pismih, na primer 18. februarja 1943:

Iz Tvojega pisanja si bom izbral seveda najprej filološke drobtine. Torej: tisto pravilo o krajšanju dolgih vokalov v končnem zlogu pred -l, -r, -m, -t, -nt in sredi besede pred -nd- in -nt- kar velja. Kako moremo sploh vedeti, kateri vokali so bili dolgi ali kratki, ko nobenega Rimca nikoli nismo slišali govoriti? Iz napisov (nekateri zaznamujejo dolžino s posebnim znakom), deloma iz grških prepisov […], iz opazk antičnih slovničarjev, ki so take reči večkrat vestno zapisali (tako imam ravno sedaj opravka s trditvijo gramatika in leksikografa Testa 107, 12 L., da lŭstrum pomeni močvirje in lūstrum znano ceremonijo). No, in omenjeno pravilo je bilo postavljeno na podlagi napisov in grških prepisov […]. Za prvi del pravila govori tudi metrika: končni vokali pred -l, -r itd. so merjeni kratko. Seveda to krajšanje ni nastopilo kar na lepem, marveč ima svoj razvoj. Plautus n. pr. lahko še krajša sicer ohranjeno dolžino pred -s: sat haběs si bral v Piskru. Ravno tako meri Plautus včasih legŭnt, dixerŭnt, kar je kasnejša poezija že z Ennijem opustila. -nd-, -nt- pa tvorita seveda v klasični poeziji pozicijsko dolžino. To moraš ločiti: eno je naravni jezikovni razvoj in drugo so pravila, ki si so jih naložili poetje. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 2. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

To temeljito klasično poetološko šolo sta nadaljevala med dunajskimi srečanji, ko sta skupaj prevajala različne antične avtorje; zapiski v Hribovškovi zapuščini pa govorijo, da je mnoge probleme klasične poetike premleval tudi sam, praktično pa pokazal v prevodih, največ pri Katulu.

Toda v središču njegovih prizadevanj je bilo še vedno lastno pesniško ustvarjanje. Ker v njegovi literarni zapuščini ni nikakršnih pesniških različic, osnutkov ali podobnega iz tega obdobja – menda je vse sam sproti uničeval – je za večino pesmi nemogoče določiti čas nastanka. Edina opora so nam samo približne datacije iz korespondence, a še te so redke. Takšno je Remičevo pismo Hribovšku z dne 18. septembra 1943:

Zadnjič sem bral Rilkeja: – und wir fallen endlich wie ein Regen, und es blüht, wo dieser Regen fiel – in sem se spomnil Tvoje pesmi, Tvojega, našega tipanja za smislom. Govoriš veliko o brstenju, zorenju, o stvarjajoči zemlji (tako tudi v hvalnici Erosu): zdi se, da si ves sklonjen nad svojo rastjo, ki jo spremljaš zdaj z zanosom, zdaj z negotovostjo, zazdi se Ti že, da si iz rodovitne prsti, pa spet blagruješ kapljo, ki sama najde pot v zemljo, medtem ko jo Ti moraš iskati. Vse to mi je tako blizu in zato sem pesmi te dni rad prebiral. Morebiti je v Deževni noči kakšna beseda odveč (najbrž je to le moj predsodek, da je toliko govorjenja o dobri zemlji literarna moda) in morebiti le preveč ostajaš v krogu istih izrazov (če primerjam Hvalnico in Deževno noč). Pa kako bi mogel soditi! Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Dunaj, 18. 9. 1943. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Iz Remičevega navedka smemo pesmi Hvalnica (Eros, smeh sijoči razgrinjaš) in Deževna noč 1943 (Na drago zemljo dež pohlevno pada) časovno postaviti nekako pred datum 18. september 1943. Zagotovo pa so bila Remičeva sporočila za pesnika spodbudna in dragocena, saj se ni mogel obrniti na nikogar drugega, kajti ustvarjal je v literarno gluhem prostoru. Neugodno je bilo tudi to, da pesmi ni mogel nikjer objavljati in da sta jih pravzaprav brala smo Remic in Resmanova. Nekaj pa je mogoče še dodati, namreč: Hribovšek je vendarle čutil razpoloženje evropskega velemesta, kar je vsaj v določeni meri dalo globlje razsežnosti tistemu, kar je prinesel iz gorenjske pokrajine.

Toda stvari so se v začetku leta 1944 vsaj za spoznanje premaknile. Remic je namreč takrat na Dunaju začel snovati ilegalno slovensko literarno glasilo, nekako v načinu zavodskih Domačih vaj. Načrt za ilegalni list se je pri Remicu pojavil v pozni jeseni 1943, ko je že delal kot uslužbenec dunajske tiskovne agencije UTA Press, kjer je imel na voljo pisalni stroj. Šentviškemu sošolcu Antonu Ermanu je 19. decembra 1943 pisal:

Zdajle sem tako zgovoren, da bi Ti najrajši stare zavodske spomine začel obujati: prepevanje za odhodnico, poslavljanje, božična številka Domačih vaj in kar je še podobnega. Pa se boš že sam znal spominjati! Ko sva že pri Domačih vajah: mislimo pisati dunajske Domače (ali Tuje) vaje, pa bi bil prav vesel, ko bi mi kakšno reč poslal. Saj peresu nisi dal slovesa, kakor praviš. In če bo res kaj iz vsega, bi Ti rad tudi s kakšnimi našimi produkti naredil veselje. Čisto stare uredniške manire, kajne? Remičevo pismo Antonu Ermanu, Dunaj, 19. 12. 1943. Remičeva literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Dober mesec pozneje, 30. januarja 1944, je Ermanu že sporočil:

Na Dunaju je vse po starem. Slovencev je vedno več tukaj, tako da se človek sprašuje, odkod se neki jemljejo: Sedaj prihajajo tudi že Ljubljančani.

Iz našega pisanja Vaj se bo morebiti res kaj izcimilo. Ti bom drugič o tem več poročal! Remičevo pismo Antonu Ermanu, Dunaj, 30. 1. 1944. Remičeva literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Pri snovanju ilegalnega glasila se je Remic v prvi vrsti naslonil na nekdanje sodelavce zavodskih Domačih vaj, bodisi da so bili neposredno dosegljivi kot dunajski študentje, bodisi da je imel z njimi pismene stike. To so bili Ivan Hribovšek, France Filipič, Anton Čop, Anton Klinar, Franc Mavrič, Anton Erman; sodelavcem se je na Dunaju priključil Jože Šmit, takrat študent gozdarstva, najbrž z Mavričevim posredovanjem, Jeseničana Boga Smoleja, ki je na Dunaju študiral slavistiko, sta pripeljala Čop in Klinar. Ker je imel Remic z vsemi osebne ali pismene stike in ker je mnogim redno ocenjeval literarna dela, z gradivom ni bil v zadregi, marsikaj je imel v svojem predalu.

Če Remic za gradivo ni imel težav, so se pa problemi pokazali pri natisu. Ker je šlo za ilegalno glasilo, je bilo razmnoževanje precej zahtevno. Kaže, da je tudi to prevzel in izpeljal Remic v okviru možnosti, ki jih je imel. Izbral je preprosto obliko ilegalne tehnike: številko je razmnoževal z navadnim pisalnim strojem. Doslej ni bilo mogoče ugotoviti, v koliko izvodih je zbornik izšel, a je glede na razmere mogoče domnevati, da je bila naklada minimalna. Neugodne okoliščine so bržčas povzročile, da niti vsi sodelavci niso mogli dobiti svojega izvoda.

Dokumentacija je tako skromna, da ni bilo mogoče ugotoviti niti naslova publikacije. Naslovna stran je bodisi izgubljena, bodisi je sploh ni bilo. Iz korespondence med urednikom in sodelavci lahko povzamemo, da je Remic uporabljal različna poimenovanja, ki pa so bila vsa povezana z nekdanjimi Domačimi vajami. Iz praktičnih razlogov se zdi umestno, da zbornik prevzame naslov Dunajske Domače vaje.

Prva številka je izšla marca 1944. Doslej sta znana dva izvoda: eden v zapuščini Janeza Remica, drugi pri prof. Bogu Smoleju, Hrani Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. medtem ko je v Hribovškovi zapuščini ohranjeno samo kazalo. Ker je šlo za ilegalno glasilo, so vsi avtorji podpisani z izmišljenimi imeni, izmed katerih so bila doslej razrešena naslednja:

Marjan Gostiša – Ivan Hribovšek

Črt – Anton Čop

Mirko Mejač – Bogo Smolej

Tine Cvetek – Janez Remic

Lojze Potokar – France Filipič

Franc Kolar – Jože Šmit.

Nerazrešena sta ostala psevdonima Janez Zaplotnik in Stane Grapar – za enim bi mogel stati Anton Klinar; nepodpisan pa je zaključni članek Ob stoletnici Novic s pomenljivim podnaslovom Slavnostni članek v imaginarnem slovenskem časopisu z dne 5. 12. 1943. Za člankom bi lahko stal urednik Remic, izbor snovi in smer razmišljanja pa sta bližja Antonu Čopu, ki se je močno angažiral v ilegalnem delu mednarodnih razsežnosti, zaradi česar ga je pozneje gestapo aretiral.

Za Hribovška, ki je v prvi številki objavil pesmi Deževna noč 1943 in Pismo, je bila to prva pesniška objava po letu 1940, čeravno na daljnem Dunaju in v ilegalnem zborniku, glede na nadaljnje dogodke pa se je izkazalo, da je bila to sploh edina njegova objava v letih 1941–1945.

Remic je bil s prvo številko kar zadovoljen, zato je nemudoma začel zbirati gradivo za drugo številko. Hribovšek mu je spet izročil dve pesmi, vendar jih v gradivu ni, pač pa se je ohranilo nekaj drugega gradiva, denimo štiri pesmi Jožeta Šmita Njegova obljuba (Spominu Franceta Balantiča), V revirju, Večer v krčah in Dete s knjigo, a to pot pod psevdonimom Jože Podgoršek; sledijo tri Filipičeve pesmi Ljubavno pismo, Zvonjenje in Smrt arestantskega vrča ter proza Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha (odlomek novele Saarbrücken 262.584) izpod peresa Antona Ermana, medtem ko je Hribovšek ob pesmih, naslovi katerih se nam niso ohranili, prispeval še prevod psevdohomerske satire Žabje-mišja vojska in kritični zapis Beseda k našim slovarjem, v katerem je ostro zavrnil natis dveh skrajno nestrokovnih (slovensko-nemškega in nemško-slovenskega) slovarjev, ki ju je pripravil neki dr. Konstantin Mandrović.

Remic svojega dela žal ni mogel opraviti do konca, ker so vmes posegli zanj usodni dogodki, predvsem nenadna očetova smrt v marcu 1944 in vpoklic v nemško vojsko maja 1944. Uredništvo je najprej prepustil Antonu Čopu, o čemer je z Bleda sporočil Hribovšku:

Z Dunaja sem prehitro odšel, da bi mogla še kaj govoriti. Ali Ti je Tonček dal Vaje? Obljuboval mi je zelo, samo mislim, da je komaj utegnil. Če se bomo kdaj srečno vrnili na Dunaj, bomo še pisali. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bled, 5. 4. 1944. Hribovškova literarna zapuščina, Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Ker s Čopom ni uspel, se je obrnil na Boga Smoleja, ki naj bi poskrbel za natis druge številke:

Vaje sem izročil Smoleju. 2. št. je natipkana skoraj do konca: odlomek iz Ermanove novele, Tvoji dve stvari, precej lirike. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bohinjska Bela, 4. 6. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Ker se zadeva tudi pri Smoleju ni premaknila naprej, se je Remic, ki je nemško vojsko naključno služil v vojašnici na Bohinjski Beli, v rojstnem kraju svoje matere, obrnil na Hribovška:

V Smolo tudi jaz nimam posebnega zaupanja, vendar bo morebiti le kaj spravil skupaj; obljublja mi veliko. Upam, da mi bo kmalu poslal svojo novo številko. Če z njim ne bo šlo, se pa Ti spravi na Dunaj in vzemi stvar v roke. Kaj bi se potikal doma in se delal važnega! Na Tvoje kmetovanje ne dam dosti. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bohinjska Bela, 1. 7. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Čeprav se je z Vajami vse preveč zatikalo, Remic ni povsem obupal, zato je celo računal na kakega novega urednika, kot je razvidno iz njegovega pisma Božidarju Gašperšiču, študentu glasbenega konservatorija na Dunaju:

Tudi Smolej mi je pisal, da ga nekaj pritiskajo in je zaradi tega celo obupal nad Vajami. Za Vaje mi je zelo žal, saj sem si zmerom mislil, da bo zame v vojaškem življenju veliko veselje, kadar bom dobil novo številko z Dunaja. In še sam bi z navdušenjem kakšno malenkost napisal, čeprav le malo utegnem. Zdaj ne morem več pomagati, Vaje so v miru zaspale, da bo mogel novi urednik natančneje premisliti, kaj naj stori v svoji stiski. Prav iz srca mu privoščim, da bi se na najboljši način izmazal. Remičevo pismo Božidarju Gašperšiču, študentu dunajskega Konsevatoriuma für Musik, Bohinjska Bela, 6. 8. 1944. Kopijo pisma je posredovala Marija Gašperšič Finžgar, Nova vas pri Begunjah.

Novega urednika pa ni bilo. Hribovšek se za uredniško delo ni ogrel iz preprostega razloga, ker ni imel nobene možnosti, da bi besedila pretipkal in razmnožil, prav tako ni imel utečenih zvez s sodelavci. Tako je gradivo 2. številke ostalo pri Smoleju, in čeprav je Remic oktobra 1944 Hribovšku z olajšanjem sporočil, da je 2. številka Vaj izšla, je vprašanje, ali se je to res zgodilo, ker ni ohranjen niti en izvod. V Smolejevem osebnem arhivu se je ohranilo le neurejeno gradivo, kakršno mu je prepustil Remic. Na nadaljnjo usodo Dunajskih Domačih vaj so najbolj vplivale skrajno zaostrene razmere v drugi polovici 1944, ko so večino sodelavcev vpoklicali v vojsko, ostali pa so se razšli. Začel se je boj za golo preživetje.

Razlog, da Hribovšek ni mogel sprejeti uredništva Vaj, je mogoče iskati tudi čisto drugje. Njega, ki je bil občutljiv in negotov v mnogih pogledih, navsezadnje mu je sleherni dan grozil vpoklic v nemško vojsko, je že od začetka leta 1944 prevevala groza, ki ga je prisilila, da je moral pomisliti tudi na najhujše. In ovedel se je, da je edino, kar morda utegne ostati za njim, njegova poezija. Zato je skušal rešiti vsaj to. Tako so ravnali tudi nekateri drugi, recimo Hribovškov dunajski sopotnik Jože Šmit, ki je bil leta 1943 pred vpoklicem v nemško vojsko uredil rokopisno zbirko Mladi kriki.

Hribovšek je rokopisno zbirko intenzivno urejal v prvi polovici leta 1944. Ko se lotevamo tega njegovega osrednjega literarnega dejanja, stojimo pred nerazumljivim dejstvom, da ne obstaja nikakršna literarna zapuščina, ki bi omogočala normalen vpogled v njegovo pesniško delavnico. Več kot nenavadno se zdi, kar nam sporoča njegova sestra, da je vse gradivo sproti uničeval. Soočeni smo z dejstvom, da je ohranil samo čistopis zbirke, ki ga je poslal Resmanovi in da je morda prepis izročil Remicu, sam pa je tako rekoč ostal brez gradiva.

V novembru 1943, ko je Resmanovi pisal precej odtujeno pismo, je na koncu vendarle pristavil:

Še nekaj. Ker si tako nehote postala osebna tajnica (oprosti!) in urednica moje literarne zapuščine, Te prosim, da priloženo stvarco spraviš k drugim stvarem in mi s prihodnjo pošto pošlješ tisto nesrečno elegijo, da končno veljavno ugotovim, kaj je narediti z njo. Imam navado čez mesce dni jemati stare reči spet v roke. Zdi se mi, da bom zdaj že toliko nepristranski, da jo smem videti. 1111111111 Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 27. 11. 1943. ZD, 289.

Omenjeni pesmi, tista, ki ji jo je poslal, in tista, ki jo je želel preveriti, sta po zatrjevanju Anice Resman Zaletel Pesem izgnancev in Hrepenenje, ki ju je glede nastanka mogoče uvrstiti v drugo polovico leta 1943.

Med pesmi, ki so nastale neposredno pred začetkom urejanja in bi jih časovno postavili na prehod iz leta 1943 v 1944, s precejšnjo gotovostjo uvrščamo sonetni cikel Pesmi o deklicah, pesmi in smrti 1–6, ki ga je posvetil Minki Resmanovi, sestri Anice Resman. Minka Resman je v domači trgovini in usnjarni skrbela za nakup tehničnih predmetov in materiala. Ker je bila med vojno preskrba vedno težja, se je večkrat obrnila na Hribovška, da je osebno posredoval za potrebno blago pri dunajskih trgovcih. Izmenjala sta nekaj napol poslovnih in na pol hudomušnih pisem, iz katerih je mogoče izluščiti nekatere Ivanove čisto drugačne človeške poteze, kakršnih doslej nismo poznali. Tako ji je 9. februarja 1944 pisal:

Zahvaljujem se Ti za karto in pozdrave. Čudno se mi je zdelo, kako da nobenega pisanja od Tebe ni. Ker me zdaj opozarjaš na svoje pismo in na odgovor, ki se ga veseliš, sklepam, ali da nisi dobila mojega pisma ali pa jaz Tvojega ne. Zadeva je nerodna, ker ne vem, kje naj začnem poročati. Poskusil bom obnoviti vso zgodbo, da boš videla, kje tiči motnja.

Od Tebe sem dobil 15. januarja pismo, datirano z 12. jan. V ponedeljek 17. jan. sem opravil naročila in sem 18. jan. poročal. Najbrž tega pisma nisi dobila. Vsebina po spominu: Kopeček je bil pošiljko že odposlal, od novih je obljubil, mislim, Falzstossmaschine, o nagradi se ni hotel izraziti, pač pa je rekel, da bo z Vašo firmo stopil v pismeno zvezo, kar sem razumel, da bi rad opravil ta del kupčije brez posrednika; šivank pa Lang ni imel, obljubil je za čez štiri do pet tednov; tudi drugod jih nisem dobil, po večini pa so me k Langu pošiljali. V kratkem bom šel znova k njemu poizvedovat, kje jih ima. Pismo je vsebovalo še polno zagotovil, da sem vedno pripravljen narediti Tebi in Tvoji firmi vsakršno uslugo, ki je v moji moči, in da ni govora o oddolžitvi, tudi Tvoj zavitek še zmeraj čaka, da ga Tvoje naročilo napoti h kakšni koristni stvari. Pisal sem za poročila Vašemu gospodu kot odgovor na njegovo pismo, Tebi pa odlomek iz privatnih zapiskov. Torej je šlo vse po gobe. Naj nadomesti izgubljeno pisanje tale kratka obnova.

Teden pozneje, dne 24. jan., sem Ti poslal manjšo škatlo z zaželenimi predmeti, to je gumbi, iglami in zamaški. Ker tudi o tem nič ne pišeš, se je moralo tudi to nekje prijeti. Vsaj tako domnevam, ker, če bi dobila, bi mi najbrž omenila.

Seveda, jaz nesrečni filolog, to možnost moram vzeti še v poštev, da si Ti vse to dobila in si mi tudi odgovorila, pa da jaz Tvojega odgovora nisem dobil. Če je to naš primer, mi kar koj obnovi naročila, da bom čimprej na terenu. Tako čudno je to: jaz sem vsak dan pričakoval pošto od Tebe, pa je ni bilo, in mogoče je bilo pri Tebi podobno. Prosim Te, koj mi pojasni, kako stvar stoji, da popravimo zamudo, ki je nastala tako nepričakovano. Zanima me, katera od obeh možnosti je nastopila; prosim pa Te, ne pomišljaj si nič z naročili. Mislim, da mi ni treba posebej zagotavljati svoje dobre volje in pripravljenosti. Hribovškovo pismo Minki Resman, Dunaj, 9. 2. 1944. ZD, 347−348.

Temu je kmalu sledilo pismo v podobnem tonu:

Dovolim si opozoriti Te na to, da Te zelo visoko cenim, kar se vidi že samo iz tega, da Ti pišem v skrivnostnih večernih urah. Prozaične stvari opravim jaz podnevi. Tole pisanje utegne biti sicer kljub temu več ko prozaično, pa vendar moram poskusiti vsaj eno pametno reč danes narediti, do zdaj je na žalost še nisem.

Veselilo me je Tvoje pismo in rad bi Ti vrnil kako lepo karto za zadnjič. Pošiljam Ti v občudovanje najlepšo stavbo na Dunaju in Ti priporočam, da ne žališ tega svetišča, ki je moja ljubezen in radost, četudi je Tvoj okus morda drugačen. Še podpisati se nisem drznil te karte, da bo Tvoje občudovanje neposrednejše. Upam, da Ti je upodobljenec osebno znan.

Kako se imate sicer v tem klavrnem pustnem času? Meni gre imenitno, če izvzamemo, da me zdajle glava boli in da strašno malo naredim pri vsej muji in napenjanju. Samo kino je na vrsti, ker imam ravno družbo, ampak to je zanič komedija, ker ni nikoli nobena resnična. Smejati se še znam, pravzaprav se še zmeraj učim. Veš, da se ob tej témi moram hvaležno spomniti Tebe, ki si bila v tej stvari moj učitelj. Na stara leta se me morebiti še kaj koristnega prime. Torej – Tebe štejem med svoje vzgojitelje in upam, da se bova za spoznanje bolj razumela, kot sem se z drugimi. Bog Te ohrani naši mladini!

Želim, da mi ne zameriš, ker sem tako razposajen. Sicer je pustna nedelja, pa me je zmeraj strah, da se ne bi zameril, posebno dame mi povzročajo zmeraj velike skrbi, ker doslej poznam samo eno, ki ničesar ne zameri. Sicer se nočem delati nič boljšega, kot sem, ampak manire so manire; čeprav sem slabo vzgojen, toliko pa le vem. – Čuj, veš, kaj mi ni prijetno brati? Opravičevanja in zahvaljevanja. Vse take reči v drugo, prosim, opusti, ker potem zgleda, koliko neki da si dolžna, čeprav o tem ni govora. Zdaj sva ravno pri tej stvari: hvaležen Ti bom, če boš tudi Ti z razumevanjem zagovarjala moj nedavni korak. Bojim se zamere, res, in vendar nisem mogel drugače. To se ne pravi, prosim, da ne maram prevzeti novih naročil, narobe, rad bi zaslužil to, kar sem od Vas že vse dobil. Morda se Ti bom zdel otročji, nepraktičen in še kaj drugega, ampak na mojem mestu bi tudi Ti ne storila drugače. Mogoče ne veš, kako mučna je zavest, da smo veliki dolžniki in da nam bo komaj kdaj mogoče kaj vrniti.

Danes je ponedeljek in preden pismo oddam, lahko poročam, da mi je Lang podelil danes nekaj šivank. Točneje povedano: 3 ducate Lyst. 88, Nr. 2 in 2 ducata Lyst. 332, Nr. 4. Pravi, da več nima, ker je Lemmerz v franžah. Od Tebe je odvisno, kako hočeš, da Ti jih ekspediram. Če imaš še kaj željá, bi rad kmalu zvedel, da ne bom prazne škatle pošiljal. Tisto zadnjič je bil poskus, ki ob njem lahko ugotoviš, kaj je za rabo in kaj ne. Pa o tem mi piši, kar Joža ni opravil, je rekel, da dobim informacije.

Kakšne skrbi sva imela, ko sva (na žalost brez vidnega uspeha) iskala, kaj bi utegnil primernega prinesti svojim sestram! Ekspedicija je bila zaman. Blamaže pa si nisva hotela nakopati na glavo.

Oprosti pisavi, ravnokar sem opazil, da mi gre kar povsod levi rob proti desni. Ti boš seveda rekla, da je moja roka pač tako navajena, ampak moram na glas protestirati, ker kar nič ne sprevajam. Tako. Zdaj se pa poslavljam. Osreči me kmalu z debelim pismom! Hribovškovo pismo Minki Resman, Na Dunaju v večernih urah 20. februarja 1944. ZD, 349−351.

Skrajna meja Hribovškove dunajske razposajenosti, ki je doslej nismo srečali v njegovem odnosu do sogovornikov in ki je po vsej verjetnosti samo reakcija na njegovo globoko razklanost tako zaradi razdora z Anico Resman kakor zaradi napetih razmer, je načrt za sonetni venec z akrostihom Resmanovi Minki. Napovedal ga je z rahlo humornim magistralnim sonetom, ki ga je z Dunaja sebi in njej v veselje poslal 1. marca 1944 (akrostih poudaril avtor knjige z velikimi črkami):

Mislim, da imaš te sorte »pojezije« ob tem sonetku zadosti. Ker se mi pa le važno zdi, da zveš za ves načrt nenapisanega venca, Ti nemudoma sporočam, da sem mislil v naslednjih komadih razlagati svoja častilska čustva z ozirom na Tvoje pomisleke. Ker bi s tem ne le prišel še šestnajstim sonetom do konca, sem moral iskati novega navdiha. Ker je treba vedno črpati »iz stvari same«, sem vzel v roke Tvojo sliko in Ti poskušal globlje v oči pogledati, kakor se reče. Kdo je kriv? Nočeš me pogledati, se mi zdi, rajši gledaš nekam čez. Tako seveda še zboleti ne morem za Tebe in venec sonetov ne bo nikoli napisan. Kakšna škoda za naše slovstvo, ali ne?

Res se Ti lepo zahvaljujem za pošto, ki sem jo nocoj dobil. Tako sem navdušen, da Ti kar koj pišem. Tvoja slika me silno veseli, ja deklica, kako Te imam rad, se sploh povedati ne da. Pst, da kdo ne sliši, če ne, bova tepena! Kupim si stojalce in dal jo bom v steklo in morda Ti še res postavim kak spomenik.

Škoda, da je na svetu zmeraj manj simpatično, ko bi bilo vendar lahko čisto lepo. Slišim, da niste ravno v rožcah tam na jugu. Pri nas je sicer mir, samo človek ima vedno skrbi, kdaj se bo začela skrbna majka Nemčija brigati za svoje pankrte (oprosti!). Ljubezen se ji kar cedi izza nohtov.

Nič ne omenjaš naročil, čeprav Te zmeraj opominjam na to. Zdaj sem namreč še tukaj in je prilika; kako dolgo, se pa ne ve. Vojska bo še precej časa trajala, kot je videti, saj smo zmeraj na slabšem.

Da Tesejevega templja ne znaš občudovati, mi je žal, da pa zlobno namiguješ na epizode na klopeh, mi ne gre na živce. Pozimi in v mrazu najbrž še nihče ni hrepenel po parkih in njihovih klopeh, razen če ni bil kakšen zavodski petošolec. Tukaj smo pa stvarnejši, prosim, in razumemo položaj. Sicer pa ni take lepote in takega cvetja, da bi bilo nevarno za mojo grešno dušo. Ali pa, kaj se ve. Vnaprej se človek ne sme zaklinjati. Če naj začnem pripovedovati novo zgodbo, bo strani premalo. Pa spat moram, besede so mi že začele plesati po glavi. Kaj mi preostane, kot da se lepo in spodobno poslovim in želim lahko noč? Za sliko se Ti prav lepo zahvalim, vsake pošte, ki me boš z njo počastila, bom odkrito vesel. Hribovškovo pismo Minki Resman, Na Dunaju, 1. marca 1944. ZD, 352−353.

Takih trenutkov je bilo v Hribovškovem življenju malo, tile, povezani z gorenjsko odrezavo in hudomušno Minko Resmanovo, pa so bili najbrž že kar poslednji.

Če smemo soditi po Pomladni pesmi 1944, ki jo je s posebnim pripisom posvetil Anici Resmanovi, je bilo njegovo osebo stanje že kritično:

Uvodni verz se po vsej verjetnosti nanaša na prvi Hribovškov vpoklic v nemško vojsko, ki ga je v Radovljici dobil spomladi tega leta, vendar se mu je začasno umaknil z odhodom na Dunaj.

In v takih okoliščinah se je lotil zbiranja in urejanja svojih pesmi. Misel na zbirko ga je preganjala iz dneva v dan bolj neustavljivo, na prvo sled naletimo v pismu Anici Resmanovi 30. januarja 1944:

Oprosti mi, da tako dolgo ne pišem, letos je že tako z menoj, da pisem ne oddajam, četudi so napisana. Lahko bi že prej prišel do te modrosti, kaj? – Mislil sem, da bi Te prosil, naj mi pošlješ pesmi, ker se ukvarjam z urejanjem tega edinega, kar imam svetu povedati. Pa je bolje, da ne, ker sem v tako nejasnem položaju; samo prosil bi Te, da jih hrani, ker nimam prepisov in ker sem si začel domišljati nanje. Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 30. 1. 1944. ZD, 294.

Prvič v njegovih sporočilih lahko preberemo osebno stališče do lastnega pesniškega ustvarjanja, namreč: edinega, kar imam svetu povedati – in ker sem si začel domišljati nanje. To vsekakor pomeni po eni strani to, da se je ovedel, kaj v njegovem življenju pomeni poezija, po drugi, da je to edino, kar ima in kar bi rad dal ljudem. Ustvarjalna samozavest je bila za Hribovška edino, na kar se je v negotovosti časa lahko oprl, hkrati pa je bil prepričan, da so njegove pesmi toliko kvalitetne, da gredo lahko v javnost. Ker možnosti za natis ni bilo, je njegovo prizadevanje, da jih uredi, pomenilo to, da jih je skušal vsaj v taki obliki ohraniti za negotovo prihodnost.

Kdaj mu je Resmanova, ki je hranila edine čistopise vseh njegovih pesmi, poslala zbrane rokopise na Dunaj, časovno ni bilo mogoče opredeliti, domnevamo pa lahko, da se je to moglo zgoditi v februarju 1944, v njunem dopisovanju pa o tem ni bilo nobene besede več.

Vsekakor se je urejanja lotil nemudoma, kajti rokopis zbirke je datiran z majem 1944. Koliko je bilo rokopisnega gradiva, iz katerega je izbral pesmi za zbirko, nam ostaja popolna neznanka, ker v njegovi literarni zapuščini ni prav nobenega gradiva, ki bi nakazovalo obseg tistih pesmi, ki jih ni vključil v izbor, po vsem videzu pa tudi Resmanovi ni vrnil nobenih izločenih rokopisov, pač pa ji je izročil samo čistopis zbirke.

Njegovo uredniško izbiro lahko preverjamo le ob dejstvu, da je upošteval tudi rokopisno zbirko Pesmice (1939), ki jo je že v letu nastanka izročil Resmanovi, vendar je bil pri odbiri zelo strog. Iz nje je izbral samo tri enote, in sicer dve pesmi (tretjo in peto) iz cikla Pesmi iz bolnice (1–6) in pesem Kanal, ki je bila pod naslovom Rast natisnjena v Dejanju leta 1940, pod naslovom Rast pa objavljena že v Domačih vajah 1938–1939, na osnutku platnic pa navedena pod naslovom Kanal. Pesem Rast je po nastanku najzgodnejša pesem v zbirki, vse druge so nastale med letom 1940, ker iz tega časa datira pesem Ura, objavljena v Dejanju na jesen leta 1940, in pomladjo 1944, ko je sklenil zbirko, saj je takrat nedvomno nastala Pomladna pesem 1944.

V zbirko je sprejel simbolnih 44 naslovov, od tega 42 svojih pesmi in v šegi takratnega literarnega časa še dva prevoda, in sicer Pesem izgnancev (Psalm 136) in Žalostinko (Katul). Celoto je komponiral tridelno, vendar so cikli nesomerni, pri čemer se je opiral na problemske in motivne določenosti, v manjši meri na formalne, predvsem pa se je ognil kronološkemu vidiku.

Prvi del, v katerega je uvrstil šestnajst naslovov, je začel z nenavadno vedrimi toni. Ves se je predajal magiji pomladne narave in bil poln vere v življenje, v njegovo rast, ki jo je prepoznaval tudi v globljih plasteh:

(Pomladna radost 2)

(Strmenje)

To so pesnikova izhodišča, njegova vizija, kakšno bi življenje po njegovi misli lahko bilo. Zato uvodni del deluje kot idilični preludij, medtem ko je celota postavljena pred brezobzirno realnost uničujočega vojnega časa, ki pa je Hribovšek ni obravnaval na ideološko politični ravni, kakor je to značilno za dobršen del tako imenovane književnosti narodnoosvobodilnega boja, ampak na ontološki oziroma eksistencialni ravni.

Da življenje ni zgolj v sebi uravnana, harmonična celota, je Hribovšek vedel iz lastne življenjske izkušnje, da pa na človeka iznenada udarijo stvari, ki so zunaj obvladljivega, razumnega, je prvič doživel ob hujši nesreči, ko je moral v bolnišnico zaradi padca s češnje poleti 1939, poleg tega se mu je bivanje v bolnišnici ponovilo konec istega leta. Zagatni trenutki ujetosti in brezkončne ure so pustile v njegovi duši ostre zajede:

(Iz bolnice 2)

Občutje bolečine in groze je v nadaljnjih pesmih še mogel obvladovati na duhovni ravni:

(Iskanje 2)

Tudi vpričo grožnje vojnega časa, ko so se pred človekom odpirala usodna brezna, je še našel pot do upanja:

(Ura 1942)

Pesnik je kmalu spoznal, da stvari segajo daleč čez njegovo osebno obzorje, tja, kjer ne more več delovati suvereno, ampak je zgolj iver, ki jo premetava viharni čas. Svet se mu je na vsem lepem odprl v vrtoglavo sredobežnost:

(Razgovor)

Ob neznani usodi prijatelja Brejca, o čigar partizanskem delovanju ni mogel imeti zaradi vojnih razmer kakšnih verodostojnejših sporočil, se je začel vse bolj zavedati, kaj čaka njegovo generacijo in njega samega:

(Osamelost)

Edino, s čimer se je lahko postavil po robu vsesplošni pogubni sili, je bila na eni strani vdana, otroška molitev k Bogu, na drugi prometejevska moč duha:

(Prometej)

V drugem, najobsežnejšem delu zbirke (19 enot), je zbral ljubezensko liriko. Iz dosedanje predstavitve Hribovškovega osebnega razvoja je mogoče ugotoviti, da je bila podlaga njegovega ljubezenskega doživljanja idealiteta, ki je po eni strani slonela na pesnikovem življenjskem nazoru, po drugi strani pa se je opirala na literarne predloge, na staro rimsko, deloma evropsko moderno, medtem ko mu je bil izmed domačih avtorjev, pač glede na izkušnjo z Resmanovo, najbliže Dragotin Kette s svojimi refleksivnimi soneti o hladni in vzvišeni ljubici:

(Psalm)

Spočetka je ljubezen doživljal kot samodejen vzgon Erosa v mladostnem osrečevanju:

(Hvalnica)

V Hribovškovih mladostnih duhovnih razmerjih je ljubezen veljala za odrešujočo silo, za prispodobo lepega, za vrednost samo po sebi:

(Prošnja)

Zato je pesnik ostajal do ljubljene osebe v nepremagljivi oddaljenosti in se je le redko prebil iz motivne objektivnosti v neposredno subjektivnost, kadar pa se je, je deloval čustveno zavrto in trpko:

(Šepetanje)

V pesnikovi ljubezenski izkušnji se zadeva ni premaknila z mrtve točke, ki bi jo lahko postavili na nedoločljiv rob med njegovim hrepenenjskim položajem in njenim sestrskim odnosom, polnim nesebičnega prijateljstva. Le tako je mogoče razumeti, zakaj se Hribovškova ljubezenska pesem ni nikoli čustveno odprla in kako to, da je spričo vztrajne neodzivnosti hitro prešla v lastno brezupnost.

Če se zavedamo razmer in okoliščin, v katerih je potekalo pesnikovo ljubezensko doživljanje, potem nas ne moreta presenetiti ne njegova resignacija ne njeno stopnjevanje v smrt, saj je vse povezano s časovnim prelomom, kakor ga je izpovedal v svoji poeziji:

(Slutnja)

V tretji del zbirke je pesnik uvrstil samo devet naslovov, a je vanje strnil tisto, kar je v njegovem tako kratkem pesniškem ustvarjanju pomenilo umetniški vrh. Tu so se na ozkem prostoru srečale različne sestavine, ki jih je izluščil iz teoretičnih predlog, denimo iz Maritaina, ali jih povzel po najimenitnejših evropskih pesnikih, vsekakor po Hölderlinu. Bržkone pa moramo v ta krog pritegniti tudi Rilkeja, pesnika, ki je bil med dunajskimi študenti najbolj priljubljen; nanj se je pogosto skliceval tudi Remic.

Hribovškov tretji cikel je povsem jasno najizrazitejši nosilec tistih literarnih prizadevanj, ki so se na Slovenskem oblikovala v novo stvarnost oziroma magični realizem. Zanj se je Hribovšek ogrel zelo zgodaj, zato je že v rokopisno zbirko Pesmice (1939) uvrstil nekaj dognanih pesmi te stilne usmerjenosti, tako pesem Poldan, kasnejši razvoj pa je samo še dopolnjeval njegovo poetično določenost. Očitno se je Hribovšek že pred vojno nagibal k življenjski predmetnosti, medvojni čas pa ga je po svoji naravi sam silil k stvarnim pogledom na svet in življenje.

Najizrazitejše pesmi te smeri so nastale v dunajski dobi in so klasično oblikovana pesniška tihožitja s posebnim pesniškim izrazom in dosledno sonetno obliko:

(Jabolko na mizi)

Med poglavitnimi potezami Hribovškove estetike moramo omeniti problem izraza, saj se ravno v njem in skozenj uresničuje estetika nove stvarnosti. Hribovšek je poznal misel Paula Valéryja, ki je zapisal:

Poezija je poskus z artikuliranim jezikom predstaviti ali restituirati te stvari ali to stvar, ki jih ali ki jo skušajo nejasno izraziti kriki, solze, božanja, poljubi, vzdihi itd., in ki hočejo, se zdi, izraziti predmete, v čemer vidijo podobnost z življenjem ali dozdevnim načrtom.

Hribovšek je že v predavanju Pesniška videnja na Trški gori nakazal smer eidetske, slikovne predstavnosti vidnega polja:

Človeški čuti so tako bogati, a vendar nam šele vid more posredovati sliko predmetov. Navajeni smo gledati življenje v podobah; domišljija spleta vence samih podob. Zdi se, da je človek obseden od večnega gledanja; in nazadnje – ali je mar življenje le podoba? Potrebno nam je vedno bolj, da preko videza rijemo v bistvo, preko podob v resnico. Ivan Hribovšek, Pesniška videnja. ZD, 246.

Hribovšek je svoja pesniška tihožitja pojasnjeval z navezanostjo na sobivanje z dragimi predmeti, Hribovškovo pismo Anici Resman, Dunaj, 26. 2. 1944. ZD, 299. naslonil pa se je tudi na izvajanja Jacquesa Maritaina, med drugim:

Umetnostna tvornost ni tvornost spoznavanja, ampak ustvarjanja. Narediti predmet po notranjih nujnostih je smisel tega. Zahteva res neko spoznanje (predhodno!) , šele po tem se začne umetnostna tvornost, ker je to ustvarjanje, ki ne zahteva od duha nastalega, ampak da tvori predmet. Pesnik ne more izraziti svoje bitnosti drugače, kakor da predmeti odmevajo v njem. Intuicija ali emocija je temna zagrabitev sebe in stvari skupaj. Pesniško spoznanje ne pomeni »nastajanje stvari«, ampak »narediti stvar v bistvu«. Jacques Maritain, De la connaissance poétique. Hribovškovi izpiski v njegovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Za pesnikovo ustvarjanje je zelo značilen racionalni način, ki je povzročil, da Hribovšek ob vsej svoji religioznosti kot pesnik praviloma ni prestopil praga metafizike, predvsem pa ni gradil na njej. Seveda ne moremo zanikati rahlih zvez s transcendenco, saj je v okvirih magičnega realizma iskal poduhovljenost predmetnosti in v zvezi s Kocbekovo duhovno obrednostjo našel svoj trenutek slovesnosti:

(Vrč)

V sklepnem delu zbirke je pomembno to, da je Hribovšek uvedel več novih tem. V sonetnem ciklu Pesem o deklicah, pesmi in smrti (1-6) se je najprej ponovno pomudil pri ljubezenskem doživljanju, ki ga zdaj ne projicira več kot čustveno valovanje notranjih napetosti, ampak ga opazuje kot dejanje lepega in v povezavi s pesmijo kot iskanje svetega.

(Pesem o deklicah, pesmi in smrti 2)

Toda zadnji cilj Hribovškove poezije, ki ga je pesnik pojmoval kot najvišjo možnost, ki ga je pesnik ustvarjal, je bil doseči magični rob umetnosti, njeno absolutno lepoto, ki obstaja v onstranskem kraljestvu duha, a šele po – smrti:

(Pesem o deklicah, pesmi in smrti 3)

Z

birko je sklenil s pesmijo Paladi. V njej je izpovedal zadnjo resnico lastnega umetniškega kreda: pesniško ustvarjanje je božanski akt, ki v sebi hkrati nosi zemeljsko prekletstvo, a ga sprejema, ker je samo preko njega mogoče doseči trenutek božanskosti:

Rokopis zbirke nosi na naslovni strani napis: Pesmi Marjana Gostiše. Maja 1944. Psevdonim Marjan Gostiša je Hribovšek uporabil že v Dunajskih Domačih vajah, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, odkod naj bi ga vzel, ne na kaj oziroma na koga naj bi se nanašal.

Usoda rokopisnih listov, ki mu jih je izročila Anica Resman, nam je neznana. Vsekakor jih ji ni vrnil. Lahko da jih je uničil po ureditvi zbirke, če se zavedamo njegove navade, da je osnutke sproti uničeval, manj verjetno je, da je kaj vzel s seboj v begunstvo in da so se tam izgubili oziroma bili uničeni ob nasilni vrnitvi.

Poleg vsega, kar je odbral za zbirko, sta se v arhivu Resmanove ohranili v njenem tipkopisnem prepisu še dve pesmi, katerih izvirnika torej ne poznamo: Elegija svojim prijateljem in samemu sebi, pesem v slogu Villonovih balad, in Himna na neko deklico. V Hribovškovi zapuščini v Radovljici je bil najden fragment pesmi O Draga, roža ti skrivnosti polna, ki pa je morda samo poskus nekega prevoda. Končno je prav, da na tem mestu omenimo priložnostno pesem Naš veliki prijatelj, ki ste nas učili. Napisal jo je spomladi 1944 na prošnjo Anice Resman za župnika Hitija iz Begunj. Pesem so župniku v zahvalo recitirali prvoobhajanci iz Radovljice, ki jih je za prvo obhajilo pripravila Resmanova, duhovnik Franc Hiti, ki je med vojno skrbel za duhovno oskrbo v begunjskih zaporih, pa je izjemoma smel priti v Radovljico podeliti zakrament.

Ko je maja 1944 Hribovšek na Dunaju uredil rokopisno zbirko Pesmi Marjana Gostiše, je bilo njegovo pesništvo dejansko že sklenjeno; doslej ni bilo mogoče odkriti nikakršnih sledi o morebitnem nadaljnjem pesnjenju, tudi posrednih sporočil ne.

Povsem naravno je bilo, da je zbirko pokazal Remicu, morda mu je izročil celoten prepis, vendar Remic Hribovšku o zbirki ni nikoli posebej pisal ali mu je ocenjeval. Konec maja 1944 je bil Remic že mobiliziran v nemško vojsko, iz njegovih pisem Hribovšku pa izvemo, da je sveženj njegovih pesmi res imel:

Tvoje pesmi sem dobil že na Dunaju in jih imam zdaj pri sebi. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku. Bohinjska Bela, 1. 7. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Z navdušenjem sem prebral Gradnika, po Brezniku še vrtam, včasih mislim na Tvoje dunajske pesmi, ki mi leže nekje v škatli pod gorskimi čevlji. 1111111111 Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bohinjska Bela, 20. 8. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Brez odgovora ostajamo ob nerazvozlanem vprašanju, kaj tiči za Remičevim zapisom z dne 12. septembra 1944: Zahvalim naj se Ti še za Tvoje klasične anapeste. Ali je mogoče, da mu je Hribovšek poslal kakšne nove pesmi, ali pa je šlo samo za kakšen prevod iz antične poezije? V zapuščini ni bilo mogoče najti nobenih sledi.

NA ZADNJO POT

Ko se je Hribovšek pred veliko nočjo 1944 vrnil domov z Dunaja, je izvedel za tragično smrt Remičevega očeta. Ta je umrl zaradi hudih poškodb, ki jih je dobil ob padcu s terase med nočno partizansko rekvizicijo pri Remičevih na Bledu. Na prijateljevo sožalno pismo je Remic odgovoril na kratko:

Dragi,

hvala! Še zdaj ne morem razumeti nesrečne smrti svojega očeta. Postal sem skoraj brezbrižen v misli, da nam je prej ali slej namenjen konec v medsebojnem ubijanju.

Z Dunaja sem prehitro odšel, da bi mogla še kaj govoriti. Ali Ti je Tonček dal Vaje? Obljuboval mi je zelo, samo mislim, da je komaj utegnil. Če se bomo kdaj srečno vrnili na Dunaj, bomo še pisali. Včasih me zapeče vest zaradi Sofoklejevega zbora. Ali so Tvoji prosti ritmi že gotovi? Toži se mi po Agamemnonu. Zdaj bi ga bral s posebnim veseljem. Zraven pa me je groza, ko se spomnim, koliko seminarskih knjig sem pustil v svojem stanovanju. Upam, da se bom po veliki noči vrnil in to kočljivo reč uredil.

Kaj pa s Tabo? Ali misliš še kaj nazaj? Piši mi ali pa pridi kaj na Bled! Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bled, 5. 4. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Domnevati smemo, da sta se prijatelja v tem času srečala, da je Hribovšek obiskal Remica na Bledu še pred vrnitvijo na Dunaj. Njuni pogovori, kakršnikoli so že bili, so pomenili strahotno zarezo v življenju obeh, kajti poslej sta bila nekako zaznamovana s smrtjo bližnjega človeka. Brezobzirnost partizanskih rekvizicij in likvidacij v širši blejski okolici in zlasti v bohinjskem koncu, kjer so padale nedolžne žrtve, ju je postavila v odklonilen položaj do takega osvobodilnega boja, čeravno nista zapirala vrat za seboj.

Na Hribovška je smrt Remičevega očeta in vse, kar se je še dogajalo spomladi 1944 na Gorenjskem, delovalo skrajno depresivno. Zapadel je v hudo duševno krizo, kar se je na zunaj kazalo v tem, da se je dolge dneve zapiral v svojo sobo, k domačim prihajal samo na kosilo in z nikomer nič spregovoril. To so bile zanj peklenske muke, ki jih je kdaj pa kdaj omilil obisk Resmanove. Mama in sestra Lojzka sta jo prosili, naj pride k njemu, saj je le njej odprl vrata, le z njo se je bil zmožen za silo pogovarjati. A poglavitno, kar je bilo mogoče spraviti iz njega, je bil bolj krik kakor beseda: Ne morem več! Iz pogovora z Anico Resman Zaletel, Radovljica, 13. 5. 1989.

Takšna duševna stanja so se poslej ponavljala.

Sledil je nagel vpoklic Remica v nemško vojsko, in sicer na Dunaju 30. maja, Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bohinjska Bela, 4. 6. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. zgodilo pa se je v nasprotju z vsem, kar sta domislila v dolgih pogovorih glede svojih odločitev. S Hribovškom sta bila iste misli, da v nemško vojsko ne bosta šla, k partizanom pa jima je bila po smrti Remičevega očeta pot tako rekoč zaprta. Remic se je nemški mobilizaciji uklonil zaradi težkega položaja njihove družine, saj s svojo drugačno odločitvijo ni želel povzročiti mami, sestri Pavli in malemu, komaj dveletnemu bratcu Tončku kakšnih hujših tegob, denimo izgona v nemško delovno taborišče. Žrtvoval se je za domače, kakor se je za tako pot na desettisoče mladih slovenskih mobilizirancev na Gorenjskem in Štajerskem.

Remic je s svojo odločitvijo odlašal do zadnje ure, pravzaprav do takrat, ko je spoznal, da mu je dokončno spodletel načrt, po katerem je našel drugo rešitev, s katero se je nameraval izogniti nemški vojski. Zadevo je Hribovšku omenil šele po prihodu v vojašnico na Bohinjski Beli, kjer je služil kot kanonir. Z razočaranjem mu je namreč sporočil:

Izbrali so me za kanonirja pri najnovejšem nemškem orožju. Svoje rekrutovanje sem začel z radovednostjo in s skoraj popolno brezbrižnostjo: padam v prepad po vseh naravnih zakonih, po poti najmanjšega odpora. Ko bi se mi bil posrečil moj lepi načrt, bi bil danes v Ljubljani, pa so ravno tiste dni Amerikanci precej zdelali južno progo. Celo naš vojaški transport je rabil od Dunaja preko Salzburga do Bele štiri dni. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Bohinjska Bela, 4. 6. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Po doslej dostopnih podatkih se je Remic po vsej verjetnosti hotel ogniti vpoklicu v nemško vojsko z odhodom v ljubljansko ilegalo. Moral je imeti neko dogovorjeno zvezo z Ljubljano, bodisi da je pri tem sodeloval Anton Čop, ki je imel precej zvez na vse mogoče konce in kraje, bodisi da je šlo za kakšno drugo ilegalno zvezo, morda preko Franceta Riglerja ali Dušana Okorna. V tem času se je namreč dogajalo, da so se nekateri vojaški obvezniki z Gorenjskega reševali v Ljubljansko pokrajino in se tam pridružili ne domobrancem, to je treba posebej poudariti, temveč četniškemu odredu, ki so ga v relativnem smislu bržkone imeli za sprejemljivejšo formacijo. Četniški odred se je zadrževal v širši okolici Ljubljane. Možno je bilo celo to, da je Remicu pri načrtu pomagal Anton Klinar, študent medicine, ki je zadnje mesece, ko so ga nasilno potisnili na delo v neko železarno, stanoval pri Remicu in je bil maja 1944 že v Marnovem četniškem odredu. Po pričevanju udeležencev je Klinarjeva pot v ilegalo šla preko Gorenje vasi in Lučin čez mejo v Šentjošt, od tam pa v odred.

Malo verjetno je, da bi bil Hribovšek vedel za Remičev načrt, prav tako je vprašanje, če bi se s tako odločitvijo strinjal in bi bila sprejemljiva tudi zanj. Eden izmed argumentov za odhod med četnike, seveda v razmerju do nemškega vermahta, partizanstva in domobranstva, je bil ta, da so bili četniški odredi najbližji nekdanji kraljevi vojski, drugi pa, da niso bili vezani na stalno življenje v postojankah, saj so živeli v mobilnih enotah.

Pritisk na Hribovška je bil vsak dan hujši. Jeseni 1944, ko so že prihajali pozivi za vpoklic bodisi na naslov v Radovljici bodisi na dunajski naslov, se je nekaj časa reševal mobilizacije s taktičnim menjavanjem bivališča med Radovljico in Dunajem, vmes se je ustavljal pri Cenetu Avguštinu v Celovcu, kmalu pa tudi ta pot ni bila več zanesljiva zaradi poostrenih kontrol na vlakih.

Z Remicem si je dopisoval nekako do konca 1944, ko je bil ta že prestavljen v severno Nemčijo. Še vedno sta si izmenjavala kakšno mnenje o našem osvobodilnem gibanju:

Najbrž že veš, kako je bilo z mano. Neke lepe nedelje ni bilo nekega Štajerca nazaj v kasarno [na Bohinjski Beli, o. p.]. Šef je poklical vse Kranjce k sebi in nam namignil, da nas bo prestavil na sever. Še isti večer je zginilo osem dečkov, drugi dan opoldne spet dva. Posledica je bila, da so nas vse, kar nas ni nemške pasme, spravili skupaj v eno sobo […]. Skupili smo jo samo trije: radovljiški Mulej, neki Bosanec (majke mu hrvatske!) in jaz. Transportirali so nas sem gori na sever, nekako 40 km severno od Hannovra.

Včasih si očitam, da preveč pustim, da drugi delajo z mano, kakor hočejo. Da bi še sam zginil v proste planine, mi brani bodočnost mojih ljudi, ki jim na noben način ne bi rad prizadel kaj žalega, in neumnost naše osvobodilne vojske, ki se mi zmerom bolj upira. Tako stojim zdaj tu, lahko bi rekel, na zgubljeni straži, in ne morem ne za svojo ne za našo skupno bodočnost nič pametnega narediti. Kadar bo tako daleč, bom že znal priti domov in kje poprijeti. Če me bodo sploh domači ljudje pustili! Sicer pa so take misli na bodočnost že vnaprej neumne in nesmiselne, ko pa vendar še zdaj nič gotovega ne vemo. Samo to bi si človek želel, da bi Bog nam Kranjcem po polomiji dal zdrave pameti vsaj za prvo potrebo. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Celle (Hannover), 12. 9. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Do obljubljenega pisanja seveda nisem prišel. Tako si me prehitel kar za dve pismi. Prvo sem dobil še v starem kraju, drugo pa so poslali za mano. Z mrzlega severa sem se namreč preselil proti jugovzhodu, v lepo saško deželo. Vasica, razkropljena po nizkih gričih, leži 75 km jugovzhodno od Leipziga, v smeri proti Dresdenu. Glavna cesta drži od severa proti jugu, in kadar grem od službe v svoje stanovanje, ki leži na skrajnem južnem koncu vasi, si zmerom želim, da bi mogel iti kar naprej v to smer, prav do doma. Stanujem pri bogatem kmetu, ki zelo skrbi za moje telesno blagostanje. Sobica je zelo čedna, še klavir stoji v njej. Na stojalo za rože sem si razpostavil svoje knjige in zvečer po opravljeni službi se počutim skoraj kakor v starih študentovskih časih. Res malo težko mi je, če pomislim, da se bom moral morebiti kmalu posloviti od svojega novega gnezda.

Tako brez miru ciganim okrog po Nemčiji. V Cellu sem stanoval v nekakšnem zanemarjenem prosvetnem domu. V Stendalu sem dihal zrak moderne kasarne (pa mi je bilo všeč: sobica je bila obrnjena proti zahodu in zvečer sem se večkrat spomnil na Kocbekovo zahodno stran, čisto in blago). Pozneje sem zvedel, da je Stendal Winckelmannov rojstni kraj. Potlej ni čudno, da sem mogel v mestu nakupiti celo rešto klasičnih tekstov! Delmenhorst je mrzlo severnonemško gnezdo. Na Saškem mi je bolj všeč. Bogve, kje bo moja prihodnja postaja?

Tvoje odločno stališče nasproti partizanstvu me je zelo začudilo. Pred kakšnim letom smo se precej drugače menili. Stvari so se pa med tem časom razjasnile in partizanstvo se je izkazalo samo kot produkt naše politične nezrelosti. Kar smo včasih imeli za heroizem, se je izkazalo za blaznost in za preračunano goljufijo. In kdor zdaj gre k partizanom, je navaden koristolovec, ki si od namišljene skorajšnje polomije obeta veliko dobička. Na slovensko bodočnost pa malokdo misli.

Tisto, da bi skoraj želel v nemško vojsko, si prenagljeno zapisal. Stvar je le bridka […]. Ostaja ti moreča zavest, da si se vdal sili in da za svojo stvar nič ne storiš. Nekaj je vredno vojaško življenje samo na sebi, ki ima le svoj ethos. Razumevanja pa najdeš malo. S svojimi tovariši in podoficirji sem se precej prepiral o Slovencih, pa tem ljudem manjka razumevanje za male narode. Zanje si pač »Beutedeutscher« in stvar je opravljena. Remičevo pismo Ivanu Hribovšku, Grunau, 20. 11. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Načelno Hribovškovo stališče do osvobodilnega gibanja je bilo znano od vsega začetka: bil je na strani odpora kot zaveden narodnjak, sodeloval je, kolikor je mogel, v okviru skupine krščanskih socialistov, vendar so ga skrajnje negativna dejanja, zanj kot kristjana nesprejemljiva, v osebnem hotenju blokirala, čeprav je še vedno skušal obdržati stike z bližnjimi partizanskimi aktivisti. Nepojasnjeno ostaja, v kolikšni meri je bil seznanjen s Kocbekovim delovanjem v osvobodilnem gibanju, nekaj zagotovo, vendar je tudi to moglo negativno vplivati na Hribovškov odnos do partizanstva. Ta negativni trend pa se je nadaljeval, ker se je v osrednji Gorenjski večalo število domobranskih postojank, povečal se je pretok informacij iz Ljubljanske pokrajine, domobranski propagandisti so z vsakim dnem prinašali več gradiva in ga širili po Gorenjskem, zlasti od jeseni 1944 naprej.

Sredi leta 1944 je nastopila nova okoliščina. Hribovšek je bržkone prišel pod večji vpliv obsežnejših informacij iz Ljubljanske pokrajine o tamkajšnjem dogajanju. Doslej ni bilo mogoče ugotoviti, s kom v Ljubljani si je dopisoval že od junija 1944. Domnevamo le, da bi to mogel biti bogoslovec Dušan Okorn, s katerim si je do vpoklica v vojsko dopisoval Remic, nekaj gradiva mu je lahko posredoval Jože Kunstelj, župni upravitelj v Šentjoštu. Da je šlo tudi za temeljito literarno informiranje, moremo sklepati iz Remičevih odgovorov na Hribovškova poročanja o literarnih dogajanjih v Ljubljani, denimo:

20. 6. 1944: Hvaležen sem Ti za Tvoj kulturni referat. Blagor Ti, ki še uživaš prostost. Jaz pa le v najugodnejšem primeru morem prebrati nekaj stavkov iz Platona, takole proti večeru.

13. 7. 1944: Tvoj kulturni obzornik me je zelo zanimal. Jaz dobim iz Ljubljane samo pobožne knjige. Zdaj berem n. pr. življenjepis patra Damijana in v kratkem bom dobil Plestenjakovega Herodeža. Po Tvojih knjigah, posebno po Brezniku, bi hlastno planil, samo če jih boš dal iz rok. Pridi no kdaj v kasarno (v soboto popoldne ali v nedeljo) in prinesi bukvice s sabo, da jih bom vsaj videl.

15. 10. 1944: Za nekaj tednov bom zdaj obsedel tukaj, 14 km od Bremena. Upam, da Ti bom kmalu utegnil kaj več odgovoriti na zadnje pismo. Ti pa se mi kmalu oglasi z domačimi novicami in ljubljanskim kulturnim obzornikom.

20. 11. 1944: Za svoj del sem vesel, da sem obvarovan pred moderno slovensko literaturo, kakor mi jo slikaš Ti. Vse moje slovensko branje je Novi zakon in Prešeren, ki bi nam Kranjcem moral biti vsakdanji kruh. Ti mi pa le pridno poročaj, kaj je novega v Ljubljani, saj bodo morebiti tam navsezadnje le kaj pametnega skuhali. Remičeva pisma Ivanu Hribovšku: Bohinjska Bela, 20. 6. 1944; Bohinjska Bela, 13. 7. 1944; Düsternost, 15. 10. 1944; Grunau, 20, 11. 1944. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Zgodovinsko dejstvo je, da je bil osrednji del Gorenjske od jeseni 1944 pokrit z domobranskimi postojankami, v katere so se zatekali tisti, ki so se hoteli rešiti pred vpoklicem v nemško vojsko, tisti, ki so se ognili partizanski mobilizaciji, in tisti, ki so dezertirali iz partizanov. Domobranska dejavnost se je organizacijsko utrdila, ko so iz Ljubljane na Gorenjsko poslali dvanajst domobranskih častnikov in nekaj vojnih kuratov. Med njimi je bilo celo nekaj Hribovškovih nekdanjih sošolcev in gimnazijskih znancev. Ta okoliščina in dejstvo, da je Hribovšek prebiral ljubljanske časopise, revije in knjige, ki so prihajale na Gorenjsko, so mogle vsaj v določeni meri vplivati na njegovo postopno nagibanje k domobranstvu. Toda ko je sredi decembra 1944 napravil usodni korak in se odločil za vstop med gorenjske domobrance, tega ni storil prostovoljno, ampak po sili razmer. Sporočila govorijo, da je vse do zadnjega skušal najti drugačno rešitev. Še zadnji mesec je vzdrževal stike s partizanskimi ljudmi, z domačimi terenci, se z njimi skušal dogovoriti za sporazumno rešitev, pa so bili vsi napori neuspešni. Hribovšek je namreč spoznal, da bi ga partizanska stran rada uporabila za vabo drugim, spoznal, da nasprotna stran ni bila pripravljena na kakršen koli kompromis, in ker ni sprejel njihovega diktata, je temu sledila »smrtna obsodba«, kot temu pravijo domači. Iz pogovora z Lojzko Hribovšek Resman, Radovljica, 14. 9. 1991. Hribovšek ni imel več kaj izbirati.

Po vsem videzu je Hribovšek pri presojanju partizanstva izhajal še vedno nepopustljivo s stališč krščanskih socialistov, ne da bi mogel kaj bolj natančnega vedeti o ozadju in posledicah Dolomitske izjave. Seveda ga je zanimala usoda krščanskih socialistov, saj so v partizanskih enotah nepojasnjeno izginjali njegovi znanci, morda je bil seznanjen z likvidacijo zgodnje krščanske skupine na Gorenjskem. Na poseben način ga je prizadevala Kocbekova vloga, ob njem pa tudi Brejc, saj si s svojega stališča ni mogel zamišljati, da bi Kocbek sprejemal vse, kar se je strahotnega dogajalo v okvirih revolucionarnega gibanja. Je pa tudi vprašanje, ali je Hribovšek mogel vedeti, da Kocbeka že od novembra 1943 ni bilo več v Sloveniji.

Končno je treba v zapletenih okoliščinah, ki so Hribovška potisnile med domobrance, omeniti še aretacijo brata Franceta. Ta je bil 1943 mobiliziran v nemško vojsko, vendar mu je, kakor tudi nekaterim drugim, uspelo prepričati nadrejene, da kot Jugoslovan ni dolžan služiti v nemški vojski. Vrnil se je v Radovljico, se zaposlil pri železnici in dosegel stopnjo prometnika. Ker je jeseni 1944 prihajalo do vse številnejših sabotaž na gorenjski progi, so Nemci v novembru zaprli in odpeljali v Begunje vse slovenske uslužbence, tudi vse prometnike. Ker so nastale težave na radovljiški železniški postaji, je uprava posredovala, da so izpustili nekaj prometnikov, med njimi tudi Franceta Hribovška. To je na partizanski strani nanj vrglo senco suma in pritisk na Hribovškovo družino se je povečal.

Zgodilo se je še to, da so partizani streljali na Hribovškovega soseda, trdnega gospodarja Gregorca; partizanska nevarnost se je približala tako rekoč do praga. Vse skupaj je povzročilo, da je Hribovšek 17. decembra 1944 skupaj s sosedovim sinom, Jožetom Gregorcem, odšel v domobransko postojanko na Brezje. Nekaj dni pozneje mu je sledil še brat France. V postojanki je Ivan opravljal pretežno pisarniška dela, skrbel za dnevna poročila, razpored straž in tekočo pošto. V arhivu te postojanke je bil najden en sam dokument, in sicer dopis za neke manjkajoče formularje, ki ga je podpisal Hribovšek »za poveljnika«. Kdaj pa kdaj je iz solidarnosti do drugih članov posadke hodil na stražo.

Gabrijel Prešeren, Hribovškov sošolec iz Radovljice, tudi član posadke na Brezjah, se je skupnih dni spominjal takole:

Ob koncu leta sem tudi jaz stopil v brezjansko postojanko. Moji prijatelji so bili že vešči vojaki, le Ivan je nekako sameval v pisarni. Bil je precej zamišljen, vendar je z dobro voljo pomagal vsakemu, ki ga je prosil. Spominjam se še lepih večerov, katere smo prebili skupaj v eni večjih sob, ki je služila za jedilnico, kjer so nam poročali o tekočih zadevah. Ivan je prebral kakšen kratek odstavek kakega pisatelja, učili smo se domobranskih pesmi, dobili smo navodila za drugi dan in odšli na počitek, če je bila mirna noč, nekateri pa na stražarska mesta. 1111111111 Gabrijel Prešeren, pismo, Buenos Aires, 25. 10. 1991.

K razjasnjevanju Hribovškovih okoliščin je treba pritegniti širše dogajanje v gorenjskem domobranstvu. Proti koncu decembra 1944 je bil na Brdu pri Kranju ustanovljen domobranski vadbeni center, ki ga je vodil France Rigler, Hribovškov znanec iz Zavodov. Bržkone je preko Riglerja vzpostavil tesnejše stike z Ljubljano, medtem ko je brat France bil sprejet v vadbeno enoto na Brdu, pozneje pa je bil postavljen za komandanta na novo ustanovljene postojanke v Tržiču.

Hribovšek je redno vsak teden prihajal domov, največ zato, da bi potolažil mamo, ki je bila v skrbeh, kaj se bo zgodilo z njenima sinovoma, ker sta v uniformah. Sam pa se je v samotnih urah še vedno vračal k svoji rokopisni zbirki Pesmi Marjana Gostiše. Rokopis je v kritičnih dneh izročil Anici Resmanovi z naročilom, naj pesmi hrani: če bo preživel vojno, mu jih bo vrnila, če je ne bo, ostanejo njej. Zdaj se je ponovno vračal k pesmim, hotel je preveriti celoto in posamezne pesmi. Zato se je 25. februarja 1945 obrnil na Resmanovo:

Draga,

nekaj bi Te rad prosil, upam, da mi ne boš preveč zamerila. Ali bi mi hotela posoditi tisti zvežček iz leta 1939 in iz lanske zbirke psalm Ob rekah babilonskih (Pesem izgnancev), ki Ti ju bom ob prvi priliki vrnil. Skušal bom stvari čimprej pregledati in jih poslati nazaj po isti pošti. Daj jih, prosim, dobro zavite moji sestri! Hribovškovo pismo Anici Resman, Radovljica, 25. 2. 1945. ZD, 303.

Ko ji je marca vračal svoje pesmi, ji je v spremnem pismu zapisal:

Draga,

v prilogi Ti vračam stvari, ki si bila tako dobra, da si mi jih posodila. Najlepše se Ti zahvaljujem za uslugo in prijaznost. Upam, da jih v bodoče ne bom več rabil, zato razpolagaš z njimi po mili volji. Tudi če jih uničiš, ne bo škode, saj spomina itak niso vredne, najmanj pa Ti je treba spomina name. 1111111111 Hribovškovo pismo Anici Resman, Brezje, 16. 3. 1945. ZD, 306.

Iz ostrine, ki preveva celotno pismo, je mogoče razbrati, v kolikšni meri so bile njegove pesmi povezane z dolgoletnim nagnjenjem do Resmanove, kajti zdaj, ko je izgubil njo, naj zginejo tudi pesmi. Pa ni bilo čisto tako. Hribovškovo pregledovanje posameznih pesmi oziroma zbirke je imelo povsem določen razlog in namen. Hribovšek je iz Ljubljane dobil nekaj zanimivih književnih izdaj, denimo Gradnikovo zbirko Pesmi o Maji (1944) in si iz nje izpisal nekaj pesmi, prav tako tudi Zbornik Zimske pomoči (1944) in si iz njega izpisal prispevke Otona Župančiča Na meji življenja in smrti ter Antona Vodnika Večerni psalm, V brezglasje. Hribovškovi izpiski v njegovi literarni zapuščini. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. Bržkone ga je zlasti natis Balantičeve zbirke V ognju groze plapolam (1944) spodbujal k načrtu, da bi tudi sam dal svojo zbirko v tisk. Resmanovi je to sicer omenjal mimogrede, a vendarle:

Kar se mojih stvari tiče, sem Ti vendar že rekel, da so Tvoje in da je vseeno, kaj se z njimi zgodi. Če bo prav in v redu, bomo že po vojski kaj naredili z njimi, če pa ne, bo pa itak vseeno. Pripravljal sem se bil, da bi jih izdal v Ljubljani, pa je zdaj potovanje skoraj nemogoče in tudi nima pomena, da bi v takih razmerah kaj takega mislil, saj je gotovo važnejših stvari dovolj. Hribovškovo pismo Anici Resman, Kamna Gorica, 10. 4. 1945. ZD, 311.

V času, ki ga je prebil v postojanki na Brezjah, in pozneje, ko je bil v začetku aprila 1945 poslan v postojanko Kamna Gorica, se je znova in znova zapletal v nerešeno vprašanje svoje velike in neizživete ljubezni. Z Resmanovo sta si spet izmenjala nekaj pisem in iz Hribovškovih je čutiti, da zadeve v sebi še zdaleč ni prebolel, razumsko uravnal, čeprav je to poskušal in delal različne sklepe. Če je njegova beseda včasih že definitivna, češ konec je, ga drugič znova premaga iluzija in se v vsesplošni brezupnosti ponovno zateče k njej. Hribovškova sporočila Resmanovi, sedaj sicer pisana na neki drugi ravni, so najvernejša podoba njegovih notranjih stisk, ki jih je preživljal v zadnjih mesecih življenja:

Draga,

hvala Ti za stvari, ki si mi jih poslala in za katere sem Te bil prosil. Dobila jih boš seveda v redu nazaj, kakor hitro jih ne bom več rabil.

Ne vem, kaj naj Ti pravzaprav pišem. Tvoje pismo, ki je spremljalo pošiljko, je čudno in razpoloženje, v kakršnem je pisano, tudi. Naj odgovarjam na pismo ali na to? Vsekakor sem se zalotil zdajle v manj dobrem razpoloženju in tako bo to moje pisanje verjetno naredilo nate silno slab vtis, če ga bom seveda sploh oddal.

Ne vem, kaj si imava še povedati, čeprav Ti praviš, da pogrešaš mojih pisanj. Mar se Ti hoče tistih romantičnih dolgoveznosti, ki se jih že sam lep čas sramujem? Čeprav se zavedam, da je bilo veliko lepote v najini preteklosti, se vendar ne morem znebiti mučnega vtisa, da je bilo končno le precej zlaganega in nestvarnega pri vsem. Sicer pa je naša dolžnost, da ne polagamo rok na preteklost, ki je nekoč bila lepa; saj jo itak moremo samo še umazati.

Da Ti nisem doslej še pisal, odkar sem prišel v to druščino, je razumljivo. Ne vem še danes ne, kako me sodiš in kako si misliš to reč. Saj pa tudi važno ni, zame namreč, ker sem se navadil, da se ne zanašam na druge, ki mi pomagati ne morejo, če bi tudi morda hoteli.

Naj povem po pravici, da se zmeraj, kadar Ti hočem pisati, trgam v dveh razpoloženjih, ki sta drug drugemu precej nasprotni, in ne vem, kateremu naj bi se pustil zapeljati. Ker se nočem nobenemu in ker nočem, da bi v bodoče še kdaj moje življenje urejala čustva, ampak mu hočem dati sam po svoji uvidevnosti svojo podobo, se res težko odločim, da s komerkoli spregovorim hitro besedo.

Odkar sem pri domobrancih, nimam zunanjih prijateljev in nimam tovarišev, na katere bi mogel dosti dati in kateri bi me pogrešali. Od sošolcev in sošolk zdaj še pošte ne dobim več, kar je pač gotovo znamenje božje jeze. Kako naj vem, kaj si Ti predstavljaš o mojem »izdajstvu«? – Sicer pa po pravici povedano, tudi nič ne iščem, kaj si kdo o meni misli, naj mu je všeč ali ne, da sem, kjer sem, to je moja osebna stvar, ki nazadnje nikogar nič ne briga.

Z nama pa je tako nekako:

Jaz Ti ne morem in nimam kaj dati, Ti pa meni tudi ne. Kaj se hočeva še mučiti? Zame je ženska zapečatena grobnica, ki je – upam – meni ne bo treba odpirati.

Kar je bilo, ne pride več nazaj, škoda, da človek tega prej ne ve. Hribovškovo pismo Anici Resman, Brezje, 7. 3. 1945. ZD, 304−305.

Kako da Te je moje pisanje tako razhudilo? Sicer ne vem več, kaj sem Ti pisal, vendar je moralo biti nekam žaljivo, kot je videti. Saj pravim, da je tako z mano, da sem samo za zgago še dober. Ko bi pisma ne bil oddal, bi bilo bolje, a Ti seveda prav tako ne bi bila zadovoljna.

Zadnjič enkrat sem Te klical po telefonu, ker se mi je zahotelo neke knjige, ki bi mi jo mogla preskrbeti. Pozneje sem si premislil.

Želim Ti mnogo sreče in več upanja za prihodnje dni, kot se meni obeta, za kar pa ne bom potočil nobene solze, ker sem mož in ne – – – 1111111111 Hribovškovo pismo Anici Resman, Brezje, 16. 3. 1945. ZD, 306.

Kako to, da se ne sporazumeva več, da najbrž Ti mojega pisma nisi razumela in morda tudi jaz Tvojega ne berem prav? Na vsak način sva si uganka, ki jo zaman rešujeva, in stvar je toliko brezupnejša, čim bolj se trudiva, da bi si odgovore dala na vsako besedo. Zato nočem odgovarjati na pismo, čeprav leži pred menoj, ampak bom skušal ujeti le Tvojega duha, ki blodi v njem, in ga ukrotiti, če Bog da.

Veš, vsake moje besede ne smeš jemati v najstrožjem in najbolj temnem smislu. Saj vendar nisem noben pesimist! Le toliko me je življenje zbrusilo, da gledam na vse zelo stvarno, morda skoraj preveč stvarno. Toda imam pa smisel za humor in samega sebe imam tudi včasih za norca, tako da se za marsikatero besedo, ki jo Ti ogorčeno vzameš na znanje, skriva prav dobrovoljen nasmeh. Praviš, da sem zagrenjen. Včasih morda, če naj govorim resnico. Toda na sploh pa je moj življenjski nazor tako krôtek, da se Ti ni treba bati, da bi moral zaradi njega pasti, pasti zaradi lastne nemoči.

Toliko sem namreč že preko vsega, da morem upati, da je ni stvari, ki bi me mogla tako do kraja uničiti in spraviti ob pamet, kot se je to nekoč zgodilo. Ti tega, mislim, nisi razumela in to je vse, kar sem Ti mogel očitati. Sicer pa je bilo tako, da sva trpela oba, in največ zaradi neizgovorjenih besed, ki naju bodo mogoče še dolgo žgale, pa naju bodo tudi, kot upam, prečistile. Mene je medtem življenje učilo po svoje in kljub vsemu sem danes bolj kot kdajkoli prepričan, da ne živim zaman in brez smisla. In to je vse, kar si morem želeti zase.

Tebi seveda želim isto. Upam, da si še zmeraj tako dobra, da boš mogla oprostiti tudi zadnjo zmedo, ki sem Ti jo naredil. In upam in prepričan sem, da bova odslej res iskrena in dobra prijatelja, dozorela po toliko letih za to, kar prej nisva mogla biti. Hribovškovo pismo Anici Resman, Brezje, 27. 3. 1945. ZD, 307−308.

Čeprav je tu uporabljal drugačne besede kot nekdaj in izražal drugačna stališča, bil celo prepričan, da je zdaj v sebi spremenjen, je bil v bistvu še vedno znotraj čarnega kroga, saj bi sicer po vstopu med domobrance imel priložnost potegniti črto pod vse skupaj. Pa je ni. Za veliko noč sta se srečala v Radovljici in Resmanova mu je izročila prijazno darilo. O tem ji je še pred vrnitvijo v Kamno Gorico pisal od doma:

Kako naj se Ti dovolj zahvalim za lepo darilo, ki me je neverjetno razveselilo, kakor že zlepa ne kakšna stvar? Posebno šopek mi je bil zaradi svoje skromnosti in silno dobrega okusa hkrati izredno všeč. Res lepa hvala! Ne vem, če zaslužim, da tako ljubeznivo misliš name.

Jutri se vrnem na svoje novo mesto v Kamno Gorico, pa si kar ne upam vzeti s seboj knjige, ki si mi jo poslala. Bral sem nekaj deset strani in mi je prav všeč, skorajda potreben sem take hrane. Toda dogodki, ki se bližajo, mi bodo verjetno komaj dopuščali, da bi jo v miru bral in mislil. Tudi ne morem danes vedeti, kje bom po tolikih in tolikih dneh, zato Ti jo rajši vračam prej kot prepozno. Ne smeš misliti, da je kaj drugega zraven; za stvari, ki niso moje, moram skrbeti, dokler je še čas.

Vesel bom, če bom dobil kmalu spet kaj pisanja od Tebe, saj bom vedel, da me tudi v najtežjih urah nočeš pustiti preveč samega. Sicer danes nisem tako brezupen kot nekoč, ker mi življenje samo na sebi ni absolutna dobrina, ampak hočem vedeti in – hvala Bogu – tudi vem, za kaj živim in za kaj bom padel, a za to se imam gotovo najprej zahvaliti Tebi, moja draga Anica, in upam, da se tega ne Ti ne jaz ne bova kesala. Hribovškovo pismo Anici Resman, Radovljica, 4. aprila 1945 ob pol enajstih zvečer. ZD, 309.

Nesporno je v aprilu njuno dopisovanje potekalo na posebni, vse bolj na čisto človeški, neposredni eksistencialni ravni. Tako je mogoče razumeti Hribovškovo pismo, ki ji ga je nekaj dni pozneje poslal po kurirju iz Kamne Gorice, saj je v njem odprl čisto nova vprašanja, ki so mu jih navrgli osebna stiska, vojaški stan in vse očitnejša znamenja naglo bližajočega se konca:

Takoj Ti odgovarjam na pismo, da Te bo odgovor čimprej našel, sicer bi moral spet čakati Bog ve koliko časa ugodne prilike. Sicer se moram najprej opravičiti, da pišem kar na stroj, toda tako gre hitreje od rok. Seveda se to ne pravi, da tako malo mislim nate, da bi Te hotel na hitro odpraviti, nikakor ne.

Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega, – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za dosego oblasti in za revolucijo.

Sprašuješ me, kako sem razpoložen. Prav nič ne bom lagal, če rečem, da sem pri najboljši volji. Tak res še nisem bil, morda odkar sem na svetu. Ti se boš morebiti zelo čudila, ker me na žalost poznaš večinoma samo s temne strani, s »tragične« strani. Sicer se ne bom hvalil, da sem zdaj končno vendar že dozorel po tolikih težavah, toda vsaj nekaj ravnovesja sem dosegel. Optimist sem, kakor še nisem bil, in samo to si moram želeti, da bi tudi Ti bila deležna nekaj tega veselja in notranje sreče. Ne vem, kako sem pravzaprav do tega prišel. Mnogo manj sem vojak, kot sem si sam predstavljal, kajti kljub temu, da nosim vojaško obleko, imam dovolj in preveč razumevanja za osebne težave in nesreče soljudi. Sovražiti sploh ne znam, čeprav bi kdo vsaj nekaj tega od vojaka pričakoval ali morda celo zahteval. Na čuden način sem prijatelj vseh ljudi, in to tembolj, čim bolj vidim njih slabosti in naravnost neverjetno neumnost […].

Torej, draga Anica, piši mi skoraj spet, rad imam pošto od Tebe. Če mi bo mogoče, bom že prišel kdaj skozi Radovljico, mogoče v nedeljo, seveda obljubljati ne morem, ker ni od mene odvisno. Če boš kaj napisala do tedaj, mi boš mogoče osebno dala, če me boš ujela na klancu. Hribovškovo pismo Anici Resman, Kamna Gorica, 10. 4. 1945. ZD, 310−311.

Pot iz Predtrga skozi Radovljico proti Kamni Gorici je res peljala mimo stare Resmanove hiše na klancu pod mestom, kjer se cesta spušča proti Lancovemu. Lahko, da sta se takrat še srečala, bržkone zadnjikrat.

Medtem se je zgodilo še nekaj povsem nepričakovanega. Nekaj dni pred veliko nočjo, torej konec marca 1945, se je iz Nemčije nenapovedano vrnil Janez Remic. Nobenega dokumenta ni, ki bi pojasnil, kako mu je uspelo priti na Gorenjsko, saj kakšnega rednega dopusta v tistih kritičnih dneh gotovo ni mogel dobiti. Bržkone je šlo za Remičevo osebno tveganje, ker se je pravzaprav vrnil kot ilegalec in skoraj gotovo po kakšnih poprejšnjih dogovorih stopil pod lažnim imenom Tone Oblak v novoustanovljeno domobransko postojanko v Tržiču, kjer je tudi prevzel vodstvo. Domnevamo samo, da je za povezavo mogel poskrbeti sošolec France Rigler, takrat vodja domobranskega vadbenega centra na Brdu nad Kranjem. Dejansko je stopil med četnike, kar je bila njegova davna zamisel, še preden je bil vpoklican v nemško vojsko. Ker je živel kot ilegalec – ta čas ni nosil več očal, na vojaški kapi je nosil četniško kokardo – ni mogel obiskati domačih na Bledu. Zato se je s Hribovškom, ki ga je obiskal v Kamni Gorici, domenil, da se bo z domačimi srečal pri Hribovškovih v Radovljici. To se je zgodilo v nedeljo, 15. aprila, ko se je Remic srečal z mamo, sestro Pavlo in triletnim bratcem Tončkom. Iz pogovora z Lojzko Hribovšek Resman, Radovljica, 12. 2. 1989.

Remičevi so tisto nedeljo res prišli v Radovljico, se pri Jakovcu (Hribovškovih) srečali in se pogovorili, svoje je dodal tudi Hribovšek, nato se je Remic vrnil v Tržič. Tam so ga takoj obvestili, da je bil med tem časom iz partizanske zasede pri mlinu v Podtaboru ubit France Hribovšek. Remic je nemudoma poslal dva svoja vojaka v Radovljico, da sta domače obvestila o tragičnem dogodku. Ivan je bil takrat še doma in je skupaj z drugimi zvedel za usodno novico.

Ubitega Franceta Hribovška so najprej prepeljali v postojanko v Tržiču, naslednji dan pa domov k Hribovškovim. Ivan je ves čas prebedel ob mrtvem bratu. Kropilcev je bilo malo, ker so se ljudje bali. Dva dni pozneje je bil pogreb na radovljiškem pokopališču, predvsem ob domobranskem spremstvu, kajti civilistov skoraj ni bilo, le dva moška in nekaj žensk. Mašo zadušnico je opravil kurat p. Fortunat Zorman, ki je tudi spregovoril ob odprtem grobu, za njim pa še domačin domobranec Tone Grimšičar in Janez Remic.

Hribovška je bratova smrt globoko prizadela in ga vrgla v depresijo. Po tednu popolne apatije se je sam peš odpravil po dolgi in nevarni poti proti Kamni Gorici. Ni mu bilo mar za lastno življenje, skušal je le do konca opraviti svojo dolžnost, ki jo je brezpogojno sprejel. Zadnje pismo, ki ga je poslal Resmanovi malo pred razsulom, bilo je deloma pisano v poznih nočnih oziroma zgodnjih jutranjih urah, deloma šele drugi dan zvečer, najbolj neposredno izraža njegovo duševno stanje, njegovo stališče do lastnega položaja:

Kamna Gorica, 27. 4. 1945 ob 2. zjutraj.

Draga,

kaj neki naj Ti pišem ob tej pozni ali bolje rečeno zgodnji uri? Nič nimam početi, prav nič, pa ne morem spati, zato sem sedel k stroju in skušam najti duhovno zvezo s Teboj. Ali se Ti sanja morda ob tej uri o meni? Gotovo ne.

28. zvečer.

Naj napišem do konca to pismo, da ga bom mogel jutri oddati. Sicer pa še začel nisem. Res ne vem, o čem naj bi Ti to pot pisal, pišem Ti le, ker sem Ti obljubil in ker bi bil rad s Teboj, dokler je le mogoče. Sicer je pa to samo moje.

Ves teden sem še v negotovem razpoloženju, ne da bi kaj dvomil o pravilnosti svoje poti ali o smislu žrtev in smislu bratove žrtve, le nerazumljiva mi je tragika smrti, ker je pretežka in prenasilna. Zdaj tudi čutim, kar je zapisano v Antigoni nekje: če brata izgubim, nikoli več ga ne dobim.

Sicer je pa to samo moje.

Do zdaj nisem bil sposoben nobenega dela, upam, da bom dobil nekaj energije, saj drugo itak vse nič ne zaleže.

Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar. Vem in vidim, da bodo povsod ljudje, ki bodo delali na račun naše krvi svoje kupčije, toda te morem samo zaničevati, moje odločnosti pa ne bodo spremenili. Če so na svetu ljudje, ki morejo tako delati ob vsem tem, kar se dogaja, je to njihova stvar, jaz ne morem in nočem z njimi imeti nič opraviti.

Vem, da se s tem in takim naziranjem več ali manj odpovedujem samemu sebi, morda celo tako, da mi marsikdo ne bo dal prav. Toda moja naloga je to in nič me ne more morati, da bi je ne izpolnil.

Odkar mi je padel brat, me obhaja čudna misel, da bo z menoj naš rod umrl. Zdaj približno vem, kaj je pomenilo včasih rodovom tako izumiranje, in vem tudi, da sem bolj povezan z rodom, kakor si ponavadi predstavljamo. Pa kakor koli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj pa življenje posameznika.

Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tua!

Vem, da mora biti Tebi v marsičem mnogo teže in da moraš morda zelo mnogo žrtvovati. Piši mi o vsem, da bom tudi jaz vedel in nosil s Teboj. Taka iskrenost je sicer večkrat neprijetna, toda nama se je ni treba sramovati.

Iskreno Te pozdravlja Tvoj Ivan.

Na položaju, 28. 4. 1945.

Draga,

pravkar sem prejel priloženo pošto po kurirju in Ti pismo pošiljam »v nadaljnji postopek«.

Ivan. Hribovškovo pismo Anici Resman, Kamna Gorica, 27.–28. 4. 1945. ZD 312−314.

To je bilo zadnje Hribovškovo pisno sporočilo Resmanovi, kajti poslej ni bilo nobenega pisma več in nikoli več se nista srečala.

Velika domobranska iluzija, da bodo po razglasitvi slovenske narodne vlade v Ljubljani 3. maja 1945 prevzeli popolno oblast na Slovenskem, se je sesula že naslednji dan. Tudi gorenjske domobranske postojanke so dobile ukaz o umiku.

Hribovšek se je tisto nedeljo popoldne, bilo je 6. maja, še zadnjič oglasil doma v Predtrgu. Mlajše sestre Pavle že ni več našel, ker se je s sosedno Gregorčevo družino, z Vidičevimi in z Bertoncljevimi že dopoldne napotila proti Ljubelju in se še pred najhujšim navalom uspela prebiti na Koroško in naprej proti Vzhodni Tirolski, proti Spittalu.

Tudi starejša sestra Lojzka bi se rada umaknila, vendar je ostala doma, ker ni mogla pustiti matere same. Ni se bala domačih ljudi, bala se je samo možnosti, da bodo prišli Rusi, saj je Ivan med zadnjim pogovorom celo omenjal Sibirijo.

V takem nespodbudnem ozračju se je Hribovšek poslovil od matere in sestre ter odšel za posadko na Brezje, kjer je bilo zbirno mesto pred odhodom na Koroško. Tam so skupno prisegli kralju in novi narodni vladi. Z Brezij se je po kurirju še dvakrat oglasil in jih obveščal o predvidevanjih glede prihodnjih dogodkov in o možnosti, kdo utegne odločati o slovenski usodi, Rusi ali Angleži. Potem so se vse zveze z domom pretrgale. Tudi k Anici Resmanovi so z Brezij poslali dva kurirja z naročilom, naj se tudi ona umakne, vendar je ostala doma.

Gabrijel Prešeren, preživeli član domobranske postojanke v Kamni Gorici, se je v pismu 25. oktobra 1991 iz Buenos Airesa takole spominjal umika:

Prišla je nedelja, 6. maja. V večini cerkva po vsej gorenjski okolici so pritrkavali zvonovi na čast Svobodne Slovenije, ki je bila 3. maja razglašena v Ljubljani. Nad nami pa so se zbirali temni oblaki! Nekako ob 9. uri zjutraj je prinesel kurir povelje za umik. Čeprav nismo točno razumeli, za kaj pravzaprav gre, je vsak hitel s pripravo na odhod. Ivan je imel pač največ dela, ker je moral pripraviti za odhod vso pisarno, ki je bila v njegovih rokah. Takoj smo obvestili nekaj naših družin v okolici o našem odhodu in organizirali prevozna sredstva za prtljago družin in imetja postojanke. Tudi Ivan je naložil vse stvari, katere je namenil vzeti s sabo, in nekako ob 2. uri popoldne smo odrinili iz postojanke. Ivan je spremljal voz, kamor je naložil stvari. Jaz sem bil določen za varstvo voz, ki so jih natovorile družine, ki so šle z nami, na obeh straneh pa je šla patrulja globoko v gozdu za varstvo kolone. Že izven vasi so nas dohiteli terenski streli, vendar brez vsake škode za nas! Še tisti večer smo se nastanili na Brezjah. V moreči tišini smo preživeli dni do srede. Dvakrat dnevno je bila poslana patrulja v vse smeri, pa niso naleteli na nobeno sled o kakem partizanu. V sredo dopoldne so prišli na postojanko tisti ranjenci, ki so mogli hoditi, in to iz tistega sanitetnega vlaka, katerega so potem zajeli v Lescah, in tudi nekaj beguncev, ki so prišli že iz Ljubljane.

Opoldne smo dobili povelje za odhod. Ker smo imeli že vse natovorjeno, smo se nekako ob 3. uri popoldne uvrstili v kolono, ki pa je bila sedaj precej daljša, in počasi odšli. Kam? Do kam? Tega najbrž ni vedel nihče! Ivan je stopal za vozom postojanke kakor prej, jaz pa za vozovi civilnih beguncev z nekaj drugimi vojaki, ki smo bili večinoma nevešči v tej stroki. Došle so nas prve kolone nemške vojske, ki se je umikala na motornih vozilih. Naša kolona je morala stopiti na stran poti, da so oni šli naprej! Dohiteli pa smo tudi kolono vlasovcev, ki so enako kot mi imeli konjsko vprego. Tako se je vsa ta reka umikajočih valila navkreber proti Tržiču, do katerega smo prešli že v večernih urah. Kolona se ni ustavljala, ampak smo hiteli proti Ljubelju. Bila je temna noč, vendar so cesto razsvetljevale stotine raket, katere so spuščali na vseh koncih kolone. Pot je bila vedno bolj napeta, bili smo že utrujeni, ko smo okrog polnoči prispeli do Podljubelja, kjer je bilo nekaj poslopij zaradi gradnje tunela. Tu se je kolona ustavila. Nismo vedeli zakaj, ker pa smo bili vsi že precej trudni, smo iskali zavetja v tistih barakah, pa je bilo vse prenapolnjeno in ni kazalo drugega, da sem odšel nekaj korakov stran od ceste na travnik, pogrnil deko in v mehki travi sladko zaspal. Nad nami so sijale svetle zvezde majske noči, sem in tja je kaka raketa razsvetlila okolico in to žalostno množico, ki se je vila globoko doli po cesti prav do Tržiča in še naprej!!

Drugi dan ob prvem svitu se je že začelo novo vrenje, vendar kolona se še ni premaknila. Spraševali smo drug drugega, zakaj ne gremo naprej, pa trenutno nobeden ni vedel tega. Pojavila se je patrulja srbskih dobrovoljcev s svojim oficirjem na čelu, ki so hiteli proti tunelu. Nekaj naših je odhitelo za njimi, da vidijo, kaj se godi. Pred odhodom v tunel je stala straža nemške SS, sami mladi fantje, ki ni pustila naprej naše kolone. Naprej so šli samo Nemci, mi in vlasovci pa smo imeli prepoved prehoda. Ko je srbska izvidnica dosegla stražo pred tunelom (oficir je bil na konju), se je po kratkem prerekanju straža postavila v napad v strojnično gnezdo, Srb pa ni dosti pomišljal in je z vso naglico ustrelil glavnega strojničarja, drugi pa so se razbežali in vhod v tunel je bil prost. Hitro so padla povelja, kolona se je premaknila in utonili smo v temnem rovu, držeč se za roke, da nismo izgubili smeri. Ne spominjam se, koliko časa smo hodili po tunelu, vem samo, da je voda brizgala iz vseh sten in da smo se zaletavali v podporne drogove. Končno smo le prišli spet na svetlo, mislili smo, da smo izven nevarnosti, saj smo hodili že po koroški zemlji …

Na drugi strani tunela so bile postavljene tudi barake, ki pa so bile prazne. Ker se je kolona spet ustavila, smo šli v tiste barake, posedli po tleh in počivali. Nekako čez dve uri, to je bilo v četrtek zjutraj, so nas obvestili, da mora kolona takoj naprej, ker na poti od Tržiča beži še mnogo ljudi, Tržič pa so že obstreljevali partizani. Preden je naša kolona krenila naprej, sva z Ivanom izmenjala nekaj besed, potem pa sva vsak za svojim vozom krenila na pot. Potovali smo celo popoldne po koroški zemlji, v hribe in doline potovali celo naslednjo noč le s trenutnimi postanki, kjer smo iskali pitno vodo in pojedli kakšen grižljaj črnega kruha. Drugi dan zjutraj smo se ustavili nekako 2 km pred prehodom čez Dravo. Imena vasi se ne spominjam, vem pa, da smo počivali cel dopoldan. Medtem se je vrnilo odposlanstvo, ki je bilo poslano proti Angležem, ki so bili že v Celovcu. Ti niso mogli pri Angležih doseči drugega kot to: vojna je končana, odložiti morate orožje, vse drugo pa se bo debatiralo za zeleno mizo! Ko smo zvedeli to novico, smo vsi bili vsi močno poparjeni. […]

Tihi in žalostni smo nadaljevali pot. Lepote koroške zemlje nam niso mogle razvedriti pogleda, saj je preizkušnja postajala pretežka! Prišli smo v bližino Vetrinjskega polja. Na cesti so se pojavili angleški vojaki, katerih ni bilo nič sram, da so se vrinili med nas in pobirali ure in zlatnino, kar so pač dobili. Spet novo razočaranje nad našimi zavezniki! Prišli smo na Vetrinjsko polje, kjer so nas razdelili po travnikih, kjer smo obupani in prestrašeni polegli in od utrujenosti pospali. […]

Vrstili so se dnevi negotovosti in tudi bojev za vsakdanji obstanek. Angleži so nam dovažali malenkosten dodatek hrane in ga razdeljevali po občinah, v kar sem bil pritegnjen tudi jaz. Z ravnateljem in profesorjem Markom Bajukom sva prejemala nekaj posnetega mleka, katero smo potem delili med družine z majhnimi otroki. Ko sem ob priliki spet obiskal vojaško taborišče, Ivana ni bilo več v šotoru naše postojanke. Pojasnili so mi, da je bil dodeljen v višje sfere domobranskega vodstva. Želel sem ga videti in so me pustili k njemu v poveljniški šotor. Dobil sem ga sedečega pri provizorični pisalni mizi, seveda že z zvezdicami na ramah. Bil sem malo presenečen, vendar sva se še kar po domače pogovorila. Rekel mi je, da pripravljajo odpravo vsega vojaštva v Italijo in je vedno polno zaposlen, ampak je kljub temu vesel, da ima to opravilo, mu vsaj ni treba na vaje, kar so morali drugi vojaki. Z neko ironijo v očeh me je vabil, naj pridem nazaj. [Gabrijel Prešeren se je med potjo preoblekel v civilna oblačila in se pridružil civilistom; op. p.]

Tekli so zadnji majski dnevi, ko završi med begunci vest o selitvi taborišča v Italijo, prvo vojakov, nato pa še civilistov. Še isti dan me je obiskal Ivan v civilnem taborišču v spremstvu drugega častnika, katerega nisem poznal. Zgledalo je, da je prišel po slovo, vendar mi je spet zelo obzirno povedal, da me smatrajo za vojaškega begunca in kot tak lahko pridem pred vojno sodišče. Povabil me je spet, naj se pridružim vojski, preden odidejo. Odgovoril sem, da sem prepričan, da je moje mesto sedaj med civili. Če bo vojska v Italiji spet dobila orožje, kakor so obljubljali Angleži, se gotovo pridružim. Videl sem ga, da je bil to le bratovski opomin, ker je pač gledal najprej z očmi vojaka in mi je želel prihraniti bodoče sitnosti. Lepo sva se poslovila in odšla vsak na svojo stran. In ta odločitev je bila moja rešitev!

Vojaki so se resno začeli pripravljati na odhod in zadnji dan pred odhodom prvega transporta so pripravili Angležem in tudi nam mimohod, kjer je defiliralo okoli 12000 mož in fantov. To je bil zadnji skupni pohod vse domobranske vojske.

Odšel je prvi transport, drugi dan naslednji in mislim, da je v tretjem transportu odšel tudi Ivan. Ker je bilo v vsakem transportu več tisoč ljudi, so bile kolone tovornjakov dolge in v vsakem kamionu je kipela naša mladost in pozdravljala nas, rojake, ki smo žalostno mahali njim v pozdrav ob robu ceste. Tako tudi tisti dan. Nisem štel tovornjakov, bila jih je dolga vrsta. Na zadnjem je Ivan sedel sam, zgledalo je, da na nekem zaboju, z rokami si je podpiral glavo in se ni ozrl na množico, ki jih je ob cesti vroče pozdravljala v zadnje slovo. Videti je bil globoko zamišljen, najbrž je slutil svojo in drugih bodočo usodo?! Takrat sem ga videl zadnjikrat … 1111111111 Gabrijel Prešeren, pismo, Buenos Aires, 25. 10. 1991.

Iz zgoraj navedenega je mogoče povzeti, da se je Hribovšek kot študent in znanec nekaterih domobranskih oficirjev znašel med tistimi, ki so jih potrebovali pri reorganizaciji slovenske vojske v begunskem taborišču Vetrinje. Postal je namreč pribočnik kapetana Milka Piriha, poveljnika I. bataljona IV. polka.

Hkrati je po vseh mogočih zvezah iskal stike s sestro Pavlo, ki se je s skupino Radovljičanov umaknila v smeri proti Spittalu. Našel jo je s pomočjo kurata p. Fortunata Zormana in ji v kratkem času poslal dvoje pisem, ki na svoj način razkrivata posameznosti v Hribovškovem begunskem življenju. V prvem pismu je izražena predvsem skrb za osemnajstletno sestro in negotovost položaja:

Draga Pavla!

Danes sem po dolgem času vendar zvedel, kje si in kako se imaš. Skoraj sem že bil obupal nad tem, da bi Te našel, ker je vse tako zmedeno in raztreseno po svetu. Upam, da se Ti ne godi ravno najslabše, če si res na kmetiji, kot piše naš pater. Mama mi je rekla, da pojdi, če drugače ne bi šlo, h Gruberjevim. Tam bi že malo pazili na Te. Če pa Ti ni hudega in si skupaj z znanimi ljudmi, potem je pa bolje, da kar z njimi ostaneš.

Kaj si mislila, ko si šla od doma? Da bomo najbrž že v nekaj dneh spet doma? Tako so mislili po večini. Kar je, je in se ne da pomagati in je morda tudi potrebno, da je tako. Tako hitro ni treba misliti, da se bo to končalo, toda gotovo se bo. Moraš se paziti, da se Ti kaj ne zgodi. Misli zmeraj na dom in na mamo, pa še na Lojzko in name. Gotovo bo bolje, morda že v kratkem. Tam se Vam najbrž ne godi tako slabo, kot se godi civilnim ljudem tukaj v Vetrinju. Tam imate vsaj streho in morda več jesti kot tu. – Jaz sem bil nekaj dni prav resno bolan. Imel sem grižo in potem glavobol. Pazi se, da ne boš pila preveč vode in da se ne prehladiš. To je lahko nevarno, ker se ne bi mogla tako zdraviti kot na primer doma. Torej na zdravje se zelo, zelo pazi!

Jokati ni treba, saj ne pomaga nič. Bodi pridna in ne pozabi na nič, kar je bilo nekoč lepega in kar še bo. V to moraš in moram in moramo vsi ravno tako verjeti kot v Boga!

Če bo mogoče, mi piši, kakor bom tudi jaz, če bo le mogoče. Zaenkrat ne vemo, kaj še bo z nami, mislili smo že, da bomo šli v Italijo na Primorsko, pa ni nič gotovega. Kadar in če bo mogoče, Ti bom pisal, ravno tako daj tudi Ti meni.

Pozdrave naročam za vse znane ljudi, predvsem za Muhovčeve, Bertoncljevo Fr., in pa za patra, ki se mu moram zahvaliti za to dragoceno sporočilo.

Najlepše pa pozdravljam Tebe.

Tvoj Ivan. Hribovškovo pismo sestri Pavli iz Vetrinja 20. 5. 1945. Pismo hrani Pavla Hribovšek Kremžar v Buenos Airesu. ZD, 316–317.

Pesnikova sestra Pavla je prepričana, da ji je pismo posredoval Pavle Rant, Pavla Hribovšek Kremžar, Moj brat – pesnik Ivan Hribovšek. Nagovor na kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu 8. septembra 1995. najbrž tudi drugo bratovo pismo, ki ji ga je pisal 27. maja, torej dan pred nasilno vrnitvijo v Jugoslavijo. Iz njega izvemo, da mu je sestra odgovorila in poslala nekaj hrane; v njem je nekoliko jasneje popisal tudi svoj dejanski položaj:

Draga Pavla,

najlepša hvala Ti za vse, kar si mi poslala, posebno za pismo. Veš, ne bi mi smela pošiljati hrane, saj si je sama mnogo bolj potrebna, pa tudi pri nas ni več tako slabo kot nekaj časa. Imamo hrane zadosti, razen kruha seveda, pa nam že prepečenec nadomešča tudi to. Zato moraš Ti za to skrbeti, da boš sama dosti imela in da ne boš stradala, zame bodo že drugi skrbeli. Mi bomo, kot pravijo, odšli kmalu od tod, najbrž na Primorsko. Kaj pa bo z vami in s Teboj? Ali boste mar ostali kar tam? Najboljše bi bilo, da bi šli tudi z nami, bomo vsaj skupaj in bolj se bodo zanimali za vas. Če ostanete sami zase in sami sebi prepuščeni, boste morali živeti tako, kot bodo drugi hoteli. Vsaj jaz mislim tako. Daj, govori o tej stvari s patrom in naredite potem, kakor se vam bo zdelo najbolj prav. Zdaj se imate sicer veliko bolje kot civilisti tukaj, ki so brez strehe. Toda pozneje bi ostali sami, če se ne boste pobrigali.

Jaz ne morem do Tebe, ker vojaki nimamo izhoda. Civilne obleke pa tudi nimam nobene. Kot vojak bom seveda tudi šel z vojsko, kakor in kamor bo ukazano. Tako Te ne bom mogel obiskovati, kvečjemu če boš Ti mene kdaj prišla pogledat. Zdaj pričakujemo vsak dan, da bomo šli. Če boš spraševala za menoj, vprašaj, kje so Gorenjci, jaz sem pri I. bataljonu IV. polka I. divizije (saj tukaj je samo ta divizija) in sicer kot adjutant bataljonskega poveljnika. Če bomo šli drugam, se bo mogoče spremenila ureditev, potem bo težje iskati.

Mama je poslala še meni na Brezje zate pismo in zavojček. Dal sem ga Muhovčevim, ker sem mislil, da bodo prišli z vami skupaj. Zdaj ga bom poslal Tebi. Mama ni hotela iti od doma, pozneje se je pa že nekoliko bala in bi morda šla. Pa je morda bolje, da ni, ker bi jo taka pot in sploh težave begunskega življenja preveč izčrpale. Upam, da ji ne bodo nič naredili, saj ji nimajo kaj in za kaj. Še zate mi je malo žal, da si šla. Ta reč zna trajati še nekaj časa, morda sicer ne dolgo, lahko pa tudi leta. Kaj bi mama počela? Glej vsaj Ti, da se boš, ko si se že tako odločila, pogumno in vztrajno držala. Ne smeš obupati, čeprav bo še hudo, ampak treba se bo znajti in si pomagati, kakor si bo kdo najbolje znal. Moraš biti iznajdljiva, predvsem pa nikoli ne obupati, pa bo šlo.

Mi smo šli na pot v sredo popoldne z Brezij v Tržič in ponoči naprej. Iz Kamne Gorice pa sem prišel že v nedeljo, ko ste vi že odšli. Drugih Radovljičanov nisem videl, razen Teje, ki je šla v Tržič na obisk, pa prišla s pošto, da ste že šli naprej. Anica je ostala najbrž doma, še govoril nisem z njo.

Bodi pridna in piši, dokler je mogoče in kadar bo mogoče.

Civile bodo najbrž dali na delo, zato je nazadnje tvoja kar dobra, ker ga že imaš, če ni hudo. Gre le za to, da bi bili v bližini. Pomenite se med seboj, potem se pa odločite, kakor veste, da bo najboljše. Ko bi tukaj kaj gotovega vedeli, bi mogel svetovati, tako pa sami ne vemo nič natančnega, razen, da so nekatere že poslali naprej, drugi pa pridemo v kratkem na vrsto.

Misli na dom in name!

Prisrčno Te pozdravlja

Tvoj Ivan.

Če le mogoče, pridi sem! Hribovškovo pismo sestri Pavli, Vetrinje, 27. 5. 1945. Pismo hrani Pavla Hribovšek Kremžar, Buenos Aires. ZD, 318−319.

Ti dve pismi sta zadnji ohranjeni Hribovškovi besedili. Od tod naprej pa je veliko nejasnosti tudi glede njegove nadaljnje usode, namreč o smeri vrnitve in domnevnem kraju njegovega konca. Zdomski tisk nam o možnih poteh Hribovškovega vračanja posreduje naslednje sporočilo:

Dne 28. maja 1945: 4. polk SNV pod poveljstvom Antona Mehleta in dopolnilna četa pod poveljstvom kapetana Pavlovčiča; prepeljani so bili delno v Podrožco, tam predani partizanom; potovali so skozi Jesenice, Kranj, Škofjo Loko. Del je bil prepeljan v Poljansko dolino in pomorjen v množičnem grobu, ostali pa so bili prepeljani v Šentvid in Kočevje in pomorjeni v množičnih grobovih v kočevskih gozdovih. Manjši del je bil prepeljan v Pliberk, izročen tam partizanom, prepeljan v Teharje in pomorjen v okolici Celja. Vetrinjska tragedija, 1960, 40–41.

Drugo poročilo skuša dokazati, da sta 28. maja oba transporta šla v smeri Podrožce. Tako je že začetek poti nekoliko zamegljen. Hribovškovim v Radovljici je neki vrnjeni domobranec, ki je preživel, prišel povedat, da je bil Ivan zaprt v šentviških Škofovih zavodih, pravzaprav v zavodski kapeli, ko pa ga je stražar poklical, je za njim izginila sleherna sled.

Žal tega sporočila dandanašnji ni mogoče več preveriti, ker je priča umrla. Prav tako danes ne moremo več preveriti sporočila, da se je Hribovšku posrečilo zbežati iz Šentvida, da se je vrnil na Koroško in se od tod vračal v Slovenijo kot diverzant in da naj bi se še leta 1947 skušal nekomu oglasiti v Spittalu. V neki akciji naj bi padel v zasedo in bil ubit. Tine Debeljak, Pesem naj zapojem, Buenos Aires, 1965, X-XI; Gabrijel Prešeren, pismo, Buenos Aires, 25. 10. 1991. Glede na njegovo šibko telesno konstitucijo pa tudi glede na njegov značaj je to lahko samo plod različnih domnev, a brez prave osnove.

V zadnjem času se je pojavila nova verzija, po kateri naj bi bil Hribovšek vrnjen v Teharje. Akademski slikar Marijan Tršar, ki naj bi bil Hribovška spoznal v Vetrinju in ga spremljal do Teharij, je avtorju te knjige zapisal:

Hribovška sem spoznal že v Vetrinju na Koroškem. Naključno – ko sem risal, se je zanimal zame, odkrila sva, da oba poznava (oz. da sva poznala) Balantiča in da je tudi on pesnik. Hribovšek me je tudi pregovoril, da sem zapustil ambulanto pri Rupnikovem bataljonu, kamor me je sprejela dr. Marija Rupertova, naša soseda iz Ljubljane, tedaj »šef« te ambulante. Ker nisem bil nikjer, ne pri policiji ne pri vojski, nisem imel kje dobiti hrane za preživetje. Morebiti mi je s tem rešil življenje, zakaj rupnikovce so pospravili dosti hitreje in brez izjem kot druge domobrance.

Hribovšek je bil v ambulanti gorenjskih domobrancev in tja sem se zatekel tudi jaz. Dosti sva govorila o pesmih, njegovih in Balantičevih, delala načrte za bodočnost. Ko so tistega torka ali srede (ne spominjam se točno) vrnili gorenjske domobrance, sem šel z njim skupaj na ambulantnem avtomobilu do Pliberka. Bolje, malo pred Pliberkom smo izstopili, od tam pa v spremstvu angleških vojakov do kolodvora, kjer so nas za ovinkom predali partizanom. Ne bom sedaj opisoval, kako je vse to potekalo, to je predolga štorija in se ne tiče Hribovška posebej. Le toliko, da sva bila skupaj v vagonu prek Dravograda in Velenja in tam dva dni skupaj v šoli. Tam sem morebiti jaz njemu rešil življenje. Ko mu je vojak-partizan jemal stvari iz nahrbtnika, je Ivan »pobesnel«, ker mu je hotel vzeti šal, ki mu je bil spomin na ubitega brata. Partizan je potegnil samokres, a sem ga pregovoril, naj razume, da je to spomin na brata, in mu ponudil svojega, »nič manj lepega«.

Tudi pešpot od Slovenj Gradca do Velenja sva prehodila skupaj, na vlaku za Celje in na poti od Celja do Teharij pa so naju ločili. Našla sva se spet v logorju v Teharjah in bila tam skupaj do zaslišanja, kjer je mene »rešitelj« Miran poslal v barako B, Ivan pa je šel na »apelplac«, kjer so bili cejevci, katere so potem vsak pozni večer ali noč odvažali s kamioni. Enkrat sem še nekje staknil nekaj prepečenca in sem mu ga vrgel prek žične ograje, ki je barako B delila od cejevcev. Ne vem več, katero jutro sem ga pogrešil, zginil je za vedno.

Naj povem, da mi je že v Vetrinju dal zajeten šop rokopisov svojih pesmi, ki pa sem jih moral odvreči pri vhodu v Teharje. 1111111111 Marijan Tršar, pismo, Vrsar, 11. 6. 1989.

Tršarjevo pričevanje posredno podpira sporočilo prof. Janeza Gruma, da je bil v Teharjah ubit kapetan Milko Pirih, poveljnik, čigar pribočnik je Hribovšek postal prav v Vetrinju in bil torej z njim po vsej verjetnosti vrnjen istočasno. Janez Grum, pismo, Milwaukee, 13. 3. 1992.

Posamezne pripovedi o zadnjih tednih Hribovškovega življenja se močno razlikujejo v nekaterih zunanjih sestavinah. Pri tem moramo zlasti upoštevati, da sta bili zadnji dve pričevanji napisani petinštirideset let po dogodkih. Sicer pa so si vsa poročila enotna v enem, namreč, da je pesnik izginil v povojnih množičnih pobojih bodisi na Kočevskem bodisi v Teharjah oziroma v celjski okolici. Pesnik Hribovšek je delil usodo tisočerih vrnjenih domobrancev in civilistov, ki so izginili v množičnih grobovih, po rovih in breznih. Končal je kot eden izmed njih. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli ne za datum njegove smrti ne za kraj njegovega poslednjega počivališča.

VRNITEV IZ TIŠINE

Dnevi po koncu vojne maja 1945 so bili za Hribovškove bridki. Na domu so ostale samo tri ženske: bolehna mati, za težja dela nesposobna pastorka Regina in pesnikova devetnajstletna sestra Lojzka. Na slednjo je padlo ne samo breme najtežjih in nujnih kmečkih opravil, ampak tudi odgovornost za usodo domačije.

Več mesecev so bile izpostavljene pritiskom in šikanam, Lojzka je bila več tednov zaprta. V hiši so nastanili hercegovske vojake, potem dva glasbenika, več tednov so bili pod stalno stražo, ker se je razširila novica, da se Ivan skriva nekje v bližini in da mu domači nosijo hrano. Občinska oblast je hotela v Ivanovo sobo vseliti neko družino, vrstile so se hišne preiskave, miličniki so večkrat premetali Hribovškovo zapuščino in morda tudi kaj odnesli.

O političnem pritisku na Hribovškove marsikaj pove sporočilo okrajne volilne komisije z dne 17. septembra 1945:

Tov. Marija Hribovšek, Predtrg.

Sporočamo Vam, da Vas volilna komisija ni vpisala v volilni imenik na podlagi zakona o sestavi volilnih imenikov po čl. 4, točka 6. Obveščamo Vas, da se v roku petih dni lahko pritožite pri sodišču na Jesenicah.

Smrt fašizmu – svobodo narodu! Okrajna volilna komisija Jesenice, Radovljica, 17. 9. 1945. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Pesnikova mati se je v predpisanem roku pritožila, njena pritožba pa je bila gladko zavrnjena s posebno odločbo okrajnega narodnega sodišča na Jesenicah:

Sp. 4/45–3.

Odločba.

Okrajno sodišče na Jesenicah je na zasedanju dne 29. 9. 1945 pod predsedstvom predsednika sodišča Fister Joža, ob sodelovanju sodnikov prisednikov Čebulj Zore in Peternela Franca v pritožbeni stvari Hribovšek Marije, posestnice v Predtrgu št. 44, proti odločbi komisije za volilne imenike pri okrajnem narodnem osvobodilnem odboru na Jesenicah dne 20. 9. 1945

odločilo: pritožbi Hribovšek Mariji se ne ugodi. Zoper to odločbo ni dopustna nadaljnja pritožba.

Obrazložitev.

Pritožiteljica navaja proti odločbi komisije za volilne imenike pri Okrajnem NOO na Jesenicah, ki je zavrnila njeno reklamacijo radi nevpisa v volilni imenik pri Mestnem NOO v Radovljici, češ, da ni niti okupatorja niti njegovih pomagačev nikdar podpirala in tudi ne odgovarja za svoja sinova, ki sta bila sredi decembra 1944 nasilno mobilizirana.

Po poizvedbah pri Mestnem NOO v Radovljici pa je dognano, da je bila Hribovškova ne le simpatizerka, marveč tudi sodelavka bele garde od vsega njenega početka, njena sinova Janez in Franc sta stopila v belo gardo prostovoljno in je bil zlasti Franc organizator in celo mučitelj partizanov. Tudi hči Pavla je vzdrževala stalno vezo z domobransko postojanko na Brezjah. Hčerka kakor sin Janez sta ob razsulu pobegnila na Koroško. Pritožiteljica je oba sinova vseskozi podpirala. Na podlagi navedenega je torej odvzem volilne pravice pritožiteljici na podlagi 4. čl. točke 6 zakona o volilnih imenikih v dovoljni meri utemeljen.

Smrt fašizmu – svobodo narodu! Okrajno sodišče na Jesenicah, 29. 9. 1945. Hribovškova literarna zapuščina. Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana.

Pri Hribovškovih so še dolgo upali, da se bo Ivan končno le vrnil, saj so krožile zgodbe o delovnih skupinah v Kočevskih gozdovih. Mati je umrla leta 1953, ne da bi izvedela, kaj se je v resnici zgodilo. Po njeni smrti je kmetijo prevzela hči Lojzka in se naslednje leto poročila z Antonom Resmanom, ki ni bil v sorodu z družino Anice Resman. S skupnimi močmi sta obnovila kmetijo, razširila gospodarsko poslopje in obnovila tudi stanovanjsko hišo.

Za Hribovškom so stikali tudi pri Resmanovih, kot je povedala Anica Resman Zaletel:

Zanimivo, da so iskali tudi Hribovškove pesmi. Pri nas se je pojavil partizanski pesnik France Kosmač in še nekdo. Spraševala sta, kakšne zveze smo imeli s Hribovškom in če vemo, da je pisal pesmi. Iz pogovora z Anico Resman Zaletel, Radovljica, 4. 4. 2000. Zvon, št. 3. junij 2003, 54.

Nad pesnikom Ivanom Hribovškom se je zgrnil popoln molk, ki je trajal dvajset let. Hribovšek literarno v tem času ni obstajal ne na tej ne na oni strani. V resnici ni veliko manjkalo do njegovega dokončnega literarnega izginotja. Pesnikova sestra Lojzka je na domu v Radovljici sicer hranila nekaj njegove zapuščine, toda v njej ni bilo nobenih bratovih pesniških rokopisov. Edina izvoda, torej unikata, dveh rokopisnih pesniških zbirk Pesmice iz leta 1939 in Pesmi Marjana Gostiše iz leta 1944, je imela Anica Resman, ki je rokopisa reševala pred preiskavami in vsemi mogočimi nevarnostmi uničenja. Zapisati celo smemo, da je bila Hribovškova literarna usoda pravzaprav odvisna od usode obeh rokopisov, saj razen teh ni bilo ohranjenega ničesar. Toda komu bi ju mogla Resmanova zaupati v svinčenih časih? Samo svojemu možu inž. Janku Zaletelu.

Šele leta 1964, ko je nevarno zbolela, je želela urediti zadevo s Hribovškovimi rokopisi. Odločila se je, da jih pošlje pesnikovi sestri Pavli, ki je od leta 1949 živela v Buenos Airesu in bila tam poročena z dr. Markom Kremžarjem. Najprej ji je v več pismih poslala pretipkane posamezne dele zbirke iz leta 1944, vse skupaj pa je dobil v branje dr. Tine Debeljak. Nad pesmimi je bil presenečen, vendar je želel videti rokopis zbirke. Tega je bilo mogoče poslati samo po osebni pošti. Priložnost za to se je ponudila, ko je domovino obiskal Dinko Bertoncelj, v Argentini izjemen športnik, ki je kot član državne reprezentance gostoval v Evropi in dobil dovoljenje za obisk Slovenije. Anica Resman Zaletel mu je izročila originalni rokopis zbirke Pesmi Marjana Gostiše in prepis zbirke Pesmice. Debeljaka je celota navdušila, saj je imel v rokah pesnika, ki je bil enakovreden Balantiču. Nemudoma je sklenil Hribovškovo poezijo izdati v knjigi, in sicer obe rokopisni zbirki pod skupnim naslovom Pesem naj zapojem, javnost pa je s Hribovškovim imenom prvič seznanil z objavo treh pesmi (Prometej, Vrč, Slutnja) v Meddobju (1964, 5/6, 254–255).

Dr. Debeljak je pesnika nato širše predstavil z zapisom v štirinajstdnevniku Glas SKA:

Napovedujemo za 20-letnico naše tragedije izdanje pesniške zbirke padlega domobranca. Z njo bomo začeli novi letnik in naj bo venec SKA, položen v podnožje spomenika, ki jim ga postavlja svobodna zdomska Slovenija.

Dvajset let je namreč njegova rokopisna zbirka bila v rokah človeka, ki je sicer cenil njeno človeško vrednost kot intimne zapuščine prijatelja, ni ji pa vedel umetnostne cene. Prebral sem ta s strojem natipkani zvežčič majhne žepne oblike, ki nosi naslov: PESMI MARJANA GOSTIŠE, maja 1944. – in obstal: Saj to je pesnik! Dober pesnik – brat Balantičev! Stilno celo naprednejši od njega.

Balantič hoče biti realist, čeprav je romantični ekspresionist po vsem doživljanju, in v obliki soneta – v »stare mehove« – naliva nove figure iz doživljanja svoje človeške duhovne razklanosti. Ta borba med ognjem v sebi in smrtjo trohnenja je podana kot osebna drama na ozadju kozmičnega doživljanja sveta, dočim je Hribovšek klasično miren apolinični tip, proti dionizičnemu Balantičevemu. Hribovšek je opazovalec stvari okrog sebe, ljubi predmetnosti, ki v njegovi pesniški besedi dobe duhovno stilizacijo in refleksivno resonanco. V obliki gre iz virtuoznosti soneta, ki ga tudi obvlada, v novodobno pridvignjenost ritmične lirične nevezanosti. Močna je v njem – misel, ki ga vedno spremlja, duh, s katerim se pogovarja. Predvsem v samoti, ko premišljuje o svojih ciljih, svojem uporu in svoji usodi, tudi domobranski:

Tak je prvi del. Drugi je erotičen, ljubezenska pesem, v kateri se ponavljajo grški klasični motivi, celo grška sapfična kitica, kar priča o njegovi humanistični in klasični izobrazbi:

Tu je ljubezenski psalmski hvalospev:

Iz impresionističnega razpoloženja prvega dela je zdaj pesem grška pindarska himničnost, vzvišenost, verz, ki izgublja rime, da pridobiva na pridihu klasičnosti:

V tem delu so gradnikovska pisma v jutru in iz groba, kakor v prvem delu kettejevski pogovor z očetom v grobu. Pesem dobiva na globini in človeškosti. V to grško ljubezensko poezijo se vkrade misel na smrt, ki je vedno prisotna kot pri vseh domobranskih pesnikih:

In v taki misli na smrt poje drevesom, ki bodo rastla iz njih teles, in se roti, da z njimi

Zadnji del pa predstavljajo soneti. V njih pride najbolj do izraza Hribovškova opazovalna in slikarska narava: pred sabo ima tihožitje (vrč, jabolka itd.), katera riše v sonetni obliki kot pravi ekspresionist s cezannovskimi ostrimi obrisi pa z duhovnostjo, ki predmet postavlja v nadtvarnost in večnost.

Epilog zbirki pa nosi zopet grški motiv boginji Paladi, ki je nekoč preklela pevca, ki je v roke vzel svirel, da bi pel. On jo prosi samo, da bi mu pustila izpeti pesem:

Dano mu je bilo, da je pesem zapel, toda obsojena je bila na dvajsetletni molk. Zdaj jo bo izpel – »trohneče srce«. Rešen prekletstva Palade bo znova oživel med nami. Lepšega daru ne moremo dati našim mrtvim, kot da jim damo možnost, dati iz mrtvega sklenjenega kroga svojo živo pesem kot posmrtni dar nam, ki se klanjamo njihovim žrtvam. In mi je ne sprejemamo samo pietetno kot delo ubitega domobranca, temveč kot delo – Umetnika! Kot novo, čeprav po dvajsetih letih izdano pesniško zbirko, ki prinaša v vrste modernega slovenskega pesništva novo pomembno ime – IVAN HRIBOVŠEK. Tine Debeljak: Pesmi Ivana Hribovška. Glas SKA, Buenos Aires, 31. 5. 1965.

Ko je Tine Debeljak razmišljal o zasnovi natisa Hribovškovih pesmi, ki so leta 1965 izšle v založništvu Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, se je odločil, da objavi vsa dostopna Hribovškova besedila, torej obe rokopisni zbirki z minimalnimi posegi. Knjigi je napisal uvodno razmišljanje Ivan Hribovšek in njegova pesem, dodal je tudi opombe, tako da je pesnika predstavil v obsegu, kakršnega so dopuščale okoliščine in dosegljivi podatki.

Čeprav je bil razlog za natis Hribovškove poezije v okviru emigrantskega založništva morda prej političen kot literaren, je knjiga odigrala predvsem neprecenljivo literarno vlogo: Debeljak je z objavo dokončno rešil Hribovškove pesmi pred morebitnim izginotjem oziroma uničenjem. Vsaj slovenski javnosti v zdomstvu in zamejstvu je omogočil dostop do dotlej neznanega pesnika Hribovška ter tako spodbudil nadaljnjo literarno kritično presojo in literarnozgodovinsko raziskovanje zanimivega, prezgodaj umrlega slovenskega pesnika.

O zbirki je prvi pisal Jože Krivec Jože Krivec, Hribovškova pesniška zbirka. Vestnik, 1966, 8/9, 163–166. in v poročilu med drugim navedel:

Dasi je imel Hribovšek dve rokopisni zbirki pesmic (Pesmice 1939 in Pesmi Marjana Gostiše 1944), je vendar bil kot pesnik neznan, razen da je sodeloval v zavodskih Vajah in potem začel v reviji Dejanje. Bil je tedaj, v vojnem času, sovrstnik, prijatelj skupine mladih pesnikov, vsi na začetku pesniške poti, ki jo Debeljak v uvodu označuje tako: »Kako čudno je »prelom svetov« razmetal in razporedil to čudovito generacijo pesnikov, kakor so bili Balantič, Hribovšek, Remic, Brejc, Šmit, pesniki enega gnezda, istih šol? Balantiča je uvrstil med vaške stražarje, Hribovška med domobrance, Remica med četnike, Brejca med partizane in Šmita v nemško vojsko! Prijatelji, ljubljenci Muz, so si stopili v nasprotje z orožjem v rokah kot borci revolucije in protirevolucije.«

Škoda, da so skoraj gotovo izgubljene vse njegove pesmi zadnje, domobranske dobe, kakor tudi ne vemo za Balantičeve v času vaškega stražarstva, kar bi bilo silne vrednosti, tako glede na kvalitetno presojo kakor na časovno značilnost.

Debeljak je iz obeh rokopisnih zbirk uredil eno in ji dal naslov Pesem naj zapojem, po verzu iz pesmi Paladi, v kateri pesnik kar gori v goreči želji, da se izpoje, izpove, da bruhne iz prekipevajoče umetniške duše, preden omahne, četudi pahnjen od boginje same v prekletstvo:

Zbirko je razdelil v dva dela: Slikarski osnutki rok, obsegajoč štiriindvajset pesmi, in Nem strmim v prelom svetov s triinštiridesetimi pesmimi. Tako je v njej vse, kar se je našlo, še celo prevod Psalma 136 in Žalostinke.

Po zunanji obliki se Hribovšek ni omejeval na gotove vrste pesmi. Pel je, kakor mu je privrelo iz srca: verze s polnimi rimami, brez rim, tudi klasični sonet mu ni tuj. Hribovšek je pesnik preprostih verzov, brez ničevih, večkrat praznih napihovanj, brez nepotrebnih okrasnih prispevkov, ki sicer na videz blestijo, a se razblinijo v nič, ko pesem dvakrat, trikrat prebereš.

Koliko preprostosti, iskrenosti, pa vendar močnega pesniškega izražanja je v teh verzih!

Pesnik ni stal na robu življenja svoje dobe, dobe viharjev, sovraštva, ognja in smrti. Našel je svoje mesto. Čutil je z narodom, ki je trpel, bil ponižan in je umiral. Ali ni slutil v svojem upanju sončno jutro, lepše dni prav v odhodu od doma? Pesnik, prerok narodovega križevega pota!

Poln je bil zrele pesniške sile, bogatija, ki ga je pestila, da je kričal v goreči bolečini in se bal, da mu je bogovi ne dovolijo izpiti, preden omahne:

Pesnik čuti in je prepričan, da je lepota večna, da ljubezni in pesmi ni zapisan konec. Zato poje:

In pri vsem sladkem občutku pesniškem mu je čas prilil svojo grenko kapljo: slutil je dih smrti nad seboj, da bo končal že na pomladi svojega življenja kakor vrstnik Balantič. Kako sta si vendar v tem podobna, edina, pripravljena na zadnji obračun, a vendar v mogočnem upanju, da njuni življenji nista bili prazni!

In Balantič v enakem trpkem videnju:

V ljubezenskih pesmih je Hribovšek umirjen, premišljen. Ljubi in sanja, drhti v molku pričakovanja in trpi v slasti razdalj, ki ga ločijo od ideala. Ni v njem strastnih, erotičnih sil, ki bruhajo iz Balantiča. Tiho ljubi in izbrani s ponosom prizna: »Pred mano si ti, kraljevsko bitje!«

Kako sveto je občutil Hribovšek veličino prave ljubezni, ki ednina more zbliževati ljudi, jim vrniti božje dostojanstvo in izruvati zla semena sovraštva iz zakrknjenih človeških src. Kako vse drugačen je njegov klic, glasnika protirevolucije, v primeri s partizanskim pesnikom Borom – revolucionarjem:

In Bor:

Med verzi najdemo sveže, nove pesniške podobe: od neba žalosti visijo (11); na hodniku se lovi večer (15); mesečina naletava pohlevno mi v oči (42); noč je svetla ko češnjevo cvetje (44); skrivnosti drhtijo (44); tišina, kakor popje mlado je napeto (55); nekje za njimi brizga luč večerna (70); od sveče luč drsi, drobi se v pene (90). Manj posrečeno zvenijo primere: pocukrana kri (20); o tisočkrat predrta zvezd modrina (21); sluzasta noč (25).

Škoda, da je ostalo nekaj tiskarskih napak v knjigi.

Rešen je pozabi in trohljivosti pesnik Ivan Hribovšek. Pesnik naših najtežjih dni, ki je bil sicer še v prvem cvetu, a že pahnjen v mrak trohnobe. Kratkih dvaindvajset let življenja, prelitih v lepoto in ljubezen. Tak ne bo nikoli umrl. Zato, resnično, kakor je sam slutil – pesnik Hribovšek živi:

Poglobljeno je o knjigi v daljšem eseju razmišljal pesnik France Papež. Hribovška je uvrstil v medvojno generacijo: Balantič, Kajuh, Beličič, Šali, Bor in Vipotnik. Izrazil je misel, da se jim Hribovšek pridružuje s svojim novim glasom, ki teži morda najbolj izmed vseh medvojnih v sodobno poetično dikcijo, v zvezi z zbirko pa je zlasti poudaril naslednje:

V Hribovškovi zbirki Pesem naj zapojem so doživetja, porojena iz ene same velike zavesti tragične dobe, vendar so stvarna doživetja čustveno predelana in prenesena na višje, estetsko bolj prečiščene ravni. Ideja smrti in življenja je vključena v slikanje pokrajine, v tihožitja in meditacije […].

Tudi Hribovšek je v prvi vrsti izpovedovalec, ki mu je izraz včasih težji kot pri Balantiču, vendar prepojen z življenjskostjo in lirično občutenostjo. Dostikrat je mogoče zaslediti podobnosti med njim in angleškim Dylanom Thomasom, ki pa je imel še toliko časa, da se je razvil v enega najbolj pogumnih modernistov. Naš pesnik gradi, prav tako kot drugi njegovi mladi vrstniki, predvsem iz intimnega osebnega čustvovanja. Naravno – bolečina je v tistih letih tako stiskala, da so hrumela čustva na površje človekove eksistenčne gmote. Vendar pa se prav pri Hribovšku čuti poseg razumske oblikovalne preudarnosti – klasičnosti –, ki očiščuje osnovni romantični nadih iracionalnega čustva. Ni pa mogel doseči tiste polnosti in izrazitosti idejnega bogastva – moral bi imeti več časa – da bi ga imeli za velikega pesnika. Njegova pesem je humana in globoka, čustvena in apolinično umirjena ter obogatena na mnogih straneh z izvirnim bogastvom novih idej, vedno pa je zaposlena z izrazom neposrednega telesnega in duševnega trpljenja v usodnem risu življenja in smrti. France Papež, Ideja življenja in smrti v poeziji Ivana Hribovška. Glas SKA, XIII, 9, 30. 5. 1966. Zbirka tiskov Slovencev zunaj R Slovenije, NUK, Ljubljana.

V Sloveniji je bila Hribovškova pesniška zbirka uradno prepovedana, registrirati jo je smela le Slovenska bibliografija za leto 1965. V resnici pa so posamezni izvodi preko tržaške in celovške slovenske knjigarne vendarle začeli ilegalno prihajati v domovino in počasi vsaj v neformalnih skupinah vzbujati vednost o novem slovenskem pesniku.

Prvo javno sporočilo o tem, da v emigraciji nameravajo natisniti pesniško zbirko dotlej neznanega pesnika, je v domovini leta 1967 posredoval slikar Jože Ciuha v potopisni knjigi Pogovori s tišino. Med obiskom v Argentini je obiskal dr. Tineta Debeljaka, iz pogovora z njim pa navedel – ne da bi pesnika omenil z imenom – tudi naslednje:

Povedal sem Debeljaku, da doma pripravljajo izdajo Balantičevih pesmi. Vsaj na videz se ni niti preveč začudil. Kot v odgovor na nezastavljeno vprašanje mi je rekel, da je nedavno tega odkril novega domobranskega pesnika. Ta da je vsaj tako močan kot Balantič. Takole približno je povedal: Neko dekle je od doma, potem ko se je poročila, poslala zajetno pismo. Bile so pesmi, ki jih je hranila po svojem prvem fantu – domobrancu, ki se je ob koncu vojne rešil na Koroško. Potem je odhajal čez mejo reševat sodruge: v komunističnih ječah jih je bilo dovolj. Nazadnje so ga komunisti ujeti in ubili.

Skoraj kot pravljica: junaški pastirček se je spopadel z zmajem. Le da je bil pastirček diverzant, da so bili namesto princeske ujeti sodrugi in zmaj pač zmaj. Zmaj pa je komunizem. Nimam rad pravljic: nemara bi se tudi njim upirale, če bi jih ne potrebovali. Debeljak mi je ponudil letni almanah; v njem sem prebral pesem junaškega pastirčka, ki ni mogel ubiti zmaja. Ni bila dobra: z Balantičem se ne more primerjati. Slepa ulica: treba je racionalizirati okus. Jože Ciuha, Pogovori s tišino, Maribor 1967, 96.

Hribovšek se je v domovini prvič dvignil iz ilegale leta 1968, in sicer s prevodom iz Katula. V izboru Rimska lirika je Kajetan Gantar objavil Hribovškov prevod Žalostinka (Kdor ljubiš, kdor si lep, žaluj potrt), medtem ko ga je leta 1969 v Zgodovini slovenskega slovstva VI omenil Lino Legiša med sodelavci Dejanja. Zgodovina slovenskega slovstva VI. Lino Legiša, V ekspresionizem in novi realizem, Ljubljana 1969, 334. Tega leta je Jože Javoršek (nekdanji Brejc), Hribovškov prijatelj iz gimnazijskega obdobja, nameraval pripraviti izdajo njegovih pesmi z lastnim uvodom, vendar je zaman iskal dovoljenja pri pesnikovih sestrah, ki sta bili utemeljeno prepričani, da razmere v domovini niso take, da bi Hribovškova zbirka sploh izšla. Vedeti moramo, da so tisto leto v papirnico Vevče odpeljali celotno naklado Balantičevih pesmi v izboru Mitje Mejaka.

Potem se je nekaj le premaknilo. Z nekaj pesmimi se je leta 1970 pojavil v dveh antologijah. Uredniki Jože Kastelic, Drago Šega in Cene Vipotnik so za veliko slovensko pesniško antologijo Živi Orfej odbrali pesmi Himna večeru in Večernica, v izboru Tomaža Brejca in Tomaža Šalamuna 57 pesmi od Murna do Hanžka pa je zastopan s pesmima Jabolko na mizi in Poldan. Te poteze so Hribovšku vsaj nekoliko pomagale na poti v slovensko literarno javnost. V tem smislu je mogoče razumeti, da se je pojavil v novih literarnih zgodovinah. Viktor Smolej ga je predstavil na kratko:

V domobranski formaciji je neznano kje 1945 padel pesnik Ivan Hribovšek (1923–1945). Objavil je pred smrtjo samo dvoje pesmi v predvojnem Dejanju. Njegov obraz je mogoče do neke mere spoznati iz zbirke Pesem naj zapojem, ki mu jo je 1965 objavil v emigraciji dr. Tine Debeljak. Zgodovina slovenskega slovstva VII. Viktor Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941–1945, Ljubljana 1971, 40.

Franc Zadravec se je pri predstavitvi omejil zgolj na objave v domovini, torej brez upoštevanja zbirke Pesem naj zapojem, vendar ga je označil kot pesniško osebnost:

V pesmih Ura in Rast, objavljenih v Dejanju 1940, se je napovedovala pristna pesniška osebnost. Njun avtor Ivan Hribovšek (1923–1945) je kmalu dosegel umetniško kvaliteto. Kažeta jo tudi pesmi Večernica in Himna večeru. Prva je ljubezensko refleksivna, izpoveduje krik po ženski, ki jo pesnik doživlja kot lepoto in nepojmljivo skrivnost med čutno mikavnostjo in idealom, med zvodnico in boginjo. Ljubezensko hrepenenje mu spodkopuje zemeljsko varnost. Stavek je parataktičen, dikcija nagovorna, čvrsta, misel jasna. Druga dokazuje, da je Hribovšek pesnil tudi v duhu idealistične nove stvarnosti. V njej sta čas in predmetnost pomembna bivanjska soigralca: »Obsedli so me predmeti sveta«, »dajem/ svojo ljubezen stvarem/ in nate ne mislim«. Podobno kot drugi novoidealisti opeva »večer« kot svetišče ljubezenskega nemira, v njem hoče sprostiti »vseh stvari zavest«. Domačijske romantike je dopolnjeval tako, da je poezijo našel tudi v »času«. Zgodovina slovenskega slovstva 7. Franc Zadravec, Ekspresionizem in socialni realizem, II. del, Maribor 1972, 130–131.

Istega leta se je Jože Javoršek v knjigi Hvalnica zemlji spominjal svojih padlih oziroma pobitih nekdanjih literarnih prijateljev in znancev, seveda z veliko časovno in ideološko distanco. Ob Balantiču, Remicu in Klariču je omenjal tudi Hribovška. V svoji takratni publicistični maniri, nabiti z negacijo vsega, kar je bilo na drugi strani, ni našel blage besede ne za Balantiča ne za Remica, komaj za Klariča, ki je padel kot partizan v roški ofenzivi, sicer kot zastopnik krščanskih socialistov. Tako je tudi za Hribovška ni našel, čeprav si je še pred dvema letoma prizadeval za natis njegove zbirke in v zvezi s povojnim pobojem Hribovška posebej sprenevedanjsko pribil:

Zmeraj je kup okoliščin, ki govore drugače kakor dejstva sama. Danes na primer obtožujejo partizane, da so ubili Ivana Hribovška, ne povedo pa, da so partizani v Hribovšku pobili domobranskega oficirja. Jože Javoršek, Hvalnica zemlji, Maribor1971, 95.

Obširneje in temeljiteje ga je v Obrazih in delih slovenskega slovstva (1975) predstavil Anton Slodnjak. Uvrstil ga je v poglavje Generacija vojne in revolucije skupaj z Balantičem, Destovnikom, Šmitom, Brejcem in Šarabonom, vendar tokrat v celostnem osebnem in pesniškem deležu:

Kakor Balantiča je zanesla usoda ali spoj nespoznavnih osebnih, vzgojnih, miljejskih in svetovnonazorskih sil tudi Ivana Hribovška na skrajno desnico. In izginil je brez sledu, duhovno pa je ostal s pesmimi, ki jih je izdal dvajset let po njegovem izginjenju Tine Debeljak v zbirki Pesem naj zapojem (1965). Bil je sin sodnega uradnika iz Radovljice. Po gimnazijskih študijah v Šentvidu nad Ljubljano, Ljubljani in Beljaku je študiral klasično filologijo na Dunaju. Leta 1944 se je baje pridružil domobrancem na Gorenjskem, po 1945 pa se je zgubil vsak sled za njim. Hribovšek je imel že kot šestošolec (1939) prvo pesniško zbirko v rokopisu (Pesmice). Pred usodno odločitvijo 1944 je zbral že drugo (Pesmi Marjana Gostiše, maja 1944). Debeljak je iz obeh sestavil zbirko Pesem naj zapojem. (Naslovil jo je z besedami iz Hribovškovega soneta Paladi.) V uvodu je ugotovil, da je pesnik priobčil 1940 v Kocbekovem Dejanju dvoje pesmi (Ura, Rast) in ju je vključil v svojo drugo rokopisno zbirko. A pesnik mu je tudi z osnovnim liričnim pristopom in duktusom omogočil, da ga je uvrstil med učence pesnika Zemlje, čeprav mu je bilo očitno, da so delovale na njegovo domišljijo tudi pesnitve Toneta Vodnika, Srečka Kosovela in najbrž tudi Alojza Gradnika. Morebiti smemo misliti že pri pesmih prve zbirke tudi na Rilkeja in Hölderlina, vsekakor pa je pričujočnost drugega zaznavna v Pesmih Marjana Gostiše.

Toda odločilnejši kakor ti zgledi sta bila pesnikova volja in nadarjenost za nov način liričnega prikazovanja zavesti izobraženega in versko vzgajanega mladeniča na pragu druge svetovne vojne. Namesto bogovdanosti in panteizma pesniških vzornikov je Hribovšek občutil nekak panhumanizem, v katerem ni bilo meja med človekom, predmeti, pokrajino, naravo in kozmosom.

Zato je upodabljal svoja čustva in razmerja do sočloveka, naroda in človeštva v podobi in luči pokrajinskih, bioloških in kozmičnih pojavov. Tako je poročal v trikitičnih pesmih, ki jih je zlagal v svobodnem ritmu v prestopnih rimah ali asonancah (vsako kitico je spesnil iz štirih vrstic), npr. o jabolku, dežju, pomladi idr. ter o svojem prehajanju v te predmete. V večkitičnih pesmih pa je odkrival tako katastrofalno pobitost, da so se mu vsiljevale podobe skrajnega obupa in najhujše groze (npr. boji se, da bo padlo nanj »drobno razjedeno nebo«, zdi se mu, da bo zletel »z zemlje«, in želi si celo, »da mogel bi se vreči/ v pljuvalnik«.)

Zaradi njegove mladosti je bilo naravno, da je bil v ljubezenskih sujetih še najbolj sproščen in preprost, čeprav je tudi v teh motivih iskal nove podobe in besede. Podobno je bil tudi v pesmih trpljenja (Pesmi iz bolnice I–V) povsem egocentričen. Kljub temu je prvo zbirko zaključil z željo: »Odpri se gora, daj, odpri se/ in sprejmi moje truplo vase …«

Drugo zbirko je Hribovšek začel s svetlimi tradicionalnimi podobami in ritmi, kar je bilo verjetno posledica ozdravljenja od neke hujše bolezni (Pomladna radost). Nato se je vzdignil iz bojazni in upanja (Tesnoba, Ura 1942) preko kettejevskega dialoga (Na očetovem grobu I–IV) do klasične upornosti (Prometej), a v dneh okupacije zapadel želji po smrti (Žalost) in spet občutil slast do življenja (Pomladna pesem 1944). Zdaj je opeval eros s pogansko odkritostjo (Helenskim bogovom), vendar so ga spet premagale besede in podobe hrepeneče negotovosti in absolutne vdanosti (Večernica). Od tod mu ni bilo daleč do novega upanja (Nada) in poglobljenega humanizma (Drevesa), ki mu je narekoval pesem sinteze med erosom, poezijo in smrtjo (Pesem o deklicah, pesmi in smrti).

V peti enoti šestsonetnega Venca je Hribovšek zapel »slavospev besedi domači« in se z njim vzdignil do preproste, a čisto lirične ter vedre prošnje v sonetu Paladi. Z njim je sklenil svojo drugo rokopisno zbirko. In tako je izzvenelo v hrepenenju po umetniški izpopolnitvi kratkotrajno pesniško ustvarjanje Ivana Hribovška, ki se je po usodi in pesmi pridružil skrivnostni vrsti velikih, a prerano in tragično umrlih slovenskih lirikov. Anton Slodnjak, Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana 1975, 481–482.

V Hribovškovo liriko se je poglobil dr. Vladimir Truhlar, in sicer v razpravi Kozmično doživljanje v liriki Ivana Hribovška. Svoje ugotovitve je v posamičnih analitičnih sosledjih utemeljil:

V osebnem doživljajskem dnu, kjer je – zaradi čutnega medsebojnega prevevanja vsega – luč notranje steklo in drobci tega stekla glasba, sta táko drobljenje in pršenje nekaj samo po sebi umevnega. Dokazujeta pa, da je pesnikov kozmični izkustveni čut odprt in da dojema, doživlja, – doživlja prek imperije, – prek čutnega in racionalnega zaznavanja sveta […].

Kozmično doživljanje ima sicer na sebi vedno nekaj skrivnostnega. Tudi kadar te besede ali njenega korena ni. A včasih prejema skrivnost izrecno svoje ime. Njeno tkivo se izraža v najrazličnejših odtenkih. V pesmi »Iskanje 1« (PNZ) se skrivnost odpočiva v brstih na mladih vejah, z njo je rosa, noč, nanjo se nanašajoča bridkost, pogrezanje hiš, drsenje zavesti v prazno, v nove sanje, kjer pesnik odkriva »vozle novih cest« […].

Hribovškovo kozmično doživljajska pesem seveda ni prva te zvrsti v slovenski poeziji. Pobliže je Hribovška zanjo pobudila Kocbekova »Zemlja«. Vendar je Hribovšek kozmično izkustvo prelil v svoje izrazje – v enkratne, čisto prvobitne oblike. Novo je v njih zlasti razbijanje empiričnih predmetov v neempirično in s tem stalno metanje bralca nad empirični svet. V tem je Ivan Hribovšek neki predhodnik Gregorja Strniše. Vladimir Truhlar, Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Ljubljana 1977, 245.

Sicer pa se je območje vedenja o Hribovšku postopoma širilo. Tako je leta 1978 srbski književnik in filmski ustvarjalec Živojin Pavlović napisal scenarij za film o slovenski emigraciji v Argentini z naslovom Gracias a la vida in vanj poleg pesnika Franceta Balantiča vključil tudi Hribovška. Podjetje Viba film iz Ljubljane scenarija ni sprejelo in je do danes ostal neuresničen.

Ko je leta 1980 pesnik France Vodnik pripravil drugo, razširjeno izdajo Slovenske religiozne lirike, je vanjo uvrstil tudi Hribovškovi pesmi Pod nebom in Molitev.

Nekdanji Hribovškov prefekt v Škofovih zavodih Janez Kopač je v predstavitev religioznih izpovednih značilnosti vključil šestero pesmi: Molitev, Pod nebom, Večerni pesmi s planine, Kdor tebe sanja, sanja smrt, Pomladna rast in Rast. Janez Kopač, Pogovor z Bogom – Človekova edinstvena veličina, Celovec 1982.

O Hribovškovi poeziji je izrekel oceno tudi Josip Vidmar, takrat najvišja literarnokritična avtoriteta. S Hribovškovimi pesmimi ga je seznanil Javoršek in od njega dobil pozitivno mnenje, Jože Javoršek, pismo Pavli Hribovšek Kremžar, Ljubljana, 21. 5. 1969. toda pozneje je bil v tematski obravnavi smrti bolj zadržan:

Podobno kakor Balantič je skoraj ob istem času izletel, živel in doživel domobransko smrt Ivan Hribovšek, ki mu tudi ni odrekati nadarjenosti, je pa treznejši in stvarnejši od svojega starejšega vrstnika. V njegovih pesmih, ki so večidel posvečene erotiki in osebno notranji rasti v rahlo religioznem slogu, se motiv smrti pojavlja večkrat le kot nejasna slutnja in rahla bridkost. Josip Vidmar, Mrtvaški ples, Ljubljana 1983, 97.

Pesnik in urednik Tone Pavček je leta 1986 izdal antologijo Tristo ljubezenskih in vanjo uvrstil tudi Hribovškovo pesem Večernica. Tristo ljubezenskih. Slovenska ljubezenska lirika. Izbral Tone Pavček. Ljubljana 1986, 105−106.

Prava raziskava Hribovškovega življenja in dela se je začela šele leta 1988, ko je bil mogoč dostop do temeljnih pesnikovih osebnih dokumentov in njegove literarne zapuščine. Največ osebnih dokumentov in nekaj literarnega gradiva je hranila pesnikova sestra Lojzka Hribovšek Resman, tako zlasti pesnikova pisma mamteri in domačim ter prav tako zanimiva pisma, ki jih je pesniku pisal prijatelj Janez Remic. Postopoma je bilo mogoče odkriti druge pomembne osebe, povezane s pesnikovim življenjem. Ključna oseba je bila Anica Resman Zaletel, ki je hranila izvirnika, dejansko unikata obeh rokopisnih zbirk Pesmice (1939) in Pesmi Marjana Gostiše, maja 1944. Bila je tudi ključna pričevalka o zelo osebnih pesnikovih problemih kot tudi o njegovem pesniškem ustvarjanju, dala pa je na razpolago vsa Hribovškova pisma iz let 1939–1945.

Pomemben delež so kot pričevalci prispevali njegovi sošolci iz šentviške Škofijske gimnazije (Stane Gabrovec, Stane Suhadolnik, Jože Rajgelj, Jernej Bogataj) in ljubljanske klasične gimnazije (Janez Kolenc, Ciril Kovač), sošolke iz beljaške gimnazije (Stana Puhar), radovljiški prijatelji (Cene Avguštin, Anton Grimšičar, Stane Fon, Tea Vidic, Joža Gregorc) in dunajski študentje (Jože Šmit, Bogo Smolej, Branko Štangel). Mnogi so svoj delež prispevali pismeno, denimo Jože Vidic, Anton Erman, Leon Žlebnik, Boris Grabnar, Janez Stanovnik, prav tako se je postopoma odprla pot v emigracijo, od koder je prihajalo gradivo, pa tudi pisna sporočila, tako od pesnikove sestre Pavle Hribovšek Kremžar in Toneta Prešerna iz Buenos Airesa. Dostopno je bilo gradivo v poseben depoju emigrantske literature v rokopisnem oddelku NUK in gradivo v ljubljanskem Nadškofijskem arhivu in v arhivu Univerze.

Prvič je bilo mogoče revialno objaviti izbore Hribovškovih pesmi in avtentična pričevanja o njem, tudi odlomke iz pisem. Najprej je v Novi reviji (1989, št. 83–84) izšel sorazmerno obsežen izbor šestnajstih pesmi z naslovom Povedat pridem, hkrati pa je bila objavljena razprava Pesnik Ivan Hribovšek izpod peresa Franceta Pibernika. Avtor eseja je skušal dokumentarno predstaviti pesnikovo tragično človeško usodo kakor tudi njegov izjemni ustvarjalni vzpon v medvojnih razmerah in mentorski delež Janeza Remica. V istem letniku Nove revije (1989, št. 87–88) je bil Hribovšek predstavljen v zapisu Slovenski dunajski krog 1941–1944 kot najpomembnejši član dunajskega literarnega kroga, ki ga je vodil Janez Remic, prav tako tudi njegov delež pri ilegalni reviji Dunajske Domače vaje I–II (1944).

V tem času so dozorele okoliščine, v katerih je bilo mogoče v Sloveniji natisniti knjigo Hribovškovih pesmi. Do natisa prve njegove knjige v domovini je prišlo leta 1990, ko se je Cankarjeva založba v Ljubljani (urednik Tone Pavček) odločila, da bo izdala zbirko, ki jo je pesnik maja 1944 na Dunaju uredil za tisk in jo spomladi 1945 nameraval objaviti v Ljubljani. S to potezo je založba pravzaprav izpolnila pesnikovo poslednjo voljo. Zbirki sta dodana esej Poezija Ivana Hribovška, ki ga je na podlagi dotlej dostopnega gradiva pripravil France Pibernik, in obsežna kronologija Hribovškovega življenja in literarnega delovanja oziroma literarne usode.

Cankarjeva založba je zbirko predstavila tudi v pesnikovem rojstnem kraju, v radovljiški Knjižnici A. T. Linharta. Ob številni udeležbi domačinov sta se predstavitve udeležili pesnikova sestra Lojzka Hribovšek Resman in Anica Resman Zaletel, pa tudi mnogi pesnikovi prijatelji in sošolci, med njimi Stana Puhar Muren, Jože Rajgelj in Jože Javoršek.

Hribovškova zbirka Pesmi je bila deležna precejšnje pozornosti sočasne literarne kritike. Prvi je v mariborskem Večeru pisal Janko Čar:

Ivan Hribovšek se je rodil 19. 6. 1923 v Predtrgu pri Radovljici, obiskoval gimnazijo v Šentvidu, nato v Ljubljani, med okupacijo v Kranju in Beljaku. Po maturi je začel študirati na Dunaju klasično filologijo. Potem ko se je nekaj časa izmikal vpoklicu v nemško vojsko, bil je simpatizer odporniškega gibanja, je spričo nekaterih tragičnih okoliščin stopil h gorenjskim domobrancem. V ne dovolj pojasnjenih okoliščinah je bil usmrčen konec maja 1945.

Hribovšek se nam v tej zbirki predstavlja z dvainštiridesetimi pesmimi in dvema prevodoma. Zbirka je natisnjena tako, kakor jo je pesnik zasnoval leta 1944 in obsega tri razdelke, od katerih sta prvi in tretji idejno-vsebinsko povezana in odpirata pogled v pesnikov duhovni svet, poln iskanj in stisk. V drugem razdelku so zbrane predvsem ljubezenske pesmi.

Hribovškovo poezijo jemljemo v roke z mnogo večjo književno radovednostjo kot sicer. Kdo je Ivan Hribovšek? Kakšna je ta lirika, ki nam je ni bilo dano spoznati malone petdeset let? Koliko je ta pesniški prvenec danes živ, človeško in umetniško sporočilen?

Hribovškov pesniški svet je razpet med rodno zemljo, temnečim se svetom, ujetim v zadnja predvojna in medvojna leta, osebno človeško usodo in erotiko. Slednja ne more polnokrvno zaživeti, ampak ostane neizživeta in zavrta idealiteta, ki so jo določala pravila sodobne družbe, dodatno pa jo je nato dopolnjevala brezdušna vojna vihra. Erotično doživljajski svet se tako spričo svoje odpovednosti stika in tudi sklene s pesnikovim siceršnjim duhovnim svetom, kateremu je povsem blizu, saj tudi tega obvladujejo, odpoved, osamljenost in krvave slutnje:

Pesnikov pogled na slovensko zemljo je v začetku še ves svetal, kocbekovsko optimističen, toda vojni čas vrže uničevalsko roko tudi nanjo:

Domačije – varne in dobre v menjavi letnih časov ni več. Svet postaja apokaliptično brezno in pesnik zaman išče opore. Na koncu »izgubljenih dni« je samo ena – mrak in smrt. Tu se Hribovškova beseda vzpne v človeško pretresljivo izpoved, ki ima enega najopaznejših vrhov v prvih treh kiticah Pomladne pesmi 1944:

Urednik France Pibernik upravičeno sodi, da je v tej in v podobnih pesmih »ustvaril samosvojo projekcijo vojnega časa, vendar pesniško čisto, kar ga postavlja v poseben položaj sredi poezije 1941–1945«.

Tako odkrivamo v Hribovškovi poeziji, v njegovi ne do kraja oblikovani, vendar »kettejevsko« samosvoji izpovedi dragoceno pričevanje o nekem krvavem času in neki tragični usodi.

Čeprav so se pesnikovih verzov dotaknili Prešeren, Anton Vodnik, opazno Kocbek, Rilke in morda še kdo, je njegov pesniški izraz vendarle samosvoj. In pronicljiv kritik v letih pred vojno bi kot najodličnejšo razvojno perspektivo zaznamoval tisto slogovno usmeritev, ki jo kaže na primer v zbirki neobjavljena pesem Poldan, s katero je prehitel kar nekaj desetletij slovenske poezije.

Spremna beseda Franceta Pibernika je glede na dostopne vire zgledno zaokrožena tako v analizi Hribovškove poezije kot v kronološkem prikazu.

Tako smo v slovenski pomladi 1990 odplačali še en kulturni in človeški dolg. Hribovškovi zbirki na pot med bralce, na pot v čas sprave z mrtvimi in živimi bi najbolj ustrezala prva kvartina iz cikla Pesem o deklicah, pesmi in smrti:

Svojo presojo Hribovškove zbirke je v časniku Dnevnik objavil Denis Poniž:

S prvim natisom poezije Ivana Hribovška, v podobi in obsegu, kot si je svojo zbirko zamislil sam pesnik pred pol stoletja, matična Slovenija, njen zgodovinski spomin in splošno kulturno razpoloženje, vračajo pesnika tja, kamor sodi: v prostor in pod okrilje slovenske poezije. Ni toliko tragično, da se Ivan Hribovšek pridružuje dolgi vrsti slovenskih mladeničev, ki so svoja življenja, ujeta v nevidne mreže skrivnostnega poesis, končali takrat, ko se je šele začelo razcvetati; tudi ni več samo tragično dejstvo, da je Hribovšek padel kot nesmiselna žrtev nesmiselne državljanske vojne, s posledicami katere se še vedno srečujemo; najbolj tragično dejstvo je, da je morala molčati njegova Muza, in to v podobi in obsegu, kot je zdaj pred nami, po izjemnem in tudi znanstveno validnem posegu profesorja Franceta Pibernika. Da zgodovina dovčerajšnjih oblastnikov ni prenesla imen ljudi, ki so stali na nasprotni strani, je morda še razumljivo, nerazumljivo in absurdno je, da je preganjala njihovo pisano besedo, ki ni samo last pesnikov, marveč se zliva v tisto reko slovenske literature, od katere je bilo v preteklosti marsikdaj odvisno naše golo preživetje.

Usoda Ivana Hribovška – Pibernik poleg podrobne spremne besede, v kateri obravnava pesnikovo življenjsko rast in genezo njegove lirike, objavlja še podrobno kronologijo – je podobna usodi Franceta Balantiča. Ne le v življenjskih paralelah, marveč tudi v tragičnem koncu, ki je bil posledica spleta okoliščin, a tudi reči, o katerih ne bomo (verjetno) nikoli izvedeli vse resnice. In kakor je prav, da so te reči zapisane in dokumentirane, je še bolj prav, da je Pibernik skušal osvetliti Hribovškovo pesniško pot, ta bliskoviti vzpon iz začetništva in povprečnosti v čisto, izbrušeno in pretehtano pisanje, ki značilno opredeljuje notranjo strukturo sonetov zadnjega, tretjega razdelka. Znotraj tega cikla je nekaj antologijskih sonetov – Vrč, Jabolko na mizi, Pesem o goreči sveči – a prav gotovo ima posebno težo cikel Pesem o deklicah, pesmi in smrti, nekakšna Hribovškova pesniška in človeška zareza in oporoka v enem, poetika in pretanjena, v grozo zarisana slutnja mlade, nesmiselne in krivične smrti. Cikel sestavlja šest sonetov, ki vsak zase in v organski povezavi tvorijo enega najlepših ciklov v slovenski poeziji prve polovice tega stoletja. Pibernik pravilno ugotavlja v spremni študiji: »Ko je Hribovšek v zadnjem letu druge svetovne vojne enaindvajsetleten stal na evropskih razvalinah in se je pred njim odpiralo brezno lastne brezizhodnosti, ko je poravnal male dolgove do tega sveta, mu je ostala samo še pesem.«

Hribovškova usoda, ki je ne more – tudi noče – nobena literarnoteoretična ali literarnozgodovinska študija popisati v njeni mnogoobraznosti, živi iz poezije in s poezijo. Priča o nadarjenosti in notranjih stiskah mladeniča, ki je, v primežu ideologij in njihovih sirenskih glasov, na koncu postal mlada, grozna, nikdar odkupljena žrtev. Najbolj pa je grenak okus, ki se pojavi takrat, ko se zavemo, da Hribovšek ni postal žrtev kakšne svoje ideološke zagrizenosti, da je s svojo liriko tematiziral prav tisto grozo, ki je značilno opredelila krog okoli Edvarda Kocbeka in da se mu je brezno odprlo prav zaradi zvestobe iskanju identitete v tem, tipično slovenskem risu. Z drugimi besedami: Hribovškova človeška usoda je posledica pesnikove vere in zvestobe tistim idealom, ki jih slovenska lirika tematizira – ne glede na vse oblike žrtev – vsaj od romantike dalje. Pesmi Molitev iz prvega in Rast iz drugega razdelka sta značilen primer zarisa te Hribovškove vere in zvestobe, sta tudi znamenje hitrega, tako rekoč čudežnega zorenja njegove poetike. O tem govori tudi sklepna pesem zbirke – Paladi – ki ji je to mesto namenil že sam pesnik in ki v zadnjem tercetu sporoča: za trenutek bil sem kakor bog,/ za trenutek v sebi sklenjen krog! Verzi, ki nedvoumno govorijo o odgovornosti pesnika ne le za lastno pesnjenje, marveč tudi o njegovem razmerju do sveta, v katerem je bival in v katerem je sklenil svojo kratko, a silovito pot.

Odpiranje matičnih založnikov literaturi, ki je bila zaradi ekskluzivnih ideoloških postulatov, dekretov ali preprostega strahu starih oblastnikov zamolčana, »neobstoječa«, ni samo dejanje, ki sodi med esencialne zapovedi narodne sprave, marveč dejanje, v katerem se slovenska poezija konstituira kot poezija. Ob vrsti alternativnih izdaj je zato pobuda Cankarjeve založbe in njenega urednika, pesnika Toneta Pavčka med (zaenkrat) redkimi uresničitvami zgoraj omenjene narodne sprave. 1111111111 Denis Poniž, Pesnik smrtne ljubezni. Dnevnik, 5. 6. 1990.

V Dolenjskem listu je Hribovška predstavil Ivan Zorman:

Petinštirideset let po svoji smrti stopa s svojo poezijo v slovensko literarno javnost pesnik Ivan Hribovšek, in sicer s knjigo, ki jo je aprila 1945 sam pripravil za tisk, izdala pa pred kratkim Cankarjeva založba, z opombo, da s tem »izpolnjujemo pesnikovo poslednjo voljo«. Knjiga ima preprost naslov Pesmi. Gradivo je za tisk pripravil France Pibernik, ki je napisal tudi spremno besedo in kronologijo Hribovškovega življenja in dogodkov, povezanih s pesnikom. Zbirko pa je z ilustracijami obogatil akademski slikar Ive Šubic.

Hribovšek, doma v Predtrgu pri Radovljici, kjer je bil leta 1923 rojen v kmečki družini, je že kot dijak Škofijske gimnazije v Ljubljani opozoril na svoj izjemen pesniški dar in sploh bil vsestransko kulturno dejaven. Leta 1940 se je, denimo, udeleževal študijskih dni, ki jih je imela ožja Kocbekova skupina na Trški gori pri Krškem. Po maturi na nemški gimnaziji v Beljaku leta 1943 se je odpravil na Dunaj študirat klasično filologijo. Maja 1944 so ga mobilizirali v nemško vojsko, konec decembra pa se je odločil za vstop med gorenjske domobrance. Po koncu vojne je zbežal z ostalimi domobranci na Koroško, a je bil vrnjen v Jugoslavijo. Svoje mlado življenje je končal tako kot številni drugi, ki so jih pobili v Kočevskem Rogu leta 1945.

Ivan Hribovšek, čigar pesmi so do zdaj izšle v knjigi le leta 1965 v Buenos Airesu, je že s prvimi objavami nakazal prelom s slovenskim ekspresionizmom in se dokopal do osebno izpovedne poezije, ki v obliki pesniških tihožitij govori o človeški stiski mladega slovenskega intelektualca sredi vojnega brezumja. Njegova vera v rodovitnost zemlje in smrti poje, kako človek raste kot drevo in kako potem raste iz človeka. Ko je poravnal svoje male dolgove do tega sveta in polagal zadnje račune svojega življenja, mu je ostala samo še pesem. Poezija mu je bila utelešeno hrepenenje po lepoti, cena za to pa je bila, kot končna posledica, smrt. S pesmimi, ki jih po toliko letih molka lahko prebiramo, je zapustil svojo izjemno duhovno podobo, obenem pa tudi vso tragiko mladega pesnika, ki je padel ponižan od lastnih ljudi. 1111111111 Ivan Zoran, Še eden od zamolčanih. Dolenjski list, 14. 6. 1990, 24, 11.

Uredništvo založniške publikacije Knjiga '90 je v svoji redni rubriki o književnih novostih poskrbelo tudi za krajši informativni zapis o Hribovškovi zbirki Pesmi, ki jo je izdala Cankarjeva založba. Knjiga '90, 1990, 6/7, 188–189.

V dnevniku Delo je Peter Kolšek novo knjigo pospremil z zapisom Spremembe na pesniški galeriji:

Ali bodo politične spremembe spremenile tudi slovensko literarnozgodovinsko stavbo? Zelo pomembni popravki zagotovo ne bodo potrebni. Temelj in krov ostaneta ista. Tudi fasade ne bo treba prepleskati. Le v višjih nadstropjih bo pametno kaj malega premakniti, premestiti kakšen portret iz dnevne sobe v budoar in na vidnejše mesto obesiti novega, zamenjati tu zaveso, tam tapeto. Kljub nekaterim manjšim »zastranitvam« je slovenska literarna zgodovina gradila torej dobro in smotrno, zato ji zdaj ne bo treba podirati zidov.

A kot rečeno, nekaj težav bo z manjkajočimi in odvečnimi portreti. Zelo dolgo je trajalo in na zelo krčevit način, da se je med Kosovela in Kajuha povzpel Balantič; vsi trije so bili stari dvaindvajset let, ko so umrli. Natanko toliko let je učakal tudi pesnik Ivan Hribovšek, ki je bil rojen leta 1923 blizu Radovljice, izginil pa konec maja ali v začetku junija 1945 kot pripadnik ene od domobranskih skupin, ki je bila vrnjena v Jugoslavijo in je končala najbrž v Teharjah. Do lanskega leta, ko je Hribovška predstavila Nova revija, doma zanj tako rekoč nismo vedeli (le antologija Živi Orfej 1970 je natisnila dve njegovi pesmi), pač pa je izšla zbirka njegovih pesmi leta 1965 v Buenos Airesu. Med osnovnimi podatki je seveda treba navesti tudi dejstvo, da je pesnik sestavil zbirko svojih poezij z naslovom Pesmi vsaj eno leto pred smrtjo in na natis tudi resno računal. A zgodilo se je drugače: neokrnjeni, izvirni pesnikov rokopis je izšel šestinštirideset let kasneje – pri Cankarjevi založbi in s strokovno pomočjo dobrega poznavalca Hribovškovega pesništva Franceta Pibernika.

Čeprav Hribovškova poezija ne dosega agoničnih razsežnosti Balantičeve poezije, je to nedvomno pesnik, ki ga bo moral poslej upoštevati vsak resen literarnozgodovinski pregled – vsaj toliko kot Jarca. Njegove Pesmi razkrivajo izrazito pesniško osebnost, še eno od tistih, ki razumejo svoje početje kot orfeizem; pri Hribovšku je kult pesništva bolj kot nacionalno pogojen eksistencialno, nemara pa tudi socialno. A posebej se zdijo pesmi zanimive z literarnosmernega vidika, saj je zbirka tipično navzkrižje literarnih struktur: od novoromantičnega simbolizma in spiritualizma (z močnimi poudarki župančičevskega poduhovljenega vitalizma) prek jasnih ekspresionističnih disharmonij med »grozo« in »slastjo« do oblik t. i. idealističnega realizma z novo stvarnostjo – prav gotovo je ob tekstih iz zadnjega razdelka Pesmi potrebno govoriti tudi o vplivu imagizma in ob tem še posebej o Rilkeju. Med domačimi matricami je zanesljivo najmočnejša Kocbekova poetogeneza okrog zbirke Zemlja, slišati pa je mogoče tudi metafizično tišino kakega Antona Vodnika. Zdi se, da pri Hribovšku ne gre le za to, da imamo pred sabo pač njegove »prve« (in edine) pesmi, poezijo torej, ki je že apriori odprta poetološkim kontekstom – kaže, da je bil Hribovšek tudi resnično odprt v smeri vseh metafizičnih pesniških konceptov, zato pri njem nista posebej izrazita ne (»sočasni«) ekspresionizem in ne nova stvarnost.

Kam bi utegnila nadaljevati Hribovškova poezija, ko bi ji to bilo dano, morda najzanimiveje kažejo pesmi iz zadnjega razdelka: in morda bi se ta poezija zlila s Kocbekovim mističnim realizmom še »pred Kocbekom«. A zdi se, da je nadarjenost in hkrati nedokončanost te poezije mogoče zaslutiti tudi iz verzov, ki sicer slonijo na ljubezenskem motivu, a so karakteristični za celotno potencialno navzkrižje Hribovškove poezije. Gre za sklepno kitico iz pesmi Večernica: Če si boginja, daj, da te molim,/ rešen zemeljskih muk; če ljubimka,/ prosim zvestobe te in darovanja./ Če si zvodnica, o dolgo me varaj,/ nikoli se ne razodeni. Peter Kolšek, Spremembe na pesniški galeriji. Delo, 2. 8. 1990, 178, 5.

V književni panorami Dolenjskega lista je izšlo še kratko poročilo Milana Marklja:

Med tistimi mladimi pesniki, ki jih je mlade poljubila smrt, je tudi Ivan Hribovšek. A kot da ni že prezgodnja smrt dovolj težak udarec usode, na mrtvega pesnika in njegove pesmi so pritisnili še pečat molka in pozabe. Biografski podatek, ki pravi, da je 22-letni pesnik končal svoje življenje v juniju 1945 kot eden iz Vetrinja vrnjenih domobrancev, je dovolj zgovoren in pojasnjuje 45-letni molk o njem in njegovi poeziji. Prvi je prelomil pečat molka Janez Menart, ki je v svojo antologijo slovenskega pesništva Živi Orfej uvrstil dve Hribovškovi pesmi. Pred kratkim ga je dokončno odstranila Cankarjeva založba, ki je natisnila njegov zbirko Pesmi, kot jo je pesnik sam uredil in pripravil za tisk.

Hribovšek je zbirko sestavil spomladi 1944. leta. Izbor, ki ga je pripravil, zajema iz vse njegove poezije, saj je vanj uvrstil tudi nekaj svojih zgodnjih pesmi. Zbirka je razdeljena na tri dele: v prvem so pesmi, ki jih je navdihnil bivanjski razmislek o vojnem času, drugi del je osredotočen na ljubezensko snov, v tretjega pa je uvrstil svoje najboljše in najbolj dognane pesmi.

Njegova poetika preseneča, če jo seveda primerjamo s pesmimi tistega časa. Hribovšek se izmika matricam slovenske poezije štiridesetih let, zgodaj se je izločil iz območja slovenskega ekspresionizma in se odločil za nove pristope, kot ugotavlja v spremni besedi France Pibernik, ki je zbirko pripravil za tisk in napisal spremno besedo ter kronologijo pesnikovega življenja in njegovega dela. To njegovo pesnjenje postavlja na dovolj visoko mesto v razvoju slovenske literature. Škoda bi bilo, ko bi za Hribovška ne vedeli.

A ni veliko manjkalo, da bi za vedno izginil v temi pozabe. Ohranil se je namreč en sam izvod njegove zbirke. Izročil ga je svojemu dekletu, ta pa ga je poslala v Argentino, kjer je leta 1965 izšla Hribovškova pesniška zbirka Pesem naj zapojem. Ne bi bilo prav nič nenavadnega, če bi se edini izvod na poti kje izgubil. In za Hribovškove pesmi ne bi nikoli vedeli. Milan Markelj, Pesmi iz pozabljenja. Dolenjski list, 23. 8. 1990, 34, 11.

V reviji Srce in oko je Hribovškovo zbirko predstavil Andrijan Lah:

S pesnikom Ivanom Hribovškom (1923–1945) se je zgodilo nekaj podobnega kot s Francetom Balantičem. Njuno povsem nepolitično pesništvo je bilo dolga desetletja zamolčevano ali postavljeno ob stran samo zaradi tega, ker nista v vojni padla na pravi strani, to je: na strani zmagovalcev. Potem ko smo že dočakali normalen izid Balantičevih pesmi (zbirka Muževna steblika), smo končno ugledali še izid Hribovškovih pesmi, za kar je bistveno zaslužen profesor France Pibernik, ki je zbirko pripravil za tisk, napisal pa še tehtno spremno besedo in izčrpno kronologijo. Gotovo je nadvse primerno, da je ravno v t. i. spravnem obdobju izšla tudi Hribovškova knjiga.

Četudi nas seveda pretrese pesnikova usoda kot enega od izdanih, predanih, prodanih (?) in v smrt poslanih Vetrinjčanov, se tu kaže ustaviti le ob njegovem pesniškem delu. Po tem, kar v zbirki preberemo, je mogoče Hribovška pridružiti izstopajoči skupini naših izjemno talentiranih zgodaj umrlih pesnikov: Ketteju, Murnu, Kosovelu, Balantiču … Hribovškove pesniške vzore odkrijemo v širokem razponu od stare do nove romantike, pri tem pa nas posamezne pesmi spominjajo na prav določene pesnike: že prva, Pomladna radost 1, kar razločno na Jenka. Vse take vplivne sledi pa ne pomenijo, da je pesnik zgolj nekak epigon, marveč le to, da se normalno vključuje v tradicijski tok. V zbirki prevladujejo sklenjene verzne oblike, nekaj pa je tudi pesmi v svobodnem verzu. Tretji, zadnji, razdelek pa je v celoti sestavljen iz sonetov.

V nihaju med svetlo romantiko (Župančič) in mračno romantiko (Gradnik) je Hribovšek bliže slednji. Cikel pesmi Na očetovem grobu nas spomni seveda na znano Kettejevo pesem Na otčevem grobu, vendar je ideja pesmi drugačna kot pri Ketteju (prim. konec prve pesmi: O, vstani, vstani, oče, iz gomile/ in pojdeva zgubljene cilje iskat,/ razkrivat greva sence, ki zakrile/ so moje duše skrivni zaklad.). Pesem Razgovor je dodatno zanimiva, ker pesnik v njej nagovarja svojega znanca iz gimnazije (danes bolj znanega kot Jožeta Javorška). Pesem Prometej spominja v mnogočem na Goethejevo istoimensko pesem. Izrazito gradnikovska je pesem Žalost. Prav pretresljiva je pesem Pomladna pesem 1944 (3. kitica: O to prekletstvo, ko bi hotel rasti,/ razpeti sile, kot napne se lok,/ zoreti hrepeneč v zaključen krog,/ pa moraš brez besede bedno pasti.). Pesem Helenskim bogovom vzbuja primerjavo s Heinejevo pesmijo Bogovi Grčije. V pesmi Slutnja je izpovedano pričakovanje smrti (začetek 4. kitice: Ko me slednjič vržejo v jamo/ in blizu ne bo/ človeške duše, zajokal v grozi,/ joj, v blagodejno bom prst …). Ena najlepših Hribovškovih pesmi se mi zdi Drevesom. Sonet Beseda naša, naše razodetje … je v celoti bolj gradnikovska, a kaže kar dvojen stik z Župančičem (pesem Naša beseda, začetek pesmi Naša telesa: Telesa naša, vrči dragoceni …). Mučno vojno vzdušje upesnjuje sonet Ura 1942. Zaključna pesem Paladi, ki govori o poeziji kot eksistenci, pa se konča prav antologijsko (Ali eno, Palas, mi izpolni:/ pesem naj zapojem, ki ko v snu/ mračno nosim jo/ v iskanem dnu./ Potlej mirno me na vek prekolni:/ za trenutek bil sem kakor bog,/ za trenutek v sebi sklenjen krog!).

Na kratko bi lahko označili Hribovškove pesmi kot dragocen člen naše najboljše pesniške tradicije. Andrijan Lah, Ivan Hribovšek, Pesmi. Srce in oko, oktober 1990, 608.

Svoje kritično stališče je nekoliko kasneje posredoval tudi Igor Škamperle:

So pesniki, ki jih prebiramo zjutraj, in pesniki, ki jih beremo zvečer. Nič posebnega nam ne pove ta delitev, in vendar je tako. Z enim se srečujemo v dolgih dopoldnevih, ko iz skodelice srkamo topel čaj ali kavo in se ob kakšnem verzu prav veselo nasmehnemo. Z drugimi se lahko zbližamo le zvečer, v tihem, skupnem šepetanju, kot bi molili, že skoraj v polsnu, in je edino, kar nam še preostane, da odložimo knjigo in z majhnim zasukom roke ugasnemo svetilko. Ivan Hribovšek spada med slednje.

Rojen sredi meseca rožnika 1923 v Radovljici na Gorenjskem ni dočakal niti zarje svojega triindvajsetega leta. O njem smo vedeli malo, v domovini skoraj nič. Sredi šestdesetih so Slovenci v Argentini v izboru dr. Tineta Debeljaka izdali zbirko Pesem naj zapojem, sledeč rokopisni zbirki, kakor jo je uredil Hribovšek sam med študijskim bivanjem na Dunaju, še za časa vojne, leto pred polomom. V Sloveniji je ostajal nepoznan, dokler ga ni iz pozabe obudil France Pibernik (Nova revija, št. 83-84, l. 1989). Naslednje leto je CZ izdal Hribovškove Pesmi v knjižni obliki. Ni jih veliko, v slabi uri jih lahko vse preberemo. In vendar je Ivan Hribovšek biser, eden tistih redkih čistih studencev, ki jih je v vsaki pesniški tradiciji le nekaj. Drugi so večji, močnejši, daljši, drznejši od njega, on pa ostaja na zadnjem koraku kratke sledi tako sam, mlad in čist, da lahko samo ponovimo besede njegovega prijatelja in sošolca Janeza Remica: »Hribovšku manjka še precej zunanjih reči, toda pesnik je in to je vse.«

Je mogoče določiti, kaj je umetnost? Seveda, obstajajo umetniška dela, poznamo kriterije zanje in metode razvrščanja. Nekatera so nastajala počasi in v mukah, druga so preprosta, a zato nič manj učinkovita. Toda umetnost, smo jo mar zamrežili s svojimi naučenimi črtami? Ali ni bolje, če rečemo, da je umetnosti toliko, kolikor je ljudi, in jo pustilo v svetlem soju, ki se rojeva iz osebnega hrepenenja, upanja in verovanja? Umetnost je človeško življenje.

Pa vendar ne gre tako preprosto. Ne, ne gre. »Življenje ni absolutna dobrina, najmanj življenje posameznika«, piše Hribovšek v pismu prijateljici Anici Resmanovi. Nobenega poceni vitalizma. Kaj je torej ta neznanka, ki se zažira v človeško bivanje in ga sili, a sega v onkraj, do roba in čez rob mogočega?

Mlad človek sanja o idealih in si želi, da bi jih v življenju uresničil. Sredi vojne vihre je Hribovšek še ves zagledan v svoj notranji duhovni svet, zaradi katerega, pravi, bi bil pripravljen pustiti vse zunanje skrbi, poklic, službo, ženo, dom … Sanje o lepoti? Spet ne tako preprosto, kajti med mladimi pesniki, ki jih je tedaj združevalo nekakšno mistično, religiozno vzdušje, vse tam od Antona Vodnika, Kocbeka in Miran Jarca, se lepota veže z onkrajno lepoto, z dobrim, resničnim, etičnim. Hribovšek, še ne dvajsetleten, prevaja iz grščine Antigono. Vpisuje klasično filologijo. Išče, ne samo išče, nosi v sebi podobo lepote, čeprav brez zunanjega veselja. Tiho srečen nad rastjo:

Mogoče bi se ta hip morali ustaviti in jasneje razločiti dva bregova. Zunanje veselje ni isto kot notranja sreča. Šele če dobro razumemo to delitev, se bomo lahko dokopali do značilne pesniške figure, v kateri je lepota povezana z žalostnim, ranjenim občutjem, tudi s tesnobo, a ni zaradi tega nič manjši vir notranje sreče, seveda tiste sreče daleč v pesniški pokrajini, kjer moramo hoditi tiho in z mehkimi koraki:

Hribovšek pravi, da mu življenje ne teče tako, kot bi mu moralo. Na tem mestu se lahko spomnimo tiste slavne misli, ki pravi, da ženska vedno žaluje zaradi ljubljene osebe, medtem ko moški trpi, ker svet ni tak, kot bi moral biti. Ali pa ponovimo z Musilom, tem zrelim možakarjem, kakršnih pozna evropska literatura komaj za prste ene roke: Bilo bi preveč, če bi od življenja zahtevali, naj nam izpolni vse tisto, kar od njega pričakujemo.

Hribovšek seveda ni star in zrel mož. Na robu šibkega ravnovesja dvajsetih let je ves v iskanju, ves odprt in negotov, čeprav po čudežu, ki ga v povojni slovenski liriki skoraj ne poznamo, ostaja drevo. Drevo s koreninami, deblom in vejami, uzrtimi v nebo:

Vendar bi bilo napačno misliti, da poteka Hribovškova poezija gladko, brez pretresov v duhovnem razvoju. Prva razhajanja so se v pesniški generaciji, ki je obiskovala gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, pojavila že tik pred vojno, na začetku štiridesetih let. Najprej je odstopil Brejc, potem je med katoliške študente padla zareza, ki jo je povzročil Kocbek z Dejanjem. Hribovšek je v Kocbekovem Dejanju objavil dve pesmi (Ura in Rast), vendar se je pozneje umaknil in nato z Remicem in še nekaterimi drugimi pesniki iz istega kroga nadaljeval študij na Dunaju, kolikor je bilo v tistih letih to mogoče. Vsekakor je za pesnike te generacije značilno, tudi za najbrž največjega med njimi – Franceta Balantiča, da so svojo usodo pojmovali izrazito osebno, individualno, in se v državljanskem spopadu, ki jih je nepričakovano zajel, zavestno postavljali v čakanje, na pasivno stran. Na stran branilcev sveta, ki jim je neodložljivo uhajal kakor pesem skozi prste. Zavestno so v sebi ohranjali držo poraza, in če beremo Hribovška in Balantiča skupaj, nam postane jasno, zakaj je bilo tako: sila, ki jim je stala nasproti, v svojem divjem zagonu še mi poznala greha.

Prvi notranji prelom je Hribovška zadel leta 1943, sredi najmočnejše duhovne rasti in zorenja. V tistem času je živel na Dunaju in se zaradi šibkega zdravja začasno izognil vpoklicu v nemško vojsko. Kriza je močno načela njegov do tedaj idealiziran duhovni svet, vmes se je pritajilo še nesrečno ljubezensko izkustvo, ki ga je imel z domačim dekletom izpod Jelovice. Medtem so znova začeli prihajati pozivi za vpoklic, pred katerimi se je umaknil domov. Duhovno je zorel naprej, odprt do čutov in podob narave. Zdi se, čeprav sta minili dve desetletji, da v njem odzvanjajo Kocbekove besede: »Dobo destrukcije mora preživeti vsak v sebi!« Besede, ki bi veljale tudi kakšni drugi, nam bližji dobi. A pri Hribovšku skoraj ni stvari, ki bi jo morali podirati. Tako občutljivo in na prstih stoji nad prepadom, da so v primerjavi z njim celo nežni Balantičevi verzi – Naprezi, ljubica, razkošja vrance – kakor veter, ki piha skozi tanko češminovo listje. Tih in ponižen je Hribovšek uzrt v svojo dolžnost, prepričan, da se skozi lepoto, pesem in ljubezen razodeva božji krog. Iz človeške rane raste presežek življenja:

Medtem je vrtinec rohnel proti vrhuncu, zmagi, polomu naproti. Balantič je že zgorel. Hribovškov mlajši brat je padel v partizanski zasedi. Janez Remic je dezertiral iz nemške vojske in se v Tržiču pridružil domobrancem, slabe tri tedne pred osvoboditvijo. Tudi Ivan je čakal na postojanki, kaj bo. V zunanjem viharju je zorela notranja gotovost:

Kakor zemljemerec v zimski deželi pod Gradom: »Prišel sem, da bi ostal.«

Potem so si iz oči pogledali tisti, ki so greh poznali, in tisti, ki ga niso. Saj ni mogoče, da bi jih ločevalo kaj drugega, govorili so isti jezik. Odprle so se zapornice, znova so šli, nekdanji dijaki, skozi Škofove zavode, le da tokrat še naprej, v gozd. Tudi Remic, tudi Hribovšek. Pa vendar niso ti mladi pesniki, čeprav so popadali vanje, nikoli zijali v brezna niča, ampak vselej, vselej strmeli v pobočje Gore:

Prizadevanja, da bi Hribovšku omogočili postopno vstopanje v slovenski kulturni prostor, so se izkazala tudi s tem, da je našel svoje mesto v Enciklopediji Slovenije (1990, 4, 53).

K odkrivanju in širjenju Hribovškove poezije v slovenski javnosti je prispeval tudi Radio Slovenija, ki je temu, tako dolgo zamolčanemu pesniku posvetil posebno oddajo, leta 1991 je bil uvrščen v dve antologiji. Najprej je pri Cankarjevi založbi izšel Slovenski dunajski krog 1941–1945, v katerega je avtor France Pibernik poleg Hribovška vključil še Janeza Remica, Karla Starca, Franceta Filipiča in Jožeta Šmita. Pri Celjski Mohorjevi družbi pa je izšla antologija Jutro pozabljenih, v katero je urednik France Pibernik zbral enaindvajset padlih, med vojno in po vojni pobitih, zamolčanih in pozabljenih književnikov, in sicer: Narte Velikonja, Stanko Vuk, Lado Piščanc, France Kunstelj, Tone Čokan, Viktor Zorman, Jože Šerjak, Franček Štabuc, Janez Borštnar, Janez Klarič, Karel Starc, France Balantič, Janez Remic, Janez Tominc, Franček Prelog, Ivan Hribovšek, Stane Bračko, Lojze Grozde, Leopold Legat in Odon Peterka. Hribovšek je bil zastopan z izborom osmih pesmi: Pomladna radost 1-2, Tesnoba, Pomladna pesem 1944, Molitev, Rast, Psalm, Jabolko na mizi in Paladi.

Nov prispevek k spoznavanju Hribovška in njegove poezije je bil izid širšega izbora njegovih pesmi, ki ga je pod naslovom Himna večeru ob pesnikovi 70-letnici izdala Celjska Mohorjeva družba. Izbor je upošteval tudi tisti del, ki ga pesnik ni uvrstil v zbirko Pesmi 1944, predvsem pa je bilo v spremno študijo Vrnitev iz tišine urednika Franceta Pibernika prvič obsežneje vključeno dokumentarno gradivo, predvsem pričevanja domačih, prijateljev, sošolcev in znancev, pa tudi pesnikova pisma in pisma, ki jih je Hribovšku pisal Janez Remic.

Knjiga Himna večeru je bila slovesno predstavljena v dvorani radovljiške občine, pesnika pa so s prisotnostjo počastili pesnikovi sestri Lojzka in Pavla, ki je z možem dr. Markom Kremžarjem prišla iz Buenos Airesa, minister za kulturo dr. Andrej Capuder, nagovor je imel tudi pisatelj Zorko Simčič, ki je takrat prvič javno spregovoril po vrnitvi iz Argentine.

O zbirki je na straneh Književnih listov Dela prvi pisal Matevž Kos:

Pesmi Ivana Hribovška so na Slovenskem v knjižni obliki prvič izšle leta 1990. Za tisk jih je pripravil in uredil France Pibernik, ki ima največ zaslug tudi za izid pričujoče zbirke. Hribovškovim izbranim pesmim je tokrat dodal obsežno razpravo Vrnitev iz tišine, ki tvori pravzaprav glavnino knjige in pomeni bržkone najcelovitejšo predstavitev Hribovškovega »življenja in dela« doslej. Pibernikovo pisanje je dragoceno predvsem zaradi obilice (literarno) zgodovinskega gradiva, ki plastično ilustrira predvojni in medvojni čas z vsemi njegovimi idejno-estetskimi in kulturno-političnimi dilemami, ki se jim ni mogel izogniti tudi Hribovšek. Posebnega pomena za razumevanje Hribovškovih literarnih prizadevanj so odlomki iz njegove korespondence, ki pričajo o vse težjih eksistencialnih stiskah, osebnostih in zgodovinskih protislovjih – še zlasti od leta 1943 naprej, ko se je pesnik znašel v precej brezizhodnem položaju.

Izbor pesmi zajema iz obeh zbirk (Pesmice, 1939; Pesmi, 1944); iz različnih razlogov sta ostali v rokopisu, ohranili pa sta se zgolj po zaslugi pesnikove prijateljice Anice Resman in bili prvič objavljeni leta 1965 v Argentini. Od Hribovškove smrti je moralo miniti skoraj pol stoletja, da je njegova poezija lahko izšla tudi v matični domovini (leta 1990 so natisnili zbirko, ki jo je Hribovšek zaključil leta 1944).

Če na tem mestu pustimo ob strani dejstvo, da je dvaindvajsetletni študent klasične filologije Ivan Hribovšek, potem ko je bil štiri mesece pri domobrancih po koncu vojne skupaj z ostalimi tisočimi končal v enem od brezen na Teharjah ali v Rogu in da še danes nista znana datum in kraj njegove smrti, velja opozoriti predvsem na to, da je dolgoletna povojna anatema nad njegovo poezijo, ki je imela za posledico tudi literarnozgodovinsko pozabo, iz današnje perspektive več kot absurdna. Hribovškove pesmi so namreč, preprosto povedano, povsem »civilne«; niso nikakršne »pesmi za današnjo rabo«, niti ne korespondirajo z nobenimi kolektivističnimi, politično ideološkimi, »osvobodilnimi«, vojaškimi itd. prizadevanji. Še več, natančnejše branje utegne razkriti, da je marsikatera (zlasti poznih) Hribovškovih pesmi tako po tehnopoetski kot tekstovnovsebinski plati presenetljivo moderna in več kot zanimiva tudi za današnjega bralca. Nemalokrat gre za izrazita pesniška tihožitja, pisana pod vplivom predvojne Kocbekove poezije (zbirka Zemlja) oziroma v maniri »magičnega realizma«, a vseskozi z razvidnim individualnim pečatom.

Obsedli so me predmeti sveta, se glasi Hribovškov verz iz pesmi Himna večeru, ki je paradigmatski za njegovo poetiko. Njeni prepoznavni potezi – zlasti v zrelem obdobju – sta rilkejevska »objektivizacija« in posebna vloga predmetnosti oziroma predmetnega sveta, ne nazadnje pa tudi metafizično-religiozna atmosfera in eksistencialni pasusi, ki s svojo brezkompromisnostjo in poetsko prepričljivostjo verjetno presegajo večji del slovenske poezije medvojnih in prvih povojnih let. Prve petletke pa gotovo.

Danes počasi postaja jasno, da je Hribovšek ob Balantiču osrednja pesniška figura medvojnih let. Skovanko »poezija upora« ali »literatura NOB« bi zato veljalo nadomestiti s primernejšo. In hkrati upoštevati, da je bil s smrtjo obeh omenjenih pesnikov nasilno prekinjen tok slovenske poezije. Najmanjši dolg, ki ga ima večji del slovenske literarne zgodovine še zmeraj do Hribovška, je, da ga, skupaj z ostalimi »zamolčanimi« in »izbrisanimi«, vpiše v svoje registre. Ena od posledic tega vpisa bo nekoliko drugačna vsebina zbirnega pojma »slovenska poezija dvajsetega stoletja«, predvsem pa kontroverznega poglavja 1941–1945.

Dejstvo, da Ivan Hribovšek v tem času ni prevajal Molièra, pač pa Sofoklejevo Antigono, morda ni samo literarnozgodovinski kuriozum. Matevž Kos, Vrnitev odpisanih. Ivan Hribovšek: Himna večeru. Delo, Književni listi, 9. 12. 1993, 5. Molièra je med vojno prevajal J. Vidmar.

Svoj pogled na zbirko Himna večeru je na straneh dnevnika Slovenec dodal Andrej Vovko:

Naj mi bo dovoljeno, da svoj zapis o knjigi pesmi Ivana Hribovška in spremni študiji Franceta Pibernika začnem z lastnim srečanjem z njim. Medtem ko mi je bil drugi veliki zamolčani France Balantič znan še globoko v svinčenih časih in sem pod velikim kupom knjig skrbno hranil fotokopijo njegove zbirke V ognju groze plapolam, mi je pesnika Hribovška dejansko odkrila šele velika črna maša za pobite Slovence na Rogu leta 1990. Zelo odmevni posvet, ki so ga o obeh nedavno pripravili na SAZU, mi je potrdil, da tako različno spoznanje ni bila zgolj moja posebnost. Vzrokov za to je najbrž več, med njimi nedvomno tudi ta, da je Balantičeva smrt močno odmevala v slovenskem prostoru, medtem ko je podobno srhljivo Hribovškovo usodo prekril plaz tisočih podobnih smrti v povojnih pomorih. Drugi, najbrž še pomembnejši vzrok je razlika njunega pesniškega izraza, saj je vulkanski Balantič s svojimi žarečimi metaforami današnjemu človeku očitno veliko bližji kot v antične pesniške oblike zagledani in na videz veliko bolj umirjeni mojstrski oblikovalec pesniške besede Hribovšek. Vsekakor je bil v slovenskem povojnem zdomstvu, kot tudi v matični Sloveniji, Balantič deležen veliko večje pozornosti, tako z objavami njegovih pesmi kot s predstavljanjem njegovega življenja.

Po zaslugi temeljnega literarnozgodovinskega dela prof. Franceta Pibernika tako stopa pred nas nova, veliki večini Slovencev popolnoma neznana pesniška in življenjska usoda Ivana Hribovška. Pisec teh vrstic se seveda dobro zaveda, da bi Pibernikovo delo zaslužilo svoj prikaz veliko prej, toda človeške zmogljivosti (tudi ocenjevalske) so žal omejene. Ob upoštevanju tega dejstva in ob dovolj številčni in kakovostni založniški dejavnosti je razumljivo, da so večje pozornosti deležna pač tista leposlovna in znanstvena dela, ki v naš prostor prinašajo kaj bistveno novega oziroma doslej manj znanega. (Nekateri tega žal ne razumejo.)

Tako zbirka Himna večeru, ki je dobila naslov po eni najbolj pretanjenih in odmevnih Hribovškovih pesmi, kot obsežna spremna beseda prof. Pibernika s pomenljivim naslovom Vrnitev iz tišine, nam s presunljivo natančnostjo slikajo portret pesnika, ki mu je bilo usojeno, da umre mlad, po vsej priliki še ne dvaindvajset let star. »Po vsej priliki« pravim zato, ker njegov smrtni dan še danes ni znan. Celo več, kot pomenljivo poudari prof. Pibernik, s svoje P. S. na zadnji strani: doslej še ni bil niti uradno proglašen za mrtvega.

Pibernik spremlja Hribovška na vseh postajah njegove tragično kratke življenjske poti. Predstavi nam njegovo mladost v Radovljici, kjer je bil rojen 19. junija 1923 kot prvi od štirih otrok v zakonu s sodnim uradnikom Janezom in dvajset let mlajšo kmečko hčerjo Marijo, rojeno Erman. Po končani osnovni šoli v Radovljici je Ivan leta 1934 nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, čeprav je bil že vpisan na kranjski gimnaziji. Naslednje leto se je na šentviško gimnazijo vpisal tudi mlajši brat France. Hribovškom življenje nikakor ni bilo mehko postlano, saj je oče leta 1936 umrl za rakom in so morali sredstva njegove pokojnine dopolnjevati s pridelki Ermanove kmetije, kjer je vsake počitnice pridno delal tudi Ivan.

V poudarjeno literarnem ozračju Škofovih zavodov je začel Ivan že leta 1937 literarno delovati, profesorji, posebno dr. Anton Breznik in prof. Jakob Šolar, pa so ga nepopravljivo »okužili« tako z ljubeznijo do slovenščine ter antičnih jezikov in kulture, kot tudi z občutljivostjo za sodobna socialna vprašanja. Posebno zaradi vpliva prof. Šolarja je bil v takratnih idejnih razhajanjih v slovenskem katoliškem taboru Ivan Hribovšek nedvomno na strani krščanskih socialistov, kar je poleg solidarnosti do brata Franceta najbrž tudi njegov glavni razlog za odhod iz Škofovih zavodov v letu 1940. V šolskem letu 1940/41 sta brata Hribovšek obiskovala ljubljansko klasično gimnazijo. Poleg teh dogodkov sta Ivanovo osebnost (in seveda poezijo) trajno, dejansko kar do smrti, zaznamovala tako njegovo prijateljstvo do Anice Resman kot tudi kruti vojni čas, ki je z okupacijo Slovenije tako nasilno vdrl v njegov svet.

V prvem vojnem letu je Ivan študij nadaljeval na nemški gimnaziji v Kranju, zelo pomenljivo pa je bilo tako njegovo sodelovanje v radovljiški protinemški odporniški skupini kot tudi odklanjanje komunističnih oboroženih akcij zaradi tragičnih posledic med civilnim prebivalstvom. To njegovo zavračanje tako nemške oblasti kot tudi od komunistov vodenega partizanskega gibanja je odločilno vplivalo na ostala leta njegovega življenja: na maturo v Beljaku, zagrizeno izmikanje mobilizaciji v nemško vojsko, študij klasične filologije na Dunaju, vključitev v slovenski dunajski krog, prijateljevanje z eno najgenialnejšo žrtvijo slovenskega medvojnega in povojnega holokavsta Janezom Remicem, rokopisna zbirka pesmi iz leta 1944 (Pesmi Marjana Gostiše), pristop h gorenjskim domobrancem decembra 1944, smrt brata domobranca aprila 1945 v spopadu s partizani, umik na Koroško in Hribovškova še ne (ali nikoli) pojasnjena smrt bodisi v Teharjah (Huda jama), Kočevskem Rogu ali kje drugje. Tako pač ne vemo, iz katere jame je v večnost zadonela njegova neminljiva Himna večeru. 1111111111 Andrej Vovko, Ivan Hribovšek, Himna večeru. Slovenec, 3. 2. 1994, 10.

Obe natisnjeni Hribovškovi knjigi, Pesmi (1990) in Himna večeru (1993), pa tudi možnost dostopa do pesnikovega gradiva v zasebnih arhivih (družina Hribovšek-Resman, družina Resman-Zaletel) so omogočili sistematično raziskovanje njegove poezije, predvsem pa literarnozgodovinsko opredeljevanje njegovega mesta v razvoju slovenskega pesništva 20. stoletja. V tem pogledu je veliko prispeval Balantič-Hribovškov simpozij, ki ga je v novih razmerah samostojne Slovenije na pobudo akademika prof. dr. Janka Kosa pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti pod predsedstvom akademika prof. dr. Franceta Bernika, in sicer v dneh 20. in 21. januarja 1994. Na njem so sodelovali vsi pomembni literarni zgodovinarji in raziskovalci, a tudi pričevalci. Večina referatov je bila sicer posvečena Balantiču, toda tudi Hribovšek je bil deležen velike pozornosti, zlasti v povezavi z Balantičem, in sicer: Janko Kos (Položaj Franceta Balantiča in Ivana Hribovška v razvoju slovenskega pesništva), Alojz Rebula (Balantič in Hribovšek: kulturno obzorje dveh pesnikov), Marko Kremžar (Pesnika, ki sta videla jasno), France Pibernik (Temporalnost v Hribovškovi poeziji), Dejan Kos (Metafizični ustroj Hribovškove lirike), Franca Buttolo (Lirski subjekt v Hribovškovi pesmi Iskanje in Kosovelovi Ne veruj), Taras Kermauner (Poezija zrenja), Igor Škamperle (Lepota in greh pri Hribovšku in Balantiču), Marko Trobevšek (Metaforika v poeziji Ivana Hribovška), Marko Stabej (Balantičeva in Hribovškova poezija v razvoju slovenskega pesniškega jezika), Jože Faganel (Pomensko členjenje z verznim prestopom v Balantičevi in Hribovškovi poeziji) in Boris A. Novak (Ritmične in evfonične razsežnosti v pesniškem jeziku Ivana Hribovška in Franceta Balantiča).

Simpozij na tako visoki znanstveni ravni je dokončno kanoniziral oba pesnika v literarnozgodovinskem smislu, kar je posebej potrdil Balantičev in Hribovškov zbornik (1994) Balantičev in Hribovškov zbornik. Referati s simpozija 20. in 21. januarja 1994. Uredil Marjan Dolgan. Ljubljana-Celje 1994 (z bibliografijo). . Ob simpoziju je rokopisni oddelek NUK pripravil dokumentarno razstavo rokopisov, dokumentov in knjižnih natisov obeh pesnikov.

Še istega leta je v pesnikovem rojstnem mestu tamkajšnje kulturno društvo Sotočje začelo priprave za postavitev spomenika Ivanu Hribovšku ob 50-letnici njegove smrti. Odboru za odkritje spomenika, vodil ga je dr. Janez Zaletel, je uspelo namero uresničiti, tako je bil spomenik odkrit 20. junija 1995. Ob odkritju je govoril akademik prof. dr. Janko Kos, Alenka Bole Vrabec pa je pripravila večer njegove poezije »Noč je svetla kot češnjevo cvetje«.

Hribovšek je bil leta 1995 sprejet v antologijo Moderna slovenska lirika (Kondor), leta 1996 pa je bil z geslom vključen v leksikon Slovenska književnost Cankarjeve založbe. Njegov literarni pomen v razmerju do sočasne medvojne slovenske poezije je znanstveno relevantno razčlenil dr. Janko Kos v Duhovni zgodovini Slovencev:

Kot v vseh prejšnjih obdobjih je poglavitna umetnost, skozi katero je slovenska duhovna zgodovina lahko izrekla resnico o sebi, ostajala literatura, predvsem poezija. Ta je bila v vojnem času sicer zvečine zaposlena z izdelovanjem priložnostnih besedil z ideološkimi nalogami. To velja zlasti za partizansko pesništvo, kot sta ga izraziteje predstavljala Matej Bor in Karel Destovnik Kajuh. Ne glede na formalno kvaliteto njunega pesništva je profil teh pesnikov ostajal izrazito ideološki, kot hkratno opevanje narodnoosvobodilnega boja in komunistične revolucije. To dvoje je tudi v pesmih Mateja Bora in Kajuha nerazdružljivo, tako da njuna poezija docela ustreza stanju same stvarnosti. Ni pa v nji nobene globlje intuicije, ki bi na pesniški način dojela vse razsežnosti vojne katastrofe, njenih notranjih krivd in zunanje tragičnosti.

To dvoje sta od vseh medvojnih pesnikov v svojo poezijo zaobjela samo France Balantič in Ivan Hribovšek, se pravi pesnika, ki sta padla ali bila ubita na protikomunistični strani. Zunanja značilnost njune poezije je v tem, da po svojih motivih in temah ne kaže ničesar ideološkega. Je sicer v veliki meri religiozna, krščanska in celo katoliška, vendar to katolištvo ni ideološko v socialnem in političnem smislu. Bistvo Balantičeve in Hribovškove poezije se skriva na drugi ravni, ki je izrazito poetična in celo estetska. Ta poetičnost se skriva v globljih plasteh obeh pesnikov, v njunem polzavednem opesnjevanju tesnobe, ki raste iz občutja nemoči, nerešljive zapletenosti, iz nasprotij slovenskega duhovnega sveta, katastrofe, ki prihaja na ta svet in pred katero ni mogoče uiti, razen z močjo religiozne transcendence. Z vsem tem je Balantičeva in Hribovškova poezija ustrezna podoba slovenskega položaja med drugo svetovno vojno, po svojem bistvu je to poezija slovenske katastrofe. In to tudi takrat, kadar sploh ne govori o splošnih vprašanjih, ampak ostaja na tematski ravni čiste intimnosti, erotike, pesništva ali stika z Bogom – čeprav sta Balantič in Hribovšek opesnila to katastrofo nekajkrat tudi na splošni ravni časa, Hribovšek zlasti v pesmi Osamelost, Balantič pa v znameniti pesmi Nečisti čas, sredi katerega mu je bilo usojeno živeti. Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, 1996, 183–184.

Skladatelj Samo Vremšak je za mešani zbor uglasbil prvo pesem iz Hribovškovega cikla Iskanje in skladbo objavil leta 2001.

Že leta 2000 in pozneje je slovenistka Joanna Pszczoła na Poljskem objavila vrsto strokovnih člankov, ki med drugim obravnavajo duhovne razsežnosti in klasični značaj Hribovškove poezije:

1. Bóg teodycei czy Bóg Biblii : rozważania o poezji Ivana Hribovška. V: Święci i świętość u korzeni tworzenia się kultury narodów słowiańskich. Kraków, 2000.
2. Słoweński Bóg Mars na paradygmacie poezji Ivana Hribovška : między stygmatem »czasu kalekiego« a stygmatem boskim. V: Słowiańszczyzna w kontekście przemian Europy końca XX wieku. Katowice, 2001.
3. Życiodajna śmierć w twórczości Ivana Hribovška. V: Z zagadnień literatury, kultury i języka. Katowice, 2003.
4. Motywi ziemi w twórczości słoweńskiego poety Ivana Hribovška. V: Języki i tradycje Słowian. Katowice, 2003.
5. Ivan Hribovšek – poeta klasyczny. V: Świat techniki i humanistyki. Bielsko-Biała, 2007.
6. O tęsknotach poety. Mysłi przez Ivana Hribovška podpowiedziane. V: Slavia centralis. Maribor, 2011 (v tisku).

Da je Hribovšek vztrajno prodiral v našo javnost in se umeščal v prostor, ki mu po pomenu njegove poezije pripada, se je pokazalo tudi ob dejstvu, da je bil leta 2002 vključen v berilo in učbenik za gimnazije ter štiriletnih strokovnih šol, in sicer s pesmima Hvalnica in Jabolko na mizi.

Pesnikovo rojstno mesto Radovljica se ga je ponovno spomnilo ob 80-letnici rojstva in v organizaciji kulturnega društva Sotočje 20. junija 2003 pripravilo v Slomškovi dvorani priložnostno slovesnost, v galeriji Kašča pa priredilo dokumentarno razstavo o Hribovškovem življenju in delu. Pozneje, v septembru, so razstavo prenesli v prostore Zavoda sv. Stanislava, kjer je Hribovšek bil gojenec, priložnostni program z nagovorom prof. Franceta Pibernika pa je obogatil nastop dijakov Škofijske klasične gimnazije.

Vodstvo Slovenske matice pod predsedstvom prof. dr. Joža Mahniča se je 23. marca 2006 oddolžilo pesniku Ivanu Hribovšku s tem, da je o njem organiziralo mali simpozij. Na njem sta predavala prof. dr. Janko Kos (Hribovškova poezija včeraj in danes) in prof. France Pibernik (Pesnik Ivan Hribovšek v usodnosti časa), obe predavanji pa objavilo v Glasniku Slovenske matice (L. 29/31, 2005/2007, 1/3, 168-184.) Peter Kolšek, Pesnik, ki se je rodil petdeset let po smrti: mali simpozij o Ivanu Hribovšku. Delo, 24. 3. 2006.

Čustvena navezanost na pesnika se je pri tistih posameznikih, ki so hranili gradivo o pesnikovem življenju in delu, sčasoma umaknila razumnosti, zato so ohranjeno dokumentarno gradivo, rokopise, osebne dokumente, korespondenco, tiskano gradivo in fotografije oddali v hrambo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. Tako je bilo leta 2007 izročeno temu oddelku NUK vse gradivo, ki sta ga hranili pesnikovi sestri Alojzija Hribovšek Resman v Radovljici in Pavla Hribovšek Kremžar v Argentini, ter vse gradivo, ki ga je hranila Anica Resman Zaletel v Radovljici.

Končno, leta 2008 je glavni urednik akademik prof. dr. France Bernik uvrstil Ivana Hribovška med avtorje elitne zbirke slovenskih klasikov Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.

SKLEP

Pesnik Ivan Hribovšek ima v vojnem (1941–1945) in v povojnem literarnem obdobju (1945–1990) nevsakdanji položaj, in sicer predvsem zaradi tega, ker je najpomembnejše pesmi ustvaril med vojno in jih v tistem času ni mogel objaviti, po vojni pa je bila njegova poezija dolgo let nepoznana, saj so njegove pesmi prvič izšle šele leta 1965, in sicer zunaj domovine, v emigraciji, zbirka pesmi pa je bila zaradi te okoliščine v domovini prepovedana in torej matični literarni javnosti nedostopna. Iz teh razlogov je Hribovškova poezija ves čas ostala zunaj literarnokritičnega ocenjevanja in zunaj literarnozgodovinske umestitve.

Hribovškov rod je po očetovi strani izhajal iz Motnika, po materini iz Predtrga pri Radovljici, kjer se je pesnik Ivan Hribovšek rodil 19. junija 1923. Oče je bil nižji sodni uradnik, mati kmetica. Po osnovni šoli v Radovljici se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Tu se je zgodaj vključil v krog literarno dejavnih sodelavcev dveh rokopisnih listov, Jutranje zarje in Domačih vaj. Objavljal je predvsem pesmi in kmalu vzbudil pozornost urednika Domačih vaj Janeza Remica, razgledanega in kritičnega presojevalca literarnih prispevkov. Hribovšek je sodeloval tudi v zavodskem kulturnem društvu Palestra in zanj prispeval vrsto predavanj, denimo o Simonu Jenku, o Ivanu Cankarju, o Françoisu Villonu in o slovenskem ekspresionizmu.

Po šestem gimnazijskem razredu je zapustil Škofove zavode in se prešolal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tu pa se je zunaj šole kmalu pridružil krogu Edvarda Kocbeka in objavil prvi dve pesmi v njegovi reviji Dejanje. S predavanjem Pesniška videnja je nastopil na študijskem tednu, ki ga je Kocbek organiziral julija 1940 na Trški gori nad Krškim.

Ob nemški okupaciji Gorenjske aprila 1941 se je Hribovšek po končanem sedmem gimnazijskem razredu vrnil v Radovljico in se tam aktivno vključil v narodni odpor proti okupatorju, in sicer v skupini krščanskih socialistov. Zbirali so pomoč za izseljene, taboriščnike in partizane, Hribovšek pa je v začetku 1942 uredil dve številki ilegalnega glasila Vogelni kamen, nato pa je gestapo zatrl nadaljnje izhajanje. Hribovšek je osmi gimnazijski razred obiskoval v Beljaku in tam zaradi vojnih razmer maturiral že februarja 1943, maja pa se je odpravil na Dunaj in se vpisal na klasično filologijo. S prijateljem Janezom Remicem, ki je tam tudi študiral klasično jezikoslovje in se zlasti veliko ukvarjal s Platonom, sta se poglabljala v antične klasike, jih skupaj prevajala, posebej Katulovo poezijo, Hribovšek pa je prav v dunajskem času ustvaril svoje najboljše pesmi, pri čemer ne gre prezreti njegovega zanimanja za Hölderlina in Rilkeja.

Janez Remic je spomladi 1944 organiziral natis ilegalnega glasila Dunajske Domače vaje, nekako po zgledu zavodskih Domačih vaj, sodelovali pa so nekdanji sodelavci Vaj in nekateri pisci, ki so tedaj študirali na dunajski univerzi, poleg Hribovška še Anton Čop, Anton Erman, Jože Šmit, Bogo Smolej, France Filipič, Karel Starc. Ker je bila večina sodelavcev v zaostrenih vojnih razmerah vpoklicana v nemško vojsko, je nadaljnje izhajanje usahnilo. Pač pa je Hribovšek še utegnil zbrati svoje pesmi in urediti rokopisno pesniško zbirko, ki jo poznamo pod naslovom Pesmi Marjana Gostiše, maja 1944.

Hribovškova poezija je vznikala iz slovenske pesniške tradicije, predvsem iz Jenka, Ketteja in Kocbeka, v dunajskem obdobju sta na njegovo ustvarjanje vplivala Hölderlin in Rilke, dodati pa je treba še povezavo z antično liriko, bodisi motivno bodisi oblikovno. V zbirko je vključil dvainštirideset pesmi in dva prevoda, Katula in Psalm 136, celoto pa komponiral tridelno. V prvem delu je zbral pesmi o naravi, o doživljanju njene duhovne dimenzije, drugi del je pretežno ljubezenski, medtem ko je v tretjem delu zbral pesmi z močnimi eksistencialnimi problemi, neposredno povezanimi z razviharjenim vojnim časom, v katerem se je posameznik znašel pred usodnimi odločitvami na meji med življenjem in smrtjo. Hribovšek ni izpovedoval le svoje skrajne osebne bivanjske stiske, govoril je v imenu vse generacije, ki je bila žrtvovana na oltarju pogubne zgodovine. Hribovšek je večinoma pesnil v klasičnih, rimanih štirivrstičnicah, oblikoval številne dognane sonete, a poznal tudi svobodne pesniške izpeljave.

Leta 1944 ni bilo nobene možnosti, da bi zbirka Pesmi Marjana Gostiše mogla biti natisnjena. Rokopis je zaupal Anici Resman iz Radovljice, potem ga je zajel vojaški stroj. V decembru 1944 se ni odločil za vstop v nemško vojsko, ampak se je v stiski časa pridružil gorenjskim domobrancem, se maja 1945 umaknil na Koroško, bil vrnjen in domnevno v juniju umorjen skupaj s tisočimi sobojevniki. Enako usodo je doživel njegov prijatelj Janez Remic.

Po letu 1945, ko je na Slovenskem zavladala totalitarna komunistična oblast, Hribovška kot pesnika tako rekoč ni bilo, kajti njegova rokopisna zbirka je ostala nepoznana vse do leta 1965, ko je rokopis zbirke po srečnem naključju prišel v Argentino in je dr. Tine Debeljak v založništvu Slovenske kulturne akcije natisnil Hribovškove pesmi s komentarjem pod naslovom Pesem naj zapojem. Čeprav je bil avtor v domovini prepovedan, se je njegovo ime počasi le začelo pojavljati v matični literarni javnosti. Tako je bil leta 1970 sprejet v veliko antologijo slovenskega pesništva Živi Orfej, leta 1990 pa je pri Cankarjevi založbi končno lahko izšla zbirka njegovih Pesmi, kakor jo je sam uredil leta 1944. Odtlej je Hribovškova poezija postala integralni del novejšega slovenskega pesništva, svojo dejansko kanonizacijo pa je dosegla leta 1994, ko je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila Balantičev in Hribovškov simpozij. Znanstvena obravnava je pokazala, da Hribovškove pesmi sodijo v vrh sočasne slovenske poezije in da predstavljajo samosvojo izpovedno smer ter izrazit oseben poetični izraz. Zato je bil kot klasik sprejet v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.