Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja

Uredniško poročilo

[1] Monografijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja je Marijan Smolik izdal leta 1963. Kot temeljno delo na področju zgodovine pesemske literarne zvrsti starejših dob je bila pogosto rabljena in citirana, ni pa bila ponovno izdana.

[2] Pričujoča izdaja prinaša Smolikovo monografijo v prvotni obliki, kakor je bila napisana, le da je bila v pripravi za objavo pregledana in urejena po naslednjih načelih.

  • Besedilo je lektorirano v skladu s sodobno normo slovenskega knjižnega jezika. To velja zlasti za pravopisno raven, leksikalna pa je ostala nespremenjena; besedje, ki odraža čas, v katerem je delo nastalo, v večini primerov ni korigirano.
  • Nemško in latinsko besedilo ni lektorirano, pač pa korigirano in očiščeno napak, nastalih pri pretvorbi.
  • Nekatere podnaslove je bilo potrebno zaradi konsistentnosti strukture elektronskega besedila izpostaviti iz sobesedila.
  • Opombe, ki so bile prvotno številčene znotraj poglavij, so zdaj številčene zvezno.
  • Odpravljena je delitev besed.

Matija Ogrin

[Imprimatur]

[3] Ljubljana 1963

[4] Teološka fakulteta v Ljubljani

[5] 28. avgusta 1963

[6] št. 130/63 Po čl. 25 Pravilnika za pridobitev stopnje doktorja teologije se dovoli natis disertacije »Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja«, ki jo je za dosego doktorske časti predložil g. Marijan Smolik.

[7] Dekan:

[8] dr. Stanko Cajnkar l. r.

[9] L. S.

[10] Nadškofijski ordinariat v Ljubljani

[11] 30. avgusta 1963

[12] št. 2065

[13] Natis se dovoljuje.

[14] Naslovni škof,

[15] ap. administrator

[16] + Jožef Pogačnik

[17] Izdala in razmnožila Semeniška knjižnica v Ljubljani.

[18] (Odgovarja Smolik Marijan, Ljubljana, Dolničarjeva 4)

Predgovor

[19] Za slovenske pesmi preteklih stoletij so se od časov romantike naprej zanimali posamezni ljubitelji, šele proti koncu devetnajstega in v dvajsetem stoletju so postale predmet znanstvenega raziskavanja. Slovstveni zgodovinarji so jih seveda ocenjevali z oblikovnega in umetnostnega vidika; glasbeniki so ugotavljali, kako in po kakšnih vzorcih so izpeljani napevi in se prav zato sploh niso zanimali za pesmi, ki so ohranjene brez napevov; zgodovinarje so pa zaradi vsebine zanimale predvsem pripovedne ljudske pesmi.

[20] Šele v novejšem času so se nekateri začeli zanimati tudi za vsebino verskih pesmi, a spet so bile ljudske pesmi z apokrifno in legendarno vsebino bolj mikavne kot dogmatično resne prave cerkvene pesmi. Ljudske pesmi, zbrane v Štrekljevi zbirki (SNP), so bile za študij tudi bolj dostopne kot pa cerkvene pesmi, ohranjene v redkih tiskanih ali celo samo pisanih izvodih.

[21] Vsaj deloma izvršene oblikovne in primerjalne študije o slovenskih verskih pesmih ter nekatere bolj slučajne ugotovitve o njihovi verski vsebini so mi bile v spodbudo, da sem se lotil sistematičnega raziskavanja vsebine starejših verskih, predvsem pravih cerkvenih pesmi. Ugotoviti sem hotel, katere verske resnice so bile največkrat predmet slovenskih pesmi; kako so s pesmijo širili in poglabljali versko znanje v dobi nepismenosti ter kako iz pesmi odmevajo novi pojavi v zgodovini verskega življenja na Slovenskem. Tuja znanstvena dela o vsebini cerkvenih pesmi (zlasti nemških) so mi utrjevala prepričanje, da morejo biti tudi cerkvene pesmi zanimiv predmet bogoslovnega raziskavanja.

[22] V načelu sem se omejil na tiste verske pesmi, ki jih je cerkvena oblast dovoljevala ali celo ukazovala peti kot cerkvene pesmi pri različnih oblikah javnega bogoslužja. Samo te pesmi namreč morejo pričati o vsebini hotenega verskega pouka. Ni dvoma, da bi bilo zanimivo raziskati tudi vsebino necerkvenih verskih pesmi, toda število takih pesmi je tako veliko, da bi terjalo samostojno razpravo. Že cerkvenih pesmi je namreč toliko ohranjenih, da bi omogočile vrsto podrobnih študij.

[23] Kljub teoretično jasni opredelitvi, da je cerkvena pesem tista verska pesem, ki se sme peti pri javnem bogoslužju, je v posameznih primerih zelo težko določiti, katere od znanih pesmi z versko vsebino smemo imeti za prave cerkvene pesmi. Vsaj deloma veljavni kriterij mi je bilo dejstvo, da so bile cerkvene pesmi navadno tiskane že ob svojem nastanku in da so jih ponatiskovali tudi v poznejših pesmaricah. So pa tudi take pesmi, ki so bile sicer namenjene petju v cerkvi, pa iz različnih vzrokov niso bile natisnjene več kot prvič. Za najstarejšo dobo, ki jo obsega prvo poglavje te razprave, so pa seveda rokopisne pesmarice polnovreden nadomestek tiskanih. Za ugotavljanje najstarejših pesmi pa odpovedo tudi rokopisi in sem se moral zateči k domnevam in ugotovitvam drugih raziskovalcev.

[24] Ker je bilo najprej treba ugotoviti, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene, razprava nekoliko prispeva tudi k bibliografiji slovenskega slovstva. Zato je bibliografski popis‌ kronološko razvrščenih virov (doslej znanih in novo odkritih) ter dosedanje literature o njih (v prvem delu Uvoda) precej obsežnejši, kakor bi bilo treba za dogmatično razpravo. Ker pa vendar to ni prava bibliografija, popis knjig in rokopisov ne vsebuje vseh bibliografskih podatkov. – V drugem delu Uvoda navajam pregled dela dosedanjih raziskovalcev, ki so z literarnozgodovinskega, glasbenega ali teološkega stališča obravnavali verske pesmi ali vsaj prispevali k boljšemu razumevanju njihove vsebine. (Popolni naslovi njihovih spisov so navedeni takoj za tem predgovorom.)

[25] Razprava o vsebini cerkvenih pesmi je razdeljena na poglavja po večjih časovnih obdobjih, ki so hkrati pogojena tudi z vsebinskimi razlikami: 1. srednjeveške pesmi, ki so jih Slovenci peli že pred nastopom protestantizma; 2. pesmi, ki so jih peli protestanti (kar so jih sprejeli od katoličanov in kar so jih uvedli za širjenje svojih nazorov); 3. katoliške pesmi, ki so nastale v 16. in 17. stoletju; ter 4. cerkvene pesmi 18. stoletja. Vsako poglavje je še razdeljeno na vsebinsko pogojene odstavke.

[26] Le za najstarejšo dobo je bilo mogoče navesti vse znane pesmi, iz mlajše dobe je izbor omejen na tiste pesmi, ki so dogmatično pomembnejše. Prizadeval sem si predstaviti vsaj najvidnejše zbirke, pesmaričarje in pesnike. Besedilo pesmi je skoraj vedno navedeno v celoti, ker so izvirniki večini nedostopni, objavljen pa ni niti izbor najlepših pesmi, ker bi sicer razprava narasla preko mere. Večino drobnih podatkov sem umaknil v opombe, da ne motijo osnovnega značaja dogmatične razprave, saj največkrat povzemajo, včasih pa tudi dopolnjujejo ali tudi popravljajo ugotovitve avtorjev, ki so se doslej ukvarjali s cerkvenimi pesmimi.

[27] Leto 1800 je bilo za časovno mejo razprave sprva izbrano bolj svojevoljno, pokazalo pa se je, da je v lekcionarju tega leta (v ljubljanski in v mariborski izdaji) zadnjikrat natisnjena tudi pesmarica. Seveda so iste pesmi peli tudi še pozneje, ponekod jih celo še danes znajo, a dejstvo je kot nekako opozorilo, da se bo v 19. stoletju globoko spremenil celotni značaj slovenskega cerkvenega petja. Nova razprava bo mogla nadaljevati zastavljeno delo.

[28] Pobudo za raziskavanje sem dobil že v času študija na ljubljanski teološki fakulteti od svojih profesorjev J. Oražma in zdaj že pokojnega F. Ks. Lukmana. Njegov naslednik A. Strle je rad nadaljeval vodstvo že začetega dela. Bibliografska zbirka slovenskega verskega tiska v Semeniški knjižnici (zasnova rektorja J. Oražma) je bila temelj za iskanje in tehtanje virov. Upravnik Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani M. Rupel, takratni predstojnik rokopisnega oddelka A. Gspan in vodja bibliografskega oddelka J. Logar so mi ob pomoči bibliotekarja B. Berčiča omogočili izčrpati gradivo v NUK. Z njihovo pomočjo mi je bilo dostopno tudi gradivo Študijskih knjižnic v Mariboru in Ravnah. Profesorji M. Miklavčič, J. Šolar in F. Glinšek so mi pa svetovali pri določanju končne oblike te razprave. Vsem naštetim in mnogim drugim naj bo opravljeno delo izraz prisrčne zahvale.

Literatura

[29] Podčrtane so kratice za tista dela, ki se v razpravi večkrat navajajo. – Za navajanje časopisov so uporabljene kratice iz priloge Slovenskega biografskega leksikona (SBL) III, Ljubljana 1960. – Kratice za knjižnice so navedene v Uvodu, op. 2‌. Za nekaj zgolj bibliografsko važnih del glej Uvod, op. 3.‌

  • Ali res propada cerkveno narodno petje in zakaj? (po zapisniku pastirskih konferenc lavantinske škofije 1887). CG 11(1888), 27–30, 33–37.
  • Barle Janko, Adventska popjevka: »Jager na lovu šraja«. Sv. Cecilija (Zgb) 29 (1935), 65–69.
  • Bäumker Wilhelm, Das katholische deutsche Kirchenlied in seinen Singweisen. Bd. I–IV. Freiburg i/Br. 1886 sl. (Baeumker)
  • Beissel Stephan SJ, Geschichte der Verehrung Marias in Deutschland waehrend des Mittelalters. Freiburg i/Br. 1909. (Beissel)
  • Benkovič Josip, Ljubljanska škofija in škofijske sinode. VBV 4 (1901), 166–197, 304–324, 410–443.
  • –– Slovenski reformatorji. VBV 5 (1902), 290–313, 399–436.
  • Breznik Anton, Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«. DS 30 (1917), 170–174, 225–230, 279–284, 333–347. (Breznik)
  • Burba Klaus, Die Christologie in Luthers Liedern. Guetersloh 1956. (Burba).
  • Cvetko Dragotin, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I–III. Ljubljana 1958–1960. (Cvetko)
  • Čebulj p. Regalat OFM, Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Ljubljana 1922.
  • Čerin Josip, Božična »Oj dete je rojeno nam«. CG 61 (1938), 172–174.
  • –– »Naš Gospud je od smerti vstal« Jutro 18 (1937), št. 73, 12.
  • –– Jezusa pozibljimo! Najstarejša ohranjena božična melodija slovenskih pesmaric. Jutro 24.12.1938, str. 9.
  • –– Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih časih. ZMS 10 (1908) – Trubarjev zbornik, 126–238. (Čerin, Pesmi)
  • –– Slovenska evangeljska maša. Jutro 15.11.1936, str. 5.
  • –– Trubarjev »Očenaš« in Haydnov »Te Deum«. Slovenec 16.1.1938, str. 9.
  • –– Veni S. Spiritus – O pridi Sveti Duh. CG 62 (1939), 37–42, 69–74.
  • Dreves–Blume, Ein Jahrhundert Lateinischer Hymnendichtung I–II. Leipzig 1909. (Dreves–Blume)
  • Elze Theodor, Die slovenischen protestantischen Gesangbuecher des XVI. Jahrhunderts. Jahrbuch der Gesellschaft fuer die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich 5 (1884), 1–39.
  • Glaser Karel, Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana 1894. (Glaser)
  • Glinšek Franc, »Nouvelles ecclesiastiques« in naši janzenisti do 7. avgusta 1782. BV 22 (1942), 106–137.
  • Glonar Joža, Med reformacijo in romantiko (Kos literarnozgodovinskega programa). LZ 36 (1916), 262–270, 324–331, 366–372, 419–427, 461–469, 502–508.
  • »Monoceros« in »Diptamus« (Postanek in zgodovina pripovedke o Zlatorogu in stare cerkvene pesmi »Jager na lovu šraja«) ČZN 7 (1910), 34–106. (Glonar, Monoceros)
  • Gottron Adam, Mainzer Musikgeschichtc von 1500–1800. Mainz 1959. Grafenauer Bogo, Reforme Jožefa II. v luči javnega mnenja. SJ 1 (1938), 162–168.
  • Zgodovina slovenskega naroda. Zv. I–V. Ljubljana 1954 sl. (Grafenauer B., Zgodovina)
  • Grafenauer Ivan, Drobci iz starejše kulturne in slovstvene zgodovine 4. Iz zgodovine slovenske metrike. Čas 10 (1916), 299–319. (Grafenauer I. Metrika)
  • –– Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slovstvo. Zbornik zimske pomoči 1944. Ljubljana 1944, 361–376. (Grafenauer I. Metoda)
  • –– Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Ljubljana 1936.
  • –– Marija v naših narodnih pesmih. Slovenec 52 (1924), št. 205.
  • –– Najstarejši slovenski »kirielejsoni«. GMS 23 (1942), 63–73. (Grafenauer I., Kirielejsoni)
  • –– Narodno pesništvo. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 12–85. (Grafenauer I., Narodopisje)
  • –– O pokristjanjenju Slovencev in pričetkih slovenskega pismenstva. DS 15 (1934), 350–371, 480–503. (Grafenauer I., Pokristjanjenje)
  • –– O srednjeveški slovenski Marijini litanijski pesmi. SAZU–filozofsko–filološko–historični razred. Razprave II (1944), 213–236. (Grafenauer I., Litanijska pesem)
  • –– Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. ČJKZ 8 (1931) 68–117. (Grafenauer. I., Pismenstvo)
  • –– Rešnje Telo in narodna pesem. Mladika 16 (1935), 227–230.
  • –– Slovensko slovstvo na Koroškem. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, 284–344.
  • –– Štiftarji in štiftarska narodna pesem. SJ 2 (1939), 15–39, 137–154.
  • –– »Ta stara velikonočna pejsen« in še kaj. Čas 36 (1942), 89–138. (Grafenauer I., Velikonočna)
  • –– Zamorci in zamorske deklice v narodnih legendah 2. Marija, ptica pevka in zamorska deklica. DS 51 (1939), 409–418.
  • Gruden Josip, Češčenje presvetega Rešnjega Telesa med Slovenci v preteklih stoletjih. VBV 11 (1908), 88–98.
  • –– «Fratres Minores« in Slovenci. Čas 4 (1910), 58–67.
  • –– Janzenizem v našem kulturnem življenju. Čas 10 (1916), 177–194.
  • –– Pričetki našega janzenizma. Čas 10 (1916), 121–137.
  • –– Primož Trubar. Čas 2 (1908), 257–268.
  • –– Urban Tekstor in prvi spor z luteranstvom. Čas 3 (1909), 1–14.
  • –– Zgodovina slovenskega naroda. Celovec 1910 sl. (Gruden, Zgodovina)
  • Gspan Alfonz, Razsvetljenstvo. Zssl I., Ljubljana 1956, 329–440.
  • Ilešič Fran. Početki štajersko–slovenske književnosti v 18. stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32.
  • Jauernig Reinhold, Die Erneuerung des Kirchengesanges im Herzogtum Sachsen–Gotha. Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie (JBLH) 2 (1956), 121–127.
  • Jungmann Joseph Andreas, Missarum sollemnia I–II. Freiburg i/Br. 1952 (3. Aufl.) (Jungmann)
  • Kemp Friedhelm, Deutsche geistliche Dichtung aus tausend Jahren. Muenchen 1958.
  • Kidrič France, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 7. Historični odsek 4. Ljubljana 1930. (Kidrič, Dobrovsky)
  • –– Opombe k protiref. (katol. ) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. ČJKZ 3 (1922), 73–133. (Kidrič, Opombe)
  • –– Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. ČZN 20 (1925), 80–85.
  • –– Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih. RDHV 5–6 (1930), 42–119. (Kidrič, Razvojna linija)
  • –– Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563–1598. ČJKZ 4 (1924), 130–139.
  • –– Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana 1929–1938. (Kidrič, Zgodovina)
  • Kimovec Franc, Cerkveno ljudsko petje. CG 43 (1920), 4–7, 19–22, 94–98.
  • –– Kakšna bodi cerkvena pesem. CG 30 (1907), 18–20, 28–31.
  • –– Ljudsko petje. CG 62 (1939), 34–37, 65–69, 165–170.
  • –– Ljudsko petje pri božji službi. CG 55 (1932), 65–75.
  • –– O ljudskem petju v cerkvi. Bogoljub 11 (1913), 115–117, 148–150, 192–194, 370–372, 409–411; 12 (1914), 60–61; Vzajemnost 2 (1914), 148–149; CG 39 (1916), 125.
  • –– Škof Slomšek in cerkvena glasba. CG 49 (1926), 25–28.
  • –– Zunanji vplivi na slovensko narodno pesem. DS 30 (1917), 163–167.
  • Klinec Rudolf, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955.
  • Koblar Anton, Jožefinske naredbe. IMK 9( 1899), 223.
  • Kos Albert, Družbeni nazori slovenskih protestantov. SR 1 (1948), 59–84, 157–198.
  • Kos Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I–V. Ljubljana 1902–1928. (Kos F., Gradivo)
  • Kos Milko, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva 11. Historični odsek 3. Ljubljana 1936.
  • –– Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana 1955 (2. izdaja). (Kos M., Zgodovina)
  • Kotnik France, Drabosnjak in Cochem. SJ 4 (1941), 175–176.
  • –– Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 86–102.
  • Kovačič Franc, »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. ČZN 25 (1930), 181–205.
  • –– Zgodovina Lavantinske škofije. Maribor 1928. (Kovačič, Zgodovina)
  • Kraljič Vinko, Slomšek glasbenik (Slomškov pomen za cerkveno glasbo). Zbornik Cirilskega društva slovenskih bogoslovcev Ljubljana 6 (1960/61), 23–46. (Tipkopis)
  • Kumer Zmaga, Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju. A: SE 13 (1960), 41–64; B: SE 14 (1961), 115–134. (Kumer, Izročilo A, B)
  • –– Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi »Puer natus in Bethlehem«. Ljubljana SAZU – Razred za filološke in literarne vede. Razprave III (1958), 65–164. (Kumer, Božična)
  • Kuret Niko, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3–4 (1951), 240–275.
  • Lampe Evgen, Najstarejše slovenske pesmarice. CG 17 (1894), 33–37, 41–44, 49–54, 65–68, 76–77.
  • Legiša Lino, Pismenstvo. Zssl I. Ljubljana 1956, 141–170.
  • Lavrenčič Joža, Goriški memento. Kulturnozgodovinski pregled. Čas 15 (1921), 59–87.
  • Majer Matija, Pesmarica cerkevna. Celovec 1846. (Majer PC)
  • Mantuani Josip, Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. CG 55 (1932), 97–101, 136–141.
  • –– Zgodovinski razvoj slovenske cerkvene pesmi. Ljubljana 1913. (Mantuani, Razvoj)
  • Merhar Boris, Ljudska pesem. Zssl I. Ljubljana 1956, 31–114.
  • Merker–Stammler, Reallexikon der Deutschen Literaturgeschichte II. Kirchenlied 1. Katholisches (J. Gotzen), 72–82; Kirchenlied II. Evangelisches (R. Wolkan), 82–91. (Merker–Stammler)
  • Novak m. Ancilla OSU, Razvoj duhovne pesmi od 1600–1800. Ljubljana (rokopis).
  • Pečjak Gregorij, O cerkveni pesmi. Ljubljana 1915.
  • Prelesnik Matija, Protireformacija na Kranjskem. KO 5 (1901), 3–17, 99–115, 205–224, 297–341.
  • Premrl Stanko, Slovenska evharistična glasba. CG 58 (1935), 103–108, 129–131.
  • Premrl Stanko, V luči liturgične obnove gledano naše petje pri tihih mašah s svojim razvojem in literaturo. CG 58 (1935), 36–41, 67–73, 113–115, 161–163.
  • Prijatelj Ivan, Kulturni pomen slovenske reformacije. Izbrani eseji in razprave I. Ljubljana 1952, 37–78.
  • Rakuša Fran, Slovensko petje v preteklih dobah. Ljubljana 1890.
  • Ramovš Fran, Zanimiv koroško–slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 282–295.
  • Rebol Franc, Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Čas 1 (1907), 318–323, 365–375, 412–416, 452–461; 2 (1908), 57–63, 130–139, 223–226, 374–380, 423–430; 3 (1909), 64–74, 125–129, 203–208.
  • Rupel Mirko, Novejše raziskave starejšega slovenskega slovstva. JiS 6 (1960/61), 67–72.
  • –– Primož Trubar, Ljubljana 1962. (Rupel, Trubar)
  • –– Prispevki k protireformacijski dobi: 1. Doba in njen naziv. SR 4 (1951), 238–240.
  • –– Protireformacija in barok. Zssl I. Ljubljana 1956, 263–325.
  • –– Reformacija. Zssl I. Ljubljana 1956, 187–260.
  • –– Reformacija in naša literarna zgodovina. SR 4 (1951), 66–70.
  • –– Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1934. (Rupel, Pisci)
  • –– Trubarjevi Artikuli. ČJKZ 6 (1927), 100–129.
  • –– Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. SR 2 (1949), 111–125.
  • Sattner p. Hugolin OFM, Cerkvena pesem. CG 4 (1881), 34–36, 43–45, 49–53.
  • Schnuerer Gustav, Kirche und Kultur im Mittelalter I–III. Paderborn 1936 (3. Aufl.) (Schnuerer, Mittelalter)
  • –– Katholische Kirche und Kultur in der Barockzeit. Paderborn 1937.
  • Schrott Alois SJ, Das Gebetbuch in der Zeit der katholischen Restauration. Zeitschrift fuer katholische Theologie (ZHTh) 61 (1937), 1–28, 211–257.
  • Schubert H., Geschichte der christlichen Kirche im Fruehmittelalter. Tuebingen 1921. (citira Jungmann I, 587)
  • Sertić Nikola, Hrvatski kajkavski molitvenici. Zagreb (tipkopis)
  • Slodnjak Anton, Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin 1958. (Slodnjak, Geschichte).
  • –– Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. SR 5–6 (1954), 109–120.
  • Steska Viktor, Cerkvene in narodne pesmi. CG 66 (1943), 77–78.
  • –– Janez Čandik. IMK 12 (1902), 1–12.
  • –– Kakšno je bilo slovensko cerkveno petje pred sto leti. CG 66 (1943), 4–7.
  • –– Preziranje slovenske cerkvene pesmi v slovstvu. CG 66 (1943), 21–22.
  • Štrekelj Karel, Slovenske narodne pesmi I–IV. Ljubljana 1895–1923. (SNP).
  • Tavčar Janez, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih in starih pesmih. CG 9 (1886), 59–62, 76–77, 82–84; 10 (1887), 11–12, 19–20, 27–28.
  • Turk Josip, Vpliv protestantizma na slovenski narod. RKA 3 (1942), 123–140.
  • Ušeničnik Aleš, »Jeranov problem«. Čas 11 (1917), 98–119.
  • Ušeničnik France, Katoliška liturgika. Ljubljana 1945 (2.izd.) (Ušeničnik, Liturgika)
  • –– Rigorizem naših janzenistov. BV 3 (1923), 1–49.
  • Veit Ludwig Andreas, Volksfrommes Brauchtum und Kirche im deutschen Mittelalter. Freiburg i/Br. 1936.
  • Veit–Lenhart, Kirche und Volksfroemmigkeit im Zeitalter des Barock. Freiburg i/Br. 1956.
  • Zagiba Franz, Die bairische Slavenmission und ihre Fortsetzung durch Kyrill und Method. Jahrbuecher fuer Geschichte Osteuropas 1961, 1–56. (cit. JiS 7 (1961/62), 186–188)
  • –– Die deutsche und slavische Choraltradition als Verbindungsglied zwischen West und Suedosteuropa. Kirchenmusikalisches Jahrbuch 37 (1953). (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Entstehung des slavischen liturgischen Gesanges im 9.
  • Jahrhundert nach westlichem und oestlichem Ritus. Congressbericht Utrecht 1952. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Funktion des Volksliedgutes in der Entwicklung der suedeuropaeischen Musikgeschichte. Kongressbericht Bamberg 1953, 197–199.
  • –– Rom und Byzanz an der mittleren Donau. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Die Salzburger Missionaere als Pfleger des Choralgesanges bei den Slaven im IX. Jahrhundert. Mitteilungen der Gesellschaft fuer Salzburger Landeskunde 86/7 (1948), 57–64.
  • –– Salzburg und die Anfaenge der Choralpflege in Carantanien im 8. Jahrhundert. Heiliger Dienst 9 (1955), 38–44.
  • –– Der slavische liturgische Gesang nach westlichem Ritus im IX. Jahrhundert im Donauraum. Heiliger Dienst 7 (1953), 131–136; 8 (1954), 6–12.
  • –– Zum Vortrag der aeltesten Sprachdenkmaeler bei den Voelkern im Donauraum. (cit. JiS nav. m.)
  • –– Zur Frage des Verbotes des slawischen liturgischen Gesanges. Heiliger Dienst 2 (1948), 39–44, 114–119, 182–188.
  • Zgodovina narodov Jugoslavije: I. Do začetka XVI. stoletja. Ljubljana 1953. – II. Do konca XVIII. stoletja. Ljubljana 1959.

Summarium

[30] dissertationis de dogmatibus revelatis necnon de quaestionibus inter theologos disputatis in canticis ecclesiasticis slovenicis usque ad annum millesimum octingentesimum notis expressis

[31] Praesentis dissertationis finis est, ut e canticorum sacrorum verbis ostendatur, quomodo sacerdotes – magistri praecipui populi slovenici – amore canendi, eo populo innato, ad instructionem religiosam fovendam variis temporibus uti intellexerint.

[32] Introducionis pars Ia fontes manu conscriptos et typis editos quae cantica sacra slovenica usque ad annum MDCCC composita continentur enumerat, pars vero IIa conspectum laboris usque adhuc a collectoribus, historiographis litterariis et musicalibus necnon a theologis peracti praebet.

[33] Capitulo Io cantica Medii aevi, a saeculo VIIIo (vel saltem IXo) usque ad saeculum XVum exarata, enumerantur. (Notum est enim philologos recentiores vestigia immo et verba usumque antiquorum canticorum sacrorum lingua slovenica compositorum e monumentis scriptis eruisse.) Cantus liturgici breves varii generis (»Kyrieleison«) et cantica longiora, multa iam certa, alia vero adhuc dubia, ad festa principaliora celebranda destinata, dogmata praecipua religionis christianae continebant: De Deo Uno et Trino, De Redemptione per vitam et passionem et resurrectionem Christi praesertim in canticis, quae in festis Paschae, Ascensionis, Pentecostes et Nativitatis canebantur. Devotio erga SS. Eucharistiam pariter iam in canticis tum compositis invenitur. Pietas populi slovenici erga Dei Matrem et Virginem Mariam tamquam Auxiliatricem et gratiarum omnium Mediatricem iam in eis antiquissimis laudibus praeclare expressa continetur.

[34] Capitulum IIum in historia canticorum religiorum slovenicorum aetatem novam, quae in ecclesia reformata lutherana saeculo XVIo ortum coepit, inchoatam esse demonstrat. Pars Ia verba Lutheri eiusque discipulorum slovenicorum Primi Trubari, Georgii Dalmatini et Feliciani Trubari, quibus propositum, ut canticis novis in lingua vernacula cantandis “verum et purum Jesu Christi Evangelium” pervulgetur, explanat. Pars IIa sex canticis catecheticis Trubari (primis in lingua slovenica typis editis) explicandis, in quibus veritates praecipuae: creatio, praecepta Decalogi, Symbolum Apostolorum, oratio Dominica, baptismus et praedicatio necnon Coena Dominica inveniuntur, operam dat. Pars IIIa eas “emendationes” et amplificationes, quas auctores protestantes canticis veteribus addiderunt, enumerat.

[35] Pars vero IVa cantica ab iisdem auctoribus protestantibus composita (magna ex parte solum e lingua germanica in slovenicam conversa), quibus doctrina lutherana propagetur, enumerat. Paragraphus IIIa huius Partis de canticis narrantibus de natura humana depravata et de fide fiduciali ad salutem necessaria disserit. Paragraphus Va cantica de gratia, quam Christus passione et morte promeruit et quae ad iustificationem humanam necessaria est, prolixe tractat. Paragraphus VIa ostendit, quomodo nominis dignitatumque Beatae Mariae Virginis in canticis slovenicis minus frequenter quam in canticis germanicis eiusdem generis mentio fiat et quomodo Maria numquam tamquam Mediatrix et Auxiliatrix sed solum tamquam Mater Christi invacetur. Paragraphus demum VIIa tractatu de canticis, quae Sacramenta a Lutheranis recepta celebrat, hanc dissertationis Capitulum claudit.

[36] Capitulo IIIo sermo est de more apud universos catholicos slovenicos saeculo XVIo vigente utendi in cultu divino omnibus canticis vaterioribus Capitulo I° iam enumeratis. Pariter ostenditur, quomodo initio saeculi XVIIi cantica plane nova apud catholicos, praesertim ab Episcopo Labacensi Thoma Hren, divulgata sint, quae autem deficiente typographia slovenica omnia fere paulatim oblivioni data sunt. Canonicum Kastelec, poëtam unicum eiusdem saeculi nomine notum, nonnulla cantica protestantica partim emendata et typis edita fidelibus catholicis proposuisse ostensum est in Parte IIa eiusdem Capituli. Eadem Parte mentio specialis fit de primis canticis in honorem Sacratissimi Cordis Jesu eiusdemque Nominis necnon de nonnullis canticis eucharisticis lingua slovenica inter missarum solemnia cantandis.

[37] Capitulum IVum ostendit nonnulla tantum cantica antiquiora (antiquissima autem fere omnia) restitisse incursui canticorum recentiorum, quae paene innumerabilia in multis libris typis editis et manu conscriptis saeculi XVIIIi nobis nota facta sunt. Paragrapho Ia Partis IIae eius Capituli de canticis catecheticis eiusdem saeculi tractatur: regionibus etiam slovenicis sub influxu decretorum concilii Romani, Benedicto Papa XIIIo Ecclesiam Catholicam regente, anno millesimo septingentesimo vigesimo quinto celebrati, nonnulli sacerdotes saeculares et religiosi operi catechistico sese dederunt et ad populi rudis necnon iuventutis slovenicae instructionem religiosam rite promovendam etiam cantica catechetica componebant. Maxima autem pars eorum canticorum ob nimiam molem doctrinalem, qua farciebantur, mox in desuetudinem cecedit, exceptis guibusdam canticis melioribus, quae a Confraternitate Doctrinae Christianae in catechis moreceptae sunt. Sub finem saeculi XVIIIi, sub auspiciis Imperatricis Mariae Theresiae et Imperatoris Josephi IIi etiam pro scholis slovenicis cantica nova catechetica e germanicis versa sunt, guae autem parum divulgata sunt. Paragrarhus IIa Partis huius docet eo tempore cantica haud pauca, numero et vi poetica longe praestantiora, apparuisse quam saeculis praecedentibus. Quae cantica e veritatibus christologicis de excellentia passionis Christi (via crucis), de cultu eiusdem Cordis et Nominis, e veritatibus vero Marianis de Immaculata Conceptione, de perpetua Virginitate et Maria Matre boni Consilii tractabant. Paragraphus IIIa inter cantica in festis anni liturgici usurpanda cantica nova pro tempore Nativitatis nonnisi commemorat, quia quantum ad doctrinam veterioribus deteriora erant. Paragraphus IVa describit, quomodo eo tempore mos canendi infra misam cantica slovenica magis ac magis praevaluerit. Usque ad annum millesimum octingentesimum saltem tres cantica germanica per totam missam protrahenda in linguam slovenicam pluries versa sunt. Sacramentum Eucharistiae unicumm fere sacramentum fuit, quod cantica propria haberet, pro caeteris vero sacramentis nonnisi ab organoedis laicis rarissima cantica propria composita sunt, quae in usum communem haud pervenerunt.

[38] In parte finali totius operis auctor opinionem suam suggerit investigationem ulteriorem canticorum sacrorum slovenorum saeculi XIXe et XXi ad cognitionem historiae vitae religiosae inter Slovenos magni momenti futuram esse. In eadem Paragrapho proponuntur etiam quaestiones quaedam alias disciplinas theologicas (exempli gratia: musicam sacram, historiam liturgicam et catecheticam) et non theologicas (historiam, historiam artis pingendi et fingendi, ethnographiam religiosam, linguisticam, historiam litteraturae comparativae et bibliographiae slovenicae) spectantes, quae huius dissertationis ope magis elucent vel saltem dignae, quae ulterius investigentur, ostenduntur.

Uvod

Popis virov

Predgovor

[39] Viri, v katerih so zapisana besedila slovenskih cerkvenih in sploh nabožnih pesmi, doslej še niso bili sistematično zbrani in obdelani. Podatke o njih je treba poiskati v delih, ki obravnavajo zgodovino slovenskega slovstva; revije so objavljale razprave in drobna poročila o starih knjigah in rokopisih; poizvedovanje po različnih knjižnicah je pa še potrebno za preverjanje starejših podatkov in ker se še vedno zgodi, da pride na dan neznana knjiga ali rokopis.1 1 [40] Ne dvomim, da je ta popis slovenskih nabožnih pesmaric nepopoln, saj sem še v zadnjih mesecih našel rkp in knjige, ki sem jih pri prejšnjem iskanju prezrl. [41] Iskanje je bilo doslej omejeno na Semeniško knjižnico, Narodno in univerzitetno knjižnico, Slovansko knjižnico, Knjižnico SAZU, Knjižnico Narodnega muzeja ter na Državni arhiv Slovenije - vsi v Ljubljani, na Sadnikarjev muzej v Kamniku ter Študijske knjižnice v Celju, Mariboru in Ravnah. V drugih knjižnicah je najbrž še kaj, česar v naštetih knjižnicah nisem našel. [42] Seznam naj bi bil vsem spodbuda in prošnja za nadaljnje iskanje.

[43] Kot prispevek za bibliografijo starejšega slovenskega slovstva so vsi doslej ugotovljeni viri navedeni v kronološkem redu tako, da je za vsakega izmed njih najprej napisana

  • 1. kratica za praktičnejše navajanje v razpravi (po zgledu Fr. Ramovša v delu: Historična gramatika slovenskega jezika II.); naveden je tudi
  • 2. popoln naslov, povzet iz rkp ali knjige, ali kakor ga že uporablja strokovna literatura (v oklepaju so podatki, ki niso razvidni iz vira samega);
  • 3. kratka oznaka vsebine je povzeta po literaturi in lastnih ugotovitvah; obsežnejša je pri tistih delih, ki doslej sploh niso bila znana ali obdelana; če je pri pesmih naveden ali celo zapisan napev, je to posebej omenjeno;
  • 4. pesmi, ki so v pesmarici, v tem popisu niso navedene z začetnimi vrsticami, ker bi to zahtevalo poseben seznam; omenjene so le nekatere važnejše pesmi;
  • 5. nahajališče je navedeno samo za tisti izvod, ki sem ga uporabljal, zanj pa tudi signatura;2 2 [44] Kratice za knjižnice:
    • DAS = Državni arhiv Slovenije v Ljubljani,
    • NM = Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani,
    • NUK = Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani,
    • SAZU = Knjižnica Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani,
    • SK = Semeniška knjižnica v Ljubljani,
    • ŠK = Študijska knjižnica.
  • 6. navedena je najvažnejša dosedanja literatura, v kateri je bil vir ocenjen ali pa celo objavljen ali vsaj omenjen. Omembe v splošnih priročnikih so navedene le izjemoma.3 3 [45] V popisu pesmaric so večkrat navedena tudi različna dela, ki doslej nadomeščajo slovensko retrospektivno bibliografijo in niso navedena v seznamu literature‌. Navajam jih zato tukaj (uporabljene kratice so podčrtane):
    • Pohlin o. Marko, Bibliotheca Carnioliae, Ljubljana 1862 (Rkp izpred 1800 je zdaj izgubljen) – Pohlin, BC.
    • Marn Josip, Jezičnik. Ljubljana I–XXX (1863–1892).
    • Simonič Franc, Slovenska bibliografija I. Knjige: 1550–1900. Ljubljana 1903–1905. – Simonič.
    • Kidrič Franc, Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva s kronološkim seznamom slovenskih tiskov in rokopisov od 1600–1764 leta. ČJKZ 3 (1921/22), 73–133. – Kidrič, Opombe.
    • Kidrič Franc, Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku. Ljubljana 1927 (litogr.). – Kidrič, Uvod.
    • Kidrič Franc, različni dodatki k seznamu v Opombah, ki so izhajali v drugih njegovih razpravah:
    • Katoliške tekste od 1563–1600 je zaznamoval v razpravi: Razvojna linija slovenskega preporoda (RDHV – V–VI/1930), str. 46, op. 2.
    • Prav tam je objavil nekaj dodatkov k seznamu za leta 1600–1678 (na str. 46, op. 3) in za leta 1678–1750 (na str. 47, op. 1).
    • V nadaljevanju te razprave, ki je pod naslovom »Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe« izšla v Ljubljani 1930, je objavil dodatke za leta 1751–1764 (na str. 187, op. 35).
    • Seznam slovenskih tiskov in rokopisov za naslednja obdobja je le obljubljal, izšla pa niso: za 1765–1768 in za 1769–1778 (Dobrovsky 196, op. 85 in 86); za 1779–1788 (Dobrovsky 211, op. 161); za 1789–1798 (Dobrovsky 225, op. 244); za 1799–1809 (Dobrovsky 231, op. 277) in za 1809–1813 (Dobrovsky 233, op. 316). Rokopisni zapiski teh seznamov, o katerih ni dvoma, da jih je Kidrič imel, zdaj niso dostopni.
    • Pirjevec Avgust, Doneski k slovenski bibliografiji. SJ 4 (1941), 148–172. – Pirjevec, Doneski).
    • Furlan Alfonz, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa. ČZN 21 (1926), 29–57. – Furlan.
    • Rupel Mirko, Nove najdbe naših protestantik: XVI. stoletja. Ljubljana 1954 (SAZU). – Rupel, Nove najdbe.
    • Rupel Mirko, Prispevki k protireformacijski dobi. SR 4 (1951), 238–243; SR 5–7 (1954), 178–194; SR 9 (1956), 148–154; SR 11 (1958),122–129. – Rupel, Prispevki.
    • Lenček Jernej, Verzeichniss aelterer slovenisch gedruckten Werke als »Beitrag« zur Verfassung einer vollstaendigen sloven. Bibliographie. MHVK 1857, 89–92. – Lenček.
    [46] Lenčkov seznam knjig je zlasti pomemben za knjige v SK, ker je večina njegovih knjig, ki jih je zbral v žirovski okolici, postala last »Slovenske knjižnice ljubljanskih bogoslovcev«. V knjige se je tudi podpisal in navedel, kje jo je našel. Seznam je objavil, še preden je izšla Šafařikova zgodovina slovenskega slovstva in Pohlinova bibliografija; nanj je opozoril L. Žvab v članku: Knjižne redkosti slovenske. LZ 6 (1886), 186–187, z opombo, da ne vesta niti on niti Jernejev brat, kje bi bile te knjige shranjene. Poznejši slovenski bibliografi njegovega seznama niso vzeli resno, saj ga J. Šlebinger v SBL I‌ celo graja, da ni navedel knjig, ki so »vsem znane v Licejski knjižnici«. Vsi so prezrli, da je Lenček popisane knjige sam našel in imel, škoda je le, da so pozneje pozabili, kje so shranjene. Duhovnika-bibliografa, ki je bil doma na Brezovici pri Ljubljani, naj ta razprava po več kot sto letih (živel je 1827–1861) iztrga pozabi.

[47] Najstarejši zapiski v slovenščini: brižinski spomeniki in drugi stari rokopisi v tem popisu niso navedeni, čeprav so besede iz njih verjetno sestavljale tudi stare cerkvene pesmi. Prav tako med viri niso navedene zbirke ljudskih pesmi iz 19. in 20. stoletja, čeprav so v njih ohranjene nekatere drugod nezapisane stare cerkvene pesmi.

[48] Prekmurske tiskane in rokopisne pesmarice so navedene na koncu v posebnem seznamu brez natančnejšega opisa, ker v razpravi o vsebini cerkvenih pesmi niso bile uporabljene. Bile bi vredne posebnega raziskavanja, ker so nastajale in živele neodvisno od pesmi drugih slovenskih dežel in ker bi za njihovo izčrpno in pravilno obdelavo bilo potrebno znanje madžarščine.4 4O prekmurskem slovstvu prim. Kidrič, Zgodovina 114 in 120.

[49] Popis ne razlikuje cerkvenih od splošno nabožnih pesmi. Obsega zato vsa dela, ki vsebujejo vsaj odlomek kakšne pesmi verske vsebine. Časovno pa je v skladu s celotno razpravo omejen z letom 1800, ko sta izšli zadnji izdaji lekcionarja s pesmarico.

I. Srednjeveški zapiski

1. Stiški rkp

[50] (Stiški – ljubljanski rokopis) 1428; 1440

[51] V sicer latinskem rkp, ki na prvem mestu vsebuje »Tractatus de Husitis«, je neznani menih stiškega samostana zapisoval osnutke za pridige. Kot del priprave za pridigo je zapisal tudi slavilni klic (»kirielejson«) h Gospodu, Mariji in svetnikom: »Mylost yno gnada našiga Gospody« (fol. 247b). Starost vpisa je določena z letnico, ki jo je ista roka zapisala v latinskem delu rkp: »anno domini vigesimo VIIIO« = 1428.

[52] Na sprednji strani istega lista (f. 247) je zapisana prva kitica velikonočne pesmi: »Nas gospud ye od smerti stwal …« Paleografi in literarni zgodovinarji stavijo vpis v bližino leta 1440. Pesem je zapisana kot oznaka velikonočnega praznika v začetku seznama nedelj in praznikov od velike noči do sv. Rešnjega Telesa.

[53] Rkp, ki je bil prvotno v Stični, je zdaj v NUK s sign. Ms 141. Včasih so ga imenovali ljubljanski rkp.

[54] Analiziral in v prepisu ter fotoposnetkih ga je objavil I. Grafenauer: Stiški (ljubljanski) rokopis. DS 29 (1916), 239–243, 311–316. – Grafenauerjevim ugotovitvam se pridružuje tudi zgodovinar M. Kos v seznamu: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana 1931 (št. 24, str. 43–47).

2. Gor. rkp

[55] (Goriški rkp) 1551; 1558

[56] Rkp je zapisan na 6 listih, ki so dodani ob začetku in na koncu latinskega zbornika, v katerem sta vezani dve knjigi: Adunatio materiarum. Benetke 1526, in: Divi Aur. Augustini … Enchiridion. Benetke 1539. V rkp je poleg slovenskih osnutkov za pridige tudi nekaj italijanskih beležk.

[57] Na začetku osnutkov so zapisane invokacije pred pridigo v več inačicah (kirielejsoni). Dve od njih sta po vpisih v bližini tudi časovno določeni: 1551 in 1558. Večkrat je v rkp omenjena goriška pokrajina. S tem krajevnim določilom se sklada tudi jezikovna oblika.

[58] Rkp je bil last Rudolfa Maistra in je sedaj v Štud. knjiž. v Mariboru (prim. opombe o Maistrovi knjižnici: Kronika 1/1934/, 264, in: Knjižnica 5/1961/, 157).

[59] Prepis slovenskega besedila (in fotografijo str. 3) je objavil F. Ilešič: Slovenski rokopis iz 1551 in 1558. ZMS 10 (1908) 122–125 (Trubarjev zbornik).

II. Književnost slovenskih protestantov5 5Skoraj pri vseh protestantovskih pesmaricah se število pesmi razlikuje od štetja drugih avtorjev, ker liturgičnih besedil v prozi (veroizpoved, magnifikat) ne štejem med pesmi, čeprav imajo napev zapisan z notami.

3. Kat 1550

[60] (Primož Trubar) Catechismus in der windischen Sprach (Tuebingen 1550)

[61] Prva slovenska tiskana knjiga vsebuje tudi 6 pesmi z notami. Pesmi ustrezajo katekizmu po vsebini in razporeditvi. Od nemških predlog so odvisne vsaj 4 pesmi, 2 moreta veljati za Trubarjevo samostojno delo. (Pojasnilo o štetju pesmi gl. v opombi‌.)

[62] Faksimilna izdaja edinega izvoda je izšla v Ljubljani 1935.

[63] Pesmi je z glasbene in deloma z vsebinske strani analiziral J. Čerin v razpravi: Pesmi.

4. ABC 1555

[64] (Primož Trubar) Abecedarium (Tuebingen 1555)

[65] V malem abecedniku je tudi kratka pesem, ki povzema vsebino očenaša: »Oča, Sin, Duh, nebeski kral«. Trubarja so označile kot avtorja šele poznejše izdaje te pesmi.

[66] Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1959.

[67] Gl. Čerinovo razpravo: Pesmi, 155–156.

5. EDP 1563

[68] (Klombner – Juričič) Ene duhoune peisni. Tuebingen 1563

[69] V prvi večji pesmarici, ki je proti Trubarjevi volji v redakciji ljubljanskega reformatorja Matije Klombnerja in z Juričičevo pomočjo izšla v Tuebingenu 1563, so ponatisnjene Trubarjeve pesmi iz Kat 1550, dodanih je pa še 60 pesmi.

[70] Kljub Trubarjevi jezi je to prva popolna protestantovska slovenska cerkvena pesmarica, saj obsega katekizemske, adventne, božične, pasijonske, velikonočne in še druge prazniške pesmi, pa tudi pesmi za pogrebe ter molitvene pesmi (prepesnitve psalmov). Razen nekaterih Trubarjevih pesmi so vse ostale pesmi prevodi Lutrovih (vsaj 20) in drugih nemških pesmi. Prevodi so večinoma zelo trdi, jezik in izraz sta okorna. Napevi so predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila predloga slovenski.

[71] Večino pesmi so poznejši pesmaričarji opustili (25), nekatere so na novo prevedli (18), le 8 so jih ponatiskovali. Med temi so bile vsaj 4 Trubarjeve, 2 pa stari srednjeveški. Šele v svoji zadnji pesmarici (TKP 1595) so spet natisnili 10 že opuščenih pesmi, a ne najboljših (med njimi celo dve taki, ki sta izšli že v boljši priredbi).

[72] Fotokopija pesmarice je v NUK.

[73] Seznam pesmi je objavil F. Ilešič po zapiskih M. Hubada v dodatku Čerinovi razpravi (ZMS 10/1908/, 241–242), ne da bi jim ugotavljal predlogo ali kako drugače o njih pisal.

[74] Verjetna je Slodnjakova trditev (Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja. SR 5–6/1954/, 117), da je Klombnerjeva pesmarica zaradi oblikovne in jezikovne nedognanosti podžgala Trubarja k novemu prizadevanju za tiskane pesmarice; saj mu je moglo biti le všeč, da se Slovenci s tako vnemo trudijo za čim boljši repertoar »pravovernih« pesmi.

6. Otr. B. 1566

[75] (Seb. Krelj) Otrozhia Biblia. Regensburg 1566

[76] Ko je mladi Sebastijan Krelj že služboval v Ljubljani, je poskrbel, da so v Regensburgu, kjer je študiral, natisnili šolsko knjižico: katekizem v 5 jezikih, življenjska pravila in seznam verskih razlik med katoličani in protestanti.

[77] Trubar je prispeval prevod Lutrove pesmi zoper Turke in papežnike »Ne daj Oča naš, lubi Bug« (v EDP 1563 je bila ista pesem v drugačnem prevodu), Krelj sam pa je natisnil svojo prošnjo za božje varstvo »O Bog Oča, nebeski kralj«. Obe sta polemični ter so ju pozneje še ponatiskovali.

[78] Fotokopija je v NUK.

[79] Prim. Kidrič, Otrozhja Biblia 1566. ČJKZ 4 (1924), 121–125. Rupel, Pisci 182, je ponatisnil Kreljevo pesem.

7. EPK 1567

[80] (Primož Trubar) Eni psalmi, ta celi Catehismus. Tuebingen 1567

[81] Prva izdaja Trubarjeve velike pesmarice je doslej znana le v zelo slabo ohranjenem izvodu: samo prva in šesta tiskovna pola, kar pa vendar zadošča za sklepanje, katere pesmi so bile v njej natisnjene: vse tiste, kot v poznejši izdaji 1574. Pomemben je slovenski programatični in spodbudni predgovor. Napevi so zapisani z notami.

[82] Ohranjeni odlomek je bil najden šele v zadnjem času v knjižnici župnišča St. Mang v Kemptenu. – Fotokopija je v NUK.

[83] Popis vsebine ter nekaj posnetkov gl. Rupel, Nove najdbe naših protestantik, 30–36.

8. EDP 1567

[84] (Primož Trubar) Ena duhovska peissen subper Turke inu vse sovrashnike te Cerque Boshye. Tuebingen 1567

[85] Mali molitvenik (8 listov) vsebuje tudi pesem »Bug Oča, bodi pr nas«. Lutrovo enokitično prošnjo pesem (verno prevedeno že v EDP 1563) je Trubar predelal in povečal v trikitično bojno pesem zoper Turke in papežnike. Napev je zapisan v notah.

[86] Fotokopija je v NUK.

[87] Slovstvo: Rupel, Nove najdbe, 24–29.

9. TKP 1574

[88] (Primož Trubar) Ta celi Catechismus, eni psalmi. Tuebingen 1574

[89] Druga izdaja pesmarice ima v uvodu poleg predgovora še »Pryzhovane«, ki je važen dokument za ocenjevanje protestantovskih pesmi. Koliko se pesmi v drugi izdaji razlikujejo od EPK 1567, se bo dalo ugotoviti šele takrat, ko bo tudi prva izdaja najdena v celotnem izvodu.

[90] Vseh pesmi je v pesmarici 36, večina ima napev zapisan tudi z notami. Pesmi so izbrane iz celotnega repertoarja protestantovskih pesmi, vendar je katehetičnih pesmi in psalmov več kot pa prazniških in drugih molitvenih. Razvrstitev pa je manj smiselna kot npr. v EDP 1563.

[91] Razen 13 že prej objavljenih pesmi (od tega 3 Trubarjeve proti njegovi volji v EDP 1563 ter dve srednjeveški) je Trubar natisnil še dve drugi srednjeveški pesmi in 7 pesmi kot popravek EDP 1563: nemške izvirnike je vnovič, svobodneje in lepše prevedel. Ostalih 14 pesmi je povsem novih, vendar je za večino od njih že Čerin ugotovil nemško ali latinsko predlogo. Podrobna analiza bi tudi pri dozdevno izvirnih pesmih pokazala precejšnjo odvisnost od tuje predloge. Avtorji pesmi so poleg Trubarja bili še Krelj, Klinc (Cvekelj) in Dalmatin.

[93] Fotokopija pesmarice je v NUK.

[94] Slovstvo: Čerin, Pesmi (celotna razprava), in pojasnila M. Hubada, prav tam na str. 238–241. – Kidrič, Uvod 104–121, je navedel vsebino pesmarice ter analiziral razloge za Trubarjevo avtorstvo anonimne pesmarice.

10. TDP 1575

[95] Primož Trubar, Try Duhouske Peissni. Tuebingen 1575

[96] Po Kreljevi smrti (1567) je Trubar bolan pesnil nove cerkvene pesmi, pri čemer mu je pomagal tudi Dalmatin. Zelo samostojne molitvene in katehetične pesmi je objavil v mali pesmarici, ki nima le 3 (kakor pravi naslov) ampak 11 pesmi. Napevi so zapisani z notami. Nekaj pesmi je objavljenih kot izboljšava EDP 1563 proti že tam prevedenim (po nemških izvirnikih).

[97] Fotokopija je v NUK.

[98] Slovstvo: Čerin, Pesmi 132, imenuje to pesmarico dodatek TKP 1574. Vse pesmi je analiziral v svoji razpravi, ker so bile vse ponatisnjene v poznejših pesmaricah. – Celotno besedilo pesmarice je objavil I. Mantuani: Slovenska pesmaričica »Tri duhovske pesni« CG 31 (1908). V spremni razlagi (ki je precej ostro naperjena proti slovenskim oboževalcem Trubarja) je ob ugotavljanju nemških predlog nekaj netočnosti: druga pesem kot prepesnitev Ps 74 ne more biti Lutrov Ps 12; četrta pesem ima samo napev po Zwickovi peterokitični vnebohodni pesmi, Trubar pa v svoji 13-kitični pesmi razlaga celotno Jezusovo življenje; peta pesem ob Ps 25 ne more biti prevod Lutrovega PS 130, od katerega je vzet le napev; za 7. in 9. pesem je v TKP 1579 povedano, da sta Dalmatinovi, ne pa Trubarjevi; zadnji dve pesmi (10. in 11.) imata za osnovo nemško pesem, ki je v jedru še predreformacijska, nista pa zato slovenski pesmi posnetek katoliških pesmi. – Kidrič, Uvod 122–127, je rešil vprašanje zadnje pesmi, ki je v tuebinškem izvodu vezana skupaj s pesmarico PP 1579. Dokazal je, da spada k TDP 1575.

11. KDI 1575

[99] Primož Trubar, Catehismus s dveima islagama. Tuebingen 1575

[100] Trubarjev veliki katekizem navajam med pesmaricami le zato, ker je v svojem napadu zoper katoliški način bogoslužja na str. 217–219 ohranil odlomke 5 srednjeveških verskih pesmi, ki so jih v njegovem času še peli slovenski katoličani.

[101] Po sodbi I. Grafenauerja so to odlomki naslednjih pesmi: 1.: »Kir Marija Boga rodi«, 2.: »Oglasi se, oglasi se sv. šent Peter«, 3.: »Marija Divica, bodi naša pomočnica«, 4.: »Mi smo prišli pred vrata« in 5.: »Ta dan je vsiga veselja«.

[102] Fotokopija katekizma je v NUK.

[103] Analizo pesmi glede starosti gl. Grafenauer I., Narodopisje 24, in v opombi 21 na str. 73. – Celotno besedilo odlomka, ki omenja katoliške pesmi, je objavil Rupel, Pisci 125–127. – Mantuani, Razvoj 7–8, navaja ta odlomek le deloma.

12. Pass. 1576

[104] Passion is vseh stirih evangelistov v leto Peissen, od Iuria Dalmatina sdai peruizh sloshen. Ljubljana 1576

[105] V Mandelčevi ljubljanski tiskarni je Dalmatin oskrbel natis pasijona po vseh štirih evangelistih posebej v prozi in posebej v pesmi. Kljub posebnima naslovnima listoma pa vendar obe knjižici tvorita bibliografsko enoto, čeprav so morda pesem prodajali tudi posebej, saj je tiskana z drugačnimi črkami in ni paginirana.

[106] Prva v Ljubljani tiskana pesem ima 30 kitic ter se oblikovno in vsebinsko naslanja na pesnitev Sebalda Heydena. Vendar Dalmatin ni prevajal suženjsko, saj ima izvirnik samo 21 kitic. Čerin, Pesmi 231, jo šteje celo med izvirne pesmi.

[107] Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

[108] Kidrič, Uvod 142, je iz posvetila razbral zvezo pesmi s celotno knjižico.

13. PP 1579

[109] (Primož Trubar) Ta pervi psalm shnega triiemi islagami. 1579

[110] Drobna knjižica (6 listov) vsebuje besedilo in tri pesemske razlage vsebine prvega psalma. Ni jasno, ali so pesmi izšle v tej knjižici pred izidom pesmarice TKP 1579 ali šele po njem. Vse tri razlage (Parafraza, Explicatio in Allegoria) so izrazito napadalnega značaja; prva še najmanj, zato je natisnjena tudi v TKP 1579, le da je namesto »Menihou« izraz »Shpotliuceu«. Napev je zapisan tudi z notami.

[111] Faksimilna izdaja je izšla v Ljubljani 1957. – Celotno besedilo je objavil F. Ilešič v Trubarjevem zborniku: »Škrjanec« in »Kukovec« 1579. ZMS 10 (1908), 245–250.

[112] Slovstva o teh pesmih je precej: Kidrič, Uvod 167, in Rupel v spremnem besedilu faksimilne izdaje sta proti Ilešiču mnenja, da je PP izšel pred pesmarico TKP in da je Trubar avtor vseh treh pesmi. – O osebah, ki ju pesnik napada, sta pisala Kidrič (članek o Montagnani v SBL 11/1933/, 150–153) ter Glonar (»'Mrčenik' – Polidor Montagnana?«. ČZN 29/1934/, 59–62). Kidrič je Glonarju še odgovoril v isti številki ČZN na str. 62–63.

[113] V tuebinškem izvodu PP je trem pesmim privezan še list z večerno pesmico, za katero pa je Kidrič (Uvod 124–127) dokazal, da je del TDP 1575. Faksimilna izdaja seveda te pesmi nima.

14. TKP 1579

[114] (Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni Psalmi. Ljubljana 1579

[115] Prvo (in edino) v Ljubljani tiskano večjo protestantovsko pesmarico je oskrbel predikant Dalmatin kot pomnoženo izdajo Trubarjeve pesmarice TKP 1574. Velika večina pesmi je zato le ponatis (seveda brez not, ker ljubljanska tiskarna očividno teh ni imela in so zato napevi predpisani z navedbo nemške pesmi, ki je bila slovenski za predlogo). Z nekaterimi novimi prevodi je hotel Dalmatin nadomestiti slabše pesmi iz Klombnerjeve pesmarice EDP 1563 (5 pesmi), popolnoma nove so izmed 59 pesmi samo 4.

[117] Fotokopija je v NUK.

[118] Pesmarico je pregledal M. Hubad, njegove podatke o številu pesmi je F. Ilešič objavil v Trubarjevem zborniku kot dopolnilo Čerinove razprave (ZMS 10/1908/, 239).

15. TKP 1584

[119] (Jurij Dalmatin) Ta celi catehismus, eni psalmi inu teh velikih godov stare inu nove kerszhanske Pejsmi. Wittemberg 1584

[120] Najlepšo slovensko pesmarico (z lesorezi okrašeno) je Dalmatin oskrbel v času, ko so v Wittembergu tiskali biblijo. Vseh pesmi v njej je 75, večinoma imajo zapisan tudi napev. Osnova nove pesmarice je prejšnja izdaja, dodanih pa je 16 novih pesmi, od katerih je ena Bohoričeva, ena Švajgerjeva, 11 Dalmatinovih in 3 neznanega prevajalca. Vse so močno naslonjene na nemške predloge, 4 nove pesmi so zgolj nadomestilo za prevode, že prej objavljene v EDP 1563.

[121] Izvod v NUK hrani rkp oddelek.

[122] O pesmih je pisal predvsem Čerin (Pesmi).

16. TKP 1595

[123] (Felicijan Trubar) Ta celi, Catehismus, eni Psalmi, inu teh vekshih Godou, stare inu nove Kerszhanske Pejsni. Tuebingen 1595

[124] Zadnjo tiskano in najobsežnejšo slovensko protestantovsko pesmarico je Primožev sin Felicijan Trubar dal natisniti v Tuebingenu 1595 kot pomnoženi ponatis TKP 1584. Večina pesmi ima tiskane tudi note, vseh pesmi je 98.

[125] Od dodanih 23 pesmi jih je bilo 10 tiskanih že v EDP 1563 (verjetno so jih peli kljub Trubarjevi jezi), Marko Kumpreht je prevedel 7 novih pesmi, Znojilšek dve, 4 pa so delo anonimnih pesnikov oziroma prevajalcev.

[126] Po vsebinski razdelitvi je precej pomnoženo število molitvenih pesmi, zlasti psalmov, katerih je 21. Novost sta tudi obe Marijini pesmi.

[127] Izvod hrani NM, fotokopija je tudi v NUK.

[128] Čerin je v razpravi o napevih slovenskih protestantovskih pesmi uporabljal predvsem to pesmarico. Precejšen odstotek njegovih ugotovitev o stopnji izvirnosti ali odvisnosti posameznih pesmi od tujih predlog je nesporno trden, nekatere pa je bilo treba popraviti (kar pa seveda ni bil glavni namen te razprave).

17. Kat 1595

[129] Janž Znojilšek, Katechismus doctoria Martina Luthra. Tuebingen 1595

[130] Zadnja slovenska tiskana protestantovska knjiga – Barbatova (flacijanska) razlaga Lutrovega katekizma – vsebuje v molitvenem dodatku ob koncu knjige tudi 6 molitvenih in 1 poučno pesem.

[131] Tri izmed njih so ponatisnjene iz pesmaric, 4 pa so nove. Ker so vse pesmi pisane kot molitve, ne v kiticah, so doslej kot edino pesem omenjali le zadnjo Lutrovo pesem »od pohištva« = o zakonskem življenju.

[132] Fotokopija katekizma je v NUK.

[133] Pesem o zakonu je objavil Rupel, Pisci 261–262.

18. Rkp iz Djekš

[134] (Rokopisni zbornik, ki obsega pesmarico in molitvenik. Po lastniku Sadnikarju iz Kamnika včasih imenovan Sadnikarjev rkp. Najden je bil v Djekšah na Koroškem, zato naj se imenuje Rkp iz Djekš.)

[135] Rkp vsebuje 45 pesmi, ki so prepisane iz starejših rokopisov, ti pa so pesmi vzeli iz TKP 1584 in TKP 1595 ter iz ustnega izročila. Pesmi so prazniške, molitvene in katehetične vsebine ter prepesnitve psalmov.

[136] Sedanje hranilišče rkp je neznano, v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku ga ni bilo mogoče najti, v knjižnici prof. Ramovša tudi ne.

[137] Slovstvo: F. Ramovš, Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 282–295. Avtor je ugotovil, kje so bile pesmi prvič objavljene, in zabeležil razlike, ki so jih povzročili prepisovalci. Prišel je do sklepa, da rkp v sedanji obliki ni prepisan iz tiskanih predlog, ampak iz enega ali več rkp. Jezikovna analiza razlik ga je vodila do sklepa, da je bil pisan približno v sredini 18. stoletja. Narečne oblike kažejo, da ni bil pisan v Djekšah, kjer je bil najden, ampak v Ziljski dolini v okolici Podkloštra (kjer je bil najden tudi naslednji rkp in kjer je bil pisan Maurerjev rkp iz 1754).

19. Rkp iz Podkloštra

[138] (Rkp privezan celovški izdaji Dalmatinovega molitvenika »Kristianske bukvize« 1784. – Ker ga je v Podkloštru dobil V. Oblak, se navadno imenuje Oblakov rokopis.)

[139] Vseh pesmi v rkp dodatku knjige je 13. Vse so bile splošno znane in prepisovane, saj je 9 pesmi tudi v prej navedenem rkp iz Djekš.

[140] Sedanje hranilišče rkp ni znano.

[141] Slovstvo: Vatroslav Oblak, Drobiž iz starejše književnosti slovenske. LMS 1895, 234–244. Naslove pesmi (ne začetke kitic) je objavil na str. 239–244. Iz prepisovalčevih napak je sklepal, da rkp ni prepisan naravnost iz tiskane knjige, ampak iz starejšega rkp v času ob koncu 18. stoletja. – Čerin, Pesmi 141, je rkp poznal po Oblakovi razpravi.

III. Katoliški tiski in rokopisi 17. stoletja

20. Gornjegr. rkp

[142] (Slovenski spevi v rkp Ms 232 iz NUK, pisani v letih 1597–1605)

[143] Celotni zbornik vsebuje latinske cerkvene speve, med katerimi so tudi aklamacije iz let škofovanja ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1597–1605). Njegova rezidenca v Gornjem gradu je večkrat omenjena, kar kaže, da so rkp uporabljali v tej cerkvi.

[144] Na listih 21a do 22b je vpisan najprej latinski, nato še slovenski responzorij v čast sv. Rešnjemu Telesu. Slovenskega prevoda je ohranjen le začetek.

[145] Rkp hrani NUK v rkp oddelku s sign. Ms 232.

[146] Objavil in deloma analiziral ga je Mantuani: Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena. CG 55 (1932), 97–101; 136–141. Slovensko besedilo je objavil na str. 140–141.

21. Alasia

[147] Fra Gregorio Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano e Schiavo. Udine 1607

[148] Italijanski redovnik servitskega reda je za misijonske potrebe svojih redovnih sobratov iz samostana v Devinu sestavil jezikovni in pastoralni priročnik. Brez zveze z dotedanjo slovensko knjižno in pisno tradicijo je v italijanski grafiki na 111 straneh majhne oblike objavil kratek slovar, slovnico ter navodilo za pridigarje in katehete. V tem delu je tudi nekaj molitev in pesmi.

[149] Pesmarica (4 pesmi) je najstarejši tiskani dokument slovenskih katoliških cerkvenih pesmi, vendar so 3 pesmi objavili že protestanti v svojih pesmaricah; polovica božične pesmi je edina popolna novost. Vse pesmi so tiskane tako, kot so jih ljudje na Primorskem peli, a brez napevov.

[150] Izvod v NUK se hrani v rkp oddelku.

[151] Slovstvo: Besedilo je objavil V. Oblak: Doneski k historični slovenski dialektologiji II. LMS 1891, 66–130. – Joža Lovrenčič, Goriški memento. Čas 15 (1921), 59–87, omenja na str. 65 to knjižico kot rezultat Barbarove goriške sinode iz leta 1602. – F. Kidrič, Fra Gregorio Alasia da Sommaripa. LZ 44 (1924), 102–110, je raziskal predvsem avtorjevo življenje in delovanje. Izsledke je uporabil tudi za biografski članek v SBL I, 4–5.

22. Kalobski rkp

[152] Liber Cantionum Carniolicarum 1640–1651. (Najden v fari Kalobje, zato Kalobski rkp)

[153] Rokopisno knjigo pesmi in molitev z navedenim naslovom je s Kalobja (južno od Št. Jurja pri Celju) dobil v posest škof A. M. Slomšek. Kot »Kalobski rkp« jo je posodil koroškemu duhovniku Matiju Majerju (Ziljskemu), ko je ta sestavljal pesmarico slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi (Pesmarica Cerkevna /PC/ 1846). Majer je rkp omenil v uvodu (str. XII) in tako je prišel v znanstveno evidenco. Veljal pa je za izgubljenega, dokler ga ni F. Kovačič našel v Slomškovi knjižnici ter 1930 objavil njegovo vsebino in kratko oceno. Izrazil je željo: »Treba bo poiskati latinske ali nemške predloge naše zbirke, koliko so se te pesmi razširile in ohranile v ljudstvu in koliko se nahajajo v drugih pesmaricah«. Predlagal je celotno objavo rokopisa, ker bi to zaslužil, vendar se to še ni zgodilo.

[155] Slovenskih pesmi je v rkp 40; med najdaljšimi sta pesem o Jezusovem trpljenju »Jezus svetu odrešitvu« (380 verzov v 76 kiticah) in pesem o Jezusovem in Marijinem življenju »Prava mudrost Očina« (37 kitic po 10 vrstic; ta pesem je v celoti prepisana tudi v latinščini »Patris sapientia« – vendar to ni običajna pesem s tem začetkom). Latinska je tudi božična »Puer nobis nascitur, rector angelorum« ter prva kitica druge božične »Omnis mundus jucundetur«. Pri mnogih pesmih je navedena latinska ali nemška predloga, po kateri se slovenska pesem poje ali po kateri je prirejena. Ena sama pesem ima zapisan tudi napev, ki je morda celo prvi izvirno komponiran (tako je sklepal H. Druzovič: Slovenski cerkveni napev iz 17. stoletja. CG 61 (1938) 79–80. – D. Cvetko ga v Zgodovini ne omenja).

[156] Vsebinsko si pesmi ne sledijo v kakšnem posebnem zaporedju – Kovačič je ugotovil, da je bil zbornik po večini vezan šele potem, ko so bili posamezni zvezki popisani. Letnice, ki so raztresene med zapisi, povedo, da je neznani pisec zapisoval pesmi (vsaj eno je tudi sam spesnil!) od 1640 (na str. 125, – kar pa je Kovačič prezrl) do 1651 (na str. 290). Razen pesmi so v rkp še molitve za vse nedelje in praznike cerkvenega leta ter kratek katekizem.

[157] Največja značilnost Kalobskega rkp je njegova samostojnost – neodvisnost od drugih znanih pesmaric: večina pesmi je novih in tudi pozneje nikoli več zapisanih. Zelo malo je starih ljudskih pesmi, večinoma so prevodi ali vsaj priredbe, kar pa bi bilo treba še podrobno preiskati. Nekaj pesmi je pisec zapisal dvakrat, kakor bi poskušal, kateri od obeh prevodov bo lepši. Protestantovskih pesmaric očividno ni poznal, ker je dve pesmi, ki sta bili objavljeni v TKP 1595 kot prevod nemške predloge, na novo prevedel (»Kadar je božji Sin visil« in »To Marija zapoje«) ali pa so jih katoličani poznali mimo protestantovskih pesmaric.

[158] Razen pesmi, ki so bile cerkvene ali bi vsaj mogle postati, sta v rkp dve pesmi, ki to nista mogli biti: pesem o zidanju cerkve na Uršlji gori (»Tam stoji gora visoka«) in gostobesedna legendarična pesem o sv. Marjeti (»Meni je lušt zdaj peti«). Za prvo pesem je I. Grafenauer ugotovil, da je popis resničnega dogodka in bi mogla nastati kdaj po 1602 (prim.: Štiftarji in štiftarska narodna pesem. SJ 2/1939/, 138 sl.); druga pa je ena najstarejših ohranjenih svetniških pesmi in s 385 verzi najdaljša pesem Kalobskega rkp.

[159] Rkp je v ŠK v Mariboru, fotokopija v NUK, rkp oddelek, inv. št. 18/54.

[160] Slovstvo:v F. Kovačič, »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. ČZN 25 (1930), 181–205. Avtor je objavil popis celotnega rkp, začetne vrstice posameznih pesmi ter opombe o petju in nemških ter latinskih predlogah. Pisca ni mogel ugotoviti, vendar misel, da bi ga pisal Filip Trpin, ki je bil v tesnih zvezah s Tomažem Hrenom, ne nasprotuje Ruplovi domnevi, da je Kalobski rkp ostanek Hrenove pesmarice. – V ostali literaturi je omenjen zelo kratko: Kidrič, Zgodovina 103, ga je omenil v 5 vrsticah; Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I/1956/, 282), ga je v 4 vrsticah imenoval »dragoceno zbirko«; Slodnjak, Geschichte der slovenischen Literatur. Berlin 1958, 68, ga je zelo prijazno označil kot najvažnejšo od vseh rokopisnih stvaritev poreformacijske dobe, toda več kot 9 vrstic tudi v tem delu ni dobil, čeprav ima samo pesmarica okrog 4000 verzov.

23. Šentv. rkp

[162] (Rkp pesmarica privezana Hrenovemu lekcionarju EvL 1612, po tradiciji last knjižnice v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu)

[163] »Šentviški rkp« so začeli imenovati rkp pesmarico na listih, uvezanih v Hrenov lekcionar. Župnik in škofijski arhivar Fr. Ser. Pokorn je knjigo dobil v Ševljah pri Selcih. Postala je last ljubljanskega škofijskega arhiva. Odtod jo je zaradi rokopisa V. Steska posodil Fr. Kidriču, ki jo je popisal 1922 v ČJKZ. Omenil je, da je knjiga namenjena šentviški zavodski knjižnici in je rkp zato imenoval »šentvidski«. Ko je I. Grafenauer med vojno 1941/43 želel knjigo študirati, mu je ravnatelj šentviške gimnazije A. Breznik, ki je bil zaradi vojske v Ljubljani, sporočil, da je knjižico »V. Steska, ko se mu je po uporabi za ČJKZ vrnila, res v Št. Vid poslal, sel pa jo je poneveril in ni bilo mogoče zvedeti, kam ali komu jo je prodal« (Grafenauer I., Litanijska pesem 215, op. 3). Razlago so poslej vsi ponavljali in tožili nad izgubljenim rkp, čeprav je bil najbrž ves čas v Škofijskem arhivu v Ljubljani. Mnogi so knjigo celo uporabljali, a le kot Hrenov lekcionar. Ko je bil izvod po 1957 uvrščen v bibliografsko zbirko slovenskih lekcionarjev v SK, sem za rkp ugotovil, da se sklada s Kidričevim popisom. M. Rupel je novico posredoval javnosti v SR 12 (1959/60), 308 (»Drobno poročilo«, opomba), potem ko je NUK celotno knjigo knjigoveško restavriral, dopolnil s fotokopijami manjkajoče liste tiskanega besedila, za svojo zbirko si je pa oskrbel fotokopijo rkp pesmarice. (Rokopisni dodatki vezanim knjigam so bili v 17. in tudi še v 18. stoletju zelo običajni. Knjigam so že pri vezavi dodali prazne pole za poznejše vpise. Vsaj 4 izvodi Hrenovega lekcionarja imajo take dodatke: ljubljanski: NUK /II Cg 13096/, NM /7529/, SK /C 1612/; budimpeštanski: Univerzitetna knjižnica /A 98/.)

[164] Šentv. rkp vsebuje razen beril, katekizma in molitev še 9 pesmi, od katerih je 6 srednjeveških. Dve so objavili že protestanti, za ostale je to najstarejši zapis (ena je zapisana dvakrat). Po Kidričevi sodbi je bil rkp napisan še pred Schoenlebnovo izdajo lekcionarja (EvL 1672).

[165] Izvod v SK ima sign. C 1612-L.

[166] Slovstvo: Kidrič, Opombe 121–125, je opisal rkp, navedel začetne vrstice vseh pesmi ter tudi verjetne latinske ali nemške predloge.

24. Muzej. rkp

[167] (Rkp pesmarica, privezana Hrenovemu lekcionarju, shranjenem v NM v Ljubljani)

[168] Kakor Šentv. rkp je tudi to pesmarica, privezana lekcionarju EvL 1612. Iz lastnine barona Erberga v Dolu pri Ljubljani je prešel v knjižnico NM v Ljubljani. Evidentiran je bil najprej v MHVK 1852, 74.

[169] Po Kidričevi analizi je rkp pesmi sestavljen iz dveh delov: starejšega (pisec C) in mlajšega (pisec D). Oba naj bi bila pisala šele po izidu EvL 1672, vendar pesmi niso prepisane iz tega lekcionarja, saj so večinoma take, ki jih v njem ni.

[171] Vsebina starejšega dela je precej podobna Šentv. rkp, deloma tudi Budimp. rkp. Mlajši del ne vsebuje nobene srednjeveške pesmi, zato sklepam, da bi mogel biti starejši del napisan še pred EvL 1672. Vseh pesmi je 18, od tega vsaj 5 srednjeveških. Samo iz tega rkp poznamo 6 pesmi, prvi zapis pa je za 14 pesmi.

[172] Izvod v NM ima signaturo 7529. Fotokopija je tudi v NUK, rkp.

[173] Slovstvo: Kidrič, Opombe 114–121, navaja začetke pesmi ter verjetne predloge zanje.

25. Budimp. rkp

[174] (Rkp pesmarica, privezana EvL 1612, hranjena v univerzitetni knjižnici v Budimpešti)

[175] Rkp, ki ga je okrog 1937 v budimpeštanski univerzitetni knjižnici našel Laszlo Hadrovics in je spisan na podoben način kot zgoraj opisana rokopisa, vsebuje razen pesmi tudi molitve za rožnovensko bratovščino. Ker je iz Kastelčevih Bratovskih bukvic svetega roženkranca (BB 1678) verjetno prepisana ena izmed pesmi tega rkp, je najbrž ves rkp nastal šele po izidu Kastelčeve knjige.

[176] Vseh pesmi je 11, samo iz tega rkp jih poznamo 5. Srednjeveški pesmi sta samo dve. Samo zadnja pesem ima navodilo, naj se poje »in tono da Jesus an dem Craeuze stund« – povsod znane pasijonske pesmi.

[177] Izvod je v Budimpešti, Univerzitetna knjižnica, signatura A d 98; fotokopija je tudi v NUK, rkp.

[178] Slovstvo: L. Hadrovics, Gebete und Gesaenge einer slowenischen Rosenkranzbruderschaft aus dem 17. Jahrhundert. Studia slavica Academiae scientiarum hungaricae Tom III (1957), 379–401, je objavil celotno besedilo rkp in nekaj primerjalne analize. – Razpravo in fotokopije mi je dal v uporabo že 1959 upravnik NUK dr. Mirko Rupel, ki je nato sporočil vest o rkp in razpravi tudi v SR 12 (1959/60), 308: »Drobno sporočilo«.

26. EvL 1672

[179] (J. L. Schoenleben) Evangelia inu Lystuvi. Graz 1672

[180] Janez Ludvik Schoenleben je 1672 za ljubljansko škofijo priredil novo izdajo lekcionarja. Po vzorcu nemških izdaj je bibličnim besedilom dodal tudi pesmarico, katekizem in molitvenik, kar vse so duhovniki potrebovali na prižnici.

[181] V pesmarici je tiskanih 7 pesmi, »katere se po navadi pred pridigo imajo pejti« (str. 387). Razen Trubarjeve pesmi o dekalogu (postna pesem) so vse ostale pesmi še srednjeveške prazniške in Marijine pesmi, ki so bile tiskane ali vsaj zapisane že tudi prej. Ker so bile to najbolj splošno znane pesmi, napevi sploh niso označeni; prav to pa je najbrž vzrok, da glasbeni zgodovinarji lekcionarskih pesmaric niso šteli med cerkvene pesmarice (Mantuani, Razvoj 15 jih sploh ne omenja). Kot dragocen zapis starega narodnega blaga jih je pravilno vrednotil I. Grafenauer v razpravi: Metrika (str. 308, 314).

[182] A. Breznik je v razpravi o literarni tradiciji v lekcionarjih sicer analiziral medsebojno odvisnost različnih izdaj na podlagi mašnih besedil, pesmi pa sploh ni omenjal, čeprav bi mu razlike v pesmarici zelo pomagale pri ugotavljanju, katera izdaja je zgolj ponatis, katere pa so bile kaj več spremenjene.

[184] Izvod v SK ima sign. C 1672-L.

27. Kastelec BB

[185] Matija Kastelec, Bratovske buqvice S. Roshenkranza. Graz (Ljubljana), 1678, 1682

[186] Novomeški kanonik Matija Kastelec je kot voditelj rožnovenske bratovščine priredil večji molitvenik, ki je izšel 1678. Pozneje je dal dotiskati še priročnik za pripravo bolnikov na smrt, ki je izšel 1682. Navadno sta oba dela vezana skupaj z enim naslovnim listom, ki nosi včasih letnico 1678, včasih pa 1682. Na koncu knjige je tiskano obojno dovoljenje za natis 1677 in 1682. (Prim. Kidrič, Opombe 90–91 – Nemci imenujejo »Titelauflage« tako novo izdajo, ki spremeni samo naslovni list, vse ostalo pa je nespremenjeno. Za Nemčijo so take izdaje izpričane že iz 16. stoletja – prim. Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie 2/1956/, 90–91.)

[187] Petju so bile namenjene zlasti pesmi prvega dela, ki imajo tiskane tudi napeve v notah (tiskano v Gradcu). Vseh 5 pesmi je Marijinih, ena je prevzeta iz TKP 1595. Druge pesmi so najbrž izvirno Kastelčeve, tiskane so pa samo v tej pesmarici. Pesmi v drugem delu so brez napevov (ljubljanska tiskarna!), nekatere prvotno protestantovske pesmi so pa prepisane celo v prozo in namenjene zgolj pobožnemu branju ob bolniški postelji. Med slovenskimi so tudi 3 latinske pesmi, izmed katerih je ena (»Passionem Domini«) ponatisnjena tudi v Kastelčevi knjigi Navuk kristijanski 1688 (str. 618); druga (»Salve mundi salutare«) pa je prevedena v Kalobskem rkp (»Jezus svetu odrešitvu«). Izmed pesmi v drugem delu je 18 slovenskih, od katerih je samo 5 novih (2 sta zapisani samo tukaj), 13 pa je ponatisnjenih iz protestantovske TKP 1595.

[188] Izvod v SK ima sign. C 1678/1a. (Jernej Lenček ga je bil našel v Žireh – njegov seznam št. 3).

[189] Slovstvo: Čerin, Pesmi 138–139, je za nekaj pesmi ugotovil protestantovski izvor. – Rupel, Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. SR 2 (1949), 111–125, je Čerinove ugotovitve dopolnil ter našel predloge še za ostale prevzete pesmi in molitve. Grafenauer I., Metrika 314, je raziskaval Kastelčev verz. – Cvetko I, 135–136, ocenjuje vrednost in odvisnost napevov.

IV. Pesmarice 18. stoletja

28. EvL 1715

[190] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1715

[191] V novi izdaji ljubljanskega lekcionarja je kapucin o. Hipolit ponatisnil 7 pesmi iz EvL 1672, dodal pa je še 5 pesmi, ki so razen Marijine še vse srednjeveškega izvora.

[192] Izvod v SK ima sign. C 1715 L.

[193] Slovstvo: Kidrič, članek o Hipolitu v SBL‌ opozarja tudi na spremembe v pesmarici.

29. EvL 1728

[194] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1718 (!)

[195] Izvod lekcionarja v SK z letnico 1718 je nespremenjen ponatis prejšnje izdaje. Ker pa naslovni list omenja, da je lekcionar izšel v času vladanja škofa Sigismunda Feliksa (Schrattenbacha), ki je vladal ljubljansko škofijo od 1728 do 1742, je letnica naslovnega lista očividno napačna. Ker se kot tiskar navaja J. G. Mayr, ki je tiskal samo do 1730, sklepam, da je nova izdaja izšla 1728. Ker pa ima pesmarica v lekcionarju (najbrž tudi ostali del knjige) celo iste napake kot prejšnja izdaja, so morda pod novim škofom dotlej neprodanim izvodom samo vlepili nov naslovni list (»Titelauflage«). Treba bi bilo najti še kak tak izvod.

[196] Izvod v SK ima sign. C 1728-L.

30. Stržinar 1729

[197] (Ahacij Stržinar) Catholish Kershanskiga Vuka Peissme. Graz 1729

[198] Gornjegrajski župnik Ahacij Stržinar (1676–1741) je za potrebe romarjev, ki so hodili na novo božjo pot k sv. Frančišku na Straži pri Gornjem gradu, 1729 oskrbel natis pesmarice.

[199] Uvod v pesmarico je prvi slovenski katoliški teoretični tekst o vlogi nabožne pesmi, pesmarica sama pa je prva slovenska katoliška pesmarica, v katero ni bila sprejeta nobena stara pesem. Stržinarjevih 32 novih pesmi je za mnoge poznejše pesnike pomenilo vzorec, ki so se ga vse do Redeskinija držali, kot pravi I. Grafenauer (Metrika 314 sl.).

[200] Pesmi so predvsem katehetične, nekaj je molitvenih in spodbudnih. Angelom varuhom in nekaterim svetnikom (Franc Ksaver, sv. Neža, Marjeta Kortonska) je prvi zložil pesmi v čast. Stržinar je pomemben kot prvi slovenski prireditelj mašne pesmi, ki ima posebne kitice za celotno daritev sv. maše. Isto nemško predlogo so pozneje po svoje prirejali še drugi pesmaričarji.

[201] Zanimivo je, kako različno so Slovenci sprejeli njegove pesmi: 3 so postale uradno sprejete pesmi in zato splošno znane ter velikokrat ponatisnjene v lekcionarjih in katekizmih (»Častimo te«, »Pridi Sveti Duh« in »Tebe Boga mi hvalimo«); 8 pesmi so ponatiskovali precej dolgo in so izginile šele v dobi razsvetljenstva; 12 pesmi – najbolj vsebinsko natrpanih ni ponatisnil nihče več; ostale najdemo zapisane ali tiskane v kateri od poznejših pesmaric. Napevi so tiskani z notami.

[202] Izvod v SK s sign. C 1729-1a je bil last Jerneja Lenčka (njegov seznam št. 10).

[203] Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 5, je objavil precejšen odlomek predgovora. – J. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih, in starih pesnih. CG 9 (1886) in 10 (1887), je v prvih letih slovenske cerkvenoglasbene obnove opozoril na Stržinarjev uvod tudi duhovnike in organiste in objavil nekaj napevov. – V. Steska, Ahacij Stržinar, Slovenski pisatelj. IMK 19 (1909), 65–78, hvali pesnikov namen in vsebino pesmi. – Kidričeva razprava o pesmarici Primoža Lavrenčiča (ČZN 20/1925/) ocenjuje tudi Stržinarjevo delo. – M. Rupel, Protireformacija in barok (Zssl I, 310), piše o Stržinarju, da mu »gre zasluga, da je ustregel potrebi svojega časa ter v tisku izdal prvo samostojno zbirko slovenskih cerkvenih pesmi v protireformacijski dobi«, vendar pravi za pesmi, da so »razvlečene, puhle in brez pesniškega duha«. – Cvetko I, 314, piše o napevih, da so »zelo skromni«, in ker ne omenja predlog, po katerih naj bi bili narejeni, sklepam, da jih ima za samostojne stvaritve. – F. Jesenovec, Ahacij Stržinar s Suhe. Loški razgledi 9 (1962), 126–139, podaja strnjeno biografske podatke, ocene Stržinarjevih del ter nekaj odlomkov iz uvoda v pesmarico.

[205] Omeniti je treba še Steskovo mnenje (n. d. str. 77), da je pesmarica izšla večkrat, ker je v nekaterih izvodih slika sv. Frančiška brez letnice, v nekaterih pa drugačna slika z letnico 1733. Izmenjavanje prilepljene slike pa priča le o tem, da so knjigo, ki je bila tiskana v precejšnji nakladi, prodajali tudi še po letu 1733.

31. Stržinar 1730

[206] (Ahacij Stržinar) Peissem od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti. Ljubljana 1730. (Še izdaja 1744)

[207] Anonimna knjižica z dolgo pesmijo pri molitvi križevega pota je nedvomno tudi Stržinarjevo delo, ker je izrecno vezana na božjo pot sv. Frančiška. Stržinar je izprosil odpustke za ta križev pot leta 1728 in izdal knjižico, še preden so frančiškani dobili splošno dovoljenje za postavljanje križevih potov tudi pri neredovnih župnijskih cerkvah (leta 1731; prim. Kovačič, Zgodovina 287). Stržinarjeva pesem je najstarejša te vrste na Slovenskem. Napev je označen z besedami druge znane pesmi.

[208] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10207/8.

[209] Slovstvo: V. Steska, Ahacij Stržinar. IMK 18 (1909), 77–78.

32. EvL 1730

[210] (O. Hipolit) Evangelia inu Lystuvi. Ljubljana 1730

[211] Nova izdaja (morda samo »Titelauflage«) je v vsem enaka prejšnji izdaji iz 1728, le naslovni list je drugačen.

[212] Seznam pesmi je po tej izdaji objavil J. Marn v Jezičniku 22 (1884), 13.

[213] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10190.

[214] Slovstvo: Breznik je v svoji razpravi o lekcionarjih to izdajo najprej pripisoval neznanemu Dolenjcu iz kroga očeta Hipolita (n. d. str. 282), ko pa je izvod dobil sam v roke, je spoznal, da je izdaja enaka oni iz 1715, torej Hipolitova (n. d. str. 333, op. 1).

33. Rogerij

[215] P. Rogerij, Palmarium empyreum seu Conciones CXXVI de Sanctis totius anni. I: Celovec 1731, II: Ljubljana 1743

[216] Kapucinski pridigar o. Rogerij (= Mihael Krammer) je v obeh zvezkih svetniških pridig na začetku vsake pridige natisnil latinski in slovenski »zapopadek« v verzih: trivrstična kitica, katere besede je potem tudi v pridigi ponavljal in razlagal. Površna primerjava in pregled je pokazal, da ti verzi niso vzeti iz drugih dotlej znanih cerkvenih pesmi, ampak jih je pridigar sam pesnil, ne da bi pozneje postali splošno znani.

[217] Izvod v SK ima sign. C 1731-1.

[218] Slovstvo: Rupel, biografija v SBL‌, kjer je navedena tudi ostala literatura o pridigarju Rogeriju.

34. Paglovec

[219] (Franc Mihael Paglovec) Anton Wider, Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libellum transcriptae, ne pereant, et oblivioni dentur ac ut posteris devoto usui esse queant. Šmartno v Tuhinju 1733 – rkp

[220] F. M. Paglovec (1679–1759), župnik v Šmartnem v Tuhinju, je bil »v dobi med o. Hipolitom ter začetki zavestnega preporoda pod Pohlinom najjačja osebnost slovenske književnosti na Kranjskem« (Kidrič, SBL II, 246–247). Vzgojen pod močnim vplivom kamniškega župnika in člana Akademije operozov Maksimilijana Leopolda Raspa si je v poznejših letih svojega življenja močno prizadeval za napredek slovenske katoliške verske literature. Več knjig (pet) mu je uspelo izdati v tisku, pesmarica pa je ostala v rkp, čeprav bi njen natis »pomenil razširjenje srečnega vzorca, ki bi bil mogel že takrat cerkveno in posvetno verzifikacijo v metričnem oziru pravilno usmeriti« (Kidrič, Razvojna linija 99).

[221] Pesmarico je Paglovec zamislil kot dopolnilo Stržinarjeve, saj je k njej privezana tako, da tvorita obe en sam zbornik. Pri posameznih pesmih se večkrat sklicuje na napev »in cantilenis impressis«. Leta 1733 jo je dal prepisati svojemu nečaku, prvošolcu Antonu Widerju, nekaj pesmi je pozneje še sam dopisal, dopolnjevali pa so jo najbrž pozneje še drugi pisci. Sam je najbrž vpisal tudi vse napeve z notami.

[222] Med pesmimi je 7 starejših prazniških pesmi, 40 novih pesmi pa je najbrž Paglovec sam priredil, prevedel ali morda tudi samostojno spesnil. Z nekaterimi je hotel razširiti stare kratke pesmi (dekalog), izboljšati nekatere Stržinarjeve (mašna in katehetične), povečati zalogo pasijonskih, sporočilnih, evharističnih, Marijinih in svetniških pesmi. S prepisom pesmi o sv. Notburgi je ohranil doslej še ne najdeni tisk iz leta 1738.

[223] Večina Paglovčevih novih pesmi je ostala brez posebnega vpliva na druge pesmarice, nekaj desetletij po nastanku rkp so ponatiskovali samo še 5 njegovih pesmi; različni rkp vsebujejo še 5 drugih; večina (27) je zapisanih samo v tem rkp.

[224] Izvod je v NUK s sign. R 75813, imajo pa tudi fotokopijo.

[225] Slovstvo: Fr. Pustavrh je v Novicah 1862, 43–44, objavil prvo vest o rkp. V arhivu Slovenske Matice in pozneje v Studijski knjižnici je bil tako založen, da je veljal za izgubljenega. (Paglovec je v oporoki hotel, naj bi ga izročili frančiškanom ali pa SK, ki je bila takrat javna ljubljanska knjižnica.) Kidrič, Opombe 125–132, je vsebino spet najdenega rkp prvi opisal; objavil je začetne vrstice pesmi po abecednem redu, za vsako pesem je navedel tudi možne nemške ali latinske predloge ter ugotovil zapis ali natis iste pesmi v drugih pesmaricah. Obljubil je večjo študijo o cerkveni pesmi, ki pa nikoli ni izšla. Menil je, da so pesmi z zapisanim napevom večinoma starejše pesmi (ne Paglovčeve), kar ne drži popolnoma: Cvetko (I, 315) pravi, da je od 26 napevov 15 objavljenih v nemški Cornerjevi pesmarici »Gross Catholisch Gesangbuch« iz leta 1625, a tudi drugi so verjetno prevzeti od drugod.

35. Paglovec–Tobija

[226] (F. M. Paglovec) Tobiove bukve. Ljubljana 1733

[227] Katoliškim slovenskim laikom je Paglovec prvi preskrbel poljudni prevod odlomka sv. pisma stare zaveze: Tobijevo knjigo. Na str. 303–307 je objavil tudi staro pesem o dekalogu »Gdur hoče v nebu priti«, vendar je stari pesmi dodal novih kitic, v katerih je razložil najvažnejše odstavke celotnega katekizma. Pesem je tudi v rkp pesmarici. Na str. 277 in 278 sta še dve kratki pesmici za večerno molitev in za verne duše.

[228] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13109.

[229] Slovstvo: razširjeni dekalog v pesmi ocenjuje Zmaga Kumer v razpravi: Izročilo A, str. 51, kot »zadnji odsev stare pesmi o desetih zapovedih«.

36. Basar

[230] Jernej Basar, Pridige is bukviz imenvanih Exercitia s.ozheta Ignazia. Ljubljana 1734

[231] V knjigi nedeljskih pridig je ljubljanski jezuitski pridigar Jernej Basar objavil tudi nov prevod molitvene pesmi sv. Frančiška Ksaverja »O Bog iz srca lubim te« (str. 217). Pisana je sicer v verzih, ni pa razdeljena v kitice.

[232] Izvod v SK s sign. C 1734-1 je popisal Lenček (št. 12).

[233] Slovstvo: Kidrič, biografija v SBL I, 26, kjer je za pesem ugotovil, da ne sloni direktno na starejših znanih zapisih in da »se zlogi v glavnem brez pravega upoštevanja naglasa štejejo«. – Basarja je kot govornika in misijonarja opisal Vrhovnik v ZD 55 (1902), 198 in 206.

37. Andoht I.

[234] Od Andohti Jnu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751)

[235] Romarska knjižica (16 str.) za romarje k sv. Joštu nad Kranjem in za ude bratovščine sv. Jošta vsebuje razen molitev in litanij k sv. Joštu tudi 4 pesmi v čast svetniku in še spokorno pesem »O nesrečno odkladanje«.

[236] Izvod brez naslovnega lista je vlepljen v pesmarico Janeza Golobca iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku. (Kidrič, Opombe 78, je omenjal izvod iz knjižnice msgr. Toma Zupana.)

[237] Slovstvo: I. Vrhovnik je prvi popisal to knjižico v IMK 17 (1907), 168–170 (in dobesedno enako v naslednjem letniku 18 (1908), 111–112). Navedel je vsebino, ni pa prepisal besedila, niti ne naslovov (začetkov) pesmi. Knjižico, ki je izšla brez letnice, je Vrhovnik datiral v čas med 1743 in 1751. Prvo letnico je vzel po nemški romarski knjižici, ki je izšla 1743, druga letnica je pa čas postavitve svetih stopnic pri sv. Joštu, ker je sklepal, da bi bile v knjižici omenjene, če bi ob času tiska že bile postavljene. – Prvo letnico je treba popraviti, ker je prva izdaja nemške knjige izšla že 1734 in jo je v Ljubljani tiskal Reichhardt, Mayrov naslednik. (Po tiskarskih znakih sodeč je tudi slovenska knjižica iz iste tiskarne.)

[238] Za poznejšo primerjavo navedem naslove 4 različnih izdaj nemške knjige o sv. Joštu: 1. Leben Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1734 (v SK s sign. y IV 29); 2. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCI. Laybach, Reichhardt 1739 (NUK, sign. V Fg 12435); 3. Leben und Gutthaten Des Heiligen JUDOCHI. Laybach, Reichhardt 1743 (Frančišk. knj. Ljubljana, sign. 15 d 151); 4. Leben und Guttathen des Heiligen Judoci. Laybach, Heptner 1760 (SK, sign. y IV 29/6a). – Pesmi so v vseh nemških izdajah, a v prvih dveh le v obliki oficija; tudi pesmi v poznejših izdajah niso preveč podobne slovenskim.

38. Nova Peissem od S. Joshta

[240] (po 1734)

[241] Letak (4 str.), na katerem sta natisnjeni dve pesmi v čast sv. Joštu, je v grobih velikih črkah natisnil nedvomno Reichhardt po izidu prej popisane božjepotne knjižice. Zdi se mi verjetneje, da so pesmi na letaku natisnjene prej kot v knjigi, in ne obratno, zato ta letak uvrščam pred naslednjo izdajo »Andohti«, v kateri sta natisnjeni tudi obe pesmi letaka: »Ta svet je povhen hudiga« in »Ena velika luč«.

[242] Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku (gl. ta popis št. 103) – doslej neznan.

39. Andoht II.

[243] Od Andohti inu Bratoushine Svetiga Joshta (med 1734 in 1751, vendar pozneje kot Andoht I).

[244] Romarska knjižica (16 str.) z istim čelnim naslovom in v enaki obliki kot zgoraj opisana »Andoht I.« je nespremenjeno ponatisnila prvi, molitveni del knjižice, pesmi so pa razen zadnje vse drugačne in jih je 5. Dve sta isti kot na prej opisanem letaku, dve drugi v čast sv. Jošta sta novi. Letnice natisa se pobliže ne da določiti.

[245] Izvod v SK s sign. C 1734-2/x (prej v zbirki Ante Gabra) doslej še ni bil znan.

40. Pessem od Svetiga Joshta

[246] (pozneje kot Andoht II.)

[247] Na letaku (2 str.) je natisnjena pesem »Veliko svetust« v čast sv. Joštu. Ker ni znana iz nobenega drugega tiska ali rkp, sodim, da je bila v Reichhardtovi tiskarni natisnjena po izidu prej omenjene knjižice Andoht II.

[248] Izvod je vložen v rkp Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

41. Peissem od svetiga Francisca

[249] Pesem v čast sv. Frančišku Asiškemu »Odprite se usta moje« je edina vsebina letaka (4 str.), ki ga je verjetno natisnil Reichhardt v Ljubljani približno istočasno s pravkar omenjenimi letaki v čast sv. Joštu. Pesmi v drugih pesmaricah ni.

[250] Izvod je vlepljen v Golobčevo pesmarico iz Sadnikarjevega muzeja v Kamniku – doslej neznan.

42. Pomuč 1735

[251] (o. Jakob Škerl) Pomuzh shivim, Umirejezhim inu Mertvim ali Bukvize Bratoushine Britkiga Smertniga Terplenja Christusoviga na S. Krishu. Ljubljana 1735 (še izdaji 1740 in 1780)

[252] Anonimni priročnik bratovščine, ki je od 1655 dalje delovala pri ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba, vsebuje tudi 11 kitic pesmi »Žalostna je Mati stala« (str. 29–31). Prevod se razlikuje od običajnega besedila v lekcionarjih.

[253] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13110.

[254] Slovstvo: Pohlin, Bibliotheca 48, pravi o avtorju Jakobu Škerlu, da je bil doma iz Kamnika in da je kot predstojnik bratovščine umirajočega Kristusa umrl v Ljubljani 1673 svetniške smrti. (Vrhovnik v Basarjevem življenjepisu v ZD 55/1902/, 107, pravi, da je bil Škofjeločan.) Škerlova latinska knjižica »Hortulus Myrrhae«, v Ljubljani tiskana 1670, je bila preko nemškega prevoda prevedena v slovenščino; vendar Pohlin pozna le izdajo iz 1740. – Steska je v IMK 14 (1904), 201, opozoril na knjižico. – Simonič, 504, jo je uvrstil pod pravega avtorja, vendar Kidrič o Škerlu ni pisal. – Steska (v razpravi o Stržinarju na str. 66) navaja Vrhovnikovo mnenje, da je slovenski prevod Škerlove knjižice oskrbel Jernej Basar, ki je bil v tem času vodja bratovščine (prim. SBL I, 26), sam pa meni, da jo je prevedel Ivankovič, ne da bi to mnenje dokumentiral.

43. (Izgubljena: Pesem o sv. Notburgi)

[255] Ljubljana 1738

[256] Letak s pesmijo v čast sv. Notburgi, tiskan v Ljubljani 1738, je sicer zdaj neznan, omenil pa ga je Paglovec, ko je v svojo rkp pesmarico na str. 205–212 iz njega prepisal pesem »Poslušej kar ti jest povem«. Tudi Paglovčev prepis zdaj ni več popoln, ker se je list 207/208 izgubil, vendar je celotna pesem prepisana v Foglarjevem rkp (gl. ta popis št. 61) na str. 33–39. Pesem ima 15 osemvrstičnih kitic in je pripovedne vsebine.

[257] Slovstvo: Kidrič, Opombe 108.

44. Pomuč 1740

[258] (O. Jakob Škerl) Pomuzh shivim … Ljubljana 1740 (prva izdaja 1735)

[259] Pesem o žalostni Materi Božji je tudi v drugi izdaji anonimne bratovščinske knjižice natisnjena prav tako kot 1735.

[260] Izvod v NM s sign. 4431 ni popoln.

[261] Slovstvo: Vrhovnik v IMK 5 (1895), 86, je objavil naslov knjižice ter nekaj podatkov o tej in drugih bratovščinah.

45. EvL 1741

[262] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1741. (Kratica ostane še nadalje EvL, čeprav je naslov spremenjen!)

[263] Prireditelj nove izdaje lekcionarjav (Paglovec) je spremenil ne le naslov, ampak tudi pesmarico. Število pesmi je sicer ostalo isto (12), namesto Trubarjevega dekaloga kot postne pesmi pa je objavljena Paglovčeva nova (kot v rkp pesmarici ali v Tobiju 1733). Stara binkoštna je nadomeščena z daljšo Stržinarjevo, namesto dveh Marijinih sta pa tiskani dve najbrž srednjeveški pesmi »Jezusa pozibljimo« in »Tavženkrat si ti češčena«.

[265] Izvod v SK ima sign. C 1741-L.

[266] Slovstvo: J. Marn je v Jezičniku 22 (1884), 14, objavil seznam pesmi istega lekcionarja. – Steska je v Paglovčevi bibliografiji (IMK 14/1904/, 75–76) objavil razdelitev knjige ter opombe o izdajateljevih jezikovnih načelih. – Kidrič je v bibliografiji v SBL II, 247, opozoril na glavne spremembe v novi izdaji ter naštel dokaze za Paglovčevo avtorstvo.

46. Klapše 1743

[267] Pavel Franc Clapshe, Synopsis catechetica. Ljubljana 1743 (druga izdaja 1757)

[268] Tomajski župnik Klapše (1688–1772) je za primorske duhovnike sestavil priročen katekizem z vprašanji in odgovori, ki je bil hkrati tudi molitvenik, duhovnikov priročnik in majhna pesmarica. Duhovnikovi uporabi je bila namenjena latinska pesem »Urbs Jerusalem beata« in dolgo verzificirano navodilo o duhovniškem življenju »Dei honorem quaerere« (51 šestvrstičnih kitic).

[269] Edina slovenska pesem je razširjeni dekalog v verzih »Kateri oče v nebu priti«, ki je deloma prirejen po Paglovcu, deloma pa samostojno delo.

[270] Izvod v NUK ima sign. II Cd 32219.

[271] Slovstvo: Marn, Jezičnik 22 (1884), 18, je popisal vsebino knjižice. – F. Ks. Lukman je v biografiji za SBL I, 458, povzel vsebino ter označil avtorja.

47. Stržinar 1744

[272] (A. Stržinar), Peissem od teh Velikih Odpustikov te Svete Krishove poti. Ljubljana 1744 (prva izdaja 1730, gl. št. 31)

[273] Vsebina knjižice za pobožnost križevega pota in pesem se povsem krije s prvo izdajo.

[274] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10255.

48. Blejske pesmi

[275] Tri Duhoune Peissme. – Od te useh gnad poune nebes, inu semle Kralize, Narzhisteshi Divize, Inu Boshje Porodnize Mariae. Ljubljana 1749

[276] Tiskana romarska knjižica (8 listov) vsebuje 4 pesmi v slavo Marije na blejskem otoku: pripovedujejo o ustanovitvi cerkve, o čudežih, ki so jih romarji dosegli celo v drugih krajih, zadnja je pa apologetična pesem v obrambo božjih poti.

[277] Izvod v SAZU ima sign. 7713 TR – fotokopija tudi v NUK.

[278] Slovstvo: Kidrič, Opombe 108–109, ocenjuje pesmi kot »najspretnejšo slovensko tiskano verzifikacijo protireformacijske dobe«. Iz oblikovnih ozirov je sklepal, da je Prešeren te pesmi poznal ali iz branja ali poslušanja.

[279] Slovenske pesmi so po vsebini in obliki zelo podobne nemškim pesmim, ki so ostale v rkp, čeprav so bile že pripravljene za natis. Rkp, ki šteje 12 velikih strani, ima naslov: Zwey Geistliche Lieder Von der Wunderthaetigen und Gnaden reichen Statuen oder bildnus der Aller heiligsten himmels Koenigin und Muetter Gottes Mariae … 1749. (Na rkp me je opozoril takratni blejski župnik Franc Gornik; našel ga je bil v ljubljanskem škofijskem arhivu, kjer je hranjen v fasc. 14, št. 20.)

[281] Primerjava nemških pesmi s slovenskimi razodeva, da je oboje pisal isti duhovnik, ker se pesmi oblikovno skladajo popolnoma, vsebina pa je ista, čeprav ne gre za dobesedni prevod (prav to še bolj utrjuje mnenje, da jih je spesnil isti avtor, ki je bil vešč obojega jezika). Samo nemške pesmi imajo zapisane tudi napeve z notami. Nemška pesmarica ima samo 2 pesmi o čudežih in o nastanku božje poti na blejskem otoku. Apologetična pesem, ki je v rkp tretja, kljub istemu številu kitic (11) ob koncu ne našteva različnih božjih poti kakor jih slovenska.

49. Tržaški rkp

[282] (Rkp dodatek h Cusanijevi knjižici: Christianus moribundus. Benetke 1749)

[283] Na listih, ki so privezani latinsko-slovenski knjižici za previdevanje bolnikov, ki je izšla v Benetkah 1749, je zapisana slovenska pesem »Božja muč se bo srdila« – prevod sekvence »Dies irae«. Besedilo pesmi se zelo ujema z inačico v Muzej. rkp (popis št. 24), le da je tam ohranjen samo izbor kitic, v tem rkp je pa zapisana cela pesem.

[284] Izvod knjige z rkp je v mestni knjižnici v Trstu s sign. 12257. Prepis pesmi ter fotokopijo zame in za SAZU je oskrbel prof. Pavle Merku.

[285] Slovstvo: L. Žvab, Knjižne redkosti slovenske V. Bogoslovstvo. LZ 6 (1886), 506–507, je o knjižici poročal, objavil iz nje odlomke ter prepisal celotno rkp pesem. – Kidrič, Opombe 119, omenja rkp v zvezi z Muzej. rkp.

50. Lavrenčič 1752

[286] Primož Lavrenčič, Missionske Catholish Karshanske Pejssme. Celovec 1752

[287] Jezuitski misijonar Primož Lavrenčič (1703–1758) je v katehetični in misijonski pesmarici objavil 29 pesmi (in še 2 kratki pesmici, ki naj se pojeta pred poukom oziroma po njem). V uvodu je razložil namen pesmarice: pesmi povzemajo vsebino misijonskih govorov.

[288] Vsaj deloma od drugod (največ iz Stržinarja) je sprejel 8 pesmi, 21 je priredil novih, predvsem katehetičnih. Urejene so po vrstnem redu govorov ob misijonih in duhovnih vajah: »Sequuntur Cantilenae pro Materiis Pat(rum) Socij(etatis)«. Nekaj pesmi je molitvenih ter svetniških (sv. Alojzij, Izidor). Mašno pesem je priredil na novo. V pesmarici so posebej natisnjeni tudi napevi z notami.

[289] Večina novih pesmi se je v Parhamerjevih katekizmih razširila po celi osrednji Sloveniji, kjer so jih prepisovali tudi v rkp pesmarice. Le 9 pesmi ni bilo sprejetih niti v drugo Lavrenčičevo pesmarico 1757, še manj v druge knjige.

[290] Izvod v SK ima sign. C 1752-1 in ga je Lenček našel v Žireh ter navedel v seznamu pod št. 13.

[291] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 26, je objavil predgovor in začetke nekaterih pesmi ter vsebino celotne knjižice. Kidrič, Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica. ČZN 20 (1925), 80–85, je objavil začetne vrstice vseh pesmi, jih analiziral ter ugotovil nekaj avtorjevih biografskih podatkov. Po Baeumkerju je povzel nekaj misli o katehetični pesmi na sploh. – I. Tavčar, Nekaj o naših sprednikih, nekdanjih cecilijancih in starih pesnih. CG 9 (1886), 76, je objavil tudi nekaj napevov in del predgovora. – Cvetko I, 315, sodi o napevih, da »dokazujejo smisel za baročno figuriranje«. Nič posebej ne razlaga, če so morda napevi, ki niso Stržinarjevi, izvirni.

[293] Za Lavrenčičevo bio- in bibliografijo (prim. SBL I, 620) je na podlagi knjig, ki so bile 1962/63 razstavljene v SK (ob 500–letnici ljubljanske škofije), mogoče opozoriti na nekaj novih podatkov. Da bi L. slovstveno (in celo latinsko) deloval že v dijaških in bogoslovskih letih 1728 in 1732, ni mogoče trditi. Obe knjigi, ki se mu pripisujeta, namreč nista njegovo delo. Knjižico »Mensis chronologicus« je spisal dunajski jezuitski profesor Fr. Wagner, ponatisnjena je bila v Gradcu 1728 kot spominsko darilo za L. filozofski bakalavreat v Ljubljani (!). V njej je L. le latinsko posvetilo dobrotniku Francu Juriju Markoviču; natisnjenih pa je tudi 50 filozofskih stavkov (tez), na katere je moral v Ljubljani L. odgovarjati. V Ljubljani je torej študiral do 1728 in ne samo do 1726. – Druga knjižica »Epitome chronologica scriptorum ecclesiasticorum Pars I« je kolektivno delo graških teologov, v katerem so povzeli podatke večjih kompendijev (nekakšna skripta). Izdajo so posvetili 24 bakalavrom teologije, ki so bili v Gradcu promovirani 10. 6. 1732. Med njimi so bili razen L. Slovenci vsaj še Cerkničan A. Fr. Obreza, Radovljičan J. Mat. Prešeren in Primorec Marko Lisjak ter najbrž tudi nekateri izmed 7 Korošcev. (Podobno kot Lavrenčiču se zmotno pripisuje slovenskim avtorjem še več drugih spisov, ki so bili zgolj priložnostno natisnjeni za šolske slavnosti.)

51. EvL 1754

[294] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1754

[295] Nov natis Paglovčeve izdaje lekcionarja (gl. EvL 1741) se pesmarici (12 pesmi) drži prejšnje izdaje, le binkoštna pesem je spremenjena tako, kot je zapisana tudi v Paglovčevem rkp: ima 6 kitic namesto prejšnjih 7.

[296] Izvod v SK ima sign. C 1741/1754-L.

[297] Slovstvo: Kidrič, Opombe 109–110, piše o tej izdaji zgolj z bibliografskega stališča.

52. EvL po 1754

[298] (Lekcionar brez naslovnega lista!)

[299] Nepopolno ohranjeni izvod lekcionarja v SK, ki se po vsebini popolnoma ujema s prej opisano izdajo 1754 (prim. binkoštno pesem!), se vendar od nje tiskarsko razlikuje, ker ima drugačne črke in drugačne tiskovne napake. Zato sklepam, da je med 1754 in 1758 izšla še ena izdaja lekcionarja – letnico bo treba šele ugotoviti.

[300] Izvod v SK s sign. C 1741, po 1754 je žal brez pravega naslovnega lista, čeprav ima prilepljen naslovni list EvL 1741. Manjka tudi seznam praznikov, po katerem bi se moglo vsaj približno določiti letnico izida. (Nič čudnega bi pa ne bilo, če bi pravi naslovni list nosil kljub poznejšemu natisu starejšo letnico, saj je tako prakso ugotovil Vrhovnik za Paglovčevo knjigo »Zvesti Tovarš« – prim. IMK 14/1904/, 201–203.)

53. Maurer

[301] (Rkp pesmarica brez naslovnega lista, ki jo je spisal Lukas Maurer, mlinar Pod Kloštram 1754)

[302] Med najobsežnejše pesmarice je treba uvrstiti rkp, ki ga je 1754 »iz mnogoterah drugeh buku« spisal podkloštrski mlinar Luka Maurer. Še zdaj je ohranjenih 391 strani, izgubljenih pa je na koncu vsaj 10 listov, pa tudi nekaj listov vmes manjka.

[303] V predgovoru pravi pisec, da ga je k pisanju nagnil zgled svetih ljudi, ki so Boga slavili s pesmijo in tudi druge k temu vabili (David in Pavel). Tudi njegova zbirka naj pomaga, da bodo ob nedeljah in drugih praznikih po vseh krajih in tudi v cerkvah mogli peti »k česti bogu inu nega izvolenei svetei devici Matari Marie« (če ne bi omenjal Marije, bi po slogu predgovora mogli sklepati na protestantovskega pesmaričarja!). Opravičuje se zaradi okorne in nepopolne pisave, saj kot delavec ne more tako lepo pisati, kot bi rad. Vendar je sam sestavil celo register pesmi. Napevov ne omenja (iz česar bi se dalo sklepati, da so pesmi, ki jih je zapisal, splošno poznali).

[304] Po zgledu tiskanih pesmaric je pesmi razvrstil po dobah in praznikih cerkvenega leta. Prvi del je dosledno razdeljen med božične, pasijonske, velikonočne, vnebohodno in binkoštno pesem. Sledijo mašne, Marijine, svetniške (Marija Magdalena) in spodbudne pesmi. Med temi so raztresene še pesmi v čast Jezusovemu imenu, nekaterim svetnikom (Florijan, Alojzij), nadangelu Mihaelu, sv. Rešnjemu Telesu in Rešnji Krvi. Pesmarica se končuje z adventnimi in Marijinimi pesmimi. – Vseh ohranjenih slovenskih pesmi je 88, samo po naslovu so iz kazala znane še 4 pesmi. Poznejši pisec je na vmesne prazne liste vpisal še eno slovensko in eno latinsko pesem. V celoti šteje pesmarica okrog 4000 verzov.

[305] Še bolj zanimiva od množine pesmi je njihova kvaliteta: ker Maurer sam ni bil pesnik ali prevajalec (v predgovoru omenja samo prepisovanje), pesmarica priča, kakšne verske pesmi so sredi 18. stoletja peli koroški katoliški Slovenci. Nekaj pesmi je še srednjeveških; za druge, ki se doslej le zdijo stare, bo morda isto ugotovila podrobna primerjava z drugimi zapisi. Nad polovica pesmi (47) ni zapisana v drugih pesmaricah. Nekatere pesmi so prepisane iz lekcionarja, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, da bi se Maurer držal ene same izdaje; verjetno je prepisoval tudi iz drugih tiskanih knjig, sam pa pravi, da je uporabljal rokopisne pesmarice. Ni dvoma, da je poznal Stržinarja (8 pesmi), Lavrenčiča (1752 – 3 pesmi) in morda tudi Kastelca (2 pesmi). Dve pesmi, ki sta bili tiskani v TKP 1595, je verjetno prepisal iz rokopisov ali pa so jih splošno peli. Vse pesmi so zapisane v domačem narečju (na jezikovno analizo ta rkp še menda čaka!), večkrat je zamenjal besede ali tudi cele vrstice in kitice, kar zelo otežuje primerjanje in ugotavljanje paralel.

[306] Izvod je v ŠK v Ravnah. Uporabljal sem ga v NUK, kjer so si takrat oskrbeli tudi fotokopijo.

[307] Slovstvo: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev II (1952), 86–102 (o Maurerju: 88–89), je objavil večji del predgovora, navedel skupno število pesmi, žal pa ni napisal, kje je rkp našel ali kupil. (Iz njegove zapuščine je postal last SK v Ravnah, kakor mi je sporočil ravnatelj prof. dr. Sušnik 14. 12. 1959.) Kotnik je za nekatere srednjeveške pesmi napačno sklepal, da so jih katoličani prevzeli iz protestantovskih pesmaric (popravljene seveda). – Rupel omenja Maurerja kot prvega po imenu znanega bukovnika (Zssl I., 315). – Slodnjak (Geschichte 79–80) sicer imenuje Maurerjev predgovor »verstaendige Vorrede«, vsebine pa ne ocenjuje.

54. Brdski rkp

[309] (Slovenske in nemške pesmi v čast sv. Peregrinu na Brdu pri Lukovici, pisane 1754)

[310] V rkp kroniki z naslovom (v katerem se skriva letnica – dvojni kronogram: 1754): »BerIC aLL GnaD, so D GottsfoerchtI PeregrI aLD erzeID BVC zeIDIWVWVD PeregrI zV Egg geWIC hat« so popisani čudežni dogodki, ki naj bi se na priprošnjo sv. Peregrina zgodili na Brdu pri Lukovici (tedaj podružnici fare v Dobu).

[311] Pred kroniko je vpisanih 5 romarskih pesmi: 2 nemški in 3 slovenske – vse imajo zapisan napev tudi v notah. Vse pojejo o sv. Peregrinu, prosijo za uslišanje, tretja slovenska se posebej imenuje »nova«.

[312] Izvod je zdaj v Škofijskem arhivu v Ljubljani, rkp št. 587. Tja je prišel iz okupacijskega zbirnega centra v Kranju, prej je bil v župnišču na Brdu pri Lukovici.

[313] Slovstvo: J. Kenda, Tri slovenske pesmi o sv. Peregrinu iz 18. stoletja. CG 56 (1933), 141–142; objavljeni so napevi in besedilo prve kitice vsake od treh slovenskih pesmi. Podatkov o češčenju sv. Peregrina, ki je bil kanoniziran 1726, članek ne vsebuje. Ker pisec ni bil pozoren na kronogram, je rkp približno datiral: 1748–1754.

[314] Za nadrobno primerjavo bo mogoče pritegniti nemško božjepotno knjižico «Andachts=Uebungen zu dem Heiligen Peregrinum Latiosum«, ki je bila najdena ob razstavi v SK 1962/63. Tiskal jo je Reichhardt v Ljubljani, vendar brez letnice. Skrajni čas za natis je 1757, ko je januarja ta tiskar umrl. – Na začetku knjižice je oficij v čast sv. Peregrinu s pesmijo »Dich zu lieben, dich zu loben«, sledijo litanije, vrsta molitev in svetnikov življenjepis. Nemške pesmi v prej omenjenem rkp so drugačne od pesmi v knjižici. (Izvod je v frančiškanski knjižnici v Ljubljani s sign. 15 1 161.)

55. Maša 1756

[315] Andohtlive pejsme na use taille S. Mashe. U vishi: Freut euch ihr liebe Seelen ec. Graz 1756

[316] Drobna anonimna mašna pesmarica (najstarejša slovenska) vsebuje pesem »Zvestu Boga častite«, razdeljeno na 27 osemvrstičnih kitic s pripevom Kyrie eleison. Peli so jo med celo sv. mašo (po navedenem napevu, ki najbrž ni isti, ki ga za to pesem navaja Baeumker I, št. 602 iz pesmarice, ki je izšla 1608 – mogli so pa peti pri vsakem delu maše tudi po drugačnem napevu), in sicer tako, da so za začetek peli 3 kitice, za Slavo 2, za evangelij 2, za Vero 4, za darovanje 3, za Svet 2, po povzdigovanju 4, za očenaš 1, za Jagnje božje 1, za obhajilo 2 in za konec 3 kitice.

[317] Nemška predloga »Kommt, lasset uns Gott ehren« je bila tiskana v Parhamerjevih katekizmih, prvi jo je v slovenščino presadil Stržinar, vendar precej svobodno. V štajerskih izdajah Parhamerjevega katekizma (1758 sl.) je bila prevedena spet drugače, čeprav so bile »Andohtlive pejsme« tudi tiskane v Gradcu.

[318] Dva izvoda v NUK imata sign. II Cd 10211; II Cd 10255.

[319] Slovstvo: Kidrič, Opombe 78 (zgolj omemba); Kidrič, Zgodovina 149, pesem ocenjuje kot prvi dokaz o novem zanimanju za slovensko knjigo na Štajerskem. Sodi, da gre za jezuitsko delo in misli, da ni izključeno sodelovanje koroškega jezuita Ožbalda Gutsmana, ki je bil v tem letu edini Slovenec v graškem jezuitskem kolegiju.

56. Klapše 1757

[320] P. F. Clapshe, Synopsis Catechetica. Ljubljana 1757 (prva izdaja 1743, glej št. 46)

[321] Druga izdaja Klapšetovega katehetičnega priročnika ima besedilo precej spremenjeno. Latinskih pesmi ni več, razen prejšnje pesmi o veri (dekalog – razširjen) je objavljena na koncu knjižice še Stržinarjeva mašna pesem.

[322] Izvod v SK ima sign. C 1743-1/1757.

[323] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 18. – Lukman, biografija v SBL I, 458.

57. Lavrenčič 1757

[324] (Primož Lavrenčič) Misionske Pesme inu Molitve. (Ljubljana 1757 ali 1758)

[325] Anonimna pesmarica, ki je tudi molitvenik, je brez navedbe avtorja in tiskarja za bibliografe precejšnja uganka, čeprav je Kidrič po bibliografskem popisu jezuitskih pisateljev (Sommervogel, Bibliotheque de la Compagnie de Jésus IV, 1864) ugotovil, da je Lavrenčič avtor tudi te pesmarice. Razumljivo je, da je iz svoje prve pesmarice (1752) ponatisnil precej pesmi, manj razumljivo pa je, da je mnogo svojih pesmi nadomestil s Stržinarjevimi (priznanje, da njegove niso uspele?). Dodal je samo 3 nove pesmi (med njimi križev pot).

[326] V celotni pesmarici, ki šteje 29 pesmi, je 26 ponatisov (14 iz Stržinarja, 12 iz Lavrenčiča 1752), vsebinsko so vse vezane na program misijonskih pridig. Nekaj Marijinih in svetniških pesmi le bolj dopolnjuje celoto. – Tretjina pesmi (10) je v tej pesmarici poslednjič objavljena, skoraj polovica (14) jih je živela še dalje v Parhamerjevih katekizmih (ljubljanske izdaje), nobene pa niso sprejeli v lekcionarsko pesmarico.

[327] Izvod v SK s sign. C 1757-1 je bil Lenčkova last, je pa brez naslovnega lista, zato ga v svojem seznamu ni navedel.

[328] Slovstvo: Kidrič, Opombe 110–111, je knjižici približno določil letnico in kraj natisa; v razpravi o Lavrenčiču (ČZN 20/1925/, 80–85) je pesmarico z gotovostjo prisodil Lavrenčiču in čas natisa omejil na leti 1757 in 1758. Objavil je tudi začetke vseh pesmi po abecedi (vendar skupaj za pesmarico 1752 in 1757).

58. Peissem od divishtva

[329] (čelni naslov – Ljubljana, po 1757 ali 1758)

[330] Pod tem naslovom sta na letaku (4 str.) natisnjeni Lavrenčičeva pesem »od divishtva« in Stržinarjeva »od svetiga angela variha«. Stavek je natančno povzet po drugi Lavrenčičevi pesmarici (1757), kjer sta na str. 26–29 objavljeni obe pesmi v istem zaporedju kot na letaku. Je delo iste tiskarne kot pesmarica (Reichhardtova vdova v Ljubljani) ter je verjetno ponatis iz pesmarice. (Morda je bil letak natisnjen celo pred pesmarico, če velja Kidričeva domneva za podoben letak z Brigitinskimi odpustki – Opombe 112.)

[332] Izvod v NM ima sign. 2460.

[333] Slovstvo: Pirjevec, Doneski 162, je letak le bibliografsko omenil, ne da bi ugotavljal zvezo s pesmarico.

59. Repež RB 1757

[334] Filip Jakob Repež, Romarske bukvize. Ljubljana 1757 (druga izdaja 1775)

[335] Organist Filip Jakob Repež (1706–1773; v Ložu 1737–1773) je prvi doslej znani laik, ki je v tisku izdal slovenske cerkvene pesmi. Knjižica za romarje na Križno goro pri Ložu je bila samo majhen izbor iz obsežne rkp zbirke »Štima božja«, v kateri so bile pesmi za nedelje, praznike in ostale priložnosti. Ker so romarji želeli imeti za spomin vsaj katero od mnogih Repeževih pesmi, jim je v Romarskih bokvicah razen molitvenika in navodil za romarske shode (od tihe do Mihelove nedelje) natisnil 12 pesmi. Napevi pesmi so označeni z naslovom katere izmed splošno znanih pesmi.

[336] Skoraj vse pesmi so povezane s češčenjem sv. križa. Pojejo o Jezusovem trpljenju in spodbujajo grešnike k spreobrnjenju. Ker so doslej pisali o njih izključno z umetnostnega vidika, so jih ocenili, da »so po jeziku, obliki in izrazu brez vrednosti, važne pa so kot prispevek za razbistritev vprašanja o metriki, rimi in kitici« (tako je povzel zaključke Lukman v biografiji za SBL III, 83). Njihovo pastoralno in asketično vsebino bi bilo šele treba ugotoviti, saj so prvi primer pri nas, da je laik organist hotel s pesmijo vplivati na vernike vzporedno (dopolnilno) s pridigarjem. (V tej razpravi tega ni bilo mogoče napraviti, ker to niso bile cerkvene pesmi v istem smislu kot ostale, saj jih je pel organist sam, verniki so ga pa poslušali.) Repež se je kljub okornemu in večkrat naivnemu izražanju jasno zavedal teže in odgovornosti ter vzvišenosti svoje apostolske naloge, kakor je na koncu RB v obliki kronograma zapisal: VLVMJDILV, pII, IV nehanI, neI bo h'zhastI tebI o tI krII, IV sa nas V e greshnI respetIJVCIV.

[337] Izvod te pesmarice zdaj ni znan. K. Glaser jo je odkril v župnišču v Dolini pri Trstu, potem jo je menda poslal Slovenski Matici v Ljubljano (prim. Glaser, Zgodovina IV, 453). je kljub temu dostopna, ker ima druga izdaja razen paginacije vse ostalo nespremenjeno.

[338] Slovstvo: K. Glaser, Doslej pogrešana Repeževa pesmarica iz 1757 leta. LZ 15 (1895), 60–63, je knjižico opisal in navedel začetke nekaterih pesmi. – Kidrič, Opombe 101–106, razpravlja o vseh Repeževih pesmaricah ter ovrže mnenje, da bi tiskana izšla tudi celotna »Štima božja«. – Lukman, SBL III, 83, samo povzema izsledke. – Cvetko I, 316, ocenjuje način Repeževega petja cerkvenih pesmi na posvetne napeve.

60. Leški rkp

[339] (Slovenski zapiski v nemškem beležnem koledarju – 1757–1761)

[340] Neznani laik si je v nemški beležni koledar »Neuer Salzburger Schreib-Kalender auf das Jahr MDCCXXXIII« zapisoval različna verska in posvetna besedila. Zapisane letnice razodevajo starost rkp od 1757 do 1761. Imena krajev in kmetij ter narečne oblike izdajajo kraj pisanja: Leše pri Prevaljah na Koroškem. »Rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini« (Kotnik, 177).

[341] Med drugimi zapiski sta tudi dve nabožni pesmi: prevod cerkvene himne »Pange lingua«: »Hvalimo inu zhastimo«, ki je bila prvič objavljena v lekcionarju EvL 1764 (najbrž je bila šele po tem letu prepisana v rokopis), in pesem o trpljenju duš v vicah, ki je v drugih zapiskih ali tiskih nisem zasledil, dasi Kotnik (str. 181) sklepa, da je tudi prepisana od drugod.

[342] Izvod je v ŠK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK.

[343] Slovstvo: F. Kotnik, slovenski rokopis iz Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja. ČZN 24 (1929), 174–189; opisal je ves rkp, objavil nekaj odlomkov besedila ter drugo pesem v celoti.

61. Foglar

[344] (Rkp pesmarica, pisana v letih 1757–1762, privezana različnim tiskanim pesmaricam)

[345] Rkp je del priročnega zbornika iz poznobaročne dobe, v katerega si je lastnik dal vezati 3 tiskane pesmarice in prazne liste za vpisovanje drugih pesmi (če ni morda rkp že prej nastal in bil skupaj s knjižicami vezan v eno knjigo). Tiskane pesmarice so: Lavrenčič 1752, Stržinar 1744 ter Maša 1756.

[346] Rkp pesmarica ima svoj naslovni list (zdaj deloma uničen, čitljiva je samo še letnica 1757 ter začetnici piščevega imena LV) in zdaj še 56 listov z besedilom pesmi (pozneje paginirana od 1 do 112). Nekaj vmesnih listov manjka, eden od njih je nalepljen na zadnjo platnico (z začetkom 19. pesmi). Na prvi platnici je podpis nekdanjega lastnika Jantschitsch Mathius(?).

[347] Pesmi so pisane v 8 različnih pisavah: največ (10) jih je v začetku zapisal »Lofrenz Lofrenza Foglara SSyn« (na str. 48, isti, čigar začetnici sta na naslovnem listu: LV. Pisal se je najbrž Voglar, po nemški izgovarjavi pa je v slovenskem zapisu sam sebe podpisal Foglar – zato ves rkp imenujem Foglarjev rkp). Enajsto pesem (na str. 49) je začel pisati »Matias Wesiak« (Bizjak), ki je na koncu 14. pesmi (str. 60) zapisal tudi letnico 1757. S to pesmijo se konča izvirno štetje pesmi. – Štiri naslednje pesmi so zapisane v 3 različnih pisavah (razen, če je isti pisec pisal s tako različno ostrim peresom). – Naslednji (šesti) pisec je 4 pesmi spet štel, konec vsake pesmi pa označil z letnico »Konnez 1760«, prav na kraju pa se je podpisal (str. 98): Joseph Glasser ludimagister ad S. Cunig« (naprej ni čitljivo). – Nepodpisana pisca ste zapisala še vsak po eno pesem. Na str. 110 je končni datum »Finis 1762«. Zadnji list je popisan z abecedo velikih in malih črk ter s številkami od 1 do 20. Tu je letnica 1758.

[348] Toliko različnih piscev razmeroma majhnega rkp si je mogoče razložiti z opombo pri dveh podpisih: Foglar in Wesiak opozarjata tiste, ki bodo pesmarico uporabljali, naj to delajo tako, da bi jim petje pomagalo k zveličanju: »Kir bo tote pesme noza nai se skerbi da do iemo v nebesa pomagale IHS« (str. 60 in skoraj dobesedno enako na str. 48). Opomba priča, da je bila pesmarica namenjena kolektivni rabi neke skupnosti. Vsebina priča, da so bili to romarji, ki so hodili s slovenskega Štajerskega na božjo pot v Marijino Celje – pisci so bili torej najbrž romarski voditelji. (Prav v letih, ko je rkp nastajal, so marijaceljska romanja dobila novo spodbudo: 1757 je pol milijona romarjev slavilo 600-letnico božje poti. Slovenci so pa že prej radi hodili v velikih skupinah: iz vzhodnih župnij vsako leto 12. avgusta, iz zahodnih pa 20. avgusta. Prim. Medved: V Marijinem Celju. 1898, str. 26 in 47.)

[350] Kraj, v katerem je rkp nastajal, določa ne le štajersko narečje (katero?), v katerem so pesmi pisane, ampak zlasti pisec Glaser, ki o sebi pravi, da je organist pri sv. Kunigundi. V onem času ni bilo župnije še pri nobeni cerkvi sv. Kunigunde na Štajerskem (zdaj so: Zgornja in Spodnja sv. Kungota nad Mariborom ter sv. Kunigunda na Pohorju pri Zrečah). Ker pa so v zadnji pesmi (str. 107–108) omenjeni Drava, splavarstvo in Maribor, bi se dalo sklepati, da je bil Glaser že 1760 pri Zgornji sv. Kungoti, kjer je bila takrat že stalna služba božja in je bil 1761 nastavljen tudi stalni duhovnik (Kovačič, Zgodovina, 72), za leto 1763 je pa verjetno, da je bila tam tudi osnovna šola, na kateri bi mogel »ludimagister Glasser« biti tudi učitelj (prim. ČZN 28/1933/, 214). Omenjeni krajepisni odlomek Marijine pesmi se glasi:

Nam pritshuie sama Drava
Kak motshno ti pomagash
Keder flass navarno Plava
hidro ti Rako podash.
Marburg je dosti Pozhutu
Mautsh ino gnado tvoio
velkim oigno je porozhu
Sak tebi hisho svoio.

[351] V vsem rkp je 24 pesmi, večina (18) jih je od drugod neznanih. Tri so prepisane iz predlog: Lavrenčič 1757, Notburga 1738 ter samo iz rokopisov znana pesem »od ovčice«. Značilnost pesmarice so marijaceljske romarske pesmi (8), ki so zapisane najbrž zvesto tako, kot so jih romarji peli (gradivo za dialektologe!). – Za nekatere pesmi je pisec povedal, po napevu katere pesmi naj se pojejo. Zanimiva je Marijina litanijska pesem (po nemški predlogi v Parhamerjevem katekizmu), ki je natančno razdeljena med množico romarjev in pevski zbor (responzoriji!)

[352] Izvod je v NUK s sign. II Cd 10255. Signatura priča, da je knjiga že dolgo časa v fondu »licejske« knjižnice (NUK), ker pa je bila kot običajno v katalogu registrirana le prva tiskana knjižica, so rokopis opazili uslužbenci knjižnice šele, ko so 1959 popisovali knjižno zalogo. Bibliotekar Branko Berčič me je nanj opozoril, da sem ga še pravočasno mogel uporabiti.

62. Pessemske bukve, katere so sapissane v leitu 1760

[353] (1757–1760–1767)

[354] Kidrič (Dobrovsky 187, op. 35) v dodatkih k svojim kronološkim seznamom slovenskih tiskov in rokopisov omenja tudi rkp z navedenem začetkom in letnicami 1757, 1760 in 1767. Videl ga je v knjižnici msgr. Toma Zupana na Okroglem. V NUK, kjer je zdaj Zupanova zapuščina, rokopisa doslej še niso mogli najti. Ker Kidrič vsebine ni popisal, ostane še naprej neznana.

63. EvL 1758

[355] (F. M. Paglovec) Evangelia inu Branie. Ljubljana 1758

[356] Novo izdajo lekcionarja je očividno še priredil Paglovec (leto dni pred smrtjo ali pa jo je tiskar kar ponatisnil). Pesmarica (12 pesmi) se popolnoma sklada z izdajo 1754. Paginacija je precej drugačna zaradi spremenjenega formata.

[357] Izvod v NUK ima sign. 63916.

[358] Slovstvo: Kidrič, Opombe 110, ob tej izdaji (ki je pa takrat še ni bilo v licejki) omenja rokopisne spremembe v adventni pesmi, kakor so zapisane v nekaterih znanih izvodih te izdaje pod vplivom poznejših izdaj.

64. Parhamer G 1758

[359] Obchinzka knisisza izpitavanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postuvanoga patra Petra Kanisiussa. Graz 1758 (še izdaji 1764 in 1777)

[360] Novo obliko Kanizijevega katekizma je kot pripomoček Bratovščine krščanskega nauka v nemščini 1750 priredil jezuitski misijonar Ignacij Parhamer (»Allgemeines Missions-Fragbuechlein«). Za katehezo je uporabil tudi različne katehetične in druge pesmi (Kidrič pravi, da jih je bilo 46).

[361] Prva slovenska izdaja Parhamerjevega katekizma je izšla v Gradcu 1758 v kajkavskem pravopisu. Priredil jo je Gregor Jožef Plohel s Ptuja. Ker Ilešič in Kidrič, ki sta knjižico videla, nista navedla natančnih podatkov o pesmih, ne vem niti natančnega števila – menda jih je bilo 10. Večina je bila na novo prirejena po nemški predlogi. Plohel je prevajal tudi take pesmi, ki so jih Slovenci že imeli (Stržinar 1729, Maša 1756) »tako, da ni knjiga s starejšo slovensko duhovno književnostjo sploh v nobeni neposredni tekstovni zvezi« (Kidrič). Pesmi so verjetno večinoma iste kot v 3. izdaji, razen treh, ki so prvič v 2. izdaji, in ene, ki je prvič šele v 3. izdaji (Kidrič).

[362] Izvoda v benediktinskem samostanu v Admontu nisem videl.

[363] Slovstvo: F. Ilešič, Početki štajersko–slovenske književnosti v 18.stoletju. ČZN 3 (1906), 1–32, ima precej podatkov o zgodovini bratovščine in natančno analizo jezika in pravopisa v vseh treh izdajah. Seznama pesmi ni objavil. – Kidrič, biografija Plohla v SBL II, 384–386, omenja tudi pesmi, a ne natančno. – Kovačič, Zgodovina 295, omenja vnetega mariborskega jezuita kateheta Blaža Zaplotnika, ki je morda imel kaj zveze s temi slovenskimi katekizmi.

65. Parhamer L 1760

[364] Catechismus, Tu je bukvize Tiga isprashuvania is pet shtukov Kershanskiga navuka zhastitiga paterja Petra Canisiussa. Ljubljana 1760 (še: 1761,1762,1766,1770)

[365] Na Kranjskem je Bratovščina krščanskega nauka začela delovati najprej na Dolenjskem. Posebna izdaja Parhamerjevega katekizma, ki jo je priredil neznani jezuit ali pa cistercijan baron Tauffrer (obe mnenji navaja Kidrič, Dobrovsky 12), je podobno kot štajerska izdaja vsebovala katekizem in pesmarico (manj pesmi kot v nemškem izvirniku – podobno kot štajerska izdaja).

[366] Prireditelj pesmi večinoma ni na novo slovenil, ampak je porabne poiskal pri Stržinarju in Lavrenčiču (saj je bil Lavrenčič verjetno že sam odvisen od Parhamerja!).

[367] V prvi izdaji je natisnjenih 27 pesmi (pa še kratke uvodne pesmice pred pridigo, katehezo in blagoslovom, ki so od Stržinarja dalje objavljane skoraj v vseh pesmaricah). Prazniške, Marijine pesmi in dekalog so povzete po lekcionarju in Stržinarju 1729, katehetične pesmi pa po Lavrenčiču 1752. Nova sta samo dodatka k uvodnim pesmicam (»Sveto, sveto« in »Sveti, sveti«), pesem o veri »Jest od Boga sim poklican« in Marijina »Vsi verni kristjani«.

[368] Izvod v NM ima sign. 4401, v SAZU pa št. 23.

[369] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod Parhamerjevega katekizma iz sredine 18. stoletja. IMK 16 (1906), 128–135, omenja delo bratovščine, vsebine knjižice pa ni ocenil.

66. Pessem od Marie Divize Roshenkranske Kralize

[370] Ljubljana 1760

[371] Letak s pesmijo »Kdu želi gnade, dobrute« je Kidrič videl v Vrhovnikovi knjižnici (Kidrič, Opombe 112). Pesem od drugod ni znana. Tudi ta izvod zdaj ni dosegljiv, dokler se ne najde med Vrhovnikovimi knjigami (ki so prišle sicer v IMK).

67. Pessem Marie Divize

[372] od dobriga Svetvania per PP. Augustinarjih v Lublani pred Spitalskim mostam zhastite. (Ljubljana 1760/1762?)

[373] Tiskan letak (4 str.) vsebuje samo pesem »od Genezanske matere božje«, kakor so navadno imenovali čudodelno Marijino podobo. Pesem »Pritecite kristjani k Materi te Milosti« je natisnjena tudi v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma od 1762 dalje. (Čudodelna Marijina podoba pri avguštincih v Ljubljani – sedanja frančiškanska cerkev – je kopija podobe v Genezanno pri Rimu; odtod ime.)

[374] Izvod v NUK ima sign. R 109081.

[375] Slovstvo: Kidrič, Opombe 112–113, je objavil naslov pesmi in približno določil leto natisa. Sodil je, da je avtor pesmi Franc Ksaver Gorjup, vikar v Novi cerkvi pri Vojniku. To bi moglo biti res, če je pravkar popisana pesem ista kot Gorjupova, tiskana na naslednjem letaku:

68. Pessem Marie Divize

[376] od dobriga Svetvania per novi Zerqui S. Stephena zhastite (1761)

[377] Franc Ksaver Gorjup je kot vikar v Novi cerkvi 1761 ustanovil bratovščino Marije dobrega sveta in dal zanjo natisniti pesem na posebnem letaku. Kidrič (Zgodovina, 150) sodi, da je štajerska pesem enaka ljubljanski (prim. tudi SBL I, 233).

[378] Izvod naj bi bil v župnijskem arhivu v Novi cerkvi (prim. Orožen, Das Bistum und die Dioezese Lavant VIII, 98). Ker ga nisem videl, ne morem primerjati obeh letakov in pesmi.

69. (Romarska pesem o Devici Mariji sedmerih žalosti)

[379] (Ljubljana 1760–1762)

[380] Tako je Kidrič naslovil ostanek letaka, ki jo bil privezan Vrhovnikovemu izvodu Stržinarja 1729. Tam so bile ohranjene le še kitice 6–9, ki so bile zadnje v celotni pesmi. O zadnji kitici pravi, da vabi na božjo pot k Žalostni materi božji (prim. Opombe 113). Izvod letaka sedaj ni znan.

70. Parhamer C 1761

[381] Catechismus, Tu je bukvize Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitega patra Petra Canisiusa. Celovec 1761 (še izdaja 1762)

[382] Celovška izdaja Parhamerjevega katekizma je po F. Ilešičevih podatkih izšla že 1761; ker je pa sam ni opisal (prim. ČZN 3/1906/, 18, op. 1), je njena vsebina neznana.

[383] Izvod je bil v Varaždinu v knjižnici kapucinskega samostana, vendar se že Kidrič (Opombe 79) pritožuje: »Sedaj se ne more najti«.

71. Parhamer L 1761

[384] (Prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[385] Na obstoj druge ljubljanske izdaje Parhamerjevega katekizma je sklepal F. Ilešič iz uvodnega besedila v naslednjih izdajah, ki je smiselno le, če je bilo tiskano že 1761. Tretja izdaja 1762 je kot tretja tudi na naslovnem listu izrecno označena. (Prim. F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod; IMK 16/1906/,130).

72. Parhamer C 1762

[386] Catechismus, Tu je bukvize. Tega sprashuvanja is pet shtukov Kershanskega Navuka zhastitiga patra Petra Canisiusa. Celovec 1762. (prva izdaja 1761; št. 70)

[387] Koroška izdaja Parhamerjevega katekizma je tudi v drugi izdaji zdaj neznana. Iz opisov tistih, ki so jo še videli, se da izvedeti samo to, da je v njej 16 pesmi, nihče pa ni zapisal začetnih vrstic ali celotnega besedila. Izvod v Gradcu (Mariahilfer-Kloster) že Kidriču ni bil več dostopen (Opombe 79).

[388] Slovstvo: V. Oblak, Doslej neznana knjiga slovenska. LZ 7 (1887), 692–694 – je predvsem jezikovna analiza novo najdene knjižice. – Kidrič, Dobrovsky 188, op. 37, ter SBL I, 279, sklepa, da je katekizem priredil Ožbald Gutsman, ki je 1761 prišel na službeno mesto v Celovec. – Grafenauer I., Slovensko slovstvo na Koroškem. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, 319, pritrjuje Kidriču, da je izdajo priredil Gutsman, proti Oblaku pa je s primerjanjem dognal, da je Gutsman za predlogo uporabljal ljubljansko izdajo Parhamerja (1760).

73. Parhamer L 1762

[389] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1762 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[390] Pesmarica v tretji ljubljanski izdaji Parhamerja se precej razlikuje od one v prvi izdaji. Vseh daljših pesmi je 22 (ter še kratke uvodne pesmice). Paginacija in tisk so drugačni. Manj je prazniških (5) in katehetičnih (2) pesmi, dodani pa sta Marijina navadna in litanijska pesem.

[392] Izvod v SAZU ima sign. 10.

[393] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129, kjer pa samo omenja izdajo, ne da bi jo popisal.

74. Parhamer G 1764

[394] Obchinska knisicza zpitavanya … Graz 1764 (prva izdaja 1758, glej št. 64)

[395] Druga štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma je jezikovno bolj naslonjena na štajersko slovenščino kot prva, čeprav je tudi ta še pisana v kajkavskem črkopisu. Pesemski del, ki obsega 11 pesmi, ima vsaj 2 pesmi več kot prva izdaja. Marijina litanijska pesem je objavljena v drugačnem prevodu. Kratke uvodne pesmice so precej podobne ljubljanskim (kranjskim) priredbam. Vse ostale daljše pesmi se pa zelo tesno naslanjajo na nemške predloge ne oziraje se na že tiskane slovenske prevode. Tudi mašna pesem je zvesto prevedena, zato je drugačna kot »Maša 1756«, čeprav sta obe tiskani v Gradcu (gl. op. 323‌).

[396] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 20675.

[397] Slovstvo: F. Ilešič, Početki … ČZN 3 (1906), 1–32, je izdajo predvsem jezikovno opisal. – Kidrič, biografija o Plohelu v SBL II, 386, našteva tudi nekaj pesmi; to izdajo primerja s prvo in tretjo.

75. EvL 1764

[398] Evangelia inu branje. Ljubljana 1764

[399] Novo izdajo ljubljanskega lekcionarja je ob precejšnji naslonitvi na Paglovčeve izdaje (1741, gl. št. 45) priredil neznani redaktor. V pesmarico je sprejel 3 nove pesmi in spreminjal tudi pesmi: adventna se namesto »Jager na lovu šraja« začenja »Poslan je angel Gabrijel«, binkoštna je spet taka, kot je bila v EvL 1741, izločena je katehetična pesem o 10 božjih zapovedih, novi sta pesmi »Hvalimo inu molimo« (evharistična) in »Hvaljen bodi Jezus Kristus« (razlaga krščanskega pozdrava). Vseh pesmi je 13.

[400] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10196.

[401] Slovstvo: J. Marn, Jezičnik 22 (1884), 15, opozarja na nove pesmi. – Kidrič, Zgodovina 159, domneva, da je bil prireditelj kak jezuitski redovnik.

76. Repež NB 1764

[402] Filip Jakob Repež, Nebeshku blagu. Ljubljana 1764

[403] Druga Repeževa pesmarica (prim. RB 1757, št. 59) je predvsem molitvenik in navodilo romarjem, kako naj se po vrnitvi z božje poti trudijo za sveto življenje. Na str. 49 toži, da zaradi slabih časov ni mogel izpolniti dane obljube in natisniti vseh ali vsaj več svojih pesmi. Vsebuje 3 nove pesmi, ki razlagajo milosti, prejete na Križni gori. Pojejo naj se po napevih drugih pesmi.

[404] Izvod v SK s sign. C 1764-1 je bil Lenčkova last (prim. njegov seznam št. 20).

[405] Slovstvo gl. pri št. 59 tega popisa.

77. Parhamer L 1766

[406] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1766 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[407] Četrta ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je skrben ponatis tretje izdaje (1762, gl. št. 73). Tisk je skoraj popolnoma enak, paginacija pa je nekoliko različna. Vseh 22 pesmi je istih.

[408] Izvod v SK s sign. C 1760-1/1766 je v žirovski okolici našel J. Lenček (njegov seznam št. 22). – Slovstvo gl. pri št. 65.

78. Pot L 1767 (2)

[409] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1767 (2.izd.) (Še izdaje 1767/3/, 1783 in 1784)

[410] »Nov (drugi) tip slovenskega molitvenika« imenuje Kidrič (Zgodovina 158) molitvenik in asketični priročnik, ki ga je neznani avtor v Ljubljani prvič izdal 1764 (ker nima pesmi, ga v tem popisu ni). (Nov tip zato, ker je Kidrič kot prvega označil molitvenik brez pesmi »Sveta inu clo nucna viža sveto mašo slišati« 1762.) Vseboval je jutranje molitve z obujenjem dobrega namena, stanovski pouk, pripravo na spoved in obhajilo, obširno razlago maše z molitvami, vseh vrst molitve, nauk za bogoljubno življenje ter izdelana premišljevanja za tridnevne duhovne vaje (avtor bi mogel biti kak jezuit).

[411] Druga izdaja molitvenika vsebuje razen prej navedenih sestavin še nekaj molitev ter oficij (»služba«) v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Ta oficij ima seveda tudi pesem, ki je razdeljena na posamezne molitvene ure. Predloga je bila verjetno nemška (enak oficij je v »Auserlesenes Handbuch oder Manuale«, Wien 1772), ta pa ima starejši vzorec v latinskih oficijih, priljubljeni molitveni obliki (npr. »Manuale Sodalitatis B. M. V.«, Viennae 1643. – Oficirje v hrvaških kajkavskih molitvenikih je izčrpno popisal Nikola Sertić, Hrvatski kajkavski molitvenici /disertacija/, str. 265–305, – tipkopis).

[412] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13107.

[413] Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Čas 1 (1907), 454–459, popisuje vsebino prve izdaje. J. Glaser, ČZN 21 (1926), 21, in ČZN 28 (1933), 108, omenja drugo izdajo v lasti generala Maistra. – Kidrič, Zgodovina 158, ocenjuje tip novega molitvenika.

79. Pot L 1767 (3)

[414] (Hitra inu glatka pot pruti nebessem) (Ljubljana po 1767)

[415] Izdaje molitvenika »Hitra inu glatka pot« še niso zadovoljivo bibliografsko raziskane. Ker je izdaja 1783 na naslovnem listu označena kot četrta, je J. Glaser sklepal, da je po 1767 (ko je izdaja označena kot druga) izšla še tretja izdaja, ki pa doslej še ni znana.

[416] V SK (s sign. C 1764-3/1767) je neka izdaja »Poti« brez naslovnega lista, ki se v vsem sklada z zgoraj opisano izdajo 1767 (2), le na koncu ima namesto 5 molitev samo 4. To je pa dovolj za domnevo nove izdaje, ki je morda prav tista, ki v vrsti izdaj še manjka.

[417] Ta izvod je bibliografsko zanimiv tudi zaradi zmote, ki jo je povzročil: Pred slovenskim molitvenikom je uvezan začetek latinske knjige jezuita Hevenesija »Scintillae Ignatianae«, tiskane v Trnavi 1734. Ko je kaplan J. Lenček, ki je tako vezano knjigo našel, objavil svoj bibliografski seznam, je pod št. 11 navedel naslov te latinske knjige, v opombi pa dodal, da je to slovenski tisk, ki ima 297 strani (latinskih strani sploh ni štel!). K sreči niti Simonič niti Kidrič nista nasedla temu podatku (saj ga tudi v drugih, potrebnih stvareh nista uporabila).

80. Pot M 1767

[419] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1767 (druga izdaja 1770)

[420] »Novi« slovenski molitvenik je izšel posebej tudi za štajerske Slovence, kar vzbuja sum, da je prirejen (ali celo samo preveden) po neki nemški knjigi. Prvo mariborsko izdajo je za knjigarja Pitericha natisnila Widmanstetterska tiskarna v Gradcu istega leta, kot je v Ljubljani izšla povečana izdaja. Marijin oficij ima pesmi, ki so pa drugačen prevod iste predloge. Na koncu nima sklepnih molitev (konča se z duhovnimi vajami).

[421] Izvod v NUK ima sign. 109719 (dobljen šele leta 1951).

[422] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933) na str. 208. – Kidrič, Zgodovina 160, omenja tudi to izdajo.

81. Pohlin MB 1767

[423] (O. Marko Pohlin) Molitoune bukuvze. Ljubljana 1767 – (gl. izdajo 1777, št. 108)

[424] O. Marko Pohlin je že 1767 izdal svoj molitvenik, ki se je Slovencem zelo priljubil. To je bil tretji tip v vrsti slovenskih molitvenikov (Kidrič, SBL II, 418) in je najbrž že v prvi izdaji imel nekaj pesmi, kakor v vseh poznejših in kakor je bila stalna Pohlinova navada (Kidrič, Zgodovina 159).

[425] Izvod je zdaj neznan, imel ga je pa Lenček (njegov seznam št. 24).

82. Pohlin Limbar 1768

[426] (O. M. Pohlin) Limbar med ternam. Ljubljana 1768

[427] Prva slovenska knjižica v čast sv. Alojziju vsebuje razen celotnega oficija (v katerem so tudi pesmi) še 5 drugih pesmi (v čast sv. Ani, sv. Jožefu, sv. Alojziju ter 2 Marijini). Marijina »Vsi verni kristjani« je bila tiskana že v Parhamerju 1760, druga Marijina je pa namenjena romarjem na Rožnik (Roshempoh) pri Ljubljani in je od drugod neznana (enako kot ostale pesmi).

[428] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. 27680. (Bil je tudi v NUK, pa je 1944 zgorel. Lenčkovega izvoda /njegov seznam. št. 29/ v SK ni več.)

[429] Slovstva posebej o tem delcu ni, omeniti je treba le bibliografsko napako, ki je zaradi drobne tiskarske napake ustvarila še »drugo« izdajo te Pohlinove knjižice. Simonič 621 navaja popoln naslov knjižice, ker je na str. 398 zapisan nenatančno. Pri tem navaja letnico 1786, ne da bi posebej opozarjal, da hoče popisati novo izdajo (zgolj tiskarsko zamenjane številke!). Kidrič je vendar to »drugo« izdajo vzel resno, ker jo je navedel v Zgodovini (str. 249) in v seznamu Pohlinovih del (SBL II, 419).

83. Pohlin Kat 1768

[430] Ta male Katechismus … Petra Kanisia. Dunaj 1768

[431] O. Marko Pohlin ni mogel ostati nedelaven ob velikem katehetičnem gibanju, ki so ga v Bratovščini krščanskega nauka vodili jezuitski misijonarji. Sam je priredil novo slovensko izdajo Parhamerjevega katekizma, ki je tiskarsko precej lepša in boljša kakor običajne »uradne« izdaje. V predgovoru razlaga, da je hotel s to izdajo pomagati staršem v mestih, ki naj sami učijo katekizma svoje otroke (verjetno je bilo bratovščinsko delovanje razširjeno zlasti po podeželju).

[432] V Katekizmu so samo 4 pesmi. Marijina »Vsi verni kristjani« je ponatis, druge 3 so nove in pozneje ne več ponatisnjene.

[433] Izvod v SK s sign. C 1768-2 je morda Lenčkov (seznam št. 28), a zaradi novih platnic to ni več ugotovljivo.

[434] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 131–135, je ta katekizem popisal in ga ocenil kot privatno izdajo vedno svojeglavega Pohlina. – Kidrič v biografiji (SBL II, 418) opozarja na življenjepis sv. Mohorja in Fortunata, ki ga je Pohlin dodal knjižici.

84. Pohlin PSP 1768

[435] (O. M. Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1768 (še 1774 in 1850)

[436] Pohlinov priročnik za častilce Jezusovih peterih ran in Žalostne matere božje ob peterih postnih petkih je bil tretja Pohlinova knjižica v istem letu. Vsebuje premišljevanja in molitve pa tudi oficij v čast Kristusovemu trpljenju s pesmimi ter oficij s pesmimi v čast sv. Notburgi.

[437] Izvod v NUK ima sign. II CG 23685.

[438] Slovstvo: Kidrič knjižico samo omenja v SBL II, 418.

85. EvL 1768

[439] Branie inu evangelia. Ljubljana 1768

[440] Nova izdaja lekcionarja z občutno spremenjenim naslovom je celotno pesmarico (13 pesmi) brez sprememb ponatisnila iz EvL 1764.

[441] Izvod v NUK, ki ima sign. 63917, je Vrhovnik našel pri podružnici Škocjan župnije Dob pri Domžalah.

[442] Slovstvo: Vrhovnik je objavil najdbo dotlej neznane izdaje v IMK 2 (1892), 157. – Kidrič, Zgodovina 159, ugiblje o prireditelju jezuitu. – Breznik te izdaje ni ocenil, ker je v »Licejki« v njegovem času še ni bilo.

86. Man 1768

[443] Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1768 (še izdaji 1796 in 1803)

[444] Izrazito premišljevalna knjiga jezuita Mana, ki jo je v slovenščino prevedel neznani prevajalec, ima misli o človekovi večnosti zajete tudi v pesem »Večnost se približuje«.

[445] Izdaja iz 1768 je v naslovu sicer označena kot druga izdaja, a bibliografija starejše ne pozna (tudi izdaja 1796 je označena kot druga!).

[446] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13131.

[447] Slovstvo: M. Pohlin (Bibliotheca 52) pravi, da ni videl prve izdaje. Graja pa delo prevajalca (prireditelja), ki v naslovu pravi, da je knjiga »pogmirana inu pobulshana« ter označuje njegove izboljšave kot »non augmentatio, non correctio inepta Auctoris, sive potius interpretis apud gnaros et peritos prostitutio«. – Italijanska izdaja v dveh zvezkih »Veri ritratti della morte« in »La prigione eterna della morte« (4. izdaja, tiskana v Benetkah 1669, je tudi v SK) ima kot ponazorilo premišljevanj in zgledov natisnjene bakroreze, ki zelo naturalistično prikazujejo okoliščine, v katerih ljudje umirajo, in kazni, ki jih bodo pogubljeni trpeli v peklu. Ilustrirana Manova knjiga je bila verjetno predloga Valvasorjevemu ilustratorskemu delu »Theatrum mortis humanae tripartitum« (Ljubljana/Salzburg 1682), le da je vse Valvasorjevo besedilo v verzih, bakrorezi iz lastne delavnice na Bogenšperku pa mnogo finejši od italijanskih.

87. Čuvaj 1768

[448] Zhuvai te dushe, Kateri njo budi k enimo brumnimo shiulejno. (1768) (Prav tako kot Man še izdaji 1796 in 1803)

[449] Knjižica brez posebnega naslovnega lista je vedno spremljevalka Manove knjižice o večnosti. Vsebuje nauke, molitve in 5 pesmi, katerih ena je znana iz Maurerja, ena pozneje tudi v Redeskiniju, ostale so zapisane samo tukaj.

[450] Ta izdaja ni paginirana. Prav kot Man je najbrž izšla že tudi pred 1768 in jo je morda poznal Pohlin (Bibliotheca 62), ker pravi, da je bila natisnjena pri Heptnerju v Ljubljani. To bi se pa moglo zgoditi le v letih 1760–1765. Kidrič (Opombe 133) jo omenja med izgubljenimi knjigami.

[451] Izvod v NUK ima sign. II Cg 23954 (ni privezan Manu).

[452] Slovstvo: Različne izdaje je omenjal in razvrščal M. Rupel, Prispevki … SR 9 (1956), 151–152. Objavil je tudi seznam pesmi.

88. Pohlin Misel 1769

[453] (O. M. Pohlin) Sveta inu nuzna je misl sa te mertve moliti. Ljubljana (1769)

[454] Priročnik za ude (brate in sestre) bratovščine vseh vernih duš ali mrtvaške bratovščine, ki je delovala v diskalceatski cerkvi v Ljubljani, je sestavil o. Marko. Bratovščinskim navodilom, molitvam in litanijam je dodal tudi oficij za duše v vicah, ki ima tudi pesmi za posamezne molitvene ure.

[455] Izvod v SK s sign. C 1773-3a, uvezan z več drugimi tiski v en zbornik, je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 32).

[456] Slovstvo: Kidrič v Pohlinovi biografiji (SBL II, 418) našteva knjigo med »ostalimi asketičnimi spisi« (str. 423).

89. Parhamer L 1770

[457] Catechismus … Petra Canisiusa. Ljubljana 1770 (prva izdaja 1760, gl. št. 65)

[458] Zadnja (peta) ljubljanska izdaja Parhamerjevega katekizma je zgolj ponatis prejšnje izdaje 1766 (gl. št. 77). Pesmi je v njej 22.

[459] Izvod v NM ima sign. 12777.

[460] Slovstvo: F. Ilešič, Kranjsko-slovenski prevod … IMK 16 (1906), 129 in 131. – M. Rupel, Prispevki. SR 9 (1956), 153–154, kjer navaja celoten naslov.

90. Repež RDB 1770

[461] Filip Jakob Repež, Romarsku drugu blagu. Ljubljana 1770 (še izdaji 1775 in po 1782)

[462] Svojo najobsežnejšo pesmarico je Repež dal v tisk tri leta pred smrtjo. V predgovoru je pobožni organist razložil, da mu nikoli ne zmanjka snovi za nove pesmi, čeprav jih ne hodi iskat po nemških in laških deželah »sakaj imam eniga gvishniga Gospuda, kateri meni sa mojo kramo smiram vse sorte frishne materije sbira, daje, inu me saklada; inu ta ni obeden drugi, koker tukej na Krishni gori sam Christus; sakaj zhe vezh rezhy od tiga blaga teh S. Pesem vunkej dam, li she vsak dan vezh kej lepshiga per mojmu Christusu najdem«.

[463] Tudi ta pesmarica, v kateri je 25 pesmi, je kakor prva (RB 1757) razdeljena na 5 glavnih romarskih shodov. Za uvod je tiskana izvirna pesem h križevemu potu. Večina ostalih pesmi je v zvezi s češčenjem Jezusovega križa in sploh trpljenja. Nekatere pesmi so drugi organisti radi prepisovali v rkp pesmarice, ni do konca stoletja izšla nobena izmed njih.

[464] Izvod v SK s sign. C 1770-4 je bil Lenčkov (seznam št. 35).

[465] Slovstvo; Kidrič, Opombe 101–106, navaja naslove pesmi. Čudi se, kako so mogli ljudje znati napeve nemških in latinskih pesmi, ki jih Repež predpisuje za svoje pesmi. Starejši rkp (npr. Kalobski) razodevajo, da so te pesmi peli že dolgo časa, organisti so pa napev še vedno imenovali po nemških predlogah.

91. Pot M 1770

[466] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Maribor 1770 (prva izdaja 1767, gl. št. 80).

[467] Druga mariborska izdaja »Poti« je popoln ponatis prve iz 1767. Edina pesem je pesem v Marijinem oficiju.

[468] Izvod v SK s sign. 1764-3/1770 je Lenček našel na Žirovskem in ga navedel v seznamu pod št. 33.

92. Ambrožič I. (1771)

[469] (Prva izmed Ambrožičevih pesmaric, spisana 1771)

[470] Rkp pesmarice, ki jih je spisal organist Jožef Ambrožič, so najobsežnejša ohranjena zbirka slovenskih cerkvenih pesmi. Čeprav je že dolgo časa znana, je objavljen samo seznam pesmi, primerno ocenjena pa še ni; naj zato sledi nekaj več podatkov o piscu, o usodi njegovih pesmaric in nekaj več tudi o vsebini teh pesmi (ker v glavnem delu razprave podobno kot Repeževe ali Pohlinove pesmi tudi Ambrožičeve niso mogle biti izčrpno uporabljene).

[471] Jožef Ambrožič (1737–1787?) je bil organist in učitelj v Šmarju pod Ljubljano, nato v Dobrepoljah in morda tudi v Preserju pri Borovnici. Sam pravi (v I. pesmarici), da je poznal loškega organiste in učitelja Repeža in da je prepisoval iz njegovih tiskanih in rokopisnih pesmaric. Ambrožičeve pesmarice zato v nekem oziru morejo nadomestiti izgubljeno Repeževo pesmariško dediščino. Zelo podrobno primerjalno raziskovanje bi bilo še potrebno, da bi ugotovili, koliko je Ambrožič sam pesnil in skladal napeve; ni pa dvoma, da je to znal in tudi delal. Razmeroma precejšnje število ohranjenih rkp pesmaric dolenjskih organistov, ki so pisali v zadnjih desetletjih 18. stoletja, priča za močno medsebojno povezanost, zmanjšuje pa seveda stopnjo izvirnosti posameznih pesmaričarjev; pesmi se namreč zelo ponavljajo, narejene pa so navadno tudi po splošnih vzorcih.

[473] Ambrožičeve pesmarice je odkril in javnosti predstavil organist in »bivši nabiratelj narodnih pesmi« Franc Kramar (prim. SBL I, 554), ki je 1909 dobil v Šmarju pod Ljubljano od osmošolca Rada Primica 10 rokopisnih zvezkov. Nekatere izmed teh pesmaric so podpisane z Ambrožičevim imenom, za druge je pa Kramar sklepal, da so tudi Ambrožičevo delo. V Cerkvenem glasbeniku je pozneje objavil naslove pesmi iz posameznih pesmaric, tako da še sedaj vsaj 8 najstarejših pesmaric pripisujemo Ambrožiču. Kramar jih je izročil ljubljanski državni knjižnici (NUK), kjer so v rkp oddelku vse skupaj shranjene pod inv. št. 242.

[474] Pesmarica I. je bila spisana 1771, pesmarica II. tudi 1771, pesmarica III. – 1775, pesmarica IV. morda 1775, pesmarica V. 1778, pesmarica VI. – 1787, pesmarica VII. neznano kdaj, pesmarica VIII. po 1793. V tem popisu bodo opisane na ustreznem mestu po kronološkem zaporedju.

[475] V teh pesmaricah je zapisanih 606 pesmi (po Kramarjevih seznamih, ki so deloma napačni, bi jih bilo 613).

[476] Značilno je, da je v njih zapisanih zelo malo starejših splošno znanih pesmi. Največ pesmi sploh in največ izvirnih je v čast različnim svetnikom. Ambrožič je zelo rad v pesmi s kora pripovedoval svojim poslušalcem v cerkvi zgodbe iz življenja svetnikov. Zlasti je to delal v romarskih cerkvah – svetniških in Marijinih. V rkp je navadno celo zapisal, kje je legendo ali »eksempel« bral. Precej pesmi je vezanih na čene nedelje in praznike, nekaj jih je tudi o posameznih zakramentih. Zelo veliko je spodbudnih pesmi, v katerih vabi romarje, naj se spreobrnejo po zgledu tistega, čigar zgodbo jim pripoveduje, ali pa ob misli na poslednje reči, ki jih čakajo po smrti. Nekaj pesmi je povsem prigodnih in posvetnih.

[477] Značaj in oblika mnogih pesmi dokazuje, da jih niso peli pevci na koru, še manj vsi ljudje v cerkvi, ampak organist sam, ljudje so ga pa poslušali (podobno je znano tudi o Repežu). Izrazi v Ambrožičevih pesmih pričajo, da je svojo službo pojmoval zelo apostolsko – vzporedno z duhovnikom. Poslušalce večkrat naravnost ogovarja, zlasti v romarskih cerkvah – za primer naj bo naveden začetek pesmi v čast sv. Antonu Padovanskemu, ki jo je pel romarjem na Zdenski rebri v dobrepoljski fari (pesmarica V., prepis iz CG 48/1925/, 6):

»Jest želim dones zapejti svetemu Antonu h časti,
nu vam k troštu rezodejti, lubeznivi rumarji,
kaj tukej čudneh gnat skaže svet Anton vsem rumarjam,
le prpraute srca vaše, de en malu povejm vam«.

[478] (Svojevrstne »pridigarske pesmi« bi zaslužile posebno obravnavo, čeprav so zaradi izključno moralizirajoče vsebine dolgočasne in razvlečene.)

[479] V pesmaricah je tudi 10 napevov, zapisanih z notami. Cvetko I, 316–318, jih je ocenil kot najboljše med vsemi, ki so nastali v tej dobi (Stržinar, Paglovec, Lavrenčič, Redeskini). Odmaknili so se že baročnemu slogu in se približali zgodnjeklasicističnemu. Za večino pesmi brez napeva pa Ambrožič naroča, po katerem napevu naj se pojejo.

[481] Slovstvo: Kidrič je v biografiji (SBL I, 10) po Kramarjevih člankih navedel samo nekaj biografskih podatkov; pozneje (Dobrovsky 189, op. 44) je dodal, da Ambrožič ni umrl v Preserju, kjer naj bi po Kramarjevi sodbi nazadnje služboval, in da so rkp pesmarice že v ljubljanski državni knjižnici. V Zgodovini (str. 169) je o njegovih pesmih zapisal, da so še slabše od Repeževih in Redeskinijevih. – Novejša slovstvena zgodovina ga niti ne omenja (Zssl I.)

… Ambrožič I. (1771)

[482] Prva pesmarica je bila spisana 1771 v Dobrepoljah in vsebuje 175 pesmi brez napevov. Obe večji skupini pesmi sta izvirno oštevilčeni. Na začetku pesmarice je zapisal pesmi, ki naj se pred pridigo pojejo v čast Sv. Duhu (vse po vzorcu starejše pesmi, le v prvi kitici nekoliko prirejene za posamezne praznike ali dobe cerkvenega leta). Sledi skupina prošnjih pesmi za križev teden, v drugi skupini so pa skoraj izključno svetniške pesmi. O teh pesmih pravi pisec sam, da so bile »na suetlobo dane nu kompanerane od Filipa jacopa Repesha«, vendar so vmes tudi pesmi, ki jih je nedvomno zložil Ambrožič sam, saj so krajevno in časovno določene.

[483] Seznam pesmi I. pesmarice in razlago, kako je pesmarice našel, je Fr. Kramar objavil v CG 45(1922),96–99; 46(1923),10–13, 30–35. (V tem seznamu je ena pesem na napačnem pestu, eno je pa pozabil napisati. V celoti je objavil besedilo dveh pesmi).

93. Ambrožič II. (1771)

[484] Za drugo rkp pesmarico Ambrožičeve zbirke je najditelj Kramar sklepal iz pisave in iz podobnega sloga, da jo je tudi spisal Ambrožič. Letnica 1771 je zapisana v pesmarici.

[485] Vsebuje 47 pesmi, ena od njih (iz leta 1775) ima tudi napev v notah. Prva je pesem pred pridigo, nato pesmi v čast Jezusovega in Marijinega imena, sledi precej pesmi za nove maše in za verne duše ter pogrebe.

[486] Seznam pesmi: CG 46 (1923), 49–53. Pesem z napevom je objavljena ve celoti.

94. EvL 1772

[487] (Brania inu evangeliumi. Ljubljana 1772)

[488] V bibliografijo (Simonič 45, najbrž po LZ 6/1886/, 571) je uvrščen lekcionar, ki naj bi izšel 1772. Naslov ni naveden, zato sklepam, da je mišljen lekcionar brez naslovnega lista, katerega »tabla prasnekov« se začenja z letom 1773. Razporeditev in tiskarske oprema se razlikuje od obeh sosednjih izdaj 1768 in 1777.

[489] Pesmarica je objavljena v zelo spremenjeni obliki: ima 16 pesmi, kakor nobena druga izdaja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi iz EvL 1768, dodane so pa še 3 nove: zahvalna iz Stržinarja 1729, pesem pred poukom in pri blagoslovu pa iz Parhamerja 1760.

[490] Izvod je v NM s sign. 1785.

[491] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 169, sodi (ponavljajoč Breznika, str. 283), da je to izdajo priredil Pohlin.

95. Pohlin PSP 1774

[492] (Pohlin) Pet sveteh petkov mesza sushza. Ljubljana 1774 (prva izd. 1768)

[493] Pohlinov postni molitvenik (opis I. izdaje gl. št. 84) ima tudi v II. izdaji ponatisnjena oba oficija s pesmimi v čast Kristusovemu trpljenju in v čast sv. Notburgi. Dodan je le življenjepis sv. Notburge in sv. Izidorja ter mašne molitve »Sveta inu zlo nuzna visha sveto masho slishati« (kar je morda ponatis molitvenika z enakim naslovom, kakor ga navaja Rupel, Prispevki. SR 9/1956/, 152).

[494] Izvod v SK s sign. C 1773-3a je bil Lenčkova lastnina (njegov seznam št. 40).

[495] (Molitvenik je 1850 izšel ponovno, tiskan še v bohoričici in spet označen kot II. izdaja. Ponatisnjen je izmed oficijev samo oni v čast Kristusovemu trpljenju z nekoliko popravljenimi pesmimi. Izvod v SK ima sign. C 1768-4/1850.)

96. Pesem Od Sazhetka Suete Prehke Martre

[496] Kadera se je u letu 1708 na Peravi sunej Willaka, u Koroshki Disheli s'enga gladkiga Sidu sazhela un spushat. (Beljak) 1774

[497] Drobna božjepotna knjižica je bila namenjena romarjem h križu, ki se je izpod ometa prikazal na Peravi pri Beljaku in povzročil znano božjo pot. (Po mnenju I. Grafenauerja je to star romarski križ, ki je bil zazidan, pa se je polagoma izluščil iz zidu – ustno sporočilo.)

[498] Izmed 2 pesmi prva pripoveduje o začetku te božje poti, druga (ponatis iz Repeža RDB 1770) je splošna pesem o sv. križu.

[499] Izvod v NM s sign. 2459 je zabeležil A. Pirjevec, Doneski. SJ 4 (1941), 162.

[500] Slovstvo: Vrhovnik, Pesem o začetku svete bridke martre na Peravi. IMK 18 (1908), 112–114 (Njegov izvod je zdaj v NUK s sign. 64963). Primerjal je slovensko pesem z nemško, ki je bila objavljena v božjepotni knjižici, tiskani v Gradcu 1774 in v kateri je zgodovina božje poti pripovedovana tudi v prozi. (SK ima nemško izdajo, ki je v Beljaku izšla pri Johannu Battistoniju in v kateri je letnica 1774 natisnjena z istimi številkami kot v slovenski knjižici.)

[501] Nova slovenska izdaja (v SK s sign. C 1774-1/x – iz zapuščine zbiratelja Alojzija Stroja) je izšla v založbi M. Sablatnika v Beljaku. Tiskal jo je J. Muhr najbrž kdaj v 19. stol. Sklicuje se še na prvotno izdajo, obe pesmi sta pa prirejeni natančno po nemški predlogi brez ozira na stari slovenski pesmi.

97. Repež RB 1775

[502] (F. J. Repež) Romarske Bukvize. Videm 1775 (prva izdaja 1757, gl. št. 59)

[503] Prvo Repeževo pesmarico so v nespremenjeni obliki ponatisnili 1775. Tiskana je bila v laškem Vidmu (Udine). Ponatis je tako zvest, da niso popravili niti tiste napake, ki jo je Repež sam popravil v NB 1764, da namreč zadnji romarski shod ni na Mihelovo nedeljo, ampak na tretjo nedeljo po sv. Mihaelu, to je 14 dni po rožnovenski nedelji. Izpustili so le seznam tiskovnih napak »Errata corrige« na koncu knjige.

[504] Pesmarica vsebuje vseh 12 pesmi, ki so šele v tej izdaji sploh dostopne (dokler se ne najde kak izvod I. ).

[505] Izvod v SK s sign. C 1757-2/1775 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 42.

98. Repež RDB 1775

[506] (F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Videm 1775 (prva izdaja 1770, gl. št. 90)

[507] Tudi večjo Repeževo pesmarico so ponatisnili v Vidmu 1775. (Najbrž so obe knjižici še vedno prodajali romarjem, ki so prihajali na Križno goro.) Pri ponatisu so izpustili dodatne molitve in kazalo, pesmarica pa ima nespremenjeno ponatisnjenih vseh 25 pesmi.

[508] Izvod v SK s sign. C 1770-4/1775 je bil Lenčkova lastnina in ga je navedel v seznamu pod št. 43.

99. Ambrožič III. (1775)

[509] Anonimno rkp pesmarico, pisano 1775, je F. Kramar uvrstil med Ambrožičeve pesmarice, ker pisava ta sklep potrjuje, čeprav je oblika zvezka popolnoma drugačna.

[510] V pesmarici sta 102 pesmi za adventni (večinoma so to Marijine pesmi za zornice) in božični čas ter za nekaj praznikov, ki se v tem času obhajajo. Napev je zapisan pri 7 božičnih pesmih. Nekaj pesmi je starih, splošno znanih, nekatere so prepisane iz tiskanih pesmaric, precej pesmi je zapisanih tudi v drugih rokopisih.

[511] Kramar je objavil seznam pesmi ter besedilo in napeve božičnih pesmi v CG 46 (1923), 66–70, 85–89, 106–110, 47 (1924), 9–13. (V tem seznamu je Kramar 2 božični pesmi navedel kar med ostalimi božičnimi, čeprav sta v rkp na drugem mestu. – Cvetko II, 48–49, posebej za božične napeve pravi, da so klasicistični.

100. Redeskini 1775

[512] (M. Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1775 (še 1795 in 1800)

[513] Ljubljanski stolni vikar Maksimilijan Adam Jošt Redeskini (1740–1814) je bil za Stržinarjem prvi svetni duhovnik, ki je z jasno začrtanim namenom sestavil in v tisku izdal obsežno pesmarico. V predgovoru je razložil, kako je Bog svojo željo, naj ljudje pojejo, razodel tudi v sv. pismu. Ljudje naj zato opustijo vse prazne in grešne pesmi ter se oprimejo svetih. Svoje pesmi predlaga v zamenjavo za slabe pesmi. (S tem predgovorom in seveda tudi zaradi slabe pesniške kvalitete se je Redeskini tako zameril literarnim zgodovinarjem, da ga omenjajo le kot uničevalca slovenske ljudske pesmi: Zssl I., 36; kot pesnika ga ali sploh ne navajajo ali pa kvečjemu pomilujejo. – Pozabljajo pri tem, da so slovenski protestanti iz istih razlogov Slovencem nudili svoje tako hvaljene pesmi!)

[514] V knjižici je razen predgovora in kazala 68 pesmi, ki so bile namenjene petju, le da je knjižica z notami izšla šele naslednje leto. Velika večina pesmi je novih (vsaj ne prej zapisanih). Razdeljene so na več oddelkov: katehetične, prazniške, spodbudne in molitvene. Zvezo z drugimi, zlasti rkp pesmaricami, ter odvisnost od morebitnih (verjetnih) nemških predlog bo treba še posebej ugotavljati.

[515] V rkp pesmarice so Redeskinijeve pesmi malo prepisovali, morda je bilo na voljo dovolj tiskanih izvodov. Zanimivo je tudi avtorjevo navodilo za tiste ljudi, ki pesmi niso mogli peti v cerkvi (NB na koncu pesmarice): »Te dalshe Pesme se znajo z bukuv brati, inu pejti, kader je kej vezh zhasa: Koker ob nedelah, inu praznikah, al že v cirkve, kjer je navada, inu perložnost, al tudi doma … al gvišneh precesjah: al pak tudi pr … delu, susebnu pr preje, kjer se morebiti ena, al druga Peršona zravn znajde, ktira je scer brez dela, inu brati zna; leta nej tedej bukuvze v roke vzame, inu nej drugem naprej bere, al poje«.

[516] Izvod v SK ima sign. C 1775-1.

[517] Slovstvo: Vrhovnik, biografija v ZD 1902, 162, 179, 187 in 195. Ocenil je njegovo delo, da se je »kakor rokodelec brez najpotrebnejšega orodja lotil pesnikovanja«, priznal mu je pa, da » je častno zaznamovano njegovo ime v naši kulturni zgodovini« (str. 179–180). (Vrhovnikova biografija je izšla v ponatisu tudi kot XIV. zvezek Knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda.) – Lukman je napisal biografijo za SBL III, 63, ki je pa žal v slogu prej omenjenega literarnozgodovinskega stališča. – Cvetko I, 316, sodi o napevih, da se temeljito razhajajo z resnim namenom in vsebino pesmi, ker se »gibljejo v veselem plesnem ritmu, tu pa tam so okrašeni po baročnih vzorcih, posvetnega duha kar sipljejo iz sebe« (izvirnost napevov najbrž še ni do kraja raziskana).

101. Pessem Od svete Meriethe Cortone trekiga Ordna S. Francisca

[518] Anonimna knjižica o življenju in češčenju sv. spokornice Marjete Kortonske (»Spokorjeine Ene imenithne Gresknize – 1675« – kar je v resnici 1775 ali še pozneje:·gl. spodaj opombo‌) ima pri nekaterih izvodih dodano še pesem »Sveta Merietha Cortona« s 15 kiticami, kakor je bila natisnjena v Stržinarju 1729 na str. 219 sl. Pesem ni del knjižice, ampak poseben letak, za katerega ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil natisnjen – nedvomno po izidu Stržinarja 1729 in pred knjižico, kateri je prilepljen. Navajam ga na tem mestu zato, ker ga je tradicija doslej povezovala s knjižico v celoto.

[519] Izvodi knjižice s privezano pesmijo so v NM (sign. 4246 in 4241) ter v NUK s sign. 139134.

[520] Slovstvo: Rebol, Matija Naglič … Čas 1 (1907), 369–375. – Kidrič, Opombe 89–90.

[521] Opomba: Knjižica in privezana pesem sta zaradi napačne letnice povzročili obilo pisanja in napačnih zaključkov. Najhuje je pogrešil Mantuani (Razvoj 15), ko je zapisal, da se je 1675 pojavil »prvi boječi poskus, vplivati s slovensko pesmijo na narodovo srce, vendar ni imel mnogo posnemovalcev«. To je zapisal leta 1913 na podlagi beležke v Simoniču (str. 485), čeprav je Rebol že 1907 iz letnic v besedilu jasno dokazal, da je knjiga s pesmijo vred mnogo mlajša. – Ne da bi Rebola navajal, je Kidrič 1921/22 (Opombe) razložil enako ugotovitev, le da je po tiskarskih znakih sklepal na še poznejšo letnico: tiskana naj bi bila pri Kleinmayru, torej šele po 1782. Opozoril pa je, da je pesem samostojen letak, ki je mogel biti tiskan že precej prej. – Slodnjak, Geschichte 79, je zagrešil novo napako zaradi površnega branja Pohlinove biografije v SBL II, 424, ko je knjižico z letnico 1769 prisodil Redeskinijevemu peresu.

102. Ambrožič IV. (1775?)

[522] Četrta rkp pesmarica v Ambrožičevi skupini nima znanega pisca in ne vemo, kdaj je bila spisana. V njej je zapisano le to, da jo je 1793 imel Ambrožičev naslednik v Šmarju Matevž Kračman, znani »šmarski šomošter«. F. Kramar je sodil, da jo je Ambrožič pisal leta 1775.

[523] V pesmarici je 147 pesmi spodbudne in katehetične vsebine. Precej pesmi premišljuje človekove poslednje reči. Nekaj pesmi je prazniških, za pepelnico, binkošti in nedeljo presv. Trojice. Med njimi so tudi pesmi o zakramentih sv. birme in sv. zakona ter pesmi za žegnanjsko nedeljo.

[524] Kramarjev seznam pesmi tega rkp je v CG 47 (1924), 31–34, 52–56 in 75–80 (ena pesem je zmotno navedena kot dve pesmi). Zelo veliko pesmi te pesmarice je zapisanih v drugih rokopisih.

103. Golobc

[525] (Rkp pesmarica, pisana po izidu Redeskinija z napisom na platnici: Ex libris f. Joannis Golobz)

[526] V Sadnikarjevi muzejski zbirki v Kamniku sem februarja 1963 našel rkp pesmarico: v rjavo usnje vezano knjižico z zaponko. Zdaj ima še 278 strani (254 pisanih in 24 tiskanih), manjka pa jih vsaj še 10. Vsa je popisana z drobno pisavo, vsebuje samo pesmi, le na vlepljenih tiskih je nekaj molitev.

[527] Vseh pesmi je v rkp 112, okrog 60 je takih, ki iz drugih pesmaric niso znane. Pesmi so razvrščene po dobah cerkvenega leta: adventne, božične, pasijonske, velikonočne in vnebohodne, binkoštne, evharistične in za sv. Trojico. Vmesni skupini spodbudnih in katehetičnih pesmi sledi velika skupina Marijinih pesmi (23). Izmed svetniških pesmi jih je 13 v čast sv. Jošta – so tiskane in pisane. Nekaj novih pesmi je zelo prisrčnih, versko občutenih, 10 starih pesmi je prepisanih tudi iz lekcionarja (kar je v rkp pesmaricah precejšnja izjema).

[528] Časa pisanja se ni dalo določiti; zaradi nekaterih pesmi, ki so najbrž prepisane iz Redeskinijeve pesmarice, sem jo uvrstil na to mesto. Ker pa nekatere pesmi (tudi vlepljene tiskane) vzbujajo videz večje starosti, ni nemogoče, da so v tej pesmarici zapisane tudi take pesmi, ki jih je Redeskini prevzel iz že obstoječe zaloge.

[529] Rkp je bil napisan nekje na Gorenjskem v okolici sv. Jošta nad Kranjem, ker sicer ne bi vseboval toliko pesmi v čast temu svetniku. Pri eni od Marijinih pesmi je omenjeno, da je zložena za Kropo. Iz pisave sodim, da tisti Golobc, ki je podpisan na platnici kot lastnik rkp, ni bil njegov pisec, vsaj edini ne. Morda je bil celo redovnik, frančiškanski frater organist, na kar bi sklepal iz črke »f« pred imenom.

[530] Med pisane liste so vlepljeni 4 drobni tiski s pesmimi, od katerih je bil le eden že doslej znan (»Andoht I«, glej popis št. 37), drugi trije so bili doslej neznani (št. 38, 40 in 41).

[531] Rkp je v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku shranjen v tako imenovani »Marmontovi« omari. Na platnici ima številko 16, kar pa ni muzejska signatura.

104. Rkp SAZU

[532] V knjižnici SAZU v Ljubljani hranijo rkp pesmarico brez naslovnega lista in brez kakega imena, po katerem bi jo mogli imenovati. Pisana je bila gotovo še v 18. stoletju z značilno okorno bukovniško pisavo, ki je hotela biti čim bolj podobna tiskanim črkam. Pozna se, da je nekaj listov zgubljenih, ponekod je pa še vidna stara paginacija. Inventarna knjiga knjižnice ne nudi nobenega podatka, odkod je rkp, ker so ga dobili v stari nekatalogizirani zalogi.

[533] Pesmarica vsebuje zdaj še 45 pesmi, večinoma od drugod neznanih. Nekaj pesmi je iz Redeskinija (zato sem jo uvrstil na to mesto). Pesmi so večinoma spodbudne, moralnokatehetične vsebine, nekaj je tudi Marijinih in svetniških. Pesem za pobožnost križevega pota je drugačna, kot so znane iz drugih pesmaric.

[534] Rkp nosi v knjižnici SAZU signaturo 13310 TR.

105. Parhamer G 1777

[535] Knishiza spitavanya teh pet glavnih shtükov kershanskoga navüka. Graz 1777 (prva izdaja 1758, gl. št. 64)

[536] Tretja štajerska izdaja Parhamerjevega katekizma – in sploh zadnja v vrsti slovenskih prevodov tega katekizma – nič več v naslovu ne navaja imena Petra Kanizija (morda zato ne, ker je bil jezuitski red takrat že razpuščen), poudarja pa, da je to tretja izdaja za uporabo udov Bratovščine krščanskega nauka.

[537] Vsebina je razen manjših sprememb ista kot 1764, jezik pa razodeva novega prireditelja (ne več Plohel). Pisava v bohoričici kaže naslonitev na zahodno slovenščino.

[538] Od pesmi je nova ena o sv. Rešnjem Telesu »Ah kristjani«, vseh pa je 12.

[539] Izvod v NUK ima sign. V 3g 19508.

106. Pohlin MB (II. izdaja)

107. Pohlin MB (III. izdaja)

[540] Dve doslej nenajdeni izdaji Pohlinovega molitvenika »Molitvene bukvice« sta morali iziti v letih pred 1777, ko je izšla IV. izdaja. Morda je katera od teh izdaj knjižica brez naslovnega lista, ki jo je 1961 v Tržiču našel kaplan Mirko Sevšek in je zdaj v SK s sign. C 1767-1/x.

108. Pohlin MB 1777

[541] (O. M. Pohlin) Molituvne bukuvze … K zhetertemu malu med ludy dane. Ljubljana 1777 (prva izd. 1767, gl. št. 81)

[542] Obširni Pohlinov molitvenik (283 str.), ki je v 10 letih doživel že četrto izdajo, v naslednjih petnajstih pa vsaj 5 izdaj v več natisih, je vseboval veliko število različnih molitev (jutranje, večerne, svetniške, prošnje). Priprava na spoved in obhajilo ter dolge mašne molitve naj bi vernikom olajšale sodelovanje pri cerkvenem zakramentalnem življenju. Ker so bile takrat maše pogosto »z žegnom«, je pred mašo ponatisnjena uradna blagoslovna pesem (Stržinarjeva) »Častimo te«.

[543] Večji del molitvenika so štirje oficiji z ustreznimi litanijami v čast Brezmadežne, sv. Jožefa, Žalostne matere božje in sv. Janeza Nepomuka. Vsi oficiji imajo tudi pesmi. Marijin oficij ima iste pesmi, kot so tiskane v mariborski izdaji molitvenika »Hitra inu glatka pot« (Pot M 1770), drugi trije oficiji so novi, nove so torej tudi pesmi. Na koncu knjižice je za križevim potom (ki je brez pesmi) natisnjena še nova Marijina pesem »Grešnik, glej žalost Marije«. Vsi oficiji in pesmi so očividno prirejeni po nemških predlogah.

[545] Dva različna natisa iste 4. izdaje sta v SK s sign. C 1767-1/1777. Eden je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 45).

109. Pohlin UK 1777

[546] O. M. Pohlin) Usakdane kruh tu je molitune bukuvze … Na majnshi skuppotegnene. Ljubljana 1777.

[547] Skrajšana izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla hkrati s četrto izdajo 1777. Nima oficijev, ima pa litanije in večino molitev. Mašne molitve so precej krajše, zadnja je molitev ob hudem vremenu.

[548] Edina pesem v knjižici je blagoslovna pred mašo.

[549] Izvod v SK s sign. C 1777-1 je kot svojo lastnino navedel že Lenček (v svojem seznamu št. 44), vendar je Kidrič (SBL II, 418) knjižico označil kot znano samo po Pohlinovem pričevanju (Bibliotheca 34) brez ohranjenega ali vsaj znanega izvoda.

[550] Slovstvo: Kidrič SBL II, 418, jo je označil, ne da bi jo videl, kot »novi tip molitvenika«, Pohlin sam pa je zapisal (BC 34), da je to le mali molitvenik »te male molitvene bukuvze«.

110., 111., 112. Pohlin MB

[551] (5. 6. in 7. izdaja)

[552] Tri izdaje Pohlinovega velikega molitvenika med četrto in osmo izdajo so doslej še neznane. Za katero od njih morda velja opomba pri št. 106–107.

113. EvL 1777 Vel.

[553] Branja, inu Evangeliumi. Ljubljana 1777

[554] Leta 1777 sta izšli dve izdaji lekcionarja: v večji in v manjši obliki. Prva ima 399 str., druga pa samo 375. Priredil ga je Pohlin ali kak njegov redovni sobrat, ker so v koledarju našteti tudi svetniki avguštinskega reda.

[555] Pesmarica se značilno razlikuje od prejšnjih izdaj, čeprav je vseh pesmi še vedno 13: da je mogel sprejeti 3 nove pesmi iz EvL 1772, je izločil 3 stare pesmi: postno, Marijino ter razlago krščanskega pozdrava.

[556] Izvod v SK ima sign. C 1777-1 L.

[557] Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 570–573, popisuje vsebino celotne knjige, omenja, da je v pesmarici nekaj takih pesmi, ki jih ljudje še znajo peti, za druge (zlasti za posnetke latinskih liturgičnih predlog) se pa čudi, da so jih Slovenci imeli že pred 100 leti »akoprav še v jako slabi besedi, kar je itak naravski«. – Gruden, Janzenizem … Čas 10 (1916), 178, ter Breznik (str. 283) sta razpravljala samo o prireditelju Pohlinu.

114. EvL 1777 Mali

[558] Branja, inu evangeliumi. Ljubljana 1777

[559] Mala izdaja lekcionarja vsebuje enako pesmarico kot večja (13 pesmi) s tu in tam nekoliko drugačnim besedilom.

[560] Izvod v SK ima sign. C 1777-1-L/1777. NUK je dolgo imel samo to izdajo. Tisti, ki so jo uporabljali, pa večkrat niso pazili, da sta istega leta izšli dve izdaji, čeprav na to opozarja že Simonič v Dodatku na str. 610, zato opisi niso vedno popolnoma jasni.

115. Ambrožič V. (1778)

[561] Peta rkp pesmarica iz Ambrožičeve zbirke ima zapisano njegovo ime, letnico 1778 in označeno Dobrepolje kot kraj pisanja.

[562] Tudi vsebina pesmi je krajevno natančno določena: razen dveh uvodnih predpridižnih pesmi je vseh 35 pesmi zloženih v čast sv. Antonu Padovanskemu. Ambrožič jih je pel ob romarskih shodih v dobrepoljski podružnici na Zdenski rebri. Vse pesmi so vsaj na videz izvirne, le nekatere so zapisane tudi v drugih Ambrožičevih rokopisih.

[563] Seznam pesmi in sedmerih pesmi tudi besedilo je F. Kramar objavil v CG 47 (1924), 97–100, 118–121; 48 (1925), 6–10.

116. Japelj

[564] (Rokopisne pesmi Jurija Japlja)

[565] Na sedmih listih in v večjem zvezku je ohranjenih 16 prevodov cerkvenih in drugih nabožnih pesmi, ki jih je Jurij Japelj (po Kidričevi sodbi v Zgodovini 229) zapisal v letih 1779–1786.

[566] Na teh listih je zapisanih 5 prevodov cerkvenih himen in sekvenc ter še 2 pesmi, od katerih je bila ena že prej objavljena v Manovem Čuvaju 1768 (glej št. 87). Nekaj pesmi je napisanih v izvirniku in v prevodu, »Veni Sancte Spiritus« pa tudi v italijanščini in nemščini. Vse to priča, da so te pesmi Japljevi poskusi prevajanja cerkvenih pesmi v slovenščino.

[567] V zvezku z naslovom »Slavenske prestavlanja. Oda, Hvaleshne inu druge pejsmi« je zapisanih drugih 9 pesmi, od katerih je dve objavil Japelj v Zbranih molitvah 1786, ostale so znane le iz tega rkp. (prevodi iz Gellerta, Racinea, Kleista, Zachariäa in Mendelssohna. Štiri izmed 9 pesmi imajo zapisan tudi izvirni tekst ter navedenega avtorja.

[568] Rkp so zdaj v DAS v Ljubljani (fasc. Priv. A/XXII). Fascikel vsebuje tudi druge Japljeve rokopise. (Vse to je bilo do 1945 v NM v Ljubljani.)

[569] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 229 in 230, je navedel naslove skoraj vseh rokopisnih pesmi.

117. Pomuč 1780

[570] Pomuzh shivem, umirajozhem inu mertvem. Ljubljana 1780 (prva izd. 1735; št. 42)

[571] Tretja izdaja bratovščinske knjižice za pomoč bolnikom in dušam v vicah je izšla z nespremenjeno vsebino. Edina pesem je v čast Žalostne matere božje in je ponatisnjena brez spremembe.

[572] Izvod v SK s sign. C 1735-1/1780 je bil prej v zbirki župnika Viktorja Kragla.

118. Duhouska pessem

[573] Na zhast Jesusu, Marie, inu Svetimo Joshepho (pred 1781)

[574] Na letaku (4 str.) je natisnjena pesem »Jesus, Maria, Jožef! Čast, hvalo damo vam«, ki ima 8 osemvrstičnih kitic. Ta pesem je znana še v dveh prepisih, ki pomagata približno določiti čas natisa letaka. V rkp iz Haloz (gl. spodaj) iz 1781 je pesem napisana na str. 204–205. Ker je verjetno, da jo je pisec rkp prepisal z letaka in ne narobe, bi bil letak natisnjen kdaj pred 1781. Napisana je sicer tudi v Ambrožičevi II. pesmarici, ki je bila pisana že 1771, vendar je prav to pesem vpisal nekdo pozneje kot ostale pesmi.

[575] Izvod v NUK ima sign. 111426 in bibliografsko ali kako drugače še ni bil evidentiran.

119. Rkp iz Haloz

[576] LAVDATE EVM IN CHORDIS ET ORGANOO Lobet ihm mit Seytenspil und Orgeln. Psal. 150. v. 40. Geherig dem Herrn Bernhardus Zimmermann Im Jahr Christi zusamgetragen worden 1781. I. M. H. (Cantor)

[577] Rkp pesmarica (286 str.), v kateri je največ listov popisanih z orgelskimi skladbami, vsebuje tudi 8 slovenskih cerkvenih in sploh nabožnih pesmi. Poznam jih le po naslovih, za pesem o sv. družini sodim, da je ista, kot je tiskana na zgoraj opisanem letaku (št. 118).

[578] Nahajališče rkp mi ni znano. Leta 1894, ko ga je K. Glaser popisal, je bil v lasti T. Drnjača, upokojenega višjega učitelja v Sevnici.

[579] Slovstvo: Glaser, Zgodovina I, 186, navaja v opombi naslov ter odlomke božične kolednice »Lubi moj Gregor, kaj meniš, kaj je to« in kmečke pesmi »Ti s težkim delom obložen izvolen kmečki stan«. Za pesmi pravi, da so »brez vrednosti«. – V LZ 14 (1894) 763–766 je opisal vsebino celotne pesmarice ter objavil kolednico in kmečko pesem v celoti. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja pesmarico; za avtorja, ki ga imenuje učitelja pri sv. Barbari v Halozah, pa pravi, da se ni dosti menil za jezikovna pravila.

120. Repež RDB (po 1782)

[580] (F. J. Repež) Romarsku drugu blagu. Ljubljana (po 1782) (prvo izdajo 1770 gl. št. 90)

[581] Tretja izdaja velike Repeževe pesmarice je brez letnice in brez posvetila (pod katerim je bil prej podpisan Repež) izšla v Ljubljani kdaj po 1782 (Kidričevo mnenje). Vseh 25 pesmi je ostalo nespremenjenih. Na koncu so dodane litanije Kristusovega trpljenja in molitev sv. Avguština, za katero se more dobiti 80000 let (!) odpustka.

[582] Izvod v SK s sign. C 1770-4/po 1782 je na koncu okrnjen, morda je Lenčkov (njegov seznam, opomba k št. 43).

[583] Slovstvo: Kidrič, Opombe 102, je iz Kleinmayrovih tiskarskih znakov sodil, da knjižica ni mogla biti natisnjena pred letom 1782. Drugo slovstvo o Repežu gl. zgoraj pri št. 59, 76 in 90.

121. Pot L 1783

[584] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana 1783 (glej 2. izd., št. 78)

[585] Marijin oficij s pesmimi je tudi v tej izdaji ponatisnjen brez stvarnih sprememb.

[586] Izvod v SK s sign. C 1764-3/1783 je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 52).

[587] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 243, omenja, da je bila zadnja izdaja »Poti« tiskana v Gradcu. Ker pa navaja letnico 1783, ni jasno, ali misli to izdajo ali izdajo iz 1784, ki je res bila zadnja (glej št. 125)

122. Molitve–Pij VI. 1783

[588] Te narbolshe molitve katire je nash sveti ozhe papesh Pius VI resvetlil, inu resloshil. Ljubljana 1783

[589] Majhen molitvenik, ki ga je sestavil papež Pij VI., je v slovenščino prevedel frančiškan p. Ecechiel Sullak (iz Pohlinovega literarnega kroga). Razen različnih molitev in 6 litanij s prošnjami za glavne kreposti ima pri mašnih molitvah natisnjeno novo pesem v čast sv. apostolu Petru: »Kristjan, iščeš pomočnika«.

[590] Izvod v SK s sign. C 1783-1 je iz stare bogoslovske zbirke.

[591] Slovstvo: Furlan 41. – Kidrič, Dobrovsky 192, op. 60. Oba sta pisala predvsem o prevajalcu patru Sullaku.

123. Volkmer 1783

[592] (Leopold Volkmer) Pesme k tem opravili te svete Meshe s toj pesmoj pred predgoj, is nemshkega na slovensko prestavlene za fare Optujske Dehantije. Graz 1783

[593] Ptujski kaplan Leopold Volkmer (1741–1816) je bil med najbolj vnetimi štajerskimi duhovniki: pridigar, pesnik, pisatelj in učitelj. Kljub teološki visoki izobrazbi (bakalavreat v Gradcu 1765) in sodelovanju z razsvetljenci je jezikovno ostal neizšolan. Pesnil in tudi v tisku je izdajal svoje pesmi, ne da bi se naslonil na osrednje tiskano slovensko slovstvo.

[594] V dekanijski pesmarici, ki je izšla 1783 kot prvi sad jožefinskih bogoslužnih reform na Slovenskem, je objavil 11 mašnih in prazniških pesmi, prevedenih iz nemške pesmarice. Tiskarsko je ta pesmarica med najlepšimi slovenskimi, not pa nima. Zanimivo je, da so vse pesmi bile tiskane samo v tej pesmarici, razširili so se pa drugi prevodi mašne, adventne in predpridižne pesmi.

[595] Izvod v NUK ima sign. 76201.

[596] Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, ima predvsem biografske podatke o Volkmerju. Tudi v Zgodovini 256 ga ocenjuje kot najspretnejšega med štajerskimi prireditelji predpisanih jožefinskih pesmi.

124. Japelj 1784

[597] (Jurij Japelj) Zerkovne pesmi, litanie, inu molitve, per boshji slushbi. Is Nemshkiga na Slovensku prestavlene. Ljubljana 1784 (Še izdaje 1785, 1788 in 1804)

[598] Jurij Japelj (1744–1807) je 1784 v tisku izdal mašno pesmarico s pesmijo »Pred tabo na kolenih«. Razen nje je v knjižici še predpridižna pesem »O Jezus, duša moja«. Pesmarica je bila uradna ljubljanska pesmarica, iz katere so morali peti obe pesmi po določilih novega bogoslužnega reda (Gruden, Janzenizem 182).

[599] Po Kidričevi sodbi (Zgodovina 231) Japljevi prevodi daleč nadkriljujejo Repeževe, Redeskinijeve in Pohlinove verze, ki so »prave čenče« v primeri z Japljevimi ter njihovo jasno racionalistično dikcijo in metrično pravilnostjo. »Japljeva prireditev je bila taka, da so mogli biti Kranjci nanjo ponosni in da se tudi periferni okoliši njenemu vplivu niso mogli odtegniti.«

[600] Izvod v SK s sign. C 1784-1 bil do 1961 v zapuščini Tomaža Grčarja, v literaturi še neznanega bukovnika, ki je kot mlinar sredi 19. stoletja živel in pisal v Dupeljnah pri Lukovici. (Tam so ohranjeni še mnogi njegovi rokopisi in vrsta knjig, ki jih je prebiral.)

125. Pot L 1784

[601] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ljubljana (1784) (gl. izdajo 1767, št. 78)

[602] Letnico nove, zadnje ljubljanske izdaje priljubljenega molitvenika, ki je 1784 izšel v založbi knjigarja A. Raaba brez označbe leta in tiskarja, je ugotovil Šlebinger (ČZN 28/1933/, 208). Ponatisnjena je mariborska izdaja iz 1770 in je zato tudi pesem v oficiju taka kot v oni izdaji in ne taka kot v leto starejši ljubljanski izdaji (1783). Kidrič (Zgodovina 243) pravi, da je bila knjižica tiskana v Gradcu, ne pa v Ljubljani.

[603] Na koncu knjižice je dodan še prevod druge obvezne mašne pesmi »Pred stolam tvoje milosti«, ki je v tem molitveniku prvič natisnjena. Prevod se navadno pripisuje Japlju (Kidrič, Zgodovina 230), vendar so nekateri izrazi v tem natisu lepši kot v poznejšem Japljevem lekcionarju EvL 1792.

[604] Izvod v NUK ima sign. III Mh 40477. (Lenčkovega izvoda, navedenega v seznamu št. 52, zdaj v SK ni v evidenci.)

[605] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, omenja knjižico in pesem v njej.

126. Rupnik 1784

[606] Gašper Rupnik, Peisme od Kershanskiga vuka po versti tega Katechisma, kateri je na povelo Zesarske Svetlusti na deshele vun poslan, Sraunu eniga Perdauka teh Peisem Per Sv. Mashi inu Shegnu. Ljubljana (Celje) 1784

[607] Gašper Rupnik (1714–1790), župnik v Vojniku pri Celju, je 1784 oskrbel najobsežnejšo slovensko jožefinsko pesmarico. Iz uradne pesmarice je prevedel 38 pesmi; razen mašne tudi vseh 13 obvezno predpisanih katehetičnih pesmi, ki jih v slovenščino v celoti ni prevedel nihče drug.

[608] Mašna pesem jo razvrščena tako, da so najprej tri različne pesmi za vstop; za slavo, evangelij in vero samo iz ene pesmi; za darovanje spet iz vseh treh: za svet iz dveh; po povzdigovanju iz vseh treh, za očenaš iz ene; za obhajilo iz dveh in za konec spet samo iz ene pesmi. Vsak odlomek mašne pesmi je štel za samostojno pesem.

[610] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10095.

[611] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 254, pravi o Rupniku, da je slab verzifikator. – Lukman, biografija v SBL III, 168, ocenjuje njegovo dikcijo kot prisiljeno.

127. Pejsem per sveti pejti mashi

[612] (med 1784 in 1787)

[613] Na posebnem letaku (4 str.) je tiskana mašna pesem »Pred taboj mi klečimo«, ne da bi bil naveden tiskar ali kraj ali leto natisa. Tudi avtor prevoda ni označen. Prvi dve kitici sta (razen ene besede) popolnoma povzeti po Rupnikovi pesmarici 1784. Naslednje kitice so nekatere bolj druge manj samostojno prevedene iz nemškega izvirnika »Wir werfen uns darnieder«. Po so ponatisnjene še 3 darovanjske kitice, 3 po povzdigovanju in 5 kitic za Agnus Dei (iste, kot jih je Rupnik namenil za konec maše).

[614] Ker je prireditelj tega letaka popravljal Rupnika (obratna pot je manj verjetna) in ker je isti prevod 1787 natisnjen v celjski izdaji lekcionarja (EvL 1787 Celje, gl. št. 138), sta letnici 1784 in 1787 verjetna časovna mejnika za natis tega doslej neraziskanega letaka.

[615] Izvod v NM ima sign. 2466. (V Pirjevčevih Doneskih 162 je naveden z napačno signaturo 2468.)

128. Gutsman 1784

[616] (Ožbald Gutsman) Meshnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per Novei Napravi Boshje slushbe h'povsodnemu shpoganju bile pridpisane. Celovec 1784

[617] Jezuit Ožbald Gutsman(1727–1790) je verjetno sodeloval že pri celovških izdajah Parhamerjevega katekizma (1761 in 1762). Po razpustu jezuitskega reda 1773 je deloval kot »c. kr. potovalni misijonar« v krški škofiji. Ko so uvedli jožefinski bogoslužni red, je priredil mašni molitvenik s pesmarico. Mašna pesem »Mi pred teboj klečimo« je spet nov prevod obvezne pesmi. Kidrič (Zgodovina 251) pravi, da pri prevajanju še ni mogel uporabljati ljubljanskega Japljevega prevoda, ki je izšel istega leta, vendar je Gutsmanov prevod tudi spreten.

[618] Izvod v Celovcu je v Knjižnici koroškega zgodovinskega društva, odkoder mi je prefekt J. Skuk prepisal začetke vseh kitic, ki se razlikujejo tako od Japljevega kot od drugih prevodov.

[619] Slovstvo: F. Kotnik navaja v ČZN 10 (1913), 51, naslov in vsebino knjižice (pesmi ne).

129. Maša 1784

[620] Peisme k'sveti meshi inu pred predigo. Graz 1784

[621] Anonimni avtor je v majhni pesmarici objavil 3 pesmi in nekaj molitev za vernike sekovske škofije. Razen mašne »Pred tebo mi klečimo« in predpridižne »Bog Oča, Sin, Duh, en Bog sam« je objavljen še prevod sekvence pri maši za rajne »Na srdve dan«.

[622] Izvod v NUK s sign. 139602 je dar mariborske ŠK ob zbiranju gradiva za ta popis.

[624] Slovstvo: K. Glaser je pesmarico opisal po izvodu v župnišču v Remšniku (LZ 14/1894/, 443), kjer ga zdaj ni več. – Kidrič, Zgodovina 255, omenja, da je bila graška pesmarica jezikovno brez zveze s kranjsko pismensko tradicijo.

130. Molitve svete mashe.

[625] Celovec (po 1784) (Še en natis po 1794, gl. št. 154)

[626] Anonimnega mašnega molitvenika ne omenjata ne Simonič ne Kidrič, čeprav obsega 77 (+ 2) strani. V Celovcu ga je natisnil A. I. Kleinmayr. Razen mašnih, spovednih in obhajilnih molitev vsebuje tudi mašno pesem »Pred tabo«. v Japljevem prevodu. Ob tem dejstvu se je treba vprašati: ali je bila celovška knjižica namenjena uporabi na Kranjskem ali pa so Korošci opustili Gutsmanov prevod iste mašne pesmi, potem ko so spoznali Japljevega (oba je natisnila Kleinmayrova tiskarna)?

[627] Izvod v NUK ima sign. II Cf 13077 in ima tudi 4 lesoreze.

131. Japelj 1785

[628] (J. Japelj) Zerkoune pesmi. Trst 1785 ( prva izdaja 1784, gl. št. 124)

[629] V Trstu so 1785 ponatisnili Japljevo mašno pesmarico, ne da bi vsebino spreminjali. Le zaradi večjih črk ima tržaška izdaja 48 strani namesto 44 ljubljanskih. Obe pesmi sta isti.

[630] Izvod v NM ima sign. 18.

[631] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 249, Dobrovsky 51 sam omenja tržaško izdajo, ne da bi o pesmih posebej govoril.

132. Šentjakobska pesmarica

[632] (J. Japelj) Pesm k'sveti Mashi inu Shegnu inu ene kratke Molitve sa usaki dan sa farmane te mestne fare S. Jakob v'Lublani. (Ljubljana po 1785)

[633] Šentjakobska fara v Ljubljani je izdala prvo slovensko farno pesmarico, potem ko je bila v prejšnji jezuitski cerkvi 6. junija 1785 prvič farna služba božja (prim. ZMS 3/1901/,126).

[634] V pesmaričici so Stržinarjeve blagoslovne pesmice; obe mašni pesmi »Pred tabo« in »Pred tronam« sta bili tudi že prej objavljeni. Prevod druge mašne pesmi je skoraj do besede enak tistemu v izdaji »Poti« 1784 (gl. št. 125). Oba prevoda sta po Kidričevem mnenju (Zgodovina 230) Japljevo delo.

[635] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10211.

[636] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 247, sklepa, da je bila pesmarica tiskana šele 1788 ali 1789.

133. Pohlin Luč 1785

[637] (Pohlin–Crobat) Luzh inu Senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

[638] Pohlinov nemško pisani molitvenik »Bild und Wahrheit« je poslovenil duhovnik Martin Crobat (Hrovat, Hrovatič), kakor je to sam napisal na str. 2 molitvenika in kakor navaja Pohlin (BC 35). Molitvenik sicer ni jožefinsko usmerjen, vendar je prevajalec dodal tudi obvezni pesmi za mašo in pred pridigo (»Pred tabo« in »O Jezus«).

[640] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13112. Lesoreze v tej izdaji je rezal Gritner 1784 (podpis na zadnjem) in so še zelo jasni, novi. Knjižico je prodajal Lovrenz Bernbacher, tiskal pa jo je na Dunaju Christian Grosser.

[641] Slovstvo: Kidrič, Dobrovsky 186, op. 31, piše o prevajalcu Hrovatu. Isti je v Zgodovini 244 ocenil molitvenik in pesmarico. – SBL I, 86 pri geslu Crobat obljublja, da bo članek izšel pod geslom Hrovatič, a tam ga iščemo zaman.

134. Pohlin Luč – po 1785

[642] (Pohlin-Crobat) Luzh inu senza Vofra S. Mashe. Ljubljana 1785

[643] Z isto letnico je izšla še ena izdaja Pohlinovega molitvenika, ki ima enak naslov kot prej popisana, vendar se razlikuje v nekaterih podrobnostih: Namesto dveh ima 5 pesmi: dve mašni, dve predpridižni, pesem o sv. Notburgi (ponatis iz Pohlin PSP 1774, a ne več razdeljena na ure oficija in brez zadnje kitice). Dodane so še litanije Imena Jezusovega. Paginacija je popolnoma spremenjena. Lesorezi so isti, a že obrabljeni – znak poznejšega natisa. Prodajal jo je Vincenc Ruzicka, tiskar pa ni naveden, bil pa je najbrž drugi, ne Grosser, ker so tiskarski znaki drugačni.

[644] Izvod v NUK s sign. 53509 je dne 7.12.1945 knjižnici daroval prof. dr. J. Polec.

[645] Tretja izdaja istega molitvenika, ki tudi nosi letnico 1785, se že v naslovu razlikuje od prejšnjih, vendar je ne štejem v tem popisu s samostojno številko, ker je brez pesmi. Naslov: »Luzh inu Senza Offra S. Mashe« (ne: Vofra). Prodajal jo je V. Ruzicka, tiskana je mogla biti šele po 1787, ker imajo to letnico vrezano novi, manjši Gritnerjevi lesorezi. Paginacija je popolnoma drugačna, vsebina se pa razlikuje zlasti glede pesmi, ki jih ni. En izvod te izdaje, ki se ujema s podatki v Simoniču (str. 398), je iz Lenčkove zbirke (njegov seznam št. 55) prišel v SK, kjer ima signaturo C 1785-2/po 1787.

135. Japelj 1786

[646] Sbrane molitve, is nemshkiga na Krajnsku preloshene od Jurja Japelna, Directorja per Svetim Petru. Ljubljana 1786

[647] Novo Japljevo pesmariško delo je molitvenik, ki ima tudi »Perstavik enih Krajnskih pejsem«. Pesmarica z 8 pesmimi vsebuje predvsem prevode liturgičnih spevov za advent, post, binkošti in sv. Rešnje Telo. V obliki pesmi je preveden tudi psalm Miserere. (Prevodi himen in sekvenc ter prevod psalma v pesmi so značilnost nove usmerjenosti cerkvene poezije te dobe.) Še dve pesmi sta vzeti iz nemške vojaške maše: jutranja molitev in priprava za sprejem obhajila. Napev je omenjen le pri eni pesmi, a brez not.

[648] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10203.

[649] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 230, navaja seznam prevajalcev cerkvenih himen pred Japljem. – Gruden, Janzenizem 181, sodi o pesmarici, da je sestavljena »v duhu splošnega krščanstva brez poudarjanja katoliških verskih resnic », na str. 182 pa napačno sklepa (iz te pesmarice in iz prejšnje 1784), da so bile Japljeve pesmi edine, ki so jih v jožefinski dobi pri maši smeli peti; čeprav je res, da so bile ukazane.

136. Gollmayer 1786

[651] (Mesenguy-Gollmayer) Sveta masha inu kershansku premishluvanje. Ljubljana 1786 (v 18.stol. še izdaje 1783, 1789, 1793 in 1797)

[652] Jurij Gollmayer (1755–1822), domači kaplan škofa Karla Herbersteina (bil je tudi škofijski notar), je že 1783 izdal »pravoverni« mašni molitvenik kot nadomestilo meniških, zlasti Pohlinovih molitvenikov. (Ker prva izdaja 1783 ni imela nobene pesmi, v tem popisu ni dobila vrstne številke.)

[653] Od druge izdaje naprej je Gollmayer mašnim molitvam, ki so prirejene po misalu, svetopisemskim odlomkom in molitvam dodajal še mašno in predpridižno pesem, oba po Japljevem prevodu, ki je bil v ljubljanski škofiji predpisan.

[654] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13133. (Prva izdaja 1783 ima v isti knjižnici signaturo II Cg 13132.)

[655] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 241, in Japljeva biografija v SBL I, 230, precej natančno razlaga Gollmayerjevo odvisnost od francoske predloge. Molitvenik ocenjuje kot » tipični molitvenik kranjskih janzenistov«.

137. EvL 1787

[656] (J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1787

[657] Jurij Japelj je priredil tudi novo izdajo lekcionarja. Naslov mu je precej spremenil, pesmarice pa ne. Vseh 13 pesmi je istih kot v prejšnji izdaji 1777.

[658] Izvod v SK ima sign. C 1787 L.

[659] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 231, misli morda na to izdajo lekcionarja, ko piše, da Japelj »dobrim starim slovenskim pesmim pač ni bil nasproten, če niso bile ž njegovimi modernimi bogoslovnimi in estetskimi nazori v preočitni opreki«.

138. EvL 1787 Celje

[660] (J. Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana–Celje 1787

[661] Zgoraj opisana izdaja lekcionarja je posebej izšla tudi v založbi celjskega knjigarja Jenka. Ves tisk z naslovnim listom vred se popolnoma sklada z ljubljansko izdajo, le namesto letnice v naslovu je natisnjeno: »v'Zelu v'Commis. per Jenko, 1787«. Oba izvoda, ki ju hrani NUK (sign. II Cc 10168 in II Cd 10188), se prav tako kot ljubljanska izdaja končujeta s str. 382, kjer je natisnjena beseda KONEZ. Tudi pesmarica je seveda popolnoma enaka.

[662] V knjižnici SAZU pa je izvod EvL 1787 (sicer brez izvirnega naslovnega lista), ki pa se ne konča na str. 382, čeprav je tudi tam natisnjeno KONEZ, ampak se na str. 383 nadaljuje z mašno pesmarico, ki ima posebni naslov: »Pejsem per sveti pejti mashi, pejsem pred pridigo«. Mašna pesem »Pred tabo mi klečimo« se začenja na str. 383 in na ohranjenih listih (str. 392 je zadnja) še ni končana (manjka še del 5. kitice za Agnus Dei ter obe kitici za sklep). Besedila pesmi pred pridigo, ki bi se začela najbrž na str. 394, iz tega izvoda ni mogoče ugotoviti. Besedilo mašne pesmi je popravljen Rupnikov prevod, ki se razen nekaterih črk popolnoma ujema s posebnim natisom te pesmi, ki je bil opisan zgoraj pod št. 127 in ima tudi podoben naslov.

[664] Izvod v SAZU ima sign. 23688 TR. Ima vlepljeno fotokopijo naslovnega lista celjske izdaje iz NUK, čeprav je morda imela izdaja z mašno pesmijo drugačen naslovni list. Bibliograf prof. J. Logar je lekcionarju, ki je bil brez naslovnega lista, določil leto natisa in oskrbel fotokopijo naslovnega lista. Na listku (ki je zdaj še vložen v knjigo) je popisal razlike med to izdajo in običajno izdajo 1787. Opazil je tudi, da prevod mašne pesmi ni Japljev.

139. Pohlin MB 1787

[665] (Pohlin) Molituvne bukuvze. Ljubljana 1787 (gl. izdajo 1777, št. 108)

[666] Pohlinov priljubljeni molitvenik je sredi jožefinskega obdobja (ali pa morda takoj po Herbersteinovi smrti) izšel še v osmi izdaji. Vsebina je nespremenjena, ponatisnjena je blagoslovna pesem, vsi 4 oficiji s pesmimi vred ter obe pesmi o Jezusovem in Marijinem trpljenju.

[667] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13113.

[668] Slovstvo: L. Pintar, Pohlinov molitvenik. Čas 2 (1908), 290–294, je popisal vsebine te izdaje.

140. Ambrožič VI. (1787)

[669] Tukei v teh Bukuah so te Exempel Peismi od s: Reishniga Tellesa vse sorte Exempelnu nu zhudeshu katere se pissane od Joshefa Ambroshzha v tem Leiti 1787

[670] Šesta Ambrožičeva pesmarica vsebuje 45 pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu. Ena ima tudi napev z notami zapisan. Vsebina pesmi se različni čudeži in zgodbe, kakor je zapisano že v naslovu. Večina pesmi v drugih rkp ni znana, morda so res Ambrožičeve. Zaradi jožefinskih bogoslužnih predpisov je v rkp prepisana tudi Japljeva mašna pesem »Pred tabo«.

[671] F. Kramarjev seznam pesmi te pesmarice v CG 48 (1925),33–37, je precej pomanjkljiv: iz druge pesmi je naredil dve, ena pesem je zapisana dvakrat, ene pa ni. Objavil pa je napev in besedilo tiste pesmi, ki je zapisana z napevom vred. – Ostalo slovstvo gl. pri št. 92.

141. Ambrožič VII.

[672] Sedma pesmarica v Ambrožičevi zbirki je anonimna in brez letnice. Kramar je sklepal iz pisave in oblike, da je tudi njo pisal Ambrožič sam.

[673] V rkp je 34 Marijinih pesmi za veliki in mali šmaren. Mnogo pesmi pripoveduje legendarične dogodke. Ena je tudi v Redeskinijevi pesmarici, druge pa so najbrž vse nove in so morda nastale ob romanjih na Marijino božjo pot k Novi Štifti v ribniški dolini, kamor iz Dobrepolja ni bilo daleč (če jo je res pisal Ambrožič).

[674] Seznam pesmi je v CG 48 (1925), 56–59, a pravi, da je pesmi 35.

142. Japelj 1788

[675] (J. Japelj) Zerkvene Pesmi, litanie … Ljubljana 1788 (prva izd. 1784, gl. št. 124)

[676] Druga ljubljanska izdaja Japljeve mašne pesmarice je spremenjena samo malenkostno v molitvenem delu. Obe pesmi sta isti.

[677] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10134

143. Gutsman 1788

[678] (Ožbald Gutsman) Molitoune Bukvize. Celovec 1788

[679] Gutsman je svoj molitvenik sestavil očividno pod Pohlinovim vplivom. Med Mašne odlomke je vpletel kitice mašne pesmi »Hier liegt«, ki jo je na novo prevedel. Blagoslovno in predpridižno pesem je skoraj brez spremembe ponatisnil iz ljubljanskega lekcionarja. Prevoda »Pange lingua« in »Stabat mater« sta nova. Dve pesmi o angelih sta od drugod neznani. Razen teh 7 pesmi in vmesnih molitev je v molitveniku še 16 molitev k različnim svetnikom. Povzete so po liturgičnih predlogah, zato ima vsaka antifono in prošnjo. Antifone so prepesnjene v enokitične pesmice, ki očividno niso bile namenjene petju. Na koncu je še večerna pesem k angelu varuhu. Vseh pesmi, kratkih in daljših, je v Gutsmanovem molitveniku 24.

[680] Izvod v NUK ima sign. II Cd 10241.

[681] Slovstvo: L. Pintar v Času 2 (1908), 293, meni, da sta oba, Gutsman in Pohlin, za svoj molitvenik uporabljala isto nemško predlogo. – Kidrič, Zgodovina 251, ob tem molitveniku sodi, da Gutsman ni bil janzenist in da je hotel Korošcem oskrbeti Pohlinov tip molitvenika.

144. Gollmayer 1789

[682] Sveta masha. Ljubljana 1789 (glej popis izdaje 1786 pri št. 136)

[683] Tretja izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjen ponatis izdaje 1786. Obe pesmi sta isti.

[684] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13134.

145. Volkmer 1789

[685] (Leopold Volkmer ) Der Messgesang – Meshna pesem. Graz 1789

[686] Ptujski kaplan Leopold Volkmer, ki je v prvi pesmarici 1783 (gl. popis št. 123) prevedel prvo mašno pesem, je posebej izdal še prevod druge mašne pesmi »Hier liegt« kot pesem »Gospod, pred tvojo častjo«. Najbrž je bil natis namenjen narodnostno mešanim župnijam, ker sta izvirnik in prevod natisnjena vzporedno.

[687] Izvod v ŠK Maribor s sign. 20673.

[688] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 256, navaja Volkmerjeve pesmi iz obeh pesmaric (1783 in 1789). Navaja tudi začetke nekaterih pesmi, ki jih v teh pesmaricah ni, ne da bi povedal, kje so objavljene, ali pa so morda ohranjene v kakem rokopisu.

146. Cepin

[689] (Rkp pesmarica, ki jo je pisal Tomaž Cepin = Zepin v letih 1790/91)

[690] Med rokopisi, ki so 1945 iz knjižnice NM v Ljubljani prešli v zbirke DAS v Ljubljani, je tudi v usnje vezana pesmarica brez not, v kateri je večkrat podpisan Tomaž Cepin ob letnicah 1790 in 1791. Rkp je precej dobro ohranjen, vendar od prvotnih 156 listov (ali celo več) manjka v začetku 5 listov, na koncu vsaj eden in v sredini eden (za f. 143). Ohranjeni listi so zdaj s strojem oštevilčeni, ker pa je števec preskočil trikrat po en list, je vseh listov ne samo 146 (kot je številk), ampak 149. Prvotna paginacija je ponekod še ohranjena. Pesmi je pisec štel, vseh je vpisal 95, na koncu je pred »regišter inu kasauz« vpisal še eno nevšteto pesem. Pesmi na izgubljenih listih se dajo ugotoviti po začetkih v kazalu. Napevi niso označeni.

[691] Vsebina pesmarice je zelo pestra, prevladujejo pa izrazito cerkvene pesmi za različne praznike in dobe v letu, Marijine in svetniške pesmi. Prepisana je tudi Stržinarjeva mašna pesem, trije različni križevi poti, katehetične, spodbudne in molitvene pesmi ter seveda vrsta »eksempelnov« o sv. križu in Rešnjem Telesu.

[692] Za tri pesmi je pisec napisal, da jih je zložil sam, druge je očividno prepisal iz tiskanih ali rkp pesmaric. Približno po ena četrtina jih je iz Repeža in iz Redeskinija, nekatere so še stare. Zastopane so tudi Stržinarjeve, Lavrenčičeve in Pohlinove. Samo iz rkp jih je znanih šest. Na videz novih je 25.

[693] Za pisca Cepina bo treba podrobnejše podatke še ugotoviti. Krajevno sta določeni dve pesmi: ob pesmi v čast sv. Kozmu in Damijanu (št. 13), ki pravi v prvi kitici

»pertezite christiani
s dalneh kraiov noi od tod,
slast pa s revami obdani
na to korensko goro,
neshli bote dva svetnika
Cosmasa noi domiana«

[694] bi mogli misliti na faro Krka na Dolenjskem, kjer ima farna cerkev kot edina v ljubljanski škofiji ta dva svetnika za patrona. Druga pesem (št. 92), pripoveduje o razpustu stiškega samostana in s tem nakazuje, da je pesmarica nastala nekje v njegovi bližini, kar bi spet moglo biti v fari Krka. Iz te okolice so znani tudi drugi pisci rokopisnih pesmaric – Skerbinc, Ambrožič. (Daljša inačica pesmi o stiškem samostanu je bila v nekem rkp, ki ga je podpisal Franc Skerbinc iz Višnje Gore – glej objavo pesmi v LZ 2/1882/, 606–608.)

[695] Rkp je zdaj v DAS v Ljubljani s sign. 73/1 3d. Na vloženem listku je napisano, da ga je NM kupil 23.3.1933 od Maks. Babiča; vendar v muzeju niso mogli najti inventarne knjige, v kateri bi morda našel podatek o izvoru rokopisa.

147. Hofman

[696] (Mihael Hofman) Visha sveto masho slishati inu druge molitve. Ljabljana 1791

[697] Mihael Hofman (1755–1826), kaplan v Kranju in poznejši kanonik v Novem mestu, je po smrti škofa Herbersteina (1787) poskrbel za natis novega molitvenika, ki je sicer mašni molitvenik (kot mnogi v jožefinski dobi), po vsebinski usmerjenosti pa je bliže Pohlinu kot Gollmayerju.

[698] Za osnovo mašne pesmi, ki naj se »s ponižnostjo poje ali tiho moli«, je vzel Japljev prevod mašne pesni »Pred tronom«. Na nekaterih mestih jo je nekoliko popravil (mimo izvirnika in prevoda je v pesem za Credo vstavil Marijino ime), nekatere odlomke je tudi na novo prevedel. Kitice za darovanje je vzel iz Japljevega prevoda maše »Pred tabo«.

[699] Izvod v SK ima sign. C 1791-1.

[700] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, je analiziral odvisnost mašne pesmi od drugih predlog. Biografija je v SBL 1, 329–330. Gruden, Janzenizem 187, tudi navaja nekaj podatkov.

148. EvL 1792

[701] (Jurij Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1792

[702] Japelj, ki je bil 1792 že župnik na Ježici pri Ljubljani, je priredil novo izdajo lekcionarja, ki v pesmarici nima skoraj nobene vezi s tradicijo. Razen štirih, razmeroma mladih pesmi (evharistična, zahvalna, predveroučna in blagoslovna), ni iz prejšnje izdaje (ki jo je tudi že on priredil) ponatisnil nobene prazniške ali obdobne pesmi. Namesto izpuščenih pesmi je pa natisnil svojo predpridižno in obe mašni pesmi.

[703] Izvod v SK ima sign. C 1792 L.

[704] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 274, omenja pesmarico te izdaje.

[705] A. Pirjevec v SBL I, 382–383, pravi, da so bile Japljeve pesmi dodane »raznim izdajam Japljevih Listov in evangelijev«, čeprav je to res le za izdajo 1792.

149. Pohlin MB 1792

[706] (Pohlin) Molitvene bukveze. Ljubljana – Dunaj (1792). (glej popis 4. izdaje pri št. 108.)

[707] Deveta izdaja Pohlinovega molitvenika je izšla brez navedbe letnice in tiskarja. Avtor sam je (v BC, 34) izjavil, da je osmič izšla knjižica na Dunaju 1792. Toda osma izdaja, ki je ohranjena (gl. popis št. 139), je bila tiskana v Ljubljani 1787. Deveta izdaja je pa tudi ohranjena in kot taka označena na naslovnem listu, nima pa natisnjene letnice.

[708] Pesmarica se v tej izdaji popolnoma sklada s pesmarico izdaj iz 1777 ali 1787. Razen teh 6 pesmi je na koncu dodatek predpisanih bogoslužnih pesmi: mašna, predpridižna in evharistična.

[709] Izvod v SK s sign. C 1767-1/1792, ki ima naslovni list, je bil Lenčkova last (njegov seznam št. 82). Besedilo je ohranjeno v celoti, nima pa slik, ki jih ima izvod iz knjižnice Alojzija Stroja (tudi v SK z enako sign.).

[710] Slovstvo: F. Rebol, Matija Naglič. Čas 2 (1908), 134–135, precej nejasno navaja Nagličev »hališter« (= vsebino) Pohlinove knjižice. Vendar je Naglič omenil, da ima molitvenik 203 str., kar se ujema s semeniškim izvodom. Letnice seveda ne pozna. – Kidrič (biografija v SBL II, 420) je v seznamu Pohlinovih del pod št. 49 navedel deveto dunajsko izdajo 1792, pod št. 58 pa še »zadnja izdaja Molituvnih bukuvz, Lj, s. a.«, ki naj bi jo založil V. Ruzicka. Ker je ta založil pravkar opisano izdajo 1792, ki je res tudi zadnja, sodim, da je Kidrič iz ene same izdaje napravil dve.

150. Pot P 1793

[711] Hitra inu glatka pot pruti nebessam. Ptuj 1793

[712] Priljubljeni molitvenik je kot svoj prvi tisk natisnil ptujski tiskar Franc Schütz leta 1793. Ponatisnil je prvo mariborsko izdajo 1767 (gl. popis št. 80) z nespremenjenim besedilom Marijinega oficija s pesmimi.

[713] Izvoda nisem videl.

[714] Slovstvo: J. Glaser, O prvih ptujskih tiskih. ČZN 28 (1933), 208, je to izdajo popisal po izvodu, ki je bil last mariborskega prof. Gabrijela Majcena.

151. Gollmayer 1793

[715] Sveta masha. Ljubljana 1793 (gl. izdajo 1786, popis št. 136)

[716] Četrta izdaja Gollmayerjevega molitvenika je nespremenjeno ponatisnila obe pesmi.

[717] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13135.

152. Ambrožič VIII.

[718] (po 1793)

[719] Tudi ta pesmarica je brez podpisa in brez letnice. Kramar je odločno branil Ambrožičevo avtorstvo in je iz krajevnih podatkov v pesmih sklepal, da je Ambrožič služboval tudi v Preserju pri Borovnici, čeprav ni za to nobenega drugega dokaza in niti ni verjetno. Zaradi zveze s IV. pesmarico je Kramar določil leto 1793 kot čas, po katerem naj bi bila pisana.

[720] Vseh 16 pesmi (med njimi ena z napevom) je vsebinsko vezanih na božjo pot Žalostna gora pri Preserju. V pesmih je precej »eksempelnov«; znane so pa doslej samo iz te pesmarice.

[721] Seznam pesmi, napev in besedilo treh pesmi ter Kramarjevo dokazovanje Ambrožičevega avtorstva je v CG 48 (1925),78–82 in 102–105.

153. Šimonc Joannes Shimonz

[722] To terpleine inu smert nashiga gospoda Jesusa Kristusa. Celje 1794

[723] Janez Šimonc (1730–1804), beneficiat v Rušah, je za tisk pripravil prevod 12 premišljevanj o Jezusovem trpljenju po načelih jožefinskega (janzenističnega) bibličnega križevega pota: dovoljene so le postaje, katerih snov je zapisana v evangeliju.

[724] Dodal je še dve molitvi in iz lekcionarja ponatisnil Paglovčevo postno pesem »Premisli, o človek grešni«.

[725] Izvod v ŠK v Mariboru ima sign. S 11905.

[726] Slovstvo: Kidrič, Dobrovskv 193, op. 61, ima biografske podatke o piscu, v Zgodovini 348 pa sodi, da je s to knjižico Šimonc hotel v mariborskem okrožju uveljaviti kranjski književni jezik. – Kovačič, Zgodovina 321, knjigo pozna.

154. Molitve svete mashe

[727] Celovec (po 1794) (gl. prejšnji natis, št. 130)

[728] Celovški tiskar Anton Gelb, ki je 1794 Kleinmayrovo tiskarno (prim. SBL I, 459), je ponatisnil (brez letnice) mali mašni molitvenik. Oprema ni tako lična kot v prejšnji izdaji, je brez lesorezov, ima pa nespremenjeno vsebino. (Pesem »Pred tabo« je edina pesem). Na koncu so dodane lavretanske litanije. Zaradi manjše oblike ima knjižica 103 + 1 str.

[729] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13124.

155. Redeskini 1795

[730] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh per pejti inu per gmej Mashi navadneh Pessem. Kranj 1795. (prva izdaja 1775, popis št. 100)

[731] Druga izdaja Redeskinijeve pesmarice je po 20 letih izšla v založbi kranjskega poštarja Janeza Krstnika Mayerja. Ker je hotel ohraniti stari naslov s številom pesmi, je dodani mašni pesmi, ki sta natisnjeni v začetku knjižice, omenil posebej. Dovoljenje za natis (Imprimatur) je 23. maja 1795 podpisal grof Guicciardi. Paginacija je nekoliko spremenjena, pesmi pa ne.

[732] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1795 je najbrž isti, kot ga Lenček našteva v seznamu št. 95.

[733] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 278, omenja izdajo z dostavljenima pesmima, vendar netočno pravi, da je izšla »istega leta, ko je Japljev lekcionar prinesel obe predpisani pesmi«. – SBL II, 74 navaja podatke o založniku, ki je izdal le to knjigo.

156. Volkmer 1795

[734] (Volkmer) Te Deum laudamus. Is latinskega prestavleno ino v pesem spravleno v leti 1795. Ptuj 1795

[735] Ptujski tiskar Schütz je natisnil Volkmerjev prevod zahvalne pesmi »Grosser Gott« v posebni knjižici. Pesem »Tebe, Bog!« se razlikuje tako od Rupnikovega kot od Pohlinovega prevoda iste pesmi. Ima samo 11 kitic, izvirnik in ostali prevajalci pa 12.

[736] Izvod v NUK ima sign. 111220.

[737] Slovstvo: J. Glaser je v ČZN 23 (1928), 60, natančneje pa v ČZN 28 (1933), 209, opisal izvod dotlej neznanega tiska. Pesem je navedel, ne da bi prepisal njen začetek. – Kidrič, Zgodovina 347, omenja tisk hkrati z Volkmerjevimi rokopisi.

157. Man 1796

[738] Jannes Man, Ta srezhna inu nesrezhna vezhnost. Ljubljana 1796 (izdaja 1768 popis št. 86)

[739] Nova izdaja, ki je v naslovu spet označena kot »druga«, kakor je bila izdaja 1768, je ponatisnila tudi pesem »Večnost se prbližuje«.

[740] Izvod v SK s sign. C 1768-3/1796 je Lenček navedel v svojem seznamu pod št. 60.

158. Čuvaj 1796

[741] Zhuvai te dushe (1796) (gl. izdajo 1768, popis št. 87)

[742] Nova izdaja dodatka k Manovi knjižici je brez naslovnega lista in brez letnice. Le posebna paginacija še vzbuja videz samostojne knjižice. Vseh 5 pesmi je nespremenjenih.

[743] Izvod (privezan Manu) v SK ima sign. C 1768-3/1796.

[744] Slovstvo: Rupel, Prispevki 152, knjižico navaja kot ponovno posebno izdajo.

159. EvL 1796

[745] (Japelj) Lysti inu Evangelia. Ljubljana 1796

[746] Nova izdaja lekcionarja je verjetno še izšla v Japljevi priredbi, ker se sklada z izdajo 1787. Mogoče pa je kdo oskrbel le ponatis te izdaje kot protiutež reformirani izdaji 1792. V pesmarici je namreč spet vseh 13 tradicionalnih pesmi in niti mašne pesmi (ki so v vseh molitvenikih) niso ponatisnjene, ker jih duhovnik na prižnici seveda ni mogel začenjati tako kot ostale pesmi.

[747] Izvod v NUK ima sign. 63807; en izvod je tudi v bibličnem seminarju Teološke fakultete v Ljubljani.

[748] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 334, se čudi tej izdaji, ker da »preseneča pesmarica«. – Glonar v Japljevi biografiji (SBL I, 383) te izdaje lekcionarja ne pozna.

160. Molitve 1796

[749] Molitve inu hvale pesmi, kadire Se tudi snajo na tihim moliti per veliki mashi, kokar tudi ta pesem pred pridigo. V'Zellu se neide per Bukvarju Franzu Jos. Jenko. 1796

[750] Mašna pesmarica, ki jo je natisnil celjski tiskar Franc Jenko, vsebuje nov prevod druge mašne pesmi »Bog! V prahu pred tabo leži«. Vmes so tiskane tudi molitve, ki naj jih ljudje tiho molijo, takrat ko duhovnik glasno poje. Vstavljena so tudi navodila, kdaj in kako naj ljudje zapojejo slovensko pesem pri posameznih delih pete maše. (Molitve so iste, le drugače prevedene kot v Hofmanovem molitveniku 1791, so torej povzete po istem nemškem vzorcu.)

[751] Za mašno pesmijo sledijo še novi prevodi drugih predpisanih cerkvenih pesmi: evharistična in predpridižna. Knjižico končujejo lavretanske litanije z molitvami in kratkima pesmicama: »Marija, mati te gnade« in »Jezus, tebi bodi hvala«, ki sta bili drugače prevedeni že v Lavrenčiču 1752 in v ljubljanskih izdajah Parhamerjevega katekizma.

[752] Izvod v NUK ima sign. II Cc 10159.

[753] Slovstvo: Kidrič, Zgodovina 346, knjižico samo omenja, ne da bi jo vrednotil. – SBL I, 398 prinaša Jenkovo biografijo.

161. Skerbinc

[754] 68 Leipih svetih Peismi Andrea Franza Skerbinza katire so ble od vsoku vuzheniga And. Pibernika v Vishenski Fari peite. Popisane nu sturjene od Andr. Fr. Skerbinza v leiti 1796

[755] Lepo pisan zvezek pesmi (91 listov), ki ima na prvem listu pozneje napisan nemški naslov »Ein gutes Buch der heiligen Lieder 1801 A. P.« vsebuje pesmi, razdeljene na celo cerkveno leto. Kljub naslovu je Skerbinc zapisal samo 67 pesmi, zadnja o sv. Antonu Padovanskem je zapisana šele pozneje. Opazke ob robu pesmi, ki jih je pozneje pripisal morda organist Pibernik, povedo, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

[756] V tem rkp je zelo veliko Marijinih pesmi, kar dokazuje, da jožefinski ukrepi (v janzenističnem duhu) pri Slovencih niso mogli zmanjšati Marijinega češčenja. Vrsta pesmi v čast svetnikov dokazuje isto glede češčenja svetnikov.

[757] Skupina pesmi o Brezmadežni (za adventni čas) je skoraj v celoti (razen ene, ki je Redeskinijeva) prepisana iz Ambrožičeve III. pesmarice (popis št. 99). Tudi izmed ostalih pesmi za praznike in v čast svetnikov jih je precej zapisanih že v različnih Ambrožičevih in drugih rkp pesmaricah. Za 30 pesmi doslej še ni bilo mogoče najti vzporednic.

[758] Čas in kraj pisanja sta že v naslovu določena. Pesem o blaženem Bernardu iz Offide še posebej omenja, da so novega blaženega prvič proslavljali na binkoštni ponedeljek 1796 po nalogu ljubljanskega nadškofa Brigida.

[759] Podpisani pisec Andrej Franc Skerbinc bi mogel biti poznejši frančiškanski pridigar p. Paškal Skerbinc, ki je bil v Višnji Gori rojen 1. oktobra 1780 in je bil krščen za Andreja. V OFM je stopil 1800 in je mogel biti 1796 še doma v Višnji Gori, kjer se je naučil tudi pisati, saj je bil pevec pesmi Anton Pibernik najbrž učitelj in organist. Smisel za pisanje pesmi je dokazal še pozneje, ko je 1813 ob slovesu iz Ljubljane izšla njegova odhodna pesem celo tiskana.

[760] Bolj verjetno pa je, da je pesmarico pisal nek drug Franc Skerbinc, o katerem vemo, da je bil rojen 24. 8. 1777 v Višnji Gori. Zanj je bilo posebej znano, da zna lepo pisati. Vodil je tudi romarje pri petju cerkvenih pesmi. Ta isti Franc Skerbinc je v Ambrožičevi V. in VI. pesmarici zapisal, da je 1830 prepisal iz njiju 11 oziroma 24 pesmi (seveda to ni pričujoča pesmarice.)

[761] Ob koncu pesmarice (na listu 90b), ki je prvi del obsežnejšega rkp, je pisec zapisal, da je ta del pesmarice končal 9. septembra 1796. Natančno zapisovanje datuma pa tudi nekatere druge podrobnosti pri pisanju (naslov, ki je očividno posnet po Redeskinijevi pesmarici; letnica 1796, ki je zapisana skoraj pri vsaki pesmi; nazivanje Pibernika z naslovom »vsoku vučeni«) kažejo, da je bil pisec še mlad. Res je prvi omenjeni Skerbinc bil takrat star 16 let, drugi pa 19. Zgoraj navedeni nemški naslov v rkp razodeva, da je Skerbinc pisal pesmarico po naročilu svojega učitelja Pibernika (kratica A. P.) in ta je pozneje pripisal tudi navodila, po katerem napevu naj se pesmi pojejo.

[762] Rkp je v NUK, rkp oddelek, sign. Ms 647. Na ovitku je zapisano, da ga je 14.1.1947 daroval Štefan Tausig.

[763] Slovstva o rkp seveda še ni; Kidrič, Dobrovsky 220, op. 216, ima podatke o p. Paškalu Skerbincu. – Furlan 43 tudi o njem. Marn, Jezičnik 23 (1885), 31, prav tako. – Wiesthaler v LZ 2 (1881), 666–667 omenja oba Skerbinca (drugega na str. 605). Prim. tudi [bibl.] opombo pri Cepinovem rkp v tem popisu št. 146‌.

162. Gollmayer 1797

[764] Sveta masha. Ljubljana 1797 (glej izdaja 1786, popis št. 136)

[765] Peti natis Gollmayerjevega molitvenika ima ponatisnjeni obe pesmi brez spremembe.

[766] Izvod v NUK ima sign. II Cg 13136.

163. Maša 1797

[767] Pesm S. Mashe. Is Mashe useta. (Ljubljana) 1797

[768] Prva mašna pesem »Wir werfen uns« je ponovno (menda že šestič) priredil neznani prevajalec in je 1797 objavil v posebni knjižici (16 str.). Pesem, ki se začenja »O Bog, pred tabo mi se ponižujemo«, je razdeljena na 11 skupin po do 4 kitice. Vseh kitic je 39, kar dokazuje, da slovenska pesem ni prevod, ampak samostojna priredba nemške pesmi, ki ima 27 kitic v 9 skupinah. Tudi zgradba kitice je drugačna, kar je pesnik poudaril s pisavo verzov v 5 vrsticah, čeprav jih je v bistvu 8 kakor v predlogi.

[769] Pesem razodeva, da je bil njen avtor sposoben človek in je res škoda, da V. Vodnik, ki ga je poznal, ni povedal njegovega imena. V »Novicah« ga je predstavil samo anonimno: »Te dni je eden pesem naredil, katera je iz Maše vzeta … Sploh kaže, da ta pevic je v stanu kej dobriga narediti, kateri je to pesem zložil« (dne 20. sept. 1797; navajam po Kidriču, Zgodovina 321).

[770] Izvod v NM ima signaturo 23 (vendar ga nimata ne Simonič

[771] ne Pirjevec).

[772] Slovstva: Kidrič, Zgodovina 321, navaja Vodnikove besede, pesmarice pa očividno ni imel v rokah, ker sicer ne bi trdil, da je »peto šo 'Pred tabo na kolenih' neimenovani prireditelj ponatisnil iz 5. izdaje Gollmayerjeve 'Svete maše'». Isto Kidrič ponovil tudi na str. 337 in tako je najlepši prevod mašne pesmi doslej ostal neznan in neocenjen.

164. MS 186

[773] (Rkp brez naslova iz leta 1797, med rokopisi v NUK pod št. 186)

[774] Obsežna rkp pesmarica (146 listov) vsebuje 121 nabožnih in dve svetni pesmi (»od Belga grada« in o ških fantih; neko pesem Beograda omenja Kidrič v Zgodovini 278). Vse pesmi so oštevilčene, a pisec se je pri štetju večkrat zmotil.

[775] Nekaj podatkov v pesmih omenja letnica 1797, čeprav rkp sam ni datiran: pesem na listu 18 pravi, da je minilo že 1797 let kar »človek vživa živega Boga« (pri obhajilu namreč); dve pesmi za jubilejno leto sta mogli nastati 1795, ko je papež Pij VI. razglasil svetoletne odpustke za vse cesarske dežele (Kidrič, Zgodovina 277–278); pesem na listu 91b omenja vojske s Francozi, ti pa so prav 1797 prvič vdrli na slovenska tla in za nekaj časa cela zasedli Ljubljano (Kidrič, Zgodovina 337).

[776] Tudi krajevno je pesmarica samo približno določena: pesem o ribniških fantih (list 59) kaže v okolico Ribnice ali vsaj v njeno bližino; tri pesmi o sv. Jerneju (listi 23–25) vzbujajo misel na dolenjski Šentjernej, zlasti ker je na listu 37 omenjen napev neke pesmi, ki jo pojo v Stopičah. Res pa je, da pisec omenja tudi pesem, ki jo v čast Marije dobrega sveta pojo dekleta v avguštinski cerkvi v Ljubljani (list 37b), in da se obhajilna pesem (list 66b) sklicuje na napev iz Loža.

[777] Vsebinsko je pesmarica zelo površno sestavljena. Veliko je Marijinih pesmi, precej tudi svetniških. Zanimive so pesmi, ki so namenjene posameznim nedeljam in bi mogle biti Repeževe (gl. ta popis št. 59). Veliko je pesmi z eksempelni.

[778] Izvirnost pesmi še ni zadostno preiskana: nad polovico pesmi v drugih rkp ali tiskanih pesmaricah ni zapisanih. V Ambrožičevih pesmaricah jih je zapisanih vsaj 49; nekatere so tudi v Repeževih, Redeskinijevi, Pohlinovih in lekcionarskih pesmaricah.

[779] Rkp je v NUK, rkp oddelek s sign. ms 186.

165. MS 187

[780] (Rkp pesmarica v NUK, pisana najbrž 1793)

[781] Kakor pravkar opisani Ms 186 je tudi Ms 187 anonimna rkp pesmarica, ki ima na 108 listih zelo lepo napisane 103 pesmi. Niso bile vse pisane istočasno, najstarejši del (69 pesmi) je bil nedvomno napisan še v 18. stoletju. Poznejši vložek je datiran celo 1806.

[782] Med besedilom ni nobenega krajevnega ali časovnega določila, vendar pa vsebina pomaga določiti ali celo zanesljivo u, kdo je rkp pisal:

[783] Prvi del pesmarice so 4 pesmi za križev pot, ki so prepisane iz tiskanega Repeža in iz Redeskinija (dodana je še mlajša pesem, pisana 1806). Naslednjih 65 oštevilčenih pesmi spodbudne in katehetične vsebine je skoraj po vrsti prepisanih iz Ambrožičeve IV. pesmarice (samo za 6 pesmi ni najti predloge). V zadnjem delu rkp je 33 velikonočnih pesmi, napisanih pozneje in jih zato sploh nisem pregledoval.

[784] V omenjeni IV. Ambrožičevi pesmarici pa je zapisano, da jo je leta 1793 imel šmarski organist »šomašter« Matevž Kračman, ki je bil pozneje na glasu znamenitega organista, pesnika in skladatelja. O njem so sicer govorili, da ni maral pisati, toda v letih (1793 je bil star šele 23 let) je gotovo moral prepisati še marsikatero pesem. (Znano je tudi, da je velika zbirka njegovih pesmi zgorela ob požaru 1864.) Skoraj ni dvoma, da je Ms 187 (morda tudi Ms 186) napisal mladi Matevž Kračman (ali kdo iz njegove okolice), ki je bil organist v Šmarju pod Ljubljano.

[785] Rkp ima NUK v rkp oddelku s sign. Ms 187.

[786] Slovstvo o Kračmanu: biografija v SBL I, 546. Nekaj podatkov navaja Kidrič, Dobrovsky 219, op. 214. – J. Lah, Šmarski »šomašter« in njegova doba. DS 18 (1905), 10–15, nudi podrobnejše podatke o Kračmanovem delu, njegovi dobi in okolici.

166. Vodnik

[787] (Valentin Vodnik) Pesem od Svelizhaniga Leonarda iz Porto Maurizio Mashnika inu mogozhniga Pridigarja ordna S. Franziska. (1798)

[788] Pesnik Valentin Vodnik je kot edino nabožno pesem objavil 14 kitic o blaženem Leonardu Portomavriškem.

[789] Izvoda v frančiškanski knjižnici v Novem mestu nisem videl.

[790] Slovstvo: Furlan 42. – Kidrič, Zgodovina 317, omenja v zvezi s pesmijo tudi Leonardovo biografijo, ki jo je tudi prevedel Vodnik in je istega leta 1798 izšla tiskana.

167. Pohlin 1799

[791] (Pohlin) Buqve sa Brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu inu Kraynskemu ommislene. Dunaj 1799

[792] Pohlinova zadnja knjiga (2 leti pred smrtjo 1801) je prvi slovenski stanovski molitvenik. Za vojake, ki jih je bilo v takratnih nemirnih časih tudi med Slovenci precej, je Pohlin napisal 60 strani stanovskih navodil, nato pa še 130 strani različnih molitev. V tem delu so tudi 3 pesmi: »Krajlica, Mat te milosti« (Salve Regina), mašna »Pred tabo« (v novem prevodu) in zahvalna »Tebe Buh« (tudi v novem prevodu.) V prozi pa so Mojzesova hvalnica ter psalma 50 in 90.

[793] Izvod v NUK ima sign. II Cg 23870.

[794] Slovstvo: Rebol, Matija Naglič, Čas 2 (1908), 137–139, je knjižico natančno popisal, zagovarjal Pohlinovo avtorstvo, napačno pa naštel pesmi: zahvalna in Mojzesova hvalnica. – Kidrič v Zgodovini 337 dvomi, da bi bil Pohlin avtor knjižice, in na str. 338 navaja naslov samo za dve pesmi, pa še od teh za eno napačno. V SBL II, 420 pa sodi o avtorstvu previdneje: »utegne pripadati Pohlinovemu peresu«.

168. Semeniški rkp

[795] V polusnje vezana knjižica s staro (nesemeniško) signaturo E 20 obsega 285 izvirno oštevilčenih strani. Vanjo je vpisanih 68 pesmi, od teh jih je 51 zapisal tisti pisec, ki je knjigo paginiral in na 4 uvodnih straneh za svoje pesmi sestavil tudi »Register Duchounich Pessmi«. V tem kazalu so pesmi razvrščene po cerkvenem letu, v rkp so urejene le deloma. Rkp je pisan v gotski frakturi (le nekaj pesmi v latinici), kar kaže, da je bila piscu nemščina zelo domača; tudi nekaj naslovov k pesmim je zapisanih v nemščini. Oprema knjige je zelo skrbna: naslovi, začetnice posameznih kitic in tudi nekatere besede (zlasti Jezus in Marija) so pisane z rdečilom. Napev je včasih v naslovu omenjen, zapisan pa ni.

[796] V glavnem delu pesmarice, ki je bil nedvomno pisan še v 18. stoletju, se vrstijo pesmi starejšega in mlajšega izvora. Nekatere so precej stare, saj so bile zapisane že v Paglovčevem, Foglarjevem ali Maurerjevem rkp. Večje število (11 pesmi) jih najdemo tudi v Ambrožičevih pesmaricah. Od tiskanih je pisec (vsaj posredno) poznal Stržinarja, Parhamerja, Redeskinija in lekcionar (verjetno EvL 1764 – zaradi adventne pesmi na str. 209). Med cerkvenimi pesmimi je veliko Marijinih, prazniških in svetniških. Zanimive so 4 pesmi v čast sv. Joštu, vse že znane.

[797] Poznejši pisci so vpisali nekaj cerkvenih in več svetnih pesmi. Z letnico 1809 so datirane 3 brambovske pesmi, ki so zapisane v nemščini in slovenščini. V svetnih pesmih se omenja poštar iz Zagorja; na koncu rkp je z zelo neokretno pisavo podpisan Anton Setmoz (?) iz Zagorja in njegova žena. (Ta pa nikakor ni pisal rokopisa.)

[798] Rkp je v SK v rkp oddelku.

[799] Slovstvo o tem rkp je tudi ostalo v rkp. Na listu, vloženem v knjigo, je osnutek sestavka, s katerim je nekdo hotel objaviti nekaj pesmi tega rkp in pojasniti celo pesmarico. Prepisal si je tudi 3 brambovske pesmi, za katere je sodil, da jih je »pisala – morda prepisala – okorna kmečka roka. Najprej so pisane slovensko, potem prestavljene na nemški jezik« (ta vrstni red se mi ne zdi verjeten). Po piščevem mnenju je rkp »napisal notranjski (zakaj?) duhovnik v začetku 18. stoletja« (odločno prezgodnje datiranje). – Nisem mogel ugotoviti, če je ta članek izšel kje tiskan.

169. Rkp iz Cerkna

[800] (Rkp št. 85 iz Kokošarjeve zbirke)

[801] Začetek tega rkp je izgubljen, ohranjenih pa je še 51 pesmi različne vsebine: prazniške, svetniške, Marijine so v večini. Precej je spokornih pesmi. Za nekatere izmed pesmi se je dalo ugotoviti, da so pisane tudi v Ambrožiču, Paglovcu, Maurerju, semeniškem rkp, Foglarju, v lekcionarjih in v Manu 1768. Vsebina kaže, da je rkp nastal proti koncu 18. stoletja, s čimer se strinja sodba R. Pahorja, da je bila pesmarica pisana »pred ali okoli leta 1800«.

[802] Rkp je zdaj v zbirki Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani (GNI) s sign. Ms. Ko. 100. Po posredovanju Romana Pahorja je v to zbirko prešel iz lastnine župnika Janeza Kokošarja, primorskega zbiratelja starih cerkvenih pesmi.

[803] Slovstvo: R. Pahor, Rokopis iz Cerkna. CG 55 (1932), 154–156, je objavil seznam pesmi tega rkp, ni pa razložil njegove vsebine in odvisnosti od drugih zbirk. Navaja, da je v Kokošarjevi

[804] zbirki imel št. 85.

170. Redeskini 1800 (3)

[805] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm. Ljubljana 1800 (prva izdaja 1775, gl. popis št. 100)

[806] Tretja izdaja Redeskinijeve pesmarice je izšla v založbi Marije Ane Raab v Ljubljani leta 1800. Naslovni list je posnet natanko po prvi izdaji 1775 in nič ne omenja obeh mašnih pesmi, ki sta vendarle v začetku natisnjeni prav tako, kot sta bili v kranjski izdaji 1795. Tudi Imprimatur na koncu knjige je ponatisnjen stari iz 1775. Grafika pesmi dokazuje, da je ta izdaja ponatis prve, ljubljanske, izdaje, ne pa druge, kranjske (kakor bo treba ugotoviti za naslednjo izdajo z isto letnico). Paginacija se zaradi dodanih dveh pesmi v začetku sicer ujema s kranjsko izdajo, od str. 106 dalje pa za njo zaostaja ter ima vsega 241 paginiranih strani (kranjska pa 145).

[807] Vsebina pesmarice s 70 pesmimi se popolnoma sklada s kranjsko drugo izdajo.

[808] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (3) je dvojen: eden je popoln, drugi izvod pa nima naslovnega lista, je površno zvezan, ima pa ponekod drugačne tiskarske znake, kar nakazuje vsaj še en natis tretje izdaje, če ne sploh novo izdajo.

[810] Slovstvo: Simonič 378 navaja za leto 1800 samo to izdajo.

171. Redeskini 1800 (4)

[811] (Redeskini) Osem inu shestdeset sveteh pesm … Sraven dveh normalskeh … Ljubljana 1800 (gl. drugo izdajo 1795, popis št. 155)

[812] Dodatek v naslovu in celotna oprema knjižice opozarja na še eno izdajo Redeskinijeve pesmarice v istem letu 1800 pri isti založnici (Raabovi vdovi). Ponatis Imprimaturja iz leta 1795 ter paginacija (245 oštevilčenih strani) in še pravopisne podrobnosti z naslovom vred razodevajo, da je ta, četrta, izdaja ponatis druge, kranjske, iz leta 1795.

[813] Pesmarica ima seveda enako število pesmi (70) kot prejšnja.

[814] Izvod v SK s sign. C 1775-1/1800 (4) je bil prvotno last župnika Viktorja Kragla.

172. EvL M 1800

[815] Listi inu evangelia. Maribor (1800 ali že 1799)

[816] Prva štajerska izdaja lekcionarja je izšla v začetku 19. stoletja. Letnica izida v naslovu sicer ni zapisana, ker pa se »tabla tih prestavnih prasnekov« začenja z 1800, je gotovo knjiga izšla vsaj 1800, če ne že 1799 (v spodaj popisani ljubljanski izdaji 1800 se taka tabla začenja z letom 1801!).

[817] Pesmarica se skoraj povsem sklada z ljubljanskimi izdajami lekcionarja. Ponatisnjenih je vseh 13 pesmi; kot dodatek ima pa za zahvalno pesmijo natisnjeno še mašno pesem »Pred taboj mi klečimo«, ki se ne ujema popolnoma z nobenim prejšnjim natisom. (Osnova je Rupnikov prevod, spremenjen pa je drugače kot v celjski izdaji EvL 1787.) Prav na koncu knjige je dodana še pasijonska pesem »Grešnik glej žalost Marije«, kakor je bila natisnjena v Pohlinovih MB 1777 ali 1792. Po starejših ljubljanskih lekcionarjih ima mariborska izdaja povzeto tudi navodilo v začetku pesmarice (str. 269): »Katolške pesmi, katire se po stari navadi katolške cerkve pred pridigo pojo«.

[818] Izvod v NUK ima sign. V 3c 18233. Izvod vzbuja na prvi pogled vtis mnogo mlajše izdaje, ker ima pred prvotno tabelo praznikov vlepljeno novo za leta 1806–1822, ker je bil najbrž prodan šele po letu 1806. K sreči knjigarnar stare tabele ni izrezal.

[819] Slovstvo: A. Fekonja v LZ 6 (1886), 700–703, popisuje ta lekcionar predvsem z jezikoslovnega stališča in kot neznano redko knjigo. – Simonič 276 izdajo pozna.

173. EvL L 1800

[820] Lysti inu Evangelji. Ljubljana 1800

[821] Nova izdaja ljubljanskega lekcionarja, ki jo zaradi pravopisa in jezika še pripisujejo Japlju (SBL I, 383), je malenkostno spremenjena že v naslovu (namesto Evangelia zdaj Evangelji), bolj se razlikuje po paginaciji.

[822] V pesmarici te izdaje so zadnjič, in to brez bistvenih sprememb ponatisnjene vse lekcionarske pesmi (13), ni pa več v naslovu omenjeno, naj se pojejo pred pridigo. S tem je ta izdaja prehod k naslednjim izdajam, ki pesmarice sploh več niso ponatiskovale (prva npr. 1803).

[824] Izvod v NUK ima sign. 63820; nepopolni izvod v SK pa sign. C 1800-L.

[825] Slovstvo: Simonič navaja to izdajo šele v Dodatkih na str. 617.

Dodatni seznam pesmaric za prekmurske Slovence

1. Rkp 1649/1710

[826] (prot.)

[827] Protestantovska rkp pesmarica, ki ima 150 pesmi in jo je pisal Nikolaj Legen ter še drugi pisci. Rkp je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), str. 42. Zdaj je v SK v Mariboru, fotokopija pa tudi v NUK, rkp odd., inv. št. 29/1956.

2. Smodiš-Gradual

[828] (prot.?)

[829] Protestantovska (ali katoliška) rkp pesmarica, pisana pred 1695. Leta 1892 je bila v župnijski cerkvi pri sv. Jeleni v Pertoči.

[830] Prim.: A. Fekonja v DS 5 (1892), 176.

3. Sever 1747

[831] (prot.)

[832] Red zvelicsansztva … i peszmi. Halle 1747. Preložil Mihal Sever. Tisk.

[833] Prim. Simonič 436; SBL I, 600.

4. Št. Küzmič 1754

[834] (prot.)

[835] Vöre krsztianske kratki navuk … Pouleg … pejszem. Halle 1754. Tisk

[836] Prim.: Simonič 436; SBL I, 600: Kidrič, Zgodovina 150.

5. Terplan 1756

[837] (?)

[838] Rkp pesmarica, ki jo je spisal Mihael Terplan in obsega ok. 100 str. (Morda tista, ki jo je omenjal F. Kovačič v ČZN 17 (1922), 42.) Zdaj v SK v Mariboru, fotokopija tudi v NUK, rkp. odd., inv. št. 26/1956.

6. M. Küzmič 1780

[839] (kat.)

[840] Szveti Evangeliomi 1780. Lekcionar, ki ima tudi 2 pesmi, je prva tiskana prekmurska katoliška knjiga, ni pa ohranjena. Na vsebino sklepajo iz 2. izdaje 1804.

[841] Prim.: Simonič 102; SBL I, 598; ČZN 29 (1934), str. 68.

7. M. Küzmič 1783

[842] (kat.)

[843] Kniga molitvena. Šopron 1783. Tisk. Molitvenik vsebuje tudi pesmi.

[844] Prim.: Simonič 251; SBL I, 599; Kidrič, Zgodovina 257.

8. Bakoš 1789

[845] (prot.)

[846] Nouvi Graduval. Šopron 1789. Tisk. Protestantovska tiskana pesmarica, ohranjena v Budimpeštanskem muzeju. Prim.: SBL I, 22.

9. M. Küzmič 1796

[847] (kat.)

[848] Knjiga molitvena. Szombothely 1796. Tisk. Druga izdaja molitvenika pesmarico. Prim.: SBL I, 599.

10. Šijarto 1796

[849] (prot.)

[850] Mrtveczne peszmi. Szombothely 1796. Protestantovska pesmarica, ki je zbrala starejše pesmi.

[851] Prim.: Kidrič, Zgodovina 349; Simonič 377.

11. Sadl 1797

[852] (?)

[853] Cantiones Joanes Sadl … Anno 1797, Die 26. Maloga Travna.

[854] Obsežno prekmursko rkp pesmarico (250 str.) je Avgust Gojkovič prodal rkp oddelku NUK, kjer je shranjena pod inv. št. 18/1950.

12. MS 689

[855] (?)

[856] Rokopisna pesmarica na 226 straneh iz zapuščine Davorina Trstenjaka. Bila je verjetno pisana še v 18. stol.

[857] V NUK (rkp oddelek) je prišla 28. 3. 1947.

13. Rkp Inv. 26/1955

[858] (?)

[859] Zelo poškodovano prekmursko rokopisno pesmarico je NUK podaril Štefan Tausig dne 19. 1. 1955. Ima okrog 75 listov.

[860] NUK, rkp oddelek, inv. št. 26/1955

[861] Nekaj mlajših prekmurskih rkp pesmaric je še v rkp oddelku NUK v Ljubljani. Hranijo jih v tako imenovanem »starem fondu«, ki je samo še inventariziran, ne pa popolnoma urejen.

Pregled dosedanjega raziskavanja

I. Zbiralci

[862] Prvi znani zbiralec cerkvenih pesmi je bil na Slovenskem baron Žiga Zois. Med letoma 1795 in 1799 je nabral precej prispevkov za (žal izgubljeno) zbirko slovenskih in cerkvenoslovanskih prevodov sekvence »Dies irae«.6 6Kidrič, Zgodovina 292. – Za o. Dizma Zakotnika, ki ga Kidrič omenja v Zgodovini 176, ni jasno, če je zbiral samo posvetne pesmi ali tudi verske.

[863] V prvih desetletjih 19. stoletja so tudi drugi začeli načrtno zbirati izdelke ljudske tvornosti. Ljubljansko filharmonično društvo je na pobudo dunajske »Gesellschaft der Musikfreunde« vodilo zbiranje ljudskih pesmi – besedil in napevov. Zbirka je ohranjena na Dunaju in je bila za znanstveno raziskavanje še malo uporabljana.7 7Cvetko II, 234–238. Mikrofilmi te zbirke so dostopni v Glasbeno-narodopisnem institutu v Ljubljani (GNI). Gradiva iz te zbirke nisem uporabljal.

[864] Sredi 19. stoletja je stare cerkvene pesmi nabiral za svojo pesmarico koroški duhovnik Matija Majer. »Pesmarica cerkevna« je izšla 1846 in je bila dolgo časa edina zbirka slovenskih starejših cerkvenih pesmi. Majer je večino pesmi še sam slišal peti po slovenskih cerkvah. Srednjeveške pesmi med njimi pričajo o vztrajni ljubezni slovenskih vernikov do starih pesmi. Majerjev sodobnik škof Anton Martin Slomšek je zapisal, da je v svoji mladosti še povsod slišal peti stare pesmi, kot škof pa je tožil (1849 in 1857), da jih izpodrivajo novejše, ki jih pojejo organist in nekaj pevcev na koru.8 8Slomškove tožbe v Zgodnji Danici 1849, 11, in v Drobtinicah 1857, 293, navaja Kimovec, Zunanji vplivi na slovensko narodno pesem. DS 30 (1917), 163.

[865] Zgodovinarji slovenskega slovstva so v drugi polovici 19. stoletja začeli sistematično zbirati podatke o preteklosti slovenske kulture: zapisovali in urejali so živo tradicijo, iskali so rokopise in zlasti stare knjige. Ljudske pesmi so zapisovali iz ust preprostih pevcev in deklamatorjev pod vodstvom Slovenske matice od 1867 dalje. Sad dolgotrajnega dela so 4 zvezki Štrekljeve zbirke: Slovenske narodne pesmi (SNP) in veliko neobjavljenega gradiva.9 9Historiat zbiranja in objavljanja je popisal J. Glonar v uvodu v IV. zvezek SNP, 3–66. Ta zvezek je izšel šele 1923, prvi snopič pa je Slovenska Matica izdala že 1895. Celotno gradivo se hrani v GNI.

[866] Popisovanje tiskanih knjig, ki je preko Trubarja, Valvasorja, Dolničarja, Pohlina, Čopa, Marna in Glaserja doseglo začasni zaključek v Simoničevem delu Slovenska bibliografija (1903–1905), je pripravilo drugo skupino virov za razpravo o cerkvenih pesmih. Najditelji, ki so v času pred Simoničem pa tudi po izidu njegove seveda še nepopolne bibliografije našli in opisali kakšno dotlej neznano knjigo ali rokopis, so navadno posebej opozorili tudi na pesmi, ki so bile v njih. J. Marn je v raznih letnikih Jezičnika (1–30/1863–1892) ponatisnil nekaj pesmi in uvodov k pesmaricam kar v celoti ali vsaj v večjih odlomkih ter s tem zbudil zanimanje za staro slovstvo. Spuščal se je tudi v ocenjevanje vsebine posameznih pesmi. Slovenske protestantovske pesmarice je prvi predstavil javnosti pastor Theodor Elze, čeprav njegov spis še ni obsegel vseh pesmaric, pa tudi v vsebino se ni mogel poglobiti (izšlo 1884).

II. Zgodovinarji slovenskega slovstva

[867] Odnos slovstvenih zgodovinarjev do starih cerkvenih pesmi je bil v 19. stoletju precej drugačen od sedanjega. Značilne so sodbe o posameznih pesmaricah v Glaserjevi Zgodovini slovenskega slovstva. Ocenjeval jih je samo z umetnostnega vidika in jih zato večinoma odklonil. Za srednjeveške pesmi v Schoenlebnovem lekcionarju (EvL 1672) pravi, da so »brez veljave«, o glavnih pesmaričarjih 18. stoletja pa piše: »cerkveno pesništvo so gojili brez uspeha Steržinar, Repež, Lavrenčič in Redeskini«.10 10Glaser I, 153 in 138.

[868] Podobno odklonilno stališče do cerkvenih pesmi je zavzel tudi urednik ljudskih pesmi Karel Štrekelj, saj je med »pobožne pesmi« v III. zvezek svoje zbirke sprejel skoraj samo tiste verske pesmi, ki z legendaričnostjo pričajo, da jih niso peli v cerkvi. Naslove drugih verskih pesmi, ki so se mu zdele »nenarodne ali so očitno umetne, pa se vendar še često zapisujejo kot narodne« (ker so jih ljudje seveda stalno peli v cerkvi in so jih znali na pamet), je objavil samo v posebnem dodatku. Za nekatere je ugotovil celo latinsko ali nemško predlogo in navedel, kje je pesem že tiskana, kar vse ga je še bolj utrjevalo v prepričanju, da cerkvena pesem z literarnega stališča nima posebne veljave.

[869] Prav zato ker so bile slovenske splošno znane cerkvene pesmi izrazito katoliške, ker so razlagale iste verske resnice kot pesmi drugih evropskih narodov (zlasti Nemcev), so jih starejši literarni zgodovinarji ocenili kot nekaj manjvrednega. Čeprav so se ljudje z vso dušo oklenili pesmi, ki so razlagale in opevale verske resnice in pripovedovale o dogodkih odrešenja, te pesmi v očeh zgodovinarjev niso veljale za ljudske pesmi. Štrekelj je pisal: »Narod nima v pesmi rad dolgoveznih dogmatičnih refleksij, ker so mu nedoumne; zategadelj tudi ni bil tuj vpliv nikjer tolik kot v pesmih prvega razdelka (= o Bogu, sv. Trojici, Sv. Duhu, Jezusu in Mariji ter v prazniških pesmih). V pesmih, ki bi jih bilo treba uvrstiti vanj, je toliko tujščine, kakor malokje. Duhovščina, na tujem izučena, je že pred protestantovsko dobo skrbela, da dobi narod v kolikor toliko dogmatično čiste pesmi; ker jih ni bilo, jih je morala sama predelavati iz latinskih in nemških« (SNP III, 649). Omenjeno odvisnost od tujih predlog, ki je v Štrekljevem času pomenila oznako manjvrednosti, so šele novejše literarnozgodovinske in etnografske ter glasbenozgodovinske raziskave ocenile kot pozitivni znak povezanosti slovenskega naroda z drugimi evropskimi narodi, s katerimi je živel v istem verskem in kulturnem okolju.

[870] Nov odnos slavistov do stare cerkvene literature in tudi do pesmi razodeva razprava, ki jo je Joža Glonar objavil leta 1910 v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN). Ob srednjeveški adventni pesmi »Jager na lovu šraja« je slovenske znanstvenike opozoril, naj bi pripravili razprave o besedilih starih cerkvenih pesmi. Priporočal je raziskavanje starejšega cerkvenega slovstva, brez katerega ne moremo razumeti splošnega razvoja slovenske kulture. Sam je dal v tem zgled, saj je v Gradcu doktoriral iz pridig očeta Rogerija.11 11Glonarjeva disertacija je izšla pozneje v Ljubljanskem zvonu z naslovom Med reformacijo in romantiko. LZ 36 (1916), razprava o adventni pesmi pa pod naslovom: »Monoceros« in »Diptamus« v ČZN 7 (1910), 34–106.

[871] V omenjeni razpravi (str. 106) obsoja »mržnjo do 'katoliške' literature, 'dolgočasnih' pridigarjev, starih 'špehov' itd.« in opozarja, kako ne smemo pozabiti, »da so to stvari, ki segajo v dobo našega slovstva med Trubarjem, torej najstarejši ostanki in prvi dokazi našega umetniškega življenja. Ti ostanki stare klasične literature, prekuhani v zapadni retorti in prepojeni z raznimi školastičnimi elementi, slabo prebavljenim humanizmom in večkrat zblodelim vizijonarstvom srednjeveške mistike, tvorijo romanizem v naši kulturi, ki gre v našem slovstvu v nepretrgani črti, vzporedno z drugimi strujami in večkrat neomejeno vladajoč, od početkov našega slovstva visoko v 19. stoletje«. »Vredno in potrebno pa je, da se pobliže seznanimo s tem slovstvom«. Škoda, da niti on sam niti kdo drug, ki bi znal pravilno tudi z verskega stališča oceniti pojave slovenske »srednjeveške mistike«, ni nadaljeval tega dela.

[873] Na nekoliko drugačen način so v letih med prvo svetovno vojsko začeli in potem ob ljubljanski univerzi nadaljevali raziskavanje cerkvenih pesmi naši trije vodilni slavisti: zgodovinarja I. Grafenauer in F. Kidrič ter jezikoslovec F. Ramovš. Kidriča so pesmi zanimale kot slovenskega in primerjalnega literarnega zgodovinarja in bibliografa. Večkrat je napovedal tudi posebno študijo o cerkvenih pesmi, objavil je pa ni. Ramovš je pesmi večkrat omenjal v jezikoslovnih razpravah ter se pri tem včasih dotaknil tudi njihove vsebine. I. Grafenauer je najprej raziskal metriko slovenskih pesmi, v poznejših letih pa se je veliko ukvarjal z vsebino srednjeveških in drugih ljudskih pesmi. Spuščal se je tudi v razlago njihove verske vsebine in odnosa do posameznih verskih resnic: Marija, evharistija, posamezni prazniki.

[874] Vsaj nekateri Kidričevi slušatelji so v seminarskih in diplomskih nalogah ali v poznejših razpravah raziskovali tudi cerkvene pesmi. Uršulinka m. Ancilla Novak je obdelala »Razvoj duhovne pesmi od 1600–1800«. (Njeno v rokopisu ostalo nalogo sem pri študiju za to razpravo mogel uporabljati.) M. Rupel je že začel zbirati gradivo za zgodovino katoliške cerkvene pesmi, objavil je pa le izsledke primerjave med protestanti in Kastelcem, ker se je usmeril zlasti v raziskavanje reformacije na Slovenskem, vendar o protestantovskih pesmih posebej ni pisal.12 12Svoj seznam pesmi iz »protireformacijske« dobe mi je M. Rupel izročil v uporabo, za kar se mu posebej zahvaljujem. Opozoril pa je javnost, da katoliška cerkvena pesem še čaka obdelave,13 13JiS 6 (1960/61), 72. zapisal je tudi željo, da naj bi teologi sodelovali pri ugotavljanju verskih nazorov naših protestantov.14 14SR 4 (1951), 67.

[875] V novejših literarnozgodovinskih priročnikih so cerkvene pasmi omenjene bolj na kratko, nekoliko več prostora je odmerjenega verskim motivom v ljudskih pesmih.15 15B. Merhar, Ljudska pesem. Zssl I. Ljubljana 1956, 87–88. Izsledki slovstvenih zgodovinarjev in etnologov so uporabljeni tudi v pregledih, ki jih splošna zgodovinska dela vsebujejo o kulturni zgodovini Slovencev.16 16V Zgodovini narodov Jugoslavije I, Ljubljana 1953, na več mestih, zlasti na str. 160.

III. Glasbeniki

[876] Z glasbenega stališča so se za stare cerkvene pesmi začeli zanimati slovenski cecilijanci že takoj ob ustanovitvi svojega društva za obnovo cerkvene glasbe. V prvem letniku revije »Cerkveni glasbenik« (CG 1878) so za 200–letnico Kastelčevih pesmi objavili nekaj pesmi iz njegove pesmarice. Besedilo jim pa v izvirniku ni ugajalo in ga je A. D. (A. Dolinar) »popravil« tako, da je spesnil novo besedilo, ki je po starem povzelo le vsebino. Skladatelj p. Hugolin Sattner je 1881 pozival, naj bi spet oživili lepe »vsebinsko izvrstne« stare cerkvene pesmi. J. Tavčar je v letnikih 1886 in 1887 ves navdušen nad starimi napevi objavil nekatere izmed njih. Prepisal je tudi nekaj uvodov v pesmarice 18. stoletja. O »resnobni in sveti« slovenski pesmi 17. stoletja so 1886 govorili tudi na pastoralnih konferencah lavantinske škofije.17 17»Kako resnobna in sveta pa da je naša slovenska pesem še v 17. stoletju, glej izgledov v Cerkvenem glasbeniku in v Ceciliji« je rečeno v članku Ali res propada cerkveno narodno petje in zakaj? – CG 11 (1888), 29.

[878] Najstarejši slovenski glasbeno zgodovinski priročnik, ki ga je 1890 spisal učitelj F. Rakuša, je omenjal tudi cerkvene pesmi in njihove avtorje. Precej starejših pesmi je A. Foerster leta 1883 prevzel v cerkveno. pesmarico »Cecilija«; ker pa mnogim besedilo ni ugajalo, ga je za drugo izdajo (1901) popravil Gregor Pečjak. Stare duhovne pesmi so v moderni harmonizaciji izvajali tudi na koncertih: Glasbena matica 1899, pozneje posebno Akademski pevski zbor 1937; prvi pod Hubadovim, drugi pod Maroltovim vodstvom.

[879] F. Kimovec je že 1907 zastavil svojo dolgo vrsto člankov o cerkveni, zlasti ljudski pesmi. Skoraj vedno je novejše pesmi primerjal s starimi, zlasti kadar je skušal vplivati na pesemsko besedilo.

[880] Protestantovskim pesmim je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva J. Čerin ugotovil glasbene (in tudi tekstovne) predloge. Pozneje je še večkrat pisal in predaval o razvoju cerkvenih pesmi v celoti ali o posameznih pesmih.18 18Med Ruplovimi zapiski (gl. op. 12‌) je list, na katerem so zapisani naslovi Čerinovih člankov v Jutru ter Cerkvenem glasbeniku (gl. med Literaturo‌). Omenjeno je tudi predavanje na ljubljanskem radiu dne 20.3.1939.

[881] J. Mantuani je za CG 1913 napisal prvi pregled celotnega razvoja slovenske cerkvene glasbe. Za podatke o pesmaricah je izčrpal predvsem Simoničevo bibliografijo, videti pa je, da večine pesmaric sam ni imel v rokah. Zaradi tega in zaradi mnogih novih najdb je ta pregled danes skoraj neporaben.

[882] V zadnjih letih je najstarejše slovenske cerkvene pesmi z glasbenega in vsebinskega stališča raziskavala Z. Kumer. Omejila pa se je na tiste srednjeveške pesmi, ki so jih prevzeli protestanti. Za primerjanje je uporabljala tudi neobjavljeno gradivo v zbirki Glasbenonarodopisnega instituta v Ljubljani, ki dokazuje, da stari pevci še danes znajo ponekod peti kakšno srednjeveško pesem.

[883] Najstarejše dobe slovenskega krščanstva se pri svojem raziskavanju dotika tudi slovaški muzikolog F. Zagiba, ki kot docent na dunajski univerzi skuša ugotoviti medsebojni odnos med zahodnim (salzburškim) in vzhodnim (Cirilovim oziroma Metodovim) misijonskim delovanjem.19 19Nekaj Zagibovih razprav navaja Cvetko I, 384–385, slaviste pa je nanj opozoril J. Pogačnik v članku Dve tujejezični slovenistični publikaciji. JiS 7 (1961/62), 186–188.

[884] Zaradi vseh teh podrobnih študij je nekdanje slovensko cerkvenoglasbeno življenje v splošnih glasbenih pregledih (D. Cvetko) precej izčrpneje prikazano, kot je to bilo mogoče pred desetletji.

IV. Teologi

[885] S teološkega stališča je bila vsebina cerkvenih pesmi ocenjena samo v posameznih primerih. Vsebine nekaterih protestantovskih pesmi se je dotaknil Čerin v že omenjeni razpravi, s katoliškega stališča je o njih spregovoril Evgen Lampe 1894, bolj polemično je pisal o njih J. ob Trubarjevem jubileju 1908. Gregor Pečjak, ki je predelal besedilo starih pesmi za II. izdajo Cecilije (1901), je pozneje tudi teoretično pisal o vsebini cerkvenih pesmi (1915).

[886] Zahteve glede vsebine cerkvenih pesmi v domačem jeziku so slovenski škofje in njihovi sodelavci postavljali vzporedno z razvojem cecilijanske obnove cerkvene glasbe. Za lavantinsko škofijo so ustrezna navodila vnesli v sinodalne določbe v letih 1883, 1896, 1900, 1903, 1906 in 1911, za vso Slovenijo pa so o tem sklepali na katoliškem shodu v Ljubljani leta 1913.20 20Odloki mariborskih (lavantinskih) škofijskih sinod so izhajali v naslednjih knjigah: Acta et Statuta. Marburgi 1883, 71–72; Gesta et statuta. Marburgi 1897, 291–299; Actiones et Constitutiones. Marburgi 1901, 586–598; Ecclesiae Lavantinae Synodus Dioecesana. Marburgi 1904, 573–600; Synodus dioecesana Lavantina. Marburgi 1907, 436–443; Operationes et Constitutiones. Marburgi 1912, 574–588. – Zanimivo sodbo o lavantinskih Napotnikovih sinodah (vse naštete, razen prve) je zapisal F. Ks. Lukman v SBL II, 191: »Škoda je, da se za izvedbo odlokov ni porabila enaka skrb ko za njih sestavo«. – Slovensko-hrvatski katoliški shod. Ljubljana 1913, 90.

[887] Vsebine starejših cerkvenih pesmi so se v svojih razpravah večkrat dotaknili zgodovinarji (J. Gruden), glasbeniki (F. Kimovec, S. Premrl, J. Čerin) in literarni zgodovinarji (F. Kidrič, I. Grafenauer, M. Rupel). Opozarjali so na spremembo vsebine, ki so jo povzročili prevajalci ali prepisovalci, in tisti, ki so pesmarice ponovno izdajali v novih natisih.

[888] Teološko raziskavanje slovenskih verskih pesmi je kljub tem poskusom zelo malo izčrpno, kar se pokaže zlasti v primerjavi z drugimi narodi. Zlasti nemški protestantovski teologi so svoje pesmi večkrat nadrobno analizirali, tudi katoličani najbrž ne zaostajajo, čeprav mi literatura ni bila dostopna.21 21Uporabljal sem disertacijo, ki jo je Klaus Burba napisal o kristologiji v Lutrovih pesmih: K. Burba, Die Christologie in Luthers Liedern. Schriften des Vereins fuer Reformationsgeschichte Nr. 175. Bertelsmann Verlag Guetersloh 1957. – V reviji Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie sta omenjeni tudi dve večji razpravi: J. Röbbelen, Theologie und Froemmigkeit im deutschen ev.-luth. Gesangbuch des 17. und fruehen 18. Jahrh. Forschungen zur Kirchen- und Dogmengeschichte Bd. 6. EVA Berlin und V&R Goettingen 1957; ter: H. Pfeifer, Die Bedeutung des AT (Alten Testamentes) fuer das dt. ev. Kirchenlied des 16. und 17. Jahrh. von Luther bis ca. 1660. (Maschinenschriftl. Theol. Diss. Jena 1958).

[889] Za zgodovino verskega življenja na Slovenskem bi bilo poraziskavanje verske vsebine v cerkvenih pesmih še posebej pomembno, ker teološke literature v domačem jeziku nimamo v obilju in ker bi ohranjene stare pesmi omogočile pogled tudi v tisto dobo našega verskega življenja, iz katere drugih prič sploh nimamo ohranjenih. Koristno bi bilo potem primerjati vsebino pesmi z vsebino ohranjenih pridig, saj so avtorji pesmi in avtorji pridig zajemali iz istega vira razodetih verskih resnic. V tej razpravi se v take podrobne primerjave in analize ni bilo mogoče spuščati, ker je bilo treba gradivo šele odkrivati in vsaj nekoliko urediti.

Opombe o transkripciji pesmi

[890] Pri navajanju besedila pesmi sem se držal sledečih pravil:

[891] a) Večino pesmi sem navedel v celoti, čeprav nekateri odstavki nimajo dogmatično pomembne vsebine. S tem je razprava postala neke vrste antologija, kar ni brez koristi, saj so izvirne pesmarice večini ljudi nedostopne. Na koncu navedene pesmi je vedno s kratico označen vir, od koder je besedilo navedeno. Natančnejši podatki o vsaki pesmi so pa v ustrezni opombi.

[892] b) Besedilo je objavljeno v transkripciji, kakor je to navada v antologijah. Teologu, ki mu je razprava v prvi vrsti namenjena, namreč zadošča vsebinska stran pesmi; neznanstvenim bralcem bodo pesmi s tem bolj dostopne; jezikoslovec je pa s tem na pesem opozorjen, moral bo pa sam poiskati izvirnik ali kritično izdajo besedila.

[893] Pri transkribiranju sem se (razen nekaterih manjših sprememb) držal načel, ki so vodila M. Rupla pri izdajanju tekstov naših protestantov:22 22Rupel, Pisci 317.

[894] Vokala i in u pišem po sedanjem pravopisu namesto izvirnih i, y, j; u, v, w. Za glas v pišem v namesto izvirnih u in v. Polglasnik, ki je v pisan z a, e ali i, pišem z e samo takrat, kadar ga zahteva sedanji pravopis, sicer ga izpuščam. Glas j pišem z j namesto y in i. Črko x transkribiram v ks. Glas k pišem kot k tudi takrat, kadar je v izvirniku pisan g, q ali c. Sičnike in šumevce (s, š, z, ž, c, č) pišem namesto ſ, ſh, s, sh, z, zh, popravljam pa očitne nedoslednosti, ki so zelo pogostne zlasti v rokopisih. Dvojni znaki so vedno poenostavljeni (ſſ = s; bp = p).

[895] Glede rabe velikih in malih črk, ločil in razstavljanja se držim sedanjega pravopisa.

[896] Nekatere manj umljive besede pojasnjujem v oklepaju; prav tako so v oklepaju besede, ki v izvirniku po pomoti manjkajo.

Prvo poglavje
SREDNJEVEŠKE PESMI

I. Splošno o srednjeveških pesmih

[897] Prvi začetki cerkvene pesmi med Slovenci se navidezno izgubljajo v popolni negotovosti. Do 14. stoletja nimamo nobenega pisanega vira, ki bi petje vsaj omenjal, kaj šele, da bi nam sporočil besedilo ali napev pesmi. Pa vendar se da trditi, ne samo ugibati, da smo Slovenci imeli cerkveno pesem že mnogo prej, že v 9. in 10. stoletju, prvi začetki pa morda segajo celo v 8. stoletje.

[898] Opora tej trditvi so podatki o cerkveni pesmi pri ostalih evropskih narodih, predvsem pri Nemcih, s katerimi so Slovenci živeli v istem kulturnem in verskem okolju, v isti državi in pod isto cerkveno upravo. Primerjanje ohranjenih poznejših cerkvenih pesmi z ustreznimi pesmimi drugih narodov omogoča rekonstruirati prvotno, starejšo obliko. Etnografska znanost je namreč ugotovila, da med ljudstvom ohranijo pesmi svojo starinsko obliko, tudi če niso zapisane in tudi še dolgo potem, ko so zapisane ali celo tiskane v spremenjeni obliki.

1. Zgodovinski podatki o razvoju krščanstva med Slovenci

[899] Zgodovinski podatki o razvoju krščanstva med Slovenci omogočajo ustvariti sodbo, kdaj se je v dobi pokristjanjevanja mogla izoblikovati cerkvena pesem v domačem jeziku in kdaj so v poznejših obdobjih mogle nastati določene vrste pesmi. Da bo mogoče sprejeti izsledke, ki so jih etnografi in literarni zgodovinarji dobili na podlagi primerjanja in zgodovinskih virov, je treba vsaj na kratko povzeti glavne obrise pokristjanjevanja Slovencev in njihovega življenja v prvih krščanskih stoletjih.

[900] Pokristjanjenje Slovencev, ki so bili v 8. in 9. stoletju naseljeni na obširnem ozemlju med Donavo in Jadranskim morjem, so vodili misijonarji iz različnih središč, na različne načine in v različnih obdobjih.23 23Pregled pokristjanjevanja se naslanja na disertacijo Alojzija Kuharja »The Conversion of the Slovenes and the German–Slav ethnic boundary in the Eastern–Alps«, ki je izšla 1959 v zbirki »Studia Slovenica«, New York–Washington, tiskana je bila pa na Japonskem. – Upoštevam pa tudi, kar pišeta Kos M., Zgodovina, in Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod. Ljubljana 1952, 505 sl.

a) Bavarski (irski) misijon

[901] Slovenci, ki so prvi prišli v stik s krščanstvom, so bili naseljeni v Karantaniji (severno in južno od Drave, ki takrat še ni razmejevala salzburške in oglejske oblasti). Že sredi 8. stoletja sta slovenska kneza Gorazd in Hotimir, ki sta že bila kristjana, povabila v svojo domovino prve misijonarje iz sosednjega Salzburga. Škof sv. Virgil je poslal škofa sv. Modesta, ki je po letu 757 posvetil prve cerkve na slovenskem ozemlju: Gospa Sveta na Koroškem, Št. Peter v Lesu severno od Spittala in »ad Undrimas« = Fonsdorf pri Judenburgu na Štajerskem.24 24Nadrobneje o lokalizaciji Modestovih cerkva gl. Kos M., Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Ljubljana 1936, 44–46. Prvi misijonarji tega bavarskega ali irskega misijona niso bili neobčutljivi za domači jezik spreobrnjencev in za njihove stare verske običaje.

[902] Slovani so že kot pogani peli hvalne pesmi »enemu Bogu, stvarniku bliska, edinemu gospodarju neba in zemlje«.25 25O tem poroča Prokopij v 6. stol. – Po Kos F., Gradivo I, št. 33, navaja Grafenauer I., Kielejsoni 65, op. 6. Ker so se prvi salzburški misijonarji ravnali po irski misijonski metodi, teh poganskih navad niso hoteli iztrebiti, ampak so splošnim verskim elementom poskušali dati krščansko vsebino.26 26Kratek popis irske misijonske metode gl. Kos M., Zgodovina 93–94; nekaj več Grafenauer I., Pokristjanjenje 358–359 in 362–370 ter isti: Metoda, 364–365. Tudi Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana 1952, 523 sl. Nove kristjane so hoteli pritegniti k sodelovanju pri verskih obredih. Najbrž so tudi Slovence (kot že prej Nemce} učili peti hvalnice pravemu Bogu tako, da so med latinske obredne pesmi in vpletli kakšno domačo besedo ali kratek stavek. Učili so jih tudi ponavljati kratke vzklike v obrednem jeziku (Kyrie eleison), ker je bilo neromanskim narodom težko kaj več sodelovati pri latinskih obredih.

[904] Po Modestovi (763) in Hotimirovi (769) smrti so se poganski Slovenci sicer spet uprli tuji veri in tujim bavarskim oblastnikom. Tudi je težko ugotoviti, koliko je bilo po prvem stiku krščanstvo že utrjeno. Popolnoma uničiti se pa ni dalo več in se je misijonsko delo v presledkih nadaljevalo do konca 8. stoletja kljub pogostim spopadom z obrskimi napadalci.

b) Karolinški misijon

[905] Po zmagi nad Obri (796) je misijonsko delovanje med Slovenci postalo del načrtnega frankovskega državno-cerkvenega delovanja cesarja Karla Velikega. Z duhovniki iz nemških misijonskih središč (Salzburg, Passau, Freising, Regensburg; samostana Innichen in Kremsmuenster) so že sodelovali tudi slovenski kristjani iz Karantanije, ki so se naseljevali v prejšnjih obrskih pokrajinah v Panoniji.

[906] Karolinško misijonsko obdobje se od prejšnjega bavarsko-irskega razlikuje predvsem zaradi izrazite povezanosti s kolonizacijsko politiko frankovske države. Bilo je zato za razvoj višje slovenske cerkvene kulture in tudi pesmi manj ugodno, kot je moglo biti prejšnje. Dokumenti sicer pričajo, da vsi misijonarji še niso pozabili na irska načela, ker so posamezniki obsojali in svarili pred širjenjem krščanstva z vojaško silo, a splošne smeri niso mogli obrniti. Pokristjanjenje severnega slovenskega ozemlja južno od Donave v tem obdobju je dejansko povzročilo tudi ponemčenje, ker so se med redko naseljene Slovence vedno gosteje naseljevali krščanski nemški koloni.

[907] Nemogoče je jasno ugotoviti, koliko so na razvoj slovenskih cerkvenih pesmi v tej dobi vplivale cesarske in sinodalne določbe, ki so omogočile močan razvoj nemških pesmi. Ker pa najstarejše slovenske pesmi vsebinsko ustrezajo tem določbam, jih je treba navesti:

[908] Karel Veliki je 789 določil »ut 'Gloria Patri' cum omni honore apud omnes cantetur; et ipse sacerdos cum sanctis angelis et populo Dei communi voce 'Sanctus, Sanctus, Sanctus' decantet«. Seveda je bilo za praktično izvedbo med nekultiviranimi spreobrnjenci preveč zahtevati, da bi latinsko peli Slavo in Svet, svet, svet, zato so salzburški statuti (799/800) milejši in zahtevajo samo »ut omnis populus … cum laetaniis procedant et discant Kyrieleison clamare.27 27Odlomke iz Karlovega kapitularja in iz salzburških statutov navaja Grafenauer I., Kirielejsoni 66, op. 10 in 11, omenja jih pa že tudi Mantuani, Razvoj 3. Ponavljani klic »kirielejson« v še ohranjenih starih katoliških in protestantovskih slovenskih pesmih je skoraj gotovo sled prastarega sodelovanja ljudstva v sicer latinskem petju klerikov in pevcev.

[909] Iz teh vzklikov, ki še niso bile pesmi, je nastala pesem takrat, ko so prošnjo pred Kyrieleison razširili v celo kitico, ali pa so tropirani (podaljšani) mašni Kyrie namesto v latinščini zapeli v domačem jeziku, ali pa so daljšo pesem priredili po latinskem vzorcu.28 28Za nemško cerkveno pesem omenja te tri možnosti Merker-Stammler II, 72–82. V daljših pesmih so povzeli predvsem tiste resnice in zapovedi, ki so jih po določilih Karlovih kapitularjev morali znati vsi kristjani: znati in nekoliko poznati so morali veroizpoved v troedinega Boga in v učlovečenje božjega Sina, znati so morali Gospodovo molitev očenaš, za spovedovanje so pa morali znati seznam grehov.29 29Več o zahtevah do slovanskih novokrščencev gl. Grafenauer I., Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Ljubljana 1936, 14–23. Pesmi, ki bodo navedene pozneje, se res gibljejo v tem okviru ter z vsebino pričajo, da so mogle nastati že v najstarejši dobi slovenskega krščanstva.

c) Oglejski misijon

[911] Za Slovence južno od Drave je bil predvsem odločilen stik s krščanstvom, ki je prišlo iz Ogleja. Oglejski misijoni spadajo v dobo, ko je imelo širjenje nove vere med poganskimi Slovenci največjo podporo v političnih razmerah in v cerkveni ureditvi. Po zlomu velike in močne poganske obrske države smo namreč Slovenci ostali sami sredi krščanskih narodov, ki so se pod vodstvom Karla Velikega zavedali svojega misijonskega poslanstva: širiti vero med poganskimi sosedi.

[912] Oglejski misijonarji vendar niso bili preveč povezani s kolonizatorsko vnemo severnih sosedov, zlasti še, ker jih je vodil patriarh sv. Pavlin II. (787–802). Ta je šel sam v slovenske dežele, da si ogleda misijonsko ozemlje. Izdelal je misijonska navodila, po katerih naj njegovi duhovniki širijo Kristusovega duha ljubezni brez nasilja. Izhodišče misijonov je bil benediktinski samostan v Štivanu, kamor so slovanski kristjani kmalu začeli romati; podpisovali so se v »čedadskem evangeliju«. Pavlinova razlaga verskih resnic je bila še dolgo podlaga oglejskega misijonarjenja med Slovenci. Žal zelo malo poznamo to delo v prvih dveh slovenskih krščanskih stoletjih,30 30Nekaj podatkov o pokristjanjevanju Slovencev iz Ogleja ima Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955, 18–20. lahko pa sklepamo, da so tudi tukaj veljala načela, ki so bila zgoraj navedena za salzburško ozemlje.31 31Nemške škofije, ki so imele zemljiško posest južno od Drave (Freising, Bamberg, Brixen, Salzburg in Krka), niso misijonsko delovale. Pošiljale so med Slovence krščanske nemške naseljence, ki so imeli verjetno s seboj tudi svoje duhovnike, le da ti niso mogli javno delovati brez oglejskega dovoljenja. Zato za slovenstvo niso bili nevarni.

č) Slovenski misijon

[913] V drugi polovici 9. stoletja se je začelo med Slovenci širiti krščanstvo tudi v slovanski obliki, ki sta jo v Panonijo leta 867 prinesla brata sv. Ciril in Metod. V Panoniji so krščanstvo dotlej že utrdili salzburški misijonarji, ki so postavili tudi več cerkva ter imeli stalne duhovnike. Ciril in Metod sta pa s svojim načinom misijonarjenja in bogoslužja v domačem jeziku tako zelo pridobila slovenske vernike in pogane, da so se morali nemški duhovniki izseliti. Doslej bolj izjemna uporaba slovenščine pri cerkvenih obredih je v slovanskem misijonu postala pravilo, niso pa ohranjeni dokumenti, ki bi povedali, koliko je še sledov njunega delovanja v danes znanih molitvah in pesmih.32 32Muzikolog F. Zagiba je prepričan, da so peli slovanske pesmi tako v zahodni kot v vzhodni liturgiji. Na panonskem ozemlju so se namreč srečevali vzhodni obred v slovanskem jeziku ter rimski in milansko-salzburški obred v latinščini, ki pa je bil z delovanjem sv. Cirila in Metoda tudi poslovanjen. – Žal se Zagiba ni posebej ukvarjal s slovensko pesmijo v razpravi: Der slavische Gesang.

[914] Nasprotovanje Nemcev je le prekmalu zaključilo Metodov misijon v Panoniji in obrobnih slovenskih pokrajinah. Takoj nato so pa dokončni udarec in zlom panonskega krščanstva povzročili madžarski vpadi, ki so uničili tudi rastočo slovensko versko kulturo, med katero smemo uvrstiti tudi zalogo cerkvenih pesmi. Med 896 in 900 so bile uničene vse cerkve v Panoniji, pozneje pa še vrste drugih med zahodnimi in severnimi Slovenci. Uničene so bile seveda tudi vse pisane priče verskega življenja, s tem pa onemogočeno vsako dokumentirano razpravljanje o slovenskih oblikah verske kulture (ohranjeni brižinski spomeniki so bili napisani šele pozneje na podlagi zahodnih in vzhodnih tradicij).

[915] Po zmagi nad Madžari (955) je bil razvoj krščanstva med Slovenci še bolj kot prej povezan s kolonizacijo osvobojenega in večkrat zapuščenega ozemlja. To je na severu postajalo vedno bolj nemško. Le v ozkem pasu severno od Drave ter na ozemlju južno od nje, ki je bilo pod oglejsko upravo, je ostalo krščanstvo trajno povezano z življenjem Slovencev. Ko so se v 11. in 12. stoletju povsod uredila farna središča, ko so nad Dravo nastale tri nove škofije (Krka, Labod in Sekova) in ko so začeli delovati prvi samostani v središču slovenskega ozemlja, je bilo pokristjanjevanje končano. V teh cerkvah in samostanih so Slovenci pod vodstvom duhovnikov, ki so bili v precejšnji meri slovenskega rodu (na oglejskem ozemlju pa večinoma), že redno peli svoje cerkvene pesmi.

2. Vloga cerkvenih pesmi v liturgiji

[917] Pri raziskavanju cerkvenih pesmi je treba poznati liturgična pravila, po katerih se je ravnala božja služba na Slovenskem. Delitev med salzburško nadškofijo in oglejski patriarhat se je poznala tudi v tem oziru, saj je vsaka od njiju imela nekaj posebnega, oglejsko ozemlje je imelo celo svoj obred. Povsod pa je bila uzakonjena latinščina kot obredni jezik. Zlasti strogi so bili jezikovni predpisi glede daritve sv. maše, zato ni mogoče pričakovati, da bi med najstarejšimi slovenskimi pesmimi našli izrazito take pesmi, ki bi bile prirejene za mašni obred.

[918] V skladu z že omenjenimi karolinškimi predpisi je bilo redno v navadi petje v zvezi s pridigo. V pesmi so na prijeten in vsem dostopen način ponovili najvažnejše resnice in zapovedi. Dokument iz 12. stoletja poroča, da je ob največjih praznikih pridigar na koncu pridige povabil vernike: » Z močnim glasom ponesite svoje prošnje v nebesa in zapojte Bogu v čast Kyrie eleison«.33 33Navodilo Honorija Avgustodunskega navaja Ušeničnik F., Slovenska »očitna izpoved« v liturgiji. BV 6 (1926), 287. Zato so prav do konca 18. stoletja najstarejše in najbolj razširjene pesmi tiskali v lekcionarjih, ki so jih duhovniki uporabljali na prižnici. Popridižna pesem v domačem jeziku je tudi latinščine neveščim vernikom omogočila dejavno sodelovanje pri mašnem obredu.

[919] Domača, ljudska cerkvena pesem se je vedno pogosteje oglašala tudi na božjih potih ter ob različnih izrednih verskih slovesnostih (npr. posvečenje nove cerkve). Vedno bolj rastoče Marijino češčenje je v 12. stoletju spodbujalo tudi k ustvarjanju in petju pesmi njej v čast.

[920] Ob največjih praznikih cerkvenega leta, zlasti na božič, veliko noč, vnebohod in binkošti, so med posamezne kitice vsebinsko bogatih latinskih liturgičnih spevov (sekvenc) vpletali posamezne kitice v domačem jeziku, da so tudi preprosti, neuki ljudje mogli razumeti pomen praznika. Te kitice so se polagoma izpopolnile v samostojne pesmi. Ko se jim je pridružila še igra kot ponazarjanje verske prazniške skrivnosti, so se iz njih razvili dramatični prizori, katerih bistveni sestavni del je bila vedno tudi pesem. Novi prazniki, ki so jih vpeljali v 13. in 14. stoletju (sv. Rešnje Telo, sv. Trojica, Marijino obiskovanje) so povzročili tudi vrsto novih pesmi. Različne stiske, kuga, vojske, pozneje Turki, so v 15. in 16. stoletju vplivale na nastanek mnogih pesmi, v katerih so se ljudje zatekali k Bogu zlasti preko Marijinega sredništva. S pesmijo so se učili moliti angelovo češčenje, rožni venec in Marijine litanije.34 34Nadrobno utemeljitev tega razvoja v nemških deželah glej Merker-Stammler II, 74–77.

II. Kirielejsoni, najstarejše slovenske cerkvene pesmi

[921] Najstarejšim pesmim (ali vsaj zasnovam pesmi), ki jih imenujemo kirielejsoni, je treba posvetiti nekaj več pozornosti, saj je bilo treba njihov obstoj šele dokazati ter rekonstruirati njihovo besedilo.35 35Ob kirielejsonih bo tudi najbolj vidno delo primerjalne metode, ki je s podrobno analizo mlajših pesmi uspela odkriti v njih starejše sestavine. Ivan Grafenauer je s tako analizo ene same, velikonočne, pesmi bolj ali manj verjetno ugotovil obstoj 44 slovenskih predreformacijskih, torej srednjeveških verskih pesmi. Razumljivo pa je, da zaključki iz takega sklepanja niso tako prepričljivi kot pisni dokazi, zato je avtor sam pozval k nadaljevanju svojega dela: »Razumljivo, da bo treba pesmi, ki so v tem seznamku, še posebej raziskati, kolikor je to ob pičlem primerjalnem gradivu mogoče. Nedvomno pa bo študij drugih, dokazano starih naših cerkvenih pesmi, zlasti božičnih, ta seznamek še izdatno pomnožil« (Grafenauer I., Velikonočna 138). Nekaj tega dela je že opravila Zmaga Kumer.

1. Pregled in ocenitev dokazov

[922] Najstarejši pisani dokaz cerkvene kulture v slovenskem jeziku so brižinski spomeniki, pisani okoli leta 1000 v rokopisu, ki je bil nekoč last škofijske cerkve v Freisingu na Bavarskem. Za praktično uporabo v dušnem pastirstvu med Slovenci sta si dva duhovnika zapisala nekaj obrazcev spodbudnih besedil, ki sta jih potrebovala za spovedovanje med Slovenci. Ker sta jih prepisala iz starejših predlog, smemo računati, da so posamezne formulacije nastale vsaj v prvi polovici 9. stoletja. Povsem verjetno je, da so Slovenci takrat imeli prevedene že tudi druge molitve, katerih zapisi pa se niso ohranili.36 36O brižinskih spomenikih prim. Kos M., Zgodovina 160, več pa v uvodu v faksimilirano izdajo: Ramovš–Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1938, 7–9. – Najstarejši ohranjeni zapis treh glavnih molitev očenaša, veroizpovedi in nekoliko mlajše zdravamarije je Celovški (ali Rateški) rokopis iz 14. stol., ki je pomembna priča za datiranje najstarejših slovenskih besedil. Svoje raziskave tega rokopisa je I. Grafenauer strnil v razpravi: Celovški rokopis iz Rateč. Razprave SAZU, Razred za filološke in literarne vede III, Ljubljana 1958, 5–61.

[923] Zato ni brez podlage misel, da so se tudi prve slovenske cerkvene pesmi izoblikovale že v 9. ali celo v 8. stoletju, kar je na podlagi podrobnih analiz sklepal Ivan Grafenauer, in da so bili posamezni izrazi, ki jih najdemo samo v brižinskih spomenikih, uporabljeni tudi v prvih pesmih.37 37Svoje izsledke je I. Grafenauer objavil zlasti v razpravah: Velikonočna, Kirielejsoni, Litanijska pesem. Vse je povzel v Narodopisju II. – Tudi Zagiba dokazuje in trdi, da so Slovenci že v skladu z misijonsko prakso salzburških duhovnikov sodelovali pri liturgiji vsaj z vzklikanjem »Kyrie eleison«. Prim. zlasti njegovo razpravo: Salzburg und die Anfaenge … Heiliger Dienst 9 (1955), 38–44. Zgoraj navedeni podatki o značaju misijonskega dela med Slovenci bi celo govorili bolj v prid 8. stoletju, ker je irska metoda mogla pustiti trajne sledove glede uporabe slovenščine pri bogoslužju, ki jih niti poznejše spremembe niso mogle uničiti.

[924] Tako zgodnje datiranje prvih slovenskih pesmi je seveda mogoče šele sedaj, ko je splošno sprejeto načelo, da ohranjeni zapis nekega besedila nesporno priča za starejše izročilo. Dokler so celotno slovensko kulturo tehtali samo po redkih ohranjenih zapiskih, je bilo mogoče še napisati sodbo, da so brižinski spomeniki »za stoletja osamljen slučaj, ki niso ustvarili navade«, kakor je zapisal Kidrič še leta 1929. Breznikovo opozorilo, da imajo tudi narodne, nezapisane pesmi pravico do svojega mesta v slovstveni in kulturni zgodovini, ter I. Grafenauerjeve podrobne analize besedila najstarejših zapiskov v slovenščini so v desetletju pred 1940 spremenile mnenje zgodovinarjev o najstarejši slovenski kulturni ustvarjalnosti.38 38Citat je v Kidriču, Zgodovina (I. izdaja, 1929), str. 9. Breznik je svoje opozorilo napisal v oceni prvega snopiča te zgodovine v DS 42 (1929), 216. – I. Grafenauer, Pismenstvo, je 1931 podrobno analiziral besedilo nekaterih najstarejših zapisov v slovenščini in dokazal, da so Slovenci dobili glavne molitve že v 8. stoletju. Razložil je, da se je mnogo zapiskov izgubilo, ker pač nihče od piscev ni mogel ob pisanju misliti na ustvarjanje znanstvene dokumentacije. Obrabljene rokopise so zavrgli, brž ko so dobili boljše, ves pomen pa so izgubili, potem ko so bila besedila tiskana. – Kidrič je 1932 v II. izdaji prvega snopiča Zgodovine (str. 4–5) nekoliko omilil skepso glede zgodnjega nastanka verskih besedil. Sprejel je dokaze, da so ohranjeni zapiski v resnici prepisi starejših vzorcev. Še vedno pa je vztrajal pri mnenju, da ti zapiski niso znak neke stalne tradicije, ampak da so duhovniki raje sproti prevajali kot poskrbeli za zapis besedila. – I. Grafenauer (Pokristjanjenje, zlasti II. del) ga je 1934 znova opozoril na pravilno razlago določil Karla Velikega in drugih tedanjih cerkvenih odlokov proti napačni razlagi, ki je izvirala še od Mantuanija (Razvoj, str. 3). Kakor so ti odloki povzročili razvoj nemškega cerkvenega slovstva, smemo sklepati, da so v slovenskih pokrajinah rodili prva slovenska besedila, saj je država skrbela, da tudi v mejnih pokrajinah odloki niso ostali samo na papirju. Da bi duhovniki kar sproti in neodvisno drug od drugega prevajali važna cerkvena besedila, je Grafenauer Kidriču ovrgel z navajanjem stalne cerkvene prakse, ko hierarhija svojim podrejenim ne daje samo ukazov, ampak tudi sredstva, da jih izpolnijo. Opozoril je, da so madžarski navali v 10. stoletju nasilno prekinili lepo zasnovani razvoj. Takrat so propadli tudi vsi stari pisni dokumenti, novi pa precej časa niso mogli nastajati. – Kidrič je sprejel razlago pomena kapitularjev za nemško slovstvo (»Stoletja beležk brez literarne tradicije« v slovenski literarni zgodovini. LZ 55/1935/, 289–295), nikakor pa se ni pridružil sklepu o stalni slovenski pisni ali vsaj pisno-ustni tradiciji. Glede »prevajanja sproti« je svoje mnenje podkrepil z dokazi o takem ravnanju celo v 16. in poznejših stoletjih; koliko bolj da to velja za prva stoletja. – Grafenauer (Povzetek h Kidričevim glosam. DS 48/1935/, 359–360) ga je opozoril, da navedeni novi dokazi govore samo o prevajanju mašnih lekcij in o pridigah, pri čemer duhovnik nikoli ni bil vezan na stalne oblike, saj jih je lahko tudi prosto govoril. Nikakor pa cerkvena oblast ni pustila tako delati z dogmatično in obredno važnimi besedili, ki so jih duhovniki morali z ljudstvom ponavljati pri pridigah in ob delitvi zakramentov, zlasti pri krščevanju. – Grafenauerjevo prepričanje o starosti prvih besedil je bilo pozneje potrjeno še z raziskavanjem najstarejših pesmi, res pa je, da sta oba, Kidrič in Grafenauer, v svojem »razgovoru« včasih zašla v temperamentna očitanja, ki so bila nekoliko tudi svetovnonazorsko pobarvana. – V zadnjem času zlasti Zagiba (Zur Frage des Verbotes …) omenja liturgična besedila in pesmi, ki so jih salzburški misijonarji prevedli v slovanski jezik še pred nastopom sv. Cirila in Metoda. Pred 10 leti je zato mogel Bogo Grafenauer napisati v poljudni zgodovini slovenskega naroda, da je »skoraj vse, kar je bilo pisano v slovenščini do srede 15. stoletja v rokopisih, ki so se nam ohranili, v glavnem nastalo še v času karolinške države in njenega misijonskega dela … Tedaj je nastalo tudi nekaj krajših cerkvenih ljudskih pesmi, tako imenovanih kirielejsonov. V kratki, kar mogoče strnjeni obliki so povzemale vsebino posameznih molitev in verskih naukov«39 39Grafenauer B., Zgodovina II, 29 in 32. Podobno je isti avtor zapisal tudi v delu Ustoličevanje koroških vojvod (gl. op. 26‌), 526, in v Zgodovini narodov Jugoslavije I (1953), 160. Glasbeni zgodovinar je sprejel ugotovitev, da je bil kirielejson izredno pomemben v glasbeni dejavnosti slovenskega ljudstva že v 8. in v še nekaj stoletjih.40 40Cvetko I, 19.

[925] Zato je kar nekoliko anahronistična trditev B. Merharja o legendarnih pesmih: »O času nastanka teh pesmi se iz že omenjenih razlogov ne da nič trdnega povedati, vsekakor pa je skepsa proti prezgodnjemu datiranju dovolj upravičena«. O pravih cerkvenih pesmih niti ne razpravlja, samo omeni jih med pobožnimi pesmimi, ki jim je odmeril komaj nekaj več kot eno stran v razpravi, ki obsega 85 strani. I. Grafenauerjevim izsledkom prisoja več vere šele, kadar se nanašajo na poznejši čas, od 15. stoletja dalje.41 41B. Merhar, Ljudska pesem. Zssl I (1956), 59 in 60.

2. Rekonstruirani kirielejsoni

[927] Rekonstruirani kirielejsoni, kakor jih je izluščilo pravkar popisano raziskavanje, bi mogli imeti takole obliko:

[928] a) Ustoličevalni zahvalni kirielejson. Najstarejši podatek iz druge polovice 14. stoletja omenja, da so Slovenci s pesmijo sodelovali pri verskem obredu (čeprav ne v cerkvi) ustoličevanja koroškega vojvode pri knežjem kamnu na Koroškem blizu Gospe Svete. Takrat so »peli vsi skupaj, mali in odrasli in žene svoje slovenske laise, slovenske pesmi in hvalili Boga stvarnika, da jim je dal gospoda po njihovi volji«42 42Giessenski rkp. »Schwabenspiegel« iz srede 14. stol., f. 27b, vv. 22–24: »Singent och alle klain vnd gross vnd frowen gemainlich iren windischen laissen das ist ir windisch gesang vnd lobent da mit got vnd iren scheppfer das er in vnd dem land ainen herren haut geben nach irem willen« – gl. Grafenauer B., Ustoličevanje kor. vojvod, 80. Navaja tudi Grafenauer I., Kirielejsoni 63. Posnetek zapisa in transkripcijo po Jos. Malu (GMS 19/1938/, 114) je objavil Grafenauer I., Narodopisje 32. – V tem rkp je popisan obred ustoličevanja, kakršen je bil vsaj v 11. stoletju. (Kos M., Zgodovina 86.) Besedila teh pesmi (vzklikov) kronist žal ni zapisal. I. Grafenauer je po zapisani vrstici in po izrazih v III. brižinskem spomeniku ter sledovih v ljudskih nabožnih pesmih rekonstruiral ustoličevalni zahvalni kirielejson v tej obliki:43 43Potek rekonstrukcije gl. Grafenauer I., Narodopisje 33, ali istega: Velikonočna 135–136. Tam je navedeno besedilo v jeziku 8. stoletja. V tej razpravi vse rekonstrukcije navajam v sedanji slovenščini.

Čast in hvala Bogu vsemogočnemu,
ki je ustvaril nebo in zemljo,
da je dal nam in naši deželi
kneza in gospoda po naši volji!
Kyrie eleison!

[929] b) Prošnji predpridižni klic. Iz študija najstarejšega zapisanega pesemskega besedila v stiškem rokopisu iz leta 1428 je I. Grafenauer po skrbni analizi posameznih invokacij prišel do sklepa, da zapisano besedilo ni več prvotno, ampak učinek daljšega razvoja. Na podlagi sorodnih besedil v goriškem rkp, v III. brižinskem spomeniku in v narodnih pesmih je rekonstruiral prvotni prošnji predpridižni klic:44 44Analizo rekonstrukcije gl. Grafenauer I., Velikonočna 126–131.

Milost in ljubezen Gospoda Boga,
rešitev in varstvo svetega Krista,
prihod in dar Svetega Duha
naj bo z menoj in z vami!
Kyrie eleison!

[930] c) Slavilni klic k sv. Trojici. Čisto v slogu navedenega Karlovega naročila o petju slavospeva Bogu troedinemu je besedilo slavilnega klica k sv. Trojici, ki so ga morda tudi peli pred pridigo ali pa po njej:45 45Opis rekonstrukcije na podlagi ostankov v ohranjenih pesmih in besedila III. brižinskega spomenika gl. Grafenauer I., Velikonočna 132–135.

Slava in čast Očetu vsemogočnemu
in njega Sinu in Svetemu Duhu;
ta tri imena, edini Bog,
ki je ustvaril nebo in zemljo.
Kyrie eleison!

[931] č) Litanijski prošnji klic je najpreprostejša oblika kirielejsona, ki se v domnevni najstarejši obliki iz 8. stoletja glasi:

Kyrie eleison, Christe eleison!
Bože Gospodi, usmili se nas!
Kriste Gospodi, usmili se nas!
Kyrie eleison, Christe eleison!

[932] Kmalu pa je dobil naslednjo razvito obliko, ki je deloma ohranjena v III. brižinskem spomeniku:

Bože Gospodi, usmili se nas!
Kriste Gospodi, božji Sin,
Reši nas vsega zlega
In varuj nas v svojem dobrem!
Kyrie eleison!

[933] Nekaj desetletij pozneje (v 9./10.stol.) je pod vplivom litanij vseh svetnikov iz prvotnega nastal razširjeni prošnji kirielejson, ki naj bi se glasil:46 46Prvo obliko je Grafenauer rekonstruiral po nemških in staročeških vzorcih, drugo predvsem iz III. brižinskega spomenika, tretjo pa tudi po besedilu, zapisanem v Goriškem in Stiškem rkp in ob analognih nemških verzih. Rekonstrukcijo gl. Velikonočna 129–132.

Milost in ljubezen Gospoda Boga,
rešitev in varstvo svetega Krista,
pomoč in uteha vseh svetih
naj bo z nami!
Kyrie eleison!

3. Vsebinska analiza kirielejsonov

[934] V daljavi 1000 let so navedene rekonstrukcije odkrile najstarejše slovenske cerkvene pesmi. Čeprav morda niso bile nepreklicno in popolnoma do besede take, kot so zgoraj napisane, o njihovi vsebini ni dvoma. Razodevajo nam, kaj so prvi slovenski katoliški rodovi verovali in kako so tudi v pesmi izrazili vero v Boga stvarnika, ki je ustvaril nebo in zemljo, vero v Odrešenika in varuha Kristusa ter v milost, ki jo tretja božja oseba, Sveti Duh, deli duhovnikom-pridigarjem in vernikom-poslušalcem. Svetnike so pravilno pojmovali kot priprošnjike pri Bogu, ki edini daje milost in pomoč. S tem nikakor niso kratili časti enemu in edinemu Bogu v treh osebah, ki se s tem razodeva kot glavni predmet najstarejših slovenskih pesmi.47 47V ljudskih nabožnih necerkvenih in nikoli zapisanih pesmih, ki so se širile samo po ustnem izročilu, se je še dolgo ohranjalo pogansko versko izročilo. Skrbna analiza ga še danes more izluščiti iz legendarnih, na zunaj popolnoma krščanskih pesmi, kakor jih posamezni pevci ponekod še znajo peti (prim. Grafenauer I., Narodopisje 30 sl.). - Najstarejše cerkvene pesmi nikakor ne potrjujejo trditve B. Merharja (Zssl I, 59), da je »krščanstvo s svojo družbo svetnikov, s 'sveto družino', z božjim trojstvom ter z nasprotjem bog – satan praktično učinkovalo politeistično«.

[935] Ni čudno, če so se kirielejsoni v neki obliki ohranili dolga stoletja. Res so izgubili značaj samostojnih pesmi, po vzorcu doksologij pri latinskih himnih so jih dodajali (morda celo kot odpev) novejšim pesmim. Posamezni izrazi iz njih so kot stalna rekla postali gradivo za daljše pesmi. »Kot se je iz kirielejsonov v 12. in 13. stoletju razvila nemška cerkvena pesem, katere melodika predstavlja pomembno nemško srednjeveško ljudsko blago, tako se je med 12. in 15. stoletjem razvila tudi slovenska z analogno vrednostjo«.48 48Cvetko I, 17.

III. Daljše srednjeveške pesmi

[936] Novo skupino pesmi, ki niso bile več samo kratki vzkliki, podaljšani v kirielejsone, so Slovenci ustvarili v prvih stoletjih drugega tisočletja. To dobo označujejo zgodovinarji kot »čas največjih sprememb tako glede naselitvenega območja kot odločilnega prehajanja v nove oblike gospodarskih, družbenih, političnih in kulturnih razmer«. Krščanstvo je med Slovenci postajalo vedno intenzivnejše, zlasti potem, ko je bil ustavljen madžarski naval, ko so ustanavljali nova farna središča in ko so nove samostanske naselbine vključevale Slovence vedno bolj v srednje- in zahodnoevropsko verskokulturno območje.49 49Kos M., Zgodovina 159–166. Citat je s str. 137.

[937] Ta povezanost opravičuje postavljanje vzporednic med Slovenci in drugimi narodi tudi glede cerkvenih pesmi. Glavne praznike cerkvenega leta so zlasti v samostanih in v večjih cerkvenih središčih zdaj že mogli slovesno obhajati. Slovesnosti ni bilo brez pesmi, ki zaradi neizobraženih vernikov niso mogle biti zgolj latinske. Kako radi so pa Slovenci v srednjem veku peli, pričajo zapiski popotnikov, ki se jim je slovensko petje vtisnilo v spomin: »Imajo navado v svojem jeziku na razne načine peti hvalne pesmi o Kristusu, o svetnikih, o Matjažu, ogrskem kralju, in drugih znamenitih junakih svojega naroda« – tako je Marcantonio Nicoletti označil Tolmince v življenjepisu oglejskega patriarha Filipa d'Alençon (1381–1387).50 50Po Grudnovi Zgodovini 528 je povzel navedek Cvetko I, 17. Kidrič, Zgodovina 20 (II. izdaja), pove, da je italijanski izvirnik Nicolettijevega pričevanja objavil S. Rutar, Zgodovina Tolminskega. Gorica 1882, 225.

[939] V tej dobi so Slovenci začeli peti zlasti Marijine in prazniške pesmi. Koliko jih je nastalo in natanko kdaj se je to zgodilo, ni mogoče reči, ker niso ohranjeni zapiski iz tega časa. Starost pesmi, ki bodo navedene in ocenjene v tem odstavku, je določena predvsem s tem, da so v 16. stoletju našim protestantom veljale za stare pesmi. Starost nekaterih izdaja njihova vsebina, posamezni izrazi, pa tudi nepretrgana raba pri bogoslužju (ponekod) do naših časov. Tiste pesmi, ki so verjetno še srednjeveške, bodo zbrane v naslednjem odstavku.

1. Marijine pesmi

[940] Posebna značilnost te dobe je vznik in velik razmah novih oblik Marijinega češčenja. Benediktinci, kartuzijani in cistercijani, ki so se od začetka 11. stoletja dalje naseljevali med Slovenci, so bili, kakor drugod po Evropi, tudi pri nas vneti Marijini častilci. Med Slovenci so že našli ljubezen do Marije, ki so jo vsadili prvi misijonarji, saj so tako po oglejski liturgiji kot po vzhodnih prvinah v Cirilovi in Metodovi dediščini hoteli takoj za Bogom častiti tudi božjo mater Marijo.51 51Seznam samostanov na Slovenskem in letnice njihove ustanovitve gl. Kos M., Zgodovina 267 sl.

[941] Sklepati moremo, da so se tudi v naših krajih v tem času začele razvijati značilne srednjeveške oblike Marijinega češčenja, ki so jih na zahodu poznali že nekoliko prej: sobota je postala Mariji posvečen dan s posebno Marijino mašo »De beata« (v 9. stoletju), posebni Marijin oficij so redovniki večkrat molili namesto drugih molitev (od 10. stoletja dalje), po vzoru starih litanij vseh svetnikov so prošnje do Marije združevali v obliki prvotnih predlavretanskih Marijinih litanij (vsaj že leta 1200), molili so angelovo češčenje (v 13. stoletju) in rožni venec (v 12./13. stoletju). Zlasti ob teh dveh pobožnostih je treba omeniti dominikance in frančiškane, ki so tudi v naših krajih od 13. stoletja dalje dopolnjevali delo starejših meniških redov. Vneto so povsod širili Marijino češčenje in ni dvoma, da so sodelovali tudi pri sestavljanju pesmi njej v čast, čeprav dokumentiranih dokazov za to seveda nimamo.52 52Kratek pregled zgodovinske rasti Marijinega češčenja gl. članek v Lexikon fuer Theologie und Kirche (LThK) VII. (II. izd. 1962), 70–80, razvoj litanij pa v LThK VI. (II. izd. 1961), 1077. – Razvoj Marijinega češčenja na slovenskem ozemlju je v zgoščeni obliki podal M. Miklavčič: Marija, mati naše vernosti. Ljubljana 1952 (ciklostil). – Obe misijonski tradiciji, vzhodna in zahodna, sta bili močno marijanski. Za Oglej pričajo to številni marijanski dodatki v liturgiji (tropirani Kyrie, Gloria, Senctus, Ite missa est; veliko število Marijinih sekvenc). Nekaj primerov je prevedenih v knjigi: R. Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Gorica 1955, 11–16. – Za dediščino sv. Cirila in Metoda, ki je z bogoslužjem vzhodnega obreda bila izrazito marijanska, prim. podatke v Grivčevem spisu: Sv. Ciril in Metod, Marijina častilca. Ljubljana 1963 (ciklostil), zlasti str. 30–32.

[942] Iz 15. stoletja je pa že znan uradni odlok, ki je za slovensko ozemlje južno od Drave in predvsem za Ljubljano ukazoval nove oblike Marijinega češčenja. Oglejska sinoda v Ljubljani je 1448 pod vodstvom pićenskega škofa Martina ukazala, naj se praznik Marijinega obiskovanja obhaja tudi v oglejskem patriarhatu (člen 23) in naj duhovniki ob sobotah molijo brevir ter mašo Mariji v čast (člen 24). Škof Martin je s posebno ustanovo oskrbel stalno petje Marijine antifone »Salve Regina« v ljubljanski cerkvi Sv. Nikolaja vsako soboto in vse dni velikega posta. Taki odloki so verjetno pospeševali tudi izraze Marijinega češčenja v ljudski cerkveni pesmi, čeprav so najprej urejali uradno pobožnost, s katero so duhovniki častili Marijo v obrednem latinskem jeziku.53 53Odloki ljubljanske sinode 1448 so objavljeni v knjigi: Gruden Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju. Ljubljana 1908, 33 in 141.

a) Prošnji klic k Mariji Pomočnici

[943] Najstarejši izpričani odraz novega češčenja je enokitični prošnji klic k Mariji Pomočnici, ki je kot nova oblika kirielejsona nastal po vzorcu najstarejših okrog leta 1200. Prvi nam ga je zapisal Primož Trubar, ki se je v KDI 1575, 218 jezil na katoliške rojake, da preveč zaupajo v Marijo: »Na veliki nočni dan inu potle do vinkušt pojo: Marija Divica, bodi naša pomočnica pruti Tujmu Sinkuvi &c«. V Trubarjevi dobi se je prvotni samostojni spev preselil že v velikonočno pesem, kjer se je (v poznejših katoliških zapisih) tudi ohranil. I. Grafenauer je rekonstruiral njegovo prvotno obliko takole:54 54Trubarjevo besedilo v knjigi Catehismus s dveima islagama (KDI 1575), 218, je bilo Grafenauerju podlaga za rekonstrukcijo, ki jo je razložil v razpravi: Velikonočna 120–126.

Marija roža Divica
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeskimu,
pruti tujmu Sinkuvi,
vsmilenimu Jezusu!
Kyrie eleison!

b) Marijina litanijska pesem

[944] Približno v istem času je nastala tudi daljša Marijina litanijska pesem. Ohranjena je sicer samo v dveh različnih zapisih 17. stoletja, toda preiskava posameznih pridevkov (elogijev), s katerimi ta pesem pozdravlja Marijo, in pa njena oblika je I. Grafenauerju razodela, da je mogla nastati le v 12. stoletju in ne pozneje. Čeprav so se litanije spreminjale in se vedno bolj oddaljevale od prvotne oblike s konca 12. stoletja, so pesem tudi pozneje peli nespremenjeno.

[945] Prvotne Marijine litanije so imele kitično obliko: Vsaka kitica se je začela z vzklikom: »Sancta Maria« ali vsaj »Maria«, nato je po vrsti sledilo več elogijev (slavilnih pridevkov), večkrat v kiticah z rimami ali asonancami, zaključil pa jo je prošnji klic.

[946] Čeprav so imele litanije in tudi litanijska pesem predvsem prosilni namen, razodevajo posamezni pridevki, kakšno mišljenje o Marijinih odlikah je imel verni pevec ali molivec. V tej srednjeveški litanijski pesmi zvemo o Mariji vse najvažnejše resnice: da je milosti polna, izvoljenka božja, mati božja, ki je rodila stvarnika in odrešenika Jezusa, da je čista mati, ki je devica ostala tudi po rojstvu. Ker je mati božja, je tudi kraljica nebes in vseh izvoljenih božjih služabnikov, skratka: Gospa vesoljnega sveta. Zato more pomagati živim in mrtvim, vernim dušam, grešnikom in sirotam, da vsi pridemo k Očetu, Sinu in Svetemu Duhu:55 55Petje litanij v podobni kitični obliki se je med Slovenci ohranilo do 20. stoletja. Šele po 1911 so začeli prošnje splošno dodajati vsakemu vzkliku (elogiju), kakor je predpisano. Kratke pesmi (»odpevi«), ki jih Slovenci še zdaj pojemo med skupinami vzklikov, so zgolj podaljšani »prosi za nas«. Morda je to sled starodavnega tropiranega »Kyrie eleison«. – Grafenauer I., Litanijska pesem, je uporabljal obe dotlej znani inačici litanijske pesmi, le da sam ni mogel videti nobenega rokopisa. Kalobskega je poznal samo po spremenjenem prepisu v Majerjevi Pesmarici cerkevni (PC), št. 53 (na spremembe je opozoril F. Kovačič: »Kalobski« rokopis. ČZN 25/1930/, 203–204). Poznal je pa inačico iz SNP III, št. 6551, ki se precej sklada z zapisom v Budimpeštanskem rkp (fotokopija str. 23–26). Ker je bil ta rkp odkrit šele pred nekaj leti in njegovo besedilo v Sloveniji še ni bilo objavljeno, navajam v prepisu inačico tega rokopisa.

Češena si ti Marija, Veseli se Marija!
z gnado božjo napolnjena.
Kyrie eleison! Prosi Boga za nas, o Marija!
(Podčrtani vzkliki se ponove pri vsaki kitici!)
Od Buga si izvolena,
svete Trojice nevesta.
Marija si mati božja,
ti si rodila Jezusa.
Mati našiga stvarnika,
mati našiga odrešenika.
Marija, mati cartana,
z rožami si obsajena.
Ti si mati dobrotliva,
vsemu svetu lubezniva.
Marija, mati prečista,
v rojstvi ostala devica.
Marija, mati vsmilena,
k pomuči si nam nagnjena.
Marija, mati čestliva,
božjim ludem milostliva.
Marija sveta devica,
lepši si kokar danica.
Marija, devic devica,
Svetoga Duha kralica.
Marija, kralica vsih angelcov,
Marija, kralica patriarhov.
Marija, kralica vsih prerokov,
Marija, kralica vsih apostolov.
Kralica vsih marternikov,
kralica vsih spovednikov.
Kralica dečelskih spolov,
kralica si vsih svetnikov.
Marija, nebeska gospa
nu vsiga volniga sveta.
Marija, čist devičan cvit,
tebe se veseli ves svejt.
Ti si prava nebeska luč,
Živih inu mrtvih pomuč.
Ti pomagaš siroticam
inu vsem vernim dušicam.
Ti se usmiliš črez grešnike,
ti troštaš vse sirotice.
Marija, naš edini trošt,
nam potstopiš v nuji nu v žalosti.
Ti razveseliš vse svetnike
inu angelce nebeske.
Prosi za nas tvojga sinka,
de nas v nebesa zapelja
k svojmu Oču nebeskemu,
nu tudej k Svetimu Duhu.
Tu nas usliši, o Marija,
nu vsa nebeska družina. Amen.

[947] (Budimp. rkp)

2. Prazniške pesmi

[948] Štirje največji prazniki cerkvenega leta, ki so jih v svojih cerkvah Slovenci že ves čas svoje krščanske zgodovine praznovali tako slovesno kot drugi narodi, so nudili več priložnosti za sodelovanje ljudi pri obredih kot navadne nedelje in manjši prazniki.

[949] Za nemško ozemlje je ugotovljeno, da so vsaj že v 13. stoletju ljudje s pesmijo v domačem jeziku sodelovali pri obredih na božič, o veliki noči, na vnebohod in o binkoštih.56 56Prim. Merker-Stammler II, 75. Latinske sekvence, ki so bile del mašnega obreda, so vsaj na te praznike res tudi peli, medtem ko so jih sicer zaradi pomanjkanja izvežbanih pevcev najbrž samo recitirali. Med petjem zbora pa so sodelovali ljudje z ljudsko pesmijo, ki je vsebinsko ustrezala latinski sekvenci. Ta pesem je bila sprva podobna kirielejsonom, bila je enokitična in so jo nespremenjeno večkrat ponavljali. Običajno so jo, zlasti potem, ko je postala daljša, peli šele pred pridigo in po njej, ker se je pri maši smelo peti samo v latinskem obrednem jeziku, pridiga pa je bila vedno, tudi kot mašna homilija, v razumljivem domačem jeziku.57 57Prim. precej podrobno razlago različnih načinov ljudskega petja pri mašni sekvenci: Baeumker II, 10–14. – Jungmann 590 omenja pesmi v zvezi z mašno homilijo.

a) Velikonočna pesem

[950] Slovenska velikonočna pesem je že zaradi važnosti velikonočnega praznika najprej nastala, njeno besedilo je med ohranjenimi najstarejše in še najbolj raziskana je, zato ji gre tudi v tej razpravi prvo mesto. Ivan Grafenauer je v obsežni razpravi »'Ta stara velikonočna pejsen' in še kaj« po primerjalni metodi rekonstruiral najstarejšo obliko velikonočne pesmi in ugotovil, v kakšnem zaporedju so nastajale pozneje dodane kitice.58 58Velikonočna pesem, kot je tu objavljena, ni cela zapisana v nobeni rkp ali tiskani pesmarici. Pri vsaki kitici je navedeno, kje je objavljena najstarejša dobro ohranjena inačica tiste kitice. Celotna pesem (zapovrstje kitic) je sad Grafenauerjeve rekonstrukcije, kakor jo je razložil v razpravi: Velikonočna. Nekaj popravkov je pozneje dodal v razpravi: Litanijska pesem 233. – Inačico Kalobskega rkp je poznal samo po Majerjevi objavi v PC (1846), zato kljub Kovačičevim popravkom (gl. op. 55‌) ni zabeležil sklepne kitice. – Inačica v Šentviškem rkp, za katerega toži, da »ga ni mogoče najti« (gl. to razpravo, enota 24 v Popisu virov‌), se ne razlikuje bistveno od drugih katoliških inačic, obsega pa le 8 kitic rekonstruirane pesmi (1, 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11); 7. in 8. kitica sta združeni v eno samo kitico. Vse kaže, da je pesem prepisana že iz lekcionarja EvL 1672. - Zmaga Kumer (Izročilo B, 119-125), ki je Grafenauerjeve izsledke dopolnila z zapisi napeva in nekaj novimi inačicami, je povedala, da so etnografi našli pesem med ljudmi živo še v začetku druge polovice 20. stoletja, zlasti v Beneški Sloveniji. Žal Rihard Orel, na čigar najdbe se naslanja, najbrž ni bil pozoren toliko na besedilo pesmi, ki je bilo za Beneške Slovence v zadnjem stoletju še večkrat natisnjeno, zadnjikrat v Trinkovem molitveniku: Naše molitve (Molitvenik za beneške Slovence. Gorica 1951), v katerem je 55 zelo starih, starih in novejših pesmi. Leta 1913 je v Ljubljani izšel Pečjakov molitvenik Nebeški ključ s posebnim dodatkom molitev in pesmi za vernike v videmski nadškofiji. Pesmaričica na 8 straneh je 1914 izšla tudi posebej. V njej so tri pesmi še srednjeveške: božična (Ta dan), velikonočna (Jezus je od smrti vstal) in evharistična (Mašnik požegna beli kruh). Verjetno zelo stari sta tudi evharistična »Na kolena dol padimo« in prošnja »Usmiljen moj Jezus«. – V vseh teh beneških molitvenikih ima velikonočna pesem še isto obliko kot v starih lekcionarjih, le jezikovno je popravljena.

[951] Prva kitica, ki so jo Slovenci kot enokitični kirielejson peli vsaj že ob prehodu 13. v 14. stoletje, je povzela glavne misli prazniškega graduala (Exultemus et laetemur) in sekvence (Victimae paschali – Surrexit Christus, spes mea – scimus Christum surrexisse a mortuis). Z njo so izrazili vero v Jezusovo vstajenje in odrešenje, ki ga je Kristus za nas vse zaslužil z »bridkim« trpljenjem:

1
Naš Gospud je od smrti vstal,
od nega bridke martre.
Nam je se veseliti,
on nam hoče k troštu biti!
Kyrie eleison!

[952] (Stiški rkp)

[953] Ker je bila ena kitica kmalu prekratka za tako velik praznik, so dodali štirikratni aleluja ter ponovili zadnji dve vrstici. S tem so ustvarili novo kitico, ki je tudi pozneje ostala sklepna kitica:

Aleluja, aleluja,
aleluja, aleluja!
Nam se je veseliti,
Bug hče nam h troštu priti!
Aleluja!

[954] (TKP 1574)

[955] Kmalu so kratko pesem izpopolnili s kitico, ki je razlagala učinke Kristusove smrti. V pesem so prelili Pavlove soteriološke misli: »Ako Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih … toda Kristus je vstal od mrtvih« (1 Kor 15, 17–20) in s tem uničil moč satanovo:

2
De bi ne bil od smrti vstal,
vus vlni svejt bil konec vzel,
s tejm pak, kir je od smrti vstal,
peklenska vrata je rezdjal.
Aleluja!

[957] (TKP 1595)

[958] Te tri kitice (seveda tako, da je bila sklepna kitica zadnja) so po vsej verjetnosti peli v tistem času, ko je stiški menih označil velikonočni praznik s prvo njeno kitico v rokopisnem seznamu cerkvenih praznikov (leta 1440). Že kmalu potem, še v 15. stoletju, so pesem izpopolnili s kitico o treh ženah (treh Marijah), ki so našle prazen Kristusov grob in oznanile njegovo vstajenje:59 59Kitica o treh Marijah je pri nas zapisana samo v Kalobskem rkp, 237. Med Nemci (Baeumker I, 512) je znana celo kot samostojna pesem, ki je postala predloga za drugo slovensko pesem: »Veseli se krščanstvo vse«. Ta pesem je zapisana samo v dveh koroških rkp iz 18. stol.: Maurer in Rkp iz Djekš (Sadnikarjev), in je zanimiv primer, kako so ljudje po svoje doma v pesmi obnavljali, kar so peli in slišali v cerkvi. Pesem je predvsem pripovedna, je pa zanimiva zaradi koroškega narečja in pristno ljudskega izražanja. Besedilo po rkp iz Djekš je v celoti objavil F. Ramovš: Zanimiv koroško-slovenski rokopis. ČJKZ 2 (1920), 286–287. O pesmi sodi: »Pesem je gotovo zelo stara, tako da zasluži ime narodne in nam kaže jako dobro značaj pobožne narodne pesmi«.

Tiga so priče tri žene,
kir so pr tem grobu bile,
de je Jezus od smrti vstal
inu je v Galileo šel.
Kyrie eleison!

[959] (Kalobski rkp)

[960] Razvoj pesmi je šel nezadržno dalje: ob proslavljanju osrednje skrivnosti odrešenja so se v pesmi hoteli spomniti tudi poti, ki je preko stare zaveze in celotnega Jezusovega življenja držala do velike noči. Dodali so kitico z adventnimi in božičnimi motivi, na kratko so označili Kristusovo javno delovanje, ki se je končalo s smrtjo na križu. Kratkemu poročilu o vstajenju so dodali še kitice, ki so opevale dogodke po njem.

[961] Že navedena druga kitica (zgoraj) je omenjala pekel kot posledico izvirnega greha, zato je pesnik brez težave dodal adventno kitico, ki nekoliko bolj obširno poje o posledicah Adamovega padca in o sklepu božjega usmiljenja, da pošlje Sina na svet. Božična kitica razlaga rojstvo božjega Sina iz Marije deviške matere (Trubar je Mariji v svojem zapisu odvzel pridevek: devica!) in poudarja vesoljnost Kristusovega odrešenja:60 60Muzejski rkp (II 4) je edini, v katerem je zapisana tretja kitica. Grafenauer I., Velikonočna 109, sklepa, da so jo vsi drugi izločili, ker nerodno govori o posledici izvirnega greha: vse človeštvo v peklu čaka odrešenja. Razumeti se to da tudi pravilno: vsi bi bili pogubljeni, če ne bi božje usmiljenje na nas razlilo odrešenja. Bolj verjetno pa je izraz »pekel« v pomenu »predpekel« stari prevod latinskega »Inferi«, kakor so še brez težave govorili in peli naši protestanti (gl. § 1229‌ in nasl.

3
Hudič je bil človeštvu vzel,
s sabo je je v peku zajev,
ondi je milu plakalu,
božje milosti čakalu.
Kyrie eleison, Kriste eleison!

[962] (Muzejski rkp)

4
Bug je taku milostiv bil,
sujga Sina vmej nas pustil,
od Marije Divice je rojen bil,
vus vlni svejt obveselil.
Aleluja!

[963] (TKP 1574 – Alasia)

[964] Naslednji dve kitici popisujeta Jezusovo javno delovanje, trpljenje in smrt na križu:61 61Dalmatin je v svojem zapisu te kitice (5.) spremenil staro besedilo druge vrstice. Naglasil je, da je Jezus učil Jude »Bogu prov služiti«, kar verjetno izpričuje poudarjanje reformatorjev, da samo oni učijo »pravo« vero. Prav tako je Jožefu v 6. kitici vzel pridevek »svet« oziroma »sant« iz nasprotja do češčenja svetnikov (TKP 1584, 124). Ni bil pa dosleden, ker je v 9. kitici zapisal samo »Petru«, v 12. kitici pa »Sveti Tomaž«.

5
Začel Jude vučiti,
de bi Bogu služili.
Judje so za zlo vzeli,
na križ so ga rezpeli.
Kyrie eleison!
6
Na križu je to smrt podjel,
sant Jozef ga je doli snel,
Marija prejemala,
vse rane kušuvala.
Kyrie eleison!

[965] (Kalobski rkp)

[966] Posebna kitica omenja obisk Jezusove duše v predpeklu v času, ko je telo počivalo v grobu:62 62Tudi to kitico je Dalmatin spremenil, ko je namesto rešitve duš iz predpekla vstavil opis Jezusove zmage nad peklensko silo. Najbrž ga je motil izraz »verne duše«, ki je navadno pomenil duše v vicah, obstoj katerih je kot protestant seveda tajil. Zato je zapisal (vv. 3 in 4): »On je ta pakal gori djal, vso hudičevo muč rezdjal.« (TKP 1584, 125).

7
Potler je bil Jezus pokopan,
en velik kamen na grob djan.
Doli je pred ta pakal šal,
vse verne duše vun spelal.
Kyrie eleison!

[967] (Kalobski rkp)

[968] Kitice o vstajenju so zelo različno ohranjene. Alasia je edini, ki omenja, da se je Jezus prikazal tudi svoji materi:

Na treči dan je od smrti vstav,
Mariji sam ker se je prikazev.

[969] Drugi govore samo o tem, da je Jezus vstal in šel v Galilejo, le Dalmatin omenja tudi prikazen ženam:

8
Na tretji dan od smrti vstal,
tem ženam se je prkazal,
kir so njega iskale,
de bi ga bile žalbale.
Kyrie eleison!

[970] (TKP 1584)

[971] Tudi naslednje kitice o pričah vstajenja – ljudeh, ki so Jezusa sami videli, so zapisane v virih različne starosti. Med novejšimi kiticami je dobila svoje mesto tudi prvotna kitica o treh ženah. Namen naštevanja očividcev je bil nedvomno v ljudeh čim trdneje zasidrati vero v največji dokaz za resničnost krščanstva:

9
Ta angel je k tem ženam djav,
de je Jezus od smrti vstav.
Pojte, tim jogram pravite,
inu san Petro oznanite!
O Kyrie eleison!

[972] (Alasia)

10
Tiga so priče tri žene,
kir so pr tem grobi bile,
de je Jezus od smrti vstal
inu je v Galileo šal.
Kyrie eleison!

[973] (Kalobski rkp)

11
Marija Magdalena,
ta je ta prva bila,
kir je Jezusa vidila,
stvarnika nebeskiga.
Aleluja!

[974] (TKP 1574)

12
Sveti Tomaž neveren bil,
saj je kumaj tiga dobil,
de je Jezus od smrti vstal,
de mu je segel v desno stran.
Kyrie eleison!

[975] (Kalobski rkp)

[976] Za zaključek zdaj že dolge pesmi ni več zadoščala prvotna kratka sklepna kitica s štirikratno alelujo, dodali so še nekaj starejših kitic, prvotnih samostojnih kirielejsonov, ki so jih večkrat dodajali tudi drugim pesmim. V njih so izrazili vero v Marijino sredništvo pri Bogu Očetu in Sinu, vero v povezanost vernikov na zemlji z angeli in svetniki v nebesih ter se vsem trem božjim osebam zahvalili za odrešenje. Prav na konec pa so dali prvotno sklepno kitico, ki ponavlja izraz veselja nad odrešenjem iz prve kitice:63 63Dalmatin (ali Trubar sam) je na tem mestu dodal še tri nove kitice, ki poudarjajo potrebnost vere v Jezusovo vstajenje. Navedene so med protestantskimi pesmimi, gl. § 1110‌.

13
Marija ti divica,
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeskimu,
vsmilenimu Jezusu!
Kyrie eleison!

[977] (Kalobski rkp)

14
Aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo,
lubo divico Marijo
nu vso nebesko družino.
Kyrie eleison!

[978] (Kalobski rkp)

15
Bodi tebi, o Gospud Bug
Oča, Sin inu Sveti Duh
čast inu hvala dana
tiga odrešovanja!
Kyrie eleison!

[979] (TKP 1584)

16
Aleluja, aleluja,
aleluja, aleluja,
nam se je veseliti,
Bug hče nam h troštu priti!
Aleluja!

[980] (TKP 1574)

[981] Dolga velikonočna pesem dokazuje, kako je Cerkev v srednjem veku ob največjem krščanskem prazniku ljudi s pesmijo tudi poučevala oziroma jih spominjala vseh glavnih verskih resnic in dogodkov iz zgodovine odrešenja. Poudarili so odrešilni (soteriološki) pomen Jezusovega vstajenja, s katerim je šele postalo učinkovito Jezusovo odrešilno trpljenje. Poznejše, zlasti protestantovske pesmi so nasprotno predvsem poudarjale učinek Jezusovega trpljenja in smrti, najbrž zato, da bi pretresle grešnike k spreobrnjenju (čeprav so seveda omenjale in celo posebej slavile tudi vstajenje in vnebohod). Stara pesem bolje poudarja pozitivni učinek odrešenja: nebesa so zdaj odprta, odrešenje je nekaj osrečujočega.64 64Druga srednjeveška velikonočna pesem »Vesel se z menoj, moj kristjan« (Grafenauer I., Velikonočna 138 sl., jo po Štreklju SNP III, št. 6495 imenuje »Velikonočna I«) opisuje zgolj dogodke vstajenja po evangeljskem poročilu in zato v tej razpravi ni navedena.

[982] Ta pesem razodeva tudi vero Cerkve, da je ljudstvo, ki v liturgiji sodeluje, njen sestavni del in da se z vključevanjem v evharistijo po zedinjenju s Kristusom začenja uresničevati zadnji namen človekovega življenja.

b) Vnebohodna pesem

[983] Vnebohodni praznik je kot sklep velikonočnih skrivnosti že kmalu dobil svojo pesem. Ker je pa naši protestanti niso zajeli v svoje pesmarice, še nihče ni raziskal, koliko je odvisna od nemške ali latinske predloge.65 65Krajša inačica vnebohodne pesmi je znana iz Šentviškega rkp (I 6b – I 7), daljša inačica pa je bila tiskana prvič v EvL 1715, 375–378, pozneje v vseh lekcionarjih in še v nekaj rokopisih je zapisana. Možne bi bile predloge: nemška »Christ fuhr gen himel«, latinska »Summi triumphum Regis« ali »Coelos ascendit hodie« (prim. Baeumker I, No. 326, 327).

[984] Pesem je predvsem pripovedna. Uvodna kitica nas seznani s končnim stanjem: Jezus je pri Očetu. Naslednje kitice govore o poti na Oljsko goro, o slovesu od apostolov, o Jezusovem blagoslovu, ki je značilno raztegnjen tudi na blagoslov polja in vinogradov. Kristusa spremljajo v zmagoslavju angeli in duše rešenih pravičnih, ki so čakale v predpeklu. Naslednje kitice pojejo o slavi, ki jo je Kristusova človeška narava prejela z vnebohodom: prejel je slavo, večjo od angelov (Hebr 1,8.13); sedi na desnici Očetovi, ker mu je po božji naravi enak; zaradi človeške narave, ki je enaka naši, bo pa nam delil milosti, predvsem obljubljenega Duha Tolažnika. Konec pesmi je običajni stari kirielejson s hvalnico Kristusu, prošnjo Mariji, angelom in svetnikom ter s hvalnico presv. Trojici. V vsaki kitici se še posebej veselimo z Marijo (podčrtane vrstice se ponavljajo v vsaki kitici), ki nam pomaga premišljevati naštete resnice ob osnovni misli Jezusovega vnebohoda:66 66Objavljeno je daljše besedilo iz EvL 1715, le namesto ene kitice o Jezusovem blagoslovu (»Gori vzdignil svoje roke/inu je žegnal naše polje«) sem vstavil razširjeno besedilo v dveh kiticah iz Šentv. rkp (I 7) kot kitici 4 in 5. Res je sicer to besedilo verjetno poznejši ljudski vrinek, ki je hotel razložiti pobožno navado, da so pred vnebohodom vse polje (njive, travnike in vinograde) kropili z blagoslovljeno vodo, vendar sta prav rekli »žitno polje, vinske gore« skupna lastnina še drugih starih pesmi. (V EvL 1741 so namesto »naše polje« tiskali bolj brezizrazno »ves volen svejt«.)

1
Jezus je šel gori v nebu
veseli se, Marija!
k svojmu Oču nebeškimu.
Kyrie eleison! Prosi Boga za nas, o Marija!
2
Kaj nam on h troštu zapusti:
svoje lubeznive jogre.
3
Prišel na goro oliško,
visoko inu široko.
4
Jezus se je nazaj ozru,
gore vzignu svojo roko,
5
no je žegnov naše pole,
žitno pole, vinske gore.
6
Potler se vzdigne od zemle
inu pruti nebesam gre.
7
Angelci mu lejpu pojo,
skuzi oblake spremlajo.
8
Za njim vlejče sveta družba:
starih očakov množica.
9
Daleč čez kore angelske
svoj tron Jezus povišal je.
10
Tam na desnici obsedi,
z Očetam enak Bog živi.
11
V nebesih on bode naš trošt,
nam doli dal gnado, milost.
12
Nam bo dal Svetiga Duha,
vživat nebeškiga kruha.
13
Aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo,
14
lubo divico Marijo,
nu vso nebeško družino.
15
Zahvalen bodi večni Bug,
Oča, Sin, inu Sveti Duh.

[985] (EvL 1715)

c) Binkoštna pesem

[986] Binkoštni praznik je svojo enokitično pesem dobil vsaj v času do 15. stoletja na osnovi latinske uradne antifone »Veni Sancte Spiritus, reple tuorum corda fidelium« in ob nemški priredbi te antifone »Kum heiliger geist, herre got, erfull vns mit deyner gnaden gepot«.67 67Prim. ugotovitve Zmage Kumerjeve v razpravi: Izročilo B, 115–119. Ni pa omenila prve objave binkoštne pesmi v EDP 1563, 140–142, kjer sta dodani še obe Lutrovi kitici (gl. § 1104‌), in pa inačice v Kalobskem rkp (238–239). – J. Čerin o tej pesmi ni pisal samo v Trubarjevem zborniku 1908, ampak tudi v posebni razpravi: Veni S. Spiritus – O pridi, sveti Duh, objavljeni v CG 62 (1939), 37–42 in 69–74, v kateri je preiskal tudi poznejše pesmi v čast Sv. Duhu, ki so jih peli o binkoštih oziroma kot pesmi pred pridigo: Stržinarjevo, Paglovčevo in druge. Tudi pri tej pesmi pa je kot slovenska značilnost dodana stara doksologija (kirielejson), s katero se kakor velikonočna in vnebohodna konča tudi ta pesem.

[987] Začetek binkoštne pesmi v vseh zapisih (razen pri Alasiu) vzbuja videz dogmatične zmote, ko kliče: »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh«, kakor da ne bi nekoč verovali v isto božjo naravo tudi pri tretji osebi, Svetem Duhu. Verjetno je ta veznik »in« vstavljen samo kot mašilo zaradi napeva; pevcev ni motil in zato so ga tudi v tisku pustili vsi, ki so pesem ponatiskovali:

Pridi k nam Bug inu Sveti Duh,
napolni srca tvojih vernih ludi,
režgi ogen tvoje lubezni
po tej tvoji zapuvidi;
kir si iz mnogih žlaht jezikov
vse ludi v eno vero prpravil.
Troštar bodi Bog inu Sveti Duh!
Čast inu hvala ta bodi Bogu dana!
Aleluja, aleluja!

[988] (EDP 1563)

č) Božične pesmi

[989] Od velike noči sicer mlajši božični praznik je bil v srednjem veku že pomemben dan. Zato je že kmalu dobil tudi svoje lastne pesmi. Med slovenskimi najstarejša je »Eno je dete rojeno«, ki je v različnih inačicah in prevodih skupna last vseh evropskih narodov. Že v 13. stoletju se je po vsej (zlasti srednji) Evropi razširila latinska pesem »Puer natus in Bethlehem«, ki so jo Nemci kmalu prepeli v pesem »Ein Kind geboren zu Bethlehem«.68 68O najstarejših latinskih in nemških rokopisih božične pesmi prim. Z. Kumer, Božična. – Njej takrat nedostopna inačica Šentviškega rkp (I 1b – I 2b) ima 11 kitic. Prvih 9 se sklada z EvL 1672 (390–391), 10. kitica poje o veselju v Jeruzalemu kakor Alasia v 12. in 13. kitici, o našem veselju zaradi detetovega rojstva pa poje 11. kitica. – Slovensko priredbo pesmi »Puer natus« je sicer prvi objavil Klombner v EDP 1563, 76–78: »Dete v Betlehemi rojeno«, toda njegova inačica je nov prevod latinsko-nemške pesmi, ki ga je oskrbel H. K. (Klombnerjev sin?), in se na staro katoliško pesem naslanja le v posameznih izrazih. Še več takih izrazov ima Dalmatinova priredba »Danas je Jezus nam rojen«, tiskana v TKP 1584, 98–102. Z. Kumer (Božična 106) sklepa iz tega prevoda, da je Dalmatin »poznal slovensko katoliško besedilo, da mu je pri prevajanju zvenelo v ušesih in se mu mestoma vkradlo v novi slovenski protestantovski prevod«. Slovenska pesem je bila prvič tiskana v Alasijevi knjižici (1607), povezana že s kolednico »Ta svetla zvejzda ta je zašla«. Obe so seveda peli že mnogo prej, kot sta bili tiskani, in pričata za staro tradicijo božičnih in trikraljevskih obrednih pesmi. Z njimi so spremljali obredne prizore: najprej kot uvod v mašo v cerkvi, potem pred cerkvijo (kjer je imel domači jezik več pravic kot v cerkvi) in po hišah. O takih božičnih igrah ali vsaj prizorih (koledah) poročajo viri iz raznih krajev Evrope. Prizori ob jaslicah so znani že iz 11. stoletja, nastop treh modrih (kraljev) pa od 12. stoletja dalje.69 69Več o razvoju božičnih iger gl. Niko Kuret, Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem. SE 3/4 (1951), 244–248.

[990] Koledniški uvod z motivom trikraljevske zvezde vsebuje dogmatično važen izraz le v zadnji vrstici, kjer je omenjeno, kako je v zvezdi z zlatimi črkami zapisano, da je to dete pravi Bog:70 70O trikraljevski zvezdi pripoveduje srednjeveška legenda, da se v njej vidi Kristus kot dete s križem. Za zgodovino te razlage prim. Kuret, n. d. (gl. prejšnjo opombo), v opombi 9. – Glede izraza v prvem verzu, da je zvezda zašla, namesto vzšla, gl. pojasnilo Z. Kumerjeve v razpravi: Božična 122.

Ta svetla zvejzda ta je zašla
za ono stran črne gore.
Ona nam sveti široko,
široko inu visoko.
V zvejzdi stoji Dejte mladu,
v rokeh drži an križ zlati.
V križu so zlatni puštobi,
de je ta dejte pravi Bug.

[991] (Alasia)

[992] Pesem »Eno je dete rojeno« je verjetno nastala v 15. stoletju, približno istočasno kot nemški prevod. Ker je bila tiskana in zapisana šele pozno, v 17. stoletju, je treba iz različnih inačic šele rekonstruirati najverjetnejšo obliko prvotnega besedila.71 71Kumer, Božična 107, sodi, da je slovenska pesem nastala približno istočasno z nemškim prevodom, torej kdaj v 15. stoletju. Prvič je bila natisnjena šele v Alasiu 104, nato v bolj urejeni obliki v EvL 1672, 390–391, medtem pa je bila zapisana v dveh rokopisih (Šentviški in Muzejski). Vse različne inačice so vzporejene v Kumerjevi razpravi Božična 69–85.–Ker se inačice med seboj razlikujejo in ker nobena od njih ni natančen prevod latinske ali nemške pesmi (ta besedila gl. Kumer, Božična 96–97), sem po vzorcu Grafenauerjeve rekonstrukcije velikonočne pesmi poskusil obnoviti tudi božično »Eno je dete rojeno«. Podlaga je besedilo v EvL 1672, dopolnjeno pa je s kiticami, ki so v Alasiu ali v rokopisih. Prvih 7 kitic je po vrsti iz lekcionarja, 8. in 9. kitica sta iz Šentv. rkp, kitici o veselju v Jeruzalemu (10. in 11.) sta iz Alasia, od peterih zahvalnih kitic je 12. iz Šentv. rkp, 13., 14. in 15. iz Muzejskega rkp, sklepna je spet iz EvL 1672. (V Šentv. rkp je pesem zapisana na listih I 1b – I 2b in še II 1 – II 2; v Muzejskem pa na listu II 7b.)

[993] Prvi dve kitici nam sporočata Jezusovo rojstvo v revni betlehemski votlini.72 72Misel o veselju v Jeruzalemu zaradi Jezusovega rojstva je v slovenskih inačicah izražena šele na koncu pesmi, latinske in nemške predloge jo imajo že v prvi kitici. V naslednjih dveh kiticah je treba opozoriti na izvirni poudarek, ki ga slovenska pesem daje božji vsemogočnosti nebogljenega deteta v jaslicah. Nemška in latinska pesem samo preprosto pove, da je dete v jaslih Bog, Slovenci so pa v 4. kitici božjo vsemogočnost opisali z istimi izrazi kot stoletja prej v najstarejših kirielejsonih.73 73V Muzejskem rkp pripovedujeta 4. in 5. kitica o angelih in pastirjih pri Jezusu v jaslicah, česar latinske in nemške predloge nimajo. Kumerjeva, Božična 114–115, je ugotovila, da je to vrinek iz druge božične pesmi »Puer nobis nascitur«.

[994] Prihod treh kraljev je vsebina 5., 6. in 7. kitice, ki neodvisno od izvirnika modre imenujejo Gašper, Melhior in Boltežar, kakor so ta imena od 9. stoletja dalje splošno v navadi.74 74Imena treh kraljev so pripisovali cerkv. učitelju Bedu častitljivemu (674–735). Tako ima tudi Kumer, Božična 112, ki je povzela po Kuretovi razpravi o Trikraljevskih igrah (gl. op. 69‌). Nemški teološki leksikon (LThK 3/1931/, 452) to mnenje zavrača in pravi, da so imena že v nekem rkp iz 6. stol. Druga izdaja istega leksikona (LThK 3/1959/, 567) pa pravi, da so se imena pojavila šele od 9. stol. dalje.

[995] Zahvala za Jezusovo rojstvo v zadnjih kiticah (8–16) je najbolj samostojni del slovenske pesmi, je pa tudi najbolj različen v raznih inačicah. Po vzorcu velikonočne pesmi, ki najprej slavi Marijo, potem šele presv. Trojico, tudi v tej rekonstrukciji sledijo kitice po vrstnem redu Šentviškega rkp: Marija, Jeruzalem, presv. Trojica:75 75Latinske in ena nemška inačica sklenejo pesem s tem, da v eni ali dveh kiticah pojejo hvalo enemu in troedinemu Bogu. Najstarejša latinska omeni sicer tudi Marijo, a brez imena (Sit benedictus filius et virgo mater ipsius). Nekatere slovenske inačice (Šentv. rkp in EvL 1672) zahvalo Mariji raztegnejo na dve kitici (naša 8. in 9.) in tudi s tem izpričajo posebno slovensko nagnjenje do Marijinega češčenja. – Hvalnica troedinemu Bogu je izoblikovana predvsem v Muzejskem rkp. – Ne da se povsem zanesljivo določiti prvotno mesto za klic: Veseli se, Jeruzalem, ki je iz latinsko-nemške prve kitice v nekaterih slovenskih inačicah zašel na konec pesmi. Alasia ga ima v dveh kiticah (naša 10. in 11.) še pred Marijino kitico.

[996] (V vsaki kitici se ponavljajo besede na podčrtanem mestu.)

1
Eno je Dete rojeno
notri v tem mejsti Betlehem.
2
V eni preprosti štalici,
v enih oslovih jaselcah.
3
Spoznal ga je oselc, volek,
de je tu dete pravi Bug,
4
kir je stvaril zemlo, nebu
človeku dal dušo, telu.
5
To so pršli krajli trje:
Gašper, Melhior, Boltežar
6
inu so h ofru prnesli
miro, vereh, čistu zlatu,
7
nu darujejo Jezusa,
tiga krajla nebeškiga.
8
Mi njega rojstvo hvalimo,
lubo divico Marijo,
9
kir nam je rodila Jezusa,
tega krala nebeskega,
(izveličarja vsega sveta).
10
Veseli se Jeruzalem,
Jeruzalem, mestu lepu.
11
V tebi nam se je adan rodiu,
ker bode kral čez krale vse.
12
Veselimo se tiga goda,
dajmo čast ino hvalo Bogu!
13
O hvala tebi, Bug Oča,
tebi, Sin, no Sveti Duh
(od vekuma do vekuma)!
14
Ker si nam poslav Stvarnika
no Sina sujga Jezusa.
15
Zatu se veselimo vsi,
jenu Kristusa hvalimo.
16
K timu času božičnimu
bodi tu dete hvalenu!

[997] Čeprav so božično pesem najbrž priredili Slovencem različni prevajalci (različne inačice so verjetno istočasno živele med ljudmi), so vsi poskrbeli, da so ljudje med petjem o evangeljskih dogodkih ponovili tudi najvažnejše verske resnice o odrešenju po Jezusu Kristusu.

[998] Druga stara božična pesem »Ta dan je vsega veselja« je prirejena po latinskem »Dies est laetitiae« in nemškem vzorcu »Der Tag der ist so freudenreich« in je najbrž nastala kdaj v 15. stoletju.

[999] Vsebinsko je pesem zelo globoka; že predlogi sta hoteli biti poučni, slovenski priredbi pa se je to posrečilo v še večji meri. Izrazi v njej razodevajo, da je prireditelj »moral biti teolog, saj zvenijo nekatere vrstice kakor prepesnitev misli iz teološke dogmatične razprave. Kljub temu pa pesem ne učinkuje izumetničeno, marveč je povsem dostopna preprostemu verniku«.76 76Z. Kumer, Izročilo A, 58, opozarja na vsebinsko važne razlike med katoliškimi in protestantovskimi zapisi božične pesmi. O njej govori na str. 52–63.

[1000] Najprej poudarja Marijino deviško materinstvo in Jezusovo božansko naravo, ki je ustvarila nebesa in angele. Kot posebej važno resnico uči, da sta v Jezusu nepomešano združeni božja in človeška narava. Podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, je za ponazoritev deviškega rojstva iz Marije uporabil že latinski pesnik, izvirno slovenska, čeprav najbrž po mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi povzeta, pa je pesemska uporaba istega ponazorila (='lumen de lumine') za podobo večnega rojstva Sina iz Očeta: Kakor sončni žarki navidez nič ne zmanjšajo sončne svetilnosti, prav tako tudi Bog Oče večno rodi Sina, ne da bi to rojstvo kakor koli okrnilo eno in isto božjo naravo, ki živi v obeh osebah (obe ponazoritvi je slovenski prireditelj izdelal v tretji kitici).

[1001] Zanimivo je, da niti ob koncu, v doksologiji, ni ob Marijini vlogi omenjeno delovanje tretje božje osebe Svetega Duha, ki je po evangeljsko sporočenih angelovih besedah odločilno sodelovala pri učlovečenju božjega Sina:77 77Protestanti so to pesem prvi natisnili v EDP 1563, 71–74, ne da bi jo bistveno spremenili. Pozneje se je Trubar sicer pritoževal (KDI 1575, 217), da katoličani v tej pesmi pretirano časte Marijo, ko pojejo: »ta stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila«. Protestantje so peli v bistvu enako: »Stvar je sujga stvarnika, divica je dojila«, katoličani pozneje prav tako (Šentv. in Muzej. rkp) ali le malo drugače (EvL 1672): »Stvar je svojga stvarnika nosila inu dojila«. – Tudi to pesem pojejo še danes Beneški Slovenci s prav takimi besedami kot v 17. stoletju (gl. našo op. 58‌).

1
Ta dan je vsiga veselja,
divica je rodila
tiga Sinka božiga,
devica je ostala.
Našiga odrešenika,
stvarnika nebeškiga,
angelskiga krala.
Gdu je slišal glih tiga,
divica rodila Boga,
je čudu preveliku.
2
Ta hči je mati postala,
sujga Oča rodila,
stvar je sujga Stvarnika,
divica (je) dojila.
O Marija izvolena,
pr Bugi si gnado našla,
kir je Eva zgubila.
Skuzi te je Bug človik postal,
kir je nas rešel od pekla:
Hvalo Bogu dajmo!
3
Koker sonce skuz glaž gre,
glaž se ne rezbije,
v glihi viži rojen je
Jezus od Marije.
Koker luč od luči gre,
sonce svojo svetlost pusti,
vuner v nim ostane,
taku Bug od Buga gre,
Bug Oča Sinka rodi,
večnu v nim prebiva.
4
Pravi Bug brez matere
je rojen od Očeta,
pravi človeik brez oča
je rojen od divice.
Preprostu je povijen,
v jaselce je položen
pred to žleht živino.
Oselc ta ga je spoznal,
volek ga je spoštoval,
mi ga tudi čestimo!
5
Hvalo tebi, Bug Oča,
kir si se čez nas vsmilil!
Poslal si nam Sinu tujga,
rešel nas od hudiča.
O čestiti Sin božji,
si vreden hvale inu česti,
kir si nas taku lubil,
za nas si rešno kri prelil,
ta večni leben nam dobil,
v nebesa pot pokazal.
Amen.

[1002] (EDP 1563)

[1003] Primož Trubar nam je ohranil v svojem Katekizmu z dvema izlagama odlomek še ene stare božične pesmi, ki se pa kot cerkvena pesem ni ohranila. Vendar tudi ta odlomek pričuje o veri starih Slovencev, da je Marija resnično božja mati. Pesem je bila morda preveč lirična, da bi jo splošno peli v cerkvi, in se je zato izgubila; le ostanek je ohranila Trubarjeva jeza na katoliške rojake:78 78Trubar v KDI 1575, 217–218. Morda je ta pesem v sorodu z narodno pesmijo: »Marija Boga rodila«, ki jo je Štrekelj sprejel v SNP 1, št. 431. Precejšnjo starost te pesmi (prim. Grafenauer I., Pokristjanjenje 482, op. 19) razodeva aorist »rodi«, ki ga v Trubarjevem času niso več razumeli v preteklem pomenu in so zato na ustreznem mestu v 3. vrstici peli v sedanjiku »povije« namesto »povi« (je povila). – Trubar je prav na istem mestu omenil še necerkveno božično kolednico »Mi smo prišli pred vrata«, ki je najbrž ista, kot je zapisana v SNP III, št. 4730.

Kir Marija Boga rodi,
aleluja, o Marija!
v preproste plejne povije,
aleluja, o Marija!
preproste plejne, makov cvejt,
aleluja, o Marija!

3. Predpridižna pesem

[1005] Nedvomno srednjeveška je tudi predpridižna pesem o dekalogu. V srednjem veku postni čas ni bil namenjen premišljevanju različnih verskih resnic o našem odrešenju, niti še ni stopilo v ospredje Jezusovo trpljenje, ampak so ljudi takrat učili in vadili v krepostnem življenju po božjih zapovedih. Vsaj v 15. stoletju so tudi med Slovenci začeli peti pesem o deseterih božjih zapovedih »Kir hoče v nebu priti«, oziroma »Kir hče Bogu služiti«, kakor se je glasila ista pesem v Trubarjevi objavi, ki najbolj jamči za starost pesmi.79 79Izčrpen pregled različnih inačic pesmi o dekalogu ter njihove odvisnosti (ali samostojnosti) od nemških predlog je objavila Z. Kumer v prvem odstavku razprave: Izročilo A, 41–52.

[1006] Besedilo te pesmi naj bo navedeno predvsem zato, da bo slika o naši srednjeveški pesmi bolj popolna, kljub temu da dogmatičnih resnic naravnost ni mogla razlagati. So pa Slovenci tudi tej pesmi dodali sklepne kitice, ki so bile mnogo starejše od pesmi o dekalogu in smo jih vsaj v odlomkih že spoznali. Značilno je, da so tudi to pesem marijansko pobarvali, čeprav noben nemški dekalog, ki je bil osnova slovenske pesmi, Marije niti ne omenja. Protestanti, ki so pesem pri nas prvi objavili, so seveda ta sklep črtali in so samo Boga prosili, naj jim pomaga izpolnjevati zapovedi, katoličani pa so za to prosili tudi Marijo, božjo mater:80 80Prva objava, Trubarjeva, je v EPK 1567, 6–8; prva katoliška v Alasiu (102b–103) je zelo nepopolno, kar nerazumljivo napisana. Besedilo navajam po objavi v EvL 1715, 382–383. – Nam nerazumljivo besedo »ladajne« v 4. kitici razlaga Kumerjeva (Izročilo A, 47, op. 18) po Pleteršniku kot vzhodnoslovenski izraz za posest. Nebeško ladajne torej pomeni nebesa, zveličanje.

1
Kir hoče v nebu priti,
ta ima ohraniti
te deset zapuvidi:
Aj vjeruj v eniga Boga,
lubi ga iz celiga srca,
inu tudi tvojga bližniga!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
2
Ne roti se nenucnu
pr božjim imenu!
Praznuj človek praznik svoj,
nu svoje stariše spoštuj!
Človek človeka ne vmori
inu nikar ne kradi!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
3
Prešeštva ne tribaj,
ne falš priča ne bodi!
Ludskiga blaga ne želuj,
ni ludskih žen ne pogeruj!
Daj nam jih Bug držati,
Marija, božja mati!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
4
Marija, božja mati,
ta nam ga ne okrati
nebeškiga ladajna,
dušam svetiga raja.
Pomagaj nam, Marija,
od vojske, kuge, glada!
Kyrie elejson, Kriste elejson!
5
Marija Divica,
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeškimu,
ter vsmilenimu Jezusu,
de naše duše inu telu
vzame gori k večnimu miru!
Kyrie elejson, Kriste elejson!

[1007] (EvL 1715)

4. Svetniška pesem

[1008] Prav ničesar ni mogoče reči o besedilu in vsebini edine izpričano srednjeveške pesmi v čast svetnikom. Primož Trubar nam je namreč ohranil začetek pesmi v čast sv. Petru: »Oglasi se, oglasi se sveti šent Peter« in povedal, da tako pojejo dekleta, ko se procesija romarjev bliža cerkvi. Druga skupina deklet pa da jim odgovarja: »On se oglasi, on se oglasi, če Bog hoče«.

[1009] Pesem je bila morda v zvezi z litanijami vseh svetnikov, ki so jih peli (latinsko) med procesijami, mogla bi pa biti tudi ostanek liturgične pesmi v čast sv. Petru, ki so ga v Salzburgu in v vseh njegovih misijonih zelo častili. Ena od prvih cerkva, ki so jih izpričano zgradili med Slovenci in jih je posvetil sv. Modest, je bila posvečena prav njemu.81 81Besedilo po Trubarju KDI 1575, 218. – O cerkvi sv. Petra glej to razpravo § 901‌. – Mantuani (Razvoj 7) omenja nemško pesem »Helf uns s. Peter heiligo«, Zagiba (Der slavische Gesang … Heiliger Dienst 7/1953/, 134–135) pa pesem »Kyrie eleison, helfe sancte Petre«, ki so jo peli ob ustoličenju prvega škofa v Pragi in najbrž tudi ob posvečevanju cerkva v čast sv. Petru. Vzporejanje teh pesmi s slovenskim ostankom ostane sicer domneva, a res je, da je sv. Peter izrazito salzburški svetnik.

IV. Domnevno srednjeveške pesmi

[1010] Razen pesmi, o katerih ni mogoče dvomiti, da so jih Slovenci peli že v srednjem veku, vzbuja precej drugih pesmi večjo ali manjšo verjetnost, da so tudi nastale že v srednjem veku, čeprav so bile prvič zapisane šele po zatonu protestantizma na naših tleh. Nekateri izrazi v njih, sorazmerno star zapis (še v 17. stoletju) ter vztrajno petje in s tem povezano večkratno zapisanje (tiskanje) v mnogih pesmaricah so osnova za domnevo njihove večje starosti. Nekatere teh pesmi so še danes žive v naših cerkvah ali so bile zapisane iz ust pevcev v ne dolgo minuli dobi kot ljudske necerkvene nabožne pesmi, precej pa jih je izbrisala doba razsvetljenstva in jožefinističnega purizma ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja.

[1011] Drobno raziskavanje velikonočne pesmi je I. Grafenauerju odkrilo še 44 različnih verskih pesmi. Čeprav nekatere od njih zaradi apokrifne ali legendarične vsebine niso mogle biti redno pete cerkvene pesmi, je bilo pa zaradi drugih raziskav mogoče zapisati, da je v srednjem veku (od 12. do 15. stoletja) med Slovenci nastalo okrog 40 cerkvenih pesmi in več kot sto kolednic verske vsebine.82 82I. Grafenauer je objavil seznam verjetnih srednjeveških pesmi v razpravi: Velikonočna 137–138. – B. Grafenauer omenja take pesmi v Zgodovini narodov Jugoslavije I (1953), 734. – Mantuani je objavil dva različna seznama starih pesmi (Razvoj 8–9 in 22–24). Ker pa je samo iz začetnih vrstic pobožnih pesmi v SNP (Dodatek v III. zvezku) sklepal na srednjeveške latinske in nemške predloge,ne da bi najbrž ugotovil resnično odvisnost, še manj starost posamezne pesmi, je njegov seznam lahko samo napotek za nadaljnje raziskavanje. To je že potrdilo nekaj njegovih sklepov, ostalo so le domneve.

[1012] Med temi domnevno srednjeveškimi pesmimi imajo največ verske, dogmatično važne vsebine zlasti nekatere Marijine in prazniške pesmi, katerih besedilo bo treba pregledati v naslednjih odstavkih.

1. Marijine pesmi z adventnim motivom oznanjenja

[1013] V zvezi z že omenjenim razcvetom Marijinega češčenja v srednjem veku (gl. razdelek Marijine pesmi‌) so najbrž nastale nekatere pesmi, ki opevajo dogodke in resnice, povezane z angelovim oznanjenjem in učlovečenjem božjega Sina. Morda so te pesmi nastale ob širjenju molitve angelovega češčenja,83 83O angelovem češčenju prim. Ušeničnik, Liturgika 50. lahko so pa tudi odmev nove vsebine adventa, ko se je v visokem srednjem veku čas pred božičem povzpel med pomembne čase cerkvenega leta. Ljudska pobožnost je s pričakovanjem Jezusovega rojstva družila predvsem češčenje njegove matere Marije.84 84O adventu prim. Ušeničnik, Liturgika 189–192.

[1014] a) Ivan Grafenauer uvršča v to skupino najprej pesem »Ave Marija, ti devični cvet«. Kot ljudsko pesem jo je objavil Štrekelj v SNP, v daljši obliki pa jo je še kot cerkveno pesem zapisal Luka Maurer v 18. stoletju.85 85Grafenauer I. (Velikonočna 137) še ni mogel uporabljati inačice te pesmi, ki je zapisana v Maurerjevem rkp na str. 336–340. – Štrekljeva inačica je v SNP III, št. 6404.

[1015] V pesmi pozdravlja angel Gabrijel Marijo kot polno milosti in ji oznanja, da bo spočela od Svetega Duha in rodila ljudem Sina božjega. Kljub temu bo ostala vedno devica, kakor je obljubila, kajti božja moč zmore tudi ljudem nedoumljiva dejanja. Ob koncu 5. kitice pesem sicer govori o »čistem spočetju«, vendar besedilo ni toliko jasno, da bi mogli v njem razbrati nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju:

1
Oh, ave Marija,
ti devični cvet
si povhena gnade,
Gospud je s tabo.
Ena nova pošta,
nezrečena čast,
z nebeščega mesta
sem angel posvan.
2
Češčena si, Marija,
si povhena gnad,
govori to en angel,
Gabrjov jemenvan.
Ti bodeš spočeva,
rodiva sinu,
po katerem želuje
zemla, noj nebu.
3
Marija se vstraši
te štime božje,
inu misli počaso,
noj gdu je le-te;
kaj pomini ta pošta
ino svetloba,
kdu je le-ta, da more
sem noter k mene.
4
Na buj se, Marija,
tebe se nč na zgodi,
saj sem jest le en angel,
ti oznanvjam časti.
Ti bodeš spočeva
od Svetega Duha,
nam bodeš rodiva
tga Sinu božjega.
5
Kaku se more zgoditi,
kir ne spoznam moža,
de b jest mogva roditi
tga Sinu božjega.
Saj sem jest oblubiva
divištvo Bogu,
kakor čista sem spočeta,
vmriti želim taku.
6
Ne vstraši se, Marija,
Bogu je vse mogoč,
čez te bode pršva
tga narvišega muč,
glih kokr ta rosa
na zemla pade,
glih taku Sin božji
bo rojen od tabe.
7
Marija, čista devica,
se nizko prkvoni:
Znidi se tvoja vola,
o Bug na nebu,
saj sem jest na dekva
Gospuda Boga,
inu očem roditi
tga Sinu božjega.
8
Angel čer je to zreku
se nizko prkvoni,
vzame svovo od Marije,
noj v nebo zleti.
Marija, mati božja,
prosi Boga za nas,
od nega milost noj gnada
bodi vselej pr nas!
Amen.

[1016] (Maurer)

[1017] b) Najbolj tipična in uradna adventna, oznanjenjska pesem pa je bila še dolgo v 18. stoletje pesem »Jager na lovu šraja«. V svojem osrednjem delu pripoveduje dogodek oznanjenja skoraj dobesedno tako kot pravkar navedena pesem. Zapisana je bila v dveh oblikah: prva, ki bo tu najprej navedena, je bila splošno razširjena cerkvena pesem, tiskana v lekcionarjih in v hrvatski pesmarici »Cithara octochorda«; v drugi inačici, ki je precej daljša in znana le iz enega zapisa, pa najbrž ni bila cerkvena pesem.86 86Najprej je bila zapisana mlajša inačica v dveh oblikah v Kalobskem rkp: »En jager vun gre loviti« (str. 273–279; v tej razpravi kitice v § 1353‌) in »En žlahtni lovec gre lovit« (str. 291–292). Starejša inačica »Jager na logo šraja« je bila zapisana šele v Šentviškem rkp (list 1 7b – II 1). V lekcionarjih so to inačico objavljali z začetkom »Jager na lovu šraja« (najprej v EvL 1672, 400–403, potem v vseh izdajah do vključno 1758). V EvL 1764 so uvodne verze zamenjali z novimi: »Poslan je angel Gabrijel« (gl. to razpravo § 1538‌). – O pesmi prim. Glonar, Monoceros, in Barle, Adventska popjevka »Jager na lovu šraja«. Sv. Cecilija (Zagreb) 19 (1935), 65–69. Glonar še ni poznal inačice Kalobskega rkp, razložil pa je srednjeveško živalsko simboliko. Popis simbolike in nemško besedilo pesmi iz 16. stol. ima tudi Beissel, 479 sl. – Prim. tudi III. poglavje te razprave, op. 232‌.

[1018] Cerkvena pesem je krajša, po obliki in posameznih izrazih razodeva tudi večjo starost. Je predvsem pripovedna, precej natančno pa razloži, da bo odrešenje, ki se bo začelo z Marijinim porodom, namenjeno vsemu svetu (7.kit.). Človeško slabotni Marijin sin bo vendar učlovečeni vsemogočni božji sin, ki ga nebo in zemlja ne moreta obseči (9. kit.).

[1020] Uvodne vrstice te pesmi so za naše pojme precej nenavadne: angel Gabrijel se imenuje lovec, Marija pa srna, ki jo ta lovec lovi. Nemška predloga naše pesmi, iz 16. stoletja znana »Es wolt ein Jaeger jagen«, je to simboliko privzela iz antične zgodbe o indijskem enorožcu. Okrog 410 pred Kristusom jo je zapisal zdravnik Ktesias, Plinij je krščanskim pisateljem posredoval podobo divje živali enoroga, ki jo zna ukrotiti samo deviško bitje. Kristjani so seveda to podobo obrnili na Jezusa in Marijo, ko so Jezusa imenovali samoroga, ki se ob spočetju zateče v Marijo. Nekatere inačice pa so namesto samoroga, ki si ga niso znali predstavljati, vzele srno ter pod njo razumele Marijo. Preko Izidorja Seviljskega in Alberta Velikega je ta zgodba postala sestavni del evropske kulture, zlasti v dobi do 18. stoletja.

[1021] Posamezni izrazi v pesmi: češčena, žegnana, gnada, milost–gnada razodevajo večjo starost kot celotna pesem, saj so bili uporabljani samo še v 12. in 13. stoletju.87 87Za te izraze prim. Grafenauer I., Pismenstvo 87–89. O pomenu besede »gnada« v tem času pa njegovo razpravo: Kirielejsoni 69. Glonar, Monoceros 41–43, navaja za vzorec slovenske adventne pesmi besedilo nemške »Hoch von dem thron ein Jeger«. Bila je tiskana že 1544 in pozna 4 pse kot simbole 4 darov, ki jih bo Kristusovo rojstvo prineslo ljudem: resnico, pravico, mir in usmiljenje. Gl. mlajšo inačico v III. poglavju, v § 1353‌.

1
Jager na logo šraja,
v tem trono nebeškem,
v nebesih se sprehaja
sama sveta Trojica ž nim.
2
Eno srno loviti
iz nebes je poslan,
ta lovec je en angel,
Gabrijel je imenvan.
3
Ta sveti angel sprestre
perota pisane,
inoj srno doteče,
Marija jo imenuje.
4
Jager v rožič zapiska,
lep glas vnkej spusti:
Češena si, Marija,
gnade si ti polhena.
5
Gospud Buh ta je s tabo,
žegnana Marija,
med vsemi ženami sama
si ti izvolena.
6
Marija se prestraši
le-te štime božje,
inu misli počasu,
kaj je to zenu češene.
7
Angel k Mariji pravi:
nikar se ti ne boj,
ti si gnado dobila,
ves svet ta bode porod toj.
8
Pole(j), ti boš spočela
od Svetiga Duha,
nam boš Sinka rodila,
Jezus bo on imenvan.
9
Brez moža ga boš nosila,
brez madeža cilu,
kateriga zemla inu nebu
obseči nikoli ni moglo.
10
Marija sveta divica
se nizko prkloni:
O Bug, izidi se
tvoja vola nad meni.
11
Pole(j), jest sem ta dekla
mojga gospod Boga,
iz srca mu zaupam
na nega milost inu gnado.
12
Marija, božja mati,
prosi Boga za nas,
de nega milost, gnada
bode vselej tudi pr nas,

[1022] (Šentviški rkp)

[1023] c) Prevod stare latinske himne »Ave Maris Stella« je mogel nastati že v srednjem veku, ker beseda pozdrava »zdrava« po I. Grafenauerjevem mnenju kaže na visoko starost. Pesem poudarja, da je Marija »prava božja mati«, obrača pa se k njej s prošnjani, ker trdno zaupa v uslišanje:88 88O besedi »zdrava« prim. Grafenauer I., Velikonočna 106. Pesem »Zdrava si morska zvezda« je zapisana v Kalobskem rkp str. 293–294 in še na str. 289–290.

1
Zdrava s morska zvezda,
prava mati božja
inu vselej dečla,
srečna nebes vrata.
2
Selstvu si prejela
iz vust Gabrijela,
spremenila ime
nepokorne Eve.
3
Zbriši dolge krivim,
daruj pogled slepim,
zlo od nas odženi,
vse dobru nam sprosi.
4
Pokaži se, da si
naša mila mati,
de skuz tebe prime
tvoj Sin naše prošnje.
5
O čudna divica,
čista, tiha, krotka,
stori nas od grehov
proste, tihe, krotke.
6
Daj nam, da živimo
čistu nuj ponižnu,
ter se s tvojim Sinom
večnu veselimo.
7
Bodi čast Očetu,
edinimu Sinu,
čast Svetimu Duhu,
ena Trojem hvala.
Amen.

[1024] (Kalobski rkp)

[1025] č) Kot »milosti polno« nagovarja Marijo tudi pesem »Tavženkrat bodi češčena«, ki je bila prava cerkvena pesem, v poznejšem času stalno tiskana v lekcionarjih. Osnova te pesmi, zlasti prva kitica, ki se stalno ponavlja kot odpev v ljudski legendarni pesmi o »Mariji, ptici in zamorski deklici«, je po I. Grafenauerjevem mnenju še srednjeveška. Nastala je v zvezi s širjenjem molitve angelovega češčenja in zdravamarije. Najstarejši zapisi so pa šele iz 18. stoletja, zato prvotna stara oblika najbrž ni več dobro vidna. Navedena naj bo le prva kitica:89 89Prim. Grafenauer I., Zamorci in zamorske deklice v narodnih legendah 2. del. DS 51 (1939), 409–418, in istega: Kirielejsoni 69, op. 19. – Pesem je zapisana tudi v Paglovčevem rkp 118, 119. Navajam jo po EvL 1741, 453–454.

Tavženkrat si ti češena
o Marija, rožen cvet,
tvoje glihe ni nobena,
take nima celi svet.
Kar se kuli rožic znajde,
nobena toku žlahtna ni,
v tebi se vsa milost znajde,
ah, dodeli jo meni ti!

[1026] (EvL 1741)

[1027] d) Dve pesmi, ki izvirata še iz srednjega veka, sta še danes med najbolj živimi cerkvenimi pesmimi: »Je angel Gospodov« in »Lepa si, lepa si«. Res sta bili obe zapisani šele v 19. stoletju, a morda prav zato, ker sta bili tako splošno znani, da se je vsakemu zdelo nepotrebno, ju zapisati.

[1028] Pesem »Je angel Gospodov« je izrazito adventna. Pripoveduje o angelu, ki oznani Mariji, da bo spočela od Svetega Duha, in kako se je to uresničilo, ko je na Marijino privoljenje Beseda meso postala. Priljubljena srednjeveška prošnja za duše v vicah (v 5. kitici), ki ji je pridružen izraz vere, da je le Jezusova smrt na križu odprla nebesa (9. kitica), sta prepleteni z različnimi spodbudnimi kiticami. Teh danes navadno ne pojemo več po cerkvah:90 90Navajam po Štrekljevi objavi v SNP III, št. 6405, kakor jo je zapisal Jurij Lulek v Suhi na Koroškem. – Grafenauer I., Velikonočna 115, opozarja, da je 9. kitica privzeta iz starejših velikonočnih pesmi (gl. pesem »Da b človek ti vedel« v tej razpravi v § 1040‌, kitica 4.). Za celotno pesem pravi, da »je kljub pomlajeni obliki, poskočni vrstici, stara prepesnitev angelovega češčenja še iz časov, ko se je molilo samo zvečer, s prav srednjeveško mislijo o Mariji zavetnici vernih duš in pomočnici v smrtni uri.«

1
Svet angel Gospodov
je Mariji oznanov,
de b ona spočela
od Svetega Duha.
2
Češčena si, Marija!
je angeljski glas
Bo zadnja ura bila,
prid, mati, po nas!
3
Marija je rekla:
Lej, jaz sem na dekla,
le men se zgodi
po volji božji!
4
Glej, sveta Beseda
je meso postala,
med nami, med nami
prebivala je.
5
Poglejmo na vice,
na verne dušice,
kak one želijo,
na našo pomoč.
6
Poglejmo na zvezde,
kak one migljajo,
gor proti nebesam
nam kažejo pot.
7
Poglejmo na rožce,
kak one cvetijo:
od zgoraj, od spodaj
osipljejo se.
8
(E)na luč je prižgana
od svetga Florjana,
da ona nam svetla
tam v večnosti bo.
9
Na križu je visov,
na križu je vmrl,
je vsem vernim dušicam
nebesa odprl.
10
Sveta Marija,
le prosi za nas,
de obeni sovražnik
ne pride čez nas!

[1029] (SNP)

[1030] e) Pesem »Lepa si, lepa si, roža Marija« je po I. Grafenauerjevem mnenju vsaj v osnovi motivično med najstarejšimi slovenskimi cerkvenimi pesmimi, saj ima še izraz »nebeška družina«, ki ga poznamo iz velikonočne pesmi. Tudi obe glavni kitici, druga in tretja, se vsebinsko skladata z adventno kitico velikonočne pesmi (gl. § 961‌). Uporaba zamenjave Marijinega in Evinega imena (Ave – Eva) jo povezuje s staro pesmijo »Zdrava s morska zvezda« (gl. § 1023‌). V drugi polovici pesmi Marijo prosimo kot srednico milosti zlasti ob koncu življenja, v najbolj odločilni uri, za kar jo prosimo tudi v molitvi zdravamarije:91 91Matija Majer jo je slišal peti na Gomilskem (PC 1846, št. 48). – Srednjeveške elemente je tudi v tej pesmi spoznal I. Grafenauer v zvezi z velikonočno pesmijo (Velikonočna 106–107). To so zlasti izrazi: roža Marija, nebeška družina.

1
Lepa si, lepa si, roža Marija,
tebe časti vsa nebeška družina.
Angelci lepo pojejo,
tebe, Marija, hvalijo.
2
Z nebes je pogledal nebeski Oče,
vidil na zemlji zgublene otroče,
poslal Marijo na ta svet,
je milost nam dobila spet.
3
Kar nam je Eva pregrešila,
nam je Marija zadobila;
nam je rodila Jezusa,
našega zveličarja.
4
Vod nas Marija po pravemu potu,
da nas nobena skušnjava ne zmoti,
da nas skušnjava ne prehiti,
da nas sovražnik ne prdobi.
5
Kedar pa moramo vmreti,
pomaj nam Marija vredno sprejeti
Rešnje Telo Jezusa,
našega zveličarja.
6
Zdaj pa hočemo pesem skleniti,
tebe, Marijo, lepo prositi,
k bomo držali v rokah luč,
prid nam Marija na pomoč!

[1031] (Majer PC)

2. Prazniške in obdobne pesmi

[1032] Največji prazniki cerkvenega leta, ki so imeli svoje pesmi že v prvih stoletjih po letu 1000, so prav zaradi teh častitljivih in vsebinsko bogatih pesmi malo spodbujali pesnike, da bi oskrbeli ljudem še drugačnih pesmi. Domnevamo pa lahko, da je za manj važne praznike in za vmesne dobe cerkvenega leta že v srednjem veku nastalo nekaj pesmi, ki bodo navedene v tem odstavku.

[1033] a) Resnice božičnega praznika so poleg že navedenih pesmi približevali ljudem tudi obredni prizori. Razen koledovanja, ki je živelo zunaj cerkvenega prostora, je bilo zlasti po ženskih samostanih v navadi zibanje Jezusa. Ponekod je to postalo tudi ljudski običaj. Za naše kraje je v zapiskih izpričano zibanje Jezusa sicer šele za začetek 17. stoletja, ohranjena božična zibelka iz Mekinj in precej pesmi zazibalk pa priča za ukoreninjen, torej star običaj, ki bi mogel biti tudi pri nas še srednjeveški, kakor je bil drugod.92 92O obredu zibanja v jaslicah prim. Grafenauer I., Velikonočna 125; Niko Kuret, Mekinjska božična zibelka. ZUZ 5/6 (1959), 531–541; Dušan Ludvik, Iz zgodovine ljudskih iger na Slovenskem. SE 8 (1955), 170; omenja ga tudi N. Kuret v Šalijevi zbirki pripovednih pesmi: Peli so jih mati moja (Slovenčeva knjižnica št. 60., Ljubljana 1943), op. na str. 167.

[1034] Zelo verjetno je bila taka obredna pesem zazibalka »Jezusa pozibljimo«, ki bi mogla nastati kdaj po 13. stoletju. Bila je cerkvena pesem, ker so jo od srede 18. stoletja dalje tiskali v lekcionarjih.

[1035] Srednji del pesmi posebej premišljuje izničenje božje vsemogočnosti v malem detetu. Kljub nebogljenosti je to dete vendar pravi Bog. To resnico pesem utrjuje v poslušalcih s tem, da paroma našteva nasprotne lastnosti Jezusove človeške in božje narave v isti osebi:93 93 [1036] Navajam po Muzejskem rkp (II 8 – III 1), ki je najstarejši zapis pesmi. Kjer je nečitljiv, sem ga dopolnil (v oklepajih) po Maurerjevem rkp (str. 8–13), ki se z Muzejskim ujema v razvrstitvi kitic proti tiskanim objavam od EvL 1741 dalje. M. Majer ima v PO (št. 9) samo 7 kitic, Štrekelj (SNP III, št. 4801) je ponatisnil Majerjevo inačico. - Po vsej verjetnosti je pesem prevod (ali vsaj priredba) nemške »Lasst uns diss Kindlein wiegen« (Baeumker 1, No. 144). – Pesem pojejo v Beneški Sloveniji še zdaj v skoraj nespremenjeni obliki, kakor je bila nekoč tiskana v lekcionarjih. Tiskana v Trinkovem molitveniku na str. 242–245 (gl. zgoraj op. 58‌) ima naslednje kitice (po objavi v tej razpravi): 1, 2, 4, 3, 6, 9, 7, 8, 10, 12, 13, 11 in še tri kitice, ki so bile nekoč v lekcionarjih:

13
Z grehou gori vstanimo,
Hud leben zapustimo,
Lepo nam je živeti,
Če hočemo srečno umreti.
14. Če hoč'mo v nebo priti
Svet nam je zapustiti,
Vse njega lušte fratat
Za večnost se le ahtat.
15. K Mariji pomoč iščimo,
K Jožefu pertecimo,
De bosta za nas prosila,
Dušam nebo zadobila.

1
Jezusa poziblimo,
srce h nemu nagnimo,
nam se je veseliti,
dejte lipu častiti.
Odpev po vsaki kitici: O Jezušek (moj), (lubi) pobiček moj.
2
(Njemu se prklonimo),
v lubezni (poslušajmo),
(sej nam je vsim k veselju
letu dejte rojenu).
3
Nam je tukaj ostati,
tu dejte ofrovati,
vso čast njemo skazati,
nu večno hvalo dati.
4
Njega svete ročice,
srce, jenu nožice
častitu je skušnimo,
jeno Boga spoznamo.
5
(Je) čudu preveliku
na tem deteti skritu,
on leži majhen v jasleh,
velik grmi v oblakih.
6
(Je vidit slabu dete,
silnu on vkroti vetre,
ti veliki valovi
na murje so pokorni.)
7
(Vse) rožice na poli
gvanta po svoji voli,
vse nam lepu ocira
brez reve nu brez nuje.
8
Kir špiža vse na sveti,
da tičicam živeti,
materne prse vživa,
božjo mogočnost ima.
9
Nega prsteci slabi
zemlo, nebu (so dali,
vse gore, inu planine,
te globoke doline).
10
Njega majhine oči,
kir so videt brez moči,
vse vidijo po sveti,
pozimi no poleti.
11
(Vbuštvo je Jezus rojen,
v jasli trdu povožen,
s tem je nam dau spoznati,
našo ofart rezdjati.)
12
(Vmesto bogate hiše
pusti gradi, noj zdiše
v enej rezdrti štali
na mrazo noj težavi.)
13
(De bi se mi spreumeli,
mrzlu dete ogreli
z molitujo, z zdihuvanjem,
s pokuro, z dobrim djanjem.)
14
(Našo srci se rezveseli
v tem presvetem časo,
Jezusu lepu zapoje,
bo dau kralestvo svoje.)
15
Zapojmo vsi detetu,
dajmo ves ofer letu,
nemo vso čast skazati,
s pejtjam hvalo dajati,
o Marija!
16
Noge, roke skušnimo,
srce naše nagnimo,
(n)jega v časti hvalimo,
kakor Boga molimo.
17
Našo stimo rezglasi,
detetu stuj dopasti,
de bo dete veselu
nu z nami lepu pelu.
18
Marija, kir si mati,
nam očeš dejte dati,
de nam bo pot pokazou,
no z nami gnado talou, o Marija!
(19. ni več čitljiva)

[1037] Sledovi božičnega razpoloženja, ki so pa že pomešani z velikonočnimi mislimi na trpljenje novorojenega Marijinega sina, so v cerkveni pesmi »O ti Devica, mati Marija«.94 94Ker so jo nekaj desetletij tiskali v lekcionarjih (EvL 1672 do 1730), jo upravičeno štejemo med cerkvene pesmi. Čeprav po naslovu Marijina, vsebuje mnogo resnic tudi o Kristusu, prosi ga, naj se usmili grešnikov, ker je s svojim trpljenjem, s svojo krvjo in rešnjim telesom odrešil vesoljni svet. Na koncu počasti Marijo kot Devico pred rojstvom, v rojstvu in vekomaj. Podrobnejša analiza pesmi bi morda v njej odkrila sled dominikanske teologije, ki je v 14. in 15. stoletju namesto Marijinega brezmadežnega spočetja začela posebej proslavljati njeno vedno devištvo.95 95Dunajski dominikanec in profesor na univerzi Franc iz Retza je ok. 1400 sestavil spis »Defensorium inviolatae virginitatis b. Mariae«, ki vsebuje vrsto simbolov za ponazorilo (dokaz) Marijinega vednega devištva. (Prim. Schnuerer, Mittelalter III 255, in Beissel 477.) Pesem je mogla nastati že takrat, zapisana in tiskana pa je bila šele v 17. stoletju:96 96Po Kidričevem mnenju (Opombe 123) je zapis v Šentviškem rkp (III 1 – III 1b in III 5) starejši od tiska v EvL 1672, 403–404, ker je v rkp 4. kitica s starejšo obliko »v tem porode« prečrtana, nekaj listov pozneje pa zapisana nova oblika »v tem rojstvu« kakor v lekcionarju. Poznejši zapisovalec je dodal še 5. kitico, ki je noben drug zapis ne pozna. Prepisa (čeprav slaba) v Muzejskem in Budimpeštanskem rkp sta najbrž iz lekcionarja.

1
O ti divica mati Marija,
ti si nebeška presvetla zarja,
skuz tebe sije Jezus, nebeško sonce,
nam naše srce resvetliš,
to pak ti, Jezus, oblast imaš,
sej daš nebesa komer oč.
2
Zemla, nebo, veter inu morje,
to tebi, Jezus, vso čast inu hvalo dajo.
Jest ubogi grešnik prosim gnade tvoje,
na tvoje rane spomislijoč,
kir si jih Jezus za nas trpov
na svetim križu visejoč.
3
O ti divica, čist tvoj divičen cvet,
tvoj porod Jezus nam je rešu ves volen svet.
Z nego krivjo, svetem rešnem telesam
na svetem križu je vprasan biv,
sulca mo je v srce tičala,
nam je k lebezni dana.
4
O hvala tebi, Jezus Krist,
kir si rojen od ene čiste divice.
Divica bila noter v tem začetki,
divica v tem porode, divica bodeš vekumej.
Marija, ti si gnade polna
inu milosti božje.
5
H tebi prtečemo mi vsi vbogi grešniki,
mi to tebi damo, kaj mi vbogi imamo:
našo slabo srce z našo švoh molitvo,
vzemi, Marija milostna, jenu nam podeli
po tem revnem živlene
le-to nebeško kralestvo.

[1038] Amen. (Šentviški rkp)

[1039] b) Slovenska pesem je začela posebej premišljevati Jezusovo in Marijino trpljenje vsaj ob koncu srednjega veka. V velikonočni pesmi sicer ni žalost priti preveč do izraza, posebne pasijonske pesmi so si pa najbrž kmalu utrle pot tudi v cerkve. Med najstarejše pesmi te vrste prišteva I. Grafenauer pesem »De b človek ti vedel«, ki jo je M. Majer v začetku 19. stoletja našel še živo med beneškimi Slovenci.

[1040] Pesem poudarja zlasti učinke Jezusovega trpljenja in smrti, ki je odprlo nebesa vernim dušam, pa tudi nas je rešilo nevarnosti pekla in odprlo pot v nebesa:97 97V Grafenauerjevem seznamu (Velikonočna 110 in 138) št. 22. Navajam po objavi v Majerju (PC št. 22). – Štrekelj (SNP III, št. 6450–6453 pozna tudi inačice iz drugih delov Slovenije. Četrta kitica je tudi v pesmi »Svet angel« (gl. naš § 1028‌, kitica 9.), kar dokazuje njeno večjo starost. – Češčenje Marijinih žalosti bi mogli povezati s servitskim redom, za katerega vemo, da je poglabljal krščanstvo med zahodnimi Slovenci (Alasia je bil servit iz samostana v Devinu), njegove vplive v slovenski verski kulturi pa bi bilo treba še raziskati.

1
Da b človek ti vedel, kaj Jezus trpi!
Po celim životu ni druzga ko kri.
2
Na glavci mu krono pa trnič bodeč,
Mariji srce predira vse glih kakor meč.
3
Žalostna mat božja pod križem kleči,
preljubi nje sinič na križi visi.
4
Oj na križi je visel, na križi je je vmrl,
vsim vernim dušicam nebesa odprl.
5
Od pekla od martre odrešel je nas,
gor v svete nebesa zavižal je nas.

[1041] (Majer PC)

[1042] Prevod sekvence »Stabat mater dolorosa« je bil tiskan sicer šele v Kastelčevi pesmarici 1678, označen kot »lepa stara pejsen«, in je zato verjetno, da je nastal še v srednjem veku. Vendar je stara oblike precej zabrisana z novejšimi popravki. Ker nima izrazitih dogmatičnih poudarkov in ker je njena vsebina splošno znana, je ni treba navajati.98 98Pesem »Žalostna je mati stala« je v Kastelcu (BB 1678, 45–49) in v Muzejskem rkp (III 1b – III 2b). – Grafenauer I., Metrika 309, opozarja, da je stara oblika popravljena po pravilih slovenskih protestantov.

[1043] c) Češčenje sv. Rešnjega Telesa je v 15. stoletju dobilo povsem novo obliko: procesija na praznik se je splošno uvajala kot izraz nove ljudske verske vneme.99 99 O evharističnem češčenju prim. Ušeničnik, Liturgika 156, in Grafenauer I., Velikonočna 113. Posebne bratovščine (kakor tista v Kranju, ustanovljena 1445) so skrbele za čim večji sijaj procesij in drugih izrazov evharističnega češčenja med slovenskimi verniki.100 100Koblar, Bratovščina sv. Rešnjega Telesa v Kranju. Vzajemnost 13 (1925), 9–10.

[1044] Ivan Grafenauer sodi, da je že v tem času nastala slovenska priredba Tomaževe himne »Pange lingua«. Pesem »Aj sveti kruh, aj rešnja kri« povzema v prvi polovici iz latinske predloge glavne misli, ki izražajo vero v resnično pričujočnost Jezusovega telesa in krvi pod podobama kruha in vina. Posebej poudarjena je neizmernost Jezusovega usmiljenja, ki je pustilo preliti vso svojo kri, ko bi vendar zadoščala ena sama kaplja za odrešenje vsega sveta. Sklepna doksologija v čast presv. Trojici je starejša od ostale pesmi:101 101 Majerjev zapis je v PC št. 40. – Štrekelj ima več inačic v SNP III, št. 6507–6510. Pesem je tiskana tudi v beneških pesmaricah, omenjenih v naši op. 58‌.

1
Aj sveti kruh, aj rešnja kri,
aj pravi Bog večne moči.
2
Saj tebe s srca ljubimo,
za stvarnika te spoznamo.
3
Rojen je bil od device,
na svet je pršel za grešnike.
4
Saj dal nam je telo svoje,
da vsi jeziki govore.
5
Da lih oči ne vidijo,
srca vendar zastopijo:
6
da tisti je te pravi Bog,
ki nas odreši od nadlog.
7
Mašnik požegna sveti kruh,
z nebes pride sam živi Bog.
8
Angelci ž njim sprehajejo,
čast, hvalo Bogu dajejo.
9
Mašnik požegna sveto kri,
grešnik se še nizko prkloni
10
in ga prosi prav lepo,
da mu Bog odpustil bo.
11
Češčena bodi sveta kri,
od petih ran je tekla ti.
12
Od petih ran mojga Boga,
mojga Boga in stvarnika.
13
Bi dost bla jedna kaplica
za grešnike vsega sveta.
14
Vendar je htel preliti vse,
od kaplice do konca vse.
15
Zahvalen bodi večni Bog,
Bog Oče, Sin in Sveti Duh!
16
Še milost svojo nam dodej,
vsem vernim dušam sveti rej!

[1045] (Majer PC)

Povzetek

[1046] Kljub včasih le negotovo določeni starosti ohranjenih srednjeveških pesmi, namenjenih cerkveni rabi, je mogoče spoznati, kako je cerkvena oblast ves srednji vek skrbela, da so verniki po cerkvah peli take pesmi, ki so verski nauk pravilno izražale. V času splošne nepismenosti je bila ljudska pesem eden glavnih stebrov verske poučenosti. Morda to sicer ni zadoščalo za res globoko versko izobrazbo, kar se je poznalo zlasti ob nastopu protestantizma, toda vsaj nekaj je bilo.

[1047] Za slovenske srednjeveške cerkvene pesmi je značilna najprej usmerjenost v glavne kristološke in soteriološke resnice. Zlasti prazniške pesmi, božične, velikonočne in vnebohodne, naglašajo soteriološki pomen vseh teh Kristusovih dejanj, sploh vsega Kristusovega življenja za naše odrešenje, kar bo posebno vidno ob primerjavi s poznejšim bolj protestantovskim poudarjanjem zaslužnosti Jezusovega trpljenja.

[1048] Druga nesporno ugotovljena značilnost je ljubezen Slovencev do Marije. Kaže se ne le v posameznih pesmih o nekaterih njenih lastnostih, ampak predvsem v drobnih verzih in kiticah, ki so jih vtaknili in dodali skoraj vsaki prazniški pesmi. V njih je zlasti izražena vera v Marijino sredniško vlogo pri odrešenju in pri delitvi sadov Kristusovega odrešenja. Podobno, čeprav močno podrejeno vlogo imajo v pesmih angeli in svetniki.

[1049] Sklepne prošnje, ki prosijo milosti dušam v vicah, razodevajo trdno vero v občestveno povezanost vernikov na zemlji, trpečih duš v vicah in zveličanih v nebesih.

[1050] Čeprav nobena izmed navedenih pesmi ni bila naravnost namenjena sistematični katehizaciji (kakor poznejše pesmi v 18. stoletju), so vendar v njih ohranjena najstarejša verska besedila v slovenščini. Skoraj v vseh daljših pesmih so namreč naravnost mojstrsko znali povezati v celoto celo vrsto različnih verskih resnic, ne da bi to zaviralo miselni tok v pesmi in ne da bi utrujajoče učinkovalo na pevce in poslušalce.

[1052] Zelo zanimivo bi bilo primerjati vsebino srednjeveških pesmi z vsebino bogatih srednjeveških fresk po naših cerkvah, ker so tudi te predvsem služile širjenju verskega obzorja preprostih nepismenih gledalcev. Ker pa so se le v pesmih ohranili tudi verski, bogoslovni izrazi, bi jih smeli imenovati najstarejšo »sumo« slovenske teologije – dogmatike in moralke, ki je v ustnem izročilu živela in se razvijala mnogo pred prvimi pisanimi bogoslovnimi razpravami v slovenskem jeziku, saj so te prvi objavili šele protestanti.

[1053] Večji del slovenskih duhovnikov je bil v začetku 16. stoletja zaradi pomanjkljive izobrazbe in stalne turške nevarnosti najbrž nezmožen prijeti za pero in Slovencem napisati verska besedila. Strah, v katerem so ljudje živeli pred Turki, in splošna nepismenost vernikov duhovnikov pač ni spodbujala k pisanju. Tisti, ki pa so bili izobraženi na tujih univerzah, se najbrž večkrat niso več znali skloniti k preprostim ljudem, svojim rojakom. Tolažili so se s splošnim videzom trdnega verskega življenja in s tem, da vsak izobražen Slovenec zna brati verske knjige v tujih jezikih.

[1054] Cerkvene in druge verske pesmi so zato skoraj edini dokaz slovenske žive verske kulture v srednjem veku.

Drugo poglavje
PESMI SLOVENSKIH PROTESTANTOV

102 102 [1055] V opombah k temu poglavju so s kraticami navedeni še naslednji pomožni viri in literatura:
  • Achtliederbuch: Etlich Cristlich lider. Wittenberg 1523 (Luter) (Faksimilna izdaja: Kassel 1956).
  • Klug: M. Luther, Geistliche lieder. Wittemberg 1533. (Faksimilna izdaja: Kassel 1957).
  • Weisse: Michael Weisse, Ein neu Gesengbuchlein 1531. (Faksimilna izdaja: Kassel 1957).
  • Lindau: Neu Vermehrt und Verbessertes Gesang–Buch. Lindau 1715.
  • Zittau: M. G. Andächtiger Seelen … Compendioses Gesang–Buch. Zittau 1720.
  • Waldenburg : Die Lust der Heiligen … Nebst einem geistreichen Gesang–Buche. Leipzig und Waldenburg 1728.
  • JbLH : Jahrbuch fuer Liturgik und Hymnologie. Kassel 1 (1955) sl.
  • Lortz : Die Reformation in Deutschland I, II (3. Aufl.) Freiburg i/Br. 1949.

I. Vloga pesmi pri reformaciji

[1056] Reformacija se je v nemških in slovenskih deželah začela v dobi, ki je bila zelo dovzetna za vpliv glasbe na človeka. Glasbena vzgoja je bila v času pred začetkom protestantovske reformacije in v njej del šolske vzgoje. Duhovniki, posebej še redovniki, so jo morali poznati, saj je bilo petje važen del božje službe. Tudi preprosto ljudsko petje je imelo v bogoslužju že stalno, dovoljeno in priznano mesto, kakor je pokazalo obravnavanje srednjeveške cerkvene pesmi. Delo nemških in drugih reformatorjev, ki so vplivali na slovenske protestante, pa priča, da so tudi oni imeli pozitiven odnos do petja pri božji službi. Vsi reformatorji so zato hoteli tudi glasbo, zlasti pa petje v ljudskem jeziku, uporabiti kot sredstvo za širjenje svojih naukov. Vedeli so, da ljudje radi pojejo stare cerkvene pesmi, hoteli so pa tudi bolj obredno, dotlej latinsko petje pri maši in oficiju (večernice) narediti ljudem razumljivo in so zato cerkvene himne in psalme prelivali v domačo besedo, z novimi pesmimi so pa vlogo petja pri bogoslužju še bolj utrdili.

1. Luter, češki bratje, Zwingli

[1057] Martin Luter je 1530 zapisal: »Eden najlepših in najčudovitejših darov božjih je glasba, ki jo satan zelo sovraži. Glasbo sem vedno ljubil. Kdor ume to umetnost, je dober človek; tako lep, čudovit božji dar in blizu teologiji«.103 103Luter v pismu skladatelju Ludwigu Senflu; nav. Cvetko I, 99.

[1058] V začetku svojega reformatoričnega delovanja sicer Luter ni nameraval spreminjati zunanje oblike mašnega obreda, ker je zelo cenil latinsko zborovsko petje. Šele ko so prekrščevalci (Schwaermer), ki jih je vodil Thomas Muenzer, uvedli svojo novo obliko maše (Das deutsche Kirchenamt 1523), v kateri so peli samo nemške pesmi, ter je ljudem to zelo ugajalo, si je tudi Luter začel prizadevati, da bi svojim vernikom oskrbel versko neoporečnih ljudskih pesmi. Te naj bi »pospeševale in podpirale sveti evangelij, ki je po božji milosti spet prišel na dan«, kakor piše v uvodu v pesmarico, ki je v Wittenbergu izšla 1524. Poudarjal je, da je zlasti mladino treba versko vzgajati tudi z glasbo in vsako drugo umetnostjo.

[1059] Mnogo svojih pesmi je Luter priredil po starih katoliških pesmih, ki jih je le tu in tam popravil, največkrat jim pa dodal novih kitic. Spodbujal je sodelavce, naj za ljudi sestavijo preproste pesmi, v katerih bodo povzeli zlasti vsebino spokornih psalmov, kakor je že sam napravil.104 104Luter Spalatinu (ob koncu 1523): »Consilium est, exemplo prophetarum et priscorum patrum Ecclesiae psalmos vernaculos condere pro vulgo, id est spirituales cantilenas, quo verbum dei vel cantu inter populos maneat. Querimus itaque vndique poetas et tentes aliquem psalmorum in cantilenam transferre, sicut hic habes meum exemplum«; nav. Burba 10. Z delom svojih pomočnikov pa ni bil vedno zadovoljen, saj je že v uvodu pesmarice 1528 nastopil proti tistim pesnikom, ki so sicer vneto množili zalogo pesmi, niso pa pazili dovolj na vsebino in preprosto, a lepo obliko.105 105Oba uvoda sta natisnjena v Klugovi pesmarici 1533.

[1060] Luter sam ni spesnil mnogo pesmi, toda vsa stoletja do danes so njegove pesmi ostale temeljni del evangeličanske nemške božje službe.106 106Baeumker I, 18–19, navaja po Wackernaglu 36 Lutrovih pesmi ter zanje ugotavlja, na kakšni podlagi je katera od njih nastala. Isto število navaja LThK 6 (1961 II. izd.), kol. 1228. Večini pesmi je vdihnil svojega duha in z njimi dosegel sijajne uspehe. Ljudstvo se je kar »vpelo v novi nauk, ne da bi vedelo kdaj«. Španski karmeličan Tomaž Jezusov je 1620 zapisal: »Zares se moramo čuditi, kako so lutrovstvo širile tiste pesmi, ki jih je Lutrova delavnica na kupe izdelovala v nemškem jeziku in so jih ljudje peli po domovih, v delavnicah, na trgih, cestah in poljih«.107 107Navaja Baeumker I, 34.

[1061] Poznejše nemške protestantovske pesmarice so prevzele veliko pesmi tudi od drugih reformiranih cerkva, zlasti od nemško govorečih čeških bratov, naslednikov čeških husitov. Ti so zelo cenili pesem kot bogoslužno in katehetično sredstvo. Še pred Lutrovim nastopom je bilo tiskanih več čeških pesmaric, ki so vsebovale nekaj sto pesmi. Na lutrovske pesmarice pa je močno vplivala nemška Weisseva pesmarica čeških bratov (1531), ki je posredno pomembna tudi za pesmi slovenskih protestantov.108 108O Weissejevi pesmarici čeških bratov prim.: C. Schoenbaum, Die Weisen des Gesangbuchs der Boehmischen Brueder von 1531. JbLH 3 (1957), 44–61. – Napeve slovenskih pesmi je s to pesmarico primerjal že Čerin, Pesmi.

[1062] Tudi švicarska reformacija, ki je imela na Trubarja precejšen vpliv, je sprejela cerkveno petje v ljudskem jeziku v svojo božjo službo. Huldrych Zwingli je 1525/26 pridigal v Zuerichu: »Dobro in hvalevredno je, če občina poje ob nedeljah hvalnice tako, da jih vsi razumejo«.109 109Zwinglijeve besede: »Ob Lobgesang offentlich in Verstand aller Menschen gesungen wurdend am Suntag, ist guot und ze loben« navaja JbLH 3 (1957), 130.

2. Trubar in drugi Slovenci

[1063] Slovenski reformatorji so vsi cenili pesem kot zelo pomembno sredstvo za širjenje »prave stare vere«. Primož Trubar, ki se je tako izrazil v uvodu svoje prve knjige (Kat 1550), je dobil v študijskih letih v Salzburgu (1522–1524), v Trstu (1524–1527) in na Dunaju (1527–1529) temeljito pevsko izobrazbo. V Salzburgu in v Trstu je pel v deškem cerkvenem zboru, na Dunaju pa so na šoli pri sv. Štefanu močno upoštevali tudi učenje cerkvenega petja.110 110O Trubarjevem šolanju prim. Rupel, Trubar 20, 22 in 28.

[1064] Ko se je kot reformator odločil, da Slovencem iz tujine namesto pridige pošlje tiskano knjigo, je kot del katekizma dodal tudi prve svoje verske katehetične pesmi. Vedel je, kako radi njegovi rojaki pojejo, in je upal, da bodo poprijeli tudi nove pesmi. Slišal je, kako so Nemci vneto prepevali Lutrove in druge nove pesmi, in je nekaj podobnega želel doseči tudi pri svojih ljubljenih rojakih. Čeprav so bile pesmi v katekizmu namenjene predvsem uporabi pri katehezi, je z njimi le pripravljal na uvedbo bogoslužnih obredov v slovenščini, kakor je pozneje določil.

[1065] V Cerkovni ordningi 1564 je že ukazoval, naj se slovenska pesem uvede v cerkvi povsod namesto latinščine, kajti slovenska cerkev potrebuje tudi slovensko petje: »Vsem zastopnim krščanikom je vejdeče, de ti psalmi inu druge duhovske pejsmi se imajo v ti cerkvi pejti: ampak kir so se dosehmal le v latinskim, tim gmajn ludem v nezastopnim jeziku v ti cerkvi pejli inu tudi mašovali, krščovali in brali le latinsku, tu mi držimo za nepridnu inu unucnu; inu kir so s takim latinskim petjem inu branem tudi hoteli milost, odpuščane tih grehov inu druge riči pr Bugi dobiti inu zaslužiti, le-tu mi držimo za enu pregrešene inu zašpotovane te kriji Kristuseve. Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kranski deželi, de se ti psalmi inu vse druge službe božje, ti s. zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku se dopernašojo inu dile«.111 111Odlomek iz Trubarjeve Cerkovne ordninge 1564 gl. Rupel, Pisci 81. – Pojasnilo o izgubi edinega doslej znanega izvoda te važne knjige gl. Rupel, Nove najdbe, 17.

[1066] K petju verskih pesmi je Trubar navduševal tudi v uvodu v svoj prevod psalmov (1566). V nemškem predgovoru razlaga, kako so psalmi polni napovedi o Cerkvi in Kristusu in da jih je prevedel v slovenščino zato, da bi tudi slovenska cerkev, v kateri največji del ljudi ne razume drugega kot slovenski jezik, »mogla razumno in v veri z Bogom govoriti, ga klicati, hvaliti in vero krepiti«.112 112Citat iz predgovora Trubarjevega Psalterja 1566 (list 8) navaja Rupel, Pisci 88. V slovenskem posvetilu (»Vsem bogaboječim vernim Krajncom inu Slovenom«) pa spodbuja vernike, naj se ustavljajo hudiču in njega zaveznikom (=nevernikom in najbrž tudi papežnikom) s tem, da »zastopno, z vero in z andohtjo, pogosto doma in v cerkvi ta sv. Očenaš in te psalme molijo«.113 113Citat iz slovenskega posvetila iste knjige (list 15) navaja Rupel, Pisci 92. V obsežnem slovenskem »Predgovoru čez ta psalter« navaja besede Erazma Rotterdamskega iz uvoda v Arnobija, da so nekdaj kristjani peli psalme povsod, celo med delom. Takrat so razumeli »kaj vsak psalm v sebi drži«, ne more pa tega reči »od tiga sadašniga vnucniga, nezastopniga menihoviga, nunskiga inu farškiga molejna, petja inu orglana«.114 114Slovenski predgovor psalterju, list 6b.

[1067] V istem »predgovoru« razlaga, kako psalmi vsebujejo resnice o Bogu, o sv. Trojici, o stvarjenju in o angelih, o Jezusu Kristusu in njegovi božje-človeški naravi, o Sv. Duhu in o Cerkvi. Poudarja, da Bog od ljudi terja samo daritev hvale in pesmi.115 115Slovenski predgovor psalterju, listi 7b–10b. Trubarjev Psalter ima psalme prevedene sicer v nevezani besedi, je predvsem molitvenik, vse poznejše pesmarice pa vsebujejo vrsto psalmov, prepesnjenih v kitično obliko in prirejenih za petje.116 116V obliki slovenskih pesmi imamo naslednje psalme (po hebrejskem štetju, kakor jih štejejo protestanti): 1, 2, 12, 13, 14, 15, 23, 25, 31, 46, 51, 66, 82, 83, 91, 103, 113, 124, 128, 130, 137. Tudi v tem se verno držijo Lutrovega navodila, naj bodo predvsem psalmi podlaga pesmim v ljudskem jeziku (gl. § 1056‌ in § 1059).

[1068] Prvo večjo pesmarico (EPK 1567) je Trubar posvetil Juriju Khislu s Fužin. V posvetilu razlaga, »da postanemo mnogo bolj pobožni in zbrani za molitev, za poslušanje božje besede, za pridiganje in sprejem sv. zakramenta, če v cerkvi vneto pojo ob spremljavi instrumentov ali brez njih. In kadar koli so v Ljubljani peli 'Nun bitten wir den hey. Geyst' ali 'Oča, Sin, Duh, nebeski Kral' itd. peteroglasno ob spremljavi. orgel, pozavne, trobente in piščali, sem vedno občutil v sebi posebno veselje, ljubezen, željo in resnobo do pridiganja in molitve«. Posebej poudarja pomen vsebine pesmi, ko pravi, da je vnovič izdal »naše stare in nove slovenske duhovne pesmi in psalme (ki so, hvala Bogu, poučili in okrepili našo mladino in preproste ljudi v pravi veri, v katekizmu in v vseh božjih službah)«.117 117Slovenski prevod nemškega posvetila EPK 1567 po: Rupel, Pisci 103 (tam je sicer to posvetilo iz TKP 1574, o malenkostnih razlikah gl. Rupel, Nove najdbe 32–33).

[1069] Zelo važna priča, kako je Trubar cenil pesem, kot posodo verskih resnic, je opomin k petju na notranji strani naslovnega lista.118 118Opomin k petju navaja Rupel, Pisci 109. V njem opozarja na delo Svetega Duha, ki je pesnike (zlasti preroke, psalmiste in Marijo) navdihoval ob zlaganju pesmi. Prav tako mora Bog pomagati pri petju, da bomo z njim krepili svojo vero: »Gospud Bug hoče nekar le samuč skuzi tu pismu, pridigovane in te s. zakramente, temuč tudi s tejm petjem te ludi h pravi veri prpraviti. Obtu je tim enim prerokom, možem, ženam, Divici Mariji inu drugim vernim sujga s. Duha dar podejlil, de so te potrebniše krščanske navuke, trošte inu molitve v pejsni zlužili, de se tih istih ti mladi inu preprosti ležej navuče inu zamerkajo«. Kritično omeni premajhno skrb katoliških duhovnikov za poučevanje ljudi s pesmijo: »Netu vi, muji lubi Krajnci inu Sloveni, pujte le-te pejsni v cerkvi, doma inu na puli zastopnu iz srca, rezmislite, kaj vsaka beseda, nekar, kar ta viža oli štima v sebi drži. Ne tulite, ne bledite nezastopnu, brez vere inu brez vse andohti koker ti farji, menihi inu nune ta latinski psalter le za volo trebuhe. Prložite h tim besedom cilu srce, molite, prosite, hvalite prov Boga!

[1070] Inu de po besedah, kir so v le-tih pejsnih, verujte, Bogu služite, Vaš stan inu leben pelajte inu držite. H timu daj Bug sujga s. Duha inu pomuč. Amen. Vaš Truber«.

[1071] V naslednji izdaji celotne pesmarice (TKP 1574) je poleg že navedenih odstavkov dodal še pevsko instrukcijo »Pričovane, de tu petje v cerkvi, kedar se zastopnu iz srca poje, Bogu dopade inu je pridnu tim mladim ludem«.119 119Celotno besedilo »Pričovana« v TKP 1574 navaja Rupel, Pisci 104–108. Iz sv. pisma navaja celo vrsto prič, da je petje Bogu všeč in da ga pri bogoslužju tudi zahteva. Opozarja, naj bo petje »zastopnu«, ko mislimo na to, »kaj te besede v sebi drže, kam kažejo, od čes govore, za kaj prosimo ali hvalimo Boga. Zakaj v tem petju oli pridigah se pravi oli od božje milosti, dobrute oli risnice, vsigamogočosti oli od božjih oblub. S tem našo vero trdimo …«. Namen vseh, ki so se trudili za slovensko duhovno pesem, je bil, da »ti mladi, preprosti se tejm ležej mogo tiga katekizma navučiti inu zastopiti inu de vejdo, za čes volo je Kristus človik ratal, umrl, od smrti vstal, v nebesa šel, sujga s.Duha k nom poslal«.

[1072] Kakor da bi se mu zdelo v pesmih še premalo teh resnic, je naslednjega leta v 11 novih pesmih (TDP 1575) razložil vrednost Kristusovega vstajenja in vnebohoda: »Tri duhovske pejsni, v ti eni je te cerkve božje zuper nje sovražnike tožba inu molitov, v ti drugi inu tretji se vuči inu pravi od prida inu dobrute Kristuseviga gorvstanena in hojena v nebesa. Od Primoža Truberja, v nega vnuvični dolgi težki bolezni zložene«.

[1073] Istega leta je v Katekizmu z dvejma izlagamn (KDI 1575) utemeljil svoje nasprotstvo do katoliških pesmi z vsebinskimi razlogi, ker »vselej več na divico Marijo inu na svetnike kličejo, česte inu češče v misli imajo koker Boga oli nega Sinu Jezusa Kristusa«. Katoličanom spet očita, da so pesmi premalo izrabili kot katehetično sredstvo: »ti oslipleni hudičevi farji … te preproste obeniga štuka te vere krščanske iz s. pisma inu iz katekizma nim prov naprej ne molijo inu ne pojo inu takimu ležnivimu, malikovskimu pejtju zuper ne govore«. Iz teh besed pa vendarle odseva bojazen, da tudi katoliške pesmi s svojo versko vsebino močno vplivajo na vernike, le-ta vpliv po Trubarjevem mnenju ni pravilen.120 120Odlomki iz KDI 1575, 216–220. Navaja jih tudi Rupel, Pisci 126–127.

[1074] Trubarjevi sodelavci so bili o vlogi pesmi istega mnenja, o čemer naj zadošča le nekaj odstavkov.

[1075] Matija Klombner, voditelj ljubljanskih protestantov, ki je proti Trubarjevi volji oskrbel natis prve pesmarice za bogoslužno rabo (EDP 1563), je zapisal: »Pesmi izboljšajo v srenji toliko kolikor preprosta pridiga«.121 121Klombnerjevo pismo Ungnadu, pisano v septembru 1561, navaja Rupel, Trubar 126.

[1076] Jurij Dalmatin, ki je za Trubarjem prevzel nove izdaje pesmarice (TKP 1579 in 1584), je poleg Trubarjevega »Pričuvana« omenil tudi učinek vsebinsko bogatih pesmi na slovenske vernike. Ne samo, »da so povsod, kjer so prišle v rabo omenjene slovenske pesmi, večinoma izginile druge nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke, marveč so se mnogi imenitno poučili v vsem krščanskem nauku razen s pridigo čiste božje besede tudi s tem koristnim sredstvom; naučili so se deset božjih zapovedi, ki jih prej niso znali, vere in očenaša, ki jih razumeli, poučili so se glede poglavja o sv. krstu in sv. zakramentu pravega telesa in krvi Jezusa Kristusa, ki jim prave rabe in koristi niso poznali«.122 122Iz Dalmatinovega posvetila v TKP 1584, prevod iz Rupel, Pisci 214.

[1077] Podobno navdušeno piše o vrednosti dotlej objavljenih slovenskih protestantovskih pesmi prireditelj zadnje tiskane pesmarice (TKP 1595) Primožev sin Felicijan Trubar : »Gotovo je, da so v teh duhovnih pesmih zbrani vsi najimenitnejši temelji sv. evangelija in preprosto sestavljeni z veliko krščansko vnemo v pouk in krepčilo vsakega kristjana; iz njih se zlasti ljuba mladina po posebni previdnosti božji uči z duhovnim veseljem prisvajati si besedilo sv. evangelija, da ji postane ljubo, drago in prijetno, ker poje v njenem srcu sam Sv. Duh kot duh božjih otrok in prepeva z njo kakor mati s svojimi otročiči. S tem ustvarja in ji vtiskuje v srce pečat ljubezni do besede in pridige sv. evangelija«.123 123Posvetilo v TKP 1595, list A2, prevod po Rupel, Pisci 257.

[1078] Iz teh precej obsežno navedenih izjav naših protestantov o vsebinskem pomenu cerkvenih pesmi v ljudskem jeziku se jasno vidi njihova volja in prepričanje, da je možno in potrebno verske resnice učiti s pesmijo. Celo v pesmih spodbudne vsebine in v molitvenih pesmih (zlasti psalmih) so predvsem hoteli učiti, kako je mogoče svoje življenje uravnati po veri in zapovedih.

[1079] Ni mogoče vseh njihovih pesmi vsaj toliko natančno analizirati kot v prvem poglavju srednjeveške pesmi. Preveč jih je in preveč bogato vsebino imajo. Vendar bodo zaradi izjemne važnosti navedene in ocenjene v celoti prve pesmi v Trubarjevem katekizmu, ki so bile temelj in osnovni del vseh poznejših pesmaric. V naslednjem (III.)odstavku bo ugotovljeno, katere katoliške pesmi so protestanti prevzeli v svoje bogoslužje. Glavna teža pa bo v IV. odstavku, kjer bo izbor iz pesmaric prikazal tiste verske resnice, ki so jih protestanti v pesmih najbolj in največkrat poudarjali.

II. Trubarjev katekizem (1550), prva tiskana slovenska pesmarica

[1080] Trubar je kmalu po prihodu v Nemčijo spoznal, da bo mogel širiti svoje nazore med rojaki le s tiskano besedo. Ker je videl, koliko knjig (katekizmov, pesmaric in drugih) imajo Nemci že na voljo, je še bolj kot prej začutil, da bo mogel svojemu »ubogemu, preprostemu, dobrosrčnemu slovenskemu ljudstvu«, ki je bilo po večini še nepismeno, odpreti zablode verskih resnic ne toliko s katekizmom, ampak predvsem z novimi pesmimi, ki se jih bodo ljudje mogli naučiti na pamet.

[1081] V uvodu svoje prve knjige je zapisal: »Jest sem le-te štuke iz svetiga pisma (inu nih izlage v te pejsni zložene) … pustil prepisati v naš jezik … Zakaj iz tih se vsaki lehko navuči to pravo staro vero, de spozna tiga praviga Boga … inu spozna sam sebe, bo vejdel … zakaj je Jezus Kristus, Sin božji, človik postal inu martran bil, koku mi skuzi to vero v Jezusa Kristusa odpuščane vseh grehov, gnado božjo, nebeški erb inu ta večni leben dobodemo, … kaj je ta krst inu ta prava stara maša«.124 124Besede »ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo« je Trubar zapisal v Prvem delu tiga noviga testamenta 1557; nav. Rupel, Trubar 72. – Uvod iz Kat 1550, A III, je naveden v Ruplovi transkripciji (Pisci 2). Nato opominja vse, ki znajo brati, naj povsod učijo in pojejo te »štuke naše prave krščanske vere«. Širjenje vere s pesmijo v domačem jeziku naj bi bilo izrazito apostolsko delo, h kateremu so po Trubarjevem mnenju poklicani vsi ljudje, ne le duhovniki ali pridigarji.125 125Prim. Grafenauer B., Zgodovina III, 152.

[1082] Iz snovi, ki jo je razložil v šestih poglavjih katekizma, je Trubar sestavil šest pesmi. Nobena izmed njih ni zgolj prevod nemških pesmi (kakor večina pozneje objavljenih), čeprav se pri nekaterih da ugotoviti, na katero predlogo se je pri pesnjenju naslanjal. Ljubljanski reformirani verniki, ki jim je bila knjižica predvsem namenjena, so bili pesmi zelo veseli: »Nam in vsem, ki so augsburške veroizpovedi, so prav povšeči tako Vaše prevedene knjige,kakor v slovenski jezik lepo postavljene krščanske pesmi, ki jih stari in mladi splošno bero, poslušajo in pojo in ki rabijo za marsikak dober krščanski pouk«, je bral Trubar v pismu, ki so mu ga 1560 poslali iz Ljubljane.126 126Trubarjevo pismo št. 64 (iz Elzejeve zbirke) navaja v prevodu Rupel, Trubar 107.

[1083] Prireditelji poznejših pesmaric so vse prve pesmi spoštljivo objavljali v začetku vsake izdaje: EDP 1563, EPK 1567, TKP 1574, TKP 1779, TKP 1584 in TKP 1595. Ostanek slovenskih protestantov na Koroškem si jih je prepisoval še v 18. stoletju, ker tiskanih pesmaric niso več imeli.127 127V rokopisih iz Djekš in iz Podkloštra so prepisane 1., 2., 3. in 5. pesem. Trubarjev dekalog (pesem o deseterih božjih zapovedih) so kot edino protestantovsko pesem prevzeli tudi katoličani in jo je Schoenleben ponatisnil celo v lekcionarju, uradni pesmarici (EvL 1672).

1. Pesem o stvarjenju

[1084] »Nu pujte, pujte vsi ludje« našteva po vrsti običajne krščanske resnice: Bog je ustvaril nebo, zemljo in človeka po svojem Sinu; človeka je namenil za večno življenje; ko se je Adam Bogu uprl, ga je ta po milosti sklenil znova rešiti s trpljenjem učlovečenega Sina; Adam se je spokoril in zaradi vere v odrešenje zaslužil biti zveličan; taka vera je potrebna vsem ljudem, ki hočejo biti zveličani (= resnica, ki najbolj razodeva protestanta kot avtorja pesmi).128 128»Nu pujte, pujte vsi ludje« – Kat 1550, 145–152. Ponatis v Rupel, Pisci 4–6. – »Nu freut euch, liebe Christen gmein« je prvič v pesmarici Achtliederbuch 1.

[1085] Prva Trubarjeva pesem se naslanja na prvo Lutrovo pesem »Nu freut euch, liebe Christen gmein«, ki je nastala 1523. Kljub isti melodiji in obliki si po vsebini nista preveč podobni, ker je Trubar povzel najprej celotno biblično poročilo o stvarjenju, prvem grehu in napovedi Odrešenika. Vendar je ta pesem le razširjena razlaga temeljne Lutrove resnice, ki je jasno izražena šele v predzadnji (16) kitici: po Adamu smo vsi grešniki, zgolj po veri v Jezusa pa smo deležni odrešenja.129 129Za kristološko analizo Lutrove pesmi prim. Burba 19–21. Skladnost in razlike med Trubarjevo in Lutrovo pesmijo bi bilo treba natančneje obdelati. Od Čerina dalje (Pesmi 149) namreč ta pesem velja za Trubarjevo popolnoma samostojno delo, vendar sta zlasti 1. in 8. kitica skoraj docela prevod 1. in 5. Lutrove kitice. Lutrovo pesem je natančno prevedel Juričič: »Veseli se že krščanstvu« (EDP 1563, 41–44), ki pa v naslednjih pesmaricah ni bila več ponatisnjena. Držali so se Trubarjeve.

1
Nu pujte, pujte vsi ludje,
vselej se veselite;
za volo dobrute božje
Boga veden hvalite.
Bug je nam sujga Sinu dal,
čudne riči je on ž nim djal,
te merkajte po redi.
2
Ž nim je stvaril zemlo, nebu,
v nebi sujo družino,
na zemli vse dobru, lepu,
moža, potle to ženo;
inu je vkupe poročil,
vso stvar je nima izročil,
de ima nim služiti.
3
Bug je mej vso stvarjo sujo
človeka silnu lubil,
prpravil v nim cerkov sujo,
po sebi ga je sturil,
de bi moder, pravičen bil,
vselej zdrav, živ, prov djal, mislil,
z Bugom imer prebival.
4
Kaj je kača – hudič sturil,
kir vse verne sovraži?
Evo, Adama prenoril,
po sebi zepelavši,
de sta nemu verovala,
na Bugi pak sta cbivlala,
sad prepovedan jejla.
5
Taku je človik v greh prešel,
kir je kačo poslušal,
božjo zapuvid prelomel,
božji sovražnik ratal.
Postal je hud inu norčast,
čez nega ima vrag oblast,
ti smrti je podvržen.
6
Kaj je pak Gospud Bug sturil,
sama sveta Trojica?
An skriven, moder svit znešel;
hotela je Pravica,
de bi človik z zludjem red
tudi bi vselej bil preklet,
v pekli imer prebival.
7
Milost božja nej hotela
človeka zapustiti
inu je h Pravici rekla:
Taku hočmo sturiti:
človeka z gnado obdilit,
vse verne s pravdo odrešit,
hudiča odpehniti.
8
Natu je Oča k Sinu djal:
Ti moreš človik biti,
de bodeš vragu zuper stal,
grehe moreš platiti.
Za volo te martre tuje
bodo žegnani spet ludje,
kir bodo v te verjeli.
9
Potle Bug gre sam v paradiž,
prvič zečel srditi,
rekel: Ti Adam, se bojiš?
Sram te zečelu biti?
Tu dejla, de si krivu djal
inu si nor grešnik postal,
zlu meni, sebi sturil.
10
Zdajci je Bug kačo preklel,
rekel je h tim človekom:
Ti mož bodeš z delom trpel,
žena pak s tejm znošenom;
morata oba ankrat umrit,
v to zemlo pokopana bit,
iz katere sta vzeta.
11
Le-tu bode pak vaju trošt,
na tu merkajta ravnu:
muj Sin, kir je muja milost,
bode vom h pomaganu,
vaše grehe bo sam nosil,
vas bo od smrti spet rešil,
kedar k vom na svejt pride.
12
Koker je hudič ženi djal,
taku spet žensku sejme
bode kači glavo zmencal,
vragu vso oblast vzame;
se bota zlu sovražila,
čudnu se bota stritala,
vrag sejme v peto vgrizne.
13
Tu je Adam vse rezumel
kar je Bug ž nim govuril,
božji oblubi je verjel,
Boga je spet prov lubil.
Kar je Bug nemu naložil,
tu je vse rad volnu trpil,
z božjo oblubo troštal.
14
Od tiga je Adam vselej
suji družini pravil,
Abel pridigo rezumel,
božjo volo zastopil,
v pravi veri služil Bogu;
tu je žal Kajnu bilu,
Abela v smrti ubije.
15
Le-tu ludje vsi merkajte
inu prov zastopite,
Boga, sebe prov spoznajte,
tiga se vi vučite:
koku je človik v greh prišel,
Jezus ga je spet odrešel,
tu evangeli kaže.
16
Skuzi Adamov greh smo vsi
hudi, grešni postali;
kir pak bodo pr Jezusi
z vero gnade iskali,
tim so grehi odpuščeni,
bodo spet brumni sturjeni,
večni leben imejli.
17
Obtu, Oča, Te prosimo
v Jezusovim imeni,
s Svetim Duhom de bodemo
druguč spet ponovleni,
v Tujga Sinu verovali,
de bi ga mi vsi slušali.
Tebi čast bodi. Amen.

[1086] (Kat 1550)

2. Razlaga 10 božjih zapovedi

[1087] V razlagi 10 božjih zapovedi »Poslušaj človik, rezumej« je težišče na istem poudarku, da je vera nujno potrebna. Trubar je pesem zložil po vzorcu Lutrove pesmi »Diss sind die heilgen zehn gebot«, čeprav je znal že od mladih nog peti stari predpridižni dekalog »Kir hoče v nebu priti« (gl. poglavje Predpridižna pesem‌). Pesem seveda namerno ni dogmatična, a v 2. kitici zapoveduje vero v enega samega Boga, ki v previdnosti vodi stvari in človeka. V predzadnji f(12.) kitici razlaga, kako Jezus odpušča grešnikom, ki vanj verujejo, vendar opozarja, da je treba dobro delati in se greha varovati:130 130»Poslušaj človik, rezumej« – Kat 1550, 152–156. – »Diss sind die heilgen zehn gebot« – Klug 18. – To Lutrovo pesem je po črki prevedel Juričič kot »Tejh deset svetejh zapuvedi« (EDP 1563, 44–47), ki pozneje ni bila več ponatisnjena.

1
Poslušaj človik, rezumej
kaj ti Oča nebeški sam zapuvej,
de bodeš vejdel inu tudi sturil
pruti Bogu inu ludem,
de boš prijeten vsem.
2
Druzih bogov ti ne imej.
Kateri tebe, zemlo, nebu verdej
tiga se buj, inu iz srca lubi.
Nega besedi verjami,
zvest je z oblubami.
3
Svetu ime božje poštuj,
vnucnu v tujih vustih ne imenuj.
V nadlugah vseh kliči na tu božje ime,
v pokuri, z lebnom poštenim
stuj ti vselej pred nim.
4
Ta praznik tudi posvečuj,
poslušaj kaj ti pravi pridigar tuj,
de bodeš h božji mizi prov prstopel.
Revniga sujga bližniga
doma obišči ga.
5
Očeta, mater rad poštuj,
duhovskih tar deželskih viših se buj.
Družina bodi tudi na vsim zvejsta,
de Bug bode pr tebi stal,
životu odlog dal.
6
Var, človeka ne vmoriš,
nikomer hudu misliš, ne govoriš,
vse nega gjane h bulšimu zastopi,
sovraštva, nida ne imej,
vsem ludem dobru dej.
7
Prešuštva, šustva vari de,
za tiga volo svejt vus potupil se.
Lubi zakon, vduštvu, inu divičtvu.
V tim stanu, v enim ti stojiš
inu Boga bojiš.
8
Ne kradi, žuhaj, ne nori,
dobitak tiga dejla vus ti zgori.
Tuj kruh dobivaj vsem ludem pres skode,
od žegna dejlane tujga
vbozim rezdeli ga.
9
Falš pričane ti vari se,
risnico govoriti ne straši se,
tujga bližniga čast povsod ohrani,
kar narediš tar govoriš,
de risnico držiš.
10
Ne rodi za lusku blagu,
od Buga je tu nemu posojenu.
Ne želi luskih žen inu tudi posluv.
Boš li obdan z nadlugami
volnu gori vzami.
11
Tu so deset zapuvidi
v katerih vsaki človik dobru vidi
kaku se ima Bogu prov služiti.
Iz tih tudi suj greh spozna,
pravo grevo ima.
12
Potle v Jezusa veruj ti,
ta ti zabston vse grehe rad odpusti.
On je vseh vernih grehe na križi platil.
Obtu imaš vže dobru giat,
grehov se varovat.
13
O Kriste, Bug inu človik,
bodi tujmu krščanstvu zvejst pomočnik!
Pelaj, vižaj z duhum tujim na pravi pot,
de od tebe ne zajdemo,
v gnadi ostanemo.

[1088] (Kat 1550)

3. Razlaga apostolske vere

[1089] Apostolsko vero je »na kratko«, kot sam pravi v naslovu, razložil v pesmi »Jest verjo v eniga Boga«.131 131»Jest verjo v eniga Boga« – Kat 1550, 157–161. – Sebald Heyden: »Ich glaub an den ellmechtigen Gott« je po Čerinovi sodbi (Pesmi 154) predloga te pesmi. Na kratko je v njej povzel ter razložil posamezne člene veorizpovedi. Omenja rojstvo Jezusovo iz Marije Device, Jezusovo pot v predpekel ter tudi v tej pesmi uči odpuščanje grehov v cerkvi po krstu, a samo iz vere in kesanja:

1
Jest verjo v eniga Boga,
v tiga vsigamogočiga,
kir je stvaril zemlo, nebu,
vse dobru, nucnu tar lepu,
vse, kar z očima vidimo,
inu kar mi ne vidimo.
2
On je z očaki govuril,
nam sujga Sinu oblubil,
dal se v besedi spoznati,
de ga imamo držati
za Buga cilu dobriga,
za očeta milostiviga.
3
Jest verjo tudi v Jezusa,
v tiga praviga Kristusa,
v Sinu božjiga diniga,
kir je brez vsiga začetka
iz Buga gar čudnu rojen,
skuzi nega je svejt sturjen.
4
V tim časi prišal k nam na svejt
iz Svetiga Duha spočet;
od te divice Marije
Bug pravi človik rojen je,
v Betlemi v jasli položen,
pastirjem je bil oznanen.
5
Potle je ludi sam učil,
rad bi nas v nebu prpravil.
Dal se je Judom tar hajdom
pod Poncio Pilatužom
križati inu vmoriti,
za našo volo ofrati.
6
Iz križa snet, v grob položen,
zdaj gre v pekel h tim hudičem.
Hudiče na ketine dej,
de vernim škode več ne dej.
Na tretji dan od smrti vstal,
gori k Očetu v nebu šal.
7
Na desnici Bogu sidi,
koku nam gre vselej vidi.
Pr Bugi je naš besednik,
vseh vernih pravi pomočnik.
Pride spet ludi soditi,
hude od dobrih ločiti.
8
Jest verjo v Svetiga Duha,
kir gre od Sinu, od Oča,
ž njima an Bug, ane časti,
nas vseživi, trošta, sveti;
skuzi preroke oznanil
vse tu, kar je Jezus strpil.
9
Jest verjo krščansko Cerkov,
v ti je gmajna vseh svetnikov,
vsi kir štimo Jezusovo
poslušajo, po ni dejo,
ti so Cerkve posvičeni,
v tim krstu Bogu žegnani.
10
V ti cerkvi, gmajni krščeni
bodo grehi odpuščeni.
Vsim tim, kir grehe žalujo,
v božjiga Sina verujo,
tih so grehi pozableni,
nikdar ne bodo spumleni.
11
Jest verjo, de naše telu
najsi segnije, bo cilu.
Jezus nas bo spet oživil,
s sujo štimo gori budil.
Bomo od smrti vstajali,
lep, zdrav, čist život imejli.
12
Potle bomo v večnim lebni
mi, kir smo do konca verni,
v nebi vkupe govurili,
sveto Trojico hvalili.
Pridemo na naš pravi stan,
ke nam pomagaj Jezus sam.
Amen.

[1090] (Kat 1550)

4. Razlaga očenaša

[1091] Razlago očenaša »Oče naš, kir v nebesih sidiš« je Trubar spesnil sicer ob Lutrovem vzorcu, a v 6. kitici je v prošnjo za odpuščanje grehov samostojno vpletel močno poudarjeno misel o splošni pokvarjenosti človeške narave po izvirnem grehu. Izrazi: malikovska falš služba, neverniki, antikristi razodevajo tudi polemično ost, ker v Trubarjevem besednjaku pomenijo pogosto katoličane:132 132Oče naš, kir v nebesih sidiš« – Kat 1550, 162–168. – Lutrovo pesem »Vater unser im himelreich« (Lindau 12) je natanko prevedel šele Juričič (EDP 1563, 49–51): »Oča naš, ker si v nebesejh«. – On je v 3. kitici ohranil izraz »cerkev«, kot je Luter zapisal samo v tej pesmi, čeprav se ga je drugače vedno izogibal, ker je zvenel preveč katoliško (prim. Burba 64).

1
Oča naš, kir v nebesih sidiš,
povsod kaj se sturi, vidiš.
Jezus ta je nas s tebo zmiril,
nam vsem nebeski erb dobil,
inu je tudi nas vučil,
de bomo prov molili,
v veri te prosili.
Ti si le sam, ki moreš nam
pomagati, varuvati
dušo, telu, kar imamo.
Na tu mi vsi, revni, bozi
molimo po tim Jezusi.
2
Sveti se pr nas ime tuje
skuzi te evangelije,
de bi risnico pridigali,
boge ludi prov vižali,
od česti tuje pravili,
de ti si sam pravičim,
inu sam risničin,
sam milostiv, sam mogočliv,
rezglasi se, resveti se,
de te spoznajo vsi ludje,
ti verujo, te slušajo,
brumni otroci bodejo.
3
Pridi k nam tuje kralestvu zdaj,
Svetiga Duha gnado daj,
de nam naša srca premeni,
de bomo druguč rojeni.
Tuje kralestvu v nas zečni,
ne daj nam v grehih biti,
zludju služiti.
V vražjo oblast ne daj nam past,
verne tuje obarije
pred malikovo falš službo.
Na sodni dan na desno stran
odloči nas v nebeški stan.
4
Izidi se tuja vola glih
na zemli koker v nebesih,
de bi mali, veliki ludje,
mi vsi na zemli, kar nas je
bili te angelske šege:
po tuji voli gjali,
vsem gjanem dopali.
Ne daj Turkom, nevernikom,
vsem zludjem, hudim ludem,
de bi nih vola šla naprej.
Naše telu te slušalu,
v nadlugah vseh volnu bilu.
5
Naš kruh vsakdani daj nam danas,
ti vsaj le sam skrbiš za nas.
Daj nam kar mi potrubuemo,
dotle v životi bodemo,
de nas vžitak dobodemo,
našim bližnim brez škode,
de nam žegnan bode.
Pred dragino, zlo družino,
boleznami, pred vojskami
lubi Oče obari nas.
Daj nam brumno gosposčino,
inu dobro sosečino.
6
Naše delge vse odpusti nam
koker mi našim delžnikom.
Mi smo cilu vsi izkaženi,
v grehih početi, rojeni,
le hudimu smo nagneni.
Tu si Bug na nas vidil,
čez nas si se smilil,
dal si Sinu k odrešenu,
oblubil nam vsem grešnikom
za nega volo odpustit.
Tu zmislimo, dobru dejmo,
sovražnike vse lubimo.
7
V to izkušno nas Bug ne vpelaj,
v te vražje roke nas ne daj.
Sturi nas v pravi veri močne,
kadar mesu,svejt, vrag počne
prpravit nas v tu cbivlane,
de bi od tebe pali,
ništer verovali.
Daj Bug ti nom krščenikom
v tim životi se štritati,
de zludi nas ne prehini,
de mi vselej, v dobrim tar v zlej
ravnu gremo v veri naprej.
8
Reši nas od zlega večniga,
od vsiga, kar je hudiga.
Hud je čas, hudi so ti ludje,
zludi srditu kraluje,
antikristov vse plnu je.
Silo trpi pravica,
ne vela risnica,
človik kar dej, dobru mu nej.
Tu zmislimo, te prosimo,
vzemi nas iz tiga svejta,
pomagaj nom za tejm lebnom
h tim nebeskim tovarišom.
9
Amen, tu je, de le-te prošne
so za risnico vslišane.
Jezus Kristus pravi Sin božji,
kar on tar Sveti Duh zloži,
tu Gospud Bug gvisnu vsliši.
Obtu veden molimo,
od grehov prosimo,
lubimo se, Bug ta hoče
suji gmajni rezkropleni
v pravi nadlugi poleg stat.
Bug Oča naš, gledaj čez nas,
v ti smrti ne zapusti nas.
Amen.

[1092] (Kat 1550)

5. Pesem o krstu in božji besedi

[1093] Pesem o krstu in božji besedi »Kadar je Jezus v nebu šal« opisuje Jezusovo naročilo apostolom, naj gredo pridigovat in krščevat. Iz tega naročila izvaja, da sta vera v Kristusa, ki je naslonjena na oznanjevanje božje besede, in prejem krsta glavna, celo edina pogoja za zveličanje:133 133»Kadar je Jezus v nebu šal« – Kat 1550, 169–172. Za to pesem ni najti prave predloge.

1
Kadar je Jezus v nebu šal
je k sujim jogrom rekal:
Meni je Bug vso oblast dal,
meni je vse podvrgal.
Pujdite tar pridigujte,
vsemu svejtu oznanite,
kar sem jest gjal tar sturil.
2
Vučite vi vse žlaht ludje,
de bodo prov držali
te evangelije muje,
tim samim verovali.
Inu v tim imeni Oča,
Sinu tar Svetiga Duha
te vi vse glih krstite.
3
Kir bode v me trdnu verjel
inu bode prov krščen,
muj evangeli gori vzel,
ta bode izveličan.
Kir pak neče meni verjet
ta bode imar v vek preklet,
v božjim srdi prebival.
4
Iz tih besed zastopimo
zakaj se pridiguje
inu zakaj se krstimo:
tu vse Jezus ukazuje.
Skuzi krst, besedo božjo
ludje Boga prov spoznajo,
druguč bodo rojeni.
5
Le-tu čudu gar veliku
se daje nam na znane,
kaj je v misli bilu Bogu,
de Bug človik postane.
On je skuzi Sinu sujga
hotel človeka grešniga
od hudiča rešiti
6
inu s preprostim znaminom
hotel verne ločiti
koker z enem zagvišnenom,
rekal z vodo krstiti.
V krstu Oča, Sin, Sveti Duh,
ta tri imena an sam Bug,
se z ludmi spet zmiruje.
7
Obtu zahvalimo Boga,
kir nas je taku lubil,
De je nam dal Sinu sujga,
ž nim nas je brumne sturil.
V tim krstu smo očiščeni,
nam so grehi odpuščeni,
mi smo spet v božji gnadi.
8
V ti gnadi de ostanemo,
Boga veden prosimo,
kar Bug veli, tu mi dejmo,
grehov se izvabimo.
Lubi vsak bližniga sujga,
ta križ, kir pride od Buga,
ta mi volnu nosimo.
Amen.

[1094] (Kat 1550)

6. Kristusova večerja

[1095] Kristusovo večerjo ali »pravo mašo Jezusovo« Trubarjeva pesem »Sveti Pavel v enim listi«, ki je zadnja v tem katekizmu. Poje o Kristusovi zadnji večerji, ko je pred apostoli spremenil kruh in vino v svoje Telo in Kri ter jim naročil, naj tudi oni tako delajo. V Trubarjevih besedah, zlasti od 4. kitice do konca, ki so razlaga evangeljskega poročila in ki so tudi najbolj izvirno Trubarjeve, je precej osti proti katoliški obliki maše in obhajila, čeprav seveda priznava, da v obhajilu prejemamo resnično Jezusovo Telo in Kri:134 134»Sveti Pavel v enim listi« – Kat 1550, 173–178, je spesnjena po Heydnovi pesmi »Als Jesus Christus unser Herr« (Lindau 19), kakor je ugotovil že Čerin (Pesmi 160).

1
Sveti Paul v enim listi
inu ti evangelisti
od prave maše pišo.
Kadar je Jezus fratan bil,
za nas martro trpit hotil,
z jogri gre večer v hišo,
začne ž nimi večerjati,
inu nim noge umivati.
Dolgu nim pridiguje
od Boga, od martre suje.
Vse suje verne troštal je,
molit, lubit ukazuje.
2
Pr tim je ta kruh v roke vzel,
zahvalil inu rezlomel,
dal, rekal k sujim jogrom:
Vzamite, jejte vi le-tu,
tu je pravu muje telu.
Špižajte se s tejm kruhom,
tu telu je za vas danu,
bode tudi rezlomlenu.
Le-tu vi bote gjali
kadar vi skupe pridete,
v ti cerkvi se prov snidete,
me bote pominali.
3
Glih taku po tej večerji
vzame vinu v tim peharji,
zahvali, nim da, pravi:
Iz tiga vsaketeri pij,
tu je kelih muje kriji,
te muje nove šafti,
ki bo za vas inu dosti,
de vom Bug grehe odpusti,
prelita na tim križi.
Tu koker čestu pijete,
dajte, de name zmislite
pr taki muji mizi.
4
Le-tu ima vsaki človik
kar je Jezus naš ohranik
gjal inu sam govuril,
dobru rezumit, merkati
inu taku mašovati
koker je on zapustil:
Vkupe se sniti imamo
pridigo de poslušamo,
v lubezni prov moliti,
s telom, s krijo Jezusovo
našo dušo lakotnovo
spižati, napojiti.
5.Vsi ti, kir se Boga boje,
spoznajo te grehe suje,
lačni božje pravice:
vzamite telu inu kri,
s katero je sam Sin božji
nas rešil od hudiče.
Jezus se je nas oblastil,
naše grehe z martro platil.
Tu imamo verjeti,
de tukaj bomo mi verni
božje dobrute diležni,
v nega milost spet vzeti.
6
Obtu zahvalimo Boga,
kir je nam dal Sinu sujga,
za nas pustil vmoriti.
Od nega smrti pravimo,
na nega prihod čakajmo.
Brumni imamo biti,
izvabit se greha vsiga,
lubiti sujga bližniga.
Pravo vero trdimo,
če lih nam svejt, vrag hudu dej,
z nadlugo zlo nas Bug oddej,
ta križ volnu nosimo.
7
Kir pak drgači mašujo,
nevrednu h timu stopijo,
Boga, sebe ne znajo.
Stoje v falš veri, sovraštvi,
v šuštvi, v goluštvi, v pijanstvi,
hudu v misli imajo.
Ti vzamo nase srd božji,
Bug tim nih grehe zedrži.
Tiga se vsaki vari,
de na telesi tar kriji
ne bo dolžan Jezusevi,
pred tejm nas Bug obari.
Amen.

[1096] (Kat 1550)

III. Odnos protestantov do katoliških pesmi

[1097] Načelne izjave o vlogi pesmi v protestantovski božji službi in katehezi ter navedene prve pesmi nove vrste, vsebine in oblike razodevajo, da Trubar in njegovi sodelavci niso mogli biti preveč zadovoljni s tisto vrsto pesmi, ki so jih peli v mladosti. Katoliške slovenske pesmi niso bile izrecno poučne – katehetične, ampak predvsem molitvene vsebine: z njimi so častili Boga Očeta, Sina in Svetega Duha; Odrešenika, Marijo, njegovo mater ter svetnike ob različnih praznikih in verskih obredih, s pesmijo so se jim priporočali v svojih težavah. Vendar pa te pesmi niso bile prazne in ker so bile zelo priljubljene, tudi protestanti niso mogli svojega bogoslužja opraviti brez njih. Čeprav je Trubar svoje prve pesmi ustvaril popolnoma izven stare slovenske tradicije (le posamezni izrazi so mu bili tako domači, da jih je mimogrede zapisal), je prav kot Luter na Nemškem dovoljeval, da so o praznikih tudi njegovi somišljeniki peli stare priljubljene pesmi.

[1098] V nemških pesmaricah, ki so jih uporabljali tudi na Slovenskem, so pa kmalu zasledili iste pesmi, a »popravljene« z izpuščanjem nekaterih izrazov, z dodajanjem novih kitic ali vsaj novih besed. Zato so tudi voditelji porajajoče se nove cerkve na Slovenskem skušali »izboljšati« tiste pesmi, ki so jih želeli ohraniti. Nekatere od njih so natisnili tudi v pesmaricah, a le malokatere, ker so jih vsi znali še na pamet.135 135O Lutrovem odnosu do nemške katoliške pesmi razpravlja Baeumker I, 16–32.

[1099] V prvi večji pesmarici EDP 1563 je Klombner objavil le dve stari pesmi: božično in binkoštno. Trubar je dodal še dekalog in staro velikonočno pesem. Pregledati je treba spremembe, ki so jih v te pesmi vnesli protestantski redaktorji.

1. Božična pesem

[1100] Božično pesem »Ta dan je vsiga veselja« (besedilo gl. podpoglavje o božičnih prazniških pesmih‌) so protestanti peli prav tako radi kot prej katoličani, celo odlomek o Mariji, božji materi, so pustili nespremenjen. Trubar je sicer pozneje v svojem velikem katekizmu (KDI 1575, 219) ob tej pesmi grajal katoličane zaradi besed »ta stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila« ker da ljudje potem napačno sklepajo: »de bi Divica Marija ne bila, kej bi Bug bil?« S tem pa je verjetno grajal le premajhno katehetično vnemo svojih katoliških tovarišev, ker ljudem niso znali dovolj dobro razložiti skrivnosti, da je Marija hkrati božja stvar in božja mati, saj so ne glede na to kritiko vse protestantovske pesmarice, tudi Trubarjevi dve, objavili to pesem skoraj nespremenjeno.136 136»Ta dan je vsiga veselja« – EDP 1563, 71–74. – Literarni zgodovinarji (prim. Kumer, Izročilo A, 53) so iz Trubarjeve opombe pri tej pesmi v TKP 1574, 91, da je »ta stara božična pejsen, prou tolmačena, ampak nekar povsod rajmana«, in iz kritike v KDI 1575, 219, sklepali, da so protestanti staro besedilo dogmatično popravili. Najbrž ne, ker so spremembe dogmatično nebistvene: isto pomeni »stvar je sujga Stvarnika rodila inu dojila« (KDI 1575 kot katoliška inačica), »Stvarnika dojila« (EDP 1563 in naslednji protestantovski tiski pa tudi katoliški Šentviški in Muzejski rkp) ali »Stvarnika nosila inu dojila« (kakor ima lekcionar EvL 1672 in poznejši natisi).

[1101] Klombner pa je poleg stare pesmi objavil še prevod Lutrove inačice iste pesmi: »Ta dan je veselja vsiga«, ki v 2. kitici samo mimogrede omeni Marijino deviško materinstvo:137 137»Ta dan je veselja vsiga« – EDP 1563, 74–76. – Lutrova »Der Tag der ist so freudenreich« je v Klug 89. – Tega slovenskega prevoda niso več ponatisnili pa tudi naši zgodovinarji ga ne omenjajo med drugimi inačicami.

»Enu čestitu dotece
je nam danes rojenu
od te prečiste divice«.

[1102] Druge božične pesmi »Eno je Dete rojeno« reformatorji niso sprejeli v svoje pesmarice. Objavili pa so prepesnitev popravljene (Babstove) latinsko–nemške inačice starega katoliškega izvirnika kot pesem »Dete v Betlehemi rojenu«. Dalmatin je isto predlogo znova priredil, vendar je v svojo pesem »Danas je Jezus nam rojen« vpletel več izrazov iz stare katoliške pesmi, kar kaže, da je slovensko staro pesem dobro poznal in da so jo tudi protestanti peli. Nemške predloge pa ni samo prevajal, ampak jo je še dopolnil s kiticami o božjem načrtu in obljubi odrešenja (2 in 3), o tem, da je Jezus nosil naše grehe, nas obogatil in nam dal večno življenje (4, 6, 7 in 17), o angelih in pastirjih, ki oznanjajo Jezusovo rojstvo (8, 9 in 10), ter o Modrih, ki so s svojimi darovi izpričali svojo vero (12). Ti izvirni dostavki so še poudarili protestantovsko naglašanje Kristusovega deleža pri našem odrešenju in nujnost vere za opravičenje. V zadnjem delu pesmi je po nemški predlogi lepo razložil glavne resnice o učlovečenju, ko je božji Sin postal pravi človek, ne da bi se okužil z izvirnim grehom.138 138»Dete v Betlehemi rojenu« – EDP 1563, 76–78 je precej zvesta prepesnitev Babstova (oziroma še starejše) »Puer natus in Bethlehem – Ein Kind geborn zu Bethlehem«. – Dalmatinov prevod iste pesmi »Danas je Jezus nam rojen« je bil prvič natisnjen v TKP 1584, 98–102; oba prevoda vzporedno v TKP 1595 (gl. besedilo tudi v Kumer, Božična 90 in 91). Izvirnost oziroma odvisnost obeh prevodov je analizirala Kumer, Božična 102–106. (Glej tudi op. 68 v I. poglavju te razprave‌.) Za primerjavo s starim besedilom (gl. poglavje Božične pesmi‌ sledi Dalmatinovo besedilo:

1
Danas je Jezus nam rojen
notri v tem mesti Betlehem.
2
Kakor je bil Bug Oča sam
zdavnaj poprej oblubil nam.
3
Tiga se vže veselimo,
njega zatu zahvalimo.
4
Naše grehe je on nosil,
v eni štalici se rodil,
5
na seni v jaselcah leži,
kir vsaj le sam vse obdrži.
6
V taku vbuštvu se je pustil,
de bi nas bogate sturil
7
tamkaj pr sebi v nebesih,
inu se vsmilil vseh revnih.
8
Angeli so tu pravili,
pastircem vse oznanili.
9
Ti ga zdajci tam iščejo
inu vse taku najdejo.
10
Boga zatu zahvalijo
inu drugim rezglasujo.
11
Potle so tudi tje prišli
od Sabe deleč ti Modri.
12
Žlahten dar so ofrovali,
s tem svojo vero spoznali.
13
Miro, veroh, čistu zlatu,
tu je bilu njih blagu
14
Čista Divica je bila
Marija, kir ga rodila.
15
Brez greha od naše kriji,
kačji strup ga ne ostrupi.
16
Po mesi je nam glih postal,
brez greha je pak čist ostal.
17
Tu je on nam vse h troštu djal,
de bi nam večni leben dal.
18
Sam sebi sturil tamkaj glih,
tar svojmu Oču v nebesih.
19
Obtu se mi veselimo,
tebe, Jezus, zahvalimo.
20
Za taku veselu selstvu
bodi Bug hvalen visoku!

[1103] (TKP 1584)

2. Binkoštna pesem

[1104] Enokitični stari binkoštni pesmi »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh« (besedilo gl. Binkoštna pesem‌ ) je Klombner dodal še prevod obeh Lutrovih dodatnih kitic. V novih verzih je bila njegovim sodobnikom protikatoliška ost zelo močno občutna, ker v njih le novo vero razglaša za pravo Jezusovo vero. Značilno je, da so poznejše pesmarice ti dve polemični izpuščale, saj so bile preostre pesmi v Klombnerjevi pesmarici eden izmed vzrokov Trubarjevega nezadovoljstva.139 139Opis polemične debate med Trubarjem in ljubljanskimi voditelji povzema Rupel, Trubar 161–163. – Pesem »Pridi k nam Bug inu Sveti Duh« (EDP 1563, 140–142); Lutrova predloga z vsemi tremi kiticami »Komm heiliger Geist, Herre Gott« je v Klug 12b. – Kumer, Izročilo B, 115–117, te inačice s tremi kiticami ni raziskovala. Dodani kitici:

2
Ti lubezniva luč inu žlahtna muč,
resveti nam tvojo besedo,
vuči nas Boga prav spoznati,
srčnu ga za Očeta klicati,
obtu obaruj nas pred falš navukom,
de mi ne iščemo druzih mojstrov,
samuč Jezusa s pravo vero,
njemu za vso močjo zaupamo.
3
O sveta svetloba sladki trost,
pomagaj nam veselu ter troštlinu
v tvoji službi nam stanovitnim bit,
v nadlugah se nam ne daj ustrašit.
O Bug, skuzi tvojo muč veliko
naši šibkusti vošči pomuč tvojo
tedaj ker bo nam it siga sveta,
daj nam milostivu tu veselje večnu.
Aleluja, aleluja!

[1105] (EDP 1563)

3. Dekalog v verzih

[1106] Dekalog v verzih »Kir hoče v nebu priti« (besedilo gl. poglavje Predpridižna pesem‌) je začel v pesmaricah tiskati Trubar šele 1567, poznejše izdaje so ga vse prevzele. Da je postal bolj »protestantski«, ga je nekoliko popravil. Že prva vrstica mu ni ugajala zaradi besede »nebo« ter je pesem začel: »Kir hče služiti«. Na koncu seveda ni mogel pustiti, da bi njegovi verniki Marijo prosili za pomoč pri izpolnjevanju božjih zapovedi in je zato 3. kitico sklenil:

»Daj nom je Bug držati,
vselej v pokuri stati«.

[1107] Še bolj nesprejemljivi sta se mu zdeli obe sklepni kitici – stara kirielejsona, zato ju je izpustil.140 140»Kir hče Bogu služiti« – EPK 1567, 6–8.

4. Velikonočna pesem

[1108] V isto pesmarico (EPK 1567) je Trubar verjetno sprejel tudi staro velikonočno pesem »Jezus ta je od smrti vstal, od nega britke martre«. Besedilo pa je precej okrajšal, natisnil je le 1., 2., 4., 11., 12. in sklepno 16. kitico (rekonstruiranega besedila, gl. podpoglavje o velikonočni pesmi: kitice 1‌, 2‌, 4‌, 11‌, 12‌, 16‌). Besedilo je pustil precej nedotaknjeno, le v 4. kitici je Mariji odvzel pridevek »devica«.

[1109] Šele Dalmatin je v TKP 1584 objavil skoraj celotno staro pesem (kitice: 1, 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 15), čeprav je v pesmarici ohranil tudi okrajšano Trubarjevo inačico. Nekaj verzov je tudi spremenil, ob koncu pa je pesem dopolnil z novimi kiticami.141 141»Jezus ta je od smrti vstal, od nega bridke martre« – TKP 1574, 102–103 (kratka inačica). Verjetno je bila že v EPK 1567, a ni ohranjena cela pesmarica. (Popravke gl. op. 61‌, op. 62‌, op. 63‌ .).

[1110] Ob neveri apostola Tomaža je v dveh kiticah razložil potrebnost žive vere v Kristusa; pred sklepno kitico, ki je naša 15. in ne 16. kot pri Trubarju, je dodal še dve kitici, katerih prva razlaga učinke Jezusovega odrešenja, druga pa z grešniki izraža veselje nad rešitvijo in poje hvalo Bogu, Marijinemu Sinu. Ta kitica je najbrž protiutež izpuščeni izrazito katoliški 14. kitici, ki je hvalila Kristusa, Marijo in »vso nebeško družino«.142 142Daljša oblika iste pesmi je v TKP 1584, 124–127. Nove kitice se glasijo:

Jezus Tomaža je svaril,
de je on taku kasan bil,
de nej bil poprej veruval,
de je on od smrti bil vstal.
Kyrie elejson!
Tedaj je Tomaž zdaj spoznal
inu iz vere taku djal:
O Gospud moj inu Bug moj,
daj mi, de jest bom vselej tvoj!
Kyrie elejson!
Obtu je Jezus gori vstal
inu je ta pakal rezdjal,
hudiča, greh, smrt je podrl,
nebeška vrata nam odprl.
Kyrie elejson!
Obtu mi vsi karščeniki,
ubozi veliki grešniki
hvalimo Gospuda Boga,
Sinu Marije, Jezusa!
Kyrie elejson!

[1111] (TKP 1584)

[1112] Tudi tu je treba omeniti Trubarjeve zasluge, da je v svojem polemičnem katekizmu (»z dvejma izlagama« – KDI 1575) ohranil vsaj del besedila še tretje slovenske božične pesmi in edine svetniške pesmi v čast sv. Petru. Škoda, da v polemiki ni bil še bolj izčrpen in ni navedel celotnega besedila. (Več o tem glej § 1003‌ ter § 1008‌ in § 1009 .)

IV. Verske resnice v novejših pesmih

[1113] V mladi slovenski reformirani cerkvi so po 1550 peli 6 Trubarjevih katekizemskih in nekaj glavnih starih prazniških pesmi. Za lepo božjo službo je bilo to seveda premalo, kar je bilo še posebej občutno zaradi velike vrzeli, ki je nastala z opustitvijo priljubljenih Marijinih in svetniških pesmi. Voditelji ljubljanske cerkvene občine so se zato trudili čim več lepih nemških novih pesmi preliti v slovenščino, da bi jih mogli peti tudi preprosti slovenski verniki. Ker je bil Trubar preveč zaposlen z drugim delom, za silo narejenih pesmi pa ni hotel tiskati, so brez njega dali v tisk prvo večjo pesmarico: Klombnerjeve »Ene duhoune peisni«, ki so v Tuebingenu izšle 1563. Razumljivo je, da so izbrali take pesmi, ki so vsebovale resnice, v katerih so se protestanti razločevali od katoličanov, saj so prav te hoteli s pesmijo pridobiti na svojo stran. Šele poznejše pesmarice so bile nekoliko bolj dostopne tudi za splošno krščanske pesmi ali pa so v njih natisnjene pesmi v lepši obliki podajale temeljne protestantovske verske resnice.

[1115] Ker v tej razpravi ni mogoče objaviti in analizirati vseh doslej znanih pesmi (okrog 120), bodo v tem odstavku nekatere pesmi, v katerih so razložene glavne verske resnice, navedene samo deloma, v celoti pa tiste pesmi, ki vsebujejo več med seboj povezanih verskih resnic. Razvrstitev se drži zaporedja, ki je običajen v katoliški dogmatiki.

1. O enem in troedinem Bogu

[1116] Nauk o Bogu razlagajo vse krščanske veroizpovedi. Reformatorji splošnih resnic niso tajili, ker so pa vedeli, da v Boga verujejo vsi njihovi verniki, niso preprostih resnic o njem porazlagali v pesmih.

[1117] Vera v skrivnost presvete Trojice se kot odmev oglaša iz vseh pesmi, ki se končujejo s hvalospevom – doksologijo. Teh je v slovenskih protestantovskih pesmaricah veliko, več kot v nemških predlogah. Včasih se isti slavospev ponavlja pri različnih pesmih enake mere, precej je pa tudi različnih.

[1118] Že v Trubarjevem katekizmu 1550 sta se prva in četrta pesem končevali s trinitarično doksologijo (gl. zadnji kitici pesmi o stvarjenju »Nu pujte, pujte vsi ludje«‌ in razlage očenaša »Oče nas, kir v nebesih sidiš«‌ ), nekaj izbranih kitic naj bo navedenih tudi tukaj. Po vzorcu molitve psalmov v brevirju so sklepne kitice Slovenci dodajali zlasti pri pesmih, ki povzemajo vsebino psalmov in to tudi tam, kjer nemška pesem, predloga slovenske, take kitice ni imela.

[1119] Trubarjeve:

[1120] Psalm 12:

Čast, hvala bodi Očetu,
Sinu, Svetimu Duhu,
koker se je v tim začetku,
zdaj, vselej dala Bogu.
Vari, brani verne tuje,
kir v nadlogah vselej stoje,
večni mir nim daj. Amen.

[1121] (TKP 1574, 132)

[1122] Psalm 130:

Čast, hvala vsiga mogoču
timu božjimu stanu,
Oču, Sinu inu Duhu,
koker je vselej danu
od tih nebeških angelov
inu od vseh krščanikov,
vsa stvar ga veden hvali.

[1123] (TKP 1574, 154)

[1124] Psalm 51:

Natu zahvalimo Boga,
Očeta, Sinu tar Duha,
sveto večno Trojico,
pravo božjo risnico.
Zakaj tu celu bogastvu
hoče, de grešnu človeštvu
v nebi pr njim prebiva,
večne dobrute vživa.
Obtu je Bog Sinu poslal,
de je vsem ludem pomagal,
od hudiča je nje rešil,
ž nega martro spet posvečil,
s Svetim Duhum ponuvil. Amen.

[1125] (TKP 1574, 141–142)

[1126] Kraljeve:

[1127] Psalm 14:

Hvala Bogu Oču, Sinu
inu svetimu Duhu,
koker je bilu v začetku
inu tudi v večnusti.
De pr nemu ostanemo,
vragu na dejl ne pridemo,
tu nas Bug usliši. Amen.

[1128] (TKP 1574, 134)

[1129] Psalm 15:

Hvala Bogu timu Oču,
Sinu ter Svetimu Duhu,
zdaj inu vsakateri čas
od vsiga zlega reši nas. Amen.

[1130] (TKP 1574, 136)

[1131] Psalm 84:

Hvala Očetu Stvarniku,
Sinu vseh Odrešeniku,
Duhu še posvičeniku,
timu Bogu edinimu,
kir nas vsliši v naših prošnah,
ne zapusti v zlih skušnavah. Amen.

[1132] (TKP 1574, 146)

[1133] Psalm 128:

Hvala Bogu, Oču, Sinu,
vselej še Duhu Svetimu;
timu Bogu edinimu
v cerkvi pujmo čast veselu!

[1134] (TKP 1574, 150)

[1135] Dalmatinove:

[1136] Psalm 31:

Glori, čast, visoka hvala
Bodi Bogu Oču dana,
Kir nam je vselej nagnen,
tar Jezusu, inu Duhu,
Sveti Trojici. Amen

[1137] (TDP 1575, Bb)

[1138] Psalm 67:

Nas žegnaj Oča inu Sin,
nas vse žegnaj Sveti Duh,
daj v tvojim strahi živit vsim,
ti naš pravi sveti Bug,
pomagaj nam iz nadlug. Amen.

[1139] (TKP 1584,183 – po Lutru)

[1140] Psalm 124:

Čast, hvala bodi visoku
Bogu, Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu,
koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj tar vekoma. Amen.

[1141] (TDP 1575, B 3b)

[1142] Adventna:

Bogu Očetu, Sinovi
inu Svetimu Duhovi
bodi rečena vsa hvala,
kakor je od veka stala. Amen

[1143] (TKP 1584, 270 – po Wieisseju)

[1144] Kumprehtovi:

[1145] Psalm 13:

Čast, hvalo pojem visoku,
Očetu nebeškimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Njega krajlestvu, muč, oblast,
svetust, hvala nu tudi čast
je večna tar brez konca.

[1146] (TKP 1595, 283–284)

[1147] Magnifikat:

Čast, hvala bodi visoku
Bogu Očetu v nebi,
inu po svejti široku,
od vsakiga posebi,
de je nam dal, za last šenkal
Kristusa, Sinu svojga,
ta nas brani skuzi Duha Svetiga.

[1148] (TKP 1595,132)

[1149] Daljše molitvene pesmi se navadno obračajo po vrsti na vsako izmed treh božjih oseb. Taka je stara katoliška pesem (nemška) za prošnje procesije. Med katoličani in protestanti je bila zelo razširjena v latinski in v nemški inačici. Marko Kumpreht jo je priredil za petje v slovenščini kot »staro molitev k Bogu Očetu, Sinu inu S. Duhu v velikih nadlugah«:143 143»Vzami od nas Gospud Bug« – TKP 1595, 95–104, po vzorcu »Aufer a nobis Domine« oziroma: »Nimm von uns lieber Herr«. (Prim. Baeumker I, 596–599).

Vzami od nas Gospud Bug
vse naše grehe tar krivu djanje,
de bomo v pravi veri inu s čistim srcem
v tvoji službi znajdeni.
Usmili se, usmili se, usmili se
čez tvoj folk, Kriste,
kateri si na križi rešil
s tvojo rešnjo krijo,
ne srdi se na vekomaj čez nas!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne Bug oča vse milosti,
pomagaj ti nam inu nam milostiv bodi!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne, o Kriste, vsiga sveta Zveličar,
prosi za nas inu nam milostiv bodi!
Usliši nas, usliši nas, usliši nas,
naše prošne, Sveti Duh, ti edini troštar,
resvejti nas inu nam milostiv bodi!
Kakor jest risničnu živim, pravi Gospud Bug,
jest nemam obeniga dopadenja na smrti tiga pregrešnika,
temuč de se preobrne inu živi.

[1150] (TKP 1595)

[1151] Prošnja pesem »Bug Oča bodi pr nas«, ki so jo protestanti peli »na dan S. Trojice«, je nastala tako, da so stari srednjeveški prošnji enokitični klic razširili. Trubar je po Lutrovem vzorcu spesnil dolgo pesem (tri 14–vrstične kitice), v katerih prosi vsako od treh božjih oseb varstva pred Turki, vragom, smrtjo in papežem, ker da vsi ti hočejo prave vernike odtrgati od resnično vere. Navedene naj bodo le prva in zadnja vrstica vsake kitice, v katerih je posebej izražena vera v tri božje osebe:144 144»Bug Oča, bodi pr nas« – EDP 1563, 142–143.– Lutrova »Gott der Vater wohn uns bei« – Klug 15b – je skrbno prevedena v EDP 1563, zato se v tej pesmi spreminjata samo prvi dve vrstici vsake izmed treh kitic, glavno besedilo pa se trikrat ponavlja. – Trubarjeva pesem »Bog Oča bodi pr nas«, ki je izšla v samostojni knjižici EDP 1567, je pa po Lutru vzela samo obliko, vsebina je v vsaki od treh kitic popolnoma samostojna. (Prim. komentar v Rupel, Nove najdbe 24–29.)

1
Bug Oča, bodi pr nas!
׃
Vsliši nas, lubi Oča Bug!
2. Jezus Kristus, naš Bug, Kral!
׃
Vsliši nas Jezus, lubi Bug!
3. Sveti Duh, naš vučenik!
׃
vsliši nas, lubi Sveti Duh!

[1152] (EDP 1567)

[1153] Prepesnitve veroizpovedi so skoraj uradne pesmi v čast treh božjih oseb. Trubarjeva »Jest verjo v eniga Boga« je bila že navedena (gl. podpoglavje o razlagi apostolske vere‌ ).

[1154] Lutrova veroizpovedna pesem je bila v slovenščino dvakrat prevedena, bolj posrečila se je Kreljeva Lutru ne preveč zvesta prepesnitev:145 145Lutrova »Wir glauben all an einen Gott (Klug 23) je bila dvakrat prevedena: obakrat se sicer enako začne (»Mi verujemo vsi v eniga Boga«), toda objava v EDP 1563, 47–48, je prevod, objava v TKP 1574, 21–24, pa Kreljeva bolj svobodna prepesnitev.

1
Mi verujemo vsi v eniga Boga,
stvarnika vsigamogočiga,
kir se je nam k Očetu dal,
nas za suje otroke spoznal,
on nas hoče vse živiti,
dušo, telu ohraniti,
pred vsim zlim nas varovati,
vsak hip na nas vse gledati.
On čuje za nas, kir v moči suji drži
vse suje stvari tar riči.
2
Mi verujemo na Sinu božjiga
Kristusa, Gospudi našiga,
kir je Očetu stanom glih,
po tim bogastvi naš stvarnik vsih.
Od Marije te Divice
človik rojen nam ditece.
Za naš greh vsih v eni viži
trpil je zlo smrt na križi
Na treti dan je spet od smrti vstal,
s tejm nam vsem v nebu pomagal.
3
Mi verujemo vsi v Duha Svetiga,
v Buga, z Očom, Sinom diniga,
kir sam verne trošta, sveti,
v vsih nadlugah na strani stoji.
Tu celu svetu krščanstvu
v eni veri viža ravnu.
Grehov je zdaj odpuščane,
potlej bo mesa vstajane
k večnimu lebnu; v ta vsi pridejo,
kir na Jezusa verujo.

[1155] (TKP 1574)

[1156] Več pesmi za binkoštni praznik posebej poje o tretji božji osebi. Narejene so po vzorcu latinskih himen in ker so bolj prošnjega značaja, jih tu ni mogoče navesti.

[1157] Krst v ime vseh treh božjih oseb omenjajo pesmi, ki razlagajo zakrament sv. krsta. Navedene bodo v § 1257‌ do § 1263 .

[1158] Nekaj pesmi o odnosu Boga Sina do Očeta bo navedenih pozneje v odstavku o učlovečenju druge božje osebe, npr. »Hvala bodi Bogu vsak čas«‌, »Kristusa mi vsi častimo«‌, »Hvalimo mi danas Boga«‌, »O grešni človek, vsaki čas«‌, »Jezus, ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal«‌, »Jezus, ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal«‌, »Jezus je v smrtni ječi bil«‌, »Jezus Kristus se obudi«‌ itd.146 146 [1159] Slovenski prevajalci so seveda ob prevajanju dogmatičnih natančnih izrazov v pesmih naleteli na velike težave. Za zgled naj bo navedena prva kitica molitvene pesmi Elizabete Crutziger »Herr Christ, der einig Gottes Sohn« (Klug 102), ki omenja rojstvo kot način izhajanja Sina od Očeta. Prvi slovenski prevajalec (Klombner?) je prevajal zvesto, čeprav precej trdo, vendar je ohranil vse bistvene poteze izvirnika (v pesmi »Gospud Krist edin božji Sin« – EDP 1563, 70). Drugi prevajalec, Dalmatin, je v pesmi »O Krist, pravi Sin božji« (TKP 1584, 229) v 3. in 4. vrstici izpustil podobo izhajanja Sina od Očeta: izvirnik:

Herr Christ der einig Gotts Son
Vaters inn ewigkeit.
Auss seim hertz'n entsprossen,
gleich wie geschrieben steht;
Er ist der morgensterne,
sein glantz erstreckt er ferne,
für andern sternen klar.
EDP 1563:
Gospud Krist, edin božji Sin,
Oče v ti večnosti.
Iz srca njega zrasal,
koker je pisanu;
on je ta prava danica,
nega svetloba sije
čez vse druge zvejzde.
TKP 1584:
O Krist, pravi Sin božji
Očeta večniga,
jest pridem h gnadi tvoji,
vsliši me boziga.
Ti si prava danica,
kir prelipu sije vsa
čez vse druge zvezde.

2. O stvarjenju in vladanju sveta

[1160] Veroizpovedne pesmi vsaj mimogrede omenjajo tudi stvarjenje, nekatere pa še posebej razlagajo posamezne vidike stvarjenja kot dela božjega. Trubar je v 2. in 3. kitici svoje prve pesmi (gl. podpoglavje o Trubarjevem katekizmu‌ ) razlagal, da je Oče ustvaril svet po svojem Sinu, da je bil človek ustvarjen dober in zato, da bi svet vladal.

[1161] Nesmrtnost človekove duše bolj mimogrede omenjajo tiste pesmi, ki sicer pojejo o človekovi usodi po smrti. Ko razlagajo, da se telo vrne v zemljo, odkoder bo vstalo šele na sodni dan, za dušo izrecno ugotavljajo, da se ob smrti vrne k svojemu Stvarniku. Wissejeva pogrebna pesem »Nun haben wir den Leib begraben« pravi o usodi človekovega telesa in duše po smrti (v prevodu Sebastijana Krelja):147 147Weissejeva pesem »Nun lasst den Leib begraben« (Weisse, list M V.) je bila dvakrat prevedena: »Pokopajmo mi tu telu« (EDP 1563, 153–155) ter Kreljev prevod: »Spremimo h grobu tu telu« (TKP 1574, 123–125).

»Prst je iz prsti stvarjeno,
bode spet v prst preminenu.
Duša živi ohranena,
v božjih rokah Odrešena«.

[1162] (TKP 1574)

[1163] Božja previdnost, ki vlada svet in človeka, je predmet pesnikove misli v nekaterih molitvenih pesmih, ki Bogu priporočajo vernike v obrambo pred sovražniki, zlasti neverniki. Prepesnitve psalmov so nudile dovolj motivov za opevanje božje previdnosti, v katero mora človek neomajno zaupati. V teh pesmih pride do izraza prepričanje, da so tisti, ki v Boga »prav« verujejo (torej protestanti), predmet posebne božje previdnosti, podobno kot »pravični« v stari zavezi.

[1165] Jurij Dalmatin je po nemški pesmi iz 124. psalma, ki jo je spesnil Justus Jonas, priredil zelo ostro pesem, polno pritožb nad krivicami, ki jih trpijo od drugače vernih ljudi tisti, ki zaupajo v vsemogočno božje varstvo:148 148Justus Jonas: »Wo Gott der Herr nicht bei uns haelt« (Klug 82) v Dalmatinovem prevodu: »Kadar bi Bug pr nas ne bil« (TDP 1575, B 2b – B 3b).

1
Kadar bi Bug pr nas ne bil
inu nam ne pomagal,
tar sovražnikom ne branil,
taku bi svejt premagal.
Kadar bi Bug cerkev sujo
ne branil z nebeško močjo,
vže bi nas več ne bilo.
2
Zakaj tih ludi veliku
zuper nas se vzdigujo,
kir sicer služe maliku,
modru se vkup svetujo.
Oli tu nas nejma strašit,
Bug, ta je, kir nas če branit,
on zvejstu za nas čuje.
3
Oni se srde tar zlobe,
nih misel je le trejti,
imajo križejne zobe,
žive nas hte požrejti.
Koker valuvi divjajo,
za Buga nič ne marajo,
tu Bug vse dobru vidi.
4
Kecarske vere nas dolže,
Lutre nas izmerujo,
sebe pak za svete drže,
cerkov se imenujo.
S tim tujim imenom, o Bog,
zakrivajo suj krivi vuk,
hinavsko vero trde.
5
Te verne vse pregajnajo,
nih dušo hte vtopiti,
suje grlu odpirajo,
vero hte pogubiti.
Oli hvala bodi Bogu
v negovim visokim tronu,
de nam stoji ob strani.
6
Kir ne dopusti de bi mi
nih roup imeli biti,
oli de bi kei sred z nimi
morali v pakal priti.
Nih štriki so restrgani,
mi pak smo prosti sturjeni,
naša duša je nim ušla.
7
Inu aku krščeniki
lih morajo trpeti,
saj so božji marterniki
aku je nim lih vmreti.
Aku v veri ostanejo,
Boga do konca spoznajo,
Bug nim da večni leben.
8
O močni, modri Gospud Bug,
na te mi vsi kličemo:
pomagaj nam iz vseh nadlug,
nate se zanesemo.
Ti vseh sovražnikov svet znaš,
nih srca ti v rokah imaš,
bodi ti sam naš troštar.
9
Ti si zemlo inu nebu,
tudi vse riči stvaril,
Jezus nas je rejšil h temu,
s tabo nas je on spravil.
Daj nam v trpleni volnim bit,
od prave vere ne stopit,
v lubezni prebivati.
10
Čast, hvala bodi visoku,
Bogu, Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj ter vekoma. Amen.

[1166] (TDP 1575)

[1167] Himna zaupanja v božjo previdnost tudi v najhujših stiskah je Lutrova pesem po psalmu 46: »Ein feste burg ist unser Gott«. Nastala je v času silnih Lutrovih bojev s cvinglijanci glede vsebine evharistije. Lutrovo zaupanje v Boga in njegovo prepričanje, da ima prav on in ne njegovi nasprotniki, je bilo tako veliko, da ga včasih imenujejo »neodgovorna brezskrbnost«.149 149Lutrovo zaupanje v Boga imenuje Lortz (I, 386) »Verantwortungslose Sorglosigkeit«.

[1168] Dalmatin je pesem prevedel najbrž po Trubarjevem naročilu. Prepesnil je skoraj vse Lutrove podobe in pojme, le četrto kitico je razširil v dve. Samostojno je dodal misel o cerkvi ter izraz zaupanja v presv. Trojico (4. kitica) in program krščanskega življenja ob koncu 5. kitice:150 150Lutrovo pesem »Ein feste Burg ist unser Gott« (Klug 42b) je Dalmatin prevedel kot »Naša bramba je Gospud Bug« za TDP 1575, Bb – B 2b.

1
Naša bramba je Gospud Bug,
v nega se zanesimo.
On nam pomaga iz nadlug,
v katerih zdaj tičimo.
Zludi se zlobi,
svejt mu prloži,
kunštnu rovnajo,
silo obhajajo,
verne hote zatrejti.
2
Z našo močjo cilu nič nej,
de bi nim zuper stali.
Oli zatu en drugi vej,
pod nim bomo obstali.
Kdu je on, vprašaš,
Jezus Kristus naš.
Za nas vojskuje,
te suje varuje,
ta bode nje premogel.
3
Tar de bi svejt še več divjal,
hudič se še več srdil
inu vso sujo muč vkup zbral,
de bi falš vero trdil:
taku vsaj hudič
nam ne more nič,
se ne bojimo,
kir v veri stojimo,
hudič je vže obsojen.
4
Božja beseda je večna,
se ne pusti zatrejti;
krščanska cerkov je močna,
se ne more podrejti.
Zakaj Oča Bug,
Sin tar Svejti Duh
so vsred mej nami,
stoje nam na strani,
nihče nas ne premore.
5
Inu aku nam glih vzamo
telu, blagu, družino,
taku nim vse volnu damo,
de nebu obdržimo.
Daj Bug nam revnim
obstati vernim,
v križi volnim bit,
mej sabo se lubit
skuzi Jezusa. Amen.

[1169] (TDP 1575)

[1170] Vso prisrčnost človekovega zaupanja v božjo previdnost, ki ga svetopisemski pevec izraža v 23. psalmu, je znalDalmatin preliti v slovenske besede po Weissejevi pesmi »Der Herr ist mein getreuer Hirt«.

[1171] Kot poseben dokaz božje dobrotljive previdnosti navaja v 1., 3., 4. in 6. kitici dar božje besede (sv. pismo in pridiga). Pesem končuje z doksologijo v čast presv. Trojici, ki je znana že iz drugih pesmi (gl. Psalm 31‌ in sledeče ter pesem »Kadar bi Bug pr nas ne bil«‌ ):151 151»Der Herr ist mein getreuer Hirt« (Lindau 158) – Dalmatin: »Gospud Bug je moj zvest pastir« (TKP 1584, 163–166).

1
Gospud Bug je moj zvest pastir,
on vselej zame čuje,
inu mojmu lebnu da mir,
de več ne potrebuje.
V zdravim travniki me pase,
ker nebeška trava rase
njega svete besede.
2
K friški vodi on me pela,
de jest spet k veku pridem;
svojga svetiga Duha da,
de njega srdu uidem.
Po pravi cesti me vodi,
de moja noga prov hodi
k časti njega imena.
3
De bi si lih v doli temnim
jest moral kej hoditi
v nujah inu v trpleni vsim,
ne more mi škoditi:
zakaj le tvoja palica,
tu je tvoja besedica,
ta mene trdnu trošta.
4
Ti si pred mene prpravil
vpričo vseh sovražnikov,
eno mizo si postavil
h troštu vseh krščenikov,
ker pustiš predigovati
tar zakramente dajati,
kakor si ti sam vkazal.
5
Ti mi mojo glavo žalbaš
s tvojim veselim oljem
inu taku me prpravlaš,
de s celim mojim srcem
v nujah le na tebe molim,
po tvojim vkazanju hodim
iz dolžne pokornosti.
6
Polnu mi tudi nalivaš
s tvojo sveto besedo,
s to veseliga me delaš,
mi daješ vso potrebo.
Dobruta tar milost tvoja
bodo vselej družba moja,
de hodijo za mano.
7
V Gospodni hiši bom vselej
jest stanovitnu ostal,
v krščanski cerkvi narpoprej,
potlej zveličan postal.
Zakaj meni je sveti raj
v nebesih že prpravlen zdaj,
na tu veselu čakam.
8
Čast, hvala bodi visoku
Bogu Oču našimu,
Sinu Jezusu lih taku,
inu Duhu Svetimu.
Koker je v začetki bilu,
de se bo pr nas godilu
zdaj ter vekoma. Amen.

[1172] (TKP 1584)

3. O pokvarjeni, padli človeški naravi in o veri, ki opravičuje

[1173] Trubar je že v razlagi očenaša (gl. pesem»Oča naš, kir v nebesih sidiš«‌ , 6. kitica) izrazil svojo trditev o splošni pokvarjenosti človeka po izvirnem grehu. V pesmi o stvarjenju pa je ob isti misli že tudi zapisal, da so grehi odpuščeni tistim, ki z vero iščejo pri Jezusu milost (gl. pesem »Nu pujte, pujte vsi ludje«‌, 16. kitica). Obe resnici, izhodišče protestantovskega nauka, sta tudi v drugih pesmih navadno povezani in zato terjata obdelavo v istem odstavku. Posamezne izraze v pesmih se da razumeti le, če si prej ogledamo glavne poteze Lutrovega nauka o opravičenju.

[1174] Kot učenec avguštinske šole je bil Luter nagnjen k zelo enostranskemu pojmovanju izvirnega greha. Glavno sestavino je videl v poželjivosti in je zato mogel trditi, da tudi po krstu greh še ostane v človeku. Opravičenje, pravičnost, se človeku s krstom samo od zunaj prišteva (imputira), zato tudi po krstu ostanejo grešna vsa tista dejanja, ki izvirajo iz naravne poželjivosti. Vse, kar je v človeku po krstu dobrega, je dobro samo zaradi Kristusovega odrešilnega trpljenja. On nas je odrešil, človek sam tega ni mogel napraviti, pa tudi zdaj, ko je odrešen, nimajo njegova dela za zveličanje nobene vrednosti. Luter je zato moral zavreči nazor o koristi prizadevanja za dobra dela. Človek ne samo, da z njimi ne more prispevati k svojemu zveličanju, ampak celo nasprotuje Kristusu, zmanjšuje vrednost in ceno njegovega odrešilnega dela.

[1175] Lutrova aktivna narava se je seveda uprla načelni nedelavnosti, ki bi logično sledila iz takega temelja. Začel je zato učiti, da mora človek vso svojo moč usmeriti v prizadevanje, da bi trdno veroval in upal v odrešenje po Kristusu. Taka vera, ki človeka opravičuje, je sestavljena hkrati iz boječe ponižnosti in popolne vdanosti v božjo voljo ter iz zavesti popolne grešnosti in grešljivosti. Človek občuti težo postave, ve, da je popolnoma nezmožen izpolnjevati to postavo ter trepetaje zaupa samo v Kristusa, ki je naš edini Rešenik. Zato si vedno bolj prizadeva za čedalje bolj zaupno vero, v tej veri pa je nedvomno deležen Kristusovega opravičenja.152 152Povzeto po analizi v Dictionnaire de Theologie Catholique IX/1, col. 1209–1232.

[1176] Trubar je svoje mišljenje o tem vprašanju prvič razložil v Katekizmu 1550, kjer temperamentno piše: »Zatu ana taka reč koker je ta človik, kir je hud, nečist, izpačen, krivičin, izkažen, zgul tema, laža, smrt inu prekletje inu zgul greh, ta ne more Bogu dopasti … Za tiga volo Gospud Bug Oča nebeški … je odločil sujga lubiga Sina Jezusa Kristusa, gospudi inu ohranenika našiga, de je v tim časi moral postati en človik, inu biti an spravlavic vmej Bugom inu človekom«.153 153Kat 1550, 25–26.

[1177] Na tej dogmatični osnovi temelji veliko protestantovskih pesmi, ki ali v celoti, ali vsaj v nekaterih kiticah, ali mimogrede v kakšnem verzu učijo, da je človek popolnoma nesposoben sam iz sebe narediti kaj dobrega, in to niti potem ne, ko je že v božji milosti (po krstu) opravičen. Posledica tega dejstva so drugi odlomki, ki sicer pravilno poudarjajo absolutno potrebnost Kristusovega odrešilnega dela in vere v Kristusa za človekovo odrešenje, pa učijo, da človek to odrešenje nase obrne zgolj z neomajno trdno vero in s tem postane opravičen.

[1178] Spokorni psalmi, na katere je Luter opozarjal že prve ustvarjalce nemških protestantovskih pesmi (gl. § 1059‌ oz. op. 104‌), so bili zlasti primerni kot predloge za pesmi o človekovem padcu. Davidov psalm »Usmili se me« je v nemško pesem prelil Matth. Greiter. Po tej pesmi je Trubar priredil svojo pesem »Bug bodi meni milostiv«, v kateri je bolj od predloge poudaril pokvarjenost človeške narave in potrebnost vere za opravičenje. V 1. kitici je dodal misel, da v človeku prebiva »zgul greh«, v tretji pa misel na opravičenje, ki bo po veri v Boga popravilo od greha skaženo srce. Drugi del pesmi razlaga nauk o daritvi, kar bo omenjeno pozneje v odstavku o zakramentih (gl. § 1271‌ ) in še v naslednjem poglavju (gl. § 1334‌ ):154 154Greiter: »O Herre Gott begnade mich«. (Lindau 172) – Trubar: »Bug bodi meni milostiv« (TKP 1574, 136–142).

1
Bug bodi meni milostiv,
ti vejš, dotle je človik živ,
de v nim zgul greh prebiva,
v nim le tu zlu dobiva.
Obtu za tuje milosti
reši me od te težkosti,
brumniga mene sturi,
de bom spet v ti pokuri.
Tebi se jest kriv, dolžan dam,
Očetu se izpovedam:
z grehi sem te ja reserdil,
vse hudu pred tebo sturil,
ti si sam prov tar brumen.
2
Jest sem izkažen, hud sturjen,
v grehih počet inu rojen.
Risnico hoč imejti,
hinauce vse zatrejti.
Tuj svit, volo, modrost tujo
s to skrivno milostjo sujo
dal si meni spoznati,
to modrost poslušati.
Pokropi me s tejm izopom,
de belejši koker sneg bom,
sturi, de bom spet prov vesel,
de v tih kosteh bom zdrav ter cel,
katere si ti rezbil.
3
Obrni proč oči tuje,
ne gledaj na grehe muje,
zbriši muje zlu djane,
de ne pride naznane.
Sturi v meni srce novu,
izkaženu je tu prvu;
ta vrag, greh je izkazil,
le na hudu navadil.
Obtu Bug daj Duha tujga,
de me sturi spet trdniga
v pravi veri pruti tebi,
de v vseh revah bejžim h tebi,
vragu z vero se ubranim.
4
Od mene ne obrači se,
z gnado meni izkaži se,
tuj Duh v meni prebivaj,
na vse dobru me vižaj,
de bom spet v vejsti prov vesel,
tebe za Očeta imel.
Zagvišaj me s tejm Duhom,
koker pred tejm prešuštvom,
de sem spet v tuji milosti,
v veselju, nekar v žalosti.
Zato čo vučit grešnike
inu vse žlaht nevernike,
de se k tebi oberno.
5
O Bug, o Bug, muj pomočnik,
reši me, de ne bom dolžnik
na tej kriji človeški,
s to bi ratal paklenski.
Zatu mora ta muj jezik
tujo pravico rezglasit.
Ti Bug, vusta naredi,
de pravijo po redi
od tuje časti, milosti,
od moči, pravd tar skrivnosti.
Ti neč tih živinskih ofrov,
temuč puščane od grehov,
s pokuro se ti služi.
6
Telskih ofrov, praznuvane,
vse službe, prošne vunane
brez vere neč prijeti,
nikoger v milost vzeti.
Obtu jest, Bug, srce muje,
kir h tebi milu vzdihuje,
s pokuro ti ofrujem,
moj duh h tebi vzdigujem.
Le-to službo, prošno mujo,
ti, Bug, ne boš s to sromotjo
v obenim času zašpotal,
temuč kar te prosim, vslišal,
tu si vernim oblubil.
7
Na tu tej gori Sionski,
te cerkvi, gmajni krščanski
bodi gnadiv tar dober,
vzami od nje ofer,
de se povsod ti nje zidi
reztegujo v ti pridigi,
de se ludje k ni verno
h pravi veri oberno.
Zatu te bo cerkev tuja,
kir posluša Sinu tujga,
z brumo, s pravico čestila,
z vero pokornu služila,
vedan povsod hvalila.
8
Natu zahvalimo Boga
Očeta, Sinu tar Duha,
sveto večno Trojico,
pravo božjo risnico.
Zakaj tu celu bogastvu
hoče, de grešnu človeštvu
v nebi pr nim prebiva,
večne dobrute vživa.
Obtu je Bug Sinu poslal,
de je vsem ludem pomagal,
od hudiča je nje rešil,
ž nega martro spet posvečil,
s Svetim Duhom ponuvil. Amen.

[1179] (TKP 1574)

[1180] Drugi temeljni spokorni psalm »Iz globočine« (Ps ali 130) je Luter že v začetku svojega pesmaričarskega delovanja 1523 prepesnil v pesem »Aus tiefer not schrei ich zu dir« ter jo je drugim pesnikom stavil za vzor pesmi, ki naj v ljudeh vzbudijo zavest ničevosti in grešnosti.

[1181] Trubar je ob njegovi pesmi nekoliko po svoje zapel »Mi, kir smo v zli globoščini«, v kateri je sicer nekoliko ublažil nekatere Lutrove izraze, a še vedno močno poudarjal človekov padec (2 kitica). V 7. in 8. kitici razlaga nesorazmerje med človekovim zadolženjem in božjo dobroto, saj je bilo šele s trpljenjem božjega Sina spet vse popravljeno, popravljeno pa tako dovršeno, da se vernemu človeku sploh ni več treba bati pogubljenja. Navedene naj bodo le omenjene kitice dolge pesmi:155 155V Lutrovi pesmi »Aus tiefer Not schrei ich zu dir« ima Achtliederbuch še samo 4 kitice, Klug (47) pa 5 kitic. – Trubar: »Mi, kir smo v zli globoščini« (TKP 1574, 151–154).

1
Mi, kir smo v zli globoščini
2
Boš li nas h tuji pravdi zval,
te grehe pred se stavil,
taku oben ne bo obstal,
vsak bo sam čez se pravil,
de je kriv, vse hudube poln,
nihče nej čist ne nedolžen,
vsi smo v grehih rojeni.
3
Kadar si pak nom grešnikom
tujo milost ponudil,
inu si tujim dolžnikom
cel odpustik oblubil,
tiga se trdnu troštamo,
inu ništer ne cviblamo,
de nam boš vselej dober.
7
Pr nas je veliku grehov,
zgul pregreha, nečistost,
pr Bugi dosti odpuskov,
vsa dobruta tar milost.
Zatu vsaki verni človik
se nema pred smrtjo strašit,
ne vraga, pekla bati
8
Zakaj naš Jezus, Bug, človik,
se je čez nas vse vsmilil.
Ratal je nam Odrešenik,
z Bugom nas je spet zmiril.
Naše grehe z martro platil,
s tejm je nas od pekla rešil,
zatu ga vsi hvalimo.
9. (gl. Psalm 130‌)

[1182] Zavest grešnosti in popolne nezmožnosti človeštva, da bi si z lastnimi silami pomagalo do odrešenja, je bila v pesmi izražena že v srednjem veku. Luter je »posvojil« srednjeveški prošnji spev »Media vita in morte sumus« iz 11. stoletja in ga v trikitični obliki »Mitten wir im leben sind« posredoval tudi slovenskim protestantom. Zadnje vrstice vsake kitice nazorno izražajo nauk o grešnosti in opravičenju, kar je Trubar, ki je tudi priredil Lutrovo pesem, povedal s temi besedami:156 156 [1183] Trubarjeva pesem »Sledni človek, kir je živ« (TKP 1574; 119–122) in prejšnja inačica iste pesmi »V sredi života smo mi« (EDP 1563, 155–157) sta prirejena po Lutrovi pesmi: »Mitten wir im Leben sind« (Klug 21b).– V besedilu navedeni Trubarjevi verzi se v izvirniku glasijo:

1
las vns nicht versincken
inn des bittern todes noth;
2
las vns nicht verzagen
für der tieffen hellenglut,
3
las vns nicht entfallen
von des rechten glaubens trost.
[1184] Prevajalec za EDP 1563 je te verze natančneje, a trdo prevedel:
1
ne pusti nam vgolbniti
v ti strašni večni smrti;
2
stuj nam ti sam na strani,
pred peklom nas ohrani;
3
ne pusti nas odpasti
od trosta prave vere.
[1185] Prvotni latinski srednjeveški prošnji spev se glasi (Baeumker I, 583):
Media vita in morte sumus,
quem quaerimus Adiutorem nisi te Domine,
qui pro peccatis nostris iuste irasceris,
sancte Deus, sancte fortis, sancte et misericors Salvator,
amarae morti ne tradas nos.
[1186] Nemški prevod je znan že iz 15. stoletja ter se glasi takole: (besedilo iz zbirke: Kemp, Deutsche geistliche Dichtung aus tausend Jahren. Muenchen 1958, 13):
In mittel unsers lebens zeit
im tod seind wir umbfangen:
Wen suochen wir, der uns hilfe geit,
von dem wir huld erlangen,
Dann dich, herr, alleine?
der du umb unser missetat
rechtlichen zürnen tuost.
Heiliger herre got,
Heiliger starker got,
Heiliger und barmherziger heiler, ewiger got,
las uns nit gewalt tuon des bitteren tods not.
[1187] O tej znameniti pesnitvi prim. tudi LThK 7 (1962–II. izd.), 230. – Zelo verjetno je, da so jo v neki obliki poznali Slovenci tudi že pred reformacijo, le da je ne poznamo več.

1
mi smo cvejt, prah, senca
gnila črvja jesča;
2
ne daj nam zlu umreti,
v tim peldi goreti;
3
daj nam dobru umrejti,
smrtno muč podrejti.

[1188] Tudi Dalmatin je priredil več pesmi, v katerih bolj ali manj vidno hvalo poje tistim, ki prav verujejo in so zaradi tega varni pred večno nesrečo, čeprav jih v življenju preganjajo. Med hvalnicami božji previdnosti je bila že navedena himna »Naša bramba je Gospud Bug« (gl. podpoglavje O stvarjenju in vladanju sveta‌ ). Tudi psalm 123 »Kadar bi Bug pr nas ne bil« zlasti v nekaterih kiticah (4, 5, 7, 9) izraža močno prepričanje, da so tisti, ki prav verujejo, varni pred božjo jezo. Izvirno Dalmatinova je prav sedma kitica (gl. omenjeno pesem‌).

[1189] Psalm 91 je v izvirniku hvalnica zaupanja v Boga. Tudi nemški pesnik Sebald Heiden, ki je po njem spesnil osemkitično pesem »Wer in dem Schutz des Hoechsten ist«, je ohranil izvirni poudarek. Dalmatin, ki je pesem razširil na 10 kitic, pa jo je z vstavljenimi kitici spremenil v hvalnico vere, ki odrešuje. Zlasti 4. kitica skoraj brez zveze s psalmom in nemško predlogo poudarja, da bo Bog branil le tiste, ki stoje v pravi veri; na koncu 6. in 8. kitice, ki v izvirniku govorita o zaupanju v Boga, Dalmatin spet poje o veri:157 157Sebald Heiden: »Wer in dem Schutz des Hoechsten ist« (Lindau 181). – Dalmatin: »Kir na tim svejti prebiva« (TDP 1575, B 4–B5). – Čerin (Pesmi 234) je menil, da je pesem izvirna Dalmatinova.

1
Kir na tim svejti prebiva
pod brambo nervišiga,
tar pod senco suj stan ima
Boga tiga močniga,
ta reče: Ti, Bug, si le sam
na kateriga zavupam,
ti si muj trošt ter leben.
2
Pred to gvaltjo hudičevo
boš mene, o Bug, branil,
inu pred kugo škodlivo
bodeš mene ohranil.
Saj se jest le tebi podam,
ti si vselej muj varih sam,
ti me ne boš zapustil.
3
Bug bo pod suje peruti
tebe zvejstu zakrival,
nu dal po suji oblubi,
de boš žiher prebival.
Strahu po noči bo branil,
pred škodlivo strejlo branil,
kir zdaj po dnevi lejta.
4
Čez dan se kuge ne bojiš,
čez nuč žlize ne vstrašiš (=kuga)
aku v pravi veri stojiš,
z grehi Boga ne dražiš,
Boga pred očima imaš,
vselej se Bogu poročaš
kadar greš leč tar vstaneš.
5
De bi lih na lejvi strani
nih taužent konec vzelu,
tar deset taužent na desni,
se te ne bo prjelu.
Ti boš še z očima gledal,
koku bo Bug povračeval
vsim hudim nevernikom.
6
Zakaj Bug, na kateriga
cilu zavupal si ti,
ne bo pustil kaj hudiga
se tebi prgoditi.
Tuja cila hiša bode
brez te hude štrajfne, škode,
Bug vernih ne pozabi.
7
Angelom je poročil Bug,
de te zvestu varujo,
na tujih potih brez nadlug
zate vselej de čujo,
de tebe na rokah nose,
de kej neopotakneš se
z nogami na en kamen.
8
Po levih inu madrasih
boš ti hodil brez škode,
po mladih levih, drakonih,
de ti ništer ne bode.
Nih strup ne škodi tim vernim,
saj Bug prstopi tim revnim,
kadar je nim potreba.
9
On srčnu želi po meni,
jest čem mu pomagati,
de nejma v nuji obeni
brez pomuči obstati.
Jest čem vselej ga varuvat
inu zatu mu poleg stat,
kir on zna ime moje.
10
On name kliče v vseh nujah
zatu ga čem vslišati,
jest sim pr nemu v nadlugah,
ne pustim ga končati.
V mojo čast čem ga prpravit,
z dolgim životom nasitit,
mojo zvest mu skazati.

[1190] (TDP 1575)

[1191] Podrobno primerjanje slovenskih pesmi z nemškimi predlogami bi odkrilo še več zgledov, kako so slovenski pesmaričarji popravljali nemške pesmi ter poudarjali protestantovski značaj tistih pesmi, ki so bile v nemški obliki bolj občekrščanske. Nekaj takih kitic, ki po vsebini sodijo v ta odstavek, naj bo še navedenih.

[1192] Dalmatinova pesem »Poslušajte krščeniki«, za katero pravi v naslovu, da je »ena troštliva pejsen iz 11. Kap. Mat. vzeta«, vsebuje na dveh mestih spodbudo k vztrajanju v pravi veri, čeprav v izvirniku takih besed ni. Natančni prevod iste pesmi v Klombnerjevi pesmarici omogoča primerjavo celo v slovenščini, zato naj sledita dve kitici v vzporednih prevodih:158 158Ringwald: »Komm her zu mir spricht Gottes Sohn« (Lindau 445) je bila dvakrat prevedena: »Pojte sem, pravi Sin božji« (EDP 1563, 172–177), drugič: »Poslušajte krščeniki« (Dalmatin v TKP 1579, 160–165).

Merkajte lubi otroci, Zatu merkajte vsi ludje,
kir ste se zdaj Bogu vdali, kar nedolžnu trpite,
ne bodi žal vam te muje, prave vere se držite,
božje besede se držte, od te nikar ne stopite,
ta bodi vaš narvekši trošt, de večni raj dobite.
zvestu vam Bug bode plačal.
Vi pak si boste posehmal Vi pak srčni krščeniki
imeli večnu veselje, bote božji marterniki,
tjakaj vi imate zmislit, v sebi vselej veseli,
ob en jezik ne zgovori kir prav verni ostanete,
ta večni lon inu to čast, Boga v trplejnu spoznate,
kir vam bo Gospud Bug šenkal. večni leben imejli.

[1193] (EDP 1563) (TKP 1579)

[1194] Pri drugi pesmi »Jezus Krist, jest le h tebi«, ki je tudi Dalmatinova, je značilen že naslov: »Ena srčna molitov h Kristusu za odpuščajne grehov, za gmerajne inu stanovitnost te vere inu za eno dobro smrt«.159 159Schneesing: »Allein zu dir, Herr Jesu Christ« (Lindau 378) je osnova za Dalmatinovo pesem: »O Jezus Krist, jest le h tebi« v TKP 1579, 165–167.

[1195] V prvi kitici Dalmatin poudarja, da je samo Kristus srednik med Bogom in človeštvom, ker je od sredništva izločil ne le človeka (protikatoliški poudarek), ampak tudi angele. V 4. kitici je pa dodal (mimo izvirnika) vrstice, ki naj poudarijo pevčevo prepričanje, da hoče prav do smrti ostati trden v pravi veri:

1
O Jezus Krist, jest le h tebi
v vseh mojih nujah kličem,
de ti sam pomagaš meni,
drugdi trošta ne iščem,
saj si le ti moj pomočnik,
oben angel ali človik
nej, kir bi meni pomagal
tar poleg stal,
v kateriga bi zavupal.
[…]
4
Gmeraj šibko vero mojo,
de bom mogel obstati,
le na samo milost tvojo
se vselej zanašati.
De jest trdnu, v dobrim tar v zlej
v ti pravi veri grem naprej,
de do konca v nej obstojim,
tebe bojim, dobru sturim
bližnim mojim.

[1196] (TKP 1579)

[1197] Dalmatinova pesem »O revni človek, zmisli vsaj« je zaradi svojega nemškega vzorca, Speratove pesmi »Es ist das Heil uns kommen her«, med najpomembnejšimi za razumevanje protestantovskega nauka. Navedeno naj bo zato celotno besedilo, čeprav je nauk o opravičenju izražen zlasti v nekaterih kiticah (1, 8, 9, 12, 13, 14). Kot navadno je tudi to pesem Dalmatin priredil precej prosto ob izvirniku, tudi dodajal je, pa ne v škodo protestantovskega mišljenja (zlasti 12. kitica). Zanimivo je razlaganje v 13. kitici, da so dobra dela tudi protestantu potrebna, in sicer zato, da z njimi izpriča svojo vero. Da bi pesem dobro razumeli, bi morali po nemškem izvirniku navesti opombe, ki bi povedale, v katerem stavku sv. pisma je zapisana resnica, ki jo pesem razlaga. Pesem bi tako bila tudi na zunaj vidna kot »biblična teologija v verzih«:160 160Speratus: »Es ist das Heil uns kommen her« (Achtliederbuch). Pesmi so dodani citati iz sv. pisma, zlasti iz Pavlovih pisem in iz evangelijev, nekaj tudi iz stare zaveze, ki naj utrdijo resnice, izražene v pesmi, kakor je avtor zapisal v naslovu teh Opomb: »Anzaygung auss der schrifft warauff diss gesang allenthalben ist gegründet. Darauff sich alle vnser sach verlassen mag«. – Dalmatinova pesem »O revni človek, zmisli vsaj« (TKP 1584, 225–229) je prevod Speratove pesmi, čeprav je Čerin (Pesmi 234) sodil, da je izvirna Dalmatinova.

1
O revni človek, zmisli vsaj
koku si izveličan,
brez tvojih del, z vero spoznaj,
Bug je tebi risničan.
Vera le gleda Jezusa,
tiga praviga Kristusa,
ta je nas vse odrešil.
2
Bug je skuzi Mozesa nam
ostru se bil izkazal,
kadar je po postavi sam
sebi služit bil vkazal.
Naše mesu pak nej moglu
po nega voli duhovnu
brez greha prov živeti.
3
Odtod je prišal srd božji,
vse žlaht reve tar nuje,
de bi po pravdi njegovi
prišli ob obadvuje:
nikar le ob tu telesnu,
temuč tudi ob nebesku,
tu je naš greh zaslužil.
4
Še so eni ludje bili
taku zlu zapelani,
skuz postavo menili
biti izveličani,
ker vsaj postava zdaj ludem
kakor en špegel kaže vsem,
de so z grehi obdani.
5
V človeški moči nej stalu
ta greh iz nas strebiti,
njih dosti je tu skušalu,
ali nej moglo biti.
Zakaj pred Bugom hinavci
ter nepopolni delavci
ne morejo obstati.
6
Viner je pak morala se
vsa postava sturiti,
inu Gospudu Bogu vse
popolnoma platiti,
kar smo se mi zadolžili,
de bi tožbe prosti bili
inu paklu vbežali.
7
Zatu je Bug svojga Sinu
z nebes doli k nam poslal,
daroval ga svitu vsimu,
de je on človik postal.
Ta je postavo dopolnil,
s svojim Očom nas spet zmiril,
de smo spet v njega gnadi.
8
V tiga vže ti vero imej,
brez cvibla v tvojim srci,
grehov se dolžan daj vselej,
veselu taku reci:
Ti si smleni Jezus moj,
skuzi tvojo smrt sim jest tvoj,
ti si sam zame trpil.
9
On je v oblubi risničan,
na tu se ti zavupaj,
On če, de boš ti zveličan,
kaj sam pravi, poslušaj:
Kir veruje, tar je krščen,
taisti ne bo pogublen,
temuč v nebi prebival.
10
Taku postava grešnike
v smrt, v srd božji prpravi,
kadar čez vse nevernike
to sodbo božjo pravi:
De nej, kir bi pravičen bil,
Bogu v vseh ričeh prov služil,
zatu vse k paklu sodi.
11
Kir se pak prov iz nje boji
smrti, srda večniga,
tiga trošta sam Sin božji,
spet mu srce režiga
s tim svetim evangelijom,
ker k sebi veli grešnikom,
on če vse ohraniti.
12
Obtu vže vera v Jezusa
sama nas izveliča,
ker se v njega zanese vsa,
kakor vse pismu priča.
Ništer tem majne ima pak
hvaležen se izkazat vsak
za takovo dobruto.
13
Dobra dela, božja služba
s prave vere zvirajo.
Ker je pak posvitna družba,
tu rejs vere nemajo.
Zakaj dela so znaminja
kakor je sad tiga drevja,
kadar ga človik vživa.
14
Zatu že imaš z vero ti
vselej tvojmu bližnimu
pravo lubezen skazati
v dobrimu tar hudimu.
V nadlugah v Boga zavupat,
na njegovo pomuč čakat,
on te ne bo zapustil.
15
Tar če se lih časi bode
tebi drugači zdelu,
tu je vsaj tebi brez škode,
kir je le božje delu,
ker če te taku skusiti,
inu pusti prov viditi,
aku hoč vern ostati.
16
Natu vže mi te prosimo
dobri, milostivi Bug:
v taki veri de hodimo,
pomagaj nam iz nadlug!
Daj le nam skuzi Jezusa,
tiga praviga Kristusa
posejsti večni leben. Amen.

[1198] (TKP 1584)

[1199] Izrazito protestantovska, vsebinsko zelo bogata je Schweigerjeva pesem »Hvala Bogu, moj čas je tu«, ki so jo peli kot pripravo za srečno krščansko smrt. V 27 kiticah so s pesmijo ponovili vse glavne verske resnice, seveda tudi take, ki so bile katoliški veri nasprotne. V 12. do 16. kitici je pesnik obširno razložil nauk o veri, ki edina opravičuje; o vrednosti človekovih del, ki so dobra le zaradi koristnosti bližnjemu; o tem, da Sv. Duh vodi vsakega vernika pri branju sv. pisma, da v njem išče in najde pravi božji nauk. Za obhajilo seveda zahteva prejemanje pod obema podobama. Lepo je pa znal pesnik povedati tudi take resnice, ki so neizbrisen del krščanske vere, in prav te so najbrž povzročile, da je pozneje Matija Kastelec to pesem ponatisnil za katoliške vernike v Bratovskih bukvicah 1682 (gl. pesem »O grešni človek vsaki čas«‌ in sledeče ). Take resnice so o odrešenju po Kristusu (7.–9. kitica) in o poveličanju Jezusove človeške narave po vstajenju in vnebohodu (10. in 11. kitica).161 161Schweiger: »Hvala Bogu, moj čas je tu« (TKP 1584, 258–265) je najbrž izvirna pesem (Čerin, Pesmi 226). – Rupel, Pisci 246–247, je objavil nekaj odlomkov.

[1200] Naveden naj bo vsaj izbor omenjenih »katoliških« in »protestantovskih« kitic:

6
Koku strašnu je prekletje,
v kateru smo mi padli,
tu nam postava kaže vse,
v kateri je Bug kmali
oznanil zapuvid, sodbo,
de, kir je prov deržal ne bo,
bi imel v pakal priti.
7
je pak naša natura
nej mogla dopolniti,
ni obena kreatura
božji srd vtolažiti,
tu je Bug na milost svojo
zmislil tar našo žalost zlo,
de bi v nji konc ne vzeli.
8
Zatu je on iz nebes k nam
poslal na zemlo Sina,
kir je za nas dopolnil sam,
de postava konec ima.
Volnu se je gori ofral,
Očetu k smrti se podal,
do smrti tega križa.
9
Volnu je naš greh nase vzel
kakor tu jagne božje,
inu za tu martro podjel,
zbrisal je grehe moje.
Na naše mejstu je stopil,
svojo rdečo kri prelil
vsimu svitu h plačilu.
10
On je junački obladal
vse svoje sovražnike:
vraga, greh, smrt, pakal rezdjal,
vse naše zuparnike.
Na tretji dan iz groba vstal,
pridigovat, karstit vkazal
k odpuščanju vseh grehov.
11
Kadar je vse bil dopolnil
je s svojo lastno močjo
v visoka nebesa stopil
z angeli tar z oblastjo.
Na desnici Bogu sedi,
v svoji personi vse vidi,
nebu, zemlo regira.
12
Kir vže v Jezusa veruje,
kir nam je z nebes poslan,
tar skuzi karst ponovlen je,
ta pride v nebeski stan.
Zgul z gnade skuz njegovo kri
pridemo tje v nebesa vsi,
noter v ta večni leben.
13
Prava vera pak ima bit
delovna, nehinavska,
z lubezni bližnimu služit,
hvaležna tar krščanska.
Skuz vero v nebu pridemo,
z deli bližnimu služimo,
kir zvirajo iz vere.
14
Mesu, kri ne zastopi tu,
koku to more biti,
de mi le skuz vero cilu
moramo v nebu priti.
Samuč de nam sam Sveti Duh
v naša srca da pravi vuk,
de Kristusa spoznamo.
15
Obtu je Bug nam rezglasil
svojo sveto besedo,
v tej pravi vuk nam oznanil.
Kir ga še prov ne vejdo,
drugdi iskat prepovedal,
kluče k nebesam je on dal
svoji karščanski gmajni.
16
Pr tej je on sam vsaki čas
kakor je nam oblubil,
de bi tiga zagvišal nas,
je on nam vsem ponudil
v svoji večerji jesti, pit
svoje telu, kri, tar sturit
tu vse k svojmu spominu.
[…]

[1201] (TKP 1584)

[1202] Janž Znojilšek je bil med zadnjimi pesniki slovenske reformacije. Njegov prevod Spenglerjeve pesmi »Durch Adam's Fall ist ganz verderbt« je bil natisnjen v zadnji izdaji pesmarice 1595. Prva kitica poudarjeno pripoveduje o popolni pokvarjenosti človeške narave, zadnje tri pa na tej podlagi izražajo nazor o opravičenju po veri. Zadoščajo te kitice:162 162Spengler: »Durch Adams Fall ist ganz verderbt« (Klug 97b) je predloga za Znojilškovo pesem: »Skuzi Adamov greh smo mi« (TKP 1595, 266–269). Objavil jo je tudi Rupel, Pisci 260–261.

1
Skuzi Adamov greh smo mi
hudi, grešni postali,
nič zdraviga ni nad nami,
de bi si pomagali.
Kir smo bili vse zgubili
ter smo imeli umreti,
tu nas je Bug iz teh nadlug
le sam moral oteti.
[…]
7
Kir se Bogu prov poroči,
ta nima h špotu priti,
ter se na te skale moči
z vero če nasloniti.
Aku lih kaj trpi sedaj,
taku vsaj pismu pravi,
de Gospud Bug v sredi nadlug
svojih vernikov ne zabi.
8
Skaži mi, Bug, tvojo milost,
ne dopusti uhajati
tvoje besede z mojih vust,
taku se nečem bati
greha mojga, zakaj v tvojga
Sinu se jest zanesem,
kir pr meni v smrti stoji,
de ta leben odnesem.
9
Tvoja beseda, Gospud Bug,
nam ta pravi pot kaže,
ta bodi sveča mojih nug,
jest vejm, de mi ne laže.
Skuzi to luč jest božjo muč
v srci z vero zdaj primem,
de bom užival, kar sem čakal,
kir v nebu k njemu pridem.

[1203] (TKP 1595)

4. O božjih krepostih

[1204] Iz poglavja o božji milosti protestanti niso razlagali samo resnic o veri in o zaupanju v Boga, ampak so večkrat združevali v pesmi vse tri božje kreposti in ljudi vabili, naj se zanje trudijo. Navedena naj bo še pesem, ki izrecno prosi za vse tri kreposti, čeprav je bolj molitev in prošnja kot pa razlaga dogmatičnih značilnosti vere, upanja in ljubezni kot vlitih kreposti.

[1205] »Ena srčna pejsen za vero, lubezen, vupanje inu volnu potrplenje« (kot se glasi izvirni naslov) je druga slovenska priredba Speratove pesmi »Ich ruf zu dir Herr Jesu Christ«. Dalmatin je v prvi kitici zapisal prošnjo za upanje, vero in ljubezen do bližnjega, v treh naslednjih kiticah pa je še bolj razločno kot Speratus prosil za trdno upanje, zlasti v zadnji uri; za ljubezen do sovražnikov, kot najtežjo obliko ljubezni; in za vero, ki je nobena preskušnja ne bo mogla omajati. Zadnje tri kitice so prošnja za večno življenje, ki se ne da z ničemer zaslužiti, ker je zgolj božji dar:163 163Speratus: »Ich ruf zu dir, Herr Jesu Christ« (Klug 129) je bila dvakrat prevedena: »Jest kličem h tebi, o Kriste« (EDP 1563, 192–195) in Dalmatinova: »O Jezus, jest kličem h tebi« (TKP 1584, 234–237), čeprav je Čerin (Pesmi 216) zanjo sodil, da je izvirna Dalmatinova.

1
O Jezus, jest kličem h tebi,
sliši ti prošnjo mojo.
Ne pusti cagati meni,
podaj mi milost tvojo.
Pravo vero meni daj ti,
vselej živeti tebi,
nikar sebi,
bližnim služiti
prav po tvoji besedi.
2
Jest še več prosim, Gospud Bug,
lahku ti je mi dati:
kadar pošleš dosti nadlug,
de bom mogel vupati.
Suseb kadar bom moral vmrit,
daj meni le v tebe,
nikar v sebe,
trdnu se zapustit,
de ne zavržeš mene.
3
Daj mi tudi sovražnikom
iz srca odpustiti,
odpustik daj nam grešnikom
v novim lebni hoditi.
Pusti tudi de me vselej
tvoja beseda špiža,
povsod viža,
de v dobrim inu v zlej
nebo se k meni bliža.
4
Daj de me ništer od tebe
ne more odvrniti,
ni lušt, ni strah svitni mene
k neveri obrniti.
De jest trdnu stojim povsod
le pr tej pravi veri,
v pravi meri,
kadar pojdem odsod,
v sveti raj me tja zberi.
5
Večni leben ti sam imaš
v tvoji oblasti v nebi,
zabstojn zgul z milosti ga daš
vernim, de prido h tebi.
Sicer oben ne more ga
zaslužiti ni erbat,
tu je merkat,
de se tebi čast da,
ne pusti me frderbat.
6
Jest ležim tar zupar stojim,
pomagaj ti slabimu,
le tvoje gnade se držim,
daj muč meni šibkimu.
Kadar skušnava gre semkaj,
taku o Bug, ti brani,
me ohrani.
preveč skušat ne daj,
ti si pomočnik pravi.
7
Čast, hvalo, jest pojem tebi
s praviga srca mojga,
s pomočjo prstopi meni
doli iz neba tvojga.
Hiti mene odrešiti
iz vseh mojih nadlug,
o ti moj Bug,
daj mi k sebi priti.
Moj trošt bodi Sveti Duh. Amen.

[1206] (TKP 1584)

5. O Kristusovem odrešilnem življenju in delu

[1207] Že doslej omenjene in navedene pesmi, ki razlagajo nauk o opravičenju zgolj iz vere v Kristusa, hkrati nujno razlagajo tudi resnice o Kristusu. Ker pa so reformatorji hoteli še bolj poudariti izključnost Kristusovega deleža pri človekovem opravičenju, so učili peti celo vrsto izrazito kristoloških pesmi. V zvezi z dobami in prazniki cerkvenega leta, ki so ga prevzeli od katoličanov, razlagajo adventne, božične, pasijonske, velikonočne in vnebohodne pesmi resnice: a) o učlovečenju božje Besede, b) o Kristusovi odrešilni smrti na križu, ki je središče Lutrove kristologije, c) o pomenu vstajenja od mrtvih in vnebohoda ter č) o Kristusovem drugem prihodu, vstajenju mesa in vesoljni sodbi.

a) Pesmi o učlovečenju druge božje osebe

[1208] Izmed pesmi, ki govore o učlovečenju druge božje osebe (v katerih je navadno omenjena tudi Marija), naj bo navedenih le nekaj zgledov.

[1209] Adventna pesem »Hvala bodi Bogu vsak čas« v prvih petih kiticah razlaga dejstvo (1. kit.), namen (2. kit.) in način (4. in 5. kitica) učlovečenja božjega Sina:164 164Weisse: »Lob sei dem allmaechtigen Gott« (Weisse A II) je bila prevedena že za prvo veliko pesmarico (EDP 1563, 64–67) kot pesem »Hvalimo Boga vsaki čas«, v popravljenem prevodu »Hvala bodi Bogu vsak čas« pa je izšla v TKP 1584, 267–270.

1
Hvala bodi Bogu vsaki čas,
kir si se sam smilil čez nas,
nam poslal Sinu svojega,
od večnosti rojeniga.
2
De naš Odrešenik postane
naše dolge nase vzame,
pelja v večnu počivanje,
v svoje svetu prebivanje.
3
O silna, velika milost,
lubezen inu vsmilenost,
Bug je sturil čudne reči,
gdu bi je mogal izreči?
4
Stvarnik čez vso kreaturo
se pusti v našo naturo,
ne fržmaga uboge žene,
človek rata v telesu nje.
5
Ta večna Beseda božja
bode mesu brez madeža,
začetak, konec tar modrost
se daje v našo kumrnost.
[…]

[1210] (TKP 1584)

[1211] Iz srednjeveških časov je latinska ali nemška osnova pesmi za božične praznike »Kristusa mi vsi častimo«, v kateri so po vrsti naštete vse glavne resnice o učlovečenju vsemogočnega Sina božjega. Dalmatin je sicer ni priredil naravnost iz katoliške predloge, uporabil je Lutrovo priredbo, toda po svoji navadi je tudi v tej pesmi Lutra popravil: v 1. kitici se je ognil Marijinemu imenu, ki ga je Luter mirno zapisal; Lutrovo 6. kitico je razširil v svojo 6. in 7.; namesto Lutrove 7. kitice pa je v svoji 8. povzel ves namen Kristusovega prihoda na svet, ki naj razsvetli vse, ki žive v temi in smrtni senci greha. Iz zadnje kitice je tudi odstranil spomin božje matere, ohranil je le slavospev v čast presv. Trojice:165 165 [1212] Lutrova pesem: »Christum wir sollen loben schon A solis ortus cardine« (Klug 2) je bila predloga za Dalmatinovo pesem »Kristusa mi vsi častimo« (TKP 1584, 103–104). Zaradi Dalmatinovih sprememb v besedilu naj bosta navedeni prva in zadnja Lutrova kitica:

1
Christum wir sollen loben schon
der reinen magd Marien son,
so weit die liebe Sonne leucht,
vnd an aller welt ende reicht.
8.Lobehr und danck sey dir gesagt,
Christ geporn von der reinen Magd,
mit Vater vnd dem Heiligen Geist,
von nu an bis inn ewigkeit. Amen.

1
Kristusa mi vsi častimo,
lepu vselej zahvalimo.
Kakor deleč sonce sije,
de se njega glas rezkrije.
2
Kir je z ničesar vse sturil,
v hlapčjo štalt se je k nam pustil
de bi mesu z mesom rešil,
iz pakla v nebu prpravil.
3
Velika milost je bila,
v čisto divico se zlila,
de ona Kristusa nosi,
zupar naturo ga rodi.
4
Ta čista hiša srca nje
hitru božji tempel postane,
kir moža nej spoznala,
skuz besedo je počela.
5
Od nje se je na svejt rodil
ta, kir je njej oznanjen bil
od Gabrijela svetiga,
karstnik Janž tudi spoznal ga.
6
V jaslih na seni je ležal,
v veliku ubuštvu se podal,
najsi je krajl čez vus svejt bil,
s tem nam je večni raj dobil.
7
Z malim mlekom za dobru vzel
najsi je čez vse muč imel,
kir vse ptice sam oskrbi,
de ena gladu ne trpi.
8
De bi nas v temi resvejtil,
iz smrtne sence odrešil,
inu naše noge rovnal
po mirnim potu nas pelal.
9
Zatu bodi hvala Oču,
Sinu tar bvetimu Duhu,
kakor je v začetki bilu,
de se bo vselej godilu. Amen.

[1213] (TKP 1584)

[1214] Vsebinsko bogata, polna različnih kristoloških resnic je (verjetno izvirna) Trubarjeva božičnica »Hvalimo mi danas Boga«. Zelo jasno in nadrobno razlaga resnico, da je Odrešenik, rojen iz device Marije, kljub vsej navidezni človeški nemoči resničen božji Sin. Privzel si je resnično človeško naravo, ker bi sicer ne mogel namesto človeškega rodu zadostiti s svojim trpljenjem za grehe vsega sveta. Njegovo trpljenje in smrt sta zato vir veselja in zaupanja:166 166Trubar: »Hvalimo mi danas Boga« (EDP 1563, 91–93).

1
Hvalimo mi danas Boga
inu se veselimo,
kir je dal Sinu sujga,
z angeli ga čestimo.
Danas ta Beseda božja
zavolo vsiga človeštva
se je k nam prdružila,
vzela nase to kri, mesu
v enim divičskim telesu,
s tem nas je z Bugom zmirila.
2
Ta Beseda je Sin božji,
sama božja risnica.
Z njim je Bug stvaril vse riči,
nas rejšel od hudiča.
Ta Sin je tu žensku sejme,
kir vragu vso oblast vzame;
v tim Betlehemu rojenu
iz te divice Marije,
od te žlahte Davidove,
v jasli je položenu.
3.Bug rata kar poprej nej bil,
pr tejm, kar je, ostane.
Iz nebes se je k nam pustil,
človeku glih postane.
Hotel tu grejšnu človeštvu
k sujmu svetimu bogastvu
vkupe spet prdružiti.
Moral Bogu, ti Trojici,
milosti, pravdi, risnici
v tim zadosti sturiti.
4
Timu dejtetu Jezusu
vso čast tar hvalo dajmo.
Koker pravimu Kristusu
nemu se vsi podajmo.
Nega besedi verujmo,
na nega martro upajmo,
s katero je nas rešil
od greha, srda božjega,
pogublena peklenskiga,
nas je spet vse posvetil.

[1215] (EDP 1563)

b) Pasijonske pesmi z razlago nauka o Kristusovi odrešilni smrti.

[1216] Dejstvo, da je Kristus z enkratno smrtjo na križu odrešil vse človeštvo, je Luter tako zelo poudaril, da je zatemnil mnoge druge tudi važne resnice Kristusovega odrešilnega dela in življenja. Križani Bog – človek Jezus Kristus je postal edini Lutrov evangelij, »teologija križa« pa osrednja resnica vse teologije.167 167O Lutrovi »teologiji križa« prim. Lortz I, 383.

[1217] Razumljivo je, da se zaradi tega temelja protestantovske pesmarice že na zunaj razlikujejo od katoliških prav zaradi izredno velikega števila pesmi, ki opevajo Kristusovo trpljenje in smrt (pasijonske pesmi). Kakor da bi s tem hoteli nadomestiti izgubo daritve sv. maše, ki jo je Luter zavrgel, češ da zmanjšuje vrednost krvave daritve na križu. Za obred sv. večerje so namesto prejšnjih mašnih pesmi potrebovali novih pesmi in pasijonske pesmi so mogle biti v vsakem cerkvenem času najbolj primerne za ta obred.

[1218] Večina pasijonskih pesmi in tudi posameznih kitic seveda popisuje zunanje dogodke Kristusovega trpljenja, nekatere pa vmes razlagajo tudi dogmatične resnice o vrednosti in pomembnosti tega trpljenja za naše odrešenje. Ni mogoče trditi, da bi vse pesmi te vrste bile dogmatično napačne, saj tudi v katoliški dogmatiki trdno stoji načelo, da smo odrešeni s Kristusovo smrtjo na križu in da je vera v Kristusa zelo, zelo važna krepost. Vzdušje, ki preveva protestantovske pesmi zlasti zaradi ponovnega opozarjanja na potrebnost fiducialne vere v to Jezusovo zasluženje ter druge, že doslej navedene zmote v zvezi z naukom o opravičenju, ki se v teh pesmih ponavljajo, šele ločijo te pesmi od podobnih katoliških.

[1219] Med slovenskimi pasijoni je daleč najdaljši Dalmatinov veliki pasijon »O grešni človek, vsaki čas«, ki je najprej izšel kot dopolnilo celotnega besedila pasijona v prozi in je bil tiskan v Ljubljani 1576. V tridesetih dvanajstvrstičnih kiticah je Dalmatin povzel vsebino nemške »Velike pasije« pesnika Sebalda Heidna »O Mensch, bewein dein Suende gross«.168 168Sebald Heiden: »O Mensch, bewein dein Suende gross« (Lindau 73) je predloga za Dalmatinov pasijon: »O grešni človek, vsaki čas« (Pasijon 1576). Čeprav je pesem tako dolga, so jo koroški protestanti prepisali še v 18. stoletju, Kastelec (katoličan) jo je pa v 17. stol. celo tiskal (gl. § 1332‌ ). Ni mogoče iz te dolge pesnitve navesti kaj več odlomkov, predzadnja kitica naj bo bolj opozorilo na to lepo pesem. V tej kitici Dalmatin izraža veselje in zaupanje, da so verni grešniki rešeni zaradi Kristusove smrti:

29
Obtu vže mi krščeniki,
ker smo vsi vbozi grešniki,
tiga se veselimo:
de je Jezus na svejt pršel,
ter za nas britko smrt trpel,
zatu ga mi hvalimo.
Smrt, greh, pekal inu hudič
nam vernim vže ne mogo nič,
Jezus nam je na strani;
ter najsi se še zlu groze,
kakor bi nas htli požrejt vse,
taku nas vsaj on brani.

[1220] (Pasijon 1576)

[1221] Trubarjeva velikonočna pesem »Jezus ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« razlaga v 5. in. 6. kitici, da je bila za odrešenje človeškega rodu potrebna Kristusova smrt na križu.169 169Trubar: »Jezus, ta je od smrti vstal, vragu je to glavo steptal« (TKP 1574, 99–102). Z njo je šele popolnoma zadostil božji pravici:

5
Jezus se pusti križati,
za našo volo ofrati.
S tejm dokona pravdo božjo,
naš greh plača s smrtjo sujo.
Kyrie eleison!
6.Kadar je na križi visil,
je za nas grešnike prosil,
z razbunikom je govuril,
sveti raj vernim oblubil.
Kyrie eleison!

[1222] (TKP 1574)

[1223] Še bolj nadrobno popisuje Trubar zmago nad smrtjo in peklom, ki jo je Kristus izbojeval prav s smrtjo na križu v drugi velikonočni pesmi »Jezus ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal«.170 170»Jezus, ta je od smrti vstal, inu je cilu dokonal« (TKP 1574, 115–119). Iz starih srednjeveških opisov boja med življenjem in smrtjo je vzel izraze v 4., 5., 6. in 7. kitici:

4
Smrt, leben sta se štritala,
čudnu vkupe vojskuvala.
Smrt, vrag sta leben vmurila,
v tim sta nih pravdo zgubila.
5
Poprej smrt, vrag vse žlaht ludi,
sta vlekla v pekal po sebi.
Zdaj skuzi smrt gremo v nebu,
gdi bo vernim vselej dobru.
6
Kadar je Jezus v martri bil,
pokurnim vernim oblubil
po smrti vzeti v sveti raj,