Izvleček

Leto 1713 predstavlja eno od najbistvenejših prelomnic v evropski zgodovini 18. stoletja. Leto pred tem so se zaključili spopadi v španski nasledstveni vojni, katere osrednja osebnost je bil francoski kralj Ludvik XIV. Vpletene velesile so v smislu formalnega konca vojne uspele skleniti celo vrsto pogodb – medsebojnih dvostranskih sporazumov, ki jih danes pojmujemo kot »mir v Utrechtu«. Če se je tako zaključila mogočna zahodnoevropska vojna, se je na nasprotnem, skandinavsko-baltiškem koncu Evrope, zaključila prva faza Velike severne (tudi Nordijske) vojne. Ta je od samega začetka stoletja razbijala dotlej zakoličena politična razmerja na evropskem severovzhodu. Osrednji figuri tega spopada sta bila ruski car Peter I. Romanov in švedski kralj Karel XII. Ostalo evropsko dogajanje leta 1713 ostaja v senci teh dveh procesov. Umrlo je nekaj monarhov oziroma pomembnejših oseb iz vrst družbenih elit, znanih je tudi nekaj rojstev bodočih vladarjev. Tega leta so umrli nekateri znani umetniki, rodil pa se je znameniti francoski mislec Denis Diderot.

Ključne besede:

leto 1713, mir v Utrechtu, Velika severna vojna

Europe in the year 1713

Abstract

One can claim with utmost certainty that the year of 1713 represents one of the most significant milestones in the history of Europe in 18 ^th century. It was just one year earlier when the concrete conflicts, which had unwound within the framework of the war of the Spanish succession, have ended. The figure, which had taken the central stage in the war, was the French king Louis XIV. The involved world powers have managed to conclude a whole series of peace treaties in the name of the formal end of the war - bilateral agreements, which nowadays we perceive as the »Peace of Utrecht«.

If that was the year in which the vast war in Western Europe finally came to an end, it only meant the end of the first phase of a different war on the opposite part of Europe, the Scandinavian-Baltic war. This war is also known as the Great Northern War. It was this war precisely which had started to shatter the outlines of the political relations in the north-eastern part of Europe at the beginning of the century. The central figures of this conflict were the tsar Peter I Romanov, and the king of Sweden Charles XII. The rest of the European events in the same year were overshadowed by these two processes. Some monarchs and some socially and politically important individuals have passed away. The same year also marks a small number of births of future rulers. Several famous artists have also perished that year. But it was also the time when the renowned French thinker Denis Diderot was born.

Key words:

1713, Peace treaty of Utrecht, The Great Northern War, 18 ^th century, Denis Diderot

Obravnavano leto 1713 je mogoče predstaviti bolj ali manj izvirno, tudi kot kombinacijo srednješolskega zgodovinskega referata in dispozicije obsežnega magistrskega dela. Vsekakor je šlo za eno od najpomembnejših prelomnic v evropski zgodovini 18. stoletja, česar se v danem času niso zavedali. To se je pokazalo šele nekaj desetletij kasneje, ko se je izkazalo, kako dolgotrajen mir so po dolgih vojnih letih vpletene velesile uspele skleniti s pogodbo in »mirom v Utrechtu«. To je bil osrednji dogodek tega leta, zato je nujno začeti pregled razmer prav v tem nizozemskem mestu. Še prej poglejmo, kaj se je tu zaključevalo in zaključilo.

Vojna za špansko nasledstvo

S smrtjo Karla II. in izumrtjem španske veje Habsburžanov leta 1700 je prenehalo dolgoletno bolehanje tako kralja kot same Španije. V knjigi Temačna zgodovina je – seveda v delno realnem in deloma senzacionalističnem tekstu – opisana kopica Karlovih zdravstvenih in psihosomatskih blodenj, zavoljo katerih tudi ni uspel dobiti potomca.‌1 1 Ralph Lewis, Temačna zgodovina, str. 137–140. Njegovo smrt brez naslednikov so evropske velesile pričakovale že desetletja, predvsem sosednja Francija in avstrijski Habsburžani. O tem jasno priča tajni sporazum med bratrancema Ludvikom XIV. in Leopoldom I., sklenjen leta 1668 – tri leta po Karlovem nastopu(!) – glede razdelitve španskih ozemelj po njegovi smrti.‌2 2 Ludvik XIV. ga je lastnoročno podpisal 2. februarja 1668 (gl. Propyläen Geschichte Europas, str. 62, slik. priloga z legendo). V tajnih pogajanjih za razrešitev krize je tik pred Karlovo smrtjo vodilno vlogo prevzel angleški kralj Viljem III.; rezultat sta bili kar dve delitveni pogodbi s »Sončnim kraljem«. Če je prva še dodelila določen delež španskih posesti Leopoldovemu vnuku, je druga predstavljala izničenje kakršnih koli habsburških ozemeljskih interesov v prid Francije in Burbonov.‌3 3 Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str. 279, geslo: Španska nasledstvena vojna.

Kraljeva smrt je prinesla vsaj kratkotrajno duhovno olajšanje izmučeni španski družbi, ne zavedajoč se, kaj bo temu sledilo. Karlova uradna zadnja volja je namreč bila, da bi španski prestol, hkrati s prevzemom celote španske posesti, zasedel Burbon Filip, vojvoda Anžujski (1683–1746), drugi vnuk Ludvika XIV., pozneje španski kralj Filip V.‌4 4 McKay idr., A History of World Societies, str. 47–48.

To se je uresničilo takoj, seveda z dedkovo podporo, saj je Ludvik sprejel Karlovo oporoko in ga dal okronati za novega kralja. Hkrati se Filip ni odpovedal pravici tudi do francoske krone. Ludvik pa je, kot že velikokrat dotlej, z drugimi dejanji želel dopovedati Evropi, da mu že sklenjeni in podpisani sporazumi ne pomenijo nič. S tem je Sončni kralj vede in namerno prekršil vse prej omenjene tajne sporazume, kljub znanemu dejstvu, da je prav na tej osnovi sorodstvene nasledstvene pravice še pred Karlovo smrtjo najavila ter želela uveljaviti tudi avstrijska veja Habsburžanov. Filipov nastop bi že v bližnji prihodnosti pomenil, da bi ta lahko takoj po smrti Sončnega kralja s personalno unijo sam vladarsko združil obe sosedi. Nastal bi zahodnoevropski velikan, še močnejši, kot je bila Ludvikova Francija, ker bi med drugim nadziral skoraj dve tretjini vseh tedanjih kolonij v Novem svetu. Tega pa ostale evropske velesile niso mogle dopustiti.

Naslednje leto (1701) začeta vojna za španski prestol je bila prva povsem zahodno- in srednjeevropska vojna v zgodovini kontinenta, v smislu aktivne udeležbe skoraj vseh tedanjih evropskih velesil, ki so imele možnost neposrednega vplivanja na ta prostor. Po H. Haselsteinerju je bilo v 17. stoletju v Evropi devet velesil: Švedska, personalno združena kraljestva Anglije, Škotske in Irske (Združeno kraljestvo), Združene province (Nizozemska), Francija, Španija, Rusija, Poljsko–Litovska zveza, avstrijskohabsburški prostor in Osmanski imperij. Mednje še ni bilo mogoče šteti Brandenburga – Prusije. A prav španska nasledstvena vojna jo je spremenila v velesilo. V tej dobi je zrasel ugled tudi sicer neudeleženi Rusiji, medtem ko so se od vodilnega položaja morale posloviti Švedska, Španija, Nizozemska in Poljsko–Litovska zveza.‌5 5 Horst Haselsteiner, Grossmachtpolitik in Südosteuropa, str. 118. Glavne vloge v tej vojni so odigrale na eni strani nekajdesetletni zaveznici Španija in Francija z novim zaveznikom kneževino Bavarsko, na drugi pa aliirani habsburški vladar Svetega rimskega cesarstva (nadalje SRC), Združeno kraljestvo Anglije, Škotske in Irske, Nizozemska, Savoja, Portugalska in Prusija ter nekatere njihove drugorazredne zaveznice. Terjala je ogromne človeške in materialne napore in vse udeleženke pahnila v hude dolgove.

Oktobra 1711 sta velesili Združeno kraljestvo in Francija sklenili preliminarni mir na osnovi tihe španske privolitve v razdelitev njenih evropskih posesti. To je omogočilo začetek pogovorov o mirovnem procesu, ki je pripeljal do kongresa v Utrechtu naslednje leto. Dotlej mirno, napol zaspano nizozemsko mesto je nenadoma postalo središče Evrope, njegovi prebivalci pa so bili za nekaj časa vrženi v novo, povsem nedojemljivo situacijo.‌6 6 Domiselno in učinkovito, tudi virtualno predstavitev celote dogajanj leta 1713 v Utrechtu so pripravili v osrednjem mestnem muzeju Centraalmuseum Utrecht. Razstava in virtualna stran imata naslov PEACE WAS MADE HERE, najde pa se na spletnem naslovu: http://centraalmuseum.nl/peace/‌.

Utrecht 1713

Prvi otipljivi znaki medsebojnega zaupanja med omenjenima velesilama so v letu 1713 povzročili prihod še drugih delegacij, razen iz SRC, kjer se nikakor niso mogli strinjati s predloženimi predpogoji kongresa. Še pred začetkom tega leta so se sprožile dotlej nevidne in kaotične razmere: delegacije vseh udeleženk kongresa so »letale« naokrog po Evropi, se pogajale oziroma trgovale za uresničitev svojih potreb ter želja, kar se je neposredno izrazilo v kar triindvajsetih posamično sklenjenih dvostranskih pogodbah. Ne gre pozabiti, da je močno vlogo v dogovarjanju igrala izvenevropska kolonialna posest udeleženk, kar je bilo razvidno iz vsake pogodbe. V njih so torej države odstopale in pridobivale ozemlja, delile so se krone, priznavale so se nove države oziroma vladarski nazivi. Začrtovale so se nove državne meje, skratka, nastala je enkratna snov za napeto zgodovinsko dramo, film – po možnosti triler, roman ali za umetniško sliko.

Največji uspeh Utrechta je bil pravzaprav zadovoljitev vseh želja udeleženk, z izjemo Francije. Vendar poudarjamo: Habsburžanov ni bilo zraven.‌7 7 Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str. 302, geslo: Utrechtski mir.

Poglejmo najprej, kakšni so bili dogovori med Francijo in Združenim kraljestvom še pred formalnim sklepanjem pogodb, ki so se začeli 16. marca 1713. Filip V. je bil priznan za kralja Španije, saj se je že 1712 dokončno odrekel vsem pravicam do francoske krone. Drugi francoski princi, npr. tudi bodoči kralj Ludvik XV., so se odpovedali španski kroni – združitev obeh kron se torej ni mogla več zgoditi. Francija prizna legalno oblast kraljice Združenega kraljestva Ane Stuart in odreče dotedanjo podporo Jakobu III. Edvardu, sinu odstavljenega in tedaj že umrlega kralja Jakoba II. Stuarta, ki je želel zrušiti Ano; pravico do nasledstva prestola prizna Hannoverancu, bodočemu britanskemu kralju Juriju I. Sklenitev medsebojnega miru in podpis pogodbe sta sledila 11. aprila. To je bila mogočna zmaga britanske monarhinje in njenih diplomatov, čeprav šele začetek; vrhunec je sledil julija.

Hkrati Francija odstopi Združenemu kraljestvu nekaj severnoameriških ozemelj na skrajnem severovzhodu celine (zahodni del Nove Fundlandije, Novo Škotsko), prizna ji izključne pravice do širšega okoliša Hudsonovega zaliva, Akadije ter do otočja St. Kitts.‌8 8 Oxfordova enciklopedija zgodovine, str. 302. Francija tudi obljubi, da bo uničila svojo utrdbo v pristanišču Dunkirk/Dunkerque, od koder je dotlej napadala britanske in nizozemske ladje. Kakšna ironija usode: 227 let pozneje bodo prav britanski vojaki iz tega pristanišča zapuščali celino, potem ko ne uspejo pomagati Franciji, ki je ob Hitlerjevem napadu povsem razpadla!

Z Nizozemsko se Francija dogovori o odstopu dela ozemlja province Geldern in o umiku iz nekaj zasedenih utrdb v današnji Belgiji. Prusiji mora Francija obljubiti priznanje kraljevskega naziva Frideriku I. ter ugoditi njegovim zahtevam do območja Neuchatela (Švica) in preostalega dela province Geldern, zato pa Francija od Prusije dobi kneževino Oranje. Viktorju Amadeju, vojvodi Savoje, Francija prizna naziv kralja Sicilije, ki naj bi v bodoče vladal tako Savoji kot Nici. Portugalci se zadovoljijo s francoskim priznanjem meja ozemelj v Amazoniji in Urugvaju. Temu je sledila sklenitev cele vrste trgovinskih sporazumov, ki pa niso bili za vse enako ugodni.

Španija se je pogajala dlje časa: Združenemu kraljestvu je morala tudi formalno odstopiti Gibraltar in Menorko ter ji dati trgovinske in druge privilegije v svojih kolonijah, med drugim 30-letno izključno pravico do angleške oskrbe kolonij z neomejenim številom črnskih sužnjev; Savojcem je priznala enako kot Francija; španski dogovor z Nizozemsko, njihovo »staro ljubeznijo«, se je zavlekel v leto 1714, s Portugalci pa še v naslednje leto. Pogodbe Francije z naštetimi državami so se sklepale med aprilom 1713 in septembrom 1714, medtem ko je Španija pogodbe z ostalimi sklepala od julija 1713 do konca junija naslednjega leta oziroma še v februarju 1715. Pogajanja s Habsburžani na tem mestu puščamo ob strani, saj so se začela ter zaključila šele v letu 1714.

Utrechtski mir ni le zaključil dolgotrajne dobe zahodnoevropskih konfliktov, vzpostavil je obdobje trajnejšega miru na večjem delu kontinenta in postal temelj nadaljnje evropske politike. Naznanil je konec prve velike evropske vojne, v kateri nasprotja med katolištvom in protestantizmom niso igrala nobene vloge več. Čeprav je bilo o Bogu, krščanski ljubezni in drugih univerzalijah krščanske vere v njem malo govora, je bila v sporazumu še zadnjič omenjena »krščanska republika« (respublica christiana) kot državni princip.‌9 9 Toplak, Združene države Evrope, str. 63.

Najpomembnejši zmagovalec Utrechta je postalo Združeno kraljestvo, hkrati z njo pa, presenetljivo, Prusija, ki jo je utrechtsko priznanje novega statusa kraljestva povedlo na samostojno pot bodoče evropske velesile. Prišel je čas normalizacije medsebojnih odnosov in celjenja ran zavoljo ogromnih vojnih dolgov. Zaključevalo se je »veliko stoletje« francoske veličine, obsijane s sijem Sončnega kralja, ter francoske nadvlade v zahodni Evropi, ki je na notranjepolitičnem področju utrpela daleč največ škode.‌10 10 Propyläen Geschichte Europas 3, str. 113–116.

Ko je malo zatem, 13. julija, kraljica Ana Stuart kot nadaljevanje utrechtskega miru uspešno sklenila Portsmouthsko pogodbo s Francozi, je to pomenilo konec t. i. vojne kraljice Ane,‌11 11 Oxfordova enciklopedija zgodovine, str. 314. ki je potekala na severovzhodu in jugovzhodu severnoameriške celine. Z njo so Angleži odvzeli Francozom prva večja severnoameriška ozemlja. Njihovo zmagoslavje je bilo s tem popolno.

Utrecht in leto 1713 smo si zapomnili po še enem, ne diplomatskem, temveč duhovnem dogodku: prav tu in tedaj je izšlo obsežno delo na 722 straneh, z naslovom Projekt za vzpostavitev trajnega miru v Evropi (Projet pour rendre la paix perpétuelle en Europe, 1713), ki ga je podpisal avtor Francoz Abbé de Saint Pierre (pravo ime: Charles Irénée Castel de Saint Pierre, 1658–1743), politični ekonomist, ideolog in človekoljub, član francoske Akademije, pozneje izključen zavoljo hude kritike absolutizma Sončnega kralja. Bil je član francoske skupine pogajalcev za pripravo utrechtske pogodbe. Abbé de Saint Pierrov načrt za ohranitev trajnega miru v Evropi ni bil zadnja novost, saj je povzemal zamisli in rešitve predlogov Angleža Williama Penna iz leta 1693. Nekatere od Pennovih idej je domiselno izboljšal. Edini res pravi presežek, segajoč bistveno dlje od Pennovega videnja ideje o možni prihodnji zvezi osemnajstih evropskih krščanskih držav, kateri bi se smel pridružiti tudi Osmanski imperij, je bil novi princip uravnoteženja moči v obliki soodločanja držav članic zveze s tem, da bi vsaka imela samo en glas.‌12 12 Toplak, Združene države Evrope, str. 63–65. Prav s to idejo je Abbé de Saint Pierre postal eden od praočetov današnje združene in vsaj na papirju enakopravne Evropske zveze oziroma Evropske unije.

Velika severna vojna

Ko se je zaključila mogočna zahodnoevropska vojna, se je na vzhodnoevropsko-baltiškem koncu Evrope zaključevala prva faza druge, nič manj okrutne in mednarodnopolitično odločilne vojne, s poslednjim dejanjem v obliki sklenitve nystadskega miru leta 1721. Velika severna (tudi Nordijska) vojna se je razplamtela v začetku 18. stoletja, ko je Švedska z briljantnima zmagama nad Rusijo pri Narvi (1700) ter nato še nad združenimi nasprotnimi silami ob reki Düna pri Rigi (1701) pričela razbijati dotlej ustaljena politična razmerja na evropskem severovzhodu. Zaveznice Rusija, Dansko-Norveška zveza in personalno zvezana Saška s Poljsko-Litovsko državo so namreč skupaj napadle Švedsko, trojno zvezo pa je organiziral pretkani livonijski izgnanec Johann Reinhold Patkul.‌13 13 Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj., str. 304–305, geslo: Velika severna vojna. Osrednji figuri spopada sta bila ruski car Peter I. Romanov (1672–1725) in švedski kralj Karel XII. (1682–1718). Od možnih močnih zaveznikov je slednji, Karel, lahko računal le na Združeno kraljestvo.‌14 14 Antič, Veliki svetovni biografski leksikon, str. 521.

Temeljni razlog za vojno je bila tedanja popolna premoč Švedske, ki je obsegala ogromno ozemlje. Vsi člani zveze so si želeli prilastiti posamezne dele, npr. območje Holstein-Gottorpa v južnem Baltiku ter deželi Livonijo in Ingrijo. Pri tem so se zanašali na Karlovo mladost in posledično neizkušenost, niso pa poznali njegove obsedenosti z vojsko in vojskovanjem.‌15 15 Največje skrivnosti preteklosti, str. 435–439. Prav ta mladec jih je z osebnim poveljevanjem odlični švedski armadi že v prvih letih vojne stisnil v kot in vse člane zveze razen Rusije prisilil v končanje spopadov. Car Peter je bil v hudih preizkušnjah. Z racionalnim pristopom ter velikanskimi sredstvi je uspel hitro reorganizirati in bolje oborožiti rusko vojsko, da se je zmogel zoperstaviti švedski moči. Karel se je po hitri zmagi nad Danci odločil pokoriti tudi izdajalskega saškega vojvodo in poljskega kralja Avgusta, kar mu je v celoti uspelo do konca 1706. Naslednje leto se je podal nad Moskvo, vendar se je ta pohod proti ruski prestolnici, s predčasnim hitrim umikom proti jugu, po hudi zimi 1708/09, končal s katastrofo v bitki pri ukrajinski Poltavi (1709). Kralj je zbežal daleč na jug v Moldavijo, na tedanje ozemlje Osmanskega imperija.

Vojna dogajanja na Skandinavskem polotoku in Karel XII. v letu 1713

Doma so Karlovi vojaki še naprej bojevali več lokalnih vojn s sosedi, največ z Danci. Tako je švedski vojskovodja Magnus Stenbock po zmagi pri Gadebuschu v prvih mesecih 1713 iz maščevalnosti požgal dansko mesto Altona, nakar so Rusi požgali Wolgast v švedski Pomeraniji, vzhodno od najpomembnejše švedske strateške točke Stralsund. V bližini, pri Tønningu, je Stenbock maja doživel hud poraz proti združenim Poljakom, Saksoncem in Rusom, kar je Ruse nadvse opogumilo. Ti so konec septembra zavzeli dotlej še švedski Stettin, vendar je car Peter moral z ozemlja SRC v kratkem času umakniti vse svoje enote. Takšni so bili pogoji mirovnega sporazuma z Osmani, ki ga je že konec julija moral skleniti v Adrijanoplju/Odrinu po izgubljenih spopadih ob moldavski reki Prut. Švedi so izkoristili kraljevo odsotnost: kljub njegovi izrecni prepovedi so se pozimi 1713/14 nelegalno sestali švedski državni stanovi ter sklenili dogovor o mirovnih pogajanjih z Danci. Norvežani so prav tako imeli svoje interese ter jih uveljavljali na kopnem in morju, vendar so se morali doma spopadati z nenehnimi notranjimi nemiri. Znan je upor norveških kmetov s središčem v kraju Hallingdal; uporniki so nastopili proti pretirano povečanim vojnim davkom, ki so jim jih naložili Danci.

In kaj je tedaj počel Karel XII.? Osmani pod sultanom Ahmedom III. (1703–1736, abdiciral 1730) so bili tedaj v vojni z Rusijo. Car jih je napadel zavoljo njihove dotedanje neaktivnosti proti Karlu, ki je nelegalno prišel na osmanska tla. Januarja je sultanov ukaz o usmrtitvi Karla v Moldaviji sprožil hude upore. Osmani so poleti napadli njegov tabor v Moldaviji, ga zajeli in prisilili ruskega carja k podpisu miru v Adrijanoplju.

Preglejmo še druge dogodke, vladarje in pomembne posameznike, povezane z letom 1713. Ostalo evropsko dogajanje je potekalo v senci opisanih dveh procesov. Britanska in irska kraljica Ana Stuart je zavoljo hudih težav v notranji politiki, predvsem zaradi nasprotovanja sklenitvi utrechtskega miru, julija razpustila parlament.

V Prusiji je februarja 1713 umrl kralj Friderik I. Hohenzollern, nekdanji vojvoda v Prusiji, grof Brandenburške marke in volilni knez SRC. Nasledil ga je sin Friderik Viljem I., ki je avgusta napovedal vojno uporniškemu Brandenburgu. Žarek upanja je v oslabljeno Španijo prineslo rojstvo princa Ferdinanda, bodočega kralja.

Na osrednjem Balkanu so se iztekali zadnji meseci krhkega miru med Avstrijo in Osmanskim imperijem, ki je bil sklenjen leta 1699 v Sremskih Karlovcih. Že naslednje leto se je znova začel vojni ples med križem in polmesecem. Na ozemlju Madžarskega kraljestva je tega leta umrl legendarni palatin, knez Pavel I. Esterházy (1635–1713), tvorec ogromnega bogastva še danes živeče rodbine.‌16 16 Magyarország történeti kronológiája. A kezdetektől 1970-ig, II. kötet: 1526–1848, str. 553.

Prebivalstvo kraljevine Madžarske si je komaj opomoglo od leta 1711 zaključene Rákóczijeve osvobodilne vojne zoper habsburško oblast. Toda pomanjkanje, epidemije kuge in roparski pohodi zemljiškoposestne elite nad podložniki so slednje prisilili v mnoge lokalne upore. Slovaški upornik Juraj Jánošík (1688–1713), nekakšna srednjeevropska varianta Robina Hooda, je bil na skrajnem severu tedanje Madžarske, sedanji slovaško-poljski meji to leto ujet in usmrčen.

Drugod večjih notranjih pretresov ni bilo, če ne upoštevamo kozaških atamanov, ki so nenehno vznemirjali tako poljsko kot rusko zemljiškoposestno elito. Podobnih lokalnih ljudskih herojev oziroma roparjev z »ljudskohrabrilno« noto je bilo po jugovzhodni in vzhodni Evropi dovolj (npr. osrednjebalkanske hajduške čete). Svoj novi morilski pohod po srednjeevropskih predelih je napovedovala tudi kuga.

Tega leta so umrli nekateri znameniti umetniki: italijanski skladatelj Arcangelo Corelli (1653–1713), veliki evropski genij concerta grossa in reformator na področju instrumentalne glasbe, eden najbolj vplivnih glasbenikov svojega časa; prav tako znameniti italijanski visokobaročni slikar Carlo Maratta (1625–1713), med drugim pobudnik ustvarjanja cele generacije slikarjev, nadaljevalcev njegovih idej; švicarski baročni arhitekt italijanskega izvora Giovanni Antonio Viscardi (1645–1713), ki je pretežno ustvarjal na Bavarskem.

Dne 20. januarja 1713 je umrl Pavel Ritter Vitezović, hrvaški pisatelj, zgodovinar, jezikoslovec in publicist, rojen leta 1652 v Senju. Janez Vajkard Valvasor ga je navdušil za preučevanje hrvaške zgodovine in geografije.

Julija istega leta sta bili v londonski katedrali sv. Pavla premierno izvedeni deli Utrechtski »Te Deum« in Jubilate, kompoziciji Georga Friedricha Händla, ustvarjeni posebej v čast sklenitve utrechtskega miru. Med literati so tedaj ustvarjala velika angleška ter francoska imena. V Franciji se je oktobra rodil Denis Diderot (1713–1784), ob Voltairu poglavitni filozof razsvetljenstva, miselnega toka, ki je sredi 18. stoletja izmučeni Evropi prinesel upanje v zmago razuma in človečnosti.

Rodilo se je in umrlo je več znamenitih osebnosti, od pisateljev do teologov, ki so duhovno obogatili Evropo. Naj omenimo rojstvo švicarskega pastorja in naravoslovca Elieja Bertranda, dopisovalca z Voltairom in svetovalca na poljskem dvoru, katerega geološke razprave so ilustrativni prikaz napredka naravoslovnih znanosti v tem stoletju.

Papež Klemen XI. je izdal bulo Unigenitus (Unigenitus Dei Filius), s katero je Cerkev dokončno zavrnila janzenizem in sprožila preganjanje njegovih častilcev predvsem v Franciji.

Na področju naravoslovnih znanosti je osem let po njegovi smrti izšla knjiga Ars Conjectandi, temeljno delo o verjetnostnih konstantah Švicarja Jakoba Bernoullija (1654/55–1705). Jakob je bil član izjemne švicarske družine naravoslovcev, predvsem matematikov, in stric najvidnejšega med njimi – Daniela Bernoullija.‌17 17 Antič, Veliki svetovni biografski leksikon, str. 93.

LITERATURA

• Antič, Igor: Veliki svetovni biografski leksikon. Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.
• Haselsteiner, Horst: Grossmachtpolitik in Südosteuropa. Zbornik Mirjane Gross. Zagreb: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta, 1999.
• McKay, John P., Bennett, D. Hill, Buckler, John: A History of World Societies. Boston – New York: Houghton Mifflin Company, 1996 (4. izd.).
• Magyarország történeti kronológiája. A kezdetektől 1970-ig. Négy kötetben. Készült a MTA Történettudományi intézetében. Főszerkestő: Benda Kálmán, II. kötet: 1526–1848. szerkestők: Péter Katalin, Somogyi Éva, Harmadik kiadás, Akadémiai kiadó, Budapest, 1989.
• Največje skrivnosti preteklosti. Resnice, laži, zablode, senzacije ter izmišljena in prava zgodovinska dejstva. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
• Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knj.: Od pradavnine do 19. stoletja. Ljubljana: DZS, 1993.
• Propyläen Geschichte Europas, Band 3: Robert Mandrou, Staatsräson und Vernunft 1649–1775. Frankfurt am Main – Berlin – Wien: Propyläen Verlag, 1976.
• Ralph Lewis, Brenda: Temačna zgodovina: evropski kralji in kraljice. Od srednjeveških tiranov do norih monarhov. Jezero: Morfem, 2010.
• Toplak, Cirila: Združene države Evrope: zgodovina evropske ideje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2003.

Zusammenfassung
Europa im Jahr 1713

Das Jahr 1713 stellt mit Sicherheit einen der wichtigsten Wendepunkte des 18. Jahrhunderts dar. Dessen Relevanz war sich jedoch zur damaligen Zeit keiner bewusst. Dieses ganzheitliche Bewusstsein entstand erst nach Jahrzehnten, als ersichtlich wurde, dass es den involvierten Weltmächten nach langen Jahren des Spanischen Erbfolgekriegs gelang, einen langanhaltenden Frieden mittels der Verträge und des Frieden von Utrecht zu schließen. Danach kam es zu einer Normalisierung der gegenseitigen Beziehungen und es wurden langsam die Wunden wegen der enormen Kriegsschulden geheilt. Der erste erwähnenswerte Krieg zwischen zwei westeuropäischen Mächten begann erst im Jahr 1739 mit dem sog. »Krieg um Jenkinsˈ Ohr«. Es war ein Krieg zwischen Großbritannien und Spanien, welcher aber bereits im darauffolgenden Jahr in einen Konflikt über die Österreichischen Erbländer ausartete. Aus diesem Grund sind der Vertrag von Utrecht und die nachfolgende Reihe gleichzeitiger Friedensabkommen als Basis für das Verständnis der Europäischen Verhältnissen bis zur Mitte des Jahrhunderts zu verstehen, und sollten mit entsprechender Aufmerksamkeit behandelt werden.

Während die Friedensabkommen das Ende des gewaltigen Kriegs in Westeuropa bedeutete, ging auf dem gegenüberliegenden, skandinavisch-baltischen Teil von Europa erst die erste Phase eines anderen Kriegs zu Ende. Von Anfang an wurden durch den Großen Nordischen Krieg, welcher zu gleicher Zeit wie der Spanische Erbfolgekrieg begann, die bis dahin konturierten politischen Verhältnisse im nordöstlichen Raum von Europa zertrümmert. Die miteinander verbündeten Staaten Russland, Dänemark und Polen haben Schweden angegriffen. Die zentralen Figuren des Konflikts waren der Zar Peter I. Romanow und der schwedische König Karl XII. Der letztere reihte bis zum Jahr 1707 nur Siege aneinander. Danach aber, nach dem Feldzug gegen Moskau, erlebte er nur noch eine Niederlage nach der anderen.

Das restliche europäische Entwicklung dieser Zeit stand im Schatten dieser beiden Prozesse. Im zentralen Teil des Balkans gingen die letzten Jahre des fragilen Friedens zwischen Österreich und dem Osmanischen Reich, welcher im Jahr 1699 in Sremski Karlovci (Friede von Karlowitz) abgeschlossen wurde, zu Ende. Denn schon im nächsten Jahr begann hier wieder der Kriegstanz zwischen Kreuz und Halbmond. Etwas weiter nach Norden, auf dem Gebiet des ungarischen Königreichs, starb 1713 der nahezu legendäre Palatin Nikolaus Esterházy, der Schöpfer des Reichtums der genannten Familie. Die Bevölkerung hatte sich gerade von dem vor zwei Jahren beendeten Befreiungskrieg von Rákóczi gegen die Herrschaft der Habsburger ausgeruht. Die Armut, ansteckende Epidemien und zahlreiche räuberische Unterfangen der Elite von Grundbesitzern gegenüber den Untertanen zwangen die Letzteren nun in zahlreiche lokale Aufstände. Der slowakische Aufständische Juraj Jánošík, eine Art Robin Hood im äußersten Norden vom damaligen Ungarn und ein Volksheld, wurde in diesem Jahr auf der heutigen slowakisch-polnischen Grenze gefasst und hingerichtet. Anderswo gab es keine größeren inneren Erschütterungen, abgesehen von den fortwährend unruhigen kosakischen Atamanen, welche zu dieser Zeit ständig sowohl die polnische als auch russische Elite von Grundbesitzern in Unruhe versetzte. Gleichzeitig hatte die Pest ihren erneuten mörderischen Feldzug über die Gebiete von Mitteleuropa angekündigt.

In diesem Jahr gab es weder allzu viele Todesfälle von einzelnen Monarchen noch Geburten von zukünftigen Herrschern. Erwähnenswert sind lediglich Abscheiden des Markgrafen von Brandenburg, des Kurfürsten und später auch noch des Königs von Preußen Friedrich Wilhelm I., unter welchem das neue Königreich von Preußen entstand, im äußersten nordöstlichen Teil des Heiligen Römischen Reichs.

In diesem Jahr verstarben manche berühmte Künstler: der italienische Komponist Arcangelo Corelli, das große Genie des Concerto grosso und der Reformer auf dem Gebiet der Instrumentalmusik; ebenso der berühmte italienische Maler des Hochbarocks Carlo Maratta, unter anderem der der Vorbild für eine ganze Generation von Malern, die seinen Ideen folgten; der Schweizer Architekt des Barocks, mit italienischer Herkunft, Giovanni Antonio Viscardi, aus der Familie, welche einige Architekten großzog, die vorwiegend in Bayern tätig waren, um nur die wichtigsten zu nennen.

Schließlich sei noch etwas aus dem musikalischen Leben erwähnt: Im Juli des betreffenden Jahres fand in der St Paul´s Cathedral in London die offizielle Erstaufführung der Arbeiten zu Ehren des Friedens von Utrecht von Georg Friedrich Händel, das Utrechter »Te Deum« und das »Jubilate« statt. Unter den Literaten waren damals große englische und französische Namen am Werk. In Frankreich wurde Denis Diderot geboren, welcher zusammen mit Voltaire einer der wichtigsten Philosophen des Rationalismus und der Aufklärung war, Gedankengänge, welche um die Mitte des Jahrhunderts in das erschöpfte Europa Hoffnung auf einen Sieg der Vernunft und der Menschlichkeit brachten.

Es darf noch ein Ereignis, welches zum damaligen Gestalten des europäischen intellektuellen Gedankens gezählt wird, nicht übersehen werden: Papst Clemens XI. verfasste die Bulle „Unigenitus“, mit welcher die Kirche endgültig den Jansenismus ablehnte und die Verfolgung seiner Anhänger, vor allem in Frankreich, auslöste. Auf dem Gebiet der Wissenschaft erschien – ganze acht Jahre nach seinem Tod – das Buch „Ars Conjectandi“, eine grundlegende Arbeit über mathematische Konstante des Schweizer Jakob Bernoulli.

Izvleček

Prvi del razprave je posvečen t. i. pragmatični sankciji Karla VI. Avstrijskega, njeni genezi in vzrokom zanjo ter vprašanju, koliko vladarjeva izjava o nasledstvenem redu in nedeljivosti dežel članom Tajnega sveta z dne 19. aprila 1713 sploh ustreza poznoantični ali pa mlajši srednjeveški opredelitvi pojma »pragmatična sankcija« (še zlasti v luči obotavljajočih političnih dejanj v nadaljnjih letih) in kako prepričljiva je potemtakem teza, da predstavlja formalni ustavni temelj avstrijske monarhije, kar je sprejela tako kasnejša historiografija kot tudi politika in širša javnost, vključno s slovensko. Drugi del razprave je namenjen obravnavanju procesa tekstualnega in interpretativnega potvorjenja starega, iz izvirnega sobesedila prava salijskih Frankov iztrganega pravila od 14. stoletja naprej, kot ga je v svojih delih analizirala Éliane Viennot, ki naj bi že od zgodnjega srednjega veka naprej narekovalo izključitev žensk pri dedovanju rodbinskih zemljišč, ter njegovi kasnejši funkciji osrednjega načela francoskega dinastičnega nasledstvenega reda. Sklepno avtorica poda nekaj svojih zaključkov o najverjetnejših vzrokih za izbiro in utrditev prav teh dveh poznoantičnih poimenovanj, sanctio pragmatica in lex salica, za označitev novoveških vsebin ter o posledicah tega.

Ključne besede

pragmatična sankcija, lex salica, Karel VI., nasledstveni redi, pravna zgodovina, ustavno pravo, teorija govornih dejanj

Austrian sanctio pragmatica and French lex salica: prestige of the late antique legal forms for the early modern notions (on dynastic orders of succession with and without women)

Abstract

In the first part, the author focuses on the so called pragmatic sanction of Charles VI of Austria, its genesis and reasons for its coming into existence and especially on the question whether Charles’s proclamation of the order of succession and inalienability of hereditary provinces in the presence of the Secret Council’s members on April 19 1713 corresponds either to the late antique or medieval notions of “pragmatic sanction”, particularly in the light of Charles’s tentative political acts in the years to follow. Subsequently, the author explores the question whether the view of the said proclamation being the constitutional basis of the Austrian monarchy, adopted by the later historiography as well as politics and wider public – and among Slovenes as well - is tenable. In the second part, it is the aim of the author to follow the steps of Éliane Viennot in her unveiling of the process of corrupting of an old rule taken from the original context of the laws of Salic Francs, that started in the 14 ^th century on the basis of blatant textual modifications, postulating from then on that the rule had regulated the exclusion of women from inheriting the family estates in France from as early as the Early Middle Ages, making it ever since the core principle of French order of succession. In conclusion, the author offers some of her views why these two particular late antique legal namings, sanctio pragmatica and lex salica underwent their reception in the Early Modern Period.

Key words

pragmatic sanction, lex salica, Charles VI of Austria, orders of succession, legal history, constitutional history, speech act theory

1. Uvod

19. aprila 1713 je cesar Karel VI. Avstrijski (1685–1740) v vlogi vladarja v dednih deželah habsburške dinastije podal svojim ministrom izjavo, kasneje poimenovano pragmatična sankcija, s katero je razglasil nedeljivost habsburških dednih dežel in dinastični nasledstveni red. Prav tako leta 1713 je v Španiji razglasil nov nasledstveni red kralj Filip V. (1683–1746).‌18 18 Karel VI. Avstrijski, ki je bil kot Karel III. leta 1703 postavljen za španskega kralja, je moral prav Filipu V. iz rodbine Burbonov po končani španski nasledstveni vojni leto kasneje (1714) prepustiti večino španskega ozemlja, ki mu je španska veja Habsburžanov vladala vse od začetka 16. stoletja. Filipa V., vnuka francoskega kralja Ludvika XIV., je za svojega naslednika na španskem prestolu v oporoki postavil španski kralj Karel II., sicer iz habsburške rodbine. Glej na primer Antón, España y las Españas, str. 286. Za poglobljeno študijo o španski veji Habsburžanov glej Lynch, Los Austrias (1516–1700). O vplivu španskih institucionalnih vzorcev na vladanje Habsburžanov na Dunaju (npr. španskega državnega sveta), zlasti tudi na način, kako je bila dne 19. aprila 1713 podana izjava o nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu, o starejših španskih vladarskih aktih, poimenovanih pragmatične sankcije ter o navezavi na kontekst španske nasledstvene vojne in njene predzgodovine glej natančno raziskano, z dokumenti podprto in argumentirano analizo Turba, Die Grundlagen der Pragmatischen Sanktion II (Die Hausgesetze).

Značilnost avstrijskega reda, temelječega na prvorojenstvu v moški liniji, je bila subsidiarno upoštevanje žensk kot možnih naslednic na prestolu, španski kralj pa je, nasprotno, po francoskem vzoru želel ženske iz dedovanja popolnoma izključiti, sklicujoč se na t. i. salijski zakon,‌19 19 Filip V. je bil kot mlajši sin francoskega kralja v vrsti tudi za francoski prestol, ki pa se mu je moral ob zasedbi španskega odreči. Del tega dogovora je bil tudi omenjeni novi nasledstveni red, povzet po francoskem vzoru. a mu namera zaradi odpora generalnih stanov ni popolnoma uspela.‌20 20 Z ustavnim aktom Nuevo reglamento sobre la sucesión en estos Reynos, sprejetim 10. maja 1713, je bila vpeljana le omiljena različica t. i. salijskega zakona, po kateri so ženske vendarle lahko postale vladarice, a le v primeru, če ni bi bilo moških sorodnikov v glavni in stranski liniji. Takšen tip ustavne norme se je imenoval Auto-Acordado, ker je moral biti sprejet (tj. »acordado«) tudi v državnem svetu (Consejo real). O razmerju tega tipa ustavnega akta s pragmatičnimi sankcijami, t. i. pragmáticas, v španski ustavni zgodovini 18. stoletja glej Tomas y Valiente, Manual de historia del derecho español, str. 378. Že čez približno sto let pa je Ferdinand VII. tako zasnovani nasledstveni red v Španiji ukinil s svojo pragmatično sankcijo, s katero je želel zagotoviti nasledstvo hčeri Izabeli pred svojim bratom Karlom. To je sprožilo nasledstveno krizo in tako imenovano prvo karlistično vojno (1833–1846).

Takoj na začetku lahko izhodiščno postavimo, da sta tako pragmatična sankcija kot eden od tipov vladarjevih pravnih aktov, poznanih iz časov rimskega dominata, kot tudi t. i. salijski zakon, vsebinsko v novem veku potvorjena zgodnjesrednjeveška pravna norma, najpogostejša pravna instituta, ki so ju v obdobju zgodnje moderne države kot orodje v merjenju medsebojne politične moči pri vprašanjih nasledstva uporabljali pretendenti za oblast, ne glede na to, ali so prihajali iz različnih vladarskih rodbin ali iz ene same.

V svoji razpravi se bom v prvem delu najprej posvetila vprašanju avstrijske pragmatične sankcije, v drugem pa t. i. salijskemu zakonu. Rdeča nit pri obravnavanju obeh pa bo, koliko si novoveška instituta poznoantični poimenovanji sploh zaslužita, ali povedano drugače, koliko ponovna uporaba stare forme sploh ustreza novim vsebinam in koliko redefinicije, ki jih pripravljajo svetovalci, izvedeni v civilnem in kanonskem pravu v določenih primerih pripeljejo do popolnoma drugih konceptov, včasih prvotnim celo nasprotnih, in s tem – lahko bi rekli – do zlorabe poimenovanj. Pri tem imam ves čas pred očmi teorijo govornih dejanj in pa uvid Pierra Bourdieuja, da je eden od paradigmatičnih aktov oblasti, natančneje, njenih vzvodov, prav poimenovanje.‌21 21 Bourdieu, Language and symbolic power, str. 105–106 in 239–243. O usodi izraza suverenost v zgodovini mednarodnega prava glej na primer Beaulac, The Power of Language, zlasti str. 1–40, kjer avtor problematiko rekonceptualizacije pojma in redefinicije pomena izraza nazorno razloži tako s pravnozgodovinskega kot tudi z jezikoslovnega vidika.

2. Avstrijska sanctio pragmatica

2.1. Naj prvi del razprave, v kateri obravnavam avstrijsko pragmatično sankcijo, začnem z zoperstavljenjem dveh pogledov na izjavo Karla VI. z dne 19. aprila 1713, ki se med seboj razlikujeta v pomembnem interpretativnem poudarku. Po prvem, tudi starejšem, ki se mu je v zadnjih desetletjih posvetil Wilhelm Brauneder, naj bi Karel VI. s tem aktom postavil formalni ustavni temelj avstrijske monarhije.‌22 22 Brauneder, Die Pragmatische Sanktion als Grundgesetz, str. 51–84; isti, Österreichische Verfassungsgeschichte, str. 73, kjer za obdobje med 1500–1749, poimenovano Monarchische Union von Ständestaaten (monarhična unija stanovskih držav). med dokumente, ki predstavljajo ustavo (v materialnem smislu), šteje cesarske privilegije, zlasti privilegium maius oz. Österreichische Freiheitsbriefe, ki jih je zadnjič potrdil prav Karel VI. leta 1729, in pa t. i. »privatno deželnoknežje pravo« (Privatfürstenrecht), v sklop katerega kot najpomembnejši ustavni zakon (Grundgesetz) uvršča Karlovo izjavo z dne 19. aprila 1713. Po drugem, ki bolj ali manj jasno izhaja iz del nekaterih drugih raziskovalcev, začenši z Gustavom Turbo (1864–1935),‌23 23 Turba, Pragmatische Sanktion; isti, Geschichte des Thronfolgerechtes; isti, Die Grundlagen. V tem delu so na koncu v obliki prepisov ob nekaj faksimilih objavljeni ključni dokumenti vključno s pismom in ostalimi dokumenti o odpovedi prestolu Marije Jožefe, sestrične Marije Terezije, iz leta 1719. Prim. tudi Bernatzik, Neues über die pragmatische Sanction. pa Karlova izjava leta 1713 sama po sebi ni bila dovolj in so bili za pravo spremembo v nadaljnjih letih in v spreminjajočih se okoliščinah nujno potrebni nadaljnji politični in pravni akti. Prav Gustavu Turbi in njegovemu dolgoletnemu vztrajnemu raziskovanju in objavljanju arhivskega gradiva, ki pred tem, tj. pred koncem 19. stoletja, ni bilo nikjer objavljeno, pa tudi ne zbrano, gre namreč zasluga, da so v sodobni historiografiji začeli s poimenovanjem avstrijska pragmatična sankcija razumeti ne le vladarjevo izjavo iz aprila 1713, pač pa tudi celotni kompleks predhodnih in sledečih političnih in pravnih aktov.‌24 24 Prim. Turbovo opredelitev v Turba, Pragmatische Sanktion, str. X., tudi op. 13 (»Pragmatische Sanktion … ist … ein Komplex autonomer Anordnungen des Erzhauses über Thronfolge und Regierung der Monarchie. …«). Posledica tega pa je, da 1713 kot letnica akta, ki bi naj bila pri sprejemanju te ustavnopravne spremembe odločilna, ni več samoumevna.‌25 25 Thomas Olechowski v svojem visokošolskem učbeniku za pravno zgodovino na primer poudarja, da je Karlova izjava pridobila veljavo le sčasoma, pri tem pa v izbor odlomkov uvršča le ogrsko sprejetje njegove izjave. Olechowski, Rechtsgeschichte, str. 25 in 77.

Razlika med pogledoma je torej v poudarku, kateremu aktu v tem relativno dolgem procesu uveljavljanja želenega nasledstvenega reda, ki bi v prvi vrsti zagotovil nedeljivost habsburških dežel, pripisati konstitutivno veljavo, in ali sploh samo enemu.

Sama se pridružujem drugemu pogledu. Menim namreč, da se leta 1713 ni zgodilo nič, kar bi ustrezalo vnaprej načrtovanemu ustavno pomembnemu, celo prelomnemu dogodku, ki bi bil primerno javno obeležen. Mislim tudi, da ni pretirano trditi, da je bila Karlova izjava v pretežni meri rezultat političnega taktiziranja in improviziranja ter da je bila vsaj na kratek rok tudi brez resnega transformativnega učinka, ki ga pravni akt ustavnega ranga po navadi ima. Lahko bi celo rekli, da tudi moja razprava, ki naj bi se vklapljala v obeleževanje 300-letnice avstrijske pragmatične sankcije, obeležuje nekaj, kar se v letu 1713 v smislu dogodkovne zgodovine sploh ni »zgodilo«.‌26 26 Naj opozorim, da je nekaj naslednjih odlomkov vključenih že v mojo razpravo Pragmatična sankcija 1713, tolminski upor in pojmovanje vladarjeve oblasti v Pogledi na tolminski punt in čas ob prelomu stoletja, str. 119–135.

Takšna ocena pa je seveda skoraj diametralno nasprotna staremu avstrijskemu državnemu stališču in do leta 1918 tudi slovenskemu javnemu mnenju, ki je verno odslikavalo uradno avstrijsko politiko. Tako lahko v slovenskem časopisju izpred sto let, na primer v časniku Učiteljski tovariš, ki vključuje poročilo z Dunaja z dne 19. aprila 1913, beremo:

»Danes je preteklo 200 let, odkar je izdal cesar Karel VI. pragmatično sankcijo in postavil z njo osnovni temelj za nadaljnji razvoj monarhije. Zakon je bil prvotno izdan samo kot hišni zakon, pozneje pa je bil predložen tudi deželnim zborom vseh avstrijskih dežel.

Nižjeavstrijski in češki stanovi so ga sprejeli leta 1720, Ogri leta 1722 in ostali deželni zbori v letih 1720–1724, nakar je bil dne 6. decembra 1724 slovesno proglašen kot osnovni državni zakon. Pragmatična sankcija pomeni pravi rojstni dan novega razvoja avstrijske države. … Z Dunaja poročajo z dne 19. t. m., da so vsi šolski in učni zavodi v državi jubilej 200-letnice pragmatične sankcije proslavili na primerne načine.«‌27 27 200–letnica pragmatične sankcije. Učiteljski tovariš (25. 4. 1913), let. 53, št. 17.

Z vidika starejše ustavne zgodovine je prav simptomatično, kako je lahko neki konkretni politični akt za nazaj povzdignjen na raven ustavnega akta, da sta mu torej za nazaj pripisana politični pomen in pravna veljava, ki ju v svojem trenutku še sploh ni mogel imeti. Vsiljuje se primerjava z Magno Carto angleškega kraljestva, ki ji je podobno šele nadaljnji politični razvoj dogodkov za nazaj podelil takšno ustavnopravno veljavo in prestiž, leta 1215 pa ne samo, da ni bila prvi tovrstni akt, pač pa tega leta sploh ni začela formalno veljati. Torej, če bi bil kasnejši razvoj dogodkov drugačen, bi tudi ta, v največji meri plemiški privilegij ostal le še eden med mnogimi, ne pa popularizirana referenčna točka priznanih starodavnih pravic vsakega svobodnega Angleža, pri čemer so bili, mimogrede, prvi prevodi iz latinščine v kakšen vernakular v francoskem jeziku.‌28 28 Holt, A Vernacular-French Text, str. 346–364.

Podobno bi lahko bilo tudi z izjavo, ki jo je Karel VI. 19. Aprila 1713 v okviru tajnega sveta podal svojim ministrom,‌29 29 Turba utemeljuje, da je Karel VI. takšno postopanje oblikoval po španskem vzoru. Turba, Die Grundlagen, v poglavju Der spanische Staatsrat, str. 16–25. Opis začetka postopka, v katerem Karel VI. poda izjavo o nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu članom tajnega sveta: »Ihro Kayserliche Majestät haben auf den 19. April 1713 um 10 Uhr allen Dero allhier in Wien anwesenden geheimen Räthen, an dem gewöhnlichen Ort zu erscheinen ansagen lassen. Als nun die bestimmte Stund herbey gekommen, haben Sich Ihro Kayserliche Majestät in Dero geheime Raths Stube, under den Baldachin begeben, und vor den gewöhnichen Kayserlichen Tisch gestellet, darauf auch dero geheime Räthe und Ministros hinein berufen: diese seynd in ihrer Ordnung eingetreten, und jeder an seinem Ort stehen geblieben. Als: Printz Eugenius von Savoyen, Fürst von Trautson …« Glej Supplementum Codicis Austriaci (Sammlung Österreichischer Gesetze … bis auf das Jahr 1720), 1748, str. 683, citirano po Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 15, op. 9. in z njo javno objavil deset let star dinastični dogovor s starejšim bratom Jožefom in očetom, cesarjem Leopoldom o vzajemnem dedovanju nedeljivih avstrijskih dednih dežel in kraljestev na eni strani in Španije na drugi strani (t. i. pactum mutuae successionis) ter o dinastičnem dednem redu, temelječem na načelu prvorojenstva (primogeniture) v moški liniji in subsidiarne pravice potomcev ženskega spola do prestola v tisti liniji, ki bi ostala po izumrtju druge. Izjava bi torej lahko bila le ena v vrsti podobnih, saj tako zavezanost nedeljivosti kot tudi subisidiarno nasledstvo v ženski liniji v habsburški dinastični zgodovini nista bila nekaj novega (prvo in drugo je že v oporoki Ferdinanda II.).‌30 30 Brauneder, Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 96. Pač pa je bilo že v dogovoru iz leta 1703, potrjenem z izjavo iz leta 1713, novo resno vztrajanje pri načelu prvorojenstva kot glavnem načinu preprečevanja delitve dežel v več dinastičnih linij. Tako je tudi cesar Jožef I. v svoji oporoki iz leta 1705 za primer, da se Karlu v Španiji ne bi uspelo uveljaviti kot vladarju nove španske habsburške linije (kakor se je kasneje res obrnilo), pri tem pa bi obstajali Jožefovi moški potomci, predvidel, da bi Karel dobil Tirolsko in Prednjo Avstrijo le kot apanažo, in ne v deželnoknežjo oblast. Prav tam, str. 97. Pri tem je treba povedati, da je Karel z izjavo leta 1713 vendarle spremenil nasledstveni red v prid svojih hčera.

Ustavni rang Karlovi izjavi priskrbi po mojem mnenju torej šele nadaljnji politični razvoj dogodkov. To po svoje dokazuje tudi dejstvo, da že Karlovi svetovalci pod izrazom pragmatična sankcija ‌31 31 Karel VI. je v svoji izjavi govoril kot o dise immerwehrende Satzung, Ordung und pacta, kar lahko v vsebinskem smislu celo obravnavamo kot sinonim, vendar to ne spremeni dejstva, da ta izjava sama po sebi v letu 1713 ni imela za nazaj pripisanega ji konstitutivnega učinka ne de iure in še manj de facto. ne razumejo le izjave, podane 19. aprila 1713, pač pa kompleks pravnih norm in aktov od oporoke cesarja Ferdinanda II. iz let 1621 in 1635 naprej, v katerega so vključene tudi izjave o odpovedi prestolu Karlove nečakinje v korist njegove hčerke Marije Terezije iz leta 1719.‌32 32 Lahko bi se nam zastavilo vprašanje, zakaj se je od Jožefove prvorojene hčere leta 1719 sploh pričakovala uradna izjava o odpovedi prestolu? Eden od razlogov je bil gotovo v tem, da Karel leta 1713 še ni imel potomcev in je v trenutku razglasitve Karlove izjave obveljala na njeni podlagi – od takrat pa vse do rojstva njegovega sina 1716, ki pa je takoj umrl – kot dedinja še vedno njegova nečakinja, Marija Jožefa. Zato bi bile kljub temu, da je Karel spremenil nasledstveni red v prid svojih hčera, ob rojstvu Marije Terezije leta 1717 možne nejasnosti, ali je z rojstvom kasneje sicer umrlega bratca nasledstvo trajno prešlo na Karla in njegovo prvorojeno hčer ali ne. To se je pokazalo tudi s tem, da stanovom dednih dežel in kraljestev v letih 1720–22 niso predložili le vladarjeve izjave iz leta 1713, pač pa cel kompleks omenjenih aktov. Te akte so deželnim zborom prebrali posebni deželnoknežji notarji (Augen und Ohrenzeugen ‌33 33 Turba razlaga, da so bili ti notarji primarno v službi vsakokratnih stanov, za ta primer pa so nastopili v vlogi vladarjevih notarjev. Turba, Pragmatische Sanktion, str. 94.), njim pa so deželni stanovi podali svoje potrditvene izjave prav tako ustno.‌34 34 Prav tam, str. 94 in naslednje, zlasti str. 97, op. 1, kjer Turba pri potrditveni izjavi dunajskih stanov povzema zapiske enega izmed notarjev, ki pričajo, da je branje celotnega kompleksa norm t. i. pragmatične sankcije trajalo dve uri. Tudi zaradi tega so imeli raziskovalci, med njimi v prvi vrsti Gustav Turba, konec 19. stoletja toliko težav pri iskanju in rekonstrukciji (osnutkov) besedil, nato pa še pri prvi kritični objavi celotnega sklopa dokumentov. Prav gotovo je nekaj simbolike v tem, da je bil zbir vseh dokumentov javno objavljen in kritično obdelan šele tik pred koncem države, o vzpostavitvi katere naj bi pričal.

Da je torej kot datum, ko naj bi bil položen formalni ustavni temelj avstrijske monarhije za nazaj izbran in v mlajšem obdobju slavljen prav 19. april 1713, ne pa morda leto 1723, ko je sprejet ustrezni ogrski zakon, s katerim so Ogri pristali na nedeljivost dežel in na predlagani nasledstveni red,‌35 35 Prim. zgoraj op. 9 in spodaj proti koncu razprave. ali celo leto 1732, ko dobi po dolgem obdobju velikih prizadevanj, da bi vsebino te izjave priznali tudi evropski politični zavezniki in tekmeci še garancijo cesarstva,‌36 36 Zastavlja se vprašanje, zakaj se pri vprašanju o veljavnosti avstrijske pragmatične sankcije v historiografiji pogosto spregleduje pomen cesarske garancije, dane 1732. Vprašanje po mojem mnenju ni nepomembno, saj je Avstrijska monarhija s svojimi avstrijskimi in češkimi deželami tudi poslej ostala del Svetega rimskega cesarstva in nikakor ni bila »suverena« tvorba svojega časa, in to kljub različnim interpretacijam pomena Westfalskega miru pri tem vprašanju. Za drugačen pogled glej na primer med starejšo literaturo Zwiedineck-Südenhorst, Anerkennung, med novejšo pa na primer Klueting, Das Reich und Österreich 1648–1740, zlasti str. 250. Rdeča nit Kluetingove študije je analiza dolgotrajnega izločanja habsburških dežel iz okvira Cesarstva (das Herauswachsen oz. Herauslösung der österreichischen Erbländer aus dem Reich), začenši s privilegium minus, pri čemer pa vidi pragmatično sankcijo le kot bistveno okrepitev tega procesa, nikakor pa še ne kot njegov zaključek. Pomen cesarske garancije za veljavo Karlove izjave pa najbolj jasno ubesedi Turba že v svojem delu Geschichte des Thronfolgerechtes, str. 398–399. Prim. tudi Hoke, Der Kaiser von Österreich und der Römische Kaiser, str. 111–123. gre po mojem mnenju pripisati interpretacijam domačih politikov in javnosti iz kasnejših obdobij, ki so izjavo iz leta 1713 za nazaj želeli videti kot izraz volje in moči vladarja, pojmovanega v skladu s prevladujočimi teorijami kot »absolutnega«, ki naj bi kar sama po sebi imela konstitutivni pomen.‌37 37 V prihodnje bi kazalo raziskati historiat interpretacij avstrijske pragmatične sankcije in načine, kako so jo v kasnejših obdobjih upoštevali politiki različnih smeri, nacionalnosti in drugih interesnih provenienc, zlasti z vidika želene centralizirane ali federalne ureditve monarhije, pa tudi mednarodni dejavniki, kot na primer Napoleon in njegovi ministri v času, ko so mu bile dežele prepuščene na milost in nemilost in ko argument avstrijske pragmatične sankcije pri načrtih o morebitni ponovni delitvi dežel ni igral nobene vloge (kratko o tem glej na primer Ingrao, The Habsburg Monarchy, str. 236–237). Prav tako bi bilo zanimivo preučiti, koliko so (bile) interpretacije o vladarjevi izjavi z dne 19. aprila 1713 kot konstitutivnem aktu nove države vendarle morda tudi pod vplivom prizadevanja nekaterih zgodovinarjev za relativno avtonomno in »osamosvajajočo se« zgodovino Habsburške hiše in njenih dežel v odnosu do zgodovine Svetega rimskega imperija. Posebej za Slovence pa bilo zanimivo podrobneje raziskati vlogo edinega Slovenca v katerikoli avstrijski vladi pred razpadom monarhije, ministrskega svetnika Ivana Žolgerja, ki se mu Turba v spremni besedi k svoji Pragmatische Sanktion iz leta 1913 posebej zahvali.

2.2. Simptomatično je, da izjavo z 19. aprila 1713 z izrazom pragmatična sankcija prvič poimenuje Karlova nečakinja v svoji izjavi o odpovedi prestolu leta 1719, ne pa Karel sam ali njegovi svetovalci leta 1713.

Izraz pragmatična sankcija je bil v širšem evropskem kontekstu tistega časa že rezerviran za temeljne pravne akte, leges fundamentales, bodisi nasledstvenega reda znotraj dinastije ali kraljestva (Francija, Španija) bodisi za temeljni dogovor o medsebojnih razmerjih med državami. Tako so na primer poimenovani tudi sklepi Westfalskega miru (lex perpetua et pragmatica imperii sanctio),‌38 38 Brauneder, Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 89. kar pa je bistveno drugače kot v dobi rimskega dominata, od koder poimenovanje izvira, in seveda tudi izvirni tip vladarjevega akta, ki je z njim poimenovan.

V dobi rimskega dominata označuje sanctio pragmatica ne najbolj jasno opredeljeno vrsto vladarjevega pravnega akta, ki ga ta lahko izda bodisi na prošnjo posameznika‌39 39 Theodor Mommsen je menil, da je morda ustrezala cesarskemu odgovoru v osebnih zadevah (Kaiserliche Erlass in Personalfragen); po Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 17–18. bodisi na lastno iniciativo, ki se lahko nanaša tako na posameznika kot tudi – in tako je bolj običajno – na vse naslovnike na splošno, posega lahko na poljubna področja (zlasti na področje davkov in vojske), vendar pa nima veljave pravega lex generalis, kot jo ima vladarjev edikt.‌40 40 Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 14–19 in 31–32.

Recepcijo instituta pragmatične sankcije lahko zasledimo pri bolonjskih pravnikih 13. stoletja. Sama se pri tem vprašanju naslanjam na delo Petra Kussmaula Pragmaticum und Lex (Formen spätrömischer Gesetzgebung).‌41 41 Prav tam, str. 14–15.

Kussmaul kot enega bojda številnih primerov zapisa srednjeveškega razumevanja pojma »pragmatična sankcija« navaja Odofreda iz Bologne iz 13. stoletja, ko ta razlaga razliko med annotationum in pragmatično sankcijo:

»Or Segnori¸notate differentiam inter pragmaticam sanctionem et annotationem: Dicitur annotatio rescriptum imperiale missum ad certas personas proprio motu. ‌42 42 »Proprio motu« je tu mišljeno kot nasprotje »nemine rogante«, in ne »de consilio procerum«. Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 15, op. 6, po kanonistu Paucapalei, Gracijanovem učencu in prvemu komentatorju njegovega Decreta. Pragmatica sanctio dicitur rescriptum imperiale missum ad universitatem de consilio procerum.«‌43 43 Super Codice (k »Haec«), prav tam, str. 14, op. 6.

Najstarejšo opredelitev v tem smislu je Kussmaul našel pri slavnem legistu Azu († 1220), v delu Summa super Codicem k Justinijanovemu Kodeksu (C. J. 1, 23; Basel 1563).

Ugotovimo lahko, da je bistven element, ki ga v antičnih rimskopravnih virih o pragmatični sankciji ne najdemo, povezovanje tega vladarjevega akta s consilium procerum. Kaj pa naj bi razumeli s consilium procerum, je bilo med modernimi avtorji, zlasti tistimi, ki so imeli pred očmi konkretne vladarjeve akte zgodnje moderne dobe, sporno, še več, celo izhodiščni izraz, o katerem je tekla debata, je bil neustrezen. Peter Kussmaul tako navaja, da se je na primer Ernst Schönbauer v svojem delu Sanctiones pragmaticae in alter und neuer Zeit ‌44 44 Prav tam, str. 15, op. 10, in Schönbauer, Sanctiones pragmaticae, str. 272. o avstrijski pragmatični sankciji spraševal, ali je bilo zanjo potrebno soglasje stanov ali ne, a da se je pri tem skliceval na consensus procerum kot na bistven element opredelitve. To bi v novoveškem kontekstu seveda lahko kazalo na potrebno soglasje deželnih stanov, pri tem pa Schönbauer vseeno izpelje argument v smeri, da za sprejetje pragmatične sankcije takšno soglasje ni bilo potrebno. Kussmaul mu v svojem delu ugovarja, češ da je Schönbauer poznal opredelitev pragmatične sankcije le iz slovarja srednjeveške latinščine iz 17. stoletja Charlesa du Fresne sieur Du Canga (Glossarium mediae et infimae latinitatis ), ne pa iz srednjeveških virov, in da pri opredelitvi legistov ne najdemo izraza consensus, pač pa consilium. Kussmaul še pravi, da naj bi z izrazom proceres vsaj legisti, na primer Akurzij v svoji Glossi,‌45 45 Glossa ordinaria (1230), poimenovana tudi Magna Glossa, op. avt. izrecno razumeli svetovalce, consiliarii. Akurzij naj bi na tak način razlagal izraz proceres v frazi sacri nostri palatii procerum iz enega od odlomkov Justinijanovega Kodeksa (C. J. 1, 14, 2).‌46 46 Kussmaul, Pragmaticum und Lex, str. 15, op. 10.

Vidimo torej, da si raziskovalci niso edini, ali je za veljavnost pragmatične sankcije na podlagi redefinicije srednjeveških učenih pravnikov novoveški vladar v načelu potreboval soglasje stanov (consensus) ali pa le nasvet svetovalcev (consillium).

Lep primer, da so vsaj nekateri vladarjevi akti poznega srednjega veka in zgodnje moderne dobe dobili ime pragmatična sankcija na podlagi redefinicije srednjeveških učenih pravnikov s poudarkom na consillium proceres, je po Kussmaulovem mnenju komentar k pragmatični sankciji francoskega kralja Karla VII. iz 1532. V njem avtor takoj na začetku v svojo razlago vladarjevega akta vključi opredelitev legistov, ki nakazuje, da vladar za svojo odločitev ni potreboval nobenega soglasja.‌47 47 Prav tam, str. 15, op. 7 (citirano po Cosme Guymier, Pragmatica Sanctio cum Concordatis, 1532).

S tem v mislih se je po mojem mnenju potrebno v zvezi z izjavo Karla VI. Avstriskega vprašati po njeni pravni naravi tudi z vidika njenega kasnejšega poimenovanja pragmatična sankcija. Če bi namreč ta vladarjev akt ne bil v prvi vrsti plod političnega improviziranja in taktiziranja, bi ga verjetno s tem uveljavljenim imenom poimenoval vladar sam ali pa vsaj njegovi svetovalci že leta 1713. Tako pa ga na podlagi ugotovitev Gustava Turbe ne vsebuje noben vir pred pismom Karlove nečakinje leta 1719, v katerem se ta odpoveduje pravici do nasledstva. Ime je gotovo bistven element forme in to podkrepljuje tezo o načrtnem izogibanju kategorizaciji akta s tem imenom, hkrati pa priča o zavestnem političnem taktiziranju, ali, in če da, na kakšen način še zadostiti formi starega družbenega dogovora med stanovi in deželnim knezom pri njegovem sprejemanju.

Mislim, da moramo odgovor res iskati v tej smeri in resno jemati podatek, da so Karla VI. že leta 1713 svetovalci prepričevali, da bi razglasitev nasledstvenega reda poslal takoj tudi stanovom. Pozornost si zaslužijo tudi ugotovitve oxfordskega raziskovalca Johna Walterja Stoya o prvih dvajsetih letih Karlovega življenja, ki kažejo, da je bil Karel intimno zavezan vladanju svojim deželam v skladu z njihovimi historičnimi pravicami. Svoj sklep Stoye podkrepi s Karlovim pismom svojemu zaupniku podkanclerju Wratislavu‌48 48 Johann Wenzel Wratislaw von Mitrowitz (1670–1712). iz leta 1711, napisanim le tri mesece po smrti brata cesarja Jožefa I.,‌49 49 Stoye, Emperor Charles VI, str. 74 (citirano po Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen, xvi, str. 203). v katerem svojo namero o takšnem načinu vladanja jasno izrazi, in pa s Karlovim uspešnim zoperstavljanjem svetovalcem kameralistične smeri, da bi leta 1714 predstavnike stanov dednih dežel, ki se pridejo na Dunaj dogovarjati o finančni konsolidaciji, organizirali v neke vrste skupno zasedanje za vse dedne dežele (convocatio generalis) po vzoru ureditve v nedavno oblikovani zvezi kraljestva Velike Britanije.‌50 50 Brauneder, Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 95.

2.3. Ob razglabljanju o teoretičnih distinkcijah pa je resnici na ljubo treba v prvi vrsti upoštevati, da je bil Karel leta 1713 v časovni in politični stiski. Na podlagi že omenjenega dogovora o vzajemnem dedovanju je bil iz Španije na Dunaj pozvan šele dve leti poprej ob smrti svojega brata, cesarja Jožefa I., ki je bil hkrati deželni knez v habsburških dednih deželah in ogrski kralj. Izvoljen za cesarja eno leto kasneje, se je moral Karel v habsburških dednih deželah zaradi njihove heterogenosti in velikega finančnega primanjkljaja takoj resno spopasti s finančno konsolidacijo in politično stabilizacijo. Slednja je v svojem jedru zahtevala takojšnje in resne napore za zagotovitev nasledstvenega reda, saj je bil Karel leta 1713 že šest let brez otrok. Glavni pobudi, podkrepljeni z vitalnimi interesi, da Karel čim prej javno obelodani dinastični dogovor o nasledstvenem redu, sta prihajali tako od konkurenčnih pretendentov in njihovih vplivnih političnih zaveznikov kot tudi od dednih dežel in kraljestev, zlasti Hrvaške in Ogrske, ki sta bili življenjsko zainteresirani za obljubo in obet stabilne politične prihodnosti z znanim prestolonaslednikom v senci osmanske države, ki ju je še vedno ogrožala. Karel je bil izmed vseh dednih dežel in kraljestev ravno v odnosu do njiju v najšibkejšem položaju. Še posebej na Ogrskem, kjer so bili ob Rakoczyjevem uporu leta 1707 Habsburžani celo odstavljeni s prestola,‌51 51 Ingrao, The Habsburg Monarchy, str. 116. je Karel soglasje ogrskih stanov nujno potreboval.‌52 52 Zanimivo je, da je hrvaški sabor že leta 1712 izrazil pripravljenost sprejeti oblast Habsburžanov tudi v primeru, če bi zaradi izumrtja moške linije prešla oblast subsidiarno na žensko potomstvo, vendar le s pogojem, da dedinja ne bi vladala le Spodnji Avstriji, pač pa tudi Štajerski, Koroški in Kranjski, ter da bi v Avstriji tudi imela svoj sedež, saj bi jim le to zagotavljalo primerno varnost. Brauneder, Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 97. Istega leta so Karel in svetovalci preverili možnost, ali bi nasledstvo v ženski liniji sprejeli tudi Ogri. V neformalnih pogovorih z ogrskimi veljaki in ob številnih pogojih je bil odgovor v načelu pritrdilen. Prav tam, str. 98.

Politiko Karlovega taktiziranja je zlasti narekovalo vprašanje lastnih potomcev. Leta 1716 se mu rodi sin, ki pa že čez eno leto umre. Leta 1717 se potem rodi hči Marija Terezija. Ko se Karlu nato rodi še ena hči in ne sin, je taktiziranja dokončno konec, in Karel si začne z velikimi napori prizadevati, da bi leta 1713 razglašeni nasledstveni red sprejeli tako v domačih deželah kot na tujem.‌53 53 Prim. Klueting, Das Reich und Österreich 1648–1740, str. 248.

2.4. V zvezi s poimenovanjem Karlove izjave za pragmatično sankcijo lahko od leta 1719 naprej opazujemo zanimiv paradoks. Če bi namreč vladarjevi svetovalci in drugi sodobniki tip vladarjevega akta, kot so ga pod imenom pragmatična sankcija redefinirali bolonjski pravniki, resno upoštevali, bi izjavi 1713 vsaj za nazaj morali priznati konstitutivno moč, saj bi zanjo zadostovala le razglasitev vladarjevim consiliarii v okviru consilium procerum, s tem pa seveda nikakršno pošiljanje stanovom v vednost, kaj šele v soglasje ne bi prišlo v poštev.‌54 54 Na tak način je bil kasneje recimo izdan patent o razglasitvi habsburških dednih dežel za Avstrijsko cesarstvo leta 1804. Prim. Kreissler, Histoire de l'Autriche, str. 13. Tako pa lahko vidimo, da se je recepcija poimenovanja pragmatična sankcija v avstrijskem primeru utrdila prav s sprejetjem Karlove izjave s strani ogrskih stanov, torej prav z načinom, ki novoveškim pragmatičnim sankcijam najmanj ustreza (v literaturi se kot slikovno gradivo pogosto kaže odgovor ogrskih stanov v obliki zakona, v katerem je za poimenovanje Karlove izjave na vidnem mestu izraz pragmatična sankcija).

To samo utrjuje pogled, da izjava, prebrana 19. aprila 1713 članom tajnega sveta, nikakor ni bila neki vnaprej načrtovan akt ustavnega ranga s strani absolutnega vladarja, pri katerem se ne bi takoj zastavilo vprašanje njene veljavnosti tako navznoter, kot tudi navzven. Prav tako tudi ni naključje, da si je morala Marija Terezija kljub predhodnim zagotovilom vseh ključnih mednarodnih sil, da sprejemajo razglašeni nasledstveni red, za kar si je Karel VI. prizadeval do konca svojega življenja,‌55 55 Prim. Klueting, Das Reich und Österreich 1648–1740, str. 249–250; Ingrao, The Habsburg Monarchy, str. 129. veljavnost t. i. pragmatične sankcije svojega očeta zagotoviti na bojnem polju.

Z upoštevanem Stoyevih argumentov je Karel, tako se zdi, pri uveljavljanju svoje izjave o nedeljivosti dežel in nasledstvenem redu vztrajal pri dinamičnem obravnavanju, prilagojenemu tradiciji medsebojnih razmerij z vsako deželo oz. kraljestvom posebej, in sicer v razponu od imperium mixtum in pravega dualizma v primeru Ogrske pa tja do avstrijskih dežel, za katere lahko rečemo, da so stanovi odločitev sprejeli kot vladarjev zakon‌56 56 Prim. Brauneder, Entwicklung des Öffentlichen Rechts, str. 102. – a sama dodajam, da vendarle bolj v smislu lex rogata »zaprošeni zakon; zakon, za katerega magistrat zakonodajni organ zaprosi«, kot pa lex data »zakon kot vladarjev ukaz«.‌57 57 Kranjc, Rimsko pravo, str. 87. Potrditvene izjave stanov habsburških dednih dežel, katerih struktura si je bila v bistvenem podobna – vključuje izraze zadovoljstva nad razglašeno nedeljivostjo dežel, strinjanje s subsidiarnim dedovanjem v ženski liniji, ob hkratni želji, da bi se vladarju rodili moški potomci – se namreč vedno zaključijo s prošnjo, da naj vladar še naprej varuje njihove stare deželne privilegije.‌58 58 Turba, Pragmatische Sanktion, str. 94 in naslednje.

Menim, da je bila odločitev za spoštovanje forme stare ustave v materialnem smislu, tj. starega družbenega dogovora, v relativno dolgem procesu sprejemanja izjave o nedeljivosti dednih dežel in o nasledstvenem redu v habsburških dednih deželah zavestna, da pa je privedla z našega današnjega gledišča do na videz paradoksalne situacije: za nazaj interpretirani konstitutivni akt, ki naj bi bil pod imenom pragmatična sankcija temelj novega družbenega dogovora in izraz drugačnega načina vladanja, tj. samostojnega v smislu absolutnega vladarja, se je sprejemal na način in v formi, lastni stari ustavni ureditvi. Ni bil oktroiran, pač pa je želel imeti navzven izražen consensus populi, ponekod le formalen (avstrijske dežele), drugod zelo vsebinski in nujno potreben (Ogrska). Situacija leta 1849, na primer, je praktično obratna: ustave z dobršno mero buržoazne vsebine, tj. z delitvijo zakonodajne oblasti, s temeljnimi svoboščinami in načelom enakosti, ne sprejme konstitutanta, pač pa jo oktroira vladar.

3. Francoska lex salica

3.1. V tem delu razprave, ki je posvečen še eni poznoantični normi, ki je doživela recepcijo v poznosrednjeveški novoveški literaturi in praksi, sledim zlasti študiji Éliane Viennot, La France, les femmes et le pouvoir 1. L'invention de la loi Salique (V ^e –XVI ^e siecle). ‌59 59 La France, les femmes et le pouvoir 1. L'invention de la loi Salique (V ^e –XVI ^e siecle) je prvi del študije Éliane Viennot, ki jo dopolnjuje La France, les femmes et le pouvoir. 2. Les résistances de la société (XVII ^e –XVIII ^e ). Del problematike prve študije, na katero sem se v tem delu razprave tudi oprla, je É. Viennot sumarno predstavila že v razpravi L'invention de la loi salique et ses répercussions sur la scène politique de la Renaissance. Prim. tudi analizo geneze in vzrokov za recepcijo potvorjene določbe t. i. salijskega zakona Colette Beaune v Beaune, Naissance de la nation France, zlasti str. 357–392. Za analizo glavnih konceptualnih tokov v zvezi s tem vprašanjem pa glej Sarah Hanley, The Family, the State and the Law in Seventeenth and Eighteenth-Century France: The Political Ideology of Male Right versus and Early Theory of Natural Rights.

3.2. Najstarejša ohranjena zapisana redakcija korpusa pravnih pravil salijskih Frankov, Pactus legis Salicae, je najverjetneje iz let 507–511, tj. iz zadnjih let vladavine Merovinga Clovisa.‌60 60 Druga redakcija prava salijskih Frankov je iz let 763–764 iz časa Pipina, prvega vladarja iz rodbine Karolingov, in zajema okoli sto določb, tretja pa je iz časa Karla Velikega (med l. 768–788) in ima 70 določb, znana pa je tudi kot Lex Karolina (emendata). Viennot, La France, les femmes et le pouvoir 1, str. 26. Jedro njenih določb je gotovo starejše, najverjetneje s konca 3., gotovo pa iz 4. stoletja, saj naj bi šlo v bistvu za korpus pravil salijskih Frankov že kot federatov, naseljenih na ozemlju zahodnega rimskega cesarstva. ‌61 61 Poly, La cousine germaine et le rapt des Saliques, str. 18–19, prim. tudi op. 4. Zapis pa ni bil potreben zaradi utrjevanja veljave njihovih starih institutov, kot je reguliranje maščevanja s kompozicijskim sistemom, pač pa zaradi novih pravil, že močno pod vplivom rimskega prava, ki so po naselitvi urejala nova razmerja z večinskim rimskim oz. bolje, poromanjenim prebivalstvom.‌62 62 Poly, Le chemin des amours barbares, str. 94; prim. tudi Škrubej, Pravo v zgodovini, str. 83–118.

V poglavju z naslovom De alode oz. glede na različne redakcije De alodis, so zbrana pravila o dednem redu za primer, če zapustnik ni imel otrok. Poučna je primerjava najstarejše redakcije z redakcijo Karla Velikega (t. i. Lex Karolina), najverjetneje iz zadnje tretjine 8. stoletja, torej 270 let kasneje.‌63 63 Povzeto po Viennot, La France, les femmes et le pouvoir 1, str. 33–35; prevod K.Š.

4. Zaključek

4.1. Pragmatična sankcija in t. i. salijski zakon sta dva izmed pravnih institutov iz arzenala poznoantičnih vzorov, ki ju v obdobju zgodnje moderne države pri vprašanjih nasledstva v merjenju politične moči uporabljajo pretendenti za oblast. Pri tem je vsaj za pravno zgodovino posebej povedno, da je poleg recepcije institutov poznoantičnega rimskega prava prihajalo v poznosrednjeveškem in novoveškem obdobju tudi do recepcije redefiniranih institutov iz korpusov leges et consuetudines zgodnjesrednjeveških gentes. Potvorjena norma o dedovanju rodbinske posesti salijskih Frankov je lep primer, ki nas opozarja, da ne smemo pozabiti, da veliko novoveških pravnih institutov povsod po Evropi temelji bodisi na enem bodisi na drugem izvoru.‌84 84 Wilhelm Brauneder uporablja pojem 'domače pravo' (heimisches Recht), Brauneder, Europäische Privatrecht, str. 15–16; prim. termin iura propria, glej Škrubej, Pravo v zgodovini, str. 32.

4.2. Nobeden od obravnavanih dveh primerov ne spada na področje klasičnega zasebnega prava (tj. stvarno pravo, obligacije), v zvezi s katerim recepcijo poznoantičnih institutov, zlasti rimskopravnih, v prvi vrsti povezujemo. Če lahko za 16. stoletje govorimo o razmahu slednje, pa so konec 17. in v 18. stoletju ob naporih, kako vzpostaviti trdnejšo strukturo centralnih oblasti, prav javnopravni vzorci rimske države iz obdobja dominata‌85 85 Da pri tem nikakor ni bilo mogoče presajati ureditve kar celih pravnih področij, je v svoji monografiji lepo analiziral Marko Kambič prav na primeru normodajne dejavnosti Karla VI., ki mu pri načrtu, da bi uzakonil dedno pravo po Justinijanovem vzoru, ne uspe vzeti formalne moči številnim starim, ukoreninjenim dednopravnim pravilom. Kambič, Dedni red Karla VI., zlasti str. 204, 209, 211. učenim pravnikom, ki med vladarjevimi svetovalci že prevladujejo,‌86 86 Prim. na primer Hammerstein, Universitäten – Territorialstaaten – Gelehrte Räte, str. 687–735. najbolj priročni. Pri tem ravnajo kar se da pragmatično in prav sanctio pragmatica kot eden od najmanj določno opredeljenih tipov cesarjevih aktov iz pozne antike, je po mojem mnenju takšnim namenom, ki v prvi vrsti sledijo dnevni politiki, najbolj ustrezal.

4.3. Recepcije potvorjenega pravila salijskih Frankov o dedovanju zemljišč pa ne moremo uvrstiti ne na klasično zasebnopravno ne na javnopravno področje. Starejša literatura govori o »hišnih zakonih« dinastije (Turba), mlajša o »deželnoknežjem zasebnem pravu« (Brauneder). Ne glede na poimenovanje, pa že obstoj takšne vmesne kategorije vse tja do buržoaznih revolucij s prvimi civilnimi zakoniki in nato buržoaznimi ustavami, ki šele uveljavijo koncept državljana in načelo enakosti v povezavi s konceptom zakona kot splošne norme, veljavne za vse ne glede na stan, kaže, kako dolgotrajno in naporno je bilo vzpostavljanje modela novoveške državne oblasti, ki bi bila utemeljena na eni od različic koncepta družbene pogodbe in ne bi štela več le kot rodbinska posest te ali one dinastije, s katero njeni pripadniki prosto razpolagajo (npr. z medsebojnimi dinastičnimi pogodbami in v oporokah). Če je bilo za novoveške vladarske dinastije utemeljevanje pravice do nasledstva s poznoantičnim pravilom gentilnega prava stvar prestiža in s tem močne simbolike, ki jo še vedno brez težav prepoznamo, lahko danes z Braudelovim pogledom dolgega trajanja ugledamo širšo sliko, ki je vsaj od zgodnje antike naprej v dinamični napetosti in nihanju med gentilno (plemensko, dinastično) miselnostjo, ki vladanje razume kot privatno osvojitev (res privata), in tisto, ki vladanje razume kot delovanje v javno korist (res publica).

4.4. Dejstvo, da je potvorjena vsebina t. i. salijskega zakona pod tem starim imenom lahko zaživela povsem svoje življenje v novem veku, in to ne glede na njeno dobesedno razkrinkanje že v 16. stoletju, je pomemben nauk tudi za današnji čas, ki za takšne pojave nikakor ni imun. Čeprav je včasih veljal prestiž starodavnega, danes pa velja prestiž vsaj na videz novega, je poimenovanje še vedno eden od vzvodov oblasti, pa naj gre za oblikovanje novega poimenovanja‌87 87 V pravu govorimo v tem smislu o pravni kvalifikaciji. ali za njegovo odrekanje v smislu, da si neko ravnanje določeno poimenovanje zasluži ali pač ne.‌88 88 V zadnjem času je tak primer t. i. fiskalno pravilo. Pri »pogajanju« o pomenu, kaj se je ali kaj se ni štelo kot fiskalno pravilo, in oceni, da si nobena naša norma takšnega poimenovanja ne zasluži, navkljub dokazovanju, da je v našem pravnem redu to pravilo že vsebovano, ni bil odločilen in merodajen njegov realni obstoj, njegovo ubesedenje, pač pa avtoriteta ali, bolje, politični prestiž, celo monopol tistega, ki je imel v tem merjenju in ocenjevanju večjo politično (in s tem performativno) moč. Pierre Bourdieu opozarja, da je beseda program percepcije‌89 89 Bourdieu, Language & symbolic power, str. 106. in da bo tisti, ki ima monopol nad uradnim poimenovanjem, imel s tem tudi monopol nad uveljavljanjem tiste percepcije sveta, ki ji (edini) želi zagotoviti legitimnost.‌90 90 Prav tam, str. 239.

Ali lahko aktu Karla VI. z dne 19. 4. 1713 res pripišemo poimenovanje pragmatična sankcija ali ne, za namen te razprave konec koncev ni pomembno, prav tako ne, ali je sam takrat o takšni kvalifikaciji in njenem pomenu sploh razmišljal. V ustavni zgodovini habsburške monarhije in s tem tudi v naši ustavni (pred)zgodovini pa je pomembno, da se je do začetka 20. stoletja v kolektivnem imaginariju uspela globoko zakoreniniti percepcija, da je Karlova izjava iz leta 1713 res označevala »rojstni dan novega razvoja avstrijske države« – ki pa jo je narekovalo in programsko (ter pragmatično) utrjevalo prav njeno kasnejše konsistentno poimenovanje pragmatična sankcija.

VIRI IN LITERATURA

Summary

On April 19 ^th 1713, Emperor Charles VI of Austria in his role of prince in hereditary provinces issued a proclamation in front of his ministers, only years later referred to as pragmatic sanction, declaring inalienability of Austrian provinces and the order of succession, based on the agreement among his brother Joseph and their father, emperor Leopold I of Austria from ten years before. In the same year, King Phillip V of Spain intended to enforce a new order of succession, as well, adopting the French principle of the so called Salian law. The characteristic of the Austrian order of succession, founded in principle on the primogeniture in the male line of succession, was the inclusion of female candidates for the throne though only in a subsidiary position in that of the two branches, Joseph’s and of Charles, which would survive the extinction of the other. On the other hand, the new Spanish order of succession modelled after the French one would for the first time exclude the women almost entirely, something that the General Estates of Spain successfully countered.

In the first part of her paper, the author focuses on the so called pragmatic sanction of Charles VI of Austria, its genesis and reasons for its coming into existence and especially on the question whether Charles’s proclamation of the order of succession and inalienability of hereditary provinces in the presence of the Secret Council’s members on April 19 1713 corresponds either to the late antique or later medieval notions of “pragmatic sanction” as reinterpreted by the jurists of Bologna, particularly in the light of his tentative political acts in the years to follow. Subsequently, the author explores the question whether the view of the said proclamation being the constitutional basis of the Austrian monarchy, adopted by the later historiography as well as politics and wider public – among Slovenes as well - is tenable. In the second part, it is the aim of the author to follow the steps of Éliane Viennot in her unveiling of the process of corrupting of an old rule, taken from the original context of the laws of Salic Francs, on the basis of blatant textual modifications from the 14 ^th century onwards, which Viennot named no less than “l’invention de la loi salique”. Despite all historical evidence to the contrary offered already at the time, it became accepted from then on that the rule had regulated the exclusion of women from inheriting the family estates in France from as early as the Early Middle Ages, making it thus the core principle of French order of succession. In conclusion, the author offers some of her views why the late antique legal namings, sanctio pragmatica and lex salica, underwent their reception in the Early Modern Period.

Izvleček

V 18. stoletju so postajale ceste na Kranjskem vse pomembnejše tudi zato, ker v deželi ni bilo primerne reke, ki bi lahko prevzela tovorni in potniški promet. Že v začetku stoletja (1713) je bil sprejet patent, ki je skušal urediti cestno mrežo, vendar je bilo na razpolago premalo denarja in znanja, da bi se zamisel kljub vladarjevi podpori lahko v celoti uresničila.

Ključne besede

ceste, deželna vozna in ročna tlaka, cestni inšpektorji, Kranjska, patenti

Road patent dated 21 July 1713 or how road network in Carniola was being dealt with at the beginning of the 18th century

Abstract

In the 18th century the roads in Carniola were becoming more important due to the fact that there were not any rivers which could be used for transporting both cargo and passengers. At the beginning of the century (1713) a patent was issued to repair the road network, however not enough funding or expertise was available for its realization, despite the emperor’s support.

Key words

Roads, provincial socage, road inspectors, Kranjska, Carniola, patents

Oblasti na Kranjskem so v začetku 18. stoletja spoznale, da je za razvoj in razmah gospodarstva potrebna primerna mreža prometnic. Ker v deželi ni rek, ki bi lahko nase prevzele večji del tako trgovskega kot potniškega prometa, predvsem tistega, ki je tekel v smeri sever–jug, se je bilo treba lotiti urejanja cestne mreže. Popravila, bolje rečeno: krpanja posameznih cest ali cestnih odsekov so poznali tudi v prejšnjih stoletjih, saj nista promet in trgovina nikoli povsem obmirovala. Takih del so se lokalne oblasti lotevale takrat, ko je grozilo, da bo nek cestni predel povsem propadel, in je postal nevaren tako za jezdece kot za pešce, ali pa v primeru, ko je bil napovedan obisk kakšne pomembne posvetne ali cerkvene osebnosti. Posamezne cestne dele so tedaj bolj ali manj spretno zakrpali in jih nato znova prepustili propadanju; o stalnem vzdrževanju cest tedaj še ni bilo govora. Ob tem je treba omeniti, da je promet potekal peš ali na konju, trgovsko blago pa so večinoma tovorili. Vozovi so bili v rabi le izjemoma in le na posameznih cestnih odsekih, bili so slabi, kot so bile slabe tudi ceste, po katerih so vozili, na drugi strani pa so bile ceste slabe, ker so jih uničevali slabi vozovi. V začetku 18. stoletja so na Kranjskem trgovali tudi na velike razdalje in se nad slabimi cestami v deželi pritoževali deželni oblasti.‌91 91 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 53–135; Šorn, Modernizacija, str. 63–64; Šorn, Začetki industrije, str. 30; Šorn, Zanimivosti, str. 158.

Kratek pregled popravljanja cest na Kranjskem v 18. stoletju

Ker je bilo pospeševanje trgovine ena od osnovnih zahtev merkantilizma, je bilo treba na Kranjskem začeti s cestnimi popravili. Nov sistematičen načrt je oblast na Kranjskem pripravila v letu 1713 (dokaj podroben popis cest so naredili že v avgustu leta 1703).‌92 92 Šorn, Zanimivosti, str. 158. Dne 27. junija 1713 je stanovski odbor (Ausschuß, 27. 6. 1713) kranjskih stanov obravnaval cestni projekt v deželi in 21. julija 1713 je izšel patent o cestah na Kranjskem. Naslednji patent o cestah je izšel februarja 1714, nato še v septembru istega leta. V letu 1717 so tem kranjskim patentom sledile cesarske odredbe, in sicer 27. oktobra, 13. novembra in 18. decembra, ter nato še dve v letu 1718; to je bil že čas razglasitve svobodne plovbe po Jadranskem morju.‌93 93 Šorn, Trst, str. 156. Po cesarskem patentu iz decembra 1717 so se patenti o cestah in cestnih delih kar vrstili. V patentu iz decembra 1717 je cesar potrdil stanje na Kranjskem: v deželi so delovali štirje cestni komisarji, vsakokratni deželni glavar pa je bil tudi nadinšpektor in direktor cestnih del. Taka ureditev se je obdržala 28 let.‌94 94 Šorn, Začetki industrije, str. 31.

Za časa vlade cesarice Marije Terezije je bil grof Leopold Lamberg 18. junija 1746 imenovan za naddirektorja cestnih del na Kranjskem. S tem se je začelo novo obdobje pri gradnji in popravilih cest: to je bilo zakupništvo teh del. Na položaju naddirektorja, ki ni bil za svoje delo nikomur odgovoren, je grof Lamberg ostal skoraj 20 let. V zakupu je imel večino najpomembnejših cest, ki jih je nato oddajal naprej v zakup. V tedanjih razmerah je bil to optimalen način dela. Zakupništvo se je nadaljevalo tudi potem, ko grof Lamberg ni imel več opravka z njim, bilo pa je strožje nadzorovano.‌95 95 Šorn, Modernizacija, str. 64–67. Lambergov zakupni sistem je doživel tudi ostre kritike, saj cest niso popravljali enakomerno. Cestni komisar baron Jožef Brigido je tako že leta 1770 predlagal uvedbo neke vrste cestarske službe in tudi preračunal, koliko delavcev in koliko voznikov bi potrebovali, da bi vzdrževali ceste vse leto v dobri kondiciji. Vendar je bila tedaj ta zamisel prava utopija, saj so leta 1773 zaradi varčevanja zmanjšali število cestnih komisarjev (namesto treh sta ostala dva) in število cestnih mojstrov (s 50 na 11).‌96 96 Šorn, Modernizacija, str. 77–78; Šorn, Zanimivosti, str. 161.

Ceste so bile iz leta v leto slabše in med letoma 1790 in 1792 je bil zakupni način gradnje in vzdrževanja cest končno ukinjen. Uveljavili so se novi modernejši prijemi tako pri organizaciji del kot tudi pri delih samih, čeprav je bilo to sredi napoleonskih vojn, ali pa prav zato. Dela so sedaj vodili šolani državni ali deželni inženirji, ki so bili za svoje delo tudi odgovorni. Za večja dela so bila razpisana državna ali pa deželna posojila, nabrana mitnina pa je pripadala posojilodajalcu. Vse pogostejše so bile zahteve po izobraženi delovni sili: tesarjih, zidarjih, kamnosekih, minerjih in po plačanih delavcih, medtem ko tlačanska delovna sila ni bila primerna za zahtevnejša dela.‌97 97 Šorn, Modernizacija, str. 68.

Priprave stanovskega odbora na patent in patent z dne 21. julija 1713

Pred izdajo patenta so se stanovi primerno pripravili. Dne 27. junija 1713 je stanovski odbor obravnaval cestni projekt, o katerem so bili razpravljali deželni stanovi že na seji 10. maja tega leta. Stanovski odbor je na svoji seji razpravljal predvsem o finančni strani projekta. V projektu, o katerem so govorili, so bile ceste razdeljene na 48 odsekov. Določili so, kdo bo popravljal posamezne odseke, koliko bo za to prejel, kaj je potrebno narediti. Za odseke, ki so bili izrazito slabi, so določili enkratno vsoto (do 20 goldinarjev), nato pa še letni prispevek, ki je znašal štiri do deset goldinarjev letno. Če je bila na nekem cestnem odseku cestna oziroma mostna mitnica, se je moral tak odsek vzdrževati iz dohodkov mitnice. Dela naj bi opravili podložniki posameznih svetnih ali pa cerkvenih gospostev z deželno tlako.‌98 98 ARS, AS 2, I. registratura, Protokoli št. 43 (sejni zapisniki), škatla 917, str. 130–135.

V projektu je bilo popisanih 48 enot posameznih cestnih povezav. Opis se je začel s cesto Ljubljana–Šmarje in naprej proti Višnji Gori. Od tod se je smer popisovanja obrnila proti Trebnjemu in se nadaljevala do Novega mesta. Sledil je opis cestnih povezav v okolici Novega mesta in Kostanjevice ter smeri proti Mokricam in Brežicam. Iz Novega mesta se je druga smer obrnila proti Metliki, tretja proti Mokronogu, naslednja proti Škocjanu in še ena proti Soteski. Iz Novega mesta je šla pot tudi proti Ribnici, pa proti Črmošnjicam in proti Kotu. Na tem območju je bilo popisanih 19 enot.

Iz Ljubljane je šla smer proti Turjaku in Ribnici, iz Ribnice pa proti Ložu, proti Škalnici, Munam do reškega ozemlja. Ta predel je bil opisan v štirih enotah.

Nato je sledil popis poti, ki so imele svoje izhodišče v Postojni. Zelo obsežen je popis poti proti Razdrtemu.

Iz Ljubljane je šla smer proti Vrhniki. Nato so popisane smeri, ki so šle iz Razdrtega v različne smeri in čez Rebrnice proti Vipavski dolini. Iz Vrhnike je šla tudi pot čez Hrušico proti Colu. Na tem predelu so popisovalci popisali pet enot.

Skupina poti, ki je povezovala Gorenjsko, je spet imela izhodiščno točko v Ljubljani. Od tod je šla pot proti Kranju, iz Kranja pa naprej proti Radovljici. Med Bistrico in Radovljico je omenjen zidan most čez Savo, ki ga je narasla voda podrla, in bi bilo za uspešno trgovanje nujno, da ga popravijo. Ta zidani most omenja že Valvasor v svoji Slavi, vendar ga, kot kaže, niso obnovili, ker pozneje o takšnem mostu ni več govora. Pot je vodila naprej do Jesenic in čez gorski prehod Koren.

Iz Škofje Loke je šla pot po Poljanski in Selški dolini proti Goriški. V Selški dolini se je pri Železnikih odcepila pot v Bohinj.

Iz Kranja je šla pot proti Tržiču in naprej do Ljubelja.

Iz Ljubljane je omenjena še pot v dolino Kokre; prav tako iz Ljubljane je šla pot v Kamnik in od tod do Motnika. Vse te poti so zapisane v desetih enotah.

Iz Ljubljane je šla pot proti Podpeči in Trojanam ter naprej do Vranskega; vzdrževati jo je morala komora. Čeprav ni omenjeno, je bil to del ceste Dunaj–Trst.

Iz Ljubljane je šla pot do Šmartna pri Litiji, od tu do Nove vasi proti Novemu gradu in od tod do Tariške vasi in naprej do Krškega.

Iz Ljubljane je vodila pot do broda pri Verneku in naprej do Litije ter nato dalje do Zagorja. Ta predel je bil razdeljen na deset enot.

Pri opisu posameznih cest je bilo vedno omenjeno, da se dela na cesti opravljajo z deželno tlako. Pri nekaterih odsekih je bilo omenjeno, koliko denarja letno bi potrebovali za vzdrževanje cest, vedno pa je pripisano, katera gospostva so lastniki – kar pomeni tudi odgovornost za cesto – ali imajo cestno ali vodno mitnico in s tem dohodke, ki so namenjeni popravilu cest, in ali potrebujejo finančno pomoč ali ne.

Zanimivo je mnenje, ki je pripisano na koncu tega pregleda in je skušalo upoštevati različne možnosti in reakcije gospostev na patent. Tako so razpravljali o tem, kaj bi pomenilo, če bi vsem gospostvom odobrili določeno vsoto denarja letno za dobro vzdrževanje cest. Po njihovem mnenju bi bili nekateri zadovoljni, nekateri pa bi želeli dobiti še več. Vprašanje se bo po njihovem mnenju pojavljalo tudi pri tistih, ki imajo mitnice. Če bi te vsote torej ne določili, pač pa bi tisti, ki imajo mitnice, denar od mitnine obdržali v distriktu in bi morali plačati tudi stroške, ki jih imajo z mitnico, bi se pokazalo, kaj temu ali onemu gospostvu manjka in kakšna pomoč mu je potrebna. Šele tedaj bi lahko le-to razdelili.

Spraševali so se tudi, kako naj plačujejo sle, ki bodo razglasili patent in z njim povezano deželno tlako za popravljanje cest. Na ta način bi pomagali gospostvom pri zmanjšanju uradovalnih stroškov. Vendar se je ob tem postavilo vprašanje, ali so ti sli zato del gospostva.

Prav tako pa bo potrebno, da bodo deželni sli šli vsako leto naokrog po deželi in si ogledali, kaj je popravljeno in kaj opuščeno, kako so izpolnjene zahteve za izboljšanje cest, tako da bo deželna oblast vedela, kdo je opravil svojo dolžnost in kdo ne. Zemljiška gospostva bodo na podlagi teh podatkov lahko dobila termin, v katerem bodo morala odgovornim v deželni vladi prijaviti težave, ki bi se pojavile pri cestnih delih v njihovem distriktu.‌99 99 ARS, AS 2, I. registratura, fasc. 527 a, škatla 768.

21. julija 1713 je bil napisan dokument z naslovom Razdelitev, ki je predstavil dokončno razdelitev cest na Kranjskem. V opombi na koncu teksta je dodano, da je ta tekst namenjen za tisk. Ceste so bile tokrat razdeljene na 55 enot, princip pa je bil prav tak kot v projektu, ki so ga sprejeli v juniju. Razlika je le v tem, da je ta tekst lepše in pregledneje napisan, dodane so mu še posamezne podrobnosti. Za oba popisa velja, da sta veliko pozornost namenila cestam na področju Dolenjske, Notranjske in Bele krajine. Precej manj pa je je bilo posvečene Gorenjski z obema gorskima prelazoma Koren in Ljubelj vred in Goriški ter cestam proti Gorici, Trstu in Reki. Ceste tudi še niso razdeljene po kategorijah in zdi se, da so bile vse opisane ceste enakovredne.‌100 100 ARS, AS 2, I. registratura, fasc. 527 a, škatla 767. Pojma komercialna in lokalna cesta sta se na Kranjskem pojavila šele okrog leta 1735.‌101 101 Šorn, Zanimivosti, str. 160. Prav tako še ni bilo nikakršnih navodil, kako naj ceste gradijo, saj so prva dela o strokovni cestni gradnji izšla nekaj let kasneje v Franciji in so bila nato nekatera čez nekaj let tudi prevedena v nemščino.‌102 102 Šorn, Modernizacija, str. 59.

21. julija 1713 sta nastala še dva zanimiva dokumenta, ki govorita o cestah na Kranjskem in o financiranju del na njih. Prvi dokument je opozorilo glavnemu (generalnemu) blagajniku in knjigovodji, da je bilo na zasedanju deželnega odbora sklenjeno, da se vzame 600 fl, ki sta jih do zdaj letno prejemala dva cestna komisarja, in se jih pridrži v blagajni, po drugi strani pa se vsakemu cestnemu distriktu izplača dogovorjena vsota.‌103 103 ARS, AS 2, I. registratura, fasc. 527 a, škatla 767.

Drugi dokument je nekakšen spremljevalni komentar k patentu. V njem se kranjski deželni glavar, vicedom in deželni stanovi obračajo na cerkvene in posvetne gosposke, predstojništva, deželna sodišča, mestne gosposke ter njihove upravnike in služabnike, imetnike zastavne pravice kot tudi sosede in podložnike mest in trgov, ne glede na njihov stan in svojstvo, naj prijazno sprejmejo novi patent.

Kranjski deželni stanovi nameravajo popraviti ceste v svoji deželi tako, da bo pri popravilu uporabljena ročna in vozna tlaka; to morajo opraviti vsi prebivalci vasi, ki ležijo ob cestah, ki so opisane v patentu.

Ker je bila tako glavna kot tudi marsikatera druga cesta na mnogih mestih tako ozka, da se nista mogla srečati dva tovorna voza, je bilo potrebno tak predel ceste razširiti. Zato je bilo nujno, da je bil nad delom na cesti tudi nadzor cestnih komisarjev, ki so bili odgovorni za to, da bodo glavna kot tudi ostale ceste očiščene in po potrebi razširjene, da se bodo tovorni vozovi lahko srečevali. Prav tako so morale biti urejene tudi ograje in drevje ob cesti, pri tem pa je bilo treba odstraniti vse ovire, ki so ožile cesto; cesto je bilo treba razširiti in na tak način prispevati k boljšemu trgovanju in popotovanju.

Tudi cesar Karel VI. je na vse zgoraj omenjene naslovil zelo resen ukaz, da morajo imenovani inšpektorji vsak v svojem distriktu upoštevati ta patent ter začeti s popravili; ostali pa morajo biti na razpolago in pomagati inšpektorjem z ročno in vozno tlako. To so morali opraviti brez vsakega nasprotovanja, v nasprotnem primeru so imeli komisarji pravico poseči po primerni kazni ter upornikom naložiti, da na lastne stroške opravijo potrebno tlako in vsa popravila. Dopisano je bilo še: razdelitev je pričakovati od knjigovodstva.‌104 104 ARS, AS 2, I. registratura, fasc. 527 a, škatla 767.

Po vseh teh pripravah je oblast na Kranjskem 21. julija 1713 izdala patent o popravilu cest na svojem ozemlju. O tem patentu in njegovem pomenu v takratnem času je v več razpravah najpodrobneje pisal dr. Jože Šorn. Poudaril je novost, pravzaprav revolucionarno zamisel, ki jo je prinesel patent: cestna dela v vsej vojvodini Kranjski naj bi opravljali hkrati in ne po delčkih, kot je bilo običajno do tedaj. Ob tem so prvikrat premagali zemljiškogosposki separatizem. Pomembno vlogo je imela tudi agitacija dvora, ki je podpiral te nove rešitve. Pri organizaciji cestnih del je patent predvideval 12 cestnih komisarjev, vendar so njihovo število že v naslednjem patentu skrčili na štiri. Po tem patentu je bil vsakokratni deželni glavar tudi nadinšpektor cestnih del. Del so se lotevali počasi in s precejšnjim nezaupanjem. Vzrok za to sta bila slabo finančno stanje dežele in pomanjkljivo tehnično znanje. Tak način dela se je obdržal do sredine stoletja, ko je postalo jasno, da tako ne gre več naprej, in se je uveljavilo zakupništvo pri organizaciji cestnih popravil.‌105 105 Šorn, Modernizacija, str. 59–86; Šorn, Zanimivosti, str. 158.

VIRI IN LITERATURA

Summary

The economic and political activities at the end of the 17th century and at the beginning of the 18th century had also effect on the Duchy of Carniola. In Carniola they realised that the road network was in poor condition and therefore it had a negative effect on the development of trade and transport. For this reason roads needed to be repaired as there were not any rivers which could be used for transport from north to south, and east to west. Road repairs, which also existed in previous centuries, were often badly organised and badly coordinated. They patched stretches of road that were impassable or were unsafe for pedestrians and horses; they repaired stretches of road that they knew would be used by distinguished persons, emperor or church dignitaries. Carriages were in bad condition because the roads were bad, and similarly roads were bad because they were being destroyed by poor carriages.

At the beginning of the 18th century, on 21 July 1713, the government in Carniola issued a patent about road repairs on its territory. This patent is important because for the first time it was suggested that all roadworks in the whole of the Duchy of Carniola should be carried out at the same time, and it also defined a number of road inspectors and ways of gaining funds for roadworks.

To fulfil the demands of the patent, the officials described the road network in Carniola, and they split it into 55 units. They described individual road stretches and provided a list of their owners. Roadworks were intended to be carried out by means of provincial socage, which was a responsibility of serfs, who lived in the vicinity of these road stretches, irrespective of them being liable to temporal or ecclesiastical authorities. The funds had to be provided by the owners of road and water tollhouses, again irrespectively of their class. For road stretches that were in very poor condition the province expected a higher contribution of up to 20 florins, and after that financial help with upkeep. All roadworks were supposed to have been supervised by inspectors, who were either nobles (their names are listed) or tollmen (their names are not listed). No information could be obtained about the construction techniques.

Even though this patent was favoured by the Court, it was not realized. There was not enough money for such an ambitious plan. In 1717 the emperor issued his own patent, which enforces the road Vienna-Trieste, which cannot be found in the description of roads from 1713. After the enforcement of free sailing in the Adriatic and the declaration of free ports in Trieste and Rijeka, the transport through Carniola increased, and patents about road repairs continued to be issued. In the 18th century the principle of the rental of provincial roadwork was introduced for road repairs. At first the results of these kind of rental were good, however at the end of the 18th century and the beginning of the 19 century all the weaknesses and faults of such work could be seen. Napoleonic wars also contributed to the destruction and downfall of road network in Carniola at the end of the 18th century and the beginning of the 19th century.

Izvleček

Na področju zgodovine slovenskega jezikoslovja je leto 1713 zagotovo najbolj zaznamovala dejavnost kapucina Hipolita Novomeškega, ki je nameraval leta 1711 izdati obsežen Trijezični slovar (Dictionarium trilingue), leta 1715 pa je izdal priredbo slovnice Adama Bohoriča ter nov lekcionar.

Ključne besede

Hipolit Novomeški, Adam Bohorič, zgodovina jezikoslovja, 18. stoletje, leto 1713

Hyppolitus of Novo mesto and the year 1713: from a non-printed dictionary (1711) to the adaptation of Bohorič’s grammar book (1715)

Abstract

In 1713 Slovene linguistics were most markedly influenced by the activities conducted by the Capuchin monk Hyppolitus of Novo mesto, who had intended to publish an extensive trilingual dictionary (Dictionarium trilingue) in 1711 and managed to publish an adaptation of Adam Bohorič’s grammar book as well as a new lectionary in 1715.

Keywords

Hyppolitus of Novo mesto, Adam Bohorič, history of linguistics, 18 ^th century, year 1713

V svojem prispevku bom skušal orisati, kakšen je bil položaj slovenskega jezika okrog leta 1713, predvsem, kako so ga doživljali tisti, ki so o njem razmišljali.‌106 106 Prispevek se v celoti naslanja na ugotovitve iz moje monografije o jeziku in jezikoslovju v »katoliški dobi« (Ahačič, Zgodovina misli, 2012). Na željo organizatorjev simpozija sem ugotovitve povzel in jih priredil za rabo zgodovinske stroke. Gre za jezikovno zelo zanimiv čas, ki stoji med 16. stoletjem, ko se je oblikovalo izročilo slovenskega knjižnega jezika, in 2. polovico 18. stoletja, ko se je skušalo s tem izročilom dokončno prekiniti in oblikovati posamezne pokrajinske variante slovenskega knjižnega jezika.

Ta čas je bistveno zaznamovala odločitev škofa Tomaža Hrena, da kot normo katoliških besedil sprejme jezikovno normo slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, natančneje normo, kot jo je vzpostavila oziroma izbrusila Dalmatinova Biblija (1584). Kot je znano, sta Janez Čandek in Tomaž Hren pripravila besedilo lekcionarja iz leta 1612 povsem na podlagi Dalmatinovega besedila, na posameznih mestih usklajenega z Vulgato, ki ga je nato najverjetneje Tomaž Hren še na redkih mestih jezikovno dodelal.‌107 107 Prim. Ahačič, Zgodovina misli, str. 17.

Hren-Čandkova izdaja je nato postala merilo za vse nadaljnje izdaje lekcionarjev. Govorjeni jezik se je namreč začel v vse večji meri oddaljevati od jezika, kakor je bil zapisan v knjigah s svetopisemskimi berili, ki so jih rabili duhovniki. L se je na primer v mnogih položajih (kakor danes) že izgovarjal kot ṷ, poleg vrste drugih narečnih posebnosti na vseh slovničnih ravneh pa je bil vse močnejši tudi samoglasniški upad. Vendar so v novih in novih izdajah priročnika s svetopisemskimi besedili (Evangelia inu listuvi: 1672, 1715, 1728,‌108 108 Za datacijo gl. Smolik, Odmev verskih resnic, str. 14. 1730, 1741, 1754, 1758 itd.) vselej prepisovali skorajda enako besedilo, s tem pa ohranjali zavest o jezikovni normi, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci. Vpliv je nato segel vse do t. i. Japljeve Biblije, ki je izhajala na prelomu 18. v 19. stoletje, nanj pa je s svojim shematičnim prikazom opozoril že Jernej Kopitar v svoji slovnici.‌109 109 Kopitar, Grammatik.

Naj iz nekaterih od navedenih izdaj navedemo odlomek iz prevoda Matejevega evangelija (Mt 2,6) kot primer, pri katerem do posebnih razlik ni prihajalo (najdemo lahko seveda tudi mnoga mesta z večjimi, ponekod celo popolnimi odstopanji,‌110 110 Prim. npr. Orel, Kranjski jezik, str. 413 – za Hren-Čandkov lekcionar. pri čemer je tudi na teh mestih ohranjena jezikovna norma Dalmatinove Biblije):

Inu ti Betlehem v'Iudouſki desheli, néſi kratku nikar nar manſha mej Viudi Iuda: Sakaj is tebe ima meni priti ta Viuda, kateri bo goſpodoval zhes moj Israelſki folk (Dalmatin, 1584);

Inu ti Betlehem v'Iudouſki Desheli, néjſi kratku nikár ner manſhi méj Vivudi is Iuda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo goſpodoval zhes moje kardéllu Israël (Hren in Čandek, 1612);

Inu ti Betlehem v'Judouſki Desheli, néjſi kratku nikàr ner manſhi méj Vivudi is Juda: sakaj is tebe ima priti ta Vivuda, katéri bo goſpodoval zhes moje kardéllu Israël (Schönleben, 1672);

Inu ti Bethlem v'Judouſki desheli, niſsi kratku nikar nar manſhi med Vaivodi is Juda: sakaj is tebe ima priti ta Vaivuda, kateri bo goſpodaval zhes moj Israëlſki folk (Paglovec, 1741);

Inu ti Bethlehem, Judovſka semla, ni ſi kratku nikar ta nar majnſhi med vajvodi Juda: sakaj is tebe bo priſhal ta vajvoda, kateri ima vishati moje kardelu Israel (Japelj, 1784).

Leta 1713 imamo tako še vedno opraviti z lekcionarji, ki prinašajo jezik 16. stoletja, hkrati pa že tudi s povsem novo jezikovno situacijo, saj se je po dobrih sto letih govorjeni jezik že bistveno spremenil. Avtorji novih del in nasploh vsi, ki razmišljajo v tem času o jeziku, so postavljeni pred težko dilemo: ali naj pišejo, kakor berejo v lekcionarjih kot besedilih najvišjega ranga, ali pa tako, kot dejansko govorijo. Leta 1672 je Janez Ludvik Schönleben na to dilemo odgovoril z načelom: »Pišimo po šegi naroda [torej enotno, v skladu z normo 16. stoletja], govorimo pa po šegi pokrajine [torej vsak glede na svojo okolico].«‌111 111 Schönleben, Evangelia, A5a–B1b. Posledic takšnega stanja si ni težko predstavljati. Avtorji so bili enostavno negotovi, kaj je prav in kaj narobe, negotovi, kako naj pišejo.

Slovnico so zato tedanji pisci močno pogrešali. Norma pisane slovenščine, kakor so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, namreč brez slovnice, ni imela nobene teoretične opore, kot smo že omenili, pa se je vzdrževala predvsem s ponatisi mestoma prirejenega besedila odlomkov iz Dalmatinove Biblije iz leta 1584, ki so bili na voljo v lekcionarjih, izdanih v kar precejšnjem številu izvodov.‌112 112 Hren in Čandek, Evangelia, 1612; Schönleben, Evangelia, 1672.

Zadrego, ki jo je za pisce predstavljala odsotnost slovnice, so reševali z različnimi uvodi v tiskana in rokopisna dela, kakor jih beremo na primer pri Schönlebnu, Kastelcu, Svetokriškem, Vorencu, Hipolitu, Basarju, Paglovcu itd.‌113 113 Prim. Ahačič, Zgodovina misli, str. 167–218. Težava glede normiranja slovenskega jezika je bila še posebej velika zaradi razlike med normo, kakor so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, in spremembami, ki so se dogajale v govorjenem jeziku.‌114 114 Ahačič, Govor, str. 111–124. Kastelec je tako leta 1678 zapisal: »Če bo marljivi bralec v tem malem delu našel napako, naj odpusti ali moji nevednosti ali tiskarju ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice«.‌115 115 Kastelec, Bratovske buqvize, str. 177.

Edina slovnica, ki je bila v 17. stoletju na Slovenskem opazno prisotna, je latinska slovnica portugalskega jezuita Emmanuela Alvara (Emmanuel/Manuel Alvarus/Álvares, 1526–1583), ki je prvič izšla leta 1572 v Lizboni.‌116 116 Ahačič, Zgodovina misli: protestantizem, str. 93. Za razumevanje jezikoslovnega znanja na Slovenskem je neprecenljivega pomena, da je bila ena od številnih evropskih variant te slovnice (doslej jih je bilo za 17. stoletje evidentiranih 131)‌117 117 Springhetti, Storia e fortuna, str. 304. natisnjena tudi v Ljubljani pri tiskarju Mayrju v letih 1686 in 1694, kar doslej ni bilo širše znano.‌118 118 V svoji bibliografiji latinskih del jo našteva Simoniti, Sloveniae scriptores Latini, 11–12. V NUK so jo na našo pobudo digitalizirali. Na jezuitskem kolegiju v Ljubljani so jo rabili za pouk latinščine v prvih treh razredih.‌119 119 Ratio studiorum 1599 namreč veleva naslednje: »Dabit operam, vt noſtri magiſtri vtantur Grammatica Emmanuelis. Quodſi methodi accuratioris, quam puerorum captus ferat, alicubi videatur, vel Romanam accipiant, vel ſimilem curet conficiendam conſulto Praepoſito Generali, ſalua tamen ipſa vi, ac proprietate omnium praeceptorum Emmanuelis.« – »[Provincial] naj skrbi, da bodo naši učitelji uporabljali slovnico Emmanuela [Alvara]. Če kje [v kaki naši šoli] menijo, da zahteva ta slovnica večjo natančnost, kot je dojemljivost učencev, naj učitelji uporabljajo rimsko slovnico ali pa naj z dovoljenjem generala poskrbijo za pripravo podobne slovnice, pri čemer morajo ohraniti vso moč in posebne značilnosti Emmanuelovih pravil.« Prim. Pachtler, Ratio studiorum, II, str. 258; Farrel, The Jesuit Ratio Studiorum, 9, str. 116–117. To pravilo je v praksi pomenilo, da so v jezuitskih kolegijih po celotni Evropi do 19. stoletja (z delnim odmikom v Franciji; prim. CTLF, n. 1253) lahko uporabljali: 1. izvirno besedilo Alvarove slovnice iz leta 1572; 2. »rimsko slovnico«, s čimer je mišljena predelava Alvarove slovnice, ki jo je leta 1584 naredil jezuit Horatius Tursellini (Orazio Torsellini) [ponatis je dostopen v delu: Emmanuelis Alvari Soc. Jesu Institutio Grammatica ab Horatio Tursellini in compendium redacta, Romae: Apud Petrum Aurelium, 1832, 1845]; 3. druge priredbe Alvarove slovnice, ki so bile lahko nekoliko okrajšane ali/in dopolnjene s primeri iz ljudskega jezika.

S tega vidika lažje razumemo ravnanje kapucina Hipolita Novomeškega okrog leta 1713. Hipolit je nameraval namreč leta 1711 izdati obsežen Trijezični slovar (Dictionarium trilingue): besedilo je v rokopisu pripravil za tisk, natisnjena pa je bila tudi že prva poskusna pola. Skupaj s tem delom je nameraval izdati tudi »nekakšen dodatek s kratkim pregledom slovenske slovnice, iz katerega bi lahko razbrali celoten način sklanjanja, spreganja in skladanja«. Tedaj pa mu je tiskar povedal za obstoj Bohoričeve slovnice, kar je Hipolita najprej napeljalo k temu, da je slovarju dodal le poglavje »O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave«, nato pa celo k odločitvi, da tiskanje ustavi in pripravi novo izdajo slovnice Adama Bohoriča (1584). Prirejeno in razširjeno besedilo Bohoričeve slovnice je izšlo leta 1715, poglavje »O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave« pa je Hipolit najverjetneje uporabil za poglavje »O izgovorjavi glede na rabo črk«. Hkrati je Hipolit istega leta (1715) poskrbel še za novo izdajo lekcionarja.

Če si pogledamo uvod v rokopisni slovar iz leta 1711,‌120 120 Hipolit, Dictionarium trilingue, rokopis. lahko rečemo naslednje. Po začetni utemeljitvi svojega dela ter navedbi njegovih naslovnikov – mladih in neizkušenih duhovnikov, ki potrebujejo slovar za lažjo pripravo pridig – Hipolit najprej povzame Valvasorjev opis slovanskega/slovenskega jezika, vlogo Hieronima ter Cirila in Metoda v njegovem razvoju ter tezo o pomembnosti slovanskega/slovenskega jezika. Med besedilo, ki ga je povzel po Valvasorju, je vpletel tudi anekdoto, ki dokazuje pomen znanja slovenskega jezika:

»Na Dunaju v Avstriji se je pred približno petdesetimi leti namerilo, da je nek mož določenega reda, nadvse učen in vešč jezikov, razglasil razpravo o svojih teoloških tezah v vseh jezikih. Med nasprotovalci‌121 121 V pomenu besede, kot ga določa retorična teorija. Vsaka teza je lahko imela branilce (defendentes) in nasprotovalce, napadalce (oppugnantes). je bil pater Družbe Jezusove, po rodu Kranjec. Da bi preveril branilčevo znanje slovenskega/slovanskega jezika, je izoblikoval ta šaljivi dokaz:‌122 122 Spet v retorično-teoretičnem pomenu besede (argumentum). Kuliku Klinzou góri, tuliku Klinzou dóli: atqui ‌123 123 Atqui ... ergo = 'če torej ... tedaj'. shtiri Klinzi góri; ergo shtiri Klinzi doli. Branilec je obnemel, priznal je, da tega jezika ne pozna, nasprotovalec pa je z druge strani znova dejal, da je naslov teze Razpravljalo se bo v vseh jezikih. Branilec je odgovoril z razločevanjem: »Razpravljalo se bo v vseh popolnih jezikih, ne pa v nepopolnih.« Nasprotovalec ni soglašal. Navedel je, da je jezik, v katerem se z odobritvijo Svetega sedeža bere maša, kakor se z odobritvijo istega Svetega sedeža bere maša v slovanskem/slovenskem jeziku, popoln jezik. Torej je slovanski/slovenski jezik popoln. Tako je bila razprava prekinjena ob smehu prisotnih in ne brez rdečice na branilčevem obrazu.«

Presoja duhovitosti te anekdote je seveda prepuščena vsakemu od nas, kljub vsemu pa gre za pomembno besedilo, saj je eno redkih v dotedanji zgodovini slovenskega jezika, ki prikazuje znanje slovenščine kot prestiž – in to ne samo na območju, kjer se slovenščina govori, ampak tudi v intelektualnih krogih zunaj današnje Slovenije. Če je namreč slovenščina/slovanščina popoln jezik (kar dokazuje njena zgodovina), potem ima znanje tega jezika tudi povsem realno težo in ga moramo zato šteti za vrednoto in dobrino.

Hipolit nato odgovarja, zakaj se kljub »trdnim dejstvom«, ki pričajo o slovenščini/slovanščini kot popolnem jeziku, ta v govoru (in pisanju) posameznih izobraženih govorcev ne udejanja kot popoln jezik in velikokrat izgublja svojo popolnost. Ali z današnjimi besedami: zakaj slovenščina pri tedanjih slovenskih intelektualcih ni polno funkcionalen jezik, ampak živi v nekakšnem diglotičnem razmerju z nemščino. Vzrok je po Hipolitovem mnenju odsotnost rabe slovenščine v javnosti oziroma z njegovimi besedami: prevelika raba nemščine v šolstvu, politiki, na sodišču in v komunikaciji med izobraženimi sloji. Takšna diglotična situacija seveda – če sledimo Hipolitu – ne pomeni, da izobraženci slovenščine ne rabijo, ampak da v njej niso polno kompetentni in zato mnogokrat »delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke«. Pridigarjem pa takšna nekompetentnost enostavno ne more biti dovoljena, saj pridigajo (tudi) ljudem, ki drugih jezikov razen slovenščine ne znajo. In dokler si ne pridobijo ustrezne kompetence v slovenščini, kakor jo zahteva pridigarsko delo, porabijo veliko časa za iskanje ustreznih besed: prav to pa naj bi jim olajšal Hipolitov slovar. Hipolit se je torej zavedal pomembne vloge, ki jo imajo pri vzdrževanju jezikovne ravni pridigarji:

»Zatorej je slovanski/slovenski jezik, ki ga drugi imenujejo ilirski jezik, prvoten,‌124 124 Lat. originalis. popoln, od drugih neodvisen, niti ni brez pravih in njemu lastnih besed, ki jih navadno ljudstvo prav dobro pozna. Vzrok, da [slovenski jezik], ko ga rabijo izobraženci, velikokrat izgubi svojo popolnost, pa po mojem mnenju ni v nasprotju z zgoraj povedanim. Izobraženci se namreč poleg maternega jezika naučijo še mnoge druge jezike – ali pa vsaj nemški jezik; njega se najbolj in domala kot edinega, kot je navada v Avstriji, tudi po vsej vojvodini Kranjski naučijo v ljudskih šolah, na gimnazijah, v mestnih hišah, na sodiščih, pri obravnavah in pisanju. Če se tedaj zgodi, da govorijo v slovenskem jeziku, in če nimajo takoj pri roki ustrezne besede, le-to precej priberačijo iz nemščine, ki so se je naučili poleg maternega jezika, in mnogokrat delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke. Predvsem zato slovenski jezik tudi pridigarjem običajno dá kar precej dela pri sestavljanju in podajanju pridige. Zavoljo tega so si vedno želeli slovenski slovar, s katerim bi si lahko pomagali pri svojih pridigah.«

Pri navodilih za uporabo slovarja je zanimivo utemeljena odločitev, da na prvem mestu drugega dela slovarja ne stoji slovenščina, ampak nemščina. Pri tem ni mislil le na nemškega bralca, ampak tudi na tiste govorce slovenskega jezika, ki ne bi mogli iskati po slovenskih iztočnicah, ker ne znajo dovolj slovenščine, saj jo znajo le diglotično, po latinskih pa prav tako ne bi mogli iskati, saj ne znajo dovolj latinščine – tem ostane le jezik, ki ga znajo najbolje: nemščina. Zato je prvi del Hipolitovega slovarja latinsko-nemško-slovenski, drugi del pa nemško-slovensko-latinski.

Kot rečeno pa je Hipolit, ko se je soočil z Bohoričevo slovnico, tisk slovarja opustil. Ostal nam je samo rokopis. Očitno se mu je zdela vzpostavitev nekega normativnega priročnika v času, ko je v jeziku vladala negotovost, zelo pomembna.

To lahko vidimo tudi po ponosu, s katerim je pospremil svojo izdajo lekcionarja, ki je izšel leta 1715 obenem z njegovo priredbo slovnice:‌125 125 Hipolit, Evangelia, (4a–)(4b).

»Preljubi bralec. Nočem te nadlegovati s številnimi pravili in podrobnostmi, ki so zelo pomembne, če želimo slovenski jezik opisati tako, kot je treba. Če jih namreč želiš, ti jih bo v obilju ponudila pred kratkim natisnjena Slovenska slovnica, h kateri bi te napotil. Kljub temu pa bi rad, da bi opazil, da je do današnjih dni ugledala luč komajda kaka knjiga evangelijev v slovenskem jeziku, ki bi bila z enako marljivostjo kot ta, ki jo imaš pred sabo, očiščena mnogih – tako jezikovnih kot pravopisnih – napak (ki jih je kar mrgolelo) in celo krnitev in opustitev mnogih besedil.«

Hipolit je očitno upal, da se bo z novo slovnico vrnila v slovenskem prostoru tako dolgo odsotna gotovost glede rabe jezika. Ker njegov slovar ni bil povsem v skladu s to slovnico, se mu je očitno zdelo pravilneje, da tisk slovarja opusti. Predgovor v slovnico, ki ga je podpisal tiskar Janez Jurij Mayr, govori o tem povsem eksplicitno. Med drugim namreč pravi, da prirojeno znanje slovenščine (in z njo slovanskih jezikov, torej »slovanščine«) še ne pomeni poznavanja njenih osnov in pravil na »znanstveni ravni«. Slovnica ima zato – če interpretiramo dalje – tudi določeno normativno vlogo, ki je govorec, četudi mu je znanje slovenščine prirojeno, ne obvladuje, ampak se jo mora naučiti.

Mayrjevo pojmovanje razlik med govorjenim jezikom, ki nam je tako rekoč dan v zibko, in knjižnim, normiranim jezikom, ki se ga moramo na »znanstveni ravni« dodatno naučiti, je tema, ki je bila v ospredju jezikoslovnih uvodov in opomb že celo 17. stoletje, za prejšnje, 16. stoletje pa ni značilna.

Žal pa se Hipolitove želje in načrti niso uresničili in verjetno bi bil učinek njegovega dela večji, če bi vendarle izdal slovar. Jezikovni razvoj je šel v naslednjih stoletjih svojo pot: slovenski jezik se je tudi v knjižnih delih razcepil na tri regionalne variante (poleg prekmurskega knjižnega jezika, ki je živel svoje življenje) in šele Japljeva Biblija je nakazala pot k ponovnemu oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika, ki je bila dokončana s t. i. novimi oblikami sredi 19. stoletja.

VIRI IN LITERATURA

• Ahačič, Kozma: Govor in njegov zapis v prvih stoletjih zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Spisi o govoru (ur. Primož Vitez). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008, str. 111–124.
• Ahačič, Kozma: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
• Ahačič, Kozma: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012.
• Alvarus, Emmanuel: De constitutione grammaticae. Liber secundus /.../ [in] Institutionum grammaticarum liber tertius /.../. Ljubljana: Josephus Thadaeus Mayr, 1686.
• Alvarus, Emmanuel: De institutione grammatica libri III. quorum secundus nuper est ad veterem fere grammaticorum rationem revocatus. Ljubljana: Josephus Thadaeus Mayr, 1694.
• Bohorič, Adam: Arcticae horulae ſucciſivae. Wittenberg, 1584.
• CTLF – Corpus des textes linguistiques fondamentaux, 2007. http://ctlf.ens-lyon.fr‌.
• Dalmatin, Jurij: BIBLIA. Wittenberg, 1584.
• Farrel, Allan P.: The Jesuit Ratio Studiorum of 1599: Translated into English with an Introduction and Explanatory Notes. Washington: Conference of Major Superiors of Jesuits, 1970.
• Hipolit Novomeški: Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europae linguis compositum, 1711. [Rokopis, dostopno na www.dlib.si.]
• Hipolit Novomeški: EVANGELIA INU LYSTUVI: NA V'SE NEDELE INU Imenitne Prásnike, céiliga Leita, po Cathóliſki vishi, inu po teh ponovlenih Máſhnih Bukvah resdeléni. Ljubljana: Joannes Georgius Mayr, 1715.
• Hren, Tomaž in Čandek, Janez: EVANGELIA INV LYSTVVI: Na vſe Nedéle, inu jmenite Prasnike, céliga léjta, po ſtari Kàrzhanki navadi resdeleni. Gradec: ſkuſi Iuria Windmanſtéterja, v'sakladi Goſpuda Thomasha, Lublanskiga Shkoffa, 1612.
• Japelj, Jurij et al.: SVETU pismu noviga testamenta, id est: Biblia sacra novi testamenti /.../. Labaci: typis Joan. Frid. Eger, 1784.
• Kastelec, Matija: BRATOVSKE BVQVICE S. ROSHENKRANZA: V'katerih je ukúp sloshena visha ta Pſalter, ali Roshenkranz s'temi petnaiſtimi skriunoſtmi moliti, inu kokú ſe more enimu Bolniku k'Isvelizhanîu pomagati: sravèn samerkanih odpuſtkou zhés ceilu lejtu. Gradec, Ljubljana: skuſi Widmanſtetterske Erbe, vsakladi Joannesa Helma, 1678.
• Kopitar, Jernej: Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1808.
• Orel, Irena: Kranjski jezik v besedilih 16. in začetka 17. stoletja. Reformacija na Slovenskem (Obdobja 27). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, str. 401–415.
• Pachtler, G. M.: Ratio Studiorum et Institutiones Scholasticae Societatis Jesu per Germaniam olim vigentes collectae concinnatae dilucidatae 1–4 (Monumenta Germaniae Paedagogica 2, 5, 9, 16). Berlin: A. Hofmann & Comp, 1887.
• Paglovec, Franc Mihael: EVANGELIA, INU BRANIE NA NEDELE INU Prasnike zhes zelu leitu, is Latinſkiga na Crainski jesik ſveſtu, inu ſkerbnu preloshene, popraulene, inu pogmerane. Labaci: Adam Fridericus Reichhardt, 1741.
• Schönleben, Janez Ludvik: EVANGELIA INU LYSTUVI: NA V'SE NEDELE INU Jmenitne Prasnike, ceiliga Léita, po Catholiſki vishi, inu po teh ponoulenih Maſhnih Bukvah resdeléni. Gradec: Skuſi Widmanſtetterske erbe, v'sakladi Joannesa Helma, 1672.
• Simoniti, Primož: Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis: opera scriptorum latinorum Sloveniae usque ad annum MDCCCXLVIII typis edita: bibliographiae fundamenta. Zagreb, Ljubljana: Institut historici Academiae scientiarum et artium Slavorum meridionalium, Academia scientiarum et artium Slovenica, 1972.
• Smolik, Marijan: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja (inavguralna disertacija). Ljubljana: Semeniška knjižnica, 1963. [Elektronska izdaja: http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:ovr/VIEW/‌.]
• Springhetti, Emilio S. J.: Storia e fortuna della Grammatica di Emmanuele Álvares S. J. Humanitas, št. 13–14, 1961–62, str. 283–303.

Summary

The man who left the deepest mark in Slovene linguistics in 1713 was without a doubt Hyppolitus of Novo mesto (his real name was J. A. Gaiger). In 1711 Hyppolitus intended to publish a trilingual dictionary (Dictionarium trilingue) which was all but ready for printing; in fact, the first test sheet was already printed. Along with the dictionary Hyppolitus intended to publish “an appendix of a sort, containing a short compendium of Slovene grammar, from which one could gather the entire system of conjugation and declension”. Having learned from the printing master that Adam Bohorič had already published his grammar book, Hyppolitus first decided to publish his dictionary with the addition of a sole chapter entitled “Onetters, Syllables, and the Way They are Pronounced”, only to abandon the idea of publishing the dictionary altogether; instead he decided to publish an adapted edition of Adam Bohorič’s grammar book (1584). The adapted and revised edition of Bohorič’s grammar book was published in 1715; in this edition, the original Hyppolitus’ text “On Letters, Syllables, and the Way They are Pronounced” may have been used for the chapter entitled “On Pronunciation of Letters According to Their Use”.

The trilingual dictionary, the adapted Bohorič’s grammar book (particularly the foreword signed by the printing master Janez Jurij Mayr), and Hyppolitus’ foreword (“Praemonitio ad lectorem”) in the 1715 lectionary are all very interesting sources for the understanding of Slovene and its status in this particular period; they attest to the insecurity with which Slovene was approached in 1713 as a language “with no grammar” – as Matija Kastelec put it in 1678. This paper provides comments on these sources, particularly Hyppolitus’ foreword in the trilingual dictionary.

Izvleček

V novejšem času je bila odkrita rokopisna zbirka pridig kapucinskega patra Ferdinanda Ljubljanskega (cca. 1682–1744), sicer voditelja ljubljanske pasijonske procesije. Med njimi je posebej dragocena pridiga, ki je datirana v Škofji Loki na veliki petek 1722. Ta datacija pomeni, da gre natanko za tisto pridigo, po kateri se je leta 1722 odvijal Škofjeloški pasijon patra Romualda. Prispevek skuša v kratkih potezah očrtati, kako posamezni tematski sklopi te vznemirljive pridige obdajajo Pasijon kot temeljni razlagalni okvir njegovega prvotnega religioznega pomena.

Ključne besede: Ferdinand Ljubljanski, kapucini, baročna pridiga, Škofjeloški pasijon, veliki petek, spokorna pobožnost

“At four o'clock after the sermon in the vicarage.” Sermon as the spiritual context of the Škofja Loka Passion Play

Abstract

A volume of sermons by the Slovenian Capuchin friar Ferdinand of Ljubljana was discovered recently in the Capuchin monastery of Škofja Loka. One of them is especially valuable from the point of view of history of passion plays in Slovenia: the one that is dated on Good Friday 1722 in Škofja Loka. This dating means that it is exactly the sermon after which father Romualdus had led the penitential procession – the Passion Play of Škofja Loka. The article outlines how the thematic elements of this dramatic and thrilling sermon encircle the Passion Play as the fundamental interpretive framework of its original religious meaning.

Key words

Ferdinand of Ljubljana, Capuchins, Baroque sermon, Škofja Loka Passion Play, Good Friday, penitential devotions

Uvodne opombe

V letu 1713 je nastal najzgodnejši do danes ohranjeni dokaz o tedaj že utečenem izročilu Škofjeloškega pasijona kot spokorne pobožnosti. To je povabilno pismo voditelja procesije loškemu župniku približno sredi posta, ki je v kontekstu pasijonskih dokumentov imenovano List 1.‌126 126 Prim. objavo, prevod in komentar k vsebini v Deželak Trojar, Listi ob kodeksu. Pismo z oznako List 1 je med drugimi dokumenti, ohranjenimi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona, dragoceno zaradi več razlogov. Prvič, ker dokumentira obstoj starejše in bolj obširne besedilne tradicije Pasijona v več verzijah ter njegovo ukoreninjenost v domače navade na Škofjeloškem že v letu 1713. Drugič, to pismo je edini dokument, ki kot ustanovitelja škofjeloške pasijonske procesije navaja poleg Bratovščine svetega Rešnjega telesa tudi Rožnovensko bratovščino. Tega podatka poznejši viri več ne navajajo in tudi s tem List 1 posredno nakazuje, da je bila tradicija pasijona bogatejša in daljša, saj se je spomin na drugo ustanovno bratovščino mogel izgubiti le po daljšem obstoju te pobožnosti, ki je verjetno presegal eno generacijo. In tretjič, List 1 je zanimiv tudi zato, ker je nastal ravno v času tolminskega upora („ko med ljudstvom prihaja do uporov in se slišijo govorice o vojni,“ po čemer je Monika Deželak Trojar List 1 datirala v leto 1713) in posredno pričuje o tem, da so se Škofjeločani sredi posta 1713 bolj kot na upor, h kateremu so jih spričo velike gmotne stiske zaradi davščin spodbujali Tolminci, pripravljali na pasijonsko procesijo in veliko noč.

Nekatere dodatne poglede na Škofjeloški pasijon – zlasti na duhovni kontekst, v katerem je potekal – nam odpira kodeks,‌127 127 Prim. opis rokopisa: Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 020. Ferdinand Ljubljanski: Pridige. <http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_020/VIEW/‌> ki ga je v škofjeloškem samostanu leta 2007 odkril p. Metod Benedik, in v katerem so zbrane ohranjene rokopisne pridige kapucinskega patra Ferdinanda Ljubljanskega, sodobnika Romualda iz Štandreža pri Gorici. Osnovni podatki, ki sta jih o njem po kapucinskih virih zbrala Metod Benedik in Angel Kralj, kažejo, da je p. Ferdinand Ljubljanski leta 1700 vstopil v kapucinski red, bil v letih 1728–1731 gvardijan samostana v Kranju in 1731–1732 v Škofji Loki, predvsem pa je deloval kot pridigar v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki in Trstu; umrl je 19. marca 1744 v Škofji Loki.‌128 128 Za osnovne podatke o p. Ferdinandu Ljubljanskem gl. Benedik, Kapucinski samostan, str. 209–210.

Zapisano je že bilo,‌129 129 Za osnovne podatke o vsebini kodeksa prim. Ogrin, Neznani rokopisi, str. 387–390. da nudi rokopis Ferdinandovih pridig v zvezi s Pasijonom dve drobni, toda zanimivi novosti: zdi se, da je roka zagonetnega kroniškega folija 2 v Pasijonu (Pro notitia futuri saeculi), ki je bila doslej neznana, identična roki patra Ferdinanda in prav verjetno je, da je ta folij pater Ferdinand napisal ter ga prilepil v rokopis Pasijona, ko je l. 1731 postal gvardijan loškega kapucinskega samostana. In druga zanimivost: med pridige je vlepljen listič, kjer je v nemščini zapisan drobec, podoben didaskaliji: Kristus gre proti vrtu na Oljski gori, gl. 4. podobo. Možno je torej, da je v ozadju tega fragmenta neka verzija ali predelava Pasijona, ki je ne poznamo, in da je torej omenjeni listič droben glasnik izgubljene pasijonske besedilne tradicije.

Pridiga kot kontekst pasijonske procesije

Vendar pa je mimo omenjenih podrobnosti bistveno bolj pomemben uvid, ki ga rokopis pridig p. Ferdinanda omogoča v duhovni kontekst Škofjeloškega pasijona. Temeljni, izvorni okvir, ki je potreben za razumevanje Škofjeloškega pasijona tudi danes, je namreč kontekst baročne spokorne procesije. Ta kontekst je podrobneje določala in razlagala pridiga, točneje, daljša skupina postnih pridig, razporejenih od pepelnice do velikega petka. Njen vrh je bila sklepna pridiga, ki jo je eden od očetov kapucinov imel na veliki petek popoldan v vikariatski, danes župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki. Pasijonska procesija se je pričela neposredno po tej pridigi, kakor določajo pravila: »quæ incipit hora quarta post concionem in vicariatu persolutam«.‌130 130 Prim. Škofjeloški pasijon, 2009. Diplomatični prepis: <http://nl.ijs.si/e-zrc/sp/html/sp_dt.html#sp_dt.div.3‌>. Pridiga na veliki petek, ki se nam je ohranila v Ferdinandovem rokopisu in je datirana v Škofji Loki 1722, je torej natanko ta pridiga, o kateri govorijo redovna pravila in je po njej pater Romuald iz Štandreža vodil uprizoritev loške spokorne procesije. Tudi patra Romualda kapucinski viri navajajo kot pridigarja – in glede na njegove literarne sposobnosti je bil verjetno odličen pisec retorske proze; toda žal se nam, kolikor je doslej znano, ni ohranila nobena Romualdova pridiga. Zato je prava sreča, da jih imamo od patra Ferdinanda Ljubljanskega za celo knjigo, okrog 60.

Leta 1722 je p. Ferdinand – po dostopnih podatkih sodeč – prvikrat doživel veliko noč v Škofji Loki. Pred tem je imel kot voditelj izgubljenega ljubljanskega pasijona gotovo že bogate izkušnje tako s procesijo kakor s pridižno pripravo poslušalcev. Ferdinandova najzgodnejša pridiga v Škofji Loki je Domenica prima septembris de SS. Angelis Custodibus, 1721 – torej v prvem tednu septembra, na nedeljo svetih angelov varuhov. Pred tem, kot kaže, ga v Škofji Loki ni bilo. Zdi se, da so njegove postne pridige – kar 15 jih je – napisane s svežim pastoralnim (in seveda literarnim) elanom, posebej za Škofjeločane, čeravno jih je pozneje ponovil Ljubljančanom. Njegova pridiga na veliki petek 1722 je edini ohranjeni verski in literarni dokument v slovenščini, ki se časovno povsem ujema z Romualdovim Pasijonom, in je izjemno dragocen tako po duhovni ali vsebinski kakor po oblikovni ali literarni strani.

Preden se posvetimo tej pridigi, še tale kontekstualna opomba. V novejšem času so nekatere teatrološke študije ob analizi odrskih, režijskih in drugih gledaliških elementov izpostavljale uprizoritveno razsežnost ali t. i. spektakelsko funkcijo Škofjeloškega pasijona. Nekatere od teh razlag je moč razumeti v tem smislu, da naj bi bile historične uprizoritve Pasijona pravzaprav predhodnice modernega gledališča ali da uprizoritveni elementi v njem pomenijo predhodno, proto-teatralnost novejšega dramskega uprizarjanja. Takšne interpretacije so problematične toliko, kolikor vzbujajo neustrezno podobo, da naj bi bila gledališka razsežnost pravzaprav osrednja značilnost pasijonskega dogodka, morda kar bistvena za njegov nastanek, uprizarjanje ali vsaj recepcijo pri gledalcih. To razlago o pomembnosti ali celo središčnosti gledališke dimenzije ali spektakelske funkcije Pasijona je treba korigirati v tem smislu, da so gledališki elementi v tem primeru vedno bili predvsem odrski znaki v trdno sklenjeni pomenski verigi baročne ljudske pobožnosti – spokorne procesije na veliki petek. Gledališki elementi so imeli svojo relativno umetniško avtonomijo: avtonomni so bili kot uprizoritvena sredstva, podrejeni pa so bili kot elementi spokorne pobožnosti. Namen procesije velikega petka je bil tisti, ki je vsem posamičnim prvinam uprizarjanja odrejal vsebino in značaj (ne pa tudi uprizoritvenih načinov ali sredstev, ki so se iz leta v leto po malem spreminjali).

Temeljni hermenevtični okvir, ki je določal vsebino Pasijona, in dajal tudi mero njegovim gledališkim elementom, je bila torej postna spokorna pobožnost. Njen namen je podrobneje izpostavila in razložila ravno pridiga, ki jo je p. Ferdinand Ljubljanski imel na veliki petek pri Sv. Jakobu v Škofji Loki leta 1722.

Ta prvovrstni baročni slovenski dokument in literarni tekst je napisan na šestnajstih z drobno pisavo popisanih straneh velike osmerke (cca. 21,5 x 15,5 cm). Opozoriti je potrebno, da je p. Ferdinand Ljubljanski pisal jezik, ki je bil močno narečno zaznamovan. Njegove pridige kažejo močen vdor govorjene gorenjščine v pisni ali knjižni jezik. Poleg tega je pravopis njegovih pridig precej neurejen, saj denimo dolgi ſ uporablja za zapisovanje glasov /z/, /s/ in /š/ ipd. Podobno neurejeni so zapisi ločil. Vendar je treba upoštevati, da je bilo besedilo namenjeno govorni izvedbi, kjer je govorec sam postavljal stavčno intonacijo. Toda razen teh kritičnih pripomb glede jezika je treba reči, da je bil p. Ferdinand literarno nadarjen pisec in je oblikoval izjemno kompleksne, v oblikovnem in pomenskem pogledu umetelne stavčne konstrukcije, ki z mnogimi retoričnimi sredstvi učinkujejo na bralca estetsko in doživljajsko. Zaradi te literarno-umetniške razsežnosti je tudi posredovana vsebina učinkovala na moč sugestivno in pretresljivo – in prav to je bil tisti temeljni duhovni okvir, ki je intoniral smisel celotne pasijonske pobožnosti, kakor je neposredno sledila po pridigi.

Osrednje sporočilo prvovrstno literarno oblikovanega uvodnega dela je žalostna novica ali vest o Gospodovem trpljenju na veliki petek. Vernik je posebej opozorjen, da sta žalost in pretresenost ob skrivnosti Kristusovega trpljenja neizogibni za udeležbo v milosti odrešenja. Ob koncu uvodnega dela namreč p. Ferdinand osrednjo misel uvoda izrazi tako, da poveže starozavezni spravni dan‌131 131 Prim. 3 Mz 23, 27–29: »Deseti dan tega sedmega meseca pa je spravni dan; imejte sveti shod, pokorite svoje duše in darujte ognjeno daritev GOSPODU! […] Kajti vsak, ki se ta dan ne spokori, naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva.« in novozavezno veliko noč:

»Sledna duša, ketira na bode leta dan žalvala, bode pogublena od mojga folka. To je, ketire trdavratne grešenk ale grešenca le-ta žaloste povhen dan v sojmo srco na občute ena velika žalost nad to nadolžno smrtjo Sinu Božjiga, sojga Izveličarja, je en cahen, de en tak, ena taka nabode nekole to Božje obličje videla, temeč vek inu vekumej pogublena.

De tedej sledne v sojmo serce ena žalost inu britkust bode občutel, toku pošlušajte več z vašem srcam koker z vašeme ušesame, kaj je le-ta velike Sin Božji inu negova žalostna Mate na ta dan trpela. Toku zaupam od slednega, de se lih tega nar večega grešneka inu grešence, ena sama kapla solz, vtem ker tulkajn tavžent kapelc krvi je zate prelil tuj Stvarnek inu Buh.«‌132 132 Prim. Ferdinand Ljubljanski, Pridige. Tretja stran pridige Die veneris sancto, konec uvoda.

Bistveni element uvoda je torej spodbuda vernikov k premišljevanju in žalovanju ob Gospodovem trpljenju. V gornjem odlomku je pravzaprav nakazan glavni namen celotne pridige nasploh – da bi zaradi Jezusovega trpljenja vsak kristjan »ena žalost inu britkust občutel«. Spodbuda »toku pošlušajte več z vašem srcam koker z vašeme ušesame« še posebej poudari osebno doživljajsko, čustveno udeležbo kristjana v pasijonski vsebini.

Osrednji del pridige razgrne razne vidike in stopnjevanja te teme ob posameznih prizorih Jezusovega trpljenja – pasijona, katerih predstavitev je zajeta tako iz kanoničnih evangeljskih virov kakor tudi iz tradicijskih in apokrifnih. Izstopajoč tradicijski element iz srednjeveške teologije je odlomek Æternum decretum mortis – teološko-literarna interpretacija božje previdnosti, ki je predvidela ne le Adamov padec in s tem izvirni greh, marveč tudi ceno človekovega odrešenja, namreč Kristusovo trpljenje, kar je v tem odlomku na eminentno literarni način prikazano kot predvidevanje Jezusovega učlovečenja, trpljenja in smrti. Izmed nekanoničnih, morda apokrifnih prvin je vredno omeniti zlasti dialog ob slovesu Jezusa in Marije, preden se Jezus poda na Oljsko goro (o katerem v evangelijih ni sledu in je evidentno zajet iz tradicije). Ta odlomek je morda ne le najlepši in najbolj presunljiv v tej obsežni pridigi, marveč je tudi eden od mojstrskih literarno-estetskih dosežkov slovenskega baročnega slovstva nasploh. V nadaljevanju pridiga predstavi kanonične, na evangelijih utemeljene prizore Jezusovega trpljenja, kakor jih poznamo iz Romualdovega pasijonskega besedila, le da dobimo v Ferdinandovi pridigi mnogo obširnejšo prozno upodobitev dogajanja z mnogimi apokrifnimi podrobnostmi,‌133 133 Te so bile: število udarcev med bičanjem Jezusa, število prelitih kapelj krvi idr. Nekatera od teh števil imajo, po videzu sodeč, tudi simbolno in morda numerološko ozadje; vsekakor pa so služila zlasti temu, da so vernikom posredovala kar najbolj čutno-nazorno podobo Jezusovega mučenja, s tem pa tudi možnost za osebno vživetje in podoživljanje. ki ga intenzivno preveva meditativno podoživljanje bolečine, obžalovanja in kesanja.

Sklep pridige je razmeroma kratek. Povzema spoznanje, da so naši lastni, osebni grehi tisto, kar je ranilo, mučilo in križalo Jezusa. S tem spoznanjem pridigar poveže prošnjo, naj nebeški Oče vernim nakloni udeležbo v milosti, zasluženi z Jezusovo žrtvijo.

Ta vsebina, ki je v pričujočih odstavkih skicirana suhoparno in brez življenja, je v pridigi patra Ferdinanda uresničena v pretanjeni literarni upodobitvi, v poletu globokega obžalovanja, strahu in sočutja, v sijaju kompleksnih stavčnih nizov, iteracij, kontrastov in variacij, katerih pomen se stopnjuje od izkustvenega in človeškega k presežnemu in božanskemu. Te literarne strukture segajo od drobnih figur iz dveh besed, kakor je t. i. dvojna formula, prek kompleksnejših sestavov vse do zasnutka celote. Celotna pridiga je namreč odeta ter oblikovana v simbol lova: Jezus je v pridigi predstavljen kot lovec, ki želi uloviti, tj. odrešiti ljudi. Podoba lova je tkana skozi celotno pridigo kot simbol Božjega poseganja v človekovo zgodovino in osebno usodo. Podoba je uporabljena izvirno, vendar je bil publiki p. Ferdinanda lov že dobro znan simbol: En jager na lovu šraja je bila tradicijska adventna pesem, ljudem splošno znana iz petja pri maši kakor pozneje iz lekcionarjev.‌134 134 Prim. Smolik, Odmev verskih resnic, § 1017–1021. Iz tega literarnega simbola kot temeljnega zasnutka izhajajo posamezni kompozicijski odlomki in elementi celotne Ferdinandove pridige Die veneris sancto – Na veliki petek. Vse po vrsti preveva živ estetski temperament, zato so s svojim visokim retoričnim ali literarnim značajem brez dvoma močno vplivali na poslušalce, kar pomeni, da je pridiga v njih obudila globoka občutja »žalosti in bridkosti« ob Gospodovem trpljenju. Prav s tem pa je pridiga postala uvod in okvir spokorne pobožnosti velikega petka.

Odlomek iz osrednjega dela pridige

Za sklep predlagamo bralcu odlomek, ki sega od začetka osrednjega dela pridige do slovesa Jezusa od Marije; v izvirniku sta to dve strani rokopisa od skupaj šestnajstih strani, kolikor obsega vsa pridiga.

Sklep

Slovenski kapucinski pater Ferdinand Ljubljanski – Ferdinandus Labacensis (cca. 1682–1744) je bil do nedavnega neznana oseba. V letu 2007 je bil v kapucinskem samostanu Škofja Loka odkrit kodeks z njegovimi baročnimi pridigami v slovenskem jeziku. Te so ne le prvi pokazatelj literarne dejavnosti tega kapucinskega pridigarja, marveč dokazujejo tudi, da je bil p. Ferdinand nadarjen in retorično izjemno kultiviran pisatelj. Kot pridigar je deloval v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki in Trstu in tudi v manjših krajih blizu teh središč. V omenjenem kodeksu je ohranjenih okrog 60 njegovih pridig in odlomkov.

V tem rokopisu je ohranjena tudi pridiga patra Ferdinanda Die veneris sancto, datirana v Škofji Loki na veliki petek 1722. Torej gre za natanko tisto pridigo, po kateri je tega leta p. Romuald iz Štandreža – Romualdus a S. Andrea – uprizoril znamenito spokorno procesijo, imenovano Škofjeloški pasijon. Ferdinandova pridiga vsebuje razlago vsebine te pasijonske procesije, zato je temeljni hermenevtični okvir za razumevanje Škofjeloškega pasijona kot ljudske spokorne pobožnosti.

Razlaga Gospodovega trpljenja, za katero tu gre, je v Ferdinandovi pridigi podana ne le kot biblično-teološka vsebina, ampak je realizirana tudi na literarni način: podana je z učinkovitimi retoričnimi sredstvi, z izvirnimi estetskimi elementi in dramatičnim temperamentom. Celotna pridiga je zasnovana na alegoriji lova: Jezus je prikazan kot nebesni lovec, ki se poda na lov, da bi ulovil, tj. odrešil človeka, vendar človekova grešnost in zmota v podobi divjih zveri pri tem ranita in raztrgata lovca do smrti. S svojim visokim retoričnim in literarnim značajem je pridiga brez dvoma močno vplivala na poslušalce. V njih je obudila globoka občutja žalosti in bridkosti ob Gospodovem trpljenju ter željo po osebnem moralnem poboljšanju – prav ta občutja, ki jih je p. Ferdinand v uvodu pridige nakazal kot temeljni namen spokorne pobožnosti velikega petka.

Znameniti Škofjeloški pasijon je s pridigo patra Ferdinanda Ljubljanskega dobil dragocen sočasen dokument v slovenščini, ki podrobneje kaže njegovo duhovno ozadje in razumevanje, s katerim so verniki po pridigi spremljali pasijonsko procesijo v mestu.

VIRI IN LITERATURA

Zusammenfassung »Um vier Uhr nach der Predigt im Vikariat.« Die Predigt als der geistliche Kontext des Passionsspiels von Škofja Loka

Der slowenische Pater Ferdinand von Ljubljana – Ferdinandus Labacensis (ca. 1682–1744) aus dem Kaupzinerorden war bis vor Kurzem eine unbekannte Person. 2007 wurde im Kapuzinerkloster in Škofja Loka ein Kodex mit seinen auf Slowenisch geschriebenen Barockpredigten entdeckt. Es handelt sich nicht nur um den ersten Beweis der literarischen Tätigkeit dieses Predigers aus dem Kapuzinerorden, sondern sie sind auch als ein Beleg dafür, dass P. Ferdinand ein begabter und rhetorisch hochkultivierter Schriftsteller war. Als Prediger war er sowohl in Ljubljana, Kranj, Škofja Loka und Triest als auch in kleineren Nachbarorten tätig. Im oben erwähnten Kodex sind ungefähr 60 seiner Predigten und Abschnitte erhalten.

In dieser Handschrift ist auch die Predigt vom P. Ferdinand Die veneris sancto vom Karfreitag 1722 in Škofja Loka zu finden. Es handelt sich also um diejenige Predigt, anhand derer Pater Romuald aus Štandrež – Romualdus a S. Andrea im selben Jahr das berühmte Passionsspiel von Škofja Loka als sogenannte Bußprozession aufführte. Ferdinands Predigt enthält eine Inhaltserklärung dieser Passionsprozession und stellt deshalb den grundlegenden hermeneutischen Rahmen für die Einsicht ins Passionsspiel von Škofja Loka als volkseigene Bußandacht dar.

Die Erklärung des Leidens Christi, um die es sich hier handelt, wird in Ferdinands Predigt nicht nur als biblisch-theologischer Inhalt wiedergegeben, sondern sie wird auch literarisch realisiert: sie wird durch überzeugende literarische Mittel, originelle ästhetische Elemente und durchs dramatische Temperament wiedergegeben. Die gesamte Predigt legt die Allegorie der Jagd zugrunde: Jesus wird als ein Himmelsjäger dargestellt, der sich auf die Jagd begibt, um den Menschen zu fangen, d. h. zu erlösen. Die menschliche Sünde und sein Irrtum in Gestalt von wilden Raubtieren verletzen jedoch den Jäger und zerfleischen ihn. Mit ihrem gehobenen rhetorischen und literarischen Charakter beeinflusste die Predigt ohne Zweifel die Zuhörer und löste bei ihnen tiefe Gefühle der Trauer und des Leides wegen des Leidens Christi und den Wunsch nach moralischer Verbesserung aus – genau diejenigen Gefühle, die vom P. Ferdinand in der Einleitung zur Predigt als Hauptabsicht der Bußandacht des Karfreitags angedeutet werden.

Das berühmte Passionsspiel von Škofja Loka, das gemäß den Kaupuzinerregeln "um vier Uhr nach der Predigt im Vikariat" in der Jakobskirche anfing, bekommt mit der Predigt von Ferdinand von Ljubljana ein wertvolles Dokument slowenischer Sprache zur Seite, das seinen geistlichen Hintergrund und sein Verständnis, mit denen sich die Gläubigen nach der Predigt die Passionsprozession in der Stadt ansahen, genauer deutet und erklärt.

Izvleček

Prispevek obravnava vlogo koprskega škofa Paola Naldinija (1686–1713) pri ustanovitvi semenišča za vzgojo glagoljaških duhovnikov, ki je delovalo vse do leta 1818, ko je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno in preneseno v Gorico. V tem kontekstu bo posebna pozornost namenjena Naldinijevi umestitvi v širši kulturni in zgodovinski kontekst. Natančneje bo predstavljena tudi njegova vloga pri prenovi nekdanje škofijske palače v Kopru.

Ključne besede

Paolo Naldini, Corografia ecclesiastica, koprska škofija, škofijska palača, semenišče, 17. in 18. stoletje, tridentinski koncil, Gregorio Barbarigo, Padova

The Bishop of Koper Paolo Naldini (1632–1713) Between Padua, Rome and Koper: the Establishment of the Seminary and the Renovation of the Episcopal Palace

Abstract

This paper deals with the role of the Bishop of Koper Paolo Naldini (1686–1713) in the establishment of a seminary for the education of Glagolitic priests, which operated until 1818, when it was discontinued due to lack of the candidates and transferred to Gorizia. In this context, special attention will be on Naldini's placement in a broader cultural and historical context. The paper also presents his role in the renovation of the former Episcopal Palace in Koper.

Key words

Paolo Naldini, Corografia ecclesiastica, the Diocese of Koper, Episcopal palace, seminary, 17th and 18th centuries, The Council of Trent, Gregorio Barbarigo, Padua

Uvod

Leta 2013 smo praznovali 300. obletnico smrti koprskega škofa Paola Naldinija (Padova, 1632 – Koper, 1713).‌138 138 Najnovejša spoznanja so strnjena v monografiji Eremita Doctus – Episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686–1713). Zapuščina koprskega škofa Paola Naldinija (ur. Vesna Kamin Kajfež), Koper 2014. Starejša literatura o Naldiniju: Babudri, Fr. Paolo Naldini, str. 231–232; Dolinar, Naldini, Paolo, str. 282–283; Pucer, Naldini Paolo Francesco, str. 744; Radossi, Monumenta Heraldica Iustinopolitana, str. 311; Vedova, Naldini, Paolo, str. 640–641; Žitko, Kulturni utrip Kopra v času Antonia Tarsie, str. 5–10. Ob tej priložnosti je bilo objavljenih veliko novih spoznanj, predvsem o umetnostnih naročilih v času njegovega škofovanja.‌139 139 Kamin Kajfež, Predlog k opusu, brez paginacije; Kamin Kajfež, Vloga koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124. V tem prispevku se želim temeljiteje posvetiti njegovi vlogi in trudu, ki ga je izkazal pri ustanovitvi tako potrebnega semenišča v Kopru in prenovi nekdanje škofijske palače, hkrati pa opozoriti na morebitno povezavo med škofom Naldinijem in njegovim sodobnikom Gregoriem Barbarigom, padovanskim škofom (1664–1697), v smislu reorganizacije škofije v posttridentinskem duhu druge polovice 17. in začetka 18. stoletja.

Naldini je prišel v Koper kot novoimenovani škof leta 1686 in je svoj prihod slikovito opisal v svojem monumentalnem delu Corografia ecclesiastica o' sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria [izšlo v Benetkah leta 1700; slovenski prevod v redakciji Darka Darovca Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001]:‌140 140 Paolo Naldini je bil 18. septembra 1655 posvečen v duhovnika reda avguštinskih eremitov. Kot magister teologije je najprej vodil redovne novince v Padovi, nato pa je bil asistent vrhovnega predstojnika reda v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan, 11. marca naslednje leto pa posvečen za koprskega škofa. Glej zlasti: Kamin Kajfež, Vloga koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124 (s starejšo literaturo). »Potem ko sem bil iz samostana velikega sv. Avguština, mojega starega doma in mirnega prebivališča, brez vsakršne zasluge, zgolj zaradi radodarnosti svetega očeta večnega spomina Inocenca XI. dobrohotno poklican k častnemu službovanju sveti Cerkvi v Justinopolisu ali ljudsko Kopru in sem prispel do obale Istre, ki je dotlej nisem poznal, ter s ponižnim spoštovanjem stopil na prag njene prestolnice, ki ga dotlej še nisem prestopil, se je v mojih prsih prebudila nejasna želja, da bi nekega dne raziskal bistvo, izvor, položaj, razmere in vsako pomembnejšo podrobnost Cerkve, ki mi jo je bilo Nebo naklonilo za sveto nevesto.«‌141 141 Naldini - Darovec, Cerkveni krajepis, brez paginacije. Naldini se že v uvodnih vrsticah Corografie ecclesiastice kaže kot človek izrednega duha, erudit v najširšem pomenu besede, z neizmernim posluhom za novo okolje in ljudi. Tudi v nadaljevanju se velikokrat obrača k prostoru, v katerem deluje, in ljudem, ki ga obkrožajo, s toplimi in lepimi besedami: »Srečna koprska Cerkev, ki v čaščenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen le za koprsko Cerkev, je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva«.‌142 142 Prav tam, str. 328.

Obdobje na prelomu iz 17. v 18. stoletje je namreč postavilo v ospredje nekaj vidnih osebnosti oziroma prvorazrednih protagonistov, ki so postali vzorčni primeri za oznako buon vescovo ali celo vescovo sacro, če si izposodimo oznako Vincenza Marie Orsinija, nadškofa v Beneventu. Z vescovo sacro označujejo tudi enega najbolj spoštovanih klerikov iz sredine 16. stoletja Tommasa di Villanova, nadškofa v Valencii, ki ga je papež Aleksander VII. leta 1658 razglasil za svetnika, škof Naldini pa mu je posvetil svojo novo škofovsko kapelo – kateri se bomo posvetili v nadaljevanju –, saj je tako kot on sam izhajal iz reda avguštinskih eremitov. Eden od protagonistov, ki je ob Tommasu di Villanova kasneje postal Naldinijev vzornik, je prav gotovo Gregorio Barbarigo, padovanski škof, kasnejši kardinal, katerega dolgi episkopat (1664–1697) predstavlja udejanjenje celotnega pastoralnega načrta, ki se je v temeljnih črtah nakazoval že v času njegovega episkopata v Bergamu po letu 1657.‌143 143 Novejša študija o Barbarigu: McNamara, Challenges, str. 173–193 (s starejšo literaturo); McNamara, Conceptualizing the Priest, str. 297–320 (s starejšo literaturo). Prav povezava med Naldinijem in Barbarigom bo v nadaljevanju prispevka ključna za razumevanje kulturnega miljeja, ki ga je v koprski škofiji zasnoval škof Naldini.

Zgodovinopisje – v prvi vrsti novi pogled zgodovinarke Celeste McNamara – ocenjuje Barbariga kot drugega Karla Boromejskega, kot idealno škofovsko figuro per eccellenza, kot škofa, zavzetega za reformiranje svoje škofije in pripravljenega posvetiti svoje življenje za blagor svojih vernikov; toda namesto da ga vzporejamo s Karlom Boromejskim, postavimo Barbariga raje za vzornika nekaterim koprskim škofom posttridentinskega obdobja, v največji meri prav Paolu Naldiniju, ki je izhajal iz istega okolja, tako da sta se morala poznati še iz Padove. Barbarigov način razumevanja episkopata in delovanja škofov kaže, podobno kot kasneje Naldinijev, na temeljito obnovo v okviru obstoječega institucionalnega okvira, na usmeritev, ki si je prizadevala za okrepitev škofovske funkcije in polno uveljavitev njihove vloge v okviru Cerkve, zato je v prvi plan postavil reorganizacijo semenišča, pastoralne vizitacije po mestih in na podeželju, sklicanje sinode, preureditev vikariatov in župnijskih uradov, ki so kasneje postali temelj pastoralne dejavnosti in škofijske organizacije ter sprožili reformacijski proces širših razsežnosti, ki ga je kasneje dodatno poglobil in izpopolnil z novimi elementi, zlasti s področja kulture in reorganizacije študija v okviru semenišča. »Idealna podoba škofa«, kot jo je zastavil Barbarigo, je vključevala izobraženega moža, ki bo v duhu posttridentinskega obdobja živel kontemplativno in nepokvarjeno življenje.‌144 144 McNamara, Conceptualizing the Priest, str. 297. Model škofijske organizacije, ki ga je vzpostavil Barbarigo v Padovi in ga je Naldini gotovo poznal, predstavlja tisti upravni aparat birokratskega in pastoralnega tipa, ki se je postopno uveljavil vsaj na območju škofij srednje in severne Italije, deloma tudi beneške Istre ob koncu 17. stoletja, proces pa je potekal vzporedno s prenavljanjem civilne uprave ob oblikovanju moderne države. Ker je bilo kulturno in družabno življenje Kopra zlasti v 17. in 18. stoletju v mnogih pogledih popolnoma ubrano z dogajanjem v Benetkah, Padovi in širšem italijanskem prostoru, je kljub ekonomski krizi v ustvarjalnem zanosu še zaznati nekatere vidne dosežke, ki se kažejo na področju umetnosti, kot bomo v nadaljevanju videli na primeru Naldinijeve vloge pri ustanovitvi semenišča in prenovi škofijskega dvorca.

Kljub majhnosti koprske škofije, ki je v Naldinijevem času obsegala koprsko mestno dekanijo ter piransko, izolsko, kubedsko (Kubed, Sočerga, Truške, Marezige, Sv. Anton, Tinjan, Dekani, Rižana) in krkavško (Krkavče, Šmarje, Pomjan, Koštabona, Korte nad Izolo, Kaštel) primestno dekanijo in razpolagala z nižjimi prihodki – v primerjavi z večjo in bogatejšo padovansko škofijo, ki je v času Barbariga obsegala 327 župnij, ju vendarle lahko v mnogih pogledih upravičeno primerjamo.‌145 145 Mesto Koper je v 18. stoletju štelo okoli 5000 prebivalcev, število prebivalstva na koprskem podeželju, ki je obsegalo okoli 300 km², pa se je z okoli 7000 v začetku 18. stoletja povzpelo konec stoletja na okoli 11.000 prebivalcev (Darovec, Kratka zgodovina Istre, str. 134). Zlasti pri ustanovitvi semenišča v Kopru se je Naldini gotovo zgledoval po modelu semenišča v Padovi.

Škofijske vizitacije škofa Naldinija, sklicanje sinode in ustanovitev semenišča

Iz ohranjenih vizitacijskih poročil izhaja, da so koprski škofje od Pietra Morarija (1630–1652) pa tja do Paola Naldinija (1686–1713) bolj redko vizitirali svoje območje, z izjemo škofa Francesca Zena (1660–1680), ki je škofijo med svojim dvajsetletnim škofovanjem vizitiral kar petkrat; po opravljenih vizitacijah je Svetemu sedežu izročil tri poročila ad limina.‌146 146 Vincoletto (ur.), Visitationes generales. Naldini je po vzoru Barbariga v svoji sedemindvajsetletni karieri koprsko škofijo vizitiral štirikrat: prvo in drugo vizitacijo je opravil med letoma 1686 in 1691, tretjo med letoma 1693 in 1698, zadnjo pa med letoma 1700 in 1712. Prav njegove na novo odkrite vizitacije v Škofijskem arhivu v Trstu kažejo raziskovanje umetnostnih naročil najvidnejših cerkvenih dostojanstvenikov koprske škofije v novi luči. Šele v zadnjih nekaj letih se intenzivno raziskujejo ohranjeni vizitacijski zapisniki koprskih škofov 17. in 18. stoletja. Objava in delni prevod vizitacij škofa Zena z naslovom Visitationes generales. Status dioecesis Justinopolitanae sub episcopo Francisco Zeno 1660–1680 pod uredništvom Roberte Vincoletto in društva Histria je spodbudila tudi bolj poglobljeno študijo Naldinijevega pastoralnega delovanja. Pregled tržaškega arhiva je namreč odkril vrsto novih dokumentov, med drugim tudi štiri do danes neobjavljene vizitacije:

1. Episcopi Pauli Naldini. Tomus III. Visitationes prima et secunda. Ab anno 1686 usque ad 1702;‌147 147 ADT, Archivio della Diocesi di Capodistria, b. 45.
2. Episcopi Pauli Naldini. Tomus X. Monialium S. Clarae ac S. Blasii. Ab anno 1686 usque ad 1713;‌148 148 ADT, Archivio della Diocesi di Capodistria, b. 52.
3. Episcopi Pauli Naldini. Tomus XII. Visitationes generales. Ab anno 1693 usque ad 1698;‌149 149 ADT, Archivio della Diocesi di Capodistria, b. 54.
4. Episcopi Pauli Naldini. Tomus XIII. Visitationes generales. Ab anno 1700 usque ad 1712.‌150 150 ADT, Archivio della Diocesi di Capodistria, b. 55.

Na pomen vizitacij za umetnostnozgodovinsko stroko je opozorila že Ana Lavrič v svojem delu Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja (2007), kjer je izpostavila pomen vizitacij in z njim povezanega specifičnega arhivskega gradiva, »ki dokumentira stanje cerkvenih objektov in opreme z vidika izpolnjevanja cerkvenopravnih norm«.‌151 151 Lavrič, Ljubljanska škofija, str. 7. Na primeru Naldinija so ravno ohranjene vizitacije pokazale njegovo neizmerno široko poznavanje umetnosti (tudi starejše) – nenazadnje ne pozabi omeniti obeh Carpacciev, Palme mlajšega, slikarjev Spilimbergo in mnogo drugih – geografskega obsega škofije kot tudi poznavanje njene etnografske podobe. Njegovi opisi cerkva in premične opreme so dokaj natančni in poglobljeni, kar je dobrodošlo pri študiju posameznega spomenika. Prva skrb vizitatorjev je bila izpolnjevanje cerkvenih norm, ki jih je določil tridentinski koncil (1545–1563). Zaradi precej splošnih opredelitev koncila glede umetnosti se je izkazalo, da je bilo za cerkveno umetnost odločilnega pomena, kako so tridentinske smernice interpretirali posamezni škofje in kako strogo so jih izvajali znotraj svoje škofije.‌152 152 Prav tam, str. 8. Koprska škofija je bila v obdobju po tridentinskem koncilu (1545–1563) vpeta v velike spremembe, ki jih je na cerkvenem področju prinesel koncil, vzpostavila pa so se tudi nova razmerja med Cerkvijo in beneško svetno oblastjo. Glede na tedanje politične razmere je bilo škofov beneškega rodu na koprskem škofijskem prestolu sorazmerno veliko, tridentinski koncil pa jim je dodelil tudi večje pristojnosti in hkrati odgovornosti. Z reformo škofijskih struktur, v katerih je papeška stolica na različne načine intervenirala preko rimskih kongregacij, so v 17. stoletju nastopili nekateri novi dejavniki, ki so v veliki meri vplivali na odnose med škofi in Rimom. Gre za obdobje, v katerem so se odprli globlji in pogostejši spori s političnimi oblastmi, ne le z Benetkami v času interdikta, temveč cela vrsta sporov z laičnimi oblastmi, hkrati pa gre za obdobje, v katerem je zaznati dokaj močno vpletanje škofov v obrambo cerkvene jurisdikcije s težnjo po večji povezanosti z Rimom. Pri slednjem se kaže dejstvo, da jih je Naldini izvajal dokaj strogo, kar je morda še najbolj vidno prav v njegovi vlogi pri koreniti prenovi dotrajane srednjeveške cerkve in samostana sv. Blaža v Kopru.‌153 153 Za prenovo cerkve in samostana sv. Blaža, za katero je bil v začetku 18. stoletja zaslužen predvsem škof Naldini, glej: Kamin Kajfež, Vloga koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124. Naldini je moral dobro poznati Instructiones fabricae et suppelectilis ecclesiastice sv. Karla Boromejskega (1576), katerih goreč zagovornik je bil tudi njegov padovanski »kolega« škof Barbarigo.

Vsi navedeni škofje, tudi Naldini, so se med vizitacijami srečevali in soočali s problemi, sicer značilnimi za urbana okolja in povezanimi bodisi s posameznimi kapitlji, redovi, samostani in bratovščinami bodisi z opravljanjem zakramentov, versko vzgojo, etiko in moralo, zlorabami klerikov in podobno. Povsem drug problem, ki se ga je Naldini še kako dobro zavedal od svojega prihoda v Koper, pa je predstavljalo istrsko podeželje, ki je v svoji značilni dihotomiji med mestnim in ruralnim okoljem kazalo ob socialni raznolikosti in specifiki tudi etnično. Postopna kolonizacija slovanskih naseljencev je namreč od 9. do 14. stoletja, ponekod pa do 17. stoletja, v Istri vzpostavila povsem drugačno kulturno, socialno in etnično dihotomijo med mestom in podeželjem kot npr. na območju Terraferme ali drugod po italijanskih deželah. Pod vplivom družbenoekonomskih odnosov, ki so na eni strani vplivali na razvoj avtonomnih mestnih komun, na drugi strani pa so spodbujali notranjo trdnost tradicionalnih etničnih skupin slovanskega porekla na izvenmestnih območjih, sta se namreč že v beneškem obdobju oblikovala najmanj dva različna družbena in kulturna kroga.‌154 154 Odločilni strukturni etnični zgodovinski rezultati modernega časa so se v Istri ustalili od konca 17. stoletja naprej ter se v 18. stoletju oblikovali v tri poglavitne jezikovne skupnosti: hrvaško, italijansko in slovensko (Darovec, Kratka zgodovina Istre, str. 151). To seveda ni bil kakšen poseben pojav, saj so urbana in ruralna območja tudi drugod po Beneški republiki izražala medsebojna nasprotja, vendar se je v Istri oziroma na območju njenih škofij kot konsekutivni dejavnik družbene in kulturne diferenciacije pojavilo predvsem vprašanje jezikovne oziroma etnične pripadnosti. V razmeroma zaprtih krogih mestnih komun, kakršne so bile Koper, Izola, Piran in druge vzdolž istrske obale, je prevladoval italijanski jezik oziroma istrsko-beneški dialekt, patriarhalno kmečko zaledje pa je bilo vezano izključno na svoja slovanska narečja, običaje in tradicijo, medtem ko je njegov najvišji kulturni domet predstavljala glagolica oziroma glagoljaški liturgični obred.‌155 155 Darovec, Koprska škofija, str. 73–110. Glej tudi: Darovec, Kratka zgodovina Istre, str. 105–164.

Naldinijev prihod v Koper 9. junija 1686 predstavlja torej uresničitev vseh tistih pobud, želja oziroma začetih akcij, ki jih njegovi predhodniki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso uspeli realizirati. Prva leta Naldinijevega delovanja so bila dejansko zelo delovna in dinamična, saj se je z vso vnemo in gorečnostjo lotil številnih nalog. Že leta 1690 je sklical sinodo, na kateri so obravnavali najpomembnejša vprašanja, ki so zadevala tako organizacijo kot bogoslužno življenje v škofiji. Sinoda, ki jo je po 42 letih sklical in vodil škof Naldini, je bila pomemben mejnik v življenju omenjene škofije, saj je dala nove smernice za pastoralno delovanje. Naldini je discipliniral celoten birokratski aparat, ki je bil dotlej dokaj zanemarjen in zapuščen, ter odredil, da se brez izjeme uvedejo krstne, poročne in mrliške knjige. Odpravil je tudi navado, prisotno zlasti v nekaterih podeželskih župnijah, da so registre vodili v glagolici; odslej so jih morali voditi v latinskem oziroma italijanskem jeziku.

Ob tem so dozorevali pogoji za rešitev enega največjih problemov, ki je že več desetletij bremenil koprsko škofijo, to je pomanjkanje duhovniškega naraščaja oziroma ustreznega semenišča za vzgojo duhovnikov z znanjem t. i. »ilirskega« jezika.‌156 156 Benečani so že zgodaj spoštovali »domači« jezik Istranov in glagolice niso preganjali. Tako je že dož Foscari leta 1450 svojemu namestniku za Istro ukazal, naj spoštuje običaje, navade in pravice slovanskih prebivalcev koprskega okraja. Vseeno pa se je zgodilo, da vsi cerkveni dostojanstveniki niso bili tako naklonjeni slovanskemu bogoslužju. Tako je koprski škof Tommaso Stella leta 1565 ostro prepovedal krkavškemu župniku brati sv. mašo v slovanskem jeziku. Bili pa so tudi škofje, ki so bili temu zelo naklonjeni. Oglejski cerkveni zbor je še leta 1596 dovolil, da smejo po Istri poleg latinskega uporabljati tudi slovanski ritual. Leta 1632 je škof Rusca poročal papeškemu nunciju v Benetkah, »da na deželi zunaj mesta biva slovanski narod s slovanskimi duhovniki, ki v domačem jeziku berejo sv. mašo, kar se trpi, da se ustreže divjaštvu takih ljudi, ki bi drugače ne vzdrževali duhovnikov, a so vendar dobri in pošteni kristjani (Darovec, Kratka zgodovina Istre, 153–154). V letih 1691–1705 je tako Sveti sedež (oziroma pristojne kongregacije) nenehno opozarjal, da je potrebno v škofiji ustanoviti semenišče za bogoslovce, ki bi obvladovali »ilirski« jezik. V ta namen je Naldini najprej zadolžil koprske tretjerednike za maševanje na podeželju, dokler ni uspel 4. novembra 1710 v sodelovanju s koprsko komuno v zgradbi ob škofijski palači odpreti slovanskega semenišča, kamor je sprejel prve štiri semeniščnike slovanskega rodu in jim velikodušno pokrival stroške bivanja in šolanja. Leta 1710 se tako tudi uradno začenja dejavnost malega semenišča pod njegovim patronatom in pod vodstvom prvega rektorja don Nicolòja Zanfrana, s tem pa so bili položeni tudi trdni temelji za razvoj ustanove. Opravljanje bogoslužja v obeh jezikih na več mestih omenja tudi v svoji Corografii ecclesiastici, rekoč, da je skupni cilj »pobožno čaščenje edine prave in svete katoliške vere«, in nadaljuje: »Zmagoviti Bog lepo dokazuje, da mu je draga naklonjenost obeh narodov: Italijane oskrbuje s častitljivimi duhovniki, da jim ponujajo pobožne molitve, zveličavne zakramente in sveto mašo v latinščini, Slovanom pa dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v njihovem rodnem slovanskem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko dobri verniki želijo«.‌157 157 Naldini - Darovec, Cerkveni krajepis, str. 328.

Naldini je vso svojo skrb in zavzetost za slovansko bogoslužje, zlasti pa za semenišče zapisal tudi v svoji oporoki iz leta 1706, v kateri naglaša, da vse svoje premoženje tako v naturalijah kot v denarju zapušča nastajajočemu semenišču škofije Koper in njegovim štirim »študentom«, da bodo lahko svoje novopridobljeno znanje nudili vernikom v škofiji.‌158 158 SI PAK KP 313, b. 7. Oporoka koprskega škofa Paola Naldinija, 25. marec 1706 (prepis A. Tommasicha).

Odzivi na Naldinijevo izjemno pogumno dejanje, kakor opaža tudi Darko Darovec v Kratki zgodovini Istre, so bili nedvomno mnogovrstni, toda povečini zelo pozitivni. Tako sta koprska sodna odposlanca Jacopo Manzini in Innocente Gavardo leta 1788 izjavila, »da spoštovani manjši brati tretjeredniki, imenovani glagoljaši, zelo hvalno in predano skrbijo za dušno službo tako teh koprskih Slovanov kakor onih narodne vojske … in za bolne v državnih temnicah; vse preveč so potrebni in koristni kot dušni pastirji zaradi staroslovanščine«.‌159 159 Darovec, Kratka zgodovina Istre, str. 156.

Semenišče je neprekinjeno delovalo vse do leta 1818, ko je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno in preneseno v Gorico. Za natančnejšo rekonstrukcijo poteka ustanovitve in delovanja semenišča bo potrebno temeljito pregledati ohranjene zapise v Zgodovinskem arhivu goriške nadškofije.

Škofijski dvorec

Na koncu se posvetimo še podobi starega škofijskega dvorca, katero je sooblikoval tudi škof Naldini. Že sama prostornost trga Brolo, kjer se nahaja dvorec, je v mediteranskih mestih precej izjemna in zbuja misel o posebnem pomenu, ki ga je utegnil imeti v urbanističnem razvoju Kopra.‌160 160 Bernik, Organizem, str. 41. Na Finijevem načrtu iz leta 1619 se nam kažeta trg Brolo in škofijska palača pred baročnimi in kasnejšimi posegi, ki so drastično spremenili njun izgled. V začetku 17. stoletja je škofijski dvorec obvladoval zahodno stran trga in smiselno povezoval oba osrednja trga (današnji Titov trg in trg Brolo). Spremembe (predvsem v baročnem času) potrjujejo orientiranost stare škofijske palače, danes izpričane z ohranjenim portalom, ki gleda proti razširjenemu prehodu, ki veže glavni trg z Brolom. To nakazuje očitno težnjo, katero je omenil že Stane Bernik, da bi se palača vključevala tudi v ustreznejši ambient reprezentančnega trga, kar je današnji Titov trg v 17. in 18. stoletju nedvomno bil.‌161 161 Prav tam, str. 42.

Četrto poglavje v Cerkvenem krajepisu Naldini začne s podrobnim opisom škofijskega dvorca, ki ga od same stolnice ločuje le široka javna cesta.‌162 162 Naldini - Darovec, Cerkveni krajepis, str. 41–50. Današnjo podobo je dvorec dobil konec 19. stoletja. Kakšen je bil v prvih stoletjih, žal ni mogoče ugotoviti, saj ga je okoli leta 1300, kot poroča Naldini, uničil požar. Naldini je pri opisu dvorca precej natančen in po njegovi zaslugi lahko vsaj delno rekonstruiramo izgradnjo novega. Eden najzaslužnejših, da je dvorec zasijal v novi luči, je bil koprski škof Jacopo [Giacomo] Valaresso (1482–1503), saj je že kmalu po svojem prihodu od škofije zahteval radodarnost pri izgradnji novega škofijskega sedeža.‌163 163 Semi, Capris-Iustinopolis-Capodistria, str. 205. Takrat so obnovili glavno stopnišče, zgradili zgornjo dvorano, odprli na dvorišče obrnjeno ložo in postavili zgradbo, obrnjeno na trg Brolo. V spomin na obnovo je ohranjen napis v marmorju, ki ga navaja Naldini:

EPISCOPIUM

SUPERIORUM TEMPORUM INJURIA CREMATUM,

ET SOLO ÆQUATUM,

LONGA DENIQUÈ PATIENTIA HUMILIBUS TECTIS HABITATUM,

IACOBUS VALARESSUS,

PATRITIUS VENETUS, PONT. IUSTINOPOLITANUS

NOVA FORMA,

PROPRIA ERECTUM IMPENSA, ILLUSTRAVIT.

ANNO SALUTIS, MCCCCXCVIII.

[ŠKOFIJA,

KI JE ZGORELA V KRIVIČNIH PRETEKLIH ČASIH

IN BILA ZRAVNANA Z ZEMLJO,

NATO PA V DOLGOTRAJNI SKROMNOSTI VZTRAJALA POD SKROMNO STREHO.

JACOBO VALARESSO,

BENEŠKI PATRICIJ, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,

JO JE V NOVI OBLIKI

NA LASTNE STROŠKE NA NOVO POSTAVIL IN POLEPŠAL.

V LETU ODREŠENJA 1498].‌164 164 Za prevod vseh besedil se najlepše zahvaljujem dr. Gregorju Pobežinu.

Valaressovo gradnjo je nadaljeval njegov naslednik škof Bartolomeo Assonica (1503–1529): na dvorišču je dal postaviti marmornat vodnjak ter polepšal dvorec z »veličastnimi vrati« z napisom in svojim grbom:‌165 165 Napis se je ohranil na prekladi nekdanjega vhoda. Portal ima tipične renesančne poteze in je soroden tistemu ob pretorski palači, zaključuje pa se v obliki balustrade z ravnimi stebrički. Glej tudi: Pasian, Portale del vecchio episcopio, str. 144 (s starejšo literaturo). Na dvorišču škofije se je ohranil tudi vodnjak (vera da pozzo) iz prve polovice 16. stoletja z grbom škofa Assonice; glej tudi: Quinzi, Lapicida locale, str. 143–144.

BARTHOLOMÆUS ASSONICA BERGOMEN. I. C.

REFERENDARIUS APOST. EPISCOPUS IUSTINOPOLITANUS.

FAC. CURAVIT.

ANNO SALUTIS M. DXIIX.

[BARTOLOMEO ASSONICA BERGOMEN. I. C.,

APOSTOLSKI KOMORNIK, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,

DAL POSTAVITI

V LETU ODREŠENJA 1520].

Tudi škof Tommaso Stella (1550–1566) je dvorec povečal z novimi prostori. Takrat so zgradili dvorane med zadnjim delom cerkve sv. Aleksandra in začetkom lože, ki jo je postavil že Valaresso. Zraven njih so postavili dvorano: ena stran je potekala vzdolž lože, druga pa gledala na notranje dvorišče, obrnjeno proti vzhodu. Kot poroča Naldini, naj bi se to zgodilo leta 1565.

Giovanni Ingenerio (1576–1600) je dvignil drugi del zgornjih prostorov dvorca, ki so se skoraj zrušili in je v njih stanovalo »več miši kot ljudi«, kot nam sporoča zelo nazoren napis:

HANC EDIUM PARTEM MALÈ MATERIATAM

ANTEQUAM PENÈ VITIUM FACERET,

ET MAGIS MURIBUS, QUAM HOMINIBUS ACCOMODATAM,

IOANNES INGENERIO EPISC. IUSTINOP.

EXORNATAM, ATQUE AUCTAM

IN ELEGANTIOREM, QUAM CERNIS FORMAM, RESTITUIT.

M. D. XXCII.

[TA DEL ZGRADBE JE BIL V SLABEM STANJU

IN TIK PREDEN BI SE ZRUŠIL –TAM JE STANOVALO VEČ MIŠI KOT LJUDI –

GA JE JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF GIOVANNI INGENERIO

POLEPŠAL IN POPRAVIL

TER POSTAVIL V ŠE LEPŠI OBLIKI, KOT JO LAHKO VIDIŠ ZDAJ.

1582].

V nadaljevanju Naldini poroča, da je dal škof Ingenerio postaviti tudi napis o simbolni zmagi krščanstva nad poganstvom oz. katolištva nad protestantizmom v spomin na papeža Gregorja XIII.:‌166 166 Napis so našli leta 1988 v temeljih škofijske palače. Glej: Lavrič, Vloga, str. 99.

IO: INGENERIO EPISCOPUS IUSTINOPOL:

SUBLATO HINC LAPIDE

IDOLIS SACRO

ALIUM IN SEMPITERNAM GREG. XIII. MAX. & OPT. PONT.

MEMORIAM REPOSUIT.

M. D. XXCIII.

[GIOVANNI INGENERIO, JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,

JE OD TOD ODSTRANIL KAMEN,

POSVEČEN IDOLOM,‌167 167 Idolis sacra: mišljeni so poganski »idoli«, obeležja.

IN NA NJEGOVO MESTO ZA VEDNO POSTAVIL DRUGEGA,

PAPEŽU GREGORJU XIII. V SPOMIN

LETA 1583].

Tudi škof Francesco Zeno (1660–1680), zgledni nadaljevalec idej svojih predhodnikov, je dal škofijskemu sedežu svoj pečat. Kot del dvorca je zgradil oratorij sv. Aleksandra, ki je služil kot zasebna kapela.

Na tem mestu navedimo še Naldinijeve posege v škofijsko palačo: novo kapelo, posvečeno sv. Tomažu Villanovskemu,‌168 168 Kapelo je Naldini posvetil sv. Tomažu Villanovskemu (1488–1555), ki je tako kot koprski škof spadal v red avguštincev. Zaradi odličnih sposobnosti, med drugim je bil iskan kot pridigar in spovednik, ga je cesar Karel V. zaman želel dobiti na svoj dvor. Ko je bil izpraznjen škofovski sedež v Granadi, je Karel V. želel, da on prevzame vodenje škofije, vendar je Tomaž to službo odločno odklanjal. Kasneje je vendarle postal škof v Valencii. V svoji skromnosti je tudi kot škof živel skrajno preprosto in ubožno. Upodabljajo ga kot škofa v ornatu, še raje pa v preprostem talarju z mitro in palico sredi beračev, kako jim iz mošnje deli darove (http://semenisce.si/node/346‌; 8. 10. 2012). ki je – kot sam pravi – »dostopna ob vsaki uri, ne da bi se izpostavljali neprijetnostim dežja ali vetrov«;‌169 169 Naldini - Darovec, Cerkveni krajepis, str. 44. v glavno dvorano je postavil portrete svojih predhodnikov na škofovskem sedežu, kar si ponovno lahko razlagamo kot njegovo globoko pripadnost škofiji,‌170 170 Do danes se jih je ohranilo 15 in so razstavljeni v glavni dvorani škofijske palače; glej: Kamin Kajfež, Vloga koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) v cerkvenem in kulturnem življenju Kopra v začetku 18. stoletja, str. 91–124. in obnovil je škofijsko kancelarijo, ki je bila že popolnoma opuščena in »kot taka skorajda povsem pozabljena«:‌171 171 Naldini - Darovec, Cerkveni krajepis, str. 44.

F. PAULUS NALDINI PAT.

EPISCOPUS IUSTINOPOLIS,

MONIMENTA SUI FORI,

QUAE DISPERSA PERIBANT,

CANCELLARIA APTIUS ERECTA,

PERENNI SEDE RESTITUIT

ANNO DOM. MDC. XC. EPISC. IV.

[F. PAOLO NALDINI PAT.

JUSTINOPOLITANSKI ŠKOF,

JE SPOMENIKE SVOJEGA TRGA,

KI SO POTEM, KO JE BILA KANCELARIJA PRIMERNEJE POSTAVLJENA,

RAZTRESENI PROPADALI,

POVRNIL NA NJIHOVO VEČNO MESTO

LETA GOSP. 1690, V ČETRTEM LETU ŠKOFOVSKEGA MANDATA].

Pri rekonstrukciji podobe in prostorov tako semenišča kot nekdanje škofijske palače so nam v pomoč delno na novo odkriti načrti stavb, ki jih hrani Škofijski arhiv Koper.‌172 172 ŠAK, škatla 10, načrti škofijske palače in semenišča, 1858. Prvi jih navaja Darko Darovec v poročilu o delu na fondu Kapiteljskega arhiva Koper v Pokrajinskem arhivu v Kopru, namenjenem restituciji leta 1991.‌173 173 Darovec, Poročilo, str. 273–275. Ohranjenih je pet načrtov, datiranih 15. junija 1858:

1. tloris semenišča in škofijske palače,
2. izris fasade semenišča in škofijske palače,
3. izris prvega nadstropja semenišča in škofijske palače,
4. izris drugega nadstropja semenišča in škofijske palače,
5. izris tretjega nadstropja semenišča in škofijske palače.

Načrti iz sredine 19. stoletja verjetno še najbolje kažejo obe stavbi, kot ju je videl škof Naldini. Vrisana je tako kapela sv. Tomaža, ki jo je sam postavil, kot tudi stopnišče in portal, ki sta edina preživela prenovo konec 19. stoletja. Škofijski palači je pripadal tudi relativno velik vrt, od katerega se je do danes ohranil le majhen del. Tudi na načrtu z izrisom fasade sta dobro vidna stopnišče in vodnjak, ki ga je dal postaviti škof Assonica. Načrti predstavljajo novo poglavje v raziskavah koprskega semenišča, od stavbe katerega se ni ohranilo nič, hkrati pa podpirajo nadaljnji študij o različnih fazah in posegih na škofijski palači. Obe stavbi sta bili namreč doslej deležni le bore malo temeljnih raziskav, še najpogosteje sta bili vključeni v splošne preglede in vodnike.

Zaključek

V vrsti koprskih škofov posttridentinskega obdobja pripada Paolu Naldiniju nedvomno najodličnejše mesto, saj gre za uglednega cerkvenega dostojanstvenika izjemne vitalnosti, delavnosti, globoke vernosti in poduhovljenosti. Po svojih stališčih in dejanjih sodi Naldini v sam vrh kulturnega in družbenega življenja tedanjega beneškega Kopra, na podlagi novih dokumentov in spoznanj pa lahko njegovo delovanje umestimo v širši družbeni kontekst na prelomu med 17. in 18. stoletjem. Njegovo napredno delovanje se v prvi vrsti izraža v novi upravni strukturi in reorganizaciji škofije, ki jo je zasnoval po sinodi leta 1690, v njegovem znamenitem delu Corografia ecclesiastica o' sia Descrittione della città, e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria (Benetke, 1700),‌174 174 Slovenski prevod v redakciji Darka Darovca Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, izšlo v Kopru leta 2001. zlasti pa v ustanovitvi semenišča leta 1710. Paolo Naldini je umrl 21. aprila 1713 v Kopru. Glede na njegovo željo, zapisano v oporoki iz leta 1706, je bil njegov pogreb v skladu s škofovskim dostojanstvom, a hkrati z veliko mero zmernosti in brez nečimrnosti. ‌175 175 Strošek za nakup sveč, za mašo in ostale potrebščine pa naj ne presega 30 dukatov (SI PAK KP 313, b. 7).

VIRI IN LITERATURA

Summary

When coming to Koper (It. Capodistria) in 1686 as the newly appointed bishop, Paolo Naldini (born in Padua in 1632) realized the potential for artistic and intellectual growth in this region of the Istrian peninsula. So far scholars have only investigated his extended visitation entitled Corografia ecclesiastica o’ sia Descrittione della città, e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria, published in Venice in 1700, while his role as an art patron has been almost completely ignored. This paper therefore examines Naldini’s extremely rich role in the artistic expansion of Capodistria at the end of the seventeenth and in the beginning of the eighteenth century. His role of patron was made possible by his sound educational background and the profound knowledge he gained in Padua as a priest of the Order of Saint Augustine in the Church of the Eremitani.

This paper sheds light on Naldini’s involvement in establishing – with his own financial resources – the seminary in 1710 and turning it into one of most important centres for clerical education for Italian and Slavic spoken priests in Capodistria. The seminary worked until 1818, when it was discontinued due to lack of the candidates and transferred to Gorizia. The establishment of the seminary contributed Naldini's realization that the predominantly Slavic countryside needs proper education for the Slavic priests. as well as his correct and objective views of the Slavic population. The author of this paper tries to explain Naldini's impulses for the establishment of the seminary in a broader cultural and historical context and places him alongside his contemporaries, primarily the Bishop of Padua Gregorio Barbarigo (1664–1697). Finally, special attention is given to Naldini's renovation of the former Episcopal Palace in Koper.

Izvleček

Prispevek obravnava zasluge Jakoba Schella pl. Schellenburga (1652–1715) za ustanovitev uršulinskega samostana v Ljubljani, gradnjo samostanskega in šolskega poslopja z internatom ter pomoč pri organizaciji prve dekliške šole v Ljubljani.

Ključne besede

ustanovitev uršulinskega samostana v Ljubljani, mecen Jakob Schell pl. Schellenburg, m. Margareta Eleonora pl. Eisswald, prva dekliška vzgojno-izobraževalna ustanova na Kranjskem, m. Rozalija Lanthieri

Jakob Schell von Schellenburg and the foundation of the Ursuline convent in Ljubljana

Abstract

The contribution treats the merits of Jakob Schell von Schellenburg (1652–1715) for the foundation of the Ursuline convent in Ljubljana, the construction of the convent and the school building with the boarding school and his help with organizing the first school for girls in Ljubljana.

Key words

The foundation of the Ursuline convent in Ljubljana, Maecenas Jakob von Schellenburg, M. Margareta Eleonora von Eisswald, the first institution for the education of girls in Carniola, M. Rozalija Lanthieri

Ob temeljnem kamnu

Leto 1713, 11. maj. V ljubljanskem kapucinskem predmestju je živahno. Vse je pripravljeno, da se postavi temeljni kamen za prvo vzgojno-izobraževalno dekliško ustanovo na Kranjskem. Kronistka je dogodek opisala takole:

»Prav v tem mesecu (op. maju) so položili prvi kamen za bodočo samostansko zgradbo, in to med prvim stebrom pri vhodu na levi strani cerkve poleg velike kleti. Tega je blagoslovil gospod spovednik Nikolaj Krašovec, kamen pa je položil naš milostljivi gospod ustanovitelj v navzočnosti dveh častitih očetov frančiškanov, in sicer o. Jakoba Hofstätterja in o. Konrada. Izklesani temeljni kamen je imel vdolbinico z raznimi relikvijami in svinčen pokrov, na katerem so bila imena takratnega papeža Klemena XII., njegove knežje milosti našega škofa Franca Karla grofa Kaunitza, naše takratne hvalevredne gospe prednice Marije Rozalije od Svetega Duha, takratnega deželnega glavarja nj. knežje milosti Antona Sigfrida kneza Eggenberga, našega milostljivega gospoda ustanovitelja Janeza Jakoba pl. Schellenburga in gospe ustanoviteljice Ane Katarine pl. Schellenburg.«‌176 176 AULj, Kronika 1, leto 1713.

Kronika ne pove, ali je bil prisoten tudi arhitekt uršulinskega samostana in cerkve Carlo Martinuzzi. Pobudnik tega podviga in veliki dobrotnik Kranjske je bil torej Jakob Schell pl. Schellenburg. Na slovenskem etničnem ozemlju sta že uspešno delovali dve podobni uršulinski ustanovi: v Celovcu od leta 1670 in v Gorici od leta 1672. Prav v Gorici je Jakob Schellenburg našel redovnice vzgojiteljice, ki so bile pripravljene ustreči njegovi prošnji, da tudi na Kranjskem, kjer ni bilo nobenega vzgojno-izobraževalnega zavoda za dekleta, omogočijo ženski mladini primerno vzgojo in izobrazbo. Ta dan so torej postavili temeljni kamen za hišo, ki je postala po zaslugi zakoncev Schellenburg in ob požrtvovalnem delovanju uršulink žarišče vsestranske duhovne, vzgojne, izobraževalne in kulturne omike žensk doma in tudi na tujem.

»Uršulinski kompleks je s svojo arhitekturo in lego kar za dvesto let določil mere in meje urbanističnega razvoja Ljubljane,« je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman. »Naročnik samostana, uršulinski dobrotnik Jakob Schellenburg, je široko razvezal mošnjo in nunam postavil velikopotezen dom. Schellenburgovo zaščitništvo in mecenstvo sta novi ljubljanski skupnosti obetali in prinesli številne koristi, po drugi strani pa povzročili tudi kakšno iz kranjske nevoščljivosti porojeno zamero; Schellenburg je prej radodarno pomagal vsem po vrsti (najbolj frančiškanom), poslej pa je vsa njegova skrb veljala uršulinkam, ki so njemu in ženi Ani Katarini priznale naslov ustanovnikov, in tako so se morali drugi zadovoljiti z manj, kot so si obetali.«‌177 177 Resman, Uršulinke v Ljubljani, str. 11.

V pripravi na zidavo samostana in cerkve je predstojnica m. Rozalija Lanthieri 17. oktobra 1712 prosila deželnega glavarja, naj za zidavo dovoli uporabiti kamenje pred Vicedomskimi vrati. Deželna vlada je na prošnjo odgovorila 28. aprila 1713 in dovolila uporabo tega kamenja pod pogojem, da samostan na lastne stroške zgradi nov zid. Tretjega maja 1713 se je m. Rozalija pisno zavezala, da bo dala zgraditi nov zid pri Vicedomskih vratih in urediti prostor pri bastiji.‌178 178 Originalna listina s pečatom se hrani v uršulinskem arhivu AULj, fasc. 1, 80–81. Leta 1730 so od samostana terjali, da izpolni obljubo. Ker pa zaradi pomanjkanja sredstev to ni bilo mogoče, so se uršulinke zatekle po pomoč h generalnemu vikarju. Ta je šel osebno na magistrat in gospodom predstavil, koliko koristnega naredijo uršulinke, ko z velikim trudom poučujejo otroke. Vložil je prošnjo, da sami prevzamejo zidavo, uršulinke pa so povrnile magistratu polovico ocenjene vsote (2000 fl.).‌179 179 AULj, Kronika 1, 1730.

Od maja 1713 pa vse do maja 1718, ko je bil severni samostanski trakt pripravljen za vselitev, ne najdemo v kroniki nobenega zapisa o zidavi, pač pa, kakor mimogrede, nekaj o tem zasledimo v posameznih nekrologih, predvsem v zapisu o pokojni predstojnici m. Rozaliji Lanthieri.‌180 180 »V četrtem letu njenega predstojništva je pričela z zidavo samostanskega poslopja in nekaj pozneje so položili temelj za uršulinsko cerkev. Bog ji je čudovito pomagal. Samostanska družina se je v 21 letih njenega predstojništva povečala za 47 novih članic. Zidanje dveh velikih poslopij je zahtevalo sredstva in vendar m. Rozalija ob svoji smrti ni zapustila nikakih dolgov … Preživljala je hude čase, borila se je z velikimi težavami, toda njena duša je zaupala v Gospoda. Nekoč ni imela denarja, da bi plačala delavce, pa se je zaupno zatekla k Bogu in je takoj nato našla vrečico denarja, o kateri ni nikoli zvedela, kdo jo je prinesel … M. Rozalija je bila velikodušna in odločna; kar je bilo po njenem spoznanju prav, je izvedla, četudi je bilo treba premagati velike ovire. V svoji odkritosti in poštenosti ni poznala stranpoti in bila je nedostopna za vsako laskanje, kakor tudi ni poznala človeških ozirov. Zaradi teh svojih značajskih potez je pogosto naletela na odpor in je morala prenašati bridka razočaranja in včasih celo sovražnost zunanjega sveta … Ko je v 21 letih predstojništva samostansko poslopje in tudi cerkev pozidala in po možnosti okrasila, je z dovoljenjem cerkvenih predstojnikov odložila breme predstojništva«. AULj, Nekrolog m. Rozalije Lanthieri.

Samostanska ekonoma ali prokuratorica, kakor so tedaj imenovali to službo, je bila takrat m. Ana (Katarina) Winkler. Rojena je bila v Celovcu, kjer je tudi obiskovala uršulinsko šolo. Po končanem šolanju je živela pri grofici Auersperg in leta 1704 zaprosila za vstop k ljubljanskim uršulinkam. Bila je zelo sposobna ženska. Poučevala je na notranji in zunanji šoli. S posebno ljubeznijo je poučevala revne otroke, da bi si mogli pozneje služiti vsakdanji kruh. V času gradnje je bila prokuratorica in njen nekrolog pravi, da je imela v teh letih veliko skrbi. Kljub obilnemu delu je bila vedno zbrana v Bogu in je redno prihajala k skupnim molitvam.‌181 181 AULj, Nekrolog m. Ane Winkler.

V Spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani beremo: »V teh prvih časih mirnega razvoja se je samostanska družina kaj naglo množila; vsako leto je zabeležila hišna kronika novih sester, ki so stopile v noviciat, dočim so druge naredile slovesne obljube. Zato so se redovnice z radostjo ozirale po novi stavbi, ki je rastla prav hitro kvišku. Že leta 1717 je bil del samostana popolnoma dozidan. Gospod generalvikar ga je blagoslovil, in koj potem so se nune Boga hvaleč vanj naselile. Bilo jim je ondi pri srcu, kakor da so prišle po dolgotrajnem potovanju v hrepeneče zaželeno domovino.«‌182 182 Skvarča, Spomenica, str. 16.

Kronika še poroča, da so imeli pred vselitvijo redovnic Ljubljančani tri dni možnost, da so si samostan ogledali, potem pa je bila vzpostavljena klavzura.

Prvega maja 1713, le nekaj dni pred vzidavo temeljnega kamna, je zaprosilo za vstop v redovno skupnost pet deklet. To so bile: Kasandra grofica Prato, nečakinja m. Rozalije Lanthieri, ki je dobila redovno ime Antonija, a je že čez dve leti zbolela za kozami in umrla; Eleonora baronica Valvasor, z redovnim imenom Katarina Jožefa, ki je doživela visoko starost in je bila leta 1782 kot zadnja pokopana v samostanski grobnici; Elizabeta Kappus pl. Pichelstein, z redovnim imenom Johana, ki je bila učiteljica na zunanji šoli, a je že leta 1717 umrla za jetiko; Konstancija Vidmar, z redovnim imenom Margarita Terezija, hčerka hišnega zdravnika, ki je bila učiteljica in glasbenica (odlična pevka, igrala je orgle, violino in violo) in je umrla leta 1747; Jožefa pl. Breckerfeld, z redovnim imenom Agnes, ki je s svojim delovanjem močno zaznamovala razvoj ljubljanske uršulinske ustanove sredi 18. stoletja. Leta 1742 so jo namreč izvolili za predstojnico. Samostan je vodila skoraj 27 let, vse do smrti leta 1768. V času svojega priorata je m. Agnes dokončala vse, kar si je glede samostanskega kompleksa zamislil Schellenburg.‌183 183 Leta 1745 je dala sezidati manjšo hišo za spirituala. V teh letih je poskrbela, da je bil v cerkvi dokončan veliki oltar, narejeni so bili stranski oltarji, tabernakelj in leta 1763 tudi orgle. Cerkev je obogatila z lepimi paramenti (liturgično opravo), ki so jih izvezle same redovnice. Skrbela je za cerkveno glasbo in pri tem skoraj do smrti tudi sama sodelovala z violino. S posebno ljubeznijo je skrbela za reveže, ki so prihajali na samostanska vrata. AULj, Nekrolog m. Agnes Breckerfeld; prim. AULj, Kronika 1, 1742–1768.

Pred vstopom teh kandidatk v samostan leta 1713 je skupnost štela že 19 redovnic. Skupaj z njimi so te mlade redovnice v naslednjih letih nosile vse težave in žrtve, ki jih s seboj prinaša vsaka gradnja, posebej še tako velika.

Priprave na zidanje samostana, šole in cerkve

Temeljni kamen za samostan je bil torej postavljen šele enajst let po tistem, ko so uršulinke prišle v Ljubljano. Kje so bivale in kaj so počele ves ta čas?

Že pred njihovim prihodom v Ljubljano so s pomočjo generalnega vikarja Janeza Antona Dolničarja iskali primerno stavbo, a niso našli ničesar, kar bi ustrezalo potrebam samostana in šole. Ob prihodu iz Gorice so redovnice najprej stanovale v zgornjem nadstropju Schellenburgove hiše na Mestnem trgu. Tu so imele stanovanje in kapelo, ni pa bilo prostora za šolo, zato so se razgledovale po kakšni prostornejši hiši. Našle so jo v bližini klaris in njen lastnik župan Gabrijel Eder jim jo je z veseljem dal v najem. V tem času (septembra 1702) so že dobile dovoljenje cesarja Leopolda I., da odprejo javno šolo. Hišo so preuredile za svoje potrebe in se konec junija 1703 vselile. V eni od sob so uredile javno kapelo, tako da je bilo bogoslužje v njej dostopno tudi zunanjim osebam. Že 2. julija so uršulinke odprle šolo in tudi tako imenovano nedeljsko šolo.

Z uršulinsko šolo je Ljubljana dobila svojo prvo dekliško šolo, ki je dolgih 170 let ostala edina javna šola za deklice. Učilnice so se hitro napolnile z mladino, ki ni bila deležna samo pouka, temveč tudi vzgoje za krepostno življenje po veri. Prva penzionatska gojenka je bila Alojzija grofica Schrattenbach. Osirotelo deklico je vzela k sebi teta grofica Auersperg in jo izročila v vzgojo uršulinkam. Med gojenkami sta bili tudi hčerki bankirja Kechelsberga iz Benetk, ki je poslovno sodeloval s Schellenburgom. Kasneje je ena od njiju vstopila v samostan.‌184 184 AULj, Nekrolog s. Leopoldine pl. Kechelsberg.

Predstojnica m. Margareta Eleonora pl. Eisswald in njena namestnica m. Rozalija Lanthieri sta z ustanoviteljem Schellenburgom ves čas od prihoda v Ljubljano neutrudno iskali prostor, ki bi bil najprimernejši za velikopotezni načrt vzgojnega zavoda. Ogledali so si nekaj že obstoječih zgradb (npr. pri Sv. Florjanu), a ne ustanovitelju ne m. Margareti se niso zdele primerne, tudi zato ne, ker ni bilo prostora za širjenje. M. Margareta je bila daljnovidna žena in je predvidevala razvoj šol v prihodnosti. Za potrebe samostana in šol je bilo potrebno tudi dovolj prostrano zemljišče ob zgradbah.

Število redovnic in učenk je naraščalo in županova hiša je postala pretesna. Leta 1707 je končno prišlo do odločitve. Schellenburg je kupil Auerspergove vrtove in sosednje posestvo kneza Eggenberga, kjer naj bi stal bodoči uršulinski samostan.‌185 185 Kupna pogodba med Karlom Francem grofom Auerspergom in m. Margareto Eleonoro je bila sklenjena 22. februarja 1706, ratificirana pa 24. januarja 1707, ko so bili izpolnjeni postavljeni pogoji. Po tej pogodbi je Auersperg prodal uršulinkam vrt skupaj z vrtnimi poslopji in lipovim gozdičkom za 10.500 gld. Potrebno je bilo še cesarjevo soglasje, ki je bilo izdano na Dunaju 30. marca 1707. V tem dokumentu cesar Jožef I. potrjuje vse točke kupne pogodbe in prepoveduje vsem svetnim in cerkvenim oblastem, da bi kdaj ovrgle to kupno pogodbo. Dokumente hrani AULj, fasc. 1, št. 27, 34 in 35 a. Kupna pogodba med Janezom Antonom knezom Eggenbergom in prednico m. Margareto Eleonoro je bila sklenjena v Ljubljani 15. januarja 1707. Eggenberg je prodal samostanu vrt in hišo za 7000 gld. Prepis pogodbe hrani AULj, fasc. 1, št. 41. Leta 1710 je ustanovitelj kupil uršulinkam še Fabjančičev vrt. S tem je bila uršulinska posest zaokrožena; naslednje leto so jo obdali z visokim zidom. Kasneje je bila notranja stran tega zidu okrašena s freskami, ki so predstavljale prizore iz življenja Jezusa, Marije in svetnikov.‌186 186 Kupna pogodba med Wolfom Albrehtom Schwabom pl. Lichtenbergom in Jakobom pl. Schellenburgom glede Fabjančičevega vrta. Vrt in hišico je Schellenburg kupil za 2000 gld., uršulinke pa so morale vzeti najmlajšo Fabjančičevo hčerko za eno leto brezplačno na hrano. Ljubljana, 25. maja 1710, AULj, fasc. 1, št. 49–51.

Ker je bila vsota 20.000 goldinarjev, ki jo je namenil za ustanovitev samostana, premajhna, je Schellenburg za nakup vrtov dodal še 24.000 goldinarjev. Na to vsoto je bila vezana ustanova za dvanajst kandidatk brez dote.‌187 187 Ljubljana, 5. septembra 1714. Ustanovno pismo glede sprejema dvanajstih kandidatk. V osmih točkah so določene obveznosti samostana in pogoji, pod katerimi naj se sprejme dvanajst redovnic brez dote. Originalna listina na desetih straneh, pečat in podpis ustanovitelja, pečat in podpisi petih uršulink, AULj, fasc. 1, št. 106 in 117. Prednost so imela dekleta iz njegove rodne Tirolske, zato so bile v ljubljanski uršulinski skupnosti vedno tudi Tirolke.‌188 188 Zadnja je vstopila leta 1884. To je bila s. Krescencija (Eleonora) Hörmann. Leta 1952 je že v izgnanstvu v Škofji Loki umrla zadnja Tirolka, tj. s. Klara (Ana) Bregenzer. Po prvi svetovni vojni namreč dekleta niso več prihajala v Ljubljano.

Schellenburg je torej svoje veliko imetje, ki si ga je pridobil z uspešnim trgovanjem in posojanjem denarja, vložil v vzgojne, izobraževalne in kulturne namene. V svoj knjigi Uršulinke v Ljubljani je umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman zapisal, da je prostor za samostan izbral ustanovnik Schellenburg, »saj tako odlična lokacija kakor velikopotezna zasnova kažeta, da ni želel samo najti in urediti primeren kraj za delovanje uršulink, ampak hkrati sebi postaviti neminljiv spomenik, v središču katerega si je izvolil tudi zadnje počivališče«.‌189 189 Resman, Uršulinke v Ljubljani, str. 15.

V že obstoječih starejših stavbah na kupljenem zemljišču so si uršulinke uredile nov dom, dokler se niso po štirih letih bivanja v županovi hiši 24. aprila 1707 ponovno selile. Kolikšna je bila, v nasprotju s Schellenburgom, skrb deželnih stanov za revna mestna dekleta, pove tudi podatek, da je bilo blizu nove posesti deželno plesišče. Zelo hitro se je izkazalo, da to ni primerna soseščina za mirno samostansko življenje. Zato je predstojnica m. Margareta Eleonora predlagala deželnim stanovom, da bi jim ga odstopili, v zameno pa bi one sprejele v oskrbo nekaj revnih mestnih deklet. Toda deželni stanovi tega predloga niso sprejeli, temveč so zahtevali, da jim uršulinke zgradijo drugje novo plesišče, kar se je tudi zgodilo. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je prvotno splošno navdušenje, da bodo uršulinke v Ljubljani odprle zavod za vzgojo in izobraževanje deklet, v praksi večkrat sprevrglo v postavljanje različnih ovir, ki so včasih pripeljale celo do sodnih procesov.

Skrbi in težave so predstojnici načele zdravje. Že leta 1705 je bila prisiljena iti na zdravljenje v zdravilišče Dobrna.‌190 190 Takrat Neuhaus. A rešitev je bila le začasna. Umrla je tik pred božičem leta 1708, ne da bi doživela začetek gradnje novega samostana. Nasledila jo je m. Rozalija Lanthieri, ki je z njo ves čas po prihodu v Ljubljano tesno sodelovala.

Leta 1709 so uršulinke tako imenovani »balovž« (plesišče) preuredile v začasni samostan. V njem so uredile tudi kapelo, ki je bila odprta za javnost in se v kasnejših dokumentih imenuje stara cerkev. Blagoslovljena je bila junija 1710. Zanjo je Schellenburg naročil novi oltarni sliki (smrt sv. Uršule, sv. Avguštin).

Dolgotrajne priprave na gradnjo uršulinskega samostana so bile končane in leta 1713 so začeli z delom. Toda tako ustanoviteljica m. Margareta Eleonora kot ustanovitelj Jakob Schellenburg nista dočakala uresničitve tega velikopoteznega projekta. Schellenburg je umrl 1. februarja 1715 in so ga začasno pokopali v stari cerkvi. Desetega decembra 1726 so ga prenesli v zanj pripravljeno grobnico v novi cerkvi. Kronika poroča o tem dogodku takole:

»Milostljiva gospa ustanoviteljica je prišla skupaj s svojima gospema sestrama, z obema bratoma, prečastitim o. Jakobom Hoffstätterjem, takratnim provincialom frančiškanskega reda, in prečastitim o. Johanom Hoffstätterjem, prav tako frančiškanskega reda, ter s še nekaterimi drugimi frančiškani, med njimi je bil tudi gospod kolegijski spovednik. ‌191 191Jožef Kloderer. V navzočnosti le-teh in redovnic skupnosti so odprli krsto in z začudenjem po dvanajstletnem pokopu videli, da je preostalo telo strohnelo, desna roka z nohti in vsem pa je bila še cela in si jo lahko po želji obračal in premikal do rame, čeprav je bila le-ta osušena in črna. Iz tega lahko pobožno sklepamo, da mu je neizmerno darežljivi Bog dovolil, da pokaže, kako prijetna mu je bogata miloščina, ki jo je s to roko njemu na ljubo delil potrebnim. Truplo je neslo osem najstarejših redovnic iz skupnosti, ob strani sta šli gospa prednica in m. prefekta z gorečimi baklami, druge gospe so jim sledile z lučmi, med potjo pa so molile Miserere. Ko so prišli v novo cerkev, so položili krsto pred grobnico in tu jo je gospod kolegijski spovednik blagoslovil. Nato so prazen zaboj, ki je bil narejen v ta namen, spustili v grobnico, da bi lahko vanj položili krsto. Ta je bila namreč strohnjena, da je komaj še držala skupaj. Zato so jo morali pri prenosu povezati s trakovi.« ‌192 192 AULj, Kronika 1, leto 1726.

Pogled naprej

Maja 1718 so se redovnice torej vselile v severni samostanski trakt, v katerem je bila tudi šola z internatom. Tu so pod boljšimi učnimi pogoji nadaljevale svoje vzgojno delo. Še isto leto so začeli graditi cerkev in zahodni trakt, ki se stika s cerkvenim prezbiterijem. Ta del samostana je bil dokončan kasneje. Končni stroški za zidanje cerkve, samostana in šol so znašali 93.547 gld.

Prvotno jedro šolskih stavb se je z leti z novimi dozidavami širilo, kajti vse večje število učenk, razvoj šole od trirazrednice do osemrazrednice in odpiranje še drugih vrst šol so zahtevali nove učilnice. Tudi sistem notranjih in zunanjih šol je terjal več prostora. Dejansko so uršulinke kar naprej zidale in obnavljale šolske stavbe.

Po priporočilu referenta za šolstvo Ignacija Felbigerja in cesaričine odposlanke učiteljice Kollöffel so leta 1779 na državne stroške obnovili učilnice zunanje šole. To je bila prva državna podpora, ki so jo dobile uršulinske šole. Po francoskih vojnah je število učenk hitro naraščalo, zato je bilo treba leta 1818 šolsko poslopje prezidati in razširiti. Leta 1862, ko se je število učenk povzpelo na 1061, so stavbo zunanje šole dvignili še za eno nadstropje. Gradnje šolskega poslopja so se uršulinke ponovno lotile leta 1879. A tudi to ni zadostovalo, saj so v tem času odprle učiteljišče, otroški vrtec ter meščansko in gospodinjsko šolo. Zato so 2. julija 1888 položile temeljni kamen za novo šolsko stavbo ob današnji Slovenski cesti.‌193 193 V teh prostorih sta danes Slovenski šolski muzej in Plečnikova gimnazija. Toda že leta 1902 je bilo treba to stavbo dvigniti še za eno nadstropje. Leta 1908 so za vse šole zgradile veliko, moderno telovadnico. Zadnji temeljni kamen za novo šolsko stavbo – gimnazijo, za katero je naredil načrt arhitekt Jože Plečnik – so uršulinke položile 21. oktobra 1940. Blagoslovil ga je škof Rožman. Med vojno so z velikimi žrtvami in težavami postavile gimnazijo, a v njej nikoli učile. Maja leta 1945 so bile vse uršulinske šole podržavljene, leta 1947 pa še samostanski prostori. Kot spomin na velikega mecena Schellenburga je ostala uršulinkam le cerkev.

Sklep

Ta zgodba se začenja s petimi uršulinkami, ki so prišle v Ljubljano kot seme, ki je sčasoma pognalo in zraslo v drevo ter obrodilo mnoge sadove. Leta 1947 je kazalo, da bo to drevo popolnoma uničeno; ostale so samo korenine. Kakor na začetku je bilo tudi zdaj tu le pet sester, ki so na drugačen način nadaljevale delo, zaradi katerega je Jakob Schell pl. Schellenburg povabil v Ljubljano njihove davne prednice. Iz teh neuničljivih korenin pa je zraslo novo življenje.

Schellenburgov samostan je obnovljen. Vprašanje pa je, ali bo mecen Jakob Schellenburg, veliki dobrotnik Ljubljane, v tem mestu še kdaj dobil ulico, ki mu je bila odvzeta leta 1952?‌194 194 Šelenburgova ulica je potekala od Cankarjeve ulice do Trga osvoboditve, zdaj Kongresnega trga. Tako so jo poimenovali leta 1876, v Titovo pa preimenovali leta 1952 (gl. Valenčič, Ljubljanske ulice, str. 118).

VIRI IN LITERATURA

Summary

The merchant and financier Jakob Schell von Schellenburg, born in 1652 in Tyrol, settled in Ljubljana in 1685, after his marriage with Ana Katarina Hofstätter from Ljubljana. He has been registered in the cultural history of Ljubljana first of all as a Maecenas, since he supported the spreading of baroque art in these churches; he is a great man of merit as a prime mover for education of girls.

Two Ursuline educational institutions acted in the Slovenian ethnic region in the last third of 17 ^th century: in Klagenfurt from 1670 and in Gorizia from 1672. It is from Gorizia that in 1702 Jakob von Schellenburg brought to Ljubljana the first religious educators who thanks to his initiative were ready to enable here a proper formation and education for girls.

At first the Ursulines dwelt in Schellenburg's house in the Town's square. In 1703 they hired a bigger house and on 2 ^nd July they opened a public school. In this way Ljubljana received its first school for girls and it remained the only public school for girls as long as 170 years.

The Prioress of Ursulines M. Margareta Eleonora von Eisswald and Jakob von Schellenburg continued to look for a convenient place in order to realize the plan of bold conception: to erect an educational establishment. For this purpose Schellenburg bought the gardens of Auersperg, the estate of prince Eggenberg and the garden of Fabjančič. The preparations of long duration of the Ursuline convent were finished in 1713.

The foundation stone for the first educational institution for girls in Carniola which thanks to the spouses Schellenburg and to the generous activity of the Ursulines became a centre of a universal spiritual, educational and cultural instruction for women here and also abroad, was laid on 11 ^th May 1713.

At the beginning of the construction of the convent in 1713 there were 19 religious sisters and 5 novices in the Ursuline community; courageously they bore all the difficulties and sacrifices of this big project. In May 1718 they could already move to the northern wing of the convent with the school and the boarding school. The same year they started to build the church and the western wing. But neither the foundress M. Margareta Eleonora nor the founder Jakob von Schellenburg saw the realisation of this project which was finished only in 1726.

Izvleček

Namen članka je z uporabo paradigme prostorskega obrata dogodke med kmečkim uporom leta 1713 osvetliti z dodatnimi okoliščinami. Analiza uradnih poročil omogoča rekonstrukcijo vloge dveh javnih prostorov, na katerih so se dogajali incidenti med uporom: gostilna in prostor, na katerem so se odvijala proščenja. S kritično analizo konceptov do sedaj še ne analiziranih uradnih poročil in deloma sodnih protokolov članek razkriva naključne podrobnosti praks in ritualov v kulturi protesta ter strahov deželnih elit.

Ključne besede:

Javni prostor, upor, podeželska gostilna, proščenje, 1713

Public spaces in Tolmin rebellion: role of tavern and the place of church festival

Abstract

With using the paradigm of spatial turn the article aims to contextualize the events during the peasant rebellion of 1713. Analysis of official reports enables the reconstruction of the role of the public spaces in which the rebellion occurred with all its symbolical and physical meanings: the tavern and the space of church festival. With the use of a methodological critical analysis of the concepts of the never before analysed court records, the article reveals quite incidental details of the premises and rituals within culture of a protest as well as fears of regional elites.

Key words:

Public spaces, upheaval, rural tavern, church festival, 1713

Uvod

Preučevanje prostora in njegove simbolike postaja pomemben del historičnih analiz. K historičnemu preučevanju prostorskosti sta odločilno prispevala prostorski obrat in uveljavljanje prostorske sociologije. Javni, a tudi zasebni prostor sta bila družbeno konstituirana, posebej težko pa je bilo v zgodnjem novem veku določiti mejo med njima. Če je bil mestni trg (in mesto) izrazito politiziran(o) in prepleten(o) s simboličnimi pomeni, sta bila analizirana javna prostora, prostora proščenja in gostilne v tolminskem puntu, najprej središči komunikacije, izmenjave informacij in dobrin, kar so bili mestni trgi šele drugotno. Gostilna, ki je imela v evropskih uporih na podeželju eno od osrednjih funkcij, je bila v tolminskem uporu pomaknjena v ozadje. Obema tipoma javnih prostorov je skupno, da so jih hierarhično različne družbene skupine in posamezniki sprejemali in doživljali na popolnoma različne načine. V že objavljenem prispevku‌195 195 Čeč, Prostori upora, str. 65–105. o funkciji javnih prostorov, ki simbolizirajo oblast in njihovo povezavo z uporom, so bili analizirani vsi elementi ogroženosti mestnega prostora,‌196 196 Njihova glavna funkcija je bila komunikacija in integracija mestne skupnosti (Pils, Raum schichten, str. 217). To so bili prostori, ki simbolizirajo oblast in politično-religiozno hierarhijo družbenih redov: trg in zlasti mestni trg v Gorici, morišče, na podeželju pa tudi grajsko poslopje s pristavo (z zemljiškoposestnim ali sodnim uradom, deželno-knežjim uradom, ječo), mitnica in župnišče. kot so jih definirale in dojemale deželne in druge elite ter mestna oblast: od neposredne ogroženosti zaradi množice upornikov do ogroženosti, ki jo je v mestu predstavljala prisotnost vsakršne vojske. Skozi perspektivo družbenih skupin, ki prevladujejo v ohranjenih virih, se zdi, da so določene funkcije javnih prostorov uporniki dobro poznali in jih zavestno kršili; zavestno sta bila kršena securitas domestica in mestni prostor kot celota. Javna prostora, ki bosta analizirana v tem prispevku: gostilna in prostor dogodka proščenja, delujeta kot gospodarska in posvetovalna prostora vaške skupnosti in kot prostora izmenjave informacij. Analiza javnih prostorov na podeželju bo dokazala, da so na drugo fazo upora vplivali tudi kolektivni dogodki, povezani z njima. Druga dva javna prostora na podeželju, ki se pogosto navajata v uporih, sta cesta in vaški trg. Posebnost v tolminskem uporu predstavlja poseben javni prostor, ki ga zasledimo v švarceneškem in rihemberškem gospostvu (sedež gospostva je ob današnjem naselju Branik) – komunska hiša.‌197 197 Tak tip javnega prostora je bil razširjen po nekaterih soseskah na matičnem Krasu, ki je bil razdeljen med ti dve veliki zemljiški gospostvi, v Devinskem gospostvu in Vipavski dolini. Funkcije javnih prostorov in kolektivni dogodki, ki so se odvijali na njih, do določene mere določajo tudi faze upora in dopolnjujejo dosedanje analize o njegovem poteku.‌198 198 Gl. zlasti podatke, ki jih navajajo Marušič, Veliki, 19, 26–29; Žan, Veliki, str. 73–83, Šorn, Doneski, str. 180–184, Veliki, str. 9–10 in Dolenc, Tolminski puntarji, str. 95–96. Če je šlo v prvi fazi upiranja za val protestov, ki jih je sprožil odvzem konj s soljo zaradi kolektivnega dolga tolminskega glavarstva, nastalega zaradi sporne višine in načina pobiranja davka na meso in vino,‌199 199 Konje s soljo posameznih solnih trgovcev so zaplenili zaradi kolektivnega dolga tolminskega glavarstva davčnemu pobiralcu Jakobu Bandlu, ki je nekaj let pred uporom (1709) prevzel pobiranje davkov v zakup od deželnih stanov (Panjek, Gospodarstvo in kmetijstvo, str. 158). se je v naslednjem dnevu nasilje posameznih sosesk razpršilo na številne konflikte z različnimi nosilci oblasti: s cerkljanskim župnikom zaradi višine dajatev, z deželno oblastjo zaradi cestne tlake, novih ali povišanih dajatev na mitnicah ter načina pobiranja dajatev. V drugi fazi so se po deželi razširile govorice,‌200 200 Družbene elite zgodnjega novega veka je prežemal strah pred močjo nenadzorovanih govoric (Delumeau, Strah, str. 124–131). ki so ustvarjale nerealne, tudi utopične predstave o »uspehih« tolminskih podložnikov,‌201 201 L. A. Strassoldo je namreč poročal, da je tolminskim podložnikom obljubil povrnitev previsoko odmerjenega davka, da jih bo odvezal davka na sol ter da bo dvor obvestil o nezmožnosti plačevanja davkov kmetov iz te grofije (Dolenc, Tolminski puntarji, str. 94–95). in nenavadne interpretacije patentov. Da bi pomirile kolektivno nezadovoljstvo, so deželne in goriške mestne oblasti takoj po protestih in nasilju v Solkanu in Gorici (27. in 28. marca 1713) začele objavljati patente deželnih oblasti, da je upiranje zločin. Lokalno prebivalstvo jih je ponekod razumelo na povsem drugačen način, in sicer, da gre za odpravo davkov. V njih so deželne oblasti od podložnikov zahtevale tudi neposredne dokaze njihove zvestobe zemljiškim gospodom, deželnim oblastem in vladarju. V historiografiji se je namreč drugo fazo upora in skoraj enomesečni premor med prvimi protesti in nadaljevanjem javnega izražanja nasilja povezovalo s kmečkimi deli in z zadržanostjo deželnih oblasti‌202 202 Marušič, Veliki, str. 20–21, Panjek, referat na simpoziju Tolminski punt, nova dognanja. do vojaške, pravne in politične intervencije, zaradi česar naj bi o dogodkih ne obveščali nadrejenih, tj. notranjeavstrijske vlade in komore ter vladarja v funkciji deželnega kneza. D. Porcedda je opozorila, da do prikrivanja informacij o uporu ni prišlo.‌203 203 Porcedda, Goriški deželni stanovi, str. 51, 54.

Najbolje je prostorske dimenzije izražanja javnega protesta in nasilja v uporih hierarhično razdelal A. Schunka, ki je kot glavni kriterij za določanje funkcij javnih prostorov sledil v evropski historiografiji uveljavljenim fazam upiranja.‌204 204 Faze upiranja v regionalnih uporih naj bi bile naslednje: krajši izrazi nasilja (1. faza), tajni način zbiranja in oblikovanja skupnega mnenja podložnikov, ki se je izrazilo v pritožbi gospostvu (2. faza), ustvarjanje skupnosti, ki jo je povezovala prisega, da bodo z življenjem in premoženjem udejanjili pritožbo (3. faza), pravniki ali zakotni pisarji oziroma pisanja vešči posamezniki so pripravili uradno pritožbo (4. faza), v času sodnih postopkov so podložniki zavračali plačevanje spornih dajatev (5. faza), gospostvo je poseglo po nasilju v obliki aretacij vodij upora, pošiljanja vojaške pomoči lokalnim oblastem za zatrtje upora, zaplemb premoženja upornikom, istočasno pa so podložniki/uporniki zahtevali izpustitev zaprtih (Scheutz, Ein tosendes Meer, str. 101). Njegova klasifikacija javnih prostorov upiranja ni povsem skladna z javnimi prostori, v katerih je potekalo upiranje v času punta leta 1713. V drugih uporih sicer pomemben javni prostor – gostilna, kjer naj bi se zbirali uporniki pred kolektivnimi protesti, se sprejemale odločitve o naslavljanju pritožb in pisali protesti, je bil v tolminskem puntu potisnjen v ozadje. Funkcijo kolektivnega združevanja so prevzele domače hiše nekaterih podložnikov, ki so imele v pravni praksi in delno tudi v teoriji posebno pravno zaščito, t. i. securitas domestica;‌205 205 Zasebni prostor hiše, t. i. hišni mir je bil definiran kot posebni pravni prostor »securitas domestica« (Schmidt-Voges, Juristische Diskurse, str. 645–660, Eibach, Das Haus, str. 183–206), hkrati pa termin hiša zaznamuje tudi politično-religiozni model družbe, ki je bil pogost v protestantskih in katoliških okoljih. v rihemberškem in švarceneškem gospostvu pa tudi t. i. komunske hiše. Te so bile v lasti posameznih župnij/cerkva ali zemljiških gospodov. Iz argumenta komisije, da se je po stari navadi člane soseske zbiralo v komunskih hišah z zvonjenjem, je moč sklepati, da je komunska hiša predstavljala prostor, v katerem so se zbirali člani posamezne soseske, ko so odločali o svojih skupnih zadevah in ko so oddajali dajatve. Ker je bila komisija posebej pozorna do vseh oblik zlorab (javnega) prostora, je bila tudi komunska hiša deležna večjega nadzora. Zaradi zlorab so cesarju in deželnemu knezu predlagali ukinitev.‌206 206 StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715. Domneva, da jo je soseska/vaška skupnost uporabljala kot zbirališče, za skupne potrebe in skladišče, kar potrjujeta tudi primera Šentvida v Vipavski dolini (danes Podnanos) in Vipave. B. Golec za Šentvid navaja, da so v njej sklepali skupne posle, v Vipavi pa v navzočnosti celotne soseske tudi cerkvene letne obračune; trška soseska se je namreč institucionalno vezala na dve (obe) cerkvi v Vipavi, župnijsko cerkev sv. Štefana in podružnično sv. Marka (Golec, Meščanska naselja, str. 205, 222). Deželni knez je v zaključni pomilostitvi ta predlog, ki ga je vsebovalo poročilo komisije, izpustil.‌207 207 Prim. Dolenc, Dva dokumenta, str. 109.

A. Schunka v svoj nabor najpogostejših javnih prostorov, na katerih so se izražali protesti in odvijali upori, prav tako ni uvrstil prostorov, kjer so imeli tržne dneve,‌208 208 Definiramo jih kot javne prostore na podeželju, ki delujejo kot gospodarski, posvetovalni prostor vaške skupnosti ali prostor izmenjave informacij (gostilna, cesta, prostor okoli cerkve, vaški trg, komunska hiša). ki so bili na podeželju največkrat povezani s proščenji. V tolminskem uporu leta 1713 je bilo nekaj dogodkov v aprilu, maju in juniju, na katerih je izbruhnilo kolektivno nasilje, povezanih z njimi. Okolice cerkva, kjer so se organizirala proščenja, je treba namreč upoštevati kot komplementarne družbene prostore gostilni. Ta prostor je A. Schunka popolnoma zanemaril, zato bodo poleg gostiln tudi prostori proščenja predstavljali pomemben del analize tega prispevka.

Gostilna

Od javnega prostora z izrazito politično simboliko je posebne pozornosti v uporih deležen prostor, ki predstavlja v urbanih in ruralnih okoljih središče komunikacije in družabnosti – podeželska gostilna. Na podeželju jo še toliko bolj kot v mestu zaznamuje dvojna funkcija javno-zasebnega prostora. Pri definiciji gostilniškega prostora kot prostora posredovanja storitev se ne sme prezreti okoliščine, da javnega prostora v zgodnjem novem veku ni zaznamoval fizični prostor, ampak ljudje, ki so se zbirali v njem.‌209 209 Krüg-Richter, Das privat Haus, str. 99–117. Gostilna je delovala kot komunikacijsko središče, kjer so se prek govoric zbirale novice in informacije, in kot prostor interakcije, zato so gostilne v evropskih uporih pridobile eno od središčnih vlog.‌210 210 Prim. Troßbach, Soziale Bewegung in Rauschler, Scheutz, Die Stimme der ewigen Verlierer. Očitno so v novoveški družbi tako pogosto, da jo je mesec dni po uporu v svoji prečiščeni verziji dogodkov uporabil deželni upravnik Leopold Adam Strassoldo kot alibi za aretacijo neposlušnih podložnikov, ki niso sledili zahtevam javno prebranega patenta, 27. marca 1713. Od podložnikov, ki so se zbrali okoli cerkve sv. Roka v Solkanu, je namreč s patentom zahteval, da se vrnejo na svoje domove. V drugem poročilu je L. A. Strassoldo zatrjeval, da naj bi neposlušne podložnike po razglasitvi patenta zalotili v eni od solkanskih gostiln in jih aretirali.‌211 211 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 18, 1. 4. 1713 in Dolenc, Tolminski puntarji, str. 95. Povsem drugačen prostor aretacije so v zaslišanjih navajali uporniki, saj so zatrjevali, da so jih aretirali na trgu okoli (pokopališke) cerkve sv. Roka;‌212 212 Höfler, Topografija, str. 114. podoben potek dogodkov so predstavili tudi spomini goriškega meščana.‌213 213 Veliki, str. 8. Prispevek »Il tumult dei Tulminoz nel 1713« neznanega avtorja je bil prvič objavljen v Lunari di Gurizza per l‘an comun 1858 (str. 58–70). Kasneje je tekst prevedel Josip Kragelj, ga nekoliko dopolnil in leta 1867 objavil v petih nadaljevanjih v Domovini (Veliki, str. 14), objavljen pa je tudi v Veliki, str. 7–15. Po drugi strani so v zaslišanjih in preiskovalnih procesih gostilno kot alibi uporabljali številni podložniki. Mnogi so se namreč izmikali odgovornosti tako, da so zatrjevali, da so v njej čakali na konec javnih protestov ali javnega nasilja, ki so se dogajali v okolici (npr. v Gorici, Tolminu, pod Sv. Goro).

Kot podeželsko gostilno lahko označimo tisti del hiše, kjer je potekala strežba gostom.‌214 214 Prim. Schwerhoff, Zwischen Gotteshaus, str. 3–117. Neposredni dokaz sicer uveljavljene teorije je tudi inventar gostilne gruntarja Janeza Kalana v Selcih pri Škofji Loki. Na gostilniški obrat kažejo dolge klopi (lange Stuell), za postrežbo gostov na večjih gostijah pa so imeli veliko število krožnikov in dva vinska soda (Andrejka, Inventar, str. 43). Ta prostor je imel številne pomembne družbene in politične funkcije: kot prostor komunikacije, kot javni prostor‌215 215 V gostilnah so se sklepale pogodbe, slavile poroke in brale oporoke, celo uradni razglasi. Občasno so vanje nastanili vojake. in kot prostor ponudbe določenih storitev. Kümin je večfunkcionalnost gostilne kot javnega prostora predstavil s t. i. petdelno shemo: 1. oskrba s hrano, pijačo in prenočiščem, 2. zabava, 3. prostor stika in borze novic, 4. prostor gospodarskih stikov in 5. prostor političnih kontaktov.‌216 216 Kümin, Useful to have, str. 161–166. Izhajajoč iz te sheme, je gostilniški prostor predstavljal tudi prostor prenašanja informacij, simbolični prostor druženja posameznikov iz lokalnega in tudi širšega regionalnega in nadregionalnega okolja. Kot mesto preživljanja prazničnega in nedeljskega počitka je gostilna simbolizirala prostor zabave, prostor, v katerem se je s kolektivnim druženjem na simbolični ravni določalo, kdo je član določene skupine in skupnosti, pri čemer sta spol in čast igrala ključno vlogo. Gostilna je bila tudi stični prostor posredovanja dela in mesto politične propagande. Prav zaradi številnih javnih funkcij ne preseneča njena središčna vloga v mnogih uporih niti nadzor, ki so ga nad gostilnami izvajale oblasti. Kot je posebej izpostavila A. Tlusty, je gostilna kot prostor neformalnega, pogosto prikritega izražanja političnih zahtev postajala tudi prostor političnega nadzora.‌217 217 To funkcijo postavlja kot nasprotje privatni, saj je privatni prostor predstavljal enega od azilnih prostorov. Prim. Tlusty, Privat. Historiografija sicer poudarja, da so bili negativnega odnosa oblasti deležni gostilničarji in ne gostilna kot prostor.‌218 218 Rau, Schwerhoff, Öffentliche Räume, str. 34–37.

Zaradi svoje odprtosti in dostopnosti je gostilna predstavljala tudi prostor, v katerem so se pod določenimi pogoji brisale družbene meje, socialni izvor, družbeni stan posameznika in celo razločevanje med domačini in tujci. Tako so gostilne postajale javni prostor, kjer je komunikacija, a tudi protest presegel razmejitve, ki jih je postavljala pripadnost določenemu stanu. To so posebej izpostavili ravno tolminski podložniki, ko so se na formalnopravni način odmaknili od dejanj Ivana Gradnika Miklavčiča.‌219 219 Četudi je bil Miklavčič Ivanov priimek, Gradnik pa hišno ime, ga zaradi širšega poznavanja hišnega imena navajam na drugem mestu. Ta naj bi kot gostilničar prišel v stik z najbolj marginaliziranim delom podeželskih skupnosti – vagabundi, jih marca vzel s seboj na pot proti Gorici in z njihovo pomočjo razrušil Bandlovo hišo.‌220 220 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. Strah pred vagabundi kot potencialnimi nosilci nemirov in uporov je J. Delumeau uvrstil med kolektivne strahove elit, ki so bili očitno značilni tudi za goriško plemstvo in meščanstvo, saj se drugače ne bi znašli v notarsko overjeni ovadbi proti Ivanu Gradniku Miklavčiču.‌221 221 Prim. Delumeau, Strah, str. 138–142. To so mu očitali tolminski hišni gospodarji, ko so se znašli v civilni tožbi z Bandlom, ki je v mesecih po zatrtem uporu po sodni poti zahteval odškodnino zaradi škode, povzročene na njegovi hiši.‌222 222 Gradnikovo vlogo v uporu so objave o puntu v 19. in začetku 20. stoletja v primerjavi z gradivom, ki je nastalo v času preiskave upora, precej popačile. Tolminski podložniki so se od tega kanalskega podložnika distancirali zaradi njegovega poklica in družbenega položaja,‌223 223 V resnici je imel 33 let (Dolenc, Dva dokumenta, str. 106), a je sam na sodišču izjavil, da je star 24 let (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 20. 12. 1713). pa tudi zato, ker je bil podložnik drugega gospostva.

Čeprav so pogosteje kot gostilničarji javni mir v gostilni ogrožali gosti, se je večina oblastnih ukrepov v policijskih redih in tudi v posameznih uredbah, ki so segale na področje javne varnosti, osredotočala na gostilničarje in ne na njihove goste.‌224 224 Rau, Schwerhoff, Öffentliche Räume, str. 34–37. Na poseben način se to kaže tudi v kraških zemljiških gospostvih (Švarcenek, Rihemberk); kar trije od vodilnih upornikov so bili gostilničarji: Franc Križman, Ivan Pajer in Ivan Muha. Zaradi centralnosti gostilne kot javnega prostora na podeželju je v času upora le-ta predstavljala pomembno središče, v katerem so potekali posveti skupnosti, določale so se s stališča skupnosti sporne prakse in ravnanja ter izbirali vodje upora oziroma odposlanci skupnosti za posredovanje pritožb.

Število gostiln in vinotočev v določenem prostoru je bilo odvisno od obstoječih gospodarskih dejavnosti. Ekonomijo Goriške grofije nad Gorico sta zaznamovali dve pomembni trgovski poti. Od zadnjih desetletij 16. stoletja je bila sicer v gospodarstvu tega prostora najpomembnejša obsoška cesta, del trgovine pa je verjetno še vedno potekal prek Tolmina, na kar opozarja tako kranjska mitnica v Bači ob Idrijci kot stanovska mitnica v Mostu na Soči. Prav tako so že v srednjem veku pomembne postale povezave Gorice proti morju čez Kras (preko Štivana in Devina) in po ravnici ob Soči z mitnicami v Peči; dodaten zagon trgovini je po letu 1500 omogočil prehod celotnega ozemlja od Bovca do morja v roke Habsburžanom.‌225 225 O teh trgovinskih povezavah so pisali številni avtorji: Gestrin, Trgovina, str. 168, Rajšp, Obsoška, str. 46, prim. tudi Trpin, Viri, str. 15–20 in Zwitter, Nekaj novih rezultatov, str. 1–15. Cesta je bila dograjena v drugi polovici 16. stoletja in je potekala med kraji Kobarid, Volče, Sela, Ročinj, Kanal, Gorica, Štivan in Devin (Gestrin, Karta, str. 98). Več mitničarjev je v enotnem kolektivnem strahu, ki so ga delili z višjim prejemnikom Francem Adamom Roglovičem, leta 1713 posebej opozarjalo, da so njihove mitnice pomembne, ker je čeznje potekal živahen promet s soljo, živino in drugim trgovskim blagom. Tako je 12. maja 1713 poročal mitničar iz Zagrada, ki je svojo mitnico zaradi groženj upornikov do prihoda vojske zapustil.‌226 226 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 12. 5. 1713, fasc. 23, s. d. Tudi mitnici v Ročinju in Šmartnem v Brdih so ravno nekaj let pred uporom beležili znaten porast prihodkov.‌227 227 Zwitter, Nekaj novih rezultatov, str. 45. Iz virov je razvidno tudi, da so mnogi tolminski podložniki proti Gorici trgovali preko Čepovana in Grgarja, kjer je bilo manj mitnic. Ob gospodarsko pomembnih povezavah so se razvile številne podporne obrtne dejavnosti, med katere so sodile gostilne s hlevi za živali, prenočišča ter posebni vinotoči. Verjetno je imel vsak malo večji kraj ob prometni poti ali romarsko središče kakšen vinotoč. Med drugim se omenja več gostiln v Tolminu in posamezne gostilne v naslednjih krajih: v Ročinju, Slapu, Desklah, Solkanu. Vinotoče so kot eno od postranskih dejavnosti v začetku 18. stoletja imeli tudi nekateri duhovniki in mežnarji.‌228 228 O tej dejavnosti je duhovnike posebej izpraševal tudi vizitator med vizitacijo tolminskega arhidiakonata Goriške škofije sredi 18. stoletja (Baraga, Vizitacijski, str. 129, 136). Iz poročil in okoliščin upora je moč sklepati, da so vinske kleti imeli mitničarji v Kobaridu, Mostu na Soči, Ročinju in Kanalu, tudi mitničar v Šmartnem v Brdih Adam Reja (tudi Res). Javni prostor s prenočišči naj bi bil celo pri mitničarju Morelliju v Kanalu. Sedeminštiridesetletni Tomaž Štukelj, gostilničar, mlinar in trgovec z voli, je namreč pričal, da je prespal pri njem v Kanalu.‌229 229 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 9. 1. 1714. Štrukelj je v uporu sodeloval kot zastopnik kanalskega sodnika Beltrama in je upornike junija v Mostu na Soči in Ročinju poskušal prepričati, da se ne bi z orožjem odpravili proti Gorici in krajišniški vojski. V gostilno na Sveti gori so se po lastnem zatrjevanju na zaslišanju umaknili tudi nekateri uporniški podložniki, ki so prišli nad krajišniško vojsko 14. in 15. junija 1713.‌230 230 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 1. 2. 1714. Leta 1712 je bil Senj kot poseben kapitanat priključen Karlovškem generalatu, zato v virih prihaja do napak. Navkljub temu ga je generalni poveljnik senjske krajišniške vojske skupaj s podkapetanom obravnaval kot posebno enoto (Roksandia, Bune u Senju i Primorskoj krajini, str. 33–106). Drugi, npr. Jurij Šavli (Sauli) so zatrjevali, da so se 14. in 15. junija skrivali v samostanu.

Prostor gostilne je bil povezan tudi z drugimi predstavami o kmečkem združevanju in rajanju. Skupno druženje ob pijači je namreč predstavljalo močen integralni element ruralne skupnosti. Poznejši spomini na upor leta 1713 so podložniško nasilje povezovali z drugimi kolektivnimi rituali, med katerimi je bilo glavno kolektivno popivanje. Tega so obtožili upornike že v prvih uradnih poročilih o uporu, v katerih so sicer izpostavljali zahteve kanalskemu mitničarju Moreliju, od katerega so zahtevali tudi vino.‌231 231 Marušič, Veliki, 7. Ker gre verjetno za poročilo Morellija, ta sicer omeni zahtevo podložnikov, da jim izroči vino, ne pa tudi popivanja pri poddacarju A. Karnelu, kar je bilo pozneje izpostavljeno na zaslišanjih. Tako njihove predstavitve kot tudi prakse številnih v uporu oškodovanih, ki jih lahko rekonstruiramo iz različnih poročil, opozarjajo, da je bilo kolektivno popivanje sestavni del kolektivnega nasilja. Med prvimi nedovoljenimi praksami ga namreč ob dogodkih 27. in 29. marca omenjajo mitničarji. Po rušenju Bandlove hiše, kot je zapisal anonimni goriški vir, potem ko so ji: »sleme sneli, tramove, oknice in druge reči, dober kup preprodali«,‌232 232 Veliki, str. 10. je sledilo popivanje po gostilnah v Gorici in okolici. Goriški vir je upornikom v svojih spominih celo očital, da so začeli še »na flavte piskati«,‌233 233 Prav tam, str. 9. kranjski Franc Henrik Raigersfeld pa je opisoval kričanje zadovoljne množice, ko je pod vodstvom goriškega sodnika G. Brunettija zapuščala mesto.‌234 234 Šorn, Doneski, str. 189. Poleg ritualiziranega nasilja se je ob popivanju v gostilnah začelo tudi dobičkarstvo upornikov. Gradbeni material, ki so ga odnesli iz Bandlove hiše, so namreč nekateri med njimi preprodajali. Zaradi domnevne izjave, »da ne bi storili slabo, če bi predvsem prodali opeko za svoj račun«,‌235 235 Marušič, Brda, str. 22 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. ki so jo anonimni viri naprtili Ferdinandu Formentiniju, se je ta moral zagovarjati pred preiskovalno komisijo. V tem delu se podobe preračunljivih podložnikov v anonimnih spominih goriških meščanov,‌236 236 Veliki, str. 9–10. ki so upornikom tako s stališča ogrožanja mestnega prostora kot s stališča osebnih koristi marsikaj očitali in o njih ustvarjali negativno podobo, zelo podobne njihovim zaslišanjem. Oba vira, v katerih so prisotne tovrstne podobe podložnikov – upornikov, v splošnem pritrjujeta stereotipnim podobam o vedenjskih vzorcih kmetov. Podobe rajajočih kmetov so po kmečki vojni leta 1525 postale stereotipne; izrazito negativne in klišejske podobe kmetov pa so v umetnosti prisotne vsaj še stoletje kasneje.‌237 237 Prim. Bianco, Krvavi pust, str. 45, 46. Podobno meni tudi Simoniti, Hvalnica ali prezir, str. 224. Popivanje upornikov je bilo pogosto prva okoliščina, o kateri so poročali ogroženi mitničarji. O popivanju so pričali tudi nekateri zaslišani, npr. kanalski podložnik, štiridesetletni lastnik treh osmin hube Andrej Kodelja iz Morskega. Ta je po pričakovanjih najprej zamolčal svojo vlogo pri rušenju Bandlove hiše, saj je pred izpraševalcem zagotavljal, da ni povzročil nobene škode in da je vse dogajanje spremljal od daleč. Navkljub zatrjevanju o svoji pasivni vlogi v uporu, ki je inscenirana mnogim preiskovanim upornikom, je pred izpraševalcem slednjič priznal, da je nekaj lesa iz porušene Bandlove hiše v neki gostilni prodal za vino.‌238 238 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 30. 12. 1713. Tam je namreč popival z nekaterimi drugimi podložniki in sovaščani, ki so bili ovadeni, da so rušili Bandlovo hišo in odnašali gradbeni material, oziroma pomagali pri odnašanju sodov: z Mihaelom Kraljem, Matijem Kraljem in Gašperjem Kodeljo.‌239 239 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 30. 12. 1713 (zaslišanja Mihaela Kralja in Andreja Kodelje). Isti kraj je potrjen na seznamu, ki ga navaja tudi Dolenc, Seznam. Gl. tudi: ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 166. Enemu od odškodovanih solnih trgovcev Gašperju Bizajlu iz Čiginja, ki je veljal tudi za enega od pobudnikov zbiranja upornikov, je komisija v zaključnem poročilu pripisala, da je popival že na poti v Gorico.‌240 240 StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715. Kot trdijo nekatera poročila, so namreč uporniki vdrli k pobiralcu davkov Fogulinu (verjetno gre za Andreja Karnela)‌241 241 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d., 273. že na poti v Gorico, torej 27. marca. Prav tako naj bi bil Gašper Bizajl deležen plena iz njegove hiše. ‌242 242 StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715, ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 29. 3. 1713. Drugi upornik – Andrej Sovič je na sodišču razkril tudi kupce gradbenega materiala iz razrušenih hiš; med drugim je obtožil Ivana Kofola, da je prodal neko ključavnico iz Taccove hiše (v Števerjanu?) ter nekega mlinarja iz Ročinja, ki si je prilastil več železnih predmetov. Priznal je tudi, da je trikrat dobil vino ob vlomu v hišo kanalskega mitničarja A. Morellija. ‌243 243 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 2. 1. 1714 (zaslišanje Andreja Soviča). Hudo kaznovani‌244 244 Odvzeli so mu kar tri četrtine premoženja (Dolenc, Dva dokumenta, str. 107–109). dvaindvajsetletni kovač iz Ročinja Simon Lužnik pa je priznal, da je bil (popival?) v neki gostilni (očitno v Gorici) skupaj z Ivanom Gradnikom, ko je prišel župan in jim ukazal, naj gredo do Bandlove hiše.‌245 245 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 3. 1. 1714.

Ker je davek na vino in mesni krajcar na Goriškem prizadel gostilničarje in posameznike, četudi so mnoge soseske davek plačevale kolektivno,‌246 246 Na območju dela zemljiškega gospostva Rihemberk in v njegovi neposredni okolici so bile gostilne zagotovo v Velikih Žabljah, v Sv. Križu (Vipavskem križu), Komnu in Rihemberku (Braniku). V gospostvu Švarcenek pa so bile gostilne v Lokvi, Povirju, Škocjanu in Sežani (Cova, La signoria, str. 147). in ker se je nezaupanje deželnih elit povezalo z velikim nezaupanjem do gostilne kot prostora, nevarnega javnemu redu in morali, je bilo med glavnimi uporniki tudi nekaj gostilničarjev. Potrebno je opozoriti, da se je del konflikta z Bandlom skrival tudi v razmerah, ki so v tistem trenutku vladale v širšem okolju zaradi pogina živine, morda celo živinske kuge,‌247 247 Šorn, Doneski, str. 169–175, Zwitter o razširjeni goveji kugi sicer ne najde virov, ki bi se neposredno nanašali na Goriško, a se nanašajo na obe mejni regiji/deželi: Beneško republiko in Koroško. Opozarja tudi na neenakomernost širjenja bolezni: ob okuženih hlevih so lahko ostali tudi povsem zdravi (Zwitter, Nekaj novih rezultatov, str. 43. O pomanjkanju goveje živine (v smislu pomanjkanja mesa) v začetku leta 1713 poroča tudi Dolničar, Steska, Dolničarjeva, str. 169. kar je v mestih privedlo do podražitve mesa. O živinski kugi, ki ni prizadela samo Kranjske in Vojne krajine, ampak je, po dokumentih sodeč, v določenem obsegu zajela tudi Goriško, pa so se ohranile zgolj domneve. Tako je med pritožbami proti Bandlu komisija zabeležila tudi pritožbo dveh žensk iz Vrtojbe – Magdalene Leskovec (Leskovke) in »Ambroževke«, da je osovraženi pobiralec davkov pobiral tudi prispevek od poginule živine.‌248 248 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d. Dodatno so ekonomske povezave prostora leta 1713 omejevale kužne zapore, postavljene zaradi epidemije kuge. O pomanjkanju neposrednih informacij in upoštevajoč določeno pretiravanje v prošnjah, kar lahko kaže na pomanjkanje določenega živila,‌249 249 K draginji lahko pripomorejo tudi trgovinske in druge zapore, ki onemogočijo trgovino ter sprožajo težave pri transportu, če se lokalni trg oskrbuje prek trgovine na večje razdalje. je poveljnik »nemške vojske« Panoviz poročal po prihodu v Gorico. Zaprosil je za povišanje oskrbe za vojsko, češ da v Gorici vlada veliko pomanjkanje in draginja mesa.‌250 250 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 24. 7. 1713. Ne glede na cene, ki so bile posledica pogina živali in kužne zapore,‌251 251 Poročila v tem letu navajajo, da je na meje in v nekatera mesta Beneška republika napotila veliko vojske. Viri junija poročajo o petsto vojakih na meji in dvestotih v Poreču (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 4. 6. 1713, gl. tudi: Železnik, Zamejevanje, str. 313–331). je bila določitev mesnega krajcarja v takšnih razmerah sporna predvsem za mesarje in gostilničarje, saj je bil nekaterim določen individualno. Med eno od bolj osovraženih vrst tlake je spadala tudi vozna tlaka vina iz Gorice v Tolmin. Tolminski glavar je namreč vino prodajal naprej gostilničarjem.‌252 252 Rutar, Zgodovina, str. 144. Vendarle se nekateri gostilničarji niso pridružili uporu; viri omenjajo vsaj gostilničarja iz Komna Andreja Budo (po domače Blagonjo). Ta devetinštiridesetletnik je zagotovil, da razen istega hišnega imena ni imel z uporniki nič, preiskovalce pa je napotil na nekega Pajerja.‌253 253 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, 22. 11. 1713.

Četudi so nekatere vodje upornikov obtožili, da so v mestu našli simpatizerje med mesarji, je med tistimi, ki jih je preiskovalna komisija zaslišala zaradi ugotavljanja njihove vloge v uporu, najti zgolj nekatere gostilničarje. Prostor gostilne bi lahko bil povezan tudi s specifičnimi okoliščinami, zaradi katerih je izbruhnil upor leta 1713 – s spornimi dajatvami, njihovo višino in načinom pobiranja. Vloga gostilničarjev v uporu je bila odvisna od nekaterih drugih, manj pomembnih okoliščin. Zagotovo sta imela največ vpliva rihemberška gostilničarja Franc Križman in Ivan Pajer, česar Franc Križman, starejši od obeh, ni zanikal. Priznal je, da so ga na posvetu županov in izbranih odposlancev sosesk v Rihemberku izbrali za tistega, ki je razglasil njihove sklepe.

Ostali gostilničarji, ki se omenjajo na strani upornikov, so bili mladi. Mladi moški so v evropskih uporih pogosto sodelovali v tistem delu kolektivnega konflikta, v katerem je prišlo do javnega nasilja. V historiografiji je obveljal zaključek, da so bile takšne prakse del strategij izogibanja najhujšim kaznim.‌254 254 Prim. Suter, Die Träger, str. 89–111. Tudi v tolminskem uporu so jo nekateri mlajši udeleženci odnesli z milejšimi kaznimi, saj so člani preiskovalne komisije menili, da je še upati na njihovo poboljšanje; ne brez izjem, na kar opozarja obsodba štiriindvajsetletnega Ivana Gradnika Miklavčiča. Domnevno mladost, ki naj bi mu v skupnosti ne zagotavljala vpliva, je izkoristil v svojo obrambo. Olajševalno okoliščino so člani preiskovalne komisije zavrnili z argumentom, da se kot oče treh otrok nanjo ne more sklicevati.‌255 255 Čeč, Priznal je, str. 60. O njegovi mladosti se je preiskovalna komisija tudi posebej posvetovala. Da je bila starost, ko so posamezniki prevzemali pomembne družbene vloge, relativna in povezana tudi z gospodarskimi dejavnostmi in družbeno vlogo posameznika in njegove družine, opozarjata primera osemindvajsetletnega rihemberškega župana Ivana Pajerja in devetindvajsetletnega Ivana Muhe. Oba sta bila gostilničarja; Ivan Muha pa je v letu upora zasedal celo javno funkcijo rihtarja. Mladega gostilničarja Tomaža Piriha, starega komaj enaindvajset let, pa kljub temu, da je bil prisoten pri mnogih izgredih, ni bilo med kaznovanimi. Ivan Gradnik Miklavčič se je sicer priženil h gostilničarki s precejšnjim premoženjem.‌256 256 Marušič opozarja na zaščito, ki naj bi jo dobila Marina Gradnik pri pregonu s strani Lovra Koprive (Marušič, Veliki, str. 29). V zaslišanju je trdil, da je bil lastnik hiše, a so mu jo zaplenili. Na višino njegove kazni sta bistveno vplivali drugi dve okoliščini: da je bil vojak in da je že bil kaznovan zaradi upiranja.‌257 257 Čeč, Priznal je, str. 60. Če je vlogo Gradnika Miklavčiča zaznamovala njegova starost, saj kot mlad moški ni predstavljal integralnega dela samouprave sosesk, je bila vloga družine Muha iz Lokve drugačna.‌258 258 V historiografiji se je uveljavilo načelo, da je kmečka skupnost, ki je zaradi nenehnih nevarnosti razvila izrazit občutek pripadnosti, predstavljala temeljno enoto stare evropske družbe (Rösner, Kmetje, str. 108). Med drugim tudi zato, ker predindustrijska družba še ni poznala drugega načina obrambe kmečke skupnosti kot samoobrambo. Poleg tega so podložnike tolminskega gospostva večkrat urili kot pomožne vojaške sile. Ivan Muha, mitničar in gostilničar, je imel drugačen družbeni položaj kot najbogatejši tolminski podložniki ali Ivan Gradnik Miklavčič. Bil je izvoljen za sodnika in ker je znal brati, so se švarceneški podložniki k njemu večkrat obrnili po nasvete. Navkljub temu je proti njemu preiskovalna komisija dobila pritožbo nekoga iz Lokve, da je pobral sporni davek, četudi se je razvedelo, kot je trdil omenjeni, da je deželni upravnik izdal patent, po katerem jim davkov ni bilo potrebno več plačevati.‌259 259 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d. Na njegovo izobraženost je opozorila tudi preiskovalna komisija, hkrati pa tudi na njegove neprimerne značajske lastnosti. Slednjič je bil z argumentom, da se lahko poboljša, čeprav je bil zaradi upiranja že enkrat kaznovan, oglobljen le z denarno kaznijo odvzema varščine, ki jo je zanj vplačal njegov oče.‌260 260 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 20, 2. 12. 1713 in StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715. Ni povsem jasno, ali so ga zaprli.

Na splošno nezaupanje predstavnikov oblasti do gostilničarjev kaže tudi dvojna obtožba človeka, ki ga je komisija sicer zaslišala, a ga ni obsodila: kobariškega gostilničarja Petra Lukana. Njega so zaradi preteklih obsodb zaradi tihotapstva in pomoči pri tihotapljenju goriške oblasti ovadile med prvimi (gl. seznam upornikov, odposlan že 29. aprila).‌261 261 Dodan je poročilu, ki ga je prevedla D. Porcedda (Porcedda, Goriški deželni stanovi, str. 61–64). Zanimivo je, da ga v svojem poročilu o dogodkih 28. marca 1713 v Kobaridu ni ovadil kobariški mitničar Franc Adam Jurančič in da se njegovo zaslišanje ni ohranilo. Torej ni sodil niti med enainšestdeset najhuje kaznovanih podložnikov niti v drugo skupino manj inkriminiranih upornikov. V začetku 18. stoletja je bil namreč že ovaden in kaznovan zaradi podpore tihotapcem konj, ki so bili gostje v njegovi gostilni; prav zato se je verjetno tudi znašel na seznamu, ki so ga sestavile goriške oblasti.‌262 262 Prim. Zwitter, Nekaj novih rezultatov, str. 46. Goriške oblasti se namreč niso ozirale na to, da je bil oče kar štirinajstih otrok, njegova hiša pa je bila blizu mitničarja Jurančiča.‌263 263 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 29. 4. 1713. Rupnik, Kobarid, str. 61. Po drugi strani pa njegova ovadba samo potrjuje izrazito negativen odnos oblasti do gostilničarjev.

Na povezavo med kolektivnim protestom in kolektivnim popivanjem opozarjajo druge omembe popivanja upornikov. Potrjujejo jih tudi prakse oškodovanih. Ti so bili očitno prepričani, da bodo jezo upornikov omilili, če jim bodo v hišah pustili nekaj vina; vsaj tako je moč sklepati iz opisov zaslišanih prič. Ali je bila takšna praksa povezana z neformalnimi oblikami reševanja konfliktov ali zgolj s stereotipi elit o kolektivnih vedenjskih vzorcih podložnikov, vir ne da zanesljivejših informacij. Ne glede na ukrepe, s katerimi so se oškodovani poskušali zaščititi pred nasiljem upornikov, so pozneje popito vino vključili v škodo, ki so jim jo povzročili uporniki. Tako naj bi v Taccovi rezidenci v Števerjanu uporniki po rušenju hiše popivali,‌264 264 Veliki, str. 10. premeteni mitničar Giacomo Antono Morelli pa je v izpraznjeni hiši poleg slabega premičnega premoženja, ki ga ni bilo škoda, če bi ga uporniki uničili, pustil zgolj nekaj vina.‌265 265 Kasneje je ob tretjem poškodovanju mitnice prijavil škodo v višini 461 goldinarjev in 32 krajcarjev, Andrej Pernat pa v višini 220 goldinarjev (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d.). Kanalski in ročinjski mitničar se v poročilih o škodi, povzročeni v marcu in aprilu, osredotočita najprej na pritožbo zaradi popitega vina. Že v prvem uporniškem valu marca jo je prijavil ročinjski mitničar Andrej Pernat, ki je trdil, da so mu vdrli v klet (kantino).‌266 266 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 4. 4. 1713. V drugem uporniškem valu v maju pa je Giacomo Antonio Morelli najprej poročal, da so uporniki vlomili v klet in popivali, nato pa je omenil tiste prakse, ki so bile veliko bolj obremenilne: da so uporniki uničili mitničarske dnevnike in žige. Poročilo je v tipičnem diskurzu stiske končal z opozorilom, da je bila škoda, ki so mu jo povzročili uporniki, že tako velika, da nima več sredstev za preživetje.‌267 267 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 26. 4. 1713. Marca naj bi uporniki po prvih poročilih popivali tudi v Kanalu pri poddacarju Andreju Karnelu, del upornikov pa je bil že na poti proti Gorici.‌268 268 Proti njemu so se kranjski podložniki uprli, da je pobiral mesni krajcar tudi od njihove živine, čeprav so bili dolžni ta davek plačati v svoji deželi (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d.). Tudi on je uporniško popivanje prijavil kot glavno škodo, ki so mu jo povzročili.‌269 269 Viri poročajo o napadu na poddacarja Andreja Karnela 27. marca. Goriški fiskal dr. F. Romani je sicer upornike spraševal zgolj o Fogulinovi hiši. Napad na Karnela v enem od poročil omenja L. A. Strassoldo (Dolenc, Tolminski puntarji, str. 92). Kobariški mitničar Franc Adam Jurančič je, ko je pred cesarsko komisijo prijavil od upornikov povzročeno škodo,‌270 270 Marca je višji prejemnik Franc Adam Roglovič, ko je po prvem valu kolektivnega nasilja opravil pregled mitnic, uradno prijavil le stroške, ki jih je imel mitničar v Kobaridu s popravilom mostov, iz katerih so uporniki pobrali železne dele v višini 90 goldinarjev (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 10. 4. 1713). Fragmenti zaslišanj pa so se ob marčevskih dogodkih osredotočali na škodo, ki je bila povzročena Karnelu. od »Tolmincev in Rutarjev« zahteval odškodnino za pogrešanih dvanajst veder vina in srebrni pribor.‌271 271 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d. Ritualno pitje kot del javnega grajanja uporniških praks so člani preiskovalne komisije vključili med priznana dejanja v končnem priznanju Ivana Miklavčiča Gradnika. Le-ta naj ne bi v Kanalu samo popival, ampak tudi žalil, kar so v končni obsodbi posebej izpostavili.‌272 272 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 17. 4. 1714. Tudi v Števerjanu naj bi se uporniki s cerkveni ključarji pogodili za hišo v vrednosti sto dukatov in sod vina. Za hišo je bilo namreč že dogovorjeno, da naj bi prešla iz rok pobiralca davkov Taljanuta v roke cerkve. Napad na Taljanuta je potrjen tudi v končnih priznanjih vodilnih upornikov.‌273 273 Na podlagi zapisov goriških spominov v Marušič, Brda, str. 23. Hans Peter Taljanut je med upornike, ki so mu povzročili škodo, uvrstil prebivalce Solkana in Grgarja ter Tolmince. (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d.). Vino je upornikom izročil tudi prestrašeni duhovnik v gradu Švarcenek, edini, ki je ostal na območju gradu in grajske pristave.‌274 274 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, 7. 11. 1713. To je v poznejših poročilih omenjal tudi idrijski rudniški sodnik Franc Anton Fanton;‌275 275 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 18, 31. 7. 1713, bil je očitno sorodnik Krištofa Fantona, kaplana v Cerknem. Viri sicer govorijo, da je bil sorodnik umrlega cerkljanskega duhovnika. škodo pa je prijavil tudi idrijski duhovnik Franz Tacco.‌276 276 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 8. 5. 1713.

Govorice kot glavno sredstvo prenašanja informacij so zelo hitro posredovale tudi informacije o gostilničarjih, ki so v Gorici in njeni okolici gostili upornike. Med osumljenimi gostilničarji je bil tudi eden od goriških gostilničarjev Martin Trinko. Zaradi poroke z vdovo (verjetno gostilničarko) njegov položaj v poklicni skupini ni bil tako dober, da bi si prislužil večjo solidarnost in zaščito.‌277 277 Poročen je bil namreč z Margareto Tomas(?), s katero je imel tri otroke. Takšne poroke so bile najprej tarča ritualiziranih oblik sramotilne mačje godbe, ki je bila na podeželju zelo razširjena (Sieder, Socialna, str. 41, 43). Ovadili so ga mogoče tudi zato, ker skupnosti pogosto niso ščitile mladih povzpetnikov, ki so se poročili z vdovami. Trinko je pred sodnikom potrdil, da so pri njem pili tako kanalski kot tolminski podložniki, a je hkrati zatrjeval, da jih ni poznal. Potrdil je, da so vse, kar so spili in pojedli, uporniki plačali. Bolj povedno pa je, da je zanikal nakup ukradenih stvari s porušene hiše, ki so jih prodajali uporniki, saj je očitno vedel, da je nakup prepovedan, in tudi zato, da bi si z morebitnim priznanjem ne nakopal težav. Na zaslišanju je vendarle potrdil, da so mu ponujali Bandlove stvari v nakup, čemur se je sicer odrekel, a je slednjič potrdil, da so uporniki pri njem pustili nekaj tramov.‌278 278 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 2. 1. 1714.

Gostilna kot javno dostopen prostor je bila uporabljana tudi kot priročen izgovor, ki je zmanjševal odgovornost preiskovanih posameznikov. Eno izmed tolminskih gostiln je namreč kot alibi izkoristil Tomaž Štrukelj iz Slapa, kamor naj bi se umaknil v času, ko so drugi uporniki protestirali na trgu in »od pisarja zahtevali določena pisanja«.‌279 279 Tolminski podložniki so v Tolminu od uradnika gosposke Božiča zahtevali privilegije. Tudi Rutar pozneje opozori, da je plemiška družina Locatelli delle Gebellini v dvajsetih letih 18. stoletja zasedala funkcijo tolminskega župana, kar pa ni natančneje raziskano (Rutar, Zgodovina, str. 145). ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 9. 1. 1714. Pričakovano je na zaslišanju trdil, da ga je k odhodu v Tolmin prisilil župan Idrije ob Bači (»Mihevc« Kovačič). Že dan pred prihodom upornikov v Gorico in tudi v času njihovega vračanja so upornike gostile tudi gostilne v Solkanu; med drugim so se nekateri zadržali pri Srebrniču. Mladi gostilničar iz Šentviške gore Tomaž Pirih je zatrjeval, da je čas, ko so v Gorici »kmetje« rušili Bandlovo hišo, preživel v gostilni Pri belem konjičku, ki ga je imel v lasti Paul Moss, prespali pa so pri kamnoseku v Kornu. Okolico Korna je v svojem prvem poročilu omenil tudi L. A Strassoldo kot prostor zbiranja kmetov dan pred tem. Prav Tomaž Pirih naj bi večino časa, ko so se na Sveti gori 14. junija zbirali uporniki, ki so odšli proti krajišniški vojski, preživel v gostilni ob tem romarskem središču.‌280 280 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 1. 2. 1714. Ker Tomaža Piriha ne najdemo med kaznovanimi, je moč domnevati, da so bili določeni prostori v zaslišanju navedeni zaradi oddaljenosti od posameznih izgredov, s čimer so ovadeni hoteli zmanjšali svojo odgovornost za sodelovanje v uporu. Na pijanost sta se v zaslišanju sklicevala tako Ivan Gradnik Miklavčič za dogodke 27. in 28. marca kot Peter Baloh za dogodek na Mostu na Soči pred 15. junijem, kjer naj bi dvigal moralo upornikom z izjavami o veliki kmečki vojski, ki naj bi se zbirala na Goriškem.‌281 281 Čeč, Priznal je, str. 60, in Čeč, Prostori upora, str. 96.

V nasprotju z mnogimi evropskimi kmečkimi upori, v katerih je gostilna predstavljala prostor, kjer so se je izražalo nezadovoljstvo in kjer so začeli upori, je v tolminskem puntu središčnost gostilne kot prostora vzpostavljanja političnih zahtev protestnikov pomaknjena povsem v ozadje. V ospredju preiskovalne komisije so bili nekateri zasebni prostori – hiše določenih posameznikov, praviloma vodij upora, kjer naj bi se v veliki tajnosti sestavljale podložniške pritožbe in načrtovali izgredi. Med tistimi, ki so v svoja bivališča sprejemali druge upornike, je bil podeželski obrtnik Jakob Gruden iz Mosta na Soči; v njegovo hišo naj bi ljudje pogosto prihajali na posvete. Podobnih obtožb sta bila deležna tudi Jakob Velikonja iz Čiginja in Franc Križman iz Rihemberka.‌282 282 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. V gostilno priženjenega Ivana Gradnika Miklavčiča, ki se je predstavil kot gostilničar, preiskovalna komisija ni sodila skladno s njegovo poklicno identiteto, torej kot gostilničarja, za odločanje o teži njegovih kazenskih dejanj je bilo ključno, da je bil korporal černid, da je imel posebno funkcijo v vojaški organizaciji podeželskega prebivalstva. V Ročinju je na zahtevo župana zbiral fante od vrat do vrat in ne v svoji gostilni; na enak način jih je zbiral tudi v Kanalu.

Kljub splošni stigmatizaciji so bili nekateri gostilničarji tudi posredniki med oblastmi in podložniki,‌283 283 Ugotavlja Schindler za krivolovce (Schulze, Wilderer, str. 57). kar se je pokazalo tudi v tolminskem puntu. Gostilna je, kot opozarjajo nekateri avtorji, postala instrument političnega nadzora, saj so od gostilničarjev oblasti zahtevale sodelovanje z nadzorniki in drugimi svojimi predstavniki.‌284 284 Rau, Schwerhoff, Öffentliche Räume, str. 34–37. Ne nazadnje so v nekaterih gostilnah nastanili premikajoče se vojake in kaznjence. Od prevladujoče negativne in hkrati zelo stereotipne podobe mlinarja in gostilničarja in njegove sporne politične vloge v zgodnjenovoveški družbi se odmika vloga bogatega trgovca z voli, gostilničarja in mlinarja Tomaža Štruklja iz Slapa ob Idrijci, ki je odigral pomembno vlogo posrednika in ovaduha. V juniju ga je, ko se je vračal iz Gorice, kanalski sodnik Beltrame prepričal, da je poskušal odvrniti podložnike od spopada s krajišniško vojsko.‌285 285 Prim. Marušič, Veliki, str. 28. Domačin, verjetno podložnik tolminskega gospostva, je odigral podobno vlogo kot Andrej Primc (Prinčič?)‌286 286 Njegovo pričevanje na simpoziju Veliki tolminski punt, nova dognanja je predstavil Drago Trpin. iz Brd, ki se je prav tako odpravil za uporniki v Most na Soči. Kot kaže zaslišanje Primca, sta bila oba tudi vohuna, saj sta plemstvo obveščala o načrtih upornikov. Primc naj bi bil odposlanec Filipa Rabatte;‌287 287 (Janez) Filip Rabatta je bil solastnik gradu Dornberk, medtem ko je dvorec Kanal dobil Anton(io) Rabatta (Sapač, Gradovi, Z Slovenija, zv. 5, str. 26, Sapač, Gradovi, Z Slovenija, zv. 4, str. 104). kanalskim podložnikom naj bi celo prinesel njegov patent. Vendarle je bila med njima razlika. Tomaž Štrukelj upornih podložnikov v svojem zaslišanju ni kriminaliziral, kot je to storil Primc, ki jih je v uradnem zaslišanju označil kot veleizdajalce,‌288 288 Motiv izdajalstva med uporniki je že od uporov v 16. stoletju sestavni del imaginarija upornika (prim. Simoniti, Hvalnica ali prezir, str. 23), a tudi praksa tako lokalnih elit kot posameznikov. ker naj bi izrazili tudi željo, da se vrnejo pod oblast Beneške republike. To obtožbo je komisija vzela resno, a je ni uspela potrditi.‌289 289 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. Res pa je tudi, da so štiriinštiridesetletnega Andreja Primca iz Kozane zaslišali že pred prihodom preiskovalne komisije (17. junija),‌290 290 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 17. 6. 1713. Štruklja pa šele v zadnjem delu preiskovalnih postopkov. Ravno Tomaž Štrukelj naj bi po izjavah zaslišanih prepričal Jakoba Velikonjo, da je spremenil svojo odločitev in da junija skupaj z drugimi uporniki ni krenil proti Solkanu in Prevalu – proti krajišnikom.

V uporu ni ostala neopažena niti vloga mlinov, ki so poleg osnovne gospodarske dejavnosti predstavljali prostor družabnosti in izmenjave informacij. Na podeželju je bila prodaja vina dodatna pridobitna dejavnost mitničarjev‌291 291 Simbolični pomen mitnice je bil na Goriškem prav poseben, saj je na goriškem ozemlju najti tudi mitnico, ki je od 17. stoletja pripadala kranjskim deželnim stanovom; tihotapljenje prek nje so v določenih okoliščinah dovoljevali tudi sosednji mitničarji v Mostu na Soči (Terpin, Viri, str. 15). in mlinarjev. Ob spodnjem toku reke Soče je bilo precej mlinov, o čemer priča tudi karta, ki jo je objavil F. Gestrin, in datiral v 17. stoletje.‌292 292 Gestrin, Karta, str. 97 in 100. Precej mlinov je bilo tudi v Solkanskem gospostvu, tako na reki Soči kot ob drugih potokih.‌293 293 Pavlin, Solkan, str. 51. V urbarju Tolminskega gospostva so bile zabeležene dajatve za šest mlinov v naslednjih vaseh: v Starem selu, Borjani in Kredu, na Šentviški gori, Selih nad Podmelcem in Kneži (2 mlina).‌294 294 Trpin, Tolminsko gospostvo, str. 12 in 13. Mlini so zaradi svojih gospodarskih dejavnosti posedovali podobne funkcije javnega prostora kot gostilna. Veljali so za nevarne javnemu in družbenemu redu, četudi so bili njihovi lastniki kot gostilničarji pogosto precej premožni. Dodatnih sumov so bili mlinarji deležni v času lakote oziroma pomanjkanja osnovnih živil, ko so jih obtoževali prevar in skopuštva.‌295 295 Münch, Lebensformen, str. 354–373.

Okolica cerkve (včasih skupaj s pokopališčem)

Cerkvene zgradbe so postale javni prostori ob vsakem verskem obredu, okolica cerkva pa je le za kratek čas: v času proščenja/žegnanja in vaškega sejma.‌296 296 Vilfan, Žegnanja, str. 16–25. Kot se kaže tudi leta 1713, so se oblasti bale, da bodo že dalj časa trajajoči konflikti, ki so jih imeli podložniki do različnih oseb, skupaj z novicami o uspehih upornikov povzročili, da bo na proščenjih prišlo do izgredov. Prostori okoli cerkva so v času proščenja postali pomembno mesto sporazumevanja, sodelovanja in tudi zabave. Že R. Muchembled je cerkev razglasil za konkurenčni prostor gostilni in jo označil kot vozlišče družabnosti. Opozarja tudi na številne druge funkcije: kot prostor zbiranja kmečke vojske, prostor spomina na vojaške zmage ter prostor, kjer so se razglašali patenti. Kultura praznovanja je bila na podeželju sicer odvisna tudi od družbenega položaja posameznika, od delovnega ritma in pravil, od religije in spola.‌297 297 Münch, Lebensformen, str. 373. Praznovanje godu zavetnika cerkve ali proščenje (žegnanje) je bilo eno redkih legitimnih in priznanih oblik druženja različnih sosesk in posameznikov in zato javni dogodek prostora, ki je presegel območje cerkvenih skupnosti. Proščenja so bila tako pomemben gospodarski prostor, da so zanetila tudi številne konflikte: Rutar je opozoril na spor med župnijsko cerkvijo v Volčah in podružnično cerkvijo Svete Lucije (Most na Soči), ki je kmalu po izgradnji pridobila pravico do kar štirih letnih sejmov.‌298 298 Rutar, Zgodovina, str. 159. Prostori okoli cerkva so bili pogosto varovani s posebnim mirom, hkrati pa so imeli tudi pomembne funkcije, saj so služili za obrambo, z dodatnimi prostori ob cerkvi ali na cerkvenem dvorišču pa tudi kot skladišča vrednih predmetov in arhivskih dokumentov.‌299 299 Prim. Rau, Schwerhoff, Öffentliche Räume, str. 34–37. Proščenjsko sodno oblast ali jurisdikcijo so pogosto simbolizirali materialni simboli.‌300 300 Tako so na primer k cerkvi v Kačičah, enem od centrov upora leta 1713 v gospostvu Švarcenek, na sejem ob proščenju 8. septembra pripeljali top, za kar so, kot je bila praksa pri nekaterih drugih zemljiških gospostvih, pobirali posebno dajatev (Cova, La signoria, str. 140). Vilfan je poleg tipa ljudskega zbora ob cerkvenih slovesnostih‌301 301 Zanj obstajajo različni nazivi: žegnanje, opasilo, cerkvanje, tudi semenj, a odločila sem se za uporabo termina proščenje. definiral še dva zbora javnopravnega značaja: sodne in upravne zbore‌302 302 Definira jih kot prostor, kjer potekajo volitve v soseskah, mestni zbori ter cerkvenopravni zbori ob volitvah župnikov in vizitacijah (t. i. piacita di Cristianità). ter zbore za trgovske namene – sejme.‌303 303 Mišljeni so letni in tedenski sejmi v mestih in trgih ter letni sejmi na podeželju, ki so bili pogosto sestavni del proščenj. Pravica do združevanja in gospodarskih dejavnosti na prostoru okoli cerkve je bila natančno normirana in omejena na čas, ko se je odvijalo proščenje. Takrat je bil prostor obremenjen s posebnimi dajatvami, ki so omogočile policijski nadzor nad njim in ljudmi. Zaščito je v času proščenja prisotnim nudil imetnik sejemskega prava: deželskosodni gospod ali jurisdicent. Ta oblika zaščite je skozi stoletja prerasla v skrb za javno varnost, ki jo je lahko izvajal župan, sodni sluga ali druga oseba z javno funkcijo. Ohranila se je tudi pravica do pobiranja dajatev za proščenje, zlasti za točenje vina in prodajo blaga na njem.

Prakse obnašanja na proščenjih so bile v zgodnjem novem veku, ki ga zaznamuje kultura nasilja, podvržene nenapisanim pravilom. Ritualni izbruhi nasilja so bili pogosti – spori, prepiri in pretepi med fantovskimi skupinami. Na podlagi javnopravnih predpisov sodeč, je bilo nasilje precej pogost spremljevalec sejmov in proščenj. Ob veseljačenju in popivanju, ki se tipizirano pojavlja v tekstih meščanov in plemstva, je pogosto prihajalo do prepirov, ki jih je razreševala sejemska sodna oblast.‌304 304 Na žanrski sliki Hansa Sachsa so kmetje predstavljeni kot neukročeni, vročekrvni in vzkipljivi. Zaradi svojega značaja, kot je sugeriral omenjeni slikar, so se hitro začeli pretepati. Klišejske podobe kmetov se med višjimi družbeni sloji posebej razširijo po zatrtju upora leta 1525 (Schneider, Geschichte, str. 159). Tak primer vsebuje privilegij, ki ga je goriški grof podelil leta 1365 svojemu nižjemu plemstvu v Slovenski marki, Metliki in Istri. Na sejmih in proščenjih so se sankcionirali tudi manjši prekrški, t. i. »causa minores« (Vilfan, Problem, str. 256). Četudi bi lahko navedli številne primere ubojev v času proščenj, je zagotovo najbolj povedna zapoved Jožefa II., z dne 24. decembra 1770, ki prepoveduje plese zaradi pobojev, ki so se zgodili na njih (Vilfan, Žegnanja, str. 23). Na proščenjih se je med karnevalskim rajanjem‌305 305 Leta 1752 je v zapisniku vizitacije tolminskega arhidiakonata tolminski vikar zatrdil, da so se sicer držali zahteve, da se v njegovem arhidiakonatu ne organizirajo plesi na prepovedane praznike (leta 1752 je namreč stopila v veljavo uredba, po kateri se je zmanjšalo število praznikov), a so plesi ob cerkvenih proščenjih ostali (Baraga, Vizitacijski, str. 135). pogosto zgodil preobrat družbenih pravil, na kar je posebej opozoril Michail Bachtin. Izgredi na proščenjih so se spremenili v zavestno kršenje »prostorsko-družbenih kategorij«.‌306 306 Schunka, Aufruhr, str. 377. Zaradi pomembnosti proščenj s sejmi kot pomembnimi gospodarskimi dogodki v ekonomskem življenju na podeželju ne preseneča dejstvo, da so bile dajatve na proščenjih pogosto sestavni del kmečkih protestov: čeznje so se leta 1713 pritoževali loški podložniki. Dajatev dveh grošev na grunt za prehrano gosposkih čuvajev v času proščenja se jim je zdela neprimerna.‌307 307 Blaznik, Odmev, str. 92. Tudi nekaj drugih protestov na Goriškem se je povezalo s ključnimi datumi v gospodarskem in religioznem življenju skupnosti, večkrat pa sta se oba aspekta v kmečkem koledarju med seboj prepletala. Zagotovo so proščenja v času upora pomenila glavni strah elit pred podpihovanjem uporništva. Kot je pokazalo kranjsko poročilo o širjenju upora, so predstavniki elit verjeli, da so posamezniki na proščenjih širili uporniške ideje in hujskali podložnike, zlasti tiste z drugih zemljiških gospostev.‌308 308 Vilfan, Vprašanje, str. 255.

V času upora je proščenja oblast dojemala kot izrazito nevaren javni prostor. Kar precej manjših kolektivnih protestov in uporov se je na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi drugod po Evropi, zgodilo ravno med proščenji. Izražanje pritožb na proščenjih je bilo pogosto tudi v letih, ki jih ni posebej zaznamoval kateri od večjih uporov.‌309 309 V času Velikega slovenskega upora so se na jurjevo 23. aprila uprli na Šilentaboru in na praznik Filipa in Jakoba v Laškem, na praznik sv. Ivana so leta 1635 potekali protesti tudi v Štivanu pri Devinu (gl. še ne objavljeni članek: Panjek, Čeč, Homo, Koropec, Slovenski puntarji, str. 12–43). Protesti so bili povezani z novimi dajatvami na trgovsko blago (zlasti vino, sol in tobak), posebej v uporih leta 1610 in 1753, morda tudi leta 1663, ko so protestirali idrijski rudarji.‌310 310 Valentinitsch, Landesfürstliche, str. 77. V slovenski historiografiji so znani upori proti carinsko-mitninskim nadzornikom (nem. Überreiter) med sejmom v Postojni leta 1610, nekateri dogodki v času vseslovenskega upora leta 1635 (vsaj Šilentabor in Štivan) in upor proti carinsko-mitninskim nadzornikom v Stični leta 1753.‌311 311 Vilfan, K zgodovini kmečkega trgovanja, str. 3, Grafenauer, Upori, str. 284–285, Ribnikar, Upor v Stični, str. 47–56. Skupaj z gospodarsko dinamiko prostora so se širile tudi novice o uporu, česar so se oblasti bale. V enem od poročil kranjskih deželnih stanov glede širjenja upora na Kranjsko v maju 1713 so podpisani opozorili prav na nevarnost širjenja upora na proščenjih. Med uporniškimi izgredi, ki so se po izbruhu upora na Goriškem zgodili na Kranjskem, so navedli tudi dogodek, ko je tolminski podložnik na proščenju v Železnikih na praznik svetega Florijana (4. maja) prepričeval loške podložnike in prebivalce Železnikov, da se bo tako po sredstveninskih uradih kot mitnicah odpravilo nove dajatve. Zatrjeval jim je, da bodo odslej plačevali samo tiste dajatve, ki so veljale od daljne preteklosti. Istega podložnika so pisci poročila obtožili, da je prisilil (verjetno pred tem dogodkom) bohinjskega mitničarja, da mu je vrnil del plačane pristojbine. ‌312 312 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 15. 5. 1713, stanovski dokument, ki je ohranjen v Arhivu Republike Slovenije (Kmečki, str. 177–181), pa glede tega ni tako natančen.

V času nemirov v Goriški grofiji in na Kranjskem so vsaj štiri proščenja predstavljala prostor, kjer so se izmenjevale informacije in sprejemale odločitve o skupnih protestih proti zemljiškim gospostvom, pooblaščencem ali pobiralcem dajatev, ali pa je na njih neposredno izbruhnilo nasilje. Lahko je prišlo tudi do odkritega nasilja do prisotnih uradnikov. Po prvem upornem valu so se namreč po deželi širile različne informacije o tem, kaj je bilo obljubljeno tolminskim podložnikom in med njimi so se porajale različne nerealne ideje, kako lahko rešijo že dalj časa trajajoče spore zaradi novih dajatev med njimi in zemljiškimi gospodi. Protesti v tolminskem uporu leta 1713, za katere se je odločila peščica posameznikov iz različnih vasi najprej na proščenju, nato pa so posamezniki po določenih vaseh začeli zbirati člane soseske za skupno sestavljanje zahtev zaradi kršenja pravic ter praks in/ali za javne proteste, so potekali po naslednjem zaporedju.

- Rihemberški podložniki so se odločili za zbiranje predstavnikov sosesk na sejmu ob sv. Juriju v Komnu (23. aprila),‌313 313 V 18. stoletju je bil praznik sv. Jurija še na 23. aprila. kamor so odšli tudi nekateri od vidnejših rihemberških upornikov. Po sejmu so se predstavniki sosesk zbrali v Rihemberku, nato pa so odposlanci odšli v Gorico.

- Opiti podložniki so se zbrali pred sedežem idrijske rudniške uprave pozno popoldne, na dan proščenja, 3. maja (praznik sv. Križa), v Spodnji Idriji, potem ko so uničili del hiše in imetja tamkajšnjega duhovnika. V tem letu je bil praznik sv. Križa hkrati tudi predvečer binkoštnih (4. maj), idrijski upravitelj pa je posebej poudaril, da je bil začetek proščenja miren.‌314 314 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 12. 5. 1713.

- Na telovo (15. junija 1713) je bil sejem tudi v Podgradu (Castel novo), kjer se je na proščenju zbrana množica uprla samovoljnemu ravnanju upravitelja iz Socerba. Četudi je že iz poročil tržaških mestnih oblasti v začetku maja jasno, da se v ozadju skriva tudi konflikt mestnih oblasti s Socerbskim gospostvom, ni moč prezreti dejstva, da je nasilje proti zemljiškogosposkim uradnikom izbruhnilo na proščenju na telovo.‌315 315 Petazziji naj bi dvorni komori prodali Podgrad in Socerb okoli leta 1702. Leta 1708 naj bi ti Podgrad prodali družini Turinetti de Prié (Cova, La signoria, str. 59–60). Očitno je določene zadeve za obe gospostvi upravljala ista oseba. Da so bili podložniki nad novim zemljiškim gospodom nezadovoljni, je jasno že iz dokumenta Karla VI., ki je okoli 20. maja med področja, ki jih je zajel upor, uvrstil tudi Socerb in Podgrad. Prvi dokument, ki je uradno poročal o nasilju v katerem od obeh gospostev, je bilo šele poročilo iz junija 1713. V enem od poročil iz Pazina, od koder so zahtevali poročanje o izgredih, so zanikali vse obtožbe socerbskega upravitelja, češ da si jih tržaški zastopniki socerbskih podložnikov in glavarjev tržaški namestnik izmišljujejo. Ker so zaradi upora v Pazinski grofiji leta 1712 tja poslali osebo, ki so jo imenovali notranjeavstrijski organi, so takšno mnenje v Gradcu spoštovali. Prim. ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 8. 7. 1713 in prve obtožbe tržaških oblasti že 13. maja (ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 13. 5. 1713, De Francesci, Storia documentata, str. 120.

- Krajišniška vojska se je pomaknila proti Gorici dva dni pred velikim sejmom v Solkanu, ki je pri Marijini cerkvi potekal na telovo.‌316 316 Pavlin, Solkan, str. 49.

- Na praznik Antona Opata je bila v Idriji priljubljena romarska točka cerkvica sv. Antona Opata.‌317 317 Tudi romarska cerkvica na Mengorah, kjer naj bi se po ljudskem izročilu zbrali uporniki, je imela oltar sv. Antona. Na prošnjo idrijskih rudarjev leta 1707 je notranjeavstrijska dvorna komora dovolila, da so bili tudi rudarji prosti in da so lahko odšli k maši.‌318 318 ZAL, IDR–55, Berichte und Resolutionen, 29. 5. 1707.

Najbolj poudarjeno vlogo proščenja kot prostora stika in izmenjave informacij je imel sejem v Komnu‌319 319 Da je bil 23. aprila sejem, je opozoril že Marušič, Veliki, str. 72. na dan sv. Jurija (23. aprila), kjer so se zbrale in razširile informacije o dogodkih v Gorici in drugod po grofiji. Zaslišani vpleteni rihemberški podložniki namreč kot ključni dogodek za odločitev za protest, ki se je nadaljeval z zbiranjem predstavnikov vseh sosesk gospostva, navajajo ravno sejem v Komnu. Isti dan je bil tudi sejem v Tomaju, verjetno pa še kje v Goriški grofiji, saj je bilo jurjevo eden od pomembnejših praznikov v kmečkem koledarju. Nekatera poročila o dogajanju pri utrjenem gradu v Devinu so ravno podložnike iz Tomaja navedle kot tiste, ki so druge soseske omenjenega gospostva prisilili v odhod proti devinskemu gradu, kjer je bilo v zastraševalnem streljanju z arkebuzami in topom eden ali več nesrečno ranjenih in štirje mrtvi.‌320 320 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, s. d. in 15. 5. 1713. Drugo, fragmentarno poročilo, povezano z dogodki v Devinu, je opozorilo na širjenje govoric, da so bili odpravljeni vsi davki. Posebej so opozorili tudi na dejstvo, da so podložniki iz Tomaja sledili idejam in uporniškim praksam rihemberških podložnikov. Da praks prebivalcev Tomaja niso povezali s proščenjem na sv. Jurija, se verjetno skriva tudi v okoliščini, da so v isti vasi živeli tudi drugi podložniki; ti pa naj bi v protestih sodelovali s podložniki gospostva Rihemberk. Ravno prebivalci Tomaja naj bi zbrali tudi druge vasi v gospostvu: Štorje (Satturiano), Šempolaj (San Pelagio), Gorjansko (Goriansko), Nabrežino (Nabresina); 6. maja 1713 so prišli pred devinski grad.‌321 321 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d. Navedeno poročilo obvešča o enem ranjenem in štirih mrtvih. Jurjevo je bil torej pomemben praznik, ki je zamejeval gospodarstvo in dinamiko trgovine ter odrejal davčne dajatve.‌322 322 Mogoče bi lahko tudi dogodke v Volčah (pred 25. aprilom) in Ročinju 22. aprila povezali s praksami pred praznikom sv. Jurija. V Volčah so namreč na sv. Jurija morali dajati čedajskemu kapitlju polovico sira in volne, drugo polovico pa jeseni na sv. Mihaela (Rutar, Zgodovina, str. 35). Blaznik je opozoril, da so se dajatve za drobnico pogosto oddajale ravno na ta praznik.‌323 323 Blaznik, Podložniške obveznosti, str. 248. Makarovič pa je opozoril na pregovor, ki ga je objavil M. Kuret: »Mihael leto zapre, Jurij ga odpre.«‌324 324 Tudi: Makarovič, Slovenci, str. 106. Na jurjevo so na Goriškem zaprli tudi prosto trgovino z vinom. Po tem datumu je bila namreč ta trgovina dovoljena le zemljiškim gospodom, zaradi česar se je vino podražilo tudi do petkrat.‌325 325 Panjek, Kmetijstvo in trgovina, str. 154. Tolminski podložniki in podložniki v Brdih so trgovali z vinom tako proti Koroški kot proti Kranjski.‌326 326 Prav tam, str. 153–162.

Pomen sejma v Komnu na sv. Jurija za odločitev o kolektivnih protestih v gospostvu Rihemberk je na zaslišanjih potrdilo več vpletenih rihemberških upornikov in drugih zaslišanih. Če sledimo končnemu poročilu komisije, je bil eden od glavnih akterjev, ki je v Komnu zbrane prepričeval, da pripravijo pritožbe proti zemljiškemu gospodu, osemindvajsetletni Ivan Pajer, župan »pod grofico Terezijo« in cerkveni ključar pri sv. Duhu v Rihemberku. Tudi on je bil gostilničar, a uporniki se niso zbirali v njegovi gostilni. Sam se je odgovornosti izmikal in je trdil, da je bilo sicer res, da je bil na jurjevo pri Francu Makovcu v Komnu, poročenem z njegovo sestro, vendar zgolj zaradi obiska pri njej. Zamolčal je, da sta bila pri Francu Makovcu skupaj z Gregorjem Španjolom. Tudi petdesetletni Španjol, oče šestih otrok in kmet na majhnem posestvu, je bil poročen z Nežo, ki se je pred poroko z njim pisala Pajer. Sorodstvene povezave med Španjolovo ženo in Pajerjem v preiskovalnem procesu niso ugotavljali.‌327 327 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, 1. 9. 1713. Franca Makovca so bremenili, da je bil med glavnimi pobudniki upora. Že na sejmu v Komnu naj bi bile namreč izrečene prevratniške besede, ki so posebej zanimale preiskovalno komisijo: »da prišel čas, da si med seboj pomagajo«, česar se Franc Makovec ni želel spomniti. Makovec, ki je bil po končni verziji dogodkov v rihemberškem gospostvu obtožen udeležbe pri tej odločitvi, je v zaslišanju tudi zanikal, da sta se s Pajerjem v Komnu srečala z vikarjem.‌328 328 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, 22. 11. 1713. Patent deželnega upravnika, izdan 7. Aprila o upiranju in prisegi zvestobe je bil rihemberškim podložnikom razglašen šele v začetku maja. Uradna verzija dogodkov, ki so jih v končno poročilo zapisali člani preiskovalne komisije, je bila, da sta rihemberški župnik in glasnik (bobnar) narobe razložila patent, zato so bili kmetje prepričani, da so bile odpravljene vse dajatve (StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715). Kaj natančno se je dogajalo v Komnu 23. aprila 1713, jasneje osvetlijo zaslišanja drugih podložnikov rihemberškega gospostva iz obeh vasi. Mnoge priče so potrdile, da so se v obeh vaseh začele oblikovati pritožbe in sprejemati odločitve takoj po sejmu. Eden od bolj vplivnih članov soseske v Komnu, šestdesetletni Jernej Kovač, ki je gospodaril na dveh hubah in imel kar devet otrok, je na zaslišanju potrdil, da je bil prvi zbor soseske v Komnu na Markovo (25. aprila), torej dan po sejmu. V komunski hiši v Komnu so se podložniki odločili, da odnesejo svoje zahteve k deželnemu upravniku v Gorico in izbrali predstavnike soseske. Kovač je bil izvoljen v to delegacijo, ki se je pogovarjala z goriškim upravnikom L. A. Strassoldom.‌329 329 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, 23. 10. (?) 1713. Nekateri uporniki in priče iz Rihemberka so pred izpraševalcem potrdili, da je I. Pajer takoj, ko se je iz Komna vrnil domov, ukazal zbrati sosesko. Iz Komna so se ideje o skupnem protestu razširile v Rihemberk,‌330 330 Sestavljalo jo je 28 skupnosti. na sedež gospostva in v nekatere vasi pod njegovo upravo, nato pa še v Kazlje in druge vasi Švarceneškega gospostva. Iz Rihemberka so takoj po zbiranju, ki se je odvilo pred praznikom na Markovo poslali sle v druge soseske, najprej seveda v Komen. Rihemberška sla Matija Mihel (ali Repnik) in najverjetneje tudi Anže Abram (»Zabramom«) sta v Komen prišla ravno takrat, ko se je v komunski hiši zbrala tamkajšnja soseska. V Kobjeglavo pa so poslali nekega »otroka«, ki je domačega župana pozval k zbiranju in odhodu v Rihemberk. Med 26. aprilom in 6. majem so se zbirale soseske v obeh zemljiških gospostvih in iskale zaveznike. Odšle so na sedež zemljiškega gospostva ter končno formirale zahteve, ki so bile izrečene neposredno najvišjim deželnim uradnikom ali pooblaščencem zemljiških gospodov.

Tudi na župnijski praznik in proščenje v Idriji 3. maja se je običajno veseljačenje okoli šestih zvečer sprevrglo v obračun z idrijskim rudniškim sodnikom. Skupina podložnikov iz Cerknega in Žirov‌331 331 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 18, 31. 7. 1713, Češut, Nekaj novih rezultatov, str. 127. je poškodovala župnišče v Spodnji Idriji in poskušala vdreti na idrijski grad. Nato so se uporniki »razkropili in niso nikomur storili nič žalega«.‌332 332 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 8. 5. 1713. Idrijske oblasti so namreč načrtno zanikale vpletenost domačih podložnikov. Konfliktov in nevarnosti, ki so pretili lokalni oblasti v času proščenja, zlasti v času, ko večji upor še ni bil zatrt, se je leta 1713 zavedal tudi duhovnik v Spodnji Idriji. Na to opozarjajo njegovi ukrepi v dneh pred proščenjem: že dan prej je namreč zapustil župnišče. Še več, iz njega je odnesel večino svojega premičnega premoženja. Dobro se je zavedal nevarnosti jeznih podložnikov, ki so bili zbrani na proščenju. Naslednji dan so uporniki našli in uničili zgolj nekaj posteljnine ter popili in razlili nekaj vina in kisa.‌333 333 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 12. 5. 1713. Nato je jezna množica odšla v Idrijo na grad. Pred gradom so zbrani podložniki zahtevali srečanje z rudniškim sodnikom Francem Fantonom, ki je bil kurator sporne dediščine cerkljanskega duhovnika‌334 334 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 8. 5. 1713. in obenem tudi njegovega sorodnika. Četudi je iz nadaljevanja dogodkov razvidno, da so v protestu sodelovali tako podložniki, ki so bili dolžni plačati določene dajatve župniji Cerkno, kot loški podložniki, je rudniški sodnik Franz Fanton obdolžil samo loške podložnike. Idrijski duhovnik Franz Tacco pa je ovadil Štefana Velikonjo in Anžeta Mohorčiča(?) kot glavna sodelujoča pri uničenju vina, posteljnine, kisa in enega funta usnja.‌335 335 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d., 607 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 8. 5. 1713. V trgovske posle družine Tacco ni bil vpleten zgolj Carlo Tacco, ampak tudi njegov brat, omenjeni idrijski duhovnik Franz Tacco. To se je očitno zaradi sorodstvene povezave med njima tudi v uradnih poročilih iz Idrije zamolčalo in poudarjalo zgolj sorodstvene povezave nižjega uradnika Franza Fantona.‌336 336 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. Zagotovo je bil konflikt z cerkljanskimi župljani, ki ga je podedoval rudniški sodnik, hujši, a jih rudniški sodnik taktično ni ovadil. Uporniki iz cerkljanske župnije so namreč umrlega duhovnika obtoževali, da je več kot desetletje pobiral previsoke dajatve.‌337 337 Deloma podatke prikaže že Marušič, Veliki, str. 16. Zaradi njih se je že leta 1709 sprožil hud spor, zlasti zaradi dajatve v žitu, t. i. baraigosa, jedro spora pa je bila merilna enota, ki se je uporabljala za določanje dajatve.‌338 338 Žan, Veliki, str. 64, 65, 56–58. V teh letih naj bi se sicer prebivalci Šentviške planote in cerkljanske župnije pritoževali tudi zaradi bire in spodbujanja k plačevanju vinskega davka in mesnega krajcarja.‌339 339 Prav tam, str. 57–58. V nasprotju z duhovnikom je bil rudniški sodnik v času proščenja še v Idriji. Pred njimi se je skrival tudi naslednje dni, dokler ni 5. maja Idrije zapustil. Zahteve podložnikov po sprejemu v gradu se namreč niso omejile samo na večer proščenja pri »fari« že precej opitih udeležencev, ampak so se nadaljevale še naslednje dni, ko so grožnje rudniške uprave vendarle zalegle.‌340 340 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 8. 5. 1713. Kolektivno nasilje nezadovoljnih in opitih podložnikov so občutili tudi tisti, ki so hoteli množico pomiriti. Tobačni prejemnik, ki je na proščenju prodajal tobak, je sprva miril vroče glave podložnikov, ki so se pripravljali na nasilje, vendar si je nakopal jezo zbrane množice in se je moral rešiti s skokom v Idrijco«.‌341 341 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 8. 5. 1713. V uradni verziji poročil o dogodku je tudi navedeno, da so mu kmetje v Idrijco zmetali tudi ves neprodani tobak. Da je bil uporniške jeze deležen tudi tobačni trgovec, ni odraz še enega konflikta med podložniki in lokalno oblastjo v tem času. Šlo je zgolj za naključje: ker je tobačni trgovec ščitil oblasti, si je nakopal jezo podložnikov. Dogodek nikakor ni povezan s številnimi protesti rudniške uprave v istem času zaradi oddaje prodaje tobaka v zakup, a so ga slednji vseeno izkoristili za svoje proteste pri notranjeavstrijski komori zaradi novega načina monopolizacije prodaje tobaka.‌342 342 Idrijska uprava je bila tudi v sporu z Notranjeavstrijsko komoro zaradi naklade na tobak, kar je poskušal rešiti Karel VI. 26. 9. 1714 (Arko, Zgodovina Idrije, str. 117). ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 17, 12. 5. 1713. Ker so bili v protestih na proščenju v Spodnji Idriji udeleženi tudi loški podložniki, so se zgolj dva dni po dogodku odzvale kranjske oblasti, ki so škofjeloškega glavarja Antona Egkerja opozorile, naj pazi na svoje podložnike.‌343 343 Trpin, Viri, str. 19. Zanimivo je, da je škoda na hiši Franca Fantona, kjer naj bi mu uporni loški podložniki uničili okna in vrata, ostala v spominu kranjskega plemstva. O njej je pisal Franc Henrik Raigersfeld, medtem ko marsičesa drugega o uporu iz leta 1713 omenjeni avtor ni poznal. O škodi, ki mu je bila prizadejana, je poročal tudi Fanton sam, medtem ko so goriški stanovi zgolj v enem od uradnih poročil poročali o škodi, ki je bila povzročena duhovniku.‌344 344 Kmečki upori, str. 187, nekatere elemente omeni tudi Marušič, Veliki, str. 16.

Okoliščina, da so kanalski podložniki svoje zahteve predložili kanalskem jurisdicentu Beltramu na praznik sv. Marka (25. aprila), verjetno pomeni nadaljevanje kolektivnih protestov. Župani vseh sosesk kanalskega gospostva so se zbrali šele na omenjeni praznik. Nekateri uporniki so se namreč dobili že nekaj dni prej v hiši Jakoba Kofola v Volčah in takrat sprejeli več odločitev. Ročinjskemu mitničarju so sicer uporniki grozili že 22. aprila 1713, torej pred praznikom, pred pisanjem kanalskih pritožb in javnim nasiljem nad mitničarjem v Kanalu (25.aprila).‌345 345StLA, Nr. 428 66/6, 849, 16. 2. 1715. V času upiranja na Goriškem je bilo zlasti sporno, da so bili med kanalski podložniki na praznik sv. Marka najbolj izpostavljeni vodje upora iz tolminskega gospostva. Na omenjeni praznik so podložniki kanalskega gospostva po maši odšli najprej na trg, nato pa do kanalskega jurisdicenta G. Beltrama in zahtevali, da se zapišejo in na višje organe posredujejo njihove pritožbe. Kanalski sodnik G. Beltrame je njihove pritožbe zapisal. Kljub temu so uporniki, predvsem kanalski podložniki ponovno povzročali škodo na mitnici G. Antona Morellija. To izražanje kolektivnega nasilja je bilo posebej obremenilno za podložnike zato, ker so ti uničili mitninske knjige in pečatnik ter se, po zagotavljanju mitničarja, polastili tudi denarja, zbranega z mitninami.‌346 346 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 2. 5. 1713. Nekateri uporniki (Tomaž Pirih) v zaslišanjih sicer niso potrdili, da bi mitničarju odnesli pečatnike.‌347 347 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, 1. 2. 1714. Posebej sporna je bila okoliščina, da je več prič potrdilo, da so v Kanalu ta dan videli Jakoba Velikonjo‌348 348 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 21, s. d., zaslišanje Jakoba Medveščka. in Gašperja Bizalja, solnega trgovca in enega od lastnikov zaplenjenih konjev in soli.‌349 349 Dolenc, Tolminski puntarji, str. 90 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 29. 4. 1713. Odziv deželnih oblasti na ta dogodek se je zrcalil v poročilih, da so kanalski podložniki, ki so se sprva upirali uporu, kasneje postali njegovi goreči zavezniki.‌350 350 Marušič, Veliki, str. 9–11 in Šorn, Doneski, str. 186, pa tudi prevod dokumenta deželnega upravnika in odbornikov iz 29. 4. 1713 v Edinost, 25. 3. 1926 in v: Porcedda, Goriški deželni stanovi, str. 61–64. Zaradi aktivne vloge kanalskih podložnikov pri rušenju Bandlove hiše in na koncu tudi hude obsodbe Ivana Gradnika Miklavčiča gre verjetno za eno od taktičnih potez v prvem mesecu po uporu.

Nezadovoljstvo podložnikov je ponovno privrelo na plan ob zbiranju vseh informacij, t. i. »zajtungov« o protestih po maši v cerkvenem centru Goriških Brd – župniji v Biljani na praznik svetega Filipa in Jakoba, ki se je v 18. stoletju še praznoval na 1. maj. Nasilje se je tako kot v Idriji naprej začelo v Biljani‌351 351 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 20, 21. 10. 1713. proti župniku v njegovi gostilni, ki ga nadvse slikovito opišejo spomini goriškega meščana: »Spoznavši takrat, da se ni varno ni dalj časa pri njih muditi, gre v cerkev ter se v zakristijo zapre. Pa opiti Brici so mu bili koj za petami, naj brže, ker so mislili, da je kaj dragocenega blaga tam poskril.« ‌352 352 Veliki, str. 9, 10 in 11. Vikar Peter Malgaj (Maligai)‌353 353 Do sedaj je veljalo, da naj bi oškodovali duhovnika Andreja Gasparina (Marušič, Brda, str. 22), toda od omenjenih treh povrnitev škode od komisije zahteva Maligai. je namreč zahteval povrnitev škode, najprej treh veder vina, nato pa še druge škode od Blaža Kregarja, Lovrenca Jerzetiča (Erzetiča?) in Jurija Mišigoja.‌354 354 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 23, s. d., 694. O nevarnosti upora so lokalne oblasti obvestili že prejšnji dan, nadzor nad javnim mirom pa je prevzel krminski pisar. Ta se je proti protestnikom odpravil skupaj z oboroženimi kmeti iz Kozane, Vedrijana in Šmartnega. Četudi so bili v soočenju pisarja s kmeti na »cesti pri Zeletovih« ubiti Andrej in Martin Šturm ter Ivan Pirih iz Krasnega‌355 355 Marušič, Brda, str. 22 in 23. in čeprav so uporniki kot orožje uporabljali zgolj »nože in sekirice«, so uporniki odšli do mitničarja v Šmartnem. Prisoten naj bi bil tudi eden od bolj inkriminiranih upornikov, Blaž Kregar iz Krasnega; ‌356 356 V virih so njegov priimek interpretirali tudi kot Gregor. Iz določenih zapisov nedvoumno izhaja, da gre za priimek Kregar. Njegovo zaslišanje je objavil A. Panjek (Panjek, Una grande). obtožen je bil tudi, da je sodeloval pri rušenju Taccove hiše v Števerjanu. V posebni izjavi, namenjeni preiskovalni komisiji, je zatrjeval, da je tolminske upornike marca srečal v Kanalu po naključju.‌357 357 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d. Tudi svojo vodilno vlogo v dogodkih v Biljani je odločno zanikal. Kot vodje pa je ovadil druge podložnike: Andreja Krena (Crena) s hlapcem in družino ter tudi ubitega Andreja Šturma in njegovega brata Blaža.‌358 358 Prim. Marušič, Brda, str. 23 in ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 22, s. d.

Tudi Solkanska cerkev je imela proščenjsko jurisdikcijo v britofu, torej na dvorišču okoli cerkve, ki je bilo tudi pokopališče. Po solkanskem urbarju je imel deželski sodnik pravico do prvega plesa na telovo in vidovo ter do prispevka od vsakega krčmarja, od vsakega ognjišča in od kramarjev.‌359 359 Nanjo po podatkih v Kosovih Srednjeveških urbarjih opozarja Pavlin (Pavlin, Solkan, str. 49).

Tudi konflikti, ki jih je imel s podložniki socerbski upravitelj, in na katere so bile posebej pozorne tržaške mestne oblasti in tudi goriški glavar, so svoj višek doživeli med proščenjem v Podgradu na telovo, 15. junija 1713. Zemljiško gospostvo Podgrad (Castel nuovo) ni več pripadalo družini Petazzi, saj so ga morali zaradi dolgov in tihotapljenja prodati dvorni komori.‌360 360 Cova, La signoria, str. 59–60. Očitno je prihajalo med novim upraviteljem zemljiškega gospostva grofom Turinetti de Prièjem in podložniki do konfliktov, povezanih bodisi z načinom oddaje dajatev bodisi z njihovo višino.‌361 361 Velik spor med upraviteljem Turinetti de Prié zaradi zviševanja in načina pobiranja dajatev se je namreč razvnel leto pred tem – 1712. Upor je bil tako hud, da je notranjeavstrijska vlada tja poslala posebno komisijo in kot v tolminskem uporu podložnike s posebnim patentom pozvala, da se pomirijo (AS, AS-1, šk. 260, 18. 8. 1712). Ker je upravitelj z ročajem sablje in kopitom puške pretepel nekaj zbranih kmetov, je dogodek izzval kolektivni protest. Množica ga je začela zasledovati in če upravitelja pred razjarjeno množico ne bi rešil duhovnik, bi bile posledice veliko hujše. Dejanje je bilo dojeto kot izgred in upor, saj se je množica usmerila proti nižjemu uradniku. Čeprav so tržaške oblasti (glavarjev namestnik) dogodek prenapihnile, ga kranjske oblasti niso preiskovale, saj so že junija uradno zapisale stališče, da posamezni izgredi na Kranjskem ne sodijo v pristojnost za Goriško imenovane preiskovalne komisije.‌362 362 ÖStA, HHStA, ÖA, fasc. 19, 8. 7. 1713.

Poročila o ponovnem zbiranju kmetov in njihovem »velikem« svetu na Tolminskem so v Gorico prišla na še enega od pomembnih praznikov za živinorejce, na praznik sv. Antona Padovanskega, zaščitnika drobnice (13. junija). Prva polovica junija je bila vsekakor zaznamovana s prazniki, ki so bili pomembni za nekatere soseske na Šentviški planoti in drugih delih Cerkljanske župnije ter v Idriji. Mnogi, ki so se združili proti krajišniški vojski, so se pred izpraševalci izmikali odgovornosti, češ da se niso zbirali s tem namenom, ampak zaradi praznikov. Praznik (telovo) 15. junija 1713 so izkoristili kot opravičilo za prisotnost v okolici Gorice. Praznovanje tako pomembnih praznikov se je začelo z vigilijo dan pred tem (14. junija). Sveta gora je bila pomembno romarsko središče, ki so ga že mesece prej, na velikonočni ponedeljek, ko je bila verjetno vsakoletna procesija iz župnije Solkan na Sveto goro,‌363 363 Pavlin, Župnija sv. Štefana, str. 336. predstavniki deželnih in mestnih elit v Gorici izkoristili za pomirjanje kmetov.‌364 364 Dolenc, Tolminski puntarji, str. 95. Zato je več tistih, ki so jih s seboj vzeli uporniki, svoja dejanja opravičevalo z obiskom praznične maše na Sveti gori. Dne 15. junija je godoval tudi sv. Vid, zavetnik cerkve na Šentviški gori. Poveljnik senjske vojske Peter Bonazzi je ob prvem soočenju s podložniki, zbranimi 14. junija v okolici Gorice, menil, da so prišli zgolj »bližnji« kmetje, da pa se jih pričakuje tudi od drugod.‌365 365 Prav tam, str. 96. Praznika pa pričakovano ni omenjal.

Zaključek

Ker so uporniki zavestno kršili simboličnost prostora, to pomeni obliko protesta s pomembnim simboličnim sporočilom. Simbolične funkcije prostorov so namreč uporniki dobro poznali. Prostori upora lahko vplivajo tako na določanje faz upora kot na njegove interpretacije. Preučevanje kmečkega koledarja je pokazalo, da so bili izgredi v drugem valu uporniškega gibanja povezani s pomembnimi datumi v kmečkem koledarju: na eni strani s ključnimi datumi za oddajo dajatev ali gospodarskimi dejavnostmi prostora, na drugi strani pa s ključnimi dnevi v prazničnem koledarju. Četudi evropska historiografija kot pomemben prostor formiranja podložniških zahtev izpostavlja gostilno in popolnoma prezre sejme in sejemske jurisdikcije ter pomen sedežev župnij ter prostorov proščenj, imajo prav ti prostori in kolektivni dogodki na njih v tolminskem uporu in v drugih primerih konfliktov eno od pomembnih vlog.

Zaslišanja domnevnih upornikov razkrivajo tudi, da so le-ti določene prostore v zaslišanju izkoriščali tudi kot pomembno strategijo branjenja. Del upornikov se je namreč v svojih zaslišanjih prav s poudarjanjem prisotnosti na določenih prostorih želel ločiti od drugih upornikov in njihovih (kolektivnih) praks. Če uporniki na zaslišanjih niso mogli zanikati svoje prisotnosti v Gorici, Tolminu ali kje drugje, kjer so se zgodili javni protesti proti nosilcem oblasti, so z zagovarjanjem ločevanja od drugih podložnikov želeli zmanjšati svojo odgovornost za dejanja. Namesto na javnem trgu med protestniki so bili v gostilnah v Gorici in Tolminu, namesto na cesti na Sveti gori so bili v meniških celicah samostana na Sveti gori in v gostilni. In še več, v zaslišanjih se je pokazala velika razlika med uporniki, ki so v marcu in juniju v okolico Gorice prišli po Obsoški cesti prek Ročinja in Kanala, in tistimi, ki so prišli čez Čepovan. S prostorskim ločevanjem so nekateri preiskovanci dodatno podkrepili svoje izjave, da so bili prisiljeni v prihod v neposredno okolico Gorice ali da niso sodelovali pri nekaterih izgredih. Gostilna je bila tudi priročen prostor, kjer so čakali na druge upornike.

V prispevku predstavljeni dogodki na proščenjih odpirajo tudi vprašanje pomena cerkvene organizacije pri formiranju uporniških skupin in načinu izražanja protestov. Pomembni javni prostori so bili zlasti sedeži župnij in vikariatov z večjimi cerkvami, v katerih so pogosteje potekali verski obredi, oziroma se je v njih ob večjih praznikih zbralo več ljudi iz širše okolice. Cerkveno organizacijo je potrebno jemati kot pomemben (prostorski) element povezovanja skupnosti in posameznih vasi. Preiskovalna komisija je v svojem poročilu posebno pozornost namenila tudi posameznikom, ki so bili vključeni vanjo. Cerkveni ključarji, ki so se pojavljali med protestniki in uporniki, so bili po uporu, skladno z odločitvijo cesarja kot deželnega kneza, razrešeni s svojih funkcij. ‌366 366 Dolenc, Dva dokumenta, str. 109. Cerkvena organizacija je s cerkvenimi središči, romarskimi cerkvami (Sveta Gora, Most na Soči, Mengore) na eni strani in družbenimi rituali ob praznikih ter sejmi, ki so bili povezani s posameznimi cerkvami in cerkvenimi patroni na drugi strani, tako prostorsko kot simbolično združila podložnike in kolone v Brdih, na Krasu in v gospostvu Švarcenek. Tako kot določeni elementi gospodarskega življenja so bili z velikimi religioznimi ceremoniali povezani tudi določeni cerkveni prazniki posameznih skupnosti. Nekatere cerkve in prostori okoli njih so v različnih fazah upora (v aprilu in maju) postali pomembna središča izmenjave informacij in kolektivnega oblikovanja zahtev protestnikov. Združevanje cerkvenih in gospodarskih funkcij cerkvenih središč je v švarceneškem gospostvu opazno tudi na drug način: v času upora posveti potekajo na sedežih dveh župnij (Kačiče in Povir), od katerih je bila ena župnija tudi pomembno gospodarsko središče z lastno sejemsko jurisdikcijo.

VIRI IN LITERATURA

Zusammenfassung
Öffentliche Räume im Bauernaufstand von Tolmein (Tolmin): Die Rolle der Gasthäuser und der Kirchweihen

Die Schändung des symbolischen Raums durch Rebellen stellte eine bewusste Form des Protests dar. Symbolische Funktionen der (öffentlichen) Plätze wurden somit nämlich bewusst verletzt. Die Funktionen der öffentlichen Räume in Verbindung mit den kollektiven Protesten ergänzten die festgelegten Phasen des Widerstands im Jahr 1713. Obwohl in einigen europäischen Aufständen das Gasthaus einen der wichtigsten Räume des Protests darstellte, spielte es im Aufstand im Jahr 1713 keine bedeutende Rolle. Das kollektive Trinken der Rebellen (in den Gasthäusern und in den Mautämtern) nutzten die lokale Elite und die Kommissare für die Schaffung eines negativen Bildes der Rebellen. Auf der anderen Seite rückten die Gastwirte als eine für die öffentliche Sicherheit gefährliche Berufsgruppe deutlich ins Zentrum der Aufmerksamkeit der Untersuchungskommission. Im zweiten Teil des Artikels ist die reale und die imaginäre Bedrohung des Patroziniums analysiert. Während der Kirchweihe waren die Kirche und ihre Umgebung ein Zentrum der Kommunikation. Mindestens zweimal während des Aufstands im Jahr 1713 drohten die anlässlich von Kirchenweihen versammelten Untertanen mit öffentlichen Protesten und Gewalt gegen die von ihnen verachteten Verwalter der Herrschaft oder gegen die Personen, welche auf verschiedene Weise mit den Träger der Konflikte verbunden waren. Religiöse Zentren (Pfarrkirchen) und Wallfahrtskirchen (Sveta Gora, einschließlich Most na Soči, Mengore) mit festgelegten sozialen und religiösen Ritualen und Festen vereinten die ländliche Bevölkerung räumlich und symbolisch auch während des Aufstands.

Izvleček

Članek uvodoma opozarja na ustne vire o tolminskem puntu. Posebej obravnava objave virov in posebej objave zgodovinskih del tako v slovenskem kot v italijanskem zgodovinopisju. Raziskovanje upora tolminskih in drugih primorskih kmetov leta 1713 ter proučevanje odmevov na to gibanje še ni zaključeno.

Ključne besede :

kmetje, upor, Primorska, Tolmin, zgodovinopisje

Rebbelious movement of Slovene Littoral peasants called the great Tolmin peasant uprising of 1713 in historiography

Abstract

At the beginning the article calls attention to oral sources on the Tolmin peasant uprising. It specifically addresses the publications of historical sources and then the publications of historical works as well as in Slovene as in Italian historiography. The research of the uprising of Tolmin and other littoral peasants and its echoes are not finished yet.

Key Words

Peasants, Littoral, Tomin, peasant uprising, historiography

V tem pregledu o odmevih na uporno gibanje tolminskih in primorskih kmetov v zgodovinopisju se uvodoma vprašujemo, kako je pri ljudeh iz krajev, ki jih je zajel upor, še ohranjen spomin na dogajanja v letih 1713 in 1714. To, kar danes pripovedujejo zlasti Tolminci o dogodkih izpred tristotih let, so predvsem zgodbe in pričevanja, ki so se jih naučili v šoli ali o njih izvedeli z branjem književnih del in zgodovinske literature. Morda je ostala tudi kaka sled tradicije, kak skromen podatek, ki se je prenašal iz roda v rod, a se je tudi ta verjetno zaradi vpliva literature preoblikoval in izgubil svojo pristnost. Prvi pričevalci o uporu so zagotovo bili ljudje, ki jih je oblast zajela kot domnevne voditelje upora, in so o poteku dogodkov spregovorili pred člani posebne cesarske komisije, ki je preiskovala uporno gibanje. Med pričevalci so bili tudi predstavniki plemstva in goriški meščani. Čas upora je bil tudi nekakšen kronološki mejnik.‌367 367 Tako je župnik Bandeu na Šentviški Gori 13. aprila 1716 razveljavil neko pogodbo z utemeljitvijo, da je bila sklenjena v času upora/tempora tumultus (Marušič, Veliki tolminski punt leta 1713, str. 12).

Pred poldrugim stoletjem je bilo drugače. Ivan Kuk, ki se je med prvimi oglašal s Tolminske v slovenskem tisku, piše okoli leta 1855 v povesti Trikratno srečanje: »Tvoj rajnki oče pa so mi pravili, da pred sto in še več leti so se naši gorjani zoper Gorico nekaj spuntali, in od tistega časa jim je ostala zabavljica, da so 'puntarji', čeravno je ta beseda dan današnji čisto prazna, ker Tominci smo mirno in pridno ljudstvo, verno vdani bogu in svojemu cesarju.«‌368 368 Koledarček slovenski za navadno leto 1855, str. 37–45. Duhovnik in publicist Andrej Marušič je celo desetletje zatem zapisal, da ima v dogodkih leta 1713 »svoj vzrok psovka 'puntar', s ktero goriški filisterji naše Tomince še zdaj pitajo« (Domovina, 31. 5. 1867, št. 22, str. 89). Podobno je menil tudi Simon Rutar, da s psovko puntar »zmerjajo goriški pobalini gorske prebivalce sploh« (Zgodovina Tolminskega, str. 119). Toda vsaj kar zadeva kmečki stan, je tudi sredi 19. stoletja veljal drugačen spomin na preteklost v duhu »včasih je luštno bilo, zdaj pa ni več tako.« Tako je kaplan v Volčah Jakob Filip Kafol leta 1848 v Novicah na dan, ko je na Dunaju izbruhnila marčna revolucija, poročal: »Nekadaj – tako govoré sivoglavi starčki – je bil tolminski kmet gospod v primeru sedanjimu, poln denarja, poln blaga.«‌369 369 Novice, 15. 3. 1848, št. 16, str. 42.

Da se je dogajanje v zvezi s tolminskim uporom ljudskemu spominu že preveč odmaknilo, je ugotavljal tudi literarni zgodovinar Lino Legiša v analizi primorskih kmečkih uporov v književnosti (Alojzij Remec, Ivan Pregelj, France Bevk, Alojz Gradnik), tudi na primeru ljudske pesmi o upornih dogodkih v Štanjelu leta 1848. V pesmi je omenjen oskrbnik štanjelskega gradu Švara, kar vzbuja dvom, ali gre za Jakoba Švaro, ki je leta 1713 vodil uporne kmete v Komnu.‌370 370 Legiša, Primorski kmečki upori, str. 140, 144.

Leta 1971 je domoznanski publicist Andrej Pagon Ogarev v okolici Tolmina iskal sledi tolminskega punta v ljudski tradiciji. Našel pa je bore malo. Starejši krajan Andrej Leban iz Poljubinja je omenil, da sta bila med upornimi kmeti leta 1713 tudi Poljubinca, Jermol in Košca. Slednji naj bi umrl v spopadu puntarjev z oboroženimi silami oblasti pri Solkanu.‌371 371 V Solkanu so se puntarji vsaj dvakrat srečali (marca in junija 1713) z vojaško silo deželne oziroma državne oblasti. Sicer pa je Leban izvor svoje pripovedi pojasnil: »Tako sem slišal pripovedovati od starih ljudi.«‌372 372 Veliki tolminski punt leta 1713 in drugi manjši punti na Tolminskem. Primorski dnevnik, 1. in 2. 7. 1971, št. 152 in 153. Na punt se navezuje tudi nekaj ljudskih pesmi, a so očitno mlajšega datuma. V ljudskem izročilu je kar nekaj gradiva, ki govori o razmerju med tolminskimi fevdalci in podložniki,‌373 373 Dolenc, Kozlov rob v ljudskem izročilu, str. 59–63; isti, Kozlov rob v književnosti, str. 64–68. saj so prvi pri ljudstvu, kot pravi Simon Rutar, ostali »v neizbresljivem spominu kot njegovi zatiralci in tlačitelji.«‌374 374 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 200. O takih odmevih poroča tudi Damjana Fortunat Černilogar v prispevku Kmečko uporništvo na Tolminskem v Trinkovem koledarju za leto 2004 (str. 159–164).

Pregled objavljenih zgodovinopisnih del o upornem gibanju primorskih kmetov leta 1713, imenovanem in poznanem predvsem kot veliki tolminski punt, je razdeljen na dva dela. V prvem so prikazane objave virov, v drugem pa objave pomembnejših člankov in razprav. Opozoriti velja tudi na objave pregledov historiografskih prikazov gradiva, ki govorijo o uporu leta 1713.‌375 375 Štiri prispevke je podpisal Branko Marušič: Doneski k bibliografiji o tolminskem puntu 1713. leta; isti, Veliki tolminski punt v zgodovinski literaturi; isti, Zgodovinopisna literatura o tolminskem puntu (Veliki tolminski punt leta 1713); isti, La rivolta dei contadini goriziani (il »Tumulto dei Tolminotti«) nella storiografia italina. Za podrobnejše podatke o prispevkih gl. seznam literature.

Objave virov

Pri pregledu objave virov je potrebno najprej opozoriti na prispevke, ki govorijo o nahajališčih virov za zgodovino punta leta 1713. Arhivskih nahajališč in kratkih opozoril na zgodovinopisje se dotika skoraj vsako objavljeno razpravljanje o uporu. Simon Rutar, domnevni avtor časopisnega članka Listine o »tolminskem puntu« iz leta 1884, omenja dokumente iz gradu Ortenburg na Koroškem, kjer je domoval knez Hanibal Porcia, predsednik cesarske komisije, ki je raziskovala upor. Gradivo, ki je obsegalo 500 listin, je prešlo v takratni dunajski vojni arhiv.‌376 376 Soča, 23. 5. 1884, št. 21. Aprila 2012 umrli slavist Janez Dolenc, ki se je zadnji dve desetletji svojega življenja ukvarjal tudi s problematiko tolminskega kmečkega upora, žal pa njegovega tristoletnega jubileja, čeravno je nanj nenehno opozarjal,‌377 377 Dolenc, V pričakovanju 300-letnice tolminskega punta. Primorska srečanja 27, 2003, št. 263, str. 37–38. ni dočakal, je opisal na punt nanašajoče se gradivo, ki sta ga hranila dunajski Hišni, dvorni in državni arhiv oziroma Dunajski državni arhiv ter Štajerski deželni arhiv v Gradcu.‌378 378 Dolenc, Obseg arhivskega gradiva, str. 99–100.

Prvi objavljeni vir je delno poročilo anonimnega pisca Succinta Relazione dell' insulto novamente seguito in Gorizia o dogajanjih leta 1713 v goriški grofiji. Besedilo se je nahajalo v zasebni lasti (Goričan Francesco de Gironcoli) in ga je leta 1878 s krajšim komentarjem in opombami najverjetneje objavil goriški publicist Carlo Seppenhofer.‌379 379 L'Isonzo, 29. 3. 1878, št. 2. Le-ta se je še dvakrat povrnil k tematiki upora, in sicer je objavil tri furlanske pesmi, nastale kot odmev na vlogo krajišnikov, ki so prišli na Goriško z namenom, da zatrejo uporno gibanje. Pesmi opozarjajo na grobo obnašanje »Croatov«, »sinov reke Save«.‌380 380 Seppenhofer, Il tumulto dei Tolminotti, str. 25–26. V posebni brošuri je Seppenhofer, eden od stebrov takratnega goriškega italijanskega nacionalizma, ponovno objavil te pesmi leta 1901. Dodal je tudi pričevanje sodobnega pisca (La solevazione dei Tolminotti e Carsolini) in poročili goriških deželnih stanov, namenjenih cesarski oblasti, z dne 5. in 12. junija 1713.‌381 381 Seppenhofer, Il tumulto dei Tolminotti nell'anno 1713. Poročilo z dne 12. junija 1713 je objavila Marija Češčut (Nekaj zgodovinskega gradiva, str. 128). Gradivo, ki ga je objavil Seppenhofer, hrani Biblioteca Statale Isontina v Gorici (Ms 130). Glej tudi: Inventari dei manoscritti, str. 118–119.

Da so dogajanje v zvezi s puntom spremljali tudi v sosednji beneški republiki, kaže anonimno poročilo iz leta 1716, ki ga hrani mestna knjižnica v Vidmu; objavljeno je bilo v videmski reviji Pagine Friulane.‌382 382 Irruzione dei Tulminotti, str. 26–28. Tolminski upor je bil tudi zgled za ljudske nemire v Vidmu, uperjene zoper prevelike dajatve, ki jih je nalagala beneška država.

Leta 1912 je profesor goriške državne gimnazije Edoardo Traversa, ki je pripravljal monografijo o puntu, na dveh različnih mestih objavil listinsko gradivo. Prva objava s krajšim spremnim tekstom v časniku L'Eco del Litorale prinaša 35 listin iz dunajskega Hišnega, dvornega in državnega arhiva. Gradivo je nastajalo med 29. marcem in 1. oktobrom 1713.‌383 383 Traversa, La sommossa dei contadini, str. 15–24. Traversa govori o »furlansko-slovenskem« kmečkem gibanju in omenja nekaj imen upornikov. V drugi objavi je Traversa komentiral štiri dokumente iz poročil cesarske komisije, ki je raziskovala vzroke in potek upora.‌384 384 Traversa, La calata dei montanari, str. 129–137, 232–239, 289–293. Članek je izšel tudi kot separat (Gorica, 1912, 23 strani). Tudi to gradivo je shranjeno v že omenjenem dunajskem arhivu in se nanaša na zaslišanja oziroma izjave dveh goriških meščanov (Giacomo Brunetti in Giuseppe Beltrame) ter dveh fevdalcev (Giovanni Paolo Radieucig, Ferdinando Formentini).

Slovenski notar v Gorici Miroslav Premrou, ki je v znanstvenem tisku objavil več dokumentov iz vatikanskih arhivov, je iz arhiva goriških deželnih stanov (takrat jih je hranila državna knjižnica, kasneje so jih prenesli v goriški pokrajinski arhiv) v slovenskem prevodu objavil osem poročil, naslovljenih na cesarja in državno oblast, nastalih med 30. marcem in 22. majem 1713 (za objavo je pripravljen dokument z dne 23. marca 1713 in je ohranjen v Premroujevi zapuščini v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici). Poročila so pisali namestnik deželnega glavarja Leopold Adam Strassoldo in goriški deželni stanovi.‌385 385 Premrou, Dokumenti kmetske pobune na Goriškem leta 1713 (takozv. Tolminski punt). V: Edinost, 1926, št. 42, 52, 54, 72, 81. Poročilo goriških deželnih stanov z dne 6. in 15. maja 1713, ki ju je Premrou objavil v slovenskem prevodu, je Marija Češčut objavila v izvirniku;‌386 386 Češčut, Nekaj zgodovinskega gradiva, str. 125–128; ista, Pregljevi »Tolminci«, str. 95–99. s tem je pokazala, kako je Pregelj pri pisanju svojega romana Tolminci uporabil tudi arhivsko gradivo.

Leta 1973 so na Slovenskem praznovali 500-letnico kmečkih uporov, 400-letnico hrvaško-slovenskega kmečkega punta in 260-letnico velikega tolminskega punta. Narodni muzej iz Ljubljane je ob priložnostni razstavi izdal publikacijo Kmečki punti na Slovenskem. Razprave in katalog dokumentov. V katalogu je objavljeno gradivo iz Arhiva Republike Slovenije, ki se nanaša na upor iz leta 1713.‌387 387 Kmečki punti na Slovenskem, str. 177–188. Objavljeni so trije dopisi iz dopisovanja med kranjsko deželno in avstrijsko državno oblastjo, nastali med 5. majem 1713 in 7. junijem 1737. Dodan jim je še sodobni kurikulum Jakoba Bandeua.

Na tem mestu se znova vračamo k Janezu Dolencu, ki je leta 1992 in 1996 obiskal državni arhiv na Dunaju in deželni arhiv v Gradcu. Namen njegove raziskave je bil, potem ko ga je k raziskavi spodbudilo pisanje libreta (1980) za opero Ubalda Vrabca Tolminski punt, da razišče nekatere nepojasnjene plati upora, zlasti pa imena vseh, ki so bili aprila 1714 usmrčeni v Gorici. Seznam na smrt obsojenih upornikov je bil namreč nepopoln in izmišljen. O tem iskanju je Dolenc javnost nekajkrat obvestil.‌388 388 Na primer: Primorske novice, 27. 2. 1992, št. 27. O tem je pisal tudi leta 1997 v članku Dva dokumenta o kaznovanju tolminskih puntarjev zaradi upora leta 1713: Ob 280-letnici zaključka velikega tolminskega punta.‌389 389 Tolminski zbornik 1997. Tolmin, Občina Tolmin, 1997, str. 95–112. V njem je objavil arhivsko gradivo, ki je poimensko navajalo enajst na smrt obsojenih puntarskih voditeljev. Dolenc je našel tudi dokumente o predzgodovini punta. Objavil je cesarsko svarilo Tolmincem, naj bodo pokorni (6. marca 1700).‌390 390 Dolenc, Tristo let staro cesarsko pismo, str. 64–66. Skupaj s Francem Rupnikom‌391 391 Rupnik je pisal o puntu leta v časopisu Dom (1994) ter v zborniku Kobarid (1997). Gl. seznam literature. je za tisk pripravil besedilo spomenice puntarjev za izpustitev iz ječe na goriškem gradu (okoli velike noči leta 1714).‌392 392 Dolenc, Spomenica tolminskih puntarjev, str. 5–16. Poleg objave dokumentov se je lotil tudi obravnave posameznih problemov iz dogajanja med puntarji.‌393 393 Dolenc, Obletnica usmrtitve, str. 441; isti, Šentviška planota, str. 67–74; isti, Prvo, nekrvavo razdobje, str. 96–98; isti, Seznam tolminskih puntarjev, str. 253–258.

Zadnji objavljeni dokument je dopis notranjeavstrijske vlade in dvorne komore kranjskemu deželnemu glavarju Janezu Antonu Jožefu Eggenbergu (Gradec, 23. maja 1713). Objavil ga je Vojko Pavlin na spletni strani Arhiva Republike Slovenije (arhivalija meseca) maja 2013. Pred tem je bil dokument že objavljen.‌394 394 Kmečki punti na Slovenskem, str. 183–184.

Prva omemba upora v historiografskem delu je bežna opazka Carla Morellija (1730–1792) v tretji knjigi njegove Zgodovine goriške grofije. Tolminci so se po njegovih besedah upirali novim davkom, spodbujeni s »starim upornim duhom«.‌395 395 Morelli, Istoria della Contea di Gorizia, 3, str. 186–188. Čedajski kronist Marc'Antonio Nicoletti je v 16. stoletju sodil o Tolmincih: »Radi naj bi poslušali nadrejene. Vztrajno naj bi branili lastno čast. Raje naj bi trpeli kakršnokoli nesrečo, kot da bi prostovoljno dali tisto, kar je pogosto krivično odvzeto« (Makuc, Marc'Antonio Nicoletti, str. 271–275). Avtor je v puntu videl upor zoper oblast, zato je bil cesar Karel VI. prisiljen, da energično ukrepa. Morellijevo delo je nastajalo v drugi polovici 18. stoletja. V celoti je izšlo v letih 1855–1856, v štirih zvezkih; četrti obsega opombe urednika te posthumne izdaje G. D. Della Bone.‌396 396 Della Bona, Osservazioni ed aggiunte, str. 210–211. Urednik je Morellija znatno dopolnil, pri čemer je črpal gradivo iz kronike družine Dragogna iz Gorice.‌397 397 Gradivo družine Dragogna hrani Mestna knjižnica v Gorici (Inventari dei manoscritti, str. 142). Punt je bil pred tem omenjen v kronološkem pregledu krajevne goriške zgodovine, ki ga je objavil koledar goriške kmetijske družbe za leto 1845.‌398 398 Calendario pubblicato dall'imp. reg. Società agraria di Gorizia per l'anno 1845, str. 41–64. Kronologijo je sestavil Della Bona, ki je sodil, da je bila usmrtitev enajstih upornikov zaslužena kazen.‌399 399 V neobjavljeni Cronaca goriziana fino al 1840 (Archivio provinciale Gorizia, Miscell. 272, str. 137–139) je upor leta 1713 obravnaval Francesco Leopoldo Savio.

Na podoben način, a v mnogo manjšem obsegu se je upora spomnil Pietro Kandler v kronoloških dodatkih k objavi rokopisa Vincenza Scusse (1620–1702) o zgodovini Trsta.‌400 400 Kandler, Storia cronografica di Trieste, str. 149. Delo je leta 1975 izšlo v faksimilirani obliki. O puntu je leta 1865 pisal Prospero Antonini v obširni knjigi Il Friuli Orientale. Studi, ne brez aluzij na takratni položaj Italijanov v avstrijski državi, ki pri svojih narodih zavirala narodnostni razvoj. Ivana Gradnika je primerjal s Spartakom in z neapeljskim upornikom iz 17. stoletja Masaniellom (Tommaso Aniello). Leta 1873 je Carl Czoernig v monografiji o goriški in gradiški deželi v le enem stavku omenil »upor, ki ga je bilo potrebno z orožjem krvavo zadušiti.«‌401 401 Czoernig, Gorizia »la Nizza austriaca«, str. 774.

Z omenjanjem Kandlerja smo preskočili objavo v goriškem furlanskem koledarju iz leta 1858 Il tumult dei Tulminoz nel 1713 s podnaslovom Estratt da un manuscritt di un contemporaneo.‌402 402 Lunari di Gurizza, str. 50–70. Nahajališče izvirnika ni poznano. Neznani pisec je razumel stisko upornih kmetov. Ta sodobni spis je spodbudil Jožefa Kraglja, takrat semeniščnika v Gorici, da ga je priredil za slovenske bralce in objavil v goriškem tedniku Domovina.‌403 403 Kragelj, Tolminski punt leta 1713. V: Domovina, 26. 4. 1867, št. 17, str. 71–72. Urednik časnika Andrej Marušič je h Kragljevemu članku dodal dve pojasnili, povzeti po Della Bonovih dodatkih k Morellijevi zgodovini goriške grofije. Kragelj ni skrival naklonjenosti do svojih tolminskih rojakov.

Kragljeva objava je bilo prvo poročanje o puntu v slovenskem jeziku. Naslednja obravnava je v Rutarjevi Zgodovini Tolminskega;‌404 404 Rutar, Zgodovina tolminskega, str. 113–119. Rutar je v opombah citiral članek v Domovini (1867) in tudi Seppenhoferjevo objavo besedila anonimnega avtorja v časniku L'Isonzo (1878). Rutarjev prispevek je bil izhodišče za mnoga kasnejša slovenska zgodovinopisna dela,‌405 405 Na primer: Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 890–894; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 129–130. zlasti poljudne objave,‌406 406 Na primer: 200 letnica obglavljenja goriških kmečkih upornikov (Novi čas, 21. 4. 1914, št. 17); »Tolminski punt« pred 200 leti (Soča, 25. 4. 1914, št. 27); Veliki tolminski punt (Naši kraji v preteklosti, str. 76–81); Tolminski kmečki upor (Iz starih časov, str. 83–85). predavanja‌407 407 Podpredsednik društva Soča v Ljubljani Joško Cvek je predaval o puntu 3. marca 1923. Del predavanja je bil objavljen (Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76). in za literarne upodobitve (Alojzij Remec, Ivan Pregelj, Alojz Gradnik, France Bevk).

Med prvimi Slovenci, ki so potek punta raziskovali po arhivskih virih, in sicer tistih, ki so se nahajali v Gorici, je bil Karel Capuder. Ni se zadovoljil z dotlej uveljavljeno formulo o vzrokih za nastanek punta (davki na meso in vino). Capuder se je goriški krajevni zgodovini posvečal zlasti med letoma 1906 in 1910, ko je služboval na goriški nemški državni gimnaziji. Z uporabo arhivskih virov je pridobil številčne podatke o gospodarskem stanju podložnikov. Upornosti goriškega kmečkega ljudstva je posvetil dve objavi. V svoji prvi kratki objavi je omenil podložniške nemire v Krminu ob veliki noči leta 1707.‌408 408 Capuder, Pred 200 leti. V: Novi čas, 25. 3. 2010, št. 13. Prvega marca 1913 pa je v Gorici predaval ob 200-letnici punta; besedilo predavanja je bilo objavljeno.‌409 409 Capuder, Goriški kmetski upor leta 1713. V: Novi čas, 1913, št. 11–16, str. 18. Ponatis v: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 9/2012, str. 3–9. Capuder je bil prvi, ki je dal uporu leta 1713 širši ozemeljski okvir, saj ga je imenoval goriški kmečki upor. Za njim je podobno opredelitev ozemlja upora podal Premrou, ki je v objavi slovenskih prevodov uradnih poročil omenil »kmetsko pobuno na Goriškem«, t. i. tolminski punt.

V spomin na dvestoletni jubilej punta je domoznanec in takrat učitelj na Vrhu (v občini Sovodnje v Italiji) Josip Balič objavil nekaj gradiva o dogajanju v Rihemberku, današnjem Braniku; uporabil je zapiske takratnega rihemberškega župnika Matije Trošta.‌410 410 Balič, Kmetski upor v Rihenberku l. 1713. V: Gorica, 3. 6. 1913, št. 43. Dogodki se nanašajo predvsem na prihod krajišniške vojske in na kaznovanje upornih kmetov. Balič ugotavlja, »da so se že pred 200 leti dobili med inteligenco možje, ki so precej odkrito sočustvovali s tlačenimi kmeti.« Dragocena Troštova pričevanja ne le o uporu rihemberških kmetov so danes izgubljena.

Na podlagi arhivskih virov (takrat v goriški državni knjižnici, danes v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici) in že objavljenega gradiva je o uporu pisal Rado Bednařik.‌411 411 Bednařik, Leta Gospodovega, str. 195–196, št. 8, str. 218–221; isti, Za staro pravdo, str. 189–191, št. 7, str. 221–223; isti, Obletnica »Stare pravde«, str. 75–76. Osredotočil se je predvsem na potek punta in ni poglobil razprave, ki jo je začel Capuder.

Veliko izvirnejših podatkov je zaradi poznavanja gradiva iz Dunajskega državnega arhiva prinesla razprava Boga Grafenauerja Veliki tolminski kmečki punt.‌412 412 Grafenauer, Veliki tolminski kmečki punt, str. 81–89. Razpravo je ponatisnil Primorski dnevnik (1954, št. 5–9), vendar brez opomb. V krajši obliki je Grafenauer pisal v Tovarišu (30. 4. 1954, št. 128, str. 284–285) ter v drugem delu Zgodovine narodov Jugoslavije (str. 762–764). Z manjšimi spremembami je bila objavljena v četrtem zvezku Zgodovine slovenskega naroda (1960) ter v knjigi Kmečki upori na Slovenskem (1962). Grafenauer je ob objavi zapisal, da je njegov prikaz »večinoma povsem nov«, ker se opira na vire iz Dunajskega državnega arhiva – med njimi je tudi nekaj dokumentov v slovenščini – v prepisu Ivana Krefta. Sodil je tudi, da bi bilo za dokončno podobo poteka dogajanja potrebno pregledati še goriški in graški arhiv, čeravno je bil prvi že pregledan. Takrat so nekaj novega védenja o puntu v svojih objavah prispevali tudi Jože Šorn,‌413 413 Šorn, Donesek h kmečkim uporom, str. 169–183 Branko Reisp‌414 414 Reisp, Tolminski kmečki upor leta 1713, str. 37–41. in Pavle Blaznik.‌415 415 Blaznik, Odmev velikega tolminskega punta, str. 84–96. Grafenauerjev članek je predvsem zaradi uporabe dunajskega arhivskega gradiva pri Slovencih začel novo poglavje o obravnavi upora iz leta 1713.

Po drugi svetovni vojni je nastalo več poljudnih zapisov (Rado Bordon, Miro Kapelj, France Bevk, Srečko Vilhar, Andrej Pagon, Vlado Premru, Miško Kranjec, Marija Rutar itd.). Omenili in obravnavali so ga tudi italijanski pisci, kot so Pier Silverio Leicht, Ranieri Mario Cossar, Sergio Tavano, G. G. Corbanese, Ernesto Sestan,‌416 416 Sestan, Venezia Giulia, str. 81. Gaetano Perusini‌417 417 Perusini, Note per la storia, str. 199–208. in Ezio Martin,‌418 418 Martin, Ivan Pregelj, str. 109–124. ki je leta 1965 sodil, da je bil upor Tolmincev resnična epopeja ljudi, ki so se uprli krivicam družbenega reda. Goriški zgodovinar Luciano Spangher‌419 419 Spangher, La »sollevazione dei Tulminoti e collegati«, str. 5–24. Članek izšel tudi kot separat (Videm, 1989, 30 strani). je leta 1989 pisal o t. i. uporu Tolmincev in polemiziral s trditvijo, da bi bil upor uperjen zoper državno oblast, saj ni imel politične vsebine. Uperjen je bil zoper revščino in zlorabe zemljiških gospodov.

Leta 1973, ko je od punta minilo 260 let, je nastalo nekaj novih, predvsem publicističnih publikacij, tudi izvirnih. Goriški muzej je v ciklostilni obliki in kot tretji zvezek zbirke Berila izdal izbor zgodovinskih in literarnih prispevkov z naslovom Veliki tolminski punt leta 1713. Izšel je krajši pregled poteka punta,‌420 420 Marušič, Veliki tolminski punt leta 1713. Dopolnjeni in popravljeni ponatis iz Primorskega dnevnika (1973, št. 80–91). zapis o Krasu in Kraševcih v uporu leta 1713‌421 421 Marušič, Kras in Kraševci, str. 6–20. Ponatis v: Marušič, Primorski čas pretekli, str. 27–38. in spomeniški vodnik po krajih, ki jih je zajelo uporniško gibanje.‌422 422 Marušič, Po poteh velikega tolminskega punta. Ob obletnici punta je bil objavljen tudi arhivski podatek o pokopu Gregorja Kobala, usmrčenega 20. aprila 1714 v Gorici, in Andreja Laharnarja, usmrčenega naslednjega dne.‌423 423 Murovec, Zapis o obglavljenih puntarjih, str. 70. Ugotovljena so bila tudi imena Bricev, ki so bili spomladi 1713 ubiti v spopadu med upornimi kmeti, in tistimi, ki so nasprotovali uporu pod vodstvom pisarja iz Krmina.‌424 424 Marušič, Brda v velikem tolminskem puntu leta 1713, str. 21–24.

Novo obdobje v raziskovanju zgodovine upora leta 1713 se začenja v devetdesetih letih 20. stoletja. Aleksander Panjek je sledil in še sistematično sledi poti, ki jo je začrtal Karel Capuder (1913) in jo svetoval Bogo Grafenauer (1954), češ da bo treba za oblikovanje dokončne podobe velikega tolminskega punta pregledati še arhive Gorici in Gradcu. Rezultati Panjekovega raziskovanja so bili predstavljeni v njegovem diplomskem delu na tržaški univerzi, v akademskem letu 1993–1994.‌425 425 Panjek, Una grande sollevazione contadina in terra slovena. La rivolta del Tolmino del 1713. To delo je bilo deloma objavljeno;‌426 426 Panjek, Il miserabil paese, str. 39–76. dodatna spoznanja so navedena tudi v drugih razpravah in člankih.‌427 427 Panjek, Kmetijstvo in trgovina na Goriškem, str. 153–162; isti, Stato, nobiltà, cittadini e contadini, str. 204–209; isti, La grande rivolta di Tolmino, str. 30–34.

Konec leta 2011 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Andreja Žan zagovarjala magistrsko nalogo Tolminski kmečki upor 1713. Tudi študijske obveznosti študentov na koprski univerzi obravnavajo problematiko upora leta 1713.‌428 428 Sulič, Kmečki upor na Krasu leta 1713 v primerjavi z drugimi slovenskimi in evropskimi upori. Problem upora kot dejanja zoper cesarsko oblast in pravne probleme ob kaznih, ki so jih bili deležni uporniki, je temeljito obravnavala Dragica Čeč v razpravah »Priznal je, da je s helebardo in žvižganjem vodil upornike proti Gorici«, O povezavi crimen laesae maiestatis z upori in pomenu kaznovanja upornikov v tolminskem puntu 1713‌429 429 Gl. seznam literature. ter Kazensko pravo in sodni procesi proti upornikom v uporu leta 1713.‌430 430 Gl. seznam literature.

Ob tristoletnici upora leta 1713 se je v Tolminu zvrstilo več jubilejnih dogodkov. Poleg muzejskih razstav so pripravili tudi nekaj predavanj, posredno povezanih z uporom. Dne 24. oktobra 2013 je v Tolminu potekalo strokovno zborovanje Veliki tolminski punt 1713–2013: Nova dognanja. Gradivo bo izšlo v posebni publikaciji v založbi ZRS Univerze na Primorskem. Tolminski muzej pa je skoraj istočasno izdal zbornik razprav Tolminska v času punta. Zbornik ob 300-letnici tolminskega punta 1713–2013 (2013). V njem sodeluje devet avtorjev: Karla Kofol, Drago Terpin, Damjana Fortunat Černilogar, Eva Holz, Igor Sapač, Borut Juvanec, Janja Hiti, Ines Hvala, Marija Terpin Mlinar in Dragica Čeč. Neposredno se na dogajanje punta veže že omenjena razprava Dragice Čeč o kazenskem pravu in sodnih procesih zoper upornike leta 1713.

Zaključimo z mislijo, da je celovita obravnava upornega gibanja, ki so ga leta 1713 začeli kmetje na Tolminskem, in se je razširilo na velikem delu zahodnega slovenskega prostora, naloga za prihodnost.

VIRI IN LITERATURA

Summary

The article in the first place calls attention to oral sources of the Tolmin peasant uprising/revolt, but the authenticity of that sources must be questioned, because of time and historical distance and also owing to the influences of literary and historiographical publications. The article specifically addresses the publications of sources and in particular, the publication of historical works. The major part of the published sources come from the archival institutions (Gorizia, Graz, Ljubljana,Vienna). The first publication of the revolt dates back to Della Domenica Bone additions to the Carlo Morelli history of Gorizia country (1855). In 1858 a long article in almanac of Gorizia agricultural society was published. This text served to Joseph Kragelj, who published the first essay on the revolt in the Slovenian language in 1867. Likewise, it served to Simon Rutar (1882) to whom are from 1882 onwards resorting Slovenian historians (J. Gruden,R. Bednarik), publicists and writers (A. Remec,I. Pregelj, A. Gradnik, F. Bevk). Karel Capuder was among the Slovenes who first delved into the archives (Gorizia), while Miroslav Premrou followed him after the First World War. Until the First World Italian authors published mainly archival material from the achives in Gorizia (C. Seppenhofer) and Vienna (E. Traversa). Many new insights into understanding the Tolmin peasant uprising, based on the archival material from the National Archives in Vienna, were contributed by Bogo Grafenauer. Later on, Janez Dolenc explored in Vienna and Graz. More recently, since 1994, Aleksander Panjek has devoted special attention to the problem; he studied evidence of revolt in Venice, too. Also Dragica Čeh explores the material from the Austrian archives. Research on the Tolmin peasant revolt and the research of the echoes of this movement, particularly in Friuli, is not yet complete.